Pogoji Sodobne Prekernosti: Skupno, Lastnina in Novi Politični Boji
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Danijela Tamše Pogoji sodobne prekernosti: skupno, lastnina in novi politični boji Doktorska disertacija Ljubljana, 2020 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Danijela Tamše Doc. dr. Andrej Kurnik Pogoji sodobne prekernosti: skupno, lastnina in novi politični boji Doktorska disertacija Ljubljana, 2020 Vsakdo, ki je kdaj sedel pred računalniški zaslon in začel pisati daljše besedilo, pozna občutek negotovosti ob prvih besedah, stavkih, povedih. Nekateri se s tem občutkom soočajo z neselektivnim zapisovanjem vsega; drugi doživijo popoln zastoj in v strahu pred veličino naloge besedila nikdar ne napišejo. Pisanje doktorske disertacije zahteva pravo mero obojega. Včasih je treba pisati divje, da misli in izsledki ne uidejo, in nato naknadno brisati, zapisati natančneje, prebesediti, zavreči; spet drugič potrebujemo odmik, premislek, dodaten študij, pogovor. Zastoj, ki lahko traja tudi več mesecev, ponoven zagon pa včasih zahteva spremembo navad in načina razmišljanja. Ne verjamem, da obstajajo ljudje, ki bi to zmogli sami. Proces je naporen, dolgotrajen, a hkrati tudi zelo lep: pokaže, kdo so ljudje, na katere se lahko vedno zanesemo, ki nas nenehno postavljajo pred izzive, od nas zahtevajo še več, nam nudijo zavetje in mir, prevzamejo naše obveznosti, nas nasmejijo, prepoznajo, kdaj je bolje, da nas ne sprašujejo preveč in kdaj potrebujemo spodbudo, potisk. Nas razumejo v vsej naši norosti. Hvala mami in atiju za trdne temelje, vso spodbudo ter odločen in vztrajen značaj, ki me je gnal do konca. Hvala mentorju, ki ni bil nikoli le mentor, ampak vedno predvsem izjemen tovariš in prijatelj. Hvala soborcem iz kolektivov, s katerimi smo svojčas skupaj ustvarjali drugačen, boljši svet. Veste, kdo ste. Hvala prijateljem iz predavalnic: Nini Meh Savić, Nataliji Majsovi in Sebastijanu Peterki, za vse pametne in manj pametne razprave, v katerih smo skupaj odkrivali ta včasih malo trapast svet. Hvala predavateljem Oddelka za kulturologijo FDV, posebej tistim, ki ste na neki točki prenehali biti predavatelji in postali kolegi. Hvala Nini Kozinc, ki me je ničkolikokrat rešila iz zagat pri opravljanju mojih uredniških obveznosti. Brez njene pomoči, posebej poleti in jeseni 2019, doktorata ne bi mogla spisati. Hvala tistemu delu uredništva Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, ki mi je jeseni 2016 zaupal funkcijo odgovorne urednice in mi od takrat stoji ob strani. Mjav Gibliju za vse mačje norčije in nežnosti. In hvala Aljoši: za vso toplino in ljubezen, za spodbudo in razumevanje, za intelektualno strogost, za nasvete in predloge, za sprehode in pogovore. Ni besed, s katerimi bi lahko izrazila, kako pomembno je, da si tu. Ta doktorat je tudi vaš. Pogoji sodobne prekernosti: skupno, lastnina in novi politični boji Povzetek V središču doktorske disertacije je raziskovanje pojma prekernosti. Prevladujoč narativ o prekernosti pojav praviloma razume skozi prizmo zaposlitvenega statusa posameznikov. Prekerni so po tej definiciji tisti, ki so se znašli v dolgotrajno negotovih delovnih razmerjih, brez možnosti prehoda v bolj stabilno obliko zaposlitve: delajo po pogodbah za polovični delovni čas, za določen čas, prek agencij, študentskih servisov, podjemnih in avtorskih pogodb, prisiljeni so v samostojno podjetništvo, v delo na črno, delo na klic in tako naprej. Takšne zaposlitve seveda ne prinašajo niti socialne niti pokojninske niti zdravstvene varnosti oziroma skrb za to varnost prenesejo na samega delavca, kar je vsekakor dovoljšen razlog za njihovo radikalno kritiko ter boj za izboljšanje razmer. Čeprav avtorica pripoznava problematiko stanja na zaposlitvenem trgu, pa meni, da je tovrsten pristop nezadosten, saj ne sega v samo srž prekernosti, temveč poskuša sanirati posledice. Prevlada negotovih zaposlitev gre z roko v roki z spremembami v režimih dela in vrednotenja, ki so nastopile po drugi svetovni vojni, najintenzivneje pa v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Skupaj s finančno deregulacijo in počasnim prepuščanjem socialnih storitev zasebnim akterjem so te spremembe s sabo prinesle tudi spremenjene pogoje dostopa do blaginje. Ker so plače povprečno rastle počasneje od cen nekaterih dobrin in storitev, je postalo zagotavljanje blaginje odvisno od posameznikove zmožnosti, da se zadolži oz. se je moral ta posameznik določeni dobrini odreči. Imeti delo, četudi neprekerno, torej zaposlitev za nedoločen in polni delovni čas skupaj z vsemi pripadajočimi pravicami, ki so jih sindikati izborili v desetletijih bojev, pa danes ne pomeni imeti tudi dostop do blaginje; zato prekernost ni pojav, ki bi bil vezan (zgolj) na zaposlitev, temveč je primarno vprašanje možnosti dostopa do tistega, kar potrebujemo za dostojno bivanje: torej dostopa do zdravstvenega varstva, asistence in skrbi v tretjem življenjskem obdobju, vzgoje in izobraževanja od vrtca do univerzitetne ravni, strehe nad glavo zase in svoje najbližje, zdravega življenjskega okolja, možnosti svobodnega združevanja in prostora, ki ga potrebujemo v ta namen, in tako dalje. Da bi doumeli vzroke prekernosti, se moramo zato najprej vrniti nekoliko nazaj in proučiti, kako se je v zadnjih nekaj desetletjih spremenila narava dela in kaj je tisto, kar danes ustvarja vrednost. Pri tem je pomembno, da pripoznamo, da vrednost ne nastaja le v procesih, ki so uradno pripoznani kot delovni, temveč je posledica medčloveškega sodelovanja in interakcije, ki se udejanjata v predmetnem svetu. Delo, ki odraža takšno ustvarjanje vrednosti, avtorica imenuje za biopolitično, kot njegov produkt pa pripoznava skupno. Gre, preprosto povedano, za elemente vsakdanjega življenja, ki niso olastninjeni: jezik, simbole, znanje, prostor, življenjske stile, kulturo. Biopolitično delo pa ne le proizvaja skupno, temveč v njem tudi korenini; nov jezik ne more nastati brez dostopa do prejšnjega, nov pomen prostoru lahko damo le, če imamo dostop do tega prostora in njegovega dotedanjega pomena in tako dalje. V ta krogotok pa vedno znova posega težnja po njegovi prekinitvi, da bi bil izvlečen dobiček. Na primer, dostop do znanja, ki se materializira v pisni obliki, se poskuša omejiti z avtorskim pravom, ki nosilcem pravic prinaša denarno dobrobit. Takšni posegi spreminjajo skupno v lastnino; tisto, kar je bilo prej dostopno vsem, ker je bilo pripoznano kot plod skupnega dela, ima zdaj (kolektivnega ali individualnega) lastnika, ki lahko izvaja nadzor ter se odloča, komu in pod kakšnimi pogoji omogočiti dostop do konkretnega predmeta, dobrine. V tej izpeljavi odzvanja koncept primarne akumulacije, procesa, v katerem so proizvajalcu odvzeta sredstva proizvodnje in je zato prisiljen v prodajo svoje delovne sile in moči na trgu delovne sile. Najočitnejši (zgodovinski) primer te akumulacije je seveda ograjevanje – sprememba skupne zemlje (gmajne) v zasebno lastnino. Toda ograjevanje, torej primarna akumulacija ni proces, ki bi se že zaključil, temveč obstaja tudi v sodobni družbi; le da se tokrat ne ograjuje zemlja, ampak omenjeno proizvedeno skupno. V metropolah, ki jih avtorica definira kot mesta najizrazitejše biopolitične produkcije, se to ograjevanje izraža skozi različne oblike gentrifikacije. Osrednji študijski primer disertacije je skladno s tem umeščen Ljubljano in trende v enem od njenih predelov, tj. v vzhodnem delu mestnega središča, ki se v zadnjih dveh desetletjih vedno bolj »kultirificira«: gentrifikacija se namreč dogaja skozi umeščanje kulturnih institucij nacionalnega pomena, s čimer pa se spodriva samonikle pobude, zaradi delovanja katerih je prej vojaško in industrijsko območje sploh postalo prepoznano kot lokacija za aktivistično, civilno-družbeno, kulturno in umetniško delovanje. Te samonikle pobude so neprofesionalne in so lahko obstale le na temelju sodelovanja, vzajemne pomoči, dela v dobro skupnosti in želje po delovanju; skozi tovrstno ustvarjanje skupnega iz skupnega, torej biopolitično delo, so udeleženi izboljševali svoje življenjske pogoje – samoorganizirano so izpolnjevali potrebe po družabnosti, udejstvovanju v skupnosti, organiziranju, učenju, ustvarjalnosti in pripadanju, ki jih imamo kot človeška bitja. Učinki teh pobud pa niso ostali omejeni le na specifična območja (avtorica posebej podrobno analizira primer tovarne Rog), temveč so se prelivali na celoten mestni predel, v katerem je prišlo do nenačrtovane revitalizacije – ki pa je postala podlaga za poskuse omejevanja in uničenja samih »revitalizatorjev«, torej za gentrifikacijo. Besedilo je sestavljeno iz šestih poglavij in sklepnega dela. V uvodu avtorica predstavi kontekst nastanka naloge, dotakne se jezikovnega vidika osrednjega pojma disertacije, ki ga poveže s pomisleki proti interpretaciji prekernosti v ozkem zaposlitvenem smislu. Seznani nas s poglavitnimi vprašanji, ki so vodila raziskovanje. Izdatna količina prostora, celotno drugo poglavje, je namenjena epistemološkim izhodiščem; avtorica nam predstavi epistemologijo militantnega raziskovanja, ki je pomembno zaznamovala raziskovalni angažma, na podlagi katerega je nastalo delo. Tretje poglavje je posvečeno spremembam v produkcijskih režimih in razredni kompoziciji, do katerih je prišlo v zadnjih desetletjih. Skozi analizo dolga, ki je bil v središču zadnje finančne krize, avtorica prikaže, kako je lahko danes vrednotenje neodvisno od materialne realnosti. V tem poglavju tudi postavi prvo, delno opredelitev biopolitičnega dela. V četrtem poglavju predstavi koncepta lastnine in skupnega ter proces spreminjanja drugega v prvo, tj. primarne akumulacije, premišlja pa tudi možnost obstoja skupne lastine,