Kronika Marjana Pogačnika O Zaljubljencih V Umetnost V Počastitev 100–Letnice Rojstva Marjana Pogačnika (1920–2015)
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
Milček Komelj Kronika Marjana Pogačnika o zaljubljencih v umetnost V počastitev 100–letnice rojstva Marjana Pogačnika (1920–2015) Tiskana izdaja knjige je izšla leta 2005 ISBN 961–6519–09–3 Milček Komelj Kronika Marjana Pogačnika o zaljubljencih v umetnost $ Ljubljana 2020 Elektronska knjižna zbirka $ e–55 Urednika zbirke Gorazd Kocijančič in Vid Snoj Milček Komelj Kronika Marjana Pogačnika o zaljubljencih v umetnost Slikovno gradivo: arhiv Marjana in Bogice Pogačnik, fotodokumentacija Narodne galerije v Ljubljani, Lucijan Bratuš Oblikovanje elektronske izdaje Lucijan Bratuš Izdajatelj $ Za KUD Logos Mateja Komel Snoj Ljubljana 2020 Elektronska izdaja e–55 Elektronski vir (pdf) Način dostopa (URL): http://www.kud-logos.si/e-knjige/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=28140547 ISBN 978-961-7096-57-6 (pdf) Vsebina 9 Pogačnikova beseda bralcu 11 O nastanku in naravi Kronike 33 Legendarni stric Janez Zorman 67 Starši, dom, Velesovo 105 V zatišju fotografij, likovnih spominov in krajinarske nostalgije 127 Ustvarjalni začetki in prvi vzori 141 Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov 163 Pogačnik in Ljubljana tridesetih let 219 Hiša na Karlovški 231 Vojni pretresi in spomini 251 Pogačnik in umetnostna zgodovina 285 Na Jakčevi slovenski likovni akademiji: mučno urjenje v risanju figur 313 V primežu socialističnega realizma 339 Pogačnikovo odrekanje socialističnemu realizmu: lesorezna Faronika in risarska zazrtost v ljudsko ustvarjalnost 353 Pogačnikov slikarski študij: povojni odmevi Zagreba in pikturalna poezija 375 Lojze Spacal kot edina luč v temi 385 Profesor in prijatelj Gabrijel Stupica 411 Pogačnikova suha igla in jedkanica 433 Ljubljanski grafični bienale, položaj grafike; Pogačnikovo grafično in drugo oblikovanje 453 France Mihelič 461 Marij Pregelj 472 Riko Debenjak 481 Stane Kregar 489 Učiteljsko delo na akademiji: življenje z grafičnimi tehnikami, litografija, odnos do umetnostne tradicije 525 Ljudska keramika in apoteoza živali 539 Umetnost kot terapija, perspektive likovnih akademij, sodobna dekadenca 560 Pogačnikova eshatologija 573 Pogled na Pogačnikovo umetnost 589 Pripis 591 Imensko kazalo 611 Slikovne priloge Milček Komelj Kronika Marjana Pogačnika o zaljubljencih v umetnost Kar pogledam, vse je pesem, in česarkoli se dotaknem, vse je bolečina. Ivo Andrić Najvišje drevo raste iz solz. Ivan Cankar Dragi bralec! Knjiga, ki jo imaš pred sabo, se je porodila iz želje, da bi ne odšli v pozabo ljubezen in ustvarjalni napori rodu slovenskih umetnikov in za umetnost za- vzete družbe pred drugo svetovno vojno ter da bi se takrat doseženi vzpon slovenske umetnosti navkljub težkim situacijam okrepil in nadaljeval. V njeni zgradbi je čutiti troje dopolnjujočih se pogledov in izhodišč: poglavja, temelječa na mojih pripovedih in razmišljanjih, poglavja, v katerih so moja pripovedova- 9 nja povezana z osvetlitvijo prizadevanj in razmišljanj Božidarja Jakca, da bi dal tej umetnosti domač temelj s slovensko akademijo upodabljajočih umetnosti ter v času pritiskov Jugoslavije na slovensko ustvarjalnost rešil njeno avto- htonost, tretji del pa so povezovalna besedila in dopolnila avtorja knjige, ki je s svojimi občutljivimi in liričnimi opazovanji označil dogajanja in vse pro ta- goniste, ki jih je tudi sam dojel kot zaljubljence v umetnost. Marjan Pogačnik Milček Komelj Kronika Marjana Pogačnika o zaljubljencih v umetnost O nastanku in naravi Kronike Slovenija je prehodna, z najbolj raznovrstnimi lepotami posuta dežela, po ka- teri se od nekdaj križajo neštete ceste in poti, zato je v njeni zgodovini skoznjo vel nenehen prepih. Njeni ljudje so bili ukleščeni med tuja ljudstva in njihovo 11 ozemlje je v stoletjih kopnelo; najbolj ranjeno je bilo po prvi svetovni vojni; v stoletjih pred tem pa so k nam hodili ropat Turki, ki so se vtisnili v naš spomin z najtemnejšim izročilom. Pred petinosemdesetimi leti se je sredi te dežele, v Ljubljani, rodil Marjan Pogačnik. V svoji zagledanosti v svoj narod in njegovo usodo je nase sprejel njegovo žalost. S slovensko žalostjo, o kateri govori že Ivan Cankar, ko v črtici O človekovem napuhu piše, kako se je celo Jezus bridko raz- jokal in šel po svoji poti dalje, ko je naletel na ihtečega Slovenca, pa je povezoval tudi svojo melanholijo, ki ga je, že po naravi močno depresivnega, navdajala vse življenje. Vseskozi se je zavedal, da je njegov dom na Slovenskem in da je Slo- venec, in slovenska usoda ter zavest o minevanju ga je, izjemno dojemljivega, prežela z nostalgijo; obenem pa so ga živo zanimali zgodovina in dogajanja ter posebnosti vsega tako pestrega sveta, in zato je navzlic nostalgiji in občudovanju domačega izročila kot umetnik postal v svojem zanimanju za vse novosti mo- deren in živ, radovedno zazrt v kulture vsega sveta. Ta čustvena navezanost na dom, ki ima svoje jasno središče, a je v svojem obvladovanju duhovnih bogastev vendar docela nezamejen, pa ni v neskladju s širino, ki stremi tja do Orienta in se istoveti z ljudmi, hrepenečimi po lepoti in domu, ki je onstran vidnih obrisov in zveni v sijaju daljav in neba. Umetnik je — potem ko se je posvetil grafični ustvarjalnosti, s katero je svoja čustva in sporočila posredoval ljudem — doživljanje in reflektiranje samega sebe, svoje psihe in družinske ter narodne usode povezal z usodo svoje domovine in hre- penenjem, ki zajema pesniške razsežnosti in sega v kozmos. Svoje izkušnje in spoznanja, lahko bi rekli, da celo svojo intimno avtobiografijo, je po nedoumljivi in nepredvidljivi poti prerajal v umetnine, prav to pa je z ustno besedo in lastnim zgledom sporočal tudi kot pronicljiv umetnostni zgodovinar in kot iz- jemen pedagog, ki preseneča in neopazno uči, tako da tudi svoja spoznanja najraje Milček Komelj Kronika Marjana Pogačnika vpleta v zanimive zgodbe. Tako se je razpoznal kot posredovalec izročila in nje- govih znanj ter hkrati kot učitelj, ki je vneto učil, kar je bilo nujno, a vsakomur dopuščal njegovo svobodo in mu zelo obzirno pomagal iskati lasten izraz, tako kot je nekoč počel v Münchnu že Anton Ažbe. Vse te dejavnosti so se mu povezale v celoto, tako kot so se mu detajlirane sestavine lastne grafike spremenile v enovito preprogo, prepojeno s poezijo, v kateri postajajo celo detajli pričevalci celovitosti in bistvenega; in tudi v naši narodni, slovenski usodi vidi nostalgično žalost po nečem, čemur pravimo svoboda in česar Slovenci, ki smo bili zaradi svoje žalostne zgodovine dolgo 12 prežeti z mislijo, da nismo državotvorni, sploh nismo spoznali in zato tudi ne znali in ne znamo samozavestno razpoznati niti v času, ko smo si za kratko de- setletje kot hipen preblisk ustvarili samostojno lastno državo. Zato Pogačnik išče podobo naše veličine in vztrajanja predvsem v drobnem in majhnem in je prepričan, da sta veličina in naša pristnost pogosto skriti prav v najbolj intimnih stvareh; te pa je skušal uveljavljati tudi tedaj, ko je bila v letih po drugi svetov- ni vojni intima v umetnosti nezaželena in celo prepovedana. Prepričan pa je tudi o tem, da čistost človekove duše najbolje zaznavajo živali, ko nam zaupajo svojo predanost, tako kot so jo konji, psi, mačke in ptiči vselej tudi njemu in njegovi ženi, brez katere bi ta kronika ne bila popolna, ampak v temelju okrnjena. V vsem tem pa je Pogačnik univerzalen in izrazito slovenski ter neponovljiv: v bistvu pesnik, ki se zaveda, da je od vseh izraznih načinov najpopolnejša in najbolj smiselna poezija, ki je lahko zajeta tudi v likovnih izrazilih, če z njimi ravna resnični pesnik, se pravi človek, ki je popolnoma odprt za najvišje vzgibe bivanja v vseh pojavih in stvareh, v človeku in svetu, in je zato skeptičen do znanosti o umetnosti, četudi jo ves čas spremlja in si prizadeva zanjo, zavedajoč se njenih meja, ki jih presega poezija, nedostopna merjenju, a zato toliko bolj polna spoznanja; ob tem pa nam napolnjuje srce z veseljem in spoznanjem o življenjski lepoti, v katero je vselej zasajena smrt. Svoje življenjsko ustvarjalno delo zdaj s to knjigo, temelječo na njegovih pripovedovanjih, zaokroža tudi kot kronist, zaljubljen v trnovo pot življenja. Kronika njegovega življenja ter časa pa je ob vsej njegovi zazrtosti v samoto in defenzivnosti vendar povezana tudi z množico dejavnih ljudi, med njimi ne le številnih najpomembnejših med tistimi, ki so bogatili našo ustvarjalnost, mar več tudi z drugimi kreatorji naše zgodovine in kulturno–organizacijskega delovanja; O nastanku in naravi Kronike zato skozi njeno intimno odmaknjenost sijejo tudi dogajanja in te(le)sna bližina središčnih osebnosti in usmerjevalcev naše zgodovine, katere udeleženca in žrtev se je Pogačnik začutil. Zato je ta osebna, družinska, slovenska in likovna kroni- ka navzven raznoroden, a notranje povezan splet vsega, kar je bilo za Po gačnika kot umetnika, domoljuba in pedagoga najbolj pomembno. Njeno spo ro čilo o kljubovalnosti in nujnosti ustvarjalne svobode po svojem pomenu presega zgolj umetnikovo bujno radovednost, ki svet slikovito dokumentira in cizelira, in se zateka k razglabljanjem in čustvovanjem; ta pa so — ne glede na umetni- kov izrek: »Vreme in čas se spreminjata, a nostalgija ne bo nikoli umrla, ker živi 13 v nas. Nostalgija bo preživela!« — tudi mnogo več kot samo nostalgija in so člo- veško in zgodovinsko ter etnološko zanimiva že sama po sebi; toliko bolj pa so dragocena, ker govori skoznje izjemen in povsem nenavaden umetnik in hu- manist. Kronika pa je nastajala postopoma, iz fragmentov in nepredvideno, tako kot sem nepredvideno in postopoma spoznaval tudi umetnikovo človeško podobo in usodo. Kot prolog vanjo