UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za likovno pedagogiko
DIPLOMSKO DELO
Živa Krautberger Kavčič
Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA LIKOVNO PEDAGOGIKO
Diplomsko delo
ILUSTRACIJA IN SLIKANICA
Mentorica: Kandidatka: izr. prof. Anica Krašna Kocijan Živa Krautberger Kavčič
Somentor:
doc. Aleksander Červek
Maribor, 2016
Lektorica in prevajalka: Maja Mrak, univ. dipl. prev.
ZAHVALA
Za spodbudo, potrpežljivost in strokovne napotke pri nastajanju diplomskega dela se iskreno zahvaljujem mentorici izr. prof. Anici Krašna Kocijan in mentorju doc. Aleksandru Červeku.
Posebna zahvala gre tudi moji družini, ki mi je ves čas študija stala ob strani in me podpirala.
Živa Krautberger Kavčič
IZJAVA
Spodaj podpisana Živa Krautberger Kavčič, rojena 15. 5. 1980 v Ljubljani, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smeri likovna pedagogika/umetnost, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Ilustracija in slikanica pri mentorici red. prof. akad. slik. Anici Krašna in somentorju prof. Aleksandru Červeku avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni in teksti niso prepisani brez navedbe vira.
Podpis študenta: ______
Ljubljana, 9. 6. 2016
POVZETEK
Diplomsko delo Ilustracija in slikanica poleg teorije in krajšega pregleda razvoja slovenske knjižne ilustracije predstavi tudi avtorsko slikanico z naslovom Rdeča kapica ter podroben opis vseh faz nastajanja slikanice.
Diplomsko delo v obsegu teoretičnega dela zajema slovensko knjižno ilustracijo, njen razvoj in sporočilo ter razčlembo slikanice. Predstavljene so tudi likovne tehnike, ki so uporabljene pri izdelavi avtorske slikanice ter nekaj slovenskih ilustratork s svojimi ilustracijami.
Diplomsko delo v sklopu praktičnega dela prikazuje tudi podroben opis in razlago postopkov izdelave avtorske slikanice.
KLJUČNE BESEDE: ilustracija, slikanica, avtorska slikanica, likovne tehnike, ilustracija na Slovenskem
ABSTRACT
In my diploma thesis titled “Illustration and Picture Book”, in addition to theory and a brief overview of the development of Slovenian book illustrations, I present my original picture book titled Little Red Riding Hood and a detailed description of how the pictures were created in each phase.
The theoretical part of my diploma thesis presents Slovenian book illustration, its development and message, as well as an analysis of picture books. I also present the artistic techniques that were used in the creation of the original picture book, as well as a selection of Slovenian illustrators and their illustrations.
The empirical part of my diploma thesis comprises a detailed description and explanation of techniques used to create the picture book.
KEYWORDS: Illustration, picture book, original picture book, artistic techniques, illustration in Slovenia
Kazalo
1. UVOD ...... 1 2. TEORETIČNI DEL ...... 2 2.1 SLOVENSKA KNJIŽNA ILUSTRACIJA IN NJEN RAZVOJ ...... 2 2.2. ILUSTRACIJA IN NJENO SPOROČILO ...... 5 2.3 SLIKANICA IN NJENA OPREDELITEV ...... 7 2.3.1 Oblike slikanice ...... 7 2.3.2 Slikanica in njene zahtevnostne stopnje ...... 12 2.3.3 Razporeditev besedila in ilustracij v slikanici ...... 15 2.4 ELEMENTI V SLIKANICI ...... 16 2.4.1 Besedilo v slikanici ...... 16 2.4.2 Ilustracija v slikanici ...... 17 2.4.3 Oblikovanje slikanice ...... 17 2.4.4 Likovne tehnike ...... 17 2.4.5 Format in oblika slikanice ...... 24 2.4.6 Tipografija ...... 26 2.4.7 Naslovnica ...... 26 2.4.8 Vezni listi ...... 26 2.4.9 Postavitev slike in besedila ...... 27 2.5 SLOVENSKE AVTORICE ILUSTRACIJ IN NJIHOVE STILNE ZNAČILNOSTI ...... 28 3. PRAKTIČNI DEL ...... 35 3.1 UPORABLJEN MATERIAL ...... 37 3.2 IZDELAVA SLIKANICE ...... 39 3.2.1 Izdelava osnutka slikanice ...... 39 3.2.2 Izdelava ovitka slikanice ...... 46 3.2.3 Notranja naslovnica...... 55 3.2.4 Prva stran slikanice ...... 58 3.2.5 Druga stran slikanice ...... 62 3.2.6 Tretja stran slikanice ...... 65 3.2.7 Četrta stran slikanice ...... 70
3.2.8 Peta stran slikanice ...... 72 3.2.9 Šesta stran slikanice ...... 74 3.2.10 Sedma stran slikanice ...... 76 3.2.11 Osma stran slikanice ...... 83 3.2.12 Deveta stran slikanice ...... 86 3.2.13 Deseta stran slikanice ...... 88 3.2.14 Enajsta stran slikanice ...... 90 3.2.15 Dvanajsta stran slikanice ...... 96 3.2.16 Zadnja stran slikanice...... 98 4. SKLEP ...... 100 5. VIRI ...... 102
Kazalo slik Slika 1: Lila Prap: Zakaj?, odlomek iz knjige, 2011 ...... 10 Slika 2: Kajetan Kovič in Jelka Reichman: Zmaj Direndaj, naslovnica, 1981 ...... 11 Slika 3: Saša Vegri in Kostja Gatnik: Jure Kvak Kvak, naslovnica, 1975 ...... 12 Slika 4: Maša Kozjek: Muri šteje, naslovnica, 2004 ...... 13 Slika 5: Barbara Hanuš in Peter Škerl: Kje živijo živali?, naslovnica, 2013 ...... 14 Slika 6: Feri Lainšček in Maša Kozjek: Mišek Miško in Belamiška, naslovnica, 2009 ... 15 Slika 7: Ljudska, Kristina Krhin; Povodni mož v Krki, odlomek iz knjige, 2008 ...... 19 Slika 8: Igor Cvetko; Aja tutaja, 2005 ...... 20 Slika 9: Irena Ocepek, Pisan šopek, 2008 ...... 21 Slika 10: Kajetan Kovič, Jelka Reichman; Maček Muri, odlomek iz knjige, 1988 ...... 22 Slika 11: Juan Gris; Rolete, 1914...... 24 Slika 12: Mira Voglar, Lidija Osterc; Biba buba baja, naslovnica, 2010 ...... 29 Slika 13: Hans Christian Andersen, Marija Lucija Stupica; Leteči kovček, odlomek iz knjige, 1982...... 31 Slika 14: Lila Prap; 1001 pravljica, odlomek iz knjige, 2011 ...... 32 Slika 15: Svetlana Makarovič: Maček Titi (avtorska slikanica), naslovnica, 1980 ...... 34 Slika 16: Osnutek slikanice, prva stran ...... 39 Slika 17: Osnutek prve strani slikanice, ko je odprta ...... 40 Slika 18: Osnutek slikanice; druga in tretja stran ...... 40 Slika 19: Osnutek slikanice; tretja stran ...... 40 Slika 20: Osnutek slikanice; četrta stran ...... 41 Slika 21: Osnutek slikanice; detajl na peti strani ...... 41 Slika 22: Osnutek slikanice; šesta stran ...... 42 Slika 23: Osnutek slikanice; sedma stran ...... 42 Slika 24: Osnutek slikanice; deveta stran ...... 43 Slika 25: Osnutek slikanice; deveta stran, delujoči mehanizem ...... 43 Slika 26: Osnutek slikanice, deseta stran ...... 44 Slika 27: Osnutek slikanice; enajsta stran ...... 44 Slika 28: Osnutek slikanice; detajli ...... 45 Slika 29: Osnutek slikanice, zadnja dvanajsta stran...... 46 Slika 30: Izdelava osnove za ovitek ...... 47 Slika 31: Izdelava ovitka, izrezan kvadrat, karton je že ovit v ovijalni papir ...... 48 Slika 32: Priprava ovitka na ovijanje v rdeč fotokarton ...... 49 Slika 33: Nameščanje ilustracije ...... 49 Slika 34: Nameščena ilustracija s sprednje strani ...... 50 Slika 35: Ilustracija za naslovnico ...... 51 Slika 36: Izbrana kombinacija papirja za notranjost ovitka ...... 52 Slika 37: Izdelana naslovnica ...... 53 Slika 38: Izdelava hrbtišča slikanice ...... 54 Slika 39: Detajl notranje naslovnice 1 ...... 55 Slika 40: Detajl notranje naslovnice 2 ...... 56 Slika 41: Detajl notranje naslovnice, avtor izdelave slikanice ...... 57 Slika 42: Končni videz notranje naslovnice ...... 57
Slika 43: Končna izdelava druge strani notranje naslovnice ...... 58 Slika 44: Nastajanje prve strani ...... 59 Slika 45: Ilustracija Rdeče kapice ...... 60 Slika 46: Končna podoba prve strani, ko je odprta ...... 61 Slika 47: Končna podoba prve strani, ko je zaprta...... 62 Slika 48: Ilustracija v nastajanju ...... 63 Slika 49: Ilustracija z obarvanim ozadjem ...... 64 Slika 50: Končna podoba druge strani slikanice ...... 65 Slika 51: Izdelava tretje strani ...... 66 Slika 52: Izdelava ilustracije volka za tretjo stran ...... 67 Slika 53: izdelana tretja stran ...... 69 Slika 54: Izdelana tretja stran, ko se izvleče ...... 70 Slika 55: Ilustracija s pobarvanim ozadjem ...... 71 Slika 56: Končana podoba četrte strani ...... 72 Slika 57: Končana podoba pete strani, ko je zaprta ...... 73 Slika 58: Kočana podoba pete strani, ko je odprta ...... 74 Slika 59: Izdelana ilustracija za šesto stran slikanice...... 75 Slika 60: Končana šesta stran slikanice ...... 76 Slika 61: Babičina hiška ...... 77 Slika 62: Izdelava strani in umeščanje besedila ...... 79 Slika 63: Izdelava ilustracije ...... 80 Slika 64: Umestitev ilustracije in besedila ...... 81 Slika 65: Končana notranja stran ...... 82 Slika 66: Končana sedma stran, ko je zaprta...... 83 Slika 67: Nameščanje vrtečega mehanizma ...... 84 Slika 68: Izdelana deveta stran...... 85 Slika 69: Končana deveta stran, volk ima zaprt gobec ...... 87 Slika 70: Končna izdelava devete strani, volk ima odprt gobec ...... 88 Slika 71: Izdelana ilustracija za deseto stran ...... 89 Slika 72: Izdelana deseta stran ...... 90 Slika 73: Ilustracija volka za prednjo stran ...... 92 Slika 74: Ilustracija zajca lovca za notranjo stran ...... 93 Slika 75: Izdelava ilustracije za notranjo stran ...... 94 Slika 76: Končana prednja stran ...... 95 Slika 77: Končana notranja stran ...... 96 Slika 78: Končana dvanajsta stran ...... 97 Slika 79: Končana zadnja notranja stran slikanice ...... 98
1. UVOD
Diplomsko delo govori o ilustraciji in predvsem o avtorski slikanici in slikanici kot posebni knjižni zvrsti. V diplomskem delu pišem tudi, da je slikanic več vrst, da imajo različno ciljno publiko in da je njihov nastanek prav tako različen. Skupek tega pa vpliva na obliko, namen, uporabnost in seveda tudi videz slikanice.
Da slikanica deluje kot celota, so pomembne tri sestavine. Te so likovni del oziroma ilustracije, literarni del oziroma besedilo ali tekst ter oblikovanje obeh sestavin, povezanih v celoto.
Prepletanje ideje s teoretičnimi spoznanji sem v praktičnem delu predstavila v zasnovi knjige, natančneje v avtorski slikanici. Rezultat je izdelana avtorska slikanica z naslovom Rdeča kapica.
Diplomsko delo vsebuje več poglavij. Po uvodu sledi krajše poglavje o slovenski knjižni ilustraciji, kjer sem opisala tudi njen razvoj, nato sledi besedilo o slikanici, kjer se ilustracija najpogosteje pojavlja. Slikanico sem tudi podrobneje opisala ter jo natančno opredelila glede na zahtevnostno stopnjo, nastanek in obliko.
Nato sem predstavila poglavje o elementih, ki sestavljajo slikanico. Podrobneje sem se ustavila pri likovnih tehnikah, ki sem jih tudi sama uporabila pri izdelavi svoje avtorske slikanice v praktičnem delu diplomskega dela.
Sledi poglavje, kjer sem podrobneje opisala meni ljube slovenske ilustratorke in njihove stilne značilnosti. Predstavila sem jih tudi z njihovimi deli.
Diplomsko delo se konča z mojo avtorsko slikanico, ki je tudi glavna nosilka diplomskega dela. V tem poglavju sem opisala in s fotografijami prikazala nastanek slikanice. Slikanica vsebuje tako besedilo kot ilustracije, ki so moje avtorsko delo.
1
2. TEORETIČNI DEL
2.1 SLOVENSKA KNJIŽNA ILUSTRACIJA IN NJEN RAZVOJ
»Slovenska ilustracija je najmanj proučen pojav našega likovnega ustvarjanja,« piše Tatjana Pregl Kobe v svojem delu Slovenska knjižna ilustracija (1979–1980, str. 5).
Slovenska knjižna ilustracija za otroke se je začela razvijati in uveljavljati po letu 1900 z ilustriranimi knjigami, ne s slikanicami. Začetnika ilustracije sta Maksim Gaspari in Gvido Briolla, ki sta 1911. leta ilustrirala prvo slovensko knjigo pravljic za otroke s slovenskimi originalnimi ilustracijami z naslovom Pravljice Frana Miličinskega in knjigo Ksaverja Meška Mladim srcem prav tako leta 1911. To delo je izšlo v šestih zvezkih med letoma 1911 in 1964. Kot ilustratorja prvih štirih (zadnja dva zvezka nimata ilustracij) sta se menjavala ali delala v paru Ivan Vavpotič in Saša Šantl. Pred tem je bila leta 1908 ilustrirana in izdana tudi knjiga Vladimirja Nazorja Veli Joža z ilustracijami Saše Šantla, a je ne moremo prištevati med izvirne slovenske knjige, kot pravi Alenka Vogelnik (1977, str. 7– 21). Vogelnikova v obdobju med obema vojnama omeni oziroma izpostavi še Župančičevega Cicibana z ilustracijami Nikolaja Pirnata leta 1932.
V svet otroških ilustracij so posegli tudi Nikolaj Omersa, Marij Pregelj in Maksim Sedej. Ti so se šolali v Zagrebu in se združili v klub neodvisnih ter imeli svojo prvo razstavo 1937. leta. Pozneje se jim je pridružil še France Mihelič. Že pred vojno sta se na tem področju uveljavili tudi Ksenija Prunk in Marija Vogelnik. V razvoju slovenske slikanice pa zavzema posebno mesto izrazito naslovniško odprto delo Martin Krpan avtorja Frana Levstika, in sicer v dveh podobah: prva z ilustracijami Hinka Smrekarja, ki je izšla leta 1858, in druga z ilustracijami Toneta Kralja, ki je prvič izšla leta 1954.
Prav tako pomembno vlogo v slovenskem založništvu, tudi slikaniškem, je odigral Lavoslav Schwentner, ki je izdajal slikanice, ki so bile večinoma brez letnic izida. Rok Glavan v delu Bibliografija izdaj založnika Lavoslava Schwentnerja (2012, str. 23–49) predstavi vsa dela, ki so bila namenjena otrokom. Leta 1900 je Schwentner izdal Pisanice Otona Župančiča, kjer ilustrator žal ni naveden, nato pa
2 leta 1912 še Lahkih nog naokrog, ki jo je ilustrirala Gertrude Gaspari. Izdani so bili tudi prevodi pravljic Jacoba Grimma Janko in Metka, Rdeča kapica, Pepelka, Sneguljčica, Trnuljčica, Volk in sedem kozličkov z barvnimi ilustracijami neznanega ilustratorja in Obuti maček avtorja Charlesa Perraulta. Omeniti velja še kartonke, ki so imele barvne ilustracije, pisane pa so bile v verzih. Gre za kratke rimane pesmi o igri z žogo, igri slepe miši, obisku pri zdravniku ipd. (kartonki V šolo in Delo in zabava) (Haramija, Batič, 2013, str. 16–17).
Leta 1937 je ustanovljena ženska sekcija kranjskega odbora Jadranske straže izdala kartonko Ksenije Prunk z naslovom Barčica po morju plava. Gre za pesniško zbirko avtorske in folklorne poezije, kjer so pesmi na levi strani in nimajo naslovov, pod vsako pesmijo je risba in na desni strani so celostranske ilustracije. Pri isti založbi je izšla tudi kartonka avtorice Marije Jezernik z ilustracijami Vere Strmecki z naslovom Zajček Bežek – Zajček Skok z velikonočno obarvano temo. Žal je kartonka brez letnice izida (Haramija in Batič, 2013).
Marija Grafenauer je ilustrirala slikanico, ki je bila izdana leta 1939 pri Novi založbi z naslovom Trdoglav in Marjetica. Gre za pravljico po motivih istoimenske narodne pesmi. Leta 1940 je izšla slikanica Mojca Pokrajculja z ilustracijami Marije Vogelnik (Haramija in Batič, 2013).
Leta 1945 ustanovljena Mladinska knjiga je bila specializirana založba, ki je z gradnjo tehnične baze in z izpopolnjevanjem svojega strokovnega kadra ustvarila močno založniško hišo, tako da ji gre pripisati zasluge ne samo za mladinsko knjigo, ampak tudi za širjenje mladinske knjižne ilustracije. H kakovostni rasti so pripomogle tudi Levstikove nagrade, ki jih založba podeljuje že od 1949. leta naprej (Pregl, 1979, str. 34). Tako je okoli leta 1949 založba Mladinska knjiga začela s sistematičnim izdajanjem otroških slikanic, ki so se nahajale v novoorganizirani zbirki Cicibanova knjižica, ki jo je vodila urednica in pisateljica Kristina Brenkova. Bila je velika podpornica, pomočnica in spodbujevalka pri razvoju otroške ilustracije in slikanice pri nas. Leta 1948 je začela izhajati zbirka Cicibanova knjižnica, kjer so bila zbrana dela, kot so na primer: Premagane zverine: Slovenska ljudska pesem z ilustracijami Janeza Vidica iz leta 1950, Levstikova Najdihojca z ilustracijami Franceta Miheliča iz leta 1951 in Muca
3
Copatarica Ele Peroci z ilustracijami Ančke Gošnik-Godec iz leta 1963 (Haramija in Batič, 2013, str. 17). Za zbirko Čebelica iz leta 1953 je njena prva urednica Kristina Brenkova (2003, str. 5) zapisala, da je »ljudska mala slikanica za čim več bralcev in čim cenejša«. Zbirka vsebuje vse prepoznavne naslove pravljic bratov Grimm in Hansa Christiana Andersena, na primer Rdeča kapica bratov Grimm z ilustracijami Marlenke Stupica. Zbirka Čebelica velja za prvo izključno slikaniško knjižno zbirko, z njo pa se je začela širiti tudi priljubljenost besedil in ilustracij med otroki nižjih razredov osnovne šole. Kettejeva Pravljica o šivilji in škarjicah z ilustracijami Marije Vogelnik velja kot prva izvirna slovenska Čebelica. Ta je izšla kot tretja knjiga v zbirki leta 1954. Poleg zbirke Cicibanove knjižnice in Čebelice sta zbirki Velike slikanice (1967) in Cicibanov vrtiljak (1987) prav tako močno sooblikovali slovenski slikaniški prostor.
Po letu 1970 pa se je začelo novo obdobje, ki je ponujalo nove možnosti za rast in razvoj otroške ilustracije pri nas. Pojavila je konkurenčna založba Partizanska knjiga, ki je s svojo zbirko slikanic za otroke Lastovke razbila monopol Mladinske knjige nad tržiščem otroškega in mladinskega tiska (Zbornik Otrok in knjiga, 1976, str. 13–31).
Tudi leta 1945 ustanovljena Akademija za likovno umetnost je veliko pripomogla k širitvi likovne dejavnosti na področju knjižne ilustracije, s tem da je omogočila šolanje večjemu številu nadarjenih mladih ljudi (Pregl, 1979, str. 33).
Pri modernizaciji, ki je v tem času pomenila abstraktno umetnost, je prav tako veliko pripomogla tudi prva razstava grafičnega bienala v Ljubljani leta 1953.
Maruša Avguštin je v članku Ob 50. obletnici knjižnih zbirk Sinji galeb in Čebelica: likovno razmišljanje revije Otrok in knjiga iz leta 2003 razdelila likovne ustvarjalce v pet skupin (Avguštin 2003, str. 42–53):
- prva je skupina avtorjev starejše in srednje generacije, kamor spadajo Marij Pregelj, Jože Ciuha, Lidija Osterc, Milan Bizovičar in Tomaž Kržišnik; - druga je skupina avtorjev iz skupine realističnih ilustratorjev, kamor spadajo France Mihelič, Ive Šubic, Kostja Gatnik, Marlenka Stupica,
4
Marija Lucija Stupica, Marija Vogelnik, Ančka Gošnik-Godec, Rudi Skočir, Melita Vovk in Jelka Reichman; - tretja skupina je skupina fleksibilnih ilustratorjev. Sem spadajo Eka Vogelnik, Kamila Volčanšek, Daniel Demšar, Alenka Sottler in Matjaž Schmidt; - četrta je skupina avtorjev s stripovsko obarvanimi ilustracijami, kamor spadata Božo Kos in Marjan Manček; - peta skupina pa ni poimenovana in vanjo spadajo Zvonko Čoh, Lila Prap, Mojca Osojnik, Ana Košir in Maša Kozjek.
Skokovite spremembe je bilo opaziti po letu 1991. Od takrat namreč vsako leto narašča število izdanih naslovov prevedene in izvirne slikaniške produkcije, ki pa niso nujno kakovostni. Judita Krivec Dragan (2009, str. 71–74) v svojem priročniku navaja sodobne slovenske ilustratorje, ki po njenem mnenju nikakor ne smejo biti spregledani. To so Marlenka Stupica, Ančka Gošnik-Godec, Lidija Osterc, Roža Piščanec, Marička Koren, Jelka Reichman, Marija Lucija Stupica, Kamila Volčanšek, Alenka Sottler, Jelka Godec Schmidt, Milan Bizovičar, Štefan Planinc, Jože Ciuha, Miki Muster, Kostja Gatnik, Marjan Manček, Matjaž Schmidt, Milan Reič, Zvonko Čoh, Rudi Skočir, Suzana Bricelj, Damijan Stepančič, Lila Prap, Arjan Pregl, Peter Škerl, Ana Zavadlav, Mojca Osojnik, Polona Lovšin, Kristina Krhin in Maša Kozjek (Haramija in Batič, 2013, str. 18– 19).
2.2. ILUSTRACIJA IN NJENO SPOROČILO
Ilustracija -e ž (a) 1. Risba, slika kot pojasnilo, okras (tiskanega) besedila: izdelati, narediti ilustracije: knjižna ilustracija; ilustracija povesti; ilustracija k pesmim; knjiga z ilustracijami/slikar je razstavil svoje ilustracije // redko ilustrirana revija: brala je stare ilustracije 2. Glagolnik od ilustrirati: ukvarjal se je z ilustracijo knjig 3. Kar zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoritev: ta dogodek je dobra ilustracija razmer; služiti kot ilustracija; kot ilustracijo svojih misli je navajal njegove besede / v ilustracijo, za ilustracijo kaj navesti, povedati: elipt. razvoj matematike je velikanski – samo primer za
5 ilustracijo / njegove slike so sugestivna ilustracija tistega časa / glasbena ilustracija, glasba, ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev ali nastop: odlomek glasbenega dela, ki predstavlja posameznega skladatelja, celo dobo (SSJK, 1995, str. 294).
Termin ilustracija (lat. Illustrare – razsvetliti) se je začel uporabljati okoli leta 1840 in pomeni vsakršno likovno upodobitev, ki nazorno dopolnjuje besedilo, ne glede na to, ali gre za iluminirane rokopise ali pa za leposlovno, znanstveno ali posebej otrokom namenjeno knjigo ali časnik, med drugim razlaga Tatjana Pregl Kobe v svojem delu Upodobljene besede (1998, str. 69–70).
Ilustracija se obravnava kot posebna zvrst v umetnosti, ki že sama po sebi pogojuje odvisnost od tekstovnega dela, vendar si kljub temu prisluži naziv likovne umetnine, če je seveda avtohtona in likovno kakovostna. Ilustrator, ki je senzibilen in domiseln, bo našel ustrezno likovno nadomestilo in ne bo dobesedno prenašal besedne govorice v likovno, saj besedni umetnini vladajo drugačne zakonitosti kot likovni. Pomembno za ilustracijo je, da je povezana z literarnim tekstom, z razpoloženjem in vsebino, ki ga ustvarja besedilo, pri tem pa mora upoštevati svojo lastno likovno govorico, samosvojost.
Prvi stik s slikarstvom in zanimanje za literaturo največkrat predstavi prav mladinska knjižna ilustracija, ki človeka pozneje usmerja v dojemanje likovne ustvarjalnosti. To izpričujejo predvsem izkušnje ustvarjalcev, ki so jim bile vzpodbuda pri slikanju podob v prvih Cicibanih, pratikah, saj so se jim pogosto za vedno vtisnili v spomin ravno avtorji njihovih najljubših ilustracij, povezanih z literarnimi junaki (Avguštin, 2001, str. 5).
Danes je literarno delo za otroke brez ilustracije nepopolno, kajti ilustracija je otroku bližja in bolj naravna kot golo literarno besedilo. Ilustracija otroka motivira in mu približa svet domišljije. Ilustrator se mora zato zavedati, kako pomembna je ilustracija kot dejavnik pri oblikovanju otrokove kulturne zavesti. Ilustracija naj bi imela pri tem predvsem estetski pomen, ki bi otroku nudil užitek pri branju literarne vsebine.
Ker je ilustracija namenjena temu, da sledi literarnemu izhodišču, odpira, podpira, nadgrajuje, predvsem pa opisuje dano literarno predlogo. Pri tem mora upoštevati
6 tudi otroka in mladostnika, ki mu je namenjena, zato ilustratorji vedno poskušajo iskati otroka v sebi. Likovno eksperimentiranje se tu uporablja previdno, odvisno pa je tudi od osebnega pojmovanja ilustracije. Otroci so zaradi svoje odprtosti in iskrenosti sposobni sprejeti različno paleto izrazov. Kadar se otroci likovni govorici ne zmorejo približati, je potrebna in dobrodošla pomoč staršev, vzgojiteljev in učiteljev, vendar pa vsi niso posebej likovno izobraženi in so zato manj tolerantni do novosti kot otroci. Namesto da bi otrokovo dojemljivost spodbujali, jo lahko zavrejo. Skupno gledanje in branje slikanic ima zato velik pomen za estetsko vrednotenje in dojemanje duhovne sporočilnosti podob in besed.
2.3 SLIKANICA IN NJENA OPREDELITEV
»Za slikanico velja, da je posebna oblika knjige, ki povezuje ilustracijo in besedilo v enovito celoto,« v svoji monografiji razlagata Haramija in Batičeva (2013, str. 23) in nadaljujeta, da slikanica vsebuje tri pomembne sestavine. To so besedilo, ilustracija in vsebinsko oblikovan odnos med ilustracijo in besedilom. Lahko bi rekli, da gre za interakcijo med besedilom in ilustracijo, ker eden na drugega vplivata in se dopolnjujeta. Besedilo vpliva na pomen in branje ilustracij, ilustracija pa dopolnjuje pomen besedila.
2.3.1 Oblike slikanice Obliko knjige lahko ločimo glede na delež ilustracij in delež besedila.
Slikanica brez besedila
Imenujemo jih tudi tihe knjige in so posebnost v slikaniškem gradivu. Gre za slikanice, ki nimajo besedila (v angleškem jeziku se take knjige imenujejo »silent books« ali pa »wordless picture books«) in celotno zgodbo predstavijo samo z ilustracijo (Haramija, Batič, 2013, str. 24). Ilustracija brez besed je zelo podobna stripu, vendar je po slikarskem konceptu bližja timski ali avtorski slikanici. Tu tekst v celoti nadomesti ilustracija, za katero je po eni strani značilna večja ali manjša stopnja likovne določenosti oziroma estetske informativnosti, po drugi strani pa večja ali manjša prisotnost akcijske razsežnosti. V najboljših primerih tovrstne slikanice sta obe značilnosti v sintezi, kar omogoča neovirano branje
7 podob in njihovo povezovanje v celoto. Kot prva avtorska slikanica v slovenskem prostoru se šteje delo Marjana Amaliettija Maruška Potepuška iz leta 1977. Slikanico uvrščamo med avtorske slikanice brez besed, ki otroka kot sprejemnika slikanice izziva k samostojnemu in doživljajsko povsem individualnemu »branju« zgodbe, ki jo v likovni govorici pripoveduje sam avtor slikanice. Zgodbe iz takšnih vrst slikanic imajo običajno jasno razvidno shemo dogajanja in so prav zato dostopne otrokom že v zgodnjem predšolskem obdobju. Številne podrobnosti, ki jih likovna pisava izrisuje in v katerih se kažejo vedno nove možnosti samostojnega domišljijskega razpredanja dogajanja, pa znajo dodatno zaposliti tudi zahtevnejšega sprejemnika, šolarja. Še nekaj avtorskih slikanic brez besed: Slonček gre na morje (Lidija Osterc, 1979), Brundo se igra (Marjan Manček, 1978), Brundo skače (Marjan Manček, 1979) (Brenk in Grafenauer, 1978).
Ilustrirane knjige
Haramija in Batičeva (2013, str. 25) razlagata, da te vrste knjig vsebujejo dve samostojni celoti: ilustracijo in besedilo, ki sta vsaka zase zaključeni enoti in lahko delujeta samostojno. Ker je v ilustrirani knjigi besedilo prevladujoči del knjige, saj ga je več kot petdeset odstotkov, ilustracija tako samo osvetljuje posamezne prizore (čas, prostor, čustva, literarne junake, dogajanje) in ne tvori zgodbe. Te oblike knjige so običajno bogato ilustrirane, posebej tiste, ki so namenjene predšolskim otrokom in otrokom v prvih razredih osnovne šole. Zanje je značilno tudi to, da so običajno v velikosti formata A5 ali malo večje, vsekakor pa manjše od A4 in z minimalnim obsegom 49 strani. Če gre za daljšo zgodbo, so deljene na posamezna poglavja ali pa vsebujejo več samostojnih krajših poglavij z istim ali različnimi glavnimi liki.
Slikanice
»Zdi se, da je sprepletenost likovnega in tekstovnega deleža v novo sozvočno celoto poglavitna značilnost slikanice,« pravi Marjana Kobe (2004, str. 42). V svoji knjigi iz leta 1987 opiše slikanico takole: »Slikaniška zvrst knjige ni samo tanka ilustrirana knjiga, ampak povsem svoja knjižna celota s posebno logiko notranje urejenosti. Poglavitna značilnost slikanice je organska prepletenost
8 likovnega in tekstovnega deleža v novo sozvočno celoto. Slika in beseda sta neločljivi in skupaj izžarevata estetsko sporočilo« (Kobe, 1987, str. 33).
Delež ilustracij v slikanici je vsekakor večji od petdesetih odstotkov.
Po funkciji ločimo oziroma razlikujemo dve vrsti slikanic. To so leposlovne in poučne slikanice.
Leposlovne slikanice imajo pomembnejšo vlogo na ravni bistva besedne umetnosti in imajo za razliko od informativnih slikanic več avtorske svobode z delnimi omejitvami ter večjo vlogo pri estetskem razvoju otroka (Haramija in Batič, 2013).
Informativne slikanice zaradi svoje vsebine zahtevajo uporabo neumetnostnega jezika, besedilo mora biti preprosto, opisi in trditve pa kljub temu verodostojni in znanstveno dokazani oziroma resnični za tisto temo, ki jo slikanica obravnava. Prav tako morajo ilustracije izbrano tematiko slikanice prikazati na realen način. Informativno slikanico običajno ponudimo otroku, ko ga želimo nekaj naučiti (Haramija in Batič, 2013).
»Poudariti pa je treba,« pravi Dragica Haramija (1997), »da se včasih zgodi, da pri slikanici ne moremo natančno določiti, ali gre za leposlovno ali informativno slikanico, ker se obe funkciji prepletata. Tako je bolje, da se slikanica uvrsti v eno skupino, temu primerno pa jo je treba tudi obravnavati, kajti če slikanica nima določene vloge, je velikokrat neprimerno izbrana tudi funkcijska zvrst jezika.«
Brenkova in Grafenauer (1987) sta slikanico razčlenila na tri modele glede na ustvarjalni postopek. To so avtorska slikanica, model slikanice, ki jo oblikuje oziroma ustvarja stalni avtorski tim, in tretji model slikanice, pri kateri avtorja nista stalni ustvarjalni tim in sodelujeta priložnostno.
Natančneje bom opisala prvi model, torej avtorsko slikanico, ker sem ta model slikanice izdelala in predstavila v praktičnem delu diplomskega dela.
Pri avtorski slikanici je likovni in besedilni del delo enega samega ustvarjalca oziroma avtorja. V teh slikanicah je povezanost slike in besedila v celoto največja. Sam avtor najbolje ve, kdaj bo uporabil likovno in kdaj besedno sestavino, kakšen likovni izraz bo njegovi zamisli najbolj ustrezal in kdaj se bo vse skupaj prepletlo.
9
Avtorski tip slikanice je tako najodločnejše gibalo razvoja sodobne slikaniške knjižne zvrsti, pravita Brenkova in Grafenauer (1987). Pri nas najbolj izstopajo naslednji avtorji: Lilijana Praprotnik Zupančič, ki ustvarja pod umetniškim imenom Lila Prap, Marjan Manček, Mojca Osojnik in Svetlana Makarovič.
Mastnakova (2006, str. 14) piše: »Če je avtor besedila in ilustracij ista oseba, ji je lažje prehajati iz ene vrste sporočilnosti v drugo in oboje plodno dopolnjevati.«
Slika 1: Lila Prap: Zakaj?, odlomek iz knjige, 2011
Vir: https://www.google.si/search?q=lila+prap+male+%C5%BEivali&espv=2&biw=1366&bih=643&tbm=isch&tbo=u&source =univ&sa=X&ved=0ahUKEwih7qK6hffLAhUBOJoKHUXEDdQQsAQIJA#imgrc=h7HDsqI_aQGOPM%3A
Slikanica, ki jo oblikuje oziroma ustvarja stalni avtorski tim, je drugi model. Tukaj avtorja sodelujeta na tri različne načine, in sicer tako, da lahko skupaj ustvarjata tako likovno kot tudi tekstovno podobo slikanice, ali pa kot določa drugi način, da ilustrator prejme že napisano besedilo, vendar je kljub temu v tesnem sodelovanju s pisateljem besedila, tretji način pa je, da je ilustrator sicer stalni sodelavec pisatelja, a je samostojen pri ilustriranju besedil oziroma teksta.
Pri nas tako delujejo naslednji pari: Kajetan Kovič in Jelka Reichman z deli Moj prijatelj Piki Jakob (1972) in Maček Muri (1975), Svetlana Makarovič in Marija Lucija Stupica v delih Pekarna Mišmaš (1975) in Sapramiška (1976), Svetlana Makarovič in Gorazd Vahen z deli Tacamuca (1995) in Sovica Oka (1998) (Kobe, 1987) ter Tone Pavček in Marjanca Jemec Božič, Kristina Brenkova in Marlenka Stupica in Andrej Rozman – Roza in Zvonko Čoh (Mastnak, 2006).
10
Slika 2: Kajetan Kovič in Jelka Reichman: Zmaj Direndaj, naslovnica, 1981
Vir: https://www.google.si/search?q=kajetan+kovi%C4%8D+in+jelka+reichman&espv=2&biw=1366&bih=599&tbm=isch&tb o=u&source=univ&sa=X&ved=0ahUKEwijrfTVhffLAhXBFJoKHVMvD-gQsAQIGQ#imgdii=aGCpuOyQUoF- yM%3A%3BaGCpuOyQUoF-yM%3A%3B-RmdEXq9JAI7tM%3A&imgrc=aGCpuOyQUoF-yM%3A
Slikanica, pri kateri avtorja nista stalni ustvarjalni tim in sodelujeta le priložnostno, predstavlja tretji model. Pri tem sodelovanju lahko likovni ustvarjalec ilustrira besedilo ali pa avtor besedila napiše besedilo k dani ilustraciji. Zaradi pogoste neusklajenosti ilustracij in besedil tak način sodelovanja sicer ni najbolj primeren za oblikovanje slikanice, je pa pri nas najpogostejši. Primer dobrega sodelovanja sta Polonca Kovač in Marija Lucija Stupica v delu Klepetava želva (1975) ter Saša Vegri in Kostja Gatnik s slikanico Jure Kvak Kvak iz leta 1975 (Kobe, 1987).
11
Slika 3: Saša Vegri in Kostja Gatnik: Jure Kvak Kvak, naslovnica, 1975
Vir: http://www.mladinska.com/sola/ucbeniki_mkz/domace_branje
2.3.2 Slikanica in njene zahtevnostne stopnje Slikanica, katere naloga je slediti otrokovemu razvoju od zgodnjega predbralnega do zgodnjega šolskega obdobja, je oblikovana po več zahtevnostnih stopnjah tako pri zunanji obliki kot pri likovni besedni vsebini. Kobetova (2004, str. 41–42) piše, da se slikanica prilagaja otrokovemu psihofizičnemu razvoju od najzgodnejše dobe naprej v treh zahtevnostnih stopnjah.
Prva zahtevnostna stopnja še nima oblike knjige in je oblikovana v harmonikasto zložljivo kartonsko zapognjenko, imenovano tudi leporello. Namenjena je otrokom nekje med prvim in četrtim letom starosti, zato je po zunanji obliki neke vrste predstopnja med igračo in pravo knjigo, po vsebini pa je doživljajsko najpreprostejša. Frelih (2009, str. 75) piše, kako pomembno je, da ilustrator v tem starostnem obdobju predmetom, ki jih ilustrira, nameni svoj prostor, da ne prihaja do njihovega prekrivanja, saj bi to povzročilo iluzijo prostora, s katero pa otrok še ne ve, kaj početi. Tudi leporello ima več zahtevnostnih stopenj glede na to, kaj zapognjenka tematizira in v kakšni likovno-besedni podobi se pojavlja. Prva stopnja je pogosto brez besedila in je namenjena otrokom od prvega do tretjega leta starosti. Na celostranskih slikah ali fotografijah predstavlja podobe posameznih domačih živali, živali iz gozda, živalskega vrta pa tudi različne
12 predmete iz domačega okolja, številke ipd. Druga doživljajsko razsežnejša stopnja leporella že vsebuje krajša besedila in je namenjena otrokom med drugim in četrtim letom starosti. Ta opisuje različne vsakodnevne situacije, kjer je središče otrok sam, npr. otrok se umiva, oblači, jé, gre v vrtec, obišče zdravnika. Otroku je takšna slikanica zanimiva predvsem zato, ker v njej prepoznava svoj vsakdan. Tretja zahtevnostna stopnja leporella pa otroka uvaja v svet prave besedne umetnosti in je primerna za starost od tretjega do četrtega leta. Tu se otrok seznanja z ljudsko in umetno otroško poezijo. Gre za leporelle s kratkimi otroškimi pesmicami, ki jih dopolnjujejo pisane živobarvne ilustracije. Na tej stopnji otroci zelo radi poslušajo kratke verze in si jih tudi hitro zapomnijo.
Slika 4: Maša Kozjek: Muri šteje, naslovnica, 2004
Vir: http://www.knjigenatrgu.si/?action=books&book_id=10588
Otrok okoli tretjega leta že spoznava tudi »pravo« knjigo, ki ima še trpežne kartonaste liste. Te se pojavijo v najrazličnejših formatih in materialih (les, plastika, karton), upoštevajo motoriko dve- do triletnega otroka, ki ga ta tip slikanice navaja na uporabo knjige, ko mu z najrazličnejšimi likovnimi in likovno- besednimi vsebinami spodbuja sposobnosti prepoznavanja, poimenovanja in pomnjenja (Kobe, 1986, str. 57). Frelih (2009, str. 76) razlaga, da so »likovne vsebine v prvih »pravih« knjigah nekoliko kompleksnejše, saj za potrebe razvoja zgodbe nastopa več oseb ali predmetov v istem prostoru. Ilustrator naj bi tu
13 spoštoval otrokovo nagnjenje k dojemanju čiste, ploskovite barve in jasnih orisov.«
Slika 5: Barbara Hanuš in Peter Škerl: Kje živijo živali?, naslovnica, 2013
Vir: http://www.emka.si/kje-zivijo-zivali/PR/1474387
Tretjo zahtevnostno stopnjo te knjižne zvrsti pa predstavlja slikanica kot prava knjiga s tankimi listi. Ta slikanica je primerna za otroke, stare od približno četrtega leta naprej, ne samo zaradi svoje zunanjosti, temveč tudi in predvsem zaradi svoje doživljajske zahtevnosti (Kobe, 1987).
14
Slika 6: Feri Lainšček in Maša Kozjek: Mišek Miško in Belamiška, naslovnica, 2009
Vir: http://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=59&id=794
2.3.3 Razporeditev besedila in ilustracij v slikanici Problem natančne razmejitve slikanic in ilustriranih knjig Kobetova (2004, str. 37–38) razlaga tako, da je klasična slikanica likovno oblikovana na način klasične knjižne ilustracije in da je vsaka ilustracija samostojna slika ter da ima klasična slikanica dve različici, in sicer prvo, kjer se enakomerno enostransko menjavata ilustracija in besedilo, in drugo, kjer se menjava enakovredni delež ilustracije in besedila. Značilno za obe različici tega tipa notranje urejenosti tako likovnega kot tekstovnega dela je, da sta ilustracija in besedilo še dokaj samostojna elementa. Kobetova navaja še ilustracijo, ki se razširi oziroma »razlije čez rob«, se pravi, da sega čez obe strani in tudi med besedilo, in pa različico, kjer je tekst vpleten v ilustracijo. Tu gre za tista dva tipa slikanice, kjer ilustracija in besedilo načeloma nista samostojni enoti.
15
Poleg Kobetove je o razumevanju dveh različic slikanice razpravljal tudi Niko Grafenauer (1976, str. 9), ki je zapisal: »Osnovna značilnost klasične, tradicionalne literarne slikanice je prav gotovo ta, da se v njej bolj ali manj enakomerno dopolnjujeta in prepletata estetska informacija teksta in ilustracije.«
Na ta problem je opozoril tudi Igor Saksida (2000, str. 69), ki prav tako govori o dveh možnostih razumevanja slikanice: »Po strožji definiciji bi bila kot slikanica označena zgolj taka knjiga, pri kateri besedilo sploh ne more obstajati neodvisno od slikovnega dela. Po ohlapnejši, širši definiciji je slikanica vsaka knjiga, ki jo določata dve bolj ali manj enakovredni plasti: likovna in besedilna; vsaka pa obstaja tudi sama zase.«
Haramija in Batičeva (2013, str. 28) pravita, da je treba poudariti, da tako slovenski (Grafenauer, Kobe, Saksida) kot tudi tuji teoretiki (Coats, Kiefer, Nikolajeva idr.) postavijo mejo med klasično slikanico, kjer sta ilustracija in besedilo dokaj samostojni enoti in ki je podobna ilustrirani knjigi, le da ima malo besedila in prevladujejo ilustracije, in pa slikanico, ki vsebuje različne možnosti povezav med ilustracijami in besedilom, vendar sta ti sestavini tako močno povezani med sabo, da skorajda ne moreta obstajati druga brez druge.
2.4 ELEMENTI V SLIKANICI
V knjigi Poetika slikanice avtoric Dragice Haramija in Janje Batič (2013, str. 37– 70) avtorici pod elemente, ki se nahajajo v slikanici, navajata naslednje: besedilo in ilustracija v slikanici, likovni jezik ter oblikovanje slikanice. Nekatere izmed teh elementov iz njune knjige bom tudi povzela in jih skušala podrobneje opisati oziroma razložiti.
2.4.1 Besedilo v slikanici Besedila, izdana v slikanici, se na jezikovni ravni razlikujejo od besedil, ki so izdana v ilustriranih knjigah, in od besedil, ki niso ilustrirana, razlagata Haramija in Batičeva (2013, str. 42) in nadaljujeta, da dobra slikanica ne pove vsega skozi besedilo, ker potem ilustracije ne bi bile potrebne. Pravita, da slikanica zgodbo pripoveduje z dvema jezikoma (likovnim in besednim). Ker ima slikanica omejeno dolžino teksta, prenese le kratkoprozne vrste. V poeziji je lažje prikazati
16 zgodbo skozi pesnitve kot pa lirsko poezijo. Težavo avtorici vidita pri obravnavi slikanice in njenih različic v lirski poeziji, saj gre tu predvsem za besedila oziroma pesmi, ki so zase zaokrožena celota, zato v tovrstnih slikanicah v veliki večini ilustracija ni zmožna razvijati zgodbe, ampak so v tem primeru ilustracije samo slike vsake pesmi posebej.
2.4.2 Ilustracija v slikanici John Berger (2008, str. 21) primarno vlogo zaznave opredeli takole: »Vidno zaznavanje je pred besedami. Otrok gleda in prepoznava, preden zna govoriti.«
Haramija in Batičeva (2013, str. 51) pravita, da lahko otrok ilustracijo kot sestavni element slikanice sprejema brez posrednika, saj zmore 'prebrati' slike prej kot besedilo.
2.4.3 Oblikovanje slikanice Slikanice so s svojo značilnostjo neke vrste umetniško delo. Značilnosti slikanice se nanašajo na oblikovanje naslovnice, veznih listov, izbire formata, na likovne materiale, ki so uporabljeni, tehnike v ilustracijah in podobno. Tudi tu bom izpostavila nekatere pomembne oblikovne elemente in jih natančneje razložila.
Celostno podobo slikanice tako sestavljajo besedilo, ilustracije in parabesedilo. O parabesedilu Nikolajeva (2012, str. 58–59) pravi, da ga sestavljajo naslovnica, vezni listi, notranja naslovnica ter dvostranska postavitev, in nadaljuje, da vsi ti elementi bistveno pripomorejo k celostnemu pomenu zgodbe in so enako pomembni kot format oziroma velikost slikanice.
2.4.4 Likovne tehnike Izbor likovnih tehnik pri ilustraciji je zelo pester. Vsaka izmed njih nosi svoj karakter in značilnosti. Posamezen avtor ni vedno omejen le na eno točno določeno likovno tehniko, je pa res, da je to del avtorjeve osebnosti, saj določena tehnika nekomu bolj ustreza kot druga. Zato ni pomemben samo stil ilustracije, ampak je pomembno to, kako bo izbrana tehnika ta stil obogatila.
»Likovne tehnike so kombinacije osebnega načina dela in uporabe orodij in materialov. V principu sta vsaka tehnika in vsak material primerna za likovno delo. Vendar umetnik s svojo občutljivostjo in posluhom za orodja in materiale ter za njihove izrazne in oblikovalske možnosti izbira tiste, ki najbolj ustrezajo njegovim namenom. Zato je poznavanje tehnik in materialov zelo pomembno za
17 likovnika in odločilno za končni uspeh ustvarjalnega dela.« (Butina, 1997, str. 227).
Dr. Milan Butina v svoji knjigi Prvine likovne prakse piše, da je »material likoven najprej zaradi svojih fizičnih lastnosti, s katerimi omogoča določeno likovno oblikovanje in izražanje.« (prav tam, str. 231).
Izbira likovne tehnike je povezana tudi z besedilom. Nodelman (1996, str. 223– 224) pravi: »Medij, ki ga izberejo ilustratorji za pripovedovanje, vpliva na pomen zgodbe. Na primer črne črte na belem papirju ne morejo izraziti razpoloženj barve. Lesorez težje prikaže teksturo. Kolaž zavira ustvarjanje globine. Akvarel s svojo prosojnostjo lažje ustvarja vtis svetlobe kot tempera. Mnoge medije povezujemo z določenimi idejami in čustvi. Lesorez vidimo kot preprost in naiven, oljno slikarstvo pa kot bogato in elegantno. Bolj kot poznamo medij in njegovo splošno uporabo, bogatejša bo naša izkušnja s slikanico.«
Razložila oziroma opisala sem nekatere tehnike, ki se pri ilustriranju najbolj pogosto uporabljajo. To so slikarske, grafične in risarske tehnike, v današnjem času pa se vse več srečujemo tudi z mešanimi tehnikami, ki v ilustracijo vnašajo svežino in posebno dinamiko.
Tehnike v grobem delimo na mokre in suhe.
Mokre tehnike so tiste, pri katerih za redčenje in mešanje barv potrebujemo vodo ali katero drugo tekočino. Barve mokrih tehnik dobimo v različnih oblikah. Barve so lahko v tubah, posodicah ali celo suhe v banjicah, ki jih je treba raztopiti za uporabo (Roig, 2008). Mokre tehnike, ki se uporabljajo pri ilustriranju, so: akvarel, akril, gvaš, tempera barve in slikanje z oljnimi barvami, oblikovanje lepljenke s trganjem ali rezanjem ter oblikovanje kolaža.
Suhe tehnike pa so: svinčnik, barvni svinčnik, flomaster, kemični svinčnik, oglje, pastel in oljni pastel.
Pri ilustriranju se veliko uporabljajo tudi mešane tehnike in računalniška ilustracija.
18
V nadaljevanju se bom omejila na tiste likovne tehnike, ki sem jih uporabila pri izdelavi lastne avtorske slikanice.
Akril
Tehnika slikanja z akrilnimi barvami sodi med zelo priljubljene slikarske tehnike tako pri profesionalnih kot tudi ljubiteljskih slikarjih in ilustratorjih, med katerimi so Suzana Bricelj, Kristina Krhin, Maša Kozjek in drugi (Pirnat-Spahić, 2012). Akrilna emulzija veže barvne pigmente, je vodotopna in brez vonja. Barve so sicer manj bleščeče kot pri oljnih barvah, vendar imajo to pozitivno lastnost, da se zelo hitro sušijo, omogočajo prekrivanje in popravljanje, so izredno obstojne in primerne za slikanje na skoraj vsaki podlagi. Če akrilnim barvam dodajamo različne paste, lake ali gele, lahko poustvarimo učinke akvarelnih ali oljnih barv.
Slika 7: Ljudska, Kristina Krhin; Povodni mož v Krki, odlomek iz knjige, 2008
Vir: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/vsi-obrazi-sodobne-slovenske-ilustracije/158060)
Akvarel
Bagnall pravi, da je akvarel ena najstarejših slikarskih tehnik, in nadaljuje, da se je pri tej tehniki vedno dodajalo tisto, kar je bilo na voljo: najprej pigmenti, ki so izhajali iz narave (glina, zemlja in različni minerali), pozneje materiali, kot so
19 jajca in mavec, nazadnje pa je prišlo olje. Akvarelne barve, kot jih poznamo danes, so narejene iz drobno nastrganih barvnih pigmentov in v vodi topnih veziv (večinoma iz gume). Najbolj sijajno obdobje akvarela se je začelo v 18. stoletju z angleškimi umetniki, kot so William Turner, John Constable in John Cotman, pozneje pa so se s to tehniko ukvarjali tako impresionisti kot tudi ekspresionisti. Tehnika akvarela je danes zelo priljubljena med ljubiteljskimi slikarji, saj gre za cenovno dostopen material, ki ne zahteva veliko priprav in omogoča ustvarjanje skoraj povsod (Bagnall, 1995).
Slika 8: Igor Cvetko; Aja tutaja, 2005
Vir: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/vsi-obrazi-sodobne-slovenske-ilustracije/158060)
Svinčnik
Zaradi svoje vsestranske uporabnosti je tehnika risanja s svinčnikom lahko podlaga za vsako nadaljnje ali samostojno umetniško delo (Bagnall, 1995).
Po besedah Tomšič Čerkezove in Tacarjeve so svinčniki lahko različno trdi. Vsak svinčnik ima zato oznako, po kateri je moč prepoznati njegovo trdoto oziroma mehkobo. Tako so mehki svinčniki označeni s številko in črko »B«. Večja je
20
številka, bolj mehak je svinčnik. Oznaka »HB« označuje sredinsko trdoto. Trdi svinčniki so označeni s številkami in črko »H«. Tudi tu velja, da čim večja je številka, tem trši je svinčnik. Črte pri mehkem svinčniku so temnejše in močnejše, pri tršem pa ožje in svetlejše. Če želimo risati bolj ekspresivno, uporabimo mehke svinčnike (2B do 6B ali več), za natančne, tehnične risbe pa trde svinčnike (H do 3H ali več). Svinčniki so lahko leseni oziroma lesenke (gre za običajne svinčnike, kjer je grafitna mina zaščitena z lesenim ovitkom), tehnični svinčniki, v katere vstavljamo mine primerne debeline (od 0,3 mm, 0,5 mm do 0,7 mm), in drugi pripomočki, podobni tehničnim svinčnikom, v katere lahko vstavljamo debelejše mine (2–5 mm), še navajata Tomšič Čerkezova in Tacarjeva (Tomšič Čerkez in Tacar, 2010, str. 10).
Slika 9: Irena Ocepek, Pisan šopek, 2008
Vir: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/vsi-obrazi-sodobne-slovenske-ilustracije/158060)
Barvni svinčnik
Pri tehniki risanja z barvnimi svinčniki imamo danes na razpolago nešteto različic barvnih svinčnikov, ki imajo veliko prednost, saj lahko z njimi začnemo delati
21 neposredno in ne potrebujemo velikih predpriprav, kot je na primer mešanje z vodo in podobno. Za začetek potrebujemo le ustrezen papir in svinčnike. Nekateri barvni svinčniki so mehkejši, nekateri trši, nekateri se topijo v vodi, drugi spet ne. Pri barvnih svinčnikih je podlaga oziroma papir zelo pomemben, saj lahko spreminja poteze. V hrapav papir svinčnik ne prodre po vsej površini, črta se cefra, zato tak papir ni primeren za zelo fine risbe. Po učinku tak rezultat spominja na potezo suhega čopiča. Najbolj primeren je srednje gladek papir, saj je primeren za vse vrste barvnih svinčnikov, tako trdih, mehkih in tudi topnih v vodi, in ker črte učinkujejo mehkeje kot na hrapavem papirju in se jih da bolj podrobneje obdelati. Na zelo gladkem papirju so linije svetlejše in tudi mešanje in prekrivanje tonov je zelo omejeno. Ostra konica svinčnika da nežno in natančno črto, topa mina dela debele poteze, prisekano pa je mogoče uporabljati za najrazličnejše strukture (Bagnall, 1995).
Slika 10: Kajetan Kovič, Jelka Reichman; Maček Muri, odlomek iz knjige, 1988
Vir: http://www.emka.si/macek-muri/PR/32439
22
Kolaž
Ime izhaja iz francoske besede »coller«, kar pomeni lepiti in označuje tako umetniško delo kot tudi tehniko.
Prva sta to tehniko razvila kubista Georges Braque in Pablo Picasso, ki sta v svoje slike začela vgrajevati dele tapet, papir in izrezke iz časopisov. Bagnall pojasnjuje, da je tako razširjen način slikanja odprl povsem nove dimenzije in to izredno učinkovito tehniko so v svoja dela vključevali tudi na primer Henri Matisse, Hans Arp, pozneje pa še Robert Rauschenberg. Pravi tudi, da je pojem kolaž zelo raztegljiv, kajti vse kar se na sliko zalepi, je tako rekoč že kolaž. Kolaž lahko sestavljajo izključno nalepljeni deli, lahko pa čeznje še slikamo (Bagnall, 1995).
Najpogosteje beseda kolaž označuje umetniško delo, narejeno kot sestavljanka iz različnih materialov ter oblik, ki oblikujejo povsem novo formo. Uporaba te tehnike je pomenila dramatičen preboj nad oljnim slikarstvom v zgodnjem 20. stoletju. Bil je prava pionirska novost med umetnostnimi pojavi. Ta nov izrazni način je obogatil slikarstvo 20. stoletja s številnimi spodbudami, kot so futurizem, konstruktivizem, dadaizem in nadrealizem.
Umetniški kolaž lahko vključuje izrezke iz časopisov, različne vrste papirjev, blaga, plastike ter izseke in dele drugih umetniških del, fotografij in trakov, ti pa so prilepljeni na papir, platno ali katero drugo podlago, na katero je možno ta material prilepiti, ali pa se doda poslikavi.
(https://sl.wikipedia.org/wiki/kolaž in Leksikon slikarstva A-Ž, Tehniška založba Slovenije, 1996).
23
Slika 11: Juan Gris; Rolete, 1914
Vir: https://hr.wikipedia.org/wiki/Kola%C5%BE
2.4.5 Format in oblika slikanice Načeloma se format prilagaja standardnim formatom papirja, seveda pa obstajajo tudi izjeme. Tako je najpogostejša oblika slikanice format papirja velikosti A4, pri čemer je treba upoštevati tudi odstopanja, ki nastanejo pri obrezovanju in oblikovanju. Tak format je lahko postavljen ležeče ali pokončno. Veliko se uporablja tudi kvadratni format ali pa katera koli oblika slikanice v različnih velikostih, saj je odvisna od oblikovalca. Glede na naravo slikanice, pravi Nikolajeva (2012, str. 59), da so za pokončen ali portretni format primerne tiste slikanice, ki imajo zgodbo razdrobljeno na več manjših prizorov, in slikanice, ki so osredotočene na posamezen dogodek. Pripovedi, ki vsebujejo gibanje, pa so bolj primerne za ležeči oziroma krajinski format. Za ustvarjanje občutka širine prostora lahko oblikovalec uporabi dvostransko postavitev, še razloži Nikolajeva.
Na tem mestu se mi zdi zelo pomembno omeniti še premične slikanice. Ta tip slikanice bom zelo natančno opisala in razložila v praktičnem delu diplomskega
24 dela. Gre za slikanice, ki sicer odstopajo od običajnih slikanic, enak ostaja le format. Te vrste slikanic vsebujejo posebne elemente, ki zahtevajo posebno bralčevo pozornost. Za tak tip slikanic imamo različna poimenovanja, saj so pri poimenovanju prisotne težave. To so: zgibanka, kartonka, gibljivka, postavljanka, tridimenzionalna knjiga, skokica idr. (Haramija in Batič, 2013).
Tovrstne knjige so svoj razcvet doživele pred približno petdesetimi leti, k nam pa so žal prišle samo v tujih jezikih in z angleškim izrazoslovjem, tj. pop-up knjige (Urbič, 2009).
Večina izrazov oziroma pojmovanj za tovrstne slikanice je neprimernih, na primer kartonka. Kartonka je slikanica, izdelana iz papirja večje gramature; tridimenzionalna slikanica je zelo nenatančen opis, saj lahko zajema vse slikanice, ki segajo v tretjo dimenzijo; postavljanka je izraz, ki bi sicer lahko zelo dobro opisal pop-up slikanice, ker že sam izraz namiguje na nekaj, kar se spremeni, vendar je izraz blizu poimenovanju sestavljanka, kar pa zmotno namiguje na aktivno vlogo bralca, da nekaj postavlja, saj to ni točno. Še najbolj primeren je izraz skokica, ki je otrokom všeč in opisuje »skok« vsebine pri odpiranju strani (Urbič, 2009).
Skokica je torej knjiga oziroma slikanica, ki vsebuje elemente, ki se premikajo, ko slikanico odpremo. Strani se lahko postavijo v tridimenzionalno obliko in »skočijo« iz strani. Premični elementi so lahko izdelani na različne načine in služijo različnim namenom. Tako se ti elementi lahko vrtijo, odpirajo, premikajo, obračajo ter drsijo ali pa se postavijo v tridimenzionalno obliko (Urbič, 2009).
Nekatere značilne oblike skokic so:
Knjige v obliki kukala (ang. tunnel books), ki so po besedah Carol Barton (2009, str. 38) zgrajene takole: »Strani z izrezanimi odprtinami v sredini, ki so povezane s stranicami, prepognjenimi v harmoniko na zgornji in spodnji strani ali levo in desno. Ko je knjiga raztegnjena, lahko opazovalec gleda skozi kukalo, ki je na naslovnici knjige, in vidi v plasteh podan prizor v notranjosti.«
Knjige z zavihki (ang. flap books), pri katerih mora bralec dvigniti zavihke oziroma posamezne dele, da lahko vidi, kaj se skriva pod njimi. Običajno se pod zavihki skriva besedilo in/ali ilustracija.
25
Pop-up knjige so vrsta slikanic, kjer se ob odpiranju strani v prostor dvignejo tridimenzionalne oblike.
Knjige z vrtljivimi elementi (ang. volvelles) omogočajo bralcu, da z vrtenjem posameznih elementov v slikanici odkriva nove podobe.
Knjige z okenci »povleci in poglej« (ang. pull tabs) so po namenu enake vrsti slikanice z zavihki, ker bralca prav tako vzpodbujajo k aktivnosti in radovednosti (Haramija in Batič, 2013).
2.4.6 Tipografija Pri oblikovanju slikanice igra zelo pomembno vlogo tudi izbira oblike pisave oziroma tipografija. Haramija in Batičeva (2013, str. 62) omenjata avtorico Carol Goldenberg (1993, str. 559), ki pravi, da sta oblikovanje slikanice in tipografija najuspešnejši takrat, ko ju bralec ne opazi takoj. Z njo se strinja tudi Leonard S. Marcus (2012, str. 40), ki ga avtorici prav tako omenjata v svoji knjigi Poetika slikanice (2013, str. 63). Marcus pravi, da med oblikovalci slikanic obstaja nepismeno pravilo, da je najboljša pisava tista, ki ne pritegne pozornosti.
2.4.7 Naslovnica »Ko s pogledom ošinemo knjigo, preden jo začnemo brati, je naslovnica najpomembnejši vir našega pričakovanja. Slika na naslovnici ali knjižnem ovitku pogosto prikliče bistvene značilne zgodbe,« pravi Nodelman (1996, str. 220).
Naslovnica je eden pomembnejših elementov pri oblikovanju slikanice. Na njej se nahajajo vsi pomembni podatki: naslov dela in avtor. Ker so pogosto ilustrirane, lahko ilustrator zanje ustvari povsem nov motiv ali pa uporabi motiv, ki se je v slikanici že pojavil. Tu je treba omeniti še zadnjo ali hrbtno stran slikanice, kamor se lahko ilustracija preliva z naslovne strani ali pa je na njej kratek povzetek zgodbe, lahko tudi recenzija. Večinoma so na njej zapisani podatki o avtorju. Oblikovanje naslovnice je tako ključnega pomena, saj otroci običajno slikanice izbirajo prav na podlagi ovitka, zato jih lahko slikanica pritegne ali odvrne (Haramija in Batič, 2013, str. 63–64).
2.4.8 Vezni listi Gre za sestavni del notranje opremljenosti slikanice s trdo vezavo. Vezni listi so lahko ilustrirani ali pa ne. To so listi, ki so nalepljeni na notranjo stran naslovnice in notranjo stran hrbtne strani. Tako so ti listi prvo in zadnje, kar vidimo v
26 slikanici, ko jo odpremo in zapremo. Po besedah Lawrenca R. Sipeja in Caroline F. McGuire (2006, str. 293–299) vezne liste delimo na štiri vrste:
- neilustrirani, identični spredaj in zadaj: k estetski skladnosti slikanice kot celote lahko doprinese že sama izbira barve, ki prevladuje skozi celotno slikanico;
- neilustrirani, različni spredaj in zadaj;
- ilustrirani, identični spredaj in zadaj: z ilustracijami na veznih listih se običajno nakazuje zgodba, ki jo bralec razume šele, ko slikanico prebere; identične ilustracije si bralec lahko ogleda na zadnjem veznem listu;
- ilustrirani, različni spredaj in zadaj;
(Haramija in Batič, 2013, str. 64).
2.4.9 Postavitev slike in besedila Kiki Omerzel (2006, str. 33–36) razdeli slikanice glede na oblikovni odnos med ilustracijo in besedilom na naslednje skupine:
klasične slikanice, kjer so strani namenjene ilustraciji in besedilu; besedilo je vključeno v ilustracijo. To je lahko zapis besedila kot pri stripu ali pa je besedilo umeščeno na svetlejši del ilustracije; besedilo je lahko postavljeno znotraj ilustracije ali v neko obliko; del besedila je oblikovan kot sestavni del ilustracije, kot so na primer besedila kot grafični znaki, inicialke; poučne slikanice, ki povzemajo obliko oziroma kompozicijo ali estetiko časopisa, se pravi, da so ilustracije in besedilo razdeljene na manjše enote, ki so uokvirjene.
Poznamo dve najpogostejši možnosti kombinacij postavljanja besedila, ki se pojavljata v slovenskih slikanicah. Prva je ta, da se besedilo pojavi na povsem neilustriranih straneh ali pa delih strani. Tako je lahko na eni strani ilustracija, na drugi pa besedilo. Besedilo je lahko nad ali pod ilustracijo, lahko pa je ilustracija vpeta med dva pasova besedila. Druga možnost pa je, da se besedilo pojavi
27 znotraj ilustracije, običajno na barvno enotnih delih, kot so na primer travnate površine, nebo ali prazne stene, in se lahko popolnoma prilagodi obliki upodobljenega predmeta, na primer da je besedilo napisano na grmovju ali v oblaku ali pa v okvirjih znotraj ilustracije; tako besedilo je videti, kot da je prilepljeno na ilustracijo. »Okvirji običajno ustvarjajo občutek nepovezanosti med sliko in bralcem, medtem ko odsotnost okvirjev (slika, ki v celoti prekriva eno ali dve strani) vabi bralca v sliko,« pišeta Scottova in Nikolajeva (2006, str. 62) o vplivu, ki ga ima postavitev besedila znotraj ilustracije (Haramija in Batič, 2013).
2.5 SLOVENSKE AVTORICE ILUSTRACIJ IN NJIHOVE STILNE ZNAČILNOSTI
V tem poglavju bom izpostavila meni ljube slovenske ilustratorke, ki sem jih izbrala po svojem okusu. K opisu so priložene tudi njihove ilustracije.
LIDIJA OSTERC (1928–2006)
Leta 1954 je diplomirala na AUU in dve leti pozneje opravila specialko za slikarstvo pri Mariju Preglju in Francu Miheliču na Akademiji za likovno umetnost (pridobljeno iz www.rtvslo.si/kultura/drugo/umrla-ilustratorka-lidija- osterc/147026).
Za svoje ilustracije je bila večkrat nagrajena z Levstikovimi nagradami, in sicer leta 1964 za ilustracije v Hišici iz kock avtorice Ele Peroci, leta 1966 za Sneguljčico in Lonček kuhaj! bratov Grimm, ter leta 1969 za ilustracije v slikanici Strašni lovec Bumbum avtorja Toneta Pavčka in za ilustracije v knjigi Očala tete Bajavaje avtorice Ele Peroci (pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/lidija- _osterc).
Ob tem je ilustrirala tudi številne učbenike, avtorske in poljudnoznanstvene slikanice ter sodelovala pri oblikovanju lutkovnih predstav (pridobljeno iz www.rtvslo.si/kultura/drugo/umrla-ilustratorka-lidija-osterc/147026).
28
V svojem zelo obsežnem, poetično občutenem ilustratorskem delu je izmed vseh svojih kolegov vnesla največ elementov sodobne umetnosti, ki spominjajo na Juana Miroja in Paula Kleeja, zna pa biti tudi stvarna in natančna opisovalka snovi, tako v črno-beli kot tudi barvni tehniki. V njeni ilustraciji Glasbene vaje iz leta 1986 se kaže njen občutek za zvočnost linije in barve ter z njo dokazuje, da se je mogoče tudi z moderno likovno govorico približati majhnemu otroku (Avguštin, 2001, str. 18).
Slika 12: Mira Voglar, Lidija Osterc; Biba buba baja, naslovnica, 2010
Vir: www.bukla.si/?action=books&book_id=6217
MARIJA LUCIJA STUPICA (1950–2002)
Leta 1976 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je prejela študentsko Prešernovo nagrado za slikarstvo, ter kasneje na akademiji nadaljevala študij na slikarski specialki. Izhajala je iz slikarske družine. Oče Gabrijel je bil slikar, mati Marlenka pa je šolana slikarka in izvirna ilustratorka mladinske literature. Bila je dobitnica številnih domačih in tujih nagrad, med katerimi so že omenjene številne Levstikove nagrade, nagrada Prešernovega
29 sklada leta 1989 za dosežke zadnjih dveh let v književni ilustraciji; bila je tudi dvakratna dobitnica nagrade Grand Prix Himko Smrekar (nagrada slovenskega bienala ilustracije leta 1993 za ilustracije v slikanici Mala morska deklica avtorja Hansa Christiana Andersena iz leta 1986 in leta 1997 za ilustracije Hrestača in Mišjega kralja avtorja Ernsta Theodorja Amadeusa Hoffmanna iz leta 1996; nagrada Zlatno pero Beograda za diplomsko delo leta 1976 in za ilustracije v slikanici Svetlane Makarovič z naslovom Vrček se razbije iz leta 1975 ter nagrada Zlato jabolko leta 1985 na bienalu ilustracije v Bratislavi za ilustracije v knjigi Pastirica in dimnikar avtorja Hansa Christiana Andersena iz leta 1984 (pridobljeno iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Marija_Lucija_Stupica). Je ena najbolj liričnih in tankočutnih slovenskih ilustratork, saj so njene podobe oblikovane v romantično obarvanem realističnem slogu in v smislu moderne senzibilnosti občutene in nemalokrat napolnjene s tragičnim zvenom. Že na začetku svoje ilustratorske poti je za novo tipizacijo nič lepih figur in zato tudi neokrnjenega pravljičnega sveta ter za celotno izvedbo slikanice Andresenove Kraljične na zrnu graha leta 1973 prejela Levstikovo nagrado. Mladim bralcem se je priljubila s slikanicama Sapramiška in Pekarna Mišmaš avtorice Svetlane Makarovič, za katero je leta 1975 prejela plaketo Zlata slikanica. Svoj likovni svet si je z veščim slikarskim prijemom ustvarila z nenehnim spremljanjem sodobne svetovne ilustratorske ustvarjalnosti (prav tam, str. 52–53, Slovenska knjižna ilustracija, T. Pregl in Ilustracija bližnjica h knjigi, 2001, str. 27). (Avguštin, Komelj in Zupan, 2001; Pregl, 1979)
30
Slika 13: Hans Christian Andersen, Marija Lucija Stupica; Leteči kovček, odlomek iz knjige, 1982
Vir: http://www.galerija-ms.si/razstave/pretekle-razstave/2001/marija-lucija-stupica-ilustracije.html?0
LILIJANA PRAPROTNIK ZUPANČIČ – LILA PRAP (1955)
Rojena Celjanka, ki je svoje šolanje nadaljevala v Ljubljani in tam zaključila študij arhitekture. Službovala je v različnih arhitekturnih birojih, poučevala na Srednji gradbeni šoli v Celju ter v Gorenju na Oddelku za grafično oblikovanje.
Leta 1989 je začela svojo samostojno pot kot svobodna umetnica na področju likovnega in literarnega ustvarjanja, zadnja leta pa se ukvarja izključno z ustvarjanjem otroških slikanic.
Piše in ilustrira slikanice, kjer imajo glavno vlogo živali, ki, kot pravi sama, otrokom predstavljajo svet pristnosti in prvobitnosti in ki so tako kot otroci neobremenjene z moralo. Svoje živali riše s kredo na črn papir. Ilustracije so jasne, živopisane in hudomušne. Njene nenavadne in malce drugačne slikanice so
31 znane in priljubljene po vsem svetu, na Japonskem pa so celo oblikovali blagovno znamko pod njenim imenom in posneli risanko po njeni knjigi Zakaji. S satiričnimi prispevki za odrasle je sodelovala pri različnih časopisih in revijah, prav tako je objavljala ilustracije in literarne prispevke ter miselne orehe v otroških revijah, pisala pa je tudi otroške igre za plesni teater, gledališče in radio. Prav tako je sodelovala na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Za svoja dela je prejela veliko nagrad: Levstikovo 2001 za Male živali in Živalske uspavanke, Smrekarjevo nagrado za najlepšo ilustracijo, priznanje mednarodne organizacije IBBY za ilustracijo, leta 2005 nagrado za najlepšo knjigo, slikanica Zakaj? je bila nominirana za najpomembnejšo nemško nagrado na področju otroških knjig, na Japonskem pa so po omenjeni knjigi naredili tudi serijo risank. Leta 2011 je za svoja dela prejela tudi nagrado Prešernovega sklada (Haramija, 2009).
Slika 14: Lila Prap; 1001 pravljica, odlomek iz knjige, 2011
Vir: http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/knjizne-novosti-za-najmlajse/140297
SVETLANA MAKAROVIČ (1939)
Je slovenska pesnica, mladinska pisateljica, ilustratorka, igralka in šansonjerka. V Slovenji je znana avtorica tako za mladino kot tudi za odrasle. Njena mladinska dela so postala del sodobne klasike. Za svoja dela je prejela številne nagrade.
32
Makarovičeva je rojena v Mariboru. V Ljubljani je leta 1968 diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter nekaj časa igrala v Mestnem gledališču in Drami. Leta 1970 se je odločila za pot svobodne književnice in se leta 1997 uradno upokojila. Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v lutkovnih in radijskih igrah za otroke ter dramah za odrasle. Ima eno najobsežnejših bibliografij med Slovenci, saj je napisala več kot 300 knjižnih del, poznamo pa jo tudi po številnih nestrinjanjih z družbenimi razmerami. Piše večinoma sodobne živalske pravljice, pravljice z izvirnimi glavnimi mitološkimi liki ter fantastične pripovedke (Haramija, 2005). Med sodobne živalske pravljice spadajo naslednje: zbirka Take živalske (1973), Pekarna Mišmaš (1974), Sapramiška (1976), Mačja preja (1992) ter Veverička posebne sorte (1994). Njihovi protagonisti so živali, ki živijo v posebnem svetu in imajo podobne lastnosti kot ljudje ter tako tudi delujejo in govorijo. Pravljična resničnost ni idealizirana, saj so v njej tudi krute osebe, opravljivci, zavistneži, sebičneži in odrasli, ki omejujejo otroško domišljijo in razigranost, zato živali doživljajo žalost, osamljenost in obup. Opazna novost v njenih delih je preseganje tabujev, kot je na primer spolnost. Med pravljice s primarno mitološkim glavnim literarnim junakom sodita Škrat Kuzma dobi nagrado (1974) in Coprnica Zofka (1989). Njene pravljice v svojem jedru opozarjajo na nerazumevanje in nesprejemanje drugačnosti. Značilne fantastične pripovedke so: Kosovirja na leteči žlici (1974), Kam pa kam Kosovirja (1975) in Mi Kosovirji (1988). Pripovedka se v njih postavlja na stran svobodnega bitja in nasprotuje pravilom in zahtevam avtoritete. Nekaj njenih del, ki so namenjena otrokom, je bilo posnetih tudi na zvočne kasete in zgoščenke: Pekarna Mišmaš (1976), Sapramiška (1986), Čuk na palici (1988), Mali kakadu (1989), Sovica Oka (1992) in druge (pridobljeno: https://sl.wikipedia.org/wiki/Svetlana_Makarovič). Svetlana Makarovič je tudi avtorica ilustracij in besedila v svoji avtorski slikanici Maček Titi (1980). Delo je napisano v obliki pesmi in opremljeno z ilustracijami avtorice.
33
Slika 15: Svetlana Makarovič: Maček Titi (avtorska slikanica), naslovnica, 1980
34
3. PRAKTIČNI DEL
Ideja, da v zgodbici nastopajo samo živalski liki, se mi je zdela od samega začetka samoumevna in skorajda nujna, saj sem že znano zgodbico le povzela in jo napisala po svoje, zato sem tudi like izbrala oziroma priredila po svoje, tako da bosta tako slikanica kot tudi zgodbica nekaj svežega oz. drugačnega, če se lahko tako izrazim.
Zakaj sem izbrala ravno zgodbico o Rdeči kapici?
Z izbiro zgodbice sem imela kar nekaj časa težave, saj nisem bila prepričana, ali naj izberem zgodbico, ki je že bila ilustrirana, ali napišem svojo, avtorsko zgodbico. Nato sem se domislila, da bi bilo zanimivo izbrati že znano, tako rekoč že skorajda ponarodelo zgodbico oziroma pravljico ter jo preurediti popolnoma po svoje. Odločila sem se izbrati pravljico o Rdeči kapici, ki ima pri nas doma prav posebno nalogo, saj skorajda vsak večer otroka pospremi v svet sanj.
Zamislila sem si zelo živahno, živopisano slikanico in tako za osnovo izbrala 300 g/m fotokarton v ognjenordeči in travnatozeleni barvi. Vsaka stran ima osnovo 22x24cm in je izrezana iz rdečega ali pa zelenega fotokartona. Vse strani imajo robove osenčene z blazinico za žige v črni barvi za bolj obrabljen oziroma starinski videz.
Ideja o izdelavi slikanice je že dolgo sedela nekje v moji glavi in čakala, da se izrazi v pravi obliki. Do končne podobe mi je pomagal tudi moj hobi, tj. izdelovanje voščilnic za različne priložnosti. Voščilnice so večinoma v tridimenzionalni obliki, ker želim, da prejemnik sodeluje pri voščilnici, želim, da se nekaj dogaja, da voščilnica ni samo kos zapognjenega in popisanega papirja, ampak tudi darilo ali pa del njega.
Prav tako sem si želela izdelati slikanico, ki bo živahna, pisana, ki jo bo treba odpirati in zapirati, vrteti in vleči, ne samo listati. Hotela sem, da si jo bo bralec, ko jo bo prejel v roke, tudi zapomnil. Nisem želela ustvariti slikanice, ki bi bila podobna tistim, ki že stojijo na knjižnih policah in se na njih nabira prah, ampak knjigo, ki jo bo bralec z veseljem večkrat vzel v roke in se z njo zabaval in ki mu bo pričarala drugačno izkušnjo od »klasične« slikanice.
35
Zamislila sem si, da je glavni del slikanice ločen od ovitka, da je ta del narejen zase. Glavni del slikanice je umeščen v platnice oziroma ovitek kot v nekakšno škatlo in se ga, ko se platnice odprejo, vzame ven.
Slikanica je vezana s spiralo predvsem zaradi lažjega obračanja strani, saj so listi debelejši in kompaktni, ter zaradi same vsebine slikanice, ker ima veliko elementov odpiranja, zapiranja in vlečenja. Spiralna vezava omogoča, da se listi lažje obračajo in da vsi interaktivni elementi delujejo brez težav.
Na tej osnovi (22x24 cm) sem nato gradila posamezne strani slikanice in pazila na razmerje robov, kjer sem morala upoštevati tudi prostor za spiralno vezavo. Tako je vsaka stran na osnovi velika 20x20 cm in je od roba enkrat z leve drugič z desne umaknjena za 2,5 cm zaradi že omenjene spiralne vezave, zgoraj in spodaj pa vedno za 1 cm.
Zgodbica o Rdeči kapici
To je zgodbica o ovčki, babici ovčki, volku in zajcu lovcu.
Nekoč je živela ovčka, ki ji je babica ovčka za rojstni dan spletla lepo rdečo kapo. Ker je ovčka to kapo zelo rada nosila, so jo vsi klicali Rdeča kapica.
Nekega dne je babica hudo zbolela in Rdeča kapica se je odločila, da obišče ubogo bolno babico in ji odnese košarico dobrot, da se bo babica čim prej pozdravila. V košarico je zložila sadje, torto, kruh in čaj ter se odpravila v gozd, kjer je živela babica.
Na poti skozi gozd je Rdeča kapica srečala volka. »Kam pa kam, Rdeča kapica?« jo je vprašal volk. »K babici sem namenjena. Zbolela je in nesem ji košarico dobrot, da se bo čimprej pozdravila.« »Nasvidenje,« je še dodala in odhitela dalje.
Ko je volk slišal, da je babica bolna, se je tudi sam odpravil do nje. Ker je bil hitrejši od Rdeče kapice, je prvi prišel do babičine hiše. Potrkal je na vrata in iz hiše se je zaslišal slaboten glas: »Kdo je?«
36
»Jaz sem, Rdeča kapica,« je rekel volk z nežnim glasom. »Vstopi, Rdeča kapica, vstopi,« je rekla babica in volk je vstopil v hišo, odšel do spalnice, kjer je ležala bolna babica, planil nanjo in jo zaprl v omaro. Nato se je preoblekel v njena oblačila, se ulegel v posteljo in čakal Rdečo kapico.
Čez čas je Rdeča kapica prišla do babičine hiše in potrkala na vrata. »Kdo je?« je vprašal volk s sladkim glasom. »Jaz sem, Rdeča kapica, prinesla sem ti košarico z dobrotami,«, je odgovorila Rdeča kapica. »Vstopi,« je rekel volk in Rdeča kapica je vstopila. Ko je Rdeča kapica stopila do babičine postelje, se ji je babica zdela zelo čudna, zato je vprašala: »Babica, zakaj imaš tako velike oči?« »Zato, da te lažje vidim,« je odgovoril volk. »Zakaj pa imaš tako velika ušesa?« je vprašala Rdeča kapica. »Zato, da te lažje slišim,« je odgovoril volk. »Babica, zakaj pa imaš tako velike zobe?« je še vprašala Rdeča kapica. »Da te lažje poožreemmm,« je zarenčal volk in planil iz postelje na Rdečo kapico, da bi jo požrl.
Rdeča kapica je imela še ravno toliko časa, da je zbežala, kar so jo nesle noge. Lovec, ki je šel ravno mimo babičine hiše, jo je videl in slišal njene krike na pomoč. Takoj se vrgel na volka. Sledil je strašen boj, toda lovec ga je le uspel ujeti in ga je privezal ob drevo. Bili so rešeni. Rdeča kapica je hitro rešila še babico iz zaprte omare.
Kaj pa volk? Obljubil je, da nikoli več ne bo nagajal ne babici ne Rdeči kapici. Konec.
3.1 UPORABLJEN MATERIAL
Material, ki sem ga uporabila pri izdelavi slikanice, je sledeč:
- za ovitek oziroma platnice ali naslovnico sem uporabila navaden, nebarvan 350g/m2 fotokarton (50x70 cm), ognjenordeč 300g/m2 fotokarton (50x70 cm), navaden lepilni trak, obojestranski lepilni trak, pak oziroma ovijalni papir, pisan »scrapbook« papir Dovercraft Srendipity »Floral Pavilion« (30x30 cm), akvarelni papir, akvarelne barvne svinčnike »Derwent«, navaden svinčnik »Faber Castel« mehkobe 2B, grafitnik oziroma prešano
37
oglje v obliki svinčnika, gel kemični svinčnik »Pilot« G-2, 0,5 mm v črni barvi, alkoholni flomaster »Centropen« debeline F, prozorno folijo »Makrofol« 300 um, tapetniški nož, škarje, samolepilne črke »Bobunny«; - za slikanico sem uporabila ognjenordeč in travnatozelen 300g/m2 fotokarton dimenzije 50x70 cm, različen barvni scrapbook papir, škarje, univerzalno lepilo, obojestranski lepilni trak debeline 0,6 mm in 0,3 mm, akvarelne barvne svinčnike »Dovercraft«, navaden svinčnik »Faber Castel« 2B, tehnični svinčnik, spenjač, zaključni lak za grafit, oglje in suhi pastel (brezbarvni mat) »Conte a Paris«, permanentni marker v črni barvi, »gel roller« svinčnik v črni barvi, satenaste okrasne trakove širine 1 cm in 0,5 cm v rdeči barvi z belimi pikami ter živoroza in v zeleni barvi, blazinice za žige »Versacolor« v črni in rdeči barvi, blazinice za žige »Distress« v odtenku Pumice stone, šablone »Sizzix« in napravo »Sizzix Big Shot«. DistressInk so blazinice, ki vsebujejo nestrupen tuš, ki je brez kislin in je narejen na vodni osnovi. S temi blazinicami dosegamo postaran videz papirja. Barve ne obledijo. Z njimi sem osenčila robove celotne slikanice. Šablone in napravo Sizzix sem uporabila za izrez krogov, ovalov in drugih oblik, predvsem za podlage za tekst v slikanici. Naprava Sizzix Big Shot je v bistvu kot nekakšen valj, kjer na podlago položimo najprej papir, nato želeno šablono, čez šablono zaščitno pleksi ploščo ter s pomočjo ročaja vrtimo in peljemo podlago med valje, ki s pritiskom in s pomočjo šablone nato izrežejo želene oblike.
Za izdelavo slikanice sem si zamislila rdečo in zeleno osnovo, rdečo zaradi samega naslova zgodbice in zeleno zato, ker se lepo ujema z rdečo in ker se zgodbica veliko dogaja na prostem v naravi.
Barvni scrapbook papir je izbran naključno, nisem ga izbirala vnaprej, ampak sem ga uporabljala oziroma kombinirala sproti, za vsako stran posebej, kar mi je, moram priznati, včasih vzelo kar veliko časa.
38
3.2 IZDELAVA SLIKANICE
3.2.1 Izdelava osnutka slikanice Ko sem končala z izdelavo ovitka, platnic oziroma naslovnice, sem se lotila izdelave glavnega dela, torej same slikanice. Tu sem si, kot sem že prej omenila, najprej izdelala osnutek, da sem si lahko lažje predstavljala, koliko strani bo slikanica sploh imela in kako, če sploh, bodo delovali vsi vključeni interaktivni elementi.
Slika 16: Osnutek slikanice, prva stran
39
Slika 17: Osnutek prve strani slikanice, ko je odprta
Slika 18: Osnutek slikanice; druga in tretja stran
Slika 19: Osnutek slikanice; tretja stran
40
Slika 20: Osnutek slikanice; četrta stran
Slika 21: Osnutek slikanice; detajl na peti strani
41
Slika 22: Osnutek slikanice; šesta stran
Slika 23: Osnutek slikanice; sedma stran
42
Slika 24: Osnutek slikanice; deveta stran
Slika 25: Osnutek slikanice; deveta stran, delujoči mehanizem
43
Slika 26: Osnutek slikanice, deseta stran
Slika 27: Osnutek slikanice; enajsta stran
44
Slika 28: Osnutek slikanice; detajli
45
Slika 29: Osnutek slikanice, zadnja dvanajsta stran
Napisala sem si tudi besedilo, ki sem ga morala nekako razdeliti na posamezne strani, tako da je nastala neka smiselna celota. Ko sem izdelala osnutek, mi je, moram priznati, zelo odleglo, kajti včasih se zgodi, da se ideja, ki jo imaš v glavi, ne izkaže za dobro in kvalitetno. Tokrat mi je dobro uspelo. Ker so mi ideje švigale po glavi kot novoletne rakete, sem jih morala razumsko izbirati, saj sem imela vmes prebliske v smislu: »Joj, ta ideja bi bila še boljša od te,« ali pa: »Kaj pa, če bo ta izpadla popolnoma zanič,« in podobno, zato sem se odločila, da si olajšam delo in uporabim tisti idejo, ki mi prva pade na misel za izdelavo določene strani. In tako sem hitro odmislila druge prebliske in dvome ter se z vso vnemo lotila dela. Paziti pa sem morala, da ne bo vsaka stran opremljena z interaktivnimi elementi, saj bi sicer lahko bila prenasičena. Tako je šla celotna izdelava popolnoma po občutku in trenutnem navdihu, tudi kar se tiče ilustriranja. Like, ki nastopajo v zgodbici, sem si zamislila kot hudomušne in simpatične, zato imajo vsi nastopajoči poudarjene oči in običajno enega večjega od drugega.
3.2.2 Izdelava ovitka slikanice Tako sem si najprej za ovitek, platnice oziroma naslovnico kot za glavni del slikanice izdelala osnutek oziroma nekakšno okostje ter ga preizkusila, da sem si lahko približno znala predstavljati, kako bo izgledal. Tudi mere sem izbrala
46 naključno. Za naslovnico, ki obenem predstavlja tudi ovitek in platnici, sem si tako zamislila pravokotno obliko, katere levi del je daljši od desnega, ki ga levi del prekriva. Levi del krasita tudi ilustracija z glavnimi protagonisti slikanice, ki je nameščena v nekakšen okvir, in naslov zgodbice, ki je umeščen nad in pod okvir z ilustracijo. Ko se levi in desni del naslovnice odpreta, je spodaj na sredinskem delu ovitka še nekakšen žep, ki preprečuje slikanici, da bi padla iz ovitka. Robove ovitka oziroma platnic sem okrasila s kotniki za bolj prefinjen videz. Platnice so opremljene še z magneti, ki nežno držijo levo in desno stran platnic in preprečujejo njuno nepotrebno odpiranje.
Za izdelavo platnic oziroma ovitka, ki je hkrati tudi naslovnica, sem, kot sem že prej omenila, uporabila trši fotokarton v naravni barvi, čeprav barva tu sploh ni pomembna, saj karton služi samo kot okostje in je nato skrit oziroma zavit v ovijalni pak papir in 300 g/m2 fotokarton v rdeči barvi. Osnovni fotokarton v naravni barvi sem s pomočjo ravnila, tehničnega svinčnika in tapetniškega noža izrezala na primerne dimenzije. Začela sem z levo stranico, ki meri 18x24 cm, nato sem nadaljevala z dvema vmesnima deloma za debelino slikanice 3x24 cm, hrbtno stran 27x24 cm ter zadnjo desno stran, ki meri 12x24 cm. Ko sem vse izrezala, sem jih na ovijalni pak papir postavila vodoravno enega zraven drugega na razdalji 0,7 mm zaradi poznejšega lažjega zgibanja.
Slika 30: Izdelava osnove za ovitek
Ko so bili izrezani kartončki lepo simetrično razporejeni na ovijalnem pak papirju, sem jih na papir tudi prilepila, da se niso premikali. Ko so bili vsi deli natančno
47 umeščeni na papir, sem namestila še tri srednje močne magnete v predhodno izrezane kroge in vse skupaj »ovila« v ovijalni papir ter konce zalepila z lepilnim trakom. Tako je nastala osnova za naslovnico, ovitek oziroma platnice. Zdaj, ko sem imela izdelano osnovo, sem lahko v levo, daljšo stranico vrezala kvadrat velikosti 5x10 cm, na zunanjo stran pa simetrično še tri kroge. Izrezan kvadrat bo služil kot okvir za naslovno ilustracijo. Na desno stran pa sem z lepilom prilepila še tanko kovinsko ploščico, ki bo pritegnila magnete in ovitek lepo držala na mestu.
Slika 31: Izdelava ovitka, izrezan kvadrat, karton je že ovit v ovijalni papir
Ko so bili vsi deli, ki so skriti, izrezani, sem osnovo oziroma skelet platnic oziroma ovitka položila na rdeč 300g/m2 fotokarton in postopek ovijanja ponovila. Na mestu, kjer je izrezan kvadrat, sem prav tako izrezala in zapognila robove, da je na zunanji strani prišel lep rdeč rob. Rdeč fotokarton sem na okostje platnic lepila z obojestranskim lepilnim trakom. Tu sem morala biti še posebej natančna in previdna, da sem lepo ovila osnovo in da ni nikjer prihajalo do mečkanja papirja.
48
Slika 32: Priprava ovitka na ovijanje v rdeč fotokarton
Ko je bila osnova ovita v rdeč fotokarton, je bilo treba oviti oziroma izdelati še notranjost platnic, se pravi veznih listov, tam, kjer bo slikanica tudi umeščena. To sem se odločila narediti z barvnimi papirji, toda še preden sem se lotila krašenja in lepljenja notranjosti, je bilo treba v prej izrezan kvadrat na levi strani ovitka oziroma naslovnice umestiti še prozorno folijo, ki bo ščitila naslovno ilustracijo in seveda tudi samo ilustracijo glavnih nastopajočih junakov. Najprej sem umestila folijo, nato pa se lotila izdelave ilustracije.
Slika 33: Nameščanje ilustracije
49
Slika 34: Nameščena ilustracija s sprednje strani
Osnova za ilustracijo je akvarelni papir. Nanj sem najprej z navadnim svinčnikom narisala ovčko Rdečo kapico, nato volka in zajca lovca. Linije sem obrobila z akvarelnim barvnim svinčnikom v črni barvi, kožušček ovčke in volka osenčila z ogljem v svinčniku, nato pa sem pobarvala in osenčila še druge dele. Zaključila sem z ozadjem v modrem odtenku. Vse skupaj sem zaščitila z zaščitnim lakom za oglje in pastele ter počakala, da se lak posuši.
50
Slika 35: Ilustracija za naslovnico
V vmesnem času sem izbrala primeren papir za notranjost platnic oziroma ovitka. Ko se je lak posušil, sem lahko ilustracijo namestila na folijo in v sam okvir ter ju z lepilnim trakom prilepila na platnice.
Zdaj, ko je bilo vse, kar mora biti zakrito, umeščeno na svoje mesto, sem se lahko posvetila še dekoraciji v notranjosti ovitka. Želela sem, da je kar najbolj pisana in živahna in da vsebuje papir, ki se bo tudi pozneje pojavljal v slikanici.
51
Papir sem izbirala sproti, popolnoma po občutku, in ga lepila z obojestranskim lepilnim trakom ter se s tem izognila gubanju papirja. Če bi namreč papir lepila z univerzalnim lepilom, bi lahko prišlo do gubanja zaradi mokrega učinka, ki ga ima tekoče lepilo. Preden sem papir prilepila, sem njegove robove osenčila še z blazinicami za žige v črni in rdeči barvi za bolj poseben, »oguljen« ali postaran videz. Papir sem izrezala v rahlo manjših dimenzijah, kot so dimenzije ovitka, tako da se vidi rdeč rob in tako kot izgledajo industrijsko oziroma profesionalno izdelane knjige.
Slika 36: Izbrana kombinacija papirja za notranjost ovitka
Ko sem končala z izdelavo notranjosti, sem se lotila še izdelave zunanjosti, naslovnice, robov in zadnje ter hrbtne strani.
Za naslov sem izbrala samolepilne male tiskane črke v modrem vzorčastem odtenku in da bi bilo malce bolj zanimivo, sem vsako drugo črko prilepila na iz nepravilnih oblik izrezan košček 300 g/m2 fotokartona v rdeči barvi ter robove teh koščkov fotokartona osenčila z blazinico za žige v črni barvi. Tudi črke sem postavila neravno nad zgornji in spodnji rob okvirja z ilustracijo.
52
Slika 37: Izdelana naslovnica
Rob ovitka, hrbet knjige, torej tisti del, ki gleda ven, ko je knjiga postavljena na knjižni polici, sem prav tako opremila z enakimi črkami kot naslovnico, s tem da sem najprej iz pisanega papirja izrezala pravokotnik, ki je bil malenkost ožji in krajši od osnove (2,5x23,5 cm), mu robove osenčila z rdečo blazinico za žige ter nanj nalepila črke in ga nato z obojestranskim lepilnim trakom prilepila na zunanji rob oziroma hrbet naslovnice.
53
Slika 38: Izdelava hrbtišča slikanice
Sledila je izdelava hrbtne strani, kjer sem iz pisanega papirja izrezala poljubno obliko, ji robove zopet osenčila z blazinico za žige v rdeči barvi, nato pa iz enobarvnega papirja izrezala še eno obliko, tako da bila zdaj prva kot nekakšen okvir. Enobarvni izrez je prav tako dobil rdeče robove. Nanj sem s črnim tankim alkoholnim flomastrom napisala povzetek zgodbice ter spodaj še, kdo je izdelal in oblikoval slikanico. Vse skupaj sem okrasila s pisanim cvetom in prilepila na zadnjo hrbtno stran ovitka oziroma naslovnice.
Ovitku so zdaj manjkali samo še okrasni kovinski robovi, ki sem jih prilepila z lepilom za kovino ter jih čez noč pustila pritrjene z lesenimi kljukicami za perilo, da so se kotniki res lepo in enakomerno prilepili na robove.
54
3.2.3 Notranja naslovnica Je prva stran, ki jo gledalec oziroma bralec zagleda, ko odpre ovitek. Za osnovno podlago sem izbrala rdeč 300 g/m2 fotokarton in ga izrezala na dimenzijo 22x24 cm ter mu osenčila robove.
Nato sem izrezala prozorno folijo »Makrofol« na dimenzijo 20x20 cm ter sprednjo stran folije prebarvala z živordečo akrilno barvo.
Počakala sem, da se barva na foliji posuši, medtem pa sem iz živopisanega tanjšega papirja izrezala kvadrat 20x20 cm. V ta kvadrat sem izrezala dva pravokotnika poljubnih dimenzij. Vse robove sem osenčila z rdečo. Ko se je rdeča akrilna barva na foliji posušila, sem na folijo natančno prilepila kvadrat iz živopisanega papirja in z izrezanima pravokotnikoma, tako da je bila pobarvana folija videti samo v izrezanih pravokotnikih. V ta pravokotnika sem oblikovala naslov slikanice.
Slika 39: Detajl notranje naslovnice 1
55
Slika 40: Detajl notranje naslovnice 2
Nekatere črke sem prilepila, druge pa oblikovala tako, da sem rdečo akrilno barvo izpraskala iz folije.
Uporabila sem enake samolepilne male tiskane črke, kot sem jih uporabila za izdelavo naslova na zunanjih platnicah. Ko so bile vse črke prilepljene in izpraskane, sem na hrbtno stran, tam, kjer sta bila izrezana pravokotnika, prilepila živopisan papir. Tako so bile tiste črke, ki sem jih izpraskala spredaj, videti, kot da so iz pisanega papirja.
Iz nežno rožnatega šeleshamerja sem izrezala dva trakova poljubnih dimenzij. Na enega sem s tankim črnim »gel roller« svinčnikom napisala, kdo je slikanico ilustriral, ter trak osenčila z rdečo in ga prilepila pod spodnji izrezan pravokotnik. Na drugi kos traku, ki sem ga prav tako osenčila z rdečo, pa sem napisala mesto oziroma kraj in leto ter ga prilepila pod zgornji trak.
56
Slika 41: Detajl notranje naslovnice, avtor izdelave slikanice
Vse skupaj sem nato z obojestranskim lepilnim trakom prilepila na osnovni rdeč fotokarton.
Slika 42: Končni videz notranje naslovnice
57
Za izdelavo druge strani sem izbrala pisan papir v modri barvi z majhnimi rožnatimi cvetlicami, ga izrezala na dimenzijo 20x20 cm in ga osenčila z rdečo.
S pomočjo šablon in naprave Sizzix sem iz zelenega 300 g/m2 fotokartona izrezala dve ovalni obliki, eno večjo in drugo manjšo ter obe zopet osenčila z rdečo.
Na večjo ovalno obliko sem napisala podatke o besedilu in ilustratorju, na manjšega pa kraj in letnico izdelave slikanice. Obe ovalni obliki sem nato prilepila s tridimenzionalnim obojestranskim lepilnim trakom na podlago.
Slika 43: Končna izdelava druge strani notranje naslovnice
3.2.4 Prva stran slikanice Ker se tu zgodbica zares začne, sem si zamislila, da se Rdeča kapica predstavi. Izdelala sem prvi interaktivni element, in sicer drsni element »skrito-prikazano«, kar pomeni, da je ilustracija Rdeče kapice najprej skrita, ko pa bralec drsnika odpira, se počasi prikaže skrita ilustracija Rdeče kapice.
Za osnovo sem izbrala zelen 300 g/m2 fotokarton, izrezan na dimenzijo 22x24 cm, mu robove najprej osenčila z blazinico za žige v črni barvi, nato pa sem rdeč 300
58 g/m2 fotokarton s tapetniškim nožem natančno izrezala na dimenzijo 40x20 cm, to dimenzijo razdelila še na 10x20x10 cm ter pri 10 cm na obeh straneh zapognila, da sem dobila nekakšna »vratca«, ki se odpirajo.
Iz cvetličnega papirja sem nato izrezala pravokotnik (14x20 cm) in od zgornjega roba odmerila približno 6 cm ter z okroglo šablono in napravo Sizzix izrezala krog (v njem se bo pozneje, ko bo končano, prikazala ilustracija Rdeče kapice).
Iz rožnatega vzorčastega tršega papirja sem izrezala dva pravokotnika (10x17 cm), po dolžini od roba odmerila 4 cm, širino razdelila na polovico, torej 5 cm, in tako dobila nekakšno točko, od katere sem proti levemu in desnemu robu zarisala črte. Nastal je trikotnik, ki sem ga s tapetniškim nožem izrezala iz obeh pravokotnikov. Na obeh rožnatih pravokotnikih sem nato na drugem, ravnem robu odmerila 3 cm, to zapognila in osenčila s črno. Ta dva rožnata pravokotnika bosta odkrivala in zakrivala ilustracijo, zato sem ju na zapognjenem delu polepila z obojestranskim lepilnim trakom in ju prilepila na tisti 10 cm zapognjeni del na rdečem fotokartonu, 5 cm od zgornjega roba.
Slika 44: Nastajanje prve strani
Na cvetlični pravokotnik, ki sem mu predhodno izrezala krog, sem za hrbtno stran na zgornji in spodnji rob prilepila obojestranski lepilni trak, ga osenčila in pravokotnik umestila na sredino 20-centimetrskega dela rdečega fotokartona ter si s pomočjo svinčnika zarisala krog spodaj na rdečo podlago, s čimer sem si označila mesto, kjer bo pozneje prilepljena ilustracija Rdeče kapice.
59
Nato sem se lotila izdelave ilustracije. Na bel akvarelni papir sem začela risati najprej z navadnim svinčnikom, dokler nisem prišla do želene podobe ovčke kot Rdeče kapice, nato sem jo obrobila z akvarelnim barvnim svinčnikom v črni barvi, osenčila kožušček, pobarvala kapico z rdečim akvarelnim svinčnikom ter vse skupaj zaščitila z zaščitnim lakom za akvarele in pastele, počakala, da se je lak posušil, na koncu pa sem s permanentnim alkoholnim flomastrom ovčki narisala še črne oči.
Slika 45: Ilustracija Rdeče kapice
Ko je bila ilustracija končana, sem jo z univerzalnim lepilom natančno prilepila na mesto na rdečem fotokartonu (tu sem morala biti še posebej natančna, da sem temeljito prilepila vse robove, da se pozneje ne bi odlepili in se zatikali ter motili pri odpiranju in zapiranju), kjer sem predhodno označila, da bo prilepljena. Ko je bila ilustracija na svojem mestu, sem prilepila še cvetlični pravokotnik z
60 izrezanim krogom, pri čemer sem pazila, da sta rožnata pravokotnika umeščena spodaj pod cvetličnim pravokotnikom, ki zdaj služi najprej kot okras in okvir za ilustracijo in kot nekakšna prepreka, ki rožnata pravokotnika drži na svojem mestu, da lahko opravljata funkcijo odpiranja in zapiranja, s čimer odkrivata in zakrivata ilustracijo, ki se kaže v krogu.
Slika 46: Končna podoba prve strani, ko je odprta
Prva stran je tako v grobem narejena. Notranjost in zunanjost sem nato okrasila še z dodatnimi plastmi pisanega papirja, v notranjosti z zelenim, zunaj pa z rožnatim. S pomočjo šablon in naprave Sizzix sem izrezala še dva kroga, enega večjega kot drugega, iz pisanega cvetličnega papirja ter dve enaki obliki iz rdečega fotokartona, ki ju bom uporabila kot podlago za besedilo. Kroga sem osenčila in ju nalepila enega na drugega, še prej pa med njiju prilepila zanko iz rdečega satenastega traku z belimi pikicami, ter vse skupaj z obojestranskim lepilnim trakom prilepila na levo stran vrat. Trak naj bi služil kot pomoč pri odpiranju. Na rdeči obliki, izrezani s pomočjo šablon Sizzix, sem nato napisala še besedilo, ju osenčila in prilepila, eno v zgornji levi kot levih vratc, drugo pa v desni spodnji kot desnih vratc.
61
Slika 47: Končna podoba prve strani, ko je zaprta
3.2.5 Druga stran slikanice Na tej strani sem si Rdečo kapico zamislila, kako polaga dobrote v košarico za bolno babico. Najprej sem se lotila izdelave ilustracije.
62
Slika 48: Ilustracija v nastajanju
Na bel akvarelni papir sem risala z navadnim svinčnikom in obrobila s črnim akvarelnim barvnim svinčnikom, osenčila še kožušček, nato pa se lotila rdeče kape in košarice z dobrotami ter osenčila še ozadje.
Papir okoli ilustracije sem zmočila z mokrim čopičem, ki sem ga pomočila v vodo, da je bilo trganje lepše in lažje. Pustila sem, da se robovi posušijo. Zaščitila sem z zaščitnim lakom.
63
Slika 49: Ilustracija z obarvanim ozadjem
Za osnovno podlago sem izbrala zelen 300 g/m2 fotokarton, za drugo podlago (20x20 cm) pa sem izbrala rumen šeleshamer z belimi srčki. Tu se rumena preliva iz bolj intenzivne v nežno. Robove obeh papirjev in ilustracije sem osenčila. Pod ilustracijo sem prilepila še pisan cvetlični papir, ki rahlo spominja na tapete, zgornji rob pa sem valovito pristrigla.
Na desni strani sem prilepila čipkasto-cvetlični papir, vendar sem del pustila nezalepljen, da je nastal nekakšen žepek, kamor sem pozneje nameravala vložiti s šablonami izrezano ovalno obliko iz zelenega 300 g/m2 fotokartona. Ovalno obliko sem osenčila in s spenjačem pripela živorožnat satenast trak, da se ta
64 kartonček lažje izvleče iz žepka. Na kartonček sem napisala še besedilo ter na koncu zelo natančno in previdno prilepila še ilustracijo Rdeče kapice.
Slika 50: Končna podoba druge strani slikanice
3.2.6 Tretja stran slikanice Ideja: zamislila sem si, da se pravljica nadaljuje v gozdu. Volk v grmovju čaka na Rdečo kapico, ki hodi po potki do babičine hiše skozi gozd. Stran z drsnim elementom je narejena dvodimenzionalno. Dodala sem sloje, ki jih bralec premakne oziroma izvleče z drsnikom na desni strani in s tem povleče ven novo, skrito stan, kjer je prikazana potka, po kateri hodi Rdeča kapica. Ko bralec potegne ven spodnjo stran, potegne izza grmovja tudi volka, ki se približa Rdeči kapici.
Osnovni format je spet zelen 300 g/m2 fotokarton, izrezan na dimenzijo 22x24 cm, saj sem slikanico gradila tako, da so strani obojestranske. Nato sem iz
65 temnozelenega 300 g/m2 fotokartona izrezala dva kvadrata, enega dimenzije 20x20 cm in drugega 17x17 cm, in pravokotnik 4,5x17 cm, ki je poljubne dimenzije, saj se ga pozneje ne bo videlo. S pomočjo šablone sem izrezala dve obliki, podobni etiketi, eno večjo in drugo manjšo. Večjo, približnih dimenzij 10x11 cm, sem izrezala iz šeleshamerja, ki sem ga predhodno prebarvala s temnozeleno in svetlozeleno akrilno barvo, manjšega pa iz zelenega 300 g/m2 fotokartona. Najprej sem vse robove izrezanih delov osenčila, da so dobili bolj star in obrabljen videz.
Slika 51: Izdelava tretje strani
Nato so bile na vrsti ilustracije volka in Rdeče kapice. Risala sem na bel akvarelni papir, najprej volka, ki sem si ga zamislila tako, da kuka izza grmovja in čaka na Rdečo kapico, da pride mimo, najprej z navadnim svinčnikom, nato pa sem vse narisane linije obrobila s črnim akvarelnim barvnim svinčnikom ter mu osenčila in pobarvala kožušček.
66
Slika 52: Izdelava ilustracije volka za tretjo stran
Ilustracijo volka sem zaščitila z zaščitnim lakom in počakala, da se lak posuši, nato pa sem mu z alkoholnim tankim flomastrom dorisala še oči in pobarvala smrček. Enak postopek sem ponovila tudi, ko sem ilustrirala Rdečo kapico.
Ko sta bili ilustraciji končani, sem oba lika izrezala skorajda po liniji; med rezom in linijo sem pustila nekaj prostora. Nato sem se lotila izdelave grmovja, izza katerega bo kasneje kukal volk. Za osnovo sem vzela ostanke zelenega 300 g/m2 fotokartona, nanj s svinčnikom narisala skico grmovja ter jo s škarjami izrezala. Iz papirja z motivom drevesnih listov sem izrezala posamezne listke, jih osenčila ter poljubno lepila na izrezano obliko grmovja. Nastalo je grmovje. Za potko, po kateri hodi Rdeča kapica proti babičini hiši skozi gozd, sem uporabila 300 g/m2 fotokarton z motivom kamenja. Ker se zgodbica na tej strani dogaja v gozdu, sem kvadrata v temnozeleni (20x20 cm) in zeleni (17x17 cm) zgoraj od leve proti
67 desni potiskala z drevesi. Za to sem uporabila gumijast žig IndigoBlue »Bare forest«. Žig sem premazala s črno blazinico za žige Versacolor in odtisnila vsak papir po dva- ali trikrat ter počakala, da se je odtis posušil, nato pa sem se lotila izdelave drsnega elementa, ki bo omogočal, da se spodnjo stran lahko izvleče ven izpod zgornje strani. Ko bo bralec slikanico listal prvič, se Rdeče kapice ne bo videlo, videlo pa se bo samo majhen delček volka, ki se skriva za grmovjem.
Na desni strani bo satenast trak, za katerega bo bralec potegnil in s tem izvlekel »skrito« stran, kjer je Rdeča kapica, ki stopa po potki in je namenjena k babici, hkrati pa bo s tem izvlekel tudi volka izza grmovja. Postopek, kako sem to naredila, pojasnim tu. Na temnozeleni kvadrat (20x20 cm) sem najprej z obojestranskim lepilnim trakom prilepila kvadrat (17x17 cm) v zeleni barvi ter na spodnjem delu s tapetniškim nožem zarezala črto, in sicer 4 cm od spodnjega roba temnozelenega kvadrata (20x20 cm) ter 2 cm od leve in desne strani, izrezana črta torej meri 16 cm. Nato sem vzela pravokotnik v temnozeleni barvi (4,5x17 cm) in mu spodaj na eno stran prilepila kos tridimenzionalnega obojestranskega lepilnega traku, nato sem ga obrnila in na drugi strani zgoraj prilepila obojestranski lepilni trak, vendar ne po celotni dolžini, temveč nekje do polovice. Nato sem ta trak vstavila v zarezano črto na temnozelenem kvadratu (20x20 cm) in ga umestila tako, da je tisti del, kjer sem prilepila tridimenzionalni obojestranski lepilni trak, gledal ven iz zareze, kajti na ta trak in kos tridimenzionalnega lepila bom pozneje prilepila ilustracijo volka. Trak sem postavila popolnoma na začetek zareze na levi strani papirja, nato sem oboje obrnila na hrbtno stran, kjer je na pravokotniku viden prilepljen obojestranski lepilni trak. Vzela sem kvadrat v temnozeleni barvi (17x17 cm) in ga poravnala z zunanjim večjim kosom papirja (20x20 cm) ter trak prilepila na manjši kvadrat. Na desni strani večjega (20x20 cm) kvadrata sem na sredini izrezala polkrog ter na spodnjega manjšega prav tako na sredini s spenjačem pritrdila svetlozelen satenast trak, da se bo pozneje stran lažje izvlekla. Ko je bil manjši kvadrat prilepljen na večjega, je okrog ostalo še nekaj praznega prostora zaradi razlike v velikosti papirja, in sicer spodaj in zgoraj 1,5 cm in levo 3 cm. Te prazne predele sem prelepila z obojestranskim lepilnim trakom, to obrnila in natančno prilepila na osnovni kos papirja (22x24 cm). Preizkusila sem, ali drsni mehanizem deluje. Sprva se je rahlo zatikal, vendar sčasoma, ko se bo papir omehčal, bo mehanizem lepo drsel, ko ga bo bralec izvlekel ven in potisnil
68 nazaj noter. Tja, kjer sem prej vstavila trak do te mere, da tridimenzionalni obojestranski lepilni trak gleda ven, sem prilepila ilustracijo volka ter namestila še grmovje.
Slika 53: izdelana tretja stran
Izvlekla sem še spodnji zelen fotokarton, kjer sem rahlo diagonalno umestila izrezano kamnito potko, jo prilepila z obojestranskim lepilnim trakom, nanjo pa prilepila še izrezano ilustracijo Rdeče kapice. Pri lepljenju sem bila zelo previdna in natančna, saj morata biti tako potka kot ilustracija Rdeče kapice zelo dobro prilepljeni na podlago, ker bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do vihanja ali celo zatikanja mehanizma. Na koncu sem dodala še besedilo, ki sem ga napisala na manjši kos izrezane etikete. Oba kosa sem prilepila v desni zgornji kot.
69
Slika 54: Izdelana tretja stran, ko se izvleče
3.2.7 Četrta stran slikanice Je preprosta, saj jo krasi »samo« ilustracija. Osnova ostaja enaka, torej zelen 300 g/m2 fotokarton (22x24 cm). Za podlago ilustracije sem se odločila uporabiti šeleshamer (20x20 cm), ki sem ga predhodno prebarvala z akrilnimi barvami v zelenih odtenkih. Vse robove papirjev sem spet osenčila. Ilustracijo sem najprej narisala na bel akvarelni papir. Zamislila sem si prizor, ko volk trka na vrata babičine hiše. Najprej sem risala z navadnim svinčnikom, nato vse skupaj obrobila z akvarelnim barvnim svinčnikom v črni barvi, se najprej lotila senčenja in barvanja volka, nato vrat in oken ter na koncu še ozadja.
Barve, ki sem jih uporabila, so zelena, rdeča, siva in oker rjava. Spodnji, travnat del sem prebarvala z mokrim čopičem, da sem dobila učinek akvarela.
70
Slika 55: Ilustracija s pobarvanim ozadjem
Počakala sem, da se posuši, nato pa sem zaključila z zaščitnim lakom. Na vrata hiše sem s tridimenzionalnim obojestranskim lepilnim trakom prilepila še zlato rožico, ki služi kot kljuka. Ilustraciji sem natrgala robove, da sem dobila želeno obliko. Robove sem osenčila in temeljito prilepila na podlago, da se pozneje ne bi vihali.
71
Slika 56: Končana podoba četrte strani
3.2.8 Peta stran slikanice Ta stran je namenjena samo besedilu, vendar sem si jo kljub temu zamislila kot barvito in zanimivo. Osnova je tokrat rdeč 300 g/m2 fotokarton (22x24 cm), za drugi kos papirja (20x20 cm) pa sem izbrala šeleshamer, ki sem ga predhodno prebarvala z akrilnimi barvami v različnih odtenkih zelene. Da besedilo kot tako ne bi izpadlo dolgočasno, sem si zamislila, da bi naredila stran, ki je zapognjena v harmonikasto obliko in spominja na manjšo knjigo. Ko bi bralec to malo stran odprl, bi z njo odprl tudi besedilo. Za osnovo te knjige oziroma ovitka za besedilo sem uporabila modrozelen 300 g/m2 fotokarton in ga izrezala na dimenzijo 18x30 cm, ga od leve proti desni razdelila na 11 cm in 4 cm ter na 4 cm in 11 cm ter navpično zapognila papir na razdeljenih delih, pri 11 cm na notranjo stran, pri 4 cm na zunanjo stran in pri 11 cm zopet na notranjo stran, tako da je na sredini papirja nastala harmonikasta oblika.
Papirju sem osenčila robove in ga prelepila s pisanim papirjem v manjših dimenzijah, tako da so bili še vedno vidni robovi modrozelenega papirja. Iz ostanka modrozelenega fotokartona sem izrezala tri pravokotnike poljubnih
72 dimenzij, nanje napisala besedilo, jim osenčila robove in s črnim akvarelnim barvnim svinčnikom na kartončke narisala še okvirje ter jih prilepila, in sicer prvi kartonček na levi, 4 cm zapognjeni del. Prilepila sem ga samo na tistem 4- centimetrskem delu, preostali del pa je ostal nezalepljen. Drugi kartonček sem prilepila na drugi 4-centimetrski pas, spet samo tam, kjer je 4-centimetrski pas, preostali del je znova ostal nepolepljen. Postopek sem ponovila še s tretjim kartončkom. Preden sem to harmonikasto obliko prilepila na šeleshamer, sem na vsaki zunanji strani na sredini prilepila svetlozelen satenast trak ter na sprednji strani prilepila še s šablono izrezan krog, da sem skrila sledi lepila, ko sem lepila trak.
Slika 57: Končana podoba pete strani, ko je zaprta
73
Slika 58: Kočana podoba pete strani, ko je odprta
Na s šablono izrezan krog iz živoroza fotokartona sem prilepila še rumen gumbek v obliki cvetlice. Ovitek oziroma knjigo sem nato prilepila samo s hrbtne strani, torej zadnji 11-centimetrski del, drugi deli pa so ostali neprilepljeni, da se lahko odprejo in raztegnejo.
3.2.9 Šesta stran slikanice Krasita jo ilustracija volka, ki se preoblači v babičin kožušček, in pa besedilo. Osnova (22x24 cm) je rdeč 300 g/m2 fotokarton in ker sem hotela poustvariti notranjost babičine spalnice, sem si za drugo osnovo (20x20 cm) izbrala moder papir s potiskom majhnih rožnatih cvetlic.
Za besedilo sem izbrala s šablono izrezana ovala. Eden je spet večji (približno 10x6 cm) in živorožnate barve z rdečimi pikami, nanj pa sem prilepila zelen 300 g/m2 fotokarton (približno 8,5x5 cm), prav tako ovalne oblike. Na ta zeleni oval sem napisala besedilo in vse robove osenčila. Nato sem se lotila še izdelave ilustracije volka. Ker sem se odločila, da v zgodbi nastopajo samo živalski liki, je enako kot Rdeča kapica tudi babica ovčka, zato sem ilustrirala volka, kako se oblači v babičin kožušček.
74
Slika 59: Izdelana ilustracija za šesto stran slikanice
Kot običajno sem osnovo narisala na bel akvarelni papir z navadnim svinčnikom, obrobila z akvarelnim barvnim svinčnikom v črni barvi ter volka osenčila in z nežnomodrim akvarelnim barvnim svinčnikom pobarvala še ozadje. Ilustraciji sem potrgala robove in jo zaščitila z zaščitnim lakom. Ko se je lak posušil, sem pobarvala še oči in nos, ilustracijo po robovih še osenčila in natančno prilepila na cvetlično podlago.
75
Slika 60: Končana šesta stran slikanice
3.2.10 Sedma stran slikanice Izdelava te strani mi je vzela kar veliko časa, čeprav mogoče na prvi pogled ni videti tako. Zamislila sem si jo tako, da se odpre malo drugače, in sicer od spodaj navzgor. V notranjosti sem hotela prikazati prizor, ko Rdeča kapica hodi proti babičini hiši, zato sem izdelala babičino hiško, ki rahlo izstopa ven. Najprej sem se lotila prav izdelave hiške. Iz 300 g/m2 fotokartona z motivom kamenja sem izrezala grobo obliko hiše in dimnik ter obe obliki osenčila, nato sem iz 300 g/m2 rdečega fotokartona z majhnimi belimi pikicami izrezala strešnike, jih osenčila in prilepila enega po enega na osnovo hiše, tako da je nastala streha. Zadaj sem prilepila še dimnik. Iz rdečega 300 g/m2 fotokartona sem izrezala okna rahlo nepravilnih oblik, jih osenčila s črno ter na hrbtno stran oken prilepila še pisan papir. Vrata in okenske police sem izrezala ter osenčila s črno barvo iz tankega papirja, ki ima videz lesa. Vse izrezane dele, torej okna, okenske police in vrata, sem nato umestila na izrezano obliko hiške in vse natančno prilepila na svoje mesto. Vratom sem za »piko na i« dodala še zlato kljuko v obliki cvetlice.
76
Slika 61: Babičina hiška
Ko je bila hiša končana, sem se lotila še izdelave ograje. Na trši fotokarton sem natančno prilepila tanek papir z motivom lesa ter nato pustila, da se je lepilo dobro posušilo. Na ta papir sem nato narisala posamezne dele ograje ter vsakega posebej natančno izrezala in osenčila, dele sestavila v celoto ter ograjo prilepila na levo stran hiše.
77
Zatem sem se lotila izdelave podlage in zanjo izbrala svetlomoder 300 g/m2 fotokarton (20x35 cm) ter ga prepolovila na dimenzijo 20x15 cm, da sem dobila dve strani. Papir sem nato razprla in postavila tako, da se je odpiral od spodaj navzgor. Na sredini, kjer je bil fotokarton prepognjen, sem na zapognjenem delu najprej od desnega zunanjega roba odmerila 3 cm, nato 4 cm za širino izstopajočega dela, kjer bo pozneje pritrjena babičina hiša, nato 6 cm, kjer bo vmesni prostor (pozneje bodo tu prilepljena drevesa in grmičevje), ter zatem še 3 cm za izstopajoči del, kjer bo pritrjena ograja. Ko sem določila širino, sem označila še višino obeh izstopajočih delov, in sicer sem za del, kjer bo pritrjena babičina hiša, določila, da bom od sredine zapognjenega dela modrega fotokartona navzdol odmerila 3 cm, navzgor pa 6 cm. Zgornji in spodnji del sem povezala s črtami in dobila pravokotnik. Črti sem spodaj in zgoraj vodoravno zapognila s pomočjo topega dela tapetniškega noža, da se bo papir ne tem delu lažje prepognil. Prav tako sem od zgornjega dela pravokotnika še enkrat odmerila 3 cm navzdol in ta del spet prepognila. Navpične črte sem zarezala s tapetniškim nožem in zapognila oziroma zgibala ter tako dobila eden izstopajoči pravokotnik in eden izstopajoči kvadrat, kjer bo pritrjena ograja. Sledila je izdelava ozadja. Tu sem domišljiji pustila prosto pot in popolnoma po trenutnem občutku iz različnega papirja oblikovala ozadje. Izbrala sem pisan, pikast in gozdno obarvan papir, ki se mi je zdel idealen za to ozadje. Robove sem osenčila s črno ter sproti lepila na modro podlago. Iz zelenega in temnozelenega 300 g/m2 fotokartona sem poljubno izrezala še grmovje in ga osenčila.
Ko sem lepila grmovje, sem pazila, da sem ga na spodnjem delu zarezala in zapognila tako, da se je prilegal izstopajočim delom. Za spodnji del sem iz fotokartona z motivom kamenja izrezala potko, ki vodi do babičine hiše, ter za podlago izbrala pastelno oziroma zeleno – bel papir s cvetličnim motivom. Nato sem se lotila lepljenja babičine hiše in ograje ter opremila še zunanji zgornji del in tako skrila zareze in luknje, ki so nastale pri zarezovanju v moder papir. Tako sem zgornji del prekrila z zelenim pikastim papirjem ter dodala še nekaj detajlov.
Na sredini spodnjega dela sem s spenjačem na papir pripela svetlozelen satenast trak, sponke pa zakrila z izrezanimi cvetovi. Tako bo bralec vedel, kje se stran odpre. Vse to sem nato z obojestranskim lepilnim trakom prilepila na zelen 300 g/m2 fotokarton in se lotila izdelave spodnjega dela. Najprej sem potko, grmovje
78 in druge dele postavila na podlago ter jih premikala naokoli, dokler ni bilo vse tako, kot sem si zamislila, šele nato sem vse pazljivo in natančno prilepila na podlago.
Slika 62: Izdelava strani in umeščanje besedila
Na koncu je sledila še ilustracija Rdeče kapice.
79
Slika 63: Izdelava ilustracije
Končano ilustracijo sem skrbno izrezala, skoraj po narisanih linijah, in Rdečo kapico prilepila na potko, ki vodi do babičine hiše.
Na koncu sem napisala še besedilo. Del besedila sem umestila na zgornji, drugi del pa na spodnji del grmovja.
80
Slika 64: Umestitev ilustracije in besedila
81
Slika 65: Končana notranja stran
82
Slika 66: Končana sedma stran, ko je zaprta
3.2.11 Osma stran slikanice Na tej strani Rdeča kapica vstopi v babičino spalnico in zagleda bolno babico, ki se ji zdi zelo čudna, zato jo vpraša tista tri ključna vprašanja. Ker sem hotela ta vprašanja nekako poudariti oziroma izpostaviti, se mi je porodila ideja o vrtečem mehanizmu. Gre za vrteč element v obliki kroga, ki je vpet v središču (kar omogoča nadzorovano vrtenje), okrog katerega so razporejene ilustracije. Stran je izdelana v več slojih. Zgornji sloj ima izrezano odprtino, prav tako v obliki kroga, skozi katerega lahko bralec, ko vrti vrteči element, vidi tudi ilustrirano vsebino (vprašanja, ki jih Rdeča kapica zastavlja volku), ki je narisana na spodnjem vrtečem krogu. Odgovora na prvi dve vprašanji bi bila vstavljena v žepka na desni stani. Osnova je zelen 300 g/m2 fotokarton, zato sem za podlago tako kot na prejšnji strani izbrala svetlomoder 300 g/m2 fotokarton, izrezan na dimenzijo 20x20 cm. Na levi strani sem na sredini izrezala polkrog, da bo pozneje krog (vrteči element), ki bo umeščen pod svetlomoder fotokarton, lažje premikati oziroma vrteti.
83
S pomočjo šablon sem izrezala krog v ta svetlomoder fotokarton. V tem krogu se bodo pozneje, ko bo mehanizem deloval, s pomočjo vrtenja prikazovala vprašanja z ilustracijami. Vse robove sem osenčila s črno. Iz bež šeleshamerja sem izrezala krog z ravnimi robovi. Premer kroga je približno 16 cm. Krogu sem določila sredino in ga umestila pod moder šeleshamer, da se je rob poravnal s polkrožnim izrezom na levi strani in da je prekril krog, ki je bil vrezan na modrem šeleshamerju. Z debelejšo iglo sem nato preluknjala oba papirja. Iz rdečega papirja z modrimi pikami sem izrezala pravokotnik ter s pomočjo okrogle šablone v ta papir vrezala krog. Ta krog je bil večji kot tisti na modrem fotokartonu, zato da sem dobila lep moder okvir, ko sem rdeč pikast papir prilepila na moder šeleshamer. Pikast rdeč papir sem preluknjala in vse skupaj pritrdila z zlato razcepko v obliki cvetlice. Tako je nastal vrtljiv mehanizem.
Slika 67: Nameščanje vrtečega mehanizma
84
Bež krog sem nato razdelila na tri dele in na vsak del napisala vprašanje ter besedilo opremila še z ilustracijo.
Slika 68: Izdelana deveta stran
Vse skupaj sem zaščitila še z zaščitnim lakom, ker sem ilustracije risala z grafitnikom oziroma prešanim ogljem v obliki svinčnika.. Odgovore na vprašanja sem postavila na desno stran ob vrteči mehanizem, in sicer tako, da sem s pomočjo šablon izrezala oblike, ki spominjajo na etikete, nanje napisala besedilo (odgovore), jih osenčila s črno ter na vrhu s spenjačem pritrdila še svetlozelen satenast trak, da bralec ta kartončka lažje izvleče iz žepkov.
Žepka za kartončka sem izdelala tako, da sem iz pisanega papirja izrezala trak poljubnih dimenzij, ga s črno osenčila in vanj zarezala dve vodoravni zarezi. Trak sem nato prilepila na desno stran podlage, a sem se izognila predelu z zarezama, tako da sta nastala nekakšna žepka, kamor sem nato vstavila izrezana kartončka z besedilom.
85
Spodnji del sem okrasila še s papirno čipko in roza vzorčastim papirjem, nato sem vse skupaj prilepila na osnovni zelen fotokarton s tridimenzionalnim obojestranskim lepilnim trakom, ki je papir rahlo privzdignil, da bo vrtenje mehanizma lažje. To vrsto lepila sem namestila samo po zunanjih robovih modrega fotokartona, pri čemer sem pazila, da leve stranice modrega fotokartona nisem prilepila v celoti, ampak sem se izognila polkrožnemu predelu. Odgovor na tretje vprašanje sem prenesla na deveto stran.
3.2.12 Deveta stran slikanice Odgovor, ki manjka na prejšnji strani, sem speljala na to stran. Stran sem si zamislila tako, da volk, ko ga Rdeča kapica vpraša, zakaj ima tako velike zobe, zarjove: »Da te lažje požrem!« Za to stran je bilo narejeno veliko število mehanizmov, vendar sem se na koncu odločila za mehanizem, ki se mi je zdel najbolj primeren. Gre za drsni element. Drsnik je umeščen pod osnovo, saj je stran izdelana v slojih, drsnik prehaja v dveh točkah; prvič, kjer je prilepljen, in drugič, kjer ga bralec prime. Osnova je rdeč 300g/m2 fotokarton. Za drugo osnovo sem izbrala rdeč »scrapbook« papir z modrimi pikami (20x20 cm) ter ga primerno umestila na osnovni fotokarton. Na podlago je nameščen mehanizem, ki volku odpira gobec, šele nato pa sem izdelala ilustracijo, ki sem jo prilagodila mehanizmu. Pri mehanizmu gre za trak tršega papirja, ki sem ga dvakrat zgibala. Mere sem prilagodila formatu. Za trak je uporabljen moder trši papir (26x5 cm), ki je na delu zapognjen. Iz kombinacije dveh vzorčastih papirjev (cvetličnega in pikčastega) sem naredila kvadrat (19x19 cm) in od zgornjega roba odmerila 5 cm, kjer je narejena zareza, kamor je trak vstavljen tako, da je krajši in zapognjeni del ostal na vzorčastem papirju. Ko je bil trak nameščen v zarezo, sem vzorčast papir (19x19 cm) prilepila na spodnji pikčast papir, pri čemer sem bila pozorna, da spodnjega dela papirja nisem prilepila po celotni dolžini zaradi spodaj nameščenega traku. Trak sem nato na zapognjenem delu (5x5 cm) spodaj zalepila na papir, da je bil pritrjen in se ni mogel premikati. Na zapognjeni del (5x5 cm) sem na bel šeleshamer enakih dimenzij narisala žrelo, zobe in jezik volka.
Na zapognjeni del (2,5x5 cm) je prilepljen zgornji del glave volka, ki je prekril žrelo. Glavo volka sem narisala na bel šeleshamer po enakem postopku kot vse druge ilustracije.
86
Končani ilustraciji sem po liniji natančno izrezala glavo in jo prilepila na zapognjeni del.
Sledilo je dokončanje trupa, rok in nog ter del Rdeče kapice, ki beži. Na spodnjem delu strani sem s spenjačem pripela zelen satenast trak, da se mehanizem lažje izvleče. Ko bralec izvleče moder trak proti sebi, se volku odpre gobec, hkrati pa se spodaj na traku prikaže tudi besedilo, in sicer odgovor na tretje vprašanje, ki ga Rdeča kapica zastavi babici: »Babica, zakaj imaš tako velike zobe?« »Zato, da te lažje požrem!«
Slika 69: Končana deveta stran, volk ima zaprt gobec
87
Slika 70: Končna izdelava devete strani, volk ima odprt gobec
3.2.13 Deseta stran slikanice Na 10. strani je prikazano, kako lovec sliši Rdečo kapico, ki kliče na pomoč. Osnova ostaja rdeč 300g/m2 fotokarton. Za vrhnji sloj sem izbrala rjavo rdeč trši papir z drobnimi zelenimi pikicami.
Za besedilo sem uporabila zelen 300g/m2 fotokarton, iz katerega sem s pomočjo šablon izrezala dva enako velika ovala in nanju zapisala besedilo. Nato sem se lotila še ilustracije lovca, ki ga upodablja zajec. Znova sem uporabila bel akvarelni papir, risala s svinčnikom in nato senčila z akvarelnim barvnim svinčnikom v rjavih odtenkih. Uporabila sem še različne odtenke za telovnik in klobuk ter rdečo in oranžno barvo za detajle na klobuku. Pobarvala sem še ozadje.
88
Slika 71: Izdelana ilustracija za deseto stran
Z mokrim čopičem sem šla okoli ilustracije zaradi lažjega trganja. Počakala sem, da se posuši, nato pa sem zaščitila z lakom. Ko se je lak posušil, sem osenčila še robove ter pobarvala oči in smrček zajca. Ilustracijo zajca sem natančno prilepila na desno stran. Pri tem sem pazila, da so vsi robovi natančno prilepljeni. Na hrbtno stran obeh ovalnih kartončkov z besedilom sem prilepila obojestranski lepilni trak ter ju prilepila na levo stran.
89
Slika 72: Izdelana deseta stran
3.2.14 Enajsta stran slikanice Na tej strani zajec lovec ulovi hudobnega volka in ga po hudem boju priveže ob drevo. Rdeča kapica pa iz omare reši ubogo babico. Tudi tu sem si zamislila drseč mehanizem, ki ga gledalec oziroma bralec povleče navzgor, stran od sebe in s tem dvigne del harmonikasto zapognjenega papirja, kjer je volk privezan ob drevo. Spodaj se nato prikažeta ilustracija zajca lovca in besedilo. Na izvlečenem delu zgoraj pa je ilustracija Rdeče kapice, ki odpira omaro, in iz omare kukata bolna babica ter besedilo. Osnova je zopet zelen 300 g/m2 fotokarton, za drugo osnovo pa sem izbrala zelo pisan in barvit papir, kjer prevladujejo predvsem cvetlični vzorci. Papir za mehanizem sem izrezala na dimenzijo 20x20 cm ter najprej na
90 obeh straneh papirja odmerila 4 cm, zgoraj in spodaj pa po 2,5 cm. Tako je na sredini papirja nastal pravokotnik, ki sem ga vodoravno razdelila od zgoraj navzdol na dvakrat po 6 cm in en del na 3 cm. Pravokotnik sem z vseh strani, razen zgornjega dela, odrezala, druge mere pa zapognila. Vse dele sem potem še dodatno polepila z barvnimi kosi papirja in robove osenčila s črno. Zgoraj na sredini sem izrezala polkrog zaradi poznejšega lažjega vlečenja papirja. Iz papirja v zelenem odtenku sem izrezala dimenzijo 7,5x14 cm in ga prilepila na zadnjo stran spodnjega dela izrezanega pravokotnika ter okoli vseh strani, razen zgornje strani papirja (20x20 cm), prilepila obojestranski lepilni trak ter vse skupaj prilepila na osnovni zelen fotokarton. Na zgornjem delu, kjer sem pred tem izrezala polkrog, sem na zdaj sredinski papir v zelenem odtenku s spenjačem pripela še živorožnat satenast trak, da se ta papir lažje izvleče.
Ko je bil izvlečen mehanizem končan, sem se lotila izdelave drevesa, pri čemer sem pazila, da se ujema s prostorom na papirju, kamor bo pozneje umeščen. Iz rjavega kockastega šeleshamerja sem izrezala veje in deblo drevesa, osenčila, krošnje pa poljubno izrezala iz različnih odtenkov zelenega fotokartona. Tudi te sem osenčila ter na krošnje prilepila še pisan papir.
Krošnje sem nato prilepila na veje drevesa. Ko je bilo drevo končano, sem se lotila izdelave ilustracije skesanega in žalostnega volka ter spet pazila na proporce drevesa, kjer bo volk privezan. Ilustracijo volka sem prilepila na trši šeleshamer, da bo lik bolj kompakten. Počakala sem, da se lepilo posuši, ter ilustracijo zaščitila z zaščitnim lakom. Ko se je lak posušil, sem ilustracijo volka skrbno obrezala in ga prilepila na drevo. Na koncu sem ga ob drevo privezala še s trakom iz rafije.
91
Slika 73: Ilustracija volka za prednjo stran
Sledila je izdelava ilustracije zajca lovca, pri čemer sem pazila na velikost ilustracije, da bo lovec lepo umeščen v svoj prostor.
92
Slika 74: Ilustracija zajca lovca za notranjo stran
Ilustracijo sem nato natančno prilepila na papir in pri tem pazila, da so robovi ilustracije skrbno in dobro prilepljeni, da se pozneje pri odpiranju in zapiranju ne bi vihali in trgali in s tem motili delovanja mehanizma. Nazadnje sem se lotila še ilustracije Rdeče kapice, omare in babice, ki je v omaro zaprta. Seveda sem tudi tu pazila na velikost ilustracije.
93
Slika 75: Izdelava ilustracije za notranjo stran
Besedilo sem napisala na s pomočjo šablone izrezan 300 g/m2 fotokarton v svetlomodri barvi, ki sem ga prilepila ob ilustracijo tako, da sem en del prilepila zadaj za papir in prepognila ter napisala še besedilo.
94
Slika 76: Končana prednja stran
95
Slika 77: Končana notranja stran
3.2.15 Dvanajsta stran slikanice To stran sem, kar se tiče besedila, povzela po knjigi Rdeča kapica z ilustracijami Christiana Guibbauda, saj je bila ta knjiga zelo dolgo naša sopotnica pri
96 prebiranju knjig za lahko noč. Ker je bila in je še danes zelo priljubljena, sem začela otrokom pripovedovati neko kombinacijo zgoraj omenjene knjige in klasične zgodbice o Rdeči kapici.
Osnova je 300 g/m2 zelen fotokarton, na katerega sem prilepila papir (20x20 cm) v živopisanih barvah in vzorcih. Nato sem v papir (12x15 cm) s pomočjo okrogle šablone vrezala krog ter spodaj ilustracijo volka prilepila tako, da je gledal iz kroga. Kot vse druge ilustracije sem tudi volka ilustrirala na bel akvarelni papir, kamor sem najprej z navadnim svinčnikom narisala skico. Ko mi je bil volk všeč, sem ga obrobila, osenčila in pobarvala s črnim akvarelnim barvnim svinčnikom ter ilustracijo zaščitila z zaščitnim sprejem, počakala, da se sprej posuši, in mu na koncu dorisala še oči s permanentnim črnim flomastrom. Kos papirja z vrezanim krogom, iz katerega gleda volk, sem prilepila na pisano podlago (20x20 cm). Nato sem s pomočjo šablon iz šeleshamerja v modrih odtenkih izrezala tri ovale različnih velikosti, nanje napisala besedilo, jim osenčila robove z rdečo ter jim na hrbtno stran prilepila tridimenzionalni obojestranski lepilni trak in jih poljubno prilepila na podlago (20x20 cm).
Slika 78: Končana dvanajsta stran
97
3.2.16 Zadnja stran slikanice Ta stran predstavlja nekakšen zaključek slikanice, tako da bi bila slikanica, ko jo vzamemo v roke, lahko samostojna in bi lahko delovala tudi brez ovitka, saj ima tako naslovnico kot hrbtno stran, zato sem si to stran zamislila tako, da bi na eni strani predstavila »nastopajoče«, torej Rdečo kapico, volka, babico in zajca lovca, zadnja, hrbtna stran pa bi bila identična zadnji platnici na ovitku slikanice.
Izbrala sem rdeč 300 g/m2 fotokarton (22x24 cm) in mu osenčila robove. Ker ima papir dve strani, sem najprej naredila tisto stran, kjer sem predstavila glavne junake zgodbice. Iz živopisanega in vzorčastega papirja sem izrezala 20x20- centimetrski kos papirja, ga osenčila z rdečo in prilepila na rdeč osnovni fotokarton.
S pomočjo okroglih šablon iz rdečega 300 g/m2 fotokartona sem izrezala okvirje, kamor bom pozneje prilepila ilustracije glavnih junakov. Okvirčke sem osenčila s črno ter se lotila ilustriranja junakov. Izdelane ilustracije sem nato obrezala na želeno okroglo obliko in vsako ilustracijo posebej prilepila v izrezan okvir.
Slika 79: Končana zadnja notranja stran slikanice
98
Ko so bili vsi glavni junaki uokvirjeni, sem jih razporedila po formatu in prilepila. Iz zelenega 300 g/m2 fotokartona in s pomočjo šablone sem izrezala še majhno ovalno obliko, jo osenčila z rdečo, opremila z besedilom ter s tridimenzionalnim obojestranskim lepilnim trakom prilepila na sredino med uokvirjene junake zgodbice. Sledila je izdelava zadnje, hrbtne strani. Iz živopisanega papirja sem izrezala dve enaki obliki kot za zadnjo stran platnice, osenčila sem robove, prilepila na rdeč osnovni fotokarton, na izrezani obliki s permanentnim flomastrom v črni barvi napisala še besedilo, ki je enako kot na hrbtni platnici, ter okrasila še z nalepko v obliki cvetlice. Tako je bila izdelava slikanice končana.
99
4. SKLEP
Teoretični del diplomskega dela je namenjen slovenski knjižni ilustraciji, njenemu razvoju in sporočilu. Sledi poglavje o slikanici in njeni opredelitvi, kar obsega oblike slikanice, njene zahtevnostne stopnje ter razporeditev besedila in ilustracij v slikanici. Posvetila sem se tudi elementom v slikanici, od besedila, ilustracij, oblikovanja slikanice in vse do likovnih tehnik, formata in oblike slikanice, ter tipografiji, naslovnici in postavitvi ilustracij in besedila. Teoretični del sem zaključila s predstavitvijo nekaj meni ljubih slovenskih ilustratork.
V praktičnem delu diplomskega dela pa sledi zasnova avtorske slikanice: od ideje pa vse do izdelave slikanice. Poglavitni del naloge je izdelava avtorske slikanice, ki je rezultat prepletanja ideje s teoretičnimi spoznanji.
Izdelave slikanice sem se lotila tako, da sem najprej izdelala kar precej mehanizmov zgibanja in šele nato izbrala oziroma uporabila tiste, ki so se mi zdeli primerni. Sledila je izdelava »prototipa« slikanice, posameznih strani. Tako sem se lahko prepričala, da bodo izbrani mehanizmi delovali in kako bo slikanica okvirno izgledala. Pri samem delu sem naletela tudi na nekaj težav, predvsem pri izbiri ustreznega materiala, papirja. Po preizkusu različnih vrst papirja z različnimi gramaturami (nekatere so se mečkale, trgale, druge vihale, zato se mehanizmi niso lepo zlagali, drseli in odpirali) sem prišla do zaključka, da je za osnovo in določene mehanizme najbolj primeren 300 g/m papir, nekaj tanjšega pa sem uporabila za druge detajle. Tako je slikanica izdelana iz teh vrst papirja. Za format slikanice sem se odločila popolnoma po občutku in se že v sami osnovni ideji nagibala k ležečemu formatu. Slikanica, ki sem jo ročno izdelala, na določenih straneh vsebuje drsnike, mehanizme, s katerimi bralec premika vsebino, na drugih straneh pa je slikanica namenjena samo branju oziroma gledanju. Namen izdelave slikanice je bil ta, da sem sama hotela preizkusiti, ali je to vrsto slikanice možno izdelati, kako delujejo posamezni mehanizmi v določeni zgodbici, kako delujejo med seboj in ali je takšne vrste slikanica lahko berljiva in bralcu všeč. Sama slikanica je namenjena predvsem otrokom, ki s pomočjo interaktivnih elementov slikanice lažje sledijo zgodbici in sodelujejo s pripovedovalcem.
100
Nikolajeva in Scottova s svojo teorijo o celostni presoji in holističnemu doživljanju slikanice pišeta, da obe pripovedi, torej slikovna in besedna, izmenjaje tvorita vedno bolj med seboj prepleteno celoto nastajajočega večplastnega fantazijskega sveta vsakega posameznika, kar v praksi pomeni, da bralec najprej preveri celoto in se nato spet vrne na začetek, to ponovi večkrat, zato ga vedno bolj zanimajo podrobnosti, s tem pa se mu odpirajo globlje plasti besedila in slik ter odkritja prej skritih, prezrtih malenkosti, hkrati pa na ta način povezuje slikovni in besedilni del, ki se medsebojno dopolnjujeta v nerazdružljivo novo celoto – tako začne posameznik ustvarjati svojo lastno zgodbo, ki je globoka, zanimiva in njemu lastna, slikanica pa je za to odličen pripomoček (Rupel, 2013, str. 109).
101
5. VIRI
Avguštin, M. (2003). Ob 50. Obletnici knjižnih zbirk Sinji Galeb in Čebelica: Likovno razmišljanje. Otrok in knjiga, 57, str. 42–53.
Avguštin, M. (2001). Galerija izvirnih ilustracij mladinskih del. Ilustracija bližnjica h knjigi, str. 13–28. Ljubljana: Karantanija
Bagnall, B. (1995). Risanje in slikanje. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.
Barton, C. (2009). The artist as paper engineer. The bonefolder: an e-journal for the bookbinder and book artist. Letnik 5 (2), str. 35–44. DOAJ, pridobljeno 15. 8. 2012
Batič, J. in Haramija, D. (2014). Teorija slikanice. Otrok in knjiga, 89, str. 5– 19.
Butina, M. (1997). Prvine likovne prakse. Ljubljana. Debora.
Frelih, Č. (2009). Kaj odlikuje kakovostno slikanico. V L. Knaflič, Branje za znanje in branje za zabavo: Priročnik za spodbujanje družinske pismenosti, str. 75–82. Ljubljana: Andragoški center Slovenije.
Goldenberg, C. (1993). The design of typography of children's book. Horn book magazine, letnik 60 (5), str. 559–567. EBSCOhost, pridobljeno 8. 8. 2012
Grafenauer, N. (1976). Slikanica in njeno sporočilo. Otrok in knjiga, 4, str. 7– 12.
Haramija, D. (1997). Ali lahko slikanice zbolijo. Otrok in knjiga, 43, str. 24– 27.
Haramija, D. (2009). Sedem pisav. Maribor. Univerza v Mariboru.
Haramija, D. in Batič, J. (2013). Poetika slikanice. Murska Sobota: Feri Lainšček
102
Berger, J., Blomberg, S., Fox, C., Dibb, M., Hollis, R. (2008). Načini gledanja. Po BBC-jevi televizijski oddaji z Johnom Bergerjem. Ljubljana: Zavod Emant.
Brenk, K. In GRAFENAUER, N. (1987). Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino 1945–1975. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Hurlimann, B. (1968). Svet v slikanici. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Jamnik, T. (1994). Knjižna vzgoja. Zavod republike Slovenije za šolstvo in šport.
Kobe, M. (2004). Uvodna beseda o slikanici. Otrok in knjiga, 31 (59), str. 41– 47.
Kobe, M. in Avguštin, M. (1998). Slovenska mladinska književnost in ilustracija. Ljubljana: Slovenska sekcija IBBY.
Kobe, M. (1986). Slovenska slikanica 1976–1986. Otrok in knjiga, 23–24, str. 52–64.
Krivec Dragan, J. (2009). Zakaj je ilustracija tako pomembna. Branje za znanje in branje za zabavo: Priročnik za spodbujanje družinske pismenosti, str. 71–74. Ljubljana: Andragoški center Slovenije.
Leksikon slikarstva A–Ž. (1996). Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.
Levstikove nagrade za leto 1979. (1980). Otrok in knjiga, št.7 (11), str. 72–78
Marcus Leonard, S. (2012). Give'em helvetica: Picture book type. Horn book magazine. September/Oktober 2012, str. 40–45. Master file premier, pridobljeno 22. 4. 2013.
Mastnak, T. (2006). Ilustracija in učenje vizualnega jezika. Ciciban priloga za starše, 10 (9), str. 14–15.
Nikolajeva, M. (2003). Verbalno in vizualno: Slikanica kot medij. Otrok in knjiga, 30 (58), str. 5–26.
103
Nikolajeva, M. In SCOTT, C. (2006). How picturebook work. New York, London: Routledge, Taylor & Francis group.
Nikolajeva, M. (2012). Reading other people's mind through word and image. Children's literature in education, letnik 43(3), str. 273–291, pridobljeno 19. 6. 2013.
Nodelman, P. (1996). The pleasures of children's literature (second edition). London: Publishers USA.
Omerzel, K. (2006). Kompozicijski odnos tekstovnega in likovnega v slikanici. Otrok in knjiga, 65, str. 31–36.
Pirnat-Spahić N. (2007). Podoba knjige – Knjiga podob. (7. slovenski bienale ilustracije). Ljubljana: Cankarjev dom
Pirnat-Spahić N. (2012). 10. Slovenski bienale ilustracije. Ljubljana: Cankarjev dom.
Pregl, T. (1980). Slovenska knjižna ilustracija: Ob razstavi Slovenska knjižna ilustracija 1979/1980, str. 5 in 34. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Pregl Kobe, T. (1998). Upodobljene besede. Grosuplje: Mondena.
Glavan, R. (2012). Bibliografija izdaj založnika Lavoslava Schwentnerja, str. 23–49. Ljubljana: Antikvariat Glavan.
Roig, G.M. (2008). Slikanje z akvareli. Radovljica: Didakta.
Rupel, N. (2013). Ilustracija: od grafike h grafiki. Avtorska slikanica. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Saksida, I. (2000). Bogastvo poetike in podob. Kakva je knjiga slikarica: zbornik. Zagreb: Knjižnice grada Zagreb.
Sipe, L. R., McGuire, C.E. (2006). Picturebook enpapers. Resources for literary and aesthetic interpretation. Children's literature in education, 37 (4), str. 291–304, pridobljeno 5. 6. 2012.
104
Slovar slovenskega knjižnega jezika. (1995), str. 294. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino 1945–1975. (1978). Ljubljana: Mladinska knjiga.
Tomšič Čerkez, B. in Tacar, B. (2010). Likovne kuharije. Uporabne likovne tehnike. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Urbič, T. (2009). Izdelava knjige skokice.Making a pop up book. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Vogelnik, A. (1977). Povojna otroška slikanica na Slovenskem. Otrok in knjiga, 5, str. 7–21.
Zupan, J. (2001). Ilustracija – bližnjica h knjigi: galerija izvirnih ilustracij mladinskih del na OŠ dr. Pavla Lunačka v Šentrupertu. Ljubljana: Karantanija.
105