UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
NASTJA DEJAK
Kočevje – mrtvo mesto, živo mesto: Pregled kočevskega nevladnega mladinskega polja in praks glasbenega ustvarjanja lokalnih popularnoglasbenih skupin
Diplomsko delo
Študijski program: Etnologija in kulturna antropologija
Mentor: red. prof. dr. Rajko Muršič
Ljubljana, 2014 Zahvala
Zahvala gre veliko ljudem:
Sogovornikom in sogovornicam, ker ste delili z mano vaše zgodbe in spomine, se oglašali na neskončna klicarjenja in pisarjenja;
Profesorju Rajku Muršiču za usmerjanje in miritve nervoz;
Vsem staršem in družinam, ki jih imam, ker ste mi kuhali, me zabavali, prenašali ter me spodbujali;
Lovru in Mihu za najtoplejše objeme in »Natla!« vzklike;
Mojim dekletom: Živa, Vanja, Ines, Katarina, Špela, Tina, Sendi, Petra, Anja, ker ste poslušale moja jamranja o tem, kako je življenje težko;
Alešu za trenutke sprostitve, razumevanje in pogovore;
Janu, ker je vedno z mano in me opominja na to, kaj je v življenju zares pomembno.
Izvleček
Kočevje – mrtvo mesto, živo mesto: pregled kočevskega nevladnega mladinskega polja in praks glasbenega ustvarjanja lokalnih popularnoglasbenih skupin
Avtorica skuša v diplomskem delu predstaviti dogajanje na popularnoglasbenem in mladinskem področju v mestu Kočevje. Kočevska občina se v Sloveniji uvršča med občine, ki imajo najvišjo stopnjo brezposelnosti. Kljub apatičnosti, ki jo je zaznati v mestu, pa se veliko posameznikov bori proti temu z različnimi aktivnostmi v glasbenem udejstvovanju in delom na mladinskem polju. Spraševala se je v čem tiči razlog za tako množično delovanje. Ali gre iskati razloge temu v veliki stopnji brezposelnosti in ekonomskih okoliščinah kraja ali gre za ohranjanje neke skupne preteklosti, saj je bila tovrstna scena zelo močna konec osemdesetih let in v devetdesetih letih. V prvem delu avtorica umesti Kočevje v zgodovinsko-geografske in politično-ekonomske okvire. Temu sledi razlaga temeljnih pojmov popularne kulture ter predstavitev lokalnih popularnoglasbenih skupin, glasbenih društev in mladinskih organizacij. Diahroni pregled se osredotoča na dogajanje v preteklosti in skuša najti podobnosti in razlike med takrat in danes. V sklepnem delu skuša avtorica najti odgovore na zastavljena vprašanja in poiskati vzroke pestremu dogajanju.
Ključne besede: popularna glasba, mladina, organizacije, prostor, ustvarjanje
Abstract
Kočevje – a ghost town, a lively town: an overview of the Kočevje non-governmental youth field and the practices of local creators of popular music
In this case study, the author tries to present what is going on in the popular music scene and in the youth field in the town of Kočevje. The Kočevje municipality has one of the largest unemployment levels in all of Slovenia. Although the apathy of the town can be felt by far, there are many individuals that fight this apathy, by involvement in music and the youth field. The author asks the question, where is the reason for such mass involvement. Are the reasons for this the level of unemployment and the economic state of the town, or the conservation of their collective past, due to the influence the music scene there had in the late 80’s and early 90’s. In the first part the author will explain the historical, geographical, political and economic backgrounds. Followed by the explanation of some of the basic notions of popular culture and a presentation of the local music groups, music societies and youth organizations. The diachronic overview is focused on what had been going on in the past and tries to find the similarities and differences between then and now. In the conclusion the author tries to answer the presented questions and tries to find the reason for such a diverse music scene.
Key words: popular music, youth, organizations, space, creativeness
KAZALO
1 UVOD ...... 1 2 UMESTITEV KOČEVJA ...... 5 2.1 Zgodovinsko-geografska umestitev Kočevja ...... 5 2.2 Gospodarsko-politične usmeritve Kočevja ...... 10 2.3 Kočevarica ali Kočevka, Kočevar ali Kočevec? ...... 14 2.4 »Upanje na periferiji« ...... 15 3 O MNOŽIČNI IN POPULARNI KULTURI ...... 18 3.1 Tehnološki vidik množične in popularne kulture ...... 18 3.2 Brezdelna mladina ...... 22 3.3 Popularna glasba ...... 25 3.4 Kritike popularne glasbe ...... 27 4 LOKALNE POPULARNOGLASBENE SKUPINE ...... 30 4.1 Delovanje lokalnih popularnoglasbenih skupin ...... 53 5 GLASBENE ORGANIZACIJE ...... 61 5.1 Društvo kočevskih glasbenikov ...... 61 5.2 Glasbeno-kulturno društvo Muzikalija ...... 65 5.3 Delovanje in pomen društev ...... 67 6 MLADINSKE ORGANIZACIJE ...... 70 6.1 Kreativno središče Vezenina ...... 71 6.2 Klub kočevskih študentov ...... 75 6.2.1 Zavod BAZA 13, Mladinski klub KLUKŠ ...... 77 6.3 Klub mladih Kočevja ...... 79 6.4 Kočevski mladinski center – javni zavod ...... 82 6.5 Delovanje in medsebojno dopolnjevanje organizacij ...... 85 7 RETROSPEKTIVA DEVETDESETIH – Godba ...... 87 7.1 »Jebenti je blo fajn!« ali primerjava med Godbo in danes ...... 94 8 SKLEP ...... 98 9 Summary ...... 103 10 VIRI IN LITERATURA ...... 104 11 PRILOGE ...... 114 11.1 Kočevski glasbeniki in glasbenice ...... 114 11.2 Diskografija kočevskih popularnoglasbenih skupin ...... 115 11.3 Seznam organizacij in njihovih projektov v letu 2013 ...... 116 11.3.1 Kreativno središče Vezenina ...... 116 11.3.2 Klub kočevskih študentov ...... 117 11.3.3 Zavod Baza 13, Mladinski klub KLUKŠ ...... 117 11.3.4 Klub mladih Kočevja ...... 118 11.3.5 Društvo kočevskih glasbenikov ...... 118 11.3.6 Glasbeno-kulturno društvo Muzikalija...... 119
1 UVOD
V svojem diplomskem delu bom predstavila mladinsko in glasbeno sceno Kočevja, mesta, za katerega se včasih zdi, kot da pozabljeno čaka sredi svojega zaklada – gozdov, da ga nekdo odkrije. Brezposelnost je v mestu zelo visoka; od nekoč cvetočega gospodarstva danes razen spominov – ni ostalo skorajda nič. Kljub temu da bi morda zaradi tega pričakovali večjo mero apatičnosti, se v mestu pojavlja veliko številnih društev, nevladnih mladinskih organizacij (s koncertnimi prizorišči ali brez njih) in glasbenega ustvarjanja. Samo društev je v Kočevju po zadnjih podatkih 194, nevladne mladinske organizacije so tri, število glasbenih skupin pa je malo težje določiti, vendar sem jih naštela okoli dvajset, potem pa so tu še samostojni izvajalci s spremljevalnimi skupinami ter skupine v nastajanju in tiste, ki so to le občasno.
Osredotočila sem se predvsem na društva, organizacije in glasbo v sferi popularno- glasbene kulture, ki igrajo punk rock, metal, ska, blues,1 delno tudi pop itn. Glasbe v tej sferi ne imenujejo glasba, temveč muska, muzika, ustvarjalci pa po emski (domačinski) terminologiji niso glasbeniki in glasbenice, temveč muzičarji in muzičarke.2 Zavedam se, da je delitev na glasbene zvrsti in žanre nehvaležna, saj so žanri velikokrat nejasni in prekrivajoči se, s tem pa le dokazujejo živo in spreminjajočo se naravo (Muršič 2000: 111).
V prvem delu naloge bom predstavila kraj, v katerem je potekala raziskava: začela bom z zgodovino Kočevja in predstavila še njegovo geografsko ter politično-gospodarsko umestitev, tako v preteklosti kot tudi danes. V naslednjem delu bom predstavila prostor in rabo prostorov in njihovo upravljanje. Tu bodo v ospredju popularnoglasbene skupine in izvajalci ter snemalni studii, ki so neposredno povezani z glasbo. Sledil bo pregled nevladnih mladinskih in glasbenih organizacij. Med glasbene organizacije sem uvrstila Društvo kočevskih glasbenikov in Glasbeno-kulturno društvo Muzikalija, med mladinske nevladne organizacije pa Kreativno središče Vezenina, Klub kočevskih študentov in Mladinski klub KLUKŠ-a Zavod Baza 13 ter Klub mladih Kočevja. Poleg omenjenih nevladnih organizacij pa prostor namenjam tudi javnemu zavodu – Kočevski mladinski
1 Ko govorim o različnih glasbenih zvrsteh, sem ohranila originalen zapis. Tako recimo zapišem rock in ne rok, punk in ne pank, blues in ne bluz ali blus. Kadar pa tvorim izpeljanke teh terminov, besedo slovenim in zapišem pankerji in ne punkerji itd., izjema ostaja beseda rock, ki jo tudi v ostalih sklonih ohranjam v izvirni obliki. Pri tem sledim poimenovanju zvrsti v zborniku Ste bili zraven?. 2 Izraza muzičarka pravzaprav na terenu nisem zasledila, temveč se uporablja le v moški obliki. En razlog verjetno tiči v tem, da žensk v kočevskem popularnoglasbenem svetu ni veliko. Le ena je, ki igra bobne, dve pa sta vokalistki. Nekaj več je sicer samostojnih izvajalk, ki pa jim nisem namenila večje pozornosti. 1 center je bil ustanovljen leta 2010, vendar zaradi različnih razlogov še ne deluje. Sinhronemu pregledu bom za primerjavo dodala še diahronega, saj je bila mladinska scena v Kočevju prav tako zelo razvita v osemdesetih in devetdesetih letih, predvsem z dogajanjem v Godbi in delno v mladinskem klubu Škor'c, vendar so očitne tudi nekatere ključne razlike. Ravno iz Godbe in Škor'ca sem izhajala, ko sem napravila tudi historiat različnih organizacij, placev in prizorišč, saj so akterji na sceni v veliki meri prav tako izšli iz Godbe.
Bolj kot sami glasbi se bom skušala posvetiti praksam ustvarjanja in načinom, kako človek ustvarja glasbo, kako jo uporablja v vsakdanjem življenju, kako definira prostore v katerih deluje, kako neka skupina opredeljuje samo sebe, pri čemer mi bo v veliko pomoč monografija Ruth Finnegan Skriti glasbeniki (The Hidden Musicians).
Naslov dela 'Kočevje – mrtvo mesto, živo mesto' se nanaša na visoko stopnjo brezposelnosti in s tem na občutek, da prihodnost v Kočevju (še dolgo) ne obeta nobenih sprememb. Da je Kočevje mrtvo mesto, je moč slišati tudi iz ust drugih prebivalcev in prebivalk. V medijih odmevajo zgodbe o vandalizmu, pretepih, krajah in požigih,3 zaradi česar je želel župan sprejeti drastičen ukrep vzpostavitve »hore legalis« za mlajše od 16 let, česar mu sicer ni uspelo storiti, je pa postavil večje število nadzornih kamer v samem središču Kočevja. Po drugi strani pa je morda ravno v tej brezposelnosti in slabem položaju meščanov razlog za to, da v Kočevju kar brbota od različnih društev, ustvarjalnih praks, športnega udejstvovanja, glasbe, ki je sicer naključni obiskovalec v mestu ne more zlahka najti. Iz meščanom nenaklonjenega mesta skušajo sami ustvariti prijetno okolje za bivanje.
Kljub pogostemu finančnemu primanjkljaju, ki ga povzroča tovrstno ljubiteljsko delo, pa menim, da je izredno pomemben vidik tovrstnih dejavnosti kopičenje simbolnega kapitala. »Geografija marginalnosti«, o kateri piše Kozorog, in občutek življenja na periferiji, je po njegovem tisti vzvod, s pomočjo katerega nastaja simbolna rekonstrukcija obrobnih krajev (2013: 84). Ob osredotočanju na določene kulturne pojave lahko antropologi zapademo v past, da z reproduciranjem temeljne strukture »drugosti« skozi raziskave »marginalnih skupnosti« prikazujemo elemente te skupnosti kot kulturno
3 Eno izmed zadnjih tovrstnih dejanj je oskrunitev pravoslavne kapele s kljukastimi križi in napisom: »SLOVENIA SLOVENCEM«. Letos so zabeležili že osem požigov smetnjakov v Stari Cerkvi. Medtem ko lani ni bilo nobenega požiga, jih je bilo do leta 2012 vsako leto okoli 24 (TV Kočevje 2014 http://www.tvkocevje.si/to-morate-vedeti/druzba/2374-letosnje-leto-zaceli-s-pozigom-smetnjakov; nazadnje pregledano 3. 4. 2014). Neznanci so leta 2011 v Gaju požgali osem tabel zunanje razstave o gasilstvu Pokrajinskega muzeja Kočevje. 2 nenavadno bogate (Ortner po Muršič 2000: 462-3), čemur se bom poskušala v raziskavi izogniti, saj tu pravzaprav ne gre za Druge, temveč za habitus pripadnikov t. i. matične kulture oz. lokalnega domačega okolja.
Zanimalo me bo torej, v kolikšni meri lahko tak odnos do kulture pripišemo neki ekonomski situaciji ali okoliščinam v kraju in v kolikšni meri nekim kontingentnim elementom. Se pravi, ali je sistem tisti, ki proizvaja tovrstne dejavnosti, ali ljudje sami zaradi določenih vzrokov, morda bolj ali manj znanih (recimo skupne preteklosti), delujejo v neki smeri ohranjanja podedovanih okoliščin. Cohen pravi, da ni organizacija tista, ki bi producirala mene, temveč se organizacija reproducira skozi mene (po Muršič 2000: 461).
V sklepnem delu bom skušala etnografsko znanje s terena4 aplicirati na teoretične postavke iz antropološke literature in tudi iz literature drugih ved. Izziv mi je predstavljajo to, da o izbrani temi pravzaprav ne obstaja nikakršna literatura. O preteklem dogajanju se je ohranilo precej fotografij, nekaj manj video in avdio posnetkov ter malo zapisov. Kar zadeva sodobnost, je ob začetni ugotovitvi, da skupine pravzaprav nimajo veliko zapisanega gradiva, sledilo spoznanje, da je ogromno podatkov dostopnih na spletu. Od tega, kje in kdaj imajo skupine koncerte, do njihovih predstavitev, predstavitev članov itd.; nekatere dajejo temu več poudarka, druge manj. Nenazadnje je tudi veliko njihove glasbe dostopne prav na internetnih platformah (nekdaj je bil zelo popularen Myspace -
Iz metodološkega vidika je bilo to, da sem se na terenu do določene mere znašla kot 'avtsajderka', pozitivno v tem smislu, da sem lahko (oziroma sem to poskušala; koliko mi je uspelo, pravzaprav sama težko ocenim) ohranila svojo nepristranskost in dobila vpogled
4 Z glavnimi koncepti popularno-kulturne teorije sem se seznanila s prebiranjem literature in poslušanjem predavanj. Pri odkrivanju skrivnosti Godbe in preteklega dogajanja v Kočevju so mi bili v veliko pomoč sogovorniki, ki so zame prebrskali svoje arhive in prebujali spomine na najrazličnejše (z)godbe, ki so se takrat dogajale. Opazovanje z udeležbo sem opravljala na koncertih in ob odprtju razstav, se včlanila v Društvo kočevskih glasbenikov, hodila na vaje skupin in opravljala polstrukturirane intervjuje z glavnimi akterji organizacij in društev ter z glasbeniki in glasbenicami. Prav tako sem opravljala neformalne pogovore z naključnimi mimoidočimi in vozniki, ki so mi ustavljali, ko sem štopala od Ribnice do Ljubljane in nazaj. Kadar srečanje z določenimi bendi ni bilo mogoče, sem se zatekla tudi k vprašalniku z odprtimi tipi vprašanj. Nenazadnje mi je bilo v veliko pomoč pri razumevanju funkcioniranja skupin tudi nekajletno preigravanje bobnov v rock bendu na placu v Dolenji vasi pri Ribnici. 3 na stvari iz »oddaljene« perspektive. Negativna plat tega je bila, da morda nisem dobila realne slike in vpogleda v »drobovje«. Ob začetnih pogovorih so mi sogovorniki in sogovornice večinoma predstavljali samo »dobre« plati kočevske rock scene (rekli so mi, da mi o »tem«, torej o različnih razprtijah, itak ne bodo govorili), tako da je bilo v začetku vse skorajda preveč idealno, da bi lahko bilo res. Šele čez čas, ko sem se že večkrat sestala s sogovorniki, so tudi pogovori postali bolj sproščeni in zaupali so mi tudi kakšne plati (z)godb, ki so mi jih sprva zamolčali, nikakor pa si ne delam utvar, da vem veliko ali kar vse. Moj namen ni potencirati ne ene ne druge plati kovanca, temveč podati zgodbo, ki sem jo videla in doživela, kolikor je le mogoče realno.
O tej temi sem se odločila pisati zato, ker imam rada rock glasbo in vse možne zvrsti, ki iz nje izhajajo, še bolj pa tiste, ki so do nje privedle. Pomemben razlog je tudi v tem, da sem lahko v Kočevju obiskala veliko koncertov, ki jih v Ribnici nisem mogla; ker je popularnoglasbeno področje v Kočevju zelo živ(ahn)o, in ker je v Ribnici približno toliko narodno-zabavnih ansamblov, kolikor je v Kočevju rock skupin in obratno. Poleg vsega mi je bil cilj ukrasti tudi delček časa »minljivemu posmehu« in »pozabljivemu spominu« (Beranič in Hedl 1994: 10).
4
2 UMESTITEV KOČEVJA
Za najboljše možno razumevanje samega kraja in življenja v njem je potrebno poznati tako zgodovinsko-geografski kontekst, kot tudi gospodarsko-političnega.
2.1 Zgodovinsko-geografska umestitev Kočevja
Gozd pokriva 90 % celotnega ozemlja kočevske občine, ki je s 555 km2 največja v Sloveniji. Na severu meji Občina Kočevje na občine Ribnica, Dobrepolje in Žužemberk, na vzhodu na občine Dolenjske Toplice, Semič in Črnomelj, na jugu na občini Kostel in Osilnica (ki sta se od Kočevja odcepili leta 1998 in 1994) ter na zahodu na občino Loški Potok. Z reko Kolpo meji kočevska občina tudi na Hrvaško. Pokrajina je dolga 18 km, široka pa približno 5 km, leži na nadmorski višini 460 do 520 m nad morjem in je prepredena s številnimi kraškimi jamami, brezni in vrtačami. V občini živi 16.558 prebivalcev, od tega v samem Kočevju, ki je administrativno, kulturno in gospodarsko središče občine, približno 9.000 prebivalcev (Osnovne informacije b.n.l.). Skozi mesto se počasi vali reka Rinža, ki izvira blizu Slovenske vasi in pri Dolgi vasi ponikne v požiralnik (Šmitek 1981: 7).
Geografska lega je v preteklosti prinašala prednosti, saj je skozi Kočevje »potekala živahna trgovinska zveza med Trstom in Italijo ter širokim hrvaškim zaledjem proti jugu in jugovzhodu od Kočevja« (Simonič 1971a: 53), medtem ko danes zaradi oddaljenosti od »centra« (od Ljubljane do Kočevja je 60 km, za kar bi v idealnih razmerah potrebovali eno uro, zastoji v jutranjih in popoldanskih konicah pa čas vožnje drastično povečajo) in slabe cestne in železniške infrastrukture območje na gospodarskem področju nazaduje, izseljevanje je veliko, med večjimi pa ima Občina Kočevje najvišjo stopnjo brezposelnosti.5 Avtocesta o(b)staja samo v željah tukajšnjih prebivalcev, potniški vlak pa je nazadnje peljal leta 1967 (Šmitek 1981: 16). Železniško progo Grosuplje – Kočevje so v zadnjih petih letih obnovili samo do Ribnice, saj je za obnovo zadnjih 12 kilometrov zmanjkalo denarja. Kdaj bo potniški vlak zopet peljal, ne ve nihče.
Poselitev kočevske občine je bila redka. Do 13. stol. so z notranjo kolonizacijo ljudje poselili doline, griče in pobočja okrog Kočevske (Lož, Ribnica, Bela krajina, Poljanska, Kostelska in Osilniška dolina, Dobrepolje, Dolenjske toplice …), primerna za
5 Podatki s spletne strani Zavoda za zaposlovanje: http://www.ess.gov.si/trg_dela/trg_dela_v_stevilkah/stopnja_registrirane_brezposelnosti; nazadnje pregledano: 3. 4. 2014. 5 obdelovanje. Po naselitvi omenjenih območij so začeli kmetje polagoma prodirati tudi na kočevsko obrobje, ki je (bilo) sicer klimatsko in zaradi gozdnatosti za kmetovanje precej neugodno. Kočevski fevd je sčasoma izpod frankovske oblasti prešel pod nemško in nato pod oglejski patriarhat. Del zahodne Dolenjske (čušperško in ribniško gospostvo) so oglejski patriarhi prepustili Auerspergom – Turjačanom, ko pa jim je dedno pravo poteklo, je patriarh Bertold leta 1247 to gospostvo izročil v fevd Ortenburžanom. Kočevsko ozemlje takrat še ni imelo svojega imena, omenja se kot privesek ribniškega in čušperskega gospostva (grad Čušperk in Ribnica z ljudmi in posestvi ter vsemi pritiklinami od reke, ki se imenuje Sora, tja do vode, ki se splošno imenuje Kolpa) (Simonič 1971: 6-7).
Ortenburžani so že v začetku 14. stol. na redko poseljeno kočevsko ozemlje naseljevali nemške koloniste s svojih posestev na Koroškem, omenja se tudi, da so bili eni izmed prvih naseljencev možje z družinami, uporniki s Češke, ki so jih namesto v smrt za kazen poslali v kočevske gozdove. Priseljencev je bilo v 30. letih 14. stol. že toliko, da si je dal grof Oton v Mahovniku (Mooswald) sezidati gosposki dvorec in na pristavi kapelo sv. Jerneja. V listini iz leta 1363 se ne omenja več kapela sv. Jerneja v Mahovniku, temveč le cerkev sv. Jerneja v Kočevju, ki so jo tudi povečali, iz česar je mogoče sklepati, da so z imenom Mahovnik sprva poimenovali Kočevje. V isti listini je Kočevje tudi prvič omenjeno kot »Gotsche«, ime izhaja bodisi iz besede koča (Kočevje) ali iz besede hoja (Hojčevje), kar pomeni, da so ga Ortenburžani po vsej verjetnosti prevzeli od Slovencev in ga prikrojili po svoje (Simonič 1971: 8-9).
Priseljenci so izkrčili gozdove in ustanovili mnogo vasi ter sedem župnijskih cerkva. Sprva so bili torej priseljenci poljedelci in kmetje, sčasoma pa so Nemci prihajali samo še v mesta, trge in večje vasi kot uradniki, rudarji, obrtniki, rokodelci in trgovci (Simonič 1971: 10-1). Nemška in slovenska plast sta se počasi začeli stapljati v novo, kočevsko. Po smrti Ortenburžanov je po dedni pogodbi vso zapuščino podedoval grof Herman II. Celjski, njegov sin Friderik pa je dal nad Livoldom sezidati grad Fridrihštajn, kjer je razuzdano in razkošno živel (11). Po izumrtju celjskih grofov leta 1456 so vse njihove posesti pripadle cesarju Frideriku III. Habsburškemu, ki je dal gospostva najprej v oskrbo, nato v najem in na koncu v prodajo različnim plemiškim družinam (12). Menjali so se lastniki, med njimi so bili baron Jurij Turn, ki so ga zaradi krutosti kočevski kmetje ubili in sprožili veliki slovenski boj za staro pravdo. Turnu so sledili grofje Blagaji s Hrvaške (1547–1614), baron Janez Jakob Kisl (20-2) in nato kmalu grofje Turjaški oz. Auerspergi, ki so ostali tu vse do II. svetovne vojne. Leta 1650 so Turjačani v Kočevju iz kamenja
6 razpadajočega gradu Fridrihštajn sezidali dvonadstropni grad (slika gradu visi v marsikaterem kočevskem domu in javnih prostorih), ki pa se do danes ni ohranil. Pod Turjačani se je nadaljevala notranja kolonizacija, saj so bili močni podporniki nemštva (36). Leta 1791 je cesar Leopold II. kočevskega kneza povzdignil v vojvodo, njegovo posestvo pa v vojvodino (Pintar 2013: 25). Predstavniki Auerspergov so se torej prvi in edini v celotni rodbini ponašali s plemiškim nazivom vojvoda (Pintar 2013: 10).
Največjo grožnjo so v preteklosti predstavljali Osmani (»Turki«), ki so prvič vpadli leta 1469. Zadnji večji napad se je zgodil leta 1559, temu pa je sledilo le še nekaj manjših vpadov. Neposredne posledice turških vpadov so pravzaprav vidne še danes, saj je mesto Kočevje sprva ležalo na levem bregu Rinže, po prvem napadu pa so ga prestavili na desni breg, v polotočni okljuk, in ga močno utrdili z obzidjem in obrambnimi stolpi. Leta 1471 je cesar Friderik III. mestu podaril mestno pravico in vse, kar ji pripada. Turški napadi so povzročili razredčitev in odseljevanje prebivalstva (priimek Kočevar, Hočevar, Poljanec, Kastelic in pri Kočevarjih - Kozler oz. Kosler), sledila je naselitev Uskokov, zlasti na obkolpsko in kostelsko območje. Po vsej verjetnosti pa teh Uskokov ni bilo tako veliko, kljub temu da obstajajo določena poročila o škodi, ki so jo naredili domačim kmetom. Ohranilo se je namreč le malo uskoških priimkov, to obkolpsko ozemlje pa se tudi ni nikoli pohrvatilo (Simonič 1971: 15-9).
Vpadi Turkov in slabo rodovitna kraška zemlja sta botrovali razmahu obrti – izdelovanja predmetov iz lesa. Friderik III. je 1492 podelil Kočevarjem in Ribničanom krošnjarsko pravico, dovoljenje za svobodno trgovanje, zaradi česar sta se zelo razvila trgovina v mestu in izdelovanje suhe robe po vaseh (Simonič 1971: 28). Sprva so prodajali laneno platno in druge izdelke domače obrti, v 18. stol. pa so začeli s prodajo vina, laškega olja, južnega sadja (Šmitek 1981: 42), kostanja, slaščic in bonbonov. Veliko Kočevarjev je odhajalo zdoma in se začelo odtujevati od domačega okolja ter dela na kmetijah. »Handel und wandel« je pač postal prijetnejši način služenja denarja kot težko delo doma (Simonič 1971: 29). Medtem ko Šmitek omenja, da so na »havziranje« odhajali moški in se enkrat letno vračali domov ter se sčasoma tudi izselili in pustili družine doma (1981: 42), Simonič pravi, da se jih je mnogo izselilo skupaj z družinami in so za njimi so ostale neobljudene in zapuščene hiše. Razbrati je mogoče, da so med krošnjarjenjem spoznali nove kraje z boljšimi možnostmi za življenje, vendar so bili povodi za izselitev tudi politične narave (1971: 29-30). Veliko izkušenj v trgovanju in barantanju je privedlo tudi do tega, da je bilo
7 npr. leta 1927 v kočevskem okraju 293 trgovin in leta 1921 214 gostiln, kar je bil glede na število prebivalstva najvišji odstotek gostiln v Dravski banovini (Šmitek 1981: 18, 20).
Kljub izseljevanju kočevskih družin je na Kočevskem potekala germanizacija. Skorajda vse družine mešanih zakonov so se smatrale za Nemce in enako tudi tja priseljene slovenske družine: »Čim so se Slovenci naučili kočevščine, ki s precejšnjim številom več ali manj popačenih slovenskih besed dokazuje mešanje Nemcev s Slovenci, so postali Kočevarji in so se potem glede narodnosti imeli za Nemce,« pravi Simonič (1971: 39). Pri štetju prebivalstva leta 1880 je bilo po Simoniču v kočevski občini naštetih 21.036 prebivalcev (1971: 40), po Šmitku pa 23.056 (1981: 26). Vnaprej se sklicujem na Simoniča, ker Šmitek sledečih podatkov ni imel zapisanih.
Leta 1880 naj bi bilo od 21.036 prebivalcev le 2.156 kočevskih Slovencev, vsi ostali pa kočevski Nemci. Avstro-Ogrska statistika je bila narejena glede na občevalni jezik, medtem ko je jugoslovanska statistika ob štetju v letih 1921 in 1931 upoštevala materni jezik in ugotovila 12.817 oz. 11.874 kočevskih Nemcev in 6.214 kočevskih Slovencev. Vendar tudi ti dve raziskavi nista dali objektivnega števila, saj so bili problem t. i. mešanci, ki so si jih enkrat prisvojili Nemci, drugič Slovenci, da bi prikazali večje število (1971: 41-2). Prebivalstvo na Kočevskem je precej nihalo. Upad so povzročila odseljevanja krošnjarjev in kočevskih Nemcev v tujino, hkrati pa so se v zapuščene vasi in hiše (teh je bilo leta 1937 od 4600 praznih kar okoli 1000) priseljevali Slovenci od drugod tudi zaradi sorazmerno ugodnih zaslužkov (Šmitek 1981: 26). Največji upad prebivalstva je bil ob koncu II. svetovne vojne, ko se je odselilo okoli 15.000 kočevskih Nemcev, veliko žrtev pa je zahtevala tudi vojna, tako da je na Kočevskem ostalo okoli 6.000 prebivalcev. Po vojni je zaradi priseljevanja iz cele Slovenije in mejnih predelov Hrvaške prebivalstvo zopet hitro naraščalo; leta 1948 jih je bilo 12.859, leta 1966 17.118, leta 1979 pa 18.012. Zaposlovali so se zlasti v Kočevju, nadaljevalo se je praznjenje podeželja tudi zaradi slabih prometnih povezav (Šmitek 1981: 27).
Priseljevanja v Kočevje ne bi bilo brez možnosti zaposlitev. In kakorkoli je bilo življenje predvsem za Slovence na Kočevskem težko zaradi izrazitega ponemčevanja, ne gre zanikati tudi nekaterih zaslug, ki so jih imeli Nemci za razcvet kulturnega življenja in gospodarstva ter dobre blaginje. Leta 1872 je Kočevje dobilo svojo gimnazijo, katere namen je bil krepiti kočevsko nemštvo in dejansko je postala močan nemški steber. Leta 1882 je bila ustanovljena lesna obrtna šola. Številna društva so ustanovila osnovne šole (v
8 okviru zveze Schulverein), knjižnice, tiskarno, muzej, prirejala igre, izdajala časnike itn. Seveda ne gre poudarjati samo nemških ustanoviteljev; tudi Slovenci so imeli svoja društva, čitalnice, knjižnice itn., a so bili pod stalnim asimilacijskim pritiskom, še posebej v času nacističnega vzpona (Simonič 1971: 42-3).
Predvsem Auerspergi oz. Turjaški so imeli »pomemben vpliv na oblikovanje in razvoj Kočevja, saj so izkoristili njegovo naravno bogastvo – gozd, in ga razvili v eno pomembnejših industrijskih mest 19. stoletja na Slovenskem« (Pintar 2013: 10). Poleg gozdarstva se je pod Auerspergi močno razvilo tudi rudarstvo, steklarstvo, oglarstvo in žagarska industrija (Pintar 2013: 71-5). Auerspergi po razpadu Avstro-Ogrske niso želeli sprejeti jugoslovanskega državljanstva, posledica tega je bila razlastitev premoženja. Njihovo posestvo je prišlo pod državni nadzor, obdržali pa so le dobro petino posesti in gradove v Kočevju, Soteski in Žužemberku. Ostanke posesti je zadnji Auersperg na Kočevskem, knez Karl Adolf, dobil tik pred začetkom II. svetovne vojne in jih po vojni izgubil, ko je bilo vse premoženje zaplenjeno (Pintar 2013: 28).
Po I. svetovni vojni so bili Nemci v precej podrejenem položaju; ukinjena je bila nemška višja gimnazija in ustanovljena slovenska državna realna gimnazija, v nemške šole je bila uvedena slovenščina kot obvezni predmet (Simonič 1971: 44). Kočevski rudarji in delavci so bili revolucionarni, več jih je bilo vključenih v KPJ. Aprila 1920 so proglasili komunistično republiko in dobili na volitvah istega leta absolutno večino. Leta 1935 so organizirali stavko tekstilnih delavcev (Šmitek 1981: 21). Premoč Slovencev pa ni trajala dolgo, saj se je že leta 1929 začelo krepiti nacistično gibanje (ideje so prinašali krošnjarji, ki so v Nemčiji hodili na politične tečaje, ter dosegli tudi srečanje s Hitlerjem) in ostalo trdno povezano z Nemčijo, predvsem po letu 1938 z novim kočevskim vodstvom (Simonič 1971: 45). Ko so Italijani vkorakali v mesto, se je iz Kočevske v nasilno izseljene hiše v Brežice in Krško izselilo okoli 3.000 družin. Z železniške postaje se je pozimi 1941/42 odpeljalo 135 vlakov z arhivi, živino, muzejskimi predmeti in marsičem drugem. Ker so Kočevarji zapustili premoženje in zemljo, je to prek italijanske družbe Emona prešlo v last kočevske občine (Simonič 1971: 47).
Po kapitulaciji Jugoslavije so že maja 1941 organizirali okrajni odbor OF, hitro so rasli terenski odbori, organizirali so svojo tiskarno in širili propagandni material. Na čelu gibanja je bil prof. Jože Šeško, ki je organiziral in povezal isto-misleče ljudi in bil zajet ter ubit v Ljubljani marca 1942. Opuščene vasi in hiše Kočevarjev so služile za primerno
9 zaledje partizanskih akcij, glavno torišče pa je postal nedostopni Kočevski Rog in naselje Baza 20. Po kapitulaciji Italije je v takratnem Sokolovem domu (kasneje so ga preimenovali v Šeškov dom) od 1. do 3. oktobra 1943 zasedal zbor odposlancev slovenskega naroda, kar predstavlja pomemben mejnik v zgodovini slovenskega naroda, saj so tam osnovali temelje nove države. Nedolgo zatem so v mesto zopet vkorakali Nemci in se skrivali v dvonadstropnem Auerspergovem gradu, ki je takrat še stal v središču Kočevja. Ko je že skorajda prišlo do predaje, so Nemci iz Ljubljane dobili pomoč in prišlo je do spopadov ter žrtev na obeh straneh. Vrstili so se boji in Kočevje je bilo do konca vojne bombardirano 22-krat. Od 8.000 ljudi, ki jih je po odselitvi Kočevarjev ostalo v Kočevju, je med vojno življenje izgubilo okoli 2.000 prebivalcev (Simonič 1971: 44-51). Baza 20 in Kočevski Rog sta danes urejena v turistično znamenitost in spomenik, seveda tudi na račun povojnih pobojev, ki so se tam vršili. Včasih se zdi, kot da največ turistov pride v Kočevje ravno in samo zaradi tega poglavja zgodovine.
Več o političnem in gospodarskem razvoju Kočevja bom napisala v naslednjem poglavju, saj ima slednji posreden vpliv na močan razvoj kočevske rokovske scene.
2.2 Gospodarsko-politične usmeritve Kočevja
Leta 1971 je izšel zbornik 500 let mesta Kočevje, v katerem je Ivan Simonič zapisal naslednje besede: »Mesto Kočevje je center oziroma metropola jugozahodne Dolenjske« (1971a: 53). Danes sledi tej trditvi odgovor v stilu, 'ko bi vsaj bila…' Nekoč cvetoče gospodarstvo se namreč vse od osamosvojitve Slovenije ne uspe postaviti na noge, zaradi česar je kočevska občina po številu registrirane brezposelnosti redno v samem vrhu, slovensko povprečje pa presega za okoli 10 odstotkov. Od večjih podjetij, ki so delovala v času Jugoslavije, je do danes na trdnih temeljih obstala le kemična tovarna Melamin, ki ima zaposlenih približno dvesto delavcev. Ob prihodu v Kočevje iz Ribniške smeri ni mogoče odtegniti pogleda od številnih trgovin, ki spremljajo radovedno oko. Najprej te na levi tik pred Kočevjem pozdravi Obrtna cona, v Kočevju pa takoj cvetličarna, Spar, Hofer, Lidl, Eurospin ter trije bencinski servisi, dva Petrolova in Molov. V mestu stojijo veleblagovnica Nama in številni manjši trgovinski obrati, kavarne in bari, v smeri proti Dolgi vasi pa še Merkur, Kovinar, trgovinski center Tuš, v katerem so med drugim trgovine Jysk, Baby center, Two Way in seveda še Tušev bencinski servis. Večkrat je mogoče slišati rahlo otožno opazko, da v Ribnici gradijo samo tovarne, v Kočevju pa samo trgovine, ki v celoti ne nudijo velikega števila delovnih mest. Ampak vrnimo se nekaj let
10 nazaj. Zgoraj sem podala opis kočevske zgodovine nekako do druge svetovne vojne, tu pa želim na kratko osvetliti politični in gospodarski razvoj omenjene regije vse do danes.
Kot rečeno, so bili Auerspergi tisti, ki so z umnim gospodarjenjem Kočevju prinesli velik razvoj. Proti koncu 19. stoletja so imeli v lasti okoli 30.000 ha posestev (Granda 1980: 200), kar je zahtevalo načrtno urejanje gozdov zaradi trajnih donosov. Pot je začrtal njihov gozdar Faber, po njegovi smrti pa ga je nadomestil gozdar Hufnagel. Sledilo je obdobje razcveta kočevskih gozdov ter s tem gradnje gozdnih cest in industrijskih obratov zaradi steklarstva, oglarstva in žagarstva. Žage za izrabo gozdov so začeli graditi v drugi polovici 19. stoletja. Do II. svetovne vojne je delovalo 18 žag, nekatere pa so že prej opustili. Po vojni je število žag upadlo, bile so bodisi uničene bodisi opuščene zaradi nerentabilnosti. Žage so dajale predvsem rezan stavbni les za izvoz, ki mu je prodaja narasla po izgradnji železnice Ljubljana – Trst leta 1856 in kasneje še železnice Ljubljana – Kočevje leta 1893 (Šmitek 1981: 37-8). Leta 1910 je bilo v tej panogi zaposlenih 829 gozdnih in 1841 žagarskih delavcev (1981: 45). Prav tako so Auerspergi prvi začeli z izkoriščanjem premoga, vendar so to dejavnost opustili, ko so videli, da se rjavi premog ne obnese v fužinarstvu (Pintar 2013: 72-3).
Bratje Razinger so se sem preselili iz Zagorja ob Savi in ustanovili svoj steklarski obrat na Trati ter dobili tudi dovoljenje za izkop premoga. Kljub začetnemu uspehu so morali zaradi zadolževanja steklarno in rudnik prodati. Kupila ju je Trboveljska premogokopna družba. Rudnik je doživel razcvet, še posebej na račun izgradnje železnice Ljubljana – Kočevje (Rudnik b.n.l.). V najboljših časih (leta 1921) je rudnik zaposloval več kot tisoč prebivalcev občine, le štiri leta kasneje pa zaradi krize samo še 82 (Šmitek 1981: 45). Število zaposlenih je zopet naraščalo in ponovno upadalo, dokler niso rudnika leta 1987 dokončno zaprli, na njegovem mestu pa je sedaj umetno Rudniško jezero.
V mestu Kočevju je bilo leta 1931 47,8 % prebivalstva zaposlenega v industriji (v rudarstvu 12,7 %, tekstilni industriji 9,1 %, lesni industriji in lesni obrti 7,4 %). Število zaposlenih se je skozi čas spreminjalo, odvisno od blaginje ali časa suhih krav. Po II. svetovni vojni je bil delež kmečkega prebivalstva višji kot prej, a je začel tudi hitro upadati. Leta 1961 je kmetovalo 24,3 % (4.121) prebivalcev občine, v industriji in rudarstvu je bilo zaposlenih 22,8 % (3.860 delavcev) prebivalcev občine, v gozdarstvu 9,4 % (1.588), v obrti 6,8 % (1.155); v gradbeništvu, prometu, trgovini, gostinstvu in turizmu ter v komunali, upravi in sodstvu, kulturi in prosveti ter v zdravstveno-socialni dejavnosti
11 pa v vsaki posebej manj kot 5 % prebivalcev. Leta 1987 je bilo v industriji zaposlenih 3.471 delavcev (manj zaradi opustitve rudnika), samo še 644 prebivalcev se je ukvarjalo s kmetovanjem, 596 jih je bilo zaposlenih v gozdarstvu in 206 v obrti itn. Drastičen upad kmečkega prebivalstva gre na račun spremembe ustroja dela. Posebej v okoliških krajih so se namreč prebivalci poleg kmetovanja ukvarjali še s krošnjarjenjem in delom v gozdovih, predvsem z oglarjenjem. Za nekatere pa je delo v gozdovih postalo osnovni poklic in začel se je prehod iz oglarja-kmeta v oglarja-delavca (Šmitek 1981: 46).
Največji del kočevskih posestev je že pred drugo svetovno vojno kakopak prekrival gozd, temu so sledili pašniki in travniki in šele nato poljedelska tla; teh je bilo na vsem Kočevskem le 60 km2. Po vojni jih je bilo še manj zaradi odselitve kočevskih Nemcev, kajti njihova posestva je začel preraščati gozd in kmetijstvo se je začelo preusmerjati v živinorejo (Šmitek 1981: 29-30). Danes ukvarjanje s kmetijstvom pada. Glavne kmetijske dejavnosti so: živinoreja, reja drobnice, mlečna živinoreja in poljedelstvo, slednje predvsem za samooskrbo (Kmetijstvo b.n.l.).
Že po I. svetovni vojni se je veliko delavcev zaposlilo v tovarni Tekstilana. Češki lastniki so odprli še dva nova obrata in uvedli novo izmeno. Leta 1979 je bilo tam zaposlenih 509 delavcev in delavk, v obratu v Osilnici (odprt 1972) pa še 45 (Šmitek 1981: 35, 37). Poleg Tekstilane se je tudi podjetje Trikon ukvarjalo s tekstilno industrijo. Ustanovljeno je bilo leta 1965 in se razvilo v tovarno z okoli 200 zaposlenimi (Šmitek 1981: 36). Podjetje Itas (Industrija transportnih sredstev in opreme), ustanovljeno leta 1960, je zaposlovalo več kot 400 ljudi. LIK Kočevje (ust. leta 1948) je imelo skupaj z obratom v Podpreski zaposlenih okoli 400 delavcev. Kemična tovarna Melamin (ust. leta 1965) je imela leta 1970 nad 200 delavcev in delavk. Podjetje Inkop (ust. leta 1953) se je razvilo iz ključavničarstva, podjetje Avto Kočevje (ust. 1929) je imelo zaposlenih 300 delavcev, gradbeno podjetje Zidar Kočevje (ust. 1947) 450 delavcev. Poleg navedenih so bila večja podjetja v Kočevju še Oprema, Kovinar in Kočevski tisk. Navedeni podatki veljajo za leto 1970. Število zaposlenih je bilo ob štetju leta 1979 še bistveno višje, npr. Itas 923, LIK (z obratom v Podpreski) 748, Avto Kočevje 375, Melamin 366, Trikon 322, Inkop 227, Kočevski tisk 116. Nižje število zaposlenih je imel po podatkih le Zidar, in sicer 388 (Šmitek 1981: 36-7). Gozdno gozdarstvo Kočevje (ust. 1947) je imelo leta 1979 zaposlenih 647 ljudi (Šmitek 1981: 39). Danes: Melamin – kemična tovarna, po podatkih na spletu marca 2012 zaposlenih 188, Itas-cas zaposlenih okoli 100 ljudi, Kovinar Kočevje
12 ima zaposlenih okoli 40, Tekstilana ima zaposlenih od 10 do 19 delavcev in delavk, Kočevski tisk prav tako. V stečaju: Inkop, Trikon, Nolik (novi LIK-ov obrat), Gramiz d.d. (gradbeno podjetje). OGV (Oprema gospodarskih vozil d.o.o.) v likvidaciji. Avto Kočevje ima stalen naslov v Šentjanžu pri Dravogradu, Zidar d.o.o. pa na Hrvaškem. Gozdno gozdarstvo Kočevje je leta 1997 postalo Gozdarstvo Grča d.d. in ima zaposlenih ljudi med 100 in 149. Grča je leta 1996 pridobila 20-letno koncesijo za upravljanje okoli 31.000 ha od 50.000 ha državnih gozdov na tem območju (Gozdarstvo Grča b.n.l.), torej jim koncesija poteče čez dve leti, vendar sklepam, da bo po vsej verjetnosti obnovljena, v kolikor ne sledi kakšna sprememba zakona.
Propad socializma je prinesel propad večine podjetij, ki so bila vezana predvsem na trg nekdanje Jugoslavije. Razvila so se mala podjetja, prednjačita pa predvsem predelovalna dejavnost in trgovina. Velik problem naj bi predstavljaje slabe prometne povezave, saj se zato regija kaže kot neprivlačna za večje investicije (Vlašič 2011: 2), vendar pa je mesto oddaljeno le slabih petnajst kilometrov od Ribnice, kjer pa je brezposelnost veliko nižja od slovenskega povprečja, zato so mojem mnenju slabe prometne povezave velikokrat le priročen izgovor. Številke in teorije so ena plat brezposelnosti, druga plat pa so prebivalci in prebivalke nekega okolja in njihovo vsakdanje življenje v kraju, ki ne obeta. Morda je ravno zato v Kočevju prijavljenih 194 klubov in društev, s čimer se Kočevje glede na število prebivalcev v Sloveniji uvršča med sam vrh. Krivde za tako stanje ne gre iskati samo na lokalnih ravneh, temveč tudi na ravni Evropske unije, ki spodbuja koncentracijo kapitala in uničuje lokalno ponudbo, saj ne dopušča ukrepov za varovanje omejenih trgov. Politika je kriva samo v tistem smislu, ko govorimo o razvojni politiki.
Menda se zaradi liberalnejših nazorov, ki vladajo v Kočevju, in velikosti občine še danes nekateri duhovniki branijo priti v Kočevje. Fran Saleški Finžgar je služboval v Kočevju konec 19. stoletja in bil premeščen sem, ker je bil zaradi svobodomiselnega delovanja trn v peti takratnim vodilnim. Tudi Šmitek piše o tem, da se je na številnih krošnjarskih poteh marsikateremu Kočevarju omajalo versko čustvovanje in je postal versko brezbrižen (1981: 72). Od prvih lokalnih volitev leta 1994 pa do leta 2010 je občino vodil Janko Veber iz stranke SD; njegovo županovanje je trajalo torej 16 let. Na zadnjih volitvah pa ga je premagal dr. Vladimir Prebilič s samostojno listo Moja Kočevska. Prebilič je bil sicer prej tudi sam v stranki SD.
13
Ne glede na to, kdo vodi lokalno politiko, se število delovnih mest zmanjšuje. Vredno pa se mi zdi poudariti Prebiličevo prizadevnost za povezovanje občine in njenih prebivalk in prebivalcev. V ta namen je uvedel tematska oz. kulturna leta.6 Leto 2011 je bilo Jarmovo leto, posvečeno akademskemu kiparju Stanetu Jarmu. V ta namen so potekale različne prireditve, kjer so javnosti približevali njegovo delo. Njegovo znano delo je kip Deklica s piščalko, po katerem nosi ime tudi prireditev, ki poteka od leta 2012 na večer pred 8. februarjem in na kateri podeljujejo priznanja za posebne dosežke na področju umetnosti, humanističnih znanosti in kulture. Prvo nagrado so posthumno podelili prav Jarmu, letos pa je priznanje dobila etnologinja dr. Marija Makarovič. Na tej prireditvi župan razglasi naslednje tematsko leto. Leto 2012 je bilo torej Hufnaglovo leto, leto 2013 Leto vizij, leta 2014 pa poteka Kozlerjevo leto.
Posebno mesto namenjam Letu vizij, ki je bilo namenjeno društvom, šolam, klubom in posameznikom vseh stanov in starosti, da predstavijo svoje vizije, ideje, strategije za boljšo prihodnost Kočevja in jih poskusijo s skupnimi močmi tudi udejanjiti. V primerjavi s Kozlerjevim ali Hufnaglovim letom (ti sta lahko nosili s sabo tudi politične konotacije), namenjenima spominu na uspešno osebo, ki je tu nekoč živela, je prednost Leta vizij ta, da se ozira v prihodnost. Kakor sem opazila, so opazne tudi nekatere konkretne posledice Leta vizij, vendar, menijo nekateri, bi jih lahko bilo še več, če bi občina imela več posluha zanje. Sogovorniki so mi povedali, da je bilo med prebivalci, institucijami in šolami zaznati precej interesa za omenjeno dogajanjem ter da jih je veliko prišlo na dan s povsem konkretnimi idejami, kaj je potrebno storiti in kaj spremeniti.
Kraje presojamo glede na njihovo mesto v predstavah o nadlokalnih prostorih. Pripišemo mu ugled, če z nečim privabi turiste, če iz njega prihaja »znana oseba« (Kozorog 2013: 53).
2.3 Kočevarica ali Kočevka, Kočevar ali Kočevec?
Poimenovanje prebivalcev in prebivalk Kočevja nosi v svojih možnih terminih politične konotacije. Naziv Kočevec se je pojavil v 19. stoletju kot sinonim za izraz Kočevar. Šele povojni čas je prinesel nove pomene. Kočevar in Kočevarica (ali
6 Tematska oz. kulturna leta so strategija Občine Kočevje na področju razvoja in promocije kulture in kulturne dediščine Kočevske. Posebna komisija preuči tematske predloge za kulturna leta. Tematska/kulturna leta so tako posebna oblika obeleževanja in vrednotenja skupne duhovne vsebine (Kulturna leta b.n.l.). 14
Kočevarka) naj bi tako bila kočevska Nemca, Kočevec in Kočevka pa kočevska Slovenca, to poimenovanje pa je prevzel tudi Krajevni leksikon Slovenije. Slovar slovenskih krajevnih imen poudarja, da sta Kočevec in Kočevka narejena knjižna izraza (Petrovič 2012: 11). Tudi razširjenost priimkov nam lahko veliko pove, saj sta v Sloveniji razširjena priimka Kočevar in Hočevar, ne pa Kočevec (Petrovič 2012: 11). Izraz Kočevec sicer je v rabi, vendar ženske oblike – Kočevka – v vsakdanji rabi jezika nisem zasledila. Med pogovori so mi sogovorniki in sogovornice večkrat dejali, da temu sploh ne pripisujejo večjega pomena, zato sem se tudi odločila, da bom v nalogi za prebivalca in prebivalko Kočevja uporabljala izraza Kočevar in Kočevarica ali Kočevarka. Kot zanimivost naj še dodam, da najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pod geslom 'kočévar' opis »premog, ki se koplje v Kočevju« (SSKJ).
2.4 »Upanje na periferiji«7
Geografije marginalnosti na eni strani oblikujejo določeni objektivni parametri, kot so razpoložljivost delovnih mest, oddaljenost od nacionalnega in drugih središč, priseljevanje in izseljevanje, stopnja investicij, tokovi kapitala, informacij, znanja itd., obenem pa so to ves čas živeta izkustva oblikovane geografije, saj so ljudje obrobij zelo pogosto izzvani v refleksijo lastne umeščenosti (Kozorog 2013: 85). Ko se na temelju krajev ljudje počutijo »Drugi«, lahko govorimo o marginalnosti (pri tem avtor ne uporablja termina marginalnosti kot tistega, ki ga povezujemo z družbeno izključenostjo, temveč daje poudarek tistim občutkom marginalnosti, ki imajo geografski temelj; glej op. 55 na str. 84). Tovrstni občutek pa sproža tudi ugovore proti tovrstnim geografijam »Drugosti« (Kozorog 2013: 84). To se lahko kaže v konstrukcijah krajevnih specifičnosti, drugačnosti, posebnosti, ki proizvajajo občutek središčnosti (Green po Kozorog 2013: 84).
Na eni strani se kočevska specifičnost konstruira skozi popularnoglasbeno delovanje, češ da po vsej verjetnosti ni kraja v Sloveniji (ali na Hrvaškem; tu gre primerjava predvsem na račun Delnic, kot najbližjega večjega hrvaškega mesta) s tolikšnim številom aktivnih glasbenih skupin (to informacijo so omenjali tako sogovorniki in sogovornice, ki se z glasbo ukvarjajo aktivno ali pasivno, kot tudi predstavniki občinske uprave; a žal (še vedno) ostaja nepreverjena). Po drugi strani gre tista specifičnost, ki prav tako proizvaja občutek središčnosti na račun naravnogeografskih značilnosti. Sodeč po raziskavi, ki jo je izvedel Natek, so prav v kočevski občini prebivalci najbolj »navdušeni«
7 Kozorog 2013. 15 nad lepotami krajine v svoji domači pokrajini (2002: 281-2), k čemur po vsej verjetnosti botrujeta obširen gozd in bližina reke Kolpe, ki jo predvsem med poletnimi meseci Kočevarji in Kočevarice zelo pogosto obiskujejo.
Tovrstni pogledi, ki temeljijo na samopredstavah, in lokalna pričevanja o lokalnih identifikacijah lahko razkrijejo marsikaj (Muršič 2000: 439). Če je navdušenje nad naravnogeografskimi značilnostmi skupno večini prebivalcev Kočevske, pa navdušenje nad lokalno popularno glasbo ne prežema vseh enako: »Med dejavniki, ki sooblikujejo lokalne (in druge) identitete, moramo upoštevati zelo različne stvari, pri čemer glasba nikakor ni na zadnjem mestu« (Muršič 2000: 438). Kljub temu pa vsem nudi neko identifikacijsko oporo v smislu strinjanja ali nestrinjanja.
Za konkreten primer nestrinjanja mi je povedala sogovornica; ko je namreč novoizvoljeni župan Kočevja Vladimir Prebilič v enem izmed prvih intervjujev dejal, da »žaganje« (torej rock glasba lokalnih popularnoglasbenih skupin) nima kaj početi na mestni ploščadi (kjer prirejajo poletne večere z (primernimi) glasbenimi gosti iz celotne Slovenije; seveda gre tu za stereotipiziran vidik o manjvredni popularni glasbi in klasične delitve na visoko in nizko kulturo), so se glasbeniki lotili izdelave velike motorne žage, na kateri je napis ŠPILEEEJ!8 To žago sedaj izobešajo na odru ob festivalu 'Kočevska rock scena' in je postala tudi neke vrste identifikacijska točka za rock glasbenice in glasbenike.
Rajko Muršič je dejal, da z izbiro glasb posamezniki in posameznice pokažejo svojo izbiro življenjske drže, toda bistvena je usklajenost, kongruentnost (ali konflikt) med že obstoječim identifikacijskim poljem in spontanimi ideacijskimi projekcijami posameznikov. To je proces družbene sinhronizacije oz. uglasitve posameznikov in posameznic skozi igre participacije. Identiteta se lahko gradi samo skozi neprestano preverjanje sorodnosti vrednostnih sistemov v praksi (Muršič 2000: 339). Identiteta temelji na izkustvu, skupinska identiteta na skupinskem izkustvu, ki se nato kaže skozi jezik, vrednote, simbole ter skozi lokalno folkloro in izmišljene kulturne dejavnosti, prakse ter proizvode (438-9).
Identiteta ni nekaj, kar pride od znotraj, kar je dano vsakemu posamezniku, ampak je tisto, kar posameznik prav tako pridobi od zunaj. Nenehne situacije, različne zgodbe in
8 Špileeej! je moč slišati po vsaki odigrani pesmi na vsakem rock koncertu v Kočevju in tudi drugod, če je med občinstvom kdo iz Kočevja. Vzklik je namenjen glasbenikom na odru, naj pač samo špilajo dalje. Istočasno in ne da bi vedeli drug za drugega so ga prevzeli kot »geslo« organizatorji Kočevske rock scene in fantje skupine Ram Session v svojem komadu 'Pet do (špilej)'. 16 pogojevanje je tisto, kar posameznika oblikuje. Identitete so učinek (performance) procesov v kulturi in ne nekaj, kar je dano vsakokratni naravi posameznika (Storey 2003: 91).
Slika 1 Fantje (glasbeniki in neglasbeniki) ob pripravah na Kočevsko rock sceno 2013 z motorno žago, ki sta jo izdelala Simon Šega (stoji skrajno desno) in Marko Vovk (čepi skrajno desno). Kočevje (Gaj), september 2013. Avtorja: Barbara Kolar in Marko Vovk.
17
3 O MNOŽIČNI IN POPULARNI KULTURI
Zdi se mi pomembno, da v začetku nadaljnjega razpravljanja o kočevski popularnoglasbeni sceni najprej razjasnim nekaj pojmov, ki lahko, kadar se prekrivajo, povzročijo nekaj zmede. Najprej je potrebno poznati razliko med množično in popularno kulturo ter razvoj medijev in nosilcev zvoka, ki so temeljno vplivali na oblikovanje sodobnega, postmodernega sveta. Ravno tehnološki razvoj je pravzaprav šele v nedavnem stoletju popolnoma spremenil izvajanje in poslušanje glasbe ter vzpon mladinske kulture. Kritike kulturne industrije so prav tej pomagale postaviti stvari na svoje mesto in opredeliti mesto popularne kulture v svetu in vsakdanjem življenju. Na tem mestu želim le izpostaviti nekaj ključnih dogodkov in časov, ki morda na prvi pogled nimajo nič skupnega z kočevsko glasbeno situacijo, a so kljub temu bistvene za razvoj popularne kulture nasploh in skozi globalne vplive pomembne za nastanek lokalnih različic, kot je kočevska.
3.1 Tehnološki vidik množične in popularne kulture
Množična in popularna kultura sta medsebojno povezani, saj prva ponuja sredstva, druga pa vsebino. Po Muršiču naj bi bila množična kultura tista kultura, katere proizvodi so posredovani skozi množične medije in jih je mogoče neskončno reproducirati, popularna kultura pa naj bi bila tista, ki najizraziteje zaznamuje življenje ljudi. Pri obeh opredelitvah nastane problem, kajti vsaka skozi medije posredovana dobrina ni nujno »množična«, v besedi popularna pa se skriva termin »populus« - ljudstvo, kar lahko privede do izenačitve popularne kulture z ljudsko, na Slovenskem tudi s tradicionalno kulturo (Muršič 2000: 63). Za nekatere torej 'popularno' pomeni tisto kulturo, ki je za ljudi – torej se navadno nanaša na komercialno producirane oblike popularne kulture, za druge pa pomeni tisto, kar prihaja od ljudi – termin rezerviran za oblike ljudske popularne kulture, povezane s produkcijo lokalne skupnosti (Shuker 1994: 3). Vendar tovrstne jasno začrtane distinkcije danes ne pridejo več v poštev, saj je meja med obema razlagama popularne kulture skorajda popolnoma zabrisana. Nenazadnje tudi tista popularna kultura za ljudi prihaja od ljudi. S terminom popularna kultura tako označujemo zmožnost sodobnega sveta, da lahko neskončno reproducira kulturne dobrin, hkrati spominja na ljudsko kulturo, z njim pa označujemo tudi kulturo, ki ni elitna (Muršič 2000: 22).
18
Ključen za razvoj popularne kulture je napredek v tehnologiji množičnih medijev in tehničnih sredstev, ki posredujejo proizvode množične in popularne kulture. Glavne spodbude za izboljšave so izšle iz problemov komuniciranja in nadzorovanja v vse obsežnejših vojaških in trgovskih dejavnosti, ki so bile med seboj v čedalje večji oddaljenosti in večjem obsegu. Tako so bili telegrafija in telefonija pa tudi radio v začetnih fazah sekundarni dejavniki primarnega komunikacijskega sistema, ki je neposredno zadovoljeval potrebe razvijajočega se vojaškega in trgovskega sistema. S pomočjo tehnologije so na ta način pošiljali sporočila in ohranjali nadzor. Centralizacija politične moči pa je privedla do potrebe, da se za sporočila iz središča poleg uradnih odprejo še drugi kanali. Prvi časopisi so bili kombinacija tovrstnih sporočil (politične in družbene informacije) in posebnih sporočil (mali oglasi in splošne poslovne novice) razraščajočega se trgovinskega sistema. Razvoj tiska je bil torej neposreden odziv na razvoj razširjenega družbenega, gospodarskega in političnega sistema (vse po Williams 1997: 278-9).
Tisk je omogočil tudi širjenje notnih zapisov popularnih pesmi, ki se je začelo v ZDA okoli leta 1885 in trajalo do okoli leta 1910 (Maltby po Muršič 2000: 153). Naslednji pomemben tehnični izum je bil fotografija, ki so jo razvijali od začetka 19. stoletja, kot 'fotografirana realnost' pa se je udomačila do 80. let 19. stoletja (Williams 1997: 275). Fotografija je tako kot tisk omogočala reprodukcijo. V obdobju velike mobilnosti in ločevanja družin je postala neka splošna oblika »vzdrževanja določenih osebnih stikov na razdaljo in skozi čas«, pomenila pa je tudi trenutek osamitve v naglici sprememb (Williams 1997: 280-1). Iz sosledja slik je nastalo gibanje: »V 90. letih 19. stoletja so v Franciji, Ameriki in Angliji priredili prve javne filmske predstave« (Williams 1997: 276).
Šmitek omenja, da so v Kočevje že po prvi svetovni vojni prihajali prvi potujoči kinematografi, ki so prikazovali nove filme, prvi zvočni film pa so predvajali leta 1927 v takratnem hotelu »Trst« (1981: 23). To je sicer leto, ki velja za nastanek prvega zvočnega celovečernega filma Pevec jazza, vendar pa so krajše zvočne filme predvajali že prej (Bilajac 2009). Ni jasno, kateri zvočni film so predvajali v hotelu, pa vendar, katerikoli je bil, so ga predvajali izredno hitro po nastanku v ZDA, kar je po mojem mnenju fascinanten podatek, če vemo, da je provincialen slovenski kulturni prostor vedno zaostajal za svetom in da se je ta zamuda začela krajšati v 20. stoletju (Muršič 2000: 197).
Neposreden vpliv na širjenje popularne glasbe so sprva imele tiskane in prodajane notne partiture. Pomemben izum so bili fonografski valji, ki so prišli v komercialno rabo
19 leta 1888. Fonograf je bil nekakšen predhodnik gramofona, plošče zanj pa so se pojavile leta 1897, kot alternativa za cilindre, ki jih je izumil Thomas Edison leta 1877. Novi načini rabe posnete glasbe, hranjenje in domača reprodukcija so prinesli tudi novo obdobje glasbe, ki ga je Rösing poimenoval obdobje »prenašane«, Keil pa obdobje »posredovane« izkušnje glasbe.
Gramofonu in LP-ploščam je sledilo obdobje kaset, ki so se razširile ob koncu šestdesetih, temu pa v devetdesetih s trakovi, ploščami, trdimi diski sledi obdobje digitalnega zapisa zvoka (po Muršič 2000: 153-4). Danes poznamo veliko pripomočkov (MP3, iPod …), ki so poslušanje glasbe digitalizirali in poenostavili ter tudi s pomočjo »pandemije slušalk« (Kotarba idr. 2013: ix) pravzaprav individualizirali in prenesli v intimno sfero posameznika, saj si lahko zavestno izbiramo glasbo, ki nam v nekem trenutku najbolj ustreza. Napredek tehnologije naj bi spremenil tudi način poslušanja in izvajanja glasbe, saj naj bi ljudje prej (lokalno) glasbo aktivno izvajali, ob prihodu mehanizmov za poslušanje pa naj bi se ti ljudje spremenili predvsem v pasivne poslušalce globalnih glasbenih tokov, vendar se je skozi čas pokazalo, da »lokalne glasbene prakse ne izginjajo, ampak se prilagajajo« (Muršič 2000: 154). Sicer pa pravi Šmitek, da je bilo moč v času, ko je sam opravljal raziskavo, namesto harmonike v Kočevju čedalje večkrat slišati džuboks, gramofon in radio (1981: 74).
Prav slednji je bil izum, ki je verjetno najbolj zaznamoval vsakdanje življenje prejšnjega stoletja. Razširil se je v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja in je bil sprva namenjen hišni rabi, natančneje gospodinjam. V začetku je predstavljal grožnjo glasbeni industriji, kasneje pa – z glasbenimi lestvicami in ustvarjanjem hitov postal njen glavni promotor; večino pesmi so prvič slišali na radiu (Shuker 1994: 219-220). Televizija je prinesla nov premik v glasbeni produkciji, saj je bilo odslej glasbo mogoče tudi gledati, ne samo poslušati. Razvoj tako televizije kot tudi rock glasbe je bil sočasen, saj sta se oba razvila po drugi svetovni vojni in pomembno vplivala drug na drugega. V Kočevju je bil lastnik prvega televizorja Andrej Arko, sicer javni in športni delavec (Petrovič 2012: 11), ni pa zapisano, katerega leta ga je kupil. Šmitek piše, da so se prvi televizijski sprejemniki v Kočevju začeli uveljavljati okoli leta 1965 (1981: 62).
Menim, da danes radio še vedno ostaja glavni generator glasbe. Videospot (kljub temu da je snemanje cenejše, kot je bilo) je določeni finančni vložek, ki za neko skupino tudi za širšo prepoznavnost ni (več) nujen, snemanje same glasbe pa se je zaradi
20 dostopnosti digitalne tehnologije precej poenostavilo in tudi pocenilo. Na slovenskih televizijah je prav tako velik manko kontinuiranih glasbenih oddaj, medtem ko določene radijske postaje v Sloveniji predvajajo oddaje, ki intenzivno podpirajo slovensko glasbeno sceno in s predstavljanjem glasbenih skupin spodbujajo resnejše delo in angažiranje. Predvsem Val 202 ter lokalni Radio Univox sta tista, na katerih je moč slišati kočevske glasbenike; Radio Marš in Radio Študent pa predvajata predvsem alternativne kočevske glasbenike, kot sta skupini Pankeroschi in Nčodnč.
Naj omenim nekaj gostovanj kočevskih glasbenikov na radiu Val 202. V oddaji Izštekani so 17. 4. 1998 nastopili K Sound xXx; 19. 3. 2004 izvajalec Andraž Hribar; 19. 4. 2013 pa Roman Zupančič s skupino Zadnji taxi in avtorskim projektom Gaber Brin. Oddaja Na piedestal je lani ob izdaji prvenca gostila del zasedbe Pankeroschi, ob izidu prvenca Izlet v neznano (2009) pa skupino Nčodnč. Oddaja Na sceni je ob obeh izidih kočevskih kompilacij 2012 Kočevje špila – Grupni in 2013 Kočevje špila – Lik of gostila nekaj predstavnikov Društva kočevskih glasbenikov, ki so udejanjili zamisel o izidu. Pesem 'Zadnja noč' skupine Foršus je v februarju 2014 postala pesem tedna na omenjenem radiu, člana skupine Sara Levič in Marko Piršič pa sta sodelovala v oddaji Express, kjer sta predstavljala njihovo pesem 'Tisto dekle' in kočevsko rock sceno. Radio Študent je v oddaji Tolpa bumov podal recenzijo prvenca Lepi novi svet skupine Pankeroschi.
V Kočevju deluje Radio Univox, ki nudi določeno mero podpore lokalnim ustvarjalcem. Od leta 1994 do leta 2004 je Dejan Ačimovič vodil oddajo Petkov r'n'r, kjer je v prvem delu predstavljal dogajanja na slovenski in svetovni alternativni sceni, drugi del pa je bil posvečen izobraževanju o zgodovini rock 'n' rolla, posebno pozornost pa je dajal slovenski zgodovini rocka. V oddajo je vabil lokalne glasbenike, ki so vrteli glasbo po svojem izboru, nekajkrat pa je pripeljal skupine, ki so v živo izvajale svoje pesmi.
V zadnjem času nudi predvsem medmrežje tisto nišo, ki omogoča skupinam in društvom orodje za širšo razpoznavnost. Platforme, kot so Youtube, Facebook, SoundCloud in morda že malce pozabljeni Myspace, nudijo glasbenikom priložnost za širjenje svoje glasbe. Pojav nosilcev zvoka in elektronskih medijev je pomenil, da poslušanje glasbe ne zahteva hkratne prisotnosti glasbenikov in poslušalcev. S tem sta čas in prostor dobila nove dimenzije. Kljub vsemu pa potrošniki medijsko posredovane glasbe sodelujejo pri nečem skupnem, čeprav se tega ne zavedajo. Sočasno poslušanje ali gledanje določenih oddaj vzpostavlja namišljeno skupnost skozi vsakdanjo življenjsko prakso
21
(Muršič 2000: 161). Namišljena in prava skupnost je bila vzpostavljena tudi 4. 3. 2014 ob 20.00 uri ob predstavitvi kompilacije Kočevje špila – Lik of na Valu 202. Kako pomembna je bila za kočevske glasbenice in glasbenike ta predstavitev, priča tudi pozivanje po Facebooku k poslušanju oddaje in vabila na skupno poslušanje v prostore za vaje na Marofu.
3.2 Brezdelna mladina
Čedalje bolj potrošniški način življenja po drugi svetovni vojni, ko je bila brezposelnost majhna, plače pa ne tako majhne, je botroval k temu, da so ljudje na Zahodu, predvsem v ZDA in Veliki Britaniji, »odkrili« prosti čas, ki so ga (lahko) porabili za nove potrošniške razvade, kot je nakupovanje nove tehnologije, množičnih medijev, predvsem v petdesetih letih televizije, skozi katere so spoznavali novo – popularno kulturo. Tu je imela zelo veliko vlogo mladina, ki je prej kot starejša generacija sprejela novosti, ki jim jih je ponujal trg. Ta je hitro odkril novo tržno nišo in še dodatno spodbujal produkcijo stvari, ki jih je mladina želela, npr. gramofonov, gramofonskih plošč, radiev, kaset in – električnih kitar, ključnega inštrumenta rock 'n' rolla (Bennett 2001; gl. tudi Frith 1986; Shuker 1994). Mladina se je zaradi lastnih dohodkov in kupne moči otresla starševskega nadzora in tako sama, za razliko od predvojnih generacij, nadzorovala porabo svojega prostega časa (Bennett 2001: 9).9
V tem vidi Billig tudi ključen preobrat v rabi glasbe različnih generacij. Generacija, ki je preživljala težke čase depresije in druge svetovne vojne, je imela raje nežno in romantično glasbo. Njihovi otroci so odraščali v varnejših, premožnejših časih in so si želeli poslušati bolj nevarno glasbo. Odzivali so se na enostavne akorde, poskočne ritme in glasne električne kitare (po Bennett 2001: 12).
Do pojava rocka so glasbene okuse narekovali veliki jazzovski orkestri in ustaljeni plesni vzorci, s čimer se generacija mladine ni mogla več poistovetiti. Tin Pan Alley,10 jazz, blues, ritem temnopoltih glasbenikov in z njim povezane seksualne konotacije pa so se s pomočjo televizije stopili v neko ključno točko, ko naj bi DJ Alan Freed leta 1952
9 Frith meni, da naj bi ameriška mladina to počela že od dvajsetih let dalje, ko je glasbeni svet pretresel jazz (gl. 1986: 184). 10 Tin Pan Alley je ime za vrsto zgradb v New Yorku, kjer je bilo središče t. i. klepalcev pesmi. Simbolizira izpraznjene in konfekcijske pop pesmi, katerih osnovni cilj je komercialna uspešnost in ki so največkrat proizvedene po tekočem traku delitve dela na skladatelja, pisca besedila, aranžerja in izvajalca (Frith 1986: 18). 22 novo gibanje (v takem in drugačnem pomenu besede) poimenoval rock and roll.11 Izraz so sicer v slengu popularizirali že v dvajsetih letih, predvsem v smislu seksualnih konotacij, tako da to ni nekaj, kar naj bi si izmislila Alan Freed ali Elvis Presley (Shuker 1994: 254): »Izvor malodane vsega, kar poznamo pod besedico rock, je treba iskati v črnski (afroameriški) kulturi. Bela mularija (»uporniki brez razloga«) se je v petdesetih letih navduševala nad črnskim rhythm 'n' bluesom in drugo glasbo za črnce (race music) tudi zato, ker je s tem šokirala svoje starše« (Muršič 1995: 11). Glasbi je sledila nova kultura oblačenja, govora in plesa. Če je črnska glasba kaj bila, je bila »telesna glasba«. Ritem je spodbudil ples, ki je spodbujal telesni stik in neprikrito izražal spolne napetosti ter in potlačene potrebe belskih najstnikov (Frith 1986: 30-1), kar je med generacijami staršev vzbujalo številna zgražanja in stereotipno podobo o tovrstni glasbi in njenih uporabnikih. Temu je sledila moralna panika odraslih, moralističnim načelom pa je (običajno) sledil še večji upor.12
V Ameriki so razlikovali med mladinsko kulturo delavskega razreda (ki je temeljila na vrstniškem druženju in trgovanju) in mladinsko kulturo srednjega razreda (ki je temeljila na izobrazbi in karieri) (Frith 1986: 185). Zaradi izredne moči najstniške kulture, ki so se je hkrati bali in jo občudovali, jo slavili in vedno bolj nadzorovali (187), so jo enostavno institucionalizirali, jo spremenili v kulturo srednjega razreda (186).13 Tediji v Angliji so v zgodnjih petdesetih letih udejanjali užitek in potrošnjo, z oblačenjem posnemali videz višjih slojev in gizdalinov ter skušali posnemati ameriško zamisel najstnika. Ljudje so zaradi njihovih prestopniških dejanj začeli enačiti pojma najstnik in prestopnik (183), čemur so delno skušali pritrditi tudi raziskovalci zgodnjega obdobja čikaške šole (Brake 1984: 38-40).
Predvsem v Angliji je bilo jasno, da je mladini delavskega razreda stil izredno pomemben. Stil opredeljuje identiteto, ki ni predpisana z razredom, izobrazbo in poklicno vlogo ter ga sestavljajo trije glavni elementi, in sicer »imidž«, »način obnašanja« in »argot« (Brake 1984: 26). Glasba je pravzaprav v tovrstnih stil subkulturah pomenila bolj nekakšen kontekst identifikacije kot pa »središče brezdelja« (Frith 1986: 213). V
11 Izraz rock and roll dejansko pomeni spolno občevanje. 12 Primer tega je tudi film Billa Haleyja Rock Around the Clock iz leta 1956, ki je sprožil razbijanje kinematografov, lomljenje sedežev, ples v avli itd., zaradi česar so nekatere države predvajanje filma celo prepovedale (Shuker 1994: 255). 13 Kar pa ni (bilo) prav nič nenavadnega, saj je še vsak podkulturni stil sčasoma prešel v modo, v marketinški izdelek. 23 sedemdesetih letih je postalo jasno, da mladina sestoji iz večinskega dominantnega toka (mainstream) in manjšinskih podkultur, k preučevanju katerih so se usmerili sociologi (Shuker 1994: 229). Raziskovalci Centra za preučevanje sodobne kulture (Birmingham Centre for Contemporary Cultural Studies, ali na kratko CCCS) so podkulture raziskovali kot sisteme pomenov, načine izražanja življenjskih stilov, ki jih razvijajo skupine v podrejenih strukturnih položajih kot odgovor na kode in simbole dominantne kulture, in ki izražajo njihov poskus reševanja kontradikcij širšega družbenega konteksta (po Shuker 1994: 237).
Rock so sprva prevzemali najstniki in najstnice, sledili pa so jim mladi intelektualci in študentje (Rösing po Muršič 2000: 199). Raziskave popularne glasbe povezujejo dva koncepta – mladino in prosti čas (leisure). Frith je tudi dejal, da je »sociologija rocka neločljivo povezana s sociologijo mladosti« (po Bennett 2013: 2). Dojemanje mladine kot celote je napačno in predvidevanje, da je nova glasba vsem pomenila enako pomemben način zabave, prav tako. Rock je označeval le posamezne sloje in skupine mladih (Muršič 2000: 199), a vendar je bila mladina ciljna skupina rokovskega tržišča in ostale druge prostočasne industrije ter je bila tudi njegova največja potrošnica.
Mladina je bila v povojnem obdobju baby-boom generacija, posebej mladini delavskega razreda so dohodki naraščali, mladi so imeli največjo kupno moč, čedalje več mladih je lahko študiralo in ravno ti so bili tudi protagonisti protestov v šestdesetih proti vojni v Vietnamu in nosilci kontrakulture (Shuker 1994: 226-28). Skratka, mladina je bila glasna in pomembna, morali so jo upoštevati. Vendar ko so generacije, ki so odraščale z rokovsko glasbo, tudi odrasle, so običajno vzele s seboj simbolni kapital iz svoje mladosti, spremljale glasbo še naprej in se starale skupaj s svojimi glasbeniki (Shuker 1994: 226). Tudi na terenu sem se o tem spraševala in me je presenetilo to, da se z rock glasbo v Kočevju ukvarjajo v večini tisti, ki ne spadajo več med najstniško populacijo. Dejansko je največ glasbenikov in glasbenic v Kočevju po podatkih, ki sem jih zbrala, starih med 30 in 40 leti. Seveda je tudi nekaj mlajših in nekaj več starejših. Se pa jih je večina spoznala z glasbo in inštrumenti ravno v najstniških letih. Tako tudi Shuker pove (sicer v drugačnem kontekstu), da je mladost bolj kot demografska skupina pomembna kot ideja (1994: 206).
24
Izredno malo je raziskav, ki bi se ukvarjale z rockom in odraslo generacijo,14 zato je toliko bolj pomembna monografija, ki jo je izdal Andy Bennet, Music, Style and Ageing (2013), katere glavna poanta je, da glasba ni ekskluzivna domena mladih. Scene so multigeneracijske; sestavljajo jo glasbeniki in občinstvo od najstnikov do petdesetletnikov in označevati punk, rock, metal in ostalo glasbo samo kot »mladinsko« pomeni preprosto ignorirati širši pomen glasbe, ki ga ta ima med post-mladinskim občinstvom (Bennett 2013: 68).
3.3 Popularna glasba
Velik del popularne glasbe temelji na rock and rollu oz. rocku in je njen razvoj težko razložiti. Zaradi svoje fluidnosti in mnogih lokalnih različic je nemogoče podati natančen kronološki potek razvoja glasbe, kljub temu da je neke splošne trende lahko prepoznati. Muršič na grobo periodizira rock takole; po beatu sredi šestdesetih sledi obdobje psihedelije, nato hard, glitter in simfo rock, za tem punk in novi val, potem hardcore in grunge in v devetdesetih še post rock (2000: 200).15 Rock lahko torej označuje dvoje. Na eni strani je to nov glasbeni stil, ki se je pojavil v petdesetih letih, ki ga imenujemo tudi rock and roll, na drugi strani pa je rock nekakšen krovni izraz za vse glasbene zvrsti, ki so se pojavile od petdesetih let do sedaj. Vse te zvrsti temeljijo na rocku stilistično ali pa ker je rock odprl vrata različnim glasbenim stilom in jim omogočil komercialno popularnost (Hamm 1995: 53).
Vso glasbo, ki izhaja iz tradicije rock and rolla, označujemo s terminom 'popularna', skupaj z rock and rollom samim. Popularna glasba je torej tista glasba, »ki je na kakršenkoli način bistveno povezana s posredovanjem prek množičnih medijev oz. izvajanjem ob pomoči električnih in elektronskih pripomočkov« (Muršič 1995: 251). Termin je torej izredno široko zastavljen in v sebi združuje izjemno različne si glasbe, kontekste časa in prostora ter načine izvajanja, zato ga je treba uporabljati in razumeti z določeno mero distance.
Tudi dve tako različni si glasbi, kot sta »pop« in »alternativa«, spadata tako rekoč v isti koš. Pop glasbo danes razumemo kot tisto glasbo, ki je najbolj potrošniška, in ugaja
14 Kot opažam, je sicer teh študij čedalje več. Poleg Bennetta je tudi Kotarba izdal monografijo Baby Boomer Rock 'n' Roll Fans: The Music Never Ends (2013), ki poudarja identifikacijski pomen popularne kulture na/za danes že osivelo občinstvo. 15 Problem tovrstnih pregledov je ta, da uvrstimo vanj določene poteze ali značilnosti na račun izpustitve drugih, ki jih ne moremo zlahka vključiti v kronologijo. 25 množicam. Temelji na tonalni ter melodični preproščini (tudi genialni) ter praviloma posreduje trivialna sporočila (Muršič 1995: 251). V šestdesetih letih pa so jo razumeli kot glasbo mladih, ki je izhajala iz rock and rolla petdesetih let (po Muršič 2000: 111). Epstein meni, da je alternativna glasba širok termin, ki pokriva raznolike zvrsti in glasbene scene. Je glasba, ki ima edinstven stil in je narejena v sodelovanju z neodvisnimi založbami ter jo predvajajo na lokalnih in univerzitetnih radijskih postajah (po Volkar 2005: 22).
Če njegovo tezo apliciramo na lokalno raven, kot je kočevska, potem je lahko vsaka glasba alternativna, tudi tista s trivialnimi sporočili. Namreč skoraj vso kočevsko glasbo, ki je bila do sedaj posneta ali izdana, so izdali v samozaložbi in predvajali na lokalnem radiu (edino K Sound xXx so izdali ploščo pri založbi Kif Kif). Volkar meni, da bolj kot žanrska enakost alternativno glasbo povezuje etika oz. odnos do glasbene industrije, družbenih norm in specifičen odnos do etablirane umetnosti (2005: 22). Muršič pa pravi, da je glasbena alternativa vedno tisti del glasbene produkcije, ki se bistveno razlikuje od sprejetih in prevladujočih slogov (1995: 247). Alternativna glasba sama po sebi ni neka zvrst glasbe, temveč je bolj drža, mišljenje in način življenja.
Muršič predlaga, da bi ob upoštevanju zasilnih začetnih delitev glasbe na popularno, umetno, ljudsko in druge glasbene sisteme najprej izhajali iz posameznih zvrsti. V popularni glasbi so ti npr. jazz, rock, popevka itd. Znotraj teh bi opredeljevali podzvrsti ali smeri, kot so npr. hard rock, punk, grunge itd. Prihaja tudi do prekrivanja kategorije zvrsti s pojmom slog, ki pa ga Shapiro opredeli kot stalno obliko v umetnosti neke osebe ali skupine (povzemam po Muršič 2000: 111-2). Glasbene zvrsti so fluidne, saj prehajajo ena v drugo in delujejo kot referenčne točke za glasbenike, kritike in občinstvo. Strogo jih ločujemo, vendar pa redko katera skupina ali glasbenik deluje strogo le v eni zvrsti oz. glasbenem stilu.
Ruth Finnegan je za razlago različnih zvrsti uporabljala izraz glasbeni svet (izraz si je sposodila iz Beckerjevih umetniških svetov) (klasičnoglasbeni svet, pihalne godbe, folk, glasbeno gledališče, jazz, country in western, rock in pop) in prikazala številno prekrivanje teh glasbenih svetov. Glasbene in družbene svetove Milton Keynesa je opredeljevala skozi poti, ki jih po njih ubirajo skriti glasbeniki (2007). Glasbeni svet, ali del glasbenega sveta, ki prevladuje v Kočevju, je pregovorno punk rock, čeprav je dejanskih skupin, ki se opredeljujejo z njim, malo oziroma naj bi jih bilo v preteklosti več. Med te se danes uvrščajo Pankeroschi in Sintetika, v začetni fazi pa so bili to skupina Nčodnč, ki pa se
26 sedaj uvršča bolj v metalsko godbo. Dejstvo je, da je bil punk rock tista zvrst, na kateri je v drugi polovici osemdesetih in v devetdesetih temeljila scena, in je tako »determinirala nekakšen skupni izhodiščni mitološki prostor skupnosti« (Muršič 1995: 15).
3.4 Kritike popularne glasbe
Verjetno najbolj znani kritik kulturne industrije in s tem tudi popularne glasbe je bil predstavnik frankfurtske šole Theodor W. Adorno. Kljub temu da je bila njegova radikalna kritika že večkrat prežvečena, se mi zdi pomembno, da jo še enkrat izpostavim; tudi zaradi tega, ker popularno glasbo povezuje s procesom proizvodnega dela, kar me v tej nalogi delno tudi zanima. Adorno je menil, da je glavni cilj kulturne industrije (torej nenehna proizvodnja filmov, plošč, radia, fotografije in ostalih oblik množične kulture …) ta, da nivelizira »družbo na najnižjem skupnem imenovalcu« (Muršič 2000: 65). Kulturna industrija zagotavlja ustvarjanje in potešitev lažnih potreb (pri tem pa potrebe niso nikoli potešene; vedno hlepimo po novih) in potlačitev resničnih potreb, pri čemer se je Adorno opiral na Marxovo teorijo blagovnega fetišizma (gl. Strinati 1995: 56-8). Na podlagi te teorije sta Adorno in frankfurtska šola pokazala, kako delujejo kulturne forme, kot npr. popularna glasba, da vedno znova vzpostavljajo kontinuirano ekonomsko, politično in ideološko prevlado kapitala (Strinati 1995: 58-61).
Adornovo predvidevanje je bilo, »da vladajoči razred skozi tržno blago na podlagi identifikacijskih shem množicam vsiljuje svojo lastno ideologijo« (Muršič 2000: 193). Popularno glasbo je tako kot druge proizvode kulturne industrije in kapitalistične družbe označil za »standardizirano« (Adorno 1986). »Šlagerji« (popevke) ne apelirajo samo na atomizirance, ampak računajo z nedoraslim poslušalstvom, s tistimi, ki ne znajo izraziti svojih emocij in izkušenj ali pa te sposobnosti nimajo. Vse, ki so vpeti med zaposlenost in reprodukcijo delovne sile, oskrbujejo z nadomestkom za čustva (44) in jim podtikajo plehek ideal jaza (Muršič 2000: 193). Šlagerji čustva družbeno kanalizirajo ali pa zapolnijo hrepenenje po njih (Adorno 1986: 45). Poslušalec, ki si zapomni šlager in ga prepozna, se počuti manj izoliranega, čuti se vključenega v skupnost »fens«, torej v občinstvo. Kdor si tako požvižgava »song«, se uklanja ritualu socializacije (Adorno 1986: 45). Vendar s tem subjekt ni odrešen osamitve, temveč je zapisan »psevdoindividualizaciji«.
S standardizacijo je imel v mislih glasbo, ki je narejena po meri, po neki standardni shemi ali tekočem traku (torej potemtakem deluje podobno kot delovni proces). Standardizacija naj bi predstavljala način, kako kulturna industrija izloči iz glasbe, ki jo
27 producira, kakršnekoli izzive, originalnost in intelektualne stimulacije (Strinati 1995: 65). Omogoča t. i. »lahko poslušanje«, ki ne zahteva napora in koncentracije, s tem pa se kulturni industriji kot sistemu napredujočega poneumljanja prilagaja pasivnost poslušalcev, ki čutijo potrebo po sprostitvi po napornih delovnih dneh (Adorno 1986: 48). Poslušalcu je vseobsegajoča standardizacija skrita s psevdoindividualizacijo, ta mu ponuja tisti »haklc« - domnevno neobičajnost oziroma edinstvenost pesmi, ki da poslušalcu občutek, da je »množični izdelek namenjen njemu osebno«, in ki mu nudi občutek, da ima na trgu možnost svobodne izbire (Adorno 1986: 49).
Vse kritike popularne glasbe izhajajo iz vrednostnih estetskih sodb in običajno temeljijo na binarni opoziciji visoka – nizka kultura in/ali umetnost – množičnost/popularnost. Potrošniki popularne glasbe ali kulture naj bi bili torej le množica ljudi, ki sledi črednemu nagonu in ne zna razmišljati samostojno. Adorno je svojo kritiko utemeljeval na kakovosti glasbe, na estetskem pogledu.
Tudi Bourdieujev argument se navezuje na posedovanje kulturnega kapitala. Kako nekdo oceni, kaj je dobro ali slabo, temelji primarno na vzgoji in izobrazbi ter sekundarno na družbenem izviru posameznika, kar vpliva na omenjena primarna dejavnika. Hierarhija okusa se tako tvori iz akumulacije predhodnega znanja. Znati brati sporočila in kode dominantne kulture pomeni lastniniti si to kulturo in to je tisto, kar na prvem mestu definira visoko kulturo (po Frith 1996: 9).
Glasbo poslušalci največkrat ocenimo glede na to, ali se nam sliši dobra ali slaba, pri čemer se navezujemo na lastne vrednostne sodbe, izhajajo pa ravno iz diskurza visoko kulturne avtoritete in akademskih pristopov do popularne kulture v tridesetih in štiridesetih letih (Frith 1996: 11). Potrebno je ločevati na eni strani glasbene svetove kot institucije, diskurzivne procese, Finneganine glasbene poti, ideologije itd., na drugi strani pa temeljne glasbeno-estetske diskurze (umetniško-buržoazni, ljudski, komercialni) (Kozorog 2002: 6). Ti diskurzi, kot jih je opredelil Frith, so učinek specifičnih zgodovinskih situacij in kot take jih je potrebno razumeti, saj so vpeti v estetske sodbe, ki so same po sebi diskriminatorne (1996: 26).
Torej zvok sam po sebi ni tisti, ki reflektira ali predstavlja skupino ljudi, ki ta zvok producira in konzumira, kar so posebej poudarjali tudi pri podkulturah. Identiteta je proces in ne stvar, in kadar govorimo o identiteti, govorimo o določeni vrsti izkušnje, ki pa jo lahko najbolje razumemo prav skozi glasbo. Glasba je lahko ključ do razumevanja
28 identitete, saj ponuja občutek obojega; sebe in drugih ter subjektivnega in kolektivnega. Frith meni, da družbena skupina ni tista, ki v glasbi artikulira svoja prepričanja, temveč da glasba, kot estetska praksa, artikulira v sebi razumevanje skupinskih odnosov in individualnosti na podlagi tega kako razumemo etične kode in družbene ideologije (po Frith 1996a: 108-111).
29
4 LOKALNE POPULARNOGLASBENE SKUPINE
V nadaljevanju bom predstavila delovanje lokalnih popularnoglasbenih skupin ali kot je emski izraz na terenu, bendov. Njihovo opisovanje ne bo temeljilo na muzikološkem principu, temveč me je bolj kot sama glasba zanimala uporaba te glasbe v nekem prostoru, njen vpliv na človeka in povraten vpliv ljudi nanjo; skratka, zanimalo me bo, kako neka glasba funkcionira v nekem kraju. Pri tem se bom v glavnem omejila na rokovske skupine, nekoliko manj prostora pa bom zaradi različnih razlogov namenila posameznim (t. i. solo) izvajalcem in izvajalkam.16 Poudarek bo predvsem na amaterskih glasbenikih in glasbenicah, ki jih Finneganova imenuje »grass-roots« glasbeniki (preprosti glasbeniki ali glasbeniki od spodaj), torej na tistih, ki se ukvarjajo z glasbo ljubiteljsko in jim zagotavlja vir preživetja neglasbena dejavnost (2007: 13).
Glasbenikom poleg glasbe predstavlja pomemben dejavnik tudi prostor oz. plac, kjer potekajo vaje skupin. To so prostori srečevanj, druženj, konfliktov in njihovih razreševanj. Kdaj pa kdaj se prostor spremeni tudi v prenočišče. Nenazadnje ima skorajda vsak plac svoj kavč, če ne prav v sobi za vajo, pa običajno v sobi, ki je namenjena druženju. Kavču pripada še klubska mizica, tako da lahko dejansko prostor, kjer skupine vadijo, postane homologen dnevni sobi, stavba pa nekakšen »drugi dom«. Tovrstno druženje in glasbeno ustvarjanje velikokrat pomeni prav oddih od doma in kratkotrajen pobeg od rutiniranega vsakdana na delu ali v šoli.
Slika 2 Na fotografiji del skupine Ram Session: Miha Šmalcelj, Michael Črnkovič in Primož Repar. Kočevje (Pri železnici), 28. 2. 2014. Avtorica: Nastja Dejak.
16 Kaj vključiti v nalogo in česa ne, mi je povzročilo nemalo razmišljanja. Nobena klasifikacija se mi ni zdela ustrezna, saj sem z vsako naredila komu krivico. Tako sem na koncu prišla do kompromisnega sklepa, da v nalogi podrobneje obravnavam le trenutno aktivne skupine, aktivnim posameznim izvajalcem pa namenim besedo ali dve, saj vendarle pomembno prispevajo k pestrosti kočevskega glasbenega dogajanja. 30
Ena izmed funkcij glasbe je tudi »funkcija sproščanja napetosti« oz. »katarzična« funkcija (Keil po Merriam 2000: 176), ki jo ponuja tudi že sam ustvarjalni proces. Tovrstni mehanizem pa deluje tudi pri skupnem delovanju večjih skupin ljudi (Merriam 2000: 177), kar je mogoče opaziti in doživeti na rock koncertu (če je seveda tam prisotna večja skupina ljudi). Nenazadnje ni rock koncert nič drugega kot ritual, a k temu se vrnem nekoliko kasneje.
Verjetno bolj kot za katerokoli drugi glasbeni sistem je za popularnega značilna velika mera fluidnosti. Le malo katera skupina deluje kontinuirano več let brez prekinitev ali menjave članov. Bendi razpadejo, član ali dva pa ustanovita novo skupino, včasih z istim imenom, včasih z drugim. Ime skupine običajno odnese s seboj ustanovni član skupine ali pa nekdo, ki se je izkazal za najbolj produktivnega in zagnanega. V času intenzivnega spremljanja glasbenega dogajanja sem pravzaprav šele dojela, kako hitro se skupine in člani menjavajo, razpadajo, iščejo nove člane (običajno basiste ali bobnarje) ali še iščejo ime itd. (prim. Finnegan 2007: 270-1). To pa ne pomeni, da je sama glasbena scena kakorkoli ogrožena, temveč s spremembami le dokazuje svojo živo naravo, ki se mora spreminjati zato, da lahko preživi. Morda si želim z opozorilom o hitrih spremembah vnaprej zagotoviti določeno mero razumevanja, če na tem mestu ne omenim kakšne skupine, ki morda v tem trenutku nastaja, pa tega nisem opazila ali bila o tem obveščena. Nenazadnje je to postalo že nekaj tako običajnega, da tovrstnim stvarem marsikdo ne posveča (pre)več pozornosti.
Kočevsko lokalno popularnoglasbeno sceno sem kategorizirala na podlagi delovanja skupin. Prva kategorija so bendi, ki kontinuirano delujejo že več let (četudi z menjavami članov ali imena). Med te sem uvrstila naslednje bende: Pankeroschi, Sell Out, Foršus, Sintetika, Charlie Butter Fly, The Perception, Jaguar Februar, Nčodnč, Kinemine in Ram Session. Naslednjo kategorijo sestavljajo bendi, ki sicer delujejo že več let, vendar tudi z večletnimi prekinitvami in ne glede na to, ali so trenutno v polni zasedbi ali ne: Zadnji Taxi, R.I.P., K Sound xXx. Solo izvajalci bodisi s spremljevalno skupino ali pa brez nje so: Primož Turk, Žiga Bižal, Žarko Nanjara, Urška Bakovič, Semir Kantarević – Semo, Sebastjan Vukan – Sebatage, Roman Zupančič – Gaber Brin, Lea Likar, Andraž Hribar. Bendi, ki preigravajo priredbe drugih skupin, so t. i. »cover bendi«: Pulcija, Zapušanci, Quo Style, Robbin Marley. Na koncu pa sem dodala še kategorijo bendov, v katerih sta samo eden ali dva člana iz Kočevja (večinoma gre za kočevsko-ljubljansko ali kočevsko- ribniško navezo), a imajo po tem kriteriju možnost nastopati na Kočevski rock sceni in
31 posneti pesem za kompilacijo Kočevje špila: Skaktus, Golliwog, All one to me, Lucky Cupids. Največ prostora namenjam skupinam v prvih dveh kategorijah, medtem ko bom med slednjimi predstavila podrobneje le nekatere skupine ali izvajalce, ki so v kočevski sceni nekoliko bolj vidni in prisotni.
Posebej moram poudariti, da so zgoraj navedene kategorije zgolj poskus umestitve skupin in delovanja v nek konceptualen okvir, s katerim se je mogoče strinjati ali pa tudi ne. Nikakor pa ne menim, da je edini pravilen. Je samo neka točka v času in mislim, da bo lahko že čez kakšen mesec ali dva zastarel.
Sledijo predstavitve skupin, še prej pa njihovih placev, ki so se vse od začetnih seveda precej menjavali. Glavni tok selitev večine skupin je šel tako, kot bo opisano, nekatera »odstopanja« pa bom opisala pri vsaki skupini posebej. Zanimivo se mi zdi to, da so skupine pravzaprav skupaj »potovale« od enega placa do naslednjega ter s tem generirale kognitivne zemljevide (Finnegan 2007: 317) in »relativne lokacije«, torej kraje, ki se ustvarjajo skozi gibanje; pomeni teh krajev pa so nenehno premakljivi v času in prostoru (Gregorič Bon, Repič in Spreizer 2013).
Preden so mladi Kočevarji spoznali in v Kočevje pripeljali punk, so tu delovale skupine, ki so v veliki meri preigravale pesmi dotlej znanih angleških in ameriških rock skupin ali njihove predelave v zvočnih okvirih jugoslovanskega popevkarstva (Muršič 1994: 15); to so bile skupine Valovna dolžina,17 Feniks, Kočevski medvedi, Intervali, Fontana, Festa, Atoli, Pelikani, Roški fantje … (gl. Mihelčić 2013: 172-5), ki so vadile v bivši vrtnariji, Nebotičniku in Pumpn'ci. 8 ton so izvajali funk rock, vadili pa so v ateljeju Andreja Trobentarja18 v kemijski učilnici stare gimnazije in v kemijskem kabinetu v prvem nadstropju gimnazije.
Prve punk skupine so vadile v Škor'cu. To je stavba ob Rinži, ki je bila nekoč staronemška gostilna, imenovana Tschinkel (zato je starejši generaciji znana pod imenom Činkel). Leta 1987 je te prostore prevzela občinska ZSMS, ki jih je dala v desetletni najem Romanu Kirnu in Dušanu Železnjaku (sodelovala sta tudi Andrej Kosten in Emil Malinovič), pod pogojem, da prostore uredijo in ponovno odprejo obratovanje. Leta 1988
17 Tu sem v precepu, katero ime zasedbe je pravo. Sogovorniki so mi namreč govorili, da je Valovna dolžina, medtem ko Mihelčić govori o Valovni skupini (gl. 2013: 217). 18 Andrej Trobentar je živeli v vasi Vas pri Kočevju in deloval kot učitelj likovne vzgoje v šoli. Tu je živel približno deset let, v sedemdesetih letih in osemdesetih letih, ni pa se intenzivno glasbeno udejstvoval v Kočevju. Bolj glasbeno aktiven je bil njegov brat Dominik, ki je igral trobila v zasedbi Prah. 32 je bilo gostišče preimenovano v Mladinski klub Škor'c. V spodnjih prostorih je bila diskoteka, v zgornjih, kjer so bila v času Nemcev prenočišča, pa so si bendi uredili prostore za vaje. Kot piše Mihelčićeva je prostor združeval »družabno in kulturno življenje mladih. Enkrat mesečno je v njem nastopila glasbena skupina ali glasbenik, organizirani so bili mladinski plesi z deeyejem in ogled filmov ter k sodelovanju so bile vabljene tudi druge kulturne skupine in društva« (2013: 260). Člani skupine Gottschee, ki so vadili v zgodnjih prostorih so predvajali dokumentarne filme o takrat popularnih punk skupinah, predvajali so glasbo in seznanjali zainteresirane javnosti s popularnoglasbenim dogajanjem po svetu. Klub je deloval tri leta, do 1991, vendar so ga še istega leta zopet odprli, kar pa ni bilo pogodu bližnjim stanovalcem. Mladinski klub je deloval, vendar je njegova dejavnost vse bolj upadala in »klub je postal prizorišče nedovoljenih dejanj in pokvarjene mladine« (Mihelčić 2013: 260). Torej ravno te mladine, ki me v tem pisanju najbolj zanima.
V zgornjem nadstropju Škor'ca so, kot že rečeno, delovale nekatere skupine, ki jim je prostore opremil Slavko Rančigaj,19 sicer kapelnik Delavske godbe Kočevje. Najprej je gor vadila skupina Gottschee, potem K Sound xXx (ustanovljeni leta 1989), med leti 1993 do 1996 tudi skupina R.I.P. Škor'c je, kot so mi povedali sogovorniki, deloval nekje do leta 1997 (po razpadu ZSMS so njihovo vlogo prevzeli LDS), bil pa je bolj komercialno naravnan. Koncerti pa v devetdesetih niso bili več tako pogosto.
Člani skupine Gottschee, ki je zaključila z delovanjem leta 1993, in nekaj njihovih prijateljev, so ravno v Škor'cu dobili idejo o ustanovitvi mladinskega društva, ki bi se ukvarjalo pretežno z organizacijo punk koncertov, saj so menili, da na tem področju vlada mrtvilo. Tako so leta 1992 osnovali Kulturno umetniško društvo Center za mladinsko kulturo (CZMK), ki se je ukvarjal z organizacijo koncertov v Godbi, kajti svojega prostora niso nikoli pridobili. Poleg koncertne dejavnosti so se tudi umetniško izražali (stripi), na čelu z Dejanom Ačimovičem so izdajali fanzin Cicifuj, slednji je vodil tudi radijsko oddajo Petkov r 'n' r na Radiu Univox.
Ko je Slavko Rančigaj (ali Slavc kot mu rečejo tisti kočevski (ne)glasbeniki in (ne)glasbenice, ki so z njim sodelovali) pridobil prostore v gimnaziji, je tudi tam opremil šest (po nekaterih podatkih osem) učilnic z vso potrebno tehniko in predmeti za vadbo
19 Slavko Rančigaj je zelo pomemben del kočevske rock scene, saj je mladim v devetdesetih omogočil izredno dobre pogoje za vadbo. Rojen leta 1943 v Trbovljah, se je kot triindvajsetletnik preselil v Kočevje in že naslednji dan začel poučevati klarinet, saksofon in kasneje blokflavto. Med njegovimi učenci so bili tudi Tadej Tomšič, Matevž Novak in Damir Fajfar. 33
(zvočna izolacija, mikrofoni, električne kitare, bas kitare, ojačevalci, kompleti bobnov). Istočasno so torej skupine vadile v Škor'cu in v Godbi. Godba je v devetdesetih postala pomembno prizorišče, ko so mladci iz CZMK nekaj let enkrat ali dvakrat mesečno aktivno prirejali zelo obiskane koncerte slovenskih in tujih glasbenih skupin. Poleg koncertov se je tam tudi med tednom ponujalo dogajanje; vaje, menjavanje članov, menjavanje inštrumentov … Po besedah akterja Dejana Ačimoviča je CZMK spontano sklenil z delovanjem leta 1998 zato, ker se je njihova pozornost usmerila drugam, v življenje odraslih – v službo in ustvarjanje družinskega življenja. Godba je ravno tako prenehala delovati približno takrat, ker so gimnazijo začeli obnavljati, različni pritiski z vseh strani pa delovanja tudi niso lajšali. Od Godbe se je leta 1999 odcepil Pihalni orkester, poleg tega so v tej zadnji fazi Godbe prišle na sceno tudi droge. Škor'cu, Godbi in CZMK-ju se bom bolj posvetila v predzadnjem poglavju tega dela.
Bendi, ki so delovali v Godbi (v Škor'cu jih takrat že ni bilo več, saj je zaprl svoja vrata leta 1997, pa tudi sicer so skupine prenehale z delovanjem), so se potem preselili v prostore propadlega podjetja Itas. Če je podjetje prej propadlo na papirju, je tedaj propadlo še fizično, saj so mi sogovorniki povedali, da je tam v primerjavi z Godbo veljal samo kaos. Slavko Rančigaj ni dovolil nobenih ekscesov v smislu razbijanja ali uničevanja inventarja, na Itasu pa so si mladci in mladenke, ki so tja zahajali, privoščili ravno to. Prostor ni dolgo deloval (približno dve leti, od 2000 do 2002), po tem pa se je del skupin preselil v prav tako propadlo podjetje na Opremo (OGV), del pa je odšel na Marof, kjer v kletnih prostorih vadijo še sedaj (v isti stavbi deluje tudi Zavod za gozdove in Radio Univox). Tiste skupine, ki so vadile na Opremi, so letos januarja prekinile najemno razmerje zaradi dotrajanosti stavbe in visokih stroškov vzdrževanja. Večina se jih je zaradi boljših pogojev (ni vlage, nižja najemnina) preselila na Marof, v zgornje prostore Zavoda za gozdove.20 Marof je torej sedaj postal glavni prostor oblikovanja kočevske popularnoglasbene scene. Seveda pa vadijo skupine tudi drugod, o čemer bom več povedala pri njihovem opisu.
20 Glavni organizator selitve skupin iz Opreme na Marof je bil Zoran Bitorajc, ki je na Zavodu za gozdove tudi zaposlen, sicer pa igra kitaro in poje pri skupini Nčodnč. Ker v isti stavbi Zavod za gozdove še vedno domuje, so s skupinami dogovorjeni tako, da lahko te vadijo od 16.00 naprej. 34
Slika 3 Zemljevid kočevskih prizorišč, prostorov za vaje in klubov - zdajšnjih in preteklih. Bivša prizorišča s koncertnim prostorom so: Godba, Škor'c, Sing Sing, Pagat, Crocodil. Bivši prostori za vaje so: Godba, Škor'c, Oprema (OGV), Itas. Prizorišča s koncertnim prostorom danes so: KS Vezenina, KLUKŠ+Baza 13 in občasno Gaj in Osterman; brez koncertnega prostora je Klub mladih Kočevja. Prostori za vaje danes so: Marof, Pri železnici (zasebnih stavb nisem označevala). Avtorici: Živa Bončina in Nastja Dejak.
35
V nadaljevanju bom predstavila delovanje kočevskih skupin, pri čemer začenjam s sklopom tistih bendov, ki kontinuirano delujejo že dalj časa. Zaradi večje preglednosti, vsaj upam, da je tako, bom v prvem delu nanizala skupine, ki trenutno delujejo na Marofu. To so Pankeroschi, Nčodnč, Sintetika, Sell Out, Foršus in Jaguar Februar. Skupine The Perception, Charlie Butter Fly, Kinemine in Ram Session pa delujejo vsaka na svojem placu drugod po Kočevju in tudi v okoliških vaseh.
Pankeroschi Darko Brodnik - vokal Peter Geder - kitara Ivan Margan - bas kitara Petra Zobec - bobni Del zapisanega povzemam po pogovoru s tremi člani skupine – Petrom, Petro in Ivanom. Pankeroschi so eden tistih bendov, ki so na kočevski sceni prisotni že vse od Godbe, ko so leta 1998 ustanovili skupino. Zasedba se ni spreminjala od leta 2003, ko se jim je na bobnih pridružila Petra. Od ustanovnih članov je ostal edino Darko Brodnik na vokalu. Prav Petra je tudi edina predstavnica ženskega spola v kočevskih bendih, ki igra kakšen inštrument, vse ostale so namreč v prvi vrsti vokaliste ali pevke.21 Ko je Godba razpadla, so se Pankeroschi preselili na Itas, potem so igrali na placu v Dolenji vasi, od tam so šli na Opremo (OGV), v januarju pa so prišli na Marof. Lani so petnajst let delovanja praznovali z izidom prvenca (v samozaložbi) z naslovom Lepi novi svet in koncertom na Bazi 13. Pankeroschi so punk bend. Besedila kričijo krivice, ekonomske in socialne probleme, »nepotrebne stvari, ki se dogajajo, pa se ne bi smele«, meni Peter. Punk ironizira realni svet. Z uporabo krutih primerjav, preklinjanja, reproduciranja zasužnjujočih potez matične (dominantne) kulture mu zbija ostrino prav z uporabo njihovih postavk (Muršič 1995: 180): »S tem, ko nasilje razgalimo in ga očistimo skrivnosti, ki krasi prepovedan sad, ga razorožimo« (Muršič 1995: 176). V pogovoru z njimi sem doumela, da so zelo družbeno kritični, kar kažejo tudi njihova kritična besedila »old school punka« – pravijo, da »stvari povedo takšne, kot so«.
Pankeroschi so, odkar so na sceni, nanizali že nekje okoli 100 koncertov, na leto jih odigrajo med pet do petnajst. Predvsem pa veliko vadijo in se družijo, saj imajo vaje vsak
21 Razlika, menim, je predvsem v tem, da je vokal v bendu inštrument, ki dopolnjuje celoto; vokalist ali vokalistka sta enakovredna ostalim članom. Pevka ali pevec pa sta osrednji figuri, okoli katerih so spremljevalni člani drugotnega pomena. Vokalisti sta samo v dveh kočevskih skupinah - The Perception in Foršus. Rock glasba v Kočevju je v domeni moških. 36 drugi teden trikrat tedensko ter vsak petek in soboto točno ob 19.00. To jim je postalo način življenja saj jih ne veže samo glasba, temveč tudi prijateljstvo. Skupinam vaje ne pomenijo le občasnega srečevanja, temveč del rednega tedenskega cikla (Finnegan 2007: 266). Vadba zahteva tudi smotrno organizacijo časa. Vaje so običajno priprava na javen nastop – tak ali drugačen. Lahko je to priprava na koncert, špil,22 snemanje albuma ali določene pesmi. Vsaka skupina ima običajno pred sabo neki višji cilj. Nastop je običajno tisti superioren, skorajda obvezen del glasbenega ustvarjanja. Redko pa skupina vadi le zaradi vaj samih (Finnegan 2007: 143, 153). Petra mi je sicer povedala, da je pri njih velikokrat ravno obratno, da jim šele koncert da nov zagon za vadbo, česar Finneganova v svoji monografiji eksplicitno ne izpostavlja. Dejansko gre pri vajah in nastopih za krogotok dogajanja.
Nčodnč Zoran Bitorajc - vokal, kitara Sebastjan Vukan - bas kitara Mihael Ruparčič - kitara Gašper Oražem - bobni Začetki Nčodnč gredo v leto 2005. Trem članom se je leta 2012 v želji po bolj kompleksni glasbi23 pridružil basist Sebastjan (Seba). Septembra 2009 so izdali prvi album Izlet v neznano, ki je bil rezultat punk rocka, kot so ga preigravali prva leta. Trenutno se pripravljajo na snemanje drugega albuma, ki bo odseval spremembe v zasedbi in večjo zrelost članov; nenazadnje so spremenili tudi zvrst igranja, ki je sedaj bolj metalska.
Kot pravijo člani, so bili pri ustvarjanju prvega albuma še bolj »zeleni in nismo vedeli, kako se rečem streže«. Menijo tudi, da sedaj delajo boljšo glasbo in bo zato novi album tudi boljši. S snemanjem bodo pričeli septembra; kdaj bodo končali, pa je odvisno od tega, »kako bo delo steklo«. Tako kot prvega, bodo tudi tega v celoti financirali sami, zavedajo pa se, da »CD kot tak ni več izdelek za trženje, saj je v tej poplavi informacij spraviti svoj izdelek do poslušalca prava mala čarovnija«. Vendar bodo kljub vsemu tudi
22 Kaj je pravzaprav razlika med koncertom in špilom? Koncert je širši pojem, ki se navezuje tudi na druge glasbene sisteme, medtem ko špil običajno povezujemo samo s popularnoglasbenimi dogodki. Po mojem mnenju je koncert samostojna predstavitev glasbenega repertoarja neke skupine, ki lahko obsega tako avtorske komade kot tudi priredbe (vsaj v začetnem stadiju igranja), medtem ko je špil nesamostojna predstavitev tako avtorskih pesmi kot priredb v sklopu nekega festivala ali prireditve. 23Povzemam z njihove Facebookove spletne strani: https://www.facebook.com/pages/N%C4%8D%C3%98dN%C4%8D/171928460247?id=171928460247&sk=i nfo; nazadnje pregledano 2. 4. 2014. 37 to poskušali storiti. Vsa besedila na prihajajočem albumu bodo v angleškem jeziku (kot je tudi predstavitev na njihovi spletni strani), ker jim je cilj doseči tudi širšo prepoznavnost in uporabljajo angleščino kot orodje. Poleg tega pravijo, da k samemu konceptu metala bolj sodi angleški jezik. Z vztrajnostjo in resnem pristopom k delu so si tudi zaslužili nastop na festivalu Underwall v Zadru na Hrvaškem (junij 2014). Sicer so igrali tudi na Lentu in Rock Otočcu. Med drugim so do sedaj sodelovali tudi na nekaj kompilacijah: leta 2010 na zbirki Rokerji pojejo pesnike, leta 2011 na albumih Zrcalo dehumanizacije, Val 09 in na obeh kompilacijah Kočevje špila.
Sintetika Ivan Margan - kitara, vokal Zoran Štamfelj - bas kitara, vokal Tomaž Kovačič - bobni Sintetika je nastala konec leta 2006 in so jo v začetku, zaradi želje igrati drugačno glasbo, sestavljali štirje člani, ki so še vedno igrali v primarnih bendih (ali pa pri njih še vedno igrajo). V letu 2011 so ostali trije, zato so avtorsko glasbo prilagodili novi zasedbi. Igrajo mešanico punk rocka in HC-ja, njihova besedila so družbeno kritična ter sarkastična, njihove pesmi dveminutne. V kolikor bo šlo vse po načrtih, bodo letos (v samozaložbi) posneli svoj prvi album, sicer pa so do sedaj posneli že dva demo posnetka – prvega 'Pankrt hudičev' v letu 2007, drugega pa z novo zasedbo leta 2011 ali 2012 - točnega leta ne vedo.24 Sicer pa so sodelovali na obeh kompilacijah Kočevje špila. Odkar delujejo kot skupina so odigrali približno petnajst koncertov. Spraševala sem se, kaj jih pravzaprav žene naprej, da se še ukvarjajo z glasbo, saj nimajo veliko koncertov ali izdanih CD-jev, pa čeprav igrajo skupaj že slabih osem let. Odgovor je bila pravzaprav enostaven – »srce«. Ne ustvarjajo toliko zaradi želje po prepoznavnosti, kolikor igrajo zaradi sebe, da lahko »dajo ven« frustracije, lahko kričijo, se izpraznijo, česar si v vsakdanjem svetu zaposlitev, družinskega življenja ne morejo privoščiti v tolikšni meri.
24 Njihovo glasbo je mogoče slišati na tem mestu: https://myspace.com/sintetikaband/music/songs; Nazadnje pregledano 31. 3. 2014. 38
Sell Out Rok Černe - vokal Duško Kranjc - bobni Kristian Kožuh - kitara Uroš Obranovič - kitara Igor Rančigaj - bas kitara Marko Stijepič - tenor saksofon Miha Krkovič - trobenta Miha Gorše - klaviature Dejan Štrukelj - tolkala Začetki delovanja skupine segajo v leto 2001, začetnemu preigravanju punka so dodali trobila in pihala ter novi zvrsti ska in reggae. Glede na to, da so številčno tako velika zasedba, jim uspe skupno vajo narediti enkrat na štirinajst dni (vadijo v kletnih prostorih Marofa in so se tja preselili takoj po Itasu). Leta 2011 so sklenili desetletnico delovanja z velikim koncertom v Športni dvorani Kočevje ter izidom dvojnega albuma The best of SELL OUT 2001-2011.25 Sell Out so sicer od kočevskih skupin edini, ki so najbolj komercialno uspešni in prepoznavni. Redno koncertirajo po Sloveniji in na tujem ter so za svoj videospot za pesem 'Zombi v katakombi' 31. 3. 2014 prejeli nagrado MTV Adrie – zlato plaketo za veliko število predvajanj. So tudi edini kočevski bend, ki ima svojega menedžerja; ta jim pomaga predvsem priti do nastopov. Glasba jim pravzaprav, tako kot tudi ostalim skupinam, pomeni užitek. Tudi zaradi tega, ker jih je toliko v skupini, si ne predstavljajo, da bi od glasbe živeli. Član skupine mi je povedal, da je to, kar počnejo »prav«, da imajo do glasbe »zdrav odnos« ter da niti sami ne želijo »pretiravati«. Menijo, da njihovi uspešnosti botrujejo »dolgoletno delo, sreča, da naredijo poslušljivo musko in da so fer do poslušalcev«.
Foršus Sara Levič - vokal Marko Piršič - kitara Kristian Kožuh - bas kitara Simon Šega - bobni Začetki Foršusov segajo v leto 2005, ko so začeli s preigravanjem rock klasik. V letu 2007 so vodilni moški vokal zamenjali z ženskim in začeli ustvarjati avtorske pesmi.
25 Zapisano povzemam s spletne strani: http://www.sellout-band.com/; nazadnje pregledano 6. 4. 2014. 39
Leta 2010 se jim je na vokalu pridružila Sara in dala skupini nov zagon. Prioriteta jim je ustvarjanje avtorske glasbe, na koncertih pa repertoar sestavlja polovica avtorskih pesmi in polovica priredb. Stilsko se uvrščajo med pop rock izvajalce. Besedila v glavnem prispeva pevka, glasbo pa na vajah ustvarjajo vsi. Do sedaj so Foršus z dvema komadoma26 sodelovali na obeh kompilacijah Kočevje špila, v prvi polovici leta 2014 pa nameravajo izdati svoj prvi samostojni album, ki ga bodo v celoti financirali sami in je skorajda že posnet. Do sedaj so sicer na radie plasirali že nekaj singlov, npr. 'Tisto dekle', 'Zadnja noč', in 'Moje misli'. Vnaprej si želijo album čim bolje promovirati in imeti čim več špilov; glede na to da so vsi zaposleni, jim glasba predstavlja predvsem sprostitev in ne nekaj, od česar bi (radi) živeli.
Jaguar Februar Tadej Repar - vokal, kitara Maksimiljan Vovk - saksofon Domen Rus - bas kitara Marko Vovk - bobni Jaguarji so nastali leta 2011, ko sta se v začetku združila Marko Vovk na bobnih in Tadej Repar na kitari in vokalu. K sodelovanju sta povabila še Maksija Vovka, ki igra saksofon in poje spremljevalne vokale, ter Miho Janeža na basu, ki pa ga je kasneje zamenjal Domen Rus. Skupaj s skupinama Foršus in Sell Out zapolnjujejo kletne prostore na Marofu. Zvrst, ki jo izvajajo, je po njihovo »stoner pussy rock«, v bolj splošni retoriki pa je to alternativen rock. Komade pišejo skupaj, tako besedila kot glasbo. Vsak od njih nekaj prispeva k celoti. Na vajah se posnamejo, da do naslednjič ne pozabijo, kaj so »pogruntali« na prejšnjih vajah. Nameravajo posneti album, za katerega pa še potekajo dogovori. Na špilih igrajo tako avtorsko glasbo kot tudi priredbe, odvisno od časa, ki ga imajo na voljo. Če ga je manj, igrajo predvsem svojo glasbo, če ga je več, pa dodajo še priredbe, saj ne želijo igrati istih komadov večkrat. Enkrat letno (do sedaj so to storili dvakrat) gredo vsi skupaj za vikend v gozdno kočo, tam postavijo inštrumente in igrajo, »kadar želijo, kakor komu paše, skupaj ali vsak posebej«. Pomembno jim je predvsem to, da se družijo in počnejo to, zaradi česar so se združili. Tam nastane tudi marsikateri komad. Med drugim je na ta način nastala pesem 'Noč vročih riti', ki je zaradi svoje
26 Komad je sicer emski izraz za pesem v popularni glasbi, vendar je že tako splošno sprejet, da ga uporabljamo tudi v strokovnem izrazoslovju. 40 gejevske tematike med poslušalci sprožila precej vprašanj in polemik, na koncertih pa, kot sem opazila, ravno ta pesem povzroči največji odziv občinstva.
Slika 4 Zgornje nadstopje Marofa: dolg hodnik, na koncu hodnika motorna žaga in plakat Marka Uleta, družabni prostor z obiskovalci, člana zasedbe R.I.P. med vajo, družabni prostor - del zasedbe Pankeroschi in R.I.P., Sintetika med vajo (slikano 8. 3. 2014). Ostale slike 22. 3. 2014, Kočevje. Avtorica: Nastja Dejak.
Ram Session Primož Repar - vokal, kitara Michael Črnkovič - bas kitara Miha Šmalcelj - klaviature Matej Urh - bobni Ram Session so mlada skupina, tako po stažu igranja kot tudi po starosti nekaterih članov in tvorijo podmladek kočevske popularnoglasbene scene. Svoj prostor na železniški postaji (bivši seveda) so dobili tako, da so se vozili po Kočevju in iskali lokacijo ter spraševali naokoli, kje bi lahko igrali. Avgusta 2012 so si uredili svoj plac, v katerem so obvezni inštrumenti, kavč, računalnik za poslušanje glasbe ter stene in strop polni plakatov in raznih »čečkarij«. Kletni prostor jim omogoča boljšo izolacijo prostora, vendar pa je slabost tega, da jim ga enkrat letno zalije voda. To je primarno njihov prostor za vaje, vendar jih skorajda vsakodnevno obiskujejo prijatelji, ki pa vedo, da kadar vadijo, obiski niso želeni; takole pravi zapis iz njihove Facebookove strani, dne 8. 1. 2014: »Zaradi
41
(pre)dolge pavze bomo danes začeli z vajami, tok da ob pol šestih bi blo lepo da se skidate s placa, ker če pride Šmalc pa ste še tam je rekel da ne bo šparou noža, ki ga je vsa ta leta skrival ob pasu. Vrata bodo zakljenjena (za tiste ku nimate fb buhuhu), kdaj bo konc vaj je odvisno od tega kdaj bo konc vaj, tok da telefon, če se ne javmo veste da ni konc. hipija bodo od vznotrej zaklenli, za vse ki se mislte pa odzunej zbirat pa samo opozorilo da vas ne bo kdo nadlegovau pa se izdajau za kriminalista pa vas slaču pa šlatou če se spomnte incidenta «.
Popolna zasedba so postali decembra 2012 (dotlej niso mogli najti basista) in začeli z igranjem priredb, sedaj pa imajo že približno pet svojih komadov in njihovo število se veča. Sodelovali so tudi na kočevski kompilaciji Kočevje špila – Lik of s pesmijo 'Pet do (špilej)'. Lani so odigrali približno enajst koncertov. Cilj jim je posneti ploščo, po tem pa bodo videli, kaj se bo zgodilo naprej. Sicer so 7. 4. 2014 postali tudi zmagovalci 2. predizbora Šourocka; festivala, ki ga organizira Študentska organizacija v Mariboru. Če zmagajo v finalu, pa se jim obeta turneja po slovenskih klubih in snemanje plošče.
Kinemine Jure Bradeško - bobni, vokal Ivo Marincelj - kitara, vokal Jure in Ivo sta duet. V osemdesetih sta skupaj sodelovala v skupini 8 Ton, s katero so tudi posneli nekaj pesmi in izvedli nekaj koncertov. Zaradi odhodov v vojsko in ustvarjanja družinskega življenja je skupina prenehala delovati. Jure je popolnoma opustil igranje bobnov, dokler se nista z Ivom po več kot dvajsetih letih (leta 2007) zopet združila v duetu Kinemine. Ime izhaja iz pesmi 'Dan ljubezni', za katero je njuna prijateljica iz Hrvaške menila, da nosi naslov Ki ne mine (nikdar) in to se jima je zdelo »simpatično«. Sicer sta si ime razdelila tako, da je Jure Mine, Ivo pa Kine. Kot pravi Jure, igrata »free pop zvrst«, kar pomeni, da se glasbeno ne omejujeta, pomeni pa tudi, da igrata brez kakršnihkoli obveznosti. Koncertov nimata, ker se jima »ne ljubi vaditi«; ne marata tudi preigravati in vaditi starejših komadov, temveč ves čas ustvarjata nove. Njuna produkcija je »en komad na dve minuti«, sedaj pa snemata tudi radijsko igro. Vadita sicer pri Ivu doma nad garažo. Na njuni spletni strani je moč poslušati njune v Beogradu posnete pesmi, sta pa sodelovala tudi na obeh kompilacijah Kočevje špila.
42
Charlie Butter Fly Klemen Kirašič - vokal, kitara Miha Rupnik - bas kitara Tadej Kirašič - bobni Charlie Butter Fly (ali krajše Charlieji) so se kot trojica ustalili konec leta 2010. O razširitvi postavitve ne razmišljajo, saj menijo, da je škoda spreminjati nekaj, kar se ujema. Igrajo v Klinji vasi, od koder sta doma brata Kirašič, na placu, ki mu rečejo »Charlie Cave«. Na tekmovanju Glas mladih so si leta 2012 priborili nastop na glavnem odru Schengenfesta. Tega leta so se tudi uvrstili na kompilacijo Ex-Yu No Border Underground Jamming, naslednje leto pa na deveto ploščo Rokerji pojejo pesnike, oboje pod okriljem Subkulturnega azila. Do sedaj so snemali v studiu Mitje Letiga, okoli katerega je prepleteno tudi njihovo Glasbeno-kulturno društvo Muzikalija. Znanstvo z Matejem Mršnikom jih je pripeljalo do producenta Dejana Radičevića, s katerim bodo aprila 2014 začeli snemati prvo samostojno ploščo. Glasbena podzvrst, ki jo izvajajo, je blues rock. Njihova glasba nastaja tako, da gre Klemen s kitaro in litrom viskija prenočit v kočo, kjer se prepusti svojim mislim in občutkom in zjutraj ugotavlja, kaj je nastalo iz nočne omame. Z besedili in glasbo se trudijo prodreti v človekove globine in tudi do temačnejših občutij duše. Glasbo delajo skupaj in vedo, da je končana, ko »jim pade«, priznavajo pa, da včasih manjka neki zunanji vpliv, ki bi jim povedal, kaj je potrebno še dodelati, zato se še posebej veselijo sodelovanja z Radičevićem.
The Perception Lana Hočevar - vokal, violina Luka Varga - kitara Nejc Čurič - kitara Gašper Letig - bobni The Perception so po starosti članov najmlajša kočevska skupina (od 16 do 21 let). Kakor sem ugotovila, so pravzaprav edini med svojimi vrstniki, ki se aktivno ukvarjajo z igranjem v skupini. Bend sta konec leta 2011 osnovala Gašper in Luka, ki sta tudi edina člana začetne zasedbe. Medtem je skupina doživela kar nekaj kadrovskih sprememb, dokler se nista ustalila Nejc in Lana. Še vedno iščejo basista ali basistko, trenutno pa se na basu izmenjujeta oba kitarista. Vadijo v Livoldu pri Gašperju doma, in sicer v snemalnem studiu, ki ga ima njegov oče Mitja Letig (skupaj s Charlie Butter Fly tvorijo Glasbeno- kulturno društvo Muzikalija).
43
Svoj prvi album nameravajo posneti do konca leta (med poletnimi počitnicami) in poskusili bodo tudi poiskati založbo. Na dan vadijo vsak posebej približno eno uro, med počitnicami pa tudi pet ali šest ur. Do špila pridejo tako, da se prijavljajo na tekmovanja in počasi gradijo svojo mrežo zvez in poznanstev, za katera pravijo, da so najpomembnejša stvar, če želiš priti do koncertov. Sicer so v dobrih dveh letih obstoja odigrali že približno trideset špilov.
V naslednjem razdelku bom predstavila skupine, ki so že več let prisotne v kočevskem prostoru, vendar je bilo njihovo delovanje (večkrat) prekinjeno zaradi takih ali drugačnih razlogov. Mednje sem uvrstila tri skupine: K Sound xXx, R.I.P., Zadnji taxi.
K Sound xXx Franci Turk - kitara, vokal Blaž Bokan - kitara Jernej Drobnič - bas Gregor Brodnik - bobni Skupina K Sound xXx je bila ustanovljena leta 1989. Njen glavni protagonist je bil in je Franci Turk – Čopka. Leta 1998 je skupina sodelovala na oddaji Izštekani na Valu 202 pri Juretu Longyki.27 Naslednje leto so izdali prvenec z naslovom Tempus Fugit. Album je bil posnet pri založbi Kif Kif s producentom Žaretom Pakom.28 Sledilo je večmesečno koncertiranje in promocija albuma po Sloveniji, potem pa so se člani odločili, da za nekaj časa dajo skupino »v mirovanje«. Leta 2008 je Čopka zopet pognal motorje skupine in sedaj spet oz. še vedno igrajo (razen Čopke so vsi člani drugi). Sogovornik mi je dejal, da so ponovni K Sound xXx prvič nastopili na zadnjem Kočevskem r'n'r leta 2009 in »poharali«. Sedaj v javnosti niso prisotni, trenutno pa iščejo prostor, kjer bi lahko vadili.
27 Zgodovina Izštekanih je dostopna na spletni strani: http://val202.rtvslo.si/izstekani/zgodovina-izstekanih- z-juretom-longyko/; nazadnje pregledano: 3. 4. 2014. Poleg skupine K Sound xXx so bili kočevski izvajalci na Izštekanih še Andraž Hribar (2004) ter Zadnji taxi in Gaber Brin (2013). 28 Mimogrede, Žare Pak je bil vedno in še vedno je (vendar v nekoliko manjši meri) velik podpornik kočevske glasbene scene, ki jo je, kot so mi povedali sogovorniki, primerjal s Seattlom. 44
R.I.P. Robert Turkovič - vokal Miran Ruparčič - kitara Dalibor Josipovič - kitara Dejan Šemen - bas Emanuel Buzuk - bobni R.I.P. so svojo zgodbo začeli leta 1993 v Škor'cu, danes jo nadaljujejo na Marofu. V Kočevju je vedno prevladoval punk, Robert pa se v njem ni našel, zato je ustanovil metalsko skupino. V začetku sta bila samo Robert na vokalu in njegov prijatelj ter sošolec Lado Tekavčič na bobnih. Potem pa se jima je pridružil še Miran Ruparčič.29 V prvi zasedbi so delovali približno tri leta. Kadrovskih menjav je skupina vse do danes doživela precej; edini, ki je ostajal in nosil s seboj tudi ime skupine, pa je bil Robert. Pravijo, da so metal, kot je bil tedaj znan, povsem predrugačili in začeli igrati, kot je to poimenoval Franci Turk – »šport metal«, nekakšno mešanico ameriškega in kočevskega metala.
Robert in Miran pravita, da se pri ustvarjanju niso obremenjevali z zvrstmi in da so igrali povsem »nedefinirano«. Kar pravzaprav dodatno potrjuje, da globalni homogeni vplivi popularne glasbe ne izpodrivajo lokalnih različic, temveč le spodbujajo nastajanje novih, kot sta pokazala tudi Mlinar in Poštrak (1991). Robinsonova je odkrila tri značilne faze glasbene odzivnosti na zahodno kulturno prevlado. Prva je prevzemanje, druga posnemanje, tretja faza je ustvarjalna in ponuja kombiniranje lastne glasbene tradicije s tujimi (povzemam po Mlinar in Poštrak 1991: 1368).
Sčasoma so »Ripovci« začeli sodelovati z Žaretom Pakom in v njegovem studiu posneli nekaj komadov, potem pa razpadli. Miran je igranje kitare opustil, ker si je ustvaril družino in kariero, vendar pravi, da je kitaro ves čas pogrešal: »Rabiš jo v tem blesavem življenju, rabiš nekaj, da se zrelaksiraš«. Robert pa je ves čas ostal prisoten v rock 'n' rollu, nenazadnje mu tudi preživljanje zagotavlja tetoviranje in sam pravi, da se je »v rock 'n' roll rodil in v njem bo crknu«. Po skorajda dvajsetih letih sta se zopet združila in zbrala skupaj novo ekipo (zgoraj napisani člani). Nekaj časa so sicer iskali novo ime, vendar so ugotovili, da je R.I.P. še vedno najbolj primerno ime, tudi glede na to, da preigravajo in nadgrajujejo avtorske pesmi začetne zasedbe. Pogovor sem opravila z Robertom in Miranom, ki sta mi med drugim povedala tudi, da sta onadva vodji skupine. Ne v nekem
29 Miran je takrat sicer igral v skupini Gottschee, kamor je s svojim stilom igranja vnesel metal. Danes pravi, da je potem, ko se je pridružil skupini Gottschee, iz glasbe nastalo »skropucalo«, za kar krivi tudi sebe. 45 totalitarnem smislu, temveč sta onadva tista, ki se dogovarjata za koncerte, priganjata (kadar je to potrebno) ostale člane k vaji in sprejemata odločitve, kadar se mnenja krešejo.
Zadnji taxi Roman Zupančič - vokal, kitara Martin Lunder - kitara Miha Gorše - klaviature Nejc Viher - bas kitara Primož Velikonja - bobni 'Zadnji taxi' je naslov pesmi s prvega albuma skupine Grofovo polje, ki je delovala v Kočevju v devetdesetih letih (vadila je v Godbi). Njihov prvenec Trinogi petelin je izšel leta 1997, leto zatem pa je izšla še zgoščenka Adijo Hans (v sodelovanju s pianistom Erikom Šulerjem) s štirimi pesmimi. Intenzivno delovanje je prineslo s sabo tudi večje obremenitve in člani skupine so se odločili za začasno prekinitev delovanja. Grofovo polje so kasneje poskusili obuditi, vendar je zamenjavi vseh članov (skoraj vseh; Roman Zupančič je edini, ki je ostal) sledila skoraj nujna poteza – zamenjava imena.
Skupina Zadnji taxi je tako začela delovati leta 2002 ali 2003 (točne letnice se Roman ne spomni), ime pa je sinonim za pogrebni avto. Delovali so zelo intenzivno, tako da jim je uspelo narediti nekaj studijskih posnetkov. S pesmijo 'Dež' so sodelovali na kompilaciji Val 09 - Imamo dobro glasbo! ter se uvrstili na Emo (prireditev, na kateri poteka nacionalni izbor za pesem Evrovizije). V načrtu imajo tudi izdajo albuma, vendar so svoje delovanje nekoliko upočasnili in se dogovorili, da ostanejo, kot mi je rekel Roman, »tiha skupina« in poskusijo izdati vsaj eno pesem na leto.
Solo izvajalci bodisi s spremljevalno skupino ali pa brez nje so: Primož Turk, Žiga Bižal, Žarko Nanjara, Lea Likar, Andraž Hribar, Urška Bakovič, Semir Kantarević – Semo, Sebastjan Vukan – Sebatage, Roman Zupančič – Gaber Brin.
Roman Zupančič Roman se je v Kočevje priselil leta 1986. Desetletnemu glasbenemu mrku je sledila ustanovitev skupine Grofovo polje, katere kratek opis sem podala že zgoraj. Poleg dveh skupin (ena je opisana zgoraj, druga spodaj), v katerih deluje Roman in je pravzaprav tudi »krmar obeh pogonov« (Longyka 2013), je Roman tudi kantavtor, šansonjer, pisec besedil, pisec otroških iger in še kaj.
46
V sodelovanju s 47 otroki je leta 2000 ustvaril zelo uspešen gledališki muzikal Te nore mravljice, kar je vodilo v »enoletno turnejo po slovenskih vrtcih«. Naslednje leto je izšel še muzikal Na kmetiji Hamlariji. Sodeluje z marsikaterim slovenskim glasbenikom kot pisec besedil, poleg tega pa kot kantavtor koncertira po Sloveniji in letno naniza okoli šestdeset nastopov. Ima svojo glasbeno šolo, sodeloval pa je tudi z Zavodom za slepo in slabovidno mladino, s katerimi so posneli zgoščenko Slepi potnik. Kot sem že omenila, je Roman lani (leta 2013) sodeloval z obema skupinama v oddaji Izštekani, ki so jo sprva celo želeli posneti pri njemu doma, kjer skupini tudi vadita. Kot velik podpornik kočevske lokalne popularnoglasbene scene je na oddajo povabil tudi nekaj glasbenikov in pevko Urško Bakovič. Kljub aktivnemu preigravanju in ustvarjanju ostaja in želi ostati »skriti glasbenik« in pravi, da ga komercialna pot ne zanima, čeprav se ves čas svojega delovanja z njo spogleduje.
Gaber Brin Roman Zupančič - kitara, vokal Uroš Planinc - klaviature Anton Zidar - bas kitara Predrag Bakovič - kitara Simon Šega - bobni Potem ko je skupina Zadnji taxi svoje delovanje upočasnila, se Roman ni mogel upočasniti. Zato se je odločil, da bo kljub vsemu bolj intenzivno nadaljeval svojo glasbeno pot. Odšel je »s psico v gozd na sprehod poiskat ime«. Prvo drevo, ki ga je zagledal je bil – gaber, temu pa je dodal še iglavca – brin. Tako je nastal Gaber Brin. Sprva je bilo to začrtano kot kantavtorski projekt, potem pa se je odločil, da k sodelovanju povabi še »prijatelje«. Skupina je začela delovati leta 2012 in se še istega leta uvrstila na kompilacijo Val 012 - Imamo dobro glasbo! s pesmijo 'Šihtarska'. Roman Zupančič je pod imenom Gaber Brin sodeloval kot kantavtor na kompilaciji Kočevje špila – Grupni, kot skupina pa na naslednji kompilaciji Kočevje špila – Lik of.
Sebatage (Sebastjan Vukan – vokal, kitara, bas kitara) deluje kot glasbenik že dvajset let. Svojo glasbeno pot je začel v Godbi in v raznih zasedbah sodeloval že skorajda z vsemi kočevskimi glasbeniki. Naposled se je odločil tudi za samostojni projekt, ki ga je poimenoval Sebatage, v katerem ima pri ustvarjanju proste roke. Pravi, da bo delal različno glasbo, vse od balad do reggaeja in tudi pop. S pesmijo 'Vonj po pomladi' je sodeloval na kompilaciji Kočevje špila – Lik of.
47
Semo (Semir Kantarevič – vokal, kitara) je v Kočevju prisoten že dalj časa. V devetdesetih je deloval v repovski zasedbi Gottschee Project,30 v zadnjem času pa kot samostojen izvajalec z različnimi spremljevalnimi skupinami ustvarja glasbo, ki pa je ne zna opredeliti, saj pravi, da je zelo raznolika. Sistem menjavanja glasbenikov s katerimi sodeluje, mu je zelo všeč, saj vsak v glasbo doprinese nekaj svojega in nekaj novega. Sicer sodeluje tudi z uveljavljenimi slovenskimi glasbeniki – Trkaj, Jadranka Juras, Murat & Jose, Zlatko … Lani je na kompilaciji Kočevje špila – Lik of izdal tudi svoj novi singel 'Ta moment', ki ga trenutno promovira po radijskih postajah in za katerega je posnel tudi videospot.
Žarko Nanjara je kitarist, ki se vse do posnete pesmi za kompilacijo Kočevje Špila – Lik of, ni želel javno izpostavljati. Vnaprej načrtuje nekaj sodelovanj, vendar pravi, da ni še nič točno določenega.
Urška Bakovič je pevka, ki je kljub mladosti že več let prisotna v kočevskem prostoru. Pri več projektih sodeluje kot spremljevalna pevka, kot vokalistka pa je delovala tudi v skupini Inn, ki je prav v času moje raziskave prenehala delovati.
Kantavtor Primož Turk izvaja »country blues stil, s kančkom etno priokusa«. Primož je prav tako izdal že dve zgoščenki. Prvo - S stoenko v kurbarijo - je izdal leta 2008, drugo zgoščenko - Poletje na školjki, pa leta 2011. Obe sta nastali v sodelovanju z njegovo spremljevalno skupino Skrajneži (katere člani niso iz Kočevja).31
Lea Likar je komercialno usmerjena pevka, ki je do sedaj izdala dva singla in je sodelovala na prvem albumu Kočevje špila – Grupni. Sicer se redno udeležuje tekmovanj, kot so Melodije morja in sonca ter Slovenska popevka.
Žiga Bižal je kantavtor, ki je vsekakor nekaj posebnega v kočevskem okolišu. Njegova zgoščenka, ki je izšla leta 2013, namreč nosi naslov Ldje so rjakl' in je v celoti posneta v ribniškem dialektu. Njegov oče Dušan Bižal je napisal mnogo besedil za slovenske pesmi,
30 Gottsche Project (pred tem so se imenovali Crazy Dogs) so bili prva repovska zasedba v Kočevju v devetdesetih; delovali so od 1997 do 2002. Sprva so se jim posmehovali, da so »kočevski črnci«, vendar so si pridobili naklonjenost lokalne glasbene javnosti; kot edini reperji so tudi dvakrat nastopili v Godbi, na Kočevskem rock and rollu, veliko pa so nastopali po Sloveniji. Razpadli so zaradi različnih interesov; v glasbi sta ostala Semo in Kustur (DJ). Rap je v Kočevju prisoten od takrat, z njim se ukvarja predvsem mlajša generacija, vendar na sceni, s katero sem se ukvarjala, niso prisotni. Sogovornik mi je dejal, da se v Kočevju da repati, ker je »vse v pizdi«. S tem so se začeli ukvarjati na igrišču, na ulici, kjer so že v otroštvu preživeli veliko časa, saj, kot mi je še dejal, izhajajo vsi iz težkih družinskih razmer. 31 Zapisano povzemam s spletne strani: http://www.primozturk.si; nazadnje pregledano 4. 4. 2014. 48 ki so sedaj že skorajda ponarodele (npr. 'Oh ne, Cherie'; napisal je tudi skoraj vsa besedila za skupino Prah).
Andraž Hribar pa je tisti kočevski glasbenik, ki je širši javnosti verjetno tudi najbolj znan. Doslej je izdal že štiri albume (leta 1999 Lubika; leta 2002 Življenje je; leta 2004 Tretja plata in leta 2007 Narobe ton), njegova glasba pa se umešča nekje med popom in melodičnim ter lahkotnim rockom. Med njegove največje uspešnice se uvrščajo pesmi 'Življenje je', 'Ognjen obroč', 'Moja moja', 'Kaj mi delaš' … Izhaja iz glasbene družine, saj je bil njegov oče pevec in basist v prvi zasedbi skupine Prah. Andraž je sodeloval na Kočevski rock sceni, ter na prvi kompilaciji Kočevje špila – Grupni.
Slednji štirje avtorji so sicer prisotni na kočevski glasbeni sceni, vendar ne na kočevski rock sceni oz. vsaj niso do te mere »integrirani« vanjo, kot to so druge že omenjene skupine. Zato jih v nalogi tudi podrobneje ne obravnavam.
V naslednjo skupino sem uvrstila skupine, ki preigravajo pesmi drugih skupin. O njih bom le na kratko napisala, kdo so in kaj počnejo. Med te sem prištela skupine: Pulcija, Quo Style, Robbin Marley in Zapušanci.
Pulcija Martin Lunder - kitara Miha Ravnikar - vokal, bas Primož Velikonja - bobni Kot je mogoče razbrati že iz imena, skupina Pulcija preigrava pesmi Stinga in skupine The Police. Vsi člani sicer delujejo tudi v drugih skupinah, vendar so se leta 2009 združili še v Pulciji. Vadijo v Primoževem snemalnem studiu v Štalcerjih in so izvedli tudi že kar nekaj koncertov po Sloveniji.
49
Robbin' Marley Semir Kantarevič - vokal Blaž Bokan - kitara Jernej Drobnič - bas kitara Jernej Konte - bobni Urška Bakovič - spremljevalni vokal Skupina preigrava pesmi Boba Marleya, trenutno pa se ukvarjajo predvsem z iskanjem prostora za vaje. Lani so igrali na Kočevski rock sceni ter v baru pri Ostermanu (Pejčk).
Quo Style Vlado Komljenovič - bas kitara, vokal Tomaž Košir - kitara Samo Mohorčič - kitara Vinko Farkaš - klaviature Stane Zajc - bobni Glasba Status Quo je bila prva izbira, ko so se zbrali na kup zgoraj navedeni kočevski glasbeniki. Člani so prej igrali v raznih zasedbah po Sloveniji, po nekajletnem premoru pa so se odločili, da zopet poprimejo za inštrumente in igrajo glasbo, ki jim je blizu. Združili so se leta 2011, vadijo pa enkrat tedensko v Mačkovcu, v Samovem vikendu. Vnaprej nameravajo delati tudi avtorsko glasbo, vendar želijo prej dodobra obvladati izbrane pesmi skupine Status Quo.
Zapušanci Alen Osterman - vokal Mitja Mikulič - harmonika Maksimilijan Vovk - klarinet Primož Repar - kitara Zgoraj navedena zasedba skupine je kolikor toliko točna. Včasih je malo drugačna, včasih kdo manjka ali pa se jim še kdo pridruži. Fantje pravijo, da »vadijo med špilom«. Igrajo večinoma priredbe različnih popularnih, narodnozabavnih, ljudskih pesmi in pesmi skupin nekdanje Jugoslavije ter so predvsem zasedba za »žure«, čeprav že ustvarjajo tudi avtorske pesmi.
50
Nadaljujem še z zadnjim sklopom glasbenih skupin, in sicer so to skupine, ki pravzaprav ne delujejo v Kočevju, a vendar eden ali več članov skupine prihaja iz omenjenega mesta. Kot že omenjeno, gre večinoma za kočevsko-ribniške ali kočevsko- ljubljanske naveze. Na tem mestu moram še enkrat poudariti, da sem se omejevala (kot sem že zgoraj skušala pojasniti) na neprofesionalne glasbenike. V kolikor bi me zanimali tudi profesionalni, bi moral biti ta seznam veliko daljši. V ta sklop sem uvrstila zasedbe Skaktus, Golliwog, The Lucky Cupids in All One to Me.
Skaktus Sašo Koprivec - vokal Brane Košorog - bas kitara Ivan Bečan - kitara Janko Orešič - bobni, tolkala Skaktus so pravzaprav od vseh skupin, ki še sledijo, v kočevskem prostoru tudi najbolj prisotni in jih tudi ostali muzičarji dojemajo kot kočevsko skupino. Povsem upravičeno, glede na to, da so skupino, ki deluje že od leta 1999, v začetku sestavljali sami Kočevarji. Z menjavami se je skupina preselila v Ljubljano, od Kočevarjev pa sta v njej ostala Sašo in Brane, ki pa že vrsto let živi v Ljubljani. Skaktus igrajo pop rock ska reggae glasbo, čeprav trenutno delujejo brez pihalske sekcije. V tej zasedbi niso dolgo, tako da jim je trenutno prioriteta priprava gradiva za novo ploščo in hkrati uigravanje z novo zasedbo. Zaradi tega so postavili na stran tudi koncertiranje. Skaktusi so sicer do danes posneli že dve plošči. Prvo so izdali leta 2005 - Ali pa ne in so jo posneli v beograjskem studiu Dabing, drugo pa leta 2010, z naslovom 2010. Sodelovali so tudi na »dveh, treh kompilacijah« (tudi na prvi kompilaciji Kočevje špila – Grupni). Skaktusi se ne promovirajo, temveč v igranju in vsem kar prinese, predvsem uživajo. Kljub temu so glasbeni javnosti že poznani, saj jih vabijo na koncerte (letno jih odigrajo od petnajst do dvajset) in vrtijo njihovo glasbo po radiu, kot mi je povedal Sašo.
The Lucky Cupids Andrej Rudolf - vokal, kitara Matevž Carnelutti - kitara Iztok Rubin - kontrabas Dejan Ahtik - bobni The Lucky Cupids sta v začetkih sestavljala dva člana iz Kočevja. Iztok Rubin in Marko Piršič (sedaj igra kitaro pri Foršus). Kot mi je povedal Marko, pa se je v skupini
51 zvrstilo tudi nekaj kočevskih bobnarjev. Sprva je skupina torej temeljila na večini članov iz Kočevja, kjer so tudi vadili, potem pa so se z menjavami članov tudi vaje premestile v Ljubljano. Skupina je bila sicer ustanovljena leta 1994 in v stilu oblačenja ter zvrsti preigravanja še vedno sledi temeljem rockabillyja. Leta 2013 so nastopali tudi na Kočevski rock sceni, kamor se lahko uvrstijo samo kočevske skupine ali skupine, ki imajo vsaj enega člana iz Kočevja.
Golliwog Saša Hrovatin - kitara, vokal Matej Oven - bas kitara Vid Trdan - kitara Rok Henigman - bobni Golliwog so skupina, ki vadi v Ribnici, in so s tega vidika bolj ribniški kot kočevski bend. Edina članica Golliwog, ki prihaja iz Kočevja, je kitaristka in vokalistka Saša. Golliwog delujejo od leta 1998 in so na alternativni sceni zelo znana punk rock skupina, saj redno nastopajo po Sloveniji in tujini. Po prvi izdani plošči leta 2006 More Than Meets D.I.Y., ki je dosegla velik uspeh, jih je k sodelovanju povabila japonska založba, pri kateri so izdali še album. Leta 2010 so ponovno izdali album – Plague Allegiance. Poleg tega so sodelovali tudi na več kompilacijah (tudi Kočevje špila – Grupni) in so poznani tudi zaradi aktivnega zagovarjanja človekovih in živalskih pravic ter opozarjanja na delovanje svetovnega reda, bančnih sistemov itd. (Golliwog b.n.l.).32
All One to Me Davor Guduraš - vokal Žiga Marin - kitara Rok Tomšič - kitara Ambrož Bartol - bas Florjan Bartol - bobni Zasedba je nastala leta 2008 in zamenjala že nekaj članov ter tudi ime. Sedaj dva člana prihajata iz Loškega Potoka, eden iz Postojne, eden iz Ribnice ter slednji – Žiga Marin iz okolice Kočevja; vaje pa imajo v Ljubljani. Skupina igra punk rock in je odigrala že kar nekaj špilov po Sloveniji, na katerih preigrava predvsem avtorske pesmi ter tudi kakšno priredbo.
32 Zapisano povzemam s spletne strani: http://www.slorock.si/golliwog/; nazadnje pregledano 3. 4. 2014. 52
4.1 Delovanje lokalnih popularnoglasbenih skupin
V nadaljnji razlagi delovanja popularnoglasbenih skupin bom poskušala najti neke skupne poteze in izpostaviti probleme, s katerimi se srečujejo akterji pri delovanju na lokalni sceni. Kot je mogoče videti, se v opisovanju ukvarjam predvsem z izvajalci popularne glasbe, ne pa z občinstvom oz. poslušalci, čeprav vsi skupaj tvorijo kočevsko sceno.
Namenoma uporabljam termin scena in ne podkultura, saj menim, da dinamika scene bolj ustreza lokalnemu dogajanju v Kočevju kot pa termin podkultura.33 Sceno po Hedlu označuje gibanje, ustvarjanje rokovske skupnosti, svoje družabno dogajanje, prostori (1994: 23). Velikonja pa sceno, ki jo imenuje »subkulturna scena« definira kot mehko različico podkulture; družbeno sprejemljivo, prilagojeno dominantnim kulturam, ki dominantno kulturo tudi dopolnjujejo; pripadniki so obravnavani kot neškodljivi in tudi kot vir inspiracije za ekonomsko ali kulturno produkcijo. Podkulturne scene so nekakšno sredstvo sproščanja, vikendaštvo, kontrolirani eskapizem, saj svojim pripadnikom naslednje jutro omogočajo nebolečo vrnitev v »normalni« življenjski in delovni ritem (1999: 18-9). Vseeno mislim, da med podkulturo in sceno ni tako trdnih ločnic, kot jih predpostavlja Velikonja (1999: 14-22), temveč gre ponovno za veliko mero fluidnosti in prilagajanja ter prehajanj iz ene pozicije v drugo.
Scene so začasne in situacijske. Keesing je opozarjal, da če svojo pozornost usmerimo na scene, se lahko šele tedaj zares posvetimo akterjem, ki vstopajo vanje, se po njih gibljejo ter izstopajo (po Muršič 2000: 254), temu pa bi dodala še, da lahko na sceno ponovno tudi vstopijo.
33 Izraz podkultura so najprej uporabljali sociologi in kriminologi za opisovanje delikventnih skupin v štiridesetih letih. Kroeber je uporabljal pridevnik podkulturen, kadar je opisoval robne kulturne pojave oz. tiste kulturne pojave, ki so pred oz. pod kulturo. Harris je dejal, da antropologi imenujemo podkultura vsako določljivo kulturo znotraj neke kulture, vsak življenjski slog oz. kulturni vzorec, ki ni skupen celotni skupnosti, ampak samo nekemu njenemu delu, neki skupini. Pri vseh predstavah o podkulturi se prej ali slej pojavi vprašanje temeljne kulture, ki pa je sestavljena iz podkultur. Vsaka kultura je torej podkultura in vsaka podkultura je kultura. Podkulturo so povečini povezovali s terminom – mladinska, kar pa je zopet neustrezno, kajti podkulture ni mogoče reducirati na mlade, še manj pa mladost na podkulture (povzemam po Muršič 2000: 248-250). Lokalna podkultura bi bil primeren izraz, čeprav so jasne tudi nekatere nadlokalne komponente. Pri lokalni podkulturi gre za splet improvizacij, ki temeljijo na skupnih vzorcih, in vzajemnega priznavanja ter prepoznavanja posameznih vidikov skupaj soustvarjenega kulturnega območja znotraj drugih območij, temeljna značilnost pa je prav fluidnost in ne-enoznačne opredelitve (Muršič 2000: 252). 53
Izpostavila bom le nekaj tistih ključnih točk kočevske rokovske scene, ki so se mi zdele zanimive, medtem ko se ne bom osredotočala na vse vidike delovanja v skupini (a so ravno tako pomembni), kot jih je opredelila Finneganova v že omenjeni monografiji.
Kot sem že omenila zgoraj in kar je po mojem lastno vsakemu popularnoglasbenemu sistemu, so pretoki članov ter konstantno nastajanje in razhajanje skupin. Iskanje novih članov poteka skozi mrežo znanstev, ki je v lokalnem okolju, kjer se skorajda vsi glasbeniki med seboj poznajo, že dodobra utrjena in se hitro razve, če nekdo potrebuje novega člana skupine. Prav tako poteka iskanje novih članov po spletu.34 Kot so mi povedali, je najtežje dobiti bobnarja in basista; Charlie Butter Fly in Ram Session so ga dobili tako, da so v skupino povabili prijatelja, ki se je šele naknadno priučil igranja inštrumenta; basist Pankeroschev Ivan Margan pa je že nekaj mesecev pri njih navdušeno igral kitaro, dokler ga niso prosili, če bi mogoče raje igral bas kitaro. The Perception pa že nekaj časa delujejo brez basista oz. se v tej vlogi izmenjujeta oba kitarista.
Kaj pa se zgodi, ko že bolj uveljavljena skupina izgubi kakšnega člana? V igro vstopi - »pomožni član«. To je član skupine, ki pomaga neki drugi skupini, dokler ta ne najde stalnega člana (npr. Sebastjan Vukan je dve leti kot pomožni član igral bas kitaro pri Pankeroschih in pri skupini Hellex). Pomožni član lahko igra v skupini tudi leto ali še dlje, vendar še vedno ostajal pomožni, kar za sabo verjetno ne potegne določenih obveznosti, ki jih imaš kot uradni član v skupini.
Delo v skupini zahteva veliko potrpljenja, prilagajanja in razumevanja. Potrebna je stalna motivacija in enakovredna aktivnost vseh članov, če naj skupina funkcionira »normalno«. Prav različni pogledi na delo v skupini (igranje »samo za žur« na eni strani in ambiciozni cilji na drugi strani, različne preference do zvrsti itd.) so najpogostejši razlog za razpad skupine in so tudi najpogostejše jabolko spora ali vzroki zamer med (nekaterimi) kočevskimi akterji na sceni. Tudi Finneganova meni, da traja življenjska doba rock bendov približno dve do tri leta, potem pa jih zamenjajo novi bendi, ki so pravzaprav rekombinacija istih glasbenikov, vendar pod drugim imenom (2007: 171). To je bila tista tema, o kateri pravzaprav nihče (uradno) ni hotel preveč razpredati, mi je pa član skupine Nčodnč povedal, da je to »klasičen čar Kočevja: egoti in rokenrol!«. Sicer pa so mi mnogi
34 31. 1. 2014 se je na portalu Bolha.com pojavil oglas, v katerem bend iz Kočevja išče pevko: http://www.bolha.com/glasbila-glasbena-oprema/ostala-glasbila-oprema/iscemo-pevko-kocevje- 1291953541.html?aclct=1392496865&kw=pevka; nazadnje pregledano 4. 4. 2014.
54 povedali, da so sčasoma, z odraščanjem, začeli na stvari gledati iz drugih vidikov in so tudi s pogovorom rešili marsikakšne neprijetne mladostniške zamere.
Člani v skupini se morajo dobro razumeti predvsem na prijateljski ravni in ne samo na glasbeni. Izredno pomembno pa je, da imajo vsi člani skupine enake poglede na delo v skupini. Pa najsi gre za to, da igrajo samo za zabavo, ali si želijo posneti album ali pa delujejo nekje vmes, a pomembno je, da vsi delujejo v tej smeri.
»Delovanje nekje vmes« je bilo tisto, kar me je od vsega najbolj begalo in mi dajalo misliti. Vse od polovice osemdesetih let je namreč v Kočevju delovalo veliko punk rock skupin ali, kot pravijo muzičarji »projektičev«; trenutno je približno dvajset aktivnih rock skupin ali izvajalcev, ki delujejo v rocku. Izdanih albumov je vse od začetkov do danes - osem (med te sem štela samo rock skupine); te so izdali Grofovo polje (2), K Sound xXx, Pankeroschi, Nčodnč, Sell Out in Skaktus (2).
Veliko bolj pogosta praksa današnjih dni je plasiranje samostojnih komadov v medije, česar se poslužuje malo več izvajalcev, kot pa dejanskega snemanja plošče, čeprav večina kočevskih bendov to tudi načrtuje. Po mojih podatkih naj bi letos (ali najkasneje drugo leto) izšlo približno devet novih plošč. Najpogostejša praksa je snemanje posnetkov na vajah in snemanje demo posnetkov, tudi na koncertih.
»Kaj ne veš, kje živimo?« je zakričal udeleženec zbora članov Društva kočevskih glasbenikov, ko jih je novoizvoljeni predsednik pobaral, naj bodo bolj aktivni pri snemanju albumov. Ali je res kraj bivanja kriv za to, da skupina po večletnem preigravanju ne izda nosilca zvoka? Ali bi, če bi te skupine delovale v »centru«, lažje prišle do špilov, snemanj in preboja? Mislim, da tu ni enoznačnega odgovora. Stvar je v tem, da mediji promovirajo skupine, ki jim je uspelo. Pa če sledimo tistim bolj alternativnim medijem ali pa tistim bolj komercialnim. Nihče od nas pa ne vidi ozadja delovanja skupin, ki leta in leta trgajo strune in lomijo bobnarske palčke, a vztrajajo in nekaterim (še vedno ne vsem) se to čez čas tudi obrestuje. Poleg tega je danes veliko lažje posneti samostojno ploščo, kot je bilo to nekoč, ko snemalni studii niso več nekaj ekskluzivnega, temveč so dostopni vsem. Snemanje plošč z alternativno glasbo pa običajno pomeni izdajo v samozaložbi. Geografska marginalnost kot taka ne more biti izgovor, saj nenazadnje vse (tudi svetovno) znane skupine ne izvirajo iz »centra«.
55
Po mojem mnenju ni glavni razlog za to, da je doslej izšlo tako malo albumov skupin iz Kočevja sam kraj na periferiji z nizkim ekonomskim kapitalom, temveč miselnost njegovega prebivalstva, ki vlada med akterji na kočevski rock sceni. Nekaj podobnega je povedal Marko Piršič v oddaji Na sceni na Valu 202, ko je omenjal, da se jih je (skupino Foršus) »nalezlo to kočevsko [neakcijsko delo], da že kar nekaj časa nismo naredili nič«. Kaj je torej ta »kočevska nalezljivost«? V prvi vrsti je tu mišljenje, da od glasbe ni mogoče živeti, kar je po svoje razumljivo. Nenazadnje je značilnost neprofesionalnih glasbenikov, kot sem jo omenila že zgoraj, ta, da jim vir preživetja omogoča delo v (ne)formalni ekonomiji; v službo hodijo zato, ker morajo, z glasbo pa se ukvarjajo zato, ker si tega želijo. Vendar to pravzaprav ni nič takega, kar bi bilo značilno samo za Kočevje.
Večina glasbenikov je že zaposlenih, zato se ne ukvarjajo z glasbo zato, ker si želijo z njo prodreti v profesionalne vode, temveč so zadovoljni s tem, kar so že dosegli. Zavedajo se zabave, ki jim jo bend prinaša in »egotripov« po nastopu (Finnegan 2007: 119). »Od glasbe ne morem živeti, brez nje pa tudi ne,« je »geslo« Sebastjana Vukana, ki bi mu verjetno marsikdo pritrdil.
V drugi vrsti gre za to, da glasbeniki glasbo igrajo zaradi glasbe same, vadijo zaradi vaj samih, zaradi druženja in »žura«. Glasba ima potemtakem veliko neglasbenih implikacij. V tem kontekstu je najpomembnejša implikacija uživanje in element družabnosti. Vaje so pravzaprav družaben in družbeni dogodek, ki združuje na enem mestu več ljudi (posebej na Marofu je to toliko bolj vidno) in utrjuje družbene odnose. Lahko bi rekla, da gre za tedenski cikel ali sodobni ritual, ki potrjuje družbene identitete in kljub problemom ter konfliktom, ki so kdaj pa kdaj prisotni, ustvarja »harmonično« skupnost. Torej skupnost, ki ima skupno simbolno konstrukcijo prostora in časa (Finnegan 2007: 328-338).
Ena izmed tovrstnih simbolnih konstrukcij je tudi ta o zavezanosti »avtonomni« godbi. To je s strani samih glasbenikov ustvarjena in/ali brez pretiranega oziranja na trg igrana godba, ki ji oblike narekujejo estetske vrednote ustvarjalcev in ki je v opoziciji »uporabni« glasbi, torej tisti, ki ji obliko narekuje trg (Kozorog 2002: 5, 45). Določeni glasbeniki so zavezani »avtonomni« glasbi, določeni bolj »uporabni«, veliko pa jih pravzaprav prepleta eno in drugo stališče, saj zopet ni mogoče postaviti stroge ločnice med
56 njima.35 Menim, da je s stališča glasbenikov vseeno bolj cenjena »avtonomna« godba, saj komercialen uspeh pomeni, da postaneš nadlokalen in da si uspel narediti nekaj, česar drugim ni uspelo. Poudarek je na komercialnem, ker po mojem na kočevski sceni, kjer so glasbeniki med sabo povezani in se (večinoma) podpirajo, tudi »uporabno« glasbo vrednotijo dokaj visoko.
Prednost lokalnega okolja je, da se ljudje istih interesov med seboj lažje povezujejo in ne ustvarijo le zamišljene skupnosti, temveč skupnost, v kateri se akterji (pre)poznajo »iz oči v oči« in si med seboj pomagajo. Poleg posojanja članov si med seboj posojajo tudi inštrumente (predvsem tistim, ki šele začenjajo glasbeno pot in svojega inštrumenta še nimajo). Medsebojna pomoč pa ne zadeva samo posamezne akterje, temveč tudi institucije, ki so bolj ali manj povezane z mladino in glasbo.
Ena zadnjih pridobitev kočevskega prostora je tudi snemalni studio Primoža Velikonje in Gašperja Oražma 'BearTracks Recording Studio Slovenia' v Štalcerjih. Primož je sicer že prej imel približno deset let Studio Štalca, v katerem se je tehnično izpopolnjeval, potem pa se je odločal med tem, ali »vse skupaj pusti« ali se »zadeve loti na polno«. Odločil se je za profesionalen angažma. Izdelavo studia je načrtoval Wes Lachot – znani ameriški snovalec snemalnih studiev. Posebej za studio izdelano mešalno mizo je kupil Gašper Oražem, ostalo opremo pa Primož Velikonja. Z gradnjo studia so pričeli marca 2012, delo pa je bilo končano decembra 2013. V studio je vloženih ogromno prostovoljnih ur dela, kot je rekel Primož, je na pomoč priskočilo veliko prijateljev in vsak je pomagal po svojih najboljših močeh, kar jim Primož in Gašper tudi vračata (po principu usluga za uslugo). Poleg tega studia, sta v okolici Kočevja še dva; studio Mitje Letiga v Livoldu – 'Studio GKD Muzikalija' in studio Antona Zidarja v Novih Lazih – 'Studio Kibla'. Vendar je večina kočevskih glasbenikov povezana z BearTracks studiem in imajo skoraj vsi namen posneti svoj album tam.
35 Morda je na tem mestu za ločevanje smiselno uporabiti branje tekstov, kot je to naredil Hayakawa (1957), ki je semantično analiziral besedila v pop glasbi ter jazzu in bluesu. Besedila slednjih zvrsti so nesentimentalna, realistična, poslušalcu dajo »opremo za življenje«, medtem ko besedila pop pesmi ponujajo samopomilovanje (pridi in joči, moj otrok), so klišejska, običajno govorijo o ljubezni in so polna nerealističnih pričakovanj (kot zaključek v pravljicah – In živela sta srečno do konca svojih dni). 57
Slika 5 Na fotografiji Kristian Kožuh "beli na črno" (njegov komentar) BearTracks studio. Štalcerji, september 2013. Avtor: Primož Velikonja.
Slika 6 BearTracks Recording Studio Slovenija. Štalcerji, april 2014. Avtor: Urban Bradeško.
V snemanje albuma je potrebno vložiti poleg finančnih sredstev (v glavnem nepovratnih) tudi veliko časa in največ od vsega - volje. Snemanje v studiu se bistveno razlikuje od koncertnega igranja ali samih vaj. Če so na samih vajah napake dovoljene in na koncertih tolerirane, pa snemanje v studiu zahteva ritmično in tehnično točnost; pesmi ni mogoče ponavljati v nedogled zaradi omejenega časa snemanja, ki povrh vsega še nekaj stane. Trenja, ki se v nekem trenutku vzpostavijo med akterji v studiu, je potrebno rešiti nemudoma, saj časa za reševanje konfliktov ni. Ko pa je CD enkrat že posnet, se odpre
58 vprašanje – kaj pa sedaj? Za učinkovit vstop albuma na tržišče ga je potrebno promovirati, iskati občinstvo, mu dodati vrednost ter iz njega ustvariti dobrino (Jones 2012: 177). Intenzivnost dela v skupini se stopnjuje, kar pa ni nujno pogodu vsem članom, saj marsikdo želi ostati predvsem lokalni bend. Tudi uspeh lahko povzroči razdor skupine, saj običajno temu sledi pritisk po novih izdelkih.
Robert Turkovič mi je povedal, da je v devetdesetih krožila naokoli »zafrkancija«, da »če hočeš razpasti, posnemi CD«, kar se navezuje na oba zgoraj omenjena dejavnika – studijsko delo in plasiranje izdelka v javnost. Nekatere skupine (npr. R.I.P., ki so snemali pri Žaretu Paku) so npr. prenehale delovati potem, ko so v studiu že posnele nekaj pesmi, nekatere pa po tem, ko so že posnele albume (npr. Grofovo polje, K Sound xXx). Vendar pa je še vedno več skupin, ki so kljub posnetim albumom ostale skupaj in delujejo naprej ter načrtujejo tudi snemanje novih albumov (Sell Out, Nčodnč, Skaktus in Pankeroschi v dolgoročnem planu).
Zaradi navedenih razlogov torej menim, da je po eni strani v lokalnem okolju izven »centra« (logistično) morda celo lažje posneti ploščo, kot bi to bilo v večjem mestu. Lokalno okolje s svojo ekonomijo in družbeno-političnim delovanjem pa nezavedno nudi tudi veliko motivov in navdihov za ustvarjanje. Po drugi strani pa lahko ravno to okolje in podporna skupnost, ki jima akter pripada, malce lenobno vplivata na samo angažiranost in aktivnost. Miran Ruparčič mi je dejal, da se mu »kar ni dalo hoditi na koncerte ven, najboljš se ga je bilo doma nažgat, ker je folk poznan in veš, da bo lušnu«.
Stereotipi, ki so se dolgo držali rock glasbe ter njenih izvajalcev in uporabnikov, so se na terenu izkazali kot nepravilni. Z rockom se ne ukvarja brezposelna, neizobražena, brezdelna mladina, ki ne ve kaj bi sama s sabo. Tak pogled je še vedno prisoten med »avtsajderji«, temelji pa na vseh zgoraj omenjenih kritikah popularne glasbe kot produkta kapitalizma, na vidikih raznih dušebrižnikov,36 moralnih paničarjev, visoki kulturi naproti nizki, pa tudi raziskovalcev in privržencev te glasbe, ki so jo dolga leta označevali kot izraz mladinskega protesta (proti vsem). O brezposelnosti med kočevskimi glasbeniki skorajda ni sledu. Brezposelne sem lahko preštela na prste ene roke, medtem ko študentov
36 Dolgoletni ribniški župnik Maks Ipavec je zaskrbljeni bralki Vidi (verjetno iz okolice Prečne, kjer je nekaj časa domoval Rock Otočec) v časniku Družina odgovarjal, da »glasba, ki propagira iztirjeno in grobo spolnost, uživanje mamil, nasilje in sovraštvo ter samomor, temelji na mračni in zlobni duhovni sili, ki ji Sveto pismo pravi Satan (sovražnik človeka in nasprotnik Boga). Kadar glasba človeku vzame svobodo razmišljanja in odločanja, se v njem naselijo demonske sile. Te mračne sile zla te priženejo tudi do valjanja po blatu.« (Ipavec 2001: 7) 59 in dijakov nisem prištela sem. Zdi pa se mi zanimivo, da sem tudi med akterji zasledila predstave o tem, da jih je večina brezposelnih, pa to pravzaprav ne drži.
Ker je igranje v skupini običajno povezano tudi s stroški (in ne prihodki, kot bi kdo napačno mislil, oz. le redkim uspe shajati z ničlo), menim, da je skoraj nujen pogoj za igranje v skupini vir dohodka ali pri mlajših podpora družine. Kot pa sta mi povedala Petra Zobec in Peter Geder, člana Pankeroschov, se njim zdi nujno, da so zaposleni; vpeti v »mašinerijo« najbolje razumejo dejansko situacijo nekega delavca, da lahko o tem govorijo in pišejo. Petra meni, da bi bilo malo »čudno in neiskreno, če bi dobivali socialno pomoč in v isti sapi pljuvali čez državo«, torej ima zaposlenost pri nekaterih skupinah tudi ideološke konotacije, ne samo ekonomskih. Protest? Provokacija. Vendar sem to zaznala le pri treh skupinah, ki svoja besedila deklarirajo kot družbeno-kritična. To so Pankeroschi, Nčodnč in Sintetika, ki po mnenju Petra Gedra tudi sestavljajo tisto pravo alternativo v Kočevju.
Če je bila v svojih začetkih rock glasba v domeni mladine, pa danes temu ni več tako. Pravzaprav so glasbeniki v kočevskih bendih, ki so mlajši od dvajset let, v izraziti manjšini, saj so to le trije v skupini The Perception. Več kot mlajših je starejših. Največ pa jih je starih med 30 in 40 leti; med njimi jih ima že precej ustvarjeno tudi družinsko življenje. Ko sem omenila prej, da je na sceno mogoče ponovno vstopiti, sem imela v mislih ravno to. Nekaj članov skupin je namreč ob ustvarjanju družinskega življenja začasno prenehalo igrati v skupinah; po desetih, celo dvajsetih letih premora, ko so otroci odrasli, pa so se ponovno vrnili. Trenutno je v taki fazi premora skupina Kosmate dlesni; kakor sem videla, je njihova nadaljnja pot zaenkrat še nejasna.
60
5 GLASBENE ORGANIZACIJE
Veliko število glasbenic in glasbenikov je vodilo določene akterje v formalizirane oblike lokalnega sodelovanja. Društvo je najučinkovitejši način samoorganiziranja, saj deluje na načelu nepridobitništva in dopušča nehierarhično delovanje, poleg tega ga je za razliko od zavoda ali ustanove tudi lažje ustanoviti (Muršič idr. 2012: 130). Društvo omogoča transparentno finančno delovanje, saj so z organizacijo dogodkov in javnim delovanjem povezani tudi stroški. Na razpisih pa je mogoče pridobiti tudi brezplačno vodenje računov, česar se poslužuje Društvo kočevskih glasbenikov.
V Kočevju trenutno delujeta dve z rock glasbo povezani organizaciji. To sta Društvo kočevskih glasbenikov (v nadaljevanju DKG) in Glasbeno-kulturno društvo Muzikalija (v nadaljevanju Muzikalija). Na tem mestu želim jasneje opredeliti njuno delovanje. Obema je skupno to, da nimata lastnega koncertnega prizorišča, temveč sta se osredotočili v organizacijo enega ali dveh koncertih na letni ravni, DKG pa še v izdajo zgoščenke; na eni strani gre tu za performans, na drugi pa za repeticijo. Oboje pa zahteva prisotnost občinstva oz. poslušalstva; tu tudi najbolj do izraza pridejo ritualni elementi rock glasbe in performansa.
Kočevska glasbena in širša skupnost se namreč že od leta 1992 udeležuje letnega koncerta, na katerem nastopajo samo kočevske skupine. Sprva se je ta imenoval 'Kočevski rock and roll', ki ga je najprej organiziralo društvo Center za mladinsko kulturo. Po prenehanju delovanja CZMK-ja, je organizacijo dogodka prevzel Igor Rančigaj. Dogodek je potekal vse do leta 2009. Leta 2011 pa so člani skupine Foršus organizirali sprva koncert, potem pa že dvodnevni festival 'Kočevska rock scena'. Predstavitev kočevskih rock skupin je vedno zelo obiskana prireditev, sploh s strani majšega občinstva. Glede na to, da se dogaja enkrat letno, pa sem jo sama uvrstila v nek ritualni koncept, ki služi tudi povezovanju skupnosti. Iz nekega hrupnega kaosa nastaja kozmos.
Zanimalo me je, kdo so glavni akterji obeh društev, kakšni so smotri delovanja ter kako zapolnjujeta in izrabljata kočevski prostor.
5.1 Društvo kočevskih glasbenikov
Društvo kočevskih glasbenikov (v nadaljevanju DKG) je nastalo januarja 2013. Člani skupine Foršus so jeseni leta 2011 prvič organizirali koncert 'Kočevska rock scena' pri Brunarici v Dolgi vasi, na katerem je sodelovalo deset kočevskih izvajalcev. Leta 2012
61 so organizacijsko ekipo razširili še na nekatere člane drugih bendov in posameznike (Zoran Bitorajc, Tadej Repar, Roman Zupančič, Sašo Koprivec, Aleš Škaper) in lokacijo festivala preselili v Gaj, kjer je bil tudi lani, ko je iz koncerta zadeva prerasla v tridnevni festival in ko je na dogodku sodelovalo že 18 izvajalcev. Ker so želeli za festival pridobiti občinska sredstva, so morali svoje druženje spraviti v formalno obliko in tako je nastalo DKG. V društvo je včlanjenih 61 posameznikov, večina njih je kočevskih glasbenikov, med njimi pa so tudi zainteresirani posamezniki in posameznice, ki sicer niso glasbeniki, vendar se vrtijo v teh krogih.
V društvu je bil do nedavnega predsednik Marko Piršič, na zboru članov 22. 3. 2014 pa ga je zamenjal Zoran Bitorajc. Blagajnik društva je že vse od ustanovitve Tadej Repar, tajnica pa je po novem Danijela Vukojevič. Tu gre predvsem za formalne razdelitve vlog, saj ob organizaciji dogodkov priskoči na pomoč veliko članov, ki si med seboj brez kakršnekoli hierarhije razdelijo vloge in naloge.
Poleg organizacije 'Kočevske rock scene', je bil glavni cilj ustanovitve društva tudi povezovanje glasbenikov oz. glasbenih skupin. V Kočevju sta bila do nedavnega (do začetka januarja 2014) dva večja placa, kjer so skupine vadile. Na Marofu so do nedavnega vadili štirje bendi, na Opremi (OGV) pa sedem. V začetku leta 2014 so se na Marof, zaradi boljših pogojev in urejenega najemnega razmerja, preselili skoraj vsi bendi iz Opreme. Med obema vadbenima prostoroma prej ni bilo skorajda nikakršne povezave, tudi žure so imeli vsak posebej. To se je spremenilo po tem, ko so združili vadbene prostore na Marofu (kljub temu da delno ostajajo ločeni, so v isti stavbi). Z raznimi projekti so DKG-jevci poskušali in poskušajo vzpostaviti močnejše vezi med bendi in izvajalci ter jih spodbujati k aktivnejšemu delovanju. DKG svojega prostora zaenkrat še nima (uraden naslov bodo iz Uskoške ulice premestili na Marof), v bližnji prihodnosti pa bi si želeli imeti tudi svoj koncertni prostor, vendar se intenzivno s tem še ne ukvarjajo. Povezujejo se z ostalimi prizorišči in tam organizirajo koncerte.
Društvo se osredotoča predvsem na dva večja projekta. Eden je že zgoraj omenjeni festival 'Kočevska rock scena'37 (lani je potekal od 12. 9. do 14. 9., letos pa ga bodo izvedli prej, in sicer 14. 6. 2014). Kočevska rock scena je pravzaprav s svojim namenom
37 Če so bili v preteklosti plakati in letaki tisti, ki so na (običajno) humoren način vabili obiskovalce na koncert, pa se danes vabila, s prav tako zgoščenimi sporočili o lastnem (skupnem) odnosu do sveta (Muršič 1995: 123), selijo na splet:
62 naslednica Kočevskega rock 'n' rolla, čeprav ga organizira druga ekipa, na drugi lokaciji. Na Kočevskem rock 'n' rollu, ki ga je organiziral CZMK, so najprej na dvorišču pred gimnazijo, nato pred diskoteko Sing Sing imele možnost nastopiti lokalne skupine. Sčasoma so nanj povabili tudi druge izvajalce. Kočevska rock scena pa ima isti koncept, kot začetni Kočevski rock 'n' roll, saj na njej lahko sodelujejo samo kočevske skupine, ali pa tiste, ki imajo vsaj enega člana iz Kočevja. Izkazalo se je, da je bila potreba po tovrstnem koncertu precejšnja, saj to potrjujejo prijavljene skupine in veliko število obiskovalcev.
Na koncert lahko gledamo tudi s stališča rituala. V pripravah prizorišča sodeluje del kolektiva, nastopajoči kolektiv pa sodeluje v pripravah na skupni performans, ki ga bodo izvedli. Postanejo del neke celote. V rock koncertu aktivno sodelujejo tako akterji kot tudi poslušalci. Rappaport je rekel, da občinstvo, ki gleda performans – dramo, ne sodeluje v ritualu, tako kot sodelujejo udeleženci nekega shoda (1979: 177). Torej v gledanju drame so le prisotni kot opazovalci, ne pa kot akterji. Frith pa meni, da se v vsakem performansu umetnik zanaša na svoje občinstvo, saj to interpretira njegovo delo skozi svojo lastno izkušnjo performansa (Frith 2007: 132). Muršič je dejal, da je rock koncert ritual, v katerem lahko vsi posamezniki doživijo nekaj, kar je izredno težko doživeti v vsakdanjem življenju; nekaj, kar prinaša posebno vrsto užitka. Posamezniki se lahko za določen čas »izgubijo v drugih«, hkrati postanejo »isto«, ko si delijo isto izkušnjo in ustvarjajo vezi skupnosti, četudi brez neposrednega poznavanja (1995: 24). Tudi z vzkliki »Špileeej!« se med kočevskim občinstvom prenašajo naprej kodi in sporočila, ki so njim jasna, jih razumejo in jih utrjujejo kot neko kolektivno skupnost.
Ena izmed funkcij glasbe, ki jih je opredelil Merriam, je tudi ta, da prispeva k nepretrganosti in stalnosti kulture, saj omogoča izražanje čustev, estetski užitek, zabavo in komunikacijo ter izzove fizični odziv. Kot taka vpliva na prilagajanje družbenim normam in legitimira družbene institucije. Ni veliko kulturnih elementov, ki bi dopuščali možnost izražanja čustev, zabave in komunikacije v takem obsegu, kot to počne glasba (Merriam 2000: 179). Predstavitev kočevskih popularnoglasbenih skupin na letni ravni prispeva torej tudi k temu, da se samo delovanje skupin tudi legitimira, upraviči svoje aktivnosti v širši skupnosti ter s tem prispeva k nadaljevanju in trdnosti kulture ter svojega izročila. Funkcija letnega koncerta mojem mnenju še vedno izhaja iz pristnosti rituala in ne iz politike (prim. Benjamin 1998).
63
Če je koncert enkraten dogodek, za katerega je kapitalizem – ravno zaradi tega, ker ga ni moč ponavljati v nedogled, izgubil interes, pa je snemanje in prenašanje (dogodka) postalo dobrina, ki jo je moč akumulirati in ima večjo ekonomsko vrednost (po Auslander 2006: 85). Ravno zaradi svoje enkratnosti pa nosi neponovljiv dogodek ali umetniški proizvod tisto »avro«, ki se v tehnični produkciji, repeticiji in potrošništvu izgubi (Benjamin 1998). In nastop v živo je pravzaprav sekundarni pojav tehnologije, saj pred njenim prihodom glasbe niso delili na »živo« ali posneto, temveč je te delitve omogočila šele tehnologija (Auslander 2006: 86).
Drugi pomemben projekt DKG-ja, ki prav tako utrjuje in povezuje glasbeno in neglasbeno skupnost pa je nasprotje »živega« nastopa, in sicer snemanje, ki omogoča neskončno ponavljanje – izdaja zgoščenke Kočevje špila. Glasba naj bi se s posnetkom ločila od prvotnih funkcij obreda in predstave ter postala čisti zvok; postala je glasbena industrija, saj je njena potrošnja nehala biti kolektivna in je postala množična (Attali 2008: 89).
Na lokalni ravni bi bila vseeno previdna s tako enostavnim sklepanjem o snemanju glasbe. Naklada zgoščenk, ki sta izšli pod skupnim imenom Kočevje špila (prva, leta 2012 Kočevje špila – Grupni (1000 izvodov) in druga, leta 2013 Kočevje špila – Lik Of (500 izvodov)), ni bila tako visoka, da bi omogočala množično prodajo, pomembni pa sta bili predvsem na kolektivni ravni, saj sta omogočili priti do kvalitetnih studijskih posnetkov skupinam, ki si sicer tega ne bi mogle privoščiti. Poleg tega je dandanes izdelek tudi težko spraviti na trg in ga tržiti. Glasbeniki so se pri snovanju zadnje zgoščenke povezali s kočevskimi likovniki. Sprva je bilo mišljeno, da bodo glasbeniki delali pesmi po likovni podobi, vendar je bilo zaradi časovnih rokov kasneje to zelo težko izvedljivo in sta se tega bolj kot ne držala samo duet Kinemine, medtem ko je bilo pri drugih obratno in so likovniki slikali glede na glasbo ali skupino. Izvajalcev je na obeh zgoščenkah osemnajst, nekateri so isti, drugi ne. Pogoj za objavo pesmi je, da je skupina ali vsaj en član skupine iz Kočevja.
Povezovanje vizualnega in zvočnega lahko pomeni tudi obrat nazaj, saj pomeni, da je mogoče glasbo tudi gledati in ne samo slišati. Glasba pa, ne glede na to, ali je predstavljena v »živo« ali ne, prinese določena občutja, na podlagi teksta nastane kontekst.
Občinska sredstva so sicer pripomogla k izdaji, vendar pa je društvo sofinanciralo snemanje posnetkov, tisk, ovitke in vse ostale stroške. Vsak izvajalec je moral še sam
64 delno kriti stroške snemanja. Skoraj polovica izvajalcev je snemala v Štalcerjih pri Primožu Velikonji, nekaj pa tudi v dveh drugih studiih s kočevskega konca. Nekaj skupin je snemalo tudi v studiih v Ljubljani ali pa so snemali v Kočevju in dali drugam izdelat mix in mastering.
5.2 Glasbeno-kulturno društvo Muzikalija
Akterji Glasbeno-kulturnega društva Muzikalija (v nadaljevanju Muzikalija) želijo »spodbuditi mlade h glasbenemu udejstvovanju«, ker so prepričani, da lahko »glasba rešuje ljudi apatičnosti, ki je je v Kočevju preveč«. Muzikalija je nastala na pobudo Mitje Letiga in njegovih dveh nečakov Klemna in Tadeja Kirašiča. Društvo je bilo ustanovljeno 7. julija 2012 z namenom spodbujanja mladih k aktivnemu glasbenemu ustvarjanju. Pri tem jih člani usmerjajo, izobražujejo in združujejo. Poleg tega skrbijo za razvoj kulturne in glasbene aktivnosti, njihova dejavnost obsega tudi organiziranje glasbeno-kulturnih prireditev, ozvočevanje prireditev in snemanje studijskih zvočnih zapisov v prostorih društva (GKD Muzikalija 2012).
Društvo ima svoje prostore v Livoldu 55d, kjer je Mitja Letig s pomočjo članov (teh je približno deset) v začetku leta 2012 opremil tudi svoj glasbeno-snemalni studio. V studiu kot že omenjeno vadijo in snemajo tudi člani skupine The Perception, saj je Mitja Letig bobnarjev oče. Mitja Letig je sicer tudi predsednik društva, glavne gonilne sile pa so poleg njega še Klemen Kirašič, Tadej Kirašič, Miha Rupnik in Bojan Sovič. Društvo torej tvorijo člani skupin Charlie Butter Fly, The Perception in Mitja Letig ter Bojan Sovič, ki trenutno ne igra v nobeni skupini, vendar je s fanti iz skupine Charlie Butter Fly povezan že od otroštva. Njihov namen ni imeti čim več članov, temveč takih, na katere se lahko zanesejo in ki delajo kvalitetno.
Društvo je do današnjega dne organiziralo več prireditev. V letu 2012 in 2013 'Glas mladih po glasu mladih'.38 Prvo leto, torej leta 2012, je potekal koncert v Crocodil baru v bivšem hotelu Valentin. Tam so igrali kočevski bendi Inn, Charlie Butter Fly, The Perception in domžalski Imset, sicer zmagovalci Glasu mladih 2012. Leta 2013 so v
38 Glas mladih je prireditev v Črnomlju, ki je povezana tudi s Schengenfestom. Glavna nagrada na Glasu mladih je namreč nastop na glavnem odru omenjenega festivala. Leta 2011 so zmagovalci v kategoriji skupin postali Charlie Butter Fly ter si tako zagotovili nastop na festivalu leta 2012 in s tem tudi širšo prepoznavnost. Naslednje leto se niso prijavili, so pa po dogovoru z organizatorjem Glasu mladih pripeljali »after party« v Kočevje – 'Glas mladih po glasu mladih'. Nanj povabijo izvajalce in skupine, ki so se na Glasu mladih v različnih kategorijah uvrstili med najboljše in jim dajo možnost, da se predstavijo in spoznavajo v bolj sproščenem vzdušju. 65 decembru na Bazi 13 priredili drugi 'Glas mladih po glasu mladih'. Na njem so nastopili trije solisti in bendi High 5, Ice on Fire in The Perception. Na koncu pa še kočevski DJ Joe Krosher, ki ustvarja elektronsko glasbo.
Široka paleta športnih znanstev jih je vodila do ustanovitve navijaške skupine Kočevski risi. V letu 2013 so s tem začeli, sedaj pa so postali nepogrešljivi obiskovalci tekem; vsakič se jim pridruži še kdo, tako da se številka navijačev iz začetnih pet počasi viša.
Povezava s športom je očitna tudi pri organiziranih dogodkih. 'Dan kočevske košarke' in 'Šport 'n' roll' sta dva izmed njih; oba sta potekala v športno-rekreacijskem centru Gaj. Dan kočevske košarke je potekal 22. 7. 2013, ko je v Kočevju gostoval košarkarski klub Heliosi, sicer je bila to dobrodelna akcija za Kočevski košarkarski klub. Čez dan so potekale razne športne aktivnosti, zvečer pa so na odru nastopili Zoran Predin, Trkaj (oba sta se svojemu honorarju odrekla) in Charlie Butter Fly. Šport 'n' roll je bila prav tako dobrodelna akcija.39 Potekal je dva dni, 6. in 7. septembra in je, kot je razvidno že iz imena, združeval šport in glasbo. Čez dan so potekali razni športni dogodki in prijateljska tekmovanja, zvečer pa koncerti. Pri organizaciji so sodelovala številna kočevska društva in športni klubi, od katerih je bil vsak zadolžen za svojo športno disciplino. Zbrani denar (okoli 3.000 €), ki so ga pridobili od športnih prijav, hrane, pijače in donacij (vstopnine niso pobirali), so podarili Osnovni šoli Stara Cerkev za obnovo. Društvo sicer v prvotni zasnovi ni imelo namena delati dobrodelnih akcij, vendar jih je tek dogodkov potegnil v to dejavnost. Vnaprej ne načrtujejo podobnih akcij, kljub vsemu so odprti do priložnosti, če bo tako naneslo.
Skoraj kot povsod drugod imajo člani društva finančne ovire pri vodenju projektov. Posebno težavo predstavlja prvo leto delovanja, ko se društvo še ne more prijaviti na razpise, saj mora najprej upravičiti svoje delovanje z raznimi akcijami. To pomeni, da so morali člani nemalokrat seči v lasten žep in pokriti stroške dogodkov, in kot pravijo sami so finančno največkrat ostali nekje v »negativni nuli«. Naslednje leto so se prijavili na občinski razpis in dobili določeno vsoto finančnih sredstev. Sredstva, dobičke in včasih
39 Leto 2013 sta namreč v Kočevju zaznamovala dva večja požara. V obeh sta zagoreli šoli, v prvem Srednja šola Kočevje in v drugem podružnična šola Stara Cerkev. Škodo, ki je nastala, so računali v milijonih. Zaradi tega je bilo organiziranih precej dobrodelnih dogodkov, med njimi tudi zgoraj omenjeni. 66
»minuse« prenašajo iz enega v drug projekt in tako nekako gradijo in urejajo svojo organizacijsko mrežo in sposobnosti.
5.3 Delovanje in pomen društev
Obema društvoma je skupno to, da nimata lastnega prizorišča. Medtem ko je DKG odprt do možnosti za lastno prizorišče, pa sta mi člana Muzikalije povedala, da v društvu nimajo namena priti do lastnega prostora, saj to zahteva veliko več dela in stroškov. Pomembno je poudariti, da vsi akterji, ki delujejo v društvih, to počnejo ljubiteljsko, vendar ta prostočasna dejavnost zavzema veliko časa in truda, zato tudi njihove dejavnosti niso tako pogoste, temveč usmerjene v nekaj projektov letno.
Obe društvi prirejata svoje dogodke v Gaju40 in se povezujeta z drugimi institucijami v prostoru. DKG sodeluje z vsemi tremi mladinskimi organizacijami – Bazo 13, KS Vezenina in Klubom mladih Kočevja, medtem ko Muzikalija še ni sodelovala z Vezenino, z ostalimi pa. Medsebojno društvi tudi še nista sodelovali, sodelujejo pa posamezne skupine enega in drugega društva pri projektih, ki jih drugi organizirajo.
Slika 7 Priprave na Kočevsko rock sceno 2013, ki jih je "ujel" tudi Google Street View. Kočevje (Gaj), september 2013.
40 Lastnik Jože Kolar je, kot so mi povedali vsi organizatorji, vedno pripravljen odstopiti prostor in pripravljen pomagati ter se tudi sam trudi z organizacijo koncertov. Kočevje DoGaja je poletni festival, ki sedaj poteka že dve leti, in sicer lastnik organizira koncerte skoraj vsak petek in soboto. En dan je namenjen narodno- zabavni glasbi, en pa popularni, večinoma pa na njem nastopajo kočevski in okoliški glasbeniki.
67
Muzikalija so v Klubu mladih Kočevja izvedli tridnevno glasbeno delavnico. Tja so »privlekli« vse svoje inštrumente, ki jih imajo, in mladini, ki je prišla, predstavili inštrumente in jih učili osnov igranja, da so potem poskusili kaj tudi sami zaigrati. Sestavili so tudi bend in po Klemenovih besedah najbolj uživali, ko so lahko igrali, kar so hoteli. Klub mladih Kočevja je pri obeh društvih sodeloval na prireditvah z delavnicami za mlade.
Slika 8 Člani društva Muzikalija učijo obiskovalce Kluba mladih Kočevja igranja inštrumentov. Kočevje (Klub mladih Kočevja), avgust 2013. Arhiv: Klub mladih Kočevja in GKD Muzikalija.
Obe društvi sta se odločili za formaliziranje svojega delovanja, saj tako lahko prideta tudi do občinskih sredstev in se prijavljata na razpise. Poleg tega pa je bil vzrok ustanovitvi predvsem v tem, ker je v Kočevju veljalo nekajletno mrtvilo na koncertnem področju. V Kočevju je rokovska scena koncertno zopet oživela šele nedavno, saj so se poleg Kočevske rock scene začele dogajati prireditve tudi poleti v Gaju, v prostorih Baze 13, v prostorih Vezenine in nekaj malega v Kinu Kočevje. Veliko bolj kot v mladinskih organizacijah, saj je bila do nedavnega samo ena s koncertnim prizoriščem, in sicer KLUKŠ, je bila scena živa na placih, saj prostora za organiziranje koncertov ni bilo. To je bil bolj zaprt tip žurov in ni bil namenjen zunanjim obiskovalcem, temveč samo članom bendov in njihovim prijateljem, ki so prišli poslušat vaje.
Menim, da sta obe društvi pomembni za kočevski prostor, saj ga obe zapolnjujeta na svoj način. Kljub vsemu pa se mi zdi, da DKG pri tem dosega večje razsežnosti in je
68 pravzaprav za glasbenike in glasbenice pomembnejše. Medtem ko je Kočevska rock scena že dosegla neko kontinuiteto in »ime«, pa Muzikalija organizira svoje koncerte bolj priložnostno (tako kot je bil npr. dobrodelni koncert zaradi požara). Prav tako se mi zdi vredno izpostaviti primer Mirana Ruparčiča, ki ga je po dolgoletni prekinitvi igranja kitare spodbudila prav Kočevska rock scena, da se je ponovno začel ukvarjati z glasbo. Rekel je, da se mu je zgodila »prekretnica«, ko je videl Kočevsko rock sceno, si ni mogel več pomagati in je moral »nekaj narediti«. Skupaj s hčerjo sta ustanovila metal bend Dark Matter, ona je igrala klavir, on pa kitaro. Na spletu pa sta dobila še ostalo spremljavo ter se prijavila na Kočevsko rock sceno. Na koncertu pa se jima je pridružil še Robert Turkovič, s katerim sta sedaj z Miranom obudila skupino R.I.P. Z javnim delovanjem sta si obe društvi pridobili simpatije skupnosti.41 Kakšno negodovanje sem ter tja, pa lahko samo še spodbudi ustvarjalnost akterjev, kot smo videli že prej primer z motorno žago.
41 Društvo kočevskih glasbenikov se je sedaj že dvakrat pridružilo akciji Očistimo Kočevsko.
6 MLADINSKE ORGANIZACIJE
V Kočevju trenutno delujejo tri nevladne organizacije mladinskega polja.42 Od tega sta predvsem dve pomembnejši za to raziskavo – Kreativno središče Vezenina (v nadaljevanju Vezenina) in Klub kočevskih študentov (v nadaljevanju KLUKŠ), ki pa je pred enim letom odprl še svoj zavod – Baza 13, s katerim si delita prostor. Obe organizaciji imata namreč glasbeno prizorišče, kot zanimivost pa naj še dodam, da sta obe svoja vrata odprli v maju lanskega leta, poleg tega pa obe delujeta v prostorih bivših industrijskih obratov, kar je bilo sicer precej značilno za rejvovsko sceno. Rave prireditve so bile sprva locirane v opustelih skladiščih in industrijskih conah, kjer so najmanj motile oblasti (Rozina 1999: 54).
Poleg njiju deluje na področju mladine še zasebni zavod Klub mladih Kočevja (v nadaljevanju KMK), v katerega pa kljub trudom, da bi pritegnili tudi srednješolsko mladino, zahaja predvsem osnovnošolska mladina prve in druge triade. KMK je od Urada RS za mladino pridobil tudi status mladinskega centra. Čeprav fizično (še) ne obstaja, pa ima za sabo že dolgo papirnato zgodbo tudi Kočevski mladinski center – javni zavod, ki mu prav tako namenjam nekaj besed.
Pomembno se mi zdi predvsem to, da v dokaj majhnem kraju kot je Kočevje, organizacije delujejo komplementarno in se medsebojno dopolnjujejo, o čemer je pisala tudi Alenka Gril. Posamezne skupnosti – družina, šola, vrstniške skupine, prostočasne dejavnosti, oblike neformalnega izobraževanja itn. je poimenovala tudi okolje, v katerih posameznik neposredno sodeluje v različnih socialnih interakcijah. Bolj kot neke povezave med okolji se ji zdi pomembna njihova ustreznost, saj je komplementarnost odvisna tudi od razvojnih potreb posameznega mladostnika. Od posameznih okolij je odvisno, kako pogosto mladostnik sprejema prednosti, ki jim jih nudijo različna okolja (2006: 6-8).
Po drugi strani pa zna poleg komplementarnosti nekaj težav povzročati tudi (ne)dostopnost. Poleg fizičnih ovir (transport, urniki dejavnosti …), so lahko ovire za dostopnost tudi družbene (jezik, kulturne razlike med organizatorji in prejemniki programov, socialne in kulturne vezi) (Gril 2006: 8). Vsako okolje ali organizacija se mora potruditi, da je dostopna in da se navzven kaže kot dostopno, kar v praksi ni najlažje storiti.
42 Izraz »mladinsko polje« povzemam po knjigi Na trdna tla. »Mladinske dejavnosti« po zakonu pripadajo mladinskim centrom, medtem ko »mladinsko polje« poudarja stalno dejavnost in pridelovanje uporabnih pridelkov. Je odprt prostor, kjer je mogoče oblikovati nova področja delovanja in ustvarjanja (Muršič idr. 2012: 21). 70
Akterji vseh treh organizacij vidijo v tem določeno težavo. Navzven se morda nepoznavalcem ali mimoidočim kažejo kot zaprte klientele določenih skupin ljudi, ki se jim je težko pridružiti, vendar si vsi želijo novih obrazov, idej in pobud, ki bi jih skupaj poskusili udejanjiti.
V nadaljevanju bom podrobneje razložila vse tri organizacije mladinskega polja, pri tem me bodo v prvi vrsti zanimalo gonilne sile ali »nosilni hrbti«, kot jih imenuje Marko Brecelj, prostor, v katerem delujejo in s kakšnimi aktivnostmi in dogajanjem ga zapolnjujejo. Opisala bom tudi problem ustanavljanja javnega zavoda – Kočevski mladinski center. Na koncu bom poskušala ugotoviti, kako se obstoječe institucije medsebojno dopolnjujejo.
6.1 Kreativno središče Vezenina
Vezenina je nekakšen medijsko-glasbeni-likovni hibrid in ponuja splet različnih dogajanj in formo, ki jo, kot pravijo nosilni hrbti, marsikdo v kočevskem prostoru (še) ne razume. Vezenina, ki je konec letošnjega marca uradno postala Zveza kulturnih društev Vezenina, združuje pod svojim okriljem štiri društva oz. organizacije: Multimedijski center Center za mladinsko kulturo (v nadaljevanju CZMK), Kulturno umetniško društvo Godba, likovno Društvo Klopart in Kulturno umetniško društvo Založba Obča kultura. Vezenina je bila sprva stavba (propadlo podjetje), v kateri so ta društva delovala, potem pa so ravno ta društva sprožila postopek za priznanje Vezenine kot zveze društev.
Glavni akterji so štirje, njihove vloge in naloge pa so pogosto prepletene, kot je tudi sama Vezenina. Vodenje CZMK-ja je po razpadu prvotnega društva z istim imenom, ki je delovalo v devetdesetih, leta 2010 prevzel Igor Rančigaj, vendar v precej spremenjeni obliki.43 Pod okriljem CZMK-ja sta Igor Rančigaj in Jure Bradeško leta 2010 ustanovila tudi spletno televizijo TV Kočevje, ki je sprva temeljila na »klobasah in delanju norca«, ko pa je gledanost v treh dneh presegla cifro 8.000, sta ugotovila, da kočevski prostor tovrsten medij potrebuje in zadeve sta se lotila bolj resno. Sprva jima je prostor v kočevskem kinu odstopil KUD Godba, lani pa so se preselili v Vezenino. TV Kočevje in CZMK želita spodbujati tudi gledališko igro, ki jo po mnenju Igorja in Jureta primanjkuje.
43 CZMK v devetdesetih je temeljil na prirejanju koncertov v Godbi, izdajanju fanzinov in radijski oddaji. Mladci v njem so se izključno ukvarjali samo z glasbo. Kot mi je razložil Igor Rančigaj, je bil ponovno ustanovljeni CZMK (leta 2009) sprva neformalen naziv za združene GIS (ozvočevanje), KUD Godba (združeval sekcije iz Godbe) in KLUKŠ; skupaj so prirejali koncerte v diskoteki Sing Sing. Istega leta so delovanje tudi končali – iz GIS-a, gledališke in tehnične sekcije KUD Godbe pa je nastal zdajšnji CZMK. 71
KUD Založba Obča kultura je društvo, ki je v svojih začetkih »združevalo več ljudi različnih profilov«, mi je povedal njen glavni akter Jure Bradeško. Dodal je še, da društvo deluje približno pet ali šest let. Začetni zagon je popustil, znova pa oživel pod streho Vezenine. Glavna dejavnost založbe ni izdajanje knjig, temveč se trenutno ukvarja predvsem s plesom in zagotavljanjem prostora za plesne vaje učencem prve in druge triade, ki delujejo v KUD Godba.
KUD Godba je edino društvo v Vezenini, ki je prostorsko ločeno, saj ima zaenkrat svoje prostore v Kinu Kočevje (ki ga nameravajo prenoviti). Po odcepu pihalnega orkestra (leta 1999) iz Delavske godbe Kočevje so se preostale sekcije združile v KUD Godba.44 Danes združuje predvsem mažoretno, plesno in baletno sekcijo pod mentorstvom Klavdije Križ Potisk.
Društvo Klopart sestoji iz treh članov, dveh akademskih slikarjev, Nataše Gašparac in Saša Koprivca, ter akademskega kiparja Marka Glavača. Predvsem slednja dva pa sta bolj aktivna v Vezenini in tesno sodelujeta z Igorjem Rančigajem in Juretom Bradeškom. Klopart skrbi za odprtje razstav ter delovanje in izobraževanje na likovnem področju s prirejanjem predavanj ter v prihodnosti tudi delavnic.
Kreativno središče Vezenina ima podnajemniške prostore v stavbi bivšega industrijskega obrata Vezenina na Ljubljanski cesti 7a. Prvič so v prostore vstopili februarja 2013 in se odločili, da jih vzamejo v najem, ne da bi to, ali pa združitev društev, vnaprej načrtovali. Kot mi je povedal Sašo Koprivec, so se nekako »spogledali in začutili, da ta prostor nekaj ima«. Tri mesece so prostore obnavljali po načelu, da nekdo zna to, tisti zna nekaj drugega itn. Delali so vsi prostovoljno in z veliko mero navdušenja in zagnanosti, stroške pa plačevali iz lastnega žepa, tako kot tudi še vedno plačujejo najemnino. Prenova prostorov je bila končana v maju 2013, kasneje pa so pridobili še dodatno dvorano za koncerte (oder je bila donacija podjetja Melamin d.o.o.), ki sprejme okoli 70 ljudi.
Skozi vrata Vezenine vstopiš najprej v vežo, na levi so steklena vrata in za njimi galerija Klopart, z obokanimi stropi iz zidakov. Od vhoda desno so prostori TV Kočevja in velika kuhinja oz. klubski prostor. Zraven kuhinjskega pulta so vrata, ki peljejo na hodnik,
44 Sekcije Godbe je ustanavljal Slavko Rančigaj; leta 1983 so vanjo sodile mažoretna, plesna, baletna, ansambelska, tehnična, rekreacijsko-športna in šahovska, kasneje še strelska sekcija in veščine ZRUS, bobnarska … 72 kjer se na levi strani za vrati skriva velika dvorana, desno pa so sanitarije. Površina prostorov skupaj obsega približno 240 m2, v prihodnosti pa si želijo, da bi ga sčasoma lahko tudi odkupili.
Otvoritev Vezenine je bila 11. maja 2013, ko so nastopili Dan D v akustični izvedbi. Akterji se trudijo vzpostaviti neko kontinuiteto koncertov, odprtja razstav, predavanj itn.,45 ter privabiti mladino k filmskemu in gledališkemu ustvarjanju. Aktivnejše delovanje bi jim omogočal stalen priliv finančnih sredstev. Vse stroške namreč sedaj plačujejo z lastnimi sredstvi; ker pa je mimo šele en mesec odkar so ustanovili Zvezo društev, bodo morali za prijavo na razpise čakati še eno leto. V prihodnosti si želijo delati bolj sproščeno, kar bi jim omogočala prav kontinuirana sredstva. Vsekakor pa jim ravno lastna sredstva, ki jih vlagajo, omogočajo popolno avtonomno delovanje.
Občina omogoča Vezenini zaposlitev osmih oseb v okviru javnih del (od tega sta dve v KUD Godba), TV Kočevje pa ima približno 25 pogodbenih sodelavcev. Bolj kot v drugih kočevskih nevladnih organizacijah je tu prisotno močno medgeneracijsko sodelovanje, kar naj bi bila sicer tudi ena izmed glavnih prednosti nevladnih mladinskih centrov in prizorišč, saj se tako ohranja kontinuiteta delovanja; z neposrednim sodelovanjem starejših in mlajših poteka prenos izkušenj in vrednot iz generacije na generacijo (Muršič idr. 2012: 155). Kot sem opazila na dogodkih, pa je tudi občinstvo, ki prihaja v Vezenino, sestavljeno iz različnih generacij, za razliko od ostalih dveh organizacij. Medtem ko se v KLUKŠ-u zbira predvsem študentska mladina, obiskuje Klub mladih Kočevja osnovnošolska mladina.
Vezenina se povezuje tudi z drugimi društvi, ki delujejo v Kočevju. Najbolj viden projekt v zadnjem času je bilo sodelovanje z Društvom kočevskih glasbenikov, izdaja kompilacije Kočevje špila – Lik of je nastala v sodelovanju s kočevskimi likovniki, v Vezenini pa je potekala tudi predstavitev zgoščenke. Organizirali so še razstavo likovnih izdelkov in predavanje 'Slika in glasba'. Poleg tega sodelujejo tudi s kočevskimi šolami, izvedli so projekt KoRaketa, video natečaj za mlade, kjer so mladi imeli možnost sodelovati s kratkimi filmi na temo 'Junak našega časa', s tem da so si in si lahko tudi vnaprej, vso potrebno opremo sposodijo na TV Kočevje.
45 Za seznam dogodkov glej prilogo 11.3.1. 73
Vezenina namerava odpreti tudi kiparsko šolo. Kot je še dodal Sašo Koprivec se »trudijo vzpostaviti neke vrste kulturo, ki ni komercialna, je pa vseeno komunikativna in privablja ljudi«. Njihov cilj je združevati in povezovati. V Kočevju pa na splošno vidijo velike spremembe na boljše v zadnjih nekaj letih. »Ampak potreba po takem prostoru, pa definitivno, se je pokazala da je. Ljudje so začeli hoditi, jih zanima kaj se dogaja, si želijo še več nekih dogodkov, in tam je ratal en tak prostor, kamor lahko vedno prideš, koga srečaš, vedno imaš kaj za početi. Tako da to je… Težko odgovoriti čisto točno zakaj, verjetno zaradi tega, ker tega ni bilo, zaradi tega, ker smo taki ljudje tam, ki bi radi še nekaj več, kakor pa samo, ajde, dom, služba, obveznosti, neki več bi radi, in tam se je to samo, kar organsko se je zgodilo, se je zgodila scena,« so besede Saša Koprivca na moje težko vprašanje, zakaj Vezenina.
Slika 9 Galerija Klopart, TV Kočevje, klubski prostor, Igor Rančigaj, KS Vezenina, Igor Rančigaj in Marko Glavač pri urejanju permakulturnega vrta. Kočevje (KS Vezenina), 1. 4. 2014. Avtorica: Nastja Dejak.
Zanimivo je to, da Vezenina ni prostor javnega značaja, temveč so to društveni prostori, ki so odprti za javnost. Zato Vezenina nima odpiralnega časa, za dogodke ne pobirajo vstopnin, svojih dogodkov ne reklamirajo z, recimo, lepljenjem plakatov, temveč samo po spletu, v glavnem po Facebooku, in tudi ne prodajajo pijače. Plačilo 74 nastopajočemu pa poteka z nekakšno »izmenjavo kulturnih dobrin«, kot mi je to razložil Sašo Koprivec. Tako so npr. skupini Dan D, ki je tam ob otvoritvi nastopala, posneli videospot za pesem Kamen. Če sledim shemi v knjigi Na trdna tla, je KS Vezenina društveno prizorišče s koncertnim prostorom (Muršič idr. 2012: 184).
6.2 Klub kočevskih študentov
Klub kočevskih študentov (v nadaljevanju KLUKŠ) je nastal leta 1997, kot odgovor na nastajanje podobnih združevanj študentov drugod po Sloveniji. Študentski klubi so le pogojno rečeno del civilne družbe, saj se financirajo neposredno iz sredstev, ki jih odvajajo študentski servisi iz dohodkov pri posredovanju študentskega dela. So pravzaprav plod zakona o študentskih skupnostih iz leta 1994 in s tem državne intervencije kakor pa samoniklih pobud v danem okolju. Ker pa nimajo statusa javnih zavodov, sodijo v nevladni sektor (Muršič idr. 2012: 148). Študentje v Kočevju so se sicer na lastno pobudo že pred ustanovitvijo KLUKŠ-a organizirali in prirejali dogodke ter se na ta način združevali v lokalnem okolju. Namen kluba je z raznimi projekti omogočiti študentom iz občin Kočevje, Osilnica in Kostel aktivno preživljanje prostega časa ter jih spodbuditi h kvalitetnemu študiju.
Sprva je klub deloval v prostorih na Ljubljanski cesti 7, v t. i. Rdeči hiši. V stavbi so si študenti delili prostore še z drugimi društvi, tako da so lahko tam sicer opravljali tekoče posle, vendar jim velikost prostora ni dovoljevala organizacije večjih dogodkov ali manjših koncertov. Prednost je bila v tem, da jim ni bilo potrebno plačevati najemnine, saj jim je občina prostore oddajala brezplačno.46 Kasneje se je KLUKŠ preselil v večje prostore na Tomšičevi 13, kjer je nekoč delovalo podjetje OGV, Oprema gospodarskih vozil d.o.o. Po zmanjšanju poslovanja so lastniki začeli z oddajanjem in prodajo prostorov, tako da je svoje mesto tam našel tudi KLUKŠ. A ne za dolgo, saj so bile sledi prežuranih noči moteče do te mere, da so se poslovni sosedje pritoževali in nad KLUKŠ začeli pošiljati različne inšpekcije. Tako so se študentje zopet znašli na Ljubljanski cesti, zreducirani na že zgoraj omenjeno velikost prostorov.
Leta 2006 je KLUKŠ postal tudi uradno lastnik prostorov na Tomšičevi, pravno- formalna ureditev lastništva in delovanja pa je bila nujna za nadaljnje nemoteno delovanje
46 Morda ni naključje, da je v isti stavbi delovala tudi Območna organizacija Socialnih demokratov, na čelu katere je Janko Veber (do leta 2010 je bil 16 let župan občine Kočevje), v isti stavbi pa je imel tudi svojo poslansko pisarno. 75 kluba in širjenje ponudbe. Ko vstopiš v prostore bivšega podjetja OGV, si težko zamisliš, da se tam za nekimi vrati skriva koncertni prostor. Bele stene, po tleh siv linolej, neonska svetloba in dolgi hodniki delujejo nekako sterilno in prazno. Praznino zapolnjuje le šumenje, ki ob približevanju pravim vratom dobiva razločne tone. Pred obiskovalcem se odpre približno 100 m2 velik prostor. Takoj na levi stojijo mešalna miza in prostor za tonskega mojstra, potem nekaj malega miz in stolov vodi do odra, ki je postavljen nasproti vrat. Oder se ponaša z na novo dodelano akustiko. Na desni strani je manjši šank, manjše zaodrje in skladišče, nekaj vrat po hodniku naprej pa je še dodaten prostor, ki ga uporabljajo kot pisarno.
Obiskovalca morda najbolj pritegne zanimiva poslikava, ki prekriva celotno levo steno, za katero gredo zasluge Grku Zamieju, ki ga je na študentski izmenjavi na Portugalskem spoznal Kočevar Maksi Vovk. Prostor so začeli prenavljati sredi leta 2012, prenova pa je trajala okoli osem mesecev do maja 2013. Sočasno z obnovo je začel nastajati tudi mladinski klub KLUKŠ-a, imenovan Zavod BAZA 13. O tem bom več napisala v podpoglavju; naj se za zdaj usmerim v nekatere projekte, ki jih izvaja KLUKŠ (seznam vseh projektov KLUKŠ-a in Baze 13 se nahaja v prilogah 11.3.2 in 11.3.3).
Kot največji projekt omenjajo študentje Kočevje u Lublan' (KUL). Vsako leto v decembru poteka v Gali Hali ljubljanske Metelkove koncert kočevskih bendov. Leta 2013 se je ta dogodek zgodil sedmič. Projekt se je začel »iz zajebancije«, sčasoma pa postal največji organizacijski zalogaj, ki ga ima KLUKŠ. Za lanski decembrski koncert so se KLUKŠ-ovci povezali tudi z Društvom kočevskih glasbenikov in apelirali na njih, da se dogovorijo z bendi, kateri ter v kakšnem vrstnem redu bodo igrali na odru Gale Hale. Navadno igrajo trije ali štirje bendi, honorar zanje pokrije KLUKŠ, organiziran pa je tudi brezplačni avtobusni prevoz za obiskovalce in prijatelje iz Kočevja in v nočnih urah nazaj v Kočevje.
Do nedavnega je KLUKŠ od leta 1997 organiziral tudi poletni enodnevni festival Kočevje se prebuja; eno leto se je odvijal v Gaju, sicer pa pred diskoteko Sing Sing ob Rudniškem jezeru in pri Brunarici v Dolgi vasi. Čez dan so si v Gaju sledili športni dogodki in tekmovanja, zvečer pa koncerti in nekajkrat komiki v stilu stand upa ali improvizacije. Na koncertih so običajno nastopale različne žanrske zasedbe, od tujih pa predvsem skupine iz bivše Jugoslavije (npr. Zoster, S.A.R.S., Dubioza kolektiv, Overflow…). Zadnji festival Kočevje se prebuja je potekal leta 2010, saj je bil po mnenju
76 organizatorjev finančni vložek previsok, da bi bilo še smiselno prirejati festival in so denar raje vložili v trajnejši razvoj kluba.
V domeni študentskega kluba je tudi organizacija Brucovanja, ki se običajno dogodi novembra, njegov namen pa je sprejem in krst novih študentov z raznimi igrami in glasbenim programom. Lani so na njem nastopili Low Peak Charlie. Brucovanje je sicer potekalo tudi na drugih lokacijah v Kočevju, npr. v diskoteki Sing Sing.
Očitek, ki velikokrat leti na študentske klube, je ta, da študentje samo »žurajo in ne naredijo nič pametnega«. Delno morda to drži. Zgoraj navedeni primeri pravzaprav to tezo deloma tudi potrjujejo, vendar naj navedem še nekaj primerov, ki potrjujejo tudi nasprotno. Projekt Delovne brigade, katerega idejni vodja je bil Žiga Ogorevec, je naletel na pozitiven odziv občinske uprave in občanov ter občank Kočevja. Študentje so uredili košček mesta; posekali so drevje in grmovje okoli Osnovne šole ob Rinži in naredili razgledni stolp na Fridrihštajnu. Kulturijado organizirajo 8. februarja z namenom širjenja kulturnih obzorij študentov z različnimi potopisnimi predavanji, predavanji o različnih načinih življenja ljudi, s slovensko ljudsko glasbo, dramsko igro, stand-up komedijo in impro ligo, kulinaričnimi dobrotami, poezijo in prozo (Projekti b.n.l.). Lansko leto zaradi prenove prostorov Kulturijade ni bilo, letos pa so jo zopet izvedli, saj so odprli razstavo petih kočevskih fotografov.
Stalni vir financiranja, ki so ga deležni študentski klubi, je lahko dvorezen meč. Vsekakor je pozitivno to, da vodilnim ni potrebno v taki meri skrbeti za preživetje kluba kot recimo skvotom in neformalnim prizoriščem, po drugi strani pa si svojim financerjem tudi odgovoren in je stopnja avtonomije v študentskih klubih glede na druga nevladna prizorišča najmanjša (Muršič idr. 2012: 26). V Sloveniji je več primerov, kjer so študentski klubi ustanovili mladinski center kot zavod in prevzeli ustanoviteljske obveznosti (Muršič idr. 2012: 183) in mednje spada tudi KLUKŠ, saj je lani februarja ustanovil Zavod Bazo 13, mladinski klub KLUKŠ. Tako ustanovljeni zavodi naj bi bili nekakšni organizacijski hibridi med samoniklimi prizorišči in javnimi zavodi (Muršič idr. 2012: 51).
6.2.1 Zavod BAZA 13, Mladinski klub KLUKŠ
Zavod Baza 13 (v nadaljevanju Baza) je nastal pod okriljem KLUKŠ-a z namenom delovanja na področju kulture, umetnosti, vzgoje in izobraževanja v različnih oblikah in na prostovoljni bazi v interesu mladih. Baza 13 in KLUKŠ si torej delita isti prostor.
77
Ustanovljena je bila 12. aprila 2013, kar pomeni, da je ravno poteklo eno leto, ko so se lahko začeli prijavljati na razpise za finančna sredstva. Zapis na njihovi strani pravi, da »Baza 13 ne želi biti nema spremljevalka kočevskega dogajanja, ampak se želi aktivno vključiti v lokalno okolje ter mladim ponuditi prostor za kreativno preživljanje prostega časa ter vzpodbuditi ustvarjalnost mladih. S sodelovanjem z različnimi kočevskimi društvi in aktivnim programom želimo vzbuditi zanimanje za širšo kulturno udejstvovanje mladih« (Baza 13 b.n.l.). To želijo doseči s koncertno ponudbo in glasbenim izobraževanjem, literarnimi večeri, raznovrstnimi kulturno-umetniškimi dejavnostmi, avdiovizualnimi, likovnimi in gledališkimi dogodki (Baza 13 b.n.l.). Prvi koncert in uradno odprtje Baze je bilo 18. maja, ko je DKG organiziral koncert Pankeroschev, ki so takrat ravno izdali svoj prvi album in hkrati praznovali petnajstletnico delovanja.
Baza in KLUKŠ si delita isti prostor na Tomšičevi cesti 13. Največji problem KLUKŠ-a je ta, da se vodstvo menjava vsakoletno, z možnostjo podaljšanja za eno leto. To omejuje vzpostavitev kontinuitete dela. Pod enim vodstvom so se vrstili koncerti npr. dvakrat mesečno, pod vodstvom, ki je sledilo, pa nekajkrat letno ali pa še to ne. Poleg tega je samo uvajanje v sistem delovanja trajalo kakšen mesec ali dva in že s prenosom znanja se izgubi nekaj časa.
Baza z vodilnimi, ki so tam, ker si tega želijo, pa omogoča, da se kljub menjavam v vodstvu študentskega kluba v samem prostoru ohranja kontinuiteta. Glavni akterji v Bazi so Gregor Zadel, Žarko Nanjara in Črt Maršič, tudi sam dve leti predsednik KLUKŠ-a, potem pa je tu še »ena mala truma ljudi«, kot mi je rekel Črt, ki pomagajo za šankom, pri čiščenju, organizaciji in kjerkoli je potrebno. V nasprotju s klubom študentov nosi tu več ljudi odgovornost, pa tudi lažje je ohranjati kontinuiteto dela. Baza lahko torej nemoteno deluje in ne doživlja prekinitve delovanja, poleg tega lahko s svojim znanjem, ki so si ga pridobili v preteklosti, pomagajo novem vodstvu v KLUKŠ-u.
Ustanovitev nevladnega zavoda prinaša tudi manj »papirologije«, urejeno prodajo pijače in manj komplikacij pri vzpostavljanju vsebine, ki je je več deležen KLUKŠ, sploh v zadnjem času, ko je celotna študentska organizacija na udaru zaradi zmanjšanja doslej zagotovljenih sredstev, ki prihajajo iz študentskega dela. Kako pravzaprav funkcionirata KLUKŠ in Baza v istem prostoru? Začelo se je tako, da je KLUKŠ obnovil svoje prostore, sedaj pa jih daje v brezplačen najem Bazi, »na podlagi tega, da lahko neki zavod da prostore v brezplačen najem neprofitni kulturni organizaciji,« mi je razložil Črt Maršič.
78
KLUKŠ, ki ima stalen vir financiranja, je Bazi zagotovil začetni kapital, ki je potreben pri ustanovitvi zasebnega zavoda. Več ali manj pa so vsi projekti skupni.
Občina sprva ustanovitvi Baze ni bila naklonjena, kar je zagnanim mladcem dalo še dodatno motivacijo za nadaljevanje. Obnova prostorov je trajala nekako od sredine leta 2012 do aprila ali maja 2013. Karkoli so lahko, so naredili sami. Prostovoljnih ur v obnovo je torej vloženih ogromno, vendar kolikor je bilo delo težko, je bilo po mnenju sogovornikov tudi prijetno doživeti že samo izkušnjo in čutiti zadovoljstvo, ko so se začeli kazati prvi rezultati in sploh, ko je prostor dobil končno obliko: »Občutek, da si naredil nekaj konkretnega,« mi je rekel Črt, je bil najboljši od vsega. Kupili so tudi svoje ozvočenje, mešalno mizo in akustično dodelali prostor. Baza se je do sedaj financirala s prodajo pijače in pobiranjem vstopnin, stroški so bili običajno sicer večji, vendar se je vedno nekako izšlo z ničlo. Odslej bodo lahko črpali sredstva tudi na razpisih.
Slika 10 Koncert skupine All One to Me. Dogajanje noter in zunaj. Kočevje (Baza 13), 12. 4. 2014. Avtorica: Urška Pečnik.
6.3 Klub mladih Kočevja
Klub mladih Kočevja (v nadaljevanju KMK) je začel delovati leta 2006 na pobudo Klavdije Kraus z namenom, da bi se imeli otroci in mladina ob popoldnevih »kam dati«. Vodenje kluba je konec leta 2012 prevzel njen mož Matjaž Kraus, ki je v klubu tudi edini stalno zaposlen, saj ponuja učno pomoč. Poleg njega delujeta v klubu trenutno še Sabina
79
Lerik in Semir Kantarevič, ki sta tam (nedolgo) zaposlena v okviru javnih del za dobo enega leta, in zainteresirani prostovoljci. Sedanje prostore je KMK na Trgu zbora odposlancev 72 pridobil leta 2011, pred tem pa je klub imel le manjšo pisarno, kjer so lahko urejali predvsem administrativne posle, večje akcije pa so izvajali »na ulici«, kot mi je povedal vodja kluba Matjaž Kraus.
KMK je zasebni zavod, ki je od Urada RS za mladino, leta 2008 pridobil tudi status mladinskega centra. To je prizorišče brez koncertnega prostora, in to je že prva pomembna razlika od zgoraj navedenih organizacij. Druga pa je ta, da je klub namenjen predvsem osnovnošolski in srednješolski mladini, pri čemer pravzaprav pomembno dopolnjuje kočevski prostor. Med tednom je klub odprt vsako popoldne med 13.00 in 17.00 (med počitnicami pa samo dopoldne), in je v tem času namenjen osnovnošolcem; z januarjem 2014 so podaljšali delovne ure do 20.00, s čimer želijo privabiti tudi srednješolsko mladino. Kot mi je povedal Semir, pa obiskujejo klub samo osnovnošolci prve in druge triade, medtem ko starejši ne zahajajo sem, čeprav tarnajo, da se nimajo kam dati. Kot je razvidno iz prispevka Petre Šolar na TV Kočevje, si srednješolci želijo predvsem kluba, ki bi imel tudi plesišče,47 česar pa jim KMK ne more nuditi.
Čez šolsko leto prihaja stalno od deset do dvajset šolarjev, med počitnicami pa precej več. Kot mi je povedal Matjaž Kraus, »stalni« (tako poimenujejo stalne goste) delajo med prijatelji in sošolci reklamo, da »se ful dogaja«, tako da je prišlo med lanskimi krompirjevimi počitnicami dnevno okoli štirideset šolarjev. Predvsem etnična sestava obiskovalcev se v KMK bistveno razlikuje od drugih organizacij, saj sem prihaja tudi veliko romskih otrok, vendar temu pravzaprav ne namenjajo veliko pozornosti. Matjaž v klubu ni stalno prisoten, zato mu zaposleni poročajo o otrocih in njihovem obnašanju, in kadar se o njih pogovarjajo, ne omenjajo tega, kdo je Rom in kdo ne. Tako romskim kot neromskim otrokom pa so tudi prepovedali hoditi v klub. Če se kdo od otrok neprimerno vede, preklinja in daje slab vzgled mlajšim, dobi začasno prepoved vstopa. Če svoje vedenje popravi, mu je vstop dovoljen, sicer pa lahko dobi tudi stalno prepoved obiskovanja kluba.
KMK nudi mladim veliko različnih iger (namizni tenis, pikado, ročni nogomet …), imajo tudi veliko pripomočkov za ustvarjanje, opremljeno računalniško učilnico s štirimi
47 Dostopno na: http://tvkocevje.si/kam-plovemo-kocevje/politika-obcina/136-kaj-pogreajo-mladi; nazadnje pregledano: 15. 4. 2014. 80 računalniki in kuhinjo, kjer si lahko obiskovalci in obiskovalke skuhajo kakšno okrepčilo. Akterji kluba organizirajo tudi veliko delavnic in projektov, če omenim samo nekatere – 'Prinesi, odnesi, športaj!' (prebivalci in prebivalke Kočevja so lahko prinesli športne rekvizite, jih med seboj zamenjali ali pa tudi samo odnesli), 'Iskanje skritega zaklada' je potekalo na podlagi različnih namigov po športnih in kulturnih objektih, seznanjanje mladih z evropskimi prostovoljnimi službami …
Že pri omenjenih glasbenih društvih sem povedala, da je KMK sodeloval na njihovih prireditvah; sodelujejo pa tudi s Turističnim društvom, dnevnim centrom Šent (slovensko združenje za duševno zdravje), s taborniki, osnovnimi šolami, tudi z ribniško, saj so tam med počitnicami imeli delavnice. Medtem ko sodelovanja s KLUKŠ-em in Vezenino ni. Matjaž Kraus sicer meni, da bi lahko le skupaj naredili »kaj večjega«, vendar velikokrat društva tega nočejo, saj se po njegovem mnenju morda bojijo imeti koga za sabo in bi se v večji strukturi izgubili, zato »vsak raje dela po svoje, ker hoče biti vsak glavni pri svoji stvari«.
Slika 11 Enakopravni pri igri in delu v Klubu mladih Kočevja. Kočevje (Klub mladih Kočevja), marec, 2014. Arhiv: Klub mladih Kočevja.
Problemom, ki pestijo KMK, se bom posvetila v naslednjem poglavju. V prvi vrsti gre za razliko med zasebnim zavodom, kar KMK je, in javnim zavodom, ki ga je pred štirimi leti ustanovila občina (vendar samo na papirju!). Razlike med dvema zavodoma bom opredelila na podlagi dveh konkretnih primerih, torej KMK-ja in Kočevskega mladinskega centra.
81
6.4 Kočevski mladinski center – javni zavod
Zgodba o ustanovitvi Kočevskega mladinskega centra – javnega zavoda (v nadaljevanju KMC) se vleče že dolgo časa. Pobude za ustanovitev so prihajale predvsem iz strani političnih strank, med njimi je prednjačila LDS na čelu z Darjo Delač Felda. Medtem pa je stranka SDS predlagala, da občina samo kupi prostore za nemoteno delovanje že obstoječih mladinskih organizacij, potem pa naj se več ne vmešava v njihovo delovanje, češ da znajo mladi že sami poskrbeti zase in se organizirati (Občinski odbor SDS Kočevje 2010). Klub je bil ustanovljen, vendar samo na papirju, v prostoru pa fizično še ni prisoten.
Odlok o ustanovitvi so sprejeli 9. 9. 2010; na zadnji seji, tik pred županskimi volitvami, na katerih je moral sedež župana Janko Veber prepustiti Vladimirju Prebiliču. Že na seji je predlog povzročil burne razprave, kot govorec je bil prisoten tudi Matjaž Kraus, vodja Kluba mladih Kočevja. Argumenti za ustanovitev, ki jih je predstavila Barbara Adlešič iz podmladka stranke LDS, so bili, da je ustanovitev KMC-ja potrebna zaradi tega, ker Kočevje mladinskega centra nima. Poleg tega je kot argument podala tudi razna deviantna obnašanja mladostnikov (že zgoraj omenjeni požigi, postopanje po mestu, vandalizem, droge in alkohol …), ki naj bi jih KMC rešil, ker bi mladina na ta način imela svoj prostor za druženje. Argumente proti je navedel Matjaž Kraus, ki je povedal, da Kočevje že ima svoj mladinski center, »samo da se imenuje Klub mladih Kočevja« in je zasebni zavod. Marko Rovan iz stranke SMS Zeleni Slovenije pa je razlago Adlešičeve komentiral z izjavo, da očitno hočejo ustanoviti »varstveni center«48 ter da je »urgentna potrditev svetnikov primitiven način pridobivanja političnih točk, saj pet do dvanajstih skušajo prikazati, da je center nujna zadeva, od katere je odvisna usoda mladih,« je še dodal Marko Rovan v Dnevnikovem članku (Grabovac Morse 2010).
Na tem mestu moram povedati, da odgovora iz občine, ko sem jih prosila za komentar na to temo, nisem prejela. Zato si bom dovolila nekaj pristranskosti, saj tudi članki o KMC in razprave v javnosti v večji meri govorijo proti in ne za ustanovitev. Nenazadnje pa sem tudi sama bolj naklonjena zasebnim, kot pa javnim zavodom.
V odloku o ustanovitvi mi je najbolj padel v oči podatek o sedežu KMC-ja. Ta naj bi bil namreč na Trgu zbora odposlancev 72, torej na istem naslovu, kjer sedaj deluje (in za prostor plačuje najemnino ter stroške) KMK. Tu torej ne bi šlo niti za poskus sobivanja
48 Pogovor povzemam po posnetku seje na strani TV Kočevje:
Isti prostor, podobna vsebina, v čem bi bila torej razlika med KMK in KMC? Vsekakor v financiranju in strukturi vodenja. Prvo leto vodenja naj bi novonastali zavod občino stal okoli 114.000 €, od 200.000 do 400.000 € pa je občina predvidevala za nakup mladinskih prostorov, medtem pa je v letu 2009 KMK prejel 8.000 € (Grabovac Morse 2010). Fiksni stroški upravljanja javnega zavoda naj bi občino vsako leto stali približno 80.000 € (Občinski svet Občine Kočevje 2012). Glavni del stroškov v javnih zavodih pa gre za plače zaposlenih in vzdrževanje prostorov (Muršič idr. 2012: 160). Izrazito podfinanciranje nevladnih organizacij v primerjavi z javnimi zavodi je pravzaprav postalo že nekaj samoumevnega. Pri tem, da imata javni in nevladni mladinski center skoraj enako vrednost programa, da ima nevladna organizacija učinkovitejšo porabo prejetih javnih sredstev in ima nižje stroške, dobi tudi izjemno nižjo finančno podporo iz javnih sredstev. Zaradi tega so nevladni mladinski centri pogosto prisiljeni v prekarizacijo pri zaposlovanju delavcev. Marsikdo po letih vlaganja delovnega in prostega časa zapusti prizorišče in se zaposli v »normalni« službi, saj je delo v nevladju negotovo (Muršič idr. 2012: 161, 170). Tudi Matjaž Kraus se »bori« z zagotavljanjem finančnih sredstev na razpisih: »Ko nimaš več teh osnovnih vprašanj, a boš imel za elektriko in za ogrevanje, bi lahko tudi mi, ki sodelujemo, bi se lahko bolj posvečali res projektom. Tako pa gre veliko časa samo za preživetje kluba, ne pa za kaj bolj odmevnega ali pa tako res za mlade.«
49 Tu je verjetno mišljena predvsem vzpostavitev mladinskega hotela, ki jih je čedalje več v slovenskem prostoru. Urad RS za mladino je na razpisu za financiranje dodal nekaj točk tistim mladinskim centrom, ki so imeli tudi mladinski hotel. Česa takega pa si nevladna organizacija nikakor ne more privoščiti, kar lahko v nekaj letih vodi v izbris mladinskega nevladnega sektorja (Muršič idr. 2012: 161). 83
Zanimiv se mi je zdel tudi komentar Janka Vebra, saj je le nekaj dni po podpisu odloka o ustanovitvi KMC-ja dejal, da denarja za to naložbo ni, ter da je treba najprej »analizirati obstoječi program in videti, ali bi mu lahko z dodatnimi sredstvi zagotovili še bolj kakovostno izvajanje« (Grabovac Morse 2010).
Zaradi izdatnih stroškov, ki bi jih KMC zahteval, je novoizvoljeni župan Prebilič leta 2012 podal Odlok o razveljavitvi Odloka o ustanovitvi javnega zavoda »Kočevski mladinski center«, ki pa ga je mestni svet zavrnil. Župan je predlagal, da bi dali prednost neinstitucionalnemu urejanju področja pred institucionalnim, da bi podprli tiste ustanove, ki za ustanovitelja nosijo manjše finančno breme, ter da bi dali prednost samemu financiranju izvajanja dejavnosti, zlasti civilnodružbenim oblikam pred financiranjem upravnega delovanja javnega zavoda kot institucije. Poleg tega je predlagal, da bi sredstva, namenjena delovanju zavoda, raje namenili obnovi kočevskega kina, torej posredno tudi mladinski infrastrukturi (Občinski svet Občine Kočevje 2012).
Najpomembnejši razlog zaradi katerega se lokalne oblasti odločijo za ustanovitev mladinskega centra – javnega zavoda, je gotovo težnja po vsaj delnem nadzorovanju »svoje mladine«. Zagotovijo si »nadzor nad upravljanjem prostora, kadrovanjem mladinskih delavcev in izvajanjem mladinskih dejavnosti« (Gril po Muršič idr. 2012: 155). V nevladju žene naprej nosilne hrbte entuziazem in konstanto pridobivanje izkušenj med delom z mladimi – za delo z mladimi. Kot sem že omenila pri Vezenini, je tu izrednega pomena tudi medgeneracijska izkušnja. Vsebine, ki polnijo prostor, pa nastajajo na podlagi dogovorov in predlogov ter jih udejanjajo mladi za mlade in v sodelovanju z njimi. V javnih zavodih pa se hitro menja vodstvena struktura, s čimer se prekinja kontinuiteta delovanja. Ti lahko postanejo tudi »kovnica kadrov, vodijo jih lahko izbranci političnih podmladkov v lokalnem okolju ali ambiciozni (bodoči) podjetniki in menedžerji« (Muršič idr. 2012: 155). Za mlade je najbolje, da se jim omogoči čim bolj avtonomno delovanje, saj »ne potrebujejo še ene izkušnje, podobne tistim v šoli in doma« (Ule po Muršič idr. 2012: 210).
Uspela sem izvedeti, da je projekt MKC trenutno v mirovanju, in da se bo v naslednjem mesecu ali dveh izvedelo, kaj se bo z njim zgodilo, ko bo znano, ali so uspeli pridobiti finančna sredstva zanj ali ne.
84
6.5 Delovanje in medsebojno dopolnjevanje organizacij
»To delovanje v nevladnem mladinskem polju razvija vrednote medsebojnega razumevanja in solidarnosti. Ker pa je usoda projektov ves čas negotova, so tudi konflikti med nosilci in nosilkami skupne pobude tako rekoč neizogibni. Zato se lahko zgodi, da dobimo namesto enega prizorišča kar dve.« (Muršič idr. 2012: 209)
Citat pravzaprav kar dobro povzame stanje v Kočevju na nevladnem polju. Poti akterjev študentskega kluba ter KUD-a Godbe in CZMK-ja na eni strani ter slednjih dveh in KMK-ja so se v preteklosti kar nekajkrat križale, vendar nosilci organizacij nekako niso našli skupnega jezika, zato delujejo samostojno in med seboj na neki institucionalni ravni ne sodelujejo, četudi se programi delovanja skorajda ne prekrivajo. Kar je skupno Vezenini in KLUKŠ-u oz. Bazi 13 je njuna koncertna dejavnost, vendar se razlikujeta v ciljnem občinstvu in tudi pogostosti prireditev. Medtem ko v KLUKŠ (zaradi »žura«) zahaja v večji meri študentska populacija, pa tudi kakšni »starejši« rokerji, Vezenina s svojimi dogodki in koncerti apelira na »resnejše« občinstvo, saj si ne želijo, da bi postala prostor, kamor prideš »popit zadnjo pivo«, kot mi je dejal Sašo Koprivec, temveč hočejo v Kočevju nekako »dvigniti nivo kulture«. Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da na TV Kočevje skorajda ni mogoče zaslediti prispevka o KLUKŠ-u oz. Bazi 13 ali KMK-ju, k čemur botruje prav pestra zgodovina odnosov, ki pa jih ne želim do podrobnosti opisovati.
Klub mladih Kočevja pa ima sploh drugačno ciljno občinstvo, saj kot že rečeno, zahajajo tja samo osnovnošolci. Kot je razvidno iz zgoraj napisanega, ima KMK od vseh treh institucij zaradi različnih pogledov na delovanje najbolj napet odnos z občino. Največ mnenj se je kresalo ob sprejemanju Odloka o ustanovitvi KMC-ja, od takrat pa v javnosti ni več zaslediti kakšnih pogajanj.
Tudi če institucije v okolju le sobivajo skupaj in jim je cilj ta, da se v Kočevju »več dogaja«, pa okolje neke skupine ni definirano samo z naravnimi okoliščinami, ampak tudi s prisotnostjo in aktivnostmi drugih skupin, na katere se prva nanaša ali se od njih distancira.
Fredrik Barth je v analizi strategij preživetja treh etničnih skupin v Pakistanu ugotovil, da vsaka skupina izkorišča del celotnega okolja in pušča druge dele odprte, da jih lahko izkorišča druga skupina. Te iščejo ekološke niše, ki jih lahko izrablja skupina glede na določeno ekonomijo dela in politične organizacije. Različne skupine same sebe
85 definirajo v stabilnem so-bivanju, če izpopolnjujejo različne ekološke niše in zaradi tega ustanavljajo simbiotične ekonomske odnose (Barth 2008: 181). Glede na to, da zapolnjujejo različne niše, so med nevladnimi organizacijami v Kočevju delno vzpostavljeni simbiotični odnosi. Delno zaradi tega, ker je njihova simbioza vzpostavljena na ta način, da se drug z drugim ne ukvarjajo, sami sebe pa definirajo predvsem s tem, da niso »Drugi«, da je njihov prostor drugačen. Vzajemno izogibanje pa je lahko izredno produktivno, saj prizorišču ne dopušča uspavanja in samozadostnosti (Muršič idr. 2012: 31).
»Boj za prostor« je stalnica v življenju generacij mladih; v njem lahko izživijo svoje sanje o svobodi (Muršič idr 2012: 13). Prostor, ki ga mladi oblikujejo tako, kot si želijo, kjer se družijo z ljudmi, ki so jim enakovredni, ponuja pomembno popotnico za nadaljnje življenje. Mladost, obdobje med otroštvom in odraslostjo, je že od vseh njenih začetkov (kot posebno kategorijo so jo »odkrili« v novem veku, pred tem so bili mladostniki mlajši odrasli), veljala za labilno in ambivalentno razvojno obdobje, ki zahteva posebno skrb in nadzor odraslih; »delo z mladimi« je postalo poseben družbeni projekt (Ule 2002a: 9-10). Ta projekt vpenjanja mladostnikov v ideološke aparate države še vedno poteka predvsem na ravni javnih zavodov, kjer z usmerjenimi programi država vzgaja sebi primerne državljane. Po drugi strani je predvidevati, da nevladni mladinski klub (ali pojem alternative) ni vpet v spone ideoloških aparatov, ravno tako sporno, če naj bi ti aparati prežemali praktično celotno strukturo bivanja in skrbeli za reprodukcijo delovnih sil in razmerij na vseh področjih (kultura, šola, družina, cerkev, politika, mediji …) (gl. Althusser 2000), kar naj bi bila tudi subtilna vloga klubov. V takih prostorih se srečujejo bodoči zakonci,50 reprodukcija pa gre tudi na račun sprejetja vlog, proti katerim se v času mladosti borimo. Z obema načinoma naj bi se torej reproducirala skupnost (Muršič 2000: 96-8).
50 V antropologiji so poznani prostori prvobitnih skupnosti, namenjeni druženju mladih, med katerimi se vzpostavljajo vezi, ki naj bi privedle do ustanovitve družine (Muršič 2000: 97). 86
7 RETROSPEKTIVA DEVETDESETIH – Godba
Ob pogovorih s člani glasbenih skupin mi je večina povedala, da v Kočevju najbolj pogrešajo prostor, kjer bi lahko kontinuirano organizirali, izvajali in se udeleževali koncertov rock glasbe. Glede na dve omenjeni glasbeni prizorišči, me je to pravzaprav presenetilo, vendar sem po nadaljnjih razlagah doumela, zakaj tako razmišljajo. Organizacija koncerta dandanes zaradi vse bolj ostrih zakonov pomeni višje stroške, zato je tudi prireditev vedno manj (Dvoršak 2014). Glasbeniki pa si želijo predvsem avtonomnega prostora, tistega pravega samoniklega prizorišča, s prireditvenim prostorom, ki bi jim nudil možnosti za ustvarjanje na več področjih, ki bi postal »javni skupnostni prostor« (Muršič idr. 2012: 20).
Član skupine Pankeroschi mi je v pogovoru dejal, da ima »'pop' pofukano vse!«. Želel je povedati, da celotna glasbena industrija (založbe, radijske postaje, klubi, prireditelji koncertov…) deluje v prid »pop« izvajalcev, medtem ko alternativna glasba in scena delujeta le tako, da sami sebe vzdržujeta ter da v Kočevju ni nič drugače. Bilo pa je drugače v devetdesetih.
Scena v devetdesetih jim je nudila ravno to. Zato se je akterji, ki so iz nje izšli (člani skupin R.I.P., K Sound xXx, Pankeroschi, Nčodnč, Zadnji taxi, Foršus, Sell Out, Kinemine, Skaktus), še kako živo spominjajo. Godba je bila mladinsko prizorišče v prostoru gimnazije. Kot mi je povedal Igor Rančigaj, je bila Godba skvot; v enem prostoru oz. stavbi je združevala glasbene skupine, društvo Center za mladinsko kulturo je prirejalo koncerte, na letni ravni pa so priredili tudi enodnevni festival Kočevski rock 'n' roll. Godbi se ne bom posvečala v detajle, ker sem to storila že na drugem mestu (gl. Dejak 2013), želim pa le osvetliti dogajanje, da bi s pomočjo preteklosti bolje razumeli trenutno glasbenopopularno situacijo v prostoru. Zgodb o Godbi je ravno toliko, kolikor je oseb, ki so se v njej zadrževale. Po njihovem subjektivnem spominjanju, ki je pravzaprav vedno kolektivno, saj so vanj vpete »oporne točke«, ki so zunaj identitete (Brumen 2000: 25), sem poskusila najti neko kronološko smiselno pot, neki skupen spomin, kar pa ni bilo vedno najlažje početje. Spomin ima eno izmed ključnih vlog pri človekovem opredeljevanju in določanju časa; povezovanje dogodkov, ki so se zgodili »prej« in »pozneje«, »pred tem« in »po tem« ustvarja neko (velikokrat) navidezno kontinuiteto dogodkov (po Brumen 2000: 23).
87
Preden je Godba51 postala sinonim za kočevsko rock sceno, je godba pomenila Delavsko godbo Kočevje. Ta je vedno imela probleme s primernim prostorom za vaje, zato je njen kapelnik Slavko Rančigaj (med leti 1979 in 1995 z vmesno šestletno prekinitvijo) leta 1980 pridobil prostore v stari gimnaziji. V uradnih verzijah piše, da se je morala »Delavska godba Kočevje iz Rudarskega doma preseliti v prostore stare gimnazije« (Jerbič Perko 2008: 36), vendar mi je sin Slavka Rančigaja Igor povedal, da je oče »razbil ključavnico na vratih in ni hotel iti več ven«. V stari gimnaziji je takrat potekal gimnazijski pouk, ob popoldnevih pa so imeli v zgornjih nadstropjih glasbeno šolo, v kateri je Slavko Rančigaj tudi učil, medtem ko je godba vadila v spodnjih prostorih.
Delavska godba je uporabljala pridevnik »delavska« zato, ker so jo financirali delavski kolektivi, in sicer so ji vsak mesec namenili 0,15 % odstotka od plače. Kljub negodovanju nekaterih delovnih kolektivov, je z odlokom občinske uprave plačevanje postalo obvezno (Mihelčić 2013: 215). S tem so si delavci zagotovili slovesen pogreb, saj je godba vsakemu pokojnemu članu igrala na pokopališču ob slovesu. Ker sem že navedla, kolikšen je bil obseg vseh zaposlitev v letu 1979, si lahko predstavljamo, da mesečni dohodki godbe niso bili najnižji. Kot piše Mihelčićeva je sicer finančna bilanca godbe prikazala pozitivno poslovanje, vendar pa je bilo dejansko stanje včasih nasprotno bilanci, ki ga je ob koncu sezone pokazalo poročilo o proračunu godbe (2013: 217).
Godba je imela vedno težave s podmladkom, zato se je Slavko Rančigaj domislil načina razširitve delovanja godbe. Začel je ustanavljati sekcije. Leta 1979, ko je vodenje Delavske godbe prevzel novi kapelnik Rančigaj, je število članov štelo približno 50, pet let kasneje pa je godba imela že 180 članov. Leta 1983 so poleg pihalnega orkestra v godbi delovale mažoretna sekcija, plesna in baletna sekcija, šahovska, tehnična in rekreacijska sekcija. Leto kasneje sta se jim pridružili še narodno-zabavna sekcija in sekcija za izrazni ples. Poleg omenjenih so načrtovali še ustanovitev bobnarske sekcije, trobilno-lovske sekcije, lastne radijske postaje … (Miheličić 2013: 251). Jerbič Perko je zapisala, da je leta 1990 Delavsko godbo Kočevje sestavljalo več kot 300 članov (2008: 37). Žal pa Mihelčićeva ne omenja ansambelske sekcije, tako da ni popolnoma jasno, kdaj je bila ustanovljena. Po vsej verjetnosti pa že leta 1984.
51 Godbo kot sinonim za prostor in dogajanje v devetdesetih pišem z veliko začetnico, medtem ko, kadar pišem o inštrumentalni zasedbi, pišem godba z malo začetnico. 88
Tega leta se je namreč zgodila še ena pomembna prelomnica v Kočevju. Takrat je v Kočevju začela delovati prva punk skupina Gottschee. Njen ustanovitelj je bil Franci Turk, na bobnih se mu je pridružil še Robert Burnič, sicer pa so se ostali člani precej menjavali. Člani so iskali prostor za vaje in ga kar nekaj časa po ustanovitvi dobili v zgornjih prostorih Škor'ca. Stavbi stare gimnazije in Škor'ca sta (bili) druga od druge oddaljeni le streljaj. Ker v tistih časih še ni bilo tako lahko priti do glasbil, jim je pri tem priskočil na pomoč prav Slavko Rančigaj. Kot mi je povedal Robert Burnič, je Slavko Rančigaj »poklical majstra, nam je dal noter dvoja vrata, oblekel stene, prinesel inštrumente, je reku tle mate, pa špilajte … Pa pod našim okriljem ste in to je to…«. Pod okriljem Delavske godbe torej.
Po le nekaj mesecih igranja v novem prostoru so Gottschee že imeli prvi koncert v prostorih glasbene šole. Gottschee so pomenili v Kočevju nekakšen prelom s starejšimi glasbenimi tradicijami in potegnili za sabo vrsto dogajanj. Eno so bili tematski večeri v diskoteki Škor'c. V spodnjih prostorih Škor'ca je deloval tudi mladinski klub in prirejal različne tematske večere, disko in plese, med katerimi so svoje mesto našli tudi fantje iz vrhnjih nadstropij. Eno so bili rock tematski večeri. Tudi zapis neznanega avtorja, ki je 29. 6. 1988 prišel kot govornik na protestno manifestacijo v znak podpore Janezu Janši v »Kafič Škorec«, ki ji je »pod točko razno sledil rock koncert skupin Gottschee in Frakcija«, je povedal, da je »za vikend tamo uvjek bila velika gužva«. Naslednji dan je prišel DJ iz Radia Študent in vrtel glasbo Sex Pistols, Sham 69, Dead Kennedys, Angelic Upstairs, D.O.A. itn. in bil je »pogo žur do jutranjih sati« (b.n.a. 1988). Ne samo v klubu, tudi zgoraj v prostorih za vaje so člani pripravljali predavanja, vrteli glasbo in seznanjali someščane in someščanke z na novo odkrito glasbo. Škor'c je, kot sem že zgoraj omenila, deloval še do leta 1997, vendar je bila to potem precej komercialno naravnana diskoteka. Stavba pa je danes v razsulu, v njej je tudi že večkrat zagorelo.
Koncerte so prirejali tudi v prostorih glasbene šole na vrhu gimnazije, vendar to še niso bili koncerti na kontinuirani mesečni ravni. V spodnji etaži gimnazije je Slavko Rančigaj za ansambelsko sekcijo (uraden naziv, to so bile pač rock skupine) opremil šest (po nekaterih podatkih pa osem) učilnic. Prenovil je prostore, v katerih so vadili, nakupil inštrumente, ojačevalce, skratka vso potrebno opremo za igranje. Vendar je postavljal tudi pogoje. Eden izmed njih je bil, da če hočejo mulci vaditi, se morajo včlaniti v Delavsko godbo in tam igrati trobila in pihala, zaželeno pa je bilo, da ima vsaka glasbena skupina trobila vključena tudi v svoj repertoar. Ansambelsko sekcijo je v letu 1990 sestavljalo
89
štirinajst skupin. Vendar niso vse vadile v gimnaziji, temveč so bile prostorsko ločene (K Sound, Gottschee in R.I.P. so npr. vadili v Škor'cu). Obiskovalci Godbe so mi povedali, da je morala biti v vsaki vadbeni učilnici slika Tita in ura. Slavko Rančigaj si je namreč natančno zapisoval, koliko časa katera skupina vadi, med sabo so se morali menjavati, saj je bilo skupin več, kot je bilo učilnic. Niti ni dovoljeval kakršnihkoli razbijanj inventarja, člani skupin so morali redno pospravljati. O Slavku vsi, ki ga poznajo in so z njim sodelovali, pravijo, da je bil strog, obenem pa bi vsakemu dal vse, kar je imel. »Slavc je bil fenomen. Star, resen, brez njega bi bil v Kočevju kurac. Nabavil je milijon bobnov, kitar, ojačevalcev…«, sta mi povedala sogovornika.
Slika 12 Rušenje prizidka diskoteke Škor'c. Internetni vir: http://www.radio1.si/strani/Reg_Novice.aspx?RN=6673; nazadnje pregledano 21. 4. 2014.
Slika 13 V ospredju Slavko Rančigaj, v ozadju Godba in fantje, ki so tja zahajali. Slikano med Kočevskim r'n'r- jem, 1996. Avtor: Željko Stevanić. Arhiv: KUD Godba.
90
Prenova prostorov, nakup inštrumentov in uniform je godbo pahnilo v finančno kriz, saj so počasi tudi podjetja ukinjala finančno podporo (Mihelčić 2013: 252). Slavko Rančigaj je začel od skupin, ki so vadile v gimnaziji, pobirati določeno najemnino, začel je tudi s prodajo pijače. Z namenom dofinanciranja so začeli bolj redno prirejati tudi koncerte lokalnih skupin, takrat še v prostorih glasbene šole. Vsekakor je potreba po intenzivnejšem dogajanju bila, zato so se nekateri člani benda Gottschee in njihovi prijatelji odločili za ustanovitev Kulturno umetniškega društva Center za mladinsko kulturo (ali krajše CZMK ali brez socialističnega prizvoka – Cuzej mi k…c*).
Društvo je bilo ustanovljeno 24. 10. 1992, njegovi glavni akterji pa so bili Dejan Ačimovič, Robert Burnič, David Šušel, Semir Kurtović in Igor Bajo. Pred CZMK-jem ni v Kočevju delovalo nobeno podobno društvo, zamisel zanj pa se je pojavila v Škor'cu. Prvi koncert lokalnih skupin so organizirali na dvorišču gimnazije, saj se jim je zdelo to »za otvoritveno spoznavanje in druženje najbolj primeren prostor,« kot mi je dejal Dejan Ačimovič.
Kasneje se je izkazalo, da je bil prvi Kočevski rock 'n' roll52 tudi prvi v nizu te vsakoletne prireditve. Nato so se z Rančigajem dogovorili tudi za notranje koncerte v prostorih Godbe (enkrat do dvakrat mesečno), saj CZMK nikoli ni imel svojega prostora. Koncerti so predstavljali težišče dogajanja; do leta 1998, ko je CZMK končal z delovanjem, se je na odru Godbe zvrstilo veliko tujih in slovenskih skupin. Občinstvo je bilo po besedah Dejana Ačimoviča »socialno in starostno mešana struktura, saj so jih poleg mladinskega jedra obiskovali tudi kočevski politiki in gospodarstveniki, starši ter osiveli rokerji«. Sprva je oglaševanje in obveščanje o koncertnih dogodkih potekalo s plakatiranjem in v medijih javnega obveščanja (radio), kasneje pa je med mladino zaokrožil le letak, na katerem je bilo na humoren način zapisano vabilo ali kakšna pridiga, na nekaterih letakih pa sploh ni bilo napisnega datuma dogodka, saj se je pravzaprav samo od sebe razvedelo, kdaj se bo dogajalo. Kot mi je še povedal Dejan, so si kdaj privoščili tudi to, da na letake sploh niso napisali kdo bo imel koncert. Plakati ali v tem primeru letaki imajo to moč, da okoli minimalne simbolike strnejo in potrjujejo poseben podkulturni svet; bili so provokativni, obenem sporočilno jasni, vsebovali so zgoščena sporočila o lastnem (skupnem) odnosu do sveta (Muršič 1995: 123). Sicer je zanimiv tudi
52 Tu bi poudarila, da se sogovorniki niso zedinili o letu prvega Kočevskega rock 'n' rolla. Drug podatek, ki ga imam, je ta, da je bil prvi kočevski r'n'r že leta 1985, organizirali so ga v Kinu Jadran. Nastopali so štirje bendi (tudi Gottschee s prvotno zasedbo), v ozadju pa se je vrtel neki film. 91 naziv treh akterjev, ki so plakate izdelovali; poimenovali so se namreč Trije kurci junajted (to so bili Dejan Ačimovič, David Šušel, tretji pa je že takrat želel ostati neimenovan, zato ga tudi tu ne bom navajala); ti so vabila za Kočevski rock 'n' roll kdaj pa kdaj napisali tudi kasneje, ko niso več organizirali omenjenega koncerta.
Slika 14 Vabilo na koncert v Godbo (s pridigo), 1997. Hrani: Dejan Ačimovič.
Poleg organiziranja koncertov v Godbi so člani na čelu z Dejanom Ačimovičem izdajali tudi fanzin Cicifuj, Dejan pa je vodil tudi oddajo Petkov r 'n' r na Radiu Univox (od leta 1994 do 2004). Cicifuj je izhajal med leti 1989 in 1994; izšlo je deset številk od A do J. Fanzin omenja Beranič kot edinega, ki se je uspel obdržati in napredovati v vrtincu
92 družbenopolitičnih in kulturnih sprememb na prelomu osemdesetih let v devetdeseta leta (1994: 35), ko so zahteve tržne ekonomije tudi pri nas začele prevladovati in tako potisnile fanzine in neodvisne rock založbe še bolj na obrobje, kot so že prej bile (Beranič 1994: 35). Po besedah Dejana Ačimoviča jih takšna marginalizacija niti ni motila, saj je ustvarjalcem potrjevala občutek drugačnosti in posebnosti, nemalokrat pa so to izkoriščali po načinu delovanja (neobdavčeno, neprijavljeno) in po načinu izražanja (necenzurirano, slengovsko, pristransko). Posebnost Cicifuja je bila v tem, da se je sčasoma posvetil izključno domači slovenski glasbeni sceni in ta usmerjenost je kmalu pridobila veliko simpatij, tako da je dosegel tudi izjemne recenzije (bil proglašen za fanzin leta na Radiu Študent). Kot mi je povedal Semir Kurtović, so bili ves čas zelo aktivni. Dobivali so se vsaj dvakrat tedensko pri njemu v kavarni hotela, kjer je delal kot natakar in ves čas snovali načrte, kaj vse morajo še narediti.
Delovanje CZMK-ja se je končalo leta 1998. Kot mi je povedal Dejan Ačimovič, so si glavni akterji začeli ustvarjati družine. Poleg tega so v zadnji fazi delovanja Godbe na sceno prišle tudi droge,53 kar marsikomu ni bilo všeč (na enem izmed Kočevskih rock 'n' rollov so izobesili šahovsko figuro konja in ga prečrtali), zato je tudi nehal zahajati tja. Takrat pa je počasi svoja vrata zaprla tudi gimnazija, saj so jo začeli obnavljati. Od Godbe se je leta 1999 odcepil Pihalni orkester, kar je po besedah Igorja Rančigaja njegovega očeta zelo potrlo. Kot mi pove marsikateri sogovornik, pa delovanje Godbe ni bilo najbolj povšeči občini. Godba je bila zaradi številnih članov (in njihovih družin) tudi politično močna entiteta v dokaj majhnem kraju. Vendar občina nikoli ni želela ali hotela izkoristiti potenciala, ki ga je Godba nudila. Kar pa je bilo morda ključnega pomena za ustvarjalnost mladine v Godbi – saj je tako imela tudi referenčno točko »Drugega«, nekoga, proti komur se je lahko identificirala.
Slavko Rančigaj se je ob izselitvi Delavske godbe iz prostorov gimnazije in odcepu Pihalnega orkestra odrekel nadaljnjemu vodenju godbe. Sinu Igorju je predal ključ, z besedami »na, sine, od zdaj naprej se pa ti jebi«. Danes pa uživa v zasluženem pokoju. Leta 2008 je postal tudi častni občan Občine Kočevje.
53 Droge, so mi povedali sogovorniki, je bilo mogoče dobiti na vsakem koraku. Marsikdo je poskusil tudi kaj več kot samo marihuano. Vendar jih je nekaj smrti izučilo in danes uživajo samo klasično kombinacijo alkohola in marihuane. Strogo zavračajo vse ostalo in sogovornik mi je tudi povedal, da »če bi kdo prišel na Marof nakonjušen, bi ga takoj vrgli ven«. 93
7.1 »Jebenti je blo fajn!«54 ali primerjava med Godbo in danes
Kot že rečeno, so se bendi po razpadu Godbe preselili na Itas (od 2000 do 2002), potem pa je del skupin šel na Marof (Sell Out), večina pa na OGV. Vodenje in organizacijo Kočevskega rock 'n' rolla je prevzel Igor Rančigaj, pri tem mu je pomagal tudi Boštjan Kožuh. Največkrat se je ta zgodil pred diskoteko Sing Sing, zadnji pa je bil leta 2009; prav tako pa je Igor s pomočjo Boštjana Kožuha v Sing Singu priredil veliko število koncertov. Leta 2009 so poskusili delovati v Sing Singu, združeni KLUKŠ, GIS (ozvočenje) in KUD Godba, vendar zaradi različnih pogledov na delovanje niso uspeli dolgo zdržati skupaj. Neformalno so se omenjene tri organizacije imenovale CZMK. Formalno pa je to ime leta 2010 z dovoljenjem ustanovnih članov prvega CZMK-ja prevzel Igor Rančigaj in z Juretom Bradeškom ustanovil spletno televizijo ter se usmeril v multimedijsko produkcijo.
Sing Sing sedaj ne deluje več, koncertni prostori pa so se vse od Godbe menjali. Nekaj časa je bil to Pagat (bivša diskoteka Melody ali Tinge Tange – isti prostor, različna imena); v letih od 2010 do 2012 Crocodil bar v bivšem hotelu, ki pa je imel zaradi lokacije v središču mesta nemalokrat težave z oblastmi. Poleg tega so tja zahajale različne skupine ljudi, kar je vodilo tudi v pretepe in izgrede, česar v Godbi ni bilo, saj je bila to skupina ljudi, ki se je med seboj dobro poznala, če pa se je našel kdo, ki je povzročal zdrahe, so ga preprosto vrgli ven in ni imel več vstopa.
Leta 2010 je koncertno dogajanje na festivalski ravni v Kočevju zamrlo, saj so tudi študentje prekinili z organizacijo koncerta 'Kočevje se prebuja'. Na teh večjih koncertih pa običajno tudi ni bilo prostora za predstavitev kočevskih skupin, temveč le za eno ali dve. »Nič se ne dogaja« je vodilo glasbenike in glasbenice v pogon, da so leta 2011 priredili 'Kočevsko rock sceno'. Marof, Društvo kočevskih glasbenikov, Muzikalija, Vezenina, Baza 13, Gaj (v poletnih mesecih) so trenutno nosilci glasbenega dogajanja na različnih ravneh. Poleg teh prostorov, priredijo tudi v baru Osterman (ali po kočevsko v Pejč'ku) na zunanji terasi občasno kakšen koncert. Med leti 2005 in 2011 (z enoletno prekinitvijo) so Pankeroschi z Ivanom Marganom na čelu priredili tudi enodnevni festival I ♥ HC, ki so ga priredili dvakrat v Sing Singu in po enkrat v Gaju, KLUKŠ-u in zadnjega v Crocodilu. Na festivalu so običajno igrali štirje ali pet bendov iz Slovenije, ki so jih spoznali na raznih koncertih ali kako drugače navezali stik z njimi. Festival nameravajo letos s pomočjo DKG zopet obuditi.
54 Pankeroschi 2013. 94
V Kočevju od Godbe do danes ni bilo samoniklega prizorišča. In v kolikor si ga akterji na trenutno sceni želijo, menim, da bodo morali zanj poskrbeti sami, ne pa čakati na pomoč občine. Samoniklo prizorišče je tisto, ki zagovarja avtonomijo, spodbuja kreativnost, praviloma pa izhaja iz glasbenega izražanja. Njegove značilnosti so samoniklost, samoorganiziranje in gradnja organizacijske strukture od spodaj navzgor, neinstitucionalnost, nehierarhičnost ter spodbujanje novih načinov mladinske ustvarjalnosti in sodelovanja. Akterje tovrstnih prizorišč je Marko Brecelj poimenoval »nosilni hrbti«, to so tisti, ki so začeli v lastnem interesu in interesu neformalne skupine delovati, postopoma pa tudi razvijati delovanje na tovrstnih prizoriščih (Muršič idr. 2012: 15, 22).
Kar je pomembno pri prizoriščih, in je bilo tudi v Godbi bistvenega pomena, je to, da privablja ljudi, predvsem pa mladino. V Godbo so začeli mulci zahajati s starostjo 14, 15 let ter se učili igranja inštrumentov (Igor Rančigaj je bil pri sedmih letih DJ za mažorete – prevrtaval je kasete, medtem ko so vadile), in večina njih še vedno igra v kočevskih skupinah. Verjetno je ravno zaradi dobrih glasbenih pogojev v devetdesetih in množičnosti glasbenikov v Godbi, danes tudi največ glasbenikov starih med 30 in 40 let. Godba jim je nudila materialne možnosti za delovanje, saj so imeli na razpolago raznorazne inštrumente, po drugi strani pa jim je omogočila tudi ustvarjanje simbolov, s katerimi se še danes opredeljujejo kot skupnost in načina življenja z aktivnim udejstvovanjem v glasbi. Skupnost pa je najpomembnejša skupna vrednota, ki jo lahko pridelajo samonikla prizorišča (Muršič idr. 2012: 209).
V Godbi je bil prisoten stalen dialog med generacijami, kot sem že prej napisala, je bilo občinstvo v Godbi starostno mešano, poleg tega pa je bil nosilni hrbet Godbe Slavko Rančigaj prav tako pripadnik starejše generacije. V devetdesetih, ko je bilo dogajanje v Godbi najbolj aktivno, je bil poprej glavni cilj rokovske podkulture – razpad Jugoslavije, že dosežen. Kot mi je dejal Dejan Ačimovič, »koncerti v Godbi niso imeli ciljnega odpora proti običajnim glavnim kulturnim normativom domačega kraja. Zaradi nekoliko starejše starostne strukture Godbe sprejemanje dominantne in domicilne kulture ni bilo vprašljivo«. Vse, kar so si želeli, je bilo to, da so lahko uživali »brez 'klišejskega' uporništva proti komurkoli«. Klišejski pa je pravzaprav lahko že sam užitek uživanja v glasbi, saj umetnost obstaja, ker zadovoljuje družbene potrebe, ker sprošča in ponuja »varnostni ventil«, ki je neškodljiv za družbo (Devereux po Merriam 2000: 176-7). Igrati rock pa ni nič drugega kot hedonizem in sproščanje, da, tudi po delovnem procesu, kot je nakazal Adorno.
95
Pogled na kočevski glasbeni podmladek je kar malo zaskrbljujoč. Če je v Godbi in Kočevju v drugi polovici osemdesetih in v devetdesetih vrvelo od glasbenega in siceršnjega ustvarjanja, pa danes ni več tako. Oziroma vsaj ne v takšni množični obliki. Kljub, ali pa prav zaradi dostopnosti vseh možnih produktov kulturne industrije, je najstnikov, ki so mlajši od 20 let, in delujejo v glasbeni skupini, izredno malo. To so namreč le trije člani skupine The Perception. Približno dvajset je glasbenikov, ki še niso dosegli 30. leta, ostali pa so starejši.
Po eni strani več možnosti izbire v času odraščanja in iskanje načinov potrjevanja svoje identitete vodi v kasnejši vstop mladih v odraslost, kar se danes izpostavlja kot anomalija slovenske družbe, saj mladi v povprečju izredno dolgo živijo pri svojih starših. Kljub temu, da so mladi dlje odvisni od staršev, pa jim (ne vsem) možnosti prekarnega zaposlovanja nudijo delno finančno neodvisnost, še vedno pa ostajajo ekonomsko marginalizirani. Ostajajo tudi glavni potrošniki dobrin kulturne industrije (pogosto na račun staršev) in ciljna skupina tržnega oglaševanja (Ule 2011: 95). Prav potrošniški kapitalizem ustvarja umetno zadovoljitev potreb in želja ter ljudi odvrača od soočanja z resničnimi problemi. Posledica tega pa je pasivna, obrambna in difuzna identiteta kot odgovor na nejasen prehod v odraslost (Ule 2011: 97).
Delen odgovor v pomanjkanju mladine pa se skriva tudi v »medijski socializaciji«, ki je po mnenju Uletove nadomestila nedavne oblike vrstniške socializacije (po Muršič idr. 2012: 17). Vendar raziskave dokazujejo, da je poslušanje glasbe med mladimi še vedno zelo pomembno (gl. Gril 2006). Nenazadnje pa nas glasba dandanes spremlja povsod in vprašanje je, ali bi mladi zahajali v »kafiče« in lokale, če tam ne bi bilo glasbene podlage. Mladi v Kočevju pogrešajo klub, kot je bil Crocodil, kamor so lahko zahajali na koncerte in plesali, vendar je klub zaprl svoja vrata ravno zaradi izgredov, ki so se dogajali, ker je tja prihajalo zelo mešano občinstvo. Zdi se mi, da so prav srednješolci tista starostna skupina, ki imajo trenutno največ problemov z iskanjem lastnega prostora.
Iz opisanih razlogov je možno sklepati, da ni kriviti samo mladih za njihovo pasivnost, temveč gre tu za kompleksno situacijo. Povečano število kamer v centru mesta (aja, zaradi naložbe v videonadzor je dobilo središče Kočevja brezplačen brezžični internet) situacij z »bandami zahodnoevropskega tipa«, kot jih je poimenoval župan, ni rešilo, saj ko so jih »nagnali z ene lokacije, so našli drugo« (Petkovič in Konečnik 2012). Tovrstni represivni ukrepi, kot je tudi vzpostavitev policijske ure, nikakor ne morejo rešiti
96 takšne kompleksnosti pojava, saj gre za sistemski in družbeni problem na popolnoma drugih ravneh.
97
8 SKLEP
V nalogi sem skušala izvesti sinhron pogled dogajanja v Kočevju na popularnoglasbenem in širšem mladinskem polju. Ker glasba deluje tako, da integrira družbo, pomeni tisto točko, okoli katere se zbirajo člani družbe. Iz neformalnih dejavnosti (kot je igranje v bendu) se sčasoma, zaradi takih ali drugačnih potreb, začnejo konstruirati neke formalne vezi, ki želijo glasbeno udejstvovanje dvigniti na višjo raven (društvo), obenem pa je pri vsem skupaj najpomembnejši prostor. Prostor za vaje ne omogoča javnega nastopanja, zato je toliko bolj pomemben klub ali organizacija, ki ima oder, na katerem je mogoče uprizoriti umetniški akt in dobiti potrditev skupnosti, zbrane pod/pred njim. Skupni javni prostor nosi socializacijsko vlogo, saj v medvrstniški interakciji spontano uči uporabnike in uporabnice enakopravnosti in jim omogoča ustvarjalno izražanje.
Obravnavala sem torej kočevske popularnoglasbene skupine, dve glasbeni društvi in tri prostore mladinskih združevanj. Na prvi pogled morda naštete entitete nimajo veliko skupnega, pa vendar jih v prvi vrsti povezuje to, da se z dejavnim odnosom do svojega okolja na najučinkovitejši način upirajo apatiji (Muršič idr. 2012: 206). Skupno jim je to, da delajo z mladimi ali da so mladi, če pri tem upoštevamo tudi to, da odraslost ni socialna norma, temveč gre za individualne preference (Ule 2011: 97). Razen Kluba mladih Kočevja (in Kočevskega mladinskega centra, ki pa ga ne upoštevam kot obstoječega) jih vse povezuje tudi »ideologija rock 'n' rolla (v najširšem pomenu besede) kot življenjskega sloga« (Muršič idr. 2012: 206).
V uvodu naloge sem se spraševala v čem je razlog visokega števila različnih ljubiteljskih praks ustvarjanja. Po podatkih, ki sem jih prejela od občine Kočevje, je to ena izmed občin z največ prijavljenimi društvi. Zanimalo me je, ali je mogoče pripisati vzrok visoki stopnji registrirane brezposelnosti. V popolnoma pragmatični drži bi lahko rekla, da imajo brezposelni ljudje več časa in se zaradi tega bolj udejstvujejo ter organizirajo različne dejavnosti. Simbolni kapital, ki si ga s tem pridobijo, jim olajša bivanje v lokalnem okolju. Mlinar je pisal o tem, da lahko ekonomska kriza sproži tudi aktiven odziv. Aktiven odziv se odraža v opiranju na lastne sile – v samopomoči, samoservisiranju in samoproizvodnji, velja pa za vsa področja življenja, od otroškega varstva do izobraževanja in kulture. Če so prej zanje skrbele institucije, in je bilo neformalno aktivno angažiranje nezaželeno ali odvečno, se v času krize odgovornost prenaša na posameznike
98
(Mlinar 1989: 715). Potemtakem je povečani potrebi po kulturnem udejstvovanju mogoče iskati vir v ekonomski krizi in visoki stopnji brezposelnosti. Scena je bila nazadnje tako »močna«, ko je poleg številnih preigravanj v skupinah nudila tudi dve prizorišči (Škor'c in Godba), prav konec osemdesetih in v devetdesetih, ko je bil čas ekonomske in politične krize.
Ni pa nujno, da so vsi, ki so vpeti v proizvodnjo simbolnega kapitala, brezposelni. Pravzaprav je resnica daleč od tega, saj je brezposelnih glasbenikov izredno malo. Prav tako pa so tisti, ki delujejo v klubih in na prizoriščih mladinskega polja, v glavnem zaposleni nekje drugje ali pa še študirajo in se šolajo. Nekateri posamezniki so tudi prekarno zaposleni v klubih, kar jim omogočajo razne avtorske pogodbe, dela v okviru javnih del, razpisi. Skupno je torej tako glasbenikom kot akterjem društev in večini članov klubov, da gre predvsem za ljubiteljske, prostočasne aktivnosti, za obliko »ne-dela«. Ne- delo pa je možno samo v opoziciji z organizacijo samega dela.
Frith je dejal, da je brezdelje, ki naj bi bilo značilno za mladino, ki se vdaja užitku in iskanju mladostniške energije, posebna in zapletena organiziranost prostega časa. Delovna disciplina temelji na rutini in ponavljanju in se lahko kot taka razvije le v povezavi z enako racionalno disciplino brezdelja. Brezdelje se tako sprevrže v rutino, v vsakodnevno doživljanje »ne-dela«, postane čas za nakupovanje in potrošnjo dobrin, pomeni določene obveznosti – delati zato, da lahko uživaš svoje brezdelje po želji, zaslužen denar pa zapravljaš za dobrine, ki jih hočeš imeti. Delo in doživljanje dela sta postali edini opravičili za lenobnost. Množična brezposelnost (v tridesetih letih, pa tudi danes) namreč ni pomenila množičnega brezdelja, temveč je le še bolj vzpodbudila potrebo po zaposlitvi, kajti prosti čas brez dela je pomenil sramoto in dolgočasje. Brezdelje je čas, ko se delovna sila telesno in kulturno oskrbi in na novo okrepi, zato je nujno za kapital. Ravno kapital pa tudi oblikuje prosti čas z materialnimi silami, dostopnostjo dobrin in virov, ki si jih lahko ljudje privoščijo glede na svoje zmožnosti. Zmožnosti pač ne smejo biti prevelike, kajti če bi bili delavci preveč premožni, ne bi več hoteli delati. Brezdelje je po eni strani vir zabave, svobode in užitka, po drugi strani pa mora biti omejeno, nadzorovano in prikazano kot ničevo, da ne moti delovnega procesa. Brezdelje je torej organiziranost ne-dela, ki ga določajo odnosi kapitalistične proizvodnje (Frith 1986: 243- 244).
99
Vendar glasba ne predstavlja vira užitka in zabave samo zaposlenim, temveč vsem njenim uporabnikom in uporabnicam, pa ne glede na to, ali so vpeti v delovna razmerja ali ne. Prav tako pa se z glasbo ukvarjajo tudi tisti, ki so brezposelni. Sogovornik mi je dejal, da bi se z igranjem ukvarjal, tudi če ne bi bil zaposlen, le da si verjetno ne bi mogel privoščiti boljše opreme. Tudi Marx je rekel (sicer v drugačnem kontekstu), da se lahko umetnost razvija neodvisno od ekonomske infrastrukture; da je pri umetnosti znano, da »določena obdobja njenega razcveta nikakor niso v razmerju s splošnim družbenim razvojem, torej tudi ne z materialnim temeljem, ki je prav tako skelet njene organizacije« (po Attali 2008: 63).
Če je samoniklih prizorišč manj na območjih z višjo brezposelnostjo in tam prevladujejo javni zavodi (Muršič idr. 2012: 208), pa to ne drži za Kočevje, saj ima ta formalno pet mladinskih centrov, neformalno pa delujejo štirje oz. trije, če štejemo da sta Baza 13 in KLUKŠ v istem prostoru in so tudi njune dejavnosti večinoma skupne. Za primerjavo lahko vzamemo prekmursko regijo, kjer delujejo vsega skupaj tri mladinska prizorišča (Muršič idr. 2012: 128). Če naj bi bil ideal vsaj en mladinski center na 10.000 prebivalcev, kot to zagovarja Muršič (2012: 155), potem Kočevje z 9.000 oz. tudi kočevska občina s približno 17.000 prebivalci krepko presega želeni standard.
Brezposelnost le delno opravičuje razloge, zakaj je tako. Menim, da gre tu za fuzijo različnih elementov. Prav gotovo je dogajanje v Godbi s Slavkom Rančigajem (»bogom kočevskega rock and rolla«) zaznamovalo kočevsko popularnoglasbeno sceno in delovanje na mladinskem polju ter je njen vpliv še kako živ. Lokalni glasbeni srenji pomeni to, da so se udejstvovali v Godbi, nekakšno ekskluzivno vrednoto. Predvsem starejšim glasbenikom se zdi »čudno«, malo neumno, da jim mlajši razlagajo, kaj se je dogajalo v Godbi, če pa v njej sploh niso bili prisotni. Mlajši pa se spominjajo ravno teh (nostalgičnih) spominov preteklosti starejših. Tisti pa, ki so hodili v gimnazijo v glasbeno šolo, so kljub vsemu imeli vsaj posreden stik z dogajanjem v Godbi, bolj intenzivnega pa s Slavkom Rančigajem, saj jih je vsaj nekaj od njih učil igrati pihala.55
Tudi geografska lega ima velik pomen v angažiranju. Glede na to, da so se danes razdalje med kraji občutno zmanjšale, pa je geografska lega konec osemdesetih pomenila
55 Sogovornica mi je povedala za eno izmed njegovih metod učenja. Ko se je učila na flavto igrati skladbo za nastop, je naročil ostalim, ki so bili zraven, naj korakajo okoli nje in kričijo nanjo ter jo poskušajo zmesti. Prepričan je bil, da se bo tako najbolje izurila v koncentraciji. Sogovornik pa se je spomnil, kako je iz zgornjega nadstropja gimnazije (kjer je bila glasbena šola), kričal v spodnjega na fanta, ki je vadil kitaro: »Fušaš, jebenti!« 100
še toliko večji manko za željne trših ritmov. Ti so se morali pred časom Godbe po zabavo odpraviti v Ljubljano, Novo mesto, pa tudi v Črnomelj in Ilirsko Bistrico, zaradi česar so bili potem koncerti na domačih tleh zelo obiskani. Tako se je tudi Kočevje uvrstilo na rokovski zemljevid Slovenije in postalo (na videz) središčni kraj.
Po mnenju Kočevarjev, kraja s takim placem in tako sceno v Sloveniji tisti čas in tudi danes – ni. S tem pa pravzaprav generirajo razliko od drugih krajev in mu zagotavljajo posebno mesto v istih prostorih (Kozorog 2013: 141). Če malo spremenim Kozorogovo tezo, je glasbena ustvarjalnost krajevno »vezana« dejavnost, ki prispeva razliko kraju, medtem ko kraj prispeva razliko glasbeni ustvarjalnosti. Doživljanje neenake geografske pozicije pa je obenem temelj za delovanje proti spreminjanju imaginarne geografije kraja v smeri domnevno večje enakosti (2013: 141).
Entuziastičnim organizatorjem koncertov v Godbi je glasba pomenila osrednjo stično točko, okoli nje pa so začeli plesti še mnoge druge oblike ustvarjanja in angažiranosti (stripe, fanzine, radijske oddaje); s tem so razvili tudi druge vrste označevalcev, katerih pomeni so še danes živi in prisotni. Eno izmed njih je reklo: »Bodi Đek, prit pejš«, s čimer so organizatorji Kočevskega rock 'n' rolla apelirali na obiskovalce, naj pustijo avte doma, ker pred Sing Singom ni (bilo) dovolj velikega parkirnega prostora. Danes pa nosi druge konotacije, povezane tudi z ozaveščanjem o nevarnosti vožnje pod vplivom alkohola.
Po Cohenu je bistvo simbolov prav njihova odprtost za manipulacijo, kar dopušča različna razumevanja in interpretacije članov skupnosti, hkrati pa gre pri skupnosti ravno za entiteto vezano na skupne simbole – skupne imamo simbole, ne pa pomenov (Kozorog 2002: 126). Po mojem mnenju se kočevska lokalna glasbena skupnost še vedno vzpostavlja skozi simbole preteklosti. Ali je potemtakem ves smisel igranja v nostalgiji, v ohranjanju nečesa, česar več ni? Jean Baudrillard je dejal, da »ko realno ni več to, kar je bilo, nostalgija dobi ves svoj pomen. Stopnjevanje izvirnih mitov in znakov realnosti« (1999: 15). Zunanje realno ostaja, čeprav spremenjeno, skorajda enako; igralci, pa čeprav spremenjeni, ostajajo enaki, sem in tja se jim kdo pridruži in kdo odide. Izvirni miti pa se stopnjujejo in jim pomagajo oblikovati del vsakdana in poti, po katerih stopajo. Vsaka lokalna raven rock and rolla je avtohtona. Ta se je vedno napajal iz dogajanja v središču, toda zmeraj je izhajal iz lokalnih okoliščin in je zrasel iz mentalitete lokalnega prebivalstva, iz resničnih življenjskih potreb (Muršič 1994: 20).
101
Moj zaključek se v svojem bistvu pravzaprav ne razlikuje veliko od zaključka Natalije Mihelčić, ki ga je podala v svoji disertaciji Kultura Kočevske v času socializma. Dejala je, da ustvarjalci in ljubitelji kulture, čeprav večkrat neenotni, ustvarjajo kulturo, ki je prav tako »posebna« kot pokrajina sama (2013: 476).
Dejstvo je, da človek v svojem življenju vedno potrebuje nekaj več kot samo tisto, kar mu dajejo materialne potrebe preživetja. Glasba pa je tista sestavina, ki je od nekdaj omogočala izražanje posameznikom in doživljanje skupnosti. Z vsemi konflikti in problemi vred, skupen proces ustvarjanja združuje ljudi. Rock je izšel iz hedonističnih naslad, ukradenih trenutkov svobode. V tem se nekoč in danes v glasbeni sferi Kočevja prav nič ne razlikujeta in prepričana sem, da se tudi vnaprej ne bosta. Dokler bo glasba, se bo scena razvijala in bo skupnost, pa čeprav neenotna – živela naprej. Lacan je namreč dejal, da so za dobro norost potrebne tri generacije.
102
9 Summary
In this portion of the case study the author will present the town Kočevje as well as the Kočevje municipality. It is has one of the highest levels of unemployment in Slovenia. The townspeople speak of their town as a ghost town, where nothing is “goin’ down”, which often results in vandalism, such as dumpster burnings. But these feelings the “ghost town” and the “nothing-is-going-on” attitude give you, lead people to express themselves in other ways. Mind you, the town also has one of the highest numbers of registered societies and clubs in Slovenia; 194 to be exact.
In this case study the author focused on the local musicians and their practices of creating music and what they contribute to the culture of the town. The author discusses two societies, which annually organize concerts and support and encourage musicians and the youth to create more original music. The author will present five youth clubs. She was interested in how the clubs fill the cultural space and if there is any sort of interaction between them. She found out that is little to no interaction what so ever between the clubs, limited only to collaborations with a few music societies or bands.
She found out that the high level of unemployment has no direct effect on such an active musical scene and youth initiative, but rather that a series of intertwining elements is shaping the cultural landscape. Fact is: most of the musicians are a bit older. They started their musical career in the 90’s, at which time Mr. Slavko Rančigaj created the perfect conditions for creating music and thus laid the foundations for the future of Kočevje’s music. A place like “ghost town” can offer leverage for denial of the town per se, to which also unemployment has a substantial contribution. This leads to different trials and activities, with which the inhabitants try to create their town as the centerpiece. Creating music is there for an activity bound to its town, all the while the town contributes to the variety and originality of the process of making music.
103
10 VIRI IN LITERATURA
Adorno, Theodor W.
1986 Uvod v sociologijo glasbe. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Althusser, Louis
2000 Izbrani spisi. Ljubljana: Založba /*cf.
Attali, Jacques
2008 Hrup: Esej o politični ekonomiji glasbe. Ljubljana: Maska.
Auslander, Philip
2006 'Liveness: Performance and the anxiety of simulation.' V: The Popular Studies Reader. Andy Bennett, Barry Shank in Jason Toynbee, ur. London in New York: Routledge. Str. 85-91.
Barth, Fredrik
2008 'Ecologic Relationship of Ethnic Groups in Swat, North Pakistan.' V: Environmental Anthropology. Michael R. Dove in Carol Carpenter, ur. Oxford: Blackwell Publishing. Str. 181-189.
Baudrillard, Jean
1999 Simulacija in simulaker. Popoln zločin. Ljubljana: Študentska založba.
Baza 13
b.n.l. Internetni vir:
Benjamin, Walter
1998 Izbrani spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Bennett, Andy
2001 Cultures of Popular Music. Maidenhead in Philadelphia: Open University Press.
104
Bennett, Andy
2013 Music, Style and Ageing: Growing Old Disgracefully? Philadelphia: Temple University Press.
Beranič, Gorazd
1994 'Fanzin Cicifuj in založba Front Rock.' V: Bili ste zraven: Zbornik o rock kulturi v severovzhodni Sloveniji. Gorazd Beranič, Dušan Hedl in Vili Muzek, ur. Pesnica: ZKO Pesnica Frontier, KID Ptuj. Str: 35-36.
Beranič, Gorazd in Dušan Hedl
1994 'Predgovor.' V: Bili ste zraven: Zbornik o rock kulturi v severovzhodni Sloveniji. Gorazd Beranič, Dušan Hedl in Vili Muzek, ur. Pesnica: ZKO Pesnica Frontier, KID Ptuj. Str. 10-11.
Bilajac, Diana
2009 'Kultni film – Pevec jazza.' Internetni vir:
1988 'Recept za punk rock and roll-anje. Kočevski dani.' Osebni arhiv Zorana Bitorajca.
Brake, Mike
1984 Sociologija mladinske kulture in mladinskih subkultur. Ljubljana: UK ZSMS: RK ZSMS (Krt 15).
Brumen, Borut
2000 Sv. Peter in njegovi časi. Ljubljana: Založba /*cf.
Dejak, Nastja
2013 'Godba in CuZiMiK*.' Pisna naloga pri predmetu Popularna kultura. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani.
105
Dvoršak, Lea
2014 'Koncerti zdaj na skrivaj v kleteh.' Internetni vir:
Finnegan, Ruth
2007 (1989) The Hidden Musicians: Music-Making in an English Town. Middletown in Connecticut: Wesleyan University Press.
Frith, Simon
1986 Zvočni učinki: Mladina, brezdelje in politika rock and rolla. Ljubljana: UK ZSMS: RK ZSMS (Krt 35).
Frith, Simon
1996 Performing Rites: On The Value of Popular Music. Cambridge in Massachusetts: Harvard University Press.
Frith, Simon
1996a 'Music and Identity.' V: Questions of Cultural Identity. Stuart Hall in Paul du Gay, ur. London, Thousand Oaks in New Delhi: Sage Publications. Str. 108 – 127.
Frith, Simon
2007 'Performans.' Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 35 (227): 130-150.
GKD Muzikalija
2012 Internetni vir:
106
Gozdarstvo Grča
b.n.l. Internetni vir:
Grabovac Morse, Barbara
2010 'Ali Kočevje res potrebuje dva mladinska centra?' Internetni vir:
Granda, Stane
1980 'Razpad posesti knezov Auerspergov na Kranjskem.' Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 28, str. 200-212.
Gregorič Bon, Nataša, Jaka Repič in Alenka Janko Spreizer
2013 (Ne)gibanje in vzpostavljanje kraja. Prostor, kraj, čas 2. Ljubljana: Založba ZRC. Dostopno na:
Gril, Alenka
2006 Prosti čas mladih v Ljubljani. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Hamm, Charles
1995 Putting Popular Music in Its Place. Cambridge: University Press.
Hayakawa, S. I.
1957 'Popular Songs vs. The Facts of Life.' V: Mass Culture: The Popular Arts in America. Bernard Rosenberg in David Manning White, ur. New York: The Free Press. Str. 393-431.
Hedl, Dušan
1994 'Tek na dolgo progo.' V: Bili ste zraven: Zbornik o rock kulturi v severovzhodni Sloveniji. Gorazd Beranič, Dušan Hedl in Vili Muzek, ur. Pesnica: ZKO Pesnica Frontier, KID Ptuj. Str. 23-26.
107
Ipavec, Maks
2001 'Razdiralna moč rock glasbe.' Družina, 25. 11. 2001, str. 7.
Jerbič Perko, Vesna
2008 Mestna godba Kočevje. Kočevje: Pokrajinski muzej Kočevje.
Jones, Michael L.
2012 The Music Industries: From Conception to Consumption. Hampshire in New York: Palgrave Macmillan.
Kmetijstvo
b.n.l. Internetni vir:
Kotarba, Joseph A. idr.
2013 Understanding Society Through Popular Music. New York in London: Routledge.
Kozorog, Miha
2002 'Glasba – prostor – identiteta.' Neobjavljeno diplomsko delo. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani.
Kozorog, Miha
2013 Festivalski kraji: koncepti, politike in upanje na periferiji. Razprave FF. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Kulturna leta
b.n.l. Internetni vir:
Longyka, Jure
2013 'Izštekani: Zadnji taxi in Gaber Brin.' Internetni vir:
108
Merriam, Alan P.
2000 Antropologija glasbe. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Mihelčić, Natalija
2013 'Kultura Kočevske v času socializma.' Doktorska disertacija. Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za podiplomski študij. Dostopno na:
Mlinar, Zdravko
1989 'Lokalni odzivi na ekonomsko krizo.' Teorija in praksa 26 (6/7): 713-726.
Mlinar, Zdravko in Milko Poštrak
1991 'Svetovna homogenizacija in/ali kulturni pluralizem: Rock glasba in narodno kulturno izročilo.' Teorija in praksa 28 (12): 1363-1375.
Muršič, Rajko
1994 'Rokovska alternativa na Štajerskem – Prenovljena civilna družba ali nostalgija?' V: Bili ste zraven: Zbornik o rock kulturi v severovzhodni Sloveniji. Gorazd Beranič, Dušan Hedl in Vili Muzek, ur. Pesnica: ZKO Pesnica Frontier, KID Ptuj. Str. 15-22.
Muršič, Rajko
1995 Center za dehumanizacijo: etnološki oris rock skupine. Pesnica: Frontier, ZKO Pesnica.
Muršič, Rajko
2000 Trate vaše in naše mladosti: Zgodba o mladinskem in rock klubu. Ceršak: Subkulturni azil.
Muršič, Rajko idr.
2012 Na trdna tla: brezsramni pregled samoniklih prizorišč in premislek nevladja mladinskega polja. Koper: UPB.
109
Natek, Karel
2002 'Odnos do domačega kraja (pokrajine) in njegovih (njenih) problemov.' V: Spoznavni zemljevid Slovenije. Marko Polič in Grega Repovš, ur. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Str. 211-251.
Občinski odbor SDS Kočevje
2010 'Javni zavod Mladinski center – nov porabnik proračunskega denarja?' Dostopno na:
Občinski svet Občine Kočevje
2012 'Odlok o razveljavitvi Odloka o ustanovitvi javnega zavoda »Kočevski mladinski center«.' Dostopno na:
Osnovne informacije
b.n.l. Internetni vir:
Pankeroschi
2013 Internetni vir:
Petkovič Blaž in Jan Konečnik
2012 'Uporniki z razlogom.' Internetni vir:
Petrovič, Mihael ml.
2012 'Težave z imenom: Kočevarji, Kočevci, Kočevčani…' Kočevski utrip, junij 2012, str. 12.
110
Pintar, Jana
2013 'Potovalni dnevnik Aglaje Auersperg: prispevek k vlogi in pomenu rodbine Auersperg na Kočevskem.' Neobjavljeno diplomsko delo. Koper: Fakulteta za humanistične študije Koper, Univerza na Primorskem.
Projekti
b.n.l. Internetni vir:
Rappaport, Roy
1979 Ecology, Meaning and Religion. Berkeley in California: North Atlantic Books.
Rozina, Andrea
1999 'Rave: hedonistične ptice s konca tisočletja.' V: Subkulture v Sloveniji v devetdesetih. Peter Stankovič, Gregor Tomc in Mitja Velikonja, ur. Ljubljana: Študentska založba. Str. 53-64.
Rudnik
b.n.l. Internetni vir:
Shuker, Roy
1994 Understanding Popular Music. London in New York: Routledge.
Simonič, Ivan
1971 'Zgodovina mesta Kočevja in Kočevske.' V: 500 let mesta Kočevje: 1471-1971. Herman Kotar, Marija Andeselič, Miha Briški, ur. Kočevje: Skupščina občine Kočevje. Str. 5-51.
Simonič, Ivan
1971a 'Geografske značilnosti mesta Kočevja in ozemlja Kočevske občine.' V: 500 let mesta Kočevje: 1471-1971. Herman Kotar, Marija Andeselič, Miha Briški, ur. Kočevje: Skupščina občine Kočevje. Str. 53-72.
111
SSKJ
b.n.l. Internetni vir:
Storey, John
2003 Inventing Popular Culture. Malden, Oxford, Melbourne in Berlin: Blackwell Publishing.
Strinati, Dominic
1995 An Introduction to Theories of Popular Music. London in New York: Routledge.
Šmitek, Zmago
1981 Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje: Občina Kočevje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Ule, Mirjana N.
2002 'Spoznavni procesi in konstrukcija socialne stvarnosti.' V: Spoznavni zemljevid Slovenije. Marko Polič in Grega Repovš, ur. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Str. 57-78.
Ule, Mirjana
2002a 'Mladina: fenomen dvajsetega stoletja.' V: Mladina 2000. Vlado Miheljak, ur. Ljubljana in Maribor: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Urad RS za mladino in Založba Aristej.
Ule, Mirjana
2011 'Spremembe odraščanja in nove identitetne politike.' Sodobna pedagogika 62/128 (3): 90-103.
112
Velikonja, Mitja
1999 'Drugo in drugačno: subkulture in subkulturne scene devetdesetih.' V: Subkulture v Sloveniji v devetdesetih. Peter Stankovič, Gregor Tomc in Mitja Velikonja, ur. Ljubljana: Študentska založba. Str. 14-22.
Vlašič, Andreja
2011 'Kadrovska funkcija in brezposelnost mladih v Kočevju.' Neobjavljeno diplomsko delo. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede, Univerza v Mariboru.
Volkar, Barbara
2005 Kulturna politika alternativne glasbe v Sloveniji. Neobjavljeno diplomsko delo. Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani.
Williams, Raymond
1997 Navadna kultura: Izbrani spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis.
113
11 PRILOGE
11.1 Kočevski glasbeniki in glasbenice
1. Predrag Bakovič, kitara 40. Sašo Koprivec, vokal 2. Urška Bakovič, vokal 41. Tomaž Košir, kitara 3. Pavle Benič, bas kitara, bobni 42. Brane Košorog, bas kitara 4. Nenad Bilbija, kitara 43. Tomaž Kovačič, bobni 5. Zoran Bitorajc, kitara, vokal 44. Boštjan Kožuh, bobni 6. Žiga Bižal, kitara, vokal 45. Kristian Kožuh, kitara 7. Blaž Bokan, kitara 46. Duško Kranjc, bobni 8. Jure Bradeško, bobni, vokal 47. Borut Križ, bobni 9. Gregor Brodnik, bobni 48. Gorazd Križ, bas kitara, vokal 10. Darko Brodnik, vokal 49. Miha Krkovič, trobenta 11. Emanuel Buzuk, bobni 50. Marko Kruljič, kitara 12. Klemen Čampa, kitara 51. Gašper Letig, bobni 13. Rok Černe, vokal 52. Mitja Letig, kitara, vokal 14. Michael Črnkovič, bas kitara 53. Sara Levič, vokal 15. Rok Čurić, bobni 54. Lea Likar, vokal 16. Nejc Čurić, kitara 55. Martin Lunder (Ribnica), kitara 17. Jurij Dekleva, violina 56. Ivan Margan, kitara, bas kitara, 18. Klemen Dodič, bas kitara vokal 19. Jernej Drobnič, bas kitara 57. Žiga Marin, Kitara 20. Vinko Farkaš, kalviature 58. Ivo Marincelj, kitara, vokal 21. Matjaž Finc, kitara 59. Mitja Mikulič, harmonika 22. Tomaž Gajšt, trobenta 60. Samo Mohorič, kitara 23. Peter Geder, kitara 61. Žarko Nanjara, kitara, vokal 24. Miha Gorše (Ribnica), klaviature 62. Uroš Obranovič, kitara (multiinštrumentalist) 63. Gašper Oražem, bobni 25. Dorian Granda, bobni 64. Alen Osterman, vokal 26. Ana Hočevar, vokal 65. Marko Piršič, kitara 27. Lana Hočevar, vokal, violina 66. Uroš Planinc, klaviature, vokal 28. Alen Horvat jr., kitara, vokal 67. Jasna Poje, vokal 29. Andraž Hribar, kitara, vokal 68. Tomaž Primon, trobenta 30. Saša Hrovatin, vokal, kitara 69. Igor Rančigaj, bas kitara 31. Davor Jakovac, vokal 70. Primož Repar, kitara, vokal 32. Miha Janež, bas kitara 71. Tadej Repar, kitara, vokal 33. Jan Jarni, kitara 72. Zlatko Resman, vokal 34. Dalibor Josipovič, kitara 73. Iztok Rubin, kontrabas 35. Semir Kantarevič, vokal, kitara 74. Mihael Ruparčič, kitara 36. Klemen Kirašič, kitara 75. Miran Ruparčič, kitara 37. Tadej Kirašič, bobni 76. Miha Rupnik, bas kitara 38. Vlado Komljenovič, bas kitara 77. Domen Rus (Ribnica), bas kitara 39. Jernej Konte, bobni 78. Gregor Skušek, bas kitara
114
79. Bojan Sovič, kitara 95. Robert Turkovič, vokal 80. Marko Stijepič, saksofon 96. Matej Urh, bobni 81. Nika Stefanišin, vokal 97. Luka Varga, kitara 82. Tomaž Strle, kitara 98. Primož Velikonja, bobni 83. Simon Šega, bobni 99. Nejc Viher (Gorica), bas kitara 84. Dejan Šemen, bas kitara 100. Ivana Viljušič, vokal 85. Miha Šmalcelj, klaviature 101. Maksimiljan Vovk, saksofon, 86. Miro Štajcer, bas kitara klarinet 87. Zoran Štamfelj, bas kitara, vokal 102. Marko Vovk, bobni 88. Dejan Štrukelj, tolkala 103. Sebastijan Vukan, kitara, bas 89. Rok Švajger, bobni kitara, vokal 90. Matej Tekavčič (Ribnica), bas 104. Stane Zajc, bobni kitara 105. Anton Zidar, bas kitara 91. Bruno Toič, bobni 106. Petra Zobec (Ribnica), bobni 92. Franci Turk, vokal, kitara 107. Nejc Zorko, kitara 93. Primož Turk, vokal, kitara 108. Roman Zupančič, kitara, vokal 94. Samo Turk, klaviature 109. Krištof Žlindra, bobni
11.2 Diskografija kočevskih popularnoglasbenih skupin
Grofovo polje 1997 »Trinogi petelin« 1998 »Adijo Hans«
K Sound xXx 1999 »Tempus Fugit« (založba Kif Kif, producent Žare Pak) Skaktus 2005 »Ali pa ne« 2010 »2010«
Nčodnč 2009 »Izlet v neznano«
Pankeroschi 2013 »Lepi novi svet«
Sell out 2011 »The Best of Sell Out 2001-2011«
115
Kočevska kompilacija Kočevje špila Kočevska kompilacija Kočevje špila – Grupni 2012 – Lik of 2013 Kosmate dlesni Jasna Poje Sintetika Fobija Semo & Sonics Foršus Primož Turk in Skrajneži Gaber Brin Gaber Brin Charlie Butter Fly Lea Likar Jaguar februar Andraž Hribar Sebatage Charlie Butter Fly Kine Mine Golliwog 4 Dementions Pankeroschi Sell Out Sell Out Inn Kinemine Zadnji taxi Skaktus Semo Foršus Sintetika The Perception The Perception Nčodnč Nanjara Jaguar Februar Ram Session Hellex Nčodnč
11.3 Seznam organizacij in njihovih projektov v letu 2013
11.3.1 Kreativno središče Vezenina
10. 5. 2013 Otvoritev Galerije KlopArt, klubskega prostora, Multimedijskega centra CZMK ter studia TV Kočevje.si, Koncert Dan D 18. 6. 2013 – 2. 9. 2013 Likovna razstava del zadnjega letnika LICE Ribnica Festival Kočevska filmska jesen (festival je potekal od začetka septembra do konca novembra, v sklopu festivala si je sledilo več dogodkov): 3. 9. 2013 – 5. 9. 2013 Otvoritev festivala s tremi celovečernimi filmi (Prelomnica, Nebeška vas, Simpatija) v Poletnem kinu ob Kočevskem jezeru; projekcije filmov domačih avtorjev ter pogovori z režiserji 6. 9. 2013 – 6. 10. 2013 Fotografska razstava Bojana Štefaniča 11. 10. 2013 – 9. 11. 2013 Fotografska razstava Urške Pečnik 4. 10. 2013 Koncert Žiga Bižal in predstavitev zgoščenke Ldje so rjakl' 8. 11. 2013 Večer Katalonsko-slovenskega prijateljstva Koncert Jordi Magri
116
3. 12. 2013 Koncert Lea Likar 3. 2. 2012 – 5. 10. 2013 Predstavitev projekta CZMK; Izgubljene kočevarske vasi (dostopno na: http://www.kocevarskevasi.si/sl/; nazadnje pregledano 17. 4. 2014) 20. 9. 2013 – 21. 10. 2013 Video in filmski natečaj KoRaketa za mlade 19. 12. 2013 Predstavitev Kočevske glasbene kompilacije Lik Of Priložnostna razstava s predstavitvijo izvajalcev kompilacije, DKG Predavanje na temo Slika in glasba 4. 12. 2013 nastop Duo Face
11.3.2 Klub kočevskih študentov
11.3.3 Zavod Baza 13, Mladinski klub KLUKŠ
18. 5. 2013 Otvoritev Baze 13: Gostovanje skupine Pankeroschi in predstavitev njihovega prvenca (DKG) 22. 5. 2013 Okrogla miza: Problematika glasbenega udejstvovanja v Kočevju (Pihalni orkester Kočevje) 25. 5. 2013 Ogled tekem Lige Prvakov 1. 6. 2013 Razstava filmskih plakatov, diplomsko delo Maše Mlakar 7. 6. 2013 Projekcija filma "Jaz sem Janez Janša" 22. 6. 2013 YOU GOT TO FUNKIFIZE! Poletni fanki-koktejl-parti! (Funk & Cocktails) 29. 6. 2013 BAZAR! Bazar oblačil 5. 7. 2013 Popotniško druženje z Vučetom in Lovcem Nepal
117
11. 9. 2013 Okrogla miza na temo glasbene produkcije (DKG) 12. 7. 2013 Nastop glasbene skupine Guaka 13. 9. 2013 – 14. 9. 2103 Kočevska rock scena (DKG) 28. 9. 2013 BAZA 13 odpira svoja vrata s Prismojenimi profesorji bluesa! 5. 10. 2013 Ph13, večeri elektronske glasbe: DJ Krosher predstavlja D.E.M. Records 2. 10. 2013 PETICIJA za ohranitev, obstoj in razvoj neodvisnega Radia Študent (Radio Študent) 5. 10. 2013 – 13. 10. 2013 Izdelava in uporaba spletnih strani s pomočjo sistema za upravljanje vsebin Joomla 31. 10. 2013 Halloween 2. 11. 2013 Trinajsto prase, literarni večeri v BAZI 13: Rok Dormer 9. 11. 2103 Martinovanje 22. 11. 2013 Veliki ReŠi RŠ benefit (Radio Študent 89,3 MHz) 22. 11. 2013 - 24. 11. 2103 Sejem Vizij (Občina Kočevje) 7. 12. 2013 Nastop skupine Muškat Hamburg 14. 12. 2013 Glas mladih po glasu mladih (Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj (ZIK) in Glasbeno-kulturno društvo Muzikalija)
11.3.4 Klub mladih Kočevja
11.3.5 Društvo kočevskih glasbenikov
12. 9. 2013 Okrogla miza na temo glasbene produkcije 13. 9. 2013 Koncert (All One to Me, Quo Style, the Perception, Lea Likar, Andraž Hribar, Tarzan Panter, Jaguar Februar, Pankeroschi, Foršus) 14. 9. 2013 Celodnevni spremljevalni program (glasbena delavnica za otroke, predstavitev Pihalnega orkestra Kočevje, športne igre, delavnice); Koncert (Ram Session, Charlie Butter Fly, Primož Turk, Nčodnč, The Dark Matter, The Lucky Cupids, Zadnji taxi, Robbin' Marley, Sell Out) 19. 12. 2013 Izdaja zgoščenke Kočevje špila - Lik of (knjižica zgoščenke je dostopna na:
118
11.3.6 Glasbeno-kulturno društvo Muzikalija
6. 9. 2013 Uradna otvoritev, prijateljska rokometna tekma, koncert (Ansambel Juhej, Pulcija, Kvintet 7) 7. 9. 2013 Vaške igre, koncert (Istranbul, The Perception, Primož Turk in Skrajneži, Roman Zupančič, Andraž Hribar, Sell Out, Charlie Butter Fly, Band 501) 14. 12. 2013 Glas mladih po glasu mladih – koncert (The Perception, High 5, Ice on Fire, Joe Krosher)
119
Izjava o avtorstvu
Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo in da so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni.
Ljubljana, 24. april 2014 Nastja Dejak
120
Izjava kandidatke
Spodaj podpisana Nastja Dejak izjavljam, da je besedilo dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in dovoljujem objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh.
Datum: 24. 4. 2014
Podpis:
121