Izdajateljski svet: dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin (predsednik), Metka Gombač, Nada Holynski, dr. Olga Janša-Zorn, dr. Jože Koropec, Janez Kos, Antoša Leskovec, dr. Božo Otorepec, Slavica Pavlič, Marija Serno- der, dr. Mirko Stiplovšek, Prvenka Turk, Maja Žvanut

Uredniški odbor: France Dobrovoljc, Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, mag. Stane Granda (odgovorni urednik), dr. Olga Janša-Zom, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Peter Stres, Kristina Šamperl-Purg, dr. Zmago Šmitek, dr. Sergij Vilfan, dr. Peter Vodopivec, Maja Žvanut (glavna urednica) - Opremil: Roman Hribar - Prevodi: Baukje Ojdanič - Bibliografska obdelava: Anja Dular - Uredništvo: Narodni muzej, Prešernova 20, 61000 Ljubljana (tel. 061/218-886 int. 17) - Uprava: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana - Sofinancirata: Republiški sekretariat za znanstveno raziskovanje in tehnologijo in Republiški sekretariat za kulturo - Tisk: Roman Hribar KAZALO CONTENTS

ČLANKI IN RAZPRAVE ARTICLES AND TREATISES Mateja Kos: K zgodovini ljubljanskih majolikam beloprstene keramike...... 105 A Contribution to the History of Ljubljana’s Majolica Manufactury of White Earth Ceramics Matija Žargi: Železarna na Dvoru in Prešernov nagrobnik v Kranju...... 108 The Ironworks at Dvor and Prešeren’s Tombstone in Kranj Vesna Bučič: Ljubljanski uraiji v 19. in v začetku 20. stoletja ...... 114 Clockmakers in Ljubljana in the 19th and Beginning of the 20th Century Dragan Matič: Vojaški zapor na ljubljanskem gradu od 15. 8. 1914 do vstopa Italije v L svetovno vojno...... 127 Military Prison in the Castle of Ljubljana from August 15, 1914 to Italy’s Entry into the First World War France Kresal: Razvoj industrije v Sloveniji v letih 1918-1941...... 134 Industrial Development in Slovenia in the Years 1918 - 1941 Ervin Dolenc: Bratstvo, izobraževalna društva narodnih socialistov v dvajsetih letih ...... 138 Bratstvo, Educational Societies of National Socialists in the Years 1920’s Branko Šuštar: Ekonomska Orjuna. Poskus gospodarske organizacije jugoslovanskih nacionalistov v dvajsetih letih...... 144 »Ekonomska Orjuna«. An Attempt at Economic Organization by Yugoslav Nationalists in the 1920’s Maja Lozar Štamcar: Fotografije predvojnih grajskih interierjev - dragocen vir za proučevanje notranje opreme, zlasti pohištva ...... 147 Photographs of Pre-war Castle Interiors - A precious Source for Studying Interior Design, Especially Furniture Božo Benedik: Turizem in kultura na Bledu...... 156 Tourism and Culture at Bled Avgust Lešnik: Položaj slovenske ljudske šole v Istri od italijanske okupacije do osvoboditve (1918 - 1945)...... 159 The Position of Slovene Elementary Schools in Istria in the Period from the Italian Occupation to Liberation (1918 - 1945)

DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV NOTES ON THE ACTIVITY OF OUR INSTITUTES AND ASSOCIATIONS Majda Žontar: Razstava Kranj, kakršnega ni več...... 164 An Exhibition entitled: Kranj as it no longer exists Blaženka First: Stare ilustrirane knjige in grafike. Mednarodna antikvama razstava v Ziirichu (oktober 1989) ...... ,...... 166 Old Illustrated Books and Graphics. An International Antiquarian Exhibition in Zürich

NOVE PUBLIKACIJE ...... 170 NEW PUBLICATIONS Jože Pfeifer. Zgodovina idrijskega zdravstva, Idrija, Mestni muzej 1989 (Olga Janša-Zorn) Franjo Zorko, Kronologija delavskega gibanja in družbenega razvoja Maribora in njegove okolice 1855 - 1983. Maribor 1989 (Janez Kopač) Akademski pevski zbor France Prešeren Kranj, 1984; France Prešeren Akademski pevski zbor Kranj (1969-1989), Kranj 1989; Vse, kar ste hoteli vedeti o APZ, pa si niste upali vprašati ali Pre- šemovci tečejo častni krog, Kranj 1989 (Janez Kopač) Poročilo s predstavitve knjige Miroslava Bertoše Zlikovci in prognanici, Istarska književna kolonija »Grozd«, Pulj 1989 (Darko Darovec) Kranjski zbornik 1990 (Majda Žontar) Dežela ob Cerkniškem jezeru. Kraji v občini Cerknica na starih razglednicah, Cerknica 1990 (Marjan Drnovšek)

IZ DELA ŠOLSKIH KROŽKOV ...... 181 FROM THE WORK OF SCHOOL CIRCLES Naša šola skozi čas (Knjižničarski krožek Osnovne šole Vera Šlander Polzela z mentorico Valerijo Pukl) ČLANKI IN RAZPRAVE

K ZGODOVINI LJUBLJANSKIH TOVARN BELOPRSTENE KERAMIKE MATEJA KOS

V Zgodovinskem arhivu Ljubljana se v cvetočih tovarn v Trstu, ki so izdelovale poso­ mapi LJU - Družine in osebe: Barbo Daniel, do po vzorih angleške beloprstene keramike, Zois Žiga, Družina Taufferer, Lambergova pečarski vajenec Jacob Schönehr in strojnik hiša in Anton Aškerc nahaja Zoisovo Poročilo (Maschinist) Egenhoffer poskušala v Ljubljani o nastanku keramične tovarne v Ljubljani.1 urediti takšno delavnico. Pri tem sta se ozirala Gre za v usnje vezan zvezek z ekslibrisom Bi- zlasti na dejstvo, da je sicer glina iz Vicenze, bilotheca Mantuani in s črnilom izpisano šte­ ki so jo uporabljale tržaške tovarne, zelo dra­ vilko 346, s svinčnikom pa je v levem zgor­ ga, da pa so v Ljubljani očitno nižji življenski njem kotu dodan napis: Podaril nadinž. Ru­ stroški (torej tudi mezde) in les za kurjenje.3 dolf Roesse(r) 7.1. 1919. Tovarna (ZoisJa obrat izrecno imenuje to­ Zgodovinski arhiv Ljubljana je posamezne varna) je bila v Živalskem vrtu kneza Auers­ akte Žige Zoisa z nakupom pridobil leta 1955. perga pri Fužinah (Fürst Auerspergischen V Akcesijsko knjigo so vpisani pod številko Thiergarten bey Kaltennprun), na mestu, ki je 88. bilo zelo primemo zaradi bližine vode in mli­ Originalni naslov dela je Nachrichten von na. Z vsoto 600 goldinarjev je njeno delovanje der Entstechung der SteingutFabrick in La­ podprla ekonomska družba (ökonomische ibach. Aus alten Noten Zusamen geschrieben Gesellschaft), ki jo je vodil grof Hochen- im Spatherbste 1795. Napisano je s svinčni­ warth. kom na 99 (oštevilčenih) straneh. Sam zapis Schönehr je pripravil nekaj modelov na­ ni nikjer podpisan, iz naslova pa lahko skle­ mizne posode po angleških vzorih, nato pa je pamo, da je glavnina nastala po smrti Antona poizkušal z vsemi mešanicami (za glino in Sylve avgusta leta 1795, s kasnejšimi dodatni­ glazuro), za katere je mislil, da se jih je naučil mi vpisi (finančna poročila in bilance za leta v Trstu pri tovarnarjih Lorenziju in Sinibal- 1796-1798).2 diju.4 Toda kmalu je ugotovil, da njemu in Vsebina je razdeljena na tri dele. Prvi (Zgo­ njegovim pomočnikom manjka osnovno zna­ dovinska poročila) vsebuje naslednja poglavja: nje lončarskih rokodelskih veščin. Zapustili so 1. 1788: Prvi poizkus Schönehra in Egen- samo »slabo zgrajeno« keramično peč.Za nji­ hofferja v Živalskem vrtu mi sta tovarno v Živalskem vrtu prevzela 2. 1789: Drugi poizkus Sylve in Lorenzija, (drugo poglavje) Anton Sylva iz Milana in Lo­ prav tam renzi iz Trsta. Sylva je bil nekdaj med drugim 3. 1790: Odkritje selške gline na Gorenj­ uradnik v Brentanijevem skladišču v Genovi. skem S seboj prav tako ni prinesel potrebnega roko­ 4C 1791: Predelava iste do opustitve tovarne delskega znanja, pač pa je za 500 goldinarjev v Živalskem vrtu od beneškega fabrikanta Geminiana Gozzija 5. 1792: Prenos in ponovna ureditev tovarne odkupil recepte (za glino in glazuro), s seboj v Ljubljani. pa je pripeljal tudi delavca. Vendar seje po­ srečilo samo žganje majolike (iz navadne lon­ Drugi del - z naslovom Tehnična opazova­ čarske gline iz nahajališča v bližini Ljubljane nja - se deli na štiri razdelke: in z zelo lepo, bleščeče belo kositrno glazuro), 6. O selški glini in pripravljanju paste ki pa po nastanku tovarn beloprstene posode 7. Groba (pripravljalna) dela, modeli in bi­ v Trstu pri potrošnikih ni bila več priljublje­ skvit na, torej se proizvodnja nikakor ne bi splača­ 8. Materiali za glazuro la. Žganje beloprstene posode po Gozzijevem 9. Žgalne peči in žganje. receptu pa se je popolnoma ponesrečilo. Nič bolje se ni godilo posodi, izdelani po receptu, Ekonomska poročila pa zajemajo: ki ga je s seboj prinesel Lorenzi iz Trsta. Poso­ da je bila po bisvitnem žganju dovolj bela, 10. Mezde delavcev in dogovore tudi glazura se je zdela ustrezna. Toda po 11. Cene materialov, orodja in popravil ohlajevanju (že v skladišču) so na predmetih 12. Skladišče izdelkov, cene in prodajo nastale kot las tanke razpoke, ki so v kratkem 13. Račune in bilanco. času porjavele. Ker je zaslutil bližnji propad, V prvem poglavju izvemo, da sta po zgledu je Lorenzi po teh neuspešnih poskusih sklenil

105 tovarno zapustiti. Tik pred odhodom pa je od renzijem pa ni dokazano. znanca iz Kranja dobil kos fine bele gline iz Nato sledi poglavje z obširno tehnično in Loškega pogorja. Le-to so uporabljali vsi lon­ mineraloško analizo selške gline z obširnimi čarji v deželi za barvanje (najbrž engobiranje) citati iz dela Mineralogy L G. Schmeisserja - kot dodatno okrasje zeleno in rjavo glazira­ (London, 1795) in z natančnimi opisi poizku­ nim posodam (tu v oklepaju navaja slovenski sov. izraz pisane sklede). Iz Ekonomskih poročil izvemo, da so bili v Julija leta 1789 je najdišče na Šiji, pol ure tovarni zaposleni delavci naslednjih profilov: oddaljeno od Selc, blizu Belega potoka (spet v modeler, oblikovalec, delavec, ki je keramič­ slovenščini) preiskal višji fužinarski mojster no pasto oblikoval v kalupih, oblikovalec pri Polž z Javornika. lončarskem kolesu in delavec pri peči (pri Po različnih poizkusih se je izkazalo, da je žganju); nekateri so imeli tudi pomočnike. čista glina tako pusta (nemastna) in krhka, da Zois toži, da vlada zaradi tega, ker je izdelova­ se je ne da oblikovati. Z zmernim dodatkom nje beloprstene keramike v Avstriji in tudi v gline iz Vicenze pa je nastala mehka pasta. Italiji dokaj novo področje, veliko pomanjka­ Zmesi so dodajali tudi kredo in mavec. Pri nje dobrih delavcev. Treba si je pomagati z žganju je dosegla posoda iz selške gline enako lončarskimi in pečarskimi vajenci. trdoto in zven, kot glina iz Vicenze. Iz finančnih poročil in bilanc je razvidno, Tako je do poletja 1790 Sylva sklenil dve da so bili v Sylvovi tovarni zaposleni v glav­ pogodbi (s Sussano Blasnick in Petrom Ta- nem delavci italijanskega rodu. V posameznih utscherjem) za dobavljanje selške gline. Kljub letih so bile zasedbe dokaj stalne: temu, da seje zelo trudil, da bi prebrodil teža­ 1791-1792: Modeler - Schönehr (z letnim ve (finančne in tehnične), pa je Sylva še vedno prejemkom 622 goldinarjev in dveh krajcarje- delal usodne napake. Med drugim so v peči v), pri kolovratih sta delala Piverotti in Gal- žgali naenkrat posode na različnih stopnjah leani (okroglo 62 in 80 goldinarjev na leto), proizvodnega procesa: za biskvitno žganje, za oblikovalci so bili Adami, Decamini, Piazza, glaziranje že biskvitiranih posod in za nad- Ferrari, Starnilo, Malnati in Navarini (najvišji glazumo poslikavo glaziranih predmetov, letni znesek je 243, najnižji pa 71 goldinarjev). tako da so se mu večkrat pokvarile celotne Žgali so Barbotti, Urih in Bisari (okroglo 289, vsebine peči. Julija 1791 mu je nemški dela­ 144 in 86 goldinarjev). Za primerjavo si oglej­ vec Lau, kije prišel iz Madžarske, zgradil peč, mo cene kalupov za oblikovanje nekaterih s seboj pa je prinesel tudi recept za glazuro, ki posod (leta 1792): jušniki s pokrovom v treh naj bi bila prosojno bela, brez tankih razpo- različnih velikostih - 4, 4 1/2 in 5 goldinarjev, kic. 13. septembra 1791 sta poizkusila glazur- sklede s pokrovom (trikotne, štirikotne, oval­ no žganje; ker se je dvakrat ponesrečilo, je ne in okrogle): 3 1/5-4; plitve sklede (oval­ Lau pobegnil in zapustil Sylvo v veliki stiski. ne), tri velikosti - 1 1/3, 1 5/6, 2; plitve okro­ V pozni jeseni 1791 je Sylva opustil tovarno v gle sklede (dve velikosti) - 1 1/3, 1 1/2; sklede Živalskem vrtu (da bi zmanjšal stroške obrato­ za solato (ovalne in okrogle, štiri velikosti) - 2 vanja) in se preselil v Gradišče, v baronovo 1/3, 2 1/2, 3 in krožniki za sadje z robom: 1 hišo, kjer je v kleti po Lauovi metodi zgradil 1/4 goldinarja. Vse te kalupe je izdelal Schö­ peč. Nek delničar (Aktionär) je prevzel blagaj­ nehr. V prodaji so bile cene takšne: ovalen ali no, pomagal pri upravljanju tovarne in popla­ okrogel jušnik je stal 20 goldinarjev (v Trstu čal dolgove. Pri prvem (biskvitnem) žganju - 18), posoda za solato 10 (v Trstu jih sploh bilo je septembra leta 17915- je skozi dimnik niso izdelovali), cene skled pa so bile različne vdrl ogenj, zato so razburjeni sosedje uničili (glede na velikost in obliko) - od 1 1/3 do 15 vso posodo, ki je bila takrat v peči. Sylva seje goldinarjev (v Trstu od 2 - 18). Leta 1793 se takrat zavezal, da bo pri vsakem žganju sode­ kot modeler poleg Schönehra pojavi tudi Be- loval tudi požarni stražnik. Očitno je, da so sozzi, kot izdelovalec posod na kolovratu pa preizkuse novih receptov še izvajali v stari to­ Besozzi junior. Njuni imeni se tudi sicer več­ varni, medtem ko so v Gradišču že potekala krat pojavljata v virih in literaturi.6 V letu poskusna žganja. Sylvove smrti (1795) pa je bila zasedba delov­ Od takrat naprej je tovarna namoteno obra­ nih mest naslednja: modeler Besozzi (na teden tovala z zmernimi uspehi do Sylvove smrti je zaslužil 6 goldinarjev in 15 krajcarjev), obli­ leta 1795, ki zaključuje poročilo o zgodovini kovalec Adami (5 gld.), pri kolovratu je delal prve tovarne beloprstene keramike pri nas. Besozzi junior (okroglo 4 gld.), pri kalupih Kljub izčrpnemu poročilu pa ostajajo neka­ Malnati, Knotze in Haslacher, žgal je Riser, teri problemi še nepojasnjeni: tako ni jasno med pomočniki pa je bil Balotti (vsi so imeli razvidno, ali je pečarski vajenec Schönehr tedenske plače okrog 3 goldinarje), omenjena morda ist oseba kot modelar Schönehr in pa je tudi ženska, ki je sodelovala pri kon­ kako je prišel do tega položaja, zanimivo pa bi čnem okraševanju posode. bilo tudi raziskati izvor in vlogo Lorenzija, za Med delavci pa ni zaslediti Jakoba Antona katerega za sedaj vemo samo to, da je prišel iz Marcorja, ki naj bi bil po Malu (op. cit.) mo­ Trsta, morebitno sorodstvo s tovarnarjem Lo- deler pred letom 1797 in ga nato med leti

106 Izdelki Zoisove manufakture beloprstene keramike v Ljubljani. Okrog 1800. Narodni muzej. Ljubljana

107 1797 in 1800 srečamo med delavci keramične Ljubljana 1980, str. 171. — 2. Podatke o povezavi tovarne v Holiču. Sylva - Zois zlasti podrobno navajata Ivan Slokar v V letnih bilancah najdemo tudi podatek, da Industriji kameninaste posode v Ljubljani (tipkopis), je Sylvova tovarna del izdelkov prodala v Ljubljana 1953, str. 5 - 7 in Josip Mal: Ljubljanske Gradcu, kar kaže na dokajšnjo kvaliteto, saj so fajančne delavnice, Tkalčičev zbornik I, Zagreb 1955, str. 157 - 169. — 3. Za prve poizkuse uvaja­ tudi v tem mestu obstajali obrati za izdelova­ nja te industrijske veje na Kranjsko prim. tudi Han- nje beloprstene keramike.7 ka Štular: O proizvodnji keramike v Sloveniji v 19. Podatki, ki nam jih razkriva Zoisov roko­ stoletju. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. pisni zvezek, so neprecenljivi, saj potrjujejo XIV-XV, Ljubljana 1979, str. 263 - 264. — 4. Pie­ domneve o direktni povezavi med ljubljanski­ tro Lorenzi je imel keramično tovarno v Trstu med mi in tržaškimi tovarnami beloprstene kera­ leti 1776 in 1797 (?), Giuseppe Sinibaldi in Ludovi­ mike (do sedaj so jih nakazovale enake slo­ co Santini pa v času 1784-1808. Prim. Bianca Ma­ govne značilnosti, sorodne ali celo enake obli­ ria Favetta: La ceramica Triestina, Verona 1966, ke itd.). Še posebej pa so zanimivi podatki o str. 49 in sl. — 5. Tu izvemo točen datum začetka obratovanja tovarne v Gradišču; do sedaj je veljalo, mineraloških in tehničnih posebnostih izdelo­ da seje Sylva preselil v Gradišče leta 1792 ali 1793 vanja keramike in analize selške gline, ki med (Prim. H. Štular, citirano delo), medtem ko Josip drugim tudi pojasnjujejo izredno kvaliteto iz­ Mal (op. cit.) poroča, da je Sylva že v zgodnji po­ delkov Zoisove tovarne. Heinrich Georg Hoff mladi leta 1790 prosil mestni magistrat za dovolje­ jih v svojem delu (Historisch-statistisch-topo­ nje za postavitev keramične peči v Gradišču (str. graphisches Gamälde vom Herzogthume Krain 159). — 6. Josip Mal navaja v citiranem delu, daje und demselben einverleibten Istrien, prvi del, leta 1797 v arhivalnih spisih imenovan porcelanski Laibach 1808, str. 142) primerja celo s sočas­ fabrikant Jožef Bisuzzi, leta 1802 pa »Weissgeschirr­ nimi angleškimi izdelki. fabrikant« Eugenio Besozzi, ki je bil tedaj vsaj že šest let v Ljubljani. Ivan Slokar v omenjenem tip­ kopisu omenja, da ta priimek v uradnih spisih piše­ jo Bisuzzi, medtem ko v matičnih knjigah trnovske OPOMBE župnije stoji Besozzi (str. 13). — 7. Prim. Gertrud Smola: Zur Geschichte der Steinguterzeugung in 1. Naslov je citiran po Vodniku po fondih Zgodo­ Graz. Historischen Jahrbuch der Stadt Graz, Band vinskega arhiva Ljubljana, Gradivo in razprave 2, 7/8 Graz 1975.

ŽELEZARNA NA DVORU IN PREŠERNOV NAGROBNIK V KRANJU MATIJA ŽARGI

Za postavitev Prešernovega nagrobnega pismo, ki ni ohranjeno, je železarna že 29. spomenika je bil 17. februarja 1849 ustano­ marca poslala ponudbo s cenami in priloženi­ vljen poseben odbor, ki je imel nalogo zbirati mi skicami.2 Ponudba je izjemno zanimiv do­ prostovoljne prispevke in ocenjevati prispele kument, saj kaže na delovanje tovarne sredi ponudbe. Do pomladi leta 1851 so z nabiral­ 19. stoletja, koje bil njen direktor Johann En- no akcijo zbrali že toliko denarja (okoli 300 genthaler (1804 - 1881). Engenthaler v po­ goldinarjev), daje 22. marca 1851 dr. Janez nudbi navaja, da jih je v prejšnjih letih izdelo­ Bleiweis zaprosil Auerspergovo železarno na vanje predmetov umetniškega liva zelo zapo­ Dvoru pri Žužemberku, naj izstavi odboru slovalo, da pa je zadnje čase povpraševanje po ponudbo za primeren nagrobnik iz litega žele­ njih upadlo. Slabo povpraševanje po eni in za. Zdi se, da je Bleiweis železarni poslal tudi velika naročila za mehanične izdelke po drugi skico, kako si odbor zamišlja spomenik.1 Pre­ strani, je povzročilo, daje umetniški liv postal prosta skica kaže klasicistično stensko nagrob­ postranski posel. Kljub temu pa so naročilo no ploščo, kakršne so bile takrat v modi. Izbor voljni prevzeti in zato prilagajo več skic, da bi dvorske železarne ni bil slučajen, saj je bila se odbor lahko odločil, kakšen nagrobnik želi edina na slovenskem ozemlju, ki je poleg naj­ postaviti. Priporočali so štiri stenske plošče in različnejših izdelkov umetniškega liva mno­ dva prostostoječa nagrobnika. Najcenejša (110 žično ulivala tudi železne nagrobne križe, goldinarjev) je bila nagrobna plošča na tabli stenske nagrobne plošče in monumentalne VII, skica 11 (sl. 1), ker jo, kakor je posebej nagrobnike. Največji ugled sije na tem podro­ navedeno, največkrat naročajo. To so v zad­ čju prav gotovo pridobila z izdelavo Zoisove­ njem času potrdile tudi raziskave na terenu. ga nagrobmka (1844), ki še danes stoji na lju­ Tudi nagrobne plošče, ki so bile ulite po ski­ bljanskih Žalah. V odgovor na Bleiwesovo cah 12, 13 in 14 na isti tabli, še danes najde-

108 Slika I

mo na naših pokopališčih. Med leti 1838 in mentalni nagrobnik (skica A, sl. 6) za 350 gol­ 1878 uliti nagrobniki družine Smola na poko­ dinarjev. pališču v Šmihelu pri Novem mestu so postav­ Vprašanje, ki si ga ob izdelkih umetniškega ljeni celo v istem vrstnem redu (sl. 2). V na­ železnega liva vedno znova zastavljamo, je, drobnostih bogatejša in tudi dražja (200 goldi­ kateri so bili uliti po skicah v prodajnih kata­ narjev) je bila nagrobna plošča na tabli IX, logih drugih srednjeevropskih železolivarn in skica 28 (sl. 3). Medtem, ko zgoraj navedene kateri po osnutkih v tovarni zaposlenih inže­ plošče še danes srečamo na številnih pokopa­ nirjev. Skoraj z gotovostjo lahko govorimo, da liščih na Dolenjskem, pa je za plošči na tabli so table VIII - X vzete iz kataloga kake livar­ X, skici 35 in 38 (sl. 4) v ponudbi zapisano, da ne. Po označbi merila v italjanščini (Piedi di kalupov za njiju nimajo na razpolago in da jih Viena), bi lahko sklepali, da gre za severnoita­ morajo na novo' narediti. Tako bi stroški za lijansko livarno, ali pa za neko drugo, ki je iz­ izdelavo kalupa znašali 150 goldinarjev, spo­ važala na italijansko tržišče. Očitno pa je, da menik sam pa še 250 goldinarjev. Znano je, da je monumentalni nagrobnik na skici A nastal je železarna imela v prvem nadstropju in na v risarskem ateljeju železarne na Dvoru. Po podstrešju poslopja mehaničnih delavnic njej so deset let pozneje (1861) ulili tri metre shranjene in oštevilčene vse kalupe, ki so jih in dvajset centimetrov visoki nagrobnik cesar­ sami izdelali in tudi nekatere, ki so bili last skega svetnika in cesarsko kraljevega okrajne­ naročnikov.3 Zato je razumljivo, da so v času, ga komisarja Franca Heinricha Langerja in ko je umetniški liv postal postranska panoga, njegove žene na pokopališču v Šmihelu pri posebej zaračunali tudi izdelavo kalupa in da Novem mestu. Steber na pravokotnem pod­ so bili izdelki, ki so jih serijsko ulivali po sta­ stavku z napisi je ovit z bršljanovo vitico, na rih kalupih, cenejši. vrhu pa je putto s križem, sidrom in desnico Poleg stenskih nagrobnih plošč so ponudili na srcu, kar simbolizira vero, upanje in ljube­ tudi izdelavo prostostoječega piramidalnega zen (sl. 7). Predlagani nagrobniki so klasici­ spomenika na pravokotnem podstavku za 300 stični, nagrobne plošče na tablah IX in X, ki goldinarjev (tabla X, skica 18, sl. 5) in monu­ jih dotlej še niso izdelovali, pa so novogotski

109 Slika 2

Slika 3

110 Slika 4 Slika 6 Slika 7 in so tako primer zgodnjega historizma pri rojaka, pravnika in borca za zedinjeno Slove­ nas. nijo dr. Matijo Dolenca za svet. Prosil ga je, Bleiweis seje obrnil še na neko kamnoseško naj mu svetuje tak spomenik, ki bi imel slo­ podjetje, ki je izstavilo ponudbo za stensko vanski značaj. Dolenc mu je odgovoril čez tri ploščo v mavrskem slogu iz štajerskega belega tedne.6 V pismu navaja, da je vcesarski dvor­ marmorja in ihanskega kamna za ceno 350 ni knjižnici marljivo pregledal vse knjige, kjer goldinarjev4 in na podlagi prispelih ponudb v so ilustrirani stavbni spomeniki »raznih euro- Novicah objavil »Povabilo deležnikom Pre­ pejskih omikanih narodov« in ugotovil, da je šernovega spomenika«,5 kjer je zapisal, da si »v stavbnih rečeh znan stil grški, bizantinski, je odbor prizadeval z ozirom na nabrane do­ Gotov, Lahov, a la renaissance in marsikateri neske zvedeti, koliko bi stal tak spomenik iz drugi«, da pa »Slavljani na tem polju umetno­ kamna ali litega železa. Zato vabi vse prijate­ sti dosihmal še nič kaj posebnega, značajnega lje našega slavnega rojaka, ki so prispevali za dovršili niso, kar bi imena lepoumetka vredno njegov spomenik, naj bi prihodnjo nedeljo ob bilo« in da so tudi sicer spomeniki, ki jih je 11. uri v pisarni Kmetijske družbe v Salendro- pregledal, tako imenitni, da bi potrošili tisoče vi ulici pretehtali prispele ponudbe in se z ve­ goldinarjev, če bi hoteli enega izmed njih po­ čino glasov odločili, katera bo potem izvede­ staviti. Najzanimivejši del Dolenčevega pisma na. Vabilo je Bleiweis podpisal 12. junija govori o njemu dobro znanem »lepostavbniku 1851. Sklep zborovanja nam ni znan, očitno (arhitectu)«, ki mu je preskrbel tudi osnutek pa je, da ponudbe z Dvora niso sprejeli, saj je nagrobnika. Ker odbor ni razpolagal z večjo Bleiweis 30. junija prosil na Dunaju živečega vsoto denarja, je bil umetnik pri izdelavi os-

112 nutka omejen. »Torej je to,« kakor piše Do­ cer ni bil izkušen, saj ga je konec septembra lenc, »prosto delo, ktero pa se z mnogoterimi 1862 lastnik železarne knez Karl Auersperg pristavki in z malimi stroški še polepšati da. ostro opomnil, da so prav zaradi slabo sesta­ Namreč bi pristvalo, ako bi se spominski stebr vljene ponudbe in previsoke cene izgubili ve­ z lepo železno štirivoglato ograjo obdal, in liko naročilo za arzenal v Puli.10 ako bi se na voglih, na dveh pri vsakemu ena Engenthaler je bil sploh tragična osebnost. lipa, na ostalih dveh pa pri vsakmu ena babi­ Kot gozdni in gradbeni inženirje leta 1832 lonska vrba vsadila, prostor med ograjo in ste­ nastopil službo pri knezu Auerspergu v Koče­ brom pak z raznimi cvetlicami, sosebno pla­ vju, kjer je leta 1833 napredoval v gozdnega ninskimi in z obršlanom posadil. Stebr bi bilo mojstra in leta 1839 postal vodja knezove ste­ naj boljši iz granita izdelati, kjer bi že to na klarne Karlshutten pri Kočevju. Leta 1849 pa sebi nevmrjočnost pesnika razodevalo. Pa mu je bilo ponujeno mesto direktorja dvorske tudi krajnski marmor se bode prilegel. Zvez­ železarne, ki je bila v zelo slabem stanju, za­ da, ki je na nadglavku stebra viditi, je simbol dolžena, in je predvsem izgubila zaupanje za­ navmrjočnosti.« radi slabe kakovosti izdelkov. Zato seje z veli­ Odboru je osnutek neznanega dunajskega ko vnemo lotil reorganizacije proizvodnje. arhitekta tako ugajal, da ga je skoraj v celoti Kot smo videli, so začeli izdelovati predvsem sprejel. Namesto granita se je odločil za mar­ stroje. Ker ni bil strokovnjak za železarstvo, je mor, groba pa niso zasadili z lipama in vrba­ preveč zaupal svojim podrejenim vodilnim ma žalujkama. Predračun za kamnoseška dela delavcem, zlasti fužinskemu upravitelju Fili­ so dali izdelati ljubljanskemu mojstru Ignaciju pu Dobnerju, ki gaje leta 1852 sam zaposlil, Tomanu. Toman je predvidel 384 goldinarjev in inženirju Bossardu. Poleg tega so se pones­ stroškov, kar so odborniki tudi sprejeli.7 rečila nekatera večja naročila, kot naprimer Član odbora, znani ljubljanski zvonar in parni stroj za železarno Štore (1852) ali nepre­ Prešernov prijatelj Anton Samassa je koncem cizna izdelava šrapnelov in granat, ki jih je leta 1851 v železarni na Dvoru naročil litože­ naročilo vojaško poveljstvo na Dunaju (1863). lezno ograjo, ki so jo čez zimo ulili in 19. To je bil tudi eden glavnih vzrokov, da ga je aprila poslali v Ljubljano. Ograja je stala 87 Auersperg leta 1864 odpustil in mu tudi ni goldinarjev in 16 krajcarjev.8 Prešernov na­ priznal pokojnine. Engenthaler se je zato dol­ grobnik, preprosto stebrasto znamenje s prvi­ ga leta pravdal, krivil svoje vodilne delavce za nami tedaj modernega »bizantinskega« sloga,9 slabo kakovost izdelkov in navajal svoje za­ je bil svečano odkrit 3. julija 1852. sluge pri vodenju železarne, vendar je pred Žal nam ni znano, zakaj se odbor za posta­ končno razsodbo leta 1881 umrl.11 Pokopan vitev Prešernovega spomenika oziroma daro­ je na pokopališču v Šmihelu pri Novem me­ valci prostovoljnih prispevkov niso odločili za stu. enega od nagrobnikov iz ponudbe železarne na Dvoru. Domnevamo lahko, da so bili mne­ nja, da za tako znamenitega Slovenca, kot je OPOMBE France Prešeren, ni primeren serijski litože­ I. Obširneje o Prešernovem nagrobniku: Alfonz lezni spomenik in so se raje odločili za solid­ Gspan: Prešernov grob v Kranju, Slavistična revija, no kamnoseško delo. Eden izmed vzrokov je II. letnik, 1.2, Ljubljana 1949, str. 30-50, NUK, morda tudi vsebinsko nekoliko čudna ponud­ Ms 495, št. 35, priloga a. — 2. NUK, Ms 495, št. ba direktorja Johanna Engenthalerja, ki je 35, priloge e-g. — 3. Bericht über sammtliche Erze­ ugnisse welche für die zweite, zu Graz im Jahre precej zadržana do naročila, češ da se z umet­ 1841 veranstaltete, und bei Gelegenheit der Anwe­ niškim livom skoraj ne ukvarjajo več in da so senheit der anwesenheit Se. Majestät des Kaisers vse njihove zmogljivosti usmerjene v izdelo­ erofnete Industrie-Ausstellung, Graz 1843, str. 37. vanje strojnih delov strojev. Čeprav so res od — 4. NUK, Ms 495, št. 35, priloga b. — 5. Kmetij­ srede stoletja opustili ulivanje izdelkov za ske in rokodelske novice 1851, 18. dokladni list k vsakdanjo rabo in so se posvetili večjim livar­ št. 26. — 6. NUK, Ms 495, št. 49, priloga b. — 7. skim nalogam, pa je vseskozi cvetela proiz­ Alfonz Gspan, Prešernov grob v Kranju..., str. 44. vodnja nagrobnih spomenikov, o čemer neka­ — 8. NUK, Ms 495, št. 49. prilogi j in 1. — 9. Sonja Žitko, Historizem v kiparsvu 19. stoletja na Sloven­ tera pokopališča še danes pričajo. Poleg tega skem, Ljubljana 1989, str. 29. — 10. ZAL, enota Engenthaler v ponudbi navaja precej visoke Novo mesto, fond Okrajno sodišče Novo mesto, št. cene za posamezen tip nagrobnika, ki naj bi 140. — 11. ZAL, enota Novo mesto, fond Okrajno bil kot serijski izdelek dostopen širokem kro­ sodišče Novo mesto. Na fond meje opozorila prof. gu porabnikov. V sestavljanju ponudb tudi si­ Meta Matijevič, za kar seji iskreno zahvaljujem.

113 LJUBLJANSKI URARJI V 19. 5N ZAČETKU 20. STOLETJA VESNA BUČIČ

Ko so v Ljubljani leta 1718 zgradili nov stva tesno povezana z izvolitvijo za meščana, rotovž, nad katerim seje dvigoval peterostrani je bil verjetno Baltazar vse do tega časa po­ stolpič, je mladi ljubljanski urar Baltazar Hof­ močnik v delavnici svojega očeta Ignacija man dobil naročilo, da na njem izdela veliko Hofmana. Od 1820 pa do svoje smrti 1837. javno uro, ki bo poleg ur in minut kazala tudi (umrl je star 76 let) je bil pri mestni ustanovi lunine mene. Baltazar Hofman je bil po pore­ za uboge (Armen Instituts Commission in klu iz Scherdinga na Bavarskem in ko je leta Laibach) določen za skrbnika ubogih (Jr/zzen 1715 dokončal svojo učno dobo v Gradcu, ga Väter)A Bil je neporočen. V oporoki je za svo­ je pot zanesla v Ljubljano. Že isto leto je dobil jega univerzalnega dediča določil nečaka Kar­ meščanstvo: z njim se začenja skoraj dvesto la Hofmana, ki je tačas živel na Hrvaškem.4 let dolgo obdobje te zelo cenjene in dobro vo­ Med ljubljanskimi obrtniki je bil, kot bomo dene obrti z delavnico in hišo v Florijanski pozneje videli, zelo ugledna osebnost, njegove ulici oz. na Starem trgu. Nestorju te ugledne ohranjene ure pa zgovorno pričajo, da je bil urarske družine je v 50. letih 18. stoletja sledil dobro izurjen urar s širokim krogom odjemal­ sin Ignacij, ki se nam je z ohranjenimi urami cev. predstavil kot urar z visoko stopnjo obrtniške­ Poleg Ignacija Hofmana in njegovega sina ga znanja.1 Iz njegove oporoke leta 1804 je Baltazarja, ki sta bila oba specializirana urarja razvidno, da je imel pet otrok in čeprav sam za izdelavo malih mehanizmov, sta v zadnjih nepismen, so njegovi štirje sinovi postali desetletjih 18. stoletja ta poklic opravljala še ugledni ljubljanski meščani. Med njimi je naj­ urarja ANDREJ ZUPANČIČ (Andreas Sup- starejši sin BALTAZAR HOFMAN (Hof­ pantschitsch) iz Krope, ki seje izučil v Ignaci­ mann) prevzel očetovo delavnico in bil leta jevi delavnici in urar JOHANN PvlARTIN 1797 izvoljen za ljubljanskega meščana.2 Naj­ MOSER, priseljenec iz Friedberga na Bavar­ brž se je tega leta začela tudi njegova samo­ skem.5 Zupančič je leta 1776 v svoji prošnji stojna dejavnost; ker je bila pridobitev mojstr- za pridobitev obrtnega dovoljenja izrazito po­ udarjal, da »tukajšnji urarji nimajo ceha ... in da bi mu kot spretnemu urarskemu pomočni­ ku lahko podelili urarske pravice... ali pa naj ga vzamejo za leto dni na preiskus, da bi lažje spoznali njegove sposobnosti«.6 Naslednji do­ godki med ljubljanskimi urarji kažejo, da je Župančiču »kot sinu kranjske dežele (Landes­ kind)«, kakor seje sam imenoval v svoji pro­ šnji, uspelo pridobiti obrtno dovoljenje ad personam, ki je bilo samo dosmrtno in se ni prenašalo na dediče. Zaradi tega je skušal na vse načine priti do dednega dovoljenja, oz. pravice do realne obrti, ker bi ta v slučaju nje­ gove smrti zagotovila njegovi ženi varno preživetje.7 Ko je leta 1791 vdova po urarju Antonu Hartlu hotela prodati svoje dedne pravice Ju­ riju Gradinu (Georg Gradin), urarju iz Nove­ ga mesta, sta si Hofman in Moser zelo priza­ devala, da bi to dedno dovoljenje dobil Andrej Zupančič.8 S tem se namreč število urarjev ne bi povečalo in bi trije mojstri lahko popolno­ ma zadovoljevali potrebe meščanov, četrti urar GAŠPER JANČ (Caspar Jannoch) pa se je itak ukvarjal z izdelovanjem velikih meha­ nizmov. Kmalu po izvolitvi za ljubljanskega meščana leta 1793 je Janč umrl9 in njegova vdova Ana Marija je moževo obrt nadaljevala z enim pomočnikom.10 Medtem je magistrat Juriju Gradinu prošnjo za pridobitev dovolje­ Stoječa ura ljubljanskega urarja Baltazarja Hofma­ nja dokončno zavrnil, glavarstvo pa je Terezi­ na, okrog 1810 (Narodni muzej Ljubljana) jo Hartlin s citatom odredbe iz leta 1770 pre-

114 pričalo, »da se število mojstrov ne sme pove­ dajalne in obenem nudili garancijo za točnost čati in da se na izpraznjeno mesto po kakem ure in jamstvo za dobro kvaliteto. umrlem mojstru ne sme izdati dovoljenja no­ Že proti koncu 18. stoletja sta z Dunaja v benemu novemu prosilcu«.11 Ljubljano prispela spisek švicarskih tovarn ur Ob prihodu novega urarja ANTONA RE- in seznam iz neke ženevske tovarne, ki nudita GALIJA (Regaly), je prišlo med njim in dru­ »po nizki ceni precizno izdelane posamezne gimi ljubljanskimi urarji do velikega spora. dele mehanizmov«. Obvestila so bila name­ Prav to medsebojno prepiranje in dokazova­ njena ljubljanskim »trgovcem in urarjem, da nje mojstrske spretnosti nam nudi pogled v ta­ si pri gotovih dunajskih tovarnarjih naročijo kratne razmere in dogajanja med mladimi in in prevzamejo dele ur«.12 Na to obvestilo je starimi urarji. Treba je namreč upoštevati, da Deželno glavarstvo poslalo urarjem okrožnico urarji zaradi specifičnosti svoje, sicer zelo ce­ »da se z odlokom od 23. januarja 1793 zviša njene obrti in relativno visokih cen svojih uvozna carina na spiralna in gonilna peresa proizvodov, niso imeli veliko naročil in da ta uvožena iz tujine, da bi se tako pospeševala obrt nikakor ni bila donosna. Poleg tega šte­ domača obrt«.13 vilna pisna dokumentacija, ohranjena v obliki Poleg določenih delov mehanizmov so prošenj, pritožb, ponudb ali časopisnih ogla­ urarji uvažali tudi okrasne dele ohišij, ki sojih sov, dokazuje, da so ljubljanski urarji v prvih kot serijsko robo izdelovale že dobro razvite desetletjih 19. stoletja, kljub številnim uvože­ manufakture. Ta uvoz seje okrepil predvsem nim uram, še vedno sami izdelovali svoje iz­ na začetku 19. stoletja, ko bila je v obdobju delke. Sele proti sredi stoletja, ko je dobila empirà na pohištvu nakopičena množica po­ Ljubljana železniško zvezo z Dunajem (1849) zlačenega kovinskega okrasja. Pri urah je to in Trstom (1857), seje tudi pritok tovarniške­ veljalo predvsem za pozlačene reliefne aplike, ga blaga iz drugih dežel naglo povečal. S tem gijoširane obroče okrog številčnic in nihala. se je tudi povečal uvoz strojno izdelanih ur, Ko je torejJeta 1801 ANTON REGALI na katere so urarji začeli izpisovati svoja ime­ (Regally) iz Črnega potoka, posesti barona na. S tem so ustvarjali reklamo za svoje pro- Lichtemberga, kot pomočnik pri Andreju Zu­ pančiču zaprosil za dovoljenje, da bi smel sa­ mostojno opravljati urarsko obrt, je prišlo do nesporazuma okrog datumov na potrdilu o njegovi učni dobi.14 Kot je iz zapiskov spora razvidno, mu je to potrdilo napisal predstoj­ nik ceha obdelovalcev kovin, ki, kot sam pra­ vi, »ni imel ključev od cehovske skrinjice, da bi v cehovski knjigi preveril datume o vpisu in zaključku Regalijeve učne dobe«. Iz Rega- lijevih prošenj in ugovorov je razvidno, da je leta 1796 »kot mlad livriran sluga odšel z mladim plemičem baronom Lichtembergom na Dunaj in se pri tamkajšnjem urarju Abra­ hamu Lrischardu v štirih letih izučil urarske obrti«.15 Več kot leto dni je Regali zasipal magistrat s svojimi prošnjami, da bi mu vsaj za toliko časa dovolili samostojno opravljati urarsko obrt, dokler se mu ne bi ponudila pri­ lika za nakup realnega ali osebnega obrtnega dovoljenja. Med drugim je prepričeval okrož­ no glavarstvo, da se ima njegov ostareli delo­ dajalec mojster Zupančič samo njemu zahva­ liti, da je pridobil toliko novih uglednih strank, ki so prej pošiljale ure v popravilo na Dunaj.16 V svojih prošnjah seje Regali sklice­ val na »svobodo urarske obrti, ki naj bi se do­ volila vsakomur, ki jo zna opravljati«. Kot dokaz, da obvlada svoj poklic, je ponujal ma­ gistratu na ogled svoje izdelke in kot višek svoje spretnosti omenjal uro z nihalom, ki jo lahko predloži kot mojstrski vzorec. Zatrjeval je tudi, da bi tako uro moral imeti vsak urar za reguliranje drugih ur, ki mu jih stranke pri­ Tabernakljasta ura ljubljanskega urarja Antona Re- našajo v popravilo.17 Ker so ljubljanski urarji galyja, začetek 19. stoletja (Mestni muzej Ljublja­ dvomili v resničnost njegovih izjav, je bil Re­ na) gali pripravljen tako uro napraviti »za zaprti-

115 Končno je proti koncu leta 1802 okrožno glavarstvo le ugodilo Regalijevim tožbam in izdalo nalog, da se mu dodelijo meščanske pravice. Ceh (verjetno obdelovalcev kovin) mu je dodelil naslov mojstra, od deželnega glavarstva izdano dovoljenje ad personam pa mu je zadostovalo za opravljanje samostojne urarske obrti, ki ji v virih lahko sledimo do leta 1840.22 Regali se je seveda še naprej potegoval, da bi poleg osebne, tj. dosmrtne obrtne pravice, pridobil še dedno, ki mu jo je urar Zupančič obljubil kot spretnemu pomočniku, da bi ga na ta način za dalj časa obdržal pri sebi.23 Zu­ pančič je namreč imel dve obrtni dovoljenji, eno ad personam, kupljeno od glavarstva in polovico kupljene dedne pravice od vdove Terezije Hartlin.24 Pogosto seje namreč doga­ jalo, da so obrtno dovoljenje po umrlem moj­ stru odkupili kar sami obrtniki oziroma nji­ hov ceh in tako s tem preprečili priliv novih mojstrov. Na ta način so ljubljanski urarji dedno dovoljenje Hartlinove vdove odkupili za 108 goldinarjev, potem pa polovico istega dovoljenja za ceno 54 gld. odstopili mojstru Zupančiču, seveda s pridržkom, da ga ne sme prodajati naprej. Naslednji dogodki kažejo, da Zupančič tega Empirska ura ljubljanskega urarja Antona Regaly- dogovora ni upošteval in je leta 1806 sklenil ja, začetek 19. stoletja (Narodni muzej Ljubljana) kupčijo z urarskim pomočnikom Leonahar- dom Heichelejem, od katerega je zahteval 550 mi vrati, ne bi je pa znala narediti ne Moser, gld. In spet so vmes posegli ljubljanski urarji še manj pa Zupančič«. Priznaval je sposob­ (podpisana sta Moser in Hofman) v želji, da bi nost izdelovanja dobrih ur samo Baltazarju obrtno dovoljenje dobil Regali, ker je »sin Hofmanu, ki »edini zasluži ime dobrega urar­ kranjske dežele in se tako število urarjev spet ja, toda on sam je premalo za vso Ljubljano in ne bi povečalo«. njemu končno niti ni treba da bi živel od te Za LEONHARDA HEICHELEJA, ki je v obrti«.18 Ljubljano prišel od drugod (zaradi nejasnosti Okrožno glavarstvo je zaporedoma zavrača­ podatkov ni razvidno ali iz Zagreba ali z Re­ lo Regalijeve prošnje in sicer z motivacijo »da ke), so menili, da je še zelo mlad (bilo mu je bi s povečanjem števila urarskih mojstrov sta­ komaj 25 let) in da je njegovo spričevalo o ri urarji ostali brez kruha ter da si nihče od urarski spretnosti po vsej verjetnosti pretira­ treh ljubljanskih urarjev ne more privoščiti no. Napisal mu ga je namreč njegov brat, pri pomočnika, ker oni sami nimajo dovolj katerem seje izučil obrti, potrdilo o uku pa bi dela«.19 po vseh predpisih moral podpisati predstojnik Urarji so se na Regalijeve ugovore in pritož­ ceha.25 Ker pa je medtem Regali ponudil lju­ be branili s pojasnjevanjem, daje »v času voj­ bljanskim urarjem za odkup polovico dednega ne prišlo v naše kraje toliko tujih ur, da so dovoljenja 320 gld., so ti sklenili, dajo proda­ zgubili vsako upanje, da bi svoje nove izdelke jo njemu, odtegnejo sebi 108 gld., kolikor so lahko prodali; za preživetje jim torej ostajajo za njo plačali, Zupančiču vrnejo njegovih 54 le popravila starih ur, ta pa prinašajo zelo gld., presežek pa izročijo »ubogi vdovi Har- majhen dohodek«.20 tlin, da ji s tem pomagajo, saj je pomoči tako Iz številnih dopisov, ki so v zvezi s tem pri­ zelo potrebna«.26 Regaliju so svetovali, naj hajali na okrožni urad, se da razbrati, da v vrne obrtno pravico ad personam in naj za Ljubljani ni bilo urarskega ceha. Zato je Gaš- pridobitev dednega dovoljenja »izdela običaj­ par Janč kot izdelovalec velikih ur pripadal ni vzorec ure«.22 Na dopisu sta bila podpisa­ ključavničarskemu cehu, Andrej Zupančič pa na Baltazar Hofman in Leonard Heichele, ki je bil v cehu obdelovalcev kovin in nekaj časa je medtem (1. 1805) kupil obrtno dovoljenje tudi njegov predstojnik. Martin Moser in Bal­ od urarja Moserja, ljubljanski ceh (verjetno tazar Hofman sta opravljala obrt le kot mešča­ obdelovalcev kovin) pa je od Heicheleja za­ na in zato tudi nista imela nikaršne pravice, hteval, naj napravi »predpisani vzorec iz do­ da bi Regaliju odvzemala možnosti za prido­ mačega materiala«.28 bitev obrtnega dovoljenja.21 Isto leto so ljubljanski urarji odgovorili Mo­

llò serjevemu sinu, da ga ne morejo sprejeti med pri tem zelo dobro obvladal želje naročnikov, mestne urarje, ker, kot pravijo, »se tudi njegov bodisi takih, ki so vztrajali pri ustaljenih in re­ oče ni oziral nanj, koje prodal mojstrsko pra­ tardiranih oblikah, ali takih, ki so sledili mod­ vico tujemu človeku in je za vse to kriva nje­ nim tokovom. Kot dunajski vajenec v letih gova prezgodnja ženitev«. Na uradnem aktu 1796 do 1800 in pozneje pomočnik pri An­ so podpisani štirje mestni urarji: Zupančič, dreju Zupančiču, je najbrž začel svojo dejav­ Regali, Hofman in Heichele s pripisom, da za nost z izdelovanjem tabernakljastih ur, vendar tukajšnje potrebe to število popolnoma zado­ se nam njegova dva ohranjena primerka pred­ stuje, omenjajo pa še petega urarja, izdeloval­ stavljata v modernejši zasnovi od ur njegovega ca velikih ur, vendar ne poimensko.-9 Iz po­ delodajalca Zupančiča.35 Opremljena sta s znejših virov je videti, da je bil to SIMON signaturama Anton Regally in Leybach, goto­ LEČNIK (Latscheunig, Letschnnig), ki je kot vo pa sta nastala po letu 1802, ko seje po toli­ pomočnik nadaljeval delo Gašparja Janča pri kih prošnjah končno dokopal do obrtnega do­ njegovi vdovi Ani Mariji vse do njene smrti 1. voljenja. 1820,3° potem pa samostojno vodil delavnico Čeprav so se sčasoma posamezni elementi do leta 1848.H in okrasni deli na teh urah bistveno spremeni­ Iz opusa Baltazarja Hofmana poznamo za li, so lesena ohišja ostajala zvesta prvotni, ta­ sedaj štiri hišne ure; trije primerki so v obliki bernakljasti formi. Tega ni mogoče pripisati tabernaklja (prizmatično oblikovano ohišje z kaki zaostalosti ali zastarelemu okusu naših zastekljenimi vratci in ročajem na vrhu), četr­ mojstrov, temveč splošnemu evropskemu pri­ ta ura s stebriči pa je v obliki portala lagajanju tej obliki, ki se začenja v Angliji ne­ (Portalu/ir).-'- Tabernakljasti primerki kažejo kje v 17. stoletju, preplavi vso Evropo ter se v v svoji zasnovi še zadnje odmeve baročnega monarhiji zadrži vse tja do začetka biderma­ oblikovanja, ki so se mu urarji, čeprav so de­ jerja. Na tej ustaljeni obliki so v obdobju kla­ lovali že v obdobju zrelega klasicizma, težko sicizma prejšnje baročne številčnice in meda­ odrekali. Seveda so ta, po obliki zastarela ohi­ ljone iz medenine zamenjale emajlirane z iz­ šja, vsebovala že klasicistično pojmovano de­ pisanimi signaturami izdelovalca ali s posli­ koracijo, in prav zaradi tega je nemogoče na­ kanim miniaturnim prizorom ter obvezna tančneje določiti čas njihovega nastanka. emajlna kroga za uravnavanje mehanizma za Umetnostno zanimivejša in v svoji oblikov­ bitje. ni zasnovi naprednejša je Baltazarjeva ura z Da je Regali sledil oblikam dunajskega em­ ohišjem iz pozlačene lipovine in s štukiranim pirà, nam dokazje njegova empirska ura z ov­ frizom. Na podstavku ure je med belimi ste­ novimi glavami.36 Nedvomno je pri izvedbi briči pozlačen kipec Hcrkula, za njim pa re­ njenega ohišja sodeloval kak dobro izurjen liefna mavčna ploščica, pod katero je bil ob rezbar, najbrž pa je bil idejni oče te lepe in restavriranju ure najden listek, ki dokumenti­ skladne oblike le sam mojster Regali. Možno, ra njeno popravilo. Datiran je z letnico 1846 da je bila njegova spretna roka, vajena obdela­ in med drugim navaja tudi ime pozlatarja ve kovin, tudi kos marsikateremu kovinske­ Alojza Suška.33 Če upoštevamo predpostav­ mu delu. Ura ima mehanizem za bitje ur, po­ ko, da je moralo preteči vsaj 30 let do njene leg ur in minut pa kaže še datume v mesecu. S prve obnove ali samo retuširanja pozlate, bi svojo elegantno in domiselno zasnovo ter kva­ lahko čas njenega nastanka postavili okrog litetno izvedbo nedvomno predstavlja med leta 1810, kar bi se brez kakršnekoli časovne Regalijevimi urami posebnost. Prav zaradi retardacije ujemalo s slogovnimi prvinami du­ tega se mi nehote vsiljuje misel, daje mogoče najskega empirà. Ura ima tudi tipični dunaj­ izdelana kot obvezni mojstrski vzorec ure za ski repetirni mehanizem, ki poleg ur in minut pridobitev obrtnega dovoljenja. Regali nam­ kaže še datume v mesecu. Na njeni številčnici reč v eni od svojih prošenj navaja prav uro z iz belega emajla je izpisana signatura Baltha­ nihalom (Pendeluhr) kot višek svoje izurjeno­ sar Hoffman in Laybach. Ker se do potanko­ sti. Za potrditev svoje spretnosti so se urarski sti enako izpisane signature in popolnoma pomočniki morali zelo potruditi in so pona­ identične arabske številke ponovijo na ostalih vadi izbirali ure nenavadnih in bolj sodobnih Baltazarjevih urah, je evidentno, da gre za ša­ oblik, da bi tako dosegli mogočnejši učinek. blone, s katerimi je mojster opremljal svoje iz­ Zanimiva je tudi Regalijeva ura v obliki delke. malteškega križa iz alabstra z medeninastim Čeprav življenjski podatki o Andreju Zu­ obročem za obešanje.37 Najbrž je svojčas ime­ pančiču segajo do leta 1806, njegovih ur tukaj la svoje posebno stojalo, ki je stalo na nočni ne obravnavam, ker so vsi njegovi ohranjeni omarici, mizi ali predalčniku. Čeprav je na primerki nastali v zadnjih desetletjih 18. sto­ njej izpisana signatura Anton Regally in La­ letja in so zasnovani še popolnoma baročno.34 ibach, se zastavlja vprašanje, ali je sploh bila Urar Anton Regali se nam s petimi ohranje­ narejena v njegovi delavnici ali pa je kot uvo­ nimi urami predstavlja kot izjemna osebnost. ženi izdelek samo kupljena pri njem. Na njeni Iz tega, kar je ostalo po njem, lahko sklepam, hrbtni strani je namreč skozi odprtino viden daje izdeloval ure najrazličnejših oblik, daje del mehanizma in ploščica z napisom Avance

117 emajlirane številčnice, običajne na urah iz prve polovice 19. stoletja. Iz Heichelejevega opusa ohranjeni hišni uri s signaturama Leonhard Heichele in Laibach sta koncipirani v duhu dunajskega poznoem- pirskega sloga in čas njunega nastanka bi bil lahko med leti 1810 in 1820. Ohišje ene ure tvori skulpturalni okras iz delfinovih glav,39 drugo, v obliki portala, pa zaznamuje alabstr- no stebrišče z antikiziranimi pozlačenimi aplikami.40 in prav te drobne empirske apli- ke, uvožene iz dunajskih tovarn, ki sojih moj­ stri kopičili na svoje izdelke, lahko pojasnju­ jejo raznolikost ur ob sicer vedno enaki os­ novni strukturi ohišja. Nedvomno se je ohranilo še več ur s podpisi pravkar naštetih urarjev, pa se za sedaj še skri­ vajo našim očem. Ker urarji niso vedno pod­ pisovali svojih izdelkov, je prav verjetno, daje med številnimi nesigniranimi urami v naši spomeniški dediščini marsikatero delo nastalo v urarski delavnici na našem ozemlju. Zaradi stilne sorodnosti in podobnosti v izdelavi ohi­ šja ter izbire okrasnih motivov je identifikaci­ ja teh številnih anonimnih bidermajerskih ur, brez slehernih vidnih oznak, popolnoma ne­ mogoča. Na splošno velja ugotovitev, da so urarji po empirskem obdobju, ne glede na geografsko provenienco, bolj redko signirali Stenska (žepna) ura ljubljanskega urarja Antona svoje izdelke. Največje bila temu kriva vedno Regalyja. 30. ali 40. leta 19. stoletja (Muzej za večja uporaba serijskih delov, s tem pa so se umjetnost i obrt, Zagreb) mojstri počutili bolj kot sestavljalci ne pa ustvarjalci novih ur. Retarde, kar daje misliti,_da je ura francoskega Bidermajerske ure v obliki portala so v svoji ali švicarskega porekla. Če ura sodi v kasnejše zasnovi nadaljevale tradicijo empirskih ur s obdobje Regalijeve dejavnosti, recimo v 30. stebriči, samo da je plemeniti mahagonij in ali 40. leta 19. stoletja, potem je to že čas, ko imitacijo le-tega zamenjal, v bolj poenosta­ so urarji uvožene ure prevzemali v prodajo in, vljeni obliki in preprostejši izvedbi, črno poli- verjetno v dogovoru z izvajalci, na tovarniške tiran les.Pozlačene medeninaste reliefe z anti- izdelke vpisovali svoje signature. kizirano motiviko so nadomestile ornamen­ V razstavnem katalogu Kućni sat omenja talno rezane aplike, večinoma iz biserne mati­ dr. Bach, da se v obdobju romantičnega histo- ce. V atiki nad mehanizmom so svoje mesto ricizma dostikrat pojavljajo ure v obliki mal­ našli cvetlični šopki z obveznim labodom ali teškega križa in da je bila po podatku iz za­ koloriranimi bakrotiski in akvareli, za stebriš­ grebškega časopisa Narodne novine iz leta čem je bila namesto ogledala pozlačena stilizi­ 1843, ura enake oblike izdelana v Varaždinu. rana lira. Dunaj in Gradec sta bila centra Dalje navaja, da imata motiv malteškega križa množične, v veliki meri že strojne izdelave to­ še dve bidermajerski uri v zagrebškem Muzeju vrstnih ur, ki so na ozemlju monarhije pred­ za umjetnost i obrt, kar daje misliti, da so bile stavljale od 3. do 5. desetletja 19. stoletja ne­ te oblike ur zaželjen predmet naših interier­ pogrešljiv uporabni predmet bidermajerskih jev.38 interierjev. To dokazujejo tudi številni pri­ Peta Regalijeva ura, ki nam potrjuje, da se merki v slovenskih muzejskih zbirkah, veliko je mojster ukvarjal z zelo raznolikimi forma­ pa jih najdemo v zasebnih stanovanjih, kjer še mi, je podna ura v zakristiji ljubljanske stolni­ danes s tiktakanjem služijo svojemu namenu. ce, nedvomno nastala po naročilu za ta pro­ Ko so v dobi francoske Ilirije ukinili cehov­ stor. Gre za visoko podno uro z bidermajersko stvo in je nova oblast po vzoru Francije skuša­ zasnovanim lesenim ohišjem, nastalim v 20. la uvesti popolno obrtno svobodo, so z zako­ ali 30. letih 19. stoletja. Na njeni veliki, belo nom prenehale veljati vse realne obrtne pravi­ emajlirani številčnici z rimskimi številkami je ce in vsakdo, ki se je prijavil k plačevanju izpisana Regalijeva signatura. Verjetno gre obrtnega davka, je lahko dobi! dovoljenje za tudi pri Regalijevih izdelkih, enako kot pri izvrševanje obrti. Nekontrolirano odpiranje Hofmanovih urah za uporabo šablon različ­ novih obrtnih delavnic in obrtna sproščenost nih velikosti, ki sojih mojstri polagali na belo sta cehovske mojstre močno prizadela in

118 urarji in trije pomočniki. Poleg Regalija, Hof­ mana in Heicheleja je bil ta četrti urar najbrž DEMETER FERNBACH (Föhrenbach) z de­ lavnico na Starem trgu-4 L Za dovoljenje je zaprosil leta 1810 in v Šematizmih je vpisan kot Holzuhrmacher,kar naj bi pomenilo, da je izdeloval lesene, poslikane stenske ure s po­ gonom na utež, pri nas znane pod imenom »švarcvalderice«. Potrditev te domneve najde­ mo pri njegovem sinu HEINRICHE! FERN- BACHZ, kjer poleg poklica Holzuhrmacher stoji še pripis Schwarzwälder verjetno je tudi sam Fernbach prišel v Ljubljano iz Sc- hwarzwalda, kajti Abeler v svojem seznamu urarjev iz nemških dežel omenja več urarjev iz te pokrajine s tem priimkom.45 Znano je namreč, da so ti urarji kot krošnjarji prodajali svoje izdelke po celi Evropi in mnogi med nji­ mi so se ustalili in udomačili na tujem.46 Oba Fernbachova pomočnika, LORENZ BURGER47 in KARL LAUBE48 sta bila rav­ no tako iz Schwarzwalda, kjer so domačini skozi generacije izdelovali ure kot domačo obrt. Če je imel Fernbach v svoji delavnici kar dva pomočnika (mogoče še celo tri, kot bomo pozneje videli), pomeni, da je bilo tudi v Lju­ bljani veliko povpraševanje po teh urah. »Švarcvalderice« so namreč zaradi svojega skromnega videza pomenile cenejšo in zato dostopnejšo varianto hišnih ur, s katerimi so

Poznoempirska ura ljubljanskega urarja Leonharda Heicheleja, okrog 1820 (Narodni muzej Ljubljana) mnogi med njimi so se odslej le s težavo preži­ vljali. Ko je leta 1814 prišlo do ponovne zdru­ žitve Ilirskih provinc z Avstrijo, so si ljubljan­ ski obrtniki zelo prizadevali, da bi se ponovno uvedle nekdanje cehovske navade. Močno zrahljana stara cehovska pravila so v obliki skrivnih cehov do neke mere še naprej života­ rila in čeprav si je ljubljanski magistrat pred tem zatiskal oči, obrtniki niso imeli več moči, da bi se upirali prepovedanim navadam in za­ htevam novega časa. V obrtništvu je prihajalo do bistvenih preobratov. Med glavnimi vzroki za spremembe je bil povečan uvoz blaga iz razvitejših dežel, kjer so- že obratovale velike manufakture. V večjih središčih monarhije je industrializacija pospešila tudi produkcijo ur in domači mojstri v svojih majhnih delavni­ cah niso mogli več tekmovati z njihovo meha­ nizirano in množično proizvodnjo. Sami urar­ ji so bili tisti, ki so v svoje delavnice začeli prinašati vse vrste industrijsko izdelanih ur, predvsem z Dunaja in iz Gradca, ljubljanski trgovci pa so ponujali »v Parizu izdelane sto­ ječe ure iz brona in porcelana«.41 Ljubljana je v dobi francoske Ilirije štela okrog deset tisoč prebivalcev in Slokar v svoji Poznoempirska ura ljubljanskega urarja Leonharda statistiki o številu ljubljanskih obrtnikov4- na­ Heicheleja, okrog 1810 (Muzej za umjetnost i obrt, vaja, da so leta 1809 v mestu delovali štirje Zagreb)

119 že od 18. stoletja opremljali manj zahtevne datkov. Rodil se je leta 1799 na Slovaškem, meščanske in kmečke domove. od koder so se starši preselili v Ljubljano.57 Fernbach je umrl leta 1837, star 64 let. Zelo Prva vest o njem izhaja iz leta 1824, ko kot zanimiv je pogled v njegovo zapuščino, kjer urarski pomočnik »prosi mestni magistrat, da je poleg hišne opreme in osebnih stvari popi­ mu dovoli izvrševati urarsko obrt«.58 Že isto sano kompletno urarsko orodje in tudi njegovi leto oglaša v Laibacher Zeitung, da »izdeluje izdelki: 4 lesene stenske ure, 23 starih sten­ in prodaja vse vrste stoječih ur... z ali brez skih ur in 54 ohišij za ure.49 igralnih mehanizmov, moderne ure iz alaba­ Po njegovi smrti je delavnico na Starem stro, ure z omaricami iz mahagonija, ure, ki trgu 41 prevzel mestni urar CAJETAN kažejo sekunde, datume in dneve v tednu ... in DORRER,50 kateremu poleg naziva Holzuhr- ki so okrašene s pristno bronco. Svoje prosto­ macher-Schwarzwälder stoji še pripis Groß­ re ima Am Platz Nr.259«. Dve leti pozneje v uhrmacher Sodeč po naslovu v Šematizmih istem časopisu oglaša da »ima na zalogi vse od leta 1843 do 1848, je Fembachov sin Hein­ vrste ur... tudi take s sliko v pozlačenem rich odprl svojo delavnico na Starem trgu 154 okvirju in ure z lepo poslikanimi pokrajinami in tisti »tretji urarski pomočnik«, ki ga Slokar s premičnimi figurami...«.59 našteva v svoji statistiki obrtnikov, je bil po Čeprav za sedaj poznamo samo eno uro s vsej verjetnosti pravkar omenjeni Cajetan Do- Karingerjevo signaturo, nam citat iz njegove­ rrer. Najdemo ga namreč večkrat podpisanega ga oglasa, da »izdeluje in prodaja vse vrste kot pričo na zapuščinskih listninah ob smrti ur«, nakazuje, da so Karinger in ostali lju­ Fernbachove žene.5- Abeler omenja več urar­ bljanski urarji v tem bidermajerskem obdobju jev iz Schwarzwalda s priimkom Dorrer. Iz še vedno sami izdelovali nove ure, ki so enako tega bi lahko sklepali, da je tudi Karl Dorrer kot uvožene sledile modnim tokovom časa. priromal kot izučen pomočnik do Ljubljane Ohranjena ura je v privatni lasti v Ljubljani, in leta 1838, torej eno leto po smrti mojstra ima obliko portala z alabstrnimi stebriči in Fernbacha, postal mestni urar. Poročil seje z okraski iz biserne matice, na kositreni števil­ domačinko, prevzel njegovo delavnico in jo čnici pa je vpisana signatura Joseph Karinger vodil do leta 1850.53 in Laibach. Verjetno gre za njegov, zgodnejši Istočasno z Regalijem se v Obrtnih registrih izdelek iz okrog 1825-1830, ko so bile te obli­ za leto 1815 prvič pojavi ime urarja JOSEP­ ke ur najbolj v rabi. HA SCHAFFERJA. Drugič ga zasledimo šele Poleg prodaje uvožene robe so urarji še na­ od 1835 do 1847 v Šematizmih, do leta 1843 prej popravljali stare ure. Karinger je imel z delavnico Pod Trančo 234, potem do njego­ zato tudi pomočnika JOSEPHA NAFLAZ- ve smrti 1857. v Kapucinskem predmestju HEKA, ki je prišel v Ljubljano iz Lienza na 45. V njegovi zapuščini se poleg osebnih pred­ Tirolskem in umrl leta 1833.60 Po dveh letih, metov in nekaj urarskega orodja omenja t.i. odkar je odprl delavnico, seje Karinger poro­ Probier Uhr, ki je slehernemu urarju služila čil z Eleonoro Samassa, hčerko zvonarja Vin­ za uravnavanje vseh ur v njegovi delavnici.54 cenca Samasse in v tem zakonu imel pet V svojem statističnem pregledu ljubljanskih otrok, med katerimi je bil eden slikar, krajinar obrtnikov omenja Slokar, da je v letu 1814 de­ in portretist Anton Karinger. Družina Karin­ lovalo v Ljubljani pet urarjev. V letu 1820 se ger je kmalu obogatela in se leta 1828 preseli­ po njegovih raziskavah zniža število na štiri, v la na Mestni trg 311, ko pa je leta 1842 Jožef letu 1822 je ponovno pet mojstrov, leta 1837 Karinger odprl še trgovino z drobnim blagom sedem in leta 1844 deset.55 Ne še v celoti evi­ in suknom, so se preselili na Mestni trg 8. dentirano arhivsko gradivo in večkrat tudi ne­ Iz dveh ljubljanskih seznamov, kjer se ome­ jasni podatki nam onemogočajo, da bi si lah­ nja kot »urar in prodajalec lepotičja« ali »urar ko ustvarili popolnejšo sliko o delovanju teh in trgovec z lepotnino«, je razvidno, da je bil urarjev, predvsem kdaj se začne in preneha leta 1833 izvoljen za ljubljanskega meščana,61 dejavnost posameznika, od kod prihaja in kdo isto leto pa se kot priča na zapuščinski listini, je od koga nasledil, odkupil ali pa odprl novo ob smrti svojega pomočnika, podpisuje kot urarsko delavnico. bürgerliche Kleinuhrmacher. Med naštevanjem urarjev iz tega obdobja je Kot premožen trgovec, ki je pripadal zgor­ tudi nekaj takih, ki so samo enkrat plačali da­ njemu sloju nemško usmerjene družbe, je bil vek, kasneje pa se njihovo ime ne pojavi več. zelo pomembna osebnost. V domačem Dru­ Zaradi velike konkurence so se selili iz kraja v štvu ostrostrelcev, ki je bilo osrednji nosilec kraj in nekateri med njimi so kar večkrat me­ družbenega življenja, je bil višji strelski moj­ njavali svoja bivališča. Tako napr. LOREN­ ster. Kot ugleden meščan je bil član kuratorija ZA PEHRA srečamo najprej v Ljubljani, leta Deželnega muzeja v Ljubljani in je tej ugledni 1840 odpre delavnico v Zagrebu in že 1851. ustanovi podaril dve Prešernovi nemški pes­ in 1857. se v reklamnih anonsah oglaša z de­ mi, spisani leta 1834 in 1843 ob slovesnostih, lavnico v Karlovcu.56 prirejenih na čast ljubljanskemu županu Hra- JOSEF KARINGER je urar in trgovec, o deckemu, protektorju strelskega društva.63 katerem imamo zelo veliko življenjskih po­ Kot oficir narodne garde je leta 1848 gostil

120 srbskega kneza Miloša Obrenoviča ob njego­ vem obisku v Ljubljani. Ta mu je v zahvalo za gostoljubje podaril iglo s svojo miniaturno podobo64 in doprsni portret. S knezovo privo­ litvijo je ta portret njegov sin, slikar Anton Karinger, prekopiral za trgovinski izvesek in poimenoval trgovino »Pri knezu Milošu«, v kateri je, kot to izpričujejo oglasi v Laibacher Zeitung, še naprej prodajal ure, nakit in ostalo galanterijo. Umrije za kolero leta 1866, star 67 let. Tr­ govino, preusmerjeno na druge artikle, pa je prevzel najmlajši sin Karel. Leta 1826 je mla­ da zakonca, Eleonoro in Jožefa Karingerja portretiral Matevž Langus: sliko danes hrani Narodna galerija v Ljubljani. Od treh oljnih portretov, ki jih je v letih 1860 in 1861 nasli­ kal njegov sin Anton, je sin Karel 1. 1914 dva podaril Narodnemu muzeju (od 1. 1945 je eden v Narodni galeriji), tretji portret očeta v strelski uniformi pa danes hrani Mestni muzej v Ljubljani. Ti portreti, izdelki naših najbolj­ ših likovnih ustvarjalcev 19. stoletja, pred­ stavljajo edine znane portrete kakega urarja nanaših tleh. Čeprav je bila po letu 1814 pridobitev oseb­ ne obrtne pravice veliko bolj sproščena (real­ ne pravice so bile ukinjene), je moral magi­ strat marsikdaj popustiti pod pritiskom lju­ bljanskih obrtnikov. Tako sta bili prošnji Bidermajerska ura ljubljanskega urarja Nikolaja Rudholzerja, okrog 1840-1850 (Mestni muzej Lju­ ALOJZA MENGLERJA leta 1818 in GAŠ­ bljana) PERJA MAGAJNE leta 1821 za pridobitev urarske osebne pravice zavrnjeni z obrazložit­ pišu oglaša kot L'hrmacher und Optiker in na­ vijo, da že obstoječi obrtniki nimajo dovolj števa cele serije optičnih inštrumentov. zaslužka za preživljanje.6-5 Taki in podobni reklamni oglasi pričajo, da Leta 1838 je bil izvoljen za ljubljanskega je Rudholzer za svojo trgovino dobavljal ure meščana urar JOHANN MEDITZ, ki mu v iz industrijskih obratov, s svojim imenom, iz­ Šematizmih sledimo do leta 1848. Po njegovi pisanim na številčnicah, pa je kot urar- smrti objavlja njegova vdova leta 1855 v trgovec jamčil za dobro kvaliteto raznovrstne Laibacher Zeitung »da bo naprej vodila može­ uvožene industrijske robe. V Šematizmih se vo trgovino z urami in v ta namen si je prido­ leta 1848 omenja WILHELM RUDHOLZER. bila z Dunaja sposobnega poslovodjo, ki po­ verjetno brat Nikolaja. Meščan je postal leta vsem ustreza tej stroki in se priporoča za šte­ 1858,69 na Prešernovem trgu pa je imel delav­ vilna naročila.«66 nico (»Ecke der Judengasse«). Med številnimi anonimnimi bidermajer­ Vrnimo se še nekoliko nazaj v prvo polovi­ skimi urami z alabastrnimi stebriči sta se co 19. stoletja, koje po podatkih iz Šematiz- ohranila samo dva primerka, signirana z ime­ mov in Obrtnih registrov v 30. in 40. letih de­ nom ljubljanskega urarja NICOLAJA RUD- lovalo še nekaj urarskih mojstrov. Skopi po­ HOLZERJA. Gre za uro s stebriči in stoječo datki o njihovem delovanju se za sedaj nana- uro z bronastim kipcem na vrhu z izpisano šjao le na naslove njihovih delavnic, na plače­ signaturo Nie. Rudholzer in Laibach.67 Ali vanje davkov ali na pridobitve meščanstva, ne so te ure njegov izvirni izdelek ali pa je s svo­ poznamo pa njihovih izdelkov, niti z njihovi­ jima signaturama samo reklamiral svojo pro­ mi imeni signiranih industrijsko izdelanih dajalno, ostaja za sedaj odprto vprašanje. Iz ur. obrtnih registrov, šematiznov in časopisnih Leta 1839 je v ljubljanski mestni bolnišnici oglasov v Laibacher Zeitung vemo, daje imel umrl 38 let stari urar JOSEPH DIETZ. Dru­ Rudholzer leta 1852 trgovino z urami na gih podatkov o njem ni, razen daje stanoval v »Kongresnem trgu poleg teatra«.68 V časopisu Ljubljani.70 večkrat oglaša, da ima »na novo dopolnjeno V Šematizmih je med leti 1836-1848 vpi­ zalogo vseh vrst žepnih in hišnih ur, z ali brez san kot urar s hišo v Šempetrskem predmestju igralnih mehanizmov, vse vrste kazalcev, 3 urar JOSEPH PETTAUER, ki je bil leta ključev, vzmeti in druge različne dele ur«. V 1848 izvoljen za meščana.71 Z istim priim­ letu 1860 se v reklamni anonsi v istem časo- kom je v Obrtnih registrih leta 1875 prijavil

121 urarsko obrt na istem naslovu FRANZ PET- bolj iskani tip ure v zadnjih desetletjih 19. sto­ TAUER, verjetno sin in naslednik Josephove letja. Tudi v naših krajih so bile množično za­ delavnice.72 stopane in so predstavljale nepogrešljiv del Tri leta po Josephu Pettauerju je prijavil opreme historiziranih interierjev. urarsko obrt JOSEPH R1SINGER z delavnico Leta 1858 je dobil ljubljansko meščanstvo v Kapucinskem predmestju 19, ki se v Šema- urar JOHAN KRISCHE in štiri leta pozneje tizmih omenja do leta 1849.73 je že zapsano, da je »ispadel kot meščan«.83 Bolj zgovorno se nam z viri predstavlja urar Kot meščan je leta 1860 izpadel urar JO­ KAREL HOFMAN, žal pa ne poznamo nje­ HANN R1TTENAUER iz Šentpetrskega govih izdelkov. Leta 1839 je oporočno prevzel predmestja 9,84 istega leta pa tudi urar delavnico po svojem stricu Baltazarju Hofma­ FRANZ HASSAK.85 Urarsko obrt je v tem nu74 in kot vsi njegovi predhodniki opravljal letu prijavil in postal meščan ALO1Z urarsko obrt v hiši na Starem trgu 131. Za RUDOLF86 iz Idrije, že naslednje leto pa ga meščana je bil izvoljen leta 184275 in kot ni več med meščani, kar bi kazalo, da seje iz­ ugledna ljubljanska osebnost je bil član kura- selil iz Ljubljane. torija Deželnega muzeja v Ljubljani,76 po Iz Sela pri Idriji je leta 1867 prišel v Lju­ smrti svojega strica Baltazarja pa je s funkcijo bljano in dobil meščanstvo GERTRAUD CI- oskrbnika ubogih (Armen Vater) nadaljeval RAR (Zirer), potem o njem ni več delo svojega predhodnika pri mestni ustanovi podatkov.87 Naslednje leto je kot meščan za uboge.77 V popisu hiš in meščanov je zad­ vplačal davek JOHANN PIROT iz Sv. Lenar­ njič omenjen leta 1869,78 potem pa se bomo s ta na Koroškem.88 Obrtni registri omenjajo priimkom Hofman srečali šele v zadnjem de­ kot enkratnega davkoplačevalca VINCENCA setletju 19. stoletja. CHRISTOFOLLET1JA (ni jasna letnica),89 Leta 1844 je v Obrtnih registrih vpisan urar leta 1873 urarja ALOJZA M1KŠA,90 1877 JOSEF TONDOLO. V Šematizmih se omenja JAKOBA KOLMANA iz Begunj^91 v istem še v letih 1847-1848, potem o njem ni več času še JAKOBA GRAHEKA iz Črnomlja92 sledu.79 in v naslednjem letu MATEVŽA RASBER- V drugi polovici 19. stoletja, ko so potrebe GERJA iz Stavovcev.93 naraščajočega meščanstva in industrijska re­ V Ljubljani se je izučil za urarja JOSIP volucija potisnile na rob ročno izdelovanje ČERNE iz Javorja in leta 1877 prijavil urar­ unikatnih ur, je individualno zamisel pri obli­ sko obrt v Šentpetrskem predmestju 21.94 V kovanju ohišij zamenjalo neskončno posne­ reklamnem oglasu v Laibacher Zeitung obveš­ manje starih slogov. ča publiko, da bo od »1. oktobra 1897 svojo Podatki iz obrtnih registrov kažejo, da je urarsko obrt naprej vodil v novi hiši gospoda bila urarska obrt v Ljubljani dobro zastopana Gerberja v Zvezdi ... ima veliko zalogo žepnih in v drugi polovici 19. stoletja je iz razpolož­ in stenskih ur... in izvaja hitra in poceni po­ ljivih arhivskih virov zaznati številna imena pravila«. V naslovniku za leto 1898 in 1900 je urarjev. Nekatere priimke zasledujemo v dalj­ naveden še vedno naslov Kongresni trg 4, leta šem časovnem razponu, med njimi pa se poja­ 1907 pa kaže, daje delavnico preselil na Re­ vijo posamezniki, ki se kot davkoplačevalci sljevo l.95 oglasijo enkrat ali dvakrat in potem izginejo Urar JOSEF GEBA z Židovske steze 3 je neznano kam. Nekatere delavnice se tekom prijavil obrt leta 1877, v časopisnem oglasu časa popolnoma spremenijo v trgovine z ura­ leta 1883 pa se predstavlja z delavnico v Slo­ mi, nakitom, optičnimi inštrumenti ali kaki­ novi 11, kjer prodaja »zlate in srebrne žepne mi drugimi merilnimi napravami in iz njiho­ ure, stenske in nihalne ure ... francoske in vih časopisnih oglasov je razbrati, da so jim ameriške budilke ... in švicarske igralne bila popravila ur samo postranska dejavnost. mehanizme«.96 Za urarja EDVARDA KOTTEKA vemo, Na Rimski cesti 3 je leta 1882 prijavil obrt da je v Ljubljano prišel s Češke (Gasdorf? in FRANC BAJEC iz Vipave,97 na Škofijski 39 Böhmen), leta 1860 prijavil obrt in istočasno pa ROBERT KRIEGL iz Velikovca na postal meščan.80 Delavnico je imel na Stari- Koroškem.98 Iz anonse v časopisu je leta 1890 narski stezi 155, leta 1883 pa se v njegovem in 1893 razvidno, da ima delavnico v Gledali­ reklamnem oglasu v ljubljanskem časopisu ški 6, ki se pozneje preimenuje v Wolfovo omenja naslov Stari trg 4.81 ulico.99 Narodni muzej hrani v svoji zbirki z njego­ JOSIP SVATEK (Swatek) s Poljanske ceste vim imenom signirano stensko uro v zastek­ 3 je dobil koncesijo leta 1887, od leta 1898, pa ljeni omarici, oblikovano v staronemškem do prenehanja obrti 1907. se delavnica ome­ slogu.82 Te ure predstavljajo tipične industrij­ nja na Mestnem trgu (Rathausplatz 25).100 ske izdelke, ki sojih urarji in trgovci uvažali k Na sv. Petra cesti 16 (14?) je imel urarsko nam iz sosednjih dežel, največ z Dunaja. Odli­ delavnico IVAN SOMNITZ. Koncesijo je do­ kujejo jih odlični in precizni »dunajski meha­ bil leta 1888 , njegova vdova Klara Somnitz nizmi« z dolgimi nihali in kmalu so te ure po­ pa je obrt opustila leta 1914.101 v neposredni stale, po bidermajerskih urah s stebriči, naj­ bližini na isti cesti je bila od leta 1882 delav-

122 niča FRANCA ČUDNA: iz njegovega re­ varniške žige. Sodeč po pogostih oglasih v lju­ klamnega oglasa v letu 1892 izvemo, da je bljanskih časopisih, je imela Hofmanova pro­ prevzel delavnico prej omenjenega urarja Jo­ dajalna na zalogi veliko izbiro predvsem »švi­ sefa Gebe v Slonovi ulici 11, poleg tega pa je carskih žepnih ur iz najrazličnejših materi­ imel še podružnico v Trbovljah. Iz nadaljnjih alov«. oglasov v letu 1897 in 1900 je razvidno, daje Ob koncu 19. stoletja se v popisih Prosti in poleg ur prodajal »bicikle in šivalne stroje iz rokodelski obrti vrstijo imena urarjev, katerih zelo renomiranih tovarn«, omenja se še njego­ dejavnost seje v Ljubljani nadaljevala daleč v va prodajalna na Mestnem trgu 25, kar kaže, 20. stoletje. Časovno bo ta zapis o ljubljanskih da je prevzel Svatekovo trgovino z urami. Po urarjih sledil tej obrtni panogi približno do njegovi smrti pa je od leta 19J2 obrt naprej prve svetovne vojne, ko med umetnoobrtnimi vodila njegova vdova Josefma Čuden.102 predmeti dokončno zbledijo še zadnji odmevi Vrnimo se nekoliko nazaj k urarstvu druži­ secesijskega oblikovanja in se uveljavijo nove ne Wilhelma Rudholzerja. Za njim je obrt vo­ forme v povezavi s sodobnejšo tehnologijo. dila do leta 1912 njegova vdova Magdalena Na Vodnikovi cesti 4, pozneje preimenova­ (glej opombo 69), med 1897-1922 se omenja ni v Kopitarjevo ulico, je imel delavnico urar še FRAN KARL RUDHOLZER z delavnico LUKA VILHAR. Koncesijo je dobil leta na Mestnem trgu 8 in sodeč po nam že zna­ 1892, omenjen pa je tudi leta 1912 v zadnjem nem naslovu, bi to lahko pomenilo, daje pre­ Hribarjevem naslovniku. V Čevljarski ulici je vzel dobro vpeljano Karingerjevo delavnico bila »mala trgovina z urami« v lasti ANDRE­ oz. trgovino. JA DOKTARIČA, ki je po zapisu v registru Leta 1894 je dobil koncesijo urar FRANZ dobil koncesijo leta 1898, omenja pa se še nje­ BALLEGG, ki je odprl delavnico na Šeien- govo »stajališče na Jurčičevem trgu 3«.109Jsto burgovi ulici, dve leti pozneje pa je dobil še leto je dobil koncesijo urar IVAN KLOPČIČ, dodatno dovoljenje za »prodajo urinih kosov kije imel v Ulici na grad obrt do leta 1921.110 in orodja za urarje« in odprl prodajalno na Leta 1899 je dobil koncesijo in odprl delavni- Florjanski 36. Prenehal je z obrtjo leta co na Prešernovi 32 (prej Slonova, danes Čo­ 1920.103 pova) urar RUDOLF WEBER. Kaže, da je Urarska obrt JURIJA BARDORFERJA se pozneje delavnico preselil na Stari trg in leta začne leta 1896 z delavnico v Cerkveni ulici 1906 prenehal z obrtjo.111 Eno leto prej je (Kirchengasse 11), današnji Eipprovi v Trno­ imel nek spor z znanim ljubljanskim mizar­ vem.104 Njegova delavnica je bila znana pred­ jem J.J. Naglasom v zvezi z nakupi in prodajo vsem po stolpnih urah, na marsikateri stari pohištva z vgrajenimi urami. hišni uri pa sem zasledila njegove podpise kot V Židovski ulici je leta 1900 odprl urarsko popravljalca mehanizmov. Njegova vdova delavnico JOSIP EBERLE. Iz Hribarjevega Frančiška je nadaljevala obrt do leta 1915, po­ naslovnika za leti 1907 in 1912 izvemo, da se tem pa se kot njegov naslednik omenja leta je pozneje preselil na Mestni trg.112 Bilje tudi 1918 JOSIP BARDORFER z delavnico v Re­ znan »trgovec zlatnine in srebrnine«, njegovo sljevi u. 2 in na Tržaški cesti 31.105 zbirko starih ur pa danes hrani Narodni mu­ Proti koncu stoletja ponovno srečamo med zej v Ljubljani. Isto leto kot Eberle je dobil ljubljanskimi urarji priimek Hofman. Z re­ koncesijo in odprl na Starem trgu trgovino s klamno anonso se leta 1890 v Laibacher Ze­ srebrnino, zlatnino in optičnimi izdelki urar itung oglaša FRIEDRICH HOFFMANN, ki v FRAN ZAJEC,113 njegovi nasledniki pa so svoji »delavnici in prodajalni ur in optičnega pozneje prešli samo na trgovino in delavnico blaga« na Dunajski cesti (Wienerstrasse 16 ali optičnih izdelkov. 14?) prodaja »najnovejše modele vseh vrst Urar KAMILU KRAPEŠ, je leta 1900 za­ ur«. V adresarju za leto 1900 se še omenja čel svojo obrt v Gosposki 1, leta 1907 pa se njegova delavnica na istem naslovu, po ne­ kot trgovec z zlatnino in srebrnino omenja na kem, za sedaj izgubljenem viru, pa seje v letu Jurčičevem trgu 3, ob njem na istem naslovu 1903 preselil na Sv. Petra cesto.106 Ni še po­ pa je MILAN in leta 1912 VINKO KRA­ jasnjeno, ali je Friedrich Hoffmann zadnji po­ PEŽ.1 14 Urar RUDOLF KOLAR je koncesijo tomec slovite urarske družine Hofman, ki je dobil leta 1901; kot naslovi delavnice se ome­ imela skozi generacije delavnico na Starem njajo najprej Rimska, potem Karlovška cesta, trgu in katere prvi član se je po svojem priho­ kot zadnji pa Gosposka 3.115 V rubriki »urar­ du v Ljubljano 1. 1718 uveljavil z izdelavo ji« v ljubljanskih naslovnikih pa ni njegovega prve javne ure na novem rotovžu. imena. Od leta 1903 do J 906 je imel trgovino Narodni muzej hrani v svojih zbirkah sten­ z urami KAROL JANUŠ, najprej v Rožni 21, sko in stoječo uro s signaturama Friedrich potem v Židovski ulici 3.116 Na Resljevi 27 je Hoffmann in Laibach, dve visoki, izredno imel prijavljeno obrt MAKSIMILIJAN DRO- kvalitetni podni uri pa sta v privatni lasti v VENIK (ni letnice), leta 1904 za zelo kratek Ljubljani.>°7 Pri vseh gre za uvožene, indu­ čas na Starem trgu 16, potem pa o njem ni več strijsko izdelane ure, ki na posameznih delih sledu.117 FRAN KLARER je začel z urar­ mehanizmov in platinah nosijo vtisnjene to­ stvom leta 1904 na Miklošičevi 36,118 po Hri-

123 barjevem naslovniku iz leta 1907 pa kaže, da vorimo nekaj besed o urarjih, ki so se ukvarja­ se je preselil na Kolodvorsko 26. Urar KA­ li z velikimi javnimi urami na magistratu, lju­ ROL LINHART je imel od leta 1904 dalje bljanskem gradu, cerkvenih stolpih, vojašni­ delavnico na Marije Terezije cesti (danes cah itd. Za sedaj je to področje manj raziskano Gosposvetski),119 omenjata ga tudi oba Hri­ in bo šele sistematično proučevanje cerkvenih barjeva naslovnika iz leta 1907 in 1912. Na in mestnih arhivov osvetlilo tudi ta pomem­ Privozu 5 je imel od leta 1904 urarsko obrt bni del urarske dejavnosti. IGNACIJ VOLK, leta 1907 se še omenja, po­ V 18. stoletju so se urarji za izdelovanje ve­ tem pa nič več.120 Na Franca Jožefa cesti 1 likih ali malih mehanizmov (Grosuhrmacher (današnja Cankarjeva) je bila od 1905 do 1913 in Kleinuhrmacher) med seboj še strogo ločili, trgovina z urami, zlatnino in srebrnino EMA­ v 19. stoletju pa je ta delitev močno popustila NUELA WOBRISEKA, verjetno podružnica in tudi v arhivalijah ni več najti teh nazivov. njegove trgovine pa na Glavnem trgu v Zgodovini grajske ure, ki je bila na stolpu Gradcu.121 piskačev, smo lahko sledili od leta 1549 pa FRANC KEBER je začel svojo obrt leta naprej skozi celo 17. in 18. stoletje,128 uri na 1905 na Linhartovi 5 in po poznejšem podat­ ljubljanskem magistratu pa od njenega na­ ku iz naslovnika za leto 1907 je obrt nadalje­ stanka leta 1718. Francozi so porušili stolp val na Dunajski cesti.122 Njegov novi naslov piskačev in po letu 1813 je bil sezidan nov bi lahko bil istoveten z delavnico Frieuricha stolp, ni pa še pojasnjeno, kdo in kdaj je na Hoffmanna na Dunajski cesti 16: možno je, da njem napravil novo uro. Po zapiskih J. je Keber to delavnico odkupil, Hoffmann pa Vrhovca129 naj bi se s tem ukvarjal JOSEPH se je preselil, kot je bilo že omenjeno, na Sv. FANZOY, mehanik iz Ljubljane, ki je poleg Petra cesto. Hišne številke na Dunajski se res­ popravila ure prevzel tudi naročila za meha­ da ne ujemajo. lahko pa z mirno vestjo pripo­ nično godalo v stolpu (kot nadomestilo za sta­ mnim, da so bile v arhivalijah numeracije hiš re trobentače) in je zato prejel od ljubljanskih pisane zelo površno in da se podatki s števil­ meščanov 970 goldinarjev. Po Vrhovčevih be­ kami iz istega časovnega obdobja marsikdaj sedah je magistrat naročil godalo pri Fanzoyu zelo razlikujejo. zato, »ker, da je treba domačo umetnost pod­ Na Gosposki 10 je imel od leta 1905 trgovi­ pirati«. Toda Ljubljančani niso dočakali dne, no z urami FRANZ MEISETZ, pozneje, vse ko bi godalo na stolpu zaigralo, »ker je meha­ do leta 1929, pa na Mestnem trgu 13.123 nik Fanzoy z godalom vred pobegnil v Bene­ HENRIK SUTTNER je svojo urarsko obrt tke in se v Ljubljano ni več vrnil«. Vsekakor začel v Kranju, potem pa seje leta 1906 pre­ seje to moralo zgoditi enkrat po letu 1816, selil v Ljubljano, najprej na Miklošičevo 22 in ker je urar Joseph Fanzoy v istem letu z ogla­ leta 1909 na Mestni trg 25.124 V reklamni som v Laibacher Zeitung obveščal meščane anonsi v naslovniku iz leta 1907 imenuje svo­ »da prodaja svetilke, izdeluje velike in male jo firmo »največjo ekspertno tvrdko ... ki ima muzikalične ure in jih tudi popravlja ... in da velike zaloge finih švicarskih ur, briljantov, stanuje na Starem trgu št. 152 v II. nadstrop­ zlatnine in srebrnine ...« Izdal je v slovenščini ju«. 130 velik katalog, opremljen s stotinami fotografij Za sedaj ni podatkov, kdo je v 19. stoletju ur, verižic, nakita in srebrnega posodja in v oskrboval uro na ljubljanskem magistratu. njem omenja »lastno tovarno ur v Švici«. Žal Ker pa je bila ta ura izdelek Baltazarja Hof­ se nam niso ohranile prve in zadnje strani mana in so v 18. stoletju za njena popravila, kataloga (ohranjeno je 75 strani formata A4), reguliranje in navijanje vseskozi skrbeli njego­ tako da ne vemo letnice izdaje in kje je kata­ vi potomci, sta v 19. stoletju to delo gotovo log tiskan. Trgovina je imela svoje prostore v nadaljevala njegov vnuk, ravno tako Baltazar veliki trinadstropni popotresni stavbi, kakor Hofman, za njim pa prav gotovo njegov na­ sam omenja v svoji anonsi, »na Mestnem trgu slednik Karel Hofman. Slokar v svoji Zgodo­ nasproti magistrata« (danes je to Mestni trg vini rokodelstva omenja, da leta 1856 ni bilo 23). V naslovniku iz leta 1912 se kot novi v Ljubljani urarja za stolpne ure in »ko se je lastnik te trgovine omenja HENRI MAIRE. pojavil prosilec za to obrt, gaje zbornica za tr­ Leta 1906 je med urarji zapisan JAKOB govino in obrt toplo priporočala, ker seje izu­ DRAGAN_ z delavnico v Zvonarski 9, leta čil pri slovečem strokovnjaku za stolpne ure 1914 pa v Šelenburgovi L125 Na Krakovskem Janezu Morocuttiju v Ribnici«.131 Verjetno nasipu 10 je leta 1907 vpisan urar ERNST pri tem priporočilu ni šlo za izdelovalca, am­ NAGY pl. TOKAY, pozneje ima delavnico pak za vzdrževalca, ki naj bi redno skrbel za na Florjanski 3.126 V istem letu je odprl de­ ljubljanske stolpne ure. lavnico na Florjanski 35 urar PETER GOR­ Ko je za ljubljansko stolnico urar JURIJ NIK,^omenja pa se tudi njegovo stajališče PIRC iz Krope naredil 17 centov težko uro, Pred Škofijo 15.127 so leta 1853 v Novicah zapisali »da je to že V tem prispevku je bilo v glavnem govora o njegovo 37. delo in šesto v Ljubljani .. ker ure ljubljanskih urarjih, ki so izdelovali ali proda­ v kasarni, v delavnišnici deželni, na gradu, na jali hišne in žepne ure, ostaja pa še, da sprego­ Rožniku in pri nunah so tudi njegovi izdelki«.

124 S stolnično uro si je Pirc »znova potrdil dobro ime prvega mojstra za tumske ure po Sloven­ skem« in kot piše v nadaljevanju članka »rav­ no sedaj izdeluje novo uro za veliko cerkev v Celovcu«.132 Iz pravkar citiranega se da sklepati, da je bila ura na ljubljanskem gradu zagotovo izde­ lek mojstra iz Krope in da je nastala pred omenjenim zapisom v Novicah. Potemtakem bi se Vrhovčev zapis o nesrečni Fanzoyevi ta­ tvini nanašal samo na popravilo stare grajske ure, za katero je možno, da so jo ob podiranju stolpa piskačev prenesli (po letu 1813) v na novo sezidani stolp in šele kasneje pri Pircu naročili novo veliko grajsko uro. Za Pirčevo uro na trikotnem čelu šempetr- ske vojašnice obstoji podatek, da je narejena leta 1843, njen mehanizem z majhno kontrol­ no številčnico pa je danes v Mestnem muzeju v Ljubljani.133 Po letu 1853 je urar Jurij Pirc izdelal še stolpno uro za ljubljansko trnovsko cerkev in v Novicah leta 1860 ponovno beremo »da urar Jurij Pirc iz Krope je mojster, katerega dobro ime v sedmi škofijah že 110 ur razgla- suje«. Pirčev bogati opus se je končal leta 1863. Njegov jnaslednik v Kropi je bil urar JANEZ POGAČNIK. Tudi on je sodeloval pri izdela­ vi stolpnih ur v in pri Ljubljani. Narodni mu­ Stolpna ura s kontrolno številčnico kroparskega zej ima v svoji zbirki manjšo stolpno uro iz urarja Janeza Pogačnika z letnico 1883 (Narodni cerkve Sv. Urha pri Ljubljani. Ohranjen je muzej Ljubljana) mehanizem z notranjo konrolno številčnico in eno veliko zvonikovo številčnico s kazalci. Na S tem še daleč niso izčrpani vsi podatki o kontrolni številčnici je izpisana signatura: N° urarski dejavnosti v Ljubljani in marsikatero 389 Johann M. Pogatschnig Podnarth-Kropp vprašanje še ostaja odprto. Treba bo še siste­ in Ober-Krain 1883.134 matično raziskati cerkvene in mestne arhive, Drugi podatek o Pogačnikovi dejavnosti v v katerih se gotovo skriva še veliko dragoce­ Ljubljani je notica iz lista Zgodnja Danica, nih podatkov o urarskih mojstrih, njihovih kjer se omenja, daje leta 1905 »naredil zvoni­ delavnicah in izdelkih, o naročnikih in uvozu kovo uro« za nekdanjo cerkev Sv. Križa v sta­ ur iz drugih dežel... in še marsikaj drugega v ri bolnici, ki so jo pozneje prenesli v bolniško povezavi s to - funkcionalno in oblikovno kapelo.135 zelo zahtevno panogo uporabne umetnosti. Ustno izročilo omenja urarja Bardorferja (verjetno je mišljen mlajši Josip) v zvezi z ve­ liko uro na ljubljanskem gradu. Ali gre pri OPOMBE tem za izdelavo popolnoma nove ure ali samo za delno rekonstrukcijo mehanizma ure urarja 1. O Baltazarju in Ignaciju Hofmanu glej: Vesna Pirca iz Krope, o tem arhivalije še niso spre­ Bučič, Ljubljanski urarji v 18. stoletju, Kronika 37, št. 3, Ljubljana 1989, str. 180-182 (odslej: V. Bu­ govorile. Vemo namreč, da so imeli mehaniz­ čič, 18. stol.). — 2. Imenik mestjanov deželnega mi stolpnih ur dolgo življenjsko dobo in bi glavnega mesta ljubljanskega 1786-1867, Laibach Pirčeva ura potemtakem tiktakala samo do­ 1867, tek.št. 206 (odslej: Imenik mestjanov). — 3. brih 60 do 70 let, kar je za masivne železne Schematismus des Laibacher Gouvernament- mehanizme zelo kratko obdobje. Seveda so Gebieths für das Jahr 1820, str. 393 (odslej: Sche­ urarji posegali vmes z zamenjavami posamez­ matismus). — 4. Arhiv Slovenije (AS), Verlas- nih delov, osnovna konstrukcija mehanizma senschaften FGD 1-270, 60. — 5. O Zupančiču in pa je vendarle ostala ista, kar za grajsko uro Moserju glej: V.Bučič, 18. stol. str. 183-184. — 6. dokazujejo tudi arhivalije iz 17. in 18. stoletja. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Cod. 1/107, f.51. — 7. ZAL, Reg. I, fase. 141, f. 467. — 8. Za Bardorferja starejšega vemo, da je leta ZAL, Reg.I, fasc.57, f. 184. — 9. Seznam umrlih 1907 izdelal stolpno uro za protestantsko cer­ meščanov Ljubljane od 1786-1899, tek.št. 256 (od­ kev v Ljubljani,136 ustna izročila pa pravijo, slej: Seznam umrlih meščanov). — 10. ZAL, Reg.I, daje bilo več ur njegovo delo. O tem bodo en­ fasc.141, f.394, tč.6. — 11. ZAL, Reg.I, fasc.57, krat pozneje spregovorili tudi pisani viri. f. 189 in fase. 125, f.972. — 12. ZAL, Reg.I, fasc.57,

125 f.l82 in 180. — 13. ZAL, Reg.I, fasc.141, f.500. lassenschaften FGE 3001-3158, 3151, umrl star 70 — 14. ZAL, Reg.I, fasc.141, f.399, f.389, f.403 in let. — 55. I. Slokar, str.59. — 56. V. Bučić: Razvoj 404. — 15. ZAL, isti, f.435 in 416. — 16. ZAL, isti, slovenskega urarstva, Kronika XII/2, 1964, str. 118 f.420. — 17. ZAL, isti, f.408. — 18. ZAL, isti, (odslej V.Bučić, Razvoj urarstva); Schematismus, 1. f.416. — 19. ZAL, isti, f.443. — 20. ZAL, isti, 1840-1843. — 57. Življenjski podatki o njem so f.394. — 21. ZAL, isti, f.399, 408, 416. — 22. ZAL. vzeti iz kataloga P.Vrhunc: Anton Karinger, Na­ isti, f.446, Schematismus, Bürgerliche Gewerbe in rodna galerija, Ljubljana 1984. — 58. ZAL, Reg.I, Laibach, zadnjič omenjen 1. 1840 z naslovom »in fasc.212, f.823. — 59. Laibacher Zeitung 1824, der Stadt 155«. — 23. ZAL, isti, f.420. — 24. ZAL, knjiga 3, str. 1640 in 1826; knjiga 1, str. 155. — 60. isti, f.467. — 25. ZAL, isti. — 26. ZAL, isti. — 27. AS, Verlassenschaften FGD 2961-3019, 2993, ZAL, isti, f.488. — 28. ZAL, isti, f.477 in 479. — umrl je 1. 1833 star 25 let, v zapuščini piše, da nje­ 29. ZAL, isti, f.496 in 494. — 30. AS, Verlas- govo pozlačeno uro dobi Karinger za povračilo senschaften FGC 811-880, 866. — 31. Gašper Janč stroškov. — 61. Seznam umrlih meščanov, je imel delavnico v Rožni ulici 100, njegov nasled­ tek.št.288; Imenik mestjanov, tek. št. 262. — 62. nik Simon Lečnik je dobil obrtno dovoljenje 1. 1810 Isto kot opomba 60. — 63. Schematismus, 1. (ZAL, Obrtni registri, Cod. XX-5, Nr.4), v Sche- 1840-1841. — 64. Igla z miniaturno podobo je v matismih je zadnjič omenjen 1. 1848. — 32. Ena ta- Narodnem muzeju. — 65. ZAL, Reg.I, Fasc.212, bernakljasta ura je v privatni lasti v Zagrebu, drugi f.811, 815, 816 in 819. — 66. Schmatismus, dve sta v Ljubljani, v Mestnem in Narodnem muze­ 1.1841-1848; ZAL, Obrtni registri, Cod.LL-2, ju (inv.št. 17363); katalog razstave Kućni sat, Beo­ 1.1838; LbZ št. 268, 22. nov. 1855, str. 1164. — 67. grad 1964, kat. št. 46, str. 89, (odslej Kućni sat). Ura s stebriči je v Mestnem muzeju v Ljubljani, ura Ura v obliki portala je v Narodnem muzeju v Lju­ z bronastim kipcem v privatni lasti v Avstriji. — bljani (inv. št. 17362). — 33. Pri restavriranju ure I. 68. ZAL, Obrtni registri, Cod.XX-5, 1850 Nr.4, 1961 je bil za mavčno plaketo najden listek z nem­ str. 613; LbZ 1852, št.62, str.266; isto, 180, št. 24, škim tekstom: Ti osel, zakaj si to naredil? Renovi­ str.96; isto, 1877, št.225, str. 1862. — 69. Seznam rano 1846. leta. Aloys Schuschek, pozlatar. Tega meščanov, 1899, tek.št.626. — 70. AS, Verlas­ leta je bil potres. — 34. O Zupančičevem opusu glej senschaften FGD 576-942, 660; umrl je 1. 1839 isto kot v opombi 5. — 35. Ena tabernakljasta ura star 38 let. — 71. ZAL, Obrtni registri, Cod.XX-2, je v Mestnem muzeju v Ljubljani (inv.št. 1046), XX-5 1850, str.613; Imenik mestjanov 1867: izvo­ druga v privatni lasti v Zgornjem Tuštanju, izvira ljen 5. maja 1848; Schematismus 1836-1848. — pa iz kapele v gradu Tuštanj. — 36. Ura je v Na­ 72. ZAL, Prosti in rokodelski obrti (odslej: Prosti rodnem muzeju v Ljubljani (inv.št. 10706); Kućni obrti) Cod.XX-2 Nr.60. — 73. ZAL, Obrtni regi­ sat, kat.št.67, str.98, Tb.XXVIII. — 37. Ura je last stri, Cod.XX-2, 1.1839, Cod.XX-;, str.613, Nr.3, Muzeja za umjetnost i obrt v Zagrebu (inv.št. 1850; Schematismus 1841-1848. — 74. Glej opo­ 214/1941,519, odslej MUO); Kućni sat, kat.št.53, mbo 4. — 75. ZAL, Obrtni registri, Cod.XX-2, str.92, Tb.XXV. — 38. Kućni sat, str. 39. — 39. Nr.7; Imenik mestjanov 1867, tek.št.2O7, izvoljen Ura je v MUO (inv.št. 758/41); Kućni sat, kat.št.69, 8. nov. 1842. — 76. Schematismus 1841, str. 130. str.99. — 40. Ura je v Narodnem muzeju v Ljublja­ — 77. Isto, 1831-1847, str.221. — 78. Verzeichnis ni (inv.št. 19329). — 4L Ivan Slokar, Zgodovina der Laibacher befindlichen Gassen, Hausern und rokodelstva v Ljubljani od 1.1732 do 1860, Ljublja­ derenselben Inhaber (odslej: Verzeichnis). — 79. na ZAL, Razprave IV, 1977, str. 70 (odslej: I.Sloka- ZAL, Obrtni registri, Cod.XX-2, 1.1844; Schema­ r). — 42. isti, str. 58. —43. Obrtni registri, tismus 1847-1848. — 80. ZAL, Prosti obrti, Cod.XX-2; Schematismus, str.216. — 44. Schema­ Cod.XX-6, NR.733; Obrtni registri, Cod.XX-5, tismus, 1.1843, str.290. — 45. Jurgen Abeler: Me­ NR.8; Seznam meščanov, izvoljen 1 1.11.1873. — ister der Uhrmacherkunst, Wupperthal 1979, 81. Verzeichnis 1877; LbZ 1883, št.290, str.2457. str. 178 (odslej: J.Abeler). — 46. Z istim priimkom — 82. Narodni muzej, inv.št. 20892. — 83. ZAL, omenja Stoiber urarja Th. in Aloysa v Mariboru in Obrtni registri. Cod.XX-5, str.613, Nr.7. — 84. Gradcu (L.Stolberg: Die Steirischen Uhrmacher, isti, Nr.2. — 85. Isti, Nr.6. — 86. Isti, C'od.XX-6, Graz 1979, str.492, (odslej: L. Stolberg). Vsekakor Nr. 144. — 87. Isti, Cod.XX-5, Nr. 10; Prosti obrti, ne gre za Fernbachove dediče iz Ljubljane, ker so Cod.XX-?, Nr.7. — 88. ZAL. Prosti obrti, njegovi sinovi v oporoki navedeni poimensko. — Cod.XX-?, Nr.68, Obrtni registri. Cod. XX-5, 47. AS, Verlassenschaften, FGD 703, 664-713. str.613, Nr. 11. — 89. ZAL, Obrtni registri, Rojen v Fallenfürstu v Schwarzwaldu, neporočen, Cod.XX-2. — 90. ZAL, Prosti obrti, Cod.XX-?, umrl 1824 star 45 let. — 48. AS, Verlassenschaften, Nr.58. — 91. Isti, Nr.23. — 92. Isti, Nr.68. — 93. FGD 1705-178, 1721. Rojen v Neustadtu v Sc­ Isti, Nr.16. — 94. Isti, Nr.12. — 95. LbZ 1897, hwarzwaldu, neporočen, umrl 1828 star 73 let. — št.231, str.2081 ; Adressbuch 1898, str. 156 in 1900, 49. AS, Verlassenschaften, FGE 1-270, 256. — 50. str. 197; Hribarjev splošni naslovnik (odslej: Na­ Schematismus, 1.1841; Obrtni registri, Cod.XX-2; slovnik) 1907, str. 129. — 96. ZAL, Prosti obrti, Verlassenschaften FGE 3359-3499, 3410. — 51. Cod.XX-?, Nr.45; LbZ 1883, št. 154, str. 1344. — Urarji s pripisom Großuhrmacher so bili specializi­ 97. ZAL, Prosti obrti, Cod.XX-?, Nr.24. — 98. rani za izdelavo velikih mehanizmov in so smeli po ZAL, isti, Nr.35. — 99. LbZ 1993, št. 115, starih cehovskih predpisih izdelovati samo ure s str. 1000/1; Adressbuch 1898, str. 156. — 100. ZAL, pogonom na utež, torej stolpne in hišne ure, ki so Prosti obrti, Cod.XX-9, str. 123; Adressbuch 1898, jih ravno tako poganjale uteži. — 52. Isto kot opo­ str. 156 in 1900, str. 197.— 101. ZAL, Prosti obrti, mba 50. — 53. Po podatkih v zapuščinskih popisih Cod.XX-9, str. 151; Adressbuch 1898, str. 156 in iz 1.1848 se po smrti žene Josephe Dorrer, stare 33 1900, str. 197: Naslovnik 1907, str. 129 in 1912, let in umrle na Starem trgu 44, imenuje njen na­ str.151. — 102. ZAL, Prosti obrti, Cod.XX-9, slednik »mestni urar Cajetan Dorrer«. Zapustila je str.92; Adressbuch 1898, str. 1900, str. 197, 1907, tri otroke. — 54. Obrtni registri, Cod.XX-2 Nr.6 in str. 129, 1912, str.151; LbZ 1892, št.41, str.349; XX-3, 1815; Schematismus 1. 1835 do 1847; Ver­ isto, 1893, št.115, str. 1000/1; isti, 7.VIII.1897. —

126 102a. V Narodnem muzeju je sobni barometer s str.129; Naslovna knjiga 1912. — 115. ZAL, Prosti sign. N. Rudholzer Erb. — 103. ZAL, Prosti obrti, obrti, Cod.XX-9, str.261. — 116. Isti, str.307. — Cod.XX-9, str. 126 in 192. — 104. Isti, str.158. — 117. Isti, str.337. — 118. Isti, str.338. — 119. Isti, 105. Isti, str.415; Adressbuch 1898, str. 156, 1900, str.342. — 120. ZAL, Prosti obrti, Cod.XX-9, str.197; Naslovnik 1907, str.129; Naslovna knjiga str.343; Naslovnik 1907, str.129. — 121. ZAL, in zaznamek trgovin in obratov za Ljubljano, 1912 Prosti obrti, Cod.XX-9, str.349. — 122. Isti, (odslej: Naslovna knjiga 1912) str.151. — 106. str.353. — 123. Isti, str.354. — 124. Isti, str.395; ZAL, Cod.XX-9, str.300; LbZ 23.V.1890, isti Naslovnik 1907, str.129. — 125. ZAL, Prosti obrti, 1897, št.166, str. 1514; Adressbuch 1898 in 1900. Cod.XX-9, str.408. — 126. Isti, str.416. — 127. — 107. Narodni muzej, inv. št. 17373 in 21159; vi­ Isti, str.437. — 128. Vesna Bučič, Ljubljanski uraiji soka, stoječa ura v privatni lasti je iz zapuščine lju­ v 16. in 17. stoletju, Kronika 30, št.l, Ljubljana bljanskega župana I.Hribarja. — 108. ZAL, Prosti 1982, str. 12-22. — 129. J.Vrhovec, Mali zapiski, obrti, Cod.XX-9, str.91; Adressbuch 1898, str. 156 IMK, 1893, str. 116 in 117. — 130. LbZ 1816, št.2, in 1900, str.197; Naslovnik 1907 in 1912. — 109. Nr.20 (iz kartoteke umetnikov na Inštitutu France­ ZAL, Prosti obrti, Cod.XX-9, str. 187. — 110. Isti, ta Steleta, SAZU, odslej: kartoteka SAZU). — 131. str.192. — 111. Isti, str.211; Adressbuch 1900, I.Slokar, str.70. — 132. Novice, 26.nov. 1853, str.197. — 112. ZAL, Prosti obrti, Cod.XX-9, str.380 in 24.dec.I860, str.415 (kartoteka SAZU). str.288; Naslovnik 1907 in ,912. — 113. ZAL, — 133. M.Povesti iz Ljubljane, Kmetijske in roko­ Prosti obrt, Cod.XX-9, str.233; Naslovnik 1907, delske novice 1843, Nr.3, str.12 (kartoteka SAZU). str.129 in 130; Naslovna knjiga 1912. — 114. ZAL. — 134. Narodni muzej, inv.št.20594. — 135. Novi­ Prosti obrt, Cod.XX-9, str.241; Naslovnik 1907, ce, 18.jan.1865; Zg. Danica, 1.1905, str.283 (karto­ teka SAZU). — 136. LbZ 1907, št. 102, str.930.

VOJAŠKI ZAPOR NA LJUBLJANSKEM GRADU OD 15. 8.1914 DO VSTOPA ITALIJE V 1. SVETOVNO VOJNO DRAGAN MATIČ

Obnovitev zapora ji in posamezniki, ki so se znašli med jet­ Ko govorimo o ljubljanskem gradu med 1. niki.3 Poročilo mestnega magistrata s tem v svetovno vojno, moramo priznati, da je bil to zvezi seje glasilo takole: »... mestni magistrat čas, ki je zgradbi vdihnil življenje za naprej. je moral dati vojaški upravi večje število pro­ Grad je v 19. stoletju s krajšimi predsledki storov na ljubljanskem gradu za namestitev služil kot jetnišnica vse do potresa leta 1895. političnih ujetnikov, katerih je dne 15. 8. Po potresu so zapore na gradu opustili in stav­ 1914 tja došlo 507 oseb, katero število seje od ba je v naslednjih dvajsetih letih počasi propa­ tega sem že znatno zvišalo. Poleg na razpola­ dala. Mestna občina, ki je grad leta 1905 ku­ go danih prostorov za jetnišnico moral se je pila, ni vedela, kaj z njim. Sicer je ob raznih tudi že izprazniti srednji trakt grajskega poslo­ priložnostih izjavljala, da ga mesto namerava pja, ki se je priredil za vojaške pisarne (avdito- ohraniti kot zgodovinski spomenik, vendar je riat), za bolnišnico itd. V tem traktu stanujoče bil del gradu takoj preurejen v zasebna stano­ stranke morale so se preseliti v druge bolj pri­ vanja, namenjena siromašnim meščanom.1 mitivne prostore grajskega poslopja in sta se Vsekakor mestna občina vse do 1. svetovne ob pomanjkanju takih prostorov morale izse­ vojne z gradom ni imela posebnih načrtov. Za liti dve stranki. Nastanitev političnih ujetni­ grad je namenjala zgolj 3000 K, kar seveda še kov in za iste določene vojaške straže povzro­ zdaleč ni bilo dovolj za zaustavitev nadaljnje­ ča mestni občini občutne stroške, zlasti dova­ ga propadanja. 15.8.1914 seje vloga ljubljan­ žanje vode, odvažanje fekalij, dobava slame, skega gradu spremenila. Odrejen je bil namreč kuriva itd. Istotako se je morala usled odredbe za nastanitev političnih zapornikov, ki so spa­ vojaške oblasti bolnica za silo prirediti za vo­ dali pod evakuirano divizijsko sodišče iz Tr­ jaško bolnišnico za infekcijske bolezni. Iz pri­ sta, kot tudi za nastanitev »vseh ostalih posla­ loženih izkazov je razvidno, da znašajo toza­ nih vojaškemu sodišču«.2 V tem času je bil devni stroški v kolikor so že položeni računi grad v takem stanju kot po potresu leta 1895, do sedaj: a) za Grad 2883 K 53 h; b) za bolni­ bil je torej zelo poškodovan in predvsem s sta­ co za silo 669 K 85 h. lišča higiene zelo neprimeren. Tako so zapor­ Mestni magistrat bo prosil pri c. in kr. voja­ nike naselili v posameznih prostorih, utrjenih ški upravi za povračilo teh stroškov, v kolikor z deskami. Ostale prostore so obnavljali zidar­ to določa zakon.«4

127 Grajski zaporniki pred vstopom Trelc nekoga ubil. Deželno sodišče gaje zara­ Italije v vojno di uboja obsodilo na kazen težke ječe v traja­ nju treh let in pol, poostrene z enim dnevom O tem, kdo so bili zaporniki na gradu in posta na mesec in trdim ležiščem. Divizijsko kakšni so bili njihovi zločini, ni ohranjene si­ sodišče v Ljubljani pa ga je 31.10.1914 zaradi stematične evidence. Ohranjeni so samo trije »zločina moritve javnega reda« obsodilo na seznami - popisi. Dva sta bila narejena ob in­ šest mesecev težke ječe poostrene z enim dne­ špekcijah dne 8.10.1914 in 21.2.1915, tretji vom posta na mesec in trdo posteljo. Prvo ka­ pa je seznam zapornikov, ki sojih 23.5.1915 zen je prestajal v kaznilnici Gradiška, drugo zaradi nevarnosti vdora Italijanov evakuirali v pa naj bi prišel odslužit na ljubljanski grad.6 Graz in Maribor. Razen tega je ohranjenih še Svojevrsten je tudi slučaj Lorenza Muhe, nekaj pritožb in prošenj zapornikov, zdravni­ zaslišanega dne 6.7.1915 v Grazu na etapni ških poročil in obvestil o deportacijah v razna postajni komandi. Zapisnik je bil poslan ko­ taborišča. mandi ljubljanskega garnizijskega zapora in Če gremo po kronološkem redu, imamo ga podajam v skrajšani obliki. Preiskovalni najprej nekaj prošenj in pritožb, ki nekoliko sodnik je bil dr. Siegfrid Janeschitz. ki je bil osvetljujejo strukturo zapornikov, dajejo pa obenem tudi tolmač slovenskega jezika, kar tudi lep primer poslovanja avstrijskih voja­ verjetno pomeni, da je zaslišanje potekalo v ških sodnih organov. slovenščini. Milan Cimerman iz Ljubljane je bil zapo­ Podatki zaslišanega: Lorenz Muha z Zapla­ slen kot solicitator pri advokatu Francu No­ ne pri Vrhniki, občina Horjul. Rojen leta vaku v Ljubljani. Bilje prijet 28.8.1914 in in­ 1874 v Horjulu, katoličan, samski, po poklicu terniran na grad. Razloga za interniranje mu poljedelski delavec, brez premoženja, vojsko niso povedali. Internacijo je odredil kapetan odslužil 1896, rezervist pehotnega regimenta 20. lovskega bataljona V. Hartlieb, le-ta pa je št. 17 v Ljubljani. Prejšnje kazni: desetkrat za­ bila izvedena, ko se je Cimerman oglasil na prt zaradi pretepa, pijanosti, kraje in to na poveljstvu bataljona s potrebnimi dokumenti, različne zaporne kazni - 24 ur, 8 dni, 14 da bi se prijavil kot nadomestni rezervist (od­ dni...; vse kazni je izreklo deželno sodišče v puščen je bil namreč zaradi bolezni srca in še Ljubljani. Lorenz Muha je bil vpoklican v nekaterih drugih bolezni). V zvezi z internaci­ vojsko in se je javil v kasarni v Ljubljani jo mu je kapetan Hartlieb le od zunaj pokazal 31.7.1914, kjer so ga popisali in odpustili do pismo, ki naj bi ga bremenilo, rekoč, da mu naslednjega dne. Šel je v neko gostilno in se bodo njegovo vsebino razložili ob obravnavi nemarno opil. Neki vojak ga je obdolžil, da je na vojaškem sodišču. V zadnji prošnji za izpu­ vpil: »Živijo Srbija«, zato so ga aretirali in od­ stitev z dne 9.10.1914 žena interniranega na­ peljali na policijo. Tam je bil zaslišan, nato pa vaja, daje že šest tednov na gradu in da ni bil odpeljan na deželno sodišče, kjer ga je po os­ še niti enkrat zaslišan. Ona in njegov odvetnik mih dneh zaslišal neki stotnik. 29.8.1914 so sta poizvedovala pri vseh vojaških oblasteh, ga od tam odpeljali na grajski hrib v garnizij­ katera oblast je naročila njegovo internacijo, ski arest. Tam je ostal do 23.1.1915 v priporu, saj se ni vedelo, za katero je veljal kot nezane­ ne da bi bil zaslišan in ne da bi proti njemu sljiv. Rezultat je bil zanimiv: nikjer ni veljal vpeljali postopek. 23.1.1915 mu je štabni za nezanesljivega in nihče ni naročil, naj ga »profos« dal nek listek za njegovega župana in primejo. Pri divizijskem sodišču v Ljubljani mu rekel, daje prost. Nepopravljivi Muha je so izjavili, da proti njemu ni bil vložen noben bil že naslednji dan zopet pijan in je sprožil postopek in naj se obrnejo na komando v Gra- pretep na Viču. Obsodili so ga na desetteden- zu. Tam pa sta odvetnik in Cimermanova sko kazen, ki jo je takoj odsedel. Iztekla se žena izvedela, da proti njemu ni bil vložen ne mu je 5.4.1915. Nato se je potikal okoli Plani­ sodni ne advokatni postopek. ne in Postojne ter se preživljal z dninarstvom. V njegovem dosjeju se navaja, da je bil član 21.5. so ga spet aretirali, ko je - kot je sam re­ občinskega sveta v Šiški in kreditnega društva, kel - bil na poti domov in ga spet spravili na vedno lojalen državi, vendar da je zaradi svo­ grad. Od tam je bil z ostalimi zaporniki 23.5. jega delovanja imel sovražnike, od katerih je prepeljan v Graz. Pripominja, da je na vseh eden gotovo podpisal obremenilno pismo. Po­ zaslišanjih poudarjal, da bi moral biti vojak, udarjajo se zdravstvene in finančne posledice da pa temu sploh niso dajali pomena in so ga aretacije. Slednje je zelo težko občutila njego­ pošiljali domov. Poudarja, da se je vpoklicu va družina.5 takoj odzval in da ni kriv za nemarnosti. Zelo zanimiv je tudi slučaj delavca Johanna Štabprofos na gradu mu je bil rekel, da je po­ Trelca iz Rakeka, ki je v pijanosti v gostilni polnoma prost in tudi policija gaje tri mesece vzklikal Srbiji in zasmehoval Avstrijo, povrhu za tem, 6.4.1915, poslala domov. Zaradi tega pa je govoril, daje vojna nesmisel. Te njegove se ne čuti krivega inje takoj pripravljen nasto­ izjave, ki so bile namenjene predvsem nabor­ piti svojo dolžnost vojaka. nikom, so pri nekaterih naletele na neodobra­ Sodišče v Grazu je z dopisom 8.7.1915 za­ vanje. Sledil je splošen pretep, v katerem je htevalo, naj garnizijski zapor v Ljubljani ko-

128 mentirà izjave Lorenza Muhe in sporoči ime 10.10.1914. štabprofosa. 6. Jakil Andreas - tovarnar iz Mirna, okraj Komandant zapora Kern 10.8. odgovarja, Gorica (lastnik tovarne usnja, slovenski žid); da so Muho spustili in ga zaradi njegove voja­ bil je prijet kot politično sumljiv v zvezi z ške obveznosti s sporočilom napotili domov k ukrepi ob izbruhu vojne. županu. To je bilo naročeno s strani inšpekci­ 7. Kušar - upravitelj tržaške Edinosti je, ki je opravila pregled zapora 16.12.1914 8. prof.dr. Karel Oswald - profesor slavistike (inšpekcijo je poslala komanda iz Graza!) in in klasične fdologije, kasneje profesor na Lju­ 20.1.191 5 poslala naročilo, naj Muho spusti­ bljanski univerzi jo. Štabni profos Kremsner je zanesljiv človek, 9. dr. Orlič iz Voloskega je zaključil svoje poročilo komandant Kern. 10. dr. Červar- advokat iz Voloskega Razen teh dokumentov so ohranjeni še trije 1 L Toman primeri iz tega časa: Anich Antonio, povrat­ 121 Krapež - študent nik iz Amerike, zaprt zaradi brezposelnega 13. Trošt - študent klateštva, ki prosi za nabor, katerega je bil 14. Milko Brezigar - kasneje tajnik Narodne­ »zanemaril«; Tankovič Josip, zidar iz Pule, ki ga sveta prosi za čimprejšnjo razrešitev svojega slučaja 15. Oče Milka Brezigarja Josip in Rastan Alois, vojak 27. regimenta, v civilu 16. Lužnik iz Vipave krojač, ki prosi za premestitev v delavnice v 17. dr. Dabinovič Grazu. Pri zadnjih dveh razlog pripora ni 18. Miha Čop - prostovoljec iz balkanskih znan.7 vojn na črnogorski strani Na gradu so bili internirani tudi vidnejši 19. Franci Doberlet predstavniki inteligence, ki niso preveč ugaja­ 20. dr. Medveš li oblastem stare Avstrije. V Jutru je bil obja­ 21. Milan Plut - izdajatelj in urednik Jutra, ki vljen članek, ki je obujal spomine na razmere je izhajalo v 1. 1910-1912 v Trstu in Ljubljani na gradu v času, ko je bil tam interniran Ivan 22. dr. Gliša Stojšič iz Pančeva Cankar. Omenjajo se naslednji, ki so bili tam 23. dr. Vlado Knaflič v času avgust - oktober 1914.8 24. dr. Irgolič L Gregor Žerjav - kandidat za advokaturo v 25. dr. Lojze Kraigher - zdravnik in slovenski Trstu, Slovenec, svojčas bil eden glavnih pisatelj urednikov iz Beograda subvencioniranega slo­ 26. Ivan Cankar - interniran na gradu zaradi venskega časnika Jutro. Zaradi veleizdaje je tega, ker ga je neka kmetica ovadila, češ da je bil ob začetku vojne v preiskavi, le-ta pa je dajal srbofdske izjave. Interniran od bila ustavljena zaradi pomanjkanja dokazov 23.8.1914 do 9.10.1914. Ministrski komisiji je (tajnik jugoslovanskega kluba, z A. Korošcem Cankar predložil zahtevo po denarni odškod­ sodeloval pri Ženevski deklaraciji leta 1918, nini, ker da je internacija škodila njegovemu po vojni dvakratni minister, liberalec, član zdravju in je nezmožen za vsako delo. demokratske stranke - op.a.). Precej več podatkov je o interniranih tujcih. 2. Nadučitelj Ignac Križman iz Dornberga, Le-ti so bili vojaško sposobni državljani so­ politični okraj Gorica. Ob ukrepih v zvezi z vražnih držav in so jih obravnavali kot vojne izbruhom vojne aretiran kot politično su­ ujetnike. Večina jih je že leta živela v Av- mljiv. stro-Ogrski, nekateri v svoji »domovini« celo 3. Luka Kirac - župnik iz Medulina pri Puli, nikoli niso živeli. Včasih so bili ti interniranci deželni poslanec, predstojnik hrvaškega Soko­ presenetljive narodnosti. Tako imamo ohra­ la, ob izbruhu vojne zaradi suma »srbskega njeno potrdilo z dne 22.9.1914, da je vojaška prepričanja« aretiran in poslan vojaškemu di­ jetnišnica na gradu prevzela od komande na­ vizijskemu sodišču v Ljubljani. Ker mu niso domestnega bataljona št. 97 deset »vojnih mogli dokazati kaznivih dejanj, je bil nato ujetnikov« (iz kasnejših dokumentov je jas­ spet konfiniran v Medulinu. no, da gre vsaj v štirih primerih za civiliste) in 4. dr. Andrejčič - upokojeni župnik iz okoli­ sicer so to bili: ce Poreča, aretiran ob začetku vojne zaradi 1. Ali bazi des Abdulah suma, da je srbofd. Pri oblasteh nepriljubljen 2. Osman Cirkoj sel. Malus zaradi nacionalne propagande. 3. Osman Adem sel. Nasufaga 5. Ferdo Vesel - akademski slikar, 6.8.1914 4. Beschiel Idiris aga des Idris aretiran v Št. Vidu pri Stični, ker je bil osu­ 5. Holub Adolf mljen špijonaže. V mirnem času je večkrat 6. De Korsak Maurizius potoval v Srbijo - tudi na povabila srbskega 7. Bateille Andreas kralja. Na svojem gradu je sprejemal razne 8. Chazelon Aurelio »sumljive elemente«. Ob aretaciji je bil pri 9. Buttiegieg Josef hišni preiskavi najden sledeč material: kuver­ 10. Spiteri Carmelius ta s srbsko znamko in račun znašajoč 933 K Na gradu so bili internirani tudi Hindujci - 10 V, ki gaje izstavilo ministrstvo v Beogra­ to je Indijci. Tako je vojni nadzorni urad du. Vojaško sodišče je preiskavo ustavilo (Kriegsiibersorgungsamt) sporočil vojaški po-

129 stajni komandi, daje bilo po poročilu vojaške lim interniranim političnim zapornikom po inšpekcije na gradu 8.10.1914 29 angleških končanih procesih dostavila pismena odloči­ državljanov - Hindujcev in štirje Francozi. tev. Najpomembnejši pa je bil sklep, daje vo­ Naročil je, naj angleške državljane zadržijo do jaški »arest« pristojen za prevzem le tistih in­ nadaljnega, Francoze pa pošljejo v Waidhofen terniranih sodnih obsojencev in pripornikov, na Thayi.9 V popisu interniranih sovražnih ki so v preiskavi in tistih obsojencev, ki so ob­ državljanov z dne 8.10.1914 29 Indijcev ni sojeni na manj kot eno leto. Če so na gradu popisanih. Ni povsem jasno, zakaj - morda bili kakšni drugi obsojenci - predvsem tujci, zato, ker je bilo spričo oddaljenosti njihove so morali o tem obvestiti policijsko direkcijo domovine popisovanje njihovih rojstnih kra­ in vojaško predstavništvo.11 jev, krajev stalnega bivanja in poklicev nesmi­ Seznam zapornikov z dne 21.2.1915 govori selno. Morda jih zato niso šteli za prave »so­ o 136-ih preiskovalnih zapornikih, 18-ih po­ vražnike« ali pa je celo obstajal problem spo­ litično sumljivih internirancih in 24-ih tujih razumevanja.93 državljanih. Zaporniki, podvrženi preiskavi, Vsega skupaj je bilo 33 »sovražnikov«, ka­ so bili v glavnem Slovenci, nekaj je bilo itali­ terih sestava je glede na njihov izvor zelo raz­ janskih in le malo nemških imen. Kakšna pre­ lična. Kar se tiče poklicev, prevladujejo pred­ iskava je potekala v zvezi z njimi, ni omenje­ vsem trgovsko obrtne storitve, nekaj pa je no in tudi njihovi osebni podatki ne. tudi delavcev in intelektualcev. Posebej so Politično sumljivi zaporniki so, sodeč po označeni tisti, ki so bili že dlje časa v Avstriji imenih, pripadali več narodnostim. Slovencev ali ki že dolgo niso bili v domovini in so bili je bilo le 4 do 5. Zanimivo je tudi to, da se kot zaradi tega verjetno manj nevarni. Kar se tiče politično sumljive omenja tudi pet Albancev, starosti, je presenetljivo to, da so internirali o katerih sem že prej govoril. Struktura tujih tudi komaj 1 5-letnega ruskega državljana Tit- državljanov je bila sled.eča: šest Srbov, šestnaj­ telmana Fischia, katerega morebitno vojaško st Rusov in dva Francoza. V primerjavi z in­ udejstvovanje verjetno ne bi prišlo v poštev. špekcijskim stanjem z dne 8.10.1914 so ostala Na tem seznamu tudi ni petih Albancev, za imena nespremenjena pri Srbih, prispel pa je katere pa bi seveda težko rekli, da so Avstriji še eden. Med Rusi je bilo devet istih in sedem sovražni državljani. novih, dva Francoza pa sta bila na gradu - kot O tem, da so bili zaprti na gradu, vemo iz bomo videli kasneje - iz objektivnih okoliš­ njihove prošnje za izpustitev, ki sojo naslovili čin. Ostalih »sovražnih« državljanov na gradu na komando v Grazu. Internirani so bili od ni več najti, sploh pa se je od 16.12.1914 dalje 8.8.1914. Vseh pet jih je bilo iz Albanije. Ko težilo, da se državljani sovražnih držav presta­ navajajo točen kraj, pravijo: »Scutari bzw.... vljajo drugam. Tako vojaška komanda iz Gra- Hoti« ter zatrjujejo, da so državljani Avstriji za z dopisom z dne 6.2.1915 naroča, naj z gra­ prijateljske države. Vsi so bili do 1.8.1914 za­ du pošljejo pet Srbov v Kufstein in s tem v posleni pri vodovodu v Ibbsu, ko pa so zaradi zvezi prilaga ukaz vojnega nadzornega urada začetka vojne izgubili delo, so se hoteli vrniti z Dunaja z dne 27.1.1915. Istočasno komanda v Albanijo. Z njimi je potovalo dosti Črnogor­ iz Graza zahteva, naj jih obvestijo, koliko tu­ cev; na poti so jih vse prijeli in odpeljali v jih državljanov glede na inšpekcijsko stanje z Trst, potem pa v Ljubljano. Poudarjajo, da so dne 16.12.1914 še imajo in da naj jih prestavi­ bili le naključno s Črnogorci. Prosijo, da se jo na določene kraje. jim vrnejo odvzete delovne knjižice in povrne Reakcija je sledila - komandant jetnišnice škoda, ker so si kupili karte za vlak, potovanje kapetan Kern sporoča 11.2.1915 okrajnemu pa so jim prekinili. Prosijo tudi, da jih izpusti­ glavarstvu v Kufsteinu, da jim bodo poslali jo, ker ne obstaja noben razlog za njihovo za­ štiri Srbe s poštnim vlakom ob 1 1.00 dopol­ drževanje, in da se jih odpelje do albanske ali dne. Istega dne Kern zahteva od postajne ko­ italijanske meje. Pisati je znal le Peter Luci, mande v Ljubljani spremstvo enega podoficir­ ostali so pri svojem imenu naredili križ.10 ja in dveh vojakov za prevoz jetnikov v Kuf­ Teh pet Albancev je bilo zaprtih vsaj do kon­ stein. V zvezi s tem Kern sporoča 17.2.1915 ca marca (do takrat so se namreč občasno po­ komandi v Graz, daje poslal v Kufstein Mila- javljali v dopisih). novič Petra, Popovič Vlastimira, Milutinovič Inšpekcija, ki je bila izvedena 16.12.1914 s Milana in Ačimovič Dragutina. Agenta Gju­ strani graške vojaške komande, je prinesla do­ kič Vlastimira so po mnenju glavnega zdrav­ ločene spremembe v zvezi z jetnišnico na lju­ nika (Chefarzt) zadržali zaradi bolezni. Ohra­ bljanskem gradu. Odpravljen je bil naziv njeno je poročilo dr. Kubelke o tem, da ima »K.K. Militärgefangenhausoberaufsicht« in V. Gjukič bronhitis (poročilo z dne 12. 2. ukazano je bilo, da se mora uporabljati iz­ 1915) in da ni sposoben za potovanje. V istem ključno naziv »K. K. Landwehr-Garnisons­ sporočilu Kern sporoča komandi v Grazu, ka­ arrest«. Dva zapornika (Lorenz Muha, ki smo tere pripadnike tujih držav, ki niso nikakor ga že srečali in Franc Sulic) so morali takoj iz­ kaznovani, še ima na gradu. To so: Albanci, pustiti, tri pa so morali prestaviti na policijsko za katere pripominja, da ne ve, če jih lahko iz­ direkcijo. Določeno je bilo, da se bo preosta­ pusti, Karl Preka, Luk Mate, Luci Peter, Sera-

130 fino Josef, Prima Georg; Turek Kerestazi Ma­ druge nacionalnosti. Gotovo lahko označimo rius (navaja, da so vprašali deželno vlado, kaj stanje, ko predstavniki tolikih narodov živijo naj naredijo z njim); Srb Simič Miloje,12 zadr­ dlje časa drug ob drugem, kot nekaj nenavad­ žan iz zdravstvenih razlogov; Srb Gjukič Vla- nega, celo za vojne razmere, da o ljubljanskih stimir, zadržan iz zdravstvenih razlogov; Traj- niti ne govorimo. Kar se tiče socialno- ko Mitko in Milenko Stanislav: oba srbska družbenega izvora internirancev, velja vsaj za državljana, zanju ni naveden noben oprijem­ južne Slovane, da je ta na moč različen. Mor­ ljiv razlog za to, da jih še niso prestavili, nava­ da je to še en dokaz za paranoično - paničen ja se le, da nobeden od njiju ni imel nikoli strah avstrijskih oblastnikov pred svojimi dr­ opravkov v Srbiji, za prvega se poudarja, daje žavljani -južnimi Slovani. iz okupiranega dela Makedonije; Holub Adolf, Na grad zapirajo tako pijance, ki v gostil­ Chazelon Aureluis - Francoza: oba sta invali­ nah vzklikajo Srbiji, kot brezposelne dninarje, da in se ju ne da transportirati; zadnji od roj­ ki se klatijo naokoli, pa tudi poslušne in neo­ stva živi v Trstu. porečne uradnike, ki so nacionalno-politično Zdi se, da je bila deportacija tujih državlja­ brezbarvni. Toda tam so tudi vidni predstav­ nov z ljubljanskega gradu v pristojnejša tabo­ niki umetnosti (I. Cankar, F. Vesel) in politiki rišča po mnenju komande iz Graza izvajana (Žerjav, Brezigar, Plut). Nevaren je vsak, ki je prepočasi. Ta komanda 8.3. opozarja koman­ imel stike s Srbi, Črnogorci ali pa je Je osu­ danta ljubljanskega vojaškega zapora na Gra­ mljen, da se mu zdijo simpatični (M. Čop, F. du kapetana Kerna, da njegova »ustanova« ni Vesel, L Cankar...). Med interniranimi najde­ pristojna za tujce in da se morajo ti takoj pre­ mo tovarnarje, študente, doktorje prava, sred­ staviti na določen kraj, ko jim to dopušča nješolske profesorje, duhovnike... zdravstveno stanje. Za internirance iz Avstrije lahko rečemo, Kapetan Kem takoj istega dne odgovarja da jih razen s Kranjske, veliko prihaja s Pri­ vojaški komandi v Graz, zakaj še niso presta­ morske in iz Istre, tudi iz Vojvodine, gotovo vili štirih državljanov sovražnih držav. Dva pa so bili interniranci tudi iz drugih delov sta sifilitika visoke stopnje in sicer sta to Fran­ monarhije. coza Holub in Chazelon. Srba Milenko Stani­ slav in Trajko Mitko imata bronhitis, zadnji Življenjske razmere jetnikov na od obeh je trenutno v bolnišnici. gradu pred vstopom Italije v »Težka invalida, kiju ni mogoče transporti­ vojno rati« in »sifilitika visoke stopnje« so vendarle prestavili 30.3.1915 s poštnim vlakom, kije iz Članek v Jutru, ki je bil posvečen L Cankar­ Ljubljane odpeljal ob 15.11 v Waidhofen na ju in njegovi internaciji, nekoliko opiše raz­ Thayi.13 mere na gradu.15 Pisec govori o prostoru, v 7.4.1915 so srbska državljana T. Mitka in katerem je I. Cankar bival in v katerem je bilo M. Stanislava prestavili v Kufstein. Spremljali 75 do 100 jetnikov. Gre za viteško dvorano v so ju podoficir in dva vojaka.14 Kako je bilo drugem nadstropju zahodnega krila gradu. treba brezpogojno ubogati ukaze nadrejenih, Poleg dvorane se je nahajala še čumnata in ta govori dopis vojaškega nadzornega urada z dva prostora sta tvorila zaporniško sobo št. 4 dne 25.4.1915 komandi v Grazu. V njem se (Arrestantenzimmer n 4). naroča, naj nehajo pošiljati internirance v V oba prostora se je prišlo skozi velika hra­ Kufstein. Temu dopisu pa je priloženo še po­ stova vrata, ki so se zapirala od zunaj. Ljudje ročilo župana iz Kufsteina z dne 11.4.1915. so spali na slamnjačah, razporejenih ob ste­ Župan pravi, da sta Mitko in Stanislav prišla z nah. Pri vzglavju so imeli kovčke, na slamnja­ zdravniškim spričevalom, izdanim v voja­ čah so bili vojaški »kobrci«, »perila« ni bilo. škem zaporu v Ljubljani, ki potrjuje, da sta Opoldne je bil apel k menaži, zvečer apel in zdrava. V resnici je bil T. Mitko resno bolan, preštevanje. imel je hudo mrzlico in so ga takoj poslali v Dvorana je imela površino 120,17 m2, bolnišnico. Ob tej priložnosti je župan zopet čumnata pa 68,32 m2, oba prostora torej prosil, naj nehajo pošiljati ljudi v Kufstein, 188,49 m2. Višina zidov je bila 3,5 m, torej je ker je bilo tamkajšnje taborišče s sanitarnega bila prostornina 654 m3. Tako je na vsakega stališča zelo vprašljivo. jetnika prišlo od 1,2 do 1,6 m2 in od 6,54 do Tako od 7.4.1915 na gradu ni bilo več in­ 8,72 m3 prostornine. Prostori so bili relativno terniranih državljanov sovražnih držav, de­ svetli (v prvem prostoru 8 oken in v drugem portirali so tudi invalide in hudo bolne. 4), tudi zato, ker gre za drugo nadstropje in Zaključimo lahko, da je nacionalni in soci­ ker stavba leži na hribu.16 Vodovoda in kana­ alni izvor internirancev na gradu v tem prvem lizacije ni bilo. Zgrajena sta bila šele leta obdobju (do vstopa Italije v vojno) izredno he­ 1916. Jetniki so morali za opravljanje fiziolo­ terogen. Zaporniki - interniranci so bili Slo­ ških potreb uporabljati »kible«, za pitje pa so venci, Hrvati, Italijani, Nemci, Francozi, Al­ jim služili »ajmarji«.17 banci, Arabci, Indijci, Rusi, Srbi, Črnogorci, Nekoliko boljše razmere glede hrane in Turki, Maltežani, Židje in verjetno še kake predvsem pijače so bile za tiste internirance,

131 ki so imeli denar, ker: »... tik nad lesenimi prav se je Izidor Cankar ponudil za talca.20 stopnicami je ozka čumnata. V njej je nadstra- I. Cankar je avstrijski vladni komisiji leta žar korporal 17. pešpolka Franc Vogrič iz Pr­ 1918 predložil zahtevek po materialni od­ lekije, ki prodaja vsem zapornikom klobase, škodnini, ker naj bi bilo njegovo zdravje v mleko, vino, pivo, tropinovec, slivovko, čoko­ času internacije tako načeto, da je postal ne­ lado, cigarete, razglednice, svinčnike, papir, sposoben za delo.21 tinto, peresa...)«.18 Očitno sije velik del inter­ 9.12.1914 je kapitan Kern , poveljnik garni- nirancev krajšal čas s popivanjem »... Franc zonskega aresta, izdal direktive za ječarje na Doberlet in dr. Medveš in cela njih kompanija gradu - to je nekak interni pravilnik, ki se gla­ pije, pije, pije ... Za sobo št. 4 je čumnata, ki si: spada k njej. Tam so pivski bratci.« Avtor Direktive za ječarje na gradu: prav tako nekoliko cinično opisuje, kako seje tudi I. Cankar na gradu prekomerno opija­ 1. Dostop k gradu je dovoljen le onim civili­ njal: »... Predpoldne je bil 1. Cankar navadno stom, ki imajo potrdila o dovoljenem dosto­ slabe volje. Po obedu se raztaja. Okoli sebe v pu, izdana s strani višje inšpekcije jetnišnice. polkrogu zbira častilce z aliro literatov, bohe- 2. Dostop v notranji prostor gradu je dovoljen mov... Čop, Trošt. Poseda na slamnjači, se le gospodom predstojnikom divizijskega so­ razgovarja, potem ukaže - »Fantje, mojo!« in dišča. zapojejo »Je pa davi slanca pala ...« Kadar mu 3. Vojni ujetniki spadajo le pod vrhovno nad­ to zapojejo, ima značilno grajsko masko - oči zorstvo jetnišnice in ne smejo brez vednosti razširi, zobe stisne, usne zareži... Večinoma je komandanta komunicirati z nikomer, niti bil takrat že vinjen. Zvečer sledi v zadnji sobi­ sprejemati obiskov. ci surovo krokanje, kjer on in 5-6 pivcev na 4. Oficirji uslužbenci morajo brezpogojno večer izprazni cel zaboj piva. Drugo jutro je imeti dokumente od zgornje inšpekcije. bil genijalni naš prevrednotitelj vseh vrednot 5. Divizijsko sodišče ali vojaško pravdništvo še bolj podoben razvalini in popoldan je spet izdaja vprašalnike za preiskavo nahajajočih se pričel rasti sentimentalni bršljan... Fizično je zapornikov. životarjenje na gradu I. Cankarja ubijalo - zla­ 6. Za obsojence izdaja vprašalnike le vrhovno sti alkohol, moralnega nepokolebljivega pre­ nadzorstvo vojaškega zapora. pričanja v našo stvar ni delil z ono živo vero, 7. Obisk gradu je praviloma dovoljen le v pri­ ki edina zveliča...« sotnosti komandanta med 10. in 11. uro do­ Na ta članek so odgovorili v časopisu Jugo­ poldne, drugače pa le, ko je komandant na­ slavija in vnela se je polemika - bolje rečeno vzoč. blatenje.19 Pisca v Jutru so v Jugoslaviji ob­ 8. Kdor se ne more legitimirati, mora biti tožili, da seje v času internacije prilizoval av­ brezpogojno priveden. strijskim oblastem in na gradu hodil na za­ 9. Privajanje pripornikov k divizijskemu so­ hvalne cesarske maše. To naj bi potrdil tudi dišču se lahko izvaja le naenkrat, ne pa da se sam I. Cankar, ki naj bi po prihodu iz interna­ vsake pol ure telefonično zahteva drugega. cije tudi njega omenjal med tistimi, ki so se 10. Službujejo vsi pod vodstvom gospoda obnašali avstrijakantsko. Po njihovem mne­ štabnega profosa. nju (ljudi iz Jugoslavije) V.K. ne bi smel tako Kot lahko vidimo iz točk 3,5 in 6, so bile na nesramno pisati o Cankarju in si jemati pravi­ gradu tri vrste zapornikov: vojni ujetniki (le-ti co, da ocenjuje njegovo moralo in trdnost nje­ so po vsej verjetnosti delijo na prave - t.j. uje­ govega prepričanja. V.K. seveda temu ni ostal te vojake in internirane vojaško sposobne dr­ dolžan inje prešel v protinapad. Tako eni kot žavljane sovražnih držav), obsojenci in zapor­ drugi se sklicujejo na priče - Miho Čopa, Tro­ niki, podvrženi preiskavi. Prvi dve kategoriji šta, dr. Brezigarja, dr. Krapeža - t.j. bivše in­ sta bili v pristojnosti uprave vojaške jetnišni­ ternirance. ce, tretja pa v pristojnosti divizijskega sodišča. V zvezi z razmerami internirancev na gradu Ostale točke zadevajo varnostne ukrepe in pa obstaja tudi nek članek v Slovenskem narodu deportacijo jetnikov na divizijsko sodišče, ki z dne 31.12.1938, ki pa je očitna izmišljotina. je bilo na Poljanski cesti 28.22 Zanimiv je le s stališča, kako so si ljudje pred­ Kar se zdravstvenih razmer jetnikov tiče, so stavljali internacijo. Tako neki Fran Jurečič omembe vredna še naslednja poročila: 2. 2. razlaga, kako mu je Cankar takoj po vrnitvi 1915 divizijsko sodišče sporoča upravi grajske pravil:»... da jih je bilo mnogo stlačenih v jetnišnice, naj se pripravijo na akcijo očišče­ temni kleti, da je po steni curljala umazana vanja uši, komandant Kern pa 3.2. ugovarja, voda, da so jih čez dan zasliševali in strašili z da je to že davno - 20.8.1914 opravlje­ vislicami, ki so stale na grajskem dvorišču...« no. V resnici je bil Cankar interniran v drugem 12.2.1915 kapetan Kern pošilja dopis na di­ nadstropju zahodnega dela gradu. Cankar je vizijsko sodišče, v katerem pravi, da mu je lahko sprejemal obiske, saj so ga oboževalke nek »avditor« v privatnem pogovoru povedal, pogosto obiskovale, pač pa ga niso pustili na da med uslužbenci divizijskega sodišča obstaja očetov pogreb (oče mu je umrl 30.8.1914), če­ mnenje, da je med jetniki v povezavi z ušmi

132 izbruhnil tudi pegasti tifus. Zaradi tega je tudi ska cesta 28, z dne 31.10.1914 in naročilo, z dne prihajalo do zavračanja preiskav - zasliševa­ 25.12.1914, da mora I.Trelc kazen divizijskega so­ nja na gradu. Za podkrepitev svojih izjav o dišča prestajati na ljubljanskem gradu. —7. ZAL; neobstajanju kužnih bolezni pošilja kapetan ibidem; prošnja na divizijsko sodišče v Ljubljani. Kern potrdila treh zdravnikov, ki so do takrat Anich Antonio - z dne 6.10.1914. Tankovič Jo­ sip - z dne 11.10.1914. Rastan Alois - z dne službovali na gradu. Omenja tudi, da je divi­ 11.10.1914. — 8. Komentarje k imenom od 1 do 6 zijskemu sodišču že sporočil, da je bilo vse sem izbral iz zbirke virov J. Pleterskega: Politično urejeno tako, da bi se tej nevarnosti (uši in pe­ preganjanje Slovencev v Avstriji 1914-1917 (Ar­ gasti tifus) izognili. 19.2.1915 zastopnik voja­ hivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 1980); za pri­ ške advokature pri komandi v Grazu, ekspo­ mera Ferda Vesela in Ivana Cankarja sem povze­ niran pri divizijskem sodišču v Ljubljani, spo­ mal komentarje iz Poročila vladne komisije za roča poveljstvu gradu, da med oficirji njihove Kranjsko, za ostale pa iz Zbirke prilog k poročilom ustanove nikoli ni bilo mnenja, da bi med jet­ vladne komisije o preganjanju Slovencev št. 4 - Pri­ niki na gradu razsajal tifus in da takih izjav morska št. 65; pripombe v oklepajih so moje, črpal sem jih iz ustnih virov, nekaj pa tudi iz Male sploš­ nikoli niso dajali. Istočasno so bila vrnjena tri ne enciklopedije DZS - Ljubljana, 1975. — 9. potrdila oz. izjave: ZAL: VARIA V., Vojaški urad, fascikel 140 - Do­ - dr. Zornlieb August potrjuje, da v času pis vojnega nadzornega urada Vojni postajni ko­ njegovega službovanja od 15.8.1914 do okto­ mandi, z dne 17.10.1914, prisotnost »Indov« na bra 1914 ni bilo infekcijskih bolezni na gradu gradu se omenja tudi v spominih V. Knafliča v Ju­ - oberarzt dr. Mann sporoča, da med njego­ tru, dne 14.12.1921. — 9a. Popis interniranih so­ vim službovanjem na gradu v času od oktobra vražnih državljanov - 8.10.1914 1914 do januarja 1915 ni bilo nobene infekcij­ ske bolezni, z izjemo spolnih bolezni in tuber­ sta- kuloze Ime rost poklic roj.kraj, op. - dr. Kubelka, ki opravlja službo od Rusi 13.1.1915, priča, da ni nobenega slučaja kate­ 1. Zimmermna Andreas 54 zasebnik Petersbrug rekoli nalezljive bolezni. 2. Kuchta Paul 18 veleposestnik Medurdasska Kljub zdravniškim potrdilom in izjavi za­ 3. Matusovich Alekander 28 tovar, delavec Szamyareska stopnika divizijskega sodišča ostaja verjetnost, 4. Stellmann Lazar 28 mizar Sclisorgrad 5. Tittelman Fischcl 15 torbar Briezany da na gradu vseeno ni bilo vse v redu kar se 6. Katzman Riden 23 trgovec Maszeuro tiče higiene, uši, verjetnosti bolezni itd. 7. Charlaub Georg 24 uradnik Odessa Če seje med usležbenci divizijskega sodišča 8. Schwiaodoze Jackob 25 študent medic. Wilna širila govorica, je gotovo morala imeti svojo 9. Mojsejewiez Sigmund 24 mehanik Odessa 10. Dickstein Stanislav 25 uradnik Varšava osnovo, saj so bili zasliševalci vsak dan v stiku 11. Pisarsky Selip 42 trgovec Poltava z zaporniki. Sicer pa so že omenjeni pogoji bi­ 12. Schiedmna Adam 33 uradnik Varšava vanja - velikost življenskega prostora posa­ meznika, neobstajanje vodovoda in kanaliza­ Francozi 1. dr. Holub Adolf 37 zobozdravnik Pariz cije, dovolj zgovorni. Zanimivo je tudi, da 2. Moris de Korsak 34 arhitekt Nizza-Mentone op. uprave jetnišnice pijančevanje internirancev -že 13 let v Trstu, ni motilo, ampak jo je celo omogočala in pod­ interniran zaradi pirala. voj. sposobnosti 3. Chaselon Aurelius 46 trgovec Mons de Ferant- Z vstopom Italije v vojno so se razmere na Trst gradu bistveno spremenile, njegovi neprosto­ 4. Bataille Felix 32 artist Chanes op.- voljni prebivalci so postali italijanski vojni nezanesljiv ujetniki, življenjski pogoji pa so se nekoliko Srbi izboljšali. 1. Milutinovič Milan 27 nadglednik kopa­ lišča Rujišnjik OPOMBE: 2. Popovič Vlastimir 25 frizer Šabac 3. Ačimovič Dragomir 26 mizar Valjevo 1. Ljubljanski grad - zgodovinski oris; spisal B. Re- 4. Stanič Milenko 39 delavec Agute-Palanka isp; Kulturni in naravni spomeniki Slovenije - zbir­ 5. TrajkoMitko 45 delavec Kratovo ka vodnikov — 2. Zgodovinski arhiv Ljubljane (da­ Črnogorci lje ZAL): VARIA V.. Vojaški urad fascikel 140 (ne­ 1. Vučinič Adolf 28 natakar Rubeža-Nikšič; že urejeno gradivo); Poročilo karantenske postaje za 19 let iz Črne gore vojne ujetnike v Ljubljani komandi 5. armade v 2. Komlenovič Paul 24 mornar Velestovo Grazu z dne 10.12.1916 — 3. ZAL; ibdern; isti do­ 3. Vujoševič Peter 26 mornar Čckliči kument kot zgoraj. — 4. ZAL; regi. Poročilo lju­ 4. Petrovič Mihajlo 26 natakar Plevlje; že 12 let v bljanskega magistrata povodom mobilizacije leta Avstriji 1914, fase. 2062. — 5. ZAL; ibidem; prošnje M. Ci­ 5. Lacmanovič Vukola 28 mizar Plevlje; že 4 leta v Trstu mermana za hitro razrešitev ali izpustitev poslane 6. Jeranovič Jovan 38 potnik Drobnjaci - Nikšič na divizijsko sodišče (19.9.1914) in komando v 7. Popovič Teodor 22 delavec Grahovo Grazu (1.10.1914); prošnja njegove soproge Franči­ 8. Mekič Šačir 28 delavec Berane; bil v turški ške Surtman na divizijsko sodišče v Ljubljani z dne vojski, islam, vere, 9.10.1914. — 6. ZAL; ibidem, obsodba divizijskega že 8 let v Avstriji sodišča v Trstu eksponiranega v Ljubljani, Poljan­

133 sta- ohranjena njegova prošnja z dne 15.2.1915, v kateri Ime rost poklic roj.kraj, op. prosi, naj ga konfirirajo v Trstu, ker da ima tam družino in vse »interese«. Simič je bil namreč od Britanci začetke vojne srbski trgovski konzul v Trstu. V pro­ 1. Pitteri Carmel 21 mornar otok Naduz-Malta šnji tudi obljublja, da bi se v Trstu vedel lojalno in 2. Scichel Spiridon 25 premog, delavec - otok Gozo-Malta da ne bi imel stikov, ki bi bili sovražni Avstriji. 3. Buttgieg Josef 20 mornar Cospicus-Malta 4. Lcrges Mohamed 21 pečar Malta Kala-Malta Prošnja je bila odbila. — 13. ZAL; VARIA V., Voj­ ni urad, fascikel 140 - telegram kapetana Kerna Milanovič Jakob Sviligoj Josef Milanovič Ilir okrajnemu načelstvu v Waidhofen na Thayi, z dne Markošič Anton Saksida Johann Muha Lorenz 29. 3. 1915.— 14. ZAL; ibid, - sporočilo kapetana Osak Josef Saksida Franz Ki rac Anton Kerna voj. nadzornemu uradu na Dunaju o trans­ Ocepek Johann Sinkovič Josef Sulič Franz portu Mitka in Stanislava, 7.4.1915 v Kufstein. Odan Anton Schreitzl Johannes Zupar Maximilian Zahteva se kom. etapne ostaje Ljubljana o dodelitvi Perman Mathias Sablodnig Franz Rerestazi Marco spremstva; oba dokumenta, z dne 6.4.1915.— 15. Poldrugac Viktor Sgubin Johannes Amer Jacob Pfeifer Viktor Sedej Anton Amer Gassan Jutro, 11.12.1921; članek z naslovom »Soba št.4«, Pokazan Oskar Sangubin Josef Ali Brachim podpisan s kraticami V.K. (Viktor Knaflič).— 16. Pokor Johann Schrell Bortolomeus Haschim Gellatim To je ocena arh. Krambergerja z zavoda za spome­ Pušpan Johann Taurer Tesiena Mustafa JAkob niško varstvo in tak vtis sem dobil tudi jaz ob ogle­ Prima Georg Luci Peter Scimer Hübsches du danega prostora.— 17. To stanje je sicer navede­ Preka Karl Luk Johann Serafino Josef no v zdravniškem poročilu z dne 19.11.1915 a je gotovo bilo tako tudi prej - vse do leta 1916.— 18. Vsi citati v tem poglavju iz Jutra, 11.12.1921 »Soba 10. ZAL; ibidem; Prošnja Petra Lacija, Serafino Jo­ št. 4«.— 19. Članki, ki si izmenoma sledijo v Jutru sefa, Prima Georga, Karla Preke in Luka Matije na in Jugoslaviji od 11.12.1921 do konca decembra komando v Graz, z 15.2.1915. — 1 L ZAL; ibidem. tega leta.— 20. Franc Dobrovoljc - Cankarjev al­ Poročilo vojne komande iz Graza o sklepih inšpek­ bum (Obzorja Maribor).— 21. J. Pleterski - Politič­ cije garnizonskega zapora v Ljubljani, poslato voj- no preganjanje Slovencev v Avstriji 1914-1917, no-garnizijskem zaporu v Ljubljani z datumom Arhivsko društvo Slovenije, Viri L— 22. Divizij­ 20.1.1915. ZAL; ibidem, seznam zapornikov, z dne sko sodišče v Trstu eksponirano v Ljubljani, Po­ 21.2.1915; Akčin Franz, Asman Paul, Cudor Vik­ ljanska cesta 28 - naslov naveden v raznih doku­ tor, Cerovšek Rudolf, Gerbec Josef, Gregorčič mentih npr. v obsodbi J. Trelca, z dne 25.12.1914 Franz. — 12. ZAL; ibid. V zvezi z Simič Milojem je in tudi v več dopisih komandanta Kerna.

RAZVOJ INDUSTRIJE V SLOVENIJI V LETIH 1918-1941 FRANCE KRESAL

V 20-letnem obdobju industrijskega razvoja nja in zavarovalnic). Tuji kapital je bil najpo­ Slovenije v stari Jugoslaviji se je razvilo 856 gosteje udeležen v osnovnih glavnicah delni­ industrijskih obratov tovarniškega pomena, v ških družb, največji del kapitala pa je bil vlo­ katere je bilo investiranega 2,2 milijarde di­ žen v obliki kreditov. narjev osnovnega kapitala. Po številu obratov Prometne razmere so bile v Sloveniji raz­ so sicer prevladovala manjša podjetja, večina meroma ugodne za razvoj industrije. Železni­ kapitala pa je bilo investiranega v nekaj res ško omrežje je bilo že zgrajeno inje v glavnem velikih podjetij, in prav ta podjetja je obvlado­ zadovoljevalo prometne potrebe. Nove proge val tuj kapital. 68 odstotkov vsega kapitala je so bile zgrajene samo tri (Ormož-Murska So­ bilo investiranega v tista podjetja, ki so bila bota, Rogatec-Krapina in Trebnje-Sevnica) v sicer ustanovljena še pred letom 1918, v okvi­ dolžini 60 km (v Jugoslaviji 1416 km). Vse že­ ru stare Jugoslavije pa so izrabila ugodne raz­ leznice so bile državne, odkar je leta 1923 mere in zelo razširila svoje obrate v Jugoslavi­ Jugoslavija odkupila naš del Južnih železnic, ji. V mnogih primerih gre za podružnice tujih od domačih železniških družb pa Dolenjske firm. železnice in lokalke Velenje-Dravograd, Lju- Razvoj industrije je omogočila akumulacija tomer-Radgona ter progi za Tržič in Vrhniko. kapitala v domačih denarnih zavodih, ki se je Cestno omrežje je bilo za takratne razmere v prvi polovici dobe stare Jugoslavije podvojil dovolj gosto, ni pa bilo zadovoljivo stanje na vsake štiri leta in je leta 1930 znašal 4,5 cest. PTT promet je bil v Sloveniji razmero­ milijarde dinarjev, nato seje med gospodarsko ma dobro razvit, najbolj pošta in telegraf, tele­ krizo zmanjšal in je leta 1936 znašal le še 3,5 fonija se je bolj razvila šele v tridesetih letih, milijard. Gospodarsko dejavnost, zlasti grad­ ko sta Ljubljana in Maribor dobila avtomatski beno, so v veliki meri omogočali tudi razni telefonski centrali. Od leta 1928 seje razvijala fondi (državni in bankovinski cestni fond, me­ tudi radiofonija. lioracijski fond in sklad za javna dela; tudi re­ Razvoj industrije je omogočila tudi elektri­ zervni fondi ustanov pokojninskega zavarova­ fikacija Slovenije, ki se je začela že pred prvo

134 svetovno vojno, intenzivno pa se je izvajala razvili šele po 1. svetovni vojni. Najvišja pro­ po njej. Do let pred drugo svetovno vojno so dukcija vsakega od teh rudnikov se je gibala bila elektrificirana vsa industrijska središča in od 60 do 70 tisoč ton premoga letno. velik del podeželja. Večji del elektrifikacije so Vsi pomembnejši premogovniki so bili izvedle KDE in Fala; izvajale sojo tudi števil­ združeni v Trboveljski premogokopni družbi ne lokalne elektrarne, tudi mnoga večja indu­ (TPD), ki je bila ustanovljena 1873. leta na strijska podjetja so imela svoje kalorične in Dunaju. Ustanovila jo je Dunajska banka vodne elektrarne. Leta 1929 je bila na račun (Wiener Bankverein). Kapital je bil avstrijski, nemških reparacij zgrajena nova velika ter­ do leta 1918 pa ga je zamenjal francoski. Tr­ moelektrarna pri državnem rudniku Velenje, boveljska premogokopna družba je imela rud­ čez nekaj let je TPD zgradila v Trbovljah nike v Trbovljah, Zagorju, Hrastniku, Bresta­ elektrarno s trikrat večjo zmogljivostjo. Za nici, Libojah, Hudi jami, Kočevju in Krapini. razvoj industrije v Sloveniji je bilo elektrike Razen tega je imela moderno opremljeno ce­ dovolj ob zadostnih količinah domačega pre­ mentarno in kamnolom v Trbovljah, opekar­ moga. Leta 1918 so slovenski premogovniki ni v Trbovljah in Brestanici in termoelektrar­ zaposlovali 8.382 rudarjev, ki so nakopali ne v Trbovljah, Zagorju in Brestanici. okrog 1 milijon ton premoga. Do leta 1924 je Razen pridobivanja premoga je bilo v ru­ premogovništvo hitro napredovalo, količina darstvu pomembno še pridobivanje svinca. nakopanega premoga se je podvojila, število Podjetje v Mežici je bilo eno največjih to­ rudarjev pa povečalo na 12.773. Sledila je kri­ vrstnih rudarsko metalurških podjetij v Jugo­ za v zaposlovanju, ki pa ni bila posledica slaviji in je zaposlovalo okrog 1000 delavcev, manjšega povpraševanja, pač pa modernizaci­ rudarjev in metalurgov. Rudnik in topilnica je in večjega izkoriščanja rudarjev. Leta 1924 svinca v Litiji pa sta že v dvajsetih letih prene­ je prišlo na enega rudarja 147 ton nakopanega hala obratovati. Po I. svetovni vojni je podje­ premoga, leta 1929 pa 220 ton. Zmanjšanje tje v Mežici kupila angleška družba The Cen­ produkcije premoga zaradi manjšega povpra­ tral European Mines Limited s sedežem v ševanja je sledilo šele po letu 1929, kar je po­ Londonu. Ta družba je obrat obnovila in mo­ vzročilo novo brezposelnost rudarjev. Glavna dernizirala, zgradila je 6 novih elektrarn s potrošnika premoga sta bila železnica in indu­ skupno močjo 2055 kW. Letna proizvodnja je strija. Pred I. svetovno vojno in prva leta po znašala do 90.000 ton svinčene rude in okrog njej so železnice konsumirale skoraj 2/3 na 10 tisoč ton svinca, ki gaje 80 % izvažala. Po­ kopanega premoga, po letu 1929 pa le še 1/3. djetje je zaposlovalo 800 do 1.000 delavcev, Ostale količine premoga je porabila industri­ za rudarje je bilo v Mežici zgrajenih 149 sta­ ja, precejšen del pa tudi termoelektrarne v Tr­ novanjskih hiš s 500 stanovanji. bovljah in Velenju. Železarska industrija je ena najstarejših na Premogovnik Trbovlje je bil odkrit že v za­ Slovenskem. Velik del te industrije je združe­ četku 19. stoletja, na pomenu pa je pridobil vala Kranjska industrijska družba, ki je bila šele po izgradnji Južne železnice, kar velja ustanovljena leta 1869 v Ljubljani, in je do tudi za Zagorje in Hrastnik. Leta 1925 je bilo konca 19. stoletja združila skoraj vse železar­ v Trbovljah zaposlenih 5.100 rudarjev, nato stvo na Gorenjskem (razen Krope in Kamne je sledilo odpuščanje in polovica rudarjev je gorice) in leta 1897 začela graditi velike plav­ izgubila delo. V dobi najhujše krize je bilo za­ že v Skednju pri Trstu. V letih stare Jugoslavi­ poslenih le 2.400 do 2.500 rudarjev, pa še ti je je imela KID na Jesenicah 5 visokih peči za niso bili polno zaposleni, delali so le po 3 do 4 pridobivanje surovega jekla in livarno za sivo dni v tednu. Tudi po krizi se kljub povečani in jekleno litino, na Javorniku valjarno in v proizvodnji število zaposlenih rudarjev ni bi­ Dobravi tovarno elektrod. Kapaciteta podjetja stveno dvignilo in je doseglo največ 2.600 ru­ je znašala okrog 70.000 ton surovega jekla, ki darjev. Rudnik Zagorje je še starejši, največji ga je v svojih obratih predelala v končne iz­ razvoj pa je dosegel šele po I. svetovni vojni. delke in polizdelke. Zaposlenih je bilo 2.500 Največja produkcija je znašala okrog 280.000 do 3.500 delavcev. Podjetje KID je ustanovil ton premoga, zaposlenih je bilo okrog 750 ru­ domač kapital, pozneje je v njem prevladal darjev. Enako število rudarjev je zaposloval nemški, po 1. svetovni vojni pa italijanski. tudi premogovnik Hrastnik, premogovnik v Leta 1929, tik pred ekonomsko krizo, so del­ Brestanici je na dnevnem kopu zaposloval nice Kranjske industrijske družbe prišle v po­ okrog 320 rudarjev, Brezno - Huda jama sest domačega konzorcija s celjskim industri­ okrog 400, premogovnik v Kočevju pa prva alcem Westnom na čelu. leta po vojni okrog 1.200, po letu 1930 pa le Druga velika železarna v Sloveniji je bila še okrog 100 rudarjev. Državni rudnik Vele­ Jeklarna grofa Thurnskega na Ravnah. Podje­ nje se je razvil po I. svetovni vojni, zlasti še, tje je bilo ustanovljeno leta 1747. Leta 1927 je koje bila leta 1928 zgrajena termoelektrarna. bilo preosnovano v delniško družbo. Podjetje Njegova največja produkcija je znašala 200 ti­ je imelo 8 visokih peči s kapaciteto okrog soč ton premoga. Tudi premogovniki Laško, 1 5.000 ton jekla in jeklenih izdelkov. Podjetje Zabukovica, Šentjanž in Kanižarica so se prav je zaposlovalo 600 do 1.000 delavcev.

135 Železarna Štore pri Celju je bila ustanovlje­ 4.000 delavcev. Največje so bile Jugobruna, na leta 1877 kot Rudnik in železarna Štore Jugočeška in Intex, vse last tujega kapitala, d.d. Pozneje je bil rudnik opuščen. Železarno prvi dve češkega, zadnja pa poljskega. Jugoče­ so razširili in modernizirali. Kapaciteta žele­ ška d.d. Kranj je bila ustanovljena leta 1923. zarne je bila okrog 20 tisoč ton železa in jekla Osnovni kapital je znašal 60 milijonov dinar­ ter končnih izdelkov. Železarna je ob polnem jev. Kapaciteta tovarne je znašala letno po 9,5 obratovanju zaposlovala okrog 500 delavcev. milijonov metrov tkanin v vrednosti 85 mili­ Kovinska industrija ni bila tako koncentri­ jonov din. Leta 1939 je zaposlovala 990 de­ rana. V Sloveniji je bilo 43 večjih obratov ko­ lavcev Intex je bilo podjetje poljskega kapita­ vinske industrije. Omenili bomo samo po­ la. Ustanovljeno je bilo leta 1926. Osnovni membnejše. A. Westen, tovarna emajlirane kapital je znašal 13 milijonov din. Tovarna je posode v Celju, je bila ena največjih. Ustano­ leta 1939 zaposlovala 715 delavcev. Največja vljena je bila leta 1894, leta 1924 seje preos- tekstilna tovarna v Kranju je bila Jugobruna. novala v delniško družbo z 20 milijoni dinar­ Ustanovljena je bila leta 1928, osnovni kapi­ jev osnovne glavnice. Letna kapaciteta tovar­ tal je znašal 36 milijonov din, vrednost letne ne je znašala 450 do 500 vagonov emajlirane proizvodnje pa preko 100 milijonov din. To­ posode in drugih kovinskih izdelkov. Zapo­ varna je leta 1939 zaposlovala 1650 delavcev. slovala je 1.200 do 1.600 delavcev. Saturnus V Mariboru pred I. svetovno vojno ni bilo d.d., tovarna pločevinaste embalaže v Ljublja­ tekstilne industrije. Po nastanku stare Jugosla­ ni, je bila ustanovljena leta 1921. Zaposlovala vije pa je bilo zgrajenih 15 pomembnejših tek­ je okrog 150 delavcev. Strojne tovarne in li­ stilnih tovarn, ki so leta 1939 zaposlovale ne­ varne d.d. v Ljubljani so bile ustanovljene leta kaj čez 7.000 delavcev. Največje so bile Do­ 1919 z združitvijo podjetij Tönies, Sammassa ctor in drug, Hutter, Rossner in Ehrlich. Tek­ in Žabkar. Tovarna je izdelovala stroje za ob­ stilno podjetje Doctor in drug, je bilo ustano­ delavo lesa, vodne turbine, transmisije, arma­ vljeno leta 1922. Osnovni kapital je znašal ture in zvonove, zaposlovala je okrog 450 do 52,7 milijonov dinarjev, bilje češki. V tovarni 500 delavcev. Štajerska železno industrijska je leta 1939 1.600 delavcev izdelalo za okrog družba s tovarno orodja v Zrečah je bila 100 miljonov din tekstilnega blaga. Podjetje ustanovljena leta 1920. Žaposlovala je 150 do Hutter in drugje bilo ustanovljeno leta 1926. 180 delavcev. Železarna Muta, kije izdelova­ Osnovni kapital je znašal 52 miljonov dinar­ la orodje, je zaposlovala okrog 180 delavcev. jev, bil je domač in deloma avstrijski. Vred­ Titan. d.d. Kamnik je bilo podjetje ključavni­ nost letne proizvodnje tovarne je znašala čarskih in kovinskih izdelkov. Ustanovljen je okrog 100 milijonov din. Leta 1939 je bilo za­ bil leta 1896. Tovarna je zaposlovala okrog poslenih 1500 delavcev. Tekstilno podjetje 300 delavcev. Marko Rossner je bilo ustanovljeno leta 1932. To so bila samo pomembnejša podjetja. V Leta 1939 je okrog 1.000 delavcev proizvedlo glavnem je bila kovaška industrija razvita v za 35 milijonov blaga. Pomembnejši tekstilni Kropi, Kamni gorici, Tržiču, Lovrencu na tovarnarji v Mariboru so bili še Ehrlich, Ze­ Pohorju, Slovenj Gradcu in na Muti. Od to­ lenka in Mautner. varn kmetijskega in drugega orodja je treba V Ljubljani in njeni okolici se je razvilo 7 omeniti še tovarno bakrenih izdelkov, sedanji večjih tekstilnih tovarn (Štora 1919, Eitler Impol. 1929, Induplati Jarše 1923,Kocjančič Domža­ Tekstilna industrija je naredila v Sloveniji le 1923, Beer, Hribernik Šentvid 1930), v La­ največji razvoj v letih 1918 so 1941. Ob na­ škem, Kočevju in v Novem mestu po dve to­ stanku stare Jugoslavije so bile v Sloveniji po­ varni in v Medvodah, Žalcu, Majšperku, Ptu­ membnejše le tekstilne tovarne v Tržiču, Litiji ju, Mežici in Šenpetru po ena tekstilna tovar­ in Preboldu z okrog 1.350 zaposlenimi delav­ na. ci. Leta 1939 jih je bilo 1.067, tekstilnih de­ Usnjarska in čevljarska industrija je bila lavcev pa okrog 17.000. Nastali so novi tek­ razvita v Ljubljani, Mariboru, Šoštanju, Slo­ stilni centri v Kranju, Mariboru in Celju. Po­ venskih Konjicah^ Kranju, Tržiču, na Vrhni­ membnejše tovarne so bile naslednje: bom­ ki, v Kamniku, v Šmartnem pri Litiji, Mokro­ bažna predilnica v Tržiču je bila osnovana nogu, Ptuju, Ljutomeru in Slovenj Gradcu. leta 1885 kot last avstrijskega in švicarskega Pomembnejša podjetja so bila naslednja: To­ kapitala. Zaposlovala je okrog 1.000 delavcev. varno čevljev Peko je v Tržiču leta 1903 usta­ Tkalnica v Preboldu in predilnica v Litiji sta novil slovenski podjetnik iz Ribnice Peter bili združeni v koncernu Mautner. Prva je Kozina. Razen tovarne je imelo podjetje še 50 bila ustanovljena leta 1842, druga pa leta raznih prodajaln čevljev. Tovarna je leta 1938 1886. Družba je bila last nemškega kapitala. zaposlovala 300 delavcev. Tovarna usnja Obe tovarni sta zaposlovali v letih stare Jugo­ Franc Woschnagg in sinovi d.d. v Šoštanju je slavije okrog 1.000 delavcev. bila največja usnjarna v Jugoslaviji. Tovarna V Kranju je bilo po nastanku stare Jugosla­ je bila ustanovljena leta 1788. Leta 1938 je vije zgrajeno 8 pomembnejših tekstilnih to­ zaposlovala 400 delavcev. Tovarna usnja v varn, ki so leta 1939 zaposlovale nekaj čez Slovenskih Konjicah je bila ustanovljena leta

136 1750. Izdelovala je kvalitetno kromovo usnje. stavbna družba v Mariboru. Leta 1938 je zaposlovala 150 delavcev. Mo- Živilska industrija seje razvila predvsem v kronoška tovarna usnja je bila ustanovljena smeri končnih izdelkov. Mlinska industrija jc leta 1828. Lastnik je bil Franc Penca. Tovar­ nazadovala. S prehodnimi težavami se je bo­ na je leta 1911 pogorela in je bila nato obno­ rila tudi pivovarniška industrija; pivovarne so vljena. Leta 1930 jo je kupil Savelj Kalin. To­ bile v Ljubljani, Mariboru in Laškem. Omeni­ varna je izdelovala podplate, gornje usnje in ti je treba še Kolinsko v Ljubljani, oljarne v fino galanterijsko usnje. Zaposlenih je bilo Kranju in Slovenski Bistrici ter luščilnico riža okrog 200 delavcev. v Ljubljani. Pivovarno Union v Ljubljani so Tovarne za izdelovanje papirja in celuloze leta 1867 ustanovili bratje Kozler; leta 1909 so bile v Vevčah, Radečah, Goričanah, na se je preosnovala v delniško družbo. Osnovna Količevem, v Sladkem vrhu in v Vidmu pri delniška glavnica je znašala 20 milijonov din. Krškem. Kartonažna industrija se je razvila v Leta 1932 je vse pivovarne hudo prizadelo Ljubljani, Mariboru, Sladkem vrhu in v Trži­ povišanje trošarinskega davka na pivo. Zaradi ču. Največje papirniško podjetje so bile Zdru­ višjih cen se je potrošnja zmanjšala za 3/4. žene papirnice Vevče, Goričane in Medvode Letna kapaciteta pivovarne je bila 200.000 hi d.d. s sedežem v Ljubljani. Delniška družba je piva. Mariborska pivovarna j*bila ustanovlje­ bila ustanovljena leta 1870. Osnovni kapital na leta 1780. Bila je last družine Tscheligi iz je znašal 25 milijonov din in večina delnic je Beljaka na Koroškem. Kolinska tovarna hra­ bila v domačih rokah. Leta 1938 je podjetje v nil v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1909, svojih tovarnah zaposlovalo 700 delavcev. koje češka firma iz Kolina kupila ljubljansko Bonačeva kartonažna tovarna v Ljubljani je tovarno cikorije od Ivana Jelačina. Izdelovala bila ustanovljena leta 1920. Podjetje je imelo je cikorijo, razne žitne in sladke kave ter kavi- kartonažno tovarno v Ljubljani in tovarno za ne nadomestke. Zaposlovala je okrog 50 de­ papir in lepenko v Količevem pri Ljubljani. lavcev. Tovarna je bila moderno opremljena in je V letih 1919-1923 je bilo ustanovljenih leta 1938 zaposlovala 240 delavcev. Sladko­ največ novih podjetij. To so bila leta inflacije gorska tovarna lepenke in papirja je bila usta­ in valutno zelo nestabilna. Za ekonomski po­ novljena že leta 1882, vendar je večkrat me­ ložaj delavstva so bila to najhujša leta. Zaradi njala lastnike in vsak je tovarno po svoje reor­ inflacije se je vrednost dinarja zmanjšala vsa­ ganiziral. Temeljita modernizacija je bila iz­ ko leto za okrog 30 odstotkov, še bolj pa je vedena leta 1926 in potem je tovarna zaposlo­ naraščala draginja osnovnih življenjskih po­ vala okrog 250 delavcev. trebščin. Zato so bila v teh letih številna mez­ Kemična industrija se je razvila predvsem dna gibanja za zvišanje plač; stavke so bile po I. svetovni vojni. Umetna gnojila so izdelo­ množične in ostre ter večinoma tudi uspešne. vali v Rušah in Hrastniku. Tovarne strojil so Gmotni položaj delavstva pa se kljub doseže­ bile v Majšperku, Medvodah in v Sevnici. In­ nemu zvišanju mezd za 20 do 30_odstotkov ni dustrija mila in pralnih sredstev seje razvila v izboljšal zaradi rastoče draginje. Število zapo­ Mariboru. V Kranju se je razvila tovarna gu­ slenih delavcev je v teh letih hitro naraščalo. mijastih izdelkov. V Ljubljani sta bili pomem­ V naslednjem obdobju je prišla krajša defla­ bni Kemična tovarna in Tovarna kleja. Ome­ cijska kriza, ki pa za razvoj industrije ni imela niti velja še mestni plinarni v Ljubljani in Ma­ hujših posledic. Leta od 1925 do 1930 so bila riboru. konjunkturna za razvoj skoraj vsega gospodar­ V razvoju gradbene industrije so bile najpo­ stva. Premogovništvo pa je leta 1925 zašlo v membnejše opekarne, cementarne in apneni­ hujšo krizo, ki je mnoge rudarje pognala v iz­ ce. Proizvodnja glinaste opeke se ni uspešno seljenstvo. Gmotni položaj večine ostalega de­ razvijala zaradi konkurence opeke iz Kikinde. lavstva pa seje v teh letih nekoliko izboljšal. Lepo pa sta se razvili tovarni šamotne opeke Mezdni sistem je bil v tem obdobju dokaj na Štorah in na Jesenicah. Moderna in velika ustaljen, mezdnih gibanj in stavk je bilo manj cementarna je obratovala v Trbovljah. V Zi­ v stabilnih gospodarskih razmerah. Na sploš­ danem mostu in v Dovjem na Gorenjskem pa ne politične razmere v rudarskih revirjih in na sta cementarni prenehali obratovati. Apneni­ razvoj delavskega gibanja v njih pa ni mogla ce industrijskega značaja so bile v Kresnicah, ostati brez vpliva zmanjšana zaposlenost ru­ Zagorju, Trbovljah in Celju. Keramična in­ darjev in njihovo izseljevanje sredi dvajsetih dustrija je bila razvita v Petrovčah pri Celju in let. Bršljinu pri Novem mestu. Tovarne stekla so Posledice velike svetovne gospodarske krize bile v Hrastniku, Rogaški Slatini in Zagorju. leta 1929 so se v naši industriji pokazale šele Veliko delavcev je bilo zaposlenih v kamnolo­ leta 1931. Najhujša kriza, ki stajo spremljala mih, posebej velja omeniti granitolome na Po­ tudi velika brezposelnost in poslabšanje gmot­ horju. H gradbeni dejavnosti moramo prište­ nega položaja delavstva, je bila v letih 1932 vati tudi večja gradbena podjetja, kot so bila do 1934. Gospodarstvo seje začelo obnavljati na primer Tonies, Dukič, Josip Dedek, Slo- šele v letih 1935 in 1936. Sledila je nova grad in Stavbna družba v Ljubljani in Splošna konjunktura, ki je sicer trajala do druge sve-

137 tovne vojne, ni pa bila tako izrazita kot v letih koncentracijo industrijskega delavstva. Med­ pred gospodarsko krizo in se je končala z tem ko je bilo pred krizo 57 % delavstva v in­ novo inflacijo in gospodarsko nestabilnostjo v dustrijskih centrih okrog Ljubljane, Maribora. razmerah v začetku druge svetovne vojne. Celja, Kranja in v rudarskih revirjih, jih je Ekonomski položaj delavstva, ki je med bilo po krizi skoncentriranih v teh centrih krizo zdrsnil na najnižjo raven, se v letih nove 87,5 %. Od druge polovice 1939. leta do oku­ konjunkture ni ustrezno izboljšal. Tudi zapo­ pacije aprila 1941 je bilo slovensko gospodar­ slenost je naraščala počasneje, kot bi bilo pri­ stvo pod močnim vplivom zunanje-političnih čakovati glede na naraščanje proizvodnje. To in gospodarskih razmer druge svetovne vojne. je bilo deloma posledica racionalizacije in Vsa proizvodnja je bila usmerjena na vojaške modernizacije proizvodnje, začetih že v letih dobave in polnjenje vojaških skladišč. Zelo gospodarske krize, deloma pa posledica večje občutno je bilo pomanjkanje surovin iz uvo­ delovne obremenitve delavca oziroma večjega za. Jeseni leta 1940 je bila uvedena racionali­ izkoriščanja. V teh letih je bilo mezdno in zacija prehrane (enotna krušna moka, brez­ stavkovno gibanje zopet zelo številno in mno­ mesni dnevi), februarja 1941 pa vpeljane na­ žično. Bilo je tudi uspešno. Delovne razmere kaznice za kruh in moko. S tem je bil izveden so bile večinoma sistematsko urejene s kolek­ popoln prehod na sistem vojnega gospodar­ tivnimi pogodbami, ki so navadno veljale za stva. Na gospodarski razvoj podjetij, zlasti pa več podjetij ali vso stranko. na ekonomski položaj delavstva, so vplivali Gospodarska kriza je povzročala tudi večjo množični vpoklici na orožne vaje v teh letih.

BRATSTVO, izobraževalna društva narodnih socialistov v dvajsetih letih ERVIN DOLENC

Uspešen razvoj socialnodemokratskih orga­ bila osamosvojitev železniških uradnikov in nizacij v devetdesetih letih, okrepitev katoli­ delavcev, ki so leta 1909 ustanovili lastni or­ ške stranke s krščanskosocialnim gibanjem, ganizaciji. ter nov hud udarec, ki so ga doživeli liberalci Iz zelo kritičnega stanja jo je v ponovno or­ na državnozborskih volitvah leta 1907, so na­ ganizacijsko rast potegnila šele ustanovitev rodne socialiste prisilili, da so začeli tudi sami strokovnega tajništva marca 1912. Ob pripra­ akcijo za pridobitev delavstva. Delavske orga­ vah za ustanovitev nove narodne delavske or­ nizacije so začeli snovati po zgledu češke na- ganizacije v Ljubljani so se v tem času pojavi­ rodnosocialne stranke, ki se je formirala že le težnje, da bi si delavstvo poleg strokovne leta 1897 proti češki socialnodemokratski organizacije ustanovilo tudi lastno politično stranki zlasti zaradi njenih napačnih stališč do stranko, čemur pa je zlasti nasprotovalo vod­ narodnega vprašanja. Ker je znaten del češke­ stvo liberalne Narodno napredne stranke. ga delavstva odklanjal vsakršno sodelovanje z Vprašanje o značaju organizacije so razčistili Nemci, tudi s socialnimi demokrati, je imela na shodu 10. avgusta 1912 v ljubljanskem Na­ češka narodnosocialna stranka uspehe.1 rodnem domu, kjer so se zavzeli za osnovanje Češki zgled narodnega socializma je pri nas stanovske organizacije slovenskega delavstva našel najugodnejša tla v narodnostno meša­ narodno naprednega mišljenja. Ustanovni ob­ nem Trstu. Takoj po volitvah je bila v pripra­ čni zbor Narodno socialne zveze, NSZ, je sle­ vi liberalnega društva Edinost tam ustanovlje­ dil 6. oktobra 1912. Med drugim so si zadali na Narodna delavska organizacija NDO. Ze nalogo, da poleg skrbi za izboljšanje delovnih ob ustanovitvi 18. avgusta 1907 so sklenili razmer, gojenja narodne, stanovske in družab­ njeno delovno območje razširiti na vse sloven­ ne zavesti ter moralnih in gmotnih podpor sko ozemlje in Istro. Njen organizator dr. Jo­ skrbijo tudi za strokovno in splošno izobrazbo sip Mandič je na shodih poudarjal, daje NDO delavcev. Različne liberalne oziroma narodne le strokovna organizacija, ki se ne bo vtikala v strokovne organizacije so med seboj sicer so­ politiko, od socialnih demokratov pa se je lo­ delovale, zaman pa so bili poskusi tržaške čila zato, ker ne varujejo dovolj narodnosti NDO, da postane centrala za vse strokovno slovenskega delavstva in preveč povzdigujejo gibanje te usmeritve. Sklep 1. kongresa narod­ internacionalizem.2 nih strokovnih organizacij 15. avgusta 1913 v Kot deželna organizacija za Kranjsko je bila Ljubljani, o ustanovitvi zveze vseh jugoslo­ NDO januarja 1909 ustanovljena tudi v Lju­ vanskih narodnih strokovnih organizacij je bljani, a je bila zaradi demonstracij njene va­ potem preprečila prva svetovna vojna.3 jenske mladine ob cesarjevem rojstnem dnevu Liberalci so se torej v boj za delavstvo spu­ poleti 1910 razpuščena. Močno je NDO osla­ stili tretji in tako seje tudi med delavci kazala

138 tedanja razdelitev na tri politične tabore, soci­ trali tudi za svojo organizacijo. Pri ustanavlja­ alnodemokratskega, katoliškega in liberalne­ nju povsem svoje kulturne organizacije pa ga. Pri organiziranju delavcev so se liberalci lahko zasledimo v glavnem dva močnejša in­ sicer zgledovali pri čeških narodnih socialcih, teresa, kijih Sokol ni mogel zadovoljiti. Nova toda njihovih socialnih nazorov niso sprejeli. pravda je že aprila 1920 poudarjala nujno po­ Liberalni prvaki, ki so bili organizatorji in trebo po mladinski organizaciji, še posebej v nato tudi funkcionarji teh organizacij, so pazi­ Mariboru, torej na obmejnem ozemlju. Glasi­ li, da se narodno delavsko gibanje ne bi poli­ lo narodnosocialistične stranke, ki je začelo tično osamosvojilo in si oblikovalo lastno izhajati dvakrat tedensko v začetku aprila stranko. Preko svojih strokovnih organizacij 1920, naj bi bilo namreč v prvi vrsti obrabna so si liberalci pač prizadevali za volilce tudi straža za od treh strani ogroženo obmejno med delavci, hkrati pa so se na ta način borili ozemlje, a se je seveda priporočalo tudi od proti političnim konkurentom, socialni demo­ tega ozemlja bolj oddaljenim. Do ustanovitve kraciji in SLS.4 Bratstva je bila mladina organizirana v mla­ Navzven so imeli narodni socialci že ves čas dinskih skupinah NSZ, z ustanovitvijo mla­ bolj ali manj tesne stike s češkimi narodnoso- dinskega društva pa naj bi imeli k njemu pri­ cialnimi organizacijami, toda šele po svetovni stop tudi starejši člani.7 Drugo sestavino je vojni so se jim tudi v socialnem pogledu pro­ opredeljeval že polni naslov Izobraževalno gramsko približali. K temu je veliko pripomo­ društvo Bratstvo. To nalogo naj bi si Bratstvo gla tudi njihova končna politična osamosvoji­ delilo s strankinim časnikom Novo pravdo, tev. Kljub poudarjanju svojega nepolitičnega »ki bo posvečala politični in splošni izobrazbi značaja takoj po vojni so sredi leta 1919 stekle našega delavstva kar največjo pozornost.« pospešene priprave na ustanovitev Narodno Eden izmed voditeljev stranke Anton Bran- socialne stranke (NSS). Akcijo za njeno usta­ dner je na zborovanju njenega izvršnega odbo­ novitev naj bi vodili številni organizatorji ra decembra 1920 zato priporočal, da se dru­ NDO iz Trsta, ki so po vojni prišli v Ljublja­ štvene podružnice takoj ustanove povsod, kjer no. Poleg njihovih osebnih ambicij je bil po­ že obstajajo politične organizacije NSS, nalo­ memben vzrok njene ustanovitve tudi sovra­ ga teh krajevnih organizacij pa je bila tudi, da štvo delavstva »do takratnih reprezentantov se vsi njeni člani naročijo na Novo pravdo. demokratske stranke stare magnatarske Do takrat je stranka štela več krajevnih orga­ struje«.5 Stranka, ustanovljena 10. avgusta nizacij v Ljubljani, ter organizacije v Kranju, 1919, si je za temelj svojega delovanja posta­ Litiji, Novem mestu, Zagorju, Mariboru, Ce­ vila narodnost v nasprotju z internacionaliz­ lju, Ptuju in Sevnici.8 mom, zavzemala naj bi se za popolno demo­ Pravila za narodno socialistično izobraže­ kratizacijo ter za mirno in zakonito socializa­ valno društvo so bila pri pristojnih oblasteh cijo. NSS naj bi torej bila stranka malega jugo­ vložena pred 17. aprilom, potrjena pa 15. slovanskega človeka, delavca, malega kmeta, maja 1920.9 O ustanovnem občnem zboru ni­ malega obrtnika, uradnika. NSS in NSZ sta mamo poročil. Sedež je Bratstvo imelo v Lju­ bili tako personalno kot organizacijsko tesno bljani, na Kersnikovi 6, od leta 1922 dalje na povezani, lahko bi celo rekli, da je bila jedro Rimski 19, svoj delokrog so omejili na oze­ gibanja strokovna organizacija NSZ, saj je po­ mlje Slovenije, svoj glavni namen, izobraže­ menila tudi njegove organizacijske začetke. vanje, pa naj bi dosegali s predavanji, ustana­ Če torej sledimo njenemu razvoju, pridemo vljanjem knjižnic in čitalnic, prirejanjem po­ sredi leta 1920 do znatnega upada njene ak­ ljubnih zabav in izletov, gojenjem glasbe, pe­ tivnosti. Prenehalo je delovati več njenih po­ tja, dramatike, športa itd. Pripomniti velja, če družnic in občutno je nazadovala glede član­ pravila vzamemo kot začetni program dru­ stva, s čimer so bili pogojeni tudi njeni fina­ štva, da so vse to in še več tudi dejansko ures­ nčni viri. Krizo so začeli premagovati v začet­ ničevali. V primeru razpusta je bilo društveno ku leta 1921 z agitiranjem med viničaiji, zlasti premoženje namenjeno NSZ.10 pa z aktivnejšim udejstvovanjem v mezdnih Nekoliko dejavnejše društveno življenje je gibanjih in z ustanavljanjem novih podružnic zaslediti šele v začetku leta 1921. Začeli so s po delegatskem zborovanju julija 1921. Pogla­ predavanji o zadružništvu, o različnih smereh vitno oviro za vzpon ji je predstavljala nova socializma ipd., oblikoval pa seje tudi tambu­ liberalna strokovna organizacija Samostojna raški odsek in dramska skupina. Podobno de­ strokovna delavska Linija, SSDU, ki ji je, gle­ javnost lahko zasledimo v prvi in v tem letu de na precejšno sorodnost politične usmeri­ tudi še edini podružnici Bratstva, ki je bila 4. tve, začela odvzemati članstvo zlasti z veliko februarja ustanovljena v Celju.11 Konec leta akcijo spomladi 1922.6 so začeli Celjani zbirati sredstva tudi za delav­ V ta čas pade tudi ustanavljanje narodnoso- sko knjižnico.12 V tem prvem obdobju je mo­ cialističnega izobraževalnega društva Brat­ goče bolj kot delavska občutna nacionalna us­ stvo. Pred tem in tudi še ves čas pozneje so se merjenost društva, avgusta 1921 so npr. na iz­ narodni socialisti brez zadržkov vključevali v letu v Žireh igrali na meji slovanske Sokol in ga s propagando v svojem tisku sma­ koračnice.13

139 Največji razmah je organizacija doživela v manjkanja članov, zato je bilo potrebno sredi letu 1922, ko je bilo ustanovljenih 8 novih leta 1923 ustanoviti novo organizacijo. Ena­ podružnic. Bratstva so se večinoma pojavljala kost, ki pa, kot kaže, tudi ni imela večjega v krajih, kjer so že delovale krajevne orggani- uspeha.-0 Podoben program NSS in JDS ter zacije NSS ali NSZ. Že januarja 1922 so usta­ nekoliko agresivnejši nastop slednje v tem novili podružnico v Laškem in Mariboru, sle­ času sta verjetno glavna vzroka tudi za spore dile so v Trbovljah, Šoštanju, Velenju, Žireh. in izključitve v Bratstvu. Oktobra so po vzoru Bratstva ustanovili izo­ Po drugi strani pa pomeni leto 1923 kljub braževalno društvo Mladost v Trnovem v »čiščenju članstva« v narodno socialističnem Ljubljani, ki je takoj pristopilo v formalno še gibanju, zlasti med njegovo mladjno, torej v ne osnovano zvezo narodno socialističnih Bratstvu, eno najaktivnejših let. Že leto prej mladinskih društev in v njenem okviru delo­ so poleg strokovnih predavanj začeli z brez­ valo enakopravno z Bratstvi. Že od samega plačnim tečajem srbohrvaščine, ki je imel iz­ začetka je Mladost prirejala redna tedenska reden uspeh, tako da so morali na drugem te­ predavanja, družabne večere, debate, imela je čaju januarja 1923 tečajnike razdeliti že v dve tamburaški, dramski in šahovski odsek, ome­ paralelki, saj se jih je vpisalo preko 130. Isto­ nja pa se tudi oktet. Znotraj narodno sociali­ časno so prav tako brezplačno začeli tudi s te­ stičnih prosvetnih društev je Mladost edina čajem češčine.-1 Februarja seje v okviru lju­ poskusila s športnim odsekom, a po pomanj­ bljanskega Bratstva začela »politična šola«, ki kanju poročil o tej dejavnosti sodeč, brez jo je otvorilo predavanje o francoski revolu­ uspeha.14 Novembra je bil menda v Beogradu ciji.-- ustanovljen Akademski klub narodnosociali- Naslednjo sezono, jeseni 1923, so začeli v stične omladine.17 Temelje jugoslovanski na­ ženskih odsekih prakticirati ročna dela, odpr­ rodno socialistični mladini kot organizaciji je li so plesno šolo, izobraževalno delo pa je kro­ postavil njen zbor 26. novembra 1922 v Trbo­ nala Akademija Bratstva, ciklus predavanj, ki vljah. Tu so se opredelili kot »avtonomni del je trajal od konca oktobra 1923 do maja 1924 jugoslovanskega narodnosocialističnega po­ vsak sredin večer na ljubljanski realki. Tema­ kreta«, katerega član je lahko le tisti, ki sogla­ tika predavanj je bila najširše zasnovana, od ša s programom NSS iz leta 1919 oz. 1920. aktualno politično gospodarske problematike Pravilnik organizacije seje naslanjal na češke­ v okviru strankarskega programa, preko nara­ ga in je obvezoval medsebojno nazivanje čla­ voslovja. medicine, celo jezikoslovja, do pred­ nov z brat in sestra.16 Pred tem so se narodni stavitev Masaryka, Marksa ipd. Predavali so socialisti ogovarjali s tovariš in tovarišica, kot strokovnjaki iz vseh političnih taborov, Izidor so ta naziv vseskozi uporabljali tudi krščanski Cankar, Fran Erjavec, Dragotin Lončar idr.--7 socialisti. Težave so se pojavile pri ustanavlja­ Kulturno prosvetni program narodnih soci­ nju Bratstva v Zagorju ob Savi. 53 članov seje alistov ni bil nikjer posebej in eksplicitno vanj vpisalo že ob ustanovitvi 11. oktobra oblikovan. Nerazdelanega je najti v progra­ 1922, a tem naj bi nasprotovala inteligenca, mih in resolucijah stranke, posebej njenega tri četrtine teh je menda delovalo tudi v tam­ mladinskega dela. kajšnjem Sokolu. Kakorkoli že. Bratstvo v Za­ Nova pravda je avgusta 1921 ugotavljala gorju so morali ponovno ustanoviti januarja potrebo ljudske izobrazbe zlasti za delavce in 1923.17 V tem letu seje ekspanzija Bratstva kmete. Uvesti bi se morala obvezna ljudska nekoliko ustavila. Ustanovili so le novi po­ šola za ljudi srednje starosti po načelu Ko­ družnici v Šiški in Litiji. Začeli so se tako menskega: 8 ur dela, 8 ur izobrazbe in zabave imenovani procesi čiščenja. Januarja 1923 so in 8 ur počitka. Vendar v skladu z narodnoso- iz ljubljanske podružnice izključili 6 članov, cialističnim poudarjenim pacifizmom in ne­ ker so skrivaj stopili v Mladinsko zvezo, kon­ nasiljem tega nikomur niso vsiljevali.-4 Na kurenčno organizacijo Jugoslovanske demo­ prvem pokrajinskem zboru narodno sociali­ kratske stranke in s tem »zahrbtno delali proti stične mladine aprila 1922 v Celju so pripra­ društvu«.18 Sledila je izključitev 7 članov in vljajoči organizaciji namenili, da sc bo konsti­ članic iz Bratstva v Zagorju, verjetno iz po­ tuirala po vzorcu češke, njen namen pa naj bi dobnih vzrokov, oktobra pa je bil izključen bil vzgajati narodnosocialistično mladino kul­ eden najbolj aktivnih, Rudolf Šimnovec, turno in politično. Od takrat so Bratstva sma­ predsednik trnovske Mladosti in tajnik osred­ trali kot narodnosocialistične mladinske orga­ njega vodstva Jugoslovanske narodnosociali- nizacije, medtem ko so nastala pravzaprav v stične mladine češ, da se je izneveril ideji okviru sindikata NSZ, kot nasledek njegovih gibanja.19 mladinskih skupin.25 Na ljubljanskem sedežu JDS so sredi leta V skladu s svojim pacifizmom so leta 1923 1922 ustnovili Mladinsko Zvezo kot mladin­ najprej odločno odbili Orjuno. »Narodni soci­ sko politično organizacijo. Liberalna kulturna alist ne more biti orjunaš, ako ni zatajil pošte­ društva so bila organizirana v Zvezo kulturnih ne preteklosti in vzvišenega programa.« Že društev v Ljubljani in Mariboru. Mladinska dober mesec in pol kasneje pa je bilo treba Zveza pa je že v prvem letu zamrla zaradi po­ stališča bolj kristalizirati, ker je bilo baje že

140 precej njihove mladine v Orjuni. Strinjali so predsednik JNSM Anton Brandner.30 V za­ se s tremi glavnimi točkami Orjune o enotni četku leta 1924 so povabili Črtomirja Zorca, državi, dinastiji in boju z zunanjim ter notra­ ki je ob tej priliki iz skavtskega Zmajevega ste­ njim sovražnikom. »Vendar odbijamo teror, ga izstopil, da na podlagi svojih izkušenj pri­ pa naj bo levi ali desni, zato mi ne spadamo v pravi pravilnik, ki bo strokovno podkovan in organizacijo, ki pa nam ni nesimpatična. S bo ustrezal narodnosocialistični ideologiji. palicami in revolverji se ljudstvo ne vzgaja, Zorec je poleti 1924 v Kladivaiju objavil prvi treba je med narod z ljubeznijo in - knjiga­ poziv za ustanovitev take organizacije, a jo je mi.«26 utemeljeval že po načelih gozdovništva Erne­ Jugoslovanska narodno socialistična mladi­ sta Thompsona Setona v nasprotju z militari­ na (JNSM) je imela v letu 1923 svoj I. in II. stičnimi tendencami skavtov.31 Zorec ni poči­ kongres. Tik pred prvim, ki je bil 20. maja v val. Julija 1924 so na že sedmem sestanku ljubljanskem Unionu, je izšlo posebno mla­ »tabornikov Bratstva« članom določili unifor­ dinsko glasilo Kladivar, kot priloga Novi me, znake in oblikovali prve družine. Elkrati pravdi. Taje zapisal: »Naša mladina je na vr­ so hodili tudi na prva krajša taborjenja, kot je huncu svojega notranjega razmaha. Tesno str­ bilo npr. dvodnevno za konec tedna pri Tur­ njena v organizacijah, v svoji disciplini moč­ jaku ipd.32 na, je postala narodno socialistična mladina Na III. kongresu JNSM 7. septembra 1924 sposobna, da si poišče nova torišča, kjer bi se v Mariboru so sklenili svoje taborništvo tudi močneje udejstvovala in našla smisel svojim formalno organizirati in ga raztegniti na celo idejam, ki so zmožne preobraziti socialno sta­ državo s tem, da bi ustanovili Zvezo jugoslo­ nje vsega jugoslovanskega naroda. Njeno no­ vanskih tabornikov. Ob tej priliki je Nova tranje oblikovanje je danes na taki višini, da pravda objavila tudi osnovna Setonova načela samo po sebi sili k iskanju možnosti pozitiv­ gozdovnišva v štirih točkah: nega javnega dela v prid celotni mladini in ju­ 1. Sila duha: bodi odločen, skromen, poslu­ goslovanskemu ljudstvu. To bi bila nova faza šen... njenega kulturnega in socialnega delovanja, s 2. Lepota telesa: bodi čist, spoštuj svoje katerim pa bi morala nehote naleteti na zuna­ telo, ohranjaj naravo ... nje ovire. Te pa so dejansko stanje, zaradi ka­ 3. Mišljenje - resnica: govori resnico, bodi terih naši mladini ni mogoče korakati ravno pošten, veren ... in dosledno za svojimi smotri. To, zdaj javno 4. Udejstvovanje z ljubeznijo: bodi ljubez­ delo, je zaobseženo v točkah kongresnega niv, raduj se življenja, bodi brat, sledi načrt dnevnega reda: Socialna zaščita delavske mla­ organizacije ... dine, nje kulturna vzgoja, strokovno šolstvo, Podpisalo se je Združenje slovenskih tabor­ alkoholizem in mladina, stiki z drugimi slo­ nikov v Ljubljani.33 vanskimi socialisti (tu so poleg jugoslovanskih Kmalu pa je začel Črtomir Zorec tabornike mišljeni le še češki somišljeniki, op. E.D.). odtegovati narodnosocilističnemu gibanju. To Vsa ta pereča vprašanja se tičejo izključno je bil tudi pogoj, da je pristal na sodelovanje mladine, zlasti delavske, so pa življenjskega še en izkušen gozdovnik in ustanovitej skavt- pomena za ves narod in predpogoj vsakega stva na Slovenskem, s katerim se je ideološko napredka, obenem pa tudi ključ do zmage so­ razšel prav zaradi njegovega strankarskega cializma. Najvišji smoter Kladivarja je revolu­ značaja, Baden Powellovega militarizma (an­ cija - ne dejanska, ampak duševna revolucija, gleški general, ustanovitelj skavtstva, op. prerojenje vsega naroda, ki bo edini dovolj E.D.) in enotnega centraliziranega pravilnika močan, da ustvari novo, pošteno družbo.«27 iz Beograda, ing. Hinko Pajer. Pajer je prišel Tretja in četrta izmed sedmih resolucij kon­ že na prvi tabor narodno socialističnih tabor­ gresa sta se zavzemali za reorganizacijo šol­ nikov julija 1925 v Kamniški Bistrici, ki sta ga stva, ki naj bo dostopno vsem, se pravi za vodila Zorec in Vladimir Kravos, sicer tajnik brezplačno šolstvo, stroge omejitve otroškega JNSM. Že nekaj mesecev po taboru je dosegel, dela in še vedno zelo abstraktno svobodo in da se je t.i. Združenje slovenskih tabornikov enako možnost izobraževanja, umetniškega reorganiziralo in sprejelo nov pravilnik na po­ ustvarjanja in veroizpovedi.28 vsem gozdovniški podlagi, medtem ko je bila Na drugem kongresu JNSM 8. decembra prej to nekakšna mešanica gozdovništva in 1923 v Zagorju so delegati sedmih Bratstev in skavtizma. Ta pravila so bila sprejeta na usta­ trnovske Mladosti sklenili spremeniti društve­ novnem občnem zboru Združenja slovenskih na pravila, odločili so se za akcijo abstine­ tabornikov 8. decembra 1925, katerega prvi nčnih krožkov in kljub že od leta 1922 obsto­ starešina je postal Kravos.34 Kljub odtegnitvi ječemu liberalnemu Zmajevemu stegu jugo­ tabornikov izpod strankarskega vpliva NSS slovanske Zveze izvidnikov in planink29, ali oziroma JNSM najdemo še dolgo na vodilnih pa mogoče prav zato, sklenili osnovati lastno položajih Jugoslovanske gozdovniške lige, kot skavtsko organizacijo po vzoru čeških narod­ se je leta 1929 preimenovala, ljudi iz tega gi­ no socialističnih skavtov. Pripravo in načrt so banja. Konec tridesetih let je organizacijo vo­ prevzeli Ivan Tavčar, Stane Vidmar in novi dil Branimir Kozinc, prvi predsednik JNSM

141 in Bratstva leta 1922/1923 in potem tudi nega pomena in potrebno le v toliko, kolikor 1925/26, izredno zaslužen tudi za postavitev se s tem vzdržuje pouk in boj. Zahtevamo svo­ gozdovniškega doma v Iškem Vintgarju.35 bodno šolo in svobodno koaliranje strokov­ Medtem koje v letu 1924 število Bratstev nih organizacij.«41 še vedno naraščalo, ustanovili so 6 novih, po­ V drugi polovici leta 1927 praktično ne raz­ membnejši sta bili podružnici v Kranju in na likujejo več med kulturno izobraževalnim, Jesenicah, seje razvoj in polet v naslednjih le­ sindikalnim in političnim delom gibanja, tem­ tih ustavil. Avgusta 1925 je začelo v Ljubljani več govorijo le še o »naših organizacijah«, ki delati izobraževalno društvo narodnosociali- morajo povsod, kjer je mogoče, ustanoviti stičnih deklet Pomlad, ustanovljena pa je lastno knjižnico s primerno čitalnico. Za je­ bila še nova podružica Bratstva v Hrušici na senske in zimske mesece so imeli vnaprej Gorenjskem.36 A razpuščeno je bilo že prej izdelan program predavanj in tečajev. Zlasti tako delavno društvo Mladost v Trnovem, so se v tem pogledu naslonili na usluge, ki jih aprila 1926 tudi Bratstvo Trbovelj, najverjet­ je nudil prosvetni odsek Delavske zbornice. neje zaradi pomankanja članov.33 Zastoj ali Tu so imele vse tri politične delavske smeri na celo upad društvenega življenja je za beseda­ voljo združeno delavsko knjižnico in bogat mi nekako prikrival tudi predsednik Kozinc program skioptičnih (z diapozitivi) predavanj. ob prehodu v leto 1926. »Do lanskega novega Poleg teh je NSZ svojim organizacijam nudila leta smo bili že močna organizacija in med še svoj lasten program predavanj, ki gaje izva­ nami že možje vzgojeni iz naše srede, ki so bili jalo 8 strankinih ljudi (Bohinjec, Juvan, Tav­ sposobni zasesti vodilna mesta, a bilo jih je čar, Rupnik, Kravos...) in je obsegal široko premalo. Organizacija se je prehitro razširila, področje, od družboslovja, ideologije, organi­ učencev preveč, učiteljev premalo. Inteligen­ zacije, preko turizma do praktičnih znanj in ca je ostajala ob strani.« Čiščenje navznoter spretnosti. NSZ je pomagala pri nakupih tam­ naj bi organizacijo samo okrepilo, ker so raz­ buric, notnega materiala, knjig in je sploh po­ rešili medsebojne spore in tako prešli do enot­ svečala izobrazbi največ pozornosti, kot se je ne, močne bojne fronte JNSM. Zdaj naj bi več sama hvalila. Maja 1929 so imele lastne knjiž­ pozornosti posvetili idejni vzgoji delavske nice njene podružnice v Logatcu, Litiji, na mladine in še ne rešenemu problemu zaščite Viču, Jesenicah, v Zagorju in še kje.43 vajencev in mladih delavcev. Omejili naj bi Bratstva ko posebne kulturno prosvetne or­ prireditve z alkoholom, ki je zaradi financ ganizacije narodno socialistične stranke so nujno zlo. Le trezna mladina je sposobna iz­ bila leta 1928 nedvomno že v zatonu, o čemer vesti revolucijo in preobrat v lastni notranjo­ priča tudi takratni zapis Franca Erjavca o kul­ sti, ki je predpogoj za vzgojo človeka po na- turnih organizacijah: »Končno so se ohranili rodnosocialističnem programu.38 še ostanki prosvetne organizacije bivše Na­ Poročil o delu Bratstev je v narodnosociali- rodno socialistične stranke, to so Bratstva. stičnem časopisu z letom 1926 čedalje manj, Vseh aktivnih Bratstev je 8 z okroglo 600 čla­ povsem prenehajo v letu 1927. Januarja 1926 ni.«43 Po združitvi strokovnih organizacij je verjetno še pod okriljem Bratstva Nova NSS in Samostojne demokratske stranke, sled­ pravda napovedovala politično šolo »Pulpa- nja je vodila drugo najmočnejšo prosvetno or­ novega kluba«, poleti so govorili o gozdovni- ganizacijo v Sloveniji Zvezo kulturnih dru­ škem taboru v Vratih, pod Peričnikom, de­ štev, sta tudi politični stranki od oblastnih vo­ cembra 1926 pa imamo zadnje poročilo o litev 1927 naprej nastopali skupno kot Na­ ustanovitvi kake podružnice Bratstva, ki sojo predni in Narodni blok.44 Zato tudi Erjavec takrat ustanovili na Teznem pri Mariboru.39 govori o biviši NSS. Vzdrževanje posebnih Izobraževanje in kultura znotraj narodnoso- kulturno prosvetnih društev za delavce libe­ cialističnega gibanja seje vedno bolj prenašala ralne politične usmeritve bi, ob Zvezi kultur­ neposredno na njihove najštevilnejše in orga­ nih društev in spričo tega, daje imela ta poli­ nizacijsko najmočnejše krajevne sindikalne tika med sicer že tako sorazmerno maloštevil­ organizacije Narodno socialne strokovne zve­ nimi slovenskimi delavci tudi najmanjši vpliv, ze, kakor se je Narodno socialna zveza leta pomenilo nekakšen luksus tako z materialne­ 1923 preimenovala. Marca 1926 pa sta se Na­ ga kot organizacijskega vidika. rodno socialna strokovna zveza in liberalna Izobraževalna društva narodnosocialistične Samostojna strokovna delavska Unija, ki jo je mladine Bratstva so bila oblastno razpušče­ leta 1923 posebej ustanovila JDS, spet združi­ na po vzpostavitvi kraljeve dikatature 8. apri­ li v Narodno strokovno zvezo (NSZ).40 Ob la 1929 po zakonu o zaščiti države, ker jih je njihovi dokončni združitvi čez slabo leto je oblast, zaradi neposredne povezave s politič­ Nova pravda zapisala, daje prva preporoditev no organizacijo Narodno socialistične mladi­ duš in src, druga pa poglobitev znanja, prido­ ne, pojmovala kot politična društva.45 bitev usposobljenosti za solastništvo in sode- Izobraževalno društvo delavske mladine lavnost. »To šolo in predpriprave nam nudi Bratstvo je bilo v Ljubljani ponovno usta­ strokovna organizacija, ki jo je smatrati kot novljeno februarja 1923, zveza teh Bratstev za šolo, ne kot podporno društvo. To je podreje­ Kraljevino Jugoslavijo, kot naslednica narod-

142 nosocialističnih Bratstev izpred let 1929, pa po času ustanovitve in prisotnosti ostalih oktobra 1935.46 dveh delavskih društev. S - Svoboda, KM - Poleg socialnodemokratske kulturno pro­ Krekova mladina. svetne organizacije Svobode, ki je imela še 1. Ljubljana 1920 S, KM predvojne tradicije, so po prvi vojni med slo­ 2. Celje 1921 S, KM venskimi industrijskimi delavci na tem podro­ 3. Laško 1922 čju dejavneje nastopili bivši liberalci in kato­ 4. Maribor 1922 S, KM ličani, katerih stara Slovenska krščansko soci­ 5. Trbovlje 1922-1926 S, KM alna zveza je dobila splošni katoliški pomen 6. Trnovo Ljubljana 1922 - 1925 in s tem zanemarila posebne kulturne interese 7. Šoštanj 1922 S katoliško čutečega proletariata. Zato je katoli­ 8. Velenje 1922 S, KM ški sindikat Jugoslovanska strokovna zveza v 9. Žiri 1922 S, Km skrbi za vzgojo lastnega organizacijskega ka­ 10. Krkana Dolenjskem 1922 dra ustanovil v jeseni 1922 svojo izobraževal­ 11. Litija 1923 S, KM no in mladinsko društveno zvezo Krekovo 12. Zagorje 1923 S, KM mladino. Spomladi 1920 osamosvojenim ko­ 13. Šiška 1923 S munistom pa se je ustanavljanja lastnih toza­ 14. Vič 1923 S, KM devnih organizacij pokazalo oportuno šele po 15. Dravlje 1924 njihovi zakonski prepovedi z letom 1921, ko 16. Kranj 1924 S so za legalno kulturno prosvetno dejavnost 17. Jesenice 1924 S, KM najlažje skrivali svoje prepovedano politično 18. Loke pri Zagorju 1924 delo. 19. Kotredež pri Zagorju 1924 Med štirimi glavnimi političnimi smermi slo­ 20. Hrušica pri Jesenicah 1925 venskega delavstva so s kulturno prosvetnim 21. Duplje 1925 delovanjem začeli bivši liberalci, naprednjaki 22. Tezno pri Mariboru 1926 ali tudi »narodnjaki« pritegovati ljudi časovno 23. Sevnica 1926 drugi po vrsti, za socialdemokrati, ki so svojo največjo moč doživeli v času nezadovoljstva OPOMBE: in razočaranja takoj po vojni. Vzporedno s komunisti so narodni socialisti v tem pogledu 1. Dr. Miroslav Stiplovšek, Razmah strokovnega- sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918-1922, najhitreje napredovali v času, ki je za socialno Ljubljana 1979, str. 63. — 2. Prav tam, citira Rdeči demokracijo pomenil globok padec v množič­ prapor 5.11.1910 — 3. Isti, str. 64-68 — 4. Isti, str. nosti in stagnacijo v kakovosti, za krščanske 70. — 5. Isti, str. 334, citira Delavski list socialiste pa obdobje porajanja in uveljavlja­ I. XII.1922. — 6. Isti, str. 333-337. — 7. Nova nja znotraj katolištva, torej v prvi polovici pravda 17.IV. 1920. — 8. Nova pravda dvajsetih let. II. XII. 1920. — 9. Nova pravda 17.IV. 1920; Najpomembnejša projekta narodnih sociali­ ASRS, Društvena pravila 2778. — 10. A SRS, Dru­ stov sta bila gotovo Akademija Bratstva, ki je štvena pravila 2778; Nova pravda 26.XI.1921. — prva med delavci dvignila izobraževalno delo 11. Nova pravda, letnik 1921, za Celje glej 19.11.1921. — 12. Nova pravda 12.XI.1921. — 13. na zavidljivo strokovno in organizacijsko ra­ Nova pravda 13.VIII. 1921. — 14. Nova pravda ven, iz Jugoslovanske narodno socialistične 23.IX., 28.X.1922, 10.III. 1923. — 15. Nova prav­ mladine pa izhajajo tudi začetki slovenskega da 25.XI.1922. — 16. Nova pravda 16.XII.1922. gozdovništva oziroma Zveza jugoslovanskih — 17. Nova pravda 21.X., 16.XII.1922, 20.1., tabornikov. Bratstvo je več ali manj izgubilo 3.11.1923. — 18. Nova pravda 13.1.1923. — 19. svoj zagon in pomen s ponovnim zbližanjem s Nova pravda 2.Vili., 19.X.1923. — 20. Nova prav­ Samostojno demokratsko stranko in z začet­ da 5.VII.1923. — 21. Nova pravda 25.11.1922, kom delovanja prosvetnega odseka Delavske 16.XII.1922, 27.1.1923. — 22. Nova pravda zbornice leta 1926. 10.11.1923. — 23. Nova pravda 2.XI.1923. — 24. Nova pravda 27.VIII.1921. — 25. Nova pravda Po približnih ocenah stanja leta 1927 lahko 8.IV.1922, 17.IV.1920. — 26. Nova pravda 17.11., razmerje moči med socialnimi demokrati, krš­ 31.111.1923. — 27. Kladivar I./1923, št. 1, čanskimi socialisti in narodnimi socialisti, 19. V.1923. — 28.„ Kladivar I./1923, št. 2. (komunisti so se takrat že povsem vključevali 20. VI.1923. — 29. Črtomir Zorec, Gozdovništvo v Svobode) glede članstva v kulturno prosvet­ na Slovenskem, Gozdovništvo na ; Slovenskem nih organizacijah izrazimo s 55 % za prve, 28 1925-1941, zbornik prispevkov s posvetovanja v % je bilo med kulturno delujočimi delavci Mariboru 10.5.1985, Maribor 1986, str, 15. — 30. krščanskih socialistov, 16 % pa narodnih soci­ Nova pravda 13.XII.1923. — 31. Dušan Vodeb, alistov. To se skoraj povsem ujema tudi z raz­ Gozdovništvo v Mariboru in njegova usmerjenost v NOB, Gozdovništvo na Slovenskem 1925-1941, merjem volilcev v Delavsko zbornico leto str. 38-39. — 32. Nova pravda 26.VII.1924. — 33. prej. Nova pravda 13.IX. 1924. — 34. Dušen Vodeb, Gozdovništvo v Mariboru in njegova usmerjenost v NOB, str. 38-39. — 35. Črtomir Zorec, Gozdovni­ BRATSTVO štvo na Slovenskem, str. 19. — 36. Nova pravda Približna kronološka preglednica podružnic 15.VI1I. in 14.III.1925. — 37. A SRS, Veliko žu-

143 panstvo v Ljubljani, Oddelek za notranje zadeve tletju 1918-1928, Ljubljana 1928, str. 749. — 44. IV., 16-2, 6564/2/1925, 5609/1926. — 38. Nova Dr. Melita Pivec, Programi političnih strank in sta­ pravda 23.1.1926. — 39. Nova pravda 16.1.. tistika volitev, Slovenci v desetletju 1918-1928, str. 24.VIL, 4.XII. 1926. — 40. Miroslav Stiplovšek. 367. — 45. A SRS, Veliko županstvo v Ljubljani. Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Oddelek za notranje zadeve IV., 16-2, Slovenskem, Maribor 1989. str. 40, 52-53. — 41. 2470-2475/1929. —46. A SRS. Kraljevska banska Nova pravda 12.III. 1927. — 42. Nova pravda uprava Dravske banovine. Oddelek za notranje za­ 20.VIII., 24.IX.1927, Delo 18.V.1929. — 43. Fran deve IV., 16-2, 24882/1932, 27080/1935. Erjavec, Naše društveno življenje, Slovenci v dese­

EKONOMSKA ORJUNA Poskus gospodarske organizacije jugoslovanskih nacionalistov v 20—ih letih tega stoletja BRANKO ŠUŠTAR

Po prvi svetovni vojni je iz težnje po močni, nizacija, za kakšo seje Orjuna razglašala, sicer narodnostno enotni jugoslovanski državi zras­ ni hotela »jemati podpor ne od vlade, ne od la Organizacija jugoslovanskih nacionalistov strank, ne od koga izven organizacije«, kakor (Orjuna).1 Taje nasprotovala vsakemu »ple­ je pisal orjunaški tednik. Pač pa so se namera­ menskemu separatizmu«, internacionalnim vali na finančnem področju osloniti na lastne stališčem delavskih strank in bila nepomirje­ sile, posebej naj bi gospodarska podjetja Orju­ na z italijansko zasedbo krajev zahodno od ra- ne omogočila finančno kritje organizacije.9 pallske meje. V svojem nastopanju se ni odpo­ Svoje gospodarsko podjetje so slovenske Or­ vedala tudi fizični moči svojih članov, saj so june načrtovale vsaj od jeseni 1923.10 Spo­ menili, da je sila dobra in plemenita, če je mladi naslednjega leta je ljubljanski oblastni uporabljena za visoke etične ideale.- Ta tero­ odbor Orjune osnoval Ekonomsko Orjuno, ristični značaj pa je naletel na zavračanje in osrednjo registrirano zadrugo z o.j. s sedežem na enačenje s fašističnim gibanjem, tako pri v Ljubljani.11 Pravila zadruge iz konca marca SLS kot pri delavskih strankah, zlasti komu­ 1924 so določala za njen delokrog celotno dr­ nistih.3 žavno ozemlje ter predvidevala ustanavljanje V primerjavi z ostalimi deli Jugoslavije seje produkcijskih, trgovskih in kreditnih organi­ nacionalistično gibanje razširilo na Sloven­ zacij in podružnic. Zadruga je bila zastavljena skem najkasneje od pomladi 1922, ko so na­ kar široko. Njen namen je bil »z uspešnim de­ stajale krajevne organizacije Orjune, največ v lom na gospodarskem polju pospeševati gos­ prvi polovici leta 1923. V začetku leta 1924 je podarske koristi in nacionalno in državljan­ bilo nad 60 krajevnih organizacij Orjune, v sko zavestnost svojih članov.« To pa naj bi dobrih 20 krajih pa so tekle priprave za njeno uresničevala s prodajo izdelkov svojih članov, osnovanje. Tako so bile organizacije Orjune v preskrbovanjem potrebščin in industrijskim Ljubljani in okolici, posebej po večjih krajih predelovanjem pridelkov ter s sprejemanjem Gorenjske, pa tudi ob meji z Italijo okoli Lo­ hranilnih vlog. Zadružni delež je znašal 100 gatca in Rakeka, precej manj pa po Dolenjski. din, jamstvo je bilo enkrato, pravila so predvi­ Orjuna je bila razširjena tudi v krajih ob Savi dela tudi lokalne podružnice, zadruga pa je in po Štajerski, tudi po podeželju, nekoliko še postala članica revizijske zveze Zveze sloven­ po Prekmurju.4 skih zadrug v Ljubljani. Poleg nasilnih akcij z nacionalističnim (del­ Tako obsežno zastavljena gospodarska de­ no tudi protiklerikalnim) značajem na Štajer­ javnost zadruge (kreditni denarni zavod, na­ skem, posebej proti nemški manjšini v prvi bavno prodajna zadruga in industrijsko udej­ polovici leta 1923 in s t.im. triglavsko akcijo stvovanje) bi potrebovala močno finančno poleti istega leta, je Orjuna prirejala tudi poli­ podlago »na katero se je z ozirom na takratni tične manifestacije proti brezposelnosti in razmah O.J.N. moglo vsaj deloma računa­ draginji, od pomladi 1924 pa tudi ljudske ti«.1- Prvo načelstvo je začelo poslovati s kre­ shode5 na katerih so govorili o politični situ­ ditom do 1, 000.000 din, kar je zadrugi odo­ aciji in o nacionalističnem gibanju. brila Kmetska posojilnica ljubljanske okolice Finančno vprašanje je smatrala sama Orju­ v Ljubljani in njeni zastopniki so bili tudi čla­ na za »srce organizacije« in njenih potreb niso ni nadzornega odbora zadruge. mogli kriti le »članarina in skromni doprinosi Kakšne posebne dejavosti zadruga ni razvi­ članstva«. Na povezave med Slavensko banko la, saj je revizija leta 1927 ugotovila: »Vse po­ ter demokrati in orjunaši z »Jutrom« in »Or- slovanje se je raztegalo le na slabo organizi­ juno« in francoskim kapitalom Trboveljske rano pridobivanje članov, na izplačevanje na­ premogokopne družbe so opozarjali že v letu jemnine in uradniških plač, na opremo loka­ 1925, pa tudi kasneje.8 Nadstrankarska orga­ lov in v minimalni meri na vložne in kreditne

144

! posle.« Tako ni zadruga uspela rešiti niti za­ četnih težav kljub spremembam v načelstvu in zmanjšanju uradništva, »zlasti, ker je vz­ poredno s temi spremembami nastopala defla­ cija in s tem zmanjšana možnost pridobivanja 8 deležev ter upadanje vpliva politične Orju­ ne.«13 Težave v poslovanju zadruge kažejo tudi hitre spremembe članov načelstva, saj je do sprememb prišlo že dva meseca po ustanov­ nem občnem zboru, še dva meseca zatem pa je izredni občni zbor izvolil tretje načelstvo, v katerem ni bilo nikogar od prejšnjega vodstva zadruge.14 Zadruga je zašla namreč v finančne težave in tretje načelstvo je želelo tako stanje sanirati.15 A kaj več kot zadrugo tiho likvidirati jim ni uspelo, saj je bila Ekonomska Orjuna ob revi­ ziji leta 1927 s končno izgubo okoli 144.000 din zrela za konkurz. Izgubo bi lahko pokrilo enkratno jamstvo članov, a le kakšno tretjino, saj je del deležev odpadel »na razpuščene OJN, drugi del pa na osebe, ki so brez premo­ ženja.«16 Zadruga je imela tudi nadzorstvo, ki so ga sestavljali - ne čisto po zadružnih pravilih - »gospodje (ki so (preskrbeli in prorokovali za zadružni kredit.«17 Res so za kredit, ki ga je Načelstvo Ekonomske Oriune, zadruga uživala pri Kmetski posojilnici lju­ bljanske okolice jamčili kot poroki in plačniki Poziv na vpisovanje deležev Ekonomske Orjune. dva veletrgovca in industrialec.18 Tako poso­ Celostranski oglas v glasilu Orjuna, 19.4.1924. jilnica ni uveljavljala svoje terjatve napram zadrugi.19 tudi na ivoroškem. Kraji v Slovenskih goricah Sele po opominu in pretnji kazni s strani (z Ormožem vred) so imeli 13 članov, Mari­ sodišča je že več let nedelujoča zadruga sklica­ bor 11 in Murska Sobota 9. Precej manj čla­ la januarja 1933 občni zbor (udeležili so se ga nov pa je bilo z Dolenjskega. Kakega poseb­ trije člani), ki je sklenil likvidirati zadruge. nega odmeva v jugoslovanskem prostoru Eko­ Kmetska posojilnica je sicer prijavila svojo nomska Orjuna ni imela, saj je bilo več članov terjatev, pa je ni uveljavljala.20 A šele po voj­ le iz Dalmacije (Makarska 10, Omiš 6, Kaštel ni, aprila 1948, je likvidator predlagal izbris Sučurac 4 in Split) in po eden s Krka in iz firme iz zadružnega registra. Tako je - formal­ Beograda. Dva člana pa sta živela v tujini no - Ekonomska Orjuna obstajala še v času po (Trst, Holandija). vojni, čeprav že od leta 1925 ni več delovala. Zadružni delež je znašal 100 din, kar je bilo Ce delovanje zadruge kaže le sliko »neuspe­ kar precej, saj ta znesek pomeni štirikratno ha poskusa ekonomske organizacije jugoslo­ dnevno zavarovano mezdo delavca23 (povpre­ vanskih nacionalistov«21, pa so bolj zgovorni čni mesečni dohodek delavca je bil v letih podatki o članstvu, saj posredno govorijo o 1924-25 okoli 100 din).24 Glede na uradniške razširjenosti politične Orjune. Imenik članov plače je vsota 100 din pomenila od 1/12 do Ekonomske Orjune22 ima zabeleženih nekaj 1/40 mesečnega zaslužka.25 nad 300 članov, med njimi največ fizičnih Vpisovanje deležev zadruge je v Ljubljani oseb, par denarnih zadrug in nekaj krajevnih od aprila 1924 teklo enakomerno (4-6 meseč­ organizacij Orjune. no), z izjemo julija, ko članstvo - razen na Največ članov je bilo iz Ljubljane (ena peti­ Loškem - sploh ne raste. Posebej avgusta so na), precej jih je bilo tudi z Notranjskega (z pristopali člani iz Notranjske, koncem leta pa Rakeka 19, iz Logatca 8, pa tudi iz Kalc, Vrh­ tudi Štajerci in Korošci. Tudi januar 1925 je nike in Cerknice) in iz Loškega (predvsem iz bil še kar živahen v vpisovanju zadružnih de­ Školje Loke: 12 in iz Poljanske doline: 8.) Na ležev (posebej v Ljubljani, Škofji Loki, Zasa­ Gorenjskem je bilo njaveč članov iz Kamnika vju in Celju), nakar se ni članstvo več kaj bi­ (10), nekaj manj iz Kranja, Bleda, Radovljice, stveno povečevalo, tudi »radi nesoglasja med Tržiča in Domžal ter Lesc (4-6), nekaj pa tudi Ekonomsko Orjuno in organizacijo OJN.«26 iz Jeseniškega kota. V krajih ob Savi so bili od Zadnji vpisi so bili v juniju 1925. 2 do 4 člani (Litija, Trbovlje, Zagorje, Laško, Najprej so v zadrugo stopali le posamezni­ Sevnica), v Celju pa jih je bilo 16, nekaj pa ki, od decembra 1924 naprej pa so s pristo-

145 pom oblastnega odbora Orjune Ljubljana Orjuna), 7.1.1923. Statut organizacije, ki gaje ko­ vplačevale deleže (od 1 do 7) tudi posamezne nec leta 1922 potrdila centralna vlada, je v 2 krajevne organizacije Orjune (Vič-Glince, predvideval tudi uporabo fizične sile. — 3. Tudi Rajhenburg, Novo mesto, Kranj, Škofja Loka, vodstvo slovenske Pokrajinske uprave (Hribar, Lu­ Moste, Rakek, Vrhnika, Omiš, Sv.Peter- kan) je nasprotovalo takšnemu značaju organizaci­ je. Prim.: Orjuna, 30.11.1923; Ivan Hribar, Moji Vodmat, Javornik in Ljubljana). spomini, II., Ljubljana 1928, str. 510-513. — 4. Večina članov, skoraj 2/3, je vplačala le po Tak pregled razširjenosti organizacije nudijo poro­ en delež (100 din). Od dobre tretjine članov čila v tedniku Orjuna. - Prim. B.Šuštar, O razširje­ zadruge z večjimi deleži pa so bili najštevil­ nosti Organizacije Jugoslovanskih nacionalistov na nejši tisti z dvema (dobra 1/3), tremi (1/10), Slovenskem do sredine leta 1924, v: Kronika petimi ali desetimi deleži (obakrat slaba 1/4). 36/1988, št.3, str. 242-246. — 5. Jakšni ljudski Članov z 20, 25 ali 30 deleži je bilo le nekaj shodi so bili v Brežicah, Trbovljah, Škofji Loki, Za­ (po 3-5), povsem izjemno pa je bilo članstvo s gorju in Mirni od marca do maja 1924. — 6. Orju­ 50 deleži. na, 9.2. 1924. — 7. Orjuna, 16.9.1924. — 8. F. Klopčič, Trboveljska premogokopna družba, v: Za­ Največ članov z vplačanimi 10 deleži je pisi Delavsko-kmetske matice, Ljubljana 1925, bilo iz Ljubljane (6), le nekaj manj iz Škofje št.4. A. Nedog, Tone Tomšič, Ljubljana 1969, str. Loke in Notranjske (Rakek, Logatec) ter iz 26. — 9. Orjuna, 30.10.1923. — 10. Orjuna 30.10. Celja. Premožni člani so bili tudi iz Kamnika in 4.11.1923. — 11. Zgodovinski arhiv Ljubljana, (eden z 20, drugi s 30 deleži), Tržiča in Bleda, Okrožno gospodarsko sodišče v Ljubljani, Zadružni pa tudi člani iz Škofje Loke zopet izstopajo register (odslej: Zadr.) Zadr. V1I1/4 st. s spisom. — med tistimi z visokim številom vplačanih de­ 12. Zadr. VIII/4 st., Revizijsko poročilo 29.7.1927. ležev. —13. Kot op. 12. — 14. Na ustanovnem občnem Za slabo četrtino zadružnikov Ekonomske zboru zadruge izvoljeno prvo načelstvo so sestavlja­ li: ing. Matej Kosmač, predsednik, dr. Dimitrij Orjune nimamo vpisanih podatkov o poklicu Košiša, namestnik, Božo Borštnik, tajnik in Artur (stanu) v imeniku članstva, a iz ostalih vpisov Jakše, blagajnik. Ko sta predsednik in blagajnik (ta si lahko izoblikujemo sliko poklicne strukture je postal ravnatelj zadruge) po dveh mesecih odsto­ zadružnikov. Med njimi prednjačijo uradniki pila, sta bila 30.5.1924 na skupni seji načelstva in (skoraj 1/6 vseh vpisanih članov) in trgovci nadzorstva na njuni mesti kooptirana dr.Drago (skoraj 1/7), močno pa sta zastopani tudi ka­ Marušič, odvetnik kot predsednik in Franjo Peric, tegoriji obrtnikov in državnih uslužbencev privatni uradnik kot član načelstva. Na izrednem (prvih nekaj nad 8%, drugih nekaj manj). Šte­ občnem zboru 23.7.1924 je dotedanje načelstvo od­ vilo (drugih) intelektualnih poklicev je tudi stopilo, na predlog M.Kranjca pa so izvolili novo vodstvo zadruge. Predsednik načelstva je postal visoko: nad 5% odvetnikov in notarjev (več prokurist Franjo Zorčič, njegov namestnik trgovec prvih), nekaj manj zdravnikov in učiteljev. Franc Medica, člani načelstva pa advokat dr. Vladi­ Manj je posestnikov (3,5%) in za poldrugi mir Knaflič, kemik - in šef Orjune - inž. Marko procent tovarnarjev, 6% pa je drugih poklicev. Kranjec in privatni uradnik Franc Kobentar, kas­ Med pravnimi osebami (4,8%) prednjači 13 neje tudi likvidator le še formalno obstoječe zadru­ organizacij Orjune pred dvema kreditnima za­ ge. — 15. zadr. VIII/4 st. Izjava članov načelstva na drugama. Deželnem sodišču v Ljubljani 29.10.1927. — 16. Slika, ki jo nudi članski imenik o razširje­ Kot op. 12. — 17. Kot op. 12. Člani nadzorstva so nosti vpliva Orjune, je podobna razprostranje­ bili dr. Janko Kersnik, odvetnik iz Ljubljane, Franc Dolenc, veletrgovec z lesom iz Škofje Loke, Matija nosti krajevnih organizacij Orjune, kakor jo Hedžet, veletrgovec iz Ljubljane in Peter Kozina, kažejo poročila v nacionalističnem tedniku industrialec v Tržiču. — 18. Zadr. VIII/4 st. Izjava »Orjuna«. Struktura članstva politične Orjune porokov na Deželnem sodišču v Ljubljani pa se od Ekonomske Orjune seveda razlikuje, 29.10.1927. — 19. Zadr.VIII/4 st. Zapisnik občne­ saj so bila za včlanjenje v zadrugo pač potreb­ ga zbora 30.1.1933. — 20. Zadr. VIII/4 st s spisom. na finančna sredstva. Tako so bili člani zadru­ — 21. Zadr. VIII/4 st. Revizijsko poročilo ge tisti, ki so Orjuno lahko finančno podprli: v 31.12.1928. — 22. Zadružni spis vsebuje tudi ime­ članskem seznamu zadruge ni najti mladine, nik članov, ki gaje v zvezi z lidvidacijskim postop­ zlasti študentov, malo je tudi posestnikov, pa kom zahtevalo sodišče. Zadr. VIII/4 st. s spisom. — 23. France Kresal, Zahteve za zakon o minimalnih tudi delavci niso močneje zastopani. mezdah, Prispevki 1967 1-2, str. 242 (uporablja statistiko Osrednjega urada za zavarovanje delavče­ OPOMBE vi. — 24. F. Kresal, Tekstilna industrija v Sloveni­ ji, Ljubljana 1976. (iz letnih poročil inšpekcije dela 1. Osnovne podatke o Orjuni nudita dva prispevka v Ljubljani). — 25. Mesečni prejemki magistratne- B.Gligorijevića: - Organizacija jugoslovenskih na­ ga ravnatelja so bili okoli 4000 din, mag. svetnika cionalista (Oijuna), v: Istorija XX veka, Zbornika ali srednješolskega profesorja okoli 2700 din, kon- radova V, Beograd 1963 in - Profašistička organi­ cipista dobrih 2000 din in oficiantinje 1200 din. zacija »Oijuna« i revolucionarni radnički pokret Zgodovinski arhiv Ljubljana, mesto Ljubljana, ro­ Jugoslavije, v: Revolucionarno delavsko gibanje v kopisne knjige, Cod. IX/7, 1923/1924: Proračun Sloveniji v letih 1921-1924, Ljubljana 1975. Prim. mestne občine ljubljanske za leto 1924, Ljubljana še literaturo v članku v op. 4. — 2. Orjuna, tednik 1924. — 26. Zadr. VIII/4 st. Revizijsko poročilo organizacije jugoslovanskih nacionalistov (odslej: 29.7.1927.

146 FOTOGRAFIJE PREDVOJNIH GRAJSKIH INTERIERJEV, DRAGOCEN VIR ZA PROUČEVANJE NOTRANJE OPREME, ZLASTI POHIŠTVA MAJA LOZAR ŠTAMCAR

Obžalovanja vredna lastnost, omalovaževa­ tem dokumentiral stanje prenekaterega pred­ nje tradicije in s tem tudi materialne dedišči­ meta pred prihodom v muzej. Iz te zbirke seje ne, ki se je na Slovenskem okrepila v letih namreč prav tako posrečilo za muzej pridobiti med drugo vojno in po njej, je vzrok za precej kosov opreme, medtem ko je bil velik skromno ohranjenost »premične dediščine« - del likovnih umetnin pridobljen za Narodno tudi notranje opreme nekmečkega prebival­ galerijo. Dravska banovina je okrog leta 1930 stva v domovih premožnejših slojev po mestih kupila grad Novo Celje. Prejšnji lastnik je in gradovih, pa tudi v cerkvah. Tako pomanj­ opremo delno odnesel v tujino, del pa je spet kanje občutka za vsakdanje predmete, po- dobil Narodni muzej, med drugim tudi roko- žlahtnjene s starostjo, mnogokrat izvrstne kojske Königerjeve kipe s stopnišča in pozla­ obrtniške izdelke, ki kažejo tudi mojstrovo čeno kovano mrežo iznad vežnih vrat.9 Grad umetniško stremljenje, kljub razglašeno kul­ Ormož s svojim inventarjem je bil večkrat v turni hrbtenici našega naroda izdaja našo ne­ nevarnosti, da se vse skupaj razproda in zato verjetno brezbrižnost in splošno nevednost. je imel dr. Stele kot konservator za potrebno, Le redki posamezniki so se od prejšnjega pomembnejše predmete fotografsko doku­ stoletja sem zavedali pomena ohranjanja sta­ mentirati. Kratko poročilo o Ormožu je obja­ rih, izrabljenih in odsluženih kosov pohištva vil v ZUZu.10 Žal pa poročila dr.Steleta še in drobnih predmetov. Preprost človek, pripa­ zdaleč ne kažejo celotne slike razbijanja in iz- dajoč kateremukoli klinu družbene lestvice, puhtevanja stoletja kopičenih umetnostnih in pa je stvar raje vrgel v peč, da bo red pri hiši, umetnoobrtnih zakladov. ali pa jo je oddal zvito govorečemu preproda­ Dr. Ivan Komelj je v svojem obsežnem jalcu. In še tiste »umetnostne zbirke«, ki so članku Grad kot spomeniški problem v času nastale in se ohranile zlasti na naših gradovih, med obema vojnama11 omenil okrog štiri­ so postale žrtev obubožanja in so bile razpro­ deset v arhivu Zavoda za spomeniško varstvo dane na dražbah, ali pa so podlegle največji evidentiranih grajskih razprodaj.12 katastrofi naše dobe, vojni in povojnim letom, Na podlagi arhivskih dokumentov (dopisov, ko so bile stavbe uničene, njihova še ohranje­ poročil ipd.) je dokazoval, daje večina sloven­ na oprema pa pokradena in raztresena na vse skih gradov izgubila svojo vsebino že med štiri strani neba. Majhen del te naše dedišči­ obema vojnama13 in da so leta med drugo ne se je zbral v Federalnem zbirnem centru, svetovno vojno in po njej prinesla pogubo le od koder so potem (ne vsi) predmeti prišli v še grajskim lupinam. Res je prva jugoslovan- slovenske muzeje, brez znane provenience, spominov v njemu posvečeni številki Varstva prave reliquiae reliquiarum. Na srečo se je iz spomenikov leta 19654 spominjal tragičnih let med vojnama ohranilo nekaj fotografij usod gradov in opreme Pukštajna pri Dravo­ notranjščin gradov, ki nam zmorejo pričarati gradu, Murske Sobote, Stare Loke, Turna pri vzdušje s tradicijo prežetih oprem grajskih Velenju, Novega Celja in drugih, ki jih je med prostorov.1 Oprema, ki jo vidimo na teh foto­ obema vojnama po svojih močeh skušal reše­ grafijah, docela ovrže dolgo časa negovano in vati. Tako je mogoče v Zborniku za umet­ ponavljano neresnico, da Slovenci kot reven nostno zgodovino v poglavju Varstvo spome­ narod nismo nikoli imeli bogato opremljenih nikov slediti njegovim poročilom o prizadeva­ hiš, gradov in cerkva. Ob upoštevanju dejstva, njih, da bi pomembnejši kosi opreme, predvi­ da je bilo precej lastnikov teh stavb res tujcev, deni za dražbe ali izvoz, ostali v slovenskih je vendarle resnica, da jih nismo znali ali javnih zbirkah. Ta prizadevanja so bila zaradi zmogli ohraniti, potem ko so ti odšli. skromnih finančnih zmožnosti ustanov žal le Fotografije, ki so ohranjene s steklenimi delno uspešna. Pregledal in delno dokumenti­ ploščami - negativi vred na Zavodu za varstvo ral je opremo gradu Hrastovec, ki so ga naravne in kulturne dediščine republike Herbersteini oddali ruskim beguncem in veči­ Slovenije,2 so predvsem delo utemeljitelja no predmetov odpeljali v svoj ptujski grad. umetnostnozgodovinske in konservatorske Prodali pa so med drugim izredno bogato rez­ stroke pri nas, dr. Franceta Steleta. Kot foto­ ljano posteljo z baldahinom, za katero se je dr. grafa se omenjata tudi M.Klemenčič3 in Ante Stele trudil, da bi ostala na naših tleh in v jav­ Kornič, nekaj pa je preslikav predvojnih raz­ ni lasti, a mu ni uspelo.5 Zbirka pl. Gutmann- glednic. sthala z gradu Dvor pri Radečah je končala na Dr. Stele se je v članku Iz konservatorskih dražbi. Po izjavi dr. Steleta pa je vendarle

147 opremo. Dr. Komelj je imel le delno prav. Na podlagi ohranjenih fotografij notranj­ ščin teh in drugih gradov danes lahko rečemo, da resda niso vsebovali izobilja kosov prvotne opreme, morda renesančne in zgodnje baroč­ ne, zato pa lahko občudujemo raznovrstno opremo 19. stoletja z vso paleto slogov od kla­ sicističnega empirà in bidermajerja do histori- zirajočih oblik, med katerimi ni smel manjka­ ti zlasti priljubljeni »altdeutsch«, staronemški slog. Med temi relativno mlajšimi kosi opre­ me se, izpostavljeni kot prva družinska drago­ cenost, pojavijo kosi pohištva in druge opre­ me iz 18. stoletja, redkeje zgodnejši. Zanimivo je, da zaman iščemo sodobno pohištvo secesij­ skih ali modernističnih oblik. Zelo verjetno je, da ga je vsaj nekaj sodilo v opremo praktično opremljenih nereprezentančnih prostorov (fo­ tografirana ni na primer niti ena kuhinja), a jih je fotografski aparat ob strogi izbiri najza­ nimivejše opreme namenoma prezrl. Druga domneva je, da graščaki ob obilici starejšega pohištva pač niso imeli ne potrebe ne želje kupovati novega. Tretjič pa moramo razlog za odsotnost modernega pohištva gotovo iskati v padanju finančne moči, ki je mnogokrat pri­ peljala do skrajnosti - razprodaje premoženja. Na fotografijah je občutiti udobno domač­ Grad Bizeljsko, bidermajerska soba nost prostorov, v katerih seje živelo in po po­ trebi dopolnjevalo izrabljene kose z novejši­ mi. Tako so nastali pisani konglomerati pohi- »vse boljše staro pohištvo, porcelan in steklo ... ostalo v Soveniji«.6 Ob veliki dražbi leta 1930 s tiskanim katalogom7 na gradu Murska Sobota je nastala tudi vrsta Steletovih fotogra­ fij, na katerih spoznamo zlasti pohištvene kose, kupljene za Narodni muzej v Ljubljani. V istem času je razpadla še ena velika zbirka umetnin in starin, namreč Strahlova zbirka v Stari Loki.8 Tudi to je dr.Stele fotografiral in s ska država z napačno davčno in kmetijsko po­ litiko sama spodbujala opuščanje gradov, na trgu pa se je znašlo toliko grajske opreme, da javne zbirke niso zmogle kupiti večine izbra­ nih kosov. Na prste ene roke lahko prešteje­ mo gradove, katerih (novi) lastniki so imeli posluh za umetnost in starine in tudi sredstva zanje - Strmol je kupil tovarnar Hribar, Brdo pri Kranju knez Pavel Karadžordževič, Hmeljnik pa (že leta 1876) sudetski Nemec baron Wamboldt, »ki je s seboj pripeljal tudi dragoceno opremo«14 in se trudil grad obno­ viti po vseh spomeniških in muzejskih princi­ pih.15 Žal druga vojna hmeljniškemu gradu ni prizanesla. Vojna je svojo razdiralno senco metala še na mnoga leta, ki so ji sledila, ko so se Hmeljniku pridružili v žalostni vrsti »stra­ teško požganih« in kasneje s pečatom »sim­ boli nepravičnega družbenega sistema« zane­ marjeni in uničeni gradovi Bogenšperk, Grad na Goričkem, Jablje, Križ, Krumperk, Mokri­ ce, Soteska, Turjak in mnogi drugi. In mnogo Grad Bori, eleganten marmornat kamin in neoem- teh gradov je leta 1945 gotovo še imelo svojo pirska sedežna garnitura, foto dr. Stele okr. 1930

148 Novo Celje, Ormož, Ptuj, Rakovnik, Renče, Stara Loka, Turjak). Podrobnosti so mnogokrat zaradi starosti steklenih fotografskih plošč precej zabrisane ali celo nespoznavne. Včasih pa je kak izje­ men kos opreme pritegnil posebno pozornost in se nam ohranil skrbno zabeležen z vsemi detajli - na primer bogato rezljana skrinja z naslonjalom v Bizeljskem, zgodnjebaročna omara s struženimi polstebriči v Borlu, rezlja­ na baročna omara z mestnimi vedutami iz Hmeljnika, bogato rezljana postelja z baldahi­ nom iz Hrastovca, dunajska podna ura iz prve polovice 18. stoletja iz Jabelj, precej predme­ tov iz Murske Sobote, ki jih zdaj občudujemo v ljubljanskem Mestnem muzeju, bidermajer­ ski kanape in ura iz Ormoža, baročna taber- nakeljska omara iz Pišec, baročni stol s struže­ nimi nogami in prvotnim oblazinjenjem iz Podčetrtka, tabernakeljska omara z bogato marketerijo in okovjem iz ptujskega gradu, bogato rezljan renesančni sekreter, viteški oklep in gotska skrinja iz Pukštajna, kabine­ tna omarica in rezljana vrata iz Rakovnika, intarzirana vrata in umivalnik iz Velenja, marsikje lončene peči, itd. Kako bi bili lahko veseli, če bi se nam ohranile vsaj te notranjšči­ ne, ki so že po sedanjih merilih karseda boga­ te. In arhivi nam sporočajo, da so bile neštete Grad Bori, bogat ncobaročcn portal z vrati, nad ka­ grajske sobane pred prvo svetovno vojno pri terimi so razobešene lovske trofeje in orožje, foto nas opravljene še dosti bogateje! dr. Stele. okr. 1930

štva, ki je bilo raznovrstno tako kot dobe, ki so se dotaknile grajskih zidov. Prostori so po­ leg premične opreme vsebovali še čudovite lesene kasetirane ali štukirane strope z lesten­ ci. tapiserije, poslikane stenske opne ali fre­ ske, lončene peči, kamine in druge kamnose­ ške izdelke, rezljana vrata s podboji, pisano sestavljene parkete, dragocene stare preproge in draperije, po stenah pa nešteto slikarskih del in ogledal v bogato izrezljanih okvirjih. Vsa ta množica predmetov se je pač glede na okus in finančne možnosti lastnika bolj ali manj harmonično zlila v celoto. Razbrati se da namenoma urejeno »grajsko vzdušje«, ki ga ustvarjajo zlasti izbira pristnih renesančnih ali novorenesančnih kosov pohi­ štva z velikimi in težkimi mizami, z bogato rezljanimi stoli, s širokimi garderobnimi oma­ rami in težkimi kredencami, vse iz masivne­ ga hrastovega ali orehovega lesa, in podčrtuje­ jo po stenah okrasno razobešeno orožje in lovske trofeje (Bori, Jelše, Ptuj). To vzdušje pomagajo dopolnjevati mnoge slike z značilno grajsko tematiko - galerije prednikov, krajin­ ski motivi s posestmi graščakov, priljubljene lovske in mitološke scene. Nepogrešljiv del grajske opreme so bile na vidnih mestih, na­ vadno v jedilnicah, razstavljene zbirke porce­ lana, keramike, kositrne, bakrene in srebrne Grad Dornava, rokokojska peč in poslikane stenske posode (Bizeljsko, Jablje, Murska Sobota, opne

149 Grad Hmeljnik. ureditev enega izmed dnevnih prostorov lastnika Wamboldta, foto Kornič med 1930 in 1940

150 Grad Jablje pri Mengšu, poslikane tapete v kitajski Jelšin grad, vzhodnjaško okrašene stene in strop, sobi in bidermajerska sedežna garnitura stola iz upognjenega lesa, foto dr. Stele

V gradovih kot centrih moči in blagostanja so praviloma imeli lasten bogoslužni prostor, se je stoletja nabiralo premično premoženje, kije bil največkrat namenjen izključno le na­ ki je seveda utrpelo vse mogoče naravne in jožji družini, opremljen z oltarjem (likovno in človeške katastrofe. Večkrat je tudi popolno­ z umetnoobrtnimi izdelki bogat v grajskih ka­ ma izginilo, a s starodavno zgradbo se je iz pelah v Murski Soboti in v Novem Celju), s generacije v generacijo dedovala tudi zavest o klopmi, klečalniki in s spovednico (izredno ohranjevanju starega inventarja, neločljivo lepo izrezljano v pišeški kapeli). povezanega s koreninami graščakovega rodu Dnevni grajski prostori - sprejemnice, jedil­ in s tem s celotnim krajem, kajti na grad je nice, viteške dvorane - so razkazovali najime­ bila vezana zgodovina vseh okoličanov. Od nitnejše kose opreme v stavbi. Sedežne garni­ tod so prihajale nove pobude in po grajski ture v teh prostorih so na naših medvojnih modi se je zgledovala moda preprostejših ljudi fotografijah precej enotne - v neorenesan- - seveda se je takrat svet vrtel dosti počasneje čnem slogu z vključenimi pristnimi renesan­ kot danes. Hitreje kot grajskih se je spreminja­ čnimi kosi, v klasicističnem (Ormož), v bider­ la usoda hiš v mestih in usoda opreme z njimi. majerskem (Bizeljsko, Jablje), v neobaročnem Mesta so bila bolj na prepihu, lastniki hiš so ali neorokokojskem (Bogenšperk, Mirna na se menjali hitreje in oprema je šla iz rok v Dolenjskem, Hrastovec) ali pa gre za pristne roke. Iz številnih ohranjenih zapuščinskih in­ sedežne garniture 18. stoletja (Novo Celje, ventarjev 17. in 8.1 stoletja, pa tudi iz mlajših, Murska Sobota, Gornja Radgona).16 V velenj­ vidimo, da se je reprezentančna mestna hiša skem gradu so si v enem izmed dnevnih plemiča ali premožnega meščana v bogati prostorov omislili neogotsko sedežno garnitu­ opremi vsekakor mogla meriti z grajsko in jo ro z množico zavitih stebričev, ki je le en pri­ je v prilagajanju modnim tokovom časa celo mer pri nas močno priljubljenega staro- prekašala. Zal pa se v naših krajih od teh nemškega sloga. Shrambno pohištvo je mno­ oprem ni ohranilo dosti, zlasti ne in situ. gokrat še baročno ali klasicistično, saj se v Druga stalnica, ki je poleg gradov najdlje vsakdanji rabi ni moglo tako hitro izrabiti kot obdržala svojo starejšo opremo - večinoma sedežno. V reprezentančnih prostorih so stali mislimo s tem baročne ensemble - je cerkev. številni predalniki, kotne omarice, vitrine, Po naših cerkvah je še razmeroma dobro skrinje, tabemakeljske omare, manj pogosto ohranjena umetnoobrtna oprema, od svetil in kabinetne omarice, vitrine in garderobne cerkvenega posodja do pohištva. Tudi gradovi omare, priljubljene pa so bile tudi težke, z

151 Grad Murska Sobota, del opreme v »damski sobi«,zdaj delno na ogled v Mestnem muzeju, foto dr. Stele okr. 1930

Grad Novo Celje, poslikane stenske opne, rokokojska peč in razstavljena srebrnina, foto dr. Stele

152 Grad Ormož, eleganten bidermajerski kanape, foto dr. Stele ok. 1930 rezbarijo obložene etažerc in kredence v staronemškem slogu. Opremo gradu Jelše je kot osamljen primer pri nas narekoval orien­ talski okus. Kakšnih izrazito za ta namen opremljenih knjižnic se iz fotografij ne da raz­ brati. čeprav jih srečamo v Pišecah, na Turjaku in zlasti na Bogenšperku. Med fotografiranimi notranjščinami nekate­ re izstopajo po posebno bogati opremi, ki ni namenjena uporabi, saj je je za to dosti pre­ več. Poleg tega pa ima skupne poteze, ki kaže­ jo na to, da je bil graščak zbiralec in je kopičil na svojem gradu vsebinske sklope predmetov, ki so mu bili posebej pri srcu, kupljenih tudi daleč prek naših meja. Pri tem imamo v mis­ lih predvsem t.im. Strahlovo zbirko v Stari Loki ali zbirko na gradu Turn pri Velenju. Fotografije okrog petindvajsetih grajskih notranjščin dajejo le slutiti, kaj vse so v obdo­ bju širše do začetka našega stoletja, ožje pa do druge svetovne vojne, hranili debeli zidovi drugih naših gradov, ki niso bili fotografsko dokumentirani. Že na začetku 20. stoletja so lastniki zaradi neugodnih političnih in eko­ nomskih razmer začeli počasi odnašati ali raz­ prodajati grajsko opremo. Druga svetovna vojna pa je ta nezaželeni proces dokončno sklenila. Pravih razsežnosti te izgube se zave­ mo šele, ko pogledamo preko meja. Če nam je dovoljeno seči malo dlje - v Anglijo in Grad Pišcce. baročna tabernakeljska omara, loto Francijo, kjer so vojne vihre enako kakor pri dr. Stele. ok. 1930

153 Grad Rakovnik na Dolenjskem, klasicistično pohištvo

Grad Renče, dvorana z velikim kaminom, foto Gorjup 1980 po razglednici

154 snetkom se da izluščiti značilne ali pa za naš prostor izjemne forme posameznih pohištve­ nih kosov, vrste ornamentov, itd. Pri tem žal pogrešamo barvo, ki je pomemben element, prav tako je nemogoča natančna opredelitev vrste materiala in konstrukcije. Nasprotno pa sta na posnetkih lepo vidni prostorska razpo­ reditev stanovanjske opreme in medsebojna funkcionalna in dekorativna povezanost posa­ meznih kosov. Gre seveda za interierje z osebnim pečatom, sestavljene iz večinoma podedovanih kosov opreme, pod močnim vplivom osebnega oku­ sa in finančnih možnosti lastnika. Zato so ohranjene fotografije nedvomno zanimive tudi za družbenega zgodovinarja, predvsem za preučevalca vsakdanjega življenja. V pričujočem sestavku smo na eni strani hoteli opozoriti na uporabnost ohranjenih fotografij in na drugi skušali strniti najosnov­ nejše skupne značilnosti opreme grajskih notranjščin med obema vojnama. V nadalje­ vanju bo treba izpeljati seveda poglobljeno analizo, ki bo še en dobrodošel kamenček pri sestavljanju mozaika zgodovine umetne obrti na Slovenskem.

OPOMBE

Grad Velenje, altdeutsch sedežna garnitura in klasi­ 1. Nekaj teh fotografij je bilo objavljenih v okviru cistična predalnika zgodovinskih predstavitev posameznih slovenskih gradov, na primer v Zbirki vodnikov po kulturnih nas prizadele narodovo dediščino, so tam ven­ in naravnih spomenikih Slovenije, v knjigi Ivana darle uspeli obdržati neprecenljive zaklade Stoparja Gradovi na Slovenskem, Ljubljana 1986, svojih podeželskih dvorcev in gradov, ker se v posameznih člankih, ki jih omenjamo v opom­ večina zaveda pomembnosti kulturne dedišči­ bah, itd. — 2. Na tem mestu se toplo zahvaljujem delavcem Zavoda, da so mi omogočili pregledati ne tako v smislu zgodovinske pričevalnosti svojo fototeko.— 3. Ivan Komelj, Grad kot spome- kakor v čisto komercialnem turističnem smis­ niškovarstveni problem v času med obema vojna­ lu. Lastnikom ni pod častjo ob določenem ma, v: Varstvo spomenikov 25, Ljubljana 1983, str. času popeljati obiskovalca skozi prostore s 24. — 4. France Stele, Iz konservatorskih spomi­ staro opremo, v katerih sicer sami stanujejo. nov, v: Varstvo spomenikov 10, Ljubljana 1965, Ob starodavnih stavbah so urejeni parki in str. 13-38, zlasti pa str. 25-26. •— 5. Zbornik za vrtovi, praviloma se nekje na nevpadljivem umetnostno zgodovino (ZUZ)2, Ljubljana 1922, mestu najde tudi trgovina z ličnimi doma na­ str. 151; ZUZ 3, 1923, str. 67-68 in str. 144; ZUZ rejenimi spominki in okrepčevalnica z doma­ 5, 1925, str. 109-110. — 6. ZUZ 6, 1926, str. 111-112. — 7. ZUZ 11, 1931, str. 87-88. — 8. čim pecivom. ZUZ 11, 1931, str. 90-91. — 9. ZUZ 12, 1933, str. A vrnimo se k fotografijam naše nekdanje 93-94. — 10. ZUZ 14, 1936/37, str. 64. — 11. Ivan grajske opreme. V Zavodu za varstvo naravne Komelj, Grad kot spomeniškovarstveni problem v in kulturne dediščine Republike Slovenije času med obema vojnama, v: Varstvo spomenikov shranjene plošče in fotografije grajskih no­ 25, Ljubljana 1983, str. 13-32. — 12. 1. Komelj, tranjščin so izredno dragocene že s praktične­ n.d., str. 22. — 13. Ta proces se je moral začeti še ga stališča, ker naši muzeji hranijo vrsto pred­ pred prvo vojno. Tako na primer dr. Stopar v svoji metov brez znane provenience, in - z obilo knjigi Gradovi na Slovenskem na strani 46 pravi, sreče seveda - kak tak premet spoznamo na da so Trautmansdoffi že pred prvo svetovno vojno opremo gradu Negova spravili na svoja druga po­ eni izmed fotografij. Tako izvemo za njegovo sestva. — 14. I. Stopar, n.d., str. 265. — 15. 1. zadnje nahajališče in takratno stanje ohranje­ Komelj, n.d., str. 24. ■— 16. Seveda je tvegano soditi nosti. Predvsem pa ti slikovni dokumenti slu­ o pristnosti pohištva s fotografij, a ker imamo v jav­ žijo za formalno primerjavo z ohranjenim gra­ nih zbirkah nekatere izmed fotografiranih predme­ divom. Kljub mnogokrat tehnično slabim po­ tov, datiramo z večjo gotovostjo.

155 TURIZEM IN KULTURA NA BLEDU BOŽO BENEDIK

Vsak turistični kraj je skušal že zgodaj s kul­ teh nastopov, ki so prikazovali del gorenjske turnimi prireditvami, prikazom krajevnih folklorne tradicije, so zrasle organizirane sku­ znamenitosti, umetnostnih spomenikov in pine, ki so v povojnem času dosegle zadovolji­ tradicionalnih oblik življenja poživiti turistič­ vo raven in se vključevale v organizirane fol­ no ponudbo in privabiti čimveč gostov. Tako klorne prireditve. je bilo - in je še vedno - tudi na Bledu, kjer V prvih povojnih letih ni bilo pravega turi­ poleg naravnih lepot in slikovitosti kraja po­ stičnega življenja, zato tudi ni bilo prizade­ sebno pozornost zbujata blejski grad in otok, vanj za razne kulturne prireditve. Ni bilo or­ ki sodita danes med najbolje urejene kulturne ganizatorjev, niti tistih, ki bi nastopali ali bili objekte pri nas. Letno privlačita na deset tiso­ pripravljeni sodelovati. Seveda je treba po­ če obiskovalcev in le redko kateri tuji gost si udariti, da jih skoraj ni bilo za koga prirejati, ne ogleda teh dveh kulturno-zgodovinskih saj so se prave turistične sezone začele šele po spomenikov. Vendar so gostje vedno želeli letu 1955. čim več kulturnih prireditev, umetniških raz­ Bled je verjetno pogrešil, ker je v mrtvilu stav, koncertov in folklorističnih nastopov. prvih povojnih let zamudil priložnost, da bi, Posledica tega je, da sta turistična dejavnost in čeprav z lastnimi sredstvi, s kvalitetnimi kul­ kultura danes močno povezani. turnimi in drugimi prireditvami zadržal zna­ Poglejmo, kako je bilo s tem na Bledu. Že v čaj mondenega letovišča. To je znal npr. Du­ prvih začetkih turizma so si na Bledu prizade­ brovnik. Bled sam verjetno kaj takega res vali privabiti goste tudi s kulturnimi priredi­ ne bi zmogel, toda ni bilo niti prave širine niti tvami. V starih zapiskih čitamo, da so na Ble­ spodbude pri turističnih delavcih. Povsem ob du prirejali koncerte od prvih dni julija do strani je tedaj stala tudi Ljubljana, naše glavno srede septembra že od ustanovitve Zdraviliške mesto in kulturno središče. Na Bledu tedaj komisije leta 1886. Koncerte so prirejali ob tudi še ni bilo pravih prostorskih možnosti, ni določenih dnevih v Zdraviliškem parku v bilo primerne dvorane (v Kazini so bili pro­ glasbenem paviljonu - podobnega vidimo v stori premajhni) in tudi takšnih ambientov, tem parku še danes - dalje dopoldne na kopa­ kakor jih ima npr. Dubrovnik, Bled nima. Le lišču ali popoldne na obali jezera pred današ­ na gradu in otoku je bilo nekaj poskusov v še njim Park hotelom in pri nekdanjem hotelu ne obnovljenih prostorih, a tu je bila velika Petran na Mlinem. Izvajalci so bili simfonični ovira nestalno vreme, s katerim je računati v orkestri z Dunaja ali iz Ljubljane. Koncerte so alpskem svetu. izvajali tam, kjer so bili gostje, ki so poleg tu­ Prvi poskusi za oživitev kulturnih priredi­ ristične plačevali tudi glasbeno takso. V ve­ tev padejo v čas po letu 1955, ko seje turizem černih urah so občasno prirejali koncerte tudi obnavljal in je začelo z delom novo ustano­ v Zdraviliškem domu. vljeno Turistično društvo Bled. Bili so to S takšnimi koncerti so nadaljevali v turistič­ skromni začetki ob nezahtevnih gostih. Ome­ nih sezonah tudi v času med obma vojnama v jili so se predvsem na folklorne nastope, ki so istem paviljonu v Zdraviliškem parku; sodelo­ jih izvajale ljubiteljske skupine z Bleda, Bohi­ vali so glasbeniki opernega ali vojaškega orke­ nja in Jesenic. Od njih tedaj seveda ni bilo pri­ stra. Koncerte so prirejali v popoldanskih in čakovati popolnosti, saj niso imele strokovnih obvezno tudi v večernih urah. Imeli so mnogo vodij. Vendar so prikazale prvim tujim go­ poslušalcev, ki so radi posedeli na klopeh ob stom - predvsem Holandcem in deloma Ne­ poslušanju predvsem domače glasbe. Več iz mcem - naše plese, nošnje in pesmi, kakor so kulturnega življenja blejski turistični delavci pač znale in zmogle. Pohvaliti moramo njiho­ takrat svojim gostom niso pripravljali. Prireja­ vo prizadevnost in vnemo. Nastopi so bili nje teh koncertov je bil poglavitni izdatek za skoraj izključno v Kazini kot edinem še pri­ kulturno zabavne prireditve in glavno breme mernem prostoru, le izjemoma tudi v hali ho­ takratnega proračuna Zdraviliške komisije, tela Toplice. Tako je bilo vse do leta 1957. kamor so se stekali dinarji iz turistične takse. Takrat so se začeli kazati sadovi prizadeva­ Med obema vojnama moremo med turistič­ nja zelo delovnega Turističnega društva Bled. no zabavne prireditve šteti poskus hotela To­ Poleg rednega programa folklornih prireditev, plice. Takratna podjetna lastnica Jula Malnar ki so bile enkrat tedensko - ta navada se je seje domislila, da bi dala na lastne stroške iz­ ohranila vse do danes - so sledili tja do leta delati deset parov narodnih noš za dekleta in 1961 poskusi, da bi popestrili in zboljšali kva­ fante. Ob raznih prilikah so nato domačini v liteto kulturnega programa; v turistični sezo­ njih nastopali na hotelskih prireditvah ter ob ni so nastopali mojster violinist Igor Ozim, že polkah in valčkih zabavali tuje goste. Poskus tedaj po svetu znani Slovenski oktet in doma­ so takratni gostje z zadovoljstvom sprejeli. Iz či operni pevci in pevke iz Ljubljane. Toda

156 pokazalo se je, da kazinska dvorana ni pri­ tudi posamezni kiparji. Naj jih nekaj našte­ merna za take nastope. Pohiteli so z obnovi­ jem. V prvem letu so razstavljali France Go­ tvenimi deli na blejskem gradu. Po obnovi dec s kiparko Hafnarjevo, dalje Rudi Simčič. leta 1961 so prvič poskusili uporabiti zelo pri­ Olaf Globočnik in Lojze Spacal. V naslednjih jetna in vabljiva ambienta zgornjega in spod­ letih so jim sledili Lojze Perko, Maksim Sedej, njega grajskega dvorišča za kulturno priredi­ Stane Keršič, Ive Šubic, Vladimir Makuc, tev. Tam so uprizorili Donizettijevo opero Stojan Batič, Janez Bernik, Rudi Kotnik, Fer­ Don Pasquale v izvedbi ljubljanske opere, je­ do Mayer, France Slana, Marij Pregelj, Drago seniško gledališče Tone Čufar pa je odigralo Tršar, Gojmir Kos, Boris Kalin in kot gost več komedij. Po vzoru drugih uglednih turi­ Karlo Hegedušič. O kulturnem dogajanju v stičnih krajev so v tem času na Bledu poskuša­ turistični sezoni v Festivalni dvorani govori še li organizirati stalno glasbeno prireditev. Leta cela vrsta drugih prireditev, na primer števil­ 1960 je do tega res prišlo. I. jugoslovanski jazz ne razstave z zelo raznovrstno vsebino. Leta festival, na katerem so sodelovali tudi zagreb­ 1965 so bile razstave o gorenjskih kmečkih ški in beograjski jazz orkestri, je ob pomoči skrinjah, o domači slovenski obrti, spominska Ljubljane in neumornega Aleksandra Skaleta razstava o letu osvoboditve 1945, o spomeni­ v vsakem pogledu uspel. Pri tem ne gre maj­ kih NOB ter otroška likovna razstava na to hna zasluga tudi blejskim turističnim delav­ temo. Naslednje leto so bile na programu et­ cem. Festivali, ki so sledili, so privabili vedno nografska razstava o razvoju »loškega kruh­ nove domače in tuje glasbenike, a tudi publi­ ka«, dalje o slamnikarstvu na domžalsko - ka je bila zadovoljna. A ko se je že zdelo, da kamniškem območju, iz tematike NOB pa so bo ta prireditev postala stalna, sojo leta 1967 prikazali trpljenje naših ljudi v koncentracij­ prenesli v Ljubljano, ker so stroški prerasli skih taboriščih. Leta 1973 je bila še zanimiva blejske možnosti. Leta 1985 so sicer festival razstava o razvoju blejskega turizma, nasled­ zopet prenesli na Bled, vendar ni imel več to­ nje leto pa razstava in kongres EX LIBRIS. liko odmeva kakor prej. Festival je nekako za­ Te razstave so spremljale še nekatere po­ menjal koncerte v Zdraviliškem parku, ki so membne prireditve in novosti, tako tudi kon­ jih leta 1959 začasno, zopet zavoljo pomanj­ gres Pen klubov v prvih dneh julija 1965. Z kanja sredstev, opustili. Pozneje so zopet do­ njim se je začela dejavnost, ki ji sledimo do bili svoje mesto v kulturnem življenju turistič­ današnjih dni. Takrat se je na Bledu prvič nega Bleda in v zadnjih letih je na turističnem zbral svetovni vrh pisateljev in pesnikov; programu 18-20 koncertov domačih pihal­ predsedoval jim je Athur Miller, med našimi nih orkestrov iz Gorij, Lesc in Jesenic, včasih udeleženci pa je omeniti Iva Andriča, edinega pa tudi vojaške godbe iz Ljubljane. našega Nobelovca in velikega občudovalca in Važen mejnik za vse vrste prireditev na Ble­ prijatelja Bleda. Žal na Bledu nihče ni zbral du je bila postavitev Festivalne dvorane, ki so tega, kar so udeleženci govorili, pa tudi ne jo svečano odprli leta 1961 za veliki medna­ tega, kar se je v zvezi s tem kongresom o Ble­ rodni šahovski turnir. V njej so nato pripravili du po svetu pisalo. Vsega tega na Bledu in na prvi festival slovenske popevke, ki je potem Slovenskem nismo znali izkoristiti. V letih gostoval na Bledu nekaj let. Od 1963. dalje pa 1967/72 so se na Bledu zvrstili TV festivali, ki so v njej začeli gostovati domači vrhunski fol­ so jih nato prenesli v Portorož. Leta 1968 so klorni ansambli, Lado, Kolo, Taneč in v na­ poskusili tudi z organizacijo lutkarskega festi­ slednjih letih tudi že skupine iz Madžarske, vala, na katerem so poleg domačinov sodelo­ Češkoslovaške, Lužic, Ceylona, dalje iz So­ vale izbrane lutkarske gledališke skupine iz vjetske zveze, Brazilije in Cipra. Bolgarije, Češkoslovaške in Romunije. Festi­ V času od 1961. leta naj omenim še dve po­ val razen pri ljubiteljih tovrstne umetnosti ni membni novosti. Prizadevni turistični delavci zbudil pozornosti in večjega zanimanja pri so prešli tudi na organizacijo likovnih razstav, gostih ter so ga zavoljo tega opustili. Pač pa so ki naj bi poživile kulturno dogajanje v času v tem času izredno odmevale uspešne glasbe­ sezone. Prirejali sojih v okviru likovne komi­ ne prireditve; nastop slovenske vrhunske pi­ sije pri svetu Svobod in prosvetnih društev anistke Dubravke Tomšič, dalje Lisztov in občine Radovljica. Primerne prostore so našli Chopinov večer ter nastopa Slovenskega okte­ v avli Festivalne dvorane. Z razstavami so pri­ ta in okteta Gallus. čeli takoj po zgraditvi dvorane leta 1961 in jih Po zaključku del na otoku je v letu 1971 redno prirejali vse do leta 1966, ko je prišlo prišlo do še ene novosti v kulturnem progra­ do spora med organizatorji in upravljalcem mu blejskega turizma. Tedaj so priredili v dvorane. Vendar so se vrata dvorane za umet­ otoški cerkvi prvi koncert; koncerti so še da­ niške razstave začasno zaprla šele leta 1971. nes vsak teden skozi vso turistično sezono. V Temu je sledilo obdobje petih let, ko likovni prvih letih jih je bilo 13 do 15, pozneje sojih umetniki niso dobili možnosti razstavljati na skrčili na 8 do 9 Vzrok je bil zopet v denarju. Bledu. V omenjenem času je bilo skupno 48 Kakovost ni poceni, okolje na otoku pa samo razstav; na njih so predstavili svoja umetniška zase zahteva dovršenost in virtuoznost. Tuje dela vsi naši pomembni slikarji in grafiki ter leta 1975 prvič nastopila domačinka Olga

157 Gracelj, solistka ljubljanske opere. V zadnjih tja Gatnik in drugi. letih so nastopali tudi pevski zbori A.T. Lin­ Na pobudo pisatelja in kiparja domačina hart, »LIP« iz Zasipa in zbor iz Krope. V zelo Toneta Svetine so leta 1982 prvič razstavljali akustični cerkvi je bilo tudi nekaj orgelskih tudi na otoku; svoja dela sta predstavila Ana­ koncertov mojstra Huberta Berganta. Otok je marija Kovač in Svetina sam. Pozneje smo privabil tudi izvajalce stare glasbe Festivala tod videli še Matevža Brojana, Janeza Kovači­ Radovljica in poslušalcev tudi na njih ni nik­ ča, Roberta in Davida Faganela, Sando Le­ dar manjkalo. Izkušnje v zvezi s prireditvami skovic in še drugih. Nov razstavni prostor in na otoku pa vendar kažejo, da je treba pro­ hkrati atraktivne poslovne prostore je turistič­ gram stilno in tudi kakovostno uskladiti. ni Bled dobil, koje »Almira« leta 1982 obno­ V šestdesetih letih seje na Bledu porodil še vila grad Grimšče. V lepo urejenem okolju en zelo ambiciozen načrt. Zamislil si ga je te­ dajejo poleg ročno izdelanim pleteninam pro­ danji direktor Moderne galerije Zoran Kržiš­ stor tudi drugim ustvarjalcem. Domačinka nik. Ko so odprli za javnost Vilo Bled in v njej Ana Sfiligoj je prikazala svoje izdelke usnjene uredili hotel izven kategorije, so v tamkajšnjih tapiserije, a od leta 1988 prireja tu likovne prostorih namreč začeli prirejati reprezenta­ razstave »Galerija Mozaik«, ki je pripravila tivne grafične razstave z izbranimi vrhunski­ izborjdel Božidarja Jakca, Milana Batiste, Sta­ mi dosežki grafičnega bienala v Ljubljani. Po­ neta Žerka ter drugih. Pritegnile so tudi izven- leg tega so program dopolnjevali še z drugimi sezonske razstave v osnovni šoli Josipa Ple­ prireditvami. Leta 1968 so pripravili razstavo mlja na Bledu, ki jih je prirejal slikarski kro­ »Sodobna umetnost Slovenije«, nekaj let po­ žek pod vodstvom prof. Janeza Ravnika. zneje so prikazali sodobno umetnost Kenije, Gostje so likovne razstave radi obiskovali in vmes pa še vrsto drugega. Prireditelji so name­ pokupili nemalo umetniških del. Leta 1958 so ravali v garažnih prostorih vile urediti več našteli na njih 17.555 gledalcev. Toda v za­ ateljejev, kamor naj bi privabili tuje in doma­ dnjih nekaj letih so likovne razstave v teh pro­ če umetnike, slikarje in kiparje k ustvarjanju storih nekoliko zastale, vrata Festivalne dvo­ umetniških del in k izdelovanju tapiserij. Bled rane so se zanje leta 1988 zopet zaprla in tudi naj bi po takratnem načrtu postal središče li­ Mladinska knjiga, v sodelovanju s hoteli, jih kovnih umetnikov vedno širšega okolja. Ven­ ne prireja več. dar je zamisel že leta 1973 usahnila, saj je tudi Prebudila pa seje privatna inciativa. Tako Vila Bled dobila nazaj nekdanji status. je kipar domačin Slavko Oblak, ki ustvarja in Festivalna dvorana je leta 1978 zopet posta­ živi v Landshutu v ZRN in si je tam pridobil la razstavni prostor. Kulturna skupnost Rado­ velik ugled kot umetnik, na prostem razstavil vljica je vključila v svoj program stalne polet­ pet zelo zanimivih plastik, ki so bile lep okras ne likovne razstave: svoj umetniški opus so osrednjemu blejskemu parku. Ponudil jih je v predstavili Peter Adamič, Dušan Premrl, Jaka odkup, vendar so romale drugam. Tudi Tone Torkar, Albin Polajnar, Melita Vovk, Ive Šu­ Svetina že dolgo časa pred rojstno hišo na bic, Boris Čeh, Herman Gvardjančič, Jože Mlinem razstavlja svoje kipe, kijih oblikuje iz Ciuha, Kamilo Legat, Franc Novine, Bogdan starega orožja in delov železa. Mnogi gostje si Borčič, Črtomir Frelih, Stane Kolman, Zmago njegova dela z zanimanjem ogledujejo in jih Pahor, Vinko Tušek, Pavel Florjančič, Anton tudi odkupujejo. Pred dobrim letom si je v Plemelj, Polde Oblak, Dora Plestenjak, slikar­ vasi na ugodnejšem kraju postavil lastno gale­ ji »Dolika«, »Alpika«. Leta 1975 so tod raz­ rijo. V hotelu Park pa je v najetem prostoru stavljali Janez Hafner, Polde Mihelič, Franc odprla manjši razstavni lokal tudi slikarka Bergant, slikar domačin, ki je mojster gorskih Marija Svetličeva in tudi ta je v turistični se­ vedut in »portretist« Triglava, ter prof. Janez zoni zelo obiskan. Prof. Ravnik pa je dal iz­ Ravnik, po svojih novejših delih modernist - virno pobudo za ureditev parka miru na zele­ futurist. nici ob šoli. Urejajo ga učenci sami pod njego­ Poleg razstav v Festivalni dvorani je Mla­ vim vodstvom. Izdelali in postavili so v njem dinska knjiga v hotelu Park odprla posebno razne skulpture v lesu: Josip Plemelj in učen­ galerijo, Galerijo Bled. Razstavam so odprli ci, Šport - znanje - kultura, Mir med narodi. tudi beli salon v hotelu Toplice, kjer so nasto­ Mati učiteljica otrok. Pri njihovi izdelavi je pali Bard lucundus, Peter Adamič, Janez Ber­ sodelovalo nad 70 učencev. Park bodo seveda nik, Jože Ciuha, Andrej Jemec, Riko Debe­ še razširjali. Njihova tiha želja je, da bi opis njak, Zoran Mušič, Venceslav Richter, Vladi­ Parka Turistično društvo vneslo v brošuro mir Velikovič, a sredi poletne sezone 1978 je blejskih turističnih informacij. tu razstavljal v New Yorku živeči črnogorski V letih 1984/87 seje Bledu predstavil tudi slikar Sava Radulovič, avtor portreta Luisa Miha Pogačnik, doma iz Kranja. Mlad se je Adamiča, ki ga hranijo v Ljubljani. Velik del odločil za glasbo, postal mojstrski violinist, se teh razstav je ugodno ocenila tudi strokovna izpopolnjeval najprej pri Igorju Ozimu v Kol­ kritika. Tudi hotel Golf je dal na razpolago nu in nato še v ZDA. Tam seje ob glasbi po­ svojo veliko avlo, kjer so razstavljali Goran svetil kulturnemu gibanju »Idriart«. Horvat, Marjan Pančur, Karel Zelenko, Kos- Vrsto let nazaj prirejajo orgelske in pevske

158 koncerte tudi v blejski župni cerkvi. Izvajalci pravili so jo Zdravko Rus, Zvonko Janežič, kvalitetnih prireditev so znani mojstri orgel in Nande Mohar in drugi. Takrat so blejskim tu­ izbrani pevci. Tudi obiskovalcev je zelo veli­ rističnim delavcem svetovali, naj prenehajo s ko, med njimi mnogo tujih turistov. Koje leta prireditvijo, češ da ni primerna za Bled kot 1988 »Almira« preuredila nekdanje garaže mondeno letovišče. Res so jo za daljši čas Vile Bled v trgovsko središče »Pristava«, so opustili. Ponovno so jo pripravili leta 1977, turistični delavci takoj izrabili lepo urejeni predvsem za snemanje japonske televizije. Za­ dvoriščni prostor za koncerte moderne glasbe. nimanje zunanjega sveta je zopet spodbudilo Mimo Bleda niso mogli tudi »fantje« našega organizatorje in že naslednjega leta je bila po­ slavnega alpskega ansambla »Bratje Avsenik«. novno na sporedu kot osrednja blejska turi­ Leta 1983 so ob svoji 30—letnici pripravili v stična prireditev. Od tedaj dalje jo vsako leto Športni dvorani pravo slavje. Velike dvorane doživimo prav ob vrhuncu turistične sezone. ni bilo težko napolniti z mnogimi, tudi odlič­ Traja tri dni, ob njej pa je tudi obrtni sejem. nimi gosti. Na koncertu se je zbralo prek sto Zanimanje zanjo je vedno večje, kar bi bilo domačih in tujih zastopnikov sedme sile. Do­ možno izkoristiti v propagandne namene blej­ mneva se, da so bili »Bratje Avsenik« prvič skega turizma. predstavljeni publiki prav na kmečki ohceti Iz vsega povedanega moremo ugotoviti, da na Bledu leta 1953. Za svoj jubilej je ansam­ so na Bledu že davno spoznali pomen vseh bel dobil visoko državno odlikovanje (red za­ vrst kulturnih prireditev za razvoj turizma. slug za narod s srebrno zvezdo), občinsko pri­ Kultura je podala roko turizmu, čeprav je bila znanje, priznanje Turistične zveze Slovenije mogoče kdaj kaka prilika zamujena. Največ­ in tudi krajanov Begunj ter ključ mesta Cleve­ krat je manjkalo velikopoteznosti, kar je pač land. značilno za blejski turizem in življenje na Ko že opisujem vse vrste kulturnih priredi­ Bledu sploh. Zato ni bilo širših in dolgoročne­ tev na Bledu, ne morem mimo blejske kmečke jših programov, pa tudi ne pravega sodelova­ ohceti. Verjetno bo masikdo dvomil, ali lahko nja vsaj z republiškimi kulturnimi dejavniki, tudi to folklorno prireditev uvrstimo med kul­ kar bo treba v bodoče popraviti v prid turiz­ turne. Glede na sedanjo stopnjo izvedbe so­ mu pa tudi Bledu in njegovim ljudem. dim, daje to upravičeno. Blejska kmečka oh- cet sloni na izvirnih zapiskih etnografmje Tončke Maroltove, kije ob sodelovanju starih VIRI IN LITERATURA domačinov zbirala in zapisovala o tem »obre­ du« vse podrobnosti. Prireditelji žele na osno­ Vire za to razpravo hrani arhiv Turističnega dru­ vi teh zapisov prikazati izvirnost narodnih štva Bled; posebej opozarjam na poročila o turi­ noš, glasbe, vseh predmetov, ki so bili pri tem stičnih sezonah v letih 1958, 1962 in nato od 1964 delu v uporabi, celo jedi in pijače, ter besedil do 1987. Za pomoč pri izrabi tega gradiva se zahva­ in govornega jezika domačinov. Blejska kmeč­ ljujem Jožici Poljanec na Turističnem društvu ka ohcet se v svoji izvirnosti in ambientu raz­ Bled. Del virov za to problematiko hrani avtor likuje od vseh drugih, ki jih prikazujejo pri sam. Zbral jih je ob sodelovanju pri turistično kul­ nas. turnih prireditvah na Bledu in zajemajo čas 1938-1940 ter 1952-1988. Zamisel o kmečki ohceti se je rodila leta O.Janša - Zorn, Zgodovina blejskega turizma od 1953 na takratni občini in v Turističnem dru­ začetka do leta 1941, Kronika 32, 1984. štvu Bled. Naloge so se resno lotili in jo do B. Benedik, Zdraviliška komisija na Bledu, Kroni­ leta 1955 izpeljali trikrat. Organizirali in pri­ ka 35, 1987.

POLOŽAJ SLOVENSKE LJUDSKE ŠOLE V ISTRI OD ITALIJANSKE OKUPACIJE DO OSVOBODITVE (1918-1945) AVGUST LEŠNIK

Po končani prvi svetovni vojni so v jeseni lotnem ozemlju Slovenske Istre, razen v me­ 1918 vse šole v Slovenski Istri nadaljevale z stu Piranu; rednim šolskim delom v statusu, ki so_si ga - v predmetnikih ljudskih šol se italijanščina, pridobile v Avstro-ogrski monarhiji.1 Šolski slovenščina in nemščina pojavljajo tudi kot viri za obdobje avstrijske oblasti v Istri nam drugi jezik; drugi jezik se v predmetnikih šole dajejo naslednjo sliko: pojavlja kot obvezen, neobvezen, fakultativen - slovenske ljudske šole v Istri so nastajale v in pogojno obvezen; obdobju od 1819 do 1917; delovale so na ce­ - drugi jezik se pojavlja le na podeželskih šo-

159 Iah, medtem ko so mestne šole bodisi čisto slovenske in hrvaške učitelje za protiitalijan­ italijanske ali čisto slovenske; ski in protidržavni element, v slovenskih šo­ - skoraj polovica slovenskih šol ima v pred­ lah pa so videli središča protiitalijanstva in metniku italijanščino kot drugi jezik; sloven­ slovenskega »iredentizma«. Oblasti so odo­ ščina kot drugi jezik je zastopana le v italijan­ bravale le ustanovitev tistih slovenskih šol, skih šolah v Koštaboni in Božičih; slovenšči­ kjer je bil mogoč izbor slovenskih učiteljev iz na in italijanščina se enakopravno pojavljata Julijske krajine, ki so bili v političnem pogle­ na šolah v Bertokih in Pomjanu; nemščino du naklonjeni novemu režimu.7 kot drugi jezik imata šoli v Hrastovljah in na Organizacija slovenskih šol je bila še nada­ Tinjanu; učenci v Movražu imajo na voljo lje predmet nenehnih razgovorov, vendar je poleg italijanščine še nemščino; bil položaj čedalje slabši. Preganjanje sloven­ - v Slovenski Istri je ob koncu avstrijske obla­ skih učiteljev je bilo vedno hujše. Leta 1920 sti delovalo 29 slovenskih šol z 2 podružnica­ seje temu pridružilo že tudi fašistično nasilje. ma ter 17 italijanskih šol.2 Boj za slovenske šole je postajal vedno bolj neizprosen, pa tudi brezupen. Zaradi naglega Položaj slovenskih šol po italijanski okupaciji zmanjševanja števila slovenskih učiteljev leta 1918 (oblasti so odpustile kar 200 slovenskih in hr­ vatskih učiteljev) so okrajni šolski sveti začeli Italijanska vojaška uprava je v jeseni 1918 vsiljevati italijanske učitelje. Posledice so bile, prevzela tudi šolske zadeve, za katere je posta­ da je v koprskem političnem okraju dve leti vil vojaški guverner v Trstu-svoj urad. Ta je po okupaciji prenehalo s šolskim poukom 16 imenoval tudi višje šolske nadzornike za deže­ šol z 18 razredi. Po letu 1919 so italijanske le Pulj, Trst, Gorica in pozneje tudi za Reko. oblasti v Slovenski Istri sicer ustanovile nekaj 17. junija 1919 je splošni civilni komisariat v šol, vendar slovenski otroci v italijanske šole Trstu sklical komisijo višjih šolskih nadzorni­ niso hodili. Vzroke za to so italijanske oblasti kov. Na posvetu so zavrnili možnost, da bi iskale v nezaupanju vanje, v delu na polju in v šolsko zakonodajo, ki je veljala za stare itali­ nemarnosti občin. S prihajanjem italijanskih janske province, razširili na območje Julijske učiteljev so se trenja še bolj zaostrila, del slo­ krajine, zato so sklenili postopoma uvesti ita­ venske mladine, ki je bil deležen osnovne izo­ lijanski jezik v slovenske šole in uvrstiti Slo­ brazbe v materinem jeziku, pa se je še vane med »manjšino v državi«.3 zmajšal.8 Za italijanski okupacijski sistem sta bila organizacija šolstva in vzgoja mladine zelo Prihod fašizma na oblast in Gentilejeva šolska pomembna elementa asimilacije drugorodne- reforma ga prebivalstva. V nove province je bil tako že v začetku leta 1919 uveden italijanski šolski Po prihodu fašizma na oblast oktobra 1922 sistem. Vse pristojnosti ukinjenih pokrajin­ se je značaj oblasti v Julijski krajini docela skih, okrožnih in občinskih šolskih svetov je spremenil. Prišlo je do upravnih in politično- prevzel generalni sekretar za civilne zadeve.4 teritorialnih sprememb, ni pa prihod fašistov Po uradnih statističnih podatkih je delovalo na oblast pomenil bistvene prelomnice v poli­ ob koncu šolskega leta 1918/19 v takratnem tičnem razvoju, saj je fašizem že pred tem ob­ koprskem okraju (obsegal je občine: Koper, vladal položaj.9 Izola, Marezige, Pomjan, Buzet, Piran, Doli­ V boju proti komunizmu in slovanstvu, ki na, Klanec in Dekani)5 28 slovenskih šol s 53 ju je fašizem postavljal pod skupni imenova­ razredi in učitelji ter 4855 učenci.6 Učitelji so lec, je začel uporabljati nove metode, pred­ po uredbi iz aprila 1919 lahko postali le di­ vsem poitalijančevanje in raznarodovanje. plomanti učiteljišča z dopolnjenim 19. letom; Predvsem je hotel fašizem zmanjšati število njihovo namestitev so oblasti potrdile šele po Slovencev. Slovenščina je bila odpravljena s treh letih službe ali po 20 mesecih dela in sodišč že pred prihodom fašizma na oblast, opravljenem strokovnem izpitu. Poseben od­ leta 1923 pa so s kraljevim odlokom o topo- nos so vojaške oblasti pokazale do italijanskih nomastiki odpravili slovenska in hrvaška kra­ šol, ki so bile pod okriljem Lege Nazionale, in jevna imena.10 slovenskih Ciril-Metodovih šol, otroških vrt­ Po prevzemu oblasti je fašizem prenesel cev in zabavišč. V pouk so vnašale tudi vedno šolstvo v pristojnost urada »Ministero della več elementov obrambne vzgoje in asimilacij­ Pubblica Istruzione« (ministrstvo za javni po­ skih teženj. Delovanje Ciril-Metodovih šol so uk), ki je postavil za vsako pokrajino šolsko oblasti zaenkrat še dopustile, toda vedno bolj skrbništvo. Nehali so veljati vsi šolski predpisi je bilo čutiti dvojno politiko, ki je zadevala in odredbe bivše avstro-ogrske države. Na slo­ delovanje slovenskega šolstva: na eni strani venske in hrvaške učitelje so začeli pritiskati, politiko vlade, ki je še dopustila slovensko na­ da bi jih zrinili iz službe; večkrat pa so jih pre­ rodno, društveno, kulturno, šolsko in gospo­ ganjali zaradi udeležbe priizvenšolskem ljud- darsko organizacijo, po drugi strani,pa politi­ skoprosvetnem delu. ko istrskih nacionalističnih krogov, ki so imeli Slovansko šolstvo je doživelo žalosten ko-

160 nec s fašističnimi zakoni, znanimi kot »Genti- gospodarski položaj, čeprav je ustanavljala ve­ lejeva šolska reforma« (po tedanjem ministru černe šole oziroma tečaje za kmete in druge za šolstvo in kulturo Giovanniju Gentileju), s poklice. Gospodarski razvoj slovanskega ži­ katero je fašistični režim sklenil postopoma, vlja ni bil v interesu zavojevalcev. Nasprotno. toda načrtno uvesti samo italijanski pouk za To je bilo sredstvo za čim hitrejše in popolne­ slovenske učence in dijake vseh stopenj. Re­ jše raznarodovanje, saj je bil človek v boju za forma je imela pogubne posledice. Na videz obstoj prisiljen govoriti in sploh uporabljati nedolžen zakon z naslovom »Ordinamento jezik tujih gospodarjev.12 dei gradi scolastici e dei programmi didattici Ob podpisu pakta o prijateljstvu med Italijo dell'Istruzione popolare« (Odredba šolskih in Jugoslavijo leta 1937 v Beogradu so Italija­ stopenj in didaktičnih programov za ljudsko- ni obljubili, da bodo v Julijski krajini osnovali šolski pouk), ki gaje skoval Gentile po navo­ tečaje slovenskega jezika. Namesto teh tečajev dilih Benita Mussolinija, je pomenil smrtni pa so slovenski učenci prejeli v dar knjigo II udarec za slovensko in hrvaško šolstvo v Julij­ nuovo Italiano (Novi Italijan) z Ducejevim ski krajini. Šolsko reformo je vlada sprejela posvetilom.14 brez razprave v poslanski zbornici, veljati pa Čeprav je Italija ob prihodu na Primorsko je začela 24. oktobra 1923. Zlo nove šolske obljubljala, da bo dala Slovencem enake pra­ zakonodaje je bilo zajeto v členu, ki je zapo­ vice kot drugim svojim državljanom -- šole v vedal, da se začne poitalijančevanje sloven­ materinem jeziku in še več, kot je dala Avstri­ skih in hrvaških šol s prvim razredom osnov­ ja -je v petih letih odpravila sto in večletno nih šol in s šolskim letom 1923/24. V Istri je last Slovencev, slovenske šole. Vzeli so eno te­ reforma kmalu naletela na odpor tako pri na­ meljnih človekovih pravic, opismeniti se in rodnjaški stranki kot pri podeželskem prebi­ komunicirati v materinem jeziku, spoznavati valstvu, ki je zahtevalo pouk v materinem je­ zgodovino in kulturo svojega naroda, kar je ziku in prepovedalo otrokom v mnogih krajih pomemben pogoj za razvijanje in krepitev na­ obiskovati italijanske šole. Ljudje so javno ka­ cionalne zavesti. I. Adamič pravi; »Vzeti lju­ zali nejevoljo nad italijanskimi učitelji, pri dem jezik, pomeni uničiti narod, umetniški tem pa jih je spodbujala duhovščina. Ponekod izraz in izobrazbeno učinkovitost njegovih je prišlo tudi do manjših incidentov. Kljub članov. Raznarodovanje pači človekovo nara­ odporu prebivalstva se je poitalijančevanje vo, bega dušo in pohablja človekov značaj.« slovenskih in hrvaških ljudskih in srednjih šol Zato ni odveč trditev, da narod obglaviš, če nadaljevalo do leta 1927/28, ko v Kopru, Izoli mu vzameš jezik, jezik pa mu vzameš, če mu in Piranu ni bilo več nobene slovenske osnov­ vzameš šolo. Zato bi lahko Gentilejevo šolsko ne ali srednje šole.11 reformo imenovali jezikovni genocid, gotovo Posamezne kmečke oziroma meščanske brez primere v takratni Evropi.15 družine so še nekaj časa ilegalno pošiljale Z odpravo slovenskih šol se je skrb za slo­ otroke v privatno dvorazredno trgovsko šolo v vensko besedo preselila v cerkev in slovenski Trstu in v slovensko obrtno šolo s slovenskimi dom. V tej zvezi naj omenimo besede poslan­ paralelkami za pomorske strojnike, mizarje in ca dr. Besednjaka, ki jih je izrekel v rimski žensko obrt. V Trstu so pozneje organizirali zbornici:»Ko bodo vse naše šole odpravljene tudi ilegalne tečaje slovenskega jezika, ki jih je in učitelji odstavljeni, se bo spremenila vsaka vodil profesor Jože Kosovel, obiskovali pa so slovenska družina v šolo in vsi starši bodo po­ jih slovenski dijaki, delavci in obrtniki. Nekaj stali učitelji, ki bodo prenašali iz roda v rod otrok je obiskovalo tudi edino preostalo slo­ naš jezik in narodno zavest. Zakoni držav so vensko mešano učiteljišče v Tolminu, ki pa je spremenljivi, narodi pa žive večno.«16 bilo poitalijančeno. Zaradi nemogočih razmer Temelji fašističnemu šolstvu so bili posta­ so predvsem premožne družine pošiljale svoje vljeni s tako imenovano »Carta della scuola«, otroke študirat čez mejo v slovenske šole, ven­ sprejeto leta 1937 po Gentilejevi šolski refor­ dar so fašistične oblasti kmalu prenehale izda­ mi, ki je izrazito poudarjala, da sta šola in fa­ jati potne liste za Jugoslavijo.12 šistična organizacija nerazdružljiva celota. Na Razpuščene slovenske šole so nadomeščale slovenske šolske otroke je močno pritiskala z italijanske, v srednjih šolah pa so bili čedalje raznarodovanjem. Tako so slovenske otroke bolj redki tudi slovenski dijaki. prisilno organizirali v razne fašistične šolske Italijanska šola ves čas okupacije ni dosegla in vzgojne organizacije, da bi jih postopno po­ posebnih uspehov med slovensko mladino. vsem prevzgojili v tujem duhu. Otroke v sta­ Fašistična vzgoja je bil glavni cilj osnovne rosti od 6 do 8 let so vključili v organizacijo šole; pomembno je bilo tudi poučevanje itali­ »Figli della lupa« (sinovi volkulje); ta organi­ janskega jezika - vse drugo je bilo manj po­ zacija naj bi se zgledovala po legendi o Romu- membno. Med slovenskim ljudstvom ni bila lu in Remu, ustanoviteljih Rima, ki ju je reši­ priljubljena in ni mogla nikdar doseči tistega la in dojila volkulja; dečki od 8. do 14. leta vzgojno-izobraževalnega smotra, ki gaje žele­ starosti so pripadali organizaciji »Balilla«, de­ la. Mlajši rod je bil v njej najbolj prizadet. klice pa organizaciji »Piccole Italiane«, med­ Tuja po duhu in vsebini, ni mogla vplivati na tem do so bili mladinci od 14. do 21. leta

161 združeni v »Avanguardisti« in mladinke iste Ta opažanja potrjuje tudi okrožni odbor starosti v »Giovane Italiane«. Za mladince, ki OF, ki je napisal v svojem poročilu za mesec so odhajali na služenje vojaškega roka, so or­ februar 1944 tole: »Zanimanje za literaturo je ganizirali obvezno predvojaško vzgojo, in si­ med prebivalstvom silno veliko. Zaradi lažje cer enkrat tedensko, ob sobotah. Leta 1939 je in pereče vsebine posebno radi čitajo naš Ra- izšel državni zakon, kije odrejal, da mora biti diovestnik, ki ga izdajamo trikrat tedensko. vzgoja skladna s fašistično ideologijo.17 Ob slučajnih izostankih je veliko vznemirje­ nje, kaj je vzrok izostanku. Naravnost ganljivo Partizansko šolstvo je, s kakšno ljubeznijo in zanimanjem se pre­ bivalstvo uči čitanja in pisanja slovenskega je­ Načrtno zapostavljanje slovenskega dela zika, da bi moglo čimprej popolnoma razu­ prebivalstva in njegovo nezanimanje za pouk meti knjižni jezik in s tem vso našo v italijanskem jeziku, slabi učni načrti, slabo literaturo...«22 (Pojem literature je tu rabljen in tujerodno učiteljstvo in še odpor šolske za vse vrste propagandnega in študijskega gra­ mladine do take vrste pouka - vse to se je diva, ki so ga izdajale ilegalne partizanske ti­ bridko pokazalo v času NOB, ko je za politič­ skarne ali tehnike, op.p.) no delo predstavljala nepismenost največjo Na okrožje Slovenske Istre je februarja 1944 oviro. Ljudje niso razumeli slovenskega knjiž­ prišla šolska nadzornica Breda Preinfalk; pre­ nega jezika, niti se niso znali izražati, ko je vzela je vodstvo za uresničitev programa delo­ bilo treba sestaviti pisno poročilo, pa čeprav vanja šol v deželi. Za okrožnega šolskega refe­ samo kratko obvestilo. Žalostna ugotovitev ob renta je bil postavljen Ivan Matko-Imko, ki je tem je bila tudi, da je redko katera hiša pre­ bil obenem še načelnik Agit-prop komisije in mogla slovensko knjigo. Zato je bilo tudi sanitetni referent za potrebe glavnega štaba vprašanje prosvetljevanja in izobraževanja NOV in POS. Prihod Brede Preinfalkove je ena temeljnih nalog okrožnega odbora OF. pomenil začetek organiziranega dela v šolstvu Da kar najbolj nadomesti vse zamujeno, po in prosveti. Od Okrožnega komiteja KPS in drugi strani pa, da omogoči šolsko izobrazbo odbora OF je dobila nlogo, naj odbere kandi­ vsaj odraščajoči mladini, je Okrožni odbor OF date za partizanske učitelje in učiteljice ter jih začel takoj po kapitulaciji Italije ustanavljati zadolži za obnovo šol.23 Breda Preinfalkova je šole na vsem ozemlju Slovenske Istre. Brez us­ na vseh šolah (v šolskem letu 1943/44 je v posobljenega kadra, braz učnih pripomočkov tem okrožju delovalo trideset osnovnih šol) po in brez izkušenj je bilo še teže. Šola naj bi dala en ali dva dni v tednu poučevala slovenski je­ obenem tudi priložnost, da se najmlajši sezna­ zik. S tem je s praktičnimi zgledi vzgajala nijo s cilji NOB in da se po svojih močeh va­ učno osebje. Uvedla je tudi politično vzgojo njo tudi vključijo. 18 na šolah. Žačeli so ustanavljati roditeljske sve­ Ob prosvetljevanju ljudstva Slovenske Istre te, ki so šteli pet članov: učitelja, predstavnika pa ne gre prezreti še enega pomembnega de­ staršev (roditeljev), člana OO OF, članico javnika, to je duhovnikov. Po razpadu itali­ SPŽZ, člana ZSM. Minimalni učni načrt je janske vojske so zapolnili vrzel v šolanju obsegal pisanje in branje slovenskih tekstov, otrok s tem, da so mnogi vodili tečaje za opis­ računstvo in zgodovino. Pri pouku so upora­ menjevanje otrok, ki pa so bili seveda brez po­ bljali učne knjige: Prvi koraki, Drugi koraki, litične vsebine, kakršno so imele partizanske Slovensko slovnico ter narodnoosvobodilni šole.19 tisk (Mladi rod, Mladinski list in Pionir).24 Takoj po kapitulaciji Italije so torej začeli V vseh šolah so tudi peli narodne in parti­ ustavljati partizanske šole v slovenskem jezi­ zanske pesmi. Breda Preinfalkova je dosegla ku. Te šole so delovale s prekinitvami ob so­ lepe usphe tudi pri ustanavljanju večernih vražnikovih vdorih vse do osvoboditve. Parti­ tečajev. Tečaji so bili dvakrat ali trikrat na te­ zanski učitelji so postavili temelje slovenski den za mladino v starosti od 14. leta dalje in osnovni šoli v Istri in dali najmlajšim nove za odrasle. perspektive. Skoraj v celoti so poučevale v 9. maja 1944 seje Oblastni komite SKOJ za partizanskih šolah mladinke, članice SKOJ, SLovensko Primorje obrnil na vse okrožne ki so obenem opravljale propagandne, kurir­ komiteje SKOJ s pozivom, naj sprejmejo kot ske in obveščevalne naloge.20 svojo najpomembnejšo dolžnost vključevanje Zanimanje za slovensko šolo je zelo dobro mladine v slovenske šole. V pozivu je pokra­ razvidno iz poročila poveijeništva PK SKOJ jinski šolski nadzornik Henrik Zdešar pouda­ za Slovenijo z dne 15.1.1944, v katerem pose­ ril: bej poudarjajo, da je mladina Istre tako zelo »Draga mladina! navdušena za slovenske šole, da bi šla tudi v Mnogo si že storila za našo NOB in upravi­ belogardistične, če ne bi bilo partizanskih. čeno pričakujemo od tebe, da boš za svojo Nadalje ugotavljajo, da je nacionalna zaved­ izobrazbo storila vse, kar pričakuje naš narod nost zelo poudarjena, da pa mladina še ni po­ od tebe...« litično razvita in razgibana, pač pa je bolj ču­ V nadaljevanju poziva, da je dolžnost vsa­ stveno kot razumsko predana NOB.21 kega mladinca in mladinke, da redno obiskuje

162 pouk v naših šolah ali večernih tečajih, ker da venski istrski mladi rod, ki je s ponosom in sa­ bo sramota za vsakogar, če ne bo dočakal svo­ mozavestjo sedel v šolske klopi in spoznaval bode z gladkim znanjem slovenskega pisanja pomen domače šole kot izobraževalno- in branja, pa tudi s pravilno izgovorjavo bese­ vzgojne ustanove pri oblikovanju njegove svo­ de. V ta namen naj mladina ustanovi šole in bodne osebnosti. Spoznal je tudi, da odslej ne tečaje po vseh krajih, kjer jih še ni. Vsi tisti bo več ovir, ki bi mu onemogočale biti subjekt mladinke in mladinci, ki se počutijo sposobni v družbenem, političnem, kulturnem in za poučevanje, pa naj se javijo, kajti po zaslu­ ustvarjalnem dogajanju v ožjem in širšem gi naših junaških partizanov so odstranjene fa­ okolju. Pri tem pa seveda ne gre prezreti vlogo šistične šole, ki so bile mučilnice naše učiteljev, ki so iz različnih krajev naše domo­ mladine.-5 vine prišli v Istro med narodnoosvobodilno Nikjer drugje na Primorskem pa se ni zgo­ vojno in po osvoboditvi obnavljat slovenske dilo, kar sta organizirali vasici Loka in Bez­ šole, kakor tudi dejstva, da so se z nesebičnim ovica, ki sta se združili v en krajevni odbor; tu delom in osebnim odpovedovanjem zapisali v je namreč delovala organizacija predšolskih posebno poglavje nacionalne zgodovine otrok, ki bi ustrezala današnjemu vrtcu. Vodi­ šolstva.29 la ga je Sabina Ogrin, mladinka, skojevka iz Bezovice. Za ta rajon je tudi značilno, da so OPOMBE šole ob koncu prvega šolskega leta 1943/44 iz­ dajale otrokom spričevala, natipkana na listu 1. Glej: A. Lešnik, Položaj šolstva v Istri v dobi av­ in s podpisom rajonske nadzornice in razred­ strijske oblasti. Obzornik 6/1981, Ljubljana. — 2. Zbornik ob 401etnici obnove slovenske šole v Istri, ne učiteljice. Po drugih šolah so ocene ustno str. 15-20. Koper 1985. — 3. Slovensko Primorje povedali učencem in staršem. V Slovensko in Istra, str. 158-159. Beograd 1953. — 4. Zbornik Istro namreč niso poslali posebne tiskovine za »Napredna mladina Slovenske Istre 1919-1947« »izkaz«.-6 (Salvator Žitko: Delovanje mladine slovenske in Poleg partizanskih šol in večernih tečajev italijanske narodnosti 1919-1941), str. 23. Koper so se odvijali tudi številni tečaji na pobudo 1985. — 5. Oko Trsta, red. Novak-Zwitter, str. 159. partizanskih, skojevskih, mladinskih in dru­ Beograd 1945. — 6. Carmelo Cottone, Storia della gih množičnih organizacij, z namenom, da bi scuola in Istria, str. 141. Capodistria 1938. — 7. Ja­ si istrski človek pridobil vsaj najosnovnejše nez Kramar, Marezige - trdnjava slovenstva v Istri 1861-1931, str. 199. Koper 1982. — 8. Prav tam, znanje za uspešnejše opravljanje dolžnosti, ki str. 201. — 9. Ferenc - M.Kacin-Wohinz - T. jih je od njega terjal novi čas. Zorn: Slovenci v_zamejstvu, str. 34. Ljubljana Kljub poostrenemu nadzoru okupatorjevih 1974. — 10. Lavo Čermelj: Slovenci in Hrvatje pod sil po avgustovski ofenzivi v letu 1944 pa je Italijo, str. 148. Ljubljana 1965. — 11. Srečko Vil­ število šol še naraščalo. Tako je v Slovenski har: Iz zgodovine slovenskega šolstva na Primor­ Istri (z večjimi ali manjšimi presledki) od ka­ skem. Obala 3/1970, Koper. — 12. Slovensko Pri­ pitulacije italije do osvoboditve delovalo 57 morje in Istra, str. 159. Beograd 1953._— 13. Slo­ partizanskih šol in 15 tečajev. Še en podatek venska Istra v boju za svobodo (Milan Žerjav, Uni­ je silno pomemben: okupatorju in njegovim čenje slovenskega šolstva), str. 119. Koper 1976. — 14. Glej op. 10, str. 59. — 15. Glej op. 2, str. 22. — pajdašem ni uspelo ustanoviti nobene šole na 16. Goriška srečanja 29/1965. Nova Gorica. — 17. istrskem podeželju, razen v obalnih mestih.-7 Glej opombo 10, str. 70-79 (Avtor nas v poglavju Fašistične mladinske organizacije seznanja s posku­ Obnova slovenske šole po osvoboditvi si fašističnega režima, da čimprej poitalijanči slo­ vensko in hrvatsko mladino). — 18. Zbornik Na­ Slovenske šole v Istri, ki so bile odpravljene predna mladina slovenske Istre 1919-1947 (Avgust z Gentilejevo reformo, so NOO začeli obna­ Lešnik, Dejavnost mladine od pomladi do jeseni vljati že takoj po kapitulaciji, Kjer je bilo le 1944), str. 102. — 19. Prav tam, str. 102. — 20. Mi­ mogoče, so ustanovili partizansko šolo ali lan Žerjav, Spomini na šolstvo med NOB v Brkinih in v Slovenski Istri. Pokrajinski arhiv Koper. — 21. odprli večerni tečaj. Kraji, ki sojih Nemci za­ Poročilo poverjeništva PK SKOJ za Slovenijo, sedli ali stalno nadzirali, so ostali brez parti­ 15.1.1944. — 22. Arhiv IZDG Ljubljana, fase. zanskih šol. Začetki obnove slovenske šole v 634/V-3. — 23. Glej prispevek Milana Žerjava: Istri torej segajo že v jesen leta 1943. Toda o Partizansko šostvo (Zbornik Slovenska Istra v boju temeljiti in vsestranski obnovi slovenske šole za svobodo), str. 533-570. Avtor podaja pregled na celotnem območju slovenske Istre - v me­ partizanskih šol v posameznih rajonih OF kot tudi stih in na podeželju - govorimo šele po osvo­ seznam partizanskih učiteljev. — 24. Glej op. 18, boditvi, od jeseni leta 1945, ko je bila posta­ str. 103-104. — 25. Arhiv IZDG Ljubljana, fase. vljena mreža osnovnih šol in ko so bile usta­ 633/1. — 26. Vida Primožič, por. Zadnik, izjava. Pokrajinski arhiv Koper. — 27. Glej op. 18, str. novljene tudi prve srednje šole.28 106. — 28. Zbornik ob 40-letnici obnove slovenske Zaradi tega so bili tisti jesenski dnevi leta šole v Istri, str. 25-26. Koper, 1985. — 29. Prav 1945 nepozabni za Istrane, posebno pa za slo­ tam, str. 3.

163 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV

Razstava KRANJ, KAKRŠNEGA NI VEČ MAJDA ŽONTAR

V galerijskih prostorih Mestne hiše v Kra­ malo, kaj so določeni mestni predeli nekoč nju smo 31. julija 1990 odprli razstavo Kranj, pomenili in kakšne dejavnosti so bile značilne kakršnega ni več. To je že peta v vrsti razstav zanje. Poudarek razstave je na urbanističnem Gorenjskega muzeja s skupnim naslovom Go­ in arhitekturnem razvoju mesta. Trudili smo renjski kraji in ljudje. Na podlagi starih raz­ se vključiti v razstavni prikaz tudi mestni glednic in fotografij smo doslej že obravnavali utrip in vsakdanje življenje Kranjčanov, kar gorenjska mesta (1985), kjer smo v sklenjeni pa zaradi tematike razstave ni bilo vedno mo­ obliki predstavili razvoj mestnih podob ter ur­ goče. Posebej se nameravamo k tem vpraša­ banističnih in arhitekturnih značilnosti Kra­ njem vrniti na eni prihodnjih razstav. Gospo­ nja, Škofje Loke, Kamnika, Radovljice in darski in z njim zvezani urbanistični in arhi­ Tržiča v času od sedemdesetih let prejšnjega tekturni razvoj Kranja je v pretekli in današnji do dvajsetih oziroma v izjemnih primerih tri­ dobi povzročil številne spremembe v stari po­ desetih let našega stoletja. V letih 1986 - 1989 dobi mesta. Prikazati različne, za zgodovinski smo pripravili tri razstave z obsežnimi katalo­ izgled mesta nemalokrat obžalovanja vredne gi, ki so bile dokaj enotno zasnovane in so posege in njihove posledice, je bil predvsem obravnavale obdobje pred prvo svetovno voj­ namen te razstave. no, med obema vojnama in povojno obdobje Glavno vzpodbudo za razstavo nam je dala na Gorenjskem. Pri tem nas je vodila pred­ bogata muzejska zbirka fotografij in razgled­ vsem želja, prikazati Gorenjsko v njeni krajin­ nic Kranja. V času, ko je razstava nastajala, ski in naselbinski podobi skupaj z življenjem smo jo dopolnili še z manjkajočim tovrstnim ter delovanjem in umetnostnimi ter kulturni­ gradivom, ki so nam ga za preslikavo posodili mi prizadevanji njenih prebivalcev v posa­ tudi drugi muzeji, arhivi in knjižnice, številni meznih obdobjih. Razstave in katalogi so bili zasebni zbiralci in stare kranjske družine, tako rezultat skupnega dela kustosov za umet­ da seje naša zbirka povečala za nekaj sto foto­ nostno zgodovino^(dr.Ceneta Avguština), zgo­ grafij. Za nekatere mestne predele je fotograf­ dovino (Majde Žontar, Nade Holynski) in skih pričevanj več, za druge manj, isto ugota­ etnologijo (Anke Novak). vljamo tudi za posamezna časovna obdobja. S Razstava Kranj, kakršnega ni več, je pred­ fotografskim gradivom začenja razstava ob stavljena na 26 panojih s 135 reprodukcijami koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, torej fotografij in razglednic, popestrujejo pa jo tri v času, ko je bila fotografija že bolj razširjena. značilne plastike in vitrina z razglednicami V zadnjih desetletjih 19. stoletja naletimo na Kranja. Ob razstavi je izšel obsežen katalog na vedute Kranja in poglede na posamezne 74 straneh s 126 fotografijami. Strokovno so mestne predele tudi že na razglednicah. Ker razstavo in katalog pripravili dr. Cene Avgu­ pa smo želeli mesto predstaviti tudi v starejših štin, Majda Žontar in Nada Holynski, likovno obdobjih, smo vključili v razstavni prikaz tudi je je oblikoval ing. arh. Matija Suhadolc. nekatere najbolj značilne slikarske upodobi­ Z razstavo in katalogom smo želeli v prvi tve Kranja že od srede 17. stoletja dalje. Števi­ vrsti dokumentirati nekdanji Kranj in prika­ lo razglednic in fotografij z motivi Kranja se je zati, kako se je spreminjala podoba mesta v povečalo zlasti v desetletju pred prvo svetov­ posameznih obdobjih, kako so izgledale ulice, no vojno, koje v mestu poleg tedanjih poklic­ trgi, predmestja, posamezne pomembnejše nih fotografov Ivana Jagodica in od leta 1916 zgradbe, trgovine, vodnjaki, spomeniki, mo­ dalje ljubljanskega fotografa Štefana Rovška, stovi in drugo. Prijem nas je predvili dr. Cene delovala še vrsta dobrih fotografov amaterjev Avguštin, Majda Žontar in Nada Holynski, li­ katerih fotografije nimajo veliko pričevalno kovno je je oblikoval ing. arh. Matija Suha­ vrednost. Del fotografske zapuščine Franca dolc. Holzchakerja, Matije Bradaška in dr. Mirka Z razstavo in katalogom smo želeli v prvi Crobatha se je ohranil in smo jo s pridom vrsti dokumentirati nekdanji Kranj in prika­ uporabili na razstavi. Razumljivo je, da so za­ zati, kako se je spreminjala podoba mesta v radi svoje starosti te fotografije najbolj zani­ posameznih obdobjih, kako so izgledale ulice, mive in pričevalne. Več fotografskih zapisov trgi, predmestja, posamezne pomembnejše je iz časa med obema vojnama, v povojnem zgradbe, trgovine, vodnjaki, spomeniki, mo­ času pa smo v muzeju (zlasti od leta 1953) že stovi in drugo. Pri tem nas je predvsem zani­ sproti dokumentirali hitro spreminjajočo se

164 Kranj, predel ob današnji cesti JLA, Stošičevi in Vrtni ulici, fotografija iz dvajsetih let našega stoletja, fotograf Matija Bradaška.

Pogled na most čez Savo v Kranju, fotografija iz časa pred prvo svetovno vojno

165 podobo mesta. Žal pa tudi ob tej priložnosti memb posameznih mestnih predelov, najprej ugotavljamo, da se je mnogo starejšega foto­ v starem obzidanem delu mesta. Poudarek grafskega gradiva izgubilo in se še izgublja in smo namenili Mestnemu trgu, kjer je bilo sre­ smo zato želeli z razstavo opozoriti na pomen dišče gospodarskega, političnega, kulturnega tovrstne kulturne dediščine, ki je še kako po­ in verskega življenja v Kranju. Kljub števil­ membna za poznavanje preteklosti našega nim spremembam, ki so na razstavi dobro ilu­ mesta. strirane, so ti mestni predeli v glavnem še Prvi del razstave prikazuje enajst mestnih ohranili prvotno podobo. vedut z značilnimi pogledi na mesto z desnega Izven obzidanega predela mesta, v tako brega Save, od srede 17. stoletja do druge sve­ imenovanem Kokrškem predmestju, je bil pr­ tovne vojne. Iz njih so dobro vidne spremem­ votno le kapucinski samostan s cerkvijo, zgra­ be posameznih mestnih predelov in mestne jen v letih 1640 - 1644, stara poštna postaja iz arhitekture. Začenjamo z najstarejšo, najbolj leta 1770 (po kateri je dobila ime znana go­ nazorno in celovito Merianovo upodobitvijo stilna in v času med obema vojnama hotel Kranja iz leta 1649, kjer je bakrorezec detajl­ istega imena) ter od konca 18. stoletja poko­ no izrisal obrambno obzidje s stolpi in posa­ pališče na Malem kranjskem polju (danes Pre­ mezne mestne predele. Sledita dve Valvasor­ šernov gaj), ko so prenehali pokopavati ob jevi grafiki iz istega stoletja. V 18. stoletju je farni cerkvi. Ob koncu prejšnjega in v začetku Marko Layer upodobil sv. Florjana, ki gasi našega stoletja so začeli počasi pozidavati ob­ požar v kranjskem predmestju, iz leta 1800 je močje današnje Koroške ceste in severnih značilna upodobitev mesta na diplomi cehov­ mestnih predelov (med prvimi je zraslo poslo­ skega pomočnika. Slika Antona Hayneja iz pje kranjske gimnazije), kjer se je v novejšem leta 1844, sodi med znane upodobitve Kranja, času začelo razvijati novo mestno središče. Po na kateri je slikar podobo mesta ujel v širok drugi svetovni vojni se je mesto intenzivno ši­ kranjski okvir, kjer je ostalo mesto le še kom­ rilo na to območje. Zato so porušili številne pozicijska dominanta. V ospredju je tedaj še dotedanje objekte, za katere se nam je zdelo nepozidani breg ob desnem bregu Save, vredno, da jih na razstavi dokumentiramo, mestno obzidje je večji del že precej porušeno, zlasti še, ker smo razpolagali s številnim foto­ obrambni stolpi so skoraj docela izginili. grafskim. gradivom. Samo dve leti mlajša je Wagneijeva upodobi­ V posebnem poglavju predstavljamo na raz­ tev mesta z lesenim mostom čez Savo in Maj- stavi spremembe na Jelenovem klancu in v dičevim mlinom. Omenim naj še iz štirih de­ Savskem predmestju, kjer je zlasti po prvi sve­ lov sestavljeno fotografijo, ki sodi med najsta­ tovni vojni zrasla kranjska industrija. Razsta­ rejše in fotografsko najbolj dognane upodobi­ vo zaključujemo s kronološkim prikazom tve slovenskih mest in je nastala pred zgradit­ gradnje mostov čez Savo. vijo gorenjske železnice v letih 1869-1870. Velik obisk razstave, ki bo odprta do konca Razstavo nadaljujemo s prikazom spre­ meseca septembra, kaže zanimanje Kranjča­ nov za spreminjajočo se podobo mesta.

STARE ILUSTRIRANE KNJIGE IN GRAFIKA Mednarodna antikvarna razstava v Ziirichu (oktober 1989) BLAŽENKA FIRST

Posledica francoske revolucije - ki jo je lan­ ziranje je bilo usodno za 2-3 miljone knjig, skoletna dvestota obletnica ponovno izposta­ katerih dragocene usnjene vezave so bile pre­ vila v vsej njeni aktualnosti - ni bila le pro­ delane v damske škorenjčke, nakupovalne klamacija človekovih pravic, ampak tudi stra­ torbe, pisarniške mape, senčnike za svetilke in hotno uničenje kulturnih dobrin vseh vrst. kar je še podobnih koristnih reči. Prav knjiga Njen vrtinec je v aktu razlastitve plemstva za­ je v večnem strahu posameznikov pred izgubo jel neznanske količine ne le umetnin, temveč moči in dominacije, pridobljene z znanjem, še predmetov duhovne kulture sploh. Zaradi zlasti pa zaradi netolerance oz. strahu pred iz­ enostranske in barbarske absolutizacije zgolj gubo oblasti zaradi možnosti drugačnih idej in materialne plati tovrstnih objektov, je šlo med nazorov, pogosto končala v plamenih. Vselej drugim po zlu blizu 200 fontainebleaujskih v imenu višjih resnic in vrednot ter na najraz­ stenskih preprog, stkanih po Raffaelovih, Dii- ličnejših zemljepisnih koordinatah, pa naj bo reijevih in Cousinovih kartonih, saj je zavla­ to Aleksandrija, krščanska Evropa v boju s dalo prepričanje, da bi veljalo zlato v nitih ta­ protestantizmom ali viharji vseh mogočih re­ piserij pametneje uporabiti. Isto utilitarno na- volucij - in navsezadnje, mar nismo priče po-

166 dobnim prizorom še dandanašnji ob odpisih bil gotovo odlično ohranjen horarij iz 15. sto­ starih knjižnih fondov po naši domovini. letja - severnofrancosko delo s sijajnimi celo­ Kakorkoli že - vsem ujmam in preganjanju stranskimi miniaturami dnevnih in letnih ča­ navkljub je tovrstnega blaga ostalo še precej in sov ter ustreznimi svetniškimi liki oz. biblič­ to je dokazala tudi svetovna razstava starih nimi scenami. Gre za rokopis francoskega ple- ilustriranih knjig in grafike v Zürichu. Kot menitnika, neke vrste koledar za osebno spod­ simbolično je moč razumeti dejstvo, da sije za budo z molitvami za_ določene ure dneva svojo domovino izbrala prav Švico - deželo, (cena: 100.000 SFR). Časovno so sledile in­ ki s kulturo mirnega sožitja postavlja zgled kunabule - knjige iz zibelke tiskarske umet­ svojim sosedam. Z razstavo dobiva Zürich nosti, pa nekoliko mlajši protestantski tiski z neko novo tradicijo, saj je postala v kratkem lesoreznimi ilustracijami - vse iz časov tesne obdobju svojega obstoja široko akceptirana povezave knjige in grafike še pred obdobjem programska oznaka v mednarodnih termin­ osamosvojitve grafičnega lista. skih koledarjih bibliofilov in ljubiteljev stare Šestnajsto in sedemnajsto stoletje so bogato grafične umetnosti. Lani oktobra je tako že zastopale genealogije, heraldični in portretni tretjič stala v pritličnih dvoranah Kunsthausa albumi, filozofsko-religiozni traktati in di­ - najuglednejšega zdriškega muzeja, v nepo­ skurzi, anatomski in botanični atlasi, astro­ sredni soseščini pod isto streho postavljene re­ nomski, fizikalni in matematični priročniki - trospektive Salvadorja Dalija. Zdriška razsta­ vse raritete najuglednejših evropskih založni­ va starih tiskov je tako mlajši pendant köln- kov v dragocenih dekorativnih vezavah. Vide­ skim in stuttgarskim Dnevom antikvariatov, ti je bilo mogoče vse ključne izdaje Biblije, hkrati pa so to edine tri prireditve s specializi­ svetniške legende, ilustrirane kronike (med rano antikvarno ponudbo v Evropi. njimi za Slovence zanimivo Schedlovo Welt­ Pod okriljem mednarodnih antikvarnih chronik, 1593), pa ilustrirane enciklopedije, združenj Ligue internationale de la librarie npr. kompletno Diderotovo ali pa Encyclope­ ancienne in Vereinigung der Buchantiquare dic scientifique manuscritte - kaligrafsko ro­ und Kupferstichhändler in der Schweiz so kopisno delo v francoščini in latinščini. razstavljalci iz Evrope in Amerike razgrnili Drug tip so bile tematsko zaokrožene zbirke svoje zaklade pred očmi strokovne elite in na­ različnih vsebinskih področij v najširšem mo­ vadnih smrtnikov, zlasti pa drug drugemu. gočem časovnem razponu, urejane z name­ Slovenija oz. Jugoslavija na razstavi ni sodelo­ nom čim kompleksnejše predstavitve določe­ vala z zbirkami, pač pa s strokovnimi močmi ne stroke ali likovnih tokov v nekem obdobju. (kustodinje iz Grafičnega kabineta Narodnega V primeru teh, na eno snov osredotočenih muzeja v Ljubljani). zbirk, je bilo mogoče slediti kontinuiteti raz­ Z ozirom na prodajni značaj razstave je bil voja določene s teoretskimi in likovnimi deli gotovo nadvse smiseln izid razstavnega kata­ prezentirane veje znanosti, saj je bila vsaka loga že precej časa pred otvoritvijo, saj je tako predstavljena s temeljnimi mejniki v njiho­ obiskovalec oziroma potencialni kupec lahko vem kronološkem sosledju. To je ustvarjalo že prej spoznal okvirno vsebino in cene po­ celovito podobo zgodovinskega razvoja nudbe. Muzealec pa je dobil vpogled v pro­ evropskega empiričnega znanja in teoretskih blematiko zbiralskega koncepta galerij in anti­ ter spekulativnih idej. Kot primer naj služi kvariatov, ki je pokazal, da so zbiralcem po paviljon s historičnimi ilustriranimi botanič­ vsej priliki najbolj zanimive tematsko poeno­ nimi študijami in s pripadajočo botanično ilu­ tene in kronološko uglašene zbirke. Odnos stracijo. postavljalcev razstave do razstavnega objekta Niz se začenja s Puch der natur Konrada - tako v obravnavi eksponata samega kot v von Magenberga (1475) in Latinskim ter Nem­ načinu postavitve - se je zrcalil v nenehnem škim herbarijem (1484 in 1485). Sledijo Or- prepletu in izmenjavi zdaj prodajnega zdaj tus sanitatis (1491), Herbarius Arnoldi de muzeološkega vidika. Pogost apriorni očitek, nova villa Avicenna (1499) in Brunfelsov da je na prodajnih razstavah eksponat zredu­ Herbarium vivae eicones (1530) z lesorezi H. ciran na eno samo funkcijo - na objekt zbira­ Weiditza. Lok razvoja teče dalje do ilustrira­ nja, v tem primeru gotovo ni bil upravičen, nega Rösselinovega Kreutterbucha (1533) in saj so lastniki zbirk znotraj razstave postavili P.A. Mattiolija z njegovimi Commentarii in majhne zaokrožene predstavitve določenih sex libros pedacii dioscoridis (1544). Šestnaj­ tem in časovnih obdobij po vseh muzeoloških sto stoletje se izteka s Camerariusovim Hortus kriterijih s premišljeno zastavljenimi in dose­ medicus (1588), naslednje pa se predstavi že ženimi cilji. takoj 1601 z Rariorum plantarum historia Med ponudbo najzgodnejših prezentiranih Charlesa de L’Écluseja. Sedemnajsto stoletje obdobij velja omeniti pergamentne rokopisne predstavljajo zlasti tri znamenita dela: Hortus kodekse, misale, psalterje, antifonarije, vse Floridus (1614) z ilustracijami Crispijna de opremljene vsaj z barvnimi in zlačenimi inici- Passeja ml., Fiori Diversi Nicolasa Roberta alami in drolerijami, če že ne s samostojnimi (1640) in Neuves Blumen Buch s pretanjeni­ figuralnimi iluminacijami. Biser med njimi je mi ročno koloriranimi bakrorezi Marie Sibyle

167 Merian (1680). Med poplavo tovrstne litera­ Poa..., med teoretiki in filozofi pa teksti G. ture 18. in 19. stoletja omenjam samo Linné- Bruna, Vasarija, Descartesa, Montesquieuja, jev Herbarium vivum (1764) in Botanique de Spinoze, Fichteja, Rousseauja, Schopenha- J.J. Rousseau P.J. Redutéja (1805) s Protovi- uerja, Kierkegaarda... Le klasična dela moj­ mi ilustracijami. strov starega veka (Ovid, Platon, Aristotel...) To briljantno zbirko dopolnjujejo seveda so bila predstavljena v svojih renesančnih na­ tudi samostojni grafični listi z enkrat analitič­ sledkih s sočasnimi bakroreznimi ilustracija­ no drugič sintetično zajetimi rastlinskimi mo­ mi. tivi. Izjemno senzibilnost pa je lastnik zbirke Posebej očarljive med temi resnimi in uče­ dokazal s tem, daje izpopolnil podobo s faksi­ nimi teksti so bile stare otroške ilustrirane mili Julijani Aniciji posvečenega Dunajskega knjižice, učbeniki in zbirke pravljic (zlasti v Dioscorida (Codex Vindobonensis, 512), z ni­ oblikovanju Ernesta Kreidolfa - slavnega švi­ zom igralnih kart z rastlinskimi motivi (1445) carskega oblikovalca otroških knjig jugendsti- t.i. Mojstra igralnih kart in subtilnih Dürerje- la). Jugendstilu in art decu se tudi sicer s skrb­ vih in Leonardovih risb drobnih fragmentov jo posvečajo mnogi zbiralci. Zlasti opazni v narave. Našemu času pa seje približal s serija­ okviru ponudbe prvih desetletij 20. stoletja sta mi botaničnih revij 20. stoletja, opremljenimi bili dve seriji plakatov Jaapa Giddinga in Cor- z barvnimi litografijami različnih, po visoki nelisa K.A. Šmita (1922 in 1928). Morfološko umetnosti zgledujočih se likovnih dialektov. in po svoji dekorativni razdelitvi površin se V vseh teh delih je torej mogoče slediti v uvrščata med jugendstil in art deco. Časovna menjavah časa spreminjajočemu se odnosu do paralela tem so bile skice in projekti Otta narave in likovnemu razvoju botanične ilu­ Wagnerja, izdane 1922 na Dunaju. Zanimiva stracije od linearne risbe poznega srednjega v luči sodobne stanovanjske stiske je Die veka preko nekoloriranega in koloriranega le­ Wohnung für das Existenzminimum (Fran­ soreza 16. stoletja do baročnih bakroreznih in kfurt am Main, 1930) s prispevki Le Courbu- kasneje litografskih tehnik. Razvoju predsta­ sierja in Walterja Gropiusa. Kronološko je se­ vitve drobnega izseka naturae naturatae, zdaj glo gradivo še dalje v naš čas vse do klasikov realistično zajete zdaj bolj fantazijsko preobli­ modeme (dela z originalnimi ilustracijami kovane v nenehni izmenjavi približevanja in Picassa, Chagalla, Dalija, Redona, Miroja, odmikanja od narave. Ernsta, Picabie, Kandinskega, Ensorja, Male- Posebno pozornost zaradi bizarnosti in pe­ viča...). strosti ponudbe sta pritegovala antikvariata Med ikonografsko najbolj atraktivnimi pa Florence de Chastenay iz Pariza in nemški tudi sistematično urejenimi grafičnimi zbirka­ Pflaum iz Sandhausna, posvečena fenome­ mi so bile topografske predstavitve evropskih nom magije, okultizma in alkimije ter utopič­ mest in krajinskih izsekov ali posameznih ar­ no fantastičnim spisom v zahodnoevropskem hitekturnih objektov. Segale so od grafičnih li­ kulturnem prostoru novega veka. Med njuno stov do popotnih skicirk, topografskih priroč­ literaturo je izstopalo področje satanizma nikov in albumov (npr. Topografski album in čarovništva (npr. Histoire des diables, Am­ Švice - delo, likovno in časovno adekvatno sterdam 1703; Kometenbriefe von Lucifer, Valvosorjevi in Vischerjevi Topografiji Kranj­ Jena 1888; Johann Webster, Untersuchung ske oz. Štajerske). Znotraj teh je prav posebno der vermeinten und so genannten Hexereyen, blestela vedutna zbirka Kurta Müllerja (Švica) Halle 1719). Vsi ti orisi zgodovine in narave z vzorno sistematiko po švicarskih kantonih, čarovništva in njegovega odnosa do peklen­ ki pa seže mnogo širše - vse do slovenskih skih sil se predstavljajo kot učeni antifemini- mest in naselij. Vsekakor je bilo nadvse prijet­ stični spisi v kvaziteološki preobleki pod okri­ no to srečanje s portreti domačih krajev v so­ ljem empiričnih in humanističnih razsvetljen­ razmerno bogatem spektru od Merianovih in skih znanosti. Med okultnimi in vzhodnimi Valvasorjevih bakrorezov do vedut z začetka filozofsko-religioznimi teksti velja pozornost tega stoletja (čeprav so pri kakšnem zbiralcu francoskemu prevodu Zend - Aveste, misteri­ zašli v razdelek »Orient«). jem Kabale in Tarata, framasonskim skriv­ Vsemu temu duhovnemu bogastvu v po­ nim besedilom, rafinirano ilustriranim sans­ smeh in zabavo pa je zbiralec iz Thalwila raz­ krtskim pravljicam in orientalski sanjski knji­ stavil očarljivo zbirko z naslovom »Trompe - gi večinoma izdanim v drugi polovici 17. in 1’oeil knjige«. Tematsko in oblikovno je sicer 18^ stoletju. dopolnjevala razstavne objekte - vendar samo Še ena tematska zvrst zasluži med gradivom v formalnem smislu. Presenečenje ob natan­ ziiriške razstave posebno pozornost. To so le­ čnejšem ogledu je bilo namreč neizbežno. Šlo poslovna dela klasikov svetovne književnosti je za namerno prevaro - ža knjige-simulante, in filozofije, zanimiva zlasti zato, ker predsta­ za »hlinjene« knjige, ki niso prave, temveč vljajo besedila vselej v originalnih prvih (in zgolj posnetki knjig. Torej imitacijo knjižne pogosto tudi ilustriranih izdajah). To so dela forme, v katere notranjosti so se skrivale bodi- 1 Tassa, Boccaccia, Shakespeara, Goetheja, He­ si neugledne bbdisi prepovedane reči. Ena na- ineja, Schillerja, Hugoja, Verlaina, Kafke, jočitnejših odtujitev knjige njenemu poslan-

168 stvu je bila npr. skladovnica šestih foliantov iz na 3. mednarodni razstavi starih ilustriranih leta 1800, ki je v svoji notranjosti skrivala knjig in grafike v Ziirichu - pogled z očmi slo­ nočno posodo. Čar in smisel takšne ideje je venskega muzealca. Tako ta, kot vse razstave gotovo v diskrepanci med prestižnim pome­ podobnega značaja v svetu so edinstvene pri­ nom knjige kot nosilke duhovne kulture in ložnosti za muzeje in privatne zbiralce, da nič vzvišenimi človekovimi vsakodnevnimi pridobijo novo in željeno gradivo. Brez ute­ potrebami in slabostmi. Tako je prazen pro­ meljevanja in pisnega argumentiranja, brez stor znotraj knjižnih platnic vselej ponujal prošenj na različne forume, ki v lastni nemoči mamljivo zavetje ljubezenskim pismom, ceki­ nemalokrat skoraj po preteku leta izborijo nom, steklenici žganja, igralnim kartam in po­ sredstva za odkup. Ali pa teh sredstev prepro­ dobnim »posvetnim ničevostim«, ki so se tako sto ni, ker se porazgubijo v dolgi vrsti čakajo­ pritihotapile v posvečeno tišino knjižnic, med čih, ki se čutijo odgovorne za izpopolnjevanje višje vrednote umetnosti, znanosti, veroslo­ zbirk, ki so jim zaupane. V svetu pa je stvar vja... Sicer pa so bile ljudem prav tako drage, zelo preprosta. Potrebno se je le prikazati na saj so z njimi v vseh časih častili svoje različne prizorišču. Pravočasno in - z mošnjičkom. bogove, pa naj bo to Amor, Mamon, Bakhus Predstava se namreč odigra bliskovito, pa brez ali pa »pravi Bog Abrahama, Izaka in Jako­ slehernih zapletov. V Ziirichu je bila glavnina ba«: v eni izmed teh »knjig« je bil shranjen zakladov prodana že prvi dan. izkušnja je za rožni venec. slovenskega muzealca vsekakor dragocena - In za konec še celovit pogled čez dogajanje primerjava pa bridka.

169 NOVE PUBLIKACIJE

Jože Pfeifer, Zgodovina idrijskega zdravstva. na razmere v Idriji. Tedaj je bil tja poslan naj­ Idrija, Mestni muzej 1989, 213 strani prej fakultetno izobraženi Scopoli, kasneje pa še B.Racquet. Njuno znanje in izkušnje so Ob proslavljanju 500-letnice idrijskega rud­ bile nadpovprečne. Kljub vsemu pa sta dosti­ nika je vsekakor hvalevredno, da je že leta krat prihajala v spore z rudniško upravo, ko 1989 izšlo obsežno Pfeiferjevo delo o zgodovi­ sta se borila za razne izboljšave delovnih po­ ni idrijskega zdravstva. Avtor, ki se je že do­ gojev (npr. uvedbo platnenih mask pri delu v slej precej ukvarjal s tovrstno tematiko, saj je jaških in pečeh, zahteva po rednem kopanju v preteklih letih objavil vrsto člankov v Idrij­ po delu). Zelo dragoceni so njuni zapisi o bo­ skih razgledih, je opravil nadvse pomembno leznih rudarjev, ohranjeni v arhivu, deloma delo. Obsežna monografija je rezultat dolgo­ pa tudi objavljeni. Tretji najbolj vidni zdrav­ letnega natančnega in vsestranskega študija nik pa je bil Ludvik Grbec. Tudi njegovo delo zdravstvene problematike v Idriji od 16. stole­ je v knjigi natančno popisano. Poleg teh so v tja do začetka 20. stoletja. Temelji na gradivu, Idriji službovali še znani porodničar in pisec ki ga hrani idrijski oddelek Zgodovinskega ar­ babiškega priročnika Makovic, Eggenberger, hiva Ljubljana. Delo je napisano kronološko Urbas, Melzer in drugi. Tudi iz njihovih po­ inje razdeljeno na 19 poglavij. Poleg prikaza ročil je avtor črpal zanimive podatke. Opisal socialnih in zdravstvenih razmer govori avtor je tudi vlogo idrijskih lekarnarjev, posebno tudi o socialni zaščiti rudarjev in opisuje raz­ družine Freyer, delovanje bratovske skladni- voj rudniškega obratovanja ter razne izboljša­ ce, občasne bolnišnice itd. Poseben problem ve pri delu, ki so imele vpliv na splošno je bilo kopališče. Zdravniki so ves čas poudar­ zdravstveno stanje rudarjev. jali pomen rednega umivanja po končanem Knjiga je pretresljiv prikaz zdravstvenih delu, zato je bila pomembna pridobitev iz­ razmer v enem največjih rudnikov nekdanje gradnja poletnega kopališča (1883) in delav­ habsburške monarhije, ki je državi prinašal skega kopališča (1886) s parno kopeljo, baze­ kar velike dobičke, medtem ko je bilo zdravje nom, banjami in prhami. Tako so se razmere rudarjev mnogokrat prav katastrofalno slabo. proti koncu 19. stoletja vendarle izboljševale. Ob neustreznih higienskih in prehrambenih Trajen problem je bil v Idriji alkohol. Ru­ razmerah, ki so skozi stoletja značilne za Idri­ darji so popili letno velike količine vina. jo, je največjo nevarnost za zdravje pomenilo Zdravniki so to opravičevali, češ da je zaradi zastnrpljanje z živim srebrom (merkurialize- enolične hrane vino koristno, odločno pa so m). Škodljivi so bili hlapi živega srebra, ki so nasprotovali pitju žganih pijač. Ves čas so se pojavljali v jami na tistih mestih, kjer je tudi naglašali, da je treba izboljšati higienske bilo samorodno živo srebro, ki je izhlapevalo in stanovanjske razmere, ker so se ponekod že pri jamski temperaturi. Zelo nevarno je cele družine stiskale v enem prostoru. Šele ob bilo še zlasti žganje rude, pri čemer se je cina- koncu 19. stoletja so zgradili prve stanovanj­ barit razkrajal v žveplo in živo srebro. Tako ske bloke za delavce. Avtor je zlasti opozoril, hlapi živega srebra kot žveplovi hlapi pa so kako so svoj delež k zdravstvenim in social­ zelo strupeni. Sprva so rudo žgali na prostem, nim izbojšavam prispevali posamezni zdrav­ pozneje pa v zaprtih prostorih, kar je povzro­ niki. čalo še večje koncentracije živosrebmih hla­ Knjigo zaključuje izčrpen povzetek v ne­ pov. Nevarnost je pretila delavcem tudi pri mščini, saj bo vsebina gotovo zanimala tudi pakiranju živega srebra in pri proizvodnji ci- bralce izven slovenskih meja. nobra. Olga Janša-Zorn Pri zaščiti pred merkurializmom so bili pre­ cej nemočni. Zastrupljenim se je vnela sluzni­ Franjo Zorko: Kronologija delavskega giba­ ca ustne votline, majali so se jim zobje, poja­ nja in družbenega razvoja Maribora in njego­ vilo se tresenje udov, slinjenje, kašelj, diareje ve okolice 1855-1983, Založba Obzorja, Ma­ ipd. Poleg tega so bile pogoste razne druge bo­ ribor 1989, 488 str. lezni kot tuberkuloza, očesne bolezni, bolezni jeter, epidemije tifusa, kolere, črnih koz in ne­ Na pobudo Komisije za tradicije delavskega nazadnje razne nesreče. Vse do srede 18. sto­ gibanja pri Mestnem sindikalnem svetu Mari­ letja je bila zdravstvena služba v rudniku na bor leta 1982 je Franjo Zorko pripravil obse­ nizki stopnji. Pomanjkljivo izobraženi rano­ žen kronološki pregled o delavskem gibanju, celniki so bili skoraj brez moči. Sredi 18. sto­ pa tudi drugih dogodkih v Mariboru in okolici letja, ko je Avstrija izvedla korenite reforme od leta 1855, ko so 26. decembra ustanovili celotne zdravstvene službe, je to vplivalo tudi katoliško drpštvo rokodelskih pomočnikov,

170 pa do konca decembra 1982, ko sta oba zbora njenih Mariborčanov. Skozi kronološke zapi­ skupščine mesta Maribor sprejela resolucijo o se sledimo še ostalim Maistrovim prizadeva­ uresničevanju družbenega plana mesta Mari­ njem za severno mejo. bor za leto 1983. Kot je zapisano na hrbtni Tudi v letih med prvo in drugo svetovno strani naslovne strani, je bila knjiga izdana ob vojno je bilo v Mariboru in okolici delavsko 825-letnici Maribora. gibanje živahno. Novembra 1918 je začel iz­ Kronologija ne vsebuje samo dogodkov, ki hajati liberalni časopis Mariborski delavec s so vezani na delavsko gibanje Maribora in podnaslovom Neodvisen delavski list za me­ okolice, ampak »...zajema tudi dogodke iz gi­ sto in okolico. Dvanajstega januarja 1919 so v banja za slovenstvo in njegov obstoj...na tem Rušah organizirali prvi povojni delavski shod. prostoru. ..«(str.6). To je bilo obdobje številnih delavskih stavk in Obsežna tematika je razdeljena na štiri ča­ živahnega mezdnega gibanja za izboljšanje so­ sovna obdobja. Nomogoče je opisati vso vse­ cialnega položaja tamkajšnjega delavstva, ki binsko pestrost, ki je zajeta v kronologiji. V so se končavali s sklepanjem kolektivnih po­ nadaljevanju za ilustracijo in opozorilo nava­ godb (npr. stavka v elektrarni Fala 14. julija jam posamezne dogodke, ki naj raziskovalce, 1919, enotedenska stavka krojaških delavcev, pa tudi druge, ki jih zanima mariborska prete­ ki se je začela 20. avgusta 1919 in se je čez ne­ klost druge polovice 19. in dobrih osemdese­ kaj tednov ponovila, 23. septembra 1919 so se tih let 20. stoletja, vzpodbudi, da za osnovne v tovarni dušika v Rušah začela pogajanja za informacije o mariborski preteklosti tega ob­ podpis kolektivne pogodbe, 16. oktobra 1919 dobja vzamejo v roko ta kronološki pregled. se je zaključila s podpisom kolektivne pogod­ Prvo poglavje zajema obdobje mariborske be za delno zvišanje mezd stavka delavcev v zgodovine od jeseni leta 1855 pa do jeseni petih usnjarskih podjetjih, pa stavka usnarjev 1918. Poleg dogodkov, ki se neposredno veže­ v ptujski tovarni Petovia itd). Desetega okto­ jo na delavsko gibanje v tem delu Slovenije bra 1920 je v mestu ob Dravi potekala konfe­ (ustanovitev katoliškega društva rokodelskih renca okrožne organizacije socialnodemokrat­ pomočnikov 26. decembra 1855, ustanovitev ske stranke. V začetku dvajsetih let sledimo prvega delavskega izobraževalnega društva 2. začetkom komunističnega delavskega gibanja avgusta 1868, prizadevanja za večje politične v tem delu Slovenije, na katerega so imeli ve­ in socialne pravice mariborskih delavcev, ki lik vpliv komunisti, ki so na to območje pri­ sojih je npr. zahtevali na shodu mariborskega bežali iz Madžarske. Sredi septembra 1920 so delavskega izobraževalnega društva 16. maja potekali shodi Komunistične stranke Sloveni­ 1869, mezdna in stavkovna gibanja maribor­ je v Ptuju in Dornavi pri Ptuju. Mariborske skega delavstva, kot je bila npr. prva stavka sodne oblasti so 27. maja 1922 obsodile na za­ krojaških pomočnikov 26. aprila 1870, stavka porne kazni nekatere mariborske komuniste. mariborskih železničarjev konec marca 1890 Živahnemu sindikalnemu mezdnemu pa tudi itd.), se v tem obdobju srečamo še s celo vrsto političnemu gibanju mariborskih delavcev za Maribor in okolico pomembnih dogodkov. skozi dogodke v kronologiji sledimo vse do Kronološko je na kratko opisano čitalniško, začetka druge svetovne vojne (npr. stavka de­ taborsko in sokolsko gibanje v tem delu Slo­ lavcev pri vojaško-obrambnih delih 3. in 4. venije, seznanjamo se z ustanovitvami mari- maja 1940 na Ptuju zaradi draginje, stavka boskih in drugih tovarn, niso pa izpuščeni mariborskih krojaških pomočnikov od 14. do niti komunalne pridobitve in športni dogodki. 31. maja 1940, stavka stavbinskih delavcev Kronologija nas opozori na spore med sloven­ maja 1940 itd). Ta del kronike o zgodovinskih skim in nemškim prebivalstvom, ki so v jeseni dogajanjih v severovzhodnem delu Slovenije 1908 privedli tudi do neredov. To poglavje je nam predstavlja še vrsto drugih dogodkov, ki s zaključeno s kratkim opisom proslavljanja samim delavskim gibanjem nimajo tesnejše mariborske mladine 29. oktobra 1918 ob raz­ zveze. Ob prebiranju kronologije se seznani­ glasitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. mo z nekaterimi ukrepi mestne uprave in dru­ Drugi del kronologije zajema obdobje od 1. gimi pomembnimi zgodovinskimi dogodki. novembra 1918 do nemškega napada na Beo­ Šestega aprila 1919 je na Ptuju začel izhajati grad 6. aprila 1941. Prvega novembra 1918 je prvi slovenski časopis Ptujski list, 6. decem­ major Rudolf Maister na garnizijskem sestan­ bra 1919 jpa v Mariboru nemški tednik Volk­ ku oficirjev v Mariboru proglasil Maribor za stimme. Šestega junija 1919 so v mestu usta­ jugoslovansko posest in »...prevzel vojaško novili Planinsko društvo Maribor matica, 28. poveljstvo v Mariboru in vsem Spodnjim Šta­ junija istega leta pa prvi slovenski športni jerskim...« (str.41 ), kar je takoj povzročilo klub SSK Maribor. nasprotovanje nemškega dela prebivalstva in Dvajseta in trideseta leta 20. stoletja so tudi je že naslednji dan povzročilo stavko nemških čas, ko so v tem koncu Slovenije nastajale strojevodij v Mariboru. Protijugoslovansko gi­ nove delavnice, ki soje kasneje spremenile v banje nemških prebivalcev je 27. januarja pomembne tovarne. Šestindvajsetega decem­ 1919 privedlo celo do streljanja, katerega po­ bra 1926 je začel voziti avtobus na liniji Mari- sledica je bilo nekaj mrtvih in večje število ra­ bor-Celje, štiri mesece kasneje pa je Maribor

171 dobil svoj mestni promet. V tridesetih letih so Mariboru ustanovili pokrajinski vojni komite, v Mariboru med drugim ustanovili prvo kra­ »...ki je vodil priprave na oboroženo vstajo v jevno skupino Kulturbunda, ki so ji sledile vsej severovzhodni Sloveniji...« (str. 139). V podobne organizacije še po drugih krajih ma­ začetku julija so komunisti v Rušah ter v Sa­ riborske bližnje in daljne okolice. vinjski in Šaleški dolini izvedli napisne in tro- Tretji del knjige predstavlja kronologijo do­ silne akcije, 30. julija 1941 je bila ustanovlje­ godkov med drugo svetovno vojno. Tu sledi­ na 1. pohorska četa. Sledimo mariborskim av­ mo začetkom nemške okupacije slovenske gustovskim aretacijam vidnih organizatorjev Štajerske. Osmega aprila 1941 je nemška voj­ protinemškega odpora (npr. Slavko Šlander, ska zasedla Maribor, Ptuj in Ljutomer, pred­ Slava Klavora itd). Kronika nas opozarja na stavniki Kulturbunda pa so prevzeli oblast, številne aretacije in streljanja talcev v Maribo­ saj predstavniki okupacijskih oblasti še niso ru in okolici skozi vso dobo nemške zasedbe. prispeli. Štirinajstega aprila 1941 je dr. Sieg- Na kratko je kronološko opisan razvoj par­ frid Uiberreiter, šef civilne uprave v Maribo­ tizanske vojske ter partizanske akcije, ki so ru, prevzel oblast na Spodnjem štajerskem. Ta potekale v tem delu Slovenije, vse od začetnih dan seje tudi sicer v precejšnji meri oblikova­ in manjših v letih 1941 in v prvi polovici leta la mariborska in spodještajerska okupacijska 1942, preko bitke pri Osankarici 8. januarja oblast. V nadaljevanju nam kronika predsta­ 1943, kjer je okoli 2.000 nemških vojakov na­ vlja glavne poteze ponemčenja Spodnje Šta­ padlo Pohorski bataljon (padlo je 69 partiza­ jerske, kot npr. ukinitev mariborske slovenske nov), kar je za nekaj časa zavrlo partizansko študijske knjižnice, ki jo je 30. junija 1941 za­ gibanje v Mariboru in okolici, do ponovne menjala nemška javna mestna knjižnica. oživitve štajerske partizanske vojske (5. aprila Šestnajstega aprila 1941 je bil v Mariboru 1943 je bila ustanovljena pohorska četa, iz ka­ imenovan komisar za likvidacijo slovenskih tere je 10. maja 1943 nastal II. pohorski bata­ društev, organizacij in združenj na Spodnjem ljon, 4. novembra 1943 so ustanovili I. pohor­ Štajerskem, isti dan so nemške oblasti od ma­ ski odred, 27. junija 1944 pa še drugega; 8. ja­ riborskega škofa in ravnatelja Cirilove tiskar­ nuarja 1944 so ustanovili pohorsko brigado, ne zahtevale, naj uredita, da bo poslej tiskarna ki se je kmalu preimenovala vil. slovensko poslovala v nemškem duhu, kar sta odklonila. narodnoosvobodilno brigado Miloša Zidan­ Dvaindvajsetega aprila 1941. so ustanovili ška, ki je ob razpustitvi 29. maja 1945 obsega­ urad za utrjevanje nemštva na Spodnjem Šta­ la štiri bataljone s 688 partizani). Dvanajstega jerskem, 26. aprila 1941 pa je Maribor obiskal junija 1944 je na Pohorje prišla 14. divizija. Adolf Hitler. Kronologija spodnještajerskih Pohorska brigada in še nekatere večje parti­ dogodkov nas opozori tudi na izseljevanje zanske enote so do konca vojne vodile števil­ Slovencev. Osemnajstega aprila 1941 je »...šef ne manjše in večje bitke z okupacijskimi sila­ nemške policije in državni komisar za utrjeva­ mi v mariborski širši okolici. To poglavje se nje nemštva Heinrich Himmler v Mariboru zaključuje s formiranjem komande mesta Ma­ podpisal smernice za izgon Slovencev...« (str. ribor in z omembo zborovanja na maribor­ 135), 6. maja istega leta so v Mariboru že skem Glavnem trgu, ki ga je organiziral obravnavali nemški načrt o množičnem izgo­ okrožni komite KPS (9. maj 1945) ter s priho­ nu 220.000 do 260.000 Slovencev v Srbijo, k dom I. prekmurske brigade, 51. vojvodinske čemur naj bi pripomogla tudi organizacija divizije, lil. jugoslovanske armade in Zidan­ Steierischer Heimatbund, ki so jo 10. maja škove brigade v Maribor (10. maj 1945). 1941 ustanovili v Mariboru. Od 7. junija do 5. Najobsežnejši del kronologije predstavlja julija 1941 je iz Maribora v Srbijo odpeljalo četrti del, ki zajema obdobje od 11. maja 1945 kar enajst transportov Slovencev, ki so jim do 31. decembra 1982 in ga najdemo na stra­ sledili še transporti julija 1941. Organizirali so neh 187 do 469. Kronologija nas seznanja z tudi transporte Slovencev v Nemčijo (npr. 7. najvažnejšimi dogajanji v tem času. Že 12. decembra 1941). maja 1945 je bila v mestu velika proslava os­ Nadalje se seznanimo z začetkom in razvo­ voboditve, 24. maja 1945 je izšla prva številka jem protiokupacijskega odpora, vse od prve glasila okrožnega odbora OF Maribor akcije članov KPS in SKOJ 28. in 29. aprila »Vestnik« (glasilo se je 10. septembra 1952 1941, ko so zažgali dva osebna avtomobila ne­ preimenovalo v »Večer«), 27. maja 1945 pa je mške civilne uprave, zaradi česar so okupacij­ bilo v mestu organizirano prvo veliko sindi­ ske oblasti zaprle več kot šestdeset oseb, v kalno zborovanje. Enaintridesetega maja 1945 Mariboru pa uvedle policijsko uro. Dvain­ je mesto obiskal maršal Josip Broz-Tito in se dvajsetega maja 1941 so na Kojzici pri Rim­ sestal s sovjetskim maršalom Tolbuhinom, skih Toplicah ustanovili Pokrajinski odbor kateremu je izročil red narodnega heroja za Osvobodilne fronte za Štajersko, čemur so sle­ zasluge pri osvoboditvi Jugoslavije. Skozi kro­ dile ustanovitve odborov Osvobodilne fronte nološke zapise sledimo začetkom in razvoju še na nižjem nivoju (npr. 26. maja 1941 v Ru­ nove oblasti (14. avgusta je dotedanji Mestni šah, 30. maja v Limbošu itd.) Dvaindvajsetega odbor Osvobodilne fronte predal oblast novo­ junija 1941 so na otoku Grisù sredi Drave pri izvoljenemu Mestnemu narodnoosvobodilne-

172 mu odboru Maribor), akcijam čiščenja poru­ kulturnih organizacij ter častnega predsednika šenega Maribora in številnim sindikalnim Slovenske pevske zveze in častnega člana zbo­ zborovanjem in sindikalnim akcijam, udarni- ra Radovana Gobca predstavljeno petnaj­ štvu ter tekmovanjem delovnih kolektivov za stletno delovanje zbora, ki gaje opisala člani­ povečanje proizvodnje, sprejem prvega petlet­ ca zbora Mija Mravlja. Iz zgodovinskega pre­ nega plana za območje Mestnega ljudskega gleda izvemo, da je bil ustanovni sestanek te­ odbora Maribor (21. junij 1948) itd. Kronolo­ danjega Akademskega komornega zbora gija nas opozarja tudi na ustanovitve ali pre- Kranj 19. oktobra 1969. Naslednje leto pa je imenovaja novih tovarn, npr. 27. aprila 1948 umetniško vodstvo prevzel dirigent Matevž zvezno montažno podjetje za hidroeletrarne Fabijan. Sprva je v zboru sodelovalo 24 pev­ »Hidromontaža« Maribor, Elektrokovina, to­ cev, v glavnem študentov in dijakov zadnjega varna elektrokovinskih izdelkov Maribor (28. letnika gimnazije, ki so ta čas vsi še naprej oktober 1948) itd. Omenjene so prve volitve v prepevali v tedanjem gimnazijskem pevskem delavske svete v mariborskih tovarnah (18. ja­ zboru. Pevski zbor kranjske gimnazije je bil nuarja 1950 v Hidroelektrarni Mariborski tudi baza za nove pevce Akademskega ko­ otok, 19. januarja 1950 v Hidromontaži in mornega zbora Kranj, ki seje iz leta v leto šte­ mariborski plinarni, 21. januarja 1950 v že­ vilčno hitro povečeval. lezniških delavnicah in v Metalni Maribor V nadaljevanju sledimo opisu nastopov itd). Omenjena so tudi nezadovoljstva delav­ skozi posamezne pevske sezone in odlomkom cev, zaradi česar je prihajalo do prekinitev nekaterih strokovnih kritik. dela, npr. 4. junija 1954 v Tovarni železniških Zbor je že po nekaj letih prišel v okvir slo­ vozil, kar »...je bila po zadnji vojni, že v času venskega zborovskega življenja. V četrtem delavskega samoupravjanja, prva prekinitev letu delovanja je že posnel nekaj pesmi za Ra­ dela ali stavka nezadovoljnih delavcev v Ma­ dio Ljubljana, v pevski sezoni 1972/73 pa je riboru...«(str. 253) prvič nastopil na tradicionalnem tekmovanju Tudi četrti del kronologije je zasnovan slovenskih pevskih zborov Naša pesem v Ma­ tako, da poleg delavskega in sindikalnega gi­ riboru in se med nastopajočimi slovenskimi banja v Mariboru in njegovi širši okolici zaje­ zbori uvrstil v drugo kategorijo. V naslednjih ma še večino vzporednih dogajanj v severov­ letih je zbor poleg nastopanja v domovini go­ zhodnem delu Slovenije, vse od kulture, šol­ stoval tudi v mestih Rivoli (Italija) in La Cio- stva, razvoja trgovine itd. Na koncu obsežne tat (Francija), ki sta pobrateni s Kranjem. V publikacije je še seznam virov in literature, se­ naslednjih sezonah so se gostovanja zbora v znam številnih kratic, ki se pojavljajo v knji­ domovini in tujini še pomnožila. gi in kazalo osebnih imen, ki so skupaj s kro­ Zaradi uspešnega nastopanja je zbor dobil nološko zasnovo publikacije osnovna orienta­ tudi nekaj nagrad. Leta 1977 so dirigentu ob cija med številnimi dogodki, ki so omenjeni v slovenskem kulturnem prazniku podelili veli­ publikaciji. ko Prešernovo plaketo, leta 1980 pa še gorenj­ V knjigi so objavljene tudi fotografije neka­ sko Prešernovo nagrado. Zbor je veliko Pre­ terih dokumentov in dogodkov s tematiko o šernovo plaketo dobil leta 1979, leta 1982 pa mariborskem delavskem gibanju in družbe­ je prejel še priznanje občine Kranj. nem razvoju tega dela Slovenije. Enega od vrhuncev je zbor dosegel leta Janez Kopač 1980, ko se je na tekmovanju Naša pesem v Mariboru prvič uvrstil v prvo kategorijo med slovenskimi zbori in osvojil zlato plaketo. Akademski pevski zbor France Prešeren Devetega maja 1981 se je zbor na občnem Kranj, Kranj 1984, 32 sir.; France Prešeren zboru preimenoval v Akademski pevski zbor Akademski pevski zbor Kranj 1969 - 1989, France Prešeren Kranj, saj beseda komorni v Kranj 1989, 46 str.; Vse, kar ste hoteli vedeli o dotedanjem imenu že dalj časa ni več ustreza­ APZ, pa si niste upali vprašati ali Prešernovci la zboru, kije štel od 50 do 60 stalnih pevcev. tečejo častni krog (Arhivalije), Kranj 1989, 61 Istega leta je zbor dobil tudi novega dirigenta str. Tomaža Faganela. Kronologija s programi vseh letnih in novo­ Ob petnajstletnici in ob dvajsetletnici svoje­ letnih koncertov ter tekmovalnih nastopov z ga delovanja je Akademski pevski zbor France dosežki je objavljena v knjižici, ki je izšla no­ Prešeren Kranj izdal tri knjižice (podobna pu­ vembra 1989 ob dvajsetletnici delovanja. Po­ blikacija je izšla tudi leta 1979 ob desetletnici datke za ta pregled je pripravila Mija Mravlja. delovanja zbora), ki dokaj celostno predsta­ V isti publikaciji je posebaj obdelano še delo­ vljajo dvajsetletno delovanje enega najuspeš­ vanje zbora v jubilejni sezoni 1988/89, ki gaje nejših mešanih pevskih zborov, ki je znan v prikazala prav tako članica zbora Ivanka Mo­ Sloveniji, Jugoslaviji, pa tudi v Evropi. hor. V publikaciji iz novembra 1984 je po uvod­ Zaradi umetniške kvalitete so poslej zbor nih besedah predsednika častnega odbora zbo­ večkrat povabili k sodelovanju s profesional­ ra, predsednikov kranjske in slovenske Zveze nimi glasbeniki (npr. z orkestrom Slovenske

173 filharmonije, s Komornim ansamblom Slove- nicum itd.), s katerimi so izvajali dela svetov­ Predstavitev knjige Miroslava Bertoše: Zli­ nih glasbenih klasikov. Leta 1989, koje zbor kovci i prognanici (Socijalno razbojništvo it praznoval dvajsetletnico uspešnega delovanja, Istri it XVII. i XVIII. stoljeću). Istarska je sodeloval tudi na mednarodnem zborov­ književna kolonija »Grozd«, Pulj 1989, 254 skem tednu v Španiji v elitni druščini pevskih strani. zborov iz Avstrije, Brazilije, Italije, Slovaške, Poljske, Gruzije in zbora iz New Yorka, ki de­ Predstavitev novega dela priznanega histo­ luje pod okriljem organizacije Združenih na­ riografa Istre dr. Miroslava Bertoše v organi­ rodov. zaciji. zgodovinskega društva za južno Pri­ Obe knjižici se dopolnjujeta in imata tudi morsko Koper v Domu učencev v Kopru bogato dokumentarno vrednost. Objavljeni so 17.1.1990 je potekalo pred za naše razere šte­ namreč vsi programi zborovih letnih in novo­ vilnim občinstvom. letnih koncertov ter seznami prvih izvedb Verjetno ne velja izgubljati mnogo časa s umetnih in prirejenih ljudskih pesmi, kar po­ predstavitvijo avtorja te znanstvene in v sko­ znavalcem zborovske literature omogoča eno­ raj literarnem slogu napisane, z ličnimi ilu­ staven študij zborove umetniške rasti. Dodan stracijami izpod peresa goriškega duhovnika je še abecedni seznam vseh članov zbora, diri­ Giovannija Marie Marusiga (1641-1712) gentov in korepetitorjev vse od leta 1969 da­ opremljene knjige, kajti vse njegovo delo in lje. Navedeni pa so tudi častni člani zbora in njegovi že davno razprodani študiji »Etos i et­ člani častnega odbora zbora. Ob seznamu nos zavičaja« in »Mletačka Istra u 16. i 17. okoli dvestotih pevcev, ki so se skozi dvajset stoljeću« zgovorno pričajo o avtorjevi pronic­ let zvrstili pri zboru, od katerih so nekateri še ljivosti in poznavanju istrske ter evropske pre­ vedno njegovi člani, je dodan še intervju s tre­ teklosti zgodnjega novega veka. mi najbolj vztrajnimi prešemovci, ki so z zbo­ Povabljene, Janeza Šumarado, zgodovinarja rom povezani vseh dvajset let njegovega delo­ Zgodovinskega inštituta Milka Kosa na Slo­ vanja. venski akademiji znanosti in umetnosti v Lju­ V obeh knjižicah je objavljeno tudi večje bljani, mag. Darinka Munića, predstojnika število fotografij, ki dokumentirajo zborovo Zavoda za povjesne i društvene znanosti dejavnost, vse od vaj, koncertov, potovanj na JAZU Zagreb na Reki, ter dr. Miroslava Ber- gostovanja, do družabnega življenja. tošo, je občinstvu predstavil predsednik Zgo­ Svojevrstna dopolnitev obeh knjižic je še dovinskega društva za južno Primorsko Salva­ publikacija, ki je v 200 izvodih tudi izšla no­ tor Žitko. vembra 1989 in nosi šaljiv naslov Vse, kar ste Besedo je potem prevzel glavni koreferent hoteli vedeti o APZ, pa si niste upali vprašati Janez Sumrada, ki je svojo intervencijo razde­ ali Prešemovci tečejo častni krog (Arhivalije). lil v dva dela: preučevanje marginalnih sku­ V njej so zabeležene vsakoletne intenzivne pin v evropskem zgodovinopisju in predstavi­ nekajdnevne študijske vaje (z njimi so začeli tev same knjige. Opozoril je na tradicionalno, leta 1974, opisane pa so do leta 1987), na ka­ dogodkovno ali pozitivistično zgodovinopisje, terih so bile običajno zborove družabne prire­ ki je celoten kompleks gospodarskih, družbe­ ditve. To so brucovanja oziroma krsti novih, nih in kulturnih problemov vključevalo le v pa tudi nekaterih najbolj vztrajnih pevcev. okvir zgodovine vladajočih struktur ter pri Objavljeni so govori slavnega velecenjenega in tem pozabljalo na izredno vlogo t.i. »margi­ spoštovanega zelenega carja, ki predseduje ve­ nalnih skupin«, izobčencev iz zgodovine, kot lespoštovanemu zelenemu omizju, ki spreje­ jih imenuje priznana skupina francoskih zgo­ ma brucovsko zelenilo v zborovo druščino. V dovinarjev, zbranih okrog šole Annales. S štu­ knjižici so opisana še nekatera druga druža­ dijami teh skupin, kot so razbojniki, berači, bna dogajanja v okviru zbora (npr. zborova prostitutke, odsluženi vojaki itn., lahko pride­ smučarska tekmovanja), na prijetno šaljiv na­ mo do spoznanj, kakšne so bile kolektivne čin pa so napisani tudi nekateri potopisi o norme določene družbe in kako so te kolek­ zborovih potovanjih po domovini in tujini. tivne norme v praksi delovale. Prav na koncu so pod naslovom Žlahta - str­ Danes poznamo že nakaj klasikov preuče­ gana plahta obdelane še sorodstvene vezi zbo- valcev marginalnih skupin v zgodovini. Pre­ rovcev in pa zakonske zveze, ki so se spletle okret je nedvomno pomenilo delo Michela med člani zbora. Foucaulta »Zgodovina norosti v klasični Vse tri knjižice se odlično dopolnjujejo, dobi«. Upoštevati moramo še dela Bronislava hkrati pa bralce sezanjajo z resnim delom in Germeka, poljskega zgodovinarja in politika, družabnim življenjem velike skupine ljudi, ki ki je sledil fundamentalni tezi, da postanejo sodeluje v zboru. Vse tri publikacije nudijo reveži nevaren družbeni razred v času, ko se solidno osnovo za kasnejše poglobljeno pro­ ustanovi in uveljavi moderna država. učevanje zborove zgodovine, ki že precej let Slovenci smo že na prehodu v naše stoletje predstavlja Kranj v ožji in širši domovini ter premogli zgodovinarja, Ivana Vrhovnika, ki na tujem. T T. se je ukvarjal s problemom socialnega razboj- Janez Kopač ništva v času Ilirskih provinc, literarno pa sta

174 to temo obdelalala že Jurčič in Kersnik v ro­ ostalih mest, ki so tvorila nekdanjo beneško manu o rokovnjačih. Istro«, je zagotovil avtor Zlikovcev in preg­ Bertoševa knjiga pa na več mestih odstopa nancev. od Hobsbawnovega »robinhudovskega« poj­ Darinko Munič je dejal, »daje bizarno za­ movanja socialnega razbojništva in nakazuje četi dolgoročno sodelovanje ravno z Zlikovci posebnosti »nevarnih skupin« ali »opasnih in pregnanci, vendar je morda ravno ta bizar­ grupa«, kot jih avtor imenuje. V Istri gre, za nost tisto, kar nosi nekaj v bodočnost.« Opo­ razliko od idealnega razbojništva, za realno zoril je na plodnejše sodelovanje zgodovinar­ razbojništvo, ki o sebi nima visokih predstav, jev z obeh strani republiške meje v prvih petih je povsem brezobzirno in nima nikakršnih so­ povojnih letih. »Zato nas tokratna priložnost cialnih ozirov do zatiranih. Izhaja iz gospo­ obvezuje na še več takih sestankov in sodelo­ darske in predvsem demografske krize po šte­ vanj«, je poudaril Darinko Munič. vilnih vojnah in boleznih, ki so divjale po po­ Tudi v pogovoru z občinstvom so kar deže­ lotoku od 14. do 18. stoletja in še kasneje. Ve­ vale spodbudne besede o nujnosti medseboj­ liko so k razmahu razbojništva pripomogli nega izmenjavanja mnenj in izkušenj v istr­ sami beneški zakoni, ki so tudi za manjše de­ skem oziru, kar sta morda najbolj goreče po­ likte predividevali v obtoženčevi odsotnosti udarila Vlado Perniò v imenu založnika Istar­ kazen pregnanstva, ukrepi centralnih oblasti ske književne kolonije »Grozd« in predsednik pa so bili povečini brez rezultatov. kluba »Istra« iz Kopra Milan Gregorič. Salva­ Bertoševo knjigo odlikuje subtilen oris stra­ tor Žitko je ugotovil, da so nam za to sodelo­ hu in terorja, ki so mu izpostavljeni tako pre­ vanje morda najboljši porok uveljavljajoči se prosto vaško kot mestno prebivalstvo in ple­ mlajši zgodovinarji, ki bodo nadaljevali zače­ miči. Na metodološko sodoben način obra­ to delo, »stari koprski arhiv, do katerega se vnava eno od najatraktivnejših tem socialne bomo, upamo, le dokopali, pa garant neusah­ zgodovine ter obsega vse dimenzije človeške ljivih virov za nova spoznanja iz razgibane družbe in njenih skupin. »Pisana v živah­ preteklosti polotoka.« nem, skoraj literarnem jeziku, knjiga ni po­ Leandra Cunjo je zanimala razširjenost ozi­ membna le za istrsko preteklost, marveč pri­ roma tipologija istrskega razbojništva, ki je v merjalno tudi za jugoslovansko in evropsko knjigi podana le okvirno. Miroslav Bertoša je historiografijo. S tem jo lahko postavimo ob še povedal, da so bila v 16., 17. in 18. stoletju bok tovrstnim delom, kot pomemben dosežek središča razbojništva tam, kjer je bila največja hrvaške in jugoslovanske historiografije pa socialna negotovost, to je na območjih najve­ pomeni vstop teh dveh v svet«, je sodil Janez čje kolonizacije prebivalstva z Balkana: okoli­ Šumrada. ca Pulja, Poreč in zaledje Kopra. »Nedvomno Miroslav Bertoša je takoj opozoril, da soci­ je bilo srce istrskega razbojništva v Selini pri alna zgodovina ni sestavljena zgolj iz atraktiv­ Sv. Lovreču, ki je slovela še vse 19. in v začet­ nih, ampak tudi iz neatraktivnih tem. Social­ ku 20. stoletja. Rekrutirali so se seveda z vseh no zgodovino je potrebno izkoristiti na druga­ krajev Istre, kazalec pa nam je lahko število čen način, kot je to počelo dosedanje zgodovi­ oseb, ki sojih med leti 1688-1698 izgnali: iz nopisje. Pristopiti bo treba k sintezi teh druž­ Kopra 277, Buzeta 104, Motovuna 39. Pulja benih procesov, ki jih je »nova zgodovina« v 32, Labina 13, Rovinja 13, Poreča 11, Vod- okviru šole Annales le analizirala s pomočjo njana 9, Pirana 9, Izole 5, Novigrada 5, Dvi- »problemov in tem«. Tako imamo zgodovino grada 4, Grožnjana 3 in Umaga 2«, je pojasnil smrti, dvorov, vsakdanjega življenja, žena, ho­ dr. Bertoša. moseksualcev, ekonomije, demografije itn., še Toma Šajna je pritegnila ohranjenost spo­ vedno pa nimamo sinteze, ki bi te elemente mina v ljudski zavesti o strahovladi razbojni­ združevala. Zato je Bertoševa želja, ambicija, kov. Avtor predstavljene knjige je odgovoril, napraviti sintezo, ki se ne bi ustavljala zgolj daje spomin še živ, ker v Istri le stežka najde­ ob najatraktivnejših temah, dasi bi te izposta­ mo družino, ki v prejšnjih in še v tem stoletju vljala. ne bi bila okradena. To seje zgodilo tudi nje­ Precej je neobdelanega gradiva za zgodovi­ govim domačim, in vsi policijski ukrepi so no Kopra - Capodistria, Metropolis Istrie, Ju- bili zaman, dokler ni pred desetletjem eden stinopolis, Kopar, kot se je že to mesto ime­ zadnjih udeležencev te akcije na smrtni poste­ novalo, ki je že samo po vojaški strukturi lji priznal, da so živino ukradli in jo z ladjo predstavljalo kozmopolitski konglomerat, saj prepeljah v Italijo. so se v najemniških četah »oltremarinov« zbi­ Janez Šumrada se je nato dotaknil pojavov rali vojaki iz Afrike, Grčije, Male Azije, gusarstva, ki jih je zasledil za obdobje Ilirskih Neaplja, Furlanije, Italije, Bosne, Dalmacije, provinc (1809—18 13) ob zbiranju dokumentov Srbije, Švice, Nemčije, Slovenije ... »S kolegi za svojo disertacijo. Vendar mu je dr. Bertoša iz Zgodovinskega društva za južno Primorsko na temelju svojih spoznanj zagotovil, da kla­ in s kolegi iz Zavoda za povijesne i društvene sično gusarstvo v Istri ni imelo tradicije ter se znanosti bom delal na tem, da se zgodovina je ta fenomen v obdobju francoske oblasti raz­ Istre prouči in sintetizira skupno z zgodovino vil predvsem zaradi prisotnosti angleških ladij

175 v istrskih vodah. So pa bili vsi ukrepi oblasti predstavitev publikacije »Koper med Rimom za zadušitev kriminala le kratkotrajni in seje in Benetkami«, ki so se je udeležili dr. Janez po vsaki »raciji« razbojništvo razmahnilo z Peršič, dr. Miroslav Bertoša, Salvator Žitko, novimi močmi. Matej Župančič, Radovan Cunja in Darko Salvator Žitko je opozoril na povezanost Darovec ter vrsta načrtov za v bodoče. razbojništva z zelo razvitim tihotapstvom, Darko Darovec predvsem s soljo in oljem, ki seje v dobi Be­ neške republike razbohotilo tako po morju kot po kopnem. Miroslav Bertoša je spomnil Kranjski zbornik 1990 na strokovno delo dr. Ferda Gestrina, ki za ti­ hotapstvo ne uporablja izraza razbojništvo, Po ustaljenem petletnem obdobju je Skup­ temveč uveljavi pojem ekonomskih povezav ščina občine Kranj izdala VII. zbornik, ki je med slovenskim zaledjem in mesti. To je bila bil predstavljen širši javnosti 28. junija 1990. stalna potreba prebivalcev teh območij, ki jih Uredil ga je uredniški odbor, ki ga je vodil je sicer razdruževala državna meja. Janko Vehovec, likovno pa oblikoval ing. arh. Za zaključek se je občinstvo razvnelo še ob Matija Suhadolc. Zbornik obsega 348 strani in aktualni temi pojmovanja nacionalnega vpra­ 112 slikovnih prilog. šanja, ki so ga načeli Leander Cunja, Darko Zbornik je razdeljen na večje število sklo­ Darovec in Darjo Marušič. Morda danes tako pov. Prvo je področje gospodarstva. Vida samoumevno nacionalno povezovanje po je­ Prinčič-Gorjanc obravnava značilnosti gos­ zikovnem principu v srednjeveški in prvih podarskih gibanj v občini Kranj v letih 1985 - stoletjih novoveške dobe tako v Istri kot v 1989. Predstavila je osnovne gospodarske re­ Evropi ni bilo v taki meri prisotno, še manj pa zultate, značilnosti gibanj in dosežke gospo­ je določujoče vplivalo na državne okvire. Zato darstva. Prispevek kljub nevzpodbudnim gos­ v Istri najdemo temeljni spopad med starimi podarskim rezultatom v obravnavanih letih prebivalci, predvsem romanskega in staroslo­ opozarja na prizadevanja, kako bi izboljšali vanskega porekla, ter novinci (»forešti«), zla­ gospodarstvo občine. sti slovanskega porekla, iz balkanskih dežel, Janez Tavčarje prikazal razvoj kmetijstva v ki se na sorodnost jezika v novi deželi niso občini Kranj v letih 1953 - 1990. V članku kaj prida ozirali ter so zatečeno neorganizira­ ugotavlja, daje kmetijstvo po letu 1952 moč­ no stanje izkoristili sebi v prid tudi z ropom in no napredovalo in seje usmerilo na pridobi­ hudodelstvom. vanje mleka, vzrejo goveje živine in pridelo­ Tedanje nacionalne delitve so se oblikovale vanje krompirja. Skupna kmetijska proizvod­ po geografskem principu, zato lahko med ko­ nja je na nekaterih sektorjih narasla celo štiri lonisti, ki jih beneški viri imenujejo npr. Al­ do pet krat, kar je odraz dobre tehnične opre­ bance, prepoznamo Črnogorce iz današnjega mljenosti družbenega in zasebnega sektorja ter Črnogorskega Primorja, Hrvate iz Hrvaške strokovnega dela v Gorenjski kmetijski zadru­ pod Habsburžani, pa še razne druge današnje gi in Kmetijsko-živilskem kombinatu Gorenj­ narode. Velik spopad seje razgorel tudi v gos­ ske. podarskem pogledu med živinorejci in polje­ Janez Kopač je v sestavku Kmečke obvez­ delci, saj so prvi za svojo vzrejo potrebovali nosti na območju Mestnega ljudskega odbora precej večje površine zemlje. Kranj v letih 1945 - 1952 na podlagi arhiv­ »Vsako preučevanje na nacionalni osnovi, skega gradiva ugotovil, da se je v tem času še ki smo ga podedovali po italijanski črno-beli velik del prebivalcev na kranjskem območju historiografiji, s tem da smo začeli gledati be- ukvarjal s kmetijstvom. Obdelal je obvezne lo-črno, moramo zgodovinarji zatorej jemati oddaje in obvezne odkupe kmetijskih pridel­ cum grano salis'«, je poudaril Miroslav Ber­ kov. toša. Pred očmi moramo imeti tudi dejstvo, da Samoprispevki in njihova vloga v razvoju so mnogi prebivalci romanskega porekla, občine Kranj je naslov prispevka Janeza Gra- predvsem na ozemlju Kopra, odlično obvla­ dišarja. Leta 1964 so začeli za zadovoljevanje dali slovanski jezik, kar nam dokazuje tudi skupnih družbenih in komunalnih potreb raz­ funkcija t.i. kapetana Slovanov (Capitaneus pisovati samoprispevke. V 25 letih je bilo raz­ Sclavorum) za koprsko podeželje, ki so jo za­ pisanih 45 referendumov, od katerih jih je le sedali koprski plemiči, običajno romanskega 16 uspelo. Avtor v nadaljevanju pojasnjuje, za porekla. kakšne namene so bila porabljena tako zbrana Kot prva v vrsti sodelovanj Čakovskega sa­ sredstva, vključno z deleži sredstev gospodar­ bora in Zgodovinskega društva za južno Pri­ skih organizacij ter samoupravnih interesnih morsko je predstavitev nedvomno spodbudno skupnosti. Zgrajenih ali obnovljenih je bilo 16 prispevala k utrditvi stikov ter pospešila tako osnovnih šol, 6 vrtcev in 8 večnamenskih potreben skupni strokovni nastop zgodovi­ objektov. Razen tega so v posameznih krajev­ narjev ter drugih humanistov in družboslov­ nih skupnostih asfaltirali ceste, zgradili vodo­ cev istrskega polotoka. Na to kaže že 15. vode, kanalizacijo in druge vitalne naprave, marca 1990 v Pulju skupno organizirana pomembne za življenje v kranjski občini.

176 Franc Puhar govori v članku Gospodarski njegove akvarele in krajine ter likovna moč in vzpon Kranja v letih 1918 - 1986 o prehodu dokumentarna vrednost njegovih del. iz obrtništva na industrijsko proizvodnjo v Beba Jenčič je obdelala kranjskega slikarja času med obema vojnama in o drugi industri­ Leopolda Layerja (1752-1828), njegovo živ­ alizaciji Kranja po letu 1945. Industrijski raz­ ljenje v Kranju, slikarstvo, ki je nanj vplivalo voj v času po prvi svetovni vojni je omogočil ter slikarska dela, ki se hranijo na območju zaposlitev povečanega števila prebivalstva občine Kranj. Izpostavila je, da sta bila Layer tudi iz podeželske okolice. Po drugi svetovni in njegova delavnica na prehodu iz 18. v 19. vojni je velik industrijski razvoj presegel de­ stoletje najbolj delavna in tudi najbolj znana mografske moči kranjskega območja, kar je na Kranjskem. Poleg cerkvenih podob so v imelo za posledico stihijski prihod delavcev iz Layerjevi slikarski delavnici nastajali tudi nerazvitih območij Slovenije in Jugoslavije. portreti, panjske končnice, slike na steklo, fre­ Vse to se je odrazilo tudi na strukturi kranj­ ske, poslikave skrinj in stanovanjske opreme. skega prebivalstva. Znani avtor razprav in člankov o zgodovini Naslednji sklop prispevkov se nanaša na fotografiranja Mirko Kambič je zbral nove kulturno podobo Kranja. Stanko Šimenc v prispevke k biografiji Janeza Puharja (1814 - obsežnem članku Povojna literarna podoba 1864), izumitelja fotografije na steklo. V njih Kranja, obravnava pisce, ki so bili rojeni v ob­ odkriva Puharjeve prednike, kijih ugotavlja v čini Kranj ali so živeli v njej. Ugotavlja, da so Kranju od leta 1640 in s številnimi novimi se uveljavili v vseh slovenskih revijah za knji­ dejstvi dokumentira Puharjevo slovensko na­ ževnost in kulturo in v nekaterih tujih, v zbor­ rodno pripadnost. nikih in s samostojnimi deli. Stilni rezvoj Prispevki Kranjskega zbornika, ki obravna­ njihovih del se giblje v številnih odtenkih med vajo zgodovino kranjskega območja, se zače­ tradicijo in avantgardo. Nekaj teh ustvarjalcev njajo z rimsko dobo. Andrej Valič govori o se je povzpelo v sam vrh sodobne slovenske Rimski kamniti grobnici v Šenčurju pri Kra­ književnosti. nju, ki so jo naključno odkrili na zahodni Matija Logar je prispeval članek Prešerno­ strani vasi, na nekdanjih njivah. Po rimskem vo gledališče po letu 1945. V njem obravnava novcu, ki je bil pridan, sklepa, da sodi v 4. status gledališča od njegove ustanovitve leta stoletje našega štetja. Arheološka najdba izpri­ 1945, ko je začelo amatersko, bilo po letu čuje najstarejšo rimskodobno poselitveno je­ 1950 nekaj časa poklicno, nato do 1987 pol- dro kraja in njeno kolonizacijo ravninskega poklicno in od tedaj dalje se začenja ponovno okolja. oblikovati kot poklicno gledališče. Nadalje se Srednji vek je zastopan s tremi prispevki, dotika značaja gledališča v posameznih obdo­ ostali pa segajo v novejši čas. Po vsebini se bjih. Uprizorjena dela so bila iz domače in razprava Boža Otorepca Šenčur in okoliški svetovne literature. Avtor poudarja, da je gle­ kraji v srednjem veku in prispevek Majde dališče v zadnjih 15 letih intenzivneje upri­ Žontar Obdobje fevdalizma na šenčurskem zarjalo slovenske dramske novitete. Leta območju dopolnjujeta. Otorepčev članek 1971 je prvič organiziralo Teden slovenske obravnava na osnovi listinskega gradiva in drame. urbarjev zgodovino Šenčurja in okoliških vasi Marjan Dolgan govori o Kranju v Preglje­ v srednjem veku. To območje vzhodne Go­ vem pripovedništvu. V času, ko je bil pisatelj renjske - staro slovensko naselitveno ozemlje Ivan Pregelj v letih 1922 - 1925 profesor na - je v glavnem pripadalo samostanu domini- kranjski gimnaziji, je napisal romana Bogovec kank v Velesovem, ki so ga ustanovili leta Jernej, ki govori o usodi protestantskega pridi­ 1238. Urbar samostana iz 1458 vsebuje ime­ garja med protireformacijo (1923) ter biograf­ na vasi, kmetov ter obliko in višino dajatev. ski roman o pesniku Jenku, Simon iz Praš Žontarjeva pa v svojem prispevku govori o ze- (1924). Obe deli se dogajata v Kranju. Avtor mljiškogosposki posesti, obveznostih podlož­ poudarja, da v njih zaradi Prešernovega in nikov in njihovem socialnem položaju v 18. Jenkovega delovanja Pregelj Kranj visoko po­ in prvi polovici 19. stoletja. Tako imamo za vzdiguje. po drugi strani pa ga enači s kramar­ ta predel celovit in temeljit prikaz agrarne skim sejmiščem. strukture od naselitve do konca fevdalnega Ljubo Ravnikar, življenje in delo, je naslov obdobja. prispevka Barbare Boltar. V njem obravnava V srednji vek posega tudi prispevek Dušana celotno življensko pot slikarja, ki je bil v svo­ Kosa o zgodovinskem razvoju naselij goriške- jem ljubljanskem obdobju povsem družbeno­ ga kota. Z retrogradno analizo franciscejskega kritično in politično angažiran umetnik. To je katastra iz leta 1826 in s kombinacijo pisanih tudi obdobje iskanj, ko se je zgledoval po raz­ virov išče nastanek in razvojne stopnje obra­ ličnih umetnostnih smereh. Po zadnji vojni, vnavanih vasi. Kot izhodišče je postavil tezo, ko je postal profesor na kranjski gimnaziji, je da vasi niso nastale v celoti naenkrat, to pa se naslikal številne akvarele Kranja in njegove odraža tudi v razdelitvi prvotnega in kasnejše­ okolice. V prispevku je poudarjen Ravnikar­ ga polja. jev poetično realistični izraz, ki je značilen za Ob vseh treh omenjenih lokalnih raziska-

177 vah moramo poudariti tudi njihov širši po­ Žarko Bizjak v članku Olševek v NOB na men, kajti le na osnovi podrobnih lokalnih podlagi življenjepisov in pisnih izjav vašča­ proučevanj je mogoče priti do prave predsta­ nov opisuje širjenje narodnoosvobodilnega gi­ ve o naši preteklosti tudi v najširših okvirih. banja v vasi in njeni neposredni okolici, ki je Domačina Milana Krišlja je pritegnila pre­ doseglo višek od poletja 1943 do poletja na­ teklost nekdanjih sedmih mlinov ob Mlinšči­ slednjega leta. ci, ki je bila speljana od Tupalič do Visokega. Marjan Masterl je v spomin okrožnemu Uporabil je zanimive podatke o mlinih in nji­ tehniku Lojzetu Dežmanu napisal članek hovem delovanju, ki so jih zbrali na osnovi Tehnika Jošt, ki sojo postavili v Zgornji Ko­ ankete, opravljene leta 1966, koje velika po­ kri. Opisal je njeno delovanje do uničenja ja­ vodenj porušila jez v Tupaličah, ki ga mlinarji nuarja 1945 in pomen ciklostilnega tiska v na­ niso več obnovili in so nato mlinski kamni za rodnoosvobodilnem boju. vedno prenehali delati. Janko Osel govori o Vogljah v prvem letu Franc Puhar nas v članku Obrtništvo v narodnoosvobodilnega gibanja, Vladimir Žu­ Kranju od rokodelskih cehov do danes vodi mer pa o Voklem v narodnoosvobodilnem gi­ skozi različne oblike organiziranosti obrti in banju 1941 - 1945. Avtor poudarja aktivno različne stopnje razvitosti do današnjega časa. sodelovanje prebivalstva z OF in partiza­ Jože Žontar je v Kranjskem zborniku leta nskim gibanjem do spomladi 1944 ter velike 1985 obravnaval razvoj kranjske občine, za to spremembe po ustanovitvi domobranske po­ številko pa je priseval članek z naslovom Ob­ stojanke v Voklem julija 1944. čine na kranjskem območju do leta 1941. Pri­ Posebno poglavje v zborniku predstavljajo spevek sega od njihovih zametkov v 18. stole­ članki s področja družbenih dejavnosti, to je tju do leta 1941 in opisuje načrte preurejanj šolstva, kulture, zdravstva in športa. občin na Kranjskem ter po prvi svetovni vojni Franc Lebar nas ob spoznanju, daje izobra­ v Sloveniji, pa tudi številna nasprotovanja zba zaposlenih tesno povezana z razvitostjo prebivalstva, ki so bila s tem zvezana. Pouda­ gospodarstva, seznanja z razvojem srednje ril pa je tudi velik pomen občine kot enega šole Iskra. Njene zametke najdemo že leta glavnih temeljev za razvoj šolstva, kulture in 1941, ko so Nemci za tedanje potrebe letalske gospodarstva. tovarne ustanovili vajeniško šolo. Po vojni je Prispevek s področja zgodovine, ki je vezan šolanje vajencev prevzela tovarniška industrij­ na samo mesto Kranj, je v tem zborniku le ska šola, oz. višja industrijska šola. Iz obeh se eden. To je zapis Vinka Demšarja o znani je v kasnejših letih razvil Šolski center Iskra kranjski meščanski družini Pirc, ki je opra­ Kranj. Avtor nas opozarja tudi na sodobno vljala skozi več generacij barvarsko obrt in si­ učno tehnologijo Iskrine šole, ki je tesno pre­ cer na podlagi inventure premoženja, ki so jo pletena s teorijo in vsakodnevno delovno opravili po smrti Simona Pirca leta 1851. prakso učencev. Prispevek Ceneta Avguština o ljudski arhi­ Pomembno kulturno pedagoško vrednoto v tekturi v okolici Kranja obravnava razvoj Kranju predstavlja kranjska glasbena šola ki je kmečke stanovanjske arhitekture na tem ob­ lani praznovala 80-letnico delovanja. Ustano­ močju, kjer se je še v precejšnji meri ohranila. vljena je bila na pobudo Narodne čitalnice v Kljub temu je njen obstoj ogrožen zaradi spre­ Kranju jeseni leta 1909 inje delovala ob stro­ minjanja stanovanjskih navad, oblikovnih kovni pomoči Glasbene matice kot osrednje vplivov, ki prihajajo iz mest in miselnosti, da slovenske glasbene ustanove. Že prvo leto je je vse staro odvečno in neprimerno. Zato je bilo v šolo vpisanih 106 učencev. Skozi njegov prispevek tudi poziv k spomeniškovar- 80-letno zgodovino uspehov, pa tudi prene- stveni akciji. katerih težav kranjske glasbene šole, ki se je Čas druge svetovne vojne obravnava šest razvila v moderno glasbeno ustanovo, nas po­ prispevkov, od katerih se jih največ nanaša na pelje prispevek, ki ga je napisal njen ravnatelj šenčursko območje. Franc Benedik prikazuje Peter Škerjanc. v članku Narodnoosvobodilno gibanje v Stra­ Šolstvo v Šenčurju in okolici v obdobju do žišču in okolici polet gibanja v letu 1941. Za­ leta 1945 je obdelal Jože Ciperle. V članku je radi vdora gestapa v organizacijo OF je sledil opozoril, da je šolska dejavnost v Šenčurju že hud upad. Delo na terenu je oživelo konec zelo stara, saj segajo začetki pouka že v ko­ leta 1942, toda razvijalo seje v težkih okoliš­ nec 18. stoletja. Med učitelji v privatni šen- činah vse do konca vojne. čurski šoli do leta 1820, ko je postala javno V obsežnem prispevku Šenčur z okolico v priznana enorazredna trivialka, je bil najzna­ narodnoosvobodilnem boju obravnava Franc menitejši vaški učitelj in občasni cerkovnik Štefe nastanek odborov OF in priprave na Karel Mörtel. Prispevek nas podrobno sezna­ oborožen odpor v Šenčurju in okolici, ustano­ ni s kadrovskim, prostorskim in učnim uspe­ vitev Kokrške partizanske čete, posledice tako hom šenčurske osnovne šole. Na podoben na­ imenovane Kumerdajeve izdaje in okupator­ čin je opisano tudi delovanje ljudskih šol, v jevo nasilje, delovanje političnih organizacij Voklem in na Olševku. ter nastanek in delovanje domobranstva. Dr. Mario Kocijančič je napisal prispevek

178 Zdravstveno varstvo in zdravstveno stanje v nica), kar je omogočilo objavo večjega števila Kranju. Gre za nadaljevanje prispevkov o znanih razglednic za ta del Slovenije. Že tu zdravstveni problematiki, ki jih je avtor obja­ lahko omenim posebnost pri objavljanju raz­ vil že v prejšnjih zbornikih. Po začetnem po­ glednic, ki marsikdaj greni veselje sestavljal- glavju. ki podaja gibanje in strukturo kranj­ cem tovrstnih publikacij: dokončnega pregle­ skega prebivalstva, je zgoščeno obdelan histo- da nad razglednicami ni, najdejo se vedno riat kranjskih zdravstvenih ustanov vse od leta novi in neznani motivi, kar daje razgledništvu 1936, ko so v Kranju odprli Zdravstveni dom. poseben čar. Preglednice o delu enot medicine dela za ob­ Razglednice so bile zlasti na prelomu stole­ dobje od 1978 do 1987 so dobra strokovna ob­ tja svojevrsten kulturni pojav v evropskem in delava tovrstne medicinske problematike. seveda tudi v našem prostoru; kvaliteta izde­ Drugi del Kocijančičevega prispevka opisuje lave, motivna pestrost in modnost pošiljanja delovanje Zavoda za socialno medicino in hi­ »kartic« sorodnikom in prijateljem so oprede­ gieno Gorenjske, Gorenjske lekarne, kranjske ljevali ta pojav. Slovenci nismo veliko zaosta­ Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo ter jali v tem razgledniškem navdušenju za drugi­ Inštituta za pljučne bolezni in tuberkolozo na mi evropskimi narodi in tudi mnogi evropski Golniku. Ob koncu je avtor nakazal še pred­ založniki ter tiskarji iz Berlina, Prage in Du­ loge in možnosti za izboljšanje zdravstvenega naja so pridno »producirali« razglednice z na­ stanja kranjskih občanov. šimi motivi, tudi z območja, ki ga zajema naša Kranj se ponaša tudi s precejšnjim številom knjiga. Marsikatera družina je imela poseben vrhunskih športnikov. Razmere v kranjskem album za shranjevanje razglednic, znano je vrhunskem športu v zadnjih letih je po šport­ bilo tudi združevanje ljubiteljev teh lepih kar­ nih panogah temeljito obdelal Borut Farčnik. tic v posebnih klubih oz. društvih. V zadnjem Obsežen del njegovega prispevka je namenjen desetletju seje ponovno obudilo zanimanje za kranjski športni rekreaciji, od občinskih trim stare razglednice. Tako kot na prelomu stole­ športnih lig za posamezne športne igre, preko tja so tudi sedaj pokazali največ interesa za hoje v gore, sindikalnih občinskih iger, do njihovo zbiranje ljubitelji-posamezniki, med teka na smučeh in kolesarskih akcij. Za nepo­ katerimi imajo nekateri odlične zbirke, mar­ znavalca je izredno zanimiv pregled kar 43 sikdaj bogatejše od zbirk, ki se nahajajo v in­ športnih panog, ki delujejo v okviru Zveze te- štitucijah, zadolženih za hranjenje naše kul­ lesnokulturnih organizacij Kranj. turne dediščine. Te ljubitelje združuje raz- Povsem na koncu Kranjskega zbornika je gledniška sekcija pri Numizmatičnem društvu dokaj obsežen Kronološki pregled dogodkov v Slovenije; njen predsednik je znani zbiratelj kranjski občini v obdobju od 1986 do 1989, ki razglednic z ljubljanskimi motivi Zmago Tan- ga je prispeval Janez Kopač, ki na kratko, a čič. dovolj informativno dokazuje, da se je v Kra­ Odraz te »privatne inciative« je tudi ta knji­ nju na vseh področjih, od političnega do gos­ ga. Uredil jo je zgodovinar Janez Šumrada, podarskega, športnega in kulturnega dogajalo razglednice pa je zbral profesor zgodovine in veliko včasih bolj včasih manj pomembnih, a zbiralec Milan Skrabec ob podpori več zbiral­ vendar za Kranj in Kranjčane interesantnih cev. Avtorji spremnih besedil, ki so prevedena zadev. tudi v angleščino, nemščino in italijanščino, Za zaključek lahko poudarimo, da je zbor­ so arheolog dr. Marijan Slabe (za Cerkniško nik zelo pester, prinaša obilo novega gradiva dolino, Rakovško polje in Menišijo), Milan s številnih področij in da odpira tudi nova Škrabec (za Bloke, Trojiško in Vidovsko) in vprašanja. Na ta način se uvršča Kranj med Janez Šumrada (za Loško dolino in Babno mesta, ki uspešno nadaljujejo svojo zgodovi­ polje). Vsi trije so po rodu iz tega prostora. nopisno tradicijo, Pomembnost razglednic na splošno in tudi Majda Žontar v našem prostoru je bila v tem, da so bili nji­ hovi motivi mnogokrat edini slikovni odsev določenega prostora v tem času, zlasti pred le­ Dežela ob Cerkniškem jezeru. Kraji v občini tom 1914. Se več: razglednice so pomenile Cerknica na starih razglednicah, Cerknica prvo množično slikovno gradivo, ki je priha­ 1990, 254 str., 116 razglednic jalo v takratne domove in sooblikovalo estet­ ski okus takratnega človeka. In tudi naša pu­ Knjiga je tretja v seriji publikacij, ki samo z blikacija dokazuje dopadljivost večine starih razglednicami predstavljajo slovenski prostor »kartic«, njihovo kvalitetno izdelavo, motiv­ od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne, no pestrost in še bi lahko naštevali, kar, mi­ s posebnim poudarkom na obdobju do leta mogrede povedano, pogrešamo pri današnjih 1914 (prva je bila »Pozdrav iz Ljubljane«, razglednicah. 1985, in druga »Pozdravi iz slovenskih krajev, Z današnjega vidika pa nimajo te razgledni­ Dežela in ljudje na starih razglednicah«, ce samo pomen za vzbujanje nostalgičnih 1987). Je pa prva pri nas, ki temelji na ožjem misli o »dobrih starih časih«, temveč imajo za regionalnem pristopu (območje občine Cerk­ mnoge raziskovalce prostora, ljudi in dogod­

179 kov posebno dokumentarno vrednost. Zato nitosti, kot so Cerkniško jezero, Rakov Ško­ naredimo kratek sprehod skozi knjigo. Avtorji cjan, Križna jama in požiralnik Velika Karlo- publikacije so objavili 116 »kartic« v treh vica. sklopih, ki odražajo geografsko razdelitev Malo pa je dogodkovnih razglednic: more­ cerkniške občine. Objavljene so v naravni ve­ bitni vojaški nabor okrog 1915 v Cerknici, likosti upoštevajoč tudi naravni kolorit. Na blagoslovitev kapelice v Podskrajniku pri koncu so dodali katalog vseh razglednic s po­ Cerknici in povodenj v Podcerkvi 1907. Tudi datki, ki so bili razvidni (npr. datum, izdaja­ izleti so bili privlačni, npr. sokolski izlet in telj ipd.), ter abecedno kazalo izdajateljev, za­ plovba po Cerkniškem jezeru 1911. Med po­ ložnikov in fotografov. sebnosti lahko uvrstimo tudi medvojni raz­ Glede motivike so najpogostejši pogledi na glednici z Blok z letalskima motivoma. kraje, mnogi, zlasti večji, npr. Cerknica, Ra­ Nekoliko duhamorno naštevanje nam še kek, Stari trg pri Ložu, Lož, Nova vas in dru­ najbolje pokaže vso motivno pestrost naših gi, se lahko pobahajo z večjim številom različ­ razglednic. Opozoriti želim še na moment pri­ nih pogledov. Krajevna središča so bila pogost sotnosti ljudi na razglednicah, ki bodisi na ce­ motiv, bolj ali manj osredotočen na pomem­ sti, pred gostilno in drugod, zro v fotografov bnejši stavbni objekt, npr. cerkev, trgovino, objektiv - fotografova priprava in samo foto­ gostilno, šolo ipd. grafiranje sta bila v času pred prvo svetovno Zlasti zanimive so upodobitve objektov z vojno še dogodek za ljudi. Pri ugotavljanju drugačnimi vsebinami: npr. Tabor v Cerknici, resničnosti upodobitev moramo biti previdni, Rovtarjev mlin, c.kr. sodni in davčni urad v saj so že takrat poznali razne »vrinke« na fo­ Cerknici, Ljudski dom na Rakeku - na kateri tografijah: omenim naj samo meščansko oble­ je eden redkih prikazov notranjosti, to je po­ čene dame s »parazoli« na razglednici Nove gled na oder v dvorani (v celi knjigi sta samo vasi. Za upodobitev »parnika« na Cerkniškem še dva: na oltar naJKrižni gori in v gostinsko jezeru se je na predstavitvi knjige v Cerknici sobo z biljardom v Žumrovi gostilni v Cerkni­ 24. aprila 1990 razkril njegov misterij: to ni ci), vojaško strelišče za Bezuljakom, mitnica bil pravi parnik, temveč njegova imitacija, ki in logarska hiša v bližini Snežnika, gasilski je nastala ob priliki neke lokalne veselice. dom v Starem trgu pri Ložu itd. Snežniški Na koncu samo še misel o založnikih in iz­ grad je bil pogost motiv, nekoliko manj grašči­ dajateljih razglednic. Ni naključje, da najde­ na Koča vas; pozorni so bili tudi na ruševine, mo med njimi mnogo domačih gostilničarjev npr. grad Loško. in trgovcev. Od tod tudi veliko število moti­ Tudi obrtni in industrijski objekti ter želez­ vov z gostilnami in trgovinami. Ali je šlo za niške postaje so bili zanimivi za razgledniško samovšečnost ali za čut reklamnega učinka si­ upodobitev: tovorna postaja, opekarna in par­ cer ne vemo, vendar so po njihovi zaslugi na­ na žaga na Rakeku^ Šerkova žaga, zametek stale te razglednice in ostale pričevalke prete­ današnjega Bresta, »Špetnakova« žaga v Mar­ klosti tega dela Notranjske do današnjih dni. kovcu, Zakrajškova kmetija z mlinom in žago Knjigi, ki je izšla v nakladi 2000 izvodov, že­ v Vrhniki pri Ložu, Rozinova žaga v Pudobu lim odmevnost med domačini in tudi v širšem itd. prostoru, hkrati pa naj bo vzpodbuda za druge Posebno mesto zavzemajo naravne zname­ slovenske regije za podoben podvig. Marjan Drnovšek

18Ó IZ DELA ŠOLSKIH KROŽKOV

NAŠA ŠOLA SKOZI ČAS

Na poziv mentorjem šolskih krožkov, ki je učencev, kazni in druge disciplinske ukrepe, izšel v prvi letnošnji številki Kronike, se medsebojne odnose med učenci in podobno. nam je prvi javil_ knjižničarski krožek z Os­ Osnovna metoda našega delaje temeljila na novne šole Vera Šlander Polzela s svojo men­ proučevanju literature in virov, temu pa smo torico Valerijo Pukl. Krožek se je že trikrat dodali še anketo in intervju. Tako smo najprej odzval na razpisane raziskovalne naloge revije zbrali osnovne podatke o zgodovini šolstva na Pionir in za svoje delo vsakič dobil zlato pri­ Slovenskem, jih analizirali in jim dodali svoje znanje. Tudi njihov letošnji izdelek na temo mnenje. Naša šola skozi čas je bil med najboljšimi. In kakšna so naša spoznanja? Svoje delo so gradili na proučevanju virov Podoba naše šole se v glavnem ujema s (šolske kronike, cerkvene kronike, listine), ki splošnimi razmerami šolstva na Slovenskem. so ohranjeni na njihovi šoli in v Zgodovin­ Obdobje reformacije pomeni tudi za Spodnjo skem arhivu Celje, v veliko pomoč pri izbiri Savinjsko dolino začetek poučevanja otrok. metode dela (socialni vidik!) in oceni doblje­ V tem času je morala gospoda prenesti svoje nih podatkov pa jim je bila knjiga Alenke Pu­ versko središče iz Celja v Žalec, ki naj bi po­ harjeve Prvotno besedilo življenja. Tako je stal postojanka protestantskega gibanja. Tako nastal zanimiv, vsebinsko in oblikovno razgi­ je bila prva šola ustanovljena v Žalcu leta ban in za starostno stopnjo sodelavcev nena­ 1580 inje delovala do konca leta 1600, ko jo vadno zrel izdelek, ki ga na straneh Kronike je dal deželni knez s katoliškimi duhovniki lahko predstavimo le v skrčeni obliki. zažgati in razstreliti s knjigami vred. Novo Uredništvo šolo so ustanovili šele leta 1762. Enajst let kasneje je dobila značaj trivialke ali župnijske Nalogo smo pripravili člani knjižničarskega šole, 1911 leta pa je postala petrazrednica. krožka OŠ Vera Šlander Polzela z mentorico Cerkvena šola na Polzeli pa se prične le ne­ Valerijo Pukl, ilustrirali pa člani likovnega kaj let pozneje - to je leta 1826, in sicer kot krožka. Sodelovali so učenci 8.a Natalija Pil- enorazrednica. Njen razvoj so izdatno podpi­ ko, Mateja Florjančič, Nika Krašovicjn An­ rali okoliški grofje in veleposestniki, kasneje dreja Švab, 8.c Sabina Plaznik, Silva Škober­ pa tudi tekstilna tovarna, ki je zaposlovala vse ne, in Helena Cizej, 7.c Tina Kač, Tina Steg- več ljudi. ner, Saša Košec, Darja Drobnič, Branka Do­ Število šoloobveznih otrok je kljub precejš­ linšek in Mihelca Anclin ter 5.c razreda Aljo­ njim izostankom in nerednosti (ker se sankcije ša Pukl. V želji, da bi odkrili, v kakšno šolo so niso izvajale) vedno naraščalo. S širjenjem hodili naši starši oziroma dedki in babice, učilnic in gradnjo dveh šolskih poslopij so smo na osnovi številnih virov raziskali zgodo­ učenci skozi celotno obdobje imeli bolj ali vino šolstva od protestantizma do druge sve­ manj zadovoljive pogoje za delo. tovne vojne, pri čemer smo še prav posebno Obveščenost staršev, da bi redno pošiljali zasledovali položaj in uveljavljanje slovenske­ otroke v šolo, je bila slaba, kot povsod po Slo­ ga jezika. veniji. Naš glavni namen pa je bil proučiti razvoj Revščina pretežno kmečkega prebivalstva osnovne šole na Polzeli od njenih začetkov do je odigrala svoje. Otroci so bili že v najzgod­ leta 1975. To leto se nam je namreč zdelo pre­ nejšem obdobju izkoriščani kot delovna sila. lomno, saj je bila takrat izvedena šolska refor­ ma in z njo obvezna enotna osemletna osnov­ »V šolskem letu 1922/23 je bil šolski obisk dober na šola. Podatkov in gradiva bi bilo zagotovo v 1. in 2. razredu, srednji v 4. in 5. razuredu, slabši preveč, če bi zajeli v raziskavo še čas do da­ pa v 6. razredu. Krivda za slabši obisk je predvsem v našnjih dni, po drugi strani pa smo želeli spo­ mržnji do učiteljev, pa tudi zato, ker so se starši na­ znati prav tisti kos naše krajevne šolske zgo­ vadili obdržati otroke doma (čas vojne!) in to brez dovine, ki nam je tuj, odmaknjen in ga pri­ vsake kazni. V šol. letu 1928/29 je izmed 176 otrok koncem merjati z današnjimi razmerami. šolskega leta imelo do 20% zamud 155, nad 20% pa Poleg splošnih značilnosti osnovne šole 21 otrok. Obisk bi se izboljšal, če bi se naložene smo želeli proučiti še socialno strukturo naših kazni izterjale.« učencev, šolski obisk, število šoloobveznih (citirano iz šolske kronike) otrok, učne predmete, učbenike, način oce­ njevanja, izvenšolsko delo, odnos učiteljev do Tabelarični prikaz socialne strukture učen-

181 cev (glej prilogo) med obema vojnama in po šoli smo ugotovili, da je ohranjena dokumen­ drugi svetovni vojni kaže na to, da so pred tacija, kakor tudi šolska kronika, pisana v vojno na naši šoli prevladovali otroci, katerih nemškem jeziku vse do leta 1908/09. Od ta­ starši so bili kmetje, na drugem mestu so otro­ krat dalje je pisana v lepi slovenščini. Precej­ ci iz delavskih družin, saj je bila v tem času na šen pritisk na slovenske otroke v našem kraju Polzeli močno razvita tekstilna industrija. Po je naredila nemška šola, ki sojo ustanovili to­ vojni pa je razviden upad kmečkega prebival­ varniški uradniki s pomočjo Schulvereina. stva, ki ga nadomesti povečanje delavskih pla­ Delovala je v letih 1911/12 - 1914 in imela sti, pa tudi uslužbencev. Odnosi med otroci in vključenih cca. 60 otrok. Nič kaj boljše se ni starši ter učenci in učitelji so po izjavah anke­ goašem kraju je naredila nemška šola, ki so jo tirancev temeljili na distanci, strogi vzgoji in ustanovili tovarniški uradniki s pomočjo telesnih kaznih. V tem pogledu nismo bili no­ Schulvereina. Delovala je v letih 1911/12 - bena izjema. Res pa je tudi, kot pravi pesnica 1914 in imela vključenih cca. 60 otrok. Nič in učenka naše šole Neža Maurer, da najrev­ kaj boljše se ni godilo naši šoli med 1. svetov­ nejšim otrokom ni bila šola najhujše zlo, saj no vojno. Pouk je bil še vedno dvojezičen, so bili doma še bolj izkoriščani in zato vajeni nemški jezik obvezen, šolski obisk pa zelo vsega dela. slab, saj so otroci na kmetijah nadomeščali Akademska slikarka Darinka Pavletič- manjkajočo delovno silo. Lorenčak, ki je obiskovala šolo na Polzeli v Po ustanovitvi kraljevine Jugoslavije se je letih 1931/32 do okupacije, je slikovito zapi­ šola sicer otresla nemškega pritiska, vendar sala svoje spomine na tisti čas: slovenski jezik še vedno ni mogel prav zadiha­ ti, kljub odloku, kije izšel 1918., inje uvedel »Šolo in pouk v njej smo tudi takratni učenci do­ slovenščino kot obvezni učni jezik. Nemščina življali, kot jo doživljajo otroci danes. Razlika pa je se res ni več poučevala, vendar pa je bila v bila vendarle velika. Obiskovali smo jo v veliko letu 1921/22 uvedena srbohrvaščina kot ob­ skromnejših razmerah. Do prve slane jeseni in od vezni učni predmet. prvih toplih žarkov pomladi smo domala vsi (z red­ kimi izjemami) hodili v šolo bosi, skromno obleče­ Pod vplivom vse večje centralizacije držav­ ni, pogosto ušivi, kar za tisti čas ni bilo nič nenavad­ ne oblasti je bilo tudi šolstvo močno centrali­ nega, saj nismo imeli ne kopalnic, ne pralnih stro­ zirano, uradni jezik pa srbohrvaški (ohranjena jev, ne dovolj perila, včasih celo vode ne. O malicah dokumentacija iz tega časa je pisana v cirilici). ni,da bi govoril. Bil si vesel, če si imel vsak dan kos V času okupacije smo imeli le nemško šolo, kruha. Jabolko pa je pomenilo že višji standard. partizanske na žalost ni bilo. Vse to je močno Za vse, ki so prvič vstopali vanjo, je bila šola oslabilo znanje slovenskega jezika. strah in trepet. Ves čas smo morali sedeti popolno­ ma mirno, z rokami na hrbtu. V razredu je bila obi­ Neža Maurer je v spominih na to kruto obdo­ čajno tišina, da si slišal muho, ki je brenčala ob bje med drugim zapisala tudi tole: oknu. Začetne težave so bile res hude. Tablice v »Strašni učni nauk, ki ga nikoli ne pozabiš: na platnenih nahrbtnikih, s katerih se je kar naprej Polzeli je bilo tedaj šest razredov: prva dva v stari brisala domača naloga in ki so bile pogosto tarče šoli, višji štirje pa v novi. V razredih so bile visoke razposajenih sošolcev. Pa pisanje s črnilom in pere­ zelene peči, kjer smo pozimi sušili mokro obleko in som, ki se ti je vsak čas zataknilo in poškropilo ves čevlje. No, nemški nadučitelj pa je v peč v tedanjem tvoj trud. Pa umazane roke, zaradi katerih je bil petem razredu, ki je imel okna proti Tiršku, zakuril zvezek na koncu podoben moderni umetnini in še sredi maja in vse dopoldne sežigal nemške knji­ kaj. Kazen ni izostala, ne v šoli, ne doma. V šoli si ge-« nastavil roko za udarec s palico, ali pa klečal v kotu. Doma pa tako niso nikoli vprašali: kje, kdaj, zakaj, Šola je doživela pravi razcvet šele v novih kako? Pela je palica, pa konec. Pa so bila vendarle to najlepša leta moje mladosti. Kot otrok sem zelo pogojih po osvoboditvi, ko so se sprostile spo­ občutila krivico. Bila sem zaradi določenih stvari ne naše podjarmljenosti bodisi enim bodisi globoko prizadeta. V življenju pa je vendarle tako, drugim oblastnikom. Slovenščina je končno da obdržimo, kar je lepega, ostalo raje pozabimo. lahko zaživela in se razvijala. Tako so ostali spomini na globoke gazi v mrzlih Sicer pa je bila šola pred vojno precej de­ dneh, na z zvončki in trobenticami posejane po­ lovno usmerjena (kmetijski pouk). Proslavljali mladne trate, na kopanje v Strugi in Savinji, na son­ so se državni in cerkveni prazniki - verouk je čne jeseni, ki znajo biti kot sanje o barvah in njeni bil izločen iz šole šele po drugi svetovni vojni. harmoniji.« Učenci so delovali tudi v izvenšolskih de­ Učitelji so bili tudi pri nas hkrati cerkovni­ javnostih in sicer zlasti v protialkoholnem ki, ki so poučevali le za stanovanje in »herni­ društvu Mladi junaki, pri Sokolih, Rdečem jo«, zato jim šola ni delala posebnih skrbi. križu in Marijinem vrtcu. Sele z uvedbo državne šole so se te stvari zače­ Stanovska zavest tedanjega učiteljstva je le spreminjati, vendar pa le korakoma. bila velika. Poleg delovanja v učiteljskem dru­ Plače učiteljev so bile majhne, njihova izo­ štvu so sodelovali tudi v drugih krajevnih dru­ brazba pa je temeljila v glavnem na pedago­ štvih, zlasti pri Sokolih in gledališki skupini. ških tečajih. Vključevali so se tudi v razne akcije v kraju. Glede položaja slovenskega jezika v naši Obdobje neposredno po vojni pa je bilo za-

182 Priloga: SOCIALNA STRUKTURA UČENCEV V LETIH 1933/34 - 1956/57

Leto vpisa Posestniki Mali kmeti Delavci Obrtniki Uslužbenci Neopredeljeni Skupaj 1933/34 9 - 12 7 3 2 33 1935/36 10 - 3 - - 2 15 1936/37 10 1 4 4 - - 19 1937/38 19 1 14 8 1 2 45 1938/39 21 1 7 8 1 - 38 1939/40 12 4 12 13 3 1 45 1940/41 13 1 17 10 1 - 42 1941/42 8 - 15 4 1 1 29 1942/43 25 2 26 18 3 3 77 1943/44 3 - 7 1 - - 11 1944/45 14 2 29 11 1 6 63 1945/46 8 3 25 18 1 9 64 1947/48 10 1 26 13 3 2 55 1948/49 4 3 40 5 - 6 58 1949/50 3 •2 45 7 6 4 67 1950/51 9 - 48 13 4 13 87 1951/52 12 1 29 21 6 1 70 1952/53 9 7 22 7 5 - 50 1953/54 8 2 27 14 9 9 69 1954/55 7 1 54 7 8 5 82 1955/56 11 6 32 6 10 5 70 1956/57 12 5 31 16 6 14 84

"Disciplina v šoli je bila zelo stroga- Najbolj smo se bali nadučitelja in duhovnika- Redno sta nas spraševala. Ce nisi znal, si dobil "batine" (tepli so nas po rokah s tanko paličico). Lahko pa so te poslali celo v "oslovsko klop". Na srečo sem bila jaz bolj mirna in me ni doletelo kaj takega." Ana SKOBERNE, roj. 1937 Polzela 154

183 znamovano predvsem s pomanjkanjem učite­ Poseben poudarek bi bil na starih slovenskih obi­ ljev in z izredno slabimi pogoji za delo, na čajih. Na primer, namesto DMV bi svojo pripad­ drugi strani pa z veliko zagnanostjo in požr­ nost pokazali s spoštovanjem starih običajev. Lepo tvovalnostjo celotnega učiteljskega zbora, da je, kadar so prazniki, že zaradi same drugačnosti dneva. Predvsem pa bi morali dati poudarek domo­ bi čimprej zacelili rane in ustvarili pogoje za znanstvu, ker premalo poznamo svojo domovino. To čimboljše delo v svobodi. Stanovska zavest in bi bil lahko poseben predmet, stran od zemljepisa. angažiranost tedanjih učiteljev sta bili kljub Predvsem pa bi najprej zmanjšala število učencev v pomanjkljivi izobrazbi izjemno veliki. Glede razredu vsaj na polovico. S tem bi lažje reševali dis­ plač so bili enakopravni, njihov družbeni sta­ ciplinske probleme, več in bolj sproščeno bi se o tus je bil zagotovo boljši od današnjega. neki snovi pogovarjali, skratka zares bi se lahko po­ In kaj pravijo učenci o današnji šoli? svetili drug drugemu. In da bi bili bolj ljudje kot Jo imajo radi? učenci. Kakšni so njihovi predlogi za boljšo šolo? Natalija Pilko, 8. a

V šolo rada hodim. Sola je zame precej pomem­ bna stvar, tako zaradi znanja, kot zaradi množice VIRI IN LITERATURA prijateljev. Saj bi navsezadnje bil brez šole velik do­ lgčas. 1. Gerželj, M: Izvleček iz šolske kronike za obdobje Posebej mi je všeč, da imamo učenci možnost po­ 1826 -1909, fond OŠ Polzela, ZA Celje. — 2. Šol­ vedati svoja mnenja o tem in onem, da na šoli prire­ ska kronika, 1908 - 1942, fond OŠ Polzela, ZA Ce­ jajo kar dosti različnih tečajev, da je precej krožkov lje. — 3. Sotlar, M: O zgodovini šoje. Izvleček iz na izbiro in mogoče še kaj. Slabe strani naše šole pa šolske kronike 1826 - 1836, fond OŠ Polzela, Slo­ so: kar naprej eno in isto suhoparno učenje, ki bi ga venski šolski muzej. — 4. Šolska kronika, 1945 - lahko pri marsikaterem predmetu popestrili: (npr.: 1957, fond OŠ Polzela. — 5. Matični listi od uved­ biologija - večkratni sprehodi v naravo in tam razla­ be 1933/34 do 1956/57. — 6. Marovt, M: Osnovna ga učne snovi, kemija - obogatiti učne pripomočke šola Polzela v: Polzela, Polzela 1984, str. 249 - za izvedbo zanimivih poskusov ....) 254. — 7. Cerkvena kronika, Župnijski urad Polze­ V današnji šoli bi predvsem popestrila šolske ure, la (1906 - 1911). — 8. Vrečar, R: Savinjska dolina, v šolski program uvedla računalnike in videokasete Žalec 1930, str. 130 - 131. — 9. Plank, M: Osnov­ ter ukinila suhoparne razlage in nato dolgočasno za­ na šola Teharje, Zgodovinski arhiv Celje. — 10. pisovanje v zvezke, ne da bi si bili najprej povsem ZAC, fond OŠ Polzela, Izvleček iz kronike 1826 - na jasnem z učno snovjo (seveda, kjer je to možno). 1906. — 11. ZAC, fond OŠ Polzela, Potrdilo o pre­ Sabina Plaznik, 8.c jetem denarju. — 12. Mapa šole Polzela v doku­ mentaciji Slovenskega šolskega muzeja, Zgodovina Osnovna šola bi morala biti še bolj šola za življe­ ustanovitve šole. — 13. ZAC, fond OŠ Polzela, Do­ nje, za spoznavanje življenja. Nekje do šestega raz­ pis krajevnemu šolskemu odboru. — 14. ZAC, fond reda bi bili učenci brez ocen, učitelji bi jih ocenili le OŠ Polzela, Podpora mobiliziranim učiteljem. — pisno z besedami. Od 6. do 8. razreda pa bi ocenje­ 15. ZAC, fondOŠ Polzela, Katalog, 1916. — 16. vali z oceno. Seveda bi pisali teste, vendar pa bi mo­ ZAC, fond OŠ Polzela, Zapisnik o opravljenem rala biti osnovna naloga učitelja, da otrokom dopo­ nadzoru. — 17. Glas mladih, 1983/84, št. 1, str. ve, da so testi le preizkus znanja, da si naj takrat re­ 8-10. — ! 8. Ciperle, J. - A. Vovko: Šolstvo na Slo­ čejo: »Ja, zdaj moram pa pokazati, kaj znam!« S venskem skozi stoletja (1. natis) Ljubljana: Sloven­ tem bi odpravili tisti strah. ski šolski muzej, 1987. — 19. Osnovna šola na Slo­ Več ur bi morali preživeti v naravi in se učiti na venskem 1869 - 1969 Ljubljana: Slovenski šolski podlagi opazovanj, lastnih mnenj. Zato bi uvedli muzej, 1970. —20. Pavlič, S: Partizanske osnovne blok ure, da bi imeli dovolj časa in da bi se učenci šole. Ljubljana: Borec, 1981. — 21. Puhar, A: Pr­ lažje pripravljali doma. Sploh bi se morali snov na­ votno besedilo življenja. Ljubljana: ČGP Delo - učiti že v šoli, da bi se doma ne učili, ampak snov Globus 1982. samo ponovili.

184 LETNO KAZALO

AVTORSKO KAZALO

ČLANKI IN RAZPRAVE POSVETI IN ZBOROVANJA Benedik Božo: Turizem in kultura na Bledu - 156 Žvanut Maja: Etnologija in domoznanstvo. Simpo­ Brodnik Vilma: Dobrodelnost v Ljubljani med zij Slovenskega etnološkega društva 21. 11. 1989 - prvo svetovno vojno - 56 91 Bučič Vesna: Urarstvo na slovenskem Štajerskem - 19 IZ DELA ŠOLSKIH KROŽKOV Bučič Vesna: Ljubljanski urarji v 19. in v začetku Naša šola skozi čas (Knjižničarski krožek Osnovne 20. stoletja - 114 šole Vera Šlander Polzela z mentorico Valerijo Dolenc Ervin: Bratstvo, izobraževalna društva na­ Pukl) - 181 rodnih socialistov v dvajsetih letih - 138 Dular Andrej: Zdravstvo in veterinarstvo v občini NOVE PUBLIKACIJE Črnomelj od začetka 20. stoletja do leta 1985-65 Poročilo s predstavitve knjige Miroslava Bertoše Dular Anja: Katalog Okrajne učiteljske bukvamice Zlikovci i prognanici, Istarska književna kolonija v Črnomlju - 49 »Grozd«, Pulj 1989 (Darovec Darko)-174 Goleč Boris: Načelnikov hišni arhiv v Podkorenu - Predstavitev knjige dr. Vlada Valenčiča Zgodovina 7 ljubljanskih uličnih imen v KIC - Križanke 7. no­ Kos Mateja: K zgodovini ljubljanskih majolikam vembra 1989 (Demšar Vinko) - 100 beloprstene keramike - 105 Dežela ob Cerkniškem jezeru. Kraji v občini Cerk­ Kresal France: Razvoj industrije v Sloveniji v letih nica na starih razglednicah, Cerknica 1990 (Drnov­ 1918-1941-134 šek Marjan)-179 Lešnik Avgust: Položaj slovenske ljudske šole v Tabor »Devin 87«. Izdala SLORI in NŠK Trst, Istri od italijanske okupacije do osvoboditve 1988. Tabor »Brda 88«. Izdala SLORI in NŠK (1918-1945)- 159 Trst, 1989 (Gombač Metka) - 97 Lozar Štamcar Maja: Fotografije predvojnih graj­ Terezija Traven: Mokronoška partizanska četa, skih interierjev - dragocen vir za proučevanje no­ Novo mesto 1985. Terezija Traven: Novomeška tranje opreme, zlasti pohištva - 147 partizanska četa, Novo mesto 1988 (Granda Stane) Marušič Branko: Zgodovina in zgodovinska veda -95 ob slovenski zahodni meji v letu 1989 - 67 Dokumenti ljudske revolucije, Knjiga 7, maj-junij Matič Dragan: Vojaški zapor na ljubljanskem gra­ 1943. Pripravili Marjeta Adamič in Marija Oblak- du od 15.8.1914 do vstopa Italije v 1. svetovno voj­ Čarni, Ljubljana 1989 (Granda Stane) - 96 no - 127 Predrag Belič: Prva tri desetletja jezuitov in Sloven­ Otorepec Božo: Gradič Mala Loka pri Trebnjem - ci (1546-1569), Zbirka Zgodovinskega časopisa, 3 Ljubljana 1989 (Hozjan Andrej)-94 Švajncer Janez J.: Albin Mlakar - pozabljeni vojak Jože Pfeifer: Zgodovina idrijskega zdravstva, Idrija -50 1989 (Janša - Zorn Olga) -170 Šuštar Branko: Ekonomska Oijuna. Poskus gospo­ Franjo Zorko: Kronologija delavskega gibanja in darske organizacije jugoslovanskih nacionalistov v družbenega razvoja Maribora in njegove okolice dvajsetih letih - 144 1855-1983, Založba Obzorja, Maribor 1989 (Ko­ Valenčič Vlado: Začetki organizacije našega mle­ pač Janez) -170 karstva - 30 Akademski pevski zbor France Prešeren Kranj, Vrišer Sergej: Kroji slovenskega sokolstva in orlov- 1984. France Prešeren Akademski pevski zbor stva med leti 1863 - 1941 - 43 Kranj 1969-1989, Kranj 1989. Vse, kar ste hoteli Žargi Matija: Železarna na Dvoru in Prešernov na­ vedeti o APZ, pa si niste upali vprašati ali Prešer- grobnik v Kranju - 108 novci tečejo častni krog, Kranj 1989 (Kopač Janez)-173 Reflex der Jahrhunderte. Die Glassamlung des ZAPISKI IN GRADIVO Kunstmuseums Düsseldorf mit Sammlung Hentrix. Hišna kronika rodbine Pleterski - 73 Eine Auswahl, Düsseldorf 1989 (Kos Mateja) - 97 Herbert Hassinger: Geschichte des Zollwesens, DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV Handels und Verkehrs in den östlichen Alpen­ First Blaženka: Stare ilustrirane knjige in grafike. ländern vom Spätmittelalter bis in die zweite Hälfte Mednarodna antikvama razstava v Ziirichu (okto­ des 18. Jahrhunderts. Bd. 1. Regional Theil. - Hälf­ ber 1989)-166 te 1. Westkämten - Salzburg. Horvat Jasna: Razstava Slovenci v letu 1789 v Na­ Deutsche Handelsakten des Mittelalters und der rodnem muzeju - 85 Neuzeit. Band XVI. Deutsche Zolltarife des Mittel­ Šuštar Branko: »Učitelj slovenski gre na dan!«. O alters un der Neuzeit. Teil V. Herausgegeben durch razstavi ob stoletnici slovenske učiteljske organiza­ die Historische Kommission der Bayerischen Aka­ cije - 89 demie der Wissenschaften. Franz Steiner Verlag Žontar Majda: Razstava Kranj, kakršnega ni več - Wiesbaden GMBH, Stuttgart 1987 (Rajšp Vinko)- 164 99 Kranjski zbornik 1990 (Žontar Majda)-176

185 KAZALO SLIK

POKRAJINE. NASELJA, GRADOVI IN Stoječa ura ljubljanskega urarja Baltazarja Hofma­ OBJEKTI na, okrog 1810-114 Mala Loka v Valvasorjevi Topografiji Kranjske - 4 Tabemakljasta ura ljubljanskega urarja Antona Mala Loka v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske Regalyja, zač. 19. stol. - 115 -6 Empirska ura ljubljanskega urarja Antona Regaly­ Kranj, predel ob današnji cesti JLA, Stošičevi in ja, zač. 19. stol. - 116 Vrtni ulici, fotografija iz 20-ih let našega stoletja - Stenska ura ljubljanskega urarja Antona Regalyja, 165 30. ali 40. leta 19. stoletja - 118 Pogled na most čez Savo v Kranju, fotografija iz Poznoempirska ura ljubljanskega urarja Leonharda časa pred prvo svetovno vojno - 165 Heicheleja, okrog 1820 - 119 Poznoempirska ura ljubljanskega urarja Leonharda NAČRTI, ZEMLJEVIDI IN RISBE Heicheleja, okrog 1810-119 Zgornjesavska dolina - 14 Bidermajerska ura ljubljanskega urarja Nikolaja Podkoren (nem. Wurzen) po franciscejski katastrski Rudholzerja, okrog 1840 - 50 - 121 mapi leta 1826 - 17 Stolpna ura s kontrolno številčnico kroparskega Član Južnega Sokola okoli 1864/65, član Sokola urarja Janeza Pogačnika z letnico 1883 - 125 pred 1914, sokolića v slavnostnem kroju iz leta Grad Bizeljsko, bidermajerska soba - 148 1932, sokol v kroju okoli 1938/41, sokolića v slav­ Grad Bori, eleganten marmornat kamin in neoem- nostnem kroju 1938/41 -46 pirska sedežna garnitura - 148 Orlovska članska čepica do 1929, orlovska nara- Grad Bori, bogat neobaročen portal z vrati, nad ka­ ščajniška čepica do 1929, sokolska članska čepica terimi so obešene lovske trofeje in orožje - 149 1921/30, sokolska članska čepica 1930/41, sokol­ Grad Dornava, rokokojska peč in poslikane stenske ska naraščajniška čepica 1930/41 - 46 opne - 149 Član Orla do 1929, orlica v slavnostnem kroju ok. Grad Dvor pri Radečah, notranjščina s slikami iz 1926, član Zveze fantovskih odsekov 1937/41, čla­ Gutmanstahlove zbirke - 150 nica Dekliških krožkov 1937/41, član Sokola v Grad Hemljnik, ureditev enega izmed dnevnih pro­ delovnem (vojaškem) kroju 1939/41 -47 storov lastnika Wamboldta - 150 Načrti nagrobnikov v ponudbi Železarne Dvor za Grad Jablje pri Mengšu, poslikane tapete v kitajski izdelavo Prešernovega nagrobnika iz leta 1851 - sobi in bidermajerska sedežna garnitura - 151 107, 109, 110, 111, 112 Jelšin grad, vzhodnjaško okrašene stene in strop, stola iz upognjena lesa - 151 PREGLEDNICE Grad Murska Sobota, del opreme v »damski sobi«, Kavčev rod, ok. 1570-1779- 11 zdaj delno na ogled v Mestnem muzeju v Ljubljani Kronološka preglednica podružnic Bratstva - 138 -152 Grad Novo Celje, poslikane stenske opne, rokokoj­ OSEBE ska peč in razstavljena srebrnina - 152 Albin Mlakar po končani kadetnici na obisku pri Grad Ormož, eleganten bidermajerski kanape - 153 domačih v Ptuju - 51 Grad Pišece, baročna tabemakljasta omara - 153 Nadporočnik Albin Mlakar z viteškim križcem Ptujski grad, neobaročna sedežna garnitura v vite­ reda Leopolda, ki gaje dobil leta 1916 za zavzetje ški dvorani - notranja stran prednje platnice Kroni­ trdnjave Casa Ratti - 52 ke 3 Prizor, kako poročnik Mlakar z enim narednikom Grad Rakovnik na Dolenjskem, klasicistično pohi­ in nekaj vojaki zavzema trdnjavo Casa Ratti - 53 štvo- 154 Grad Renče, dvorana z velikim kaminom - 154 PREDMETI Grad Velenje, altdeutsch sedežna garnitura in klasi­ Žepna ura mariborskega uraija Antona Oniča, prva cistična predalnika - 155 polovica 18. stoletja - 21 Žepna ura mariborskega urarja Johanna Fischerja RAZSTAVE st., konec 18. stoletja - 22 Razstava Slovenci v letu 1789, oktober 1989, v Na­ Stoječa ura mariborskega uraija Johanna Nep. rodnem muzeju - 85 Wolfhardta st., okr. 1810-23 Razstava »100 let učiteljske organizacije«, decem­ Tabemakljasta ura celjskega uraija Primoža Okro- ber 1989, v Slovenskem šolskem muzeju - 90 gelnika, konec 18. stoletja-23 Podna ura celjskega urarja Antona Leithnerja, okr. TISKI IN ARHIVSKI DOKUMENTI 1780-25 Breckerfeldov ekslibris v knjigi G.A. Scopolija Flo­ Tabemakljasta ura ptujsko ormoškega urarja Karla ra Camiolica, ki se danes nahaja v knjižnici Narod­ Gottwalda, okr. 1800-27 nega muzeja v Ljubljani - notranja stran prednje Stoječa ura ptujskega uraija Karla Nachbara, konec platnice Kronike 1 -2 18. stoletja-28 Poziv za vpisovanje deležev Ekonomske Orjune. Izdelki Zoisove manufakture beloprstene keramike Celostranski oglas v glasilu Orjuna 19. 4. 1924 - v Ljubljani okrog 1800 - 107 145

186 UDK 666.6 (497.12 Ljubljana) (091) UDK 929 Prešeren: 726.8 + 669.13 (487.12 Dvor) Kos Mateja, mag., kustodinja, Narodni muzej, 61000 Ljubljana, Pre­ Žargi Matija, višji kustos, Narodni muzej, 61000 Ljubljana, Prešernova 20, YU šernova 20, YU Železarna na Dvoru in Prešernov spomenik v Kranju K zgodovini ljubljanskih majolikarn beloprstene keramike Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 38, št. 3, 1990, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 38, št. 3, 1990 str. 108, cit. lit. 11 str. 105, cit. lit. 7 Predsedujoči odbora za postavitev Prešernovega nagrobnika v Kranju dr. Janez Zgodovinski arhiv Ljubljana hrani rokopisni zvezek Žige Zoisa z naslo­ Bleiweis je 22. marca leta 1851 zaprosil železarno na Dvoru pri Žužemberku, da izstavi ponudbo za litoželezen nagrobnik. V odgovoru je dirketor železarne vom Nachrichten von der Entstechung der Steingutfabrick in Laibach Johann Engenthaler zapisal, da je tovarna voljna jiaročilo sprejeti. V prilogi je (Poročilo o nastanku tovarne beloprstene keramike v Ljubljani) iz leta Engenthaler poslal skice nagrobnikov s cenami. Žal ne vemo, zakaj odborniki 1795. Ti zapiski dodatno osvetljujejo in deloma spreminjajo že znana ponudbe železarne niso sprejeli. Domnevamo pa lahko, da se jim serijski tovar­ dejstva iz zgodovine in tehnologije Zoisove keramične manufakture. niški izdelek za Prešerna ni zdel primeren in da jih je od naročila odvrnila vse­ binsko nekoliko čudno sestavljena ponudba in verjetno relativno visoke cene. Zato so se raje odločili za soliden kamnit nagrobnik, ki ga je po načrtih nezna­ nega dunajskega arhitekta izdelal ljubljanski mojster Ignacij Toman. Svečano je bil odkrit 3. julija 1852.

UDK681.il (497.12 Ljubljana)»18/19« UDK 725.6:940.3/4 (497.12 Ljubljana)

Bučič Vesna, muzejska svetovalka, Narodni muzej, 61000 Ljubljana, Prešerno­ Matič Dragan, diplomirani zgodovinar, 61000 Ljubljana, Mucherjeva va 20, YU 4, YU Ljubljanski urarji v 19. in v začetku 20. stoletja Vojaški zapor na ljubljanskem gradu od 15.8.1914 do vstopa Italije v Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 38, št. 3, 1990, L svetovno vojno str. 114, cit. lit. 136 Kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino, 38, št. 3, 1990, Prispevek govori o urarskih mojstrih, ki so v 19. stoletju delovali v Ljubljani in str. 127, cit. lit. 22 katerih hišne in žepne ure sq ohranjene v muzejskih in privatnih zbirkah v Slo­ veniji, v Zagrebu in v Avstriji. Ohranjeni primerki iz prve polovice 19. stoletja, V prispevku avtor opisuje ljubljanski grad v času, ko so ga uporabljali nastali v delavnicah Baltazarja Hofmana, Antona Regalyja in Leonharda Hei- v specifične namene: kot prostor za internacijo vojaško sposobnih cheleja, so hišne ure, oblikovane v duhu dunajskega empirà, čisto na začetku državljanov sovražnih držav, preiskovalni zapor in zapor za obsojence. stoletja pa je še nekaj primerkov tabemakljastih ur, nastalih kot reminiscenca Grad so tudi že prej uporabljali kot zapor, toda nikoli do tedaj ni v baročnega oblikovanja. V drugi polovici stoletja, ko so v sosednjih deželah delo­ vale že dobro razvite manufakture, predstavljajo imena ljubljanskih urarjev na njem bivalo toliko pripadnikov različnih nacionalnosti (več kot 14), uvoženih urah le še garancijo za dobro kvaliteto in reklamo za njihove delavni­ ljudi različne izobrazbe, družbenega in socialnega izvora, kar kaže za­ ce. Domači mojstri namreč v svojih majhnih delavnicah niso mogli več tekmo­ nimive kriterije avstrijskih oblasti pri določanju svojih sovražnikov. vati z mehanizirano proizvodnjo v večjih centrih in se je delovanje ljubljanskih Avtor se podrobneje ukvarja z življenjskimi razmerami jetnikov: higi­ urarjev omejilo zgolj na prodajanje in popravljanje ur. jene, bivanjskih prostorov, zdravstvenega stanja ... UDC 929 Prešeren: 726.8 + 669.13 (487.12 Dvor) UDC 666.6 (497.12 Ljubljana) (091) Žargi Matija, Senior Curator, National Museum, 61000 Ljubljana, Kos Mateja, M.A., Curator, National Museum, 61000 Ljubljana, Pre­ Prešernova 20, YU šernova 20, YU The Ironworks at Dvor nad Prešem’s Tombstone in Kranj A Contribution to the History of Ljubljana’s Majolica Manufactury of White Earthen Ceramics Kronika, Magazine for Slovene Local History, 38, No. 3, 1990, pp. 108, cit. lit. 11 Kronika, Magazine for Slovene Local History, 38, No. 3, 1990, On 22nd March, 1851, Dr. Janez Bleiweis, president of the Committee for the pp. 105, cit. lit. 7 erection of^Present ’s tombstone in Kranj, sent a request to the Ironworks at Dvor near Žužemberk to provide them with an offer for a cast iron tombstone. The Historical Archives of Ljubljana keep the manuscript of Žiga In his reply, the director of the Ironworks, Johann Engenthaler, wrote that they Zois entitled »Nachrichten von der Entstechung der Steingutfabrick in were prepared to carry out the order. Enclosed Engenthaler sent the drawings of Laibaich« (Report on the Establishment of a White Earthen Ceramics tombstones and their prices. Unfortunately, it is not known why the members of Factory in Ljubljana) from the year 1795. These writings throw addi­ the Committee did not accept the offer. We can asume, however, that a serially tional light on and partly alter the already known facts on the history manufactured product did not seen suitable for Prešern and that the Committee had been dissuaded by a rather oddly formulated offer and probably relatively and technology of Zois’ ceramics manufactory. high prices. This is why they decided on a solid, stone tombstone, which was made by Ljubljana’s master Ignacij Toman following the drawings of an un­ known Viennesse architect. The monument was ceremoniously unveiled on 3rd July, 1852.

UDC 725.6:940.3/4 (497.12 Ljubljana) UDC 681.11 (497.12 Ljubljana) »18/19« Bučić Vesna, Museum Adviser, National Museum, 61000 Ljubljana, Prešerno­ Matić Dragan, Historian, 61000 Ljubljana, Mucharjeva 3, YU va 20, YU Military Prison in the Castle of Ljubljana from August 15, 1914 to Clockmakers in Ljubljana in the 19 th and Beginning of the 20th Century Italy’s Entry into the First World War Kronika, Magazine for Slovene Local History, 38, No. 3, 1990, Kronika, Magazine for Slovene Local History, 38, No. 3, 1990, pp. 114, cit. lit. 136 pp. 127, citi. lit. 22 The article speaks of the masters of clockmaking who worked in Ljubljana in the 19th century. The clocks and watches are preserved in museum and private In the article the author describes the period when the Castle of Lju­ collections in Slovenia, Zagreb and Austria. The preserved specimens, which bljana was used for specific purposes: as a place of internment for mili­ date back to the first half of 19th century and were created in the workshops of tarily fit citizens of enemy countries, as a remand prison and as a pri­ Baltazar Hofman, Anton Regaly and Leonhard Heichele are designed in the spi­ son for convicted persons. The castle had already been used as a prison rit of the Viennese empire. There are a few existing specimens of the tabernacle in the past, but never before had there been so many members of diffe­ clocks from very beginning of the century, created as a reminiscence of baroque rent nationalities (more than 14), people of diverse education, classes design. In the second half of the century, when well-developed manufacturies were already in operation in neighbouring countries, the names of Ljubljana’s and social origin, which points to the interesting criteria used by the clockmakers on imported clocks merely represent a guarantee of quality and an Austrian authorities in determining its enemies. The author studies in advertisement for their workshops. Domestic masters in their small workshops detail the living conditions of the prisoners: hygiene, living space, were no longer able to compete with mechanized production in larger centres health ... and the work of Ljubljana’s clockmakers was therefore reduced to the sale and repair of watches. UDK 65.01.46 (497.12) »1918/1941« UDK 374.73 »191«:329.14

Kresal France, dr., Inštitut za novejšo zgodovino, 61000 Ljubljana, Trg Dolenc Ervin, mag., asistent, Inštitut za novejšo zgodovino, 61000 Lju­ osvoboditve 1, YU bljana, Trg osvoboditve 1, YU

Razvoj industrije v Sloveniji v letih 1918 - 1941 Bratstvo - izobraževalna društva narodnih socialistov v dvajsetih letih

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 38, št. 3, 1990, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 38, št. 3, 1990, str. 134 str. 138, cit. lit. 46

V članku je orisan industrijski razvoj Slovenije v času stare Jugoslavije, Narodno socialistična izobraževalna in mladinska organizacija Brat­ kakršnega so omogočale takratna akumulacija kapitala, infrastruktura stvo je bila ena izmed treh kulturno prosvetnih društvenih zvez med in surovine. Na tem temelju je podan prikaz napredovanja posameznih slovenskimi industrijskimi delavci tega časa. Po času nastanka za so­ industrijskih panog: premogovništva, kovinske, tekstilne in usnjarske cialdemokratsko Svobodo druga, po svoji organizacijski moči pa še za industrije, papirnic, pa še kemične, gradbene in živilske industrije, in krščanskosocialistično Krekovo mladino tretja. Znotraj političnega ta­ končno, posledice velike svetovne gospodarske krize leta 1919. bora bivših liberalcev je poleg mnogo večje Zveze kulturnih društev, tako kot v politiki predstavljala drobitev moči tudi na tem področju.

UDK 77.03:728.83 + 747 UDK 329.17:330.1 (497.1) »191«

Lozar Štamcar Maja, stažistka raziskovalka, dipl. umetnostna zgodovi­ Šuštar Branko, kustos, Slovenski šolski muzej, 61000 Ljubljana, Pleč­ narka, Filozofska fakulteta in Narodni muzej, 61000 Ljubljana, Prešer­ nikov trg 1, YU nova 20, YU Ekonomska Orjuna. Poskus gospodarske organizacije jugoslovanskih Fotografije predvojnih grajskih interierjev - dragocen vir za proučeva­ nacionalistov v dvajsetih letih nje notranje opreme, zlasti pohištva Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 38, št. 3, 1990, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 38, št. 3, 1990, str. 144, cit. lit. 26 str. 147, cit. lit. 16 Na osnovi glasila Orjuna in arhivskega gradiva (zadružni register) V sestavku je predstavljena serija fotografij grajskih interierjev, nasta­ predstavlja članek najprej spomladi 1924 osnovano zadrugo ekonom­ lih med obema vojnama, katerih negative hrani Zavod za varstvo na­ ska Orjuna in njeno neuspešno delovanje, likvidacijo leta 1933 in iz­ ravne in kulturne dediščine Republike Slovenije. Avtorica v prvem bris iz registra aprila 1948. Nato pa navaja krajevno razprostranjenost delu podaja okoliščine, v katerih so fotografije nastale, v drugem delu in poklicno strukturo nekaj nad 300 članov te zadruge, kar daje sliko pa skuša izluščiti glavne značilnosti bogate grajske notranje opreme, ki razširjenosti vpliva Organizacije jugoslovanskih nacionalistov (Orjuna) v glavnem žal ni preživela druge svetovne vojne. v letih 1924/25. UDC 374.73 »191«:329.14 UDC 65.01.46 (497.12) »1918/1941«

Dolenc Ervin, M. A., Assistant, Instute for Modern History, 61000 Kresal France, dr., The Institute for Modern History, 61000 Ljublja­ Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU na, Trg osvoboditve 1, YU Bratstvo - Eductional Societies of National Socialists in the 1920’s Industrial Development in Slovenija in the Years 1918 - 1941

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 38, No. 3, 1990, Kronika, Magazine for Slovene Local History, 38, No. 3, 1990, pp. 138, cit. lit. 46 pp. 134 The national socialist educational and youth organization Bratstvo was The article traces the industrial development in Slovenia in the time of one of three cultural-educational social unions amnog Slovene indu­ the Yugoslav kingdom from the aspect of accumulation of capital, in­ strial workers of the time. It was established as second following the so­ frastructure and available sources of raw materials. On the basis of cial-democratic »Svoboda«, and from the aspect of organizational po­ these factors, it presents the growth of individual industrial branches: wer it ranked third after the Christian-socialist »Krekova Mladina«. coal mining, the metal, textile and leather industries, paper mills, the Within the political group of former liberals it represented, alongside chemical, building and food industries, and finally, the consequences the much larger Association of Cultural societies, the crumbling of po­ of the world’s great economic crisis in 1929. wer, as politics, in this field as well.

UDC 329.17:330.1 (497.1) »191« UDC 77.03:728.83 + 747 Šuštar Branko, Curator, Slovene School Museum, 61000 Ljubljana, Lozar Štamcar Maja, Junior Researcher, Art Historian, Faculty of Arts Plečnikov trg 1, YU and National Museum, 61000 Ljubljana, Prešernova 20, YU

»Ekonomska Orjuna«. An Attempt at Economic Organization by Photographs of Pre-war Castle Interiors - A Precious Source for Yugoslav Nationalists in the 1920’s Studying Interior Design, Especially Furniture

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 38., No. 3, 1990, Kronika, Magazine for Slovene Local Histroy, 38, No. 3, 1990, pp. 144, cit. lit. 26 pp. 147, cit. lit. 16

On the basis of the journal Orjuna and archival material (cooperati­ The article presents a series of photographs of castle interiors during ve register), the article begins with a presentation of the cooperative the period between the two wars, the negatives of which kept by the In­ »Ekonomska Orjuna«, established in the spring of 1924, and its unsuc­ stitute for the Protection of Natural and Cultural Heritage in the Repu­ cessful operation, its liquidation in 1933 and its expunction from the blic of Slovenia. In the first part the author presents the circumstances register in April, 1948. The article continues with a presentation of the in which the photos originated, whereas in the second part an attempt regional expansion and professional structure of the cooperative’s is made to determine the main characteristics of the castle’s rich inte­ membership, which included more than 300 members. This illustra­ rior design, most of which unfortunately did not survive the Second tes the influence spread of the Organization of Yugoslav Nationalists World War. (Orjuna) in the years 1924/25. UDK373.3 (497.12 Istra)»1913/1945« UDK 379.822 (497.12 Bled)

Lešnik Avgust, mag., 66000 Koper, Izolska vrata 2, YU Benedik Božo, pravnik v pokoju, 64260 Bled, Cankarjeva 7, YU

Pobožaj slovenske ljudske šole v Istri od italijanske okupacije do osvo­ Turizem in kultura na Bledu boditve (1918 - 1945) Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 38, št. 3, 1990, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 38, št. 3, 1990, str. 156 str. 159, cit.lit. 29 Bled kot eden najstarejših in najbolj mondenih slovenskih turističnih Za slovensko prebivalstvo Primorske in Istre je pomenila priključitev k krajev je že v začetku svojega turističnega razcveta v zadnjih desetletjih Italiji leta 1918 zlasti na kulturnem in prosvetnem področju pravo ka­ 19. stoletja skrbel za kulturne potrebe svojih gostov. Med obema voj­ tastrofo. Nove oblasti so imele namen čim prej asimilirati slovansko nama je ta dejavnost zamrla, po drugi svetovni vojni pa so se turistični prebivalstvo, zato so že v nekaj letih ukinile slovenski pouk v šolah, delavci zavedli velikega pomena kulture v turizmu in prireditvam te kjer je postal glavni vzgojni cilj tudi fašizem. Po kapitulaciji Italije leta vrste, kijih avtor podrobno predstavi, namenjajo vse več energije. 1943 so začeli na osvobojenih področjih ustanavljati partizanske šole v slovenskem jeziku, ki so s prekinitvami delovale vse do osvoboditve. UDC 379.822 (497.12 Bled)

Benedik Božo, Lawyer - retired, 64260 Bled, Cankarjeva 7, YU

Tourism and Culture at Bled

Kronika, Magazine for Slovene Local History,. 38, No. 3, 1990, pp. 156 Bled, one of the oldest and most mondain tourist resorts in Slovenia, was already known for its activities aimed at fulfilling the cultural needs of its guests at the beginning of its flourishing in the last few de­ cades of the 19th century. These activities diminished between the two world wars. However, following the Second World War, the people in the tourist business became increasingly aware of the great importance of culture in this field. More and more energy is being put into events of this kind, which are presented in detail by the author. UDC 373.3 (497.12 Istra) »1918/1945« Lešnik Avgust, M. A., 66000 Koper, Izolska vrata 2, YU

The Position of Slovene Elementary Schools in Istria in the Period from the Italian Occupation to Liberation (1918 - 1945)

Kronika, Magazine for Slovene local History, 38, No. 3, 1990, pp. 159, cit. lit. 29

For the Slovene population in the Littoral and Istria, the annexation of this region to Italy in 1918 was a true catastrophe, especially in the fields of culture and education. The intention of the new authori­ ties was to assimilate the Slavic population. In a few years the Slo­ vene language was abolished in schools, where the main goal of education became fascism. Following the capitualtion of Italy in 1943, partisan schools teaching in the Slovene language were established in the liberated areas. These schools operated, with some interruptions, until liberation.

Prva letošnja številka Kronike nosi nekaj znamenj neizkušenosti nove glavne urednice. Nekaj ste jih, spošto­ vani bralci in sodelavci, gotovo opazili, nekaterih pa morda ne. Najbolj mi leži na duši neljuba napaka, ko v kazalu niso navedeni vsi sodelavci te številke, ampak le pisci razprav. Prizadetim se iskreno opravičujem. To bo nekoliko popravilo letno kazalo v tej številki, kjer bodo našteti vsi letošnji pisci v Kroniki. Dolžna pa sem vam še dve opravičili, oziroma pojasnili. V zvezi z obljavljeno hišno številko rodbine Pleterski seje oglasil prof. dr. Janko Pleterski in pojasnil, da tu ne gre za njegove prednike in me prosil, da ta popravek objavim. Temu naj dodam, da je uredništvo pred objavo razpolagalo s podatkom, kot da gre prav za njegovo družino, zato smo ga tudi objavili. In končno - obljubljenega članka o Francu Antonu Breckerfeldu zaradi prevelikih delovnih obveznosti avtorice v letošnjem letu v tej številki na žalost ne bo, za trdno pa nam je obljubljen za prihodnje leto.