KONSERVATOR-RESTAVRATOR Povzetki mednarodnega strokovnega srečanja 2019 Summaries of the International Meeting of Conservators-Restorers 2019

Narodna galerija, maj 2019

SMS | DRS | NG 2

Publikacija je bila izdana s sofinanciranjem Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, za kar se Skupnost muzejev Slovenije in Društvo restavratorjev Slovenije iskreno zahvaljujeta

KONSERVATOR-RESTAVRATOR Povzetki mednarodnega strokovnega srečanja 2019 Summaries of the International Meeting of Conservators-Restorers 2019

Glavna urednica: mag. Nataša Nemeček

Uredniški odbor: dr. Sabina Kramar, Irena Porekar Kacafura, mag. Lucija Močnik Ramovš, mag. Ana Motnikar, dr. Jasna Malešič, Ajda Mladenovič

Recenzentka in urednica prispevkov Konserviranje- restavriranje modernih in sodobnih umetnin: mag. Tamara Trček Pečak

Organizatorji srečanja: Skupnost muzejev Slovenije, Društvo restavratorjev Slovenije, Narodna galerija

Organizacijski odbor: mag. Jana Šubic Prislan, mag. Ana Motnikar, mag. Nataša Nemeček, mag. Tamara Trček Pečak, mag. Martina Vuga, mag. Martina Lesar Kikelj

Izvršilni organizator: Oddelek za konserviranje in restavriranje Narodne galerije

Tehnična podpora: Tehnična ekipa Narodne galerije

Prevajanje iz angleščine: mag. Ana Motnikar, mag. Nataša Nemeček

Prevajanje iz hrvaščine in srbščine: dr. Jasna Malešič, Miladi Makuc Semion, mag. Nataša Nemeček, Irena Porekar Kacafura

Jezikovni pregled: Vlado Motnikar

Lektoriranje angleških izvlečkov: Mirjam Novak, Paul McGuiness

Po oblikovalski predlogi Tanje Semion in Marina Šantića oblikovala in tehnično uredila: Petra Benedik

Tisk: Collegium Graphicum

Izdajatelj: Društvo restavratorjev Slovenije, Skupnost muzejev Slovenije

Naklada: 300 Ljubljana 2019

Cena zbornika: 5 eur Slika na naslovnici: Delno ohranjen mozaik iz nekdanje opreme mladinske varčevalnice na Čopovi 3 (danes nlb, poslovalnica Mestna hranilnica ljubljanska), avtor neznan, 1962 (foto: Tomaž Lazar) ISSN 1854-5289 3

Kazalo | Contents | contents kazalo

Uvod | Introduction Lucija Močnik Ramovš — 19

Dodatek Nekaj jezikovnih priporočil za primernejše predstavljanje konservatorsko-restavratorskega dela Vlado Motnikar — 21 plenarni sklop | plenary session

Konserviranje-restavriranje modernih in sodobnih umetnin | Conservation-restoration of modern and contemporary works of art — 24

Mind the gap: Konserviranje-restavriranje del sodobne umetnosti | Mind the gap: conservation-restoration of contemporary art Mirta Pavić — 25

Moderna slika – kaj je s sliko danes | Modern painting – what is its status today? Nada Madžarac — 31

Različni pristopi k reševanju in hranjenju modernih in sodobnih umetnin | Different approaches to the restoration and conservation of modern and contemporary works of art Tamara Trček Pečak — 39

Kovinski kipi na prostem – od umetne do naravne patine | Discussing public metal sculptures/monuments from a sculptural point of view Jurij Smole — 46

Ohranjanje in konserviranje-restavriranje modernih in sodobnih stenskih poslikav in mozaikov | Preservation and conservation-restoration of modern and contemporary wall paintings and mosaics Blaž Šeme — 54 povzetki mednarodnega strokovnega srečanja 2019 — 64 tekstil

Konserviranje fragmenta tapiserije iz 16. stoletja Hajnalka Nagy — 65

Konserviranje-restavriranje uniform Irena Porekar Kacafura — 66

Konserviranje-restavriranje ženskega suknenega plašča Ana Resnik — 67

Kopija madžarske revolucionarne zastave Eszter Mátyás — 68 papir

Inkunabula Ezopove basni: konserviranje-restavriranje lesenih platnic Tomislav Bajić — 69 4 Dokumentacija in ocena stanja iluminacij statuta Pulja iz leta 1500 Sanja Šetić — 70

Izzivi pri odstranjevanju površinskih nečistoč in lepil z grafike Meriana Matthäusa starejšega Bitka pri Lützenu iz leta 1632 Stevo Leskarac — 71 kazalo | contents

Konservatorsko-restavratorska dela na knjigi Herbario Nuovo Lucija Ašler — 72

Konservatorsko-restavratorska dela na katastrskem načrtu Trstenik-Terstenico iz leta 1819 Dorijana Malinarić-Macan — 73

Konservatorsko-restavratorska dela na zbirki matičnih knjig Vojvodine Višnja Nikolić, Maja Jokmanović — 74

Situacijski načrt Save pri Krškem xii/5-6, l 1850 Tatjana Rahovsky Šuligoj — 75

Konserviranje in restavriranje fotografij fonda si as 1931, sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, Nagodetov proces Lucija Planinc — 76

Kromolitografije – reproducirane podobe na papirju in preventivni ukrepi Irena Potočnik — 77

Konserviranje-restavriranje in digitalizacija arhiva fotografskih negativov dnevnika Jutro Ksenija Janković — 78

Konserviranje-restavriranje skic Lojzeta Dolinarja Petra Zaviršek, Jasna Malešič — 79

Veliki problemi malih knjig. Restavriranje miniaturne knjige Károlya Andruska Kubikos iz zbirke Narodne biblioteke Srbije Tanja Lošić — 80

Estetske dileme pri konserviranju-restavriranju knjig Mia Perković, Dragica Krstić — 81

slike

Konservatorski-restavratorski poseg na oljni sliki na kamnu Anka Batič — 82

Slika Valentina Metzingerja – posegi po posegih Anita Klančar Kavčič, Vid Klančar — 83

Konservatorsko-restavratorski posegi na sliki Sveti Janez Nepomuk iz cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu Zdenka Salmič Pungerčar — 84

Po sledovih starih restavratorskih posegov Lucija Stepančič — 85

Podloge na slikah 19. stoletja in načrtovanje konservatorsko-restavratorskih postopkov Lucija Močnik Ramovš — 86 5 Konserviranje-restavriranje oljne slike na železni pločevini Požar v Kranju iz Narodnega | contents kazalo muzeja Slovenije, magistrsko delo ul aluo Helena Pucelj Krajnc, Blaž Šeme, Nataša Nemeček — 87

Degradacija platna na slikah Adriana de Souse Lopesa Liliana Cardeira, Ana Bailao — 88

Kako je slikal redovnik Vinko Marije Draganja Lana Kekez, Sagita Mirjam Sunara, Kristina Krivec, Julija Baćak — 89

Različna pristopa h kitanju slik Riharda Jakopiča Liza Lampič — 90

Konserviranje in restavriranje treh slik Uroša Predića iz cerkve v okolici industrijske cone rudnika Kostolac Sandra Jakovljević — 91

Odstranjevanje površinskih nečistoč z nelakiranih slik Zoja Bajde — 92

Stari konservatorsko-restavratorski posegi – nove metode na sliki Miće Popovića Meščani (Građani) Bojan Nikolić, Milica Konstantinović — 93

Izkušnje Galerije Matice srpske s čiščenjem redko razstavljenih slik Daniela Korolija Crkvenjakov — 94 polikromirana plastika

Vprašanje prezentacije polikromije na »zlatem oltarju« iz druge polovice 17. stoletja Fani Oražem, Franci Kavčič — 95

Konservatorsko-restavratorski posegi na oltarju sv. Janeza Nepomuka, cerkev sv. Mohorja (ešd 2395), Moravče pri Gabrovki Albina Kržič — 96

Konserviranje-restavriranje poslikanega razpela iz pravoslavne cerkve svete Marije Magdalene Marko Čurković — 97

Rekonstrukcije pozlate Maja Sučević Miklin — 98 les

Konservatorsko-restavratorski posegi na orgelskem pozitivu iz loretske kapele mariborskega gradu Danilo Rojko — 99

Tri preslikave – različne rešitve Irena Jeras Dimovska — 100

Sodobni pristopi pri reševanju razpok na godalih Andreja Jamšek — 101

Konserviranje in restavriranje tradicionalnega ribiškega plovila pasara Kristina Zadnik Sinožič, Mateja Krošelj — 102 6 arheologija

Železnodobni zaponki iz različnih materialov Sonja Perovšek — 103

Pozlačena čebuličasta fibula iz Ajdovščine kazalo | contents Andrej Ferletic — 104

Razsoljevanje arheološke keramike Anamarija Dimovska — 105

Konserviranje in restavriranje rimske posode z enojnim ročajem iz modrega stekla Miona Miliša, Filip Rogošić, Mladen Čulić — 106

Izjemne najdbe rimskih fresk v Celju Jasna Radšel, Jure Krajšek — 107

Vakuumsko utrjevanje antičnega marmornega kipa cesarice iz Arheološkega muzeja v Zadru Siniša Bizjak, Ivana Duvnjak — 108

Konserviranje-restavriranje antičnega talnega mozaika iz mgml (Muzej in galerije mesta Ljubljane) Barbara Škander — 109

Rimske grobnice v Drnovem pri Krškem Špela Govže — 110

Pozlačeni grb rodbine Auerspergov Mojca Zver — 111

sestavljeni materiali

Konserviranje in restavriranje arkebuze Enio Vivoda — 112

Konservatorsko-restavratorski posegi na jaslicah iz Vörsa Petronella Kovács Mravik, Mária Fodor, László Nemes Takách — 113

Konserviranje in restavriranje zbirke pip Nadežde Kafol z Bleda Janja Slabe — 114

Konservatorsko-restavratorski posegi na kitajskem dežniku, izdelanem iz papirja Hajnalka Fábián-Tóth — 115

Konserviranje-restavriranje predmetov iz zbirke zdravniške ambulante dr. Božidarja Fajdige Sandra Dimitrijević — 116

kovina

Triglav, Aljažev stolp (ešd 5531) - celovita prenova Martin Kavčič — 117

Konservatorsko-restavratorski posegi na kipcu Deček, ki nosi vodo (1931) kiparja Dezsőja Erdeyja Ottó Hargitai — 118 7 stenske slike in mozaiki | contents kazalo

Zazid, cerkev sv. Martina – dosedanji rezultati prizadevanj pri prezentaciji gotske notranjščine Nataša Škrjanec — 119

Problematike ohranjanja stenskih poslikav v prezbiteriju cerkve Žalostne Matere Božje v Dolenji vasi pri Senožečah Andrej Jazbec, Marta Bensa — 120

Restavriranje freske Frana Jelovška in štuka v hiši Pri vitezu v Ljubljani Aleksander Šiles, Jasna Radšel — 121

Konserviranje-restavriranje fragmenta stropne poslikave iz hiše na Mestnem trgu 10 v Ljubljani Anja Novak — 122

Konservatorsko-restavratorska dela v prezbiteriju cerkve sv. Martina v Zazidu Mateja Krošelj — 123

Prezentacija zazidanega oltarja v ladji cerkve sv. Vida na Šentviški Gori Marta Bensa — 124

Dekorativne tehnike stenskih poslikav Marija Ana Kranjc, Tanja Mesojedec — 125 kamen in štuk

Konservatorsko-restavratorski poseg na kamnitih oltarjih sv. Magdalene in sv. Blaža Saša Stržinar Sterle — 126

»Mascherone« – konserviranje-restavriranje kamnitega reliefa Lidija Gardina, Edvilijo Gardina — 127

Antependij, Marijino darovanje v templju, Piran – cerkev Marije Zdravja Rok Dolničar — 128

Konservatorsko-restavratorski poseg na kariatidah na fasadi sng Maribor Katja Rus — 129

Štovičkove študije iz nežgane gline Maja Ivanišin — 130 stavbna dediščina

Claustra (Claustra Alpium Iuliarum) – rimski zid Damjan Nared — 131

Celostna obnova podružnične cerkve svetega Jožefa v Podklancu pri Vinici Mateja Ocepek — 132

Konservatorsko-restavratorski poseg na Devskem znamenju, Praprotna Polica Katarina Blaži — 133

Obnova kapele na stopnišču pod cerkvijo sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju Matevž Sterle — 134 8 kopistika

Pomen zbiranja arhivskega gradiva ob posegu na sliki Valentina Metzingerja Vid Klančar, Anita Klančar Kavčič — 135

Zlata našivka z Bleda – izdelava kopij s kombinacijo sodobnih in klasičnih tehnik kazalo | contents Miran Pflaum, Andrej Žužek, Peter Turk — 136

Realistični model kraške jame Miha Jeršek, Borut Tome, Matjaž Černila, Matija Križnar, Dare Fekonja, Tomi Trilar — 137

nove tehnologije

Digitalna rekonstrukcija in virtualna prezentacija stenskih poslikav Anja Urbanc — 138

GigaPan Barbka Gosar Hirci, Andrej Hirci — 139

naravoslovne preiskave

Preiskava najstarejše fotografije Kranja z metodo pixe Jedert Vodopivec Tomažič, Žiga Šmit — 140

Preiskave na sliki Franceta Pavlovca Tulpe. Občutljivost modernih barvnih plasti na vodo Petra Bešlagić — 141

Kipi Jožefa Strauba – prvotna tehnologija in kasnejše predelave Katja Kavkler — 142

Spremljanje čiščenja pozlačenih površin Maša Kavčič, Lea Legan, Klara Retko, Domen Kranjc, Polonca Ropret — 143

Zvoki iz prazgodovine – raziskave treh ropotuljic z Dežmanovih kolišč na Ljubljanskem barju Lidija Korat, Miran Pflaum, Peter Turk — 144

Mikrobiološke raziskave stenskih poslikav na zunanjščinah cerkva Zala Rebernak, Blaž Šeme, Polona Zalar — 145

Mineraloška karakterizacija cementnih ometov na bunkerjih Rupnikove linije Petra Štukovnik, Janez Peter Grom, Violeta Bokan Bosiljkov, Marjan Marinšek — 146

Historični teraco Plečnikove dediščine Sabina Kramar, Maruša Borštnar, Andreja Pondelak, Nina Žbona — 147

Predstavitev utrjevalca na osnovi topne kalcijeve spojine za karbonatne materiale Andreja Pondelak, Luka Škrlep, Sabina Kramar, Andrijana Sever Škapin — 148

Primerljivost in učinkovitost metod in situ za preverjanje lastnosti nekonstrukcijskih injekcijskih mas Andreja Padovnik, Violeta Bokan Bosiljkov — 149

Vpeljava površinsko ojačene ramanske spektroskopije v dediščinsko znanost v Sloveniji Klara Retko, Maša Kavčič, Romana Cerc Korošec, Polonca Ropret — 150 9 Vpliv dimnih plinov na predmete kulturne dediščine | contents kazalo Lea Legan, Klara Retko, Maša Kavčič, Friderik Knez, Polonca Ropret — 151 preventivno konserviranje

Podzemna zabava v težavah Martina Vuga — 152

Ohranjanje organskih materialov na t. i. sodobnih medaljah Ana Sofia Neves, Ana Bailao, Andreia Pereira — 153 izobraževanje

Predstavitev izdelave poslikanih panjskih končnic na Kitajskem Žiga Rehar — 154

Uvajanje sodobnih pristopov čiščenja stenskih poslikav na zvkds Ajda Mladenovič, Martina Lesar Kikelj, Maša Kavčič, Domen Kranjc — 155

Znanje in veščine iz depoja: Snovanje in poustvarjanje štukatur Aleš Vene — 156 razstave

Razstava V dobrih rokah – 60 let Oddelka za konserviranje in restavriranje Narodnega muzeja Slovenije Nataša Nemeček — 157

Organizacijski model razstave Irma Langus Hribar, Janja Slabe, Nataša Nemeček — 158 projekti

Projekt Po sledeh umetnosti družine Straub – strokovno in znanstveno sodelovanje z izmenjavo podatkov Ksenija Škarić — 159 apache – nov projekt na temo dediščinske znanosti (eu op Obzorje 2020) Eva Menart, Irena Kralj Cigić — 160 publikacije

Zbornik res.7 Estetska prezentacija stenskih poslikav Mateja Neža Sitar — 161 10 angleški izvlečki | abstracts Conservator-restorer, Abstracts of the International Meeting 2019, National Gallery of Slovenia — 162

textiles and leather kazalo | contents Conservation of a 16th century tapestry fragment Hajnalka Nagy — 163

Conservation-restoration of uniforms Irena Porekar Kacafura — 163

Conservation-restoration of a woman‘s cloth coat Ana Resnik — 163

Reproduction of a Hungarian revolutionary flag Eszter Mátyás — 164

paper

Conservation and restoration of the wooden covers of incunabula Aesop‘s Fables Tomislav Bajić — 164

Documentation and assessment of the illumination of the Statute of Pula from the 1500s Sanja Šetić — 164

Challenges of removing surface dirt and glue from the print Battle near Lützen by Merian Matthäus, Sr., printed in 1632 Stevo Leskarac — 165

Herbario Nuovo – conservation and restoration Lucija Ašler — 165

Conservation-restoration treatments on a tourism poster from 1958 Dorijana Malinarić-Macan — 165

Conservation-restoration treatment of the Vojvodina Registry Books Collection Višnja Nikolić, Maja Jokmanović — 166

Site plan of the River Sava near Krško xii/5-6, 1850 Tatjana Rahovsky Šuligoj — 166

Conservation and restoration of the photographs kept in the Archival Funds si as 1931, Secretariat of the Interior of the Socialist Republic of Slovenia, Nagode Trial Lucija Planinc — 166

Chromolithography – reproduced images on paper and preventive maintenance Irena Potočnik — 167

Conservation-restoration and digitization of the Journal Jutro`s Archive of Photographic Negatives Ksenija Janković — 167

Conservation of Lojze Dolinar´s sketches Petra Zaviršek, Jasna Malešič — 167 11 A big problem with a small book. Restoration of Kubikos by Károly Andruskó from | contents kazalo the miniature book collection of the National Library of Serbia Tanja Lošić — 168

Aesthetic decisions in book restoration Mia Perković, Dragica Krstić — 168 easel paintings

Conservation-restoration of an oil painting on a stone surface Anka Batič — 168

Valentin Metzinger’s painting – treatment after treatment Anita Klančar Kavčič, Vid Klančar — 169

Conservation and restoration of the painting of St. John of Nepomuk from the Church of St. Nicholas in Novo mesto Zdenka Salmič Pungerčar — 169

Traces left by previous restorations Lucija Stepančič — 169

Preparatory layers on 19th century paintings and planning the conservation procedures Lucija Močnik Ramovš — 170

Conservation-restoration of the oil painting on an iron plate Kranj in Flames from the National Museum of Slovenia, ma Thesis at University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design Helena Pucelj Krajnc, Blaž Šeme, Nataša Nemeček — 170

Degradation on the canvas of Sousa Lopes‘ paintings Liliana Cardeira, Ana Bailao — 170

Painting technology of fr. v. m. Draganja Lana Kekez, Sagita Mirjam Sunara, Kristina Krivec, Julija Baćak — 171

Two approaches to filling in the damaged areas on the paintings by Rihard Jakopič Liza Lampič — 171

The conservation and restoration of three of Uroš Predić’s paintings from the church in the environment of the Kostolac Industrial Zone Sandra Jakovljevic — 171

Removing surface impurities from unvarnished oil-paintings on canvas Zoja Bajde — 172

Old conservation treatment – new methodology on Mića Popović’s painting The citizens Bojan Nikolić, Milica Konstantinović — 172

Experiences at the Gallery of Matica srpska related to the cleaning of rarely exhibited paintings Daniela Korolija Crkvenjakov — 172 12 polychrome sculptures

Presentation of the polychrome painting on an altar from the 17th century Fani Oražem, Franci Kavčič — 173

Conservation-restoration of the altar in St. Hermagoras Church from Moravče near kazalo | contents Gabrovka Albina Kržič — 173

Restoration of a polychromed crucifix from the orthodox Church of St. Mary Magdalene Marko Čurković — 173

Gilding reconstructions Maja Sučević Miklin — 174

wood

Conservation-restoration treatments of the positive organ from the Loretan Chapel in the Maribor Castle Danilo Rojko — 174

Three overpaintings – three different solutions Irena Jeras Dimovska — 174

Contemporary methods in the restoration of string instruments Andreja Jamšek — 175

Conservation and restoration of a traditional pasara fishing vessel Kristina Zadnik Sinožič, Mateja Krošelj — 175

archaeology

Iron Age brooches of different materials Sonja Perovšek — 175

Gilded crossbow fibula from Ajdovščina Andrej Ferletic — 176

Desalination process of archaeological pottery Anamarija Dimovska — 176

Conservation and restoration of a Roman single-handled vessel of blue glass Miona Miliša, Filip Rogošić, Mladen Čulić — 176

Roman frescoes in Celje Jasna Radšel, Jure Krajšek — 177

Consolidation of marble using vacuum on an antique Roman empress sculpture from the Archaeological Museum in Zadar Siniša Bizjak, Ivana Duvnjak — 177

Conservation-restoration of the mosaic from the mgml (Museum and Galleries of Ljubljana) Barbara Škander — 177

Roman tombs in Drnovo pri Krškem Špela Govže — 178 13 Gold-plated coat of arms of the Auersperg family | contents kazalo Mojca Zver — 178 mixed media objects

Conservation and restoration of a ship flintlock firearm Enio Vivoda — 178

Conservation-restoration of a Nativity scene Petronella Kovács Mravik, Mária Fodor, László Nemes Takách — 179

Conservation and restoration of the Nadežda Kafol pipe collection from Bled Janja Slabe — 179

Conservation of a Chinese paper umbrella Hajnalka Fábián-Tóth — 179

Conservation-restoration of the items from the collection of the medical clinic dr. Božidar Fajdiga Sandra Dimitrijević — 180 metals

Triglav – the Aljaž Turret (ešd 5531) – A complete renovation Martin Kavčič — 180

Conservation of Dezső Erdey’s sculpture: Boy Carrying Water (1931) Ottó Hargitai — 180 wall paintings and mosaics

Zazid, the Church of St. Martin – results of the efforts to present a Gothic interior Nataša Škrjanec — 181

Problems with preservation of wall paintings in the Church of the Sorrowful Mother of God in Dolenja vas near Senožeče Andrej Jazbec, Marta Bensa — 181

Restoration of large fresco and stucco ceiling in the house At the Knight in Ljubljana Aleksander Šiles, Jasna Radšel — 182

Conservation-restoration of the ceiling painting from the house at Mestni trg 10 in Ljubljana Anja Novak — 182

Conservation and restoration work in the presbytery of the Church of St. Martin in Zazid Mateja Krošelj — 182

Presentation of the painted niche from the Church of St. Vitus on Šentviška Gora Marta Bensa — 183

Decorative techniques of wall paintings Marija Ana Kranjc, Tanja Mesojedec — 183 14 natural stone and stucco

Conservation-restoration of two stone side altars Saša Stržinar Sterle — 183

Mascaron – conservation-restoration of a stone relief kazalo | contents Lidija Gardina, Edvilijo Gardina — 184

Antependium of Mary‘s Donation in the Temple from the main altar in Piran‘s Church of St Mary of Health Rok Dolničar — 184

Conservation and restoration of the caryatides from the facade of the Slovene National Theatre in Maribor Katja Rus — 184

Štoviček‘s studies made in unfired clay Maja Ivanišin — 185

built heritage

Claustra (Claustra Alpium Iuliarum) – a Roman wall Damjan Nared — 185

Complete renovation of St. Joseph Church in the village of Podklanec near Vinica Mateja Ocepek — 185

Conservation-restoration of the Devsko shrine in Praprotna Polica Katarina Blaži — 186

Restoration of the chapel on the stairs by the Church of St. Martin in Srednja vas in Bohinj Matevž Sterle — 186

copistics

Importance of collecting historical data during the restoration of a painting by Valentin Metzinger Vid Klančar, Anita Klančar Kavčič — 186

Gold appliqués from Bled – combination of modern and classical techniques in making copies Miran Pflaum, Andrej Žužek, Peter Turk — 187

Realistic model of a karst cave Miha Jeršek, Borut Tome, Matjaž Černila, Matija Križnar, Dare Fekonja, Tomi Trilar — 187

new technologies

Digital reconstruction and virtual presentation of wall paintings Anja Urbanc — 187

GigaPan Barbka Gosar Hirci, Andrej Hirci — 188 15 scientific research | contents kazalo

Examination of the oldest photograph of Kranj using the pixie method Jedert Vodopivec Tomažič, Žiga Šmit — 188

Water sensitivity of modern paint films. Analysis of France Pavlovec’s painting Tulips Petra Bešlagić — 189

Jožef Straub‘s statues: original technology and later modifications Katja Kavkler — 189

Monitoring of cleaning gilded surfaces Maša Kavčič, Lea Legan, Klara Retko, Domen Kranjc, Polonca Ropret — 189

Sounds of prehistory – investigation of three rattles from the Dežman pile dwellings in the Ljubljana Marshes Lidija Korat, Miran Pflaum, Peter Turk — 190

Microbiological examination of exterior wall paintings on churches Zala Rebernak, Blaž Šeme, Polona Zalar — 190

Mineralogical characterization of the cement mortar from the Rupnik Line Petra Štukovnik, Janez Peter Grom, Violeta Bokan Bosiljkov, Marjan Marinšek — 190

Historic terrazzo of the Plečnik heritage Sabina Kramar, Maruša Borštnar, Andreja Pondelak, Nina Žbona — 191

Presentation of a consolidant based on a soluble calcium compound for carbonate materials Andreja Pondelak, Luka Škrlep, Sabina Kramar, Andrijana Sever Škapin — 191

Reproducibility and efficiency of field tests for the evaluation of non-structural injection grouts Andreja Padovnik, Violeta Bokan-Bosiljkov — 192

Implementation of surface-enhanced Raman spectroscopy into the field of heritage science in Slovenia Klara Retko, Maša Kavčič, Romana Cerc Korošec, Polonca Ropret — 192

Impact of fire effluents on cultural-heritage objects Lea Legan, Klara Retko, Maša Kavčič, Friderik Knez, Polonca Ropret — 192 preventive conservation

Underground party in trouble Martina Vuga — 193

Preservation of organic materials of contemporary medals Ana Sofia Neves, Ana Bailao, Andreia Pereira — 193 education

Presentation of the creation of painted beehive panels in China Žiga Rehar — 193

Introducing contemporary methods of cleaning wall paintings to the ipchs Ajda Mladenovič, Martina Lesar Kikelj, Maša Kavčič, Domen Kranjc — 194 16 Designing and reproducing stuccowork Aleš Vene — 194

exhibitions

Exhibition In Good Hands – 60 years of the Department for Conservation and Restoration kazalo | contents of the National Museum of Slovenia Nataša Nemeček — 194

Organizational model for an exhibition Irma Langus Hribar, Janja Slabe, Nataša Nemeček — 195

projects

Tracing the Art of the Straub Family Project – professional and scientific cooperation through data networking Ksenija Škarić — 195

apache: a new heritage science project (eu fp Horizon 2020) Eva Menart, Irena Kralj Cigić — 195

publications

res.7 – Symposium proceedings on Aesthetic Presentation of Wall Paintings Mateja Neža Sitar — 196

Kontakti | Contacts — 198

Sponzorji | Sponsors — 206 17

18

19

Uvod uvod

Skorajda pričakovano, bi lahko dejali, so plenarna predavanja 19. strokovnega srečanja konservatorjev-restavratorjev posvečena konserviranju-restavriranju umetnin moderne in sodobne umetnosti. S to problematiko se iz leta v leto srečujemo v vse večjem obsegu. Vanjo ne sodijo zgolj dela, ki izstopajo iz okvirov znanega medija oziroma forme, kot so npr. prostorske postavitve iz različnih materialov. Posebno mesto zavzemajo dela, ki jih po formi z lahkoto pripišemo tradicionalnima umetniškima zvrstema, kot sta slikarstvo in kiparstvo, a zahtevajo drugačen pristop prav zaradi materialov, iz katerih so izdelana. Tak primer so slike z občutljivimi oljnimi in akrilnimi površinami, naslikanimi s sodobnimi oljnimi barvami oz. akrili. Posebno mesto zavzemajo stenske slike, ki zaradi slabše tehnologije izdelave hitreje propadajo. Kipi na prostem so izdelani iz različnih materialov. Poleg kamnitih in lesenih skulptur je v 20. stoletju velik del javnih skulptur narejenih iz kovine. Kvaliteta materiala, vrste legur, načini spajanja in vloga podstavkov narekujejo premislek o konservatorsko-restavratorskem pristopu. Pri obravnavi modernih in sodobnih umetnin se vedno znova srečujemo ne le z novimi materiali, temveč tudi z neštetimi načini uporabe materialov. Osnovno izhodišče našega dela zato temelji na različnosti pristopov h konserviranju-restavriranju. Ta različnost je temelj konserviranja-restavriranja vseh umetnin, pri obravnavi sodobnih del pa je veliko bolj prepoznavna. Sposobnost razmišljanja v tej smeri lahko temelji le na pridobljenem strokovnem znanju in izkušnjah konservatorja- restavratorja. Strokovno srečanje konservatorjev-restavratorjev je eden od pokazateljev, kako razmišljamo, kako nadgrajujemo pridobljeno znanje in kako smo se sposobni povezovati. Kot vsako leto se tudi letos lahko pohvalimo s prispevki, ki temeljijo na raziskovalnosti in inovativnosti. Vsega tega ne bi bilo mogoče doseči brez časa, namenjenega spoznavanju uporabljenih materialov na umetninah in mreženja znanj. To dvoje postaja tudi v naši stroki vse pomembnejši dejavnik.

Lucija Močnik Ramovš, Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje

Introduction

Almost predictably, one might say, the 19th international meeting of conservators-restorers is dedicated to the challenges in the conservation-restoration of modern and contemporary art. This particular topic has become increasingly present over the last years. The treatment of modern and contemporary artwork brings us in contact with new materials as well as as endless possibilities of their use. Therefore, the starting point of our work must take into account the diverse approaches of conservation- restoration. This diversity is in fact the foundation of conserving- restoring all artwork, but becomes increasingly apparent when dealing with contemporary art. 20 21

Nekaj jezikovnih priporočil za primernejše dodatek predstavljanje konservatorsko-restavratorskega dela

■■ Vlado Motnikar, lektor zbornika Konservator-restavrator

Zunaj konservatorsko-restavratorske stroke si le malokdo predstavlja, koliko znanja, spretnosti, potrpežljivosti … je potrebnih že za korektno, kaj šele za odlično izveden poseg. Prav zato je pomembno, da restavrator svoje delo tudi nazorno in hkrati privlačno predstavi. Samoumevno je, da mora biti poljudno besedilo dovolj privlačno, da pritegne bralca, a tudi strokovni jezik naj bo razumljiv, tekoč in natančen. Vloga lektorja ni le popravljanje morebitnih pravopisnih napak, ampak tudi slogovno svetovanje, ko ne gre za napačno, temveč manj ustrezno izražanje.

Aktiv : pasiv Trpni način izražanja (pasiv) seveda ima svojo funkcijo, še posebej če nočemo poudariti delovanja, ampak stanje, ali če ne vemo, kdo je kaj naredil oz. storilca nočemo imenovati. Pogost je na primer v političnem in pravnem jeziku, prodira pa tudi zaradi nekritičnega prevajanja iz angleščine. Opisovanje z deležnikom na -n ali -t ('je poškodovan', 'pripet' … ) je primerno za opis stanja pred posegom, nikakor pa za opis postopka – v tem primeru uporabljamo aktivno obliko. Če se hočemo izogniti poudarjanju sebe oz. svojega dela ('naredil/-a sem'), to najbolj elegantno dosežemo z množinsko obliko ('naredili smo') – tudi če je delo opravila samo ena oseba. Npr.: 'odstopajoče dele smo lokalno utrdili', ne pa: 'odstopajoči deli so bili lokalno utrjeni'. Še manj primerna raba je trpnik s pomožnim glagolom 'se' ('se naredi'), ker se pač nič ne naredi samo od sebe.

Dovršnost : nedovršnost Nobena od teh dveh oblik ni napačna, nista pa vedno rabljeni pravilno. Nedovršno je nekaj, kar še traja, dovršno pa tisto, kar je končano. Če smo npr. nekaj 'odstranjevali z raztopino', smo s tem med vrsticami pravzaprav povedali, da tega nismo odstranili. Pri opisovanju konkretnega postopka je zato primernejša dovršna oblika. Podobna pomenska razlika se pojavi med postopkom in rezultatom tega dela. 'Retuširati' je postopek, rezultat retuširanja pa je 'retuša'.

Birokratska gostobesednost Strokovna besedila so pogosto preobremenjena z zapleteno dikcijo in nepotrebnimi izrazi, ki sicer imajo svoj pomen in funkcijo, a jih neredko nasilno vključujemo v besedilo. Če jih lahko brez škode črtamo, so pač odveč. Tako kot v vsakdanjem življenju ne jemo s pomočjo žlice, ampak z žlico; ne gledamo s pomočjo očal, ampak z očali … tudi umazanijo na muzejskih predmetih lahko očistimo s skalpelom, in ne s pomočjo skalpela. Ni naključje, da se 6. sklon imenuje orodnik oz. s tujko instrumental. Podobni prepogosto uporabljani izrazi so še projekt, poseg, proces, postopek, metoda, uporaba … 22 Na primer: projekt prenove → prenova

dodatek proces čiščenja → čiščenje poseg odstranjevanja → odstranjevanje z metodo uporabe gela → z gelom

Skupni imenovalnik vseh teh nasvetov je torej preprosto, neizumetničeno izražanje. Strokovnost s tem ne bo nič okrnjena, nasprotno, še očitnejša bo.

Slika 1 Medved strelja lovca – mar res »s pomočjo puške«? (foto: Marko Habič, gradivo hrani Slovenski etnografski muzej) 23

24

Plenarni sklop | Plenary sessions

Konserviranje-restavriranje modernih in sodobnih umetnin Conservation-restoration of modern and contemporary works of art 25

Mind the gap: Konserviranje-restavriranje del sessions | plenary sklop plenarni sodobne umetnosti

■■ Mirta Pavić, Muzej sodobne umetnosti, Zagreb | Museum of Contemporary Art, Zagreb

Sodobna umetnost nas nagovarja prek materialov, ki imajo posebno, nematerialno povezavo s pomenom umetniškega dela. Prav ta posebnost narekuje konservatorsko-restavratorski pristop k delom sodobne umetnosti, je izhodišče, kjer začenjamo raziskovati podobnosti in razlike v odločanju o konservatorsko- restavratorskih posegih na tradicionalnih in sodobnih delih (slika 1). To ni nova tema. Obravnavali so jo, čeprav ne primarno usmerjeno k delom sodobne umetnosti, že leta 1974 na konferenci v Greenwichu1, ki je bila sicer posvečena strukturnim posegom na slikah na platnu, vendar je spremenila strokovna stališča. Na konferenci so bili predstavljeni novi materiali in nove tehnike, kot so hladno podlepljanje po t. i. metodi nap-bond na nizkotlačni mizi in akrilne disperzije, ki jih je predstavil Vishwa Raj Mehra, ter Beva 371, mešanica na osnovi etilen-vinil-acetatnega kopolimera, ki jo je uvedel Gustav Berger.

Slika 1 Chen Zhen, Postelja II (Krevet II) – šesti del instalacije Šest vzmeti (Šest vrela); instalacija; kovinska bolniška postelja, sveče iz voska, zavese iz tila, žarnica, 2000, inv. št. msu 3972 (foto: Goran Vranić)

Čeprav je bila glavna tema podlepljanje slik, je konferenca sprožila številna širša vprašanja v stroki, saj so prvič na akademski ravni razpravljali o zgodovini, etiki in tedaj aktualni praksi restavriranja. Kar je bilo dogovorjeno v Greenwichu, velja še danes: konservatorsko-restavratorski poseg, bodisi majhen ali velik, mora biti logičen, odgovorno izveden, etičen, pregleden in nedvoumno upravičen in kot tak mora ostati zapuščina tistim, ki bodo skrbeli za dediščino v prihodnosti. Splošna konservatorsko-restavratorska načela imajo torej jasno določen pomen in so definirana skozi zgodovino in izkušnje z namenom preprečevanja nezanesljivih in nepravilnih posegov. Ker konservatorsko-restavratorsko delo

1 Bomford, 1995. 26 zahteva podroben pregled in analizo razlogov in odgovornosti za vsako dejanje, se že od začetkov oblikovanja stroke pripisuje velik pomen natančnemu formuliranju in interpretaciji etičnih načel. V učinkovitem in praktično uporabnem sistemu ta načela prežemajo teorijo in prakso. Da bi opredelil smernice o tem, kaj je pri konservatorsko- restavratorskem delovanju etično sprejemljivo in kaj ne, je Cesare Brandi približno desetletje prej, leta 1963, napisal Teorijo restavriranja (Teoria del restauro). Brandijeva Teorija restavriranja je še danes izhodišče, teoretski in praktični okvir za nekatere

plenarni sklop | plenary sessions najbolj kompleksne konservatorske probleme, vendar nekatera njegova načela niso v celoti uporabna pri delih sodobne umetnosti. Čeprav je Brandijev filozofski in teoretski prispevek nedvomen, je v primeru nekaterih njegovih temeljnih načel hitro opazna nezdružljivost določenih zahtev s pristopom k delom sodobne umetnosti. Nekatera pomembnejša načela je v tem smislu komentiral Sebastiano Barrasi na konferenci Konserviranje: principi, dileme in neprijetne resnice (Conservation: Principles, Dilemmas and Uncomfortable Truths) leta 2009 v Londonu.2 Najprej in predvsem, Brandi obravnava umetniško delo kot večno in nespremenljivo in ob tem popolnoma obide pomen in umetnikov namen. Sodobna umetnost je pogosto minljiva. Včasih je ta minljivost del koncepta umetniškega dela, včasih pa je posledica minljivosti materiala, iz katerega je delo narejeno. Čeprav so to izzivi, ki postavljajo našo stroko pred težke odločitve, so to ključni podatki, na podlagi katerih se odločamo o procesu ohranjanja in restavriranja ter o načinu zaščite. Takšno Brandijevo stališče se lahko nanaša na tradicionalno umetnost, ki na splošno stremi k večnosti, toda leta 1963, ko je teorija nastala, je bila sodobna umetnost že prisotna z vsemi svojimi novimi značilnostmi in novimi izzivi. Mnogim sodobnim umetnikom sploh ni mar za dolgoživost svojih stvaritev (slika 2). Nekatera dela je mogoče ohraniti edino s pomočjo dokumentacije in take kategorije umetniških del ne moremo umestiti v okvir tradicionalnih pravil.

Slika 2 Đorđe Jandrić, Kupi (Hrpe); materiali: modra galica, sol, zemlja, grafit na papirju; 1998, inv. št. msu 4228 in 4229 (foto: Fedor Vučemilović)

2 Barassi, 2009. 27 plenarni sklop | plenary sessions sessions | plenary sklop plenarni Poleg tega se Brandi ukvarja samo z avtografsko3 umetnostjo, tj. z deli, kot so skulpture ali slike, ki imajo vrednost izključno kot izvirnik in jih kot take ni mogoče pomnožiti, saj bi bil vsak tak poskus kratko in malo ponarejanje. Nekatera dela sodobne umetnosti so alografska4, vsebujejo materiale, kot so gotovi predmeti (ready made), filmi, video in avdio posnetki, ki jih je mogoče razmnožiti, in pri vsaki ponovni predstavitvi so predmet sprememb, kot je na primer izvedba simfonije, ki jo vsak dirigent in orkester izvajajo na svoj način, vendar se skladba vedno šteje za avtentično (slika 3). Številna izjemna dela sodobne umetnosti so v nevarnosti, da prihodnjim generacijam ne bodo dostopna, ker jih je težko zaščititi in hraniti, prav zato ker obstaja določena svoboda pri njihovi predstavitvi in s tem tveganje neželenih sprememb pri razstavljanju umetniškega dela.

Slika 3 Muzej suvremene umjetnosti, Zagreb, Animafest 2014, dela na fasadi msu; Maja Kalogera: New City (Hrvatska) (foto: Ana Opalić)

V navadi je, da se določeni materiali/komponente, ki so tehnološko zastareli, kot so na primer stari televizorji ali projektorji, pri razstavljanju (sodobnih) instalacij zamenjajo. Včasih je spremenjen tudi format predvajanja, namestitev instalacije pa se prilagaja razstavnemu prostoru. Vse to narekuje potrebo po novih smernicah in ukrepih za ohranitev izvirnih in nespremenjenih del. To je še en primer medija, ki ostaja zunaj okvira Brandijeve teorije. Ko razmišljamo o samem materialu, je Brandi postavil material v drugi plan v primerjavi s podobo in tako ločil material in podobo. Brandi je namreč menil, da konservator-restavrator lahko posega v material ali strukturo, ne pa v podobo ali pojavnost umetniškega dela, pri čemer navaja primer poškodovanega nosilca pri sliki na lesu5. Pri delih sodobne umetnosti je pogosto prav material nosilec umetnikove ideje in pomena, ki ga delo komunicira, zato je neločljiv segment celotnega objekta (slika 4). Naša stroka spoštuje material ne glede na datum njegovega nastanka, vendar ima v sodobni umetnosti koncept pogosto prednost pred kulturo ohranjanja materiala. Materialnost in ideologija, ki tvorita umetniško delo, sta torej enakopravna dela celote, ki deluje izključno z vsemi navedenimi elementi.

3 Goodman, 1976, str. 113. 4 Goodman, 1976, str. 113. 5 Brandi, 1963 in 1977, str. 10. 28 Slika 4 Dragoljub Raša Todosijević, Pribiti kruh (Pribijeni kruh); materiali: kruh, les, klini; 1973, inv. št. msu 1810 (foto: Ana Opalić) plenarni sklop | plenary sessions

Podobno je s kulturo ohranjanja patine, o kateri Brandi tudi piše v Teoriji restavriranja. Ohranjanje patine na nekaterih tradicionalnih umetniških predmetih je lahko razumljeno kot ohranjanje izvirnega videza, čeprav tudi to ni vedno tako. Tudi pri tradicionalnih delih je treba to Brandijevo premiso analizirati posamično in ni splošno uporabna. Kadar govorimo o sodobni umetnosti, lahko patina popolnoma spremeni prvotni pomen dela, kot je zapisal znameniti konceptualni umetnik Sol LeWitt ob komentiranju patine, ki je zadušila barve na stropu Sikstinske kapele, da umetnik ni odgovoren za »ponaredek, ki ga naredi čas«.6 Čeprav ta izjava mogoče zveni radikalno, je dejstvo, da patina ni nastala v procesu ustvarjanja skupaj z umetniškim delom in da takšna priča zgodovine v mnogih delih ni v duhu umetnikovega namena. Umetnine, pri katerih je patina absolutno nesprejemljiva, so monokromi (slika 5). Enako kot razne poškodbe, na primer praske, izguba barve ali deformacija nosilca, je patina na monokromatskih površinah velika motnja, saj izniči prvotno idejo, da je prav površina bit pojavnosti umetniškega dela.

Slika 5 Julije Knifer, Meander v kotu (Meandar u kut), materiali: olje na platnu, 1961, inv. št. msu 1920 (foto: Goran Vranić)

Brandi je oblikoval vseobsežno teorijo, ki bi morala biti uporabna pri vseh delih ne glede na njihovo starost, medij, funkcijo ali lastništvo. Vendar pa je jasno, da kljub njegovemu plemenitemu namenu to ni mogoče. Zanimivo je, da je popolnoma izpustil prisotnost avtorja umetniškega dela, ki pa ima pri konserviranju in restavriranju sodobne umetnosti pogosto ključno vlogo. Intervju z umetnikom je v sodobni praksi postal standardna oblika dokumentiranja, saj nam informacije, ki nam jih lahko posreduje

6 Mancusi-Ungaro, 2016. 29 plenarni sklop | plenary sessions sessions | plenary sklop plenarni avtor, močno olajšajo konservatorsko in restavratorsko delo. Tudi konceptualna umetnost in nestabilni materiali so področje, ki se ga Brandijeva teorija ni dotaknila, vendar odpira številna vprašanja. Različni mediji, skozi katere se izraža sodobna umetnost, kot so instalacije, ki vključujejo časovne medije (time based media), uporabo bioloških materialov, kot so hrana ali zelišča, predmeti, ki niso namenjeni za muzeje, participativne umetnosti, (so) produkcije v smislu ponovne izdelave del za umetniki, izginotju namenjeni efemerni materiali in številne druge oblike sodobne umetnosti, zahtevajo premikanje obstoječih meja. Ob širokem spektru umetniških oblik, materialov in konceptov s pripadajočimi problemi se zato pojavlja potreba po bolj fleksibilni teoriji, ki bi bila neločljivo prepletena s prakso in stalno odprto področje dialoga znotraj stroke in od tu bi se gradila sodobna praksa. Sodobna konservatorska teorija Salvadorja Muñoza Viñasa (2005) je prispevala k boljšemu razumevanju in delovanju v aktualnih razmerah na področju konserviranja in restavriranja, vključno s sodobno umetnostjo. Etika in filozofija konserviranja in restavriranja sodobne umetnosti sta nenehno aktualni temi, saj se stroka spreminja v skladu z naravnimi spremembami v sodobnem svetu, pa vendar je »vračanje ure nazaj« skupna naloga, ko gre za tradicionalno in sodobno umetnost. Materialnost in nematerialnost se prepletata v vseh umetniških delih, tako starih kot novih, narava našega dela pa je ohranjanje obojega. To, v čemer se izvedba razlikuje v praksi, sta pristop in način, ki se bosta tudi v prihodnosti razvijala in zagotovo spreminjala vzporedno z zahtevami nove dobe, ki jo bo spremljal napredek tehnologije in znanosti. Konserviranje- restavriranje je bilo vedno multidisciplinarno, vendar se od začetka 20. stoletja, ko je znanost postala neizogiben del raziskav, v sodobno prakso vključuje vse več različnih strok. Pri obravnavi sodobne umetnosti se število disciplin in sodelavcev hitro povečuje, saj je vsak prispevek na tem širokem področju novih in neraziskanih materialov izjemno pomemben. Občutljivo in spremenljivo področje kulturne dediščine se nenehno redefinira, sčasoma se dojemanje in potrebe spreminjajo, zato trdna pravila in omejitve niso uporabni. Sodobna umetnost sama je spremenljiva in čeprav nekaterih procesov ni mogoče ustaviti, je ključno spoznanje, da sta konserviranje in restavriranje pravzaprav previdno ravnanje s temi spremembami. literatura in viri Barassi, S., 2009.Dreaming of a universal approach: Brandi’s Theory of Restoration and the conservation of contemporary art. The Seminar Conservation: Principles, Dilemmas and Uncomfortable Truth. London. Dostopno na:http://www.icom-cc.org/54/document/dreaming-of- a-universal-approach-brandis-theory-of-restoration-and-the- conservation-of-contemporary-art/?id=777#.XIvROslKjIU

Bomford, D., 1995. Introduction: Keynote Address.V: K., Dardes in Rothe, A. ur. The structural conservation of panel paintings. Proceedings of the symposium at the J. Paul Getty Museum, (ur.). Los Angeles: Getty.

Brandi, C., 1963. Teoria del restauro. Torino: Edizioni di storia letteratura (ponatis 1997 in 2000, Torino: Eniaudi editore), str. 10. 30

Buszin, M. in Caley, T., (ur.), 2003. Alternatives to Lining. Preprints of the Conference Held in London 2003. London: The British Association of Paintings Conservators-Restorers, str. 5–13.

Goodman, N., 1976. Languages of Art: An Approach to a Theory of Symbols. Indianapolis: TheBobbs-Merrill Company, Inc., str. 113. Dostopno na: https://monoskop.org/images/1/1b/Goodman_Nelson_ Languages_of_Art.pdf

Hermend, E. in Robertson, F. (ur.), 2016. Autenticity in Transition.

plenarni sklop | plenary sessions London: Archetype Publications.

Laurenson, P., 2006. Authenticity, Change and Loss in the Conservation of Time-Based Media Installations. London: Tate Papers. Dostopno na: https://www.tate.org.uk/research/publications/tate-papers/06/ authenticity-change-and-loss-conservation-of-time-based-media- installations

Muñoz Viñas, S., 2005. Contemporary Theory of Conservation. Oxford: Elsevier Butterworth-Heinemann.

Mancusi-Ungaro, C., 2016. The Falsification of time. Los Angeles. Dostopno na: https://www.iiconservation.org/congress/2016losangeles/ forbes

Wharton, G., 2018. Bespoke ethics and moral casuistry in the conservation of contemporary art. Journal of the Institute of Conservation, 41:1, str. 58–70. Dostopno na: https://www.tandfonline.com/doi/ full/10.1080/19455224.2017.1417141?scroll=top&needAccess=true

Abstract Mind the gap: conservation-restoration of contemporary art

The conservation-restoration of contemporary art has gradually positioned itself within the field as a specific branch with its own standards of practice. Although the profession is generally anchored in well-defined postulates and ethical principles that serve as the basis for any professional activity, there are many reasons why the conservation-restoration of contemporary art challenges these boundaries and requires a greater flexibility in decision-making during a conservation-restoration process. The profession was defined in terms of history and real needs following the practice. Brandi’s Teoria del restauro still remains the starting point, the theoretical and practical framework for some of the most complex conservation issues. However, some of Brandi’s principles, which he uses to provide a guideline on what is and is not ethically acceptable, are not entirely applicable when it comes to contemporary art. Various media, through which contemporary art is channelled, like installations involving time-based media, the use of biological materials such as food or herbs, objects not intended for museums, participatory art, (co)productions based on re-making an artwork after an artist, ephemeral materials designed to disappear and many other forms of contemporary art require a shift in the existing boundaries. This article looks at the aspects of contemporary-art conservation-restoration that fit into the general theory as well as those, to which such a theory can no longer be easily applied. 31

Moderna slika – kaj je s sliko danes sessions | plenary sklop plenarni

■■ Nada Madžarac, mg+msum, Moderna galerija plus Muzej sodobne umetnosti Metelkova | Museum of Modern Art plus Museum of Contemporary Art Metelkova

V modernizmu 20. stoletja, kakor tudi v nadaljevanju tradicije v 21. stoletju, se ob vse hitrejšem tehnološkem razvoju spreminjajo tudi tehnologija in uporabljeni materiali na slikovnem polju moderne slike. »Kaj je s sliko danes?« se sprašuje dr. Martina Volk in odgovarja: »da je slika kot eminentno klasični medij v premenah umetnosti 20. stoletja doživela revolucionarna prevrednotenja, zato pregled novejše slikarske produkcije nemara razkrije, da slika v novem tisočletju nastaja z zavestjo o temeljno drugačnem slikarskem pogledu«.1 Ob gradnji slike iz različnih materialov se pojavlja cela vrsta novih in tudi že izdelanih tehnik in tehnologij: npr. predmeti ready-made, kolaži, asemblaži, akrilne smole, akrilne emulzije, različna lepila, polnila in še posebno v inštalacijah razni biološki materiali, kot so čokolada, rastline, živali … Prav ta raznolika sestava materiala lahko ogrozi obstoj umetnine. Je kot odprta razlagalna struktura, zlasti v trdnosti, trajnosti in v umetniško- estetskem pogledu … Mehanske, kemične in fizikalne spremembe prikazujejo spremenjene vsebine in zahtevajo nove posege, kar pa postavlja konservatorja-restavratorja pred drugačne naloge (slika 1).

Slika 1 Žiga Kariž, Mustafa, 2013–2019, 340 × 235 cm, akril, tempera, kemični svinčnik, flomaster, brizgali, tiski, samolepilni trak, izrezan in na platno nalepljen papir (foto: fototeka mg)

1 Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, 31. januar 2019, vabilo za razstavo. 32 Za reševanje je zato potreben drugačen in bolj specifičen pristop k ohranjanju, obnavljanju, transportiranju, embaliranju itd. Vloga konservatorja-restavratorja je s tem postala bolj kompleksna, problemska, eksperimentalna in inovativna. Poleg Althoeferja (konferenca v Rivoliju, 1987) je Antonio Rava eden prvih italijanskih konservatorjev-restavratorjev, ki je naredil premik na višji in bolj poglobljeni ravni v razumevanju in reševanju umetnin moderne in sodobne umetnosti.2 Na splošno lahko ugotovimo, da so sodobni artefakti vse manj obstojni, saj so narejeni v nekonvencionalnih tehnologijah,

plenarni sklop | plenary sessions iz različnih materialov, ki se drugače odzivajo na spremembe in se nepredvidljivo starajo, konservatorje-restavratorje pa postavljajo pred nove izzive. Omeniti bi želela le nekaj osnovnih problemov, s katerimi se soočamo pri konserviranju in restavriranju netradicionalnih objektov pri nas: --še vedno je premalo znanja in zavedanja o vključevanju novih materialov, o značilnostih in stabilnosti le-teh in o metodoloških principih v procesu nastajanja in degradacije, --še vedno nas je v Sloveniji premalo, ki se strokovno ukvarjamo s konserviranjem in restavriranjem moderne in sodobne umetnosti, da bi lahko odgovorili na vrsto neznank in prišli do najboljših rezultatov. Koncept moderne sodobne umetnosti narekuje tudi spremembo konservatorskega-restavratorskega razmišljanja. Zgodovinsko gledano je z odkritjem akrilne emulzije leta 1940 in vodne emulzije leta 1950 prišlo do množične uporabe sintetičnih smol, plastike, poliuretana, stiropora, poliestra ipd. Navidezno boljša odpornost materiala na vlago in temperaturo in z boljšimi kemičnimi in fizikalnimi lastnostmi je narekovala množično, vsestransko uporabo. Akrilno smolo, ki je pomembna sestavina akrilne barve, lahko najdemo skorajda vsepovsod, v različno uporabnih predmetih, ki nas obkrožajo. Gre za izredno trpežno, obstojno in odporno sestavino, ki je težko razgradljiva. Zavedati se moramo, da so ti materiali v nasprotju s splošnim prepričanjem o neuničljivosti zelo občutljivo gradivo, še zlasti v sestavi moderne slike. Raziskovalne institucije so vse te »super lastnosti« že ovrgle in dokazale nasprotno: da so akrilne emulzije, uporabljene kot slikarski material, izredno občutljive tako na svetlobo kot na klimatske spremembe. Akrilne barve, plastične mase in pvc folije so po fizikalnih in kemičnih lastnostih in kvaliteti različne ter se različno starajo. Te barve se na površini slikovnega polja, predvsem če je umetnina ustrezno hranjena, ne spremenijo takoj, s staranjem pa lahko postanejo manj intenzivne v barvi in lesku, kar še posebej velja za plastične mase in pvc folije. Te sedaj uporablja Dušan Kirbiš v novejši predstavitvi. Vsaka poškodba (mehanska ali kemična) povzroča slabšanje obstojnosti v strukturi akrilne barve in preostalih materialov ter večje propadanje (sliki 2 in 2 a).

2 Chiantore in Rava, 2012, str. 57. 33 plenarni sklop | plenary sessions sessions | plenary sklop plenarni

Kemično dolga veriga akrilnih polimerov v enako velikih Sliki 2 in 2a Dušan Kirbiš, Fons Opus (cela molekulah akumulira na površini tudi vso umazanijo in in detajl), 2018, rjav lepilni trak, napet na prašne delce iz okolja, zato je potrebno omejiti povzročitelje lesenem okvirju (foto: Nada Madžarac) razpadanja, kot so svetloba, toplota, vlaga in prah. Že ob rahlo večjih temperaturnih razlikah strukturna sestava postane znova razgradljiva in lepljiva (sliki 3 in 4).

Slika 3 Dušan Kirbiš, Fons Opus (detajl), 2018, črna in prozorna folija, napeta na lesenem okvirju (foto: Nada Madžarac) 34 Slika 4 Dušan Kirbiš, Fons Opus (detajl), 2018, prozorni foliji in vmes poliuretanska pena, napeta na lesenem okvirju (foto: Nada Madžarac) plenarni sklop | plenary sessions

Čiščenje slikovnih površin modernistične slike je izredno zapleteno in zahtevno. Uporaba nepremišljenega materiala lahko ogrozi ustvarjalno notranjo strukturo plastenja in že voda lahko ogrozi površino (nabrekanje, bele lise, skrepenelost, izguba leska, mehurji ipd.). Ne spremeni se samo materialno- tehnološka sestava, ampak tudi značaj in estetski videz umetnine. V nastajanju moderne slike je umetniku dovoljeno vse in za dosego umetniških ciljev umetnik krši slikarsko tehnologijo z najrazličnejšimi dodatki, kot so pigmenti, krede, granulati peska, vosek, lepila, asfalti, gospodinjske in transportne folije, fotografije, plastične mase, gume; občasno dopušča nenapeto – surovo platno ali prosojne folije brez premaza, reže in lepi posamezne fragmente na manj obstojne podlage, kar pa se v tehnološkem pomenu razgradnje in sestave nosilca, barvil in veziv pokaže kot odprto razdiralno tehnološko polje, ki se na videz bistveno ne razlikuje od sestave tradicionalnih umetnin. Bolj poglobljeno raziskovalno delo pa nam razkrije, da vendar obstaja vrsta neznank in vprašanj, ki se porajajo ob modernistični kot tudi ob sodobni umetnini (sliki 5 in 6). 35 Slika 5 Tanja Špenko, Slika No. 4 sessions | plenary sklop plenarni (detajl), 1980, mešane tehnike: platno, aluminij, vosek, vrv, lepilo, pigment; 146 × 72 × 5 cm, Moderna galerija, Ljubljana (foto: fototeka mg)

Slika 6 Gabrijel Stupica, Avtoportret (detajl), 1974, tempera, kolaž na platnu, 160 × 99 cm, Moderna galerija, Ljubljana (foto: Nada Madžarac, fototeka mg)

Uporaba različno vnesenih dodatkov, različnih tako po materialu kot po strukturni sestavi, odpira nešteto zanimivih možnosti reševanja, pri čemer pa lahko obstojnost umetnine podaljšamo ali zmanjšamo. Povezovanje z različnimi znanstvenimi disciplinami je zato nujno, saj lahko pomaga pri ugotavljanju materialne zgradbe poškodovanih delov umetnine, ki je pri reševanju problemov ogrožena, in nam lahko z interpretacijo izsledkov strokovnjakov in z dovolj izkušnjami pomaga ter omogoča na profesionalen način pripraviti odločitev o sanaciji. Analize (z metodami uvf, rtg, xrf-eds, pixe) nam lahko pomagajo pri identificiranju materiala. Ti rezultati preiskav nam koristijo pri določitvi najustreznejših materialov in postopkov pri sanaciji – utrjevanju in dopolnjevanju ogroženega nosilca ali slikovnih plasti. Dolgoletna neustrezna hramba in številni premiki ter transporti zaradi nenehnega razstavljanja so za večino umetnin, narejenih v sodobni tehnologiji, lahko tehnično problematični, saj povzročajo mehanske in kemične poškodbe. Mehanske poškodbe se pojavljajo vedno nove, saj je razstavnih projektov veliko, zato sta tudi pregledovanje in popravljanje neskončen proces. V moderni sliki se pogosto pojavlja tudi kolaž, značilen za vrsto umetnikov. Najbolj prepoznaven je Gabrijel Stupica, ko je naslikal časopisni papir, preostale elemente pa kolažiral na isti nosilec ali v slikovni prostor lepil različne že izdelane materiale, na primer koščke stekla, čipke, tkanine, papir, iztisnjene tube, 36 šopke cvetja, peščena zrnca, venčke, kamenčke ipd.3 Vsi ti elementi zaradi debeline nanosa in načina lepljenja s časom lahko odpadejo, se razgradijo in povzročajo poškodbe, kakršnih si brez diagnostičnih preiskav skorajda ni več mogoče razložiti (sliki 7 in 8).

Slika 7 Gabrijel Stupica, Deklica pri mizi z igračkami (detajl), 1967, tempera na lesonitu, 128,5 × 169 cm, Moderna galerija, Ljubljana (foto: Nada Madžarac) plenarni sklop | plenary sessions

Slika 8 Gabrijel Stupica, Deklica pri mizi z igračkami (detajl), 1967, tempera na lesonitu, 128,5 × 169 cm, Moderna galerija, Ljubljana (foto: Nada Madžarac)

Konservatorsko-restavratorski oddelek je bil v Moderni galeriji ustanovljen šele leta 1991. Takrat je bilo namreč že jasno, da s sistematičnim obnavljanjem del v zbirkah ni več mogoče odlašati. Mednarodna zbirka sodobne umetnosti, ki je najmlajša med zbirkami, se je začela oblikovati šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je mg postopno pridobivala dela zahodnih in vzhodnih umetnikov. Proučevanje umetnin je prednostna naloga našega muzeja, saj so umetniška dela eden pomembnejših stebrov slovenske

3 Mikuž, 1993, str. 46–51. 37 identitete. Proučevanje materialne in duhovne plati umetnin je sessions | plenary sklop plenarni v pomoč tako pri samih posegih kot pri ravnanju z umetninami v prihodnosti. Ko govorimo o reševanju moderne in sodobne umetnosti, raznolikost našega dela poleg zbranosti, natančnosti, doslednosti in kilometrine zahteva tudi sposobnost odzivanja na ne samo estetske, ampak predvsem na etične dileme. Zaradi raznolikosti v tehnologiji sodobnih materialov – ti so netradicionalni, vse manj obstojni, se drugače odzivajo na spremembe in se nepredvidljivo starajo – je konservator-restavrator za moderno in sodobno umetnost postavljen pred nove izzive. Zelo natančno mora prepoznati in dojeti notranji ritem ustvarjalnega namiga in usmerjenosti, prepoznati mora tehnične in vsebinske posebnosti, ki sledijo rezultatom likovnega mišljenja. Morda se današnji konservator-restavrator ob tem spreminja v modernega analitika likovnega jezika, ki prepoznava ustvarjalne tehnike in osmišlja postopke sanacije, ki so povsem individualni, posamični in so namenjeni izključno slikarju, ki je umetnino ustvaril, in ki ne bodo posnemali ali podvajali že utečenih delovnih postopkov. Če umetnik krši utečena pravila ali standarde likovne tehnologije, mora takšne postopke na svoj način in v skladu s strokovnimi standardi sprejeti tudi konservator-restavrator in na profesionalno korekten, pa vendarle ustvarjalen način rešiti zapleteno notranje življenje umetnine ter nam in zanamcem ohraniti njeno odprto, dejavno resničnost in lepoto. Za korektno in uspešno delo je nujno sodelovanje različnih strokovnjakov, od katerih vsak prispeva svoj dragoceni delež v skupnih prizadevanjih za ohranitev dediščine. literatura in viri Chiantore, O. in Rava, A., 2012. Conserving Contemporary Art. Los Angeles: The Getty Conservation Institute, str. 57.

Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, 31. januar 2019, vabilo za razstavo.

Heuman, J., 1999. Material Matters, the Conservation of Modern Sculpture. London: Tate Gallery Publishing.

ICOMOV kodeks muzejske etike, 2005. Ljubljana: Icom, Mednarodni muzejski svet, Slovenski odbor, Slovene National Committee, Comité National Slovène.

Learner, J. S. T. in Crook, J., 2000. The Impact of Modern Paints. London: Tate Gallery Publishing.

Learner, J. S. T., 2004. Analysis of Modern Paints. Research in Conservation. Los Angeles: The Getty Conservation Institute.

Mikuž, J., 1993. Gabrijel Stupica 1913–1990. Zbirka Arkade. Ljubljana: EWO. 38 Abstract Modern painting – what is its status today?

In the 20th century Modernism and its continuation in the 21st century, in the period of an ever-faster technological development, artworks underwent a revolutionary revaluation. There was also a change in the technology of the materials used in the area of the image of contemporary painting, where everything is allowed. In general, we can conclude that the durability of contemporary artefacts is continually on a decrease, as they are

plenarni sklop | plenary sessions made of unconventional materials that respond differently to changes and age unpredictably. Consequently, conservators- restorers are faced with new challenges. Collaborations with scientific disciplines are necessary as they can help determine the material structure of all the parts of an endangered artwork that can provide clear explanations regarding the issues of its artistic and aesthetic appearance, strength, durability, as well as its mechanical, chemical and physical changes. If an artist breaks the established rules or standards of art technology, then conservators-restorers also have to accept such procedures and save the life of an artwork in a professionally correct manner. In the Museum of Modern Art in Ljubljana, we recognised the need to study contemporary materials and develop methods for preserving mainly modern, and also contemporary, works of art. For this reason, we established a Conservation-Restoration Department in 1991. The department is the central institution in Slovenia dealing with such issues. 39

Različni pristopi k reševanju in hranjenju sessions | plenary sklop plenarni modernih in sodobnih umetnin

■■ Tamara Trček Pečak, Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje | University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design

Oddelek za restavratorstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani se že vrsto let pridružuje projektom Moderne galerije1 in z mladimi močmi pomaga pri uresničevanju strokovnih ciljev na področju raziskovalnega dela, diagnostike, dokumentiranja, posegov in preventivne konservacije kot tudi priprave gradiv za izobraževanje širše javnosti. Tisto, kar velja za konserviranje-restavriranje nasploh, da je namreč pri obravnavi vsake umetnine potreben drugačen pristop, moramo pri reševanju modernih in zlasti sodobnih umetnin še bolj upoštevati. Pri modernih umetninah lahko vsaj delno še sledimo pravilom obravnavanja starejših umetnin, saj so umetniki pri umetninah iz sredine prejšnjega stoletja še upoštevali tehnološka pravila.

Študij tehnologije nastajanja umetnin in diagnostika Z umetninami iz druge polovice 20. stoletja smo se poglobljeno ukvarjali v letih 2013 in 2014, ko smo sodelovali pri pripravah na retrospektivno razstavo del slikarja Gabrijela Stupice, ter v letih 2016–2018 pri konserviranju-restavriranju del slikarja Marija Preglja. Ker raziskovalno delo zahteva sodelovanje različnih strokovnih profilov in precej empiričnega preizkušanja, je bilo sodelovanje z več ustanovami in s študenti konservatorstva- restavratorstva ključno, saj imata Moderna galerija in Muzej sodobne umetnosti skupaj redno zaposleno le eno konservatorko- restavratorko2. Iz tega je razviden tudi odnos do konserviranja- restavriranja modernih in sodobnih umetnin pri nas. Pri obeh projektih smo s študenti3 s posnemanjem zaporedja slikovnih nanosov s pomočjo mikroskopskih posnetkov presekov slikovnih plasti, z drugimi naravoslovnimi preiskavami4 ter s poskušanjem pomagali osvetliti način gradnje umetnin. Pri tem smo sodelovali z naravoslovnim oddelkom zvkds Restavratorskega centra5, s strokovnjaki iz Narodne galerije

1 Vodja Oddelka za Konserviranje-restavriranja mg+msum in soavtorica projektov Gabrijel Stupica pod drobnogledom (2014) in Marij Pregelj pod drobnogledom (2018) je mag. Nada Madžarac. 2 Redno zaposlena je vodja Oddelka za konserviranje-restavriranja mg+msum, mag. Nada Madžarac. 3 Izdelava v mg predstavljenih tehnoloških študij detajlov s slik Gabrijela Stupice in Marija Preglja – študentje/ke Oddelka za restavratorstvo ul aluo: Ana Bek, Petra Bohinc, Živa Brglez, Maja Cingerle, Daša Bojc, Tjaša Fortuna, Kristina Jug, Petra Juvan, Marjeta Klemenčič, Barbara Kogoj, Valentina Kramarič, Jan Legan, Marijana Mileska, Lirijana Morina, Anja Novak, Ana Oblak, Kristina Ozimič, Martina Perković, Ana Prosen, Helena Pucelj Krajnc, Gašper Rems, Lisa Rode, Erica Sartori, Lara Skukan, Nives Slemenšek, Katja Tomšič. 4 Izvajalci naravoslovnih raziskav – študentje/ke ul: Klavdija Koren (aluo); Domen Kranjc, Ana Penko, Sara Ražman, Črtomir Tavzes, Urška Zupančič (fkkt). 5 Sodelavci iz zvkds rc: Petra Bešlagič, dr. Katja Kavkler, dr. Polona Ropret. 40 v Ljubljani6 ter s Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani.7 Veščine, pridobljene z izvedbo tehnoloških študij, in analize raziskav so nam pomagale pri izbiri načinov, kako konservirati-restavrirati umetnine omenjenih avtorjev bodisi za to razstavo8 bodisi v prihodnosti. Po pregledu umetnin in po naravoslovnih analizah se je namreč izkazalo, da oba slikarja pripadata generaciji, ki se je resno poglabljala v tehnološka vprašanja, četudi je bilo v ospredju preizkušanje meja. Gabrijel Stupica se je tem mejam bolj približal, a jih ni prestopil. Razlogi za posege, ki jih je bilo vendarle treba izvesti, so

plenarni sklop | plenary sessions bili zato v veliki večini poškodbe, ki so nastale zaradi nesrečnih dogodkov ali sprememb v okolju, kjer so bile umetnine v vseh teh letih hranjene (sliki 1 in 2).

Slika 1 Gabrijel Stupica, Deklica s pajčolanom, 1961, tempera, kolaž na platnu, 150,5 × 108,5 cm, Moderna galerija, Ljubljana; slika z reliefnimi venčki (foto: arhiv mg)

6 uv in ir raziskave: mag. Andrej Hirci (ng). 7 Vodja naravoslovnih raziskav iz ul fkkt: dr. Irena Kralj Cigić. 8 Konserviranje-restavriranje umetnin Marija Preglja: Živa Brglez, Tina Buh, Nina Dorič Majdič, Ksenija Jankovič, Klavdija Koren, Noemi Krese, Liza Lampič, Jan Legan, Nada Madžarac, Nika Maltar, Erica Sartori, Nives Slemenšek, Katja Tomšič. 41 Slika 2 Gabrijel Stupica, Deklica s sessions | plenary sklop plenarni pajčolanom, 1961, tempera, kolaž na platnu, 150,5 × 108,5 cm, Moderna galerija, Ljubljana; slika brez reliefnih venčkov – po morebitnem padcu v vodo (foto: Dejan Habicht)

Dilem, s katerimi smo se spopadali ob iskanju primernega načina reševanja in predstavitve umetnin, je bilo pri delih Gabrijela Stupice zaradi njegovega nekonvencionalnega načina slikanja več (slika 3), kot pri delih Marija Preglja (slika 4). Šlo je tako za tehnološka kot za etična vprašanja in prav s kratkim orisom teh dilem lahko dobimo predstavo o specifikah reševanja modernih umetnin nasploh.

Slika 3 Študentje ul aluo pomagajo pri konserviranju-restavriranju slik Gabrijela Stupice v mg+msum, 2013 (foto: arhiv ul aluo)

Slika 4 Študentje ul aluo pomagajo pri konserviranju-restavriranju slik Marija Preglja v mg+msum, 2017 (foto: arhiv ul aluo) 42 Tehnološka vprašanja, s katerimi smo se ukvarjali, so bila: --Kako je Stupica dosegel dovolj obstojno debelino reliefnih površin? --Kako je lahko nadzoroval stopnjo degradacije v primerih, ko je želel ustvariti točno določen učinek? --Koliko plasti sestavlja Stupičeve slikovne nanose? --Katera veziva, polnila in pigmente je uporabljal pri slikanju? --Katera veziva je uporabljal pri različnih prosojnih premazih na površini? --Kako je lahko izdelal tako veliko število napisov, ki niso

plenarni sklop | plenary sessions nalepljene tiskovine?

Še težje smo si odgovorili na etična vprašanja, kot so: --Kaj storiti s kasnejšimi posegi avtorja, ki zaradi poškodovanosti motijo estetski videz umetnine? --Kaj storiti s poškodovanimi umetninami, ki jih ne moremo verodostojno rekonstruirati? (sliki 1 in 2) --Kaj storiti s potemnelimi izvirnimi premazi?

Glede na to, da smo ob takih vprašanjih in ob poskusu ponoviti način nastajanja umetnin omenjenih avtorjev spoznali, da se moramo večinoma zadovoljiti s svojimi predvidevanji ali z uveljavljenimi rešitvami, smo se po vzoru tovrstnih aktivnosti v svetu na pobudo mag. Nade Madžarac odločili, da tudi pri nas začnemo s pogovori z umetniki. Z zapisom pričevanj o njihovem namenu in o načinu dela bi radi naslednikom prihranili precej težav.

Pogovori z umetniki S študenti restavratorstva smo v okviru njihovih diplomskih in magistrskih9 nalog začeli izvajati intervjuje z umetniki (Emerikom Bernardom, Mileno Usenik, Gustavom Gnamušem …). Na pogovore smo se pripravili z raziskavo njihovega dela in uporabljenih materialov ter s spoznavanjem uporabljene tehnologije prek tehnoloških študij. Prav to se je izkazalo za dragoceno pri razmišljanju o pomenu sporočilnosti umetnine in o tveganju, da se ob naših posegih kaj izgubi, tako pri konserviranju-restavriranju sodobnih umetnin kot starejših. Kot vemo, ob poplavi vprašalnikov, ki nas obkrožajo, nihče več ne želi odgovarjati na suhoparna vprašanja, zato je priprava na pogovor z umetnikom precej dolgotrajna in zahtevna naloga. Čeprav se na prvi pogled zdi, da konservatorje-restavratorje zanimajo predvsem podatki o uporabljenih materialih, zlasti pri sodobni umetnosti to ne velja. Tovrstne podatke je sicer dobro pridobiti, a še bolj pomembno je razumeti globlji pomen umetnin, to pa je dragoceno zvedeti iz prve roke. Pred pogovorom je treba zato umetnika spoznati prek že obstoječih objav, literature in drugih virov. V okviru naših projektov smo do zdaj preizkusili dva tipa pogovorov. Prvi, s slikarjema Emerikom Bernardom

9 Omenimo lahko magistrsko delo Petre Juvan in Marjete Klemenčič Spoštovanje avtorjeve namere kot izhodišče konservatorsko-restavratorskega pristopa iz leta 2017 in diplomsko delo Boja Nuvaka (mentorica: izr. prof. mag. Tamara Trček Pečak, somentorica: izr. prof. mag. Ksenija Čerče); Predlog za konserviranje in restavriranje vandalizirane slike Gustava Gnamuša iz zbirke Moderne galerije iz leta 2016 (mentorica: izr. prof. mag. Tamara Trček Pečak, somentorica: izr. prof. mag. Ksenija Čerče). 43 in Mileno Usenik, je bil izveden s predhodno pripravljenim sessions | plenary sklop plenarni vprašalnika, drugi, s slikarjem Gustavom Gnamušem, pa z vodenim pogovorom pred kamero, pri čemer je umetnik prosto pripovedoval o svojem delu. Oba načina sta nas opremila z dragocenimi podatki, a popolnoma različnimi. Z vprašalnikom smo pridobili zelo natančne podatke o materialih in načinu dela, manj pa o duhovni komponenti ustvarjanja, pri spontanem pripovedovanju pa prav nasprotno. Pridobljeni podatki ter ob pripravah na pogovor izvedene analize materialov in tehnološke študije bodo dragocena pomoč pri morebitnih posegih na delih omenjenih avtorjev v prihodnje.

Konserviranje-restavriranje in hranjenje umetnin Če se pri umetninah Gabrijela Stupice in Marija Preglja še lahko zatekamo k dovolj ustaljenim načinom konserviranja- restavriranja slik, saj sta umetnika pri slikanju upoštevala tehnološka pravila, pa lahko kot primer, ko je treba poiskati nove načine, omenimo pripravo na retrospektivno razstavo del slikarja Andraža Šalamuna v Moderni galeriji v Ljubljani v letu 2017.10 Ker se slikar ni oziral na tehnološke zahteve in je slikal na ogromna, velikokrat nenapeta platna iz jute, ki pred slikanjem niso bila preparirana in premazana s podlogo, se je ob reševanju, razstavljanju in kasneje hranjenju njegovih del odpirala vrsta vprašanj. Nanja smo, vsaj delno, poskušali odgovoriti v okviru dveh diplomskih nalog.11 Težavo je predstavljalo tako čiščenje kot tudi utrjevanje barvnih površin. Pri nekaterih slikah nezaščiten nosilec iz jute ni povsod poslikan in je del slikovne površine viden med otočki barvne plasti s sprednje strani. To otežuje izbiro sredstev za čiščenje in utrjevanje, saj je treba paziti, da uporabljeni materiali ne bi trajno spremenili barve neobdelane jute in s tem videza celotne slike (slika 5).

Slika 5 Študentka ul aluo pomaga pri konserviranju-restavriranju slike Andraža Šalamuna v mg+msum, 2017 (foto: arhiv ul aluo)

Prav tako zahtevno je bilo najti primeren način obešanja slik brez podokvirov, pri katerih je bila juta že v precej slabem stanju. Slike so bile velike in težke, robovi pa že poškodovani zaradi predhodnih obešanj. Tretja težava je nastopila po

10 Vodji projekta mag. Nada Madžarac in mag. Nina Dorič Majdič. 11 S to problematiko sta se v diplomskih delih ukvarjali Klavdija Koren, Konserviranje in restavriranje slike Andraža Šalamuna iz zbirke Moderne galerije v Ljubljani (2018) in Nika Maltar, Hranjenje in razstavljanje slik Andraža Šalamuna – problemi in rešitve, 2018 (mentorica: izr. prof. mag. Tamara Trček Pečak, somentorica: izr. prof. dr. Irena Kralj Cigić). 44 koncu retrospektivne razstave, saj je bilo treba večino del vrniti lastnikom ali v depo Moderne galerije. Zaradi izjemnih velikosti nenapetih platen in ranljivih slikovnih površin je bil to kar velik izziv.

Ozaveščanje javnosti Že dolgočasno je ves čas poslušati ali prebirati, da je vsaka umetnina primer zase in da ni enostavnih navodil, kako in s čim se lotiti poškodb, a prav pri posegih na umetninah moderne in sodobne umetnosti to še toliko bolj velja. Oddelek

plenarni sklop | plenary sessions za konserviranje-restavriranje v Moderni galeriji pod vodstvom mag. Nade Madžarac že od leta 1991 razvija metode za reševanje kompleksnih problemov, a zaradi obilice dela in pomanjkanja kadra težko najde čas za predstavitev zanimivih rešitev. To je bil razlog za priključitev Oddelka za restavratorstvo ul aluo k razstavnim projektom Moderne galerije, saj smo z večjo skupino študentov in študentk poleg pomoči pri dokumentiranju, pri pripravah gradiva za razstave ter pri konserviranju-restavriranju slik izvedli celo vrsto promocijskih aktivnosti in pomagali pripraviti konservatorsko-restavratorski razstavi Gabrijel Stupica pod drobnogledom in Marij Pregelj pod drobnogledom, obe podprti s tehnološkimi študijami in filmi.12 Na razstavah smo želeli izpostaviti raznolikost tehnoloških in tudi konservatorsko-restavratorskih vsebin (slike 6–8). Izkazalo se je, da je to edina možnost za predstavitev našega dela in problematike moderne in sodobne umetnosti širši javnosti pa tudi umetnikom samim, saj jim bo pogled na predstavljene poškodbe, težavnost reševanja in tehnološke rešitve morda pokazal pot do bolj obstojnega načina ustvarjanja.

Slika 6 Razstava Gabrijel Stupica pod drobnogledom, mg 2014; vodstvo po razstavi (foto: Dejan Habicht)

Slika 7 Razstava Marij Pregelj pod drobnogledom, mg 2018 (foto: Dejan Habicht)

12 Pri projekcijah so poleg avtoric projektov sodelovali Nika Maltar, Matevž Sterle in Nadja Šičarov. 45 Slika 8 Odprtje razstave Marij Pregelj sessions | plenary sklop plenarni pod drobnogledom, mg 2018; predstavitev filma (foto: Dejan Habicht)

Abstract Different approaches to the restoration and conservation of modern and contemporary works of art

The Department for Restoration of the Academy of Fine Arts and Design of the University of Ljubljana has been involved, for several years, in the projects of the Museum of Modern Art, within which its young specialists help realise the set professional goals relating to research work, diagnostics, documentation, restoration treatments and preventative conservation as well as the preparation of educational materials for the wider public. The general rule of conservation-restoration, according to which every work of art requires a different approach, has to be observed even more strictly when restoring modern, especially contemporary, works. In the cases of modern art, we can still, at least partly, follow the treatment protocols used on earlier works of this period as the artists from the mid-20th century still observed the technological rules, which we demonstrated with the projects Gabrijel Stupica Up Close and Marij Pregelj Up Close. However, this traceability is now increasingly disappearing (e.g., Andraž Šalamun Retrospective) and we can only make use of the method that is applicable only when the artists are still with us and can reveal to us their methods and the intentions of their work. For this reason, we started, together with students, to organise a series of interviews with artists (Emerik Bernard, Milena Usenik, Gustav Gnamuš, etc.), for which we prepared ourselves by researching their work and the materials used, as well as getting familiar with the used technology through the implementation of technological studies. This proved to be valuable when considering the importance of the messages of the concerned works of art and the risks of losing any of their features in the cases of conserving-restoring both contemporary and older art. 46 Kovinski kipi na prostem – od umetne do naravne patine

■■ Jurij Smole, Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje | University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design

Kiparstvo 20. stoletja na naših tleh je doživelo razmah, ki pa je bil očitno enkratne narave. Za seboj je pustil veliko število

plenarni sklop | plenary sessions javnih del vseh kvalitet in materialov, zdaj pa je prišel čas, ko moramo s to dediščino ravnati spoštljivo, občutljivo in predvsem strokovno. S pričujočim prispevkom želim predstaviti eno od bistvenih komponent javnih kipov in spomenikov – to je odnos do avtorskih namer in rešitev, ki pa se v času spreminjajo. To bom naredil na umetniški način. Neredko o kipih na javnih mestih vemo zelo malo, javni spomeniki nimajo urejenega lastništva in s tem dolžnosti dobrega gospodarja. Prevečkrat smo se že morali soočiti z barbarskimi krajami kipov, ki so uničeni končali pri zbiralcih in preprodajalcih kovin ali pa so bili žrtve ideološke oz. politične nestrpnosti. Na žalost poleg klasifikacije spomenikov nimamo urejenega skrbništva in ne nazadnje tudi ni dovolj strokovnjakov, ki bi kipe/spomenike znali obvarovati pred neustreznimi in nestrokovnimi posegi. Poznavanje materialov in procesov izdelave kipov je ključnega pomena za vse odločitve o posegih na javnih kipih. Poseben vidik so še plinte in podstavki iz različnih materialov, ki so za trajanje kipov in spomenikov ravno tako odločilnega pomena. Najpomembnejša komponenta pri vsem tem pa je kiparjeva (avtorjeva) želja, ki ga je vodila v izbiro materiala in v vse, kar je s tem povezano v času nastajanja in potem trajanja umetnine. V prispevku se bomo osredotočili na nekaj javnih spomenikov in postavitev, ki predstavljajo jedrnat presek kipov po državi in tudi nabor problemov, ki nastajajo že pri avtorju in pozneje s problematično obravnavo. Nujna je vzpostavitev normalnega koncepta konserviranja-restavriranja javnih kovinskih spomenikov, saj je pri veliki večini že potrebno strokovno vzdrževanje z jasnimi in enoznačnimi smernicami, če je to sploh možno. Te so vezane na vrste materialov, na avtorske originalne postavitve ter na spoštovanje zakonitosti staranja in patin. Te so v večini primerov že upoštevane z izbiro izvedbenega materiala. Poleg poznavanja materialov kipov in podstavkov so potrebna še znanja o galvanskih členih, načinih in materialih za pritrjevanje kipov ter v nekaterih primerih poznavanje rešitev za odvajanje kondenza ali meteorne vode. Ker se kiparji ne borimo samo za obliko, temveč tudi za patino in teksturo (obliko površine), je razumevanje tega velikega področja – zlasti pri bronastih, pa tudi pri železnih kipih – ključnega pomena. Kemijski in galvanski procesi na površini in v notranjosti kipov največ prispevajo k videzu in trajanju kipa na prostem, da ne govorim o pozornem spremljanju spreminjanja okolja, torej čistoče zraka, kislosti in količine padavin in ne nazadnje intenzivnosti gibanja zraka (vetrov), ki vse pogosteje povzroča rušenje objektov, tudi kipov. 47 Kiparjev kreativni proces sessions | plenary sklop plenarni V kiparstvu se je do 20. stoletja zgodilo zelo malo sprememb. Materiali so ostali klasični: glina/keramika/terakota, les, mavec, vse vrste kamnin, bron, lito železo, bakrena in medeninasta pločevina in nekaj poskusov v materialih iz obdobja odkrivanja novih prvin. Površine so ostale obdelane, v nekaj kamnitih primerih s tako imenovanim non finitom, ki pa je bolj lapsus lingue zgodovinarjev umetnosti kot resnična površnost/ nedokončanost v ustvarjanju. Moderna doba je v umetnost oz. v kiparstvo vstopila razmeroma pozno v primerjavi s tehnološkim napredkom zahodne civilizacije. Novi materiali so se v trajanju umetnin različno izkazali, nove tehnike obdelave in predelave pa so močno razširile uporabnost materialov, ki jih v kiparstvu zelo dolgo ni bilo mogoče zaslediti. Na naših tleh so se spremembe zgodile še z dodatnim zamikom, saj je umetnost v smislu civilnega namena in uporabe postala resnična komponenta življenja meščanstva šele v 20. stoletju. Osnovne intence kiparjev v zvezi z materiali in njihovim trajanjem v času in različnih prostorih se niso spremenile, zato je prav, da jih poznamo vsi, ki smo vpleteni v vzdrževanje in konserviranje-restavriranje umetnin. Zavest o tem, da je izbira kiparskega materiala ključnega pomena, naj nas spremlja v vseh primerih, saj je to odločitev za videz kipa pri izdelavi in postavitvi, pa tudi (ali zlasti) kasneje v trajanju v prostoru. Bronastim in železnim kipom se videz pri zunanjih in notranjih postavitvah spreminja – nastajajo patine kot kemijski produkti osnovnega materiala in učinkovin iz okolice. Na te kipar – zlasti v primeru zunanjih postavitev – močno računa. Baker v bronu reagira s sestavinami v atmosferi: vedno spremeni barvo in ob intenzivnejši prisotnosti žvepla, dušika in še nekaterih prvin in spojin tvori kemijske obloge, ki so trajne in v kiparskem smislu del kipa. Umetna tvorba takih slojev je možna in kiparji jo uporabljajo, zato je zelo pomembno, kakšen je bil kip v osnovni izvedbi, pri postavitvi. Seveda pa ni vedno tako. Bronasti kipi so lahko postavljeni tudi brez umetne patine – v izvedbi svetlega brona, zato da bi taki tudi čim dlje ostali (če so bili zaščiteni z voskom), lahko pa jih avtor namenoma ni patiniral zato, da bi počasi in po naravnih zakonitostih (atmosfera) prišlo do preobrazbe v barvi oz. patini. Podobno je s kipi iz železa (splošni izraz za železne ali črne kovine), ki ima različne oblike: kot železo z malo primesmi in je zato zelo korozivno (to je odvisno od količine vsebnosti ogljika); kot siva litina, bogata z ogljikom (zato sive barve); kot jeklo (vse vrste orodnih, nerjavnih jekel in jeklenih litin), ki je korozijsko večinoma obstojno (a ne vedno); ter kot nekatera nizko legirana jekla, ki korodirajo površinsko, saj legirani elementi preprečujejo korozijo in plastenje materiala (jekor, corten). Spremembe v patini oz. videzu kovinskega kipa so torej neizogibne, najsi bodo načrtovane (zaželene) ali ne. Če tega ni mogoče izvedeti, se opremo na vire – zlasti slikovni material, ki nam nekako ilustrira obstoj in spreminjanje videza umetnine skozi čas. Če tudi tega nimamo na voljo, izhajamo iz izbire materiala za kip: vsak avtor se v svojem izboru zaveda sprememb in predvidevanje sprememb videza je del tega. Škodljivi kemijski produkti in korozija ogrožajo obstoj umetnine, zato jih s primernimi konservatorsko-restavratorskimi postopki stabiliziramo ter umetnine na koncu zaščitimo. 48 Seveda je primerov toliko kot je umetniških del. Osredotočili se bomo na javne kipe in spomenike, ki v tem času izkazujejo potrebo po vzdrževanju, prenovi pritrditve/sidranja na plinto oz. nosilec ali konserviranju-restavriranju kipa kot celote. V končni fazi zahtevajo redno vzdrževanje.

Skupina kipov na pročelju Državnega zbora kiparjev Karla Putriha in Zdenka Kalina Alegorične figure in figuralne skupine s pročelja Državnega zbora (slika 2) so bile pred konservatorsko-restavratorskimi posegi na

plenarni sklop | plenary sessions dobri poti, da se po naravni poti povsem patinirajo, a se to ni zgodilo. Avtorja, ki sta figure izdelala in postavila, se nista mogla izogniti osnovni zelenkasti barvi pročelja, za katerega so uporabili »domačo« kamnino gabro iz kamnoloma Cezlak na Pohorju. Kipi, postavljeni na tako osnovo in brez zaščitnega nadstreška, seveda vedno naravno patinirajo – v času postavitve zelo kmalu, saj je bila atmosfera zaradi pospešenega industrijskega onesnaževanja takrat še agresivnejša. Torej je zelena patina v resnici del intence avtorjev, harmonična uskladitev figuralnega dela pročelja z ozadjem, ki sta se je avtorja zavedala. Z izbiro materiala sta dolgoročno vplivala na videz kipov in ti so tik pred posegi dosegli zrelo žlahtno patino, a tudi precej umazano. Čiščenje in ponovna namestitev z novimi zatiči ne bi smeli vključevati tudi odstranitve patine, pač pa bi moral biti postopek opravljen z velikim posluhom za naravni proces, čeprav je bil na nekaterih mestih pretiran in škodljiv. To bi bilo mogoče rešiti, naravne patine pa ne moremo več doseči (slika 2). Ta, ki je predstavljena kot rešitev, žal ni primerna. Zakaj? Površina kipov je zelo občutljiva na prah, ki se nenehno nabira na površini, zato bi bilo treba izvajati redno čiščenje. Brez tega so kipi videti zapuščeno in neugledno za ustanovo, kot je Državni zbor. Po zadnjem posegu črni zbor figur precej izstopa na zelenem ozadju in deluje težko – harmonije z ozadjem ni (slika 1).

Slika 1 Zdenko Kalin, Karel Putrih: Portal vhoda v Državni zbor, 1959, bron, Ljubljana, po posegih (foto: Jurij Smole)

Slika 2 Zdenko Kalin, Karel Putrih: Portal vhoda v Državni zbor, 1959, bron Ljubljana, pred posegi (foto: Valentin Benedik) 49 Kip Borisa Pahorja v Tivoliju sessions | plenary sklop plenarni Nedavno postavljeni spomenik še živečemu pisatelju in zavednemu Slovencu je eden izmed večjih kiparsko-spomeniških spodrsljajev tega časa praktično v vsej svoji pojavi, vendar se bomo osredotočili predvsem na njegovo patino (slika 3). Pustimo ob strani vse razloge za postavitev in poglejmo raje umetno ustvarjeno kričeče turkizno patino, ki pomensko bolj kaže na razvpitega rock zvezdnika oz. ekstravagantnega lovca na pozornost kot na osebnost z najvišjo možno moralno integriteto, ki jo premore narod. Ta umetna patina je v resnici proizvod umetnika (Begića) in delavnice, kjer so kip ulili. Patina je dobesedno razmetana brez kakršnekoli logike nastajanja naravne patine in daje vtis, kot da je nekdo preizkušal obnašanje reagenta na površini. Vsekakor patina deluje ravno nasprotno, kot bi morala, a to je avtorjeva odločitev, ki pa ni najbolj posrečena. Kip je lahko odlično zmodeliran, a ga slaba patina popolnoma uniči; ko je kip slabše zmodeliran, pa ga z dobro umetno patino, na pravih mestih seveda, popravimo v soliden izdelek. Lahko pa naletimo tudi na kombinacijo samih slabih rešitev. Z minimalnimi posegi, ki jih niso obvladali, bi kipu lahko popravili videz patine, a se s tem zavestno niso posebej ukvarjali (ne avtor in ne delavnica), čeprav je livarna zmožna to urediti. Tako nas bo naš kleni Boris, ob na klopci umirjenem Kocbeku, še naprej strašil s svojim turkiznim šuškavcem.

Slika 3 Mirsad Begić: Boris Pahor, 2017, bron, Ljubljana (foto: Jurij Smole) 50 Skupina kipov na Mesarskem mostu V nasprotju s tem, kar imamo v Tivoliju, nas v smislu patine preseneti skupina kipov kiparja Jakova Brdarja (slika 4), saj so v procesu patiniranja brez temne osnove. Avtor je bil z ulivanjem, zlasti pa cizeliranjem kronično nezadovoljen, a v tem pogledu ni ničesar ukrenil. Kipi so livarsko in cizelersko srednje dobro izdelani, kar pa nekako spregledamo ob pestri, nenavadni in dramatični modelaciji. Površina kipov je imela prvotno svetlo bronasto patino z dodatki nežne umetno zelene patine v globinah, kar lahko

plenarni sklop | plenary sessions pomeni dvoje: da avtor želi, da naj bodo kipi čim dlje svetli (to pomeni vsakoletno vzdrževanje z voščenim zaščitnim premazom), ali pa, da se ne more odločiti o patini, ki je neizogibno že začela nastajati. Kipi bodo najprej nekoliko potemneli, zaradi začete zelene patine pa tudi pozeleneli. S kipoma Adama in Eve se je to v precej kratkem času že zgodilo. Proces je sprožen in v nasprotju s prejšnjim primerom tu lahko uživamo ob nenehnem spreminjanju videza kipa. Z voskanjem proces naravnega patiniranja lahko ustavimo, vendar samo na avtorjevo željo. Primerjava kvalitete vsega, kar vidimo pri teh kipih, s kipom Borisa Pahorja seveda ni možna. Čeprav obe livarni uporabljata silicijev bron, so bile razlike zaradi avtorskega pristopa še pred postavitvijo velikanske. V obeh primerih pa se bomo prej ali slej soočili z vpetjem na podstavek, ki je zaradi lege na tleh izpostavljen galvanskemu delovanju zaradi atmosfere. Vijaki, s katerimi sta kipa pritrjena na podstavek, bodo neizogibno propadli (korodirali) in takrat se bo pojavil problem vpetja na novo, mogoče boljšo in trajnejšo rešitev.

Slika 4 Jakov Brdar: Adam in Eva, 2010, bron, Ljubljana (foto: vir medmrežje)

Krogla z jedrom Franceta Rotarja na Taboru Prav posebna in zelo nazorna je zgodba fontane na Taboru v Ljubljani, ki jo je v sedemdesetih letih izdelal akademski kipar France Rotar. Posebna je zato, ker je Krogla z jedrom (slika 5) izdelana iz nerjavnega jekla, kar je bil za tiste čase material za vesoljski program, in ne za kiparstvo. Največji problem pri tej postavitvi je voda. Ta je iz zaprtega krožnega sistema in je močno klorirana (da se ne usmradi), hkrati pa je zelo trda, ker jo dovajajo iz vodovoda. Kombinacija apnenčaste – trde vode in klora ter prevodne kovinske površine, zaradi prisotnosti takrat izjemno slabe električne napeljave, tvori zelo trd nanos apnenca na že korodirano površino kipa (slika 6). 51 Ta nanos je odstranljiv samo grobo mehansko in se po sessions | plenary sklop plenarni vsakem dragem in mučnem čiščenju nabere znova. Po prvem temeljitem čiščenju je bila predlagana uporaba mehke vode (deževnice), vendar se to ni zgodilo, ker se je izkazalo, da temu v podjetju voka niso kos in so iskali dražje in manj zanesljive rešitve s filtri. Kip – vodnjak je v resnici zelo zahtevna naprava, ki mora za uspešno in racionalno delovanje združiti strokovnjake več strok: konservatorja-restavratorja kot pobudnika in usmerjevalca za komunalno službo, električarje, strojnike itd. Pri čiščenju fontane je nastal občutek, da je načrtovalec zelo dobro vedel, kaj in kako kvalitetno narediti, precej pa se je zataknilo pri vzdrževanju. Pri čiščenju kipa je bilo zanimivo videti razliko med kosi nerjavne pločevine, ki je očitno različnih kvalitet, kemijske sestave in celo debelin.

Slika 5 France Rotar: Krogla z jedrom, 1976, nerjavno jeklo, Ljubljana (foto: Jurij Smole)

Slika 6 France Rotar: Krogla z jedrom, 1976, med čiščenjem (foto: Jurij Smole)

Za konec pa še Spomenik žrtvam II. svetovne vojne kiparjev Petra Lobode in Frančiška Smerduja v Domžalah Življenjska zgodba tega spomenika je zanimiva in poučna. Prvotno je bil postavljen v križišče pomembnih regionalnih cest v centru Domžal, ki je bilo hkrati prvo krožišče v takratni Jugoslaviji. S fičoti in stoenkami smo krožili okoli spomenika, ki je seveda kot filter nabiral saje izpuhov in tudi industrije, ki je bila takrat prisotna v središču mesteca, da ne govorimo o bližini železnice z veliko tovorno postajo in lokomotivami na premog. Kipi so se kljub debelim mastnim oblogam nekako patinirali v bolj kot ne nedoločljivo, a času in kraju primerno patino. Sčasoma se je urbana podoba kraja spremenila in spomenik so prestavili iz sredine krožišča na obrobje, na parkovno ureditev 52 pod častitljive platane. Ob prestavitvi leta 1980 je bil spomenik očiščen nesnage, delno odstranjena je bila tudi naravna patina na kipih, ti pa so bili bolj ali manj uspešno ponovno patinirani na temno osnovno patino z nekaj sivozelenimi odtenki. Nova postavitev je takoj pokazala na zanimivo spremembo: sladki lepljivi nektar s platan je ves spomenik lepo konserviral. V naslednjih sezonah je ta hranljiva plast postala rodovitno polje vseh možnih mahov, alg in lišajev, jeseni pa je spomenik dobil tudi krepko zalogo odpadlega listja. Novo tegobo obvladujejo z rednim letnim pranjem z vodnim curkom, saj samo meteorna

plenarni sklop | plenary sessions voda ne zadostuje. Zaščita z mikrokristaliničnim voskom je na kipih zadostovala pičlo leto in tudi to bi morali sezonsko obnavljati ali pa pred tem ponovno premisliti o tisti nedosegljivi žlahtni patini, ki jo imamo kiparji tako radi. Sicer pa je spomenik redno vzdrževan.

Slika 7 Peter Loboda, Frančišek Smerdu: Spomenik žrtvam II. svetovne vojne, 1954, Domžale (foto: Jurij Smole)

Naloga konservatorjev-restavratorjev Ko smo že omenili, je naloga konservatorjev-restavratorjev predvsem redno vzdrževanje, ki je nujno zaradi preventivne zaščite po opravljenih konservatorsko-restavratorskih posegih. Tudi javne spomenike oz. kipe je treba vzdrževati enako pogosto kot stvari, ki nam s svojim delovanjem služijo, npr. bivališča in okolje. Kot kipar lahko opozorim na celo vrsto detajlov, ki se pojavljajo kot osišča vzdrževanja, in še na šibke točke spomenikov, ki jih ni težko kontrolirati. Hkratno spremljanje razvoja stroke – tako konservatorstva-restavratorstva kot tudi kiparstva in zlasti spremljajočih strok, kot so ulivanje, varjenje, čiščenje in obdelava kovin, novi kovinski materiali, legure itd. – pa je lahko bolj kot ne informativnega značaja. Treba je razmišljati aplikativno in sinergično, saj so stroke zelo dinamične in se močno spreminjajo. Tudi kiparstvo. Angažiranje strokovnjakov z drugih strokovnih področij je zelo dobrodošlo in ima velik potencial za kvalitetne in čim bolj trajne, ne nazadnje stroškovno ugodne rešitve za našo umetniško dediščino, ki edina v resnici ostane. 53 Abstract sessions | plenary sklop plenarni Discussing public metal sculptures/monuments from a sculptural point of view

In the 20th century, public sculpture in our country saw an expansion, which was clearly of a one-off nature, but it did leave behind a large number of public works of different qualities and materials. The knowledge of the materials and their use in sculpture is also of key importance to conservators-restorers, as it should provide the basis for all the decisions about the procedures carried out on public sculptures. The methods of casting metals and metal alloys, sculpting by means of taking the material away, cutting and joining individual parts of sculptures and, last but not least, the methods of fixing sculptures to their display areas affect the preservation and durability of individual exhibits. Especially important are also pedestals and supports made of different materials, as they also significantly affect the durability of sculptures. In addition to knowing the materials of sculptors and their supports, we also need the knowledge about the functioning of galvanic electricity, the methods and materials needed for mounting the sculptures and, in some cases, knowledge about draining condensation or rainwater. As sculptures strive not only to create a shape but also its patina, the knowledge about this large area – concerning mostly bronze and iron sculptures – is of key importance. Chemical processes on the surfaces and inside the sculptures are the ones that contribute the most to the appearance and durability of an outdoor sculpture. While monitoring these processes, we should also pay careful attention to how sculptures change our environment. In this short abstract, I wished to show the complexity of our challenges and the importance of dealing with public sculptures/monuments, for which we should provide solid professional foundations. 54 Ohranjanje in konserviranje-restavriranje modernih in sodobnih stenskih poslikav in mozaikov

■■ Blaž Šeme, Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje | University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design

Mnogi profani in sakralni objekti po Sloveniji so opremljeni

plenarni sklop | plenary sessions z modernimi in sodobnimi stenskimi slikami in mozaiki. Gre za širok razpon od figuralnih in abstraktnejših avtorskih del do pogosto anonimnih umetnin bolj okrasnega značaja. Umetnine krasijo gledališča, galerije, muzeje, kulturne domove, šole, športne objekte, mestne hiše, vladne ustanove, restavracije, zdravstvene domove, banke in hranilnice, večstanovanjske hiše, posamezne zasebne hiše in domove ter tudi številna znamenja, kapele in cerkve. Odnos lastnikov in javnosti do teh likovnih del se skozi čas spreminja, s tem pa se spreminja tudi skrb za njihovo vzdrževanje in ohranjanje. Celovitega pregleda nad modernimi in sodobnimi stenskimi slikami in mozaiki v Sloveniji ni. Obstajajo le študije ožjih segmentov. Marsikaj je mogoče izluščiti iz študij, biografij in katalogov del posameznih umetnikov, vendar je to zahtevno delo, saj so arhitekturna likovna dela umetnikov pogosto le obroben podatek. Konservatorji območnih enot Zavoda za varstvo kulturne dediščine spremljajo spremembe in posege predvsem na spomeniško zaščitenih objektih in območjih, kjer pogosto naletijo tudi na dragocene likovne elemente arhitektur, a to je še vedno le omejen segment modernih (in sodobnih) stenskih slik in mozaikov. Poleg tega niti Register nepremične kulturne dediščine v tem smislu ni zadovoljiv, saj bi morali biti vpisi likovnih sestavin enotnejši, natančnejši in bolj popolni, torej precej bolj kvalitetni. Za izboljšanje vpogleda v moderno in sodobno stensko slikarstvo in mozaično umetnost bi bili priporočljivi ukrepi: --1. uvedba kvalitetnejših vpisov o nepremični likovni dediščini v Register nepremične kulturne dediščine v okviru Ministrstva za kulturo; --2. vodenje registra in redno spremljanje stanja modernih in sodobnih stenskih slik, mozaikov in kipov v Sloveniji (na primer v okviru mg+msum); --3. načrtno raziskovanje in objavljanje o modernih in sodobnih likovnih delih.

S kvalitetno evidenco in analizo stanja modernih in sodobnih likovnih umetnin je mogoče zasnovati ustreznejšo strategijo njihovega varovanja in promocije na nacionalni ravni. Zaradi pomanjkanja podatkov je mogoče podati le splošno in približno oceno stanja. Dejstvo je, da je precej modernih stenskih poslikav uničenih. Zgolj nekateri ljubljanski1 primeri že izgubljenih modernih poslikav so poslikava dvorane nekdanjega Akademskega doma na Miklošičevi cesti (slika 1) in sgraffitni okras pročelja nekdanje Nove založbe na Kongresnem

1 Nedavno je bil v časopisju precej izpostavljen mariborski primer uničevanja in izginjanja več stenskih slik nekoč priznanega slikarja Janeza Vidica. Vir: Forstnerič Hajnšek, 2019, str. 16, 17. 55 trgu Franceta Kralja, poslikavi Rika Debenjaka v nekdanjih sessions | plenary sklop plenarni restavracijah Rio in Ljudska restavracija ter stenska slika Ceres in Pomona Franceta Miheliča v sejni sobi nekdanje Glavne zadružne zveze na Slovenski cesti. Zaradi slabe dokumentacije za marsikatera likovna dela niti ni jasno, ali so uničena ali le prekrita, kot na primer sgraffiti Saše Šantla v veliki telovadnici Športnega društva Trnovo2. Delno uničena oziroma verjetneje v večjem delu le prepleskana, kakor nakazujejo rezultati sondiranja in delnih konservatorsko-restavratorskih posegov v letu 20063, je poslikava Helene Vurnik v glavni dvorani Zadružne gospodarske banke na Miklošičevi cesti. Ob obnovi bližnjega kina Sloga (danes Kinodvor) so v dvorani pod beleži odkrili naslikane ženske figure in jih pripisali Tonetu Kralju4, prav tako je pod beleži njegova obsežna poslikava v nekdanjem Cirilovem akademskem domu na Streliški ulici5. Prepleskana je tudi poslikava Mirka Šubica v veliki dvorani palače na Gregorčičevi cesti6. Našteta uničenja in zakritja stenskih slik so večinoma posledica obnove in predelave stavb.

Slika 1 France Kralj; poslikava dvorane Akademskega doma na Miklošičevi cesti v Ljubljani (vir: Dom in svet, letnik 36 (1923), številka 9/10, priloga ix, sl. 44)

Primerov uničenja ali prekritja je še veliko, vzroki pa so lahko tudi drugačni. Nekatere stenske slike so začele propadati že kmalu po nastanku zaradi slabe tehnološke izvedbe, slabega vzdrževanja objektov, močne izpostavljenosti vremenskim vplivom na pročeljih ali zaradi namernih ali nenamernih poškodb. Za dela Toneta Kralja je znano, da so njegove sicer

2 V Registru nepremične kulturne dediščine MK je navedeno, da so v telovadnici pod beleži njegove freske. Njegove sgraffitne upodobitve Martina Krpana, Lepe Vide in Kralja Matjaža so še ohranjene na pročelju hiše na Tržaški. 3 Ravnikar, 2007, str. 118, 119. 4 N. N., 1983, str. 310. 5 Lavrič, 2017, str. 61–99. 6 Stanja domnevno Šubičeve poslikave v palači Delavske zbornice še nismo preverjali. Njegovi stenski sliki na pročeljih hiš na Prešernovi cesti in Rozmanovi ulici nezadržno propadata in sta bili že večkrat konservirani-restavrirani. 56 izjemno številne stenske slike, ki jih je v skoraj pol stoletja ustvaril po primorskih cerkvah pri nas in v zamejstvu, pogosto slabo tehnološko izvedene. Uporabljal je med drugim tudi oljne barve, zaradi česar lahko v primeru povečane vlage v zidu hitreje pride do poškodb. Precej njegovih poslikav je zaradi slabše tehnologije slikanja in nevzdrževanosti nekaterih cerkva močno ogroženih, nekaj jih je celo že uničenih in nekatere je avtor kasneje sam obnavljal. Tudi stenska poslikava Riharda Jakopiča na oboku uvozne veže stanovanjskega bloka Meksika na Njegoševi cesti v Ljubljani je že kmalu po nastanku leta 1928 začela bledeti, kar

plenarni sklop | plenary sessions je potrlo tudi umetnika (slika 2). Do bledenja in razkrajanja barve je najverjetneje prišlo zaradi slabe tehnološke izvedbe, France Stele omenja pomanjkanje slikarjeve prakse7, po trditvah samega Jakopiča pa je bil vzrok v tem, da je bil prisiljen slikati v tempera tehniki na še moker omet8. V načrtu so prvi večji konservatorsko-restavratorski posegi na umetnini.

Slika 2 Rihard Jakopič; poslikava oboka uvozne veže stanovanjskega bloka Meksika na Njegoševi cesti v Ljubljani, detajl Družine (foto: Blaž Šeme)

Slikar in restavrator Matej Sternen je imel verjetno več znanja in tudi izkušenj v stenskem slikanju. Po obsegu največje delo je poslikava oboka ladje frančiškanske cerkve v Ljubljani z upodobitvijo Marijinega kronanja v pravi fresko tehniki, ki so jo pred leti celovito konservirali-restavrirali. Dobro je ohranjena Alegorija štirih letnih časov na pročelju vile Vrhunec na Barjanski cesti v Ljubljani, ki jo je izdelal v tehniki sgraffito. V dobrem stanju sta tudi poslikavi Ivana Vavpotiča Prihod Argonavtov v Emono in Ustanovitev Trgovske akademije v veži Ekonomske šole Ljubljana na Prešernovi cesti. Zares izvrstno je tehniki prave freske in sgraffita obvladal Slavko Pengov, kar je zagotovo eden od razlogov, da se je veliko njegovih umetnin ohranilo v dobrem stanju. V Ljubljani se njegovi sgraffiti nahajajo na stavbi nekdanje Delavske kolonije na Lavričevi ulici za Bežigradom (ena umetnina upodablja družino in druga mater z otroki) in na stavbi Mizarskih delavnic Plečnikovih Žal, kjer je upodobil motive iz Svetega pisma in svetnike v kombinaciji sgraffita in poslikave. Njegove so tudi freske, ki upodabljajo rudarstvo v vhodni veži Fakultete za naravoslovje in tehnologijo na Aškerčevi cesti in Zgodovina Slovencev od naselitve do danes v

7 Stele, 1929, str. 30. 8 Trditev, da je že Michelangelo slikal v tempera tehniki al fresco, ne more biti pravilna, saj gre za različni, načeloma nezdružljivi tehniki (tempera in prava freska) in kaže na slabo poznavanje slikarskih tehnik. Vir: Podbevšek, 1983, str. 398, 399. 57 slovenskem parlamentu, ki je bila konservirana-restavrirana v sessions | plenary sklop plenarni letu 2010. Monumentalni sta tudi freski v Titovi vili na Bledu in v občinski stavbi v Novi Gorici. Tehnološko kvalitetno izvedena in na splošno dobro ohranjena so tudi dela Avgusta Černigoja in Ivana Seljaka – Čopiča. Černigoj je upodobil motive kmečkih del in lova na Hanuševi vili na Pražakovi9 ter otrok pri igri in razvedrilu na hiši na Jami v Šiški. Več del je v Ljubljani ustvaril Ivan Seljak – Čopič: sgraffito na stropu restavracije na terasi Glavne zadružne zveze na Slovenski cesti, skupaj s Tonetom Žnidaršičem sgraffite z upodobitvijo skladateljev na pročelju Glasbene matice na Vegovi ulici in dve veliki stenski sliki v obeh podvozih Doma novinarjev na Vošnjakovi ulici. V stavbi se nahaja tudi njegov mozaik. Stenski sliki sta izdelani v redki tehniki intarzirani sgraffito in sta predvsem zaradi vandalizma precej ogroženi (slika 3). Dobro so ohranjeni sgraffiti na cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, kjer je Izidor Mole na zunanjščini upodobil sv. Krištofa in Stane Kregar na dveh stenah pod zvonikom cerkve več svetnikov. Med številnimi Kregarjevimi deli sta tudi vsaj dve poslikavi v Ljubljani: v krstilnici župnijske cerkve na Viču (tam je Mole poslikal prezbiterij) in v cerkvi v Kosezah. Sicer pa njegova najobsežnejša poslikava na obodu cerkve v Odrancih v Prekmurju obsega kar kar okrog 200 m2. Danes je predvsem v okviru cerkvenih naročil med dejavnejšimi Lojze Čemažar, eno njegovih večjih del je poslikava v zunanji kapeli cerkve na Kureščku. Maja Šubic je ena naših redkih umetnikov, ki še obvladajo pravo fresko tehniko slikanja. V zadnjih letih se v Ljubljani razvija živahna ulična umetnost z zanimivimi grafiti in murali in čas bo pokazal, kakšna bo njihova trdoživost. Nekatere od teh umetnin so precej angažirane, na primer Rožnata pištola italijanskega umetnika Blu na stavbi nekdanje tovarne Rog10.

Slika 3 Ivan Seljak – Čopič; stenska slika v podvozu Doma novinarjev na Vošnjakovi ulici v Ljubljani, ki je popisana z grafiti (foto: Blaž Šeme)

Med ljubljanskimi umetninami, ki jih je zaradi izpostavljenosti in posledično slabega stanja potrebno konservirati-restavrirati, so sgraffiti na dvoriščnem pročelju Križank, ki jih je zasnoval arhitekt Jože Plečnik. V letih 2007 in 2008 so z obsežnimi konservatorsko-restavratorskimi posegi rešili 110 m2 sgraffitov Borisa Kobeta in Marija Preglja v Stolpu strelcev Ljubljanskega gradu. Na sgraffitih so

9 Sgraffitni okras je tudi notri na stopnišču. 10 Urbančič, 2016. Dostopno na: https://www.delo.si/kultura/vizualna- umetnost/mednarodno-slavni-grafitar-blu-ustvarjal-v-rogu.html (31. 3. 2019). 58 upodobljeni motivi slovenskih ljudskih pesmi in pripovedk in so danes lep okras tamkajšnje restavracije. Konservatorsko- restavratorski poseg je bil dolgotrajen in zahteven, saj je bil sgraffito že precej fragmentarno ohranjen. Pri rekonstrukcijah so si pomagali z izvirnimi papirnatimi predlogami. Arhitekt Kobe je skupaj s slikarjem Francetom Peršinom izdelal tudi sgraffito z zemljevidom Ljubljane v atriju mestne hiše poleg renesančnih sgraffitov, ki jih je leta 1931 konserviral-restavriral in delno rekonstruiral Sternen.11 V letu 2018 je bil objavljen razpis za ponovno konserviranje-restavriranje sgraffitov v

plenarni sklop | plenary sessions atriju mestne hiše. Tudi sgraffito Marjana Tršarja in Igorja Pleška v knjigarni na Kongresnem trgu je bil že vsaj dvakrat konserviran-restavriran.12 Tri večje sgraffite še nepotrjenega avtorstva na stenah v stopniščih stavbe B Onkološkega inštituta, ki prikazujejo različne dejavnosti učencev, so konservirali- restavrirali leta 201313 in pred leti sgraffito v Centralni lekarni na Prešernovem trgu. Lastniki stavb ob obnovi pogosto naletijo na slikarske elemente, vendar žal pogosto tudi ne prepoznajo njihove vrednosti. Včasih najdbe enostavno zamolčijo in prekrijejo ali uničijo ali pa ne upoštevajo nasvetov strokovnjakov, naj jih ohranijo, ko je to vredno. Med drugim je bilo izgubljenih nekaj tudi sicer redkih secesijskih poslikav, na primer v vili Veselova 11 v Ljubljani ali v mestni hiši v Brežicah. Dober primer pa je secesijska poslikava v vili na Poljanski 97 v Ljubljani, ki je bila kljub dokaj slabi ohranjenosti zgledno konservirana- restavrirana in delno rekonstruirana.14 Uspešno so obnovili tudi stari naslikani oglaševalski tabli, ki so ju odkrili pod beleži na pročelju gostilne Stari tišler.15 Dragocene so lahko tudi povsem dekorativne poslikave notranjščin. Zgleden primer ohranitve in ustrezne rekonstrukcije takšnih poslikav je nedavna obnova stavbe Švicarije v parku Tivoli v Ljubljani (slika 4).

Slika 4 Dekorativna poslikava stene sobe v stavbi Švicarije v ljubljanskem Tivoliju (foto: Blaž Šeme)

11 A. G., 1931, str. 2. 12 N. N., 1983, str. 311. 13 Pristov 2013, str. 121. 14 Šeme in Pristov, 2016, str. 35, 36. 15 Ibid., str. 36, 37. 59 Marsikatera likovna dela iz obdobja socialističnega realizma, sessions | plenary sklop plenarni med njimi že omenjeni Debenjakovi poslikavi, se niso ohranila ali pa so zakrita, so malo znana in nedokumentirana ali, kot piše Pavlinec, so »v kasnejšem obdobju najpogosteje žrtvovana prezidavam, nalašč odstranjena ali vsaj zakrita vsled nekakšnega potlačitvenega kompleksa umetnikov, oblasti in naroda, ki želijo izbrisati, pozabiti ali vsaj potlačiti določeno obdobje svoje zgodovine«.16 V letu 2016 smo na Oddelku za restavratorstvo aluo prevzeli konserviranje-restavriranje stenske slike Mladina se vključuje v proizvodnjo, delo Maksima Sedeja in pomočnice Dane Pajnič, v prostorih Srednje frizerske šole Ljubljana na Litostrojski cesti17 (slika 5). Poslikava (13 m2) se je dokaj dobro ohranila, opaznejše so bile nečistoče, sledi vandalizma in poškodbe zaradi pritrditve zaščite na spodnji polovici slike.18 Med delom smo po naključju ugotovili, da se še eno domnevno Sedejevo delo podobnih dimenzij nahaja v prostorih sosednje Srednje šole tehniških strok Šiška (slika 6). Ob pregledni razstavi del Rika Debenjaka v Mednarodnem grafičnem centru v letu 2018 je bila predstavljena še novoodkrita poslikava v nekdanjem Domu Maksa Perca na Kotnikovi ulici v Ljubljani, ki naj bi bila tudi Sedejevo delo.19 Vse te Sedeje poslikave so bile v zadnjih desetletjih bolj kot ne neznane, pozabljene.

Slika 5 Maksim Sedej in Dana Pajnič; stenska slika na hodniku Srednje frizerske šole Ljubljana na Litostrojski cesti v Ljubljani, med konserviranjem- restavriranjem v letu 2016 (foto: Blaž Šeme)

Moderni mozaiki so nekoliko bolje ohranjeni kot stenske slike in sgraffiti. Zgodnejši so mozaiki z upodobitvijo Kristusa, apostolov in rib na pročelju Šempetrske cerkve, delo Helene Vurnik. Stane Kregar je ustvaril velik opus stenskih slik in mozaikov predvsem v okviru cerkvenih naročil v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Med ljubljanskimi mozaiki

16 Pavlinec, 2008, str. 118. 17 Zgonik, 2017, str. 30. 18 Šeme, 2017. 19 Dražil, 2018 (predavanje). 60 je najobsežnejše delo oprema cerkve na Ježici. Mozaike je po njegovih osnutkih izdelovala delavnica mozaicista Alfia Tambossa, ki je izdelovala mozaike tudi številnim drugim slovenskim umetnikom, med drugim Alegorijo podeželja Lojzeta Spacala v vhodni avli nekdanje Glavne zadružne zveze na Slovenski cesti ter Ljubljano v borbi Marija Pregla, Bičkovo skalo Ivana Seljaka – Čopiča, Sončno mesto Jožeta Ciuhe in Pokrajino Iveta Šubica, vse štiri v stavbi slovenskega parlamenta. Na področju mozaične umetnosti je danes nedvomno najbolj dejavna delavnica Centro Aletti patra Marka Ivana Rupnika.

plenarni sklop | plenary sessions Tako v Ljubljani kot po vsej Sloveniji lahko najdemo številne njegove mozaike v cerkvah, kapelah in kapelicah.

Slika 6 Domnevno Maksim Sedej in Dana Pajnič; stenska slika na hodniku Srednje šole tehniških strok Šiška na Litostrojski cesti v Ljubljani (foto: Blaž Šeme)

Ni nam še uspelo ugotoviti avtorstva mozaika iz leta 1962, ki je krasil poslovalnico za mladinsko varčevanje Mestne hranilnice ljubljanske na Čopovi ulici. Mozaik iz steklenih ploščic je na vsaj treh stenah upodabljal gozdne živali. Del mozaika ob bančnih okencih je bil uničen ob prenovi v osemdesetih letih. Leta 2018 je lastnik predvidel večjo predelavo prostorov s podrtjem še preostalih dveh sten z mozaikom. V nezdružljivi želji lastnika, da preuredi poslovalnico v skladu s sodobnimi potrebami in smernicami, ter spomeniškovarstvene službe, da se likovna dela, če je le mogoče, ohranjajo na prvotnih mestih, je prišlo do kompromisne odločitve, da se vsaj približno polovica mozaika ohrani in prestavi na nove stene v poslovalnici. Na Oddelku za restavratorstvo aluo smo prevzeli zahtevno nalogo, da 20 m2 velik mozaik snamemo, ga prenesemo na nov premični nosilec in vgradimo na nove stene20 (slika 7). Pri tem se nam je zdelo pomembno, da snamemo in shranimo tudi tiste dele mozaika, ki niso bili predvideni za prenos na nove stene v poslovalnici, saj bo morda nekoč mogoče celoten mozaik obeh sten ponovno sestaviti in ga prezentirati kot celoto. Pri posegu smo naleteli na nove materiale, tehnike in postopke, kar je dobra izkušnja za prihodnje konservatorsko-restavratorske posege na sorodnih modernih in sodobnih umetninah. Soočili smo se tudi z izzivom, s kakšnim materialom dopolniti manjkajoče mozaične ploščice

20 Šeme, 2018. 61 na fragmentih mozaikov, ki smo jih shranili. Morda nam bodo sessions | plenary sklop plenarni v pomoč rezultati študentskega interdisciplinarnega projekta Razvoj, obdelava in preizkušanje novih materialov za izdelavo in konserviranje-restavriranje mozaikov, v okviru katerega smo v sodelovanju s Fakulteto za gradbeništvo ul, aluo ul in podjetjem Samson Kamnik razvijali nove materiale za mozaične kocke21 (slika 8). V prihodnje bo gotovo potrebnih vedno več tehnoloških in naravoslovnih raziskav modernih in sodobnih umetnin in načinov njihovega ohranjanja in interdisciplinarnega sodelovanja.

Slika 7 Mozaik v Mestni hranilnici ljubljanski na Čopovi ulici po končanem konservatorsko-restavratorskem posegu (foto: Blaž Šeme)

Slika 8 Vzorci za preizkušanje v okviru projekta Razvoj, obdelava in preizkušanje novih materialov za izdelavo in konserviranje-restavriranje mozaikov (foto: Blaž Šeme)

Ohranjanje z rednim vzdrževanjem in spremljanjem stanja ter po potrebi konserviranje-restavriranje modernih in sodobnih stenskih poslikav in mozaikov je zahtevna in obsežna naloga, ki pomeni velik izziv. Za zares dobro strategijo ohranjanja in promocije na državni ravni nam zaenkrat manjka kvalitetna celovitejša analiza obsega in stanja ohranjenosti teh del. Iz primerov na terenu lahko spoznavamo, da veliko tudi kvalitetnih likovnih umetnin zaradi najrazličnejših razlogov žal propade. Na srečo obstajajo tudi zelo uspešni primeri ohranjanja, konserviranja-restavriranja in rekonstrukcije modernih in

21 Šeme et al., 2017, str. 23. 62 sodobnih stenskih poslikav in mozaikov in prav to bi bilo treba še bolj spodbujati in promovirati.

literatura in viri A., G., 1931. Renovirana mestna hiša. Slovenski narod, št. 202 (7. 9. 1931), str. 2.

Dražil, G., 2018. Novoodkrita freska iz obdobja socialističnega realizma v nekdanjem Domu Maksa Perca. mglc (predavanje na razstavi, 9.10.2018). Ljubljana. plenarni sklop | plenary sessions Forstnerič Hajnšek, M., 2019. Bankirje motil, trgovci ga ponižujejo. Večer, letnik 74, št. 1 (3. jan. 2019), str. 16, 17.

Forstnerič Hajnšek, M., 2019. Epilog reševanja Janeza Vidica: kulturna dediščina. Večer, letnik 75, št. 43 (22. feb. 2019), str. 16, 17.

Lavrič, A., 2017. Slovansko-slovenska panteona Slavka Pengova in Toneta Kralja v Ljubljani. Acta historiae artis Slovenica, št. 2. Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta zrc sazu, str. 61-99.

N., N., 1983. Restavratorski center, Kino Sloga. Varstvo spomenikov, št. 25, Poročila. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, str. 310.

Pavlinec, D., 2008. Slovenski inženirji človeških duš: monumentalne stenske poslikave socialističnega realizma. Zbornik za umetnostno zgodovino, št. 44. Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, str. 118.

Podbevšek, A., 1983. Rihard Jakopič. Ljubljana, str. 398, 399.

Pristov, T., 2013. Ljubljana – mestno jedro (del). Varstvo spomenikov, št. 48, Poročila. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, str. 121.

Ravnikar, S., 2007. Ljubljana – hiša Miklošičeva 8. Varstvo spomenikov, št. 43, Poročila. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, str. 118, 119.

Stele, F., 1929. Rihard Jakopič šestdesetletnik. Dom in svet, letnik 42, št. 1–2 (1. feb. 1929), str. 30.

Šeme, B. in Pristov T., 2016. Conservation of mural paintings in secular buildings in Slovenia. Acta Academiae Artium Vilnensis, št. 82. Vilnius: Vilniaus dailąes akademija, str. 35, 36.

Šeme, B., 2017. Stenska slika »Mladina se vključuje v proizvodnjo« Maksima Sedeja in Dane Pajnič. Poročilo o konservatorskem- restavratorskem posegu. Ljubljana: Univerza Ljubljana, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje.

Šeme, B., et al., 2017. Development of new materials for the production of mosaic tesserae, Musiwacaer: International conference Mosaic, lime and ceramics: art and science. Firence: Agresti-Impruneta, str. 23.

Šeme, B., 2018. Mozaik v poslovalnici Mestne hranilnice ljubljanske na Čopovi 3 v Ljubljani. Poročilo o konservatorsko-restavratorskem 63 plenarni sklop | plenary sessions sessions | plenary sklop plenarni posegu. Ljubljana: Univerza Ljubljana, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje.

Urbančič, V., 2019. Mednarodno slavni grafitar Blu ustvarjal v Rogu. Delo, 21. 6. 2016. Dostopno na: https://www.delo.si/kultura/vizualna- umetnost/mednarodno-slavni-grafitar-blu-ustvarjal-v-rogu.html (31. 3. 2019).

Zgonik, N., 2017. Mladina se vključuje v proizvodnjo, 1948–1949 = Youth is getting involved in production 1948–1949. Ljubljana: Univerza Ljubljana, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje.

Zgonik, N., 2017. Restavrirana socrealistična poslikava: nujno potreben marketing enakosti. Dnevnik, letnik 67, št. 132 (10. 6. 2017), str. 30.

Abstract Preservation and conservation-restoration of modern and contemporary wall paintings and mosaics

Modern and contemporary wall paintings and mosaics adorn numerous secular and religious buildings around Slovenia. The number of modern and contemporary works of art is not known, as an inventory of all the items that would be regularly updated has not yet been created. Consequently, there is a lack of an overview of the state of the preservation of, or threat to, these artworks, and a comprehensive vision of their preservation and protection. In addition, primarily decorative mosaics and wall paintings usually do not attract much professional interest. Wall paintings, mosaics and other ornamental elements, such as stuccos, are parts of buildings that were added to them based on a consideration of the rooms in which they are located. For this reason, their removal from the walls is acceptable only in exceptional cases. This principle should be taken into account before planning the renovation of a building or conserving- restoring any of their artistic features. A special challenge for us is the situation – unfortunately occurring too often – in which we try to persuade the owners of the buildings, usually private ones, that it is at all worth preserving high-quality modern or contemporary artistic elements. When planning the conservation-restoration treatments of modern or contemporary wall paintings and mosaics, we find that they are often of a lower technological quality than those from the older periods because, throughout the centuries, knowledge about the high-quality execution of such artworks was largely lost. When we deal with more modern materials and techniques, we are often faced with the problems of a poorer quality of the materials or a poorer artistic execution, due to which the artworks deteriorate faster and their conservation-restoration is more demanding. For this reason, it is important that we pay more attention to researching modern and contemporary artistic and conservation-restoration materials and techniques. Important elements of preservation are also regular monitoring of the state of the artworks and their regular maintenance. We present some examples of conserving- restoring modern wall paintings and mosaics in Slovenia, examples of good practices and suggestions for improvements in the area of preserving and conserving-restoring modern and contemporary wall paintings and mosaics. 64

Povzetki mednarodnega strokovnega srečanja 2019 65

Konserviranje fragmenta tapiserije iz 16. stoletja tekstil

■■ Hajnalka Nagy, samozaposlena

Fragment, najverjetneje izrezan iz večje tapiserije, je bil v preteklosti že večkrat popravljen z najrazličnejšimi nitkami in tehnikami. Popravki so bili neenakomerni, na hrbtni strani so bili celi šopi zapleteno zvozlanih niti. Predmet je bil rahlo umazan in izrabljen, barve so obledele. Na nekaterih mestih so dodane niti bolj spremenile bravo kot originalne niti okrog njih. Na nekaterih oslabljenih mestih so votkovne in osnovne niti kar prosto visele ali pa jih sploh ni bilo več. Cilj konserviranja ni bil le mehanska utrditev umetnine, pač pa tudi, da se jo predstavi kot fragment (ne kot samostojen predmet). Delo je bilo izvedeno v okviru magistrske naloge. Predmet sestavlja 847 niti. Obsežnost poškodb smo izmerili z mikrokemijskimi in drugimi preiskavami. Na podlagi zgodovinskih raziskav in preiskav materialov in uporabljenih tehnik smo ugotovili, da je fragment zelo podoben delu tapiserije iz 16. stoletja, ki jo hranijo v Muzeju tapiserij v katedrali La Seo v Zaragozi v Španiji. Odstranitev vseh prejšnjih popravkov bi lahko povzročila še večje poškodbe, zato smo odstranili le tiste, ki so bili ali moteče debeli ali pa dovolj rahlo pritrjeni na poškodovana mesta. Odstranili smo tudi zgornjo in spodnjo obrobo, ki je prekrivala poškodovan originalen rob. Predmet smo mehansko očistili, mokremu čiščenju pa smo se izognili, ker so bile nekatere niti preobčutljive na vodo. Fragment smo utrdili tako, da smo oslabljene dele z volnenimi in svilenimi nitmi različnih odtenkov prišili na pobarvano podporno tkanino. Fiksiranje obstoječih niti brez dodajanja manjkajočih pa bi ustvarilo nove in različne površine na umetniškem delu, spremenilo njegov videz in ogrozilo njegovo celovitost. Zato smo na določena poškodovana mesta s šivanjem dodali volnene in svilene osnovne niti različnih barv in debelin in s tem povečali trdnost predmeta. Meje restavriranih območij smo označili z majhnima vozloma. Na razstavi smo stabilnost restavriranega fragmenta zagotovili z montažo na trdno polikarbonatno ploščo.

Slika 1 Fragment tapiserije pred konserviranjem (foto: Gábor Nyíri) Slika 2 Popravljanje poškodovanih področij z všivanjem osnove (foto: Gábor Nyíri) Slika 3 Fragment tapiserije po konserviranju (foto: Gábor Nyíri) 66 Konserviranje-restavriranje uniform

tekstil ■■ Irena Porekar Kacafura, Pokrajinski muzej Maribor

Lani smo v Pokrajinskem muzeju Maribor odprli novo stalno razstavo Uniforme. Razstavljamo vojaška in civilna oblačila (suknjiče, hlače, plašče, srajce), obutev, pokrivala in različne dodatke (odlikovanja, oznake, torbice in drugo) od začetka 19. stoletja do današnjih dni. Precej predmetov, ki smo jih uvrstili na razstavo, je bilo sorazmerno dobro ohranjenih, na 59, predvsem na suknjičih, plaščih, pokrivalih in pasnih sponah, pa smo izvedli restavratorske posege. Na oblačilih so se pojavljale mehanske poškodbe (raztrganine, obrabnine), ki so nastale zaradi nošnje, in poškodbe, ki so nastale zaradi delovanja insektov, večinoma so bile prisotne tudi različne nečistoče (prah, madeži od potu, hrane, rje). Večje poškodbe so bile v preteklosti že pokrpane, vendar neustrezno (z grobim bombažnim sukancem neustrezne barve, s prelaganjem tkanine, z vstavljanjem neustreznih zakrp). Ker v depoju oblačilne kulture redno izvajamo dezinsekcijo, ni bilo potrebe po dodatnem uničevanju bioloških škodljivcev. Vojaška in civilna oblačila so pretežno izdelana iz volnenih materialov, le nekaj iz bombaža in lanu. Površinski prah in ostanke insektov smo odstranili s sesalnikom na nastavljiv vlek in s prepihavanjem z zrakom. Volneno tkanino smo čistili s paro; pri tem smo jo podlagali z vpojnim papirjem, da so se na njem nabirale nečistoče. Srajce in tanjše bombažne suknjiče smo oprali in jih razpete na mizi posušili. Madeže smo odstranili le na mestih, ki so kazila videz predmeta, in le, če jih je bilo mogoče odstraniti brez dodatnih poškodb za nosilno tkanino. Večino predhodnih krpanj, ki niso obremenjevala tkanine in niso bila vidna (notranja stran oblačil, podloge), smo ohranili. Za podlaganje poškodb smo uporabili primerno tkanino in jo pritrdili z vpetim vbodom. Vse poškodbe smo šivali s svilenimi nitmi, ki so nam jih pobarvali v Tekstilnem ateljeju Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož. Gube in neravnine na površini smo navlažili, potem pa jih ravnali in sušili z obtežitvijo. Kovinske niti smo čistili s tamponom in mešanico etanola in vode. Na suknjičih, plaščih, pasovih in pokrivalih smo konservirali tudi kovinske dodatke (oznake, gumbe, odlikovanja, epolete, pasne spone), vendar smo jih morali pred posegi odparati z oblačil. Kovino smo večinoma čistili z blagimi polirnimi pastami in tekočinami, površino pa smo dodatno zaščitili s premazi laka ali mikrokristaliničnega voska. Po opravljenih posegih smo po predmetu oblikovali nosilno lutko, predmet pa podložili ali napolnili s sloji poliestrske volne. Pri restavriranju tekstilnih pokrival smo ravnali podobno kot pri tekstilnih oblačilih. Pokrivala, izdelana iz različnih materialov, smo razstavili, če je bilo to mogoče, in konservirali- restavrirali vsak material posebej. Izjemno zahtevni so bili posegi na pokrivalih, ki so jih sestavljali tekstil, kovina, usnje ali krzno in perje oziroma žima, saj bi postopki, ki smo jih izvajali na eni vrsti materiala, lahko poškodovali drugo vrsto materiala.

Slika 1 Predmeti med konservatorsko-restavratorskimi posegi (foto: Irena Porekar Kacafura) Slika 2 Predmeti, pripravljeni za razstavljanje (foto: Irena Porekar Kacafura) 67

Konserviranje-restavriranje ženskega suknenega tekstil plašča

■■ Ana Resnik, samozaposlena

Ženski sukneni plašč iz Etnološke zbirke Pokrajinskega muzeja Koper, eden izmed redkih ohranjenih v Sloveniji, je del ženske ljudske noše iz 19. stoletja. Rjava plisirana volnena tkanina, iz katere je plašč narejen, je krojena v obliki črke a, dopolnjujejo jo vijolična in zelena dekorativna svila na manšetnem delu rokava in vezenina na hrbtnem in ramenskem delu. Plašč je bil površinsko umazan, prisotni so bili tudi zapredki in izločki moljev. Največjo škodo so po celotni površini tkanine naredile moljeve ličinke, ki so zaradi prehranjevanja s proteinskimi vlakni v volni naredile manjše in večje nepravilno oblikovane luknjice. Dekorativna svila na manšetnem delu rokava se je ohranila samo v fragmentih, na ovratnem delu pa o tem pričajo le še ostanki šivov. Suhemu čiščenju s sesalnikom z nastavljivim zračnim vlekom in mehkimi čopiči je sledilo utrjevanje in stabiliziranje poškodb. Zaradi številčnosti in razkropljenosti teh luknjic po celotni površini tkanine se nam je postavljalo ključno vprašanje, ali sanirati posamezne luknjice ali celoten plašč podložiti z ustrezno tkanino. Pred leti, ko smo konservirali-restavrirali podoben plašč (plašč istrske kmečke noše Tone Gorela, last Pomorskega muzeja Sergeja Mašera), se lokalnega reševanja nismo mogli lotiti prav zaradi obsega poškodb. Poškodovanost plašča nam je narekovala drugo metodo dela, in sicer podlaganje z ukrojeno tkanino podobne barve in strukture. Na tokrat obravnavanem plašču ni bilo večjih poškodb oziroma raztrganin, stabilnost tkanine pa nam je dopuščala minimalni poseg, torej lokalno stabiliziranje oziroma zapolnjevanje luknjic. Za zapolnjevanje večjih luknjic, ki jih je bilo več kot 50, smo porabili vnaprej pripravljeno polsteno volno, barvano z barvili TobaSign za naravna vlakna. Odtenek smo prilagodili originalni tkanini. Luknjice smo zapolnili z nameščanjem polstene volne in jo fiksirali z vbadanjem bombažnega sukanca ustrezne barve. Dekorativno svilo na manšetnem delu rokava smo podložili z barvano svilo v odtenku originalne svile in stabilizirali s šivanjem. Manjše luknjice (bilo jih je približno 1150), pri katerih dopolnjevanje ni bilo smiselno, smo stabilizirali samo s šivanjem. Za sanacijo poškodb, nastalih zaradi moljev, smo tako uporabili 120 m sukanca. Ker je bil ženski plašč konserviran-restavriran za razstavo, smo izdelali ustrezno podložen obešalnik za preprečevanje poškodb na pregibih.

Sodelavka: Ana Motnikar – Slovenski etnografski muzej

Slika 1 Poškodovana tkanina zaradi napada insektov (foto: Ana Resnik) Slika 2 Stabiliziranje poškodb s šivanjem (foto: Ana Resnik) Slika 3 Ženski sukneni plašč po konservatorsko-restavratorskem posegu (foto: Ana Resnik) 68 Kopija madžarske revolucionarne zastave

tekstil ■■ Eszter Mátyás, Magyar Nemzeti Múzeum

Zastava, ki je bila v rabi leta 1956 med madžarsko revolucijo, je v Madžarski narodni muzej prišla kot donacija. Tako imenovani Rákosijev grb je bil med uporom izrezan iz sredine zastave, kar je postalo simbol revolucije. Zaradi tega zgodovinskega sporočila zastave ni bilo treba restavrirati, pač pa smo za donatorje naredili repliko. Izdelava kopije – ne rekonstrukcije! – ni nekaj običajnega pri konserviranju tekstila. V resnici je šlo za živo nasprotje tega, kar smo se učili na univerzi. V tem primeru nismo potrebovali nobenega čiščenja in stabiliziranja poškodb, nasprotno: novo blago je moralo izgledati raztrgano, izrabljeno in umazano. Prvi izziv pri izdelavi kopije je bil poiskati primerno blago. Čeprav je od takrat minila »samo« ena generacija, je blago na trgu zdaj precej drugačno. Pri nabavljanju materiala smo morali z izvirnikom uskladiti predvsem debelino tkanja in vzorec vezave (platno). Kopija naj bi se v prihodnje uporabljala predvsem v spominskih procesijah, zato je bilo pomembno, da se obdrži značaj zastave, to pomeni pravilen padec in obnašanje blaga. Kadar delamo kopije iz tekstila, so predhodne raziskave nujne. Različni materiali se namreč obnašajo različno, različno absorbirajo umazanijo in madeže (prah, zemljo, pepel, grafitni prah, olja in mešanice olj), poleg tega se razlikujejo tudi tehnike nanosa (na mokro ali suho, z likanjem, drgnjenjem ali premazanjem s čopičem). Oceniti smo morali tehniko šivanja plasti in upoštevati razdalje med šivi. Cilj je bil doseči čim bolj podobne raztrganine, napake in pomanjkljivosti. Pomembna je bila celo dolžina štrlečih niti na razcefranih robovih. Najvznemirljivejši del so bile zvozlane in sprijete tvorbe, ki so nastale iz zrahljanih in štrlečih niti. Izziv je bila tudi imitacija originalnih šivov, ker so bili zelo neenakomerni. Čeprav smer dela ni bila klasičen konservatorsko- restavratorski proces (od slabega k dobremu), sem uporabila isto znanje konserviranja in naučenih tehnik, le v nasprotni smeri (od dobrega k slabemu). Mislim, da mi je uspela dobra reprodukcija, ki je vredna originalne revolucionarne zastave in jo bodo lahko ponosno nosili na komemorativnih slovesnostih.

Slika 1 Original in kopija madžarske revolucionarne zastave (foto: Eszter Mátyás) Slika 2 Vzorci različnih vrst umazanije (foto: Eszter Mátyás) Slika 3 Imitacija štrlečih niti (foto: Eszter Mátyás) 69

Inkunabula Ezopove basni: papir konserviranje-restavriranje lesenih platnic

■■ Tomislav Bajić, Nacionalna i sveučilišna knjižnica u Zagrebu

Prispevek se osredotoča na konserviranje-restavriranje lesenih platnic inkunabule Ezopove basni (Aesopus moralisatus), ki jih je leta 1487 natisnil in ilustriral hrvaški tiskar Dobrić Dobričević (Boninus de Boninis). Ezopove basni sodijo v fond knjižnice frančiškanskega samostana v Visovcu. Aprila 2017 so bile zaradi konservatorsko- restavratorskih posegov dostavljene na oddelek za zaščito in varovanje Narodne in univerzitetne knjižnice Zagreb. Inkunabula je vezana v lesene platnice, ki so do tretjine prekrite z rjavim usnjem. Kovinske sponke smo neporušno analizirali z rentgensko spektroskopijo in ugotovili, da so izdelane iz medenine. Jasno je vidno mesto, kjer so bile pritrjene (ostanki sponk in žebljev). Glede na stanje vezave oziroma njene poškodbe smo izdelali novo vezavo po vzoru izvirnega romanskega načina šivanja vezav. Vzorce usnja smo pregledali pod stereo mikroskopom, analizo pa izvedli s ftir spektroskopijo. Ugotovitve kažejo, da gre za telečje usnje. Mikroskopska analiza vzorcev lesa iz platnic je pokazala, da les pripada rodu lipe. Vidne poškodbe so kazale, da so lesene platnice in usnje napadle ličinke škodljivih žuželk. Po odstranitvi umazanije in čiščenju kleja iz razpok in lukenj od črvov smo poškodbe popravili z vbrizgavanjem mešanice celuloznega kita in lepila pva. Po injektiranju smo poškodbe zapolnili z žagovino in lepilom pva. Polnila in manjše poškodbe smo zaprli s toniranim celuloznim kitom. Kljub poškodbam je struktura lesa ostala čvrsta, zato ga ni bilo treba utrditi. Platnicam so manjkali predvsem deli na vogalih in zunanjem robu. Manjkajoče dele smo dopolnili z lipovim lesom ter jih pritrdili s sidri (zatiči) za les in lepilom pva. Po obdelavi z rezbarskimi dleti smo dodatke lesa in kita obdelali z brusnim papirjem različnih granulacij. Vse rekonstruirane dele smo impregnirali z raztopino šelaka. Sledilo je retuširanje restavriranih delov. Po končanih delih smo izdelali še zaščitno škatlo.

Sodelavci: Lucija Ašle in Marina Strupar

Slika 1 Inkunabula pred posegi (foto: Tomislav Bajić) Slika 2 Platnice med posegi (foto: Tomislav Bajić) Slika 3 Inkunabula po končanih posegih (foto: Tomislav Bajić) 70 Dokumentacija in ocena stanja iluminacij statuta

papir Pulja iz leta 1500

■■ Sanja Šetić, Državni arhiv u Pazinu

Opravljen je bil podroben vizualni pregled mehanskih in fizikalno-kemijskih poškodb na iluminacijah statuta. Motivi, ki jih prikazujejo miniature, so upodobljene v slogu, ki je nastal pod vplivom severnoitalijanskega quatrocenta in ima značilnosti ferrarske šole z beneškim vplivom. Posebna pozornost je posvečena grbu in podobi v medaljonu na foliju 6v, zato lahko sklepamo, da je najverjetnejši naročnik kodeksa beneški dož Agostino Barbarigo. V slogu, zlasti pri okrasnih cvetličnih obrobah in miniaturah črk, smo opazili podobnosti z miniaturami iz enakega obdobja in geografskega porekla. Na podlagi novejših preiskav miniatur smo predpostavili, da je bila iluminacija izdelana v beneški delavnici Mojstra (Maestra) di Pica. Domnevo je potrdila strokovnjakinja za to področje gospa Lilian Armstrong, ki smo jo prosili za mnenje. Pozornost je preusmerila na figurativni del iluminacije in predpostavila, da je delo Benedetta Bordona, cenjenega miniaturista tistega časa. Pri nadaljnjih raziskavah smo našli fotografije miniatur folijev 6v, 7r in 94r iz leta 1909, objavljene v Benetkah leta 1936. Fotografije so izjemno pomembne, saj so nastale pred restavriranjem v Benetkah leta 1936. Obstoječe mehanske poškodbe smo vizualno primerjali s stanjem na fotografijah in ugotovili, da je prišlo do nadaljnjih mehanskih poškodb barve in pergamenta. Na digitalnih fotografijah, ki smo jih posneli za potrebe monografije Statuta Pulja leta 2000, razlik v mehanskih poškodbah v primerjavi z današnjimi ni opaziti. Fizikalno-kemijskih poškodb zaradi nerealnih barvnih tonov na skenih nismo primerjali. Po fotografiranju iluminacij pod stransko svetlobo in po pregledu literature o pigmentih iz obdobja renesanse smo izvedli obsežno vizualno identificiranje pigmentov, ki so jih uporabili za izdelavo miniatur in črnil. Precejšnji del identifikacije smo prepustili nadaljnjim analizam, potrdili pa smo razbarvanje azurita, malahita in kobaltovega pigmenta. Ocenili smo, da je te pigmente treba stabilizirati s konservatorsko-restavratorskimi posegi. Rekonstrukcija slikovnega dela ni priporočljiva zaradi poškodb pergamenta in prevelikega posega v izvirno iluminacijo zaradi velike površine manjkajoče barvne plasti. Težave pri opisovanju tako kompleksnih mehanskih poškodb so pokazale, da je fotografija nenadomestljiv dokument, ki lahko priča o stanju miniatur v času snemanja. Fotografija se je izkazala tudi kot edini sprejemljivi način zaščite te vrste arhivskega gradiva.

Slika 1 hr-dapa 424, Zbirka statutov, Statut Pulja iz leta 1500, f 6v, 2014 (digitalitacija: Jakov Kmet) Slika 2 hr-dapa 424, Zbirka statutov, Statut Pulja iz leta 1500. f 6v, 1909. Pietro Opiglia (digitalizacija: Jakov Kmet) Slika 3 hr-dapa 424, Zbirka statutov, Statut Pulja iz leta 1500. f 6v, fotografija s stransko osvetlitvijo 2018 (foto: Jakov Kmet, Sanja Šetić) 71

Izzivi pri odstranjevanju površinskih nečistoč in papir lepil z grafike Meriana Matthäusa starejšega Bitka pri Lützenu iz leta 1632

■■ Stevo Leskarac, Nacionalna i sveučilišna knjižnica u Zagrebu

Pristop h konzerviranju-restavriranju grafik je podoben kot pri zaščiti redkih dokumentov, listin, pisem, rokopisov, zemljevidov ipd., le da je pri grafikah poudarek tudi na estetiki umetnine. GrafikaBitka pri Lützenu prikazuje panoramski prizor z vojnimi grozotami, objavljena je bila v zgodovinski reviji nemškega govornega območja Theatrum Europaeum Frankfurt. Enobarvni bakropis (jedkanica) na papirju je odtisnjen v črni barvi na dveh polah papirja, po dolžini združenih v celoto, pri čemer se del risbe prekriva. Zaradi dimenzije, ki je večja od časopisnega formata, je bila grafika zložena na 7 navpičnih delov in nato še horizontalno po vsej dolžini papirja. S hrbtne strani je razvidno, da je bila grafika v preteklosti nestrokovno restavrirana, in sicer ojačana s trakovi različnih dimenzij, kakovosti, debeline in barve papirja. Dva trakova sta nameščena vzdolž spodnjega roba, štirje pa kot vertikalna ojačitev. Nekateri trakovi so izdelani iz recikliranih delov starejšega tiskanega materiala z vidnimi deli besedila. Ugotovljene so bile številne mehanske, biološke in fizikalno- kemijske poškodbe. Odtis je bil večkrat prepognjen, ker je služil kot slikovna priloga v časopisu. Papir je precej poškodovan, spremenil je barvo, je umazan in prašen, vidne so mehanske poškodbe, opazimo poškodbe od žuželk in različne madeže: rumenorjave od vlage, madeže od črnila, maščobe in lisičje pege. Opravljene so bile analize lepila in poskusi čiščenja ter odstranjevanje lepilnih trakov in ostankov lepil. Odločili smo se, da površinske nečistoče odstranimo mehansko, madeže in nečistoče na papirju pa z mokrim čiščenjem v topli vodi z dodatkom kalcijevega hidroksida zaradi kislosti papirja. Grafiko smo skrbno očistili s čopičem in radirko v prahu, robove pa s spužvasto gobico. Trdovratne površinske nečistoče smo odstranili s skalpelom. Lepilni trakovi so odstopili ob vlaženju s toplo paro, ostanke lepila pa smo omehčali z metilcelulozo in odstranili s skalpelom. Madeži od črnila so bili po lokalnem čiščenju z vlažnim pivnikom manj vidni, vodni madeži pa so po mokrem čiščenju skoraj popolnoma izginili. Po čiščenju je bila grafika restavrirana po klasični metodi.

Slika 1 Detajl restavrirane grafike z detajlom risbe, ki je bil pri izvirnem spajanju listov prekrit (foto: Sonja Hrelja) Slika 2 Hrbtna stran grafike z nalepljenimi spojnimi trakovi in znaki poškodb (foto: Sonja Hrelja) Slika 3 Odstranjevanje ostankov lepila na pritrjenih papirnih trakovih z roba odtisa (foto: Sonja Hrelja) 72 Konservatorsko-restavratorska dela na knjigi

papir Herbario Nuovo

■■ Lucija Ašler, Nacionalna i sveučilišna knjižnica u Zagrebu

Knjiga Herbario Nuovo, zdravnika in botanika Castoreja Duranteja je izšla leta 1717 v Benetkah. V oddelek za zaščito in varovanje gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice v Zagrebu smo jo prejeli leta 2017, da bi z digitaliziranjem zaščitili gradivo in opravili konservatorsko-restavratorska dela. Knjiga poleg številnih drugih dragocenih del pripada fondu knjižnice frančiškanskega samostana Matere usmiljenja na Visovcu. Herbario nuovo je pomembno delo o uporabi zdravilnih rastlin v času renesanse. Za vsako rastlino v knjigi so navedene vrste, oblike, rastišče, čas nabiranja, kakovost in uporaba ter imena v italijanskem in latinskem jeziku. Zaradi z roko napisanih hrvaških imen rastlin je herbarij dragocen vir hrvaškega rastlinskega imenoslovja. Vizualni pregled je pokazal večje mehanske, biološke in fizikalno-kemijske poškodbe na platnicah in na knjižnem bloku- Odpraviti bi jih bilo mogoče z minimalnimi posegi, a je bilo odločeno, da se knjiga restavrira v celoti. Konservatorsko-restavratorska dela so potekala v več fazah: preiskave, dela na knjižnem bloku, dela na vezavi in izdelava zaščitne opreme. S čiščenjem listov smo odstranili stoletni prah in nečistoče, plesnive liste smo dezinficirali, poškodovane liste smo restavrirali ročno z japonskim papirjem. Knjižni blok smo zašili, platnice iz lepenke restavrirali, izvirno prevleko iz pergamenta pa restavrirali z japonskim papirjem. Vse faze konservatorsko-restavratorskih del smo natančno dokumentirali in fotodokumentirali. Različni materiali vezave (usnje, pergament, papir), močno poškodovani listi knjižnega bloka, zapiski z železo-taninskim črnilom in reliefni odtis so le nekateri od izzivov, s katerimi smo se srečali med restavriranjem in ki so vplivali na izbiro materiala in potek konservatorsko- restavratorskih del. Z njimi smo okrepili knjižni blok, stabilizirali papir upočasnili staranje in podaljšali uporabnost knjige. Vsi materiali in postopki pri restavriranju knjižne enote so popisani v skladu z mednarodnimi standardi in izvedeni v skladu s konservatorsko-restavratorskimi standardi.

Sodelavci: Jelena Duh, Valerija Krauthacker

Slika 1 Knjiga pred konservatorsko-restavratorskimi deli (foto: Sonja Hrelja) Slika 2 Knjiga po konservatorsko-restavratorskih delih (foto: Sonja Hrelja) 73

Konservatorsko-restavratorska dela na papir katastrskem načrtu Trstenik-Terstenico iz leta 1819

■■ Dorijana Malinarić-Macan, Državni arhiv u Rijeci

Katastrski načrt Trstenik – Terstenico iz leta 1819 iz kartografske zbirke Državnega arhiva na Reki je bi sprejet v restavratorsko delavnico zaradi izjemno hudih poškodb. Te so bile posledica delovanja mikroorganizmov (plesni) in so zahtevale nujen poseg za zaustavitev propadanja. Katastrski načrt je sestavljen iz 18 segmentov, ki merijo približno 62 × 76 cm. Risan je s tušem in dodatno koloriran. Vsi deli načrta so bili vidno kontaminirani tako na licu kot na hrbtni strani. Zaradi delovanja vlage in mikroorganizmov so imeli precejšnje poškodbe, ki se kažejo kot oslabljena struktura in trajni madeži na papirju. Zaradi oslabljene strukture papirja so veliki deli nosilca razpadli in odpadli. Številne so bile tudi mehanske poškodbe na pregibih in robovih ter poškodbe medijev na papirju. Nekateri deli načrta so bili predhodno popravljeni s papirnimi trakovi in nalepljeni z želatino. Cilj konserviranja-restavriranja je bil zaščita katastrskega načrta pred nadaljnjim propadanjem ter dostopnost uporabnikom. Pred začetkom konservatorsko-restavratorskih del smo izvedli standardne fizikalne in kemijske analize za oceno stanja in določitev nadaljnjih posegov. Meritve pH vrednosti so pokazale kislost papirja (pH 5.5). Preizkusi topnosti medijev so pokazali stabilnost pri uporabi izopropanola in veliko občutljivost na vodo. Po odstranitvi površinskih nečistoč in spor mikroorganizmov je sledila dezinfekcija lokalno s tamponi vate v čistem 95-odstotnem izopropanolu. Utrjevanje mehanskih poškodb in dopolnjevanje manjkajočih delov je bilo izvedeno s klasičnim ročnim restavriranjem z japonskim papirjem in škrobnim lepilom. Dele nosilca (papirja), ki so bili izpostavljeni delovanju mikroorganizmov in so bili zelo oslabljeni, smo lokalno ojačali s tankim japonskim papirjem (19 g/m²) na hrbtni strani ter na licu s premazovanjem s 3-odstotnim gelom Tylose (metil hidroksietil celuloza). Vse dele načrta smo zravnali z indirektnim vlaženjem v vlažilni komori ter sušenjem v hidravlični stiskalnici. Z namenom, da bi izvirnik zaščitili in da bi bil uporabnikom bolj dostopen, smo dele katastrskega načrta po konservatorsko- restavratorskih posegih digitalizirali in opremili s po meri izdelano zaščitno opremo arhivske kakovosti.

Slika 1 Stanje katastrskega načrta pred posegom (foto: Dorijana Malinarić-Macan) Slika 2 Dopolnjevanje manjkajočih delov na svetlobni mizi (foto: Iva Gobić Vitolović) Slika 3 Segment katastrskega načrta po konserviranju- restavriranju (foto: Dorijana Malinarić-Macan) 74 Konservatorsko-restavratorska dela na zbirki

papir matičnih knjig Vojvodine

■■ Višnja Nikolić, Arhiv Vojvodine Maja Jokmanović, Arhiv Vojvodine

Arhiv Vojvodine hrani zbirko matičnih knjig (fond f. 402., 973 škatel), ki vsebuje matične knjige krščenih, poročenih in umrlih različnih veroizpovedi in narodnosti z območja današnje Vojvodine. To so člani srbskih pravoslavnih patriarhij, katoliških župnijskih uradov, evangeličanskih župnijskih uradov in judovskih rabinatov. Arhivsko gradivo zajema obdobje od leta 1826 do 1895 in se nanaša na 481 krajev z območja današnje Vojvodine in sosednjih držav. Matične knjige kot del arhivskega gradiva so prvorazredni vir za preučevanje zgodovine na nekem območju, zato smo jih zaščitili s konservatorsko-restavratorskimi posegi in na koncu tudi z digitalizacijo vseh knjig. Z vpogledom v stanje fonda smo ugotovili številne poškodbe različnih stopenj, stanje nekaterih knjig pa je zahtevalo takojšen poseg, da ne bi trajno izgubili informacij. Konservatorsko-restavratorska obdelava je pomenila kompleksen poseg na najbolj ogroženih knjigah, predvsem tistih z biološkimi poškodbami, ki so privedle do obsežne razgradnje pisnega nosilca, zlepljenja listov in pigmentacije. S številnimi fizikalnimi in kemijskimi postopki – od razvezanja do dezinfekcije, mehanskega čiščenja, mokrih postopkov (pranja, nevtralizacije in utrjevanja) in ročnega restavriranja – smo poškodbe popravili in podaljšali življenjsko dobo gradiva. Liste smo ponovno zvezali v zvezke. S celostnimi konservatorsko- restavratorskimi postopki smo obnovili funkcionalne, vizualne in taktilne lastnosti gradiva. Po obdelavi je papirni nosilec utrjen in ima boljše mehanske lastnosti. Poleg tega je bolj odporen na umazanijo in druge zunanje vplive. Konservirali-restavrirali smo skupno 900 listov iz zbirke. Omogočena je tudi digitalizacija knjig, ki zaradi velikih poškodb niso mogle biti skenirane. Celoten fond je raziskovalcem dostopen v digitalni obliki, zato neposreden stik uporabnikov z gradivom ni potreben, to pa pomembno vpliva na stanje fonda. Z izvedbo projekta smo dosegli trajno zaščito arhivskega gradiva, za katero obstaja veliko zanimanje strokovne javnosti in širokega kroga uporabnikov doma in v tujini.

Slika 1 Stanje pred posegom – Matična knjiga Utvin kut iz 1831 (foto: Višnja Nikolić) Slika 2 Biološka poškodba – detajl (foto: Višnja Nikolić) Slika 3 Knjiga po konserviranju-restavriranju (foto: Maja Jokmanović) 75

Situacijski načrt Save pri Krškem XII/5-6, l 1850 papir

■■ Tatjana Rahovsky Šuligoj, Arhiv Republike Slovenije

Tehnični grafični dokumenti predstavljajo pomembno povezavo s kreativnim procesom nastanka (tako materialno kot vsebinsko), ob tem pa so pogosto edini zapis grajene in naravne krajine, ki ni več ohranjena. Arhiv Republike Slovenije hrani v fondu si as 50- Gradbena direkcija Ljubljana zbirko grafičnih dokumentov, ki so jih večinoma v 19. stoletju po naročilu države izdelali za regulacijo in vzdrževanje porečja Save. Gre za ene izmed prvih pravih načrtov za urejanje naselij in prostora na Slovenskem. Risbe na dokumentih so ne le tehnično nazorne, ampak tudi grafično skrbno izdelane (grafične predstavitve s senčenjem, barvanjem in vrisovanjem izmišljenih dekorativnih delov zelenja in drugih estetskih likovnih dodatkov). Zaradi slabe kakovosti podlage, pogoste in neprimerne uporabe in hrambe so posamezni dokumenti močno poškodovani in je njihova primarna celota zato okrnjena. Konservatorsko-restavratorski postopek je prilagojen za vsak posamezen dokument in odvisen od številnih estetskih in praktičnih preučevanj in zahtev. Predstavljeni načrt je na prosojnem papirju. Prav značilna prosojnost papirjev ima tudi mnogo pomanjkljivosti. Za dosego želene prosojnosti je treba celulozno maso močno mleti ali obdelati s posebnimi kemijskimi postopki, kar oboje povzroča, da papir s časom spremeni barvo, se hitro lomi in trga, ni prožen in je zelo občutljiv na vlago. Poleg raztrganin, manjkajočih delov, krhkosti in občutljivosti na vlago je bil načrt tudi zelo močno naguban, zato smo morali še pred suhim čiščenjem z lokalnim vlaženjem (z gobico Kanebo) zravnati zapognjene gube na objektu. Po ravnanju in suhem čiščenju z radirko smo začasno sestavili posamezne dele objekta z lica s tako imenovanimi mostički. Tako fiksiranemu objektu smo s hrbtne strani zapolnili manjkajoče dele in razpoke s trakovi iz japonskega papirja in škrobnim lepilom (lepilom, ki vsebuje vodo). Občutljivost na vodo nadzorujemo tako, da delamo na manjših površinah. Po konserviranju in restavriranju smo predmet vložili v mapo iz trajno obstojnega papirja, ki služi kot opora in zaščita. Za potrebe uporabnikov pa je predmet digitaliziran in dostopen v drugem mediju.

Slika 1 Načrt pred konservatorsko-restavratorskim posegom (foto: Lucija Planinc) Slika 2 Načrt med lokalnim ravnanjem (foto: Lucija Planinc) Slika 3 Načrt po konservatorsko-restavratorskem posegu (foto: Lucija Planinc) 76 Konserviranje in restavriranje fotografij fonda

papir SI AS 1931, sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, Nagodetov proces

■■ Lucija Planinc, Arhiv Republike Slovenije

Arhivsko gradivo, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, ima status kulturne dediščine in je javno dostopno uporabnikom po spletu ali v čitalnici, določeno gradivo pa s časovno omejitvijo šele po preteku predpisanega zakonskega roka. Medenj spada tudi del gradiva fonda si as 1931, sekretariat za notranje zadeve srs, škatla 578, mapa 80–1, Nagodetov proces, gradivo o Borisu Furlanu, čigar del je tudi šest obravnavanih fotografij in papirni dokument. Gre za črno-bele srebrovo-želatinske negative, pet na steklu, eden na filmu, in papirni dokument – potrdilo o članstvu Borisa Furlana v Narodnoobrambnem društvu Bran-i-bor iz leta 1938. Gradivo je bilo pogosto v uporabi, saj je raziskovanje povojnih političnih procesov v zadnjih treh desetletjih precej aktualno. Vloženo je bilo v običajno pisemsko kuverto, ki pa, sodeč po zlomljenih negativih na steklu, ni bila ustrezna. Tri fotografije so se zlomile na dva oz. na več koščkov, drugi trije negativi pa niso imeli mehanskih poškodb. Vse so imele poškodbo srebrovega zrcaljenja, ki je zelo pogosta in značilna za te vrste fotografij. Dokument na papirnem nosilcu – rokopis in tipkopis – je bil raztrgan, zgiban in prašen. Na papirnem dokumentu in negativih (ki sodijo med najbolj ranljivo in občutljivo arhivsko gradivo) smo restavrirali poškodbe ter izbrali najustreznejšo materialno zaščito za trajno hrambo. Vsem negativom in papirnemu dokumentu smo odstranili prašne delce, fotografijam pa še srebrovo zrcaljenje. Pri zlomljenih fotografijah smo se ravnali različno glede na število zlomljenih delov. Fotografijo z dvema zlomljenima deloma smo vložili v ročno izdelan paspartu iz muzejskega kartona, ki kar najbolj optimalno ščiti pred nadaljnjimi poškodbami. Pri fotografiji, zlomljeni na petnajst različno velikih koščkov, pa smo le-te najprej zlepili v celoto in jo nalepili na oporo iz borovosilikatnega stekla. Za vseh šest fotografij in dokument smo izdelali ovoje na štiri zavihke iz trajno obstojnega papirja, jih umestili v manjši zaščitni škatli iz trajno obstojnega kartona in jih vrnili v prvotno arhivsko škatlo. Vse gradivo tega fonda, razen omenjenih fotografij, je bilo že digitalizirano, po konservatorskem in restavratorskem posegu smo digitalizirali še te. Danes je t. i. Nagodetov proces uporabnikom dostopen v digitalizirani obliki, kar pozitivno vpliva tudi na ohranjanje originalnega gradiva.

Slika 1 Stanje pred konserviranjem in restavriranjem (foto: Lucija Planinc) Slika 2 Zlomljeni negativ v ročno izdelanem zaščitnem paspartuju (foto: Lucija Planinc) Slika 3 Restavrirane in materialno urejene fotografije za trajno hrambo (foto: Lucija Planinc) 77

Kromolitografije – reproducirane podobe na papir papirju in preventivni ukrepi

■■ Irena Potočnik, Muzej krščanstva na Slovenskem

V Muzeju krščanstva na Slovenskem hranimo prek sedemsto kromolitografij, ki pričajo o ikonografskem in bivanjskem fenomenu v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja pri nas. Tiskarski stroji so v tem času že omogočili množično distribucijo najrazličnejših barvnih podob na cenenem, strojno izdelanem papirju. Za papir iz tega obdobja je značilna slabša obstojnost zaradi visoke vsebnosti aluminijevega sulfata, lignina in kolofonije. V tako kislem okolju verige molekul celuloze razpadajo hitreje, razgradnja papirja pa se na zbirki kaže kot krhkost, deformacije in različne poškodbe. Zunanji dejavniki, kot so umazanija, uv sevanje, atmosferska nihanja in neustrezno ravnanje, so procese razgradnje še pospešili. Kromolitografije ob prihodu v muzej spremlja veliko umazanije, ki z ostrimi in jedkimi mikrodelci postopoma uničuje barvno površino, za muzejske depoje pa hkrati pomeni nevarnost okužbe z insekti. Insekti so na okvirjih, kartonskih hrbtiščih in papirju izvrtali rove in odprtine ter izlegli zapredke in iztrebke. Zaradi kondenziranja vlage pod stekli so nastali temni madeži. Sevanje uv žarkov je sprožilo fotokemijske reakcije na barvni plasti in strukturne spremembe na papirju. Zaradi nihanja atmosferske vlage je papir postal valovit, nepazljivo ravnanje pa je povzročilo mehanske poškodbe, kot so prelomi, zavihki, odrgnine, madeži, raztrganine in neustrezno lepljenje. Pod spominskimi podobami smo na zapisih z nalivnim peresom nekajkrat zasledili tudi sindrom »izginjajočih črk«, kjer je železo-taninsko črnilo povsem razgradilo papir. S preventivnimi ukrepi si prizadevamo odstraniti čim več zunanjih dejavnikov tveganja. Z zaplinjevanjem skrbimo za dekontaminacijo predmetov, sledita demontaža sestavnih delov in čiščenje umazanije. Ukrivljena, z umazanijo prepojena kartonska hrbtišča nadomestimo s trajno obstojnimi materiali. Hrbtišča z napisi ali žigi dokumentiramo, očistimo, izoliramo in vložimo nazaj med tisk in nadomestno hrbtišče. Kromolitografije previdno očistimo z Wishabovimi gobicami za papir, če je mogoče, jih poravnamo z obteževanjem. Sledi reverzibilna zaščita raztrganin z japonskim papirjem in hidroksipropilmetil celuloznim gelom. Tudi lesene in kovinske materiale je potrebno konservirati, stekla pa pazljivo očistiti. Po ponovni montaži jih hranimo v zatemnjenem depoju, samostojne podobe pa vložimo v ovoje iz trajno obstojnih materialov in shranimo v pregledno označene depojske predale. V okviru preventivnih ukrepov je trenutno očiščenih dvainosemdeset enot, ukrepi pa bodo potekali tudi v prihodnje.

Slika 1 Detajl ene od podob pred posegi (foto: Irena Potočnik) Slika 2 Detajl prednje strani med čiščenjem (foto: Irena Potočnik) Slika 3 Zaščita hrbtišča iz trajno obstojnega materiala (foto: Irena Potočnik) 78 Konserviranje-restavriranje in digitalizacija arhiva

papir fotografskih negativov dnevnika Jutro

■■ Ksenija Janković, samozaposlena

Kartografska in slikovna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice (nuk) hrani zanimivo in obsežno zbirko negativov fotografskega arhiva dnevnika Jutro. Zbirka obsega 2.203 srebroželatinskih negativov na steklenih ploščah in 35 nitroceluloznih negativov. V nuk-u se zavzemamo za ohranitev tovrstnega fotografskega gradiva, saj menimo, da je pomemben del naše kulturne dediščine. Zato je bilo v Centru za konserviranje in restavriranje knjižničnega gradiva v sodelovanju z Bibliotekarskim raziskovalnim, izobraževalnim in informacijskim centrom ter Službo za razvoj in upravljanje digitalne knjižnice izvedeno konserviranje- restavriranje in digitaliziranje dotične zbirke. Negativi so bili hranjeni v originalnih fotografskih škatlah, ki so bile izdelane iz nestabilnih materialov. Dolgotrajna hramba v neustrezni zaščiti in neprimerno rokovanje sta pripomogla k nastanku kemijskih (srebrovo zrcaljenje, rumenjenje …) in mehanskih poškodb gradiva (npr. zlomljen oz. počen nosilec). Obsežno srebrovo zrcaljenje je v nekaterih primerih prekrivalo večji del fotografskega zapisa, zato je bil pred samim konserviranjem-restavriranjem izveden poskus digitalizacije. S poskusom je bilo ugotovljeno, da srebrovo zrcaljenje nima večjega vpliva na kakovost pridobljenega optično prebranega dokumenta, zato smo se odločili, da čiščenje občutljive emulzije omejimo le na mehansko odstranitev površinskih nečistoč, nečistoče in prstne odtise na nosilcih pa smo odstranili z izbranimi topili. Poleg čiščenja sta bili na negativih na steklenih ploščah izvedeni tudi lokalno utrjevanje emulzije in pritrjevanje razbitih negativov na dodatno stekleno ploščo. Tako konservirane-restavrirane negative smo zaščitili s trajno obstojnimi papirnimi ovoji s štirimi zavihki in zaščitnimi škatlami. Nitrocelulozne negative smo zaradi nestabilnosti in vnetljivosti ločili od preostalih negativov. Mehansko poškodovane negative na steklenih ploščah smo dodatno stabilizirali z oporo iz trajno obstojne lepenke, za negativ na stekleni plošči z obsežnim odstopanjem emulzije pa smo po meri izdelali zaščitni paspartu, ki omogoča ločeno vodoravno hrambo. Vsi materiali, ki so bili uporabljeni za izdelavo zaščite, ustrezajo standardu iso 18916. Pridobljene optično prebrane dokumente smo posredovali strokovnjakom v Službi za razvoj in upravljanje digitalne knjižnice, ki bodo dokumente ustrezno obdelali, dali v trajno hrambo in omogočili dostop širši javnosti. Digitalizacija zbirke je omogočila omejitev rokovanja z gradivom, ki bo do nadaljnjega hranjeno v primernih klimatskih razmerah depoja.

Sodelavci: Jasna Malešič, Andreja Kozjek, Renata Šolar, Janko Klasinc – vsi nuk

Slika 1 Negativi v originalni fotografski škatli (foto: Ksenija Janković) Slika 2 Čiščenje negativa na stekleni plošči (foto: Ksenija Janković) Slika 3 Negativ na stekleni plošči v papirnem ovoju s štirimi zavihki (foto: Ksenija Janković) 79

Konserviranje-restavriranje skic Lojzeta Dolinarja papir

■■ Petra Zaviršek, Narodna in univerzitetna knjižnica Jasna Malešič, Narodna in univerzitetna knjižnica

Lojze Dolinar sodi med osrednje predstavnike slovenskega kiparstva 20. stoletja. Njegovo umetniško zapuščino hrani Gorenjski muzej v Kranju. Vanjo sodijo tudi skice na papirju iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, katerih glavna tema so človeške figure. Čeprav so bile skice večinoma osnutki za grafična dela, reliefe ali plastike in je zanje Dolinar uporabljal papir slabe kakovosti, včasih celo embalažni papir, so pomemben del kulturne dediščine, ki ga je treba ohraniti za naše zanamce. Leta 2015 in 2016 smo v nuk-u konservirali-restavrirali del zapuščine na papirju, in sicer 68 skic velikega formata. Poleg mehanskih poškodb, madežev in ostankov samolepilnih trakov je dela ogrožala razgradnja zaradi kislinske hidrolize celuloze, kar je značilno za papir, proizveden po letu 1850. Razgradnja, ki se kaže tudi na spremembah barve papirja, vpliva na vizualno zaznavanje likovnega dela. Za upočasnitev kislinske razgradnje se običajno uporabljajo različni postopki razkislinjanja papirja, ki pa imajo na papirju ali barvni plasti lahko tudi stranske učinke. Pri likovnih delih na papirju je treba biti še posebej pozoren, da s konservatorsko- restavratorskimi postopki ne posežemo v barvno ravnovesje med nosilcem in barvno plastjo. Topila, v katerih so suspendirana ali raztopljena sredstva za razkislinjanje, lahko topijo črnila, barvila, svinčnike na skicah, zato smo najprej preverili njihovo obstojnost. Izvedli smo tudi teste barvne obstojnosti papirja med termičnim staranjem z različnimi postopki razkislinjanja. Izkazalo se je, da disperzija nanomagnezijevega karbonata v etanolu ali izopropanolu in disperzija Bookkeeper, ki smo ju želeli uporabiti za stabilizacijo del, ki so občutljiva na vodo, močno vplivata na barvno obstojnost tovrstnega papirja. Na podlagi rezultatov testov smo se odločili za uporabo vodnega postopka s kalcijevim hidrogenkarbonatom, vendar le na delih, ki so risana s svinčnikom. Vse risbe smo suho očistili in odstranili lepilne trakove. Mehanske poškodbe smo popravili ročno, z uporabo japonskega papirja. Skice, ki niso bile obdelane z vodnimi postopki, smo ravnali lokalno s kontroliranim vlaženjem in obtežitvijo. Zaščitno opremo slabe kakovosti smo nadomestili z mapami iz trajno obstojnega papirja.

Slika 1 Skica Lojzeta Dolinarja pred konservatorsko- restavratorskimi postopki (foto: Milan Štupar) Slika 2 Skica Lojzeta Dolinarja po konservatorsko-restavratorskih postopkih (foto: Petra Zaviršek) 80 Veliki problemi malih knjig. Restavriranje

papir miniaturne knjige Károlya Andruska Kubikos iz zbirke Narodne biblioteke Srbije

■■ Tanja Lošić, Narodna biblioteka Srbije

Zbirka miniaturnih knjig Narodne knjižnice Srbije (nbs), ki je del fonda starih, redkih in miniaturnih knjig, šteje okoli 200 naslovov. Po strokovni klasifikaciji je največ leposlovja, pa tudi bibliografij, monografij in nekaj političnih letakov, več jezikovnih slovarjev, nekaj teološke literature, sarajevska Hagada in knjiga Immanuela Kanta. Knjige iz zbirke merijo od 6 × 6 mm do 100 × 100 mm. Avtor skoraj polovice miniatur v zbirki nbs je Károly Andruskó (1915–2008), grafik, ekslibrist in bibliofil iz Sente. V njegovem opusu 200 miniatur so najpogostejši lesorezi, ki so večinoma ročno odtisnjeni. V Narodni knjižnici Srbije smo leta 2014 priredili razstavo z naslovom Miniatura na zrnu graha avtorja dr. Dejana Vukićevića. Ob tej priložnosti smo razstavili 38 miniaturnih knjig iz fonda nbs. Pred razstavo smo v Oddelek za zaščito, konzerviranje in restavriranje nbs prejeli knjigo Karolya Andruska Kubikos z močno poškodovano vezavo in nevezanimi listi. Knjigo sestavlja 27 lesorezov dimenzije 8 × 8 mm, povezanih v platnice iz rdečega usnja. Zadnja platnica je bila ločena od hrbta knjige in prednje platnice. Nevezani listi niso bili paginirani, zato je bilo nemogoče ugotoviti pravilen vrstni red ilustracij. Ker nimamo digitalne kopije, ki bi nam lahko pomagala pri ugotavljanju vrstnega reda lesorezov, nam je to predstavljalo veliko težavo, saj knjiga ni bila v primernem stanju za razstavitev. Ob hitri in nesebični pomoči kolega Pabla (Pablo Juan Fajdiga), kustosa zbirke miniaturnih knjig Mestne knjižnice Ljubljana, kjer hranijo enako kopijo knjige Kubikos, smo pravočasno določili vrstni red listov. Na videz majhna, a zelo pomembna pomoč je omogočila restavriranje knjige. Liste smo združili s škrobnim lepilom in trakovi japonskega papirja (Ino Shi, 18 g/m2) in jih povezali s platnicami. Primer ponazarja, kako pomembna je izdelava digitalnih kopij miniaturnih knjig za ohranitev informacij, ki jih konservatorji-restavratorji potrebujemo v primeru poškodb, pa tudi ta preventivno zaščito, saj zmanjšuje potrebo po neposredni uporabi in s tem pojavljanje potencialnih problemov, kot v primeru miniature Kubikos.

Slika 1 Stanje miniature z nevezanimi listi (foto: Tanja Lošić) Slika 2 Vezan knjižni blok in platnice (foto: Tanja Lošić) Slika 3 Knjiga po restavriranju (foto: Tanja Lošić) 81

Estetske dileme pri konserviranju-restavriranju papir knjig

■■ Mia Perković, Nacionalna i sveučilišna knjižnica u Zagrebu Dragica Krstić, Nacionalna i sveučilišna knjižnica u Zagrebu

Ob pregledu knjige se je treba odločati tudi za estetske posege v umetnine, kot so npr. odstranjevanje madežev, beljenje papirja, stil prevezave, način izdelave zaponk, tip in barva usnja za vezavo, oblika zaščitne škatle in podobno. Premisleke o estetiki je mogoče vključiti tudi v sprejemanje odločitev konservatorja- restavratorja o ohranitvi izvirne vezave ali vstavitvi manjkajočih dekorativnih elementov. Prispevek obravnava Rimski misal iz leta 1074 v lasti Župnijske palače v Dolnjem Dolcu v Splitu. Na začetku vsakega poglavja je bogato dekoriran z ornamenti, inicialkami, vinjetami in ilustracijami. Platnice iz usnja in zaponke so preprostejše. Značilnosti vezave so podobne vezavam iz poznega 17. stoletja s klasično dekoracijo romboidne oblike in križem v sredini. Izdelana je s tehniko slepega odtisa. Podoben primer usnjenih trakov z enakimi kovinskimi zaponkami najdemo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Zagrebu. Ko smo knjigo prejeli v restavriranje, je bilo očitno, da je prva stran knjižnega bloka zelo poškodovana zaradi zunanjih vplivov, saj so bili knjižni blok in platnice ločeni. Prva stran je bila v fragmentih z veliko manjkajočimi deli in okuženimi področji. Po dezinficiranju smo fragmente združili in manjkajoča področja dopolnili na stroju za dolivanje papirne kaše. Estetsko dopolnjevanje besedila je bilo izvedeno na svetlobni mizi z uporabo natisnjene kopije besedila iz nepoškodovanega izvoda. Drugi estetski poseg je bil rekonstrukcija manjkajoče kovinske sponke, ploščice za pritrditev in usnjenega traku. Na osnovi enega ohranjenega usnjenega traku, železne sponke in ploščice za pritrjevanje so bili izdelani novi deli iz medenine in usnja. Sponke, ki so po videzu značilne za gotski stil, imajo pomembno vlogo pri funkcionalnosti in estetiki knjige, Avtorji se osredotočajo na dilemo konservatorja- restavratorja, v kakšnem primeru knjigo obravnavati kot umetniški predmet. Pregledali bomo načela reverzibilnosti in enostavnosti dodajanja, ponarejanja in pomanjkanja ustreznih informacij, pa tudi različnih pristopov h konserviranju od minimalnih posegov do bistveno bolj interventnih možnosti. Ker so estetska, tehnična in strukturna vprašanja tako zapletena, mnogo konservatorjev-restavratorjev uporablja minimalističen pristop manj-je-več. V opisanem primeru smo se odločili, da spoštujemo umetniško vrednost dela in izkušnjo uporabnika, ki bo na ta način bližje izkušnji originalnega dela.

Slika 1 Rimski misal (foto: Mia Perković) Slika 2 Dopolnjevanje črk (foto: Mia Perković) Slika 3 Originalni usnjeni trak iz knjige (foto: Mia Perković) 82 Konservatorski-restavratorski poseg na oljni sliki

slike na kamnu

■■ Anka Batič, samozaposlena

Oljna slika na kamnu (80 × 45 cm) upodablja svetega Nikolaja s tremi otroki in je umeščena v atiko stranskega oltarja Srca Jezusovega v župnijski cerkvi svetega Janeza Krstnika v Ajdovščini. Oltar je nastal med letoma 1697–1699 in je delo kamnoseške delavnice Mihaela Cusse. Avtor slike ni znan, znan je naročnik zaradi napisa pod sliko: nicolavs.recesco. cvravit.fieri.99, v slovenskem prevodu »Pater Nikolaj Redesco je poskrbel, da se napravi«. Naravoslovne raziskave so potrdile likovno tehnologijo, značilno za baročno slikarstvo, pigmente z oljnim vezivom na rjavi podlagi z vsebnostjo gline in sušljivega olja. Vse plasti so bile zelo tankoslojno nanesene na pripravljeno pobrušeno podlago iz črnega lesnobrdskega apnenca, iz katerega je izdelan celotni oltar. Skozi leta se je na površini nabrala obsežna plast površinske umazanije. Barvna plast je mestoma odpadla skupaj s podlago, sicer je bila presenetljivo dobro oprijeta na kamen. Slika je bila skoraj v celoti preslikana, z gostejšo barvo in močnejšimi potezami so bili preslikani plašč, inkarnat in nebo za svetnikom. Preslikava se po motivu razen na nebu ujema z originalom, razlika je v koloritu. Konservatorski-restavratorski poseg je obsegal kemično odstranjevanje površinske umazanije, lokalno utrjevanje oslabljenih delov, odstranjevanje preslikav na nebu, nanos podloge in retuširanje ter rekonstrukcijo manjkajočih delov. Najbolj problematična za učinkovito izvedbo postopkov je bila tehnologija slike, tankoslojen nanos podloge in barve neposredno na kamen. Pri odstranjevanju nečistoč smo uporabili gelirano mešanico topil in s tem zmanjšali količino vnesene tekočine na površino. Za utrjevanje smo izbrali utrjevalec in ga po nanosu termično obdelali ter dvignjeno barvna plast ponovno pritrdili na podlago. Po posvetu z nadzorno konservatorsko službo smo se odločili za odstranitev preslikav na nebu, kar je bila skupaj z odstranitvijo potemnjenega sloja površinske umazanije največja sprememba estetskega vidika slike. Dopolnjevanje manjkajočih delov s kitom ni bilo potrebno zaradi tankih nanosov podloge in barve. Izbrani barvni medij za retuširanje in rekonstrukcijo se je zelo lepo oprijel na kamen in je služil tudi kot podlaga za slikanje. Barvno podlaganje je bilo izvedeno tankoslojno s smolnimi barvami. Primeri slike na kamnu s tovrstnim motivom so izjemno redki in zato iz metodološkega vidika za konservatorsko- restavratorsko stroko še posebej zanimivi. Za zaključek naj povem, da četudi je bil za nosilec uporabljen kamen, smo sliko pri vseh postopkih obravnavali bolj kot primer štafelajnega slikarstva kot z vidika restavriranja kamna.

Sodelavci in nadzor: Klavdij Zalar in Marta Bensa – oba zvkds oe Nova Gorica

Slika 1 Detajl poslikave na kamnu pred posegom (foto: Anka Batič) Slika 2 Slika na kamnu po posegu (foto: Anka Batič) 83

Slika Valentina Metzingerja – posegi po posegih slike

■■ Anita Klančar Kavčič, samozaposlena Vid Klančar, samozaposlen

Oltarno sliko Kamenjanje sv. Štefana je leta 1741 za cerkev v Sori naslikal baročni slikar Valentin Metzinger. Slika je bila v preteklosti kar štirikrat obnovljena: leta 1890 (Leopold Grilec), leta 1909 (Anton Jebačin), leta 1916 (Matej Sternen) in leta 1981 (Zavod za spomeniško varstvo). Sternen je že leta 1916 zapisal, da je v zelo slabem stanju. Platno je bilo strohnjeno, na več mestih strgano, spodnji del odrezan, na barvni plasti so bile nesnage in star firnež. Vzroki za poškodbe so bili prekomerna vlaga v cerkvi, neustrezna umestitev slike v novo premajhno oltarno odprtino, premajhna oddaljenost slike od vlažne stene in nestrokovno opravljeni posegi. Ob zadnjih treh obnovitvenih posegih je bila slika vsakič na novo podlepljena, očiščena, utrjena, retuširana in preslikana. Zgornji del slike je bil med posegom leta 1890 preoblikovan iz rokokojskega v polkrožnega. Dodani del platna je bil med preteklimi posegi poslikan. Spodnji del platna je bil zaradi dotrajanosti (leta 1909) preprosto odrezan, na njegovo mesto je bilo med zadnjim posegom (leta 1981) dodano novo platno, na katerem je bila izvedena rekonstrukcija poslikave. Posamezni deli poslikave (rdeče oblačilo) so bili v preteklosti prečiščeni, nekateri barvni toni so izgubili intenzivnost. Po drugi strani pa je na barvni plasti pod zaščitnim slojem laka še ostala plast nečistoč. Slika je bila retuširana, delno tudi preslikana. Vsi omenjeni posegi in poškodbe so deloma spremenili občutljiva barvna in svetlobna razmerja v sliki. Ključno vprašanje ob začetku del je bilo, kateri konservatorsko-restavratorski posegi so še sprejemljivi in koliko posegati v umetnino, ki je slikarsko in tehnološko že tako »utrujena«. Po pregledu stanja slike, arhivske dokumentacije in v dogovoru s strokovno komisijo smo se odločili, da slike ne »razstavimo« na podlepljena, vstavljena in dodana platna, temveč jo ohranimo podlepljeno, skupaj z vstavljenimi, dodanimi in poslikanimi kosi platna. Mestoma slabo vezivnost med podlepljenim in originalnim platnom ter nekatere odstopljene platnene vstavke smo reševalni lokalno. Z barvne plasti smo odstranili porumenel in skrepenel lak ter plast nečistoč, deloma pa tudi retuše oz. preslikave, ki so prekrivale izvirnik. Po konserviranju je bilo na sliki izvedeno retuširanje v tehniki črtkanja in lazur. Dele vstavljenih in dodanih platen, ki so bili v preteklosti že poslikani, smo le barvno povezali z izvirno poslikavo. Ob izvedbi rekonstrukcije na dodanih delih platna smo se zgledovali po Sternenovem modelu, ki je bil ustreznejši od tistega iz leta 1981. Končna estetska prezentacija je bila odvisna od dobrega poznavanja preteklih posegov ter smiselnega in selektivnega ohranjanja njihovih sledov. Le tako se je bilo možno izogniti posegom, ki bi v primeru »derestavriranja« pomenili prevelik stres za sliko.

Slika 1 Spodnji desni del slike pred retuširanjem (foto: Vid Klančar) Slika 2 Spodnji desni del slike po retuširanju (foto: Vid Klančar) Slika 3 Slika po opravljenih konservatorsko-restavratorskih posegih (foto: Vid Klančar) 84 Konservatorsko-restavratorski posegi na sliki

slike Sveti Janez Nepomuk iz cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu

■■ Zdenka Salmič Pungerčar, zvkds Restavratorski center

Oltarna slika Sveti Janez Nepomuk sodi v niz Metzingerjevih slik iz cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu. V preteklosti so sliki spremenili format in obliko, jo doslikali in deloma preslikali, kar je bilo zelo moteče in neestetsko. Nosilec slike je bil ohlapen in naguban, na licu slike je bil viden odtis podokvirja. Največ poškodb slikovne pasti je bilo na robovih slike, delno tudi kot posledica raztrganin nosilca. Lak je bil porumenel in na površini umazan. Pred snemanjem slike s podokvirja smo za zaščito in delno utrjevanje slikovne plasti uporabili 4-odstotno raztopino Beve 371 v white špiritu in lističe specialnega papirja. Hrbet slike smo utrdili z voščenim lepilom Lascaux 443-95, odvečne lističe in utrjevalec pa nato odstranili z white špiritom. Površinsko umazanijo smo odstranili z 2-odstotno raztopino triamonijevega citrata v destilirani vodi, za odstranitev laka in hkrati dela preslikav pa smo uporabili aceton. Stare kite, uporabljene za povečanje formata slike, smo zmehčali s tamponi, navlaženimi s toplo destilirano vodo, in jih mehansko odstranili. Luknje smo sanirali s platnenimi vstavki. Sliko smo nato podlepili z novim platnom. Za kitanje smo izdelali in uporabili kit, narejen na osnovi lepila Lascaux 443-95 z dodatkom pigmentov in krede. Strukturo zakitanih površin smo prilagodili strukturi izvirnika. Sliko smo napeli na nov podokvir in zaščitili z vmesnim slojem damarjevega laka. Za retuširanje smo uporabili retušne barve Restauro, postopek pa smo izvedli z nanosom drobnih črtic v smeri avtorjevih potez, kjer je bilo bolj primerno, pa tudi s pikicami. Največ retuš je bilo potrebnih na robovih slike. Temu je sledila zaščita z damarjevim lakom. S konservatorsko-restavratorskimi postopki smo želeli sliko zaščititi pred nadaljnjim propadanjem. S povrnitvijo slike v originalni format smo izrazili spoštovanje avtorju in jo uskladili z njegovimi preostalimi slikami v cerkvi.

Slika 1 Pred posegi (foto: Marko Pršina) Slika 2 Med odstranjevanjem starega kita (foto: Zdenka Salmič Pungerčar) Slika 3 Med retuširanjem (foto: Zdenka Salmič Pungerčar) 85

Po sledovih starih restavratorskih posegov slike

■■ Lucija Stepančič, zvkds Restavratorski center

Pri slikah, ki jih dobimo v restavriranje, so sledovi prejšnjih posegov prej pravilo kot izjema in najpogosteje ni mogoče dobiti nobenih podatkov o njih. Pogosto se jim pozna, da se je restavratorska praksa izvajala provizorično, brez ustrezne izobrazbe, kriterijev in etike, kar je v skrajnem primeru lahko tudi usodno. Herrleinova slika Zadnja večerja (Novo mesto, stolnica sv. Nikolaja) je bila že na prvi pogled žrtev pretiranega in nestrokovnega posega, vendar je bilo prejšnje restavriranje neustrezno predvsem po estetski plati, saj so sliko kazile mnoge neustrezne in nedosledno izpeljane retuše. Čudno nedosledno je bilo tudi kitanje, saj ga na mnogih mestih preprosto ni bilo in so bile vrzeli v grundu zgolj prebarvane. Drugod je bilo videti zakitano površino brez retuše – ali pa ni bila končana. Prav tako niso bile kitane, kaj šele retuširane obsežne zaplate vstavljenega platna. Vtis je bil, milo rečeno, čuden: poleg vstavkov so bile opazne tudi obsežne preslikave. Po tehnološki plati pa je vendarle šlo za soliden postopek, ki je zaustavil nadaljnje propadanje. Restavriranje Herrleinove Zadnje večerje je bilo z vidika prezentacije sicer zgrešeno, z vidika konserviranja pa izjemno uspešno. Zaradi potemnelega laka, pretiravanja pri uporabi voska, neustreznih retuš in vstavkov, ki so začeli odstopati, je bil videz celotne slike precej neugleden. Vendar gre v naštetih primerih za reverzibilne posege, ki jih je mogoče brez škode popraviti po najnovejših standardih. Podrobnejši pregled je razkril, da si prejšnji restavrator, kdor koli je že bil, ni privoščil običajnih spodrsljajev pri čiščenju slike, tako da je barvna plast ostala nepoškodovana. Preseneča tudi kakovost podokvirja, ki premogel celo sistem zagozd za prenapenjaje in je v nasprotju z veliko večino podokvirjev ustrezal standardom izdelave: na delu je bilo vendarle nekaj strokovnosti. Marsikaj kaže, da so se naši predhodniki lotili popravljanja tako rekoč v zadnjem trenutku. Izrazite razpoke kažejo, da se je oprijem podsnove že zmanjšal do kritične mere, tako kot je na nekaj mestih že prišlo tudi do obsežnih primanjkljajev barvne plasti. Če predhodnega restavratorskega posega ne bi bilo, do današnjih dni od slike ne bi več kaj dosti ostalo.

Sodelavci: Barbka Gosar Hirci, Zoja Bajdè – obe zvkds rc; Bojan Puklavec – ul aluo, študent restavratorstva

Slika 1 Slika pred posegom (foto: Barbka Gosar Hirci) Slika 2 Na začetku konservatorsko-restavratorskega posega je bilo potrebno odstraniti staro podlepljeno platno (foto: Bojan Puklavec) Slika 3 Slika po končanem konserviranju-restavriranju (foto: Lucija Stepančič) 86 Podloge na slikah 19. stoletja in načrtovanje

slike konservatorsko-restavratorskih postopkov

■■ Lucija Močnik Ramovš, Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje

Tehnologija slik je neposredno povezana z avtorjevo namero. Površini daje značaj, izbira in uporaba materialov pa vplivata tudi na tehnološko kvaliteto slike. Pripravljalnim nanosom pred nanašanjem barve so slikarji posvečali različno pozornost. Govorimo predvsem o pripravi tkanega nosilca, pravzaprav o več plasteh, ki se nahajajo med nosilcem in barvo. Te so v grobem: lepilni sloj, sloji podloge in izolacijski sloj. Razumevanje sestave omenjenih plasti in načinov nanosa ima veliko vlogo pri načrtovanju konservatorskih postopkov predvsem na slikah, kjer uporabljamo vodo v taki ali drugačni obliki. Podloge slik iz 19. stoletja se namreč po tehnologiji močno razlikujejo od baročnih slik. Delci polnila so pogosto vezani zgolj z oljnim vezivom, podloga pa je nanesena neposredno na platno brez predhodno nanesenega lepilnega sloja. Tako je mastna oljna podloga zelo šibko povezana s tkanim nosilcem. Poleg tega so tkani nosilci tanjši in gosteje tkani, zaradi industrijske izdelave tudi redko predhodno obdelani – omrtvičeni. Na ta način pripravljene podloge so zadovoljile željo po gladki in nevpojni površini, potrebni za lazurne barvne nanose, a so hkrati zelo neelastične in nepredvidljive. Z omenjenimi podlogami smo se srečali na slikah iz likovne zbirke gradu Brdo. Nosilec slik je bil rahlo naguban, nekatere so imele plitve lokalne udrtine. Ravnanje robov slik smo izvajali postopno, z uporabo nižje polarnih topil in obteževanjem. Vlaženje nosilca z destilirano vodo na mestu pregiba je namreč povzročilo takojšnje odstopanje slikovne plasti od nosilca. Pri odpravljanju deformacij nosilca smo si pomagali zgolj s temperaturo in obteževanjem površine ter se na ta način izognili prevelikemu tveganju. Pri izbiri utrjevalnega lepila nismo uporabljali lepil, ki vsebujejo vodo.

Sodelavke: Klavdija Koren, Dorotea Kučenjak, Erica Sartori, Lara Železnik – vse študentke ul aluo

Slika 1 Obtežitev robov slike po nanosu utrjevalca (foto: arhiv Oddelka za restavratorstvo) Slika 2 Dodatno utrjevanje z grelno lopatico (foto: arhiv Oddelka za restavratorstvo) 87

Konserviranje-restavriranje oljne slike na železni slike pločevini Požar v Kranju iz Narodnega muzeja Slovenije, magistrsko delo UL ALUO

■■ Helena Pucelj Krajnc, Muzej in galerije mesta Ljubljane Blaž Šeme, Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, mentor Nataša Nemeček, Narodni muzej Slovenije, somentorica

Oljna slika Požar v Kranju, ki jo hrani Narodni muzej Slovenije, je bila pred konservatorsko-restavratorsko obravnavo v izjemno slabem stanju in zato ni bila primerna za razstavljanje ali vsebinsko preučevanje. Do takega stanja sta privedla slaba tehnologija izdelave ter neustrezno hranjenje in vzdrževanje. Na sliki so obstajali naslednji problemski sklopi: železni nosilec je bil korodiran, oljna barvna plast je bila skrita pod potemnelim oljnim premazom in nepregledno množico grafitnih napisov. Po posvetu s somentorico mag. Natašo Nemeček smo iskali rešitve za odstranitev napisov, premaza in korozije. Korozijsko skorjo smo z nosilca odstranjevali mehansko, z brušenjem z mikromotorjem in z ultrazvočnim kladivcem. Nečistoče in grafitne napise na površini smo odstranjevali skupaj s potemnelim premazom z raztopinama tac in NaOH v destilirani vodi, pH 7 in 8 ter zgoščenima v agarnem gelu. Korozijske madeže pod premazom ob poškodbah nosilca smo odstraili s 5-odstotno raztopino edta v destilirani vodi, zgoščeni s karboksimetil celulozo. Premaz na aplikaciji s podobo Križanega smo odstranili s topilno-surfaktantnim gelom na osnovi topil Shellsol d-60 in etanol v razmerju 3 : 7. Po odstranitvi nečistoč in premaza smo znova razkrili celoten likovni motiv. Barvna razmerja so se približala originalnim, odkrili pa smo tudi zakrite elemente likovne kompozicije. Na predelu z besedilom smo korozijska žarišča odstranili do zdravega kovinskega jedra z uz- kladivcem. Kovino smo izolirali s 30-odstotno raztopino Regalreza 1094 v white spiritu in zakitali s pigmentiranimi voščeno-smolnimi kiti proizvajalca Gamblin Conservation Colors. Za prilagoditev barvnega odtenka originalni poslikavi smo voščeno-smolni kit retuširali z barvami Gamblin Conservation v etanolu. Izdelali smo tudi repliki manjkajočih železni kovic na levi Kristusovi roki in na stopalih ter ju pritrdili z magnetom. Na predelih z letvicami, kjer korozijskih produktov ni bilo mogoče varno odstraniti, smo točkovno nanesli tanin v etanolu. Sredstvo se je kemijsko vezalo s korozijskimi produkti in tvorilo temen železov tanat, ki se ujema s še ohranjeno črno barvno plastjo. Površino smo večkrat nevtralizirali, spirali z destilirano vodo in lokalno zaščitili z mikrokristaliničnim voskom. Videz slike je po konservatorsko-restavratorskem posegu izboljšan. Odstranili smo grafitne napise, potemnel premaz in korozijske produkte. Zaradi železnega nosilca mora biti slika hranjena in razstavljena na rh pod 40 odstotki in temperaturi 18–24 ºC.

Slika 1 Slika pred posegom (foto: Helena Pucelj Krajnc) Slika 2 Slika po posegu (foto: Helena Pucelj Krajnc) Slika 3 Odstranjevanje nečistoč (foto: Helena Pucelj Krajnc) 88 Degradacija platna na slikah Adriana de Souse

slike Lopesa

■■ Liliana Cardeira, ULisboa, Faculdade de Belas-Artes Ana Bailão, ULisboa, Faculdade de Belas-Artes

Predstavili bomo problematiko degradacije platnenega nosilca na slikah portugalskega modernističnega slikarja Adriana de Souse Lopesa (1879–1944), enega prvih portugalskih slikarjev, ki so prevzeli postimpresionistično slikarsko govorico v potezah čopiča. Raziskali smo stanje tekstilnih nosilcev slik, ki jih je de Sousa Lopes naslikal na začetku svoje slikarske kariere. Pet slik je naslikal v času študija na Šoli lepih umetnosti v Lizboni, drugih pet pa med študijem v Nacionalni šoli lepih umetnosti v Parizu na začetku 20. stoletja. Slike so trenutno v lasti Fakultete lepih umetnosti Univerze v Lizboni. Raziskave so vključevale vizualni pregled vseh nosilcev in štetje niti. Za razumevanje stopnje degradacije slik nam je bila v veliko pomoč programska oprema Geografskega informacijskega sistema (qgis). Z mapiranjem tekstilnega nosilca smo pridobili kvalitativne in kvantitativne podatke o raztrganinah in ostalih mehanskih poškodbah nosilca. Tako smo lahko ugotovili število poškodb in tudi klasificirali različne poškodbe po velikosti. Iz zbranih podatkov smo ugotovili, da je slikar Adriano de Sousa Lopes uporabljal predvsem lanene in bombažne nosilce. Vsi nosilci so bili stkani v preprosti platneni vezavi, niti imajo zavoj z. Nekatere tkanine so gosto, druge redko tkane (slika 2). Po poškodbah tekstilnega nosilca izstopata zlasti dve deli. Pri sliki z naslovom Moški z upognjenim hrbtom (Tronco nu masculino de costas) je poškodovanega 31,5 % platna, še večje poškodbe pa so vidne na sliki Obleganje Lizbone 1384 (Cerco de Lisboa), kjer je poškodovanega 62,1 % nosilca. Večina ostalih slik ima manjše poškodbe med 1 in 4 %. Degradacija tekstilnih vlaken je posledica staranja in hranjenja v neprimernem okolju, kjer imata odločilno vlogo temperatura in relativna zračna vlažnost.

Slika 1 Slike, ki jih je Adriano de Sousa Lopes naslikal med študijem v Lizboni – od zgoraj navzdol: Ležeči moški akt (Nu masculino deitado), Jezus in Magdalena (Madalena junto ao túmulo de Jesus), Bitka med Grki in Trojanci (Batalha entre gregos e troianos), Portret dame s klobukom (Retrato de Senhora com chapéu), Kopija Karla I. Angleškega (Cópia de Carlos I de Inglaterra), Krava (Vaca), Portret dame z rdečim šalom (Retrato de Senhora com xaile vermelho), Nuno Álvares v Valverdeju (Nuno Álvares em Valverde), Moški z upognjenim hrbtom (Tronco nu masculino de costas), Obleganje Lizbone 1384 (Cerco de Lisboa 1384) (foto: Liliana Cardeira© and Mafalda Cardeira©) Slika 2 Nosilci, ki jih je uporabljal Adriano de Sousa Lopes (niti in votki). Skupina A, B, C, D, E pripada lizbonskemu obdobju, skupina B pa pariškemu obdobju: A – Jezus in Magdalena (Madalena junto ao túmulo de Jesus); B – Ležeči moški akt (Nu masculino deitado); C – Krava (Vaca); D – Portret dame z rdečim šalom (Retrato de Senhora com xaile vermelho); E – Bitka med Grki in Trojanci (Batalha entre gregos e troianos); F – Nuno Álvares v Valverdeju (Nuno Álvares em Valverde); G – Moški z upognjenim hrbtom (Tronco nu masculino de costas); H – Obleganje Lizbone 1384 (Cerco de Lisboa 1384) ;I – Portret dame s klobukom (Retrato de Senhora com chapéu); J – Kopija Karla I Angleškega (Cópia de Carlos I de Inglaterra); I – platno uporabljeno za sliko Portret dame s klobukom (Retrato de Senhora com chapéu) (foto: Liliana Cardeira©) Slika 3 Mapiranje z GIS s prikazom poškodb nosilcev skupin A in B (foto: Liliana Cardeira©) 89

Kako je slikal redovnik Vinko Marije Draganja slike

■■ Lana Kekez, samozaposlena Sagita Mirjam Sunara, Sveučilište u Splitu, Umjetnička akademija Kristina Krivec, samozaposlena Julija Baćak, samozaposlena

Splitski dominikanski samostan hrani 37 slik na platnu, ki jih je naslikal redovnik Vinko Marije Draganja (1856–1926). Po zaključku formalnega slikarskega izobraževanja na Akademiji likovnih umetnosti v Firencah se je Draganja kot prvi splitski šolani slikar vrnil v rojstno mesto. V času svojega življenja ni imel nobene samostojne razstave, nekaj del pa je z drugimi slikarji razstavljal ob različnih priložnostnih razstavah na Narodnem trgu in v cerkvi sv. Katarine. Po smrti so sicer razstavili nekaj njegovih del, vendar je bil njegov slikarski opus večinoma pozabljen. Ob popisu predmetov iz samostana dominikancev, ki ga je pod vodstvom višje svetovalke Ivane Svedružić Šeparović izvedlo Ministrstvo za kulturo, Konservatorski oddelek v Splitu, smo celotni opus fr. Vinka Marije Draganje ovrednotili in registrirali kot kulturno dediščino. Ob tej priložnosti smo konservirali-restavrirali 35 slik. Po posegih so se nam razkrile njegova ustvarjalnost in poteze njegovega čopiča. Slike so bile v relativno dobrem stanju, kar pomeni, da ima samostan sorazmerno dobre klimatske razmere za hranjenje. Poškodbe so bile večinoma posledica same tehnologije slikanja, staranja materialov in nepazljivega ravnanja. Ob konservatorsko-restavratorskih posegih smo tako opravili natančne raziskave likovnih in tehnoloških značilnosti njegovega slikarstva. Tehnologija izdelave in materiali so skozi ves opus precej konsistetni, razlike pa so vidne v likovnih elementih. Ugotovili smo, da je uporabljal različne vrste platen v platneni vezavi, panama vezavi, keprovi vezavi ipd. Predvidevamo, da je kupoval že platna, pripravljena s klejno-kredno podsnovo. Za podrisbo je uporabljal svinčnik, oljne barve pa je nanašal v tankih plasteh, pastozni nanosi so redki. Slike je redko lakiral v celoti, ampak samo delno.

Sodelavka: Ivana Babić

Slika 1 Slika z naslovom Cvetje v vazi (Cvijeće u vazi) je naslikana na platno nepravilne oblike (foto: Lana Kekez) Slika 2 Detajl slike Kristus v hiši carinika (Krist u kući carinika) z vidno pripravljalno risbo (foto: Kristina Krivec) Slika 3 Detajl slike Portret slikarja E. Vidovića (Portret slikara E. Vidovića), s tankim nanosom olja in lokalnimi pastoznimi nanosi (foto: Julija Baćak) 90 Različna pristopa h kitanju slik Riharda Jakopiča slike ■■ Liza Lampič, Moderna galerija in Muzej sodobne umetnosti Metelkova

Moderna galerija v Ljubljani v svojih depojih hrani precejšnje število del iz slikarske zapuščine Riharda Jakopiča. Posamezna dela so bila v preteklosti že restavrirana, nekatera pa so primerno zaščitena čakala na konservatorsko-restavratorsko obdelavo. Lani se je začelo celostno konserviranje-restavriranje več del iz omenjene zbirke, med njimi sta tudi sliki Mož z bodalom (n.d., olje na platnu, 113 × 68 cm) in Dekle s cvetjem (n.d., olje na platnu, 81,5 × 72,5 cm). Čeprav sta najverjetneje nastali v istem obdobju, se po načinu slikanja precej razlikujeta: Mož z bodalom je bil brez podloge naslikan na kompaktno laneno platno v debelih, večplastnih nanosih barve, medtem ko je bila Dekle s cvetjem naslikana v hitri, skicozni maniri na tkanino iz jute, premazano s klejno-kredno podlogo. Izbira platna in način nanosa barve sta vplivala na vrsto poškodb, ki se danes kažejo na barvnih plasteh obeh del. Pri sliki Mož z bodalom se je razpokanost barve pokazala zlasti na območjih, kjer so nanosi še posebej debeli (glava in nekateri deli ozadja); razpoke so do globine nosilca večinoma potekale v vodoravni smeri. Na delu Dekle s cvetjem pa so se zaradi nestabilnosti redko tkanega nosilca po vsej površini pojavile enakomerne razpoke v vseh smereh, ki so na več mestih že vodile v odpadanje barvne plasti s podlogo. Nosilca in slikovni plasti obeh slik so bili na Restavratorsko- konservatorskem oddelku mg ustrezno utrjeni, očiščeni in stabilizirani. Pri določitvi načina kitanja poškodb barvne plasti, ki je sledilo, je bila pomembna njihova oblika in postavitev pa tudi funkcija kitanja v obeh primerih. Barvna plast Dekleta s cvetjem je na več mestih v večjem obsegu odpadla s tkanega nosilca, globoke vodoravne razpoke Moža z bodalom brez odpadadanja barvne plasti pa so podobo estetsko kazile, stabilnosti slike pa niso ogrožale. Kitanje slike je pri zadnji tako prevzelo predvsem funkcijo retuširanja. Izvedeno je bilo postopoma, z dodajanjem pigmentov manjšim količinam klejno-krednega kita, kar je omogočalo tolikšno približanje odtenku razpokane barve, da so se razpoke zadovoljivo zlile z okolico. Minimalno retuširanje z akvareli je bilo potrebno le na nekaj mestih, kjer je bilo pokitano območje obsežnejše. Nasprotno pa je kitanje barvne plasti slike Dekle s cvetjem zaradi vrste poškodb potekalo na klasičen način, z enotno obarvanim klejno-krednim kitom, čemur je sledilo retuširanje. Glede na tip barvne plasti in poškodb na njej ima torej kitanje lahko ključno vlogo pri estetskosti končne prezentacije slike in ne služi le kot podlaga za retušo.

Sodelavci: Nada Madžarac – mg+msum

Slika 1 Slika Mož z bodalom med nanašanjem pigmentiranega kita (foto: Liza Lampič) Slika 2 Lice slike Dekle s cvetjem po kitanju poškodb z enotno obarvanim kitom (foto: Liza Lampič) 91

Konserviranje in restavriranje treh slik Uroša slike Predića iz cerkve v okolici industrijske cone rudnika Kostolac

■■ Sandra Jakovljević, Univerzitet u Beogradu, Fakultet primenjenih umetnosti u Beogradu

V Galeriji Matice srpske v Novem Sadu smo konservirali- restavrirali tri slike Uroša Predića iz cerkve sv. Gregorja v Starem Kostolcu: Sv. Gregor, olje na platnu, 120 cm × 75 cm, 1926; Sv. Ignacij, olje na platnu 120 cm × 75 cm, 1926 in Sv. Prokopij, olje na platnu, 165 cm × 85 cm, 1929. Poškodbe na slikah so posledica klasičnih razlogov, kot so naravno staranje materiala in spremembe v relativni zračni vlažnosti in temperaturi. K dodatnim poškodbam pa je prispevala bližina termoelektrarne in rudnika Kostolac. Ob odločanju o najprimernejših posegih in študiju tehnike slikanja smo preučevali tudi onesnaženost zraka z atmosferskimi aerosoli. Za te slike so pomembni higroskopski delci v trdnem in plinastem stanju, ki so posledica izgorevanja različnih organskih materialov zaradi bližine termoelektrarne. Izrazita je večja količina žvepla zaradi izgorevanja premoga. Poškodbe na slikah so bile različne: od oksidacije do potemnitve platnenega nosilca in barvnih plasti, obstajale so mehanske poškodbe vseh slojev (raztrganine, šivi) in deformacije platnenega nosilca zaradi relativne vlažnosti. Slike smo natančno fotografirali v vidni in uv svetlobi ter pregledali vse sloje z usb mikroskopom. Vzorce smo pregledali pod optičnim mikroskopom ter z elektronskim mikroskopom (sem-eds). Rezultati analiz so potrdili, da je slikar uporabljal lazurno tehniko, zato smo morali biti pri čiščenju izjemno previdni. Barvni sloj je bil sicer stabilen in brez razpok, kar je olajšalo čiščenje. Preizkusili smo suho čiščenje (Deffner&Johann- PUSponges, Evolon© cr- non-wovenmicro-filamenttextile), trde gele (3-odstotni Agar Agar) in vodne raztopine, kot so naravna slina in puferske raztopine s triamonijevim citratom (tac) in Tween 20. Z vodnimi pufri s kislim ali nevtralnim pH (pH 5.5, zgoščen s Carbopolom iez 2 ali pH 7 z edta, zgoščen s Klucelom g) smo odstranili številne nečistoče temno sive barve, ki so nastale zaradi onesnaževanja iz bližnje termoelektrarne. Ostale nečistoče smo očistili s pufrom pH 8 z edta, ki smo ga zgostili s Klucelom g. Tako smo selektivno odstranili vse nečistoče, ki so vplivale na poškodbe slike. Sledila sta rekonstruiranje podloge in barvnega sloja ter nanos zaščitnega laka.

Slika 1 Sv. Ignacij, 1926, slika pred konserviranjem-restavriranjem (foto: Jelena Jovetić) Slika 2 Sv. Ignacij, testi čiščenja z vodnimi sredstvi v vidni in uvf svetlobi (foto: Jelena Jovetić) Slika 3 Sv. Ignacij, slika po čiščenju (foto: Jelena Jovetić) 92 Odstranjevanje površinskih nečistoč z nelakiranih

slike slik

■■ Zoja Bajdè, zvkds Restavratorski center

Na oddelku za štafelajno slikarstvo zvkds rc se ne zgodi prav pogosto, da dobimo v delo slike, ki bi nam omogočale delo brez škodljivih kemikalij. Lani pa smo restavrirali osem monumentalnih slik z motivi iz življenja sv. Lucije, ki jih je Tone Kralj leta 1940 v oljni tehniki naslikal na platno za cerkev sv. Lucije na Mostu na Soči. Čiščenje nelakiranih slik je bilo po 78 letih potrebno, saj so bile zaprašene. To je utišalo sijaj živahnega kolorita in škodovalo barvni plasti. Test je pokazal, da je barva zelo hidrofobna in da je uporaba čistilnih sredstev na osnovi vode mogoča. Preizkusili smo tamponsko čiščenje z vodovodno, pH 7.5 in destilirano vodo, pH 6.2, z umetno slino, pH 7.5 in puferskimi raztopinami z dodano citronsko kislino vrednosti pH 5.5, 7 in 8.5. Destilirana voda je hitreje in bolje vplivala na odstranjevanje površinskih nečistoč kot vodovodna voda. Tudi umetna slina in puferske raztopine, pripravljene z destilirano vodo, so bile učinkovite. Ker pa je treba pri vseh štirih raztopinah čiščeno površino še dodatno spirati z vodo, smo jih izločili iz nabora primernih čistilnih sredstev, saj smo v slike želeli vnašati čim manj dodatkov in minimalno količino vode. Preizkusili smo tudi gel agar, a ni bil učinkovit. Zaradi pomislekov, ki smo jih imeli glede porekla, kemijske in biološke čistosti destilirane vode, ki smo jo imeli na voljo za uporabo, smo se odločili, da uporabimo deionizirano vodo, pH 6.4 (Sigma-Aldrich). Ker imajo slike zelo razgibano površino, od zrnatih struktur do globokih vtisov ščetin čopiča in širokih kanalov zatečenega olja, torej veliko težko dostopnih predelov, smo velikost tamponov prilagajali obdelovani površini. Tiste predele barvne plasti, ki so se med delom izkazali, da so občutljivi na vodo, smo čistili na suho, z radiranjem. Izmed sedmih preizkušenih radirk je dala najboljši rezultat Mars® plastic (Staedtler®). S prostim očesom razlike med očiščenim delom z vodo in radirko ni opaziti. Uporaba vode, ki je sicer varna za naše zdravje, pa lahko škodljivo vpliva na barvno plast, zato je potrebna velika previdnost. Nekateri pigmenti, ki ju vsebuje Kraljeva paleta, npr. ultramarin in cinkova bela, ter maščobne kisline, prisotne v olju, so na vodo in vodne raztopine lahko občutljive.

Sodelavci: Barbara Dragan, Jan Legan, Marko Odić, Gašper Rems, Ana Sterle, Katja Tomšič – vsi študenti dodiplomskega ali podiplomskega študija ul aluo

Slika 1 Med odstranjevanjem površinskih nečistoč z deionizirano vodo (foto: Zoja Bajdè) Slika 2 Razlika med očiščeno in neočiščeno površino z deionizirano vodo (foto: Jan Legan) Slika 3 Sondiranje barvne plasti s suho in mokro metodo (foto: Zoja Bajdè) 93

Stari konservatorsko-restavratorski posegi – nove slike metode na sliki Miće Popovića Meščani (Građani)

■■ Bojan Nikolić, Centralni institut za konzervaciju Milica Konstantinović, Centralni institut za konzervaciju

Akademik Miodrag Mića Popović (1923–1996), slikar, likovni kritik, pisec in filmski režiser, je svojemu rojstnemu mestu daroval del svojega slikarskega opusa, razstavljenega v Galeriji Mića Popović v Loznici, ki je bila odprta leta 1989. Zbirka ima 20 slik, ki jih lahko umestimo v leta 1936–1989. Med njimi je tudi slika Meščani (Građani) iz leta 1949. Sliko smo konservirali-restavrirali v Centralnem institutu za konzervacijo. Posvetili smo se predvsem preteklim konservatorsko-restavratorskim posegom, pri katerih so uporabljali neprimerne metode in materiale, ki so imeli zaradi staranja negativen vpliv na sliko. Tradicionalna metoda podlepljanja z voščeno-smolno maso je povzročila velike deformacije platna in potemnitev barvnih nanosov. Na površini so se nabrale številne nečistoče in tako slika v estetskem pogledu ni bila primerna za razstavljanje. Poleg tega je bila podlepljena z neprimernim platnom iz jute. To se je med konservatorsko- restavratorskim postopkom pokazalo za popolnoma nepotrebno, saj poškodbe nosilca niso bile tako drastične. Toda radikalni postopek tako vplival na izvirno podobo slike, da je okrnil njeno avtentičnost. Z raziskavami smo ugotovili, da prethodni posegi niso bili potrebni in jih je treba odstraniti. Znašli smo se pred težavo, kako odstraniti vosek in smolo, ne da bi poškodovali barvno plast. Sliko smo očistili, utrdili strukturne plasti in izrazite deformacije ter jo z napenjali napeli na nov leseni okvir. Nategovanje slike z napenjali je omogočilo enakomerno porazdelitev napetosti v smeri t. i. optimalne napetosti platna ne glede na mikroklimatske spremembe v okolju. Barvno plast smo rekonsturirali v tehniki trattegio in tako sliko povezali v vizualno celoto. Seveda je jasno, da slike zaradi preteklih posegov ne moremo vrniti v njeno originalno stanje. S sodobo konservatorsko-restavratorsko prakso želimo ohraniti konsistentnost in trajnost umetniških del, tako da ohranjamo njihovo fizično integriteto, pri čemer se sodobna praksa prilagaja individualnim potrebam slik.

Avtor filma: Milica Konstantinović, dolžina filma 8’, cik, 2018

Sodelavci: Marko Božović, Ognjen Kovačević, Kristina Tekić

Slika 1 Lice slike pred posegom (foto: Veljko Džikić) Slika 2 Hrbet slike med posegom (foto: Veljko Džikić) Slika 3 Hrbet slike po posegu (foto: Veljko Džikić) 94 Izkušnje Galerije Matice srpske s čiščenjem redko

slike razstavljenih slik

■■ Daniela Korolija Crkvenjakov, Galerija Matice srpske

V fondu Galerije Matice srpske hranimo okoli 10.000 likovnih del. Največ umetnin je shranjenih v depojih, manjši del najreprezentativnejših umetnin pa je razstavljen v razstavnih prostorih galerije. Razstavljene slike predstavljajo manj kot 10 odstotkov fonda. Ostala dela – nekatera so v depojih shranjena več desetletij – so redko razstavljena, najpogosteje na občasnih razstavah v galeriji ali kot izposoja drugim institucijam. Naloga konservatorjev-restavratorjev je, da spremljajo razmere v depojih in pripravljajo slike za razstavljanje. Pogosto je časa za pripravo del za razstavo premalo, saj se zelo hitro menjajo. Večino fonda Galerije Matice srpske sestavljajo slike, naslikane s klasično tehnologijo – npr. ikone so naslikane z jajčno tempero, nosilca sta les in platno. Zelo veliko del je bilo v preteklosti že konserviranih-restavriranih (utrjenih z voskom, lakiranih in retuširanih), zato so strukturno stabilna, kar pomeni, da so sodobni posegi pogosto minimalni in vključujejo zgolj odstranjevanje površinske umazanije in porumenelih lakov. V preteklosti so potemneli lak odstranili v celoti, skupaj z retušami. Najpogosteje so lake odstranjevali s topili, kot sta alkohol in aceton, s čimer pa so pogosto osiromašili površino barvne plasti. Slike so potem ponovno lakirali in retuširali. Danes so pristopi drugačni, s čimer zmanjašamo tveganje pri takem čiščenju. Za odstranjevanje umazanije na oljnih slikah uporabljamo puferske raztopine na vodni osnovi z dodatki surfaktantov in kelatorjev, ki jih po potrebi zgostimo v gele. Tak pristop običajno zadostuje, da matirana in posivela površina slike dobi sijaj laka spodaj. Ostale zahtevnejše postopke običajno preložimo, saj zahtevajo veliko časa. Tak pristop smo uporabili, ko smo konservirali-restavrirali slike za razstavo Pričevanje obdobij (Svedočanstva epoha), na kateri so prevladovale slike velikih dimenzij, ki so bile večino časa shranjene v depoju.

Sodelavka: Marijeta Sidovski

Slika 1 Slika Juriš srbske konjenice (Juriš srpske konjice), 1926, avtorja Afanasija Ivanoviča Šeloumova pred posegom (foto: Jelena Jovetić) Slika 2 Testi čiščenja z vodnimi pufri (foto: Jelena Jovetić) Slika 3 Slika po površinskem čiščenju (foto: Jelena Jovetić) 95

Vprašanje prezentacije polikromije na »zlatem polikromirana plastika oltarju« iz druge polovice 17. stoletja

■■ Fani Oražem, Restavratorstvo Kavčič d. o. o. Franci Kavčič, Restavratorstvo Kavčič d. o. o.

Sekundarne prenove oltarjev najpogosteje ne presegajo izvirnika njihova kvaliteta pa se s stoletji zmanjšuje. Ta teza se je potrdila na glavnem oltarju iz p. c. sv. Martina v Zalogu pri Prečni. Zlati oltar iz druge polovice 17. stoletja je kvaliteten rezbarski izdelek, ki je bil deležen dveh preslikav, prvič leta 1757 in drugič leta 1878. V želji po ohranitvi zgodovinskega in estetskega pomena zlatega oltarja je bil z odgovorno konservatorko in naročnikom sprejet dogovor o konserviranju in čim manj invazivnemu restavriranju. Ob tem se je pojavilo vprašanje kako prezentirati oltarno polikromijo. Prvotna poslikava, ki se je pokazala ob razstavitvi oltarja, je bila dobro ohranjena in je presenetila zaradi živega kolorita (rdeč in bel marmorino), ki ga na oltarju tega obdobja ne bi pričakovali. Ob iskanju najprimernejše tehnologije za odstranitev sekundarnih preslikav se je izkazalo, da bi bil ta postopek zahteven in dolgotrajen ter bi ogrožal integriteto originala, ob tem pa bi se močno povečali finančni stroški. Na podlagi preliminarnih raziskav je bila sprejeta odločitev, da se na oltarni arhitekturi odstrani preslikavo iz 19. stoletja in prezentira kvalitetnejšo baročno preslikavo, ohrani pa se recentno pozlato in posrebritev. Na leseni plastiki je bila za prezentiranje določena recentna polikromija, saj bi z odstranjevanjem le-te povzročili nepopravljivo škodo na vseh plasteh. V poročilu o posegu so natančno dokumentirane preliminarne raziskave in ugotovitve o vseh prejšnjih posegih. Kljub zavedanju, da lahko prezentacija različnih plasti polikromije vodi v zmotno dojemanje estetike posameznega obdobja, se je v tem primeru izkazalo, da je takšno kombiniranje najbolj ustrezna rešitev, s katero je bila zadovoljna tako stroka kot naročnik. Originalna poslikava je ostala nedotaknjena in zaščitena pod prezentirano poslikavo iz 18. stoletja, z ohranitvijo sekundarne pozlate in posrebritve na celotnem oltarju pa smo se izognili nesmiselnemu odstranjevanju teh slojev, saj bi po videzu ostali enaki, izgubili pa bi njihovo zgodovinska vrednost. Konservatorsko-restavratorski poseg na oltarju je potekal med letoma 2016 in 2018. Strokovni nadzor sta opravili Marinka Dražumerič in Ana Krevelj – obe zvkds oe Novo mesto.

Sodelavci: Anka Batič – samozaposlena; Janez Demšar – samozaposlen

Slika 1 Vidna originalna poslikava v rdečem marmorinu na spodnjem robu stranskih niš (foto: Fani Oražem) Slika 2 Nanašanje nove klejno-kredne podloge na poškodovana mesta (foto: Fani Oražem) Slika 3 Oltar po končanem konservatorsko-restavratorskem posegu (foto: Fani Oražem) 96 Konservatorsko-restavratorski posegi na oltarju sv. Janeza Nepomuka, cerkev sv. Mohorja (EŠD 2395), Moravče pri Gabrovki

■■ Albina Kržič, samozaposlena

Leseni oltar (2,6 × 1,53 × 0,46 m) je vdelan v južno ladijsko steno polikromirana plastika polikromirana cerkve sv. Mohorja (ešd 2395) v Moravčah pri Gabrovki. Na zidano menzo je postavljen oltarni nastavek. V osrednji niši je kip Janeza Nepomuka, v zgornji niši je Sv. družina z angelom na vsaki strani. Oltar zaključujejo podoba sv. Lucije in puta na obeh straneh. Na sliki so bili že izvedeni konservatorsko- restavratorski postopki. Poseg so izvedli v Narodni galeriji za potrebe razstave Mojster hgg (25. 11.–17. 4. 2005). Slika nakazuje, da je bil oltar večkrat preslikan. Njegova originalna izvedba je v rdeči polikromiji s pozlato (slika 1). V dogovoru z naročnikom in zvkds oe Ljubljana smo se dogovorili, da ohranimo obstoječo polikromijo in se osredotočimo na konserviranje-restavriranje materialov, morebitno odstranjevanje preslikav in prezentacijo originalne poslikave pa prepustimo prihodnjim rodovom. Konservatorsko-restavratorske posege smo začeli z demontažo oltarja. Prepeljali smo ga v restavratorski atelje in ga dezinficirali. Sledila je statična sanacija. S hrbtne strani smo namestili nove lesene poveznike in jih ustrezno pritrdili. Odstranili smo vse odvečne žeblje. Razpoke smo zapolnili z lesenimi letvicami in furnirjem, jih obrusili ter premazali z zaščitnim premazom pred lesnimi škodljivci in lazurno barvo za les. Nekaj elementov je manjkalo ali pa so bili popolnoma uničeni, zato smo jih na novo rezbarili v lesu. Mesta smo dokončno obdelali in strukturirali z brušenjem. Prhle dele lesa smo utrdili z raztopino naravne smole v topilu. Slabše pritrjene elemente smo povezali z lesenimi mozniki in prilepili na prvotno mesto. Nečistoče s slikovne plasti smo odstranili z raztopino amoniaka v destilirani vodi. Površine smo nevtralizirali z nepolarnim topilom. Porumenel lak smo odstranili s topilom, ki je ustrezal testu topljivosti. Zakitana mesta smo izolirali z naravno smolo, raztopljeno v topilu. Sledili sta podlaganje in retuširanje v oljni tehniki. Polikromijo smo lakirali z raztopino naravne smole v topilu. Na mestih, kjer pozlata ni bila ohranjena oz. je srebro močno oksidiralo, smo zlatili na akrilni mikstion z zlatimi lističi (23,7 karat) oz. lističi belega zlata (12,5 karat). Posege je izvedla konservatorka-restavratorka Albina Kržič – samozaposlena. Pri konservatorsko-restavratorskih postopkih je sodeloval Aleš Vene – Restavratorstvo Aleš Vene s.p., s sodelavcema Ivanom in Stankom Peterlin. Konservatorski nadzor sta vodila Modest Erbežnik in Katja Pohl – oba zvkds oe Ljubljana.

Slika 1 Slika sv. Lucije med odstranjevanjem preslikav (foto: fototeka Narodne galerije) Slika 2 Oltar pred posegom (foto: Albina Kržič) Slika 3 Oltar po posegu (foto: Albina Kržič) 97

Konserviranje-restavriranje poslikanega razpela iz polikromirana plastika pravoslavne cerkve svete Marije Magdalene

■■ Marko Čurković, Ars Verus d.o.o.

V prispevku predstavljamo konservatorsko-restavratorske posege na razpelu iz rezbarjenega poslikanega ikonostasa cerkve svete Marije Magdalene iz 18. stoletja, ki stilno ustreza rokokoju. Avtorja ikonostasa sta Grigorije Gerasimov Moskoviter, ki je izdelal štiri ikone, in lokalni slikar Nikola Bratanović, ki je izdelal preostale dele ikonostasa. Strop cerkve je okrašen s cvetličnimi motivi v tehniki tempere na lesu, ostala stropna polja pa krasijo gosto razporejene zvezde. Ves inventar cerkve je bil zaradi večletnega zamakanja v izrazito slabem stanju. Neprimerne mikroklimatske razmere so botrovale številnim poškodbam ikonostasa in tudi celotne cerkve. Razpelo je bilo v zelo slabem stanju. Prekrito je bilo s ptičjimi iztrebki, leseni nosilec je bil presušen in okužen z insekti. Manjkala je podloga in zelo veliko barvne plasti, zlasti na boku, kjer so izrezljani cvetlični ornamenti. Nestabilne dele poslikave smo utrdili z akrilno smolo Plexisol, raztopljeno v white spiritu. Klejno-kredno podlogo okrasnih ornamentov in profilacij smo utrdili s 5-odstotno raztopino živalskega kleja, odstopajoče plasti pa poravnali z grelno lopatico. Umazanijo smo očistili s polarnimi topilnimi geli. Manjkajočo podlogo smo nadomestili s 5-odstotno klejno- kredno mešanico. Sledilo je brušenje z brusnimi papirji in kiparskimi orodji do želene oblike, temu pa so sledili trije nanosi bolusa. Po poliranju bolusa smo nanesli zlate in srebrne lističe in jih z ahatom zloščili do visokega sijaja. Za retuširanje podloge smo uporabili pigmente v 12-odstotni raztopini Mowilitha. Lakiranju barvne plasti so sledili retuširanje, nanos lazur in patiniranje na novo dodanih zlatih in srebrnih lističev. Cerkev svete Marije Magdalene je ena od dveh ohranjenih baročnih cerkva v Bjelovarsko-bilogorski župniji. S svojo izjemno notranjostjo pomeni enega najpomembnejših spomenikov kulturne dediščine na tem območju.

Sodelavci: Maja Crkvenčić – vodja posegov in delavnice; Zrinka Studen – Ministrstvo za kulturo; Konservatorski oddelek Bjelovar

Slika 1 Razpelo pred konservatorsko-restavratorskimi posegi (foto: Maja Crkvenčić) Slika 2 Razpelo med konservatorsko-restavratorskimi posegi (foto: Maja Crkvenčić) Slika 3 Razpelo po konservatorsko-restavratorskih posegih (foto: Maja Crkvenčić) 98 Rekonstrukcije pozlate

■■ Maja Sučević Miklin, Hrvatski restauratorski zavod (zunanja sodelavka)

Na plakatu predstavljamo nekaj primerov pozlačenih predmetov: skulpture, oltarje, okvire slik. Pozlate na njih so različne: od sijajne pozlate na poliment in matirane pozlate do imitacije polikromirana plastika polikromirana pozlate s t. i. lističi za metaliziranje (šlag-metal) ter imitacije pozlate in posrebritve z barvami oz. lazurami. Na kratko predstavljamo zgodovino pridobivanja zlata, vrste oz. karate srebra in zlata ter razloge za uporabo različnih vrst pozlat in posrebritev. Barva zlata je odvisna od vsebnosti zlata v zlatih lističih. Najkvalitetnejše je 23-karatno zlato, 22-karatno ima pomarančno barvo, 18-karatno limonasto, 16-karatno pa zelenkasto barvo. Kako bomo pozlato ali posrebritev rekonstruirali, je odvisno od vrste pozlate oz. posrebritve, poškodb na predmetu in tudi stanja originala. Za rekonstrukcije uporabljamo zlate in srebrne lističe različnih karatov, zlato v prahu, ročno mleti zlati in srebrni prah iz lističev, zlate in srebrne akvarele različnih proizvajalcev, kovinski prah z vezivom ali brez veziva in lističe, ki imitirajo zlato in srebro. Pred rekonstruiranjem smo opravili številne teste in tako izbrali najprimernejšo metodo. Pri rekonstrukciji, ki jo predstavljamo na plakatu, so jasno vidne razlike med različnimi vrstami lističev in tudi vpliv podloge oz. nosilca na končni videz. Podloga je običajno izdelana iz kleja ali akrilnega veziva, barve bolusa segajo od rdeče in rumene do bele in črne. Prikazujemo, kako rekonstruirano pozlato prilagodimo originalni. Nova pozlata namreč pod določenim kotom drugače reflektira kot stara originalna pozlata. Za prilagoditev uporabljamo različne pripomočke, kot so jeklena volna, namočena vata, akvareli in pepel. Predstavljamo tudi lazure na srebru, za katere uporabljamo akvarele, gvaše in pigmente s sintetičnimi ali smolnimi vezivi, ki imajo različno gostoto in prosojnost – to namreč prilagajamo videzu originalne lazure. Pri pozlatah in posrebritvah moramo misliti tudi na ustrezno zaščito s smolami in laki. Pri zlatu je to zaščita pred obrabo, pri srebru pa pred oksidacijo.

Slika 1 Retuširanje z zlatim akvarelom (foto: Maja Sučević Miklin) Slika 2 »Ubijanje« svetleče površine novega zlata (foto: Maja Sučević Miklin) Slika 3 Retuširanje z zmletimi zlatimi lističi (foto: Maja Sučević Miklin) 99

Konservatorsko-restavratorski posegi na les orgelskem pozitivu iz loretske kapele mariborskega gradu

■■ Danilo Rojko, Pokrajinski muzej Maribor

Prenosne orgle, ki jih hrani Pokrajinski muzej Maribor, so po mnenju muzikologov in drugih strokovnjakov s področja orgelske glasbe izjemna redkost tako po zgradbi (tipkovnica zgoraj) kot po obliki (majhno ohišje s podnožjem). V slovenskem prostoru so edinstveno glasbilo te vrste. Inštrument neznanega avtorja je bil izdelan v prvi polovici 18. stoletja, leta 1864 pa ga je mariborski orglar Adalberd Kafka predelal in tako spremenil njegovo prvotno stanje. V preteklosti je bil orgelski pozitiv izpostavljen neprimernim klimatskim razmeram in rokovanju, na kar kaže njegovo degradirano stanje. Pred prospektom manjka dvoje vratc, manjkajo tudi leva stranska vratca. Na desnih stranskih vratcih je polkrožna mehanska obrabnina. Za prenašanje orgel so služili štirje železni oglato oblikovani ročaji, pritrjeni na stranici; dva izmed njih manjkata. S sondiranjem smo ugotovili, da je bila zunanjost orgel barvno spremenjena z naknadnim nanosom rjave oljne barve čez originalni oljni premaz (v odtenkih angleško rdeče in zelene barve). V spodnjem delu ohišja je les prhek in konstrukcijsko oslabljen zaradi črvojednosti. V notranjosti orgelske omare sta na stranicah vidna večja izžagana dela, ki sta nastala pri predelavi inštrumenta. Spredaj so orgle okrašene s pozlačenim rezljanim okrasjem, ki je mestoma poškodovano (odlomki, manjka zaključek zgoraj). Po posvetu o konservatorsko-restavratorskem posegu na lesenem ohišju orgel smo orgelsko omarico temeljito suho očistili s čopiči in sesanjem. Veliko previdnosti in pozornosti je zahtevalo odstranjevanje rjave oljne barve z amonijevim hidroksidom v terpentinski kopeli iz originalne zelene in rdeče plasti. Vse dopolnitve lesenega ohišja smo izvedli z ustreznim macesnovim in smrekovim lesom ter jih barvno uskladili z originalom. Vsa nova vratca, ki jih je izdelal orglar, smo najprej lužili z alkoholnimi lužili, nato pa prebarvali z akrilno barvo. Celotno orgelsko ohišje smo retuširali z akrilnimi barvami Maimeri in Schminke ter ga prelakirali z damarjem. Mehanske poškodbe na pozlačenem okrasju smo dopolnili z lipovim lesom, detajle premazali z večkratnim krednim premazom in s premazi rdečega polimenta ter izvedli sijajno pozlato. Nove tipke (na čelni strani) na klaviaturi smo prelepili z japonskim papirjem in jih retuširali z akrilno barvo. Nov podstavek z mehom smo prebarvali z akrilno črno mat barvo Tessarol. Zvočno restavriranje inštrumenta je izvedel orgelski mojster Simon Kolar.

Slika 1 Orgle v loretski kapeli pred restavriranjem (foto: Irena Porekar Kacafura) Slika 2 Dopolnjevanje poškodovane stranice in podnožja orgelske omarice (foto: Danilo Rojko) Slika 3 Orgelski pozitiv po opravljenih posegih in zvočnem restavriranju (foto: Danilo Rojko) 100 Tri preslikave – različne rešitve les

■■ Irena Jeras Dimovska, Gorenjski muzej

V letih 2016 in 2017 smo konservirali-restavrirali tri preslikane skrinje z inventarnimi številkami: e 8541, e 1057 in e 1134. Prva skrinja izhaja iz rateško-kranjskogorskega sveta in je bila pridobljena iz Podkorena, ostali dve pa sodita v skupino skrinj iz okolice Radovljice, natančneje iz Vrbe. Pri prvi skrinji z letnico 1888 se je med konservatorsko- restavratorskim postopkom pokazalo, da je bila prvotno poslikana leta 1833. Z etnologinjo mag. Tatjano Eržen Dolžan sva se odločili, da se prvotna, primarna poslikava samo nakaže, ohranili pa bi poslikavo, ki jo pripisujejo podobarju Janezu Horvatu oz. njegovi delavnici. Tako smo preslikavo na levi bočni stranici skrinje odstranili do polovice, na prednji strani pa se je med vglobljenimi polji odkril en okrasen element. Druga skrinja ni imela letnice nastanka, kar je redkost pri poslikavah skrinj. Že naravoslovne preiskave barvnih slojev so pokazale, da je skrinja preslikana. S sondiranjem smo odkrili letnico 1834. Preslikava je bila zelo preprosto naslikana s šopki kepastih cvetov vrtnic v podstavkih in simbolom ihs ter srcem s tremi žeblji v osrednjem polju. Sonde so nakazovale bolj umetelno naslikano prvotno poslikavo, zato smo se odločili, da jo predstavimo v čim večjem deležu. Odkrili smo bogato poslikane šopke z vrtnicami, nageljni in cvetovi anemon, osrednje polje na prednji stranici skrinje pa je poleg rastlinja in gledališke scene vseboval še figuro, svetnico Elizabeto. Da se zgodba poslikavanja eksponata ne bi popolnoma izgubila, smo na levi bočni stranici skrinje ohranili preslikavo. Tretja skrinja z letnico 1849 z okroglimi nogicami in umirjeno mojstrsko poslikavo spominja na meščansko pohištvo. Naravoslovne preiskave barvnih slojev so pokazale, da barve preslikave sledijo barvni shemi prvotne poslikave – pod rdečo plastjo je ohranjena rdeča poslikava, pod rumeno in oker preslikavo pa prvotna temno oker barva itd. Vzorca za preiskave iz pobarvanega ozadja skrinje nismo odvzeli, s sondiranjem pa smo ugotovili, da je bilo ozadje prvotno naslikano v menjajočih se rdečih in okrastih barvnih pasovih. Okrogle nogice so bile dodane kasneje, kar je bilo jasno opaziti na podnožju skrinje, kjer je imela dve izdolbeni vodili, v kateri sta bili prvotno vpeti originalni nogi skrinje, nato pa sta bila zapolnjena z lesenimi letvami. Ker je bila originalna poslikava pri preslikavanju samo ponovljena in je bila likovna in oblikovalska celota s poenotenjem barvnega ozadja skrinje in menjavo nogic izboljšana, smo se odločili, da preslikav na skrinji ne odstranimo.

Slika 1 Detajl odstranjevanja preslikave na drugi skrinji (foto: Irena J. Dimovska) Slika 2 Detajl odstranjene preslikave na prvi skrinji (foto: Irena J. Dimovska) Slika 3 Detajl sonde na tretji skrinji (foto: Irena J. Dimovska) 101

Sodobni pristopi pri reševanju razpok na godalih les

■■ Andreja Jamšek, samozaposlena

Restavrator mora biti temeljito poučen o uveljavljenih konservatorskih in restavratorskih praksah. Poleg tega znanja je pomembno tudi raziskovanje novih možnosti za preučevanje in ohranjanje kulturne dediščine, vendar z dobro mero izvajalčeve previdnosti. Preizkušanje novih pristopov je na področju restavriranja godal veliko bolj živahno kot pri izdelovanju godal. Pri izdelavi novih instrumentov se goslarji držijo starih receptur in eksperimentiranje redkeje vodi v izboljšanje izdelka. Eden najpogostejših posegov pri restavriranju godal je lepljenje in utrjevanje razpok. Te nastanejo kot posledica mehanskih udarcev ali pa zaradi nepravilnosti pri izdelavi predmeta (nepravilno sušenje lesa). Slednje se najpogosteje pojavijo ob spremembi zračne vlage. Razpoke so glede na položaj na instrumentu različno problematične: najmanj zahtevne so na robu instrumenta, bolj pa na sredini trupa. Običajno glasbenika na razpoko opozori brneč zvok instrumenta. Če razpoke ne najdemo na površini, jo lahko z ogledalom ali endoskopom poiščemo v notranjosti. Izziv pri lepljenju predstavlja, kako razpoko trdno zlepiti in pri tem čim bolj ohraniti fleksibilnost površine. Ta je pomembna zaradi dobrega prenašanja vibracij z ene strani na drugo. Če se razpoka pojavi na trupu, je v večini primerov potrebna odstranitev zgornjega ali spodnjega pokrova. Za lepljenje se vedno uporablja klej, ki je trden in reverzibilen. Z njim lepimo dodatke za ojačitev področja razpoke; tako ostanejo vsi dodatki odstranljivi. Po nanosu lepila moramo razpoko zatisniti, in sicer v liniji, brez stopničk. To dosežemo s pomočjo različnih svor. Na tem področju so londonski restavratorji razvili inovativen pristop zapiranja razpoke, pri katerem je oprijemališče deščice tik ob razpoki in jo zato lahko zelo natančno poravnamo. Novosti so tudi na področju materialov za ojačitev razpok. Ti morajo biti lahki in močni, njihova namestitev pa mora imeti čim manjši vpliv na kakovost zvoka. Najpogosteje se za to uporabljajo majhne lesene podložke, ki jih nalepimo ob razpoki. Za ojačitev večjih površin se lahko namesti tudi laneno platno. V zadnjem času so se prav tako dobro izkazali še japonski papir, poliestrska tkanina, steklena tkanina in karbonska vlakna. Eden bolj zanimivih pristopov za ojačitev razpoke je ojačitev s pomočjo magnetov. Pri sanaciji manjše razpoke na trupu instrumenta se pogosto ne odločimo za odpiranje oziroma snemanje pokrova. V tem primeru lahko na notranjo stran že zalepljene razpoke nalepimo leseno podložko s pomočjo dveh močnejših majhnih magnetov, pri čemer eden nosi podložko, z drugim pa ta magnet »vozimo« po notranjosti instrumenta.

Slika 1 Pregled notranjosti trupa violine z endoskopom (foto: Blaž Demšar) Slika 2 Ojačitev razpoke z leseno podložko in japonskim papirjem (foto: Andreja Jamšek) 102 Konserviranje in restavriranje tradicionalnega les ribiškega plovila pasara

■■ Kristina Zadnik Sinožič, Zavod zar Mateja Krošelj, Zavod zar

V skrbi za ohranjanje pomorske dediščine severnega Jadrana smo v sklopu projekta Mala barka 2 obnovili tradicionalno plovilo tipa pasara, imenovano tudi svečarica, ki je bilo leta 1956 zgrajeno v izolskem škveru. Nekoč je bila pasara kot del Delamarisove flote spremljevalni čoln ribiške ladje Biser, kasneje pa last znane ribiške družine Pugliese. Danes je v lasti Društva starih bark Izola, hkrati pa razstavni eksponat muzeja Izolana – hiša morja, kjer je predstavljena kot lep primerek slovenske pomorske dediščine. Delovni proces je potekal skladno s konservatorsko-restavratorskimi načeli, sočasno pa smo se skušali držati tudi načina dela, ki ga uporabljajo v ladjedelništvu. Pred obnovo je bilo plovilo v izredno slabem stanju in neplovno. Rebrna konstrukcija je bila mestoma poškodovana, oplata le deloma ohranjena, posamezni konstrukcijski elementi močno poškodovani. Zaradi dotrajanosti lesa celovita obnova ni bila smiselna. Med delovnim procesom smo odstranili stare premaze in kovinske dele. Ohranjene kovinske dele smo očistili, premazali z antikorozijskim premazom, označili ter kasneje namestili na ustrezno mesto. Plovilo smo morali zaradi prenosa s prejšnje lokacije v zgornje muzejske prostore v celoti razstaviti. Pri sestavljanju plovila smo za spoje uporabili obstoječe in očiščene kovinske dele. Zaradi kasnejših morebitnih premikov eksponata smo dele, kjer so kovinski elementi propadli ali so pogrešani, med seboj vijačili. Med posamezne dele oplate je bilo s tehniko »kalafatanja« za zatesnitev špranj vstavljeno konopljino predivo. Poškodovane in trhle dele smo utrdili z raztopino sintetične smole v etanolu in deloma nadomestili z novim lesom. Na področju, kjer je predstavljena rekonstrukcija plovila, smo pas s temeljnim nanosom predstavili z oranžno barvo na oljni osnovi. Oranžen odtenek predstavlja minij, to je svinčev oksid v prahu, ki se je v ladjedelništvu uporabljal za zaščito plovil. Ostali barvni nanos je prav tako na oljni osnovi, v originalnem sivem tonu. Retuša je izvedena po celotnem plovilu, lokalno tudi na konserviranem predelu, z namenom poenotenja barvnega tona lesa. V sklepni fazi smo les v celoti zaščitili z lanenim firnežem. Plovilo je prezentirano s konserviranim levim bokom, kjer je lepo viden tudi obseg poškodb. Desni bok je restavriran in predstavlja rekonstrukcijo gradnje plovila, pri čemer lahko vidimo rebra, pas z oplato in predivom, pas z reparaturno maso in temeljno barvo, nato pa še pas s končnim barvnim nanosom. Pasari sta dodani luči, repliki originala, narejeni iz pocinkane pločevine. Vgrajeni žarnici oddajata toplo svetlobo, s tem pa v prostor vnašata brezčasnost in starodobnost. V preteklosti je bilo stikalo povezano z električnim akumulatorjem v plovilu, na razstavnem eksponatu pa je povezano z napeljavo iz razstavnega prostora.

Sodelavci: Eva Drašak, Tomi Sinožič, Gregor Pižen in Kristjan Kerin – vsi kop d.o.o.

Slika 1 Zavod zar (Kristina Zadnik in Mateja Krošelj) s sodelavci ob obnovljeni pasari v muzeju Izolana – hiša morja (foto: Mitja Zupančič) Slika 2 Stanje plovila pred konservatorsko-restavratorskimi deli (foto: Mateja Krošelj) Slika 3 Prezentacija konserviranega in restavriranega dela plovila po končani obnovi (foto: Mateja Krošelj) 103

Železnodobni zaponki iz različnih materialov arheologija

■■ Sonja Perovšek, Narodni muzej Slovenije

Oddelek za konserviranje in restavriranje Narodnega muzeja Slovenije je dobil v obravnavo zaponki z Berlotovega roba in odlomek zaponke z Ulake. Izdelava in oblika tovrstnih zaponk sta pri nas znani le z dveh najdišč na Šentviški planoti na Tolminskem in z najdišča Ulaka nad Starim trgom pri Ložu v Loški dolini. Po primerjavah in ob upoštevanju širših najdiščnih okoliščin jih umeščamo v konec 3. in v 2. stoletje oziroma najpozneje v 1. stoletje pr. n. št. Zaponke z Berlotovega roba in Ulake so mojstrski izdelki, izdelani iz treh različnih materialov – železa, brona in emajla – to pa zahteva poseben pristop h konserviranju in restavriranju predmetov. Ob preučevanju stanja zaponk so se poleg tehnoloških detajlov razkrile tudi poškodbe in spremembe, ki so skozi stoletja pustile svoj pečat na njihovi površini. Preiskava z rentgensko radiografijo rtg( ) in stereo mikroskopom je potrdila, da je kovinsko jedro zaponk ohranjeno. Bronasti deli so reliefno oblikovani, površina je zeleno korodirana, a stabilna. Železni deli zaponk so rjasti, obdani z opazno aktivno korozijo in ostanki zemlje. Železne dele smo očistili mehansko s peskanjem s korudnimi brusi in abrazivnimi gumicami različnih gradacij. Za mehansko čiščenje smo se odločili tudi pri bronastih delih, kjer smo uporabili strgala, ultrazvočna kladivca in ščetke. V reliefnih poglobitvah bronastih delov se je nepričakovano razkril emajl, s katerim so fibule okrašene. Steklena prevleka je čvrsta in dobro vezana na kovinsko podlago. Po končanem čiščenju smo opravili test, ki je potrdil prisotnost kloridov. Odstranili smo jih z globinskim spiranjem v organskem topilu acetonitrilu. Po spiranju in prekuhavanju v destilirani vodi smo bronaste dele zaponk premazali z zaščitno raztopino benzatriazola (bta). Železo smo premazali z raztopino tanina in ga tako zaščitili in barvno poenotili. Na koncu smo zaponki še vakuumsko posušili in lakirali z raztopino Incralaka v ksilenu ter povoskali z mešanico mikrokristaliničnega in polietilenskega voska.

Sodelavec: Boštjan Laharnar – Narodni muzej Slovenije

Slika 1 Zaponka pred konserviranjem-restavriranjem (foto: Sonja Perovšek) Slika 2 Zaponka – rentgenski posnetek: 80 kv, 3 ma, 35 sekund (posnetek: Sonja Perovšek, Janko Vodišek) Slika 3 Zaponka po konserviranju-restavriranju z jasno vidnim emajlom (foto: Sonja Perovšek) 104 Pozlačena čebuličasta fibula iz Ajdovščine

■■ Andrej Ferletic, Goriški muzej

arheologija Zaradi prenove starega mestnega jedra Ajdovščine, območja antične Castre, so med letoma 2017 in 2019 tam potekala najprej sondiranje in nato še obsežna arheološka izkopavanja. Ob tem smo v Konservatorsko-restavratorske delavnice Goriškega muzeja dobili večje število arheološke kovine, ki jo je bilo potrebno kar najhitreje konservirati. Izmed množice gradiva bi izpostavili konservatorsko- restavratorski postopek na pozlačeni čebuličasti fibuli (tudi fibuli s čebulastimi gumbi) oz. zaponki. Časovni okvir čebuličastih fibul sega od konca 3. do konca 5. stoletja, uporabljali pa so jih predvsem pripadniki rimske vojske. Glede na to, da je bila Castra v pozni rimski dobi utrjena vojaška postojanka, najdba torej ni nepričakovana. Nismo pa te najdbe pričakovali v skupku korozije, apnene malte, zemlje in oglja, ki smo ga dobili v delavnico. Prvi indic, ki je nakazoval, da je v skupku morda predmet iz bakra oz. njegove zlitine, je bila zelena korozija ki je prodirala proti zunanjosti skupka, drugi pa del okrogličaste pločevine, ki je bil viden na robu sprimka. Skupek smo pregledali z rentgensko radiografijo rtg( ), s katero smo lahko razbrali obliko predmeta, in z računalniško tomografijo ct( ), ki nam je omogočila tridimenzionalen pogled na predmet v skupku. Na slikah smo lahko jasno prepoznali del fibule s čebulastimi gumbi. Začeli smo s previdnim mehanskim čiščenjem, vendar je bilo delo zaradi korozije in z njo vezane malte in ostalih spojin zelo počasno. Uporabljali smo razne čopiče, skalpele, mikromotor z diamantnimi brusi in drugimi frezami ter ultrazvočno kladivce. Zaradi previdnega odstranjevanja oblog smo v skupku odkrili kost, oglje in del niti oziroma tkanine. Vse to smo shranili za morebitne kasnejše analize in raziskave. Ko smo dobili osnovno obliko predmeta, smo korozijske produkte lokalno zmehčali s 5-7-odstotno etilendiamintetraocetno kislino (edta) ter jo nato izprali z destilirano vodo. Celoten postopek čiščenja je potekal s pomočjo stereomikroskopa, saj je bilo potrebno pozorno spremljanje čiščenja korozivnih produktov s plasti pozlate. Po koncu čiščenja smo s prekuhavanjem v destilirani vodi odstranili kloride in nato fibulo posušili v vakuumskem sušilniku. Razlomljene dele smo točkovno zlepili s cianoakrilatnim lepilom in spoje utrdili s Paraloidom b 72 v acetonu. Premazali smo jo z inhibitorjem korozije benzotriazol v etanolu, jo utrdili z Incralacom in na koncu premazali z mikrokristaliničnim voskom.

Sodelavka: Jana Šubic Prislan – Goriški muzej

Slika 1 Skupek pred začetkom posega (foto: Katarina Brešan) Slika 2 Slika računalniške tomografije ct( ), s pomočjo katere smo prepoznali obliko predmeta (rtg slikanje: Matej Koren) Slika 3 Fibula po končanem postopku (foto: Katarina Brešan) 105

Razsoljevanje arheološke keramike arheologija

■■ Anamarija Dimovska, Gorenjski muzej

V konservatorsko-restavratorski oddelek Gorenjskega muzeja so na prošnjo zasebnega lastnika pripeljali fragmente rimske lončene posode, ki se je mehansko poškodovala med transportom. Posoda je bila v notranjosti glazirana, na zunanjosti pa so bili sledovi glazure vidni na ustju in vseh štirih ročajih. Ostanki zatekle glazure so bili neenakomerno razporejeni tudi po ostalih delih posode. Površina nosilca je bila inkrustirana s kalcijevim karbonatom in kalcijevim sulfatom v obliki okamenelih morskih organizmov. Največ težav pri konserviranju-restavriranju je povzročal nosilec, saj je zaradi njegove izsušitve prišlo do kristalizacije soli. Z dvigom in padcem relativne vlažnosti so soli kristalizirale in se pomikale proti površju, kar je povzročilo notranji stres ter luščenje nosilca in barvne plasti. Slana voda vsebuje topne soli (organske komponente) in netopne snovi (anorganske in organske trdne soli). Temperatura žganja in s tem poroznost keramičnega materiala ter čas potopitve vplivajo na količino soli, ki jo predmet vsrka iz morskega okolja. Prisotnost topnih soli v materialu lahko v prihodnosti ogrozi celovitost predmeta, zato je nujno, da jih izločimo, če nam stanje predmeta to dovoljuje. Pred razsoljevanjem je bilo treba površino utrditi, predvsem na tistih mestih, kjer se je predmet luščil ali prašil. Nosilec smo utrdili s 15-odstotno raztopino Aresa 33 v destilirani vodi. Obloge kalcijevega karbonata smo mehansko odstranili s skalpelom, sočasno smo lokalno utrjevali vrhnjo plast nosilca. Zaradi utrjevanja se je čas razsoljevanja podaljšal. Razsoljevanje je s presledki potekalo več tednov. Večje fragmente smo razsoljevali samostojno v vodni kopeli s šestimi litri vode. Pri razsoljevanju smo fragmente razvrstili na dno posode na perforiran keramični podstavek, kopel pa mešali z magnetnim mešalom s hitrostjo 400 obratov/min. Neprekinjeno mešanje, ki ga povzroča magnetno mešalo, precej pospeši izločanje topnih soli, saj izravnava koncentracijo soli v celotni kopeli in preprečuje, da bi se visoko-koncentrirana sol začela zbirati okoli predmeta. Količina porabljene vode se s tem zmanjša za 50 odstotkov. Prevodnost vode smo merili s konduktometrom. Povečanje prevodnosti vode na 600 µS/cm je pokazalo, da so se topne soli izločile iz predmeta. Vodo v posodi smo menjali na 6 h (+2), ko je izmerjena vrednost dosegla konstantni maksimum. Z izpiranjem se je maksimalna koncentracija spustila pod 70 µS/cm v demineralizirani vodi. V začetni fazi smo topne soli raztapljali v vodni kopeli iz vodovodne vode, saj bi prehitro izločanje soli z uporabo demineralizirane vode lahko povzročilo dodatne poškodbe nosilca.

Slika 1 Kristalizacija topnih soli na površini (foto: Anamarija Dimovska) Slika 2 Vodna kopel in magnetno mešalo (foto: Anamarija Dimovska) Slika 3 Okameneli morski organizmi na površini nosilca (foto: Anamarija Dimovska) 106 Konserviranje in restavriranje rimske posode z enojnim ročajem iz modrega stekla

arheologija ■■ Miona Miliša, Sveučilište u Splitu, Umjetnička akademija Filip Rogošić, Sveučilište u Splitu, Umjetnička akademija Mladen Čulić, Sveučilište u Splitu, Umjetnička akademija

Med arheološkimi izkopavanji v Sisku leta 2012 so na lokaciji Gundulićeva 28 našli fragmente modre posode iz rimskega obdobja. Izkopavanja je vodil dr. Tino Leleković z Inštituta za arheologijo pri hazu v Zagrebu. S konservatorsko- restavratorskimi posegi smo začeli v začetku leta 2018 s v sklopu 5. letnika študija na Umetniški akademiji. Predmet je datiran v 1. stoletje, izdelali pa so ga v eni izmed steklarskih delavnic, ki so delovale v rimskem cesarstvu. Izdelan je iz pihanega stekla, tako da so v modro osnovo med termično obdelavo dodali delce belega stekla, ki so se nato stalili v edinstveno celoto. Pred začetkom konservatorsko-restavratorskih del smo natančno dokumentirali stanje, fotografirali smo odlomke stekla in jih razvrstili v posamezne skupine. Naredili smo mikroskopske posnetke in tako dokumentirali sledi površinske obdelave. Na žalost posoda ni ohranjena v celoti, ampak zgolj v 40 %. Fragmenti stekla so bili zelo tanki, prav tako posoda ni imela pravilne oblike, saj ni bila izdelana v kalupu. Zaradi manjkajočih delov smo morali te rekonstruirati. Ohranjeni so zgolj ustje posode z ročajem in dva fragmenta / odlomka dna. Pred samo fizično rekonstrukcijo smo najprej izdelali digitalno rekonstrukcijo posode. Analogije smo namreč našli v Gettyjevem institutu v Los Angelesu in v Narodnem muzeju Slovenije. Obe posodi sta razstavljeni na stalnih razstavah obeh muzejev. Pred rekonstrukcijo smo testirali različne materiale za dopolnjevanje. Manjkajoče dele posode smo dopolnili z Aralditom z dodatkom modrega pigmenta, ki barvno ustreza antičnemu originalu. Posoda se še vedno nahaja v konservatorsko-restavratorski delavnici za arheološko dediščino v Splitu.

Sodelavci: Tina Jerković – absolventka

Slika 1 Fragmenti rimske posode z enojnim ročajem na začetku konservatorsko-restavratorskih postopkov (foto: Tina Jerković) Slika 2 Lepljenje fragmentov posode z Aralditom s pomočjo kovinskih sponk iz bakra (foto: Tina Jerković) Slika 3 Enaka, vendar nerazbita posoda iz rimske Emone je razstavljena na stalni razstavi v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani (foto: Miona Miliša) 107

Izjemne najdbe rimskih fresk v Celju arheologija

■■ Jasna Radšel, Pokrajinski muzej Celje Jure Krajšek, Pokrajinski muzej Celje

Predstavitev predstavlja dosedanje konservatorsko-restavratorske posege na antičnih freskah in zidovih kamnite in mešane zidave z ohranjenimi ometi iz 1. in 3. stol., ki so bili odkriti med letoma 2016 in 2018 na Muzejskem trgu v Celju. Freske in ometi so bili zasuti s peskom in blatom, zato so bile na površini ohranjenih struktur vidne nečistoče in vlažnost. Po tehnološki plati so freske izvedene v mešani tehniki fresco buono in fresco secco. Barvna plast je čvrsta, površina slikovnega ometa je fino zaglajena in nasičena z barvo. Freske imajo poseben sijaj, kar je verjetno posledica dodajanja marmorne moke v zadnjo plast slikovnega ometa. Stanje ometov s freskami je bilo nestabilno, še posebej na zgornjih robovih, kjer se je omet s poslikavo drobil, odstopal in odpadal. Prihajalo je do podmehurjenosti in razplastitve posameznih slojev. Na freskah so bile tudi biološke poškodbe (mikroorganizmi plesni, glive in lišaji). Nekateri konservatorski posegi so bili zaradi nujnosti izvedeni že med izkopavanjem. Ponekod je bil uporabljen facing z gazo in Mowilithom (uporaba drugih materialov v teh okoliščinah ni bila možna (Tylose)). Armaturo iz Movilita in gaze smo uporabili le v najnujnejših primerih. Zaradi pojavljanja plesni smo jo odstranili takoj, ko je bilo mogoče. Ko so se klimatske razmere stabilizirale, smo opravili še naslednje konservatorske postopke: odpiranje in čiščenje razpok na zgornjem robu fresk, utrjevanje in injektiranje, obšivanje robov freske, odstranjevanje zaščite z gazo, injektiranje podmehurjenih mest, sondiranje in čiščenje plesni s posebnim sesalcem za občutljive muzejske predmete z mehko krtačko, poskusno sondiranje, sesanje nečistoč, poskusi čiščenja z izmenjevalnimi smolami, mehansko odstranjevanje sige, pozidava manjkajočega dela zidu za fresko mt 2/e, čiščenje, utrjevanje, injektiranje in kitanje ometov na zidovih iz 3. stoletja. Vsi uporabljeni materiali so na apneni osnovi (Kalko, CaloSil, Nanokalk, CalXnova, gašeno apno). Za dozidavo je bil uporabljen lomljenec z najdišča. Za odstranjevanje plesni je bil uporabljen 70-odstotni etanol v pulpi, nanesen preko japonskega papirja. Zaradi gradbenih del so bile freske zaščitene še z začasno zaščitno konstrukcijo. Zaradi izjemnosti in zahtevnosti projekta so se sodelovanju pridružili še kolegi iz Restavratorskega centra. Ustanovljena je bila tudi mednarodna komisija arheologov in konservatorjev-restavratorjev.

Sodelavci: Aleksander Šiles – samozaposlen; Katja Verdev – pripravnica; Matej Prihavec – samozaposlen; Tinca Jerin – samozaposlena; Maja Kos – samozaposlena

Slika 1 Freska med posegi (foto: Nina Sovdat) Slika 2 Pritrjevanje fragmenta na fresko (foto: Katja Verdev) Slika 3 Odstranjevanje zaščitne opore fragmenta po pritrditvi na prvotno mesto freske (foto: Katja Verdev) 108 Vakuumsko utrjevanje antičnega marmornega kipa cesarice iz Arheološkega muzeja v Zadru

■■ Siniša Bizjak, Sveučilište u Splitu, Umjetnička Akademija arheologija Ivana Duvnjak, Sveučilište u Splitu, Umjetnička Akademija

Z Arheološkim muzejem v Zadru smo oktobra 2018 pristopili k zanimivemu restavriranju kipa cesarice s stalne razstave Antika. To je edina ženska figura med petimi izjemnimi primerki rimskih cesarskih skulptur. Zaradi starosti je bilo stanje marmornega kipa zelo slabo, saj je bil kamen preperel in se je krušil. Pred začetkom konservatorsko-restavratorskih del smo kip natančno pregledali pod uv svetlobo, s katero bi lahko ugotovili morebitne ostanke polikromacije, vendar ostankov barve nismo zaznali. Laboratorijske analize na vzorcih kamnine s cesaričine skulpture so pokazale, da je vsebnost topnih soli (anionov sulfata, klorida in nitrata) pod detekcijsko ravnijo. Marmorna površina je bila prekrita s slojem nečistoč in oblog apnenca. Kot najustreznejša metoda za odstranjevanje površinskih nečistoč se je izkazalo čiščenje z vodno paro pod pritiskom. Tovrstno čiščenje površine je nežen in nedestruktiven način odstranjevanja nevezanih nečistoč, saj ne pušča sledi in ne škodi osnovnemu materialu. Trdovratnejše obloge nečistoč smo odstranili z ultrazvočnimi kladivci in laserskim impulznim čiščenjem. Po čiščenju se je na marmorni površini pokazalo veliko mikro in makro razpok, ki bi dolgoročno lahko vplivale na stabilnost kamna. Nujno je bilo utrjevanje, postopek, s katerim povečamo kohezitvost kamnitega materiala. Utrjevanje skulpture smo izvedli s pomočjo vakuuma. Za to metodo smo se odločili zato, ker je bila celotna površina marmorne skulpture razpokana in je bilo treba zagotoviti ustrezno prodiranje utrjevalca v material. Kip smo najprej zavili v geo tekstil, ki preprečuje nastajanje raztrganin na foliji zaradi vpliva vakuuma. Sledili sta izdelava plastične vreče za vakuumiranje ter vgradnja ventilov za izsesavanje zraka in doziranje utrjevalca. Kip smo pred pričetkom doziranja utrjevalca vakuumirali. Utrjevalec, ki smo ga uvajali skozi ventil na dnu skulpture, se je postopno kapilarno dvigal do izstopnega ventila. Presežek utrjevalca, ki je izstopal na vrhu kipa, smo zbirali v merilni posodi in tako ugotavljali, koliko utrjevalca je prodrlo v material. Opisani postopek smo po potrebi večkrat ponovili. V kip smo vnesli nekaj več kot tri litre etil-silikatnega utrjevalca. Zaradi estetskega in vizualnega dojemanja kompaktnosti skulpture smo površinske razpoke zapolnili z zmesjo Paraloida b 72 v acetonu, zgoščenega z marmorno moko in peskom.

Slika 1 Kip cesarice iz Arheološkega muzeja v Zadru (foto: Siniša Bizjak) Slika 2 Detajl čiščenja marmorne površine z vodno paro (foto: Ivana Duvnjak) Slika 3 Vakuumsko utrjevanje skulpture (foto: Ivana Duvnjak) 109

Konserviranje-restavriranje antičnega talnega arheologija mozaika iz MGML (Muzej in galerije mesta Ljubljane)

■■ Barbara Škander, Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (študentka)

Antični talni mozaik z oznako d1758 je bil odkrit na Zoisovi cesti v Ljubljani, dvignjen leta 1997 in shranjen v depoju Mestnega muzeja. V letu 2018 je bil pripeljan v delovne prostore Oddelka za restavratorstvo, njegovo restavriranje pa je bila tema magistrske naloge avtorice. Mozaik sestavljajo ponavljajočih se vzorci belih in črnih kamenčkov ter rdečkaste opeke. Mere fragmenta so 220 × 112,5 cm. V dogovoru z mentorjem, somentorico in muzejsko konservatorko-restavratorko je bilo za glavno izhodišče in cilj dela odločeno konservirati-restavrirati mozaik do takšne stopnje, da bo primeren za razstavljanje v Mestnem muzeju. Najprej je bilo treba mozaik v grobem očistiti in odstraniti mavec, ki je bil na hrbtišču dodan za ojačitev pri transportih in premikih. Ob tem smo skušali ohraniti čim več originalnega ometa, to pa je pomenilo, da smo stanje na licu mozaika razkrili šele po obračanju fragmenta. Po odstranitvi mavca, prhkega ometa in odvečne zemlje sem se najprej lotila utrjevanja in kitanja hrbtišča, nato sem okrog mozaičnega fragmenta s plastelinom naredila obstranski šiv ter ojačala hrbtišče s plastjo malte z lahkim steklenim agregatom. V nadaljevanju je sledilo obračanje mozaičnega fragmenta na lice, s katerega sem odstranila plastelin in zaščitno gazo. Sledilo je dolgotrajno mehansko in kemično odstranjevanje ostankov lepila, zemlje, ostankov mavca in površinskih nečistoč. Med postopkom je bilo treba previdno ravnati z izpadajočimi mozaičnimi kockami, zato sem jih sproti umeščala nazaj na mesta z injektiranjem in zapolnjevanjem z lahko malto. Odstranjevanje površinske umazanije s kock je bilo izvedeno z več nanosi ionskih izmenjevalcev. Očiščen mozaični fragment je bilo treba ponovno obrniti, saj ga je bilo zaradi velikosti na prenosni nosilec najlažje nalepiti s hrbtiščem navzgor. Ker smo zaradi velikosti fragmenta pazili na izbor materialov, ki so dovolj trdni in hkrati, tudi lahki, smo za čim manjšo težo in primerno čvrstost za nadaljnje premike in za prezentiranje izbirali čim lažje, a že preverjene materiale. Tako je bila poleg malte z lahkim agregatom za nosilec izbrana aerolam plošča iz aluminijastega satovja, fragment smo prilepili z nizko ekspanzijsko poliuretansko peno. Prostor okoli mozaičnega fragmenta na nosilcu smo do nivoja dekorativnega ometa (pribl. 10 cm) zapolnili s stirodurjem. Sledili so fugiranje prostorov med mozaičnimi kockami, izdelava dekorativnega ometa z lahko malto in toniranje fug v enoten ton.

Sodelavci: Ajda Mladenovič in Blaž Šeme – oba ul aluo

Slika 1 Antični mozaik d1758 pred dviganjem (foto: arhiv mgml) Slika 2 Mozaik v obdelavi, hrbtna stran (foto: Barbara Škander) Slika 3 Mozaik, pripravljen za prezentacijo v mgml (foto: Marko Klemenčič) 110 Rimske grobnice v Drnovem pri Krškem

■■ Špela Govže, zvkds Restavratorski center

arheologija Ko se pripeljemo v Drnovo, ob cesti zagledamo kamnite rimske spomenike in ostanke nekdanjega mesta Neviodunum (s polnim imenom Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum), ki nam dajo vedeti, da je bil ta kraj pred skoraj dvema tisočletjema pomembno središče. Na Oddelku za kamen in štukaturo Restavratorskega centra zvkds smo leta 2018 izvedli konservatorsko-restavratorske posege na treh grobnicah, ki datirajo v 2.-3. stol. n. št. (Pergar m., Vičič b.) in so prezentirane neposredno ob avtocesti. Gre za tri grobnice, ki so bile med drugimi arheološkimi najdbami odkrite ob izkopavanjih pri gradnji avtoceste Ljubljana–Krško in so bile premaknjene na sedanjo lokacijo zunaj trase ceste. Zaradi nerednega vzdrževanja v preteklih letih so bile precej zapuščene. Bujna vegetacija je preraščala tako okolico kakor tudi tlakovce in notranjost posameznih grobnic, kjer smo našli tudi veliko različnih odpadkov. Na kamnu so se nabrale nečistoče in vezane obloge ter biološki dejavniki propadanja, kot so lišaji in mahovi. Nekateri elementi so bili nestabilni in jih je bilo potrebno utrditi in ponovno namestiti na prvotna ležišča. Izrazito moteče so bile potemnele dopolnitve na prelomih kamnite plošče grobnice z rinko. Pred začetkom konservatorsko-restavratorskih del smo izvedli sonde čiščenja z različnimi metodami in izbrali najustreznejšo. Površine kamna smo premazali z biocidnim sredstvom in jih očistili z vročo vodo pod pritiskom. Moteče temne plombe smo postopno odstranili s finimi kamnoseškimi dleti in kladivi. Nadomestno malto smo izdelali iz naravnega hidravličnega apna nhl 3.5, rumene mivke in finega kalcitnega peska. Predhodno smo naredili več preizkusov različnih receptur, da smo se čim bolj približali barvi in strukturi naravnega kamna. Opečnati elementi so bili precej poškodovani: več opek je bilo dislociranih in prelomljenih. Prelome smo zlepili, manjkajoče predele pa dopolnili z malto iz naravnega hidravličnega apna nhl 3.5 z drobljeno opeko in dodatkom belega cementa. Nestabilne dele grobnic smo utrdili in posamezne dele lokalno ponovno pozidali oziroma ometali. Okoli grobnic smo odkopali zemljo, položili kopreno iz vlaken (t. i. geotekstil) in nasuli prod, kar naj bi precej upočasnilo rast vegetacije v tem predelu. V sklopu konservatorsko-restavratorskih del smo v sodelovanju z lokalnimi mojstri obnovili tudi kozolec, ki varuje grobnice pred neposrednimi vremenskimi vplivi.

Sodelavci: Robert Kuret – zvkds Restavratorski center; Maks Bricelj – študent kiparstva aluo; Krovstvo in tesarstvo Tršinar, Sandi Tršinar, s.p., Kostanjevica na Krki

Odgovorni konservator: Mitja Pergar – zvkds oe Ljubljana

Slika 1 Grobnica pred posegom (foto: arhiv zvkds rc) Slika 2 Urejanje okolice grobnic (foto: arhiv zvkds rc) Slika 3 Domodeliranje poškodb (foto: arhiv zvkds rc) 111

Pozlačeni grb rodbine Auerspergov arheologija

■■ Mojca Zver, samozaposlena

Leta 2010 so potekala zaščitna arheološka izkopavanja mgml pri obnovi komunalne infrastrukture ob osrednji Ljubljanski tržnici, pod vodstvom Martina Horvata in Reneja Masaryka. Arheologi so pod Vodnikovim trgom, kjer je v preteklosti stal frančiškanski samostan, prvič omenjen že leta 1269, naleteli na skupinsko grobnico. Ta je bila na območju ene od dveh kapel, ki sta bili prizidani k tamkajšnji samostanski cerkvi, posvečeni Mariji Vnebovzeti. Poleg posmrtnih ostankov so našli posebno bronasto kanopo, posodo z vgraviranim imenom Ferdinanda II. kneza Auersperga in letnico njegove smrti ter grb rodbine Auersperg na pozlačeni bronasti plošči. Grb rodbine Auersperg je upodobljen na pozlačeni bronasti plošči, veliki 17 × 15 cm in težki 240 g. Na zgornjem robu je zavihana navzgor, ob prelomu je razpoka. Večji fragment je bil odlomljen. Na licu grba je sloj pozlate. Domnevno gre za tehniko pozlate v ognju. Likovni elementi so gravirani, izmenjujeta se sijajna in mat pozlata. Plošča je bila fiksirana s petimi pozlačenimi železnimi žebljički, razporejenimi po obodu. Celotna površina lica je bila zasigana, prekrita z nečistočami in fragmenti lesa. Sloj pozlate je bil dokaj lepo ohranjen, v nasprotju z nestabilno bronasto podlago. Skozi drobne poškodbe zlata so na površje prišli bakrovi korozijski produkti. Na hrbtišču grba sta bili po celotni površini plast aktivne zelene bakrove korozije in stabilna patina temnozelene in rdeče barve. Po sondiranju smo z lica grba odstranili lesne ostanke in jih shranili. Nečistoče smo odstranili z vatiranimi tamponi, namočenimi v destilirano vodo, in za mehčanje korozije na hrbtni strani uporabili 10-odstotno vodno raztopino tetranatrijeve soli edta. Korozijo smo odstranili s skalpelom in ostrimi dletci. Pri odstranjevanju korozijskih produktov in sloja zasiganosti z lica grba, pozlate, smo poleg kočljivega mehanskega načina uporabili tudi 1-odstotno klorovodikovo kislino ter sproti izpirali z destilirano vodo. Sledilo je globinsko izpiranje kloridnih ionov. Nadaljnji poseg je zahteval kitanje, dopolnjevanje in pritrditev odlomljenega dela z epoksidno smolo ob uporabi armature iz steklenih vlaken ter barvno dopolnitev plombe in zlate površine na licu z zlatimi lističi, kjer je zlato odpadlo. Retušo smo izvedli z akrilnimi barvami. Vsebnost kloridnih ionov je bila po posegu še vedno visoka, a ker je bilo treba poseg zaključiti do določenega termina, smo izpiranje kloridov prekinili in odložili. Kljub časovni omejitvi smo predmet spričo bližajoče se stalne razstave sprejeli v konservatorsko-restavratorsko obravnavo in ga do določene faze ustrezno konservirali. Zaradi omenjenih razlogov je nujno redno pregledovanje stanja predmeta na stalni razstavi Muzeja in galerij mesta Ljubljane.

Slika 1 Lice grba po zaključenem posegu (foto: Mojca Zver) Slika 2 Hrbtišče grba pred posegom (foto: Mojca Zver) Slika 3 Hrbtišče grba po posegu (foto: Mojca Zver) 112 Konserviranje in restavriranje arkebuze

■■ Enio Vivoda, Pokrajinski muzej Koper

Arkebuza je prenosno strelno orožje, ki je sestavljeno iz lesenega kopita, železne cevi in sprožilnega mehanizma. Polnili so jo s smodnikom in svinčeno kroglo. Arkebuza prvotno ni bila sestavljeni materiali sestavljeni prenosna. Sprožilni mehanizem, ki je bil na vrhu cevi in se ga je sprožilo z žarečim železom, je oteževal streljanje. Veliko spremembo je prinesla uporaba kremena – kremenski celin ob sprožitvi petelina podrsa s kremenom po jezičku, ki se odmakne in odkrije smodnik v ponvici. Smodnik so vžgale iskre, ki jih je povzročil kremen ob trenju z železom. V Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran hranimo ladijsko puško – arkebuzo kremenjačo iz 18. stoletja, ki je izdelana iz železa in lesa. Težka je 19 kg. Po muzejski evidenci na puški ni bil opravljen še noben poseg. Puška je bila v relativno zadovoljivem stanju. Na sprožilnem mehanizmu je manjkal del petelina. Leseni del puške in ležišče za cev sta bila močno razpokana, presušena in okužena z insekti. Napočen je bil tudi leseni del pri zadnji zagozdi cevi na leseno telo. Manjkal je del kopita. Sprožilni mehanizem je bil v notranjosti močno korodiran, a funkcionalen. Na pritrdilnih vijakih mehanizma na telo so bili vidni sledovi korozije. Cev je bila po večini gladka z nekaterimi žarišči korozije, močnejša korozijska žarišča so bila vidna na stiku cevi z lesenim žlebom. Pri razstavljanju puške smo posebno pozornost posvetili sprožilnemu mehanizmu, ki ga običajno sestavlja množica povezanih elementov, kot so vzmeti, vijaki, zobniki in zagozdni elementi. Ugotovili smo, da je potrebno opraviti čiščenje in zaščito kovinskih delov, lesene dele pa utrditi in delno konservirati-restavrirati. Kovinske dele smo 6 ur namakali v kopeli iz white spirita in razmaščevanje nadaljevali v trikloretilenu in nato še v acetonu. Rjo smo odstranjevali z večurnim namakanjem v kopeli iz bioxa (Biological biox conservation liquid). Sledilo je izpiranje v destilirani vodi in acetonu. Vse kovinske dele smo nato posušili v vakuumski pečici (8–12 ur) in preščetkali. Kovinske dele smo lakirali z akrilnim lakom Bedacryl, ki dopušča tanke nanose, poleg tega ga kovina dobro absorbira. Na koncu smo jih povoskali z mikrokristaliničnim voskom in ga obrisali z bombažno krpo. Po nanosu voska je kovina postala temnejša. Leseno kopito smo očistili z destilirano vodo in 96-odstotnim denaturiranim alkoholom v razmerju 1 : 1 in ga obrisali z bombažno krpo. Postopek smo večkrat ponovili. Počene dele lesenega kopita smo zalepili in manjkajoče dele dopolnili z žagovino in lepilom. Sledila je zaščita proti zajedalcem (belocid). Po brušenju, patiniranju in retuširanju smo les zaščitili z raztopino lanenega olja in terpentina ter postopek zaključili z voskanjem. Na koncu smo puško sestavili, pri čemer smo si pomagali s prej narisanimi in oštevilčenimi skicami in fotografijami.

Slika 1 Puška pred posegom in po njem (foto: Vivoda Enio, Jeraša Jaka) Slika 2 Sprožilni mehanizem pred posegom in po njem (foto: Vivoda Enio) Slika 3 Kopito pred posegom in po njem (foto: Vivoda Enio) 113

Konservatorsko-restavratorski posegi na jaslicah sestavljeni materiali iz Vörsa

■■ Petronella Kovács Mravik, Magyar Képzőművészeti Egyetem Mária Fodor, samozaposlena László Nemes Takách, samozaposlen

Na Madžarskem je dediščina izdelovanja jaslic izjemno živa. Gre za t. i. živo tradicijo, ki je zlasti močna v krajih Vörs in Somogy. To sta majhni skupnosti z okoli 480 prebivalci. Zadnjih 68 let v tamkajšnji cerkvi postavljajo ogromne jaslice – največje na Madžarskem. Izdelovanje jaslic je bilo tam pogosto, zato muzej Marcali hrani večje število starejših jaslic, ki so jih enkrat na leto v zimskem času posojali vaščanom. Ti so jaslice dodatno okraševali. Pri konserviranju-restavriranju takih predmetov se tako soočamo tudi z etičnimi vprašanji. Jaslice so namreč vaščani krasili iz leta v leto in jim dodajali vedno nove papirje in podobice iz papirja, ki so jih na podlago pritrjevali z žeblji. Glavno vprašanje je bilo, ali naj jaslice ohranimo v prvotnem stanju, brez kasnejših dopolnitev. Ker so jaslice izdelane iz lesa, so pogosto okužene z insekti, zato je njihova struktura zelo krhka. Za saniranje takih poškodb je treba odstraniti vse plasti papirja. Konservatorsko-restavratorski posegi na jaslicah iz Vörsa, ki so bile izdelane leta 1880, so vključevali odstranitev številnih naknadno dodanih plasti papirja. To se je izkazalo za problematično zlasti v primerih, ko je bil papir prilepljen na podlago, zato smo ga morali pred odstranjevanjem navlažiti. Dezinsekcijo lesenih delov smo izvedli s sredstvom Wolmanol in jih nato utrdili z raztopino Paraloida b 72. Za rekonstrukcijo manjkajočih delov smo uporabili les bora – iz katerega so bile običajno izdelane jaslice. Vse preslikave smo odstranili, poškodbe na lesu in papirju pa retuširali z akvareli. Poslikane lesene dele smo zaščitili z raztopino Paraloida b 67 v white spiritu. Pred začetkom posegov je bilo v jaslicah 116 podobic na papirju, 20 tiskov in tudi aluminijasta folija. Ker smo se odločili, da prezentiramo prvotno podobo jaslic, smo vse dodane plasti odstranili. Prvotno so bile jaslice okrašene z marmoriranim papirjem modre barve. Papir smo očistili in prilepili nazaj z lepilom iz metil celuloze. Izdelali smo tudi nov marmoriran papir in z njim prekrili mesta, kjer papirja ni bilo več. Podobice, ki smo jih našli na prvem originalnem sloju papirja, smo prilepili na prvotno mesto, ostale – dodane kasneje, pa smo shranili v mape iz trajno obstojnega papirja.

Slika 1 Jaslice pred posegi (foto: Kristóf Nagy) Slika 2 Pogled v notranjost jaslic pred in po zaključenih posegih (foto: Kristóf Nagy) Slika 3 Jaslice po zaključenih posegih (foto: Kristóf Nagy) 114 Konserviranje in restavriranje zbirke pip Nadežde Kafol z Bleda

■■ Janja Slabe, Narodni muzej Slovenije

Zbirko 65 tobačnih pip Nadežde Kafol so dediči podarili sestavljeni materiali sestavljeni Narodnem muzeju Slovenije leta 2018. Zbirko smo uredili, konservirali-restavrirali in v letu 2019 razstavili na Blejskem gradu. Sestavlja jo 34 pip iz porcelana, 7 pip iz morske pene (hidrat magnezijevega silikata), 11 lesenih gorjuških pip, 7 keramičnih pip in 6 pip iz drugih materialov. Velike tobačne pipe so sestavljene iz ustnika, cevi v enem ali več delih iz roževine ali brezovine oziroma iz kovine. Glave pip so lahko enodelne, porcelanske pa so večinoma dvodelne. Veliko pip je pokritih s kovinskim pokrovom ali mrežasto kapico, včasih imajo pritrjeno verižico ali vrvico, ki se nadaljuje do cevi ali celo do ustnika. Glave pip so bogato okrašene z reliefnimi okrasi, poslikavami ali gravurami, rezljane ali intarzirane z biserno matico ali kovino. Celotna zbirka je lepo ohranjena. Predmeti so bili prašni in na večini so bili sledovi uporabe. V njih so bili ostanki zoglenelega tobaka, tobačnega katrana, sline in prstnih odtisov. Nekatere pipe verjetno po čistoči sodeč niso bile nikdar v rabi, nekatere pa so bile razbite in lepljene z različnimi, danes zelo opaznimi lepili. Dve keramični pipi sta bili restavrirani in na dopolnitvah ponovno okrušeni. Odločili smo se, da notranjosti pip pustimo nedotaknjene in neočiščene, saj to omogoča kasnejše analize, z zunanje strani pa jih očistimo in jim vrnemo prvotno lepoto. Razbite in lepljene pipe smo konservirali po sodobnih konservatorsko- restavratorskih standardih. Nečistoče smo odstranili z vodo in detergentom, etilnim alkoholom, izopropanolom in acetonom ter z vatiranimi palčkami, da čistilo ni napojilo lesenih delov ali matiralo površin. Čiščenje je bilo zamudno, saj je tobačni katran težko odstranljiv. Poškodovane in zlepljene pipe iz porcelana smo razlepili, odstranili ostanke neprimernih lepil in dopolnitev ter jih ponovno zlepili in dopolnili s toniranim Aralditom 2020. Razbito in lepljeno pipo iz morske pene smo pustili takšno, kot je, čeprav je nenatančno zlepljena, saj bi med postopkom razlepitve lahko poškodovali zglajeno površino. Okruške na dopolnitvah dveh restavriranih keramičnih pip smo dopolnili z akrilnim kitom in tonirali z akrilnimi barvami. Dve pipi iz morske pene sta imeli organski dodatek, ena podstavek, spleten iz vrvi, druga lesen etui, obložen z usnjem in tekstilom. Da bi ustavili morebitno okužbo s škodljivci, smo te materiale preventivno zamrznili v zamrzovalni skrinji. Konserviranje kovinskih in lesenih delov je prevzela mag. Irma Langus Hribar. Zbirko je uredil kustos mag. Darko Knez. Pred selitvijo zbirke na Blejski grad je pipe vzorčila Katja Kavkler iz zvkds rc.

Slika 1 Nadežda Kafol z zbirko pip (vir: dokumentacija ozuu) Slika 2 Lesena pipa pred čiščenjem (foto: Janja Slabe) Slika 3 Pipa po čiščenju (foto: Janja Slabe) 115

Konservatorsko-restavratorski posegi na sestavljeni materiali kitajskem dežniku, izdelanem iz papirja

■■ Hajnalka Fábián-Tóth, Református Kollégium Múzeum

Dežnik je materialni ostanek misije madžarskih frančiškanov, ki so delovali v kitajski provinci Hunan v letih 1929–1952. Okvir dežnika je sestavljen iz 36 reber, izdelanih iz bambusovega stebla. Posamezni elementi so med seboj povezani z nitmi iz človeških las. Dekorativna vrvica iz črnega bombaža na napenjalih in na koncu reber je služila za okrepitev strukture dežnika. Z optično mikroskopijo smo ugotovili, da je bil papir za dežnik izdelan iz visokokakovostnega papirja z dolgimi vlakni. Za okrasitev papirja so uporabili tehniko lesoreza s prevladujočim rumenim in rdečim cvetličnim motivom. Rebra so bila prvotno obarvana z zeleno barvo. Po preiskavah papirja z metodo ftir smo ugotovili, da je bil dežnik impregniran z mešanico lanenega in tungovega olja. Zaradi fotodegradacije papirja in depolimerizacije olj za impregnacijo je papir postal krhek in lepljiv. Prav tako so zaradi uporabe nastale številne mehanske poškodbe (raztrganine, luknje). Po vseh opravljenih preiskavah smo se odločili za fizično in estetsko obnovo predmeta v sklopu magistrskega študija. Med konservatorsko-restavratorskimi posegi smo morali dežnik napeti na dveh točkah, da je bil dostopen z vseh strani. Posege smo izvajali ob konstantno prižgani luči, zato da smo dodane dele čim bolj prilagodili originalni površini. Dodane dele papirja smo z magneti začasno pritrdili na poliestrsko folijo. Površinsko umazanijo smo odstranili z mešanico white spirita in acetona v razmerju 2 : 1. Z enako mešanico smo razlepili tudi papir. Raztrganine smo pri 55-odstotni relativni vlažnosti dopolnili z japonskim papirjem, ki smo ga ustrezno obarvali in impregnirali s tungovim oljem. Japonski papir smo lepili z lepilom iz metil celuloze. Vzorec na dopolnjenih delih smo rekonstruirali z akvareli. Na novo smo izdelali in ustrezno obarvali tudi bombažne niti. S konservatorsko-restavratorskimi posegi smo stabilizirali strukturo dežnika, prav tako pa je dežnik dobil prvotno obliko, s čimer smo mu povrnili nekdanjo estetsko podobo.

Slika 1 Stanje predmeta pred konservatorsko-restavratorskimi posegi (foto: Gábor Nyíri) Slika 2 Dopolnjevanje raztrganin na dežniku s svetlobo v ozadju (foto: András Kalivoda) Slika 3 Dežnik po konservatorsko-restavratorskih posegih (foto: Gábor Nyíri) 116 Konserviranje-restavriranje predmetov iz zbirke zdravniške ambulante dr. Božidarja Fajdige

■■ Sandra Dimitrijević, Gorenjski muzej

Na oddelku novejše zgodovine in sodobnosti Gorenjskega muzeja hranimo bogato zbirko predmetov iz zdravniške sestavljeni materiali sestavljeni ambulante dr. Božidarja Fajdige. Dr. Fajdiga je v Kranju deloval kot splošni zdravnik in sanitetni referent od leta 1924. Del 2. svetovne vojne je preživel kot zapornik v Begunjah in Berlinu. Po vojni je nadaljeval delo zdravnika, tudi po upokojitvi. Veliko starejših Kranjčanov se ga spomni še danes, zgodbe o njegovem delu in posebnem značaju poznajo tudi mlajše generacije. Celotno opremo in inventar zdravniške ambulante dr. Fajdige so njegovi potomci podarili muzeju v začetku devetdesetih let 20. stoletja. Zbirka obsega 365 predmetov, od tega je nekaj opreme iz ambulante, zdravniški pripomočki in instrumenti ter številna zdravila. Poleg tega hranimo še 166 enot različnega tiskanega gradiva iz njegove zapuščine. Predmeti v zbirki so po materialu in po uporabnosti oz. namenu zelo različni. Leta 2018 smo del gradiva iz zbirke dr. Božidarja Fajdige v Gorenjskem muzeju prvič postavili na ogled. Nabor izbranih predmetov za razstavo je bil raznolik – pohištvo iz ambulante in čakalnice, medicinski instrumenti in pripomočki, zdravniški torbi, zdravila ter pisarniški material in nekateri zdravnikovi osebni predmeti. Pri konserviranju-restavriranju gradiva smo se tako srečali z različnimi materiali, kot so les, kovina, steklo, usnje, tekstil, guma, bakelit in papir. Večina predmetov je bila dobro ohranjenih, zato smo večinoma le odstranili površinsko umazanijo s predmetov. Na nekaterih kovinskih predmetih je bilo potrebno odstraniti tudi manjše korozijske produkte in ustrezno zaščititi površino. Po zaključku razstave sva z odgovorno kustosinjo in avtorico razstave mag. Moniko Rogelj opravili inventuro celotne zbirke. Ker so bili predmeti hranjeni v neprimerni embalaži, smo jih premestili v novo arhivsko embalažo iz trajno obstojnega papirja. Velik del zbirke sestavljajo zdravila, večinoma v stekleničkah in ampulah, zato smo te predmete shranili še posebej pazljivo in varno. Ob tem so se mi porajala vprašanja o hranjenju zdravil v muzejskih zbirkah. Zdravila namreč lahko vsebujejo strupene in nevarne snovi, kot sta arzen in živo srebro, ali celo prepovedane snovi, kot sta opij in kanabis. Poleg tega topila, ki se nahajajo v zdravilih, običajno izhlapijo, zato aktivne sestavine sčasoma lahko postanejo še bolj nevarne. Zaradi tega načrtujemo, da bo zdravila v zbirki v bližnji prihodnosti pregledala pristojna institucija, in morebiti bo treba varno odstraniti nevarne snovi.

Slika 1 Pregledovalna miza po posegu (foto: Boštjan Gunčar) Slika 2 Mali kirurški komplet po posegu (foto: Boštjan Gunčar) Slika 3 Zdravila (foto: Sandra Dimitrijević) 117

Triglav, Aljažev stolp (EŠD 5531) - celovita prenova kovina

■■ Martin Kavčič, zvkds Restavratorski center

Med 7. septembrom in 3. oktobrom 2018 je bila izvedena prva faza celovite prenove Aljaževega stolpa, ki stoji na najvišjem vrhu Julijskih Alp, Triglavu. Aljažev stolp je bil za ta namen demontiran in prvič po 123 letih njegovega obstoja in kljubovanja najrazličnejšim okoliščinam prepeljan v dolino. Po 26 intenzivnih dneh prenove je bil stolp vrnjen na svoje izvorno mesto. Proces celovite prenove se je začel leta 2013 z ozaveščanjem javnosti o pomenu Aljaževega stolpa – z dokumentarnim filmom in potujočo razstavo Ta pleh ima dušo. Leta 2015 je bil izdelan konservatorski načrt, v katerem so bile opredeljene bistvene kvalitete spomenika in posegi za njegovo ohranitev. Redni pregled stanja, ki je potekal od izdelave konservatorskega načrta, je pokazal, da na stolpu niso bile vidne zgolj jasno zaznavne površinske poškodbe, ampak so se začele nakazovati poškodbe konstrukcijske narave, ki so ogrožale njegov obstoj. Vlada je v začetku leta 2017 določila zvkds za upravljavca zemljišča in kulturnega spomenika državnega pomena – Aljažev stolp. Na zvkds je bil kmalu za tem, v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije ter drugimi deležniki, ki so v preteklosti skrbeli za stolp, sprejeta odločitev o takojšni izvedbi prenove. Pred realizacijo prenove, v začetku leta 2018, so bili sanacijski postopki v konservatorskem načrtu ponovno pregledani, natančneje opredeljeni, dopolnjeni z dodatnimi ekspertizami ter zbrani v Izvedbenem elaboratu celovite prenove. Konec avgusta 2018 je bila po odločbi Ministrstva za kulturo, ki je zagotovilo finančna sredstva, in pod nadzorom zvkds oe Kranj izvedena celovita prenova. Spomenik je bil po prenosu v dolino odpeljan na podroben pregled na zvkds rc, od tod pa v ključavničarsko delavnico podjetja kov d.o.o., kjer je bila opravljena večina sanacijskih postopkov. 3. oktobra 2018 je bil stolp ob pomoči Slovenske vojske s helikopterjem vrnjen na izvirno lokacijo. S tem je bila prva faza celovite prenove Aljaževega stolpa, ki se je nanašala predvsem na arhitekturni volumen stolpa, zaključena. Ob rednih vzdrževalnih aktivnostih bo v letu 2019 izvedena druge faza celovite prenove, ki zajema ureditev okolice, vrnitev elementov opreme stolpa ter namestitev informativnih oznak. S celovito prenovo bo vzpostavljeno stanje, v katerem bo spomenik državnega pomena in eden izmed najbolj prepoznavnih slovenskih narodnih simbolov lahko dostojno nadaljeval svoje veliko poslanstvo.

Sodelavci: mag. Gorazd Lemajič – Narodni muzej Slovenije; Igor Peršolja – zvkds rc; dr. Renata Pamić – zvkds oe Kranj (nadzor); k.o.v. d.o.o.; Slovenska vojska

Slika 1 Odpravljanje poškodb na plašču stolpa (foto: Mirko Kunšič) Slika 2 Vrnitev Aljaževega stolpa na izvirno mesto (foto: Vizualist, Oto Žan) Slika 3 Aljažev stolp po prenovi, oktober 2018 (foto: Martin Kavčič) 118 Konservatorsko-restavratorski posegi na kipcu Deček, ki nosi vodo (1931) kiparja Dezsőja Erdeyja kovina

■■ Ottó Hargitai, Iparművészeti Múzeum

Kipec je izdelan iz svinca, ki je patiniran na zeleno, tako da posnema videz bronastih skulptur. Zelena patina je bila na številnih mestih poškodovana. Podstavek je bil toliko poškodovan, da kipec več stal. Prav tako sta bila izgubljena leva roka in vrč, ki ga je deček držal v desni roki. Cilj konservatorsko-restavratorskih posegov je bil, da bi kipec lahko ponovno razstavili. Analogije za dopolnjevanje manjkajočih delov smo našli na budimpeštanski promenadi Olofa Palmeja. Za promenado je namreč kipar Dezső Erdey (1902–1957) izdelal podoben kip, a v naravni velikosti. Dopolnitve smo želeli izdelati v enaki tehniki in z enakim materialom, kot je original. Ta je bil namreč izdelan iz zlitine svinca in antimona. Najprej smo se lotili izdelave podstavka. Izdelali smo ga v tehniki izgubljenega voska – v vosek smo namreč ulili zlitino svinca in antimona. Manjkajoči vrč smo najprej izdelali iz mavca. Nato smo naredili kalup iz silikonskega kavčuka in nato iz voska, vendar smo ugotovili, da bi vrč izdelan iz zlitine svinca in antimona, tehtal skoraj en kilogram – takšna teža bi bila namreč prevelika, zato smo to idejo opustili. Tako smo vrč izdelali iz medeninaste pločevine debeline 1 mm, ki tehta okoli 200 g, kar je 1/5 teže odlitka. Manjkajočo roko smo izdelali iz plastelina, nato smo naredili odlitek iz mavca. Sledila sta kalup iz silikonskega kavčuka in odlitek iz zlitine svinca in antimona. Tudi tu se je pokazalo, da je teža odlitka (600 g) prevelika. Na koncu smo roko odlili v medenini v tehniki izgubljenega voska. Tehtala je polovico manj (300 g). Na telo smo jo prilepili z dvokomponentno epoksidno smolo. Za večjo stabilnost kipca smo v podstavek dodali svinec. Vse na novo izdelane dele smo prilepili z ustreznim lepilom in retuširali z oljno bravo. Projekt je bil izveden v sklopu magistrskega študija.

Slika 1 Kipec pred začetkom konservatorsko-restavratorskih posegov (foto: Gábor Nyíri) Slika 2 Rekonstrukcija roke, izdelana v plastelinu (foto: Eszter Szatmáriné Bakonyi) Slika 3 Kipec po posegih (foto: Gábor Nyíri) 119

Zazid, cerkev sv. Martina – dosedanji rezultati mozaiki in slike stenske prizadevanj pri prezentaciji gotske notranjščine

■■ Nataša Škrjanec, zvkds oe Piran

O cerkvi sv. Martina obstaja malo arhivskih podatkov, zato pa so toliko bolj zanimiva odkritja med obnovitvenimi deli notranjščine v zadnjih treh letih. Zgrajena naj bi bila v 16. ali v začetku 17. stoletja, ko naj bi povečali manjšo predromansko cerkev. Edina znana letnica je 1697, vklesana kot del napisa na prekladi glavnega kamnitega portala. Cerkvena ladja ima pravokoten tloris in gotski triosminsko zaključen prezbiterij, ki je zvezdasto obokan z izrazito poudarjenimi rebri. Z vidika konservatorske stroke je sedanja zunanja podoba cerkve posledica neustreznih posegov iz sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja. Pred tremi leti so se v notranjščini postopno pričela izvajati konservatorsko-restavratorska dela. Med sondiranjem sta bili odkriti odlično ohranjena šablonska poslikava v prezbiteriju in poslikava na slavoločni steni, ki ima tudi dva posvetilna križa. Na severni steni glavne ladje sta bila odkrita poslikan nekdanji vhod v zakristijo in skromni fragmenti fresk, ki nakazujejo, da je bila glavna ladja poslikana s figuralnimi prizori iz poznogotskega ali zgodnjerenesančnega obdobja. Obod glavne ladje predstavljajo kamnite in lesene konzole, ki so bile prav tako poslikane s preprostimi vzorci. V letu 2017 je bila izvedena obnova glavne ladje in slavoločne stene. Saniran je bil prvotni gotski omet z beleži in fragmenti gotskih fresk, na manjkajočih predelih pa je bil omet rekonstruiran. Lesonitne plošče na stropu je v istem letu nadomestil nov lesen strop, obnovljen je bil tudi z marmorinom poslikan leseni kor. Oktobra 2018 so se pričela konservatorsko-restavratorska dela v prezbiteriju, ki so zajemala mehansko odstranjevanje mlajših plasti barvnih opleskov do najstarejše ohranjene gotske faze s poslikavo v obočnih poljih in na stenah ter utrjevanje nestabilnih mest. Motiv poslikave je geometrijski in stiliziran rastlinski preplet v rdečem odtenku, ki ima v osrednjem polju napis i.n.r.i. in m.r.a. Rebra so v celoti pobarvana v odtenkih rdeče, oker in zelene barve. Iz glavne ladje in prezbiterija so bili odvzeti vzorci ometov, narejena je bila termografija ostenja. Poslikava prezbiterija z enostavnim vzorcem in v enotnem tonu rdeče barve je v obalno–kraškem prostoru zaenkrat edina, ki bo deležna nadaljnje strokovne pozornosti. Dobro sodelovanje med naročnikom, lokalno skupnostjo, stroko ter izkušenimi in strokovno usposobljenimi izvajalci se je tudi v našem primeru pokazalo kot bistven element uspešnega dela in daje dober zgled za naše nadaljnje strokovno delo. Zunanji sodelavci / izvajalci: M. Ličen Krmpotič, Gnom, M. Krošelj, A. Padovnik, K. Kavkler in V. Marsetič

Sodelavca: Eda Benčič Mohar, Jure Bernik – oba zvkds oe Piran

Slika 1 Prezbiterij pred začetkom del (foto: Nataša Škrjanec) Slika 2 Pogled na obnovljeno ladjo (foto: Nataša Škrjanec) Slika 3 Odkrita prvotna poslikava v prezbiteriju (foto: Eda Benčič Mohar) 120 Problematike ohranjanja stenskih poslikav v prezbiteriju cerkve Žalostne Matere Božje v Dolenji vasi pri Senožečah

■■ Andrej Jazbec, zvkds Restavratorski center Marta Bensa, zvkds oe Nova Gorica stenske slike in mozaiki Kvalitetne poznogotsko-renesančne poslikave v Dolenji vasi so že dolgo znane. Zaradi neustrezno obnovljene kamnite skrilaste strehe je prihajalo do zamakanja zidov. Po sanaciji strehe in fasad prezbiterija je bilo mogoče začeti z restavratorskimi deli na poslikavah v prezbiteriju. Te je poleg alg prizadelo odstopanje ometov od podlage, upraševanje barvne plasti in luščenje v preteklosti na površino nanesenega premaza umetne smole. Analize alg, ki jih je opravil Nacionalni inštitut za biologijo, so pokazale, da večinski del biomase predstavlja cianobakterija iz rodu Pseudolynbya, to je vrsta, ki se pojavlja v več objektih kulturne dediščine v našem podnebnem pasu. Za odstranitev le-teh je Inštitut svetoval nanos inhibitorja fotosinteze Diuron ali utrjevalca CaLoSiL oziroma kombinacijo obeh. Naravoslovni oddelek Restavratorskega centra je preiskal 11 vzorcev slikovnih plasti na ometih ter en vzorec premaza z algami. Z optično mikroskopijo je bilo ugotovljeno zaporedje slikovnih plasti, z ramansko spektroskopijo pa mineralna sestava. Raziskave so pokazale, da so ometi sestavljeni iz kalcitnega veziva in agregata, v barvnih slojih pa so prisotni pigmenti hematit, goethit, cinober in malahit. Uporabljena je bila verjetno še zelena zemlja, vijolični pigmenti zaradi pomanjkljivih podatkov niso bili identificirani. Iz delovnega dnevnika restavratorja Rafaela Nemca vemo, da je bil leta 1972 obok prezbiterija premazan s triodstotnim Calatonom (tekočim najlonom). Premaz smo poskušali identificirati z infrardečo spektroskopijo ftir( ), vendar ga analiza ni z gotovostjo potrdila. Sklepamo, da je ta rezultat povzročila razgradnja omenjenega premaza. Premaz na stenskih poslikavah smo odstranili z geli, ki jih je razvil Richard Wolbers. Že v prvi fazi čiščenja se je pokazalo, da so alge rasle na sloju kalatonskega premaza in večinoma niso bile v neposrednem stiku s poslikavami. Površino smo lepo očistili z gelom iz ksantana in benzil alkohola. Gel, nanesen na površino, je v nekaj minutah zmehčal premaz in z algami vred smo ga odstranili z lesenimi skalpeli in mehkimi zobnimi ščetkami. Površino smo še dodatno očistili z mešanico izoparafinskih ogljikovodikov s komercialnim imenom Shellsol. Prihodnje leto se bodo konservatorsko-restavratorska dela nadaljevala s čiščenjem, utrjevanjem barvne plasti in ometov ter kitanjem poškodb v ometu.

Sodelavci: Martina Lesar Kikelj, Katja Kavkler, Katarina Brezigar

Slika 1 Dolenja vas pri Senožečah, cerkev Žalostne Matere Božje, prezbiterij, severna stena. Poskusi odstranjevanja alg in kalatonskega premaza z gelom iz ksantana in benzil alkohola (foto: Marta Bensa) Slika 2 Dolenja vas pri Senožečah, cerkev Žalostne Matere Božje, prezbiterij, severna stena – detajl po restavratorskih posegih 2018 (foto: Andrej Jazbec) 121

Restavriranje freske Frana Jelovška in štuka v hiši mozaiki in slike stenske Pri vitezu v Ljubljani

■■ Aleksander Šiles, samozaposlen Jasna Radšel, Pokrajinski muzej Celje

Avtor poslikave je Franc Jelovšek; avtor štukaturnega okrasja ni znan. Nosilec štukatur in fresk je klasičen lesen strop, obit s trstiko in fino zaglajen. Med restavriranjem je bila odkrita letnica nastanka freske, 1736. Freska se nahaja v sredini stropa, okoli pa so nanizane štiri manjše. Glavno fresko sestavljajo mitološki prizori, manjše pa predstavljajo štiri letne čase. Barvna plast je bila stabilna, na nekaterih mestih pulverizirana. Štukature so ornamentalne, z živalsko in rastlinsko motiviko. So plitke, v pozitivni in negativni formi. Ženske glave in ptice so bile močno poškodovane. Štukature so bile prekrite z osmimi plastmi opleskov, originalni sloj je v barvi štuka. Strop je bil po vsej površini mrežasto razpokan, deli štukatur so odpadali. Pred začetkom del smo stanje fotodokumentirali. Za naravoslovne analize (zvkds rc Ljubljana) so bili vzeti vzorci barvnih plasti in štuka. Pigmenti na poslikavah so bili obstojni, razen rdeče barve na draperiji. Težje odstranljive so bile preslikave na razpokah. Pulverizirano barvno plast smo najprej utrdili z raztopino amonijevega kazeinata (10-odstotna raztopina, 7 min.). Narejenih je bilo nekaj poskusov čiščenja s celulozno pulpo in amonijevim karbonatom preko japonskega papirja. Nekateri predeli so bili poslikani v tehniki tempere (inkarnat, oblaki, draperija), ki jih je predvidoma dodal avtor sam, zato se je komisija odločila, da se originalnih lazur ne čisti z amonijevim karbonatom in pulpo. Čiščenje sond se je nadaljevalo preko japonskega papirja. Preslikavo na razpokah smo očistili delno z oblogami z amonijevim karbonatom, kationsko smolo in mehansko s skalpelom. Retuširanje je potekalo v tehniki tratteggia v minimalnem obsegu. Uporabili smo akvarelne barve Winsor and Newton. Čiščenje štukatur je potekalo mehansko, z različnim orodjem. Po čiščenju se je pokazalo bogastvo štukatur s tračnim okrasjem, glavami maskaronov in akantovim listjem. Neoriginalne štukature smo odstranili. Sledilo je utrjevanje in injektiranje poškodovanih štukatur (gašeno apno z dodatkom lahkega polnila Arbocel 1000), razpoke smo zakitali s fino apneno malto. Manjkajoče štukature smo naredili s štukaturno maso (mavec, apno, klejna voda). Za končni oplesk smo uporabili starano apno po originalni recepturi. Štukature smo prebarvali v več tankih slojih.

Sodelavci: Jasna Radšel – samozaposlena; Barbara Slapnik – študentka ul aluo; Matej Prihavec – samozaposlen in Franci Filipčič – pleskarski mojster

Slika 1 Freska in del štukatur po končanem restavriranju v tako imenovani Balkonski sobi, Breg 20 v Ljubljani (foto: Jon A. Krančan) Slika 2 Prizori poslikave Frana Jelovška in štukatur neznanega avtorja. Na fotografiji sta letna časa zima in jesen (foto: Jon A. Krančan) Slika 3 Detajl glave v vogalu sobe s poškodbami med konservatorsko-restavratorskimi posegi (foto: Aleksander Šiles) 122 Konserviranje-restavriranje fragmenta stropne poslikave iz hiše na Mestnem trgu 10 v Ljubljani

■■ Anja Novak, Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje

stenske slike in mozaiki Med sondiranjem v hiši na Mestnem trgu 10 je bilo odkritih več plasti dekorativnih poslikav in preslikav. Strop v eni od sob v drugem nadstropju ni bil stabilen, zato je bil tam snet osrednji motiv rozete. Ta je bila le delno odkrita, večji del pa je bil prekrit z opleski in preslikavami. V tem stanju je bil fragment snet v dveh kosih, ki sta bila že ločena zaradi električne napeljave. Pod stropnim ometom je bila trstika povezana z žico, zato je bilo med snemanjem potrebno sprotno ločevanje žice od trstike in ometa. Začasna zaščita lica (t. i. facing) je bila narejena s klejnim lepilom v treh plasteh in ojačana s prožnimi lesenimi letvicami in nizkoraztezno poliuretansko peno. Zaradi nevarnosti, da bi se deli poslikave, ki so bili še prekriti z debelo plastjo sekundarnih opleskov, skupaj z začasno zaščito vred strapirali in bi original ostal nezaščiten, smo najprej ojačali omet na hrbtišču in ga izravnali z nanosom poliuretanske pene. Šele po odstranitvi začasne zaščite z lica je bilo mogoče prešteti preslikave. Teh je bilo sedem. Vse, ki so bile dovolj ohranjene, smo postopno razkrili in dokumentirali. Zaradi nestabilnosti vmesnih opleskov in tankih preslikav smo se odločili za ohranitev najstarejše plasti, to je baročnega motiva s plastično osenčeno rozeto. Ponovno smo izdelali začasno zaščito lica z manj močnim klejnim lepilom ter s hrbtne strani odstranili odvečni omet. Med odstranjevanjem smo med dvema slojema ometov odkrili še fragmente starejše poslikave in jih ustrezno shranili. Nato so sledili klasični konservatorsko-restavratorski postopki obdelave snetega fragmenta. Izdelali smo apneno- kazeinsko armaturo, z lica odstranili začasno zaščito, oba kosa fragmenta nalepili na nov prenosni nosilec ter povezali z dekorativnim ometom. Ker končna prezentacija fragmenta ni predvidevala kovinskega okvirja, smo rob nosilca obdelali s cementnim lepilom, ki je dovolj trden in vzdržljiv, da je fragment mogoče prenašati. Z apnenimi barvami in akvareli smo postopno izvedli točkasto retušo, omejeno na mesta poškodb in razpok. Na delih, kjer ni bilo dovolj informacij o oblikah senc, smo retuširali le z lokalnim tonom, brez modelacije. Sneta stropna poslikava bo vrnjena lastniku stanovanja, kjer bo predstavljena kot premičen stenski dekor. To omogoča več načinov umestitve fragmenta v prostor. Stanovanje bo tako bogatejše z vidika varovanja kulturne dediščine, urbane etnologije zgodovine in ljudske stavbne dediščine. Delo je bilo izvedeno v okviru priprave magistrske naloge na aluo.

Sodelavci: Ajda Mladenovič in Blaž Šeme ter študenti 3. letnika – leto 2017/2018 –ul aluo

Slika 1 Snemanje fragmenta rozete (foto: Lara Skukan) Slika 2 Odstranjena začasna zaščita lica (foto: Ajda Mladenovič) Slika 3 Retuširanje (foto: Anja Novak) 123

Konservatorsko-restavratorska dela v prezbiteriju mozaiki in slike stenske cerkve sv. Martina v Zazidu

■■ Mateja Krošelj, Zavod zar

Preprosto pokopališko cerkev s konca 16. oziroma začetka 17. stoletja sestavljajo tristrano zaključen prezbiterij, pravokotna ladja in zvonik. Ladjo ločita od poligonalnega prezbiterija kamnita balustrada in slavolok, ki je bil zgrajen hkrati z apsido. Ladja in prezbiterij sta bila pred konservatorsko-restavratorskimi posegi prekrita z več plastmi beležev oziroma ometov različnih zgodovinskih faz. Na podlagi opravljenega sondiranja na stenah in stropu prezbiterija cerkve je bila oktobra 2018 izvedena prva faza konservatorsko-restavratorskih del. Odkritih je bilo šest plasti poslikav oziroma beležev ter slojev ometa. Odločili smo se za prezentacijo prvotne gotske plasti. Gre za preprosto šablonsko poslikavo z značilnimi gotskimi rastlinskimi in geometrijskimi vzorci v rdečih tonih žgane siene. Dekorativna poslikava je narejena v apneni tehniki. Rebra so obarvana v oker, rdeči in zeleni barvi. Pregled odkritih stenskih slik z rahlim potrkavanjem po površini je nakazal na mesta, kjer omet odstopa od nosilca, oziroma na zračne žepe. Ti se pojavljajo po vsej površini sten in stropa. Barvna plast je povečini v stabilnem stanju in dobro ohranjena razen na vzhodnem delu prezbiterija, kjer je vlaga najvišja, kar je povzročilo odstopanje barvne plasti od ometa. Vzhodni del prezbiterija je skoraj v celoti poškodovan zaradi kapilarnega dviga talne vode. Spodnji deli sten so mehansko poškodovani (nakljuvani) in oslabljeni zaradi vlage in konstrukcijskih posegov. Odstopajoče dele ometa in barvne plasti smo lokalno utrdili in stabilizirali z emulzijo na osnovi nanodelcev apna. Odstranili smo neustrezne recentne plombe. Ogrožene dele ometa smo obšiti z apneno-peščeno malto. V okviru študije o injekcijskih utrjevalnih masah dr. Andreje Padovnik so bile in situ izvedene preiskave stenskih slik in poskusno injektiranje odstopajočih plasti ometa z izbrano injekcijsko mešanico. Stanje smo pregledali s termografsko kamero, izmerili vlažnost stene in odvzeli vzorce za nadaljnje analize. Namen poskusnega injektiranja je bil določiti lastnosti injekcijske mešanice za utrditev odstopajočih plasti ometa. Uporabili smo injekcijsko mešanico na osnovi hidratiziranega apna, kalcitne moke in ultralahkega polnila, ki vpliva na zmanjšanje prostorninske mase v svežem in strjenem stanju. Odvzeti vzorci barvnih plasti in ometov za nadaljnje analize so pripomogli k določitvi lastnosti injekcijske mešanice. Na podlagi pridobljenih rezultatov in postavljenih kriterijev smo v laboratoriju modificirali izbrano injekcijsko mešanico, ki bo v naslednji fazi posegov uporabljena za utrditev odstopajočih plasti ometov.

Sodelavci: Andreja Padovnik in Violeta Bokan Bosiljkov – obe ul fgg

Slika 1 Odkrivanje gotske poslikave (foto: Mateja Krošelj) Slika 2 Poskusno injektiranje utrjevalne mase (foto: Mateja Krošelj) 124 Prezentacija zazidanega oltarja v ladji cerkve sv. Vida na Šentviški Gori

■■ Marta Bensa, zvkds oe Nova Gorica

Baročna cerkev je bila zgrajena na začetku 18. stoletja, leta 2017 pa

stenske slike in mozaiki je bila celovito obnovljena. Pred obnovitvenimi deli je bila med sondiranjem na levi steni ladje v notranjščini poglobljene kartuše odkrita poslikana niša v tehniki prave freske iz leta 1729, ki jo slogovno lahko pripišemo slikarju Jožefu Mraku (1709–1786). V niši smo odkrili ostanke podstavka za nekdanji kip, na ozadju naslikane angele, okrog niše pa medaljone s prizori skrivnosti rožnega venca. Nišo smo restavrirali v okviru redne dejavnosti kot interventno delo, da smo celostno zaključili notranjost cerkve. Julija 2018 smo pričeli odstranjevati kasnejše omete do roba poglobljene kartuše. Po končanem postopku je bilo jasno, da je niša pripadala nekdanjemu zidanemu oltarju, vendar je bila poslikava ohranjena samo do zunanjega roba medaljonov. Preostali del oltarja je bil ohranjen le kot pripravljalna risba (baza, stebri, kapiteli, atika), narisana s črno barvo, slikovni del ometa nad njo pa je bil uničen. V nadaljevanju posega je bilo treba injektirati votla in nestabilna mesta z injektirno maso Calxnova ter obšiti in pokitati vrzeli in poškodbe z apnom in kalcitnim peskom. Nad poslikavo so bili prisotni trdovratna plast sige in ostanki poznejšega ometa z umazanijo. Fresko smo očistili s celulozno oblogo 5 % amonijevega karbonata in mehansko s skalpeli. Nato smo preizkusili metode čiščenja stenskih poslikav z geli, ki jih je razvil Richard Wolbers, ker so bolj selektivne, nadzor je večji in vnos vlage manjši. Najprej smo s čopičem nanesli na površino d5 ciklometikon (zaščitno sredstvo), potem pa kislo raztopino s pH 4.3 (destilirana voda, dtpa in citronska kislina) v gelu ter pustili delovati 5 minut. Kot gelirno sredstvo smo preizkusili agar in ksantan. Agar se je strdil in posušil prehitro, tako da smo se odločili za ksantan. Kjer je bila siga debelejša, smo postopek dvakrat ali trikrat ponovili. Vso površino smo nazadnje utrdili z nanokalkom. Prerisali smo sinopijo oltarja na pvc folijo v razmerju 1 : 1 in računalniško rekonstruirali celotno sliko oltarja ter se odločili za njegovo prezentacijo. Zunanji del oltarja do roba poslikav smo ometali z gašenim apnom in finim peskom granulacije 0,5 mm. Po osušitvi smo ometano površino tonirali s sivkasto apneno barvo in s folije prerisali sinopijo zidanega oltarja v črni apneni barvi. Retuširanje smo izvedli s črtkanjem s pigmenti, vezanimi z amonijevim kazeinatom. Dela so se končala oktobra 2018.

Sodelavci: Miran Cencič – zvkds rc; Primož Fučka, Katarina Brezigar, Marina Gruden – zunanji sodelavci

Slika 1 Šentviška Gora, cerkev sv. Vida, ladja, leva stena. Odstranjevanje sige s kislo raztopino pH 4.3 v gelu ksantan (foto: Marta Bensa) Slika 2 Zgornji del niše po konservatorsko-restavratorskem posegu (foto: Marta Bensa) Slika 3 Prezentacija zazidanega oltarja (foto: Marta Bensa) 125

Dekorativne tehnike stenskih poslikav mozaiki in slike stenske

■■ Marija Ana Kranjc, zvkds oe Novo mesto Tanja Mesojedec, zvkds oe Novo mesto

V želji po okraševanju bivalnih prostorov si je človek omislil stenski oplesk, iz tega pa se je razvilo stensko slikarstvo kot samostojna obrtna stroka. Slikopleskarji, sobopleskarji in črkoslikarji so bili nekoč nepogrešljivi mojstri. To je bil cenjen poklic, ljudje se pleskanja niso lotevali sami, največkrat so za to najeli obrtnike, ki niso bili samo ročno spretni, ampak so imeli tudi nujno potrebno znanje osnovnih pravil ornamentnega oblikoslovja, osnov razvoja stenskega slikarstva in slikarskih slogov. Večinoma so stene krasili s tapetnimi vzorci. Šablone, vzorce barvnih sestavov in vzorčne valjčke so si priskrbeli že izgotovljene, od posameznika pa je bilo odvisno, ali bo delo uspešno opravljeno, saj je bilo zaradi lepotnega učinka in primernosti motivnega in tudi barvnega sestava za določen namen potrebno tudi razumevanje in presojanje vzorcev. Čeprav sta stena in strop sestavna dela prostora z enako prostorninsko funkcijsko veljavo, zahtevata povsem različno obdelavo. Strop so delili v polja na osnovi simetrijske osi. Osrednje mesto je bilo označeno s simetričnim mnogokotnim, krožnim ali eliptičnim likom. Oblike vogalnih polj pa so bile odvisne od oblike stropnega lika in oblike izbranega sredinskega motiva. Stene so krasili tako, da so stenske ploskve po višini razčlenili na tri dele. Ob tleh je vznožni pas, ob zgornjem robu stene je venčni pas, med obema pa osrednji del stene. Tridelnost se je izražala tudi v barvi. Temne barve so videti težje kot svetle, zato se je za barvanje vznožnika uporabljala temnejša barva, za zgornji rob stene in strop pa svetlejša osnova, ki daje lahkotnejši in zračnejši učinek. Osrednji del stene so krasili s šablonami ali vzorčnimi valjčki. Šablonska dekoracija ima neskončen ornamentni sestav, zgrajen na podlagi trikotne, kvadratne, pravokotne ali rombne mreže. Delo s šablonami je zahtevalo več ročne spretnosti in časa, zato se je v prvi polovici 20. stoletja uveljavila krasilna tehnika vzorčnega valjčkanja. Z vzorčnimi valjčki ni mogoče ustvariti velikih vzorcev, kot na primer s šablonami, vendar je delo z njimi preprostejše in hitrejše. Kljub relativno majhni vzorčni površini raporta je mogoče okrasiti velike stenske površine. Do druge svetovne vojne so obrtniki uporabljali obe vzorčni tehniki, po njej pa so postopoma opustili tradicionalno slikopleskarsko oblikoslovje in šablone je nadomestilo valjčkanje. Stene niso bile več nujno razdeljene v vertikalne in horizontalne pasove. Stropna poslikava je bila izvedena le izjemoma. Predvojna podoba interierjev je ljudi spominjala na staro plemstvo in meščanstvo, dekorativni vzorci, izdelani z valjčki, pa so bili prilagojeni estetiki novega časa in ekonomskim potrebam povojne družbe. Okrasitev sten je bila poenostavljena, zato so se ljudje velikokrat sami lotili dela. Poklic slikopleskarjev v tradicionalnem pomenu je začel izginjati.

Slika 1 Dekorativni valjčki (foto: Marija Ana Kranjc) Slika 2 Šablona, s katero je bil ponovljen dekorativni vzorec valjčka (foto: Marija Ana Kranjc) Slika 3 Na segmentu poslikave je vidna uporaba različnih tehnik slikopleskarstva. Polje je še vedno klasično razdeljeno na tri dele, vendar je vzorec izdelan z valjčkom (foto: Marija Ana Kranjc) 126 Konservatorsko-restavratorski poseg na kamnitih oltarjih sv. Magdalene in sv. Blaža

■■ Saša Stržinar Sterle, zvkds Restavratorski center kamen in štuk V sklopu obnove otoške cerkve Marijinega vnebovzetja na Bledu sta bila lani konservirana-restavrirana stranska oltarja sv. Magdalene in sv. Blaža. Datirana sta v leto 1699/1700 in sta delo kamnoseka Mihaela Cusse in Francesca Ferrate, ki je oltarja po Cussovi smrti dokončal. Oba oltarja sta izdelana iz črnega lesnobrdskega kamna z bogatimi barvnimi inkrustacijami in pozlačenimi detajli. Na menzi stoji osrednji del oltarja s polkrožno nišo in stranskimi krili. Velika stebra podpirata profiliran venec s segmentnimi zaključki in atiko z bogatimi detajli. Največ poškodb je bilo v spodnjem delu oltarjev, na stopnicah in menzi, ugotovili smo luščenje kamna po plasteh, odpadanje, odstopanje, obloge, madeže, razpoke in manjkajoči deli. Vidni so bili tudi neustrezni prejšnji posegi, domodelacije in premazi na pozlati. Celotna površina oltarja je bila v preteklosti premazana s sintetičnim neprepustnim premazom, ki je v kombinaciji s talno vlago še pospešil nastajanje poškodb. Pred začetkom posegov smo izvedli fotodokumentacijo stanja in grafično dokumentacijo z označbo poškodb. Na oltarju sv. Magdalene smo na podlagi predhodnih testov najprej izbrali metodo odstranjevanja površinskih nečistoč in premazov. Za najustreznejšo se je izkazala uporaba vodne pare v kombinaciji s topili. Na mestih, kjer je pozlato prekrival zlat premaz (bronza), smo jo rekonstruirali z lističi 23-karatnega zlata. Topel ton na novo dodanega zlata se je ustrezno ujel z ohranjeno pozlato oltarja in lesenim kiparskim okrasjem. Manjkajoče dele smo dopolnjevali na različne načine. Manjše poškodbe smo dopolnili s pigmentirano keramično maso. V istem materialu smo rekonstruirali tudi manjkajoče dele bordur na pohodnih ploskvah. Večjo poškodbo na pohodnem delu stopnice smo dopolnili z naravnim kamnom, sorodnim originalu. Končna faza posega je bila obnovitev politure kamna. Zaradi večjega nadzora pri izvedbi je poliranje potekalo ročno, z žveplom v prahu in diamantnimi gobicami. Zaporedje in metodologija postopkov sta bili na obeh oltarjih podobni. Ugotovitve ob izvedbi posega na prvem so nam bile v veliko pomoč pri posegu na oltarju sv. Blaža. Predvsem glede receptur za domodelirne mase, saj se na obeh oltarjih pojavljajo iste kamnine, in pri izbiri najustreznejše metode za odstranjevanje površinskih nečistoč in premazov.

Sodelavci: Robert Kuret, Evgen Pezdirc – oba zvkds rc; Rok Dolničar – samozaposlen; Maks Bricelj – študent

Slika 1 Stanje menze oltarja sv. Magdalene pred posegom (foto: Saša Stržinar Sterle) Slika 2 Neustrezni premazi na površini oltarjev (foto: Robert Kuret) Slika 3 Oltarja po posegu (foto: Saša Stržinar Sterle) 127

»Mascherone« – konserviranje-restavriranje štuk in kamen kamnitega reliefa

■■ Lidija Gardina, Pokrajinski muzej Koper Edvilijo Gardina, Pokrajinski muzej Koper

Marca 2014 je umetnostni zgodovinar Jure Vuga na hribu Sv. Marka našel nenavaden relief, ki pripada odlični opremi stenskih vodnjakov. Najdbo t. i. »mascherona« je predal Pokrajinskemu muzeju Koper v trajno hrambo, shranjen je pod inv. št. 4483. Veliko skrivnostno figuro, izklesano iz istrskega belega apnenca (470 × 370 × 160 mm), datiramo v čas t. i. manierizma okoli leta 1600. V naših obalnih mestih se je ohranilo veliko podobnega gradiva. Stanje ob prevzemu reliefa je pokazalo več mehanskih poškodb (odbit nos, desna obrv). Navidezne anomalije je ustvarjal debel nanos vodnega kamna (spodnji detajl z brado). Površine so bile prekrite z ostanki malte, beleža in sigastih plasti. Ohranjen je del zarjavele železne cevi v ustni odprtini. Celotna površina je bila prekrita s številnimi sloji lišajev in mahov, ki so se v stoletjih nalagali eden na drugega. Za odstranjevanje plasti smo uporabili Algophase v etanolu (35 ml/l) in nevtralno milo ter izpirali z veliko količino tekoče vode. Malto, belež in do 30 mm debelo plast sige na spodnjem delu, kjer je bruhala voda, smo mehansko odstranili do originalne površine, ki je v zelo dobrem stanju. Nanosi vodnega kamna so »zaščitili« izjemno kamnoseško delo: detajli z visokimi reliefi košate brade in mogočnih brkov. Po posegih smo površino zloščili z renesančnim voskom. Kljub močni koroziji smo se odločili za ohranitev nekaj ostankov cevi (premaz z Antikorozinom in utrjevanje s 5-odstotno raztopino Paraloida v acetonu). Za končno prezentacijo v stalni zbirki smo izdelali kovinsko polico na višini, ki ustreza tovrstnim kompozicijam vodnjakov, in jo dopolnili z ilustracijo. »Mascherone« je poseben izraz za figuralno obdelan arhitektonski element, ki ustreza pojmu »velika maska«. Tovrstne strašljive obraze ali podobe iz rastlinskega ali živalskega sveta srečamo v vseh umetnostnih obdobjih. Že v prazgodovini in antičnih klasičnih podobah je religiozno-magični pomen poskušal poustvarjati like nadnaravnih sil. Prvobitnost teh vsebin se je razmahnila v renesansi ob oživljanju antičnih elementov in ob slikoviti dekoraciji arhitektur. V urbanem okolju se pojavljajo velike fontane z »groteskami«, ki pripadajo zagonetnim mitičnim ali realistično-simboličnim temam kot izraz posebnega razpoloženja in afirmacije vodilnih družbenih slojev. Naš »mascherone« je bil najverjetneje sestavni del bližnjega izvira, kjer se je koprsko mestno plemstvo predajalo bukoličnemu občutju.

Slika 1 »Mascherone« pred posegom (foto: Edvilijo Gardina) Slika 2 Odstranjevanje vodnega kamna (foto: Edvilijo Gardina) Slika 3 »Mascherone« po konserviranju-restavriranju (foto: Edvilijo Gardina) 128 Antependij, Marijino darovanje v templju, Piran – cerkev Marije Zdravja

kamen in štuk ■■ Rok Dolničar, samozaposlen

V sklopu konservatorsko-restavratorskih del v piranski cerkvi Marije Zdravja, smo se zaradi kvarnih dejavnikov, ki jim je cerkev zaradi svoje lokacije izpostavljena (vlaga, prisotnost soli), odločili, da prvotni antepedij Gasparja Albertinija iz 18. stoletja, ki krasi glavno menzo, nadomestimo s kopijo. Izdelati jo je mogoče iz obstojnejšega materiala, ki bo bolje prenašal zahtevne okoljske razmere, poleg tega pa je kopijo mogoče hidrofobno zaščititi. Kamniti antependij je bil demontiran in odpeljan na Oddelek za kamen in štukaturo, zvkds Restavratorski center. Tam so opravili naravoslovne preiskave in izvedli konservatorske posege. Sočasno s konservatorskimi posegi na originalu smo izdelali kopijo. Pripravili smo kalup iz sintetičnega kavčuka z zunanjo oporno plastjo iz poliestrske smole. Odlitek smo vlili v umetnem kamnu z uporabo marmornega prahu. Inkrustacije v spodnjih vogalih smo naknadno dopolnili z barvnimi ploščami. Odlitek antependija smo površinsko obdelali: dopolnili smo nepravilnosti, ki so nastale pri vlivanju. Površino smo zagladili in pripravili za končno retuširanje oziroma ponazoritev kamnite strukture. Pred poslikavo smo izdelali poskusno ploščo v enakem materialu, kot smo ga uporabili pri izdelavi kopije, in na njej izvedli poskuse z različnimi vezivi. Na podlagi ugotovitev smo se odločili, da za imitiranje barvnih lastnosti kamna uporabimo utrjevalec za kamen, ki smo mu po potrebi dodajali želene barvne pigmente. Želeli smo doseči površinski videz originala z vsemi kamnitimi žilami in lokalnimi tonskimi odstopanji. Sledili so še nanosi beneškega mila, ki so dali poslikavi želen lesk in videz poliranega kamna. Poudariti je potrebno, da je bila kopija narejena z rekonstrukcijo poškodb, medtem ko je original le konserviran v zatečenem stanju. Kopija je bila nameščena na menzo glavnega oltarja v cerkvi, original se hrani v Župnijskem muzeju sv. Jurija v Piranu, kjer so zagotovljene ustrezne klimatske in varnostne razmere. Na ta način se je preprečilo nadaljnje propadanje originala. Pri konservatorsko-restavratorskih posegih na antependiju glavnega oltarja so sodelovali mag. Nina Žbona, Evgen Pezdirc in Robert Kuret – vsi zvkds Restavratorski center – ter zunanji sodelavci Damjan Nared, Silvo Metelko in Rok Dolničar.

Slika 1 Piran, cerkev Marije Zdravja, antependij, izdelana kopija (foto: Valentin Benedik) Slika 2 Piran, cerkev Marije Zdravja, antependij, poskusna plošča (foto: Vital Dolničar) Slika 3 Piran, cerkev Marije Zdravja, antependij, ponazoritve kamnite strukture (foto: Vital Dolničar) 129

Konservatorsko-restavratorski poseg na štuk in kamen kariatidah na fasadi SNG Maribor

■■ Katja Rus, zvkds Restavratorski center

Leta 1758 je bilo v Mariboru ustanovljeno gledališče, predhodnik Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Svoje samostojno poslopje so dobili šele leta 1851, leta 1865 pa je stavba dobila uglednejšo fasadno podobo, obrnjeno na Slomškov trg. Novo pročelje je krasil čez tri osi segajoč balkon s kariatido na vsaki strani, ki nosita mogočni konzoli. Obe kariatidi, ki ju je močno načel zob časa, sta bili v preteklih letih zaščiteni s kovinsko mrežo, saj je desni kariatidi odpadla desna roka, globoke razpoke pa so bile vidne na več mestih na obeh plastikah. Na površini kamna so bile večje zaplate plitkih razjed, v katerih se je zadrževala voda. Zaradi izpostavljenosti vremenskim dejavnikom se je stanje pospešeno slabšalo, zato so se v letu 2018 odločili za temeljit konservatorsko-restavratorski poseg. Površino kariatid smo najprej suho očistili s čopiči in metlicami. Ker je površina kamna delovala stabilno in se ni krušila ali luščila, smo kipa v celoti očistili s parnim čistilcem na vodo. Šele v tej fazi so se pokazali obseg razpok na preostalih treh rokah in sledi prejšnjih restavratorskih posegov, kjer so kritična mesta že poskušali sanirati s sodobnimi lepili za kamen. Po čiščenju smo površino kamna utrdili s kalcijevim hidroksidom in etanolom (CaLoSil e50). Razpoke smo sanirali s postopnim injektiranjem dvokomponentnega lepila za kamen z injekcijskimi iglami, da smo zagotovili popolno zlepljenje stikov. Manjše razpoke smo utrdili in zapolnili z maso za domodelacijo kamna. Odlomljeno roko so hranili v sng Maribor in je bila v več kosih: dveh velikih (gornji in spodnji del roke) in nekaj manjših fragmentih. V zgornji in spodnji del roke smo z ročnim vrtalnikom zvrtali luknje za pritrditev nerjaveče kovinske armature in oba dela zlepili z dvokomponentnim epoksidnim lepilom za kamen. Manjše fragmente originala smo prav tako prilepili z lepilom, ostale poškodbe pa domodelirali. Na kariatidi smo na odlomljenih delih roke, na zapestju in zgornjem delu nadlahtnice, zvrtali luknje za nerjavečo kovinsko armaturo ter z epoksidnim lepilom pritrdili sestavljeno roko. Stike in ostale površinske poškodbe in razjede na kamnu smo domodelirali z maso za domodelacijo kamna z dodatkom pigmenta. Po končani domodelaciji in sanaciji razpok smo celotno površino kariatid še dodatno utrdili ter na ta način celoto tudi barvno poenotili.

Sodelavci: Mitja Rus, Gregor Pavličev

Slika 1 Desna kariatida, manjka desna roka (foto: Katja Rus) Slika 2 Leva kariatida, čiščenje z vodno paro (foto: Katja Rus) Slika 3 Desna kariatida po konservatorsko-restavratorskem posegu (foto: Katja Rus) 130 Štovičkove študije iz nežgane gline

■■ Maja Ivanišin, Zavod Trismegistus

kamen in štuk V številčni zasebni zbirki akademskega kiparja Vladimirja Štovička, ki jo je ob svoji 80-letnici v celoti in skupaj s svojim ateljejem osebno podaril Občini Krško in jo hrani Mestni muzej Krško, lahko poleg mavčnih, lesenih in bronastih plastik, medalj, plaket, reliefov in kalupov najdemo manjše študije, izdelane v nežgani glini. Študijski kipci so izredno pomembni za preučevanje avtorjeve tehnike in načina ustvarjanja. Dodaten pomen jim daje tudi dejstvo, da so študijski kipi iz nežgane gline redko ohranjeni. Za konservatorsko-restavratorski poseg so bili izbrani študijski kipi iz nežgane gline, ki bodo dopolnili stalno razstavo Akademski kipar Vladimir Štoviček v Mestnem muzeju Krško. Kipci so grobo modelirane manjše študije posamičnih ali skupinskih postavitev figur. Modelirani so iz gline in nikoli niso bili izdolbeni ali žgani. Nekateri manjših velikosti imajo izdelane pravokotne podstavke, drugi se zaključijo brez podstavkov. Dva večja kipa imata še leseno konstrukcijo, na kateri sta bila modelirana. Kipi so bili relativno dobro ohranjeni. Prisotne so bile površinske nečistoče, predvsem delci nevezanih nečistoč v vdolbinah, površina je bila na posameznih delih rahlo načeta, poškodovana, nekateri kipci so imeli odlomljene dele. Nekateri so bili odliti v bron, zato imajo oznake za izdelavo livarskega kalupa in posamezne dele rekonstruirane z livarskim voskom. Cilj konservatorsko-restavratorskega posega je bil kipe stabilizirati, da bodo lahko razstavljeni in s tem reprezentativno predstavljeni javnosti. Glavno vodilo je bilo konserviranje ohranjenih in ponovno spajanje odlomljenih delov, ne da bi manjkajoče dele dopolnjevali. Kipe smo sestavili s ponovnim spajanjem odlomljenih delov z dvokomponentnim poliuretanskim kitom z dodanim polnilom. S tamponi, namočenimi v vodo, smo odstranili površinske nečistoče, površino kipov pa utrdili s sintetičnim pripravkom na osnovi alkohola v nizki koncentraciji. Podstavke kipov smo utrdili in izravnali, tako da so lahko varno postavljeni pokončno. Nekaterih oznak in ostankov livarskih kalupov ni bilo mogoče odstraniti, ne da bi poškodovali izvirni material, zato smo jih ohranili in predstavljajo zgodovino uporabe kipov.

Slika 1 Mati z otrokom, mmk;vš-0000407, pred konservatorsko- restavratorskim posegom (foto: Maja Ivanišin) Slika 2 Mati z otrokom, mmk;vš-0000432, po konservatorsko- restavratorskem posegu (foto: Maja Ivanišin) Slika 3 Slava Štoviček, mmk;vš-0000500, po konservatorsko- restavratorskem posegu (foto: Maja Ivanišin) 131

Claustra (Claustra Alpium Iuliarum) – rimski zid stavbna dediščina

■■ Damjan Nared, samozaposlen

Od avgusta do oktobra 2018 smo v Restavratorskem centru zvkds, Oddelku za kamen in štukaturo, izvedli konservatorsko- restavratorske posege na delih rimskega zapornega zidu (Gradišče pri Robu, Benete). Obsegali so dokumentiranje, odstranitev negativnih dejavnikov propadanja, odstranitev neustreznih in propadlih delov, injektiranje, izvedbo rekonstrukcij in končno prezentacijo spomenika. Zid iz pozne rimske dobe, ki je prekinjeno potekal prek jugozahodne Slovenije, je še danes mogoče zaslediti na več lokacijah. Ostanki zidu so bolje ohranjeni na težje dostopnih krajih, saj je bilo v preteklosti veliko materiala odnesenega s prvotne lokacije ter uporabljenega za druga gradbena dela v bližnji ali daljni okolici. Spomenik je v letih od nastanka utrpel številne poškodbe (ali je bil morebiti poškodovan v spopadih, je težko predvideti), ki jih lahko pripišemo izpostavljenosti vplivom okolja, kakor tudi uporabi materialov, podvrženih propadanju. Do pospešenega propadanja zidu je najverjetneje prišlo takoj po izgubi njegovega prvotnega namena. Podnebje (mrzle zime, topla poletja), uporaba sestavnih elementov za gradnjo hiš v okolici, odročna lega in drugi dejavniki so prvotni zid spremenili v na gozdnem reliefu težko prepoznavno gomilno obliko. Na osnovi zatečenega stanja in naravoslovnih preiskav smo opredelili metode za izvedbo posegov, ki bodo začasno zagotovili ohranitev dela kulturnega spomenika. Ta je zaradi svoje starosti in procesov, ki so kvarno vplivali na njegov sestav, specifičen v našem prostoru. Po temeljiti dokumentaciji smo začeli odstranjevati recentne plasti vegetacije, zemlje in kamenja. Težavo so nam povzročali koreninski sistemi, ki so prerasli notranjost zidu ter mehansko poškodovali in skazili konstrukcijo. Stiki med elementi so bili prepereli, nekateri predeli pa zasičeni z zemljo tudi globoko proti temeljem. Očiščena področja, kjer so bili še ohranjeni prvotni ometi in vezivo, smo sproti utrjevali s Calosilom e 25 in e 50. S preostalih delov zidu smo odstranili vse nestabilne elemente in vezivo ter zid in kamenje temeljito sprali. Na podlagi raziskav smo pripravili malto ter z njo dopolnili zid do vnaprej dogovorjenih in na mestu najdenih višin. Zgornji sloj zidu, injektiranje in rekonstrukcije smo izvedli z Ledanom, dele zidu, ki smo jih le utrdili in injektirali, pa smo zaključili s hidravličnim apnom (nhl 5) ter tako prikazali razliko med rekonstuiranimi in konserviranimi površinami. Po zaključku posegov smo med ostankom zidu in robom arheološke sonde položili geotekstil, ki služi za zaščito arheološke plasti, čezenj pa nasuli lokalni granulat do višine današnjega terena.

Sodelavci: Evgen Pezdirc in Nina Žbona, Silvo Metelko – vsi zvkds rc; Marko Zelenko in Rok Dolničar – samozaposlena

Slika 1 Benete, ostanki rimskega obrambnega sistema po zaključku posegov (foto: Damjan Nared) Slika 2 Benete, zidovje po posegu (foto: Damjan Nared) Slika 3 Gradišče pri Robu, ostanki rimskega obrambnega sistema po posegih (foto: Damjan Nared) 132 Celostna obnova podružnične cerkve svetega Jožefa v Podklancu pri Vinici

■■ Mateja Ocepek, samozaposlena stavbna dediščinastavbna Cerkev svetega Jožefa (ešd: 2658) stoji na robu vasi Podklanec pri Vinici. Cerkev ima za obkolpski del značilno arhitekturo z zvonikom na preslico in odprto lopo pred glavnim vhodom. Celostna obnova je trajala od leta 2011 do 2018. Cerkev je bila v zelo slabem stanju: streha je zamakala, zidovi so bili vlažni, stene poraščene z mahom, v prezbiteriju so bile po celotnem oboku do 5 cm široke razpoke. Notranjost in oltar so bili preslikani s poslikavami slabše kakovosti z začetka 20. stoletja. Obnova na osnovi starih tehnologij in materialov je zajemala statično ureditev cerkve, zamenjavo strehe, ureditev drenaže za izsuševanje, položitev novih tlakov in obsežne konservatorsko restavratorske posege na notranjih in zunanjih apnenih ometih, rekonstrukcijo in retušo stenske poslikave v prezbiteriju in rekonstrukcijo prvotnega videza oltarja. Sondiranje sten v ladji je na južni steni odkrilo romansko okno, zato lahko nastanek cerkve umestimo v čas od 11. do začetka 13. stoletja. Odkritje kaže, da je ta cerkev ena najstarejših arhitektur v Beli krajini. Apneni ometi v ladji so bili ob prenovi v največji možni meri ohranjeni z injektiranjem, rekonstruirani pa s tradicionalnimi apnenimi tehnologijami. V prezbiteriju smo pod plastmi beležev odkrili poslikavo iz 17. stoletja v secco tehniki, ki se razteza po stropu, stenah in slavoločnem loku. Poslikave smo rekonstruirali na osnovi izsledkov optične mikroskopije, infrardeče spektroskopije s Fourierjevo transformacijo in ramanske mikrospektroskopije. Vse navedene preiskave so nam služile za karakterizacijo in identificiranje izvirnih materialov in tehnik in so bile v pomoč pri izdelavi rekonstrukcije. Baročni oltar s tremi plastmi poslikav je delo neznanega avtorja iz 17. stoletja. Oltar smo rekonstruirali v originalni podobi, pri tem pa v največji možni meri ohranili barvne plasti kot banko podatkov historičnih materialov in postopkov. Pozlato smo v celoti ohranili in dopolnili z izvirnimi materiali, prav tako polikromirane površine. V več let trajajoči celostni obnovi smo sledili konceptu konservatorske prezentacije najstarejših delov te kulturne dediščine.

Izvajalec del: H’art, Zavod za umetnost Odgovorna konservatorka: Marinka Dražumerič – zvkds oe Novo Mesto Vodja konservatorsko-restavratorskih posegov: Mateja Ocepek Pomoč pri retuširanju poslikave: Tanja Mesojedec – zvkds oe Novo Mesto Sodelavci: Urban Eržen, Simon Hudolin, Mateja Rojc

Slika 1 Cerkev sv. Jožefa v Podklancu po celostni obnovi, 2018 (foto: Mateja Ocepek) Slika 2 Pogled na prezbiterij pred posegom, 2011 (foto: Mateja Ocepek) Slika 3 Pogled na prezbiterij po posegu, 2018 (foto: Mateja Ocepek) 133

Konservatorsko-restavratorski poseg na Devskem stavbna dediščina znamenju, Praprotna Polica

■■ Katarina Blaži, samozaposlena

Devsko znamenje s konca 18. stoletja je postavljeno na križišču gozdnih poti med Praprotno Polico, Šenčurjem, Cerkljami na Gorenjskem in Brnikom. Zidano slopno znamenje je v obliki kvadra s stranicami širine 118 cm in višine 305 cm, pokriva ga štirikapna piramidasta streha. Stene znamenja so arhitekturno nerazčlenjene in gladke. Razdeljene so na večje in manjše vzidane polkrožne niše v spodnjem in zgornjem nadstropju. Znamenje je v celoti poslikano. Poslikave so v nišah figuralne, okrog niš pa dekorativne (arhitekturni stebri, dekorativno krogovičevje ipd.). V manjših nišah so naslikani doprsni portreti apostolov (Matija, Marko, Luka in Janez), v večjih nišah so: Marijino oznanjenje, Križani, Velesovska Marija in Sv. Marjeta z zmajem. Celotno Devsko znamenje je zaradi naravnih vplivov (kapilarne vlage v spodnjem delu, vremena, vegetacije okrog kapele, strehe …), mehanskih poškodb, obnove in preslikav močno poškodovano. Znamenje je bilo v preteklosti obnovljeno, poslikava je bila pokitana in prebarvana. Pod ostanki belega beleža so bili vidni fragmenti prvotne poslikave. Na poškodovanem vogalu, kjer je naslikan Križani, je bil pod ometom viden kos starejše poslikave, enako je bilo vidno na sondi Velesovske Marije. Pri obnovi poslikav je bilo treba dobro povezati vidne ostanke fragmentov. Ohranjene gravure slikarjeve risbe so mi bile v veliko pomoč pri povezovanju vzorcev in pri prepoznavanju slabo vidnih delov poslikave. Pregledati je bilo treba kar nekaj fotodokumentacij spomenika in podobnih upodobitev svetnikov in dekorativnih vzorcev v bližnji okolici (Marijino oznanjenje iz glavnega oltarja c. Marijinega oznanjenja v Adergasu delo Janeza Martina Schmidta in podobica Velesovske Marije). Zaradi lege znamenja, ki stoji ob robu gozda, in zaradi neprimernega vzdrževanja se je na izpostavljenih mestih (niše in cokel) nabrala debela plast nečistoč, mikroorganizmov in mahu. Okrog znamenja je bilo potrebno najprej izravnati teren, odstraniti odvečno zemljo in skale. Nečistoče, mah in alge sem odstranjevala s skalpeli, kasneje pa s fungicidi. Beleže in stare plombe sem odstranila s skalpeli in z dleti. Ker je bil omet zelo prhek, ponekod je že odstopil od pozidave, sem ga utrdila z Calosilom e in s Kalkom (apneno vodo), ki je izboljšal vezivnost apna v ometu. Za plombiranje, kitanje in omet sem uporabljala apno in različne granulacije peska. Za retuširanje sem uporabljala Aress33 in naravne pigmente. Konservatorsko-restavratorskim posegom sta sledili ureditev drenaže in postavitev močnih betonskih stebrov s kovinsko konstrukcijo, ki bodo spomenik zaščitili pred mehanskimi poškodbami, kakršne so v preteklosti nastale zaradi težkih kmetijskih strojev, ki vsakodnevno vozijo mimo znamenja.

Strokovni nadzor: Nika Leben in Eva Tršar Andlovic – obe zvkds oe Kranj. Investitor: Občina Cerklje

Slika 1 Znamenje pred posegom (foto: Katarina Blaži) Slika 2 Znamenje pred retuširanjem (foto: Katarina Blaži) Slika 3 Znamenje po končanih konservatorsko-restavratorskih posegih (foto: Katarina Blaži) 134 Obnova kapele na stopnišču pod cerkvijo sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju

■■ Matevž Sterle, samozaposlen

Kapelo krasi bogata poslikava, ki je preplet dekorativne in stavbna dediščinastavbna ornamentalne motivike s figuralnimi prizori. V preteklosti je bila pomembno znamenje ob edini poti k baročni župnijski cerkvi sv. Martina. Zaradi nastanka novih poti, neustreznih prenov in poškodovanosti je izgubila nekdanji pomen. Pobuda krajevne skupnosti in župnije Srednja vas, da bi povrnili njene bistvene vrednote, je privedla do konserviranja-restavriranja kapele, obnove stopnišča in ureditve okolice. Poslikave so bile pred posegi močno poškodovane. Omet na zunanjščini je bil na več mestih prhek, razplasten in podmehurjen. Prihajalo je do luščenja in odpadanja, na vzhodni steni je manjkala večina poslikave. Izpiranje pigmenta iz ometa in izguba barvne intenzivnosti sta bila glavna dejavnika za slabo stanje južne in zahodne strani. Poškodbe v notranjosti so nastale zlasti zaradi zatekanja vode in neustrezne sanacije ob vsebinski prenovi konec prejšnjega stoletja. Takrat so v notranjost kapele vzidali kamnito votlino kot simbol domovanja Lurške Marije in s tem prekrili prvotne poslikave. Odstranitev votline iz notranjosti je bila prvi pogoj za ustrezno oživitev stenskih slik. Sledili so odstranitev neustreznih sekundarnih cementnih plomb, utrditev apnenih ometov, sanacija mehurjev, odstranitev nečistoč, utrditev barvne plasti, rekonstrukcija grobega apnenega ometa cokla in hrbtne strani kapele, rekonstrukcija ometov, sanacija kamnite police in kovanih vrat, nadomestitev sekundarnega cementnega tlaka z opečnatim, izvedba električne napeljave, sanacija lesenega opaža, retuširanje in popolna rekonstrukcija manjkajočih predelov poslikav. Za izvedbo rekonstrukcije smo imeli malo podatkov. V nekaterih primerih smo si pomagali tudi z ustnim viri, pisne ali slikovne dokumentacije o kapeli namreč nismo našli. Izdelanih je bilo več računalniško oblikovanih predlog in ročnih barvnih študij. Na zunanjščini smo rekonstruirali večji del marmorina in dopolnili predele ornamentalne poslikave. Na sprednji strani kapele so bili v ometu ohranjeni vrezana risba in ostanki barve. Na podlagi le-teh smo določili končno podobo štirih svetnikov v iluzionistično naslikanih nišah. V notranjosti smo rekonstruirali ornamentalne poslikave stropa in sten ter osrednji motiv križanja, ki je bil ohranjen le v spodnjem delu. S pomočjo fragmentov, ki so bili najdeni med odstranitvijo kamnite votline, in po analogijah smo sestavili predlogo za rekonstrukcijo osrednjega motiva ter jo s pomočjo digitalnega projektorja prenesli na predhodno pripravljen apneni omet. Tako kot vse ostale rekonstrukcije smo jo izvedli v tehniki tratteggio in se kot taka vidno lahko loči od originala. Z rekonstrukcijo osrednjega prizora križanja je kapela dobila novo poimenovanje – Kapela trpečega Kristusa.

Slika 1 Stanje Kapele trpečega Kristusa po posegu (foto: Matevž Sterle) Slika 2 Del notranjščine pred posegom (foto: Matevž Sterle) Slika 3 Del notranjščine po posegu (foto: Matevž Sterle) 135

Pomen zbiranja arhivskega gradiva ob posegu na kopistika sliki Valentina Metzingerja

■■ Vid Klančar, samozaposlen Anita Klančar Kavčič, samozaposlena

Ob prevzemu slike Kamenjanje sv. Štefana (Valentin Metzinger, 1741) se je pokazalo, da je pred začetkom konserviranja- restavriranja potreben poseben premislek o načinu poseganja v sliko. Kompleksno stanje slike, ki je bilo posledica številnih preteklih posegov, si je bilo potrebno interpretirati v širšem kontekstu, to pa je bilo možno samo ob zadostnih informacijah o sliki in preteklih posegih na njej. Tako je bilo treba še pred začetkom konservatorsko-restavratorskih del nekaj napora vložiti v razjasnjevanje historiata slike. Ta je bil delno raziskan že ob razstavi slik Valentina Metzingerja leta 2000 v Narodni galeriji, tokrat pa smo ga dopolnili še z nekaterimi novimi podatki. Pregled arhivskih virov, literature in župnijske kronike je postregel s presenetljivo natančnimi informacijami. Zbrani so bili podatki o avtorjih preteklih posegov, vrstah posegov in uporabljenih materialih ter oltarju, kateremu je slika pripadala. Našli smo kar nekaj fotografske dokumentacije. Najstarejša izpred dobrih stotih let je nastala po restavratorskem posegu Mateja Sternena. Na njej je videti, kako se je problematike rekonstrukcije v gornjem povečanem delu slike lotil Sternen. Razjasnjen historiat slike in oltarja je pomagal tudi pri odločitvi, kje naj bo slika nameščena po posegu. Slika ni bila vrnjena v cerkev, saj ima oltar iz leta 1902 odprtino trona bistveno manjšo, kot je velikost slike. Poleg tega klimatske razmere v cerkvi, ki so v preteklosti povzročile že veliko škode na sliki, niso najboljše za sliko v tako »krhkem« stanju. Želji naročnika, da bi bila slika v oltarju v cerkvi, je bilo zadoščeno z izdelavo pomanjšane natisnjene kopije na platno. Ta je bila narejena na način, da ustreza dimenziji oltarnega trona. Kopija bo zaradi novih materialov lažje kljubovala klimatskim razmeram v cerkvi, original pa bo varno shranjen v primernejših razmerah v župnišču. V veliko pomoč pri odločanju je bila tudi strokovna komisija, ki je potrdila način pristopa k restavratorskemu posegu, smiselno umeščenim med minimalnim in popolnim restavriranjem.

Slika 1 Ponudba za obnovo slike, ki jo je leta 1914 Francetu Steletu poslal Matej Sternen (hrani: indok) Slika 2 Najden zapis o obnovi slike v župnijski kroniki iz leta 1890 (foto: Vid Klančar) Slika 3 Steletova fotografija po restavratorskem posegu, ki ga je leta 1916 izvedel Matej Sternen (foto: France Stele) 136 Zlata našivka z Bleda – izdelava kopij s kombinacijo sodobnih in klasičnih tehnik

kopistika ■■ Miran Pflaum, Narodni muzej Slovenije Andrej Žužek, intri d.o.o. Peter Turk, Narodni muzej Slovenije

Pred leti je bila v bližini Blejskega jezera odkrita zakladna najdba s številnimi bronastimi predmeti. Take zaklade so ljudje pogosto odlagali v začetku pozne bronaste dobe, v 13. in 12. st. pr. n. štetjem. Blejski zaklad sestavljajo orožje, orodje in nakit, povsem izjemna pa sta med njimi našivka iz tanke zlate pločevine. Zlato se namreč v bronasti dobi pojavlja izredno redko. Našivka iz blejskega zaklada sta tako najstarejša zlata predmeta iz Slovenije. Redki primerljivi zlati našivki so znani iz sočasnih zakladov na Bavarskem in na zahodnem Madžarskem ter v nekaj primerih iz bogatih ženskih grobov v Porenju. Kaže, da je bil zlat nakit v bronasti in starejši železni dobi del ženske noše. Originalna našivka sta shranjena v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, za njun prikaz na razstavi na Blejskem gradu pa je bilo potrebno izdelati kopiji. Izdelava le-teh je bila precej zahteven projekt. Zlati lističi so zelo tanki, delno poškodovani, polomljeni in zviti. Klasični postopek izdelave kopij v kalupih, izdelanih po originalu, ni bil možen. Razmišljali smo o izdelavi kopij po originalnih postopkih iz tanke zlate ali srebrne pločevine, vendar bi bilo to časovno in cenovno zelo zahtevno, poleg tega bi na ta način zelo težko dosegli natančno velikost in videz ohranjenosti originalov. Na koncu smo se odločili za kombiniran postopek s sodobnimi 3d tehnikami v kombinaciji s silikonskimi kalupi in galvanoplastičnim kopiranjem. Zlata našivka smo najprej skenirali s 3d skenerjem z natančnostjo 0,02 mm. Poseben izziv je bila že zlata svetleča površina, saj je ni bilo mogoče matirati (kar je običajen postopek pri zelo svetlečih površinah), povrh tega sta bila našivka pod zaščitnim steklom, kar je delo še dodatno otežilo. Potrebnih je bilo več skeniranj iz različnih kotov z večkratnim spreminjanjem nastavitev. Sledilo je zahtevno sestavljanje posameznih skenogramov v celoto. Rezultat je bila 3d oblika obeh našivkov. Najprej smo poizkusno natisnili manjši 3d model dela enega našivka in opravili preizkus nadaljnjih postopkov. Ko smo se prepričali, da je tehnika primerna in zadosti natančna za droben okrasni relief, smo z resolucijo 700 × 700 dpi in debelino plasti 0,012 mm izdelali natančna 3d natisa obeh našivkov. Sledili sta klasična izdelava kalupov iz silikonskega kavčuka in kopiranje našivkov v baker z galvanoplastično metodo. Zaradi lažjega rokovanja smo kopiji našivkov izdelali z nekoliko debelejšim nanosom bakra in ju tako, v primerjavi z originalom, rahlo odebelili. Sledili so brušenje robov ter galvanska posrebritev in pozlatitev, s čimer smo se povsem približali videzu originalov. Računalniška 3d modela in klasična kalupa nam omogočajo tudi ekonomsko ugodno izdelavo več različnih muzejskih kopij in digitalnih prikazov, ki se lahko uporabijo v pedagoški ali kak drug namen.

Slika 1 Zlati našivni ploščici iz zakladne najdbe z Bleda (foto: Tomaž Lauko) Slika 2 Skeniranje našitkov s 3d skenerjem (foto: Miran Pflaum) Slika 3 3d natis, silikonski kalup in pozlačena galvanoplastična kopija našivka (foto: Miran Pflaum) 137

Realistični model kraške jame kopistika

■■ Miha Jeršek, Prirodoslovni muzej Slovenije Borut Tome, Prirodoslovni muzej Slovenije Matjaž Černila, Prirodoslovni muzej Slovenije Matija Križnar, Prirodoslovni muzej Slovenije Dare Fekonja, Prirodoslovni muzej Slovenije Tomi Trilar, Prirodoslovni muzej Slovenije

Slovenija je kraška dežela, saj kras prekriva približno 70 % površja. Zaradi pretrtosti in topljenja karbonatnih kamnin so se v podzemlju izoblikovala navpična brezna in vodoravne jame. Do začetka leta 2019 jih je bilo v Sloveniji odkritih že več kot 12.500. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije je bil na ogled model kraške jame izpred dvajsetih let. Njen namen je bil ustvariti vtis podzemlja predvsem s poudarkom in interpretacijo jamske favne. Model ni imel značilnih oblik sige, pa tudi strop, stene in jamsko dno so bili z vidika interpretacije geološke dediščine strokovno neustrezni, zato smo se odločili, da ustvarimo novo rekonstrukcijo kraške jame, ki bo interpretirala tudi nastanek jam in pojave sige ter tako dodatno prispevala k interpretaciji življenja jamskih živali oziroma živali, ki v jame zahajajo le občasno. Realistični model smo vsebinsko zasnovali tako, da nastanek in razvoj kraške jame spremljajo značilne kamnine, ki so bolj ali manj zasigane. Med sigo prevladuje kalcitna siga v obliki stalaktitov in stalagmitov, dodali smo tudi veliko večino drugih oblik sige: cevčice, kaskade, zaveso, kapniški steber, heliktite, fasete in jamske bisere. Raznolikost sige se poveča s pestrostjo kamnin, poleg kalcita pa predstavljamo še sigo iz dolomita, sadre in manganovih mineralov. Brezna so pasti za različne odlomke kamnin, sigo, kostno brečo, bobovce in druge kamninske fragmente, ki se ujamejo vanje. Ostanki jamskih medvedov nas spomnijo na izumrle veličastne obiskovalce jam. Izhod iz jame je speljan skozi lehnjak na eni strani, na drugi pa so predstavljeni ledeni kapniki in kapniki, ki rastejo v smeri vetra. Pri izdelavi realističnega modela kraške jame smo uporabili različne tehnike: od umetniškega oblikovanja s poliuretansko peno (purpenom) do uporabe gline in tekočega poliuretana. Notranjost modela je pobarvana z akrilnimi barvami v odtenkih realne sige. Zvočna kulisa ponazarja padanje vodnih kapljic in tok podzemnega potoka ter dodatno soustvarja doživetje kraške jame. Model kraške jame predstavlja doživetje podzemlja in spoznavanje značilnih podzemnih kraških oblik. V njem smo združili značilnosti številnih kraških jam v Sloveniji, obenem pa omogočili doživetje kraškega podzemlja tudi gibalno oviranim osebam in vsem tistim, ki imajo težave z obiski zaprtih prostorov, saj je pot skozi jamo speljana ravno prav globoko, a še vedno dovolj blizu površja, da teh težav praviloma ni. Sodelavci: Jernej in Jure Zemljič ter Ivan Glunec – Tehnopur d.o.o.; Matjaž Učakar – oblikovalec; Marjan Viskovič – oblikovalec svetlobe; Pero Tosić – t-plan d.o.o. Slika 1 Pogled iz novega modela kraške jame Prirodoslovnega muzeja Slovenije (foto: David Kunc) Slika 2 Realistični elementi kraške jame s primerno osvetlitvijo (foto: David Kunc) Slika 3 Kristal sadre je le eden izmed številnih jamskih detajlov (foto: David Kunc) 138 Digitalna rekonstrukcija in virtualna prezentacija stenskih poslikav

■■ Anja Urbanc, samozaposlena nove tehnologije nove Leta 2018 je bil izveden projekt z naslovom Digitalna rekonstrukcija in virtualna prezentacija stenskih poslikav. Cilj je bil poiskati vse fragmente mlajše gotske stenske poslikave iz cerkve sv. Kancijana v Vrzdencu, ki je bila sneta s stene leta 1925, jih dokumentirati in digitalizirati ter izdelati digitalno rekonstrukcijo ohranjenega originala. Fragmenti so namreč hranjeni na različnih lokacijah, večinoma brez dokumentacije, ki bi pričala o njihovem izvoru. Raziskava je temeljila na natančnem pregledu obstoječe literature in dokumentacije, predvsem zapiskov Franceta Steleta, ki jih hrani indok center Ministrstva za kulturo. Iz njegovih natančnih opisov odkritih motivov in ohranjenih fotografij konservatorsko-restavratorskega posega iz leta 1925 ter nahajališč fragmentov smo ugotovili, da k mlajši plasti vrzdenške poslikave sodi 8 ohranjenih fragmentov. Dva fragmenta, glava svetnice in del konja, sta prezentirana in situ na originalni lokaciji. Tri fragmente hrani Narodna galerija v Ljubljani: večja fragmenta, kralj s spremstvom in kralj in dvorjan, sestavljata njeno stalno zbirko, fragment s prikazom konjeniške bitke pa je hranjen v depoju. K poslikavi sodita tudi dva izmed fragmentov, ki jih hrani Filozofska fakulteta, ul in sicer fragmenta dlan s posodico na ozadju in del glave s perjanico. Dva fragmenta sta ostala v lasti Spomeniškega urada. Eden izmed njiju – tri glave zveličanih – je danes prezentiran v prostorih zvkds rc, lokacija drugega je zaenkrat še neznana. Pri pripravi rekonstrukcije smo upoštevali še fragment z dvojnim dekorativnim okvirjem s severne stene, ki je znan iz Steletovih fotografij, a ni ohranjena nikakršna dokumentacija, ki bi dokazovala, da je bil (uspešno) snet z originalne lokacije. Ponovna združitev originalnih fragmentov, ki so hranjeni v različnih institucijah, bi bila dolgotrajen in težko izvedljiv projekt, nove tehnologije pa nam odpirajo številne možnosti rekonstrukcije in prezentacije dediščine. Ko smo ugotovili lokacije hrambe in digitalizirali fragmente, smo pripravili digitalno rekonstrukcijo mlajše plasti poslikave, ki vključuje vseh osem ohranjenih in dva izgubljena, a dokumentirana kosa z začetka 15. stoletja, ki jih je ob odkritju poslikave opisal Stele. Digitalna rekonstrukcija je objavljena na spletu in je ponovno na ogled obiskovalcem cerkve oziroma zainteresiranemu občinstvu. Za lažji dostop do nje je bila izdelana qr koda in nameščena v objektu. Ta obiskovalcem omogoča, da s pametnim telefonom ali tablico dostopajo do rekonstrukcije in si hkrati ogledajo ohranjeno starejšo plast poslikave, prezentirano in situ, ter rekonstrukcijo ohranjenih snetih fragmentov poslikave z začetka 15. stoletja.

Slika 1 Dve plasti stenskih poslikav na južni ladijski steni ob odkritju (vir: indok center, foto France Stele, 1925) Slika 2 Virtualna rekonstrukcija ohranjenih fragmentov z južne ladijske stene (vir: fototeka ng) Slika 3 qr koda (vir: Anja Urbanc) 139

GigaPan nove tehnologije

■■ Barbka Gosar Hirci, zvkds Restavratorski center Andrej Hirci, Narodna galerija

V letu 2017 je Restavratorski center zvkds pridobil GigaPan za visokoresolucijsko fotografiranje predmetov kulturne dediščine. Začetek imena Giga izvira iz gigapikselne digitalne bitne slike, ki je sestavljena iz milijarde (109) slikovnih pik (elementov slike), kar pomeni 1000-krat več informacij kot jih zajame digitalni fotoaparat z ločljivostjo milijon slikovnih pik. Obstoječa tehnologija je namenjena ustvarjanju fotografij z visoko ločljivostjo. Tehnologija temelji na izdelavi mozaika velikega števila digitalnih fotografij visoke ločljivosti, ki se v postprodukcijskem postopku zlepijo v eno visoko resolucijsko fotografijo. Sistem GigaPan je bil ustanovljen leta 2008 kot projekt sodelovanja med Univerzo Carnegie Mellon in raziskovalnim centrom nasa Ames, ki ga podpira Google. Robotska strojna oprema GigaPan in pripadajoča programska oprema sta bili zasnovani za nasa Mars Spirit in Opportunity Rovers za panoramske posnetke Marsa z visoko ločljivostjo. GigaPan Sistem omogoča lepljenje fotografij visoke ločljivosti z možnostmi deljenja, označevanja in povečevanja. Sistem sestavljata (1) robotski nosilec za fotoaparat in (2) programska opreme GigaPan Stitch. 1. Serija robotskih nosilcev za fotoaparate epic lahko posname hd gigapikselne fotografije z uporabo skoraj vseh digitalnih fotoaparatov. Z nastavitvijo zgornjega levega in spodnjega desnega vogala želene panorame epic izvede toliko fotografij, kot jih bo fotoaparat potreboval, in jih nato samodejno organizira v vrstice ali stolpce. 2. Tehnologija povezovanja slik z uporabo serije GigaPan epic samodejno združuje več sto ali tisoč slik, posnetih z digitalnim fotoaparatom, v eno sliko. Programska oprema je na voljo za Mac in Windows. V letu 2018 je bila tehnologija vpeljana za fotografiranje slik velikega formata (vis, ss in uvf) tako v ateljeju kot na terenu. Prednost tehnologije na terenu je predvsem v boljšem vpogledu v stanje umetnine, ki je brez odrov sicer težko dosegljiva. Visokoresolucijsko fotografiranje omogoča pogled od blizu z uporabo ustrezne računalniške opreme. Tehnologija je uporabna tudi za manjše predmete, pri čemer je mogoče zajeti detajle že na nivoju manjšega mikroskopa. Gigapanov mozaik je sestavljen iz posameznih fotografij, ki se shranjujejo tudi vsaka posebej. Tako se lahko v relativno kratkem času, ki je potreben za izvedbo, pridobi ogromno koristnih podatkov o celotni površini predmeta. Za delo s sistemom Gigapan je ključna uporaba zelo zmogljivega računalnika, ki omogoča delo z veliko količino podatkov.

Slika 1 Robotska roka Gigapan epic pro (foto: https://www.bhphotovideo.com) Slika 2 Mozaik fotografij v računalniškem programu ptgui (foto: Barbka Gosar Hirci) 140 Preiskava najstarejše fotografije Kranja z metodo PIXE

■■ Jedert Vodopivec Tomažič, Arhiv Republike Slovenije Žiga Šmit, Institut »Jožef Stefan«

V platnico voščilnice v obliki mape je vdelana fotografija na steklu, ki prikazuje Glavni trg v Kranju. Fotografija je bila naravoslovne preiskave umeščena v platnico voščilnice župljanov župnije Kranj novoimenovanemu ljubljanskemu knezoškofu Jerneju Vidmarju leta 1860 (slika 1). Fotografija je najstarejša v Nadškofijskem arhivu Ljubljana in najstarejša znana fotografija Kranja. V strokovnih krogih je vzbudila veliko pozornost tudi zato, ker bi bil avtor fotografije lahko Janez Puhar. Namen nastanka in vsebina sporočila v voščilnici v marsičem govorita v prid domnevi, da je avtor fotografije Janez Puhar, a tega za sedaj še ne moremo zanesljivo potrditi. Arhivalijo s fotografijo Kranja na steklu smo v Center za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije prejeli z namenom, da opravimo vizualni in naravoslovni pregled ter jo po potrebi konserviramo-restavriramo. Vizualno identificiranje fotografije je pokazalo, da sodi fotografija v skupino fotografij na steklu, pri katerih je postopek potekal izključno v kameri. V to skupino fotografij na steklu sodita v tem obdobju le puharotipija in ambrotipija. Pri puharotipiji je pomemben element v slikotvorni reakciji živo srebro (Hg), pri ambrotipiji pa srebro (Ag). Ker za identificiranje fotografije vizualni pregled ni zadostoval, smo predlagali neporušno instrumentalno preiskavo, ki bi pokazala prisotnost kovinskih ionov, saj sta v danem primeru ključna elementa za identifikacijo fotografskega postopka živo srebro (Hg) ali srebro (Ag). Po posvetovanju s pristojnim arhivistom in slovenskimi strokovnjaki za stare fotografije smo se odločili, da fotografijo pregledamo z metodo pixe, ki omogoča razmeroma enostaven, a neporušen pregled elementne sestave emulzijske plasti, saj je bil papir, ki prekriva hrbtni del fotografije, na enem vogalu odlepljen in je dopuščal možnost preiskave emulzijske plasti (sliki 2, 3). Celoten potek preiskave bo predstavljen drugje, na tem mestu podajamo le ključne rezultate analize pixe. Z meritvami fotografije Kranja iz leta 1860 in z njo primerljive ambrotipije smo ugotovili, da je v emulzijski plasti pri obeh podobna koncentracija srebrovih (Ag) ionov in v obeh primerih je živo srebro (Hg) prisotno le v sledovih (verjetno kot nečistoča). Iz tega sklepamo, da je bila fotografija Kranja iz leta 1860 zelo verjetno narejena v tehniki ambrotipije. Za dokončni odgovor, ali je fotografija res Puharjeva, pa so potrebne še dodatne naravoslovne preiskave, ki bi vključevale tudi ostale ohranjene Puharjeve fotografije na steklu.

Slika 1 Čestitka v obliki mape z vstavljeno fotografijo na steklu (foto: Lucija Planinc) Slika 2 Med pripravami na meritev fotografije. Od leve prosti desni: Žiga Šmit, Jedert Vodopivec Tomažič, Lucija Planinc (foto: Blanka Avguštin Florjanovič) Slika 3 Pred meritvami pixe: v spodnjem delu fotografija v čestitki, z notranje strani in z zapognjenim delom papirja, ki ni prilepljen na hrbtno površino fotografije na steklu (foto: Jedert Vodopivec Tomažič) 141

Preiskave na sliki Franceta Pavlovca Tulpe. preiskave naravoslovne Občutljivost modernih barvnih plasti na vodo

■■ Petra Bešlagić, zvkds Restavratorski center

Posamezne oljne slike, izdelane v 20. in 21. stoletju, predstavljajo v skrbi za ohranjanje in obnovo vrsto nepričakovanih izzivov, še posebej tiste slike, ki namerno niso bile lakirane. Ena takšnih konservatorsko-restavratorskih težav je, da so številne moderne oz. sodobne oljne slike občutljive na vodo. V prispevku predstavljamo rezultate naravoslovnih preiskav na vzorcih s slike na platnu Tulpe slikarja Franceta Pavlovca (1897–1959). Poskusno odstranjevanje nečistoč z nelakirane površine slike je pokazalo, da so bili posamezni predeli občutljivi na vodo oz. na čistilna sredstva, ki so vsebovala vodo. Materialno sestavo slikovnih plasti in s tem tudi vzrok občutljivosti na vodo smo ugotavljali na dveh vzorcih, ki smo ju odvzeli s slikovnih plasti. Preiskali smo ju z optično mikroskopijo (om), ramansko spektroskopijo (rs) in infrardečo spektroskopijo s Fourierjevo transformacijo (ftir). Rezultati preiskav so pokazali, da so barvne plasti nanesene na belo dvoslojno podlogo. V obeh plasteh podloge smo ugotovili cinkovo belo in titanovo belo, v zgornji plasti podloge pa smo zaznali tudi nekaj primesi ultramarin modre. V barvnih plasteh smo identificirali prusko modro, ultramarin modro, črno na osnovi ogljika, cinkovo belo, titanovo belo, barijev sulfat, cinober, kromovo rumeno, kalcijev karbonat, dolomit, svinčev sulfat in rumen zemeljski pigment (rumeno okro). V obeh plasteh podloge in v barvnih plasteh smo s spektroskopijo ftir ugotovili prisotnost sušljivih olj, oksalatov in kovinskih karboksilatov (kovinskih mil). V barvnih plasteh so prisotna cinkova in tudi aluminijeva mila. Aluminijev stearat je pri modernih oljnih barvah pogost dodatek. Prisotnost aluminijevega stearata v slikovnih plasteh v povezavi s cinkovim oksidom (cinkovo belo) vpliva na tvorbo in distribucijo cinkovega karboksilata, kar posledično povzroča dolgoročno stabilnost slikovnih slojev slik. Sklepamo, da posamezni pigmenti (cinkova bela in prusko modra) in dodatki (aluminijev stearat) v oljnih barvnih plasteh slike Tulpe vplivajo na občutljivost plasti na vodo. Za potrditev hipoteze bodo potrebne še nadaljnje preiskave in študije.

Sodelavci: Barbka Gosar Hirci, Sonja Fister – obe zvkds rc; Barbara Dragan – študentka aluo

Slika 1 Slika na platnu Tulpe z označenimi lokacijami odvzetih vzorcev (foto: Barbka Gosar Hirci) Slika 2 Stratigrafija vzorca slikovnih plasti v (a) odsevni vidni svetlobi in v (b) ultravijolični fluorescenci (foto: Petra Bešlagić) Slika 3 Spekter ftir cinkovih (1542 cm-1) in aluminijevih mil (1588 cm-1) v barvni plasti vzorca (foto: Petra Bešlagić) 142 Kipi Jožefa Strauba – prvotna tehnologija in kasnejše predelave

■■ Katja Kavkler, zvkds Restavratorski center

V okviru projekta TrArS (Tracing the Art of the Straub Family, 2017–2019), delno financiranega v eu okviru programa Ustvarjalna Evropa: Kultura (Creative Europe: Culture), smo imeli priložnost naravoslovne preiskave vzorčiti in analizirati barvne poslikave več lesenih polikromiranih kipov Jožefa Strauba, hranjenih na različnih lokacijah po Sloveniji. Gre za enega od petih bratov iz družine Straub, ki so bili v 18. stoletju med vodilnimi kiparji v več mestih današnje Nemčije, Avstrije, Slovenije in Hrvaške. Vzorčili smo poslikave kipov z velikega oltarja ž. c. sv. Jožefa na Studencih (Maribor) iz leta 1750, ki ga hranijo v Pokrajinskem muzeju Maribor, dveh kipov iz c. sv. Danijela v Štanjelu, stranskega oltarja sv. Lucije iz c. Matere Božje v Podlehniku, Marijin oltar v kapeli in prižnico iz c. sv. Marjete v Selnici ob Dravi, kip Boga Očeta iz muzeja v knjižnici Minoritskega samostana na Ptuju, stranski oltar v c. sv. Mihaela v Črešnjevcu (Slovenska Bistrica) ter glavni oltar sv. Areha v c. sv. Areha na Pohorju. Analizirali smo stratigrafijo vzorcev ter materialno sestavo posameznih slojev – pigmente in veziva. Zanimali so nas tako najstarejši sloji (domnevno prvotni) kot tudi sloji preslikav. Ugotovili smo, da je kipar Jožef Straub številne inkarnate izdelal tako, da je med podlogo (večinoma izdelano iz kalcita in proteinskega veziva) in barvnim slojem nanesel plast izolacije iz proteinskega veziva, najverjetneje kleja. Barvne sloje je nanašal eno- do dvoslojno, z oljnim vezivom. Podobno tehnologijo smo opazili tudi pri kipih iz Štanjela, ki sta bila izdelana leta 1741, vendar je bila podloga izdelana dvoslojno, spodnji sloj iz kalcita (krede), zgornji pa iz sadre (bolonjske krede). Na prižnici v Selnici ob Dravi, pa smo ob kalcitu opazili tudi aragonit, verjetno kot nečistočo v kredi (kalcitu). Na podlagi materialne sestave lahko sklepamo na avtorstvo prvotnih poslikav ter čas nastanka preslikav. Za inkarnate Jožefa Strauba je značilno mešanje svinčevega belega pigmenta in cinobra. V enem vzorcu opazimo tudi prisotnost pruske modre, ob primerjavi z ostalimi deli pa sklepamo, da ne gre za prvoten sloj. Posebnost sta bila tudi kipa iz Štanjela, ki sta bila velikokrat preslikana. Zadnje predelave so bile izdelane monokromno – v bledo sivem tonu. Na podlagi materialne sestave preslikav smo lahko ocenili, kdaj so ju začeli barvati monokromno. Prve monokromne poslikave vsebujejo mešanico svinčeve bele in barijevega sulfata, ki je kot industrijski proizvod prišel na tržišče po letu 1830. Sledijo sloji, izdelani s cinkovo belo, ki je na tržišču širše prodajana po letu 1845. Zgornji sloji pa vsebujejo anataz (titanovo belo), ki je bil uporabljan predvsem od prve svetovne vojne do leta 1938. Tako nam materialna sestava poleg informacij o prvotni polikromiji podaja tudi informacije o zgodovini kipov. Sodelavci: Saša Dolinšek in Sonja Fister – obe zvkds rc Slika 1 a) Fotografija kipa sv. Jožefa z Detetom iz c. sv. Danijela v Štanjelu. b) Mikroskopski posnetek prečnega preseka vzorca, odvzetega z Jezusove draperije s številnimi sloji preslikav (odsevna svetloba, vzporedni nikoli). c) Mikroskopski posnetek prečnega preseka vzorca z dvoslojno podlogo (1 in 2), izolacijo čez podlogo (3) in dvoslojnim inkarnatom (4 in 5) (odsevna svetloba, vzporedni nikoli) (foto: Katja Kavkler) 143

Spremljanje čiščenja pozlačenih površin preiskave naravoslovne

■■ Maša Kavčič, zvkds Raziskovalni inštitut Lea Legan, zvkds Raziskovalni inštitut Klara Retko, zvkds Raziskovalni inštitut Domen Kranjc, zvkds Raziskovalni inštitut Polonca Ropret, zvkds Raziskovalni inštitut

Čiščenje sodi med najbolj kompleksne postopke konservatorsko- restavratorskih posegov, saj med drugim zahteva poglobljeno razumevanje določenih področij kemije in drugih znanstvenih ved. Kljub dobremu tovrstnemu znanju pa primernosti čiščenja pogosto ni mogoče ustrezno ovrednotiti. Konservatorska znanost se že nekaj desetletij sooča z izzivom, kako s predvsem neinvazivnimi analitskimi tehnikami ugotoviti, ali je določen proces čiščenja res primeren za nadaljnjo ohranitev nekega umetniškega dela (ali smo ustrezno odstranili neželene snovi/ plasti, ali smo s čiščenjem morda sprožili nepovratne spremembe ne le površine, temveč tudi notranje strukture umetnine, ali smo odstranili uporabljena čistilna sredstva oz. čistilne sisteme, katerih ostanki bi lahko kvarno vplivali na obstoj umetnine v prihodnosti idr.). Splošno uveljavljenih protokolov zaenkrat še ni zaslediti. Na Raziskovalnem inštitutu zvkds že nekaj let spremljamo razvoj metodologij čiščenja, v preteklih letih pa smo začeli tudi s preliminarnimi poizkusi spremljanja čiščenja z uporabo analitskih tehnik, in sicer s trenutno edinim na zvkds razpoložljivim prenosnim infrardečim spektrometrom (slika 1), ki potencialno lahko omogoča neinvazivno spremljanje procesa čiščenja. V tem študijskem primeru smo za predmet raziskave izbrali okrasni okvir iz 19. stoletja, izdelan iz lesa in ornamentalnih odlitkov ter površinsko dekoriran z različnimi pozlatarskimi tehnikami. Okvir je bil v preteklosti obnovljen z lokalnimi nanosi bronze, ki pa je sčasoma vidno korodirala in negativno vpliva na estetski videz okvirja. Z različnimi analitskimi tehnikami (optična mikroskopija, vrstična elektronska mikroskopija z energijsko disperzijskim spektrometrom (sem-eds), infrardeča (ftir) in ramanska spektroskopija idr.) smo določili materialno sestavo plasti različnih na okvirju prisotnih tipov pozlat in bronze. Za odstranjevanje nečistoč in nanosov bronze smo glede na specifiko lastnosti posameznih površinskih področij in prisotnih plasti testirali različne čistilne sisteme, predvsem organogele in emulzije tipa »voda v olju« (emulzije v/o) (slika 2). Pri izbranih čistilnih sistemih pa smo čiščenje spremljali s spektroskopskimi tehnikami. Delo je trenutno še v fazi eksperimentov, kljub temu pa smo pokazali, da lahko na podlagi izbrane metodologije spremljamo potek postopkov čiščenja.

Slika 1 Preiskava površine okrasnega okvirja s prenosnim spektrometrom ftir Alpha-r (foto: Maša Kavčič) Slika 2 Področje okvirja z označenimi sondami čiščenja z različnimi čistilnimi sistemi (zgoraj) ter fotografija uv- inducirane vidne fluorescence istega področja (spodaj) (foto: Maša Kavčič) 144 Zvoki iz prazgodovine – raziskave treh ropotuljic z Dežmanovih kolišč na Ljubljanskem barju

■■ Lidija Korat, Zavod za gradbeništvo Slovenije Miran Pflaum, Narodni muzej Slovenije Peter Turk, Narodni muzej Slovenije naravoslovne preiskave Med prazgodovinskimi predmeti v Narodnem muzeju Slovenije so ropotulje zelo redke najdbe. Tri ropotulje, ki jih je med raziskavami kolišč severno od Iga med letoma 1875 in 1877 izkopal Dragotin Dežman, so pritegnile pozornost že takoj po odkritju. Izvirajo iz različnih kolišč, uvrščene pa so v drugo četrtino 3. tisočletja pr. n. št. Ropotuljice, izdelane iz keramike, kljub neznatnim poškodbam nikoli niso bile razbite. Njihov zvok danes je enak kot v času prvotne uporabe. Najglasnejša je bikonična ropotulja, ki jo je v običajnih razmerah mogoče poslušati iz oddaljenosti enega metra. Preostali dve proizvajata zelo tih žvenket, ki ga ni mogoče slišati iz oddaljenosti večje od decimetra ali dveh. S tega vidika gre za glasbila, ki so bila v uporabi najverjetneje kot otroške igračke. Za podrobnejši pregled treh ropotulj smo uporabili neporušno rentgensko računalniško mikrotomografijo (mikroxct). Ta visokotehnološka metoda skupaj s 3d slikovno analizo odpira široke možnosti pri proučevanju notranje strukture ter omogoča določitev različnih parametrov, na primer število, obliko in velikost kroglic ter zgradbo samih ropotuljic. Ropotulje smo posneli pri viru rentgenskih žarkov z nizko in visoko napetostjo vira in moči, v odvisnosti od absorpcije rentgenskih žarkov glede na gostoto in debelino ropotulje. Večjo bikonično ropotuljo smo posneli po odsekih in jih naknadno združili v celoto. Rezultati so pokazali, da vsebuje tri večje kroglice delno zaobljene oblike, približno enakomerne velikosti premera med 3 in 6 mm. Kroglice imajo v notranjosti večje pore in so zelo verjetno iz enakega glinenega materiala kot ropotulja. Jasno je tudi razvidno, da je bila ropotuljica izdelana iz dveh koničnih delov, sestavljenih po sredini na najširšem delu oboda. Druga ropotuljica nepravilno bikonične oblike (Dežman jo je imel za ježa) vsebuje sedem enakomerno velikih zaobljenih kroglic premera 3 do 4 mm. Sprva je kazalo, da jih je nekaj zalepljenih na ostenje, saj so, glede na položaj ropotulje v mikroxct napravi, ležale tako na spodnjem kot na zgornjem delu ostenja. Pri ponovnem mikroskopiranju v obrnjeni legi smo ugotovili, da to ne drži, saj so se vse kroglice nahajale skupaj na spodnjem delu. Domnevamo, da so kroglice enake sestave (keramika, žgana glina) kot ropotulja. Tretja ropotuljica v obliki pokončne zoomorfne figure (Dežman jo je imel za sovo) vsebuje večje število zrn, dvanajst od teh je večjih, premera od 2 do 8 mm. Zaradi oglate oblike in gostote domnevamo, da so iz peska, kakršen je mestoma zamešan tudi v glino, iz katere je keramična ropotulja. Izdelana je bila iz dveh delov, sestavljenih na najširšem delu pod glavo.

Slika 1 Tri ropotuljice z Dežmanovih kolišč na Ljubljanskem barju (foto: Tomaž Lauko) Slika 2 3d prikaz bikonične ropotuljice s presekom v xz smeri (foto: Lidija Korat) Slika 3 3d prikaz ropotuljice v obliki sove s presekom v xz smeri (foto: Lidija Korat) 145

Mikrobiološke raziskave stenskih poslikav na preiskave naravoslovne zunanjščinah cerkva

■■ Zala Rebernak, Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (študentka) Blaž Šeme, Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Polona Zalar, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta

Mikroorganizmi imajo veliko vlogo pri degradaciji umetniških del, sploh če so ta na prostem in izpostavljena spremenljivim vremenskim razmeram. Med najbolj ogrožene skupine umetnin spadajo stenske poslikave na prostem. V kombinaciji z dostopno vodo nudijo zavetišče za rast različnim skupinam mikroorganizmov. Predstavljamo mikrobiološke analize stenskih poslikav na zunanjščinah cerkva. Vzorce smo odvzeli s treh različnih lokacij v okolici Ljubljane: Visoko pod Kureščkom, Pijava Gorica in Tlake pri Šmarju-Sapu. Na vseh treh lokacijah smo proučevali stenske poslikave na zunanjščini, na prvi lokaciji pa tudi v notranjosti cerkve. Vse poslikave so vidno spremenjene in z mikrobi obraščene. Z njih smo odvzeli vzorce in jih tako na terenu kot tudi v laboratoriju proučevali z različnimi mikroskopskimi tehnikami in mikrobiološkimi analizami. Predstavljamo načine jemanja vzorcev s stenskih poslikav in njihovo nadaljnjo obdelavo. Če so se mikrobi razraščali po ploski površini, smo vzorce odtisnili na prosojni lepilni trak, v primerih večjih voluminoznih razrasti pa smo s skalpelom odkrušili majhne koščke poslikav. Iz vzorcev, odvzetih z lepilnim trakom in skalpelom, smo naredili preparate in jih opazovali pod mikroskopom, okruške pa smo opazovali pod stereomikroskopom. Mikroskopske preparate smo opazovali v vidni svetlobi, nekatere tudi v fluorescentni svetlobi. Pri slednjih smo z uporabo specifičnih fluorescentnih barvil lahko ločili med živimi in mrtvimi glivnimi celicami in tako dobili vpogled v viabilnost skupnosti. Iz spremenjenih delov poslikav smo jemali vzorce za gojenje, najpogosteje neinvazivno, z vatenkami. Nanesli smo jih na različne vrste gojišč: za izolacijo bakterij, arhej in gliv. S teh gojišč smo pridobili čiste kulture, iz izbranih kultur pa smo ekstrahirali dnk, ter pomnožili zaporedja dnk, pomembna za identifikacijo. Na osnovi le-teh smo mikrobe identificirali tako, da smo jih primerjali z najsorodnejšimi v svetovnih bazah podatkov. S poskusi smo dobili vpogled v mikrobe na površini in v globini poslikav ter identificirali vzgojene organizme. Med glivami so bili najpogostejši predstavniki rodu Cladosporium, med bakterijami rodu Arthrobacter. Številne glive, ki smo jih osamili s stenskih poslikav, pripadajo še neopisanim vrstam, kar nakazuje, da je področje slabo proučeno. Preko izolacije in identifikacije mikroorganizmov lahko pridemo do živih kultur in imen vrst ter s tem morebiti tudi do informacije o njihovem vplivu na poslikave. S pomočjo tovrstnih podatkov lažje izberemo najprimernejše metode in materiale za konserviranje-restavriranje umetnin. Slika 1 Zunanjost cerkve sv. Nikolaja na Visokem pod Kureščkom (foto: Blaž Šeme) Slika 2 Detajl poslikave na cerkvi sv. Nikolaja, preraščen z mikrobi (foto: Polona Zalar) Slika 3 Mikroskopska posnetka poslikave na sliki 3; v vidni svetlobi – levo, in fluorescentni svetlobi – desno (foto: Zala Rebernak) 146 Mineraloška karakterizacija cementnih ometov na bunkerjih Rupnikove linije

■■ Petra Štukovnik, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Janez Peter Grom, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo naravoslovne preiskave Violeta Bokan Bosiljkov, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Marjan Marinšek, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo

Rupnikova linija je bila zgrajena kot obsežen obrambni fortifikacijski sistem za zaščito rapalske meje, določene med Kraljevino Italijo in Kraljevino shs leta 1920, vendar ni nikoli uresničila svoje načrtovane funkcije in ni bila nikoli dokončana. Vplivi na prostor so trajni, saj je bila armiranobetonska utrjena infrastruktura opuščena, danes pa je obravnavana kot dediščina in trenutno le neformalno prepoznana kot takšna. Objekti niso razglašeni za kulturni spomenik ne kot stavbna dediščina in ne kot prostorski pojav. Preučevanje historičnega primera fortifikacijske Rupnikove linije prispeva k razvoju teoretičnih znanj na področju preučevanja in interpretacije materialne in nematerialne kulturne dediščine. Rupnikova linija je dober primer več disciplinarne študije načrtovanja prostora in urbanizma ter arhitekture, kakor tudi tehnologije gradnje in materialov. V ta namen so bili odvzeti vzorci za mineraloško-petrografsko karakterizacijo zunanjih cementnih ometov. Opravljeni sta bili optična mikroskopija s presevno svetlobo in vrstična elektronska mikroskopija na poljsko emisijo (fe-sem). Vzorec d1 pripada utrdbam dolinskega sistema. Ocenjeno razmerje med agregatom, vezivom in porami a:v:p je 65:30:5, zrna so oglata, velikosti od nekaj mikrometrov do 1-3 milimetre. Rezultati eds analize so potrdili, da je bil kot agregat uporabljen dolomit. Vzorec S3 je odvzet iz slemenskega sistema utrdb in ga sestavljata dve plasti. V spodnji plasti je bil ugotovljen apnenčast agregat, zrna so oglata in velika od nekaj mikrometrov do okoli 3 mm, medtem ko je razmerje a:v:p je 68:30:2. Vidna so nezreagirana zrna cementnega klinkerja. Agregatna zrna v zgornji plasti so dolomitna, so oglata in praviloma večja od 0,5 mm. Razmerje a:v:p je 20:78:2. Ob razpokah je potekel proces karbonizacije. Nekatere razpoke so zapolnjene s slabo kristalinično in/ali amorfno fazo, bogato z aluminijem in žveplom. V vzorcu se pojavlja tudi večja količina nezreagiranih zrn cementnega klinkerja. Rezultati analiz kažejo, da so bili ometi na bunkerjih Rupnikove linije skrbno načrtovani in so imeli poleg zaščite konstrukcije tudi kamuflažno vlogo. Pri izdelavi ometov so uporabili različne vire karbonatnih agregatov (apnenec in/ali dolomit) ter vezivo na osnovi cementa. Sklepamo lahko, da agregat prihaja iz kamnolomov iz zaledja Rupnikove linije. Slika 1 Primer slemenskega bunkerja in lokacije bunkerjev d1 in S3 (foto: Janez Peter Grom) Slika 2 Vzorec ometa S3 (dve plasti) pod optičnim mikroskopom, presevna svetloba, vzporedni nikoli (foto: Petra Štukovnik) Slika 3 Razpoke v vzorcu ometa S3 s sekundarnimi zapolnitvami. sem/bse posnetek eds analiza vzorca – mapiranje (foto: Marjan Marinšek, Petra Štukovnik) 147

Historični teraco Plečnikove dediščine preiskave naravoslovne

■■ Sabina Kramar, Zavod za gradbeništvo Slovenije Maruša Borštnar, Zavod za gradbeništvo Slovenije Andreja Pondelak, Zavod za gradbeništvo Slovenije Nina Žbona, zvkds Restavratorski center

V prispevku so predstavljeni rezultati prvega sklopa raziskav historičnega cementnega teraca, ki ga je pri svojih delih uporabljal arhitekt Jože Plečnik (1872–1957). Namen širše raziskave je ugotoviti tehnologijo izdelave teraca in vrsto uporabljenega materiala; t. j. cementa in agregata, vsebnost morebitnih mineralnih dodatkov in njihovo provenienco. Teraco je bil v Sloveniji in po svetu predvsem zaradi obstojnosti, ekonomskih in estetskih razlogov zelo razširjen predvsem v letih 1920 do 1950. V tej fazi smo se osredotočili na izbrane spomenike v Ljubljani, od katerih sta dva na Unescovem Poskusnem seznamu svetovne dediščine. Vzorce za namene preiskav smo odvzeli iz zunanjih elementov (strešnik, ograja, kapa zidu, zunanji zid, steber) iz teraca na treh spomenikih, ki so razglašeni za spomenik nacionalnega pomena: Tromostovje (1931–1932), Križanke (1951– 1956) in Čevljarski most (1931–1932). Po barvi lahko proučevan teraco razdelimo na črnosiv teraco z belimi in svetlo sivimi agregatnimi zrni ter črno-bel teraco, ki poleg črnih vsebuje še temno in svetlo siva ter bela zrna. Odvzete vzorce smo okarakterizirali na podlagi optične mikroskopije in vrstične elektronske mikroskopije z energijsko disperzijskim spektrometrom (sem/eds), rentgensko praškovno difrakcijsko analizo in termogravimetrijo z diferenčno termično analizo (tga/dta). Rezultati so pokazali, da se vzorci razlikujejo v vrsti uporabljenega agregata, med drugim pa lahko opazimo razlike tudi v velikosti in porazdelitvi agregatnih zrn ter po razmerju med agregatom in vezivom. Večinoma prevladujejo ostroroba zrna dolomita, vsekakor pa opazimo, da so črna zrna apnenčna in bi glede na preliminarni pregled lahko izhajala iz kamnolomov v bližini Ljubljane. Opazna so tudi številna reliktna zrna portlandskocementnega klinkerja. V večini vzorcev je bila kot mineralni dodatek dodana granulirana plavžna žlindra. Raziskava je ključnega pomena za ohranjanje avtentičnosti avtorjevih del, saj so obravnavani spomeniki del mestne opreme, ki je v uporabi in je podvržena propadanju, zato so pogosto predmet obnov in rekonstrukcij. Tovrstne študije lahko pripomorejo k izdelavi navodil s predpisanimi materiali in tehnologijami, ki naj se uporabljajo pri obnovi Plečnikove dediščine.

Slika 1 Stebrički s Tromostovja, danes hranjeni na vrtu Plečnikove hiše (foto: Nina Žbona) Slika 2 Mikroskopski posnetek teraca iz Križank. Presevna svetloba, vzporedni nikoli (foto: Maruša Borštnar) Slika 3 Rentgenogram vzorca teraca iz Križank (foto: Maruša Borštnar) 148 Predstavitev utrjevalca na osnovi topne kalcijeve spojine za karbonatne materiale

■■ Andreja Pondelak, Zavod za gradbeništvo Slovenije Luka Škrlep, Zavod za gradbeništvo Slovenije Sabina Kramar, Zavod za gradbeništvo Slovenije Andrijana Sever Škapin, Zavod za gradbeništvo Slovenije naravoslovne preiskave

V prispevku je predstavljen utrjevalec na osnovi topne kalcijeve spojine – kalcijevega acetoacetata – Ca(OAcAc)2 (utrjevalec cfw – Consolidant Formulation based on Water solution), ki smo ga v okviru eu projekta z akronimom heromat (Protection of cultural heritage objects with multifunctional advanced materials) razvili na Zavodu za gradbeništvo Slovenije v Laboratoriju za polimere). Namenjen je za utrjevanje karbonatnega materiala, kot so stenske poslikave, kipi in arhitekturni elementi iz karbonatnih kamnin oziroma vsi materiali na osnovi karbonatov, kjer je potrebno ponovno vzpostaviti kohezijo med delci dotrajanega historičnega materiala. Utrjevanje z vodno raztopino kalcijevega acetoacetata (cfw) pomeni nov način vgrajevanja CaCO3 v historični material, saj lahko vodotopne kalcijeve spojine prodrejo globoko v podlago, kjer se v prisotnosti vode pretvorijo v CaCO3. Kot stranska produkta nastaneta aceton in CO2. Učinek utrjevanja je dosežen, ko CO2 in aceton izhlapita in kot vezivo v materialu ostane trden karbonat (kalcit in/ali vaterit). Ker je utrjevalec cfw vodna raztopina, po utrjevanju na površini materiala ne nastane bela obloga. Zaradi visokih koncentracij utrjevalca cfw (od 40 g/l do 80 g/L Ca(OAcAc)2; kar ustreza 16,5 g/l do 33,1 g/l teoretično nastalega CaCO3) lahko z manjšim številom nanosov dosežemo podobno učinkovitost utrjevanja, kot bi bilo za to potrebno večkratno nanašanje (10 nanosov in več) utrjevalcev na osnovi nanodelcev Ca(OH)2. Poleg tega je vodna raztopina Ca(OAcAc)2 okoljsko bolj prijazna kot utrjevalci na osnovi nanodelcev Ca(OH)2, ki vsebujejo različne alkohole. Utrjevalec cfw je potrebno hraniti pri nizkih temperaturah (pod 8 °C). Priporoča se nanašanje utrjevalca pri sobni temperaturi. Proces utrjevanja je hitrejši pri višjih temperaturah in višji relativni vlažnosti, kajti hitrost pretvorbe Ca(OAcAc)2 v CaCO3 je odvisna predvsem od teh dveh dejavnikov. Bistvena prednost utrjevalca cfw pred utrjevalci na osnovi nanodelcev Ca(OH)2 je izboljšanje mehanske trdnosti historičnega materiala v večji globini brez nastanka bele obloge. Utrjevalce smo že preskusili tako v laboratoriju kot tudi in-situ, na različnih historičnih materialih: stenske poslikave v fresco in secco tehniki, kamnite površine, mozaiki, ometi, malte, opeke.

Slika 1 Prikaz utrjevalcev: cfw (vodna raztopina Ca(OAcAc)2), Nanorestore in CaLoSiL e15 (foto: Andreja Pondelak) Slika 2 Prikaz neutrjenega in z vodno raztopino Ca(OAcAc)2 (utrjevalec cfw) utrjenega ometa z barvno plastjo (foto: Andreja Pondelak) Slika 3 Določanje globine prodiranja takoj po utrjevanju s Ca(OAcAc)2 (utrjevalec cfw) z indikatorsko metodo in učinkovitosti utrjevanja z metodo drms po 365 dneh pri 23 °C in 50 % rv; podlagi sta (a) CaCO3 pasta in (b) mavec (foto: Andreja Pondelak) 149

Primerljivost in učinkovitost metod in situ za preiskave naravoslovne preverjanje lastnosti nekonstrukcijskih injekcijskih mas

■■ Andreja Padovnik, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Violeta Bokan Bosiljkov, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo

Metode in situ so namenjene konservatorjem-restavratorjem na terenu za hitro in enostavno preverjanje lastnosti injekcijskih mas. Testi, ki so razviti na podlagi poenostavljenih laboratorijskih metod in prilagojeni razmeram na terenu, podajajo uporabne informacije o obnašanju injekcijskih mešanic v okolju, v katerem bo izvedeno utrjevanje odstopajočih plasti (okoljski vplivi, priprava mešanice). Zavedati pa se moramo tudi omejitev, saj testi in situ niso tako natančni kot laboratorijske analize, zato so slabše primerljivi kot laboratorijski testi. To pomeni, da se teh testov ne sme uporabljati za projektiranje novih injekcijskih mešanic ali modificiranje obstoječih mešanic. Te faze naj se izvajajo le v laboratoriju. Primerljivost in učinkovitost metod in situ smo preverjali na rezultatih, ki smo jih dobili v okviru enodnevne delavnice v organizaciji Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani in Društva restavratorjev Slovenije. V ta namen sta bili uporabljeni komercialna injekcijska masa ledan (Revivo, Samson Kamnik) in po meri pripravljena mešanica na osnovi hidratiziranega apna, kalcitne moke in superplastifikatorja. V okviru delavnice so bile predstavljene metode za preverjanje delovnih lastnosti injekcijskih mas in situ, kot so pretočnost in injektibilnost, krčenje in nastajanje razpok, izločanje vode in sposobnost zadrževanja vode. Po končani delavnici so udeleženci izpolnili anketo, v kateri so podali svoje mnenje o učinkovitosti predstavljenih metod in situ. Rezultati opravljene analize kažejo, da so testi in situ učinkoviti za preverjanje svežih lastnosti nekonstrukcijskih injekcijskih mas na terenu. Enaki testi, ki so jih opravile različne skupine, so v večini primerov dali primerljive rezultate. Glavna razloga za razlike v rezultatih sta način priprave mase in nenatančnost samih metod in situ. Določanje spremembe prostornine z metodo skodelic, preizkušanje injektibilnosti in pretočnosti z injekcijsko brizgo ter izločanje vode in nabrekanje mase so konservatorji-restavratorji izbrali za najbolj učinkovite in uporabne metode, ki podajajo koristne informacije pri delu oziroma izbiri primerne injekcijske mase.

Analize, o katerih poročamo v prispevku, so bile opravljene v okviru projekta št. C3330-17-529030 »Raziskovalci-2.0- ul-fgg-529030«. Projekt je odobrila Republika Slovenija, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Naložbo sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.

Slika 1 Utrinek iz delavnice (foto: Petra Štukovnik) Slika 2 Testiranje injekcijskih mas z metodami in situ (foto: Andreja Padovnik) 150 Vpeljava površinsko ojačene ramanske spektroskopije v dediščinsko znanost v Sloveniji

■■ Klara Retko, zvkds Raziskovalni inštitut Maša Kavčič, zvkds Raziskovalni inštitut Romana Cerc Korošec, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo naravoslovne preiskave Polonca Ropret, zvkds Raziskovalni inštitut

Organska barvna sredstva (barvila, pigmenti) naravnega izvora so pogosto prisotna v materialni sestavi različnih, predvsem tradicionalno izdelanih predmetih kulturne dediščine (tekstil, slike na platnu, različni polikromirani predmeti, papirno gradivo itd.). Velikokrat so prisotna v nizkih koncentracijah in v kombinaciji z drugimi barvnimi sredstvi, zato jih je težje zaznati in identificirati. Površinsko ojačena ramanska spektroskopija (sers) je tehnika z visoko občutljivostjo in selektivnostjo, zato ima v dediščinski znanosti izjemno pomembno vlogo za določanje organskih barvnih sredstev. Temelji na dušenju fluorescence, ki velikokrat predstavlja motnjo pri klasičnih ramanskih analizah, in ojačitvi običajno šibkega ramanskega sipanja zaradi prisotnosti primernih nanostrukturiranih materialov (najpogosteje žlahtnih kovin) v sers-substratih. Za uporabo tehnike sers na področju dediščinske znanosti smo na Raziskovalnem inštitutu zvkds razvili nove fotoreducirane sers-substrate na osnovi srebrovih nanodelcev in hidroksipropil celuloze ter poskušali optimizirati postopek sers. Učinkovitost sers-substratov smo testirali z različnimi organskimi barvnimi sredstvi, kot so broščev lak pigment (alizarin, purpurin), lak pigment košenilje (karminska kislina), lakovo barvilo (lakaična kislina), barvilo brazilskega lesa (slika 1). Določanje organskih barvnih sredstev v barvnih plasteh (slika 2) je v nekaterih primerih vključevalo tudi različne korake predobdelave vzorca (na primer hidrolizo s parami fluorovodikove kisline in/ali dolgotrajnejšo inkubacijo vzorca v substratu). Z uspešnim identificiranjem lak pigmenta košenilje na preseku vzorca, odvzetega s polikromirane lesene plastike, smo pokazali, da lahko z uporabo fotoreduciranih substratov pri pravilnem postopku in izboru eksperimentalnih parametrov preiskujemo tudi stratigrafsko sestavo realnih vzorcev kulturne dediščine.

Slika 1 Primeri izbranih organskih barvnih sredstev in barvne plasti broščevega lak pigmenta v lanenem olju (foto: Maša Kavčič) Slika 2 Primerjava klasičnega ramanskega spektra in sers- spektra broščevega lak pigmenta v lanenem olju. λ0=514 nm (foto: Klara Retko) 151

Vpliv dimnih plinov na predmete kulturne dediščine preiskave naravoslovne

■■ Lea Legan, zvkds Raziskovalni inštitut Klara Retko, zvkds Raziskovalni inštitut Maša Kavčič, zvkds Raziskovalni inštitut Friderik Knez, Zavod za Gradbeništvo Slovenije Polonca Ropret, zvkds Raziskovalni inštitut

Pri zagonskem projektu InnoRenew CoE DS6.2 Ocena ekotoksičnosti izpustov pri požarih, katerega glavni cilj je razvoj metode za ocenjevanje strupenosti požarnih izpustov in kemijskih sprememb materialov, med drugim raziskujemo vpliv dimnih plinov na predmete kulturne dediščine. Za simulacijo požara in raziskave dimnih plinov smo v sklopu projekta uporabili modificiran konusni kalorimeter z nadzorovano atmosfero (en iso 5660-1) (slika 1). V ta namen smo na Raziskovalnem inštitutu zvkds pripravili različne modelne vzorce tradicionalno uporabljanih veziv in barv. Na objektna stekelca smo nanesli lipidno in proteinsko vezivo, kot lak pripravljeno triterpenoidno smolo, oljno barvo z broščevim lak pigmentom in jajčno tempero s svinčevo belo. Določene vzorce smo med eksperimentom namestili v posebno komoro, kjer so bili izpostavljeni dimnim plinom, medtem ko smo druge modelne vzorce postavili na posebno oblikovano držalo, pritrjeno na vrh dimnika (slika 2). Slednji vzorci so bili izpostavljeni tako dimnim plinom kot tudi visokim temperaturam. Za vir gorenja smo uporabili štiri tipe smrekovega lesa: neobdelanega ter impregniranega s tremi različnimi zaščitnimi sredstvi proizvajalca Silvaprodukt (Silvanol G-rumeni®, Silvanolin®, Silvacera®). Vzorci na dimniku so bili izpostavljeni dimnim plinom v različnih časovnih intervalih (30 sek, 1 min, 5 min in 20 min) ter temperaturi do 400 °C (slika 3). Molekulske spremembe dimnim plinom izpostavljenih vzorcev smo raziskali z ramansko spektroskopijo ter z neinvazivno in konvencionalno spektroskopijo ftir, barvne spremembe pa smo ovrednotili s kolorimetričnimi metodami. Sprememba barve je zaradi degradacije barvne plasti, adsorpcije dimnih plinov in/ali usedanja saj naraščala glede na čas izpostavitve. Molekulske spremembe smo določili na vseh materialih modelnih vzorcev. Na vseh izpostavljenih vzorcih smo z omenjenimi analitskimi tehnikami zaznali tudi različne degradacijske produkte, ki so posledica izpostavljenosti visokim temperaturam oz. vpliva dimnih plinov. zahvala Raziskavo sta finančno podprla okvirni program eu za razvoj in inovacije Obzorje 2020 (h2020 widespread-2-Teaming) s pogodbo št. 739574 in Republika Slovenija (investicijsko financiranje Republike Slovenije in Evropske unije iz Evropskega sklada za regionalni razvoj).

Slika 1 Modificiran konusni kalorimeter z nadzorovano atmosfero – zag (foto: Lea Legan) Slika 2 Komora (modra puščica) in držalo za modelne vzorce, nameščeno na vrhu dimnika (rdeča puščica) (foto: Lea Legan) Slika 3 Modelni vzorci lipidnega veziva po izpostavitvi dimnim plinom in visoki temperaturi (foto: Lea Legan) 152 Podzemna zabava v težavah

■■ Martina Vuga, Narodna galerija

Leta 2008 smo v depoju za les Narodne galerije ob eni od umetnin odkrili sveže sledi navadnega trdoglavca (Anobium Punctatum). Na površini in okrog kipa smo našli kupčke sveže črvine, larve, jajčeca in odrasle hrošče. Insekti so navrtali tudi skozi podložen papir in leseno polico. Okuženi kip je ležal na najvišji polici v depoju, zato ga ni bilo preventivno konserviranje mogoče enostavno nadzorovati. Zaradi delovanja lesnih insektov je bil nosilec kipa že pred najnovejšo okužbo hudo poškodovan. Kot možen vir smo prepoznali vgradnjo okužene obrobne letve parketa ob steni, ki ločuje depo od prostora, kjer je v preteklosti zamakalo. Puščanje vode in slabo zračenje pod parketom je privedlo do lokalno povišane vsebnosti vlage v letvi in ustvarilo ugodne razmere za preživetje, razmnoževanje in kasnejše širjenje insektov na umetnine. Začeli smo izvajati vse potrebne postopke celovitega programa za ravnanje s škodljivci (Integrated Pest Management). Iz depoja smo odstranili okužen kip in druge potencialno okužene umetnine, okužene obrobne letve parketa in police. Depojske prostore in police smo skrbno očistili. Umetnine smo podložili z novimi kartoni. Za prestrezanje škodljivcev med premikanjem smo na police nastavili samolepljive pasti in okoli vrat obojestranski lepilni trak. Na prezračevalne odprtine smo namestili finejše filtre. Monitoring depoja smo začeli izvajati pogosteje s poudarkom na opazovanju znakov delovanja insektov. Za vse umetnine (495) iz tega depoja smo načrtovali zaplinjevanje z mešanico inertnih plinov. Dve skupini umetnin smo zaplinili in nato ločeno shranili. Zaradi visokih stroškov in varčevalnih ukrepov v naslednjih letih nadaljevanje zaplinjevanja ni bilo mogoče, zato smo začeli iskati varčnejše rešitve. V sodelovanju s prof. Pohlevnom z Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani in g. Finšgarjem iz podjetja basf proizvajalcem mreže Storanet®, ki nam je podaril material za testiranje, smo se odločili, da bomo v letu 2013 poskusili z novim pristopom. Storanet® je gosto tkana ovojna mreža (47 okenc na cm2), ki je bila posebej zasnovana za mehansko in kemično zaščito debel pred lubadarjem, saj je mreža prevlečena z majhnimi količinami kontaktnega insekticida. Odlikuje jo varna in enostavna uporaba brez posebnega usposabljanja ali prevelikega tveganja za zdravje. Po uporabi jo je mogoče odstraniti na okolju prijazen način. Potencialno okužene kipe, ki smo jih v nadaljevanju izločili, smo ovili v plast paropropustne folije Tyvek® in nato še z mrežo Storanet®. Obe plasti fizično preprečujeta širjenje hroščev. Tyvek® preprečuje tudi neposreden stik med umetniškim delom in mrežo. Bela barva omogoča lažje odkrivanje hroščev, ki izstopijo v času tovrstne karantene. V vlakna mreže Storanet® vgrajena aktivna snov, ki počasi izhaja (približna 6 mesecev), pa na insekte deluje tudi kemično. Na ta način smo ustvarili lokalno karanteno v okuženem depoju. Med kasnejšim monitoringom smo v Tyvekovih® ovojih našli odrasle hrošče, drugod v depoju pa ne. Na tej točki menimo, da je širjenje okužbe omejeno. Nekatere ovite skulpture bodo zaplinjene, za preostale pa lahko postopek za dodaten čas odložimo.

Slika 1 Črvina, larve, jajčeca in hroščki, odkriti ob okuženem kipu (foto: Martina Vuga) Slika 2 Prežrt podložni papir (foto: Martina Vuga) Slika 3 Kip, ovit v folijo Tyvek® in mrežo Storanet® (foto: Martina Vuga) 153

Ohranjanje organskih materialov na t. i. sodobnih konserviranje preventivno medaljah

■■ Ana Sofia Neves, ULisboa, Faculdade de Belas-Artes Ana Bailão, ULisboa, Faculdade de Belas-Artes Andreia Pereira, ULisboa, Faculdade de Belas-Artes

Fakulteta za lepe umetnosti Univerze v Lizboni (fbaul) hrani v zbirki z naslovom Volte Face večje število majhnih skulptur, imenovanih tudi sodobne medalje. Gre za zbirko del sodobne umetnosti, ki so nastali v letih 1997–1998. Ohranjanje te zbirke predstavlja veliko težavo zaradi številnih slabo obstojnih organskih (npr. les, satovje, perje), anorganskih (različne vrste kovin) in sintetičnih materialov, ki so jih uporabljali za izdelavo. Še kompleksnejša pa je problematika pri predmetih, sestavljenih iz več različnih materialov, ki drugače reagirajo na spremembe temperature in relativne vlažnosti. Tako smo pri pregledu zbirke opazili, da so zaradi hranjenja v neprimernih klimatskih razmerah – zaradi previsoke relativne vlažnosti, v slabem stanju zlasti organski materiali, saj se je na njih pojavila plesen. Težave z previsoko relativno vlažnostjo smo rešili tako, da smo predmete shranili v primernem okolju z ustrezno relativno vlažnostjo in temperaturo, s čimer smo preprečili nadaljnje poškodbe. Velik izziv so bili konservatorsko-restavratorski posegi na tridimenzionalnem predmetu sodobne umetnice Catarine Albuquerque (r. 1978). Ta je izdelala sodobno medaljo tako, da je na osnovo (kamen) pritrdila perje, ki pa je zaradi neprimernih klimatskih razmer in rokovanja odpadlo s površine. Lepljenje takih materialov na gladko površino je bilo težavno. Preizkusili smo lepljenje z živalskim klejem in 5-odstotno akrilno smolo Paraloid b 72 v izopropanolu. Slednji je bil primernejši, saj smo tako preprečili, da bi se perje preveč navlažilo. Prav tako smo Paraloid b 72 izbrali zaradi njegovih dobrih lastnosti – odpornosti proti toploti, uv svetlobi, oksidaciji in vlagi. Po zaključenih posegih smo medaljo shranili v okolju s primernimi klimatskimi pogoji, s čimer smo zmanjšali možnosti za nadaljnje propadanje, ki je pri proteinskih materialih, kot je perje, zelo mogoče, saj so odlična hrana za insekte.

Slika 1 Catarina Albuquerque, Brez naslova, materiali: kovina, plastika, perje, bleščice (foto: Ana Sofia Neves) Slika 2 Catarina Albuquerque, Brez grehov (Sem Pecados), materiali: kamen in perje (foto: Ana Sofia Neves) Slika 3 Catarina Albuquerque, Brez naslova, materiali: kovina, plastika, perje, umetni lasje (foto: Ana Sofia Neves) 154 Predstavitev izdelave poslikanih panjskih končnic na Kitajskem

izobraževanje ■■ Žiga Rehar, Slovenski etnografski muzej

Konservatorji-restavratorji delujemo na širokem polju znanj med znanostjo in umetnostjo, ki so danes nujna za uspešno opravljanje naših nalog. Veščine, ki jih ob tem razvijamo, so vedno bolj zaželene pri oblikovanju promocijskih in izobraževalnih vsebin. Slovenski etnografski muzej je leta 2018 sodeloval na mednarodnem sejmu Tretji Pisani svet, razstava in predstavitev držav vzdolž svilnate poti (The rd3 Colourful World Cultural Exhibition of Countries along the Belt and Road) v Pekingu na Kitajskem. Tema predstavitve je bila slovenska čebelarska dediščina, pri tem pa sem prevzel oblikovanje in izvedbo pedagoškega programa. Kot osrednji predmet smo želeli predstaviti poslikano panjsko končnico, likovno in vsebinsko zanimiv predmet, ki se je pri nas razvil sredi 18. stoletja in je unikaten v svetovnem merilu. Želeli smo predstaviti način izdelave panjske končnice ter ga približati zainteresirani javnosti, tako da bi se tudi sami lahko preizkusili v izdelovanju, za nagrado pa svoj izdelek odnesli domov v trajen spomin. Vsebinsko so podobe s panjskih končnic zelo pestre, saj obravnavajo širšo družbeno tematiko od čebelarskih prigod prek verskih sporočil do družbeno aktualnih tem. Poslikano panjsko končnico sestavlja likovno enostavna zgradba, osnovni motiv je izrisan s črtno risbo, polja so ploskovito pobarvana, le redko je bila uporabljena tehnika senčenja. Motive so s prerisovanjem ali s šablonami prenašali na z barvo podložen leseni nosilec. Gre za princip multipliciranja, izdelki so se razlikovali le na podlagi ustvarjalčeve domišljije in likovne spretnosti. Leseni nosilec panjskih končnic je bil v večini primerov poslikan z oljno barvo. Izbira slikarske tehnologije je bila precej odvisna od danih sredstev in se je glede na to tudi spreminjala. Danes se uporabljajo predvsem akrilne barve. Na podlagi omenjenih dejstev in omejitev, ki sta jih postavljala prostor predstavitve in transport, sem program zasnoval v dveh nivojih. Izdelavo panjske končnice po tradicionalnem postopku na leseni nosilec sem predstavil sam. Za pedagoški del pa sem izdelal risbe po izbranih motivih, jih natisnil na papirnati nosilec in kaširal na lepenko. Obiskovalci so se tako preizkusili v izdelavi poslikane panjske končnice ter jo po domišljiji nadgradili po svojih željah. Z uporabo predrisbe, ki je bila tematski okvir in navdih, so udeleženci izvedeli, da je bila večina poslikanih panjskih končnic izdelana po predlogi. Izvedba v naravnem merilu je ustvarjalcem predstavila potrebo po natančnosti. Predvsem mlajše obiskovalce je navduševala uporaba akrilnih barv, saj so z mešanjem barv izpopolnjevali tudi svoje likovno znanje.

Slika 1 Sejemska delavnica: Izdelava panjskih končnic (foto: Jure Rus) Slika 2 Udeleženka s svojim izdelkom (foto: Žiga Rehar) Slika 3 Z leve proti desni: Valentina Vengus – prevajalka; Lucija Lindov Heindel – veleposlaništvo rs v Pekingu; Žiga Rehar, sem; Janez Premožoč – veleposlanik rs v Pekingu; mag. Ralf Čeplak, sem; Jure Rus, sem (foto: Žiga Rehar) 155

Uvajanje sodobnih pristopov čiščenja stenskih izobraževanje poslikav na ZVKDS

■■ Ajda Mladenovič, zvkds Restavratorski center Martina Lesar Kikelj, zvkds Restavratorski center Maša Kavčič, zvkds Raziskovalni inštitut Domen Kranjc, zvkds Raziskovalni inštitut

Največ zaslug za razvoj sodobnih pristopov čiščenja umetniških del ima Richard Wolbers (University of Delaware / Wintherthur Museum, Delaware, zda), saj je v konservatorstvu-restavratorstvu že v osemdesetih letih 20. stoletja začel uvajati nove metode in materiale ter korenito spremenil dotedanje strokovno razmišljanje o poseganju v umetnine. Na področju stenskega slikarstva pa je bil tovrstni razvoj kljub temu počasen. Od leta 2002 v domačo prakso uvajamo novejše sisteme restavriranja stenskih slik, kot so metode čiščenja in utrjevanja z anorganskimi materiali. V zadnjem času smo se začeli nagibati k bolj nadzorovanemu spremljanju postopka. Wolbersovi principi čiščenja stenskih poslikav so se začeli uvajati šele v zadnjih letih, razvoju pa smo začeli slediti tudi na zvkds. Komunikacijo z Richardom Wolbersom smo vzpostavili že na delavnici New Methods of Cleaning Painted Surfaces v Splitu leta 2013 in Londonu leta 2015 ter na konferenci Gels in Conservation v Londonu leta 2017. Junija 2018 smo na Restavratorskem centru zvkds v Ljubljani v sodelovanju z International Academic Projects (London, vb) organizirali šestdnevno teoretično-praktično mednarodno delavnico Nove metode čiščenja stenskih poslikav / New Methods of Cleaning Wall Paintings. Vodil jo je Richard Wolbers, poudarek pa je bil na vodnih, geliranih in emulzijskih čistilnih sistemih. V predpripravah na dogodek je Oddelek za stensko slikarstvo in mozaike poleg organizacije delavnice v sodelovanju z restavratorji območnih enot pripravil številne modelne vzorce ter za praktične primere dela v okviru delavnice izbral različne primere stenskih poslikav s kompleksnejšimi problematikami čiščenja. Oddelek za naravoslovje je opravil potrebne naravoslovne preiskave, Raziskovalni inštitut pa je začel niz pripravljalnih študij za priročnik o materialih, sistemih in metodah čiščenja, ki združujejo kemijski in konservatorsko-restavratorski pogled v problematiko, ter poskuse spremljanja postopkov čiščenja z izbranimi analitskimi tehnikami. Izpopolnjevanje smo nadaljevali z udeležbo na petdnevni teoretično-praktični delavnici Čiščenje stenskih slik: metodološki pristop z nizkim kemijskim tveganjem / Cleaning wall paintings: methodological approach with low chemical risk, ki je septembra 2018 potekala v Zagrebu pod vodstvom Maurizia Coladonata (iscr, Rim, Italija). V preteklih letih in na delavnicah pridobljeno znanje smo začeli preizkušati tudi v praksi, v sklopu konserviranja-restavriranja stropnih poslikav A. Herrleina v Gruberjevi palači ter F. Jelovška v Codellijevi hiši v Ljubljani.

Slika 1 Delavnica Richarda Wolbersa (foto: Ajda Mladenovič) Slika 2 Delavnice Maurizia Coladonata (foto: Ajda Mladenovič) Slika 3 Čiščenje Jelovškove stropne poslikave (foto: Martina Lesar Kikelj) 156 Znanje in veščine iz depoja: Snovanje in poustvarjanje štukatur

izobraževanje ■■ Aleš Vene, Posavski muzej Brežice

Leta 2017 smo v konservatorsko-restavratorski delavnici Posavskega muzeja Brežice začeli s projektom Znanje in veščine iz depoja. Muzejski program smo s tem obogatili in dopolnili z različnimi delavnicami, z željo, da med obiskovalci muzeja in v širši okolici povečamo zanimanje za kulturno dediščino, s posebnim poudarkom na nesnovni kulturni dediščini. Leta 2018 smo izbrali novo temo in v okviru projekta Znanje in veščine iz depoja izvedli delavnice pod naslovom Snovanje in poustvarjanje štukatur. V muzeju – gradu Brežice krasijo stropne štukature številne prostore in tudi mestna arhitektura v starem jedru Brežic je okrašena z različnimi tipi štukatur. Tudi pri tem projektu smo se povezali z osnovnima šolama Brežice in Boštanj. Učenci so dodatno spoznali štukature pri predmetu Likovno snovanje, njihovo aktivno delo pa je potekalo vse šolsko leto. Spoznali so načine izdelave in postavitve ter izrisali idejne skice nove štukaturne dekoracije. Delo smo nadaljevali z modeliranjem pozitivnega elementa v glini. Začeli smo s preprostim elementom v obliki sadja in listov in stopnjevali zahtevnost z izdelovanjem elementov akantovih listov. Pridobljene izkušnje so bile pogoj za izdelavo kopije stropne štukature v naravni velikosti s stropa prostora pred Viteško dvorano. Obliko smo prenesli s pomočjo risbe na foliji, ki smo jo napeli na novo podlago stene v prostoru pred recepcijo. Nameščene posamezne elemente so učenci povezali z nanosom finega ometa neposredno na steno in pri tem razvijali spretnosti prostega modeliranja. Po zaključku del na steni so izdelali še okensko štukaturo na temo glasba, za katero so načrt izdelali med izrisovanjem in proučevanjem štukatur na hišah v starem mestnem jedru Brežic. Na pripravljen leseni okvir so pritrdili elemente glasbil, odlite v mavcu, vmesne prostore pa dopolnili z modeliranjem. Delavnice smo razpisali tudi za druge zainteresirane, ki bi želeli spoznati tehniko izdelovanja in kreiranja štukatur. Delavnica je potekala kontinuirano deset dni, udeleženci pa so na njej spoznali različne tehnike izdelovanja na primerih štukatur v prostorih muzeja. Ob zaključku delavnic smo vse izdelane štukature predstavili na skupni razstavi, ki smo jo odprli 16. decembra 2018 kot del prireditve Praznična tržnica – tržnica rokodelcev na dvorišču Posavskega muzeja Brežice. Rezultati projekta so navdušili tako nas v muzeju kot vse uporabnike, kar je potrdilo, da so naša prizadevanja pomembna in sprejeta. S skrbjo za muzejske predmete in prenosom znanj prispevamo k pomembnemu ohranjanju in varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki se kaže v bogati raznolikosti in živosti. S projektom prenašamo znanja na mlajše generacije in druge zainteresirane skupine. Sodelavci: Davorin Prah – pmb; Anja Medved – pmb; Mojca Barbič – oš Brežice; Nena Bedek – oš Boštanj

Slika 1 Modeliranje dekorativnih elementov v glini (foto: arhiv pmb) Slika 2 Nameščanje dekorativnih elementov in dopolnjevanje (foto: arhiv pmb) 157

Razstava V dobrih rokah – 60 let Oddelka za razstave konserviranje in restavriranje Narodnega muzeja Slovenije

■■ Nataša Nemeček, Narodni muzej Slovenije

V Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova smo 29. novembra 2018 odprli razstavo V dobrih rokah, s katero smo obeležili 60 let delovanja Oddelka za konserviranje-restavriranje Narodnega muzeja Slovenije, najstarejšega in največjega oddelka za konserviranje-restavriranje muzejskega gradiva v Sloveniji. Razstava je konceptualno razdeljena na tri dele. V prvem, uvodnem delu na hodniku, predstavljamo poškodbe nekaterih predmetov pod različnimi povečavami. Drugi del v manjši razstavni dvorani je posvečen bogati zgodovini naše dejavnosti v najstarejši muzejski instituciji. Leta 1959 je bil namreč ustanovljen Laboratorij za konservacijo, ki ga je vodila inženirka kemije Nada Sedlar. Sicer pa zgodovina naše stroke sega v 19. stoletje, natančneje v leto 1880, ko je bil v muzeju zaposlen prvi preparator Ferdinand Schulz. Izpostavljamo tudi manj znano vlogo ekspresionističnega slikarja Frana Tratnika, ki je v muzeju deloval kot restavrator za slike. Poudarjamo vlogo Nade Sedlar, ki je kot pionirka na tem področju vzpostavila metodologijo dela na dveh ključnih področjih muzejskega dela – arheološkem in kulturnozgodovinskem. Izpostavljamo tudi odločilen premik po osamosvojitvi Slovenije, ko se je oddelek kadrovsko toliko okrepil, da so se konservatorji-restavratorji lahko specializirali za posamezne materiale. Zgodovinski pregled spremljajo predmeti z ohranjenimi »starimi restavriranji« na keramičnem in kovinskem gradivu. V tretji, največji dvorani so predstavljena vsa glavna področja dela desetih sodelavcev Oddelka za konserviranje in restavriranje nms, ki izhajajo iz dveh temeljnih področij dela v muzeju – arheološkega in kulturnozgodovinskega. Temeljna področja konserviranja-restavriranja muzejskega gradiva dopolnjujejo še kopistika in eksperimentalna arheologija ter preventivno konserviranje in naravoslovne raziskave. V osrednjem delu dvorane je posebna pozornost posvečena predstavitvi poklica, etiki in pravilni rabi terminologije. V skladu s sodobnimi muzejskimi trendi smo v razstavo vključili tudi interaktivni kotiček. Razstavljenih je več kot sto predmetov iz različnih zgodovinskih obdobij – od najstarejših iz 5. st. pr. n. št. do sodobnih iz osemdesetih let preteklega stoletja. Razstava je bila podprta s sredstvi Ministrstva za kulturo in Narodnega muzeja Slovenije. Spremlja jo obsežen 213-stranski katalog. Razstavo je skupaj s katalogom oblikovala Polonca Strman. Odprta bo do 29. maja 2019.

Slika 1 Pogled v razstavno dvorano s prikazom vseh glavnih področij dela konservatorjev-restavratorjev nms, predstavitvijo poklica in terminologijo ter interaktivnim kotičkom (foto: Nataša Košmerl) Slika 2 Vodstvo po razstavi za člane Društva restavratorjev Slovenije nms (foto: Irma Langus Hribar) Slika 3 Vizualna podoba razstave je delo oblikovalke Polonce Strman (foto: Polonca Strman) 158 Organizacijski model razstave

■■ Irma Langus Hribar, Narodni muzej Slovenije razstave Janja Slabe, Narodni muzej Slovenije Nataša Nemeček, Narodni muzej Slovenije

Konservatorji-restavratorji k razstavam prispevamo na številnih področjih: konserviramo- restavriramo in predstavljamo svoje posege, izvajamo in interpretiramo naravoslovne analize, izdelujemo kopije, replike in rekonstrukcije, izdelujemo opore in embalažo za predmete ter predmete varno predstavljamo na razstavi. Na stalnih razstavah skrbimo za urejanje predmetov in vitrin in preverjamo razmere za varno hranjenje razstavljenih predmetov. Za vse te posege potrebujemo dovolj časa, da si zagotovimo in razporedimo sredstva za delo ter načrtovane posege uspešno izvedemo. Neuspešno načrtovanje nalog vodi v nepotrebne obremenitve in zgostitev dela v obdobju pred odpiranjem razstave in od vseh vpletenih zahteva sklepanje sicer nepotrebnih kompromisov. Dobro načrtovana in vodena delitev dela omogoča, da vsi udeleženi sodelujejo s svojim znanjem in talenti, kar pripelje do dobrega razpoloženja v ekipi, to pa zagotavlja ustvarjalnost in nadstandardne rešitve. Za načrtovanje dela ovrednotimo obseg dela in predvidimo zadolžitve. Za konservatorje-restavratorje so ključne ohranjenost, količina in razpoložljivost za razstavo predvidenih predmetov. Za vse predmete pripravimo terminski plan za posege, preiskave in fotografiranje za publikacije ter urejanje okoljskih razmer. Ob razstavi Pod Napoleonovim orlom. 200 let Ilirskih provinc smo v sodelovanju z Oddelkom za zgodovino in uporabno umetnost nms zagotovili dober pregled nad predmeti. Ob razstavnih prostorih smo uredili začasen depo. Pregledna razvrstitev muzealij na enem mestu je omogočila uravnoteženo konserviranje-restavriranje, ob tem pa smo v sodelovanju z oblikovalci razstave pripravili pripomočke za montiranje predmetov v vitrine. Zaključke smo strnili v t. i. Protokol razstave, v katerem smo opisali naloge direktorja, avtorja oziroma komisarja, koordinatorja, dokumentalista, konservatorja-restavratorja, tehničnega vodje, oblikovalca in skrbnika depoja razstave, ter popis oddali v dopolnitev kolegom iz ozuu. Ob prvi samostojni konservatorsko-restavratorski razstavi V dobrih rokah – 60 let oddelka za konserviranje in restavriranje Narodnega muzeja Slovenije smo svoje dosedanje izkušnje s postavljanjem razstav strnili v tekoče in nestresno postavljanje razstave. V evalvaciji razstave smo še posebej izpostavili kakovost uvodnih sestankov, razvoj tem, upoštevanje dogovorjenih rokov in dobro obveščenost in sodelovanje vseh udeleženih.

Slika 1 Protokol razstave (avtorice: Irma Langus Hribar, Nataša Nemeček, Janja Slabe) Slika 2 Postavljanje razstave Pod Napoleonovim orlom (foto: Tomaž Lauko) Slika 3 Postavljanje razstave V dobrih rokah (foto: Irma Langus Hribar) 159

Projekt Po sledeh umetnosti družine Straub – projekti strokovno in znanstveno sodelovanje z izmenjavo podatkov

■■ Ksenija Škarić, Hrvatski restauratorski zavod

V projektu Po sledeh umetnosti družine Straub sodelujejo številni strokovnjaki, ki preučujejo umetnine – konservatorji- restavratorji, umetnostni zgodovinarji in znanstveniki s področja naravoslovnih znanosti, ki izvajajo laboratorijske preiskave. Sprva je v projektu sodelovalo pet partnerskih ustanov: Hrvaški restavratorski zavod, Bavarski državni zavod za zaščito spomenikov, Univerza v Gradcu, Univerza v Ljubljani in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, pridružili pa so se jim še posamezni raziskovalci. Med samim projektom se je mreža raziskovalcev tako razširila, da sedaj vključuje strokovnjake in znanstvenike iz 24 ustanov v sedmih državah. Projekt sofinancira Evropska komisija v okviru Programa Ustvarjalna Evropa (Creative Europe). Projekt temelji na spoznanju, da je bilo pet bratov iz družine Straub med vodilnimi kiparji 18. stoletja v več mestih današnje Nemčije, Avstrije, Slovenije in Hrvaške. Najstarejši Johann Baptist Straub (1704–1784) je imel delavnico v Münchnu, Philipp Jakob Straub (1706–1774) v Gradcu, Joseph Straub (1712–1774) v Mariboru, Johann Georg Straub (1721–1773) v Radgoni (Bad Radkesburg), najmlajši Franz Anton (1726–1774/76) pa je živel in delal v Zagrebu. Vsi umetniki so izhajali iz iste kiparske in mizarske delavnice v Wiesensteigu, ki jo je vodil njihov oče Johann Georg (1674–1755), pri njem so dobili tudi osnovno umetnostno izobrazbo. Znanje in umetniško spretnost so izpopolnjevali v okoljih, kjer so delovali in tudi sami vplivali na tamkajšnjo lokalno produkcijo. Osupljiv uspeh so dosegli predvsem zaradi svoje vrhunske tehnične podlage in sposobnosti prilagajanja pričakovanjem skupnosti, v kateri so delovali. Slednje, v kombinaciji z njihovimi posameznimi talenti, je pripeljalo do opaznih različic njihovega skupnega rokokojskega jezika. Sodelovanje poteka na podlagi računalniške baze podatkov o umetninah in z razpravo pred samimi deli v cerkvah, muzejih in konservatorsko-restavratorskih delavnicah. Računalniška baza podatkov s katalogom umetnostnih del družine Straub vsebuje zgodovinske in tehnične podatke o umetninah ter podatke o njihovih obnovah oz. konservatorsko-restavratorskih posegih. Glede na podatke raziskujemo materialno sestavo umetnostnih del družine Straub in materiale, ki so bili uporabljeni pri konserviranju-restavriranju. Več o projektu si lahko preberete na: http://trars.eu/about. php?lang=4

Slika 1 Samostan Ivanić, cerkev Marijinega vnebovzetja, detajl z glavnega oltarja, Franz Anton Straub, 1761 (foto: Goran Tomljenović) 160 APACHE – nov projekt na temo dediščinske znanosti (EU OP Obzorje 2020) projekti

■■ Eva Menart, Narodni muzej Slovenije Irena Kralj Cigić, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo

Letos se je začel nov evropski projekt na temo kulturne dediščine oziroma dediščinske znanosti, financiran v okviru programa Obzorje 2020. Naslov projekta je Aktivni in pametni materiali za transport in shranjevanje ter vitrine kot orodje za preventivno konserviranje kulturne dediščine (Active & intelligent Packaging materials and display cases as a tool for preventive conservation of Cultural Heritage, akronim apache), koordinira ga Univerza v Firencah, konzorcij pa sestavlja 26 institucij iz 13 držav. Projekt je namenjen raziskovanju preventivnega konserviranja muzejskih zbirk, s poudarkom na pametnih materialih za transport in shranjevanje predmetov, ki vključujejo senzorje (npr. za temperaturo, relativno vlažnost, hlapna onesnaževala) in/ali absorpcijska sredstva, ki uravnavajo mikroklimo okoli predmeta (npr. z uravnavanjem relativne vlažnosti ali odstranjevanjem hlapnih onesnaževal). Poleg razvoja materialov za transport in shranjevanje bo del projekta tudi razvoj t. i. pametnih vitrin, ki omogočajo napredno uravnavanje mikroklime. Pomemben del projekta je sodelovanje s končnimi uporabniki morebitnih razvitih rešitev, zato pri projektu sodeluje tudi več muzejev in galerij različnih velikosti. V sodelovanju z njimi bo razvito spletno orodje za primerjavo različnih ukrepov preventivnega konserviranja, ki bo temeljilo na funkcijah doza- odziv za različne faktorje, ki vplivajo na razgradnjo materialov, iz katerih so predmeti sestavljeni. Funkcije doza-odziv za nekatere materiale že obstajajo, nekaj pa bo z eksperimentalnim delom razvitih med projektom. S tem orodjem bo mogoče ovrednotiti tudi pozitivne učinke novorazvitih materialov. Ciljna skupina za rezultate projekta so manjši in srednje veliki muzeji, galerije, arhivi in knjižnice, ki si težje privoščijo celostne rešitve za preventivno konserviranje svoje zbirke, kot so klimatsko kontrolirani depoji in/ali vitrine. Ti bi z uporabo naprednih materialov za shranjevanje tako lahko z uravnavanjem mikroklime učinkovito zaščitili vsaj najpomembnejše ali najbolj občutljive predmete. V projekt sta vključeni dve slovenski instituciji, Narodni muzej Slovenije in Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Sodelovali bosta pri razvoju novih funkcij doza-odziv, spremljanju razmer v depojih in razstavnih prostorih ter razvoju in preizkušanju spletnega orodja.

Slika 1 Logotip projekta apache (vir: interna predstavitev projekta) 161

Zbornik RES.7 Estetska prezentacija stenskih poslikav publikacije

■■ Mateja Neža Sitar, zvkds Restavratorski center

V pripravi je nova številka iz serije periodičnih interdisciplinarnih publikacij Restavratorskega centra zvkds, tokrat v obliki zbornika res.7 na temo estetske prezentacije stenskih poslikav. Objavljeni bodo prispevki domačih in tujih strokovnjakov različnih profilov, ki so z referati sodelovali na dveh simpozijih: prvem o Retuši in problematiki prezentiranja stenskih poslikav (2016) in na mednarodnem o Estetski prezentaciji stenskih slik – problemih in rešitvah (2017). Odločitev, da prispevke objavimo pod krovom publikacije res., je materializacija ene prvih začrtanih nalog delovne skupine za varstvo in ohranjanje stenskih slik zvkds. Tematiko je pomenljivo odprla in uvedla lanska številka Konservatorja-restavratorja (2018). Pomen in vrednost tega zbornika sta toliko večja, ker na teoretskem področju v stroki še kako primanjkuje kritičnih, preglednih, primerjalnih strokovno-znanstvenih objav. Še posebej, ko o pereči problematiki konstruktivno govorimo in pišemo skupaj umetnostni zgodovinarji in restavratorji. Gre za premalo obravnavano temo ne samo pri nas, ampak tudi v evropskem prostoru. Najbolj zanemarjene so teme o avtentičnosti, o večnivojskem razumevanju sporočilnosti umetnine, o pristopih pri poseganju v izvirnik od začetkov stroke do danes, o restavriranju in derestavriranju, o standardih in našemu prostoru prilagojenih smernicah postopanja, nadzora. Manjka raziskav, dialoga, razprav, kaj šele objav. Z zbornikom odprto problematiziramo izjemno kompleksen estetski vidik, mnenja so namreč zelo različna. Razkrili so se problemi, ki jih ni mogoče rešiti čez noč. Največji je terminološka nedefiniranost, nepoenotenost, s čimer je oteženo izpeljevanje strokovno kritičnih razmišljanj, postavljanje teorije stroke. Drugi je pomanjkanje sistemsko utečenih postopkov načrtovanja, poseganja v spomenike, mnoge odločitve so odvisne od osebne zavzetosti konservatorjev, konservatorjev-restavratorjev in dobre volje naročnika. Barvitost stališč se zrcali iz zajetne vsebine in izpovednih fotografij. Kot je pereča sama problematika in so mišljenja raznorodna, tako je vsebinsko raznolika paleta trenutnih pogledov na iste probleme. Besedila so jasen pokazatelj, kako težko je vzpostavljati in ohranjati delikatno vez med različnimi pogledi. Dejstvo je, da optimalnih rešitev ne more in ne sme določati samo umetnostni zgodovinar in ne samo konservator-restavrator, kot se je pokazalo skozi našo zgodovino. Ključno vlogo mora imeti matična institucija. Upamo si trditi, da bo k ozaveščanju veliko pripomogel tudi pričujoči zbornik. S prepoznavno kratico res. govori o restavratorstvu, kjer se prepletajo in dopolnjujejo spoznanja različnih disciplin v dobro spomenikov, v tem primeru stenskih poslikav.

Slika 1 Različni restavratorji = različni pristopi (za vire fotografij glej: Mateja Neža Sitar, V. Metzinger, Poveličanje sv. Uršule – umetnostnozgodovinski oris in raziskava historiata starejših posegov, zvkds rc (arrs projekt, 2014–2015)) Slika 2 Primer retuše iz Italije (foto: Vlasta Čobal Sedmak) Slika 3 Strokovni tandem umetnostni zgodovinar – restavrator: Stele in Sternen pred freskami v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Turnišču leta 1929 (vir: mk indok center) 162

Angleški izvlečki | Abstracts

Conservator-Restorer Abstracts of the International Meeting 2019 National Gallery of Slovenia 163 textiles and leather | abstracts izvlečki angleški

Conservation of a 16th century tapestry fragment

■■ Hajnalka Nagy, self-employed (p. 65)

The fragment had been repaired on a number of occasions using different yarns and methods. The textile was slightly soiled, worn, and faded. In places where the fabric had become weak, some warps and wefts were hanging out or were missing. The goal of the conservation was to strengthen the fragment statically. Undoing all the repairs made so far would have resulted in further damage to the piece fragment. Repair yarns were unpicked only where they were disturbingly thick or secured the incomplete areas just loosely. During the work, no treatment with water took place. Woven repairs to incomplete parts and the mounting of the fragment on woollen fabric were performed using woollen and silk yarns.

Conservation-restoration of uniforms

■■ Irena Porekar Kacafura, Regional Museum Maribor (p. 66)

Last year, the permanent exhibition Uniforms was opened in the museum. Restoration procedures were carried out on 59 objects, mainly jackets, coats, headgear and helmets. The clothing had mechanical damage and various dirt marks. Larger damage had already been mended, mostly inappropriately. The materials were cleaned by blowing air or steam through them, or by washing. For lining the damaged parts, a suitable material was used and attached using the laid couching stitch. All the tears were sewn with a silk thread. Metal items were cleaned with mild polishing pastes and liquids, while the surfaces were additionally protected with various coatings. Particularly demanding procedures were carried out on the headgear, which combines textile, metal, leather or fur, and feathers or horsehair.

Conservation-restoration of a woman’s cloth coat

■■ Ana Resnik, self-employed (p. 67)

A women’s cloth coat from the Ethnological Collection of the Koper Regional Museum is a piece of folk costume from the 19th century and is one of the few preserved in Slovenia. Besides the dirt on the surface, there were several different-sized holes resulting from moth larvae. The decorative silk on the sleeve cuffs was only preserved in fragments, whereas on the collar, only the remains of stitches were left. After dry cleaning, the process of filling and stabilising the holes was applied. Larger holes were filled with the pre-prepared felt wool that was dyed with Tobasign dyes for natural fibre. The decorative silk on the sleeve cuffs has been lined with dyed silk in the shade of the original silk and stabilised with sewing. 164 Reproduction of a Hungarian revolutionary flag

■■ Eszter Mátyás, Hungarian National Museum (p. 68)

The flag was used in 1956 during the Hungarian revolution. The so-called Rákosi» coat of arms« was cut out from the middle of the flag during the uprising, becoming a symbol of the revolution. Because of its historical message, the flag does not need to be restored. The task was to make a reproduction.

angleški izvlečki | abstracts Making a copy – not a reconstruction – is not an ordinary task in textile conservation. In fact, it was the opposite of what we are used to. Here, no cleaning and stabilizing were needed. On the contrary, stable fabrics needed to be made ragged, worn and dirty. In the end, a good reproduction was made, one that can proudly be used at revolutionary commemorations.

paper

Conservation and restoration of the wooden covers of incunabula Aesop’s Fables

■■ Tomislav Bajić, National and University Library in Zagreb (p. 69)

Conservation and restoration work on the wooden covers of incunabula require a professional approach to the book as a unique, integral object. The book is not made of just one material, such as paper, but includes wood, metal, bindings. The conservation and restoration of heritage objects, such as incunabula, involve the engagement of more than one specialty within the conservation-restoration process (conservation and restoration of paper, wood, metal, book binding). Co-workers: Lucija Ašler and Marina Sturpar

Documentation and assessment of the illumination of the Statute of Pula from the 1500s

■■ Sanja Šetić, Pazin State Archieve (p. 70)

The Statute of the Town of Pula from the 1500s is an illuminated manuscript book in the form of a codex. This magnificent miniature suffers from significant mechanical damage and partial fading. Also, there is mechanical damage to the carrier, which is made of parchment. Because it is not known whether serious investigations were carried out in order to assess the physical state of the original and because of its exceptional value, the initial investigation of the painted layer was carried out in the Pazin State Archives. In order to obtain as much information as possible about the state of the paint and the substrate, a recording of the illumination under a side light was carried out. Research was carried out to obtain information about any necessary conservation interventions and to optimize the preservation of the codex. 165 Challenges of removing surface dirt and glue from | abstracts izvlečki angleški the print Battle near Lützen by Merian Matthäus, Sr., printed in 1632

■■ Stevo Leskarac, National and University Library in Zagreb (p. 71)

The preservation of objects and art on paper implies preventing the negative impact of biological and mechanical damage, and making sure there is no further degradation of the objects. The approach to the conservation and restoration of graphic prints is similar to the approach to the protection of rare documents, charters, letters, manuscripts, maps, etc., although with graphics the emphasis is also on the aesthetic nature of the art. The focus of restoration work is to preserve artwork, its authenticity, the integrity of its materials and technology.

Herbario Nuovo – conservation and restoration

■■ Lucija Ašler, National and University Library in Zagreb (p. 72)

Herbario Nuovo, a book by the doctor and botanist Castor Durante, printed in Venice in 1717, was submitted to the Preservation and Storage Department of the National and University Library in Zagreb in 2017 for digitalization and restoration. The restoration took place in the following phases: conservation research, conservation and restoration of the text block and the covers and a custom protective enclosure. Various binding materials (leather, parchment, paper), severe block degradation, notes written in iron-gall ink, embossed print, are only some of the challenges we encountered during the restoration that influenced the choice of materials and conservation-restoration methods. Co-workers: Jelena Duh, Valerija Krauthacker

Conservation-restoration treatments on a tourism poster from 1958

■■ Dorijana Malinarić-Macan, State Archives in Rijeka (p. 73)

The tourism poster Jugoslavija» « from 1958 is an offset print on machine-made paper. In addition to extensive mechanical damage, the poster suffered severe damage caused by water and humidity, and consequently damage by mould. The main goal of the project was to remove an acidic backing from the poster in order to consolidate the structural damage to the paper. Due to the fragility of the poster and the level of damage, the application of a temporary facing with Japanese paper was necessary in order to safely remove the acidic cardboard from the back of the poster and carry out the structural repairs. 166 Conservation-restoration treatment of the Vojvodina Registry Books Collection

■■ Višnja Nikolić, Archives of Vojvodina Maja Jokmanović, Archives of Vojvodina (p. 74)

The Archives of Vojvodina maintain the Vojvodina Registry Books Collection (Collection 402 contains 973 books) in a depository. This represents a first-class resource for historical

angleški izvlečki | abstracts studies of the area. Conservation and restoration treatments resulted in complex operations on the most vulnerable registry books, especially those with biological damage, which led to severe degradation of the paper support, sticking together and pigmentation. With numerous physical and chemical treatments the existing damage is repaired and the life time of the records is prolonged. Also, the digitization of the complete collection is enabled, which prevents the direct contact of users with the material, and significantly influences the physical condition of the records.

Site plan of the River Sava near Krško XII/5-6,1850

■■ Tatjana Rahovsky Šuligoj, Arhives of the Republic of Slovenia (p. 75)

Technical drawings provide an important insight into the creativity process involved in their making, while at the same time capturing the spirit of the times of their creation. They are also often all we have left to remind us of man-made and natural landscapes that have ceased to exist or have not been preserved. Apart from being technically detailed, the drawings are also meticulous in terms of graphics (shading, colouring, and drawing of imaginary decorative items of greenery and other aesthetic additions). Unfortunately, some of the drawings in our collection are now seriously damaged due to the poor quality of the material they were written on and due to inexpert use and storage. The conservation treatment is adjusted for each individual drawing separately and depends on the number of aesthetic and practical researches and requirements.

Conservation and restoration of the photographs kept in the Archival Funds SI AS 1931, Secretariat of the Interior of the Socialist Republic of Slovenia, Nagode Trial

■■ Lucija Planinc, Archives of the Republic of Slovenia (p. 76)

Frequent use and inappropriate storage caused substantial damage to six black and white gelatine silver negatives on glass or film and paper documents kept in the archival funds si as 1931, the Secretariat of the Interior of srs, folder 80–1, the Nagode Trial, records on Boris Furlan. To properly preserve the restored negatives and paper documents, four-flap enclosures were made for them out of suitable paper and the mounting for a window mat was made out of cardboard. The items were then placed in a suitable protection box for long-term preservation. They were 167 returned to their original archival box and are now kept with | abstracts izvlečki angleški the rest of the written records in the repository of the Archives of the Republic of Slovenia.

Chromolithography – reproduced images on paper and preventive maintenance

■■ Irena Potočnik, Slovene Museum of Christianity (p. 77)

The collection of chromolithographies from the 19th century and the first half of the 20th century is printed on machine-made paper, which is not durable due to its composition and acidity. Decomposition of the cellulose molecules causes fragility and degradation of the material. Preventive maintenance includes decontamination, dismantling, cleaning the dirt off the surface, dry cleaning of the paper with soft wishab sponges, reversible conservation of the damage, replacement of dirty cardboard backs with durable materials and finally storage in durable material folders in storage drawers without any light.

Conservation-restoration and digitization of the Journal Jutro`s Archive of Photographic Negatives

■■ Ksenija Janković, self-employed (p. 78)

The Department of the Map and Pictorial Collection of the National and University Library (nul) stores a large collection of photographic negatives, which are part of the journal Jutro’s archive. The collection consists of 2203 gelatin dry plate negatives and 35 cellulose nitrate film negatives. The condition survey, conservation-restoration and digitization of the collection were performed at the Centre for Conservation and Preservation (nul). The process and results of the conservation-restoration are described in the poster presentation.

Conservation of Lojze Dolinar´s sketches

■■ Petra Zaviršek, National and University Library Jasna Malešič, National and University Library (p. 79)

The legacy of Lojze Dolinar, one of the key representatives of 20th century Slovenian sculpture, stored at the Gorenjska Museum in Kranj, also comprises works of art on paper, with the human figure as the major theme. Although the sketches were often intended only as drafts for graphics, bas reliefs and sculptures, produced by Dolinar in the 1850s and 1860s, and were drawn on low-quality paper, in some cases even on packaging paper, they represent an important part of our cultural heritage, which has to be preserved for future generations. The sketches were conserved in the National and University Library in 2015 and 2016. In order to slow down the acid hydrolysis of the paper, some of the works of art were de-acidified using a calcium hydrogencarbonate solution. All the sketches were dry-cleaned. Self-adhesive tapes were removed and mechanical damage was repaired. New protective enclosures were made from high-quality materials. 168 A big problem with a small book. Restoration of Kubikos by Károly Andruskó from the miniature book collection of the National Library of Serbia

■■ Tanja Lošić, National Library of Serbia (p. 80)

The poster illustrates the importance of digitization, showing the specific problems that occur when an object measuring 8 × 8 mm2 is damaged. In the case of Kubikos, the correct page

angleški izvlečki | abstracts order was impossible to determine without a digital copy, or in this case, help from a Ljubljana City Library curator, who luckily had an exact copy of Kubikos in his collection. Since most damage is caused by people, as was the case here, digitization makes further unnecessary handling obsolete, and at the same time provides important information for the restorer if any damage occurs.

Aesthetic decisions in book restoration

■■ Mia Perković, National and University Library in Zagreb Dragica Krstić, National and University Library in Zagreb (p. 81)

While examining a book it is necessary to make numerous aesthetic decisions such as the whitening of paper, rebinding, the type and colour of the covering leather, etc. Aesthetic considerations can also enter a conservator’s decision making when trying to determine whether or not to save or reintegrate missing decorative elements. Examples will be given through the reconstruction of missing letters and book claps of The Roman Missal book. In the author’s focus is the conservation dilemma in which case a book is considered as an art object. A review will also be given on the principle of reversibility and simple application and a lack of relevant information, and also on various conservation approaches from »minimal intervention« to »far more interventive« options.

easel paintings

Conservation-restoration of an oil painting on a stone surface

■■ Anka Batič, self-employed (p. 82)

The oil painting of Saint Nicholas in the Church of Saint John the Baptist in Ajdovščina is unique because it was painted directly on stone. The paint was applied in thin layers; it was coated with surface dust and it was overpainted once. The initial examination of the painting showed that the paint layer was stable and surprisingly well adhered to the stone. Since the technology of this painting was so unusual, the conservation- restoration process was quite challenging. All the procedures had to be adapted to the original materials and the final results were optimal in the given situation. 169 Valentin Metzinger’s painting – treatment after | abstracts izvlečki angleški treatment

■■ Anita Klančar Kavčič, self-employed Vid Klančar, self-employed (p. 83)

The altar painting Stoning of St. Stephen was painted in 1741 by the Slovenian Baroque painter Valentin Metzinger. It was restored four times in the past. Each time, it was lined, cleaned, consolidated, retouched and repainted. Damages to the painting were caused by excessive moisture in the church and unprofessional restoration in the past. Therefore, the aim of our work was to carry out a minimum technological and aesthetic restoration of the painting.

Conservation and restoration of the painting of St. John of Nepomuk from the Church of St. Nicholas in Novo mesto

■■ Zdenka Salmič Pungerčar, ipchs Restoration Centre (p. 84)

The altar painting Saint John of Nepomuk by Valentin Metzinger has been restored due to non-aesthetic additions, overpaintings and damage made to the picture layer. The painting was reduced to its original format with the removal of surface dirt, yellow varnish and overpaintings. After protecting the paint layer, the painting was consolidated from the back. Holes were filled in and the lining treatment was undertaken on a low-pressure table. The missing areas of the picture layer were filled in and the picture was mounted on a new stretcher and then lacquered and retouched.

Traces left by previous restorations

■■ Lucija Stepančič, ipchs Restoration Centre (p. 85)

More often than not, the paintings we receive for restoration show traces of earlier interventions, but rarely are we able to obtain information about such work. The Last Supper by Andrej Herrlein (Novo Mesto, Cathedral of St. Nicholas) was an obvious victim of unprofessional restoration. The previous treatment was inadequate, largely from an aesthetic perspective (excessive application of glues and adhesives, inconsistent puttying and retouching, separating inlays and darkening overpainting). Today, all of the above-listed procedures are reversible and can be appropriately corrected. By the same token, we must be thankful to our predecessor, whoever he or she was: from a technological perspective, at least, the procedures carried out were valid, and served to halt further deterioration of the work. Co-workers: Barbka Gosar Hirci, Zoja Bajde – both ipchs rc, Bojan Puklavec – student ul aluo 170 Preparatory layers on 19th century paintings and planning the conservation procedures

■■ Lucija Močnik Ramovš, University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design (p. 86)

Preparatory layers play a very important role in the painting technology. A preparatory layer normally consists of a size layer, a ground and an insulation layer. The grounds used on

angleški izvlečki | abstracts the 19th century paintings completely differ from the ones used for Baroque paintings. Usually oil was used as the binder for chalk fillers and applied on a canvas without a size layer. Using water in any form in conservation procedures represented a great risk for the 19th century paintings. Problems of and solutions for conservation treatments are presented. Co-workers: Klavdija Koren, Dorotea Kučenjak, Erica Sartori, Lara Železnik – all students of the ul, Academy of Fine Arts and Design

Conservation-restoration of the oil painting on an iron plate Kranj in Flames from the National Museum of Slovenia, MA Thesis at University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design

■■ Helena Pucelj Krajnc, Museum and Galleries of Ljubljana Blaž Šeme, University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design (mentor) Nataša Nemeček, National Museum of Slovenia (co-mentor) (p. 87)

The oil paintingKranj in Flames was in poor condition. Its iron support was corroded and hidden under a layer of darkened oil varnish and chaotic mass of graphite inscriptions. With mentors, we prepared a thorough conservation-restoration plan. Corrosive crust was removed mechanically while chemicals were used for soft corrosion. We removed the inscriptions together with the darkened varnish. The metal core was filled in with wax/resin fillers. We applied tannin onto the remaining rust and insulated the metal with a microcrystalline wax polish.

Degradation on the canvas of Sousa Lopes’ paintings

■■ Liliana Cardeira, University of Lisbon, Faculty of Fine Arts Ana Bailão, University of Lisbon, Faculty of Fine Arts (p. 88)

The supports of 10 paintings on canvas by the Portuguese painter Adriano de Sousa Lopes, dating from throughout his learning at the Escola de Belas-Artes in Lisbon and at the École Nationale des Beaux-Arts in Paris in the early 20th century, were investigated by visual examination, thread counting and weave mapping. A GIS was used to recognize the degradation of the supports. The results show certain patterns in his practice, which are discussed in relation to the locations, Lisbon and Paris, respectively. 171 Painting technology of fr. V. M. Draganja | abstracts izvlečki angleški

■■ Lana Kekez, self-employed Sagita Mirjam Sunara, University of Split, Arts Academy Kristina Krivec, self-employed Julija Baćak, self-employed (p. 89)

Conservation treatments carried out on thirty-five easel paintings by fr. v. m. Draganja brought to light some new insights into his paintings. The painting technology and material choices are consistent throughout the collection, while the quality and characteristics of his painting style vary a lot. Studying the collection helped to determine the types of canvas used, the characteristics of the grounds, preparatory drawings and painting techniques and the ways of applying the final varnish.

Two approaches to filling in the damaged areas on the paintings by Rihard Jakopič

■■ Liza Lampič, Museum of Modern Art plus Museum of Contemporary Art Metelkova (p. 90)

The Conservation-Restoration Department of the Museum of Modern Art in Ljubljana has recently undertaken the treatment of the paintings Man with a Knife and Girl with Flowers by Rihard Jakopič, both in the Museum’s care. Both paintings displayed damage to the paint layer, but the shape and nature of it were quite different in each case. Thus, different approaches to filling in the cracks and missing areas of the paint were taken. The filling in of the larger and flatter missing areas on Girl with Flowers was done with a filler of a uniform colour, followed by retouching, while the filling in of the deep long cracks on Man with a Knife was doubled as retouching by adding pigments to small amounts of the filler was used to disguise the craquelure.

The conservation and restoration of three of Uroš Predić’s paintings from the church in the environment of the Kostolac Industrial Zone

■■ Sandra Jakovljevic, University of Belgrade, Faculty of Applied Arts (p. 91)

The project of the conservation and restoration of three of Uroš Predić’s paintings was implemented in The Gallery of Matica srpska in Novi Sad, 2017/2018. The paintings were placed in the Church of St. George in Stari Kostolac, nearby a thermal power plant and coal seams. The objects of interest were particles found in the air. During the cleaning process, we discovered and defined the influence of such particles on the surface and structural layers of the paintings, as well as the significantly endangered visual readability of the painted layer. We present applied cleaning tests and methods of cleaning lacquered layers of the paintings from an industrial zone. 172 Removing surface impurities from unvarnished oil- paintings on canvas

■■ Zoja Bajdè, ipchs Restoration Centre (p. 92)

At the Painting Department of the ipchs rc, we rarely deal with the paintings that do not require the use of harmful chemicals. Last year, we restored eight monumental paintings with the motifs from the life of St. Lucy, painted by Tone Kralj in oil on

angleški izvlečki | abstracts canvas for the Church of St. Lucy in Most na Soči. The use of deionized water and cotton swabs that is safe for our health can adversely affect colour layers; therefore, a great deal of caution is required when using it. Some pigments included in the palette of the painter, such as ultramarine and zinc white, and fatty acids can be sensitive to water and aqueous solutions.

Old conservation treatment – new methodology on Mića Popović’s painting The citizens

■■ Bojan Nikolić, Central Institute for Conservation Milica Konstantinović, Central Institute for Conservation (p. 93)

The traditional concept of conservation is predominantly based on the experience and lessons learned from the predecessors mistakes. Without following conservation principles and performing necessary analysis, the results of these solutions were only partially successful and sometimes caused even more damage. The current state of the painting The citizens from the Legacy of Mića Popović in Loznica is a result of inadequate traditional methods and materials used. Its conservation represented a challenge, but also gave an example of positive practice implemented by the Studio for Conservation of Paintings at the Central Institute for Conservation in Belgrade.

Experiences at the Gallery of Matica srpska related to the cleaning of rarely exhibited paintings

■■ Daniela Korolija Crkvenjakov, Gallery of Matica srpska (p. 94)

Many paintings in the collection of the Gallery of Matica srpska were restored in previous decades, so they are structurally stable, treated with wax, cleaned, retouched and stored for long periods in deposits. When requested for temporary exhibitions or loans, there is often a shortage of time to prepare the artworks for display. To minimize the risk to the paintings during these cleanings, we introduced water-based superficial cleaning based on buffer solutions with the addition of surfactants and chelators. Removing the dust and grime, the natural shine of the varnish or unvarnished paint layer becomes visible. 173 polychrome sculptures | abstracts izvlečki angleški

Presentation of the polychrome painting on an altar from the 17th century

■■ Fani Oražem, Restavratorstvo Kavčič d.o.o. Franci Kavčič, Restavratorstvo Kavčič d.o.o. (p. 95)

The conservation-restoration of the main altar of St. Martin’s Church in Zalog near Prečna from the 17th century raised an issue regarding the presentation of the polychrome painting of the altar. It was restored twice in the past, in 1757 and 1878. The removal of the secondary paint layers would have been very demanding and dangerous for the integrity of the original paint layer, which was, in that moment, still protected by the first layer. After discussing the issue with all the parties involved, we decided to present the polychrome layers from the two recent periods and to maintain the original layer beneath intact. The Baroque paint layer was presented on the altar architecture and the most recent one, from the 19th century, was conserved on the statues.

Conservation-restoration of the altar in St. Hermagoras Church from Moravče near Gabrovka

■■ Albina Kržič, self-employed (p. 96)

The painting of St. Lucy in the upper part of the altar was restored in the past. This restoration was done for the exhibitionMaster hgg (2005) at the National Gallery of Slovenia. The picture indicates that the altar was overpainted several times. Its original layer is a red polychrome painting with gold. In agreement with the client and the ipchs Ljubljana, we decided to keep the existing polychromatic painting and implement the procedures based more on conservation than restoration. Any attempts of the removal of the secondary layers and the presentation of the original one are thus left to the future generations.

Restoration of a polychromed crucifix from the orthodox Church of St. Mary Magdalene

■■ Marko Čurković, Ars Verus Ltd. (p. 97)

This paper focuses on the conservation and restoration work on polychrome crucifix from an orthodox church that has been suffering from, not only a microclimate, but also damage caused by human error. Iconostasis stands out with its decorative elements of Baroque-style features that follow the influence from the middle of the 18th century. Richly decorated with icons and a crucifix with carved and gilded ornamentation, it is a valuable piece of art from the Late Baroque. It is important to emphasize for this kind of example how to avoid this type of damage. In order to reduce the future potential loss of valuable works of art, it is important to make people aware of their care and preservation. 174 Gilding reconstructions

■■ Maja Sučević Miklin, Croatian Conservation Institute (external collaborator) (p. 98)

The poster presents a few examples of restored gilded objects: sculptures, altar parts, frames and paintings. Different types of gilding are presented on the objects, from polished, matt, imitation of golden leaf, golden colours, silver and silver with

angleški izvlečki | abstracts glaze. How to reconstruct the gilding as well as what materials to use depend on the type of gilding, but also on the state of the original. In the reconstruction, metal leaves of gold and silver, powdered gold, hand-ground gold, gold and silver watercolours, metal powders, gold and silver imitations were used. Some of the materials used for the reconstructions were directly applied to poster paper in order to show the colour, structure and effect more faithfully.

wood

Conservation-restoration treatments of the positive organ from the Loretan Chapel in the Maribor Castle

■■ Danilo Rojko, Maribor Regional Museum (p. 99)

According to musicologists and other experts in organ music, the portable organ from the first half of the 18th century, maker unknown, kept by the Maribor Regional Museum, is an exceptional rarity with regard to its design (keyboard at the top) and form (a small case with a base). It is considered a unique instrument of its kind in Slovenia. In 1864, the Maribor organist Adalberd Kafka remodelled the instrument, changing its original appearance. In the past, the organ was exposed to unsuitable climatic conditions and handling as shown by its degraded condition. With conservation-restoration treatments, we aimed to bring the instrument closer to its original state. The sound restoration was carried out by the organ master Simon Kolar.

Three overpaintings – three different solutions

■■ Irena Jeras Dimovska, Museum of Gorenjska (p. 100)

In 2016 and 2017 three chests with the inventory numbers e 8541, e 1057 and e 1134 were conserved-restored. All of them were overpainted. On the first chest, only half of the overpainting on the left-hand side was removed in order to preserve the paintings attributed to the fine artist Janez Horvat, while a decorative element was discovered between the arched fields of the front side. On the second chest, the overpainting was retained only on the left-hand side of the chest board; otherwise, we revealed the richer and more artistically painted original painting. For the third chest, colour tests showed that colours of the overpainting followed the colour scheme of the original painting, which was the main reason why the overpainting was not removed. 175 Contemporary methods in the restoration of string | abstracts izvlečki angleški instruments

■■ Andreja Jamšek, self-employed (p. 101)

Contemporary methods in the restoration of string instruments are only slowly gaining in importance compared to the traditional restoring practices. The most important advancements were made in repairing cracks. Traditionally, clamps were put around the whole surface of an instrument to »squeeze« the crack. The current practice is to put small clamps just along a crack in order to »pull« the divided plates together. Cleats were traditionally put on their proper place after removing the front surface of an instrument, but an alternative method using magnets was developed. Some new materials were introduced into the restoration of wooden instruments such as washi (Japanese paper), polyester and glass fabrics, and carbon fibres.

Conservation and restoration of a traditional pasara fishing vessel

■■ Kristina Zadnik Sinožič, zar Institute Mateja Krošelj, zar Institute (p. 102)

We executed the entire work process in accordance with the principles of conservation and restoration while, at the same time, trying to adhere to the work methods used in shipbuilding. The left-hand side of the exhibited vessel has been conserved, still clearly showing the extent of its damage. The right-hand side has been restored, demonstrating various stages of the construction of the boat so that we can see the frame, the layer of the plating and yarn, the layer of the patching compound and base paint and, finally, the layer of the final colour application. archaeology

Iron Age brooches of different materials

■■ Sonja Perovšek, National Museum of Slovenia (p. 103)

The Department of Conservation and Restoration at the National Museum of Slovenia took over two brooches from the Berlotov rob site and another brooch fragment from the Ulaka site. The distribution and form of such broches are associated only with two sites at the Šentviška planota Plateau (the Tolmin Region, western Slovenia) and the Ulaka site under Stari trg pri Ložu (the Lož Valley, south-west Slovenia). Considering typological analogies, chronological observations and wider site circumstances, they were dated back to the end of the 3rd and 2nd, perhaps 1st century bc at the latest. The brooches are excellent products, made of iron, bronze and enamel; thus, a special conservation-restoration treatment of the items had to be carried out. During our research, not just technological details, but also damages and other changes to the material were recognised and they all left traces on the surfaces of the objects. 176 Gilded crossbow fibula from Ajdovščina

■■ Andrej Ferletic, Goriška Regional Museum (p. 104)

During the excavations in the old town of Ajdovščina, ancient Castra, a cluster of mortar, earth, organic materials and green corrosion was also found. The green corrosion indicated the probability of a bronze object in the cluster. Therefore, we decided to research it with x-ray radiography, with which we

angleški izvlečki | abstracts could identify the shape of the object, and a ct scan, which provided us with a three-dimensional view of the object in the cluster. The shape of a crossbow fibula was clearly visible. This was followed by a careful removal of the coating with scalpels, a micromotor with different grinding wheels, an ultrasonic hammer and softening and removal of the corrosion with the edta acid. The fibula was washed in distilled water, dried, glued, coated with an anti-corrosive agent, varnished and waxed.

Desalination process of archaeological pottery

■■ Anamarija Dimovska, Gorenjska Museum (p. 105)

The main conservation problem of the fragmented Roman pottery was its contamination with harmful salts that crystalized under the surface and caused stress in the porous ceramic body. The surface of the fragments started to flake and disintegrate. Before the desalination process, the fragments were consolidated with a 15 % solution of Ares 33 in water. Soluble salts were removed using a water bath with a magnetic stirrer. Continuous mechanical agitation of the washing water prevented the salts from building up immediately in the water, surrounding the item. The quantity of the total salts leeched from the fragments was controlled with regular measurements of the conductivity of the water in the bath.

Conservation and restoration of a Roman single-handled vessel of blue glass

■■ Miona Miliša, University of Split, Arts Academy Filip Rogošić, University of Split, Arts Academy Mladen Čulić, University of Split, Arts Academy (p. 106)

Fragments of blue glass were found during the archaeological excavations in Sisak held in 2012. The conservation of the glass fragments began in September 2018, as part of the educational and training process in the 5th year of conservation-restoration studies. The glass dates back to the st1 century and it was made in one of the workshops for making glass objects in the Roman Empire. It was made of blue, white and yellow glass, with the free- blowing technique. First, we carried out a digital reconstruction of the vessel. We decided to fill in the missing parts with araldite toned with a blue pigment as similar as possible to the original. In addition to this vessel, we found one at the Getty Institute in the usa and another one at the National Museum of Slovenia. Both are included in the exhibition stand. 177 Roman frescoes in Celje | abstracts izvlečki angleški

■■ Jasna Radšel, Celje Regional Museum Jure Krajšek, Celje Regional Museum (p.107)

During renovation work in Muzejski Trg in Celje, excavations uncovered the remains of Roman villas with frescoes (from the second half of the first century ad). The frescoes are of exceptional quality. They were created using mixed techniques of buon fresco and fresco secco. The surface of the painted plaster is smoothly finished and saturated with colour. The frescoes have preserved a distinct shine, which was achieved by the addition of marble dust to the final application of the painted plaster. The walls are made of stone and mixed materials with at least three plaster layers. Due to the complexity of this project, we collaborate with the ipchs Restoration Centre and with an international committee of archaeologists and conservators.

Consolidation of marble using vacuum on an antique Roman empress sculpture from the Archaeological Museum in Zadar

■■ Siniša Bizjak, University of Split, Academy of Fine Arts Ivana Duvnjak, University of Split, Academy of Fine Arts (p. 108)

The material of the antique sculpture was much deteriorated and was crumbling when touched. After a uv light inspection in search for colours and necessary laboratory tests, which showed no soluble salts present, it was necessary to consolidate the sculpture to prevent further deterioration. The surface of the sculpture was cleaned with steam pressure, an ultrasonic needle and laser. The technique that we used was consolidation under vacuum because it gives the best results for fluid penetration inside marble.

Conservation-restoration of the mosaic from the MGML (Museum and Galleries of Ljubljana)

■■ Barbara Škander, University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design (student) (p. 109)

The mosaic from Zoisova Street in Ljubljana was discovered in 1997 and restored in 2018 within my master’s thesis at the Restoration Department of the Academy of Fine Arts and Design. On the back of the fragment, we retained most of the original plaster, which we strengthened with a layer of lightweight aggregate mortar. The face of the mosaic was cleaned mechanically and with ion-exchange resins. The mosaic was then glued onto a lightweight support with a low-expansion foam and the space between the carrier and the decorative plaster was filled in with styrofoam. Finally, a decorative plaster, the grouts for the gaps between tesserae and the final tonal equalization were made. Coworkers: Ajda Mladenovič, Blaž Šeme – ul aluo 178 Roman tombs in Drnovo pri Krškem

■■ Špela Govže, ipchs Restoration Centre (p. 110)

The Department of Stone and Stucco Conservation of the Restoration Centre restored three Roman tombs that were excavated during the construction of the Ljubljana–Krško highway several years ago in Drnovo pri Krškem. The tombs were abandoned; vegetation was growing all around and even

angleški izvlečki | abstracts inside the tombs. We removed biological and other deposits from the stone and brick using a biocide agent and a hot water pressure cleaner. We replaced distracting dark integrations with more appropriate ones, made of natural hydraulic lime (nhl 3.5), fine yellow river sand and white calcite sand. We also arranged the surroundings of the tombs. We manually dug out some soil, laid geotextiles and covered them with pebbles.

Gold-plated coat of arms of the Auersperg family

■■ Mojca Zver, Museum and Galleries of Ljubljana (external collaborator) (p. 111)

A gold-plated coat of arms on a bronze panel of 17 × 15 cm was found during the archaeological excavations on Vodnikov trg in Ljubljana. It was part of the Auersperg tomb. The bronze panel was plated with real gold. The golden layer was quite well preserved, in contrast with the unstable bronze surface. After the treatment, the amount of chloride ions was still high. Due to an upcoming exhibition, we had limited time for the conservation- restoration procedure, so the process was interrupted and postponed. Therefore, it is necessary to regularly monitor the condition of the item at the permanent exhibition of the Museum and Galleries of Ljubljana.

mixed media objects

Conservation and restoration of a ship flintlock firearm

■■ Enio Vivoda, Koper Regional Museum (p. 112)

According to the museum records, no preservation treatment was previously performed on the firearm. Conservation efforts were urgently needed in order to prevent further deterioration of the item. Treatment procedures were performed in accordance with the professional literature, experience and restoration code. The preservation process primarily provides protection against further deterioration; the item can then be included in permanent collections or correctly stored in depots. However, these procedures should be repeated periodically since storage conditions are not always ideal. 179 Conservation-restoration of a Nativity scene | abstracts izvlečki angleški

■■ Petronella Kovács Mravik, Hungarian University of Fine Arts Mária Fodor, self-employed László Nemes Takách, self-employed (p. 113)

The nativity scene from Vörs, made at about 1880, was embellished, year after year, with paper layers of various colours and sizes, with whatever type of paper was on hand. Wooden elements were infected and the structure was unstable. The consolidation and completion of the restoration were impossible without taking these decorations off. Their removal was carried out mechanically, but some glued parts had to be wetted. 116 icons were found on different paper layers. It was decided to preserve them separately as a collection. First, we reconstructed the first covering paper layer – blue marbled paper – that was glued onto the whole surface. After wet cleaning and buffing, the original fragments of the blue paper were glued onto the new covering. In addition to the original icons found on the first paper layer, copies were also glued on the blue paper. The removed paper layers are stored in acid-free folders.

Conservation and restoration of the Nadežda Kafol pipe collection from Bled

■■ Janja Slabe, National Museum of Slovenia (p. 114)

In 2018, the Nadežda Kafol collection of 65 tobacco pipes was donated to the National Museum of Slovenia by Nadežda’s heirs. The museum organized, conserved, restored and exhibited the collection at the Bled Castle. The collection consists of pipes made of porcelain, sepiolite and ceramics. There are also some wooden pipes from Gorjuše and some pipes from other materials. The well-preserved collection was dusty and dirty due to its use. The pipes contained remains of burnt tobacco, tar and saliva. We decided to leave the inside of the pipes intact, which will allow a subsequent analysis, but cleaned the surfaces and restored their beauty. Broken and glued pipes were restored according to the modern conservation-restoration standards. Janja Slabe cleaned the pipes, conserved and restored ceramics and porcelain, while Irma Langus Hribar took over iron and wooden parts.

Conservation of a Chinese paper umbrella

■■ Hajnalka Fábián-Tóth, Museum of the Reformed College of Debrecen (p. 115)

The umbrella canopy had previously been impregnated with tung oil, which, over time, caused the paper to become stiff, brittle and sticky in some places. As a result, the use of the umbrella led to many tears and holes. Our goal was to physically strengthen the umbrella and restore it aesthetically. This involved the removal of soiling and stickiness, using a 2 : 1 mixture of mineral spirits and acetone. In a 55 % relative humidity environment, we filled in the gaps with Japanese tissue paper that we dyed brown, 180 impregnated with tung oil and covered with a methylcellulose adhesive film. The retouching of the decoration on the paper was performed in aquarelle.

Conservation-restoration of the items from the collection of the medical clinic dr. Božidar Fajdiga

■■ Sandra Dimitrijević, Museum of Gorenjska (p. 116) angleški izvlečki | abstracts At the Department of Recent History and Modernity of the Museum of Gorenjska, we store a rich collection of items from the medical clinic dr. Božidar Fajdiga from Kranj. The collection consists of 365 items made from different materials. In 2018, we carried out conservation treatments of selected objects from the collection for an exhibition. As a large part of the collection consists of various medications, we had some doubts about their display and storage in the museum. For this reason, we are planning a detailed review of the medicinal products from the collection carried out by a competent institution and possible safe disposal of hazardous substances.

metals

Triglav – the Aljaž Turret (EŠD 5531) – A complete renovation

■■ Martin Kavčič, ipchs Restoration Centre (p. 117)

The Aljaž Turret, a cultural monument and one of the most recognizable Slovenian national symbols, which stands on the top of Triglav, the highest Slovenian mountain, was completely renovated between 7th September and 3rd October 2018. For the purpose of renovation, the turret was transported to the valley by a helicopter. The renovation process was done according to the specialist documentation made by the ipchs. Technical repair work was carried out at the locksmith company kov d.o.o. Due to a great symbolic importance of the monument and a short time limit, the restoration was a big challenge from organizational, professional and practical perspective. When its renovation was completed, the Aljaž Turret was returned to its original location. Co-workers and partners: Gorazd Lemajič – nms; Igor Peršolja, Renta Pamić – ipchs Regional Office Kranj; kov d.o.o.; Slovenian Army

Conservation of Dezső Erdey’s sculpture: Boy Carrying Water (1931)

■■ Ottó Hargitai, Museum of Applied Arts Budapest (p. 118)

The base of the statuette was incomplete so that the artefact could not stand unsupported. In addition, the statuette lacked the left arm and the pitcher. Our goal was to make the artefact displayable by replacing the missing parts. In this, an identically named, near-life-size statue from Budapest by the same artist 181 served as a model. The base was made by casting a similar alloy | abstracts izvlečki angleški and fixing it onto the statuette with epoxy resin. A lead inset was put into the base, improving the statuette’s stability. After modelling, a new arm was cast in brass and a new pitcher made from a pressed brass sheet. After patination, these were retouched using oil paint. wall paintings and mosaics

Zazid, the Church of St. Martin – results of the efforts to present a Gothic interior

■■ Nataša Škrjanec, ipchs Regional Office Piran (p. 119)

The Church of St. Martin is another example of successful conservation and restoration works carried out during the last three years, bringing out the historical look of the monument. During the restoration investigation, we discovered a few fragments of Late Gothic paintings in the nave, decorating the entrance into the sacristy and well preserved paintings in the Late Gothic presbytery. The work in the nave is finished, while the work in the presbytery is still in progress. The paintings were made with stencils of geometrical and stylized-plant patterns on lime plaster, which makes them unique in the Coastal–Karst Region and worthy of further investigation. The project is an example of good collaboration between the owner, the local community, professional contractors and Regional Office Piran.

Problems with preservation of wall paintings in the Church of the Sorrowful Mother of God in Dolenja vas near Senožeče

■■ Andrej Jazbec, ipchs Restoration Centre Marta Bensa, ipchs Regional Office Nova Gorica (p. 120)

The quality Renaissance paintings in Dolenja vas have been known for a long time. Due to inadequately renovated stone roofs and thus the dampness, the walls of the presbytery were attacked by algae, which caused the pulverization of the paint layer. The National Institute of Biology carried out algae analyses revealing that most of the biomass is cyanobacteria belonging to the genus Pseudolynbya. Otherwise, in 1972 the wall paintings in the presbytery were coated with 3 % Calaton (soluble nylon). To remove the coating and algae, we implemented the methods of wall-painting cleaning with gels, introduced by Richard Wolbers, and we used xantan gel with benzyl alcohol. Co-workers: Martina Lesar Kikelj, Katja Kavkler, Katarina Brezigar 182 Restoration of large fresco and stucco ceiling in the house At the Knight in Ljubljana

■■ Aleksander Šiles, self-employed Jasna Radšel, self-employed (p. 121)

The author of the frescos on Breg 20 is probably Franc Jelovšek, while the author of the stucco is unknown. The date of the fresco (1736) was discovered during the restoration process. The larger

angleški izvlečki | abstracts fresco is located in the centre of the ceiling. Surrounding it, there are four smaller frescos. The large fresco contains mythological scenes and the smaller frescos represent the four seasons. The frescos are painted on fine-polished plaster. They were covered with a dark sooty skin and patina. The layer of paint was fairly stable and well preserved. There were some larger and smaller cracks. The stucco, decorated with animal and floral motives, was covered with multiple layers of paint, with parts of it being damaged because of leakage.

Conservation-restoration of the ceiling painting from the house at Mestni trg 10 in Ljubljana

■■ Anja Novak, University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design (p. 122)

As many renovations of secular buildings are going on, they represent a challenge for the staff working in the cultural- heritage field. Because of an unstable ceiling, a painting with a rosette design was detached from it and transferred to a portable support. The rosette was not fully uncovered before the application of a facing adhesive; therefore, an additional work support together with the facing was made in order to enable further restoration procedures. The finished fragment will be returned to its owner. Co-workers: Ajda Mladenovič, Blaž Šeme and third-year students in 2017/2018 – Academy of Fine Arts and Design

Conservation and restoration work in the presbytery of the Church of St. Martin in Zazid

■■ Mateja Krošelj, zar Institute (p. 123)

In the presbytery of the Church of St. Martin, a Gothic painting was discovered under several layers of whitewash and plastering. It is a simple stencil painting in red tones of burnt sienna. It was executed in the lime-painting technique. During the uncovering, it became clear that the layer of plaster was detached from the wall in several places. The detached parts of plaster and paint layer were consolidated and protected. Scientific testing, sampling for further analyses and injections of test grout, prepared with hydrated lime, calcite flour and ultralight filler were carried out. 183 Presentation of the painted niche from the Church of | abstracts izvlečki angleški St. Vitus on Šentviška Gora

■■ Marta Bensa, ipchs Regional Office Nova Gorica (p. 124)

The church was built at the beginning of the 18th century. During the stratigraphic investigation before the construction work in 2017, a painted niche was discovered in the interior. The niche belonged to a former wall altarpiece, dated in 1729. First, it was necessary to fill all the hollow and unstable parts with lime grout and cover all the gaps with mortar made of lime and sand. On the surface of the fresco, a thin layer of the residues of the subsequent plaster was present, so we tested it and used the methods of cleaning with gels, introduced by Richard Wolbers. Co-workers: Miran Cencič, Primož Fučka, Katarina Brezigar, Marina Gruden

Decorative techniques of wall paintings

■■ Marija Ana Kranjc, ipchs Regional Office Novo mesto Tanja Mesojedec, ipchs Regional Office Novo mesto (p. 125)

Decorators and painters were once indispensable master craftsmen who not only had manual skills but also a command of the basic rules of ornamental morphology. Walls were usually painted with patterns taken from textiles and wall hangings, executed with stencils and sample rollers. Roughly until the Second World War, horizontal surfaces were divided into three parts – the lower zone, the upper edge of the wall and the wedding band between the two; ceilings were symmetrically decorated with various shapes of a central rosette. After the war, the use of stencils was abandoned and wall paintings were much simplified, maybe because of the changes of the post-war political situation. Such decorations might have reminded people of the old nobility and bourgeois interiors. The decorative patterns made with rollers were adapted to the aesthetics of the time. natural stone and stucco

Conservation-restoration of two stone side altars

■■ Saša Stržinar Sterle, ipchs Restoration Centre (p. 126)

The side altars of St. Magdalene and St. Blaise, the Church of the Assumption, the Bled Island, dating from 1699/1700, are the works of Mihael Cussa, a stonecutter. Both of them are made of black marble, with rich incrustations made of coloured stones and gold-plated details. Both were similarly damaged, by way of peeling, disintegration, stains, cracks, impurities and inadequate coatings. With our treatment, we intended to remove harmful effects from the stone and preserve the integrity of the artworks. 184 Mascaron – conservation-restoration of a stone relief

■■ Lidija Gardina, Koper Regional Museum Edvilijo Gardina, Koper Regional Museum (p. 127)

Upon discovery, the large rectangular relief cut from Istrian stone was covered by mortar, whitewash, moss, lichen and a thick layer of scale. The restoration work on the Mannerist mascaron

angleški izvlečki | abstracts involved a careful removal of uncommon, hard flowstones formed over several centuries under the effects of a constant jet of water. These deposits covered an exquisite piece of stonemasonry that decorated a wall fountain or another structure near a water source in the uptown area of Koper. The relief is an example of a popular architectural feature of Venetian Renaissance towns. The fearsome figure, employed by the local nobility based on ancient models, reveals enigmatic mythological, realistic and symbolic features.

Antependium of Mary’s Donation in the Temple from the main altar in Piran’s Church of St Mary of Health

■■ Rok Dolničar, self-employed (p. 128)

The original antependium showing Mary’s Donation in the Temple from the main altar was dismantled and conserved. The cleaning phase included mechanical removal of impurities and desalination with cellulose-clay poultices and distilled water. Harder cement residues had to be removed with an ultrasonic hammer, while rust spots were partially removed using chemical agents. The original is now preserved and stored at the Parish Museum of St. George in Piran. A copy of the antependium was made of artificial stone on which we performed marble reconstructions. The copy will replace the original antependium on the main altar in Piran’s Church of St Mary of Health.

Conservation and restoration of the caryatides from the facade of the Slovene National Theatre in Maribor

■■ Katja Rus, ipchs Restoration Centre (p. 129)

In October 2018, the two large caryatides from the 19th century facade of the Slovenian National Theatre in Maribor were restored. An arm had fallen of in the past and both sculptures were covered with deep cracks and ulcer-like injuries. After water-steam cleaning and stone consolidation, the missing arm was assembled and reattached using stainless-steel reinforcements and a two-component epoxy resin. Deeper cracks were gradually remedied and the joints and other surface damages were remodelled with a stone-modelling mass with an addition of pigments. In the end, the entire surface of the caryatides was consolidated, providing a uniformly coloured finish. 185 Štoviček's studies made in unfired clay | abstracts izvlečki angleški

■■ Maja Ivanišin, Trismegistus Institute (p. 130)

In the private collection of the academic sculptor Vladimir Štovička, various sculptures made in unfired clay can also be found among other studies. Study statues are extremely important when studying an artist’s creative technique. The fact that sculptures made of unfired clay are rarely preserved as collections makes them even more important. For the conservation and restoration work, we selected the statuettes that will be included in the exhibition at the City Museum of Krško. The statuettes are roughly modelled, made of clay and they were never hollowed out or fired. The goal of the conservation and restoration treatment was to stabilize the statuettes so that they could be displayed. built heritage

Claustra (Claustra Alpium Iuliarum) – a Roman wall

■■ Damjan Nared, self-employed (p. 131)

From August to October 2018, conservation and restoration works were carried out by the ipchs Restoration Centre, the Department of Stone and Stucco, on some parts of a Roman defence wall (Gradišče pri Robu, Benete). The works included documentation, removal of the conditions causing decay, removal of inadequate and deteriorated parts, consolidation by injecting grout, reconstructions and procedures for the final presentation of the monument. The works were carried out as part of the claustra + project, co-financed by the erdf funds under the Interreg v-a Slovenia-Croatia Program. Within this project, we are also planning to carry out similar works at two other sites in 2019.

Complete renovation of St. Joseph Church in the village of Podklanec near Vinica

■■ Mateja Ocepek, self-employed (p. 132)

The following article describes the process of a complete renovation of St. Joseph Church in the village of Podklanec near Vinica. The renovation included the restoration of the church roof, drying of the walls and foundations, floor arrangement, restoration of the inner and outer walls, 17th century wall paintings and the altar from the same period. The restoration process was carried out using exclusively old technologies and materials, based on scientific analyses. The article also describes the conservation guidelines for the presentation of the cultural heritage of a church. 186 Conservation-restoration of the Devsko shrine in Praprotna Polica

■■ Katarina Blaži, self-employed (p. 133)

A rectangular shrine from the end of the 18th century is positioned at the crossroads of forest paths. It has a four-sided pyramidal roof. The shrine has no architectural elements, it is completely painted and its walls are smooth and divided into

angleški izvlečki | abstracts larger and smaller built-in semi-circular niches. It was heavily damaged by natural influences and mechanical injuries and some parts of the paintings were unrecognizable. It was necessary to review a few photographic documents and similar depictions of the saints and decorative patterns used in the vicinity of the shrine. Preserved engravings of the original paintings have been a great assistance for the integration of the patterns and the identification of poorly preserved parts of the painting.

Restoration of the chapel on the stairs by the Church of St. Martin in Srednja vas in Bohinj

■■ Matevž Sterle, self-employed (p. 134)

The chapel is decorated with paintings that combine decorative and ornamental motifs with figural scenes. In the past, it was an important landmark on the only way to the Parish Church of St. Martin. Due to the development of new paths, inadequate renovation and damage, the chapel lost its former function. The local community and the Parish of Srednja vas initiated the conservation-restoration of the chapel, the renovation of the staircase and the landscaping of the surroundings. The renovation of the chapel required the implementation of numerous reconstructions. The central scene of the crucifixion was reconstructed, allowing the chapel to adopt a new name: The Chapel of the Suffering Christ.

copistics

Importance of collecting historical data during the restoration of a painting by Valentin Metzinger

■■ Vid Klančar, self-employed Anita Klančar Kavčič, self-employed (p. 135)

The painting The Stoning of Saint Stephen (Valentin Metzinger, 1741) showed several restoration treatments from the past that had to be explored. A lot of information found in archives and libraries made the history of the painting, the past restorations and the material used clearer. Collecting historical data was important for our decisions about the restoration. Before the beginning of our work, several types of restoration were possible – from »a minimum« to »a total« restoration. After the restoration, the collected historical data also helped us decide to transfer the original picture to the parson’s house and mount its copy in the church. 187 Gold appliqués from Bled – combination of modern | abstracts izvlečki angleški and classical techniques in making copies

■■ Miran Pflaum, National Museum of Slovenia Andrej Žužek, intri d.o.o. Peter Turk, National Museum of Slovenia (p. 136)

The poster shows the making of the replicas of the oldest known gold jewellery from the Slovenian territory. The original appliqués were found in Bled and they date back to 13th to 12th century bc. They were most likely part of a female costume of the time. The originals were first scanned with white light from various directions. Their glittering surfaces and protective glass presented quite a challenge. Combining several scans, we obtained good 3d computer models and prints. They served as the basis for the classical copying methods using silicone rubber, electrotyping in copper and electroplating with silver and gold. A combination of computer 3d models and classical moulds allows many possibilities for representational, pedagogical and other purposes. This can be easily done both digitally and in copper or some other material.

Realistic model of a karst cave

■■ Miha Jeršek, Slovenian Museum of Natural History Borut Tome, Slovenian Museum of Natural History Matjaž Černila, Slovenian Museum of Natural History Matija Križnar, Slovenian Museum of Natural History Dare Fekonja, Slovenian Museum of Natural History Tomi Trilar, Slovenian Museum of Natural History (p. 137)

Slovenia is a typical karst country as karst covers almost half of its territory. Until now, more than 12.500 caves have been registered, some with a variety of unique cave features and fauna. In the Slovenian Museum of Natural History, a new model of a karst cave was designed as a replacement for the older model with some missing characteristic elements. A new model is more realistic, having all the main cave and karst features like stalactites, cave pearls and bone breccia with some geological elements. The main production material was polyurethane foam, with additions of modelling clay and plaster for details. The replicas of stalagmites, straws and draperies were made from liquid polyurethane. For a more realistic appearance, background sound and lighting were added. 188 new technologies

Digital reconstruction and virtual presentation of wall paintings

■■ Anja Urbanc, self-employed (p. 138)

In 2018, a project entitled Digital Reconstruction and Virtual Presentation of Wall Paintings was carried out. The main goal

angleški izvlečki | abstracts was to find and digitalize fragments of an early 15th century fresco painting, detached from the walls of the Church of St. Cantianus in Vrzdenec in 1925 in order to present an older fresco underneath. After determining various storage locations for the fragments and their digitalizing, I prepared a digital reconstruction of the fresco painting, which includes the ten preserved fragments. The digital reconstruction is now available on my website. In order to facilitate access to digital reconstructions, I created a qr code, which is now located in the Church of St. Cantianus.

GigaPan

■■ Barbka Gosar Hirci, ipchs Restoration Centre Andrej Hirci, National Gallery of Slovenia (p. 139)

GigaPan Systems is a global, privately held technology company that provides the hardware, software and services for creating and sharing high-resolution, interactive gigapixel panoramic images. It was founded in 2008. The original GigaPan robotic hardware and the related software were devised to capture high- definition panoramas of Mars. The name Giga comes from a definition of a gigapixel image. This is a digital-image bitmap composed of one billion pixels, 1000 times the information captured by a 1 megapixel digital camera. In 2018, the technology was introduced into the field of photographing easel paintings in the Restoration Centre.

scientific research

Examination of the oldest photograph of Kranj using the PIXE method

■■ Jedert Vodopivec Tomažič, Arhives of the Republic of Slovenia Žiga Šmit, Institute »Jožef Stefan« (p. 140)

A photograph of Kranj, found on the cover of a congratulatory book, which was sent in 1860 by the parishioners of Kranj to Jernej Vidmar, the newly appointed Archbishop of Ljubljana, is the oldest among the photographs kept by the Archdiocesan Archives in Ljubljana and the earliest known photograph of Kranj. Supposed to have been the work of Janez Puhar, the photograph has attracted a lot of interest from experts. Non- destructive analyses of the photograph were undertaken, since this is still the most reliable method of identifying various types of photographs. After consulting various Slovenian experts on 189 old photographs, the pixe method was chosen to examine the | abstracts izvlečki angleški photograph. The paper presents the results of our examination, which answered a number of questions, particularly those regarding the materials that comprise the image layer of the photo. The measurements established the presence of silver in the emulsion layer.

Water sensitivity of modern paint films. Analysis of France Pavlovec’s painting Tulips

■■ Petra Bešlagić, ipchs Restoration Centre (p. 141)

Some oil paintings from the 20th and 21st centuries are posing conservation challenges. Particularly those intentionally left unvarnished. One such challenge is that many oil paintings are exhibiting water sensitivity. Analytical research was performed on samples taken from France Pavlovec’s painting Tulips. Among other materials we identified zinc oxide, aluminium stearate and zinc stearate in the paint layers. The presence of aluminium stearate, a common paint additive, in association with zinc oxide, has an influence on zinc carboxylate formation and distribution, with potential impact on the paintings’ stability.

Jožef Straub’s statues: original technology and later modifications

■■ Katja Kavkler, ipchs Restoration Centre (p. 142)

In the frame of the project TrArS (Tracing the art of the Straub Family), we had an opportunity to analyse the polychrome layers of several statues from different locations in Slovenia. The original layers as well as later modifications were studied with optical microscopy and spectroscopic methods. Typical carnation layers included protein-bound ground layers with protein insulation (probably animal glue) and one to two paint layers with drying oil binder and lead white as well as vermilion pigments. We could determine the periods, in which the overpaintings were made if we knew the materials used and their history.

Monitoring of cleaning gilded surfaces

■■ Maša Kavčič, ipchs Research Institute Lea Legan, ipchs Research Institute Klara Retko, ipchs Research Institute Domen Kranjc, ipchs Research Institute Polonca Ropret, ipchs Research Institute (p. 143)

Cleaning procedures and their monitoring represent one of the major challenges in art-conservation science. Over the past years, experimental research regarding cleaning also became the focus of interest at the Research Institute (ipchs). In this study, we are investigating possibilities for an assessment of the bronze overpainting and dirt removal from a gilded picture frame from the 19th century. The research covers a material-composition 190 characterisation, cleaning tests and analytical monitoring of cleaning, utilising different analytical techniques.

Sounds of prehistory – investigation of three rattles from the Dežman pile dwellings in the Ljubljana Marshes

■■ Lidija Korat, Slovenian National Building and Civil

angleški izvlečki | abstracts Engineering Institute Miran Pflaum, National Museum of Slovenia Peter Turk, National Museum of Slovenia (p. 144)

This investigation deals with the sound and material characterisation of three prehistoric rattles from the Dežman pile dwellings in the Ljubljana Marshes, found between 1875 and 1877 and stored in the National Museum of Slovenia. It is fascinating that the rattles were never broken and their sound is still the same today at it was in the past. The loudest one has a biconical shape and can be heard even at a metre distance; the other two are smaller, with a quieter sound, heard only within a few decimetres. A non-destructive method (microxct) showed a number of pellets, their shapes, sizes and predictions of their compositions. Regarding the aforementioned properties and results of this investigation, these instruments were most likely used as children’s toys.

Microbiological examination of exterior wall paintings on churches

■■ Zala Rebernak, University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design (student) Blaž Šeme, University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design Polona Zalar, University of Ljubljana, Biotechical Faculty (p. 145)

Outdoor paintings are among the most endangered artworks since they are exposed to unstable environmental conditions. We present microbiological analyses of the exterior wall paintings on the churches at three different sites in the surroundings of Ljubljana. All these paintings were visibly damaged by microbes; therefore, after non-invasive sampling, they were subjected to different microbiological analyses: microscopy, dead/live staining with fluorescent dyes, culturing on microbiological culture media and identification. 191 Mineralogical characterization of the cement mortar | abstracts izvlečki angleški from the Rupnik Line

■■ Petra Štukovnik, University of Ljubljana, Faculty of Civil and Geodetic Engineering Janez Peter Grom, University of Ljubljana, Faculty of Architecture Violeta Bokan Bosiljkov, University of Ljubljana, Faculty of Civil and Geodetic Engineering Marjan Marinšek, University of Ljubljana, Faculty of Chemistry and Chemical Technology (p. 146)

The paper presents the results of a characterization of a historical cement-based mortar. Mortar samples were taken from the surface layers of the military bunkers from the Rupnik Line. The Line was conceived as part of a fortified defence system protecting the Rapallo Border between the Kingdom of Italy and the Kingdom of Yugoslavia. The first results confirm that carbonate sand was used as the aggregate for the mortar. The sources for the carbonate sand were stone quarries along the Rupnik Line, in the Kingdom of Yugoslavia. Cement was used as the mortar’s binder. The mortar layer contains several cracks in addition to other types of decay. Some of these cracks are filled with low crystalline phases.

Historic terrazzo of the Plečnik heritage

■■ Sabina Kramar, Slovenian National Building and Civil Engineering Institute Maruša Borštnar, Slovenian National Building and Civil Engineering Institute Andreja Pondelak, Slovenian National Building and Civil Engineering Institute Nina Žbona, ipchs Restoration Centre (p. 147)

This contribution presents preliminary results of the characterisation of the historic cement terrazzo used by the architect Jože Plečnik (1872–1957). The sampling for the present study was done on outdoor terrazzo elements of three 20th century monuments: The Triple Bridge, The Križanke Outdoor Theatre and The Cobblers’ Bridge. The study was focused on the characterisation of the materials used for the production of precast terrazzo elements, such as the type and provenance of aggregate, the type of cement and a possible presence of mineral additives. 192 Presentation of a consolidant based on a soluble calcium compound for carbonate materials

■■ Andreja Pondelak, Slovenian National and Civil Engineering Institute Luka Škrlep, Slovenian National and Civil Engineering Institute Sabina Kramar, Slovenian National and Civil Engineering Institute

angleški izvlečki | abstracts Andrijana Sever Škapin, Slovenian National and Civil Engineering Institute (p. 148)

A consolidant based on a soluble calcium compound – a water solution of calcium acetoacetate (cfw – Consolidant Formulation based on a Water solution) – is presented. The cfw was developed for the consolidation of carbonate-based materials. The consolidation with the cfw is a new way of incorporating CaCO3 deep into a historical material as a solution of Ca(OAcAc)2 can penetrate deeply into a material where, in the presence of water, it transforms into CaCO3. Acetone and CO2 are the side products. The consolidation with thecfw improves the mechanical strength deep in the substrate without any whitening.

Reproducibility and efficiency of field tests for the evaluation of non-structural injection grouts

■■ Andreja Padovnik, University of Ljubljana, Faculty of Civil and Geodetic Engineering Violeta Bokan-Bosiljkov, University of Ljubljana, Faculty of Civil and Geodetic Engineering (p. 149)

Field tests for the evaluation of the properties of non-structural injection grouts were designed for conservators. The aim of the research presented in the paper was to assess the reproducibility and efficiency of the field tests made by Slovenian conservators. The results show that, in most cases, the same test performed by different groups of conservators-restorers gives comparable data. The main reasons for a difference in the test results are the preparation of the grout mixture and inaccuracy of the field tests.

Implementation of surface-enhanced Raman spectroscopy into the field of heritage science in Slovenia

■■ Klara Retko, ipchs Research Institute Maša Kavčič, ipchs Research Institute Romana Cerc Korošec, University of Ljubljana, Faculty of Chemistry and Chemical Technology Polonca Ropret, ipchs Research Institute (p. 150)

Surface-enhanced Raman spectroscopy (sers) is a sensitive and selective spectroscopic technique. It is often applied in the heritage-science field for the detection and identification of traditional organic dyes and lake pigments. This work was dedicated to the optimisation of the sers method by developing 193 novel photoreduced sers substrates, which enabled the | abstracts izvlečki angleški identification of several traditional organic colourants such as madder lake (alizarin, purpurin), carmine lake (carminic acid) and lac dye (laccaic acid).

Impact of fire effluents on cultural-heritage objects

■■ Lea Legan, ipchs Research Institute Klara Retko, ipchs Research Institute Maša Kavčič, ipchs Research Institute Friderik Knez, Slovenian National Building and Civil Engineering Institute Polonca Ropret, ipchs Research Institute (p. 151)

The InnoRenew CoE boost project wp6.2 Evaluation of Fire Effluents with Respect to Ecotoxicity aims at developing a method for assessing the toxicity of fire effluents and the resulting chemical alterations of materials, including cultural-heritage objects. This research focuses on the preparation of model samples with traditional paints and binders, exposure of the samples to effluents from burning different wood fuels, and utilisation of analytical techniques for assessing the chemical changes made to the samples. preventive conservation

Underground party in trouble

■■ Martina Vuga, National Gallery of Slovenia (p. 152)

In 2008, we detected an infestation by Anobium Punctatum in the storage room for wooden sculptures of the National Gallery of Slovenia. We started a comprehensive integrated pest-management program. Due to high costs and austerity measures, anoxic treatment of all the sculptures was not possible. In 2013, we decided to try a cheaper approach. We made a local quarantine in the storage room by wrapping the infected objects. First, we used Tyvek®, which prevents direct contact with the artwork and makes the detection of beetles easier due to its white surface. Next, we used Storanet®, a net coated with small amounts of insecticide. Both layers prevented the beetles from spreading physically, and the latter acted chemically as well. We consider the infestation limited. The anoxic treatment can be postponed for another period.

Preservation of organic materials of contemporary medals

■■ Ana Sofia Neves, University of Lisbon, Faculty of Fine Arts Ana Bailão, University of Lisbon, Faculty of Fine Arts Andreia Pereira, University of Lisbon, Faculty of Fine Arts (p. 153)

Organic materials tend to decay and have a short lifespan. But for many reasons, artworks made of such materials need to 194 be preserved. The aim of this poster is to present the solution obtained for placing feathers back to a contemporary medal. After two attempts, the first one with animal glue and the second one with an acrylic resin, the feathers were glued to the medal with Paraloid b 72 (5 %) diluted in isopropyl alcohol. As feathers are made of a protein-based material, insects and fungus can cause problems. With the choice of the materials, we thus aimed to minimize the possibility of mould growth and insect attraction. angleški izvlečki | abstracts

education

Presentation of the creation of painted beehive panels in China

■■ Žiga Rehar, Slovenian Etnographic Museum (p. 154)

Conservators-restorers see themselves as specialists in a wide field of knowledge, joining sciences and arts, which is crucial for a successful completion of the tasks of contemporary conservation and restauration. In addition, they also develop increasingly desirable skills for designing promotional and educational programmes. In 2018, the Slovenian Ethnographic Museum participated at an international exhibition entitled The 3rd Colourful World Cultural Exhibition of Countries along the Belt and Road in Beijing, China, presenting the Slovenian beekeeping heritage. For this purpose, I prepared a presentational and pedagogical programme, based on presenting the production of painted beehive panels at a workshop, where the participants were able to make their own beehive panels.

Introducing contemporary methods of cleaning wall paintings to the IPCHS

■■ Ajda Mladenovič, ipchs Restoration Centre Martina Lesar Kikelj, ipchs Restoration Centre Maša Kavčič, ipchs Restoration Centre Domen Kranjc, ipchs Restoration Centre (p. 155)

The introduction of contemporary cleaning methods into the field of conservation-restoration of wall paintings at the ipchs was gradual, taking place over the past few years. Aqueous, gel and emulsion cleaning systems, presented by Richard Wolbers, are now put into practice in the restoration of two wall paintings in Ljubljana.

Designing and reproducing stuccowork

■■ Aleš Vene, Posavje Museum Brežice (p. 156)

In 2018, the Posavje Museum Brežice continued the project entitled Designing and Reproducing Stuccowork. In the museum – in the Brežice Castle – ceiling stuccowork is found in a number of rooms, and the architecture of the old town of Brežice likewise boasts of various types of stucco ornaments. The project was 195 carried out in collaboration with the Brežice and Boštanj Primary | abstracts izvlečki angleški Schools. Our common challenge was to create a life-size replica of the ceiling stuccowork from the anteroom of the Knight’s Hall. At the end of the project, all stucco ornaments were presented in a joint exhibition, opened on 16th December 2018. Caring for museum objects and transferring skills and knowledge contribute significantly to the preservation and protection of the intangible cultural heritage. Through the project, knowledge and skills have been handed down to younger generations and other interested groups. exhibitions

Exhibition In Good Hands – 60 years of the Department for Conservation and Restoration of the National Museum of Slovenia

■■ Nataša Nemeček, National Museum of Slovenia (p. 157)

The exhibition about the conservation-restoration of museum objects was opened on 29th November 2018. With the exhibition, we marked 60 years of organised conservation-restoration activities at the National Museum of Slovenia. The Department for Conservation was founded in 1959 and was led by the chemical engineer Nada Sedlar. The exhibition has three parts. In the first part, we focus on damages made to different items, showing photos taken under a microscope. The second part presents the rich history of conservation-restoration activities at the nms. The third part presents the main areas of our work – archaeological and historical materials – and also the profession, its ethics, terminology and interactive corner.

Organizational model for an exhibition

■■ Irma Langus Hribar, National Museum of Slovenia Janja Slabe, National Museum of Slovenia Nataša Nemeček, National Museum of Slovenia (p. 158)

Conservators-restorers contribute to exhibitions in many ways. All the organizational procedures have to be planned to provide for the time and resources needed. Good planning promotes team building and creates a space for creativity. The exhibition Under the Napoleon Eagle. 200 Years of Illyrian Provinces provided a good experience in exhibition planning. Museum objects were evaluated and kept in a single depot to guarantee well-balanced conservation-restoration procedures. We created the Protocol for the Exhibition and shared it for further development. The exhibition In good hands – 60 years of the Department for Conservation and Restoration was an upgrade of planning and coordination, resulting in an outstanding publication and exhibition. 196 projects

Tracing the Art of the Straub Family Project – professional and scientific cooperation through data networking

■■ Ksenija Škarić, Croatian Conservation Institute (p. 159)

Tracing the Art of the Straub Family is a project cooperation

angleški izvlečki | abstracts between institutions, experts and scientists from Croatia, Slovenia, Germany and Austria on the research of the Straub family art. The coopertion takes place through discussions about art, and through an online database that collects historical and technical information on the artworks and their conservation. The project is part of the Creative Europe framework programme and it is co-financed by the European Commission.

APACHE: a new heritage science project (EU FP Horizon 2020)

■■ Eva Menart, National Museum of Slovenia Irena Kralj Cigić, University of Ljubljana, Faculty of Chemistry and Chemical Technology (p. 160)

A new heritage science project, entitled Active & intelligent Packaging materials and display cases as a tool for preventive conservation of Cultural Heritage (apache) started with the topic of different preventive conservation solutions for heritage collections. The project focuses mainly on active and intelligent packaging and display materials, which would enable microclimate monitoring and control. In collaboration with the stakeholders, an online tool for evaluating different preventive measures will be developed

publications

RES.7 – Symposium proceedings on Aesthetic Presentation of Wall Paintings

■■ Mateja Neža Sitar, ipchs Restoration Centre (p. 161)

The 7th issue of the interdisciplinary publication res. of the Restoration Centre (Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia) is being prepared. The topic is Aesthetic Presentation of Wall Paintings - Problems and Solutions. The publication will present the contributions of various professionals from this field about problems relating to the conservation- restoration of wall paintings, especially in regard to the final presentation “retouching” which has been polemicized in recent years through the work of the expert commission and in the framework of two conferences in 2016 and 2017. 197

198

Kontakti | Contacts 199 kontakti | contacts kontakti Lucija Ašler Nacionalna i sveučilišna knjižnica u Zagrebu [email protected] National and University Library in Zagreb

Julija Baćak Samozaposlena [email protected] Self-employed

Ana Bailão Largo da Academia Nacional de Belas-Artes [email protected] Faculty of Fine Arts of University of Lisbon

Tomislav Bajić Nacionalna i sveučilišna knjižnica u Zagrebu [email protected] National and University Library in Zagreb

Zoja Bajdè zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Anka Batič Samozaposlena [email protected] Self-employed

Marta Bensa zvkds oe Nova Gorica [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Regional Office Nova Gorica

Petra Bešlagić zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Siniša Bizjak Sveučilište u Splitu, Umjetnička Akademija [email protected] University of Split, Academy of Fine Arts

Katarina Blaži Samozaposlena [email protected] Self-employed

Violeta Bokan-Bosiljkov Univerza v Ljubljani, Fakulteta za [email protected] gradbeništvo in geodezijo University of Ljubljana, Faculty of Civil Engineering and Geodesy

Maruša Borštnar Zavod za gradbeništvo Slovenije [email protected] Slovenian National Building and Civil Engineering Institute

Liliana Cardeira Largo da Academia Nacional de Belas-Artes [email protected] Faculty of Fine Arts of University of Lisbon

Romana Cerc Korošec Univerza v Ljubljani, Fakulteta za kemijo in [email protected] kemijsko tehnologijo UL, Faculty of Chemistry and Chemical Technology

Irena Kralj Cigić Univerza v Ljubljani, Fakulteta za kemijo in [email protected] kemijsko tehnologijo UL, Faculty of Chemistry and Chemical Technology

Matjaž Černila Prirodoslovni muzej Slovenije [email protected] Slovenian Museum of Natural History

Mladen Čulić Sveučilište u Splitu, Umjetnička Akademija [email protected] University of Split, Academy of Fine Arts

Marko Čurković Ars Verus d.o.o. [email protected]

Sandra Dimitrijević Gorenjski muzej [email protected] Museum of Gorenjska

Anamarija Dimovska Gorenjski muzej [email protected] Museum of Gorenjska 200

Rok Dolničar Samozaposlen [email protected] Self-employed

Ivana Duvnjak Sveučilište u Splitu, Umjetnička Akademija [email protected] University of Split, Academy of Fine Arts

Hajnalka Fábián-Tóth Református Kollégium Múzeum [email protected]

kontakti | contacts Museum of the Reformed College of Debrecen

Dare Fekonja Prirodoslovni muzej Slovenije [email protected] Slovenian Museum of Natural History

Andrej Ferletic Goriški muzej [email protected] Goriška Regional Museum

Mária Fodor Samozaposlena [email protected] Self-employed

Edvilijo Gardina Pokrajinski muzej Koper [email protected] Koper Regional Museum

Lidija Gardina Pokrajinski muzej Koper [email protected] Koper Regional Museum

Barbka Gosar Hirci zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Janez Peter Grom Univerza v ljubljani, Fakulteta za arhitekturo [email protected] UL, Faculty of Architecture

Špela Govže zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Ottó Hargitai Iparművészeti Múzeum [email protected] Museum of Applied Arts Budapest

Andrej Hirci Narodna galerija [email protected] National Gallery of Slovenia

Maja Ivanišin Samozaposlena [email protected] Self-employed

Sandra Jakovljević Faculty of Applied Arts Belgrade [email protected]

Andreja Jamšek Samozaposlena [email protected] Self-employed

Ksenija Janković Samozaposlena [email protected] Self-employed

Andrej Jazbec zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Irena Jeras Dimovska Gorenjski muzej [email protected] Museum of Gorenjska

Miha Jeršek Prirodoslovni muzej Slovenije [email protected] Slovenian Museum of Natural History

Maja Jokmanović Arhiv Vojvodine [email protected] Arhives of Vojvodina

Franci Kavčič Restavratorstvo Kavčič d. o. o. [email protected] 201 kontakti | contacts kontakti Martin Kavčič zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Maša Kavčič zvkds Raziskovalni inštitut [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Research Institute

Katja Kavkler zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Lana Kekez Samozaposlena [email protected] Self-employed

Anita Klančar Kavčič zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Vid Klančar Samozaposlen [email protected] Self-employed

Friderik Knez Zavod za gradbeništvo Slovenije [email protected] Slovenian National Building and Civil Engineering Institute

Milica Konstantinović Centralni institut za konzervaciju [email protected] Central Institute for Conservation

Lidija Korat Zavod za gradbeništvo Slovenije [email protected] Slovenian National Building and Civil Engineering Institute

Daniela Korolija Galerija Matice srpske [email protected] Crkvenjakov Gallery of Matica srpska

Petronella Kovács Mravik Magyar Képzőművészeti Egyetem [email protected] Hungarian University of Fine Arts

Jure Krajšek Pokrajinski muzej Celje [email protected] Celje Regional Museum

Sabina Kramar Zavod za gradbeništvo Slovenije [email protected] Slovenian National Building and Civil Engineering Institute

Domen Kranjc zvkds Raziskovalni inštitut [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Research Institute

Marija Ana Kranjc zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Kristina Krivec Samozaposlena [email protected] Self-employed

Matija Križnar Prirodoslovni muzej Slovenije [email protected] Slovenian Museum of Natural History

Mateja Krošelj Samozaposlena [email protected] Self-employed

Dragica Krstić Nacionalna i sveučilišna knjižnica u Zagrebu [email protected] National and University Library in Zagreb

Albina Kržič Samozaposlena [email protected] Self-employed 202

Irma Langus Hribar Narodni muzej Slovenije [email protected] National Museum of Slovenia

Lea Legan zvkds Raziskovalni inštitut [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Research Institute

kontakti | contacts Martina Lesar Kikelj zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Stevo Leskarac Nacionalna i sveučilišna knjižnica u Zagrebu [email protected] National and University Library in Zagreb

Marija Leskovar Hrvatski Državni Arhiv [email protected] Croatian State Archives

Tanja Lošić Narodna biblioteka Srbije [email protected] National Library of Serbia, Belgrade

Leonor Loureiro Instituto Politécnico de Tomar [email protected] Polytechnic Institute of Tomar

Dorijana Malinarić-Macan Državni arhiv u Rijeci [email protected] State Archives in Rijeka

Nada Madžarac mg+msum [email protected]

Jasna Malešič Narodna in univerzitetna knjižnica [email protected] National and University Library

Marjan Marinšek Univerza v Ljubljani, Fakulteta za kemijo in [email protected] kemijsko tehnologijo UL, Faculty of Chemistry and Chemical Technology

Eszter Mátyás Magyar Nemzeti Múzeum [email protected] Hungarian National Museum

Eva Menart Narodni muzej Slovenije [email protected] National Museum of Slovenia

Tanja Mesojedec zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Miona Miliša Sveučilište u Splitu, Umjetnička Akademija [email protected] University of Split, Academy of Fine Arts

Ajda Mladenovič zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Lucija Močnik Ramovš ul aluo, Oddelek za restavratorstvo [email protected] University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design

Hajnalka Nagy Samozaposlena [email protected] Self-employed

Damjan Nared Samozaposlen [email protected] Self-employed

Nataša Nemeček Narodni muzej Slovenije [email protected] National Museum of Slovenia

László Nemes Takách Samozaposlen [email protected] Self-employed 203 kontakti | contacts kontakti Ana Sofia Neves Largo da Academia Nacional de Belas-Artes [email protected] Faculty of Fine Arts of University of Lisbon

Bojan Nikolić Centralni institut za konzervaciju [email protected] Central Institute for Conservation

Višnja Nikolić Arhiv Vojvodine [email protected] Arhives of Vojvodina

Anja Novak Samozaposlena [email protected] Self-employed

Mateja Ocepek Samozaposlena [email protected] Self-employed

Fani Oražem Restavratorstvo Kavčič d. o. o. [email protected]

Andreja Padovnik ul Fakulteta za gradbeništvo za geodezijo [email protected] University of Ljubljana, Faculty of Civil Engineering and Geodesy

Mirta Pavić Muzej suvremene umjetnosti Zagreb [email protected] Museum of Contemporary Art, Zagreb

Andreia Pereira Largo da Academia Nacional de Belas-Artes [email protected] Faculty of Fine Arts of University of Lisbon

Mia Perković Nacionalna i sveučilišna knjižnica u Zagrebu [email protected] National and University Library in Zagreb

Sonja Perovšek Narodni muzej Slovenije [email protected] National Museum of Slovenia

Miran Pflaum Narodni muzej Slovenije [email protected] National Museum of Slovenia

Lucija Planinc Arhiv Republike Slovenije lucija [email protected] The Archives of the Republic of Slovenia

Katja Pohl Samozaposlena [email protected] Self-employed

Andreja Pondelak Zavod za gradbeništvo Slovenije [email protected] Slovenian National Building and Civil Engineering Institute

Irena Porekar Kacafura Pokrajinski muzej Maribor [email protected] Regional Museum Maribor

Irena Potočnik Muzej krščanstva na Slovenskem [email protected] Slovene Museum of Christianity

Helena Pucelj Krajnc Muzej in galerije mesta Ljubljane [email protected] City Museum of Ljubljana

Jasna Radšel Pokrajinski muzej Celje [email protected] Celje Regional Museum

Tatjana Rahovsky Šuligoj Arhiv Republike Slovenije [email protected] Archives of the Republic of Slovenia

Zala Rebernak ul aluo, Oddelek za restavratorstvo [email protected] University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design

Žiga Rehar Slovenski etnografski muzej [email protected] Slovenian Ethnographic Museum

Ana Resnik Samozaposlena [email protected] Self-employed 204

Klara Retko zvkds Raziskovalni inštitut [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Research Institute

Filip Rogošić Sveučilište u Splitu, Umjetnička Akademija [email protected] University of Split, Academy of Fine Arts

kontakti | contacts Danilo Rojko Pokrajinski muzej Maribor [email protected] Regional Museum Maribor

Polonca Ropret zvkds Raziskovalni inštitut [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Research Institute

Katja Rus Samozaposlena [email protected] Self-employed

Zdenka Salmič Pungerčar zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Andrijana Sever Škapin Zavod za gradbeništvo Slovenije [email protected]. Slovenian National Building and Civil Engineering Institute

Mateja Neža Sitar zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Janja Slabe Narodni muzej Slovenije [email protected] National Museum of Slovenia

Jurij Smole ul aluo, Oddelek za restavratorstvo [email protected] University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design

Lucija Stepančič zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Matevž Sterle Samozaposlen [email protected] Self-employed

Saša Stržinar Sterle Samozaposlena [email protected] Self-employed

Maja Sučević Miklin Hrvatski restauratorski zavod [email protected] Croatian Conservation Institute

Sagita Mirjam Sunara Sveučilište u Splitu, Umjetnička akademija [email protected] University of Split, Academy of Fine Arts

Blaž Šeme ul aluo, Oddelek za restavratorstvo [email protected] University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design

Sanja Šetić Državni arhiv u Pazinu [email protected] State Archive in Pazin

Aleksander Šiles Samozaposlen [email protected] Self-employed

Barbara Škander ul aluo, Oddelek za restavratorstvo [email protected] University of Ljubljana, Academy of Fine Arts and Design

Ksenija Škarić Hrvatski restauratorski zavod [email protected] Croatian Conservation Institute 205 kontakti | contacts kontakti Petra Štukovnik Univerza v Ljubljani, Fakulteta za [email protected] gradbeništvo in geodezijo UL, Faculty of Civil and Geodetic Engineering

Nataša Škrjanec Samozaposlena [email protected] Self-employed

Luka Škrlep Zavod za gradbeništvo Slovenije [email protected] Slovenian National Building and Civil Engineering Institute

Žiga Šmit Institut »Jožef Stefan« [email protected] Jožef Stefan Institute

Tomi Trilar Prirodoslovni muzej Slovenije [email protected] Slovenian Museum of Natural History

Borut Tome Prirodoslovni muzej Slovenije [email protected] Slovenian Museum of Natural History

Ricardo Triães Instituto Politécnico de Tomar [email protected] Polytechnic Institute of Tomar

Anja Urbanc Samozaposlena [email protected] Self-employed

Aleš Vene Posavski muzej Brežice [email protected] Posavje Museum Brežice

Enio Vivoda Pokrajinski muzej Koper [email protected] Koper Regional Museum

Jedert Vodopivec Tomažič Arhiv Republike Slovenije [email protected] Archives of the Republic of Slovenia

Martina Vuga Narodna galerija [email protected] National Gallery of Slovenia

Kristina Zadnik Sinožič Zavod zar [email protected]

Polona Zalar ul Biotehniška fakulteta University of Ljubljana, Biotechnical Faculty [email protected]

Petra Zaviršek Narodna in univerzitetna knjižnica [email protected] National and University Library

Mojca Zver Muzeji in galerije mesta Ljubljane, [email protected] zunanja sodelavka Museum and Galleries of Ljubljana, external collaborator

Nina Žbona zvkds Restavratorski center [email protected] Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Restoration Centre

Andrej Žužek intri d.o.o [email protected] 206

Sponzorji | Sponsors 207 sponzorji | sponsors sponzorji

Mizarstvo Janez Novak samostojni podjetnik

Spodnje Brezovo 8 1294 Višnja Gora

Samson Kamnik d.o.o.,

Proizvajalec in distributer materialov za restavriranje, konserviranje in umetnost od leta 1992

www.revivo.si

www.samson-kamnik.si 208 sponzorji | sponsors

Varnost in estetika z roko v roki

Tecnoalarm oblikuje Pininfarina

Protivlomno in protipožarno varovanje

Protivlomni set – osnovni Kvalitetni alarmni sistem svetovno priznane blagovne znamke Tecnoalarm, ki omogoèa priklop protivlomnih javljalnikov. Nanj je moè priklopiti tudi protipožarne in plinske javljalnike. Nudi optimalno protivlomno zašèito in vas obvesti v primeru požara. S pomoèjo notranje sirene pa bo odgnal vsiljivce, ali vas opozoril na nevarnost.

Komplet vsebuje: 1x alarmno centralo, 2x protivlomni senzor, LCD tipkovnico, Notranjo sireno in akumulator. Sistem je možno nadgraditi. Napredna tehnologija Redna cena: 525€ Akcijska cena: 374protivlomnega € varovanjaD e s i g n b y Cena z vgradnjo*

Protivlomni set – napredni Kvalitetni alarmni sistem svetovno priznane blagovne znamke Tecnoalarm, ki omogoèa priklop protivlomnih javljalnikov. Nanj je moè priklopiti tudi protipožarne in plinske javljalnike. Sistem vsebuje tudi GSM komunikator, ki bo na vašo mobilno napravo poslal sporoèilo ob morebitnem zaznanem dogodku. S pomoèjo notranje sirene pa bo odgnal vsiljivce, ali vas opozoril na nevarnost.

Komplet vsebuje: 1x alarmno centralo, 2x protivlomni senzor, 2x optièni dimni javljalnik, LCD tipkovnico obèutljivo na dotik, Notranjo sireno in akumulator. Sistem je možno nadgraditi.

D e s i g n b y Redna cena: 1071€ Akcijska cena: 707 € Cena z vgradnjo* }Italijansko podjetje Tecnoalarm je s svojimi pooblaščenimi in licenciranimi partnerji za načrtovanje in izvajanje z varnostnimi sistemiwww idealen.zarja.com partner za načrtovanje, postavitev in upravljanje integriranih rešitev za varovanje stanovanj, zasebnih, poslovnih in javnih zgradb in površin. }Tehnologija in oprema je razvita in izdelana v Italiji. }Izdelke Tecnoalarm oblikuje Pininfarina. }Tehnologija RSC® je edinstven komunikacijski sistem med alarmno napravo in tehničnim nadzornim centrom. Omogoča nadzor nad delovanjem vsake posamične naprave ter zagotavlja neprekinjenost in zanesljivost storitev. }Tehnologija RDV® uporabnikom omogoča, da ob sprožitvi alarma v realnem času preverijo, ali gre res za poskus vdora.

proizvodnja, montaža, inženjering i dizajn proizvodnja,protivpožarnih montaža, i sigurnosnih inženjering sistema i dizajn Ekskluzivni zastopnikprotivpožarnih opreme i sigurnosnihBezbedno Tecnoalarm u sistema novi dan za Slovenijo: Bezbedno u novi dan PolčevaZarja pot elektronika 1, 1240 Kamnik, Slovenijad. o. o. KovinarskaTel.:Polčeva +386 pot (0)11, 1240 8314, Kamnik,124074 88 SlovenijaKamnik Fax:Tel.: +386 (0)1 831 7475 8851 Tel. :(01)Servis:Fax: 8317 +386 + 386 (0)1488, (0)1 831 Servis: 831 75 5174 52 (01) 8317 452 E-pošta:Servis: [email protected]; 386 (0)1 831 [email protected] 74 52 Web:E-pošta:E-pošta www.zarja.com [email protected]; [email protected] [email protected] Web: www.zarja.comwww.zarja.com 209 sponzorji | sponsors sponzorji

PREMAT d.o.o. Vlažilniki in razvlažilniki zraka Premat d.o.o. Japljeva 7 1000 Ljubljana Slovenija tel 01 599 20 390 gsm 031 467 348 www.premat.si

Materiali in opreme za restavratorje, arhive, muzeje, knjižnice in zasebne zbiralce

www.crescat.hr 210 sponzorji | sponsors 211

212