Univerza V Ljubljani Filozofska Fakulteta Oddelek Za Etnologijo in Kulturno Antropologijo

Home , Kiberpipa, Ladronka, Poligon Creative Centre

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

LINA RAVBAR

ANARHIZMI Anarhizmi v SFR Sloveniji od 1991 do 2008 skozi zgodbo (A)Infoshopa

Diplomsko delo

Mentor: red. prof. dr. Bojan Baskar Somentor: Študijski program: doc. dr. Nikolai David Jeffs Etnologija in kulturna antropologija

Ljubljana, 2012

Zahvala: Hvala Niku, Vidi, Milanu, Danici, Kseniji, Bojanu, Urši, Sebastjanu, Mojci, Andreji, Metelkovi, vsem sogovornikom za intervjuje, Rogu, Lovrotu, Primožu, pankhausu s podporniki, Katji, Tei, Mateji, Manou, Davidu, Jakatu, Čukulele, Tanji, sceni, vsem za podporo (takšno in drugačno), druženje, muziko! Živeli!

Izvleček: Avtorica v nalogi skozi zgodbo (A)Infoshopa predstavi nekatera udejanjanja anarhističnih ter ostalih svobodoljubnih idej in praks v Sloveniji med letoma 1991 in 2008. Časovno izhodišče (začetek 90ih let 20. stoletja) postavi v družbenopolitičen kontekst razpada SFRJ in nastanka nove Države, katerega osrednja karakteristika je nastop novo oblečenega kapitalističnega sistema. Tako je v tem času moč beležiti vznik različnih anarhističnih vzgibov akterjev in akterk, ki pa niso nujno vedno deklarativno anarhistični. Avtorica jih predstavi in opredeli v medsebojnem razmerju idej, pobud in aktivnosti ter v razmerju do »klasičnih« anarhističnih idej in delovanj v svetu. Poskuša predstaviti, kateri so lokalni, regionalni in globalni razlogi za porast anarhističnih idej, in kako se novodobni anarhizmi razlikujejo od starejših. Prav tako pri opredeljevanju novejših anarhističnih idej, pobud in praks poskuša osvetliti kontinuiteto z akterji prejšnjih generacij. Te so nosilke skupne jugoslovanske izkušnje akterjev s področij umetnosti, alternativnih glasbenih scen in novih družbenih gibanj, ki so do neke mere vplivali na oblikovanje novih anarhizmov. A ti so se pojavljali in se pojavljajo danes predvsem v luči družbene realnosti zadnjih dvajsetih let. Anarhizem je odgovor na ujetost človeških življenj v Državo, Kapitalizem, Vojno, Spektakel.

Izvleček (EXTRACT) (ANARCHISMS. Anarchisms in Slovenia between 19912008 through the story of (A)Infoshop): Thesis presents some of the anarchist freedomloving ideas and practices in SFR Slovenia during years 1991 and 2008, through the story of (A)Infoshop. The timeline (beginning of the 90's of 20th century) is situated into the sociopolitical context of the disintegration of Yugoslavia and the emergence of a new State, with a main characteristic being the newelly dressed appearance of the capitalistic system. This is the period in which to the emergence of different anarchistic impulses of actors is recorded, but these are not always declaratively anarchistic, because they don’t Name themselves. They are presented and defined in mutual relation; as ideas, impulses and actions and also in relation to »classical« anarchist ideas and actions around the world. The thesis presents the local, regional and global reasons for the rise in anarchist ideas and how the modern anarchisms differ from past ones. By defining newer anarchist ideas, initiatives and practices the thesis aims to highlight the continuity with the actors of previous generations. These and their actors are the bearers of common Yugoslav experience in the fields of art, alternative music scenes

and new social movements, which, to some extent, affected the design of new anarchisms. But they have occurred and are still occurring today, especially in light of social reality of the past twenty years. Anarchism is a response to the entrapment of human life in the State, the Capitalism, the War the Spectacle.

Ključne besede: anarhizem, (A)Infoshop, kapitalizem, anarhistična teorija in praksa. Anarchism, (A)Infoshop, capitalism, anarchist theory and practice.

KAZALO

1. UVOD ...... 1 1.1. Kratek pregled anarhistične misli do leta 1991...... 2 2. METODOLOGIJA ...... 6 2.1. Antropologija in anarhizem ...... 9 3.1. Latentni anarhizem ...... 15 3.2. Manifestni anarhizem ...... 17 4. (A)Infoshop danes ...... 18 5. Skvotiranje ne le streha nad glavo, ampak tudi kot politično dejanje ...... 22 5.1. Skvotiraj, ustvarjaj, reci NE Vojni, Državi in Kapitalizmu, poj, ljubi, uživaj! ....25 5.1.1. Erjavčeva ...... 26 5.1.2. Porast anarhistične oblike delovanja po letu 1991? ...... 26 5.1.3. AKC METELKOVA MESTO ...... 28 5.1.4. Globalni odpor proti kapitalizmu ...... 33 5.1.4.1. Seattle, Praga, Genova…FUCK CAPITALISM! ...... 34 5.1.4.2. UZI ...... 42 5.1.4.3. AC Molotov, antiNATO mobilizacija, Galicija, Punk ...... 50 6. Nazaj v (A)Infoshop ...... 62 7. TOPLESS FEDERATION ...... 68 7.1. SAF, SiSD in FAO ...... 68 8. SKLEP ...... 81 9. Povzetek (SUMMARY) ...... 84 10. VIRI IN LITERATURA ...... 85

1. UVOD

Zgodovina anarhistične misli in tradicije v Sloveniji 1 je na prvi pogled videti skromna, pa vendar je anarhizem kot ideja in kot metoda prevzel mnoge ljudi. Tako v borbah različnih družbenih gibanj za fizično preživetje in dostojanstvo kot v uporih vseh svobodomiselnih ljudi je anarhizem bil in ostaja orodje, ki ga nekateri zavestno, drugi pa nezavedno uporabljajo za gradnjo, pa naj se le sliši utopično, svobodnega sveta. Od devetdesetih let naprej beležimo pri nas vznik različnih anarhističnih vzgibov in dejavnosti akterjev in akterk, ki pa niso vedno nujno deklarativno anarhistični. Naloga je sestavljena kot kolaž zgodbe o nastanku (A)Infoshopa v Avtonomnem kulturnem centru Metelkova mesto, kjer so se izkristalizirali pretekli, sedanji in prihajajoči trenutki anarhizmov, t.j. praks, idej, pobud. Spoznali bomo, kako so ti bodisi latentno bodisi manifestno anarhistično obarvani in razlikovanje med njimi bom popisala v tej nalogi. Nekatere bom podrobneje obravnavala, nekatere le omenila, drugi bodo ostali zunaj tega kolaža. (A)Infoshop je manifestno anarhistični prostor, kot bomo spoznali, v katerem delujeta kolektiv Infoshopa in lokalna skupina FAO (Federacija za anarhistično organiziranje). Ta je nastala tudi kot plod preteklih anarhističnih idej in pobud ter dejavnosti in izkušenj akterjev in akterk. Te zgodbe so se pisale tako skozi skvoriranje, začenši z zasedbo Metelkove, kot tudi z umeščanjem v delovanje znotraj polja širših (globalnih) družbenih gibanj. Po razpadu SFRJ nastopi nova družbenopolitična realnost z uveljavitvijo kapitalističnega modela. Spoznali bomo, zakaj in kako je vplivala na nastanek novih idej, pobud in akcij. Ker se bom v nalogi posvetila predvsem anarhističnim trenutkom zadnjih dvajsetih let, bom najprej na kratko predstavila nekatere tiste, ki so se zgodili pred tem. V tem smislu bomo tudi spoznali, do kakšne mere in v katerih oblikah obstaja kontinuiteta anarhistične misli pri nas in koliko je ta sploh relevantna v udejanjanju svobodoljubnih praks po letu 1991. Te so nastajale na lokalnem nivoju, odsevale pa so regionalne (področje bivše SFRJ in širšega balkanskega področja) in globalne družbene resničnosti. Prostor (A)Infoshopa v tej nalogi predstavlja kolaž lokalnih, regionalnih in globalnih anarhističnih idej, pobud in praks. V nalogi se bom posvetila predvsem tistim, ki

1 Napotek bralcu: V nalogi sem se odločila uporabiti tudi izraze »pri nas« in »na slovenskem jezikovnem področju«, ker je izraz »v Sloveniji« preveč ozek za opis zgodb, ki so se odvijale na področju države Slovenije, a so regionalnih in globalnih razsežnosti. Kljub temu »v Sloveniji« določa nek ohlapen geografski in zgodovinski okvir, v katerem teče pripoved.

so vznikale od začetka devetdesetih let naprej, zato je treba najprej na kratko predstaviti tiste, ki so se zgodile že pred tem.

1.1. Kratek pregled anarhistične misli do leta 1991

Sedemdeseta in osemdeseta leta 19. stoletja so bila prizorišče množičnih delavskih bojev po svetu in tudi v evropskem prostoru. Prav tako je bil to čas ostrih frakcijskih sporov med zagovorniki bolj reformističnih in zmernih strategij in pristopov k delavskemu boju in tistih bolj radikalnih, marksističnih in anarhističnih. Kot je opisala Jasna Fischer (1979: 7), je obdobje razcepa zaključil združevalni kongres avstrijske socialne demokracije v Heinfeldu leta 1889. V slovenskem jezikovnem prostoru (v okviru področja tedanje avstroogrske monarhije) so se delavci povezovali predvsem z nemškimi in avstrijskimi tovariši na eni strani, druga struja pa se je napajala v Italiji (natančneje v Trstu), kjer je bila anarhistična smer tradicionalno močna in od koder se je širil tudi vpliv anarhistične propagande dejanj. 2 Na območju Ljubljane in Maribora, so bili nosilci organiziranega delovanja borbe za delavske pravice predvsem obrtniki, mojstri in pomočniki. Leta 1879 začne Johann Most v Londonu izdajati časopis Freiheit 3, ob podpori tamkajšnjega nemškega kluba, ki je bil močno anarhistično usmerjen. V Ljubljani je bilo eno izmed glavnih središč delavskih gibanj pri nas in pod okriljem delavskega izobraževalnega društva so tam lahko brali časopise Freiheit, Volkszeitung – Sozialdemokratisches Wochenblatt, Telephon – Blatt für das gesammte Volk, Der Sozialist in Radikal ter mnoge letake, ki so bili nemalokrat zaseženi s strani oblasti. V Mariboru je takrat obstajalo splošno delavsko izobraževalno društvo, ki je prišlo leta 1881 pod vpliv radikalnega graškega društva, zato so oblasti imele Maribor, poleg Gradca, za najbolj nevarno središče delavskega gibanja. Tudi časopisje je tja prihajalo preko Gradca, leta 1885 pa so v Mariboru natisnili prvih sedem številk časopisa Arbeit. Radikalne in anarhistične zamisli in strategije boja za svobodo delavca so bile tako kot drugod na Zahodu tudi pri nas ostro preganjane, njihovi nosilci pa so nemalokrat končali v zaporih in v izgnanstvu. V tem času

2 Več o dveh glavnih strujah, slovenskih delavskih društvih in delavskih bojih pri nas pišeta Dušan Kermavner v knjigi Začetki slovenske socialne demokracije ter Jasna Fischer v delu Čas vesolniga socialnega punta se bliža: Socialna in politična zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov do leta 1889 . 3 Johann Most je bil eden izmed vidnejših radikalcev, časopis Freihet pa je imel zelo razširjen vpliv po celotni Evropi in kasneje v ZDA, kamor se je Most zatekel v izgnanstvo. Njegovi deli Anarhizem in komunizem ter Kapital in delo sta pomembno vplivali na radikalizacijo delavskega gibanja.

najbolj odmeven sodni proces proti anarhistom na Slovenskem je bil “Celovški proces”, na katerem so bili najvidnejši člani radikalne anarhistične struje pri nas, France Železnikar, Ferdinand Tuma, Franc Šturm, Edvard Kriegel in Franc Dhüj, obtoženi in obsojeni »za razne družbeno prevratniške dejavnosti« (Kermavner 1963:19). Tudi v Trstu so bili poskusi vzpostavitve slovenskega delavskega društva, a so bili v večini neuspešni, predvsem zaradi hude represije italijanskih oblasti. Iz tega okolja izhaja tržaški anarhist in pisec Rudolf Golouh. Ta v svojih spominih razloži, da je na njegovo politično usmerjenost že v mladosti najbolj vplival Peter Kropotkin s svojim apelom na napredno mladino vsega kulturnega sveta, prav tako pa filozofija Maksa Stirnerja. (Golouh 1966: 78) Golouh je že pri svojih osemnajstih letih postal urednik časopisa Germinal (ta izhaja še danes), ki je bil vedno močno cenzuriran. Od tu prihaja tudi tale zgodba. Ko so v Germinalu objavili članek Državnikom na Dunaju, njihovim trabantom in petoliznikom , je bil ta cenzuriran do te mere, da sta od njega ostala le naslov in pa podpis avtorja s psevdonimom Giljotina . Kot pravi Golouh, »so bili bralci Germinala s takim zgoščenim povzetkom vsebine članka hudo zadovoljni« (1966:12). V obdobju med obema svetovnima vojnama moramo omeniti tudi kropotkinovsko navdahnjenega Antona Podbevška, ki je v reviji »Rdeči Pilot« trdil, da »ker pa še vedno vlada kapitalistični družbeni red, moramo z vsemi močmi delovati proti njemu«, kajti s padcem kapitalizma bo »nastopil raj na zemlji, ki bo posebno še blagodejen za umetnost« (Podbevšek 1999:14). V času španske državljanske vojne (19361939), kjer so se anarhisti močno borili proti frankistom, so se boju proti fašistom pridružili tudi borci z našega področja. Španski borci, kot jih imenujemo, so bili na bojišča poslani pod okriljem komunističnih strank (tako kot večina internacionalnih borcev prostovoljcev). Zanimivo in potrebno bi bilo raziskati, kakšni so njihovi spomini in izkušnje s španskimi anarhisti, s katerimi so prišli v stik. Odnos uradne komunistične struje je bil v tistem času, in tudi kasneje, odklonilen do anarhistov. Ti so bili v takratni borbi izredno močni in uspešni tudi v vzpostavitvi anarhistično organizirane družbe. Takratna Katalonija je eden izmed največjih in najvidnejših anarhističnih »projektov« moderne dobe, mimo katerega ne morejo niti pisci zgodovine zmagovalcev. Komunisti pa niso stopili na njihovo stran, ravno nasprotno, borili so se proti njim in tako verjetno pripomogli k zmagi fašistov.

Anarhistične prvine, željo po svobodi in dostojanstvu človeka gre iskati tudi v protifašistični borbi med obema vojnama, primer sta TIGRa in NOB med drugo svetovno vojno, brez katerih ne bi bilo poraza fašizma in nacizma. V SFRJ (Socialistična federativna republika Jugoslavija) so nekateri v poznih 60ih letih iskali anarhokomunistične prvine v konceptu socialističnega samoupravljanja ter v »levičarski« kritiki ZKJ. Izražale so se tudi v času študentskega gibanja med 19681972. Tako lahko anarhistične momente in pobude najdemo tudi med akademiki, delavci v kulturi in umetniki. Anarhistične prvine lahko najdemo v delovanju skupine FV, punku, neoavantgardi, zbrani okoli zgodnjega Laibacha. V osemdesetih letih so izšli zbornik Antologija anarhizma, Pozdrav iz Babilona in slovenski prevodi tekstov Johanna Mosta, v tem času so tudi v periodiki Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) izhajali mnogi članki na temo anarhizma. Anarhizmi so se po mojem izražali v mnogih pobudah in kritikah tedanjega socialističnega sistema, tudi skozi glasbo tedanjih punk in novovalovskih skupin ter ostalih, ki so bili aktivni na alternativni sceni. Tu ne moremo zanemariti vpliva ljubljanskega Radia Študent (in kasneje mariborskega radia MARŠ), tudi preko njega sta zaživela punk glasba in scena. Imela sta tudi anarhističen naboj (na primer pesem Anarhist ljubljanske skupine Pankrti), a javnost in oblasti so ga večinoma povezovale z nacizmom. 4 Najbolj mračno so se ob pomoči službe državne varnosti odzvale septembra 1981 z množičnimi racijami, pregledi po stanovanjih in gostilnah, šolah in celo v JLA. Aretiranih je bilo, po nekaterih ocenah, od nekaj deset do sto punkerjev, cela zadeva pa je tudi s pomočjo medijev kulminirala v t.i. »naci punk aferi«. »Jezdila je na valu policijske represije in njen namen je bil vso punkersko sceno (in po analogiji tudi vso alternativo) homogenizirati, povezati z nacizmom in ustvariti ozračje moralne panike« (Jeffs 2008: 106). Poleg tega, da so oblasti punk dojemale kot škodljivega in nevarnega, ker so ga povezovale z nacizmom, so ga v isti sapi obtoževale antipolitičnosti, kar je prav tako veljalo za nesprejemljivo. A kot takrat rekel Gregor Tomc: »Punk nima nikakršne skupne politične platforme. Punkov je toliko, kot je punkerjev, in vsi smo tujci v dominantnem svetu« (Tomc 1984: 321). Konec 80ih let se je pojavila še Antizvezna akademska anarhistična aliansa (AAAA). Pred prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji se je kot predstavnik AAAA na Neodvisni listi NDG (Nova družbena gibanja) predstavil Iztok SaksidaSax. Kot poslanske

4 Več o tedanji alternativni sceni preberi v knjigah Punk pod Slovenci , FV: Alternativa osemdesetih in Punk je bil prej: 25 let punka pod Slovenc i.

obljube in namere je izpostavil: »Zavzemam se za zakon o dvojezičnosti, ustavno monarhijo, atomsko bombo, demilitarizacijo Slovenije in za to, da Kosovo vrnemo Albaniji.« (Mladina 1980, št.14: 64) Žal mi o AAAA zaenkrat še ni uspelo izbrskati kaj več, nekateri sogovorniki so »kaj slišali o tem«, a zaenkrat ta anarhistična pobuda ostaja skrivnostna. Vsekakor pa lahko že iz Saksidove izjave vidimo, da je premogla tako resne namene, tukaj mislim na zavzemanje za demilitarizacijo, ki je bilo v tistem času močno prisotno v javnosti, kot tudi svež smisel za humor. Omembo AAAA sem našla še v tekstu Sabrine P. Ramet o družbenopolitičnih tranformacijah v vzhodni Evropi, ki piše, »da je obstajal tudi majhen anarhistični klub, ki se je misteriozno imenoval AAAA in je komuniciral z javnostjo na bazi popolne anonimnosti« (Ramet 1995: 307).

Zdi se, da so dogodki v začetku devetdesetih let, ne le v Sloveniji, temveč na področju celotne bivše SFRJ in tudi širše v balkanski regiji, zaznamovali načine delovanja posameznikov v uporu proti vojni, oblasti in represiji. Odražajo se tudi v drugačnih (neinstitucionalnih) pristopih do organiziranja delovanja posameznikov in skupin za način življenja, ki presega ustaljene institucionalne, ekonomske in politične diktate Države in Kapitala. Tako bomo pogledali, kako in kje so takšni momenti zaznamovali (in so še vedno prisotni) naš vsakdanjik. Bilo jih je kar nekaj, nekateri eksplicitno anarhistični in drugi latentno anarhistični. Menim namreč, da ni toliko pomembno, kako neko stvar poimenujemo, temveč, kaj ljudje počnemo in zakaj to počnemo. Vzemimo torej prva leta devetdesetih let (razpad jugoslovanskega socialističnega modela) kot izhodiščno točko za oris anarhizmov pri nas in tudi kot časovnozgodovinsko izhodišče za spoznavanje neke druge, drugačne zgodovine in načinov življenja, česar najbrž ne najdemo v učbenikih za zgodovino. Ravno zato naj bo ta naloga skromen poskus in prispevek k pisanju zgodovine. Tako bom skozi zgodbo (A)infoshopa, ki ga vidim kot stično točko prejšnjih in zdajšnjih tokov anarhizmov, prikazala, ali gre za prelomnico anarhistične misli ali pa obstaja neka kontinuiteta in koliko je ta sploh pomembna. Menim namreč, da neke vidne kontinuitete pravzaprav ni veliko, gotovo pa obstaja, predvsem na področju umetniških projektov in popularne kulture, ki jih bomo le bežno spoznali. Velik del anarhističnih pobud in momentov ter anarhistov pri nas izvira iz punk subkulture, a to nikakor ni edino gnezdo, kjer so se valile in se še danes rojevajo želje in prakse osvobajanj naših, v kapitalistično

mašinerijo vpetih življenj. Res pa je, da so se mnoge oblike anarhističnega delovanja od 90ih let naprej napajale predvsem pri kulturnih praksah prejšnjih generacij. V punku, videoprodukcijah, zasedbah in pogovorih za šankom, v alternativni sceni obstaja kontinuiteta iz obdobja pred razpadom Jugoslavije, a z nastopom novih generacij so se ustvarjali novi momenti in prakse, ki so tudi povsem samosvoji in sveži. Mislim, da je družbena realnost »tranzicijskih« devetdesetih let in postseattlovskega novega tisočletja dovoljšen razlog za udejanjanja novih svobodoljubnih praks, in prakse (in njihovi nosilci) iz časov jugoslovanskega socializma nikakor niso edine, ki so pomagale ustvarjati nove. Tako neke kontinuitete nikakor ne gre zanemariti, po drugi strani pa ji ni treba pripisovati prevelikega pomena. Spoznali bomo, da so naše zgodbe del širšega evropskega prostora (v okvirih družbeno političnih sprememb, vsiljenih s strani Nacije in Kapitala) kot tudi del globalnih uporov proti kapitalizmu in neoliberalnim poskusom ustroja družbe. Ideje, pobude in prakse, ki so udejanjale te upore, njihovi nosilci pa ustvarjali lastne, lokalne oblike vsakdanjega življenja, so se napajale in se še danes, tudi v anarhizmu.

2. METODOLOGIJA

Za oddaljenega teoretika ali nekoga, ki mu objektivnost pri raziskovanju pomeni najvišji postulat znanstvenega raziskovanja, lahko družbena gibanja ali pa vsakdanji način življenja posameznikov, ki jih raziskuje, predstavljajo le neko abstrakcijo, za katero potem zbira podatke, jih kategorizira, analizira in na koncu fiksira. Težiti k neki pravzaprav nedosegljivi objektivnosti raziskovalca do objekta raziskovanja je nesmiselno, saj menim, da pri raziskovanju in pripovedovanju človeških zgodb potrebujemo pristop, ki odseva tudi osebni angažma. Ta je v primeru moje naloge dvojen: prvič, predstaviti zgodbe vsakdanjih načinov življenja nekaterih posameznikov in skupnosti, ki nimajo svojega mesta in glasu znotraj polja uradne zgodovine in mainstream medijskega prostora. In drugič, demistificirati pojem anarhizma, ki v dominantnih predstavah velikokrat igra vlogo Drugega (enačenje anarhizma z nasiljem, terorizmom, komunistično ideologijo ipd.), a obenem ne želim opredeliti anarhizma do stopnje fiksacije identitete nosilcev svobodoljubnih praks kot izključno anarhističnih. Naj torej govorijo zase. Ta naloga je preprosto zapis nekega znanja, ki ga ustvarjamo vsi skupaj. Stevphen Shukaitis in David

Graeber sta povzela Hollowayevo misel, da je resničnost tisto, kar ljudje počnejo in kar počnejo skupaj . Kar zaznavamo kot fiksirane samoidentitete objektov, so v bistvu procesi. V kolikor torej dojemamo objekt kot proces (vzajemni projekt) in ne kot fiksirano identiteto, ki smo jo postavili sami (v vlogi raziskovalca, na primer), si ne moremo lastiti njegove identitete. »Vsaka borba za svobodo je v končni fazi boj proti identiteti. Oblike znanja, ki preprosto razporejajo in klasificirajo resničnost iz distance, čemur Holloway pravi »znanje o«, so lahko primerne za neko avantgardo, ki želi postaviti sebe v pozicijo moči preko vsiljevanja svojega priviligiranega »znanstvenega« razumevanja, to pa v končni fazi le jača strukture dominacije« (Shukaitis in Graeber 2007: 12). Kot antropologinja sem se večkrat spraševala, kakšen je pravzaprav namen, smisel in tudi učinek mojih raziskav. Prvič, zakaj sem se namenila raziskovati anarhizme pri nas? Od devetdesetih let dalje beležimo vznik različnih anarhističnih vzgibov in aktivnosti akterjev in akterk, ki pa niso nujno vedno deklarativno anarhistični. V nalogi jih želim predstaviti in opredeliti v medsebojnem razmerju idej, pobud in aktivnosti ter v razmerju do »klasičnih« anarhističnih idej in delovanj pri nas in po svetu. Predvsem zato, da bi podala nekakšen zgodovinski pregled in predstavila tudi nekatere zgodbe skozi oči njihovih pripovedovalcev. Tako kot je težko opredeliti anarhizem, saj je anarhizem prej težnja kot pa ideologija, je teorija in praksa obenem, pa je po drugi strani moč predstaviti nekatere prakse in načine življenja ljudi kot anarhizme. Ne da bi težili k pretirani kategorizaciji in natančni identifikaciji objekta (anarhizmov), lahko delimo znanje. Tako se mi je zdelo smiselno predstaviti zgodbe anarhizmov, saj sem del njih. Tukaj je zato prisoten osebni angažma, ki je po mojem mnenju nujen in potreben, še posebej zato, ker kot raziskovalci, intelektualci, akademiki ne le opazujemo družbo, temveč smo del nje. In če so naše želje, da bi spremenili svet in pripomogli k skupni lepši prihodnosti, iskrene, potem se raziskovanja ne moremo lotiti z oddaljenega piedestala akademika, intelektualca, raziskovalca. Bralec bo opazil, da je veliko zgodb vezanih na Ljubljano. Razloga sta dva. Prvi je ta, da se je dejansko veliko teh zgodb odvijalo v Ljubljani, kar pa ne pomeni, da v njih niso sodelovali ljudje z vseh koncev sveta. Drugi je ta, da sem večino časa preživela v Ljubljani in tudi svojo raziskavo postavila v ta prostor. Ravno zato se mi je izbira (A)Infoshopa kot izhodiščne točke zdela primerna, saj predstavlja tako zgodovino kot sedanjost anarhizmov od vsepovsod in je tako rekoč nekakšna pretočna točka mnogih dogodkov, spominov, sodelovanj in prijateljstev, ki so povezana tudi z mojim življenjem. Anarhistično gibanje je

internacionalistično. Takšne so tudi te zgodbe, res pa je, da vsako lokalno delovanje nosi svoje specifike, in tudi te sem poskušala izpostaviti s krajevnim in političnozgodovinskim okvirjem. Še zdaleč pa nisem zajela vseh zgodb, dogodkov, anarhizmov, vseh srečevanj in druženj na koncertih, DIY produkcije, kjer so se tudi snovala prijateljstva, kovali načrti o skupnih akcijah itd. Zajeti vse prostore, kjer s(m)o prakticirali svojo svobodo, je bil preprosto prevelik zalogaj za to nalogo. Če nekateri dogodki, pobude, ideje tu niso omenjeni, to ne pomeni, da ne obstajajo. Obstajajo in ostajajo v ustnem in pisnem izročilu mnogih. Tudi zato bralca v opombah večkrat napotim, naj raziskuje tudi sam. Namen te naloge ni podati celotne zgodovine anarhizma ali celotne teorije anarhizma. Anarhizem je predvsem praksa (in metoda). Naj bo to pisanje navsezadnje tudi vabilo k razpravi o anarhizmu. V nalogi sem uporabila veliko pisnega gradiva, moj teren so bili tudi knjige, članki, pa tudi fanzini in dokumenti iz arhiva (A)Infoshopa. Prav tako sem opravila šest daljših, neformalnih intervjujev s šestimi sogovorniki, mnogo znanja in misli pa sem uporabila iz svojega spomina, vsakdanjega življenja in izkušenj ter pogovorov s tovariši in tovarišicami. Moja naloga je etnografskega značaja in v več delih sem se odločila, da nekatere zgodbe, prigode in mnenja o anarhizmih pridejo na dan preko pripovedi mojih sogovornikov, namesto da bi za vsak dogodek navajala zapise iz knjig ali člankov. Tudi zato so ponekod navedeni daljši izseki iz intervjujev in daljši citati. Kjer o določenih zgodbah obstajajo zapisi, jih ponavadi omenjam v opombah. Seveda sem za kakšen bolj teoretski oris uporabljala tudi literaturo, a sem želela, da naloga pridobi na svoji dinamiki predvsem skozi pripovedi. Nekaterih dogodkov ali, bolje rečeno, akcij namenoma nisem omenjala, prav tako sem za imena sogovornikov uporabila psevdonime, zaradi varovanja identitete. Kot nekje pravi Penny Rimbaud iz Crass 5, je direktna akcija nekaj, kar naj se naredi, in ne nekaj, k čemur je potrebno nagovarjati. O direktni akciji lahko govorimo na splošno, kot o taktiki, podrobnosti načrtovanja pa so zadeva njenih izvajalcev in se o njih ne govori ali hvali. Če je v anarhizmu potrebne več teorije, kot rad pripomni tovariš Goran, potem upam, da bo ta naloga vsaj majhen prispevek k temu. Še vedno mislim, da je anarhistična teorija predvsem in v prvi vrsti praksa, in dejanja so tista, ki teorijo oblikujejo, njihovi nosilci pa tisti, ki jo pripovedujejo. Morda k takemu pristopu prispeva tudi to, da mi pisanje kot tako

5 Esej Pennyja Rimbauda (bobnarja skupine Crass) The Last Of The Hippies – An Hysterical Romance , ki se sicer nahaja tudi v knjigi A Series Of Shock Slogans And Mindless Token Tantrums je trenutno moč prebrati na: http://www.spunk.org/texts/places/britain/sp001297.txt

predstavlja precejšen problem, enostavno to ni moj najljubši način izražanja o svetu okoli sebe, prav tako pa mi ni veliko mar, da bi dosegala nekakšne akademske standarde pisanja diplomskega dela. Naj zgodbe govorijo zase, upam, da bodo pri bralcu vzbudile zanimanje ali pa prijetne spomine na prigode.

2.1. Antropologija in anarhizem

Ali obstaja nekaj, kar lahko poimenujemo kot anarhistično antropologijo? In ali obstaja antropologija anarhizma? Znanec je nekoč pripomnil, da so vsi antropologi anarhisti, saj so s svojim raziskovanjem človeka in družbe vedno trn v peti oblastem, ker prikazujejo načine življenja ljudi, ki niso vedno v skladu z vsakršnimi dominantimi predstavami o človeku, ki se nam jih vsiljuje. David Graeber v Fragmentih anarhistične antropologije piše, da je znotraj akademske skupnosti še vedno prisotno veliko ignoriranja do ustvarjalcev drugih zgodovin (ne tistih, ki jih pišejo zmagovalci), do nosilcev drugih filozofij in idej ter različnih šol anarhizma, kot so anarhosindikalizem, anarhokomunizem, insurekcionizem, kooporativizem, individualizem, platformizem itn. Medtem ko je marksizem v vseh svojih oblikah še prisoten, pa anarhizem in anarhistične ideje ostajajo skoraj neopažene. Anarhistične ideje in delovanje anarhističnih gibanj so precej marginalizirane. Zakaj na seznamih branja literature ne vidimo recimo del Guya Deborda ali pa Raoula Vaneigema, ki sta za moje pojme odlično orisala našo družbe in organizacije naših odnosov? Graeber tako rekoč pogreša anarhiste znotraj akademske sfere. Dolgo časa je bil skorajda edina in osamljena figura v tej sferi svetovno priznani akademski raziskovalec, ki se je deklariral tudi kot anarhist, Noam Chomsky. Vendar njegovo manifestno anarhistično delo ni potekalo znotraj lingvistike, temveč predvsem zunaj njegove akademske dejavnosti. Danes je nekoliko drugače. V Sloveniji pa smo priča neki svojevrstni izjemnosti, saj so tudi na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo nekoč delovali, oziroma še delujejo trije anarhisti. Ne le, da je znotraj antropologije morda premalo anarhistov, gre predvsem za to, da antropologija kot veda lahko prispeva k oblikovanju anarhistične teorije. Znotraj anarhistične srenje je večkrat zaznati odklonilen odnos do oblikovanja nekakšne anarhistične teorije, po moje gre tu bolj za odklonilen odnos do »vzvišenega« intelektualizma oziroma do teženj po intelektualizaciji anarhizma (in naših vsakdanjih

življenj), ki ga v prvi vrsti dojemamo kot prakso in ga ne želimo vkalupiti v zgolj teorijo, v še eno izmed mnogih, saj bi tako izgubil svoj naboj. Anarhizem tako ali tako ne more biti zgolj teorija. Graeber meni, da bi anarhistična teorija vsekakor morala zavestno zavrniti »kakršnokoli sled avantgardizma« (2004: 11). Zato v svojem delu predlaga, da je tudi antropologija tisto področje, ki lahko pomaga k njenemu oblikovanju. Kot pravi, ne le zato, ker je »večina dejansko obstoječih samoorganiziranih skupnosti in dejansko obstoječih netržnih ekonomij po svetu bolj raziskovanih s strani antropologov kot s strani sociologov in zgodovinarjev, ampak tudi zato, ker praksa etnografije zagotavlja neki model, v grobi meri, kako naj bi delovala neavantgardna revolucionarna intelektualna praksa« (2004:11). Tukaj se strinjam z Graberjem, da se antropologija in anarhizem medsebojno napajata v teoriji in praksi. Tudi zato sem vprašanje antropologije anarhizma in anarhistične antropologije zastavila pri opredelitvi uporabe metodologije v nalogi. Ker so se in se še vedno antropologi ukvarjajo z vso mavrico obstoječih človeških skupnosti v zgodovini in sedanjosti ter z organizacijo človeških odnosov, so tudi znotraj anarhističnih publikacij in razprav zanimivi in uporabni za razvoj anarhistične misli. Velikokrat antropološke raziskave o prvobitnih skupnostih in staroselskih skupnostih zanimajo anarhoprimitiviste, ki med drugim menijo, da nebrzdan tehnološki napredek, poleg obstoja Države, vodi družbo v propad in iščejo svoje izkušnje in znanje, tako kot antropologi, tudi pri skupnostih v preteklosti in sedanjosti, ki živijo drugačne načine organizacije. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da so zgodbe in zgodovine staroselskih skupnosti in drugih skupnosti, ki niso bile organizirane v Države, tudi sicer priljubljeno branje na anarhistični in punkerski sceni. Pri nas sta na primer na stojnicah anarhističnih publikacij zaokrožili dve knjižici, eseji Marshalla Sahlinsa o ekonomiji lovcevnabiralcev in eseji iz politične antropologije Pierra Clastresa. Obe je kot periodični publikaciji izdala redakcija, ki deluje po principih DIY. Na prvi strani piše, da je ena od skupnih točk teh knjig njihova afirmacija odnosov neposrednega tržišča in so zato knjižice brezplačne, v dar. O daru je pisal tudi Marcel Mauss, ki je po mnenju mnogih vplival na anarhiste bolj kot kdorkoli izmed antropologov. Tudi o tem bomo prebrali malo kasneje. Tudi anarhisti so s svojimi idejami vplivali na antropologe in njihove ideje. Bojan Baskar v spremni besedi k delu A.R. RadcliffeBrowna Struktura in funkcija v primitivni družbi pojasni, da naj bi Peter Kropotkin RadcliffeBrowna prvi soočil z ambicijo razumeti antropologijo kot teoretično narovoslovno znanost o človeški družbi .

»Kropotkinu je pomenila primitivna družba – tako kot Durkheimu in sodobnikom na splošno – prvotno družbo, o prvotni družbi pa so mislili, da je enostavna in zato logično izhodišče za preučevanje sestavljenih, bolj zapletenih družb. Ne pri Kropotkinu ne pri RadcliffeBrownu ni opaziti odpora do tega, da bi antropologija prestopila mejo, ki ločuje preučevanje njihovih družb od preučevanja naših družb« (Baskar 1994: 273). Lahko se strinjam, da je antropologija morda edina, ki upa preučevati nič drugega kot nas same, naše medsebojne odnose in načine organiziranja naših življenj! Pri tem ni nepomembno, da se lahko ravno iz tega tudi učimo, katere oblike načinov življenja so tiste, ki navsezadnje pripomorejo k boljši družbi. (Kateri so vzroki za nasilje, vojne in izkoriščanje, če ne v načinih organizacije naših medsebojnih odnosov, vkleščenih v strukture Države, in obstoj tako bizarne stvari, kot je denar?). Zapisati zgodbe in zgodovine, ki nemalokrat pridejo do nas le preko ustnega izročila, kar je velikokrat očitek antropologiji kot »neznanstveni«, je tisto, kar lahko pripomore k oblikovanju boljše družbe in njene lepše prihodnosti. Če že imam neko znanje, ga moram deliti in širiti in uporabiti. Prav tako lahko s tovrstnim pristopom k učenju o nas samih, upam, prispevam k širjenju anarhističnih idej. Kropotkin je dokazoval, da napredek in razvoj družbe omogoča ne le tekmovalnost, ampak predvsem in v veliki meri sožitje in vzajemnost. »Če pripisujemo industrijski napredek našega stoletja vojni vsakega proti vsem, ki jo je to stoletje razglasilo, je tako sklepanje podobno sklepanju človeka, ki (ne vedoč za prave) vzroke dežja pripisuje žrtvi, žrtvovani glinastemu maliku« (Kropotkin 1986: 332). Kje se tukaj najde antropologija kot veda in kot, navsezadnje, učilo? Mislim, da je antropologija s svojim predmetom preučevanja, to sta človek in njegova kultura, in s svojimi metodami, kot je etnografski pristop, tista, ki omogoča učenje in ohranjanje znanja o vseh oblikah človeškega obstoja in delovanja. Predvsem podaja tudi zgodbe, ki bi sicer ostale skrite v sencah »velikih«. Naj te ne ostanejo le znotraj Akademskih zidov.

3. ANARHIJA IN DRŽAVA: opredelitev anarhizmov

Predstave o anarhizmu imajo širok razpon – od enačenja anarhizma s terorizmom do trditve, »da razpolaga s privilegijem doslej edine neomadeževane in dokončne odrešeniške misli« (Rizman 1986:XI). Resnica leži, tako kot ponavadi, nekje vmes. Tako kot anarhizem ni neka homogena družbena misel, so tudi predstave o anarhizmu in anarhistih mnoge in različne. Beseda anarhija izvira iz dveh grških besed; an – ne, brez in arkhós – vladar, vodja, torej dobesedno pomeni »brezvladje«. Že pogled v SSKJ nam poleg etimološke razlage razkrije še, da je anarhija stanje brez reda, brez organiziranosti, neurejenost. Anarhist je tu pripadnik anarhizma, ekpresivno pa »upornež« in »neposlušnež«. Pri nas poznamo še nadvse slikovit izraz za anarhista, ki so ga konec devetnajstega stoletja zapisali (najbrž prvič) v listu Slovenski narod ; gre za izraz »krvavec«. Izraz je prišel na dan ob odmevnem »Celovškem procesu«. (glej Uvod, op.p.) Če povzamem Daniela Guerina, ima anarhizem v panorami družbenih in političnih učenj, ki so bistveno vplivala na družbene tokove devetnajstega in dvajsetega stoletja, še posebno na delovanje delavskih gibanj, specifično vlogo kot družbeno in politično učenje in kot specifičen filozofski nazor.(Guerin 1980) Anarhistična misel je zelo razvejana, pisci anarhističnih družbenih teorij pa številni, zato bi bilo bolje govoriti kar o anarhizmih, ali če citiram Noama Chomskyja: »Obstaja mnogo stilov mišljenja in dejanj, na katere se referira kot na »anarhistične«. Bilo bi brezupno, če bi poskušali vse te nasprotujoče si tendence zajeti v neko splošno teorijo ali ideologijo. Celo če se namenimo, da bomo iz zgodovine libertinske misli potegnili živo, razvijajočo se tradicijo, je njene doktrine težko formulirati kot specifično in določeno teorijo družbe in družbene spremembe« (Chomsky 1986: 610). Anarhistična misel 6 kot filozofski nazor ima dolgo zgodovino, črpa tako iz libertarnega duha daoizma in budizma kot iz srednjeveških krščanskih gibanj (husiti, taboriti, anabaptisti, gibanje Kopačev) in razsvetljenskih filozofskih teženj po svobodi človeka, skratka, iz filozofskega duha vprašanj o posameznikovi svobodi in njegovi samorealizaciji. Gerard Winstanley in William Godwin (s svojim delom Political Justice) sta začela razvijati filozofijo anarhizma že v 17. in 18. stoletju, anarhizem kot koherentna teorija s

6 O zgodovini anarhistične misli priporočam v branje njen izčrpen oris v delu Petra Marshalla – Demanding the impossible: A history of anarchism . Za branje v slovenskem jeziku pa za vpogled v najvidnejše tekste o anarhizmu priročam zbornik Antologija anarhizma .

sistematičnim in razvitim programom pa je kot ideja začela dozorevati sredi 19. stoletja, v času vzpona kapitalizma. Tu je potrebno omeniti štiri pisce, ki so bistveno vplivali na razvoj anarhizma tudi kot teorije. Anarhizem Maxa Stirnerja, rojenega v atmosferi nemške romantične filozofije, je predstavljal ekstremno obliko individualizma ali egoizma in postavljal posameznika nad vse: nad Državo, nad Zakon in Dolžnost. Do danes ostaja eden temeljenih kamnov anarhizma. Individualizem po definiciji ne vključuje nobenega konkretnega programa za spremembo družbenih odnosov. S tem se je ukvarjal Pierre Joseph Proudhon, ki je bil tudi prvi, ki se je poimenoval za anarhista. Njegove teorije mutualizma in federalizma so imele pomemben vpliv na rast anarhizma kot množičnega gibanja in so jasno izražale, kako bi mogel anarhistični svet funkcionirati in biti koordiniran. Mikhail Bakunin, centralna figura v razvoju modernega anarhističnega aktivizma, je poudarjal vlogo kolektivizma, množičnega in spontanega upora na poti k svobodni in brezrazredni družbe. Njegove ideje, še posebej promoviranje direktne akcije, so tekom 20.stoletja prevladovale v delovanju velikega dela radikalnega delavskega gibanja (še posebej to velja za Španijo v času državljanske vojne, kjer se je zgodila tudi ena največjih anarhističnih revolucij). Peter Kropotkin je oblikoval sofisticirano in v podrobnosti dodelano analizo moderne družbe in jo povezal z brezkompromisnim receptom za družbo prihodnosti – anarhokomunizmom. Vse smeri v anarhistični misli ali teorije, če hočemo, pa niso neki monolitni stebri, ki pokonci držijo ideologijo. Menim, da je anarhizem potrebno razumeti predvsem kot teorijo in prakso obenem in ne kot ideologijo. Anarhizem razumem kot sklop mnogih idej in praks, starih in tistih, ki še pridejo, tudi zato lahko govorimo o anarhizmih. Ta sklop je vedno odprt za nove ideje in prakse v venomer spreminjajočem se svetu. Nasprotno od ideologije, ki jo razumem kot zaprt sklop idej, ki družbi kuje okove in že po svoji naravi zahteva slepo sledenje verujočega, anarhizem razumem predvsem kot svobodoljubno prakso , ki od njenega nosilca niti ne zahteva poimenovanja svojega delovanja kot anarhizem. Žiga Vodovnik pravi, da je »poskus orisa zgodovine anarhistične misli tvegano dejanje« (2010: 54) in citira Irwinga L. Horowitza, ki pravi, da »je anarhizem sentiment, ne pa zaključena ideologija« (Horowitz 2005: XI v Vodovnik 2010: 54). Anarhizem je tendenca, težnja posameznika po svobodi in želja po samorealizaciji v družbi svobodnih posameznikov. Ta svoboda pa je nujno pogojena z odpravo kakršnekoli dominacije, pa naj bo ta spolna, ekonomska ali družbena. Ideja anarhistično urejene družbe zato izključuje hierarhijo družbenih, medčloveških odnosov in teži k brezrazredni družbi. Ta težnja je tudi

glavno vodilo marksizma oziroma komunizma. Bistveno pa se anarhizem in komunizem (marksizem) razlikujeta v poti do dosega brezrazredne družbe. Marksizem predvideva nastanek brezrazredne družbe preko vmesne postaje, Države, v kateri bi vladajoči proletariat s pomočjo njenih mehanizmov prenesel brezrazrednost na ostali del družbe in v končni fazi bi Država izginila. Vendar je ravno tu anarhizem tista ideja, ki ne more pristajati na obstoj Države, ker ne pristaja na obstoj nikakršne dominacije, če naj bo človek svoboden. V svojem DPU 7 predavanju o poziciji anarhizma znotraj Nove levice je Miha Zadnikar omenil tudi bistveno misel Gustava Landauerja, ki je »menil, da država ni nekaj, kar bi bilo lahko uničeno z revolucijo. Država je pogoj, nekakšno razmerje med človeškimi bitji, način človeškega obnašanja. Uničimo jo z vzpostavitvijo drugih razmerij, tako da se kratkomalo obnašamo drugače« (M. Zadnikar 2004: 93). Anarhisti torej nočejo prevzeti oblasti. Vsaka oblast, pa naj ima še tako dobre namene, pomeni dominacijo. Anarhist in anarhistka vesta, da ne moreta pridigati o svobodi, da ne moreta nekoga osvoboditi, tu sta prisotna ravno tisti individualizem in egoizem, o katerih je govoril Stirner. V sodelovanju na podlagi načela vzajemnosti pa nastopi moment kolektivnega, preko katerega je možno graditi anarhistično družbo. Individualizem in socialni anarhizem, dve smeri, ki na videz predstavljata nasprotna pola anarhistične teorije, torej nista medsebojno izključujoči, ravno nasprotno. »Anarhizem ne ponuja ultimativne rešitve, temveč nekaj med individualnim in socialnim. Ni teorije, ki bi to objela apriori, je pa teorija, ki to lahko pokaže v praksi. In tukaj je vehemenca anarhizma: njegova praktična teorija lahko to pokaže v praksi, zaveda pa se, da ne more razrešiti konflikta individuum kolektivum« (M. Zadnikar 2004: 105). Na ravni prakticiranja anarhizma lahko govorimo tudi o insurekcionizmu, ki propagira direktno akcijo posameznika in njegovo delovanje v popolnoma neformalnih strukturah organiziranja z ostalimi posamezniki ter neposreden napad na strukture Države in Kapitala, tudi z uporabo nasilja. Insurekcionizem postavlja na prvo mesto posameznikovo samoiniciativo in nepotrebnost formalnih organizacijskih struktur. Vsak anarhizem predvideva posameznikovo samoiniciativo, vendar, socialni anarhisti na primer vidijo nekatere prednosti v formalnih strukturah organizacije delovanja, kot bomo videli v nadaljevanju.

7 DPU – delavskopunkerska univerza. Predavanja v sklopu DPU že več kot desetletje potekajo v teatru Gromki v AKC Metelkova Mesto, gostijo jo tudi v (A)Infoshopu. DPU je pomemben doprinos k izobraževanju zunaj institucij.

3.1. Latentni anarhizem

Kot to razume Nikolai Jeffs (avtor, katerega opredelitve bom uporabila v nadaljevanju poglavja o latentnem in manifestnem anarhizmu), bi lahko latentni anarhizem opredelili kot vrsto nekih praks, pobud, načinov življenja, organizacije skupnosti in podobno, ki se ne opredeljujejo kot anarhistične per se, a v njih lahko najdemo prvine anarhizma. Je začasen in včasih neviden. Kot take lahko, recimo, vidimo umetniške prakse in projekte, ki jih ne zanimata pridobitev statusa in aure umetnika s strani institucij, ali pa tako majhne, a ne nepomembne stvari, kot je zavrnitev opredelitve državljanstva na sodišču. Latentne anarhizme lahko vidimo v dejanjih ljudi v njihovem vsakdanjem življenju, kot na primer, v namernih izostankih z dela, slabo opravljenem delu, v disidentskih spolnih željah in praksah, življenju v nenuklearnih družinah in skupnostih, v nekaterih oblikah skupinske samopomoči. Latentni anarhisti so lahko tudi volilni abstinenti, tisti, ki jemljejo nedovoljene substance ipd. Skratka, latentni anarhizem se kaže v vseh svobodoljubnih praksah in njihovih nosilcih, ki za svojo uresničitev zavestno ali večkrat instinktivno zavračajo diktat od zgoraj, ki zavrnejo misel, da potrebujejo dovoljenje za samorealizacijo. Latentni anarhizem vztraja na tem, da je privatno politično. »Tudi zato je subjekt, prostor in timing latentnega anarhizma intimni, osebni, neposredni in ozemljeni v tukajšnosti in zdajskosti. Je pa lahko lahko tudi efemeren in anonimen. Mnogi latentni anarhisti ne vedo drug za drugega, nimajo nikakršne izrazite politične identitete in svojih dejanj niti ne bi opredeljevali za anarhistična« (Jeffs 2007: 52). Latentne anarhizme lahko opazimo pri blagovni menjavi dobrin med kmetoma ali pa pri medsosedski pomoči, opravljanju uslug brez plačila. Ekonomski vidik latentnega anarhizma je mogoče najti tudi v načelu o daru, kot ga je opisal antropolog Marcel Mauss v svojem delu O daru. Dejanje obdarovanja vsebuje princip recipročnosti, in kljub temu da je darovanje v bistvu akt neprisile, s seboj prinaša odgovornost darovalca in obdarovanca. Tako ga lahko vidimo kot nevidno roko, ki pomaga tvoriti družbeno tkivo in odnose brez posrednikadenarja. Poleg tega pa lahko nekoga obdarujemo, ker to želimo, a od obdarovanega ne pričakujemo darila. Morda bomo obdarovani od neke tretje, četrte osebe. Mislim, da v darovanje ni nihče zares prisiljen, obdarujemo se tudi iz čisto altruističnih razlogov. Za to ne potrebujemo institucije ali, recimo, kar Države, dar lahko pojmujemo tudi kot sredstvo za prerazporeditev družbenega bogastva in za ohranjanje socialnega miru, za kar na drugih področjih Država rada upravičuje svoj obstoj. Ravno zato je načelo

darovanja poleg drugih dejanj latentnih anarhizmov tisto, ki ga anarhisti največkrat izpostavljajo. Zanikanje in nepotrebnost obstoja Države ali kakršnegakoli podobnega posrednika pri dejanjih v naših vsakdanjih življenjih sta tu dobro vidna. Prav tako bi lahko opredelili kot latentno anarhistična dejanja neplačevanje davkov, ponovne prisvojitve zemlje v državni ali korporativni lasti s strani kmetov, oziroma upor proti lastnikom zemlje še na druge načine. Antropolog James C. Scott v svoji študiji o uporih malezijskih kmetov govori o vsakodnevnih oblikah kmečkega upora, kot so upor proti plačevanju davkov lastnikom zemlje, proti plačevanju rent, kraja, pretvarjanje, sabotaže, požigi, kraja semen in upori proti ostalim oblikam izkoriščanja.. Vendar ti upori ne nastopajo kot neka kolektivno organizirana dejavnost, temveč kot samoiniciativna dejavnost posameznikov na ravni njihovega vsakdanjega življenja. Pri tem ni nepomembno, da se upor, kot je recimo zasedba hiš na plantažah kavčukovca, izvrši potiho in ne odprto. Če bi se dogajal kolektivno in odprto, bi ga represivni organi najbrž hitreje in lažje zatrli. Tako pa ne gre za direktno in odprto konfrontacijo z inštitucijo. Ko se ti majhni, vsakodnevni, očem skriti upori začnejo pojavljati bolj množično, imajo lahko velik učinek. Scott meni, da gre pri uporu kmetov za družbeno gibanje brez formalne organizacije in vodij, brez manifestov, imena ali zastave. »Zaradi njihove institucionalne nevidnosti, aktivnosti, ki potekajo vse prej kot na množični ravni, če so sploh opažene, se jim redko pripiše kakršenkoli družbeni pomen«(Scott 2002: 95). Kot smo omenili, lahko njihove aktivnosti opišemo tudi kot latentno anarhistične, a vendar tega »orožja šibkih« ne gre preveč romantizirati, tudi zato, ker gre le za marginalne učinke na izvore in izvajalce izkoriščanja. Prav tako Jeffs pravi: »Dejstvo latentnega anarhizma je eden najmočnejših argumentov, ki jih sploh ima anarhizem nasproti raznim drugim političnim sistemom in komunističnim teorijam revolucionarne organizacije. Latentni anarhizem namreč dokazuje, da ljudje ne potrebujejo nobenih predstavnikov, vodij, članstva v sindikatih ali strankah, manifesta, političnega programa in razdelane ekonomske ali filozofske doktrine (še anarhistične ne!), da si lahko predstavljajo in udejanjajo svojo enkratnost in svojo svobodo!«(Jeffs 2007: 53).

3.2. Manifestni anarhizem

Kot manifestni anarhizem lahko označimo vse oblike anarhizma kot politične in filozofske misli, od individualizma, anarhofeminizma, anarhokumunizma, primitivizma, do anarhosindikalizma in insurekcionizma. Je jasen politični anarhizem, ki se uči iz svoje zgodovine, upošteva svojo dediščino in aktivno teži k ustvarjanju družbe svobodnih posameznikov. Manifestni anarhisti so pripravljeni vstati, se javno opredeliti kot anarhisti, se pustiti prešteti in nase prenesti vse posledice, ki jih ta opredelitev prinese. Anarhisti se ne slepijo s tem, da živijo v nekem vakuumu zunaj sistema, nekako bolj jih zanima, kako organizirati svoje življenje in kako graditi medosebne odnose. Pristopi h grajenju te svobodne, anarhistično organizirane družbe so različni. Od socialnih anarhistov, ki menijo, da je najprej potrebna organizacija skupin, mrež, federacij za boj za politične spremembe, do individualistov, ki menijo, da je egoistična drža posameznika tista, ki bo prenesla spremembe na širšo družbo. Anarhistična teorija je bujna in se vedno znova napaja iz prakse. Anarhizem kot metoda zajema horizontalnost organiziranja (tako formalnih kot neformalnih struktur), neposredno demokracijo in odločanje s konsenzom. Metodo pa utelešajo prakse samoiniciative, direktne akcije in vzajemnosti. Poglejmo nekatere zgodbe, ki jih udejanjajo. Vprašala sem Petra, kaj razume kot specifično anarhistično in koliko mu je do nekih kategoriziranj: »Mislim, ko gledamo v zgodovino, je sigurno pač treba iskati primere ali pa neke vplive anarhizma na določene zgodbe, aktivnosti ali pa skupine, …neko pozitivno plat iz tega najdet, drugače mi ni pomembno to kategoriziranje…Anarhizem ima ta manifesten del, ki se poimenuje kot anarhističen, se sklicuje na to specifično anarhistično tradicijo. Sigurno. Mislim, ta manifesten anarhizem ima, je določena identiteta, povezana s simboli, z literaturo, z zgodovinskimi izkušnjami oziroma zgodbami, s to tradicijo, manifestno. Ampak v našem primeru bi rekel, da nikakor ni ta forma zaprta, oziroma, da je ta način zaprt v smislu, da ne bi bil pripravljen sprejemat nekih drugih idej iz drugih političnih, recimo, struj…./Mislim, jaz danes vidim to vprašanje, kako neko stvar poimenuješ, ali pa če nekdo sebi reče anarhist, ali pa da recimo principe, po katerih recimo deluje, da jim reče anarhistični ali ne, je za mene v bistvu nepomembno. V tem smislu jaz danes razumem anarhizem predvsem kot metodo. Ker imamo ogromno primerov nekih gibanj, skupin, aktivnosti, ki so de facto pač organizirani in delujejo v skladu z anarhističnimi idejami,

predvsem, kar se tiče principov organiziranja, glede radikalnih pozicij, pri recimo, analizi družbe, pa tudi pri uporabi metod boja, ne. Tukaj imamo, in med delavci, sigurno med študenti, zelo razširjeno v zadnjih letih po celem svetu…in tudi sicer, se mi zdi, da je ta tendenca h tej neki svobodoljubni praksi organiziranja. In tukaj, recimo, je meni povsem nepomembno, pač, kot anarhist z lahkoto delujem v takih skupinah. In tudi recimo te manifestne anarhistične skupine, te druge skupine ne interpretirajo kot svoje, ampak kot nekoga, ki iste principe uporablja in je zaradi tega potrebno te boje dodatno podpret! Tudi z izkušnjami! Ker manifestni anarhizem pa ta neka specifična anarhistična organizacija skupine pa imajo določeno, hm, določen presežek je v tem, da skozi prakso, skozi izkušnje, dolgoletno delovanje, reflektirajo te principe, tako na teoretski kot na praktični ravni. In imajo to izkušnjo, ki lahko pomaga recimo nekomu, ki se mu instiktivno zdi, da je valda treba se svobodno organizirat brez vodje. Ampak, recimo, ni o tem razmišljal tko široko kot recimo anarhisti razmišljajo.«

Kot je lepo opisal moj sogovornik, identiteta nekega manifestnega anarhizma, ki obstaja, ni toliko pomembna kot pa črpanje in uporaba orodij in praks iz pisane in živete anarhistične tradicije v današnjih bojih. Učiti se iz svojih napak in uspehov je bistveno. Prav tako je namen manifestno anarhističnih aktivnosti in pojavnosti pritegniti morebitne sorodne duše k skupnemu udejstvovanju na eni strani, po drugi strani pa je smiselnost opredeljevanja nečesa kot anarhističnega tudi v demistifikaciji anarhizma. Med manifestne anarhizme lahko prištejemo še anarhopunk, punk scene po svetu in pri nas pa so bile in so velikokrat nosilke in gnezda družbenih sprememb na lokalnih ravneh, kot bomo spoznali kasneje.

4. (A)Infoshop danes

Anarhistične ideje pri nas niso zaživele šele z odprtjem (A)Infoshopa na Metelkovi, različne anarhistične težnje in momenti so se pojavili že konec 19. stoletja, v zadnjih dvajsetih letih pa je bilo takšnih momentov kar nekaj. Da bi spoznali zgodbo zadnjih dvajsetih let, bomo pogledali, kakšen je prostor (A)infoshopa, kakšen je njegov pomen, kaj se tam dogaja, in skozi to prizmo prikazali načine anarhističnega organiziranja, raziskali

različne pojavnosti anarhizma in konkretno prikazali pomembne momente aktivacije in materializacije ideje anarhizma od 90ih let do danes. Zgodbo torej začenjamo na sredini. (A)Infoshop se nahaja v AKC Metelkova mesto v Ljubljani. V stavbi Hlevi, zraven kluba Menza pri koritu, opazimo umetelno izdelana in močna železna vrata. Ta so zaklenjena, kadar v Infoshopu ni nikogar ali ko na sporedu ni kakšnega dogodka. Vstopimo in se povzpnemo po stopnicah, ki vodijo na streho stavbe. Infoshop je prvi prostor na levi, za našim hrbtom pa je majhna terasa, s katere na Trg zgodovinskega spomina plapola rdeče črna zastava. Prostor Infoshopa ni prav velik, kakšnih 100m2, a je poleg polic s knjigami, anarhističnimi publikacijami, arhivskim materialom in drugimi DIY izdelki ter mini šankom dovolj velik tudi za filmske večere, druženja, večere veganske kuhinje in redne sestanke in dejavnoeti kolektivov, prav pod streho pa je nekaj prostora za spanje. Ta prostor so oblikovale tudi izkušnje in spomini tistih, ki so tu končno našli fizični prostor za svoje dejavnosti, in tistih, ki so začeli kapljati po odprtju in vzpostavitvi prostora. Infoshop je postal nekakšna stična točka preteklih in bodočih anarhističnih momentov. Pa seveda tudi nova točka za prijateljsko druženje, brez katerega ne gre. Cohen pravi, da je »etnografija kraja opis tega, kako ljudje izkušajo in izražajo svoje razlike od drugih in načine, s katerimi ljudje izražajo svojo navezanost na kraj« (Cohen 1982: 23). Tako sem se s sogovorniki pogovarjala tudi o tem, kako je sam prostor (A)Infoshopa umeščen v prostor AKC Metelkova mesto, kakšen pomen ima za njegove uporabnike, kaj tam počnejo. Beseda je nanesla seveda tudi na zgodovino nastanka (A)Infoshopa in na razloge za vzpostavitev prostora, to bomo spoznavali tudi v nadaljevanju naloge. Pomene (A)Infoshopa so oblikovale mnoge zgodbe in ljudje, ki so jih ustvarjali, nekateri že od časa zasedbe Metelkove dalje, nekateri pa jih ustvarjajo danes. Kako se Infoshop predstavi na svoji spletni strani? 8 Kot lahko preberemo, je (A)Infoshop socialni prostor za raziskovanje in razvijanje teorije ter prakse anarhističnih gibanj. Po svetu obstaja mnogo infoshopov, gre za prostore, ki so vozlišča anarhističnih informacij, ponavadi v obliki knjig, fanzinov, nalepk in posterjev in tudi njihove distribucije. Predvsem pa naj bi infoshop deloval kot socialni prostor, ki služi tudi ali pa predvsem za zbirno točko za lokalne aktivistične skupine. Najdemo jih predvsem po Zahodni Evropi in Severni Ameriki, vedno novi pa nastajajo tudi drugod po svetu. Po mnenju Chrisa Attona 9 naj bi prvi infoshopi zrasli iz zaskvotanih anarhističnih centrov v

8 Povezavo na stran (A)Infoshopa najdeš na metelkovski strani: http://www.metelkovamesto.org/ 9 Povzemam po wikipedijinem članku na http://wiki.infoshop.org/Infoshop

80ih letih, tak je primer 121 Centra v Brixtonu (London). Vpliv na nastanek infoshopov (infoladens v Nemčiji in drugih anarhističnih infotočk) so imela tudi redna vseevropska srečanja infoshopov v 90ih letih. V ZDA so takšne točke nastale kot potreba po boljšem informiranju in komuniciranju znotraj mirovniških gibanj v času vojne v Vietnamu, kasneje pa so nekatere postale stalne info točke znotraj anarhističnih krogov. Infoshopi si med seboj tudi pomagajo pri nabiranju gradiva, tako je na primer lani na kontaktni naslov (A)Infoshopa prispela prošnja za darovanje knjižnega gradiva kolektivu iz Indonezije, ki nima denarja, da bi knjige kupil. V Sloveniji v preteklosti ni obstajal prostor, ki bi ga lahko imenovali infoshop, vedno pa so seveda obstajale težnje in potreba po takem prostoru. Predhodnica današnjega (A)infoshopa v smislu dostopa do spoznavanja zgodovine in sedanjosti radikalnih političnih teorij in praks v knjižni obliki je bila Škratova čitalnica, ki je začela delovati kmalu po zasedbi Metelkove. Več o čitalniški in arhivski dejavnosti (shranjevanje video gradiva ipd) ter o nastanku in pomenu tega gradiva bomo izvedeli malo kasneje, Peter pa je povedal: »Tako, Infoshop kot prostor je tudi pomemben za to, da se najprej ta manifestni anarhizem organizira, širi, razvija, da se ustvarja nek arhiv zadev, prostor, kjer je možno pač to zgodbo raziskovati. Kolektiv pač relativno dolgo tudi že obstaja, ima svojo predzgodbo in je zaradi tega nabral določene izkušnje, ki so sigurno lahko zelo uporabne za marsikoga .«

(A)Infoshop je socialni prostor za raziskovanje in razvijanje teorije in praks anarhističnih gibanj. Hkrati pa Infoshop lahko pojmujemo kot odprt socialni prostor, kjer se ljudje srečujejo, spoznavajo, družijo in imajo možnost realizacije svojih iniciativ, v kolikor so vsaj približno na ravni principov infoshopa (oziroma anarhističnih principov). Torej tam ni prostora za seksizem, homofobijo, nasilje in nacionalistične ideje in podobne prakse. Prav tako sodelovanje s komerkoli temelji na neprofitni bazi. Peter je povedal: »Ja, načeloma bi bil problem, če bi nekdo z dogodkom tukaj želel služit. To sigurno ne bi šlo čez, ker pač prostor temelji na tej neki antikapitalistični, neprofitni bazi. Ali pa mogoče, če bi bile kakšne skrajno nasprotne politične ideje, recimo, da bi se želel tuki recimo uporabljat prostor, to bi bil tudi problem. Ampak se ne spomnim primera, da bi

Eden izmed zelo uporabnih spletnih info točk je infoshop.org, kjer lahko brskaš po mnogih povezavah za publikacije, prebereš o aktivnostih in novicah : http://infoshop.org/ .Od tu tudi vodi tudi povezava na Infoshop Open Wiki.

koga zavrnili pri uporabi prostora…/…Smo pa imel tukaj in imamo, od akademskih skupin kot je DPU, do Društva ateistov, umetnike, feministe, študentsko gibanje je bilo. To sem želel omenit kot neko vozlišče v tem prostoru, kjer se je ta manifestni pa nek latentni anarhizem srečal. «

Prostor (A)Infoshopa upravlja kolektiv (A)Infoshopa, ki skrbi tudi za fizično vzdržnost in videz samega prostora (in tudi kuhinje, ki se prav tako nahaja na strehi Hlevov in jo uporabljajo tudi nekateri ostali akterji z Metelkove), za knjižnico oziroma arhiv anarhističnih in z anarhizmom povezanih publikacij. Skrbi za organizacijo programa Infoshopa, tako prostor nudi večerom veganskih večerij, filmskih projekcij, do predavanj, debat in druženj z domačimi in tovariši iz tujine. Aktivnosti potekajo v sodelovanju z vsakomer, ki želi sodelovati in s tem prispevati k živahnosti in raznolikosti prostora. Peter: »Načeloma in v resnici bi jaz rekel, da je prostor zelo odprt, zato ker mi vedno trdimo, tudi v tem nekem ideološkem političnem smislu, nimamo vseh odgovorov na vsa vprašanja, niti, da bi trdili, da bi bila ta naša analiza resnična ali pravilna, in da je edini način poti ta, ki ga mi izbiramo, pravilen. Daleč od tega. Mi tudi o tem se pogovarjamo in po teh principih tudi delujemo, poskušamo ves čas reflektirati to, kaj trdimo in kaj delamo, in nadgrajevati z izkušnjami, tudi drugih skupin in nas samih .«

Kako v razmišljanju o manifestnem in latentnem anarhizmu vidimo (A)Infoshop, je povedal Peter: »Zdaj, Infoshop je pa pač manifestno anarhistični prostor, ki ga upravlja anarhistični kolektiv, anarhistična skupina, ki pač črpa, recimo, in svojo analizo družbene situacije in druge zadeve, črpa iz te neke tradicije anarhizma. Ki pa jo ta kolektiv sigurno razume zelo široko in odprto. « »…In se pač, ne na ravni tega, ali je neka stvar anarhistična eksplicitno, ali pa je, karkoli druzga, se ne na podlagi tega odloča, a boš neke ideje ali pa neke principe sprejel, ali pa neka stališča podprl. Na podlagi vsebine .«

5. Skvotiranje ne le streha nad glavo, ampak tudi kot politično dejanje

Pomanjkanje primernih bivališč, visoke najemnine stanovanj, visoke cene nepremičnin na trgu ter pomanjkanje stanovanj s subvencionirano najemnino (»socialna« stanovanja) marsikoga vodijo v to, da se naseli v prazni hiši, stanovanju ali pa si bivališče postavi na lastno pest. Tako postane skvoter. Izraz skvotiranje izhaja iz angleščine (squatting), čeprav še ni našel mesta v slovarju slovenskega jezika. Morda bi ga lahko nadomestili z izrazoma zasedba in zasedbenik (squatter) za skvoterja, vendar se v pogovornem jeziku vedno uporablja izraz skvotirati, zato bom temu tudi sledila. Skvotiranje ni nov pojav v naši družbi. Kot je raziskoval Colin Ward, zasedbe hiš in zasedbe zemljišča s strani tistih, ki so jih potrebovali, segajo že v čase srednjega veka. Takrat je veljalo prepričanje, da hiše, zgrajene v enem dnevu, od sončnega vzhoda do sončnega zahoda, na kakršnemkoli zemljišču, ni več mogoče podreti. Tako razmišljanje je ponekod postalo del folklore, nekje pa tudi del običajnega prava. V Walesu so takšne hiše imenovali enodnevne hiše (oneday house ali ty unnos). V nekaterih različicah teh enodnevno zgrajenih hišic, ki so jih ponavadi gradili na obrobjih vasi, v krajevnih parkih ali gozdovih, se pojavlja tudi pravilo, da se mora iz dimnika kaditi dim, ali pa, da mora biti v notranjosti postavljena miza s štirimi stoli. (Ward 2002: 110 v Babič 2003: 10). Pravilo o enodnevni hiši se je kot zakon uveljavljalo tudi v starogermanskem, rimskem in starem otomanskem pravu ter v celotni indoevropski tradiciji. V Veliki Britaniji se v 16. stoletju pojavijo kočarji (cottagers), ki so uveljavljali »naravni zakon«. Če jim je uspelo postaviti kočo v enem dnevu, so lahko v njej živeli 12 let. Ker so se ljudje začeli tega posluževati v velikem številu, je kraljica Elizabeta I. to prepovedala. (Ward 2002: 71 v Babič 2003: 10) V 17. stoletju se v Veliki Britaniji prvič tudi kot skvotersko gibanje pojavijo Kopači (Diggers). Ti so zasedli neobdelano zemljo, si tam postavili kolibe ter obdelovali zemljo. Ta skupina, ki se je s svojim duhovnim vodjo Gerrardom Winstanleyjem naselila v Waltonon Thames v Sorreyu, je »prvič v zgodovini skvotiranja presegla akt nelegalne zasedbe za zagotovitev osnovnih življenjskih pogojev in jim podala ideološko zasnovo« (Babič 2003: 12). Babičeva navaja Marshalla, ki pojasni, da je bilo vodilo Kopačev, da se vsi ljudje rodijo svobodni in imajo vsi enako pravico do zemlje in njenih sadov. Zemlja je dana od boga in nihče si ne more zemlje lastiti ali postavljati zakonov, zemlja je skupna last vseh. Oblasti so v Kopačih videle nevarnost obstoječemu sistemu, zato so njihova bivališča zažgale, uničile obdelovalne površine, glavne akterje pa aretirale in predale

sodišču. Kopači poleg privatne lastnine tudi niso priznavali prodaje in kupovanja, zahtevali so ukinitev razmerja delodajalca in delavca, plačila in lastnikov, najemnin in najemnikov. Kot razloži Marshall, so Kopači v svojih spisih napadali Cerkev in Državo, osrednje merilo njihovega prepričanja pa je bilo obdelovanje skupne zemlje kot predpogoj za tranformacijo družbe. (Marshall v Coates 2001: 2125 v Babič 2003: 12) Kopači so se s svojimi kolonijami pojavljali še nekaj let, a so zaradi nenehnega hudega preganjanja oblasti in represije zamrli kot gibanje. Kot dalje razloži Jasna Babič, se skvotiranje kot rešitev stanovanjskega problema in gradnja hiš na zapuščenih ali komunalnih zemljiščih v Angiji znova pojavita po drugi svetovni vojni. Takrat so se vojaki, vrnjeni z bojišč, soočili z realnostjo, nasprotno od obljubljene homes fit for heroes (obljube oblasti za streho nad glavo za veterane), zato so začeli zasedati prazne kolibe in počitniške hišice bogatašev na obrobjih mest. (Babič 2003: 1416) Poznamo nekaj primerov skvotiranja na ruralnih območjih, kamor lahko štejemo tudi številna gibanja zasedbe zemlje s strani kmetov, še posebej v Latinski Ameriki. Predvsem po drugi svetovni vojni se po zahodnoevropskem področju pojavi in razrašča urbano skvotiranje, na »globalnem jugu« (tukaj mislim na t.i. tretji svet) pa rastejo barakarska naselja na obrobjih velemest, kjer živijo milijoni depriviligiranih. Ko postane skvotiranje več kot samo zasedba hiše, ko začneš v hišo vlagati in se boriti za to, da lahko v njej ostaneš ter tudi ustvarjaš skupnost, avtonomijo, umetniške in politične projekte, potem lahko postane skvotiranje tudi »politično dejanje, način življenja, anarhistični projekt, socialni eksperiment, družbena utopija, mehanizem za socializacijo, avtonomija bivanja../..umetnost, kultura, zabava../..preživetje, pohajkovanje, poskus spremembe družbenih razmer, domena levičarskih gibanj,../…državljanska nepokorščina, aktiven napad na državo, lastnino, policijo, vojsko../…je hrati subkultura in kontrakultura, politika in kontrapolitika, mainstream in marginalizem« (Trampuš 2002: 46). Skvotiranje je večplasten pojav, ki ga lahko raziskujemo z vidika stanovanjske problematike in stanovanjske politike ali s kulturnodružbenega vidika, kot način življenja, katerega del sta tudi politično prepričanje in udejanjanje anarhističnih idej in principov. Preden pogledamo, kako se je skvotiralo pri nas in kje najdemo tudi anarhistične momente, preglejmo porast skvotiranja in nastanek skvoterskega gibanja drugod.

Jasna Babič v svojem diplomskem delu o skvotiranju ugotavlja, da je skvotiranje v urbanih okoljih velikokrat izraz dejanske, realne stanovanjske stiske posameznikov ali družin, velikokrat pa gre, predvsem v zahodnem svetu, za izbiro . Skvotiranje se tako povezuje z možnostjo izbire, ko posameznik ne želi več živeti doma in hkrati tudi ne želi plačevati najemnine. Tu gre »še posebej ob pojavu novih družbenih gibanj in subkultur, za osebno odločitev, upor ali izražanje svojih življenjskih prepričanj in načel« (Babič 2003:10). O skvoterskem gibanju lahko govorimo, ko skvotiranje postane ne le politično dejanje tistih, ki zasedajo, ampak ko se to združuje s širšimi novimi družbenimi gibanji (ekološka, feministična, gibanja za pravično globalizacijo itd.). Skvotiranja, tudi s političnimi predznaki, so svoje vrhunce v zahodnoevropskem svetu dosegala v 70ih, 80ih letih, ko pri nas (razen nekaterih izjem, o tem v nadaljevanju) tega pojava ni bilo. Vse se je začelo v Veliki Britaniji, kjer beležimo pojav množičnega skvotiranja že od konca druge svetovne vojne, a so bila ta izraz realne stanovanjske stiske posameznikov in družin, ki so se naseljevali v prazne hiše in tam živeli brez nekih političnih ambicij, ki bi odmevale v javnosti. Kot razloži Babičeva, so se tako konec 60ih let tem »tihim«, skritim skvoterjem, pridružili »glasni«, nase opozarjajoči skvoterji. Poleg strehe nad glavo so politični aktivisti, simpatizerji anarhističnih idej, pripadniki mirovniških gibanj, hipiji in v 80ih punkerji ter protinuklearni aktivisti, umetniki in drugi posamezniki želeli in potrebovali svoj prostor za življenje in tudi ustvarjanje po svojih principih, nasprotnih kapitalističnim. »Želeli so svoj prostor, iz katerega bi lahko izražali svoje nestrinjanje z obstoječim političnim in družbenim sistemom« (Babič 2003: 15). Val skvotiranja se je iz Velike Britanije razlil na Nizozemsko, točneje v Amsterdam, prek švicarskega Züricha dosegel Zahodno Nemčijo in celotno Zahodno Evropo. V Italiji so delavci in aktivisti zasedali tovarne in ustanavljali socialne centre, na Danskem je nastalo »mesto v mestu« Christiania. V Španiji so skvoti znova obudili anarhističen duh španske državljanske vojne, tako so v Madridu socialni centri, kot jih imenujejo, nastajali že v 80ih, Barcelona pa je po letu 1997 z množico skvotov postala eno izmed središč skvoterskega gibanja. V vzhodni Evropi se, tako kot pri nas, skvotiranje pojavi po padcu socialističnih sistemov. Na Poljskem je trenutna razvita močna skvoterska anarhopunk scena, v drugih državah (Češka, Hrvaška) pa je skvotov občutno manj. (Babič 2003) Skvoterske skupnosti iz različnih držav so se povezovale, tudi preko infoshopov, fanzinov in glasbenih scen, in si izmenjavale izkušnje ter se medsebojno podpirale pri doseganju svojih ciljev (na primer z benefit dogodki, koncerti, protestnimi solidarnostnimi akcijami

in konkretnimi nasveti za skvotiranje 10 ). »S spoznanjem, da v svojem »boju« (lokalni) skvoterji niso sami, se je oblikovala močna kolektivna identiteta, ki je posamezne skvoterje povezala in družila v sicer razpršeno, a skupno, t.i. skvotersko gibanje« (Babič 2003: 18). Nekateri teoretiki skvoterska gibanja uvrščajo med urbana družbena gibanja (Anderiesen 1981, Castells 1983 v Babič 2003: 19), ker bazirajo v urbanem okolju in težijo k njegovim transformacijam, drugi pa ga vidijo kot del novih družbenih gibanj kot avtonomno (Katsiaficas 1997) ali pa alternativno (Habermas 1981:34 v Babič 2003:19) gibanje, v smislu zanikanja in nestrinjanja s konceptom lastništva ter s tem tudi državnega aparata. Babičeva meni, da je skvotersko gibanje del obeh, ker je skvotiranje že samo po sebi politično dejanje, ki združuje boj proti lastnikom, mestnim in državnim oblastem in ki »zavestno ustvarja lastne avtonomne cone, ki jih je pripravljeno ohraniti« (ibid., str.19). Kot urbana gverila se ukvarja s problemi urbanega življenja, s svojimi neinstitucionalnimi načini kulturnega ustvarjanja in produkcije pa je del alternativnega gibanja. Poglejmo torej, kako so skvotirali pri nas in kako lahko opredelimo njihove politične prakse.

5.1. Skvotiraj, ustvarjaj, reci NE Vojni, Državi in Kapitalizmu, poj, ljubi, uživaj!

Spoznali bomo nekaj zgodb o zasedbah in skvotih v Sloveniji, da osvetlimo nekatere momente anarhizma. Skvotiranje predstavlja tudi eno izmed praks samorealizacije njegovih akterjev ter direktnega napada na institucije lastnine v domeni Države in Kapitala. Ker se naše pripovedi dogajajo po letu 1991 in ker je naša stična točka (A)Infoshop na Metelkovi, se bomo na Metelkovo naslonili kot na začetke anarhističnih pobud. Kot bomo videli, je bila Metelkova tudi ali predvsem rezultat želja, teženj in udejstvovanj akterjev iz časov SFRJ. Zaradi potrebe po osvetlitvi morebitne kontinuitete v anarhistični misli se moramo na kratko vrniti v čas pred razpadom Jugoslavije in tudi tako opredeliti nov družbenozgodovinski kontekst devetdesetih.

10 Kolektiv »Homes not jails« na primer ponuja tudi nasvete za dobro organiziranje skvotiranja: http://www.homesnotjailssf.org/wb/

5.1.1. Erjavčeva

»Kajti, kdo je gospodar, ta, ki je lastnik na papirju, pa pušča, da hiša tri leta propada in gnije, ali ta, ki nima v roki nobenega papirja, zato pa kladivo in klešče in hišo gradi!« (Proglas skupine, živeče na Erjavčevi 29, 1977, v Tomc 1989: 210). V času Jugoslavije pri nas skvotiranje tako rekoč ni obstajalo. Gotovo je bilo kar nekaj zasedb praznih stanovanj, ampak te zgodbe ostajajo skrite, saj jih njihovi prebivalci niso izpostavljali. Klemenčič in Mandič govorita sicer tudi o posebnem pojavu skvotiranja, ki ga lahko zasledimo še danes, to so t.i. »črne gradnje«, ko ni bilo mogoče dobiti stanovanjskega prostora po legitimni poti in se je gradilo objekte s pomanjkljivo in neurejeno formalno dokumentacijo. (Klemenčič in Mandič 1985 v Babič 2003: 39) Tako so bile take oblike skvotiranja predvsem posledica reševanja stanovanjske problematike. Ob pojavu novih družbenih gibanj (NDG) pa je poleg vedno večje stanovanjske stiske obstajala tudi stiska po prostorih za umetniško in drugo svobodno ustvarjanje izven okvirov državnih institucij. Tudi pod vplivom študentskega gibanja v 70ih letih je tako prišlo do zasedbe vile na Erjavčevi ulici v Ljubljani. Kot razloži Gregor Tomc, so zasedniki izpostavili dva razloga: začasna rešitev stanovanjskega problema (in opozarjanje na pomanjkanje socialnih stanovanj in študentskih sob), hkrati pa je bil njihov namen opozoriti in pokazati na možnost funkcionalne uporabe neizkoriščenih prostorov nasploh. (Tomc 1989: 207 v Babič 2003: 40) Zasedba Erjavčeve ni imela širšega političnega ozadja, se je pa prvič s tem dejanjem javno opozorilo na problematiko stanovanjske politike v Sloveniji. Skvot na Erjavčevi so v kratkem času z grožnjo uporabe nasilnih sredstev s strani policije eviktirali.

5.1.2. Porast anarhistične oblike delovanja po letu 1991?

Po padcu železne zavese in razpadu SFRJ lahko govorimo o obdobju »uradnega«, to je tudi državnega vstopa v kapitalistični sistem. O tem, kdaj je socialistični sistem proizvodnje, državne ureditve in uradne ideologije začel prepuščati in sprejemati kapitalističnega, obstajajo različne političnozgodovinske interpretacije, nekateri govorijo o preobrazbi že v osemdesetih letih. Razlago o tem prepustimo drugim raziskovalcem politične zgodovine. Nas zanima, kako so se te spremembe odražale v vsakdanjem načinu življenja posameznikov in skupnosti, ki so jih ravno te spremembe sistema dodatno ali na novo

spodbudile k delovanju, ustvarjanju, uporu. Poglejmo najprej, kakšen je bil politično zgodovinski kontekst, v katerem je prišlo do zasedbe vojašnice na Metelkovi. Leta 1991 Slovenija postane samostojna republika. Optimizem »ljudskih množic«, ki se je razraščal od konca osemdesetih in ki je dejansko v veliki meri pripomogel k razpadu jugoslovanskega socialističnega projekta, kmalu upade. Tako razočaranju nad obljubo socialističnega »raja« hitro sledi siva resničnost novega, kapitalističnega in tranzicijskega »raja«. Ni ne duha ne sluha o pravični porazdelitvi družbenega bogastva, nova politično ekonomska elita v obliki strank in »tranzicijskih junakov« in Cerkve hitro pograbi največje kose pogače in v sleherniku se znova pojavi nezaupanje v kakršenkoli državotvoren projekt. Tako Nikolai Jeffs povzame tedanjo (in današnjo, op.p.) družbenopolitično resničnost na našem prostoru: »Prav zato, ker politika zadnjih sto let ter postsocialistična ekonomija pogosto ne zbujata zaupanja, da omogočata individualno samorealizacijo, pravično porazdelitev bogastva, razcvet ustvarjalnosti in trajnostni razvoj, se je povečala tudi kritična distanca do vsakršnega državotvorja in obljubljanja gospodarskega raja nasploh. Pri tem pa so se mnogi kritiki obstoječega reda prisiljeni premakniti še bolj v levo, kakor so se že sicer. Ne morejo sprejeti porasta neoliberalizma in nekonzervativizma, zaradi slabih izkušenj v starem režimu pa so nezaupljivi do zgodovinskega projekta socializma, avantgardnega vodstva komunističnih in drugih skrajno levičarskih strank. Sodobni socialnodemokratski reformizem strank, ki bi rade postale delničarji in managerji delavstva, se jim zdi žaljiva potegavščina, kako iz izčrpanih siromakov z njihovim konsenzom izsesati še več. Tako mnogi razmišljujoči ljudje, ujeti med Scilo desnice in Karbido levice, izberejo anarhizem« (Jeffs 2007: 44). Zdi se, da so dogodki v začetku devetdesetih let, ne le v Sloveniji, temveč na področju celotne bivše SFRJ, zaznamovali načine delovanja posameznikov v smislu upora proti vojni, oblasti in represiji. Pojavijo se drugačni (neinstitucionalni) pristopi do organiziranja delovanja posameznikov in skupin za način življenja, ki presega ustaljene institucionalne, ekonomske in politične diktate Države in Kapitala. Po razpadu skupne države in po vojnah, ki so sledile, smo bili priča novim umetniško političnim praksam in akcijam, ki so ustvarjale nove prostore osvoboditve. Taki sta bili na primer postavitev ambasade NSK v času vojne na Hrvaškem in v BiH in še pred tem razglasitev Državice Ptičjestrašilne, projekt Milene Kosec. Nastajali so novi fizični prostori svobode, AKC Metelkova mesto, skvoti Molotov, Galicija in tovarna Rog. Kot

parodija na državno organizirane institucije so nastajali lažni uradi, kot so Raziskovalni inštitut za geografskoumetniško statistiko Republike Slovenije, Inštitut za domače raziskave, Urad za intervencije in Slovenska vesoljska agencija 11 ter P.A.R.A.S.I.T.E. Muzej sodobne umetnosti. Svoj anarhistični moment, oziroma moment intervencije v vseobsegajočo naravo državotvornih in kapitalističnih ideologij so umetniki ustvarili s projektom “Voli me” in “Anus” družba za vlaganje, v obliki fantomskih strank in investicijskih skladov. (Jeffs 2007)

5.1.3. AKC METELKOVA MESTO

Kot pravi Neven Korda, je »Metelkova v fizičnem in duhovnem smislu družbenokulturni prostor« (Korda 2008: 5). Zasedajo ga socialne, umetniške, kulturne in politične iniciative. Poglejmo najprej, katere so bile tiste, ki so vodile do zasedbe po razpadu SFRJ izpraznjene vojašnice v centru Ljubljane. Gibanje za demilitarizacijo je vzklilo že v 80ih letih, ko so nacionalistične težnje po vsej Jugoslaviji že risale podobe prihajajočih vojn v 90ih. Upor proti militarizaciji družbe je bil ena od komponent zasedbe vojašnice na Metelkovi ulici. Ideja o konverziji Kasarne 4. julija na Metelkovi v tako imenovano demilitarizirano cono je zaživela že konec osemdesetih let kot del Gibanja za demilitarizacijo Slovenije. 12 . Da je šlo že v začetku tudi za zamenjavo simbolnega pomena prostora kasarne – militarizem v neke druge pomene – kultura, svoboda, govori zapis Marka Hrena: »Konverzijo kasarne na Metelkovi v demilitarizirano cono je tako razumeti kot uverturo v simfonijo »čaranja« iz vojaškosti v civilno, socialno, miroljubno in kulturno, kot uverturo v Ljubljano, demilitarizirano cono , cono miru in kulturnega bogastva, kot uverturo v Slovenijo brez vojske in z globalno in aktivno politiko miru.« (Hren 1999:11). Kot smo že omenili, je že v 70ih in 80ih potekala borba za pridobitve prostorov za umetniško ustvarjanje in kulturno produkcijo izven nacionalnih inštitucij 13 . Vendar novi subjekti alternativne kulture niso bili v neposredni povezavi s študentskimi organizacijami, pomembnimi za borbe v 70ih in 80ih. Kot meni Korda, je Metelkova nastala »iz potreb

11 Tu sta ključno vlogo odigrala Marko Pehljan in Dragan Živadinov. Slednji se je tudi aktivno udeležil 1. Balkanskega anarhističnega sejma knjig leta 2003 v Ljubljani. 12 Izčrpen popis dogajanja pred in po zasedbi Metelkove najdeš v delu Metamorfoze agore Metelkove . 13 Več o alternativni sceni 80ih (predvsem o alternativnem kulturnem dogajanju na področju Ljubljane) let lahko prebereš v zborniku FV:alternativa osemdesetih .

novonastalega subjekta v mehanizmu javnih sredstev na področju kulture in sociale« (Korda 2008: 6). Tako je nastala že leta 1990 Mreža za Metelkovo, ki je združevala okoli 200 umetniških in družbenopolitičnih skupin. Ker je bila vojašnica po razpadu Jugoslavije izpraznjena, je Mreža tako leta 1991 na pristojne organe naslovila vlogo za pridobitev Metelkove, skupaj z vsemi gradbenimi, programskimi načrti, ki bi jih tam radi udejanili. Projekt Mreže za Metelkovo je že od svojih začetkov utelešal tisto linijo Metelkove, ki jo lahko poimenujemo institucionalizirana. »To ni bil romantičen korak v neznano, temveč borba neodvisnih inštitucij za svoj del pogače nasproti nacionalnim inštitucijam« (Korda 2008: 6). Mestne oblasti so tem težnjam nenehno stopale na prste in skušale preprečiti udejanjanje načrtov skupin »neodvisnih«. To je vodilo v upor in »na široko odprlo vrata avtonomni praksi« (Korda 2008: 6) na Metelkovi. Ko poleti 1993 mesto še vedno ni dalo dovoljenja za uporabo, so se pobudniki odločili kasarno zasesti, tudi zato, ker je niso hoteli prepustiti še eni uničujoči zimi. Mestne oblasti so njihovo namero odločile preprečiti in takoj začele rušiti nekatere objekte. Naslednji dan je zato sledila zasedba, »skok čez ograjo«. To so podprli mnogi simpatizerji pobudnikov zasedbe in Metelkova je bila zaskvotana. Že v istem letu se vzpostavijo nekateri prostori, Channel Zero, Čajnica pri Mariči itn., na Metelkovo pa začnejo prihajati tudi drugi posamezniki, ki niso bili del Mreže. Mnogi jo pozimi istega leta zapustijo, tudi zaradi slabih pogojev za življenje (izklop elektrike in vode s strani MOL). Ko je leta 1994 ustanovljen zavod Retina, ki naj bi skrbel za pripravo dokumentacije v zvezi z zaposlovanjem in ustanavljanjem kooperativ, pride do nesoglasij med zavodom in ostalimi stanovalci in uporabniki Metelkove, ki se niso aktivno vključevali v dejavnosti Retine. En del uporabnikov je tako revitaliziral Mrežo za Metelkovo, ki obstaja še danes. Od časa zasedbe pa do danes se na Metelkovi, ki predstavlja polje alternativne kulture v Ljubljani, srečujeta dve nasprotujoči si liniji: institucionalna in avtonomna, pri čemer enkrat prevladuje prva, drugič pa druga. Metelkovo v tem procesu je odlično opisal že prej omenjeni Korda, ki lepo oriše Metelkovo kot proces, ko pravi, da si »ta alternativna scena uprizarja Metelkovo. Tako se je že v prvih urah zasedbe na Metelkovi začela ‘uprizarjati’ likovnost, začeli so se ‘uprizarjati’ koncerti, začelo se je ‘uprizarjati’ upravljanje (plenum)… « (Korda 2008: 5). Kot vidimo, sta Metelkovo ustvarila na eni strani realnost in duh alternativne scene in njenih akterjev ter novih družbenih gibanj, po drugi strani pa so se po zasedbi pri načinih organizacije napajali tudi v skvoterskih gibanjih iz tujine. Vse skupaj pa je Metelkova

enkratna tvorba, ki kljub ovinkom in težavam ter institucionalnim prijemom kaže na ohranitev avtonomije, ki si je že od preskoka ograje ni pustila popolnoma vzeti iz rok. Kot je povzela Maja: »Ja, sej to je blo to. Mesto je naredilo napako, ne. Če bi mesto se šel lobbying naprej in bi dobil prostore, jaz ti zdej povem, da Metelkova bi že zdavnaj bila totalno sformaliziran prostor in v bistvu, vse bi šlo po pravilih in podobno. Nikoli se ne bi zgodila Metelkova taka kot se je, ne. Ampak ravno s tem, ko so sami zasral in so ljudje zasedli v bistvu place in začel se povezvat s skvoterji iz tujine, takrat so ful z Nizozemske hodili ti festivali, Forbidden fruits of society in podobno. Mislim, to so hodil iz tujine učit v bistvu metelkovce, kako elektriko vezat, kako vodo vezat, kako uporabljat materiale. Sej te naši niso imel velik pojma, to so se vse naučil, ne. Mislim, ne, ok, med njimi je bil tišler mal bolj iznajdljiv, ne, ampak večino stvari, izkušenj so jim pa v bistvu iz tujine pripeljal. In predstavljal te koncepte in podobno….« »Vedno je bil potem ta dvom…in z leti so vedno ljudje, ki bi pač radi delal svojo dejavnost brez kakršnekoli drame, kar pomeni, da jim je čisto vseeno al je to v formalnih okvirih al ne, ker oni bi radi pač sam v miru delal. Tud mogoče zdej v teh letih jim to tud predstavlja neke vrste zagotovljeno eksistenco, ker se jim pač priznajo potem prihodki, imajo odlive, lahko si enostavno zagotovijo en minimum prihodkov za življenje. In potem imaš to aktivistično noto, ki pa se boji, da bo v bistvu cel kup enga programa šlo, da bo pač to ratal sformaliziran plac in da se enostavno enih stvari ne bo več dal delat, ne. In to je ta vedno znova prisoten razcep .«

In kje se uprizarja avtonomija Metelkove? Metelkova ima danes naziv Avtonomna kuturna cona Metelkova mesto. Kako se ta avtonomija, avtonomnost izraža? Ta avtonomistična linija je na Metelkovi prevladala. Tudi pri zasedbi so sodelovali anarhisti in že od začetkov je po Metelkovi vel anarhističen duh. Ena izmed idej anarhizma je tudi avtonomno (samo)organiziranje. Tako v Italiji že od 70 ih let obstaja v okviru skvoterskega gibanja gibanje Autonomia, prav tako pa so avtonomni močni v Nemčiji (Autonomen) (Katsiaficas 1997), od koder so se z idejmi in praksami napajili tudi skvoterji pri nas. Osnovna poteza, ki označuje avtonomne prakse, je ukinitev državnega aparata in ne le njegova izboljšava, saj je ta glavni krivec in generator krivic v družbi nehumanosti, izkoriščanja in monotonije vsakdana. Avtonomna samoorganiziranost se nikoli ne

manifestira v oblikah političnih strank, sindikatov in organizacij reprezentativne narave. Smisel samoorganiziranja je ravno v tem, da se ljudje zaradi svojih želja in potreb organizirajo sami, ali ker so izgubili zaupanje v priključevanje organizacijam, kjer bi nekdo »zastopal« njihove interese, ali pa preprosto zato, ker čutijo, da morajo in lahko zastopajo sami sebe, ukrepajo samoiniciativno. Osnovna enota avtonomnega organiziranja je posameznik, ki samorealizira svoje želje. Seveda pri tem sodeluje, na podlagi horizontalnih odnosov, z drugimi posamezniki, in tako to postane tudi kolektivna praksa, pa naj gre za skvotiranje, organiziranje dogodkov ali umetniških projektov in njihovo realizacijo. Naravno je, da takšne želje po avtonomnem organiziranju niso v skladu s hierahično naravo drugačnih organizacij in v primeru Metelkove tudi ne v skladu z državnimi kulturnimi institucijami. Ravno na tej ravni se tudi srečujeta avtonomistična in instutucionalistična linija. Tako v prostoru Metelkove (od fizičnih prostorov do programa in delovanja različnih akterjev) obstajajo subjekti, ki vztrajajo pri ilegalni zasedbi prostorov in s tem (še vedno) nelegalnem statusu Metelkove kot celote, kot tudi tisti, ki izvajajo svoj program na bazi samoiniciative in izven inštitucij in opravljajo dejavnosti šanka (točenje pijače) nelegalno. (A)Infoshop je v celoti v polju te avtonomije, drugi prostori pa ovinkarijo po vseh poteh, a zaenkrat prevladuje težnja po ohranitvi avtonomije. Ko govorimo o avtonomiji kot enem od anarhizmov, je pomembno, da pri njej ne obstajata enotna ideologija ali manifest, temveč gre za večjo orientacijo k akciji . To predstavljajo demonstracije, skvotiranje in druge oblike direktne akcije, kot so vzpostavitve avtonomnih skupnosti, kjer ljudje prakticirajo svoje pojmovanje avtonomne družbe: nasproti patriotizmu in nacionalističnemu šovinizmu – mednarodno solidarnost, nasproti hierarhiji in modelu dominacije – samoorganizacijo in samodeterminacijo, nasproti patriarhalnosti in rasizmu – egalitaren humanizem, nasproti tekmovalnosti – sodelovanje, nasproti kopičenju bogastva – konec revščine. Te skupnosti, kot pravi Katsiaficas, »kreativno sintetizirajo direktno demokratične oblike odločanja in militantni popularni odpor« (Katsiaficas 1997: 8 v Babič 2003: 23). Ta duh je na Metelkovi prisoten že od začetka, tako v akterjih z Metelkove kot v uporabnikih (obiskovalcih), in ga vztrajno branijo. Da v Metelkova mestu ta avtonomija obstaja, opazimo v gradbenih in umetniških intervencijah, ki delajo to mestece enega najlepših in prijaznih prostorov daleč naokoli, v načinih odločanja preko metelkovskega foruma, do organizacij številnih dogodkov, ki niso profitno naravnani. Sicer pa na Metelkovi obstaja ta, trdna avtonomistična linija, ki jo uteleša predvsem mandat foruma.

Kako je na Metelkovi že od začetkov potekalo delovanje skupnosti, tudi po anarhistični »liniji«, ki venomer moti oblastnike, je najbolje opisal Borut Brumen v besedilu, prebranem ob prireditvi Urbanarija na Metelkovi leta 1996. Zapis povzetka besedila je vzet iz publikacije Metamorfore agore Metelkova mesta: »Etnologi/nje in antropologi/nje so v zadnjih desetletjih dokazali, da so plemena velikokrat iznašli kolonialisti, saj je bila etnična identiteta posamezni skupini samo eden izmed številnih možnih kriterijev pripadnosti. Kolonialisti so »primitivcem« določili obzorja svoje misionarske »kulture« tako, da so jim vsilili svojo obliko organiziranosti, se pravi državo, in svoj pravni red, se pravi ideološke aparate države. Zato se še dandanašnji lahko iz svojih udobnih zahodnih palač veselijo kapitalskih profitov, saj so si v t.i. tretjem svetu ustvarili manevrski poligon z živimi poskusnimi zajčki za svoje industrije orožja. »In če nas imajo tudi sedanji mestni avtokrati za pleme, si poglejmo, kaj je bilo tisto, kar je nekaterim etničnim in socialnim skupinam omogočalo delovanje in tako zelo motilo vsakokratne kolonialiste. V prvi vrsti je bila to egalitarna in anarhična oblika sožitja posameznikov in posameznic, ki so imeli obojestranske interese za skupno življenje in ustvarjanje. Tako imenovani odnosi facetoface so jim omogočili, da so izpostavili dogovorjeni red in sistem mehkih sankcij, ki so temeljile predvsem na obrekovanju. Kolonialiste pa je najbolj motilo spoznanje, da »plemenski« anarhizem ni usmerjen proti strukturi, redu ali družbi. V plemenskem anarhizmu tipa Metelkova tako ni bistveno vprašanje za ali proti strukturi in redu, temveč, kakšne vrste naj bi bila in od kod naj bi izvirala. Posameznik/ca in skupina, ki imata dovolj svobode za samostojno življenje, bosta imela tudi najvišjo stopnjo reda, saj je svoboda mati in ne hči reda. Kjer pa je red vsiljen od zunaj ali od zgoraj, tam povzroči nezadovoljstvo in upor ter se spremeni v silo nereda, kolikor seveda ne povzroči infantilne odvisnosti in nemoči « (Brumen 1999:59). ………………………………………………………………………….

Metelkovo lahko razumemo tudi kot nek spontan produkt časa. Ko se v devetdesetih začne razraščati boj in gibanje za pravično globalizacijo in je opaziti porast aktivizma po vsem svetu, se te uporniške entitete pojavijo tudi znotraj vse mase ljudi na Metelkovi. In kmalu so iskali tudi nove prostore. Najlepše je pojem Metelkove opredelil Miha Zadnikar: »AKC Metelkova Mesto se proizvaja sproti, voljna je učiti se in v nekem precej sofisticiranem smislu je niti ne

zanimata preveč akademizem niti žur, pač pa vse tisto, kar je vmes…« (M. Zadnikar v Korda 2008: 5). Za naslednjo prelomnico v anarhističnem delovanju (kamor sodi tudi skvotiranje), povezovanju v regionalnem in globalnem kontekstu, vzemimo nastanek in porast novih gibanj za pravično globalizacijo. (V mainstream medijih in na ravni pogovorov se ponavadi za ta gibanja uporablja izraz antiglobalizacijsko gibanje, ki pa seveda ne ustreza, saj gre v borbah teh gibanj vendar za pravično globalizacijo, ne pa za njeno ukinitev...) Ta so zaznamovala dogodke tudi pri nas. »Sodobna gibanja so lahko vzniknila tudi v tem okolju, ko se je razblinil mit o civilni družbi, ki so jo vzpostavila osemdeseta leta in takratni akterji, ki so pripravljali vzpostavitev nacionalne kapitalistične države. Družbena gibanja osemdesetih v Sloveniji, ki se jih je tako pompozno zveličalo za Civilno družbo, pa so le kamen okoli vratu novodobnih gibanj. Hipertekst sodobnega upora sicer lahko vzpostavlja povezave z ekologi, feministkami, mirovniki osemdesetih ali hipiji, študenti in avantgardisti s preloma šestdesetih in sedemdesetih, a klikanje teh povezav nikakor ni nujno. Določena povezava bi morda bila zaželena, če ne bi civilna družba osemdesetih vzpostavila oblasti Nacije. S tem je resetirala sebe in izbrisala življenjsko prakso boja, ki je lahko vnovič vzniknil šele konec devetdesetih. Razen osamljenih niti micelijev so bile vse zgodovinske vezi boja pretrgane z vzpostavitvijo države Nacije« (D. Zadnikar 2004: 208).

5.1.4. Globalni odpor proti kapitalizmu

Po padcu berlinskega zidu in kolapsu sovjetskega bloka in koncu hladne vojne, ko so nas začeli prepričevati, da je zgodovine konec in da je kapitalizem edini možni sistem, ki omogoča obstoj in razvoj človeške družbe, ter da »neoliberalizmu ni alternative« 14 , je to kolektivno hipnozo prekinila vstaja staroselcev iz Chiapasa v Mehiki. 1. januarja 1994, ko je v veljavo stopil sporazum o prosti trgovini med ZDA, Kanado in Mehiko (NAFTA), so iz Lakandonskega deževnega pragozda izstopili staroselci, zakriti s črnimi maskami ali rdečim rutami (zakriti, da bi jih svet končno uvidel) in napovedali vojno neoliberalnemu

14 »There is no alternative« – TINA je skovanka premierke Margaret Theacher, ko je s svojo neoliberalno politiko skoraj uničila socialno tkivo v Veliki Britaniji v 80ih letih.

kapitalizmu. Kot je opisal Žiga Vodovnik, so vedeli, da pomeni vstop Mehike v prostotrgovinske zvezo NAFTA zadnji udarec staroselski kulturi in na koncu njeno izničenje ter iztrebljenje prebivalstva v regiji, če se ne uprejo. Kot je subkomandante Marcos, glas Zapatistične vojske narodne osvoboditve (EZLN), zbeganim turistom na oddihu v Chiapasu pojasnil: »Opravičujem se za nevšečnosti, vendar, to je revolucija!« Zahteva upornih mehiških staroselcev je doseči drugačen svet, svet mnogoterih svetov. (Vodovnik 2010: 4) Bogastvo našega planeta je namenjeno vsem ljudem in vsak človek potrebuje hrano, čist zrak, čisto vodo, dom, zdravje in izobrazbo ter delo, ki ne uničuje njegove ustvarjalnosti. Kot poudarja Esteva, »neskromen cilj zapatistične vstaje ni posledica romantičnih sanj in utvar, pač pa je v svetu cinizma in hipokrizije to nadvse pragmatična drža« (Esteva 2008: 336 v Vodovnik 2010: 5). Pogum zapatističnih upornikov ter njihov cilj po nič manj in nič več kot spremembi sveta sta navdahnila in še navdihujeta mnoge »grassroots« in alterglobalistične boje vse do danes. Še pomembneje pa je, da majevskim staroselcem ne gre za prevzem oblasti (da bi po prevzemu začeli spreminjati svet), hočejo le, da tisti, ki vladajo, vladajo ubogljivo (mandar obediente). EZLN ni avantgarda, zase nočejo ničesar, za vse pa vse (Para nosotros nada, para todos todo!). Boji so mnogoteri in v mnogih oblikah, od zapatistične vstaje, staroselcev Mapuče v Argentini in Čilu, gibanj kmetov brez zemlje v Braziliji (MST), argentinskih piqueterosov do mnogih kmečkih vstaj in urbanih uporov v Latinski Ameriki 15 , gibanja kmetov v Indiji, do skvotiranj, ustvarjanj avtonomnih con, delavskih bojev, množičnih demonstracij ob uradnih srečevanjih svetovnih elit, forumov in protestov, ki so karnevali upora, tako kot zapatistični uporniki govorijo o radostnem uporu (alegre rebeldía).

5.1.4.1. Seattle, Praga, Genova…FUCK CAPITALISM!

Novembra 1999 se je v Seattlu ob srečanju Svetovne trgovinske organizacije (WTO) zgodil prvi globalni (globalizirani) karneval upora. Zavračanje logike neoliberalizma, kateremu sta edino merilo in vrednota profit (na škodo ljudi in okolja), je na ulicah združilo, če povzamem Zadnikarja, pisano druščino okoljevarstvenikov, anarhistov, bio kmetov, feministk, sindikalistov, nevladnih organizacij in iniciativ ter staroselskih

15 Več o uporniških entitetah v Latinski Ameriki in o združenih karnevalih upora po svetu preberi v odlični knjigi Marte Gregorčič z naslovom !Alerta roja!: Teorije in prakse onkraj neoliberalizma .

aktivistov. (D.Zadnikar 2004: 203). Strategije in taktike uporov so bile različne, a združevale so se pod gesli, kot: »Profit pred ljudi!« in »Za svet mnogoterih svetov«. Dogodki na protestih v Seattlu ( od nasilja policije nad miroljubnimi demonstranti in celo naključnimi mimoidočimi do zmage uporne množice, ki je na koncu le prekinila srečanje WTO) so sprožili plaz množičnih demonstracij po svetu ob srečanjih IMF (International monetary fundMednarodni denarni sklad), WTO, G8 (forum vlad osmih ekonomsko najmočnejših držav), NATO (North Atlantic Treaty OrganizationSevernoatlanstka vojaška zveza), FTAA (Free Trade Area of the Americas). Pomembneje in bolj smiselno kot iskati neko skupno identiteto uporniških skupnosti in posameznikov je uvideti njihovo raznolikost in mnogoterost, predvsem v metodah. Darij Zadnikar: »To mnogoterost je laže identificirati po metodah boja kot prek njihovih pogosto zmuzljivih identitet. Skvoterji, ljudje brez papirjev (Izbrisani v Sloveniji ali Sans papiers v Franciji), Romi, adbusterji in culturejammerji, nezaposleni ali v negotovih zaposlitvah (prekariat), pankerji, aktivisti socialnih centrov, »no borders« tabori, samoorganizirani migranti in protirasistične organizacije, »reclaim the streets«, protivojni in neNato aktivisti, grafitarji in hekerji oz. hektivisti na medmrežju, zagovorniki odprte kode in no copyrighta, protifašistične skupine, proizvajalci zdrave hrane in raziskovalci duhovnih razsežnosti itn. Vsi ti so del sodobnega odporništva oz. preporoda skupnosti« (D.Zadnikar 2004: 207).

črni blok

V Seattleski vstaji so aktivno in zavzeto sodelovali tudi anarhisti. Kot smo spoznali že pri opredelitvah anarhizma, je direktna akcija sredstvo za udejanjanje upora (sabotaža, zasedba, demonstracije, blokade vlakov, ki prevažajo orožje itd.) in ni le stvar anarhizma in anarhistov. Kot metoda in praksa pa vendar izhaja tudi iz anarhistične teorije. Za učinkovito izvedbo kakršnekoli akcije (na primer demonstracije) se je priporočljivo organizirati v afinitetne skupine. Afinitetna skupina je osnovna enota direktne akcije, ki je samozadostni oporni sistem za razvijanje akcije (delovanja in lahko sodeluje z drugimi afinitetnimi skupinami pri doseganju skupnih ciljev v masovnih akcijah, kot so na primer demontracije. Najbolj efektivne skupine sestavlja 5 do 15 ljudi. Afinitetne skupine je najlaže osnovati na podlagi prijateljstva. Od drugih prijateljskih skupin se razlikujejo po tem, da imajo več skupnega interesa. V taki skupini je odsotna hierarhija in čez čas se

lahko v afinitetni skupini razvijeta globoko medosebno zaupanje in lastna intelegenca skupine kot enote. Afinitetne skupine lahko delujejo tudi izven časa množičnih demonstracij, kot študijske skupine ali skupine za izvajanje aktivnosti v lokalnem okolju. Kakšne akcije bo izvajala neka afinitetna skupina, je stvar dogovora znotraj skupine. Koncept afinitetne skupine ima dolgo zgodovino, razvil se je v času španske državljanske vojne, ko so se anarhisti, komunisti in drugi svobodomiselni borili proti frankistom in fašistom, prav tako se je koncept izkazal za uspešnega v protinuklearnem gibanju pri blokadah nukleark. Ta metoda se je izkazala za uporabno in uspešno tudi v uličnih bojih v Seattlu, Pragi, Quebecu, kjer je način organizacije dopuščal zelo avtonomno delovanje afinitetnih skupin in tako pripomogel k uspehom protestov (v končni fazi prekinitev ali celo neizvedbo srečanj WTO, FTAA, NATO). Afinitetne skupine lahko delujejo popolnoma neodvisno od ostalih udeležencev na protestih, lahko pa imajo specifično vlogo v mreženju z drugimi skupinami in posamezniki (pravna pomoč, komunikacija med skupinami, medicinski team, posrednik med mediji in demonstranti, copwatching (izvidnica), ulični teater, blokiranje) ali pa so mešanica različnih interesov v boju. Vsekakor so kot taktika na demonstracijah učinkovitejše od ločenega delovanja vsakega posameznika. Tudi na protestih v Seattlu so prav prišle taktike direktne akcije. Anarhisti so tam nastopali tudi kot črni blok (black block). Črni blok pravzaprav ne obstaja, ni organizacija, nima članov, manifesta, je predvsem taktika. Taktika črnega bloka je bila ena izmed mnogih na ulicah Seattla. Črni blok predstavlja skupino, le del demonstracij, ki pa je pripravljena na najbolj militantno obliko odpora. Taktika in dejanja črnega bloka so dosegli, da se je tudi v širši javnosti ponovno začelo govoriti o anarhizmu. A zopet, kot vedno v zgodovini anarhističnega gibanja, negativno. Predvsem po zaslugah mainstream medijev, ki kot da niso mogli čakati, da lahko televizirajo v črno zamaskirane ljudi, ki uničujejo ulice Seattla. Ideja anarhizma je zopet dobila nikoli izgubljeno podobo golega nasilništva, vandalizma, huliganizma, »črne bande«, podobo kaosa in neorganiziranosti. Gotovo sta tu prisotna nevednost in nepoznavanje idej anarhizma, kot so svoboda, neposredna demokracija, enakopravnost, nasprotovanje kakršnimkoli oblikam vladavine itn. V času globalnega kapitalizma, kjer vladata tekmovalnost po zakonu najmočnejšega in izkoriščanje človeka in okolja v korist profita, je upor proti vladavini upravičen. Če menimo, da je privatna lastnina, še posebej korporativna privatna lastnina (korporacije

vendar privatizirajo vse, kar obstaja na našem planetu) tista, ki izvaja nasilje nad človekom (ker ga zasužnjuje), potem sledi, da je uničevanje lete akt osvobajanja. Napadi na privatno lastnino korporacij, multinacionalk, finančnih institucij in poslopij medijskih gigantov itn. so fizičen in simbolen odpor proti izkoriščanju in oblasti. Tako lahko preberemo v komunikeju kolektiva ACME iz Seattla 16 : »Trdimo, da uničevanje lastnine ni nasilna dejavnost, razen če v procesu ne uniči življenja ali povzroči bolečine. Po tej definiciji je privatna lastnina, še posebej korporativna privatna lastnina, v svojem bistvu bolj nasilna kot katerokoli dejanje zoper nje. Privatna lastnina ni isto kot osebna lastnina. Zadnja je bazirana na uporabi in prva na trgovini. Premisa osebne lastnine je, da ima vsakdo od nas tisto, kar potrebuje. Premisa privatne lastnine je, da ima vsakdo od nas nekaj, kar nekdo drug potrebuje ali hoče.« Ko razbijemo izložbo, je naš cilj uničiti furnir legitimnosti, ki obkroža pravice privatne lastnine. Istočasno uprizorimo prav tiste nasilne in destruktivne družbene odnose, ki prežemajo skoraj vse okoli nas. Z »uničenjem« privatne lastnine pretvorimo njeno omejeno vrednost izmenjave v razširjeno vrednost uporabe. Izložbeno okno postane zračnik, skozi katerega priteče nekaj svežega zraka v zatiralsko atmosfero prodajalne (razen, ko se policija odloči s solzilcem zapliniti bližnjo cestno blokado). Škatla za prodajo časopisov postane orodje za takšne zračnike ali pa blokada za pridobitev javnega prostora, ali pa predmet za izboljšanje razgledne točke tistega, ki na njej stoji. Smetnjak postane zapreka falangi policitov in vir toplote in svetlobe. Fasada stavbe postane tabla za dokumentiranje idej za boljši svet. «

Pri tem ne gre le za uničevanje z namenom povzročitve škode, ampak fizično uničenje izložbenega okna trgovine multinacionalke zada udarec tudi moči Spektakla 17 , v katerem družba obstaja. Družba, v kateri posamezniki obstajajo , pozabili pa so, kaj pomeni živeti . Črni blok kot taktika je od Seattla dalje prisoten tako rekoč na vseh demonstracijah alter globalizacijskega gibanja. Tisto, kar seveda najprej pade v oči, je zunanji videz. Črna oblačila in zamaskirani obrazi igrajo svojo vlogo tako simbolično kot praktično. Črna barva je barva anarhizma in v obliki zastave sporoča, slavi ali napoveduje razpad oziroma smrt obstoječega sistema.

16 Celoten komunike kolektiva ACME lahko prebereš na: http://www.urban75.com/Action/seattle9.html 17 Guy Debord Družba spektakla .

Takšna zamaskiranost na demonstracijah v prvi vrsti služi anonimnosti in enakosti. Posamezniki, ki so odločeni poseči po militantni akciji, tako z maskiranjem zaščitijo svojo identiteto in onemogočajo državnim represivnim silam vršiti pritisk na posameznika. Prav tako se je ta način izkazal za taktično uporabnega tudi po Seattlu, dokler niso enake taktike začeli uporabljati razni agenti provocateurji in infiltrirani policisti, ki z napadanjem nelegitimnih tarč dajejo izgled demonstrantom kot nasilni in razbijaški množici in tudi tako dodatno aktivirajo in upravičijo nasilje nad demonstranti. Še vedno pa zamaskiranost onemogoča prepoznavanje identitete posameznika, ki ga tako na ulicah ali kasneje težje aretirajo za kakršnakoli dejanja. S problemom infiltracije policistov pod krinko se aktivisti in protestniki soočajo vedno znova in jih poskušajo reševati na različne načine. Tako je na primer na taktičnih sestankih nujno odstraniti vse mobilne telefone (zaradi prisluškovanj organov pregona, ki niso redka!), do tega, da se za vsakega udeleženca ve, kdo je (oblikovanje afinitetnih skupin). Pomembno je omeniti tudi, da je od dogodkov v Seattlu dalje tudi policija začela uporabljati taktiko afinitetnih skupin pri zatiranju demonstrantov. Na demonstracijah stopa črni blok na frontno linijo; anarhisti, ki zagovarjajo taktiko črnega bloka, vidijo pomembnost sporočanja anarhističnih načel v fizični konfrontaciji s sistemom in niso pripravljeni mirno sprejeti krivic, ki jih ta povzroča. Prebijajo policijske blokade, uničujejo korporativno lastnino in fizično branijo demonstrante pred nasiljem policije. Pri tem je pomembno, da sebe (in ostale) ne le branijo s svojimi telesi, ampak tudi napadajo policiste oziroma se na nasilje odzovejo tudi z nasiljem. Nekatere druge skupine, kot na primer tute biance (del gibanja Ya basta Dost je!, ki so na demonstracijah oblečeni v bele kombinezone), se pred nasiljem policistov branijo s svojimi telesi, vendar se izogibajo napadom in menijo, da morejo s to pacifistično držo doseči večji učinek na demonstracijah. Policisti, ki napadajo in poškodujejo nenasilne demonstrante, ki se ne branijo z nasiljem, tako naj ne bi mogli upravičiti svojega nasilnega ravnanja. Tisti, ki zagovarjajo uporabo nasilnih sredstev, pa menijo, da sta Država in Kapital v vseh svojih pojavnostih že utelešenje nasilja nad družbo in se mu je potrebno zoperstaviti tudi z direktnimi napadi na njune predstavnike. Taktike črnega bloka mnogokrat niso našle razumevanja pri drugih udeleženih skupinah na protestih, kar je po mnenju mnogih prav tako razdiralno, tako v smislu simbolnega, da se vsi borimo za isto stvar in moramo zato sprejeti vse različne taktike, ki omogočajo upor proti sistemu, kot v praktičnem smislu, ko moč množice oslabi, če nekatere skupine ne

podprejo drugih skupin. Tako na očitke o nepotrebnosti taktike anarhistov v Seattlu odgovarjajo v komunikeju kolektiva ACME: » Razbijanje izložb je pritegnilo in navdihnilo mnoge prebivalce najbolj zatiranih predelov Seattla, bolj kot bi to zmogle kakršnekoli ogromne lutke ali kostumi morskih želv (ne da bi omalovaževali efektivnost leteh v kakšnih drugih soseskah). « V Pragi leta 2000 je bil črni blok formiran v modro skupino, ki je direktno, s palicami in kamenjem napadla blokade, ki so preprečevale vstop v Kongresni center, kjer je potekalo srečanje Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Vdor ni uspel, a so udeleženci srečanja zaradi nemirov na ulicah sami prekinili srečanje dan kasneje. Maja 2001 (protesti ob zasedanju trgovinskega vrha za podpis neoliberalističnega sporazuma FTAA) se je v Quebecu organiziral črni blok, ki je »navdušujoče sodeloval z ostalimi demonstranti in celo z lokalnim prebivalstvom. Odplesan je bil pravi festival proti kapitalizmu, kjer zadeva ni ušla kontroli« (Tine Frece 2002: 113). Po Pragi se je velik protest zgodil v Goteborgu na Švedskem ob srečanju EU, po Genovi pa v Bruslju, prav tako ob srečanju EU. »Po »kaosu« v Genovi je bil Bruselj za mnoge svetla točka, saj so bila dejanja črnega bloka precej bolj premišljena, tarče dobro izbrane in nasilje primerno uporabljeno« (Frece 2002: 113). Mnogokrat je nasilje ušlo izpod nadzora in pripeljalo do situacij, ki jih po mnenju nekaterih ni bilo mogoče opravičiti. Tako isto (nepriznavanje drugačnih taktik) velja za črni blok. Kot pravi Darij Zadnikar: »V Genovi 2001 je prišla do izraza slednja razdiralna drža black blocka, ki je napovedal vojno vsem drugim »reformističnim« skupinam ter se vdal policijsko podprtemu brezciljnemu nasilju. Ta veja oz. taktika anarhizma, ki je v preteklosti, zlasti v ZDA, pripomogla k vzponu gibanja, po Genovi ni bila zmožna refleksije in preureditve, kot so npr. bili italijanski beli kombinezoni (tute bianche), ter je zašla v sektaštvo in samoizolacijo« (D. Zadnikar 2004: 208). Dogodki v Genovi ob vrhu G8 so bili gotovo razred zase. Peter je povedal: » Črnih blokov je bilo tam najbrž več, koliko je bilo tistih pravih, ostaja vprašanje .« Brutalno nasilje italijanske policije je izzvalo še hujši odziv demonstrantov, končni rezultat so bili razbito mesto, požgane banke, stotine pretepenih, hospitaliziranih in aretiranih ter smrtna žrtev Carlo Giugliani, ki ga je s strelom v glavo ubil policist.

V genovski črni blok so se infiltrirali policisti agenti provocateurji, katerim je najbrž zaradi svoje nevednosti ali naivnosti sledilo nekaj posameznikov, ki so izvajali netaktično in nepotrebno, neupravičeno nasilje (taktičen izbor tarč napada je napomembnejši element taktike direktne akcije napada na predstavnike Države in Kapitala). Tudi zaradi tega je prišlo ob dogodkih v Genovi do trenutnega razdora znotraj celotnega gibanja; med tistimi, ki so zagovarjali aktivni odpor, in tistimi, ki so zagovarjali pacifistično držo. Vendar je prišlo tudi do drugega incidenta. Nekateri predstavniki belih kombinezonov so (po tem, ko je na ulicah Genove že vladal kaos, policisti pa so izvajali teror nad vsemi), najbrž v gnevu ob nasilju policistov, ki naj bi se spravili nad demonstrante predvsem zaradi nasilnih dejanj črnoblokovcev, napadli nekaj v črno oblečenih in zamaskiranih mladeničev, ki so ravno bežali pred policisti. Do razdora v gibanju ni prišlo le zaradi posameznih incidentov , temveč tudi zaradi, po mnenju mnogih, preveč reformistične drže (genovski Socialni Forum in praški INPEG) in spogledovanja z avtoritativnimi prijemi (nepriznavanje taktik črnega bloka oz. anarhistov in javno distanciranje od leteh ter pripisovanje velikega dela krivde) nekaterih gibanj znotraj globalnega gibanja proti kapitalizmu. Nekatere skupine znotraj gibanja so v času protestov v Genovi in po njih začele krivdo za splošno nasilje in uničenje mesta valiti na anarhiste. Ti naj bi bili zaradi svojih taktik poseganja po nasilju (insurekcionistični anarhizem) odgovorni za genovski kaos, ne pa tisti, ki so zares odgovorni vladajoče strukture Države in Kapitala. Anarhisti so med drugim tako odgovorili na očitke »reformistov«, ki so tako vnesli razdor v gibanje: »Bolj liberalni elementi nekaterih skupin (Genovski Socialni forumGSF in praški INPEG) morajo razumeti, da samo zato, ker imajo časopisniški posluh, ne pomeni, da govorijo v imenu ljudstva. Reformistična agenda teh skupin, ki kliče po več zakonodaje, več institucij in močnejši vladni kontroli nad pobeglim vlakom kapitalizma, je v svoji filozofiji v nasprotju s pristno parcipitatorno demokracijo, ki jo zahtevajo mnogi. Namesto da kličejo k uvajanju »nenasilnih metod zadrževanja in odpravljanja nasilnega vedenja« za tiste, ki se ne držijo »političnih in etičnih parametrov naših množičnih akcij« (besede v navedkih so stališče reformističnih skupin, op.p.), bi se morala brigadadvignjenih rok (v znak predaje, op.p.) vprašati o lastnih poskusih prevrata svetovnega odporniškega gibanja. Oba, GFS in INPEG, sta sproducirala dokumente o določitvi »pravil« za »sodelovanje« v ilegalnih blokadah mednarodnih zasedanj (vladajočih struktur, op.p). Taktični manifest GSFa je bil žaljiv do odporniške zgodovine mnogih skupin podpisnic. Anarhisti so bili morda edini ljudje (vključno s policijo), ki so šli na ulice z iskrenimi nameni, tako glede

ciljev kot glede tega, kako te cilje doseči. Anarhisti se že dolgo zavedajo, da leži problem v moči (tako ekonomski kot vladni) – in ne v tem, kdo jo ima in da mora biti kot taka v celoti odstranjena.« (We Are Everywhere) »Še posebej je njihovo (black block, op.p.) razdiralno delovanje prišlo do izraza na protestih leta 2003 v Solunu, ko so napadli druge neavtoritarne skupine.« (D. Zadnikar 2004: 208) Res je, da je v Solunu na protestih ob vrhu EU prišlo do izbruha in eskalacije nasilja. Tudi zaradi notranjih konfliktov med grškimi anarhisti so se demonstracije sprevrgle in spremenile Solun v goreče mesto. Tarče napadov (banke, stavbe v lasti multinacionalk in predstavništva nekaterih državnih inštitucij) so bile izbrane na taktičnih sestankih v času pred demonstracijami, a se nekatere skupine niso držale načrta in že kmalu po vstopu množice na glavno solunsko avenijo začele zažigati vse po vrsti. Tako se je zgodilo, da so v stavbo, kjer so se v nekem momentu nahajali antiavtoritarci (eno od grških anarhističnih gibanj) priletele molotovke. Grčija je sicer že tri tedne pred napovedanimi demonstracijami uvedla približek izrednih razmer, grška policija pa je tudi ob pomoči vojske upravičila svoj »sloves« izredno nasilnih predstavnikov in braniteljev Države. Na demonstracijah so proti demonstrantom poleg solzivca uporabili tudi z ženevsko konvencijo prepovedani živčni plin. Nasilje in njegova uporaba sta sicer znotraj anarhistične misli in prakse vedno vroča tema. Nič čudnega. Ena prvih asociacij, ki se pojavi pri ljudeh ob omembi anarhizma, so nasilje, atentati, bombe. Danes podobo anarhističnega atentatorja, samotnega bombaša, dopolnjuje še podoba v črno oblečenega in zamaskiranega anarhista s prižgano molotovko v roki. Res je, da so se anarhisti že v preteklosti posluževali nasilja v boju proti ekonomskim in drugim družbenim krivicam in tega nikoli niso zanikali. Taktika »propaganda by the deed« 18 (propaganda preko dejanja), ki so jo promovirali nekateri znotraj anarhističnega gibanja v preteklosti (Bakunin, Johann Most, Alexander Berkman, Emma Goldman idr.), je na primer vključevala atantate na predstavnike oblasti in bombne napade. To taktiko so (v večini) znotraj anarhističnega gibanja opustili, vendar sloves »osamljenega atentatorja anarhista« še vedno ostaja prisoten v popularni imaginaciji anarhizma. Temu se v času vzpona gibanja za pravično globalizacijo pridružuje še v črno zamaskirani anarhist z molotovko v roki. Tudi zaradi vloge Drugega, ki jo anarhizem nosi že od časov delavskih bojev 19. stoletja, se mnogi znotraj anarhističnega gibanja sprašujejo, do kakšne mere je

18 Več o propagandi preko dejanj lahko prebereš na primer v delih Bakunina, Alexandra Berkmana in Emme Goldman.

smiselna uporaba nasilnega odpora 19 . Debata še ni zaključena in ne bo, dokler bodo obstajali razlogi za odpor.

Pomembno je bilo omeniti nekatere dogodke od Seattla dalje, saj so izkušnje teh karnevalov upora pomembe za samorefleksijo mnogoterih gibanj in posameznikov, ki si prizadevajo za boljši svet. Prvič, za premislek o prihodnjih akcijah, in drugič, za oblikovanje in združitev anarhističnih praks z teorijo. Če povzamemo Marto Gregorčič, ko govori o tvorcih teorij novodobnih gibanj in svobodoljubnih praks, je vzajemen proces teoretizacije gibanj teoretikov in refleksija teoretskih poskusov gibanj in upornikov pomemben proces za prihodnje analize in prakse uporov. »Veliko bolj kot teoretska in akademska praksa so pomembne prakse gibanj./…/ Teoretska praksa je brez vpetosti v prakse gibanj le ideologija, gibanje pa je brez teoretske refleksije le eden od poskusov, ki ne more sanjati dostojanstvene družbenosti« (Gregorčič 2005: 24). Poglejmo torej, kako so omenjeni dogodki povezani z dogodki pri nas.

5.1.4.2. UZI

Konec 90ih in v začetku novega tisočletja je postalo menda vsem jasno, da svet z globaliziranim kapitalizmom drvi v uničenje planeta in človeške družbe, če se vdamo miselnosti, da ne obstaja alternativa izkoriščanju, smrti, vojni in pohlepu. Bolj kot kapitalizem po vsej obli razširja svoje lovke, bolj se globalizira odpor. Kot pravi Holloway: »Na začetku je krik. Mi kričimo. Kadar pišemo in beremo, zlahka pozabimo, da na začetku ni bila beseda, pač pa krik. Vpričo kapitalističnega pohabljanja človeških življenj: krik žalosti, krik groze, krik jeze, krik zavrnitve: NE!«(Holloway 2004:9). Ta krik je v človeški zgodovini že mnogokrat združil množice ljudi, ki so se uprli in se upirajo danes. Morda pa je bilo prav v Seattlu prvič začutiti, kako je upor povezal ves svet in dal nov zagon tudi delovanju na lokalnih ravneh. Množičnim protestom ob zasedanjih EU, WTO, IMF, G8 in drugih sestankov svetovnih elit so se pridruževali glasovi upornih po vsem svetu. Tudi s solidarnostnimi protesti od Indije do Pakistana, Koreje do Kenije, Brazilije, Argentine…Glas, ki kriči NE!, je glas za ponovno prisvojitev naših življenj.

19 O eskalaciji nasilja v času množičnih demonstracij v primerjavi z eskalacijo sistemskega nasilja nad družbo je vredno prisluhniti razmišljanju Siana Sullivana v spisu » 'We are heartbroken and furious!' Engaging with violence in the (anti)globalisation movement(s) «, ki ga je moč prebrati na spletu: http://wrap.warwick.ac.uk/1998/1/WRAP_Sullivan_wp12303.pdf

Dogodki in zgodbe iz Seattla so odmevali tudi pri nas in spodbudili mnoge lokalne akcije. Če povzamem Darija Zadnikarja, je medijih poročevalka z zasedanja WTO v vodilni slovenski časnik poročala, da so protestniki iz Seattla navadni kriminalci. To je spodbudilo ulično akcijo novembra 1999, ko se je nekaj deset manifestantov sprehodilo po ulicah Ljubljane s transparentom »Mi smo kriminalci«. Sledile so mnoge ulične akcije po ulicah in trgovskih centrih, velikokrat začinjene s humorjem. V Intersparu so aktivistke »reklamirale« novi pralni prašek Heidersil, ki briše zgodovinske madeže in vsebuje »adolfofile«(D.Zadnikar 2004: 210). Takšna akcija lahko pri mimoidočih spodbudi ali posmeh ali pa morda razširjenje političnega obzorja. Po Seattlu in Genovi je bilo med aktivisti v Sloveniji čutiti polno nove energije za ustvarjanje, česar se mnogi (z nostalgijo) spominjajo še danes. Peter je povedal: »Po Seattle se je sigurno veliko stvari spremenilo. Če iz neke svoje osebne perspektive gledam, je pač to, da je Seattle pa predvsem potem Praga pokazala na to, da…Men osebno je pač prav to pokazal, da zadeve v svetu niso dorečene, da ni šans o govorjenju, da je konec zgodovine, in pa to, da je pač protestiranje, sploh v takem političnem radikalnem smislu, možno. Takrat se je men zdel, da pač zadeve, katere se je skoz kulturo razpravljal, skoz pank kulturo, se je to zdel kot neka zadeva za raziskovanje pa za neki aktivnost dandanes. Recimo po Seattlu, predvsem pa pol po Pragi in kasnej je pa pač jasno, bil nek push, ki je in mene in tud koga druzga, potisnu v to, da je začel razmišljat o tem, da lahko se neki, neke zadeve spremenijo. Da se lahko z določeno aktivnostjo nekaj doseže. In pač, da je recimo protest, ulični protest, pač neka dobra metoda za akcijo, recimo .«

Poleg protestov in uličnih akcij se je pojavila težnja po bolj učinkovitem mreženju in povezovanju različnih skupin in inciativ, ki se ukvarjajo z različnimi problematikami. Tako je recimo povezovanje med posamezniki, ki so se anagažirali okoli problematike hendikepiranih (YHDDruštvo za teorijo in kulturo hendikepa), in aktivisti, ki so opozarjali na hude stiske migrantov v azilnih domovih in nasploh na problematiko prebežnikov. Nekateri aktivisti so se udeležili protestov v Pragi, Goteborgu in Barceloni (in tudi drugod) in tudi v Sloveniji javno opozarjali na tamkajšnje nasilje represivnih organov nad protestniki. Opozarjali so tudi na neupravičenost policijskega nadlegovanja v AKC Metelkova mesto, kamor je začela policija po dogodkih v Seattleu še bolj redno zahajati. Pridružili so se jim vsi, ki so začutili potrebo po skupnem nastopu in medsebojni podpori.

Kot je povedal Darij Zadnikar: »Od samega začetka so bile vse akcije usmerjene k odpiranju političnih prostorov, k obnovi političnega delovanja, ki ga dušijo partitokracija, medijski spektakel in potrošništvo« (D. Zadnikar 2004: 211). Oblasti so ustvarjale moralno paniko, s pomočjo ideoloških aparatov so ustvarjale pošast »nevarnega antiglobalizma«. Razširjajoče se mreže upora so potrebovale neko minimalno koordinacijo in tako je nastal Urad za intervencije (Uzi). Kot se spominja Zadnikar: »Seveda ni bilo nikakršnega urada, niti organizacije, niti vodstva, niti članstva in vsega tega, kar bi burilo domišljijo paranoičnih špicljev. Uzi je bil predvsem zaporedje zborovanj, kjer so sodelovali aktivistke in aktivisti, interesne skupine in skoraj nikoli predstavniki organizacij, ker so v delovanju prevladovali odpor do strankarstva in antiavtoritarna načela« (Zadnikar 2004: 211). Tako se spontanosti nastanka Uzija spominja Ivan: »Se mi zdi, da je to pač bil en poskus, v bistvu en predlog, ki je nastal v enem malem krogu ljudi, k so ga dal ven v javnost, predlog za to, da se pač odprejo neka politična vprašanja. In to na tak, res, političen način, z neko dozo humorja, ampak, in popolnoma neodvisno od vseh teh aktivnih playerjev slovenskih, na politični sceni, od vseh NGOjev do strank valda, pa predvsem se vzpostavi distanca z vsemi temi heroji civilne družbe iz 80ih, ne. Ti so pač v tistem času, konec 90ih, je blo že jasn, kje so pristal ..«

Globalno dogajanje in z njim povezana lokalna problematika, od težkih usod »ilegalnih« migrantov in s tem povezanih vprašanj varovanja nacionalnih meja (Šengenski režim z varnostno korporacijo Frontex na čelu) do mnogih drugih krivic, ki jih vpeljuje globalni kapitalizem, odpiranje in širjenje gibanj »od spodaj« za pravičnejši svet vse to je dalo dodatni zagon nastanku Uzija. To je poudaril tudi Ivan: »In, tko da, predlog je bil pač lansiran in je dejansko hotu pač neko novo, tud politično zavest, pa neko novo politično prakso vpeljat, k bi jo v bistvu najbolj določla neka navezanost na globalno. Globalno dinamiko pa diskusijo v nekih radikalnih političnih krogih../…polno neke energije je blo, no. Pač, horizonti so se odpiral./….ko si imel vsak teden tko 40 ljudi v Gromki na sestanku, in to tko, različnih, in dejansko se je zdel kar v redu .«

Uzi je deloval po principih horizontalnosti, odločitve so se sprejemale s konsenzom ali pa se niso. Kot se spominja Darij Zadnikar, so:

»bili sestanki pogosto kaotični in naporni. Konsenz se ni dosegal z glasovanjem, udeleženci so prihajali in odhajali, govorilo se je vsevprek, bilo je zakajeno, zrak je bil nabit z emocijami, akademski diskurzi so se prepletali s pesništvom. Med diskusijami so se profilirale skupine in ideološke preference. Takšno kaotično dogovarjanje je bilo ključ poznejšega uspeha Uzija, saj je horizontalizem spodbujal samoiniciativnost skupin in izvirnost pri obveščanju (mailing liste, letaki in lepaki, grafitiranje, sms… ), izdelavi transparentov, performansov, prirejanju okroglih miz in strokovnih razprav, delu z mediji, protiobveščevalni dejavnosti in varovanju. Uzi doseže svoj vrh v letu 2001.«(ibid. 2004: 211) V tem letu, 21. februarja, so organizirali manifestacijo (imenovala se je Proti diktaturi kranjske klobase!) za podporo prebežnikom in proti nestrpnosti, ki se je v slovenski družbi goreče razmahnila. Slovenija je bila v tistem času (in je še) tranzitna država za mnoge ilegalne migrante, kar je sprožilo represivne ukrepe v najhujših oblikah; ustrelitev ujetega Iranca, lovljenje prebežnikov in neznosne razmere za živeče v azilnih domovih ter kriminalizacija in kršenje pravic zaprtih oseb. K temu sta pripomogla tudi medijska gonja ter »glas ljudstva«, ki je v prebežnikih videl novo nevarnost za obstoj »čiste« slovenske družbe. Rasistično opisovanje prebežnikov kot »golazen«, »epidemija«, »sanitarna nevarnost« s strani medijev ter na Slovenskem že »tradicionalna« sumničavost do tujcev in »tujcev« (torej tistih, ki že po videzu ne morejo biti »pravi Slovenci«, že zato, če so drugačne polti, čisti rasizem torej) lahko vidimo tudi kot višek »orientalizma« 20 . Če povzamem Zadnikarjevo razmišljanje, manifestacija ter aktivnosti pred njo in po njej niso le spodbudile solidarnosti s prebežniki, ampak so v javni prostor vpeljale tudi diskurz o humanosti in solidarnosti ter sočutje do sočloveka, ki je v slovenski družbi že zamrlo. Lahko bi rekli, da so isti ljudje, ki so v uporu proti komunistični oblasti ob razpadu Jugoslavije ravno s solidarnostjo in posluhom za sočloveka v stiski pripomogli k dvigu »civilne družbe« ob koncu 80ih, zdaj posegli po oblasti ali pa se zaprli v nakupovalne centre. Ravno temu vzdušju so dejavnosti okoli Uzija rekle NE! Manifestacija je pritegnila na tisoče ljudi, ki so v duhu solidarnosti rekli NE nacionalističnemu strašenju in ksenofobiji, sodelovali so tudi tovariši iz tujine (največja skupina so bile italijanske tute biance), ulični gledališčniki, Mirovni inštitut pa je vpeljal akcijo za zbiranje igrač za zaprte otroke. (D.Zadnikar 2004: 212) Kot pravi Zadnikar, so »govori na manifestaciji poleg humanitarne razsežnosti in obsojanja ksenofobije prvič jasno povezali nasilje nad migranti

20 Koncept orientalizma je vpeljal Edward W. Said kot enega od mehanizmov ustvarjanja Drugega.

z neoliberalnim kapitalizmom.« (ibid. :212). Že pred manifestacijo so se aktivisti potrudili pripraviti atmosfero z odpiranjem javnih tribun in »stražami« pred domovi za »odstranjevanje tujcev«. Prav tako so se povezali z osebami iz tistih medijev, ki so nasprotovali ksenofobnemu poročanju. Ker Uzi ni bil ne organizacija ne urad ali ustanova, pač pa široka mreža različnih pobud in glasov, tudi ni imel nekega vodje ali predsednika. Temu se je načrtno ves čas izogibal. »Da bi se izognili izpostavljanju posameznikov in medijski produkciji »vodij«, je Uzi objavljal komunikeje, ki jih je podpisovala namišljena Nada Hass (»nada« = šp. nič, »Hass« = nem. sovraštvo). Nada Hass je imela številne telefonske intervjuje, na televiziji pa ni nastopila. Marsikoga je mešanje igrivosti, ironije in performansa v politično problematiko zelo motilo./…/ Akcije Uzija so imele svoj vzor v situacionizmu in t. i. veseli gverili« (D.Zadnikar 2004: 212). Tako je prišlo tudi do (zabavne) anekdote, ko so organi pregona mrzlično iskali, kje se nahaja sedež Uzija. Niso mogli doumeti, da lahko obstaja skupnost, ki je povezana horizontalno in ki za to ne potrebuje vodilnega organa. Zaradi zabavno zavajajočega imena Uzi pa so seveda iskali sedež urada. Zato so Uzijevci na Trgu zgodovinskega spomina (AKC Metelkova mesto) postavili majhen kamnit »stol« in tako je Uzi dobil »uradni« sedež, ki tam stoji še danes. Ti dogodki so bili višek uspeha Uzija, saj se je v dejavnostih in pobudah zbralo veliko ljudi, ki so prej razpršeno in nepovezano delovali vsak na svojih področjih. Tudi po razpadu Uzija so se nekatere aktivnosti nadaljevale vse do danes; med drugim so se v reševanje migrantske problematike vključili tudi študenti in študentke oddelka za etnologijo. Razpad Uzija po njegovem najmočnejšem trenutku je takole pokomentiral Ivan: »Pol je valda prišlo več te razlike v nekih političnih idejah, pristopih, metodah, pač agende so različne. Eni se grejo vse skupaj preveč radikalno in blablabla, in folk se pač, ki ni navajen v teh krajih kontinuirano imet nekih političnih relacij, so se valda mal skregal, umaknili in pol tist, kar je ostal, je pač ostal precej bolj marginalno, ne. Pač, sicer marsikdo ni poštekal, da je ta Uzi moment že mimo, tko da to se je pol še vleklo skoraj kakšno leto, ne. «

Naslednja manifestacija, imenovana Festival upora, se je zgodila ob srečanju BushPutin 16. junija na Brdu pri Kranju. Povoda za druženje v uporu sta bila prihajajoči referendum o

umetni oploditvi samskih žensk, ki ga je izsilila desnica, in srečanje BushPutin na Brdu. Če povzamem Zadnikarja, so oblasti tokrat tako pretirale z varnostnimi ukrepi (militarizacija mesta Ljubljane, festival naj bi namreč štartal v parku Tivoli, postavljanje blokad, varnostnih ograj, vpoklic policijskih rezervistov, konjenice, nabava vodnih topov in opreme za »robokop« policiste, zaprtje meja, da se festivala ne bi mogli udeležiti ljudje iz sosednjih držav, prisluškovanje telefonom in sledenje elektronski pošti, skratka, uvedba izrednih razmer), da je še notranji minister v naslednjih tednih izredne razmere preimenoval v »varnostno pretiravanje«. »To varnostno pretiravanje pa bržkone ni bilo le lokalni spodrsljaj, temveč skrbno podprta sprememba paradigme boja proti »antiglobalistom«, ki so jo oblikovale koordinacije evropskih in ameriških represivnih aparatov in tajnih služb« (D.Zadnikar 2004: 213). Prav tako je na italijanskoslovenski meji prišlo do nasilja s strani policije, ki je vdrla v avtobus z aktivisti, namenjenimi na Festival upora, in jih pretepla. Že ves čas je bilo tako jasno, da so se oblasti in njihovi organi pregona »solidarno« povezali prek meja za pregon aktivistov, ki so v poseattleski mrzlici veljali za nevarne antiglobaliste. Ta paranoja oblasti se je ponovno pokazala, ko je bil v Petišovcih organiziran Tabor brez meja (Noborder camp). Tržaški desničarski časnik Il Piccolo je poročal, da je v Petišovcih »tabor za urjenje teroristov«, ki bodo sodelovali na protestih ob prihajajočem zasedanju G8 v Genovi. Na taboru pa je nekaj sto mladih iz različnih držav prirejalo žonglerske delavnice, gledališke predstave, se družilo z lokalnim prebivalstvom in širilo ideje o svobodi gibanja ljudi. (D. Zadnikar 2004) Noborder kampi se že od leta 1999 prirejajo po mnogih državah v Evropi, prizorišča kampov pa so ponavadi v bližini državnih meja. Ideje noborder mreže so, da ima vsak človek pravico do gibanja in da torej lahko gre, kamor si izbere, in da zaradi tega ni nadlegovan ali zaprt s strani oblasti. V realnosti »svobodne Evrope« ima dovoljenje za prost prestop meja le Kapital. Mreža Noborder je orodje za vse skupine in grassroot organizacije, ki se ukvarjajo z vprašanji migracij in prosilci za azil ter se skupaj z njimi borijo za pravico svobode gibanja. 21 V tem času je vzniknila pobuda, imenovana Quatarza, ko so v enem dnevu potekale aktivnosti, združene okoli treh tem: mednarodni dan proti fašizmu oziroma proti antisemitizmu, srečanje IMF v Katarju in začetek vojne v Afganistanu.

21 Več informacij o aktivnostih noborder gibanja lahko dobiš na http://noborder.org/about/index.html

Kot vidimo, so v času Uzija delovale mnoge skupine in posamezniki z mnogimi idejami in akcijami, tudi anarhisti. Peter je o Uziju povedal: »Anarhisti smo takrat bili zelo še razpršeni v tistem času, oziroma ta neka skupina, ki je skvotirala, je bila recimo malo bolj homogena kot recimo drugi anarhisti, ki so sodelovali znotraj Uzija. Uzi je bila za mene neka taka dobra iniciativa, ki je pač združevala te različne subjekte ali pa realitete v neko skupno politično telo. Kar je bilo dobr in je pač, načeloma, recimo, tudi take koalicije bi danes podprl ali pa podprli kot anarhisti, ravno zaradi tega, pač…, anarhizem kot metoda, ne. Da bi se vzpostavil prostor, kjer bi politično delovanje širše od nekih manifestnih anarhističnih skupin bilo možno, pa ker je pač povezovanje in solidarnost z drugimi iniciativami zelo pomembna. «

Julija 2001 je v Genovi zasedal vrh G8, kjer naj bi peščica najbogatejših odločala o usodi človeštva. Zasedanje so spremljali množični protesti tistih, ki kričijo NE. V grobem so bile prisotne tri grupacije: pink block, ki so ga sestavljale pacifistične skupine in nevladne organizacije, mreže nepokornih, ki so jih večino sestavljali reorganizirani tute biance, in black block. Oblasti so, podobno kot prej v Ljubljani, uvedle izredne razmere, zaprle meje in militalizirale mesto. Orožniki so brutalno pretepali demonstrante, bilo je stotine aretiranih in ranjenih, »nasilje pa je doseglo vrh v umoru Carla Giulianija, v uničenju centra Indymedia ter z napadom in hudimi poškodbami spečih v šoli Diaz 22 (v center in v šolo so vdrle italijanske paravojaške policijske enote in ubranile Sistem, op.p.)« (D.Zadnikar 2004: 215). Na dogodke iz Genove so se s solidarnostjo odzvali tudi v Ljubljani. V spomin na smrt Carla Giulianija so aktivisti prižgali svečo pred italijansko ambasado. Oblasti so se na to odzvale tako, da so organi notranjega ministrstva lansirali lažno zgodbo o vrženi molotovki pred ambasado in potem »iskali« domnevnega storilca (Darija Zadnikarja) zaradi političnega delovanja Uzija. Uzi je počasi zamrl, nove akcije in reakcije pa so nastopile v času skvotiranja AC Molotov, nekateri njegovi prebivalci so, kot bomo videli, tudi aktivno sodelovali v momentu Uzija. Peter: »Zdej, ne vem, mi anarhisti smo bili vključeni v neke konflikte v času Uzijja, ampak pač podzavestno, oziroma smo bili instrumentalizirani, tako kot black block v Genovi (ha ha ☺). Tko, da ne vem. Pač tista Quatarza je bila tak primer, kjer naj bi anarhisti

22 Preberi tudi pričevanja v News from nowehere . Chapter 5. WE ARE EVERYWHERE!

bojkotiral sklep skupščine Uzija, ampak mi pač za tisti sklep nismo vedeli al pa smo to potlačili v podzavest, ne vem, ne spomnim se točno. Legenda gre nekaj v tem smislu, da smo na nek način bili instrumentalizirani s strani tistih, ki znotraj Uzija niso najdl svoje besede, pa so nekoga zunanjega uporabili za to, da je obračunal z vodilno strujo v Uziju. Ta zgodovinska, mislim, ta pogled nazaj, je zelo radikalizirana interpretacija, se mi zdi. Ampak mogoče je tudi blizu resnice to pol, no. «

Kako je svojo izkušnjo v Uziju reflektiral Ivan: »Mislim, ampak, bil je en tak, ena taka, zame en tko crossroads, mislim ena…en moment pač, k enostavno se je ogromno ljudi dejansko prepoznalo in so hotl neki nardit skupi, čeprav so si šli prej kdaj mogoč na živce, ampak takrat pa je blo, da se pogovarjajo in neki nardijo…, v tistem skromnem času..se je marskej nardil..in poj je šlo, pol se je razletel spet nazaj na prafaktorje, sem glih pršou v tistem momentu, k pač je blo to najbolj živo in valda, me je mal zavedlo. In pač sem takrat po moje zelo hitr ful stvari naučil, no. Mi je blo blazno blizu..Pač, mi je dal precej energije in v bistvu, pač, vso, politično teorijo in karkol, precej več sem se tam v nekaj dneh, nekaj tednih naučil kot pa pač v ne vem kolk letih na faksu, je bil nivo debat kar…Men je blo, tko, zdelo se je, da gre zares, da ljudje pač ne fejkajo, da pač res imajo neki notri, da jih neke žene k temu, da pač delajo te stvari in se res trudjo, in se mi ni zdel, da bi se šli prerivanja za kakršnokoli pozicijo, ampak tko res pozitivno pa tko. Tko da, nikol več se ni ta Uzi moment ponovil. «

V času množičnih protestov, ki so se jih udeleževali ljudje z vsega sveta, so pomembno organizacijsko vlogo imeli tako infoshopi (Centro Sociale) kot skvoti. Tam je bilo poleg širjenja pomembnih informacij moč izdelovati transparente, zbirati in hraniti materiale za akcije, predvsem pa so skvoti nudili prostor za prenočišča. Oblasti so zato močno povečale represijo nad skvoti. To se je zgodilo v Barceloni po srečanju EU, hud udarec so po Genovi čutili skvoti v Italiji (še posebej v Torinu), v Pragi pa so leta 2000 po zasedanju IMF in WB (World bank Svetovna banka) praške mestne oblasti nasilno izselile prebivalce skvota Ladronka in ga porušile. Peter je še povedal: »Zdaj v tem noglobal muvmentu, ne, globalnem, je pa pač prišlo do tega, tud do te zelo radikalne konfrontacije, ki je odprla nešteto vprašanj, ampak v enem smislu spet še bolj potrdila to, kar sem prej rekel, to da zadeve niso dokončne…,in da obstaja neka, nek gnev,

bes, ki vodi pol v željo po spremembah. In iz tega izhaja potem ta pripravljenost na, recimo, tako direktno konfrontacijo z oblastmi al pa z obstoječim sistemom…Jaz mislim, in direktna akcija na teh antiglobalističnih akcijah in samo protestiranje kot tako je pač zelo razrahljalo neko, neke teze vladajoče ideologije. Da živimo v nekem stadiju, najbolj optimalnem za človeštvo, pa da smo prišli do konca…./…Skoz to antiglobalistično gibanje se pa jasno, ravno zaradi te različnosti, različnih taktik boja, odprla različna vprašanja, in tukaj so pa tudi anarhisti bili močno vpleteni. Zdej, prelomnica, Seattle sigurno, Genova je bil že nek konc tega gibanja. Če je Seattle spodbudil željo po globalni konfrontaciji ali pa skupnemu nastopu, je pol recimo Genova, po moje, spodbudila k lokalnemu delovanju. Oziroma, k organiziranju na lokalnem nivoju in šele pol povezovanju na mednarodnem. Vse skupaj je sigurno pripomoglo k temu, da se je anarhizem in anarhistične ideje, da so se bolj razširile, da je gibanje se najbrž okrepilo marsikje. Da so se naredile številne nove iniciative, vzpostavili konc koncev tud najbrž novi taki prostori, kjer se je to razvijal. Ampak najbrž pa nič dramatičnega, no… ./«

»Kapitalizem, ki je »predmet« boja in refleksije in tako tudi smisel obstoja revolucionarne teorije, je premagal vzhodnjaški socialistični model. In tako je tudi prav, saj ta v večini primerov ni prinesel osvobodilnih učinkov. »Zmaga« kapitalizma pa hkrati pomeni njegovo prestrukturiranje v globalni sistem neoliberalizma, kjer dovčerajšnji subjekti, kot so nacionalne države – četudi mogočne imperialistične – izgubljajo na pomenu in se umikajo novi strukturi globalne neoprijemljive dominacije. Kapitalizem ni zginil, ni izboljšal svoje narave – nasprotno, postal je še pohlepnejši in krvoločnejši – le vnovič je spremenil svojo obliko« (D.Zadnikar v Spreminjamo svet brez boja za oblast , 2004: 201202).

5.1.4.3. AC Molotov, antiNATO mobilizacija, Galicija, Punk

Metelkova pravzaprav ni več skvot, ampak je kot center alternativne kulture izredno kompleksna tvorba, kot avtonomni prostor pa v nenehnem soočanju z vprašanjem, kje njegova avtonomija še obstaja in kako jo ubraniti. Leta 1999 je skupina mladih v Ljubljani zaskvotala Cukrarno. Šlo je za spontano zasedbo (Babič 2003), tam so dejansko živeli le trije, zbiralo pa se je od deset do petnajst ljudi.

Prostore Cukrarne so si delili še z brezdomci, ki so tam radi prenočevali, raje kot po zavetiščih. Skvotiranje Cukrarne je bilo kratko; mladi anarhistke in anarhisti iz »nove generacije« so formirali Anarhistični kolektiv Cukrarna. Ta se je ukvarjal predvsem z distribucijo anarhističnih materialov (večinoma fotokopirani izvodi tekstov o anarhizmu, med drugimi tekste Kropotkina in Malateste ) in tako širil anarhistične ideje na papirju. Ta kolektiv je organiziral tudi majhno protestno akcijo ob obisku takratnega ameriškega predsednika Clintona v Ljubljani in se pridružil manifestaciji proti ektremno desničarski politiki J. Heiderja (z Avstrijske Koroške). Na tej manifestaciji so skupino napadli neonaci skinheadi in prišlo je do hudega fizičnega obračuna. V kolektivu Cukrarne je tako delovala tudi militantna frakcija, afinitetna skupina AFF (Anti Fašistična Fronta), ki je reagirala na porast ksenofobije, rasizma in simpatij do neonacizma pri nas. AFF se je ukvarjala predvsem z direktnimi akcijami, kot so napadi na prostore, ki so jih uporabljale razne neonazi skupine, in na same predstavnike neonacističnih organizacij. Zaradi dejavnosti te skupine je prišel skvot Cukrarna pod hud pritisk s strani policije (vdori policistov v stavbo in psihično in fizično nadlegovanje prebivalcev), kar je posredno vplivalo na zapustitev prostorov v Cukrarni in zaprtje skvota. Zaradi takšnih in podobnih dejavnosti AFF, (ki je bila povezana tudi z zagrebško sekcijo), menijo, da so bile ulice Ljubljane veliko bolj mirne in varne pred dejavnostmi neonaci skupin. V času Cukrarne so organizirali tudi Antifafest v Gala hali na Metelkovi. Kot je opisala Babičeva (2003: 4851), so se leta 2000 bolj ali manj isti ljudje vselili v Vilo Mara, kjer so ostali do zasedbe AC Molotov. V Vili Mari je nastalo tudi neformalno društvo R.A.F.A.L., ki se je ukvarjalo s koncertno dejavnostjo in prvič pomagalo tudi pri organizaciji festivala Ortopunk na Metelkovi. V Mari ni bilo dovolj prostora za izvajanje predvsem koncertnih aktivnosti in tudi zato so iskali nov prostor. Našli so ga v stavbi na Kurilniški, ki je bila primerna tudi za koncerte, saj sta bila v njej dva večja prostora, primerna za koncertno dvorano in bar. »Uradna« potrditev zasedbe stavbe na Kurilniški je bila 31.12.2001 s celonočnim novoletnim koncertom. Kmalu po tem so začeli čistiti in urejati prostore, ki so bili primerni tudi za bivanje. Vladimir je še o drugih razlogih za skvotiranje povedal: »Takrat, skvotiranje je blo v modi, to je blo predvsem zaradi te ideje, pač, o privatni lastnini. Smo se prepoznali v tem po moje predvsem zaradi tega, ker nismo imeli privatne lastnine, ampak nekak smo najdli teorijo, da to podkrepi, ne. Kar je kul, pač, jasno! Tud danes verjamem v to .«

»Kolektiv AC Molotov sestavljajo mladi pripadniki pankerske subkulture oziroma anarhopank scene, ki kombinirajo subkultrne elemente punka s političnim prepričanjem, natančneje, z idejo anarhizma.« (Babič 2003: 47)

O svojih začetnih soočenjih z anarhizmom je svoje mnenje povedal tudi Žiga: »Po moje večino anarhistov zdaj, ki smo, smo nekje iz punk scene izviral, a ne. Meni se ne zdi s tem nič narobe. Pač, neka muska je bila to, pač, mi smo poslušal bende..Meni je od slovenske scene recimo Aktivna propaganda mi je že bil en tak bend, ki me je mal navdihnil o razmišlanju o družbenih problemih. Tako, da to mogoče ni čudno, da so anarhisti taki ljudje, ki tako musko poslušajo, ker, če pomisliš, kako bo anarhisti folk, ki posluša musko, ki nič ne govori o družbenih problemih niti o možnih rešitvah, ali pa o svojem mišljenju, o čemerkoli…Ne samo o socialni ureditvi, tudi o, recimo, policiji.. Saj mogoče sem začel bolj s tem, no. Nismo vsi bral takoj Kropotkina, ampak smo pa vsi vedli, da nam gre na kurac avtoriteta, da nam gre na kurac, da nam preprečujejo stvari, k se nam ne zdi, da so napačne… «

PUNK %%%

Punk muzika in punk scena (ali subkultura) se tudi pri nas velikokrat dojemata kot nekakšno gnezdo anarhizmov, iz katerega so izhajala in še vedno izhajajo protikapitalistično usmerjena družbena gibanja. Seveda to vsekakor drži, tako zaradi sporočilnosti punk glasbe kot zaradi živahne in močne DIY produkcije in načinov življenja njihovih protagonistov. Tudi zaradi nasprotovanja nacionalizmom, fašizmom, seksizmu, homofobiji in kapitalističnemu ustroju družbe lahko govorimo o punk etiki. Anarhopunk ima svoje korenine v punk glasbi, a kot specifični glasbeni stil je obstajal le nekaj let od konca 70ih do začetkov 80ih let v Angliji. Pa še tu ni smiselno opredeljevati in žanrsko kategorizirati nečesa kot anarhopunk, prav tako lahko poimenujemo kot anarhopunk skupine le tiste, ki same sebe tako imenujejo. Anarhopunk je glasba, del glasbene scene, subkulture in tudi anarhističnega gibanja. Pri nas lahko omenim dve skupini, Aktivna propaganda in Anarho terror squat (squad?). Rajko Muršič pravi: »Edini širši sklop, kamor je mogoče locirati metaglasbo, je kultura v antropološkem pomenu besede, torej kultura kot način življenja«(1993: 13). Anarhopunk

tako lahko dojemamo kot kulturno prakso, ta pa nastopa tudi v v polju družbenih gibanj, tako lokalnih kot globalnih. Punk pri nas je od svojih začetkov nosil potencial družbenih sprememb, a ga ne gre postavljati na prestol edinega nosilca. Tako je o tem razmišljal Darij Zadnikar: »Pank osemdesetih je bil antirežimski, antikomunističen. V tej točki je bil soroden z angleškim antirežimskim (lumpen)proletarskim pankom, ki je zavračal neokonzervativno državo. Kratek stik je bil na ravni razumevanja tistega obkroženega »A«. Medtem ko sta se v mladinskih subkulturah zahoda razraščali politična teorija in praksa anarhizma in zapolnjevali novolevičarsko ali boljševiško praznino, so naši »pankerji« anarhizem razumeli na ravni malomeščanske semantike: kot kaos. Dead Kennedys se jih niso dotaknili in preostal jim je le eden od postimidžev in litrca cenenega vina. Redki azili hardkora so preživeli in zaživeli šele v postseattlovskem anarhopanku. Kdo od pankerjev osemdesetih je podprl AC Molotov?« (D.Zadnikar 2004: 209). Maja: »Mislim, da ni države poleg Anglije, pa še Anglija, v bistvu, ne vem, če se lahko diči s tem, da je v bistvu punk bil sestavni del nekega prenoviteljskega gibanja, ne, tko kot je bil v Sloveniji, ne. Ker punk je bil tuki institucionaliziran! Pač to ni bila samo ena subkultura, takrat so to vsi poslušal in to je bil pač odgovor na socializem v Sloveniji in v širši Jugoslaviji, ne. Ampak čeprav v Sloveniji je najbolj bil pač na preboju, skupaj z RŠom. «

%%%%%% &&&&&&&&& %%%%%%

Tako kot lahko opazujemo, kako se neki elementi kulture, kamor sodijo tudi dejanja upora in osvobajanja ter ponovnega prisvajanja naših življenj, nekje pojavijo, drugje pa potem odmevajo in se razširjajo, lahko vidimo, kako so prakse in ideje skvoterskega gibanja drugje pomagale oblikovati svoje elemente skvoterjem pri nas. Muršič v svoji monografiji o dogajanju na Tratah za proces prisvajanja kulturnih praks na podlagi njihovega tolmačenja in razumevanja uporabi izraz prizemljitev ali vkopavanje . (Muršič 2000: 311) Tu gre predvsem za vkopavanje glasbenih praks, a lahko isto uporabimo na našem primeru, saj je skvotersko gibanje v tujini tesno povezano tudi (še zdaleč to ni edina komponenta) z glasbeno underground sceno. Tako, ravno v primeru Molotova, pa je tudi pri nas. Skvoterji so tudi pri nas svoj vsakdanji način življenja ustvarjali z glasbo, ki nosi njihova sporočila in ideje. V Molotovu so delovali trije bendi, poleg Aktivne propagande

še Anus in po poskusu evikcije Glave. Tudi Korda ugotavlja, da je kolektiv ACM nastal na osnovi evropske anarhopunk scene. V ožjem smislu pa tudi niso izhajali iz metelkovskega okolja »in načina sožitja, in sodelovanja socialnih, kulturnih, političnih dejavnosti, temveč bolj na osnovi informacij in obiskov skvotov v tujini« (Korda 2008: 43). Poleg koncertne aktivnosti so se v Molotovu odvijale tudi druge dejavnosti: FNB 23 , udeležba na protestih pred češko ambasado v podporo zaprtim tovarišem (aretiranim na demonstracijah proti IMF in WB v Pragi) in protestih pred špansko ambasado, udeležba na manifestacijah UZIja. Na protivojni ulični zabavi Quatarza so prvič sodelovali kot del anarhističnega bloka. Ustanovljena je bila skupina AFA (Antifašistična akcija). Ta se je začela tudi bolj aktivno povezovati s skupinami in posamezniki s področja bivše Jugoslavije, balkanske regije in vzhodne Evrope 24 , glavna naloga AFAe pa je bila predvsem postavitev struktur za anarhistično delovanje in razširjanje gibanja v Ljubljani. Najpomembnejši projekt kolektiva AFA je bila organizacija dogodka »May Days 2002« v Ljubljani. Manifestacija pod geslom »ustvarjanje alternativ globalnemu kapitalizmu« je potekala na Kongresnem trgu, kjer so ljudje iz FNB razdeljevali hrano, sodelujoči so se pogovarjali z radovednimi mimoidočimi, vse pa je budno spremljala tudi v velikem številu prisotna policija (tudi v civilu) 25 . Zadnji dan manifestacije se je zaključil s kolesarsko akcijo »Kritična masa« 26 po ulicah Ljubljane in z nadlegovanjem policije (legitimiranje, posmehovanje, snemanje) nad manifestanti.

Reci NE NATO!

Ob valu protestniških akcij in demontracij po Ljubljani, ki je bil tudi del globalnih gibanj za pravično globalizacijo, so se začeli povečevati tudi obiski policije v AC Molotov. S

23 FNB (Food not bombs – Hrana, ne bombe). Gre za iniciativo razdeljevanja brezplačne veganske hrane na ulici. Več o FNB preberi na: http://www.foodnotbombs.net/story_of_food_not_bombs.html in morda se odločiš organizirati lokalno akcijo! 24 Antifa Wildeast (Poljska), Antifascismo militante (Italija), Antifašistická akce (Češka), Anifašistička akcija Novi Sad, Beogradska antifašistička inicijativa, Uberg nikoli več, Udruga mladih antifašista grada Zagreba 25 Več o manifestaciji poglej v izjavi »May Days iniciative« za javnost na http://www.oocities.org/recinenato/hrananebombe.html 26 »Kritična masa kolesarjev« je veliko internacionalno gibanje, ki mnogokrat samostojno izvaja akcijo kritične mase kolesarjev (in drugih nemotoriziranih prevoznih sredstvih) na cestah mest, tako dosežejo, da se morajo avtomobili umakniti s cest. Pod geslom »Mi ne blokiramo prometa, mi smo promet« tako opozarajajo na ekološke in z urbanizacijo povezane probleme, s katerimi se srečujejo tisti, ki po mestih ne vozijo ali nočejo voziti avtomobila in s takimi akcijami zavzamejo svoj prostor nazaj in vzamejo svoje pravice (npr. neonesnažen zrak). (Klein 2000:230) Mnogokrat js »Kritična masa« tudi del večjih manifestacij in demonstracij alterglobalističnega gibanja. Če te zanima, več o tem poglej na http://criticalmass.info/

treznjenjem učinkov teh gibanj v postgenovski realnosti so se pri nas aktivirale nove energije v boju proti militarizaciji (vstop Slovenije v zvezo NATO) in neoliberalističnim integracijam (pridružitev Slovenije EU). Kot ugotavlja tudi Babičeva (2003), sta se prisotnost in nasilje državnega represivnega večala, ko je AC Molotov postal tudi center za izvajanje protinatovske kampanije. Gibanje pod geslom »Ne NATO, mir nam dajte!« je bilo zelo močno in aktivno v praktičnih, direktnih akcijah. V Molotovu so tako tudi izdelovali transparente, kar 134 so jih v noči med 13. in 14. junijem aktivisti obesili po nadvozih avtocest po vsej Sloveniji. Tudi v univerzitetnem okolju so oblasti s svojimi predstavniki na fakultetah izvajale agresivno propagandno kampanjo za vstop v zvezo NATO. Na FDV so to bili predavatelji Anton Grizold, Anton Bebler in Dimitrij Rupel 27 . Na svojih predavanjih so po pričevanju študentov neposredno nagovarjali študente, predvsem obramboslovce, naj glasujejo za vstop Slovenije v NATO, in jim celo delili propagandne letake. Takim agitacijam oblastniške in militaristične propagande so se študenti odločno upirali z akcijami na fakultetah: z izobešanjem transparentov, s pogovori s študenti na hodnikih fakultet, z deljenjem letakov, z lepljenjem nalepk s protimilitarističnimi in protivojnimi vsebinami ter tudi z glasnim bojkotiranjem nekaterih predavanj. V določenem trenutku so »sumljivim osebam« varnostniki na fakulteti celo poskušali preprečiti vstop v lastno fakulteto! Sledil je glasen upor proti takšnim vdorom vladajočih struktur Države v univerzitetno okolje, njihova dejanja so tudi javno razglašali v javnih občilih in s tem izvajali pritisk na akterje državne propagande. Tako se spominja Ivan: » …recimo na faksu, na FDVju, enostavno!, dežurni NATOvec in militarist Dimitrij Rupel, je enostavno spizdil s faksa, ker se je čutil ogroženga, mislim, tako, se je pač pritoževal, da se čuti ogroženega, ne. Mislim, to je bilo meni, se zdi čist dobra poteza, ne. In tud pač niso potem več FDVja uporabljal za svoje propagandne namene, ne, po pač kakšni od akcij. To se mi zdijo čisto konkretni dosežki, ne… «

Po Sloveniji so pred referendumom o vstopu Slovenije v NATO in EU ves čas potekale mnoge akcije s protivojno in antimilitaristično vsebino. Zgovorni transparenti in nalepke so prebivalce mest in vasi nagovarjali k treznemu premisleku, ali se ljudje res želijo pridružiti vojni mašineriji, ki jo pooseblja tudi zveza NATO, ki je tako ali tako podaljšek in orodje ameriške imperialistične politike in njene vojaške mašinerije, in sodelovati v pobijanju in

27 Tedanja Minister za Obrambo Anton Grizold in Zunanji Minister Dimitrij Rupel

uničevanju, ki ju prinesejo vojne. V Ljubljani je bil vrhunec množičnega protivojnega (oziroma protiNATO gibanja) gibanja v tridnevnih manifestacijah, ki so se udejanjale v spontanih uličnih akcijah (koncert na strehi stavbe nasproti Kardeljeve ploščadi, branje poezije in ulični teatri), končale pa so se z množičnim shodom proti NATO, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi. Prav tako je bil organiziran Pohod za mir kot protest proti ameriški okupaciji Iraka, po ulicah Ljubljane se je sprehodila desettisočglava množica .

Kot je opisala tudi Babičeva v svojem delu o skvotiranju, sta vedno močnejša politična drža in izvajanje aktivnosti skvota Molotov začeli zelo motiti oblasti, čeprav so to ves čas zanikale. Tako so Slovenske železnice, lastnik stavbe na Kurilniški, »nenadoma« ugotovile, (po diktatu slovenske uradne politike, ki se je najbrž prvič v zgodovini tradicionalne delitve na »leve« in »desne« združila v kampanji za vstop Slovenije v NATO), da stavba ni primerna za bivanje in da jo bodo začeli takoj rušiti. Država je poleg policistov nad skvot začela pošiljati še razne inšpektorje, tako je recimo inšpektor po obisku skvota izdal negativno odločbo o higienski primernosti za bivanje v stavbi. Sedmega julija ponoči je policija s psi izvedla nasilno racijo v skvotu. Prebivalcem Molotova je o raciji uspelo obvestiti zunanje podpornike in v kratkem času se je pred Molotovom zbrala množica ljudi in novinarjev. To je pripomoglo k umiku policije, a je že naslednjo noč vdrla v skvot v času koncerta. Nasilje represivnih aparatov države se je večalo, nadlegovanju pa je pridružila še privatna varnostna firma G7. To je najel lastnik SŽ pod pretvezo, da naj bi varnostniki varovali območje delovišča, saj naj bi začeli rušiti stavbo. Tako 11. julija v zgodnjih jutranjih urah v stavbo vstopijo varnostniki G7 in začne se enotedenski poskus evikcije skvota. Ves čas se okoli Molotova zbirajo številni podporniki skvoterjev. Ko so mestne oblasti naročile rušenje stvabe, je skupina podpornikov in podpornic s svojimi telesi zaustavila bager. Prav tako je gibanje Dost je! organiziralo manifestacijo v podporo Molotovu na železniški postaji v Ljubljani. Poskus evikcije ni uspel, ampak mu je sledil Festival upora v znamenje podpore in solidarnosti z ACM, ki so ga v skvotu organizirali, kot so povedali, tudi zato, da bi sprostili napetost v medsebojnih odnosih in v odnosih z varnostniki službe G7. (Babič 2003: 5862) Koncerti, delavnice, teater in rajanje so se odvijali dva tedna. Molotovci pa so po izravnavi tožb na sodiščih s strani lastnika dobili dovoljenje, da lahko v stavbi ostanejo do 11. julija 2003, ko je bilo načrtovano rušenje.

Kot pravi Jasna Babič, »skvotiranje ni samo svojevrsten način (kontra)političnega delovanja, temveč je način življenja« (Babič 2003: 72). Molotov je, tudi zaradi velike odmevnosti dogodkov ob poskusu evikcije v javnosti in medijih, v javni prostor poslal sporočilo, da obstajajo tudi druge realnosti razen tistih, ki so jih slikale oblastniške in kapitalistične strukture moči. Nimajo vsi ljudje strehe nad glavo, nimajo vsi zagotovljenih služb in ne strinjajo se vsi z militarizacijo in kapitalističnim poneumljanjem družbe. »Vsi drugi našteti (skvoti, op.p.) so imeli in imajo politično noto vgrajeno v svojo dejavnost na način, ki vsakdanjemu strankarskemu dojemanju političnega udejstvovanja ni prav lahko prepoznaven, v ACM pa je političnost »profesionalizirana« do stopnje, na kateri je jasno in glasno rečeno: »Smrt kapitalizmu!« in »NATO mora izginiti s tega sveta!«(M.Zadnikar 2002: 59). Zgodba ACM je prvi primer pri nas, ko je prišlo do poskusa evikcije skvota ne le zaradi »običajne« moteče pristnosti skvoterjev v okolici, ampak predvsem zaradi njihovega političnega udejstvovanja in aktivacije politike »od spodaj«. Kot tak je najvidnejši primer političnega in manifestno anarhističnega skvota.

GALICIJA

Izselitvi iz AC Molotov, stavbo je lastnik SŽ začel rušiti točno na napovedan dan, je sledilo skvotiranje Galicije. Skvotu so uporabniki dali ime po tem, ko so v soseski opazili kamnito ploščo z obeležbo, da je tam v času NOB in okupacije Ljubljane delovala ilegalna tiskarna Galicija. Skvot, ki je predstavljal tako rešitev stanovanjske stiske nekaterih kot tudi prostor političnega in kulturnega udejstvovanja, je žal obstal le nekaj mesecev. V tem času je skvoterje soseska sprejela tako s pozitivnimi kot z negativnimi odzivi. Nekateri so bili zadovoljni, da je že desetletje zapuščena hiša znova zaživela, njena okolica (vrt in opuščena delavnica stolov) pa je bila očiščena in urejena. Do odprtega konflikta je sicer prišlo z lokalno skupino mladih, ki so zasedbo hiše dojemali kot vdor na njihov teritorij, a se je tudi ta kmalu umiril. Ni pa prišlo do sporazumne rešitve z nekaterimi lastniki hiše, kljub temu da je s strani skvoterjev ves čas obstajala pozitivna drža. Zasedbo hiše so predstavljali kot pozitivno stvar, tako v smislu fizičnega izgleda in stanja hiše in vrta z delavnico (znano je, da objekti, v katerih nihče ne živi, propadajo hitreje), kot v ideji pravice za streho nad glavo nasproti privatni lastnini.

Lastniki, ki so hišo prepustili propadanju, tudi zaradi medosebnega in dolgoletnega sodnega spora, komu v družini pripada kak kos hiše, niso imeli posluha za prizadevanja skvoterjev. Ne le da so sebično vztrajali pri svetosti pravice privatne lastnine, pa četudi ta fizično propade in izgubi svojo vrednost, skvoterjem so zagrozili s civilno tožbo, v kolikor se ne izselijo do konca septembra 2003. V predlogu tožbe so skvoterje poleg kraje in vandalizma obtoževali še posesti orožja, ki naj bi se ohranilo v kletnih prostorih hiše še iz časov druge vojne. Ko je nekega dne hišo obiskala policija in legitimirala osem oseb, ki so bile v tistem trenutku tam, ter o zasedbi obvestila lastnike, so ti pridobili imena in priimke ljudi, proti katerim so nato vložili tožbo. Proti osmerici je bila seveda vložena tudi obtožnica s strani Države za vlom in nezakonito posest. V tem primeru so obtoženi imeli možnost zmage na sodišču in oprostitve obtožb (ki so jo po dvoletnih postopkih in obravnavah tudi dosegli), v primeru zasebne tožbe bogatih lastnikov pa so menili, da, tudi zaradi ogromnih finančnih stroškov, ki bi jih prinesla morebitna obsodba, ni smiselno vztrajati v hiši in so jo še pred izvedbo deložacije sami zapustili. Kljub temu da je evikcija pomenila v fizičnem smislu neuspeh za skvoterje (a po drugi strani je vsako skvotiranje začasno!), pa je v simbolnem pomenu prav ta zopet pokazal na krivično, to je edino naravo Države, in na nesmiselnost njenega obstoja ter požrešnost Kapitala in njegovih nosilcev. Tako lahko vidimo Galicijo kot zadnji moment političnega skvota pri nas. Svojo politično držo so skvoterji in tudi uporabniki Galicije izražali tudi skozi svoje dejavnosti. V Galiciji so potekale delavnice, ki so se jih udeleževali tudi otroci iz soseske. Lahko so se učili žonglirati ali pa so prišli gledat risanke, ki so jih predvajali v ponovno urejeni delavnici. Tam so gostje rokodelci iz tujine pomagali pri gradnji točilnega pulta in urejanju prostora. Ta bi bil v fizičnem smislu primeren tudi za koncertne dejavnosti, a teh zaradi narave soseske (neposredna bližina stanovanjskih hiš, katerih stanovalce bi hrup gotovo motil) niso izvajali. Sta pa Galicijo obiskala tudi Tomo Križnar, ki je govoril o genocidu nad sudanskimi Nubami, in Dragan Živadinov s svojo predstavitvijo »kozmičnega anarhizma«. V Galiciji so tudi začeli urejati infoshop, ki pa je končno zaživel na Metelkovi. Takratni konec skvotiranja je komentiral Vladimir: »Skvotiranje je bila pač ena fenomenalna stvar, ki se je do konca, za moje pojme, skristalizirala z Galicijo. Ki je bila tudi ful usmerjena k okolici, k temu pač, da se proba povedat, sporočit, prenest idejo samega skvotiranja, ki je pač kritika privatne lastnine. To je bilo kul, pač, ampak, kako se je na koncu razvilo.., normalno, pač! Pravosodni sistem je pač, ne pravosodni, ampak ta izvršilni del oblasti se itak pač usmeru, mal je pač razisku za

kaj gre, postavu take in take blokade…do obtožb za kazniva dejanja. Čist tormalno so to zadevo umirili, ne… «

Država in lastniki so preprečili obstoj Galicije, a boj za prostor in življenje se nadaljuje.

Skvoterji so se odselili, nekateri pa so svoje dejavnosti nadaljevali na Metelkovi. Kljub temu da je šlo pri skvotiranju v času po Seattlu predvsem za manjše kolektive (ki so skvotirali), pa so bili ti ves čas tudi del širšega družbenega gibanja in gibanje del njih. Tukaj ne smemo pozabiti omeniti tudi nekaterih ostalih skvotov in prostorov ustvarjanja svobodoljubnih praks, kot so na primer Pekarna v Mariboru, MKC Koper, goriška Mostovna in zaskvotan bazen v Kranju, kjer je deloval kolektiv AKD Izbruh. Prav tako so bili v mnoge omenjene zgodbe vpleteni ljudje in prostori, (tudi mnogi mladinski klubi po Sloveniji), ki jih zaradi obsega naloge nisem mogla podrobneje obravnavati.

5.1.4.4. Tovarna ROG in pomen začasne avtonomne cone

Koncept začasne avtonomne cone oziroma začasno osvobojene cone je primeren za opis momenta, ki je vodil v zasedbo tovarne ROG. Kot začasno osvobojeno cono (Temporary Autonomous Zone – TAZ) definira Hakim Bey, gre za »piratsko utopijo«, ki lahko obstaja v geografskem, socialnem, kulturnem ali imaginarnem prostoru. Je »svobodna oaza«, »oblak«, ki se razblini, ko po njem poskuša poseči Država. Ker TAZova moč leži v njegovi nevidnosti, ga država ne more prepoznati, ker za TAZ zgodovina nima definicije. V tistem trenutku, ko je TAZ prepoznan, mora izginiti. Znova se bo pojavil nekje drugje, »spet nevidno, ker ga je nemogoče definirati s pojmi Spektakla« (Bey 2003: 7). TAZ je gverilska operacija, s katero se ilegalno okupira neko področje (prostora, časa ali domišljije), zaradi tega vedno uide uničevanju Države in »je neviden za agente Simulacije«(ibid.:13). Takšni TAZi so, recimo, plemenska zbiranja v stilu 60ih, skrivna zbirališča ekosaboterjev, neopoganski obredi, anarhistične konference, ilegalne poulične zabave (na primer Reclaim the streets), skvotanje, demonstracije,… Kot TAZ lahko vidimo tudi akcije skupine TEMP. TEMP je bila neformalna skupina študentov in študentk arhitekture in etnologije, ki so v letu dni večkrat posegali v urbano

realnost mesta. Mobilno leseno hišico, v kateri so imeli razstave in predavanja, so selili po ljubljanskih parkih. Analizirali so življenje v starem mestnem jedru in z organizacijami okroglih miz in koncertov preverjali učinek potrošništva na kakovost življenja v mestnih središčih.(Siniša Gačič 2006) TEMPovci so se s svojimi akcijami tudi igrali. Hoteli so preveriti, kako stojijo stvari v mestu, fizično so plasirali koncept začasne rabe in sproti testirali reakcije okolice. Kako se intervencije TEMPa v pojmovanje urbanega spominja Ivan: »…s tem, ko so tudi praktično pokazal, kako to funkcionira, in tudi ko so odprli konflikte, ali s fakulteto ali kje drugje v mestu, in ko so imel še mal te strokovne ali pa teoretske podlage in ker so pač imel to zdravo aroganco in predrznost, ki ti jo pač da kakšna radikalna teorija. Recimo, iz tega anarhističnega pola, je bila tud zelo močna situacioonistična komponenta in ta predrznost, ampak taka upravičena, teoretska predrznost! In, da si upaš to preverit v praksi! Zame je bil ključen moment TEMPa, ko so, po tem, ko so že naredili stvari javno in dvignili debato, so jim ponudil iz ŠKUCa, da bi naredili tam razstavo o tem. In s tem bi jih pač kanonizirail, ustoličili za umetnike. In ŠKUC bi bil vesel, ker bi bil pionir na področju neke umetnosti, novega toka sodobne umetnosti, tej tempovci pa naj bi bili veseli, ker naj bi jih nekdo pač priznal za umetnike in so pač si zaslužili to mesto v tem pantu. No, in kaj je TEMP naredu? In to se mi zdi pač zelo pomembno, brigalo jih je !«

Razstavo so sicer postavili, nanjo pa povabili vse ljudi z ulice. Niso se pustili ujeti Državi in Spektaklu, temveč so že preverjali in se razgledovali po praznih prostorih v mestu, kjer bi ponovno udejanili akt začasne rabe. V smislu uporabe fizičnega prostora za svoje ideje so dvignili stave in tako je prišlo tudi do zasedbe tovarne ROG. To so odprli tudi v sodelovanju z drugimi skupinami in posamezniki, ki pa so bili že seznanjeni tudi s konceptom začasne uporabe. TEMPovci niso sprejeli titule iz sveta umetnosti in njihov eksperiment se je končal kmalu po odprtju ROGa, ko s prihodom novih ljudi nastane nova situacija. Ivan je razložil: »Tempovci so to dost hitro razumeli in so se umaknili, oziroma so pač ostali tako kot so. Tisto, kar je meni pri Rogu zanimivo je, ko so pač vsi mislili, da se ne da nič neredit, so res pokazali, kakšno moč ima lahko teorija! Mislim, njihova moč, glavna, je bila teoretska, in to, da so jo znali zvezati z zelo konkretnim attitudom, ki je imel polno humorja, polno neke

energije. So pač znali manevrirat med strukturami, in jih nekak prepričat, da se jim ne bo splačal kontrirat, a veš .«

Tako je TEMP s svojim konceptom začasnosti in tudi v umetniški prekanjenosti v stikih z mestnimi oblastmi dosegel, da se ga Država ni dotaknila. V ROGu sicer še vedno velja, da gre za začasno uporabo prostora, a je ta koncept izgubil svoj naboj in pomen. ROG je danes precej manj živahen, kot bi lahko bil, saj ni izkoristil začetnega potenciala. Kot je še povedal Ivan, je zanj pomembna ta njihova izkušnja: »ko je potrebno imeti precej razčiščene pojme, da ti uspeš prepoznat križišča, ne, mimo katerih greš. Lahko bi se vsa zadeva končala na parkirišču pred fakulteto za arhitekturo, kjer so pač dosegli neko svojo zmago in so pač postavili paviljon, ne. Pa se ni. Lahko bi se končala zadeva, ko so v parku za filofaksom pač neki delal. Pa se ni. Lahko bi ful se sončili v tem, v slavi, ko so dobili nagrado, pa pohvale kakšnih kustosov, pa v ŠKUCu, ne. Njih to ni zanimalo…Vsako tako situacijo so pač uporabili za to, da so peljali zadevo dalje, in to, da je na koncu zadeva pripeljala do zasedbe Roga .«

Kot je razvidno že iz nekaterih drugih tu popisanih primerov, so anarhistične prakse precej širše od onih, ki se eksplicitno deklarirajo za take. Anarhizem ima nujno neko politično širino. Z družbenopolitično analizo, ki so jo speljali TEMP in z njo dosegli konkretne, fizične učinke (pridobitev prostora), se je pokazalo, kako se praksa napaja v teoriji in obratno. Praksa teh umetniških intervencij v stilu direktne akcije je potrdila teorijo anarhističnih idej o samodeterminaciji in samorealizaciji. Pokazalo se je, da je mogoče tudi brez neke institucionalne umestitve doseči konkretne učinke političnih idej. In ne le to, ravno neke institucije je možno tako prisiliti, da v končni fazi podprejo določen projekt (pridobitev prostora tovarne ROG), ker enostavno nimajo druge izbire. Ivan: »Čeprav, zdaj smo spet v taki situaciji, ko polno ljudi misli, sej veš, ta apatija, pa nič se ne da naredit, pa to. Se mi zdi, da, trenutno tudi v časih ko, kot pravi Brecelj, v časih, ko je revolucija daleč, še daleč, anarhizem lahko nudi neko oporo. Če ne drugega, vsaj s temi sanjami, ali pa s temi željami, ki skoz so .« »To, pa neko zdravo veselje, pripravljenost za to, da se pač nekaj preverja, da se malo igra v mestu, in se spravi to v prakso. In vse to združeno v nekaj ljudeh, pa ne rabi biti teh ljudi dosti, ne. Tu je zelo močna ta anarhistična komponenta, tej horizonti. In mi je zanimivo

opaziti, da tam pa, kjer tega ni, ne, pa projekti zelo redko pridejo do kakšne faze realizacije. «

6. Nazaj v (A)Infoshop

Prostor so infošopovci začeli urejati na Metelkovi leta 2003, po evikciji skvota Galicija. Želja po takšnem prostoru, tudi po nekem stalnem prostoru, je obstajala že leta prej, vendar ni bilo materialnih pogojev za to. Ideja za tak prostor je obstajala že v Molotovu. Tam se je že začelo zbirati določeno gradivo, predvsem pisne publikacije, fanzine in material, povezan z aktivnostmi, ki so potekale v tistem času pri nas (antiNATO, No border camp..), tudi zato, ker se je v Molotovu že kristaliziralo neko manifestno anarhistično delovanje. Končno so našli prostor na Metelkovi, ki je sicer raznolika in kompleksna tudi v ideološko političnem smislu. Kako se torej Infoshop umešča v to avtonomno tvorbo? Peter se takole spominja: » Zelo pomembna je ta umeščenost v Metelkovo. Prvo je, da smo mi do tega prostora prišli brez razpisov, kar je praksa na Metelkovi danes. Mi smo ta prostor dobil zaradi referenc, ki smo jih imeli iz našega delovanja od prej, in zato, ker so močno lobirali tukaj na Metelkovi naši zavezniki, ki so imel močen glas na Metelkovi, to sta bila Miha Zadnikar pa Borut Brumen, ne .«

Jaz: » Je bila Metelkova neko pribežališče, še posebej zaradi evikcije Galicije? « Peter: »Metelkova je bila že skoz, že v času Cukrarne smo mi, recimo, veliko v Škratovo čitalnico hodili, pa se sicer na Metelkovi družili. In vem, da ko smo iz Cukrarne šli ven, smo spet pristal na Metelkovi, sicer brez prostora, ampak smo tukaj bili, kolikor se je le dalo…/…Mi smo dobili ta prostor tudi zato, ker so nekateri akterji z Metelkove menili, da postaja Metelkova vedno bolj depolitizirana, da nima jasne te politične perspektive, in da mi, ki smo se pač ukvarjali na ta način s politiko, bi lahko pozitivno prispevali k Metelkovi, da bi pač lahko artikulirala svoj projekt politično… «

Tudi to bi danes lahko bila neka politična naloga Infoshopa na Metelkovi, ker mnogi menijo, da se ideja o avtonomiji (komercializacija Metelkove) ne izvaja v tolikšni meri, kot bi se lahko, predvsem v smislu dolgoročnosti projekta Metelkova. Lahko pa trdimo, da je z (A)Infoshopom spet prišla na Metelkovo neka eksplicitna avtonomistična politika. Drug sogovornik »vrnitev« Infoshopa kot eksplicitno anarhističnega prostora na Metelkovo vidi na dva načina. Ivan: »Tko hecno je, na eni strani je pač izšel iz nekega poraza anarhističnega muvmenta tu, po drugi strani pa je zelo, zelo močna točka, ne. Pač infrastruktura, pač prostor je ful v idealni poziciji. «

Težko bi se strinjala, da je anarhistično gibanje pri nas poraženo. Morda gre le za občutek, da je malce upadla energija, ki je bila v času skvotiranja, v antiNATO akcijah in protivojnih demonstracijah ter ostalih aktivnostih in pobudah na vrhuncu. V nekem trenutku se je na istih linijah zbralo mnogo ljudi, nekateri od njih so vztrajali in vzpostavili Infoshop, nekateri so se pač razpršili na druga področja udejstvovanja in ustvarjanja, še vedno pa je (A)Infoshop stična točka za mnoge akcije. O idealni lokaciji pa se radi pošalimo, da Infoshop s svoje terase, od koder je odličen razgled na Metelkovo, z visoke pozicije budno ždi nad malim mestecem. Anarhisti so še vedno ta glavni, rad pripomni tovariš Radovan. Obstoj Infoshopa znotraj metaprostora Metelkove ima po mnenju sogovornikov pozitivno vlogo. Tako Ivan: »…Po drugi strani pa je mogoče edini prostor na Metelkovi, ki ima politično dimenzijo. Ko razmišlja o teh, day to day stvareh, ki se dogajajo, in tudi o procesu legalizacije. In to se mi zdi, da je, v bistvu ta prispevek Infoshopa Metelkovi, ki se je dostikrat pač pokazal v zadnjih letih, da je pač sposoben, enostavno zartikulirat to politično raven, ki dostkrat ostalim zmanjka. «

In kako Peter nazadnje vidi vpetost v prostor Metelkove in kako soustvarja njen pomen in princip avtonomije?: »Je pa jasno, da mi tudi na Metelkovi zelo resno razumemo te principe delovanja, ki naj se jih upošteva, ki so stvar dogovora, ta direktna demokracija, mandat foruma, ne. Recimo,

zelo se nam zdi pomembno, da se je forum ne vem po koliko letih spet vzpostavil, in da danes dejansko je forum edini, in ga tudi vsi tako razumejo, je edini prostor odločanja znotraj širše Metelkove .«

Metelkovski forum namreč po ponovni vzpostavitvi poteka ravno v (A)Infoshopu. Peter: »Nam je v končni fazi celo mogoče pomembneje, da se pač po anarhističnih principih deluje, ni pa nujno, da bo rezultat projektov anarhizem. Spet, anarhizem kot metoda je za mene recimo tukaj pomembno, ker mislim, da nismo mi kot anarhisti tisti, ki bomo govorili, kakšna naj bo družba, ampak lahko samo predlagamo, jasno. To, kar govorimo, so zgolj predlogi, hkrati pa v bistvu, da se omogoči ta aparat, in to je ta anarhizem kot metoda,…aparat samoorganizacije, avtonomije, odločanja od spodaj, popolne enakopravnosti, vključenost vsakega posameznika in moč vsakega. Da se naredi mehanizme, kjer se prepreči zlorabo moči. «

Na teh principih funkcionira tudi kolektiv (A)Infoshopa, prav tako pa Lokalna skupina FAO (Federacija za anarhistično organiziranje), naslednica SAFa, ki ta prostor uporablja za svoje aktivnosti. Nekateri, ki so sodelovali pri vzpostavitvi prostora, se kasneje zaradi različnih razlogov niso pridružili kolektivu, a se še vedno vračajo tja. (A)Infoshop je tako tudi prostor, ki omogoča izvajanje aktivnosti, priprave na akcije, ki potekajo ali bodo potekale nekje drugje, hkrati pa je zgrajen tudi iz (tudi materialnega) spomina na pretekle prostore in momente. Lahko ga vidimo kot točko rekonstitucije nekega malega anarhističnega jedra, ki se je širilo. Kot bomo videli v nadaljevanju, pa je tudi stičišče, kjer se prepletajo stare in nove zgodbe.

čitalnica in videoaktivizem

Zgodbe se poleg ustnega izročila ohranjajo tudi v materialni obliki in njihovo arhiviranje ter omogočanje dostopa do knjižnega in videomateriala ter njegove produkcije in reprodukcije so tudi ena od pomembnih komponent delovanja infoshopa kot prostora. Pred nastankom (A)Infoshopa je na Metelkovi že kmalu po zasedbi začela delovati Škratova čitalnica, kjer so svoj prostor našle publikacije s področja anarhizma, feminizma, ekologije in drugih radikalnih tematik. Maja nam je povedala več o tem:

»…. nekje v času Metelkove je to pobudo (anarhistično, op.p.) probal nekako Tomaž Trplan vzpostavit z KUD Anarhivom oziroma Škratovo čitalnico. Čeprav njegova primarna dejavnost je bila ravno to, da bi naredil čitalnico, kjer bi se zbirale knjige z anarhističnim gradivom, ampak tudi sociološke teoretske knjige, v bistvu vse nekako na to temo od anarhizma, ekologije, feminizma in podobno, predvsem bazirana na literaturi, katera ni dostopna v splošnih knjižnicah. Tako, da on je v bistvu nekako sprožil to prvo bazo literature, da jo sploh imamo tukaj, ne. Bazira na angleških edicijah, pa zbiral je blazno te fanzine, ki so bili še v devetdesetih dost popularni, pred, pred tem navalom Interneta .«

Pri nas so splošne knjižnice in tudi tiste po fakultetah po mojem premalo založene z literaturo s področja sociologije, antropologije, feminizma in ostalih pisanj radikalnih gibanj in idej. Tudi zato je knjižnica Škratova čitalnica, ki se trenutno nahaja v majhnem avtobusu na Metelkovi, dobrodošla. Material izposojajo zastonj, prav tako pa je mogoča izposoja tudi v knjižnici Mirovnega Inštituta. Pod okriljem Škratove čitalnice se je poleg papirnatih publikacij hranil tudi video material, povezan z anarhistično in aktivistično sceno, ki so ga v predvajali v okviru skupine VHS Gverila in Kamera Revolta. O tem je Maja še povedala: »…prve projekcije, ki so bile, jih je delal Tomaž Trplan, ker v bistvu v sklopu te čitalnice se je zbiralo tudi video gradivo. On je prav naročal te videokasete še takrat, pa vse. Pol, kadar je bil kakšen tak fajn film, ga je vrtel, ne. Predvsem v YHDju takrat./….takrat, ko je bilo uno poletje, ko je bla vsa ta panika glede Molotova, plus še ta Noborder camp prej, ko so se vseeno malo bolj sistematsko vrtele te projekcije, bolj tko je blo, bolj zbrano gradivo, bolj se je to sistematično delalo. Je nakako takrat še Mojca Rugljeva imela ta koncept VHS GVERILO, dala je ime VHS GVERILA , pol smo skupaj delale neki časa .«

Kasneje je VHS GVERILA postal bolj reden projekt, filmi so se redno vrteli v Menzi pri koritu pod imenom KAMERA REVOLTA, a je leta 2005 počasi zamrl. Program je bil široko odprt in je predstavljal kombinacijo dokumentarnih in igranih filmov, ki so pokrivali teme od splošnega aktivističnega gibanja, feminizma, ekologije, istospolnih študij do področja revščine in skvotiranja. V tistem času je pri nas tudi spet zaživel videoaktivizem, tudi zato, ker so neke večje zgodbe o skvotiranju pri nas in o bolj množičnem gibanju za pravičnejšo globalizacijo nastopile šele v letih po »bitki za Seattle« leta 1999. Po tem so množični protesti začeli spremljati vsa zasedanja Mednarodnega

denarnega sklada(IMF), Svetovne banke, srečanja članic EU in G8, odvijali so se množični protesti proti vojnam v Afganistanu in Iraku. Vsi ti dogodki so odmevali in se dogajali tudi pri nas. Jasna Babič v svojem članku pravi, da so »hkrati ti dogodki pomenili ponovni preboj videoaktivizma, ki je naredil korak naprej od pokrivanja lokalnih direktnih akcij ter postal del množičnega gibanja za globalno pravičnost« (Babič 2006: 152). Ne le da so globalna gibanja vplivala na preporod naših in nastanek novih gibanj, pobud in akcij, zadeve so se »premaknile« tudi na področju medijskega delovanja. Ustanovitev Mednarodnega medijskega centra – Indymedia (IMC) 28 je pripomogla k vzpodbujanju aktivnega in aktivističnega medijskega delovanja povsod, saj lahko vsak posameznik tudi brez novinarske izobrazbe prispeva (s fotografijami, članki, poročili, avdio in video posnetki) k medijskemu poročanju in ustvarjanju alternativnih medijskih polj in h globalni mreži aktivističnih spletnih strani, s pristopom DIY (do it yourself – naredi sam). Načelo DIY ( tukaj seveda ni mišljen pristop naredi sam k sestavljanju pohištva trgovinske verige Ikea ) izhaja iz tradicije punk subkulture in pomeni zanikanje kapitalističnega načina produkcije in procesa ustvarjanja industrijske množične kulture. Predpostavlja samoiniciativo posameznikov ali skupin za ustvarjanje tekstilnih, glasbenih, založniških in vseh drugih produktov ter tudi njihovo prosto širjenje in blagovno ali poljubno menjavo in reprodukcijo. Kutura DIY obsega tudi ustvarjanje situacij in dogodkov za ponovno prisvojitev naših življenj. »Alternativni mediji kot del DIY kulture ravno skozi uporabo karnevala razširjajo njene ideje, pri tem pa izzivajo družbo spektakla« (Babič 2006: 156). Videoaktivist ne le snema dogajanja na akcijah, protestih, zasedbah, ampak je s svojo kamero del njih in jih tudi ustvarja. Tako oddaljeno oko in uho kamere, ki le spremlja dogajanje, postane dodatno oko in uho v množici vseh, ki dogodek ustvarjajo in živijo , so še en srčni utrip v množici drugih. »Videoaktivizem kot kulturna forma poskuša odpraviti praznino med predvajanim dogodkom in vsakdanjim življenjem. Aktivistični video s svojo neposrednostjo poskuša intervenirati v družbene in politične prostore. Ko so aktivisti video prenesli na ulice, so ga uporabili kot del tranformativnih praks, ki ne predstavlja samo dogodkov, ki se odvijajo na ulicah, temveč je postal tudi sam del ulice kot kreacije alternativnega javnega prostora« ( Babič, 2006:156).

Pri nas so se oblikovali trije video kolektivi, kot se spominja Maja:

28 Indymedia, centralna spletna stran, iz katere vodijo povezave na vse lokalne: http://www.indymedia.org/en/index.shtml

»Šele, ko se je začelo to aktivistično gibanje pri nas, si imel tudi material za posnet, ne. Tako, da pol so bile pa tri ekipce nekak glavne, ki so snemale. Ena je bila ta Frontline, to smo bili jaz, Boštjan, pa pol Dunja. Potem druga je bila, drugo linijo sta delala Andrej Pavlišič pa Nik Jeffs, onadva sta imela bolj nekak kot umetniški projekt. Potem tretja linija je bila Kiberpipa, oni so v bistvu samo dokumentiral, niso potem montiral, ampak so to v bistvu nekak te rawfootage predvajal. No, četrta je bla pa potem ta Gmajna produkcija, ta je bla tud dost močna, to pa v okviru te skupine Dost je! «

Frontline se je pridružil projektu prej omenjene KAMERE REVOLTE, v začetku svojega delovanja je posnel glasbeni videozin Non Plus Ultra, po pridružitvi projektu KR pa se je usmeril na ustvarjanje kratkih dokumentarnih prispevkov s številnih akcij in protestov v Ljubljani. Gmajna produkcija je v letih 20012004 izdala 14 kratkih videodokumentarcev, ki prikazujejo delovanje gibanja Dost je! (Ya basta¡). (Babič 2006) Omeniti je potrebno še medijsko skupino iz Kiberpipe, in sicer skupino računalničarjev s prostorom na Kersnikovi ulici v Ljubljani, ki je bila ob svojih začetkih v nekih principih anarhistična, tudi zaradi uvajanja softwear sistema Linux in ob brezplačni uporabi računalnikov in računalniških nasvetov v svojem prostoru. Maja je o Kiberpipi povedala: »Ja, bazirana je bila (anarhistično, op.p.), ne. Mislim, to je bila skupina, to je bila ekipa računalničarjev, ki so najprej v bistvu se pridružili tem aktivistom, pol so pa nekak v bistvu razvil ta koncept, ja, da bi šli tud korak naprej. Takrat je bla ideja imet zastonj cyber caffe, ker ga pač tukaj ni bilo, pa v bistvu delat na open sourcih, ne, zato so blazno propagiral Linux, pa Creative Commons, ne. Tko, da na začetku je bilo tko baziran, ne, blazno so recikliral stare kompjuterje in tko. So imel tud projekcije pri seb in tko naprej. Tud so celo želel, takrat je bla ideja, k se je ustanavljal na splošno ta… Zdej se ne bom spomnla imena. Ampak takrat v tem času se je ustanavljal ta Indymedia. Indymedia se je takrat oblikovala in v bistvu vsaka država naj bi v bistvu imela svojo skupino teh novinarjev, videoaktivistov, piscev, ki naj bi v bistvu na to globalno bazo internetno Indymedie poročali, kaj se dogaja. In Kiberpipa je imela to idejo, da bi pač se ustanovil ta slovenski odsek Indymedie .«

Jaz: » Ampak te ni bilo potem, kakor se spomnim ?« Maja: » Ne, en sestanek je bil, pa se je ugotovilo, da dejansko, mislim, no, sej materiala bi bilo, ne, ampak na vsake toliko časa. Takrat v tistem trenutku se zdi, da so bili vsi tolk preobremenjeni, da večino zelo velik enih in istih ljudi je delal milijon enih stvari. Tko da

enostavno ni bilo neke energije več, no. Takrat je pol, sej pravim, takrat je pol tud padu Molotov, pol se je vse razpršil, pol so se pa stvari nekak zabrisale, nekak so se razredčile. Pol, po prihodu na Metelkovo, ne. Tko, da zdaj Kiberpipa pač deluje, ampak že skor čist po drugih principih .« 7. TOPLESS FEDERATION

Teorijo federalizma, kot jo razume anarhizem, je zastavil francoski filozof in anarhist Pierre Joseph Proudhon in ima še danes velik vpliv na anarhistično misel. V delu Du principe federatif (1863) je podal svoje poglede na nacionalizem ter poskusil razširiti domeno anarhije z nivoja industrijske in ekonomske organizacije na celotni svetovni red. Resnična anarhija, tako je verjel, leži še več stoletij v prihodnosti, predhodniki anarhistično organizirane družbe pa bodo nivoji družbene organizacije, zasnovani na federacijah na vseh nivojih. Takšne federacije bi bile zasnovane lokalno , kjer bi se ljudje svobodno združevali za namen organiziranja in kontrole nad lastnimi življenji. Koordinacijo – namesto administracije teh združenj in komun bi lahko dosegli s povezovanjem v bolj celovite, a še vedno ohlapne konfederacije. Proudhon je nasprotoval nacionalizmu, ideologiji, ki po njegovem vodi v dominacijo nad populacijo, ki je združena v močnih centraliziranih državah in ki vodi v mednarodno rivalstvo in vojne. Po njegovem bi bilo treba centralizirane države ukiniti, nacije pa zamenjati z geografskimi konfederacijami različnih regij. Tako bi Evropa, na primer, lahko bila konfederacija konfederacij, v kateri bi tudi najmanjša lokalna federacija (na primer komuna ali asociacija) imela enakovreden vpliv kot največja. Na tak način bi se politično organiziranje in družbene odločitve udejanjali »od spodaj«.

7.1. SAF, SiSD in FAO

SAF Kot smo videli, so že pri zasedbi Metelkove obstajale anarhistične pobude ter tudi posamezniki in skupine (Anarhiv na Metelkovi), ki so se poistovetili z idejami anarhizma in jih aktivirali z odprtjem prve anarhistične infotočke ali knjižnice v Ljubljani. Bolj ali manj neformalno organizirane skupine so se potem pojavile v zasedeni Cukrarni in v Vili Mara, iz katere se je rodila pobuda za zasedbo kasnejšega skvota AC Molotov. Ves čas so rasle tudi želje po bolj formalno organizirani anarhistični skupini. V AC Molotov so

se razvijale raznolike pobude, različne skupine in organizacije so uporabljale prostore za delavnice, sestanke in srečanja (npr. FNB ali pa skupina za produkcijo pisnih publikacij in fanzinov). Aktivno so sodelovale v tudi v antiNATO kampanji (glej prejšnje poglavje). Že pred tem pa sta se med anarhisti in anarhističnimi skupinami pri nas in na prostoru bivše Jugoslavije začeli pestra in konstruktivna diskusija ter komunikacija o tem, da bi se bilo smiselno povezati v bolj strukturirane organizacije. Leta 2002 so anarhistke in anarhisti iz AFA in SAI začeli realizirati dolgo obstoječo idejo o gradnji organizirane anarhistične skupine, SAFa (Social Anarhistična Federacija). Peter je o začetkih SAFa povedal: »…SAF je bila iniciativa, takrat je pač obstajala neka konkretna želja, da vzpostavimo neko anarhistično organizacijo, ker pred tem smo bolj ali manj delovali na nekih, spontano, zelo neformalnih ravneh. Od dogodka do dogodka, brez neke platforme, strukture, organizacije itn. Takrat je bila pač želja, da bi se preseglo dotedanji način delovanja, predvsem zato, ne da bi presegli samo zaradi preseganja samega, ampak predvsem zaradi določenih ambicij oziroma učinkov, ki smo si jih od tovrstnega organiziranja obetali, ne. «

Analiza (samoanaliza) prej omenjene diskusije med anarhisti je pokazala, da se je smiselno bolje organizirati ne le zaradi širjenja ideje anarhizma, temveč tudi zaradi lažjega povezovanja z drugimi skupinami in posamezniki (predvsem na področju bivše države) in je ravno zaradi tega smiselno razviti in posvetiti se gradnji lokalnih struktur, anarhističnih organizacij na lokalnem nivoju. Prav tako pa je bilo zelo pomembno tudi naslednje: Peter:

»…pač teza je ta, da je bilo treba preseč ta nek instant aktivizem, to smo pač mi razvili ta termin, oziroma to besedno zvezo, ki naj bi pomenilo to, da se stalno odzivaš na neke zadeve, ne gradiš pa dolgoročno svojega projekta, ne. To je bil razlog temu, ker nismo imeli pač nekih struktur pa tradicije organiziranih anarhističnih skupin pri nas. Druga zadeva, ki jo je bilo treba preseč, ki je šla vzporedno s tem instant aktivizmom prej, pa tudi kasneje, recimo, tudi po SAFu, je pa recimo kampanjske koalicije, kjer je..., zaradi določene teme vzpostaviš neko iniciativo in na njej delaš. Vse to je v redu, in instant aktivizem in to, če bi od tega tudi kasneje kaj ostalo, ne. V bistvu, mi smo si obetali od tega, da vzpostavimo neko organizacijo, to, da bo dolgoročno prinesla neke učinke, da bo pač omogočila širjenje gibanja…. Ena zadeva je pač ta kontinuiteta in obstoj delovanja, ne. «

Vedno bolj živahna diskusija med anarhisti pri nas ter želja po bolj strukturirani organizaciji anarhističnih skupin, predvsem na področju držav bivše Jugoslavije, sta bili tudi glavno vodilo za organizacijo prvega Balkanskega anarhističnega sejma knjig (BASK). Ta je potekal v Ljubljani med 27. in 30 marcem 2003. Sejma se je udeležilo več kot 50 tovarišev in tovarišic iz osmih držav. Dokaz, da je možno preseči ravno ta »instant aktivizem« in »kampanjske koalicije«, je videti tudi v nadaljevanju organiziranja BASK ov, ki zdaj potekajo vsako leto na različnih lokacijah v regiji. Prav tako so v času od skvotiranja Cukrarne do vzpostavitve Infoshopa na Metelkovi obstajale močne prijateljske vezi s tovariši in tovarišicami s področja bivše Jugoslavije ter iz Italije in Grčije. Vezi so se ohranjale tudi s srečevanji in sodelovanji na anarhističnih sejmih knjig, z udeležbami na manifestacijah in demonstracijah ter z izvajanji benefit dogodkov za finančno podporo, kjer je bila ta potrebna. Poglejmo še, s kakšnimi izzivi se je soočalo oblikovanje SAFa. Jo Freeman v svojem tekstu »The Tyranny of Structurlessness« 29 predstavi glavne probleme, s katerimi se soočajo vse skupine, ki težijo k t.i. »nestrukturiranosti«. Ideja nestrukturiranosti se je izoblikovala kot naravni odziv na vseobsegajočo strukturiranost družbe, ki omogoča nadvlado enih nad drugimi in tako pojav elit in elitizma, kot je na primer uradno Levico v 70ih videla tudi WLM (woman's liberation movement), kjer se je s problemom nestrukturiranosti soočila in ga opisala Jo Freeman. Ker je gibanje seveda že po naravi težilo k odpravi vsakršnega vodstva, uradnega ali neuradnega, torej k odpravi hierahije znotraj njega, se je ob tem razvilo popolno zavračanje tudi kakršnekoli strukture. Ideja nestrukturiranosti je seveda imela svoje pozitivne učinke na samo gibanje, saj je omogočala večjo fluidnost idej in ljudi, demokratičnost (vsak lahko govori) ipd. Že sama struktura naj bi s sabo nosila nevarnost vzpostavitve hierahičnih odnosov med posamezniki v neki skupini, pa naj bodo te formalne ali neformalne. Ker pa je skoraj nemogoče, da bi kakršnakoli skupina obstajala brez vsakršne strukture, saj se ta tudi naravno vzpostavi v skupini ljudi, ki »skupaj nekaj delajo«, je brezkompromisna težnja po nestrukturiranosti prinesla negativne učinke in celo nasprotne tistim, za katere si je gibanje prizadevalo. Popolna nestrukturiranost morda lahko deluje na ravni zelo majhne skupine (na primer prijateljske skupine), ko pa je potrebno moči združiti na, recimo, nacionalni ravni, pa to postane nemogoče. Eden od problemov, ki se pri tem pojavi, je, da je brez strukture

29 Esej lahko prebereš na spletni strani: http://www.jofreeman.com/joreen/tyranny.htm

(uradne ali neuradne) zelo težko vzdrževati kontinuiteto gibanja in s tem kontinuiteto boja, ki se vzdržuje tudi s povezovanjem skupin na lokalnih, regionalnih in internacionalnih nivojih. Tako je neka vrsta strukture nujno potrebna, da bi se izognili vsakokratnemu vzpostavljanja pogojev za akcijo, manifestacijo, izdajo publikacij, skratka za konkretne aktivnosti, ki jih želi početi neka skupina ali organizacija. Peter: »Če imaš ti kontinuiteto obstoja delovanja določene skupine ali pa organizacije ali pa tudi samo neke politične ideje, kot je anarhizem, boš dosegel neko prepoznavnost v javnem prostoru, in s tem pač določene simpatije, tudi jasno negativne reakcije, ampak predvsem boš prepoznan in zaradi tega omogočil, da nekdo, ki sicer ne bi prišel v stik s tem, na ta način lahko. Hkrati recimo ta kontinuiteta obstoja omogoča, da se ljudje, ki jih zanima aktivno delovanje, lahko vključijo v tako skupino, ne. Ker prej ali pa tudi še danes, kjer zadeve delujejo na teh afinitetnih skupinah, ki pač temeljijo na poznanstvu, prijateljstvu, tam se zelo težko ljudje, ki jih ta zadeva zanima, priključijo, ne .«

Kjer obstajajo skupine, ki tudi v svojem političnem delovanju temeljijo predvsem na poznanstvu in prijateljskih vezeh med posamezniki, lete včasih zaradi tega obstanejo na »mrtvi točki«. Poleg tega, da se skupini težko priključi nekdo zunanji, ki z obstoječo skupino ali posamezniki sicer ne vzdržuje neformalih, družabnih stikov (izven nekega skupnega političnega delovanja), se pri takšnih nestrukturiranih skupinah lahko pojavi tudi problem nastanka elite znotraj skupine ali posameznik, ki nehote nosi vlogo glavnega odločevalca. O tem problemu se je znotraj naše anarhistične scene veliko razpravljalo, saj se je v resnici pojavil. A vendar ni bil tako velik, da ga ne bi mogli rešiti s pogovorom in odkritostjo. Tudi moj sogovornik Peter se je zavedal tega in o problemu nestrukturiranosti ter razlogih za na trenutke samoizolirano anarhistično sceno povedal še to: »Problem pri anarhizmih v Sloveniji je ta, da v preteklosti niso imeli ravno veliko prostorov ali pa iniciativ, katerim bi se taki ljudje lahko pridružili. In pač ja, ne, neka teza tega je, da če imaš organizacijo s kontinuiteto je ta, da bodo ljudje lahko se kontaktirali in povezali in vključili v delovanje teh skupin. S tem je povezana jasno tudi promocija in same skupine, predvsem pa pač idej in stališč. S tako formo organiziranja se tudi presega po mojem mnenju, padce, recimo, ki so, ali pa krize v gibanju… Klasika je, da vsaka politična iniciativa ima vzpone in padce, in takrat, ko so padci, je zelo pomembno, da se to preseže

in da se gre naprej kljub krizi. Mislim, da ta neka kontinuiteta, tud izkušenj, ne, to omogoča.«

Taki prostori za ohranjanje stikov so lahko tudi komunikacijske mreže, vzpostavljene na Internetu (mailing liste), predvsem pa to omogočajo ravno infoshopi in info točke v skvotih ali politično organiziranih hišah. 30 Tudi zato so želje po bolj konkretnem neformalnem organiziranju spremljale tudi želje po prostoru za Infoshop. SAF je organiziral svojo prvo konferenco aprila leta 2003 na »Črnem vrhu«, udeležilo se je je več deset tovarišev in tovarišic. Družilo se je, razpravljalo, razmišljalo o temeljnih vprašanjih, pomembnih za osnovna stališča federacije. Tako je nastal 1. temeljni zapis Social Anarhistične Federacije »Principi organiziranja in delovanja«. Ta je bil spisan po manifestu SAFa:

Social Anarhistična Federacija je pobuda, ki združuje svobodoljubne ljudi. Temelji na anarhistični tradiciji in gradi sodobno anarhistično gibanje. Bori se za vzpostavitev medčloveških in družbenih odnosov brez obstoja hierarhije, avtoritete in represije. SAF je samoorganizirano anarhistično združenje, popolnoma neodvisno od vseh obstoječih političnih in ekonomskih struktur oblasti in moči. Način organiziranja in delovanja izhaja iz anarhistične tradicije in temelji na anarhističnih načelih. Struktura in način organiziranja temeljita na nehierarhični in neavtoritarni osnovi, na popolni enakopravnosti, neprisilnem odnosu, prostovoljnem pristopu, sodelovanju in solidarnosti. Kot taki so naši principi in načela v popolnem nasprotju s principi in načeli delovanja državnih in privatnih organizacij, korporacij in institucij, ki promovirajo in prakticirajo hierarhičen, avtoritaren in represiven način organiziranja, ki ohranja in spodbuja neenakost ter krivico v družbi. ( http://www.avtonomija.org/anarhosindikat/ )

V dokumentu lahko preberemu tudi:

30 Taki primeri hiš obstajajo, na primer, v Nemčiji, kjer t.i. project housei predstavlja tiste prostore, kjer se avtonomno organizirane skupnosti vzpostavijo, poleg namena bivanja, tudi z nameno eksplicitno političnega delovanja. Večina njih je levičarske narave, v vseh primerih pa svojo avtonomnost pogojujejo tudi z odstotnostjo povezovanja z državo in njenimi strankarskimi principi političnega delovanja. Te projektne hiše pa so v nasprotju s skvoti ponavadi v najemniških odnosih z lastniki hiš. V zadnjih letih so tudi skrajno desničarske (neonaciji) skupine začele vzpostavljati podobne skupnosti, kot naprimer Avtonomni nacionalisti. V Sloveniji pa zdaj očitno obstajajo tudi domači Avtonomni nacionalisti (a najbrž so brez prostorov), če sodimo po nekaterih njihovih grafitih.

»Anarhisti se lahko strinjamo in delujemo pri posameznih nalogah brez prej postavljenih smernic. Kljub temu smatramo, da je vzpostavitev organizacije in strukture potrebna in da ni v nasprotju z anarhističnimi idejami. Anarhizem namreč ne pomeni neorganiziranosti, ampak pomeni drugačen način organiziranja.«

SiSD

anarhosindikalizem Kmalu po nastanku SAF ustanovijo še Sindikat samoorganiziranega delavstva. Svoj pogled na nastanek SAFa in tako tudi SiSDja je opisal tudi Vladimir: »Prva stvar, tko je: na začetku ti je kul, ko demonstriraš, ne. Veš, zakaj demonstriraš, veš, da je to pravično, in to počneš, ne. Ker pač imaš energije in se ti da, ne. Potem je postala potreba po pač eni bolj resnem delovanju, da ni pač samo demonstriranje s transparenti..In pol smo se odločli, da nardimo SAF. « »…i n ko se je to počasi začelo razvijat, smo, jaz osebno sem pač čutil največjo potrebo po tem, ker sem, in še vedni mislim, da, če je možno nardit kakršnekoli spremembe, je to potrebno narest z emancipacijo samega delavstva ..«

Ustanovitev SiSD je bil po moje zelo intuziastičen projekt in uresničitev velike želje, ki je obstajala pri nekaj posameznikih znotraj SAFa. Člani SiSD so izdajali letake in začeli tiskati časopis Delavska solidarnost, ki je izšel v treh številkah. Ta material so razdeljevali po celotni Sloveniji, predvsem po mestih z veliko industrije in delavstva, kjer so se množično zapirale tovarne in podjetja in kjer so se delavcem množično kršile pravice. Ljudi so kontaktirali na različne načine, fizično z obiski in tudi preko časopisa. Vladimir je povedal tole zgodbo: »In potem so prihajali odgovori nazaj (preko časopisa, op.piske), recimo iz Maribora smo imeli en primer tovornjakarja, ki se je potožil, njegova žena je pravzaprav nas klicala, in je rekla, da on dela pač za enga privatnika, da je to cela mafija, da on pač vozi po navodilih tega delodajalca, s tem krši zakone, dela tolk in tolk časa, nadure, pa mu ne plačuje. Če lahko kaj pomagamo. Potem smo se dobili z njim na sestanku in vse predebatirali. Zvedeli smo, da je za vsem tem pač, taka majhna mafijska lokalna družba, in potem smo se z njim posvetovali, kaj bi lahko naredili. Ali, da se konfrontiramo z njihovimi delodajalci, ali da

gremo javno! In potem.., videl sem njihov strah, in na koncu oni niso izbrali nič, ne. In zaradi tega, niso nam povedali v obraz, ampak lahko, ni pač argumentirano, ampak lahko sklepamo, da so dejansko pričakovali pomoč, oziroma, da se jim nekaj da. In to je ta problem. To je ta problem, ki so jih maistrem sindikati po celem svetu vsilili v misli samega delavca. To je to. Prej je bil sindikalist sam delavec, ki je se zalagal pač s svojim delom. Danes je sindikalist postal predstavnik delavcev, ne. To je ta problem. In potem, ta primer je propadu, ravno zaradi tega, ker niso bili sposobni se samoorganizirat s svojimi sodelavci, da ni se boril naprej .«

Pred Delavskim domom v Trbovljah je potekal protestni shod Za uveljavitev delavskih pravic in povrnitev dostojanstva , s čimer so želeli Zasavci opozoriti na problematiko odpuščanja in na nenehno kršitev delavskih pravic. 31 Vladimir: »Isti primer je s Pekovimi delavci v Trbovljah, ko smo pač kontaktirali in naredili skupaj shod v Zasavju, ki je bil ful dobro obiskan, ampak se je spet na koncu vsa zadeva razpršila, glih zarad tega, delno strahu in delno pač nezmožnosti povezovanja samih delavcev. Ampak glih zaradi tega mi nismo hotli, da nekaj pridigamo, oziroma da postanemo nekdo, ki bi delal nekaj za nekoga .«

Shod je bil dobro obiskan, problemi delavk Peka in Techpro pa so odmevali tudi v medijih. Vladimir: »Štorija s Trbovljami je bla ta, da se je šlo s tem v medije, da se še vedno govori o tem. One so itak nardila shod dve leti nazaj, ampak pol je blo eno zatišje, pol se je to vleklo po sodiščih, nič niso dobile, pol so se odločli še enkrat shod narest, ampak, ja, na koncu je blo, so rekle, ne bomo delale še enga shoda, blo je tko, al bo al ne, nekak so rekle tudi, da so dobile neke grožnje, pa tko nekak, da so sklenile poravnavo, ne .«

»Ampak glih to, a ne, jaz ne verjamem v to delavsko revolucijo, ne…Mislim, da smo ful veliko napako naredili takrat, da se je neki šlo pridigat, ne. Da se je šlo, ok, vi imate težave, povejte nam težavo, mi bomo probali rešit skupaj, ne. Ni tistega pač, da se proba nekak, ker z vsakim človekom se da na en način pogovarjat, ne. Z enimi na en način, z drugi na drug način. Da nekak probaš se pogovarjat z njim, da on nekak dojame, da ga

31 Več o shodu lahko prebereš v članku časopisa Delo: http://www.delo.si/clanek/o61571

tolko obkroža, vse to delo, ne. Sej si je on sam to dejansko izbral, ne. Ni tisto, da je bil on potisnjen v to, ne. Ker vsak človek se v vsakršen trenutku, tud če ima družino, lahko spremeni, svoje poglede, na določeno delo. Zarad tega je ta tudi tako zanimiva, ideja kooperativizma. Ti delaš v eni veliki firmi in pol nonstop jamraš pač, kolk te kradejo. Namesto, da greš stran in probaš delat tisto, v čemer si dober. Dober si ponavadi v tistem, kar rad počneš. To je ta ideja, pač. To je ta ideja, da ljudje nehajo pač se tolk ukvarjat in konfrontirat s sistemom, ne, namesto, da gradijo sistem, manjši sitem, ki počas raste, in da so samozadostni, ne .«

FAO FAO je naslednica SAF, v svojih osnovnih prinicipih organiziranja se ne razlikouje od SAFa, ga pa nadgrajuje. Organiziranje in delovanje Federacije za anarhistično organiziranje (FAO) temelji na temeljnih anarhističnih idejah in principih. To so samoorganizacija, svobodni dogovor in združevanje, povezovanje, solidarnost ter vzajemna pomoč. Združujemo se po načelih avtonomije posameznika in skupin, horizontalnosti, neavtoritarnosti in direktne demokracije. Poglejmo, kako je oraganiziran FAO, iz njenega temeljnega dokumenta.

FAO je anarhistična organizacija, ki na podlagi načel avtonomije in federalizma združuje avtonomne skupine, posameznice in posameznike. Struktura organizacije temelji na decentraliziranem delovanju »od spodaj«. Vsak del organizacije se samoorganizira in je avtonomen pri svojem delovanju.

Peter: »Pri SAFu in tud pri FAO je pa tudi zelo pomembno vprašanje decentralizacije, ne. Ko smo SAF vzpostavljal, je bila velka želja, oziroma zdelo se nam je nujno in edino logično, da bi pač zgradili skupino oziroma organizacijo, ki bi bila razširjena po Sloveniji in ne bi bila vezana samo na glavno mesto Ljubljano .« V smislu federativnega organiziranja in avtonomije posameznih delov federacije tako sledi teoriji federalizma. Peter:

»V SAFu to ni ravno uspelo, recimo FAO pa danes zelo..recimo, marsikdo tu ne bi videl recimo velikih korakov naprej, jaz pa jih vidim, ker vem, kako smo se s temi zadevami soočali celih 10 let, in recimo se mi zdi, da je ravno FAO ravno v tem smislu naredil zelo velike korake naprej, da so se vzpostavile naprej v nekaterih drugih mestih zelo aktivne anarhistične skupine, ki brez te iniciative, spet, ne, formalne organizacije, zelo verjetno ne bi, ne. Zadnji primer je pa tudi ta, da se pridružujejo federaciji tud skupine, ki so same zase že obstajale, pa pač jih zanima tovrstno povezovanje. Nazadnje se je pridružila iniciativa Alternativa abstaja, recimo, v Posavju se je skupina zelo močno razširila z novim članstvom, in tukaj recimo je govora o tem, kako neka promocija, prisotnost omogoča zainteresiranim, da se vključijo. Ker tukaj so zaradi kampanije, ki smo jo imeli proti volitvam, se je v bistvu veliko ljudi iz tistega dela pač kontaktiralo, najprej federacijo, pol pa prek federacije pač lokalne skupine, in se je ta skupina zelo močno razširila. «

FAO sestavljajo avtonomne skupine: AFP, Alternativa obstaja, APL, Koprive, OSA, SAOS.

»V začetku so se pa skupine vzpostavljele zaradi te iniciativa ZA federacijo, ne. Kar je tudi zelo pomembno, ker prvi korak je bilo treba narest. In spet, ko imaš več aktivnih skupin, ko imaš zvezo teh skupin, potem se zdi precej bolj normalno nekomu, ki ga to zanima, da bo šel vzpostavljat svojo skupino, ali pa, da bo naredil korak k aktivnemu angažmaju k tem področju, kot pa bi bilo to sicer, če ne bi okoli sebe videl nič aktivnega, kar ga sicer zanima. Ampak pač, je spet bolj neka stvar osebne simpatije, raziskovanja...«

V okviru FAO založba Avtonomija izdaja tudi časopis Avtonomija, do zdaj so izšle tri številke. Časopis Avtonomija je orodje interne refleksije in komunikacije za anarhistično gibanje v regiji, orodje komunikacije z našimi zavezniki tako v regiji kot drugod. Je oblika javne prezentacije stališč FAO in komunikacija z vsemi ostalimi javnostmi. Je tudi orodje zapisovanja anarhistične zgodovine ter zgodovine nasploh s specifične perspektive boja zoper sleherno dominacijo. Celoten produkcijski proces Avtonomije je samoorganiziran. Finančno in drugače je časopis popolnoma neodvisen od vseh neposredno ali posredno državnih formacij, kot so nevladne organizacije, organizacije na področju kulture ali umetnosti, univerze in ostale akademske institucije. Prav tako založba izdaja mesečnik Anarhistka, v katerem se izpostavljajo aktualne teme.

Vladimir: »Pred leti sem ful verjel v to, Škratova čitalnica, zakon, ne, vse to, zakon, ne. Organiziranje, plac svoj, bla bla bla, cajtingi, vse to, fenomenalno, ne. Ampak nima, nima ene pač, jaz ne čutim osebno, po mojem je neki narobe, oziroma, ni narobe nič z nobenim, sam, mmm, to organiziranje pač, ne vem, kakšne rezultate ima, ne. Ker še vedno ljudje ostajajo na svojih mestih . Kljub temu, kljub tej teoriji, ne. Pa v prostem času delajo na tem,ne. Namesto, da bi delali nonstop na tem, če že hočejo. Mislim, da je to večji problem…Mislim to tko, čist banalno. Ljudje recimo pridigajo, kako bi morali živet, pa dejansko to počnejo v svojem prostem času. Namesto, da se obrnejo k seb. Tisto, večina ljudi pač dela za nekoga, tistih osem ur svojih. Namesto, da jih odpravi dejansko in proba živet dejansko tko, kakor govori, ne da mu je to hobi, je to velik večji rezultat, ki ga daš, ne. Ki je tud spodbuden na en način .«

Na internacionalni ravni pa se FAO povezuje z: AF – IFA, AFB, AK, ČSAF – IFA, AF – IFA, FA, FAB – IFA, FAI – IFA, FAU – IAA, FdCA, MASA, NEFAC, SK ASIMUR in ZACF.

7.1. 2. Avtonomna tribuna

Če le preberemo legendarni sestavek »O bedi študentskega življenja«, lahko rečemo, da je študentski uporni duh v enaki, če ne večji godlji. Ker se danes univerzo in študij postavlja na raven tovarne, kjer se znanje proizvaja zgolj za služenje enemu namenu kapitalistični logiki uporabnosti oziroma profitom, je jasno, da se je potrebno upirati poskusom odvzema avtonomije univerze. Morda so pri tem najbolj vidni (in potrebni) ravno napori študentov humanističnih ved, ki so za neoliberalne kapitalistične pojme tako ali tako odveč, ker njihovo znanje in sposobnosti nimajo posebne tržne vrednosti in to tudi ni njihov namen. Jasno je, da je treba reči NE privatizaciji visokošolskih institucij, komercializaciji znanja in omejevanju akademske svobode. Tudi s t.i. bolonjsko reformo je pri nas univerza veliko izgubila. Bolj kot to, da se »anglosaški tip« visokošolskega izobraževanja slabo usklajuje z našim visokošolskim in univerzitetnim sistemom študija, bolonjska reforma, oziroma poenotenje izobraževalnih sistemov v EU, s sabo nosi neoliberalističen duh. Ta sili študente k čimprejšnjemu zaključku študija in k prodaji na »svoboden trg dela« na račun

pridobitve poglobljenega znanja, delavce znotraj univerze pa k proizvodnji takih študentov, in sicer s klestenjem študijskih programov, ki še posebej zahtevajo poglobljen študij, prepolnimi delavniki (umanjka čas za oblikovanje odnosov med študenti in učitelji), z mrzličnim zbiranjem kreditnih točk. Univerza je vedno bila in je gnezdo za rast kritičnih in razmišljujočih ljudi in inovativnih glav in že vrednotenje znanja z nekakšnimi kreditnimi točkami se zdi v nasprotju s tem poslanstvom. Veliko ljudi je prvič prišlo v Infoshop in se seznanilo tudi z idejami in principi anarhizma in anarhističnega organiziranja v času nastanka AT. Tako je povedala tudi Neža: »No, s temi idejami sem se srečala, zelo na kratko, nekako v poznih najstniških letih, ampak to je bilo tako, na ravni šank razprav. Začela pa sem se deklarirat za anarhistko par let nazaj, in sicer zaradi tega, ker sem ugutovila, da v praksi delujem na ta način. In to je bilo leta 2007, ko se je vzpostavila Avtonomn tribuna, študentsko gibanje .«

Maja leta 2007 je v Infoshopu potekala diskusija, ki so jo organizirali študenti sociologije kulture Filozofske fakultete. Glavna tema pogovora je bila sicer apatija slovenskih študentov, a skozi njo so se udeleženci diskusije navezali na predlog zakona o visokem šolstvu, ki ga je takrat lansirala vlada, in na bolonjsko reformo. Ugotovili so, da je potrebno ukrepati hitro. Neža: »Ta diskusija je bila v sredo, v ponedeljek smo rekli, ok, bomo nadaljevali diskusijo v avli FF, in tam se je zbralo kakšnih 60 študentov, skoz se je pa poudarjal tekom diskusije to, ta direktna demokratičnost, vsak ima pravico govorit. Težilo se je k temu, da, ko se bo organiziralo naslednje diskusije, da se uvedejo moderatorji, da se neka izjava na koncu spiše, ki bo sprejeta s konsenzom itn. Ni pa bilo eksplicitno rečeno, govora, o nekih anarhističnih principih, ne. S tem se je dosti ljudi poistovetilo, tudi jaz, ker to je predstavljalo neko alternativo tem klasičnim študentskim organizacijam, hierarhičnim strukturam, ki so v bistvu organizirane precej podobno kot neke politične stranke .«

Iz teh srečanj in diskusij se je rodilo majhno študentsko gibanje, ki pa je bilo popolnoma avtonomno in je delovalo neodvisno od študentske organizacije (ŠOS oz. ŠOU 32 ). Neža:

32 Mimogrede, iz ŠOU se je nemogoče izpisati.

»Seveda so bili ljudje, ki so bili iz študentskih organizacij tud zraven, ampak so imeli isto pravico do govorjenja kot vsi ostali, isto se jih je upoštevalo kot vse ostale, na koncu je bil vedno konsenz. Potem smo organiziral, mislim, da še tri diskusije: na FDV, na fakulteti za socialno delo pa na fakulteti za kemijo .«

Samoorganizirani študenti so izvedli tudi nekaj akcij zunaj fakultetnih zidov. Tako so zidove Ministrstva za šolstvo polepili s plakati s slogani proti privatizaciji univerze in proti uvedbam šolnin. Pred vladno palačo so v drugi akciji zaprli cesto in odigrali igrico o tem, kako si raznorazni ministri poskušajo podrediti vse možne družbene sfere. Neža: » Potem je bila še ena akcija, ko smo šli v Cankarjev dom, kjer je bil takrat ta Zbor za republiko, desna, kao civilnodružbeno gibanje je imelo tam svoj zbor, in smo tudi tam priredili nek teater sproščanja. Ker takrat je bilo aktualno, ne, v času Janševe vlade govorit o sproščeni Sloveniji. Predsednik tega zbora, ta Jambrek, je bil tudi eden od avtorjev osnutka tega zakona, je govoril 2 dni pred tem, da Slovenija še ni dosti sproščena, da rabi Janševa vlada še 4 mandate, da se sprosti. In potem smo šli tja in se tam masirali, ne. Smo masirali univerzo, zdravstvo, delavstvo, skratka, vse, ne! In vsi so imeli trak prelepljen čez usta pa bili zvezani pa tko. Pač, to je vaše sproščanje !«

Na FDVju so študenti imeli tudi avtonomno predavalnico, ki jim jo je odstopila dekanja; v njej so potekali sestanki in program, povezan s študentskimi vprašanji. Sledi junijsko izpitno obdobje, potem pa poletne počitnice, kar pri nas pomeni tudi zaton za študentsko gibanje. AT počasi zamre. Neža: »Nismo je uradno pokopali (AT), ampak nekaj časa je bila še orodje. Recimo, ko je bila antifašistična manifestacija v Ljubljani, 27.april, takrat se je tudi AT podpisala pod nek skupen statement, ampak tam je bilo nekih 60 podpisnikov, od raznih NGOjev, do ne vem česa, ne, ampak v bistvu AT je bolj ali manj mrtva, no… «

»Je bilo zelo pozitivno, ostaja nekako v memoarih…Mislim, AT se je vzpostavila točno zaradi nekega konkretnega problema, ne. Študenti smo se takrat organizirali točno zaradi neke konkretne akcije, konkreten zakon je bilo treba skenslat in se ga je skenslal, in še minister je odstopil .«

»En tak labodji spev je še bil, so bile še delavske manifestacije leta 2007, novembra, kjer se je, spet v Infoshopu na delovnih akcijah delalo šablone za grafite, transparenti. Ko so bili sestanki, je bilo tudi po 30, 40 ljudi naenkrat, kar je za neki Infoshop ogromno, ker ni tolk velik prostor. In potem na samo manifestacijo, ki smo sicer sodeloval z različnimi skupinami, smo formirali nek avtonomni blok. Tudi s socialnim centrom Rog se je takrat sodeloval, pa Vstaja lezbosov vem, da je bila tud zraven, in to je bil en blok, ki je bil sicer znotraj teh ogromnih delavskih manifestacij, bilo je nekih 400 ljudi .«

»…ampak potem je pa res zamrlo vse, kar se tiče tega avtonomnega študentskega gibanja. Se je pa potem seveda kasneje na novo spet vzpostavla, ampak ne kot AT, ampak neki drugi ljudje, neki mlajši študenti. Vedno so te težnje po nekem, po neki, ne opoziciji ŠOU al pa ŠOSi, ampak kot alternativi v smislu organiziranja.«

Za konec prisluhnimo še Ivanu, kaj je povedal o učinkovitosti organizacije na anarhističnih principih: »Pri precej iniciativah, ki se porodijo, na kakšnih študentskih al kakšnih drugih ravneh, je že v štartu razmišljanje al pa pristop ful ful ozek, ne. Vedno rabiš imet nek institucionalni setting, vedno rabiš imet nek keš iz nekih javnih sredstev, javnih fondov, oziroma neka sponzorstva, vedno moraš že v štartu pristat na neke forme, ne. In se mi zdi, da pač tukej, anarhizem zdej,… je pač ena od pomembnih funkcij, ki jo lahko ima sam s svojim obstojem ta plac tu, kjer je in s tem, kaj dela, negira pač to, da ne obstajajo druge forme, k te institucionalne . »

8. SKLEP

Za anarhiste in anarhistke sta vprašanji, kako delovati in kako se organizirati, tesno povezani. Ravno ti dve vprašanji, ne le vprašanje željene forme bodoče družbe, nam služita kot orodje za razumevanje različnih oblik anarhizma (t.j. anarhizmov), ki obstajajo. Anarhizem kot ideja seveda ima zaupanje v človeka in takšno družbo, ki bi zmogla udejaniti želje po svobodi, življenju v odnosih brez prisile in življenju brez izkoriščanja človeka in narave. Vendar ta utopična narava ideje anarhije živi tukaj in zdaj in ne obstaja le kot neki končni cilj, na katerega bi bilo potrebno misliti ves čas. Pomembneje je, kako je smiselno delovati tukaj in zdaj, v času obstoja Države in Kapitalizma in naše vpetosti vanju. Če razumemo Državo kot stanje, kot razmerje med posamezniki, potem je jasno, da je potrebno vztrajati pri načinih delovanja, ki proizvajajo drugačne odnose. Spoznali smo, da so takšne oblike delovanja lahko latentno anarhistične ali pa manifestno anarhistične. Kot latentno anarhistične lahko vidimo oblike delovanja, kot so blagovna menjava, sosedska pomoč, medgeneracijsko sodelovanje, volilna abstinenca itn. Kot take lahko razumemo nekatere umetniške prakse in pobude, katerih akterji delujejo zunaj institucionalnih okvirov, ustvarjajo paradržavne institucije kot posmeh obstoju Države ali pa poskušajo biti bolj državniški od Države (na primer Država Ptičjestrašilna Milene Kosec, država NSK ali pa AAAA, ki je kandidirala na volilni listi za prve večstrankarske volitve v Sloveniji). V nalogi smo se bolj posvetili nekaterim manifestno anarhističnim momentom, idejam in pobudam, tudi zaradi vprašanja zgodovinske kontinuitete. Manifestni anarhizem se naslanja na anarhistično tradicijo, oziroma na anarhistično teorijo in prakso, ki se medsebojno oplajata. Velik del anarhistične teorije izvira iz prakse. Ta v Sloveniji nima močne teoretske proizvodnje, lahko bi rekli, da živi kot neko ustno izročilo. Kljub temu da menim, da zgodovinska kontinuiteta anarhistične misli ni toliko pomembna, pa se je po drugi strani smiselno vsake toliko ozreti v zgodovino, jo morda tudi zapisati, čeprav niti ne toliko zaradi pisanja samega kot tudi zaradi potrebe po demistifikaciji idej anarhizma v širši družbi. Kot manifestno anarhistični prostor lahko vidimo (A)Infoshop v AKC Metelkova mesto, kjer delujejo in se srečujejo tako manifestni kot latentni anarhizmi. Prav tako smo spoznali nekatere oblike strukturirane organiziranosti, kot sta SiSD in FAO.

Če smo rekli, da sta vprašanji delovanja in organiziranja v polju ideje anarhizma bistveni za razumevanje vseh oblik anarhizma, potem ne moremo mimo vprašanja revolucije in reformizma. Kot anarhistom in anarhistkam je revolucija naša stalna referentna točka ne glede na to, kaj delamo in s kakšnimi problemi se srečujemo sicer. A revolucija ni neki mit in fiksirana referenčna točka, o njej ni potrebno razmišljati kot o momentu neke abstraktne bodočnosti. Vprašanje revolucije tako ne sme biti le neki skupen cilj, na katerega bi se »obešali«. Verjeti in čakati na revolucijo, ki naj bi se zgodila nekje v prihodnosti, pomeni lepiti ideološko navlako na naše vsakdanje delovanje, kar počne tudi ta tekst. Prav zato, ker je revolucija v bistvu konkreten dogodek, jo je potrebno graditi vsakodnevno, oziroma se ta dejansko že gradi vsakodnevno z vsemi poskusi osvobajanja naših življenj. Nekatere smo spoznali tudi v tej nalogi. Če torej kot anarhisti težimo k uničenju Države in Kapitala, lahko to razumemo kot neko dolgoročno borbo. Ta dolgoročni boj pa se razvija tudi s kratkoročnimi boji, ki so usmerjeni k reševanju lokalnih problemov in doseganju konkretnih ciljev. Borbe proti instituciji privatnega lastništva, kot sta skvotiranje in stavke, ustvarjanje avtonomnih prostorov kulturne in umetniške produkcije, direktne akcije proti izgradnji vojaških baz, zaporov, manifestacije in direktne akcije v podporo migrantom itn. so tista dejanja, ki vztrajno razžirajo Kapitalistični univerzalni projekt. Ta pa je v neposrednem vzajemnem odnosu z Državo, kakorkoli se že pretvarja, da ni (nazoren primer je na primer današnja Kitajska).

MEDTEM KO ČAKAMO NA REVOLUCIJO……

Vprašanje dihotomije individualnokolektivno in z njim povezano delovanje ter želja po individualni samoopredelitvi in samorealizaciji, naravno vodijo k vprašanju razrednosti (razreda) in razredne borbe. Stari koncepti o delavskem razredu, ki so industrijski delavski razred smatrali kot osrednji subjekt revolucije, niso več primerni za analizo razreda. Tisto, kar nas definira kot razred, je naše neposedovanje, dejstvo, da nam naš sistem družbenih odnosov krade možnost, da sami odredimo pogoje našega obstoja, bivanja, ki je . Razredni boj obstaja v vseh individualnih in kolektivnih dejanjih upora, v katerih si ponovno pridobivamo majhne dele našega življenja in stojimo na poti ali uničujemo dele aparata dominacije in izkoriščanja. V tem smislu ne obstajajo izolirana, individualna dejanja upora. Vsi takšni upori so odgovor na družbeno situacijo. Mnogi vključujejo neko stopnjo složnosti, ki nakazuje kolektivni boj. Ko premišljujemo o tem, ni potrebno vedno misliti le

na »velike« zgodbe, kot so revolucije, gibanja, množične demonstracije, organizacija formalnih struktur ipd. Na ravni vsakodnevnega življenja, od delitve dela v življenju v skupnosti, do skrbi za bližnjega ter ohranjanja prijateljskih odnosov in skrbi za čisto okolje, se tudi odražajo naši resnični nameni in želje po spremembah v širši družbi. Kako vzpostavljamo in vzdržujemo naše ljubezenske odnose? Smo ujetniki potrošniške ideologije. Do kakšne mere vzdržujemo odnose dominacije znotraj ožje družine? Z vsemi temi vprašanji se srečujemo vsak dan, kako jih razrešujemo, pa se izraža tako v individualni kot v kolektivni resničnosti. Kontinuirano zavračanje kompromisa pomeni stalni konflikt z vzpostavljenim redom (v katerega smo vpeti) in njegovimi strukturami dominacije in deprivacije. Permanentni konflikt je nekontrolirana avtonomna akcija, ki ne vstopi v kompromis z Oblastjo. Kje se nahajaš ti?

9. Povzetek (SUMMARY) (ANARCHISMS. Anarchisms in Slovenia between 19912008 through the story of (A)Infoshop) Thesis presents some of the anarchist freedomloving ideas and practices in SFR Slovenia during years 1991 and 2008, through the story of (A)Infoshop. The timeline (beginning of the 90's of 20th century) is situated into the sociopolitical context of the disintegration of Yugoslavia and the emergence of a new State, with a main characteristic being the newelly dressed appearance of the capitalistic system. This is the period in which to the emergence of different anarchistic impulses of actors is recorded, but these are not always declaratively anarchistic, because they don’t Name themselves. They are presented and defined in mutual relation; as ideas, impulses and actions and also in relation to »classical« anarchist ideas and actions around the world. The thesis presents the local, regional and global reasons for the rise in anarchist ideas and how the modern anarchisms differ from past ones. By defining newer anarchist ideas, initiatives and practices the thesis aims to highlight the continuity with the actors of previous generations. These and their actors are the bearers of common Yugoslav experience in the fields of art, alternative music scenes and new social movements, which, to some extent, affected the design of new anarchisms. But they have occurred and are still occurring today, especially in light of social reality of the past twenty years. Anarchism is a response to the entrapment of human life in the State, the Capitalism, the War the Spectacle.

10. VIRI IN LITERATURA

Citirana literatura:

Anderiesen, Gerard 1981 'Tanks in the streets: the growing conflict over housing in Amsterdam.' V: International Journal of Urban and Regional Research , let.5(1): 8395.

Babič, Jasna 2003 Skvotiranje: življenjski stil ali urbana gverila . Diplomsko delo, mentor Mitja Velikonja. Ljubljana FDV.

Babič, Jasna 2006 'Kultura kamere: Video kot del političnega aktivizma.' Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo XXXIV(226): 151160.

Baskar, Bojan 1994 'Je treba brati RadcliffeBrowna?(spremna beseda).' V: Struktura in funkcija v primitivni družbi . Alfred Reginald Radcliffe Brown. Ljubljana: Studia humanitatis. Str. 244273.

Bey, Hakim 2003 Privremene autonomne zone i drugi tekstovi . Zagreb: Naklada Jesenski i Turk.

Brumen, Borut 1999 'Pleme metelkovcev v mestu Gogi.' V: Metamorfoze agore Metelkove . Marko Hren, ur. Ljubljana: Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela. Str.5860.

Castells, Manuel 1983 The City and the Grassroots . London: Edward Arnold.

Chomsky, Noam 1986 'Predgovor.' V: Antologija anarhizma . Rudi Rizman in Mitja Maruško, ur. Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije, Univerzitetna konferenca ZSMS. Str. XIII XVI.

Cohen, Anthony P. 1982 'Belonging: The Experience of Culture.' V: Belonging: Identity and Social Organization in British Rural Cultures . Anthony P. Cohen, ur. Manchester: Manchester University Press. Str. 118.

Fischer, Jasna 1979 'Radikalizacija delavskega gibanja v Sloveniji v osemdesetih letih 19. stoletja.' Časopis za kritiko znanosti VII.letnik(št. 3536): 722.

Frece, Tine 2002 'Črni blok in anarhizem.' Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo XXX(209210): 107114.

Golouh, Rudolf 1966 Pol stoletja spominov: Panorama političnih bojev slovenskega naroda . Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja.

Graeber, David 2004 Fragments of an Anarchist Anthropology . Chicago: Prickly Paradigm Press.

Gregorčič, Marta 2005 !Alerta roja!: Teorije in prakse onkraj neoliberalizma. Ljubljana: Študentska založba.

Guérin, Daniel 1980 Anarhizam: Od doktrine do akcije . Zagreb: Naprijed.

Habermas, Jürgen 1981 'New Social Movements.' V: Telos, št.49, str. 3337.

Holloway, John 2004 Spreminjamo svet brez boja za oblast: pomen revolucije danes . Ljubljana: Študentska založba.

Hren, Marko 1999 'Kasarna na Metelkovidemilitarizirana cona.' V: Metamorfoze agore Metelkove. Marko Hren, ur. Ljubljana: Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela. Str.1011.

Jeffs, Nikolai 2007 'Državica Ptičjestrašilna Milene Kosec in anarhizmi: manifestni, latentni, inverzni.' V: DRŽAVICA Ptičjestrašilna Milene Kosec . Breda Škrjanec, ur. Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center. Str. 4172.

Jeffs, Nikolai 2008 'FV in »tretja scena« 19801990.' V: FV: Alternativa osemdesetih . Breda Škrjanec, ur. Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center. Str. 101144.

Katsiaficas, George 1997 The Subversion of Politics: European Autonomous Social Movements and the Decolonization of Everyday Life . New Jersey: Humanities Press.

Kermavner, Dušan 1963 Začetki slovenske socialne demokracije v desetletju 18841894 . Ljubljana: Cankarjeva založba.

Klemenčič, Bojana in Srna Mandić 1985 'Stanovanje kot predmet urbanih bojev/gibanj.' V: Katedra XXXVI.letnik(10):7.

Korda Andrič, Neven 2008 Alternativna kulturna produkcija . Diplomsko delo, mentor Mitja Velikonja. Ljubljana FDV.

Kropotkin, Peter 1986 'Vzajemna pomoč (1902).' V: Antologija anarhizma . Rudi Rizman in Mitja Maruško, ur. Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije.

Marshall, Peter 2001 'Digging for freedom.' V: Utopia Britannica: British Utopian Experiments: 1325 to 1945 . Chris Coates, ur. London: Diggers & Dreamers Publications. Str. 2159.

Marshall, Peter 2008 Demanding the Impossible: A History of Anarchism . London, New York, Toronto in Sydney: Harper Perennial.

Mauss, Marcel 2002 The gift: The form and reason for exchange on archaic societies . London in New York: Routledge.

Muršič, Rajko 1993 Neubesedljive zvočne igre: Od filozofije k antropologiji glasbe . Katedra: Maribor.

Muršič, Rajko 2000 Trate vaše in naše mladosti: zgodba o mladinskem in rock klubu . Ceršak: Subkulturni azil.

Podbevšek, Anton 1999 '»Politična umetnost«, Rdeči pilot, št.2, 1922.' V: Tank! Sodobna slovenska avantgarda . Breda Ilich Klančnik in Igor Zabel, ur. Ljubljana: Moderna galerija. Str.14. Ramet, Petra Sabrina 1995 Social Currents in Eastern Europe: The Sources and Consequences of the Great Transformation . Durham: Duke University Press.

Rizman Rudi 1986 'Spremna beseda.' V: Antologija anarhizma . Rudi Rizman in Mitja Maruško, ur. Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije, Univerzitetna konferenca ZSMS. Str. XIXII.

Rodman, Margaret C. 2003 'Empowering Place: Multilocality and Multivocality.' V: Anthropology of Place and space . Setha M. Low in Denise Lawrenc Zúñiga, ur. Blackwell publishing, ZDA. Str.204223.

Said, W. Edward 1996 Orientalizem: Zahodnjaški pogled na Orient . Ljubljana: ISH. Scott, C. James 2002 'From Weapons of the Weak.' V: Cultural Resistance Reader . Stephen Duncombe, ur. London: Verso. Str.8995.

Shukaitis, Stevphen, David Graeber 2007 'Introduction.' V: Constituent Imagination: Militant Investigations, Collective Theorization . Stevphen Shukaitis, David Graeber with Erika Biddle, ur. Oakland, Edinburgh, West Virginia: AK Press. Str.1134.

Slovar slovenskega knjižnega jezika 1970 Ljubljana: SAZU

Tomc, Gregor 1984 'Punk bo, dokler bo pogumen.' V: Punk pod Slovenci . Igor Bavčar, ur. Ljubljana: Univerzitetna konferenca ZSMS. Str. 320321.

Tomc, Gregor 1989 Druga Slovenija . Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije.

Trampuš, Jure 2002 'Sistem svobode.' Mladina , št.29, 23.7.2002, str. 4648.

Vodovnik, Žiga 2010 Anarhija vsakdanjega življenja: Zapiski o anarhizmu in njegovih pozabljenih pritokih. Ljubljana: Založba Sophia.

Ward, Colin 1980 'The Early Squatters.' V: Squatting: The Real Story . Nick Wates in Christian Wolmar, ur. London: Bay Leaf Books. Str. 104108.

Ward, Colin 1982 Anarchy in action . London: Freedom press.

Ward, Colin 2002 Cotters and Squatters: Housing's Hidden History . Nottingham: Five Leaves Publications.

Zadnikar, Darij 2004 'Kronika radostnega uporništva.' V: Spreminjamo svet brez boja za oblast: pomen revolucije danes . John Holloway. Ljubljana: Študentska založba. Str. 201225.

Zadnikar, Miha 2004 'Anarhizem danes: Levo od levice ali po svoje?' V: Levica: zbornik predavanj 4.letnika delavskopunkerske univerze . Ciril Oberstar in Tonči Kuzmanić, ur. Ljubljana: Mirovni inštitut. Str. 85111.

Arhivski vir:

1990 'Volilna lista volilne enote 7' Mladina št.14: 64.

Ostala uporabljena literatura:

Babič, Jasna in Matej Zonta 2003 »Dosje« Molotov . Ljubljana: Projektna skupina za pripravo Dosjeja.

Berger, Peter L., Thomas Luckmann 1988 Družbena konstrukcija realnosti: Razprava iz sociologije znanja . Ljubljana: Cankarjeva založba.

Bibič, Bratko 2003 Hrup z Metelkove: tranzicije prostorov in kulture v Ljubljani . Ljubljana: Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije.

Ehrlich, J. Howard, ur. 1996 Reinventing anarchy, again . Edinburgh: AK Press.

Fischer, Jasna 1984 Čas vesolniga socialnega punta se bliža: socialna in politična zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov do leta 1889 . Ljubljana: KRT.

Glasper, Ian 2006 The day the country died . London: Cherry Red Books.

Gregorčič Marta in Gorazd Kovačič, ur. 2002 Ne NATO mir nam dajte! Ljubljana: Mirovni inštitut. Harper, Clifford 2000 Anarhija: Grafički vodič . Zagreb: Z.A.P.

Jeffs, Nikolai 1998 'All you need is love (nasilje, emancipacija pa tudi nekaj uvodnih besed…).' Časopis za kritiko znanosti , let. XXVI(št.190191): str 942.

Lovšin Peter, Peter Mlakar in Igor Vidmar, ur. 2002 Punk je bil prej: 25 let punka pod Slovenci . Ljubljana: Cankarjeva založba in ROPOT.

Neale, Jonathan 2002 You Are G8, We Are 6 Billion: The Truth Behind the Genoa Protests . London: Visions.

Nechaev, Sergei 1989 Cathecism of the Revolutionist . London: Violette Nozires/ APK Press.

Orwell, George 2009 Poklon Kataloniji . Ljubljana: Modrijan.

Porton, Richard 1999 Film and the Anarchist Imagination . London, New York: Verso.

Ratgeb 1990 Contributions to the Revolutionary Struggle intended to be discussed, corrected, and principally put into practice without delay . London: Elephant Editions.

Strpić, Marko, ur. 2001 Anarhizam i nasilje . Zagreb: Što čitaš?

Thompson, AK 2010 Black Bloc, White Riot: AntiGlobalization and the Genealogy of Dissent . Edinburgh, Oakland, Baltimore: AK Press. Vaneigem, Raoul 2006 The Revolution of Everyday Life . London: Rebel Press.

Wolf, Robert Peter 2001 U obranu anarhizma . Zagreb: DAF.

DIY produkcija (pamfleti, fanzini, knjižice):

Sahlins, Marshall Prvobitno društvo blagostanja . Anarhijablok 45.

Clastres, Pierre Društvo protiv države . Anarhijablok 45.

Landstricher, Wolfi Autonomous SelfOrganization and Anarchist Intervention: A Tension in Practice . Santa Cruz: Venomous Butterfly Publications.

Insurekcionistička anarhija . Zluradi paradi. in ostali

Internetni viri:

(A)Infoshop (2.2.2012)

AKC Metelkova mesto (2.2.2012)

Anarchist N30 Black Block Communiqué (kolektiv ACME) (2.2.2012)

Critical Mass (2.2.2012)

Gačič, Siniša 2006 'Skvot med kolesi.' Mladina, št.14, 9.4.2006. (2.2.2012)

Homes not Jails (of San Francisco) (2.2.2012)

Penny Rimbaud The Last Of The Hippies – An Hysterical Romance (2.2.2012)

We are everywhere (2.2.2012)

FOOD NOT BOMBS (2.2.2012) (2.2.2012)

Freeman, Jo The Tyranny of Structurelessness (2.2.2012)

Indymedia (2.2.2012)

Infoshop (2.2.2012)

Izjava za javnost s strani »May Days« iniciative: (2.2.2012)

Noborder network (2.2.2012)

Sullivan, Sian 2004 'We are heartbroken and furious!: Engaging with violence in the (anti)globalisation movement(s).' Delovni esej št.123/03. Coventry: University of Warwick, Centre for the Study of Globalisation and Regionalisation (SCGR). (2.2.2012)

PRILOGE: Zvočni posnetek intervjujev z informatorji (6 intervjujev). Posnetek je na voljo samo z dovoljenjem avtorice naloge.

IZJAVA O AVTORSTVU: Izjavljam, da je diplomska naloga avtorsko delo, in da so viri pravilno navedeni.