UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za prevodoslovje

DIPLOMSKO DELO

Eva Senica

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za prevodoslovje

Diplomsko delo

PREVODI ŠVICARSKE KNJIŽEVNOSTI V SLOVENSKI JEZIK IN ODZIVI NANJO

Mentorica: red. prof. dr. VESNA KONDRIČ HORVAT Kandidatka: EVA SENICA

Maribor, 2010

Lektorica: VERONIKA PUCKO, prof. slov. j. Prevajalka: MONIKA STRAMEC, univ. prevajalka nemškega jezika

ZAHVALA

Rada bi se zahvalila svoji mentorici dr. Vesni Kondrič Horvat za strokovno svetovanje, potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela.

Hvala vsem profesorjem oddelka za prevodoslovje, ki so pripomogli k mojemu bogatejšemu znanju.

Hvala Veroniki Pucko za natančno lektoriranje in Moniki Stramec za prevod povzetka.

Hvala tebi, Peter, ki me sprejemaš tako kot sem. V vseh mojih vzponih in padcih si verjel vame, me optimistično spodbujal ter mi nesebično pomagal.

Hvala tudi tebi, dragi Tim, ki si s svojim rojstvom pripomogel k temu, da v življenju želim doseči največ.

Iskrena hvala tudi dragima staršema za vso podporo in finančno pomoč pri študiju.

Hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi vsa ta leta stali ob strani.

"Če je edina molitev, ki ste jo v življenju izrekli, "HVALA", to zadostuje."

Mojster Eckhart

IZJAVA

Podpisana Eva Senica, rojena 12. 9. 1985 v Slovenj Gradcu, študentka Filozofske fakultete v Mariboru, smer prevajanje in tolmačenje – nemščina in slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanje

pri mentorici dr. Vesni Kondrič Horvat avtorsko delo.

Uporabljeni viri in literatura so korektno navedeni; stavki niso prepisani brez navedbe avtorja.

Podpis kandidatke:

POVZETEK

Cilj pričujoče diplomske naloge je bil čim bolje predstaviti švicarsko književnost, in sicer tisti del, ki je preveden v slovenski jezik. Poleg tega me je zanimal odziv slovenske javnosti nanjo. Švicarska književnost je zanimiva zlasti zato, ker na enotnem geografskem področju nastajajo štiri različne književnosti v štirih različnih jezikih: nemška, francoska, italijanska in retoromanska. Prvo poglavje v diplomski nalogi je kratka predstavitev prevajanja, sledi mu poglavje o prevajanju na Slovenskem. Predstavljena so različna prevajalska načela in predstavniki posameznih teorij. Ker jedro diplomske naloge predstavljajo književni prevodi, je tudi teoriji književnega prevajanja namenjeno eno poglavje. Književno prevajanje je eno izmed najbolj zapletenih oblik medkulturnega sporočanja; književni prevajalec mora obvladati dva jezika, hkrati pa mora biti tudi umetnik, da začuti zgodbo, rimo, slog besedila ali pesmi. Nenazadnje pa je v teoretičnem delu predstavljena še literarna kritika kot posebna vrsta literarnega vrednotenja. Jedro diplomske naloge predstavljajo prevodi švicarske književnosti v nemškem jeziku v slovenski jezik in odzivi slovenske javnosti na le-te. V slovenski jezik je prevedene veliko švicarske književnosti; vse od otroške in mladinske književnosti do zapletenih romanov, dram in kratkih zgodb. Slovenska javnost je ta dela dobro sprejela in jih pozitivno ovrednotila. Kljub številnim prevodom pa obstaja še mnogo kakovostnih avtorjev, ki še čakajo na slovenski prevod, npr. Erika Burkart, Gabrielle Alioth, Maja Beutler, Martin R. Dean, Friedrich Glauser, Werner Schmidli, Claudia Storz … Diplomska naloga odkriva mnoge zanimive avtorje in avtorice ter jih predstavi v drugi luči; skozi oko slovenskega prejemnika.

Ključne besede: - švicarska književnost; - teorija prevajanja; - literarni prevod; - prevodi v slovenščino; - literarna kritika.

ZUSAMMENFASSUNG

Das Ziel der vorliegenden Diplomarbeit ist es, die deutschsprachige Schweizer Literatur so gut wie möglich vor zu stellen, und zwar jene Autoren und Autorinnen, die in die slowenische Sprache übersetzt wurden. Außerdem interessiert uns die Reaktion slowenischer Kritiker. Die Schweizer Literatur ist deswegen so interessant, weil auf einem einheitlichen geographischen Gebiet vier verschiedene Literaturen entstehen in vier verschiedenen Sprachen: deutsch, französisch, italienisch und rätoromanisch. Das erste Kapitel ist eine kurze Darstellung des Übersetzens, gefolgt von einem Kapitel über das Übersetzen in Slowenien. Es werden verschiedene Übersetzungsmethoden und Vertreter einzelner Theorien vorgestellt. Weil den Hauptteil der Diplomarbeit literarische Übersetzungen bilden, gibt es auch ein Kapitel über die Theorie dieser Art von Übersetzungen. Das literarische Übersetzen ist eine der schwierigsten Formen der interkultureller Kommunikation; der Übersetzer muss zwei Sprachen beherschen, gleichzeitig muss er aber auch ein Künstler sein, damit er die Geschichte, den Reim und Stil des Textes oder Liedes versteht. Nicht zu letzt wird im theoretischen Teil auch die Literaturkritik vorgestellt als eine besondere Art der literarischen Bewertung. Den Kern dieser Diplomarbeit bilden die Übersetzungen der Schweizer Literatur ins Slowenische und Reaktionen slowenischer Öffentlichkeit darauf. In der slowenischen Sprache können wir viele Bücher von Schweizer Autoren und Autorinnen lesen: von Kinder- und Jugendliteratur bis hin zu komplizierten Romanen, Theaterstücken und Kurzgeschichten. Slowenische Öffentlichkeit hat diese Arbeiten gut aufgenommen und sie positiv bewertet. Obwohl sehr viele Autoren und Autorinnen schon übersetzt wurden, gibt es dennoch viele gute Schriftsteller, die noch nicht übersetzt wurden, wie z.B. Erika Burkart, Gabrielle Alioth, Maja Beutler, Martin R. Dean, Friedrich Glauser, werner Schmidli, Claudia Storz … Die Diplomarbeit behandelt viele interessante Schriftsteller und Schriftstellerinnen und stellt sie aus einer anderen Perspektive dar: durch das Auge eines slowenischen Rezepienten.

Schlüsselwörter: - Schweizer Literatur; - Übersetzungstheorien; - Literaturübersetzungen; - Übersetzungen ins Slowenische; - Literaturkritik.

KAZALO

1. UVOD…………………………………………………………………1 2. METODOLOGIJA…………………………………………….…….3 3. PREVAJANJE NEKOČ IN DANES………………………………..4 3.1 Zgodovina prevajanja………………………………………………..4 3.2 Teorije prevajanja……………………………………………………4 4. PREVAJANJE NA SLOVENSKEM….……………………………7 4.1 Zgodovina prevajanja na Slovenskem……….………………………7 4.2 Prevajalska politika Slovencev…………….……………………….10 4.3 Društvo slovenskih književnih prevajalcev………………………...13 4.4 Nekaj pomembnih slovenskih prevajalcev…………………………14 4.5 Prevajanje slovenskih besedil v nemški jezik………………………16 5. KNJIŽEVNO PREVAJANJE……………………………………...18 6. ŠVICARSKA KNJIŽEVNOST………………………………….....21 6.1 Začetki švicarske književnosti……………………………………...21 6.2 Švicarska književnost med obema vojnama………………………..22 6.3 Sodobna švicarska književnost…………………………………….23 6.3.1 Prva povojna generacija (po letu 1945)………………………….....24 6.3.2 Druga povojna generacija (po letu 1959)……………………….….24 6.3.3 Tretja povojna generacija (po letu 1968)……………………….…..25 6.3.4 Četrta povojna generacija (po letu 1980)……………………….….25 6.3.5 Peta povojna generacija (po letu 1990)…………………………….26 6.3.6 Skupne značilnosti povojne generacije……………………………...26 6.3.7 Tematika povojne generacije………………………………..….…….27 7. LITERARNA KRITIKA……………..……………………….…...29 7.1 Tipološki vidiki………………………..…………………………...30 7.1.1 Biografska kritika………………………………………………………30 7.1.2 Impresionistična kritika…………………………………………..….. 30 7.1.3 Imanentna kritika……………………………………………………... 31 8. ŠVICARSKI AVTORJI, PREVODI NJIHOVIH DEL V SLOVENŠČINO IN KRITIKE……………….…………….. …33 9. PREGLED KRITIK…………..……………………………….…...65

10. NEKATERI ŠVICARSKI AVTORJI, KI JIH PRI PREUČEVANJU NE BI SMELI SPREGLEDATI…………………………..…….…70 11. DELA ŽE PREVEDENIH AVTORJEV, KI SI ZASLUŽIJO ŠE KAKŠEN PREVOD……………………………………...…………73 12. POVZETEK PREVODOV……………………………………..….75 13. ZAKLJUČEK……………………………………… …………..….94 14. LITERATURA…………………………………………………...... 97

1. UVOD

Med študijem sem obiskovala mnoga zanimiva predavanja, najbolj pa me je pritegnilo predavanje o švicarski književnosti. Mojo pozornost je vzbudilo predvsem dejstvo, da so v »idilični« Švici avtorji tako kritično uperjeni proti lastni državi. Seveda sem se želela sama prepričati, ali je res tako. Ker poleg nemščine študiram slovenščino, me ne zanima le švicarska književnost, ampak tudi prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi slovenske javnosti na tovrstno literaturo. Sama zelo rada berem, priznati pa moram, da name vpliva tudi kritika in da še posebej z zanimanjem prebiram tista dela, o katerih sem prebrala kakšno pozitivno kritiko oz. oceno. Zato še toliko bolj cenim kakovostne kritike, saj lahko s svojo natančnostjo in opisom močno vplivajo na bralca, čeprav vemo, da so kritike precej subjektivno obarvane. Če je kritiku neko delo všeč, me seveda zanima, če bo všeč tudi meni; če kritik delo raztrga, me knjiga še bolj pritegne, saj bi se o tem tudi sama rada prepričala.

Namen pričujoče diplomske naloge je orisati švicarsko književnost in pri tem izpostaviti tista dela, ki so bila prevedena v slovenščino, ter prikazati tudi recepcijo prevedenih del v Sloveniji. Vse skupaj bo predstavljeno na ozadju književnega prevajanja nasploh in na ozadju razvoja prevajanja književnih del v Sloveniji.

Delo je razdeljeno na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu bom najprej predstavila pojem prevajanja, kako se je prevajanje razvijalo na Slovenskem in kakšne so značilnosti književnega prevajanja. Nadaljevala bom s kratkim opisom švicarske književnosti, posvetila pa se bom tudi pojmu literarne kritike.

V empiričnem delu bom na kratko predstavila vse švicarske avtorje, ki so bili prevedeni v slovenščino, navedla njihova dela, ki so izšla v slovenščini, poudarek pa bo na kritikah, ki so izšle v slovenskih časopisih in revijah ter obravnavajo švicarske avtorje in njihova dela.

Z diplomskim delom želim ugotoviti, ali imamo v slovenščini temeljna dela švicarskih avtorjev, koliko del je bilo prevedenih, kolikokrat so bila dela izdana, kdo jih je prevajal

1 in kdo izdajal. Poleg tega se bom posvetila časopisom in revijam, kjer bom iskala kakovostne kritike in ocene. Te bom analizirala in navedla, ali so kritike bolj pozitivne ali bolj negativne; ali so objektivnejše ali bolj subjektivnejše. V sklepu bodo povzete vse bistvene točke raziskave, rezultati bodo prikazani v tabelah oziroma grafih, podani pa bodo tudi odgovori na zastavljena raziskovalna vprašanja.

2 2. METODOLOGIJA

Primarna metoda v diplomski nalogi bo deskriptivna metoda, uporabila pa bom tudi komparativno metodo, s katero bom primerjala kritike različnih avtorjev. Vse podatke, ki jih bom med raziskovanjem pridobila, bom preučila s pomočjo primarnih in sekundarnih virov. Pri sklepu bom uporabila metodo analize in sinteze, pomagali pa mi bosta tudi metodi generalizacije in specializacije, predvsem pri posploševanju in oblikovanju specifičnih sklepanj.

3 3. PREVAJANJE NEKOČ IN DANES

3.1 Zgodovina prevajanja

Razmišljanje o prevajanju ima več kot dvatisočletno tradicijo. Če se ozremo na zgodovino prevajalcev, je mogoče reči, da so se pojavili že daleč nazaj. Zaradi številnih različnih jezikov je potreba po prevajanju obstajala praktično vsakokrat, ko so se srečala ljudstva, ki so govorila različni jezik. Edini način sporazumevanja v teh primerih je bil seveda ta, da so našli nekoga, ki je govoril oba jezika, se pravi prevajalca, in ta je potem prevajal iz enega v drugi jezik. Že od samega začetka je prevajalce mučilo vprašanje, kako se izogniti nesmiselnemu dobesednemu prevajanju od besede do besede in poustvariti celovit smisel besedila ter posredovati moč posameznih besed. O tem je razmišljal že Cicero pred našim štetjem in za njim še dolga vrsta prevajalcev (Grosman 2004: 47).

Osemdeseta in devetdeseta leta so prinesla nove poudarke v jezikoslovju na pomenu človeškega dejavnika za komunikacijo in vse večje zanimanje za preučevanje kontekstualnih dejavnikov, ki sooblikujejo komunikacijo. Sodobne študije skušajo vključiti vse več dejavnikov, posebna pozornost je namenjena še zlasti družbeni funkciji in medkulturnemu položaju književnega prevoda v ciljni kulturi (Grosman 2004: 72– 73).

3.2 Teorije prevajanja

Peter Newmark, britanski prevajalec in teoretik prevajanja, teorijo prevajanja opredeljuje v širšem in ožjem pomenu. V širšem pomenu teorija prevajanja zajema vse znanje o prevajanju; v ožjem pomenu pa teorija prevajanja preučuje, katera metoda prevajanja je primerna za določeno zvrst besedila. Naloga teorije prevajanja je, da opredeli prevajalske probleme in opozarja na vse dejavnike, ki jih je pri reševanju teh problemov potrebno upoštevati.

Teorija književnega prevoda in prevajanja je tisti del teorije prevajanja, ki preučuje metode, strategije in norme pri prevajanju literarnih del.

4 Prevajalčeva naloga ni zgolj prenesti besedilo iz enega v drug jezik, marveč tudi iz izvirnega v drug in drugačen sistem in spremenjen družbeno-kulturni oz. medkulturni položaj. Prevajanje zato vse več avtorjev opisuje kot proces ponovnega pisanja besedila, medtem ko prevajalcu pripisujejo vlogo soavtorja.

Dobesedno prevajanje je bilo s strani mislecev, kot so bili Cicero, Plinij ml., Horatij, Hieronim, že davno odločno zavrnjeno, saj so takšni prevodi veljali za okorne in težko razumljive, vendar odklanjanje dobesednosti ni obveljalo v celoti in za zmeraj.

Teoretiki kot Jakobsen, Vinay in Darbelnet, Nida so vsak po svoje ugotavljali, da je dobeseden prevod možen samo v omejenem obsegu, v celoti pa ni mogoč, saj se jeziki leksikalno, morfološko in sintaktično le delno ujemajo: nimajo vsi jeziki neposrednih ustreznic za vse pojave, predmete in pojme (Stanovnik 1996: 43).

Majda Stanovnik je v svoji razpravi Od besede do besedila v literarnem prevodu ugotovila naslednje: - krajše sintagme: dobeseden prevod je pogosto mogoč, a nasprotuje ustaljenim reklom; - stavki: dobeseden prevod večinoma ni mogoč; - verzi: dobeseden prevod ni mogoč; - roman/literarna proza: dosledna dobesednost ni mogoča.

Prevodi literarnih besedil vedno združujejo oba postopka: če hočejo ostati smiselni in zvesti, so deloma dobesedni, deloma ne.

Mary Snell-Hornby prevod poimenuje »medkulturni dogodek«, saj se ji zdi pomembnejši kulturni transfer in učinkovanje književnega prevoda v ciljnem jeziku kot zgolj jezikovni prenos. Zelo izvirna je tudi njena izjava, da moramo vsak književni prevod šteti za reciklažo izvirnega besedila (Grosman 2004: 73).

Basil Hatim in Ian Mason poudarjata podobno kot Hornbyjeva komunikativno naravo procesov prevajanja in pomen njihove bistvene umeščenosti v določeno družbeno okolje in pragmatično situacijo. Opozarjata tudi na to, da prevajalca ne omejuje samo lastno branje in razumevanje besedila, ampak tudi številna trenutno sprejeta in veljavna pravila

5 prevajanja, ki nanj vplivajo. Vsakokratne družbene okoliščine prevoda najbolj učinkovito razkrivajo t. i. temeljna vpraševanja: kdo prevaja kaj, za koga, kdaj, kje, zakaj in v kakšnih razmerah (Grosman 2004: 73–74).

Gideon Toury umetnostnega besedila in književnega prevoda ne opisuje samo kot besedilo, marveč tudi kot besedilo v sklopu govornega dejanja v določenem literarnem sistemu. Izdelal je teorijo o tesni odvisnosti književnega prevoda od ciljne kulture, v kateri poudarja, da književni prevod preprosto ne more biti del istega literarnega sistema kot izvirnik, niti če sta fizično prisotna drug ob drugem. Vsak književni prevod je zato treba preučevati v tesni povezavi s ciljnim kulturnim kontekstom (Grosman 2004: 74– 75).

Teorija skoposa izhaja iz opisov prevajanja kot posebne oblike medkulturnega delovanja in globlje pogojene družbene prakse, ki mora upoštevati pričakovanja bralcev ciljnega besedila. Izraz skopos prihaja iz grščine in pomeni »namen«, »cilj«. Prevajanje je torej dejavnost, ki sledi določenemu namenu, ki mora biti dosežen, da besedilo tudi v ciljni kulturi ustrezno deluje. Vodilni predstavnik te teorije je Hans J. Vermeer, ki poleg namena kot bistvo teorije prevajanja obravnava tudi pojem naročila. Književno prevajanje pojmuje kot poskus medkulturnega sporočanja, ki ga sproži neka oblika naročila in uravnava prevajalčevo poznavanje ciljnih bralcev prevoda. Tudi Vermeer poudarja, da lahko prevajalec prevaja le svojo interpretacijo, pri čemer prevod ni in niti ne more biti izvirnik (Grosman 2004: 76). Teorija skoposa dejansko skuša oceniti prevode glede na njihovo funkcionalnost v določenem položaju v določeni kulturi, želi ponuditi smernice bodočim poklicnim prevajalcem, da bi ustvarili dobre, tj. funkcionalne prevode, in jim ponuja argumente, s pomočjo katerih bi lahko branili svoje prevode pred morebitnimi neupravičenimi kritikami uporabnikov ali naročnikov prevodov (Košak 2010: 5). Cilj in način realizacije prevoda morata biti vedno natančno določena, če želimo doseči ustrezen prevod. Ravno zato je prevajalec in njegovo razumevanje celotnega nastanka prevoda tako zelo pomemben. Po Vermeerju je prevod medkulturna dejavnost oz. medkulturna komunikacija, pri kateri mora biti prevajalec sposoben oceniti, kakšen je v dani situaciji optimalni prevod.

6 4. PREVAJANJE NA SLOVENSKEM

4.1 Zgodovina prevajanja na Slovenskem

Prevod je imel v slovenski družbi od nekdaj posebno vlogo. Od začetkov slovenske književnosti so imeli prevodi izjemen vpliv na razvoj in sooblikovanje slovenskega jezika in književnosti in še danes je posebnost našega založništva zelo visok delež prevodov. Odločilni vpliv prevodov najdemo v vseh poglavitnih žanrih: slovenska proza se je v marsičem zgledovala po protestantskih prevodih Svetega pisma, tudi prvo slovensko dramsko besedilo je prevod, celo slovenska poezija se je oblikovala s pomočjo nemških prevodov (Pokorn 2007: 4).

Slovensko kulturno-jezikovno okolje je vseskozi močno povezano s sosednjimi tako kot tudi s časovno ter prostorsko bolj oddaljenimi vplivnimi kulturami od antične grške do sodobne angloameriške. (Stanovnik 2005: 8) Na sečišču germanskega, romanskega, ugrofinskega in slovanskega sveta smo bili Slovenci že od nekdaj izpostavljeni tujim jezikom, ki so bili pogosto tudi naši uradni oz. učni jeziki. V različnih časovni obdobjih in na različnih področjih so se izmenjavali: latinščina, nemščina, italijanščina in madžarščina (Kondrič Horvat 2007: 120).

Zaradi časovne oddaljenosti lahko le domnevamo, kako je potekal proces zgodnjega prenosa tujih molitvenih, spovednih in nemara tudi pesemskih besedil v zgodnjo slovenščino. Šlo je predvsem za to, da se ustrezno posreduje temeljna duhovna vsebina besedila, zato še ne moremo govoriti o prevajanju v smislu celovitega prenosa sintaktičnih celot (Pokorn 2007: 6). Slovensko prevodno in izvirno književnost lahko razvrstimo v pet značilnih obdobij (Stanovnik 2005: 11) :

Trubarjevo ali konstitutivno: uvodno poglavje slovenske književnosti, ki poudari slovenski značaj, ne da bi mu pripisovalo lastnosti izvirnega besedila. Izhodišče reformacijskega književnega programa je bilo omogočiti slehernemu verniku neposreden stik z Biblijo. Treba jo je bilo prevesti v žive, pogovorne sodobne jezike in prevode, natisniti v dovolj velikem številu, da bi se krog bralcev bistveno razširil. V

7 slovenščino je Biblijo prevedel Jurij Dalmatin leta 1584, pred tem pa so tiskali prevode posameznih evangelijev, pisem, psalmov, pridig … Utemeljitelj slovenskega biblijskega prevoda pa je Primož Trubar, ki je moral izbrati tako črkopis kot tudi način zapisovanja besed (Stanovnik 2005: 13–23). Biblijski prevod je prevod božje besede in mora zato biti na las podoben izvirniku; prevajalec je moral dobro poznati jezik izvirnika kot tudi slovenski jezik, da je prevod zadovoljil širši krog preprostih, neizobraženih bralcev (Stanovnik 2005: 41).

Devovo in Koseskovo: preplet in izenačevanje izvirnih del ter prevodov. Z almanahom Pisanice od lepeh umetnosti (1779–1781) so v slovensko javnost prodrla tudi posvetna literarna besedila. Literarni prevod je bil, nasprotno od biblijskega, neobvezen, svoboden (Stanovnik 2005: 42). Prevodi pa niso veljali kot »prevodi«, ampak so si jih »prevajalci« kar lastili; »kar je napisano v slovenščini, pripada slovenski književnosti, prevajalec v slovenščino je slovenski avtor« (Stanovnik 2005: 48). Nekateri prevajalci so dela 'poslovenili', 'preložili', 'prenaredili' ali 'predelali'.

Levstikovo in Stritarjevo: obdobje, ki ima prevod za tujek, zavoro v razvoju domače literarne ustvarjalnosti in ga zato zavrača. Literarni prevajalci 18. in večjega dela 19. stoletja so pojmovali status prevoda še vedno kot enakovreden del slovenske književnosti. Stritar, Trdina in Levstik so do prevajanja gojili nezaupanje in delo označevali kot odvečno opravilo. Zanje je bila na prvem mestu izvirnost, v literaturi je večjo veljavo od literarnosti dobila nacionalnost (Stanovnik 2005: 53–55). A to prevajalcev ni odvrnilo od prevajanja. V 19. stoletju pa so kritiki končno potegnili ločilno črto med prevodi in izvirnimi deli; prevod ima v slovenski književnosti drugačno vlogo kot izvorno slovensko besedilo.

Obdobje moderne: prevod zopet vidi kot koristno, nujno dopolnilo izvirne literature, ne da bi ga z njo izenačevalo. Ivan Prijatelj je ugotovil, da so »prevodi nujno potrebni za lepšo rast in razvoj domače književnosti, vendar ne vsi povprek: treba je paziti, kaj in kako se prevaja v slovenščino.« (Stanovnik 2005: 68). Prijatelj meni, da sta za prevajanje poleg znanja nujno potrebni razvita emocionalnost in intuitivnost. Prevod ima za rezultat prevajalčevega razumevanja izvirnika. Njegovemu stališču so se pridružili vplivni pesniki, prevajalci in publicisti, med njimi tudi Anton Aškerc in Oton

8 Župančič. Župančičevi prevodi so zelo povečali ugled slovenske prevodne književnosti in veliko prispevali k njeni čedalje večji razvejanosti. (Stanovnik 2005: 78–79).

Dejstvo, da je prevod zaradi dvojnega avtorstva in dveh domovin drugačno besedilo od izvirnika, so v 20. stoletju prej in dosledneje kot literarni zgodovinarji upoštevali bibliografi. Janko Šlebinger je v svoji Slovenski bibliografiji gradivo razčlenil in ena od skupin so tudi Prevodi. S tem je uveljavil prevod kot posebno besedilno vrsto (Stanovnik 2005: 80). Polifono obdobje: prevod po drugi svetovni vojni pomeni predvsem okno v svet in s tem zagotovilo za konkurenčno raven izvirnega pisanja. Po osvoboditvi in izredno hitri obnovi kulturnih institucij leta 1945 sta položaj slovenskega prevoda določali dve osnovni predpostavki, prevzeti iz predvojne tradicije: prvič, pritrdilni odnos do prevoda nasploh, in drugič, spoznanje, da je literarni prevod posebna prevodna zvrst (Stanovnik 2005: 89). Po letu 1945 je delo nadaljevalo precej prevajalcev, ki so veljali za ugledne in vplivne osebnosti v slovenskem kulturnem življenju: Oton Župančič, Alojz Gradnik, Izidor Cankar, Vladimir Levstik, Fran Albreht, Josip Vidmar, Božo Vodušek … (Stanovnik 2005: 90)

Zaradi I. svetovne vojne so med slovenskimi prevodi razmeroma slabo zastopani Nemci. Vmes ni nobenega dela velikega Thomasa Manna, zastopan je le njegov brat Heinrich z romanom Velika stvar (1933) in Hermann Sudermann z dvema deloma, ki sta danes že pozabljeni. Veliko so brali dva popularna pisatelja, Švicarja Johna Knittla in ljudskega pisatelja Paula Kellerja. Omembe vredne so tudi naslednje biografije: Napoleon Emila Ludwiga (1931) ter Maria Antoinetta (1933) in Maria Stuart (1935) Stefana Zweiga (Gradišnik 1996: 57). Prevodna proza je v tistem času napredovala vsaj toliko kot izvirna. Z občudovanja vrednim pogumom so se tedaj številni izobraženci lotili prevajanja del, kakršna so Slovenci pred njimi imeli za pretežavna. Slabost tistega časa pa je, da je bila njihova slovenščina polna slovanskih, predvsem hrvaških in srbskih izposojenk. Po letu 1939 je kmalu prišla II. svetovna vojna, ki je močno učinkovala tudi na slovensko kulturno življenje. Kot najočitnejše dejstvo v tem življenju je treba šteti kulturni molk, ki ga je ukazala Osvobodilna fronta. Vsi se ga seveda niso držali, prevajanje romanov se je recimo nadaljevalo v Slovenčevi knjižnici, ki je bila za

9 takratne razmere izjemen dosežek. Normalni tok založniške in prevajalske dejavnosti pa je bil z vojno pretrgan. V povojnem času je na oblast prišla nova struja ljudi, ki je zahtevala mnoge spremembe; večina nekdanjih založb je prenehala delovati, ustanovljene so bile številne nove (Gradišnik 1996: 58).

Poglavitni značilnosti slovenske prevodne literature v letih 1945–1965 sta: število prevedenih knjig stalno narašča ter pretežna večina knjig je prevedena iz petih velikih književnosti (ruske, angleške in ameriške, nemške in francoske).

Pred 20. stoletjem so pozornost posvečali predvsem uporabnosti prevedenih del, v 20. stoletju pa so prišla v ospredje estetska merila in kakovost prevoda, ki so ga po novem imenovali tudi kreativno delo (Kondrič Horvat 2007: 126).

4.2 Prevajalska politika Slovencev

Že Primož Trubar je pred štiristo leti govoril o treh rečeh, ki naj bi prevajalcem pomagale pri delu in jim bile nekakšne smernice. Janko Moder o teh treh rečeh govori v zborniku Štiristo let prevajanja na Slovenskem, kjer te tri reči razdeli na nekaj podskupin. Te tri reči so:

- JEZIK Pri prevajanju je predvsem treba paziti na pravilno uporabo jezika (pravopis, slog). Narečja so bila in so živi vir slovenskega jezika, njegove stalnosti in spremenljivosti, njegove enakosti in različnosti, enotnosti in neenotnosti, njegov blagoslov in prekletstvo. Že v času reformacije je bil slovenski svet razdeljen na narečja; ta narečja pa se med sabo kar precej razlikujejo. Te razdrobljenosti jezika se je zavedal že Trubar, ki je postavil temelje novemu kulturnemu izrazniku v Evropi; slovenščini. Slovenščina je bila v Trubarjevem času precej revna in pomanjkljiva glede izražanja, veliko pa je bilo besed z več pomeni. Prevajalci so morali biti zelo razgledani, saj ni bilo tezavrov, slovarjev in priročnikov, ki bi jim pri delu pomagali. Danes je glede tega drugače. Imamo ogromno pripomočkov, ki prevajalcem olajšajo delo. Problem pa predstavljata zastarelost in terminologija. Jezik se ves čas spreminja,

10 to pa pomeni, da nastajajo nove besede, stare pa izginjajo v pozabo. Naj je slovar še tako dober, hitro zastari. To pa predstavlja veliko težavo za prevajalce, ki morajo biti s tem dobro seznanjeni, da v svojih prevodih uporabljajo le takšne besede, ki so sprejemljive. Drug problem, ki se pojavlja v tem okviru, je terminologija. Slovenski jezik je še dandanes v fazi razvijanja. Ogromno je strokovnih izrazov, za katere še nimamo pravih slovenskih poimenovanj. Da ne bi v besedilih uporabljali preveč tujk, si je treba izmisliti nove, poslovenjene izraze.

- PREVAJALSKA NAČELA a) Prevajaj iz izvirnika: pomembno je, da ima prevajalec pred seboj izvirnik nekega besedila, saj lahko le tako povsem pravilno prevede. Če pa prevaja iz prevoda, se lahko že v tem besedilu nahajajo pomembne napake, ki jih ni mogoče odstraniti, če ne poznaš izvirnika. Dandanes je velik problem prepoznati izvirnik. Besedila se nenehno prevajajo iz vseh mogočih jezikov. Takšna besedila se pojavljajo povsod (po TV, v časopisih, v revijah … ), ne da bi bralce ali prevajalce kdo opozoril, da to niso izvirniki, ampak le prevodi. b) Primerjaj z drugimi prevodi: priporočljivo je, da prevajalec dokončan prevod primerja z drugimi prevodi, če so mu le-ti na voljo. Osredotoči naj se na razlike med prevodi in se odloči za najprimernejšo rešitev. c) Uporabljaj komentarje: po navadi so različni jeziki povezani z različnimi kulturami, zato se mnogokrat zgodi, da so besedila, ki so v enem jeziku razumljiva, v drugem popolnoma nesmiselna. Zaradi tega je marsikdaj priporočljivo uporabljati komentarje, ki bralcu razjasnijo pojave oziroma pojme, ki so v določeni kulturi manj v rabi.

- IDEOLOGIJA Ideologija je sistem idej, izražen v raznih oblikah družbene zavesti. Ko prevod izide oziroma postane last nekoga drugega, mora prevajalec biti pripravljen na vrsto kritik in ugovorov. Le redkokdaj je prevod tako dober, da se z njim vsi strinjajo, veliko večkrat pa je deležen presojanj. Vrednoti se lahko pisava (to ni več tako zelo pogosto, saj se za pisanje uporablja računalnik), slog, pravopis, vsebina, razumljivost … Že Trubar je vernike naprošal, naj mu sporočijo, če bodo pri njegovih delih naleteli na nejasnosti ter napake, da bo to lahko popravil. Jasno je, da ni idealnega, za zmeraj in povsod

11 veljavnega načina in teorije prevajanja. V 16. stoletju so zato uvedli skupinsko delo oziroma skupinsko pregledovanje. Ustanovili so tako imenovane revizijske komisije, ki so se uveljavile v Nemčiji pri Lutrovem prevodu Biblije. Najbolj znamenita slovenska komisija je bila sklicana leta 1581 v Ljubljani za celotno Dalmatinovo Biblijo. Sled te komisije je bila tudi prva slovenska slovnica. Trubar je bil zvest samemu sebi in svojim načelom. Poslušal je sicer mnenje drugih, ampak ravnal je po svoji glavi. Menil je, da novi in mlajši mojstri prekašajo stare. Zato je bil prepričan, da bodo njegovi nasledniki njegovo delo izpilili ter izboljšali. Nikakor pa se ne sme pozabiti starih mojstrov, ki so se trudili, čeprav so marsikdaj delali napake. Ampak brez njih sodobniki ne bi mogli pisati mojstrovin, ki temeljijo na starih delih (Gantar 1985: 20−31).

Večina prevajalskih načel, ki so veljala drugod po Evropi in po svetu smo Slovenci seveda sprejeli, a hkrati smo potrebovali tudi svojo prevodno politiko, ki jo lahko povzamemo z naslednjimi določili: - privilegiranje izvirne leposlovne produkcije; - prevaja naj se za poljudnega bralca (to je za mladino in kmetstvo), ki je enojezičen, ne pa za dvojezičnega meščana; - če se že prevaja za izobražence, potem le iz slovanskih ali oddaljenih literatur, ne pa iz rivalske nemščine; - žanri, ki so občuteni kot izrecno slovenski, se niso prevajali (Hladnik 1996: 61). Ta določila danes seveda ne veljajo več, a nam nudijo pregled nad razmerami na Slovenskem v času, ko se je prevodoslovje začelo širiti. Opisana razmerja veljajo za celo 19. stoletje in prva desetletja 20. stoletja. Do sprememb prevodne strategije je najprej prišlo z nastopom moderne, ki je poudarila estetsko plat prevoda. Drugi prelomni trenutek je bila sprememba državnega okvira ob koncu I. svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega intelektualca. Ko nemška kultura ni več ogrožala eksistence slovenske, si je prevodna politika našla novo strategijo; očitala je, da se zajema le iz velikih literatur, pri čemer se pozablja na majhne narode in kulture.

12 4.3 Društvo slovenskih književnih prevajalcev

Društvo slovenskih književnih prevajalcev je bilo ustanovljeno leta 1953 kot Društvo prevajalcev Slovenije. Zamišljeno je bilo kot nekakšna vzporednica pisateljskemu društvu, torej predvsem kot društvo prevajalcev literarnih del, zato se je kmalu pokazala potreba po ustanovitvi še enega strokovnega združenja – Društva strokovnih prevajalcev (pozneje Društva znanstvenih in tehničnih prevajalcev), Društvo prevajalcev Slovenije pa se je preimenovalo v Društvo književnih prevajalcev Slovenije in nazadnje v Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP). DSKP je strokovno združenje, ki skrbi za ohranjanje visoke ravni prevajalskega dela in uveljavitev stroke ter za stike med prevajalci in njihovo seznanitev s teoretičnimi, zgodovinskimi, socialnimi in praktičnimi vidiki prevajalstva. Svoje cilje uresničuje (med drugim) s prirejanjem literarnih in debatnih večerov, strokovnih srečanj, predavanj in posvetovanj s spodbujanjem mednarodne študijske izmenjave prevajalcev, s sodelovanjem z drugimi kulturnimi, izobraževalnimi in strokovnimi organizacijami in ustanovami v Sloveniji in tujini, z izdajanjem publikacij o prevajalstvu ter sodelovanjem pri tovrstnih publikacijah drugih izdajateljev. DSKP je včlanjeno v Evropski svet združenj književnih prevajalcev – CEATL (Conseil Européen des Associations de Traducteurs Littéraires). Slovenski književni prevajalci se že vrsto let zbirajo na strokovnih prevajalskih srečanjih, ki so vsako leto v drugem slovenskem mestu. Prvič so se srečali na Bledu leta 1975, kasneje pa so zborovali še v Radencih, Novem mestu, Kopru, Črnem Vrhu nad Idrijo, v Postojni in Mariboru. Na teh srečanjih so brali referate, ki jih je družila ista osrednja tema. Ta je bila vsako leto nekoliko geografsko in jubilejno obarvana. Društvo se je že ob ustanovitvi namenilo skrbeti za visoko raven prevodov, za primeren družbeni ugled prevajalstva in za ustrezno vrednotenje prevajalskega dela. Pri nagradah za literarno ustvarjalnost prevajalci niso bili dovolj upoštevani, zato je društvo želelo podeljevati svojo posebno, samo prevodom namenjeno nagrado. V začetku leta 1964 so se člani odločili, da bodo to nagrado podeljevali vsako leto, poimenovali pa so jo po pokojnem klasičnem filologu in prevajalcu Antonu Sovretu – Sovretova nagrada.

13 4.4 Nekaj pomembnih slovenskih prevajalcev

V zborniku Društva slovenskih književnih prevajalcev, Štiristo let prevajanja na Slovenskem, je predstavljenih nekaj književnih prevajalcev, ki so pomembno zaznamovali razvoj tujejezične književnosti v slovenskem jeziku. To so:  Štefan Küzmič je po grškem izvirniku natančno prevedel Nouvi zakon;  Miklóš Küzmič je najpomembnejši katoliški pisatelj druge polovice 18. stoletja v Prekmurju;  Jože Mencinger je prevajal Puškinova dela (npr. Klevetnikom Rusije, Že dnevna je luč dogorela, Slavec in vrtnica, V sveta puščavi, žalostni in širni, Zlato in jeklo, Ančar, Pesnik in množica in Odmev);  Dr. Karel Glaser je prvi prevajalec iz sanskrta (sanskrt: staroindijski knjižni jezik);  Vlasta Pacheiner-Klandrova je ena izmed najboljših prevajalk iz sanskrta v slovenščino;  Diomira Fabjan Bajc prevaja slovenska besedila v italijanščino;  Fran Levstik ni bil le pisatelj, pesnik in dramatik, ampak tudi literarni zgodovinar, jezikoslovec, kritik, knjižničar, politik, časnikar, režiser, igralec ter družbeni delavec. Prevedel je Goethejevega Erlköniga (Vilni kralj), druge Goethejeve pesmi, nekaj odlomkov Fausta, Andersenovo zgodbo Svinjar, Schillerjev Wilhelm Tell, Pušnikovo pesem Zvestoba na svetu in še mnogo drugih del;  Mira Mihelič je odlično prevedla Defoejevega Robinson Crusoeja, ki je izšel leta 1974 v zbirki Sto romanov;  Štirje štajerski prevajalci Shakespeara: Janko Pajk, Dragotin Šauperl, Ivan Vrban Zadravski in Karel Glaser;  Simon Gregorčič zavzema posebno mestu med slovenskimi prevajalci Homerja. Zanimiv je zato, ker je starogrške heksametre prelival v rimane jambe;  Vladimir Levstik je pri nas odprl vrata kvalitetnemu prevodu vrhunskih del svetovne književnosti. Posebej se je zavzemal za ruske, francoske in angloameriške avtorje. Njegovi poglavitni prevodi so Flaubertova Gospa Bovary in romani Dostojevskega;  Alojz Gradnik nas je seznanil z znamenitimi renesančnimi Italijani, kot sta Dante (Božanska komedija) in Petrarca (Soneti in kancone). Zlasti bogat je Gradnikov delež prevodov iz srbohrvaščine, ki obsega kar 18 knjig;  Ivan Lah nas zanima kot prevajalec češke poezije;

14  Izidor Cankar je bil izjemno nadarjen prevajalec. V svojih prevodih je uporabljal čisto slovenščino, brez arhaizmov ali ilirizmov;  France Bevk je prevajal bolgarsko književnost;  Cene Kopčavar je izdal devet knjig prevodov: osem iz ruščine in eno iz francoščine;  Herbert Grün je bil eden najbolj delavnih prevajalcev v petdesetih letih 20. stoletja. Prevajal je mojstre moderne evropske proze in verza, med njimi Jamesa Joycea (Ljudje iz Dublina), Franza Kafko (Splet norosti in bolečine), Williama Faulknerja (Divje palme) in izbor krajših del Johna Steinbecka, Erskina Caldwella, Tennesseeja Williamsa, F. Scotta Fitzgeralda in drugih (Gantar 1985: 78−92). Med najpomembnejše posredovalce tujih jezikovnih kultur in književnosti v slovenski jezik sodi tudi Janez Gradišnik. Sestavil je Slovensko-nemški in Nemško-slovenski slovar in prevedel Joycevega Uliksesa, Mannovo Čarobno goro, Musilovega Moža brez posebnosti, romana Bulgakova Mojster in Margareta, dela Kafke, Hesseja, Galsworthyja in drugih, že leta 1950 tudi Hemingwayjev romana Komu zvoni. Leta 1987 je prejel Sovretovo nagrado za življenjsko delo, leta 1969 nagrado Prešernovega sklada in leta 2008 Prešernovo nagrado (Butala 2009: 20). Še eno zveneče ime slovenskega književnega prevajanja je Janko Moder. Prevajal je iz kar 20 jezikov, njegov opus pa obsega več kot 400 književnih prevodov in prek 200 govorno izvedenih del, zaradi česar ne velja le za slovenski, ampak prevajalski fenomen svetovnega merila. Njegov prevajalski opus, ki kaže na Modrovo domačnost v vseh literarnih zvrsteh, tuja pa mu ni bila niti strokovna literatura, obsega najrazličnejša dela od Biblije do zbirke Nobelovcev, Shakespeareja, Moliera, Ibsena in Brechta, Goethejevega Fausta ter Nietzschejeve filozofije. Poleg tega se je posvečal še prevajanju del Mihaila Aleksandroviča Šolohova, Antona Pavloviča Čehova, Denisa Diderota, Ivana Sergejeviča Turgenjeva, Fjodora Mihajloviča Dostojevskega, Williama Cuthberta Faulknerja, Augusta Strindberga, Gerharta Hauptmanna, Heinricha von Kleista, Samuela Becketta in drugih velikanov svetovne literature (Pridobljeno 4. 9. 2010 na: www.rtvslo.si/kultura/knjige/umrl...janko-moder/147697).

15 4.5 Prevajanje slovenskih besedil v nemški jezik

Danes trend neprestanega uvažanja tujih kultur vse bolj poskušamo dopolniti s prevajanjem slovenskih književnih del v tuje jezike (Pokorn 2007: 4). Čeprav je dostop do slovenske književnosti v tujih jezikih omejen – v slovenskih knjigarnah teh knjig skorajda ni mogoče dobiti – je spekter slovenskih avtorjev v tujih jezikih zelo obsežen. Če za primer pogledamo, le nekaj avtorjev, ki so bili prevedeni v nemški jezik, in njihova dela: Vladimir Bartol (Alamut – Alamut), Ivan Bizjak (Nori bik – Der verrückte Stier), Jože Blajs (Na konici jezika – Auf der Zungenspitze), Andrej Blatnik (Zakon želje – Das Gesetz der Leere), Ivan Cankar (Hiša Marije Pomočnice – Das Haus der Barmherzigkeit, Iz tujega življenja – Aus fremden Leben, Podobe iz sanj – Traumbilder, Nina. Kurent – Nina. Kurent. Zwei Erzählungen, Gospa Judit – Frau Judit …), Andrej Capuder (Bič in vrtavka – Peitsche und Kreisel), Aleš Debeljak (Zaton idolov – Untergang der Idole. Essay), Janez Drnovšek (Bistvo sveta – Vom Wesen der Welt), Janko Ferk (Psalmi in cikli. Pesmi – Psalmen und Zyklen. Gedichte, Napisi na zid zemlje – Aufschriften auf die Wände der Welt), Franjo Frančič (In drugi – Und Andere. Erzählungen, Domovina, bleda mati – Heimat, bleiche Mutter. Roman, Kurbini sinovi – Hurensöhne), Herman Germ (Pesem – utrip srca – Lied – Pulsschlag des Herzens), Niko Grafenauer (Vtkana sled – Eingewebte Spur. Gedichte), Slavko Grum (Beli azil – Der weiße Asyl. Gesammelte Prosa), Anton Haderlap (Graparji – Graparji. So haben wir gelebt), Fabjan Hafner (Brezročno govorjenje – Freisprechanlage), Milka Hartman (Pesmi s Koroške – Gedichte aus Kärnten), Zoran Hočevar (Šolen z Brega – Herr Schühlein von Breg), Branko Hofman (Lok – Der Bogen, Ringo Star – Der fuchsrote Ringo, Noč do jutra – Nacht bis zum Morgen), Anton Ingolič ( Srečanje s povodnim konjem – Die Begegnung mit dem Nilpferd, Na splavih – Die Drauflösser, Gimnazijka – Die Gymnasiastin, Tajno društvo PGC – Geheimklub PGC), Drago Jančar (Avestina – Avestina. Eine Legende., Galjot – Der Galeot, Skok s Librunije – Der Sprung von der Liburnia, Spomini na Jugoslavijo – Erinnerungen an Jugoslawien, Posmehljivo poželenje – Luzifers Lächeln, Zvenenje v glavi – Rauschen im Kopf …), Gustav Januš (Izbor pesmi – Gedichte. Auswahl., Moja beseda klije navzgor kot slika – Mein Wort keimt auf als Bild, Sredi stavka – Mitten im Satz), Edvard Kocbek (Kocbekovo berilo – Kocbeks Lesebuch), Ciril Kosmač (Balada o trobenti in oblaku – Ballade von der Trompete und der Wolke, Pomladni dan – Ein Frühlingstag, Tantadruj – Tantadruj), Srečko Kosovel (Deček in sonce – Der Knabe und die Sonne, Integrali – Integrale)

16 Kajetan Kovič (Spomenik – Denkmal, Zmaj Direndaj – Der Drache Wirrwarr, Bezgove ure – Holunderstunden, Maček Muri – Kater Murr, Labrador – Labrador, Moj prijatelj Piki Jakob – mein Freund Piki Jakob …), Feri Lainšček (Trik z vrvjo – Der Trick mit dem Strick, Ki jo je megla prinesla – Die aus dem Nebel kam, Petelinji zajtrk – Hahnenfrühstück, Namesto koga roža cveti – Halgato …), Florjan Lipuš (Zmote dijaka Tjaža – Der Zögling Tjaž, Odstranitev moje vasi – Die Beseitigung meines Dorfes, Jalov pelin – Die Verweigerung der Wehmut, Srčne pege – Herzflecken …), Svetlana Makarovič (Tacamuca – Knuddelpfötchen, Sovica Oka – Oka, die Eule), Desa Muck (Blazno resno o seksu – Wahnsinnig ernst über Sex, Kakšne barve je svet – Welche Farbe hat die Welt?), Ela Peroci (Amalija in Amalija – Amelie und Amelie, Hiša iz kock – Das Haus aus Klötzchen, Modri zajec – Der blaue Hase, Muca Copatarica – Die Pantoffelmieze, Moj dežnik je lahko balon – Mein Schirm kann fliegen …), Žarko Petan (Čudovito življenje Josipa B. Tita – Das herrliche Leben des Josip Broz Tito, Obtoženi volk – Der angeklagte Wolf, Nebo na kvadrate – Himmel in Quadraten, S prazno glavo se laže kima. Satirični aforizmi – Mit leerem Kopf nickt es sich leichter. Satirische Aphorismen, Pred nami potop – Vor uns die Sintflut …), France Prešeren (Povodni mož – Der Wassermann, Krst pri Savici – Die Taufe an der Savica, Sonetni venec – Sonettenkranz, Pesmi – Gedichte, Poezije – Poesien …), Prežihov Voranc (Levi devžej – Die linke Rocktasche, Samorastniki – Wildwüchslinge, Požganica – Die Brandalm, Solzice – Maiglöckchen. Elf Kindheitsgeschichten), Tomaž Šalamun (Balada za Metko Krašovec – Ballade für Metka Krašovec …), Leopold Suhodolčan (Skriti dnevnik – Das versteckte Tagebuch, Cepecepetavček – Der Zappelzappelzappelmann, Najdaljša noč – Gesichter der nacht, Naočnik in očalnik – Linse & Lupe. Die meisterdetektive, Piko dinozaver – Piko, der Dinosaurier …), Ivan Tavčar (Visoška kronika – Die Chronik von Visoko, Cvetje v jeseni – Herbstblüte), Dane Zajc (Leteča hišica – Das fliegende Haus, Jezik iz zemlje – Die Erdsprache) … (Vavti 2008: 33–47). Seznam je dolg, obsega pa vse: od pisateljev do pisateljic, pesnikov in pesnic, piscev literature za odrasle, mlade in najmlajše, tradicionalnih avtorjev pa vse do piscev sodobne proze in poezije. Glede prevajanja slovenske literature v nemščino torej sploh ne kaže slabo; predvsem dvojezične založbe na Koroškem so poskrbele za razmah in razpoznavnost slovenskih avtorjev na nemško govorečem ozemlju.

17 5. KNJIŽEVNO PREVAJANJE

Vsak jezik je živ organizem, njegov razvoj je odvisen od povezovanja z drugimi, sorodnimi ali drugačnimi jeziki. Nikakor ne more ostati zaprt sistem, sicer začne zamirati in se fosilizirati. Jezik se lahko razvija le, če je ustvarjalen, radoveden, odprt za drugačno in za inovacije, za igre in revolucije, vendar obenem spoštljiv do svoje preteklosti in odgovoren do svojih meja in zmožnosti. Pustimo ob strani bogato babilonsko zgodovino teorij o prevajanju, dejstvo je, da knjige, napisane v tujih jezikih, brez prevodov ostajajo zaklenjene sobe, zapečatene dežele. Morda smo o njih kaj slišali, vendar vanje nismo stopili. Prav zato danes prevajanje literarnih del pomeni izjemno dragoceno in subtilno odpiranje vrat v svetove drugih kultur, v tisočletja življenj ljudi, ki so ustvarjalno-sporočilno magijo jezikov razvijali pred nami. In obenem pomeni nujno potrebno bogatenje duha, razširjanje obzorij in mišljenjskih svetov ter raziskovanje in odpiranje izraznih možnosti lastnega jezika. (Prebrano dne 12. 4. 2010 na: http://www.mediade.si/index.php?sv_path=331,29515 ).

Književno prevajanje je posebna veja prevajanja, ki se ukvarja zgolj s prevajanjem književnih zvrsti: proze, poezije in dramatike. Po mnenju številnih avtorjev je književni prevod eno izmed najbolj zapletenih oblik medkulturnega sporočanja. Že od antike dalje ima ta vrsta prevajanja velik pomen. V preteklosti je bilo književno prevajanje predvsem domena redkih literarno nadarjenih posameznikov, omejeno pa je bilo predvsem na Biblijo, drugi prevodi so veljali za manjvredne.

Literarni prevod se je na evropskem koncu sveta razmahnil v obdobju rimske antike, s številnimi latinskimi verzijami starogrških epov, tragedij in komedij, pa tudi pesniških in filozofskih besedil. Ker so ta besedila hote odstopala od izhodiščnih, bi jih lahko označili kot parafraze oziroma priredbe (Stanovnik 1996: 43).

V petdesetih letih dvajsetega stoletja se je položaj popolnoma spremenil. Pojavili so se namreč ljudje, ki so bili prepričani, da se lahko vse, vključno z literaturo, prevaja računalniško. A kaj hitro je postalo jasno, da je književnost preveč zapleten pojav, ki ga ne more obvladati noben stroj.

18 Nekateri prevodoslovci in kritiki danes književnemu prevodu pripisujejo večjo moč in vpliv, kot ju ima izvirno besedilo, saj prevodi književno besedilo posredujejo govorcem različnih jezikov v različnih medkulturnih položajih in ga tako ponesejo preko jezikovnih in kulturnih meja izvirnega literarnega sistema številnim jezikovnim in kulturnim skupnostim (Grosman 2004: 45).

Prevodno besedilo prinaša spremembe, saj lahko v njem zasledujemo dvojno motivacijo, prvotno avtorjevo in drugotno prevajalčevo in/ali prepletanje dveh ciljev, ki pripadata srečujočim se tradicijam. Prav tako lahko odslikavajo dvojni sistem normativov in vrednot iz obeh kultur. Vse to pa vpliva na vse procese prevajanja oziroma na oblikovanje prevoda (Grosman 1997: 14).

Književno prevajanje predstavlja nekakšen paradoks; čeprav se književnost iz leta v leto prevaja več in intenzivneje, so mnogi avtorji vseeno prepričani, da se književnih besedil, zlasti poezije, ne da korektno prevesti (Grosman 2004: 51).

Težavnosti književnega prevajanja se zavedajo mnogi, tudi švicarski avtorji in avtorice. Še posebej zanimive in še kako resnične so besede švicarske pisateljice, pesnice in prevajalke Ilme Rakusa: »Jezik izraža mentaliteto naroda. Zares je drugače, če Dostojevskega beremo v ruščini kot nemščini. Ob ruskih besedah odzvanja nekaj, česar nemščina nima. Ruske pomanjševalnice, recimo matjuška, djeduška, solnuško, nimajo prevoda v nemščino. Pomemben je kontekst, okolje, in to je tisto, kar prevajalski posel dela za težaven poklic. Zelo trpim, ko naletim na primere, kot je ta, in ugotovim, da neposredni prevod ni mogoč, da je mogoč samo približek. Jeziki ne izžarevajo le načina razmišljanja, ampak tudi življenje, družbo in njeno zgodovino.« (Gogala 2002:27).

»Pisanje pesmi ni šport, pri katerem si pretkanec izmišljuje ovinke in zapletene ovire. Prav tako branje pesmi ni športno razbijanje glave, reševanje ugank in podobno. Pesem se giblje v polju napetosti med redom in neredom, med svobodo in nujo, pesnik pa medtem, da dela ali pusti, da se zgodi, med aktivnostjo in pasivnostjo. To potrebuje čas. Tega brez velikega potrpljenja ni.« (Rakusa 2006: zadnja stran)

S temi besedami je poezijo zelo dobro označila Ilma Rakusa. Tako kot čas in potrpljenje potrebuje pisanje poezije, le-to potrebuje tudi prevajanje poezije. Večina književnih

19 prevajalcev se strinja s trditvijo, da je prevajanje poezije najtežje opravilo, če ne že nemogoče. Ponavadi se ga lotijo tisti, ki sami pišejo poezijo, saj je za to potreben občutek za ritem in melodijo. V čem se prevajanje literarne proze razlikuje od prevajanja poezije? Najočitnejša razlika je ta, da proza nima metruma in rim, nima pesniških oblik. Čeprav se moderna poezije odpoveduje rimam in pravilnostim metrike ima v primerjavi s prozo še vedno posebne značilnosti v sintaksi in razporeditvi besedila v verze in kitice. Sicer velja tako za prevajalca proze kot za prevajalca poezije, da morata čim zvesteje prenašati besede in smisel izvirnika v prevod, vendar pri poeziji to ni mogoče enako neposredno kot pri prozi. V splošnem nastaja prevod pesniškega dela dosti počasneje od prevoda proze, hkrati pa nastane dosti manj dobrih prevodov poezije kot proze (Klabus 1996: 70−71).

20 6. ŠVICARSKA KNJIŽEVNOST

V nadaljevanju bomo poskusili na kratko orisati švicarsko književnost v nemškem jeziku. Pojem t. i. švicarske književnosti je zelo zanimiv, saj najdemo polemike o njenem obstoju. Nekateri namreč menijo, da švicarska književnost sploh ne obstaja; ker ni enotnega jezika (v Švici govorijo štiri različne jezike: nemškega, italijanskega, retoromanskega in francoskega), se tudi književnost deli na nemško, italijansko, francosko in retoromansko. Prav tako ni enotne kulture ali velikega kulturnega centra. Tako marsikdo nemško pišoče avtorje, kot so Gottfried Keller, Max Frisch ali Friedrich Dürrenmatt, uvršča v nemško književnost, čeprav so avtorji švicarskega rodu. Po drugi strani pa noben avtor ne piše v vakuumu, ampak nanj vpliva socialno, politično in kulturno okolje. Zato lahko trdimo, da obstaja švicarska književnost – »književnost v nemškem jeziku s specifično švicarskimi jezikovno-kulturnimi posebnostmi« (Kondrič Horvat 2002: 24). Zanimivo je tudi, da so tematsko, motivno in stilno bolj povezane tiste književnosti, ki so napisane v istem jeziku; npr. nemško pišoči avtorji švicarskega rodu se sklicujejo na nemške avtorje in se počutijo bolj povezani z njimi kot z v drugih jezikih pišočimi sodržavljani, »švicarske književnosti« pa kažejo le malo medsebojnih vplivov v istem geografskem prostoru – v Švici. Neslednje vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je: ali švicarski avtorji knjižno nemščino razumejo kot tuj jezik? Znano je namreč, da se njihov dialekt, t.i. švicarska nemščina, močno razlikuje od knjižne nemščine in da se le-te pričenjo učiti šele v šoli. Čeprav se pogosto zgodi, da avtorji in avtorice iz nemškega dela Švice nemški knjižni jezik občutijo kot tuj jezik, le redko pišejo v lastnem narečju, ki prevladuje v ustni komunikaciji.

6.1 Začetki švicarske književnosti

Začetki nemške književnosti so v tesni povezavi s samostanom St. Gallen, ki leži v vzhodni Švici. Tudi Codex Manesse (1305–1340) ali Veliki heidelberški pesniški rokopis, v katerem so med drugimi osebnosti portretirani tudi mnogi minnesängerji, je nastal v Zürichu. 14., 15. in 16. stoletje sta zaznamovala humanizem in reformacija, kot osrednji osebnosti pa velja omeniti zgodovinarja Aegidius Tschudija in reformatorja

21 Ulricha Zwinglija. V 17. stoletju ustvarjajo pisec moralnih satir Johann Grob, baročni pesnik Johann Wilhelm Simler ter baročni dramatik Johann Kaspar Weissenbach. V času razsvetljenstva so švicarski avtorji pokazali močno navezanost na nemško književnost: filologa J. J. Bodmer in J. J. Breitinger, pesnik Johann Gaudenz Freiherr von Salis-Seewis, pisatelj in filozof Henri-Frédéric Amiel, duhovnik in pisatelj Johann Caspar Lavater.

Leta 1707 se je v Bernu rodil Albrecht von Haller, ki je spremenil pogled celotne populacije na Alpe. Pred njegovim poskusom pesništva, ki ga je naslovil Alpe, so ljudje videli v Alpah oviro na poti s severa na jug ali obratno, prebivalci Alp pa so veljali za necivilizirane. Hallerjeva pesem pa opeva lepoto gora in preprostost tamkajšnjih prebivalcev. Med t. i. alpsko književnost sodi prav gotovo tudi Jeremias Gotthelf, ki s svojimi jezikovnimi posebnostmi, konzervativnostjo in vzgojnostjo velja za »ljudskega pisatelja«. Njegova slavnejša sopotnika iz 19. stoletja sta Gottfried Keller in C. F. Meyer.

6.2 Švicarska književnost med obema vojnama

V času prve svetovne vojne se je politično kot tudi kulturno življenje v Švici distanciralo od tujih vplivov. Azilante je Švica sicer gostoljubno sprejemala, kar se je čez dvajset let bistveno spremenilo, a so vseeno živeli ločeno. V Švici, še posebej v Zürichu, je živelo ogromno tujcev, le malo je bilo pristnih Švicarjev. Emigranti so se držali zase in se zbirali v kavarni Odeon, ki se je prelevila v pravo središče evropske moderne. Pisci so se odločili, da bodo bralce izzvali, zato so prenehali uporabljati tradicionalne oblike in motive. V ospredje se je prebilo eksperimentiranje; rodilo se je gibanje dadaizem. A v tem gibanju je sodelovalo le malo Švicarjev, npr. Sophie Taeuber in Hans Heusser. Ko so dadaisti po vojni zapustili Švico in se vrnili v domovino, v Švici niso pustili sledi, temveč so svoje gibanje nadaljevali v Parizu, Berlinu in New Yorku (Pezold 1991: 17−22). Meščansko naravnana Švica je prestala vojno in notranjo krizo brez vidnejših posledic, a razburjenje je bilo veliko. Vsi so hrepeneli po spremembah, prav tako pisci, a povsod je bilo še vedno čutiti vpliv realizma. Preko mej je začel prodirati ekspresionizem, ki je

22 marsikoga prevzel. Avtorji kot so Robert Walser, Jakob Schaffner ali Meinrad Inglin so poskušali najti izhod iz duhovne izolacije, a vsaka polemika z obstoječim mnenjem je bila sumljiva. Zato je marsikdo izhod iskal v tujini, nekateri so prenehali pisati, Robert Walser pa je svoja zadnja leta preživel v sanatoriju za duševne bolnike (Pezold 1991: 23−25). Ta za časa življenja spregledani avtor pa danes sodi med klasike evropske književnosti. Med pomembna dela tega časa sodijo avtobiografska poročila, ki nudijo vpogled v vsakdanjik delavskega razreda (Annelise Rüegg), naturalistično delo (Walther Siegfried), najbolj razširjena pa je bila med leti 1895 in 1905 domačijska umetnost, ki se je ukvarjala s kmečko tematiko. Del te umetnosti je tudi otroška in mladinska književnost, ki je bila, z izjemo Johanne Spyri, razširjena zgolj v Švici, pisale pa so jo pretežno ženske (Ida Bindschleder, Elisabeth Müller). Druga struja avtorjev se je osredotočila na motive iz mestnega življenja ali zgodovinsko tematiko. Sem sodijo ljubezenske in družinske zgodbe Ruth Waldstetterjeve, zbirka novel Olge Amberger ter zgodovinski romani, ki sta jih pisala Adolf Vögtlin in Adolf Frey (Pezold 1991: 25−35). Prav posebni primer pa predstavlja avtor Carl Spitteler, ki je pisal ne meji med 19. in 20. stoletjem, med provincialno obarvano domačijsko književnostjo in kritičnim realizmom, med epom in romanom, med mitom in resničnostjo (Pezold 1991: 35). Takoj po I. svetovni vojni sta izšli dve pesniški zbirki, ki sta bili v skladu s takratnimi idejami; Robert Faesi, Švicarska antologija (Anthologia Helvetica) in Gottfried Bohnenblust O, moja domovina. Švica v domačih pesmih (O mein Vaterland. Die Schweiz im heimischen Liede). Ostalo pesništvo pa je bilo še vedno osredotočeno na tradicionalno ljubezensko in pokrajinsko tematiko (Pezold 1991: 47). Tudi dramatika ne sme ostati neomenjena. Pomemben del švicarske tradicije predstavljajo festivali (Festspiele), na drugi strani pa se je razvijalo narečno obarvano gledališče, ki ga je gojil Otto von Greyerz. Vpliv ekspresionizma pa se je pokazal šele v letih 1917/18 (Pezold 1991: 49−51).

6.3 Sodobna švicarska književnost

Najbolj se je švicarska književnost razmaknila po letu 1945; letnica, ki je v književnosti pogosto imenovana točka nič (čeprav so se spremembe začele že prej; okoli leta 1933). Ker pa v Švici ni bilo vojne, kontinuiteta pisanja tudi ni bila tako močno pretrgana kot npr. v Nemčiji. Je pa leto 1945 za Švico pomenilo konec groženj in izolacije, tako da se

23 je končno odprla; nastajati je začela sodobna švicarska književnost (Kondrič Horvat 1992: 285). Švicarsko književnost po letu 1945 lahko razdelimo na pet povojnih generacij:

6.3.1 Prva povojna generacija (po letu 1945)

Značilno za prvo povojno generacijo, generacijo po letu 1945, je nadaljevanje s tradicijo. Ker v Švici ni bilo vojne, so ljudje lahko pisali, brali, hodili v gledališče … A vseeno je vojna vplivala na njihovo književnost, saj so bili avtorji in avtorice pod vplivom tujih književnosti. Aktualne teme so bile smisel življenja, tehnizacija, odtujitev in iskanje lastne identitete. Na tem mestu je treba posebno pozornost nameniti dvema velikima imenoma švicarske književnosti: Maxu Frischu in Friedrichu Dürrenmattu. Poleg znamenite Skupine 47 (Gruppe 47), ki jo je formiral H. W. Richter leta 1947 v Nemčiji, sta prav onadva utrdila obnovo in vzpostavitev moralne zavesti. Nista bila le kritični avtoriteti tistega časa, bila sta tudi vodilna kronista časa. Frisch je avtoriteta predvsem na področju modernega nemškega in evropskega romana, Dürrenmattu pa ta vloga pripada na področju dramatike. Kljub nekaterim nesoglasjem sta se ukvarjala pretežno z istimi problemi in identičnimi vprašanji: kdo je moderni evropski človek, kaj je njegova skupinska in kaj osebna krivda, je še zmožen najti ljubezen, milost in odrešenje, kako reagira na absurdni ples zgodovine, je pripravljen žrtvovati sebe in svoje najbližje za državni patriotizem … (Poniž 1997: 139–140).

6.3.2 Druga povojna generacija (po letu 1959)

Max Frisch in Friedrich Dürrenmatt sta takoj po vojni postala znana kar čez noč. V književnosti sta tako tesno povezana, da ko govorimo o enem, moramo skorajda neizbežno omeniti tudi drugega. Bila sta tako znana in uspešna, da je bilo do leta 1960 videti, kot da sestoji švicarska književnost zgolj iz teh dveh avtorjev. Leto 1959 je prelomno zaradi izida dela Otta F. Walterja Der Stumme (Nem človek), leta 1964 pa izide Bichslova zbirka zgodb Gospa Blum bi mlekarja pravzaprav rada spoznala (Zgodbe za otroke) (Kondrič Horvat 1992: 286). Takrat so se mladi pisatelji in pisateljice začeli zbirati okrog založnika Otta F. Walterja. Osredotočili so se bolj na družinsko in privatno sfero, pri čemer so opisovali posamezne družinske usode. V tem času je v ospredje stopil regionalizem, saj so posamezne regije postale pomembnejše od

24 države kot celote. Tipični predstavniki te skupine so Peter Bichsel, Gerold Späth, Kurt Marti, Adolf Muschg, Erica Pedretti …

6.3.3 Tretja povojna generacija (po letu 1968)

Leto 1968 je znano po študentskih protestih in demonstracijah. Tudi intelektualci so bili zelo angažirani in družbeno kritični ter so zahtevali, da se to uresničuje tudi v literarnih delih. A so kmalu ugotovili, da to ni dober način pisanja literature. Zato so se odločili za vrnitev k subjektu: nova subjektivnost. Veliko avtorjev piše o boleznih: Fritz Zorn, Maja Beutler, Claudia Storz … Estetika ni več v ospredju; v ospredju je subjekt. V tem času začnejo pisati tudi ženske, ki sprva pišejo o t. i. ženski tematiki, a kmalu pričnejo tematizirati tudi druga področja (ekologija, družina, ljubezen …). Klaus Pezold je književnost v 70. letih strnil v naslednjih točkah: • veliko avtorjev poda svoje politično stališče in postavlja pod vprašaj realnost v sodobni Švici; • diskusije v skupini Olten, novi časopisi, nove založbe; • vpliv filmske produkcije; • vedno večje zanimanje za literaturo (Kondrič Horvat 2002: 61). V tem času pa je naraslo tudi število pisateljic, ki se ne ukvarjajo zgolj s trivialno »žensko književnostjo«.

6.3.4 Četrta povojna generacija (po letu 1980)

Tudi ta generacija iam nekaj skupnega: doživela je proteste v zvezi z renoviranjem opere. Temu je mladina nasprotovala, ker so bili zanjo pripravljeni odšteti veliko denarja, njim pa so zavrnili prošnjo za ustanovitev mladinskega centra. Končno so le dosegli, da je kulturno središče postala ti. »Rote Fabrik« (Rdeča tovarna), a po desetih mesecih so ga zaprli, zato so študentje zopet začeli protestirati. V tem času med pisatelji in pisateljicami ni posebno priljubljenih tem, prevladuje pluralizem; več slogov, tem in načinov pisanja. V to generacijo sodi npr. Thomas Hürlimann.

25 6.3.5 Peta povojna generacija (po letu 1990)

To je generacija medijev. Še vedno prevladuje pluralizem, največ se piše o lastnih izkušnjah in doživetjih, predvsem o družinskem življenju. V to skupino sodijo npr.: Peter Weber, Franco Supino, Zoë Jenny, Ruth Schweikert, Peter Stamm, Aglaja Veteranyi …

6.3. 6 Skupne značilnosti povojne generacije

Pri iskanju skupnih značilnosti povojnih generacij (generacij, ki so ustvarjale po letu 1945) naletimo na naslednje točke: 1. Švicarsko narečje; vse švicarske pisatelje povezuje prav gotovo švicarski dialekt, zato zanje prvo stopnjo stilizacije predstavlja nemški knjižni jezik. Tega se začnejo učiti šele v šoli, saj doma vsi govorijo v narečju, ki se bistveno razlikuje od knjižnega jezika. Prav zaradi velikih razlik med švicarskimi narečji, ki se tudi med sabo močno razlikujejo, in nemškim knjižnim jezikom je ta napetost pogosta tema v švicarski književnosti; 2. Razmišljanje o lastni državi: sodobni avtorji na Švico gledajo skeptično, ker zanje predstavlja deželo stagnacije in duhovne ozkosti. Paul Nizon je ugotovil, da veliko ustvarjalnih ljudi Švico zapusti in začne ustvarjati v drugi deželi. Največji kritik Švice je bil prav gotovo Max Frisch. V letih 1966/67 je prišlo do t. i. Züriškega literarnega prepira, ker je znameniti profesor Emil Staiger močno podcenjeval sodobno književnsot in poudarjal pomen tradicije. Ob tem lahko v povojnih delih oz. že prej najdemo nasprotujoča si dela. Nekateri želijo Švico izpostaviti kot deželo brez sramu in ljubezni, drugi pa hočejo ustvariti pozitivno sliko države. V tem smislu sta izšla dva romana: Meinrad Inglin, Ogledalo Švice (Schweizerspiegel) in Kurt Guggenheim Vse v vsem (Alles in allem). V Švici so že od nekdaj poskušali povezati lokalno z univerzalnim, zato je ena glavnih tematik po letu 1945 razmišljanje o Švici kot o družbenem in političnem sistemu ter o vlogi, odgovornosti in ogroženosti posameznika (Kondrič Horvat 1992: 291). 3. Tradicija realističnega pisanja; čeprav o tej točki mnogi dvomijo. Realistične poteze so po letu 1945 vprašljive in bi jih bilo treba natančneje preučiti.

26 4. Ljubezen do kratkih žanrov; čeprav je takoj po vojni še vedno prevladoval roman, so se kasneje uveljavile kratke oblike. Tipičen predstavnik kratke proze je Peter Bichsel, ki je napisal zbirko kratkih zgodb za otroke Gospa Blum bi mlekarja pravzaprav rada spoznala (Eigentlich möchte Frau Blum den Milchmann kennenlernen).

Na koncu pa je treba omeniti še vselej pereč problem: navezanost švicarske literature na nemški prostor. Velikokrat se namreč zgodi, da švicarske (in tudi avstrijske) avtorje enačimo z nemškimi, kar pa seveda ni prav. Med ljudmi je ukoreninjena nepozorna splošna zavest, da je nemška književnost okvir za enoten kulturni prostor in enoten knjižni jezik. Zato se morajo švicarski avtorji še toliko bolj truditi, da se osvobodijo teh spon in predsodkov. To pa včasih bistveno vpliva tudi na njihovo izbiro tematike, ki je pogosto patriotsko obarvana.

6.3.7 Tematika povojne generacije

Robert Acker je ugotovil, da so tematski sklopi, ki se po letu 1970 stalno ponavljajo, naslednji: 1. angažirana književnost; 2. potovalna književnost; 3. nova subjektivnost; 4. negativne utopije. Angažirani avtorji izvajajo kritiko nad Švico, ki naj bi stagnirala in ne kazala napredka. Na ta način poskušajo avtorji opozoriti, da ni vse lepo in da je potreben napredek. Ti avtorji so: Niklaus Meienberg, Silvio Blatter, Reto Hänny, Urs Jaeggi, Walther Kauer, Otto F. Walter. Adolf Muschg je v nekem intervjuju dejal, da se kritiki lastne države Švicarji ne morejo izogniti, ker »čutijo večjo potrebo po harmoniji. Gre za direktni obrambni mehanizem švicarske harmonije v zadnjih petdesetih, šestdesetih letih … V bistvu pa bi Švicarji radi hvalili« (Kondrič Horvat 1995: 8). O potovanjih v daljne dežele ali zgolj po Švici pišejo med drugim: Adolf Muschg, Jürg Federspiel, Urs Widmer, Franz Böni. Novi subjektivnosti se posvetijo: Walter Vogt, Hugo Loetscher, Gertrud Leutenegger in Erica Pedretti. Distopije oz. negativne utopije pa pišejo Hans Boesch, E.Y. Meyer, Franz Böni, Beat Sterchi (Kondrič Horvat 2002: 31). Poleg naštete tematike pa švicarski avtorji pišejo tudi o motivih, ki so bili značilni za povojno dobo:

27 smisel življenja, tehnicizem, odtujitev od sveta, človekova identiteta, smisel ter krivda, želja po moči in pravici. Ugotovimo torej, da tipično »švicarska tematika« ne obstaja. Veliko del švicarskih avtorjev pa se ukvarja z naslednjimi motivi: • razmerje med moškim in žensko (Max Frisch, Adolf Muschg, Paul Nizon …); • nasprotja med mestom in podeželjem, militarizem, ekologija (Claudia Storz, Erika Burkart …); • bolezen, bližina smrti (Fritz Zorn, Maja Beutler …); • avtomatizacija delovnega sveta (Emil Zopfi); • uničenje podeželskih socialnih struktur (Werner Schmidli, Emil Zopfi); • tujost (Elsbeth Pulver) (Kondrič Horvat 2002: 32).

28 7. LITERARNA KRITIKA

Začetke literarne kritike v evropskem merilu lahko postavimo v začetek 19. stoletja, ko se je od nje odcepila literarna zgodovina kot samostojna veda, ko se je pojem literature z nastankom specializiranih pozitivnih ved izčistil in privzel današnji prevladujoči pomen in ko je literarna kritika dobila s spisi bratov Schlegel tudi prvo lastno teoretsko utemeljitev (Šega 2004: 91).

Stališči bratov Schlegel se v marsičem ujemata, a imata tudi nekaj razlik. Friedrichova zasnova literarne kritike skuša namreč v prvi vrsti odgovoriti na vprašanje, kako literaturo spoznavati in obravnavati, Avgust Wilhelm pa se istega vprašanja loteva s psihološkega vidika; človeškemu občutku (das Gefühl) kot organu odmerja prvo in odločujočo vlogo pri sprejemanju in tudi vrednotenju neposrednih vtisov umetnosti. Hkrati pa definira kritiko kot »sposobnost, presojati dela lepih umetnosti« (Šega 2004: 93–107).

Literarna kritika se je razvijala v različnih državah različno, slovenski razvoj pa je najbližji nemškemu, kar je popolnoma naravni nasledek zgodovinskih okoliščin. Pri utemeljevanju potrebnosti in koristnosti kritike sta se Levstik in Stritar sklicevala predvsem na Lessinga. Ob svojem rojstvu je imela slovenska literarna kritika predvsem kulturno reformacijski značaj – od tod tudi dolg boj, ki se je vnemal zanjo in proti nji (Šega 2004: 45).

Literarna kritika je vedno besedovanje o umetnostnem besedilu ali več besedilih, ki že sama po sebi z večjo ali manjšo zapletenostjo spodbuja razmišljanje in vabi k izmenjavi mnenj. Gre torej za posebno rabo jezika, ki jo je mogoče preučevati kot določljivo in opisljivo obliko govornega dejanja z bolj ali manj jasno razvidno funkcijo posredovanja med umetnostnim besedilom in njegovimi potencialnimi bralci. Umetnostno besedilo opisuje, razčlenjuje, povezuje, tematizira, razlaga in ocenjuje; njena funkcija je torej posredovalna (Grosman 2004: 109). Pojem literarne kritike pomeni predvsem analizo in oceno posameznih del po njihovi vrednosti. (Šega 2004: 45) Ali povedano drugače: literarna kritika »zaobsega vse tisto razpravljanje o literaturi, ki z eksplicitnega ali implicitnega literarno vrednostnega vidika presoja, razbira in tolmači literarna dela in literarne pojave sploh, ne da bi si pri tem prizadevalo doseči tisto strogo sistematičnost

29 in znanstveno objektivnost, h kateri stremita vsaka zase literarna zgodovina ali literarna teorija« (Šega 2004: 46).

Zanimivost kritike za bralce pa je navadno odvisna od njene aktualnosti – je družbeno pogojena dejavnost (Grosman 2004: 113). Kritik mora slediti književnim trendom, da so kritike aktualne in ne obravnavajo zastarelih besedil.

Kritiških zapisov je več vrst; od priložnostne ocene oz. recenzije do obsežnih spremnih besed, ki kot posebna oblika kritike in kritiške ocene spremlja nove prevode v slovenščino. Spremne besede k slovenskim prevodom romanov se med seboj razlikujejo tako po obsegu kot po vsebini, čeprav je okvirni načrt po večini sestavljen iz treh poglavitnih točk: oznaka avtorja, geneza in oznaka oz. interpretacija besedila (Grosman 1997: 119).

7.1 Tipološki vidiki

7.1.1 Biografska kritika. Preusmerja kritikov pogled od literarnega dela k njegovemu piscu. V pisatelju išče in razpoznava predvsem človeka, pri čemer se opira predvsem na vrsto zunanjih biografskih dejstev: značajske lastnosti sorodnikov, šolanje in vzgojo, prvo skupino prijateljev in vrstnikov kot tudi sovražnikov in nasprotnikov, vzpon in usahnitev talenta, duhovne dediče v podobi učencev in občudovalcev. Biografski kritik mora prav tako poznati piščev odnos do vere, denarja, žensk in narave, poznati pa mora tudi njegovo premoženjsko stanje ter njegov način življenja: navade, razvade in slabosti. Pri tem si lahko pomaga s pismi, pričevanji, sorodstvenimi primerjavami, spomini in življenjepisnim gradivom (Šega 2004: 111–113).

7.1.2 Impresionistična kritika. Je strogo subjektivistična in se opira zgolj na bralčevo oziroma kritikovo osebno dovzetnost in sprejemljivost za vtise, doživetja in užitke, ki mu jih nudi umetniško delo. Človek lahko umetniško delo prepozna le tako, da ga preskusi na samem sebi in vidi, kako deluje nanj, s kolikšnim in kakšnim ugodjem ga navdaja in kakšne duševne premike sproža v njem. Edino merilo je torej neposrednost in pristnost kritikovih osebnih vtisov; bolj kot je kritika osebna,

30 zanimivejša je. Knjiga ima toliko različnih izvodov, kolikor ima bralcev in splošnega soglasja v umetniških stvareh ni (Šega 2004: 118–125).

7.1.3 Imanentna kritika. Se ne zanaša ali sklicuje zgolj na vtise in občutke, temveč se v prvi vrsti opira na njihovo podrobnejšo analizo in interpretacijo. Izogiba se neposrednim, eksplicitnim sodbam in vrednostim oznakam in daje prednost implicitni vrednostni presoji – literarno delo si naj sodi tako rekoč samo (Šega 2004:125–134).

Pri obravnavi švicarske književnosti pa nas najbolj zanima, kakšne posebnosti lahko pričakujemo pri kritiki, kadar gre za prevodno književnost v medkulturnem položaju. Predmet kritiške obravnave v tem primeru ni več izvirno umetnostno besedilo, marveč njegova prevodna različica, ponovno napisano besedilo v drugem jeziku, ki je praviloma namenjeno bralcem zunaj izvirnega literarnega sistema, se pravi bralcem, ki niso prvotni naslovniki izvirnika. Osrednja funkcija kritike književnega prevoda je torej omogočanje in bogatenje bralčevega razumevanja v medkulturnem položaju. Taka kritika praviloma ni namenjena avtorju, kot je pogosto kritika v izvirnem literarnem sistemu (Grosman 2004: 114).

Plutka Hochel je v ta namen navedel štiri vrste kritike književnih prevodov:

- kritika, ki književni prevod obravnava tako, kot bi bilo izvirno besedilo; - kritika, ki književni prevod presoja s stališča krajevne literarne situacije; - kritika, ki namenja posebno pozornost stilističnim posebnostim prevodnega besedila;

- kritika, ki hkrati upošteva komunikacijski situaciji obeh besedil.

Pri takem razločevanju je jasno, da se posamezne vrste kritike ne pojavljajo brez primesi drugih vrst, hkrati pa imajo različne kritike različen krog bralcev; kritika z značilnostmi interpretacije je npr. namenjena večinoma le poučenim strokovnjakom (Grosman 1997: 44). Glede na to da se književni prevodi v ciljnih kulturah navadno pojavijo z določenim časovnim zamikom, bi se moral pisec medkulturno usmerjene kritike soočiti tudi z že obstoječimi kritikami in recepcijo besedila v izvirni kulturi pa tudi v drugih kulturah, če je besedilo prevedeno v več jezikov (Grosman 2004: 116).

31 Adolf Muschg je v intervjuju z Vesno Kondrič Horvat dejal, da je »kritika, ki je uporabna tudi za avtorja, postala redkost. To nima nič opraviti z dobro ali slabo voljo kritika, ampak s tempom, v katerem morajo pisati – torej s pogoji literarnega trga« (Kondrič Horvat 1995: 7).

32 8. ŠVICARSKI AVTORJI, PREVODI NJIHOVIH DEL V SLOVENŠČINO IN KRITIKE

V nadaljevanju bom predstavila vse avtorje, katerih dela so bila prevedena v slovenski jezik. Pod točko a) bom predstavila samega avtorja in tiste biografske podatke, ki so bistveno vplivali na njegovo delo. Pod točko b) bom navedla dela posameznega avtorja, s poudarkom na tistih delih, ki so prevedena v slovenščino. In nazanje sledi še točka c), kjer bodo predstavljene kritike prevedenih del posameznih avtorjev. Iz vsake najdene kritike, ocene včasih celo zgolj članka bom poskušala izvleči bistvo in navesti ali je kritika objektivna ali subjektivna, ali je pozitivna ali negativna. Pri tistih avtorjih, kjer na kritike nisem naletela, pa bo točka c) izpuščena. Avtorji so navedeni kronološko po času prevodov njihovih del v slovenščino.

1. Joseph Spillmann. a) Jezuit in pisatelj mladinske književnosti, rojen leta 1842 v Zugu v osrednji Švici. Svoje kratke zgodbe je sprva objavljal v katoliških časopisih, kasneje pa so izšle v knjižni obliki. Poleg kratkih zgodb je pisal tudi romane (Pridobljeno 22. 10. 2009 na http://www.catholicity.com/encyclopedia/s/spillmann,joseph.html). b) Njegova dela so bila v slovenščino prevedena zelo hitro. Izšla so pod okriljem Katoliške bukvarne: Ljubite svoje sovražnike! Povest iz maorskih vojsk v Novi Zelandiji: s štirimi podobami (1899 in 1906), Marijina otroka; povest s kavkaških gora: s štirimi podobami (1900 in 1909), Praški Judek (1905), Kraljičin nečak: zgodovinska povest iz japonskih misijonov (1906), Sultanovi sužnji: carigrajska povest iz sedemnajstega stoletja (1906), Boj in zmaga: povest iz Anama (1907), Korejska brata (1907), Zlatokopi: povest iz misijonskega potovanja po Alaski (1908), Mlada mornarja in njih zanimive dogodbe: povest iz Kajene (1909), Preganjanje indijanskih misijonarjev (1909), Zadnji dnevi Jeruzalema: roman (1908–1909), Prvič med Indijanci ali vožnja v Nikaraguo: povest izza časa odkritja Amerike (1909). Nekateri prevajalci se pod prevedena dela niso podpisali, drugi so uporabili okrajšavo (D. Z., K. Z.), nekateri pa so se podpisali s polnim imenom: Josip Volc, Ivan Mulaček in Ivan Pirnat. Poleg Katoliške bukvarne se je za Josepha Spillmanna zanimalo tudi Katoliško tiskovno društvo, ki je leta 1913 v Gorici izdalo zgodovinski roman z naslovom Junaštvo in zvestoba: zgodovinski roman iz časov francoske revolucije: spomini

33 častnika švicarske garde Ludvika XVI. Nova domovina, založba slovenskih priseljencev v Clevelandu, ki je leta 1899 nastala iz založbe Nova beseda, je neznanega leta izdala isti roman, a pod naslovom Hrabro in zvesto. Prevedla sta ga ameriška Slovenca Louis Pirc in Andrej Smrekar, medtem ko prevajalec pri Katoliškem tiskovnem društvu ni znan. Njegov roman Žrtev spovedne molčečnosti je leta 2008 prevedel Janez Polanc pod okriljem Mohorjeve založbe. Mohorjevo založbo so leta 1851 ustanovili koroški slovenski domoljubi (med njimi Anton Janžič in Andrej Einspieler) in sodi med najstarejše avstrijske založbe. Ponaša se lahko z dolgoletno založniško tradicijo in je zlasti v desetletjih pred prvo svetovno vojno dosegla svoj prvi razcvet. Knjige izdajajo v obeh jezikih: slovenskem in nemškem (Prebrano dne 2. 2. 2010 na http://www.mohorjeva.at/zalozba/C24/). Zanimivo, da se je Mohorjeva družba odločila izdati roman, ki je nastal že leta 1896. Razlog je verjetno ta, da je tematika še vedno aktualna: v obliki kriminalke je upodobljeno življenje vaškega župnika.

2. Heinrich Federer a) Katoliški duhovnik in švicarski pisatelj, rojen 6. oktobra 1866 v Brienzu, umrl 29. aprila 1928 v Zürichu. Najprej je bil kaplan, a je kasneje zaradi astme to delo opustil in postal urednik katoliškega časopisa Nove züriške novice (Neue Zürcher Nachrichten). Zaradi domnevnega homoseksualnega napada na enega izmed svojih učencev je moral tudi to delovno mesto opustiti. b) Z delom Gore in ljudje (Berge und Menschen) mu je leta 1911 uspel literarni prodor; Federer je postal najslavnejši avtor katoliške Švice; leta 1925 je prejel celo nagrado Gottfried-Keller-Preis. A zaradi domnevne homoseksualnosti so njegova dela v drugi polovici dvajsetega stoletja šla v pozabo, dokler jih leta 2002 Pirmin Meier ni zopet oživil. (Prebrano dne 2. 2. 2010 na: http://de.wikipedia.org/wiki/Heinrich_Federer. Tudi v slovenščino je bil preveden relativno hitro, in sicer je Katoliška bukvarna leta 1917 izdala Sisto e Sesto: povest iz Abrucev, leta 1918 pa delo Patria!: povest iz irske junaške dobe. Prevajalec je bil Franc Kimovec. Kasneje pa je njegova dela začel izdajati Konzorcij »Slovenca«, ki se je predvsem zavzemal za izdajanje knjig za najširši sloj ljudi. Izšla so naslednja dela: Pilatus (1943), Papež in cesar v vasi (1944), Gore in ljudje (1945). Vsako delo pa je prevedel drug prevajalec: prvo delo je prevedel Pavel Robič, drugo Mirko Avsenak in zadnje Karel Mauser.

34 3. Gottfried Keller a) Njegovo življenje je bilo pestro in razgibano, saj je v svojem življenju (1819– 1890) opravljal različne poklice: pesnik in pisatelj, slikar, urednik, politik in pisar. Začel je s pisanjem poezije in političnih člankov, zaslovel pa je s svojimi kratkimi zgodbami. b) V svojih satiričnih novelah Gottfried Keller opisuje življenje posameznika kot tudi družbeno življenje 19. stoletja. Zaslovel je zaradi smešnega in ironičnega tona ter čistega in preprostega jezika. Tematsko se njegove zgodbe naslanjajo na ljubezen, poroko in združljivost le-tega. Svoje like predstavi natančno in s kančkom humorja, pri čemer uporabi ironijo, satiro, farso, grotesko ali karikaturo (Prebrano 2. 2. 2010 na: http://www.enotes.com/short-story-criticism/keller-gottfried). Najbolj znana je dvodelna zbirka z naslovom Ljudje iz Seldwyle, ki je celotna izšla leta 1856, v slovenščino pa je zbirko prevedel Joža Glonar leta 1944. Vsem zgodbam je skupen kraj dogajanja: fiktivno švicarsko mesto Seldwyla. Prebivalci Seldwyle so temperamentni in imajo smisel za humor, hkrati pa so precej lahkomiselni, manjka jim marljivosti ter varčnosti. Joža Glonar je v slovenščino prenesel še novelo Don Correa in zbirko kratkih zgodb Regina. V slovenščini je izšel tudi roman Zeleni Henrik, ki vsebuje avtobiografske elemente in sodi med t. i. izobraževalne romane v nemški književnosti 19. stoletja. V slovenščino sta ga prevedla dva prevajalca: Viktor Kralj pri zagrebški založbi Mladost in Jože Dolenc pri Cankarjevi založbi.

4. Jeremias Gotthelf a) Njegovo pravo ime je Albert Bitzius, rodil pa se je leta 1797. Študiral je teologijo, matematiko, fiziko, zgodovino in filozofijo, za poklic pa si je izbral duhovniško službo. Bil je zelo samosvoja oseba, »njegovemu strogemu pogledu ni ušlo čisto nič.« (Učakar 1997: 105). Čeprav ga lahko časovno uvrščamo med pisatelje evropskega realizma, ni najčistejši predstavnik klasične evropske realistične književnosti; pisal je predvsem za malega človeka, njegova dela imajo vzgojni prizvok, hkrati pa vsebujejo narečne izraze – zato je obveljal za »ljudskega pisatelja«. Svojo odločitev za pisateljevanje je utemeljil takole: »Pisatelj nisem postal zaradi častihlepja, ampak zaradi bogastva sveta in pridnosti; svet je toliko časa pritiskal name, dokler nisem popustil in se mu oddolžil s knjigami« (Učakar 1997: 106).

35 b) Njegova dela so naravnana socialno-kritično in se ukvarjajo predvsem s slabim gospodarskim stanjem srednjega sloja, tj. preprostega kmečkega človeka. Zaradi svojih pogledov na svet je večkrat imel težave s cerkvenimi in državnimi oblastmi. Slogovno njegova dela spominjajo na alegorije, eksemple in celo pridige. »V svojih literarnih delih se je podobno kot v pridigah boril proti obiskovanju gostiln, alkoholizmu, mazaštvu in nesocialnemu egoizmu velikega kmeta, kmečki skoposti, zanemarjanju vere zaradi modernega liberalizma in podobno. Pokvarjenosti sodobnega časa je rad postavil za vzor starošvicarske razmere in želel ljudi voditi k delavnemu in poštenemu življenjskemu slogu« (Kondrič Horvat 2008: 19). Napisal je 12 velikih romanov, več kakor 50 povesti ter ogromno pisem, ki pričajo o takratni dobi. V slovenščino je bila prevedena zgodba Črni pajek (Die schwarze Spinne, 1842). Najprej jo je prevedel Joža Glonar za Kmetijsko tiskovno zadrugo leta 1925, kasneje se je prevoda lotil še Aleš Učakar, čigar prevod je izšel leta 1997 pri založbi Karantanija s pomočjo Pro Helvetia iz Švice. Ta novela si je svoje mesto v svetovni literaturi zagotovila z intenzivnostjo demoničnega in bojem med dobrim in slabim. Tudi spremno besedo je zapisal Aleš Učakar. Poleg najbolj znane zgodbe Črni pajek sta pri založbi Karantanija izšli še dve Gotthelfovi knjigi: Liza, nenavadna dekla in Dedkova nedelja. Prvo je prevedel Janko Moder leta 1997, drugo pa Birgit Volčanšek-Babič. Noveli Črni pajek in Liza, najbolj nenavadna dekla sta izšli v zbirki Lastovka, kjer izhajajo najlepše zgodbe sveta. Knjiga Dedkova nedelja je zanimiva tudi zaradi dejstva, da vsebuje izvirno besedilo v nemščini, tiskano v obratni smeri (Sonntag des Großvaters). c) Jeremias Gotthelf je bil z novelo Dedkova nedelja deležen tudi kritike oz. ocene, ki je izšla v Delu 20. 8. 2008. Avtorica ocene Vesna Kondrič Horvat ga je označila kot Shakespeara kmečkega sveta. Ta oznaka je popolnoma pravilna, saj Gotthelf mojstrsko opisuje idilo kmečkega življenja. Dedkova nedelja po njenih besedah sodeč sodi med Gotthelfove najpomembnejše objave, saj jo najdemo med sedmimi kratkimi pripovedmi, ki so bile posnete kot zvočna knjiga. Gre za mojstrsko idilo, socialno- etično obravnavo v pripovedni obliki, v kateri se izražata tako pesniški kot tudi religiozni duh. Kot vsa ostala Gotthelfova dela, tudi Dedkova nedelja vsebuje nekaj naukov: o zakonskem življenju ter navodila za zgledno življenje.

36 5. Jakob Christoph Heer a) Jakob Christoph Heer sodi med manj znane švicarske avtorje. Bil je učitelj in urednik, kasneje pa se je v celoti posvetil pisanju. b) Pisal je poezijo, prozo, spomine in turistične vodiče. V slovenščino je bil preveden roman s švicarskega pogorja: Berninski kralj. Prevedel ga je Blaž Poznič, izšel pa je leta 1944 pri založbi Konzorcij »Slovenca«.

6. John Knittel a) John Knittel se je rodil leta 1891 v Indiji, kjer je njegov oče deloval kot protestantski misijonar. Študiral je na angleških šolah in pozneje služboval v Angliji. Veliko časa je preživljal v Egiptu. Svoja dela je pisal v angleškem in ne nemškem jeziku, a ga vseeno uvrščamo med švicarske pisatelje, saj je svoja zadnja leta preživel v švicarskem kraju Maienfeld. b) V slovenščino je bilo prevedenih deset njegovih del: Via Mala, Tereza Etienne, Amadeus, El Hakim, Abd-el-Kader, Modri bazalt, Poveljnik, Arietta, Jean–Michel in Terra Magna. Zelo zanimiva je zgodba El Hakim, v kateri se življenjska zgodba glavnega junaka prepleta z zgodovino dežele, njenimi družbenimi, gospodarskimi in političnimi razmerami, razmerami v zdravstvu, šolstvu, s pogledi na socialo, odnosom do dela, umetnostjo … Skozi zgodbo na široko spoznavamo pestro deželo, pokrajine, ljudi tistega časa in človeka z globoko dušo in srcem (Prebrano dne 9. 3. 2010 na: http://www.lj-siska.sik.si/BRANJE.htm#el_hakim).

7. Johanna Spyri a) Avtorica, ki je manj znana po imenu, prav gotovo pa vsak pozna unikaten lik, ki ga je ustvarila: Heidi. Johanna Heusser Spyri se je rodila leta 1827 v majhni švicarski vasi blizu Züriškega jezera. Njen oče je bil zdravnik, Johanna pa njegov četrti otrok. Poročila se je zelo mlada, a ji sreča ni bila naklonjena, saj je kmalu izgubila moža in otroka. Pisati je začela dokaj pozno, leta 1871, v času francosko-pruske vojne. Avtorica je sama živela tako v mestu kot v gorah, zato je to izkušnjo zlahka prenesla na svojo knjižno junakinjo. Umrla je leta 1901, stara 84 let (Čater 1995: 58). b) Vsem njenim delom je skupno, da mečejo kritično luč na Švico v času industrializacije in da življenjskih razmer ne olepšujejo. Predvsem se je zavzemala za lepše ravnanje z otroki in mladimi ženskami, zato imajo njena dela poleg literarne še socialno-zgodovinsko vrednost (Prebrano 4. 2. 2010 na

37 http://de.wikipedia.org/wiki/Johanna_Spyri). Prav tako so njenemu opusu skupne vrednote, kot so ljubezen, dobrota in veselje. Pisati je začela predvsem zato, da bi beguncem, ki so med vojno pribežali v Švico, lajšala življenje. Njena odlika so ljudje, prikazani takšni, kot so, iz mesa in krvi. Otrokom in mladini ni kazala zlagane podobe

življenja, zato so njeni junaki tako pogumni kot plahi, slabi in dobri (Čater2 1995: 163). Avtorica je znana predvsem po zgodbah o Heidi. Heidi naj bi bila po Bibliji in Koranu najbolj prevajana knjiga na svetu, doživela pa je tudi mnogo filmskih, gledaliških in risanih uprizoritev. Tudi v slovenščini je doživela Heidi nešteto izdaj. Pri mladinski knjigi je v obliki romana izšla kar desetkrat. Prevajalka je Meta Sever. Enkrat je izšla pri založbi Jugoreklam leta 1981, kjer sta se kot prevajalki podpisali Neža Maurer in Nataša Holy-Šinkovec. Tudi založba Krantanija se je odločila za izdajo priljubljene Heidi, prevajanje pa je zaupala Ivanu Žigonu. Celotna zgodba je napisana v pretekliku, v nekaterih odstavkih pa je uporabljen sedanjik, ki veliko bolj živo oriše dogajanje in ga bralcu približa. Izšlo pa je tudi mnogo priredb: Heidi na planini, Heidi pri dedku, Heidi v mestu, Heidi se uči, Heidi in Klara, Heidi praznuje novo leto, Heidi v novi hiši, Heidi v vasici; te je priredila Nataša Holy-Šinkovec; Heidi, pogumna pastirica, Heidi v cirkusu, Heidi v Parizu, Heidi zdravi dedka, Heidi v divjini; te je priredila Marjana Kunej; Heidi in Nora, Heidi na morju, Heidi na proslavi, Heidi potuje; le-te pa je priredila Neža Maurer. Vse naštete priredbe so izšle pri založbi Jugoreklam. Poleg Heidi pa so v slovenščini izšle še naslednje zgodbe: Dori in Gritli, Otroci planin in Dobra vila. Naštete zgodbe je prevedel Ivan Žigon pod okriljem založbe Krantanija, uvrščene pa so v zbirko Lastovka: najlepše zgodbe sveta. Dobra vila je zelo berljiva zgodba, napisana tekoče in sproščeno. Nauk, ki nam ga je pisateljica želela dati, je jasen: življenje je pošteno do poštenih ljudi. Zgodbe o Heidi so tudi pri Slovencih vsesplošno priljubljene; bere jih staro in mlado. V knjižnicah si otroci knjigo Heidi redno izposojajo pa tudi odrasli marsikdaj posežejo po tej knjigi in se nostalgično spominjajo mladosti. Priljubljena je tudi Heidi v obliki stripa ali kot risanka. c) Kljub priljubljenosti se slovenski kritiki o delu Johanne Spyri niso razpisali. V Delu je leta 2001 izšel članek o njej, ki ga je napisala Alenka Puhar, a ne gre za kritiko, temveč za življenjepis.

38 8. Jean-Jacques Rousseau a) Še en zelo zanimiv, čeprav ne prav tipičen, švicarski avtor, je prav gotovo Jean- Jacques Rousseau. Rodil se je 28. junija 1712 v Ženevi, umrl pa je v kraju blizu Pariza leta 1778. Bil je pisatelj, filozof, skladatelj, pedagog in raziskovalec naravoslovnih ved. Bil je vpliven možakar, ki je močno zaznamoval pedagogiko in politične teorije 19. in 20. stoletja, velja pa tudi za najpomembnejšega duhovnega začetnika francoske revolucije (Prebrano 3. 3. 2010 na: http://de.wikipedia.org/wiki/Jean- Jacques_Rousseau). b) Njegova dela so razsvetljensko obarvana; prevladujeta zdravi razum in svoboda izražanja. Za razsvetljenstvo je značilno poudarjanje vrednosti življenja, v ospredju je progresivna družba in materializem, religija in Cerkev pa sta deležni ostre kritike. Rousseau ni pisal v nemškem, ampak v francoskem jeziku. V slovenščini najdemo mnogo prevodov, ki pričajo o pomembnosti tega avtorja. Njegovo najpomembnejše delo je Emil ali o vzgoji, poleg tega pa so v slovenščini izšla še naslednja dela: Izpovedi, Družbena pogodba ali načela državnega prava, Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi, Esej o izvoru jezikov, v katerem se govori o melodiji in glasbenem posnemanju, Družbena pogodba, Julija ali Nova Heloiza (izbrani odlomki). Njegova dela imajo pedagoški pečat; v Emilu ali o vzgoji je Rousseau predstavil sedem pedagoških principov (vrednost otroštva, učenje o otroštvu, negativna vzgoja, izkušenjsko učenje, starosti primerna vzgoja, vzgoja v meščana, naravna religija). Za nas je najbolj zanimivo delo Julija ali Nova Heloiza, ker je v slovenščini izšlo pred kratkim (leta 2008), predvsem pa zaradi strukture; gre namreč za roman. Na slovensko literarno področje vstopa v imenitnem prevodu Radojke Vrančič, in sicer kot izbor pisem. Izčrpna spremna beseda dr. Toneta Smoleta nas popelje v zgodovinske in literarne razmere v Franciji, predstavi znamenite francoske enciklopediste, razloži naslov romana glede na srednjeveško zgodbo o Abélardu in Heloizi ter poišče vplive pisemskega romana na evropsko literarno tradicijo. Roman je v slovenščini izšel dokaj pozno, glede na dejstvo, da je bil v času nastanka (1761) velika prodajna uspešnica. c) Kot se za vsak dober roman tudi spodobi, je v časopisu Delo izšla ocena. Napisala jo je Mimi Podkrižnik, ki je roman označila kot preživet. Meni namreč, da je roman nastal v čisto drugem tisočletju, ko je bil način življenja in razmišljanja popolnoma drugačen od današnjega. Ne gre pa zanemariti dejstva, da nas lahko takšni romani popeljejo v drug svet, kjer se soočimo z drugačnim načinom življenja, tako da je roman kljub zastarelosti vreden branja.

39 9. Friedrich Dürrenmatt a) Leta 1921 se je v majhni švicarski vasici Konolfingen, v kantonu Bern, rodil eden najodmevnejših švicarskih dramatikov vseh časov: Friedrich Dürrenmatt. V šoli ni bil nikoli uspešen; tudi sam je to življenjsko obdobje označil kot najslabše. Bil je slikar, a se je kljub slikarski nadarjenosti (Kasneje je večkrat poudarjal, da »piše za denar«, slika pa »iz veselja in strasti« (Poniž 1997: 140).) odločil za študij filozofije, naravoslovja in germanistike. Svoje prve (neobjavljene) komedije in prozna dela je napisal med leti 1943 in 1945. »Zaslovel je šele leta 1947, ko je bila uprizorjena njegova drama Kot je napisano, v kateri je brez usmiljenja napadel dvojno moralo politike oziroma cerkve, kar je na premieri povzročilo veliko zgražanja in pravi škandal.« (Štaudohar 2004: 62). V zadnjem desetletju se je angažiral predvsem kot prozaist in pisec politično obarvanih esejev. Njegova poetika se je glasila: »pustiti subjektivno, osebno v ozadju.« (Šerc 1996: 413). Umrl je zaradi srčnega infarkta, decembra 1990, nekaj tednov pred svojim sedemdesetim rojstnim dnevom (Poniž 1997: 141). Poleg literarnih del ima veliko vrednost tudi dramska teorija, ki jo je razvil. Dürrenmatt namreč hoče spremeniti pasivnega gledalca v aktivnega razmišljujočega opazovalca. Oblikoval je tudi posebno obliko tragikomedije; mešanico med komedijo in tragedijo. To je po njegovem mnenju edina možnost, kako izraziti tragičnost življenja. »Dürrenmatt je bil prepričan, da je oder dramatikov najboljši učitelj« (Štaudohar 2004: 62). b) Friedrich Dürrenmatt je pisal gledališke igre, romane, radijske igre, eseje, predavanja … Tudi v Sloveniji je naletel na veliko zanimanje, saj so njegova dela pogosto prevajali, igre pa so tudi uprizarjali. Najprej je bil preveden roman Sodnik in njegov rabelj, ki je leta 1960 izšel pri Državni založbi Slovenije. Leta 1964 pa je pri Prešernovi družbi izšlo nadaljevanje romana z naslovom Sum, že leta 1961 pa je v Cankarjevi založbi izšel tretji kriminalni roman z naslovom Obljuba. Roman Sodnik in njegov rabelj je zanimiv predvsem zato, ker je in ni kriminalni roman; ker je v središču dogajanja zločin, ki se raziskuje, hkrati pa je roman kritika na kriminalne romane, saj se preiskovalci preiskave lotijo popolnoma napačno. Vsem klasičnim kriminalkam je namreč skupno to, da je v ospredju lov na zločinca in kasneje njegova kazen, Dürrenmatt pa v ospredje postavi vzpostavitev pravičnosti. Roman bi lahko označili tudi kot portret deziluzioniranega posameznika, ki se v življenju ne znajde (pogosta tema pri skoraj vseh švicarskih avtorjih).

40 Poleg romanov pa so izhajala tudi dramska besedila. Za Ljubljansko mestno gledališče je že leta 1958 Maila Golob prevedel igro Obisk stare gospe, ki je bila v Švici prvič uprizorjena komaj dve leti poprej. Ta tragikomedija je Dürrenmattu prinesla svetovni sloves in finančno neodvisnost. Leta 1964 je izšla komedija v dveh dejanjih: Fiziki. To je dramska »kriminalka« v sanatoriju, kjer norci mislijo, da so znanstveniki, in v katerem veselo morijo medicinske sestre. Ponatis je ta knjiga doživela leta 2007, saj je bilo prav to dramsko delo izbrano za enega izmed tematskih sklopov za šolski esej na maturi 2008. Leta 1987 je bila uprizorjena veseloigra v dveh delih: Zakon gospoda Mississippija. Poleg naštetih del je v slovenščini izšel še roman Justica (1990), novela Naročilo ali O opazovanju opazovalca opazovalcev, nezgodovinsko historično komedijo Romulus Veliki pa so gledališčniki sprejeli z velikim zadovoljstvom, saj so jo večkrat uprizarjali in prirejali. Kritikom pa priredbe niso bile všeč, saj so jih ocenili precej slabo. Prozno in dramsko ustvarjalnost je dopolnjeval s pisanjem lirike, ki pa žal (še) ni bila prevedena v slovenščino. Tudi liriko zaznamujejo podobni problemi kot dramatiko: »v njenem središču je človek, ujet v labirint svoje protislovne eksistence, obsojen na samoto in brez možnosti rešitve, v katero ne bi samo verjel, marveč bi jo lahko tudi uporabil za svoje boljše življenje« (Poniž 1997: 142). c) Kot se za pisatelja in dramatika Dürrenmattovega kova tudi spodobi, je bilo zanj zanimanje v slovenski javnosti veliko. Poleg mnogih prevodov je izšlo tudi nekaj kritik in člankov o njegovem delu. Največ je bilo kritik o uprizoritvi njegove igre Romulus Veliki. V Knjigi, reviji za ljubitelje knjige je leta 1990 (8. številka) izšla ocena romana Sum. Žal ni naveden ocenjevalec, a vseeno je ocena napisana jedrnato in zajame bistvo: »Roman Justica lahko uvrstimo med njegova najboljša prozna dela … Roman je privlačen in berljiv. Zato ni čudno, da je bila njegova odmevnost že ob izidu velika. To je leposlovje na visoki ravni, na svojstven način vabljiva kriminalka, posebno zrcalo, ki ga avtor nastavlja družbi … Pisatelj je neusmiljen, kritičen. Norčuje se iz pravnega reda, sodobne justice, iz njene dvoličnosti. Knjigo je odlično prevedel Boris Trekman.« V Dialogih je junija 1994 izšla literarna študija o Dürrenmatovem Naročilu, ki je v prevodu Štefana Vevarja izšlo v sklopu pomladanskega paketa 2. letnika zbirke Cankarjeve založbe XX. stoletje. Deset strani dolg članek je napisal Mitja Čander, ki je novelo v štiriindvajsetih stavkih označil kot »miniaturni roman«.

41 Slavo Šerc pa je v Delu leta 1994 objavil članek o zadnjih pogovorih z Dürrenmattom. Tik pred smrtjo so ga namreč obiskali številni novinarji, ker bi čez nekaj tednov moral slaviti svoj sedemdeseti rojstni dan. O teh pogovorih je izšla celo knjiga, ki (še) ni izšla v slovenščini. V zadnjem intervjuju Dürrenmatt še enkrat izrazi svoje stališče in gledanje na svet: »Prepričan je, da je ves svet postal komedija, da živimo v času groteske in karikatur. Krizo prepoznava tudi v svoji domovini – Švici, ki jo primerja z devico, ki bi hotela v javni hiši veliko zaslužiti, hkrati pa ostati neomadeževana.«. Ta prispodoba se nanaša na nevtralnost Švice. Švico ima za »majhno in smiselno, tudi praktično, vendar nekoliko dolgočasno« (Šerc 1994: 15).

10. Max Frisch a) Rojen 1911, umrl 1991. Novinar, pisatelj, dramatik, arhitekt, kritik … Max Frisch velja za enega največjih kritikov Švice. Švicarje obtoži, da se bojijo vsega novega. Te kritike pa ne izvaja zato, da bi žalil, ampak zato da bi se razmere spremenile. Sprva je bil skeptičen, če bi sploh postal pisatelj, a ga je pisanje tako privlačilo, da se je odločil za pot samostojnega pisatelja. Nekoč je dejal, da »vsakdo, ki piše, goji upanje, da bo njegovo delo nekdo prebral – pa čeprav le pisec sam« (Kondrič Horvat 1995: 4). b) Frisch torej piše predvsem zase, za svoje potrebe ali iz neke vrste nuje, ne pa za družbo. S pisanjem si hoče razjasniti svoj položaj v svetu, priti na čisto sam s seboj (Šerc 1996: 411). V slovenščino je bilo prevedenih osem Frischevih del: igra v dvanajstih slikah Andorra (Maila Golob, 1962), Homo faber (Edvard Kocbek, 1963), Stiller (Vital Klabus, 1964), Naj mi bo ime Gantenbein (Vital Klabus, 1965), pripoved Montauk (Vital Klabus, 1977), poučna igra brez nauka z epilogom Dobrnik in požigalci (Maila Golob, 1981), Sinjebradec (Lučka Jenčič, 1986), radijska igra Rip van Winkle (Tanja Mastnak, 1986). Povest Montauk je v marsičem izjemna in zanimiva. Zamišljena je bila kot zadnja knjiga, nekakšen povzetek njegovega ustvarjanja, zato se mestoma že skoraj zdi, da je njegova »dediščina«. Motivno in tematsko se torej Frisch v omenjenem delu navezuje na svoje knjige: sprašuje se o problemu identitete, zakona, ljubosumnosti. Frisch ne pripoveduje kakšne poljubne zgodbe, ampak govori o svojem življenju (Šerc 1996: 412). c) V reviji Ampak je Mitja Čander objavil svojo oceno/kritiko romana Homo faber. V oceni je objektiven in ne izrazi svojega mnenja o romanu. Opiše zgolj dogajanje in dejstva, pomembna za razumevanje romana: čustva so za Walterja le odklon utrujene

42 zavesti, intimnosti z ženskami so bile zanj absurdni nesmisel, vse dokler ne spozna Sabeth. Z njo spolno občuje, kasneje pa ugotovi, da je Sabeth njegova nezakonska hči – incest. Walter Faber doživi v nekaj mesecih zlom svojega bivanjskega koncepta. Osebno noto lahko najdemo le na koncu kritike, ko Frischev roman označi kot mojstrovino, ki se »kruto ponorčuje iz bralcev, ki bi želeli ohraniti lagodno vzvišenost ter vse skupaj prebaviti kot nauk brez podkožja« (Čander 2002: 66). Zanimivo je predvsem to, da je Mitja Čander ta članek napisal šele leta 2002, skoraj 40 let po prevodu romana v slovenščino. Kritiko na kratko je o premieri Don Juana napisala Jana Pavlič v reviji Razgledi. Uprizoritev je bila deležna ostre kritike in označena »kot obisk pri babici«, Frischev tekst pa »je bil verjetno pred štiridesetimi leti precej zanimiv, danes pa ne ponuja kaj več od preverjenega igralskega materiala. Don Juan je Don Juan po sili« (Pavlič 1993: 45). Najobširnejšo razpravo je napisal Slavo Šerc v reviji Sodobnost, kjer je soočil dva »največja« švicarska avtorja: Max Frisch versus Friedrich Dürrenmatt. Mnogokrat se oba avtorja omenjata kar v eni sapi, kot da bi bila nekakšna dvojčka, Šerc pa je v svoji razpravi še enkrat prikazal njuno različnost. Dürrenmatt je pripovedovalec zgodb tudi takrat ko dramatizira ali filozofira; v prvi vrsti mu gre za dobro zgodbo, nenehno si izmišljuje zgodbe. Frisch pa v nasprotju z njim opazuje in analizira. Dürrenmatt si vse izmisli v glavi, Frisch pa potrebuje svoje oči in ušesa, saj natančno opazuje in posluša. Frisch aktivno posega v dnevno politiko s stvarnimi, angažiranimi polemikami in razpravami, pri Dürrenmattu pa gre za ironijo in mestoma groteskne prispodobe, ki pravzaprav ne želijo stvarno in analitično soditi o politiki in aktualnem dogajanju. Šerc je v svoji razpravi dokazal, da Frisch in Dürrenmatt nista nikakršna siamska dvojčka, saj ju poleg značajskih razlik, ločuje tudi drugačno intelektualno in duhovno obzorje (Šerc 1996: 406–414).

11. Damjan Mischa a) Damjan Mischa je dokaj nepoznan avtor mladinske literature, čeprav je za Slovence posebej zanimiv, saj je rojen v Jugoslaviji (1914). Živel je v Beogradu, dokler ga leta 1942 Nemci niso ujeli in je postal vojni ujetnik. Tri leta kasneje je pobegnil v Švico. Motivacija za pisanje so mu bili lastni otroci, katerim je pripovedoval zgodbe za lahko noč (Prebrano 12. 2. 2010 na

43 http://www.theweeweb.co.uk/public/author_profile.php?id=944 ). O njem je znanega zelo malo. b) V slovenščino so prevedena naslednja dela: Deček s severa, Če klovn reče ne, Atuk in Veverica in nosorogec.

12. Hermann Hesse a) Hermann Hesse je mejni primer, saj ni rojen v Švici, ampak se je leta 1877 rodil v Nemčiji, šele leta 1912 se je preselil v Švico; najprej v Bern, nato v Montagnolo. Ker pa je izvrsten in svetovno priznan avtor, si ga Švicarji radi lastijo. Hesse je leta 1946 prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo. »Hesse je bil sodobnik simbolizma in mu je eksotični budizem pomenil izhod tako iz osebne in umetniške stiske kot iz moralne krize Evrope na začetku 20. stoletja.« (Zlobec 2003: 8). Njegovi junaki so odtujeni izobčenci, ki se ne morejo vključiti v moderno industrijsko družbo in hrepenijo po romantičnem svetu brez nenehnega boja za uspeh in nenazadnje tudi obstanek. Beg iz industrijske družbe poskuša doseči z vzhodno mistiko: Sidarta (Siddharta), Demian (Demian), Popotovanje v Jutrovo deželo (Morgenlandfahrt). Zaradi tematike (iracionalizem, prosta ljubezen in meditacija) so Hesseja označili za preroka celotne generacije 60. let (Bahr 1998: 310). b) Herman Hesse velja v Sloveniji za enega najbolj priljubljenih nemško-švicarskih avtorjev. To se kaže v številnih prevodih in ponatisih. Največkrat so bila ponatisnjena naslednja dela: Siddharta (sedemkrat), Stepni volk (šestkrat), Demian (štirikrat), Pravljice (trikrat), Mali srpan in druge mladostne pripovedi (dvakrat), Frančišek Asiški in Igra z rožicami (dvakrat), Narcis in Zlatoust (dvakrat); po enkrat pa so izšli: Peter Camenzind, Igra steklenih biserov (izbrana dela), Gertrud, Pod kolesom, Umetnost razmišljanja (esej), Prva pustolovščina, Lepa je mladost, Otroška duša, Legende, Umetnost brezdelja (izbrani eseji in črtice), Popotovanje (zapiski), Potovanje v Jutrovo deželo. c) O njegovem delu je izšlo mnogo člankov, razprav, kritik in ocen. Najbolj me je prepričala kritika Uroša Zupana: Stepni volk, Na kraju zločina. Uroš Zupan piše o svojem doživljanju branja romana. Najprej je knjigo bral kot najstnik in takrat jo je dobesedno požiral, drugo branje pa je bilo precej drugačno od najstniškega »požiranja«. »Danes mi Stepni volk ne deluje kot roman. Bolj me spominja na nekakšen mešani književni žanr, na kombinacijo fikcije, eseja in refleksije, vendar sta v njem hibridnost in zmes različnih plasti, ki naj bi omogočali strašno avanturo, preveč

44 tezni. Ta »mreža pameti« je preveč nasilna, saj duši spontanost, odprtost za presenečenje in čudež. Knjiga deluje, kot da se pisatelj preveč drži sheme in premalo tvega. Najbolj moteča v njej pa je didaktična avra, ki lebdi nad tekstom. Tudi jezik se le redko prebije iz primeža funkcionalnosti, na trenutke pa deluje obupno zastarelo in arhaično.« (Zupan 2003: 18). Kritiko »indijske pesnitve« Siddharte je napisal sam prevajalec, Jaroslav Novak. Ta knjiga je v Obzorjih doživela kar 6 izdaj, od prve izdaje leta 1974 je na Slovenskem postala zelo znana; že kar čaščena. Za sporočilo Hessejeve »indijske pesnitve« ni pomembno, ali poznamo zgodovinsko zgodbo o Budi, saj je Hesse mit laiciziral, priredil zahodnjaški izkušnji in ustvaril sintezo individualistične etike Vzhoda in Zahoda. Hesse vse »iskalce božanskega« napoti k človeku samemu, k odkrivanju svoje poklicanosti in njenemu uresničenju (Novak 2004: 6). Hessejeve Pravljice so prav posebno čtivo, ki je otrokom težje razumljivo in jim najbrž niti ni bilo namenjeno. Nosilne osebe njegovih pravljic so pesniki, pevci, popotniki v dobesednem in prenesenem smislu, v motivih pa se kaže Hessejeva naklonjenost vzhodnjaškim filozofskim nazorom. »Pisatelj skozi svoje pravljice kaže zavezanost univerzalnim človeškim vrednotam in mističnemu doživljanju sveta, iz njih pa je razbrati tudi nekaj klasičnih motivov tako vzhodne kot zahodne filozofije življenja.« (Štefanec 2005: 13). V Razgledih je 7. 7. 1999 izšla kritika na kratko, avtorice Jasne Vombek: Poetični monolog: Herman Hesse: Popotovanje, zapiski. Pričujoči »potopis« je neke vrste poetični monolog, katerega lirsko atmosfero dodatno stopnjuje avtorjeva poezija in risbe. Pravih odgovorov na življenjsko pomembna vprašanja pa ne nudi niti to Hessejevo delo (Vombek 1999: 30). Še ena dobra kritika Hessejevih del je izšla v reviji Literatura: Tina Grandošek je pod literarni drobnogled vzela roman Narcis in Zlatoust. Delo odgovarja na večne dileme o statusu in funkciji umetnosti, o položaju in vlogi umetnika, o iskanju pravih poti, dvojnostih in nasprotjih duha in telesa, misleca in umetnika. Narcis in Zlatoust predstavljata vsak svoj pol, svojo smer dvojnosti. Narcis je mislec, vdan veri in Bogu. V Zlatoustu pa se skriva neukrotljiva narava, nemiren duh, želja po svobodi ter večno hrepenenje. Hesse je podobno dvojnost vzpostavil že v svojem zgodnejšem in bolj znanem delu Siddharta. Lahko bi torej rekli, da sta Siddharta in Govinda nekakšna predhodnika Zlatousta in Narcisa, vendar Hesse napreduje in dopolnjuje svoje misli.

45 Umetnost ponuja kot rešitev, utemeljuje pa jo z rahločutnostjo umetniške duše in s trdo, neusmiljeno logiko misleca in filozofa (Grandošek 2004: 239–240).

13. Walter Matthias Diggelmann (1971) a) Walter Matthias Digelmann se je rodil 5. julija 1927 v Zürichu, kjer je 29. novembra 1979 tudi umrl. Imel je težko otroštvo, saj je odraščal v rejniški družini, kjer ni manjkalo konfliktov in prepirov. Šolanje je predčasno opustil in ušel v Italijo, od koder so ga Nemci kot prisilnega delavca deportirali v Nemčijo. Leta 1945 se je vrnil v Švico, kjer je pol leta preživel v ustanovi za duševne bolezni, kasneje pa je živel od priložnostnih del, začel pa je tudi pisati (Prebrano 3. 3. 2010 na: http://de.wikipedia.org/wiki/Walter_Matthias_Diggelmann). b) Njegova dela so osebno obarvana, opisujejo pa švicarsko politiko v odnosu do ubežnikov in antikomunizem po letu 1945. Ker je bil do Švice zelo kritičen, so v času njegovega življenja njegova dela izhajala zgolj v Nemčiji. Zato je toliko zanimivejše, da je roman Vožnja za zabavo (Die Vergnügungsfahrt, 1969) v slovenščini izšel komaj dve leti po izidu v Nemčiji. Izdala ga je mariborska založba Obzorja, prevedel pa ga je Franc Šrimpf.

14. Franz Hohler a) Franz Hohler je švicarski pisatelj, kabaretist in pisec pesmi. Njegovo delo je zelo obširno: programi za kabaret, dramska dela, filmska in televizijska produkcija, otroške knjige, kratke zgodbe in romani. Hohler je predednik komisije Prix–Courage; komisija svetovalne revije Der Schweizerische Beobachter (Švicarski opazovalec). b) Za Hohlerjeva dela je značilno, da se menjavata politična angažiranost in preprosta želja po pisanju. Večkrat izhaja iz povsem vsakdanjih situacij, ki jih namenoma sprevrne v absurdnost (Prebrano dne 9. 3. 2010 na: http://de.wikipedia.org/wiki/Franz_Hohler). V slovenščino je bila prevedena zgolj ena otroška knjiga, in sicer Čipo (prevajalka Gitica Jakopin, Mladinska knjiga, 1981, Knjižica sinjega galeba).

15. Carl Spitteler a) Carl Spitteler je ustvarjal v času med 19. in 20. stoletjem, njegova dela pa so na meji med provincialno domačijsko umetnostjo in kritičnim realizmom, med epom in romanom, med mitom in resničnostjo (Pezold 1991: 34). Njegov pogled na švicarske

46 razmere je bil tipično satirično-kritičen. Leta 1919 je za svoj ep po starem vzorcu Olimpijska pomlad prejel Nobelovo nagrado za literaturo in je doslej edini Švicar s to prestižno nagrado. b) Kljub temu da je Carl Spitteler pomemben švicarski avtor, je v slovenščino preveden le ena knjiga z njegovima romanoma Poročnik Konrad in Imago in sicer v zbirki Nobelovci.

16. Urs Widmer a) Urs Widmer se je rodil leta 1938 v Baslu kot sin prevajalca in profesorja Walterja Widmerja. Študiral je germanistiko, romanistiko in zgodovino, doktoriral pa je iz nemške povojne proze in postal doktor filozofije. b) Poznamo ga kot izvrstnega romanopisca, kratkoprozaista, esejista, dramatika in literarnega kritika, ki je za svoja dela prejel številne nagrade, a v slovenščini je izšla le ena radijska igra z naslovom Palčki so v mestu in pripoved Modri sifon. To je realna/avtobiografska pol fikcijska zgodba o triinpetdesetletnem prvoosebnem pripovedovalcu – pisatelju (avtorjev alter-ego?), ki se v nekem trenutku, natančneje med gledanjem filma, »prenese« v čas pol stoletja nazaj, v čas, ko je v svet zrl kot trileten fantič. Problem pa se pojavi zaradi tega, ker je v preteklost poslan v svoji zdajšnji starosti, kar pomeni, da sreča svoje starše, ki so mlajši od njega in ga seveda ne prepoznajo. Avtor izpostavi odnos med poetiko brezskrbnega otroštva na eni strani in strahoto vojnih grozot na drugi. Njegovo popotovanje v resnici ni nič drugega kot beg pred realnostjo, odgovornostjo in dolžnostmi, ki mu jih nalaga življenje. Njegovo stapljanje z minulim časom kaže na to, da je meja med fikcijo in resničnostjo zelo ozka (Vombek 1998: 113–114). c) V slovenskem tisku so izšle tri kritike o romanu Modri sifon, prva v Razgledih izpod peresa kritika Sama Krušiča, drugo je v Dialogih izdala Jasna Vombek, tretjo pa Aleš Debeljak v Književnih listih časopisa Delo. Prvi dve kritiki se osredotočita na zgodbo in manj na sam slog pisanja. Samo Krušič njegov slog označi z besedami: »kratke, včasih eliptične povedi, stvarno, večkrat namerno naivno izrazje«. Preskoki iz filmske fikcije v realnost, iz preteklosti v prihodnost in nasprotno niso motivirani, združujejo jih le skupni, sicer nenehno prelivajoči se motivi, med katerimi je prav gotovo najpomembnejši vodilni motiv sifonske steklenice (od tod tudi naslov romana). Sifon predstavlja kos preteklosti pripovedovalčevega otroštva, ki pogled očara s svojo globoko modrino, že v naslednjem hipu pa se spremeni v pomanjšano podobo atomske

47 bombe. Simbolizira torej nikoli doumljivo mesto prehoda med fascinacijo in srhom, med trdnim obstojem vsakdanjika in možnostjo njegovega hipnega razblinjenja. (Krušič 1998: 30). Tudi Vombekova opazi večplastnost pomenov in simbolov, preigravanje različnih časov, parodiranje in (samo)ironiziranje. Do kratkega romana Modri Sifon pa je bil še posebej kritičen Aleš Debeljak v svojem članku Spodleteli poskus negotovosti. Že sam naslov članka izraža neodobravanje in kritiko. Avtor opozori, da se mu bralska pozornost ni ohranila z enako intenzivnostjo vse do konca, kakor bi bilo upravičeno pričakovati pri tako kratkih literarnih delih. Čeprav posega Widmer v priljubljeno tematiko, npr. vprašanje vojne in zla, spremenjene perspektive otroštva in odraslosti, potovanje spomina in bega pred vsakdanjostjo itd., ga roman ni navdušil. Vsekakor drži, da je Widmer napisal »romanček«, v katerem so te teme sicer navzoče, vendar se nekako ne zmorejo povsem sprijeti v celoto, marveč ostanejo naložene druga poleg druge. Debeljak meni, da gre za nekakšno prisiljeno postmodernistično zasnovo besedila, v kateri je jasno, da je zgodba manj pomembna od spoznanja o nezanesljivem značaju tega, kar vidimo. Simbolika naslovne modre sifonske steklenice, nedolžne igračke, ki sugerira pozneje na Japonskem odvrženo jedrsko bombo, je sicer navzoča, vendar ni brez šiva vpeta v širše dogajalno tkivo. Le-tega je namreč zelo malo. Tako se torej primeri, da simbolični vidiki pretijo zadušiti to, kar bi sicer lahko predstavljalo zgodbo o negotovosti bivanja v eni stvarnosti. Prav poizkus, da bi se presegla sicer povsem upravičena literarna nepretencioznost, je tu spodletel, meni Debeljak (Debeljak 1998: 16).

17. Heinz Stalder a) Še malo manj znan švicarski avtor: Heinz Stalder, rojen leta 1939 v kantonu Bern. Najprej je delal v industriji, zvečer pa je obiskoval večerno šolo. Ko je dokončal šolanje, je bil najprej učitelj in kasneje novinar. Poleg novinarstva še pisateljuje: piše zgodbe, dramska dela, radijske igre in pesmi. Deloma piše v narečju. b) V slovenščini je izšel roman Voda na soncu (Das schweigende Gewicht, 1981). Prevedla ga je Gitica Jakopin, izšel pa je leta 1987 pri Prešernovi družbi.

18. André Kaminski a) André Kaminski je po rodu poljski Žid, ki se je leta 1968 izselil v Izrael, potem po tradiciji svojega ljudstva romal po svetu in se končno naselil v Švici.

48 b) Najprej je pisal krajšo prozo (npr. Flimmergeschichten) in reportaže, ob izidu prvega romana pa je imel že skoraj šestdeset let. Ta roman je bil leta 1989 preveden tudi v slovenski jezik, prevedel ga je Fran Ksaver Dolski, opremil pa Bronislav Fajon. c) V reviji za ljubitelje knjige Knjiga je izšla leta 1989 ocena o njegovem romanu, žal pa ime kritika ni navedeno. Kritika oziroma ocena je dobro napisana in roman predstavi v njegovi najboljši luči: »Na zelo berljiv in duhovit način opisuje Kaminski v tem romanu svoje prednike. Usoda Židov marsikdaj ni bila lepa, toda Kaminski ni črnogled in čeprav bi pričakovali žalostno zgodbo, je pisatelj s tem svojim prvencem ustvaril duhovit, vznemirljiv in privlačen roman. Napisana kronika je iskriva in viharna, polna neke posebne toplote in razumevanja ljudi. Kaminski svoje junake postavlja v svet neprisiljeno, riše jih takšne, kakršni so, brez kakšnega globokega psihologiziranja. Pod njegovim peresom živi pred nami židovski svet v vseh njegovih posebnostih.«

19. Ilma Rakusa a) Večkrat nagrajena pisateljica se je rodila leta 1846 v kraju Rimavska Sobota na Slovaškem mami Madžarki in očetu Slovencu. Otroštvo je preživela v Ljubljani, Budimpešti in Trstu, leta 1851 pa se je preselila v Zürich. Že od zgodnjega otroštva je torej vpeta med različne jezike, kulture in svetove, zato ni čudno, da pozna in govori kar sedem različnih jezikov, med njimi tudi slovenskega. Študirala je slavistiko in romanistiko. Od leta 1977 poučuje na Züriški univerzi, leta 1996 pa je bila sprejeta v Nemško akademijo za jezik in književnost v Darmstadtu. Za svoje delovanje je prejela številne nagrade: Petrarkovo nagrado za prevajanje (1991), leipziško nagrado za evropsko sporazumevanje (1998), nagrado Adalbert von Chamisso (2003), nagrado vilenica (2005). Lani pa je za delo Mehr meer prejela celo prestižno nagrado Schweizer Buchpreis. Avtorica ima do knjig prav poseben odnos, ki ga je definirala v intervjuju z Valentino Plahuta Simčič: »Živim normalno življenje in zame so knjige zelo pomemben sogovornik. Pogovarjam se s knjigami, spim s knjigami, vsak dan vzamem kakih dvajset knjig s police, jih prebiram, jih recenziram in jih tudi sama pišem, to je pač moj poklic. Skratka, do knjig imam zelo tesen odnos. Odreči se knjig bi bilo odreči se lastnega poklica.« b) V slovenskem prevodu so pri Cankarjevi založbi v zbirki Vilenica izšle njene pesmi s spremno besedo Črta čez vse, pri založbi Wieser pa njene pripovedi Miramar.

49 Zbirko pripovedi Miramar označujejo zelo natančen, zgoščen jezik in eliptični, strogo zgrajeni stavki. Knjiga Črta čez vse je njena druga knjiga poezije. V njej je devetdeset devetvrstičnih pesmi, v katerih razmišlja o medčloveških odnosih. Najbolj jo zanima razmerje med žensko in moškim. Pesmi v pesniški zbirki Črta čez vse, devetdeset devetvrstičnic so reprezentativne za pisanje Ilme Rakusa, označujejo pa ga poetičnost, izjemna lakoničnost, eliptičnost, asociativnost, kompleksnost, heterogenost, namigi, zavestno konstruiranje situacij in evociranje podob ter občutij s pomočjo zgoščenega in fragmentarnega jezika. S svojimi pesmimi Rakusa svoje bralce in bralke ponese v različne svetove. Čar in zahtevnost njene poezije je v tem, da omogoča dejavno vlogo in sodelovanje bralcev in bralk ter ustvarjanje lastnih izkušenj. Ima izjemen smisel za ritem, melodičnost, ponovitve in avtonomijo jezika (Kondrič Horvat 2006: 97−100). c) Ker je avtorica nagrajenka Mednarodnega festivala Vilenica, je v slovenskem tisku izšlo kar nekaj člankov o njej. Veliko je intervjujev, ki so bili natisnjeni v različnih revijah oziroma časopisih; Tanja Petrič jo je intervjuvala skupaj z drugim nagrajencem dvajsete vilenice Karlom Markusom Gaussom, avstrijskim pisateljem in esejistom. Ta intervju je izšel v časopisu Večer. Že sedem let prej je intervju z njo opravila Vesna Kondrič Horvat, ki je intervju objavila v Delu, kjer je leta 2005 izšel tudi intervju, ki ga je s pisateljico opravila Valentina Plahuta Simčič. Poleg omenjenih sta izšla še dva intervjuja in sicer v reviji Ampak in Naših razgledih. Poleg intervjujev lahko najdeno tudi dve kritiki: delo Miramar je pod drobnogled vzel Igor Bratož, pesniško zbirko Črta čez vse pa Vladimira Rejc, ki je pesmi označila kot melodične in asociativne, ki jih bralec zlepa ne more odložiti.

20. Hanna Johansen a) Hanna Johansen, rojena leta 1939 v Bremnu, danes živi v Švici, kamor se je leta 1972 preselila s svojim takratnim soprogom Adolfom Muschgom. Svojo literarno pot je začela s prevajanjem ameriških avantgardnih piscev, kasneje pa nadaljevala s pisanjem pravljic. Za svoje romane, zbirke zgodb, pravljice ter radijske igre je prejela tudi številne nagrade (Prebrano dne 13. nov. 09 na: http://de.wikipedia.org/wiki/Hanna_Johansen); Marie-Luise-Kaschnitz nagrado, Conrad-Ferdinand-Meyer nagrado, Schillerjevo nagrado in švicarsko nagrado za otroško in mladinsko literaturo (Kondrič Horvat 2002: 131).

50 b) Čeprav piše tudi zgodbe in romane za odrasle, se je slovenskemu občinstvu predstavila z otroško knjigo Zgodba o goskici, ki ni bila dovolj hitra. To je nadvse prisrčna in tudi nevsiljivo poučna pripoved o goski, ki je bila v vsem malce drugačna od svojih vrstnikov in vrstnic; predvsem je vedno zamujala. c) V Knjigi je izšla tudi ocena te zgodbe, ki je zelo pozitivna. Kritik (ki ni imensko naveden) je vesel, da je v slovenščini končno izšlo vsaj eno njeno delo. Zgodbo označi kot besedilo, ki ponuja številne paralele z razlikami v človeški naravi.

21. Marcus Pfister a) Rojen 30. julija 1960 v Bernu. Nekaj časa je delal v oglaševalski agenciji, kasneje, po šestmesečnem potovanju po Ameriki, Mehiki in Kanadi, pa se je osamosvojil kot grafični oblikovalec. Do leta 1992 je istočasno opravljal kar tri poklice: grafični oblikovalec, pisec otroške literature in ilustrator. Leta 1992 pa mu je uspel mednarodni prodor z likom Mavrične ribice. Do danes je izdal 47 knjig, ki se prevajajo v 50 različnih jezikov in dialektov širom sveta. S svojo ženo in štirimi otroki živi v Bernu, zelo rad pa potuje po vsem svetu in predstavlja svoje knjige (Prebrano dne 11. 3. 2010 na: http://www.marcuspfister.ch/marcus%20pfister.htm). b) Med najmlajšimi bralci je Marcus Pfister prav gotovo eden najbolj priljubljenih avtorjev. Tudi v Sloveniji je največjo naklado dosegel z zgodbami o Mavrični ribici: Mavrična ribica, Mavrična ribica, na pomoč!, Mavrične ribice ni več strah, Mavrična ribica zgladi prepir. V slovenščini je izšlo tudi veliko zgodb o Hopku: Hopek se uči plavati, Hopek, Hopek išče pomlad, Hopek in velikonočni zajček. Ostale pravljice: Božična zvezda, Til & krokodil, Pit in Pat, Zaklad skalnih mišk, Pitovi novi prijatelji, Pingvin Pit, Dino, Srečni ježek, Vsak po svoje, Raček Nino gre v Zoo, Brez panike, Medvedkov rojstni dan, Sonce in luna, Capkovo pasje življenje, Kako je lev Leon spet postal kralj, Maks in progaste miške. Veliko branost si je Pfister zagotovil s čudovitimi in unikatnimi ilustracijami. c) Ker piše otroško literaturo, ni objavljena nikjer nobena ocena ali kritika njegovega dela, je pa njegovim pravljicam posvečeno diplomsko delo Barbare Telič: Pravljice Marcusa Pfisterja. Njegove pravljice pa niso zbudile zanimanja le pri prevajalcih, ampak tudi pri ustvarjalcih lutkovnih predstav, ki so brez dolgoveznosti združili štiri Pfisterjeve zgodbe in jih uprizorili v lutkovni predstavi z naslovom Mavrična ribica, na pomoč!. Lutkovno predstavo je za časopis Delo ocenil Primož Jesenko, ki je predstavo hvalil, je pa namenil manjšo grajo avtorju; ribica se je namreč

51 zaradi lažjega življenja odpovedala svoji unikatnosti. To zlitje s povprečjem bi pri bralcih, še posebej starejših, lahko vzbudilo pomisleke ob morali Pfisterjeve zgodbe (Jesenko 2004: 19).

22. Ivan Gantschev a) Še eden izmed švicarskih mladinskih avtorjev je Ivan Gantschev. O njem je tako v literaturi kot na internetu zelo malo napisanega. b) V slovenščini je izšlo kar veliko njegovih slikanic: Božični medvedek, Dobro jutro, lahko noč, Zeleni otok in Sivi otok, Drevo Krištof, Kje je krtek?, Trije zajčki.

23. Robert Walser a) »Zasanjani pastir«, kot so ga nekateri imenovali, se je rodil kot sedmi in predzadnji otrok v Bielu leta 1878. V življenju se je težko znašel, saj se nikjer ni počutil doma, begal je iz namestitve v namestitev, iz kraja v kraj, iz poklica v poklic, ni imel prijateljev niti ni našel ljubezenske izpolnitve. Odločil se je, da se bo spopadel z revščino, pustil je službo bančnega uslužbenca ter se lotil pisanja. Od literarnih oblik so mu bile najbližje navidezno neumetniške pripovedne oblike, kot so spis, pripoved, skica ali portret. Že leta 1925 je izšlo njegovo zadnje delo, ki ga je izdal sam. Hude depresije so ga prisilile, da se je zatekel v zdravilišče za duševne bolnike in tam ostal vse do smrti leta 1956. Duševne motnje so spremljale njegovo celotno družino: leta 1894 mu umre mati zaradi duševne bolezni, leta 1916 mu umre brat Ernst za shizofrenijo, tri leta kasneje naredi starejši brat Hermann samomor. Sam začne po letu 1929 pretirano piti, ker ne najde miru zaradi obupnih kriz; tudi sam poskusi narediti samomor. Iz življenja se je zaradi duševnih težav popolnoma umaknil, niti bral ni več. Že davno pred smrtjo ni bil več normalno navzoč v življenju, kar je prav gotovo vplivalo na usodo njegovih del (Klabus 1994: 89). Umrl je 26. 12. 1956 med sprehajanjem. b) Kljub temu, da velja Walser za »spregledanega« avtorja, mu je slovenska javnost namenila kar nekaj pozornosti. Presenetljivo je, da tako velik pisatelj, kakršen je Robert Walser, ni deležen v svetu večje pozornosti. Prav gotovo si je zasluži več. Nekateri poznavalci ga štejejo celo za predhodnika Kafke; oba književnika odlikuje namreč izjemna literarna pronicljivost in smisel za bistvo. Razlogov za tako malomaren odnos mednarodne literarne javnosti do Roberta Walserja je gotovo več. Walser ni bil trdna, močna osebnost, temveč šibko, zadržano, plaho bitje, ki je svojo

52 moč zajemalo iz svoje šibkosti. Obvladal je krajše oblike, tudi romani so bili razmeroma kratki in kompozicijsko sestavljeni večidel iz neobsežnih, ne tesno povezanih elementov. Adolf Muschg je v intervjuju z dr. Vesno Kondrič Horvat označil njegova besedila kot »kramljajoča, ki pa so v bistvu globoko molčanje«. Človeška oseba je pri njem silno zapletena struktura, črno-belo slikanje oseb pa zanj ni možno. V slovenščini so izšli trije njegovi romani: Tannerjevi, Pomočnik in Ropar. c) V Novi reviji je izšel izčrpen članek Vitana Klabusa o Walserjevem opusu. Klabus njegovo prozo označi kot prozo brez posebne barvitosti in slikovitosti. Njegovi pripovedni motivi so omejeni na vsakdanji svet navadnih Srednjih Evropejcev. V njegovi motiviki ni nič senzacionalnega, pretiranega, bučnega, brutalnega. Njegov način pisanja je neposreden, neobložen, prost kakršnekoli literarizirane učenosti, na prvi pogled preprost in skromen. Najbolj značilna posebnost njegove literature je izrazita kompleksnost človeka kot literarne osebe ali junaka (Klabus 1994: 89). Klabus Walserjev jezik in slog primerja s čistostjo in izbrušenostjo Cankarjevega jezika. A Walserjev jezik obsega poleg poetične lepote in miselne ostrine še posebne psihološke prvine pogovornega jezika. Walserjev jezik je izviren in samosvoj (Klabus 1994: 91). Robertu Walserju, natančneje njegovemu romanu Pomočnik, je članek namenil tudi Igor Gedrih. Članek je izšel v Sodobnosti leta 1995 pod naslovom Nepoznani Robert Walser. Gedrih ugotovi, da roman Pomočnik zaznamuje dejstvo, da je zunanjega dogajanja malo, je pa preprosto in razvidno. Pisatelj največ pozornosti posveča senzibilni naravi glavne osebe. Njegov junak je vse prej kot aktivna osebnost odločne narave; celo izgublja se v lastnem sanjarjenju in pasivnem sprejemanju življenja. »Walserjev slog je do pretanjenosti premišljen, zgledno obvlada smisel za bistvo, tudi ob videzu 'razvlečenosti' ima tak moment globlji kavzalni pomen.« (Gedrih 1995: 459). Gedrih ugotovi, da je Vital Klabus kot prevajalec Walserjevega romana opravil dobro delo, saj zahtevno besedilo, kot je to, od prevajalca terja poustvarjalno zmogljivost posebne vrste, kot jo pozna moderni roman. V Razgledih sta leta 1995 izšli dve kritiki na kratko: ena o romanu Pomočnik, druga o romanu Tannerjevi. Prvo je napisala Ignacija Fridl, ki Walserja označi kot »odličnega popisovalca značajev, čeprav so nekateri pripovedni postopki nedvomni znanilci modernega nemškega pripovedništva« (Fridl 1995: 36). Razklanost človekovega bivanja, razpetega med naravo in družbo, je spretno zamaskirana in skrita. Pomočnik je Walserjev drugi roman, ki se deloma že odmika od avtobiografskosti njegovega

53 romanesknega prvenca Mladi Tannerjevi. Ta roman je ocenila Julija Uršič. Tudi ona v romanu najprej opazi avtobiografske poteze. Ob izidu je bil roman pospremljen istočasno z navdušenjem in grajo. V njem so odkrivali zastopnika nove senzibilnosti, hkrati pa opozarjali na formalne nedoslednosti, ki so se nanašale na avtorjev »razvlečen« stil »pomanjkljivo« poznavanje narativnih in kompozicijskih konvencij. Njegov junak, Simon Tanner, ni nikakršen družbeni upornik, čeprav je neke vrste neprilagojenec, je izjemno luciden in bister, pa vendar na specifičen način omejen; je neopazen in nepomemben, a hkrati izjemna osebnost (Uršič 1995: 37).

24. Eveline Hasler a) Eveline Hasler se je rodila leta 1933 v Glarusu, zdaj pa že mnogo let živi v Tessinu. Študirala je psihologijo in zgodovino, kasneje je službovala kot učiteljica. Najprej je pisala mladinsko literaturo, kasneje se je posvetila liriki in prozi za odrasle. Njene knjige so bile pri bralcih vedno pozitivno sprejete. b) V slovenščini je izšla zgolj ena njena slikanica, in sicer Mesto cvetja. Izdala jo je založba Epta leta 1995, prevedla jo je Margareta Dolinšek-Bubnič, ilustriral jo je Zavřel Štěpán, priredila pa Bina Štampe-Žmavc (ena najboljših slovenskih ilustratork in pisateljic otroških slikanic, ki je dosegla mednarodni sloves).

25. Adolf Muschg a) Adolf Muschg je znan predvsem po svojih romanih, pripovedih in dramah, pisal pa je tudi esejistična dela, v katerih je kritiziral svojo državo (Wenn Auschwitz in der Schweiz liegt, O mein Heimatland!). (Kondrič Horvat 2009: 216). Znan in priznan je v širšem nemško govorečem svetu, kritiki mu priznavajo mojstrstvo v stilu in v psiholoških analizah (Lovec 1996: 793). Ne ostaja zapet v en jezik, ampak preizkuša različne možnosti, da imitira in pogosto karikira različne stile; išče odklone od vzorčnega, upira se usmerjanju. Zablestel je že s svojim prvim romanom Im Sommer des Hasen (1965), večjo pozornost pa je zbudil leta 1974 z Albisserjevim razlogom, kjer se sooča z lastno državo Švico. Za svoja dela je prejel številne nagrade: Büchnerjevo nagrado, Conrad-Ferdinand-Meyer nagrado, Hessejevo nagrado in mednarodno literarno nagrado vilenica. Njegova bibliografija obsega čez petdeset samostojnih publikacij, mnoge romane in zbirke kratkih zgodb. Rodil se je leta 1934 v Švici, kamor se je po številnih gostovanjih na japonskih, ameriških, angleških in

54 nemških univerzah vrnil leta 1970 in postal profesor za nemški jezik in književnost na Državni tehniški šoli v Zürichu (Kondrič Horvat 1995: 4). b) Skozi vsa njegova dela se vlečeta dva prevladujoča motiva: motiv smrti in motiv bolezni. Sam je nekoč dejal, da bolezen posameznika ni le njegova bolezen, ampak, da v njej tičijo simptomi ogrožene kulture. V svojih romanih in dramah se Muschg loteva bolj zgodovinskih tem in družbene kritike, medtem ko je v kratkih zgodbah to bolj nakazano, ter prevladujeta socialna in psihološka tematika. Pogost je tudi motiv tujine, fascinacija z Japonsko (Adolf Muschg je poročen z Japonko) Poleg romana Albisserjev razlog je v slovenščini izšla še zbirka novel pod naslovom Prstan. To je izbrana kratka proza (izdana v letih 1972–1996) v prevodu Anje Uršič in s spremno besedo Vesne Kondrič Horvat, ki je zgodbe tudi izbrala. Knjigo je opremila Cveta Stepančič, izdala pa sta jo Cankarjeva založba in Društvo slovenskih pisateljev. Vesna Kondrič Horvat je imela težko nalogo izbrati kopico novel, ki najbolje izrisujejo moč in izraznost Muschgovega predstavnega sveta, saj je v nemščini izšlo kar deset knjig s kratkimi zgodbami. Z zgodbami nam avtor pokaže, da »pot v lastno notranjost vodi tudi v družbeno kritiko, ker nas prav okoliščine življenja in okolja silijo v razkol med željami in dejstvi, med hrepenenjem in možnostjo, med ideali in vlogami, ki smo jih prisiljeni igrati.« (Lovec 1996: 793). V zgodbe je vpeljanih veliko avtobiografskih elementov, raziskani pa so družbeni odnosi, možnosti in nezmožnosti približevanja in sporazumevanja med ljudmi. c) V slovenskem tisku je bilo napisanih kar nekaj člankov o Muschgovem delu, najobširnejši pa je članek v Razgledih, ki prikazuje intervju z njim. Intervju je vodila Vesna Kondrič Horvat, in sicer tik predtem, ko je prejel mednarodno literarno nagrado Vilenica. Zanimiva je tudi literarna študija Antona Janka, Parzival še vedno na konju. Osvetli nastanek mamutskega romana (preko tisoč strani) Rdeči vitez (Der Rote Ritter, 1993). Parzival je v svoji srednjeveški upodobitvi tisti vitez, ki se mu je posrečilo preseči okvire svojega stanu. V evropski viteški književnosti se prvič pojavi kot Perceval v delu francoskega epika Chretiena de Troyesa okoli leta 1880, zatem pa še v mnogih drugih prevodih in predelavah. Muschg je v zgodbo o Parzivalu vnesel mnogo sprememb, najpomembnejša je sprememba zaključka zgodbe. V Muschgovi interpretaciji se Parzival namreč odpove vlogi čuvaja svetega grala in se z ženo in sinovoma dvojčkoma odpravi v kraljestvo svoje matere, kjer namerava živeti v korist dežele in njenih prebivalcev – nadvse spodbuden konec torej. Muschg je gostobeseden, rad razlaga in (psiho)analizira: bralec se mu lahko brez težav prepusti. Roman

55 prikazuje veliko realnejšo sliko srednjega veka, kot pa jo dobimo, če beremo originalna dela. Snov je Muschg zelo natančno preštudiral in vse, kar ve, tudi pove (Janko 1994: 35). V Razgledih, št. 4, 19. 2. 1997, je izšla kritika na kratko o zbirki Muschgovih zgodb, Prstan. Avtor kritike, Samo Krušič, novele označi kot mojstrske, povezane z dvojništvom ali podvojitvijo, ki junaku (vedno gre za iskalca lastne identitete) ponuja soočenje z resnico lastne usode. V novelah je problematiziran odnos do staršev in lastno pisateljevanje (Krušič 1997: 36).

26. Zoë Jenny a) Švicarska avtorica se je rodila 16. marca 1974 v Baslu. Zaslovela je s prvencem Soba s cvetnim prahom, ki ostaja njena edina knjiga, prevedena v slovenščino. Prejela je številne nagrade: 3-Sat-Stipendium, Aspekte-Preis, nagrada fundacije Jürgen Ponto. Poleg romanov piše tudi pesmi, ki pa jih ne objavlja. b) V slovenščini je njen prvenec Soba s cvetnim prahom izšel leta 1999 pri Cankarjevi založbi v zbirki Najst. Zgodba je sestavljena iz dveh delov: krajši, prvi del govori o petletni Jo, ki živi sama z očetom, v drugem delu pa se devetnajstletna Jo ponovno snide z materjo. Osrednja tema romana je zelo aktualna med mladimi: nesposobnost komuniciranja med starši in otroki. Tako kot tema je tudi sama zgodba pretresljiva, a hkrati že neštetokrat uporabljena. Nekaj posebnega pa je njen slog, ki spominja na film: pisanje v kratkih sekvencah, discipliniran jezik, brez odvečnih diskurzov, sintagmatičen, strog in ekonomičen. Po njenih besedah je njen celoten prozni opus »skoncentriran, tesen in gost« (Kuhar 1999: 100–105). c) Peter Kuhar je v svojem članku, ki je izšel junija 1999 v Mentorju, zapisal, da njen jezik spominja na jezik lirike: »Diskurzivnost in bogastvo struktur, vendar razvidnost v zapletenosti, neposrednost in emotivnost hkrati, torej – popolno obvladanje snovi in jezika na najvišji umetniški ravni.« (Kuhar 1999: 103). Uporaba pridevnika popoln je v kritikah prej izjema kot stalnica, torej lahko sklepamo, da je njen slog nekaj posebnega, inovativnega in svežega. Razmisleki v romanu so vprašljivi, saj ne vodijo v duhovno razprtost človeka, ampak ostanejo zgolj pri prvoosebni liričnosti. Sicer je roman napisan dobro, poetični slog je prikladen dogajanju v romanu, le preveč vprašanj ostane odprtih (Podlogar 1999: 620). O romanu svoje mnenje v Razgledih napiše še Vid Simoniti, ki opazi, da rdečo nit zgodbe večkrat trgajo odlomki iz bližnje ali daljne preteklosti, kar sicer stopnjuje

56 napetost, a hkrati zmanjša dinamičnost branja. Omeni tudi, da so nekateri Zoë Jenny primerjali z Charlotte Brontë, ker imata obe ironičen pogled na svet, avtobiografske prvine, predvsem pa ju druži izjemna tenkočutnost. »Soba s cvetnim prahom je izjemno čustven, a nikakor ne sentimentalen roman. Marsikateremu bralcu se bo močno vtisnil v spomin, avtorica pa se bo zagotovo vidno zapisala v sodobno književnost.« (Simoniti 1999: 30).

27. Nicole Müller a) Nicole Müller sodi v novo generacijo okrog leta 1960 rojenih pisateljic, ki se pisanja lotevajo drugače, kot so to počele njihove starejše kolegice; s humorjem, ironijo in grotesko. Pisateljica se ne zateka h klišejem, obrabljenim frazam ali tarnanju. Zanimajo jo problemi biografskega pisanja ter fiktivnost in »resničnost«, ki skupaj tvorita enoto. Njena največja želja je, da ne bi pisala zgodb na konvencionalen način (Kondrič Horvat 1997: 23–24). b) Njen kratki roman Kajti to je grozno pri ljubezni (Denn das ist das Schreckliche an der Liebe, 1992) je izšel pri Cankarjevi založbi leta 1999 s podnaslovom »Neumnost v štirih dejanjih« v prevodu Irene Samide. Gre za avtobiografski zapis, mali kalejdoskop dnevniških skic, kjer je opisan razvoj ljubezenskega razmerja med dvema ženskama (Ristović 1999: 30). Avtorica je za odlomek iz romana dobila »kristal Vilenice« za najboljši objavljeni prispevek v vileniškem zborniku 1997. c) V Razgledih je v 21. številki (10. 11. 1999) kritiko na kratko o romanu Kajti to je grozno pri ljubezni napisala Ana Ristović. V romanu prevladuje »zares vabljiva woodyallenovska atmosfera, čeprav primanjkuje avtoironija, distanca in večja lucidnost, ki bi izpovedi dali kvalitetno univerzalnost. Morda smo še vedno konservativni, da pričakujemo od lezbične zgodbe nekaj drugega od tega, kar nam ponujajo vse druge.« (Ristović 1999: 30).

28. Erica Pedretti a) Pisateljica in kiparka Erica Pedretti je bila rojena 1930 na Češkem, natančneje na Moravskem. Leta 1945 se je preselila v Švico. Nekaj časa je preživela tudi v Ameriki, a se je vrnila v Švico. Avtorica, ki je začela že zelo zgodaj pisati in gravirati knjige, je svoj prvenec Harmlosses, bitte (Nenevarno, prosim) izdala šele pri štiridesetih letih. Za svoja dela je bila nagrajena s številnimi nagradami; Marie-Luise-Kaschnitz nagrada, Ingeborg-Bachmann nagrada, vilenica …

57 b) V vseh njenih delih lahko zaznamo rdečo nit: nikoli prebolelo izkušnjo vojne, ki jo je doživela kot otrok. V njenih delih zato prevladujejo teme, kot so boj za preživetje, beg in trpljenje. Njena besedila lahko označimo tudi z besedami neznanega kritika: »Besedila Erice Pedretti so tiha, ampak bistra. Vedo za veliko soodvisnost, toda niso glasna. Tlijo. Vrtajo. Sprašujejo. Včasih tečejo in poskakujejo. Toda ničesar ne hlinijo.

Le izkazujejo.« (Kondrič Horvat 19972: 30). V slovenščini je do zdaj izšel le en njen roman, Najožja domovina. Izšel je leta 2000 pod okriljem Cankarjeve založbe, za prevod pa sta poskrbela Anja Uršič in Božo Vodušek. Tako kot v vseh njenih delih tudi v tem romanu prevladuje vojna tematika. Prikazane so izkušnje otroka v z vojno obdani srednji Evropi. Prvoosebna junakinja Anna, Ericin alter ego, se po mnogih letih vrne na Češko. Mesta in ljudje v njej sprožajo vrsto asociacij in podob iz preteklosti, ki še danes vplivajo nanjo in njeno prihodnost. Najbolj zanimivo pa je to, da vojne grozote v njej ne sprožajo moraliziranja ali obsojanja, ampak poskuša zgolj razumeti, kaj se je zgodilo; le opisuje in ne vrednoti. Pedrettijeva kljub svoji bolečini razseljene osebe in pretrganim koreninam presega pritlehnost družbenopolitičnih dejstev s svojim življenjskim nazorom razumevanja, sprejemanja in umetniškega odpuščanja (Vidrih 2000: 72). c) Leta 1997, ko v slovenščini še ni izšel njen roman, je Vesna Kondrič Horvat v Literaturi o Erici Pedretti zapisala tole: »Erica Pedretti je pisateljica, ki vedno znova preseneča z zadržanim, izbrušenim jezikom in mojstrsko tehniko pripovedovanja, v kateri se kraj, čas in dejanje pogosto nepredvideno menjavajo v miselnih skokih in presenetljivih asociacijah.« (Kondrič Horvat 19972: 30). Po izidu njenega prvenca v slovenščini, je izšlo kar nekaj člankov oz. kritik, ki so roman Najožja domovina opisovali s samimi superlativi. Ena izmed takšnih kritik je izšla leta 2000 v mesečniku Ampak. Avtorica kritike Nives Vidrih je besedilo označila kot zelo nežen, celo rahločuten in poetičen. V jeziku pripovedi ni nič odvečnega. Najožja domovina ima lastnosti resnične literarne umetnine: prvinsko, neomadeževano moč, ki se bralca dotakne in ga močno presune. Vidrihova se dotakne samega prevoda, ki ga označi kot dobrega, moti le rahla negotovost pri zapisovanju in sklanjanju čeških besed (Vidrih 2000: 72). 15. 1. 2001 je v Večeru izšla kritika o njenem romanu Mučna pregnetenost časov, ki je prav tako zelo pozitivno obarvana. Kritik, Matej Bogataj, pripoved označi kot fragmentarno, razcefrano, z zelo močno prisotnimi avtobiografskimi prvinami.

58 Poglavja so kratka, natrgana, v njih se menjavajo različni časi. Nekateri stavki se ponavljajo in so v različnih povezavah ponovljeni z različnih zornih kotov, so drugače osvetljeni, kar stopnjuje vtis prisilnosti in mučnosti, zgodba pa dobiva žalosten in depresiven finale. Jezikovna natančnost in odsekan ritem pripovedi pa postavljata Pedrettijevo med najopaznejša imena evropske radikalne proze (Bogataj 2001: 11).

29. Ingrid Ostheeren a) To je avtorica, o kateri ni v literaturi niti v medmrežju skoraj nič napisanega. Svoje življenje skriva pred javnostjo, njene slikanice pa kljub temu navdušujejo mlade bralce. b) V slovenščini sta izšli dve slikanici: Timi Racman, pobegli raček in Martina ni več strah.

30. Martin Suter a) Martin Suter je leta 1948 v Zürichu rojen avtor, ki piše prozo, revijalne članke in scenarije. Njegovi članki so na voljo celo v knjižni obliki z naslovom Business-Class. b) Njegovi romani Small World (Majhen svet), Die dunkle Seite des Mondes (Temna stran meseca) in Ein perfekter Freund (Popoln prijatelj) so navzven kriminalni, a v sebi skrivajo družbeno in zdravstveno kritiko. Zadnji njegov roman je izšel letos (2010) in nosi naslov Der Koch (Kuhar). Za roman Popoln prijatelj je prejel leta 2003 nemško nagrado za najboljšo kriminalko. Tudi dramski besedili Über den Dingen (Nad rečmi) in Mumien (Mumije) sta poželi velik uspeh. V slovenščini je izšla kratka radijska igra Business Class. za Radio Slovenija jo je leta 2001 prevedla Tanja Viher, vsebuje pa naslednje zgodbe: Breitenmoserjev značajski test, Predlog za izboljšave, Obvestilo, Pojasnilo, Dialog o življenju, Staufferjev načrt, Vse v redu in prav, Moški, ki mu ne gre zavidati: Erich Guertler, Ali res potrebujemo Haefligerja?, Eksterminator Ruedisueli, Pomemben pogovor in Otožna nedelja. Lani, leta 2009, je v slovenščini izšel tudi njegov prvi roman Small World. To je kriminalna zgodba in pretresljiva pripoved o Konradu Langu, moškem sredi šestdesetih let, ki zboli za Alzheimerjevo boleznijo. Sprva gre za malenkosti: na poti iz nakupovalnega središča izgubi orientacijo, listnico pospravi v hladilnik, zajemalko pa vtakne v omaro za perilo. Kmalu zatem pozabi ime ženske, s katero se namerava poročiti. Medtem ko ga bolezen prikrajša za vse več novih spominov, čedalje bolj oživljajo njegovi spomini iz najzgodnejšega otroštva. To pa vznemiri neko damo, staro

59 milijonarko Elviro, s katero Konrada vse od otroštva povezujejo nadvse nenavadne vezi.

31. Agota Kristof a) Med slovenskimi bralci je veliko zanimanja požela Agota Kristof, pisateljica madžarsko-švicarskega porekla. Čeprav avtorica piše v francoskem jeziku, so njena dela bila med slovenskimi kritiki deležna velike pozornosti, zato je prav, da jo omenimo. Rodila se je 30. 10. 1935 na Madžarskem, kjer je živela vse do leta 1956, ko je z možem in hčerko pobegnila v »idilično« Švico. Tam živi še danes, kjer piše prozna dela, ki se prevajajo v več kot trideset svetovnih jezikov. b) V slovenščini sta izšli dve knjigi te avtorice: leta 2002 roman Šolski zvezek, pet let kasneje pa še zbirka kratke proze Vseeno je in roman Včeraj (izšla sta v eni knjigi). Šolski zvezek je sijajna zgodba o neukrotljivi ljubezni dveh bratov dvojčkov do življenja, o njuni medsebojni naklonjenosti ter množici dogodkov, v katera sta postavljena, tj. čas druge svetovne vojne. Iztrgana sta iz znanega okolja, pahnjena v nove razmere, ki jih poskušata premagati s pisanjem. Lotita se pisanja dnevnika, ki ne izpušča nobene grozote, nobenega terorja ali vojnega zločina. Njun način pisanja je racionalen, brez emocij, vsaka zgodba posebej je napredek v vrsti korakov proti cilju. Kljub temu pripovedna perspektiva nikakor ni otroška, čeprav je pisateljica to mogoče želela doseči s svojo izbiro besed. c) Leta 2003 je v Dialogih izšla kulturna diagnoza romana Šolski zvezek. Tomaž Koštrun poda natančen opis romana, ki ga označi kot minimalističnega; glavni liki so prikrajšani za lastna imena, prisotna je preprosta otroška simbolika. Avtorica namenoma siromaši jezik, da bi sama zgodba bila čimbolj skromna. »Knjiga Šolski zvezek je presenetljivo realističen dnevniški zapis medvojnega časa; po drugi strani pa življenjska ilustracija medsebojne vdanosti dvojčkov. Navkljub pragmatičnemu zaključku ima knjiga kot celota polno fizično neizrečene ljubezni, ki je dvojčka ne razumeta.« (Koštrun 2003: 101). Anja Golob je Šolski zvezek označila kot genialno delo iz več razlogov: izbrane besede so osnovne, slog je maksimalno ekonomičen, a čvrsto sestavljen, stavčna struktura je revna, brez nepotrebnega okrasja; genialnost je prav v skromnosti, saj ni niti enega stavka, ki bi bil odveč (Golob 2003: 10).

60 Rahlo kritiko nad avtorico izreče Zarika Snoj v svojem članku, kjer pravi, da njena slogovna usmeritev ni dosledna; čeprav poskuša slediti načelu objektivnosti, njena junaka izrekata lastne sodbe. Agota Kristof torej ne zapisuje le stvarnih dejstev, ampak tudi osebna mnenja likov. Zato njen literarni postopek ni enoten, kar kaže, da pisanja brez subjektivne presoje ni in da tudi proces mišljenja ne more biti povsem brezoseben (Snoj 2003: 68). Nad literarnim svetovjem Agote Kristof prav tako ni navdušena Ana Geršak, ki meni, da Kristofova bralca odbije s svojo raskavo pisavo ali pa ga neprijetno preseneti postapokaliptična izpraznjenost življenj »med sanjami in nočno moro«, ki jih popisuje. Geršakova omeni tudi dejstvo, kako težko je prevajati avtorico, ki prisega na tako ekstremno jezikovno preprostost. Njen izraz za to je pasje težko (Geršak 2003: 276).

32. Peter Stamm a) Peter Stamm je eno najvidnejših in najbolj samosvojih literarnih glasov v današnji Švici in v celotnem nemško govornem prostoru nasploh. Dostojno nadaljuje bogato tradicijo švicarske povojne kratke proze (Muschga, Bichsla, Hürlimanna …). Prvi roman Agnes je bil tako pri bralcih kot pri kritiki z navdušenjem sprejet, prav tako je bilo z ostalimi deli, ki jih je kasneje napisal. Za svoja dela je prejel tudi številne nagrade. b) Pri Cankarjevi založbi je leta 2002 izšel roman Agnes, v reviji Dialogi pa so bile objavljene njegove zgodbe iz knjige Blitzeis. S romanom Agnes se je dotaknil navidez dovolj znane romaneskne teme: tragične tujosti ljubezni. c) Roman je kljub navidezni preprostosti in lapidarnosti poln napol zamolčanih namigov. Navsezadnje mu lahko štejemo v dobro tudi to, da ni obsesivno zaporeden le v medsebojnem razmerju junakov, ampak se kot mimogrede dotika tudi drugih »velikih« tem: vprašanja smrti, umiranja, trpljenja … (Knop 2003: 17). Stamm je redkobeseden avtor, ki se odpoveduje estetskemu jezikovnemu bogastvu in napetemu fabuliranju in raje piše zgoščeno in stvarno. Njegovi stavki so večinoma sestavljeni le iz nekaj besed; pridevnikom, metaforam in podredjem pa se izogiba.

33. Lukas Bärfuss a) Lukas Bärfuss se je rodil 30. decembra 1971 in je eden mlajših švicarskih dramatikov. Študiral je založništvo, od leta 1997 pa dela kot svobodni pisatelj.

61 b) Njegova najznamenitejša drama nosi naslov Seksualne nevroze naših staršev. Ta igra je švicarsko javnost zelo razburila, krstno pa je bila uprizorjena februarja 2003 v Baslu. Za to igro je Bärfuss prejel knjižno nagrado kantona Bern. Zanimivo je, da je igra izšla v slovenščini istega leta, kot je bila premiera v Baslu. Igra je sestavljena iz petintridesetih zelo kratkih prizorov, ki bolj spominjajo na film. Bärfuss sam pravi, da ljubi kratkost, preciznost, nezapletenost. Za vsak prizor išče zmeraj najbolj dramatično rešitev in ugotovil je, da je ta največkrat tudi najkrajša. Tudi jezik je skrčen, stavki so kratki, kot ločilo pa izključno uporablja piko. Igralce bi rad pripravil do tega, da bi sami našli besedilo in njegovo melodijo. Iz istega razloga se je odrekel tudi režijskim napotkom (Doma 2003: 5). c) Zanimivo je, da je ta igra požela tako buren odziv slovenske javnosti. Slovensko ljudsko gledališče Celje je igro uprizorilo in tako sprožilo vrsto člankov v svojem gledališkem listu, ki nas podrobneje seznanijo z Bärfussovo igro. Tatjana Doma je igro zelo dobro proučila in oceno objavila v Gledališkem listu Slovenskega ljudskega gledališča Celje. »Prizori so napisani kot skeči, natančno poantirani, vsak od njih ima pomenljiv naslov, ki služi skorajda kot režijski napotek za branje posameznega prizora. Bärfussov stil pisanja je izredno izčiščen, jasen in neposreden. Kratki, skopi stavki sestavljajo dialog, kjer zaradi jasnosti misli skorajda ni prostora za čustvenost. Skrajno ekonomična uporaba jezika ustvarja trezen in suh dialog, kjer ni prostora za olepšavanje, stvari so natančno take, kot so videti. Vsaka beseda je izrečena s točno jasnim pomenom, kar ustvarja vtis razgaljenosti celotnega Bärfussovega sveta, kjer se resnica ne more olepšati niti z besedami. Vsaka stvar ima svoje ime, ki ne omogoča različnih interpretacij.« (Doma 20032: 6). V Delu je prav tako izšla kritika, Sporočilo v prazno, ki pa se navezuje na samo uprizoritev in zato za nas nima bistvenega pomena. Na Bärfussovo drugo dramo, Avtobus, je v Delu prav tako izšla kritika, ki se osredotoča predvsem na uprizoritev, a tudi besedilo nameni nekaj besed: »Avtor se dokaj širokopotezno, a žal tudi precej papirnato, gostobesedno in shematično loteva univerzalnega vprašanja posameznikove notranje vere oz. zavezanosti večnim vrednotam med globalnim potrošništvom, zamenljivosti vrednot in identitet ter vsesplošnega neravnotežja v naravi, družbi in posamezniku.« (Pezdir 2006: 16).

62 34. Corinne Hofmann a) Corinne Hofmann je rojena 4. junija 1970 v kraju Frauenfeld. Njena življenjska zgodba je znana, saj je svojo zgodbo prikazala v treh knjigah: Bela Masajka, Zbogom, Afrika!, Vrnitev v Barsaloi. b) Roman Bela Masajka je v trenutku postal uspešnica, po njem so posneli tudi film. Corinne Hofmann je pri sedemindvajsetih letih s fantom obiskala Kenijo. Tam je spoznala masajskega bojevnika in se vanj v hipu zaljubila. Odpovedala se je vsemu, kar je dotlej sestavljalo njeno življenje: dolgoletnemu fantu, domačim in uspešni trgovini, ki jo je imela v rojstni Švici. Sklenila je premostiti prepad med dvema popolnoma različnima svetovoma in se podala na pot, polno odrekanja in prilagajanj. Tudi v slovenščini imamo na voljo vse tri romane, ki spadajo med najbolj brane resnične zgodbe zadnjih let. Izdala jih je Založba Učila International v Tržiču, doživeli pa so tudi ponatise.

35. Peter Bichsel a) Švicarski pisatelj, znan po svojih kratkih zgodbah in kolumnah, se je rodil v Lucernu, 24. marca 1935. b) V slovenščini so izšle le Zgodbe za otroke in Gospa Blum bi mlekarja pravzaprav rada spoznala, čeprav je Bichsel pisal poleg kratkih zgodb tudi romane, kolumne, eseje … Za njegovo pisanje je značilen ritmičen in jedrnat, domala gol jezik, iz katerega se porajajo nenavadne pripovedi o običajnih ljudeh, medčloveški odtujenosti, željah in razočaranjih. S preprostimi zgodbami ljudem odpira pot do globokih razmišljanj o sebi in svetu.

36. Markus Werner a) Markus Werner, rojen 27. 12. 1944, je švicarski avtor, ki je za svoja dela prejel številne nagrade; Georg–Fischer nagrada, Thomas–Valentin nagrada, Hermann–Hesse nagrada, nagrada Schillerjevega sklada za celoten literarni opus … Velik vpliv je imel na njegovo delo Max Frisch, o katerem je Werner napisal tudi disertacijo. b) V slovenščini je izšel le en njegov roman, Na strmini. Odlika romana je, da ustaljene koncepte fatalizma postavlja pod vprašaj. Gre za delo, ki se je takoj po izidu leta 2004 povzpelo med najbolj prodajane knjige na nemškem govornem področju. V slovenščini je roman izšel pri Študentski založbi leta 2008.

63

37. Fritz Zorn (2009) a) Fritz Zorn je le eden izmed avtorjev, ki so se v sedemdesetih letih 20. stoletja ukvarjali s temo bolezni; poleg njega so tu še: Maja Beutler (Fuß fassen, 1989), Claudia Storz (Jessica mit Konstruktionsfehlern (1977), Herman Burger (Die Künstliche Mutter, 1982), Walter Vogt, Walter Mathias Diggelmann, Peter Noll, Thomas Hürlimann, Klaus Merz, Erica Pedretti, Markus Werner (Kondrič Horvat 2009: 215). b) Roman Mars je izšel leta 1977, v slovenščino pa je bil preveden šele lani. V romanu je Fritz Zorn izrazil občutke protestirajoče mladine, ki se je videla kot žrtev takratne družbe, za svoje neuspehe pa je pogosto krivila okolje in predvsem starše. Sam sebe opiše kot »mrliča, čustvenega invalida«, ki ni nikoli v svojem življenju imel pravih prijateljev niti dekleta, bil pa je poln nevroz, fobij in depresij (Kondrič Horvat 2009: 213–214). Za to je deloma krivil okolje, še bolj pa svoja starša, ki sta ga hotela obvarovati, a sta ga na ta način le pahnila v brezno obupa in samote.

64 9. PREGLED KRITIK

Kljub velikemu številu prevodov švicarske književnosti, pa je razmeroma malo kritik, ki le-ta dela obravnavajo. Več je npr. kritik gledaliških uprizoritev švicarskih dram kot literarnih osnov. V nadaljevanju bom navedla kritike, ki so mi pomagale pri razumevanju in analiziranju švicarske književnosti v slovenščini.

1. Lukas Bärfuss: 1. 1 Seksualne nevroze naših staršev: - Doma, Tatjana, Dorina grožnja neomejene svobode, Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje (2003/2004, št. 6); - Pustoslemšek, Miran, Seksualne nevroze naših staršev, Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje (2003/2004, št. 6); - Štampar, Petra, Seksualne nevroze naših staršev, Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje (2003/2004, št. 6).

2. Friedrich Dürrenmatt 2.1 Justica: - Friedrich Dürrenmatt, Justica, Knjiga (št. 8/9 1990); - Franc Šrimpf, Kritika družbe in časa: sloviti švicarski dramatik je napisal še kriminalni roman Justica, Večer (1. 8.1990). 2.2 Romulus Veliki: - Klemen Markovčič, Komedija groze, Razgledi (1. 4. 1998). 2.3 Fiziki: - Blaž Lukan, Geniji ali norci? Delo (30. dec. 2003); - Vesna Hauschild, (Ne)sreča na vrvici, Oderuh (2006/2007); - Eva Mahkovic, Tja in spet nazaj, Oderuh (2006/2007); - Nika Leskovšek, Med parodijo klasične forme tragedije in komedijo, Oderuh (2006/2007).

3. Max Frisch 3.1 Don Juan ali ljubezen do geometrije: - Jana Pavlič, Varno in domače, Razgledi (14. 5. 1993). 3.2 Dobrnik in požigalec:

65 - Vesna Marinčič, Oprostite, ker ste mi zažgali hišo, Delo (8. 7. 1989). 3.3 Homo faber: - Mitja Čander, Strah pred letenjem, Ampak (okt. 2002).

4. Jeremias Gotthelf 4.1 Dedkova nedelja: - Vesna Kondrič Horvat, "Shakespeare kmečkega sveta", Delo (20. 8. 2008).

5. Hermann Hesse 5.1 Narcis in Zlatoust: - Tina Grandošek, Hermann Hesse: Narcis in Zlatoust: prevedel Franc Šrimpf ... Literatura (161/162, 2004); - Mojca Štendler, Narcis in Zlatoust kot nasprotje in dopolnilo, Delo (2. 6. 2004). 5.2 Pravljice: - Vladimir P. Štefanec, Velika skrivnost stvarstva: Hermann Hesse, Pravljice, Delo (28. 12. 2005); - Vladimir Kajzovar, Hermann Hesse: Pravljice: na knjižni polici, Štajerski tednik. 5.3 Potovanje v Jutrovo deželo: - Maša Ogrizek, Pod drobnogledom: Hermann Hesse in njegova mistična zgodba Potovanje v Jutrovo deželo, Bukla (januar 2007); - Jasna Vombek, Poetični monolog, Razgledi (7. 7. 1999). 5.4 Legende: - Katarina Bogataj-Gradišnik, Od pravljice do legende: ob najnovejšem prevodu Hesseja, Delo (23. 10. 1997). 5.5 Umetnost brezdelja: - Helena Dobrovoljc, Zahtevna umetnost brezdelja: nov prevod Hessejevih esejev, Delo (5. 3. 1998). 5.6 Siddharta: - Marijan Zlobec, Boccaccio kot prvi moderni erotoman: pri Mladinski knjigi so izšle tri knjige: Plutarhovo Življenje velikih Grkov, Boccacciov Dekameron in Hessejeva Siddharta, Delo (31. 6. 2003); - Jaroslav Novak, Večna svežina Hessejeve Siddharte: Vrhunci stoletja 3, Delo (29. 3. 2004) 5.7 Stepni volk:

66 - Uroš Zupan, Na kraju zločina: Stepni volk Hermanna Hesseja, Delo (24. 12. 2003).

6. Zoë Jenny 6.1 Soba s cvetnim prahom: - Peter Kuhar, Literatura mora biti "gosta in tesna": Zoë Jenny, Mentor (jun. 1999); - Gregor Podlogar, Vstopi v letalo, dokler še lahko, Sodobnost (jul./avg. 1999); - Vid Simoniti, Adolescenca v temnem zrcalu, Razgledi (4. 8. 1999).

7. André Kaminski: 7.1 Naslednje leto v Jeruzalemu: - neznan kritik, André Kaminski, Naslednje leto v Jeruzalemu, Knjiga (št. 11, 1989).

8. Agota Kristof 8.1 Šolski zvezek: - Zarika Snoj, Agota Kristof, Šolski zvezek, Ampak (febr. 2003); - Anja Golob, Genialna trilogija, Večer (19. 6. 2003); - Tomaž Koštrun, Dečka v vojni: Agota Kristof: Šolski zvezek, Dialogi (št. 5/62003). 8.2 Vseeno je, Včeraj: - Ana Geršak, Agota Kristof: Vseeno je; Včeraj. Literatura (sep.–okt. 2008)

9. Nicole Müller 9.1 Kajti to je tisto strašno pri ljubezni - Vesna Kondrič Horvat, Sondiranje stanja, Razgledi (26. 11. 1997); - Ana Ristović, Woody brez Allena, Razgledi (10. 11. 1999).

10. Adolf Muschg 10.1 Albisserjev razlog: - Slavo Šerc, Roman o ljubezni, hrepenenju in žalosti: kompas med nemškimi deli, Delo (25. 4. 2001). 10.2 Prstan: - Zdenka Lovec, Socialna in psihološka tematika, Primorska srečanja (št. 187, 1996).

67 11. Erica Pedretti 11.1 Najožja domovina: - Nives Vidrih, Erica Pedretti: Najožja domovina, Ampak (november 2000); - Matej Bogataj, Mučna pregnetenost časov: Erica Pedretti: Najožja domovina, Večer (15. I. 2001); - Vesna Kondrič Horvat, Prebrano, pripovedovano, sanjano, Razgledi (22. 1. 1997)

12. Ilma Rakusa 12.1 Miramar: - Igor Bratož, Odtenki ljubezenskih odnosov: za deževne popoldneve, Delo (10. 1. 1991). 12.2 Črta čez vse: dvanajst devetvrstičnic: - Vladimira Rejc, Črta čez vse: Ilma Rakusa, Naša žena (februar 2008).

13. Peter Stamm 13.1 Agnes: - Seta Knop, Kam gredo race?, Peter Stamm: Agnes, Dnevnik (7. 1. 2003); - Liljana Klemenčič, Agnes, Mentor (št. 5, 2004). 13.2 V tujih vrtovih: - Slavo Šerc, Zgodbe o (navidezno) majhnem: Peter Stamm: V tujih vrhovih,Večer (12. 1. 2004).

14. Robert Walser 14.1 Pomočnik: - Milan Markelj, Pomočnik, Dolenjski list (27. 10. 1994). 14.2 Tannerjevi: - Stanko Klinar, Polnokrvni poetični mojster psihološke prodornosti: v slovensko zavest stopa Walser, Delo (17. 11. 1994); - Julija Uršič, Definicija jaza, Razgledi (26. 6. 1995).

15. Urs Widmer 15.1 Modri sifon: - Jasna Vombek, Nova dimenzija fantazij: Urs Widmer: Modri sifon, Dialogi (št. 7/8, 1998);

68 - Samo Krušič, Razblinjanje identitete, Razgledi (24. 6. 1998); - Aleš Debeljak, Spodleteli poskus o negotovosti, Delo (18. 6. 1998).

69 10. NEKATERI ŠVICARSKI AVTORJI, KI JIH PRI PREUČEVANJU NE BI SMELI SPREGLEDATI

Švicarski avtorji so premalo brani in prevajani avtorji. Prislužili so si mnoge nagrade, a v Sloveniji le redko kdo pozna koga drugega kot Johanno Spyri, Maxa Frischa ali Friedricha Dürrenmatta. Med brskanjem po literaturi in na medmrežju je človek kar presnečen, koliko kakovostnih pisateljev izvira iz Švice. V svetu niso ostali neopaženi, saj so prejeli mnoge prestižne nagrade. Med sodobnimi švicarskimi avtorji ni veliko znanih lirikov, zato v slovenščino ni bil preveden še nihče. Omeniti velja pesnico, ki bi si zaslužila slovenske izdaje svojih kakovostnih pesmi:

10.1 Erika Burkart (1992), ki je za svoje pesniške zbirke prejela številna priznanja: Conrad-Ferdinand-Meyer nagrado, Johann-Peter-Hebel nagrado, Gottfried-Keller nagrado, veliko Schillerjevo nagrado … Nekaj naslovov pesniških zbirk: Temen ptič (Der dunkle Vogel, 1953), Rešena zemlja (Die gerettete Erde, 1960), Jaz živim (Ich lebe, 1964), Minuta molka (Die Schweigeminute, 1988), Neprostorska bližina (Ortlose Nähe, 2005)… Njena zadnja pesniška zbirka je izšla lani, Tajno pismo (Geheimbrief, 2009). Nova pesniška zbirka prinaša s sabo neverjetno moč, ki je pri sedeminosemdesetletni ženski ne bi pričakovali. Erika Burkart živi v svetu slik; svoje pesmi niza kot slike, ki si sledijo, se med seboj povezujejo in razlagajo (Prebrano dne 22. 2. 2010 na: http://www.poetenladen.de/wf-schmid-erika-burkart.htm). Poleg svojih pesniških zbirk je objavila tudi romane in zbirke zgodb, npr.: Morena (Moräne, 1970), V dosluhu (Rufweite, 1975), Nekdo se oddaljuje (Jemand entfernt sich, Erzählungen, 1972), Lesket peruti (Das Schimmern der Flügel, 1994), Vikarica (Die Vikarin, 2006).

Med brskanjem in raziskovanjem sem naletela na številne avtorje, ki so se mi zdeli zanimivi in vredni prevoda. To so:

10.2 Conrad Ferdinand Meyer velja poleg Kellerja in Gotthelfa za enega najpomembnejših nemško govorečih švicarskih avtorjev. Na začetku je pisal predvsem pesmi, kasneje pa se je osredotočil na novele in romane. Značilno za njegova dela je, da je zgradba dramatična zaradi skopega dogajanja, jasne tematike, hitrega poteka dogajanja in kratke ekspozicije (Bahr 1998: 68). Omembe vredna so predvsem

70 naslednja dela: novele Das Amulett (Amulet), Der Schuss von der Kanzel (Strel s prižnice), Plautus im Nonnenkloster (Plavt v samostanu za nune), Der Heilige (Sveti), Die Hochzeit des Mönchs (Menihova poroka), Die Richterin (Sodnica) … Danes njegova dela niso več tako aktualna, saj so nastala v času realizma (19. stoletje). V Zürichu od leta 1938 v počastitev njegovega spomina enkrat letno podeljujejo nagrado Conrada Ferdinanda Meyerja za literaturo;

10.3 Gabrielle Alioth ja avtorica, ki poleg turističnih vodnikov piše tudi romane in kratke zgodbe. Očarana je nad srednjim vekom, kar spretno vnaša v svoja dela; Der prüfende Blick (Pogled, ki preverja), Die Braut von Byzanz (Bizantinska nevesta), Wie ein kostbarer Stein (Kot dragocen kamen) … Poleg romanov so zanimive tudi njene slikanice, ki jih otroci z navdušenjem listajo: Das magische Licht (Čarobna svetloba), Im Tall der Schatten (Dolina senc), Ach, wie gut, dass niemand weiß … (Še dobro, da nihče ne ve …);

10.4 Maja Beutler je zanimiva predvsem zato, ker je ena redkih švicarskih dramatičark. Napisala je drame: Das blaue Gesetz (Modro pravilo), Der Traum (Sanje), Lady Macbeth wäscht sich die Hände nicht mehr (Dama Macbeth si ne umiva več rok). Zanimivi pa so tudi njeni romani: Fuss fassen (Ujeti korak), Die Wortfalle (Besedna past), in zbirke kratkih zgodb: Schwarzer Schnee (Črni sneg).

10.5 Martin R. Dean je švicarski avtor, ki je prepotoval pol sveta, a se vseeno vrnil v Švico, kjer živi in dela kot svoboden pisatelj. Napisal je romane: družinski roman Meine Väter (Moji očetje), Der Mann ohne Licht (Mož brez luči), Die gefiederte Frau (Pernata gospa), Die verborgenen Gärten (Skriti vrtovi) …

10.6 Friedrich Glauser velja za prvega nemško pišočega avtorja kriminalk. Na začetku se je posvečal poeziji, ki je spominjala na Trakla in Mallarméja, kasneje pa je ugotovil, da mu je proza bolj pisana na kožo. Junak njegovih kriminalk je stražmojster Studer: Wachtmeister Studer (Stražmojster Studer), Matto regiert (Mattova vladavina), Die Fieberkurve (Temperaturna krivulja), Der Chinese (Kitajec), Die Speiche (Špica).

10.7 Werner Schmidli leta 2005 umrli švicarski avtor je napisal mnoga zanimiva dela, npr. Mir hört keiner zu (Meni nihče ne prisluhne), Die Freiheiten eines Reisenden

71 (Svoboščine popotnika), Der Mann am See (Mož ob jezeru), Von Sommer zu Sommer in meiner Nähe (Od poletja do poletja v moji bližini), Der Mann aus Amsterdam (Mož iz Amsterdama), Oswalds Kater (Oswaldov maček) … Schmidli izhaja iz delavske družine, zato so njegova prva dela obarvana z delavsko tematiko, kasneje pa se posveti bolj eksistencialnim motivom. V 60. in 70. letih je veljal za prvega švicarskega pisatelja iz delavske družine. Pisal je kriminalne romane po vzoru Friedricha Glauserja. Schmidlijev najboljši kriminalni roman je Das Schlitzohr (Prebrisanec). Njegov roman Gustavs Untaten (Gustavovi zločini) pa je bil prenesen na filmsko platno.

10.8 Claudia Storz je svoj prvi roman Jessica mit Konstruktionsfehlern (Jessica s konstrukcijskimi napakami) izdala leta 1977. Kasneje so izšli še naslednji romani: Auf der Suche nach Lady Gregory (Iskanje gospe Gregory), Die Wale kommen an Land (Kiti pridejo na kopno), Geschichte mit drei Namen (Zgodba s tremi imeni, zbirka kratkih zgodb), Das Schiff (Ladja), Quitten mit Salz (Kutine s soljo).

72 11. DELA ŽE PREVEDENIH AVTORJEV, KI SI ZASLUŽIJO ŠE KAKŠEN PREVOD

Nenazadnje pa je treba našteti še avtorje, katerih posamezna dela so sicer prevedena v slovenščino, a ne celoten opus. Ostaja namreč mnogo romanov, kratkih zgodb, dram …, ki bi jih bilo treba prevesti v slovenščino, saj jih odlikuje kakovost in inovativnost.

11.1 Carl Spitteler, ki je bil Nobelov nagrajenec, v slovenščino pa je preveden le en roman, Poročnik Konrad, ep Olimpijska pomlad, za katerega je bil nagrajen z Nobelovo nagrado pa je še nepreveden. Neprevedena so še ostala njegova del, npr. Prometheus und Epimetheus (Prometej in Epimetej), Hund und Katze (Pes in mačka), Schmetterlinge (Metulji), Der Parlamentär (Odposlanec), Jumala, Ein finnisches Märchen (Jumala, finska pravljica), Lachende Wahrheiten (Smejoče resnice), Imago (Imago), Gras- und Glockenlieder (Pesmi trave in zvončkov) , Die Mädchenfeinde (Sovražniki deklet), Meine frühesten Erlebnisse (Moja zgodnja doživetja), Prometheus der Dulder (Mučenec Prometej) …;

11.2 Urs Widmer: Der Geliebte der Mutter (Materin ljubimec), Die gestohlene Schöpfung, ein Märchen (Ukradena stvaritev, pravljica); Liebesbrief für Mary (Ljubezensko pismo za Mary), Vom Fenter meines Hauses aus (Skozi okno moje hiše), Die Forschungsreise (Raziskovalno potovanje), Die gelben Männer (Možje v rumenem), Indianersommer (Indijansko poletje), Das Paradies des Vergesens (Raj pozabljenja), Das Buch des Vaters (Očetova knjiga), Im Kongo (V Kongu), Herr Adamson (Gospod Adamson);

11.3 Eveline Hasler: romani, npr. Stein bedeutet Liebe (Kamen pomeni ljubezen), Aline und die Erfindung der Liebe (Aline in izum ljubezni), Die Vogelmacherin. Die Geschichte von Hexenkindern. (Izdelovalka ptic. Zgodba o otrocih-čarovnikih.), Ibicaba. Das Paradies in den Köpfen (Ibicaba. Raj v glavi.), Engel im zweiten Lehrjahr (Angel v drugem učnem letu) …; otroška literatura: Die seltsamen Freunde (Čudni prijatelji), Der Sonntagsvater (Nedeljski oče), Ein Baum für Filippo (Drevo za Filipa), Unterm Neonmond (Pod neonsko luno; devet kratkih zgodb), Der Buchstabenkönig und die Hexe Lakritze (Kralj abecede in čarovnica Lakrica), Die

73 Hexe Lakritze und Rino Rhinozeros (Čarovnica Lakrica in Rino Rinozaver), Die Katze Muhatze und andere Geschichten (Muca Muhaca in druge zgodbe), Die Schule fliegt ins Pfefferland (Šola na poti v poprovo deželo) …;

11.4 Zoë Jenny: Der Ruf des Muschelhorns (Klic školjke), Mittelpünktchens Reise um die Welt (Točkica središča potuje okoli sveta), Ein schnelles Leben (Hitro življenje), Das Portrait (Portret);

11.5 Martin Suter: Die dunkle Seite des Mondes (Temna stran Meseca), Ein perfekter Freund (Popolni prijatelj), Lila, lila (Lila, lila), Der Teufel von Mailand (Vrag iz Milana), Der letzte Weynfeldt (Poslednji Weynfeldt), Der Koch (Kuhar);

11.6 Erica Pedretti: npr. Harmloses bitte (Nenevarno, prosim), Veränderung (Sprememba), Valerie oder Das unerzogene Auge (Valerie ali nevzgojeno oko), Kuckuckskind oder Was ich ihr unbedingt noch sagen wollte (Kukavičji otrok ali Nekaj, kar sem ji nujno hotel še povedati);

11.7 Adolf Muschg: Im Sommer des Hasen (V zajčjem poletju), Baiyun oder die Freundschaftsgesellschaft (Baiyun ali prijateljska družba), Der rote Ritter: die Geschichte von Parzival (Rdeči vitez: zgodba o Parzivalu), Gegenzauber (Protiurok), Mitgespielt (Soigralci), Sutters Glück (Sutterjeva sreča), Kinderhochzeit (Otroška poroka).

74 12. POVZETEK PREVODOV

Količina književnih prevodov, ki vključujejo kulturno vse bolj raznolika besedila, se nenehno veča, saj takšna besedila bralcu odstirajo pogled v prej neznane svetove in različne možnosti človeške izkušnje. Bralci se pogosto odločajo za besedila iz tujih književnosti iz želje po spoznavanju neznanega, drugega in drugačnega, zato mora prevajalec še posebej paziti, da besedila ne prilagodi preveč ciljni kulturi. S širjenjem zanimanja za nove in bolj oddaljene književnosti in kulture, ki ga prinašajo procesi globalizacije, potrebe po književnem prevajanju še rastejo in založbe poskušajo zadovoljiti te nove izzive (Grosman 2004: 44).

Kljub temu, da je še veliko švicarskih avtorjev neprevedenih, je prevedenih avtorjev vseeno kar nekaj. Mnoga dela so bila deležna velike pozornosti, nekatera so bila ponatisnjena, nekatera celo večkrat. Prevajalci so svoje delo opravili dobro, prevode so popravljali in kasneje izdajali popravljene verzije. Nekaterih del se je lotilo celo več prevajalcev in zanimivo bi bilo te prevode med sabo primerjati. Za boljši pregled nad avtorji in njihovimi deli, sem avtorje razvrstila v tabelo po abecednem redu in dodala naslove del, prevajalca, založbo in leto izida:

AVTOR NASLOV PREVAJALEC ZALOŽBA, LETO IZIDA

Lukas Seksualne nevroze Mojca Krajnc Celje: Slovensko ljudsko Bärfuss naših staršev: gledališče Celje, gledališka 2003 igra

Avtobus: kako se Mojca Krajnc [Maribor: SNG Drama kali svetnica: prva Maribor], 2006 slovenska uprizoritev: igrana verzija (zadnja)

Peter Bichsel Gospa Blum bi Urška P. Černe Ljubljana: #Literarno- mlekarja pravzaprav umetniško društvo rada spoznala / #Literatura, 2007 Zgodbe za otroke Walter Vožnja za zabavo: Franc Šrimpf Maribor: Obzorja, 1971 Matthias roman Diggelmann Friedrich Sum Jože Kranjc 1. Ljubljana: Prešernova Dürrenmatt družba, 1964

75 T. R. 2. Ljubljana: Dolenc, 1998

Zakon gospoda Maila Golob Celje: Slovensko ljudsko Mississippija: gledališče, 1987 veseloigra v dveh delih Romulus Veliki: Mojca Kranjc 1. Ljubljana: Mestno nezgodovinska gledališče ljubljansko, historična 1998 komedija v štirih 2. Ljubljana: MGL, [1980] dejanjih 3. nova verzija: Trst: Mojca Kranjc, Slovensko stalno Kajetan Gantar gledališče, 2005 Obisk stare gospe Maila Golob 1. Ljubljana: SNG Maribor, 1958 2. Ljubljana: MGL, 1958 Sodnik in njegov Vital Klabus Ljubljana: Državna rabelj: roman založba Slovenije, 1960

Obljuba Janko Messner V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1961 Fiziki: komedija v Maila Golob 1. Ljubljana: Prosvetni dveh dejanjih servis, 1964 2. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007

Poslanstvo Vege Borut Trekman Ljubljana: Radio, 1990

Justica Borut Trekman Maribor: Obzorja, 1990 Naročilo ali O Štefan Vevar V Ljubljani: Cankarjeva opazovanju založba, 1994 opazovalca opazovalcev: novela v štiriindvajsetih stavkih Heinrich Pilatus Pavel Robič Ljubljana: Konzorcij Federer "Slovenca", 1943

Papež in cesar v vasi Mirko Avsenak Ljubljana: Konzorcij "Slovenca", 1945

Gore in ljudje Karel Mauser Ljubljana: Konzorcij "Slovenca", 1944

Sisto e Sesto: povest Franc Kimovec V Ljubljani: Katoliška iz Abrucev bukvarna, 1917

Čudež v Bolzeni. Srednjeveška povest Patria!: povest iz Franc Kimovec V Ljubljani: Katoliška

76 irske junaške dobe bukvarna, 1918

Max Frisch Sinjebradec Lučka Jenčič Trst: Založništvo tržaškega tiska, Celovec :Drava, 1986 Dobrnik in požigalci: Maila Golob [Ljubljana]: Zveza poučna igra brez kulturnih organizacij nauka Slovenije, 1981 z epilogom Andorra: igra v Maila Golob [Ljubljana: SNG Drama, dvanajstih slikah 1962?]

Stiller Vital Klabus Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1964

Naj mi bo ime Vital Klabus Ljubljana: Državna Gantenbein založba Slovenije, 1965

Homo Faber Edvard Kocbek Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1963 Montauk: pripoved Vital Klabus Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1977

Rip van Winkle: Tanja Mastnak Ljubljana: Radiotelevizija, (radijska igra) 1986 Don Juan ali Barbara Hieng Ljubljana: SNG Drama, ljubezen do Samobor 1992 geometrije: komedija v petih dejanjih Ivan Božični medvedek Jana Osojnik [Ljubljana]: Kres, [1994] Gantschev Dobro jutro, lahko Polonca Kovač Ljubljana: Epta, cop. 1996 noč Zeleni otok in Sivi Milena Žnideršič 1. Ljubljana: Slovenska otok knjiga, 1996 2. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1998 Drevo Krištof Nataša Žnideršič 1. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1996 2. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1998 Kje je krtek? Milena Žnideršič Ljubljana: Slovenska knjiga, 1998 Trije zajčki Marjanca Čeč Ljubljana: Epta, cop. 2001 Jeremias Črni pajek Joža Glonar 1. V Ljubljani: Kmetijska Gotthelf tiskovna zadruga, 1925 2. V Ljubljani: Karantanija, 1997 Liza, nenavadna Janko Moder V Ljubljani: Karantanija, dekla 1997

77 Dedkova nedelja Birgit Ljubljana: Karantanija, Volčanšek-Babič 2008

Eveline Mesto cvetja Margareta Ljubljana: Epta, 1995 Hasler Dolinšek-Bubnič Jakob Berninski kralj: Blaž Poznič Ljubljana: Konzorcij Christoph roman s švicarskega "Slovenca", 1944 Heer pogorja Hermann Mali srpan in druge Jaroslav Novak Ljubljana: Mladinska Hesse mladostne pripovedi knjiga, 1987

Stepni volk Janez Gradišnik 1. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1969 2. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1979 3. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977 4. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1986 5. Dražgoše: Pan, 1991 6. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 Narcis in Zlatoust Franc Šrimpf 1. Maribor: Obzorja, 1979 2. Ljubljana: Sanje, 2003 [i. e.] 2004 Siddharta: indijska Jaro Novak 1. Maribor: Obzorja, 1974 pesnitev 2. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1979 3. Dražgoše: samozal. J. Novak, 1989 4. Dražgoše: Pan, 1992 5. Dražgoše: Pan, 1996 6. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003 7. Ljubljana: Delo, 2004 Peter Camenzind Lučka Jenčič Trst: Založništvo tržaškega tiska, Ljubljana: Adit, 1988 Igra steklenih Jože Udovič V Ljubljani: Cankarjeva biserov založba, 1979 (izbrana dela) Gertrud Lučka Jenčič, V Ljubljani: Cankarjeva Ervin Fritz založba, 1979 Pod kolesom / Klein Stanka Rendla [Ljubljana]: Cankarjeva in Wagner založba, 1979 Umetnost Franc Šrimpf, V Ljubljani: Cankarjeva razmišljanja Jaroslav Novak založba, 1979 (esej) Demian: zgodba o Vital Klabus, 1. V Ljubljani: Cankarjeva mladosti Emila Jože Udovič založba, 1974

78 Sinclairja 2. V Ljubljani: Mladinska knjiga, 1979 3. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1975 4. Ljubljana: Amalietti & Amalietti, 2006 Pravljice Jaro Novak 1. [S.l.]: samozal. J. Novak, 1990 2. Dražgoše: Pan, 1994 3. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005 Frančišek Asiški / in Jaro Novak 1. Dražgoše: Pan, 1991 Igra z rožicami 2. Dražgoše: Pan, [Ljubljana]: Slovenska kapucinska provinca, [1996] Prva pustolovščina: Jaro Novak Dražgoše: Pan, 1991 mladostne zgodbe Lepa je mladost Jaro Novak Dražgoše: Pan, 1991 Otroška duša Irena Roglič- Ljubljana: samozal. I. Kononenko Roglič Kononenko, 1996

Mali srpan in druge Jaro Novak Ljubljana: Mladinska mladostne pripovedi knjiga, 1996

Legende Jaro Novak Dražgoše: Pan, 1997 Umetnost brezdelja: Jaro Novak Dražgoše: Pan, 1997 izbrani eseji in črtice Popotovanje: zapiski Stanka Rendla Ljubljana: Cankarjeva založba, 1999 Potovanje v Jutrovo Jože Udovič Celje: Društvo Mohorjeva deželo družba: Celjska Mohorjeva družba, 2006 Corinne Bela Masajka Maruša Mugerli 1. Tržič: Učila Hofmann Lavrenčič International, 2005 2. Tržič: Učila International, 2006 3. Tržič: Učila International, 2007 Vrnitev v Barsaloi Aleš Učakar 1. Tržič: Učila International, 2006 2. Tržič: Učila International, 2007 3. Tržič: Učila International, 2008 Zbogom, Afrika Maruša Mugerli 1. Tržič: Učila Lavrenčič International, 2006 2. Tržič: Učila International, 2008 Franz Hohler Čipo Gitica Jakopin Ljubljana: Mladinska

79 knjiga, 1981 Torta (članek) Slavo Šerc Dialogi. – ISSN 0012- 2068. - #Letn. #39, #št. #11/12 (2003), str. 45- 51. Zoë Jenny Soba s cvetnim Slavo Šerc 1. V Ljubljani: Cankarjeva prahom založba, 1999 2. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2006 Hanna Zgodba o goskici, ki Lučka Uršič Ljubljana: Mladinska Johansen ni bila dovolj hitra knjiga, 1991

André Naslednje leto v Fran Ksaver Maribor: Obzorja, 1989 Kaminski Jeruzalemu Dolski Gottfried Ljudje iz Seldwyle: Joža Glonar Ljubljana: Narodna Keller povesti tiskarna, 1944

Zeleni Heinrich Viktor Kralj 1. Zagreb: Mladost, 1953 Zeleni Henrik Jože Dolenc 2. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1965 Regina Joža Glonar V Ljubljani: J.Blasnika nasl., 1923 Romeo in Julija na ? Ljubljana: "Evalit", 1936 vasi Don Correa Joža Glonar V Ljubljani: "Ljudski glas", 1919 John Knittel Tereza Etienne Vladimir Premru 1. V Ljubljani: Modra Therese Etienne ptica, 1936 2. Maribor: Obzorja, 1956 3. Maribor: Obzorja, 1967 4. Maribor: Obzorja, 1977 Via Mala Vladimir Premru 1. V Ljubljani: Modra ptica: 1938 2. Maribor: Obzorja, 1955 3. Maribor: Obzorja, 1967 4. Maribor: Obzorja, 1972 5. Maribor: Obzorja, 1977 El Hakim: roman iz Božidar Borko 1. Ljubljana: Narodna sodobnega Egipta tiskarna, 1942 2. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1964 3. Maribor: Obzorja, 1971 4. Maribor: Obzorja, 1980 Amadeus Janez Dolinšek 1. Maribor: Obzorja 1957 2. Maribor: Obzorja 1971 Modri bazalt Janez Lazar Ljubljana: Prešernova družba, 1962 Poveljnik Ludvik Mrzel Maribor: Obzorja, 1967 Abd-el-Kader: Jože Dolenc 1. Ljubljana: Prešernova roman iz maroškega družba, 1968

80 Atlasa 2. Ljubljana: Prešernova družba, 1987 Arietta Jože Fistrovič Maribor: Obzorja, 1971 Jean–Michel Franc Šrimpf Maribor: Obzorja, 1972 Terra Magna: Janko Moder Maribor: Obzorja, 1972 roman iz Severne Afrike Agota Kristof Vseeno je: (kratke Katja Šaponjič Maribor: Študentska zgodbe) / Včeraj: založba Litera, 2007 (roman) Šolski zvezek Alenka Moder Ljubljana: Študentska Saje založba, 2002 Damjan Deček s severa Jana Osojnik [Ljubljana]: Kres, 1995 Mischa Če klovn reče ne Uroš Kalčič Ljubljana: Kres, cop. 1997 Atuk Vera Albreht [Ljubljana]: Mladinska knjiga, 1966

Veverica in Jana Osojnik Ljubljana: Kres, cop. 1997 nosorogec Nicole Müller Kajti to je tisto Irena Samide Ljubljana: Cankarjeva strašno pri ljubezni založba, 1999 Adolf Albisserjev razlog Tomo Virk V Ljubljani: Cankarjeva Muschg založba, 1996 Prstan: izbrana Anja Uršič Ljubljana: Cankarjeva kratka proza založba: Društvo slovenskih pisateljev, 1996 Ingrid Timi Racman, Andreja Sabati- Ljubljana: Kres, cop. 2000 Ostheeren pobegli raček Šuster Martina ni več strah Jana Osojnik Ljubljana: Kres, 2003 Erica Najožja domovina Anja Uršič, V Ljubljani: Cankarjeva Pedretti Božo Vodušek založba, 2000 Marcus Božična zvezda Jana Osojnik [Ljubljana]: Kres, [1995] Pfister Til & krokodil Jana Osojnik Ljubljana: Kres, 1994 Pit in Pat Jana Osojnik [Ljubljana]: Kres, 1994 Zaklad skalnih mišk Jana Osojnik Ljubljana: Kres, cop. 1997 Pitovi novi prijatelji Jana Osojnik [Ljubljana]: Kres, 1993 Pingvin Pit Jana Osojnik [Ljubljana]: Kres, 1993 Dino Jana Osojnik [Ljubljana]: Kres, 1994 Srečni ježek Jana Osojnik Ljubljana: Kres, cop. 1999 Vsak po svoje Jana Osojnik Ljubljana: Kres, cop. 2006 Raček Nino gre v zoo Jana Osojnik Ljubljana: Kres, cop. 2007 Brez panike Veronika Drolc Ljubljana: Kres, cop. 1999 Medvedkov rojstni Veronika Drolc Ljubljana: Kres, cop. 2000 dan Hopek se uči plavati Veronika Drolc [Ljubljana]: Kres, cop. 1995

81 Hopek Veronika Drolc [Ljubljana]: Kres, 1994 Hopek išče pomlad Veronika Drolc [Ljubljana]: Kres, 1994 Hopek in velikonočni Veronika Drolc [Ljubljana]: Kres, 1997 zajček Sonce in Luna Ambrož Selina Ljubljana: Kres, cop. 1998 Capkovo pasje Uroš Kalčič Ljubljana: Kres, 1996 življenje Kako je lev Leon Uroš Kalčič [Ljubljana]: Kres, cop. spet postal kralj 1998

Mavrična ribica Janko Dolinšek Ljubljana: Epta, 1993 Mavrične ribice ni Janko Dolinšek Ljubljana: Epta, cop. 2001 več strah Mavrična ribica, na Polonca Kovač Ljubljana: Epta, 1996 pomoč! Mavrična ribica Polonca Kovač Ljubljana: Epta, cop. 1998 zgladi prepir Maks in progaste Andreja Sabati- Ljubljana: Kres, cop. 2000 miške: zgodba z Šuster dvema koncema Ilma Rakusa Miramar Martina Rotar Celovec, Salzburg: Wieser, 1990 Črta čez vse: Kajetan Kovič Ljubljana: Cankarjeva devetdeset založba, 2006 devetvrstičnic Jean-Jacques Izpovedi Silvester Škerl Ljubljana: Slovenska Rousseau matica, 1956 Družbena pogodba Maks Veselko Ljubljana: Cankarjeva ali načela državnega založba, 1960 prava Emil ali o vzgoji Marija Jamar 1. Ljubljana: Državna Ana Blažič, založba Slovenije, 1959 Jasmina Starc 2. Novo mesto: Pedagoška obzorja, 1997 Razprava o izvoru in Tatjana Jurković Ljubljana: Študentska temeljih neenakosti organizacija Univerze v med Ljubljani, 1993 ljudmi Esej o izvoru jezikov, Simona Perpar- Ljubljana: Krtina, 1999 v katerem se govori o Grilc melodiji in glasbenem posnemanju Družbena pogodba Maks Veselko, Ljubljana: Krtina, 2001 Zdravko Kobe Julija ali Nova Radojka Vrančič Ljubljana: DZS, 2008 Heloiza: (izbrani odlomki)

82 Joseph Prvič med Indijanci ? Ljubljana: Katoliška Spillmann ali vožnja v bukvarna, 1909 Nikaraguo : povest izza časa odkritja Amerike Korejska brata: D.Z. V Ljubljani: Katol. črtica iz misijonov v bukvarna, 1907 Koreji Zadnji dnevi ? 1. V Celovcu: Družba sv. Jeruzalema: roman Mohorja, 1973–1974 2. V Ljubljani: Katoliška bukvarna, 1908–1909

Kraljičin nečak: K.Z. V Ljubljani: Katoliška zgodovinska povest bukvarna, 1906 iz japonskih misijonov Ljubite svoje ? 1. V Ljubljani: Katoliška sovražnike!: povest Bukvarna, 1906 iz maorskih 2. V Ljubljani: Katoliška vojsk v Novi bukvarna, 1899 Zelandiji: s štirimi podobami Marijina otroka: ? 1. V Ljubljani: Katoliška povest iz kavkaških Bukvarna, 1909 gora: s 2. V Ljubljani: Katoliška štirimi podobami bukvarna, 1900

Praški Judek Josip Volc V Ljubljani: Katol. Bukvarna, 1905

Hrabro in zvesto: Andrej Smrekar, Cleveland: "Nova zgodovinski roman Louis Pirc Domovina", 19--

Junaštvo in ? V Gorici: Kat. tiskovno zvestoba: društvo, [1913] zgodovinski roman iz časov francoske revolucije: spomini častnika švicarske garde Ludvika XVI Solnce in dež: povesti Ivan Mulaček Cleveland, Ohio: Nova Domovina, 1905– Preganjanje Ivan Pirnat Ljubljana: Katoliška indijanskih bukvarna, 1909 misijonarjev Mlada mornarja in Ivan Pirnat Ljubljana: Katoliška njih zanimive bukvarna, 1909 dogodbe : povest iz Kajene

83 Zlatokopi: povest iz Ivan Pirnat Ljubljana: Katoliška misijonskega bukvarna, 1908 potovanja po Alaski Boj in zmaga: povest D.Z. V Ljubljani: Katol. iz Anama bukvarna, 1907 Sultanovi sužnji: D.Z. V Ljubljani: Katol. carigrajska povest iz bukvarna, 1906 sedemnajstega stoletja Žrtev spovedne Janez Polanc Celovec: Mohorjeva, 2008 molčečnosti: roman Carl Spitteler Poročnik Konrad Štefan Vevar, V Ljubljani: Cankarjeva Janko Moder založba, 1982 Johanna Heidi Meta Sever 1. Ljubljana: Mladinska Spyri knjiga, 1974 2. V Ljubljani: Mladinska knjiga, 1967 3. [V Ljubljani]: Mladinska knjiga, 1962 4. [Ljubljana]: Mladinska knjiga, 1959 5. [V Ljubljani]: Mladinska knjiga, 1954 6. [Ljubljana]: Mladinska knjiga, 1964 7. Ljubljana, Beograd: Jugoreklam, 1981 8. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1982 9. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978 10. V Ljubljani: Mladinska knjiga, 1971 11. Ljubljana: Karantanija, 1994 12. V Ljubljani: Karantanija, 1997 13. Ljubljana: Mladinska Ivan Žigon knjiga, 1997 14. V Ljubljani: Karantanija, 2001 Heidi na planini Nataša Holy- 1. Ljubljana: Jugoreklam, Šinkovec 1988 2. Ljubljana: Jugoreklam, 1974 3. Ljubljana: Jugoreklam, 1981 4. Ljubljana, Novi Sad: Jugoreklam: Forum, 1979

84 Heidi pri dedku Nataša Holy- 1. Ljubljana: Jugoreklam, Šinkovec 1988 2. Ljubljana: jugoreklam, 1974 3. Ljubljana: Jugoreklam, 1984 4. Ljubljana: Jugoreklam, 1981 5. Ljubljana, Novi Sad: Jugoreklam: Forum, 1979 Heidi v mestu Nataša Holy- 1. Ljubljana: Jugoreklam, Šinkovec 1988 2. Ljubljana: Jugoreklam, 1974 3. Ljubljana: Jugoreklam, 1981 4. Ljubljana, Novi Sad: Jugoreklam: Forum, 1979 Heidi se uči Nataša Holy- 1. Ljubljana: Jugoreklam, Šinkovec 1988 2. Ljubljana: Jugoreklam, 1974 3. Ljubljana: Jugoreklam, 1981 4. Ljubljana, Novi Sad: Jugoreklam: Forum, 1979 Heidi in Klara Nataša Holy- 1. Ljubljana: Jugoreklam, Šinkovec 1974 2. Ljubljana: Jugoreklam, 1981 3. Ljubljana: Jugoreklam, 1979 Heidi praznuje novo Nataša Holy- 1. Ljubljana: Jugoreklam, leto Šinkovec 1960 2. Ljubljana: Jugoreklam, 1981 3. Ljubljana, Novi Sad: Jugoreklam: Forum, 1979 Heidi v novi hiši Nataša Holy- Ljubljana: Jugoreklam, Šinkovec 1974

Heidi v vasici Nataša Holy- 1. Ljubljana: Jugoreklam, Šinkovec 1974 2. Ljubljana: Jugoreklam, 1981 3. Ljubljana: Jugoreklam, 1979 Heidi pogumna Marjana Kunej Ljubljana: Jugoreklam, pastirica 1984 Heidi v cirkusu Marjana Kunej Ljubljana: Jugoreklam,

85 1984 Heidi v Parizu Marjana Kunej Ljubljana: Jugoreklam, 1984 Heidi zdravi dedka Marjana Kunej Ljubljana: Jugoreklam, 1984 Heidi v divjini Marjana Kunej Ljubljana: Jugoreklam, 1984

Heidi in Nora Neža Maurer Ljubljana: Jugoreklam, 1981

Heidi na morju Neža Maurer Ljubljana: Jugoreklam, 1981 Heidi na proslavi Neža Maurer Ljubljana: Jugoreklam, 1981 Heidi potuje Neža Maurer Ljubljana: Jugoreklam, 1981 Heidi v novi hiši Nataša Holy- 1. Ljubljana: Jugoreklam, Šinkovec 1981 2. Ljubljana: Jugoreklam, 1979 Dori in Gritli Ivan Žigon V Ljubljani: Karantanija, 1995 Otroci planin Ivan Žigon V Ljubljani: Karantanija, 1995 Dobra vila Ivan Žigon V Ljubljani: Karantanija, 1995

Heinz Stalder Voda na soncu Gitica Jakopin V Ljubljani: Prešernova družba, 1987 Peter Stamm Agnes Slavo Šerc V Ljubljani: Cankarjeva založba, 2002 Martin Suter Business class: Tanja Viher [Ljubljana]: Radio kratka radijska igra Slovenija, Uredništvo : igranega programa, 2001 zabavna radijska igra Small world Martina Soldo Ljubljana: Modrijan, 2009 Robert Pomočnik Vital Klabus Ljubljana: Mihelač, 1994 Walser Tannerjevi Jaroslav Novak Dražgoše: Pan, 1994 Ropar Slavo Šerc Ljubljana: Nova revija, 2009 Otto, Walter Bogovi Grčije: Samo Krušič, Ljubljana: Nova revija, Friedrich podoba božanskega v Alfred Leskovec 1998 zrcalu grškega duha Markus Na strmini Slavo Šerc Ljubljana: Študentska Werner založba, 2008

86 Urs Widmer Palčki so v mestu: Lado Kralj Ljubljana: Radiotelevizija, radijska igra za [1983] otroke Modri sifon Slavo Šerc V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1998 Fritz Zorn Mars Ljubljana: Modrijan, 2009 Še v tisku!

Iz tabele je razvidno, da je v slovenščini izšlo kar 183 knjig z različnimi naslovi, mnogo pa jih je bilo celo ponatisnjenih. Zanimivo je, da je med vsemi temi knjigami le ena pesniška zbirka: Ilma Rakuša, Črta čez vse: devetdeset devetvrstičnic. Prevajanje poezije ima v literarnem prevajanju posebno težo. Izražanje skozi poezijo namreč pomeni v prvi vrsti raziskovanje jezika, njegovih odtenkov, njegovih skritih in skrajnih kotičkov izraznih zmogljivosti. V tem smislu je prevajanje predvsem odkrivanje razsežnosti lastnega jezika, iskanje novih načinov izrekanj v lastnem jeziku, je bogatitev lastnega jezika. In seveda odpiranje vrat v zakodirane sobe in potovanje v neznane dežele (Pridobljeno dne 12. 4. 2010 na http://www.mediade.si/index.php?sv_path=331,29515). Ker je prevajanje poezije tako težko, nekateri celo pravijo nemogoče, je to najtežji oreh v sferi literarnega prevajanja. Zanimanje za poezijo je dandanes res manjše kot včasih, a vseeno bi se lahko kateri izmed prevajalcev in prevajalk opogumil in prevedel še kakšno švicarsko pesniško zbirko. Tudi dramatika je med prevodi bolj šibko zastopana; prevedeni sta le igri Lukasa Bärfussa Seksualne nevroze naših staršev in Avtobus, Frischeve drame Dobrnik in požigalci, Andorra in Don Juan ali ljubezen do geometrije ter Dürrenmattova dramska dela Zakon gospoda Mississippija, Romulus Veliki, Obisk stare gospe, Poslanstvo Vege in Fiziki. Čeprav je dramatika v knjižnih izdajah slabše zastopana, pa je doživela mnogo gledaliških uprizoritev, ki so bile deležne velike hvale. Poleg lirike, epike in dramatike sem obravnavala tudi nekaj del, ki niso ne eno ne drugo. Tu gre predvsem za radijske igre, zapiske, članke, eseje …

87 Če povzamemo: v slovenščini je izšlo: • 158 proznih del: Peter Bichsel Gospa Blum bi mlekarja pravzaprav rada spoznala / Zgodbe za otroke Walter Matthias Diggelmann Vožnja za zabavo: roman

Friedrich Dürrenmatt Sum

Sodnik in njegov rabelj: roman

Obljuba Justica Naročilo ali O opazovanju opazovalca opazovalcev: novela v štiriindvajsetih stavkih Heinrich Federer Pilatus Papež in cesar v vasi Gore in ljudje Sisto e Sesto: povest iz Abrucev Čudež v Bolzeni. Srednjeveška povest Patria!: povest iz irske junaške dobe Max Frisch Sinjebradec Stiller Naj mi bo ime Gantenbein Homo Faber Montauk: pripoved Ivan Gantschev Božični medvedek Dobro jutro, lahko noč Zeleni otok in Sivi otok Drevo Krištof Kje je krtek? Trije zajčki Jeremias Gotthelf Črni pajek Liza, nenavadna dekla Dedkova nedelja Eveline Hasler Mesto cvetja Jakob Christoph Heer Berninski kralj: roman s švicarskega pogorja Hermann Hesse Mali srpan in druge mladostne pripovedi Stepni volk Narcis in Zlatoust Siddharta: indijska pesnitev Peter Camenzind Igra steklenih biserov (izbrana dela) Gertrud Pod kolesom / Klein in Wagner Demian: zgodba o mladosti Emila

88 Sinclairja Pravljice Frančišek Asiški / in Igra z rožicami Prva pustolovščina: mladostne zgodbe Lepa je mladost Otroška duša Mali srpan in druge mladostne pripovedi Legende Umetnost brezdelja: izbrani eseji in črtice Potovanje v Jutrovo deželo Corinne Hofmann Bela Masajka Vrnitev v Barsaloi Zbogom, Afrika Franz Hohler Čipo Zoë Jenny Soba s cvetnim prahom Hanna Johansen Zgodba o goskici, ki ni bila dovolj hitra André Kaminski Naslednje leto v Jeruzalemu Gottfried Keller Ljudje iz Seldwyle: povesti Zeleni Heinrich Zeleni Henrik Regina Romeo in Julija na vasi Don Correa John Knittel Tereza Etienne Therese Etienne Via Mala El Hakim: roman iz sodobnega Egipta Amadeus Modri bazalt Poveljnik Abd-el-Kader: roman iz maroškega Atlasa Arietta Jean–Michel Terra Magna: roman iz Severne Afrike Agota Kristof Vseeno je: (kratke zgodbe) / Včeraj: (roman) Šolski zvezek Damjan Mischa Deček s severa Če klovn reče ne Atuk Veverica in nosorogec Nicole Müller Kajti to je tisto strašno pri ljubezni Adolf Muschg Albisserjev razlog Prstan: izbrana kratka proza Ingrid Ostheeren Timi Racman, pobegli raček Martina ni več strah Erica Pedretti Najožja domovina Marcus Pfister Božična zvezda

89 Til & krokodil Pit in Pat Zaklad skalnih mišk Pitovi novi prijatelji Pingvin Pit Dino Srečni ježek Vsak po svoje Raček Nino gre v zoo Brez panike Medvedkov rojstni dan Hopek se uči plavati Hopek Hopek išče pomlad Hopek in velikonočni zajček Sonce in Luna Capkovo pasje življenje Kako je lev Leon spet postal kralj

Mavrična ribica Mavrične ribice ni več strah Mavrična ribica, na pomoč! Mavrična ribica zgladi prepir Maks in progaste miške: zgodba z dvema koncema Ilma Rakusa Miramar Joseph Spillmann Prvič med Indijanci ali vožnja v Nikaraguo : povest izza časa odkritja Amerike Korejska brata: črtica iz misijonov v Koreji Zadnji dnevi Jeruzalema: roman Kraljičin nečak: zgodovinska povest iz japonskih misijonov Ljubite svoje sovražnike!: povest iz maorskih vojsk v Novi Zelandiji: s štirimi podobami Marijina otroka: povest iz kavkaških gora: s štirimi podobami Praški Judek Hrabro in zvesto: zgodovinski roman Junaštvo in zvestoba: zgodovinski roman iz časov francoske revolucije: spomini častnika švicarske garde Ludvika XVI Solnce in dež: povesti Preganjanje indijanskih misijonarjev

90 Mlada mornarja in njih zanimive dogodbe : povest iz Kajene Zlatokopi: povest iz misijonskega potovanja po Alaski Boj in zmaga: povest iz Anama Sultanovi sužnji: carigrajska povest iz sedemnajstega stoletja Žrtev spovedne molčečnosti: roman Carl Spitteler Poročnik Konrad Johanna Spyri Heidi Heidi na planini Heidi pri dedku Heidi v mestu Heidi se uči Heidi in Klara Heidi praznuje novo leto Heidi v novi hiši Heidi v vasici Heidi pogumna pastirica Heidi v cirkusu Heidi v Parizu Heidi zdravi dedka Heidi v divjini Heidi in Nora Heidi na morju Heidi na proslavi Heidi potuje Heidi v novi hiši Dori in Gritli Otroci planin Dobra vila

Heinz Stalder Voda na soncu Peter Stamm Agnes Martin Suter Small world Robert Walser Pomočnik Tannerjevi Ropar Markus Werner Na strmini Urs Widmer Modri sifon Fritz Zorn Mars

91 • 1 pesniška zbirka: Ilma Rakusa Črta čez vse: devetdeset devetvrstičnic

• 10 dramskih del: Lukas Bärfuss Seksualne nevroze naših staršev: gledališka igra

Avtobus: kako se kali svetnica: prva slovenska uprizoritev: igrana verzija (zadnja)

Friedrich Dürrenmatt Zakon gospoda Mississippija: veseloigra v dveh delih Romulus Veliki: nezgodovinska historična komedija v štirih dejanjih

Obisk stare gospe

Fiziki: komedija v dveh dejanjih Poslanstvo Vege Max Frisch Dobrnik in požigalci: poučna igra brez nauka z epilogom Andorra: igra v dvanajstih slikah Don Juan ali ljubezen do geometrije: komedija v petih dejanjih

• 3 radijske igre: Max Frisch Rip van Winkle: (radijska igra) Martin Suter Business class: kratka radijska igra : zabavna radijska igra Urs Widmer Palčki so v mestu: radijska igra za otroke

• 11 esejev, spisov, člankov: Hermann Hesse Umetnost razmišljanja (esej) Popotovanje: zapiski Franz Hohler Torta (članek) Jean-Jacques Rousseau Izpovedi Družbena pogodba ali načela državnega prava Emil ali o vzgoji Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi

92 Esej o izvoru jezikov, v katerem se govori o melodiji in glasbenem posnemanju Družbena pogodba Julija ali Nova Heloiza: (izbrani odlomki) Otto, Walter Friedrich Bogovi Grčije: podoba božanskega v zrcalu grškega duha

Za boljši pregled je razmerje med literarnimi vrstami prikazano še v obliki grafa:

proza poezija dramatika radijske igre članki, eseji, ostalo

Iz zgornjega grafa lahko ugotovimo, da je bilo prevedenih največ proznih del. A tudi ta lahko razvrstimo naprej na romane, kratko prozo in otroško oz mladinsko književnost. Število prevedenih romanov ni presenetljivo, saj so romani najbolj brana literarna vrsta, bolj preseneča število pravljic in slikanic. Med slovenskimi mladimi bralci je prav gotovo najbolj priljubljen Markus Pfister s svojo Mavrično ribico ter Johanna Spyri z večno aktualno Heidi. Švica kot »idilična država« sredi Alp nudi ogromno motivov za otroško in mladinsko književnost.

proza

romani

kratka proza

mladinska književnost

93 13. ZAKLJUČEK

Raziskovanje prevodov švicarske književnosti v slovenščino je bilo zanimivo in poučno iz več vidikov. Pridobila sem mnogo informacij, ki so mi razjasnile razmere, v katerih so pisali in še pišejo švicarski avtorji in avtorice. Mnoge informacije bodo sčasoma utonile v pozabo, a veliko jih je takih, ki se bralcu vtisnejo v zavest; pretrese npr. zgodba Fritza Zorna, ki je opisoval lastno umiranje, očarajo Heidi in Mavrična ribica, Goskica, ki ni dovolj hitra pa te nasmeje do solz.

Cilj pričujoče diplomske naloge je bil ustvariti pregled švicarske književnosti, ki jo lahko beremo v slovenskem jeziku. Po uvodni predstavitvi teorije prevajanja in zgodovine prevajanja na Slovenskem sem na kratko predstavila švicarsko književnost in njene avtorje ter njihova dela, največji pomen pa je bil na kritikah, ki sem jih zasledila v slovenskem tisku. Te so bile ključne pri ugotovitvi, kako se je slovenska javnost odzvala na švicarske prevode. Poskušala sem ugotoviti, katere kritike so kakovostne oz. kakšno sliko o besedilu podajajo.

Švicarska književnost je v vseh pogledih zanimiva, edinstvena in vredna branja. Znana je postala šele po letu 1945, predvsem po zaslugi Maxa Frischa in Friedricha Dürrenmatta. Po letu 1960 so prodrli tudi mlajši avtorji, npr. Peter Bichsel, Erica Pedretti, Adolf Muschg … Ti so se zbirali okrog založnika Otta F. Walterja. Pisatelji in pisateljice mlajše generacije so se združili pod skupnim imenom Skupina Olten. Ti avtorji se zavedajo, da pišejo v prav posebnem okolju, prav posebni državi – Švici. Švica nima enega samega kulturnega središča, ni enotne kulture in ne enotnega jezika. In prav te posebnosti so avtorji izkoristili sebi v prid in jih začeli aktualizirati v svojih delih. Šele mlajša generacija pa je švicarsko svobodo in posebnosti postavila pod vprašaj. Mnogi avtorji se namreč v svojih delih kritično ukvarjajo s Švico, njeno demokracijo in svobodo, ki ju pogosto postavljajo pod vprašaj. Med najbolj kritičnimi je bil Max Frisch. Čeprav je vsak avtor individuum, ki se trudi ustvarjati edinstveno književnost, lahko med švicarskimi avtorji vseeno zaznamo povezanost in navezanost. Vsak pisatelj piše v določenem okolju, ki nanj vpliva, pa če to želi ali ne. Tako je tudi Švica, samostojna in neodvisna država, pustila pečat, ki ga ni mogoče zbrisati.

94 Ko govorimo o švicarski književnosti, prevedeni v slovenski jezik, se moramo zavedati, da predmet kritiške obravnave v tem primeru ni več izvirno umetnostno besedilo, marveč njegova prevodna različica. To pomeni, da kritik ne ocenjuje zgolj izvirnega dela, temveč tudi prevajalca. Če je prevajalec opravil svoje delo dobro, se bo delo v ciljnem jeziku bralo skoraj tako kot v izvirnem. In to je poglavitna naloga prevajalca: literarno delo prevesti tako, da se ne opazi, da gre za prevod. Če pa je prevajalec površen in okoren, lahko spreten bralec takoj ugotovi, da bere prevod. To marsikdaj vpliva na bralca; lahko ga delo še bolj pritegne, večkrat pa odvrne njegovo pozornost.

Ampak prevajalci so le redko deležni kritiškega pogleda; mnoge kritike sploh ne omenjajo dejstva, da je obravnavano delo prevedeno delo in se zato bistveno razlikuje od izvirnega. Vsak roman, zgodba ali drama izgubi v ciljnem jeziku nekatere lastnosti in pridobi mnoge druge. To bi bilo treba pri kritikah upoštevati in nameniti prevajalcu vsaj odstavek ali dva. Včasih je prav težko prepoznati pravo kritiko. Slovenski kritiki so namreč bolj »nekritični« in se v svojih kritikah posvečajo predvsem avtorjevemu življenjepisu ter sami vsebini zgodbe. Med prebiranjem tako imenovanih kritik človek dobi vtis, da si nekateri kritiki ne upajo »kritizirati« in izraziti svojega mnenja. Nekatere kritike pa so tudi kritične, predvsem tiste, ki obravnavajo dela, ki so tudi drugod po svetu bila deležna zgražanja in neodobravanja; npr. Dürrenmattove tragikomedije, predvsem uprizoritve. V Razgledih (1. 4. 1998) v rubriki Kritike na kratko je Klemen Markovčič premiero Dürrenmattovega Romulusa Velikega označil kot Komedijo groze. Prevod Mojce Kranjc je označil kot tog in neizviren; ritem in čas se po njegovem mnenju izgubljata v skupku simbolov, vpetih v kaos med naturalizmom in grotesko; posegi v besedilo se mu zdijo radikalni in nepremišljeni. Pohvali pa izvrstno scenografijo ter duhovito in norčavo kostumografijo. Zelo kakovostne kritike so izhajale v Knjigi: reviji za ljubitelje knjige, a žal pod kritikami ni naveden avtor.

Kot je bilo že zgoraj omenjeno, kritike švicarske književnosti le malokrat omenijo prevajalca. Prevajalec je tako rekoč potisnjen v ozadje, v ospredju je avtor besedila. Zato lahko trdim, da v slovenskih kritikah prevladuje biografska kritika: nemalokrat je v ospredju kritike avtorjev življenjepis in ne delo samo. Impresionističnih kritik je malo, imanentnih še manj. Literarno kritiko od literarne zgodovine in literarne teorije loči dejstvo, da je manj objektivna, saj mora kritik izraziti svoje mnenje, da lahko napiše kakovostno kritiko.

95

V nasprotju s pričakovanji, naletimo na bolj malo kakovostnih kritik, ocen in recenzij. Kljub temu da se književnost pridno uvaža iz tujih dežel, pa ostaja zgolj pri tem. Zdi se, da se slovenska literarna javnost vedno manj zanima za to in o tem tudi vedno manj razpravlja. Kritike bi po mojem mnenju morale izhajati v poljudnih časopisih in revijah, kjer dosežejo vse bralce. Če kritike izhajajo zgolj v specifičnih literarnih revijah, jih bralci ne dobijo v roke in posledično ne vedo, kaj je novega na knjižnih policah, še posebej v današnjem času, ko je oglaševanje zelo pomembno. Aktualni so avtorji, kot so Dan Brown, James Patterson, Nora Roberts …, ki so deležni zanimanja z vseh strani, ker se zanje dela reklama.

V času pisanja diplomske naloge sem prebrala mnogo del švicarskih avtorjev in prišla do zaključka, da je švicarska književnost prav tako kakovostna kot mnoge druge. Mnogi avtorji so si že utrli pot v svetovno književnost, npr. Max Frisch, Friedrich Dürrenmatt, Carl Spitteler, mnogi pa si pot še utirajo. Zato je prav, da jih prevajamo, saj se mnogokrat zgodi, da avtorja začnemo ceniti šele, ko je preveden v številne tuje jezike. Preučevanje prevodov je potrdilo mojo domnevo, da so se največ prevajala prozna dela, najmanj pa je prevodov pesniških zbirk. Iz švicarske književnosti se je začelo prevajati že zelo zgodaj, saj je prvi prevod že iz leta 1900 (Joseph Spillmann, Marijina otroka: povest iz kavkaških gora: s štirimi podobami). Prevajalska dejavnost je bila vse do danes konstantna, le v vojnih letih se je ustavila. Najbolj preseneti število prevodov v 21. stoletju. Najbolj prevajana avtorica v 21. stoletju je Corinne Hofmann, ki je s svojo avtobiografsko trilogijo (Bela Masajka, Vrnitev v Barsaloi, Zbogom, Afrika) navdušila ves svet, po knjigi Bela Masajka so celo posneli film. Prav tako je še vedno aktualen Hermann Hesse, Dürrenmattovo komedijo v dveh dejanjih Fiziki pa so dijaki na splošni maturi leta 2008 uporabili kot podlago za pisanje eseja. Otroke navdušujejo slikanice avtorice Ingrid Ostheen in avtorja Marcusa Pfisterja. Pri pisanju diplomske naloge se je tudi moje zanimanje za književno prevajanje še povečalo, na podlagi številnih prevodov švicarske književnosti v slovenski jezik pa lahko ugotovimo, da so dela večinoma prevajali strokovno dobro podkovani prevajalci.

96 14. LITERATURA

- Bahr, Erhard (ur.) (1998): Geschichte der deutschsprachigen Literatur 3: vom Realismus bis zur Gegenwartsliteratur. Tübingen, Basel. A. Francke Verlag. - Bogataj, Matej (2001): Mučna pregnetenost časov. Večer. 15. 1. 2001, str, 11. - Butala, Gregor (2009): Umrl je pisatelj in prevajalec Janez Gradišnik. Dnevnik. 7. 9. 2009, str. 20. - Čander, Mitja (1994): Dramaturgija peska: ob Dürrenmattovem Naročilu. Dialogi. Junij 1994, str. 13–23. - Čander Mitja (2002): Strah pred letenjem. Ampak. Oktober 2002 (letn. 3, št. 10), str. 65–66. - Čater, Dušan (1995): Spremna beseda. V: Johanna Spyri: Dobra vila. Ljubljana. Karantanija. str. 58–60. - Čater, Dušan (1995a): Spremna beseda. V: Johanna Spyri: Dori in Gritli. Ljubljana. Karantanija. str. 162–163 - Debeljak, Aleš (1998): Spodleteli poskus o negotovosti: literarna transverzala. Delo. 18. 6. 1998, str. 16. - Doma, Tatjana (2003): Vsak človek se mora soočiti s spoznanjem, da ni povsem svoboden. Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje. letn. 58, št. 6. (2003), str. 4–5. - Doma, Tatjana (2003a): Dorina grožnja neomejene svobode. Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje. letn. 58, št. 6. (2003), str. 6–8. - Fridl, Ignacija (1995): Kdo je R. Walser? Razgledi. št. 1 (6. 1. 1995). str. 36. - Gantar, Kajetan; Jerman, Frane; Moder, Janko (1985): Štiristo let prevajanja na Slovenskem. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. - Gedrih, Igor (1995): Nepoznani Robert Walser. Sodobnost. št. 5 (1995). str. 457–459. - Geršak, Ana (2008): Agota Kristof: Vseeno je. Včeraj. Literatura. September – oktober 2008. str. 275–276. - Gogala, Viljem (2002): Videti perzijsko mačko: Ilma Rakuša, švicarska pisateljica in prevajalka. Delo. 14. 12. 2002, str. 26–27.

97 - Golob, Anja (2003): Genialna trilogija. Večer. 13. 5. 2003, str. 10. - Gradišnik, Janez (1996): Petdeset let slovenskih prevodov. V: 20. zbornik Društva DSKP: Prevod besedila. Prevajanje romana. Ljubljana. Društvo slovenskih književnih prevajalcev, str. 55−60. - Grandošek, Tina (2004): Hermann Hesse: Narcis in Zlatoust. Literatura. nov–dec 2004, str. 239–240. - Grosman, Meta (1997): Književni prevod kot oblika medkulturnega posredovanja leposlovja. Književni prevod. Ljubljana. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. - Grosman, Meta (2004): Književnost v medkulturnem položaju. Ljubljana. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. - Hladnik, Miran (1996): Kako smo prevajali zgodovinski roman. V: 20. zbornik Društva DSKP: Prevod besedila. Prevajanje romana Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, str. 61−69. - Janko, Anton (1994): Parzival še vedno na konju. Razgledi 18. 2. 1994 št. 4, str 35. - Jesenko, Primož (2004): Zgodba o »akvariju«. Delo. 24. 3. 2004. str. 19. - Klabus, Vital (1994): Obstranec. Nova revija. Št. 149 (september 1994). Str. 88–93. - Klabus, Vital (1996): Nekaj tez o prevajanju romana. V: 20. zbornik Društva DSKP: Prevod besedila. Prevajanje romana. Ljubljana. Društvo slovenskih književnih prevajalcev, str. 70−72. - Knop, Seta (2003): Kam gredo race? Dnevnik. 7. 1. 2003. str. 17. - Kondrič Horvat, Vesna (1992): Das »Morgenessen«: Bemerkungen zur deutschsprachigen Schweizer Nachkriegsliteratur und Max Frisch. Vestnik. Letn. 24, št. 1/2 (1992), str. 284–304. - Kondrič Horvat, Vesna (1995): Adolf Muschg: »Po afektih smo omejene živali. Imamo pa velike možgane.« Razgledi 27. 9. 1995 št. 8. str. 4–9. - Kondrič Horvat, Vesna (1997): Sondiranje stanja. Razgledi 26. 11. 1997 št. 22, str. 23–24. - Kondrič Horvat, Vesna (1997a): Prebrano, pripovedovano, sanjano. Razgledi 22. 1. 1997 št. 2, str. 30. - Kondrič Horvat, Vesna (2002): Der eigenen Utopie nachspüren. Bern- Berlin-Bruxelles-Frankfurt am Main-New York-Wien. Peter Lang Verlag.

98 - Kondrič Horvat, Vesna (2006): Jezik je dogodivščina. V: Ilma Rakusa: Črta čez vse. Ljubljana. Cankarjeva založba, 97−103. - Kondrič Horvat, Vesna (2007): Na sečišču kultur. Prevodi nemških književnih besedil v slovenščino v času med 1848 in 1918. V: Slovenski prevodi nemških besedil v obdobju avstro-ogrske monarhije – znanstvene refleksije. Maribor. Oddelek za prevodoslovje Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, str. 119−130. - Kondrič Horvat, Vesna (2008): Shakespeare kmečkega sveta. Delo 20. 8. 2008, str. 19. - Kondrič Horvat, Vesna (2009): Ko se strah spremeni v jezo. V: Fritz Zorn: Mars. Ljubljana. Modrijan založba, str. 213−221. - Koštrun, Tomaž (2003): Dečka v vojni. Dialogi. letn. 39, št. 5/6 (2003), str. 99–101. - Krušič, Samo (1997): Neznosno vrtanje. Razgledi 19. 2. 1997 št. 4, str. 36. - Krušič, Samo (1998): Razblinjanje identitete. Razgledi 24. 6. 1998 št. 13, str. 30. - Kuhar, Peter (1999): Literatura mora biti »gosta in tesna«. Mentor 1999 št. 1/3, str. 100–105. - Kümmerly in Frey AG (2003/04): Die Schweiz in ihrer Vielfalt. Bern. Hallwag Kümmerly in Frey. - Lovec, Zdenka (1996): Socialna in psihološka tematika. Primorska srečanja let. 20 št. 187, str. 793. - Mahkota, Tina (1997): Problem kulturnospecifične obarvanosti besedila pri prevajanju romana Paddy Clarke Ha Ha Ha. V: Grosman, M. in Mozetič, U. 1997. 89–97. - Novak, Jaroslav (2004): Večna svežina Hessejeve Siddharte. 29. 3. 2004. str. 6. - Pavlič, Jana (1993): Varno in domače. Razgledi. 14. 5. 1993 (št. 10). str. 45. - Pezdir, Slavko (2006): Na napačnem avtobusu. Delo. 13. 12. 2006, str. 16. - Pezold, Klaus (+ Mitarb.) (1991): Geschichte der deutschprachigen Schweizer Literatur im 20. Jahrhundert. Berlin. Volk und Wissen. - Podkrižnik, Mimi (2009): Julija ali Nova Heloiza končno tudi pri nas. Delo. 1. 4. 2009, str. 21.

99 - Podlogar, Gregor (1999): Vstopi v letalo, dokler še lahko. Sodobnost. julij– avgust 1999, št. 7/8, str. 618–620. - Pokorn, Nike P., Vogrinc Javoršek, Urša (ur.) (2007): vta Slouenski jesig preobernen: vloga prevoda v razvoju slovenskega jezika in književnosti. Ljubljana. Filozofka fakulteta, Oddelek za prevajalstvo. - Poniž, Denis (1997): Friedrich Dürrenmatt in tragikomedija. 2000. št. 96/97, str. 139–146. - Rakusa, Ilma (2005): Langsamer!.Graz. Droschl. - Rakuša, Ilma (2006): Črta čez vse: devetdeset devetvrstičnic. Ljubljana. Cankarjeva založba. - Ristović, Ana (1999): Woody brez Allena. Razgledi 10. 11. 1999 št. 21, str. 30. - Rusterholz, Peter in Solbach Andreas (ur.) (2007): Schweizer Literaturgeschichte. Stuttgart, Weimar. - Simoniti, Vid (1999): Adolescenca v temnem zrcalu. Razgledi. 4. 8. 1999, št. 15, str. 30. - Snoj, Zarika (2003): Agota Kristof: Šolski zvezek. Ampak. Februar 2003. str. 67−68. - Stanovnik, Majda (1996): Od besede do besedila v literarnem prevodu. V: 20. zbornik Društva DSKP: Prevod besedila. Prevajanje romana. Ljubljana. Društvo slovenskih književnih prevajalcev, str. 43−52. - Stanovnik, Majda (2005): Slovenski literarni prevod 1550–2000. Ljubljana. ZRC. - Šega, Drago (2004): Literarna kritika. Ljubljana. ZRC. - Šerc, Slavo (1994): Naš čas je čas grotesk in karikatur v čudnem labirintu: zadnji pogovori z Dürrenmattom. Delo, 21. 4. 1994, str. 15. - Šerc, Slavo (1996): Max Frisch versus Friedrich Dürrenmatt. Sodobnost. št. 5 (1996). str. 406–414. - Štaudohar, Irena (2004): Fizionomija ponovitve: nekatere ikone in teme ne manjkajo v nobeni gledališki predstavi Matjaža Bergerja. Mag 21. 1. 2004, str. 62–63. - Učakar, Aleš (1997): Spremna beseda. V: Gotthelf, Jeremias: Črni pajek. Ljubljana. Založba Karantanija.

100 - Štefanec, Vladimir (2005): Velika skrivnost stvarstva: Hermann Hesse, Pravljice. Delo. 28. 12. 2005, str. 13. - Štendler, Mojca (2004): Narcis in Zlatoust kot nasprotje in dopolnilo. Delo. 2. 4. 2004, str. 13. - Uršič, Julija (1995): Definicija jaza. Razgledi. št. 11 (26. 5. 1995). str. 37. - Vavti, Stojan (2008): Bibliographie der Buchübersetzungen Slowenischer Literatur ins Deutsche. Ljubljana. Center za slovensko književnost. - Vidrih, Nives (2000): Erica Pedretti: Najožja domovina. Ampak. letn. 1, št. 3 (november 2000), str. 72. - Vombek, Jasna (1998): Nova dimenzija fantazij. Dialogi. št. 7/8 (1998). str. 113–114. - Vombek, Jasna (1999): Poetični monolog. Razgledi. 7. 7. 1999, št. 14, str. 30. - Zlobec, Marijan (2003): Boccaccio kot prvi moderni erotoman. Delo. 31. 5. 2003, str. 8. - Zupan, Uroš, (2003): Na kraju zločina: Stepni volk Hermanna Hesseja. Delo 24. 12. 2003. str. 18. - Ocena v Knjigi: Andre Kaminski: Naslednje leto v Jeruzalemu. Knjiga. št. 11 (1989). str. 505–506. - Ocena v Knjigi: Hanna Johansen: Zgodba o goskici, ki ni bila dovolj hitra. Knjiga. št. 7 (1991). str. 217.

Burkart, Erika: http://www.poetenladen.de/wf-schmid-erika-burkart.htm (Pridobljeno: 22. 2. 2010) Dobnik, Ivan: O prevajanju poezije: http://www.mediade.si/index.php?sv_path=331,29515 (Pridobljeno: 12. 4. 2010) Keller, Gottfried: http://www.enotes.com/short-story-criticism/keller-gottfried (Pridobljeno: 2. 2. 2010) Knittel, John: http://www.lj-siska.sik.si/BRANJE.htm#el_hakim (Pridobljeno: 9. 3. 2010) Mischa, Damjan: http://www.theweeweb.co.uk/public/author_profile.php?id=944 (Pridobljeno: 12. 2. 2010) Mohorjeva založba: http://www.mohorjeva.at/zalozba/C24/ (Pridobljeno: 2. 2. 2010)

101 Pfister, Marcus: http://www.marcuspfister.ch/marcus%20pfister.htm (Pridobljeno: 11. 3. 2010) Joseph Spillmann: http://www.catholicity.com/encyclopedia/s/spillmann,joseph.html (Pridobljeno 22. 10. 2009) RTV SLO: Umrl je prevajalec Janko Moder: http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/umrl- je-prevajalec-janko-moder/147697 (Pridobljeno: 4. 9. 2010) Wikipedia: Franz Hohler: http://de.wikipedia.org/wiki/Franz_Hohler (Pridobljeno: 9. 3. 2010) Wikipedia: Hanna Johansen: http://de.wikipedia.org/wiki/Hanna_Johansen ( Pridobljeno: 13. 11. 2009) Wikipedia: Heinrich Federer: http://de.wikipedia.org/wiki/Heinrich_Federer (Pridobljeno: 2. 2. 2010) Wikipedia: Jean-Jacques Rousseau: http://de.wikipedia.org/wiki/Jean- Jacques_Rousseau (Pridobljeno: 3. 3. 2010) Wikipedia: Johanna Spyri: http://de.wikipedia.org/wiki/Johanna_Spyri (Pridobljeno: 4. 2. 2010) Wikipedia: Walter Matthias Diggelmann: http://de.wikipedia.org/wiki/Walter_Matthias_Diggelmann (Pridobljeno: 3. 3. 2010)

102