UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino
DIPLOMSKO DELO
Ivanka Hirtl
Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za zgodovino
Diplomsko delo
BALTHASAR HACQUET IN NJEGOVA RAZISKOVANJA NA SLOVENSKEM V 18. STOLETJU
Mentor: red. prof. dr. Darko Friš Kandidatka: Ivanka Hirtl
Somentor: doc. dr. Anton Ožinger
Maribor, 2016
Lektorica in prevajalka: Margit Berlič Ferlinc, prof. ang. in slo.
Zahvaljujem se mentorju, red. prof. dr. Darku Frišu, in somentorju, doc. dr. Antonu Ožingerju, za strokovno svetovanje, vodenje, spodbude in izjemno podporo ter dragoceni čas pri nastajanju diplomskega dela.
Zahvala gospe Margit Berlič Ferlinc, profesorici angleškega in slovenskega jezika za lektoriranje in prevajanje.
Zahvala družini in vsem prijateljem, ki so kakorkoli pripomogli k nastajanju diplomskega dela.
Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisana Ivanka Hirtl, rojena 28. 11. 1985, študentka Filozofske fakultete Univerze v
Mariboru, študijski program biologija in zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom
Balthasar Hacquet in njegova raziskovanja na Slovenskem v 18. stoletju pri mentorju red. prof. dr. Darku Frišu in somentorju, doc. dr. Antonu Ožingerju avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Maribor, 10. 3. 2016
______
(podpis študenta-ke)
www.ff.um.si | [email protected] | t +386 2 22 93 840 | f +386 2 22 93 625 | trr: SI56 0110 0600 0020 393 | id ddv: SI71674705
POVZETEK
Balthasar Hacquet, zdravnik, botanik, mineralog, geolog in etnolog, je v slovenskem znanstvenem prostoru premalo poznan. V času svojega delovanja na Slovenskem je pomembno prispeval k razvoju naravoslovja, botanike, mineralogije in alpinizma. Hacquet je bil izrazit razsvetljenec svojega časa in kritičen mislec. Lahko rečemo, da je Hacquet, ki je večino svojega življenja preživel na Kranjskem, glavni raziskovalec v 18. stoletju pri nas. Posebno skrb je namenil zdravljenju zastrupitev z živim srebrom rudarjev v Idriji, saj je tam opravljal službo rudniškega zdravnika, kirurga. Ves prosti čas je porabil za vsestransko raziskovanje kranjske dežele in njene okolice. Izredno pozornost je posvečal planinski flori in tako dopolnjeval Scopolijeve izsledke. Med ljudstvom je pozorno opazoval narodne običaje, ljudsko nošo in gospodarsko delo.
KLJUČNE BESEDE: botanika, Scopoli, Balthasar Hacquet, Kranjska, idrijski rudnik, raziskovanja.
ABSTRACT
Balthasar Hacquet, a doctor, a botanist, mineralogist, geologist, and ethnologist, is not known enough in the Slovenian scientific circles. In the time of his work in Slovenia, he importantly contributed to the development of natural sciences, botany, mineralogy, and alpinism. Hacquet was a very distinct member of the Enlightment of his time and a critical intellectual. We can state that Hacquet, who most of his life lived in Carniola, was the main researcher of the 18th century in our land. His special concern was meant for healing of the miners' mercury poisoning in Idrija because he worked as a mine doctor, a sergeon. He spent all of his spare time doing general research of Carniola and its surrounding. His special attention and focus was mountain flora and therefore, he added his own to Scopoli results. He also carefully observed the national customs, national costumes, and economy work.
KEY WORDS: botany, Scopoli, Balthasar Hacquet, Carniola, Idrija mine, researches.
KAZALO
UVOD...... ……………….1
1 BALTHASAR HACQUET…………………………………………………………………3
2 POMEMBNI NARAVOSLOVCI 18. STOLETJA NA SLOVENSKEM……..…………5
2.1. Giovanni Antonio Scopoli……………………………….…..…………...………………5
2.2. Franc Ksaver Wulfen…………………………...……….…………...…..…..……………9
2.2.1. Botanično delovanje Franca Ksaverja Wulfena…………….…..……….…….....……10
2.3. Karel Zois…………………………………………………..…………………………….13
2.3.1. Botanično delovanje Karla Zoisa……………………....……………………...………15
2.4. Franc Hladnik…………………………………………………………………………….18
2.4.1. Franc Hladnik in floristične raziskave……………….…………...………………...…19
2.4.2. Franc Hladnik in Botanični vrt v Ljubljani………………………………...... ……….20
3 HACQUETOVA RAZISKOVANJA…………………………………….………….……22
3.1. Prihod na Kranjsko…………………………………………….………..……………...... 22
3.2. Botanična raziskovanja…………………………………………….…..…………………24
3.2.1. Hacquetova herbarijska zbirka…………………………...... …………………………30
3.2.2. Rastline, poimenovane po Hacquetu……………...………...………….………………30
3.2.2.1. Tevje………………………………………..…………...……….………………….30
3.2.2.2. Hacquetov ušivec…………………….....…………………….….………………….31
3.3. Idrija v Hacquetovi dobi………………………………..……..….………………………33
3.3.1. Raziskovanje idrijskega rudnika………………..………………..…...………………33
3.3.1.1. Zdravnik v Idriji……………………...……….……....……………………………36
3.3.1.2. Hacquetov Naturalienkabinet……….………………………………...……………41
3.4. Alpinistične raziskave……………………………………………………………………43
3.4.1. Zgodovina slovenskega planinstva………………….....…………..………………….43
3.4.2. Znanstveniki v naših gorah………...…………….……………..……………………..45
3.4.3. Osvajanje Triglava…………………………...…………………..……………………46
3.5. Oryctographia Carniolica…………………………….…………………………………..48
3.5.1. I. knjiga…………………………………...………….…..……………………………49
3.5.2. II. knjiga………………...…………………………………………..…………………50
3.5.3. III. knjiga…………………………………...……..……………..…………………….51
3.5.4. IV. knjiga……………...…………………….……………………..………………….52
3.6. Izbor Hacquetovih potopisov…………………………….………………………………55
3.6.1. Nanos - Golak – Sveta gora…………………………...…………….....………...……55
3.6.2. Sveta gora pri Gorici………………...…………………….………..…………………56
3.6.3. Bohinj………………….………………………………..……………………………..56
3.6.4. Triglav………………...…………………...………………..…………………………58
3.6.5. Bled……………………………….………...…………………………………………59
3.6.6. Iz Kranjske gore v Trento……………………….………...…………..………..………59
3.7. Etnološka raziskovanja…………………………..…....…………….……………………60
3.7.1. Ziljani…………………...………………………………..……………………………61
3.7.2. Kranjci………………………...………………………....…………………………….63
3.7.3. Istrani…………...…………………………………………….….…………………….65
3.7.4. Kočevarji……………………………………………..………..……..……………….67
4 SKLEP……………………………………………….……………………………………..70
5 VIRI IN LITERATURA…………………………………….…………………………….72
KAZALO SLIK
Slika 1: Balthasar Hacquet………………………………………………………….……..……3
Slika 2: Giovanni Antonio Scopoli…………………………………………….……………….5
Slika 3: Naslovnica Scopolijeve razprave o živem srebru…………..…………..………………6
Slika 4: Franc Ksaver Wulfen……………………………………………………….………….9
Slika 5: Karel Zois……………………………………………………………………….……13
Slika 6: Franc Hladnik...... ………………………………………….……………….……..18
Slika 7: Triglavski svišč………………………………………………….……………………25
Slika 8: Triglavski dimek………………………………………………...……………………27
Slika 9: Triglavska neboglasnica……………………………………...………………………27
Slika 10: Bleda obloglavka………………………...………………………….………………27
Slika 11: Triglavska roža…………………………….………………………………………..29
Slika 12: Tevje……………………………………….…………………….………………….31
Slika 13: Hacquetov ušivec……………………….………………………...…………………32
Slika 14: Idrija ob koncu 18. stoletja………………………….………………………………38
Slika 15: Triglav z Velim poljem……………………………….………..……………………47
Slika 16: Naslovnica Oryctographia Carniolica, prva knjiga……………….....………………49
Slika 17: Naslovnica Oryctographia Carniolica, druga knjiga……………..………...……… 50
Slika 18: Naslovnica Oryctographia Carniolica, tretja knjiga.……………..…….……………51
Slika 19: Naslovnica Oryctographia Carniolica, četrta knjiga……………………….………..52
Slika 20: Dolina Triglavskih jezer…………………………….…………………...………….57
Slika 21: Ziljanka…………………………………………….……………..…………………62
Slika 22: Kranjc…………………………………………….…………………………………64
Slika 23: Istran……………………………………………….………..………………………66
Slika 24: Kočevar……………………………………………………………………………..67
UVOD
Ime Balthasarja Hacqueta je v samem slovenskem znanstvenem prostoru premalo poznano. Zato se je porodila ideja, da o Balthasarju Hacquetu ter o njegovih raziskovanjih v 18. stoletju na Slovenskem napišem diplomsko nalogo. Obenem sem želela povezati še področja iz biologije in tako povezati zgodovinska dejstva z botaničnimi in drugimi raziskavami, ki jih je opravil Hacquet.
Človek je imel že od nekdaj v sebi raziskovalno žilico, oddaljeni kraji pa so mu burili domišljijo do te mere, da je raziskoval svet. V sedemnajstem stoletju se je začelo spreminjati merilo za preverjanje in potrjevanje znanstvenih odkritij. Če je bilo prej najpomembnejše merilo zaslužnost in družbeni status učenjaka, ga je sedemnajsto stoletje problematiziralo in delno nadomestilo s preverjanjem rezultatov z določenimi postopki, izvedenimi v ustreznih prostorih, predvsem v laboratorijih. To so bili prostori opazovanja, kjer je bilo možno odkrivati resnico, katere vir niso bile več ugledne osebe, temveč ustrezni postopki. Lahko rečemo, da je teoretično to lahko storil vsak, ki je razpolagal z ustrezno opremo.
Preden je skrbno opazovanje narave postalo rutinsko, so se naravoslovci veliko ukvarjali z nenavadnimi pojavi in čudeži, pri čemer so se pogosto zatekali k teologiji. Tak pristop je bil presežen šele v drugi polovici 18. stoletja s pojavom razsvetljenstva, ki je temeljito spremenilo podobo sveta. Naravoslovci so spoznali, kako pomembno je natančno opazovanje običajnih pojavov. V času razsvetljenstva so naravoslovci razumeli svoje delo kot prispevek k razvoju in napredku. Te cilje naj bi bilo možno doseči s pozornim in natančnim opazovanjem. Razsvetljenstvo je pomembno zaznamovalo tudi duhovno življenje v deželi Kranjski, še zlasti v njeni prestolnici. V drugi polovici 18. stoletja je v Ljubljani ustvarjalo več učenjakov evropskega pomena.
V diplomski nalogi bom najprej predstavila Balthasarja Hacqueta, zatem pregled najpomembnejših naravoslovcev 18. stoletja, ki so pomembno vplivali na slovenski znanstveni prostor. Bolj konkretno bo govora o Hacquetovih raziskovanjih in potopisih, ki jih je opravil v času svojega bivanja na Kranjskem.
1
Zanimala me bodo tudi nova odkritja, iz katerih se lahko sklepa, da je bilo Hacquetovo znanstveno raziskovanje pomembna prelomnica za kasnejša botanična, geološka, mineraloška in druga raziskovanja. Pomembno je tudi njegovo najpomembnejše delo Oryctographia Carniolica, v štirih knjigah. V Oriktografiji opisuje neživo naravo naših krajev in uporablja njihova slovenska imena.
V metodološkem vidiku bom uporabila deskriptivno metodo pri opisovanju in komparativno metodo za primerjanje zgodovinskih dejstev. Zaradi narave dela bodo najpogosteje uporabljene zgodovinska metoda, torej opisovanje in vzročna razlaga pojmov, dogodkov in pojavov, ter analiza in sinteza. Pri nastajanju diplomskega dela sem se soočala tudi s pomanjkanjem literature na to temo, zato sem si pomagala tudi s pomočjo spleta.
2
1 BALTHASAR HACQUET
Slika1: Balthasar Hacquet1
Balthasar Hacquet se je rodil leta 1739 ali 1740 v kraju Le Conquet v Franciji. Še vedno niso zanesljivo ugotovili letnice oziroma datuma rojstva niti njegovega porekla. Doktor filozofije je postal v jezuitskem kolegiju Pont-a-Mousson, medicino je študiral v Parizu. Po študiju je bil v francoski mornarici navaden vojak, zatem ranocelnik in vojaški kirurg. Kot ujetnik je to delo opravljal tudi v angleški, pruski in avstrijski vojski. Po končani sedemletni vojni 1763 je potoval po Evropi in poglabljal znanje na Dunaju. Leta 1766 je sprejel službo rudniškega zdravnika,
1 https://sl.wikipedia.org/wiki/Balthasar_Hacquet
3
kirurga v Idriji, kamor ga je pritegnilo zlasti Scopolijevo delo. Hitro se je naučil slovenskega jezika in spoznal tudi narečja.2
V letih 1771–1780 je bil tajnik Kranjske kmetijske družbe, v kateri je 1785 do 1787 predaval tudi kmetijsko in rokodelsko kemijo. Leta 1773 je postal učitelj anatomije, kirurgije in porodništva na ljubljanskem liceju oz. na Mediko–kirurškem liceju ter babiški šoli. Od 1787 je predaval naravoslovje v Lvovu, 1805 leta je odšel v Krakov, tam je bil od 1807 do 1810 tudi dekan na Medicinski fakulteti, potem se je upokojil in odšel na Dunaj. Bil je pronicljiv opazovalec narave in nadarjen raziskovalec z obsežnim znanjem iz geologije, mineralogije, kemije in botanike. V raziskovalne namene je večkrat prehodil tedanjo Kranjsko, druge alpske dežele ter Bosno in Liko. Delo zdravnika kirurga je opravljal kot svojo dolžnost in tudi pisal o svojih opažanjih. Vendar je ves prosti čas posvečal geološkemu, mineraloškemu, kemijskemu in botaničnemu raziskovanju, v zadnjem obdobju pa se je izkazal kot etnolog. Za naravoslovje je njegovo najbolj pomembno delo Oryctographia Carniolica, ki zajema štiri dele, napisano v nemščini, s slovenskim posvetilom. Delo je bistven prispevek k poznavanju geoloških, mineraloških, botaničnih in delno tudi etnoloških značilnosti kranjske dežele, obenem pa tudi prvi kartografski dokument, ki uporablja zlasti slovenska imena, zapisana delno v gotici, delno v bohoričici (»Lublana, Loka, Radolza, Bleid, Nou Mesto, Sava, Drava, Kerka, Sozha ...«). Poudarjal je pomen kemije kot temeljne vede ne le za geologijo, temveč za celotno naravoslovje, tehnologijo in medicino. Opisoval je postopke in dosežke pri zdravljenju ljudi in živali, najbolj poglobljeno je poročal o svojih raziskovalnih popotovanjih po slovenskih in drugih gorah ter Krasu. S kritično oceno takratnih teorij o nastanku Zemlje in z opozarjanjem na pomanjkljivosti v raziskovanju je utrjeval temelje sodobnega naravoslovja, hkrati pa si nakopal nasprotnike in težave v svojem okolju. Bil je svetovljan, član 11 akademij, delovno povezan s številnimi evropskimi znanstvenimi središči v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Franciji, Rusiji. Tudi gorniki štejejo Hacqueta za svojega in ga uvrščajo med pionirje slovenskega alpinizma. Umrl je 10. januarja 1815 na Dunaju.3
2 Enciklopedija Slovenije, zv. 4, str. 1. 3 Enciklopedija Slovenije, zv. 4, str. 2. 4
2 POMEMBNI NARAVOSLOVCI 18. STOLETJA NA SLOVENSKEM
2.1. Giovanni Antonio Scopoli
Slika 2: Giovanni Antonio Scopoli4
Rodil se je 1723 v mestu Cavalese na južnem Tirolskem. Medicino je študiral v Innsbrucku in na Dunaju. Preučeval je tudi dela botanikov ter hodil na botanične ekskurzije v tirolske gore. Kot zdravnik je najprej deloval v Cavaleseju, zatem v Trentu in Benetkah. Službo rudniškega zdravnika v Idriji je nastopil 1754 in bil prvi obratni zdravnik v tedanji Avstriji. 1763 je tam postal tudi profesor metalurgije in kemije na tedaj ustanovljeni metalurško-kemijski šoli. Med službovanjem v Idriji je znanstveno preučeval kranjsko rastlinstvo in živalstvo ter zbral gradivo za svoja najpomembnejša dela. V letih 1755–1766 je prepotoval velik del Kranjske, 1758 je bil na Storžiču, 1759 na Grintavcu, 1761 in 1762 pa v bohinjsko-tolminskih gorah in se povzpel tudi na južno vznožje Triglava nad Velim poljem. Ob naravoslovnih raziskavah je med drugim preučeval bolezni in socialno stanje idrijskih rudarjev. Spoznal je pomen higiene pri delu in preventive, se zavzemal za potrebne socialne ukrepe in tako postal začetnik socialne medicine v Avstriji.5
Leta 1769 je postal rudarski svetnik v Banski Štiavnici na Slovaškem. Na tamkajšnjem rudarskem učilišču, ki je 1770 postalo rudarska akademija, je poučeval kemijo, mineralogijo in
4 https://sl.wikipedia.org/wiki/Giovanni_Antonio_Scopoli 5 Enciklopedija Slovenije, zv. 11, str. 20. 5
metalurgijo. Scopolijevo znanstveno delovanje je bilo najuspešnejše v času njegovega bivanja v Idriji. Leta 1760 je na Dunaju izšla knjiga Flora carniolica (Rastlinstvo na Kranjskem). Scopoli je prvi opisal glive, lišaje in sluzavke v idrijskem in nekaterih slovaških rudnikih ter je tako začetnik speleobiologije. Scopoli je bil pomemben naravoslovec 18. stoletja, saj je postavil temelje sodobnemu znanstvenemu naravoslovnemu raziskovanju Kranjske. Po njem se imenuje rastlinski rod volčičev Scopolia, živalski rod dvokrilcev Scopolia, rastlinske vrste scopolijev repnjak in druge. Umrl je 8. maja 1788.6
V Idrijo je prišel Scopoli kot prvi stalni rudniški zdravnik. Idrija je bila takrat kraj s številnimi jaški, mogočnimi rudniškimi napravami, z nekaj cerkvami in dominantnim gradom. Na poti tja je Scopoli doživel pretres, že prvi pogled na Idrijo ga je navdal z obupom in tudi kasneje se v tem kraju ni znebil občutka ujetosti in tesnobe, iz katerega se je zatekal v študij narave. Kot prvi rudniški zdravnik je skrbel za zdravje 2000 ljudi, katerih jezik mu je bil neznan in ki so živeli v bedi, zaostalosti ter ob kroničnem in akutnem zastrupljanju z živim srebrom. Septembra 1763 je cesarica Marija Terezija Scopolija imenovala za profesorja kemije in metalurgije v Idriji. Z njegovim odhodom leta 1769 v Bansko Štiavnico na Slovaškem je ta šola prenehala delovati.7
Leta 1766 je prišel v Idrijo za rudniškega kirurga Balthasar Hacquet. Scopoli si je obetal razbremenitev, vendar se moža nista najbolje razumela, zato je po petnajstih letih zapustil slovensko deželo in šel na Slovaško, kjer je predaval na metalurški in rudarski akademiji.8
Slika 3: Naslovnica Scopolijeve razprave o idrijskem živem srebru iz leta 17719
6 Enciklopedija Slovenije, zv. 11, str. 21. 7 Marija Bavdaš, Ob Rakah, po poti idrijskih naravoslovcev, Rudnik živega srebra v zapiranju, Idrija 1999 (dalje: Marija Bavdaš, Ob Rakah, po poti idrijskih naravoslovcev), str. 16. 8 Prav tam, str. 17. 9 http://medrazgl.si/slovenski-zacetki-medicine-dela-v-idriji-v-18-stoletju/ 6
Scopoli v svojem delu Tentamina (temptamentum lat. izkušnja) govori o obolenjih idrijskih rudarjev. Meni, da so vse težke kovine strupene, živo srebro pa še posebej. Zato že v uvodu poudarja, da idrijski rudarji ne bi smeli delati več kot šest ur, pa tudi mezde ne bi smele biti tako nizke, da silijo rudarje k nadurnemu delu. Nato opiše pri rudarjih naslednje bolezenske znake: tremor, slinjenje, kašelj, astma, griža in težave zaradi glistavosti. Scopoli opisuje, da tremor spremlja splošna slabost z utrujenostjo in slabokrvnostjo ter navaja, da je vzrok zanj vdihavanje hlapov živega srebra in prahu, ki prav tako vsebuje živo srebro. Izhlapevanje živosrebrnih par je naravni spremljajoči pojav dela v rudniških rovih, veliko močnejše pa je pri delu ob pečeh. Tremorja ne dobi vsak rudar oziroma ga vsaj ne dobi enako hitro. Kjer je manj prahu, manj zatohle vročine in v rovih z dobrim prezračevanjem, nastopi tremor bolj poredko oziroma čez dalj časa. Kot glavno zdravljenje za tremor navaja svež zrak, kar z drugimi besedami pomeni izostanek z dela, za zdravila pa meni, da niso potrebna. Cesarica Marija Terezija sicer odredi, naj rudarji zdravila prejemajo brezplačno, vendar jim to ne koristi veliko, piše Scopoli, ker je mezda pogojena z njihovim delom, zato tudi s tremorjem odhajajo v rove. Uprava bi morala skrajšati predvideni delovni čas in bolnemu rudarju dati primerno podporo. Scopoli je priporočal znojenje in rudarjem predlagal vroče kopeli. Zavedal se je pomena osebne higiene rudarjev in talilcev; na njihovi koži in obleki je namreč ostajalo veliko prahu, ki je bil poln živega srebra, kar je povzročalo kronično zastrupitev. Rudarji so v rove jemali hrano in jedli z umazanimi rokami, Scopoli je zato pri hujših primerih priporočal odvajala.10 Slinjenje rudarjev spremlja vnetja dlesni in ustne votline, izpadanju zob pa sledijo razjede in gangrena tudi po licih. Scopoli povezuje te pojave z lokalno zastrupitvijo z živim srebrom, ker ga po njegovem mišljenju organizem izloča predvsem tam, kjer ima dostop zunanji zrak. Rudarji, pri katerih pride do vnetja ustne votline, navadno ne razvijejo tremorja, tisti, ki imajo tremor, pa nimajo stomatitisa. Slinjenje se najpogosteje pojavlja pri topilcih rude (topili so jo v glinenih retortah). Za zdravljenje Scopoli svetuje izpiranje ustne votline z ječmenovim prevretkom, ki mu je primešan med. Strogo odsvetuje pitje alkoholnih pijač. Scopoli meni, da vsak organ, ki je bil že prej oslabljen, oboli za zastrupitvijo z živim srebrom lažje in hitreje. Scopoli je že pred 250 leti predvidel bolniški dopust v modernem smislu, tj. odsotnost z dela in nakazovanje hranarine za čas, ko se pokažejo tudi najmanjši znaki zastrupitve z živim srebrom. Vzrok za pogosto kašljanje rudarjev vidi Scopoli v prahu, ki nastaja pri drobljenju kamnine in se dviga pri čiščenju peči. Navaja, da se iz »kašlja« razvije krvav kašelj in ftiza, kot so nekdaj
10 Zvonka Zupanič Slavec, Slovenski začetki medicine dela v Idriji, Medicinski razgledi, let. 35, št. 4, Ljubljana 1996 (dalje: Zvonka Zupanič Slavec, Slovenski začetki medicine dela v Idriji), str. 581. 7
imenovali pljučno tuberkulozo. Bistva tuberkuloze tedaj ni poznal nihče, toda Scopolijeve navedbe so nedvomne, jasne in pravilne. Kot zaščito priporoča mokro ruto pred usti in nosom. Mokro krpo kot filter za prah opisuje že italijanski zdravnik Mattioli,11 najverjetneje pa so se rudarji že zdavnaj sami spomnili na tak preprost zaščitni ukrep, ki jim je olajšal delo v prašnem okolju. Za zdravljenje kašlja Scopoli predpisuje zdravilna zelišča za izkašljevanje, opij v zelo majhnih odmerkih. Tudi v tem primeru svari pred alkoholom.Vzrok za astmo naj bi bilo delo pri pečeh in prekomerno uživanje alkohola. Opis bolezni pa na splošno ustreza tuberkulozi. Tudi v tem primeru Scopoli priporoča prevretke in opij v zelo majhnih količinah. Scopoli je torej vedel, da so nekatera obolenja povezana z rudarskim poklicem. Hkrati pa je mislil tudi, da ne bi bilo potrebno, da bolezen predstavlja nujno zlo njihovega poklica. Spoznal je namreč, da je moral tudi bolni rudar delati, če je hotel imeti hrano, da je v rovu zrak vroč in prašen, da rudar nima priložnosti za kopel ter da se vrača z dela slabo oblečen in pozimi včasih celo bos. Revščina je silila ljudi k nadurnemu delu. Za kronično zastrupitvijo z živim srebrom oboleli rudarji so še naprej hodili na delo v jaške, polne živosrebrnih hlapov, samo zaradi mezde, saj brez nje niso mogli preživeti ne oni ne njihove družine. Uprava pa je vse to dopuščala, piše Scopoli, čeprav je zaradi manjše storilnosti rudarja, izčrpanega po bolezni, tudi sama imela izgubo. Alkoholizem je to bedo le še stopnjeval. Scopoli je uvidel nujnost delovne higiene, socialnih uredb in preventivnih ukrepov; vse to takrat še ni bilo urejeno. Zaradi kritike socialnega reda mu rudniška uprava ni bila naklonjena. Na spremembe pa uprava takrat ni mislila.12 Scopoli je poslal pritožbo na Dunaj že tri mesece potem, ko je leta 1754 nastopil službo v Idriji. V njej je opozoril, da v kraju ni niti lekarne in je tako prisiljen naročati zdravila iz Ljubljane. Leta 1760 je izšla Scopolijeva knjiga Flora carniolica, prvo znanstveno delo o rastlinstvu Slovenije. V delu je naštetih 1012 vrst rastlin in za 127 vrst Scopoli navaja slovenska imena. Leta 1772 je izšla izpopolnjena izdaja te knjige, ki je ostala še več kot sto let najpomembnejše znanstveno delo o rastlinstvu v Sloveniji. Scopoli je nadaljeval s strokovnim pisanjem tudi po odhodu iz naše dežele in je svojemu opusu, ki šteje poleg razprav kar 21 knjig,
11 Pietro Andrea Mattioli (Siena, 23.3.1501 – Trento, 1577), zdravnik in botanik. Medicino je študiral v Padovi. Služboval je v Sieni, Rimu, od leta 1541–1555 kot deželni zdravnik v Gorici, kamor so ga poklicali zaradi hude epidemije. V tem času je veliko potoval po Kranjski, Hrvaški in Istri. Obiskoval je tudi Idrijo in opisoval zastrupitve z živim srebrom. Največ zaslug ima na področju botanike. Enciklopedija Slovenije, zv. 7, str. 25. 12 Zvonka Zupanič Slavec, Slovenski začetki medicine dela v Idriji, str. 582-583. 8
dodal še številna dela iz mineralogije, kristalografije, kemije, metalurgije in biologije. Postal je član 15 znanstvenih ustanov ter je dosegel mednarodno priznanje in sloves.13
2.2. FRANC KSAVER WULFEN
Slika 4: Franc Ksaver Wulfen14
Franc Ksaver Wulfen je bil rojen 5. novembra 1728 v Beogradu, kjer je bil njegov oče Christian Friedrich v avstrijski vojaški službi. Očetov plemiški rod je izhajal z otoka Rügen (Rujana), ki je bil od leta 1648 do konca prve četrtine 18. stol. del švedske Pomorjanske, mati pa je bila iz madžarske plemiške družine Mariaschy. Še kot učenec retoričnega razreda nižjih študijev (»studia inferiora«) jezuitske gimnazije v Košicah (danes Slovaška) je bil sprejet v Družbo Jezusovo, 14. oktobra 1745 pa je vstopil v noviciat na Dunaju. Po opravljenih preizkusnih letih je v Györu (danes Madžarska) ponovil humanistične študije, na Dunaju tri leta poslušal filozofske študije in dve leti višjo matematiko, v Gradcu pa štiri leta teologijo in opravil dve preizkusni leti. V Banski Bystrici (danes Slovaška) je opravil še tretje preizkusno leto in se 1763 slovesno zaobljubil. Vmes je leta 1755 na Jezuitskem kolegiju v Gorici in 1756 na Terezijanski viteški akademiji na Dunaju poučeval gramatiko (predmete prvih treh letnikov tedanje gimnazije), leta 1761 na Jezuitskem kolegiju v Gorici matematiko, na Jezuitskem
13 Sandi Sitar, Sto slovenskih znanstvenikov, Prešernova družba, Ljubljana 1987 (dalje: Sandi Sitar, Sto slovenskih znanstvenikov), str. 120. 14 https://sl.wikipedia.org/wiki/Franz_Xaver_von_Wulfen#/media/File:Franz_Xaver_Freiherr_von_Wulfen_1728- 1805.jpg 9
kolegiju v Ljubljani pa leta 1762 logiko in metafiziko ter leta 1763 Newtonovo fiziko. Preselil se je v Celovec, kjer je leta 1764 na Jezuitskem kolegiju poučeval fiziko, 1765–1766 matematiko, v letih 1767–1768 pa sploh vse predmete filozofskih študij (»studia superiora«). Organiziranost jezuitskega šolstva mu je omogočala hitro menjavo krajev, v katerih je poučeval, omogočala pa mu je tudi poučevanje različnih predmetov. Od leta 1769 naprej se je povsem posvetil dušnemu pastirstvu; v letih 1769–1773 je bil še spovednik in katehet pri celovških uršulinkah. Umrl je 17. marca 1805 v Celovcu.15 V času svojega celovškega bivanja si je pridobil velik ugled med odličniki in preprostimi ljudmi ter si pridobil podpornike za raziskovalna potovanja po Koroškem, Nizozemskem in avstrijskem Primorju. Z bivanjem v Celovcu (stanovanje, hrana) ni imel večjih izdatkov, svoje skromne dohodke iz jezuitske pokojnine pa je razdajal v dobrodelne namene in postal splošno cenjen in priznan duhovni tolažnik in dobrotnik celovškega prebivalstva. Bil je začetnik botaničnih, zooloških in mineraloških raziskav na avstrijskem Koroškem. Njegovo zanimanje za botaniko sega v leto 1750, ko ga je za to vedo navdušil neki dunajski zdravnik. V botaniki je bil Wulfen popoln samouk, ki si je osnovno znanje pridobil z branjem del švedskega naravoslovca Carla Linnéja.16 V pismu prijatelju Schreberju leta 1785 je Wulfen napisal, da ni imel nobenega učitelja, skozi mnogo let pa le eno samo botanično delo, Linnéjevo Systema naturae, Sistemi narave. Zanimal pa se ni samo za botaniko, temveč tudi za druga področja naravoslovja, tako da je postal strokovnjak za vsa tri »kraljestva narave«, to je rastlinstvo, žival- stvo in kamninstvo. Nadvojvoda Janez ga je že leta 1804 imenoval »naš drugi Linné«. Ob neki drugi priložnosti pa je dobil tudi vzdevek »Plinius Koroške«.17
2.2.1. Botanično delovanje Franca Ksaverja Wulfena
Wulfen skupaj s Scopolijem in Hacquetom spada v slavno trojico botanikov iz klasičnega obdobja raziskav flore na ozemlju današnje Slovenije. Wulfen je med svojima razmeroma kratkima bivanjema v Gorici (1755, 1761) in Ljubljani (1762–1763) prehodil precejšnje dele
15 Enciklopedija Slovenije, zv. 15, str. 7. 16 Carl von Linne (1707–1778), švedski botanik in zdravnik. Leta 1730 je začel poučevati botaniko. Od 1738 je bil zdravnik v Stockholmu. Leta 1761 so ga povišali v plemiški stan. Bil je natančen opazovalec in opisovalec ter nadarjen sistematik. Z najpomembnejšimi strokovnimi deli s področja preučevanja rastlin je utemeljil sistem binarne nomenklature oz. dvojniškega poimenovanja rastlin in živali, po katerem ima vsaka vrsta dve imeni: najprej latinsko rodovno in nato še latinsko vrstno ime. Sistematiziral je tudi minerale. Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 630. 17 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, Scopolia, št. 83/84, Ljubljana 2015 (dalje: Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk), str. 45. 10
današnje zahodne Slovenije. Njegov prispevek k poznavanju našega rastlinstva je pomemben, čeprav ostaja v senci dosežkov velikega sodobnika idrijskega zdravnika in naravoslovca J. A. Scopolija. V povzetku ali v drobcih je bil Wulfenov prispevek že mnogokrat omenjen, a še nikoli podrobno in v celoti, predvsem pa kritično ocenjen. V prvem obdobju svojega delovanja je Wulfen sodeloval s Scopolijem, kateremu je pošiljal rastline in podatke o njih za 2. izdajo dela Flora carniolica (1772), v kateri ga Scopoli navaja pri 63 vrstah. V kasnejših letih je Wulfen objavljal floristične prispevke in opisoval nove vrste v samostojnih razpravah, ki so izhajale v Jacquinovih zbornikih (1778–1793), zadnja pa je bila objavljena v časopisu »Roemer's Archiv für Botanik« (1805) že po avtorjevi smrti. Delo Flora Norica Phanerogama, za katero je Wulfen zbiral gradivo nad 40 let in ga v rokopisu tudi v precejšnji meri pripravil za tisk, je izšlo šele leta 1858, zato je bilo že ob izidu predvsem zgodovinsko pomembna knjiga. Izdajatelja E. Fenzl in R. Graf sta pred natisom opravila veliko uredniško delo, o katerem pišeta v predgovoru. Iz rokopisa sta izpustila vse kriptogame (necvetnice), ki jim je Wulfen posvetil veliko pozornost, a je njegov rokopis v pol stoletja povsem zastarel. Kljub prizadevanjem, da bi izšle tudi kriptogame, se to ni zgodilo.18 Po prihodu Wulfena v Ljubljano, je v Jezuitskem kolegiju srečal Jožefa Erberga (1712–1787), ki se je zanimal za rastline in je Wulfena na botaničnih izletih seznanil z ljubljansko okolico. Med Wulfenovimi ljubljanskimi učenci je bil tudi poznejši celovški generalni vikar in škof v Linzu Sigismund Hohenwart (1745–1825), s katerim je pozneje v Celovcu prijateljeval in bota- nično sodeloval. Še v obdobju bivanja v Ljubljani sta skupaj naredila botanično ekskurzijo v Kamniške Alpe.19 Wulfen je bil botanični mentor baronu Karlu Zoisu. Spoznala sta se leta 1791, ko je Karel Zois prišel na Koroško, potem pa sta v družbi s S. Hohenwartom in J. Reinerjem naredila daljšo botanično ekskurzijo po koroških in vzhodnotirolskih gorah. Zois je posušene ali žive rastline pošiljal v Celovec Wulfenu, ki je opisal nekaj dotlej neznanih vrst, med drugimi Zoisovo zvončico (Campanula zoysii) in Zoisovo vijolico (Viola zoysii). Wulfen je bil mentor tudi Francu Hladniku, ki je bil v 1. polovici 19. stoletja osrednja osebnost kranjske botanike. Tedaj še mladi Hladnik je Wulfenu pošiljal rastline. To sodelovanje je prekinila Wulfenova smrt leta 1805. Čeprav je Wulfen preživel razmeroma malo časa na ozemlju današnje Slovenije, je v
18 Prav tam, str. 46. 19 Prav tam, str. 47-48. 11
svojih delih navedel precej slovenskih nahajališč različnih taksonov20. Scopoli ga (1772) navaja pri 63 vrstah, Jacquinu (1778) pa je Wulfenu poslal podatke za 5 vrst: kranjsko lilijo (Lilium chalcedonicum = L. carniolicum), močvirsko logarico (Fritillaria meleagris), pomladanski žafran (Crocus vernus), špansko homulico (Sedum hispanicum) in rdečo reliko (Cytisus purpureus = Chamaecytisus purpureus), ki so navedene v dodatku (»Appendix«) k Jacquinovemu delu »Flora austriaca«. V delu »Plantae rariores carinthiacae«, ki je izhajalo med letoma 1778 in 1790, Wulfen navaja nahajališča iz današnje Slovenije pri eni vrsti (1778), pri treh vrstah (1781), pri 23 vrstah (1786) in pri 17 vrstah (v letih 1789 in 1790); v enako zasnovanem delu iz leta 1805 so nahajališča iz Slovenije navedena pri 62 vrstah. V posthumno izdanem delu »Flora norica phanerogama« (1858) so nahajališča iz Slovenije navedena pri več kot 800 vrstah semenk, pri čemer so upoštevane splošno razširjene vrste. S slednjimi bi se spisek Wulfenovih podatkov povečal na 950 vrst. Med vrstami, ki jih Wulfen navaja za ozemlje Slovenije, je nekaj endemičnih in torej ne rastejo zunaj meja Slovenije, še več pa jih ima pri nas klasično nahajališče. Kako pomembno je bilo Wulfenovo botanično delovanje pri nas, nam pove podatek, da Scopoli v 2. izdaji Kranjske flore opisuje 1250 vrst, zdaj pa poznamo v Sloveniji približno 3100 taksonov semenk.21 Wulfen je zbral obširen herbarij, ki ga od leta 1812 hrani Naravoslovni muzej na Dunaju. Rastline je določal že na terenu in opise beležil na posebne lističe, ki so priloženi herbarijskim polam. Ena izmed njegovih pol, na kateri je navadni grobeljnik (Alyssum alyssoides ), je bila nabrana v Gorici in se je ohranila tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Wulfen je v Sloveniji botaniziral na sledečih območjih: Gorica in okolica: Solkan, Skalnica, Sabotin, Šempeter, Panovec, Trnovo, Čepovan, med Kanalom in Kobaridom, Trnovski gozd. Trst, Koper in Kras (Primorje): okolica Kopra, okolica Trsta, Senožeče, Istra, Socerb, Sežana, Lipica. Ljubljana in okolica: Grad, Tivoli, ob Ljubljanici, Barje, Polhov Gradec, Tošč pri Polhovem Gradcu, Šmarna gora, Dol, Ponoviče. Kranjska: Vrhnika, Logatec, Planina, Hrušica, Slivnica, Cerknica, med Turjakom in Ribnico, okolica Snežnika, ob Kolpi pri Osilnici, okolica Kočevja, Idrija, Razdrto, Nanos, Vipava, Ajdovščina, Škofja Loka, Kranj, Sv. Jošt nad Kranjem, Javornik, pri Jesenicah.22
20 taksón: biol. skupina organizmov, ki se uvršča v določeno sistematsko kategorijo. http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=takson&hs=1 21 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 52. 22 Prav tam, str. 53-54. 12
Alpe: Storžič, Mangart, Bohinj, bohinjske Alpe, Krvavec, Grintovec, Sv. Primož nad Kamnikom, dolina Kokre, pri Tržiču, Ljubelj, Zelenica, Kepa, Rabeljska dolina, Predel, Porezen - Tolminske Alpe, Peca, Kamniške Alpe, kranjske Alpe, bohinjske Alpe, Kamnik, Triglav, Črna prst, Kropa, Predel – Bovec, ob izviru Save pri Podkorenu.23
2.3. Karel Zois
Slika 5: Karel Zois24
Karel Filip Evgen baron Zois plemeniti Edelstein je bil rojen 18. novembra 1756 v Ljubljani. Bil je mlajši sin Michelangela Zoisa in njegove druge žene Slovenke Ivane Katarine Kappus pl. Pichelstein. Šolal se je na visoki šoli v Gradcu, kjer je leta 1778 javno zagovarjal svojo tezo. Bil je eden prvih raziskovalcev kranjskega alpskega rastlinstva. Zbral je herbarij s približno 2100 primerki. Na družinskem posestvu na Brdu blizu Kranja je v parku sadil domača in tuja drevesa ter alpske rastline. Nasad je bil prvi alpski botanični vrt na Slovenskem. Umrl je v Trstu 1799.25
23 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 56. 24 https://sl.wikipedia.org/wiki/Karel_Zois 25 Enciklopedija Slovenije, zv. 15, str. 215. 13
O življenju Karla Zoisa ni bilo veliko znanega. Vsi so ga omenjali s pridihom skrivnosti, saj je že Karel Dežman26 domneval, da je bil »nekam čudaški«, da sta se z bratom Žigom slabo razumela in da je Žiga po njegovi smrti uničil vse papirje, po katerih bi lahko sestavili njegov življenjepis. To morda do neke mere drži, vendar se je v različnih arhivih, knjižnicah in muzejih ohranilo precej dokumentov, spiskov, beležnic Karla Zoisa, predvsem pa njegov herbarij. Sodobniki so v strokovnih delih s toplimi, prijateljskimi besedami izražali spoštovanje do Karla kot botanika in človeka. Večino svojega življenja je preživel na gradu Brdo pri Kranju. V letih 1785 do 1790 je tam zasajal alpske rastline ter domača in tuja drevesa. Ta nasad je bil prvi botanični vrt na ozemlju Slovenije. Družina Zois je bila lastnica rudnikov in fužin na Gorenjskem, zato je Karel veliko časa preživel tudi na Javorniku pri Jesenicah. Tam so že v času Michelangela Zoisa pred dvorcem namesto sadovnjaka zasnovali park. V Javorniškem Rovtu so imeli rudarsko upravo, ki se še danes imenuje Pristava. Verjetno je bila botaniku Karlu vmesna postojanka na poti z Javornika na vrhove Karavank. Ob Pristavi so tudi uredili park z eksotičnimi drevesi.27 Kot eden izmed prvih botanikov in gornikov je hodil in nabiral rastline zlasti v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah in v Karavankah. V Julijskih Alpah je zgradil dve ali tri koče. Za eno od njegovih postojank zanesljivo vemo, da je bila pri Dvojnem jezeru v Dolini Triglavskih jezer. O marljivosti Karla Zoisa je pisal grof Franc Jožef Hohenwart28, ki ga je leta 1795 skupaj s pesnikom Valentinom Vodnikom in dr. J. Pinhakom obiskal: »Nadaljevali smo pot in prišli, preden je sonce zašlo za gore, v gostoljubno kočo, kjer smo bili kar najprijazneje sprejeti in smo mogli občudovati delo barona Zoisa, ki je bil, čeprav se je mudil tu šele osem dni, vložil že nad tisoč rastlin, povečini za svoje dopisujoče prijatelje;
26 Dragotin (Karel) Dežman (Idrija, 3.1.1821–Ljubljana, 11.3.1889), prirodoslovec, arheolog, politik. Pravo je študiral na Dunaju. Leta 1852 je postal ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja in ga vodil do smrti. Kot prirodoslovec je bil Dežman predvsem botanik, pa tudi zoolog, mineralog, geolog in meteorolog. Enciklopedija Slovenije, zv. 2, str. 225. 27 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 83. 28 Franc Jožef Hohenwart (Ljubljana, 24.5.1771–2.8.1844), naravoslovec. Naravoslovje in rudarstvo je študiral na Dunaju. Opravljal je različne državne službe, 1820 se je upokojil in se posvetil svoji stroki. Bil je predsednik Kranjske kmetijske družbe (1827–1834) in organizator Deželnega muzeja v Ljubljani. V letih 1831–1836 je bil predsednik muzejskega kuratorija in poleg posebnega kustosa vodil poslovanje muzeja. Muzeju je daroval bogate zbirke kapnikov, mineralov, rastlin, živali. Po njem se imenujeta prvi v kraškem podzemlju najdeni hrošč drobnovratnik in endemična rastlina hohenwartov kamnokreč. Enciklopedija Slovenije, zv. 4, str. 39. 14
tudi danes je prinesel veliko množino rastlin; z vlaganjem teh in s prelaganjem prej nabranih so se štirje ljudje zamudili skoraj dve uri.«29 Druga planinsko botanična postojanka je bila na Velem polju, tretja pa je bila morda v zgornjem delu Doline Triglavskih jezer. V Karavankah je imel kočo v Medjem dolu v Ridi. Ohranilo se je ime Gospodova koča, saj naj bi tam »neki gospod nabiral rastline«. Žiga Zois30 je o tej koči pisal svojemu prijatelju Balthasarju Hacquetu leta 1787 v Lvov: »...Moj brat Karel vam sporoča zatrdilo svoje iskrene zahvale za herbarij, katerega ste mu zaupali. To zimo bo sestavljal zanj katalog... Na naših gorah raste še več rastlin, ki sta jih Vi in gospod Scopoli prezrla; moji številni delavci v jamah in po visokih gozdovih mi omogočujejo, da vse preiščemo. Majhno hišico v dvetretjinski višini Belščice sem dal obnoviti, da bi preživela tam mesec julij prihodnjega leta ter mogla po vrhovih vdolž doline botanizirati. Potem kreneva v Bohinj. Našel sem možnost, da spravim brata na konju ob majhnih troških do Velega polja pod Triglavom.31
2.3.1. Botanično delovanje Karla Zoisa
Karel Zois je raziskoval predvsem alpsko rastlinstvo. Lahko bi rekli, da je imel srečne oči in srečno roko pri najdbah dotlej še neznanih vrst. Novo odkrite rastline in nova nahajališča neka- terih rastlinskih vrst je posredoval svojim botaničnim prijateljem v Celovec, na Dunaj, v Berlin in Prago. Posušene in tudi žive rastline je pošiljal predvsem celovškemu botaniku Francu Ksaverju Wulfenu, ki je bil njegov botanični mentor. Wulfen je nekaj dotlej še neznanih rastlin tudi opisal v zbornikih dunajskega botanika N. J. Jacquina, ki so izhajali na Dunaju. Pri nekaterih vrstah je Wulfen navedel podatke, ki mu jih je poslal Karel Zois s Kranjske. Karla Zoisa navaja kot najditelja pri 12 vrstah:
29 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 84. 30 Žiga Zois (Trst, 23.11.1747–Ljubljana, 10.11.1819), gospodarstvenik, naravoslovec, mecen in literat. Rojen je bil v premožni trgovski družini. Prvo izobrazbo je dobil v očetovi hiši v Ljubljani 1861. Znanje je izpopolnjeval na številnih potovanjih. Leta 1780 je zbolel za protinom in je bil zaradi tega od 1797 na invalidskem vozičku. Njegov oče Michelangelo Zois ga je kot svojega predvidenega naslednika 1768 vključil v trgovsko družbo. Šest let pozneje je Zois postal njen vodja. Bolj kot trgovska dejavnost pa so Zoisa zanimala tehnična vprašanja. Leta 1770 je od očeta kupil železarno v Mislinji, naslednje leto prejel v dar donosno javorniško železarno, kupil Plavž (Jesenice) in obrat v Mojstrani in Stari Fužini. Izumil je puhalnik za plavž in predlagal več tehničnih izboljšav v puškarstvu, steklarstvu. Bil je evropsko razgledan naravoslovec, predvsem mineralog in geolog. Zelo pomembna je njegova zbirka mineralov, ki jo je urejal vse življenje. Bil je pobudnik prvega vzpona na Triglav (1778). Zois je imel v slovenskem razsvetljenstvu nedvomno ključno vlogo. Z znanjem, kupovanjem knjig in z denarjem je podpiral najprodornejše slovenske razsvetljence. Enciklopedija Slovenije, zv. 15, str. 216. 31 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 85-86. 15
Zoisova zvončica (Campanula zoysii): »Prvo poznanje zelo redke rastline dolgujem slavnemu gospodu Karlu pl. Zoisu, ki se posveča ves botaniki, ki ji žrtvuje vso pozornost, trud in čas pa gotovo ne malo denarja,«32 je v opisu zapisal Wulfen. Novo zvončico mu je Zois poslal iz bohinjskih Alp in s Storžiča. Evropska gomoljčica (Stellaria bulbosa = Pseudostellaria euopaea) Zois mu jo je poslal iz okolice Radovljice. Wulfen pri tem opisu še posebej navaja, da mu je poslal veliko rastlin s Kranjskega, med drugim vrste nežni kamnokreč (Saxifraga bronchialis = Saxifraga tenella), srebrno krvomočnico (Geranium argenteum) in kamno zlatenko (Alyssum gemonense = Aurinia petraea). Srebrna krvomočnica (Geranium argenteum) Kot nahajališče navaja Kranjsko. Po imenu Zoisa ne omenja, navaja le nahajališča na Liscu in Črni prsti, kjer sploh ni redka. Črna prst je omenjena tudi v beležnici Karla Zoisa. Kamna zlatenka (Alyssum gemonense = Aurinia petraea ) Kot nahajališče navaja Kranjsko. Raste v Bohinjski dolini, Zois ni posebej naveden, vrsta v njegovi beležnici ni omenjena. Brezstebelni ušivec (Pedicularis acaulis) Raste v okolici Radovljice. Nežni kamnokreč (Saxifraga tenella) Kranjske Alpe; Zois mu jo je poslal iz naših gora, kjer raste zelo redko v zatišnih skalnih razpokah. V botanični beležnici je omenjen s Črne prsti in Vršaca. Zoisova vijolica (Viola zoysii) Alpe, ki mejijo s Koroško.33
32 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 87. 33 Prav tam, str. 88-89. 16
Malocvetni repnjak (Brassica alpina = Arabis pauciflora) Kranjska; Malocvetni repnjak je redka vrsta v Sloveniji. V Zoisovi beležnici je zapisan podatek, da so mu jo nabiralci prinesli s Tosca oziroma Velega polja. Navedba ni potrjena, vendar bi bila možna. Navadni čepnjek (Uvularia amplexifolia = Streptopus amplexifolius) Kranjska; Zois mu je rastlino poslal iz senčnih, subalpskih kranjskih gozdov. V beležnici navaja nahajališča na Liscu. Kratkodlakava popkoresa (Arenaria villosa = Moehringia villosa) Kranjske Alpe. Enolistna plevka (Ophrys monophyllos = Malaxis monophyllos) Kranjska, iz gorskih, močvirskih kranjskih gozdov. Seguierijeva zlatica (Ranunculus columnae = Ranunculus seguieri) Kranjske Alpe. Živo rastlino, še z zemljo, je poslal iz kranjskih Alp.34
Ko je prenehala nevarnost turških vpadov in so obrambni jarek na gradu Brdo zasuli, so se lastniki začeli bolj ukvarjati s parkovno in vrtno dejavnostjo. Takrat so zasnovali nasad v pozno renesančno-zgodnjebaročnem slogu. Parkovni nasadi na Brdu so začeli nastajati že v času Michelangela Zoisa največji razcvet pa so doživeli v času njegovega dediča Žiga Zoisa in mlajšega sina Karla. Baron Karel Zois je preučeval naše alpsko rastlinstvo in seznanjal z njim učeni svet v času, ki se v zgodovini slovenske floristike, predvsem kranjske, imenuje klasična doba. Karla Zoisa so imenovali tudi »glasnik cvetne lepote naših Alp«. Karel Zois je namreč sodeloval tudi z berlinskim profesorjem botanike C. L. Wildenowom, ki je leta 1801 nov rod tropskih trav poimenoval Zoysia, ki je razširjen v tropski Aziji in delno tudi v Ameriki.V izvirnem opisu je Willdenow svojo odločitev pojasnil: »Rod je dobil ime v spomin na Karla barona Zoisa iz Ljubljane, ki je z veliko gorečnostjo preučeval rastlinstvo svoje dežele in je s skrbnim raziskovanjem odkril več novih vrst.«35
34 Prav tam, str. 90. 35 Prav tam, str. 91. 17
2.4. Franc Hladnik
Slika 6: Franc Hladnik36
Franc Hladnik se je rodil 29. marca 1773 v Idriji. Oče Matej (Matheus) je bil rudarski uslužbenec, mati pa je bila Doroteja Reven. Bil je drugorojeni sin. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem mestu. V Ljubljani je leta 1789 z odliko končal gimnazijo. Filozofske študije je končal leta 1791 in nato stopil v bogoslovje. Študij teologije je končal leta 1795. Takrat je bilo razpisano mesto skriptorja v licejski knjižnici. Hladnik je zanj zaprosil in ga tudi dobil. Zaradi mladosti je bil posvečen v mašnika leto kasneje, in sicer 19. junija 1796. Ko so hoteli, da bi Hladnik služboval kot kaplan na podeželju, se je uprl in si je priskrbel zdravniško spričevalo o slabem zdravju, ker naj bi bolehal na pljučih in da tudi zaradi telesne konstitucije ni sposoben za dušno pastirstvo. Osmega oktobra 1796 je postal učitelj 4. razreda normalke, leta 1800 izredni učitelj na mehanični šoli, 21. junija 1802 začasni, 5. januarja 1803 pa redni ravnatelj normalke in leta 1807 gimnazijski prefekt. Umrl je v Ljubljani 25. septembra 1844.37 Kot reven dijak odličnjak je Hladnik počitnice preživljal v Zoisovi hiši. Tu je imel priložnost spoznavati naravoslovne zbirke in raziskovalno vztrajnost obeh bratov Zois, Žige in Karla. Hladnika je botanika tako prevzela, da je kot študent ljubljanskega bogoslovja, prefekt in
36 https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Hladnik#/media/File:Amalia_Hermannsthal_-_Franc_Hladnik.jpg 37 Enciklopedija Slovenije, zv. 4, str. 32. 18
ravnatelj ljubljanskih šol ter gimnazije, prehodil vso zahodno Slovenijo, odkril nekaj redkih rastlin, za pouk gojil rastlinje na licejskem dvorišču.38 V času Ilirskih provinc je na tedanjih Centralnih šolah, ki jih lahko imamo za predhodnico današnje univerze, predaval naravoslovje in botaniko. Leta 1810 je ustanovil Botanični vrt v Ljubljani. Po odhodu Francozov je bil spet gimnazijski prefekt. Znamenita so bila njegova javna predavanja iz botanike, ki so jih smeli poslušati tudi gimnazijci od 5. razreda dalje. Ta predavanja so bila vrsto let neobvezen predmet.39 Okrog leta 1832 mu je začel pešati vid. Vrt je vodil do leta 1834, ko ga je zamenjal zdravnik Ivan Nepomuk Biatzovsky. Kot učitelj je bil zaradi mrene na očesih 28. februarja 1837 na lastno prošnjo upokojen. Kmalu je oslepel. Zadnja leta življenja je preživel v svoji sobi. Hladnikovo geslo je bilo: poslušati in molčati. S tem geslom si morda lahko razlagamo njegovo premajhno ambicioznost in strokovno prodornost. Lahko rečemo, da je imel nesrečno ali vsaj neprijazno usodo mnogih slovenskih (kranjskih) botanikov. Obdobje od leta 1801 do leta 1852 se po njem imenuje Hladnikova doba.40
2.4.1. Franc Hladnik in floristične raziskave
V dijaških letih je Francu Hladniku veliko pomagal posestnik Nikolaj Merk iz okolice Kamnika, pri katerem je preživljal počitnice in poučeval njegove otroke. Kasneje ni več zahajal tja, ampak je začel hoditi na počitnice k baronu Žigi Zoisu in njegovemu mlajšemu bratu Karlu, ki se je ukvarjal z botaniko. Z naravoslovnimi zbirkami se je Hladnik torej srečal že v študijskih letih. Hladnik se je pri Zoisu seznanil z Valentinom Vodnikom, s katerim sta se skupaj odpravila na botanično potovanje po Koroški in v Celovcu obiskala znamenitega naravoslovca Franca Wulfena, ki ju je zelo prijazno sprejel. Ko sta odšla, je Wulfen menda izjavil: »Eden utegne postati res dober, namreč Hladnik!«41 Kasneje je Wulfen postal njegov botanični mentor, Valentinu Vodniku pa je pomagal zbirati besede za gradivo za besednjak. Na svojih številnih ekskurzijah je Hladnik v začetku 19. stoletja začel raziskovati kranjsko floro: »S posebnim veseljem pa so na rastlinah viseli; vsake šolske praznike so jih šli iskat in nabirat, in zategadel obhodili skoro vse kraje, hribe in doline po Kranjskem in bližnem Goriškem, Koroškem in Štajerskem. Obiskali so brege Soče in Brente, bili na Višarjih, Predilu
38 Marija Bavdaš, Ob Rakah, po poti idrijskih naravoslovcev, str. 22. 39 Prav tam, str. 23. 40 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 101. 41 Prav tam, str. 102-103. 19
in vsih gorah okrog Trebiša, Trojane, Košuto, Ovšovo, Ojstrico, Hum in Zagorske hribe, tudi Lojbel, Begunšico in vse gore noter do Drave so obhodili; Bohinske in Kamniške planine, Cirkniško jezero in Javornik, Babnogorico in Nanos itd. so preiskali, povsod najšli množino zeliš znanih in neznanih…«42 Na teh izletih je nabiral rastline za vrt, za svoj herbarij ter za tuje botanične vrtove in botanike, s katerimi je bil v stiku. Od leta 1819 ga je spremljal njegov vrtnar Andrej Fleischmann, ki je leta 1844 izdal »Pregled kranjske flore«. Delo je v podnaslovu označeno kot »popis na Kranjskem divje rastočih in pogosto gojenih cvetnic s podatki o njihovih nahajališčih, zbranih na ekskurzijah od leta 1819 do 1845 na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem in v nekaterih mejnih območjih Obale (Primorske), Goriške in Koroške«. Iz tega dela lahko izvemo, katere kraje sta Fleischmann in Hladnik obiskala.43
2.4.2. Franc Hladnik in Botanični vrt v Ljubljani
Najbolj pomembno Hladnikovo delo pa je bila ustanovitev botaničnega vrta oziroma vrta domovinske flore. Že prej je imel nasad kranjskih rastlin na licejskem dvorišču. Francozi so leta 1809 osnovali Ilirske province in centralne šole, ki so imele značaj univerze. V okviru teh šol so ustanovili botanični vrt. Za rojstni dan vrta velja 11. julij 1810. Na odprtju je bil tudi maršal Marmont, ki naj bi tedaj tudi zasadil osem dreves, med njimi tudi znamenito lipo, ki je dobila njegovo ime in stoji še danes. Septembra leta 1810 je v vrtu raslo že 447 rastlin. Po ukinitvi Ilirskih provinc je Hladniku uspelo ohraniti botanični vrt, čeprav je habsburška oblast vse francoske ustanove ukinila. Prav gotovo ima za ohranitev botaničnega vrta po vrnitvi stare oblasti zasluge poznanstvo Hladnika z avstrijskim botanikom Hostom, ki je bil nekakšen »angel varuh vrta«. Eden izmed razlogov pa je bil verjetno tudi ta, da se Hladnik politično ni udejstvoval oziroma je bil nevtralen. V 36 letih je Hladnik zbral tudi obširen herbarij kranjske flore; leta 1836 ga je daroval Kranjskemu deželnemu muzeju. Hladnik pa je bil že od vsega začetka povezan tudi s Kranjskim deželnim muzejem, saj je leta 1821 z nasveti in s svojo podporo sodeloval pri ustanovitvi najstarejše muzejske ustanove na Slovenskem.44
42 Prav tam, str. 103. 43 Prav tam, str. 104-105. 44 Prav tam, str. 106. 20
Po Hladniku se imenuje tudi redka rumenozelena zvrst kranjskega volčiča – Hladnikov volčič (Scopolia hladnikiana), ki raste po kamnitih, grmovnatih pobočjih, travnikih in gozdovih. Ima visoka stebla, cveti od aprila do maja.45
Hladniku v čast nosi znanstveno ime rebrinčevolistna hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia), ki je edini slovenski rodovni endemit, saj je znamenita posebnost Trnovskega gozda, ker ne raste nikjer drugje. Hladnikovka sodi v družino kobulnic, med katere sodijo tudi zelena ter korenje, peteršilj in luštrek. Najdemo jo na kamnitih traviščih in tudi v skalnih razpokah, kjer je komaj še dovolj prostora za njeno koreniko. Na naravnem rastišču lahko zraste do 40 cm visoko, včasih pa je le malo dvignjena nad tlemi. Hladnikovka, ki najbolje uspeva na odcednih tleh in zacveti v juliju, je dvoletnica, lahko uspeva tudi več let. Listi so enkrat do dvakrat pernato deljeni, deli zadnjega reda so jajčasti do okroglasti in nazobčani. Beli cvetovi so združeni v kobulasta socvetja.46
45 Vlado Ravnik, Alpsko cvetje in izbor nekaterih drugih gorskih rastlin, Založba Narava, Kranj 2010, str. 135. 46 Tone Wraber, 2 X Sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba, Ljubljana 2006, str. 75. 21
3 HACQUETOVA RAZISKOVANJA
3.1. Prihod na Kranjsko
V času razsvetljenstva so naravoslovci razumeli svoje delo kot prispevek k razvoju in napredku. Te plemenite cilje naj bi bilo možno doseči s pozornim in natančnim opazovanjem. Podrobno opazovanje narave in delovanja elementov je nazorno pokazalo, kako zelo zmotne so bile številne veljavne predstave o svetu. Razsvetljenstvo je pomembno zaznamovalo tudi duhovno življenje v deželi Kranjski, še zlasti v njeni prestolnici. V drugi polovici osemnajstega stoletja je v Ljubljani ustvarjalo več učenjakov evropskega pomena, nastalo je tudi nekaj slovitih zbirk. Prvi med njimi je bil jezuit Gabriel Gruber47, pomemben naravoslovec, ki je po odhodu iz Ljubljane v ruskem mestu Polock zasnoval in priredil zbirko po vzoru znamenitega jezuitskega muzeja v Rimu. Iz tega obdobja je bolje poznana zbirka, ki jo je zbral Balthasar Hacquet.48 Hacquet je med sedemletno vojno (1754–1763) služil kot ranocelnik v pruski, angleški in francoski vojski. Po koncu vojne se je na Dunaju seznanil s slovečim Holandcem Gerhardom van Swietnom, osebnim zdravnikom Marije Terezije. Kot načelnik vsega zdravstva v Avstriji mu je ponudil službo po lastni izbiri kraja. Hacquet si je izbral mesto rudniškega kirurga in porodničarja v Idriji zaradi naravoslovja in slovečega živosrebrnega rudnika, ki tam leži, in to tem bolj, ker je vedel, da živi tam slavni Scopoli. Službo v Idriji je nastopil leta 1766 in jo opravljal do leta 1773, ko je bila izdana prepoved delovanja jezuitskega reda v deželah avstrijskega cesarstva. Hacquet je v Idriji premagoval huda nasprotja, vendar je bil kot kirurg uspešen, čeprav je moral opravljati svoje delo v skrajno težavnih razmerah in z zelo pomanjkljivo opremo. To pa mu ni preprečevalo, da se ne bi poglobil tudi v poklicne bolezni idrijskih rudarjev, o čemer je leta 1784 predaval v Parizu. V Ljubljani so potrebovali nove javne profesorje in Hacquet je dobil mesto javnega profesorja anatomije, kirurgije in porodništva na ljubljanskem liceju; v tej službi je ostal do leta 1787. V velikem požaru v Ljubljani, ko je zgorel skoraj ves šentjakobski okraj, je izgubil vse spise in korespondenco z raznimi učenjaki. V
47 Gabriel Gruber (Dunaj, 6.5.1740 – Leningrad, 26.3.1805), hidrotehnik in arhitekt. Končal je filozofske in teološke študije v Gradcu, leta 1755 je vstopil v jezuitski red. Leta 1769 je prišel v Ljubljano, kjer je poučeval risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko na stolici za mehaniko, ki jo je s pomočjo deželnih stanov ustanovila Kranjska kmetijska družba. Največ zaslug ima Gruber pri urejanju razpuščenega gradbeništva na Kranjskem. Po požaru 1773 je do 1776 po lastnih načrtih vodil obnovo jezuitske gimnazije pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Enciklopedija Slovenije, zv. 3, str. 400–401. 48 Sandi Sitar, Sto slovenskih znanstvenikov, str. 126. 22
takratni ljubljanski družbi, kjer sta znanost in napredek imela navdušene privržence, se je hitro uveljavil. Cesarska kmetijska družba v Ljubljani ga je 1772 sprejela za rednega člana, dve leti pozneje pa še za svojega stalnega tajnika. Nemirni duh raziskovalca narave in njenih zakonitosti ga je vodil v najbolj odmaknjene in najtežje dostopne dele avstrijskega cesarstva, da je lahko na svoje oči opazoval naravo ter zbiral predmete za svoj prirodoslovni kabinet. Leta 1769 je odšel na Vezuv in Etno, kjer je zbiral primerke strnjene lave.49 Jeseni 1775 se je pridružil Gabrielu Gruberju, ki je na dvojambornici brigantini z dvanajstimi majhnimi topovi v spremstvu tovorne ladje in skupno dvajsetimi možmi odplul na ogled Save vse do ustja pri Beogradu. Takrat je pod Gruberjevim vplivom razmišljal o obnovitvi argonavtske vodne poti med reko Timavo pri Devinu, Kolpo, Savo in Donavo. Hacquet je bil v svojem ljubljanskem obdobju zelo aktiven in je povečal število svojih publikacij s treh na petintrideset. Znano je njegovo obsežno delo s tega področja Oryctographia carniolica (1778 do 1789, v štirih delih). V nadaljevanju še bom podrobneje opisala to delo. Ko je bil profesor na ljubljanskem liceju, je Hacquet napravil “anatomski teater” v okviru svojega bogatega prirodoslovnega kabineta. V prostorih nekdanje jezuitske lekarne v Ljubljani je Philippus Prezl, začel leta 1759 izvajati predavanja iz kirurgije, in sicer trikrat na teden; predavanja so bila obvezna za ljubljanske babice in padarje. Prezlovo anatomsko zbirko (tetraloške in embriološke primerke) je po vsej verjetnosti prevzel Hacquet za svoj anatomski teater, ki ga je uredil v svojem stanovanju v hiši na Starem trgu 83 blizu nekdanje cesarske bolnice pri sv. Jakobu (danes Gornji trg 4). Hacquet je bil zlasti v svojih ljubljanskih letih navdušen zagovornik širjenja prosvete med ljudstvom in se z veliko vnemo boril proti “praznoverju”, kakršno je vladalo v temnem veku, ko so bili menihi edini profesorji medicine in so si pri zdravljenju bolezni lahko pomagali s sveto vodico, relikvijami svetnikov, rožnimi venci in vseh sort amuleti, zato se je zapletel v konflikte s predstavniki lokalne duhovščine. Prišlo je do tega, da so mu škof in nižja duhovščina grozili na vseh straneh, menihi so pridigali proti njemu in ga javno obtoževali kot krivoverca in ateista.Tako se je med “ubogim preprostim ljudstvom” na Kranjskem razširilo “praznoverje”, da je Hacquet zgradil anatomski teater zato, da bi v njem usmrčeval rdečelasce in jim jemal kri. Z njo pa naj bi (nekdanji) jezuit Gabriel Gruber, ki je veljal za alkimista,“figiral” živo srebro, to je – ga spreminjal v zlato, s čimer naj bi si hotel pridobiti dovolj denarja, potrebnega za dograditev prekopa. Ta bajka je imela za Hacqueta neprijetne posledice, postal je splošno osovražen. Zaradi sovražnih govoric je moral spremeniti
49 Prav tam, str. 127. 23
ime, da je lahko nadaljeval s potovanji po Iliriji. Čeprav je bil dober katolik, so ljudje s prstom kazali nanj kot na “luterjana”, kar je pomenilo toliko kot “pogan”.50
Zaradi pritiskov se je Hacquet pomladi 1787 odločil zapustiti Ljubljano. Kot je zapisal v svoji avtobiografiji, je sprejel vabilo univerze v Lvovu, ker je končal z raziskavami v južnem delu avstrijskega cesarstva in zaradi “mnogih neljubih doživljajev na Kranjskem, ki jih je bil tam v času 20 let deležen s strani bigotnega, nekultiviranega, zlobnega prebivalstva; kakršni so skoraj vsi polcivilizirani Slovani. Postal je profesor “specialne” zgodovine narave na medicinskem oddelku Univerze v Lvovu in zasedel katedro mineralogije, botanike in zoologije skupaj s kabinetom zgodovine narave. Iz Ljubljane je pripeljal svojo mineraloško in zoološko zbirko, medtem ko je vsaj del herbarija prepustil Karlu Zoisu. Da razmere za delo, ki jih je imel v Lvovu, niso dosegle njegovih pričakovanj, lahko razberemo iz korespondence z Zoisom. Zois je v pismu med drugim zapisal, da ga je zelo osupnila vest, da nima za naravoslovje potrebnih instrumentov in prostorov.51
3.2. Botanična raziskovanja
Na Dunaju je leta 1782 izšlo Hacquetovo botanično najpomembnejše delo Plantae alpinae Carniolicae. V njem je opisal 12 rastlin. V uvodu omenja svoje predhodnike P. A. Mathiolija, J. A. Scopolija in F. K. Wulfena. Vse rastline je narisal, herbarijski primerki nekaterih pa so še vedno v zbirki, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.52
1. Carlina Utzka; Po zdaj veljavni nomenklaturi je ime rastline učenska kompava (Carlina acanthifolia utzka). Hacquet jo je našel na Učki v hrvaški Istri, po kateri je takson tudi poimenoval. Splošno je razširjena v južni in vzhodni centralni Evropi, v glavnem v gorah.53
50 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 62. 51 Prav tam, str. 62. 52 Marija Bavdaš, Ob Rakah, po poti idrijskih naravoslovcev, str. 20. 53 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 62. 24
2. Illecebrum Kapela; Po zdaj veljavni nomenklaturi je ime rastline kapelska nohtnica (Paronychia kapela). Hacquet jo je našel na Hrvaškem na Kapeli, Kleku in v okolici Reke ter na Snežniku. Razširjena je v južni Evropi. V Sloveniji ne raste.54
3. Rhamnus hydriensis; Po zdaj veljavni nomenklaturi je ime rastline čistilna kozja češnja (Rhamnus cathartica). Hacquet jo je našel v gorah v okolici Idrije in na meji z Goriško in Tolminsko. Razširjena je v večini Evrope.55
4. Gentiana terglouensis; Triglavski svišč (Gentiana terglouensis) je bila res nova, še neopisana vrsta, ki jo je Hacquet našel na pobočjih Triglava in v bohinjskih Alpah. Imenoval jo je po najvišjem slovenskem vrhu, tako da ima pri nas klasično nahajališče. Gentiana terglouensis je razširjena v Južnih in Vzhodnih Alpah.56
Slika 7: Triglavski svišč57
54 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 62. 55 Prav tam, str. 62. 56 Prav tam, str. 62. 57 http://www.zaplana.net/flowers/Gentianaceae/GentianaTerglouensis%28TriglavskiSvisc%29/si_GentianaTerglo uensis%28TriglavskiSvisc%29.asp 25
5. Oenanthe Karsthia; Po zdaj veljavni nomenklaturi je ime rastline Schottov silj (Paucedanum schottii). Hacquet jo je našel na Nanosu, v okolici Lipice na Kranjskem in v okolici Reke na Hrvaškem. V Evropi je razširjena od jugovzhodne Francije do zahodnega dela Balkana.58
6. Clathrus (Fungus) Hydriensis; Po zdaj veljavni nomenklaturi je ime rastline črni kuštravec (Strobilomyces strobilaceus). Je edina gliva, ki jo je Hacquet poimenoval; vseh ostalih 11 vrst so višje rastline. Hacquet jo je našel v okolici Idrije in jo po tem kraju tudi imenoval. Glivo je opisal že Scopoli, kar pa je Hacquet spregledal.59
7. Leontodon Terglouensis; Po zdaj veljavni nomenklaturi je ime rastline triglavski dimek (Crepis terglouensi). Hacquet jo je uvrstil v rod jajčarjev (Leontodon), kasneje so ugotovili, da gre za enega izmed dimkov (Crepis), vrstno ime pa so prenesli iz rodu Leontodon v rod Crepis. Našel ga je na Triglavu. V Sloveniji raste še v triglavski okolici na vrhovih, ki se dvigujejo nad dolino Vrat in na
58 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 62. 59 Prav tam, str. 63. 26
Prestreljeniku v Kaninskem pogorju. Razširjen je v Centralnih in Vzhodnih Alpah v Švici.60
Slika 8: Triglavski dimek61
8. Myosotis Terglouensis; Hacquet jo je našel na pobočju Triglava in jo po njem tudi imenoval. Vendar takson ni bil novo odkrita vrsta. Po zdaj veljavni nomenklaturi gre za triglavsko neboglasnico (Eritrichium nanum), ki raste v Centralnih in Južnih Alpah, v vzhodnih in južnih Karpatih in na Kavkazu.62
Slika 9: Triglavska neboglasnica63
60 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 64. 61 http://www.petersfoto.si/displayimage.php?pid=4003 62 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 65. 63 http://www.hribi.net/rastline.asp?id=111 27
9. Scabiosa Trenta; Po danes veljavni nomenklaturi je ime vrste bleda obloglavka (Cephalaria leucantha). Hacquet jo je našel v gorah nad dolino Trente in na pobočjih Triglava. Nabral jo je za herbarijsko zbirko, na etiketo pa je napisal ime Scabiosa terglouens (triglavski grintavec). V objavljenem opisu je vrsto poimenoval Scabiosa Trenta in jo narisal. Kasneje so mnogi botaniki zaman iskali to vrsto. Hacquetova risba na porumenelem papirju je v Julijske Alpe pripeljala mladega Juliusa Kugyja,64 ki je skrivnostno cvetlico dolgo iskal. Ni je našel. Uganko je razrešil avstrijski botanik Kerner, ki si je ogledal Hacquetov primerek Scabiosa trenta v tedanjem Kranjskem deželnem muzeju v Ljubljani. Ugotovil je, da Hacquet ni našel nove vrste, ampak je poimenoval že znano vrsto bledo obloglavko (Cephalaria leucantha), ki raste na Krasu in na skalovju v submediteranskem območju.65
Slika 10: Bleda obloglavka66
Scabiosa trenta, ki jo je Hacquet nabral v gorah nad Trento, je bila le relikt iz toplejših medledenih dob, ko je termofilno rastlinstvo prodrlo v Alpe. Prav mogoče je, da je Hacquet našel zadnje primerke te vrste, njegovi nasledniki pa ne več, ker je rastlina na pobočjih Triglava že izumrla. Bleda obloglavka raste v mediteranski regiji in na južnem Portugalskem. V
64 Julius Kugy (Gorica, 19.7.1858–Trst, 5.2.1944), gornik in planinski pisatelj. Po materini in očetovi strani je imel slovenske prednike. Na Dunaju je študiral pravo, tam je leta 1882 doktoriral in nato živel kot veletrgovec v Trstu. V gore je sprva hodil kot navdušen botanik in objavil nekaj botaničnih člankov. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu. Nanj spominjajo nekatera imena v gorah (Kugyjeva smer, Kugyjeve police). Enciklopedija Slovenije, zv. 6, str. 64. 65 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 70. 66 http://www.hribi.net/rastline.asp?id=1063 28
Sloveniji uspeva v okolici Socerba, Movraža, Sočerge, na Krasu in nad Ajdovščino pod Colom.67
10. Athamanta Golaka; Po sedaj veljavni nomenklaturi je kranjska selivka (Grafia golaka). Hacquet je v opisu zapisal, da jo je našel na Golaku, ki je najvišji vrh v Trnovskem gozdu in v okoliških gorah.68
11. Potentilla terglouensis; Po sedaj veljavni nomenklaturi je triglavska roža (Potentilla nitida). Hacquet jo je našel na pobočjih Triglava in ji dal ime po njem, ker je mislil, da je odkril novo, še neopisano vrsto. Raste v jugozahodnih in jugovzhodnih Alpah in v Apeninih.69
Slika 11: Triglavska roža70
67 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 72. 68 Prav tam, str. 73. 69 Prav tam, str. 74. 70 http://www.zaplana.net/flowers/Rosaceae/PotentillaNitida%28TriglavskaRoza%29/si_PotentillaNitida%28Trigla vskaRoza%29.asp 29
12. Carlina pola; Po sedaj veljavni nomenklaturi je volnata kompava (Carlina lanata). Hacquet jo je našel v Puli v Istri na Hrvaškem. Raste v mediteranski regiji in južni Bolgariji. V Sloveniji ne uspeva. Hacquet je bil verjetno prvi, ki je opazil vpliv različne geološke podlage na razširjenost rastlin.71
3.2.1. Hacquetova herbarijska zbirka
V letih, ki jih je Hacquet preživel na Kranjskem, je na svojih raziskovalnih izletih nabiral rastline za herbarijsko zbirko. Njegov herbarij iz tega obdobja hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Herbarijske pole so opremljene samo z latinskim imenom vrste, manjkajo pa vsi podatki o nahajališčih in o času nabiranja. Hacquetove primerke lahko spoznamo po njegovi pisavi. V herbariju je 2594 vrst, seznam pa je napisal Henrik Freyer72 leta 1832.73
3.2.2. Rastline, poimenovane po Hacquetu
3.2.2.1. Tevje (Hacquetia epipactis)
Po Hacquetu se imenuje monotipski rod Hacquetia. Rastlina je bila znana že italijanskemu zdravniku in naravoslovcu P. A. Mattioliju, ki je v 16. stoletju dobro desetletje živel in delal v Gorici. Scopoli jo je leta 1772 uvrstil v rod zalih kobulčkov (Astrantia) in zapisal, da raste v okolici Idrije in Gorice. Razširjena je v alpsko-dinarskem svetu od severovzhodne Italije do
71 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 78. 72 Henrik Freyer (Idrija, 8.7.1802–Ljubljana, 21.8.1866), farmacevt, naravoslovec in kartograf. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in na Reki, licej v Ljubljani. Po triletni lekarniški praksi je 1825 opravil pomočniški izpit. Od 1827–1829 je na Dunaju študiral farmacijo in tam diplomiral. Od 1832–1853 je bil kustos Deželnega muzeja v Ljubljani. Tukaj je prepariral nekaj sto živali, uredil herbarij in zbirko žuželk. Proučeval je človeško ribico. Zlasti se je posvečal botaniki. Med prvimi se je kot naravoslovec povzpel na Mangart, Triglav, Stenar in druge vrhove v Julijskih Alpah. Bil je član kmetijske družbe za Kranjsko, Goriško in Koroško. Enciklopedija Slovenije, zv. 3, str. 157. 73 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 78. 30
zahodne Bosne in v Karpatih na Moravskem, na Slovaškem in v južni Poljski.74
Slika 12: Tevje75
3.2.2.2. Hacquetov ušivec (Pedicularis hacquetii)
Lahko bi rekli, da je nekoliko po pomoti po Hacquetu dobila ime novo odkrita vrsta iz rodu ušivcev (Pedicularis). Žiga Graf jo je leta 1833 našel na botanično sloviti Črni prsti v Julijskih Alpah. Naslednje leto jo je opisal in poimenoval po Hacquetu Pedicularis hacquetii. Hacquet je pisal o »postavnem Pedicularisu«, ki ga je videl na Javorniku nad Cerkniškim jezerom. Ta Hacquetov citat omenja anonimni avtor v časopisu »Flora«. Ker je Graf poznal ta prispevek, je bil prepričan, da je na Črni prsti našel rastlino, o kateri je pisal že znameniti Hacquet in jo je zato njemu v spomin imenoval Hacquetov ušivec. Kasneje se je izkazalo, da je na Javorniku Hacquet videl kasneje opisani bosanski ušivec (Pedicularis hoermannian). Hacquetov ušivec je visok od 30 do 120 cm. Bledo rumeni cvetovi so v klasastih socvetjih. Čaša je nacepljena in zgornja ustna venca je čeladasta, prisekana in nima zobcev. Ušivci so polzajedavke oziroma prikrite zajedavke. S koreninami se pritrjajo na korenine svojih sosed in jim jemljejo vodo z raztopljenimi mineralnimi snovmi. V Sloveniji raste na gorskih traviščih in poraslih meliščih v Julijskih Alpah, pojavljanje v Karavankah pa je vprašljivo, saj tam v glavnem raste zelo podobni bosanski ušivec. Splošno je razširjen v jugovzhodnih Alpah, v Karpatih in osrednjih Apeninih.76
74 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 80. 75 http://www.zaplana.net/flowers/Apiaceae/HacquetiaEpipactis%28Tevje%29/si_HacquetiaEpipactis%28Tevje%2 9.asp 76 Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk, str. 82-83. 31
Slika 13: Hacquetov ušivec77
77 http://www.gore-ljudje.net/novosti/38830/ 32
3.3. IDRIJA V HACQUETOVI DOBI
3.3.1. Raziskovanje idrijskega rudnika
Z Idrijo so bili povezani številni slavni evropski in domači naravoslovci, ki jih je v Idrijo privabljal sloviti rudnik ali pa naravne znamenitosti idrijske okolice. Idrijski živosrebrov rudnik je bil tedaj eden najglobljih v Evropi in je slovel po svoji odlični tehnični opremljenosti. Ob Ahacijevem in Barbarinem jašku, ki je bil takrat globok že 200 metrov, so mojstri iskani po vsej Srednji Evropi, gradili mogočne naprave – kamšti za dviganje rude in črpanje jamske vode.78
Že v 16. stoletju je predstavljal rudnik živega srebra v Idriji za tedanje razmere velik obrat. Leta 1575 je rudnik postal deželnoknežja (državna) last, takrat je prišlo tudi do pomembnih sprememb tudi pri organizaciji podjetja. Rudniški upravitelj v Idriji je postal najvišji in neposredni zastopnik deželnega kneza, ki so mu bili podrejeni rudarski sodnik, ostali rudarski uradniki, kakor tudi delavci. Rudarski red, ki ga je nadvojvoda Karel leta 1580 izdal za Idrijo, je te spremembe potrdil.79
Marija Terezija je leta 1747 ustanovila v Idriji višji rudarski urad na čelu z rudarskim svetnikom. Ob jožefinski reformi rudarskih sodišč 1783 je postala Idrija tudi sedež rudarskega sodišča za Kranjsko, Goriško–Gradiško in Trst, ob reorganizaciji rudarskih oblastev leta 1785 je obdržala višji rudarski urad in rudarsko sodišče za iste dežele. V drugi polovici 18. stoletja je bila Idrija sedež pomembnih rudarskih uradov. Že v prvi polovici stoletja se označuje kot mesto in je štela okoli 3000 prebivalcev. Bila je torej drugo največje mesto na Kranjskem. Po obnovitvi avstrijske oblasti leta 1813 Idrija ni več dobila višjega rudarskega urada in rudarskega sodišča. Skupaj za Koroško, Kranjsko in Primorje so ustanovili višji rudarski urad in rudarsko sodišče v Celovcu. Rudnik živega srebra v Idriji, ki leži v ozki dolini med idrijskim hribovjem in se razprostira na razmeroma majhni površini med reko Idrijco in njenim pritokom Nikovo, je bil drugi najstarejši in največji rudnik živega srebra na svetu. Samo rudnik živega srebra v španskem Almadenu je bil večji od idrijskega. V 17. in 18. stoletju se je zaradi pogostih požarov v Almadenu proizvodnja živega srebra začasno prenehala, takrat je izpad proizvodnje živega srebra v celoti nadomestil idrijski rudnik. V dobi zgodnjega kapitalizma je bil idrijski rudnik
78 Marija Bavdaš, Ob Rakah, po poti idrijskih naravoslovcev, str. 9. 79 Nina Zupančič, Jože Žontar, Idrijski rudnik skozi stoletja, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana 1990 (dalje: Nina Zupančič, Jože Žontar, Idrijski rudnik skozi stoletja), str. 7. 33
eden redkih deželnoknežjih rudnikov, ki je ležal na ravnih tleh in je imel temeljna rudna ležišča globoko pod zemljo, do katerih je bilo mogoče priti le skozi navpičen ali glavni jašek, ki je bil izkopan iz površja zemlje do teh ležišč. Edino rudnik svinca v Pliberku na avstrijskem Koroškem, kjer so kopali svinčevo rudo že sredi 14. stoletja in ki je kot idrijski ležal v ravnini, je sredi 16. stoletja imel nekaj rudnih jam, ki se niso dale poglobiti od spodaj, zato so rudo in vodo iz teh jam ročno potegovali iz jam in ju nosili skozi jaške na površje zemlje. Vdiranje vode v jame pa ni bilo tako pogosto kot v idrijskem rudniku, zato so idrijski rudnik v 16. stoletju prištevali med najtežje dostopne in stroškovno najbolj zahtevne rudnike na svetu.80
V idrijskem rudniku je nastopalo živo srebro v dveh oblikah: v rudi, imenovani cinabarit in kot samorodno živo srebro. Medtem ko se mora cinabarit žgati, da se iz njega izloči živo srebro, je samorodno živo srebro naravno tekoče in ne potrebuje ognja. Prav tako je bilo samorodnega živega srebra veliko več v višjih legah idrijskega rudnika, kot pa v globini rudnika. V tej obliki je pritekel na površje tudi v strugi potoka Nikove, kjer je bil po naključju odkrit okrog leta 1490. Neki kmet iz neposredne okolice Idrije, ki je bila takrat še zaraščena z gozdovi, je v Nikovi, ki teče mimo rudnika, namakal leseno posodo, ki se mu je izsušila. Pri tem je opazil, da mu je v posodo skupaj z vodo natekla kot srebro svetlikajoča in pretakajoča kovinska snov, ki so jo strokovnjaki prepoznali kot živo srebro. Idrijsko živo srebro je bilo ves čas obratovanja rudnika tipični izvozni predmet. Izvažali so ga v Benetke, ki so bile dolgo časa glavno tržišče živega srebra na svetu, iz Benetk pa so ga razpošiljali v Levanto, ki je bila glavni potrošnik živega srebra v takratnem poslovnem svetu. Razpošiljali so ga tudi v južnonemška mesta, Španijo, Nizozemsko, od tukaj pa v zlate in srebrne rudnike južnoameriških dežel, kjer so ga uporabljali za amalgamiranje zlata in srebra.81
Delovni čas idrijskih rudarjev, ki je zaradi slabih delovnih pogojev v rudniku trajal osem ur na dan, medtem ko je po drugih rudnikih trajal deset ur na dan, se je pričel ob sedmi uri zjutraj in je trajal do enajste ure dopoldne. Po triurnem opoldanskem odmoru, ki je bil namenjen kosilu na domu in krajšemu počitku pri družini, se je nato nadaljeval ob štirinajsti uri popoldne do osemnajste zvečer. Rudarji so se spuščali na delo v jame po vrveh, nazaj pa so plezali navzgor po prosto visečih lestvah, ki so bile spletene iz vrvi. Skozi jašek so rudarji s posebnimi napravami dvigovali rudo in vodo iz jaška na površje zemlje, v jašek pa so spuščali jamski les za podpiranje rudnih jam in drugih odprtin v rudniku. Za vsa opravila pa je bil jašek preozko in
80 Prav tam, str. 17. 81 Prav tam, str. 22. 34
pretesno izkopan, da bi se ves promet v jašku lahko opravljal hitro. Tudi spuščanje rudarjev po vrveh na dno jaška in plezanje po lestvah je bilo zelo naporno, počasno in nevarno, včasih pa celo usodno za rudarja. V rudniku oslabele in od zastrupitve z živim srebrom napadene, tresoče rudarje, so spuščali na delo do dna jaška ali jih dvigovali iz jaška v pletenih koših. Eno najtežjih in najnevarnejših del v idrijskem rudniku je bilo črpanje vode iz rudnih jam, ki jih je zalivala podzemna voda in ki je v jame prodirala skozi kamnine, ki so slabše zadrževale vodo. To delo so v idrijskem rudniku opravljali le mladi, krepki in zdravi kmečki fantje iz vasi in zaselkov v bližini Idrije. Ob času košnje, žetve in mlačve, to je ob najtežjih kmečkih opravilih, so imeli črpalci vode v idrijskem rudniku pravico, da so ostali doma v pomoč staršem, čeprav so bili za črpanje vode iz jam takrat najbolj potrebni. Za čas njihovega izostanka z dela v rudniku je moral rudnik najeti nadomestno delovno silo, ki pa običajno ni opravljala svojih zadolžitev, zato je prihajalo do nesoglasij in zastojev pri delu.82
V začetku 18. stoletja je povzročala težave tudi angleška Vzhodnoindijska družba, ki je v Evropo dobavljala kitajsko in indijsko živo srebro po nizkih cenah in tako z nelojalno konkurenco razbijala avstrijski monopol celo na amsterdamskem trgu. Zaloge neprodanega idrijskega živega srebra v Amsterdamu so se nakopičile na več tisoč sodčkov, ob tem pa so skupni dolgovi Nizozemcem še naraščali. Položaj rudnika je ostajal skozi prvo polovico 18. stoletja težaven in zapleten. Moral je nadaljevati proizvodnjo ne glede na tržne razmere in dobavljati srebro na Nizozemsko kot v najboljših časih. Težave so še povečale pogoste podražitve transportnih stroškov. Posledice vseh nevšečnosti so se neposredno odražale v Idriji, kjer so bile socialne razmere zelo slabe. Rudarji so prejemali zaslužke neredno in s pogostimi odtegljaji. Po letu 1734 se je rudnik ponovno gospodarsko opomogel in razširil svojo dejavnost. Leta 1738 so začeli kopati nov Terezijin jašek in ga gradili polnih deset let. Postavili so tudi novo dvigalno napravo in črpalko.83
V prvi polovici 18. stoletja je postal Trst glavno izvozno pristanišče za idrijsko živo srebro in poleg Amsterdama tudi njegovo najpomembnejše tržišče. V desetletjih vladanja Marije Terezije in Jožefa II. je sledilo eno najboljših obdobij v zgodovini idrijskega rudnika. Pri rudniku je bilo leta 1748 zaposlenih 476 mož, leta 1764 pa blizu 600 mož. V desetletju vladavine Jožefa II. se je pričelo obdobje najvišjega vzpona rudnika. Na desnem bregu Idrijce so leta 1782 uredili novo
82 Prav tam, str. 24. 83 Prav tam, str. 27. 35
tovarno cinobra za živosrebrne produkte. Rudnik so širili in poglabljali ter tako izkoriščali zelo bogate rude. Leta 1785 so sklenili s Španijo zelo pomembno dobavno pogodbo, ki je veljala pet let. Po izteku prve pogodbe so leta 1792 sklenili še drugo za dobo šestih let in za še večje količine živega srebra. Že leta 1786 so odprli na jugovzhodni strani Idrije nov Jožefov jašek, leta 1792 pa na severni strani že četrti Francev jašek. Idrijski rudarji so bili oproščeni vojaške službe, vendar so jih delno kljub temu pripravljali za obrambne potrebe. V letih med prvo (1797) in drugo (1805) francosko zasedbo je rudnik zelo zmanjšal obseg obratovanja. Zaradi nestabilnih razmer in bojazni pred prehitrim izčrpavanjem rudišča so močno znižali proizvodnjo in odpustili veliko število delavcev. Stagnacijo rudnika je leta 1803 stopnjeval še jamski požar, ki je povzročil ogromno škodo in dolgotrajne posledice.84
3.3.1.1. Zdravnik v Idriji
Rudnik živega srebra je bil zasebna last habsburške hiše in bil izjemno pomemben vir dohodkov ter osnova za najemanje državnih posojil. Sredi 18. stoletja je zaposloval 591 rudarjev, 54 gozdnih delavcev in 40 nameščencev. Delo v rudniku je bilo težko, zdravju škodljivo (to se je izkazalo šele po nekaj letih dela v jami) in rudarje so pestile epidemične bolezni ter merkurializem, zastrupitev z živim srebrom. Vse to je nujno kričalo po tem, da bi obrat dobil dobre in izkušene zdravnike, kajti to je bilo v korist uspešnega delovanja celotnega velikega podjetja. Za namestitev ranocelnika Hacqueta kot obratnega kirurga je bila po pravilniku o nastavitvi potrebna izobrazba magistra kirurgije in babištva, ki pa je Hacquet ni imel. Pri tem mu je pomagal van Swieten in ga usmeril na nadaljnjo življenjsko pot: Hacquet je zadostil pravilom, ko je napisal disertacijo o umetnem anusu, ki je bila kasneje objavljena v tisku.85 Pred prihodom Hacqueta je bila zdravstvena služba v idrijskem rudniku na zelo nizki stopnji. Pri rudarjih so bile pogoste očesne bolezni in kile, kar se ni zdravilo ali se je zdravilo slabo. Bolniki so zato iskali zdravstveno pomoč v drugih krajih in so pogosto izostajali od dela ali pa so morali umreti. Da bi se izognili hujšim zdravstvenim okvaram z živim srebrom, je uprava občasno zamenjevala rudarje na bolj izpostavljenih delovnih mestih s tistimi na manj nevarnih.86
84 Prav tam, str. 57. 85 Peter Borisov, O Hacquetovem značaju, Zgodovinski časopis, let. 53, št. 4, Ljubljana 1999 (dalje: Peter Borisov, O Hacquetovem značaju), str. 455. 86 Prav tam, str. 456-457. 36
Hacquet je še istega leta nastopil službo v idrijskem rudniku in bil nameščen kot obratni kirurg in porodničar. Toda že ob nastopu službe je naletel na odpor rudniške uprave, ki je navajala kot pomembno pomanjkljivost kandidata neznanje deželnega (slovenskega) jezika. To je bila edina prepreka, na katero se je opirala uprava. Van Swieten je menil drugače: »Vsak pameten človek bolj upošteva mutastega kirurga, ki je vešč v stroki, kakor nevedneža, ki ne zna drugega kot čvekati.«87 Hacquetu je hladen sprejem uprave zagrenil veselje in se je še kasneje večkrat spominjal, kako je v Idriji doživel mnogo hudega, a je kljub svoji mladostni nestanovitnosti zdržal tam celih sedem let in to prav zaradi naravoslovja. Veliki avstrijski zdravstveni reformator van Swieten pa je idrijskemu rudniku napravil največ, kar je mogel: dal mu je zdravnike izrednih strokovnih kvalitet – napotil je v Idrijo zdravnika dr. J. A. Scopolija in B. Hacqueta. Po smrti idrijskega ranocelnika JožefaGutta, Hacquetovega predhodnika, so 1766 nastala v dunajski zdravstveni upravi neprijetna trenja med van Swietnom, ki se je potegoval za namestitev Hacqueta za obratnega rudniškega kirurga, in med predsednikom dunajske dvorne komisije Ignacijem Kempfelnom, ki je podpiral svojega izbranca. Šlo je namreč za to, kdo naj bi bil bolj primeren, da zasede mesto idrijskega obratnega kirurga. Kot običajno je tudi tokrat zmagal van Swieten. Hacquet je bil pravo nasprotje svojemu predhodniku: bil je strokovno dobro razgledan, zlasti v anatomiji, teoretični kirurgiji in operativni tehniki, ki si jo je s prakso v vojni utrdil, pozneje pa tudi v praktičnem porodništvu. Posebno predan je bil vsem novostim v medicini. Lahko rečemo, da je bil tiste vrste kirurg, kot ga je mogla tisti čas nuditi le široka ranocelniška praksa v sedemletni vojni in zavzetost ter prizadevnost med študijem in prakticiranjem po bolnišnicah v Parizu, Montpellieru in na Dunaju. Van Swieten je bil o tem dobro poučen, zato ga je izbral in tudi zagovarjal. Hacquet pripoveduje o prvih vtisih, ki jih je doživel v Idriji. »Že prvi teden po mojem prihodu se je v jami vžgal v podzemskih galerijah vnetljivi zrak in je izbruhnil požar. Mnogo radarjev je bilo močno opečenih po vsem telesu, vendar so kljub hudemu dogodku vsi okrevali.«88
Službo rudniškega zdravnika v Idriji je Hacquet nastopil leta 1766, kar pomeni, da je bil star komaj 27 let. Službo je nastopil proti volji krajevnih oblasti, zato je bil izpostavljen raznim neugodnim situcijam, a je v Idriji vseeno ostal sedem let. Vendar je bila zavest, da je našel za sebe novo panogo znanstvene dejavnosti, močnejša od njegove dotedanje mladostniške
87 Peter Borisov, O Hacquetovem značaju, str. 464. 88 Prav tam, str. 465. 37
nestalnosti. Hacquet je v Idriji premagoval huda nasprotja, vendar je bil kot kirurg uspešen, čeprav je moral svoje delo opravljati v težavnih razmerah in z zelo pomanjkljivo opremo. To pa mu ni preprečevalo, da se ne bi poglobil v poklicne bolezni idrijskih rudarjev, o čemer je leta 1784 predaval v Parizu. Kot ukrep proti zastrupljanju z živim srebrom je prvi predlagal občasno zamenjavo delavcev na izpostavljenih deloviščih. Idrijske rudarje je zelo cenil in je o njih zapisal, da so najspretnejši v monarhiji. Hvalil je red, varnost in lepoto v jami in ob rudniških vodnih črpalkah.89
90 Slika 14: Idrija ob koncu 18. stoletja
Hacquetovo življenje je bilo zelo razgibano, lahko bi rekli, da nič manj kakor Scopolijevo. S prvimi botaničnimi ekskurzijami v okolico Idrije in njeno hribovje je začel 1767, prehodil pa je tisti čas še gorenjske Alpe. Zimske proste ure je porabil za preučevanje rudarstva in teoretične kemije. Hacquet in Scopoli (slednji je prav tako izkoriščal čas za razgledovanje po živi naravi, polni čudovitih botaničnih skrivnosti) sta bila velika učenjaka na svojem znanstvenem vzponu prav v Idriji. Hudomušna usoda ju je družila sredi bogate, še malo raziskane flore, favne in mineralov. Kot nadpovprečneža sta na svoji življenjski poti doživljala nič koliko grenkih dni,
89 Sandi Sitar, Sto slovenskih znanstvenikov, str. 126. 90 Zvonka Zupanič Slavec, Slovenski začetki medicine dela v Idriji, str. 584. 38
bridkih razočaranj in spoznanj sredi surovega, skoraj nevednega okolja, ki ni kazalo nikakršnega razumevanja.91
Nenadoma pa je 1768 izbruhnil med Hacquetom in Scopolijem hudi spor. Šlo je za razdelitev dela. Bistvo spora je bilo čisto stanovske narave, pri čemer je prišel spet na dan zgodovinski absurd, ki je pred stoletji privedel do cepitve medicinske stroke, s tem v povezavi pa do omalovaževanja kirurškega stanu in do profanacije te vede. Scopoli kot predpostavljeni Hacquetu ga je včasih izkoriščal. Ko je namreč skrivaj odhajal med službenim časom na raziskave v naravo, je vselej ukazal Hacquetu, da ga ta nadomešča tudi pri internističnih bolnikih in naj jih zdravi po svoji uvidevnosti in znanju. Temu pa se je Hacquet odločno uprl in odklanjal bolnike z izjavo, da je nastavljen le za kirurške primere in porode. V konflikt je posegla posebna dunajska cesarska komisija, ki ji je predsedoval grof Hohengarten. Osebno je pripotoval v Idrijo, da bi na licu mesta razčistil stvar. K obravnavi sta bila povabljena dr. Scopoli in Hacquet. Predsednik je po zaslišanju udeležencev razsodil, da mora kirurg najprej pregledati internistične paciente, nato pa jih napotiti zaradi zdravljenja k Scopoliju. Če bi pa Scopoli odredil kako drugače, jih sme Hacquet tudi zdraviti, in sicer šele po konzultiranju s fizikom. Tudi zdaj se je Hacquet odločno uprl. Grofu je izjavil, da je po pogodbi, sklenjeni z upravo rudnika ob nastopu službe, bil sprejet na delovno mesto le kot kirurg in porodničar. Zato je menil, da je diagnosticiranje in zdravljenje notranjih bolezni skrb in stvar edino le dr. Scopolija, nikakor pa ne kirurgova. V spor je posegel zopet van Swieten in se potegnil za idrijskega kirurga. Ker je menil, da je bil njegov ugovor pravilen, je razveljavil odločbo cesarske zdravstvene komisije.92 Kulturna in gospodarska vprašanja je reševal s stališča čistega racionalizma. Kazalo je že na primer, da so bila vsa prizadevanja, da bi obnovili v idrijskem rudniku pridobivanje cinobra, za vedno pokopana, ko je na pobudo in na predlog Hacqueta dvorna komisija na Dunaju to dejavnost obnovila. Hacquet se je namreč znanstveno ukvarjal z vrsto tehnoloških postopkov pri predelavi živosrebrne rude – njene kemične analize in postopka čiščenja ter je večkrat pismeno predlagal rudniški upravi svoje dosežke, kako bi se izboljšalo proizvodnjo in kako bi jo pocenili. Veliko se je ukvarjal tudi z vprašanjem prezračevalnih naprav v rudniških jaških. Spoznavamo torej, da je bil Hacquet večstranski, vendar ga okolje ni nikdar razumelo in ni ga jemalo za takšnega, kot je v resnici bil. Leta 1770 se je Hacquet odpravil na naravoslovno
91 Peter Borisov, O Hacquetovem značaju, str. 466. 92 Prav tam, str. 467. 39
potovanje po Dalmaciji in se to pot ukvarjal z agrarnimi vprašanji. Objavil je zanimiv spis o zdravljenju gadjega pika brez zdravniške pomoči, kajti v Dalmaciji je videl veliko število strupenjač. V naslednjem letu je obiskal Koroško in zgornjo Štajersko, da bi si v Eisenerzu ogledal pridobivanje železne rude in videl, kako se kali jeklo. V rudnikih na Madžarskem si je ogledal način pridobivanja žlahtne kovine.93 Sedem let dela kirurga v Idriji je Hacquet porabil tudi za razvoj praktičnega porodništva; v ta namen je porodne pomočnice poučeval na domu porodnic med porodi. Poleg zmanjšanja porodniških operacij je po potrebi izvajal porod s kleščami, pri umirajoči porodnici pa sectio caesarea in mortua, tako imenovani carski rez. Željam in prizadevanju oblasti je Hacquetov napredni duh dodal še lastno pobudo, ko je leta 1779 prosil upravo idrijskega rudnika za dovoljenje, da bi izučil dve sposobni ženski v porodnopomočniški stroki. Razumljivo je, da je dunajski centralni urad tak predlog porodničarja (v skladu s svojo splošno nacionalno politiko) z navdušenjem sprejel in ga podkrepil z obrazložitvijo: »Ker je obstoj mnogih mater in otrok in v tej zvezi povečanje prebivalstva delno odvisno tudi od spretnosti izkušenih babic, predlogu nismo nenaklonjeni, in to tudi dovolimo. Iz Hacquetovega nastavitvenega dekreta v Idriji je razvidno, da je bil kot kirurg za tisti čas izredno razgledan v stroki ter sposoben, in sicer v t.i. razširjenem smislu. Bil je namreč »chirurgien-accoucheur«, torej poleg kirurga tudi izkušen porodničar, zato se je upravičeno imenoval »magister chirurgiae et artis obstetriciae«. Slednje opravilo je bila nova uradna dolžnost, ki je poprejšnji idrijski obratni kirurgi praviloma niso imeli.94
Idrija pa je Hacquetu pripravila še druge težave: v stvareh čisto tehnične narave, ki so ga motile pri delu. Čeprav si je pred nastopom službe v Idriji nabavil iz lastnih sredstev (ko je še bival na Dunaju) potreben kirurški in porodniški instrumentarij za operacije, mu ta v praksi ni več zadostoval. Osebni dohodki so bili premajhni, da bi si sam lahko dopolnil manjkajoče orodje. Zato je 1770 poslal na Dunaj prek uprave rudnika uradni zahtevek s seznamom specifičnega instrumentarija. Uprava mu je nabavnico kratko malo zavrnila. Svoj zahtevek je Hacquet ponovil čez dve leti, le da je podrobnemu seznamu instrumentov dodal še opis in podatke iz evropske strokovne literature, kjer so bili taki instrumenti opisani in naslikani. A tudi drugi zahtevek je bil zavrnjen, njegov zaščitnik van Swieten pa je bil tisti čas že mrtev.95
93 Peter Borisov, O Hacquetovem značaju, str. 468. 94 Prav tam, str. 469. 95 Prav tam, str. 469. 40
Za takratni čas je bil Hacquet vsestranski kirurg. Očitno so še za njega dni razni mazači in klateški ranocelniki potovali po deželi in »zdravili kile« ter »prebadali očesne mrene«. Verjetno tedaj na slovenskem ozemlju sploh ni bilo kirurgov razen Hacqueta, ki bi znali operacijo sive mrene na očeh strokovno neoporečno izvesti in zato tega znanja tudi od njegovih predhodnikov v Idriji ni bilo mogoče pričakovati in zahtevati. Uprava rudnika očitno ni potrebovala niti ni cenila tako strokovno razgledanega kirurga, kot se ji je predstavljal in s svojim delom ponujal Hacquet.96
Hacquet ni tajil svojih materialističnih nazorov, kar mu je, podobno kot svoj čas Scopoliju, že na samem začetku službovanja v Idriji povzročalo velike nevšečnosti, ki jih je imel s krajevno duhovščino. Bil je v sporu z duhovščino, ki je bila v tistem času nedostopna za nove, svobodnejše znanstvene in filozofske ideje. S Hacquetovim odhodom je bilo zaključeno eno najbolj zanimivih obdobij v zdravstveni službi Idrije, ki si zasluži, da se ga posebej preuči že zaradi znamenitih osebnosti Scopolija in Hacqueta. Oba zdravnika sta bila zaradi umetniško razvitega čuta za opazovanje in njunega natančnega znanja o delu v jami ter tehniki plavža sposobna spoznati posamezne faze delovnega procesa pri pridobivanju živega srebra in tudi tiste dejavnike v življenju rudarjev, ki so bili izredno zdravju škodljivi.97
3.3.1.2. Hacquetov Naturalienkabinet
Leta 1773 je nastopila pomembna sprememba, saj je bila takrat razpuščena jezuitska družba. Takrat so v Ljubljani potrebovali nove javne profesorje in Hacquet je bil premeščen v Ljubljano kot javni profesor anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva. V tej službi je ostal do 1787. Hacquet je bil tudi navdušen zbiralec. Njegov Naturalienkabinet je slovel med razsvetljenimi zgodovinarji narave po vsej Evropi, mnogi med njimi so si ga prišli osebno ogledat. Med njimi je bilo več znamenitih osebnosti, kot na primer nadvojvodinja Marijana, sestra cesarja Jožefa II., ki je bila po Hacquetovih besedah “nenavadno razgledana v mineralogiji”, pa ruski veliki knez (poznejši car Pavel I.) in njegova soproga. Dne 21. marca 1784 si je Hacquetov prirodoslovni kabinet ogledal cesar Jožef II., ki ga je Hacquet zelo visoko
96 Prav tam, str. 470. 97 Prav tam, str. 472. 41
cenil kot “edino veliko osebnost, ki jo je kdaj imela avstrijska vladarska hiša”. Cesar se je v njegovem delovnem kabinetu zadržal poldrugo uro, kjer mu je Hacquet razlagal, kako bi mu idrijski rudnik na leto lahko prinašal milijon goldinarjev dohodka, če bi znižal ceno živega srebra. Med obiskovalci Hacquetovega kabineta velja omeniti še naravoslovca in botanika Francesca Griselinija ter botanika in montanista Benedikta Franza Johanna Hermanna. Slednji se je v Hacquetovem stanovanju zadržal kar tri dni in si je zbirko, ki je zavzemala “skoraj tri cele sobe”, natanko ogledal ter jo tudi podrobno opisal. Iz njegovega opisa lahko razberemo, da so zbirko tvorili minerali, med katerimi so izstopale “izredno popolne in krasne vrste živega srebra iz idrijskega rudnika”. Poleg njih je bila herbaria viva z mnogimi domačimi rastlinami, manjkalo pa ni niti tujih, saj je bilo v njej več kot 4.000 kosov. Vsak kos je bil posušen na posebnem listu. Živalski svet ni bil tako bogato zastopan, vendar je bilo v zbirki nekaj “odličnih” primerkov, kot na primer črna sova (skrajno redek in popolnoma nov kos). Del kabineta je bila tudi naravoslovna in medicinska knjižnica, ki ni bila “tako obsežna, kot je bila dobro izbrana”. Hermann je med ogledovanjem zbirke videl tudi človeški skelet in truplo, ki ju je Hacquet uporabljal za kirurška predavanja.98 Griselini v svojem potopisu ne omenja Zoisove zbirke, kar kaže na to, da baron Zois tedaj svoje zbirke mineralov, ki je dosegla okoli 5.000 kosov in je svoj čas veljala za eno najlepših tovrstnih zbirk na svetu še ni imel. Vendar je v letih od 1775 do 1780 “najbogatejši Kranjec” že zbral veliko lepih vulkanskih kamnin, skupaj z bogato in izbrano knjižnico ter čedno zbirko bakrorezov, po vsej verjetnosti po Hacquetovem zgledu. Na to misel napeljuje dejstvo, da je baron Zois po Hacquetovem odhodu iz Ljubljane postal “botaničar”. V pismu, ki ga je 16. oktobra 1787 pisal profesorju Hacquetu, je namreč zapisal: »Moj opis Vas pouči, da sem na najboljši poti postati botaničar. Če se to zgodi, boste Vi vzrok: v osamljenosti glede mineralogije, ki me obdaja izza Vašega odhoda, izgubljam polagoma veselje do nje, kajti skoraj nemogoče Ti je vztrajati, če nimaš veselja, da bi z drugimi izmenjaval misli, zlasti še v tako jalovi deželi, kakor je na apnu bogata Kranjska.«99
98 Jože Hudales, Slovenski muzeji in etnologija: od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja, Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2008 (dalje: Jože Hudales, Slovenski muzeji in etnologija: od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja), str. 83. 99 Prav tam, str. 85. 42
V času, ko je bil profesor na ljubljanskem liceju, je Hacquet napravil “anatomski teater”100 v okviru svojega bogatega prirodoslovnega kabineta. V prostorih nekdanje jezuitske lekarne v Ljubljani je Philippus Prezl (tudi Brezl), začel leta 1759 izvajati predavanja iz kirurgije, in sicer trikrat na teden; predavanja so bila obvezna za ljubljanske babice in padarje. Prezlovo anatomsko zbirko (tetraloške in embriološke primerke) je po vsej verjetnosti prevzel Hacquet za svoj anatomski teater, ki ga je uredil v svojem stanovanju v hiši na Starem trgu 83 blizu nekdanje cesarske bolnice pri sv. Jakobu (danes Gornji trg 4).101
3.4. ALPINISTIČNA RAZISKOVANJA
3.4.1. Zgodovina slovenskega planinstva
Nemirni časi preseljevanja narodov so prvotna ljudstva v naših krajih (Venete, Kelte in Ilire ter ostale staroselce) potisnili globlje v alpske doline. Tu so lahko ohranila svojo kulturo, navade, verovanja in predvsem delno samostojnost. Na izpraznjeni prostor so prišla slovanska plemena, ki so jih na zmagovitem pohodu proti zahodu ustavili šele gorski obronki Vzhodnih Alp. S seboj so ta ljudstva prinesla pastirsko in lovsko kulturo, svoja verovanja, ki so se zgledovala po naravnih simbolih in pojavih. Gorski svet je bil tabu, pa tudi slabo oblečen in opremljen človek v gorah ni imel kaj iskati. Vse potrebno za življenje je našel v dolini.102
Raziskovanje alpskega sveta iz znanstvenih namenov se pojavi z botaničnimi in geodetskimi iskanji v Grintovcih in Julijcih po letu 1750. Iz zgodovine naselitve je znano, da so bili kraji v Zgornje Savski dolini naseljeni že v 11. stoletju. Posebne težave priti iz Kranjske na območje trbiškega glavarstva ni bilo. Znano je, da je bil pristop čez Predel znan že leta 1404, iz tega lahko sklepamo, da je bila prometna povezava okrog Vzhodnih Julijskih Alp sklenjena že
100Anatomska gledališča (anatomski teater, Theatrum anatomicum), ki so jih vodili znani učenjaki z Zahoda, so bila povsod v mnogem podobna (Leiden, Uppsala, Padova itn.).Videti so bila takšna: sredi prostorne sobe ali dvorane je stala večja, podolgovata ali ovalna miza, na kateri je ležal kadaver. Ob stenah so bili razporejeni človeški skeleti, v steklenih vitrinah pa so bile razstavljene živalske kosti in v steklenih posodah anatomski preparati, večinoma patološke kuriozitete. Sedeži za gledalce so bili običajno lesene klopi, ki so se dvigale proti stropu v obliki amfiteatra. Prostor sam je bil po videzu mračen in teman, ker so bila okna zagrnjena s težkimi zavesami iz blaga ali pa sploh zastrta; takšno okolje je na obiskovalca delovalo skrivnostno in svečano. Medlo svetlobo so dajale le voščene sveče. http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_1999_4.pdf
101 Peter Borisov, O Hacquetovem značaju, str. 473. 102 Tone Strojin, Zgodovina slovenskega planinstva, Didakta, Radovljica 2009 (dalje: Tone Strojin, Zgodovina slovenskega planinstva), str. 9. 43
zgodaj. Podobno velja tudi za Zahodne Julijske Alpe. Že proti koncu 16. stoletja, še bolj pa v 17. stoletju, je bilo v južnih avstrijskih deželah močno priseljevanje Italijanov, ne samo iz vrst plemičev in umetnikov, temveč tudi iz vrst kapitalistov, ki so se pri nas polastili veletrgovine in industrije. Na Gorenjskem so bili Italijani ustanovitelji fužinarstva, ki so utrli pot železarstvu. Domačini so raznesli govorice, da poleg železove rude kopljejo tudi zlato. Ljudstvo je govorilo o primerih nenadne obogatitve. Takšne govorice so begale ljudi. Našli so se bogati in revni, ki so šli preizkušat srečo. Oblast je prodajala pravico do kopanja rude. Leta 1685 je bila izdana pravica iskanja zlata, srebra in svinca v sodnih okrajih Radovljica, Bled in Fužine (Bela Peč). Ekstremna človeška želja po doživetju gora je pripeljala do razvoja alpinizma. Iz zlate dobe gorništva se je počasi razvilo alpinistično obdobje.103
Prvo mesto pri odkrivanju slovenskih gora pripada domačinu, divjemu lovcu, planšarju, drvarju in zeliščarju, skratka gorjancu, vajenemu brezpotja, premagovanja naporov v strminah in trdega življenja v gorah. Na slovensko navzočnost in prve vzpone kažejo že krajevna imena, s katerimi je narod poimenoval vrhove, gore, planine, potoke, značilne skale, ki so tako ali drugače posegli v njegovo življenje. Še imenitnejši dokazi o bivanju našega človeka v gorah so ohranjene listine z navedbami imen planin in meja gospostev in glavarstev. Ena izmed najbolj značilnih omenjenih listin iz leta 1595 je ta, ki razmejuje meje med belopeškim in bovškim glavarstvom, v kateri je omenjeno tudi ime Triglav. Zgodovinar dr. Jože Rus je ugotavljal omembo imena Triglav že v 11. stoletju, nastanek tega imena pa so razlagali mnogi z bolj ali manj verjetno razlago. Značilno je, da so v razlago imena posegli pozneje tudi nekateri alpinisti, npr. dr. Henrik Tuma104.105
Dokaze o naselitvi našega človeka v gorah ponuja tudi narodno blago. Številne bajke in pripovedi so vzete iz gorskega sveta. Prenašale so se iz roda v rod, tako da jim danes še ne vemo točnega izvora. Ohranjene legende pričajo o verovanjih v božanstva in zaščitnike, ki bivajo v gorah in o bajeslovnih živalih. Nekatere gore so postale mit in simbol. Častno mesto med njimi pripada Triglavu. Triglav v vsej svoji razsežnosti pomeni nekakšno simboliziranje človekove sle po višavi, ne po določenem vrhu, temveč k dvigu iz zaostalosti, iz dolinskih spon k svobodi in prostosti. Svobodno gibanje po gorah brez dovoljenja gosposke ni minilo brez določene kazni. Vsak pohod v gore je bil zato za domačina tveganje, ker je bil lov zanj prepovedan. Če
103 Prav tam, str. 10. 104 Henrik Tuma (Ljubljana, 9.7.1858–10.4.1935), slovenski politik, publicist, pravnik, alpinist in domoznanski pisec. Leta 1910 je preplezal severno steno triglava. Enciklopedija Slovenije, zv. 13, str. 394. 105 Tone Strojin, Zgodovina slovenskega planinstva, str. 13. 44
se je že odpravil na krivolov, je o tem strogo molčal. Nepismen, kot je bil, ni mogel o tem zapustiti pisnega sporočila, saj bi ga že tudi ustno izročilo izdalo, da je hodil po prepovedanih poteh.106
Lov je bil za gospodo nadomestilo za vojno in viteške turnirje. Tako kot v vojni, ko je bilo tlačanstvu pridržano mesto, da krvavi za kralja, ki je bil v varnem zaledju, tako je bilo pri lovu domačinu že vnaprej odrejeno mesto gonjača, tistega, ki ga žival lahko tudi napade in umori. Domačin od gosposkega lova ni imel koristi, prav tako ne od rudokopa. Oboje je moral opravljati kot tlako. Vsak odmik od dela za gospoda je bil ocenjen kot prestop, pa čeprav je bil krivolov storjen zaradi lakote, torej iz nuje in šele potem zaradi lovske žilice.Razumljivo je, da je hoja po prepovedanih poteh in po neuhojenem svetu zahtevala posebno spretnost, poznavanje sveta in naravnih pojavov, spretnosti plezanj, poznavanje vremena in prenočevanja na prostem, česar gospod razen ob redkih izjemah ni mogel spoznati. O divjem lovcu še danes krožijo pripovedke. V narodovem spominu ni slabo zapisan, saj je sloves krivega lovca rezerviran za pogumne. Vendar je bil divji lovec pri lovu gospodi koristen kot gonjač in zalezovalec divjadi. Brez njega si ni bilo mogoče zamisliti lova, postavitve zased, dobrih stojišč. Balthasar Hacquet tako opisuje pomen in veljavo lovca v takratni dobi: »Samo po sebi se razume, da ne moremo v nobeni deželi in v nobeni pokrajini hoditi po gorovju, ne da bi imeli za vodnike domačine ali divje lovce, ki poznajo kraj. So neutrudljivi, utrjeni, nosijo lahko težka bremena, poznajo vsa zakotja svojega gorovja in človeku se ni bati, da bo pri njih od gladu poginil.«107
3.4.2. Znanstveniki v naših gorah
Pred obširnim delom Janeza Vajkarda Valvasorja Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689 ni znano nobeno podobno knjižno delo, ki bi tako opisovalo kranjsko deželo in še manj naš gorski svet. Imena gora, dolin in rek so se pojavljala že prej kot mejniki gospostev in v mapnih dokumentih, darilnih listinah ipd. Gore so bile predstavljene tudi kot panorama s preprosto risbo, ki je služila kot pripomoček v morebitnih mejnih sporih. Novi vek je pomenil preporod naravoslovnih ved. Narava, v kateri je človek živel stoletja v dolinah, ni več pomenila svet neznanega. Interesi znanstvenikov, še zlasti botanikov, so vodili v višje gore tudi pri nas. Večina virov navaja, da gre pri botaničnih odkritjih na Kranjskem častno mesto Janezu Antonu Scopoliju.108
106 Prav tam, str. 14. 107 Prav tam, str. 22. 45 108 Prav tam, str. 23.
Tuji znanstveniki so se zanimali še za podzemne jame, presihajoče Cerkniško jezero, izvire kraških rek in ostale kraške posebnosti. Večje zanimanje za alpinizem se je porodilo v prvi polovici 18. stoletja v Švici. Znanstveniki so se sprva zanimali za specifično rastlinstvo in geološko sestavo gora. Naše Alpe so prvi raziskovali in osvajali tuji znanstveniki. Giovanni Antonio Scopoli se je leta 1759 povzpel na Grintovec, Balthasar Hacquet pa leta 1779 na Triglav.109
S koncem 18. stoletja se je pojavilo nekaj slovenskih raziskovalcev, zlasti geologov iz Zoisovega kroga. Največjo slovensko goro Triglav so osvajali tuji in domači izobraženci ter domači vodiči in nosači. Ti so bili zaradi tveganosti ob vzponih obvezni spremljevalci planincev. Podobno kot osvajanje Triglava in Julijskih Alp je potekalo osvajanje Kamniško- Savinjskih Alp, le da so bile te nekoliko slabše obiskane.110
3.4.3. Osvajanje Triglava
V slovenskem izročilu je Triglav narodni simbol, pobuda za ustanovitev prvega slovenskega planinskega društva, motiv za začetek gorništva številnim Slovencem. Mnogo je k mitu o nepristopnosti Triglava prispevala mitološka vera, še bolj pa strah pred fevdalčevo postavo, ki domačinu ni dovoljevala tja, kamor se je raztezala gospodova pravica. Šele nato je prišla na vrsto domačinova nezainteresiranost za osvajanje nekoristnega sveta. Posebno zanimanje je Triglav budil baronu Žigi Zoisu. Razpisal je nagrado prvemu, ki bi se upal na vrh in mu razkril podrobnosti. Hacquet je za slovensko planinstvo opravil velik podvig, ko se je leta 1779 prvič povzpel na Triglav in izmeril njegovo višino. O tem je v predgovoru v II. delu Oriktografije Kranjske iz leta 1781 zapisal: » Prvi vzpon na skrajni vrh te gore se je posrečil konec preteklega leta 1778 dvema srčnima gamsjima lovcema in enemu mojih bivših učencev. Ker je bil nekdo za ta podvig določil denarno nagrado, so morali ti ljudje zaradi zagotovila doseženega uspeha vklesati znake v skale, ki sem jih na nekaterih krajih našel.«111 Pri drugem vzponu na vrh Triglava leta 1782 je v III. delu Oriktografije leta 1784 Hacquet zapisal sledeče: »Na Velem polju sem ostal 6 ur, da bi se odpočil. Ker je bila prav jasna noč in sem imel s seboj dva pogumna gorohodca, katerih eden po imenu Luka Korošec je bil menda
109 Olga Janša, Zgodovina turizma na Slovenskem, v: Turistični vestnik, št. 1, Ljubljana 1968 (dalje: Olga Janša, Zgodovina turizma na Slovenskem), str. 27–29. 110 Prav tam, str. 29–31. 111 Tone Strojin, Zgodovina slovenskega planinstva, str. 64. 46
prvi, ki je stopil nanj, odkar svet stoji, sem torej odšel z njima po polnoči iz našega počivališča in sem po neprestanem vzponu ob sončnem vzhodu dosegel prvo rez ali hrbet gore Kredarice, ki se stika s Triglavom… Po sedmi uri sem šele dosegel najvišji vrh ali rog Triglava, ki je bil to leto proti severu za tri sežnje više z ledenim snegom pokrit, kajti skale, v katere so vklesane črke J. S. Z. H. (tam sem vklesal polkrog s piko), L. K. L. K. so bile štiri sežnje globlje, medtem ko so sicer le za šest čevljev proč od najvišje točke…«112
113 Slika 15: Triglav z Velim poljem (Oryctographia Carniolica, 1778–1789)
112 Prav tam, str. 65. 113 Zvonka Zupanič Slavec, Slovenski začetki medicine dela v Idriji, str. 582. 47
Na prejšnji sliki je narisan prizor na Velem polju: kozji pastir, ki je ogrnjen v plašč iz ličja, spoštljivo pozdravlja fevdalnega gospoda v suknji, s trirogim klobukom na glavi. Besedilo latinskih heksametrov ob spodnjem robu se glasi:
Hic ubi TERGLOVUS caput altis nubibus infert, Quanta laborantis naturae munera cerno! Quam stat sublimis ventosque imbresque serenus Despicit atque simul raros ostentat honores, Flora, tuos!--- To bi se glasilo: Tu, kjer glavo Triglav moli visoko v oblake, koliko zrem darov mogočno tvoreče prirode! Kak strmi v nebo! Vetrove, meglovje prezira jasen sam in obenem le redke prekrasne cvetice, Flora, tvoje mi kaže114.
3.5. Oryctographia Carniolica
Ob vsakoletnih počitnicah, to je v poletnih mesecih, je Hacquet potoval ter prehodil vse gorske predele od Švice preko Tirolskega in Dolomitov do skrajnih meja na Pohorju, Gorjancih in Snežniku. Poznan mu je bil ves Kras od Nanosa do Velebita. Uspehe svojih znanstvenih raziskovanj je zapisoval v obsežnih spisih, med katerimi je najpomembnejše delo Oryctographia Carniolica, ki zajema štiri knjige, ki so izšle v Leipzigu v letih 1778, 1781, 1784 in 1789. Oriktografija je napisana v nemškem jeziku, posvetilo pa v slovenščini.115
114 Josip Wester, Baltazar Hacquet prvi raziskovalec naših Alp, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 1954 (dalje: Josip Wester, Baltazar Hacquet prvi raziskovalec naših Alp), str. 40. 115 Prav tam, str. 12. 48
3.5.1. I. knjiga
Slika 16: Naslovnica Oryctographia Carniolica, prvi del (1778)116
V prvi knjigi leta 1778 opisuje Hacquet svoj prvi gorski obhod. V predgovoru k I. delu Oriktografije pravi, da bo nudil natančen fizikalni opis Kranjske in Istre: »Vse bom povedal čimbolj preprosto; pri tem mi gre zgolj za resnico, ne pa za lepoto sloga, zakaj ta je potrebna bolj za lepe umetnosti kakor za koristne znanosti. Ves končni smoter tako pogosto opravljenihpotovanj je bil samo ta, da se iz narave poučim.«117 Izhodišče mu je bil Oglej, od koder je prišel na Nanos, dalje na Golak, Čaven, Sv. goro, v Soško dolino, Tolmin, Cerkno, Porezen, Bohinj, v dolino Triglavskih jezer, na Mali Triglav, Gorjuše, Bled, Tržič, Ljubelj, Kamnik, na Limbarsko goro, na Gorjance, na Snežnik, Kastav, Učko, obiskal je mesta v Istri, Trst, iz Devina je zavil na Planik, Javornik, obiskal Postojno, Cerknico, Lož, Ribnico. Vso to pot je opravil poleti 1777 in je tako v velikanskem obsegu obkrožil vso Kranjsko in Istro. Leto kasneje je obhodil celotno hribovje, ki obdaja Ljubljansko barsko kotlino, krenil je od Vrhnike čez Polhograjske dolomite v Poljansko dolino, obiskal Idrijo, Železnike, Kropo, Kamno gorico, Radovljico in Bled.118
116 https://www.google.si/?gws_rd=cr&ei=eT9DV__LDIqvswG-nLjYBw#q=oryctographia+carniolica 117 Josip Wester, Baltazar Hacquet prvi raziskovalec naših Alp, str. 25. 118 Prav tam, str. 25. 49
3.5.2. II. knjiga
Slika 17: Naslovnica Oryctographia Carniolica, drugi del (1781)119
V drugi knjigi Oriktografije opisuje Hacquet Gorenjsko. Tam so rudniki pri Idriji, Železnikih, pri Kropi in pri Kamni Gorici. V nadaljevanju še podrobneje opisuje rudnik živega srebra v Idriji.120
119 https://www.google.si/?gws_rd=cr&ei=eT9DV__LDIqvswG-nLjYBw#q=oryctographia+carniolica 120 Rasto Švajger, Veneti, Iliri, Slovani, Branko, Nova Gorica 1996 (dalje: Rasto Švajger, Veneti, Iliri, Slovani), str. 38. 50
3.5.3. III. knjiga
Slika 18: Naslovnica Oryctographia carniolica, tretji del (1784)121
V tretji knjigi piše Hacquet o Triglavu in drugih slovenskih gorstvih, o Slovanih kot največjem ljudstvu na svetu in o Slovencih, narodu, ki je premalo cenjen in o slovenščini, ki je prav tako premalo uveljavljena. Hacqeut v tretjem delu pravi, da je narod Slovanov v svetu nedvomno največji, najmogočnejši in najbolj razširjen. Začenja se na zahodu v Karniji in Ziljski dolini, na delu sedanje zgornje Koroške in se dotika Tirolske. Ta narod je dobil različna imenovanja, ko je prodiral naprej od Jadranskega do Severnega morja, kjer Beringova ožina dovoljuje prehod med Azijo in Ameriko. Ugotavljal je, da je ta narod šel tudi dalje proti zahodu. Tako je v Švici našel kraj po imenu Černec. Pri raziskovanju razloga za tako poimenovanje je ugotovil, da so gore proti vzhodu in jugu iz črnih glinastih škriljevcev, kar pojasnjuje etimološki nastanek imena kraja Černec. Meni, da so bili prvi graditelji tega naselja Slovani, sicer bi ga Nemci imenovali Schwarzling ali Schwarzach. K Venetom-Windom je prišteval delno Karnijce, Furlane, Istrane, Krajnce, Ilire, Hrvate, Dalmatince. Menil je, da je mogoče s slovanskim jezikom priti šestkrat dlje kot z enim priznanim evropskim jezikom. Po njegovem mnenju bi povsem zadostovalo že dobro znanje italijanščine ali latinščine, madžarščine, slovanščine, nemščine, grščine in arabščine. Tudi reko Dravo je ocenil za pravo mejo slovanskega naroda. Vse južno od nje je slovansko do Jadranskega morja.122
121 https://www.google.si/?gws_rd=cr&ei=eT9DV__LDIqvswG-nLjYBw#q=oryctographia+carniolica 122 Rasto Švajger, Veneti, Iliri, Slovani, str. 40. 51
V tretji knjigi opisuje svoje ture po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem: Bled, Tržič, Jezersko, Kranj, Kamnik, Učjak (Trojane), Sv. planina, Moravče, Šmarna gora, Javornik, Jesenice, Mojstrana, Kranjska gora, Trenta, Bovec, Predel, Rabelj, Trbiž, Kanalska in Ziljska dolina, Dobrač, Beljak, Blaško jezero, Borovlje, Peca, Uršlja gora, Pohorje, Savinjska dolina, Solčava, nato Pohorje, Maribor, Donačka gora, Krapina, Rogatec, Kisla voda (Rogaška Slatina), Brežice, Lisca, Laško, Celje, Nova hiša (Dobrna), Žalec, Zagorje, Stična, Krka, Turjak, Dobrepolje, Žužemberk, Toplice, Novo mesto, Mokronog, Kum, Zasavje, Samobor, od koder je potoval na Dunaj. Prepotoval je še Hrvaško in Istro: Šumberak, Petrovo goro, Plješevico, Krbavo in Liko, Brof na Kolpi, Buzet do Jadranskega morja in je tako svoja fizikalna potovanja po tej deželi končal za vedno.123
3.5.4. IV. knjiga
Slika 19: Naslovnica Oryctographia carniolica, četrti del (1789)124
V IV. delu Oriktografije se Hacquet zagrenjeno spominja razmer, v kakršnih je preživljal svoja leta na Kranjskem. V tem delu se je ukvarjal tudi s sosednjimi deželami, predvsem s Hrvaško. V predgovoru pravi, da je fizikalni opis Kranjske dokončal tako dobro, kolikor mu je bilo to
123 Prav tam, str. 20. 124 https://www.google.si/?gws_rd=cr&ei=eT9DV__LDIqvswG-nLjYBw#q=oryctographia+carniolica 52
mogoče. Zavedal pa se je, da bi marsikaj zahtevalo natančnejši opis, toda čas in okoliščine so ga preveč ovirale. V nadaljevanju je povedal: »Kdor mojega položaja, v kakršnem sem v tej deželi živel skozi dvajset let, ne pozna, si ne more prav misliti, da sem to delo vendarle zmogel; saj mora imeti skoraj za čudež, da sem mogel tu toliko časa vzdržati…«125
Še vedno ni mogel pozabiti na vso krivico, ki ga je zadela na Kranjskem, tudi to je zapisal v IV. delu. Tako je zapisal: »Kdor ne pozna mojega položaja, v kakršnem sem živel v tej deželi skozi 20 let, si ne more prav misliti, da sem to delo vendarle zmogel; saj morem imeti skoraj za čudež, da sem mogel tu zdržati tako dolgo... Polnih devet mesecev v letu sem bil navezan na težavno službo profesorja anatomije, ranarstva in porodništva brez sleherne pomoči. Moji oddihi v teh mesecih so bili večidel posvečeni trpečim bolnikom, ki sem jim po svojih močeh pomagal, zaka jv deželi ni bilo niti ene bolnice, ki bi bila pribežališče ljudem v stiski. Ostale tri mesece - toliko so znašale moje šolske počitnice – sem porabil za potovanja, da sem s tem pospeševal svoje najljubše študije iz naravoslovja. Potovanja pa so bila zvezana z nemajhnimi težavami. V teh mesecih se vreme rado menjava; večidel neprehodna gorovja, ki sem jih prepotoval peš ali jež, so mi grenila pot in mi jemala priložnost, da bi temeljito opravil posamezne preskuse. Vedno prepuščen svoji usodi, sem te pokrajine prepotoval s svojo kobilo Rosinanto, in kdor jih pozna, lahko reče: piscu je sreča dobro hotela, da se je povsod tako srečno izmuznil. Razen tega nisem za tako težavno in zame tudi drago potovanje niti od dežele niti od kogarkoli drugega prejel nobene podpore, tako da sem vse stroške moral zmagovati sam. Medtem ko je dvor že večkrat brez haska potratil velike vsote za raziskovanje tujih dežel, so domače dežele neznane in nepreiskane... Tu moram razkriti še neko okoliščino, ki mi je povzročila oviro. Ne samo, da sem za blagor države žrtvoval svojo pičlo premoženje in svoje moči, še to, da v tej nehvaležni deželi, kjer je vse kar je znanost, kakor tudi plemstvo, v popolnem
125 Rasto Švajger, Veneti, Iliri, Slovani, str. 40. 53
razsulu, izvzetih je le nekaj glav - nisem dobil za plačilo nič drugega kot zasmeh ali, bolje rečeno, celo zgolj zaničevanje. Temu je sledilo tisoč ovir, ki so mi jih delali predstojniki sami, ki so bili bodisi puhloglavci ali celo pobožnjaki, kakor tudi večji del drugega ljudstva.126
126 Peter Borisov, O Hacquetovem značaju, str. 469. 54
3.6. Izbor Hacquetovih potopisov
3.6.1. Nanos – Golak – Sveta gora
Apnensko gorovje, ki se na enem koncu pričenja v Oglejski ravnini ali pri reki Soči (Lizonza), se dviga vedno više do Trsta, kjer se mora njega višina računati na 190 sežnjev od morske gladine do vrha. Na koncu doline, kjer se pričenja gora Nanos (Nanas), je Hacquet splezal nanjo, da bi raziskal njeno lego in sestavine. Ta srednjeveliki kolos je del Julijskih Alp in se vleče med vzhodom in jugom proti severu. Sestoji iz apnenca, na polovici površja je gol in zelo prepereva; Hacquet ni mogel najti niti sledu kakšne kamnine. Na vrhu te gore, ki je precejšnja planota, je vse prav gosto poraslo z listavci, vendar je vmes mnogo jas, ki sestavljajo travnate in lepe pašnike. To gorovje je sploh zelo razpokano in brez vode na višinah. Vse, kar je Hacquet našel v razpokah zemlje, je bila rdeča železnata glina, ki je bila pomešana z apnencem. Vendar pa se tam, kjer se gozd začne širiti, nahaja dobra črnica. Na tej gori je zasledil prav posebne preperine in na robu, od koder se je videlo v dolino.127 Za goro Nanos sledi proti severu druga, ki se razteza v komorni (državni) okraj Idrijo in se imenuje Golak (Golack). Hacquet pravi, da odkar hodi po gorah, še ni naletel na tako nevarno goro, kakršna je ta. Njene kotanje, ki jih domačini imenujejo kotle, so vse leto polne snega. Tu naredi narava drugačne pasti za živali in ljudi, kakor pa v švicarskih in tirolskih ledenikih. Tam se večni led razpoči v globok prepad, na našem gorovju pa skalovje – in to je tudi vzrok, da so takšne gore vedno brez vode in prsti. Ugotavlja, da na takih planinah drevje ne more doseči znatne višine zaradi dolgotrajnega snega in močnih vetrov, ki jim je poleti izpostavljeno. Močno preperevanje apnenih gora povzroča, da na njih vodovje reže globoke brazde in ustvarja kakor na višinah kot tudi v vznožju zaprte doline, kakršnih ni mogoče najti v drugih deželah. Menil je, da je to zelo redek pojav, v nasprotnem primeru, bi bil ves južni del vojvodine Kranjske in Istre pod vodo. Prehodil je to goro in namesto štirih ur hoda je porabil osem do dvanajst ur, da se je povzpel samo do vznožja. Po tej dolini teče rečica ali potok Idrijca (Iderza).128
127 Josip Wester, Baltazar Hacquet, prvi raziskovalec naših Alp, str. 32. 128 Prav tam, str. 32. 55
3.6.2. Sveta gora pri Gorici
Pri Gorici se je Hacquet povzpel na ne posebno visoko goro Sveto goro (Monte Santo) in se mora zato obravnavati le za predgorje drugih. Vse je apnensko, brez vidnih okamenin, pokrito z malo zemlje. Na vrhu je meniški samostan, kjer se lahko prenoči in menihi vsakega gosta prijazno sprejmejo. Ob večerni in jutranji zarji je tu najlepši razgled na svetu; pogled seže do vseh spodaj ležečih ravnin in vseh mest, ki se tam nahajajo, pa vse do dela Jadranskega morja. Ob jasnem večeru je Hacquet z daljnogledom videl celo Benetke. Čeprav je tukaj lep razgled, je na Nanosu veliko boljši, ker se je od tam lahko videlo Kranjsko, Istro, celo ladje, ki so priplule v naše primorske luke. Bilo mu je v veliko zadovoljstvo, da je lahko na takem gorovju prenočeval.129
3.6.3. Bohinj
Najvišji gorski vrhovi, ki se vlečejo proti severu v dolino Podbrdo, so bili vseskozi iz apnenca. V tej dolini se nahaja rečica Sora, ki teče proti mestecu Loka. Kamene zvrsti, ki jih je v njej našel, so bile skoraj iste kot v reki Idrijci. Tukaj je Hacquet prehodil gorovje Porezen (Purzen), da bi prišel v veliko Bohinjsko dolino. Ugotavlja, da je povsod samo gorovje, ki ga je od Cerknega do sem prehodil, samo iz sivega apnenca. Vsa dolina je dolga kakšne tri in pol ure ter je nekaj čez pol ure široka. Zgornja dolina, dolga poldrugo uro, leži proti večeru; zanimiva mu je bila zaradi tega, ker oklepa lepo jezero; imenuje se Bukova dolina. To jezero je eno uro dolgo in tako široko kakor dolina sama. Če gremo še uro dalje od jezera proti zahodu v sotesko, koder teče močna voda, prispemo do izvira jezerske vode. Tukaj se je potrebno ustaviti, saj gladka skalna stena zapira nadaljnjo pot. Poleti se šumenje vode sliši zelo daleč. Naposled se je Hacquet obrnil proti severu in se povzpel na gorovje, da bi raziskal, ali ima ta slap izvir v drugih jezerih. Pravi, da je bil v mesecu avgustu tukaj in takrat ni našel posebno mrzle vode. Po šesturni hoji je prispel v golo skalno dolino, kakršne do takrat še ni videl. Raztezala se je v loku od vzhoda proti jugu in se splošno imenuje »Za jezercam«. Tukaj je videl pojav, da so smolavci, kakor so jelke, borovci in drugo, zanesljivo zaščitno sredstvo proti streli. V tej dolini je našel osem ne posebno velikih jezer, štiri ležijo proti severu in so najmanjša, tista proti zahodu so malo večja. Ugotavlja, da je zadnje, osmo jezero največje med ostalimi in da voda iz njega izteka nekaj časa pod zemljo in nato zopet nad njo. To odprtino je imenoval Savica, od
129 Prav tam, str. 33. 56
koder odteka v Bohinjsko jezero. V hudem mrazu ta odprtina zamrzne in to traja tako dolgo, dokler zopet ne vzbrsti drevje. Tedaj se led razpoči in voda se s silovito močjo vlije na površje. Prebivalci so sami že večkrat opazili, da je marsikatero leto voda več kot dvakrat zamrznila. Ugotavljal je, da mora imeti tudi to jezero, enako kot Cerkniško, podzemne vrelce. Zemlja v vsej dolini je glineni lapor, ki je na nekaterih delih pokrit z debelo črnico. Imenoval je tudi visoke planine, ki dolino obdajajo: najprej proti severu: prva Lipanc, potem Klekh, Terglou na Urala, Veršac, Marječna Klouva, Debeli vrh, Kopica in zadnja Tičerca. Proti zahodu: Grad, Vohatca, Skerviena Suha in Honjač. Na vseh teh gorah sneg ne obleži čez celo leto, kjer pa ostane, dobi modrikastozeleno mreno, ki jo je Hacquet imenoval »snežni mah«. Doslej na vseh teh gorah ni naletel na nobene kamnine, ampak je našel samo rdečo glino. Tukaj v tej dolini so 130 bile tudi železarne, ki so bile last barona Žige Zoisa.
Slika 20: Dolina Triglavskih jezer131
3.6.4. Triglav
Hacquet se je, kakor omenja v opisu Bohinja v začetku avgusta 1777, povzpel iz Bohinja v dolino triglavskih jezer »Za jezercam«. O nadaljnji hoji je poročal tako: »Naposled sem zapustil svojo dolino, sem se proti severu vzpel na Tičerco in se nato napotil proti Konjskiplanini. Na znožju te gore nisem našel nič drugega ko nekaj po sesutinah nastalih gričev; više gori tja do skrajnega vrha te gore je vse zgolj siva apnenska pečina. Čeprav sem bil tu okoli 11. avgusta,
130 Prav tam, str. 36. 131 https://www.google.si/?gws_rd=cr&ei=eT9DV__LDIqvswG-nLjYBw#q=oryctographia+carniolica 57
je ponoči kakor tudi podnevi snežilo. Mraz lahko ne dopusti, da bi kdo v tem gorovju spal, dokler ni več noči tu prebil in mu zato spanec premaga občutje mraza. Od te gore sem krenil proti vzhodu in sem pustil ogromni Triglav za seboj, da bi ga letos posebič raziskal.«132 V mesecu avgustu je zopet šel drugič iz Bohinja na Triglav. Svojo pot je nameril z Bohinjske planote, iz Srednje vasi, ki tiči že ob triglavskem predgorju, čez planino Konjščico. Dalje zgoraj v gorovju ni zasledil več skladov iz apnenca, ampak so se pojavljale pečine iz čvrstega apnenca. Ko je pot nadaljeval vedno višje po pobočju Tosca, je tam našel apnenec v nekoliko upognjenih skladih. Pri vzpenjanju še višje so zvečer prišli na vznožje Triglava na Velo polje. S pomočjo barona Zoisa je dobil na pot dovolj ljudi, ki so bili zelo pogumni in nobeden od njih še ni nikoli stal na Triglavu. Omenja tudi, da so z njim bili lovci, njegovi učenci, ki jih je podpiral Zois in jih vzdrževal na lastne stroške v korist naravoslovja.133 Na tej poti so se nekateri že naveličali hoje, zato so iskali različne vzroke za opustitev tega cilja. Hacquet tudi omenja, da je resno premišljeval, kaj naj naredi. Čas mu ni več dopuščal, da bi ostal še dlje časa, pa tudi živil je začelo primanjkovati. Tudi vreme je bilo zelo nestanovitno. Kljub vsem ugovorom se je odločil in zapustil družbo okoli četrte ure zjutraj. Lezel je po pečinah navzgor in se vzpenjal višje. Čim višje se je vzpenjal, bolj je bila hoja težavnejša. Pri tem je uporabljal vse svoje spretnosti in veščine, saj se je zavedal, da lahko že najmanjši zdrs pomeni tudi smrt. Ob deveti uri zjutraj je uspel priti do stranskega vršiča gorskega hrbta, ki ga imenujejo Mali Triglav. Ugotavlja, da je ta pečinasti vrh nekoč tvoril enoten trup z ostalim vrhom, a se je zaradi hitrega preperevanja ločil. Opazil je tudi, da se tukaj nahaja veliko železove rude. Na severni strani je prišel na vrh in veter je tako močno pihal, da ga je vrglo na tla. Ležeč na tleh se je oziral na glavni vrh, ki ga ni mogel osvojiti. Vetrovi so bili zelo močni, zato se je odločil, da se vrne nazaj. Ob vznožju gore je našel svoje ljudi, kako so ga iskali in se spraševali, če še živi. Imel je le nekaj modric na rokah in nogah. Zelo mu je bilo žal, da ni mogel doseči najvišjega vrha.134 Preveč drzno je bilo početje, da se je Hacquet sam brez spremljevalcev napotil v povsem njemu neznano višavje. Ta prvi poskus mu je uspel le toliko, da je po zelo napornem in nevarnem plezanju zavzel vrh Malega Triglava. Leto pozneje 1778 pa je v gorovju zelo izurjeni Lovrenc Willomitzer, ki je bil Hacquetov učenec v kirurški šoli v Ljubljani, v spremstvu treh Bohinjcev kot prvi zavzel tudi glavni vrh. Willomitzer, ki je prišel leta 1777 v Hacquetovi družbi na Velo polje, ne da bi se udeležil vzpona na Mali Triglav, ki ga je Hacquet sam opravil,
132 Josip Wester, Baltazar Hacquet prvi raziskovalec naših Alp, str. 36. 133 Prav tam, str. 37. 134 Prav tam, str. 38. 58
se je naslednje leto namenil, da zavzame vrh Triglava. V družbi gamsjega lovca in rudarjev Matevža Kosa iz Jereke in Luka Korošca iz Gorjuš je prišel 24. avgusta na Velo polje. Drugi dan so triglavsko pobočje prečkali in se razgledali, kako bi se dalo priplezati na vrh. Tretji dan, 26. avgusta, so se ob prvem svitu odpravili z Velega polja in v petih urah prišli na Zeleni plaz. Od tod so se vzpeli najprej na Mali Triglav, zatem pa po zelo ozki poti do pečin najvišjega vrha Triglava. Vreme je bilo ugodno. Na vrhu so ostali dve uri in tam so v dve skali vklesali imena: J. (Jožef II.), S.Z. (Žiga Zois), H. (Hacquet) in svoja imena. Še isti dan so se vrnili domov. 135
3.6.5. Bled
Hacquet je menil, da ima Gorenjska veliko lepih pokrajin, vendar ni nobene, ki bi bila tako slikovita, kakor je pokrajina okoli Blejskega jezera. Jezero je skoraj štirikotno, le proti vzhodu sega v manj gorato zemljo, je zelo globoko in ima čisto vodo. Naokrog se dviga sivo apnenčasto gorovje. Sredi jezera se dviga precej velika pečina, ki tvori majhen otok z imenom Vrh. Na njem je sezidana cerkev, ki bi jo po Hacquetovem mnenju morali porušiti zaradi veliko nezgod, ki jih doživijo potniki, ki so tja namenjeni. Pravi, da je utonilo hkrati deset oseb, ki so se tja odpeljali. Jezero ima malo pritokov, samo na severni strani. Proti jugu ima svoj odtok v Bohinjsko Savo. Okrog jezera stojijo majhne vasi ali posamezne hiše, ki skupaj z jezerom in gradom dajejo čudovit razgled. Menil je, da se tudi gore, ki stremijo proti jezeru, med seboj razlikujejo; manjše ležijo spredaj, večje so v ozadju. Na južnem bregu jezera se nahaja topel vrelec. Ta vrelec izvira iz sive apnenčaste pečine, ki je malo nad jezerom. Nadaljuje še, da je dva topla vrelca preiskoval v najlepšem vremenu ob koncu marca 1779. Jezerska voda je bila čista, brez okusa.136
3.6.6. Iz Kranjske gore v Trento
Hacquet opisuje, da se je z Jesenic proti zahodu namenil v Kranjsko goro. Pokrajina je vseskozi prijetna z zmerno toplim podnebjem. V njej prebiva zares lepo ljudstvo, predvsem ženske. V splošnem je ljudstvo videl kot lepo, le poljsko delo jim skazi obraz, saj ob vročem soncu ne nosijo klobukov. Iz tega kraja se je napotil proti jugu. Tukaj se je povzpel v alpski svet čez visoko gorovje Zapotok, vse je bilo apnenčasto. Ko je s tega gorovja sestopil v tesno
135 Prav tam, str. 39. 136 Prav tam, str. 46. 59
globel do gore Priženek, je našel izvir Soče. Le-ta izvira iz pečinaste krnice, podobne rovu, iz katerega vre velika količina vode, da bi lahko kar pri izviru poganjala šest mlinskih kamnov.137 Ta reka Soča, ki nato napaja vso Trento, dobi z južne strani še prav tako močan pritok, ki sprejema vase vodo z ledenika gore Triglav. Ta pritok so imenovali tamkajšnji prebivalci Soča (Sazha), da ga tako razlikujejo od Soče, čeprav se oba rokava po teku ene do dveh ur združita in obdržita ime Soča (Lisonza) tja do Jadranskega morja. Preden se združita, je voda še tako mrzla, da v njej ne ostane živa nobena riba. Ob tem si je Hacquet zastavljal vprašanja o nenaselitvi rib. Predpostavljal je, da je vzrok morda mraz, saj tako ribe ne dobijo dovolj potrebnega zraka. O dolini Trente je razlagal, da je v začetku doline, ne daleč od izvira Soče, našel fužino, ki pa ni bila v obratovanju. Menil je, da je do tega prišlo zato, ker je lastnik slabo skrbel za obrat, zato ga je moral opustiti in je fužino ponudil dvoru za odkup. Ta pa je ravno takrat, ko se je on mudil tukaj, poslal komisijo izvedenih rudarjev iz Idrije, da bi si podjetje ogledali. Nadaljuje, da poleg te fužine ni našel nič znamenitega razen majhne cerkve s sto let starim duhovnikom in cerkovnikom. Prvi je bil mož, poln praznoverja, h kateremu so se zatekali in prihajali lahkoverni hribovci. Omenil je tudi, da tega starega »sanjača« podpira goriški, ne pa kranjski škof. Z njim Hacquet ni govoril, saj je bil starec takrat bolan.138
3.7. Etnološka raziskovanja
V začetku novega stoletja se je Hacquet posvetil drugi stroki, narodopisju. Potovanja je opustil, ker se je naveličal obiskovati dežele, ki jih je že obiskal. Odločil se je tudi za poroko z 20-letno krepostno žensko in z njo živel kot poštenjak. Leta 1800 ga je doletela huda nezgoda. Voz, na katerem se je peljal skupaj z ženo, se je prevrnil. Žena je razen pretresa možganov dobila več ran, medtem ko so se njemu zlomili dve rebri, nadlaket in desna lopatica. Žena je kmalu okrevala, njemu pa je ostala pohabljena desna roka.139 Že leta 1801 je v Leipzigu izšel prvi zvezek knjige »Abbildung und Beschreibung der südwest und östlichen Wenden, Illyrier und Slaven«. S to knjigo je hotel na jesen svojega življenja kot izkušen popotnik, znanstvenik in zdravnik iz vedenja, običajev, jezika in drugih posebnosti izluščiti svoj vtis o zgodovinski povezanosti plemen, ljudstev in narodov med Kavkazom in Triglavom, ki so temelj tedanji in sedanji strukturi prebivalstva Kranjske in Slovenije. Hacquetova predstavitev Venetov, Ilirov in Slovanov spada med temeljna dela slovenskega
137 Prav tam, str. 46. 138 Prav tam, str. 47. 139 Prav tam, str. 47. 60
narodopisja v t. i. predznanstvenem obdobju. Opis je ostal nedokončan – napisan je le prvi del, ki je razdeljen v pet zvezkov. V prvem zvezku so predstavljeni Ziljani, Kranjci in Istrani, v drugem istrski Japodi (Čiči), Dolenjci, Vipavci in Kočevarji, v tretjem Liburnijci (Hrvati v severnem delu kvarnerskega zaliva), Vlahi (Hrvati v južnem delu kvarnerskega zaliva vse do Dalmacije) in Hrvati, v četrtem Uskoki, Ličani in Dalmatinci, v petem pa Slavonci, Klementinci (Albanci, ki so se preselili v Vojvodino) in Rašci (Srbi iz Raške). V svojem delu Hacquet združuje različna raziskovalna izhodišča, zlasti potopisje, državoznanstvo in domoznanstvo.140
3.7.1. Ziljani
Med Veneti ali Slovenci so tako imenovani Ziljani, slovansko pleme, ki je prodrlo najdlje na vzhod Evrope ob reki Sila – Močni potok. Po tej reki so dobili ime, Nemci jo imenujejo Geil. Teh Venetov, ki so naseljeni v ne ravno široki dolini Karnijskih Alp, je kar malo in mejijo na zahodu na Italijo, južno na Kranjsko, severno na Koroško in na vzhodu na Štajersko Marko, kjer ob Dravi segajo tja do meja Hrvaške. Ta celotni pokrajinski pas se naravno deli na Zgornjo in Spodnjo Ziljo ter Venetsko Marko – Windische Mark in je zelo na gosto pokrit z vasmi. Tako je skoraj podoben vsem prenaseljenim hribovitim deželam Evrope. Veneti so vitki, veliki in dobro raščeni, bolj rjave kot bele polti. Ker prebivajo v apnenčastem gorovju, nimajo golšavosti in drugih nakaz, pri čemer pa so njihovi sosedje na severu Korošci zelo obremenjeni. Prav dejstvo, da so Korošci, ki živijo v granitni in glinasti pokrajini, slabše razviti kot Veneti, je povod za prekanjenost in potuhnjenost, je menil Hacquet.141
140 Božidar Jezernik, Ljubljanske »knjige sveta« od Auerspergov do Hacqueta, Etnolog, let. 19, št. 1, Ljubljana 2009, str. 25. 141 Rasto Švajger, Veneti, Iliri, Slovani, str. 67. 61
Slika 21: Ziljanka142
Ziljani so pobožni, ne da bi bili čustveno verni. Romajo na svoje Višarje, vendar ne iz navdušenja kakor nemški Korošci. Ta sveta gora, na kateri je cerkvica s čudežno Marijino podobo, služi bolj za zabavo, posebno mladim. Na splošno vlada pri tem ljudstvu veselost. Žegnanja praznujejo na prostem z gostijami in plesom. Plesi tega ljudstva so kakor stari štajerski plesi z različnim poskakovanjem in izmenjavanjem plesalk. Obmetavajo se s klobuki, ki jih plesalke zopet vračajo na glave in to kar krepko. Možje pri tem prepevajo ljudske pesmi, brez prave harmonije, včasih so tudi nedostojne. Nobeno ljudstvo nima pesnikov in zanimivih ljudskih pesmi, če je njihov jezik preskromen in to je značilno tako za Venete kot za sosede Kranjce. Godba je sestavljena iz gosli, cimbal in skromnega basa.143 Pri porokah se dogaja veliko podobnega kot pri Kranjcih. Pri Ziljanih je taka navada, da ne uporabijo semen iz njive, kjer je bilo pridobljeno. Fant ali dekle si zato išče primerno seme v drugi vasi. Če je pri tem prišlo med njima do sporazuma, potem sledi poroka in fant prijaha na konju s svojo izvoljenko do cerkve. Čeprav pojedine trajajo nekaj dni, pri tem ljudstvu mi potratnosti ali razsipnosti. Pri obdelovanju Veneti niso najbolj uspešni. Zaradi negotovosti gospodarjenja so se moški lotili prevozništva, žene pa služijo v bližnjih mestih. Noša oziroma oblačila so nekaj posebnega. Mož nosi kratke lase, na glavi ima visoko koničast zelen ali črn klobuk. Okoli vratu nimajo nič, samo srajco z velikim nabranim ovratnikom. Nosijo rdeč
142 http://www.dedi.si/dediscina/270-predstavitev-jugozahodnih-in-vzhodnih-venetov-ilirov-in-slovanov 143 Rasto Švajger, Veneti, Iliri, Slovani, str. 70. 62
telovnik in čez zelene naramnice. Ženska ima dolge spletene lase, dekleta večinoma spuščene in okrašene s svilenimi trakovi. Na glavi imajo žene malo nazaj pomaknjeno neke vrste avbo, ki je narejena iz dolgega traku in zadaj speta. Na robu ob obrazu so široke čipke ali naguban laneni trak, ki sega globoko na obraz. Okoli vratu imajo ogrlico iz barvnega stekla, pod njo pa širok naguban lanen ovratnik. Rokavi so široki z zavihki, kratko krilo je celo ali samo napol volneno z barvnimi trakovi, prav tako kratek moder predpasnik. Na nogah so večinoma volnene, pogosteje bele nogavice in čevlji zvezani s trakovi in jermeni. Nosijo tudi pas iz črnega usnja, na katerem na koncu visi zaprt nož. Slovanske žene le redko nosijo klobuke, vendar Venetke tudi že spoznavajo koristi klobuka ob dežju in sončni pripeki. To ljudstvo se hrani večinoma z zelenjavo, meso le redko uživajo. Nekaj vina in tako imenovano kameno pivo, to je vsa pijača, ki lahko razvedri te ljudi. Tako pivo se pripravlja iz razredčenega sladu, v sodih ali čebrih, z razbeljenimi kamni. Po varjenju piva te kamne razmečejo po dvorišču, kjer se pomešajo s človeškimi in živalskimi odpadki, zato vsakemu tujcu, ki to izve, postane pivo odvratno.144
3.7.2. Kranjci
Ti Veneti so kot Belohrvati bolj ali manj pomešani z drugimi slovanskimi ljudstvi. To malo ljudsko pleme meji na severu in vzhodu na že omenjene Venete – Winden, južno na Dolenjce ali tako imenovane Spodnje Kranjce, zahodno na Kraševce in delno na Furlane ter Jadransko morje. Svojo deželo imenujejo »Krajnska Dežela – Krainska Deshela.«145 To ljudstvo je visoke postave, kar kaže na dobro telesno razvitost, kjer so žene obdarjene z belo poltjo in rožnatimi lici, večinoma črnih las in oči. Živijo veselo in so s skromno prehrano zadovoljni, stalno na svežem zraku in vodi iz visokih Alp. Pijejo hribovsko vodo, saj so Alpe skoraj vso leto pokrite z večnim snegom in ledom, ki leži na prvotnih apnenčastih skalah. Skoraj vsak dan si pripravijo jed iz ajdove moke, jedo pa tudi kruh iz ržene moke. Kislo zelje in kislo repo tudi pogosto uživajo. Repne rezance in olupke sušijo skozi vse leto in zraven dodajo še malo maščobe. Tako jed imenujejo aleluja, a Hacquet ni mogel izvedeti, od kod prav takšno ime. Ribe in meso so malokdaj na mizi, tudi žganja je bolj malo. Njihovi sosedje na vzhodu in jugu imajo vina preveč in tako tudi vino na Kranjskem pride pri revnejših na mizo. Njihova stanovanja so še iz davnine lesene koče, le ravninske vasi imajo pogosteje kamnite hiše. Po hribovju stoje razpršene slabe koče z malimi okni. V kočah imajo peč, le dimniki so zelo redki
144 Prav tam, str. 72. 145 Prav tam, str. 73. 63
kot pri vseh Slovanih. Kranjci se zabavajo na cerkvenih prireditvah, sejmih, porokah, romanjih in kresovanjih, svojih ljudskih iger nimajo. Njihove pesmi so nepomembne, prav takotudi njihova nepopolna govorica. Svoje bolj redke pesmi znajo kar vzorno. Gosli, bas in cimbale so njihova glasbila. Njihovi plesi so poskočni kot pri sosednjih Ziljanih. Moški nosijo kratko pristrižene lase. Nosijo dolge srajce, brez ovratnika, ki so zapete z okroglo sponko. Hlače so črne in kratke. Okoli telesa, kjer se konča naramnica, nosijo največkrat moder pas, pozimi pa čez celo telo nosijo še ovčji kožuh. Na nogah imajo bele volnene nogavice, ki jih izdelujejo v malem hribovskem naselju Tržič. Te nogavice niso sešite, temveč so spletene z debelimi iglami. Škornje nosijo skozi celo leto. Ženska oblačila so preprosta, čista in privlačna. Lasje so pri ženah in dekletih spleteni v dve kiti. Žene jih okrasijo, kadar so lasje spuščeni, z rdečim trakcem. Največkrat so kite pritrjene s kovinskim venčkom, ki ima spredaj na čelu ovit ozek črn žametni trak. Prav s tem trakom nenavadno poudarijo belino obraza. Žene večinoma nosijo le lanena pokrivala, ki skrivajo lase. Na teh pokrivalih so široke čipke v drobnih gubah, prečno preko tilnika. Te čipke so se izdelovale doma, posebno v rudarski Idriji. Preko vseh čipk je še zlati trak ali druga vezenina, kar vse zelo poudari. Čebelarstvo na Kranjskem zelo dobro uspeva. Čebele ponoči odpeljejo na pašo na posebnih vozovih z obešenimi panji. Panji so ležeči in sestavljeni iz šestih deščic. Na ozki sprednji deščici so slike živali, rastlin ali svetnikov. Lovstvo pri Kranjcih in sosednjih Venetih nima posebnega pomena, razen v velikih močvirjih, kakor pri Ljubljani, kjer posnemajo navade nekaterih sibirskih ljudstev, ki ponoči nastavijo na vodni površini mreže, da se vanje ujamejo plavajoči ptiči.146
Slika 22: Kranjc147
146 Prav tam, str.80. 147 http://www.dedi.si/dediscina/270-predstavitev-jugozahodnih-in-vzhodnih-venetov-ilirov-in-slovanov 64
Vraževernost in zlorabe so pri tem ljudstvu še vedno dokaj pogost pojav, vendar to izginja iz dneva v dan. Če je vas še tako revna, so pa cerkve večinoma čiste, trdno in lepo grajene. Ni dovolj le ena cerkev za vsako vas, temveč večinoma k občini sodi še sedem do devet templjev, ki so postavljeni večinoma na visokih hribih in posvečeni različnim svetnikom. Če pri taki cerkvici ni župnišča, kar velja za večino hribovskih templjev, potem morajo sproti prinašati duhovniška oblačila.148
3.7.3. Istrani
Ko so Rimljani vdrli na obalo Istre, so ugotovili, da domačini častijo boginjo Isis, kar naj bi dalo ime tej zemlji. Skoraj vsi domačini so slovanskega porekla, le obalna področja in mesta naseljujejo Benečani in Italijani. Slovani govorijo dalmatinsko narečje, zato bolj ilirščino, ostali pa zelo slabo italijanščino.149 Dežela je na južni strani iz vzhoda in zahoda obdana z Liburnijskim morjem, na severu omejena s Kranjsko, ki je zelo gorata in nerodovitna. Le tam, kjer se spušča proti morju, rastejo oljke in vinska trta. Olje s tega področja se ne more primerjati s tistim v Provansi. Iz rimskih časov je ostalo precej kadi in rakev, ki jih sedaj uporabljajo za shranjevanje olja. Cerkve se ne morejo primerjati s tistimi na Gorenjskem; grajene so slabo, tudi duhovniki živijo slabo, tako da morajo največkrat sami obdelovati njive in vinograde. Veliko duhovnikov ne zna latinsko in opravljajo maše v domačem jeziku, tako da jih vsak razume.150 Istrani so dobro razviti, srednje velikosti, nekoliko rjave barve obraza, črnih las, precej italijanskega značaja. Ženske so pridne, dokaj prijazne, posebno Dolinke, prevelika skrb za otroke ni v navadi. Pri plesih posnemajo grške plese. V goratih predelih se pleše po parih, v ravninskih, če jim lahko tako rečemo, se pleše kolo ali v krogu. Pri revnejših je godba na dvojno piščal, pri ostalih pa lajna, gosli in dude. Prizadevnost tega ljudstva gre v smeri vinogradništva. Poljedelstvo je skromno, saj je le malo obdelovalne zemlje brez skal. Trgujejo največ z oljem in kostanjem. Lovor, granatna jabolka, debele in kot začimba zelo okusne brinove jagode se prodajajo izven dežele, prav tako tudi ribe in vino. Hribovci se bolj držijo obdelave lesa in
148 Rasto Švajger, Veneti, Iliri, Slovani, str. 81. 149 Prav tam, str. 86. 150 Prav tam, str. 87. 65
izdelujejo vesla, sode, škatle in podobno leseno blago. To blago tovorijo z osli, saj večinoma v gorovju ni cest za vozove.151 Ovčarstvo je ena glavnih dejavnosti hribovcev, ne zaradi volne, temveč zaradi pridelave mesa, ki zaradi izjemnega rastlinstva pašnikov po kvaliteti presega tistega iz francoskih Ardenov. Ženitveni običaji imajo pri tem ljudstvu marsikaj nenavadnega. Ni v navadi, da fant samskega stanu sam nagovori svojo bodočo ženo, temveč to opravita eden ali dva sorodnika. Ta dva morata večkrat k očetu neveste, dokler fantov oče posrednikoma svojega soglasja ne potrdi z udarcem v roko. Na dan poroke odjahajo na konjih, ženin s starešino, pomočnikom in nekaterimi drugimi moškimi. Ves konjeniški sprevod prijaha do nevestine hiše. Ženin prinaša v dar nekaj oblačil za nevesto. Po poročnem obredu se začne pojedina, ki poteka kakor na Gorenjskem, tako da starešina sedi na častnem mestu. Tako kot pri Krajncih pride h gostom po končani gostiji namesto kuharja ena izmed kuharic z loncem vina, da se gostje napijejo in tudi kaj darujejo. V tej mali deželi oblačila niso v vseh krajih enaka.152
Slika 23: Istran153
Možje imajo na glavah malo črno čepico s kratkim podaljškom, ki jih ščiti pred soncem in dežjem. Lasje so krožno spodrezani, okrog vratu nimajo ničesar. Ozka srajca z ozkim ovratnikom, povrh še kratka suknja iz grobe bele volnene tkanine, rokavi so takšni, kot bi bili podvojeni. Hlače so črne, široke in pod koleni zavezane, spredaj imajo večinoma tudi žep za razne majhne predmete. Nogavice so iz bele volne ali sukanca, obutev pa pogosto z jermenčki
151 Prav tam, str. 88. 152 Prav tam, str. 88. 153 http://www.dedi.si/dediscina/270-predstavitev-jugozahodnih-in-vzhodnih-venetov-ilirov-in-slovanov 66
povezane opanke. Kadar mož nosi opanke, ima tudi volnene nogavice, ob straneh odprte in zvezane, da si jih lahko obleče. Orožje Istrijanov je neke vrste kljuka ali sekira, brez katere ne gre od hiše. Če pa tega nima, pa nosi puško, sabljo ali kaj podobnega. Mala lesena pletena košara mu služi za prenašanje pridelkov. Pozimi in poleti so žene oblečene v belo platneno srajco, le v zimskem obdobju nosijo povrh tudi črno tkano zgornje krilo. Lase si pokrijejo z neko vrsto belega platna in na turški način zvežejo lase v kito, ki visi preko levega ramena. Dolga srajca je okrog vratu zapeta z majhnim gumbom. Na nogah imajo dolge lanene nogavice, napol hlače, včasih tudi nagubane. Čevlji so z opetnikom in podplatom, spredaj je mala kapica za konce prstov, zvezani so z usnjenimi jermenčki brez zaponk.154
3.7.4. Kočevarji
Ti stari Goti ali nemško ljudstvo, ki jih nekateri zgodovinarji vidijo živeti že nekako sedem stoletij med Veneti in Dolenjci, so po mišljenju drugih zgodovinarjev še starejšega porekla, kar ostanki Vzhodnih Gotov. Ti so preplavili Ilirijo, so pa vendar že napol Veneti. Imajo jih za potomce Frankov, saj na stare Gote kaže prav izvor besed. Današnji Kočevar ni primeren za vojaško suknjo, ker mu manjkata srčnost in pogum. Živi za kupčijo in pohajanje, kar njegovemu življenju ne prinaša sijaja, še manj pa njegovi družini.155 Vso blago naložijo na krošnjo. Z vozom ni možno priti daleč, saj ima ta dežela nerodovitna skalnata tla. Kočevar ne križari le po bližnjih provincah, temveč ob uporabi slabega nemškega dialekta obiskuje tudi oddaljene kraje. Njihovo blago je zelo pestro: italijansko kandirano sadje, limone, pomaranče, olive, mandlji, datlji, tudi laško olje, tuja draga vina v buteljkah, žganje iz Trsta. Zaradi te obrti puščajo svoje družine več let same. Domov ne prinašajo najboljših navad ter postajajo ravnodušni do žena in otrok. Današnji Kočevarji niso obremenjeni s praznoverjem kot njihovi predhodniki Veneti, ki so obremenjeni z zaslepljenostjo, da je možno nevihte odgnati z molitvami, dimljenjem vlažnega sena, z zvonjenjem. Namišljene čarovnice tudi pri njih še niso povsem izginile, saj imajo v bližini svoje shajališče na Kleku. Tudi ne dajo dosti na procesije, zato tudi pri duhovnikih niso bili dobro zapisani. Življenje teh ljudi je preprosto kot pri Dolenjcih, le da niso tako vdani vinu. Tudi ženitni običaj in krst otrok nista dosti drugačna
154 Prav tam, str. 92. 155 Prav tam, str. 113. 67
kot pri Dolenjcih. Zunanji izgled Kočevarja je podoben kot pri Dolenjcu, kar pa ne velja za ženske. Moški je obdržal svoje oblačilo.156 Lase ima na kratko pristrižene, polno brado pa nosi bolj poredko. Pokrit je z okroglim, črnim klobukom, vrat in prsa ima največkrat gola. Dolgo srajco nosi nad hlačami, z velikim ovratnikom čez suknjo. Ob telesu nosi kratek jopič, preko njega pa suknjo iz belosive volnene tkanine z rokavi, vendar brez gub in žepov, le z nekaj šivi, opasan je z jermenom in zaponkami. Njihova oblačila so večji del umazana zaradi trgovanja z olji in mazivi. V hladnem vremenu nosi Kočevar še plašč enake barve in v dolgih škornjih vrhnje hlače iz lanu. Ker nima žepov (tako kot Kranjec), nosi bisago preko levega ramena. Ob strani moža je navadno še konj, močno natovorjen, ki nosi tudi jezdeca. V levi roki drži stekleničko z oljem, kar prikazuje spodnja slika.157
Slika 24: Kočevar158
Ženska nosi naglavno ruto kakor Dolenjka, lase ima na kratko pristrižene, dekleta nosijo kite. Dolga srajca ima zavihke, okrog vratu imajo naguban ovratnik. Laneno spodnje oblačilo s predpasnikom, čez imajo oblečen jopič tako kot moški, le da je brez rokavov. To oblačilo je speto s sponkami in modrim ali črnim volnenim pasom. Na nogah imajo nogavice in čevlje brez zaponk. Po številu je to ljudstvo majhno, komaj za eno grofijo. Da bi bil opis pravih in delnih Venetov popoln, je treba omeniti tudi njihove bolezni. Celotni narod iz Julijskih Alp nima te vesele dobrodušnosti kot Tirolci, Solnograjci ali ostali Nemci, ker ne živijo tako dobro, saj ima
156 Prav tam, str. 117. 157 Prav tam, str. 118. 158 http://www.dedi.si/dediscina/270-predstavitev-jugozahodnih-in-vzhodnih-venetov-ilirov-in-slovanov 68
venetski človek iz leta v leto manj hrane. Prav zaradi tega pa so bolj zdravi, le spomladi in jeseni zbolijo, ker si ne priskrbijo primernih oblačil. Prevroče izbe so tudi vzrok bolezni, kadar premalo oblečeni gredo na prosto in so njihove najpogostejše bolezni katar, zbadanje, pljučnice in podobno. Pri mnogih, ki so dolgo bolehali, je prišlo do razjed kot pri govedu, kar se je končalo s smrtjo. Mesecem so dali imena poljedelci. Njihovo leto se je končalo z marcem, ki ga imenujejo sušec. Nato april (mali traven), maj (veliki traven). Juniju pravijo cvetoče žito ali rožni cvet, juliju mali srpan, septembru kar uveli mesec kimovc. V oktobru se parijo koze – kozapersk. V novembru gnije listje, zato listov gnoj – Listovgnoi. December je raztrgani mesec gruden, januar je prosen, zato – Prosenz. Februar pa je mesec luči, svečan – Svizhan. Domačin je le redko znal brati, zato je njegov koledar v podobicah in znakih.159
159 Prav tam, str. 120. 69
4. SKLEP
Hacquet je za Scopolijem glavni raziskovalec našega rastlinstva in naših krajev sploh. Hacquet ni bil v prvi vrsti anatom in kirurg; to je opravljal, ker je moral. Z dušo in telesom pa je bil botanik, mineralog in geolog. Odlikovalo ga je obsežno znanje iz botanike, geologije, mineralogije in kemije. Bil je izrazit razsvetljenec takratnega časa, svetovljan in kritičen mislec. Večkrat se je uprl takratni oblasti, vendar ga ta nesoglasja niso odvrnila od nadaljnjih raziskovanj. Izredno pozornost je posvečal planinski flori in tako dopolnjeval Scopolijeve raziskave. Na Dunaju je študiral medicino in tam se je prvič srečal z osebnim zdravnikom Marije Terezije Gerhardom van Swietnom. Menim, da je prav van Swieten pomembno vplival na življenje in kasnejše znanstveno delovanje Hacqueta. Sprejel ga je v državno službo in mu tako omogočil raziskovalne in druge cilje. Poslal ga je v Idrijo, da bi tam zdravil idrijske rudarje. Kar sedem let je ostal v Idriji in že na začetku svojega delovanja se je soočal z nasprotovanji takratnih oblasti. Vendar ga je ta nova služba tako prevzela, da ni odnehal. Ob tem je ves prosti čas namenil za raziskovanje alpskega sveta. V zimskem času je preučeval montanistiko in kemične poskuse. Za svoja raziskovanja je porabil veliko časa, zato je bilo tudi njegovo geslo: »Nikdar v brezdelju!« V Idriji je poleg svojega dela in raziskovanj izumil in preizkušal posebno impregniranje vlečnih vrvi, saj je njihovo hitro prhnenje omejevalo iztovarjanje rude iz rudnika. Njegov izum je uspešno služil kar osemdeset let, dokler niso začeli uporabljati jeklenih pletenic. Uspešno je ozdravljal rudarje, ki so se soočali z različnimi boleznimi. Menim, da je pomembno vplival na takratno življenje v Idriji. Tam je opravljal tudi službo porodničarja in pomagal mnogim porodnicam ob porodu. V tem času se je zmanjšalo tudi število smrti tako novorojenčkov kot tudi porodnic. Leta 1777 je poskusil priti na Triglav, vendar je prišel le do Malega Triglava. Že naslednje leto 1778 se mu je to uresničilo. Lahko rečemo, da sodi Hacquet med utemeljitelje alpinizma. Hacquet je poleg medicinskega in predavateljskega dela raziskoval tudi slovenske naravne posebnosti. Na področju naravoslovja je njegovo najpomembnejše delo Oryctographia Carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzgothums Krain, Istrien un zum Theil der benachtbarten Ländern I–IV (Leipzig 1778, 1781, 1784, 1789), v katerem je obdelal geološke, mineraloške, botanične in delno tudi etnološke značilnosti Kranjske ter obenem podal tudi prvi kartografski dokument, ki uporablja zlasti slovenska imena. Knjiga je napisana v nemščini, s slovenskim posvetilom. 70
Kot znanstveni raziskovalec je bil Hacquet neutruden delavec. Dvajset let je žrtvoval vsakoletne počitnice le za študijska potovanja, ob tem pa se moramo zavedati, da je pot opravljal večinoma peš ali na konju. Vse stroške raziskovanj in popotovanj si je kril sam, za kar je porabil vse svoje premoženje. Slovenskemu jeziku, ki se je proti koncu 18. stoletja začel uveljavljati v kulturnem življenju, je Hacquet pa čeprav je bil tujec, namenil prvo mesto v naših pokrajinah. Ob 200. letnici prvega vzpona na Triglav so 20. avgusta 1978 nad Vodnikovo kočo na Velem polju odkrili spominsko ploščo Balthasarju Hacquetu – znanstveniku in planincu. Komisija za varstvo narave in Gorsko stražo pri Planinski zvezi Slovenije je ob plošči uredila skromen botanični muzej v naravi, ki ga je poimenovala Vrtec Balthasarja Hacqueta. Leta 2003 je vrtec delno prenovilo Društvo Jarina iz Bohinja in poskrbelo za nove označevalne tablice in prevzelo skrb za vrt. V Ljubljani so mu leta 1987 odkrili spominsko ploščo na pročelju hiše v Gornjem trgu 4, kjer je stala hiša, v kateri je imel »anatomsko gledališče«. V Ljubljani se po njem imenuje tudi ena izmed ulic, v Idriji so mu postavili spominsko ploščo, ki so jo odkrili 24. avgusta 1990. Biološki inštitut ZRC SAZU pa od leta 2002 izdaja revijo Hacquetia. Menim, da je bil Hacquet izrazit razsvetljenec svojega časa, svetovljan in kritičen mislec, ki je pomembno prispeval k razvoju naravoslovja na Slovenskem ter širšemu poznavanju slovenske dežele. S svojim delovanjem in svojimi deli, spodbujanjem narodne ozaveščenosti, pa tudi s svojo kritičnostjo je pripomogel k dvigu slovenskega naroda iz strokovne in politične zaostalosti.
71
5 VIRI IN LITERATURA
VIRI
Internetni viri: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=takson&hs=1 (pridobljeno 13. 3. 2016). https://sl.wikipedia.org/wiki/Balthasar_Hacquet (pridobljeno 13. 3. 2016). https://sl.wikipedia.org/wiki/Giovanni_Antonio_Scopoli (pridobljeno 13. 3. 2016). http://medrazgl.si/slovenski-zacetki-medicine-dela-v-idriji-v-18-stoletju/ (pridobljeno 13. 3. 2016). https://www.google.si/?gws_rd=cr&ei=sd1AV7GtOMibsgH015n4Bg#q=slovenski+za%C4% 8Detki+medicine+dela+v+idriji+v+18.stoletju (pridobljeno 13. 3. 2016). https://sl.wikipedia.org/wiki/Franz_Xaver_von_Wulfen#/media/File:Franz_Xaver_Freiherr_v on_Wulfen_1728-1805.jpg (pridobljeno 13. 3. 2016). https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Hladnik#/media/File:Amalia_Hermannsthal_- _Franc_Hladnik.jpg (pridobljeno 13. 3. 2016). https://sl.wikipedia.org/wiki/Karel_Zois (pridobljeno 13. 3. 2016). http://www.zaplana.net/flowers/Gentianaceae/GentianaTerglouensis%28TriglavskiSvisc%29/ si_GentianaTerglouensis%28TriglavskiSvisc%29.asp (pridobljeno 13. 3. 2016). http://www.petersfoto.si/displayimage.php?pid=4003 (pridobljeno 13. 3. 2016). http://www.hribi.net/rastline.asp?id=111 (pridobljeno 13. 3. 2016). http://www.hribi.net/rastline.asp?id=1063 (pridobljeno 8. 4. 2016). http://www.zaplana.net/flowers/Rosaceae/PotentillaNitida%28TriglavskaRoza%29/si_Potenti (pridobljeno 8. 4. 2016). llaNitida%28TriglavskaRoza%29.asp (pridobljeno 8. 4. 2016). http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_1999_4.pdf (pridobljeno 8. 4. 2016). http://www.gore-ljudje.net/novosti/38830/ (pridobljeno 8. 4. 2016). https://www.google.si/?gws_rd=cr&ei=eT9DV__LDIqvswnLjYBw#q=oryctographia+carniol ica (pridobljeno 8. 4. 2016).
72
LITERATURA
Marija Bavdaš, Ob Rakah, po poti idrijskih naravoslovcev, Rudnik živega srebra v zapiranju, Idrija 1999. Peter Borisov, O Hacquetovem značaju, Zgodovinski časopis, let. 53, št. 4, Ljubljana 2015. Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987–2002. Jože Hudales, Slovenski muzeji in etnologija: od kabinetov do čudes 21. stoletja, Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2008. Olga Janša, Zgodovina turizma na Slovenskem, v: Turistični vestnik, št. 1, Turistična zveza Slovenije, Ljubljana 1968. Božidar Jezernik, Ljubljanske »knjige sveta« od Auerspergov do Hacqueta, Etnolog, let. 19, št. 1, Ljubljana 2009. Nada Praprotnik, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, Scopolia, št. 83/84, Ljubljana 2015. Vlado Ravnik, Alpsko cvetje in izbor nekaterih drugih gorskih rastlin, Založba Narava, Kranj 2010. Sandi Sitar, Sto slovenskih znanstvenikov, Prešernova družba, Ljubljana 1987. Tone Strojin, Zgodovina slovenskega planinstva, Didakta, Radovljica 2009. Rasto Švajger, Veneti, Iliri, Slovani, Branko, Nova gorica 1996. Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002. Nina Zupančič, Jože Žontar, Idrijski rudnik skozi stoletja, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana 1990. Zvonka Zupanič Slavec, Slovenski začetki medicine dela v Idriji, Medicinski razgledi, let. 35, št. 4, Ljubljana 1996. Josip Wester, Baltazar Hacquet prvi raziskovalec naših Alp, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 1954. Tone Wraber, 2 X Sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba, Ljubljana 2006.
73