Ars & Humanitas

ARS & HUMANITAS

revija za umetnost in humanistiko III/1-2

2009

AArsrs 4 A.indbA.indb 1 119.12.20099.12.2009 55:51:29:51:29 ARS & HUMANITAS revija za umetnost in humanistiko

ISSN 1854–9632

Izdajatelj / Published by Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Valentin Bucik, dekan Filozofske fakultete

Urednika / Editors-in-Chief Milica Antić-Gaber, Tine Germ

Uredniški odbor / Editorial Board Matjaž Barbo, Aleksandra Derganc, Nataša Golob, Lev Kreft, Marko Krevs, Marko Marinčič, Jasmina Markič, Vanesa Matajc, Janez Mlinar, Rajko Muršič, Branka Ramšak, Brane Senegačnik, Peter Simonič, Tone Smolej, Marko Uršič, Jože Vogrinc

Mednarodni svetovalni odbor / International Advisory Board Jochen Bonz (Bremen), Parul Dave-Mukherji (New Delhi), Thomas Fillitz (Dunaj), Karl Galinsky (Texas), Johannes Grabmayer (Celovec), Douglas Lewis (Washington), Helmut Loos (Leipzig), Bożena Tokarz (Katowice), Mike Verloo (Nijmegen)

Urednica recenzij / Reviews Editor Irena Selišnik

Tehnična urednica / Redactor Katja Mahnič

Oblikovanje in postavitev / Graphic Design and Type Setting Jana Kuharič

Lektoriranje / Language Editing Rok Janežič

Prevodi / Translations DEKS d.o.o.

Tisk / Printed by Cicero Begunje d.o.o.

Naklada: 400 izvodov

Naslov uredništva / Address: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana Tel: + 386 1 241 1210, Fax: + 386 1 241 1211 E-mail: [email protected]

Brez pisnega dovoljenja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna objava, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva.

Revija izhaja s finačno podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

AArsrs 4 A.indbA.indb 2 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 VSEBINA

Študije:

Uvod v tematski sklop 7

Katja Vintar Mally Razvojno zaostajanje Podsaharske Afrike 10

Vlasta Jalušič Evropska zapuščina Afriki, afriška zapuščina Evropi: postkolonialno nasilje in pošast genocida 28

Mwamba Cabakulu De l’oralité à l’écriture ou de l’africanité à la transculturalité 63

Gabriela Babnik Roman Chinua Achebeja razpad kot odgovor na negativno prezentacijo afričanov 88

Nataša Hrastnik Zahod v Afriki in afričanke na zahodu – identitetna potovanja in migracije junakinj v literaturi afriških pisateljic 110

Marko Frelih Črno sonce v beli glavi 133

Katja Zakrajšek K problematiki prevajanja afriškega evrofonskega romana v slovenščino 157

Tone Smolej Léopold Sédar Senghor pri slovencih 175

AArsrs 4 A.indbA.indb 3 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 Varia:

Marko Jenko Medievalizem: od Ruskina k Chestertonu 188

Meta Kordiš Jugoslovanska naiva in popularna kultura 212

Tina Potočnik Moderna arhitektura: problematika varstva in zaščite 248

Manja Premrl Motiv slikarjevega ateljeja v delih Henrija Matissa in vpliv njegovega Rdečega ateljeja na slikarje v drugi polovici 20. stoletja 272

Sara Rožman Geneza pravice do umetne prekinitve nosečnosti v nekdanji Jugoslaviji 301

Barbara Turk Niskač Medetnična delitev in interakcije na gostivarskih ulicah 326

Recenzije:

Jasmina Markič Fernando Cabral Martins: Dicionário de Fernando Pessoa e do modernismo portugues 347

Petra Mikša Tone Strojin: Zgodovina slovenskega planinstva: Slovenska planinska organizacija SPD-PZS, 1893–1948–2003 350

Iztok Šori Jill Reynolds: The Single woman: an discursive investigation 354

Biografske informacije o avtorjih 358

Navodila za avtorje 363

AArsrs 4 A.indbA.indb 4 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 ŠTUDIJE

AArsrs 4 A.indbA.indb 5 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 AArsrs 4 A.indbA.indb 6 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 UVODNIK V TEMATSKI SKLOP

UVODNIK V TEMATSKI SKLOP »PODSAHARSKA AFRIKA«

Tematski sklop z naslovom »Podsaharska Afrika« letošnje dvojne števil- ke revije Ars et Humanitas je nastal v obdobju, v katerem opažamo, da se je zanimanje slovenskih raziskovalcev različnih humanističnih področij za ta del sveta močno povečalo. O tem pričajo v prvi vrsti številne znanstvene objave, ki so vsaj deloma posvečene podsaharski Afriki, in vedno večje zanimanje študentov slovenskih univerz za t. i. postkolonialne študije (kar se odraža med drugim v večjem številu diplom o postkolonialnih vprašanjih, zlasti o podsaharski Afriki). Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer potekajo prizadevanja za okrepitev afrikanistike v okviru novih uni- verzitetnih programov, pa so afriške književnosti v angleščini in francošči- ni zdaj močneje zastopane na študijskih smereh, ki so se doslej ukvarjale predvsem z evropskimi in severnoameriškimi literarnimi deli. To zanimanje za podsaharsko Afriko lahko pripisujemo večji pozornosti, ki se afriškim študijam namenja v Evropi in svetu nasploh, vse večji odprtosti slovenske družbe do oddaljenih dežel in kultur ter prizadevanjem slovenskih afrika- nistov, ki so zadnja leta bolj številni in zelo dejavni. Med njimi naj omenim vsaj pokojnega etnologa in antropologa profesorja Boruta Brumna, ki je Afriko vrsto let približeval študentom ljubljanske univerze. Dodamo naj, da prav tako narašča število afriških literarnih del, ki jih lahko slovenski bralec bere v svoji materinščini, kar je znak, da se za ta del sveta vse bolj zanima tudi širša slovenska javnost. Pogled v bližnjo zgodovino nam pokaže, da se je zanimanje slovenske javnosti za Afriko v resnici krepilo že med šestdesetimi in osemdesetimi leti, ko je Slovenija kot jugoslovanska republika sodelovala pri gibanju t. i. »neuvrščenih«. To gibanje je med drugim ustvarilo družbenopolitično klimo, ki je nedvomno ugodno vplivala na boljše poznavanje »tretjega« sveta v Sloveniji, vključno s podsaharskimi deželami. Tako so se nizali obiski afriških politikov in izmenjave študentov, ki so včasih po študiju v Sloveniji ostali in postali del slovenske družbe. Tako je prišlo do živih, osebnih stikov med Slovenci in Afričani, ki so podlaga za resne, iskrene stike med narodi. Ta ugodna politična klima je privedla tudi do povečanja zanimanja pri

AArsrs 4 A.indbA.indb 7 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 ARS & HUMANITAS

slovenskih založnikih, saj so prevodi iz afriških književnosti začeli izhajati pogosteje: med letoma 1960 in 1990 je izšlo okrog 40 knjižnih izdaj, najbolj plodno pa je bilo leto 1980, ko je izšlo kar 8 afriških romanov v slovenskem prevodu. Omembe vredna je zbirka »Mostovi«, ki jo je leta 1976 ustanovila Pomurska založba in v kateri je izšlo dvanajst pomembnih romanov iz afriških književnosti (od Achebejevega romana Božja puščica leta 1977 do Marianinega izdajstva kamerunskega pisatelja Bernarda Nange leta 1987). V tem času bili so nekateri afriški grafi ki (zlasti iz Južnoafriške unije) predstavljeni na ljubljanskih mednarodnih grafi čnih bienalih (v letih 1955-1961 in 1977), prav tako so jugoslovanski grafi ki nekajkrat gostovali po Afri- ki (npr. v letih 1980-1981 je bila razstava Contemporary Yugoslav Prints predstavljena v več afriških državah). Poleg tega številni potopisi, ki so izšli v zadnjih desetletjih, pričajo o tem, kako so se nekateri Slovenci poglobili v afriško resničnost in tradicijo. Pričujoči tematski sklop je sestavljen iz osmih razprav, v katerih raziskovalci predstavljajo bodisi s podsaharsko Afriko povezana vprašanja, pomembna s stališča posameznih strok, bodisi posebne vidike afriško-slovenskih odnosov. Prvi dve razpravi obravnavata posebna vidika sodobne afriške realnosti: vprašanje razvoja ob začetku 21. stoletja in vprašanje postkolonialnega nasilja. V članku »Razvojno zaostajanje podsaharske Afri- ke« Katja Vintar Mally s stališča regionalne geografi je sooča razvojne teža- ve podsaharske Afrike ob prelomu stoletij s t. i. razvojnimi cilji tisočletja, ki jih je OZN določila na podlagi Milenijske deklaracije iz leta 2000. Na podlagi novejših zgodovinskih dognanj in analize imperializma pri Han- nah Arendt se Vlasta Jalušič v razpravi »Evropska zapuščina Afriki, afri- ška zapuščina Evropi: postkolonialno nasilje in pošast genocida« ukvarja z elementi zahodne zapuščine, katerih vpliv je bil odločilen pri zločinih, ki so zaznamovali podsaharsko Afriko ob prelomu med 20. in 21. stoletjem (zlasti pri genocidi v Ruandi). Proti koncu članka se avtorica sprašuje, kaj bi se lahko zahodni svet naučil iz situacije v Afriki, do kakšnih razmišljanj – zlasti v zvezi z rasizmom – bi ga morale pripeljati afriške postkolonialne izkušnje. Naslednji trije članki zadevajo preučevanje afriških književnosti s treh različnih perspektiv. V članku z naslovom »De l’oralité à l’écriture ou de l’africanité à la transculturalité« (»Od ustnosti do pisave ali od afri- škosti do transkulturnosti«) senegalski profesor in raziskovalec Mwamba

AArsrs 4 A.indbA.indb 8 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 UVODNIK V TEMATSKI SKLOP

Cabakulu opredeli različne oblike ustne literature, ki so igrale pomembno vlogo v izoblikovanju afriških književnostih. Tako nazorno predstavi razmerje med ustno in pisno literaturo v afriških kulturah. V kolonialne čase se vrača Gabriela Babnik, ki prikazuje roman Chinua Achebeja z naslovom Razpad iz leta 1952 kot odgovor na negativno podobo Afričanov v Evro- pi, zlasti v Conradovem romanu Th e Heart of Darkness. Pisanje romana je pri nigerijskem pisatelju dejanje upora, ki bo zgled za številne druge afri- ške pisatelje. V članku »Zahod v Afriki in Afričanke na Zahodu« Nataša Hrastnik preučuje tematiko, značilno za žensko pisanje v sodobnih afri- ških književnostih s poudarkom na iskanju identitete, ki ga lahko imamo za vodilno temo pri afriških pisateljicah. Zadnji trije članki predstavljajo tri različne vidike slovensko-afriških odnosov. V članku z naslovom »Črno sonce v beli glavi« Marko Frelih predstavlja sudansko misijo, ki jo je sredi 19. stoletja vodil slovenski krščanski misijonar dr. Ignancij Knoblehar in ki jo lahko imamo za prvo temeljitejšo neposredno srečanje Slovencev s podsaharsko Afriko. Kot prevajalka afriških literarnih del se Katja Zakraj- šek v članku »K problematiki prevajanja afriškega evrofonskega romana v slovenščino« ukvarja s posebnostmi afriških književnosti v »evropskih« jezikih in razmišlja o implikacijah teh posebnosti pri prevajanju v slovenski jezik. S prevajanjem se iz literarno-zgodovinske prespektive ukvarja tudi Tone Smolej v članku »Léopold Sédar Senghor pri Slovencih«, v katerem posveča pozornost izboru pesmi velikega senegalskega pesnika, ki je leta 1975 izšel v slovenskem jeziku. Slovenski raziskovalni prostor seveda premore veliko več zanimivih raziskav v zvezi z Afriko, zato lahko samo obžalujemo, da nekateri raziskovalci pri tej publikaciji niso mogli sodelovati in da zato njihova stroka tukaj ni zastopana. Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem vsem, ki so sodelovali pri projektu s kakovostnimi in raznovrstnimi razpravami.

Florence Gacoin-Marks

AArsrs 4 A.indbA.indb 9 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Katja Vintar Mally

RAZVOJNO ZAOSTAJANJE PODSAHARSKE AFRIKE

Ključne besede: Podsaharska Afrika, države v razvoju, razvojni cilji ti- sočletja, regionalna geografi ja

Uvod Podsaharska Afrika je izjemno raznolika svetovna regija, ki se ponaša z obsežnim naravnim bogastvom, velikimi človeškimi potenciali in bogato zgodovino. Toda zibelka človeštva je dandanes odrinjena na rob svetovnega dogajanja. Iz nje prihajajo pretežno slike in poročila o revščini, konfl iktih, naravnih nesrečah, boleznih in drugih negativnih pojavih, ki prispevajo k izrazito neugodni podobi regije v svetu. V Podsaharski Afriki živi že okrog osemsto milijonov prebivalcev, od katerih se jih skoraj polovica sooča s pogoji skrajne revščine. Države Pod- saharske Afrike so nasploh med najbolj revnimi na svetu. Po podatkih Svetovne banke (Africa Development ..., 2008) je leta 2006 bruto domači proizvod (BDP) celotne regije znašal 744 milijard USD, kar je ustrezalo 28 odstotkom ustvarjenega BDP na Kitajskem ali 69 odstotkom BDP Bra- zilije oziroma 74 odstotkom BDP Rusije. Dohodki večine držav so zelo skromni, saj kar 56 odstotkov BDP v regiji prispevata gospodarstvi Južno- afriške republike in Nigerije. Povečujejo se tudi razlike med revnimi in bogatimi sloji. Številni Afričani so dandanes revnejši od svojih prednikov na sredini 20. stoletja. Soubbotina in Sheramova (2000, 25) navajata, da je leta 1965 povprečni dohodek na afriškega prebivalca ustrezal 14 odstotkom povprečja razvitih držav, medtem ko je trideset let pozneje dosegal le še 7 odstotkov. Nesporno dejstvo je, da Podsaharska Afrika pri zagotavljanju

AArsrs 4 A.indbA.indb 1010 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 KATJA VINTAR MALLY / RAZVOJNO ZAOSTAJANJE PODSAHARSKE AFRIKE

vsestranskega napredka močno zaostaja za drugimi svetovnimi regijami. V nadaljevanju bomo skušali prikazati trende na posameznih področjih razvoja in razloge zanje.

Od poosamosvojitvenega optimizma do poraženk globalizacije Evropejci so dežele južno od Sahare začeli spoznavati šele v času razma- ha oceanske plovbe in iskanja pomorske poti v Indijo, pozneje pa so z afri- ških obal prodirali vedno globlje v lovu na sužnje (Medved, 1978). Sužnji so bili kar dvanajst stoletij, začenši v 7. stoletju, glavni izvoz Podsaharske Afrike. S strani Evropejcev organizirana trgovina s sužnji z vrhuncem v 18. in 19. stoletju je bila tista, ki je najbolj grobo posegla v demografsko sestavo afriškega prebivalstva, močno prizadela lokalna in regionalna gospodarstva ter povzročila nestabilnost socialnih, političnih in okoljskih sistemov (Stock, 2004). Medtem ko je bila trgovina s sužnji omejena le na določena območja Podsaharske Afrike, je Evropejcem od osemdesetih let 19. stoletja uspelo razkosati veliko večino celine. Evropska oblast je na večini afriških ozemelj trajala samo šest do osem desetletij, vendar je v politični, ekonomski in družbeni geografi ji Afrike povzročila globoke in trajne spremembe. Čeprav današnjega razvojnega zaostajanja regije ne gre pripisovati zgolj iz- koriščevalskim kolonialnim odnosom, pa je nesporno, da so jo prav ti postavili v vlogo ponudnice poceni surovin in delovne sile (Pulsipher Mihelič, Pulsipher, 2002; Stock, 2004), ki jo je obdržala do danes. Dolgotrajni učinki kolonializma še vedno ostajajo pomemben razvojni dejavnik, vendar je še več tistih, ki izhajajo iz poosamosvojitvenega obdobja. Gibanja za neodvisnost so se v Podsaharski Afriki močno okrepila po drugi svetovni vojni. Prva si je neodvisnost od evropskih kolonialnih sil leta 1957 pridobila Gana in postopoma so ji sledile še druge države. Večina držav južno od Sahare se je osamosvojila v šestdesetih letih 20. stoletja. Leta 1993 se je kot zadnja osamosvojila Eritreja, vendar je v tem primeru šlo za odcepitev od sosednje Etiopije po večletni državljanski vojni. V času osamosvajanja so ekonomisti in politični voditelji delili prepričanje, da bo Afrika končno imela korist od svojih naravnih virov in delovne sile ter do-

AArsrs 4 A.indbA.indb 1111 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

živela modernizacijo in napredek (Pulsipher Mihelič, Pulsipher, 2002). S tem je bil povezan velik optimizem v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. V Severni Ameriki in Evropi se je v povojnem obdobju hitro poveče- val obseg proizvodnje in potrošnje, zato je naraščalo tudi povpraševanje po surovinah iz Afrike in z njim vred so se višale tudi cene surovin. Sveže inve- sticije so bile usmerjene v odpiranje rudnikov in plantaž, ponekod pa tudi v vzpostavljanje industrijske proizvodnje za potrebe lokalnega afriškega prebivalstva. Toda rezultati teh naporov so bili pogosto slabi, saj sta razvojne strategije ovirala predvsem preslabo razvita infrastruktura in slabo upravljanje, medtem ko so svetovni trg preplavljale surovine iz drugih držav, sčasoma presegle povpraševanje in povzročile padec cen (Stock, 2004). Z leti je prvotni optimizem pojenjal in v osemdesetih letih 20. stoletja so bile novice že zelo slabe. Afriki ni uspevalo dosegati napredka, razplam- tele so se posamezne državljanske vojne in sprožile valove beguncev, vlade so se prekomerno zadolževale, zaradi slabega vzdrževanja se je slabšala infrastruktura, kmetijska proizvodnja je stagnirala ali celo upadala, cene hrane in življenjskih potrebščin pa so presegle kupno moč povprečnega prebivalca (Pulsipher Mihelič, Pulsipher, 2002). V državah v razvoju se je tega obdobja oprijela oznaka »izgubljeno desetletje« (Global ..., 2002). V devetdesetih letih 20. stoletja so se po afriški celini širile državljanske vojne in epidemija AIDS-a. Mednarodne institucije, kot sta Mednarodni denarni sklad in Združeni narodi (ZN), so vlade in gospodarstva skušale stabilizi- rati z različnimi paketi pomoči, mirovnimi silami in gospodarskim pre- strukturiranjem. Ob razmeroma skromnih pozitivnih učinkih na področju omejevanja korupcije in pretirane birokracije, manjšanja moči elit, večanja proračunskih prihrankov in odpravljanja monopolov so prav ti programi strukturnega prilagajanja zaostrili številne druge probleme. Izpostavi- ti velja zlasti povečevanje brezposelnosti in gospodarski upad, prav tako pa gospodarskim reformam ni uspelo pritegniti tujih naložb ali zmanjšati bremena dolgov. Revno prebivalstvo si je čedalje težje zagotavljalo prežive- tje in zdravstveno oskrbo, saj je varčevanje krnilo osnovne zdravstvene in izobraževalne storitve (Pulsipher Mihelič, Pulsipher, 2002). Če so v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni v gospodarski rasti videli sredstvo za doseganje višje kakovosti življenja in ključ do rešitve svetovnih problemov, se je v ta namen v času globalizacije priporočalo še odpiranje trgov in pri-

AArsrs 4 A.indbA.indb 1212 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 KATJA VINTAR MALLY / RAZVOJNO ZAOSTAJANJE PODSAHARSKE AFRIKE

vatizacijo, dobro upravljanje in pravno državo (Vintar Mally, 2009). Vendar tudi globalizacija večini držav v razvoju ni prinesla želenega napredka, saj so se (z izjemo večine vzhodnoazijskih in nekaterih latinskoameriških dr- žav) šibko in počasi vključevale v svetovno gospodarstvo. Tako se je delež Podsaharske Afrike v svetovni trgovini od konca šestdesetih let 20. stoletja samo še zniževal (Soubbotina, Sheram, 2000, 66). Še leta 1980 je bil afriški delež v svetovni trgovini 6 odstotkov, na začetku 21. stoletja pa le še okrog 2 odstotka, pri čemer se struktura izvoznega blaga ni bistveno spremenila (Abuka, 2005, 127). Države Podsaharske Afrike se tako uvrščajo med po- raženke globalizacije, saj so jih pozitivni učinki v veliki meri zaobšli, za- beležile pa so tudi negativno gospodarsko rast – povprečna gospodarska rast BDP na prebivalca je v obdobju 1990–1999 znašala –0,7 odstotka. Bolj spodbudni so bili gospodarski trendi v prvih letih 21. stoletja. Povprečna rast BDP na prebivalca v regiji je bila v obdobju 2000–2006 z 2,0 odstotka ponovno pozitivna (Africa Development ..., 2008). Gospodarsko rast so v veliki meri spodbudile politične reforme, ugodne cene primarnih proizvodov ter večja stopnja varnosti in miru, zlasti na jugu in zahodu afriške celine (Assessing ..., 2009, 1). Pozitivni trendi so sovpadli tudi s krepitvijo mednarodne podpore medregionalni pravičnosti in zavezam trajnostnega razvoja. Deset let po konferenci ZN o okolju in razvoju v Rio de Janeiru je dane zaveze obnovil svetovni vrh o trajnostnem razvoju, ki je leta 2002 potekal v Johannesburgu. Sklepni dokument z vrha je utrdil tudi podporo uresni- čevanju Milenijske deklaracije (United Nations Millennium Declaration), ki jo je leta 2000 v New Yorku sprejelo vseh takratnih 189 članic ZN (Road map ..., 2001). Deklaracija je na začetku 21. stoletja jasno izpostavila razvojne prioritete in tako napovedala boj revščini, lakoti, boleznim, nepismenosti, diskriminaciji žensk in degradaciji okolja. Na osnovi omenjene deklaracije so bili za obdobje 1990–2015 oblikovani tako imenovani Mi- lenijski razvojni cilji oziroma razvojni cilji novega tisočletja (angl. Millen- nium Development Goals), prek katerih se kvantitativno in kvalitativno spremlja uresničevanje časovno opredeljenih zavez (Vintar Mally, 2009). V nadaljevanju bodo podrobneje ovrednoteni dosedanji rezultati pri dosega- nju poglavitnih ciljev v Podsaharski Afriki.

AArsrs 4 A.indbA.indb 1313 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Socialno-ekonomsko zaostajanje držav Podsaharske Afrike V svetu, v katerem mednarodna trgovina raste hitreje od obsega svetovne proizvodnje in čedalje večji delež trgovine poteka med različnimi podjetji znotraj istih multinacionalk (Atlas ..., 2003, 22), se afriške drža- ve ne znajdejo najbolje. Njihov delež v svetovni trgovini upada, v izvozu pa prevladujejo surovine (s 40 odstotki izvoza, zlasti naft a) ter kmetijski pridelki in proizvodi (s 25 odstotki izvoza). Istočasno izvoz industrijskega blaga stagnira na okrog 30 odstotkih, kar je znatno manj kot pri drugih državah v razvoju. V večini primerov gre za proizvode z nizko dodano vrednostjo, pogosto za polproizvode (Gupta, Yang, 2006). Glavnina afriškega izvoza je bila že tradicionalno namenjena v industrializirane države, v no- vejšem času pa čedalje več tudi v azijske, zlasti v Indijo in na Kitajsko (že okrog četrtina afriškega izvoza), ki postajata tudi pomembni vlagateljici na afriški celini. Trgovanje med afriškimi državami ostaja skromno in obsega manj kot 10 odstotkov celotne trgovine (ibid.). Tako kot v zgodovini so tudi danes afriške države bolj povezane s preostalim svetom kot med seboj. Poleg kolonialne zgodovine in sodobnih svetovnih trgovinskih vzorcev so razvojno zaostajanje Podsaharske Afrike zakrivile tudi številne dr- žavljanske vojne in politični kaos. V času kolonializma umetno začrtane državne meje ne upoštevajo verskih in etničnih razlik, zato veliko število konfl iktov ne preseneča. Stock (2004, 137) za obdobje 1960–2002 navaja več kot 85 uspelih državnih udarov v 35 afriških državah in še mnogo več neuspelih. Na desetine spopadov je afriške države fragmentiralo na veliko frakcij in strani, ki se borijo za prevlado. V številnih državah (dandanes na primer v Somaliji) so notranji konfl ikti oslabili državo in centralno vlado do te mere, da ni sposobna zagotavljati osnovnih storitev v državi. Po mnenju številnih kritikov so v osrčju vseh afriških problemov prav politične elite, saj so v zadnjih štirih desetletjih v svojo korist izrabljale gospodarske dobičke celine (Mbeki, 2005). Drugi vzroki za gospodarsko zaostajanje Podsaharske Afrike so enaki kot drugod v državah v razvoju: visoka stopnja zadolženosti, korupcija, šibkost institucij, slaba infrastruktura, neugodnost mednarodnega trgovinskega sistema, nizka stopnja izobraženosti in slabo zdravstveno stanje prebivalstva, neugodne naravnogeografske razmere in

AArsrs 4 A.indbA.indb 1414 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 KATJA VINTAR MALLY / RAZVOJNO ZAOSTAJANJE PODSAHARSKE AFRIKE

podobno (Vintar Mally, 2009). Končni rezultat takšnih razmer je dejstvo, da Podsaharska Afrika s približno 12 odstotki svetovnega prebivalstva dandanes prispeva k svetovnemu BDP-ju le okrog 1,5 odstotka (World Deve- lopment ..., 2008). Gospodarstva so na splošno premalo razvejena, saj se državam ni uspelo v večji meri industrializirati. Izvoz blaga (rud, naft e in kmetijskih pridelkov) ni neugoden le zaradi nizke dodane vrednosti, ampak tudi zaradi podvrženosti povpraševanju in nihanju cen na svetovnem trgu. Pri kmetijskih pridelkih se temu pridruži še izpostavljenost ujmam, boleznim in škodljivcem, ki lahko oklestijo pridelke in povzročijo izpad dohodka. Za afriško tržno kmetijstvo so velika prepreka tudi tržne ovire in kmetijske subvencije v razvitih državah. Večina afriškega prebivalstva se preživlja s samooskrbnim kmetijstvom na malih kmetijah. Produktivnost je običajno nizka zaradi izčrpavanja prsti, dolgotrajne uporabe nespremenjenih vrst semen, skromne uporabe gnojil ter omejenega dostopa do kreditov in drugih tržnih spodbud. Po hektar- skih donosih je Afrika na svetovnem repu, saj je na primer leta 2001 pride- lala v povprečju 1.230 kg žita na hektar, medtem ko so ga v Latinski Ame- riki pridelali 3.040 kg, v Aziji 3.090 in v EU 5.470 kg na hektar (African ..., 2005, 34). Z izobraževanjem kmetov in širjenjem učinkovitih namakalnih sistemov bi lahko bistveno povečali donose, samooskrbno kmetijstvo pa bi lahko postalo gonilo splošnega napredka. K odpravljanju revščine namreč po mnenju strokovnjakov ZN (Human ..., 2003) najbolj učinkovito prispeva prav gospodarska rast, ki temelji na delovno intenzivnih dejavnostih v večjem delu države, kar kmetijstvo zagotovo je. Za zmanjševanje revščine so zelo pomembne tudi državne naložbe v človekov razvoj – v zdravstvo, šolstvo, prehrano, oskrbo z vodo ipd. Prav pri odpravljanju revščine je bilo v Podsaharski Afriki v zadnjih letih doseženega (pre)malo napredka, zato bo do leta 2015 morebiti uspelo prepoloviti delež revnega prebivalstva le manjšemu številu držav. Odpravljanje revščine je praviloma pogojeno z zagotavljanjem polne in produktivne zaposlitve, toda zaradi nizkih plač dandanes tudi zaposlitev ne ščiti pred revščino. V Podsaharski Afriki se med izrazito revne uvršča kar polovica vseh delavcev, saj živijo v gospodinjstvih, katerih prihodki na člana ne dosegajo niti 1 USD na dan (Th e Millenni- um ..., 2008).

AArsrs 4 A.indbA.indb 1515 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Revno podsaharsko prebivalstvo je v zadnjih letih močno prizadela rast cen hrane, kar velja zlasti za revno mestno prebivalstvo in podeželsko prebivalstvo brez obdelovalnih površin. Poraba vse večjega deleža dohodkov za nakup hrane krči razpoložljiva sredstva za izobraževanje in zdravstveno oskrbo. Prizadeti so tudi mali kmetje, saj višje cene goriv zvišujejo cene gnojil in uvoženega blaga (Th e Millennium ..., 2008, 6). Afrika je neto uvoznica hrane že od leta 1980, ko je prebivalstvena rast začela prehitevati rast obsega kmetijske proizvodnje (African ..., 2005). Posledično je prehranska varnost držav izpostavljena tako nihanju cen hrane kakor tudi nihanju cen naft e in škodam zaradi podnebnih sprememb. Občutljivost je še večja zaradi velike odvisnosti afriškega kmetijstva od izdatnosti in razporeditve padavin, saj so deleži namakalnih površin zelo skromni. Občasno v Podsaharski Afriki izbruhnejo večje lakote, pogojene z izrednimi dogodki (suše, konfl ikti, slaba distribucija hrane ...), a določen delež prebivalstva je stalno podhranjen. Eden glavnih pokazateljev razmer so ocene deleža podhranjenih otrok do petega leta starosti. Gre za najbolj ranljivo skupino prebivalstva, v kateri podhranjenost v kombinaciji z izčrpanostjo zaradi infekcijskih bolezni in pomanjkljivo zdravstveno oskrbo zakrivi najmanj polovico smrti (Th e Millennium ..., 2005). Spodbudno je, da se je v obdobju 1990–2006 delež podhranjenih med otroki znižal z 32 na 28 odstotkov (Th e Millennium ..., 2008, 10). Kljub temu ostaja Podsaharska Afrika takoj za Južno Azijo druga najbolj problematična svetovna regija in bistveno preveč oddaljena od cilja prepolovitve deleža lačnega prebivalstva do leta 2015. Med zelo pomembnimi razvojnimi cilji tisočletja so tudi cilji zniževanja smrtnosti otrok (za dve tretjini v obdobju 1990–2015) in porodnic (za tri četrtine v obdobju 1990–2015). Oba vodilna kazalnika v Podsaharski Afri- ki izkazujeta le skromen napredek. V tej regiji je možnost, da ženska umre v času nosečnosti ali zaradi zapletov ob porodu, kar 1 : 22, medtem ko v razvitih državah razmerje znaša 1 : 7.300 (Th e Millennium ..., 2008, 25). Visoka umrljivost je povezana s pomanjkljivo zdravstveno oskrbo, saj pri večini porodov (55 odstotkov) ni prisotnih oseb s kakršno koli zdravstveno izobrazbo (Assessing ..., 2009). Čeprav se je v obdobju 1990–2006 smrtnost otrok do petega leta starosti znižala s 184 na 157 od 1000 živorojenih, je to še vedno daleč najvišja stopnja smrtnosti na svetu, ki za dvakrat presega tisto v drugouvrščeni Južni Aziji (81 smrti otrok na 1000 živorojenih).

AArsrs 4 A.indbA.indb 1616 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 KATJA VINTAR MALLY / RAZVOJNO ZAOSTAJANJE PODSAHARSKE AFRIKE

Za primerjavo, v razvitih državah do petega leta starosti v povprečju umre 6 od 1000 otrok (Th e Millennium ..., 2008, 20). V zadnjih letih je bilo še najbolj uspešno cepljenje otrok proti ošpicam, saj je v Podsaharski Afri- ki zmanjšalo število smrtnih primerov zaradi te bolezni za 91 odstotkov (ibid.). Poleg pljučnice, diareje, malarije in AIDS-a so ošpice ena od bolezni, ki skupaj povzročijo okrog polovico smrti otrok. Te najpogostejše bolezni bi bilo mogoče preprečiti ali pozdraviti že z razmeroma nizkimi stroški (Th e Millennium ..., 2005), tako pa se je v preučevanem obdobju v nekaterih podsaharskih državah smrtnost otrok celo povečala, kot na primer zaradi epidemije HIV/AIDS-a v predelih Južne Afrike in malarije v delih Zahodne Afrike (Assessing ..., 2009). Zmanjšanje smrtnosti otrok bistveno prispeva k daljšanju pričakovane življenjske dobe, ki jo lahko novorojenec pričakuje v danih okoliščinah. Tako kot smrtnost otrok so tudi izračuni pričakovane dolžine življenja izrazito sintezni, saj neposredno odražajo številne vidike blaginje, vključno z dohodki in prehrano, kakovostjo okolja, dostopnostjo zdravstvenih storitev, primerne pitne vode in sanitarij (Soubbotina, Sheram, 2000; Indica- tors ..., 2001). Novorojenec v Podsaharski Afriki je leta 2005 lahko pričako- val, da bo živel 49,6 leta (v Sloveniji 77,4 leta). Države južno od Sahare po tem kazalniku zasedajo zadnjih 34 mest na svetovni lestvici. Ljudje umirajo najmlajši v Zambiji (40,5 leta), in to v povprečju za polovico mlajši od Ja- poncev, ki s povprečjem 82,3 leta živijo najdlje na svetu (Human ..., 2007). Po ocenah je smrtnost zaradi AIDS-a na začetku 21. stoletja povprečje afriških držav znižala s 54 na 48 let. V posameznih državah je pričakova- na življenjska doba upadla za več kot 10 let, kot na primer v Južnoafriški republiki, Tanzaniji in Bocvani (Th e World Health ..., 2004, 6). Po zaslugi programov preprečevanja je število novookuženih v zadnjih letih nekoliko upadlo, zdravljenje s protivirusnimi zdravili pa je znižalo tudi število smrtnih primerov. Kljub temu v Podsaharski Afriki živi kar 68 odstotkov vseh okuženih, med katerimi z 61 odstotki prednjačijo ženske. Najbolj prizadete so države Južne Afrike, v katerih je leta 2005 delež okuženega odraslega prebivalstva presegal 15 odstotkov, v Svaziju pa celo 33 odstotkov (AIDS epidemic ..., 2007). Bolezen spreminja prebivalstveno sliko in pričakova- no življenjsko dobo, povzroča velike socialno-ekonomske izgube zaradi umiranja mladega, delovno aktivnega prebivalstva, ustvarja milijone ne-

AArsrs 4 A.indbA.indb 1717 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

preskrbljenih sirot ter preusmerja čas, denar in energijo v preprečevanje in zdravljenje bolezni namesto v izobraževalni sistem in preprečevanje drugih bolezni, kot so bilharcija, malarija, rečna slepota in kolera, ki ogrožajo mnogo višji delež prebivalstva (Pulsipher Mihelič, Pulsipher, 2002). Večina Podsaharske Afrike leži v tropskem pasu, kjer so idealna gojišča za različne prenašalce bolezni (muhe, komarje, bolhe, polže itd.). Prebivalstvo je tem boleznim izpostavljeno toliko bolj, ker živi pretežno na podeželju, v veliki odvisnosti od narave in v bližini stoječih vod ter rek kot potencialnih virov okužb (de Blij, Muller, 1997). V zadnjih letih je mogoče zaznati nekaj več napredka pri preprečevanju okužb z malarijo, zlasti po zaslugi programov distribucije mrež, pa tudi povečanega zatiranja komarjev, medtem ko je pri zagotavljanju zdravil obolelim manj uspeha (Th e Millennium ..., 2008, 32). Po poročilih Svetovne zdravstvene organizacije (World Malaria ..., 2008) za posledicami malarije letno umre okrog milijon prebivalcev, od tega je 91 odstotkov smrtnih primerov prav v Podsaharski Afriki. Ocenjuje se, da samo malarija vsako leto gospodarsko rast v regiji upočasni za 1,3 odstotka (Africa – Up in smoke, 2005), kar ni le posledica smrtnosti, temveč tudi zmanjšane produktivnosti obolelih oziroma njihove nezmožnosti za delo ter dovzetnosti za druge infekcijske bolezni zaradi slabše odpornosti. Za zmanjševanje revščine in doseganje drugih razvojnih ciljev je izjemnega pomena tudi dvig izobrazbene ravni. Naložbe v prebivalstvo, njegovo zdravje, znanje in sposobnosti niso pomembne le z vidika pospeševanja človekovega razvoja, temveč se v državah v razvoju štejejo tudi za visoko donosne (Hardi in drugi, 1997), saj lahko igrajo vlogo izenačevalca možno- sti in pospeševalca gospodarske rasti ter učinkovitosti (Human ..., 2005, 69). Primarni cilji na področju izobraževanja obsegajo vključevanje vseh prebivalcev v osnovno izobraževanje in zmanjševanje nepismenosti odraslih (Indicators ..., 2001, 43). Med osmimi poglavitnimi razvojnimi cilji ti- sočletja je tudi cilj doseganja osnovnošolske izobrazbe za vse otroke do leta 2015, kar bi dolgoročno odpravilo tudi problem nepismenosti. Čeprav se Podsaharska Afrika med vsemi svetovnimi regijami po izobrazbenih kazalnikih uvršča na zadnje mesto, je bil od leta 1990 vendarle dosežen znaten napredek. Tako je vpis v osnovno šolo do leta 2005 s 54 odstotkov narasel na 71 odstotkov (Th e Millennium ..., 2008, 12), na več kot 60 odstotkov pa se je zvišal tudi delež pismenega odraslega prebivalstva (Human ..., 2007).

AArsrs 4 A.indbA.indb 1818 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 KATJA VINTAR MALLY / RAZVOJNO ZAOSTAJANJE PODSAHARSKE AFRIKE

Kljub temu okrog 38 milijonov otrok v Afriki še vedno ne hodi v šolo, kar je približno polovica vseh otrok na svetu, ki so prikrajšani za osnovno izobrazbo. Posebej problematično je opuščanje šolanja, saj je leta 2005 osnovno šolanje v Podsaharski Afriki dokončala le okrog polovica generacije. Med vzroki za opustitev šolanja je tudi pozen začetek obiskovanja osnovne šole, zaradi česar so v poznejših letih mladi pod pritiskom, da si poiščejo službo ali ustvarijo družino, kar velja zlasti za dekleta (Assessing ..., 2009). Dekleta imajo večje težave z vpisom in prej opuščajo izobraževanje predvsem v Za- hodni in Srednji Afriki. Suša, pomanjkanje hrane, oboroženi konfl ikti, ne- registrirana rojstva, otroško delo in HIV/AIDS prispevajo k nizkemu vpisu in opuščanju šolanja tako pri fantih kot dekletih, vendar imajo dokazano re- snejše posledice za dekleta (Th e Millennium ..., 2008, 17). Zagotavljanje enakosti med spoloma je tesno povezano z zagotavljanjem dostopnosti osnov- nošolskega in srednješolskega izobraževanja za oba spola. Pretekle izkušnje kažejo, da se je izobraževanje deklic hitro in neposredno odrazilo v boljši prehranjenosti in zdravstvenem stanju družin, padanju rodnosti, zmanjša- nju revščine in vsesplošni učinkovitosti (Road map ..., 2001, 20), predvsem z vidika njihove večje gospodarske in družbene vključenosti. Žal je v regiji še vedno večji delež nepismenih med dekleti, pa tudi stopnje osnovnošolskega in srednješolskega vpisa so nižje kot pri fantih. V državah južno od Saha- re je srednješolska izobrazba dostopna le vsakemu četrtemu v generaciji, medtem ko se na tej stopnji v državah v razvoju nasploh šola 54 odstotkov generacije, v razvitih državah pa kar 92 odstotkov (Th e Millennium ..., 2008, 14). Večini podsaharskih držav do leta 2015 ne bo uspelo doseči zastavljenih izobrazbenih ciljev, kar bo dolgoročno slabilo njihove razvojne možnosti, zlasti v primerjavi s konkurentkami iz kroga držav v razvoju. V zadnjih letih zbuja nekaj več upanja za razvojni preboj afriške celine širjenje uporabe mobilne telefonije in internetnih storitev. V Afriki so leta 2006 zabeležili več kot 60 milijonov novih naročnikov mobilne telefonije in skoraj v vseh državah je njihovo število že preseglo število na- ročnikov stacionarne telefonije. Konec leta 2006 je mobilni telefon imelo že 22 odstotkov afriških prebivalcev, stacionarnega pa le trije odstotki. S tehnološkim razvojem in uporabo brezžičnih širokopasovnih tehnologij se odpirajo nove priložnosti za zmanjšanje komunikacijskega prepada med državami v razvoju in razvitimi državami. Vendar je ponudba širokopasov-

AArsrs 4 A.indbA.indb 1919 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

nih storitev, ki je spodbudila množično rabo interneta v razvitih državah, v Podsaharski Afriki zaenkrat še zelo skromna (Th e Millennium ..., 2008, 48). Obetajoče je zlasti dostopanje do svetovnega spleta prek mobilnih te- lefonov, ki zaobide potrebo po osebnem računalniku, saj se ta slabše vklju- čuje v tradicionalno afriško kulturo s poudarkom na govorni komunikaciji (African ..., 2005). Že sedaj je mogoče zaznati, da so v zadnjih nekaj letih mobilni telefoni komunikacijsko povezali Afričane bolj kot vsa v preteklih stoletjih zgrajena infrastruktura. Kljub nekaterim pomembnim dosežkom je splošni socialno-ekonomski napredek v regiji prepočasen, da bi lahko učinkovito zmanjšal razvojni zaostanek za gospodarsko razvitimi deli sveta. Temu se pridružuje še pove- čevanje razlik med afriškim podeželjem in mesti, pa tudi med bogatimi eli- tami in najrevnejšimi sloji prebivalstva. Medtem ko se prva skupina ponaša z življenjskim slogom, primerljivim z drugimi bogatimi po svetu, pa druga živi v začaranem krogu skrajne revščine, kakršne razviti svet že davno ne pozna več.

Zagotavljanje okoljske trajnosti Zagotavljanje okoljske trajnosti je eden najpomembnejših razvojnih ciljev tisočletja. Dolgoročno je za uspešen vsestranski razvoj ključno, da se odvija v okviru nosilnih zmogljivosti okolja. Po izračunih ekološkega od- tisa (Living ..., 2008) so pritiski na okolje v Podsaharski Afriki kot celoti in tudi v večini držav zaenkrat še nižji od nosilnih zmogljivosti okolja. Toda v želji po nadaljnjem gospodarskem razvoju se bodo tudi te države morale kmalu soočiti z omejitvami. Posledice človekovega nepremišljenega ravnanja se že sedaj kažejo v degradaciji okolja v posameznih delih regije. Med njimi velja omeniti zlasti deforestacijo, dezertifi kacijo, odmiranje koralnih grebenov, negativne posledice podnebnih sprememb (dvig morske gladine, spremembe v razpoložljivosti vodnih virov, ekstremni vremenski dogodki itd.), izgubljanje biotske raznovrstnosti, nepovratno degradacijo prsti ipd. Med bolj perečimi problemi Podsaharske Afrike so pričakovane posledice podnebnih sprememb. S povprečnim izpustom ene tone ogljikovega

AArsrs 4 A.indbA.indb 2020 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 KATJA VINTAR MALLY / RAZVOJNO ZAOSTAJANJE PODSAHARSKE AFRIKE

dioksida na prebivalca (primerjalno znaša izpust držav OECD kar 11,5 ton na prebivalca) prispevajo obravnavane države h globalnim emisijam toplo- grednih plinov le 2,3 odstotka (Human ..., 2007). Čeprav nobena država ni med največjimi onesnaževalkami, bodo države Podsaharske Afrike med bolj prizadetimi deli sveta. Največji vplivi se pričakujejo na obrobju puščav in v savanah, ki naj bi postale bolj vroče in suhe, z bolj pogostimi in hudimi sušami ter upadom vode v rekah in jezerih (Stock, 2004, 83). Bolj sušni naj bi tako postali Sahel, deli Vzhodne Afrike, vključno z Jezerskim višavjem, in (pol)sušna območja Južne Afrike (ibid., 104). Po drugi strani pa naj bi območja z vlažnim podnebjem postala še bolj vlažna in topla, kar je idealno za rast populacij komarjev in drugih insektov ter posledično povečano pojavnost malarije in drugih bolezni, ki jih prenašajo (ibid., 83). Ob že ob- stoječih težavah so to problemi, ki bodo izjemno otežili položaj podsaharskih držav, saj je sposobnost prilagajanja njihovih (revnih) prebivalcev in gospodarstev zelo omejena. Med najbolj perečimi problemi bo v določenih delih regije pomanjkanje pitne vode, ki pa je (z izjemo sušnih delov) bolj posledica pomanjkljive ali neobstoječe vodne infrastrukture. Leta 2006 je imelo zagotovljen dostop do ustrezne pitne vode le 58 odstotkov podsa- harskega prebivalstva, še slabše pa so sanitarne razmere, saj ima urejene ustrezne sanitarije le 31 odstotkov prebivalstva (Th e Millennium ..., 2008, 40). Razmere so praviloma mnogo slabše na podeželju in v barakarskih naseljih, v katerih živi več kot 60 odstotkov urbanega prebivalstva v regiji (v državah v razvoju le tretjina urbanega prebivalstva) (Th e Millennium ..., 2008, 43) in se sooča z bistveno slabšimi bivalnimi razmerami od prebivalcev azijskih ali latinskoameriških barakarskih naselij. Čeprav je v mestih leta 2005 živelo le okrog 35 odstotkov prebivalcev Podsaharske Afrike (svetovno povprečje znaša 49 odstotkov) (Human ..., 2007), pa rast mest prehiteva zmožnost zagotavljanja potrebne infrastrukture in zaposlitev za novo prebivalstvo. Prebivalstvena rast je zaskrbljujoča tudi z vidika izčrpavanja naravnih virov na afriški celini. Krčenje afriških gozdov je posledica povečevanja obsega obdelovalnih površin in povpraševanja po gorivih zaradi prebival- stvenega pritiska, v manjši meri pa tudi komercialne sečnje. Po ocenah naj bi bilo do leta 2000 izkrčenih 3 milijone km2 ali več kot 60 odstotkov prvotnih tropskih deževnih gozdov v Podsaharski Afriki (Pulsipher Mihelič,

AArsrs 4 A.indbA.indb 2121 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Pulsipher, 2002), ki so prava zakladnica planetarne biotske raznovrstnosti. V desetletju 1990–2000 je prav ta regija dosegala najhitrejšo deforestacijo na svetu, kar velja zlasti za države ob Gvinejskem zalivu, Sahelske države, Burundi, Ugando, Ruando, Zambijo, Zimbabve in Malavi (Vintar Mally, 2009). Širjenje obdelovalnih površin na račun gozdnih se odvija tudi zaradi izčrpavanja prsti na obstoječih obdelovalnih površinah. V preteklosti je bilo v Afriki skupno izgubljenih že približno toliko površin (303 milijone ha), kot jih je trenutno v obdelavi (307 milijonov ha), predvsem zaradi erozije, zaslanjevanja na namakalnih površinah in izčrpavanja hranil, na katerem temelji požigalniški način obdelovanja zemljišč (World Develo- pment ..., 2003, 86). S pritiski na naravne vire, zlasti vodo in vegetacijo, pa je v polsušnih predelih Podsaharske Afrike povezana tudi dezertifi kacija, ki jo dodatno zaostrujejo podnebne spremembe. Konec obdobja kolonializma je hitra rast človeške in živalskih populacij v Sahelu in na drugih območjih suhe savane poljedelce in živinorejce spodbujala k širjenju na obrobna območja. Degradacija zaradi pretirane paše živine ter razgaljanja prsti z oranjem, požari in drugimi nepremišljenimi posegi je sovpadla z znižanjem količin padavin (v Sahelu v obdobju 1961–1990 kar za 30 odstotkov) in povzročila širjenje puščav (Stock, 2004). Dezertifi kacija ogroža predvsem obrobje Sahare, Kalaharija, Namiba in Afriškega roga. V Podsaharski Afriki živi na občutljivih območjih, kot so sušna območja brez možnosti namakanja, območja s prevlado obdelanih pobočij, območja občutljivih gozdnih ekosistemov in za kmetijsko obdelavo slabo primernih prsti, kar okrog 40 odstotkov prebivalstva. Kmetovanje navedene površine dodatno izpostavlja degradaciji, eroziji, poplavam in plazovom (World De- velopment ..., 2003, 60), prebivalce pa spreminja v okoljske begunce. Obču- tljiva območja postajajo čedalje gosteje poseljena zaradi prebivalstvene rasti, agrarne prenaseljenosti na boljših zemljiščih, konfl iktov in pogosto tudi apetitov tržnega kmetijstva po bolj kakovostnih zemljiščih ter posledičnega potiskanja revnih malih kmetov na manj ugodna območja. Vlade držav prepogosto namenjajo premalo pozornosti samooskrbnemu kmetijstvu in izobraževanju kmetov, zato revni v boju za vsakodnevno preživetje nehote povzročajo okoljsko škodo, ki pa povratno ogroža njihovo preživetje. Ude- janjanje trajnostnega razvoja v Podsaharski Afriki zato ne bo možno brez sonaravnega kmetijstva.

AArsrs 4 A.indbA.indb 2222 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 KATJA VINTAR MALLY / RAZVOJNO ZAOSTAJANJE PODSAHARSKE AFRIKE

Sklep Uravnotežen ekonomski, socialni in okoljski razvoj bo v prihajajočih desetletjih najtežje zagotavljati prav v najrevnejših državah sveta, kamor se uvršča tudi večina držav Podsaharske Afrike. V želji po zmanjševanju socialno-ekonomskega zaostanka za gospodarsko razvitimi utegnejo te države zapostavljati skrb za okolje. Kratkoročno se učinki takšnih razvojnih strategij sicer ne zdijo problematični, dolgoročno pa samo še slabšajo možnosti za doseganje vsesplošne blaginje. Pri zmanjševanju razvojnega zaostanka bo podsaharske države še dodatno ovirala napovedana prebivalstvena rast. Po ocenah ZN (UNPD, 2005) naj bi se do leta 2050 število prebivalcev v regiji najmanj podvojilo, v določenih državah (na primer Uganda, Niger, Kongo, Burundi, Gvineja Bissau, DR Kongo, Liberija, Čad in Mali) pa celo več kot potrojilo. Takšna rast ne pomeni le velikega izziva za zagotavljanje zaposlitve in ustrezne kakovosti življenja (od bivališč in širjenja infrastrukture do izobraževanja in zdravstvene oskrbe), ampak tudi velik pritisk na omejene naravne vire, ki so skromnejši zlasti na sušnih in polsušnih ob- močjih. Nalogo otežuje dejstvo, da imajo afriške države že ob obstoječem številu prebivalstva velike težave pri zagotavljanju višje kakovosti življenja. V preteklih desetletjih je celina nedvomno napredovala na številnih po- dročjih, zlasti na gospodarskem in političnem, države pa se trudijo tudi na področju doseganja razvojnih ciljev tisočletja. Na podlagi predstavljenega stanja in trendov lahko ugotovimo, da večini držav Podsaharske Afrike do leta 2015 ne bo uspelo izpolniti zadanih ciljev. Po bolj optimističnem za- četku 21. stoletja še ni povsem jasno, v kolikšni meri bo njihov nadaljnji razvoj prizadet zaradi gospodarske in fi nančne krize, ki je svet zajela konec leta 2008. Ta utegne povzročiti tudi stagnacijo ali upadanje razvojne pomoči s strani razvitih držav. Razvojna pomoč je bila že do sedaj bistveno preskromna in v zadnjih letih se njen obseg ni znatno povečal, če ne upoštevamo odpisa dolgov in humanitarne pomoči. Glede na poglabljanje razvojnega zaostanka in povečevanje neenakosti tudi znotraj afriških držav bo v prihodnosti potrebna večja in bolj premišljena mednarodna pomoč ter spodbujanje pravičnejše svetovne trgovine. Na nemirni afriški celini pa bo treba krepiti zlasti mir in stabilnost, saj konfl ikti spodkopljejo že tako težko pridobljene dosežke človekovega razvoja.

AArsrs 4 A.indbA.indb 2323 119.12.20099.12.2009 55:51:48:51:48 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

SEZNAM VIROV IN LITERATURE

Abuka, C., Infrastructure, Regional Integration and Growth in Africa, v: Africa in the World Economy: Th e National, Regional and International Challenges, Th e Hague 2005, str. 122–128. Africa development indicators 2008/09: youth and employment in Africa, Washington 2009. Africa – Up in Smoke, London 2005. African lands: Challenges from Angola to Zimbabwe, (ur. Buckley, R.), Chel- tenham 2005. AIDS Epidemic Update, Geneva 2007. Assessing Progress in Africa towards the Millennium Development Goals 2008, Adis Ababa 2009. Atlas der Globalisierung, Berlin 2003. de Blij, H. J., Muller, P. O., Geography: Realms, Regions, and Concepts, New York 1997. Global Environmental Outlook 3: Past, present and future perspectives, Nai- robi 2002. Gupta, S., Yang, Y., Unblocking Trade, Finance & Development, 4, 2006, URL: http://www.imf.org/external/pubs/ft /fandd/2006/12/index.htm <4. 8. 2009>. Hardi, P. In drugi, Measuring Sustainable Development: Review of Current Practice, Ottawa 1997. Human Development Report 2003, New York 2003. Human Development Report 2005, New York 2005. Human Development Report 2007/2008, New York 2007. Indicators of Sustainable Development: Guidelines and Methodologies, New York 2001. Living Planet Report 2008, Gland 2008.

AArsrs 4 A.indbA.indb 2424 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 KATJA VINTAR MALLY / RAZVOJNO ZAOSTAJANJE PODSAHARSKE AFRIKE

Mbeki, M., Underdevelopment in sub-Saharan Africa, Foreign Policy Brie- fi ng 82, 2005. Medved, J., Afrika, Ljubljana 1978. Pulsipher Mihelič, L., Pulsipher, A., World Regional Geography: Global Pat- terns, Local Lives, New York 2002. Road map towards the implementation of the United Nations Millennium Declaration, New York 2001. Soubbotina, T. P., Sheram, K. A., Beyond economic growth: meeting the challenges of global development, Washington 2000. Stern, N., Stern Review: Th e Economics of Climate Change, 2006, URL: http://www.hm-treasury.gov.uk/sternreview_index.htm <26. 7. 2009>. Stock, R., Africa South of the Sahara: A Geographical Interpretation, New York, London 2004. Th e Millennium Development Goals Report 2005, New York 2005. Th e Millennium Development Goals Report 2008, New York 2008. Th e World Health Report 2004: Changing history, Genova 2004. UNPD - United Nations Population Division. World Population Prospects: the 2004 Revision, 2005, URL: http://www.un.org/esa/population/publications/publications.htm <18. 1. 2006>. Vintar Mally, K., Države v razvoju – med okoljevarstvom in razvojnimi te- žnjami, Ljubljana 2009. World Development Indicators 2008, Washington 2008. World Development Report 2003: Sustainable Development in a Dynamic World, New York 2003. World Malaria Report 2008, Geneva 2008.

AArsrs 4 A.indbA.indb 2525 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

SUB-SAHARAN AFRICA’S LAGGING DEVELOPMENT

Key Words: sub-Saharan Africa, developing countries, Millennium De- velopment Goals, regional geography

Abstract Sub-Saharan Africa is a very diverse region with extensive natural we- alth, great human potential, and a rich history. However, the majority of its countries are among the poorest in the world and about half of its 800 million inhabitants live in extreme poverty. Sub-Saharan Africa produces only 1.5% of the world’s GDP and its share in world trade has fallen from 6% in 1980 to 2% today. Th e region’s exports remain dominated by primary go- ods (fuels, ores, and agricultural products). Th e roots of the region’s economic weakness lie variously in the past colonial relationships with European countries and in unjust global trade patterns as well as in misuse of power by ruling political elites in the post-independence era. Numerous civil wars and other confl icts have fragmented the sub-Saharan countries into many factions and parties fi ghting for domination. Th e region is lagging behind developed countries because of corruption, lack of infrastructure, weakness of its institutions, heavy indebtedness, lack of education and health services, and unfavorable natural conditions, among other factors. Sub- sistence agriculture is the source of livelihood for most Africans. Neverthe- less, average yields per hectare are low and heavily dependent on climatic conditions. Compared to urban areas (except for slums), people living in rural areas have worse infrastructure and are further from achieving the UN’s Millennium Development Goals. Th e recent increase in food prices is threatening the limited progress in reducing hunger and malnutrition (28% of children under age fi ve are underweight and particularly vulnera- ble to infectious diseases). Little progress has been made in reducing child and maternal mortality; mortality rates remain the highest in the world. In the previous decade, life expectancy in sub-Saharan countries has fallen due to the spread of HIV/AIDS and it still remains below fi ft y. In addition,

AArsrs 4 A.indbA.indb 2626 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 KATJA VINTAR MALLY / RAZVOJNO ZAOSTAJANJE PODSAHARSKE AFRIKE

many negative socioeconomic eff ects are the result of malaria, which kills approximately one million people every year, 91% of whom live in sub-Sa- haran Africa. In order to promote gender equality and empower women, education is of vital importance. Compared to other (especially developed) regions, school enrollment rates are considerably lower and dropout rates considerably higher, particularly for girls. Th e majority of countries in sub- Saharan Africa will not be able to achieve their educational goals by 2015. Despite the fact that the region is not exceeding the carrying capacities of its environment (as measured by its ecological footprint), environmental problems in some areas are severe. Deforestation, desertifi cation, coral bleaching, negative eff ects of climate changes (sea level rise, reduced fre- shwater availability, extreme weather events, etc.), loss of biodiversity, and soil degradation are the most worrying. Population growth is exacerbating these environmental problems and is making it more diffi cult to achieve a higher standard of living for all. Owing to the complexity of developmental problems, sub-Saharan Africa will have to use its own resources very wisely and make the most of development aid from developed countries.

AArsrs 4 A.indbA.indb 2727 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Vlasta Jalušič

EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: POSTKOLONIALNO NASILJE IN POŠAST GENOCIDA

Ključne besede: oblast, genocid, rasizem, tribalizem, birokracija, imperializem, nasilje, Hannah Arendt, Mahmood Mam- dani, Ruanda, Afrika, Evropa, Zahod

»Oblasti so nas zelo dobro pripravile. Počutili smo se, kot da smo prepu- ščeni sami sebi in nikdar nismo niti za trenutek pomislili, da bi nas lahko kdo oviral ali kaznoval. Od padca letala dalje je radio razglašal: »Tujci odhajajo. Imeli so materialni dokaz za to, kaj bomo storili in zapuščajo Kigali. Tre- nutno ne kažejo nobenega interesa za usodo Tutsijev.« Z lastnimi očmi smo videli beg oklepnih vozil po cestah. Naša ušesa niso več slišala mrmrajočih očitkov. Prvič dotlej nismo več čutili mrkega nadzora belcev. Sledile so druge spodbude, ki so nam pri dokončanju naloge zagotovile neomejeno svobodo. Mislili smo: »Res je, modre čelade v Nyamati niso storile ničesar, obrnile so se in nas pustile same. Zakaj bi prišli nazaj, preden bo vsega konec?« Ob znaku smo šli.« (Adalbert, morilec v ruandskem genocidu)1

Uvod V prispevku se osredotočam na nekatere elemente evropske zapuščine v Afriki, ki uokvirjajo prehod iz 20. v 21. stoletje in zaznamujejo »zahodno«

1 Navedba je iz Hatzfeld (2005, 90–1).

AArsrs 4 A.indbA.indb 2828 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

sliko sveta v tem obdobju, obenem pa so odločilno prispevali k možnostim, da se v Afriki zgodijo zločini, ki sodijo v »kategorijo« holokavsta, denimo prvi in zadnji genocid 20. stoletja – genocid namibijskih Hererov na njegovem začetku in genocid ruandskih Tutsijev (z vsemi njegovimi posledicami in potencialnimi lekcijami)2 na koncu. Hkrati se navezujem na vprašanje afriške zapuščine Evropi, predvsem na sodobno formo politike in oblasti, ki ji daje izrazit pečat izkušnja imperializma kot mentalni okvir celotnega »zahodnega sveta« – in na vprašanje, kako jo razložiti. Ruandski genocid leta 1994 ni bil zgolj nekakšna ponovitev ali celo približek evropskega holokavsta, tako kot genocid Hererov (1904–8) ni bil njegov preprost pred- hodnik, čeprav imata oba z njim veliko skupnega. Pri ruandskem genocidu imamo opravka s »kvalitativno« razliko in preskokom v »naravi« zločina v smislu nečesa radikalno novega (ne samo glede na prejšnje genocide, tem- več tudi glede na holokavst), zato lahko njegovo razumevanje osvetli tudi nekatere novejše dogodke, kot so t. i. »humanitarne intervencije« in fantom »vojne proti terorju«. V tekstu se opiram na nekatere novejše zgodovinske študije, analizo imperializma, birokracije in rase pri Hannah Arendt ter na avtorje, ki raziskovanje političnih institucij podsaharske Afrike in feno- mena genocida »metodološko« oprejo na arendtovsko analizo elementov totalitarizma – kot je denimo Mahmood Mamdani. Osrednji del razprave obravnava način organiziranja kolonialnega in postkolonialnega birokratskega aparata ter njegove povezave z »raso«, s »plemenom« in »tradicijo« kot ključnimi elementi posttotalitarnih form vladavine in novodobnih form identitetnega kolektivnega nasilja. Moj glavni namen ni toliko tematizirati ruandski genocid sam po sebi kot premisliti nekatere ustaljene predstave o tem, da gre za fenomen »črne Afrike«, ki v evropskem in »našem«, regionalnem kontekstu ni pomemben, češ da je »daleč« ali pa tako nezaslišano krut, da je sploh brez primere. Zgodba o povezavi elementov postkolonialne oblasti, rasizma in tribalizma v regiji velikih jezer in njihovih potencia- lih za kolektivno mobilizacijo, ki lahko na koncu kristalizira to, da ena skupina postane odvečna in da jo drugi poskusijo izničiti, je namreč izrazito povezana z evropsko in globalno zgodbo. Ima številne evropske korenine

2 Pri tem merim ne samo na posledice, ki zajemajo regijo velikih jezer in še posebej DR Kon- ga, temveč tudi na posledice in lekcije, ki zadevajo novo dobo v globalni politiki Zahoda.

AArsrs 4 A.indbA.indb 2929 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

in vzporednice v novejših evropskih dogodkih.3 Evropska in ostala »zahodna« politika je bila v njej udeležena, njena dinamika in posledice pa se vpisujejo v sodobno globalno strukturo oblasti. Zato tekst poudarja tezo o ključni povezanosti »afriške« in »evropske« strukturiranosti sodobne oblasti, oziroma tega, kar se dandanes imenuje »država«, in ki na prehodu iz 19. v 20. stoletje »zasede« ali celo nadomesti moderno (nacionalno) državo. S to sugestijo je povezano tudi moje razumevanje procesa ustvarjanja pogojev za nove vrste dominacije ter za lokalno in globalno uničenje politike in (politične) odgovornosti.

Prispevek Hannah Arendt Specifi ka modernih kolektivnih zločinov v času holokavsta in po njem je njihova paradoksna »izjemnost« ter hkratna »ponovljivost« in primerlji- vost in prav s tem povezana težava pri njihovem razumevanju in prepreče- vanju. Preprosto rečeno, vprašanje se še vedno vrti med dilemo, ali je tisto, kar privede do kolektivnih zločinov, kakršen je genocid, neka »objektivna« struktura, režim itd., ali pa gre predvsem za »subjektivno« komponento – ideologijo in z njo povezanima zaslepljenostjo in sovraštvom, ki rodita zlo- činski motiv. V razpravi med zgodovinarji in analitiki holokavsta se tako ponavlja razcep med strukturalistično-funkcionalno in ideološko-intenci- onalno interpretacijo kolektivnih zločinov, kot je genocid. Hannah Arendt je v svojem poskusu razumevanja tovrstnih dogodkov presegla tako dilemo med »izjemnostjo« in »ponovljivostjo« kot tudi med strukturo in intencionalnostjo, ne da bi se zato morala vdati bodisi v absolutno kavzalnost struktur ali prisegati na popolno subjektivnost. Prav zato se v pričujočem prispevku naslanjam nanjo. Avtorji, kot je Zygmunt Bauman, so se sicer zgledovali po Hannah Arendt (in prispevali k napač- ni interpretaciji njene pozicije), vendar so izvore totalitarizma in fenome-

3 Denimo kolektivni zločini v vojni v nekdanji Jugoslaviji, predvsem v Bosni. Primerjavo genocidne politike nad Muslimani v Bosni in Tutsiji v Ruandi je na osnovi natančne klasifi kacije izdelala Jasminka Dedić v doktorski disertaciji. Ta je nastala v okviru dveh projektov, ki potekata na Mirovnem inštitutu. Prim. Dedić (2008).

AArsrs 4 A.indbA.indb 3030 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

na koncentracijskih taborišč razlagali predvsem z moderno birokratsko strukturo kot »instrumentalno racionalnostjo« webrovskega tipa, ki naj bi temeljila na piramidni oblastni shemi in poslušnosti, iz katere izhaja birokratsko distanciranje posameznikov. To omogoča hladnokrvno, tehnolo- ško učinkovito ter dobro organizirano izvedbo kolektivnih zločinov.4 Han- nah Arendt je res govorila o »administrativnem množičnem umoru« in ne o »genocidu«, a razlog ni bil v njenem »funkcionalistično-strukturnem« razumevanju zločinov nacističnega gospostva, oziroma v njihovi hladno- krvni racionalnosti. Že v Izvorih totalitarizma je pokazala, da je dogodke v Evropi mogoče razumeti zgolj skozi izkušnjo imperializma in posebne forme oblasti, oblikovane v evropskih kolonijah – predvsem v Afriki, ki ustvarja okvir za inverzijo človeškega reda.5 Tu ne najdemo le precedensov novih vrst zločina, prav tu jih je nova forma oblasti prvič tudi »strukturno« omogočila, pri čemer so se struktura in akterji »nove vrste« zlili v posebno vrsto učinkovanja in ravnanja. Izkušnja imperializma pa je tesno povezana s propadom evropske nacionalne države, oziroma s tem, čemur bi lahko rekli tudi njeno »samou- ničenje« (Stoetzler, 2007, 131), ki se z iznajdbo »hibridne forme«6 oblasti, prakticirane v evropskih kolonijah, samo pospeši. Hannah Arendt jo v Iz- vorih totalitarizma imenuje s preprosto besedo: birokracija. A sama raba oznake birokracija, ki je zavedla Baumana, nas tukaj ne sme speljati v na- pačno smer, saj njen specifi čni problem ne izhaja iz »instrumentalne racionalnosti« birokratskega aparata (ki se v moderni razrašča, eliminira medosebne odnose, se »odtuji« in izgubi človeško dimenzijo). Poudarek je na novi formi vladavine, ki je ni mogoče razumeti prek analogije ali z izpeljavo

4 Prim. Bauman (2006). Prim. tudi Fleming (2003, 102) in nasl. Poglobljeno analizo in probleme te pozicije je mogoče najti v Vetlesen (2004). 5 Inverzija reda pomeni, da postanejo dejanja in reči, ki so bile prej nepredstavljive, predsta- vljive, ter da v njem obstaja apriori dovoljevanje zločinov, nasilja in pobijanja, oziroma celo zapoved »ubijaj!« – v njej ta dejanja niso več nujno zločin, lahko so kvečjemu večja ali manj- ša »pregreha«. Pravzaprav se sprevrne celotna etična struktura, in kot pravi H. Arendt, tu »skušnjavo« ne predstavlja več želja, da bi ubijali, ampak je skušnjava želja, da ne bi ubijali; več o tem v Jalušič (2007a in 2007b). 6 Hibridnost je postala »commonplace« v postkolonialnih študijah. Tu jo uporabljam zelo ozko, v smislu »križanja« dveh principov oblasti v smislu uporabe H. Arendt, ki jo je povzela po lordu Cromerju, britanskem generalnem konzulu Egipta na prehodu iz 19. v 20. stoletje.

AArsrs 4 A.indbA.indb 3131 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

iz nacionalne države. Birokracija v kolonijah (in metropolah) razvije svojo lastno transdržavno eksistenco, ki se odločilno veže še na dva elementa totalitarne vladavine: na fenomen imperializma in rase.

Specifika birokracije kot »nove forme vladavine« v dobi imperializma Birokracija tako niso zgolj aparat države in sami birokrati. Kot nova forma oblasti se neločljivo veže na imperialistično dominacijo in je skupaj z njo fenomen, ki se danes z evfemizmom imenuje »globalizacija«.7 Ta forma oblasti izhaja iz odkritega spopada za oblast med (nacionalno) državo in (buržoazno) družbo v drugi polovici 19. in na prehodu v 20. stoletje, spopad, ki rezultira v instrumentalizacijo institucij nacionalne države za impe- rialistične potrebe buržoazije. Zato v sodobnem imperializmu, nasprotno od tega, kar sugerira beseda, v resnici ne gre niti za graditev imperija niti za »veličino osvajanj«, primerljivih z onimi iz starega veka. Z analogijami s starim vekom lahko imperializem dobi avreolo »veličine« in »človečnosti«, v resnici pa »nekaj kapitalistov grabežljivo preiskuje planet, da bi našli nove možnosti za vlaganja ter ugodili dobičkarskim vzgibom preveč bogatih in kockarskim nagonom preveč revnih« (IT, 187). Imperializem ni niti veli- častno osvajanje, še manj pa vzpostavljanje novih političnih teles. Gre za »ekspanzijo zaradi ekspanzije« same, saj postane okvir nacionalne države za interes vladajočega razreda kapitalistične proizvodnje pretesen, posli, izvoz kapitala in njihova »varnost« pa ključno notranje- in zunanjepolitično vprašanje. Zato je (primerno redefi niran) aparat države idealni potencialni nosilec »izvoza oblasti« (IT, 193) in imperializem v tem smislu omogoči »širitev politične oblasti brez ustanovitve države kot institucije« (podč. V. J.).8 V praksi to pomeni izvoz nasilja, oziroma tistih aparatov države, ki

7 Termin globalizacija naj bi izviral iz sedemdesetih let 20. stoletja, ko se je pojavil v poslov- nem tisku ter promoviral neoliberalni credo uničenja varovalnih in omejevalnih mehanizmov države (Elyachar, 2001, 110). 8 Evrocentrizem je zaradi tega zelo relativen pojem, vsaj kar zadeva »izvoz« enakosti, demokracije in političnih institucij, ki so z njimi povezane. Izvoz demokracije kot »aparata« oblasti in ideološkega mehanizma, ki je funkcionalen za postimperialistično vladavino, postane

AArsrs 4 A.indbA.indb 3232 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

monopolizirajo nasilje (vojske in policije) v kolonizirane dele sveta ob ide- ološki navezavi na razsvetljenske ideale in humanizem. Imperializem tako postane vseobsežna civilizacijska misija (t. i. white man’s burden). Ukinjanje političnih omejitev ogrozi vse meje – ne samo politične, tudi zakonske, državne in etične. Absolutna ekspanzija je tista, ki pomeni srž imperializma, »prve stopnje vladavine buržoazije« (IT, 194) in ne zadnje stopnje kapitalizma, kakor so domnevali marksistični teoretiki. Kapitali- zem se po oceni Hannah Arendt v imperializmu pravzaprav zaključi, saj je ta pripravljen brez nadaljnjega »odstopiti od tako imenovanih zakonov kapitalistične produkcije in z njimi povezanih teženj po enakopravnosti« (IT, 271), ki temeljijo v naravi samega razmerja med delom in kapitalom. Zato (predvsem v kolonijah) izumi cel asortiment novih »neekonomskih« mehanizmov sile in prisile ter obnovi številne stare. V sistemu birokracije kot nove forme (imperialistične) dominacije so politična načela (in politika sama) nadomeščena z golo funkcionalnostjo v podobi upravljavskega aparata in upravljavskega uradnika. Zakon nadomesti odlok in namesto »javnopravnih odločitev« se uvede »anonimno upravljanje pisarne«. Tovrsten »režim dekretov« (IT, 318) in samovolja se do popolnosti razvijeta v specifi čnih okoliščinah kolonij, saj imata »pri ob- vladovanju vsepovsod raztresenih ozemelj s heterogenim prebivalstvom in pri politiki zatiranja ... očitne prednosti« (ibid.). Prav zato birokracije kot novega organizacijskega principa ne smemo mešati s samim uradniškim aparatom, ki je sicer nepogrešljiv sestavni del moderne države (IT, 319). Gre namreč za povsem nov način vladanja, v katerem namesto političnega modela, ki gradi na državljanski politični udeležbi in ljudstvu kot politični kategoriji, prevlada model strokovnega upravljanja statističnih »zakonov družbe« kot »politik« in uravnavanja neprekinjenega življenjskega procesa družbe »brez končnega cilja« (IT, 285).9

aktualen šele na začetku 21. stoletja – skupaj z neoliberalno, noeoimperialistično uporabo ideje »svobodnega trga« kot uspešne legitimizacije uvedbe nove forme dominacije, ki se uveljavlja skozi »humanitarni intervencionizem« in »vojno proti terorju«. O tem prim. tudi Kuzmanić (2007). 9 Fenomen, ki ga Foucault tematizira s problematičnim in zavajajočim imenom »biopolitika«, saj tu ne gre več niti za (posamezno) življenje niti za politiko.

AArsrs 4 A.indbA.indb 3333 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Vladavina birokracije torej ni stopnjevanje modernega načela heglo- vsko-webrovske državne racionalnosti ali izgradnje superiorne in učin- kovite organizacije, temveč sta njena ključna momenta prav samovolja in anarhičnost. Projekt upravljanja življenjskega procesa družbe čez meje po- litične »volje ljudstva« članom upravljavskega aparata ustvari subjektivno prepričanje o njihovem posebnem globalnem zgodovinskem poslanstvu, v katerem pride do možnosti »magičnega istovetenja človeka s silami zgodovine« (IT, 285), ki ne glede na posamezno človeško voljo in stranske učinke izpolnjuje domnevne zahteve »bremena belega človeka«. Specifi ka tovrstne »vladavine nikogar«, ki z dekreti ter začasnimi in spreminjajočimi se odredbami nadomesti zakon in v kateri se povežejo slu- čajnost in absolutno, despotizem in samovolja (Lee, 2007, 71), je odločilni element v oblikovanju totalne dominacije.10 V povezavi z »eksteritorialno- stjo« in mesijanizmom, izpolnjevanjem »zakonov narave in zgodovine«, ki se izkažejo za zakone »družbenega razvoja«, pride v njej še do povezave z drugim, na videz popolnoma različnim elementom: raso. Oba elementa sta se najprej razvijala ločeno, konec 19. stoletja pa začneta v razmerah poznega kolonializma predstavljati okostje imperialistične ekspanzije, ki posebej zaznamuje afriška tla, na katera se evropska dominacija – za takratne opa-

10 Ne gre za to, da na oblasti ne sedi »nihče« v smislu lefortovskega »praznega mesta demokracije«, potem ko umanjka oseba suverena, ampak za to, da nihče ne ve, od kod prihaja zakon, kdo ga utemeljuje in kaj ta zakon sploh pravi. Povezavo med strukturo vladanja in subjektivno komponento v birokraciji kot »vladavini nikogar« najbolje demonstrirajo Kafk ovi teksti – vseprisotno vzdušje psevdomističnosti in skrivnostnosti v njegovih opisih birokratske vladavine, v kateri ljudje, ki se jim vlada, »nikoli zares ne vedo, zakaj se nekaj dogaja« (kaj domnevni »zakon« od njih »hoče«), in v katerih se mesijanstvo in mistika popolnoma ujemata z »golo preračunljivostjo« (IT, 318–9). Predvsem v kolonijah s posredno vladavino in torej z birokratskim aparatom, ki ga zasede domače prebivalstvo, je tovrstno mistično vzdušje še toliko bolj izrazito – pri Kafk i gre za izkušnjo z birokracijo avstro-ogrske vladavine, a nekatere njegove kratke zgodbe se dogajajo tudi v neevropskih kolonijah. Nasploh je mogoče razumevanje birokracije pri Hannah Arendt povezati z njenim branjem Kafk ovega opusa. Tisto, kar se v njegovih spisih imenuje »zakon«, se razkrije kot vsakokratna perverzna in absolutna samovolja posameznih uradnikov, celotna struktura tovrstne oblasti pa je psevdomistična in perverzna decentralizirana despotija. Razlaga kafk ovskega zakona kot nekakšnega univerzalnega načina delovanja zakona, ki kot tak deluje v vseh okoliščinah (ki je nastala v okviru lakanovske interpretacije »oblasti«), je zavajajoča. Kafk o je treba brati kot izjemnega zapisovalca »delovanja« birokratske oblasti – ki zakon nadomesti s samovoljnimi dekreti – in v njej prisotnih elementov totalne vladavine.

AArsrs 4 A.indbA.indb 3434 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

zovalce presenetljivo – razširi prav v času konca trgovine s sužnji.11 Rasa kot psevdoznanstveno-družbeni konstrukt, ki lahko upraviči kolonialno dominacijo, v imperializmu postane institucionalni princip (IT, 249),12 ki se »vpisuje« v strukturo vladavine. Na temelju poenotenja v »zavest« višje rase imperializem poenoti razredno razcepljenost znotraj »političnega telesa« metropol in ustvari binarno strukturiranost kolonialnih institucij. Rasa tu več ni zgolj ideologija, tako kot birokracija ni več zgolj aparat. Kombina- cija obeh oblikuje posebno mentaliteto in odpre izjemno paleto »možnosti za akumulacijo oblasti in uničenja« (IT, 250), ki je funkcionalna predvsem spričo pojava odvečnih ljudi (ki jih lahko imperializem bodisi mobilizira za svoj projekt ali prepusti eksterminaciji) in odvečnosti njihovih človeških kapacitet – političnega delovanja, mišljenja, razsojanja in – konec koncev – tudi dela.

Predtotalno uvajanje v Afriki Nastanku birokracije kot tovrstne specifi čne forme je mogoče slediti v nenaseljeniških kolonijah, kot so bile denimo Egipt, Alžirija in Indija, medtem ko nastanek »rasne družbe« in njenega v nebo vpijočega zatiranja demonstrira predvsem primer naseljeniške kolonije Južne Afrike. V praksi sta se sicer oba režima (rasa in birokracija) pojavljala vzporedno in se do- polnjevala, vendar je bila ena dimenzija izražena bolj, druga pa manj, pač glede na okoliščine ter številčno razmerje med naseljenci in domorodci.

11 Ta je – spričo posledičnega pomanjkanja bombaža – očitno sprožil potrebo po »novem reži- mu prisil«, vendar tokrat na afriških tleh, tako da so njeni prebivalci zdaj lahko ostali doma. Potreba po bombažu, pa tudi drugih industrijskih rastlinah in surovinah za evropsko in se- vernoameriško industrijo je v veliki meri določala nov način dominacije. Livingstonovi trije »c«-ji (cotton, Christianity in civilization), ki naj bi »pomladili« Afriko, najbolje ilustrirajo ideološko-interesni okvir spopada za Afriko (Mamdani, 1996, 37–8). Hannah Arendt v Iz- vorih natančno analizira poti, po katerih so se povezali interesi korporacij, apetiti pustolov- cev in takšnih ali drugačnih raziskovalcev pri spopadu za afriška tla. O motivih in načinih evropskega osvajanja podsaharske Afrike prim. Collins in Burns (2007, 265 in nasl). 12 Slovenski prevod Izvorov tu uporablja besedo »država« za »body politic«. S takšnim prevo- dom izgubimo moč argumenta Hannah Arendt, saj je ključno pri uvedbi tega principa prav uničenje države.

AArsrs 4 A.indbA.indb 3535 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Hannah Arendt je to dihotomno, dvoznačno naravo forme vladanja, z absolutno oblastjo na eni in popolno samovoljnostjo na drugi strani, označila za »hibridno obliko vladavine«. Povezava »rase« in »birokracije« se izkaže za ustrezno in usodno formo oblasti tudi v evropskem kontekstu »konti- nentalnega imperializma« – le da se tu rasizem transformira v ideologiji antisemitizma in plemenskega nacionalizma in s tem razkriva možnost edinstvenega procesa učinkovanja »rasizma brez rase«.13 S tem je imperializem lociran v središče procesov, ki kristalizirajo v projekt totalne dominacije in zločinov, v kakršne je v prvi polovici 20. stoletja v Evropi cele skupine ljudstev organiziral nacistični režim, a hkrati tudi na začetek »nove dobe«, v kateri nastanek nove vrste dominacije pravzaprav zaznamuje konec države in ekonomske računice. Čeprav te zločine zaznamujejo tudi neprecedenčne forme nasilja in trpljenja, pa njihova srž ni nasilje samo, ampak predvsem prakticiranje nezamisljivih eksperimen- tov v okviru »inverzije človeškega reda«. Afrika je predstavljala poligon za eksperimentiranje – tu so kolonialne administracije prakticirale eksterminacijo že pred koncentracijskimi taborišči v Evropi. Prav tu, piše Hannah Arendt, so se začeli »najstrašnejši pokoli v bližnji zgodovini«. Kljub temu, da se sama ni lotila analize natančnih neposrednih povezav med obojim, je bila Hannah Arendt prepričana, da so postale »afriške kolonialne posesti [...] najplodnejša tla za razcvet tistega, kar naj bi kasneje postalo nacistična elita« (IT, 274). Analiza imperialistične vladavine kot transdržavnega spoja rase in birokracije ni spodbudila samo refl eksij o »bumerang« učinku (tudi o posledi- cah za Evropo in »Zahod«), ampak je bila predhodnica številnim postko- lonialnim in lokalnim analizam novih form oblasti, ki so nastale v Afriki. Premislek južnoafriške strukture vladanja in mentalitete burske manjšine v Izvorih totalitarizma je nakazal potek poznejšega dogajanja v tej koloniji – namreč nastanek apartheida kot principa političnega telesa ter na lokalni administraciji in »običajih« utemeljenega posrednega (lokalnega) modela vladanja v južnoafriških bantujskih »domovinah«.

13 Več o tem v Jalušič (2007b).

AArsrs 4 A.indbA.indb 3636 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

Eden od ključnih sklepov in pomembno »metodološko napotilo« analize rase in birokracije je predvsem, da ne gre niti za preprosto nadaljevanje nobene od prejšnjih form vladavine niti za enostavna vzročna razmerja med njihovimi posameznimi elementi. Zgodovinske študije so potrdile utemeljenost teze o odločilni vlogi imperializma v pripravi »zločinov proti človeštvu«,14 hkrati pa so nekateri raziskovalci afriške politične zgodovine in form državljanstva prakticirali tudi načela analize in razumevanja, ki jih je Hannah Arendt vpeljala v svojem premisleku nove forme oblasti. Ugan- dski avtor Mahmood Mamdani je v svojih študijah struktur kolonialne in postkolonialne oblasti v Afriki uspešno zvezal analizo »elementov«, ki kristalizirajo v nove forme dominacije, ter »metodološko« napotilo pisanja zgodovine »izven analogij« in izpeljav, ki temeljijo na že izčrpanih teoretskih modelih, na razredni, marksistični in ekonomsko-razvojni interpretaciji afriških form države.15 Tako je arendtovski interpretativni okvir, ki analizira specifi ko imperializma in njegovih posledic »za Zahod« in zahodno politično tradicijo, prevedel v specifi čno (najprej lokalno in regionalno) analizo afriških form vladavine in državljanstva (Mamdani, 1996, 2001), nato pa iz te perspektive še v transkontinentalno analizo ohranjanja globalne dominacije na način »vojne proti terorju« in »humanitarnih intervencij« (Mamdani, 2004 in 2009). Arendtovski analitični okvir in »metodološka« napotila je Mamdani na- vezal na Franza Fanona, teoretika kolonialne revolucije, ki ga je Hannah Arendt v svoji On violence videla kot preroka nasilja. Fanon je v Uporu pre-

14 Hannah Arendt sicer ne omenja prvega genocida 20. stoletja, ki so ga povzročili Nemci nad ljudstvom Herero, njen interes za imperialistične politike v Afriki pa določa poskus razumevanja totalitarnih politik v evropskem kontekstu, torej proces nastanka koncentracijskih taborišč in eksterminacije odvečnih v nacističnem režimu. Temo povezave med nemškimi imperialističnimi politikami v Afriki in nacističnim režimom so nadaljevali številni zgodovinarji, kot denimo H. Drechsler in H. Bley, pa tudi mlajša generacija – B. Gevald, J. Gayish, C. Errischsen, J. Zimmerer (prim. Gewald, 2004 in Zimmerer, 2001). 15 Prim. Mamdani (1996, 2001, 2004), prim. tudi Lee (2007). Čeprav je Hannah Arendt trdi- la, da je teoretska (politično-fi lozofska) tradicija še kako vpletena v zanikanje pluralnosti, čaščenje suverenosti, dominacije in nasilja namesto človeškega delovanja, pa se je v svojem pisanju in analizi totalne dominacije osredotočila na socialno in politično analizo – na proučevanje »dejanskih struktur oblasti« (aparat vladanja, tehnične forme administracije in organizacija političnega telesa), ne pa na izpeljevanje iz teoretskih modelov – iz tega, kar je imenovala »dvomljive ostanke tradicije« in »vseobsežne teorije« (Arendt, 2006, 103).

AArsrs 4 A.indbA.indb 3737 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

kletih zapisal znani stavek, da se »kolonizirani človek osvobodi v nasilju in z nasiljem« (Fanon, 1963, 79).16 Mamdani svojo analizo ruandskega genocida niza prav okoli tega premisleka in pokaže, kako pride do izničujočega nasilja dovčerajšnjih žrtev kolonialnega nasilja (v Ruandi hutujske večine) nad reprezentanti naseljencev (tutsijske manjšine). Čeprav Hannah Arendt v svoji analizi imperializma ni razmišljala o možnosti genocida domorodcev nad naseljenci v Afriki (genocid evropskih Judov je sicer mogoče razumeti kot »nativni« genocid nad judovskimi »naseljenci«), pa je jasno zaznala upravičen strah južnoafriške bele manjšine pred retributivnim ravnanjem domorodcev in ga prikazala v analizi nekakšne otrple mentalitete Burov v Južni Afriki (IT, 256 in nasl.). Ta že kaže na možnost nastanka ideologije in sistemov oblasti, ki se napajajo iz »pošasti genocida« (Mamdani, 2004, 10), v katerih žrtve postanejo storilci in seveda obratno.

Decentralizirani despotizem kot afriška »forma države« Mahmood Mamdani izpostavi prav južnoafriško izkušnjo, pri čemer ga zanima nastanek, navezava in vloga apartheida pri kreaciji specifi čne afriške kolonialne forme »razcepljene« države, ki jo imenuje decentralizirani despotizem. Ta izkušnja je bila zaradi posebnosti apartheida tematizirana kot afriška »izjema«. Mamdani jo umesti v širši kontinentalni in transkon- tinentalni postkolonialni okvir ter pokaže, da prav izjema potrjuje pravilo in da njegova primerjava z drugimi kolonialnimi praksami ustvari uvide, ki so trdno umeščeni na tleh samega afriškega kontinenta. Še več, lahko bi rekli, da je celotno afriško kolonialno in postkolonialno situacijo 20. stoletja mogoče razumeti predvsem skozi izkušnjo apartheida. Afriške forme države niso preprosto analogne drugim formam oblasti, imajo lasten izvor in zgodovino, hkrati pa so forme protikolonialnega boja, uporov in revolucij na afriških tleh pogojene z novimi institucijami oblasti, ki nastanejo znotraj imperialistične strukture. Identitete, ki se med seboj spopadejo ali pove-

16 Za Fanona dokazilo o domorodčevi humanosti ni bilo v volji, da ubije naseljence, temveč v pripravljenosti, da žrtvuje lastno življenje (Mamdani, 2004, 9–10).

AArsrs 4 A.indbA.indb 3838 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

žejo, so zgodovinsko pogojene in z imperialistično ekspanzijo oblikovane politične identitete, ne pa samonikle kulturne ali celo naravne rasne in plemenske identitete. Analiza rase in birokracije v Afriki se s tem še dodatno zaplete, saj šele ta druga forma – ki se popolnoma razvije v južnoafriškem apartheidu – zares ustreza arendtovskemu opisu kombinacije absolutne oblasti in samovolje ter posebnega spoja med raso in birokracijo v imperialistični dominaciji. Dva načina vladanja – prvi, ki temelji na državljanstvu in »civilni družbi«, ter drugi, ki temelji na »plemenu« in »domorodskih«17 običajih – vzposta- vita vzporedni in izključujoči se strukturi, ki se reproducirata skozi celoten afriški kontinent. Ena, ki temelji na pravicah, in druga, ki temelji na obi- čajih, ena, ki temelji na civilnem pravu, in druga, ki temelji na običajnem pravu, ena, ki je neposredna, in druga, ki je posredna. Lokalna afriška »kultura« in »običaji« dobijo velik pomen za sistem lokalne administracije v postopnem nastanku in utrditvi posredne kolonialne vladavine (značilne za obdobje med dvema svetovnima vojnama), ki jo zaznamuje prehod od ideologije civiliziranja v ideologijo, ki mora upraviči- ti golo obvladovanje in silo. Zaposlovanje lokalnih poglavarjev (ki ga začno najprej uvajati v britanski koloniji Natal v drugi polovici 19. stoletja) in sistem decentralizacije upravljanja poteka ob hkratni reinvenciji plemenskih tradicij in običajev. »Zamišljanje običajev« je proces, v katerem administracija najprej ukine izvirne posvetovalne oblike oblasti in omejitve, ki obstajajo v tradicionalnih institucijah in onemogočajo samovoljo obla- stnikov.18 Ta proces je bil utemeljen na interpretacijah in nasvetih številnih

17 Termine domorodec, domorodski, pleme in običaj tu postavljam v narekovaje zaradi njihovega pejorativnega pomena v evropskem kontekstu, vendar jih v tekstu zaradi poenostavitve zvečine uporabljam brez njih. 18 V predkolonialnih sistemih oblasti je bil tradicionalni poglavar ali kralj ponavadi nadzoro- van in je deloval znotraj »deliberativnega« modela, prav nasprotno od »birokratskega« modela, ki ga vpelje kolonialna oblast. Takšne forme so obstajale tako v bolj centraliziranih kot tudi v bolj federaliziranih južno- in zahodnoafriških predkolonialnih političnih formacijah: denimo liqoqo (notranji svet) pri Zulu, libandla (ljudski svet) pri ljudstvu Swazi in institucija kgotla pri Tswana – mesto, kjer se sreča skupnost in s poglavarjem odkrito debatira o skupnih zadevah ali celo izraža ostro kritiko v ritualizirani ali skrajno stilizirani formi – kot pesem ali poezija. Še bolj je bila moč poglavarja razrahljana pri zahodnoafriških federacijah Ashanti in Fanti (povzeto po Mamdani, 2001, 46–7).

AArsrs 4 A.indbA.indb 3939 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

evropskih raziskovalcev, antropologov, zgodovinarjev in misijonarjev. Re- defi nirane strukture potem način »kulturnega« razlikovanja kot »običaje« umestijo v politiko – ampak v »drugi«, dodatni krog oblasti.19 S tem so bili izničeni tudi tradicionalni vmesni prostori avtonomije in prehodnosti, ki ne ustrezajo evropsko razumljenemu modelu patriarhalne vladavine – torej »nenavadni« običaji, ki izvirajo denimo iz matrilinearnih skupnosti in ponavadi niso obstajali popolnoma ločeno od patrilinearnih (prim. Ama- diume, 1995, nav. po Mamdani, 2001, 39). Ta nanovo ustvarjena podvojena forma oblasti, ki pomeni poligon za despotizem in samovoljo, nadomesti razmeroma drag in za belo elito potencialno nevaren sistem neposrednega rasnega zatiranja domorodske večine s strani privilegirane naseljenske manjšine (torej zgolj rasno dominacijo). V sistemu »samoupravljanja« in medplemenskega razlikovanja domorodci v domnevno »stari« oblastni strukturi sami participirajo v formah izkori- ščanja, izvajajo prisilo in trpijo nasilje, ki pogosto presega domišljijo – ne da bi si kolonialni upravljavci pri tem morali »umazati roke« ali bi bili neposredno ogroženi.20 Birokracija in rasa ter pleme in običaji tako kristalizirajo v nekakšen »decentralizirani despotizem«, v katerem je okrajna domorodna oblast, ki je sicer podrejena kolonialni, vzporedna institucija uprave, ki ji ne more uiti noben afriški »podanik«.21 Dvojno državljanstvo, oziroma delitev na

19 Velika Britanija je bila še posebej dovzetna za avtoritarne možnosti kulture, še posebej mo- žnosti, ki izhajajo iz »kreativne« izdelave tradicij in običajev - ko je to potrebno. Ideja o vladanju prek običajev je bila najprej zapisana v knjigi Sira Henryja Maina Ancient Law. Uvedba »tradicije« je bila predstavljena kot »permisivni akt«, ki naj bi relativiziral tezo o superiornosti evropskih institucij in priznal posebno vrednost lokalnih tradicij. Lord Hailey, eden od vplivnih arhitektov tradicionalne oblasti, je v svoji African Survey (1938) pogosto citiral antropološke in pravne avtoritete, kot so Drieberg, Radcliff e-Brown, Malinovski, Ho- gbin, Seagle itd. 20 Primer »Svobodne države Kongo« belgijskega kralja Leopolda, njegovih metod rekrutiranja dela, pobiranja davkov, ropanja in vsiljevanja poljedelskih kultur je med najbolj eklatantni- mi. O belgijski kolonialni in imperialistični politiki v Kongu prim. Nzongola-Ntalaja (2007) ter Hochschild (1999). 21 V Južni Afriki takšen prehod pomeni uvedba »Natal Code of Native Law« iz leta 1891. Uve- de koncentracijo domorodcev na ločenih lokacijah in administriranje »njihovih« zadev v ločenem »sodnem sistemu« – po tem zakoniku je dobil vrhovni poglavar med drugim tudi absolutno oblast, da nasilno preseljuje plemena in posameznike, združuje ali ločuje pleme-

AArsrs 4 A.indbA.indb 4040 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

državljane in podanike (citizen in subject), je sicer značilno za vse kolonialne institucije, ne samo afriške. Specifi čno za Afriko je zapiranje populacije v vrsto ločenih in neprehodnih »kontejnerjev«, v katerih niso zgolj osebne zadeve posameznikov, ampak obsegajo njihov celotni status, vključno s kontrolo dostopa do zemlje in skupno lastnino (Mamdani, 2001, 48), kar se izteče v problem t. i. postkolonialnega »tribalizma«.22 Etnicizirana plemena so razumljena kot »kulturna« in deteritorializirana ter so v očeh Zahoda kulturne enote s »skupnim jezikom, družbenim sistemom in vzpostavlje- nim običajnim pravom« (ibid., 80), kar je večinoma podlaga institucional- ne diferenciacije. Kolonialni Afričan in Afričanka tako postaneta predvsem »člana plemena« in sta bolj kot člana katere koli predkolonialne generacije ujeta v odnose, ki jih opredeljujejo administrativno defi nirani »običa- ji« (ibid., 51). Pleme postane neobhodna enota te nove forme vladavine in tam, kjer ga ni, si ga je »treba dobesedno izmisliti«.23 Decentralizirani despotizmi so po eni strani posebni primeri, po drugi pa tvorijo skupno paradigmo oblasti (nova »državna« forma), ki ima specifi čne posledice za upore ter postkolonialne oblike vladavine – pomenijo bodisi ukinjanje plemenskih tradicij (radikalne variante) ali njihovo ohranjanje (konzervativne variante). Pri tem se radikalne variante pretvorijo v novo formo centraliziranega despotizma, saj zaradi nereformiranega statusa lokalne oblasti, ki obstaja še naprej strukturirana na isti način, plemenske šefe preprosto nadomestijo s partijskimi (pri tem se lahko zamenja »etnič- na« oziroma plemenska skupina, ki zaseda mesta administrativne uprave) ter na ta kontradiktoren način nadomestijo »tradicijo«. Dekolonizacija tako pomeni obračun z razdeljeno rasno državo, ki razlikuje med belimi

na, imenuje podrejene poglavarje, dobavlja delovno silo za javna dela, vzdržuje patriarhalni nadzor nad mladoletnimi in ženskami, nadzoruje lastnino in rešuje spore. Od leta 1927 dalje je tudi v Rtski koloniji uveden »Native administration act«, ki postavi vrhovnega šefa kot tistega, ki vlada vsem domorodcem z dekretom. 22 Ki pa dejansko pomeni uničenje glavnih opor predkolonialnih »tradicionalnih« form vladavine. 23 Ponekod so ljudstva brez primernih struktur preprosto podredili sosednjim poglavarstvom. Drugod so za vodje plemen imenovali verske voditelje, kot denimo pri Masajih, ali pa so združili vasi in enega od številnih vaških poglavarjev povzdignili na raven vodje. Tako so ustvarili plemena tudi tam, kjer za to ni bilo nobene osnove – tak primer so denimo Nya- kyusa okoli Viktorijinega jezera (Mamdani, 1996, 80–1).

AArsrs 4 A.indbA.indb 4141 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

naseljenci in domorodci, ne pa tudi z obstoječo »lokalno državo običajev«, oziroma z načinom izvajanja oblasti lokalne administracije, ki ne vključuje demokratičnih struktur participacije, ampak subsumira veliko mero prisile in samovoljnega nasilja ter številne oblike neprostovoljne mobilizacije. Šele znotraj zarisanega postkolonialnega konteksta je mogoče umestiti in misliti dogodke, kakršen je bil ruandski genocid. Sicer ga lahko zaradi velikega obsega ubijanja iz oči v oči in skoraj neverjetne stopnje udeleženo- sti prebivalstva pri tem označimo za nekakšno ruandsko posebnost, afriško anomalijo – ali pa ga v slogu zgoraj opisane kolonialne invencije »tradicije« in kulture pripišemo kakšnim specifi čnim običajem. Hkrati nam specifi č- nost ruandskega primera pomaga premisliti tudi nekatere druge povezave.

Ruandski genocid, rasa in birokracija Genocid ruandskih Tutsijev, umerjenih Hutujev in dela populacije skupine Twa se je zgodil samo v treh mesecih – od aprila do julija 1994. V neverjetni mobilizaciji, ki jo je opravila milica partijskega podmladka vla- dajoče stranke MNRD(D) (Revolucionarno nacionalno gibanje za razvoj), je bilo po različnih ocenah umorjenih okoli 800.000 ljudi, pri tem pa je sodelovalo okoli 50.000 pripadnikov omenjene milice in ogromno prebivalcev iz večinske skupine Hutu, ki so bili organizirani v lokalnih upravnih enotah.24 Težavnost razumevanja ruandskega primera ne izhaja samo iz udeležbe takšne množice ljudi ter njihove učinkovite mobilizacije za ubijanje, ampak tudi iz dejstva, da je bilo med njimi nesorazmerno veliko število izobra- žencev: učiteljev, medicinskega osebja, duhovnikov, celo aktivistov za člo- vekove pravice (Mamdani, 2001, 7, 228) in primerov neverjetne krutosti.

24 Ocene o številu mrtvih glede na različne vire variirajo od pol do enega milijona (skupaj z recipročnim nasiljem Tutsijev nad Hutuji med genocidom in po njem). Ocene o številu sodelujočih v pobijanju, ki je potekalo večinoma z mačetami, so med petdeset in sto trideset tisoč ali več. Po vojaškem prevzemu oblasti Ruandske patriotske fronte leta 1994 je bilo v Ruandi obtoženih in zaprtih okoli 120.000 domnevnih »genocidistov« (prim. Mamdani, 2001, 5, prim. tudi Strauss, 2006 in Dedić, 2008).

AArsrs 4 A.indbA.indb 4242 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

Zato je pomemben ne samo razmislek, kako so se lahko v tako nenavadno kratkem času formirale t. i. »ubijalske« identitete (Maalouf, 2003) ter na osnovi česa so se konstruirale potencialne žrtve in storilci, ampak tudi o tem, kako je na možnost izvedbe »končne rešitve« vplivala obstoječa forma oblasti – torej specifi čna kombinacija rase in birokracije kot podedovane forme vladavine – ter njeno postkolonialno preoblikovanje v to, kar Mam- dani imenuje centralizirani despotizem (Mamdani, 1996, 62 in nasl., 17 in 291). V nadaljevanju bom brez namena analize »celote« poskušala zarisati nekaj momentov, ki lahko pripomorejo k osvetlitvi tega dogodka s stališča skupinske identitete in forme oblasti, mobilizacije in participacije ter nekaterih že zgoraj nakazanih implikacij kombinacije »rase in birokracije«.

Rasizacija identitet Že Hannah Arendt je v Izvorih totalitarizma izpostavila prav rasizacijo identitet kot tisto, kar odpre pot možnosti eksterminacije določene skupine. Odločilna točka tega procesa je politizacija rase, oziroma prehod iz rasizma kot družbenega v politični in zakonski konstrukt. Mamdani prav tako opozarja na kritično dejstvo, da se lahko eksterminacija zgodi le v ra- snem kontekstu.25 Rasizirane predkolonialne identitete Tutsi, Hutu in Twa so bile v Ruandi že za časa kolonializma politično organizirane, njihovi pripadniki pa so bili »rasno ožigosani«. Prav umeščenost teh identitet v zakonu in samem sistemu oblasti je omogočila njihovo polarizacijo in binarnost namesto prehodnosti in tiste vrste hibridnosti, ki sicer zaznamuje kulturne identitete (Mamdani, 2001, 21–22).

25 Rasizem je treba v tem smislu razumeti kot zanikanje temeljne enakosti ljudi, ki je »podstat« vseh pravic in ni nič naravnega, ampak reprezentira »enakost človeškega smisla« ter potrebuje (politične) institucije in odgovornost ljudi, da se lahko vzpostavi in ohranja (IT, 206). Eksterminacija predpostavlja zanikanje skupnega človeškega izvora in implicira dehumanizacijo žrtev (hkrati tudi storilcev) ter uničenje institucij, ki enakost omogočajo. Zato je zanjo odločilen rasizem, saj pri njem ne gre za sovraštvo ali netolerantnost, ki se lahko vzpostavi »med« etničnimi skupinami. Pri rasizmu gre za izločitev iz človeškega reda in izničenje vsa- kršne intersubjektivnosti, bodisi medskupinske ali medosebne.

AArsrs 4 A.indbA.indb 4343 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Tudi v Ruandi, ki je postala kolonija razmeroma pozno, je bila v času nemške in belgijske kolonialne uprave v 20. stoletju poleg elementarne rasne strukture, ki jo je proizvedla neposredna kolonialna vladavina z ver- tikalno razdelitvijo med belo centralno kolonialno upravo (»civilizirano« manjšino) in koloniziranimi domačini (ki jih je šele treba »civilizirati«), uvedena še dodatna diverzifi kacija. Zaradi neobstoja dovolj vidnih različ- nih »kultur« in očitno enotnega najdenega sistema oblasti je evropski pogled razlike med glavnimi skupinami, ki jih je lahko identifi ciral v Ruandi – namreč Tutsi (dominantno pastirji), Hutu (dominantno poljedelci) in Twa (lovci in lončarji) – registriral kot rasne.26 Ključna posebnost ruandskega kolonialnega sistema je tako postala vzporedna delitev v »znotrajafriški« strukturi, v kateri »domorodske« skupine Tutsi, Hutu in Twa niso bile dojete le kot horizontalno strukturirana »etnična« plemena, ki so bila ključni element lokalne kolonialne uprave v številnih drugih afriških kolonijah, temveč so bile rasizirane. Opredeljene so bile kot »tujerodne«, neafriške (Nichteingeborene), skupina Tutsi, in kot »domorodne«, afriške (Eingebo- rene), skupini Hutu in Twa. Delitev je zrcalila razlikovanje med (belimi) naseljenci (tujci) in domorodci, ki je v kolonialnem kontekstu že marsikje ustvarilo okoliščine, v katerih so naseljenci izvedli genocid nad domorodci (denimo v nemški Zahodni Afriki).27 Ključna razlika je bila v tem, da je v Ruandi nadaljevanje te delitve v kontekstu postkolonialne oblastne strukture ustvarilo obrnjeno, retributivno genocidno situacijo, ki je nazadnje kristalizirala v genocid domorodcev (Hutujev) nad »naseljenci« (oziroma njihovimi reprezentanti, Tutsiji). Tutsije, katerih kralj (mwami) je kot predstavnik več klanov vladal na po- dročju Ruande, so že krščanski misijonarji in pozneje antropologi opisovali

26 Kljub obstoječim hierarhijam in razlikam je namreč obstajala lingvistična enotnost (jezik Kinyarwanda), enotna struktura oblasti (vse tri »socio-ekonomske« skupine, Tutsi, Hutu in Twa, so obstajale znotraj vodilnih klanov, vladal pa jim je kralj – imenovan in omejevan s strani ritualistov) in enotna religija. 27 V nemških kolonijah je to razlikovanje na ravni naseljenci : domorodci, kot pravi Elisa von Jeoden-Forgey, ustvarilo »potencialno genocidno kategorijo oseb, nekoga, ki je obstajal popolnoma izven skupnosti moralnih obveznosti« in je z eksplicitno rasizacijo izgubil tudi po- litične in pravne dimenzije svoje eksistence. Od tu izvira tudi kategorija »Eingeborenenre- cht« (domorodsko pravo), ki jo je vpeljalo nemško kolonialno pravoznanstvo in je pozneje vplivala tudi na rasne pravne defi nicije v Tretjem rajhu. Prim. Jeoden-Forgey (2007, 23–4).

AArsrs 4 A.indbA.indb 4444 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

kot »višjo« raso, iz Egipta priseljene »Hamite«, ki so »rojeni za vladanje«, medtem ko so številnejši Hutuji in majhna, za kolonizatorje nepomembna lovska skupina Twa28 obveljali za manjvredno bantujsko večino, ki je doma v »črni Afriki«. V skladu z evrocentrično razvojnozgodovinsko tezo, da sta bili v podsaharsko Afriko civilizacija in kultura pripeljani od zunaj, je bila konstruirana t. i. »hamitska hipoteza«, po kateri so Tutsiji starodavno hamitsko pleme, pastirsko ljudstvo, ki se je preselilo iz Egipta in Etiopi- je kot zadnja od treh na ozemlju Ruande obstoječih skupin. Zaradi svojih izjemnih vojaških in vladarskih sposobnosti, ki so pravzaprav evropskega izvora, naj bi to »pleme« upravičeno vladalo drugim.29 V prostoru, ki so ga ustvarili Speakovi pustolovski opisi, antropološka hipoteza o »civilizirajo- čem kavkaškem vplivu v »črni Afriki«« (Mamdani, 2001, 79, 47) in dejstvo, da so kolonizatorji v Ruandi naleteli na organizirano državno formacijo, ki se ni skladala z njihovimi predstavami o civiliziranosti ekvatorialne Afri- ke, so bile »plemenite«, tako rekoč »belske« poteze Tutsijev in »negroidne« poteze Hutujev kmalu tudi izmerjene in klasifi cirane kot fenotipske razlike med skupinama. V tridesetih letih 20. stoletja so belgijski kolonizatorji te oznake posameznikov – ki so bile kot »Hutu« in »Tutsi« pripete na socio-

28 Twa, po načinu življenja predvsem lovsko-lončarsko ljudstvo in označeno kot »Pigmejci«, je znotraj te strukturacije predstavljalo zanemarljivo majhno število podložnikov, kar je bilo zanje najbrž tudi usodno. Tudi pripadniki Twa so bili med žrtvami genocida, čeprav se o tem bolj malo govori. Twa kot posebna skupina danes – skupaj z deževnim gozdom – praktično izginja in predstavlja le en odstotek prebivalstva. 29 V skladu z biblijsko zgodbo o Hamu iz Stare zaveze, ki naj bi v judovski ustni in pozneje v srednjem veku preinterpretirani talmudski tradiciji govorila o tem, da so bili njegovi potomci prekleti in rojeni kot črni. Biblijski mit pravi, da so bili potomci Hama – čeprav del člove- štva – obsojeni na služenje, kar je v času transatlantske trgovine s sužnji krščanstvu služilo kot sprejemljiva legitimizacija suženjstva. A ta Hamitska hipoteza se je z razsvetljenstvom in Napoleonovo ekspedicijo v Egipt ter tamkajšnjimi arheološkimi najdbami zamajala. Zato je bila v novi shemi, ki je odzvanjala Heglovo fi lozofsko-zgodovinsko razčlembo razvoja svetovnega duha, Afrika razdeljena na črno, vendar »neafriško«, torej ne»negroidno«, ki zajema severno Afriko ter egiptovsko civilizacijo in Etiopijce, in na »pravo«, nezgodovinsko, necivilizirano »črno Afriko«, ki je brez lastne dinamike in razvoja. Seveda se je spričo odkritja sledov kakršne koli civilizacije v ekvatorialni, podsaharski Afriki vedno znova pojavil isti problem – zato je bilo priročno ohranjati tezo o Egipčanih in Etiopcih kot »zunanjih civilizatorjih« podsaharske Afrike (Mamdani, 2001, 80–1; Gatwa, 2005, 68–71). Celotno razpravo o razmerju med afriško (v prvi vrsti egiptovsko) in starogrško civilizacijo, ki so jo sredi petdesetih let 20. stoletja reaktivirali avtorji, kot je sudanski egiptolog in zgodovinar Cheikh Anta Diop, je nazadnje ponovno razvnela serija knjig Martina Bernala Black Athena (prim. Bernal, 1991), vendar o tem tu ne morem obširneje razpravljati.

AArsrs 4 A.indbA.indb 4545 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

ekonomske realnosti in klansko organizacijo predkolonialne oblasti ter so bile nefi ksirane in prehodne – rasno kategorizirali, utrdili v političnih in pravnih defi nicijah ter »dodelili« kolonialnim podložnikom.30 Po popisu prebivalstva v letih 1933–34 so jih vpisali tudi v osebne dokumente kot »etnicitete« in s tem zapečatili. Rezultat je bila razdeljena populacija, ki je obsegala dve glavni »rasi«: Tutsi (fevdalne živinorejce pastirje – 14 odstotkov) in Hutu (poljedelce – 85 odstotkov). Prav to rasno razlikovanje, ki se je hranilo iz teze o tujem, »hamitskem izvoru« dominantne rase Tutsijev, je omogočilo poznejši prevrat hierarhije in ožigosanje skupine Tutsi kot tiste, ki se jo lahko kot tujek sredi Afrike izključi iz »reda ljudi« ter jo je – v postkolonialnem kontekstu – mogoče iztrebiti (Mamdani, 2001, 13).31 Rasna delitev se je sicer od začetka kolonizacije reproducirala skozi vse kolonialne ustanove: najprej skozi nemške v misijonarskih šolah ter z vzvo- di lokalne administracije, v katerih je politika privilegiranja Tutsijev preoblikovala »naravne vladarje Ruande« v »elito, ki je »sposobna razumeti in implementirati napredek« ter tako funkcionirati kot pomočnik misijonarjev in kolonialne administracije«, pozneje pa še skozi belgijske, v katerih so »Hamiti« dobili superiorno francosko vzgojo, Hutuji pa so bili deležni le inferiorne »bantujske« vzgoje v kiswahiliju (Mamdani, 2001, 89). Medtem ko so bili v tem sistemu rase in birokracije odpravljeni še zadnji ostanki tradicionalnih omejitev monarhove oblasti32 (njegova moč pa s spreobrni-

30 Dodeljevanje sicer kategorizirane identitete je bilo zelo poljubno in deloma odvisno od socialnega statusa, pogosto pa tudi od drugih okoliščin – o tem, kdo bo »Tutsi« in kdo »Hutu«, je lahko odločalo število krav (»pravilo desetih krav«), lahko pa tudi cerkveni podatki, ustne informacije in drugo. Nasploh je Cerkev v procesu rasne identifi kacije igrala veliko vlogo (Mamdani, 2001, 98–9). 31 Na hamitsko hipotezo so pod vplivom Cerkve pristali nekateri pomembni ruandski intelektualci, kot denimo teolog in fi lozof Alexis Kagame, raziskovalec ruandske monarhične tradicije (Kagame, 1952), ki je s tem prispeval k njeni legitimnosti, vplivu in ohranjanju (Gatwa, 2005, 70–73). Kot osnovo svojega upora proti kolonialnim izkoriščevalcem in kot oporo za opredelitev Tutsijev kot »tuje« rase na ozemlju Ruande so to hipotezo v celoti sprejeli tudi hutujski intelektualci. »Koncept družbe«, ki so ga v svoji vnemi razvile krščanske misije, je torej usodno uokviril način samorazumevanja ruandske skupnosti, s tem pa tudi njene celotne preteklosti in perspektiv prihodnosti. 32 Kot je bilo že rečeno, so bili prvi koraki kolonialnih oblasti pri uvedbi posrednih vladavin ukinitve lokalnih posvetovalnih organov in omejitev, ki so jih ti predstavljali znotraj t. i. »monarhičnih« sistemov. Ruanda je bila »napol« posredna vladavina, saj jo je – kljub dejanski neposredni kolonialni upravi – formalno tako rekoč do dekolonizacije vodil kralj. Ko je

AArsrs 4 A.indbA.indb 4646 119.12.20099.12.2009 55:51:49:51:49 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

tvijo v krščanstvo skorajda izničena), je bila manjšina Tutsijev favorizirana in mobilizirana v lokalno kolonialno upravljavsko hierarhijo ter je zače- la predstavljati glavni vzvod kolonialne oblasti – režima prisilnega dela in drugih vrst izkoriščanja v »decentraliziranem despotizmu«. Rasa je bila torej vpeta v sam sistem izvajanja lokalne kolonialne oblasti, in ko leta 1959 izbruhne »socialna revolucija«, to ne pomeni le upora zati- rane večine proti kolonizatorjem. Tako kot v številnih drugih afriških dr- žavah33 je protikolonialni upor v Ruandi tudi nasilni upor »prekletih« proti despotskim in samovoljnim oblastem »lokalne države« – v tem primeru proti administrativnemu sistemu (tutsijskih) poglavarjev in številnim kolonialnim oblikam neekonomskega izkoriščanja, prisilne mobilizacije in diskriminacije. S »socialno revolucijo« oblast prevzame hutujska večina, monarhijo pa leta 1960 zamenja republika, ki sta jo od zunaj podprli predvsem Francija in Belgija. Ruanda postane neodvisna leta 1961 in v novem režimu prejšnjo represijo kolonialne oblasti s pomočjo manjšine zamenja represija hutujske večine nad tutsijsko manjšino. Ta je zdaj ideološko preinterpretirana v nevaren tujek in preostanek oblasti belih kolonizatorjev, ki lahko v vsakem trenutku, če se mu to dopusti, ogrozi pridobitve »socialne revolucije«. Delitev na »tujo« in »domorodno« raso se je ohranila kot obrnjena hierarhija, antitutsizem pa je postal ključni element ideologije varovanja pridobitev revolucije in pozneje, v osemdesetih letih, tudi steber nastanka »hutujske moči« (Hutu power) kot ključne genocidne tendence. Kot »rasizem brez rase« je bil antitutsizem sposoben nase vezati hegemonske mite in teorije zarote ter je

predzadnji ruandski kralj Musinga leta 1930 pred represijo zaradi nepripravljenosti spreo- brnitve v katoliško vero zbežal v Kongo, je duhovščina mimo tradicije ritualov »ubiiro«, v katerih so nekoč imeli vlogo tudi hutujski klani, ustoličila kralja Rudahigwo. Ta je kmalu prestopil v katolicizem, sledila pa mu je večina prebivalstva v t. i. »tornado« spreobrnitvi, ki je pokončala »pogansko kraljestvo« in realizirala »povezavo oltarja in prestola«, ki si jo je tako zelo želela Katoliška cerkev (Mamdani, 2001, 93). 33 Antikolonialni upori so bili pogosto uperjeni proti »lokalni državi«, torej sitemu posredne (birokratske) vladavine in njenega samovoljnega terorja in ne neposredno proti kolonialni administraciji – denimo upor Maji Maji v nemški Vzhodni Afriki (Tanganyika) od 1905 do 1907 (prim. Collins in Burns, 2007, 307) ali Mau Mau v britanski Keniji leta 1952 (prim. Pečar, 1965, 107 in nasl.).

AArsrs 4 A.indbA.indb 4747 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

presenetljivo spominjal na antisemitizem.34 Forme segregacije in represija ter nasilje hutujske oblasti so bile zrcalna podoba kolonialnega rasnega zatiranja: uveden je bil sistem kvot za šolanje, v upravnem sistemu in vojski so bili Tutsiji popolnoma marginalizirani, obenem pa so se od leta 1959 dalje v Ruandi dogajali sporadični nekaznovani pokoli nad njimi, posebej v seve- rozahodnem delu. Številne družine so zbežale v nenaseljene predele Ruande ter v sosednje države: Ugando, Kongo, Tanzanijo in Burundi. Do leta 1967 je bilo tako približno dvajset tisoč ruandskih Tutsijev pobitih, tristo tisoč pa preseljenih (Harell, 2003, 23), kar je dodatno zaostrilo že tako pereč regionalni problem begunstva in državljanstev v regiji velikih jezer. Obrnjena rasna diskriminacija v Ruandi je trajala ves čas od dekolonizacije, vendar do točke, dokler leta 1990 z invazijo Ruandske patriotske fronte iz Ugande »revolucionarne« pridobitve Hutujev (socialne, ekonomske in politične pridobitve v smislu zasedanja oblasti)35 iz leta 1959 niso bile resno ogrožene, še vedno ni bila retributivno genocidna. V obdobju druge republike (1973–1994) je v razmeroma stabilnih osemdesetih letih prišlo do procesa »derasizacije« Tutsijev in poskusa njihove delne reintegracije v politiko kot vzporedne manjšinske »etnicitete« (Mamdani, 2001, 230). To bi lahko pomenilo priložnost za participacijo Tutsijev pri oblasti ter vsaj delno pomiritev. Toda fantom kolonialne »tutsijske moči« (ki so ga zmeraj znova obudili poboji Hutujev v državi »dvojčici« Ruande Burundiju,36 omenjeni oboroženi vdor dolgoletnih beguncev, združenih v Ruandsko patriotsko fronto,37 njihovi uspehi pri zavzetju skoraj tretjine ruandskega

34 Ideološka podlaga »Hutu power« je Manifest hutujskih intelektualcev iz leta 1957, ki tudi legitimizira »socialno revolucijo«. Hutu power, ki zaostri odnos do Tutsijev v času »druge republike«, pomeni na eni strani obrat znotraj rasizma, hkrati pa vsebuje tudi zanimive poteze ideologije »Black power«. 35 Tu se ne morem spuščati v sicer kompleksno strukturiranost znotrajskupinskih – predvsem socialnih – razlik. Omeniti pa je treba, da je imel od tovrstne sistemske rasne diskriminacije največ socialnih in ekonomskih koristi prav hutujski srednji razred, iz katerega so se rekru- tirali tudi hutujski intelektualci. Mamdani udeležbo intelektualcev v genocidu med drugim interpretira tudi skozi prizmo grožnje izgube njihovih privilegijev (Mamdani, 2001, 230). 36 Posebej obsežen in strašljiv je bil poboj šolajoče inteligence Hutujev leta 1972. Dogodek kaže na pomembnost sloja intelektualcev za projekt ohranjanja oblasti »etničnih« skupin v postkolonialnem kontekstu. Ocene govorijo o sto do dvesto tisoč mrtvih. 37 Gre za populacijo, ki je bila v sosednjih državah, predvsem v Ugandi, videna kot Banyar- wanda (iz Ruande priseljeni – Tutsiji, med njimi tudi Hutuji). Ker so več desetletij živeli ali

AArsrs 4 A.indbA.indb 4848 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

ozemlja ter atentat na burundskega hutujskega predsednika Melchiorja Ndadyeja leta 1993) je ustvaril okvir strahu, v katerem je ekstremistična genocidna tendenca, ki je nastala iz ideologije hutujske moči, premagala zmerno politiko (ibid., 231).

Ohranitev problematične »lokalne države« V okviru ohranitve rasne strukture je bil za sam teror in implementaci- jo genocida odločilen prav moment kontinuitete sistema decentraliziranega in (pozneje) centraliziranega despotizma v ruandskem političnem sistemu. Postkolonialne »revolucionarne« oblasti v Ruandi – tako kot v večini drugih afriških držav – namreč nikdar niso izvedle dejanske reforme pro- blematične kolonialne zapuščine »lokalne države«. Skozi njo se je po dekolonizaciji kljub reorganizaciji še vedno reproduciral birokratsko-despotski mehanizem oblasti. Hkrati je v obdobju do leta 1994 zagotavljal učinkovi- to nadaljevanje obrnjenega rasnega razlikovanja. Sistem administrativnih poglavarjev je zamenjala enostrankarska država, zakonodajna, izvršna in sodna oblast pa so bile še vedno združene in po novem centralizirane v predsedniških rokah.38 Lokalna administracija v Ruandi se je v sedemdesetih letih v drugi republiki reorganizirala po tanzanijskem modelu. Uvedena je bila struktura upravljanja od zgoraj navzdol skozi prefekture, komune, »griče«,39 sektorje in celice. Vsi funkcionarji so bili imenovani, nihče od njih ni bil voljen, vloga prefekta pa je spominjala na vlogo nekdanjega kolonialnega poglavarja, ki v vsaki komuni v danem okviru samovoljno odloča tudi o najmanjših podrobnostih. V ta sistem je bila v letih od 1973 do 1994 integrirana vrsta novih prisilnih praks. Za razliko od časa kolonializma so bile utemeljene na ideologiji razvoja, v njih pa je sodelovalo celotno prebi-

bili rojeni v diaspori v sosednjih državah, so se tudi sami v veliki meri videli kot »Ruandča- ni« in ne kot skupina Tutsi ali Hutu. 38 Uprava je bila od leta 1959 organizirana skozi enostrankarske mehanizme – najprej Hutuj- skega socialnega gibanja (MSH) in Ruandskega demokratičnega gibanja Hutujev (MDR- PARMEHUTU) pod vodstvom prvega predsednika in enega avtorjev Hutujskega manifesta Gergoira Kayibande (1961–1973), pozneje pa Nacionalnega ruandskega demokratičnega gibanja (MNRD) Juvenela Habyarimane (1973–1994). 39 Griči so tako rekoč naravne geografske upravne enote v Ruandi, »deželi tisočerih gričev«.

AArsrs 4 A.indbA.indb 4949 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

valstvo. Tako je bil z dekolonizacijo po eni strani ukinjen običaj, ki je uve- ljavljal monopol (tutsijskega) poglavarja nad zemljo ter sistem klienteliz- ma, ki je omogočal obvezno delo Hutujev brez nadomestila (ubureetwa) za lokalne poglavarje (Newbury, 1989, 11), po drugi strani pa je bila uvedena umuganda, nova vrsta skupnostnega dela za državo v primerih »javnega interesa«, ki se je seveda lahko pojavila kadarkoli.40 Prav tako organiziran lokalni administrativni aparat je bil odločilen pri organizaciji pokolov v genocidu leta 1994 (Mamdani, 2001, 144; prim. tudi Straus, 2006), saj je omogočal tako natančen nadzor implementacije kot tudi spontano insceni- ranje nepredstavljivih krutosti. O njegovi vlogi pri pripravi in organizaciji pobijanja obstajajo pričevanja tako preživelih kot tudi storilcev.41

Problem državljanstev Zaradi množičnih preganjanj, skupinskih migracij in dolgoletnega begunstva pomeni problem državljanstev – ter s tem povezano vprašanje statusa in dostopa do zemlje v regiji velikih jezer – širši regionalni kontekst genocida. Negotovost številčne begunske populacije, ki se je naselila v sosednjih državah, tako ni samo ruandski problem,42 temveč izvira prav iz ohranjanja »razcepljene države« in nadaljevanja dediščine kolonialnih institucij, ki so dostop do zemlje za domorodce uravnavale po »tradicionalnih

40 Umuganda kot oblika skupnostnega dela, ki poteka vsako zadnjo soboto v mesecu, obstaja v Ruandi še danes, ko v državi vlada Ruandska patriotska fronta (njen vodja Paul Kagame pa je predsednik države), ki je leta 1994 pregnala genocidiste in prevzela oblast. 41 Tako kot za holokavst tudi za ruandski genocid velja, da se mora vsak resen poskus njegovega razumevanja posebej posvetiti tem pričevanjem, ki omogočajo vpogled v samo mikro- strukturo organizacije genocida. S tem osvetljujejo ravnanja storilcev in očividcev ter strategije preživetja žrtev, pa tudi posledice, ki jih je tovrstno dogajanje pustilo na njih. Izjemen uvid v te mikrostrukture so pričevanja, ki jih je zapisal Jean Hatzfeld. Prim. Hatzfeld (2003, 10 in nasl.) ter Hatzfeld (2008 in 2009). 42 Pred genocidom je bilo pregnano tutsijsko prebivalstvo, naseljeno v Ugandi, Kongu, Tan- zaniji in Burundiju. Po genocidu se je precejšen del tutsijskega prebivalstva vrnil v Ruando, vendar se je problem zaradi obratnega toka približno dveh milijonov hutujskih beguncev po genocidu le še zaostril, predvsem v Kongu. Tudi del teh beguncev se je vrnil v Ruando, ogromno število pa jih je umrlo v praktično neprekinjenih spopadih, konfl iktih in epidemijah, ki v vzhodnih provincah Konga trajajo od leta 1996 dalje.

AArsrs 4 A.indbA.indb 5050 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

plemenskih« običajih in kolektivni pripadnosti, medtem ko so naseljenci imeli »pravico« individualnega privatnega posedovanja. Dekolonizacija v regiji je bila izvedena kot »derasizacija« postkolonialnih odnosov v smislu zagotavljanja enakih individualnih civilnih pravic prebivalcev, ohranili pa so se »tradicionalni« kolektivni mehanizmi dostopa do zemlje. Zato so se vse reforme državljanstva v regiji velikih jezer iztekle podobno: ohranile/ ponovno uvedle so pravno razlikovanje med »naseljenci« in »domorodci«, torej notranje razlikovanje med tistimi prebivalci, ki pripadajo udongo ya baba (očetnjavi), in »tujimi« prebivalci. Zahteva po določanju pravic glede na »tujost« in »domorodnost« je sicer tesno povezana z uporom proti rasni politiki belih kolonizatorjev – v tem smislu je bila »politika indigenizacije politika derasizacije« in njeni promotorji, kot so denimo Amin v Ugandi, Kayibanda v Ruandi ali Mobutu v Kongu, so jo tako tudi razumeli (Mam- dani, 2001, 150). Vendar je v postkolonialnem kontekstu najbolj prizadela prav »tuje« domorodce, torej same Afričane. T. i. »oborožena repatriacija« ruandskih tutsijskih beguncev s pomočjo Ruandske patriotske fronte iz Ugande leta 1990, ki je začela državljansko vojno in pomeni neposredni kontekst genocida leta 1994, se v regionalnem okviru veže prav na vprašanje statusa »domačih domorodcev« in »tujih domorodcev« ter na krizo državljanstev, povezanih z dostopom do zemlje.43 To krizo je najprej sprožila Mobutujeva restriktivna politika v vzhodnem Kongu po letu 1972 (po pritoku hutujskih beguncev iz Burundija v vzhodni Kongo) ter negotovost in frustracije naseljencev Banyarwanda v Ugandi zaradi izgube dostopa do zemlje ter nemožnosti vrnitve v Ruando. Obo- roženi spopad, ki ga je sprožil RPF iz Ugande in ga je (močno vpleteni) Zahod poskušal naknadno lokalizirati kot državljansko vojno z mirovnim sporazumom in načrtom delitve oblasti v Aruši leta 1993, se je nazadnje iztekel v eksterminacijo skupine ruandskih Tutsijev.

43 Gre za pripadnike skupine Tutsi in njihovih potomcev, ki so se po letu 1959 kot begunci selili v sosednjo Ugando in druge države. Nekateri od njih so formirali Ruandsko patriotsko fronto kot oboroženi poganjek ruandske patriotske emigracije, njeno vodstvo (današnji ruandski predsednik Paul Kagame) pa je bilo angažirano v ugandskem gverilskem gibanju – v Musevenijevi Vojski nacionalnega upora – in si je pridobilo izkušnje predvsem v lokalnih bojih v trikotniku Ruwero ter med drugim pomagalo pri strmoglavljenju ugandskega dikta- torja Idija Amina in režima Miltona Oboteja (prim. Waugh, 2004).

AArsrs 4 A.indbA.indb 5151 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Genocidna tendenca, ki je operirala s konstruktom skrajno nevarnega sovražnika, s katerim se je treba bojevati na življenje in smrt (ta sovražnik je postal prezenten v podobi prodirajoče Ruandske patriotske fronte), dobi v kontekstu vojne in številnih hutujskih beguncev z zasedenih področij na severu Ruande izjemno moč. Sporazum ni bil neizvedljiv samo zaradi problema »volje« različnih akterjev, ampak je bil problematičen sam način, kako sta bili v postkolonialnem kontekstu interpretirani oblast in politika, ki sta izraz bipolarnega imperialističnega sistema »rase in birokracije«. Kolikor je namreč oblast razumljena kot nekaj, kar je mogoče posedovati, razširjati, akumulirati in predvsem uporabiti kot »instrument«, jo je nemo- goče »deliti« v smislu politične participacije, obenem pa se s »tujo« raso (kot je ideološko konstruirana tutsijska identiteta) oblasti ne da »deliti«, saj jo bo izmuzljivi sovražnik zmeraj znova poskušal akumulirati zase. Šele v tej optiki je bila kot končna rešitev problema »nenehnega vračanja« nevarnosti tutsijske moči in kot edina preostala opcija vpeljana eksterminacija. Sestrelitev letala hutujskega predsednika Habyarimane, ki je bil na oblasti od leta 1973, je 6. aprila 1994 signalizirala začetek genocida. In začeli so se prvi poboji. Hkrati so se zahodne sile, Belgijci, Francozi in mirovne enote ZN, skupaj z belimi naseljenci v nekaj dneh skoraj popolnoma umaknile in Ruandčane prepustile samim sebi. Ključna za dogodek genocida in za možnost, da postane tako totalen, je bila ohranjena rasna delitev, ki je v kontekstu osvobajanja od kolonialnih prisil ustvarila reprezentanta naseljencev, ki ga je bilo treba (zaradi gro- žnje vrnitve represije in zatiranja) izničiti, hkrati pa tudi organizacija »lokalne države« kot nespremenjene kolonialne strukture, ki je po eni strani nadaljevala tradicijo samovoljne oblasti, po drugi pa omogočila učinkovito organizacijo genocida z obsežno udeležbo prebivalstva. Številne študije govorijo o »tradicionalni ruandski poslušnosti«, ki naj bi bila glavni razlog za množično mobilizacijo, kot da gre za nekakšno naravno ali brezčasno kulturno posebnost. Tovrstna »tradicija« prej izhaja iz ustvarjene politične strukture: iz kolonialnih in postkolonialnih mehanizmov »decentraliziranega despotizma« – uveljavljanja prisilnega dela in udeležbe. Sami poboji so večinoma potekali kot skupnostno, lokalno organizirano delo (umuganda). Prav zaradi decentraliziranega nadzora se je prebivalstvo težko izogni- lo udeležbi, mobilizacija ubijalcev pa je potekala prek upravnih enot in od

AArsrs 4 A.indbA.indb 5252 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

vrat do vrat, kar je celotno ljudstvo organiziralo v genocid in pomeni tipič- no »organizirano krivdo«.44 Pomemben legitimacijski okvir, ki je vnaprej relativiziral krivdo in odgovornost, je ustvarila ideološka mobilizacija strahu pred vrnitvijo represije v obliki ideologije »Hutu power« in genocidne propagande, ki je potekala od zgoraj, predvsem prek radia. Nenazadnje je bila za samo sprožitev genocidnih pobojev odločilna tudi odsotnost zunanjih očividcev – velik del odgovornosti zaradi sramotnega umika vseh belcev in njihovih reprezentantov nosijo zahodne države in predvsem Zdru- ženi narodi.45

Možne lekcije ruandskega genocida Kot smo videli zgoraj, hutujska večina in tutsijska manjšina nista nobeni »naravni« ali statični »kulturni« identiteti, ki bi kot taki vstopili v politični prostor, ampak sta »politična artefakta posebne forme države« (Mamdani, 2001, 281). Prav zaradi tega je sledenje njuni vpetosti v to posebno formo oblasti osrednja nit proučevanja »virov« genocida. Če izpustimo ta moment, izgubimo ključno dimenzijo – politično odgovornost. Razumevanje genocida zato zahteva politično in ne kulturno perspektivo – po eni strani zato, da lahko upošteva ključno dimenzijo politike, namreč človeško delovanje kot tisto, ki je odločilni »sprožilec« tovrstnih dejanj, po drugi pa zato, da se loči od kulturalističnih fantazij, ki z esencializiranjem identitet izrazito prispevajo k prezrtju ključnih elementov. Specifi ka ruandskega genocida in njegova odločilna novost kot forme kolektivnega nasilja je v tem, da je tu – za razliko od eksterminacije ljudstva Herero – šlo za genocid domorodcev nad domnevnimi naseljenci. Žrtve so postale storilci in prišlo je do paradoksne realizacije kolonialne grožnje nasilja domorodcev, o kateri govori Fanon v Uporu prekletih. Njegova lekcija je zato ne samo lokalna in regionalna, ampak tudi globalna – ustvarja

44 Prim. Jalušič (2007a) in Arendt (1994). 45 O odgovornosti Zahoda in Združenih narodov glej predvsem pričevanje vodje misije UNAMIR generala Roméa Dallaira (Dallaire, 2005) ter Barnett (2003), Malvern (2004) in Moghalu (2005, 18–24).

AArsrs 4 A.indbA.indb 5353 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

namreč povezavo med postkolonialnimi dogodki v Afriki, ki kažejo specifi čne forme »nesmiselnega nasilja«, kot je ruandski genocid, in vpraša- njem humanitarnih intervencij ter globalne vojne proti terorju. Regionalna lekcija se nanaša predvsem na nedokončano dekolonizacijo, ki je opravila z rasno državo in uvedla enakost na makroravni civilnega državljanstva, ohranila pa je nedemokratični, despotski sistem »lokalne države«, v katerem se ohranjata kolonialno ustvarjeni rasizem in tribalizem.46 Globalna lekcija kaže na univerzalnejšo problematiko modernega nasilja, o katerem se razpravlja ne samo v kulturalističnem, ampak tudi v vse bolj teološkem diskurzu – kot boju med »dobrim« in »zlim«. Ruandski genocid je namreč poleg izraelsko-palestinskega konfl ikta in južnoafriškega dogajanja pred končanjem apartheida prvi zelo eksplicitno pokazal na to, da je preusmeritev nasilja mogoča in da se lahko pojavi v dotlej neznani formi »nesmiselnega« nasilja. Genocid in sodobni terorizem pa imata, kot pravi Mamdani, »kljub velikim razlikam skupno osnovo: oba napadata civilno prebivalstvo« in oba »svoje žrtve (in storilce, op. V. J.) uokvirjata kulturno« (Mamdani, 2004, 11). Če torej privzamemo, da se problem genocidne strukture skriva v sami formi oblasti, ki ga uokvirja, in da je njegova ključna lekcija politična, bi morali tudi o prihodnjem »preprečevanju« tovrstnega nasilja razmišljati v političnih kategorijah – torej v terminih spremembe forme oblasti, ne pa v terminih »reševalnih akcij«. Lekcije v Bosni, še posebej pa v Ruandi,47 so pokazale, kako problematične so lahko »reševalne akcije« – ko je ves svet reševal humanitarno krizo hutujskih beguncev, so poboji Tutsijev v nekaterih delih Ruande še nemoteno potekali.48 Humanitarna »rešitev« problema

46 Mamdani govori o usodnosti dejstva, da postkolonialna »lokalna država« v Afriki ni bila demokratizirana v smislu omogočanja politične udeležbe ljudi namesto sistema administri- ranja – torej v okviru vprašanj, kdo je pri oblasti udeležen in kdo izključen, kako učinkujejo forme državljanstva na lokalnih in globalni ravni ter kot razmislek o realnih strahovih, ki zadevajo tovrstno vključevanje in izključevanje ter participacijo pri oblasti. S tem pa je povezana tudi pravica dostopa do zemlje ali do njene uporabe in ima v kontekstu migracij tako regionalne kot tudi globalne posledice. Prim. Mamdani (1996 in 2001), predvsem zadnje poglavje. 47 O lekcijah v Bosni prim. Jalušič (2007). O Ruandi prim. Barnett (2003) in Hatzfeld (2005). 48 Primerjavo obeh genocidov je v doktorski disertaciji izpeljala Jasminka Dedić. Prim. Dedić (2008).

AArsrs 4 A.indbA.indb 5454 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

ruandskih (večinoma hutujskih) beguncev je ob dveh milijonih preseljenega civilnega prebivalstva uvedla dolgotrajen spopad v Kongu, ki mu kljub spo- radičnim humanitarnim posegom ni videti konca. Še več, Kongo za humanitarni pogled pravzaprav sploh ni bil problem. Političen pogled na tovrstne dogodke tudi onemogoča fascinacijo z grozljivostjo samega nasilja, ki nam lahko prav tako zastre pogled, saj v globalnem kontekstu brez vednosti o po- litičnem ozadju zahteva akcijo za vsako ceno ne glede na posledice. Hkrati omogoči, da razumemo akterje nasilja kot potencialno odgovorne ljudi, to pa je možno samo, če ne sprejmemo inverzije človeškega reda, v kateri so tudi sami kot storilci dehumanizirani.49 Prav zato jih je treba vključevati, ne pa izključevati iz človeškega reda, torej zakonov in politike.

Afriška zapuščina Evropi? Zaradi povezanosti afriških in evropskih form oblasti v obdobju imperializma ter posledic v smislu nove globalne forme dominacije bi morale afri- ške (oziroma postkolonialne) forme države zahodne raziskovalce zanimati veliko bolj, kot so jih doslej. Številne analize so namreč še vse preveč ujete v analogne in »historične« razlage afriških političnih fenomenov kot tistih, za katere bodo našli predhodnike v zgodovini Evrope in t. i. »razvitega sveta«, in verjamejo, da je lahko afriška pot zgolj ponavljanje nekega razvoja, ki ga je zahodni svet že prestal. Takšno prepričanje ne prežema le številnih, ki se ukvarjajo s študijami razvoja, ampak tudi tiste, ki še vedno razmišljajo v kategorijah »svetovnega kapitalizma« in »imperija« v smislu analogij. Pred- vsem po izkušnji vzhodne Evrope po letu 1989, vojnah v nekdanji Jugoslaviji

49 Dehumanizacija, ki je predhodnica tovrstnega nasilja, je namreč zmeraj dvojna: zgodi se tako dehumanizacija žrtev kot tudi storilcev. V tem smislu sta obe kategoriji usodno »pre- hodni«. Storilci se lahko dehumanizirajo sami, tako da se odpovedo kapaciteti mišljenja in s tem politični odgovornosti ali pa jim jo odvzamejo drugi, tako da jih izključijo iz dogovorov in človeškega reda samega. Prav izključitev določene skupine iz skupne politične odgovornosti (izločanje iz udeležbe pri oblasti ali iz drugih oblik državljanstva) – bodisi zato, ker je izločena kot v temelju neenaka, ali pa zato, ker je videna kot potencialni kulturni morilec, denimo »samomorilski« bombaš – omogoča nastanek tovrstnih tendenc. O tem prim. Jalu- šič (2007). Hannah Arendt je v Izvorih totalitarizma govorila o nevarnosti ustvarjanja skupin odvečnih ljudi, ki izpadejo iz državljanstva in politične skupnosti (IT, 382–384).

AArsrs 4 A.indbA.indb 5555 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

in obdobju dvajsetletnega »sprejemanja« menda »kapitalističnega« modela in vseh njegovih posledic bi se morda lahko streznili, če bi se ozrli po drugih izkušnjah in se približali lastni situaciji z bolj »oddaljenim« pogledom. Tu ne gre zgolj za proučevanje »bumerang« učinka nove globalne forme oblasti, ki se Evropi v ekonomskem in varnostnem smislu že dogaja. Ključen bi bil namreč tudi razmislek o tem, kakšne posledice ima za drža- ve, pripojene zahodni Evropi, nerefl ektirano pridruževanje imperialistič- ni skupini, domnevnemu klubu izbrancev, ki v dobi, ki jo eni imenujejo postpolitična, drugi antipolitična, temelji predvsem na rasni in že zdavnaj ne več na nacionalni ali celo razredni zavesti. Poglavitno pri rasizmu je, kot pravi Hannah Arendt, »da je ne glede na to, ali se pojavlja kot naravna posledica katastrofe ali kot zavestno sredstvo za njeno povzročitev, vselej tesno povezan s prezirom do dela, sovraštvom do ozemeljskih omejitev, splošno izkoreninjenostjo in živo vero v lastno božansko izbranost« (IT, 263). Globalne politike, kakršne zagovarja Zahod (Evropa in njene bivše naseljeniške kolonije) glede delitve bogastev, uporabe resursov, globalne participacije in drugih vprašanj, denimo migracij, je mogoče »le težko ohranjati drugače kot z rasizmom«, kajti prebivalci, ki imajo od globalnega režima koristi in živijo na Zahodu ali v njegovih deteritorializiranih enotah, so v globalnem smislu absolutna manjšina. Upravičen strah pred maščevanjem izključenih, ponižanih in odvečnih najbrž prežema tudi te prebivalce, vsaj tiste, ki so se bežno soočili s posledicami svetovne dominacije Zahoda in ki se niso popolnoma prepustili »stanju zanikanja« (Cohen, 2001). Ta strah – ki je morda daljni odmev realnega strahu kolonialnih naseljencev pred sesutjem njihovih kriminalno pridobljenih privilegijev in pred maščevanjem ponižanih – bi moral, da bi bil učinkovito realen, proizvesti političen razmislek, ne pa »fantomov« in konstrukcij kulturnega sovražnika, ki ga lahko menda legitimno uničimo z vsemi sredstvi. Ali – kot pravi Mahmood Mamdani v svojem parafra- ziranju Fanona: »V celoti moramo premisliti posledice žrtev, ki postanejo morilci.« (Mamdani, 2004, 9)50

50 Fanon zapiše: »V dekolonizaciji je torej vsebovana zahteva, da si znova in v celoti zastavimo vprašanja kolonizacije.« Prim Fanon (1963, 31).

AArsrs 4 A.indbA.indb 5656 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

Žal ta podtalni tok strahu, ki spominja na »pošast genocida« in se naokoli sprehaja kot »pošast terorizma«, ne učinkuje kot spodbuda za politični premislek, ampak rojeva humanitarne in mesijanske odgovore svetovne elite in njenih pop ikon, na katere se veže humana ideološka identifi kacija.51 Ti so ne samo neučinkovita in slaba zemeljska tolažba zavedanja o izkori- ščanju, ki ga povzročajo, ampak tudi politično škodljiva dejavnost, ki blo- kira dejanski razmislek o situaciji, v kateri se nahajamo. Pošast domnevno »kulturnega« nasilja pa je tudi ideološki motor svete »vojne proti terorju«, ki kulturni rasizem in diferenciacijo kultur uveljavlja kot vsesplošni kredo in podlago vsakršne, še tako samovoljne politike.

LITERATURA

Arendt, H., Med preteklostjo in prihodnostjo. Šest vaj v političnem mišljenju (ur. Jalušič, V.), Ljubljana 2006. Arendt, H., Izvori totalitarizma, Ljubljana 2003 (v tekstu IT). Arendt, H., Organized Guilt and Universal Responsibility v: Essays in Under- standing (ur. Kohn, J.), New York 1994. Amadiume, I., Gender, Political Systems and Social Movements. A West African Experience, v: African Studies in social Movements (ur. Mamda- ni, M. in Wamba dia Wamba, E.), Dakar 1995. Barnett, M., Eyewitness to a Genocide. Th e United Nations in Rwanda. Itha- ca and London 2003. Bauman, Z., Moderna in Holokavst, Ljubljana 2006. Bernal, M., Black Athena: the Afroasiatic Roots of Classical Civilization. Vol. I., New York 1991. Cohen, S., States of Denial. Knowing About Atrocities and Suff ering, Cam- bridge UK 2001.

51 Neizprosna kritika te pozicije, predvsem koalicije Save Darfur, je Mamdanijeva zadnja knjiga Saviours and Survivors (Mamdani, 2009).

AArsrs 4 A.indbA.indb 5757 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Collins, R. O., in Burns, J. M., A history of Sub-Saharan Africa, Cambridge 2007. Dallaire, R., Shake Hands with the Devil. Th e Failure of Humanity in Rwan- da, New York 2005. Dedić, J., Konstrukcija kolektivnih identitet in genocid v nekdanji Jugoslaviji in Ruandi: primerjalna analiza, doktorska disertacija, Ljubljana 2008. Elyachar, J., Nezakonita povezava Seattla in Wall streeta. Visoke fi nance in nizka kultura v »neformalni ekonomiji« Kaira, Časopis za kritiko znanosti, št. 204–5–6, let. XXIX, 2001, 109–129. Fanon, F., Upor prekletih, Ljubljana 1963. Fleming, M., Genocide and the Body Politic in the Time of Modernity, v: Th e Specter of Genocide: Mass Murder in Historical Perspective (ur. Gel- lately R. in Kiernan B.), Cambridge (UK) 2003, 95–115. Gatwa, T., Th e Churches and Ethnic Ideology in the Rwandan Crises 1900– 1994, Oxford 2005. Gewald, J. B., Imperial Germany and the Herero fo Southern Africa: Ge- nocide and the Quest for Recompense, v: Genocide, War Crimes & the West. History and Complicity (ur. Jones, A.), London, New York 2004, 59–77. Harell, P. E., Rwanda’s Gamble. Gacaca and a New Model of Transitional Justice, New York, Lincoln, Shanghai 2003. Hatzfeld, J., Machette Season. Th e Killers in Rwanda Speak, New York 2005. Hatzfeld, J., Into the Quick of Life. Th e Rwandan Genocide: the Survirors Speak, London 2008. Hatzfeld, J., Th e Strategy of Antelopes. Rwanda Aft er the Genocide, London 2009. Hochschild, A. King Leopold’s Gost. A Story of Greed, Terror and Heroism in Colonial Africa, New York 1999. Jalušič, V., Organized Innocence and Exclusion (»Nation-states« in the Af- termath of War and Collective Crime). Social Research, Vol. 74, No. 4, Winter 2007a, 1173–1200.

AArsrs 4 A.indbA.indb 5858 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

Jalušič, V., Post-Totalitarian Elements and Eichmann’s Mentality in the Yu- goslav War and Mass Killings, v: Imperialism, Slavery, Genocide and the Legacy of Hannah Arendt (ur. King R. H. in Stone D.), New York, Oxford 2007b, 147–170. Jeoden-Forgey, von, E., Race Power, Freedom, and Democracy of Terror in German Racialist Th ought, v: Hannah Arendt and the Uses of History. Imperialism, Nation, Race, and Genocide (ur. King, R. H. in Stone, D.), New York, Oxford 2007, 23–4. Kagame, A., Le Code des Institutions Politiques au Rwanda Précolonial. In- stitute Colonial Belge, Bruxelles, 1952, no. 96. Kuzmanić, T., Management kot destrukcija prava in države, Časopis za kritiko znanosti, let. XXXV, št. 229/230, 2007, 329–343. Lee, C. J., Race and Beaurocracy Revisited. Hannah Arend’s Reemergence in African Studies, v: Hannah Arendt and the Uses of History. Imperiali- sm, Nation, Race, and Genocide (ur. King, R. H. in Stone, D.), New York, Oxford 2007, 68–86. Maalouf, A., Ubilački identiteti, Beograd 2003. Moghalu, K. C., Rwanda’s Genocide. Th e Politics of Justice, New York 2005. Mamdani M., Citizen and Subject. Contemporary Africa and the Legacy of Late Colonialism, Princeton in New York 1996. Mamdani M., When Victims Become Killers. Colonialism, Nativism, and the Genocide in Rwanda, Princeton in Oxford 2001. Mamdani M., Good Muslim Bad Muslim. America, the Cold War and the Roots of Terror, New York 2005. Mamdani M., Saviours and Survivors. Darfur, Politics, and the War on Ter- ror, New York 2009. Melvern, L. R., Th e Security Council: Behind the Scenes of Rwanda Geno- cide, v: Genocide, War Crimes & the West. History and Complicity (ur. Jones, A.), London, New York 2004, 260–263. Newbury, C., Th e Cohesion of Oppression: Clientship and Ethnicity in Rwan- da, 1860–1960. New York 1989.

AArsrs 4 A.indbA.indb 5959 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Nzongola-Ntalaja, G. Th e Congo from Leopold to Kabila. A People’s History, London in New York 2007 (tretja izdaja). Pečar, Z., Afrika, Ljubljana 1965. Pruneir, G., Th e Rwanda Crisis: History of Genocide, 1959–1994. London: Hurt & Co., 1995. Stoetzler, M., Anti-Semitism, the Burgeoisie, and the Self-Destruction of the Nation-State, v: Hannah Arendt and the Uses of History. Imperialism, Nation, Race, and Genocide (ur. King, R. H. in Stone, D.), New York, Oxford 2007, 130–146. Straus, S., Th e Order of Genocide: Race, Power, and War in Rwanda, Ithaca, London 2006. Semujanga, J., Formes et usages des préjugeés dans le discours social du Rwanda, v: Rwanda. Identité et citoyenneté (ur. Rutembesa, F., Semu- janga, J., Shyaka, A.), Center za upravljanje konfl iktov. Editions de l’Université Nationale du Rwanda, Butare 2003, 13-32. Waugh, C. M., Paul Kagame and Rwanda. Power, Genocide and the Rwan- dan Patriotic Front, London 2004. Vetlesen, A. J., Evil and Human Agency, Cambridge UK 2005. Zimmerer, J., Deutsche Herrschaft über Afrikaner: Staatlicher Machtanspru- ch und Wirklichkeit im kolonialen Namibia, Hamburg 2001.

AArsrs 4 A.indbA.indb 6060 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 VLASTA JALUŠIČ / EVROPSKA ZAPUŠČINA AFRIKI, AFRIŠKA ZAPUŠČINA EVROPI: ...

THE EUROPEAN LEGACY IN AFRICA, THE AFRICAN LEGACY IN EUROPE: POSTCOLONIAL VIOLENCE AND THE SPECTER OF GENOCIDE

Keywords: power, genocide, racism, tribalism, bureaucracy, imperialism, violence, Hannah Arendt, Mahmood Mamdani, Rwan- da, Africa, Europe, the West

Abstract Th is article focuses on selected elements of the European legacy in Africa that frame the twentieth century in a crucial way. Th ey mark the “Western” picture of the world during that period, and they contributed to the perpe- tration of major atrocities on the African continent on a scale that invites comparison with the Holocaust – that is, the genocide of Namibian Hereros at the beginning of the twentieth century and the genocide of the Rwandan Tutsis at its end. Th is paper also discusses elements of the African legacy in Europe – particularly the emergence and transfer of a new form of power that depends on the experience of imperialism as central to the “Western” worldview – and the question of how one can explain this. Th e Rwandan genocide in 1994 did not represent a repetition or even an approximation of the European Holocaust, just as the Herero genocide (1904–8) cannot be seen as its forerunner, although they all share many points in common. Th e Rwandan genocide is qualitatively diff erent from both: it represents a new development in the nature of the atrocity, in which the victims become the killers. A better understanding of it could therefore also shed light on some related, but diff erent, events, such as “humanitarian interventions” and the “war against terror.” Th is contribution draws on some recent historical studies and builds on the analysis of imperialism, race, and bureaucracy in Hannah Arendt’s work; it is also inspired by the works of some authors that adopted the Arendtian analysis of totalitarianism, such as Mahmood Mamdani. Th e article focuses on the organization of the colonial and postcolonial bureaucratic apparatus of rule, its special form of non-state power, and its connection with “race,” “tribe,” and “tradition” as crucial elements of

AArsrs 4 A.indbA.indb 6161 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

post-totalitarian forms of government and new forms of identitarian collective violence. Th e main aim is not so much to analyze the Rwanda genocide as such as to counter some common notions about its signifi cance, which maintain that it represents a phenomenon of “black Africa” and thus just “does not matter” in “our” regional context because it is “remote” or that it involved such cruelty that it defi es comparison. Th e various subplots of postcolonial power, racism, and tribalism in the Great Lakes region and their specifi c potential to mobilize the masses are deeply interwoven with European and global narratives, especially the manner in which the group that faces the risk of extermination becomes politically marginalized. Not only were Western political forces participants in these events, but their underlying dynamics and consequences were all implicated in the Western post-totalitarian power structure. Th is article therefore stresses the crucial connectedness of the “African” and “European” structure of this new form of power, which is still termed a “state” but which in fact – in the time of transition from the nineteenth to the twentieth century – assumed or inde- ed usurped the role of the modern nation-state. Th e processes that create the conditions for the new forms of domination and for the local and global undermining of politics and (political) responsibility can also be understo- od in the same way.

AArsrs 4 A.indbA.indb 6262 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 MWAMBA CABAKULU / DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

Mwamba Cabakulu

DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

Mots-clés: littératures africaines, littérature orale, genres littéraires, transculturalité

Introduction Oralité et écriture se trouvent dans le prolongement l’une de l’autre. La preuve en est que rien n’est écrit qui ne passe par le travail de formulation de la pensée. Et de fait, en dépit de son caractère factice, l’écriture supplan- te l’oralité par sa fi abilité, sa capacité d’archiver et, partant, d’impulser le progrès. Mais l’oralité n’en perd pas pour autant de son importance et de- meure comme la marque identitaire des peuples qui l’ont cultivée. De sorte que les deux canaux diff érencient le monde de la tradition de l’écriture de celui de la tradition orale dont fait partie l’Afrique. Pourtant, il serait bien erroné de croire que les peuples dits de civilisation écrite n’ont pas vécu l’étape de l’oralité, au contraire ; mais ils l’ont quittée très tôt. Ses signaux propres d’énoncés ou d’énonciation sont repérables dans toute écriture. Paul Zumthor remonte le temps pour trouver le fondement d’un tel fait et écrit à ce propos :

Mais Platon a partie liée avec ce qui, de son temps, subsiste vigoureusement des vieilles traditions orales. Il laissera le souvenir d’un orateur : les abeilles distilleront leur miel dans sa bouche. Il se situe à l’extrême bord où se joignent l’univers traditionnel de la voix et l’univers nouveau, incertain, de l’écrit. […] Les rédacteurs des livres bibliques n’ont fait en grande partie que transcrire et

AArsrs 4 A.indbA.indb 6363 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

fi xer des traditions orales. Le nom devenait texte. Mais comme par compassion, la glose retournait à l’oralité (Zumthor, 1981, 15).

Paul Zumthor note aussi la diffi cile perplexité du poéticien tentant de démêler les liens de suprématie de l’oralité sur l’écriture ou l’inverse. Il écrit justement : « Oral Ecrit Où sont les critères Selon quelle ligne de clivage opérer la distinction quand ces deux univers de communication s’interpénètrent et se concurrencent » (Zumthor, 1981, 19). En fait quels rapports peut–on établir entre l’oralité et l’écriture S’agit-il d’une interpénétra- tion, d’une concurrence ou d’un rapport de succession. Pour répondre à ces questions, il convient, au préalable, de défi nir les termes-clés « oralité » et « écriture » et de situer les contextes de leur fonctionnement. L’ oralité peut se défi nir comme la transmission, de bouche à oreille, de savoirs constitués par une communauté de façon spécifi que par des pro- cédés mnémotechniques bien défi nis en vue de permettre sa continuation. L’ oralité se présente donc comme une marque culturelle, une manifesta- tion littéraire et esthétique du langage non écrit. Et le groupe humain qui, même s’il connaît l’écriture, fonde la plus grande partie de ses échanges de messages sur la parole, est appelé « société à tradition orale ». C’est le cas de l’Afrique traditionnelle. Les civilisations africaines sont des civilisations de l’oralité, du verbe, de la parole, du rythme et du symbole. Elles véhiculent, à travers le temps, les créations sociales et culturelles des peuples africains ; elles représentent le témoignage le plus éloquent de ce que l’Afrique apporte sur son propre passé, sur sa façon de vivre, de penser et de sentir. Précisant les caractéristiques de l’oralité, P. Zumthor écrit :

Il est stérile de penser l’oralité de façon négative, en en relevant les traits par contraste avec l’écriture. Oralité ne signifi e pas analphabétisme, lequel est perçu comme un manque, dépouillé des valeurs propres de la voix et de toute fonction sociale positive […], l’oralité ne se défi nit pas plus par soustraction de certains caractères de l’écrit que celui-ci ne se réduit à une transposition de celle-là (Zumthor, 1983, 34).

On sait que celle-ci a connu l’écriture soit par contact culturel (arabe), soit par invention (alphabets vay au Libéria, mende en Sierra Leone, masa-

AArsrs 4 A.indbA.indb 6464 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 MWAMBA CABAKULU / DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

ba au Mali, bamoum au Cameroun, nsibidi au Nigéria). Mais elle n’a jamais été adoptée pour plusieurs raisons : le refus par les Africains de la domination arabe pour la sauvegarde de l’indépendance religieuse et de la divina- tion ; il y aussi fondamentalement la crainte que l’avènement de l’écriture ne mette fi n à l’oralité et ne détruise les richesses du mode de vie auxquelles elle est liée. Il s’agit donc d’une option de sauvegarde de l’identité culturelle que permet l’oralité. Quant à l’écriture, elle est apparue comme une tentative de sauver le patrimoine de l’humanité du fait d’une crainte que l’immatérialité de la parole ne laissât en rade des pans entiers de la mémoire commune. Sa matérialité lui a conféré ainsi une apparente suprématie. C’est dans cet esprit qu’Amadou Hampate Ba1 a déclaré, en 1960, à l’UNESCO : « Un vieillard traditionaliste qui meurt, c’est une bibliothèque inexploitée qui brûle » Pour plus de clarté de la compréhension et du fonctionnement de ces deux concepts en Afrique, il sied d’examiner leurs modalités de fonctionnement, notamment la littérature orale d’abord, ensuite la littérature écrite en français en vue de discerner les rapports qui les lient actuellement.

La littérature orale La littérature, expression consacrée aujourd’hui par l’usage, désigne la littérature de voie orale. Employée pour la première en 1881 par le folklo- riste français Paul Sébillot (1881), l’expression met l’accent sur le moyen de transmission de ce type de littérature, à savoir la bouche, l’adjectif « oral », du latin os, oris,(bouche) évoquant l’usage de la parole, par opposition au graphique, à l’écrit. Néanmoins, en dépit de quelques problèmes d’ordre étymologique tendant à faire considérer cette expression comme contra-

1 Écrivain et anthropologue malien (1901-1991), il a écrit notamment : Vie et enseignement de Tierno Bokar, le sage de Bandiagara (1957), Kaïdara, récit initiatique peul (1969), L’ E t r a n g e destin de Wangrin (1973), Jésus vu par un musulman (1976), Amkoullel l’enfant peul et Oui mon commandant (mémoires, 1991 et 1994). Cette phrase devenue célèbre car contenant une vérité profonde, à savoir qu’il ne faut pas laisser perdre les savoirs des terroirs, les mé- tiers anciens, les choses qui nous paraissent peut-être futiles aujourd’hui, avec notre course à la modernité ; cette dernière peut même aider à sauver la tradition orale africaine.

AArsrs 4 A.indbA.indb 6565 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

dictoire en soi, actuellement, ce concept est largement adopté, comme le confi rme R. Finnegan :

Ce terme plus large a été quelquefois contesté sous prétexte qu’il est en soi contradictoire si l’on tient compte de l’étymologie originelle du mot « littéra- ture » (associé à littera « lettre »). Mais le terme est aujourd’hui si largement accepté et les exemples où il s’applique clairement si nombreux c’est un excès de pédantisme de discuter au sujet de l’étymologie du mot « littérature ». [… ] Trop s’occuper d’étymologies risque de nous conduire à ne pas voir les faits tels qu’ils sont. « Littérature orale » et « Littérature non écrite » sont aujourd’hui des concepts utiles et importants dans la description de quelque chose de réel (Finnegan, 1977, 16).

La littérature orale est appelée aussi littérature traditionnelle. Cette expression souligne le caractère traditionnel de cette forme de littérature, au sens quelque peu péjoratif qu’avait naguère le terme « tradition » abu- sivement associé aux peuples sans écriture et toujours opposé à « moder- nité ». Ainsi conçu, littérature traditionnelle s’oppose à littérature moderne en ce que la première est orale2 et la seconde écrite, la première se défi nissant comme porteuse des traditions des peuples dont elle est le produit. Selon certains critiques, l’expression « littérature traditionnelle » présen- terait un avantage sur celle de « littérature orale » : « Elle comblerait les la- cunes de cette dernière, jugée restrictive et permettrait ainsi d’englober à la fois les textes transmis oralement comme ceux véhiculés par les moyens autres que la parole » (Maalu-Bungi, 2006, 30). Il s’agit de formes qu’on appelle « littérature instrumentale et gestuelle » qui est transmise principalement et non exclusivement par le tam-tam et par les gestes. Précisons à ce niveau que la littérature orale se réalise presque exclusivement dans les langues africaines, d’autant plus qu’on n’a pas encore, à ce jour, une société en Afrique précoloniale qui ait instauré une littérature écrite à partir d’une écriture proprement africaine.

2 L’une des caractéristiques de la tradition étant de se transmettre oralement.

AArsrs 4 A.indbA.indb 6666 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 MWAMBA CABAKULU / DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

Comme pour toute littérature, le problème de la classifi cation des genres se pose aussi en littérature orale. Jacques Chevrier, à ce sujet, nous édifi e en écrivant : « La plupart des langues africaines opèrent cependant de subtiles distinctions entre les diff érents textes de la tradition orale, distinctions qui se fondent à la fois sur la nature et la structure de ces textes et sur les conditions de leur prolifération et de leur réception » (Chevrier, 1986, 18). Cette catégorisation de la parole traditionnelle en genres aux contours plus ou moins bien défi nis a conduit C. Maalu-Bungi (2006, 80) à distinguer les textes littéraires oraux en genres narratifs et genres poétiques. Les premiers, genres narratifs, connus aussi sous le nom de « récit en prose », désignent l’ensemble des textes littéraires qui utilisent la narration dans leur transmission. Il s’agit de la relation d’une histoire, vraie ou fausse, réelle ou fi ctive. Les genres narratifs se répartissent en trois classes : les mythes, les légendes et les contes populaires. Les seconds, genres poétiques, sont des textes chantés, déclamés ou récités caractérisés par le rythme. Les genres poétiques sont classés ainsi : les jeux verbaux, la devinette, le proverbe, la devise, le langage télécommuniqué, les textes chantés, les textes sacrés, l’épopée. Pour plus de clarté, il convient de passer en revue certains genres et de proposer quelques ouvrages de référence.

Le mythe D’après le Dictionnaire de l’Académie française, le sens premier du mot mythe, apparu au XIXe siècle, est un récit fabuleux, contenant générale- ment une morale. Plusieurs critiques3 sont d’accord pour dire que le mythe désigne un récit en prose qui dans la société où il est raconté, est consi- déré comme une relation vraie des faits qui se sont produits dans les temps les plus reculés et que ses principaux personnages sont des divinités, des héros culturels, des hommes ou des animaux qui se comportent comme des

3 W. R. Bascom, « Four functions of folklore », Journal of American Folklore, 67, 1954, pp. 279–298 ; M. Eliade, Aspects du mythe, Paris, Gallimard, 1963 ; P. Smith, « La nature des mythes », Diogène, 82, 1973, pp. 91–108.

AArsrs 4 A.indbA.indb 6767 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

humains et dont l’action se situe dans le monde originel. Claude Lévi-Stra- uss, dans son essai Anthropologie structurale, renchérit :

Un mythe se rapporte toujours à des événements passés avant la création du monde [...] ou pendant les premiers âges ; [...] en tout cas [...] il y a longtemps [...]. Mais la valeur intrinsèque attribuée au mythe provient de ce que les événements, censés se dérouler à un moment du temps, forment aussi une structure permanente. Celle-ci se rapporte simultanément au passé, au présent et au futur. (Lévi-Strauss , 1958, 231.)

A mi-chemin entre le merveilleux qui fascine et le sacré qu’on accepte pour vrai, le mythe à l’origine est un récit que défi nit ainsi M. Eliade :

Une histoire sacrée, [...] un événement qui a lieu dans le temps primordial, le temps fabuleux des commencements [...] il raconte comment grâce aux exploits des Êtres surnaturels, une réalité est venue à l’existence, que ce soit la réalité totale, le cosmos, ou seulement un fragment : une île, une espèce végétale, un comportement humain, une institution (Eliade, 1963, 16-17).

D’après Maalu-Bungi (2006, 84 et passim), on distingue trois grandes catégories de mythes, a savoir : les mythes de création, appelés aussi mythes cosmogoniques, qui traitent de la création en général et plus de la création du monde et de l’univers. La plupart d’entre eux attribuent le pouvoir de création à un être suprême, à un héros culturel ou même à une création spontanée. Il y a ensuite les mythes théogoniques, qui traitent de la nature et des activités des dieux ainsi que de leurs rapports avec d’autres êtres sacrés. Il y a enfi n les mythes explicatifs, qui traitent de l’origine des croyan- ces, des pratiques culturelles, du feu, des interdits, des totems, des tabous, des classes sociales, des clans, de l’origine d’un peuple, etc. En somme, les mythes4 traitent toujours les questions qui se posent dans les sociétés qui les véhiculent. Ils ont un lien direct avec la structure religieuse et sociale du peuple, et avec leur cosmogonie. Le mythe, selon J. Che-

4 Ch. Mbodj, L. Kesteloot, Contes et mythes wolof, Paris, Présence Africaine, 1989.

AArsrs 4 A.indbA.indb 6868 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 MWAMBA CABAKULU / DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

vrier, « fait partie de la parole sérieuse et, à ce titre, il est objet de croyance » (Chevrier, 1986, 33).

La légende5 Aujourd’hui, le mot « légende » est synonyme de récit historique. D’après M. Simonsen, « la légende est le récit d’événements considérés par le locuteur et les auditeurs comme véridiques, qu’il s’agisse d’êtres surnaturels liés aux éléments [...], de personnages ou d’éléments locaux, ou de miracles des saints » (Simonsen, 1981, 10). À la diff érence du mythe, son action se situe à une époque beaucoup moins éloignée, quand le monde était déjà tel qu’il est actuellement. On peut distinguer trois principales catégories de légendes. Il y a les légendes migratoires, qui traitent de migrations ; on trouve aussi les légen- des familiales ou claniques, qui évoquent l’origine des clans, leurs relations, le plus souvent des confl its les ayant opposés ; il y a enfi n les légendes locales ou étiologiques, qui expliquent l’origine des villages, des lacs, des rivières. Par leurs contenus, les légendes sont généralement considérées comme le pendant de l’histoire écrite pour les sociétés à tradition orale.

Le conte Les contes sont des récits en prose qui, dans la société où ils sont racon- tés, sont considérés comme de la fi ction. Ce que confi rme M. Simonsen en écrivant : « cette forme de littérature est un récit en prose d’événements fi ctifs transmis oralement » (Simonsen, 1981, 9). G. Calame-Griaule ren- chérit en défi nissant le conte comme « un récit, une dramatisation, met- tant ensemble des personnages imaginaires, humains, animaux ou surnaturels et situant leurs aventures dans un cadre imaginaire, à la diff érence de l’anecdote qui suppose toujours que tous les éléments du récits sont authentiques » (Calame-Griaule, 1978, 19). Comme pour les autres genres, une typologie des contes a été établie par les spécialistes, mais elle n’est pas absolue : les fabliaux, les contes à mo-

5 O. Socé, Contes et légendes d’Afrique Noire, Paris, Nouvelles Editions latines, 1998.

AArsrs 4 A.indbA.indb 6969 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

ralité, les contes merveilleux, les contes étiologiques, les contes d’ogres, les contes humoristiques.

Le proverbe L’homme a toujours été hanté par le désir de se faire comprendre. Ce qu’il dit n’est pas toujours clair ou assez précis. Il cherche à convaincre son interlocuteur, et pour cela, il utilise des formules frappantes, diff érentes des formules habituelles. C’est ainsi qu’est né le proverbe, au lendemain de la parole, c’est-à-dire de l’utilisation de la langue dans une organisation rigoureuse des phrases. En Afrique, le proverbe s’emploie pour désigner généralement, aussi bien le proverbe proprement dit que les formes apparentées, comme l’adage, la maxime, l’aphorisme, le dicton qui, dans la tradition occidentale, possèdent des critères propres de diff érenciation. D’après C. Maalu-Bungi, « la raison en est qu’à quelques exceptions près, ces distinctions, inhérentes à cette civilisation, n’existent guère en littérature africaine où il est souvent diffi cile d’appliquer les critères utilisés pour établir ces catégorisation, celui, par exemple, de l’existence d’un auteur connu qui caractérise la maxime, l’aphorisme et apophtegme par rapport au proverbe réputé anonyme. » (Maalu-Bungi, 2006, 141). Selon L.S.Senghor, le poète sénégalais, qui ne voit tout que sous l’angle poétique, toute parole est poésie, c’est-à-dire créa- tion, en Afrique noire. Il précise :

Les proverbes africains, plus que tout autre genre de la littérature orale, conser- vent la forme qu’ils avaient dans les temps anciens : celle du poème. « Forme », car dans les temps anciens, même le conte était dit d’une voix monotone, et un ton plus haut, comme le poème. Quant aux proverbes, ils se présentent encore aujourd’hui, comme un court poème : un distique en général. (Senghor, 1977, 387.)

En Afrique, pour défi nir le proverbe, les vieux utilisent encore d’autres proverbes. Ainsi, écrit Paul Hazoumé, « Les Yorouba n’assurent-ils pas que les proverbes sont les chevaux de la conversation : lorsque celle-ci se perd à force de s’allonger, c’est grâce aux proverbes qu’on la reprend facilement »

AArsrs 4 A.indbA.indb 7070 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 MWAMBA CABAKULU / DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

(Hazoumé, 1956, 36). Ce qui signifi e que ce sont les proverbes qui relèvent la conversation qui s’aff adit. On peut évoquer aussi cette autre défi nition de l’écrivain nigérian Chinua Achebe qui écrit : « Chez les Ibo, l’art de la conversation jouit d’une grande considération, les proverbes sont l’huile de palme qui fait passer les mots avec les idées. » (Achebe, 1972, 13.) En somme, plus que par l’usage, comme c’est le cas pour la plupart des genres littéraires de la tradition orale, le proverbe se défi nit essentiellement par son emploi. Il n’existe donc que replacé à l’intérieur d’une culture spéci- fi que ; mais encore faut-il, pour l’interpréter correctement, le re-situer dans son environnement culturel. A cet eff et, le proverbe est récité textuellement par celui qui l’utilise, ce qui démontre une certaine pérennité. En plus, il joue un rôle. C’est cette notion de rôle qui distingue peut-être le proverbe africain du proverbe occidental. En eff et, comme nous l’avons déjà écrit, chez les Africains, « le proverbe est avant tout pragmatique. Il sert. Il joue le rôle de conseiller et de redresser l’esprit qui s’égare. Le proverbe est une éthique » (Cabakulu, 2003, 10.) En raison de leurs relations avec les événements historiques d’une part, et avec la vision du monde d’autre part, les proverbes constituent l’expression de la sagesse des peuples. Leur concision et leur précision leur permettent de convaincre l’auditoire et d’emporter l’adhésion. Ils participent du goût du bien dire. Et C. Maalu-Bungi a raison d’affi rmer :

Ils intéressent les historiens qui les considèrent comme une source historique inconsciente, car ils n’ont pas pour dessein de transmettre l’histoire, à l’inverse d’autres traditions littéraires (légendes, épopées) et aussi les philosophes africains qui s’en servent comme l’un des matériaux possibles, parmi d’autres, d’une philosophie africaine, au sens large de « philosophie spontanée » ou de « systèmes de pensée collectifs » en tant qu’expression de l’expérience vitale du groupe. (Maalu-Bungi, 2006, 153.)

En somme, citant Jean Cauvin, Jacques Chevrier remarque que « les proverbes marquent les temps forts d’une communauté ; ils sont comme les arêtes vives de la pensée que le locuteur inscrit dans son discours, et ils

AArsrs 4 A.indbA.indb 7171 119.12.20099.12.2009 55:51:50:51:50 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

peuvent jouer un rôle à la fois rhétorique, didactique et juridique » (Che- vrier, 1986, 301).

L’épopée Dans la tradition orale africaine, l’épopée se présente sous la forme d’un long récit en vers ou en prose dans lequel des événements historiques authentiques font l’objet d’une réinterprétation légendaire et où le merveilleux et le vrai interfèrent de manière souvent complexe. Dans cet ordre d’idées, J. Chevrier écrit :

L’ épopée n’a pas pour but de retracer et de faire revivre des événements du pas- sé, mais bien plutôt de réinterpréter la réalité historique, dans un sens qui varie selon la conception que chaque peuple, ou chaque groupe ethnique, se fait de la culture ou de son identité propres. Cette fonction idéologique de l’époque auto- rise donc toutes sortes de manipulations, qui aboutissent à une recomposition de la réalité dans une perspective politique, et au nombre desquelles fi gure en particulier le traitement réservé au temps (Chevrier, 1986, 180).

Citant Christiane Seydou, L. Kesteloot et B. Dieng font remarquer que « l’épopée semble devoir se défi nir de façon prioritaire par référence à sa fonction et à sa fi nalité » (Kesteloot / B. Dieng. 1997, 34). En outre, dans l’épopée ou récit héroïque traditionnel, le griot, maître de la parole et mémoire de la tribu, célèbre et exalte l’individu ayant accompli des prouesses ou marqué l’histoire. Et l’épopée met en scène généralement un personnage dont la naissance est annoncée soit par un devin, soit par des signes de toutes sortes. Ce personnage accomplit des exploits surhu- mains. Amadou Koné écrit à ce propos et donne cette précision :

Le récit héroïque a pour sujet un confl it qui naît de la volonté de réhabilitation d’une personne spoliée de ses biens ou off ensée dans son honneur [...] et relate une destinée d’élection ? Il s’agit pour l’essentiel d’une destinée par la volonté d’acquérir la connaissance profonde. (Koné, 1985, 35)

AArsrs 4 A.indbA.indb 7272 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 MWAMBA CABAKULU / DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

En somme, l’épopée dont la narration peut durer plusieurs jours, in- téresse une vaste collectivité et se présente donc, à cet égard, comme une sorte de devise collective qui, par sa proclamation, l’émeut, le fanatise, lui propose des modèles à suivre, exalte les vertus patriotiques et morales comme la bravoure, le sens de l’honneur et du dévouement, la fi délité à la parole donnée au clan, l’horreur de la trahison. Dans ce sens , l’épopée joue un rôle didactique important, renforce la cohésion sociale et renforce le sentiment d’identité ethnique ou nationale. Pour conclure ce premier point consacré à l’oralité, il convient de ra- ppeler que la littérature orale, dont les genres majeurs ont été examinés ici assez sommairement, constitue un pan important de l’oralité et des traditions africaines toujours vivantes, dynamiques, non fi gées ; elle se pose comme source encore vivante de l’africanité et de la littérature africaine écrite en langues européennes. Elle fonctionne de manière autonome et parallèlement à la littérature africaine écrite. Elle avait été portée à la connaissance et à la reconnaissance par des administrateurs, des enseignants et des voyageurs français6 aux 19e et 20e siècles. Elle est aujourd’hui véhiculée comme intertexte (esthétique et thèmes) par la littérature africaine écrite en langues européennes.

La littérature africaine écrite La forme écrite de la littérature africaine, connue également sous le nom de « littérature africaine moderne » est née des contacts entre les civilisations arabe, occidentale et africaine. Elle s’exprime en langues européennes (français, anglais, portugais) et africaines. Les textes en langues européen- nes sont aujourd’hui les plus développés et les plus connus du public lettré, aussi bien en Afrique qu’à l’étranger. Quant aux textes en langues africaines,

6 R. Baron, Fables sénégalaises recueillies dans l’ouolof, Paris, Nepveu, 1828 ; B. Cendrars. An- thologie nègre, Paris, Correa, 1920.

AArsrs 4 A.indbA.indb 7373 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

ils existent sous plusieurs formes : des textes littéraires proprement dits 7 et des textes oraux traduits en langues européennes.8 Pour plus d’approfondissement et de clarté, on se limitera, dans le cadre de cet article, à la littérature africaine francophone dont on présentera l’émergence, l’évolution et les principales productions. En suivant la chronologie de la création littéraire africaine, on peut y observer dans les thèmes comme dans l’écriture quatre grandes périodes, couvrant trois genres majeurs (roman, poésie, théâtre) : la marche vers l’indépendance, les années de l’indépendance, l’Afrique des nations et l’Afrique de la migritude. Cette chronologie a pour point de repère la colonisation.

La marche vers l’indépendance : 1920-1960 C’est une période marquée par la prise de conscience suivie du procès de la colonisation par les écrivains. En eff et, dans le genre romanesque, on parle de la période du roman colonial, non par référence à l’époque, mais en raison de la nature propre du premier roman africain. Les écri- vains de cette période s’assignaient comme rôle de contribuer au succès de l’entreprise coloniale et au rayonnement de la civilisation occidentale. Ils sont profondément infl uencés par l’idéologie coloniale par l’intermédiaire de l’institution scolaire et par les canons de la littérature française coloniale. La situation coloniale n’est pas perçue par eux comme un confl it politique où se jouent les intérêts contradictoires du colonisateur et du colonisé, mais comme un confl it de cultures appelé à être surmonté non par la lutte, mais par le dialogue l’Occident et l’Afrique, entre la tradition et la modernité. Cela explique la prédominance, dans le roman, de l’orientation ethnographique, destinée à satisfaire les goûts exotiques d’un public presque exclusivement

7 Chaka de Th omas Mofolo en langue sessotho ; Mbaam, roman en wolof du sénégalais Cheik Aliou Ndao ; Doomi golo, roman en wolof d’un autre sénégalais, Boubacar Boris Diop. 8 B. Diop, Les contes d’Amadou Koumba, Paris, Présence Africaine, 1947 ; Bernard Dadié. Le Pagne noir. Paris : Présence Africaine, 1955.

AArsrs 4 A.indbA.indb 7474 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 MWAMBA CABAKULU / DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

européen. Il convient de signaler que cette période reste une période de gestation : les auteurs sont fort peu nombreux.9 La poésie est surtout marquée par le mouvement de la négritude10 fon- dé sur un retour aux sources du passé africain. La poésie de cette période exploite surtout les thèmes comme l’exploration du passé africain, la re- cherche de l’harmonie avec le monde, la révolte. En ce qui concerne le théâtre, il convient de mentionner la grande infl uence exercée par le théâtre missionnaire qui sert de transition entre le théâtre traditionnel et le théâtre moderne. Mimes, jongleurs, acrobates, bouff ons interprètent les attitudes de la vie sociale, donnent des représen- tations chorégraphiques et des danses folkloriques. Tous ces spectacles forment le premier répertoire du théâtre africain. 0 Du point de vue de l’administration coloniale, le principe de déracinement et d’assimilation culturels fait jouer Molière, Shakespeare, Racine, et fait exalter la mise en scène et les techniques dramatiques occidentales. L’activité théâtrale prend de l’ampleur surtout avec l’enseignement dispensé à l’Ecole William Ponty à Gorée11. Ce théâtre a pour fi nalité première didactique et morale. La langue est très sobre, les auteurs et les acteurs n’hésitent pas à introduire des locutions en langues locales et des chants traditionnels. À partir des années 1950, le nombre des auteurs s’est accru, les publications romanesques deviennent plus régulières. Les productions littéraires africaines commencent à s’imposer comme une littérature de fait, autonome. Mais suite aux bouleversements de la Seconde guerre mondiale et à la conférence de Bandoeng12, une nouvelle génération13 de romanciers

9 A. M. Diagne, Les trois volontés de Malic (1920) ; O. Socé. Karim, roman sénégalais (1935) et Mirages de Paris (1937). 10 On considère L. S. Senghor, A. Césaire et L. Damas comme des fondateurs de ce mouvement à côté d’autres écrivains comme J. Rabemananjara, B. Diop. 11 Ilôt côtier du Sénégal, à 3km de Dakar. Comptoir français important depuis 18e siècle et d’où on exportait des esclaves vers les Amériques à travers l’océan Atlantique. Cette école formait des agents auxiliaires autochtones pour l’administration coloniale. 12 Ville d’Indonésie où se tint en avril 1955 une conférence afro-asiatique qui ressembla pour la première fois 29 pays du tiers monde et condamna le colonialisme. 13 E. Boto tout en restant attaché aux aspects historiques et folkloriques (Ville cruelle, 1956); F. Oyono (Une vie de boy, 1956) ; O. Sembene (Les bouts de bois de Dieu, 1960).

AArsrs 4 A.indbA.indb 7575 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

se donnent comme objectif, à travers le réalisme social, la dénonciation ouverte de l’exploitation coloniale, à côté d’autres écrivains14 pratiquant encore la veine ethnologique. En poésie, il est question d’une poésie d’exaltation qui trouve ses motifs dans la réhabilitation d’une race noire niée et humiliée. Écrite souvent en dehors de l’Afrique, elle est inspirée par le sentiment de nostalgie. Cepen- dant dénonciation, haine, révolte, violence se succèdent dans cette poésie, mais transparaissent diffi cilement étant donné la censure à laquelle sont soumis ces écrits15. Quant au théâtre, il exploite encore les thèmes de confl its provoqués par l’acculturation. Mais l’intention première est de divertir et de juger morale- ment la société coloniale. C’est ainsi que les problèmes sociaux prennent de plus en plus d’importance. Cette période débouche sur celle des indépendances.

Les années de l’indépendance : 1960–1970 Jusqu’aux indépendances, les auteurs africains ont essentiellement écrit sur et contre la colonisation dans un contexte d’affi rmation de l’identité africaine. Avec les indépendances, on assiste à un prolongement de l’action antérieurement menée. Au confl it entre le colonisé et le colonisateur, la tradition et la modernité vient s’ajouter la problématique de la gestion des indépendances. Dans le roman, la création va exploiter le registre du réalisme fonctionnel visant à restituer à l’Africain son univers et les contradictions qu’il comporte. La révolte du romancier va s’eff ectuer au niveau de la prise de conscience par la jeunesse africaine face à la vie, à la misère, au sous-développement et au niveau de la dénonciation de nouveaux régimes en Afrique, responsables de prolonger la personnalisation héritée de la colonisation. Les romanciers

14 C. Laye (L’Enfant noir, 1953) ; B. Matip (Afrique, nous t’ignorons, 1956) ; S. Badian (Sous l’orage). 15 B. Dadié (Afrique debout, 1950) ; D. Diop (Coups de pilon, 1956) ; T. U Tamsi (Le mauvais sang, 1955) ; B. Diop (Leurres et lueurs, 1960).

AArsrs 4 A.indbA.indb 7676 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 MWAMBA CABAKULU / DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

ont exploité des thèmes comme l’exaltation des valeurs anciennes, le confl it des cultures, la construction de l’Afrique nouvelle.16 Pendant que le roman atteint un certain degré d’épanouissement, la poésie se cherche encore. A la thématique traditionnelle comme négritu- de, colonisation se juxtaposent d’autres formes de lutte comme prétextes thématiques. Depuis les indépendances, un processus idéologique détermine les formes du gouvernement et les discours sur l’exercice du pouvoir politique divise l’Afrique en deux camps : l’Afrique dite progressiste dont l’idéologie est inspirée du socialisme17 et l’Afrique dite modérée relevant du giron occidental et encore attachée aux valeurs de la négritude.18 Ce clivage a aff ecté les créations littéraires dont le théâtre et a donné naissance à plusieurs orientations. Ainsi, on a le théâtre historique avec des auteurs comme Jean Pliya( Kondo, le requin, 1969), Bernard Dadié( Béatrice du Congo, 1970), Abdou Anta Ka (Les Amazoulou, 1972). Il y a aussi le théâtre social et le théâtre de mœurs avec Guy Menga (La marmite de Koka-Mbala, 1964), Guillaume Oyono Mbia (Trois prétendants, un mari, 1964). Il y a enfi n le théâtre politique, politiquement et idéologiquement engagé, avec des auteurs comme Cheik Aliou Ndao (L’exil d’Albouri, 1967), Charles Nokan (Abra Pokou, 1970).

L’Afrique des nations : 1970–1990 À partir des années 1970, les thèmes des romans et des pièces de théâtre ont trait de plus en plus aux problèmes nationaux. En outre, il y a un tel bouillonnement et un tel foisonnement littéraires qui se produisent en Afrique francophone que les critiques ont tendance à envisager le phénomène littéraire et culturel sous l’angle national et non plus sous son aspect global. On parle alors de littératures nationales en Afrique. Cela suppose un nombre d’écrivains et un corpus d’œuvres publiées suffi sants,

16 M. Fall (La Plaie, 1967) ; A. Kourouma (Les soleils des indépendances, 1968) ; C. H. Kane (L’Aventure ambiguë, 1961) ; Y. Ouologuem (Le devoir de violence, 1968). 17 La Guinée, le Tanzanie. 18 La Côte-d’Ivoire, le Sénégal.

AArsrs 4 A.indbA.indb 7777 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

une certaine continuité et l’existence de traits communs à l’ensemble des œuvres, découlant de traditions culturelles et d’une expérience historique communes. Cette période est aussi marquée par deux phénomènes notoires : « la nouvelle écriture » et « l’écriture féminine ». En eff et, la littérature, notamment le roman, connaît un second souffl e qui inaugure des voies nouvelles. Cette innovation se manifeste au niveau des thèmes, de l’écriture et de l’esthétique. Dans son ouvrage Nouvelles écritures africaines (1986), Sewanu Dabla a étudié ce phénomène sur le roman et mis en relief le nouveau modèle thématique et les innovations esthétiques avec des écrivains comme Ahmadou Kourouma, Sony Labou Tansi, Henri Lopes, Boubacar Boris Diop, Th ierno Monenembo, Williams Sassine. Quant à l’écriture féminine, les femmes prennent la plume, partent de leur vécu de femme pour écrire, exprimer la spécifi cité du discours des femmes.19 Il faut signaler enfi n que dans beaucoup de nouvelles républiques africaines, des partis uniques se sont installés, la liberté d’expression est su- pprimée. Les intellectuels opposés aux régimes dictatoriaux sont obligés de s’exiler. Ainsi une grande partie de la littérature africaine de cette période sera une littérature d’exil.

L’Afrique de la migritude : à partir de 1990 Depuis presque vingt ans, à la fi n de 1980, des concepts nouveaux ont été créés et diff usés pour défi nir ces voix nouvelles de la littérature africaine francophone qui s’affi rmaient depuis la France et qui, majoritairement, réclamaient leur singularité et faisaient part de la globalité -monde contre la globalité-Afrique. Dans cet ordre d’idées, les littératures africaines ont une propension à thématise sur le séjour des Africains dans les pays occi- dentaux et principalement pour les Francophones en France. Cette tradi-

19 A. Sow Fall (La grève des battus, 1979, Les douceurs du bercail, 1998) ; M. Bâ (Une si longue lettre, 1980) ; C. Beyala (C’est le soleil qui m’a brûlée, 1989) ; F. Diome (Le Ventre de l’Atlanti- que, 2003).

AArsrs 4 A.indbA.indb 7878 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 MWAMBA CABAKULU / DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

tion a véritablement germé avec les récits des tirailleurs20 de la première guerre mondiale dont le roman Force-Bonté de Bakary Diallo (1926) constitue l’un des actes esthétiques aboutis de cette période. Dans les années 1930, Ousmane Socé, dans Mirages de paris (1937) perpétue, jusqu’à aujourd’hui, une relation littéraire qui allait, au regard de la marche de l’histoire et des rapports entre la France et ses colonies, connaître une tonalité plus critique et moins idéalisante avec les poètes de la négritude. Ainsi, Le thème de l’immigration exposant des tranches de vie des immigrés africains en France, a révélé au public français des écrivains comme Calixthe Beyala notamment avec Le petit prince de Belleville (1992), Maman a un amant (1993), Les honneurs perdus (1999) , Daniel Biyauoula avec L’ Im p a s s e (1997), Sami Tchak avec Place des fêtes (2001), Fatou Diome avec Le Ventre de l’Atlantique (2003), Alain Mabanckou avec Mémoires de porc-épic (2006). En fait, le débat critique sur l’immigration littéraire africaine en France a été initié au début des années 1990, avec la revue Notre Librairie (devenue Cultures Sud). Depuis, il ne cesse de susciter un intérêt grandissant comme l’attestent l’ouvrage d’Odile Cazenave (2003) ou celui de Christiane Albert (2005). Cependant, il faudrait analyser ce mouvement migratoire africain avec attention, car il semble marquer des nouvelles interrogations au sein de l’espace littéraire africain. De ce fait, il convient donc de distinguer l’immigration comme thème littéraire faisant l’objet d’un traitement plus ou moins particulier selon les époques, et l’immigration comme modalité existentielle de l’écrivain qui l’oblige à une position spécifi que avec son pays d’origine : il peut décider de s’en écarter totalement dans ses œuvres et évoquer d’autres univers ou bien il garde, c’est souvent le cas, une relation littéraire charnelle comme chez les écrivains de la négritude, ou confl ictuelle comme chez Calixthe Beyala. En somme La littérature de l’immigration africaine en France ne saurait, en ce moment constituer un espace littéraire identifi able parce qu’elle appa- raît instable du point de vue littéraire et n’a pas d’autonomie par rapport au champ littéraire africain francophone. De fait, les textes qui s’inscrivent dans la perspective d’une littérature de l’immigration sont diffi cilement

20 Tirailleur : soldat de certaines formations d’infanterie recrutées hors de France.

AArsrs 4 A.indbA.indb 7979 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

identifi ables comme tels ; ils méritent bien leur rattachement à l’espace littéraire africain du fait des liens transversaux que ces textes tissent avec l’Afrique. Au total, la littérature africaine écrite francophone est un carrefour de langues, de cultures et d’écritures. Il convient d’ajouter, à ce niveau, que la nouvelle est bien exploitée par des écrivains africains, elle reste néanmoins le parent pauvre de la critique africaine.

Conclusion Au terme de ce long parcours de son histoire, l’Afrique présente l’inventaire de son patrimoine riche, varié et diversifi é. L’oralité se perpétue à travers les générations successives malgré la menace certaine de voir sa vitalité baisser au contact de nouveaux supports tels que les écritures et l’audio-visuel rencontrés sur sa route. Mais loin d’être un appauvrissement, les écritures importées constituent un enrichissement en suscitant de nouvelles formes de littératures (roman, nouvelle, avec esthétique et thèmes transculturels). Les traditions africaines et la littérature en langues européennes font aujourd’hui de l’Afrique un immense champ du savoir et des littératures qui sont passées de l’africanité à la transculturalité. Ainsi l’Afrique n’est plus seulement un réservoir de matières premières presque inépuisables, mais aussi un continent où se dressent des monuments culturels.

AArsrs 4 A.indbA.indb 8080 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 MWAMBA CABAKULU / DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

RÉFÉRENCES BIBLIOGRAPHIQUES

Achebe, C., Le Monde s’eff ondre, Présence Africaine, Paris 1972. Albert, C., L’immigration dans le roman francophone contemporain, Katha- la, Paris 2005. Bascom, W. R., Four functions of folklore. Journal of American Folklore, n° 67, 1954, pp. 219-298. Cabakulu, M., Le Grand livre des proverbes africains, Presses du Châtelet, Paris 2003. Calame-Griaule, G., Approche du conte, Notre Librairie, n° 423-43, 1978, pp.19-33. Cazenave, O., Afrique sur Seine. Une nouvelle génération de romanciers africains à Paris, L’Harmattan, Paris 2003. Chevrier, J., Littérature nègre, Armand Colin, Paris 1984. Chevrier, J., Essai sur les contes et récits traditionnels d’Afrique Noire, Hatier, Paris 1986. Dabla, S., Nouvelles écritures africaines, l’Harmattan, Paris, 1986. Eliade, M., Aspects du mythe, Gallimard, Paris 1963 Finnegan, R., Oral Poetry. Its nature, signifi cance and social context, Cam- bridge University press, Cambridge 1977. Hazoumé, P., L’Humanisme occidental et l’humanisme africain, Présence Africaine, Paris 1956. Gorog-Karady, V., Littérature orale d’Afrique noire. Bibliographie analytique, Maisonneuve et Larose, Paris 1981. Kesteloot, L. / Dieng, B., Les épopées d’Afrique noire, Karthala, Paris 1997. Koné, A., Du récit oral au roman, CEDA, Abidjan 1985. Lévi-Strauss, C., Anthropologie structurale, Plon, Paris 1958. Maalu-Bungi, C., Littérature orale africaine. Bruxelles : P.I.E. PETE Lang s.a., 2006.

AArsrs 4 A.indbA.indb 8181 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Sébillot, P., Littérature orale de la Haute-Bretagne, J. Maisoneuve, Paris 1881. Senghor, L. S., Liberté 1. Négritude et civilisation de l’Universel, Seuil, Paris 1977. Simonsen, M., Le Conte populaire français, PUF, Paris 1981. Smith, P., La nature des mythes, Diogène, n° 82, 1973, pp. 91-108. Zumthor, P., Entre l’oral et l’écrit, in : Cahier du Fontenay, Paris 1981. Zumthor, P., Introduction à la poésie orale, Seuil, Paris 1983.

AArsrs 4 A.indbA.indb 8282 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 MWAMBA CABAKULU / DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

OD USTNOSTI DO PISAVE ALI OD AFRIŠKOSTI DO TRANSKULTURNOSTI

Kjučne besede: afriške književnosti, ustna književnost, literarni žanri, transkulturnost

Povzetek Članek pregledno predstavi vlogo in nekatere poglavitne značilnosti ustne in pisne literature v Afriki ter njuno razmerje. Pri tem izhaja iz splošne ugotovitve, da med tema dvema načinoma pre- dajanja vednosti obstaja kontinuiteta, da so tudi ljudstva, katerih kultura temelji na pisavi, šla skozi ustno fazo, prehod pa je zaznaven denimo v an- tični in biblični literaturi, ter opozarja na njune različne funkcije. Ustnost defi nira kot ustno predajanje vednosti, nakopičenih v določeni skupnosti, in sicer na specifi čen način in s pomočjo specifi čnih tehnik pomnjenja; je literarna in estetska manifestacija nezapisanega jezika. V tradicionalnih afriških družbah je večji del jezikovnih izmenjav potekal po tej poti in ustno izročilo je najboljše pričevanje Afrike o svoji lastni preteklosti, načinu življenja, mišljenju in čutenju. Pisava nasprotno olajšuje ohranjanje izročila in vednosti. Nekatere pisave so v Afriko prišle od zunaj, druge so avtohtone; iz različnih razlogov, povezanih z ohranjanjem kulturne samo- bitnosti, pa se njihova raba ni zelo razširila. Predstavitev ustne literature, ki se v Afriki razvija skoraj izključno v afri- ških jezikih, se začne z razmislekom o terminih »ustna« in »tradicionalna« literatura ter o vprašanju klasifi kacije ustne literature. V zvezi s tem avtor opozori, da znotraj nje vsi afriški jeziki razločujejo med različnimi zvrst- mi – glede na naravo in strukturo besedil ter pogoje njihovega izvajanja in recepcije –, in na kratko predstavi klasifi kacijo C. Maalu-Bungija na pripovedne (miti, legende, pravljice) in pesniške zvrsti (od uganke in pregovora do epa). Mit je prozna pripoved o bogovih, kulturnih junakih itd., postavljena v daljno preteklost, ki v družbi, v kateri se pripoveduje, velja za resnično.

AArsrs 4 A.indbA.indb 8383 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Avtor povzema kategorizacijo mitov po Maalu-Bungiju in jih deli na mite o stvarjenju, teogonične mite ter razlagalne mite; sklene, da miti vedno govorijo o vprašanjih, ki se zastavljajo v družbah, v katerih so nastali, in da so neposredno povezani z njihovo religiozno in družbeno strukturo. Tudi legendo (tri poglavitne kategorije so legende o selitvah, družinske ali klan- ske legende ter lokalne ali etiološke legende) imajo tako pripovedovalec kot poslušalci za resnično pripoved, vendar pa je postavljena v zgodovinsko manj oddaljeno dobo kot mit, v svet, ki je že enak sodobnemu. V ustnih kulturah na splošno igra enako vlogo kot zgodovinopisje v pisnih. Za razliko od mita in legende pravljice v družbi, kjer se pripovedujejo, veljajo za fi kcijo in so postavljene v domišljijski svet. Pregovor je pomembno komunikacijsko orodje. V Afriki ta izraz ozna- čuje tako pregovor kot tudi sorodne žanre; po mnenju strokovnjakov na- mreč njihova kategorizacija, ki velja na Zahodu, afriški ustni literaturi ne ustreza. Kaj je pregovor, v Afriki pogosto razložijo s pregovorom (»pregovori so konji pogovora«, »pregovori so palmovo olje, s katerim se jedo besede«). Kar ga defi nira, je njegova raba: obstaja le znotraj določenega kulturnega okolja, v katerem mu je odkazana posebna pragmatična in etič- na vloga. Prav v tej avtor vidi specifi ko afriškega pregovora v primerjavi z zahodnim. Kot jedrnat izraz modrosti vsega ljudstva, ki se naslanja na zgodovinske dogodke in njegovo vizijo sveta, ima lahko retorično, didaktično ali tudi juridično funkcijo. Ep je v afriški ustni tradiciji dolga verzna ali prozna pripoved, ki ponuja legendarno reinterpretacijo zgodovinskih dogodkov in v kateri je pogosto mogoče najti kompleksno razmerje med resničnim in čudežnim. Strokov- njaki pripominjajo, da ga kot zvrst najmočneje določata njegova funkcija (ideološka, politična) in smoter. V središču epa ali junaške pripovedi je iz- jemna oseba, katere rojstvo je bilo naznanjeno in ki izpelje nadčloveške podvige. Pripoveduje se ga lahko več dni, in to pred veliko množico ljudi, ki ji pripovedovalec ponuja vzore ravnanja, jo spodbuja k raznim krepostim itd. Ep ima torej pomembno didaktično vlogo, krepi povezanost družbe in občutje pripadnosti. Prvi del članka se sklene z ugotovitvijo, da je ustna književnost pomemben vidik ustne kulture in afriških tradicij, ki so še vedno žive in dinamič-

AArsrs 4 A.indbA.indb 8484 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 MWAMBA CABAKULU / DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

ne, ter med drugim pomemben vir za pisno afriško literaturo v evropskih jezikih, tako estetsko kot tematsko. Drugi del predstavi pisno književnost v Afriki. Ta se je rodila iz stikov med arabsko, zahodno in afriško civilizacijo in nastaja tako v evropskih kot v afriških jezikih. Prva je danes bolj razvita in bolj znana tako v Afriki kot drugod. Tisto v afriških jezikih delimo na izvirna literarna besedila ter prevode ustne književnosti. Članek pa se omejuje na predstavitev nastanka in razvoja frankofonske afriške književnosti, ki jo glede na teme in slog deli na štiri poglavitna obdobja. Obdobje do neodvisnosti traja od leta 1920 do 1960 in ga zaznamujeta ozaveščanje pisateljev ter kritika kolonizacije. V prozi govorimo o obdobju kolonialnega romana; prvi (redki) avtorji so namreč pod močnim vplivom kolonialne ideologije in kanona kolonialne francoske literature. V ospredju so kulturna vprašanja, ki naj bi se razrešila z dialogom med Zahodom in Afriko, tradicijo in modernostjo – od tod prevladujoče etnografska usmeritev teh besedil. Poezijo zaznamuje gibanje négritude (L. S. Senghor, A. Césaire, L. Damas idr.) in njegovo vračanje h koreninam; poglavitne teme so preteklost Afrike, prizadevanje za harmonijo s svetom ter upor. Na po- dročju dramatike ima velik vpliv misijonarsko gledališče, ki pomeni prehod od tradicionalnega k modernemu gledališču. V ospredju je predstavljanje folklore, po drugi strani pa se s ciljem kulturne asimilacije igra klasične evropske avtorje. Gledališka dejavnost se razvija predvsem v šoli Williama Pontyja na Goréeju, kjer ima prevladujoče didaktično in moralno vlogo. Po letu 1950 so romanopisci že številnejši in afriška književnost se uveljavlja kot avtonomen literarni pojav. Po drugi svetovni vojni in konferenci v Bandungu ob starejših piscih nastopi nova generacija (E. Boto, F. Oyono, O. Sembène), ki v romanih socialnega realizma odkrito kritizira kolonialno izkoriščanje. V poeziji (B. Dadié, D. Diop, T. U Tam’si, B. Diop), ki pogosto nastaja zunaj Afrike, srečamo zanosno rehabilitacijo ponižane rase, medtem ko pridejo obtoževanje, upor itd. zaradi ostre cenzure težje do izraza. Gledališče se še vedno ukvarja s konfl ikti akulturacije, ker pa je namenjeno zabavi in moralni presoji kolonialne družbe, v ospredje stopajo tudi druž- beni problemi.

AArsrs 4 A.indbA.indb 8585 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Čas osamosvajanja, od 1960 do 1970, je čas precejšnjega razcveta romana. Prevladuje realizem; pisatelji se kot v prejšnjem obdobju še naprej ukvarjajo s temo kolonizacije ter konfl ikta med tradicijo in modernostjo v kontekstu potrjevanja afriške identitete, temu pa se pridruži še poosa- mosvojitvena problematika: revščina, nerazvitost, obtožba novih režimov in njihove kolonialne dediščine ter izgradnja nove Afrike (A. Kourouma, Y. Ouologuem, C. Hamidou Kane). Poezija še naprej razvija tematiko négri- tude, pa tudi drugih oblik boja. V dramatiki se razvije več usmeritev, kar je povezano z ideološko-politično delitvijo na »progresistično«, socialistično usmerjeno ter t. i. zmerno Afriko, ki je še navezana na vrednote négritude: ob zgodovinski (J. Pliya, B. Dadié) in družbeni (G. Menga, G. O. Mbiya) se razvija tudi politična, angažirana drama (A. Ndao, C. Nokan). Obdobje od 1970 do 1990 avtor imenuje obdobje Afrike narodov. Ro- man in dramatika se vedno bolj ukvarjata s problemi posameznih držav. Poleg tega književnost doživi velik razcvet. Ob dovolj obsežnih in koheren- tnih korpusih objavljenih besedil, ki izhajajo iz skupnih kulturnih izročil in zgodovinske izkušnje, je odslej mogoče govoriti o nacionalnih književ- nostih. Poleg tega to obdobje zaznamuje pojav »nove pisave« in »ženske pisave«. Zlasti v romanu se pojavijo številne tematske, slogovne in estetske inovacije (A. Kourouma, S. Labou Tansi, H. Lopes, B. B. Diop, T. Mone- nembo, W. Sassine). Zaradi političnih razmer v novih afriških državah velik del afriške književnosti tega obdobja nastaja v izgnanstvu. Končno se od konca osemdesetih let uveljavljajo novi frankofonski pisatelji, ki objavljajo v Franciji in tematizirajo življenje Afričanov na Zahodu. Gre za izročilo, ki sega k pripovedim kolonialnih vojakov, udeleženih v prvi svetovni vojni (B. Diallo, O. Socé). Med sodobnimi pisatelji imigracije so C. Beyala, D. Biyaoula, S. Tchak, F. Diome in A. Mabanckou. Od začetka devetdesetih let ta literatura uživa veliko kritiško pozornost, v afriško literaturo pa vnaša nova vprašanja, zlasti problematiko položaja izseljenega pisatelja, katerega ustvarjanje pogosto ostaja povezano z deželo izvora, naj gre za tesno zavezanost kot pri négritude ali za konfl ikten odnos kot pri C. Beyala. Avtor argumentira, da izseljenska literatura v Franciji v tem trenutku ne pomeni ločenega literarnega prostora, avtonomnega glede na literarno polje frankofonske Afrike.

AArsrs 4 A.indbA.indb 8686 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 MWAMBA CABAKULU / DE L’ORALITÉ À L’ÉCRITURE OU DE L’AFRICANITÉ À LA TRANSCULTURALITÉ

Članek se sklene z ugotovitvijo, da je afriška književnost bogata in raznolika. Ustna književnost se še naprej razvija, čeprav jo ogrožajo pisava in avdio-vizualni mediji; po drugi strani od drugod prinesene pisave pomenijo obogatitev, saj so spodbudile razvoj novih oblik književnosti. Oboje skupaj sestavlja obsežno polje vednosti in literatur, ki so od afriškosti prešle v transkulturnost. Afrika torej ni več le skoraj neizčrpen rezervoar surovin, ampak tudi celina, kjer nastajajo kulturni spomeniki.

AArsrs 4 A.indbA.indb 8787 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Gabriela Babnik

ROMAN CHINUA ACHEBEJA RAZPAD KOT ODGOVOR NA NEGATIVNO PREZENTACIJO AFRIČANOV

Ključne besede: dekolonizacija, drugi, postkolonialna literatura, esencializacija

Predmet raziskave bo pregled nekaterih praktičnih izhodišč postkolonialne literature. Odgovoriti na vprašanje, kako so se oblikovali stereotipi o Afriki, kaj so bili materialni pogoji skreirane drugosti in kako se je na vse to odzival Chinua Achebe z romanom Razpad, katerega naslov je povzet po verzu pesmi Th e Second Coming pesnika W. B. Yeatsa, pomeni spregovoriti o začetkih afriške (in ne samo nigerijske) literature. Negativni reprezentaciji Afričanov, ki je sicer zgodovinsko pogojena in sta jo do potankosti privzela Joseph Conrad v romanu Srce teme in Joyce Cary v romanu Mister Johnson, je sledil sistematičen odgovor. Afriška literatura se je torej razvijala dialektično, glede na evropsko literarno stvarnost, predvsem tisto, ki se je dotikala predstavljanja kolonij, vendar je pri tem zanimivo tudi vprašanje: ali obstaja možnost, da bi evropski pisatelj napisal roman o Nigeriji, ki ga nigerijski študentje ne bi kritizirali, oziroma roman, v katerem si Okcident, če privzamemo izraz Edwarda Saida, ne bi prisvajal Orienta? V tem primeru bi se afriška literatura verjetno razvijala povsem drugače in v drugačnih okoliščinah.

Joseph Conrad: Srce teme (1902) Ania Loomba v knjigi Kolonializem/postkolonializem razdela enega za- nimivejših stereotipov, ki se tiče analognosti seksualnega in kolonialnega

AArsrs 4 A.indbA.indb 8888 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 GABRIELA BABNIK / ROMAN CHINUA ACHEBEJA RAZPAD KOT ODGOVOR NA NEGATIVNO, ...

odnosa: v ponazoritev navaja gravuro iz poznega 16. stoletja – Vespucci discovering America –, na kateri Vespucci v eni roki drži zastavo, v drugi pa mornarsko šestilo in strmi v Ameriko, golo žensko, napol vzdignjeno iz viseče mreže. Slika naj bi ponazarjala kolonialno paradigmo: ženska, kolonialno telo, obljublja (materialno) zadovoljitev, hkrati pa je pojmovana kot legitimni objekt moške (kolonialčeve) želje. Pri tem je simptomatično, da je evropski avanturist individualiziran, aktiven, medtem ko kolonizirani predstavljajo kontinent v celoti, deželo, naravo, ideje ali skupino (1998, 77). Nekaj podobnega se zgodi tudi pri Conradovem opisu prodiranja v Srce teme: »Tihotna divjina /.../ se mi je ob vsem tem zdela veličastna in nepremagljiva, kot zlo ali kot resnica, ki potrpežljivo čaka, da premine ta fantastični vdor v njeno vsepričujočnost.« (1984, 42) Fanatični prodiralec Marlow ob reki Kongo resda ne ropa slonovine v tolikšni meri kot njegovi kolegi, si pa zato želi podvreči »potrpežljivo« divjino. Iz tabule rase v njegovem otroštvu se Afrika v imaginarni geografi ji spremeni v pokrajino teme. Pri tem ga niti ne moti, da v krajih, ki so bili na zemljevidu bele lise, živijo domačini. In tudi ko se sreča z njimi, zapolni modul binarne razde- litve: »Na eni strani so Zahodnjaki in na drugi strani arabski Orientalci: prvi so racionalni, miroljubni, liberalni, logični, zmožni držati se pravih vrednot, po naravi niso sumničavi; drugim pa ni vrojeno nič od naštetega.« (Said, 1996, 68–69) Če predpostavimo, da so ti drugi namesto Orientalci Afričani, lahko pregledamo vsaj negativni postopek, prek katerega se jih reprezentira. Najprej se jih raztelesi, razosebi: »Pozdravil nas je pravcati izbruh krikov, vrvež črnih udov, množica ploskajočih dlani in topotajočih stopal, pozibavajočih se teles, obračajočih se oči.« (1984, 67) Da ta živalska množica ni mogla sproducirati nobene preteklosti in da je zato predzgodo- vinska, je najbrž tudi samoumevno. In ker Afričani ne bivajo v času, vsaj ne v smislu preteklosti, prihodnosti in sedanjosti, po vsej verjetnosti tudi nimajo razuma. Nekateri »primerki« so sicer močno izboljšani, toda tudi to, kar so se naučili razumeti, razumejo na svoj, poganski način, ki je seveda neprimerljiv z evropsko mislijo. Conrad se torej očitno zateče k postopku esencializacije: Afriki in Afri- čanom odreče možnost razvoja, preobrazbe in človeškega gibanja. Nič ne- navadnega ni, da zaide v številne paradokse, saj razmišlja z lastnimi civili- zacijskimi pojmi: če ti ljudje nimajo zadržkov, kot jih nimajo hijene v lakoti

AArsrs 4 A.indbA.indb 8989 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

in ga kljub temu ne požro, potem pomeni, da niso živali ali vsaj, da imajo moralo. Toda če imajo moralo, potem niso živali in obratno. Naslednji pa- radoks je na primer, kako lahko živali povezujemo s posmrtnostjo, kot to stori Marlow, ko gleda umirati enega izmed svojih delavcev na parniku. Glede na njegovo krščansko logiko bi domnevali, da živali nimajo duše. Navsezadnje je za Marlowa najbolj strašljiva misel na njihovo »človečnost – prav takšno, kot je naša –, misel na našo daljno sorodnost s tistim divjim in strastnim rjovenjem in besnenjem. Bilo je grdo; surovo; strašno; ostu- dno.« (1984, 67) Zdaj je najbrž že jasno, da je pri Marlowu kljub avtopsiji in dejstvu, da ga divjaki kljub izjemni lakoti navsezadnje niso požrli, pre- vladala tekstualnost. Knjige oziroma teksti, ki jih je prebral, preden se je soočil z neznanim, grozečim in oddaljenim, so dobili večjo kredibilnost kot dejanskost, ki jo opisuje. Prebrana besedila lahko namreč po Saidovem mnenju ustvarijo ne le vednost, temveč tudi realnost. Sčasoma ta vednost in realnost proizvedeta tradicijo oziroma tisto, čemur Michel Foucault pravi »diskurz«.1 Conradov roman Srce teme je torej lep primer teksta, sesta- vljenega iz že prej obstoječih enot vedenja. Odsotnost individualnosti, časa in logike pri Afričanih so pravzaprav le nekatere kategorije skonstruirane drugosti. Binarne opozicije teme in svetlobe, civilizacije in divjaštva, ki so pri Con radu povzete iz krščanske mitologije, pa navsezadnje niso ključne le za kreiranje podob o drugem/tujcu, temveč tudi za konstruiranje evropskega »sebe«, navadno belopoltega moškega. Čuvarji teme, kolonialisti uradniki, ki se sicer razglašajo za prinašalce luči, dejansko pa so na poziciji samo zato, ker uspešno prenašajo afriško klimo (ko zbolijo, jih zamenjajo drugi), se v deželi Nikjer obnašajo na specifi čen način: »Poškrobljeni ovratniki in srajce z belimi čipkastimi naborki so bili dokaz trdnosti njegovega znača- ja. /.../ Poleg tega je strastno ljubil svoje knjige, ki jih je hranil v vzornem redu. Vse drugo v tisti postojanki je bilo v strahotni zmešnjavi /.../.« (1984, 32–33) Koloni so bili torej vse tisto, kar kolonizirani niso bili, ali, kot bi se izrazil Said: »/.../ biti Belec je bila zelo konkretna oblika biti v svetu. Pome-

1 Foucaultova opredelitev, da so vse ideje nadzorovane prek materialnega medija in da to na idejah pušča določen vzorec, ki ga imenuje »diskurz«, je v temelju zaznamovala Saidovo delo Orientalizem (1978).

AArsrs 4 A.indbA.indb 9090 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 GABRIELA BABNIK / ROMAN CHINUA ACHEBEJA RAZPAD KOT ODGOVOR NA NEGATIVNO, ...

nilo je – v kolonijah – govoriti na poseben način, vesti se v skladu s pravili in celo čutiti nekatere stvari, drugih pa ne. Pomenilo je specifi čne sodbe, vrednotenja, gibe. To je bila oblika avtoritete, kateri naj bi se nebelci in celo sami belci podredili.« (1996, 283) Prekoračitev domnevne identitete, tako v primeru Afričanov kot Evropejcev, je potencialno pomenilo postati nor. Kurtz, ki se je poenotil z domačini in tako prestopil mejo med »mano« in »drugimi«, je nazadoval v primitivno stanje, znorel in na koncu umrl. Evropejec torej v Afriki, če se ne drži predvidene meje, razpade, degradira v primitivno stanje. Nič čudnega, da je Chinua Achebe Conrada imel za rasista, njegov roman pa za »zgodbo, v kateri se dvomi o človeškosti Afri- čanov« (2003, 32).

Imperij piše nazaj Marxov izrek, zapisan v 18. brumairu Ludvika Bonaparta, ki ga je Said postavil kot uvodni verz svoje knjige Orientalizem: »Sie können sich nicht vertreten, sie mussen vertreten werden.«2, je za kolonizirano Afriko veljal do leta 1952. V tistem času je namreč razred nigerijskih študentov na univerzi Ibadan razpravljal o najnovejši knjigi Joycea Caryja, Mister Johnson. Revija Time je 20. oktobra 1952 knjigo označila za »najboljši roman, kdajkoli napisan o Afriki« (Achebe, 2003, 22). Achebe in njegovi sovrstniki na univerzi so glede na okoliščine, da so jih poučevali angleški profesorji iz evropskih in britanskih univerz, dotlej predelali Shakespeara, Miltona, Defoeja, Swift a, Wordswortha, Coleridgea, Keatsa, Tennysona, Housmana, Eliota, Frosta, Joycea, Hemingwaya in Conrada. Zgodilo pa se je, da je eden izmed štu- dentov vstal in presenečenemu učitelju odkrito povedal, da je v celi knjigi užival le v prizoru, ko gospod Rudbeck, britanski uradnik, ubije osrednjega junaka, afriškega tepčka Johnsona. Tega dogodka Achebe sprva ni resno jemal, zdelo se mu je celo, da bi razred moral svoje nestrinjanje subtilneje artikulirati, toda kasneje je prepoznal, da je bil upor odločilnega pomena (Achebe, 2003, 23). Ni šlo toliko za to, katera stran ima prav, angleški uči-

2 »Ne morejo se zastopati, ampak morajo biti zastopani.« - Slov. prevod: MEID, III, CZ, Lju- bljana, 1967, str. 563.

AArsrs 4 A.indbA.indb 9191 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

telj, zastopnik metropole, ali skupina nigerijskih študentov, temveč bolj za to, da se je razdelitev sploh zgodila. Problem Gospoda Johnsona po Achebejevem mnenju, izraženem v zbirki esejev Home and Exile (2003), pravzaprav ni v njegovem dezorientira- nem afriškem junaku, ki si opijanjen prepeva: »Anglija je moja dežela. / O, Anglija, moj dom ves na veliki vodi. / Tist kralj Anglije je moj kralj, / naj- boljši člouk na svetu, njegovo srce je ogromno. /.../.« (2001, 33), temveč v tonu pripovedi, načinu reprezentacije, ki je izrazito sovražen do Afričanov in predvsem do okolja, v katerem se odvija roman:

Fada je običajno domačinsko mesto v zahodnem Sudanu. Nima ne lepote, pri- jetnosti ali zdravja. Bivališče je podobno lovišču za kunce ali jazbini; in niti ni tako čisto. Gre za pionirsko naselbino, staro pet ali šest stoletij, zgrajeno na svojih lastnih odpadkih; celo brez starodavne privlačnosti. Umazanija in smrad sta povsem nova. Najstarejša zgradba, razen emirovega blatnega zaboja, ni stara niti dvajset let. Sonce in dež uničita vsakršno starodavnost, celo vonj. Toda nima niti svežine. Vse zidove iz blata obglodajo koze; polovica rogoznic v vsakem poslopju je vedno strohnjenih. Beda in omejenost, absolutni vodili ljubosumnih divjakov, konzervativnih, kot so lahko le divjaki, sta jih zadržali na prvem obroču civilizacije. Ti ljudje ne bi zaznali nikakršnih sprememb, tudi če bi čas skočil petdeset tisoč let nazaj. Živijo kot miši ali podgane v dvorskem podu; vse veličastje in umetniška raznolikost, ideje, učenje in bitke civilizacij gredo mimo njih in si jih niti ne predstavljajo (2001, 136).

Strateški položaj, kot bi to imenoval Said, »pozicija avtorja v besedilu glede na orientalski material, o katerem piše« (1996, 34), je v Caryjevem primeru izrazito negativen. Zdi se celo, da Cary najame Conradovo mno- žico: »/.../ demonični videz nagih plesalcev, ki se režijo, vreščijo, mrščijo ali pa postopajo z zamaknjenimi, brezčutnimi nečloveškimi obrazi, kot povezane vreče svinjske masti ali prepolni mehurji.« (2001, 138–139) Omenili smo že, da Conrad pri svojem opisovanju Afrike, specifi čneje Konga, ni bil izviren; to velja tudi za Caryja. Achebe v knjigi Home and Exile navaja imeni dveh raziskovalk, Dorothy Hammond in Alte Jablow, ki sta objavili študijo britanskih pisanj o podsaharski Afriki skozi štiri stoletja, od 16. do 20. stoletja. Analizirali sta več

AArsrs 4 A.indbA.indb 9292 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 GABRIELA BABNIK / ROMAN CHINUA ACHEBEJA RAZPAD KOT ODGOVOR NA NEGATIVNO, ...

kot štiristo leposlovnih in neleposlovnih del. Knjiga, naslovljena Th e Africa Th at Never Was, pokaže, kako so se mitološke predstave o Afriki spremenile v tradicijo, iz katere so avtorji vedno znova zajemali gradivo za svoje po- topise. Zapis angleškega kapitana o zahodni Afriki iz leta 1561 je zgodnejši primer takšne tradicije; Afričani so zanj:

[...] živalska bitja, ki živijo brez Boga, zakona, religije ... katerih žene so skupne, saj ne poznajo zakonske zveze niti ne spoštujejo devištva ... ki prebivajo v jamah in jazbinah: to so njihove hiše in kačje meso njihova hrana, kot je zapisano pri Pliniju in Diodoru. Ne poznajo govora, temveč le režanje in blebetanje. Obsta- jajo pa tudi ljudje brez glav, ki imajo oči in usta na prsih. (Achebe, 2003, 27)

Pomembno vprašanje je, zakaj je tovrstno pisanje in variacije nanj ujelo evropsko domišljijo in se celo obdržalo skozi stoletja do danes. Ker je slu- žilo določenim namenom? Leta 1561, ko je John Lok prijadral v zahodno Afriko in jo zavzel z »ognjem in mečem«, je bilo evropsko trgovanje s su- žnji že na obzorju. Najprej so seveda trgovali z zlatom, okoli leta 1700 pa izključno samo še s črnim zlatom. Basil Davidson trdi, da so »Evropejci v tem času Afričane videli le kot nemočne ljudi v okovih in da so to predstavo prenesli na Afriko in države, od koder so prihajali sužnji. Vera v afriško in- feriornost je bila tedaj že v polnem razcvetu.« (1980, 29) Osemnajsto stoletje Evropejcev ni več le navajalo na spektakel »Afričanov v verigah«, temveč je ponudilo tudi literaturo, ki je spektakel upravičila in razložila. Dorothy Hammond in Alta Jablow trdita, da je bila kontinuiteta z zgodnejšim pisanjem ohranjena, le da je vsebina od »podatkovnih« poročil popotnikov prešla v razlago in vrednotenje. Obnašanja Afričanov in njihovih navad se ni le podcenjevalo, temveč prezentiralo kot negacijo vsega človeškega. Inte- resi trgovine s sužnji so torej ustvarili tako imenovano literaturo razvredno- tenja. Eden najradikalnejših zagovornikov suženjstva je bil, po navedbah Dorothy Hammond in Alte Jablow, na primer Dalzel: »Kakršnokoli zlo že povzroča suženjstvo ... je pravzaprav usmiljenje ... za uboge razvaline, ki ... bi drugače trpele pod klavskim nožem« (Achebe, 2003, 29). Verjetno ni naključje, da Hegel v knjigi Um v zgodovini v skladu z duhom časa trdi podobno: »Edina bistvena sovisnost, ki so jo črnci imeli in

AArsrs 4 A.indbA.indb 9393 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

jo še imajo z Evropejci, je /sovisnost/ suženjstva. V tej črnci ne vidijo niče- sar neprimernega. [...] Kljub temu je njihova usoda skoraj še hujša v lastni deželi, kjer je prav tako navzoča absolutna sužnost.« (1999, 175) Tega, da tista prava Afrika, ki označuje celino kot tako (Hegel namreč razlikuje še med Egiptom in Severno Afriko), nima nobenega lastnega zgodovinskega interesa in da v njej prevladuje čutna surovost, ki je posledica absolutne samovolje Afričanov – če je samovolja absolutum, duh namreč ne more vedeti za nobeno občost, od tod tudi ljudožerstvo –, verjetno niti ni treba več omenjati. Na delu je zopet esencializacija: za Hegla Afrika »ne more pokazati nobenega gibanja in razvoja, kar pa se je v njej morda zgodilo, pripada azijskemu in evropskemu svetu« (1999, 182). Zdaj že ni več dvoma, da je tovrstna nastrojenost proti črnemu prebi- valstvu služila upravičevanju suženjstva. Toda svojevrstna »zavest« in sen- zacionalna zabava se z ukinitvijo suženjstva v 19. stoletju nista končali. Fantazme o črncih so se regenerirale celo v 20. stoletje in dosegle najprej Conrada, generacijo kasneje pa Caryja – prvega kot popotnika po Kongu, drugega kot uradnika britanskega imperija v deželi, ki so jo tik po prvi svetovni vojni imenovali Nigerija. Na koncu te dolge in mukotrpne poti sreča- mo skupino nigerijskih študentov, ki se leta 1952 prvič ne strinja s svojim angleškim učiteljem in protestira proti angleški knjigi o Afričanih. Da je do tega prišlo, so morali biti izpolnjeni vsaj trije pogoji: dejstvo, da se je Go- spod Johnson dogajal v Nigeriji in ne v kakšni oddaljeni imaginarni afriški državi. V tistem času se je že vzpostavljala protiimperialistična zavest, katere najvidnejši rezultat je bila osamosvojitev prve afriške države, Gane (če odmislimo Liberijo) leta 1957. Do osamosvojitve Nigerije je prišlo tri leta kasneje. Spoznanje o stoletjih ignorance in navsezadnje tudi o krivdi litera- ture3 je torej rezultiralo v knjigi Th ings Fall Apart (1957, slovenski prevod Okonkvo, 1964),4 ki je sistematičen odgovor na dehumanizacijo Afričanov. Pri tem se sicer odpira še načelno vprašanje – ali obstaja možnost, da bi

3 Achebe o romanu Gospod Johnson med drugim pravi: »Kar je njegova knjiga Gospod John- son naredila zame, je bilo to, da sem podvomil v predpostavljeno nedolžnost otroških zgodb. Posvetilo se mi je, da je lahko leposlovje resnično ali lažno, čeprav je nedvomno izmišljeno.« (2003, 33) 4 Leta 2008 je izšla popravljena verzija, in sicer pod naslovom Razpad. Spremno besedilo je napisal in korekture opravil Nikolai Jeff s.

AArsrs 4 A.indbA.indb 9494 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 GABRIELA BABNIK / ROMAN CHINUA ACHEBEJA RAZPAD KOT ODGOVOR NA NEGATIVNO, ...

Cary napisal roman o Nigeriji, ki ga nigerijski študentje ne bi kritizirali? Achebejev odgovor se glasi: malo verjetno. Razlog niti ne tiči v tem, da je Cary Evropejec, temveč v dejstvu, da je sam produkt tradicije, ki je Afriko reprezentirala na negativen način. Najbolj ironično pri vsem tem pa je, da Conrad in Cary po sodbi Dorothy Hammond in Alte Jablow sodita med boljše pisatelje, ki konvencije uporabljajo na inovativen in subtilen način, večina pisateljev, zajetih v knjigo Th e Africa Th at Never Was, namreč niti ne ustreza literarnim kriterijem (Achebe, 2003, 40–41). Leta 1951 je pri londonski založbi Methuen izšla drobna knjižica, naslovljena West Africa, avtorja F. J. Pedlerja. Čeprav knjiga ni osvobojena vseh kolonialističnih predpostavk, je za svoj čas nenavadno napredna: avtor upa na pojav afriške literature, ki jo bodo pisali Afričani sami »in nam /tako/ ponudil/i/ avtentične zgodbe iz življenja /lastnih/ ljudi« (1951, 32). Pedler med drugim analizira dve kratki zgodbi neznanih (afriških) avtorjev, obja- vljeni leta 1945 na tedanji Zlati obali. Njegove vizije o afriški literaturi so se uresničile že leto kasneje (1952), ko je Nigerijec Amos Tutuola objavil roman Th e Palm-Wine Drinkard (slovenski prevod: 2008) in z njim odprl možnosti za moderni zahodnoafriški roman. Pivec palmovega vina sicer ni napisan v realističnem slogu, kot je morda upal F. J. Pedler, temveč gre za magično odisejado v pidžinu.5 Tutuoli so sledili Cyprian Ekwensi z romanom People of the City, Camara Laye iz Gvineje z romanom L’Enfant noir (slovenski prevod: Črni otrok, 1980), Achebe z romanom Razpad, Mongo Beti (iz Kame- runa) z romanom Le pauvre Christ de Bomba, Ferdinand Oyono (prav tako iz Kameruna) z romanom Une Vie de boy ter Cheikh Hamidou Kane iz Se- negala z romanom L’aventure ambiguë. »Nova« literatura, ki se je pojavila v 50./60. letih 20. stoletja, je obravnavala različne tematike z različnih gledišč in v različnih slogih, vsem pa je bila po Achebejevem mnenju skupna nit humanosti, ki je avtorja povezovala z opisovanim svetom (2003, 49). Odzivi na »zahodnoafriški fenomen« so bili različni. Čeprav je v kolonijah za afriškega potrošnika obstajalo kar nekaj manjših založnikov, ki

5 Pidžin oziroma »gnila angleščina« (rotten English) je mešanica nigerijske pidžinske angle- ščine, polomljene angleščine in občasnih prebliskov dobre, celo idiomatične angleščine (Jeff s, 2008, 254). Možnosti izražanja v pidžinski angleščini je najtemeljiteje izrabil Tutuolin naslednik Ken Saro-Wiwa, in sicer v romanu Sozaboy (1985, slovenski prevod Soldatko, 2008).

AArsrs 4 A.indbA.indb 9595 119.12.20099.12.2009 55:51:51:51:51 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

so pokrivali področje izdajanja religioznih tekstov in šolskih knjig, katerih avtorji so bili povečini Britanci, je Alan Hill z izdajo dva tisoč kopij Ache- bejevega romana leta 1957 v posebni izdaji African Writers Series sprožil revolucijo. Da bo britanska založniška hiša Heinemann podprla program izdajanja knjig afriških avtorjev in s tem ponudila okrilje ne samo pisate- ljem, temveč tudi novi generaciji šolarjev v Afriki omogočila, da prvič v zgodovini posežejo namesto po angleških klasikih po domačih avtorjih, ni bilo pričakovati. Achebeju je sledil drugi nigerijski avtor, Cyprian Ekwensi, za njim pa avtobiografi ja Kennetha Kaunda Zambia Shall Be Free. Angleški pesnik Edward Blishen je African Writers Series upravičeno označil za zbirko, ki je »vzpostavila nov literarni svet« (Achebe, 2003, 51).

Razpad Achebejev prvi roman Razpad je torej v prvi vrsti dejanje upora, oblika odgovora kolonialni reprezentaciji Afričanov. Pri tem Achebe ni imel (pozitivnih) literarnih modelov, na katere bi se lahko nanašal, in predhodni- kov, s katerimi bi se lahko identifi ciral. Za svoj roman si je moral najprej izbrati strateško lingvistično in ideološko pozicijo, ki pa se je nanašala na kolonialno tradicijo. Napajal se je torej iz evropskega modela, vendar tako, da ga je v vzpostavljanju afriške literature preobrnil. Napisati afriški roman je pomenilo preseči »objektivnost« kolonialnega diskurz in si v spomin pri- klicati zgodovino in kulturo etnične skupine Igbo,6 skoncentrirane prete- žno na jugovzhodu Nigerije. Achebe je to komentiral takole: »Prva knjiga, Th ings Fall Apart, je bila dejanje pomiritve z mojo preteklostjo.« (1975, 2) Vendar pa ritualna vrnitev v preteklost ne napoveduje podobnosti ali celo pripadnosti gibanju negritude, češ da Achebe portretira tragični moment v zgodovini lastnega ljudstva; roman namreč razvije eksplicitne tehnike, s katerimi se upira kolonialni reprezentaciji. Predstavitev junaka v sovisju z

6 Nigerija ima sicer izjemno heterogeno družbo, ki jo sestavlja nekje med 51 in 619 različnih etničnih skupin (Jeff s, 2008, 232). Od neodvisnosti leta 1960 dalje politiko države monopolizirajo vladajoče elite treh največjih etničnih skupin: Igbojev na jugovzhodu, Joruba na jugozahodu in Hausa-Fulanijev na severu. Ostale etnične skupine tvorijo tako imenovane »manjšine«.

AArsrs 4 A.indbA.indb 9696 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 GABRIELA BABNIK / ROMAN CHINUA ACHEBEJA RAZPAD KOT ODGOVOR NA NEGATIVNO, ...

okolico in časom bi realistični roman imel za nekaj povsem samoumevne- ga, toda če uvodni odlomek, v katerem je Okonkvo prikazan v dramatični situaciji, beremo v širšem kontekstu, kot vis-à-vis kolonialnemu diskurzu, pridobi drugačen pomen. Na Okonkvo predvsem ni nič eksotičnega; Ache- be svoj lik »naturalizira«, postavi ga v univerzalni kontekst, kar kaže na njegovo strateško odločitev: odmakniti se od fantazem, ki se jih je v kolonialni dikciji in retoriki projiciralo v Afriko. Toda da bi sploh razumeli Achebe- jevem narativne tehnike, moramo najprej pregledati, kako je kolonializem reprezentira Afriko. Afrika je bila ne samo pri Conradu ali Carju, temveč tudi v antropoloških ali vladnih zapisih predstavljena kot »pokrajina brez ljudi« (Caroll, 1970, 16). Afričani namreč nimajo osebnosti. Druga stvar, ki se ji jo odreka, je občutek za zgodovinsko: slavni britanski zgodovinar Margery Perham je na primer trdil, da Igboji ali pripadniki drugih etničnih skupin, živeči na jugovzhodnem delu Nigerije, »pred prihodom Evropej- cev niso imeli zgodovine« (Isichei, 1973, 18). Najpomembnejše pa je, da ti »neljudje« ne poznajo pisave in se torej sploh ne morejo predstavljati. Odsotnost pisane besede pomeni odsotnost logike – celo do te mere, da Afričanov niti sami kolonialni raziskovalci ne razumejo. Razumljivo je torej, da odsotnost osebnostnih lastnosti, zgodovinskosti in razuma postane konstitutivni element Achebejevega romana. Antiro- man ali roman, ki »piše nazaj«,7 generira iste manjkajoče elemente afriške- ga lika. Okonkvo je na primer že v uvodnem odlomku postavljen v kulturni in časovni kontekst, on sam pa je predstavljen kot heroj z izrednimi spo- sobnostmi. Slava o njem, ki se razlega daleč naokoli, je vendarle prostorsko zamejena, kar posledično kaže na to, da Igboji prepoznavajo svoje meje, da vedo za svoje specifi čno mesto v svetu. Izkušnja prostora je tesno povezana z izkušnjo časa; Okonkvova zmaga v rokoborbi, ki je mimogrede tudi alu- zija na zgodbo o Jakobovem boju z angelom v Stari zavezi (Irele, 2001, 122), še posebej če Okonkvo poistovetimo z ustanoviteljem vasi, prikliče tudi zgodovinski spomin. Achebe invocira časovno dimenzijo ne samo, da bi pokazal, da so Umuofi janci ljudje s preteklostjo, temveč na ta način sproži vprašanje izvora, ki se dotika igbojevske identitete. Izvorna kultura med

7 Izraz aludira na knjigo avtorjev Billa Aschroft a, Garetha Griffi thsa in Helen Tiffi n Th e Em- pire Writes Back. Th eory and practice in post-colonial literatures (1989).

AArsrs 4 A.indbA.indb 9797 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

drugim pogojuje koherentni sistem simbolov. Življenje igbojevskega ljudstva sledi določenim ritualom in rutini. Ritem kolektivnega življenja je na primer povzet v stavku: »Tako so minevale polne lune in letni časi.« (1964, 45) Vsi neskončni obredi, ki regulirajo življenje, so funkcionalni in omogo- čajo preživetje skupnosti, hkrati pa obredno sosledje, vsaj v prvem poglavju, daje romanu narativno shemo in sočasno zagotavlja izkušnjo časa. Družba je koherentna, ker ji to omogoča preživetje, toda produktivnost ni mogoča v času kot statični kategoriji ali, kot bi se izrazil Kwasi Wiredu v eseju How not to compare African traditional thought with Western thought: »Princip racionalnega v mišljenju tradicionalnega Afričana ni povsem odsoten.« (1980, 42) Nobena družba namreč ni zmožna preživeti brez razumskega znanja o naravnih pojavih, zemlji, času sejanja itd. Navsezadnje pri Ache- bejevem romanu morda niti ne gre toliko za invokacijo preteklosti kot bolj za diskurz o naravi zgodovine in njenem pomenu za ljudi (Gikandi 1991, 29). Časovno determiniranost romana razkrivajo tudi preskoki: čeprav se roman odpre kot opisovanje sedanjosti, v naslednjem trenutku zaide v preteklost, prestopimo na primer v čas, ko je bilo Okonkvo osemnajst let, do nastanka Umuofi e in spet nazaj v sedanjost. Vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo so prisotne tudi kasneje v romanu: »Odtlej je minilo mnogo let, dvajset ali več, in v tem času se je Okonkvova slava raznesla kot požar v grmovju, ki ga razpihuje harmatan.« (1964, 7) Ni se torej težko strinjati s trditvijo V. Y. Mudimbe, da je roman Okon- kvo pripoved o skupnosti, kjer »vsi govorijo od nekod, kar vedno prekli- cuje zgodovinskost, nastanek in vprašanja o tem« (1988, 316). Umuofi a potemtakem tudi ne more biti organsko nespremenljiva skupnost. S sa- mozadostnostjo vedno konfrontirata časovna in prostorska progresivnost. Čas frustriran tudi sam lik in še več, čas onemogoča naravni red stvari in celo ogroža življenje skupnosti ali posameznih ljudi. »Leto, ko si je Okon- kvo sposodil pri Nvakibiu osemnajst jamovih gomoljev, je bilo najslabše, kar so jih pomnili. Nič se ni zgodilo ob svojem času, kvečjemu prezgodaj ali prepozno.« (1964, 22) Čeprav čas nakazuje zgodovinskost Umuofi e, ne gre vedno za pozitiven proces. V drugem poglavju, ko je Okonkvo zaradi naključnega uboja izgnan v materino vas, čas zanika glavnega junaka. V Umuofi i si je Okonkvo identiteto izoblikoval tako, da je obvladal čas, v izgnanstvu pa postane dezorientiran, izgubljen v času. In tudi medtem ko je

AArsrs 4 A.indbA.indb 9898 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 GABRIELA BABNIK / ROMAN CHINUA ACHEBEJA RAZPAD KOT ODGOVOR NA NEGATIVNO, ...

odsoten, se vas bistveno spremeni: »Sedem let je pomenilo dolgo razdobje za človeka, ki je živel daleč od svojega plemena. Položaj moža v plemenu je bil spremenljiv.« (1964, 133) Iz te perspektive torej niti ni pretirano trditi, da so Okonkvovo tragedijo povzročile časovno in zgodovinsko pogojene družbene spremembe. Glede na to, da je Conrad Afriko predstavljal kot »deželo večnega otroštva«, kot prostor, ki je ujet v preteklost ali statično sedanjost, je razumljivo tudi Achebejevo vztrajanje na časovni dimenziji romana. Roman Okonkvo je sicer več kot le oblika protikolonialnega upora; vsebuje tudi pomembne vsebine afriške eksistence. Alegorična pomembnost Okonkvovega lika je namreč v tem, da ne gre le za romanesknega junaka, temveč za prezenčno fi guro afriške zgodovine, ali, kot je to komentiral Achebe skorajda štirideset let po izdaji romana: »Zgodba o Okonkvu je skorajda neizogibna; če ne bi jaz pisal o njem, bi zagotovo kdo drug, saj gre za sam začetek naše zgodbe.« (Irele, 2001, 120)

Ženski princip v romanu Flora Nwapa, nigerijska pisateljica, ki pripada isti generaciji kot Achebe in prihaja celo iz istega predela Nigerije, je v zbirki intervjujev z ženskimi afriškimi pisateljicami roman Razpad komentirala: »Gre za delo, ki nas je vse inspiriralo.« (1990, 116) Vrednost Achebejevega romana je v dejstvu, da je z invokacijo igbojevske kulture preobrnil kolonialistično razumevanje Afričanov kot inferiornih, toda če je roman Razpad nekakšna replika na Fanonov teoretični tekst Upor prekletih (1961, slovenski prevod že 1963), po Ngugijevem mnenju naj bi bili pravzaprav vsi romani, napisani v šestde- setih, le praktični komentar k Fanonu, in če Fanon navkljub izpraševanju rasnih hierarhij obnavlja obstoječe spolne strukture, potem je tudi Achebe- jeva ženska marginalizirane. Fanon je sicer s psihoanalitično utemeljitvijo odnosa kolon : koloniziranec delno razbil svojo spolno slepoto: v patriarhalni družbi so ženske razcepljeni subjekti, ki so nenehno opazovani. Po- stanejo objekti, saj je feminilnost nekaj, o čemer odločajo moški; na enak način poteka popredmetenje črncev. Gre za to, da se vzorec nasilnega ob- našanja kolonov nad koloniziranimi prenese na afriške ženske oziroma da je kolonializem intenziviral patriarhalne odnose: domačini, moški, izločeni

AArsrs 4 A.indbA.indb 9999 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

iz javnega življenja, so izvajali tiranijo nad ženskami. Koloni in kolonizirani so si torej delili podoben odnos do Afričank, od tod navsezadnje tudi trditev, da so bile črnke dvojno kolonizirane (Holst Peterson in Rutherford sta na primer leta 1988 izdala delo s pomenljivim naslovom A Double Coloni- sation, ki opisuje položaj žensk v kolonialni družbi). Ne glede na to, da Razpad tematsko obravnava predkolonialne druž- bo ob njenem prvem stiku z belci, je roman predvsem nacionalno dejanje, ali, kot bi se izrazil Ernest Renan v eseju What is a Nation? iz leta 1882, »[...] predniki so nas naredili za to, kar smo. Heroična preteklost, odlični možje, slava ... to je družbeni kapital, na katerem se gradi nacionalna ideja.« (Loomba, 1998, 195) Achebejeva zgodnejša romana, drugi roman No Longer At Ease je sledil leta 1960, sta nastala pred osamosvojitvijo Nigerije in v obeh je prisotna ideja nacionalnega boja, ki naj bi potrdila človeškost, moškost koloniziranih.8 Tovrsten odnos ali celo Ojdipov kompleks je še posebej značilen za pisatelje gibanja negritude, med katerimi se je pogosto pojavljala ideja bojevnika, ki naj bi osvobodil žensko Afriko. Vloga, ki ji je pripadala, je bila izključno vloga matere ali ljubimke. Najbolj problematič- no pri tem pa je, da je podoba ženske (kot kontinenta) privzeta iz Strada- nusove slike iz 16. stoletja, na kateri se gola Amerika, napol vzdignjena iz viseče mreže, ozira za oblečenim Vespuccijem, ki jo je prebudil: in odkril. Razlika je le v tem, da imamo tokrat temnopolte akterje; afriški Vespucci se kot človeški subjekt lahko defi nira le tako, da preneha biti eno s svojim kontinentom, da se odpove svoji ženski naravi, lastnosti, ki ga je opredelje- vala kot inferiornega. Achebejev roman sicer ni osamljen primer, podobni nacionalno obremenjeni (moški) liki so se pojavili še pri Ngugiju, in sicer v romanu A Grain of Wheat (1967), Awoonorju, Th is Earth, My Brother ... (1971), Armahu, Th e Healers (1975) in Soyinki, Season of Anomy (1973).

8 V romanu, ki je nastal po osamosvojitvi Nigerije, Arrow of God (1964, slovenski prevod Bož- ja puščica, 1977) konfl ikt med moškim in ženskim principom izgine oziroma je vloga žensk potisnjena še bolj v ozadje; Mati Afrika v konceptu naroda ni več pomembna, neodvisnost je dosežena. Kar zdaj zanima Achebeja, je vodstvo, avtoriteta in integriteta v neodvisni Nigeri- ji. Na žensko vprašanje se zopet osredotoči v romanu A Man of the People (1966). Ženska tu postane predvsem potencialna volilka, pripadnica naroda, čeprav še vedno ni individualizi- rana; njena vloga v osnovi ostaja metaforična.

100

AArsrs 4 A.indbA.indb 100100 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 GABRIELA BABNIK / ROMAN CHINUA ACHEBEJA RAZPAD KOT ODGOVOR NA NEGATIVNO, ...

V Okonkvu je kot utelešenje fi zične moči, narodni heroj, determiniran z ženskim principom. Ženski princip kot eden izmed glavnih elementov romana proizvaja tudi ironijo. Ko na primer Čielo, svečenica boginje Zemlje, odnese Ezinmo, si ji Okonkvo, veliki bojevnik, ne upa nasprotovati: »Varuj se, Okonkvo! Varuj se pogovora z Agbalo. Mar govori človek, kadar govore bogovi? Varuj se!« (1964, 79) Čielo je pravzaprav edina, ki lahko utiša Okonkvo; s tem ko deklico odnese v svojo votlino, jo vrne ženskemu svetu, iz katerega jo je poskušal iztrgati Okonkvo, ko je vanjo projiciral svoje želje: »Ko bi bila Ezinma deček, si ne bi delal skrbi. Srce ima na pravem mestu.« (1964, 53) Epizoda s Čielo je torej nekakšna reafi rmacija ženskega principa. Da ženske v skupnosti igrajo izredno pomembno vlogo, je razvidno še iz drugih primerov: sosednja plemena se v boj z Umuofi o ne spuščajo zlahka, saj je znana po svojih bojevnikih in čarovništvu: »Dejavna sila tega uroka je bila enonoga starka. Urok se je v resnici imenoval tudi agadi-nvaji ali »starka««. (1964, 14); tudi jam je sicer simbol moškosti, toda brez boginje Zemlje njegova rast sploh ni mogoča. Ženska v Achebejevem zgodnejšem romanu ima torej simbolično, metaforično funkcijo, predstavljena je kot mati zemlja, medtem ko so moški liki individualizirani. Kljub sugestiji, da je moško-ženska dialektika potrebna za preživetje skupnosti, Okonkvo prisotnost ženskega ves čas vztrajno zanika. Ikemefu- no na primer vzljubi, vendar le na skrivaj. »Okonkvo ni nikdar kazal čustev, izvzemi v jezi. Nežnost je pomenila slabost, mož sme kazati samo moč.« (1964, 25) Tudi v trenutku, ko zabode Ikemefuno, je Okonkvo prestrašen. »Bal se je, da bi ga imeli za strahopetca.« (1964, 49) Po mnenju nekaterih teoretikov (Irele, 2001, 133) naj bi Ikemefunov umor pomenil osrednjo epi- zodo v romanu, in sicer zaradi zmedenosti, ki jo ob tem občuti Okonkvo, in sovraštva, ki ga po Ikemefunovem umoru začuti Nvoje, Okonkvov sin. »V njem se je nekaj pretrgalo.« (1964, 50) Togost pravil skupnosti, kot je Ikemefunovo žrtvovanje ali puščanje dvojčkov v gozdu, Nvoja potegne v krščanstvo. Nvoje se celo preimenuje v Izaka, kar apelira na biblično zgodbo o Abrahamu, ki je namesto sina žrtvoval žival. Adaptacija krščanskega imena pokaže na simbolični obrat Ikemefunovega umora; Nvoje zapusti stare bogove, ki so terjali žrtveno kri in zaključi družinsko zgodovino. Nova religija obljublja novo senzibilnosti, tako kot Zlobni gozd sčasoma pridobi pozitivni pomen, postane prostor, na katerem se vzpostavi nov družbeni

101

AArsrs 4 A.indbA.indb 101101 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

red, krščanstvo. Okonkvo je torej po eni strani determiniran s pomehku- ženim očetom Unoko9 in po drugi s sinom, vse tri generacije pa delujejo odbojno. Okonkvo se kot vmesno nihalo ves čas romana bori z osnovnim principom predhodne in prihodnje generacije: ženskim principom, ki ga je Achebe do popolnosti realiziral šele v svojem zadnjem romanu, Mravljišča v savani (1987). Korekcijo Achebejevega predstavljanja žensk so opravile številne pisateljice, med njimi Flora Nwapa, Ama Ata Aidoo, Buchi Emecheta, Mariama Ba in Mabel Segun. Posebno spregledana je zadnja od naštetih avtoric, ki je že leta 1953, torej štiri leta pred Achebejevem romanom, napisala kratko zgodbo Th e Surrender, v kateri problematizira zapostavljenost ženske- ga »subalternega subjekta«.10 Medtem ko je študentom na univerzi Ibadan dana možnost svobodnega izražanja in protestiranja, je za študentke še vedno nenavadno, če se udeležujejo javnih razprav ali se ukvarjajo s športom. Keke, osrednja junakinja, nacionalizem občuti le kot svojevrstno obliko represije: »Svoboda za kaj? Za zatiranje drugih? [...] Dobrodelnost se zač- ne doma! Emancipirajte najprej svoje ženske!« (1995, 4–6). Podobno Flora Nwapa, Achebejeva sovrstnica in »prva« nigerijska avtorica, v središče svojega zanimanja postavlja ženske. O njih piše kot o aktivnih likih in ne kot o metaforičnih objektih nacionalnega boja. Če imajo Achebejeve ženske ponavadi vlogo matere ali ljubimke, Nwapini moški obstajajo kot možje, sinovi ali ljubimci. In če je Achebe pokazal na samozadostnost igbojevskega sveta, ki je zmožen obstajati brez evropskih posegov, so tudi Nwapine ženske zmožne samostojnega življenja. Domet njihovih dejavnosti je izrazito razširjen: poleg materinske in partnerske vloge sejejo, zdravijo in pre-

9 Sinova dejanja postanejo popolno nasprotje očetovih vrednot, čeprav to še ne pomeni, da Okonkvo zanika vse estetske in človeške lastnosti, povezane z očetom. Odpove se sicer umetnosti besede in s tem postane marginalen v lastni družbi, toda v svoji notranjosti je še vedno občutljiv. Problematično je, da nežnejših čustev ne more javno izraziti, ne da bi bil pri tem izenačen z očetom. Okonkvo torej med drugim propade tudi zato, ker zanika svojo žensko plat, ki naj bi bila pomemben sestavni del igbojevske kulture. S tem ko potlači podobe, ki ga spominjajo na očeta, se odreže tudi od nezavednega v lastni kulturi (Gikandi 1991, 40). 10 Termin »subaltern« pomeni nižjega ranga, uvedel pa ga je Antonio Gramsci za tiste skupine v družbi, ki so podrejene hegemoniji vladajočih razredov. Indijska kritičarka Gayatri Cha- kravorty v svojem eseju Can the Subaltern Speak? iz leta 1985 trdi, da prostor, iz katerega bi »subaltern« lahko spregovoril, ne obstaja.

102

AArsrs 4 A.indbA.indb 102102 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 GABRIELA BABNIK / ROMAN CHINUA ACHEBEJA RAZPAD KOT ODGOVOR NA NEGATIVNO, ...

prodajajo. Strukturo njihovega življenja nič več ne narekujejo lunine mene, temveč tržni dnevi. Ženskim »subalternom« je torej v nasprotju s trditvijo G. Spivak dan glas, možnost odzivanja na moško avtonomijo, čeprav pisanja ženskih afriških pisateljic ne smemo enoglasno uvrstiti v feministično gibanje. Vse navedene pisateljice bi nam namreč zatrdile, da je zahodni feminizem spregledal rasna in kolonialna vprašanja ter da so se zahodne feministke – v imenu svojih nemih vrstnic, ki so jih predstavljale – legiti- mirale kot imperialne avtoritete. Toda to vprašanje odpira že nove teme, ki niso predmet te razprave.

LITERATURA

Achebe, Chinua: Okonkvo. Prevedel Branko Avsenak. Založba Obzorja Maribor, Ljubljana 1964. Achebe, Chinua: A Man of Th e People. Heinemann Educational Books, London 1966. Achebe, Chinua: Th e Novelist as Teacher. V: Walsh, William: Readings in Commonwealth Literature, Oxford 1973, Clarendon Press. 181–185. Achebe, Chinua: Morning Yet on Creation Day: Essays. Heinemann, Lon- don 1975. Achebe, Chinua: Božja puščica. Prevedla Alenka Moder Saje. Pomurska za- ložba (Zbirka Mostovi), Murska sobota 1977. Achebe, Chinua: Th e African Trilogy. Th ings Fall Apart, No Longer at Ease, Arrow of God. Picador, London 1988. Achebe, Chinua: Mravljišča v savani. Prevedla Jana Cedilnik. Cankarjeva založba (Zbirka XX. stoletje), Ljubljana 1996. Achebe, Chinua: Home and Exile. Canongate Books, New York; Edinburgh 2003.

103

AArsrs 4 A.indbA.indb 103103 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Ahmad, Aijaz: Introduction; Literary Th eory and »Th ird World Literature«; Orientalism and aft er. V: In Th eory: Classes, Nations, Literatures, Lon- don and New York 1992, Verso. 1–42, 43–72, 159–220. Aschroft , Bill; Griffi ths, Gareth; Tiffi n, Helen: Th e Empire Writes Back. Th eory and practice in post-colonial literatures. Routledge, London 1989, 2003. Aschroft , Bill; Post-Colonial Studies, Th e Key Concepts. Routledge, London 2002. Bassnett, Susan/Trivedi, Harish: O kolonijah, kanibalih in jezikih domači- nov. V: Literatura 143/144 (letnik XV). Ljubljana 2003. 152–167. Bhabha, Homi: O mimikriji in človeku: ambivalenca kolonialnega diskurza. V: Literatura 143/144 (letnik XV). Ljubljana 2003. 103–114. Bhabha, Homi: Th e Location of Culture, Routledge, London and New York 1994. Bhabha, Homi: Nation and Narration, Routledge, London and New York 1990. Boehmer, Elleke: Colonial and Postcolonial Literature. Oxford University Press, Oxford and New York 1995. Cabral, Amilcar: National liberation and culture. V: Return to the Source: Selected Speeches of Amilcar Cabral. New York 1973, Africa Information Service (Monthly Review). 41–2. Caroll, David: Chinua Achebe, Twayne, New York 1970. Cary, Joyce: Mister Johnson. Everyman, London 2001. Césaire, Aimé: Discourse on Colonialism. Prevedel Joan Pinkham. New York University Press, New York 2000. Cheyfi tz, E.: Th e Poetics of Imperialism: Translation and Colonization from Th e Tempest to Tarzan. Oxford University Press, New York in Oxford 1991. Conrad, Joseph: Srce teme. Prevedel Mart Ogen. Prešernova družba, Lju- bljana 1984. Davidson, Basil: Th e African Slave Trade. Littel, Brown, Boston 1980.

104

AArsrs 4 A.indbA.indb 104104 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 GABRIELA BABNIK / ROMAN CHINUA ACHEBEJA RAZPAD KOT ODGOVOR NA NEGATIVNO, ...

Dirlik, Arif: Th e Postcolonial Aura: Th ird World Criticism in the Age of Glo- bal Capitalism, Critical Inquiry 20 (2), Winter 1994. Ekwe-Ekwe, Herbert: African Literature in Defence of History: An essay on Chinua Achebe. African Renaissance, Dakar 2003. Epko, Denis: Towards a Post-Africanism, Textual Practice 9 (1), Spring 1995. Eze, Emmanuel Chukwudi: Postcolonial African Philosophy. A critical reader. Blackwell Publishers, Oxford 1997. Fanon, Frantz: Upor prekletih. Prevedel Maks M. Veselko. Cankarjeva za- ložba, Ljubljana 1963. Fanon, Frantz: Prezreni na svijetu. Predgovor Jean-Paul Sartre. Prevedla Vera Frangeš. Stvarnost, Zagreb 1968. Fanon, Frantz: Black Skin, White Masks. Prevedel Charles Lam Markmann. Grove Press, New York 1968. Gates Louis, Henry: Black Literature and Literary Th eory. Routledge, New York and London 1990. Gikandi, Simon: Reading the African Novel. East African Educational Pu- blishers (EAEP), Nairobi, 1987. Gikandi, Simon: Reading Chinua Achebe. Heinemann, Oxford 1991. Harasym, Sarah: Gayatri Chakrovorty Spivak: Th e Post-Colonial Critic: In- terviews, Strategies, Dialogues. Routledge, London and New York 1990. Hegel, Georg Wilhelm Friderich: Naravna sovisnost ali: Geografska podlaga svetovne zgodovine; Delitev svetovne zgodovine. Prevedel Božidar Debe- njak. V: Um v zgodovini. Ljubljana 1999, Društvo za teoretsko psihoa- nalizo (Zbirka Analecta). 143–200. Igboanusi, Herbert: Igbo English in the Nigerian Novel. Enicrownfi t Publis- hers, Ibadan 2002. Irele, F. Abiola: Th e African Imagination. Literature in Africa & the Black Diaspora. Oxford University Press, Oxford and New York 2001. Irele, F. Abiola: Critical Perspectives on Chinua Achebe. Lindfors (Th ree Continents Press), Washington 1978.

105

AArsrs 4 A.indbA.indb 105105 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Innes, Lyn in Rooney Caroline: African writing and gender. V: Writing and Africa. Essex 1997, Longman. 193–202. Isichei, Elizabeth: Th e Igbo People and the Europeans. Faber, London 1973. James, Adeola: In Th eir Own Voices: African Women Writers Talk, London 1990. Jeff s, Nikolai: Od postkolonializma do postsocializma. V: Literatura 143/144 (letnik XV) 2003. 80–102. Jeff s, Nikolai: Chinua Achebe in politične strategije sodobne afriške literature. V: Mravljišča v savani. Ljubljana 996, Cankarjeva založba. 259–277. Jeff s, Nikolai: Vojna, mir, avtoriteta. V: Soldatko. Ljubljana 2008, Beletrina. 220–280. Kane, Cheikh Hamidou: Ambiguous Adventure. Iz francoščine prevedla Katherine Woods. Heinemann, Oxford 1972. Lindfors, Bernth: Conversations with Chinua Achebe. University Press of Mississippi (Literary conversations series), 1997. Loomba, Anie: Colonialism / Postcolonialism. Routledge, London and New York 1998. Omotoso, Kolo: Achebe or Soyinka: A Study in contrasts. Hans Zell Publis- hers, London 1996. Ohaeto, Ezenwa: Chinua Achebe, A Biography, James Currey Ltd, Oxford 1997. Ogungbesan, Kolawole: New West African Literature. Heinemann, London; Ibadan; Nairobi 1979. Oliver, Roland / Fage, J. D.: A Short History of Africa. Penguin Books, Lon- don 1995. Parker, Andrew: Nationalism and Sexualities, Routledge, London and New York 1992. Pedler, F. J.: West Africa. Methuen & Co, London 1951. Said, Edward W.: Orientalizem. Zahodnjaški pogledi na Orient. Prevedli Lenca Bogovič, Bogdan Lešnik, Igor Zabel. Spremno besedilo Timothy Brennan. Studia Humanitatis, Ljubljana 1996.

106

AArsrs 4 A.indbA.indb 106106 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 GABRIELA BABNIK / ROMAN CHINUA ACHEBEJA RAZPAD KOT ODGOVOR NA NEGATIVNO, ...

Segun, Mabel: Th e Surrender and Other Stories. Longman African Writers, Essex 1995. Senghor, Léopold Sédar: Senghor. Prevedel in spremno besedilo napisal Aleš Berger. Mladinska knjiga (Zbirka Lirika), Ljubljana 1975. Wauthier, Claude: Th e Literature & Th ought of Modern Africa. Heinemann, London; Nairobi; Ibadan; Lusaka 1978. Wilkinson, Jane: Talking with African Writers. Interviews with African Po- ets, Playwrights & Novelists. Heinemann Educational Books, London 1992. 47-59. Wiredu, Kwesi: Philosophy and an African culture. Cambridge University Press, Cambridge 1980. Virk, Tomo: Moderne metode literarne vede in njihove fi lozofsko teoretske osnove. Filozofska fakulteta: Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, Ljubljana 1999.

107

AArsrs 4 A.indbA.indb 107107 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

CHINUA ACHEBE’S NOVEL THINGS FALL APART AS A RESPONSE TO THE NEGATIVE PORTRAYAL OF AFRICANS

Keywords: decolonization, other, postcolonial literature, essentialism

Abstract Marx’s adage »Th ey cannot represent themselves, they must be represented« (»Sie können sich nicht vertreten, sie müssen vertreten werden«) in »Th e 18th Brumaire of Louis Napoleon,« which Edward Said in turn quoted at the beginning of his book Orientalism, still held for colonial Afri- ca up to 1952. At the time, a class of Nigerian students at Ibadan University, including Chinua Achebe, were discussing Joyce Cary’s latest book Mister Johnson. Cary’s work, together with Joseph Conrad’s Heart of Darkness, epi- tomized a tradition more than a century long of negative portrayals of Afri- cans. Th e slave trade from the sixteenth to the nineteenth century spawned a »literature of degradation« in relation to Africa, which represented Afri- cans as objects devoid of any personality, removed from the world of rea- son or time. Essentialized texts of an invented Other, which travelers would read before encountering the unknown, the threatening, and the remote, generally acquired a greater credibility than the description of an actual reality. In time, the dominant narrative gave rise to a tradition, or what Foucault terms a »discourse.« Given that Achebe’s fi rst novel, whose publication sparked an incident at Ibadan University in 1952, was in itself an act of rebellion and a form of re- joinder to the colonial representation of Africans, it is understandable that the absence of personality, historicity, and understanding are integral to his novels. Writing an »African« novel or »anti-novel« meant transcending the »objectivity« of colonial discourse and drawing into one’s consciousness the history and culture of the Igbo people (primarily from southeast Nige- ria), although the description of pre-colonial society at the moment of its fi rst contact with the white man does not imply a nostalgic return to the past, as is notable for instance in the négritude movement. Th e potency of

108

AArsrs 4 A.indbA.indb 108108 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 GABRIELA BABNIK / ROMAN CHINUA ACHEBEJA RAZPAD KOT ODGOVOR NA NEGATIVNO, ...

Achebe’s novel lies in the fact that by invoking Igbo culture he has turned the colonial perception of Africans as inferior on its head, although the anti-colonial dialectics are intimately bound up with his representation of the African woman. Achebe’s women are marginalized just as in Fanon’s work – the novel Th ings Fall Apart is in some ways a response to Fanon’s theoretical work Th e Wretched of the Earth. Women in Achebe’s trilogy Th ings Fall Apart, No Longer at Ease, and Arrow of God have above all a symbolic and metaphorical role, being represented as the mother of the land, whereas men are individual fi gures. Th is representation of women is linked to the fact that the fi rst two novels, which were written before the independence of Nigeria in 1960, develop the idea of the national struggle for liberation, which reaffi rms the humanity and manhood of the colonized, whereas colonialism only assigned to Africans the attributes of children or at best those of women. In Achebe’s favor, one can say that Okunkwo, as the reincarnation of the social ideal of manhood, is continually fi ghting with the basic tenet of both the preceding (i.e., his father’s) and future (i.e., his son’s) generation, and that of women, no less, which is only fully realized in Achebe’s last novel Th e Anthills of the Savanna. Many African women writers, including Flora Mwapa, Ama Ata Aidoo, Buchi Emecheta, Mariama Bâ, and Mabel Segun, later »corrected« Achebe’s representation of women.

109

AArsrs 4 A.indbA.indb 109109 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Nataša Hrastnik

ZAHOD V AFRIKI IN AFRIČANKE NA ZAHODU – IDENTITETNA POTOVANJA IN MIGRACIJE JUNAKINJ V LITERATURI AFRIŠKIH PISATELJIC

Ključne besede: afriške pisateljice, identiteta afriške ženske, Zahod, Afrika, migracije, identitetna potovanja, modernost, tradicija

Afrika na prepihu Afriške pisateljice se v svojih literarnih delih ukvarjajo s sedanjimi in polpreteklimi spremembami, ki se odražajo v afriškem vsakdanu, ter z vplivom teh sprememb na junakinje literarnih besedil v tranzicijskem času. Zanima jih spreminjanje afriške družbene realnosti, dihotomija tradicionalnega in modernega oziroma (post)kolonialnega ter dileme zahodnih in tradicionalnih vrednot, ki kličejo po redefi niranju identitete afriške ženske. Porajajo se vprašanja, kako je zahodni vpliv spremenil življenje v Afriki, na kakšen način je vzpostavljen odnos do zahodnega, v kolikšni meri je izra- žena kritičnost do tradicionalnega ter kakšne so specifi čnosti okoliščin za ženske. Bolj ali manj izrazito poudarjena in vrednotena je vrsta zahodnih vplivov na življenje v Afriki, ki imajo posledice tako v zaznavanju prostora kot razumevanju zgodovine. Odnos med Zahodom in Afriko je kompleksen. Po eni strani je Zahod v Afriko vnesel razkroj starih vrednot, po drugi strani pa mešanje starih in novih vrednot v ne vedno posrečenih združitvah. Stare vrednote so v več pogledih izgubile svojo vrednost oziroma so se redefi nirale, vendar pa se še zdaleč niso razkrojile. V mestih poteka modernizacija na razslojen način,

110

AArsrs 4 A.indbA.indb 110110 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 NATAŠA HRASTNIK / ZAHOD V AFRIKI IN AFRIČANKE NA ZAHODU – IDENTITETNA POTOVANJA IN, ...

razredne razlike so velike, hkrati pa se pojavljajo izjemne razlike med ru- ralnim in urbanim. Pogosto se pojavi motiv enačenja Zahoda z gmotnim bogastvom oziroma s tem, kako se potrošne dobrine in dobrobiti zahodne civilizacije v Afriki vrednotijo, uveljavljajo in uporabljajo. Predmeti z Za- hoda so nemalokrat fetiš, biti lastnik takšnega predmeta, tudi če ne služi več svojemu prvotnemu namenu, pomeni skokovit dvig statusa ali pomik po socialni lestvici navzgor. Značilen je dialog med Maro in njenim možem Akobijem v romanu Be- yond the Horizon pisateljice Amme Darko (Darko, 1995, 35–36). Junakinja Mara, preprosta, mlada in neizobražena ženska, ki z Akobijem živi v milo rečeno nezadovoljivem odnosu, je, ko pogovor nanese na Akobijev pra- vljični načrt o potovanju v Evropo, takoj omehčana in očarana kot otrok. Nepojmljivost evropskega življenja za Maro priča o afriški mitologizaciji Zahoda ter dejanskem ekonomskem prepadu med Evropo ter nekaterimi afriškimi deželami in sloji. Največje Marino čudenje nastopi, ko Akobi pove, da so v Evropi tako bogati, da mečejo stran hladilnike in avtomobile. Odlomek o Marinem razmišljanju ponazarja, kako vstopa zahodna kultura v afriške prostore ter dobiva nove vsebine in pomene, včasih pa je razkorak med prvotno funkcijo predmeta in njegovo »afriško« rabo prikazan kot absurden, da ne rečemo škodljiv.

Nisem mogla verjeti, da bi človek, ki bi bil pri pravi, metal stran hladilnike in avtomobile. Ah, tukaj nisi veljal nič, če nisi imel takšnih naprav. Lahko si imel televizor, ki je bil pokvarjen. Vseeno je bilo. Morda televizije sploh nisi gledal, če pa si jo, nisi nič razumel, zakaj bi jo, če je bila polna Simona Templarja, ki je tekal gor in dol in pretepal ljudi do nezavesti, jih mrtve streljal in poljubljal dol- gonoge blondinke, ko sam nisi nikoli videl pištole, ničesar vedel o nečem, kar se je imenovalo Scotland Yard, in nisi nikoli videl, da bi se starši poljubili. Toda to ni bilo važno. Važno je bilo, da si imel televizijo. In če si imel poleg televizije še hladilnik in avto, potem, eh, te je od ministra ali zdravnika ločevala le še njegova angleška žena. Kamor je stopil in pljunil on, si lahko stopil in pljunil ti.1

1 »I just could not let myself believe that a person who was correct in the head would throw away fridges and cars. Ah, here if you had no such gadgets you were a nothing. You could have a television that was spoilt. It didn’t matter. You probably did not even watch it, or if you did, you didn’t understand anything on it for why should you if it was full of Simon Templar running up and down boxing people unconscious, shooting them dead and kissing long-

111

AArsrs 4 A.indbA.indb 111111 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Da so ključni simbolni predmeti v Afriki, ki potrjujejo, da človek velja toliko, kot ima, avto, televizor in hladilnik, pa tudi če ne služijo več svojemu prvotnemu namenu, temveč se ohranjajo le kot statusni predmet, je pomemben motiv v literaturi afriških pisateljic. To se izkaže tudi v kratki zgodbi Ame Ate Aidoo »Everything Counts«, ko se junakinja vrne iz Evro- pe, kjer je končala študij, da se sooči z Afriko, ki je prej ni (pre)poznala. So- rodnike doma, ki jih je tako boleče pogrešala, ne zanima ona sama, temveč jo sprašujejo samo po materialnih stvareh:

Kakšen avto boš pripeljala domov, Sissie? Upamo, da ne katere tistih majhnih kokosovih lupin z dvojimi vrati, ha? ... In oh, upamo, da si prinesla hladilnik. Tukaj ga dandanes enostavno ne moremo dobiti. In če ga lahko, toliko stane ...2

Sissie spozna, da je Afrika, v katero se je vrnila, brez samozavesti; ljudje nekritično in brez premisleka podlegajo zahodnim vrednotam in merilom, ki ne sodijo v okolje, ki ga pozna. Sprašuje se, ali se je vrnila v pravo deželo. Potrošništvo in zahodni ideali lepote vodijo k vnašanju zahodnih estetskih vrednot in norm, kar ženske vzpodbudi k absurdnim modnim trendom, kot so dolgolase lasulje, ki jih nosijo v tropski vročini. Ama Ata Aidoo se tako v romanih kot v kratkih zgodbah ukvarja s te- žavami, s katerimi se soočata sodobna Gana in Afrika. Kljub osamosvojitvi prihaja do nenehnega in neustavljivega oblikovanja vrednot po zahodnem vzoru. Loteva se raznovrstnih tem, ki se dotikajo življenja in ženske izku- šnje v postkolonialni Afriki: vplivi Zahoda na percepcijo (ženskega) telesa in norm lepote, želja biti bel/a, slediti zahodni modi, kontinuiteta (podre-

legged blonde when you yourself had not seen a gun before, knew nothing of something called Scotland Yard and had never seen your parents kiss? But that didn’t matter. What mattered was that you had a television. And if as well as television you had a fridge and a car, then, eh, between you and the minister or doctor only his English wife separated you. Where he stepped and spat, you could step or spit.« (Darko, 1995, 35–36) Vse citate je prevedla avtorica članka. 2 »What car are you bringing home Sissie? We hope it is not one of those little coconut shells with two doors, heh? … And oh, we hope you brought a refrigerator. Because you simply cannot fi nd one here these days. And if you do, it costs so much…« (Aidoo, 1970, 4).

112

AArsrs 4 A.indbA.indb 112112 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 NATAŠA HRASTNIK / ZAHOD V AFRIKI IN AFRIČANKE NA ZAHODU – IDENTITETNA POTOVANJA IN, ...

jenih) vlog, ki so jih razvili za služenje belim gospodarjem, ter prepad med razredi. Žensko telo je reprezentativen poligon za izražanje vplivov Zahoda. Ju- nakinja Opokuya v romanu Changes je debeluška, ki s svojo, kljub vsemu nadzorovano težo, saj se odreka sladkarijam, zdravo in veselo živi ter meni, da je debelost kot negativen koncept zahodni konstrukt. V dialogu s prija- teljico Esi napol v šali pravi:

Dnevi, ko je bila debelost znak blaginje in zadovoljstva, so zdavnaj mimo. Ti in jaz veva, da so dandanes edini debeli ljudje na svetu revne neizobražene ženske v tako imenovanem tretjem svetu ter spolnosti sestradane nesrečne ženske v premožnejših družbah, ki naj bi jedle za tolažbo.3

Opokuya, ki je medicinska sestra, je kritična do propagande družinske- ga načrtovanja, uvoženega z Zahoda skupaj z raznimi kontracepcijami, za katere meni, da so strup, ter da gre za zaroto Zahoda, ki ne želi, da bi bilo Afričanov preveč. Med svojimi sogovorniki, bolnišničnim osebjem, najde ob nasprotnikih, ki jo skušajo pregovoriti o civiliziranosti in modernosti tovrstnih postopkov, tudi nekaj tihih privržencev. Le malo žensk se v svojih telesih počuti osvobojene, saj so jih v tem smislu zavirale številne »mednarodne« silnice: »... tradicionalna sramežljivost in zaničevanje ženske biologije; islamske zatiralne ideje o ženskah; angle- ško viktorijanska navidezna krepostnost in francoska hipokrizija, ki so jo uvozili kolonizatorji ...«4 Ali je navdušen nad svojo ljubimko Esi, ki se ne sramuje svojega telesa in se po ljubljenju po stanovanju sprehaja gola, kajti med številnimi ženskami, ki jih je imel pred njo, v Afriki še ni srečal takšne, ki bi bila glede tega tako svobodna.

3 »Th e day when being fat was a sign of prosperity and contentment are long over. You and I know that these days the only fat people in the world are poor uneducated women in the so-called Th ird World and unhappy sex-starved women in the more affl uent societies who are supposed to eat for consolation.« (Aidoo, 1991, 36) 4 »… traditional shyness and contempt for the biology of women; Islamic suppressive ideas about women; English Victorian prudery and French hypocrisy imported by the coloni- sers …« (ibid., 75).

113

AArsrs 4 A.indbA.indb 113113 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Podobno Tambudzai v romanu Nervous Conditions opisuje zgodnje otroštvo kot najboljši čas za plesanje. Tedaj je, kadar se je s plesom predala glasbi, vse zabavala. Ko je začela odraščati in je glasbo bolj začutila, se njeno gibanje nikomur več ni zdelo zabavno, temveč je spoznala, da je njeno uživanje v ritmu dobilo druge, »slabe« implikacije. Tambu pravi: »Moj ples se je stisnil v toge, oklevajoče gibe. Nisem ga popolnoma opustila, toda shodi so bili odslej zame mnogo manj zabavni in na njih sem se počutila strašno nesamozavestno.«5 Sproščen ples s svojo erotično razsežnostjo ni bil več dovolj spodoben, kar je zopet v nasprotju z običaji tradicionalnih kultur, kjer se je vedno veliko in pogosto ekstatično plesalo. Golota in gibanje dobivata na mestih, kjer vstopajo katoliška ali islamska vera ter kolonialni vplivi, drugačne konotacije. Seveda se na ruralnih območjih, ki so praviloma tradicionalnejša, norme, ki določajo sprejemljivost in nespreje- mljivost ženskega telesa, pogosto prepletajo. Tudi oblačila so skušala čim bolj posnemati zahodne vzore. V zgodbi »Everything Counts« junakinja razmišlja, kako drago ljudje plačujejo ra- bljena ameriška oblačila. V romanu Amme Darko Beyond the Horizon se Akobi oblači zahodno, medtem ko si njegova žena Mara tega ne more pri- voščiti.

Tisti moški, ki so bili kot on vsi v hlačah s tankimi črtami, tankih kravatah in Beatles škornjih, in njihove ženske, ki so se jim bleščali pobarvani obrazi, kriče- če rdeče ustnice in sijoče zglajeni lasje; to je bil njegov svet in jaz s svojimi starimi oblačili, skodranimi lasmi in starimi natikači iz gume nisem sodila vanj.6

Akobijevi Beatles čevlji so njegov ponos in fetiš. Ko Mara izve, da bo odpotovala v Evropo, ji zrase samozavest do te mere, da si prvič upa sprehajati okoli vladnih uradov, oblečena po zahodni modi, v rdečo obleko in z

5 »My dancing compressed itself into rigid, tentative gestures. I did not stop completely, but gatherings were much less fun aft er that and made me feel terribly self-conscious.« (Danga- remgba, 1988, 42) 6 »Th ose males who like him were all in pencil-striped trousers, thin ties and Beatles boots, and their females who all glittered in their painted faces, their screaming red lips and their gleaming straightened hair: that was his world, and I with my old clothes, kinky hair and old tyre-slippers, didn’t belong in it.« (Darko, 1995, 26)

114

AArsrs 4 A.indbA.indb 114114 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 NATAŠA HRASTNIK / ZAHOD V AFRIKI IN AFRIČANKE NA ZAHODU – IDENTITETNA POTOVANJA IN, ...

razčesanimi lasmi. Za pot v Evropo si prvič v življenju obleče kavbojke in pulover, obuje superge ter se poti od vročine in ponosa nad svojo podobo. Obleka spremeni človeka in v romanu avtorica v ironičnem tonu izkušene pripovedovalke razpreda o svoji karikaturi psevdoevropreobrazbe, ki jo je napolnila s psevdosuperiornim občutkom (Darko, 1995, 55). Mara je poo- sebljena naivnost, kot jo ob različnih priložnostih označita tudi prijateljici. Misli, da je z obleko postala nov človek, a obleka ni dovolj za njeno du- hovno preobrazbo ali dozorevanje, ta pride kasneje in sčasoma ter nima opraviti le z oblačili. Nekatere junakinje v literaturi afriških pisateljic pa se vračajo iz tujine, Zahoda (Evrope, Amerike), domov v svojo deželo v Afriki, kjer zaradi sprememb, ki jih prinašajo neokolonizacijski vplivi, in njihovega spreme- njenega, izkušenejšega pogleda, doma ne prepoznajo več. Junakinja se vrne domov, da bi našla »dom«, toda namesto tega spozna, da je bila njena vizija romantično utopična, da je postala razseljena oseba. V zgodbi »Everything Counts« se pripovedovalka v Afriko vrne z izkušnjo Zahoda in tujstva, ki zaznamuje njeno dojemanje svoje dežele. Izkušnja odhoda v tujino jo zaznamuje in spremeni njen pogled. Ne spozna le Evrope, temveč se redefi - nira njen pogled na dom, deželo, kulturo ali Afriko na splošno, nenazadnje pa tudi nase, in vpliva na oblikovanje identitete. Afrika in Gana postaneta pri izseljeni junakinji paradigma za dom. Sissie se sooči s spremembami, ki so se zgodile v njeni deželi in pričajo o neustavljivem razraščanju zahodnih vplivov v javne in zasebne pore afriškega vsakdana. Med njeno odso- tnostjo se čas v Afriki ni ustavil. Družbene spremembe, ki se dogodijo in jih pripovedovalka s svojim novim pogledom tudi bolje vidi, so povezane z nekritičnim prevzemanjem zahodnih vrednot. Pripovedovalkin kritični pogled je osredotočen predvsem na afriško željo »biti bel/a« oziroma na pozunanjene oblike te želje, ki se izražajo pri vseh predstavnikih družbe. Še posebej je ogorčena nad njenim vplivom na žensko identiteto. Junakinja opazi, kako se »zahodnost« pri ženskah povnanja; ženske skorajda brez iz- jeme nosijo lasulje z dolgimi valovitimi lasmi ter si kožo belijo s kremami, ki na obrazih puščajo lisaste madeže. Vprašanje, ki se ji ves čas zastavlja, je, kako da Afričankam tako primanjkuje samozavesti. Sissie je vztrajna in nema, ves čas zunanja opazovalka. Želela se je vrniti domov v »črno Afriko«, a doma črnskosti ni našla, o čemer se ni mogla

115

AArsrs 4 A.indbA.indb 115115 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

z nikomer pogovoriti. »Ni se želela počutiti bolj tujka, kot se je že – ko je videla, da je bila v vsem mestu edina črnka.«7 V zgodbi se torej odpira tudi vprašanje rasne identitete oziroma črnskosti, kdo je pravzaprav zares črn in kako se črnost in črnskost izražata; ničesar nimata opraviti z dejansko barvo kože, temveč le z občutkom ter identitetno in kulturno pripadnostjo. Najbolj »črna« se čuti Sissie, ki je svojo črnskost defi nirala z izkušnjo tujstva na belem Zahodu. Junakinja razmišlja, kaj so prave črnske vrednote in se defi nira s panafriškim sloganom »biti črn je čutiti se črn«, ki izhaja iz ideje, da si vsi, ki so afriškega porekla, delijo skupno zgodovino, kulturo ter izkušnjo in naj zato držijo skupaj. Sissiejin nacionalizem je podkrepljen z izkušnjo tujine. Hkrati se njen bolj izraženi nacionalistični čut in pripadnost ujemata z njeno žensko identiteto. Sissie se vrne v Afriko kljub mo- žnosti, da ostane na Zahodu, za razliko od izobraženih moških (tudi njen mož v času zgodbe še malo popotuje naokoli), ki ostajajo na Zahodu, kjer je življenje perspektivnejše. Moški ostanejo v tujini, ker jih misel na vrnitev domov spravlja v strah. Sissie, ki se veseli vrnitve v domovino, je ob stiku z resničnostjo iz dneva v dan bolj razočarana. Konec zgodbe prinese grenko spoznanje, da so imeli njeni črni bratje morda prav, ko so ostali v tujini, navsezadnje jim mora pritrditi. Odpirajo se dileme, kako se doma ponovno integrirati, ko si že postal etablirana diaspora, dileme doma in navsezadnje identitete, afriške in ženske, ki se tudi v afriški stvarnosti raztaplja v toku asimilacije. Tudi v romanu Nervous Conditions se junakinja Nyasha zaradi svoje dvojne izkušnje (rodila se je v Zimbabveju, zgodnje otroštvo preživela v Angliji in se nato vrnila v Zimbabve) v domovino ne zmore več identitetno umestiti. Ta vmesni prostor lahko poimenujemo tudi nedomovinskost (Potocco, 2001, 17–38), in sicer po izrazu unhomely, ki ga je uvedel Homi Bhabha. Ponazarja položaj izvrženosti iz domovanja, premik iz »zasebno- sti«, ko so meje med domom in svetom zabrisane oziroma težko določljive ter postane zasebno del javnega in nasprotno. Bhabha se osredotoča na literarne trenutke, kjer je enačenje pojma identitete z domom prekinjeno. Un- homely označuje nezmožnost varne osebne kontinuitete in identifi kacije z

7 »She did not want to look more of a stranger than she already felt – seeing she was also the one black girl in the whole city.« (Aidoo, 1970, 4)

116

AArsrs 4 A.indbA.indb 116116 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 NATAŠA HRASTNIK / ZAHOD V AFRIKI IN AFRIČANKE NA ZAHODU – IDENTITETNA POTOVANJA IN, ...

danimi kulturnimi idejami domovanja. Proces, ki ga Bhabha uporablja kot etnično kategorijo, lahko služi kot izkustvo sleherne izvrženosti iz doma, iz kolonialne pa je prenosljiv tudi v feministično terminologijo in označuje tudi ženski subjekt. Sissie v romanu Our Sister Killjoy in junakinja Sissie v kratki zgodbi »Everything Counts« sta doma v Afriki oziroma Gani. Obe junakinji odi- deta v tujino in se vrneta s kritičnim pogledom na svojo deželo in ljudi, ki se pustijo pretirano kolonizirati v navadah in načinih, ki jih povzemajo od belcev. Čeprav sta junakinji enako kot avtorica Ama Ata Aidoo kritični do svoje dežele in domačih, sta jim vdani, ker Afrika ostaja dom, kakorkoli že problematičen, medtem ko Zahod ne more dom nikoli postati.

Izven Afrike Književnosti afriških pisateljic, kjer je glavna ali stranska tema zgodbe potovanje ali bivanje junakinje v tujini, je skupno, da je tujina – Evropa ali Združene države Amerike – predstavljena kot protipol bolj ali manj prija- znemu domu – Afriki. Tujina je velik mit, enoznačen z urbanizacijo, razvojem in fi nančnim vložkom, ki so ga v afriške dežele prinesli kolonizatorji. V romanih afriških pisateljic pogosto sledimo navezavi in potovanjem v dežele nekdanjih kolonizatorjev, pa naj gre za anglosaksonske, frankofonske ali luzofonske prostore, in povezavi afriške dežele z njeno nekdanjo kolonijo. Potovanje je privilegij, možnosti migracij so za številne Afričane in še bolj za Afričanke redke, poti so zaprte, predvsem zaradi slabih ekonomskih in političnih predispozicij dežel in posameznikov. Vez z Evropo včasih poteka z možnostmi izobraževanja ali pa je junakinja pripadnica premožnejšega urbanega sloja. Potovanje Afričanov v tujino se nemalokrat konča s stalnim bivanjem v njej in z odrekanjem afriški identiteti, z ne- kakšno kulturno amnezijo in prevzemom zahodnih navad, ki so jih v lastni deželi naredile za tujce. V romanu Zenzele Nozipo Maraire je prototip takšnega neuspeha obetajoči Mukoma Byron, ki se vrne domov na obisk kot tragikomična angleška karikatura brez izobrazbe, po katero je šel, poln angleških navad in z belo ženo, predvsem pa sramujoč se svojega porekla,

117

AArsrs 4 A.indbA.indb 117117 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

sorodnikov in preteklosti, misleč, da se lahko za vse odkupi z denarjem. Ves roman je napisan kot pismo matere hčerki, kot pričevanje o njenem afriškem poreklu, namenjeno temu, da bi ohranila stik z afriško identiteto. Potovanje v Združene države Amerike ni cilj, temveč začetek. Končni cilj je vrnitev domov v Afriko, ki jo je zapustila. Mati Shiri pravi svoji hčeri, ki odhaja na študij na ameriški Harvard:

Prosim, zapomni si, da tvoj prihod pomeni začetek, ne konec tvoje poti. To je dolga in izzivov polna pot. Tam si popotnica, mimohodnica ... Tvoje državljan- stvo je dvojno, celo globalno ... Zapomni si, da je tvoj končni cilj dom, ki si ga zapustila. Afrika bo to, kar boste ti in drugi iz nje naredili. Brez vas je nič.8

Po mnenju Zenzeline matere državljanstvo njene hčerke ni le afriško, ne izhaja iz panafrikanistične nacionalistične ideologije. Državljanstvo je dvojno, globalno, pravi. Priznava hčerino razseljenost oziroma diasporo in verjetno je ta bojazen vzvod za pisanje pisem o osebni, družinski in afriški politični zgodovini, ki se zaokrožijo v roman. Junakinje v »potovalnih« romanih identitetno oblikuje pot ali bivanje v tujini. Sissie v romanu Our Sister Killjoy in Mara v romanu Beyond the Ho- rizon odpotujeta v Evropo, v Nemčijo, Sissie kasneje še v Anglijo. Drugačen primer je Nyasha v romanu Nervous Conditions, ki se ob začetku romana vrne iz Anglije, kjer je s starši preživela del otroštva. Ta dihotomija izkušnje bivanja tam in spet doma jo zaznamuje, da skozi roman posledično spre- mljamo njen identitetni problem. Ob motivu Zahoda oziroma Evrope se v romanih odpira vprašanje Evro- pe kot mita, stereotipa in realnosti. Realnost se manifestira prek osebnega izkustva posameznih junakinj, ki je raznoliko glede na okoliščine obiska in osebnih predispozicij, ter podobno z rasnega stališča, ko se soočijo s svojo fi zično drugačnostjo oziroma fi zično drugačnostjo belcev. Sissie, glavna

8 »Please remember that your arrival marks the beginning, not the end, of your journey. It is a long and challenging trip. You are a sojourner there, just passing through. … You … have dual citizenship, even global citizenship. … Remember that your ultimate destination is the home that you have left . Africa will be whatever you and others like you make of it. Without you, it is nothing.« (Maraire, 1996, 70–71)

118

AArsrs 4 A.indbA.indb 118118 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 NATAŠA HRASTNIK / ZAHOD V AFRIKI IN AFRIČANKE NA ZAHODU – IDENTITETNA POTOVANJA IN, ...

junakinja romana Our Sister Killjoy, je izobražena in razgledana ter ima od vsega začetka kritičen, intelektualno distanciran odnos do tujine, Evrope, zahodne civilizacije in njenih vrednot na splošno. Je privilegirana posame- znica in se tega tudi zaveda, do tega pa zavzame kritično, včasih ironično distanco, ki je posebej razvidna, ko nesočutno sprejema navdušene odzive rojakov ob svojem odhodu. V Evropo odhaja kot gostja, tja je povabljena kot afriška študentka. Kot pravi kasneje svoji nemški prijateljici: »Marija, bil je čas, ko je bilo modno biti Afričan. Splačalo se je biti afriški študent. In če si bila afriška študentka s popotniškim duhom, si potovala.«9 Sissie je imela možnost izkoristiti evropsko gostoljubje, ki bi ga morda lahko imeli za odkupovanje starih grehov. Mara, junakinja romana Beyond the Horizon pisateljice Amme Darko, je njeno nasprotje. Ne le da ne premore osnovne izobrazbe, je nepismeno dekle iz vasi, ki ne kaže pravšnje elastičnosti, ko je treba razmišljati s svojo glavo. Mara je preveč ujeta v nesrečni splet tradicionalne vloge, ki jo navaja k popolni podrejenosti očetu in kasneje možu, ter slepe vere v zahodne mite in stereotipe, ki naj bi jo odrešili, predvsem z ekonomsko osvobodi- tvijo – z denarjem. Vse to je povezano z željo, da bi bila ljubljena, saj živi v partnerskem odnosu kot žrtev nasilja in zlorabe. Vsakokrat, ko skuša pre- vzeti nadzor nad svojim življenjem, jo ustavi mož, ki mu je zvesto pokorna, noče se upreti, zato zamudi vsako priložnost, da bi s pametno osebno odlo- čitvijo naredila odrešujoč preobrat in se rešila jalovega partnerstva. Sissie prihaja v Evropo na popolnoma drugačen način kot Mara. Prihaja skozi glavna vrata, Evropejci jo povabijo, organizirajo program dejavnosti in krijejo potne stroške. Sissie je privilegirana in izobražena ter predstavlja mladi afriški potencial. Mara prihaja iz tradicionalne vasi, mož pa jo je pripeljal v predmestno barakarsko naselje, kjer živi v razmerah, ki bi tudi njeno mater z vasi spravile v osuplost. V Evropo se odpravi, ko pošlje ponjo mož, ki je tja odšel pred njo, a ne iz romantičnih vzgibov, kot si domišlja Mara. V Evropo pride nezakonito, pot pa ji plačajo in organizirajo ljudje, ki se ukvarjajo s trgovino s spolnostjo. Prek meje pride s tujim potnim listom, saj belci ne

9 »Marija, there was a time when it was fashionable to be African. And it paid to be an African student. And if you were an African student with wanderlust, you travelled.« (Aidoo, 1977, 59)

119

AArsrs 4 A.indbA.indb 119119 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

razločijo različnosti potez na črnskih obrazih. Mara se znajde v vlogi prebe- žnice in kmalu prostitutke, Sissie pa v Evropi sprejmejo odprtih rok; dovolj je privilegirana, da je lahko kritična. Sissie potuje naokoli, Mara pa je zaprta v stanovanje, njeno nepoznavanje jezika in okolja ji odvzame še zadnje krpice lastne svobode in življenja, ki jih je doma v Gani brez moža še imela. Vizija Evrope je v Sissiejinih očeh ves čas pod kritičnim drobnogledom in obravnavana z ironično distanco. Sissie ne premami vloga privilegirane osebe, ves čas se kritično sprašuje, zakaj ji namenjajo toliko pozornosti. Ko razmišlja o Evropi in svojem potovanju, se takoj zave, da jo Evropejci vabijo, da bi se oddolžili za grde stvari, ki jih je Afriki naredil njihov kolonializem:

Daleč je od doma do Evrope. Kruta preteklost, čudna sedanjost, večja puščava ali dve, morje, ocean, več različnih jezikov narazen, letala premoščajo nebo ... Njeno potovanje je moralo imeti kaj opraviti s človeškim trudim, »da bi se spet spravili«.10

Seveda pa njenega uspeha kot vstopnice v Evropo ne občudujejo le Evropejci, temveč tudi njeni rojaki. Do njih je Sissie še posebej ironična. Prav nič je ne gane vzhičenost nekega Afričana na sprejemu, ki je v Evropi že bil in je o tej oddaljeni deželi govoril z glasom, »mokrim od hrepenenja«, da »ima neverjetno srečo, da so jo izbrali«, in »da je potovanje v Evropo nekakšna generalka za potovanje v raj« (Aidoo, 1977, 9). Ta kritičnost do Afričanov, ki Evropo nerefl ektirano vidijo kot uresničitev svojih sanj, se pri pisateljici Ami Ati Aidoo pojavi večkrat, pri njeni junakinji Sissie pa je kasneje vzrok osebne žrtve, razhoda z ljubljenim partnerjem. Različni pogledi na Zahod in njegov pomen za Afričane ju ključno ločujejo.

Marina zgodba je drugačna. Z vasi pride v mesto z možem, kot nevesto jo kupi njegov oče, moža pred tem ni poznala. Njenemu očetu je mar le za

10 »It is a long way from home to Europe. A cruel past, a funny present, a major desert or two, a sea, an ocean, several diff erent languages apart, aeroplanes bridge the skies. … Her journey must have had something to do with a people’s eff orts ‘to make good again’ …« (Aidoo, 1977, 8).

120

AArsrs 4 A.indbA.indb 120120 119.12.20099.12.2009 55:51:52:51:52 NATAŠA HRASTNIK / ZAHOD V AFRIKI IN AFRIČANKE NA ZAHODU – IDENTITETNA POTOVANJA IN, ...

denar, ki mu ga bo prinesla nevestnina. Marin mož razume pridobitev žene kot ekonomsko transakcijo in si Maro priskrbi le za gospodinjske usluge, še seksualne so mu bolj odveč kot ne. Maro zlorablja, zanemarja in pretepa. Skratka, Marin odnos z možem in njena želja, da bi ga zadovoljila, ves čas ne vodita nikamor. Nato mož odpotuje v Evropo in čez čas pošlje po Maro. Čeprav se Mari s tem moškim nikoli ni zgodilo nič dobrega, njeno upanje v ljubezen in idealistična vera v romantičen razplet ne usahneta, kaj šele napeljeta na misel, da se morda ne bo vse najbolje izteklo. Evropa je namreč zanjo raj, dežela »zdravnikov in pravnikov«, končni cilj vseh pričakovanj. Je ekonomska rešitev, da ne rečemo bogastvo.

Bila sem na poti v deželo belcev. Videla bom deželo, ki jo gledajo veliki zdravniki in odvetniki, kamor ministri potujejo s svojimi ženami in prijateljicami, deželo, za katero sem nekoč mislila, da je tako daleč in tako blizu nebes, da si nisem niti drznila pomisliti nanjo. To je bila dežela, kamor bom stopila pred začetkom novega dne. In občutek je bil krasen.11

Prav tako je potovanje v Evropo dvignilo Marin status med ljudmi, predvsem v družini in skupnosti na vasi. Vse to je vplivalo na njeno samozavest. Pričakovanje in zavist, ki jo je zbujala med svojimi ljudmi, sta v njej porajali verjetno najlepše občutke, kar jih je doživela. Bila je v središču pozornosti in cenjena, bolj v nebesih kot kadarkoli poslej. Ironični podton pripovedovalke nam predstavi vzhičenost pripravljalne mrzlice za pot v Evropo kot nekaj absurdnega. Pripovedovalka namreč že ve, da Maro v Evropi ne čaka nič, česar bi se lahko veselila.

Potovanje v Evropo je dvignilo moj ugled v družini na vasi do te mere, da je bilo materi vseeno, ker je morala prodati svoje dragoceno okrasje. [...] Toda ne- česa sem se naučila hitro. Tako dramatično so se lahko stvari spremenile, tako čarobno je lahko Evropa delovala na njihov odnos. [...] Tako kot je vplivalo na

11 »I was on my way to the whiteman’s land. I was going to see the land that the big doctors and lawyers see, where the Ministers travel with their wives and girlfriends, the land I once thought was so far away and so near heaven I dared not even think about it. Th is was the land my feet would step upon before the breaking of the another day. And the feeling was great.« (Darko, 1995, 58)

121

AArsrs 4 A.indbA.indb 121121 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

odnos ljudi, je vplivalo na mojo samozavest. [...] Jaz, nepismena Mara, sem se spremenila v moderno žensko s telesom in dušo; karikatura psevdoevropreobrazbe, ki je s seboj prinašala karikaturen psevdopomemben občutek. Počutila sem se prerojeno.12

Sissiejino potovanje v romanu Our Sister Killjoy ni popotništvo, je organiziran izlet. Njen prvi stik z Evropo je Frankfurt, prvi stik z okolico pa pogled na izložbe. Nenadoma se zave, od kod prihajajo potrošne dobrine, ki navdušujejo toliko ljudi doma, le da je tukaj tega še milijonkrat več in je milijonkrat boljše. Prve stvari, ki jih poleg velikih količin potrošnih dobrin in hrane Sissie v Nemčiji opazi, so mediteranski, zanjo eksotični sadeži, kot je tropsko sadje eksotično za Evropejce. Nemčijo si zapomni po okusu sliv in hrušk ter množici starih gradov. Sissie se prvič zave svoje fi zične oziroma rasne drugačnosti, ko zasliši nemško deklico materi reči: »Schwarze Fräulein.« A je preveč osveščena in izobražena, da bi to razumela kot kaj ponižujočega. Prav nasprotno, dru- gačnost, razlika v barvi kože, jo napelje na misel, da se ji belci zazdijo grdi, in to je tisto, zaradi česar obžaluje, da se je z razliko soočila.

Tokrat se je pošteno ozrla naokoli. In jo je zadelo: vsa gruča ljudi, ki so prihajali in odhajali v vse smeri, je bila barve vloženih koščkov svinjine, ki je iz tujine prihajala na njihove tržnice. Parklji, prašičji repki, prašičja ušesca. Gledala je, gledala toliko teh kož. In šlo ji je na bruhanje. Potem se je sramovala svojega odziva. Nekaj v njej se je stisnilo.

12 »Th at I was travelling to Europe raised me in the esteem of my family in the village so much that mother didn’t care any longer about the beads she had to sell. … But one thing, though, was that I learnt fast and quick. So dramatically could things change; so magically could Europe work on attitudes. … Just as it aff ected people’s attitudes, so too did it aff ect my confi dence. … I illiterate Mara, had turned into a modern woman, body and soul; a caricature pseudo-Eurotransformation that brought with it its caricature pseudo-high feel. I felt a new me.« (Darko, 1995, 54–55)

122

AArsrs 4 A.indbA.indb 122122 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 NATAŠA HRASTNIK / ZAHOD V AFRIKI IN AFRIČANKE NA ZAHODU – IDENTITETNA POTOVANJA IN, ...

Do konca življenja bo obžalovala trenutek, ko je morala opaziti razlike v člove- ški obarvanosti.13

Tudi Mara se kmalu sooči s svojo drugačnostjo in demistifi kacijo Evro- pe. Že ob prihodu na nemško letališče mejo prečka s potnim listom druge črnske ženske, saj so belcem vsi črnski obrazi enaki. Na vlaku njen spre- mljevalec v podkrepitev rasnega stereotipa uporabi opičji režeči obraz, da odžene druge potnike kupeja. Moževa nemška žena Gitte ima izoblikovane stereotipne podobe o Afričanih: vraževerni, nevzgojeni in grobi. Toda tega Afričani ne skušajo spremeniti. »To izkoristimo sebi v prid,« pravi Ossey (Darko, 1995, 102). Mara pride v Evropo s svojimi stereotipi, na primer podobo zahodne ženske, ki je visoka, dolgonoga, svetlolasa, z modrimi očmi in dolgimi nalakiranimi nohti, kakršne je videla doma v fi lmih. Ob prihodu se mit o zahodni lepoti oziroma lepoti belopoltih žensk takoj sesuje, in sicer ob pogledu na majhno in debelušno Akobijevo nemško ženo Gitte. Kmalu spozna, da Afričani v Evropi spreminjajo svojo identiteto, ime in način oblačenja. Njen mož Akobi se v Nemčiji preimenuje v Cobbyja, ker se mu novo ime zdi bolj civilizirano in moderno, Akobi pa zveni preveč primitivno. Kot pravi njegov prijatelj: »Kako naj rečem, afriško, ja, pre- več afriško ... zato ga je začinil z nekaj eh ... recimo temu evropeizma.«14 Po drugi strani Sissie ohranja svoje afriško ime, čeprav ji je uradno ime Marie. Toda Sissie je eden od redkih primerov, kjer se je originalni koncept

13 »So she looked around her, really well this time. And it hit her. Th at all that crowd of people going and coming in all sorts of directions had the colour of the pickled pig parts that used to come from foreign places to the markets at home. Trotters, pig-tails, pig-ears. She looked and looked at so many of such skins together. And she wanted to vomit. Th en she was ashamed of her reaction. Something pulled inside of her. For the rest of her life, she was to regret this moment when she was made to notice diff erences in human colouring.« (Aidoo, 1970, 12) 14 » … how shall I say it, too African, yes, too African. … Which is why he fl avoured it with a bit of eh … let’s say, Europeanism.« (Darko, 1995, 66)

123

AArsrs 4 A.indbA.indb 123123 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

iz starih časov uspešno uveljavil v angleščini. Sissie je ljubkovalni izraz za sestro, posebej kadar v družini ni veliko deklic. Sissie se je ime prijelo, ker je bila skupaj v šoli z veliko dečki. Tako Sissie kot Mari se razkrije, kako živijo Afričani v Evropi. Biti štu- dent je pogosto krinka. Tako Marino kot Sissiejino potovanje v Evropo je na neki način povezano z njunimi razmerji s partnerji oziroma z razvojem odnosov, na katere vplivajo okoliščine. Marino potovanje je enosmerna vo- zovnica v pekel, saj je zlorabljena žrtev trgovine s spolnostjo. Mara mora priti v Evropo, da sprevidi svojo izkoriščanost. Šele tu se ji zasvita, da v njenem življenju ni vse prav. Z razbitjem številnih stereotipov pride tudi do osebnih spoznanj. V Evropi se zanjo nič ne spremeni, niti v odnosu njenega moža (popolna podrejenost in odvisnost sta še večji, saj je sedaj v okolju, kjer nikogar ne pozna) niti ne zna jezika. Tudi tu se ne more rešiti uničujočega partnerskega odnosa. »Da afriški moški v Evropi prav tako pretepajo svoje žene, ni sodilo v lepo sliko evropskega življenja. Bila sem v Evropi, da, toda še vedno nisem spoznala Evrope.«15 Sissiejino bivanje v Evropi je tudi boleče razkrivanje moškega izkori- ščanja in dokončne osamosvojitve, vsaj od moža, če že ne od patriarhalne represije, ki rezultira v izkoriščanje naivnih žensk, kot je sama. Sissiejina partnerska zveza je zveza ljubezni in ne tradicionalnega dogovora med oče- toma kot pri Mari. Sissiejin ljubezenski odnos in njegov razplet sta neločlji- vo povezana s političnostjo, Zahodom, posledicami kolonializma ter predvsem z različnostjo pogledov na družbene razmere, ki ju posledično ločijo oziroma jima fi zično onemogočijo, da bi ostala skupaj. V ljubezenskem pi- smu Sissie poda kritiko zahodne civilizacije. Je idealistična nacionalistka in bojevnica ter pomanjkanje zanosa očita številnim afriškim izobražencem (nenazadnje tudi svojemu partnerju), ki po študiju ostanejo na Zahodu. Sissie in njen ljubimec se razhajata v političnih pogledih. Od njega je pričakovala, da se bo po koncu študija vrnil domov v Afriko, saj je to njegova moralna zaveza. Toda odšel je naprej in se ni vrnil, Sissie pa se je vrnila. Ločile so ju celine. Ločila ju je različnost političnih pogledov. Ločila ju je

15 »Th at African men also beat their wives in Europe somehow didn’t fi t into my glorious picture of European life. I was in Europe, yes, but I still didn’t know Europe.« (Darko, 1995, 73)

124

AArsrs 4 A.indbA.indb 124124 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 NATAŠA HRASTNIK / ZAHOD V AFRIKI IN AFRIČANKE NA ZAHODU – IDENTITETNA POTOVANJA IN, ...

kolonizacija. Sissie postavi politično vzporednico: »... negativizem ... je kot ekspanzija zahodne civilizacije v modernem času, ker zaduši vse življenje in celo uniči ... cele rase ljudstev na poti rasti ...«16 Njen dragi intelektualni sogovornik misli, da je treba pustiti času, da se premika, Sissie pa meni, da je čas predragoceno vozilo, da bi se premikalo brez pravega tovora, česa, kar bi premikalo za nas. Roman Our Sister Killjoy je strukturiran kot vzvratno potovanje iz Afrike v Evropo in raziskuje rasne in seksualne parametre z možnostmi ljubezni (Kadiatu, 1998, 152). Sissie, ki je nekakšna predstavnica Afričank, potuje prek čudnih pokrajin Evrope in se znajde na ozemlju, v katero so vtisnjeni zgodovinski dogodki. Potuje skozi osebne občutke odtujitve v Nemčiji, ki se prostorsko ne more ločiti od bolečih zgodovin. Pogrezne se v srce mo- raste evropske slike, kjer jo njena »protizahodna nevroza« uči, da se belost osredotoča in objektivizira kot rasno razliko (ibid., 153). Zgodovine imperializma in realnosti rasizma ter eksploatacije ležijo pod Sissiejino analizo interkontinentalne migracije in interrasnega žen- skega prijateljstva. V romanu pride do preobrata v pozicijah moči, tako na narativnem nivoju kot v smislu medosebnih in medrasnih razmerij, ko Ganka Sissie, »tujka v deželi«, v prijateljstvu z »domačinko«, Nemko Ma- rijo, prevzame pozicijo moči oziroma odločanja, moške odmaknjene vloge nad Marijino žensko čustveno odvisnostjo. Pripoved promovira afriško žensko subjektiviteto na mesto opazovalke, zgodovinske razsodnice. Sissie kritično ocenjuje evropsko zgodovino, navade, pokrajino, ljudi in jezik, z njenim pogledom govori smešno »golobjo« angleščino Marija in ne Sissie. Na tem mestu pride do feminističnega preobrata, ki se prepleta s kulturnimi (ne)umestitvami. »Črnski feminizem« v razmerju do tega teksta je reevalvacija afriške ženskosti v razmerju do afri- ških skupnosti in moških ter ponovna preučitev rasnih in kulturnih razlik med ženskami (Kadiatu, 1998, 154).

16 »…negativism … must be like the expansion of western civilisation in modern times, because it chokes all life and even eliminates whole races of people in its path of growth …« (Aidoo, 1977, 112)

125

AArsrs 4 A.indbA.indb 125125 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Če junakinji primerjamo, lahko ugotovimo, da sta obe Ganki, obe odpotujeta v Nemčijo, Sissie kasneje še v Anglijo. A Nemčiji, ki ju junakinji doživita, sta si različni. Sissiejina Nemčija spominja na tisto iz turističnih prospektov, Marina iz melodram. Njuni izkušnji sta primerljivi v (prvih) soočenjih s svojo rasno drugačnostjo. Zgroženost in osuplost ob barvah kože in vedenjih, ki opominjajo na netolerantnost in nepoznavanje raz- ličnosti, njunemu identitetnemu oblikovanju doda novo dimenzijo, ki je v afroameriških romanih pogostejša. Drugačnost, rasna in kulturna, vpliva na njune stike z belci, pri Sissie z Marijo, pri Mari pa z Akobijevo nemško ženo; obe si ob njiju želita bolje spoznati Afriko ali utrditi že pričakovane, morda tudi napačne predstave.

Namesto zaključka V literaturi sodobnih afriških pisateljic se Afrika spreminja s (post)ko- lonializmom, razraščanjem mest, redefi niranjem tradicionalnega in meša- njem tradicionalnega ter modernega. Predvsem tranzicija, transformacija, mešanje starih in novih vrednot, ponekod pa tudi razkrajanje tradicije in nekritično prevzemanje zahodnega, je temeljna izkušnja, ki jo afriške pisateljice v svojih literarnih delih pogosto vključujejo kot temo in motiv. Eno od poglavitnih stičišč je kritika Zahoda, zahodnih vrednot in načina življenja, ki pronicajo v afriški prostor in preplavijo vse ravni življenja. Lite- raturo uporabljajo za aktualizacijo težav, s katerimi se spopadajo, za iskanje identitete afriške ženske v času spreminjajočih se vrednot v prepletu postkolonialnih in tradicionalnih sistemov. Ob branju literature afriških pisateljic lahko dekonstruiramo mit potovanja kot izključno moški privilegij. Izbranke potujejo na Zahod, v dežele nekdanjih kolonij in v Združene države Amerike. Ta potovanja sprožajo dileme in prevpraševanja o razseljenosti Afričank, defi niranje in redefi niranje podobe Zahoda in doma ter navsezadnje tudi (afriške) ženskosti. Potovanja lahko odsevajo nemirnost junakinj, nepristajanje na konvencije in nomadsko občutenje. Predvsem afriške mestne izobraženke so pogosto takšne na videz samozavestne, a izgubljene potnice, ki s fi zičnim

126

AArsrs 4 A.indbA.indb 126126 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 NATAŠA HRASTNIK / ZAHOD V AFRIKI IN AFRIČANKE NA ZAHODU – IDENTITETNA POTOVANJA IN, ...

premikanjem in neustaljenostjo bolj ali manj uspešno razvijajo tudi svojo duhovnost ter iščejo in defi nirajo svoje (razcepljene) hkratne identitete: žensko in zelo pogosto rasno ali etnično. Metafi zična potovanja so več- smerna, v preteklost kot iskanje doma, kot beg iz realnosti, v sedanjost kot iskanje novih spoznanj, povezanih s preteklo in sedanjo izkušnjo, ali kot že- lja, ki se manifestira v fi ktivni prihodnosti. Junakinja klasično pojmovanje osvoboditve sprva razume kot fi zični in duhovni odmik od doma in nato z duhovnim razvojem pride do miselnega preobrata, v katerem spozna, da je osvoboditev etnično in nacionalno osveščanje, da so njena ječa pravzaprav (post)kolonialni vplivi in pritiski, ki se jih osvobaja z redefi niranjem pomena doma in vračanjem v prevrednoteni afriški dom.

LITERATURA

Literarna dela Aidoo, Ama Ata: No Sweetness Here, Longman African Writers, Essex, 1970. Aidoo, Ama Ata: Our Sister Killjoy, Longman African Writers, Essex, 1977. Aidoo, Ama Ata: Changes – a love story, Th e College Press, Harare, 1991. Dangaremgba, Tsitsi: Nervous Conditions, Th e Seal Press, Seattle, 1988. Darko, Amma: Beyond the Horizon, Heinemann African Writers’ Series, Oxford, 1995. Darko, Amma: Th e Housemaid, Heinemann African Writers’ Series, Ox- ford, 1998. Emecheta, Buchi: Th e Joys of Motherhood, Heinemann African Writers’ Se- ries, Oxford, 1979. Maraire, J. Nozipo: Zenzele, A letter for my daughter, Delta, New York, 1996.

127

AArsrs 4 A.indbA.indb 127127 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Vera, Yvonne (ur.): Opening Spaces, Heinemann African Writers’ Series, Oxford, 1999.

Razprave, članki, knjige Amadiume, Ifi : Reinventing Africa, Matriarchy, Religion and Culture, Zed Books, London, New York, 1997. Ashcroft , Bill, Griffi ths, Gareth, Tiffi n, Helen (ur.): Th e Empire Writes Back: Th eory and Practice in Post-Colonial Literatures, Routledge, London, 1989. Bhabha, Homi, K.: »Dissemination: Time, Narrative and the Margins of the Modern Nation«, v: Nation and Narration, Routledge, New York in London, 1990. Bhabha, Homi, K.: Th e Location of Culture, Routledge, London, 1994. Bowlby, Rachel: »Domestication«, v: Elam, Diane, Wiegman, Robyn (ur.), Feminism Beside Itself, Routledge, New York in London, 1995. Braidotti, Rosi: Nomadic Subjects: Embodiment and Sexual Diff erence in Contemporary Feminist Th eory, Columbia University Press, New York, 1994. Collins, Hill, Patricia: Black Feminist Th ought, Knowledge, Consciousness, and the Politics of Empowerment, Perspectives on Gender, Volume 2, Routledge, New York, London, 1990. Coquery-Vidrovitch, Catherine: African Women, A Modern History, We- stview Press, Boulder, Oxford, 1997. Časopis za kritiko znanosti, letnik XXIX, 2001, št. 204–205–206: Afrike, Študentska založba, Ljubljana, 2001. Davies, Boyce, Carole: Black Women, Writing and Identity, Migrations of the Subject. Routledge, London in New York, 1994. Davies, Boyce, Carole, Ogundipe-Leslie, Molara: Moving Beyond Bounda- ries, Volume 1: International Dimensions of Black Women’s Writing, New York University Press, New York, 1995.

128

AArsrs 4 A.indbA.indb 128128 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 NATAŠA HRASTNIK / ZAHOD V AFRIKI IN AFRIČANKE NA ZAHODU – IDENTITETNA POTOVANJA IN, ...

Davies, Boyce, Carole: Moving Beyond Boundaries, Volume 2: Black Women’s Diaspora, New York University Press, New York, 1995. Egejuru, Phanuel, Akubueze, Phanuel, Katrak, Ketu, H. (ur.): Nwanyibu, Womanbeing and African Literature, Africa World Press, Trenton, NJ, Asmara, Eritrea, 1997. Felski, Rita: Beyond Feminist Aesthetics, Feminist Literature and Social Change, Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts, 1989. Friedman, Stanford, Susan: Mappings, Feminism and the Cultural Geo- graphies of Encounter, Princeton University Press, Princeton, New Jer- sey, 1998. Gates, Henry, Louis Jr., Appiah, K., Anthony (ur.): Reading Black, Reading Feminist, A Critical Anthology, Meridian/Penguin Books Ltd., New York, 1990. Greene, Gayle, Kahn, Coppélia: »Feminist scholarship and the social construction of woman«, v Greene, G., Kahn C. (ur.), Making a Diff erence, Feminist Literary Criticism, Routledge, London in New York, 1994, str. 1–7. Holloway, Karla, F., C.: Moorings and Metaphors, Figures of Culture and Gender in Black Women’s Literature, Rutgers University Press, New Brunswick, New Jersey, 1992. Hooks, Bell: Talking Back: Th inking Feminist, Th inking Black, South End Press, Boston MA, 1989. Hrastnik Natalija: Oblikovanje identitete v literaturi afriških in afroameri- ških pisateljic. Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 2002. Hrastnik, Nataša: »Other Rooms – African Women’s Writing«, v: FAMI, Body and Diff erence, 1/I., 2000, Frakcija, Maska, Zagreb, Ljubljana. Hrastnik, Nataša: »African women’s writing – postcolonial and feminist in- tersections.« V: Kotjurova, Marija P. (ur.). Filologičeskie zametki. Vyp. 2: mežvuzovskij sbornik naučnyh trudov. Perm: Permskij universitet; Lju- bljana: Universitet, 2003, č. 2, str. 147.

129

AArsrs 4 A.indbA.indb 129129 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

James, Adeola: In Th eir Own Voices, African Women Writers Talk, James Curry Ltd., London, Heinemann, Portsmouth (N. H.), 1990. Kanneh, Kadiatu: African Identities, Race, Nation and Culture in Ethno- graphy, Pan-Africanism and Black Literatures, Routledge, London, 1998. Morrison, Toni: Playing in the Dark: Whiteness and the Literary Imaginati- on, Vintage Books, New York, 1993. Moyana, Rosemary: »Men & Women: Gender Issues in Tsitsi Dangaremgba’s Nervous Conditions & She No Longer Weeps«, v: Eldred Durosimi Jo- nes, Marjorie Jones (ur.), New Trends and Generations in African Litera- ture 20, Africa World Press, James Currey, London, Trenton N.J., 1996. Msiska, Mpalive-Hangson, Hyland, Paul (ur.): Writing and Africa, Lon- gman, London, New York, 1997. Nasta, Susheila (ur.): Motherlands, Black Women’s Writing from Africa, the Caribbean and South Asia, Rutgers University Press, New Brunswick, New Jersey, 1992. Ogunyemi, Okonjo, Chikwenye: »Womanism: Th e Dynamics of the Con- temporary Black Female Novel in English«, v: Clark, Vèvè, A., Joeres, Ruth-Ellen, B., Sprengnether, Madelon (ur.), Revising the Word and the World, Essays in Feminist Literary Criticism, Th e University of Chicago Press, Chicago, London, 1993. Ogunyemi, Okonjo, Chikwenye: Africa Wo/Man Palava, Th e Nigerian Novel by Women, Th e University of Chicago Press, Chicago, London, 1996. Olaussen, Maria: »‘About Lovers in Accra’: Urban Intimacy in Ama Ata Aidoo’s Changes: A Love Story«, v: Research in African Literatures, 33/2, 2002, str. 61–80, Indiana University Press, Bloomington. Potocco, Marcello »Problem identitete v angleški kanadski poeziji«, Dialo- gi, Revija za kulturo in družbo, 2001, XXXVII, letnik 3/4, str. 17–38. Pryse, Marjorie, Spillers, Hortense J. (ur.): Conjuring Black Women, Fiction and Literary Tradition, Indiana University Press, Bloomington, 1985. Said, Edward, W.: Orientalizem, Zahodnjaški pogledi na Orient, Studia Hu- manitatis, ISH, Ljubljana, 1996.

130

AArsrs 4 A.indbA.indb 130130 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 NATAŠA HRASTNIK / ZAHOD V AFRIKI IN AFRIČANKE NA ZAHODU – IDENTITETNA POTOVANJA IN, ...

Squires, Judith (ur.): New Formations, Th e Question of ‘Home’, A Journal of Culture/Th eory/Politics, 17, 1992, Lawrence & Wishart, London. Stratton, Florence: Contemporary African Literature and the Politics of Gen- der, Routledge, London, New York, 1994. Tate, Claudia (ur.): Black Women Writers at Work, Oldcastle Books Ltd., Harpenden, 1983. Werber, Richard, Ranger, Terence (ur.): Postcolonial Identities in Africa, Zed Books, London, New Jersey, 1996. Wilentz, Gay: Binding Cultures, Black Women Writers in Africa and the Di- aspora, Indiana University Press, Bloomington in Indianapolis, 1992. ZIBF (Zimbabwe International Book Fair) (ur.): Women and Activism, ZIBF Women Writers’ Conference, Harare 29–30 July 1999, Zimbabwe Inter- national Book Fair Trust, Zimbabwe Women Writers, Harare, 2000.

131

AArsrs 4 A.indbA.indb 131131 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

THE WEST IN AFRICA AND AFRICAN WOMEN IN THE WEST: SHIFTING IDENTITY AND THE MIGRATION OF HEROINES IN THE WORK OF AFRICAN WOMEN WRITERS

Keywords: African women writers, African women’s identity, the West, Africa, migrations, identity travels, modernity, tradition

Abstract In the works of African women writers, Africa is seen in the grip of change – through the combined eff ects of colonialism and post-colonialism, the growth of urbanization, the redefi ning of traditional culture, and the blending of the traditional and the modern. Th e ideas of transition and transformation, the blending of old and new values, the increasing disinte- gration of traditional culture, and uncritical adoption of western values all frequently underpin the plots and themes of African women writers’ literature. One of the main points of convergence between their various works is a critique of the West as well as of western values and the western way of life, which have taken root in Africa and now pervade all areas of life. Th ese writers use literature as means of bringing to the fore the diffi culties that they face and as a means of exploring African women’s identity in a time of changing values, in the interplay between the post-colonial and traditional systems.

132

AArsrs 4 A.indbA.indb 132132 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 MARKO FRELIH / ČRNO SONCE V BELI GLAVI

Marko Frelih

ČRNO SONCE V BELI GLAVI. SPOMIN NA SUDANSKO MISIJO V LETIH OD 1848 DO 1858

Ključne besede: Ignacij Knoblehar, misijonarstvo, afrikanistika, Su- dan, Kartum, Nil, Egipt

»Slovenski narod zadnje čase veliko dela za razširjanje in poveličevanje svete vere v daljnih krajih. Slovenski mašniki se pred drugimi trudijo v Ameriki, med divji- mi Indijani, in spet so skoraj sami slovenski mašniki misijon začeli v Afriki med zapuščenimi Zamorci.« (Zgodnja Danica, 1853)

V letu 2009 mineva 190 let, ko se je 6. julija 1819 v vasi Škocjan na Do- lenjskem rodil Ignacij Knoblehar. Kot najstarejši sin bi verjetno nasledil očetov poklic ter postal gostilničar in mesar. Toda že v zgodnji mladosti si je zastavil cilj, da bo postal katoliški misijonar, tako kot njegov veliki vzornik in rojak Friderik Baraga, ki je širil krščansko vero med severnoameriškimi Indijanci. Knoblehar se je po končani gimnaziji v Novem mestu vpisal na licej v Ljubljani, dve leti pozneje, jeseni 1839, pa je bil sprejet na ljubljansko bogoslovje. Že v drugem letniku je samozavestno odposlal pismo papeške- mu nunciju na Dunaju in ga zaprosil za pomoč pri odločitvi, da gre študirat v Rim. Za njim sta bila dva letnika študija, ko je brez posebnih poprejšnjih priprav odpotoval v Rim in se priglasil v papeškem uradu za širjenje vere v poganskih deželah. Vodstvo urada je naivnega bogoslovca seveda zavrnilo in Knoblehar se je znašel na cesti z malo denarja v žepu in z nekaj osebne prtljage. Vendar ni obupal. Posrečilo se mu je dogovoriti, da lahko na misijonskem zavodu Propaganda posluša predavanja tujih jezikov, na jezuit-

133

AArsrs 4 A.indbA.indb 133133 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

skem Rimskem zavodu pa so mu prijazno omogočili navzočnost pri učnih urah iz medicine in naravoslovja. Knoblehar je bil izjemno nadarjen za uče- nje jezikov in kmalu je pritegnil pozornost profesorja Giuseppeja Mezzofan- tija, velikega italijanskega poliglota, ki je slovel po znanju številnih jezikov in narečij, med drugim tudi slovenščine, ki se je je učil s Knobleharjevo po- močjo. Mezzofanti je bil varuh papeške knjižnice in kot kardinal je v Rimu užival velik ugled. Srečanje z njim je bilo za Knobleharja zelo pomembno, saj je kardinal odločilno vplival na vodstvo zavoda, da je vztrajnega Dolenj- ca poleti 1843 sprejelo na redni študij. Prizadevno je študiral, sredi marca 1845 opravil novomašniško posvečenje, nato pa končal še doktorski študij iz teoloških ved. Pred njim je bilo neskončno obzorje poganskega sveta in Knoblehar je nestrpno čakal odločitev nadrejenih. Po nekajmesečni negotovosti je bilo vse jasno: smer Afrika. Tam si je Cerkev zamislila »zasejati seme« med črnskim prebivalstvom v porečju Belega Nila. Misija se je zapletla v težave že na samem začetku, saj se je škof Anet- to Casolani odpovedal vodstvu vikariata. Čakanje na odločitev iz Rima je Knoblehar izrabil za potovanje v Sveto deželo in v Sirijo, kjer je ostal osem mesecev in se tam izpopolnil v znanju arabskega jezika. Medtem je bil za vikarja imenovan Maksimilijan Ryllo, ki je takoj sklical vse sodelavce, da se mu pridružijo v Aleksandriji, kjer se je Knoblehar srečal z rojakom Anto- nom Lavrinom, avstrijskim konzulom, doma iz Vipave. Lavrin je bil misi- jonarjem v veliko pomoč, predvsem ko je bilo treba posredovati pri turško- egiptovski vladi, da zagotovi varnostna pisma. Oblast je v misiji izbranih Evropejcev slutila prikrite namene, ki naj bi bili povezani s kolonialnimi interesi po nepoznanem ozemlju ob Belem Nilu v vzhodnem Sudanu. Sudan je v Knobleharjevem času administrativno in vojaško sodil pod egiptovsko-turško oblast. V času otomanskega imperija, ko je v Egiptu vladal Mohamed Ali (1805–1848), so pod egipčansko nadvlado med Asua- nom in Kartumom nastale province Dongola, Berber, Sennar in Kordofan. Prebivalstvo je bilo v glavnem arabsko, veliko je bilo priseljencev iz Egipta, med njimi tudi nekaj Koptov. Mohamed Ali je bil pod močnim pritiskom Angležev in Istanbula, da si prisvoji in pridobi monopol nad južnim delom vzhodnega Sudana, predvsem v porečju Belega Nila. To je bila obsežna mo- čvirna pokrajina, kjer je bila reka polna plavajočih otokov iz zraščene trave, ločja in različnih vodnih rastlin. Organiziranje večjih vojaških pohodov v

134

AArsrs 4 A.indbA.indb 134134 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 MARKO FRELIH / ČRNO SONCE V BELI GLAVI

tej pokrajini ni bilo izvedljivo, zato je generalni guverner v Kartumu opustil zamisel, da bi si muslimani podredili črnska ljudstva ob Nilu. To je misijo- narje še bolj spodbudilo, da so se intenzivno lotili svojega poslanstva.

slika 1: Dr. Ignacij Knoblehar vir: Slovenski etnografski muzej

135

AArsrs 4 A.indbA.indb 135135 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Ko so leta 1849 prispeli v Kartum, je Ryllo hudo zbolel. V slutnji bli- žajoče se smrti je Knobleharja imenoval za namestnika in mu predal vsa papeška pooblastila za vodenje misijona. Mladi in neizkušeni misijonar se je zavedal velike odgovornosti in bremena, hkrati pa se je pogumno in samozavestno lotil težke naloge. Kot vodja misijonskega poslanstva se je znašel v zelo neprijaznih okoliščinah. V Kartumu je bila trgovina s sužnji na vrhuncu in mladi misijonar se je ves čas bivanja v Sudanu zelo odloč- no upiral izkoriščanju in trpinčenju ljudi. Knobleharjev boj proti suženj- stvu je veliko prispeval k dokončni prepovedi te krute oblike človeškega ponižanja. Misijonarji so v Kartumu začeli na trgu odkupovati predvsem dečke, ki so postali prvi gojenci v šoli kartumskega misijona. Učili so se arabščino in italijanščino, pri verouku pa so se pripravljali na krst. Pri krstu so dobili novo ime, navadno po kakšnem svetniku. Prvemu krščencu je bilo ime Alojzij.

slika 2: Misijonsko poslopje v Kartumu vir: Slovenski etnografski muzej

Knoblehar je v Kartumu najprej vzpostavil razmere za delovanje osrednje misijonske postaje, potem pa se je odpravil na pot proti ekvatorju. Imel je komaj trideset let, ko je že stal pred poglavarjem ljudstva Bari na

136

AArsrs 4 A.indbA.indb 136136 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 MARKO FRELIH / ČRNO SONCE V BELI GLAVI

jugu današnjega Sudana. Poglavar se je čudil njegovi beli koži, še bolj pa ga je vznemirjala misijonarjeva razkošna brada. V negotovem ozračju je Knoblehar segel po svoji harmoniki in pred poglavarjem zaigral veselo, poskočno vižo. Navdušenje med domačini je bilo popolno in poglavar mu je bil takoj pripravljen odstopiti svoje vodilno mesto. Knoblehar se je vljudno zahvalil in obljubil, da se bo še vrnil. In res se je. Ne samo enkrat, večkrat. Bil je izjemen popotnik, ki je skoraj pet let preživel samo na plovbi po Nilu. Razdalja okoli 1600 kilometrov med Kartumom in Gon- dokorom se mu ni zdela nič posebnega. Potoval je s posebno, z železom okovano ladjo, ki jo je krasila velika zvezda. Ladja, ki se je imenovala Stel- la matutina (Jutranja zvezda), je bila Knobleharjev dom, v katerem se je najbolje počutil.

slika 3: Knobleharjeva ladja »Stella matutina« vir: Jakob Šašel, Mestni muzej Karlovac

137

AArsrs 4 A.indbA.indb 137137 119.12.20099.12.2009 55:51:53:51:53 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Poleg misijonskega centra v Kartumu je Knoblehar s sodelavci ustanovil še misijonsko postajo Sv. Križ med ljudstvom Kik in postajo v vasi Gondo- koro med ljudstvom Bari. Prva postaja je bila v bližini današnjega kraja Bor, druga pa blizu mesta Juba, nekaj kilometrov od meje z Ugando.

slika 4: Ljudstvo Kik pri Sv. Križu vir: W. von Harnier, 1866

Misijonsko delo med črnskim prebivalstvom je zahtevalo veliko potrplje- nja in vztrajnosti. Knoblehar se je z veliko iluzijo podal v misijonsko do- godivščino med ljudstva ob Belem Nilu. Zanj so bili to izgubljeni poganski divjaki, ki jih lahko pred pogubljenjem v peklu rešijo samo krst in drugi zakramenti ter seveda učenje krščanskega nauka. Vendar ljudje preprosto niso razumeli, kaj sploh pričakuje od njih. Imeli so popolnoma drugačne miselne vzorce, zakoreninjene v praktičnem pogledu na preživetje v krutih razmerah. Po eni strani jih je krojila narava z dolgotrajnimi sušnimi obdobji, po drugi strani pa so njihovo življenje ogrožali lovci na sužnje. V takšnih raz-

138

AArsrs 4 A.indbA.indb 138138 119.12.20099.12.2009 55:51:54:51:54 MARKO FRELIH / ČRNO SONCE V BELI GLAVI

merah je bil Knobleharjev misijon pravzaprav samo še motnja več v njihovem okolju. Vendar so iznajdljivi domačini kmalu spoznali koristi prihoda misijonarjev: pri njih so dobili zaščito pred trgovci s sužnji, v času lakote pa so jih misijonarji oskrbeli s hrano. Tudi božji besedi so radi prisluhnili, če so jih le misijonarji prej obdarili s steklenimi biseri. Knoblehar je zato na ladji vedno imel nekaj vreč s pisanim steklenim okrasjem iz Benetk. Leta 1853 je v Gondokoro pripeljal 1200 kilogramov biserov. Samo v treh mesecih jih je razdal skoraj eno tono. Ob pomanjkanju hrane in biserov pa so misijonarji takoj občutili sovražnost domačinov: takrat so bili krivci za lakoto, bolezni in umiranje. In sledilo je jasno sporočilo: pojdite proč, z vašim Bogom vred! Knobleharjeva misijonska »avantura« v južnem Sudanu sredi 19. stoletja sodi med najbolj svojevrstna poglavja afriške, evropske in slovenske zgodovine. V kontekstu prvotnega poslanstva je bil misijon popolna polomija, saj so se misijonarji znašli v neznosnih razmerah, ki so jih krojile nevarne bolezni in sovražno nastrojeni trgovci s sužnji. Te je Knoblehar s sodelavci uspešno obvladoval, vsi skupaj pa so bili nemočni proti smrtonosni malariji. Nekateri mladi fantje so umrli že po nekaj mesecih bivanja v Sudanu. Kno- blehar je čudežno vztrajal do jeseni leta 1857, ko je začutil, da mu telo peša. Takoj se je odpravil na pot v domovino, kjer naj bi v domači oskrbi okrepil svoje zdravje. Toda v Neaplju je moral zapustiti ladjo in v samostanu boso- nogih avguštincev je 13. aprila 1858 našel večni mir. Star je bil 38 let. Po Knobleharjevi smrti so misijonarji postopoma zapustili Gondoko- ro in Sv. Križ. Tirolski duhovnik Franz Morlang je v Gondokoru vztrajal do leta 1861, potem pa je tudi on obupal in se vrnil v domovino. Toda na srečo mu je tam še uspelo dočakati mladega nemškega slikarja, ki je potoval po Sudanu, zapisoval svoje vtise in v natančni risbi dokumentiral vse, kar je videl okoli sebe. Pri petindvajsetih letih je bil Wilhelm von Harnier neverjetno nadarjen za risanje in njegove risbe so danes za nas izjemno pomembne, saj nam podrobno ilustrirajo svet, v katerem je slabo desetletje živel in ustvarjal Ignacij Knoblehar. Harnier je risal naravo, še bolj pa se je posvetil risanju ljudi: upodobil je različna ljudstva ob Belem Nilu, njihovem avtentičnem ambientu, z vsem okrasjem na telesu in s predmeti, ki so jih uporabljali v vsakdanjem življenju. Narisal jih je pri delu na polju, lovu, ribolovu, plesu in počitku. V zvezi s Knobleharjem je zelo dragocena upodobitev misijonske postaje Sv. Križ in vzpetine Logvek (606 m), na katero

139

AArsrs 4 A.indbA.indb 139139 119.12.20099.12.2009 55:51:54:51:54 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

se je povzpel kot prvi beli človek. To je zapisal tudi Harnier, saj je delovanje slavnega misijonarja zelo dobro poznal. Še posebej pa je dragocena risba Barijcev, ki se v sproščenem vzdušju pogovarjajo z Morlangom pred cerkvijo v Gondokoru. Umetnik se je zelo potrudil, da je natančno z vsemi detajli prikazal bogat inventar okrasja in različne opreme. Skoraj vse predmete, ki jih vidimo na sliki (z izjemo masivne gorjače), najdemo v Knobleharjevi zbirki, ki je danes shranjena v Slovenskem etnografskem muzeju.

slika 5: Misijonar Franz Morlang z domačini v Gondokorju. Misijonsko poslopje v ozadju je dal postaviti Knoblehar vir: W. von Harnier, 1866

Ko se je Knoblehar s prvega potovanja po Belem Nilu vrnil v Kartum, se je zavedal, da za uresničitev velikega misijonskega načrta potrebuje velika fi nančna sredstva. V Evropo je odpotoval z jasnim ciljem: pridobiti dovolj denarja, novih sodelavcev in opreme. Sredi avgusta 1850 je že stopal po ljubljanskih ulicah, oblečen »po turško«, v dolgi halji in s svilenim šalom povito glavo. Bil je prava atrakcija – tako kot njegova afriška zbirka, ki jo je rojakom razkazal v semenišču. Poleg predmetov so bili razstavljeni tudi različni kamni, naravna barvila, rastline, preparirani ptiči, živi puščavski skakač in ihnevmon.

140

AArsrs 4 A.indbA.indb 140140 119.12.20099.12.2009 55:51:54:51:54 MARKO FRELIH / ČRNO SONCE V BELI GLAVI

slika 6: Barijki bojni ples vir: W. von Harnier, 1866

Del razstavljenih predmetov je Knoblehar odpeljal s seboj na Dunaj, kamor je prispel konec oktobra. Takoj je odšel na avdienco k mlademu cesar- ju Francu Jožefu I. Ta mu je obljubil osebno pokroviteljstvo nad misijonom in ustrezno gmotno podporo. Knobleharjev obisk Dunaja je v več pogledih spodbudil avstrijske interese po prevladi v vzhodni Afriki. Nadzor trgo- vskih poti na Nilu je bil za marsikatero evropsko državo odločilnega pomena. Tudi trgovanje s slonovino in z naravnimi dobrinami je imelo močan ekonomski učinek. Tega so se zavedali Angleži, Francozi, Nemci in vedno bolj tudi Avstrijci. Avstrijska vlada je v ustanovitvi misijona zaslutila prilo- žnost, da postane politično in ekonomsko dejavna na afriških tleh. Hkrati se je ustrašila Knobleharjeve naslednje poteze: če bi mu cesarski dvor po- moč zavrnil, je napovedal, da bo za pokroviteljstvo zaprosil Francoze. Bil je spreten pogajalec, ki je očitno dobro premislil, zakaj je modro najprej prepričati cesarja in šele potem papeža.

141

AArsrs 4 A.indbA.indb 141141 119.12.20099.12.2009 55:51:54:51:54 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Ko se je pojavil na Dunaju, je takoj izkoristil priložnost, da strokovno in širšo javnost informira o svojih raziskavah Nila. Bil je prvi raziskovalec, ki je zelo sistematično popisal značilnosti velike afriške reke. Dunajska akade- mija znanosti je bila zelo zainteresirana za njegove raziskave o Nilu. Plačala mu je nakup sodobnih merilnih naprav, vendar pod pogojem, da o rezul- tatih najprej poroča akademiji. Naučili so ga rokovati z vsemi inštrumenti, ki jih je odnesel v Kartum. Pri meritvah je dejavno sodeloval duhovnik Martin Dovjak iz Šentjerneja na Dolenjskem, ki je v Sudan prišel leta 1851. Meritve je redno opravljal do januarja 1854, ko je star 32 let umrl. Knoble- harjeve in Dovjakove meritve so bile objavljene leta 1859. Knoblehar je širšo javnost presenetil z odkritjem, da je treba izvire Nila iskati južno pod ekvatorjem, kjer naj bi se praviloma nahajal tudi gorati masiv z imenom Mesečeve gore. Na zemljevidih je bilo omenjeno gorovje narisano severno od ekvatorja oziroma na 7 ° zemljepisne širine, Knoblehar pa je jasno povedal, da tam ni nobenih gora in da je treba izvir Nila iskati južneje. Razvile so se živahne diskusije in Knoblehar je postal prava medijska zvezda. Med Ljubljano, Dunajem in Berlinom se je navdušeno govorilo o afriški avanturi slovenskega misijonarja. Izjemen raziskovalni podvig je obeležil angleški časopis Times, ki mu je sledila ugledna poljudnoznanstve- na revija Th e Athenaeum. O vsem skupaj so podrobno razpravljali še v Kra- ljevem geografskem društvu v Londonu in med geografi v Parizu. S poročili, ki so jih Knoblehar in njegovi sodelavci pošiljali v Evropo, se je razvnela razprava o izvirih Nila. Angleži so se načrtno lotili raziskav in pet let po Knobleharjevi smrti sta John Hanning Speke in James Grant rešila za- pleteno uganko skrivnostne reke. Z južne strani sta februarja 1863 prispela v Gondokoro, kjer so ju čakali drugi raziskovalci, ki so tja pripluli s severa. Za Knobleharjevo popularnost je v 19. stoletju še najbolj poskrbel ame- riški pesnik in potopisec Bayard Taylor. Ko je bil leta 1851 v Kartumu, je večkrat obiskal Knobleharja, saj je pri njem dobil veliko koristnih informacij o deželi. Misijonarja je opisal z naslednjimi besedami: »Mož je temeljito izobražen, govori več jezikov in ima mnogo znanja; zato bodo njegova prihodnja raziskovanja še veliko vredna. Ko sem se mudil v Kartumu, sem ga večkrat obiskal; od njega sem veliko zvedel o deželah in prebivalcih Sudana. [...] Bilo mi je žal, da se bom moral ločiti od provikar-

142

AArsrs 4 A.indbA.indb 142142 119.12.20099.12.2009 55:51:54:51:54 MARKO FRELIH / ČRNO SONCE V BELI GLAVI

ja Knobleharja in njegovih sobratov. Ti požrtvovalni ljudje so si prostovoljno izbrali življenje – če se sme imenovati življenje, kar je le malo boljše kakor smrt – v daljnem osrčju Afrike, da med njenimi poganskimi prebivalci širijo vero. Upam, da bodo doživeli uresničenje svojih ciljev. To so možje najlepšega značaja in najplemenitejših namenov. Aboona Suleyman, kakor Knobleharja splošno imenujejo, je znan daleč naokrog in v vsem Sudanu visoko cenjen ...« Ker se je zanimal tudi za južni Sudan, mu je Knoblehar dal na razpolago svoje popotniške dnevnike in skice. Taylor je pokazal veliko navdušenje nad raziskovalnimi poročili. Opisal jih je kot zelo temeljita in bistveno popolnejša od poročil drugih raziskovalcev. Izrabil je priložnost in očitno s Knoblehar- jevo privolitvijo prepisal opis prvega potovanja po Nilu iz leta. Leta 1854 je objavil knjigo v obliki potopisa, ki je bila v anglosaškem svetu zelo popularna. O njeni eksotični vsebini so poročali številni časopisi v Evropi in Ameriki in pogosto se je zgodilo, da so poročevalci izpostavili tudi raziskovalne dosež- ke slovenskega misijonarja. Minilo je že več let od srečanja s Knobleharjem, ko je Taylor 15. novembra 1875 pripravil predavanje za člane Ameriškega geografskega društva (American Geographical Society). Takrat je bila v aka- demskih krogih razprava o izvirih Nila še vedno živahna in Taylor je obudil spomin na Knobleharja ter ameriške geografe opozoril na njegovo delo. Knobleharjevo popularnost je poznal tudi pisatelj Jules Verne, saj ga je omenil v pustolovskem romanu z naslovom Pet tednov v balonu. Prizor se dogaja v Londonu, v elitnem popotniškem klubu Th e Traveller’s Club v Pall Mallu, kjer je potekala zdravica v čast najslovitejšim raziskovalcem Afrike. Kozarce, napolnjene s francoskim vinom, so vzdignili tudi v spomin na Knobleharja. Preden je zaslovel z graditvijo Sueškega prekopa, je francoski inženir Ferdinand de Lesseps raziskoval Nil in Knoblehar mu je bil pri tem v veliko pomoč. Tudi znani nemški naravoslovec Alfred Brehm se je ustavil pri Knobleharju v Kartumu. O njem je med drugim zapisal: »Razen naloge, ki so mu jo poverili nadrejeni, si je prizadeval samo za to, kako bi svoja dolga potovanja znanstveno izkoristil, ne glede na dobiček. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik. Njegova vztrajnost je bila podobna njegovim drugim la- stnostim: bila je velikanska.«

143

AArsrs 4 A.indbA.indb 143143 119.12.20099.12.2009 55:51:54:51:54 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Znanstveni dnevnik, ki ga je Brehm tako izrazito cenil, ostaja do danes največja skrivnost Knobleharjeve zapuščine. Dnevnik, različni zapiski, skice in risbe so po njegovi smrti izginili. Ko je odpotoval v Evropo, da bi si utrdil zdravje, je bil prepričan, da se bo vrnil v Kartum, zato je na pot vzel le najnujnejše stvari. Toda v Neaplju je umrl in delovna soba v Kartumu je bila prepuščena na milost in nemilost vsem, ki so bili prepričani, da so varuhi njegove zapuščine. Že na prvem potovanju po Belem Nilu se je Knoblehar seznanil z raz- ličnimi ljudstvi, ki so ga sprejela z velikim zaupanjem, saj je bilo očitno, da namen njegovega obiska ni trgovanje s sužnji in slonovino. O njih se je delno poučil v literaturi, najbolje pa jih je spoznaval, ko je bil v njihovi družbi. Do domačinov je imel korekten odnos in tudi oni so ga zelo spoštovali. Iz zapisov njegovih sopotnikov je razvidno, da je povsod med Kartumom in Gondokorom užival velikanski ugled. To je dosegel z izjemnim občutkom za stike z ljudmi in s suverenim pristopom do poglavarjev. Med ljudmi ni delal razlik, še posebej če so potrebovali pomoč. Čeprav je dolgo časa preži- vel na jugu Sudana, je zapustil malo zapisov o ljudeh, njihovih življenjskih navadah, šegah in verovanju. Eden od razlogov je zagotovo njegov način potovanja: ko je prišel v misijonsko postajo, Sv. Križ ali Gondokoro, se je takoj posvetil sodelavcem in reševanju njihovih težav, potem pa se je vrnil na ladjo, kjer je preživel največ časa. Stiki z domačini so bili kratkotrajni, običajno formalni in opravljeni z uglajeno distanco. V Knobleharjevem misijonskem delovanju najdemo veliko sorodnih vzorcev z misijonom v Severni Ameriki, ki ga je vodil njegov rojak Friderik Baraga. Tudi Knoblehar je na začetku pri stiku z domačini uporabljal tol- mača, kmalu pa je sam prevzel pobudo – naučil se je jezika, nato pa tudi napisal slovnico in slovar jezika ljudstva Dinka in Bari. Podobno kot Baraga je ustanovil društvo za podporo misijonu. Imenovalo se je Marijino društvo za širjenje katoliškega misijona v osrednji Afriki (Marien-Verein zur Be- förderung der katholischen Mission in Central-Afrika). Njegov zaščitnik je bil praški nadškof, kardinal in knez Friderik Schwarzenberg. Baraga je iz Amerike leta 1837 v Ljubljano poslal zbirko indijanskih predmetov, trinajst let kasneje pa je Knoblehar pripeljal predmete nilotskih ljudstev. Baraga je imel z dokumentiranjem svoje dejavnosti več sreče, saj je za njim ostal izjemno bogat arhiv. Knobleharjeva arhivska zapuščina je skromna, a zato

144

AArsrs 4 A.indbA.indb 144144 119.12.20099.12.2009 55:51:54:51:54 MARKO FRELIH / ČRNO SONCE V BELI GLAVI

nič manj dragocena. Še posebej pa so dragoceni predmeti v Slovenskem etnografskem muzeju (okoli 230 eksponatov) in predmeti (okoli 60 eksponatov), ki jih je prinesel na Dunaj in so danes shranjeni v tamkajšnjem etnografskem muzeju (Museum für Völkerkunde).

slika 7: Knobleharjeva zbirka: poglavarski stolček foto: M. Habič; last: Slovenski etnografski muzej

V Knobleharjevi ljubljanski zbirki najdemo orožje (sulice, loki, puščice, ščiti), glasbila (piščali, rogovi, ropotulje), lončene pipe, nakit (iz železa, ba- kra, školjk in slonovine), oblačila, posodje in lesen stolček. Veliko predmetov prepoznamo v funkciji na risbah zgoraj omenjenega slikarja Harnierja, pomembni pa so tudi ohranjeni zapisi. Duhovniki in laični sodelavci misijona so v domovino redno pošiljali pisma in v njih pogosto omenjali navade domačinov in njihove uporabne predmete. Jakob Šašel iz Železne Kaple (Ei- senkappel) je bil po poklicu puškar in graver. Leta 1854 se je kot prostovoljec priglasil za pomoč v Kartumu in se zaradi bolezni po nekaj mesecih vrnil domov. Spomine na afriško avanturo je leta 1863 strnil na 143 straneh ro- kopisa v lepo izpisani nemški gotici. Poleg avtoportreta je v besedilo vključil tudi 33 barvnih risb. Ponazarjajo opise dogodkov, ki jih je Šašel sam doživel

145

AArsrs 4 A.indbA.indb 145145 119.12.20099.12.2009 55:51:54:51:54 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

ali pa jih je povzel po različnih objavljenih virih. Rokopis je danes shranjen v Mestnem muzeju v Karlovcu (Gradski muzej Karlovac). Šašla je zelo prevzel duhoviti poglavar Muga, ki ga je podrobno opisal in narisal ter ob tem poudaril, da se nikoli ne loči od svojega lesenega stolčka, na katerem čez dan poseda, ponoči pa mu služi kot vzglavje. Podoben stolček, kot ga ima Muga na Šašlovi risbi, je Knoblehar prinesel v Ljubljano. Šašel je staršem, sorodni- kom in prijateljem veliko pisal in pogosto v pismo priložil tudi kakšno risbi- co. Kje so danes, ni znano. Šašlove risbe dokumentirajo predvsem potovanje od Kaira do Kartuma, zato so njegove upodobitve starodavnih egipčanskih spomenikov dragocen prispevek k zgodovini egiptologije. Risbe še posebej zaživijo ob njegovih komentarjih, kot na primer pri vzponu na Keopsovo piramido, kjer je na vrhu v kamnitni blok vrezal svoje ime. Po napornem vzponu si je v družbi prijateljev privoščil počitek v opuščeni grobnici, kjer so odprli steklenico francoskega vina in nazdravili na čast umrlim. Šašel je eden izmed prvih evropskih popotnikov, ki je v Kairu upodobil zelo priljubljen romarski kraj: drevo ob studencu, kjer je nekoč senco iskala Sveta družina. Knobleharjev sošolec duhovnik Jožef Lap se je tja odpravil kar z žago v roki in si za spomin odrezal vejo. V okolici je nabral tudi nekaj rožmarina. Priljubljen romarski kraj je bila tudi votlina, v kateri je Sveta družina preživela sedem let. Lap je pripovedoval, da je bila votlina delno poplavljena, toda kljub temu si jo je ogledal, in ker je imel spet pri sebi žago, je za spominek odžagal še kos lesene ikone z nabožnim motivom. Poleg Šašlovih risb je treba omeniti njegov zapis spominov na bivanje v Kartumu. Ves čas je bil zelo kritičen do Knobleharja in njegovega vodenja misijona. Knoblehar je bil deležen hude kritike tudi s strani duhovščine in nadrejenih v Rimu. Čeprav je bil gonilna sila misijona in popolnoma pre- dan viziji velikega pokristjanjevanja poganske Afrike, je misijon vodil zelo suvereno in brez kompromisov. Rim je bil predaleč, da bi se tja obračal po nasvet, kadar se je znašel med muslimanskim »nakovalom« v Kartumu in poganskim »kladivom« v Gondokoru. Odločitve je moral sprejemati sam, in to hitro, odločno in avtoritativno. Če so mu doma na Dolenjskem rekli Ignacij, je njegova osebna preobrazba očitna: med Kartumom in Gondo- korom so ga poznali pod imenom Abuna Soliman – Oče Salomon. Enega Salomona so poznali iz Svetega pisma, drugi pa je plul po strugi Belega Nila; na svoji mogočni dahabiji je zaganjal tri bronaste zvonove, ki jih je

146

AArsrs 4 A.indbA.indb 146146 119.12.20099.12.2009 55:51:54:51:54 MARKO FRELIH / ČRNO SONCE V BELI GLAVI

zanj izdelal ljubljanski livar Anton Samassa. Na razdalji 1600 kilometrov je z vztrajnim zvonjenjem privabil različna ljudstva na obrežje in glas o njegovem bučnem prihodu se je razširil proti ekvatorju. Ko je prispel na cilj v Gondokoro, so ga tam že čakali poglavarji in ga tako kot vedno sprejeli z najvišjimi častmi. Njegova karizma je bila neponovljiva in verjetno ni daleč od resnice, če zapišem, da je bil na tem območju prvi in zadnji Evropejec, ki je bil s strani domačinov deležen tako izjemnega spoštovanja.

slika 8: Knobleharjeva zbirka: amuleti barijskega vrača foto: M. Habič; last: Slovenski etnografski muzej

147

AArsrs 4 A.indbA.indb 147147 119.12.20099.12.2009 55:51:54:51:54 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

slika 9: Jakob Šašel, Avtoportret vir: Schaschel (1853/1854)

Knoblehar se je skupaj s sodelavci trudil afriški svet približati svojim rojakom v domovini. Pisali so številna pisma na različne naslove po Evropi in marsikateri časopis jih je z zadovoljstvom objavil (na primer Augsburger Postzeitung, Gmundner Wochenblatt, Grätzer Zeitung, Faust: Poligrafi sch- illustrierte Zeitschrift für Kunst, Wissenschaft , Industrie und geselliges Leben, Laibacher Zeitung, Leipziger illustrierte Zeitung, Ljubljanske novice, Viden- sky dennik, Villacher Zeitung, Wiener Volkshalle).

148

AArsrs 4 A.indbA.indb 148148 119.12.20099.12.2009 55:51:55:51:55 MARKO FRELIH / ČRNO SONCE V BELI GLAVI

slika 10: Jakob Šašel, Kairo s piramidami v ozadju vir: Schaschel (1853/1854)

slika 11: Jakob Šašel, Svetišče Abu Simbel vir: Schaschel (1853/1854)

149

AArsrs 4 A.indbA.indb 149149 119.12.20099.12.2009 55:51:55:51:55 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Veliko zanimivih podatkov o ljudstvih ob Belem Nilu v drugi polovici 19. stoletja in na začetku 20. stoletja je bilo objavljenih v obliki misijonskih poročil in člankov v različnih katoliških revijah (Zgodnja Danica, Katoliški cerkveni list, Jahresbericht des Marien-Vereines zur Beförderung der katholischen Mission in Central-Afrika, La Nigrizia, Stern der Neger). Za obdobje, ko je bil Sudan pod oblastjo Angležev, je zelo pomembna serija Sudan No- tes and Records in številne študije antropologa E. E. Evans-Pritcharda, ki je obravnaval tudi veliko starejših virov, vendar ni nikoli upošteval podatkov, ki so jih objavili Knoblehar in njegovi sodelavci. Šele leta 1951 je samokri- tično priznal, da je spregledal literarne vire iz tega obdobja. Objavljanje člankov v časopisu Zgodnja Danica je redno potekalo ves čas Knobleharjevega bivanja v Sudanu. Rojaki so bili izčrpno informirani o tem, kaj se dogaja ob Belem Nilu, saj je urednik Luka Jeran skrbel, da podpora misijonu ne bi usahnila. Uredništvo je bilo namreč aktivno vključe- no v zbiranje fi nančne in materialne podpore. Poleg denarja so misijonarji pogosto prosili za cerkveno opremo, predvsem slike z nabožno vsebino in kipe svetnikov. Včasih je prispelo tudi pismo s posebnimi željami: »Za so- sede imam krokodile; dan na dan jih vidim plavati po reki gor in dol. Tudi ponoči me jih je strah, zato imam skoraj zmeraj sekiro zraven sebe, da bi ga česnil, če bi kateri prišel pome. Zato bi prav rad imel dobro puško iz našega kraja Dovjega, da bi kakšnega požrešnega krokodila trčil. Vas lepo prosim, da bi pisali moji stari materi, naj mi dobro puško kupijo in semkaj pošljejo.« Luka Jeran je dvakrat prišel v Egipt z željo, da nadaljuje pot v Kartum in pomaga Knobleharju. Toda bolezen mu je preprečila nadaljevanje poti, zato se je vrnil domov še bolj odločen, da se bo boril za širjenje krščanstva v južnem Sudanu. Ko se je leta 1854 vračal iz Afrike, je v Ljubljano pripeljal osemletnega otroka, da bi ga izučil za duhovnika. Bil je iz kraja Senar, južno od Kartuma. Sredi decembra istega leta je škof Slomšek fantka krstil, škof Wolf pa ga je birmal. Dobil je ime Jožef Jeran Kranjski. 13. septembra 1856 je prišel v Ljubljano, v trnovsko faro, fantek z imenom Apat. Ker se je po Ljubljani že sprehajal en črni Jožef s priimkom Kranjski, je Apat pri krstu postal Jožef Slovenski. Že spomladi naslednje leto je odšel v Neapelj. Nemirni afriški duh mu ni dopustil, da bi obstal na enem mestu. Za eno leto je šel v Aleksandrijo, potem spet nazaj v Ljubljano, od tam naprej na Dunaj, nato pa v Verono. Ime Jožef Slovenski mu je dal učenec Josip Stritar,

150

AArsrs 4 A.indbA.indb 150150 119.12.20099.12.2009 55:51:55:51:55 MARKO FRELIH / ČRNO SONCE V BELI GLAVI

pozneje poznani pisatelj. Takrat je bila navada, da so po šolah zbirali denar za odkup otrok na suženjskem trgu, in ko so zbrali dovolj denarja, so otroku določili krstno ime. Naključje je hotelo, da sta se Stritar in Jožef Slovenski nekega dne srečala v gostilni na Dunaju. Jožef je stopil v gostilno in pri omizju zaslišal slovensko govorico. Pristopil je in se v ljubljanskem govoru pogovarjal z druščino pri mizi. Stritar je leta 1906 dogodek opisal v knjigi Lešniki. O Jožefu je pisal z značilno odmaknjenostjo do tujca, ki si zaradi temne polti še bolj zasluži zaničevanja, a je le priznal, da je Jožefova črna duša v sebi imela tudi nekaj človeškega – ko je izrazil željo, da bi še kdaj videl svoje starše ... Zaničevanje temnopoltih otrok se kaže tudi v terminologiji, s katero so označili predvsem njihovo primarno pogansko zlo (duše Kamovega rodu, Kamovi otroci, male črne duše). Zato je bil obred krsta najpomembnejše dejanje misijonarjev, saj so v tem videli edini način, da brezbožnike rešijo pred večnim pogubljenjem. Ko so afriški otroci prišli v Ljubljano, so se morali najprej pripraviti na krst. Brez krsta so bili zgolj zapuščene poganske sirote, rekli so jim »male črne duše Kamovega rodu«. Beseda Kam izvira iz starodavnega imena za Egipt, Kamit ali Črna zemlja. Dežela ob Nilu pa je bila sinonim za poganski svet, o katerem pripovedujejo že svetopisemske zgodbe Stare zaveze. Vse, kar je bilo črno, so povezali s Kamom, arhaično različico imena za Satana, in zaradi črne polti so deklice in dečke imenovali Kamovi otroci. Krst je bil zanje edina rešitev, za pravoverne kristjane pa enkratna manifestacija zmage krščanstva nad poganstvom. V Ljubljani so leta 1856 krst afriških otrok opravili pri uršulinkah, obred pa je vodil prošt Ladinig. To je bil za mesto velik dogodek, o katerem se je časopisje na veliko razpisalo, in to z natančnimi opisi. Obred ni bil običa- jen: najprej strogo izpraševanje in odpovedovanje hudiču, ki ga je prošt s trikratnim izdihom in polaganjem križa na otroške glave pregnal iz njihovih duš. Potem je otrokom dal v usta sol, kar je bilo znamenje očiščenja. Iz samostana so v procesiji odšli v cerkev. Takrat je nestrpna množica pred cerkvijo prvič zagledala črne duše v črnih oblekah. To je bilo znamenje, da je zlo še vedno v njih. Procesija je slavnostno stopila v cerkev in se pomi- kala proti glavnemu oltarju. Napetost se je stopnjevala. Z glasnimi molitva- mi in vzkliki zanikanja hudobnih sil so otroci pobožno množico in prošta prepričali, da jim je podelil zakrament. Polivanju z blagoslovljeno vodo in maziljenju je sledilo še oblačenje v belo obleko.

151

AArsrs 4 A.indbA.indb 151151 119.12.20099.12.2009 55:51:55:51:55 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Krstni obred so izvajali v zelo arhaični obliki, saj je iz simboličnih dejanj razvidno, da je prošt nad otroki izvajal eksorcizme. Ob koncu 8. stoletja je opat Alkuin, znameniti učenjak in teolog ter ožji sodelavec Karla Velikega, napisal pravila, kako naj duhovniki krstijo pogane. Po enakem postopku so bili več kot tisočletje pozneje krščeni afriški otroci v Ljubljani. Misterij javnega krsta je zadovoljil pričakovanja javnosti. O tem so si pisni viri enotni, nikjer pa ni zapisano, da bi se kdo spraševal o smiselnosti takšnega početja. To je bilo samo po sebi umevno, nikogar pa ni zanimalo, kakšen psihični pritisk in strah so doživljali otroci. Pokristjanjevanje Afričanov je lep primer dvoličnosti družbe, saj so bili otroci kljub krstu še naprej zaničevani. Omenjeni Apat je postal Jožef Slo- venski, naučil se je slovenščine in tekoče govoril v ljubljanskem narečju. Toda barve kože ni mogel spremeniti. Zato so ga ljudje prezirali in mu zaradi drugačnosti zbujali občutek sramu. Obdobje Knobleharjevega misijona je Slovencem Afriko zelo približalo. Ljudje v mestih in na vasi so se srečali s popolnoma neznanim svetom: doma so brali novice iz Kartuma, Sv. Križa in Gondokora; v ljubljanskem semenišču so si lahko ogledali nenavadne predmete iz dežele ob Nilu, v nedeljo zjutraj pa so hiteli v cerkev gledat otroke, črne kot oglje. Ne, črne kot zlodej. Ta izkušnja je žal pri ljudeh ustvarila večvrednostni kompleks belega človeka, ki si lahko samoumevno prisvoji legitimnost za ustvarjanje stereotipov in širjenje rasne diskriminacije. Minilo je že 160 let, ko je Knoblehar prvič stopil pred barijskega poglavarja v Gondokoru in spomin na sudansko misijo še ni izginil. Nasprotno, Knoblehar postaja vse bolj aktualen, saj so Slovenci z modernim Sudanom še vedno povezani, predvsem na področju humanitarnih aktivnosti v pokrajini Darfur. Po drugi strani se domačini v Škocjanu zavedajo, da jim je lahko njihov slavni rojak za vzor in v ponos. Vsako leto imajo na njegov rojstni dan (6. julij) občinski praznik, slavnostno akademijo in različne dejavnosti, povezane s Knobleharjem. Sredi maja leta 2009 je bila v Slovenskem etnografskem muzeju odprta razstava z naslovom Sudanska misija 1848–1858, ki je širši javnosti dala na ogled izbor eksponatov Knobleharjeve zbirke. Na razstavi in v spremni študiji je v ospredje postavljen širok spekter Knobleharjeve misije, ki odpira še veliko možnosti za raziskovanje obdobja, ko so se Slovenci skoraj celo desetletje na različnih področjih zelo intenzivno srečevali z Afriko.

152

AArsrs 4 A.indbA.indb 152152 119.12.20099.12.2009 55:51:55:51:55 MARKO FRELIH / ČRNO SONCE V BELI GLAVI

slika 12: Prizor iz igre »Naš Knoblehar« (avtor Janez Žakelj) v Škocjanu leta 2008 foto: M. Frelih; last: Slovenski etnografski muzej

slika 13: Prizor iz igre »Naš Knoblehar« v Škocjanu leta 2008 foto: M. Frelih; last: Slovenski etnografski muzej

153

AArsrs 4 A.indbA.indb 153153 119.12.20099.12.2009 55:51:55:51:55 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

slika 14: Razstava »Sudanska misija 1848-1858« v Slovenskem etnografskem muzeju leta 2009 foto: M. Frelih; last: Slovenski etnografski muzej

154

AArsrs 4 A.indbA.indb 154154 119.12.20099.12.2009 55:51:55:51:55 MARKO FRELIH / ČRNO SONCE V BELI GLAVI

LITERATURA

Frelih, M., Afrika, ki odhaja in se vrača: dr. Ignacij Knoblehar – katoliški misijonar v južnem Sudanu in raziskovalec reke Nil, Azijske in afriške študije 9/3, 2005, 41–64. Frelih, M., Sudanska misija 1848–1858: Ignacij Knoblehar – misijonar, raziskovalec Belega Nila in zbiralec afriških predmetov / Sudan Mission 1848–1858: Ignacij Knoblehar – Missionary, Explorer of the White Nile and Collector of African Objects, Ljubljana 2009. Harnier von, W., Reise am oberen Nil: Nach dessen hinterlassenen Tage- büchern herausgegeben von Adolf v. Harnier, Darmstadt-Leipzig 1866. Jaklič, F., Apostolski provikar Ignacij Knoblehar in njegovi misijonski sodelavci v osrednji Afriki, Ljubljana 1943. Kainbacher, P. (ur.), Ignaz Knoblecher: Reise auf dem weißen Nil, Sam- mlung von Afrika – Reisebeschreibungen österreichischer Forschungsrei- sender 4, Wien 2003. Klun, V. F., Potovanje po Beli reki. Po izvirnih rokopisih provikarja osrednje Afrike dr. Ignacija Knobleharja predelal Vincencij Fererij Klun, Ljubljana 1850. Schaschel, J., Bilder aus dem Oriente aufgenommen während einer Reise nach Aegypten, Nubien, Sudan in den Jahren 1853 und 1854 / Slike s Ori- jenta nastale tijekom jednog putovanja u Egipat, Nubiju i Sudan godine 1853 i 1854, Karlovac 2003. Šmitek, Z., Klic daljnih svetov: Slovenci in neevropske kulture, Ljubljana 1986. Štrukelj, P., Kultura črnskih plemen ob Belem Nilu v 19. stoletju (raziskovalec Slovenec Ignacij Knoblehar) – Razstava v ciklu »Naši popotniki zbirate- lji«, Grad Goričane 1968. Tadina, I., Ignacij Knoblehar (1819–1858): Veliki pionir krščanske civilizacije in odličen apostol črnih, Acta ecclesiastica Sloveniae 13, Ljubljana 1991. Taylor, B., Journey to Central Africa: Life and Landscapes from Egypt to the Negro Kingdoms of the White Nile, New York 1854.

155

AArsrs 4 A.indbA.indb 155155 119.12.20099.12.2009 55:51:55:51:55 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

A BLACK SUN IN A WHITE MIND: IN MEMORY OF SUDAN MISSION 1848–1858 Keywords: Ignacij Knoblehar, missionary activity, African studies, Su- dan, Khartoum, the Nile, Egypt

Abstract Ignacij Knoblehar (1819–1858) worked as a Catholic missionary in southern Sudan, in particular among the Bari people. He sent regular re- ports home about his work and many newspapers also published his letters. Above all, he became known when he sailed beyond 4° north latitude. He was the fi rst European to carry out systematic measurements of the White Nile and his discoveries were reported in both Europe and America. Whi- le he lived there, Slovenians became acquainted for the fi rst time in their history with a part of Africa. In 1850 he brought a large collection of diverse artifacts from the Nilotic peoples back to Ljubljana. Th ese artifacts are preserved in the Slovene Ethnographic Museum today, and part of the collection was put on display in a temporary exhibition entitled “Sudan Mission 1848–1858” at the museum in May 2009. Th e arrival of a number of African children in Ljubljana arguably constituted the highpoint of this early Slovenian contact with Africa. Missionaries bought the children at a slave market and brought them back to Europe with the intention of trai- ning the boys to be priests and the girls to be nuns. However, the plan fell through because the children all died of pneumonia and tuberculosis. Th e public baptism of the African children and the relationship of the general public to them in the mid-nineteenth century helped shape stereotypical representations of Africans as well as certain forms of racial discrimination that are still present today.

156

AArsrs 4 A.indbA.indb 156156 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 KATJA ZAKRAJŠEK / K PROBLEMATIKI PREVAJANJA AFRIŠKEGA EVROFONSKEGA ROMANA V ...

Katja Zakrajšek

K PROBLEMATIKI PREVAJANJA AFRIŠKEGA EVROFONSKEGA ROMANA V SLOVENŠČINO

Ključne besede: afriški roman, prevajanje, Bahtin, postkolonialne štu- dije

V romanu Ahmadouja Kouroume z zgovornim naslovom Monnè, outrages et défi s med osrednjimi liki srečamo tolmača, ki v trenutku vdora kolonialne sile v domači politični, družbeni in kulturni red odigra ključno, a izrazito ambivalentno vlogo posrednika med »ljudstvom Sobe« oziroma njegovim vladarjem ter francoskimi zavojevalci. Skozi ta lik je Kourouma izrecno tematiziral problem medkulturnega/medjezikovnega dialoga, ki se vedno znova spotakne ob razpoko med različnimi kodi udeležencev v komunikaciji, pa tudi možnosti strateške manipulacije s takšnimi nespo- razumi:

»Za [kraljevo] odločitvijo, da preneha s poukom [francoščine], so stali resnejši politični in verski razlogi. Bolje kot kdorkoli je poznal samovoljo poveljnikov. S tem, da je med sabo in belcem obdržal tolmača, si je zagotovil razdaljo, nekaj svoboščin, čas za razmislek, možnosti za oklevanja in pripombe; ohranjal je določeno nerazumevanje.« (Kourouma, 1990, 226)

Še več, daleč od tega, da bi bilo prevajanje nedolžno »medkulturno posredovanje«, je tudi posredovanje med nesimetričnimi pozicijami moči in interesa ter ima zato neogibno politični naboj. Kouroumovo opozorilo, za

157

AArsrs 4 A.indbA.indb 157157 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

kako kočljiv proces pravzaprav gre, je zato odlično izhodišče za razmislek o prevajanju afriških evrofonskih književnosti v druge evropske jezike.

Afriške književnosti v evropskih jezikih Ni mogoče mimo dejstva, da so to eksogeni jeziki, ki so se v tem prostoru uveljavili s kolonizacijo, ki ohranjajo svoj status dominantnih oziroma elitnih jezikov (z eksogeno, evropsko normo), govori (kaj šele bere) pa jih manjšina prebivalstva. Po drugi strani se v praksi razvijajo lokalne, nestan- dardizirane/podstandardne različice teh jezikov, ki v urbanih območjih postajajo nova orodja širokega sporazumevanja (na primer nigerijski pid- žin, kamfrangleščina, abidžanska francoščina) in se torej umeščajo tudi v nedominantne (ne pa povsem marginalne) lege lokalnih heteroglosij. Polo- žaj je torej močno drugačen od položaja evropskih nacionalnih jezikov, pri katerih obstaja impliciten enačaj med nacionalnim in maternim jezikom, v literaturi pa še tiha domneva o naravnosti oziroma samoumevnosti pisanja v maternem jeziku. Ko govorimo o afriških (in tudi nekaterih drugih nezahodnih) knji- ževnostih v evropskih jezikih, moramo imeti pred očmi, kakšne možnosti imajo pisatelji na voljo za svoje strateško umeščanje v te jezike oziroma za njihovo prilaščanje. Na deklarativni ravni najdemo celo lestvico umeščanj, od slavne izjave kongovskega pesnika in pisatelja Tchicaye U Tam’sija: »francoski jezik me kolonizira in jaz ga koloniziram nazaj« (v: Gauvin, 41) prek strateške naturalizacije evropskega jezika pri Abdourahmanu A. Waberiju (»francoski jezik in literaturo poznam že od šolske zibke, če lahko tako rečem«, v: Martin in Drevet, 107) pa do stališča, ki ga zrcali izjava Kossija Efouija: »Mislim, da je kateri koli jezik ustrezen. Vse je odvisno od tega, kako ga obravnavaš [...] kajti izhodišče pisanja je nezaupanje do katerega koli jezika, vključno z lastnim.« (nav. d., 127) Na ravni besedil je položaj še bolj zapleten, ambivalenten in pogosto protisloven, in sicer zaradi diver- gentnih bralskih obzorij, med katerimi križari (ali s priljubljeno metaforo iz postkolonialnih študij: baranta) besedilo. Besedila, ki dramatizira svojo umestitev na meji oziroma v dinamičnem vmesnem prostoru, v prevodu

158

AArsrs 4 A.indbA.indb 158158 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 KATJA ZAKRAJŠEK / K PROBLEMATIKI PREVAJANJA AFRIŠKEGA EVROFONSKEGA ROMANA V ...

preprosto ni mogoče zvesti na referenčni sistem ene ciljne kulture, ne da bi pri tem izgubilo velik del svoje specifi čne pomenljivosti. Poleg tega pri evrofonskih afriških književnostih večinoma ne moremo predpostavljati identitete med jezikom pisanja in jezikom (jeziki) družbene realnosti, na katero se to pisanje nanaša. Zato je na delu kompleksno posredovanje med izvornim kontekstom in jezikom izvirnika ter soočanje z jezikovnimi praksami, reprezentacijami in normami, vpeto v simbolna in politična razmerja moči. In močnejše ko so politične implikacije jezikovnih strategij danega besedila, močnejši politični naboj zadobijo prevodne izbire. Problematiki razmerij moči se prevod preprosto ne more izogniti, zato se ji tudi prevodna refl eksija ne bi smela, še toliko manj pa v močno polarizira- nih in zapletenih kontekstih, kakršni so tudi (a ne samo) postkolonialni.1 Oglejmo si nekaj radikalnejših primerov takšnega posredovanja, kjer se kulturna politika besedil zelo očitno odigrava na ravni uporabe in obdelave jezika. Pri tem se bom naslanjala na Bahtinovo stilistiko romana, saj prav Bahtinov pristop k jeziku kot dinamični mreži družbenih jezikovnih praks in k romanu kot hibridnemu žanru, katerega nastanek pogojuje zavest o drugih jezikih in kulturah, ponuja odlično izhodišče za analizo besedil, ki se ne ume- ščajo v klasične nacionalne literarne kontekste »zahodnega« tipa. Pomembna implikacija Bahtinove misli je, da roman ni defi niran kot v osnovi evropski žanr (kar mimogrede elegantno razreši sporno vprašanje o »avtentičnosti« in primernosti tega žanra za izvenevropske kontekste, vključno z afriškimi, ter težišče pozornosti premakne s problematike prisvajanja žanra k pogojem, v katerih se je lahko razmahnil v teh drugih prostorih); o njeni relevantnosti za postkolonialne kontekste zanimivo pričajo tudi številna sovpadanja z mislijo martiniškega pisatelja, pesnika in fi lozofa Edouarda Glissanta.2

1.1 Bahtinova stilistika romana temelji na podmeni, da slog romana leži v specifi čni konfi guraciji umetniških podob družbenih jezikov, orkestraciji družbenega večjezičja. Izraz »orkestracija« se nanaša na različne tipe sopri-

1 Splošneje o tem glej tudi Zakrajšek, K.: Potujitveni in prisvajajoči prevod v luči medjezikov- nih razmerij moči, v: Hieronymus (ur. Ožbot, M.), v pripravi. 2 Prim. tudi Zakrajšek (2007b).

159

AArsrs 4 A.indbA.indb 159159 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

sotnosti družbenih glasov in perspektiv v besedilu (kadar jih ne potlači mo- nologizirajoča gesta); in ti so pravzaprav pravi protagonisti romana, vključe- ni v poseben tip dialoga, ki se odvija v vmesnih prostorih dvoglasne besede, ki je ni mogoče razstaviti na ločene replike kot pri dramskem dialogu. Izraz »podoba jezika« pa se nanaša na način, kako je določen družbeni jezik – narečje, register, jezik nekega literarnega obdobja itd. – predstavljen v romanu: kako ta predeluje in stilizira predobstoječe diskurze. Res je, da je Bahtin svojo teorijo razvijal ob korpusu »velikih« evropskih romanov, vendar pa je njen poudarek na zavedanju drugih glasov (glasov drugih) in drugih perspektiv, z vsemi etičnimi in političnimi implikacijami, zaradi česar je nadvse uporabna v obrobnih, mejnih, pluralnih ... kontekstih, v ka- kršnih se razvijajo afriške literature v evropskih jezikih. Pomembno pri tem konceptu je, da ne privilegira osrednje norme, ki je razumljena kot le še en družbeni diskurz, ampak omogoča opis vsake (lokalne) heteroglosije v njeni mnogoterosti – pa naj gre za položaje, kjer je v igri več jezikov, ali pa za takšne, ki se omejujejo na en »nacionalni« jezik. Koncepta podobe in stili- zacije premestita središče pozornosti z vprašanj »pravilnosti« in »zvestobe« ali »avtentičnosti« (se v nigerijskem pidžinu res reče tako?) na učinkovitost (je to prepričljiva in sugestivna reprezentacija nigerijskega pidžina?).3 Podoba jezika v romanu je po Bahtinu vedno dialoška in dvoglasna, pomeni stik in izmenjavo med vsaj dvema družbenima jezikoma, ki se lahko soočata na različne načine: prvine enega se lahko vtkejo v drugega v isti skladenjski enoti, tako da nastane hibridna izjava, ali pa predstavljajoči glas v dejanju predstavljanja vrednostno naglasi predstavljeni družbeni diskurz – ga poda afi rmativno, ironično, parodično itd. Kar je pomembno, je, da med temi implicitnimi vrednotenji ni ostrih ločnic: dvoglasna beseda je po defi niciji torišče ambivalence, ki jo omogoča distanca, porojena iz zavesti, da je jezik prenapolnjen z divergentnimi in nasprotujočimi si diskurzi.

3 Prakse izven standardnih jezikov in v kontaktnih območjih med njimi praviloma nimajo pisne oblike, gotovo pa ne stabilizirane pisne oblike. Vključevanje teh obrobnih družbenih jezikov v pisno literaturo je zato vedno prav toliko tehnično kot kulturnopolitično vprašanje: v praksi je pisatelj postavljen pred zahtevo (sorazmer- ne) berljivosti – vendar pa se številni avtorji energično upirajo temu, da bi ustvarili (iluzorno) transparentno besedilo (transparentno za katerega bralca?); prim. Nga- nangove ironične opombe v obravnavanem romanu.

160

AArsrs 4 A.indbA.indb 160160 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 KATJA ZAKRAJŠEK / K PROBLEMATIKI PREVAJANJA AFRIŠKEGA EVROFONSKEGA ROMANA V ...

1.2 Prav v primeru nestandardnih jezikovnih praks, kot so lokalne razli- čice bivših kolonialnih jezikov v Afriki (urbana francoščina ...) ter kreolski in pidžinski jeziki, ki so izšli iz njih – oboji so vedno bolj prisotni v knji- ževnosti –, je koncept podobe jezika še zlasti koristen. Pozornost namreč usmerja na to, kako besedilo sugerira te prakse, ne pa, kako jih »transponi- ra« v standardni pisni kod. Primeren je denimo za literarna sklicevanja na »ljudske« različice (bivših) imperialnih jezikov, pa tudi na nestabilizirane kontaktne jezike (kreolske jezike in pidžine). Tako na primer roman kamerunskega pisatelja Patricea Ngananga Temps de chien vključuje reprezentacije ljudske yaoundejske francoščine in kamfrangleščine v besedilo, v katerem francoski jezik služi kot nevtralna matrica za sporazumevanje znotraj širšega afriškega konteksta. Leta 2001 je ta francoščina že izpraznje- na referenc na nekdanji kolonialni center in redefi nirana kot afriški jezik: poanta, ki jo podčrtujejo Nganangove ironične opombe pod črto v prvi izdaji, kjer je na zahtevo urednika prevedel stavke v kamfrangleščini – pa ne v standardno evropsko francoščino, ampak v urbano afriško francoščino. Tako je na primer stavek »If he no fi t tchop he moni, n’est-ce pas la mbok-là va l’aider?« v opombi preveden kot »S’il ne pouvait pas manger son argent, n’est-ce pas la pute-là va l’y aider?« (v: Lefebvre, 41). Podobno tudi roman nigerijskega pisatelja Kena Saro-Wiwe Soldatko (Sozaboy) črpa iz nigerijske pidžinske angleščine, da bi podal izkušnjo in mentalni zemljevid prvooseb- nega pripovedovalca. Seveda pidžin, ki je bil leta 1985 še omejen skorajda izključno na ustno rabo, ni vključen v »surovem« stanju, v svoji »pristni« obliki; uporabo v pisnem mediju spremlja tudi pragmatično motiviran premik proti visokemu registru diglosije med pidžinom in standardno an- gleščino. Cilj teh premikov je ustvariti učinkovito reprezentacijo pidžinske angleščine v mediju mednarodne angleščine (ki za anglofonskega bralca pomeni horizont berljivosti):

»Radio begin dey hala as ‘e never hala before. Big big grammar. Long long words (...) As grammar plenty, na so trouble plenty.« (Saro-Wiwa, 1994, 3)

Zanimivo je, da ta delna izravnava jezikovne razlike v diglosiji ne za- briše njenih učinkov: nasprotno, to je strategija izognitve prevajanju kot

161

AArsrs 4 A.indbA.indb 161161 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

»zvajanju« pidžina na standardno angleščino (ki bi dejansko izbrisalo družbeno razliko in marginalnega »drugega« napravilo transparentnega v standardnem jeziku), s tem pa diglosija in njen družbeni pomen šele postaneta očitna za »zunanje« bralce; ti pa se morajo tudi potruditi, da razvo- zlajo vpletene družbene jezike in njihova razmerja. V Soldatku se razmerje med glasovi, ki tvorijo hibridni diskurz pripovedi, nenehoma spreminja, kar omogoča, da pripoved podčrtuje zdaj soldatkovo naivnost zdaj njegovo lucidnost ter ustvarja kompleksno podobo tega »substandardnega«, depri- vilegiranega »objekta« zgodovine.

1.3 Koncept podobe jezika je koristen tudi v primerih – precej pogostih zlasti v starejših afriških književnostih –, kjer je en jezik s svojo kulturo izpisan v drugem, dominantnem jeziku, ki ni del njegove jezikovne realnosti. V tem primeru je koristno razlikovati med izhodiščnim jezikom in jezikom izvirnika. Nekateri avtorji so se v teh okoliščinah zatekali k obse- žnemu kalkiranju skladenjskih struktur in (pogosteje) določenih govornih žanrov (od pozdravov do pregovorov itd.). Izid je že preveden izvirnik, kjer so v jeziku, v katerem je napisan, prisotni palimpsestni sledovi izhodišč- nega jezika. Med najbolj znanimi primeri je roman Les soleils des indépen- dances Ahmadouja Kouroume, ki je napisan v francoščini (jezik izvirnika), medtem ko je jezik tako njegovih protagonistov in (vsaj delno) tudi pripovedovalca v resnici maninka (izhodiščni jezik). Tu dvoglasna bahtinovska hibridna beseda postane triglasna, saj se v njej francoščina kot (literarni) jezik nalaga na spremenljivo prepletanje maninških glasov pripovedovalca in protagonistov:

»Là, entre les toits, apparaissaient divers cieux: le tourmenté par les vents qui ar- rachaient des nuages pour les jeter sur le soleil déjà couvert et éteint, le bas épais et indigo montant de la mer et avançant sur les maisons et les arbres inquiets et tremblotants. L’orage était proche. Ville sale et gluante de pluies ! pourrie de pluies!« (Kourouma, 1970, 21)

Tu lahko morfosintaktične posebnosti (v tem navedku na primer za francoščino nenavadno posamostaljenje pridevnikov »le tourmenté«, »le

162

AArsrs 4 A.indbA.indb 162162 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 KATJA ZAKRAJŠEK / K PROBLEMATIKI PREVAJANJA AFRIŠKEGA EVROFONSKEGA ROMANA V ...

bas«) pripišemo pripovedovalčevemu diskurzu v maninki,4 v zadnjem stavku (»Ville sale ...«) pa v obsodbi mesta ob pripovedovalčevi sozazveni tudi beseda glavnega junaka. Roman Nigerijca Gabriela Okare Th e Voice na podoben način uporabi angleščino, da skoznjo predstavi jezik idžo ter zanj značilne miselne in jezikovne vzorce. Oba pisatelja sta si kot koloniziranca vzela pravico, da sta si prilastila dominantni jezik, ga razstavila in reorganizirala ter iz njega naredila orodje za predstavljanje prav tistih kulturnih diskurzov, ki jih je kot kolonialni jezik dušil ali izbrisoval. Podoba koloni- ziranega jezika v kolonialnem (ali širše, dominiranega v dominantnem), kolonizirani jezik, ki si podredi besedilo v kolonialnem jeziku – pa ne le v dialogu, kar bi lahko učinkovalo le kot element lokalnega kolorita, temveč prav v pripovedovalčevem besedilu, kot se zgodi v omenjenih romanih – ima močan politični naboj, neločljiv od prav tako močnih estetskih učin- kov. Zanimivo je, da so Kouroumo nekateri od njegovih afriških vrstnikov sprva celo obtoževali »slabe francoščine«.

1.4 Spet drugi pisatelji v drugojezično izvirno besedilo vpletejo neprevedene besede in izraze v izhodiščnem jeziku, ki jih včasih prevedejo ali razložijo v samem besedilu ali v opombah pod črto (v starejših tekstih je to prevladujoča rešitev) oziroma prepustijo bralcu, da njihov pomen izlušči iz konteksta.5 Te neprevedene izraze številni razumejo kot nekakšne simbolne zastopnike temeljne kulture, koncentrat njenih najpomembnejših vidikov. Vendar jih je plodneje brati kot metonime, kot občasne opomine o kulturni razliki, ki strukturira besedilo, ki je pogosto napisano v standardnem ali celo privzdignjenem registru drugega jezika, kot je vidno v naslednjem primeru iz romana L’étrange destin de Wangrin malijskega pisatelja Amadouja Ham- patéja Bâja (za ilustracijo so v navedku ohranjene oznake opomb – te so zbrane na koncu romana in vsebujejo prevode, pa tudi obširnejše etnološke komentarje –, neprevedene besede iz izhodiščnega jezika pa so podčrtane):

4 O preoblikovanju francoščine pod vplivom maninke v tem Kouroumovem romanu prim. zlasti Gassama (za analizo konkretnih primerov; 1995), pa tudi Moro (2002) in Borgomano (1998). 5 Prim. Zabus (1990).

163

AArsrs 4 A.indbA.indb 163163 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

»Bamuso (64)! lui cria-t-elle. Dutigui (65) est faché! Il a jeté sur moi un regard plus sombre qu’une nuit de tornade et d’orage …« (Hampaté Bâ, 1992, 99)

Tretjič, koncept podobe jezika je uporaben v analizi literarnih del, ki morajo »sploščiti« radikalno večjezično realnost na pretežno enojezično površino besedila, kar je zelo pogosto zlasti v tistih afriških romanih, ki so postavljeni v urbano okolje. Dober primer je zgoraj omenjeni L’étrange destin de Wangrin, kjer so v besedilu, ki je z izjemo nekaj (prečrkovanih) izposojenk napisano v francoščini, reprezentirani standardna francoščina, français tirailleur (tako imenovana, ker se je izoblikovala kot lingva franka kolonialne vojske) in več avtohtonih zahodnoafriških jezikov. Med jezikovno najzanimivejšimi vidiki tega romana je privzdignjena dikcija, pogosto navdahnjena z retoriko francoske klasicistične literature, ki je uporabljena v določenih dialogih med govorci afriških jezikov:

»Ô ma sœur Rammaye, je me retiens pour te plaire, mais apprends que l’amour est comme un fl euve. Son eau roule, s’écoule et passe, mais jamais il ne tarit ni ne varie d’état.« (Hampaté Bâ, 1992, 127)

Ta visoki register francoščine, križan s podobjem in retoriko zahodno- afriških jezikov, evropskemu bralcu zazveni hkrati domače in radikalno tuje. Implikacija dominantne kulture in elitne tradicije, ki jo nosi, je subver- zivno uporabljena za reprezentiranje zanikane rafi niranosti marginalizirane kulture: to transgresivno prilaščanje in razlaščanje dominantnega jezika prinaša pomenljiv zasuk pozicij moči in vrednosti, saj je govor francoskih likov v romanu predstavljen z mnogo bolj vsakdanjim jezikom. Podoben primer takšne namerne »poneverbe« registrov dominantnega jezika in njihovih implikacij v literarnem sistemu, iz katerega izvira, za predstavljanje rafi niranosti in kompleksnosti dominirane kulture je roman Aventure am- bigüe senegalskega pisatelja Cheikha Amidouja Kana.

1.5 Dotaknimo se še Bahtinovega razumevanja jezika kot »tujega«, kot »besede drugega«: človek usvoji jezik skozi proces socializacije (in v tej luči

164

AArsrs 4 A.indbA.indb 164164 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 KATJA ZAKRAJŠEK / K PROBLEMATIKI PREVAJANJA AFRIŠKEGA EVROFONSKEGA ROMANA V ...

je materni jezik preprosto prvi tuji jezik, ki se ga nauči); poleg tega ga ne usvoji kot abstrakten sistem, ampak tako, da vstopa v niz jezikovnih praks glede na svoj položaj in življenjsko pot v dani jezikovni skupnosti, ki je vedno heterogena in heteroglotna. To tujo besedo si lahko polno prisvoji le tako, da jo ustvarjalno uporablja in spreminja (torej sodeluje v njenem razvoju). Ta razmislek je še posebej pomemben, kadar imamo opraviti s kočljivim vprašanjem prisvajanja (nekdanjih) kolonialnih jezikov, tako v literaturi kot zunaj nje, saj podpira dekonstrukcijo iz romantike podedova- nega miselnega avtomatizma, po katerem je edino naravno in pristno pisati v maternem jeziku (in po katerem so torej drugojezične književnosti nekako »drugotne«). Številni postkolonialni pisatelji dejansko trdijo, da ti jeziki zdaj pripadajo tudi njim in jih imajo pravico uporabljati za lastne namene. Navedli smo že U Tam’sijevo krilatico, ki jedrnato povzema proces vzvratne kolonizacije. Ko si drugi prisvoji jezik, ki ga drugači, in ga uporabi po svoje, s tem zavrne zahtevo metropole po središčnem položaju, bralca iz nekdanjega imperialnega centra odrine na položaj outsiderja in mu v številnih primerih z uporabo strategij namerne neprosojnosti6 celo otežuje dostop do besedila. Pri takšni analizi ne gre za izraz posameznika, ki korenini v polnem, prvinskem stiku z maternim jezikom (mimo njegovih družbenih dimenzij), ampak za kreativno spopadanje z družbenim večjezičjem danega kulturnega konteksta in za njegovo umetniško predstavitev s pomočjo razpoložljivih jezikovnih sredstev ali celo v spopadu z njimi (pri subverziv- nih rabah dominantnih jezikov kot v Kouroumovih Les soleils).

Nekaj možnih prevajalskih pristopov Sledeč tej bahtinovski analizi se na tej točki zastavi vprašanje, kako naj prevod v ciljnem jeziku in glede na možnosti, ki jih ta ponuja, predstavi izhodiščno besedilo z njegovo orkestracijo podob jezika, način, kako to besedilo obravnava družbeno večjezičje – skratka, njegovo jezikovno in kulturno politiko. To je seveda načelno vprašanje, ki ne zadeva le prevajanja afriških književnosti. Specifi čen izziv, ki ga praviloma zastavljajo afriški

6 Za analizo konkretnega primera glej Caron (1998).

165

AArsrs 4 A.indbA.indb 165165 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

evrofonski romani kot razsrediščena besedila, ki kažejo v več smeri naen- krat in se nanašajo na več sistemov kulturnih referenc ter tako omogočajo različne načine vstopa v tekst in različnim občinstvom ponujajo različne vidike »normalnosti« in »normativnosti«, je, da rešitve ni mogoče zajeti v običajni okvir ciljnega (nacionalnega) jezika. Le redko je v tem mogo- če najti tesno vzporedno konfi guracijo družbenih jezikov, ki jo je mogoče aktivirati v prevodu in tako reaktualizirati kulturno politiko teksta v ciljnem (super)sistemu – kot se je zgodilo v francoskem prevodu Soldatka, kjer je izbira abidžanske francoščine kot ustreznice nigerijskega pidžina utemeljena na primerljivi sociologiji teh dveh jezikov in njunem razmerju s standardno dominantno različico. Drugi jeziki, med katerimi je tudi slovenščina, nimajo takšnih že obstoječih plasti. Lahko pa prevajalec raz- išče polje možnega v ciljnem jeziku in ga preoblikuje (razširi), da zmore predstaviti razliko oziroma večjezičje, ki strukturira izhodiščno besedilo, njegove družbene implikacije in njegovo specifi čno umetniško obdelavo v izhodiščnem besedilu.

2.1 Pri prevajanju Kouroumovega romana Alahu ni treba, kjer so napetosti med afriško francoščino in njeno evropsko normo celo izrecno tema- tizirane, sem bila torej prisiljena h konstruiranju umetne »afrikanizirane« slovenščine, da bi predstavila to plast besedila.7 Nekaj let pozneje je ob Sa- ro-Wiwovem Soldatku podobno strategijo, a v mnogo širšem obsegu, ubral Andrej Skubic, ki je konstruiral osupljivo prevodno podobo Saro-Wiwove »avtorske« podobe nigerijskega pidžina ter dokazal, da lahko tak konstrukt »zdrži« skozi celoten roman. Pri tem je upošteval procese nastajanja pid- žinskih in kreolskih jezikov, kjer se, v grobem rečeno, na osnovi prvotne poenostavljene slovnice in omejenega besedišča oblikuje nov kompleksen jezik, ko govorci to gradivo razvijajo glede na svoje komunikacijske potrebe: prav zavest o tem je bistvena, če naj podoba besede drugega ne zapade v tarzanske klišeje ali klišeje »črnskega (ali nasploh »divjaškega«) jezika iz starih pustolovskih knjig. Velika nevarnost takih poskusov je infantilizaci- ja pripovedovalca« (Skubic, 2008, 10). Tako konstruirana podoba podobe dominiranega jezika v dominantnem nosi kompleksno pripoved, ki je or-

7 Za podrobnejšo analizo tega primera prim. Zakrajšek (2004).

166

AArsrs 4 A.indbA.indb 166166 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 KATJA ZAKRAJŠEK / K PROBLEMATIKI PREVAJANJA AFRIŠKEGA EVROFONSKEGA ROMANA V ...

ganizirana okrog izkušnje utišanega »predmeta« zgodovine: povedati jo v standardnem jeziku bi pomenilo povedati jo s stališča zmagovalca.

2.2 Palimpsestno prisotne že prevedene besedilne prvine ali celotna besedila, kjer med jezikom izvirnika in izhodiščnim jezikom v nasprotju s prejšnjim primerom ni genetske povezave in drugi ni marginalna, domi- nirana različica prvega – omenili smo že Kouroumove Les soleils des in- dépendances in Okarov Th e Voice –, zahtevajo drugačen pristop. Po svoje je tu lažje razbrati transformacije jezika izvirnika, ki nastanejo pod vplivom izhodiščnega jezika in katerih rezultat je upodobitev tega jezika z gradivom drugega. V prevodu je mogoče vsaj do neke mere uvesti enakovrstne transformacije, čeprav gre v praksi za sklepanje na podlagi avtorjeve obdelave jezika izvirnika in ne na podlagi prevajalčevega poznavanja izhodiščnega jezika, kar bi bilo sicer idealno. Prav kot pisatelj v takšnem primeru iz jezika, v katerem piše, izžene njegove »lastnike«, da v njem odpre prostor za glasove, ki niso v njem nikoli spregovorili (in ki jih je ta jezik utišal), naj bi tudi prevajalec ciljni jezik razprl onkraj trenutnega razpona večjezičja in ga odprl za druge možnosti dialoškega odnosa z drugim(i), ne da bi ga (jih) zvajal na standarde ciljne kulture.8 Zanimivo je, da slovenščina zastavlja tudi specifi čno težavo za takšno prevodno strategijo, namreč veliko gibkost v skladnji, ki dovoljuje kar najrazličnejše načine organizacije povedi – zato

8 Zanimiv primer nasprotnega ravnanja je Queneaujev prisvajajoči prevod dela Th e Palm-Wi- ne Drinkard nigerijskega pisatelja Amosa Tutuole. Zgovorna je že primerjava prvega stavka Tutuolovega izvirnika, za katerega je značilna ustvarjalna, a povsem »nepravilna« raba an- gleščine, in Queneaujevega tekočega prevoda v standardni francoščini: »I was a palm-wine drinkard since I was a boy of ten years of age. I had no work more than to drink palm-wine in my life« (Tutola, 1952, 1). »Je me soûlais au vin de palme depuis l'âge de 10 ans. Je n'avais rien eu d'autre à faire dans la vie que de boire du vin de palme« (Tutuola, 2006, 1). Morda je Queneauja tako pritegnila zgodba, ki je v njegovem francoskem kontekstu delovala nadrealistično, ter Tutuolove (nenamerne) kršitve zahodnih narativnih konvencij (pravzaprav ni pisal proti njim, ampak mimo njih), da sploh ni opazil, kako avtorjeva jorubščina preoblikuje površino besedila, ali pa se mu to ni zdelo pomembno. (Ta primer je še toliko bolj zapleten zaradi vprašanja, kakšno vlogo pripisati avtorski nameri, saj je sodeč po razpo- ložljivih virih le malo izobraženi, a izjemno ustvarjalni Tutuola preprosto pisal v najboljši angleščini, ki jo je premogel, pri tem pa mimogrede, a nenamerno, vanjo vpisal jorubščino in dosegel podoben učinek kot nekateri drugi avtorji, pri katerih je šlo za zavestno strategijo.)

167

AArsrs 4 A.indbA.indb 167167 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

bi bilo v nekaterih primerih težje doseči učinek tujosti, drugosti, ki izvira iz trka med skladnjo izhodiščnega jezika in jezika izvirnika, zlasti kadar gre za vprašanja besednega reda. Vendarle pa z bivšimi kolonialnimi jeziki v zadostni meri deli jezikovno logiko, da bi marsikakšna skladenjska transformacija tudi v slovenskem prevodu zazvenela zelo tuje – kot v naslednjem primeru:

»Who are you people be?« Okolo asked. Th e people opened not their mouths. »If you are coming-in people be, then come in«. (Okara, 1970, 26)

Najtrši oreh je tu predstavitev elementa, ki je v angleščini podan kot »be«, saj je povsem tuj logiki označevanja glagolskega dejanja v indoevrop- skih jezikih; vendarle pa je tako radikalna transformacija jezika pisanja, ki v tem primeru zadeva tudi samo morfologijo, zelo redka in pomeni mejni primer prevedljivosti. Lažje izvedljiva (in zato pogosteje udejanjena) je ta strategija pri prevajanju metaforike, pregovorov, pozdravov itd. – torej posameznih že prevedenih besedilnih elementov, kar je tudi pogostejša možnost palimpse- stnega vključevanja izhodiščnega jezika v drugojezično izvirno besedilo. Kouroumova Les soleils des indépendances nudijo mnogo takšnih primerov, pogosto v povezavi s skladenjskimi transformacijami. Prvi stavek se glasi:

»Il y avait une semaine qu’avait fi ni dans la capitale Koné Ibrahima, de race malinké, ou disons-le en malinké: il n’avait pas soutenu un petit rhume …« (Kourouma, 1970, 9)

Tu je lahko zelo uspešen kar dobeseden prevod, s pridržkom, da je treba to »dobesednost« pridržati za elemente, v katerih vidimo posledico učinko- vanja izhodiščnega jezika na jezik literarnega izvirnika – v danem primeru torej ne bi bilo primerno od besede do besede prevajati standardno francoskega »il y avait«, temveč izraz »avoir fi ni« za »umreti« ter seveda navede- ni rek; z zavestnim ohranjanjem iste »neregularne« strukture informacij v stavku bi se prevod lahko glasil:

168

AArsrs 4 A.indbA.indb 168168 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 KATJA ZAKRAJŠEK / K PROBLEMATIKI PREVAJANJA AFRIŠKEGA EVROFONSKEGA ROMANA V ...

»Pred tednom dni je končal v prestolnici Koné Ibrahima, Maninka po rodu, ali recimo po maninško: podlegel je majhnemu prehladu ...«

Kadar izhodiščni jezik ne preoblikuje slovnične strukture jezika pisanja, ampak so vanj vpletene posamezne neprevedene besede in izrazi, se vpra- šanje njegove obravnave v prevodu zastavlja drugače. Pogosto – v afriških literaturah kar praviloma – so te besede in izrazi podani v približni fone- tični transliteraciji, dostikrat tudi zato, ker izhodiščni jezik ni (še ni bil) zapisan, danes pa morda tudi iz navade ali iz konvencije. Kakorkoli, če bi ta prečrkovanja povzeli v prevedenem besedilu, bi to pomenilo »kolonizacijo« tako izhodiščne kot ciljne kulture in njuno podrejanje standardom izvirnega jezika (če pustimo ob strani, da takšne transliteracije ciljnemu bralcu ne koristijo). Načeloma je izhodiščni jezik mogoče predstaviti z uporabo njegovega lastnega pravopisa (kadar ta obstaja); alternativna možnost (tudi glede na namen in ciljno publiko prevoda) je fonetična transliteracija v ciljnem jeziku, vsekakor pa v njegovi prevodni podobi ni mesta za jezik izvirnika. Tako na primer v slovenskem prevodu Razpada Chinue Achebeja povsem smiselno beremo slovensko prečrkovane citatne besede, kot je na primer »ndiči« (v angleškem izvirniku zapisano kot »ndichi«), kar bralcu vsaj posreduje informacijo o njihovem približnem izgovoru.

Sklep: k politiki neasimilativnega prevoda Afriške književnosti torej zastavljajo vrsto prevodnih izzivov, katerih reševanje zahteva izstop iz konceptualnih okvirov nacionalnega jezika in nacionalne literature, kot sem poskusila nakazati z uporabo Bahtinovih konceptov podobe jezika in orkestracije večjezičja. Lahko rečemo, da je uspešen prevod afriškega besedila tisti, ki upošteva specifi čno kulturno (in kulturnopolitično) umestitev besedila ter jo postavlja pred bralca prevoda, tako da ne prevaja le posameznih slogovnih prvin, ampak v prevodu rekon- struira njihova medsebojna razmerja, pri čemer lahko tudi identifi cira in dramatizira monologizirajoče silnice, lastne ciljnemu jeziku, ter aktualizira

169

AArsrs 4 A.indbA.indb 169169 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

v njem prisotne diskurze o drugem/drugih. Pomemben element takšnega neasimilativnega prevoda je tudi paratekstualni aparat: opombe (čeprav so te, če jih je preveč, lahko moteče), prevajalčev predgovor in/ali spremno besedilo, ki bralcu ponudi ozadje, pojasni kulturno umestitev besedila in politični ter jezikovni kontekst, v katerem je nastalo. To pa pomeni, da je pogosta zahteva, naj bo prevod transparenten, naj izgine kot prevod, tako da ustvari iluzijo neposrednega dostopa k izvir- nemu besedilu, izjemno problematična, še toliko bolj v postkolonialnih kontekstih in pri postkolonialnih tekstih, ki dramatizirajo lastno specifi čno zgodovinsko umeščenost. Odgovoren prevod takšnih besedil se tej iluzi- ji izogiba. Priznanje lastnega statusa kot prevoda mu ne preprečuje, da bi bil odlično literarno delo; konec koncev sta, kot sem argumentirala zgoraj, tako »izvirnik« kot prevod konfi guraciji podob jezikov (ki so lahko bolj ali manj oddaljeni od jezika pisanja/prevoda). Lahko pa ga obvaruje pred nevarnostjo sodelovanja v preoblačenju etnocentričnih predpostavk v diskurz univerzalnosti in transparentnosti, v katerem se izgubi pomen specifi čne (med)kulturne lokacije in izkušnje. Takšen prevod pritrjuje in udejanja pravico drugega do neprosojnosti. Ne posreduje prek meja med kulturnimi esencami, ampak med pluralni- mi, spremenljivimi, hibridnimi kulturnimi lokacijami. To zahteva določen trud tako s strani prevajalca – prevpraševanje obrobij jezikov, ne le njunih standardiziranih in standardizirajočih središč – kot bralca, ki je prisiljen dejavno pristopiti k pišočemu in izpisanemu drugemu ter v razumevanje vložiti nekaj napora, ne le vnesti že izdelanih predpostavk. S tem pa prevod, ki ga bom zasilno poimenovala »postkolonialen«, dovrši svoj lasten dvo- glasni umetniški, etični in kulturnopolitični projekt.

170

AArsrs 4 A.indbA.indb 170170 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 KATJA ZAKRAJŠEK / K PROBLEMATIKI PREVAJANJA AFRIŠKEGA EVROFONSKEGA ROMANA V ...

VIRI IN LITERATURA

1. Bâ, A. H., L’étrange destin de Wangrin, Pariz 1992. Kane, Ch. K., Aventure ambigüe, Pariz 2002. Kourouma, A., Les soleils des indépendances, Pariz 1970. Kourouma, A., Monnè, outrages et défi s, Pariz 1990. Kourouma, A., Allah n’est pas obligé, Pariz 2000. Kourouma, A., Alahu ni treba, Ljubljana 2004. Nganang, P., Temps de chien, Pariz 2003. Okara, G., Th e Voice, London 1970. Saro-Wiwa, K., Sozaboy, London 1994. Saro-Wiwa, K., Sozaboy: Pétit minitaire, Pariz 1998. Saro-Wiwa, K., Sozaboy, Ljubljana 2008. Tutuola, A., Th e Palm-Wine Drinkard, London 1952. Tutuola, A., L’ivrogne dans la brousse, Pariz 2006.

2. Appiah, K. A., Th ick translation, v: Th e translation studies reader (ur. Venu- ti, L.), London in New York 2000, str. 417–429. Bahtin, M., Th e dialogic imagination, Austin 1981. Bahtin, M., Teorija romana: izbrane razprave, Ljubljana 1982. Bahtin, M., Problems of Dostoevsky’s poetics, Minneappolis in London 2003. Bhabha, H. K., Th e location of culture. London in New York 1994. Borgomano, M., Ahmadou Kourouma: Le »guerrier« griot, Pariz 1998. Caron, D., Pour une poétique de l’opacité: Ahmadou Kourouma, Édou- ard Glissant et l’espace de la Relation francophone, Canadian Review of Comparative Literature 3–4, 1998, str. 348–362.

171

AArsrs 4 A.indbA.indb 171171 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Cordonnier, J.-L., Traduction et culture, Pariz 1995. Gassama, M., La Langue d’ Ahmadou Kourouma ou le français sous le soleil d’ Afrique, Pariz, 1995. Gauvin, L., L’écrivain francophone à la croisée des langues: entretiens, Pariz 1997. Lefebvre, A., Patrice Nganang et »la parole des sous-quartiers«: une approche sociolinguistique de l’écriture du français dans le roman francophone, v: Discours et écritures dans les sociétés en mutation – Itinéraires et contacts de cultures 39 (ur. Bengoéchéa, M. in drugi), Pariz 2007, str. 35–47. Martin, P. in Drevet, C., La langue française vue d’ailleurs, Casablanca 2001. Moro, A., La langue de la communication interculturelle. L’exemple de Les soleils des indépendances et de Monnè, outrages et défi s d’Ahmadou Kou- rouma, v: Littératures africaines: transpositions? (ur. Teulié, G.), Mont- pellier 2002, str. 355–368. Skubic, A., Prevajalčev predgovor, v: Sozaboy (Saro-Wiwa, K.), Ljubljana 2008, str. 9–12. Venuti, L., Translation, community, utopia, v: Th e translation studies reader (ur. Venuti, L.), London in New York 2000, str. 468–488. Vevar, Š., Temeljni aspekti in principi literarnega prevajanja, Ljubljana 2000. Zabus, C. Othering the foreign language in the West-African Europhone novel, Canadian Review of Comparative Literature 3–4, vol. 17, 1990, str. 348–366. Zakrajšek, K., Kaj pa, ko pisatelj zapiše večjezično francoščino, v: Prevajan- je besedil iz obdobja romantike: 29. prevajalski zbornik (ur. Ožbot, M.), Ljubljana 2004, str. 341–358. Zakrajšek, K., Texte postcolonial et sa traduction. Discours et écritures dans les sociétés en mutation – Itinéraires et contacts de cultures 39 (ur. Bengo- échéa, M. in drugi), Pariz 2007(a), str. 181–193. Zakrajšek, K., Postkolonialni dialogi, Primerjalna književnost 30/2, 2007(b), str. 19–34.

172

AArsrs 4 A.indbA.indb 172172 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 KATJA ZAKRAJŠEK / K PROBLEMATIKI PREVAJANJA AFRIŠKEGA EVROFONSKEGA ROMANA V ...

TRANSLATING THE AFRICAN EUROPHONE NOVEL INTO SLOVENIAN

Keywords: African novel, translation, Bakhtin, postcolonial studies

Abstract Th is article opens with a brief consideration of the implications of Eu- rophone writing in Africa: writing in a second, ex-colonial and still dominant language, and divergence between the language of writing and the (oft en plural) linguistic reality of the society addressed by the text. Such writing implies complex mediation between the source context and the language of the original, a grappling with language practices, representations, and norms in symbolic and political power relations, meaning that the language strategies of the text have an unavoidable political charge. Th e same is true of translation choices. Th e fi rst part of the article analyzes some of the more radical textual strategies adopted by various African Europhone writers using a Bakhtini- an approach, focusing on questions of language appropriation and literary representation of linguistic practices and, specifi cally, of social heteroglos- sia and its social and political implications in the postcolonial literary text in a European language. Th ese strategies range from pidginization of the text (Ken Saro-Wiwa) to embedding untranslated material from indigenous languages (Amadou Hampâté Bâ) to syntactic and other transformations in which the language of writing is reorganized according to the patterns of an indigenous language, resulting in an already-translated original (Gabriel Okara, Ahmadou Kourouma). Th e second part explores possible translation strategies in the light of this analysis, taking into account the position of Slovenian in relation to relevant ex-colonial and African languages. Depending on the situation, these strategies can include constructing a new virtual register for the target language (in order to represent the original image of a pidgin language), transforming target-language patterns to represent the transformations at work in an already-translated original, and adapting the transliteration of

173

AArsrs 4 A.indbA.indb 173173 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

embedded untranslated material. Th e discussion is partly based on some translations into Slovenian that already exist. Th e author argues for a translation approach based on consideration of the specifi c cultural and political location of each text as well as of the relative position of the source and target contexts and languages. Rather than a fl uid, transparent translation that tends towards complicity in eth- nocentric-masking-as-universal, the result of such strategies is a text that is explicitly a translation. Mediating between plural, shift ing, and hybrid cultural locations, it reasserts the other’s “right to opacity” and demands active participation on the part of the reader as well as the translator. In this way, what is provisionally termed “postcolonial translation” accomplishes its own, double-voiced artistic, ethical, cultural, and political project.

174

AArsrs 4 A.indbA.indb 174174 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 TONE SMOLEJ / LÉOPOLD SÉDAR SENGHOR PRI SLOVENCIH

Tone Smolej

LÉOPOLD SÉDAR SENGHOR PRI SLOVENCIH1

Ključne besede: Senghor, prevajanje, afriške književnosti

I. V petdesetih letih dvajsetega stoletja sta se v Parizu s Senghorjem sre- čala dva slovenska frankofona intelektualca. Konec februarja 1955 je Sen- ghor Edvarda Kocbeka povabil v francoski parlament, v klub neodvisnih čezmorskih poslancev. Slovenskega obiskovalca je očaral z zdravo in spro- ščeno človeškostjo, saj ga je pozdravil, kakor da bi bil njegov stari znanec. Senghor je celo poudaril, da je že bil v Ljubljani tako pred vojno kot po njej. Pozneje pa je pogovor potekal takole:

»Tako sva se najprej razgovorila o Afriki, o počasnem prebujanju črnih rodov, o velikih težavah spričo njihove jezikovne razdrobljenosti, kajti med seboj se spo- razumevajo zvečine s francoščino. Vendar ni dvoma, da bo sčasoma vsa Afrika odvrgla kolonialni sistem in razvila tehnično razvitejše življenje, kajti v sebi skriva velikanska zemeljska bogastva. Potem sva se menila o splošnih človeških vprašanjih in bila kmalu v poeziji.« (Kocbek, 2004, 89)

Dve leti pozneje je Senghorja na njegovem domu obiskal še Jože Javor- šek, ki je tega afriškega pesnika sicer že leta 1948 omenil v svojem članku Zapiski o današnji francoski književnosti.2 Pri senegalskem pesniku sta bila

1 Avtor bi se rad zahvalil prof. dr. Svaniborju Pettanu za razlago afriških inštrumentov, dr. Mihaelu Glavanu za pomoč pri prepisu Kocbekovega dnevnika ter gospe Mateji Likozar za fotografi jo Senghorjevega obiska v Sloveniji iz fototeke Gorenjskega muzeja. 2 Novi svet 3 (1948), 627–641.

175

AArsrs 4 A.indbA.indb 175175 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

tedaj na obisku še martiniški poslanec in pesnik Aimé Césaire ter Richard Wright, ameriški črnski politik in eksistencialist. Trojica je razpravljala o evropskem boju zoper afriško omiko. Kolonialci so svet prepričevali, da tiče črnci v barbarstvu, zato so storili prav vse, da bi zakrili lepoto črne omike in s tem opravičili tiranijo nad črnim svetom. Trojica se je strinjala, da je treba Afričane spoznavati, afriško umetnost pa preučevati. V Javorškovem zapisu pa se je ohranil tale Senghorjev nekoliko nadrealistični samogovor:

»Afriško sonce je pošast, ki se sprehaja po nebu. Čez dan si je ne upamo gledati, šele zvečer si drznemo dvigniti k njej svoj pogled. Takrat se sonce spremeni v žvepleno bulo, ki se potaplja v rdečkasto kad. Iz kadi sika ognjena voda pahljačastih oblakov na vse strani neba in sveta. Svetloba je vseuničujoča. Če pomislim nanjo, pomislim hkrati na konec sveta. In vidim predmete, ki so pre- barvani z zelenkasto mrliško barvo. Končno sonce izgubi svojo obliko. Razleze se. Kot bi se na obzorju razlil rumenjak. Nato vse skupaj izgine. In noč pregrne zemljo tako hitro, da človeka zabolita telo in duša. Takrat začne svet misliti in dihati. Oglasi se »tam-tam«. O, ko bi vi vedeli, kakšne sile se pripode s »tam- tamom« v srce.« (Javoršek, 1958, 57)

Slovenski bralci so sicer v petdesetih letih občasno naleteli na Senghor- jevo ime. Omenjala se je njegova vloga v vladi Edgarja Faura (1955–56) ter zmaga njegove stranke na senegalskih volitvah leta 1959.3 V šestdesetih letih se je na Slovenskem poročalo tudi o festivalu črnske umetnosti, ki ga je Senghor organiziral v Dakarju.4 Glede na dejstvo, da sta v prevodu Vena Tauferja v Perspektivah (1960/61) izšli le dve njegovi pesmi (Črna žena in Za dve fruli), je več kot očitno, da je bil Senghor slovenski javnosti najbolj znan kot politik. Vsaj do sedemdesetih let. 30. avgusta 1975 se je na brniško letališče spustila karavela, s katero se je pripeljal Leopold Senghor. Josip Broz Tito mu je nato priredil sprejem na gradu Brdo, ki so se ga udeležili tudi nekateri slovenski kulturniki, na primer Josip Vidmar in Matej Bor, s katerim se je Senghor pogovarjal o poeziji: »»Poznam vas že iz francoskih prevodov v antologijah jugoslovanske

3 Leopold Senghor. Ljubljanski dnevnik 7/78 (4. 4. 1959), 3. 4 Boris Kuhar: Prebuja se črni orfej, Delo 8/155 (11. 6. 1966), 6.

176

AArsrs 4 A.indbA.indb 176176 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 TONE SMOLEJ / LÉOPOLD SÉDAR SENGHOR PRI SLOVENCIH

lirike,« se je Senghor zahvalil pesniku Mateju Boru, ko mu je ta izročil an- gleški prevod svoje Šel je popotnik skozi atomski vek.5 Na Brdu se je menda prisrčno objel s Petrom Guberino, hrvaškim francistom in fonetikom, s katerim je leta 1934 študiral v Parizu. Iz znanih razlogov na sprejemu ni bilo predsednikovega slovenskega znanca Edvarda Kocbeka, ki pa je Senghorjev obisk presenetljivo natančno spremljal, o čemer priča v zapuščini ohranjeni izrezek članka iz srbske Politike. Na podlagi branja članka Poset senegalskog predsednika O. Vasiljevića je Kocbek v svoj dnevnik zapisal naslednje misli: »Začenja se pisanje o Senghoru. Odpirajo nekakšno kampanjo Senghor. Vidi se, da gre za nekaj neoriginalnega, neavtentičnega, za kulturno korist, ki naj po možnosti prinese tudi politično korist.«6

slika 1: Predsednik Tito in senegalski predsednik Leopold Senghor na Brdu 30.8.1975; foto: D. Holinsky; last: Gorenjski muzej Kranj

5 Bogdan Pogačnik: Deželi z enakimi pogledi, Delo 17/203 (1. 9. 1975), 1. 6 Edvard Kocbek: Dnevnik 31. 8. 1975. Mapa 64. Ms 1421. Rokopisna zbirka NUK.

177

AArsrs 4 A.indbA.indb 177177 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Po krajšem obisku makedonske Struge se je Senghor vrnil v Slovenijo, kjer je bival v Vili Bled: »Med bivanjem v Jugoslaviji sem doživel mnoge politične in poetične inspiracije, ki bodo mogoče kdaj zagledale luč tudi v moji literaturi,« je tedaj povedal novinarjem na tiskovni konferenci.7 Po- zneje se je Senghor podal še na obisk Kranja in Ljubljane, ki ga lahko vsaj deloma rekonstruiramo s pomočjo za tisti čas tipičnih časopisnih poročil: »V tkalnici so stari stroji še oglušujoče ropotali, tako da se je komaj slišalo sicer navdušeno ploskanje delavk. [...] Dolgi špalirji Ljubljančanov so poz- dravili senegalskega predsednika na poti po starem delu mesta in na Trgu revolucije.«8 Kocbek je iste dogodke v svoji neposredni soseščini videl nekoliko drugače: »V mestu direndaj, v sončnem vremenu miličniki in šolska mladina z zastavami pozdravljajo Senghorja.«9 V nebotičniku Ljubljanske banke je Senghor sprejel delegacijo Mladin- ske knjige, ki mu je poleg Vincenotove strukturalne slovnice slovenskega jezika izročila avtorske izvode slovenskega prevoda njegove poezije, ki je izšel v zbirki Lirika. Ob tem je Senghor dejal: »Vse do Senegala je že prodrl sloves, da so Slovenci delavni ljudje. A zdaj sem spoznal, da niste samo marljivi, ampak tudi prijazni in da ste pesniki.«10 V nadaljevanju se bomo posvetili slovenskemu prevodu Senghorjeve poezije, ki jo je za zbirko Lirika izbral in prevedel Aleš Berger.

II. Berger je že leta 1966 v Tribuni objavil izbrane odlomke iz Senghorjevih esejev, šest let pozneje pa je za revijo Sodobnost prevedel pet pesmi iz Sen- ghorjevega opusa. Iz zbirke Senčni spevi (Chants d’ombre, 1945) je Berger za Liriko izbral in prevedel vrsto pesmi, ki so ključne za Senghorjevo poetiko. Poslovenil je

7 Bogdan Pogačnik: Sadovi obiska, Delo 17/205 (3. 9. 1975), 1. 8 Bogdan Pogačnik: Vaše izkušnje nam izdatno pomagajo, Delo 17/205 (3. 9. 1975), 1. 9 Edvard Kocbek: Dnevnik 2. 9. 1975. Mapa 64. Ms 1421. Rokopisna zbirna NUK. 10 Bogdan Pogačnik. Vaše izkušnje nam izdatno pomagajo, Delo 17/205 (3. 9. 1975), 1.

178

AArsrs 4 A.indbA.indb 178178 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 TONE SMOLEJ / LÉOPOLD SÉDAR SENGHOR PRI SLOVENCIH

tudi obsežnejši spev Que m’accompagnent kôras et balafong. Nenavadno je, da v slovenskem prevodu umanjka motto v jeziku volof, ki služi kot razlaga naslova. Senghor je sicer to svojo pesnitev podnaslovil »guimm pour trois kôras et un balafong«. Pesnik je zapisal, da so se nekateri njegovi bralci pri- tožili, da ne razumejo besed afriškega izvora. Čeprav je poudaril, da piše za svoje ljudstvo, ki ve, da kora ni harfa in balafong ne klavir, pa se je odločil, da bo na kratko razložil te besede, saj ne želi biti hermetičen ali pa izvajati eksotizma zaradi eksotizma. V tem slovarčku je sererska beseda »guimm« razložena kot spev, pesnitev, tisto, kar je Grkom oda, balafong11 pa kot vrsta ksilofona. Zanimivo pa je, da ni razložil glasbila kora, ki združuje značil- nosti lutnje in harfe ter pri katerem strune niso vzporedne z vratom glasbila. Slovenski prevajalec je omenjeno sintagmo poslovenil takole: »spev za tri kore in balafong«. V nasprotju z inštrumenti, ki tudi v slovenski verziji ostajajo »neprevedeni«, je torej »guimm« poslovenjen kot »spev«.12 Iz Senčnih spevov je Berger v izbor uvrstil tudi Črno žensko (Femme noire) v prevodu Vena Tauferja. Na vprašanje slovenskega novinarja Bogdana Pogačnika, kaj mu pomeni črna ženska, ki jo je veliko opeval, je Senghor odgovoril: »Ženska je, tako kot vsa Afrika, sožitje, je plodnost, je ponižnost in je lepota. Grafi čno bi jo upodobil kot trikotnik ali kot znamenje spolnosti. Ženska lahko veliko bolj ljubi od moškega.« (Pogačnik, 1975, 19) Podobno velja tudi za omenjeno pesem. Taufer je uspešno poslovenil Sen- ghorjev kiklos (bouche qui fais lyrique ma bouche – usta, ki navdušujejo moja usta). Ustrezno so poslovenjeni tudi drugi afriški atributi v pesmi.

Femme nue, femme obscure Fruit mûr à la chair ferme, sombres extases du vin noir, bouche qui fais lyrique ma bouche Savane aux horizons purs, savane qui frémis aux caresses ferventes du Vent d’Est Tamtam sculpté, tamtam tendu qui grondes sous les doigts du vainquer

11 Samostalnik balafong prihaja iz jezika malinke, sestavljata pa ga besedi bala (glasbilo) in fo (govoriti, igrati glasbilo). 12 Taufer je v svojem prevodu pesmi Je t'ai fi lé une chanson. Pour deux fl ûtes piščali poslovenil kot fruli. Izraz najbrž ni najbolj posrečen, saj je ta inštrument vezan na južnoslovansko okolje.

179

AArsrs 4 A.indbA.indb 179179 119.12.20099.12.2009 55:51:56:51:56 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Ta voix grave de contralto est le chant spirituel de l’Aimée. (Œuvre poétique, 18–19)13

Žena gola, žena črna! Zreli sadež čvrstega mesa, motne ekstaze črnega vina, usta, ki navdušujejo moja usta, savana jasnih obzorij, savana, drhteča pod žgočimi ljubkovanji Vzhodnega Vetra, tamtam izklesani, tamtam zategli, grmeč pod prsti zmagovalca, tvoj težki glas kontraalta je duhovna pesem Ljubljene. (Lirika, 58)14

Ob tem je treba dodati, da se ta pesem v slovenskem izboru podaljša za štiri strani. Uredniška malomarnost je Črni ženi prilepila še pet pesmi iz zbirke Nočne pesmi (Nocturnes), kar slovenskemu bralcu povsem onemo- goča razumevanje tega dela. Omenjene pesmi so sicer iz ljubezenskega cikla Spevi za signare (Chants pour signare), ki je posvečen signaram. Beseda signare (iz portugalske senhora) je najprej označevala bogato mulatko, nato pa lepo žensko. V slovenskem izboru je mogoče najti tudi nekaj pesmi iz druge Seng- horjeve zbirke Črne hostije (Hosties noires). Berger je tako prevedel obsežno Molitev za mir (Prière de paix), ki jo je Senghor posvetil zakoncema Pompi- dou, pa tudi pesem Črncem ameriške vojske (Aux soldats négro-américains) in še nekatere druge. Iz tretje zbirke Etiopske pesmi (Éthiopiques) je Berger izbral štiri pesmi. Slovenski izbor se sploh prične s pesmijo Odsotna (L’Ab s e nt e ), ki v izvirniku obsega kar sedem spevov. V slovenščino pa je preveden le prvi, in to brez navedbe, da gre za odlomek. Ker se Odsotna, ki je povezana z mitom

13 Vsi francoski navedki po Léopold Sédar Senghor: Œuvre poétique, Paris: Editions du Seuil, 1990. 14 Navajamo še prevod te kitice v prevodu Marije Javoršek (2009): Gola ženska, temna ženska / zreli sad s čvrstim mesom, mračne ekstaze črnega vina, / usta, ki izvabljajo besede ljubezni mojim ustom / savana s čistimi obzorji, savana, ki drhtiš ob strastnem / ljubkovanju vetra z Vzhoda / izrezljani tamtam, napeti tamtam, ki golčiš pod prsti / zmagovalca / tvoj globoki glas v kontraaltu je duhovna pesem / Ljubljene.

180

AArsrs 4 A.indbA.indb 180180 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 TONE SMOLEJ / LÉOPOLD SÉDAR SENGHOR PRI SLOVENCIH

kraljice iz Sabe, omenja šele v drugem spevu, slovenskemu bralcu najbrž ni povsem jasno, zakaj takšen naslov pesmi. Slovenski prevajalec je tudi opustil pesnikov pripis, da je to »guimm za tri kore in balafong«. V tej pesmi se pojavi znameniti Senghorjev pojem »dyâli«, ki izhaja iz jezika mandingo ter pomeni dvornega pevca in rodoslovca. Pri Senghorju pa je »dyâli«, ki ga je mogoče najti tudi v slovenski verziji, nekakšen trubadur, ki ohranja tradicijo prednikov. Sicer pa Senghor v tej pesmi poudarja, da noče biti voditelj, marveč le dyâli. O tem je spregovoril tudi Bogdanu Pogačniku, ki ga je povprašal, kdaj je pogumnejši: kot politik ali kot pesnik: »Politik sem samo priložnostno in po dolžnosti. Toda zame je politika v bistvu tudi to, kar že etimološko beseda pomeni – politika je umetnost voditi neko drža- vo.« (Pogačnik, 1975, 19) Med pesmimi iz omenjene zbirke velja navesti še Kongo (Congo), kjer lahko najdemo senegalske kraje (Joal, Fadyout), ključne za Senghorjevo poetiko. Zanimivo, da prevajalec ni ohranil omembe naroda Koyate (la voix des kôras Koyaté – glas junaških kor). Prevajalec je ustrezno poslovenil številne genetivne metafore (dans ton lit de forêts – v postelji gozdov; les phallus des monts – falusi gora). Pri prevodu bogate favne ni jasno, zakaj so iz rib in ptic (poissons oiseaux) nastale leteče ribe (fr. poisson volant). Senghorjevo notranjo rimo (poissons moissons) pa je Berger uspešno za- menjal z akustično (povodnih povodnji):

Car tu es femme par ma tête par ma langue, car tu es femme par mon ventre Mère de toutes choses qui ont narines, des crocodiles des hippopotames Lamantins iguanes poissons oiseaux, mère des crues nourrice des moissons. (Œuvre poétique, 105)

saj ti si žena, tako pravita moj jezik, moja glava, saj ti si žena, tako pravi moj trebuh, mati vseh stvari, ki vonjajo, mati krokodilov, konj povodnih, morskih krav, legvanov, letečih rib, mati povodnji, dojilja žetev. (Lirika, 30)

181

AArsrs 4 A.indbA.indb 181181 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

V tej zbirki je mogoče najti še pesem Kaya Magan. Gre za naslov, ki ga je nekoč nosil vladar Malija. Slovenski prevajalec sintagmo »les guélowârs des neuf tatas« (guelowarji devetih tat) tu prevaja kot »zmagovalce devetih okrožij«. Sererska beseda »guélowar« (uganka) se je najprej uporabljala za neko plemenito družino skrivnostnega izvora, katere potomci so v 16. stoletju v sererski deželi ustanovili kraljestva, nato pa je označevala plemenite in pogumne vojščake. Tata pa je obzidje, ki obkroža utrjene vasi in gradove. V Etiopskih pesmih se Senghor spogleduje tudi z Zahodom, zlasti z New Yorkom, ki ga je spoznaval med obiskom OZN. Slovenski prevajalec je v Pesmi New Yorku (À New York) zelo ustrezno poslovenil prevladujočo urbano hladnost (devant tes yeux de métal bleu, ton sourire de givre – pred tvojimi kovinsko modrimi očmi, tvojim ledenim nasmehom):

Si timide d’abord devant tes yeux de métal bleu, ton sourire de givre Si timide. Et l’angoisse au fond des rues à gratte-ciel Levant des yeux de chouette parmi l’éclipse du soleil. (Œuvre poétique, 119)

Sprva sem bil tako plah pred tvojimi kovinsko modrimi očmi, tvojim ledenim nasmehom, tako plah. In tesnoba v globini cest pod nebotičnikom, ki dviga svoje sovje oči k sončnemu mrku. (Lirika, 67)

Obžalovati pa je treba, da je na koncu slovenskega prevoda Pesmi New Yorku prilepljena še ena pesem iz Spevov za signare (In kopala se bova, ljubezen moja – Et nous baignerons mon amie), kar seveda otežuje razumevanje.

III. Čeprav se je Senghorjevo ime na Slovenskem pojavljalo že od petdesetih let, pa ga je širša javnost spoznala v prvi polovici sedemdesetih let, ko ga je začel prevajati Aleš Berger. Senghorjev obisk v Sloveniji poleti leta 1975 je gotovo ugodno vplival na izid slovenskega izbora njegove poezije v elitni

182

AArsrs 4 A.indbA.indb 182182 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 TONE SMOLEJ / LÉOPOLD SÉDAR SENGHOR PRI SLOVENCIH

zbirki Lirika.15 Naša raziskava je pokazala, da je slovenski prevajalec ustrezno prevedel pesnikove podobe, poslovenil pa je določene Senghorjeve besede afriškega izvora. Slovenski izbor kazi nekaj uredniških nepazljivosti, saj je nekaj Spevov za signare prilepljenih Črni ženski oziroma Pesmim New Yorku, kar otežuje branje pesmi.

POMEMBNEJŠI SLOVENSKI ZAPISI Aleš Berger: Pesmim L. S. Senghorja na rob. Sodobnost 20 (1972). 969–975. Aleš Berger: Léopold Sédar Senghor. V: Senghor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1975. 83–92. Jože Javoršek: Srečanja. Maribor: Obzorja, 1958. Edvard Kocbek: Prvi povojni pariški dnevnik. Zbrano delo 8. Maribor: Li- tera, 2004. Bogdan Pogačnik: Simetrija je kot smrt. Poseben pogovor za Delo z Leo- poldom Sedarjem Senghorjem. Delo 17/208 (6. 9. 1975). 19.

BIBLIOGRAFIJA SLOVENSKIH PREVODOV Za dve fruli. Črna žena. Prevedel Veno Taufer. Perspektive 1 (1960/61). 1095–1096. Izbor iz esejev in prevod Aleš Berger. Tribuna (2. 3. 1966). 6. Joal. Molitev k maskam. Tokô’Waly. Noč ob Sini. Pesmi New Yorku. Preve- del Aleš Berger. Sodobnost 20 (1972). 965–968.

15 V poznejših desetletjih za Senghorja na Slovenskem ni veliko zanimanja. Radio je uprizoril njegovo pesnitev Čaka (Chaka) v prevodu Bogdana Gjuda, časopis Delo (24. 12. 2001) pa mu je ob smrti posvetil nekrolog, ki citira Chiracovo misel: »Poezija je izgubila svojega mojstra, Senegal državnika, Afrika vizionarja, Francija pa prijatelja.«

183

AArsrs 4 A.indbA.indb 183183 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 ARS & HUMANITAS / PODSAHARSKA AFRIKA

Mlada zelenogrla dekleta. Nasnoval sem ti pesem. Vem, da se ta dežela v ničemer ne odlikuje. Poslovenil Slavko Kumer. Naši razgledi 24/16 (29. 8. 1975). 435. Senghor. Prevedel Aleš Berger. Izbor in spremna beseda Aleš Berger. Lju- bljana: Mladinska knjiga, 1975. Zbirka Lirika 29. Joal. Molitev k maskam. Tokô’Waly. Pesmi New Yorku II. Kaya Magan. Črna maska. Prevedel Aleš Berger. Afrika, mati moja. Izbrala, uredila in prevedla Aleš Berger in Veno Taufer. Maribor: Obzorja, 1976. 309–318. Čaka. Dramska pesnitev za več glasov: bantujskim mučenikom južne Afri- ke. Prevedel Bogdan Gjud. Ljubljana: Radiotelevizija, 1980. Črna ženska. Prevedla Marija Javoršek. Umetnost besede 3. Ljubljana: Mla- dinska knjiga, 2009. 292.

184

AArsrs 4 A.indbA.indb 184184 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 TONE SMOLEJ / LÉOPOLD SÉDAR SENGHOR PRI SLOVENCIH

LÉOPOLD SÉDAR SENGHOR IN SLOVENIA

Keywords: Senghor, translation, African literature

Abstract Although Senghor has been known in Slovenia since the 1950s, he only became known to the general public in the fi rst half of the 1970s, when Aleš Berger began to translate his work. Senghor’s visit to Slovenia in the summer of 1975 was undoubtedly a factor in the publication of a selection of his poems in the prestigious collection Lirika. Th is study shows that the Slovenian translator off ers apposite translations of Senghor’s images and that he Slovenianized certain of Senghor’s words of African origin. Th e Slo- venian collection of Senghor’s poems also reveals some editorial mistakes because part of his Songs for Signare has been appended to Black Woman and to New York in the Slovene edition, which somewhat hinders the reading of the poems.

185

AArsrs 4 A.indbA.indb 185185 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 AArsrs 4 A.indbA.indb 186186 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 VARIA

AArsrs 4 A.indbA.indb 187187 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Marko Jenko

MEDIEVALIZEM: OD RUSKINA K CHESTERTONU

Ključne besede: srednji vek, recepcija, medievalizem, medievistika, medievaleskno, umetnostna zgodovina, objektivno- subjektivno

Namen pričujočega članka je na kratko orisati problematiko medievalizma in medievistike, in sicer v časovnem razponu od njunih začetkov, ali natančneje vzpostavitve, v devetnajstem stoletju do vključno prve polovice dvajsetega stoletja. V ospredju bodo predvsem tiste bistvene premene oziroma vsaj minimalni zasuki znotraj izbranega polja, ki naj jih tu zaenkrat povzame premik od Johna Ruskina h Gilbertu Keithu Chestertonu, ki na sebi lasten in vsekakor širše pomenljiv način povzame in zasuka Ruskinovo dediščino, s tem pa dediščino, grobo rečeno, celotnega devetnajstega stoletja (Simmons, 2001, 131–143).1

1 Chene Heady, Heraldry and Red Hats: Linguistic Skepticism and Chesterton's Revision of Ruskinian Medievalism. Kot je razvidno že iz naslova (»linguistic skepticism«), gre predvsem za vprašanje jezika oziroma znakovnih sistemov, kot temu pravi Chesterton. Glede na dostopnost del velja opozoriti na paralelno branje Chestertona (1961) in Ruskina (1979). Premik iz devetnajstega v prvo polovico dvajsetega stoletja, ki ga tu na lasten način osve- tljujem, bi sam poimenoval Ruskin/Chesterton. Pričujoči članek ni še ena izmed številnih analiz njunih del. Interpretacija Chena Headyja služi kot osnova za bolj razširjen razmislek o problematiki, ki jo je nakazal avtor omenjenega članka.

188

AArsrs 4 A.indbA.indb 188188 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 MARKO JENKO / MEDIEVALIZEM: OD RUSKINA K CHESTERTONU

Medievalizem, medievistika, medievalistika, medievaleskno Kaj pravzaprav je medievizem oziroma medievalizem in kaj označuje, seveda tudi v opoziciji do akademske medievistike?2 Najbolj splošna in morda zato dokaj ohlapna defi nicija medievalizma je vsakršna recepcija srednjega veka na katerikoli ravni, naj bo ta akademska, uradna, torej znanstvena, ali pa pogojno rečeno nižja, opredeljena kot neznanstvena, ljudska, torej popularna, vključujoč vmesni spekter bolj ali manj nedoločljivega in nerazločljivega.3 Defi nicija ima še drugo, bolj problematično plat, še posebej če upoštevamo tuje terminološke zagate:4 »medievalizem«, če ga sedaj dojamemo kot vejo medievistike, torej kot medievalistiko, je tudi študij ali proučevanje pisanja zgodovine srednjega veka, torej samega procesa pisanja in proučevanja recepcije. Premik, ki je tu dobesedno na delu, je premik od »kaj« h »kako«. Tako bi lahko že na samem začetku zaključili naslednje: medievistika kot uradna veja proučevanja in postavljanja pravega, nepo- tvorjenega srednjega veka ima vejo, ki se ukvarja izključno s samim prou- čevanjem, postavljanjem srednjega veka, pisanjem zgodovine, nenazadnje problemi jezika in vsemi možnimi recepcijami, ki gredo onstran, prek mi- nimalnega odmika, kot v obratu k sebi, k mišljenju same medievistike, torej medievistike kot take in s tem srednjega veka kot objekta raziskovanja.

2 Termin medievalizem je dobesedni prevod angleške besede, ki spada v krog t. i. medieval studies, tj. srednjeveških študij, ki zajemajo vprašanje o medievalizmu oziroma recepciji. Tu se ne odločam za rabo slovenjenega prevoda, torej za medievizem. Razlog je predvsem v pridevniški rabi besede, in sicer zavoljo večje, čeprav včasih težko dosegljive razločnosti med akademsko in neakademsko, uradno in pogojno rečeno neuradno sfero: recimo med medievalističnim in medievističnim tekstom ali splošneje delom. Na neki način je celotni problem, kar problematika, jasno viden že v rabi besed. Ostali – in nastali – terminološki problemi in odločitve bodo pojasnjeni v nadaljevanju članka. 3 Vprašanje recepcije se je razvilo znotraj komparativistike in literarne zgodovine. Najprej – in predvsem – gre za vprašanje občinstva in bralcev oziroma gledalcev. Od tod se je razširilo na druga polja, še posebej po letu 1960. Gl. Simons, 1992. Medievalizem se je, lahko bi rekli, uradno, pričel leta 1972, z znanstveno revijo Studies in Medievalism, glavni pobudnik pa je bil Leslie J. Workman. 4 V angleškem prostoru lahko medievalism označuje recepcijo (pisano z malo začetnico) ali študij recepcije (pisano z veliko začetnico), poleg medieval studies. V nemškem prostoru naletimo na ločevanje Mittelalterrezeption ali Mädievalismus in Mädievistik, enako v francoskem: la réception du Moyen Âge ali le médiévalisme, ki je včasih skoraj izključno la mo- dernité du Moyen Âge, in les études du Moyen Âge.

189

AArsrs 4 A.indbA.indb 189189 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Nedvomno bi se tu dalo oporekati, češ da je takšno razločevanje med medievistiko in medievalistiko nepotrebno, da imamo opraviti zgolj z enim ali drugim imenom, da velja razlikovanje ohraniti zgolj zato, da laže oprede- limo tekste, ki se nanašajo izključno na pisanje o srednjem veku ali pisanje srednjega veka in pisanje o pisanju srednjega veka. Vendar pa je vsak strogo historiografski medievistični tekst na videz usmerjen izključno v objekt, ki je srednji vek ali srednjeveško delo, in je tako vselej že tekst, ki je hote ali nehote medievalističen, ki piše o pisanju samega pisanja — vseskozi je po pravilu minimalno samonanašalen in v sebi podvojen. Medievalizem je torej nekakšna točka napetosti, mesto dvoreznega in/ali samonanašalnega, kamor vdira vse tuje, je sámo vdiranje tujega, obenem pa je tudi mesto, kjer medievalizem – tudi kot povsem napačna recepcija ali kar oponašalnost, pasticcio medievalesknega kot najbolj vulgaren primer recepcije, predvsem kot vživljanja, kakor da bi bila določena komponenta uradne veje vzeta dobesedno – ni več izkušen kot zunanje polje medievistike, pri čemer sovpade oziroma se izkaže kot notranja zunanjost ali zunanja notranjost samega polja medievistike. Bolje rečeno: polje se tu preuredi, meje se zabrišejo, zunanja meja postane notranja limita, domena raziskovanja se razširi najprej v študije o srednjem veku, sedaj vključujoč nezunanjo ali neakademsko sfero, najsplošneje rečeno pa gre za razširitev, skozi prevoj vase, v kakršno koli recepcijo srednjega veka.5 To seveda pri- naša določene posledice, predvsem z gledišča avtentičnega, preverjenega ali para laž/resnica, obenem pa tudi z gledišča pozicije znanstvenika: medievist in medievalist, slednje v obeh pomenih besede, torej tudi kot sled ljubiteljstva, ne zgolj kolikor toliko razsvetljenega poznavalstva in seveda ne v znamenitem smislu, ki mu ga je podelil Erwin Panofsky.6 Medievalisti- ka kot medievistika, ki se misli oziroma poskuša misliti, bi tu, sledeč logiki metagovorice, razločevanje pravega od nepravega, potvorjenega srednjega veka prenesla na drugo raven, na svoje lastno polje, skušala bi seči za lasten

5 Premik je lepo nakazan že v samem naslovu zbornika, ki ga je uredil John Simons (1992): od srednjeveškega k medievalističnemu. 6 Pierre Bourdieu umetnostni zgodovini očita prav to: da se v resnici, torej do njegovega časa, zgodnjih sedemdesetih let, ni znebila ljubiteljstva in spiritualizma, ki spremlja gorečnost faktičnosti. Faktičnost in zanesenjaštvo (Holsinger, 2003, 94–113). To dvojnost najdemo pri Georgeu Stubbsu (gl. Biddick, 1998).

190

AArsrs 4 A.indbA.indb 190190 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 MARKO JENKO / MEDIEVALIZEM: OD RUSKINA K CHESTERTONU

hrbet in se zajeti, pravzaprav vsakič znova notranje očistiti. Temeljni poudarek je tako vselej tudi na procesu notranjega očiščevanja. John Ruskin je leta 1853 v enem od znamenitih edinburških predavanj, s katerim je želel podpreti predrafaelitsko umetnost, uporabil besedo mediaevalism, pravzaprav ji je dodelil status termina (Simmons, 2001, 1).7 Z besedo, katere končnico je nedvomno zelo pomembno opaziti, je skušal opisati, če ne zaobjeti, navdušenje lastne generacije nad srednjim vekom, kot je bil tedaj, časovno in drugače, opredeljen, in nad srednjeveškimi deli oziroma spomeniki. Beseda označuje tudi spremembo v gledanju srednjeveškega, ki sedaj ni konotirano z mračnjaškim, temveč gre v njegovo nasprotje. Kot pripominja Clare A. Simmons, je termin medievalizem nastal in se uveljavil prav v devetnajstem stoletju, nekoliko pred Ruskinom, poprej se je bolj ali manj, vsaj v angleško govorečem prostoru, kjer se je medievalizem rodil, uporabljala zgolj označitev srednjeveško ali srednji vek. Ključna razlika med Ruskinovo in današnjo rabo termina je predvsem v pojmovanju navdušenja, raziskovanja, inkorporiranja ali struje, tj. -izma: pri Ruskinu medievalizem obenem označuje neko dobo, in sicer dobo med klasikalizmom, ne klasicizmom, in modernizmom, dojetim kot moderna doba, kot Ruskinov čas, tedanjost (Simmons, 2001, 2). Pravzaprav označuje dve dobi, vpisan je dvakrat: meri na sam srednji vek in obenem na dobo navdušenja nad srednjim vekom. V slednjem je že navzoče neko oprijemanje idealov, vprašanje izvora, ki na videz strogo nasprotuje moderni dobi padca ali izgube nedolžnosti, in če se spomnimo na še enega velikega medievalista, s tega zornega kota precej dvoumno fi guro Williama Morrisa (Biddick, 1998, 36–57),8 tudi industrijskemu kapitalizmu devetnajstega

7 Predrafaelite je javno podpiral tudi z rednimi članki v časopisu Th e Times. Gl. Ruskin, 1907: delo ni še ponatisnjeno, dostopno je v elektronski obliki: http://www.archive.org/stream/ lecturesonarchit033432mbp. 8 Morris se po eni strani zavzema za avtentično, je proti potvorbam, sanja o vsem, kar njegovemu času nasprotuje, torej industrializaciji, ki uničuje ideale, po drugi strani pa v njej sodeluje s proizvodnjo gotizirajoče ornamentike, ki »nehote« briše razliko med izvirnikom in kopijo. Zanimiv, pravzaprav več kot pričujoč in v celoti v skladu s srednjeveškim idealom je obrat k mojstrstvu, veščini, spretnosti, ornamentiki, k dekoraciji, nazadnje k rokodelstvu in obrti: prav tu je srž problema, prav tu je treba iskati odpor proti moderni dobi, ki pa je vanjo že vpisan in v njej sodeluje, saj ga kot ideal poraja sama doba z vsemi svojimi zagatami. Ne gre preprosto za padec v predmoderno. Z gledišča moderne umetnosti je problem jasno opredeljiv: komponenta moderne, recimo v smeri modernega slikarstva, je prav razvelja-

191

AArsrs 4 A.indbA.indb 191191 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

stoletja, umetniškemu trgu in pojmovanju statusa umetnika, ločenega ali odtujenega od svojega dela, v obeh pomenih besede. Seveda lahko medievalizem v svoji mnogoterosti in raznolikosti služi tudi kot obramba določenega družbenega stanja ali sistema, prav moderne dobe, zopet hote ali nehote. Trojica dob torej ne pomeni treh umetnostnih slogov, temveč gre vselej za nanos na lasten čas, za tri različne, glede na sinhrono religiozno opredeljene življenjske sloge: za predkrščanski, krščanski in z moderno dobo postkrščanski slog ali – kar je nadvse pomenljivo – »način življenja«, »ži- vljenjski slog«. Krščanskega ali medievalističnega, v tem primeru kar (ima- ginarno) srednjeveškega, predstavlja vzor srednjeveškega mojstra, fi kcija »gotskega deželana«, do popolnosti spojenega s svojo veščino, brez naj- manjše distance ali razmika, ki ga med mesto, skozi »poklic« in osebo, ki to mesto sedaj le za določen čas zavzema, vpelje moderna. Ni odveč opaziti, da je ta distanca ali razmik že nastavek za vzpostavitev treh dob, da je vanje pravzaprav vpisan in da je podlaga, na kateri poganja ideal srednjeveškega mojstra. Morebiti bi zato lahko sklepali na sledeče: samo opredeljevanje sloni na premiku, na mišljenju vmesnosti ali zasuka iz krščanskega v post- krščanski življenjski slog, v katerem živi Ruskin. Natanko to je zastavek, celo stava opredeljevanja dob: misliti lasten čas, sedanjost, se ji celo izma- kniti, ponuditi zdravilo za njene zagate. Vsekakor velja poudariti iskanje preboja glede na lasten čas, ki pa velikokrat izkazuje stremljenje po iz časa izvzeti poziciji. To je treba zadržati še posebej pri vprašanju jezika in interpretacije. Ključnega in zagotovo nesamoumevnega pomena je naslednje: medievalizem omogoča oziroma vzpostavlja ločitev, ki se vzpostavi naknadno, skozi izgubo, zavedanje ali občutje izgube, zaradi česar ga bodo vselej spremljale besede, kot so žalovanje, melanholija, minevanje in umiranje. Zaradi naknadnosti njegove korenine, seveda aposteriorno, a upravičeno, iščemo najprej v trenutkih, ko vznikne termin »srednje«, kar se najprej zgodi z nastopom italijanske renesanse. Že Herbert Kessler preprosto opomni,

vitev obrtniške ali tehnične plati, obenem je razveljavitev mojstrstva, tudi kot sprezzature: »No, torej, ni kaj videti, poleg tega pa ni niti dobro naslikano. Malevičeva slika leta 1915 v strogem pomenu [za nazaj] izpostavi šušmarstvo slikarstva.« (Wajcman, 2007, 43)

192

AArsrs 4 A.indbA.indb 192192 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 MARKO JENKO / MEDIEVALIZEM: OD RUSKINA K CHESTERTONU

da v srednjeveških dokumentih in spomenikih ne zasledimo nikakršnega zavedanja o media aetas (Kessler, 1988, 166).9 Potemtakem ni presenetljivo, da je pri vprašanju recepcije srednjega veka treba vseskozi upoštevati družbeno-kulturne okoliščine, in sicer poleg dejstva, da recepcija, enako kot percepcija, ni pasivna, da imamo pri sprejemanju, fascinaciji in navdušenju vsakič opraviti z minimalnim dele- žem aktivnega, spreminjajočega in posegajočega v tisto, kar z navdušenjem na videz preprosto sprejmemo. Z drugimi besedami: po eni strani je polje recepcije skozi iluzijo vnazajšnjosti vselej že tu in tisto, kar je sprejeto – pri čemer sta tudi odklonilnost ali nenaklonjenost že recepcija –, naleti na plodna, kakor da že pripravljena tla. Medievalizem kot recepcija tako ni zrcaljenje, odsev ali odražanje tega ali onega časa, temveč je že čas na medievalizmu lastni ravni, z vsemi svojimi zagatami in slepimi ulicami, vselej z vidika krščanstva oziroma slabljenja dimenzije božjega ali svetega.10 Po drugi strani pa je recepcija tudi že ustanavljanje, vzpostavljanje tistega, kar je na videz zgolj sprejeto. Ustvarjeno je, a ima videz najdenega, odkritega ali razkritega: »Srednji vek je med drugimi obdobji ali polji zgodovinskih študij tako rekoč edinstven, saj je v celoti stvaritev znanstvenikov. Termin »srednji vek«, ki je ena izmed številnih oblik, so prvi postavili renesančni humanisti, odtlej pa so si vsi nadaljnji kulturni preobrati, vse do romantike in vključno z njo, termin skušali prisvojiti in ga razširiti za lastne potrebe. Vsaka generacija mora po pravilu napisati lastno zgodovino preteklosti, kar še posebej drži za primer srednjega veka. Medievalizem, proučevanje tega procesa, je zato nujni sestavni del študij o srednjem veku. […] Medievalizem zanima bolj proces kot produkt […]« (Workman, 1995, 227)

9 Zahvaljujem se Nataši Golob, ki me je na omenjeni članek opozorila. 10 Seveda tu ne gre za historicizem utapljanja del v kontekstu, kar bo razvidno iz nadaljevanja pričujočega članka. Umetniško delo, splošneje rečeno umetnost, gre vsakič minimalno proti toku, torej minimalno »uhaja« družbeno-kulturnemu kontekstu, kar je drugače mogoče najlepše pokazati – in umetnost to kaže – prav na primerih, ki so na določen kontekst, še posebej politično-ideološki, karseda tesno vezani. Umetnost tako nikdar ni zrcaljenje, ni od- ražanje – nima zunanje pozicije. Gl. uvodne primere v Žižek (1997). Tu je ključnega pomena mišljenje materialne zunanjosti oziroma iskrenosti.

193

AArsrs 4 A.indbA.indb 193193 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

»Medievalizem je študij srednjega veka, nanos srednjeveških modelov na sodobne potrebe in navdih srednjega veka v vseh oblikah umetnosti in misli.« (Workman, 1987, 1) Primerov takšnega nanosa ali aplikacije ni malo, pri čemer sam nanos ali aplikacija spremeni tudi tisto, kar je naneseno, raba namreč spreminja tisto, kar sama nanaša in na kar se nanaša. Najboljšo opredelitev štirih modelov medievalizma oziroma modelov recepcije, tudi aplikacij srednjega veka, ki ga vsaka na svoj način vzpostavljajo, vselej v medsebojni preple- tenosti, sta podala Francis Gentry in Ulrich Müller (Gentry, 1991, 401). Njuna razdelitev je temu primerno široko zastavljena in lahko služi pri obravnavi recepcije (vsaj) drugih slogov ali zgodovinskih dob. Prvi model ali modus recepcije je kreativni. Kreativna recepcija pomeni, da so srednje- veške vsebine, teme, avtorji in dela tudi že medievistična in medievalistična dela, kreativno vključena ali inkorporirana v neko novo delo. Sem lahko uvrstimo marsikaj: od citiranja, komentiranja in muzejskih postavitev do nanašanja na to ali ono delo, recimo znotraj likovne umetnosti v prvi polovici dvajsetega stoletja: nanašanje na starorusko ikono v ruski avantgardi, srednjeveško kiparstvo pri Ernstu Barlachu, gotsko okensko slikarstvo pri Georgesu Rouaultu itn. Druga vrsta recepcije je reproduktivna: izvirna oblika srednjeveškega dela je rekonstruirana na način, ki je v določenem časov- nem obdobju ali lokaliteti dojet kot avtentičen oziroma pravilen, na primer izvajanje glasbenih del, tudi renovacije oziroma restavriranje, rekonstrui- ranje del, ustvarjanje čim bolj natančnega približka, ki postane stvar sama. Sledi ji akademska recepcija, ki pomeni proučevanje, konstrukcijo in interpretiranje ter sledi določenim kriterijem in kritičnim metodam te ali one znanstvene discipline. Zadnji in morda najpomembnejši modus recepcije je politično-ideološka recepcija srednjega veka: v Franciji devetnajstega stoletja bomo našli dva srednja veka, rojalističnega in republikanskega;11 semkaj lahko vnesemo tudi socialni oziroma socialistični srednji vek Williama Morrisa. Posebno vprašanje je seveda vprašanje nacizma in srednjega veka, recepcije v času obeh vojn, zelo zanimiva sta tudi kolonializem in eksotizem, saj je logika, ki ju vodi, skupaj z utilitarizmom in dekorativizmom,

11 Gl. Emery (2003).

194

AArsrs 4 A.indbA.indb 194194 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 MARKO JENKO / MEDIEVALIZEM: OD RUSKINA K CHESTERTONU

navzoča tudi v recepciji srednjega veka. Časovna in krajevna oddaljenost namreč velikokrat sovpadeta. K tem štirim oblikam recepcije bi lahko pripomnili, da so delo akademske recepcije oziroma medievista/medievalista. S tem ko akademsko recepcijo postavita med ostale, pri čemer je akademska recepcija tu okvir in element hkrati, jo z ostalimi nekako izenačita. Drugače rečeno: tu lahko zopet opazimo, kako se razločevanje med medievistiko in medievalizmom kot recepcijo sesuje. Natančneje rečeno: strogi medievist ne obstaja. Če je medievistično lahko pomenilo, in ponekod je temu še vedno tako, profesi- onalno ali poklicno, znotrajakademsko, utemeljeno na raziskovanju, objektivno, zavezano razkrivanju avtentične preteklosti, medtem ko je bil medievalizem vse nasprotno, torej ljubiteljsko, zunajakademsko, osnovano na kulturnih predsodkih in predpostavkah, subjektivno ter oblikovano z in- dividualnimi ali širšimi družbeno-kulturnimi potrebami in željami, pa se- sutje ali prej brisanje meja med obema ne pomeni zgolj tega, da objektivno vodijo te ali one predpostavke in predsodki, temveč tudi to, da je vloga medievalizma videna drugače. Ni več znamenje ali točka spodletelega znotraj medievistike, točka nemožnosti je sedaj točka možnosti. Obenem ni dovolj trditi, da se polje le notranje zasuka ter da so stare koordinate objektivnosti in avtentičnega še vedno navzoče, da niso bile povsem jasno odpravljene. Enako ni zadosti reči, da posledično avtentična sodba ni mogoča, kar posebej velja za uradno in neuradno vejo pri skupnem vprašanju avtentičnega. Ključnega pomena je, da medievalizem vnaša vprašanje »sodobnega« oziroma sinhronega, natančno kot »modernost srednjega veka« – to je treba videti kot okrepitev, torej onstran lepodušniškega govorjenja o srednjem veku kot nekakšni nepredirni ali neujemljivi enigmi, pri čemer lahko z njim počnemo, kar se nam zahoče. Obenem si je treba natanko tu postaviti vprašanje objektivnega in subjektivnega, seveda na nekoliko drugačen na- čin. Znotraj umetnostne zgodovine je to drugačno zastavitev prvi odprl ali nakazal prav Erwin Panofsky, v čemer lahko vidimo eno glavnih premen, in to ne le znotraj samega proučevanja srednjega veka.12

12 Na neki način se je treba resnično vrniti k Panofskemu (tu izhajam iz prispevkov v Didi- Hubermann, 2008) oziroma k vsem temeljnim umetnostnozgodovinskim tekstom nasploh. Glede preobrata Panofskyjeve ikonologije gl. tudi Wajcman (2007), predvsem z gledišča t. i. materialistične ikonologije, ki jo avtor vpeljuje.

195

AArsrs 4 A.indbA.indb 195195 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Če je medievalizem nenehen proces pisanja oziroma postavljanja srednjega veka, pa je treba, sledeč Clare A. Simmons, seči še nekoliko dlje: kar te štiri oblike recepcije zaobjemajo, je kulturna adaptacija ali »prilagoditev«, apropriacija ali »prisvojitev« (Simmons, 2001, 22). A tudi Clare A. Simmons ne gre dovolj daleč, prav zato, ker se oklepa ravni intence, name- re, motivacije in hotenega. Če inkorporacija, sklicevanje na srednjeveška dela, torej kakršna koli adaptacija srednjega veka ali srednjeveškega dela ne vključuje hotenega sklicevanja na – tudi umišljeni – sistem vrednot, ki je veljal v srednjem veku, tega potem ne smemo opredeliti kot medievalizem. S tem želi izključiti parodijo, medievaleskno in antikvarnost, ki se s preteklostjo ukvarja dobesedno kot s preteklo preteklostjo, s srednjim vekom kot zgolj zgodovinsko kurioziteto. Pa vendar, če sprejmemo – in pravzaprav moramo sprejeti –, da je medievalizem vsakršna recepcija, potem nikakr- šno izločevanje »slabega vpliva« ne sme in ne more biti korektno oziroma v celoti verodostojno. Ko se Matisse iz povsem likovnih razlogov sklicuje na starorusko ikono, postane del medievalizma; medievaleskne rekonstrukci- je srednjega veka v Parizu na prelomu stoletij so enako del medievalizma, tudi zgodovine medievistike, če se le spomnimo na prispevek umetnostnih zgodovinarjev, ki so skušali na prelomu stoletij usmerjati recepcijo občin- stva.13 Temeljni uvid Clare A. Simmons in številnih drugih medievistov/medi- evalistov pa vsekakor velja zadržati: če je bil tok objektivnega in avtentič- nega znotraj polja medievistike prevladujoč vse do začetka zadnje četrtine dvajsetega stoletja, so zagotovo že poprej, na splošno zopet na prehodu stoletij, obstajali znaki, da je treba samo vprašanje objektivnega in avtentične- ga misliti in zastaviti drugače. To je zagotovo temeljni uvid same problematike medievalizma, ki pa vendarle ne zapade v vsesplošno pristranskost. Nedvomno ne gre zgolj za ponujanje novega, bolj dognanega odgovora. Na neki način je odgovor ali rešitev že drugačna zastavitev ali reformulacija istega vprašanja.

13 Gl. Emery (2003).

196

AArsrs 4 A.indbA.indb 196196 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 MARKO JENKO / MEDIEVALIZEM: OD RUSKINA K CHESTERTONU

Objektivno-subjektivno: misliti materialnost in resnica brez jamstva Z ločevanjem med medievistiko in medievalizmom je bil že na samem začetku nakazan poglaviten razcep in z njim sama točka vzpostavitve medievistike kot akademske discipline, ki se v devetnajstem stoletju vzpostavi, dobesedno ustanovi ali instituira tako, da se z določeno gesto izloči iz popularne recepcije, s čimer pa se pravzaprav inavgurira tudi ta. Nenaza- dnje imamo tu opraviti prav z rojstvom zornega kota, kriterija, dobesedno okvirja, ki razmeji pravo od nepravega, resno od neresnega in neupošte- vanja vrednega, nižje od višjega. Nedvomno pa ima ta premik ali zasuk, ki za nazaj ustvari sliko širokega polja medievalizma, v katerem prek lastne izločitve vznikne medievistika, določene posledice, vsekakor še vedno trajajoče, ne glede na vseprisotno kritiko očetov medievistike, na kar lepo opozarja delo Kathleen Biddick (Biddick, 1988, 1–4). V vsakem primeru se odpira vprašanje, ali je to že način, kako medievistika za nazaj pojasnjuje oziroma postavlja lasten izvor ali začetek vse do renesanse, seveda kot pe- titio principii najdevanja sebe ali predpostavljanje tistega, kar je že rezultat, z drugimi besedami: ko je rezultat enkrat že pred nami, ko se je performa- tivno izrekanje ločitve že zgodilo. S samim izrekanjem se postavi ločnica in dvojica medievalizma in medievistike. Kot je morda že postalo jasno in kot bomo lahko še videli, je ta ločitev oziroma razločevanje med medievistiko in medievalizmom bolj kompleksno, tudi na dejstveni ravni, kakor ga velikokrat skuša predstaviti uradna veja. Kar je za eno generacijo srednji vek, je lahko za drugo zgolj še en primer v verigi medievalizmov ali recepcije, celo defi nicije srednjega veka in »srednjeveškosti« del. Teza, ki jo Kathleen Biddick dokazuje in podkrepi s številnimi primeri, je naslednja: posledice interpretativnih metod, s katerimi se je medievistika ustanovila kot akademska disciplina, segajo v današnji čas. Ne gre zgolj za posledice, tudi same metode so še vedno v rabi. To seveda ni dokaz, da se devetnajstega stoletja, kritiki navkljub, v resnici ne moremo v celoti zne- biti, da je naš poslednji horizont, temveč pomeni predvsem to, da je samo instituiranje medievistike odprlo prostor, na podlagi katerega se lahko kritika očetov šele prične. A vendar kritika ni dovolj učinkovita, zato ostaja vezana na očete: manjka ji bolj temeljito historiziranje, umeščanje razvoja

197

AArsrs 4 A.indbA.indb 197197 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

medievistike v širši družbeno-kulturni oziroma politično-ideološki okvir. Kathleen Biddick se s to opazko skorajda nujno zaplete v probleme, ki jih prinaša dvojica medievalizma in medievistike: v problem historicizma,14 tudi revizionizma, v problematiko interpretacije, same napetosti ali anta- gonizma med zgodovino in zgodovinopisjem, med historičnim in historiografskim. Oblika, v kateri se tovrstna problematika kaže, je vprašanje zaznavanja potvorbe in avtentičnega. Z drugimi besedami, vprašanje je že staro: kako potegniti mejo med avtentičnim in ponarejenim? Kaj je srednji vek? Kaj je srednjeveško, kaj medievistično oziroma medievalistično? Kaj je objektivno? Naloga se zdi v pretežni meri težka, ne samo z vidika peri- odizacije, postavljanja ločnic znotraj študijskega polja, še posebej ker smo vselej že udeleženi v »ponarejenem«. To nas lahko zopet vodi do ugotovitve, da bo lahko tudi današnja medievistika v prihodnosti dojeta kot še en medievalizem, ne glede na trenutno prevladujoči »realistični« poudarek na iskanju bridkih resnic srednjega veka mesa in krvi. Vprašanje je morebiti nepravo, morebiti ni dovolj natančno. Zato se velja vprašati, kdaj natanko in v kakšnih pogojih oziroma okoliščinah se to vprašanje pravzaprav pojavi, na čem poganja in kje so njegovi nastavki. Preden se ponudi odgovor, je treba storiti manjši deleuzijanski korak in reči: »Táko je torej vprašanje ...« Jacques Rancière je v svojem imenitnem delu Les Noms de l’histoire: essai de poétique de savoir več kot nazorno pokazal srž problema in obenem same interpretacije, ki ni zgolj odslikavanje, temveč vseskozi strogo aktivno posega v svoj objekt, ga spreminja in pravzaprav šele postavi kot interpre- tabilni objekt, kot objekt, vreden interpretacije – skratka, kot (nujno potreben) objekt. Pri tem se je treba izogniti kreacionistični logiki, na katero bi se veljalo spomniti tudi ob že omenjenem primeru izrekanja ločitve medievistike od medievizma (Wajcman, 2007, 40 in 53).15 Vprašanje, ki se tako postavlja, je sledeče: kako misliti »moč neke prakse, da lahko proizvede

14 Kot pravi Joan Copjec (1995, 1–14): kaj drugega je dediščina devetnajstega stoletja kot vsi historicizmi, psihologizmi, sociologizmi in drugi determinizmi? Zelo pomembne so njene misli o utilitarizmu in funkcionalizmu, ki imata velik vpliv na recepcijo srednjega veka, kar velja upoštevati na primer vsaj pri Violletu-le-Ducu in kar se prenese, v zaostritvi, v prvo polovico dvajsetega stoletja. Zanimivo je tudi, kako tesno povezani sta dve kolikor toliko nasprotujoči si težnji: utilitarizem in eksotizem/dekorativizem (Copjec, 1995, 65–116). 15 Glede problematike interpretacije še: Žižek (1997), posebej poglavje o nasilju interpretacije, diskurzivizmu in historicistični kontekstualizaciji.

198

AArsrs 4 A.indbA.indb 198198 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 MARKO JENKO / MEDIEVALIZEM: OD RUSKINA K CHESTERTONU

svoj lasten objekt (srednji vek ali srednjeveško delo, medievalizem in medievistiko) onstran reprezentiranja, interpretiranja, posnemanja oziroma prikazovanja nekega objekta?« (Zupančič, 2001, 11)16 Lahko bi še dodali: kako opomniti na to (namerno ali nenamerno utajeno) razsežnost znotraj takšnega reprezentiranja? Pri Rancièru je tako temeljno dvoje: prvič, sámo ime »zgodovina«, ki ima vsaj v francoskem jeziku to srečno lastnost, da pomensko hkrati obsega zgodovino v pravem pomenu besede, kot znanstveno obrazložitev, in zgodbico ali pripoved, lažno ali lažnivo fi kcijo, zaradi česar nas nato ne sme presenetiti naslov morebiti ključnega poglavja, ki meri na problematiko pisanja: eksces besed, sam presežek besed ali razcep besede »zgodovina« na dve med seboj nasprotujoči si pomenski veji. »Boriti se z besedo«, pravi Rancière (Rancière, 1992, 1). Nadalje, drugič: »vsi lahko interpretirajo«, »vsi pišejo«, lahko bi rekli: »vsi lažejo«, v čemer je navzoča tudi strogo se- kularna bitka, v prehodu od kronike k znanstvenemu zgodovinopisju in ob njem.17 Zaenkrat naj nakažemo le toliko, kot je, kot že rečeno, jasno razvidno iz naslova zgoraj omenjenega Rancièrovega dela: premik od Ru- skina k Chestertonu. Enako zadeva jezik, prav problematiko označevalca, kar je tako rekoč (pred)strukturalistični moment, ki meri na odmik od pozitivizma in njegovih v pretežni meri naivnih pogledov, ki gredo v smeri adequatio, in ob čemer velja pripomniti, da sta strukturalizem in poststruk- turalizem, kar je anglo-ameriška skovanka, ki ima vlogo koša, v katerega se je vrglo to ali ono ime »kontinentalne teorije«, v marsičem zasukala tudi študije o medievalizmu in medievistiko, še posebej v drugi polovici preteklega stoletja.

16 Tu se v veliki meri opiram na citirano delo Alenke Zupančič. 17 Rancièrovo delo je imelo velik vpliv na teoretike zgodovinopisja in kot v uvodu pripominja Kathleen Biddick (1998), tudi na študije o medievalizmu in medievistiki; v slovenskem prevodu zaenkrat še ni dostopno. Spopad z besedo oziroma z imenom, bolje rečeno označe- valcem, je prisoten že v naslovu dela: dobesedno dve imeni zgodovine, pri čemer pa poetika vednosti meri prav na samorazcep besede oziroma označevalca. Poetika je tu natanko ta razcep oziroma neujemanje besede s seboj, kako samo besedo, strogo razcepljeno na dva nasprotna si pomena, ne na večpomenskost, od znotraj načenja presežek ali eksces, klica poetske globine. Kar jo načenja od znotraj, je prav sama ponovitev oziroma (tavtološko) ponavljanje besede z njo samo, kar je prav znamenje razcepa oziroma razcep sam: »zgodovina je ... zgodovina«.

199

AArsrs 4 A.indbA.indb 199199 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

S partikularnega vidika umetnostnozgodovinske medievistike je treba dodati, da je pri vprašanju jezika in vsaj minimalnem odmiku od pozitivizma, ki se dogodi z nekaterimi umetnostnozgodovinskimi deli v prvi polovici dvajsetega stoletja, na to problematiko natančno opozoril Pierre Bourdieu, in to na podlagi svojega prevoda in komentarja sicer ostro, a velikokrat neupravičeno kritizirane Panofskyjeve knjižice o gotski arhitekturi in sholastiki, z osrednjim problemom strukture in generirajočega ter terminom in konceptom habitusa, ki ga Panofsky izvleče iz Summae Th eo- logiae Tomaža Akvinskega.18 V Panofskyjevi knjižici je, ne glede na kritike, nastavljeno tako rekoč vse bistveno, pravzaprav se je treba vselej nasloniti na te točke in jih poiskati: gre za vprašanje objektivnega in subjektivnega v povsem novi luči. Sem bi lahko zlahka umestili tudi problematiko t. i. men- talité, ki jo postavi in razvije francoska šola Annales. Tu se prav tako odpira prava misel o materialnem, ki podpira netransparentno oziroma poudarja moč neprosojnega.19 Polje, ki se s temi termini zarisuje, je natanko presek med objektivnim in subjektivnim, rob med obema, kjer se stakneta, vendar ne kot sinteza. Ali ne gre pri hkratnem vprašanju medievalizma kot strogo subjektivnega in medievistike kot strogo objektivnega prav za mišljenje pravkar omenjenega »polja«, preseka ali roba? Natanko to je temeljni uvid

18 Gl. Bruce Holsinger (2005); delo zelo problematičnega naslova (predmoderno je produkt moderne, je način, kako se ji kaže lastna zagata, ne zgolj kot nevarnost padca v predmoderno ali »regresija«) – delo je pregled medievalizma skozi dela vélikih teoretikov dvajsetega stoletja, vključuje pa prevod Bourdieujevega komentarja iz leta 1967 in avtorjev komentar komentarja. Kot je znano, se je Bourdieu, katerega prevod Panofskyjeve knjižice je bil vse do Foucaulta zelo odmeven, nekaj let kasneje upravičeno oddaljil od Panofskyja, za katerega se izkaže, da je imel vse pripravljeno, a ne do konca izpeljano: Bourdieu mu očita premočno naslanjanje na opus operatum, ne pa na modus operandi, umetnostnim zgodovinarjem pa, kar je bilo že omenjeno, še vedno nepretrgano vez z ljubiteljskim poznavalstvom. Četudi je koncept habitusa izjemnega pomena, pa ga je treba z dvojico objektivno/subjektivno misliti nekoliko natančneje, kot je pripravljen storiti Bourdieu: habitus ni preprosto objektivno, ni zgolj subjektivno, prav tako ni subjektivno-objektivno, temveč strogo objektivno-subjektivno (naj znova opomnim na prej omenjeno problematiko materialne iskrenosti). V tem je očitna navezava na psihoanalitični koncept fantazme. Sicer pa je teorija psihoanalize, psihoanaliza kot miselni dogodek, v teoriji medievalizma točka šibkosti, kar Clare A. Simmons jasno podčrta v uvodu zbornika (2001). Poudarek je pomemben zaradi topik, ki jih srečuje- mo v medievalizmu: melanholija, žalovanje, izvor, izguba, travma, drugost. Predvsem zadnji dve sta teoretsko najbolj problematični, še posebej njuna aktualno pretirana (iz)raba. 19 Gl. Žižek (1997, 9–13 in od 139 dalje). Za t. i. analiste, zgodovino šole, gl. Rancière (1992). Misel o materializmu kot podelitvi polne veljave neprosojnemu je Wajcmanova (2007).

200

AArsrs 4 A.indbA.indb 200200 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 MARKO JENKO / MEDIEVALIZEM: OD RUSKINA K CHESTERTONU

problematike medievalizma in habitusa, ki ga številni zgrešijo: objektivno- subjektivno. Pomembno je vztrajati pri tej točki napetosti, kjer sta si medievalizem in medievistika hkrati kar najbližje in najdlje. Omembe vredna sta vsaj še dva prispevka, tesno povezana z nakaza- nim odmikom, Worringerjev in Wölffl inov. Hans Belting opomni, da je bil Heinrich Wölffl in eden prvih, ki je ekspresionizem, izhajajoč iz nemške avantgarde, uporabil anahronistično, in to v širšem pomenu besede – da je to širšo rabo, vsaj znotraj umetnostne zgodovine in skupaj z drugimi, iznašel (Belting, 1998, 49–60).20 Morda je njegovi interpretaciji Bamber- ške apokalipse vse prelahko očitati anahronizem ali le vnazajšnje iskanje in detektiranje pristno nemškega, po ekspresionizmu a posteriori že od vselej navzočega, za nacionalna tla karakterističnega.21 Enako velja za Worrin- gerjeve gotske katedrale.22 Ta dediščina je prisotna tudi v sociološki veji umetnostne zgodovine, najdemo jo na primer pri Arnoldu Hauserju, ko govori o ekspresionizmu pozne antike in zgodnjega krščanstva, pri čemer pa nadvse jasno naznači, za kaj gre: za psihologijo, če dodamo: psihologi- ziranje (Hauser, 1969, 162–163). A zadaj je kljub temu še neko drugo iskanje, iskanje nekega drugega ustroja, v ozadju je drugačna, materialistična pozornost na obliko, formo, na sam videz ali način, kako se srednjeveško delo ali objekt pojavlja, kako se kaže in kako je zgrajeno.23 A vendarle se

20 Za vprašanje anahronizma in umetnostne zgodovine gl. uvodno poglavje spodaj navedenega dela Georgesa Didi-Hubermana (2000), in sicer o umetnostni zgodovini kot anahroni- stični disciplini. Naj pri Wöllfl inu poudarim naslednje: ne gre za neposredno rabo besede ekspresionizem, temveč za vzpostavljanje paralele med otonsko iluminacijo in razvojem modernega slikarstva v Nemčiji, seveda ekspresionizmom – skupaj z vprašanjem, kot pripominja, (upada) naturalizma. Že na uvodni strani (Wöllfl in, 1921, 5) nas čaka prav taka misel: »…in auff allender Parallelität zu gewissen Entwicklungen der modernen Malerei…« 21 Pri Wöllfl inu (1921) – in ne samo pri njem – se zna še dodatno zaplesti: v sami aplikaciji ekspresionizma na srednjeveško delo je še vedno mogoče začutiti staro topiko adequatio, še posebej kar se tiče tedanjih problemov nemške umetnostne zgodovine in politične situacije v Nemčiji, kar je bilo že omenjeno – torej iskanje nacionalnih karakteristik v umetnosti, avtentifi ciranja nacionalnega. Rabo anahronizma očitno lahko mobilizira marsikaj (Belting, 1998, 77–78). 22 Tu se opiram na dognanja zbornika, ki ga je uredil Donahue (1995). 23 Izjemen prispevek k zasledovanju forme je v tem primeru članek Herberta Kesslerja (1988), predvsem z gledišča tistega, čemur sam pravi recikliranje v srednjem veku, seveda glede ustroja samih del. Lahko bi rekli, da je tudi pri njem resnica tam zunaj, seveda prek usmeri- tve pozornosti na materialno zunanjost srednjeveških del.

201

AArsrs 4 A.indbA.indb 201201 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

problem anahronizma tu ne ustavi. Moramo ga dojeti kot indic premika moderne, zasuka, ki je kratko malo moderna doba: anahronizem preprosto ni zgolj slogovna fi gura ali kaprica, ni zgolj revizionizem, časovna zmota ali časovno neskladje, vnazajšnja prisvojitev, ki na videz vse dopušča, temveč je sam zaznamek moderne dobe, način, kako se ta kaže v pisanju in kako se v njem zaznamuje – prav kot diskurzivno uokvirjenje pripovedi. Natanko to razvija Jacques Rancière, ko govori o rabi besed izven njihovega konteksta (Rancière, 1992, 53–88). V čem je škandaloznost takšne anahroni- stične rabe, poleg samega mišljenja vmesnega prostora med dvema, med objektivnim in subjektivnim? Časovno neskladje kaže, da je vsak dogodek, nenazadnje vsaka instavracija, ustanavljanje, povezan z določenim presež- kom besed, in sicer v specifi čni obliki premeščanja določenega rekanja: gre za prisvojitev besede drugega. Prisvojitev pa je dejstvo drugačnega označe- vanja ali pomenjanja, ki v sedanjem prinaša odmev preteklega in obratno. Anahronizem kot nepravšnjost izraza je torej času neprimerna nadstavi- tev, pa vendar vanj vnaša določen razcep, ga za trenutek izpahne in nanj vrže drugačno luč. Njegov primer je znan: francoska revolucija, oblečena po antično, Bamberška apokalipsa, oblečena v ekspresionizem in obratno: Malevičeva dela, oblečena v starorusko ikono. V tem je že mogoče zaslutiti razliko med pripovedovanjem ali upovedovanjem nekega dogodka – samo izrekanje je že lahko dogodek – in nenehnim interpretiranjem, ki skuša zajeziti tudi svoje lažne besede, pa naj bodo to besede same revolucije ali besede o revoluciji. Med dejstvi in interpretacijo je gost oblak besed, ki ga je treba presekati. Kako se ne pustiti ujeti besedam, kako ostati neprevaran? Boj proti anahronizmu in/ali potvorbi, ki je lahko sama dogodek ali znamenje historičnega, je tako interpretativni in interpretacijski boj proti napačnim interpretacijam, katerih besede vnašajo ekspresionizem v čas, ko ni obstajal. Nevarnost je vsaka dvoumnost, neavtentično in primanjkljaj ustreznih, adekvatnih besed. Stremljenje po najdenju adekvatnega, »ustreznega«, ima mnogo preoblek. V ospredju je tako sam razmik med besedami in rečmi: tu ni nikakršne harmonije, pri čemer pa velja poudariti, da to ni problem interpretov, temveč samih udeležencev nekega dogodka ali preteklega časa: maksima revizionizma je prav ta, da se ni zgodilo nič takega, kar je bilo rečenega, nihilistična pa pravi, da se pravzaprav nič ni zgodilo. To nas vodi k odsotnosti objekta, samemu izničenju zgodovine kot

202

AArsrs 4 A.indbA.indb 202202 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 MARKO JENKO / MEDIEVALIZEM: OD RUSKINA K CHESTERTONU

znanosti, in sicer prav skozi določeno smer (ali prek nje), ki je del znanstve- nega zgodovinopisja. Med razmerje preteklega in sedanjega se tako naseli stigma lažnega, popačenega, neavtentičnega. Prav ta stigma je še en način, kako se kaže temeljna napetost med historičnim in historiografskim, med »lažno« obleko revolucije in resnico, ki je na strani historiografi je, katere pogoj pa je prav sama »lažna« obleka, nje sprevid, nastop dvojice lažno/ pravo, kar se nato tudi preslika na samo raven pisanja, kot vidimo na primeru anahronistične rabe ekspresionizma. Problem je vseskozi problem jezika, spopad z besedo in neobstojem metagovorice. Reči, da metagovorice ni, seveda najprej pomeni, da ni govorice kot v sebi sklenjene celote, da sta razcep oziroma dvoumje njen sestavni, inherentni del. Zastavek metagovorice je navzoč v sami možnosti slojenja, ki sledi preprosti logiki n+1, da se lahko določeni ravni, sedaj dojeti kot nižji, nadstavi višja, ki jo lahko do potankosti zaobjame, celò in morda predvsem z opisom. Logika nenehnega nadstavljanja vselej višje ravni pa kaže prav nasprotno: da nekaj uhaja. Prav disjunkcija med interpretacijo in objektom je način ali točka, s katero in v kateri je sam interpret vpisan v lastno delo.24 Z drugimi besedami: natanko to so posledice vzpostavitve – s samim instituiranjem in razmejevanjem se ta problem popačenja in resnice šele postavi oziroma rodi. V tem pa je tudi poganjek ali klica rojstva ideala objektivnosti, ki vznikne hkrati z vpraša- njem perspektivičnosti in resnice:

24 Gl. Pierre Bourdieu, v Holsinger (2005, 242); opozori nas prav na to, in sicer, ko se sklicuje na znamenito Panofskyjevo izjavo, da se za razliko od naivnega gledalca umetnostni zgodovinar zaveda, kaj dela, da se lahko sproti očisti vseh implicitnih predpostavk, ki obarvajo njegovo percepcijo in misel. To izjavo sopostavi izjavi Saussura in Benvenista (prevedel avtor pričujočega članka): »... Erwin Panofsky presenetljivo razkriva, da lahko počne to, kar počne, zgolj pod pogojem, da lahko v vsakem trenutku ve, kaj dela in kaj je za to delo potrebno, saj so najbolj ponižni in najbolj vzvišeni znanstveni postopki vredni največje teoretske in epistemološke zavesti, ki jih spremlja.« To striktno, tako rekoč po pravilu, ni venomer mogoče. Rešitev preprosto ni dovolj močna, potrebuje pa razdelavo navezave Panofskyja in novokantovstvo Ernsta Cassirerja; drugače rečeno: tistega, na kar opozori Bruce Holsin- ger – na Kantovo transcendentalno apercepcijo, samozavedanje ali zavedanje zavedanja, ki spremlja vsako dejanje našega zavedanja (Holsinger, 2005, 94–113). Če želimo, lahko vsakič obrnemo pozornost na lastno dejavnost, si stopimo za hrbet, tudi znotraj določenega časov- nega razmika, znotraj vnazajšnjosti. Problem je v tem, da je to strogo virtualna točka, ki pa ima posledice prav kot taka, kot sama možnost samozavedanja.

203

AArsrs 4 A.indbA.indb 203203 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

»Ne gre za vprašanje, kaj je (in če je) realna substanca objekta onstran našega »opisnega« spoznanja. Tisti »čudež«, ki se ga spoznanje kot »opis« ne dotakne [...], je notranji samemu »opisu« oziroma »pojavu«.« (Zupan- čič, 2001, 89) »Problem sveta kot »podobe« je seveda korelativen temu, kar Nietzsche imenuje »perspektivično gledanje«. Poanta tega gledanja namreč ni samo parcialnost, fragmentarnost in umeščenost našega spoznanja, temveč vsaj toliko tudi njegova »omejenost« na modus podobe. Nietzsche večkrat po- udari, kako je za spoznavajočega ključna sposobnost in spretnost menja- vanja perspektiv, »zornih kotov«, in bolj ko smo vešči v tej »gimnastiki«, celovitejše bo naše spoznanje objekta, popolnejša bo podoba, ki jo imamo o njem. A prav za to gre: tu smo še vedno na ravni podobe kot »opisnega« spoznanja, »spoznavnega realizma«, če lahko tako rečemo, kar najna- tančnejše reprodukcije oziroma reprezentacije. In čeprav lahko rečemo, da je takšno spoznanje objektivnejše od tistega, ki se zadovolji z eno samo perspektivo, se lahko objektivnemu spoznanju le asimptotično približuje. Toda Nietzschejev ideal objektivnosti ni nemogoča celota vseh perspektiv in prav zato, bi lahko rekli, objektivnost pri njem ni ideal. Objektivnost kot ideal (ali regulativna ideja) znanosti je izraz njene nemožnosti, da bi bila kdajkoli zares objektivna. Vselej (in konstitutivno) ji bo nekaj ušlo na drugo stran.« (Zupančič, 2001, 90–91) V zasuku od Ruskina k Chestertonu je treba upoštevati prav logiko oziroma nasledek Nietzschejeve diagnoze lastnega časa. Z drugimi besedami, kar se tu spremeni, je sama narava resnice. To je strogo povezano s problematiko jezika in odmikom od adequatio. Resnica ni več vezana na dejstveno oziroma faktično, ni več vezana na par pravo/lažno. Nenazadnje je samo popačenje, sama potvorba je tista, ki je potrebna pojasnitve, in to v vseh svojih učinkih in učinkovanjih.25

25 Gl. poglavje Zgodovina in ponavljanje I: kako »resnica vznikne iz sprevida«, v Žižek (1982); pri vprašanju medievistike in medievalizma je treba upoštevati pomislek, kako ne zapasti nezgodovinski logiki iskanja izvirnega pomena ali izvirne historične podobe, sledeč kateri bi bili vsi kasnejši pomeni zgolj drugotne interpretacije – upoštevati moramo praktični pro- duktivni pomen naknadnih fi ltriranj (Žižek, 1982, 109). Medievalizem in medievistika si delita to logiko avtentičnega, pa tudi vživljanja, na kar lepo meri naslov dela, ki ga je uredila Clare A. Simmons (2001).

204

AArsrs 4 A.indbA.indb 204204 119.12.20099.12.2009 55:51:57:51:57 MARKO JENKO / MEDIEVALIZEM: OD RUSKINA K CHESTERTONU

Temelj medievistike kot institucije je torej, sledeč Kathleen Biddick, t. i. metodologija osamitve, dobesedno izoliranja. Bistvena momenta ločitve medievistike od medievizma sta na eni strani sama ločitev, torej strogo izrekanje same ločitve in/ali osamitve, ki zaznamuje rojstvo določenega zornega kota, pod vplivom znanosti in pozitivizma: ločitev je že sama po sebi povzdignjenje nad popularnim, sedaj že neznanstvenim. Izrekanje tako ni zgolj nekakšna nedolžna retorična igra, posledice so namreč daljnosežne. Njegov objekt ni, če si izposodimo izraz Gérarda Wajcmana, »materialna beseda«,26 »srednji vek, medievalizem in medievistika, zvedeni na svojo iz- javljalno funkcijo«. Tu skratka ne gre za skrajni diskurzivizem. Vse, kar je sedaj dojeto – in pogojno rečeno dokazano – kot neznanstveno, dobi ozna- čitev medievalizem, kamor spada tudi medievaleskno. Slednje je prav tista konotacija, ki obarva oziroma z vidika akademske recepcije daje podtalni pomen tej novonastali označitvi: vrednost pastiša, zabavljaškega, neresnega, oponašalnega, imitacije, bolj ali manj brez osnove ali kriterija oziroma brez kakršne koli utemeljenosti v dejstvenem. Na drugi strani pa ima ta ločitev obliko še ene bistvene točke: srednjeveška dela, kar artefakte, so ne samo znotrajmetodološko ločili od tedanjega konteksta, s čimer so utajili sinhrono in pogled lastnega časa, kakor da so se lahko izvzeli iz njega, tem- več v precejšnji meri tudi od konkretnega materialnega konteksta dela,27

26 Gl. Wajcman (2007). 27 Vsaj kar se srednjeveških del tiče, to še vedno ostaja problem. Gl. Kessler (1988). Članek je ključnega pomena, ker identifi cira temeljne probleme sodobne umetnostnozgodovinske medievistike: periodizacijo, status dela, »umetnika«, vprašanje sloga itn. Naj tu dodam lastno opazko, vsaj kar se tiče metode, predvsem mišljenja atribuiranja in pripisovanja v šir- šem pomenu besede. Lahko bi rekli, da tradicija pripisovanja, sicer nujna in neobhodna, ki pa kljub temu ni naš poslednji horizont, umetnost pretežno zvaja na obrt oziroma veščino prav zato, da ohranja lastno konsistenco. Gérard Wajcman zagovarja naslednje (Wajcman, 1999, 62-64): »Bomo sedaj rekli: in bretonska umetnost in židovska umetnost in še druge? Ideja nekakšne »lokalne umetnosti« se upira ideji Umetnosti. Najmanjša slika, ki jo je naslikal japonski slikar na Japonskem, na japonski svili, z japonskim čopičem, z japonskimi črnili, v skladu z najbolj tradicionalnimi pravili umetnosti Japonske, upodabljajoč značilno japonsko krajino in vsebujoč vanjo vpisano kaligrafsko pesem z japonskimi pismenkami, v jeziku in pisavi, ki sta veliki večini človeštva popolnoma neznana, prav ta najmanjša slika se kot umetniško delo strogo drži v univerzalnem, po pravilu se drži v univerzalnem, vzporedno z vsemi univerzalnimi subjekti, ki jo, od severa do juga, od vzhoda do zahoda, sprejemajo kot njim pripadajočo in usojeno. V umetnosti ni ne eksotizma ne tujine. Nena- zadnje, vsaka umetnost, ki bo predvidevala meje, ne bo umetnost. »Lokalna umetnost« bo zgolj razkazovala in hvalila partikularizme, ki se zoperstavljajo univerzalnosti, v nasprotju

205

AArsrs 4 A.indbA.indb 205205 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

obenem pa velikokrat tudi, presenetljivo, od časa in kraja nastanka dela. Obravnavali so jih kot fosile. Trije med glavnimi predstavniki te metodo- logije osamitve so: znotraj literarne zgodovine in komparativistike Gaston Paris, ki uvede dokumentarizem branja in interpretiranja srednjeveške poezije, znotraj umetnostne zgodovine Viollet-le-Duc s svojim konzerva- torskim formalizmom predstavlja enako zagato, v zgodovini pa na primer Bishop Stubbs, ki se časa pred sedemnajstim stoletjem ne želi lotevati zgodovinsko (Biddick, 1998, 1–4). Podobno zopet razvija Rancière: zgodovinske znanosti se prek pou- darkov na viru, dokumentih, geografi ji, statistiki, ekonomiji in demogra- fi ji vzpostavijo kot zoperstavitev t. i. histoire amusante, zabavni zgodovini, in zgodovinskemu romanu (Rancière, 1992, 9–12). Ti poudarki so snov zgodovinske zgradbe oziroma konstrukcije, kar pomeni, da zgodovinski material zunaj zgradbe ali ogrodja ne pomeni ničesar. V tem je poglavitna razlika med učenostjo, kultiviranostjo enciklopedičnosti ali seznanje- nostjo, to je med nekaj vedeti in imeti potrebo to misliti. Toda metode niso prinesle tako zaželene gotovosti. Hkrati se je rodila vnazajšnja projekcija, da je doba kronike in kronistov ponujala več gotovosti, tudi v razmejevanju lažnega in resničnega. Tudi medievalizem, kot je bilo že rečeno, vseskozi spremljajo sanje o preteklem družbenem redu, jasnosti in urejenosti, ki se z moderno izgublja. Z nastopom zgodovinske znanosti nastopi neosebno, vse postane težje razločljivo in v samem delu ali postopanju je navzoča težnja, da se skozi samo iskanje jasnosti in nenehno zamejevanje nedoločljivost

s singularnostjo, ki je srž umetnosti. Delo, ki pripada umetnosti, ki je singularnost, je torej univerzalno. Vsaka lokalna umetnost, prav kolikor je lokalna, ni umetnost. Tu bi lahko zoperstavili obrt in umetnost. Obrt se osnuje na partikularnem. Partikularnosti obrti so generične: pričakujemo, da bodo vsi izvezeni prti iz Brugga imeli iste značilnosti. Generič- ne partikularnosti obrti so takšne, da jih lahko povežemo oziroma jih moramo povezati s kraji, z zamejenimi geografskimi prostori, ki so lahko vedno ožji, partikularizirani. [...] Tako bomo lahko na primeru takšnega dela dodali vse partikularnosti kraja, časa, slogov in vsega, kar bomo želeli, to delo bomo lahko pripisovali, kolikor bomo želeli, tej delavnici, tej šoli, tej deželi, a bo kljub temu obdržalo svojo afi rmacijo univerzalnosti, saj je edina univerzalna stvar singularnost. Od tod dejstvo, da je pri umeščanju določenega umetniškega dela edina stvar, ki jo namesto povezovanja generične partikularnosti določenega objekta z določe- nim partikularnim lokalnim prostorom lahko storimo, priključitev singularnosti objekta določenemu subjektu, vselej singularnemu, kar rečemo v obliki 'Velázquezove Spletične' ali 'Manetova Olimpija'.«

206

AArsrs 4 A.indbA.indb 206206 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 MARKO JENKO / MEDIEVALIZEM: OD RUSKINA K CHESTERTONU

referenta in inference priženeta do skrajnosti. Kar jo vseskozi spremlja, je zopet razcep zgodovine na dve pomenski veji: lahko bi rekli, da se ta dvo- pomenskost med zgodovino zgodbo in zgodovino znanostjo vrine v samo polje slednje oziroma se z njeno vzpostavitvijo porodi. Ta razlika mora biti vseskozi jasna, vidna, mora se proizvesti. Zgodovini se tako ni treba braniti kakršnega koli vdora tujosti. Edino, kar mora storiti, je to, da se spoprime in pomiri s svojim imenom. Pomi- riti se mora z lastnim imenom — z označevalcem (Rancière, 1992, 208). Ko zgodovini dodamo še umetnost oziroma »umetnostna«, se morda zdi, da okoliščine postanejo dvojno zapletene, a v nekem smislu še toliko bolj jasne. Medievalizem prinaša dokaj benjaminovsko opazko, predvsem z vidika razmerja umetnosti in njenih zgodovinskih okoliščin: da je umetniško delo ahistorično (Benjamin, 1992, 123). V tem smislu so umetniška dela bliže fi lozofskim sistemom, saj se specifi čna historičnost umetniških del ne manifestira kot taka, temveč v njihovih interpretacijah, ki kratko malo so umetnostna zgodovina. Interpretacije pokažejo ali izpostavijo določene korelacije med deli in njihovim časom oziroma lokaliteto – pravzaprav so te interpretacijske korelacije tiste, ki imajo v resnici neko resnično, pravo zgodovinsko pertinentnost. Zato moramo vsakič znova odgovoriti na vprašanje: kako to, da se lahko z umetniškimi deli ukvarjamo ne glede na kontekst, v katerem so nastala, da lahko torej učinkujejo onkraj časa in kraja, v katerih so nastala – da se lahko z njimi ukvarjamo še danes? Natanko v tem je ena od komponent paralele s fi lozofskimi sistemi.

Od Ruskina k Chestertonu V luči boja z besedo lahko torej sprejmemo misel, ki jo v svojem članku razvije Chene Heady (Simmons, 2001, 131–143). Če je dolgo veljalo, da je Ruskinovemu medievalizmu in njegovi umetnostni zgodovini v soočenju z industrijsko revolucijo in zagatami moderne lahko le spodletelo, pa G. K. Chestertonov minimalni zasuk leta 1913, ki iz Ruskinovega dela pravzaprav izvleče in razvije tisto, kar je v njegovi misli že prisotno, to linijo misli o srednjem veku v premeni prenese v dvajseto stoletje. Ko Chesterton

207

AArsrs 4 A.indbA.indb 207207 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

govori o neberljivosti znakov, o problemu ustvarjanja pomena, kar dobesedno povzema moderno, njemu lastni čas, poantira tisto ključno točko napetosti: neberljivost znakov, ki se upirajo, ne pustijo se nam brati, oziroma popolno defl acijo pomena. Izhajajoč iz korelativnega upada božjega in svetega srednji vek opredeli kot čas, v katerem je vsak znak, zahvaljujoč kompleksnemu, rigoroznemu, a arbitrarnemu družbeno-kulturnemu sistemu, označeval ali pomenjal točno, jasno, onkraj nestalnosti (Simmons, 2001, 138). Zasuk je minimalen, a daljnosežen: lahko bi rekli, da je tu srednji vek zopet viden in dojet kot »idealni« družbeni red, a Chestertonov uvid je za razliko od Ruskinovega prav v arbitrarnosti, ki pa ima še določene podto- ne: lahko se dogodi, najprej se povrnimo h krščanstvu, pa se bo dogodilo samo od sebe, tako kot se je v srednjem veku. S tem ko se povrnemo, se že dogodi. Vsi znakovni sistemi so umetni, a srečno spojenost označevalca in označenca, ki jo bojda izpričujejo srednjeveška dela, je mogoče doseči, s povratkom nazaj h krščanstvu, kar do določene mere pojasnjuje val (re) katolizacije, ki so ga sprožila nekatera Chestertonova dela. A vendarle je treba zaključiti tudi nasprotno: ko se v medievalizem skozi vprašanja loči- tve, razmika, umiranja, minevanja, melanholije in žalovanja enkrat prikra- de kontingenca, ki je nenazadnje odeta v poprejšnja vprašanja, povratka ni. Srečno spojenost, ki se jo po njegovem da doseči, se k njej vrniti, ker se je nekoč preprosto zgodila (in se zato lahko znova dogodi), bo kontingenca vsakič znova načela, a tudi porodila, tako da je Chestertonov minimalni, a globoki zasuk natanko v tem, da pokaže, na čem medievalistični ideali poganjajo, kje je njihov zastavek. Na neki način je tu na delu začaran krog, značilen tudi za moderno umetnost: Chesterton (nehote) razkriva klico re- ligioznega, kje natanko se rojeva, in enako velja za ideal, a kljub temu ju (tudi dejstveno) prav s tem privablja. Bolj ko razkriva, bolj privablja — tudi poglabljanje enigme namreč –, s tem pa vnovično infl acijo pomena.28

28 Gl. Wajcman (2007).

208

AArsrs 4 A.indbA.indb 208208 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 MARKO JENKO / MEDIEVALIZEM: OD RUSKINA K CHESTERTONU

VIRI IN LITERATURA

Belting, H., Th e Germans and Th eir Art: A Troublesome Relationship, New Haven & London 1998. Benjamin, W., L’ Ange de l’histoire, Pariz 1992. Biddick, K., Th e Shock of Medievalism, Durham & London 1998. Chesterton, G. K., Th e Victorian Age in Literature, London 1961. Copjec, J., Read My Desire: Lacan Against the Historicists, Cambridge, Mas- sachusetts & London 1995. Didi-Huberman, G., Devant le temps, Pariz 2000. Didi-Huberman, G. in drugi, Relire Panofsky: principes et théorie de l’histoire de l’art, Pariz 2008. Donahue, N. H. in drugi, Invisible Cathedrals: Th e Expressionist Art History of Wilhelm Worringer, University Park, PA 1995. Emery, E., Consuming the Past: Th e Medieval Revival in Fin-de-Siècle Fran- ce, Aldershot 2003. Gentry, F., Th e Reception of the Middle Ages in Germany: An Overview, Studies in Medievalism, III/4. Hauser, A., Socialna zgodovina umetnosti in literature I, Ljubljana 1969. Holsinger, B., Th e Premodern Condition: Medievalism and the Making of Th eory, Chicago & London 2005. Kessler, H., »On the State of Medieval Art History«, Th e Art Bulletin, LXX/2, 1988. Panofsky, E., Gothic Architecture and Scholasticism: Inquiry Into the Analogy of the Arts, Philosophy, and Religion in the Middle Ages, New York 1967. Rancière, J., Les Noms de l’histoire: essai de poétique de savoir, Pariz 1992. Ruskin, J., Pre-Raphaelitism: Lectures on Architecture and Painting, London 1907.

209

AArsrs 4 A.indbA.indb 209209 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Ruskin, J., Th e Stones of Venice, New York, London 1979, http://www.archive.org/stream/lecturesonarchit033432mbp <12. 9. 2009>. Simons, J. in drugi, From Medieval to Medievalism, London 1992. Simmons, C. A. in drugi, Medievalism and the Quest for the »Real« Middle Ages, London & Portland OR 2001. Wajcman, G., Collection, suivi de l’Avarice, Caen 1999. Wajcman, G., Objekt stoletja, Ljubljana 2007. Workman, L. J., Editorial, Studies in Medievalism: Medievalism in France 1500-1700, III/1. Workman, L. J., Medievalism, Th e Year’s Work in Medievalism, X, 1995. Wölffl in, H., Die Bamberger Apokalypse: Eine Reichenauer Bilderhan- dschrift Vom Jahre 1000, München 1921. Zupančič, A., Nietzsche: fi lozofi ja dvojega, Ljubljana 2001. Žižek, S., Kuga fantazem, Ljubljana 1997. Žižek, S., Zgodovina in nezavedno, Ljubljana 1982.

210

AArsrs 4 A.indbA.indb 210210 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 MARKO JENKO / MEDIEVALIZEM: OD RUSKINA K CHESTERTONU

MEDIEVALISM: FROM RUSKIN TO CHESTERTON

Keywords: Middle Ages, reception, medievalism, medieval studies, medievalesque, art history, objective-subjective

Abstract Th is article deals with the topic of medievalism as all existing, still evol- ving, and future forms of reception of the Middle Ages, focusing primarily on the issues of the term itself and the problems that arise with its defi nition, its occurrence in John Ruskin’s time, various historical forms, and their variations, especially considering some of the implications of its offi cial or academic aspect – namely, medieval studies in general. Consequently, the article shows that medievalism entails a step beyond or beneath the usual opposition between the real and false Middle Ages. In terms of objectivity as an ideal, as the search or quest for the real Middle Ages (and also as a reaction against subjective receptions, colored by presuppositions, precon- ceptions, and prejudice), medievalism shift s our perspective on the opposition between the objective and subjective, inaugurating a fi eld of study that centers on the objective-subjective, which should not be seen or taken as a synthesis. Furthermore, it pinpoints a change or shift in the status of truth itself: a truth with no guarantee. Primarily making reference to art history, the article emphasizes the importance of medievalist fantasies and proposes a much needed re-reading of Panofsky’s take on the scholastic habitus. Both terms, fantasy and/or habitus, permeate the fi eld of medievalism, opening what is perhaps the most important question: that of (works of art and) materiality.

211

AArsrs 4 A.indbA.indb 211211 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Meta Kordiš

JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

Ključne besede: jugoslovanska naivna umetnost, popularna kultura, Tabor likovnih samorastnikov Trebnje, Jugoslavija, ideologija

Kam s to naivo? Številni iz generacij, rojenih v štiridesetih in petdesetih, pa tudi v zgodnjih šestdesetih letih, ne glede na izobrazbo, družbeni položaj ali spol dobro poznajo naivno slikarstvo ali vsaj njegove najbolj znane predstavnike, če že niso lastniki likovnih del ali reprodukcij oziroma celo likovni ustvarjalci. Mlajšim generacijam pa je ta likovni pojav dokaj neznan in nezanimiv. Obiskovalci, pripadniki starejših generacij, ki obiščejo Galerijo likovnih samorastnikov v Trebnjem, se z navdušenjem sprehodijo po stalni postavitvi zbirke in se z žarom spominjajo živahnega kulturnega in družabnega dogajanja, povezanega z naivo, saj jih čas, ko je bila naiva v poznih šestdesetih, sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih na višku svoje priljubljenosti, spomni na njihovo mladost oziroma odraslo obdobje ter določeno mero splošne blaginje, ki je takrat vladala v Jugoslaviji. Hkrati jadikujejo, kako današnje umetnosti ne razumejo in jo doživljajo kot prazno in puhlo ter se sprašujejo, zakaj ni več fi guralnega, s fantazijo in folkloro prepletenega »naivnega« ustvarjanja. Meni je bila naivna umetnost le bežno znana, in sicer zaradi knjige Ču- dovita Jugoslavija, v kateri imajo svoje poglavje hlebinski slikarji. Velikih lesenih kipov, ki so nekoč stali pred župniščem v Trebnjem, nikoli nisem povezala s to likovno zvrstjo, prav tako se ne spomnim, da bi v času štu-

212

AArsrs 4 A.indbA.indb 212212 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

dija umetnostne zgodovine Carinika (Henryja Rousseauja) prav posebej izpostavili kot začetnika naivne umetnosti. Z njo sem se seznanila šele s polletnim delom v Galeriji likovnih samorastnikov Trebnje. Z urejanjem in proučevanjem dokumentacije ter zbirke, s pogovori z zaposlenimi, organizatorji tabora ter nekaterimi Trebanjci in likovniki sem se zasilno poučila, kaj naj bi bila naivna umetnost, saj se mi je z odgovori porajalo toliko več vprašanj. Priznam, bolj kot likovna zbirka me je pritegnil mednarodni tabor kot kulturni in družabni dogodek, ki sem ga spoznavala v praksi in skozi pripovedovanja ljudi, časopisne članke in fotografi je, na katerih so bile ujete številne ugledne in znane osebnosti iz jugoslovanskega in slovenskega političnega, kulturnega in gospodarskega okolja. V tednu, ko je potekal tabor, je Trebnje postalo, morda nekoliko pretirano, Meka za veliko tujih in domačih, preprostih in izobraženih ljudi, željnih posrednega ali neposrednega likovnega in kulturnega udejstvovanja. Čudila sem se, kako je lahko dokaj marginalen likovni fenomen, kot je bila naiva, sprožil številna, tudi mednarodna kulturna in družabna dogajanja v Jugoslaviji ter gostovanja v tujini, katerih del je bil trebanjski tabor. Hkrati je imel ta fenomen trdno politično in posredno tudi fi nančno podporo, obenem pa je doživel skorajda divjo komercializacijo. Prav tako me je čudilo, da sta od druge polovice devetdesetih let (govorim za Slovenijo) naiva in tabor kljub širši prepoznavnosti in popularnosti postopoma padala v pozabo. Tudi med samimi Trebanjci igra tabor, ki od svojega začetka leta 1968 redno poteka vsako leto, v kulturnem dogajanju občine vedno bolj postransko vlogo.1 Množičnost in popularnost naive v preteklosti je v meni sprožila vpra- šanje, ali lahko jugoslovansko naivo postavim v kontekst popularne kulture in kako sta lahko hodili tako rekoč z roko v roki ideologija socialističnega samoupravljanja in totalna komercializacija likovnega pojava. Na vprašanja skušam odgovoriti skozi prizmo trebanjskega tabora. Preden pa se lotim razlage in interpretacij, je treba razložiti, kaj je naiva in kaj razumemo kot popularno kulturo.

1 Z zaposlitvijo strokovnega kadra leta 2008 galerija z rednim razstavnim in spremljevalnim programom v trebanjskem kulturnem dogajanju ponovno pridobiva na pomenu. Tako lahko upamo, da bo kmalu prišlo do strokovnega in kritičnega ovrednotenja zbirke in naivne umetnosti na Slovenskem.

213

AArsrs 4 A.indbA.indb 213213 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Pojem naivne umetnosti je tako izmuzljiv kot pojem popularna kultura, zato obema namenjam posebno poglavje. V najširšem kontekstu je naivna umetnost likovno ustvarjanje avtorjev brez formalnega in sistematičnega likovnega šolanja, ki v poenostavljeni formi sledijo fi guraliki in pripove- dnosti. Ti likovniki pogosto prihajajo iz marginalnih družbenih, kulturnih in geografskih okolij, kljub temu pa jim s pomočjo talenta in pozornosti posameznikov uspe oblikovati svoj prepoznavni likovni izraz in stopiti iz anonimnosti. Naivni umetniki so bili sopotniki moderne umetnosti; nekateri mojstri so uvrščeni v umetnostnozgodovinske preglede 20. stoletja. Pomemben delež k prepoznavnosti in popularnosti naivne umetnosti je prispevala jugoslovanska naiva, predvsem hlebinski slikarji s številnimi razstavami in publikacijami doma in v tujini. Mednarodni sloves in prepoznavnost domačih naivcev v tujini je bil eden od pomembnih izvoznih kulturnih artiklov kot tudi primerna promocijska podoba jugoslovanske drža- ve. Poleg tega pa je bil fenomen kmečkih slikarjev oziroma hlebinska šola pisan na kožo socialističnemu režimu, ki je skušal afi rmirati ideologijo, da umetnost ni domena elit, temveč pripada vsem in je prav tako lahko vsem razumljiva. Z njo se lahko ukvarjajo tudi ljudje s periferije brez splošne ali formalne likovne izobrazbe, ki celo dosežejo mednarodno slavo. Začetki naive segajo v čas historičnih avantgardnih gibanj in krog leve politične opcije. Po drugi svetovni vojni je avantgarda izgubila svoj uporni- ški in družbeno angažirani naboj ter v kapitalističnih državah postala žrtev popularne kulture, v socializmu pa je bila ukinjena že pred vojno. Tudi v Jugoslaviji se je socialno angažirana nota likovne vsebine naive izgubila in je v času razcveta začela ponavljati dekorativne oblike ponavljajočih se pa- storalnih motivov in fantazijskih krajin, ki so jih gojili številni t. i. naivni umetniki. Reproduciranje likovnih vzorcev in vsebin, medijska promocija ter številni kulturni spektakli, povezani z naivo, so popularizirali in homo- genizirali splošni okus ter estetsko obzorje. Vse to kaže na značilnosti, ki jih pripisujemo popularni kulturi. Pri izbiri rabe terminov množična ali popularna kultura sem se odločila za slednjo in se pri tem naslanjam na podobno odločitev Rajka Muršiča. Z uporabo termina množična kultura je namreč označil sodobno kulturo, ki jo zaznamuje možnost neskončne reprodukcije kulturnih dobrin (Muršič, 2000, 22). Poleg tega je množična kultura posredovana predvsem skozi množične

214

AArsrs 4 A.indbA.indb 214214 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

medije. Res so mediji, h katerim lahko štejemo tudi muzeje in galerije (glej Huyssen, 1995), pripomogli k prepoznavnosti in popularnosti naive, vendar je niso ustvarili, kakor se to dogaja z množično kulturo danes. Poleg tega je popularna kultura bliže ljudski, torej neelitni kulturi. Nosilci naivne umetnosti v Jugoslaviji, na primer hlebinski slikarji, so izhajali še iz zadnjih prežitkov ljudske kulture, saj sta industrializacija in urbanizacija le počasi prodirali v ruralna zakotja. Po vojni pa je naiva s pomočjo politične direktive širjenja množične kulturno-umetniške ustvarjalnosti in medijskega populariziranja postala del najširših množic, ki so predstavljale neelitno kulturo. Na Slovenskem se je z naivno umetnostjo strokovno ukvarjalo bore malo umetnostnih zgodovinarjev, saj je širša stroka ni jemala resno in jo je prištevala k amaterizmu z omejeno estetsko in umetniško vrednostjo. Večina besedil in člankov je nastala v okviru trebanjske institucije in njenih dogodkov. Najpogostejša pisca sta (bila) Zoran Kržišnik in Mirko Juteršek. Poleg njiju so se nezorane ledine lotili še: leta 1966 Tomaž Brejc, ki je podal načelen razmislek o naivnem slikarstvu (Za naivno slikarstvo: Tisnikar in Jaki; po Komelj, 2006, 122), Marjan Tršar ob razmišljanju o koroških slikarjih Antonu Repniku in Jožetu Tisnikarju2 (Kriteriji za presojo umetniške kvalitete »samorastnikov« in Tisnikar) ter Milena Režun (Ali so slovenski naivci res naivni?). Dilema se je pojavila že v samem poimenovanju tega likovnega pojava na Slovenskem, saj moramo, kakor je v pogovoru dejal Mirko Juteršek, v našem prostoru takšno likovno ustvarjanje imenovati »samorastništvo«, medtem ko se drugod po bivši Jugoslaviji imenuje naiva. Po njegovem mnenju gre razloge iskati v nosilcih te likovne zvrsti, ki so bili v materialno razvitejšem slovenskem okolju delavci, obrtniki, učitelji in upokojenci, medtem ko so bili drugod po Jugoslaviji, zlasti v Podravini, Vojvodini in Bosni, ustvarjalci kmetje. To načeloma drži za prve generacije naivcev, pozneje pa se je ta slika specifi ke družbenega sloja ustvarjalcev močno spremenila, saj imajo likovniki poklicno, srednjo in celo univerzitetno izobrazbo; veliko jih živi v mestih in ne na zakotnih kmetijah. Juter- šek »samorastnika« razume kot akademsko neizšolanega umetnika, ki se

2 Jožeta Tisnikarja ne moremo uvrščati v krog slovenske ali jugoslovanske naivne umetnosti, saj je s svojo likovno ter vsebinsko izpovednostjo in ustvarjalnostjo močno izstopal iz njenega konteksta. Tudi sam se ni nikoli prišteval k tej likovni zvrsti. Kot samouki umetnik pa je pritegnil pisce, ki so se ukvarjali z naivo.

215

AArsrs 4 A.indbA.indb 215215 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

nanaša na določeno likovno smer, za katero je bistvena njena povezanost z izročilom ter uveljavljenimi in globoko ukoreninjenimi vizualnimi spo- znanji najširših množic (po Štepec, 1997, 11). Po Tršarjevem mnenju se je pojem »samorastništvo« uveljavil zato, ker je imel bolj pozitiven zven kot morda bolj negativna pojma »naivci« ali »primitivci« (1970, 84). Zoran Kržišnik je menil, da gre pri »samorastništvu« za izpovedno slikarstvo, ki nima razvoja. Zanj je značilno fi gurativno, predmetno ustvarjanje, ki ima izrazito izpovedno in pripovedno noto (po Štepec, 1997, 11). Ker pa gre po mojem mnenju za splošnejše gledanje, Kržišnik verjetno ni imel pred očmi le »slovenskega samorastništva«, temveč širše ustvarjanje v okviru naivne likovne zvrsti. Teoretičnega razglabljanja o tem, kaj je »samorastni- ško« ustvarjanje, se je še najbolj resno lotil Marjan Tršar, ki ga je defi niral v opoziciji do amaterizma, akademizma in ljudske umetnosti (tako kot že hrvaški kolegi pred njim). Skušal je defi nirati ključne slogovne elemente, ki jih je videl v prepletu posebne vrste realizma, ekspresivnosti in simbo- like. Vse to pa je prepleteno z dekorativnostjo, ki je folklorno obarvana (1970, 84–87). Tudi Milena Režun vidi razliko med slovenskim »samora- stništvom« ter jugoslovansko naivo, in sicer v vsebini in likovnem načinu njenega podajanja (1991, 287). Dušan Štepec je v seminarski nalogi Tabor Likovnih samorastnikov v Trebnjem iz leta 1997 prikazal pregled razvoja in poimenovanja naive pri nas, v Jugoslaviji in v svetu. Naloga je prva resna in pregledna študija o taboru in slovenski naivi sploh. Zaključi jo z mnenjem, da ne vidi ne likovnih ne vsebinskih razlik med slovenskim »samorastni- štvom« in jugoslovansko naivo, ki so jo skušali postaviti zgoraj omenjeni avtorji (Štepec, 1997, 41). Poleg tega razume pod pojmom naivna umetnost likovno ustvarjanje ljudi, ki spadajo v okvir amaterizma (1997, 40). Štepčev prispevek je nadgradil in postavil v širši umetnostnozgodovinski in druž- beno-politični kontekst Miklavž Komelj v članku Galerija likovnih samorastnikov Trebnje iz leta 2006. Zanj je historične naive kot likovnega pojava konec. Tako negira Kržišnikovo tezo o likovni ustvarjalnosti brez razvoja.3 Poleg tega izpostavi zbirko kot izredno zanimivo likovno dediščino, ki je nujno potrebna strokovnega ovrednotenja in analize (2006, 133). Knjiga Galerija Likovnih samorastnikov Trebnje, ki je izšla leta 2007 ob 40-letnici

3 Ta misel se žal reproducira na zloženki Galerije likovnih samorastnikov Trebnje in nadaljuje ustvarjanje lažnega mita, nakaže pa tudi na nestrokovnost in nekritičnost galerije.

216

AArsrs 4 A.indbA.indb 216216 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

tabora, je prvi pregleden primer predstavitve delovanja taborov in galerije ter avtorjev in njihovih del, ki jih hrani galerija. Nekatera spremljajoča besedila, sicer nekoliko predelana, so bila objavljena že prej in sem se jih že dotaknila (Dušan Štepec, Razvoj Tabora likovnih samorastnikov od njegovega začetka do danes), druga pa podajo bolj kot ne zgodovinsko-kronološki razvoj tabora in galerije (Janez Gartnar, Predgovor, in Mirko Juteršek, V razmislek ob jubileju) ali pa so reciklaža besedil iz predhodnih razstavnih katalogov galerije (Zoran Kržišnik, Trebnje – 40 let). Zato žal ne ponujajo nobene nove analize, interpretacije ali ovrednotenja zbirke. Pri tako skromni umetnostnozgodovinski predstavitvi in analizi naive na Slovenskem je težko pričakovati še kakšno sociološko ali kulturnoantro- pološko analizo te problematike. Zaradi očitnega pomanjkanja strokovne, še bolj pa znanstvene analize naivne umetnosti v slovenski literaturi in zaradi njenega ohlapnega in po mojem mnenju pavšalnega defi niranja sem se pri opredelitvi pomena in razvoja tega likovnega pojava naslonila na hrvaške avtorje. Ti se fenomenu znanstveno in strokovno zvesto posvečajo ter so tudi mednarodno refe- renčni avtorji.

Naivna umetnost in njen razvoj v socialistični Jugoslaviji Kaj je t. i. naivna umetnost in kako jo defi nirati, je bilo vprašanje, ki je burilo likovne teoretike in na sploh ljudi, ki so se s tem fenomenom ukvarjali vse od njegovega pojava v Franciji in poznejših »odkritij« drugod po svetu. Ustvarjanje samoukih slikarjev in kiparjev, ki so s svojim svojevr- stnim likovnim izrazom vzbudili zanimanje ustvarjalcev moderne umetnosti, zbiralcev, publicistov ter likovnih kritikov, je imelo več imen: nagonska umetnost, neoprimitivna umetnost, marginalna umetnost, insitna4 umetnost,

4 Insita izhaja iz latinske fraze in situ, ki pomeni na mestu izvora. To ime so predlagali ustano- vitelji trienala naivne umetnosti v Bratislavi, prvič prirejenega leta 1966. S tem izrazom so skušali defi nirati naivno umetnost in sorodne pojave samoukega ustvarjanja. Prav primer tega trienala pa kaže na še vedno dokaj dvoumno in izmuzljivo poimenovanje tega likov-

217

AArsrs 4 A.indbA.indb 217217 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

včasih tudi Outsider art. Sami slikarji so dobili ime tudi po svojih razstavah (na primer slikarji Svetega srca),5 časovnem okviru slikanja (nedeljski slikarji) oziroma po družbenem statusu (kmečki slikarji).6 Vsa ta imena kažejo na določeno zmedo in heterogenost v pojmovanju pojava likovnega ustvarjanja različnih formalno nešolanih posameznikov, pa naj prihajajo iz peri- fernega okolja (vasi ali mesta) ali so celo psihično ali fi zično hendikepirani (njihova dela prištevamo v Art brut, Raw Art ali celo Outsider Art). Kmalu sta likovna kritika in teorija ugotovili, da se ne da tlačiti vsega v en koš in da gre pri pojmih Art brut in naivna umetnost za različne likovne forme in koncepte, ki pa imajo nekaj stičnih točk (Crnković, 2002b, 179). Poleg tega se ta različna našteta poimenovanja še dodatno razlikujejo glede na posamezne države. Če bi skušali to ustvarjanje spraviti na skupni imenovalec, bi ga lahko defi nirali kot slikarstvo in kiparstvo samoukih umetnikov ali umetnikov, ki niso bili deležni formalnega šolanja ter so živeli v marginalnih socialnih in kulturnih razmerah. Njihov izraz razumemo kot ljudsko in spontano kreativnost, ki dosega visoko estetsko vrednost in ki vsekakor ni amatersko ustvarjanje (Poli, 2002, 182; Crnković, 2002b, 197). Pod to defi nicijo se je oblikovalo predvsem razumevanje pojma naivna umetnost, ki se je uveljavil v petdesetih letih 20. stoletja, ko je mogoče slediti vse bolj številnim nacionalnim in mednarodnim razstavam, večjezičnim monografi jam in publikacijam ter razpravam, simpozijem ter javnim in zasebnim zbirkam. Vendar pa o naivni umetnosti ni mogoče govoriti kot o likovnem gibanju ali tendenci oziroma šoli, razen morda v primeru hlebinske šole. Mednarodni uspeh, ki so ga dosegli njeni najvidnejši predstavniki, je v Ju- goslaviji sprožil plaz amaterskih slikarjev in velikega zanimanja za ta tip umetnosti, kar je posledično od šestdesetih let dalje pridalo naivi pretirano

nega pojava. Poleg naivne umetnosti so na teh trienalih prikazovali še ljudsko umetnost, umetnost neevropskih narodov, amaterske umetnike, Art brut in Outsider art. Tako se Vla- dimir Crnković sprašuje, ali je namen tega trienala prikazovati resnično likovno kakovost formalno nešolanih likovnikov ali gre za zgolj prikazovanje različnih oblik samoukih likovnih praks, ki so pogosto pod mejo umetniške vrednosti (2002b, 179–198). 5 Poimenovani po razstavi Les peintures du coeur du sacré v galeriji Galerie des Quatre-Che- mins v Parizu leta 1928, kjer so se prvič samostojno predstavili francoski naivni slikarji oziroma moderni primitivci, kot so jih tedaj poimenovali (Henry Rousseau, André Bauchant, Camille Bombois, Séraphin Louis in Louis Vivin) (Crnković, 2002a, 217–218). 6 To se navezuje predvsem na slikarje hlebinskega kroga.

218

AArsrs 4 A.indbA.indb 218218 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

komercialni razmah. Prav fenomen hlebinske šole je zadnja faza evropske historične naivne umetnosti (Poli, 2002, 182). Govor o določenem skupinskem fenomenu oziroma likovnem slogu ni mogoč zaradi velike geografske, družbene in kulturne raznolikosti ter konteksta, v katerem so dela nastajala, pa tudi zato, ker so resnični in najbolj nadarjeni naivci svojo nadarjenost razvili v močno individualno noto, z originalnostjo, neodvisnostjo in prepoznavnostjo ter estetsko vrednostjo (Poli, 2002, 182–183; Zander, 2002, 184–186). Prav zato jih pojmujemo kot resnične umetnike in jih uvrščamo v kontekst moderne umetnosti (Depolo, 2001a, 31; 2001b, 27, 40, 115; Gamulin, 1999, 78). Teorija naivne umetnosti sloni na poskusu spraviti na skupni imenovalec različne forme in motive samouškega slikarstva ter na razlikovanju od ljudskega, amaterskega in profesionalnega ustvarjanja. Zaradi fantastičnih podob rastlinskega in živalskega sveta ter prevladujoče pastoralne motivike so jo pogosto enačili z nedoločenim spontanim ljudskim vrenjem oziroma z idealizirano podobo ljudskega življenja predindustrijske dobe in s tem ljudske umetnosti. Vendar je razkorak v kontinuiteti med kulturno evalvacijo ljudske umetnosti in tistimi umetniki, ki so protagonisti naive, velik. Prva je pogosto anonimna, njen izraz izvira iz tradicije ter prenosa znanj in izkušenj iz generacije v generacijo, je nosilka določenih vrednot in ohranja določene kolektivne predstave. Prav tako je omejena na lokalno skupnost določene- ga družbenega sloja. Druga, tj. naivna umetnost, je predvsem individualna izkušnja ter izraz doživljanja lastnega okolja in domišljije (Poli, 2002, 182; Zander, 2002, 184). Nezanemarljiv je tudi prispevek sugestivne pomoči šo- lanih umetnikov, likovnih kritikov in zbiralcev ter galerijskih institucij, ki so ga bili deležni talentirani samouki (Crnković, 2002a, 217–218; 2002b, 70–84). Amaterski likovni ustvarjalci pogosto sledijo sodobnim likovnim slogom in poskušajo posnemati akademsko umetnost, katere predstavniki so sistematično šolani umetniki, dobro podkovani v likovnih tehnikah; pogosto so nosilci določenega intelektualnega, idejnega in slogovnega programa (Gamulin, 1999, 73–117). Poudariti pa je treba, da se v kontekstu naivne umetnosti dosledno sledi fi guraliki in narativnosti, torej širši publiki lažje razumljivim formam in vsebinam.

219

AArsrs 4 A.indbA.indb 219219 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Korenine in razvoj naivne umetnosti segajo v Francijo, v čas vzpona mednarodnega avantgardnega gibanja konec 19. stoletja. Zanj je značilno navdušenje nad različnimi oblikami kreativnega izraza, ki so radikalno nastopale proti kanonu tedaj uradne umetniške prakse in dominantnemu meščanskemu okusu (Poli, 2002, 183; Zander, 2002, 185). Klasiki francoske naive (Henry Rousseau, André Bauchant, Camille Bombois, Séraphin Louis in Louis Vivin), poimenovani moderni primitivci, so prvič skupaj razstavljali v Parizu leta 1928. Razstavo je pripravil zbiralec umetnin Wilhelm Uhde. Bil je njihov prijatelj in mentor, ki jih je spodbujal in usmerjal pri ustvarjanju. Njemu gre tudi zasluga za populariziranje umetnikov, kot so Pablo Picasso, Georges Braque, André Derain in Raul Dufy, ter že omenjenih modernih primitivcev, o katerih je prvi pisal likovne kritike in pozneje monografi je (Crnković, 2002a, 217–218). Modernemu umetniškemu gibanju, ki je iskalo nov likovni izraz, zanemarjajoč zakonitosti perspektive, klasične modelacije, proporcionalnosti in doslednega posnemanja realnosti, so pripadali tudi moderni primitivci. Vendar so se od modernistov raz- likovali po tem, da se, ko so enkrat osvojili svoj osebni slog, od njega niso oddaljevali. Res so morda slikali bolj »nagonsko« kot premišljeno, torej brez nekega intelektualnega programa ali manifesta (zato so jim pripisovali »neznanje« ali celo spontanost), vendar je bil prav to tudi njihov namen, torej je bilo likovno snovanje kljub vsemu premišljeno (Crnković, 2002a, 222–223). Če na kratko povzamem pojmovanje naivne umetnosti Miklavža Ko- melja, gre za zgodovinski pojav, ki je nastal šele iz srečanja med arhaič- no učinkujočimi elementi »ljudskega« izročila, občutljivostjo industrijske družbe in modernizmom, pri čemer je prihajalo do zanimivih interakcij; v odnosu do modernistične senzibilnosti naiva ni bila samo objekt, nad katerim so se modernisti navduševali v kontekstu splošne fascinacije s »primitivizmi«, ampak so začetniki naivnega slikarstva srečanje z modernizmom na različne načine vpisovali v lastno produkcijo (2007, 123). Za začetek naive na jugoslovanskih tleh štejemo pojav hlebinske šole na Hrvaškem, ki je bil vezan na avantgardni tok v kontekstu tedanje hrvaške levičarsko obarvane socialnokritične umetnosti in na perspektivo razre- dnega boja. Hlebinski kmečki slikarji (Ivan Generalić, Franjo Mraz, Mirko Virus) so se javnosti prvič predstavili, ko so bili vključeni v umetniško-

220

AArsrs 4 A.indbA.indb 220220 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

družbene dejavnosti skupine Zemlja, ki je delovala v prvi polovici tridesetih let. Ta je odigrala vlogo hrvaške avantgarde par excellence, kakor se je izrazil Depolo (2001b, 44). Predstavniki skupine Zemlja so hoteli prikazati, da likovna nadarjenost in izraznost ni povezana z določenim družbenim slojem in razredom. S predstavitvijo dejavnosti najširših množic, v danem primeru kmetov, so hoteli iniciatorji pokazati, kako in koliko lahko »av- tentični« predstavniki »naroda« brez širše izobrazbe skozi umetnost spre- govorijo o sebi in o svojem družbenem položaju. Vendar je treba poudariti in razložiti, da je hlebinska šola neke vrste invencija akademskega slikarja in člana Zemlje Krsta Hegedušića. Med študijem v Parizu so ga prevzele politične in družbene ideje avantgarde in njene pojavne oblike. V iskanju pristnega in avtentičnega ljudskega (hrvaškega) izraza, ki bi služil narodu in ga izobraževal ter tako posredno izboljšal njegov socialni, ekonomski in kulturni položaj, je Hegedušić odkril mlade slikarje v Hlebinah, rojstni vasi svojega očeta. Ti so prerisovali razglednice in drug slikovni material,7 ki jim je bil na voljo. Hegedušić se je za te naturščike zavzel, jih učil risati in jim svetoval, katere motive, forme in tehnike naj uporabljajo. Vse to je počel v želji, da bi bile slike kmečkih slikarjev kar najbolj avtentične in izraz »naše stvarnosti« (Crnković, 2006, 8–9; Depolo, 2001a, 42–46). Hegedušić je spodbujal tudi slikanje na steklo, saj je menil, da je to pristna tehnika ljudske ali kmečke umetnosti. To tehniko so mojstri jugoslovanske naive razvili do popolnosti. Zaradi socialne angažiranosti je bila skupina Zemlja prepovedana. He- gedušić je v skladu s svojo socialno ideologijo naivce iskal ne le med kme- ti, temveč tudi med delavci, pri katerih pa je bil manj uspešen (Crnković, 2006, 10). Po drugi svetovni vojni je Ivan Generalić, najvidnejši predstavnik hlebinske šole, postal neke vrste slikarski guru in učil slikati mlajše generacije v Podravini (postal je tudi vaški učitelj). Sam ni bil tako socialno angažiran kot Mraz ali Virus, ki sta sodelovala v NOB, temveč se je nagibal bolj k ideji larpurlartizma (Crnković, 2006, 13), kar sicer ni vplivalo na njegovo slikarsko kakovost, je pa verjetno kljub vsemu v določeni meri vplivalo na

7 Vladimir Crnković mi je povedal, da jim je v roke prišel tudi almanah Die Bleue Reiter. Pogovor 18.4.2008 v Hrvaškem muzeju naivne umetnosti, Zagreb.

221

AArsrs 4 A.indbA.indb 221221 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

vsesplošno dekorativnost, ki se je razpasla pri mlajših generacijah. Zelo od- mevna prva samostojna razstava (pozneje se jih je tako doma kot v tujini zvrstilo še kar nekaj) Ivana Generalića v Parizu leta 1953 je imela velik vpliv doma v Hlebinah in tudi drugod po Jugoslaviji. Vse več kmečkih, delavskih in drugih amaterskih slikarjev se je začelo resno ukvarjati s slikarstvom, pogosto v maniri »hlebinske forme in vsebine«, kar je pripeljalo do množič- nosti produkcije in reprodukcije naivnega likovnega izraza ali hotenja, prav tako pa tudi do njenega zatona. Crnković vidi, morda nekoliko radikalno, konec naive prav z objavo Enciklopedije naivne umetnosti sveta avtorja Ota Bihalj-Merina leta 1984, saj je s predstavitvijo velikega števila raznovrstnih avtorjev termin naivne umetnosti banaliziral.8 Vrstile so se tudi razstave mlajših generacij naivnih slikarjev in kiparjev. Žal pa se je dogajalo, da je bilo njihovo snovanje podrejeno bolj komercialni uspešnosti in ideološko populističnim težnjam kot likovnim kriterijem in razvoju omenjene zvrsti. Izšlo je veliko monografi j in razstavnih katalogov, prevedenih v več svetovnih jezikov. Širila se je tudi medijska popula- rizacija. Pomembno vlogo pri uveljavitvi in institucionalizaciji naive je imela ustanovitev Galerije primitivne umetnosti v Zagrebu leta 1956 (danes Hr- vaški muzej naivne umetnosti). Predani zunanji in notranji strokovni sodelavci galerije so skrbeli za njeno kritično vrednotenje ter tako vzdrževali kakovost. Z njihovo pomočjo so se afi rmirali začetniki hlebinske šole ter formirali mlajši slikarji, kot so Matija Skurjeni, Emerik Feješ, Ivan Rabuzin, Petar Smajić, Dragan Gaži, Ivan Večenaj, Mijo Kovačić ter drugi vidnejši predstavniki jugoslovanske naive. Šestdeseta leta pomenijo zlato dobo za jugoslovansko naivo. Sam He- gedušić se je izrazil, da je zdaj (leta 1969) naivcev in amaterjev kot gob po dežju (Gartnar, 1969, n. p.). Zato tudi ni zaman krožil med ljudmi pomenljiv stavek, da v Hlebinah že za vsakim grmom slika kmet, kot mi je povedala informatorka. Sedemdeseta leta pomenijo začetek zatona naivne umetnosti tako v Ju- goslaviji kot drugod po svetu. V tem času so vodilni naivni umetniki izgu-

8 Iz pogovora 18.4.2008 v Hrvaškem muzeju naivne umetnosti, Zagreb.

222

AArsrs 4 A.indbA.indb 222222 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

bili svoj kreativni naboj. Pogubna pa je bila predvsem ekspanzija serijskega ponavljanja in repliciranja hlebinske stilistike in celo plagiatov znanih likovnih del. Zdi se, da je vsa ta produkcija postala podrejena trgu (Gamulin, 1999, 295). Marsikateri slikar, ki se je znal kolikor toliko promovirati, če- prav je bila njegova kakovost vprašljiva, si je s prodajo slik izboljšal gmotni položaj, saj so, po pripovedovanju informatorja, Nemci, Italijani in drugi, predvsem v času poletne turistične sezone, slike na veliko kupovali. Ne- kateri posamezniki so celo opustili svoje poklice in se ukvarjali samo še s slikanjem. Prav ti so se pogosto preselili z vasi v mesta. Konec koncev je bila to tudi splošna posledica industrializacije države (Crnković, 2006, 25–26). Razmah zanimanja za naivo, tako s strani ustvarjalcev kot publike, je šel z roko v roki s splošnim porastom življenjskega standarda in izobraženostjo ljudi. Ti so tako imeli več prostega časa za ljubiteljsko ustvarjanje. Z izobra- ževanjem pa sta se zvišala splošna zavest ljudi in zanimanje za dejavnosti, ki niso imele neposrednega eksistencialnega pomena. V zlati dobi šestdesetih let so poleg Koprivnice v Podravini vzniknila še druga središča naive. Jagodina (nekoč Svetozarevo)9 v Srbiji se je poleg za- grebške galerije razvila v eno redkih strokovnih središč naive v Jugoslaviji. Nastala so tudi druga likovna središča, ki pa jih je vodil bolj entuziazem kot strokovnost (leta 1955 je bila ustanovljena galerija samoukov v Koprivnici, leta 1960 v Svetozarevu, leta 1963 v Uzdinah, leta 1968 v Hlebinah, leta 1971 v Zlataru in Trebnjem, leta 1972 v Šidu, leta 1975 v Sanskem mostu itd.). V teh mestih so bile organizirane slikarske kolonije, likovni saloni in razstave, nastajati pa so začele tudi likovne zbirke. Razvoj teh središč je imel podlago v kulturni politiki države, ki si je prizadevala za decentralizacijo in popularizacijo kulture in jo želela prenesti iz urbanih središč v manjše kraje.

Tabor likovnih samorastnikov Trebnje Tabor likovnih samorastnikov v Trebnjem je bil osnovan leta 1968 in ga moramo razumeti v kontekstu tedanjih družbenih in političnih razmer. Ta-

9 Danes Muzej naivne in mariginalne umetnosti, ki še vedno organizira bienalne likovne kolonije.

223

AArsrs 4 A.indbA.indb 223223 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

krat so se zveze kulturnih organizacij zavzemale za kulturni policentrizem, kar je v praksi pomenilo, da so bile zunaj večjih urbanih kulturnih središč predvsem poleti organizirane umetniške kolonije. Tako je bil tabor likovnih samorastnikov v Trebnjem na neki način odgovor na vprašanje o oblikah kulturnega življenja v manjših krajih, kamor je tedaj sodilo tudi Trebnje. To se je ob pomembni prometni povezavi med Ljubljano, Novim mestom in Zagrebom hitro industrijsko razvijalo, s porastom prebivalstva pa posle- dično tudi urbaniziralo. Poskrbeti je bilo treba tudi za kulturno dogajanje kot eno od oblik preživljanja prostega časa, pa tudi intelektualnega razvoja in socializacije. Kot je povedal Mirko Juteršek, so s prirejanjem likovnih kolonij želeli razširiti ustvarjalno življenje v Trebnjem, kar naj bi povzročilo množičnost in končno demistifi kacijo umetnosti, torej zmanjševanje prepada med umetnostjo, ki naj bi spadala v sfero elit, in množicami, oziroma med »producenti« in »konzumenti« umetnosti. To pa je bil tudi glavni cilj številnih drugih likovnih središč in razstavišč v tedanjem času. Dodaten razlog za nastanek tabora je bil tudi namen predstaviti naivno umetnost v Sloveniji, saj tedaj še ni imela takšnega pomena kot v drugih delih Jugoslavije. V tem času se je za ta likovni pojav uveljavil pojem naivna umetnost, ob katerem pa se je v Sloveniji, zlasti v sedemdesetih letih, razširil tudi izraz »samorastništvo«, ki širše kot naiva povzema ustvarjanje ljudi brez formalne likovne izobrazbe, po drugi strani pa ni brez družbeno angažira- nega pridiha, saj zbuja asociacijo na znano novelo Prežihovega Voranca. Naivna umetnost je bila v slovenskem prostoru prvič predstavljena leta 1962 z razstavo Svet Naivnih z deli iz zbirke Gerharda Ledića v Galeriji Boži- dar Jakac Kostanjevica na Krki. Leta 1968 se je zvrstilo že več razstav: retro- spektivna razstava jugoslovanskega naivnega kiparstva, razstava Ivana Lack- ovića - Croata v Krškem, Viktor Magyar je razstavljal na Mirni, v Vili Bled pa je svojo zbirko ponovno predstavil Gerhard Ledić (Štepec, 1997, 17). V pastoralni in fantazijski motiviki je bilo to likovno snovanje slovenskih »samorastnikov« podobno tistemu, kar je nastajalo pod imenom naiva drugod v Jugoslaviji. Zato se pridružujem mnenju Dušana Štepca, da ne gre razlikovati med slovenskim samorastniškim in jugoslovanskim naivnim likovnim ustvarjanjem. Likovni jezik kvalitetnih slovenskih posameznikov je seveda specifi čen, kar velja tudi za druge posamezne kakovostne jugo-

224

AArsrs 4 A.indbA.indb 224224 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

slovanske ustvarjalce, medtem ko so drugi, slabši avtorji morfološko po- snemali »hlebinsko stilistiko«. Želja organizatorjev tabora je bila povezati razkropljene in nepovezane slovenske avtorje ter s tem omogočiti pregled nad to obliko ustvarjanja pri nas. Kmalu, leta 1971, je bila ustanovljena Galerija likovnih samorastnikov v Trebnjem,10 z namenom hranjenja del, ki so jih udeleženci taborov podarili, njihovega predstavljanja ter organiziranja različnih samostojnih in skupinskih razstav priznanih domačih in tujih naivnih umetnikov. Organiziranje tabora11 in ustanovitev galerije sta bila v rokah lokalnih veljakov,12 katerim so se priključili uveljavljeni umetnostni zgodovinarji in likovni kritiki.13 Sodelovali so tudi z jugoslovanskimi stro- kovnjaki, galeristi in publicisti.14 Vse do leta 2007 so tabore in galerijo veči- noma vodili zanesenjaki in prostovoljci z Janezom Gartnarjem na čelu.15 Tabor in pozneje galerija sta nastala prav v času največje popularnosti naivne umetnosti oziroma že na začetku konca njenega ustvarjalnega elana.

10 Galerija danes hrani že skoraj 1000 likovnih del, ki jih je prispevalo več kot 250 umetnikov iz 35 držav Evrope, Azije, Afrike, Severne in Latinske Amerike. Med njimi so tudi mojstri, katerih dela so uvrščena v zbirke pomembnih galerij in muzejev po svetu. Kakovostno jedro zbirke tvorijo predvsem dela iz sedemdesetih in prve polovice osemdesetih let, torej obdobja, ko je bila jugoslovanska naiva še v relativnem razmahu, poleg tega pa je tedaj organizacija tabora potekala v sodelovanju z najboljšimi jugoslovanskimi poznavalci naivne umetnosti. 11 Tabor se je prvo leto imenoval Tabor slovenskih naivnih umetnikov, naslednje leto pa se je preimenoval v Tabor slovenskih naivnih in ljudskih slikarjev in kiparjev. Leta 1974 se je imenoval Tabor slovenskih likovnih samorastnikov Jugoslavije, že naslednje leto pa Tabor likovnih samorastnikov Jugoslavije (novo ime je samo povzelo dejansko stanje, saj so že na »slovenskih« taborih sodelovali tudi naivni umetniki iz drugih jugoslovanskih republik). Ponovno je bil preimenovan leta 1992, in to v Mednarodni tabor likovnih samorastnikov (novo ime je spet povzelo že obstoječe stanje; širše mednarodno sodelovanje se je namreč razvilo že v sedemdesetih letih). Poimenovanja kažejo tudi na ambicije prirediteljev. 12 Župan Ciril Pevec, predsednik novomeškega sodišča Janez Gartnar in ravnatelj OŠ Trebnje Adolf Grum ter pozneje direktorica Centra za izobraževanje in kulturo Darinka Toplak in tedaj že prepoznavni samouki slikar ter učitelj na Čatežu Viktor Magyar. 13 Nekdanji direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik, likovni kritik dr. Mirko Juteršek in nekaj časa tudi nekdanji direktor Mestne galerije Ljubljana Aleksander Bassin ter direktor Loškega muzeja Andrej Pavlovec. 14 Znani hrvaški novinar, publicist in zbiralec naive Gerhard Ledić, publicist in urednik Ne- boljša Tomašević in zagrebški likovni kritik Vladimir Maleković. 15 Nekateri so mu pri vodenju galerije in taborov očitali avtoritativnost, vendar v isti sapi pri- znali, da brez njega te zbirke in likovnih ter kulturnih dogodkov v kraju ne bi bilo.

225

AArsrs 4 A.indbA.indb 225225 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Z namenom vzdrževanja likovne in estetske ravni ter razmejevanja med ljubiteljstvom in naivo so leta 1971 organizirali Salon likovnih samorastnikov Jugoslavije. Sledilo jih je še šest, zadnji leta 1984. Nato je salon zaradi fi nančnih razlogov zamrl. Počasi je začel upadati tudi pomen taborov in galerije. Razlika med salonom in taborom je bila, da so na salon oziroma na izbor za salon avtorji poslali svoje najboljše delo, medtem ko so na taboru v sedmih ali desetih dneh ustvarili likovno delo, katerega kakovost je lahko glede na njihov celotni opus nihala. Kljub temu so dolgoletni udeleženci taborov pritrjevali, da so se pri ustvarjanju vsi zelo potrudili ali celo prinesli s seboj svoje že končano delo.16 Kljub popularnosti in dejavnosti tabora ter galerije je bila slovenska naiva v umetnostnozgodovinskem kontekstu bolj obroben likovni pojav. Ne moremo pa zanikati umetniške kakovosti začetnikov slovenske naive (oziroma samorastništva): Viktorja Magyarja, Poldeta Miheliča, Antona Ple- mlja, Antona Repnika, Jožeta Horvata Jakija ter še mlajše generacije – Gre- te Pečnik, Zlate Volarič, Borisa Lavriča, Janka Dolenca, Sandija Leskovca in Frančiške Petelinšek. Slovenska strokovna javnost je delovanje tabora v glavnem ves čas bolj ali manj zanemarjala, čeprav je s strani stroke pri organizaciji tabora sodeloval tudi Zoran Kržišnik – avtoriteta slovenske galeri- stike in dolgoletni vodja Ljubljanskega mednarodnega grafi čnega bienala. Dejavnost tabora je bila v slovenskem in jugoslovanskem kulturnem prostoru deležna široke popularizacije, utemeljene v viziji kulturne politike. Ti pomembni dogodki so bili obeleženi predvsem s posebno slovesnimi otvoritvami pod pokroviteljstvom visokih predstavnikov tedanje oblasti. V enem od otvoritvenih govorov je Zoran Kržišnik Trebnje označil kot eno izmed evropskih središč naivne umetnosti. Ocene o mednarodni pomembnosti tabora, izrečene ob svečanih dogodkih, so bile včasih tudi zelo pretirane. Čeprav je še leta 1997 Milan Kučan v otvoritvenem nagovoru 30. tabora Trebnje označil kot pomembno evropsko kulturno središče, je bil mnogo bolj stvaren Bogdan Osolnik, ki je v svojem govoru na svečanem zboru leta 1977 o taboru spregovoril takole: »Veseli smo, da postaja naš

16 Včasih so avtorji prinesli replike svojih likovno in komercialno uspešnejših motivov (na primer Ze Cordeiro, Irena Polanec, Jože Horvat Jaki).

226

AArsrs 4 A.indbA.indb 226226 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

tabor priložnost za taka mednarodna srečanja, čeprav nimamo pretenzij in iluzij, da bi Trebnje lahko postalo nekakšno mednarodno središče samora- stništva. Svet je preveč pester in različen, da bi ga na katerem koli področju mogli utesnjevati z uveljavljanjem in vsiljevanjem nekakšnih središč. Čeprav ima jugoslovanska naiva v svetu velik ugled, želimo samo to, da bi se v Treb- njem umetniki iz Jugoslavije srečevali tudi z ustvarjalci iz drugih dežel, zlasti prijateljskih, in da bi prek njih spoznavali življenje in vrednote drugih, da bi tudi to prispevalo k medsebojni ustvarjalni bogatitvi, pa tudi k mednarodne- mu zbliževanju.« (1977, n. p.) O pomenu in namenu tabora in salona ter o pojmovanju in odnosu do naive ter njene komercializacije zgovorno priča besedilo Janeza Gartnarja: »Tabori so srečanja novih ustvarjalcev ter umetnikov z delovnimi ljudmi, ki niso več samo potrošniki kulture in umetnosti, temveč so hkrati in prvenstve- no nosilci njene rasti in moči. Dela, ki so nastajala na teh taborih, so bila ocenjena s strani strokovnjakov in likovnih ustvarjalcev – seveda ne po kri- teriju, ki ga vsiljujejo nekateri, da lahko umetnost ustvarjajo samo poklicni ustvarjalci, vse drugo pa je samo po sebi manj vredno, ko pa so vendar po nespornih merilih, ki so jih izoblikovala stoletja, med vrhunske umetniške stvaritve uvrščena tudi številna dela samoraslih umetniških stvaritev, še zda- leč pa ne dela vseh profesionalnih ustvarjalcev. [...] Če ni uspelo onim, ki ponujajo le robo s tekočega traku, ki je še v bli- žnji preteklosti šla dobro v denar, je to pač zato, ker Salon ni razstava pisane dekorativnosti, ki naj spodbuja zanimanje kupcev in zadržuje obiskovalce ob odtekajoči poplavi komercialne naive. Na razstavi niso dobila mesta dela avtorjev, ki so preveč očitno poskušala pomanjkanje lastne sposobnosti in ustvarjalne moči nadomestiti s spozna- njem drugih ali s ponavljanjem vedno istega, že preveč znanega, niso presegla povprečja, zato tudi ne zbujajo več zanimanja. Preveliko bi bilo tveganje razstaviti dela, ki že na prvi pogled razkrivajo, da njihovi avtorji ne znajo ali pa nimajo več kaj povedati, pa se tolažijo, da lahko praznino razpno v blesteče okvire naročenih in plačanih kritik ter re- klame, ki pa ostaja brez odmeva.« (1979, n. p.)

227

AArsrs 4 A.indbA.indb 227227 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Mnenje enega od pobudnikov in organizatorjev teh prireditev je pomenljivo in zanimivo hkrati. Po eni strani priznava problematiko komercializacije naive in njene dekorativnosti, po drugi strani pa je na tabore pogosto vabil ustvarjalce, ki so se zamotali v kopiranje lastnih vzorcev in reproduciranja svojih najbolj znanih likovnih motivov. Nekateri so šli celo tako daleč, da so izdelovali replike ali celo dejansko »industrializirali« svojo »umetnost« s tiskanimi reprodukcijami, jih okrasili z zlatimi lističi ali pra- hom ter lično okvirili.17 O komercialnosti naive so kritično spregovorili tudi sodelujoči likovniki. Članek, ki je bil napisan v času 7. likovnega tabora v Trebnjem leta 1974, nosi udaren naslov Naive ni. Kadar govorijo o naivcih, jih ljudje nevoščljivo žvečijo, ker naj bi služili težke milijone. Avtor je slikarje spraševal, ali publika z denarjem vpliva na izpovedno moč naivnega slikarstva. Nekateri so bili mnenja, da je denar res prednjačil pred kriteriji kvalitete in da je večina del, ki gredo dobro v denar, zanič. Nekateri so spregovorili o Italijanih, ki s kupi denarja in omamnimi ponudbami begajo labilne slikarje. Ena od sodelujo- čih slikark, Greta Pečnik, pa je še dodala, da mora slike, ki jih želi obdržati, skriti v omaro, sicer ji vse odnesejo. Grešnega kozla za to komercializacijo vidijo v lažnih kritikah v tisku, v senzacionalističnem napihovanju milijonov, ki naj bi jih naivci služili, in v mehanizaciji zasebnih preprodajalcev.18 Na taboru so sodelovali jugoslovanski in slovenski,19 pa tudi tuji prizna- ni in manj znani naivni ustvarjalci, ki so imeli svoj specifi čen likovni izraz in motive. Prišli so tudi tisti samouki, ki ustvarjajo v maniri »hlebinskega sloga« kot prepoznavni naivni formi, ali pa so v vsebini izbirali ruralne

17 Toliko bolj ironično je, da so bili organizatorji tabora, ki so kritizirali komercializacijo, vanjo posreno ali neposredno vključeni. Nekateri so menda tako fi nančno podpirali mednarodne umetniške (elitne) dogodke. Po pričevanju informatorjev tabori niso bili zgolj druženje in izmenjavanje mnenj med ustvarjalci in širšo strokovno ter laično publiko, bili so tudi neke vrste sejmi likovnih del. Tudi danes ustvarjalci prinesejo več svojih del za prodajo. Kljub temu je treba poudariti, da prodaja na splošno ni bila glavni razlog za sodelovanje na taboru. 18 Članek hrani hemeroteka arhiva Galerije likovnih samorastnikov. Publikacija, avtor, letnica in paginacija so neznani. 19 V nasprotju z nekaterimi najpomembnejšimi hrvaškimi naivci začetniki slovenske naive ve- činoma niso bili kmetje: Viktor Magyar je bil učitelj, prav tako Polde Mihelič, Anton Plemelj upokojeni major, Anton Repnik iz Mute na Koroškem je bil delavec v železarni, Greta Peč- nik pa gospodinja iz Pirana (Komelj, 2006, 126).

228

AArsrs 4 A.indbA.indb 228228 119.12.20099.12.2009 55:51:58:51:58 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

etnografske motive. Informatorka, ki se je udeležila številnih taborov, je na vprašanje, zakaj ustvarja prav v formalnih okvirih naive, odgovorila: »To je bilo takrat zelo popularno, vsi so slikali tako.« Drugi informator je dejal, da se je naivnemu »slogu« in vsebini prilagodil, ko je bil povabljen na tabor. Sledil je sugestijam Janeza Gartnarja in Zorana Kržišnika ter opazoval druga dela. Začel je posnemati določene vzorce naive in ruralno motiviko. Na svoje likovno delo gleda zelo pragmatično; pove, kateri motivi gredo dobro v promet in kaj ljudje pri njem naročajo. Likovnik mi je s ponosom povedal, da se je njegov družbeni in fi nančni položaj izboljšal. Na taborih so prisostvovali tudi avtorji iz Južne Amerike, Afrike, skoraj vseh evropskih držav, Turčije in celo iz Japonske. Zelo težko je trditi, da so bili vsi naivni ustvarjalci, tako v kontekstu defi nicije naive kot v formalnih in vsebinskih okvirih. Nekateri so bili celo formalno šolani slikarji. Vsa ta pestrost pokaže, da sta kritičnost in elan tabora z leti upadla. Pokazal se je tudi problem, da širša javnost in ustvarjalci ne poznajo ločnice med naivno umetnostjo in amaterizmom, na kar je Depolo opozoril že v šestdesetih letih. Samozavest številnih t. i. naivnih slikarjev, ki so pogosto mejili na amaterizem, je tako zrasla, da so začeli, z željo po vse večjem uveljavljanju in razstavljanju svojih del, pritiskati na javne zavode, muzeje in galerije. Po pričevanju starejših muzealcev so tako nastajali resni konfl ikti med stro- kovnimi delavci in nekritičnimi likovniki ter javnostjo. Tedanja socialistična politika, ki je vzela naivo pod svoje okrilje, se tudi ni pretirano ukvarjala z razlikovanjem med pravo naivo in amaterizmom. Idejno izhodišče za podporo likovnim kolonijam in likovnemu ustvarjanju sploh je jasno opredelil Program Zveze komunistov Jugoslavije, sprejet na VII. kongresu ZKJ v Ljubljani. V njem je bilo začrtano prizadevanje, da naj bi umetnost in kultura na splošno zares postala last ljudstva in da naj bi kulturno ustvarjanje dobilo masovno podlago, pri čemer je posebej poudarjeno spodbujanje kulturno-umetniške dejavnosti in iniciative najširših ljudskih množic (Manifest b. n. l., 290; po Komelj, 2007, 129). Dejavnost trebanjskega tabora je bila razumljena kot eden zglednih primerov takšnega spodbujanja in ni naključje, da je prvo veliko zlato plaketo tabora leta 1978 prejel Josip Broz Tito (Razstavni katalog, 1982, n. p.).

229

AArsrs 4 A.indbA.indb 229229 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

V skladu s takšno percepcijo so bili zastavljeni tudi poudarki v govorih političnih funkcionarjev, ki so se udeleževali slovesnih otvoritev trebanj- skih prireditev. Kot tipičen primer naj navedem odlomek iz govora Staneta Dolanca leta 1971, v katerem je tabor razumel kot pomemben dejavnik v samoupravni preobrazbi kulture v smislu integracije kulture in umetnosti s celoto združenega dela: »Naša samoupravna socialistična družba bije danes zapleten boj, katerega neposredni cilj in osnovna misel je še bolj drzno in odločno razvijati začete procese, ki peljejo k splošni osvoboditvi dela, delavskega razreda in človeka. Kultura in umetnost sta močni orožji tega člove- kovega boja, ki celo predpostavlja, da se kultura in umetnost razvijata kot integralni del revolucionarne preobrazbe družbe in da se sami osvobajata še močnejših pritiskov cehovske in etatistične zavesti, da bi postali lastna sila delavskega razreda in delovnega človeka.« Govornik v nadaljevanju poudarja, da »umetnost in kultura zadovoljujeta naraščajoče kulturne potrebe našega delovnega človeka samoupravljavca ter da razvijata njegovo kulturno delo in življenje. »Demokratizacija kulture in umetnosti, če smo že sprejeli ta pojem, pa seveda pomeni tudi to, da še bolj širimo množično kulturno-umetniško ustvarjalnost, samoizražanje delavcev, mladine, občanov, skratka, vseh čla- nov naše družbe ...« (n. p.) To vsebino je nadgradil leta 1974 ob otvoritvi 3. salona jugoslovanske naive: »Takšna idejno-politična naravnanost nam je omogočila, da odločneje razkrinkujemo buržoazno in tehnobirokratsko vsebino tradicionalističnih pojmovanj kulture. Ta pojmovanja postavljajo kulturne dejavnosti v podrejen odnos neposredni ekonomski rentabilnosti ali pa jo omejujejo zgolj na sektor splošne porabe.« (n. p.) Vsebinska domačijskost, ki prevladuje v likovnih delih, je bila vzneseno opisana in interpretirana v uvodnikih razstavnih katalogov. Predindustrij- ska krajina, ki izginja ali pa je že dolgo ni več, je bila opisana in interpretirana kot domačijsko okolje, skoraj takšno, kakršnega smo vajeni pri vesnanih (Pavlovec, 1973, n. p.). Kržišnik je zapisal: »Vrednost naive smo do nedavnega videli v obuja- nju začaranega sveta otroštva, v idealizirani podobi preteklosti, ki prinaša v mrzličnost in razdrobljenost sodobnega sveta sladke sanje o dobi, ko je bilo življenje še smiselno in nezahtevno in se je gibalo v zloženem ritmu letnih časov, ko je trdemu delavniku sledil veseli praznik z obilico slikovitih običajev in pisanih noš. [...] Ni razčustvenost tisto, kar je osnovna karakteristika sa-

230

AArsrs 4 A.indbA.indb 230230 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

morastnikov in njihova kvaliteta: nasprotno, gre za kleno, neposredno izraža- nje bistvenih spoznanj, za vizualni zapis posameznikov in ponekod celo vasi, ki se znajo bolje in lažje izpovedati v podobi kot v napisani besedi. Njihovo sporočilo je učinkovito in zgovorno in direktno vstopa v gledalčevo zavest.« (Kržišnik, 1992, 2) »[...] Vračanje h koreninam. In eno izmed takšnih vra- čanj je nedvomno tako zelo povečano zanimanje za dela neučenih samoraslih umetnikov, tistih, ki ustvarjajo brez sistematičnega šolanja, tako rekoč »iz svojega«, iz vrela prvinske človeške ustvarjalnosti.« (1971, n. p.) Podobno romantičen pogled je vladal še deset let pozneje. »[...] ustvarjanje slovenskih naivnih likovnih umetnikov, ponekod izvirajoče tudi iz izumirajoče narodne umetnosti, pa vendarle močno s svojo izvirno prostodušnostjo in predvsem z zajemanjem temnih in svetlih strani neposrednega življenja ...« (Gošnik, 1982, n. p.) Množična kulturno-umetniška ustvarjalnost je bila povezana tudi z industrijo, kakor priča oglas v razstavnem katalogu: »Ta razstava je podoba zveze kulture in združenega dela. Prehrambena industrija Podravka že vrsto let aktivno sodeluje pri oblikovanju kulturne politike.« (1982, n. p.) Presenetljivo je, kako sta lahko v takšnem razumevanju sovpadali radikalna revolucionarna retorika in domačijska samozadostnost. Kako lah- kotno so se tu pomešale tendence po spreminjanju sveta in nostalgična idealizacija obstoječega oziroma izginjajočega, idejni avantgardizem in fol- klorizem (Komelj, 2007, 129). Tabor in galerija sta prehodila pestro pot. Doživela sta kar nekaj svetlih trenutkov, od razstav izbora iz zbirke v tujini do proslavnih spektaklov, na katerih so bili govorniki pomembni visoki politiki in kulturniki. Občinsko družabno in kulturno življenje se je nekaj časa vrtelo predvsem okoli galerije in taborov. Zaradi razpada države in sistema, spremembe kulturne politike ter posledično tudi manjše fi nančne podpore in ker se je konec koncev historična naiva končala in tako posledično ni ponudila nove ustvarjalne moči ter novih strokovnih smernic, se je konec devetdesetih let dejavnost tabora in galerije znašla v krizi. Zdelo se je, da bo aktivnost popolnoma za- stala, zbirki pa je grozilo, da jo bodo razdali. Kljub vsem tegobam je tabor letos doživel že svojo 42. ponovitev. Vendar se je znašel v slepi ulici. Z namenom iskati rešitve in odgovore na programska vprašanja galerije je bila

231

AArsrs 4 A.indbA.indb 231231 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

februarja 2008 organizirana okrogla miza, ki je pokazala dvoje. Prvič, tudi v Sloveniji je stroka potrdila, da je historične naive konec in se ne razvija naprej, kakor menijo nekateri starejši umetnostni zgodovinarji. Kar pod imenom naiva nastaja na taboru zadnjih dvajset let, je že davno preseglo okvire pojma in pojava naive. Gre bolj za nostalgično ponavljanje všečnih vzorcev, torej preverjenih in široko sprejetih motivov, vsebin in form, ki pa nimajo več tako širokega občinstva in kupcev kot nekoč. Na drugi strani se domača javnost in ustvarjalci zelo težko sprijaznijo s tem dejstvom, saj se počutijo, kot da bi jim hoteli vzeti pravico in smisel ustvarjanja ter organiziranja likovnih dogodkov. Treba je pripomniti, da je večina ustvarjalcev upokojencev, ki so se vrvežu naivnega ustvarjanja pridružili v svojih mlaj- ših kreativnih letih. Enako je z obiskovalci galerije in taborov, ki se navdu- šujejo nad deli. Povezuje jih nostalgični kolektivni spomin na »zlate čase« šestdesetih, sedemdesetih in delno tudi osemdesetih let Titove Jugoslavi- je, ki se zrcali v likovnih delih zadnjega obdobja naive, in sicer v žanrsko domačijskih prizorih, polnih idile in optimizma, romantičnih krajinah in tihožitjih ter partizansko-revolucionarnih podobah. Vendar je zadnji tabor pokazal, da še vedno nastajajo kakovostna dela posameznih samouških slikarjev in da bo vedno obstajalo povpraševanje po fi guraliki in slikah z lahkotnejšo, pogosto pastoralno pripovedno vsebino.

Popularna kultura Tako kot defi niranje naivne umetnosti je tudi defi niranje popularne kulture težavno, saj gre za dokaj izmuzljiv pojem, ki se ga pogosto enači s terminom množična kultura. Peter Burke ugotavlja, da sta obe besedi, »popularna« in »kultura«, dvoumni. Termin »popularna« izvira iz latinske besede »populus«, torej ljudstvo. Toda katero ljudstvo, se sprašuje Burke. Prav tako termin »kultura« pomeni več stvari, vendar jo avtor defi nira kot porazdeljenje ali (vzajemno) deljenje vedenja (shared attitudes) pomenov in vrednot, izraženih v izdelkih in storitvah. Pred nekaj stoletji je še bilo mogoče ločiti med visoko in ljudsko oziroma popularno kulturo, danes pa

232

AArsrs 4 A.indbA.indb 232232 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

se ne izključujeta več (Briggs, Burke, 1985, 39–41), temveč se vzajemno prepletata. Ko govorimo o popularni kulturi ter njenih nasprotjih in sopo- menkah, jo pogosto interpretiramo in razlagamo skozi prizmo umetnosti. Rajko Muršič z rabo termina »popularna kultura« označuje kulturo, ki ni elitna in ima bistveno širši obseg od termina »množična kultura«. To razume kot sodobno kulturo, ki zaznamuje možnost neskončne reprodukcije (2000, 22–23). Proizvodi »množične kulture« so v veliki meri posredovani skozi množične medije, ta kultura pa se ohranja, če povzamemo po Walter- ju Benjaminu, s produkcijo reprodukcije kulturnih dobrin (1981, 66–92), medtem ko naj bi bila popularna kultura tista, ki v vsakem primeru najiz- raziteje zaznamuje življenje večine ljudi (Muršič, 2000, 63). Vendar je to pojmovanje problematično, saj vsaka kulturna dobrina, posredovana skozi množične medije, ni nujno »množična«, pravi Muršič, medtem ko se v popularni kulturi skriva beseda »populus«, torej ljudstvo, kot je omenil že Burke. V slovenski etnološki literaturi je bila množična kultura tista kultura, ki je med najnižjimi sloji v obdobju industrializacije zamenjala ljudsko (kmečko) kulturo. Ta opredelitev le delno pokrije širok spekter sodobne popularne kulture, ki nikakor ni več vezana na posamezne družbene sloje. In prav v tem je njena moč (Muršič, 2000, 63). Popularna kultura nima enotnega vira in postaja vse bolj dominantna kultura (Muršič, 2000, 64). Popularno kulturo nemalokrat opredeljujemo kot nasprotje visoke kulture. V osnovi naj bi se popularna in visoka kultura ločili v kontekstu estetskega vrednotenja. Vendar se pojem visoka kultura pojavi šele vzporedno s pojmom ljudska kultura, in sicer v času, ko so se romantiki zoperstavili triviali- zaciji umetnosti. Zahtevali so popolno avtonomijo ustvarjanja, ne oziraje se na splošen okus in zahteve trga. Ker so se vedno bolj umikali iz javne sfere, je bila tudi njihova umetnost razumljiva le določeni (izobraženi) eliti. Z namenom vzpostavitve nadzora nad morda že pregovorno uporno umetnostjo je meščanstvo visoko kulturo institucionaliziralo, jo postavilo nazaj v javno sfero in tako vzpostavilo sistem nadzora (Debeljak, 1999). S tem se je vzpostavilo tudi razmerje med družbenim razredom in kulturo. Termin popularna kultura je iznajdba intelektualcev razsvetljenstva in že omenjene romantike, pravi John Story in nadaljuje, da popularno kulturo razume kot način kate- goriziranja in opredeljevanja kulturne prakse »navadnih« ljudi (2003, xi–xii). Njen koncept je izšel v poznem 18. stoletju, ko se je s tem terminom opre-

233

AArsrs 4 A.indbA.indb 233233 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

deljevala kvazi mistična ruralna ljudska kultura (Story, 2003, 1). »Odkritje« ljudske kulture pa je bilo sestavni del razvoja evropskih nacionalizmov (Smi- th, 1991, 2005). Popularna kultura je nastala kot posledica industrializacije ter urbanizacije, torej z zmagoslavnim pohodom kapitalizma. Delno je bila osnovana z nastankom delavskega razreda, delno pa kot odgovor buržoazije, ki je z visoko kulturo poudarjala svojo superiornost (Story, 2003). Marksistično pojmovanje množične kulture oziroma tistih produktov in procesov, ki jo proizvajajo, sta v bran elitne kulture Th eodor Adorno in Max Horkheimer poimenovala »kulturna industrija«. Kulturne komoditete, ki so produkti kulturne industrije, so zaznamovane s homogenostjo (množični mediji). Prav ta homogenost množice nadzira in z njimi manipulira. Tako trdita, da je kulturna industrija depolitizirala delavski razred, omejila njegov horizont v političnih in ekonomskih ciljih, ki se lahko realizirajo znotraj opresivnega in izkoriščevalskega okvira kapitalistične družbe. Množična kultura je namreč podana od zgoraj za nadzor in manipulacijo množic, ki so le še pasivni uporabniki z omejeno možnostjo izbire (2000, 3–19). Walter Benjamin se je skozi obravnavo umetniškega dela v času tehnič- ne reprodukcije skušal, po mojem mnenju, dotakniti prepleta visoke in popularne kulture. Čeprav je dajal prednost klasični umetnosti, je kljub temu uvidel, da nove umetniške zvrsti (na primer fotografi ja) ne morejo obstajati brez reprodukcijskih sredstev in nosilcev oziroma matrice (fi lm). V reprodukciji klasičnega umetniškega dela se njegova enkratnost, pristnost in ne- ponovljivost zamenjuje z množičnim, analognim, ponovljivim (1981, 71). Tehnično reproduciranje spreminja odnos množic do umetnosti – kritično vedenje in zaznavanje umetnosti se zmanjšuje. Vzpostavi se hedonistično razmerje do nosilcev umetnosti brez pretiranega intelektualnega vložka (1981, 84). Poleg tega reprodukcijske tehnike ločijo reproducirano od tradicije. V kontekstu slednje se je funkcija umetniškega dela nekoč utemeljila v ritualu. Z izgubo pristnosti v reprodukciji pa se je spremenila funkcija umetnosti, ki zdaj izhaja iz prakse – iz politike (1981, 70–73). Zgodovinska avantgarda se je zavzemala za brisanje meje med visoko in popularno kulturo: visoko umetnost je hotela približati čim širšim množi- cam. Vendar Huyssen ugotavlja, da je avantgarda, ki je bila povezana z radikalno politiko in je delovala kot ostra kritika uradnega kanona meščanske

234

AArsrs 4 A.indbA.indb 234234 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

kulture in umetnosti, po drugi svetovni vojni postala konformistična. To se manifestira v njeni depolitizaciji in institucionalizaciji kot administrativna kultura in v akademski interpretaciji, ki je kanonizirala historično avantgardo, modernizem in postmodernizem ter tako v industrializirani civilizaciji metodološko služila vitalni dialektiki med avantgardo in množično kulturo (1989, 4). Avantgarda je konec 19. in začetek 20. stoletja skušala skozi umetniško ali likovno govorico sporočati napredne ali radikalne ideje ter vsebine. Pri tem se je poslužila reprodukcijskih medijev (plakat, fotografi ja, fi lm, tisk), torej predvsem tehnologije, ki jo je častila. Vendar pa se je vse to že v totalitarnih režimih prve polovice 20. stoletja obrnilo zoper njo in jo tudi uniči- lo. Tako je postala orodje legitimacije režimov.20 Oblike, ki jih je zasnovala avantgarda pri poskusu spreminjanja vsakdanjega življenja in družbeno- politične stvarnosti, so prešle v popularno kulturo. Paradoksalno je, da je prav avantgarda, ki se je borila proti meščanskemu koncipiranju umetnosti in lepote, s časom postala domena tega meščanstva. Popularne kulture si ne moremo zamisliti brez uporabe različnih tehnologij medijev in tehnologije transporta. Tako sloni na tehnologiji masovne produkcije in reprodukcije, kar homogenizira različnosti. Prav tako pa si avantgarde ne moremo zamisliti, kot je bilo že omenjeno, brez tehnologije, saj je prav ta odigrala ključno vlogo; z njeno pomočjo je namreč avantgarda skušala preseči umetniško in življenjsko dihotomijo (Huyssen, 1989, 9). Ironično je, pravi Huyssen, da je tehnologija pomagala iniciirati avant- gardno umetniško delo in njegov radikalni prelom s tradicijo. Vendar je bila prav ta avantgarda oropana svojega nujnega življenjskega prostora v vsakdanjem življenju. Zato pa je bila kulturna industrija in ne avantgarda tista, ki ji je v 20. stoletju uspelo transformirati vsakdanje življenje (1989, 15). Sicer pa je že Greenberg primerjal avantgardo in kič, ki ga lahko razumemo kot reproduciranje všečnih vizualnih proizvodov brez visokih

20 V Sovjetski zvezi je bil namen umetnosti vplesti se v vsakdanje življenje skozi lepoto in uporabnost (umetnost množičnih demonstracij, festivalov ...). Ruska avantgarda je skušala ustvariti socialistično množično kulturo. Legitimna pozicija kulturne avantgarde, ki je ne- koč utopično upala na emancipacijo popularne kulture pod socializmom, je bila povožena z vzponom popularne kulture, ki jo podpirajo institucije in industrija.

235

AArsrs 4 A.indbA.indb 235235 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

estetskih vrednosti (estetske funkcije kiču po mojem mnenju ne moremo popolnoma vzeti). Po njegovo se je ta radikalna struja skušala otepati okov buržoaznega primeža, vendar ni mogla delovati zunaj ekonomskega sistema, saj je za svojo uveljavitev in preživetje potrebovala denar in tehnologijo prav te buržoazije. Kič je po njegovem mnenju proizvod industrijske revolucije, ki je urbanizirala množice na Zahodu ter vzpostavila tisto, čemur pravimo univerzalna pismenost. Mar ni bila to želja avantgarde? Greenberg pogumno zastavi: »Visoka kultura je ena najbolj umetnih člove- ških stvaritev in naš kmet ne čuti v sebi nobene naravne nuje, ki bi ga vsem te- žavam navkljub gnala k Picassu. Končalo se bo tako, da se bo kmet, kadar si bo zaželel gledati slike, vrnil h kiču, saj v tem lahko uživa brez truda. Država je pri tem nemočna in bo tako še naprej, dokler problemi produkcije ne bodo rešeni na socialističen način. Enako velja za kapitalistične države, kjer je prav zaradi tega vsakršno govorjenje o umetnosti za množice zgolj prazna demagogija. [...] Spodbujanje kiča je samo še en poceni način, na katerega se totalitarni režimi prilizujejo svojim državljanom. Ker ti režimi – tudi če bi hoteli – ne bi mogli dvigniti kulturnega nivoja množic drugače kot tako, da bi postali del mednarodnega socializma, se množicam dobrikajo tako, da vso kulturo znižujejo na njihov nivo. Kič omogoča diktatorju neposreden stik z dušo ljudstva.« (Greenberg, 1999, 142–149) Popularna kultura je invencija intelektualcev in opredeljuje kulturne prakse, vrednote in okus množic. Odvisna je od tehnoloških produkcijskih in reprodukcijskih sredstev ter konzumiranja, ki je v bistvu tudi oblika reprodukcije produkcijskih sredstev. Ta so skoraj vedno v rokah vzvodov moči, kot so država, premožni posamezniki ali koorporacije, in državnih ali mednarodnih institucij, ki z lastnino ali nadzorom nad sredstvi množi- ce usmerjajo in nadzorujejo tako, da jim skozi masovne medije, kulturne spektakle in izobraževanje (kar Althusser poimenuje ideološki aparat drža- ve) posredujejo vrednostni sistem, družbena razmerja in odnose – na kratko, da ljudi socializirajo po želenem kalupu. Občasno pa vznikne kulturno gibanje, ki se zoperstavi razmerjem moči. Okus, vrednote in sprejemanje različnih oblik kulture tako niso odvisni le od posameznikove volje ali želje, temveč so pogosto ali predvsem odvisni od vzvodov moči, ki določajo, kaj

236

AArsrs 4 A.indbA.indb 236236 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

je »in« in kaj »out«. Tako prodirajo v vse javne in zasebne pore vsakdanjega življenja. Četudi se razmerja moči (revolucionarno) obrnejo, se avantgar- dne ali subkulturne oblike čez čas stopijo s popularno kulturo.

Med naivno umetnostjo, popularno kulturo in pastmi ideologije Skozi prizmo Tabora likovnih samorastnikov Trebnje sem v članku sku- šala prikazati, kako je likovni pojav jugoslovanske naivne umetnosti pre- rasel v družbeni in kulturni fenomen, in to prav s podporo in usmeritvijo kulturne politike socialistične države, ki je tudi tako skušala egalizirati in demokratizirati družbo s preseganjem razlik med elitno in popularno kulturo. Tako je prizadevanje po družbeni uveljavitvi »delavnega človeka« pre- šlo tudi na področje umetnosti. V samoupravnem državnem modelu, ki se je načelno odpovedal administrativnemu interveniranju v umetnostno sfero, je bila načrtno izdelana strategija preseganja nasprotja med proizvajalci in porabniki na področju kulture. Protežiranje naivne umetnosti je mogoče razumeti kot zgled tega preseganja. Za primer navajam Matijo Murka, ki je o trebanjskem taboru zapisal: »Naj postane tabor eno od delovišč, na katerih se podirajo včasih na videz neuničljive pregrade med umetniško ustvarjalnostjo poklicnih umetnikov in samoukov.« (1970, 2) Decentralizacija kulture, kot so temu rekli, je potekala z ustanavljanjem različnih kulturnih žarišč in prirejanjem kulturnih dogodkov v podeželskih krajih. Tako je oblast prek ideološkega aparata države (kulturne institucije in spektakli, mediji, tudi šola), ki deluje z ideologijo (za razliko od državnega aparata, ki deluje s silo) (Althusser, 1980, 52), ljudi skušala socializirati v duhu ideje družbene- ga samoupravljanja in socializma (Muršič, 2000, 60–62, 65). Z razumevanjem razmerja med ideologijo in umetnostjo lahko lažje ra- zložimo in razumemo, zakaj je postala naivna umetnost kot medij za posredovanje ideologije tako prikladna. Po Marxu je ideologija sistem idej in pred- stav, ki vladajo nad duhom posameznika ali družbene skupnosti (Althusser, 1980, 62). Althusser pa razvije tezo, da si ljudje v ideologiji ne predstavljajo svojega realnega sveta, v ideologiji je predvsem predstavljeno razmerje do ek-

237

AArsrs 4 A.indbA.indb 237237 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

sistenčnih pogojev, ki je v središču vsake ideološke, torej imaginarne predstave realnega sveta (1980, 67). Posebnost umetnosti vidi v tem, da nam »daje videti«, »daje zaznavati«, »daje čutiti« nekaj, kar aludira na realnost. Vse na- šteto (videnje, čutenje in zaznavanje), kar nam umetnost daje, je ideologija (Althusser, 1980, 324), torej tista imaginarna predstava realnosti. Omenjena spontanost, ki je prisotna v opisovanju naivne kreativnosti, po Althusserju izraža ideološko govorico, saj pravi: »Prav dobro vem, da se tako umetnik kot ljubitelj umetnosti spontano izražata v terminih »kreacije« itd. To je spontana govorica, vendar pa že od Marxa in Lenina vemo, da je sleherna »spontana« govorica ideološka govorica, da prinaša neko ideologijo ...« (1980, 326) Erjavec meni, da je obdobje modernistične umetnosti (v katero spada historična naiva) hkrati obdobje največje in najintenzivnejše ideologizacije moderne družbe (1988, 138). Umetnost ali umetniški diskurz je praviloma sicer lahko izraz določene ideologije in v tem pogledu njen sestavni del, vendar hkrati vsebuje določen presežek, ki razkriva in s tem spodbuja prvotni hoteni ali nehoteni ideološki zastavek. Vendar pa umetnosti, predvsem pa njenih funkcij ali učinkov, ne moremo omejiti na ideologijo, marveč je ta lahko le določen aspekt umetniškega dela. Zato je umetnost znotraj druž- benega imaginarija tisti del, ki ima pretežno neideološke učinke (Erjavec, 1988, 138). Kar je predstavljeno z estetskim učinkom, ne more biti enako ideologiji. Kakor ugotavlja Erjavec, je populistični odnos do umetnosti naj- močneje viden v tistih okoljih, ki so manj razvita in jim vladajo totalitarne doktrine (1988, 136). Titova Jugoslavija pri tem ni bila izjema. Če predpostavimo, da deluje ideologija bolje in učinkoviteje v sferi popularne kulture, je lahko prav estetsko vrednotenje tisto, ki ji zapre vrata v visoko kulturo. Seveda pa je treba poudariti, da stvari niso tako enoznačne in enosmerne. Razvoj naivne umetnosti in njen pojav na Hrvaškem je bil vključen v širši pojav historičnih avantgard in je tako del moderne umetnosti. »Od- kritje« in predstavitev nadarjenih podravskih kmetov je Krsto Hegedušić vključil v tok hrvaške avantgarde,21 ki je tako kot druge avantgarde skuša-

21 V času socialistične Jugoslavije skupina Zemlja ni bila deležna znanstvene obravnave (De- polo, 2001a, 9–54). Razlog je iskati v narodnem (nacionalističnem) podtonu, ki ga je izraža- la. To pa se ni skladalo z idejo bratstva in enotnosti, torej poskusa zatrtja vseh vrst nacionalizmov, ki jim je na koncu kljub temu uspelo razbiti državo.

238

AArsrs 4 A.indbA.indb 238238 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

la skozi umetnost posredovati svoje politične in družbene ideje po spremembah in osvoboditvi izpod togih meščanskih okov ter hkrati umetnost približati najširšim množicam in jih tako tudi spodbuditi, da bi se v njej sami udejstvovali. Zanimivo je, da je vsebina hlebinske šole in slikanje na steklo, ki je značilno zanjo in posledično tudi za jugoslovansko naivo, plod mentorstva Krsta Hegedušića. Tako se razbije romantični mit o izoliranem, spontanem, umetniškem talentu jugoslovanskega kmeta ali proletarca. Po vojni je mednarodna slava nespornega umetniškega talenta Ivana Generalića in drugih vodilnih naivnih umetnikov mlajših generacij (na primer Ivana Rabuzina, ki ga na Japonskem zelo cenijo) pripomogla k uveljavitvi jugoslovanske naive v svetu ter doma – ne le k uveljavitvi, temveč tudi popularizaciji in komercializaciji. Vendar menim, da je pri tem imela enako pomembno, če ne še pomembnejšo vlogo jugoslovanska kulturna politika, ki je po eni strani imela izvrstno promocijsko gradivo za tujino, po drugi pa praktično ideološko orodje za legitimizacijo režima. Čeprav se zdi, da je socialistična politika gradila na podobnih idejnih konceptih kot historična avantgarda, se vendar pokaže nasprotno in se potrdi Huyssenova teza. For- me in načini komunikacije naivne umetnosti z občinstvom so postale del popularne kulture in ta, ne umetnost, je spreminjala vsakdanje življenje in družbeno stvarnost. Tvorjenje odnosov in razmerij med likovno produkcijo in kulturnimi ter družabnimi dogodki, lokalnimi kulturnimi institucijami ter zanimanje medijev se je vzpostavilo v kontekstu ideološkega aparata države, ki spada v privatno sfero (Althusser, 1980, 52). Uspeh države je bil zagotovljen, čeprav oblast verjetno ni predvidevala skorajšnje divje komercializacije in s tem posredno tudi družbenega razslojevanja.22 O bogatenju »umetnikov« so se kritično razpisali tudi mediji ter tako pokazali na razkol med ideologijo in družbeno stvarnostjo. Ustvarjalci in organizatorji likovnih dogodkov so izkoristili ugodno politično klimo, ki jim je zagotavljala obstanek in razvoj ter gmotno stabilnost. Prazna revolucionarna retorika o naivni umetnosti je bila zgolj kulisa, tako kot »spoznanja« nekaterih ljudi iz

22 Po pričevanju informatorjev iz vrst slikarjev in kiparjev so oni in tudi drugi likovniki zelo izboljšali gmotni položaj tako sebi kot svojim potomcem. Nemalo jih je iz revnih vasi prišlo v prestolnico (na primer Zagreb), kjer so si zgradili hišo v elitnem delu mesta.

239

AArsrs 4 A.indbA.indb 239239 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

stroke. To ideološko protislovje je vidno tudi v govorih in besedilih vidnih političnih in kulturnih osebnosti. V političnem govoru Staneta Dolanca in besedilu Zorana Kržišnika o vrednotenju naive iz leta 1971 se prepletata revolucionarna progresivnost in meščanska konservativnost. Dolanc vizionarsko govori o kulturi in umetnosti kot o vidnem integralnem delu revolucionarne preobrazbe družbe, ki se osvobaja pritiskov buržoazne zavesti, da bi postali last delavskega razreda. Medtem Kržišnik v začaranem svetu idealizirane preteklosti vidi vračanje h koreninam. Vračanje k izvornosti je pogosto jedro ideologije nacionalizmov (Smith, 1991, 91). Kako naj si torej razlagamo romantične ruralne vsebine, ki so prevladovale v jugoslovanskem naivnem slikarstvu in ki so bile tako všeč- ne najširšim množicam? Večnacionalna država se je ves čas obstoja borila proti kakršnim koli nacionalizmom, vendar pa se je očitno paradoksalno v afi rmaciji politične ideologije bratstva in enotnosti posluževala metod nacionalizma. Ta namreč poudarja kulturno zasnovo in reprezentacijo, saj zahteva potopitev v kulturo naroda: odkrivanje (Smith, 2005, 16) ali invencija določenih kulturnih oblik. To se kaže v obnavljanju edinstvenih kulturnih identitet – vračanje k lastnim avtentičnim koreninam oziroma odkrivanje in ponovno spoznavanje »ljudske« kulture. Vse to pa se mora manifestirati v javni obliki, v politizirani množični kulturi (Smith, 2005, 50–51). Poleg tega je za nacionalizme vzhodne Evrope značilno, da so bili njihovi protagonisti intelektualci, ki so izvirnost svojega naroda iskali v kmečki kulturi. Le spomnimo se Hegedušića, ki je iskal izvorno hrvaško umetnost in jo »našel« v Hlebinah. Vendar pa ga v tem pogledu težko označimo za nacionalista. Socialistična država je skušala oblikovati narod Jugoslovanov, ki bi te- meljil na solidarni ideji bratstva in enotnosti. Skupne korenine je bilo naj- laže iskati v posplošeni kmečki folklori, saj je Jugoslavija do druge svetovne vojne in še desetletja po njej kljub poznejši pospešeni industrializaciji veljala za pretežno agrarno državo. V iskanju skupne kulture jugoslovanskega naroda je KPJ našla skupne imenovalce za kolektivno reprezentacijo večna- cionalne države prav v pastoralni idili in dekorativnosti. Naivna umetnost je bila kot naročena za njeno vizualno predstavljanje. Poleg tega pa je v mo-

240

AArsrs 4 A.indbA.indb 240240 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

tiviki naive ne ravno redko možno najti komunistične simbole ter legende o junakih NOB in industrijskem napredku. V besedilu sem skušala prikazati tudi zmotnost romantičnega mita o spontanem samouštvu naivnih umetnikov ter njihovi popolni izoliranosti in osamljenosti od sodobnih umetniških, intelektualnih in družbenih tokov. Dejstvo je, da je bila naiva tako kot druge likovne prakse, pogojena s časom in prostorom, torej da ima svoj začetek, vrhunec in konec. Tako je popolnoma zgrešeno mnenje, da je naiva brez razvoja oziroma zunaj razvoja sodobne umetnosti. Talentirani in kreativni naivni umetniki se niso razvili kar sami od sebe brez kakršne koli pomoči. Razvidno je, da brez zainteresiranih posameznikov (intelektualcev),23 ki so pomagali, učili in spodbujali nadarjene posameznike ter o njih pisali, naive, kot jo poznamo, sploh ne bi bilo. Priznati je treba, da so nekateri umetniki (eni bolj, drugi manj) podpirali ali celo širili romantično podobo in mit o svojem ustvarjanju in izvoru, saj se jim je zdela to najboljša predpostavka za njihovo umetniško afi rmacijo (Crn- ković, 2002a, 221), pa tudi komercialno uspešnost. Temu so pridali svoj lon- ček še galeristi in trgovci z umetninami, ki so ta mit tudi sami reproducirali v uspešno reklamo, nenazadnje pa je šel na roko tudi vladajoči ideologiji. Za namene legitimacije režima in širjenja ideologije socialističnega samoupravljanja si je država naivno umetnost podredila kot orodje širjenja kulturnih dobrin v odročne podeželske kraje in premoščanja kulturnih in družbenih razlik. Naiva je tako prešla v sfero popularne kulture. Skozi produkcijo reproduciranja dekorativnosti ter preproste likovne in pripovedne vsebine brez kompleksne ikonografi je je bila posredovana izmišljena predstava družbene stvarnosti. Ta je pestro paleto različnih socialnih slojev, kultur in etnij povezala s pomočjo pastoralne in folklorne vsebine množične likovne ustvarjalnosti in njenega divjega konzumiranja. Vse je dišalo bolj

23 Na primer Wilhem Uhdeu, Krsto Hegedušić, Mića (Dimitrij) Bašević in Radoslav Putar, ki sta bila direktorja današnjega Hrvaškega muzeja naivne umetnosti, Josip Depolo, likovni kritik, Leander Brozović, oblikovalec muzeja v Koprivnici, Anatole Jakovsky, zbiralce in publicist iz Nice, ter Oto Bihalj-Merin, ki je za prepoznavnost jugoslovanske naive v svetovnem merilu naredil največ.

241

AArsrs 4 A.indbA.indb 241241 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

po spominkarstvu in kiču kot po resnem ustvarjanju. Izgubila sta se pomen in bistvo naive, kar jo je pripeljalo do izničenja – do njenega konca.

LITERATURA

Adorno, T. W. in Horkheimer, M., Th e Culture Industry: Enlighment as Mass Deception (1944), v: Th e Consumer Society (ur. Schor, J. in Holt, D.B.), New York, 2000, str. 3–19. Althusser, L. in drugi, Ideologija in estetski učinek, Ljubljana 1980. Becker, H. S., Art World and Social Types, v: American Behavioral Scientist, let. 19. št. 6 July/August, 1976, str. 703–716. Benjamin, W., Umetniško delo v času svoje tehnične reprodukcije, v: Misel o moderni umetnosti (ur. Vrečko, J.), Ljubljana 1981, str. 66–92. Bihalj-Merin, O., Enciklopedija naivne umetnosti sveta, Beograd 1984. Briggs, A. in Burke, P. What is the History of Popular Culture?, v: History Today, let. 35, št. 12., 1985, str. 39–41. Crnković, V., Studije i eseji, recenzije i zapisi, interpretacije 1983–1997: Pri- lozi za teoriju i povjest naive i art brutističke tendencija, Zagreb 2002a. Crnković, V., Studije i eseji, recenzije i zapisi, interpretacije 1997-2001: Pri- lozi za teoriju i povjest naive i art brutističke tendencija, Zagreb 2002b. Crnković, V., Umjetnost Hlebinske škole, Zagreb 2006. Debeljak, A., Na ruševinah modernosti; Institucija umetnosti in njene zgodovinske oblike, Ljubljana 1999. Depolo, J., Studije i eseji, kritiki i zapisi, polemike 1954-1985: O naivi, naivi- ma i sorodnim pojavama, Zagreb 2001a. Depolo, J., Studije i eseji, kritiki i zapisi, polemike 1985-1999: O naivi, naivi- ma i sorodnim pojavama, Zagreb 2001b.

242

AArsrs 4 A.indbA.indb 242242 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

Dolanc, S., Komunist, 11. Julij, 1971, n. p. Hemeroteka Galerije likovnih samorastnikov Trebnje, obdobje od 1968–1980. Erjavec, A., Ideologija in umetnost modernizma, Ljubljana 1988. Gamulin, G., Prema teoriji naivne umjetnosti; Studije i eseji, prikazi, polemike 1961–1990, Zagreb 1999. Gartnar, J. (ur.), Svet naivnih, n. p. Trebnje 1969. Gartnar, J. (ur.), XII. Tabor in 5. Salon likovnih samorastnikov Jugoslavije, 28. 6.–7. 7. 1979, Trebnje 1979, n. p. Gartnar, J., Likovni samorastniki Trebnje 1968–1992: razstava ob 25-letnici mednarodnega tabora likovnih samorastnikov Trebnje, Ljubljana, 27. julij–30. avgust 1992, Cankarjev dom, Ljubljana 1992, n. p. Gošnik, T., Umetnost – hvalnica življenja, v: 15. Tabor likovnih samorastnikov Jugoslavije (ur. Gartnar, J.), 1.–10.7.1982, Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, n. p. Trebnje 1982. Greenberg, C., Avantgarda in kič, v: Likovne besede, št. 47/48, 1999, str. 142–149. Huyssen, A., Aft er the Great Divide, Bloomington, Indianapolis 1986. Huyssen, A., Twilight memories: making time and a culture of amnesia, New York, London 1995. Manifest Komunističke partije i Program Saveza komunista Jugoslavije, Ko- mitet konferencije organizacije SKJ u JNA, Split b. l., str. 290. Matijevič, J., Otvoritveni govor na 38. Taboru likovnih samorastnikov v Trebnjem, 2005, neobj., str. 1–2., Arhiv Galerije likovnih samorastnikov Trebnje. Neznani avtor, po Dolanc, S., Delavski razred mora biti subjekt kulture, v: Delo 1. julij 1974, n. p., Hemeroteka Galerije likovnih samorastnikov Trebnje. Obdobje 1968–1980. Gartnar, J. (ur.), 15. Tabor likovnih samorastnikov Jugoslavije, 1.–10.7.1982, Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, n. p., Trebnje 1982.

243

AArsrs 4 A.indbA.indb 243243 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Komelj, M., Galerija likovnih samorastnikov v Trebnjem, v: V objemu Te- menice in Mirne; Občina Trebnje 1959–2000 (ur. Kapus, M.), Trebnje 2006. Kržišnik, Z., Namesto uvoda, v: Salon likovnih samorastnikov Jugoslavije 7.–26. 8. 1971, Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, n. p., Ljubljana 1971. Kržišnik, Z., Salon likovnih samorastnikov Jugoslavije (ur. Gartnar, J.), 1.–31.7.1972, Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, n. p., Ljubljana 1972. Kržišnik, Z., X. tabor in VI. salon likovnih samorastnikov Jugoslavije (ur. Gartnar, J. in Kržišnik, Z.), Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, n. p., Trebnje 1977. Murko, M., Ne samo vzgojni pomen, v: Komunist, 21. avgust 1970, Heme- roteka Galerije likovnih samorastnikov Trebnje. Obdobje 1968–1980. Muršič, R., Trate vaše in naše mladosti: zgodba o mladinskem rok klubu, Ceršek 2000. Osolnik, B., Ob jubilejnem taboru, v: X. tabor in VI. salon likovnih samorastnikov Jugoslavije (ur. Gartnar, J. in Kržišnik, Z.), Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, n. p., Trebnje 1977. Pavlič, P. (ur.), Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, Trebnje 2007. Pavlovec, A. (ur.), Umetnost slovenskih samorastnikov, Tabor likovnih samorastnikov 29. 6.–18.8.1973, Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, n. p., Trebnje 1973. Poli, F., Th e Europe of the Naif Masters, v: Da Rousseau a Ligabue. Naif? (Zanasi, G., ur.), 6. september–24. november 2002, Palazzo Bricherasio, Torino, Milano 2002, str. 182–183. Režun, M., Ali so slovenski naivci res naivni?, v: Rast, Revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, let. 3, 1991, str. 266–274. Storey, J., Inventing Popular Culture: From Folklore to Globalization, Oxford 2003.

244

AArsrs 4 A.indbA.indb 244244 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

Smiljković, K. (ur.), Titovo delo, vreme u stvaralištvu samoukih likovnih umetnika Svetozarevo, Svetozarevo 1980. Smith D. A., National Identity, Reno, Las Vegas, London 1991. Smith D. A., Nacionalizem; Teorija, ideologija, zgodovina, Ljubljana 2005. Štepec, D., Tabor likovnih samorastnikov v Trebnjem, neobj., seminarska naloga B, Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Uni- verze v Ljubljani, Ljubljana 1997. Tršar, M., Kriteriji za presojo umetniške kvalitete »samorastnikov«, v: So- dobnost, let. 13, št. 1, 1970, str. 84–87. Tršar, M., Tisnikar, Ljubljana 1973. Zander, C., Consideration on Naive Art, v: Da Rousseau a Ligabue. Naif? (Zanasi, G., ur.), 6. september–24. november 2002, Palazzo Bricherasio, Torino, Milano 2002, str. 184–185.

VIRI Hemeroteka Galerije likovnih samorastnikov Trebnje. Obdobje 1968– 1980. Arhiv Galerije likovnih samorastnikov Trebnje. Tonski zapis okrogle mize Naivna umetnost in Galerija likovnih samorastnikov Trebnje danes februarja 2008. Arhiv Galerije Likovnih samorastnikov Trebnje. Tonski zapis slavnostnega govora Zorana Kržišnika na zaključku 41. Tabo- ra likovnih samorastnikov Trebnje, junij 2008. Arhiv Galerije Likovnih samorastnikov Trebnje.

245

AArsrs 4 A.indbA.indb 245245 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

YUGOSLAV NAIVE ART AND POPULAR CULTURE

Keywords: Yugoslav Naive Art, popular culture, Trebnje Naive Artists’ Camp, Yugoslavia, ideology

Abstract Naive art in Yugoslavia was not only an artistic phenomenon, but also a cultural and a social phenomenon that has grown into a form of popular culture. Using the example of the Trebnje Naive Artists’ Camp, it is argued that artistic creativity transcended the sphere of art and was shift ed into popular culture through vigorous and large-scale production, reproducti- on, and commercialization of the artworks, and by a media and journali- stic coverage of naive artists and the events related to naive art. However, without the support and Direction of the cultural policy of a socialist state, this would not have been possible. Th e term “naive art” was fi nally established in the 1950s and was applied to the art practiced by self-taught artists (mainly painters and less oft en sculptors), who oft en came from marginal backgrounds. Nonetheless, their talent was noticed by some art collectors, critics, and already established artists, as was the case in France or in Yugoslavia. Naive artists expressed themselves in a simplifi ed form with fi gurative and narrative motifs related to their inner or outer world or local visual tradition. Th e masters of naive art were part of modern art and some avant-garde movements, exempli- fying how no educated person from a marginal environment could attain a high aesthetic value and strong creative expression. Furthermore, aft er the Second World War naive art become quite popular among the general public in Europe and the rest of the world, yet this was also the time of its decline. Naive art in Yugoslavia and especially the Hlebine school may be considered the last phase in historic European naive art. Aft er the Second World War, the Yugoslav socialist state also strove to equalize and democratize society through art by minimizing the diff erences between the producers and consumers of art. Such a policy led to the decentralization of culture by forming various cultural and artistic institu-

246

AArsrs 4 A.indbA.indb 246246 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 META KORDIŠ / JUGOSLOVANSKA NAIVA IN POPULARNA KULTURA

tions and by holding cultural events and spectacles in the countryside and peripheral areas. Th rough these various informal ideological mechanisms, the state apparatus exercised its authority in socializing its people in the spirit of Yugoslav socialist self-management and the ideology of brother- hood and unity by joining together the producers and consumers of naive art from various ethnicities, cultures, and social classes. Unfortunately this transformed naive art at its peak of popularity into a decorative and souvenir artifact with a pastoral image and folklore motifs. Th e encouragement from the authorities on the one hand and the market on the other produced and reproduced simple art forms and narrative contents without a complex iconography, which were consumed uncritically and on a large scale. Con- sequently, this completely denied the core of naive art and resulted in its fi nal devaluation.

247

AArsrs 4 A.indbA.indb 247247 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Tina Potočnik

MODERNA ARHITEKTURA: PROBLEMATIKA VARSTVA IN ZAŠČITE

Ključne besede: moderna arhitektura, Ljubljanska arhitekturna šola, arhitekturna dediščina, ohranjanje moderne arhitekture, pravno varstvo dediščine

Nekateri objekti slovenske moderne arhitekture, zgrajeni v obdobju med letom 1945 in uveljavitvijo postmodernizma ob koncu sedemdesetih let preteklega stoletja, pomenijo poseben ali celo prelomen dosežek arhitekturnega ustvarjanja pri nas. Arhitekti Ljubljanske arhitekturne šole, z Edvardom Ravnikarjem na čelu, so s svojim delovanjem zaznamovali vrh slovenske moderne arhitekture v šestdesetih letih preteklega stoletja. Kljub temu, da od zgraditve večine njihovih arhitektur ni minilo več kot petdeset let, so te ponekod slabše ohranjene kot na primer secesijske ali baročne stavbe. Zaradi prezidav so nekateri objekti skoraj neprepoznavni, ob neza- dostni zaščiti pa je prišlo celo do neupravičenih rušilnih posegov. Tako se postavljata naslednji vprašanji: kako je urejena zaščita spomenikov moderne arhitekture v Republiki Sloveniji in kakšna je značilna konservatorska problematika ob ohranjanju tega stavbnega fonda?

Moderna arhitektura v svetovnem okviru Izraz moderna arhitektura zaznamuje stavbe dvajsetega stoletja, ki ka- žejo nove oblikovne, konstrukcijske in tudi socialne težnje. Za arhitekturo tega obdobja je bilo značilno odrekanje zgodovinskemu in nacionalnemu izročilu, umirjena in stroga arhitekturna govorica, prizadevanje, da bi izlo-

248

AArsrs 4 A.indbA.indb 248248 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 TINA POTOČNIK / MODERNA ARHITEKTURA: PROBLEMATIKA VARSTVA IN ZAŠČITE

čili vse odvečne elemente, ter poudarjeno zanimanje za funkcionalno ureditev. Razvoj industrijske tehnike in materiali, kot so beton, jeklo, železo, železobeton in steklo, so omogočili nastanek novih gradbenih tehnik in s tem odprli nove možnosti načrtovanja. Uveljavila se je skeletna gradnja, ob njej pa industrijsko izdelani stavbni elementi, ki so vodili do nastanka nekoč nepredstavljivih arhitektur. Po prvi svetovni vojni so se te arhitekturne novosti v svetu že povsem uveljavile in privedle do nadvlade »modernega sloga«. Ključni nosilci tega arhitekturnega razvoja so bili arhitekti Walter Gropious, Ludwig Mies van der Rohe in Charles Eduard Jennearet, im. Le Corbusier, ki je s svojimi »petimi točkami« zajel osnovna načela arhitekture modernega gibanja. Kot temeljno vodilo svojega ustvarjanja je namreč leta 1926 objavil t. i. pet točk. Stavba naj bi bila zgrajena na sistemu pilotov, masa stavbnega volumna pa naj bi bila dvignjena nad zemljo. Tradicionalno kritje s strešinami naj bi nadomestila ravna streha. Na njej naj bi bil zasnovan vrt. Tloris naj bi bil svoboden, nosilne stene naj bi namreč nadomestili vitki stebri. Fasado naj bi oblikovali pretežno gladki beli zidovi in značilna horizontalna okna. Po- enotenje teh revolucionarnih arhitekturnih načel na svetovni ravni je vodilo do internacionalizacije modernega gibanja ter do t. i. mednarodnega sloga (Umetnost: svetovna zgodovina, 2000, 613).

slika 1: Le Corbusier, Villa Savoye, dokončana leta 1929 Jasno se kaže upoštevanje načela »petih točk«. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Le_Corbusier

249

AArsrs 4 A.indbA.indb 249249 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Ljubljanska arhitekturna šola kot sinonim za slovensko moderno arhitekturo V Sloveniji je ob nastopu dvajsetega stoletja arhitekturno ustvarjanje obvladoval historizem, ob njem pa se je v Ljubljani uveljavljala zlasti sece- sija. Bistveno vlogo so tedaj odigrali predvsem slogovno samosvoji Maks Fabiani, Jože Plečnik ter kasneje Ivan Vurnik. V obdobju po prvi svetovni vojni pa so se tudi pri nas postopoma začele uveljavljati modernistične te- žnje. Modernistično arhitekturno delovanje se je na Slovenskem naslonilo na različna teoretična in praktična izhodišča, največkrat pa je imenovano kar funkcionalizem (Zupan, 2001, 6). Funkcionalizem je prevladoval konec dvajsetih in v tridesetih letih preteklega stoletja, arhitekturno ustvarjanje pa je bilo osredotočeno v Ljubljani (Bernik, 1998, 301). Na ljubljanski univerzi je bil leta 1919 ustanovljen tudi Oddelek za arhitekturo. V okviru oddel- ka sta v naslednjih letih poglavitna seminarja prevzela Ivan Vurnik, njegov glavni pobudnik, ter Jože Plečnik. Skupaj in v medsebojnem tekmovanju sta postavila temelje Ljubljanske arhitekturne šole (Dolenc Šoba, 2007, 268). Po drugi svetovni vojni so ideje, ki so se oblikovale do začetka vojne, predstavljale izhodišče razvoja slovenske arhitekture v drugi polovici stoletja. Leta takoj po vojni so zaznamovala dela arhitektov, ki so kazali konti- nuiteto funkcionalističnih teženj.1 V sredini petdesetih let pa se je slovenski arhitekturni prostor začel odpirati proti novim svetovnim pobudam. Do- vzetnost zanje je vodila v oblikovni pluralizem, ki je dopuščal širok spekter možnosti reševanja urbanističnih in arhitekturnih nalog. V šestdesetih letih se je arhitekturna raznovrstnost še stopnjevala. Arhitekti so namreč presegli stroge okvire oblikovanja in so ustvarjali v različnih slogovnih va- riantah in sintezah (Bernik, 1992, 41). V tem desetletju je bistveno vlogo odigrala Ljubljanska arhitekturna šola, katere vodilna osebnost je bil naj- vidnejši slovenski arhitekt druge polovice dvajsetega stoletja Edvard Rav- nikar. Bil je najpomembnejši Plečnikov učenec. Leta 1946 je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo zasedel mesto profesorja (Hommage à Edvard Rav- nikar: 1907–1993, 1995, 16). Poleg arhitekta Eda Mihevca je vodil seminar,

1 Ti arhitekti so bili Edvard Ravnikar, Edvard Mihevc, France Tomažič, Stanko Rohrman, Emil Navinšek, Jože Platner, Miroslav Gregorič, Danilo Fürst, Marko Župančič, Feri Novak, Oton Gaspari, Jaroslav in Milan Černigoj ter še mnogi drugi.

250

AArsrs 4 A.indbA.indb 250250 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 TINA POTOČNIK / MODERNA ARHITEKTURA: PROBLEMATIKA VARSTVA IN ZAŠČITE

pri katerem se je s študenti ukvarjal s širokim spektrom nalog. Delovanje njegovih učencev Milana Miheliča, Savina Severja, Stanka Kristla, Miloša Bonče, Otona Jugovca, Franceta Ivanška, Marka Šlajmerja, Vlada Emeršiča, Mitje Jernejca, Boruta Pečenka in drugih je bilo primerljivo s sodobnim dogajanjem v svetu. Slovensko arhitekturno ustvarjanje je tako v šestdese- tih letih z arhitekti, ki so oblikovali Ljubljansko arhitekturno šolo, doseglo enega svojih vrhuncev (Koselj, 1995, 18).

slika 2: Širok spekter arhitekturnih nalog. Milan Mihelič, gobasta nadstrešnica bencinskega servisa Petrol, Ljubljana, 1968 Vir: http://www.arhitekturni-vodnik.org/?object=33&mode=1&pic=680&pl=0&o=0 &a=14. Savin Sever, garažna hiša Triplex A in Triplex B, Ljubljana, 1966. Vir: http://www.arhitekturni-vodnik.org/?object=88&mode=1&a=55

V sedemdesetih letih je za arhitekturno ustvarjanje po eni strani značil- no nadaljevanje teženj Ljubljanske arhitekturne šole, po drugi pa njihovo zanikanje. Konec desetletja je arhitekturni razvoj zaznamoval nastop nove generacije arhitektov, t. i. generacije ab.2 Osemdeseta leta so bila obdobje,

2 Predstavniki generacije ab so bili arhitekti Vojteh Ravnikar, Janez Koželj, Aleš Vodopivec, Jurij Kobe in drugi.

251

AArsrs 4 A.indbA.indb 251251 119.12.20099.12.2009 55:51:59:51:59 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

ko so ustvarjalci opustili modernistično podobo arhitekture in odprti eks- perimentalni značaj arhitekturnega snovanja, saj je bil to že čas, v katerem so prevladale postmodernistične težnje. To je bil tudi čas zatona Ljubljan- ske arhitekturne šole (Dešman, 2001, 33).

Beton – posebnost moderne arhitekture Stavbna dediščina obdobja moderne kaže povsem specifi čna arhitekturna načela. Poleg novosti v oblikovanju zunanjščin in v sami konstrukciji stavb je posebnost moderne arhitekture tudi sam gradbeni material. Kot osrednje gradivo namreč nastopa beton. Uporabljali so ga že v starem Rimu, kjer so bili odkriti tudi ostanki ar- miranega betona.3 Po padcu imperija je bil t. i. rimski beton pozabljen in ponovno odkrit šele v začetku 15. stoletja. Postopoma so ga začeli uporabljati za posamezne konstrukcijske elemente, zlasti za doke, temelje, valo- brane ipd. Z odkritjem Portland cementa v prvi polovici 19. stoletja pa se je začelo obdobje betona in betonskih konstrukcij v današnjem pomenu besede (Sanacije betonskih objektov, 2004, 14). V 20. stoletju je sledil velik razmah uporabe tega materiala, tehnologija betona je zlasti napredovala po drugi svetovni vojni. Pojavile so se nove vrste sestavin – cementov, agrega- tov in dodatkov.4 Uveljavila se je tudi prefabrikacija betonskih elementov (Mehta, Monteiro, 2006, 3). V slovenski arhitekturi se je armirani beton dokončno uveljavil v sredini petdesetih let. Arhitekti so ga uporabljali za vse vrste gradenj in ne samo za industrijske ter inženirske objekte. Beton in druge tehnološke prednosti so-

3 Pripravljali so ga iz vode, peska, apna, pucolana in zdrobljene opeke. Z razvojem graditelj- stva so izoblikovali tehnologijo vlivanja mase v leseni opaž in dosegali lastnosti betona, ki ustrezajo današnjim normativom. Rimljani so tudi do skrajnosti izrabili fi zikalne lastnosti tega gradiva in za seboj pustili nekaj vrhunskih primerov, kot so Neronova Zlata palača, Panteon, številni akvedukti ipd. Beton pa je krhek material, ki ima visoko tlačno in nizko natezno trdnost. Z namenom ojačitve in izboljšanja karakteristik mu dodajamo armaturo v obliki palic ali mreže. Armatura namreč poveča natezno trdnost materiala. 4 Sodobne betonske mešanice sestavljajo cement, agregat in voda ter kemijski in mineralni dodatki.

252

AArsrs 4 A.indbA.indb 252252 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 TINA POTOČNIK / MODERNA ARHITEKTURA: PROBLEMATIKA VARSTVA IN ZAŠČITE

dobnega gradbeništva so izrabljali za ustvarjanje novih arhitekturnih form, kot so na primer skeletna gradnja, obešene fasade in ekstremne lupinaste konstrukcije (Bernik, 1992, 42).

slika 3: Primeri avtorske obdelave vidnega betona. Edvard Ravnikar, Banka v Kranju, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, hotel Creina v Kranju foto: T. Potočnik

Beton, prej znan le kot konstrukcijski material, se je v okviru moderne arhitekture pojavil tudi v vlogi vidnega estetskega parametra, kot t. i. vidni beton.5 Vidni beton je beton, ki je namenoma razkrit in obdelan z bogatimi teksturami in vzorci (Macdonald, 1997, 211). Avtorsko oblikovani vidni beton, ki učinkuje s svojo teksturo, barvitostjo in konstruktivno izrazno- stjo, je tako ena pomembnih značilnosti moderne arhitekture. Moderna arhitektura je sestavni del slovenske kulturne dediščine in zato izrednega pomena. Kljub temu so številni objekti v zelo slabem stanju ali pa so bili celo porušeni. Tako se postavlja vprašanje, kako je pri nas urejena zaščita stavbne dediščine obravnavanega obdobja ter ali je ta zaščita zado- stna. Kritično stanje moderne arhitekture je tudi posledica problemov, ki so specifi čni in izhajajo iz njenih osnovnih lastnosti. Kakšna je torej konservatorska problematika prenove moderne arhitekture?

5 Beton se je kot vidni beton začel uporabljati šele v drugi polovici dvajsetega stoletja. Poskusi so se pojavljali že v prvi polovici stoletja, le da so bile to večinoma industrijske ali utilitarne stavbe, ki so bile »nepokrite« iz ekonomičnih razlogov. Šele Le Corbusier je ustvaril resnično prepoznavno estetiko betona s stavbami Unite d'Habitation.

253

AArsrs 4 A.indbA.indb 253253 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Zaščita moderne arhitekture v Republiki Sloveniji Temelj konservatorske dejavnosti v svetu na področju arhitekturne dedi- ščine modernizma so organizacije (kot sta ICOMOS6 in DOCOMOMO7), ki se ukvarjajo z varovanjem, obnavljanjem in drugimi dejavnostmi ohranjanja te kulturne dediščine, ter različni statuti, med njimi zlasti Priporo- čilo št. R (91) 13.8 V Sloveniji dejavnost ohranjanja stavbne dediščine in s tem tudi moderne arhitekture temelji na delu Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ter delovne skupine DOCOMOMO Slovenija, zakonski okvir pa je postavljen z Zakonom o varstvu kulturne dediščine in vpisom v Register kulturne dediščine. Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), ki je bil sprejet februarja 2008, določa načine, pristojnosti ter obseg dejavnosti v okviru ohranjanja dediščine. Zavzema se za celostno varovanje in zagotavljanje nadaljnjega obstoja ter obogatitve dediščine, njenega vzdrževanja, obnove, uporabe in oživljanja. Pri tem so najpomembnejši instrument varovanja varstveni reži- mi, ki določajo merila za posege. Posegi in spremembe morajo biti izvedeni tako, da čim manj prizadenejo tiste značilnosti objekta, zaradi katerih je bil razglašen za spomenik. Zakon tudi zahteva, da se, preden stečejo postopki varovanja, opravijo raziskave in sestavi konservatorski načrt. To je elaborat, s katerim se določijo sestavine spomenika, ki jih je treba ohraniti, in ki podaja načrt izvedbe del. Za vse posege je treba predhodno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in na njihovi podlagi kulturnovarstveno soglasje. Ob tem je nedovoljen vsak poseg v dediščino, ki se izvaja brez kulturnovar- stvenega soglasja ali v nasprotju z njim (Zakon o varstvu kulturne dedišči- ne, 2008, 28.–31. člen).

6 ICOMOS, s polnim imenom Th e International Council on Monuments and Sites, je organizacija, ki deluje na področju varovanja in ohranjanja kulturne dediščine in ima sedež v Parizu. Njena uradna spletna stran je http://www.international.icomos.org/. 7 DOCOMOMO International je neprofi tna organizacija, ki se ukvarja z dokumentiranjem in varovanjem arhitekture modernega gibanja. Njeno polno ime je Documentation and Con- servation of Modern Movement, uradna spletna stran pa http://www.docomomo.com/. 8 Priporočilo št. R (91) 13 je priporočilo o varstvu arhitekturne dediščine dvajsetega stoletja, ki ga je leta 1991 sprejel Odbor ministrov sveta Evrope. Navaja osnovna načela za načrtno inventarizacijo, merila za izbor, ukrepe za normativno in fi zično zavarovanje, upravljanje, razvijanje javne zavesti ter mednarodno sodelovanje.

254

AArsrs 4 A.indbA.indb 254254 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 TINA POTOČNIK / MODERNA ARHITEKTURA: PROBLEMATIKA VARSTVA IN ZAŠČITE

Organizacija, pristojna za varstvo stavbne dediščine in s tem tudi moderne arhitekture, je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Zavod, ki spada pod Ministrstvo RS za kulturo (Uprava RS za kulturno dedi- ščino), je osrednji javni zavod, ki s svojimi organizacijskimi enotami pokriva celotno območje Slovenije. V okviru javne službe izvaja naloge, ki omogočajo celostno varovanje nepremične kulturne dediščine (Ministrstvo RS za kulturo – področja delovanja,9 junij 2009). Temeljna področja delovanja zavoda so ohranjanje, varstvo in zaščita spomenikov ter razvijanje zavesti o dediščini, njenem pomenu in nalogah varstva, še zlasti pri lastnikih in najširšem krogu javnosti.10 Poleg tega so naloge, ki jih zavod kot strokovna služba opravlja, predvsem vodenje konservatorskih projektov, zagotavljanje kakovosti konservatorskih dejanj, nadzor, analiza rezultatov, oblikovanje standardov ter stalno upravljanje spomeniških objektov in območij. Ob tem sta ključni vlogi zavoda tudi razvijanje politike in strategije varstva ter določanje varstvenih zahtev (Katalog informacij javnega značaja ZVKDS,11 maj 2009. Stavbna dediščina je zaščitena tudi z vpisom v Register kulturne dedi- ščine (RKD). RKD je uradna, računalniško podprta zbirka podatkov kulturne dediščine na območju Republike Slovenije. RKD vodi INDOK center na ministrstvu za kulturo (RKD,12 junij 2009). Vsaka vpisana enota dedišči- ne ima svojo evidenčno številko (EŠD). Vpis v RKD zajema identifi kacijo, opis, varstveni režim, lokacijo in povezavo z drugimi enotami. Na podlagi vpisa v RKD je dediščina pravno varovana v vseh postopkih.13 Pomembno vlogo pri zaščiti moderne arhitekture ima, tako kot v svetu, tudi v Sloveniji mednarodna organizacija DOCOMOMO. Ukvarja se z evi- denco, valorizacijo, zaščito in prenovo moderne arhitekture. Tudi Slovenija

9 http://www.mk.gov.si/si/delovna_podrocja/kulturna_dediscina/nepremicna_kulturna_de- discina/ . 10 V slovenski spomeniški terminologiji se za opisovanje konservatorske dejavnosti uporablja sledeča doktrina. Najširši pojem je »ohranjanje«, ki ustreza angleškemu izrazu »conservation«. Podrejena pojma sta »varstvo«, ki ustreza angleškemu izrazu »protection«, in »zaščita« oziroma angleško »preservation«. 11 http://www.zvkds.si/media/pages/documents/Kataloginformacijjavnegaznacaja_09.pdf . 12 http://www.zvkds.si/sl/varstvo-kulturne-dediscine/register-kulturne-dediscine/ . 13 Spletni iskalnik po registru je dostopen na spletni strani http://rkd.situla.org/.

255

AArsrs 4 A.indbA.indb 255255 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

je članica mreže DOCOMOMO International in deluje na tem področju z delovno skupino DOCOMOMO Slovenija. Zaradi stanja ogroženosti, v katerem se je znašla moderna arhitektura na Slovenskem, si skupina DO- COMOMO Slovenija prizadeva za vpis slovenske moderne arhitekture v mednarodni register dediščine pri DOCOMOMO International. Na lokalni ravni skupina poskuša dvigniti zavest o pomenu varovanja moderne arhitekture z informiranjem javnosti, organiziranjem razstav, strokovnih srečanj in ekskurzij, z izobraževalnim delom na fakultetah ter z aktivno pomočjo strokovnjakom ZVKDS pri zaščiti te dediščine. Skupina DOCO- MOMO Slovenija je zaslužna tudi za organizacijo nekaterih dogodkov, ki so bistveno vplivali na razvoj varstva moderne arhitekture pri nas in povezali najvidnejše domače in tuje strokovnjake s področij varovanja arhitekturne dediščine (DOCOMOMO Slovenija – prenova vidnega betona,14 junij 2009). Kljub zgoraj navedenim dejavnikom zaščite in prizadevnosti nekaterih akterjev, predvsem Društva arhitektov Ljubljana (DAL) in posameznih strokovnjakov, je moderna arhitektura na Slovenskem zelo ogrožena. Še zlasti to velja za stavbe iz šestdesetih let oziroma dela Ljubljanske arhitekturne šole. Društvo arhitektov Ljubljana in Zavod Dessa sta leta 2003 v ljubljanski galeriji Dessa pripravila razstavo »Pozabljene, skažene, poruše- ne«, ki je obravnavala perečo problematiko uničevanja moderne arhitekture na Slovenskem.15 V zadnjem desetletju so bili namreč porušeni kar trije objekti arhitekta Savina Severja, in sicer paviljon tehničnega centra AMZS in učne delavnice v Ljubljani ter razstaviščni objekt Gorenjskega sejma v Kranju. Podobna usoda je doletela enega najlepših primerov slovenskega regionalizma – hotel Prisank v Kranjski Gori, delo Janeza Lajovca, ki je bil porušen leta 2003.16 Prenekateri pomembni objekti pa so bili iznakaženi. Veličastni interier Nove ljubljanske banke arhitekta Edvarda Ravnikarja

14 http://www.trajekt.org/documents/docomomo2006.pdf . 15 Z razstavo, ki je bila posvečena arhitekturi povojnega obdobja oziroma Ljubljanski šoli za arhitekturo, sta organizatorja skušala opozoriti na problematiko izginjanja in uničevanja slovenske moderne arhitekture. 16 Eden od močnejših tokov že omenjenega slogovnega pluralizma v okviru slovenske moderne arhitekture je bil tudi regionalizem. Težnje regionalističnega arhitekturnega oblikovanja so nastopile kot izraz posameznih pokrajin in so združevale zavestno uporabo sodobnega arhitekturnega besednjaka z značilnostmi pokrajine.

256

AArsrs 4 A.indbA.indb 256256 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 TINA POTOČNIK / MODERNA ARHITEKTURA: PROBLEMATIKA VARSTVA IN ZAŠČITE

na Trgu republike v Ljubljani je bil popolnoma predelan, prav tako so bili na udaru Ravnikarjev interier stavbe OLO v Kranju, fasada veleblagovnice Nama avtorjev Bogdana Finka in Miloša Lapajneta, hotel Lev avtorja Emila Medveščka in trgovski objekt arhitekta Miloša Bonče v Hrastniku. Ogro- ženi pa so še številni drugi objekti (Matos, 2003, 54). Evidentno je torej, da moderna arhitektura v Sloveniji ni dovolj zaščitena.

Ohranjanje moderne arhitekture: značilna konservatorska problematika Moderna arhitektura je s svojimi oblikovnimi, materialnimi in struktur- nimi novostmi v konservatorsko stroko vpeljala številne nove probleme. V nadaljevanju sledi šest značilnih problemskih sklopov, ki se kažejo v okviru ohranjanja moderne arhitekture.

Problem slabe evidentiranosti moderne arhitekture na Slovenskem Pogoj za vzpostavitev varstva in izhodišče konservatorske dejavnosti v okviru obravnavanega stavbnega fonda je temeljita dokumentacijska osnova. Potreba po izčrpnem pregledu z valorizacijo in navedbo stanja je velika tudi zaradi velike količine objektov, nastalih v obdobju po letu 1945 (Pru- don, 2008, 156). Prav tako je identifi ciranje dediščine, njenih vrednot in vrednosti, njeno dokumentiranje, preučevanje in interpretiranje vključeno v zakonu (Zakon o varstvu kulturne dediščine, 2008, 2. člen). Kljub temu je stavbna dediščina modernizma v Sloveniji v primerjavi s starejšo arhitekturno dediščino slabo raziskana in evidentirana. V preteklosti so se pri nas sicer že pojavljala prizadevanja na področju celostnega evidentiranja stavbne dediščine modernizma. Tovrsten poskus predstavljata sledeči publikaciji. V raziskavi Evidenca in valorizacija slovenske moderne arhitekture med leti 1945 in 1970 avtorji Vojteh Ravnikar, Maruša Zorec, Tina Gregorič in Nataša Koselj obravnavajo 120 arhitektur, nastalih v obdobju modernizma. Ob pomembnejših avtorjih Ljubljanske arhitekturne šole raziskava vključuje nekaj manj znanih avtorjev, ki so s svojimi realizacijami soobli- kovali omenjeno obdobje. Bistveno je, da raziskava vključuje tudi stanje

257

AArsrs 4 A.indbA.indb 257257 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

posamezne arhitekture in izvedene posege ter predlog zaščite.17 Ob tem je pomembna še publikacija ZVKDS iz leta 2001, ki je izšla ob vsakoletnem dogodku Dnevi evropske kulturne dediščine, ki ga pripravlja zavod. Delo iz zbirke DEKD z naslovom 20. stoletje: arhitektura od moderne do sodobne: vodnik po arhitekturi obravnava tipične arhitekture dvajsetega stoletja. Uvodna besedila, katerih avtorji so Jelka Pirkovič, Miha Dešman in Goj- ko Zupan, opredeljujejo arhitekturo dvajsetega stoletja na Slovenskem, obenem pa prispevajo k razumevanju konservatorske problematike v tem okviru. V nadaljevanju sledi izbor arhitektur, ki večinoma vključuje tudi opis stanja in izvedenih del na posameznem objektu oziroma urbanistič- nem spomeniku. Poleg zgoraj navedenih obširnejših tiskanih objav pomeni bistven prispevek v okviru dokumentiranja moderne arhitekture tudi spletni arhitekturni vodnik, ki je prvi večji pregled slovenske arhitekture in urbanizma 20. stoletja na spletu.18 Arhitekturni vodnik podaja osnovne informacije o strokovno zanimivih stavbah, urbanističnih in krajinskih ureditvah ter kulturno-zgodovinskih spomenikih (Trajektov arhitekturni vodnik,19 junij 2009). Ključno je, da spletni arhitekturni vodnik poskuša zajeti vse pomembnejše arhitekture obravnavanega obdobja in ne le tiste, ki so že zaščitene kot kulturni spomenik, žal pa ne navaja stanja in predlogov zaščite posameznih arhitekturnih enot. Temeljita evidenca, ki bi imela težo formalnega dokumenta in bi zajemala osnovne podatke o obravnavanem stavbnem fondu, navajala stanje, poškodbe in izvedene posege ter vključe- vala makete, načrte in druge dokumente, obenem pa predlagala še ustrezno zaščito, ne obstaja.

Problem negativnega vrednotenja Vrednotenje je jedro konservatorskih postopkov. Velik problem tako predstavlja negativno vrednotenje arhitekturnih dosežkov modernizma. Ta stavbni fond namreč zavrača tako del laične kot tudi del strokovne javnosti. Med vzroki za negativno vrednotenje oziroma zavračanje prednjači

17 Vsebina dela je v elektronski obliki dostopna tudi na spletni strani http://www.evidenca.org/ evidenca_1945-70.pdf. 18 Arhitekturni vodnik je dostopen na spletni strani http://www.arhitekturni-vodnik.org/. 19 http://www.arhitekturni-vodnik.org/?menu=20 .

258

AArsrs 4 A.indbA.indb 258258 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 TINA POTOČNIK / MODERNA ARHITEKTURA: PROBLEMATIKA VARSTVA IN ZAŠČITE

splošno odklonilen odnos do te arhitekture. Na strani stroke ta nastopa zaradi nepoznavanja oziroma neusposobljenosti za razpoznavanje kvalitet arhitekture tega obdobja. Nepoznavanje moderne arhitekture je posledica slabe raziskanosti problemov gradnje, naročnikov, vloge oblasti, šolanja arhitektov in pomanjkanja celovitega pregleda arhitekturnega ustvarjanja v obravnavanem obdobju.20 Na strani laične javnosti pa je poleg navedenega prisoten tudi nezadovoljiv odnos do dediščine same. Negativno vrednotenje obravnavanega stavbnega fonda se v praksi kaže tudi tako, da so redka dela še živečih avtorjev, oziroma tista, ki so bila zgrajena po drugi svetovni vojni, razglašena za kulturni spomenik (Pirkovič, 2001, 12). Dodaten problem je dejstvo, da se arhitektura po letu 1945 pogosto povezuje s tedaj vladajočo ideologijo in se jo lahko danes zavrača kot kulturno dediščino že zaradi ideološke obremenjenosti. Arhitektura je namreč pogosto likovno ali vsebinsko simbolna, zato je bila lahko v preteklosti včasih osovražena ne glede na svoje kvalitete. Taka situacija je nastopila ob večjih družbenih spremembah, ob menjavi političnih sistemov in tudi po obeh svetovnih vojnah (Fister, 1979, 11). S problematiko vrednotenja je povezana tudi »časovna bližina« nastanka moderne arhitekture, ki predstavlja precejšnjo težavo pri tem, da bi jo obravnavali kot kulturno dediščino. Časovni prag, ki je ločeval spomenike od »sodobnosti«, je bil na ravni Avstro-Ogrske, pod katero je tedaj spadalo slovensko ozemlje, postavljen že na začetku prejšnjega stoletja. Leta 1904 je nastal predlog avstrijskega zakona, katerega avtor je bil Alois Riegl in ki je spomenik defi niral kot delo, starejše od 60 let. Določitev takega časovnega odmika je nastala ob veliki količini takratne sodobne produkcije, ki naj bi ovirala strokovno izbiranje in dokumentiranje objektov s spomeniško vrednostjo. Danes večina zakonskih ureditev v okviru varstvenih politik v tujini ne določa časovne meje. Izjema sta na primer Portugalska in San Ma- rino, kjer zavarovanje sodobne arhitekture ni mogoče. Tudi v Angliji, kjer je do leta 1988 veljalo upoštevanje časovnega odmika 30 let, so za izjemne

20 Obenem pa je poznavanje tega stavbnega fonda nezadovoljivo tudi zato, ker obravnavanje moderne arhitekture ni vključeno v študijske programe v okviru vseh študijskih smeri, ki bi to tematiko morale vključevati. Skrb vzbujajoče je, da se odklonilen odnos do moderne arhitekture, verjetno zaradi zgoraj navedenih razlogov, pogosto kaže v okviru umetnostnozgodovinske stroke.

259

AArsrs 4 A.indbA.indb 259259 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

primere časovni odmik že odpravili (Pirkovič, 2001, 12). Pri nas zakon ne določa nikakršne časovne omejitve. Tudi če bi zahteval nekaj desetletij časovne distance, bi danes v spomeniškovarstvene procese lahko vključili večino stvaritev moderne arhitekture. Časovna distanca verjetno res pripomore k objektivnosti vrednotenja. Gotovo je bila določitev nekaj desetletij časovne distance pred sto leti sprejemljiva, toda danes je zaradi hitrejšega tempa sodobnega življenja nerazumna. Tako ostaja odprto vprašanje, ka- kšna naj bo najmanjša potrebna časovna odmaknjenost, glede na to, da lahko arhitektura propade hitreje, kot je lahko zagotovljena objektivnost vrednotenja.

Problem sanacije materiala Eden bistvenih vzrokov za propadanje moderne arhitekture in s tem poglaviten problem konservatorske stroke je povezan z materialom, iz katerega je moderna arhitektura zgrajena. Prevladujoč material v gradbenih sistemih je kljub slogovni in tipološki raznolikosti moderne arhitekture armirani beton. Od njegovih doseženih lastnosti, vgradnje in vzdrževanja, prav tako pa tudi dejavnikov, ki povzročajo poškodbe, je odvisna trajnost armiranobetonskih objektov. Zato je prenova betona v konservatorski dejavnosti osrednji problem (Macdonald, 1997, 207). Armiranobetonske konstrukcije so v vsej svoji življenjski dobi izposta- vljene morebitnim poškodbam. Glavni vzrok njihovega propadanja je obi- čajno kemijski proces korozije armature, ki je posledica agresije kemijskih snovi iz okolice. Pri korozijskem procesu nastajajo korozijski produkti, za katere je značilno povečanje prostornine, kar privede do pokanja materiala in kasneje luščenja celih plasti (Sanacije betonskih objektov, 2004, 106). Na armiranobetonske konstrukcije delujejo tudi različni škodljivi fi zikalni procesi, ki se sprožijo zaradi mehanskega delovanja okolja in povzročajo obrabo betonskih površin ter razpoke in lome. Armiranobetonski elementi propadajo tudi zaradi mikroorganizmov in vegetacije, ki prodre v material (Sanacije betonskih objektov, 2004, 88). Poškodovane armiranobetonske objekte je treba sanirati, sanacijski postopki pa obsegajo različne posege v konstrukcijo. Problem nastopi, ko so ti neustrezni, saj so poškodbe pogosto

260

AArsrs 4 A.indbA.indb 260260 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 TINA POTOČNIK / MODERNA ARHITEKTURA: PROBLEMATIKA VARSTVA IN ZAŠČITE

nestrokovno in le površinsko sanirane, korozijska žarišča niso odpravljena in propadanje se nadaljuje. Resen problem v okviru prenove arhitekture modernega obdobja je tudi sanacija vidnega betona. Podobno kot pri betonskih konstrukcijskih ele- mentih je tudi pri vidnem betonu največja težava korozija. Prenova avtorsko obdelane betonske površine pa je problematična zaradi njene poudar- jene izrazne funkcije (Macdonald, 1997, 211). Poškodbe vidnega betona so pogosto sanirane nestrokovno, velikokrat pa je vidni beton tudi prebarvan. Toda kakršnokoli prekrivanje vidnega betona ni sprejemljivo, saj se s tem izgubi osnovna ideja o sporočilnosti in lepoti gradbenih materialov in konstrukcij samih po sebi. Za sanacijo poškodb na površinah, ki s teksturo in vzorci sooblikujejo celoto, je potrebno restavratorsko znanje. Kako preno- viti vidni beton in obenem ohraniti njegovo izraznost, ostaja eno temeljnih vprašanj v okviru konservatorske problematike na področju prenove moderne arhitekture. Poleg sanacije betona je problematična tudi sanacija »novih« materialov. Za obdobje po drugi svetovni vojni je bil namreč značilen hiter razvoj in širitev spektra gradbenih materialov, ki pred uporabo niso bili vedno dovolj raziskani. Za plastične mase, kovine, barve in druge materiale pogosto še niso bile znane karakteristike in najbolj primerne metode uporabe. Tudi kontrola kvalitete materiala in poteka same vgradnje je lahko bila nezadostna. Danes so ti materiali močno podvrženi propadanju. Včasih je mogoče poškodbe sanirati z minimalnimi posegi v material in se s tem izogniti uničenju estetske in materialne avtentičnosti, pogosto pa se je treba odločiti za zamenjavo. Zamenjava poškodovanega elementa lahko zahteva ročno izdelan in drag nadomestek, saj material, ki je bil tedaj uporabljen, pogosto ni več dostopen. Tedaj novo razviti materiali so bili hitro nadome- ščeni z drugimi, proizvodnja pa je pogosto obstajala le kratek čas in je bila ob neaktualnosti materiala opuščena (Macdonald, 1997, 211). Ali naj bo tako material, ki je bil del poceni masovne produkcije, ohranjen za vsako ceno? Problem prav tako predstavljajo materiali, ki so okolju škodljivi in so danes opuščeni oziroma prepovedani. Nemogoče jih je namreč nadomestiti z enakim tipom (Prudon, 2008, 178). Ob tem se postavlja še vprašanje ekonomske in idejne upravičenosti nadomeščanja materialov in sistemov

261

AArsrs 4 A.indbA.indb 261261 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

slabe kakovosti. Veliko težav povzročajo tudi kombinacije materialov v stavbnih sistemih. Za tradicionalne stavbe iz kamna in lesa so bile v zadnjih sto letih razvite metode, s katerimi je mogoče maksimalno ohraniti material in zasnovo, obenem pa stavbi zagotoviti prihodnost. Zaradi nekaterih karakteristik materialov in parametrov uporabe konservatorske metode še niso dovolj razvite za posege v okviru moderne arhitekture (Macdonald, 1997, 207). Ob vsaki menjavi originalnega materiala, ki gradi spomenik, tako nastopi konfl ikt s splošnim konservatorskim načelom zagotavljanja avtentičnosti. To v konservatorski stroki pomeni težnjo ohraniti prvotne materiale in originalne koncepte zasnove. Tudi za moderno arhitekturo bi bilo treba poiskati rešitve, ki bi omogočale kompenzacijo »slabih lastnosti« nekaterih elementov. S sistemi, ki bi kompenzirali na primer izgubo energije zaradi originalnih, a danes »energetsko neustreznih« oken, bi bilo možno ohraniti originalen dizajn in avtentičnost materiala.

Problem slabega vzdrževanja Kot eden glavnih vzrokov za propadanje moderne arhitekture se kaže nepravilno vzdrževanje. Za mnogo »novih« materialov in posledično tudi za stavbni fond, ki se jih poslužuje, je v preteklosti veljalo zmotno mnenje, da ne potrebujejo veliko vzdrževanja. Tako so tudi za beton mislili, da bo trajal večno. Nasprotno danes vemo, da stavbe 20. stoletja zahtevajo enako stopnjo vzdrževanja kot arhitektura katerega koli zgodnejšega obdobja (Macdonald, 2001, 39). Nepoznavanje zahtev vzdrževanja novih materialov in stavbnih sistemov ter neizvajanje vzdrževanja po danih priporoči- lih je zaradi brezbrižnosti odgovornih lastnikov ali upravljavcev privedlo do neizogibnega propadanja moderne arhitekture. Ob problemih v zvezi s propadanjem materiala in konstrukcije se kaže tudi slab odnos do celostne zunanje podobe moderne arhitekture, oblikovnih elementov objekta in notranje opreme (Pirkovič, 2001, 21). Uporabniki oziroma lastniki stavbe neprestano prilagajajo svojim vsakdanjim potrebam. Funkcioniranje oziroma uporaba stavbne dediščine je sicer z varstvenega vidika zaželena. Toda pri- lagoditveni posegi, ki niso strokovno izvedeni, lahko stavbi zelo škodujejo (Knidred, 1996, 29). Zlasti je pereče samovoljno zastekljevanje ali zapiranje

262

AArsrs 4 A.indbA.indb 262262 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 TINA POTOČNIK / MODERNA ARHITEKTURA: PROBLEMATIKA VARSTVA IN ZAŠČITE

balkonov, menjava okenskih okvirjev in namestitev klimatskih naprav, ki popolnoma degradirajo fasade. Pogosto je popolnoma uničena ali zame- njana notranja oprema. Zdi se tudi, da večji del moderne arhitekture ob staranju ne dosega posebne očarljivosti, kot naj bi bilo to značilno za arhitekturo zgodnejših obdobij. Vsaka sprememba je razumljena kot pomanjkljivost, ki jo je treba čim prej odpraviti. Zato se izvršujejo številna »lepotna« popravila, kot na primer barvanje, zamenjava elementov in čiščenje površin, ki pa zopet potekajo brez strokovnega nadzora (Pirkovič, 2001, 21). Vsakršno samovoljno poseganje v arhitekturo postavlja pod vprašanje osnovna konservatorska načela, kot so minimalna intervencija, maksimal- na ohranitev originalnega materiala, ohranitev stanja (conserve as found) ter reverzibilnost in ohranitev avtentičnosti. Poleg tega moderna arhitektura funkcionira kot celota, zato je, tako kot stavbno telo, treba varovati tudi notranje ureditve in vse pripadajoče elemente.

Problem nefunkcionalnosti Moderna arhitektura je, podobno kot stavbna dediščina zgodnejših obdobij, izpostavljena največji škodi, kadar je zapuščena ali kadar v njej poteka neustrezna dejavnost. Splošni varstveni režim za spomenike sicer opredeljuje varovanje originalne namembnosti, dovoljuje pa novo funkcijo, če ta ekonomsko upravičuje prenovo in hkrati upošteva načelo zvestobe arhitektonskemu in zgodovinskemu značaju stavbe. Kljub temu zahteva vzpostavitev prvotnega stanja, če to omogoča kontinuirano rabo objekta (Kulturna dediščina – varstveni režimi,21 junij 2009). Novo uporabo stavbne dediščine je tako treba pravilno določiti in jo poiskati najprej v enaki ali sorodni namembnosti arhitekture. Če to ni izvedljivo, je treba poiskati tako uporabo, ki jo stavba prenese. Prilagoditev stavb za novo namembnost je problematična zaradi več razlogov. Na prvem mestu je manjša prilago- dljivost moderne arhitekture v primerjavi s tradicionalno arhitekturo za nove vsebine. Za stavbni fond modernega gibanja je namreč zaradi splošne

21 http://www.zvkds.si/sl/nasveti-za-lastnike/kulturna-dediscina/ .

263

AArsrs 4 A.indbA.indb 263263 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

težnje po največji funkcionalnosti in zaradi specializacije prostorov zna- čilna manjša fl eksibilnost. Problem pri dodelitvi novih vsebin pa je lahko tudi sama velikost struktur. Tipičen primer, kjer nastopijo problemi pri določanju nove namembnosti, so bolnišnice, vojašnice, utilitarni objekti in zlasti industrijska arhitektura (Pirkovič, 2001, 20). Zahteva po novi funkcionalnosti stavbe se lahko pokaže tudi zaradi potrebe po prilagoditvi novim prostorskim in načrtovalnim zahtevam. Včasih je tako treba zaradi sodobnih okoljskih zahtev (na primer porabe energije) ali zdravstvenih in varnostnih zahtev izvesti določene spremembe (Macdonald, 1997, 208). Splošni varstveni režim za spomenike take spremembe zaradi prilagodi- tve novim predpisom, novim tehničnim, požarnim in drugim standardom, dostopnosti za invalide in podobno tudi dopušča. Arhitektura je namreč živ organizem in jo je treba prilagajati sodobnemu življenju, novi uporabi, zahtevam in pričakovanjem. V zvezi s tem pa se v praksi pojavlja problem prilagajanja zakonsko določenim gradbenim predpisom. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) obravnava spreminjanje tehničnih značilnosti obstoje- čega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali potrebam ter dela, s katerimi se bistveno ne spremenijo velikost, zunanji videz in namembnost objekta, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi in zmogljivost ter izvedejo druge izboljšave. Gradbeni predpisi določajo teh- nične značilnosti objektov. Ti morajo glede na svoj namen izpolnjevati eno, več ali vse zahteve, vezane na mehansko odpornost in stabilnost, varnost pred požarom, higiensko in zdravstveno zaščito ter zaščito okolice, varnost pri uporabi, zaščito pred hrupom, varčevanje z energijo ter ohranjanje to- plote. Pri rekonstrukcijah objektov v javni rabi, ki so zavarovani v skladu s predpisi o kulturni dediščini, zakon sicer dopušča razlikovanje doseženih bistvenih zahtev objekta od predpisanih, vendar samo pod pogojem, da odstopanje ni takšno, da bi bila zaradi njega ogrožena varnost objekta, ži- vljenje in zdravje ljudi, promet, sosednji objekti ali okolje (Zakon o graditvi objektov; ZGO-1-UPB1, 2004, 2., 9., 17. člen). Vprašanje pa je, glede na raznovrstnost problemov v praksi, ali bi morda predpisi morali dopuščati večjo fl eksibilnost glede prilagajanja gradbenim standardom.

264

AArsrs 4 A.indbA.indb 264264 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 TINA POTOČNIK / MODERNA ARHITEKTURA: PROBLEMATIKA VARSTVA IN ZAŠČITE

Problem navzkrižnih interesov spomeniškovarstvene službe, avtorja, investitorja in arhitektov Pri varovanju moderne arhitekture se pojavlja vprašanje o sami potre- bi po varstvu. Ta dvom nastopi v primeru, ko je avtor arhitekture še živ, saj stvaritve še živečih arhitektov varuje že avtorsko pravo. Pri tem se kot avtorsko delo štejejo arhitekturna dela, izvedeni projekti s področja urbanizma ter krajinske arhitekture, prav tako pa tudi skice in načrti. Avtorske pravice pri nas veljajo še sedemdeset let po avtorjevi smrti, uveljavljajo pa jih njegovi dediči. Če je avtorjev več, se rok trajanja avtorske pravice računa od smrti zadnjega soavtorja (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah; ZA- SP-UPB3, 2007, 5., 59., 60. člen). Težava nastane tudi ob podanem soglasju samega avtorja, ki lahko, zlasti če je povabljen k sodelovanju, dovoli bistvene spremembe svojega avtorskega dela. V Sloveniji je znanih več primerov, ko so avtorji soglašali s spremembo ali celo odstranitvijo svojega dela.22 V takem primeru lahko nastopijo nasprotja med spomeniškovarstveno usta- novo ter avtorjem ali dediči njegovih avtorskih pravic. Konfl iktno je pogosto tudi razmerje med konservatorsko dejavnostjo in sodobno arhitekturo. Spor izvira zlasti iz različnega pogleda na arhitekturo in prostor. Konservatorji naj bi praviloma težili k ohranjanju vrednot, zaradi katerih je bil določen objekt razglašen za spomenik, kar v največji meri. Nasprotno arhitekti stremijo k ustvarjanju novih elementov in optimalni prilagoditvi spomenika potrebam sodobnega načina življenja. Najbolje bi bilo, da bi arhitekt že obstoječemu kvalitetno oblikovanemu prostoru ustvaril enakovredno dopolnitev, ki ne bi niti razvrednotila prvotne zasnove niti se ji ne bi slepo podredila (Fister, 1979, 13). V tem času poteka prenova Ravnikarjeve Moderne galerije v Ljubljani in veleblagovnice Globus v Kranju ter končno tudi stavbe Kozolec v Ljubljani arhitekta Eda Mihevca. Po končani prenovi bo razvidno, ali je to izvedljivo, saj je vedno prisoten tudi interes lastnika, upravljavca ali investitorja, ki mu lahko arhitektura pomeni zgolj materialno dobrino. Želja po uveljavljanju materialne pravice je prepogosto v neskladju z interesi spomeniškovarstvene službe. Name- njanje nezadostnih fi nančnih sredstev s strani lastnika oziroma investitorja

22 Med njimi je znan zlasti primer Marka Zupančiča, ki je leta 1991 dopustil rušenje svojega Kluba poslancev.

265

AArsrs 4 A.indbA.indb 265265 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

za ohranjanje ali prenovo arhitekture privede do pritiskov na arhitekte, ki pripravljajo projekt prenove.

slika 4: Edo Mihevc, Poslovno stanovanjska stavba Kozolec, Ljubljana, 1953, prvoten izgled vir: http://www.arhitekturni-vodnik.org

slika 5: Stanje Kozolca pred začetkom prenove vir: http://www.zurnal24.si/export/sites/z24/_data/images/slovenija/kozolec_dmj_ lju_250609.jpg_1263901871.jpg

Takšna situacija je navsezadnje tudi posledica nepovezanosti strok in nepovezanega šolanja za poklice v konservatorski stroki. Očitno je, da je študijska smer, ki bi bila osredotočena na konservatorsko dejavnost in bi združevala znanja s področja arhitekture in projektiranja, gradbeništva, umetnostne zgodovine, ekonomije, prava ter še nekaterih strok, nujno potrebna za ohranitev moderne arhitekture v Sloveniji.

266

AArsrs 4 A.indbA.indb 266266 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 TINA POTOČNIK / MODERNA ARHITEKTURA: PROBLEMATIKA VARSTVA IN ZAŠČITE

Zaključek Nezadržno propadanje moderne arhitekture odpira v konservatorski stroki vrsto vprašanj, dve pomembnejši pa sta, kako je urejena zaščita v Republiki Sloveniji in kateri specifi čni problemi nastopajo ob prenovi tega stavbnega fonda. Moderna arhitektura v Republiki Sloveniji je zaščitena z Zakonom o varstvu kulturne dediščine iz leta 2008 ter z vpisom v Register kulturne dediščine. Pristojna ustanova, ki skrbi za zaščito in konservatorsko dejavnost, je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Na področju zaščite in ohranjanja pa ima pomembno vlogo tudi organizacija DOCOMOMO Slovenija, ki se osredotoča na moderno arhitekturo in deluje v mednaro- dnem okviru. Evidentno pa je, da moderna arhitektura kljub vsemu ni dovolj zaščitena, kar potrjujejo številne neprimerne predelave in celo rušitve v zadnjem desetletju. Specifi čna konservatorska problematika ohranjanja moderne arhitekture se je oblikovala zlasti v okviru njenih osnovnih karakteristik. Značilne socialne in oblikovne težnje ter uporaba novih konstrukcijskih zasnov in materialov so privedli do sledečih problemov. Moderna arhitektura ni dovolj raziskana in evidentirana. Pogosto je negativno vrednotena in je zaradi tega, ali zgolj zaradi neznanja, neustrezno vzdrževana. Kot eden glavnih problemov se kaže prenova avtorsko oblikovanega vidnega betona in tedaj novih materialov, ki so podvrženi hitremu in »neplemenitemu« staranju. Pereč problem je tudi nefunkcionalnost arhitektur, hitro in učinkovito reši- tev pa pogosto preprečujejo navzkrižni interesi spomeniškovarstvene služ- be, avtorja, investitorja in arhitekta oziroma projektanta. Ključnega pomena za vzpostavitev in ohranitev optimalnega stanja moderne arhitekture v Sloveniji je povezovanje pri nas sicer nepoveza- nih področij ter vzpostavitev boljšega pretoka informacij v okviru strok, vključenih v prenovo. Kljub kritičnemu stanju in široki konservatorski problematiki pri prenovi stavbnega fonda moderne arhitekture si lahko pri ohranjanju tega dela naše kulture obetamo boljše rezultate, seveda ob interdisciplinarnem sodelovanju, večjem posluhu za drugačnost moderne arhitekture ter zadostni meri odgovornosti do naše dediščine.

267

AArsrs 4 A.indbA.indb 267267 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

LITERATURA

Bernik, S., Pogledi na novejšo slovensko arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana 1992. Bernik, S., Slovenski arhitekturni in oblikovalski modernizmi, v: Umetnost na Slovenskem – od prazgodovine do danes (ur. Golob, N.), Ljubljana 1998, str. 293–329. Dešman, M., Danes je sin od včeraj in oče od jutri, v: 20. stoletje: arhitektura od moderne do sodobne: vodnik po arhitekturi, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine, Ljubljana 2001, str. 24–35. Dolenc Šoba, M., Šolanje slovenskih oblikovalcev in Ravnikarjeva »B smer«, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta XLIII, Ljubljana 2007, str. 266–285. Fister, P., Obnova in varstvo arhitekturne dediščine, Ljubljana 1979. Hommage à Edvard Ravnikar: 1907–1993 (ur. Ivanšek, F.), Ljubljana 1995. Knidred, B., Management issues and Willis Corron, v: Principles and practice in conserving recent architecture (ur. Macdonald, S.), Shaft esbury 1996, str. 29–37. Koselj, N., Arhitektura 60-ih let v Sloveniji: kontinuiteta ideje, v: AB, letnik XXV, november 1995. Macdonald S., Conserving »carbuncles«. Dilemas of conservation in practice: an overview of current English Heritage research and advice, v: Structure and style. Conserving 20th century Buildings (ur. Stratton, M.), London 1997, str. 207–224. Macdonald, S., Defi ning an approach: a methodology for the repair of post- war buildings, v: Preserving post-war heritage. Th e care and conservation of mid-twentieth-century architecture (ur. Macdonald, S.), Shaft esbury 2001, str. 32–40. Matos, U., Uničevanje dediščine, Mladina, 28. julij 2003, str. 54–56. Mehta, P. K., Monteiro, P. J. M., Concrete: microstructure, properties, and materials, New York 2006, str. 3–198.

268

AArsrs 4 A.indbA.indb 268268 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 TINA POTOČNIK / MODERNA ARHITEKTURA: PROBLEMATIKA VARSTVA IN ZAŠČITE

Pirkovič, J., Ohranjanje stavbne dediščine dvajsetega stoletja, v: 20. stoletje: arhitektura od moderne do sodobne: vodnik po arhitekturi, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, zbirka Dnevi evropske kulturne dedišči- ne, Ljubljana 2001, str. 11–22. Ravnikar, V. in drugi, Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne arhitekture med leti 1945-70, aplikativna raziskava, Ljubljana 2000. Sanacije betonskih objektov (ur. Grum, B.), Ljubljana 2004. Umetnost: svetovna zgodovina, Ljubljana 2000, str. 610–615. Uradni list RS, št. 16/2007: Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, uradno prečiščeno besedilo (ZASP-UPB3). Uradni list RS, št. 102/2004: Zakon o graditvi objektov, uradno prečiščeno besedilo (ZGO-1-UPB1). Uradni list RS, št. 16/2008: Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Zupan, G., Arhitektura dvajsetega stoletja, v: 20. stoletje: arhitektura od moderne do sodobne: vodnik po arhitekturi, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine, Ljubljana 2001, str. 5–10.

ELEKTRONSKI VIRI:

http://www.arhitekturni-vodnik.org/ http://www.docomomo.com/ http://www.evidenca.org/ http://www.icomos.org/ http://www.mk.gov.si/ http://www.trajekt.org/ http://www.uradni-list.si/ http://www.zvkds.si/ http://rkd.situla.org/.

269

AArsrs 4 A.indbA.indb 269269 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

MODERN ARCHITECTURE: PROBLEMS OF PROTECTION AND PRESERVATION

Keywords: modern architecture, Ljubljana architectural school, architectural heritage, conservation of modern architecture, legal protection of heritage

Abstract Certain buildings that were part of Slovenian modern architecture built aft er the Second World War and before the prevalence of postmodernism represent one of the greatest achievements of Slovenian architectural planning. Several architects that were part of the Ljubljana architectural school reached the pinnacle of their creativeness in the 1960s. Although the majority of the edifi ces that were built are no more than half a century old, they are mostly in very poor condition; some of the buildings have even been demolished. Th e relentless dilapidation of modern architecture in Slovenia raises many questions concerning the conservation of these buildings. Th e two crucial questions are how the protection of these buildings is regula- ted in Slovenia and which specifi c problems occur during the conservation process. Th e legal protection of modern architecture in Slovenia is based on legislation (the Cultural Heritage Protection Act, ZVKD-1), which came into force in 2008, and on an entry in the Register of Cultural Heritage. Two institutions play an important role in conservation: the Institute for the Pro- tection of Cultural Heritage of Slovenia, which is responsible for preserving and protecting cultural heritage in general, and DOCOMOMO Slovenija, an organization that focuses on the architectural heritage of the modern movement and acts on an international basis. Th e specifi c problems concerning the conservation of modern architecture derive from the characteristics of the buildings, social and formal ten- dencies, and the use of new materials and construction techniques. Modern architecture in Slovenia has not been suffi ciently studied and recorded. It was oft en negatively evaluated and therefore inappropriately maintained.

270

AArsrs 4 A.indbA.indb 270270 119.12.20099.12.2009 55:52:00:52:00 TINA POTOČNIK / MODERNA ARHITEKTURA: PROBLEMATIKA VARSTVA IN ZAŠČITE

One of the essential problems is the renovation of concrete and “new” materials that rapidly degrade in an inconvenient way. Another problem is that nowadays modern architecture is oft en non-functional. All of these problems are diffi cult to solve because of the confl icting interests between the responsible institution, designer, contractor, architect, and so on. Th e critical condition of the majority of modern buildings and the wide range of problems concerning conservation of modern architecture in Slo- venia indicate that a better understanding of the uniqueness of modern architecture and taking greater responsibility for Slovenian architectural heritage in general is necessary for optimal conservation.

271

AArsrs 4 A.indbA.indb 271271 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Manja Premrl

MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN VPLIV NJEGOVEGA RDEČEGA ATELJEJA NA SLIKARJE V DRUGI POLOVICI 20. STOLETJA

Ključne besede: motiv ateljeja, Henri Matisse, slikarji barvnega polja, Gabrijel Stupica, Marjan Dovjak, Bogdan Borčič

Matissov opus sta od konca sedemdesetih do začetka devetdesetih let 20. stoletja najbolj celovito raziskala John Elderfi eld in Jack D. Flam, ki sta opozorila na pomen nekaterih njegovih slik ateljejev. Največ pozornosti so pisci namenili Matissovemu Rdečemu ateljeju (1911, New York, Th e Museum of Modern Art), ki je zaradi svoje formalne radikalnosti prelomno delo evropskega modernizma. Leta 2001 je Werner Schnell objavil pomembno študijo o Rdečem ateljeju in njegovem vplivu na ameriške slikarje v drugi polovici 20. stoletja, vendar se je osredotočil le na upodobitve ateljejev brez fi gur. Doslej se nihče ni celovito posvetil razvoju motiva ateljeja v Matissovem opusu in le redki slovenski umetnostni zgodovinarji so se ukvarjali z vprašanjem vpliva Rdečega ateljeja na slovenske slikarje v drugi polovici 20. stoletja. Glavno in najpomembnejše Matissovo izrazno sredstvo je bila barva, kar velja tudi za njegove slike ateljejev. Smisel za barve si je umetnik izoblikoval že v mladosti, saj je odraščal v mestu Bohain-en-Vermandois, ki je slovelo po razkošnih pisanih tkaninah.1 Po študiju prava v Parizu se je začel konec

1 V neposredni bližini hiše Matissovih je bilo pol ducata tkalskih ateljejev, kjer je Matisse kot otrok poslušal klopotanje čolničkov ter opazoval kretnje tkalcev pri navijanju in sukanju navitkov. Tkalci so bili dan za dnem sklonjeni nad statvami, podobno kot slikar pred slikarskim stojalom. Tako je v mladosti pridobljeni smisel za tekstil vse od začetka igral osrednjo vlogo v Matissovem slikarstvu (Spurling, 1993, 463).

272

AArsrs 4 A.indbA.indb 272272 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

leta 1890 ali v začetku 1891 na Académie Julian v ateljeju konzervativnega salonskega slikarja Adolpha Williama Bougereauja pripravljati na sprejemne izpite na École des Beaux-Arts, vendar je bil pri prvem poskusu neuspešen. Na Académie Julian so od učencev zahtevali le obrtniške spretnosti ter skoraj povsem zanemarjali estetske in intelektualne sposobnosti. Poleg tega je Bougereau neprestano poniževal in zaničeval Matissa, ki je kmalu ugotovil, da v takem okolju ne bo mogel napredovati, zato je zapustil Académie Julian (Trapp, 1962–1963, 92). Leta 1893 je Matisse postal gostujoči učenec na École des Beaux-Arts v ateljeju simbolističnega slikarja Gustava Moreauja. V njegovem ateljeju se je učil risanja aktov, kar dokumentira slika Atelje Gustava Moreauja (1894/95, zasebna zbirka). Na podestu sredi ateljeja stoji gol ženski model v akademski drži, opirajoč se na palico. Model je s hrbtom obrnjen proti štu- dentom in tudi obraz prekriva senca, kar pomeni, da je bila za slikarje bolj pomembna drža kot identiteta modela. Njena vzravnana drža je v nasprotju s sklonjeno glavo antične skulpture v ozadju. Podoba nam torej sporoča, da so študenti izgubili zanimanje za nekoč občudovano antiko in da jih je pri učenju usmerjala le resničnost. Leta 1895 so Matissa sprejeli na École des Beaux-Arts in tako je tudi uradno postal Moreaujev učenec (Bauer, 1999, 244–245). Moreau je učence pogosto peljal v Louvre, kjer so kopirali stare mojstre, pri tem pa jih je opozarjal na skrivnosti barv in oblik na njihovih delih. Največja Moreaujeva zasluga je bila, da je učencem poskušal vcepiti zavedanje o pomembnosti barve kot nosilke slikarjevega osebnega izraza (Trapp, 1962–1963, 94). Na vzdolžni format platna je Matisse naslikal Interier s cilindrom (1896, zasebna zbirka). Tak format je najbolj primeren za poglobljen pogled v prostor, toda Matisse je upodobil le kot interierja z mizo in predmete okrog nje. Gledalčev pogled najprej pritegnejo številne knjige, mape, pa- pirji, cilinder, vaza in svetilka. Stene so zapolnjene z okvirjenimi slikami, s praznimi okvirji za slike in s kosom nenapetega platna. Še več slik je s sprednjo stranjo prislonjenih k steni v desnem spodnjem kotu. Čeprav nikjer ne opazimo barv, čopičev, palet ali drugih slikarskih pripomočkov, gre nedvomno za kot ateljeja v petem nadstropju hiše na Quai Saint Michel 19, kamor se je Matisse vselil leta 1894 (Schnell, 2001, 27). Predmetov, kot so nenapeta platna, okvirji za napenjanje platna in prazni okvirji za slike, ne

273

AArsrs 4 A.indbA.indb 273273 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

srečujemo v zbirkah zbirateljev, temveč v slikarjevem ateljeju. Trditev, da gre za Matissov atelje, dodatno potrjujeta podoba morske krajine v levem zgornjem kotu, ki spominja na krajine, nastale med slikarjevim bivanjem v Bretanji poleti 1895, ter portret nad mizo, kjer naj bi šlo za najstarejši, a žal neohranjeni Matissov avtoportret (Schnell, 2001, 28). Akt v ateljeju (1898, Tokio, Bridgestone Museum) velja za enega izmed Matissovih zgodnejših velikih ženskih aktov. Kompozicija in pointilistič- na tehnika spominjata na Seuratove Modele v ateljeju (1888, Merion, Th e Barnes Foundation), vendar kolorit in poteze čopiča kažejo bolj spontan pristop k slikanju. Na sliki prevladujejo oražnordeči toni, ki jih je umetnik odkril v Bretanji, kjer se je njegova paleta prvič posvetlila. Tako je Matisse svoja pleneristična odkritja prenesel v ateljejski interier, pri čemer obstaja velika verjetnost, da je upodobitev nastala v Moreaujevem ateljeju, saj je za modelom mogoče opaziti silhuete študentov, ki rišejo (Jacobus, 1980, 90). V tem času se je namreč še vedno intenzivno posvečal študiju – École des Beaux-Arts je zapustil šele leta 1898. Začel se je ukvarjati s kiparstvom in ta izkušnja je pustila sledove tudi v njegovih slikah. Smisel za modeliranje je pokazal pri Moškem modelu ali Sužnju (1900, New York, Th e Museum of Modern Art), kjer je uporabil goste nanose barv in občutek plastičnosti ustvaril s kontrastom med okrastim telesom in modrozelenimi ateljejskimi stenami. Slika napoveduje koloristične učinke, ki so zaznamovali kasnejše Matissove upodobitve ateljejev (Jacobus, 1980, 94). Jack D. Flam, eden naj- večjih poznavalcev Matissovih del, je njegov zreli slikarski opus razdelil na pet obdobij: fauvistično obdobje (1900–1908), eksperimentalno obdobje (1908–1917), obdobje v Nici (1917–1929), obdobje ponovne poenostavitve (1929–1940) in obdobje omejitve na bistvo (1940–1954) (Flam, 1982, 25). V ateljeju na Quai Saint Michel 19 je Matisse naslikal Kot ateljeja (1902, London, Tate Gallery) (Schnell, 2001, 29). Na ozkem prostoru so razvrščeni za slikarjevo delo potrebni pripomočki: na levi je slikarsko stojalo, ob desno steno je prislonjeno s hrbtne strani vidno platno, v sredini je stojalo za modeliranje, na katerem pa v nasprotju s pričakovanji ne stoji skulptura, temveč tihožitje. Slednje je edini svetel barvni poudarek med prevladujočimi rjavimi toni. Na vrhu omare v ozadju stojijo skulpture, ki segajo do stropa. Iz kompozicije je mogoče razbrati, da se je avtor hotel predstaviti kot slikar in kipar.

274

AArsrs 4 A.indbA.indb 274274 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

Atelje na podstrešju (pomlad 1903, Cambridge, Th e Fitzwilliam Muse- um) priča o skromnih pogojih, v kakršnih je Matisse ustvarjal na rue Fa- gard 24 v Bohainu. Podstrešna sobica, ki je slikarju služila kot provizorični atelje, je skoraj prazna. Med opremo opazimo le zložljivo slikarsko stojalo z majhnim platnom, vazo s cvetjem na zložljivi mizi in paleto s čopiči na le- senem zaboju. Predmeti so potisnjeni v drugi plan, medtem ko je v ospredju široka talna ploskev, velik del slike pa zavzema strop. Tako s pomočjo linearne perspektive skonstruirana podoba pritegne gledalčev pogled v notranjost slike in ga vodi do okna v ozadju, skozi katerega se odpira pogled na s soncem obžarjeno pokrajino. Ta je barviti center slike, ki ga kot temen paspartu obkroža ateljejski prostor. Rdečerjavo niansirane stene in ostre sence ustvarjajo iluzijo poglabljanja prostora. Jeseni 1903 se je Matisse z dvema deloma predstavil na nanovo ustanovlje- nem Jesenskem salonu (Salon d’Automne).2 Spomladi 1904 je razstavljal na Salonu neodvisnih (Salon d’Indépendants),3 junija istega leta pa je Ambroise Vollard v svoji galeriji organiziral prvo Matissovo samostojno razstavo. Leta 1905 je na Salonu neodvisnih pritegnil pozornost s sliko Razkošje, mir in slast (1904, Pariz, Musée National d’Art Moderne, Centre Georges Pompidou)4 in na Jesenskem salonu šokiral občinstvo skupaj s skupino slikarjev, ki jih je kritik Louis Vauxcelles poimenoval »divje zveri« (les fauves).5 Če so Matissova dela dotlej slogovno ustrezala tradiciji 19. stoletja, kažejo slike, nastale poleti

2 Jesenski salon je nastal kot reakcija na konzervativno politiko uradnega Salona v Parizu. Poleg Matissa so bili med ustanovnimi člani Pierre Bonnard, Georges Roualt in Albert Marquet. Na prvem Jesenskem salonu so organizirali spominsko razstavo Gauginovih del, na njej pa so se predstavili še Pierre Bonnard, Maurice Denis, Paul Serusier, Felix Valloton in Édouard Vuillard. Pomembni spominski razstavi sta bili še leta 1905, posvečena Manetu, in 1907 Cézannu, katerih dela so tako postala znana širšemu občinstvu. 3 Salon neodvisnih so poleti 1884 v Parizu ustanovili Albert Dubois-Pillet, Odilon Redon, Georges Seurat in Paul Signac pod geslom Brez žirije in brez nagrad (Sans jury ni récompen- se). Na njem so lahko razstavljali vsi, ki so plačali pristopnino za razstavo, tako akademski kot amaterski slikarji. 4 Slika kaže vplive neoimpresionistov in je nastala v St. Tropezu, v bližini doma Paula Signaca, čigar knjigo Od Delacroixa do neoimpresionizma je Matisse prebral že leta 1898 ali 1899 in se tako seznanil z divizonistično slikarsko tehniko. Zanimivo je tudi, da je sliko kupil sam Signac. 5 Skupino so sestavljali André Derain, Albert Marquet, Maurice de Vlaminck, Henri Mangu- in, Raoul Dufy in Georges Rouault. Svoj likovni jezik, za katerega so bile značilne ploskovito poenostavljene oblike in močne barve, so razvili pod vplivom Van Goghovega in Gaugino- vega postimpresionizma ter Seuratovega pointilizma.

275

AArsrs 4 A.indbA.indb 275275 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

1905 v sredozemskem pristaniškem mestu Collioure, nove likovne smernice, s katerimi je slikar vplival na razvoj umetnosti v naslednjih desetletjih. Ob- čutja, ki jih je narava izzvala v njem, je izrazil s kričečimi barvami, s čimer je ovrgel do takrat veljavna estetska pravila, oziroma , kot je pojasnil sam: »Fauve pomeni oblikovati s pomočjo barve« (Elderfi eld, 1992, 133).

slika 1: Henri Matisse, Atelje na podstrešju, pomlad 1903, Th e Fitzwilliam Museum, Cambridge Vir: http://www.fi tzmuseum.cam.ac.uk/pharos/collection_pages/20th_pages/PD.14- 1964/FRM_PIC_SE-PD.14-1964.html

276

AArsrs 4 A.indbA.indb 276276 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

Nekaj let Matisse ni upodabljal svojega delovnega prostora in se je k motivu ateljeja ponovno vrnil leta 1909, ko je kupil hišo z velikim vrtom v kraju Issy-les-Moulineaux. Atelje je dal postaviti na severovzhodnem delu ze- mljišča. Kot pričajo sočasne fotografi je, je šlo za leseno montažno stavbo, ki je imela veliko okno na severovzhodni strani ter manjše okno na nasprotni strani in na šedasti strehi.6 Novi atelje je v Matissu prebudil ustvarjalni navdih, katerega plod je Rožnati atelje (1911, Moskva, Puškinov muzej) in je bil dotlej največja slika s podobo ateljeja v avtorjevem opusu. Skoraj polovico platna prekriva velika talna ploskev intenzivne rožnate barve, medtem ko je zadnja stena nekoliko svetlejšega odtenka. Prostor napolnjujejo skulpture, slike, risba akta, pohištvo in vaze ter tvorijo raznolik skupek barv in oblik. Ti predmeti in na steni viseča paleta obkrožajo turkizno zelen paravan s cvetličnim vzorcem, ki je glavni poudarek na sliki. Srednje krilo paravana je prekrito s tkanino kraljevsko modre barve, katere rumeni cvetlični vzorec povzema obliko vrčka na stolu pred paravanom. Modra tkanina zakriva železno peč, ki jo prepoznamo po dolgi dimni cevi, ter okno s pogledom na v sončni svetlobi in vetru trepetajoče drevesno listje. Na sliki upodobljena dela je mogoče natančno identifi cirati: kipec levo na stojalu predstavlja Dekorativno fi guro (1909, zasebna zbirka), nad njo visi Škrlatna alpska vijolica (1911, zasebna zbirka), ob njej pa je trifi guralna podoba Luxus II (1907, Kopenhagen, Statens Museum for Kunst), ki sega do gornjega roba slike. Nato gledalčev pogled pritegne risba, postavljena na stojalo za modeliranje. Sledita ji sliki Ženska z zelenimi očmi (1908) in Mor- nar II (1906–07, New York, Th e Metropolitan Museum of Art). Desno ob oknu je Rožnati akt (1909), četudi ne moremo povsem izključiti možnosti, da gre za Akt z belim šalom (1909, Kopenhagen, Statens Museum for Kunst) (Schnell, 2001, 32–33). Pod omenjeno sliko stoji v profi lu odlitek Marsa Borghese. Obrnjen je proti sliki ženskega akta, ki prikazuje prvo verzijo reliefa Hrbet I (1909).

6 Matissovo hišo in atelje je natančno opisala ameriška slikarka in pisateljica Clara Taggart MacCheseny (1860–1928): »Njegovo dvonadstropno francosko vilo z vrtom je obdajal zid. Do ateljeja so vodile cvetlične gredice in drevesa. Atelje je imel kvadratno zasnovo in velika okna na stenah in na strehi, zato je bilo v njem vroče. Zunanje in notranje stene so imele bel oplesk. Ateljejske stene in slikarska stojala pa so zapolnjevala velike slike žarečih barv.« (MacCheseny, 1982, 95–96)

277

AArsrs 4 A.indbA.indb 277277 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Matisse je namreč svoja kiparska dela pogosto postavljal v jukstapozicijo z odlitki antičnih skulptur in se tako meril s slavnimi historičnimi vzori, dasi je s svojimi plastikami sledil popolnoma drugačnim ciljem. Skrajno desno, za zelenim vrčem, je mogoče prepoznati levi rob slike Ples (1909, New York, Th e Museum of Modern Art), kjer pa gre verjetno za študijo, saj delo leta 1911 ni bilo več v Matissovem ateljeju (Schnell, 2001, 34). Umetnik je svoja dela pregledno razporedil po ateljeju in se predstavil kot mojster risbe, slikarstva in kiparstva, čeprav je zakril vse sledove svojega ustvarjanja. Od slikarskega pribora je naslikal le paleto, ki neopazno visi na steni, in jo omejil na rjavo ploskev, da se ujema z drugim pohištvom. Med slikami je najbolj izpostavljena Ženska z zelenimi očmi, kar lahko interpretiramo kot samozavesten odziv na negativne kritike, ki jih je jeseni leta 1910 prejela v Londonu (Schnell, 2001, 34). Bolj kot umetnine pritegneta pogled preproga in paravan. S črnimi črtami izražene gube na tkanini potekajo vzporedno s slikovno ploskvijo in prekinjajo cvetlični vzorec, vendar ustvarjajo občutek volumna. Matissova odločitev, da ne bo upodobil delovnih pogojev v ateljeju in ustvarjalnega procesa, v katerega je vložil veliko časa in truda, vodi k prepričanju, da slikar ni hotel poudariti razlike med bivalnim in delovnim prostorom. V tem smislu lahko Rožnati atelje razumemo tudi kot upodobitev galerijskega prostora, ki gledalce vabi k ogledu. Jeseni 1911 je Matisse naslikal Rdeči atelje ali Rdečo sliko, kot je bilo delo naslovljeno na prvih razstavah.7 Oba naslova se zdita enako primerna, saj nas najprej prevzame velika, enakomerno pobarvana rdečerjava osnovna ploskev,8 šele trenutek za tem opazimo opremo ateljejskega interierja. Pred- stavo prostora je slikar ponazoril z linearno perspektivo, pri čemer se ni

7 Na razstavi postimpresionistov v Graft on Galleries v Londonu 5.10.–31.12.1912 in leto kasneje na Armory Showu v New Yorku, v Chicagu in Bostonu. 8 Že leta 1877 je Louis Anquetin na sliki Čoln v večerni zarji, ki se ni ohranila in jo poznamo samo po opisih kritikov, uporabil velike rdeče ploskve, pri čemer se je zgledoval po japonskih lesorezih. Anquetinova slika je Paula Gaugina verjetno spodbudila, da je poleti 1888 naslikal Vizijo po pridigi ali Jakobov boj z angelom in z veliko rdečo ploskvijo ustvaril magičen prostor, kjer se odvija čudežni dogodek. Po mnenju Alberta Kosténévicha pa se je Matisse odločil, da bo naslikal Rdeči atelje šele potem, ko je na svojem kratkem potovanju v Rusijo novembra 1911 v zbirki Morosowa v Moskvi videl Van Goghovo Nočno kavarno, nastalo septembra 1888, in nekaj tednov mlajšo Gauginovo Kavarno (Kosténévich, Sémio- nova, 1993, 23–36).

278

AArsrs 4 A.indbA.indb 278278 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

držal tradicionalnih pravil, temveč je izbral svoboden pristop, kajti bežišča, kamor bi se naj stekale vse linije, ni.9 Ob tem se zdi, da sliko levo spodaj predira mizna plošča, ki se domnevno zaključuje v gledalčevem prostoru. Na mizi, pokriti s prtom, so razporejeni različni predmeti. Spodnjega roba platna se dotika na mizi ležeč krožnik, na katerem je na beli osnovi upodobljena modra ženska fi gura, obdana s cvetličnim vzorcem. Krožnik ni bil namenjen za domačo uporabo, marveč je umetniški izdelek, ki opozarja na še eno priljubljeno Matissovo likovno tehniko. Na levem robu mize stoji pe- cljat kozarec, na zgornjem robu pa temnozelena trebušasta perzijska vaza. Iz vazinega visokega vitkega vratu se vijeta vitici z okroglimi listi in ovijata okrasti kipec, kjer je umetnik kot predlogo uporabil Akt z vznak nagnjeno glavo (1904/06, zasebna zbirka) (Schnell, 2001, 183). Ob desnem robu mize je posoda s svinčniki, njena kvadrasta oblika povzema obliko mize. Mizi je ekvivalenten stol v desnem spodnjem kotu. Naslonilo stola sega do polovice višine platna, noge pa se domnevno nadaljujejo v gledalčev prostor. Vendar stola in na obliko sklede spominjajočega naslanjača za njim ne zaznamuje značilna predmetna trdnost, saj sta izrisana samo s tanko rumeno črto. Za naslanjačem je mizica, o funkciji katere govori krožnik na njej, saj bi v nasprotnem primeru imeli občutek, da lebdi v zraku. Medtem ko je Matisse levi kot platna zapolnil z mizo, desni kot pa s stolom, je center slike pustil prazen; mogoče z namenom, da bi pritegnil gledalca in ga povabil, da stopi v atelje in si ogleda slike, razporejene na stenah okoli stoječe ure in komode. Veliko platno na levi steni prikazuje s cvetjem obdan ženski akt in povzema obliko paralelograma, s čimer poskuša ustvariti vtis prostorskega poglabljanja. Gre za izgubljeno sliko z naslovom Veliki akt – Noč (1911), ki jo poznamo samo s fotografi j. Desno visi manjša slika, ki jo razpolavlja zgornji rob platna, in prav tako prikazuje ženski akt v podobni drži. V tem primeru sta možni dve razlagi: da je pred nami Akt z belim šalom (1909) ali Rožnati akt, ki smo ga srečali pri Rožnatem ateljeju. Na tleh pod malim aktom je k steni prislonjen prazen okvir in več manjših slik, a samo vrhnja razkriva prizor krajine, kjer gre za upodobitev Dvorišča mlina v Ajacciu

9 Matisssa je k opuščanju perspektive pri oblikovanju interierjev spodbudila razstava perzij- skih miniatur, ki si jo je sredi oktobra 1910 ogledal v Münchnu (Elderfi eld, 1992, 183).

279

AArsrs 4 A.indbA.indb 279279 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

(1898, Köln, Wallraf-Richartz-Museum). Zraven stoji visok in ozek kos pohištva, pri katerem okrogla številčnica, čeprav nima kazalcev, kaže, da gre za stoječo uro. Tik ob njej je komoda s tremi predali, ki jo delno prekriva slika Nimfa in Favn (1909, izgubljena). Ker je komoda upodobljena frontalno, pri čemer njeno horizontalno linijo stopnjuje na steni naslikan rjav trak z rumenim arabesknim vzorcem, nam pri dojemanju prostornine pomagajo na vrhu komode razporejene posode. Nad komodo visijo že z Rožnatega ateljeja znana dela Mornar in Škrlatna alpska vijolica ter Luxus II. Pravokotne oblike pohištva in slik je Matisse uravnotežil z okroglo, verjetno iz terakote narejeno talno vazo. Četudi vaza ni strogo simetrična, kot so resnične glinene posode, iz njene oblike izhaja organska vitalnost, ki se ujema z akti na slikah in s kipcema na modelirnih stojalih v desnem zadnjem kotu. Prva skulptura v barvi umbre predstavlja Dekorativno fi guro, v obrisih bele skulpture pa je mogoče prepoznati Jeannette IV (1911, New York, Th e Museum of Modern Art) (Schnell, 2001, 68–70). Predmeti na mizi so kot pohištvo in umetnine v ateljeju razporejeni okoli prazne površine na sredini. Medtem ko so slikarji v preteklosti s po- močjo perspektivičnega nizanja talnih oblog ter s svetlenjem in senčenjem ustvarili iluzijo prostora, je Matisse tla zaznamoval z enotno barvno ploskvijo. Enako je storil pri stenah, slikah in pohištvu, zato se kljub njihovi linijski konstrukciji zdi, da se stapljajo z osnovno ploskvijo. Poleg tega ni nakazal kotov in stropa ateljeja, s čimer bi omilil ploskoviti vtis slike, in tudi linija na levi, ki se izteka v spodnji rob velikega akta, ne pripomore k nazornejši prostorski predstavnosti. Tako lahko samo ugibamo, ali so rde- ča tla obložena z lesom, linolejem ali s kamnom, so rdeče stene ometane, obložene z lesom ali prekrite s tapetami, so mize pogrnjene s prtom, papir- jem ali usnjem ter ali so stojala za modeliranje lesena ali kovinska. Matisse namreč ni hotel posnemati stvarnega sveta, ampak z barvo in formo izraziti občutja, ki so jih v določenem trenutku v njem prebudili modeli ali predmeti. Ali, kot je rekel MacChesenyjevi: »Ne slikam mize, marveč vtis, ki ga ta naredi name.« (MacCheseny, 1982, 97)10

10 Kako dolgotrajen in težaven je bil pri nastajanju Rdečega ateljeja proces iskanja občutjem ustrezne barve, je razvidno iz pogovora med Matissom ter danskim slikarjem in kritikom Ernstom Goldschmidtom (1879–1959), ki je pozno jeseni 1911 obiskal slikarja v Issy-les- Moulineauxu: »Ko sem si ogledoval na sliki upodobljene predmete in jih primerjal s tistim,

280

AArsrs 4 A.indbA.indb 280280 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

Izbira rdeče barve je gotovo povezana s slikarjevo željo, da bi spojil podobo z osnovno ploskvijo in dosegel edinstven likovni učinek, kajti nikjer v naravi ne srečamo tako velikih enakomerno rdečih barvnih ploskev, pa tudi stene interierjev so redko pobarvane z rdečo barvo, vendar niso nikoli v tako intenzivnem odtenku. Interierja, kjer bi bila poleg sten rdeča tudi tla in inventar, ni mogoče najti nikjer, saj v takšnem prostoru ne bi bilo mo- goče zdržati dlje časa. Izumetničenost oziroma nenaravnost situacije ne bi mogla biti bolj poudarjena, kot je na Rdečem ateljeju, zato njegova intenzivna rdeča barva ne more biti odraz konkretne svetlobne situacije ali paslika, ki naj bi se po mnenju nekaterih umetnostnih zgodovinarjev izoblikovala v slikarjevih očeh, ko je prišel z vrta v atelje.11 Očitno je bila rdeča barva tista, ki je najbolje izrazila občutja, ki jih je v določenem trenutku leta 1911 v Matissu vzbudil njegov atelje, in čeprav Goldschmidtu ni znal pojasniti, zakaj je uporabil prav to barvo, se je nedvomno zavedal njene moči. Rdeča je namreč v primerjavi z drugimi barvami najbolj opazna in človeka najbolj čustveno prevzame, saj spominja na kri in ogenj, simbolizira ljubezen in revolucijo ter izraža dostojanstvo kraljev, kardinalov in mučenikov (Four- cade, 1972, 246–248). Pogosto samo redka znamenja na slikah aludirajo na Matissov atelje v Issy-les-Moulineauxu ali v Parizu na Quai Saint Michel. Na sliki Kot ateljeja (1912, Moskva, Puškinov muzej) se spet pojavlja svetlomodri paravan, čez katerega visi temnomodra tkanina s cvetličnim vzorcem in spominja na Rožnati atelje. Pred paravanom na svetlozelenih tleh stoji temnozelena arabska vaza, katere vrh krona kapucinka v oranžnordečem lončku. V levem spodnjem kotu je ležalni stol s platnom z rdečimi in rumenimi pro- gami, ki ga razpolavlja levi rob slike. Ležalni stol je najpomembnejši kom-

kar sem videl v ateljeju, me je Matisse vprašal: »Iščete rdečo steno? Takšna stena ne obstaja. Kot lahko vidite, sem iste predmete naslikal pred modrosivo ateljejsko steno. To so eksperi- menti, študije, ki me kot končana dela niso zadovoljila. Ko sem odkril rdečo barvo, sem te študije postavil v kot ateljeja, kjer bodo tudi ostale. Sam ne vem, kje sem dobil idejo za rdečo barvo. Sprehodiva se po vrtu in mogoče se bo med tem to vprašanje razrešilo. Ugotovil sem namreč, da vse stvari – cvetlice, pohištvo in komoda – zame postanejo to, kar so, ko jih vidim skupaj z rdečo barvo, čeprav ne vem, zakaj je temu tako.« (Flam, 1994, 128) 11 Schnellova (2001, 64) teza se mi zdi verjetnejša kot Elderfi eldova (1978, 88), ki je povzel mnenje Louisa Aragona iz romana o Henriju Matissu iz leta 1971, da gre za pasliko.

281

AArsrs 4 A.indbA.indb 281281 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

pozicijski element in zdi se, da je pravkar nekdo vstal z njega, saj proge na platnu, ki je vpeto v stol, še vijugajo po zraku.

slika 2: Henri Matisse, Rdeči Atelje, 1911, New York, Th e Museum of Modern Art Vir: http://www.moma.org/collection/browse_results.php?criteria=O%3AAD%3AE %3A3832&page_number=47&template_id=1&sort_order=1

Na Interierju z zlato ribico (1914, Pariz, Musée National d’Art Moderne, Centre Georges Pompidou) Matissov pariški atelje zaznamuje pogled skozi okno na prefekturo na Quai Saint Michel. Še bolj domiselno je isti prostor skonstruiran na sliki Zlata ribica in paleta (1914, New York, Th e Museum of Modern Art), kjer je miza, na kateri je posoda z zlato ribico in rožami, postavljena pred okensko ograjo. Mizo hkrati zastira velik črn pravokotnik, ki se je kot gledališka kulisa vrinil v prostor, segajoč od zgornjega do spodnjega roba platna. Ob desni strani pravokotnika opazimo belo pravokotno paleto, skozi katero moli palec, ki najverjetneje pripada slikarju, čeprav

282

AArsrs 4 A.indbA.indb 282282 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

njegova fi gura ni vidna. Tako je Matisse gledalca postavil pred slikovno uganko in mu ni razkril procesa nastajanja slike, s čimer bi opozoril na trud, ki ga je treba vložiti, da nastane umetniško delo, kar dokazujejo šte- vilne preslikave in vpraskane linije na platnu.

slika 3: Henri Matisse, Zlata ribica in paleta, 1914, Th e Museum of Modern Art, New York Vir: http://www.moma.org/collection/browse_results.php?criteria=O%3AAD%3AE %3A3832&page_number=80&template_id=1&sort_order=1

283

AArsrs 4 A.indbA.indb 283283 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

V Ateljeju na Quai Saint Michel (1916, Washington D.C., Th e Philips Collection) na postelji v ozadju leži gol model, skozi okno na desni se odpira pogled na mesto, levo v ospredju pa sta dva stola. Spet manjka fi gura slikarja, čigar najprimernejši položaj za opazovanje modela bi bil poleg gledalca. Tokrat je Matisse izjemno domiselno izenačil slikarjev pogled z gledalčevim in ga tako postavil v vlogo voajerja. Šele pri upodobitvi Slikar v ateljeju (je- sen 1916, Pariz, Musée National d’Art Moderne, Centre Georges Pompidou) naletimo na klasično trojico, sestavljeno iz slikarja, modela in nastajajočega dela. Model in njegova podoba na platnu se ujemata tako po koloritu kot po ploskovito izraženem telesu. Tudi fi gura slikarja ustreza barvi njegove palete, s katero tvorita ploskovni monolit. Za stene je slikar uporabil enotno belo in črno ploskev ter tako prostor približal osnovni ploskvi. Od leta 1916 je Matisse zaradi kroničnega bronhitisa zime preživljal v Nici. Največkrat je bival v hotelih in hotelsko sobo spremenil v občasni atelje. V enem od njih je nastala Ura slikanja (1919, Edinburgh, National Gal- leries of Scotland). Prostor na sliki je komaj nakazan in ga omejuje črno monokromno ozadje, spominjajoče na svileno tkanino. V središču je miza, ki jo povsem zakriva bel prt. Miza deluje kot kamniti blok in le gube na prtu ustvarjajo vtis globine. Na mizi ležijo čopič, dve limoni in vaza s šopkom. Skrajno desno pri mizi sedi deklica, sklonjena nad knjigo – gre za osemnaj- stletni model Antoinette Arnoux.12 V levem kotu sedi slikar pred slikarskim stojalom s platnom in portretira deklico. Slikarjeva fi gura je podana ploskovito in je vidna samo s hrbtne strani. Temino ozadja predira ovalno ogledalo v medeninastem okvirju, čeprav ni jasno, ali stoji na robu mize ali visi na steni. V ogledalu se zrcalita vaza s šopkom in morska krajina s palmami. Tako je Matisse ploskovito zasnovano sliko razširil s podobo v ogledalu, ki nam pripoveduje, da se v ozadju odpira prostrano Sredozemsko morje. Na sliki Akt v ateljeju (1928, zasebna zbirka) je Matisse ponovno izpustil fi guro slikarja in njegovo namišljeno pozicijo izenačil z gledalčevo. Na to namiguje paleta, ki leži na podstavku na spodnjem robu slike in je pri roki slikarju, ki se domnevno nahaja v istem prostoru kot gledalec. Domnevo potrjuje podoba v zrcalu, stoječem poleg modela, in prikazuje slikarja pri

12 http://www.nationalgalleries.org/index.php/collection/online_az/4:322/results/0/694/ <27.8.2009>.

284

AArsrs 4 A.indbA.indb 284284 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

delu. Matisse se je ponovno izkazal za mojstra likovnih zvijač, saj mu je uspelo gledalca pretentati in mu vzbuditi iluzijo, da se je naključno znašel v njegovem ateljeju in je priča nastajanju nove umetnine.

slika 4: Henri Matisse, Ura slikanja, 1919, National Galleries of Scotland, Edinburgh Vir: http://www.nationalgalleries.org/index.php/collection/online_az/4:322/ results/0/694/

Atelje v Nici (1929, Berlin, Museum Berggruen) ožarja sredozemska svetloba. Tla, ki jih prekriva intenzivna rdeča barva, so reminiscenca Rde- čega ateljeja, na levi steni visi sončevo rumena zavesa, naravnost pa se odpira pogled skozi okno v modrozeleno sredozemsko pokrajino. V ateljeju opazimo slikarsko stojalo s platnom, stojalo za modeliranje, mize, stole, lončnico in še nekaj drobnega inventarja. Četudi pogrešamo fi guro slikarja ali modela, tega ne občutimo kot pomanjkanje, saj nas ateljejski interier kot glavni protagonist v soigri s soncem obžarjeno pokrajino povsem pre- priča.

285

AArsrs 4 A.indbA.indb 285285 119.12.20099.12.2009 55:52:01:52:01 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Naslednjih dvajset let Matisse ni upodabljal ateljejev a je malo pred svojim osemdesetim rojstnim dnem naslikal Veliki rdeči interier (1948, Pariz, Musée National d’Art Moderne, Centre Georges Pompidou), kjer je še enkrat parafraziral Rdeči atelje. Tokrat je izbral pokončni format platna in ga enakomerno prekril z rdečo podslikavo, ki jo je pustil vidno, ter z minimalnimi tonskimi razlikami ustvaril občutek prostorske globine in utripanje površine. Hkrati je opustil linijske označbe meja med stenami in tlemi ter tako prispeval k večji ploskovni enotnosti. Izrazno moč rdeče barve je sto- pnjeval z živorumenimi živalskimi kožami na tleh in s cvetličnimi tihožitji na mizah. Vrhunec izraznosti pa rdeča barva doseže na risbi in sliki, ki visita na steni in se spajata z osnovno ploskvijo. Tako je Matisse še zadnjič dokazal svoje mojstrstvo v likovnem snovanju ateljejskih interierjev, s katerimi je revolucioniral umetnost prve polovice 20. stoletja in vplival na slikarje v drugi polovici stoletja. Največ občudovanja je med Matissovimi ateljeji požel Rdeči atelje, ki je postal širše znan februarja 1948, ko so ga razstavili v newyorški galeriji Bignou. Slika je navdušila tudi najvplivnejšega ameriškega likovnega kritika in vnetega zagovornika ameriškega abstraktnega ekspresionizma Clementa Greenberga. Po njegovem mnenju je bil Henri Matisse največji tedaj živeči slikar, ki je leta 1911 ustvaril dotlej najbolj ploskovito sliko, zato je bil za mlade slikarje pomembnejši od Picassa (Greenberg, 1986, 194). Vendar je leta 1953 Greenberg napačno zapisal, da osnovne ploskve na Rdečem ateljeju ne prekriva pigment, kajti platno naj bi bilo tako pre- pojeno (soaked) s pigmentom, da sta se osnovna ploskev in platno poe- notila (Greenberg, 1953). Opisana tehnika ne ustreza resničnosti, saj je Matisse z rdečo barvo prekril modro osnovo in pri tem natančno pazil, da ne bi zakril vseh prvotnih posegov na platnu. Postopek soak–staining je šele 26. oktobra 1952 razvila Greenbergova prijateljica umetnica Helen Frankenthaler na sliki Gore in morje (Washington D.C., National Gallery of Art), kjer je barvo polila na negrundirano platno in ga torej prepojila z barvo, s čimer jo je izenačila z osnovno ploskvijo. O napačnosti Green- bergove trditve, ki je tehniko staininga pripisoval Matissu, se je lahko vsak prepričal že leta 1949, saj od takrat v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku še danes visi Rdeči atelje.

286

AArsrs 4 A.indbA.indb 286286 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

slika 5: Mark Rothko, Number 21/ Brez naslova, 1949, Th e Metropolitan Museum of Art, New York Vir: Schnell (2001)

287

AArsrs 4 A.indbA.indb 287287 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Mark Rothko (1903–1970) je v newyorškem Muzeju moderne umetnosti pred Rdečim ateljejem prebil ure in ure. Tukaj je doživel svoje Savlovo spreobrnjenje oziroma, kot se je kasneje spominjal, se je med nepreneh- nim opazovanjem Rdečega ateljeja rodila njegova umetnost (Ashton, 1983, 187). Rothka je prevzela intenziteta rdeče barve, ki jo je Matisse dosegel z enakomernim barvnim nanosom in velikim formatom platna. Slednje je Rothko dosledno upošteval pri sliki Number 21/Brez naslova (1949, New York, Th e Metropolitan Museum of Art). Veliko pokončno platno je prekril z rdečo barvo, katere monokromnost prekinjajo oranžni robovi z red- kimi zelenimi poudarki in temnomodri madeži. Toda barvnih nanosov na Rothkovih delih ni mogoče natančno razmejiti, saj se zdijo kot druga na drugo položene barvne koprene ali dimne zavese. Takšno gradnjo slik je Rothko po letu 1950 neprestano izpopolnjeval in variiral ter se vedno bolj oddaljeval od svojega vzornika. Še bolj se je leta 1948 Rdečemu ateljeju približal Barnett Newman (1905–1970) s sliko Ornament I (New York, Th e Museum of Modern Art), ki jo prekriva enakomerna plast rdečerjave barve, na sredini pa jo razpolavlja oranžna linija. Vendar če verjamemo umetnikovi trditvi, da je delo nastalo 29.1.1948, na njegov triinštirideseti rojstni dan, ugotovimo, da se ni mogel zgledovati po Rdečem ateljeju, saj so ga v newyorški galeriji Bi- gnou razstavili šele februarja istega leta. Čeprav Newman v nasprotju z Rothkom nikoli ni omenjal vpliva Matissovega dela na svoje slikarstvo, se zdi naključnost nastanka Ornamenta I na umetnikov rojstni dan precej neverjetna in meji na legendo. Četudi bi lahko, glede na dejstvo, da ne gre za neposreden prenos motiva ali povzemanje sloga, ovrgli predvidevanja, da je Newmanova slika nastala po ogledu razstave Matissovih del v galeriji Bignou, pa lahko z gotovostjo sklepamo, da je umetnik doživel potrditev svojega dela, ko je leta 1949 v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku videl Rdeči atelje, ne glede na to, ali ga je k temu navedel notranji vzgib ali ga je spodbudil Rothko, s katerim sta prijateljevala vse do spora leta 1952 (Breslin, 1993, 322).

288

AArsrs 4 A.indbA.indb 288288 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

slika 6: Barnett Newman, Ornament I, Th e Museum of Modern Art, New York Vir: Schnell (2001)

289

AArsrs 4 A.indbA.indb 289289 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Robert Motherwell (1915–1991), najmlajši predstavnik newyorške šole, je leta 1977 naslikal skoraj monokromni Rdeči feničanski atelje (Bilbao, Guggenheim Museum) in se tako poklonil Matissovemu Rdečemu ateljeju. Rdečino prekinja z ogljem izrisan pravokotnik na desnem zgornjem robu platna. Sredi pravokotnika je belo polje kot ostanek nepobarvane podslikave, na katerem sta z ogljem zapisani dve feničanski črki, ki ju je Motherwell občudoval, saj naj bi po njegovem prepričanju iz njih izvirala gestualna izraznost.13 Na ta način je ustvaril fi ksacijsko polje, kjer se ustavi gledalčevo oko, potem ko neha tavati po rdeči praznini, s čimer je dosegel podoben učinek kot Matisse s slikami na Rdečem ateljeju.

slika 7: Robert Motherwell, Rdeči feničanski atelje, 1977, Guggenheim Museum, Bilbao Vir: http://www.guggenheim-bilbao.es/secciones/la_coleccion/nombre_obra_ fi cha_tecnica.php?idioma=en&id_obra=59&anterior=buscar_ obra&busquedaPorArtista=146

Iz modernistične tradicije, ki jo je sprožil Rdeči atelje, so črpali tudi slovenski slikarji in ustvarili številne mojstrovine. Te so zunaj slovenskega oziroma bivšega jugoslovanskega prostora kljub svoji nesporni kvaliteti ostale prezrte in niso bile vključene v zahodno umetnostnozgodovinsko dediščino. Med slovenskimi modernisti je svoj atelje najpogosteje upoda-

13 http://www.guggenheim-bilbao.es/secciones/la_coleccion/nombre_obra_descripcion. php?idioma=en&id_obra=59&anterior=buscar_obra&busquedaPorArtista=146&id_cole- ccion <27.8.2009>.

290

AArsrs 4 A.indbA.indb 290290 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

bljal Gabrijel Stupica, v čemer se je izmojstril in ustvaril nedosegljiv vzor, ki ga ni presegel noben slikar na ozemlju bivše Jugoslavije. Četudi se Stupica ni neposredno navezoval na Matissov Rdeči atelje, oba umetnika povezuje dejstvo, da sta šele z upodobitvijo resničnega ateljeja kot dvodimenzional- nega prostora odločno vstopila v modernizem (Mikuž, 1993, 20). Prvo Stupičevo ustvarjalno obdobje je trajalo do leta 1954 in bi ga lahko označili kot problematiziranje realizma. Slikar se je vedno bolj oddaljeval od objektivnega podajanja resničnosti in se začel približevati subjektivnemu videnju fi gure, predmeta in prostora. Deklica v ateljeju (1953–54, Beograd, Muzej savremene umetnosti) pomeni skrajno stopnjo problematizacije re- alističnih načel, ki se kaže z zapiranjem prostora in iskanjem bistva oblik, kar nakazuje prehod v naslednje razdobje (Mikuž, 1995, 70–71). Glavni lik na sliki je malo rdečelaso bitje, ki z rokami v naročju neokretno sedi pred slikarjem, ki je potisnjen iz sredine. Vse je tako, kot je bilo v resnici, ob naj- večji svetlobi najgloblja tema, in šele ko se oko privadi, se iz mraka trgajo na zid obešene in ob steno prislonjene podobe, slikarsko stojalo in druge, komaj razpoznavne oblike v ateljeju (Menaše in Menaše, 1984, 145). Med letoma 1954 in 1958 je Stupica prišel do shematizacije predmetnih oblik in človeškega obraza ter opustil za zagrebško pred- in medvojno slikarstvo značilne temne tone. Vrhunec tega obdobja zaznamuje Avtoportret s hčerko (1956, Ljubljana, Moderna galerija). Avtor stoji v ateljeju, na kar kažejo njegova z barvami popackana obleka, paleta v levici in skice na steni v ozadju. Slikarjeva fi gura sega od zgornjega do spodnjega roba, s čimer je Stupica dosegel svojsko monumentalnost. Upodobljenčeve desne noge se deklica oklepa z velikimi temnimi očmi. Vendar fi guri ne dajeta občutka telesne voluminoznosti, temveč delujeta kot prikazni, in čeprav sta postavljeni na trdna tla, se zdi, da lebdita v prostoru. Barvni madeži na slikarjevi obleki, ki žarijo kot kosci oglja ali kot drago kamenje, predirajo temino. Tako so se barve spremenile v edino svetlobo, ki ožarja umetnikov svet. Februarja 1959 se je Stupica iz temačnega ateljeja na Resljevi cesti prese- lil v namensko grajeni atelje na Večni poti s severno lučjo. Istega leta je nastal Veliki avtoportret (Ljubljana, Moderna galerija) in ga lahko razumemo kot hommage novemu »razsvetljenju« (Mikuž, 1993, 27) oziroma novemu ateljeju. Pred nami je mogočna slikarjeva fi gura, ki se ji v levem zgornjem

291

AArsrs 4 A.indbA.indb 291291 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

kotu približuje deklica – umetnikova hčerka. Slikar gleda predse v prostor, kot da ne bi opazil deklice, ki se kot angel ali muza spreletava okoli njegove glave. Podslikave kažejo, da je bila prvotno naslikana celopostavno in nižje, slikar pa se je s čopičem dotikal njene glave. Toda med slikanjem se mu je deklica izmuznila in poletela nad njegovo roko. Deklica se ozira proti gledalcu in steguje roko proti slikarju, pri čemer njena gesta spominja na angelski pozdrav, kot ga poznamo iz tradicije slikanja podob Oznanjenja. Iz dekličinih rok sevajo proti tlom trije dolgi žarki, ki spominjajo na noge slikarskega stojala. Stupica torej slika samega sebe, kako upodablja hčerko, svoj večni model, ki vodi njegovo roko pri slikanju. Avtorjeva roka se je ujela v žarke oziroma noge slikarskega stojala, ki gravitirajo proti tlom, podobno kot se barva cedi po umetnikovi delovni obleki.14

slika 8: Gabrijel Stupica, Veliki avtoportret, 1959, Moderna galerija, Ljubljana Vir: Mikuž (1993)

14 Mikuž pravi, da bi lahko Veliki avtoportret interpretirali kot sacra conversatione, nemi pogovor ustvarjalca s svojim angelom, inspirajočo muzo, z lastno dušo. Če je Gabrijel prišel Ma- riji oznanit vesel, a kar se da neverjeten in neprimerljiv dogodek brezmadežnega spočetja, je tu morda mala Marija, katere otroške risbe veliki slikar občuduje in na skrivaj posnema, prišla Gabrijelu oznanit skrivnost spočetja tistega, kar je za umetnika enako rojstvu otroka, se pravi umetniškega dela (Mikuž, 1993, 42).

292

AArsrs 4 A.indbA.indb 292292 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

Naslednje Stupičevo razvojno obdobje se je začelo leta 1961 in je brez večjih premen trajalo do zadnjih del. Gre za obdobje belih slik, ki zdru- žujejo večino izkušenj njegovega dotedanjega ustvarjanja. Atelje II (1961, Beograd, Muzej savremene umetnosti) prekriva slikovita bela ploskev, ki zaznamuje belino ateljejskih sten. Daleč vsaksebi so slikarsko stojalo z ovalno podobo gospe, račun za porabljeni električni tok (št. 1044341, Stupica, cesta na Rožnik, očitno samo 333 starih dinarjev), onkraj črtkanih meja še neka gospa, v polju pod njo pod malim peščenim oblakom ali šopkom pa nevesta s pajčolanom in pred njo prtič (Menaše in Menaše, 1984, 154–155). Ti materialno otipljivi elementi enako kot pastozni nanosi in številni pre- mazi učinkovito zaživijo v monokromiji, najbolj v belem enobarvju, kjer ni ekstremnih kontrastov, kjer se sence spreminjajo v svoje nasprotje, v neu- podobljiv objekt. Čim bolj intimni so Stupičevi »tujki«, tem bolj resnični, reliefni in plastični si drznejo biti (Mikuž, 1993, 50). Matissov Rdeči atelje je navdihoval tudi Marjana Dovjaka, ki je leta 1952 zaključil specialko pri Gabrijelu Stupici. Medtem ko je v petdesetih letih še ohranjal slikovitost fi gur in prostora, je v šestdesetih iluzijo globine opustil ter postopoma povsem prevzel ploskovito gradnjo slike, ki jo zaznamujejo gladke barvne površine. Posebnost Dovjakove likovne govorice so bile risarske intervencije, s čimer je ustvaril vtis nekakšne arabeske. Prostor, ki ga je upodabljal, je razložil v dve dimenziji. Interier je razprl kot škatlo, tako da so vse ravni, ki so prej omejevale prostor, ležale v eni ravnini. V tej ravnini pa so po umetnikovi logiki naseljeni predmeti bodisi lebdeli ali pa izgubljali telesnost in se spreminjali v ploskev (Sedej, 1985, 186–187). Atelje I (1970, Ljubljana, Moderna galerija) odpira pogled v širok prostor, ki ga omejujejo bele stene, med katere so vpeta temnorjava tla. Na sredini spodnjega roba platna leži rdeča preproga s cvetličnim vzorcem, nad katero sta dve manjši preprogi s pikčastim vzorcem. Levo od preprog sedi na stolčku pritlikav slikar pred orjaškim slikarskim stojalom. Slikar se s čopičem dotika leve noge stojala, na katerem pa ni platna, zato se zdi, da polaga poteze v praznino pred seboj. Za stojalom je k steni prislonjena kmečka skrinja s fl oralnim vzorcem. V levem zgornjem kotu je kavč s pisano prevleko, v desnem zgornjem kotu pa ljudska plastika. Vzdolž desne stene sta postavljeni dve mizi. Na prvi leži mapa, na drugi pa tube z barvami. Tako kot na Rdečem ateljeju tudi na Ateljeju I na stenah visijo avtorjeva

293

AArsrs 4 A.indbA.indb 293293 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

dela, med katerimi veliko modro platno na levi steni spominja na Matis- sovega Ikarja (1947). Četudi na Ateljeju I v primerjavi z Rdečim ateljejem ne prevladuje ena barva, obe sliki povezujejo izničenje prostorske globine, izkrivljeni proporci in dekorativne poenostavitve.

slika 9: Marjan Dovjak, Atelje I, 1970, Moderna galerija, Ljubljana Vir: Sedej (1985)

Specialko je skupaj z Marjanom Dovjakom in Aleksom Horvatom pri Gabrijelu Stupici vpisal Bogdan Borčič, čeprav jo je po prvem semestru spo- razumno s profesorjem prekinil, saj je bil učiteljev vpliv premočan (Makuc, 2003, 206). Borčič je svoje vzornike razdelil na dva enakovredna pola. Na eni strani so tisti, s katerimi je živel, se učil in se oblikoval, na drugi pa tisti, s katerimi se je srečeval v galerijah in muzejih v tujini. Silno je spoštoval slikarstvo Marka Šušteršiča, kar je mogoče opaziti pri podobni obravnavi rde- če barve pri obeh umetnikih, in Marjana Dovjaka, ker je opustil perspektivo

294

AArsrs 4 A.indbA.indb 294294 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

in svoje interierje naslikal na talni ploskvi. Pri Henriju Matissu ga je očaralo, da napak ni brisal, popravljal ali skrival, temveč je novo potezo izvedel tako prepričljivo, da je prejšnja izgubila svojo moč in sporočilnost. Poleg tega ga je prevzela Matissova osnovna ploskev, ki jo opredeljuje ena sama barva, in čeprav je na njej predmetnost, se vedno bolj izgublja, izginja. Leta 1956 je Borčič prvič potoval v tujino, kjer se je na razstavi v Benetkah navdušil nad deli Marka Rothka. Z večletnim študijem je poskušal prodreti v Rothkov koncept: dvo- ali triplastnost, stopnjevanje barve, poenostavitev in napol- nitev ploskve z energijo brez kakršnih koli asociacij na predmetnost. Matis- sove slike še premorejo drobec zgodbe, ki jo je Rothko povsem zanemaril, čeprav je Borčiča pri obeh najbolj fascinirala barva. Na koncu Borčičevih iskanj in srečanj z modernisti je bil Barnett Newman, pri katerem so mu bila blizu rdeča polja in monokromnost (Makuc, 2003, 208–210). Borčič slika v ciklih, s katerimi se ukvarja tako dolgo, dokler ga zanimajo oziroma dokler kompozicijskega koncepta ne razvije do stopnje, ko začuti zadovoljstvo (Makuc, 2003, 214). Takšna občutja preplavljajo tudi gledalca ob Ateljejih, ki jih je Borčič začel snovati leta 1998. Podobno kot njegovi vzorniki se je zaprl v svojo delavnico in začel popisovati njen inventar. V kompozicijah, sestavljenih iz kvadratov, pravokotnikov in triko- tnikov, prepoznamo profi l stola, mize, slikarskega stojala in ravnila. Pri tem so nam v oporo naslovi, in četudi niso percepcijsko zavezujoči, bi bile slike brez njih samo abstraktne kompozicije likovnih znakov na slikovnem polju. Predvsem pa se je Borčič s ciklom Ateljejev priklonil slikarjem, ki so ga navdihovali in ga še navdihujejo pri njegovem ustvarjanju. Rdeči atelje (1999, Slovenj Gradec, Koroška galerija likovnih umetnosti) je daljna reminiscenca Matissovega Rdečega ateljeja in nam hkrati v spomin prikliče Borčičevo Rdečo sliko iz leta 1986. Vsem trem slikam je skupna rdeča osnovna ploskev, ki jo na obeh Borčičevih slikah črna črta razpolavlja na dva pravokotnika. Če je slikar za svojo izpoved na Rdeči sliki potreboval samo rdečo barvo, je na Rdečem ateljeju dodal še rumen in zelen pravokotnik, ki aludirata na slike in pohištvo na Matissovi upodobitvi. Tako je Borčič nadgradil tradicijo (rdeče) monokromne osnovne ploskve, s katero je Matisse revolucioniral moderno umetnost ter vplival na Rothka in Newmana.

295

AArsrs 4 A.indbA.indb 295295 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

slika 10: Bogdan Borčič, Rdeči atelje, 1999, Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec Vir: http://www.glu-sg.si/zbirke_kglu/index.html

Na številnih slikah iz cikla Ateljejev se je Borčič osredotočil samo na en predmet iz ateljeja. Največkrat je slikal stole, ki jih je iz navpičnih in vodo- ravnih pravokotnikov sestavil tako, da tvorijo profi l stola. Vendar stol ni vedno postavljen pravokotno na spodnji rob platna, temveč ga je, kot se zdi na sliki Stol (1998, Slovenj Gradec, Koroška galerija likovnih umetnosti), slikar privzdignil oziroma upodobil v trenutku padanja proti tlom. Avtor je stol vpel med gladke in slikovite ploskve, medtem ko je Rdeči stol (1999, zasebna zbirka) izoblikoval z lazurnimi nanosi rdeče barve, skozi katero proseva črna podslikava, in ga prislonil na skrajni desni rob platna. Slikarsko stojalo ali »štafelaj« je poleg čopičev in palete najpomembnej- ši slikarjev pripomoček, ki ga najdemo v vsakem ateljeju. Na njem sloni platno, na katerega slika umetnik, torej se na njem rojeva umetnina, zato ne preseneča, da srečamo motiv štafelaja tudi na Borčičevih delih. Čeprav se je Borčič pri slikarskih stojalih odločil za frontalen pogled, se Štafelaj II (2001) formalno navezuje na Rdeči stol. Črna podsnova preseva skozi rdečo osnovo. Na tej so v odtenek svetlejši rdeči barvi enakomerno izrisani dva daljša in krajši navpični trak ter prečni trak, ki zaznamujejo dele slikarskega stojala. Avtor je pri Štafelaju II ubral obratno pot kot pri Rdečem stolu, saj je naslikal manj slikoviti predmet na zelo slikoviti podlagi. Motiv ateljeja je bil nedvomno osrednja tema v Matissovem opusu, saj mu je nudila največ možnosti za samorefl eksijo. V fauvističnem in ekspe-

296

AArsrs 4 A.indbA.indb 296296 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

rimentalnem obdobju je raziskoval atelje brez fi gur, torej ateljejski inventar, medtem ko ga je v Nici zanimal odnos med (namišljenim) slikarjem, modelom in gledalcem. Največja mojstrovina med Matissovimi ateljeji je Rdeči atelje, kar potrjuje njegov vpliv na slikarje v drugi polovici 20. stoletja. V Ameriki so se ob njem navdihovali slikarji barvnega polja. Gabrijel Stupica se ni neposredno navezoval na Rdeči atelje, temveč ga z Matissom povezuje dejstvo, da je šele z upodobitvijo resničnega ateljeja kot dvodimenzionalne- ga prostora odločno stopil v modernizem. Marjan Dovjak je na svojih ateljejskih interierjih pokazal podoben smisel za izničenje prostorske globine, izkrivljene proporce in dekorativne poenostavitve kot Matisse pri Rdečem ateljeju. Nazadnje se je s svojimi slikami ateljejev Matissovi mojstrovini priklonil Bogdan Borčič. Pregled motiva slikarjevega ateljeja pri ameriških in slovenskih slikarjih je pokazal, da je Rdeči atelje ohranil inspirativno moč za umetnike vse do danes, zato bo za raziskovalce zanimiv tudi v prihodnosti.

LITERATURA

Ashton, D., About Rothko, New York, 1983. Bauer, I., Das Atelierbild in der französischen Malerei: 1855–1900, Köln, 1999. Breslin, J. E. B., Mark Rothko, a Biography, Chicago-London, 1993. Elderfi eld, J., Henri Matisse, A Retrospective, Th e Museum of Modern Art, New York, 1992. Flam, J. D., Einleitung, Henri Matisse: Über Kunst (ed. Jack. D. Flam), Züri- ch, 1982. Flam, J. D., Henri Matisse 1869–1954, Köln, 1994. Fourcade, D., Henri Matisse, Ecrits et propos sur l’art, Pariz, 1972. Greenberg, C., Th e collected essays and criticism (ed. John O’Brien), Chica- go-London, 1986. Greenberg, C., Henri Matisse, New York, 1953.

297

AArsrs 4 A.indbA.indb 297297 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Jacobus, J., Henri Matisse, New York, 1980. Kosténévich, A. in Sémionova, N., Matisse et la Russie, Pariz, 1993. MacCheseny, C. T., Ein Gespräch mit Matisse, Henri Matisse: Über Kunst (ed. Jack. D. Flam), Zürich, 1982. Makuc, A., Bogdan Borčič z Andrejem Makucem o slikarstvu, Bogdan Bor- čič: Slike, Slovenj Gradec, 2003. Menaše, Luc in Ljerka, Med ljudmi in spomeniki, Trst, 1984. Mikuž, J., Gabrijel Stupica: 1913-1990, Ljubljana, 1993. Mikuž, J., Gabrijel Stupica, eksistencialistična umetnost in art brut, Sloven- ska moderna umetnost in zahodna umetnost: od preloma s socialističnim realizmom do konceptualizma, Ljubljana, 1995. Schnell, W., Das rote Atelier des Henri Matisse – ein Bild und seine Verwan- dten, Berlin, 2001. Sedej, I., Sto znanih slovenskih umetniških slik, Ljubljana, 1985. Spurling, H., How Matisse became a painter, Th e Burlington Magazine, Vol. 135, No. 1084 (Jul., 1993), str. 463–470. Trapp, F. A., Th e Atelier Gustave Moreau, Art Journal, Vol. 22, No. 2 (Zima 1962–1963), str. 92–95.

http://www.guggenheim-bilbao.es/secciones/la_coleccion/nombre_ obra_descripcion.php?idioma=en&id_obra=59&anterior=buscar_ obra&busquedaPorArtista=146&id_coleccion= http://www.nationalgalleries.org/index.php/collection/online_az/4:322/ results/0/694/

298

AArsrs 4 A.indbA.indb 298298 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 MANJA PREMRL / MOTIV SLIKARJEVEGA ATELJEJA V DELIH HENRIJA MATISSA IN ...

THE STUDIO MOTIF IN HENRI MATISSE’S PAINTINGS AND THE INFLUENCE OF THE RED STUDIO ON PAINTERS OF THE SECOND HALF OF THE TWENTIETH CENTURY

Keywords: studio motif, Henri Matisse, Color Field painters, Gabrijel Stupica, Marjan Dovjak, Bogdan Borčič

Abstract Th e studio motif was the central iconographic theme in Matisse’s oeu- vre because it gave him the opportunity for introspection. In his fauve and experimental period, Matisse painted the studio without fi gures (the studio inventory itself), whereas in Nice he was interested in the relation between the (imaginary) painter, the model, and the beholder in the studio. Th e greatest masterpiece of all of Matisse’s studio pictures is undisputedly Th e Red Studio (1911, New York, Th e Museum of Modern Art), which represents a defi ning moment in European modernism because of its formal radicali- sm. No painter before that time had reduced a picture of such large format to a single color. Matisse’s intention was not to paint a picture of a real studio interior, but to create a painted equivalent of his emotional experience of his studio. With intense and evenly spread red paint, Matisse achieved a completely fl at picture plane, thereby illustrating the idea of the spatial depth of the studio with the addition of easels, pictures, and sculptures. Matisse thus achieved something that seemed impossible: a fl at impression of a picture that at the same time off ers the feeling of space. With his Th e Red Studio, Matisse not only broke with tradition, but established a basis for a new tradition. Th e Red Studio has hung in Th e Museum of Modern Art in New York since 1949 and has become one of the most infl uential paintings of the twentieth century. It inspired the Color Field painters Mark Rothko, Barnett Newmann, and Robert Motherwell. Some Slovenian painters also looked to Th e Red Studio and created several ma- sterpieces. In spite of their quality, they were overlooked outside Slovenia and the former Yugoslavia, and were excluded from European art heritage.

299

AArsrs 4 A.indbA.indb 299299 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Th e most prominent Slovenian modernist painter, Gabrijel Stupica, did not directly rely on Th e Red Studio, but is linked with Matisse because of the fact that Stupica entered into modernism only with his picture of the studio as a two-dimensional space. In his pictures of studio interiors, Marjan Dovjak showed a sense for ignoring the depth of space, distorted propor- tions, and decorative forms similar to Matisse in Th e Red Studio. Bogdan Borčič also paid homage to Matisse’s masterpiece with his great monochro- me pictures of studios. An examination of the studio motif by American and Slovene painters therefore shows that Th e Red Studio has preserved its inspirational power to today and will therefore remain an interesting topic for future researchers.

300

AArsrs 4 A.indbA.indb 300300 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 SARA ROŽMAN / GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V ...

Sara Rožman

GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V NEKDANJI JUGOSLAVIJI

Ključne besede: umetna prekinitev nosečnosti, načrtovanje družine, svobodno odločanje o rojstvu otrok, liberalizacija zakonodaje, ustavna pravica

Uvod Ženske poskušajo usmerjati in nadzorovati svojo reprodukcijo že od nekdaj. Z nastankom nacionalnih držav si je pravico o odločanju do umetne prekinitve nosečnosti vzela država in s svojo represivnostjo na takšen ali drugačen način uravnavala odločitve nosečih žensk. Socialistični režimi srednje- in vzhodnoevropskih držav so socialno politiko razumeli kot pomemben instrument družbenega načrtovanja in nadzora. Vsak državljan je bil upravičen do nekaterih temeljnih socialnih pravic: do dela, prostega časa, zdravstvene oskrbe, varnosti v starosti in podobno. Naloga socialne politike je bila regulirati načine izvajanja teh pravic, medtem ko je obvladovala produktivno in zvesto delovno silo. Socialna politika je bila del družbenega načrtovanja, ki je odražalo politično ideologijo. Bila je tudi sredstvo za uvajanje ideološke zavezanosti socializma k enakosti spolov. Z dekretom Vladimirja Iljiča Lenina novembra 1920 je Sovjetska zveza postala prva država na svetu, ki je legalizirala splav na zahtevo ženske v prvih treh mesecih nosečnosti. Po obdobju kriminalizacije, ki je sledilo leta 1936, je bil splav na zahtevo ponovno omogočen leta 1955, po Sta- linovi smrti. Besemers (1980) ponuja možno razlago – legalizacijo splava razume ne le kot nekaj, kar je potekalo vzporedno s politično otoplitvijo,

301

AArsrs 4 A.indbA.indb 301301 119.12.20099.12.2009 55:52:02:52:02 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

temveč kot nekaj, kar je njen neposreden, politično motiviran produkt. S to potezo so sovjetske oblasti pokazale svojo občutljivost do trenutnih druž- benih problemov in naklonjenost permisivnejšim družbenim normam. Trend liberalizacije zakonodaje v zvezi z umetno prekinitvijo nosečnosti se je pričel v petdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je večina socialističnih držav sledila sovjetskemu zgledu takoj (Bolgarija, Češkoslovaška, Romuni- ja, Poljska in Madžarska) ali sčasoma (Jugoslavija in Nemška demokratična republika). Spremembe, ki so zajele te države, so za več kot desetletje prehi- tevale dogodke v zahodni Evropi (z izjemo skandinavskih držav) in Severni Ameriki. Kljub temu so socialistične politike reguliranja plodnosti ostale kontradiktorne. V večini držav so ženskam onemogočili ustrezno izobrazbo o sodobnih metodah preprečevanja nosečnosti in dostop do sodobnih kontracepcijskih sredstev, kar je povzročilo, da je bil splav sprejet kot edina možna oblika kontracepcije. V članku bom prikazala razvoj politike na področju reguliranja umetne prekinitve nosečnosti v nekdanji Jugoslaviji. Poseben poudarek bo namenjen oblikovanju zakonodaje v Sloveniji. Postopna liberalizacija zakonodaje umetne prekinitve nosečnosti je v nekdanji Jugoslaviji, za razliko od nekaterih drugih srednje- in vzhodnoevropskih držav, potekala postopno, lahko bi celo rekli premišljeno ter sočasno z razvojem kontracepcijske služ- be in politiko načrtovanja družine.

Obdobje kriminalizacije umetne prekinitve nosečnosti V vseh deželah, ki so se leta 1918 združile v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bila prekinitev nosečnosti prepovedana in opredeljena kot kaznivo dejanje. Kazen je doletela tako žensko, ki se je za splav odločila, kot tudi osebo, ki ga je izvedla. V Sloveniji se je o splavu prvič začelo javno govoriti leta 1929, ko je bila v Kraljevini Jugoslaviji uzakonjena medicinska indikacija za splav (Rožman, 2001, 115). Področje je urejal kazenski zakonik, ki je stopil v veljavo 27. januarja 1929 in ki v 173. členu dopušča prekinitev nosečnosti iz zdravstvenih razlogov. »Ne bo kaznovan zdravnik, ki noseči ženski ob predhodni najavi oblastem in na osnovi privolitve zdravniške

302

AArsrs 4 A.indbA.indb 302302 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 SARA ROŽMAN / GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V ...

komisije pravilno izzove prekinitev nosečnosti ali splav, da bi ji rešil življenje ali odpravil hudo nevarnost za njeno zdravje.« Po 171. členu zakonika je bila lahko ženska obsojena največ na tri leta zapora, vendar je smelo sodišče v posebno lahkih primerih kazen omiliti, »/…/ nezakonsko mater pa, če je sama odpravila plod, tudi oprostiti vsake kazni«. Oseba, ki je ženski ponudila sredstvo za uničenje zarodka ali ga je sama fi zično odstranila, je bila kaznovana s strogim zaporom, kazen za zdravnika ali babico, ki sta za opravljen splav prejela denar, pa je bila pet let zapora. Prav tako sta bila z zaporom do enega leta kaznovana zdravnik ali babica, če sta že začeti splav končala in tega nista prijavila pristojnemu organu (172. člen). Kdor je plod odstranil proti volji ženske, je bil kaznovan z najmanj petimi leti zapora; kazen je bila enaka, če je ženska pri tem umrla (173. člen). Babicam je bilo prepovedano objavljanje in oglaševanje sredstev za splav ali podobnih storitev za odstranitev plodu. Vsakdo, ki je v javnosti ali zasebno ponujal odstranitev plodu za denar, je bil kaznovan s strogim zaporom do enega leta (174. člen). Zaradi slabih razmer, v katerih so tedaj živele številne delavske družine, je bilo po mnenju A. Vode (1998, 202) »/…/ brezsrčno siliti matere, da rode otroke, če jih ne morejo preživljati«. Pri tem je seveda treba poudariti, da so bile najbolj prizadete ženske iz nižjih socialnih slojev, premožnejše ženske pa so si splav lahko privoščile, seveda za ustrezno plačilo. Po podatkih A. Zalokarja je razvidno, da je bilo v letih 1920–1926 na Slovenskem zaradi splava v žensko bolnišnico sprejetih 25,2 odstotka žensk, od teh jih je umrlo 1,3 odstotka; leta 1930 je bilo zaradi splava sprejetih 26,6 odstotka žensk, od teh jih je umrlo 2,6 odstotka (Takač, 2007, 36). Število je iz leta v leto naraščalo, tako da je celotno število splavov znašalo od 150 do 600, približno 32,5 % nosečnosti pa se je končalo s splavom (ibid.). N. Budna Kodrič (2003) navaja, da naj bi bilo v Jugoslaviji v tridesetih letih dvajsetega stoletja opravljenih okoli sto tisoč splavov letno (verjetno še več), večinoma zaradi slabega gospodarskega položaja. Med nalogami, ki so si jih zadala številna ženska društva tega obdobja, je bila razrešitev vprašanja legalizacije splava. Angela Vode je leta 1933 na sestanku Ženskega pokreta podala pobudo za organizacijo zborovanja za legalizacijo splava iz socialnih vzrokov. Ženske organizacije so se zavzemale za spremembo 171. člena kazenskega zakonika. Svojo zahtevo so utemelje- vale v prvi vrsti s socialnimi razmerami, pa tudi z zahtevo po enakopravno-

303

AArsrs 4 A.indbA.indb 303303 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

sti, saj omenjeni paragraf zadeva samo ženske iz najrevnejših slojev prebivalstva. V svojem proglasu pravijo: »Često vidimo cvetoče in zdrave gospe, ki imajo dovolj sredstev, da bi lahko preživljale kopico otrok, pa so vendar rodile samo enega ali dva. Ne spotikamo se nad tem, saj je njihova osebna pravica, da rode otroke po lastni uvidevnosti. Toda kričeča krivica je v tem, da si te žene lahko kupijo to svobodo in pravico s svojim bogastvom, dočim roma rev- na žena za isto dejanje v zapor. A kdaj je bila radi tega v zaporu kaka bogata gospa? Zahtevamo enako pravico za vse!« (Vode, 1998, 203–204) Pri iskanju podpore drugih ženskih društev so bile neuspešne, saj se jim razen Zveze delavskih žen in Zveze akademsko izobraženih žensk nobeno ni želelo pri- družiti.1 Do te zahteve so se katoliške ženske organizacije povsem distanci- rale, liberalne pa so jo podprle le delno (Budna Kodrič, 2003, 41). Komunistična partija Slovenije je začela o svobodnem odločanju o rojstvu otrok razmišljati med veliko delavsko akcijo v tridesetih letih, »/…/ ker so takrat ženske množično splavljale pri mazačih in ni bilo dovoljeno imeti zdravniške pomoči, razen za velike denarje, splav pa je bil poglavitni socialni problem žensk« (Tomšič, v Geč-Korošec, 1984, 14). V Dubravi je oktobra 1940 potekala 5. državna konferenca Komunistične partije Jugoslavije, ki se je je z referatom udeležila tudi Vida Tomšič. V referatu je izpostavila žensko vprašanje kot del vprašanja proletarske revolucije ter kot »/…/ tisto vzmet, s katero lahko množico žensk vseh slojev strnemo okoli revolucionarnega pro- letariata in uspešno izkoristimo njihove moči za pomoč proletarski revoluciji« (Tomšič, 1978, 27–28). To so predvsem zahteve, ki zadevajo materinstvo, pri katerem je še posebej izpostavila »/…/ dovoljen splav vse dotlej, dokler ni pogojev, da bi mati rodila otroka brez kakršnih koli skrbi in strahu« (ibid., 28). Isto pravno stanje se je v političnem prostoru obdržalo tudi po drugi svetovni vojni. Stroka se ni mogla opredeliti za široko legalizacijo socialnih indikacij in legalizacijo tega družbenega pojava, temveč se je togo oklepala zakonskih predpisov, ki so splav dovoljevali le iz medicinskih indikacij.

1 Izkazalo se je, da mnenja niso bila usklajena. Med pomembnejšimi, ki se nista strinjali z legalizacijo abortusa, sta bili predsednica Splošnega ženskega društva Franja Tavčar in zdrav- nica Ana Zalokar, predsednica ljubljanske sekcije Združenja univerzitetno izobraženih žena Jugoslavije. Prva je izrazila pomisleke zaradi zlorabe odpravljanja nosečnosti, druga pa je bila mnenja, da je naš narod maloštevilen.

304

AArsrs 4 A.indbA.indb 304304 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 SARA ROŽMAN / GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V ...

Prvi koraki v smeri liberalizacije odnosa do umetne prekinitve nosečnosti Jugoslovansko partijsko vodstvo po koncu druge svetovne vojne ni hi- telo z urejanjem vprašanja umetne prekinitve nosečnosti. »Obstajalo je mnenje, da je o resnični pravici odločanja o rojstvu otrok mogoče govoriti samo pred zanositvijo in da je cilj družbene akcije ustvariti pogoje za to. Od- nos do legalizacije splava je bil v začetku restriktiven, četudi je bil sprejet kot ena izmed metod pri načrtovanju družine. Obstajalo je prepričanje, da bi popolna legalizacija splava pri nerazviti zdravstveni službi in bolj ali manj nizki higienski kulturi še bolj ogrozila zdravje ženske in zmanjšala zanimanje za prevencijo.« (Tomšič, v Geč-Korošec, 1981, 10) Problem, do katerega se je bilo treba najprej opredeliti in je zahteval rešitev, je bilo vprašanje in omejitev ilegalnega splava, ki je bil zaradi takratne prepovedi pred drugo svetovno vojno zelo razširjen. Po vojni se je število ilegalnih splavov zunaj zdravstvenih ustanov ob relativno visoki umrljivosti žensk še povečevalo, saj so bili pogosto opravljeni nestrokovno in v neprimernih higienskih razmerah (ibid., 11). Na predlog poslanca dr. Pavla Lunačka je leta 1951 glede kaznovanja ilegalnega splava prišlo do pomembnega preobrata. Zvezna skupščina FLRJ je izglasovala nov kazenski zakonik,2 ki v svojem 140. členu določa, da se kaznuje le izvršilec dejanja; ženske, ki je naredila ilegalni splav ali je do- pustila, da se ji ga naredi, pa se ne kaznuje. Sprejem 140. člena kazenskega zakonika pa ni potekal povsem brez zapletov in pomislekov – predvsem o tem, ali je treba kaznovati tudi žensko, ki se je odločila za ilegalni splav. Predlog poslanca Lunačka je brez zadržkov iz povsem praktičnih razlogov podprla medicinska stroka. Menili so, da bodo ženske v primeru zapletov, ki bi nastopili zaradi ilegalnega splava, prej poiskale zdravniško pomoč, kot bi jo, če bi jim zaradi tega grozila kazen. Enega ključnih argumentov, ki je na stališče do zakonika odločilno vplivalo, je podal dr. Potrč, ko je izpostavil družbeno stran vprašanja. Po njegovem mnenju je preganjanje žensk, ki so se odločile za ilegalni splav, neizpodbiten dokaz tiste dvojne morale žensk, ki se pripisuje meščanskim družbam. »Vemo, da pred sodišče pride

2 Uradni list FLRJ, št. 13, 1951.

305

AArsrs 4 A.indbA.indb 305305 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

zelo majhen odstotek žensk, in to ne tistih, ki bi morale, tistih, ki splavijo iz luksuza, temveč tiste, ki so žrtve naključja; takšno kaznovanje bi bilo torej zgolj simbolično. Mislim, da bi ta simbolika pomenila prav tisto, proti čemur se je bojevalo napredno delavsko gibanje, namreč proti ostankom neenako- pravnosti med moškim in žensko /.../ Mislim, da bomo prav gotovo naredili zgodovinski napredek, če se odrečemo kaznovanju ženske. S tem se ne odre- kamo boju za splav, pač pa se zanašamo na druga sredstva, ki so boljša in učinkovitejša.« (Potrč, v Tomšič, 1976, 314) Na podlagi 140. člena kazenskega zakonika in na pobudo Sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko je bila 11. januarja 1952 izdana Uredba o postopku za dovoljeno odpravo plodu3 (v nadaljevanju Uredba). Uredba je pomenila prvo sprostitev zakonskih določil glede dovoljenega splava in je tako olajšala pravni položaj nosečnic, ki so se odločile za splav. Zvezni predpis je legaliziral splav iz medicinskih, pravnih, zdravstveno-socialnih in s tem povezanih socialnih indikacij. Medicinske indikacije so določale, da se splav dovoli, če bi nosečnost ogrozila življenje ženske ali hudo prizadela njeno zdravje ter če je na podlagi medicinske znanosti utemeljeno pričako- vati, da se bo otrok zaradi bolezni staršev rodil s hudimi telesnimi ali du- ševnimi hibami; če je bila nosečnost posledica kaznivega dejanja (posilstva, spolnega občevanja s slabotno osebo, spolnega občevanja z mladoletno osebo, spolnega občevanja z zlorabo položaja, zapeljevanja ali krvoskrunstva). Uredba predvideva možnost, da je mogoče upoštevati socialne razloge, če bi zaradi posebno hudih materialnih, osebnostnih ali družinskih razmer otro- kovo rojstvo ogrozilo materino zdravje. Prekinitev nosečnosti je dovoljena praviloma samo v prvih treh mesecih v bolnišnici ali na ginekološki kliniki. Pri ginekoloških zavodih so bile ustanovljene zdravniške dvostopenjske komisije,4 ki so presojale o zahtevi za odpravo plodu. Formulacija, podana v Uredbi, je komisijam omogočala prožnejšo pra- kso, hkrati pa ni odpirala vrat za legalizacijo splava. Treba je pojasniti, da

3 Uredba o postopku za dovoljeno odpravo plodu. Ur. l. FLRJ, št. 4/1952 (19.1.1952). 4 Če je komisija prve stopnje zavrnila zahtevo po umetni prekinitvi nosečnosti, je noseča žen- ska lahko zahtevala, da o zadevi odloči zdravniška komisija druge stopnje. Odločba zdrav- niške komisije druge stopnje je bila dokončna. Obe komisiji so sestavljali trije zdravniki oz. zdravnice, od katerih je moral biti eden specialist oz. specialistka za ginekologijo.

306

AArsrs 4 A.indbA.indb 306306 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 SARA ROŽMAN / GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V ...

vladajoča oblast v tem obdobju ni bila nikoli naklonjena popolni legaliza- ciji splava in uporabi splava kot obliki kontracepcije, kar lahko zasledimo v številnih evropskih socialističnih državah tistega časa. Vida Tomšič (1954, 13) je v Borbi zapisala: »Določili smo samo splošno usmeritev, da naša druž- ba splav zavrača, vendar pa besedilo zakonika in uredbe o postopku za dovoljevanje splava vendarle omogoča, da se pravne norme prožno uporabljajo.« Po njenem mnenju je legalizacija splava sicer na prvi pogled videti zelo preprosta, vendar pa bi zapletla razmere v medicini pri nas. Uredba je kljub vsemu za številne ženske pomenila zapleten in ponižujoč postopek uveljavljanja možnosti umetne prekinitve nosečnosti pred posebno komisijo. Kot je nazorno ponazoril dr. Cerar, je bila »komisija križ božji za vsako žensko /.../ Brati tiste prošnje je bila prava groza.« (Zajc, v Bahovec, 1991, 35) Zato se je kot druga možnost še naprej obdržal ilegalni splav, ki je v petdesetih letih naraščal. Leta 1955 je bilo zabeleženih 5451, leta 1958 10641 in leta 1961 14856 splavov; od tega je bilo komisijsko dovoljenih splavov leta 1955 441, 1958 4670 in 9291 splavov leta 1961 (Tomšič, 1971). Takšno stanje je privedlo do tega, da so leta 1953 ginekologi in gineko- loginje na oktobrskem Kongresu ginekologov in porodničarjev Jugoslavije sprejeli resolucijo, ki je zahtevala, da se splav kot družbeno škodljiv pojav prepove. Zgolj socialnih razlogov po njihovem mnenju ni mogoče priznati kot zadostnih za umetno prekinitev nosečnosti, priznava se samo socialna komponenta, povezana z zdravstvenimi razlogi. Resolucija nadalje pojasnjuje, da ni smiselno kaznovati samo osebe, ki splav opravi, ampak tudi žensko, ki sama opravi splav ali drugemu dopusti, da ga opravi. Iz tega po- sledično sledi poziv k spremembi kazenskega zakonika. Kongres je širjenje kontracepcijske miselnosti označil kot depopulacijski ukrep, kontracepcijske metode in sredstva pa ocenil kot neučinkovita. Resolucija je naletela na velik odpor v širši javnosti, prepričala pa ni niti vseh zdravnikov in zdravnic.5 Pri problemu, ki ni samo medicinski, temveč predvsem družbeni, se je medicinska stroka odločila za staro obliko boja s sredstvi pregona, kljub

5 Zdravniška stroka tedaj ni bila enotna, saj so nekateri njeni predstavniki kasneje v javnosti dajali predloge, ki so bili popolnoma v nasprotju s sklepi kongresa. Dr. Gikić je bil na primer mnenja, da je že to, da je dekle neporočeno, zadosten razlog za legalni splav (Tomšič, 1987, 318).

307

AArsrs 4 A.indbA.indb 307307 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

dejstvu, da tu niti najstrožji zakoni ne pomagajo. Proti resoluciji je zelo kri- tično nastopila Vida Tomšič (1987, 317), češ da »/.../ ginekologi niso opazili, da se s svojimi stališči uvrščajo med tiste, ki že od nekdaj menijo, da je ženska vir in krivec vsega zla«. Spraševala se je tudi, kako morejo ginekologi misliti, da bo strah pred kaznijo ženske odvrnil od splava, če jih od njega ne more odvrniti niti spoznanje, da jih lahko splav stane življenje (ibid.). Prepoved števila splavov ne zmanjša kaj dosti, saj je njen poglavitni učinek nekontro- lirano naraščanje ilegalnih splavov z velikim zdravstvenim tveganjem. Kljub kongresnemu sklepu ni prišlo do nobenih zakonskih sprememb. Država se je odločila za postopno liberalizacijo splava, ki naj bi preprečila vsaj nestrokovno opravljene ilegalne splave, ter za pospešeno uporabo in popularizacijo kontracepcije.

Preventiva dobi prednost pred splavom Širše družbeno sprejetje moderne kontracepcije zahteva predvsem njeno razpoložljivost, dostopnost ter splošno sprejetje, da je dosledna uporaba kontracepcije bolj priporočljiva kot zanašanje na splav. V nekdanjih socialističnih državah, še posebej v Sovjetski zvezi in Romuniji, politika kontracepcije ni bila dojeta kot normativna razlika med kontracepcijo kot odgovorno in legitimno in splavom kot (nujnim) zlom. Politika splava na zahtevo se je v teh državah uveljavila pred izumom in masovno produkcijo modernih kontracepcijskih sredstev in tako je splav postal primarna metoda uravnavanja rojstev (Stloukal, 1999, 25). Moderne kontracepcijske metode, še posebej tiste, namenjene ženskam, so bile dojete kot nekaj ne- naravnega, nezadostnega in nasploh nevarnega. Moderna sredstva kontracepcije so bila v tistem času praktično nedostopna, sama oblast pa tudi ni nudila nobenih informacij o njih ali spodbujala njihove uporabe. V SFRJ se je tedanja oblast z Vido Tomšič na čelu še posebej zavzeto bojevala za širjenje sodobnih kontracepcijskih metod. Po njenem mnenju (1978) kontracepcija ne velja samo za uspešno orodje boja proti splavu, ampak je združljiva tudi z današnjim pogledom na položaj žensk, lahko pa postane tudi pomemben dejavnik za krepitev družine. Država si je priza-

308

AArsrs 4 A.indbA.indb 308308 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 SARA ROŽMAN / GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V ...

devala, da postane obveščanje in izobraževanje za odgovornost v spolnem odnosu integralni del priprave otrok in mladine na življenje. Kot prvi pogoj za uresničevanje pravice do svobodnega in zavestnega starševstva je videla v obstoju sredstev in storitev, ki slehernemu posamezniku omogočajo, da spolni odnos loči od prokreacije in da so ta sredstva tudi dostopna (1976). Istočasno s pobudami za legalizacijo splava so ginekologi in ginekolo- ginje pričeli v slovenski prostor uvajati kontracepcijo. Kljub kongresnemu sklepu leta 1953 je dr. Franc Novak med letoma 1953 in 1954 Svetu za zdravstvo in socialno politiko Slovenije predstavil potrebo po domači proizvo- dnji kontracepcijskih sredstev in program razvoja kontracepcijske službe v Sloveniji. Kot je dejal sam (Naša žena, 1973, 23), se je zavedal, da zdravnik ne more preprosto reči, da je splav škodljiv, zato naj bo prepovedan. Vse, kar taka prepoved po njegovem mnenju doseže, je, da pošlje žensko naravnost k mazaču, ki bo svoje delo opravil tudi na hudo nečeden način – grobo, nevarno in ponavadi brezvestno. Zavedal se je, da je treba splav v določenih okoliščinah dovoliti, vendar ga je brez sočasnega širjenja kontracepcijskih sredstev nemogoče zajeziti. Bil je prvi, ki je informacije o kontracepciji predstavil slovenskim ženskam, in sicer leta 1954, ko je za revijo Naša žena objavil členek v treh delih z naslovom »Spočetje po naši volji ali o kontracepciji«. V okviru omenjene revije sta izšli tudi dve brošuri, »Spočetje po naši volji« (1955) in »Materinstvo naj bo zavestno« (1964). Pod obe se je podpisal Franc Novak. Leta 1955 je na njegovo pobudo tovarna Sava iz Kranja izdelala prvo diafragmo, tovarna Lek pa prvo kontracepcijsko pasto. To letnico lahko pri nas upravičeno štejemo za začetek organizirane kontracepcijske službe v Sloveniji (Hren Božič, v Takač, 2007, 39). Tisti čas smo bili ena redkih držav z lastno produkcijo kontracepcijskih sredstev. Zaradi potrebe, da bi ženske zavarovali pred posledicami nedovoljene in nezaželene nosečnosti, je bila 1. decembra 1955 ustanovljena prva samostojna ordinacija za kontracepcijo v Jugoslaviji, ki je delovala v okviru Centralnega ginekološkega dispanzerja v Ljubljani. Leta 1957 je bila na gi- nekološki kliniki v Ljubljani ter na oddelku za ginekologijo in porodništvo v Mariboru ustanovljena kontracepcijska ambulanta. Velikega pomena je bilo posvetovanje zdravstvenih in družbenih delavcev in delavk v Beogradu med 7. in 9. majem 1958. Najpomembnejši

309

AArsrs 4 A.indbA.indb 309309 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

sklepi so bili, da kontracepcijska služba postane preventivni ukrep zdravstvene službe proti splavu kot zdravstvenemu in družbenemu zlu; postopek v primerih dovoljenega splava se humanizira; prične se s koordinira- nim poučevanjem spolne vzgoje in reševanjem te problematike na osnovi družbene morale – enakopravnih odnosov med spoloma; kontracepcijska služba postane integralni del zdravstvene službe.6 Istega leta je nastopila velika razširitev kontracepcije po vsej Sloveniji, saj je bilo do konca leta ustanovljenih 41 kontracepcijskih posvetovalnic. V SR Sloveniji je bilo leta 1969 81 dispanzerjev za ženske in 74 posvetovalnic, enajst let kasneje pa 74 dispanzerjev in 41 posvetovalnic (Krajnc–Simoneti, 1981, 11). Leta 1963 je bila v Sloveniji izvedena študija, ki je v svoj vzorec zajela 1960 žensk. Rezultati so pokazali, da je bila v 44 odstotkih najpogostejša kontracepcijska metoda coitus interruptus, 22 odstotkov jih je uporabljalo diafragmo, 5 odstotkov kondome, 10 odstotkov pa je imelo izkušnje z večjim številom metod. Študija je pokazala, da 19 odstotkov žensk ni uporabljalo nobene kontracepcije. Po mnenju 30 odstotkov žensk je bil splav sprejemljiva metoda regulacije nosečnosti (Andoljšek, v David, 1999, 303). Po podatkih Zdravstvenega statističnega letopisa (2002) je leta 1969 v Sloveniji hormon- sko kontracepcijo uporabljalo 5,4 odstotka žensk v rodni dobi, intrauterino pa trije odstotki žensk. Delež uporabnic teh dveh najzanesljivejših metod se je z leti spreminjal: 14 odstotkov in 7 odstotkov leta 1976, 10 odstotkov in 20 odstotkov leta 1989 ter 18 odstotkov in 7 odstotkov leta 2002. V letu 1960 je bila sprejeta Uredba o pogojih in postopku za dovolitev splava7 in Navodilo za izvrševanje Uredbe o pogojih in postopku za dovolitev splava.8 Nov predpis je natančneje opredelil socialne indikacije. Ob določe- nih medicinskih, pravnih in socialnih pogojih je uredba splav dovoljevala. Končno je bil istega leta v Sloveniji splav dovoljen na podlagi socialnih indikacij. O odobritvi splava so tudi po novi uredbi odločale komisije prve in druge stopnje. Pomembno je poudariti, da so prav te komisije odigrale po-

6 AS 1413, Vida Tomšič, škatla 197. Informacija o kontracepcijski službi v Ljudski republiki Sloveniji. Ljubljana, 28. 9. 1960. 7 Uredba o pogojih in postopku za dovolitev splava. Ur. l. FLRJ, št. 9/1960. 8 Navodilo za izvrševanje Uredbe o pogojih in postopku za dovolitev splava. Ur. l. FLRJ, št. 52/1960.

310

AArsrs 4 A.indbA.indb 310310 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 SARA ROŽMAN / GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V ...

membno vlogo pri preprečevanju izzvanega ilegalnega splava, saj so prosil- kam ugodile v 98 odstotkih (Takač, 2007, 41). Dovoljen splav je poleg tega zmanjšal smrtnost žensk zaradi ilegalnih splavov. Maternalna smrtnost v Sloveniji, katere vzrok je bil splav, se je od leta 1961 zmanjševala. Tako je bilo leta 1961 zabeleženih 10 smrtnih primerov zaradi splava, leta 1965 šest, leta 1970 in 1979 pa štirje oziroma eden (Krajnc-Simoneti, 1981, 41). Ob spoznanju, da število splavov iz leta v leto narašča (do neke mere je sicer prišlo do omejitve splava zunaj zdravstvenih ustanov) in da po tej poti ne bo mogoče ustrezno reševati vse večjih zahtev po splavu, se je pričelo težiti h kompleksnejši akciji, katere težišče je bilo na preprečevanju splava, širjenju kontracepcije in povečani odgovornosti starševstva.

Načrtovanje družine kot nove politike v Sloveniji Z ustanovitvijo koordinacijskega odbora za načrtovanje družine leta 1961 v Ljubljani se je prav v Sloveniji pričel proces načrtovanja družine. Leta 1963 je bil na zvezni ravni oblikovan Koordinacijski odbor, ki naj bi se ukvarjal z vprašanjem družine. Leta 1967 se je preoblikoval v Zvezni svet za načrtovanje družine. Istega leta je Jugoslavija vstopila v Mednarodno organizacijo za načrtovano starševstvo (International Planned Parenthood Federation – IPPF). Svet za zdravstvo SR Slovenije je aprila 1961 ustanovil Znanstveno-raziskovalni oddelek za vprašanje splava in kontracepcije kot posebno enoto Klinične bolnišnice za porodništvo in ginekologijo, ki jo je vodila dr. Lidija Andoljšek Jeras. Istega leta je bil v Sloveniji ustanovljen tudi Koordinacijski odbor za načrtovanje družine, ki se je leta 1963 preimenoval v Oddelek za prevencijo splava, leta 1967 pa v Inštitut za načrtovanje družine (IND). IND se je pod vodstvom dr. Lidije Andoljšek Jeras razvil v institucijo, katere temeljni cilj je bil varovanje reproduktivnega zdravja žensk v Sloveniji (Meden-Vrtovec, v Takač, 2007, 44). Inštitut je raziskoval medicinske in z njimi povezane družbene vidike načrtovanja družine, preučeval vpraša- nja rodnosti in neplodnosti, pa tudi sociološka, medicinska in psihološka vprašanja splava in njegovo preprečevanje.

311

AArsrs 4 A.indbA.indb 311311 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

V Sloveniji so se v šestdesetih letih dvajsetega stoletja pričeli uveljavljati programi za načrtovanje družine. Temeljili so na informiranju in izobraže- vanju otrok, mladine in odraslih o načelih načrtovanega rojevanja, uporabi sodobnih kontracepcijskih metod za uspešno uresničevanje teh metod in o načinih odkrivanja in zdravljenja neplodnosti. To delo je prevzelo predvsem zdravstveno osebje v dispanzerjih za ženske. Stanka Kranjc-Simoneti (1999, 29–30) navaja, da je bilo leta 1960 v Sloveniji okoli 70 dispanzerjev za ženske, v njih pa je delalo približno 60 zdravnikov oz. zdravnic, večinoma ginekologov oz. ginekologinj. Do leta 1969 so bile zaradi zmanjšanja ilegalnega splava (pa tudi legalni splav je začel po velikem porastu leta 1962 v nekaterih republikah polago- ma stagnirati) ustvarjene razmere za kompleksnejše obravnavanje načrto- vanja družine. Pomemben mejnik v zakonodaji v zvezi z umetno prekinitvijo nosečno- sti pomeni Resolucija o planiranju družine.9 Ta temeljni dokument je zvezna skupščina sprejela 25. aprila 1969. Dokument dolgoročno opredeljuje politiko načrtovanja družine, izhaja pa iz načela svobodnega odločanja o številu rojstev (ki vključuje tudi odločitev o umetni prekinitvi nosečnosti) in presledkov med njimi kot človekovi pravici ter iz težnje, da je novoroje- ni otrok zaželen. Resolucija se je zavzemala za preprečevanje nezaželenega spočetja z uporabo kontracepcije, umetno prekinitev nosečnosti pa oce- nila kot najmanj primeren način uravnavanja rojstev. Kot dolžnost celotne družbe, ki jo ima do staršev, resolucija navaja zagotavljanje pogojev za pridobivanje znanja in sredstev, s katerimi bodo lahko starši uresničevali pravico do načrtovanja družine. Resolucija prav tako predvideva aktivnejšo vlogo posameznih služb, znanstvenih institucij in družbenih organizacij pri vzgojno-izobraževalnih dejavnostih ter dejavnostih na področju zdravstva in socialnega varstva (ki naj bodo usmerjene k širjenju znanja in možnosti za uporabo kontracepcije). Vse to je pripomoglo k temu, da je bila v novo zvezno ustavo leta 1974 kot človekova pravica zapisana tudi pravica o svobodnem odločanju o rojstvu otrok.

9 Resolucija o planiranju družine. Ur. l. SFRJ, št. 20/1969, leto XXV (8.5.1969).

312

AArsrs 4 A.indbA.indb 312312 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 SARA ROŽMAN / GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V ...

Istočasno z Resolucijo o načrtovanju družine je jugoslovanska zvezna skupščina sprejela tudi Splošni zakon o prekinitvi nosečnosti,10 ki ureja splo- šne pogoje, pod katerimi se lahko izvrši poseg umetne prekinitve nosečno- sti. Na podlagi tega zakona so posamezne republike sprejele svoje zakone. Po 9. členu tega zakona so se še naprej uporabljala določila iz Uredbe o pogojih in postopku za dovolitev splava iz leta 1960 in iz navodil za iz- vrševanje Uredbe o pogojih in postopku za dovolitev splava iz istega leta, če njune določbe niso nasprotovale določilom splošnega zakona. Za dovolitev predčasne prekinitve nosečnosti so morale biti podane zdravstvene, evgenične ali socialne indikacije. Zdravstvene indikacije določa 1. točka 3. člena Splošnega zakona o prekinitvi nosečnosti. Prekinitev nosečnosti je dovoljena s privolitvijo oziroma na zahtevo noseče ženske takrat, ko se po medicinskih indikacijah ugotovi, da ni mogoče na drug način rešiti življe- nja ali odvrniti hude okvare njenega zdravja med nosečnostjo, porodom ali po porodu. Evgenične indikacije so bile določene v 2. točki 3. člena; splav je bil dovoljen, ko je bilo po znanstvenih spoznanjih mogoče pričakovati, da se bo otrok zaradi bolezni staršev rodil s hudimi telesnimi ali duševnimi hibami. Kazenske indikacije so bile naštete v 3. točki 3. člena, kadar je pri- šlo do spočetja v zvezi s kaznivim dejanjem posilstva, spolnega občevanja s slabotno osebo, spolnega občevanja z mladoletno osebo, spolnega občeva- nja z zlorabo položaja, zapeljevanja ali krvoskrunstva. Socialne indikacije je določal 4. člen, po katerem je bila na zahtevo noseče ženske prekinitev nosečnosti dovoljena, če bi utegnila ženska med nosečnostjo ali po porodu priti v hude osebne, družinske, materialne ali druge razmere.

Svobodno odločanje o rojstvu otrok kot ustavna pravica Ustava SFRJ, ki je bila sprejeta 21. februarja 1974, je v 191. členu dolo- čala, da je »pravica človeka, da svobodno odloča o rojstvu svojih otrok. Ta pravica se lahko omeji samo iz zdravstvenih razlogov.« Jugoslavija je tako postala prva država na svetu, ki je v ustavo zapisala pravico posameznika

10 Splošni zakon o prekinitvi nosečnosti. Ur. l. SFRJ, št. 20/1969, leto XXV (8.8.1969).

313

AArsrs 4 A.indbA.indb 313313 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

oz. posameznice, da se svobodno odloča o rojstvu otrok (David, 1999, 281). Ustave v republikah in pokrajinah so glede umetne prekinitve nosečnosti prinašale enake predpise. Ustava SR Slovenije11 je imela za razliko od drugih republiških in pokrajinskih ustav v 233. členu še dodatek; njen člen se glasi: »Pravica človeka je, da svobodno odloča o rojstvu otrok. Ta pravica se lahko omeji samo iz zdravstvenih razlogov. V zvezi z uresničevanjem te pravice zagotavlja družbena skupnost potrebno izobrazbo ter ustrezno socialno varstvo in zdravstveno pomoč v skladu z zakonom.« 233. člen torej državo zavezuje, da zagotavlja dostop do ustreznega zdravstvenega varstva med nosečnostjo in porodom, pravico do izbire števila otrok in razmikov med njimi ter re- produktivno zdravstveno varstvo in informacije na tem področju. Sprejetje 191. člena ustave pa je prineslo kar nekaj nerazumevanja, kaj pravzaprav spada pod »načrtovanje družine«. Javna razprava je bila dolga in naporna. V njej so se izpostavila naslednja vprašanja: ali gre za individualno pravico predvsem ženske ali za pravico zakoncev; kaj je svoboda in kaj odgovornost in dolžnost kot ustavna formulacija; kaj naj bo ustavna vsebina otrokove pravice, da se rodi zaželen; v čem je odgovornost družbe itd. (Tomšič, 1976, 376). Razprava je pokazala, da se je načrtovanje družine vse prepogosto enačilo s populacijsko politiko – in to vselej z namenom, da bi zmanjšali nataliteto, kar naj bi dosegli s propagiranjem sredstev za preprečevanje nezaželene nosečnosti (kontracepcija, sterilizacija, splav). V. Tomšič (1980, 114) se nikakor ni strinjala s tistimi, ki so v okviru širjenja planiranja družine poskušali najti ali so propagirali tako imenovano »idealno« število otrok na družino oziroma »idealni obseg družine«. Pravi (ibid.), da je ideal družbe odgovorna odločitev staršev, da imajo veliko otrok ali da nimajo niti enega, idealni so humani odnosi med spoloma in odnos spolne odgovornosti do otroka in ne število otrok. Pri tem je poudarjala, da se je socialistično delavsko gibanje že zdavnaj bojevalo za možnost svobodnega odločanja o rojstvu otrok in v tem okviru za dostopnost do legalnega splava in kontracepcije kot sestavnega dela svojega boja za enakopravnost ženske in žensko osamosvojitev (ibid., 110). Zagovorniki načrtovanja družine so poudarjali, da načrtovanje družine ni samo kontracepcija in tudi ne samo splav ter da populacijsko politiko sestavlja veliko več prvin, ne zgolj vpliva-

11 Ustava Socialistične republike Slovenije. Ur. l. SRS, št. 6/1974 (25.2.1974).

314

AArsrs 4 A.indbA.indb 314314 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 SARA ROŽMAN / GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V ...

nje na dostopnost sredstev za načrtovanje družine. V. Tomšič (1976, 350) je poudarjala, da pravica do svobodnega starševstva ni bila nikoli enačena s pravico do izzvanega splava. Takšen medicinski poseg, nadaljuje, ni ugo- den za zdrav in naraven potek nosečnosti, vendar ga je, ne glede na zakonski stan in materialno stanje, treba narediti dopustnega vsem ženskam v tistih primerih, ko bi bilo rojstvo otroka iz raznih, tudi nemedicinskih razlogov nezaželeno. V tem okviru je bil splav v SFRJ legalizirano sredstvo za načrtovanje družine in dostopno po določenem postopku in v določenem času – deset tednov po zanositvi. Ustavno določilo o svobodnem odločanju o rojstvih po mnenju nekaterih velja za eno najmodernejših ustavnih določil na tem področju v svetu, ki prav tako ne prihaja v kolizijo z demografskimi gibanji in stremljenji v takratni Jugoslaviji (Andoljšek, Kožuh-Novak in Obersnel-Kveder, 1991, 193). Ustavna opredelitev pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je spodbudila sprejetje še drugih predpisov na socialnem in vzgojno-izo- braževalnem področju v republikah. Zvezna ustava je nekatere zadeve defi nirala dokaj široko in na ta način republikam omogočila, da to področje glede na svoje specifi čne značilnosti natančneje uredijo v republiških usta- vah in zakonih.

Sprejem liberalne zakonodaje v Sloveniji v sedemdesetih letih V Sloveniji sta bila v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja sprejeta dva bistvena dokumenta, ki uravnavata eno najbolj občutljivih in intimnih področij v človekovem življenju. Skupščina RS je leta 1974 sprejela Reso- lucijo o načrtovanju družine in družbenih prizadevanjih za njen nastanek in varnost,12 leta 1977 pa je bil razglašen Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.13

12 Resolucija o načrtovanju družine in družbenih prizadevanjih za njen nastanek in varnost. Ur. l. SRS, št. 18/1974, leto XXX (10.5.1974). 13 Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ur. l. SRS, št. 11/1977 (19.5.1977).

315

AArsrs 4 A.indbA.indb 315315 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Resolucija o načrtovanju družine je pomenila logično nadgradnjo zve- zne Resolucije o načrtovanju družine. Resolucija vse družbene dejavnike zavezuje h koordinirani akciji, ki temelji na uresničevanju razmer za nastanek in varnost družine, uveljavljanju socialističnih družbenomoralnih načel v odnosih med spoloma, polni medsebojni odgovornosti do rojstva, vzreje in vzgoje otrok pri vstopanju v spolne in zakonske odnose ter omo- gočanju svobodne odločitve glede uravnavanja časa spočetja in rojstev kot izraza odgovornosti do otroka, da se rodi zaželen in da starši odgovorno sprejemajo njegovo rojstvo (Resolucija o ..., 1977). Poleg tega različne družbeno-politične organizacije, društva in skupnosti zavezuje, da s svojim delovanjem načrtno ustvarjajo ugodne razmere za rojstvo in razvoj otrok. To uresničujejo z ustrezno stanovanjsko, zdravstveno in vzgojno-izobra- ževalno politiko, s potrebnim poudarkom na družbenih oblikah varstva in vzgoje otrok ter varstva matere, s politiko zaposlovanja in nenehnim iz- boljševanjem delovnih razmer ter s prostorskim in družbeno-ekonomskim načrtovanjem. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je stopil v veljavo 26. aprila 1977. Pomenil je izpolnitev ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. V njem so predstavljeni naslednji zdravstveni ukrepi, s katerimi se uravnava rojstvo otrok: preprečevanje zanositve, umetna prekinitev nosečnosti ter ugotavljanje in zdravljenje zmanjšane plodnosti. Zakon je določil, da je preprečevanje zanositve lahko začasno, če se redno uporabljajo kontracepcijska sredstva, in stalno, če se izvrši sterilizacija. Glede kontracepcije zakon v 7. členu določa samo, da imata ženska in moški pravico, da jima zdravnik svetuje ali predpiše zanju najprimernejše sredstvo za začasno preprečevanje zanositve. V 10. členu zakon navaja, da se sme sterilizacija izvesti le po 35. letu starosti ženske. Umetno prekinitev nosečnosti obravnavajo členi od 17 do 30. Člen 17 pravi, da je umetna prekinitev nosečnosti medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če njena nosečnost ne traja več kot deset tednov. Ume- tna prekinitev nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, se lahko na zahtevo nosečnice opravi le, če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena prihodnja materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici

316

AArsrs 4 A.indbA.indb 316316 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 SARA ROŽMAN / GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V ...

ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda (18. člen). Po- stopek za prekinitev nosečnosti se prične na zahtevo ženske. Za nosečnico, ki je nerazsodna, zahtevajo umetno prekinitev nosečnosti njeni starši oziroma skrbniki. Kadar nosečnost ne traja več kot deset tednov, je postopek prekinitve nosečnosti po zakonu zelo preprost. Nosečnica vloži zahtevo za umetno prekinitev nosečnosti skupaj z izvidom o trajanju nosečnosti in drugimi medicinskimi izvidi zdravstveni organizaciji, ki opravlja postopek umetne prekinitve nosečnosti. Če je iz izvidov nosečnice razvidno, da so podani zdravstveni razlogi zoper umetno prekinitev nosečnosti, se noseč- nico napoti h komisiji prve stopnje. Poudariti je treba, da komisija ne odlo- ča o prekinitvi nosečnosti, ampak nosečnici predloži razloge, ki so podani zoper njeno odločitev, in opozori na posledice, ki bi jih umetna prekinitev nosečnosti utegnila povzročiti. Zahtevo nosečnice, pri kateri nosečnost traja več kot deset tednov, obravnava komisija prve stopnje. Če je odločitev komisije negativna, se lahko nosečnica pritoži na komisijo druge stopnje, ki o tem odloči v sedmih dneh. S. Simoneti (Simoneti Krajnc in drugi, 1976) navaja, da je bila večina prošenj, ki so jih komisije obravnavale, odobrena. Tako naj bi bilo leta 1972 odobrenih 95 odstotkov vseh prošenj. Skoraj 95 odstotkov odobritev je temeljilo na socialnih, 3–4 odstotki na medicinskih in 1 odstotek na kazenskopravnih indikacijah (ibid.). Zakon o zdravstvenih ukrepih posebej določa, da zdravstveno osebje ter zdravstvene organizacije in socialni delavci in delavke, ki sodelujejo v postopku, nosečnice seznanijo s postopkom, potekom in posledicami umetne prekinitve nosečnosti ter z metodami in sredstvi za preprečevanje noseč- nosti. Zakone, ki urejajo prekinitev nosečnosti, so sprejele tudi vse ostale republike in obe avtonomni pokrajini.14 Po zakonih posameznih republik in obeh avtonomnih pokrajin je umetna prekinitev nosečnosti medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če njena nosečnost ne traja več kot deset tednov, in pod pogojem, da se s prekinitvijo nosečnosti ne ogroža življenje ali zdravje ženske. Zakon republike Makedonije ob tem še dodaja,

14 V Bosni in Hercegovini, Srbiji in na Kosovu to področje ureja zakon iz leta 1977; leta 1978 je zakon stopil v veljavo na Hrvaškem in v Vojvodini, leta 1979 pa še v preostalih dveh republikah, Makedoniji in Črni Gori.

317

AArsrs 4 A.indbA.indb 317317 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

da se nosečnost ne more umetno prekiniti, če od prekinitve prejšnje no- sečnosti ni preteklo eno leto. Umetna prekinitev nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, se opravi na zahtevo nosečnice le, če to posebna komisija odobri, in pod pogoji, ki jih določajo zakoni. Posamezni zakoni pri tem do- ločajo medicinske, evgenične, kazenskopravne ali socialne indikacije. Za- koni Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Vojvodine poznajo samo prve tri skupine indikacijskih razlogov za prekinitev nosečnosti; ne poznajo torej socialnih razlogov, tako da se iz teh razlogov prekinitev nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, ne more dovoliti. Zakona republike Hrvaške in Make- donije ne omejujeta možnosti prekinitve nosečnosti na nosečnost, ki traja največ dvajset tednov. Zakoni republik in avtonomnih pokrajin se razlikujejo v ureditvah o predlogih za prekinitev nosečnosti mladoletne nosečni- ce. V Bosni in Hercegovini je tako mogoče, da sme sama vložiti predlog za prekinitev nosečnosti le tista mladoletna nosečnica, ki je že dopolnila 16 let in si sama ustvarja sredstva za življenje. Če ta dva pogoja nista izpolnjena, morajo predlog vložiti starši ali skrbnik. Važno je tudi določilo, da se mla- doletni nosečnici, ki je že stara 14 let, ne more umetno prekiniti nosečnosti brez njenega soglasja. Starost 16 let je tudi na Hrvaškem in v Vojvodini pogoj, da sme nosečnica sama podati predlog za prekinitev nosečnosti, v nasprotnem primeru se zahteva soglasje ali privolitev staršev ali skrbnika. Ostale republike in avtonomna pokrajina za prekinitev nosečnosti mlado- letni osebi zahtevajo soglasje staršev oziroma skrbnika. Zakoni niso postavljali pogoja, da mora ženska v primeru, ko želi umetno prekiniti nosečnost, potrebovati privolitev partnerja ali moža. Umetna prekinitev nosečnosti je prepoznana kot individualna pravica posameznice in ne pravica para ali zakoncev. Umetna prekinitev nosečnosti se je opravlja- la v splošnih, specialnih in kliničnih bolnišnicah ter v zdravstvenih organi- zacijah, ki jih je za to posebej pooblastil Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo. V manjših mestih, ki niso imela ustreznih ustanov in osebja, so umetno prekinitev nosečnosti opravljale potujoče medicinske službe (David, 1999). Zaposlena ženska je bila upravičena do plačanega dopusta za čas, ki ga je zaradi umetne prekinitve nosečnosti preživela v bolnišnici. Umetna prekinitev nosečnosti je bila brezplačna ter krita s strani zdravstvenega zavarovanja (Kapor-Stanulovic, v David, 1999, 307).

318

AArsrs 4 A.indbA.indb 318318 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 SARA ROŽMAN / GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V ...

Zaključek Liberalizacija umetne prekinitve nosečnosti sredi petdesetih let prej- šnjega stoletja pomeni precejšen napredek na področju reproduktivnih pravic ženske. Od leta 1929 so bile v Jugoslaviji uzakonjene medicinske indikacije za umetno prekinitev nosečnosti, dobrih dvajset let kasneje pa so bile medi- cinskim, z Uredbo iz leta 1952, dodane še socialno-medicinske. Uredba pomeni prvo sprostitev zakonskih določil glede umetne prekinitve nosečnosti v Jugoslaviji. Od tega leta beležimo tudi uvajanje širših socialnih indikacij za splav, da bi se na ta način zmanjšala potreba po nestrokovnem in nevar- nem ilegalnem splavu. Od leta 1960 predpisi vključujejo tudi obvezno sve- tovanje za preprečevanje nezaželene nosečnosti ter razširjanje dostopnosti sredstev za to. Zvezna resolucija o načrtovanju družine, sprejeta leta 1969, je zavzela stališče, da je svobodno odločanje o rojstvih otrok ena temeljnih človekovih pravic, poudarja pa tudi, da je osnovni način uravnavanja in preprečevanja nezaželene nosečnosti kontracepcija. Z ustavnimi spremembami od leta 1971 do 1974 so postale skoraj vse pristojnosti s področja zdravstva, socialne politike in izobraževanja zadeva republik in pokrajin. Ustavno načelo iz leta 1974 o pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je postalo osnova za sprejetje ustrezne zakonodaje leta 1977 v Slove- niji. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pomeni eno najbolj liberalnih zakonodaj, ne samo v jugoslovanskem, temveč tudi evropskem in svetovnem prostoru. Sčasoma so se med federalnimi enotami v pravnih podlagah načrtovanja družine pojavile precejšnje razlike. Pravico do načrtovanja družine, ki je bila leta 1974 zapisana v zvezno ustavo, je večina bivših jugoslovanskih republik interpretirala le kot pravico do splava. Slovenski in hrvaški zakon sta bila izjema, saj sta poleg umetne prekinitve nosečnosti urejala tudi druge, v sodobni medicini znane ukrepe, načine in sredstva za uravnavanje rodnosti (sterilizacija in oploditev z biomedicinsko pomočjo). K sprejetju zakonodaje leta 1977 je botrovalo več dejavnikov: ugodna politična klima, liberalizacija javnosti do tega vprašanja (ki je verjetno del kompleksnejših liberalnih stališč do življenjskih, socialnih in političnih vprašanj), visoka podpora žensk do pravice do umetne prekinitve noseč-

319

AArsrs 4 A.indbA.indb 319319 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

nosti ter osebna angažiranost velikega števila slovenskih strokovnjakov in strokovnjakinj z različnih področij delovanja. Zakon je dobil potrditev tudi v 55. členu nove slovenske ustave iz leta 1991. Odločitev o umetni prekinitvi nosečnosti je torej pri nas z ustavo zagotovljena pravica ženske, ki zanosi, a ne želi (noče) roditi. Zakon ji daje to pravico ne glede na dejstvo, da je prekinitev nosečnosti zdravstveno in socialno neželen ukrep oziroma izhod v sili. Naša pravna ureditev umetne prekinitve nosečnosti je ena tistih, ki ženski priznava pravico, da z umetno prekinitvijo nosečnosti uravnava rojevanje. Na število umetnih prekinitev nosečnosti vpliva več dejavnikov, od kvalitete spolne vzgoje v procesu izobraževanja do skrbi države za izobrazbo žensk o varnih metodah kontracepcije. Postopne liberalizacije predpisov v zvezi z umetno prekinitvijo nosečnosti v nekdanji Jugoslaviji ni povsod spremljala intenzivna akcija za prevencijo, zato se je v nekaterih republikah povečalo število ne le legalnih, ampak tudi ilegalnih splavov. Ocena dela na področju reproduktivnega zdravja žensk pri nas od petdesetih let dalje kaže, da je bilo vloženega veliko truda, da bi sistematično delovali na vseh ravneh, ki pripomorejo k izboljšanju zdravja populacije v rodnem obdobju: uvajanje spolnoizobraževalnih vsebin v vzgojno-izo- braževalne programe, promoviranje in izobraževanje o uporabi kontracepcijskih metod kot sredstev za preprečitev nezaželene nosečnosti ter ustanavljanje dispanzerjev za ženske in posebnih kontracepcijskih svetovalnic. Kljub temu je bilo stanje marsikje še vedno nezadovoljivo (upoštevaje ekonomsko razvitost in navsezadnje tudi neenako pripravljenost odgovornih za reševanje tega vprašanja). Zakonski predpisi niso mogli preseči kulturnih praks in globoko zakoreninjene tradicije, še posebej na bolj ruralnih območjih. Stopnja maternalne umrljivosti, mrtvorojenosti in splavov je bila pri mladoletnicah še vedno visoka, preventivna vzgoja je delovala neustrezno, informiranja o kontracepciji oziroma njene predstavitve v medijih pa tako rekoč ni bilo. M. Šircelj (2006, 175) ugotavlja, da se je v Sloveniji po sprejetju zakona iz leta 1977, ko je bila umetna prekinitev nosečnosti dovoljena izključno na zahtevo nosečnice, pogostost dovoljenih splavov res povečala, vendar le pri posebnih skupinah prebivalstva, in to le za določen čas. Rodnost je

320

AArsrs 4 A.indbA.indb 320320 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 SARA ROŽMAN / GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V ...

ostala enaka; med mladimi se je še nekaj let povečevala, med starejšimi pa še naprej zniževala. Zelo malo ljudi se ne bi strinjalo s politiko javnega zdravstva preprečeva- nja nezaželenih nosečnosti z modernimi sredstvi kontracepcije in zmanjše- vanjem števila postopkov umetne prekinitve nosečnosti ter z zagotovilom, da se večina teh postopkov opravi v prvih treh mesecih nosečnosti, ko je to za žensko najvarneje. Videti je, da stopnja ozaveščenosti, da je splav druž- bena realnost in da se ga ne da zaobiti in preprečiti s kakršno koli zakono- dajo, narašča. Zgodovina nekaterih držav nam je z usodo stotisočih žensk pokazala, da zaostritev pogojev za dostopnost do splava števila splavov ne zmanjša, temveč splav zgolj potisne v ilegalo.

LITERATURA

Andoljšek, L. in drugi, Vpliv ginekologov na razvoj načrtovanja družine v Sloveniji, v: ABORTUS – pravica do izbire?!: pravni, medicinski, sociolo- ški, moralni in politični vidiki (ur. Bahovec, D. E.), Ljubljana 1991, str. 191–196. Besemeres, F. J., Socialist population politics: Th e political implications of de- mographic trends in the USSR and Eastern Europe, New York 1980. Budna Kodrič, N., Feministične zahteve, v: Splošno žensko društvo: 1901– 1945 (ur. Budna Kodrič, N. in Serše, A.), Ljubljana 2003, str. 35–43. David, P. H., From Abortion to Contraception: A resource to Public Policies and Reproductive Behavior in Central and Eastern Europe from 1917 to the Present, London 1999. Geč-Korošec, M., Družinsko pravo SFRJ, 1. del, Ljubljana 1981. Geč-Korošec, M., Družinsko pravo SFRJ, 2. del, Ljubljana 1984. Jeraj, M., Slovenske ženska društva med obema vojnama (1918–1941), Ar- hivi XXII, 2, str. 53–61. Jeraj, M., Angela Vode, v: Splošno žensko društvo: 1901–1945 (ur. Budna Kodrič, N. in Serše, A.), Ljubljana 2003, str. 166–187.

321

AArsrs 4 A.indbA.indb 321321 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Krajnc-Simoneti, S., Zdravstveno varstvo žena v SR Sloveniji v letih 1969– 1979, Ljubljana 1981. Maček, M., Pravni vidiki umetne prekinitve nosečnosti v Sloveniji, v: Ume- tna prekinitev nosečnosti v Sloveniji (Pinter, B. in Pretnar-Darovec, A.), Ljubljana 2004, str. 29–33. Meden-Vrtovec, H., Akademikinja Lidija Andoljšek-Jeras: Ženska za žen- ske, v: Umetna prekinitev nosečnosti v Sloveniji (Pinter, B. in Pretnar-Da- rovec, A.), Ljubljana 2004, str. 3–5. Obersnel Kveder, D. in drugi, Trideset let načrtovanja družine – naložba v varno materinstvo, Zdravstveno varstvo 1998, 37, str. 87–93. Rožman, I., Spolno življenje in kultura rojstva na Dolenjskem od 2. polovice 19. stoletja do 2. svetovne vojne, Doktorska disertacija, Ljubljana, Filo- zofska fakulteta 2001. Serše, A., Ana Zalokar, v: Splošno žensko društvo: 1901–1945 (ur. Budna Kodrič, N. in Serše, A.), Ljubljana 2003, str. 248–255. Simoneti Krajnc, S. in drugi, Law and fertility in Yugoslavia, v: Law and fertility in Europe, 1976, 2, str, 665–693. Simoneti Krajnc, S., O razvoju dispanzerjev za ženske, v: Kako smo dosegli, da nam dojenčki ne umirajo več. Simpozij v počastitev 70-letnice akad. prof. dr. Lidije Andolšek-Jeras, Ljubljana 1999, str. 29–30. Stloukal, L., Understanding the "Abortion Culture" in Central Eastern Eu- rope, v: From Abortion to Contraception (ur. David, P. H.), Westport 1999, str. 23–38. Šircelj, M., Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, Ljubljana 2006. Takač, I., Pol stoletja načrtovanja družine v Mariboru, v: 50 let načrtova- nja družine v Mariboru: mednarodni znanstveni simpozij, Univerzitetni klinični center Maribor, 15. 6. 2007 (ur. Takač, I.), Maribor 2007, str. 31–178. Tomšič, V., Ženska, delo, družina, družba, Ljubljana 1976. Tomšič, V., Komunistična partija Jugoslavije v boju za emancipacijo žensk, Ljubljana 1978. Tomšič, V., Izbrani teksti I, Ljubljana 1980.

322

AArsrs 4 A.indbA.indb 322322 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 SARA ROŽMAN / GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V ...

Vode, A., Spol in upor. Zbrana dela Angele Vode, 1. knjiga, Ljubljana 1998. Zajc, M., Kriki in šepetanja, v: ABORTUS – pravica do izbire?!: pravni, medicinski, sociološki, moralni in politični vidiki (ur. Bahovec, D. E.), Lju- bljana 1991, str. 31–39.

VIRI

Andoljšek, L., Za uresničevanje pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok, Naša žena, marec 1976. AS 1413, osebni fond Vida Tomšič, Arhiv Republike Slovenije. Navodilo za izvrševanje Uredbe o pogojih in postopku za dovolitev splava. Ur. l. FLRJ, št. 52/1960. Pantić Starič, N., Prof. dr. Franc Novak, Naša žena, januar 1973. Puhar, A., Burne razprave, Delo, 5. oktober 1973. Resolucija o planiranju družine. Ur. l. SFRJ, št. 20/1969, leto XXV, (8.5.1969). Resolucija o načrtovanju družine in družbenih prizadevanjih za njen nastanek in varnost. Ur. l. SRS, št. 18/1974, leto XXX (10.5.1974). Splošni zakon o prekinitvi nosečnosti. Ur. l. SFRJ, št. 20/1969, leto XXV (8.8.1969). Tomšič, V., Ali je legalizacija splava sprejemljiva rešitev, Borba, 17. januar 1954. Uredba o postopku za dovoljeno odpravo plodu. Ur. l. FLRJ, št. 4/1952 (19.1.1952). Uredba o pogojih in postopku za dovolitev splava. Ur. l. FLRJ, št. 9/1960. Ustava Socialistične republike Slovenije. Ur. l. SRS, št. 6/1974 (25.2.1974). Zakon o pogojih in postopku za prekinitev nosečnosti. Sl. l. SR BiH, št. 29/77. Zakon o pogojih in postopku za prekinitev nosečnosti. Sl. l. SRS, št. 26/77.

323

AArsrs 4 A.indbA.indb 323323 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Zakon o pogojih in postopku za odobritev prekinitve nosečnosti. Sl. l. SAPK, št. 47/77. Zakon o pogojih in postopku za odobritev prekinitve nosečnosti. Sl. l. SAPV, št. 26/78. Zakon o pogojih in postopku za prekinitev nosečnosti. Sl. l. SR ČG, št. 29/79. Zakon o prekinitvi nosečnosti. Sl. glasnik na SRM, št. 19/79. Zakon o zdravstvenih ukrepih za uresničevanje pravice do svobodnega od- ločanja o rojstvu otrok. Nar. novine, št. 18/78. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ur. l. SRS, št. 11/1977 (19.5.1977). Zdravstveni statistični letopis 2002 (2003). Inštitut za varovanje zdravja Re- publike Slovenije, Ljubljana.

324

AArsrs 4 A.indbA.indb 324324 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 SARA ROŽMAN / GENEZA PRAVICE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V ...

THE GENESIS OF POLITICAL THOUGHT REGARDING VOLUNTARY INTERRUPTION OF PREGNANCY IN THE FORMER YUGOSLAVIA

Keywords: voluntary interruption of pregnancy, family planning, libe- ralization of legislation, constitutional right

Abstract Th is article focuses on the genesis of political thought regarding voluntary interruption of pregnancy (VIP) in the former Yugoslavia, with particular emphasis on the shaping of Slovenian legislation. Th e article demonstrates that the laws regulating VIP in the former Yugoslavia were li- beralized gradually and cautiously. Th e constitutional principle of freedom of choice regarding childbirth, dating back to 1974, became the foundation for approving the Slovenian legislation in 1977, which is now considered some of the most liberal in this area. At the same time as the approval of this legislation, family-planning programs began coming into eff ect. Pro- moting the concept of family planning has been a great investment because these programs off ered appropriate information on family-planning principles, the use of modern contraception, and means of detecting and trea- ting sterility.

325

AArsrs 4 A.indbA.indb 325325 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Barbara Turk Niskač

MEDETNIČNA DELITEV IN INTERAKCIJE NA GOSTIVARSKIH ULICAH1

Ključne besede: prostor, identitete, medetnični odnosi, kaos in kozmos

V pričujočem članku me zanima medetnična delitev in interakcije na ulicah mesta Gostivar.2 Čeprav v Gostivarju živijo različne etnične skupine, sem se osredotočila zgolj na albansko-makedonske odnose. Poudarila bi lahko predvsem dve izkušnji: zdi se, da so dekleta na ulicah izpostavljena verbal- nemu nadlegovanju in nadzoru, fantje pa občasnim pretepom. Zanimalo me je, kako mladi dojemajo ulice ter kako etnična delitev v mestu vpliva na njihove percepcije prostora. Skozi raziskavo so se ulice pokazale kot eden izmed prostorov, kjer se oblikujejo identitete – tako spolne kot tudi etnične.

Gostivar

Gostivar je mesto v severozahodni Makedoniji (BJRM). Kot naselbino ga v pisanih virih prvič zasledimo v zapiskih rimskega zgodovinarja Livija

1 Članek izhaja iz diplomskega dela Kaos in kozmos med albanskim in makedonskim prebivalstvom v Gostivarju, v Makedoniji, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana 2007. Diplomsko delo je nastalo pod men- torstvom red. prof. dr. Rajka Muršiča. Zanj sem prejela fakultetno Prešernovo nagrado. 2 Leta 2006/2007 sem devet mesecev preživela v Makedoniji, od tega pet mesecev v Gostivarju. Opravila sem številne nestrukturirane intervjuje z albanskimi in makedonskimi prebivalci mlajše generacije (letnik 1979 do 1988). Imena sogovornic in sogovornikov so spremenjena.

326

AArsrs 4 A.indbA.indb 326326 119.12.20099.12.2009 55:52:03:52:03 BARBARA TURK NISKAČ / MEDETNIČNA DELITEV IN INTERAKCIJE NA GOSTIVARSKIH ULICAH

pod imenom Drau-Dak3 (maj 2007). Leta 1394 je mesto prišlo pod turško oblast, leta 1883 pa so mu turške oblasti dodelile vlogo administrativnega središča. Po koncu druge balkanske vojne je to območje pripadlo Kraljevini Srbiji. Leta 1914 je Gostivar postal središče Gornopološkega območja, kar je še dandanes (Bilbiloski, 2000, 5–9; Konstantinov, 1992, 173). Glede na popis iz leta 2002 ima mesto 35.847 prebivalcev, od tega 11.855 Makedoncev, 16.890 Albancev, 4.559 Turkov in 1.899 Romov. Celotna ob- čina šteje 81.042 prebivalcev. Albanci predstavljajo 66,6 %, Makedonci 19,5 %, Turki 9,8 %, Romi 3,8 % ter drugi (Srbi, Bošnjaki, Vlahi) 0,3 %4 (maj 2007). Za boljše razumevanje medetničnih odnosov je potreben kratek vpogled v bližnjo preteklost. Po drugi svetovni vojni sta modernizacija in hitro ra- stoča industrija pospešili migracijo v mesta, ki je sprva zaobjela predvsem makedonsko prebivalstvo. Zaposlitveni vzorci so v Jugoslaviji, posebno pri administrativnih delih, imeli jasen etnični pečat. Brunnbauer ima to za posledico poskusa ustanovitve makedonskega naroda, zaradi česar so imeli koristi od države v glavnem etnični Makedonci. S tem se je spodbujal občutek pripadnosti »zamišljeni skupnosti« (Brunnbauer, 2002, 12; tudi Željazkova, 2003, 108; Korsika, 1989, 76–77). Poleg tega so imeli Albanci in Turki nižjo stopnjo izobrazbe ter so bili nižje kvalifi cirani kot pravoslavno slovansko prebivalstvo (Hodža, 1984, 57). Medtem ko so se Makedonci zaposlovali v rastočih državnih podjetjih, so Albanci začeli emigrirati na zahod. Veli- ka nataliteta, nedostopnost trga dela (Albanci so bili večinoma zaposleni v kmetijstvu) ter povpraševanje po poceni delovni sili na zahodu naj bi pripomogli k izseljevanju v tujino (Publikacija 1, 2006, 33). Po razpadu Jugo- slavije so cvetoča državna podjetja propadla. Število uradno registriranih služb se je od začetka devetdesetih let skoraj prepolovilo. Veliko število Ma- kedoncev je ostalo brez kakršne koli državne podpore. Zaradi izgube virov prihodka (dostopa na jugoslovanski trg in uvedbe viz) ter nizke izobrazbe so ekonomsko in socialno krizo utrpeli tudi Albanci (de Rapper, 1998). Vendar se ti nikdar niso pretirano zanašali na državo. Bolj kot v državnem sektorju so bili zaposleni v malih zasebnih enotah, s tem pa so imeli tudi prednost

3 (http://en.wikipedia.org/wiki/Gostivar . 4 www.stat.gov.mk .

327

AArsrs 4 A.indbA.indb 327327 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

v prihajajoči novi kulturi poslovanja (Poulton, 2000, 193). Rozita Dimova medetnične odnose razlaga skozi neoliberalni kontekst. Etnične identitete so bile od leta 1991 ponovno defi nirane skozi razred. Številni Makedonci, ki so bili v Jugoslaviji razmeroma privilegiran družbeni razred, stežka sprejemajo neposredno bližino, ki so jo Albanci po letu 1991 dosegli v fi zičnem in družbenem prostoru. Preobrat v razredni mobilnosti, privilegijih in ekonomiji med albanskimi in makedonskimi prebivalci je pripomogel k medse- bojnemu družbenemu oddaljevanju. Makedonci za izgubo svojih ekonomskih privilegijev in prejšnjega udobnega življenja krivijo Albance. Ta izguba je najbolj vidna skozi materialne dobrine, ki jih sedaj posedujejo Albanci (Dimova, 2005, 8–9). Če govorimo o medetničnem konfl iktu, gre torej tudi za konfl ikt zaradi ekonomskih virov, ki so tesno povezani s politično močjo in organizacijo države (Brunnbauer, 2002, 14). Prvi vtis v Gostivarju nam, z izjemo napisov v albanskem in makedonskem jeziku, ne da slutiti, da bi bilo mesto kakor koli razdeljeno glede na etnično pripadnost prebivalcev. A po pogovoru z ljudmi lahko hitro ugotovimo, da so ulice v mestu ločene na albanske in makedonske, pa tudi turške in romske. Če si ogledamo zemljevid mesta (slika 1), naj bi bilo središče albansko, oba obrobna dela pa makedonska. Tako je večina albanskih kafi čev5 na albanskih ulicah, makedonski kafi či pa so na makedonskih ulicah. Naj omenim, da je bil »mentalni zemljevid« narisan predvsem glede na mnenje makedonskih sogovornikov, ki ponavadi niso zaznavali razlike med Albanci in Turki.6 Ulica, na kateri sem živela, naj bi tako veljala za albansko, turški prijatelj pa mi je dejal, da je turška. Večina trgovin in lokalov je bila namreč turških (v stanovanjski hiši, kjer sem bivala, pa so stanovale makedonske družine). Tako je povsem mogoče, da so nekatere »albanske« ulice pravzaprav »turške« (vsaj v očeh turških prebivalcev).

5 Pri uporabi pogovornega izraza kafi č imam v mislih lokale v Gostivarju, v katerih se zbirajo predvsem mlajši Gostivarčani in Gostivarčanke. V makedonskem jeziku uporabljajo izraz kafi č v slengu, sicer pa uporabljajo tudi izraza kafanče in kafule; kafeana pa je manjša resta- vracija, kjer poleg pijače strežejo tudi hrano. 6 Albanci menijo, da so Turki le »poturčeni« Albanci.

328

AArsrs 4 A.indbA.indb 328328 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 BARBARA TURK NISKAČ / MEDETNIČNA DELITEV IN INTERAKCIJE NA GOSTIVARSKIH ULICAH

slika 1: Zemljevid gostivarskih ulic

Makedonski sogovornik pravi, da »za Makedonce dolgo ni bilo priporo- čljivo, da se sprehajajo po središču, toda nimaš izbire, tudi če se mu ogneš, srečaš veliko Albancev«. Vsaj v mestnem središču je za Makedonce nujno, da se na poti v šolo, službo itd. vsakodnevno sprehajajo po albanskih ulicah. Na obisku pri makedonskih prijateljih je pogovor tekel o tem, kako so se njihovi starši sprehajali po korzu ter posedali na glavnem trgu. Nato so v šali dodali, da se danes »Šiptarji sprehajajo po korzu ter da zanje na trgu ni več prostora«. V petdesetih letih 20. stoletja so porušili čaršijo;7 danes mesto tudi nima korza. To seveda ne pomeni, da se ljudje ne sprehajajo – sprehajanje je le bolj razpršeno ter ni omejeno na določeno ulico. Ob sprehajanju imam v mislih predvsem večerno sprehajanje v skupini prijateljev, ki je bolj intenzivno v poletnih mesecih, ko je na ulicah večja gneča, saj so v mestu tudi tisti, ki sicer živijo in delajo v tujini. Albanci naj bi se sprehajali po ulicah JNA, Debarski, Braќe Gjinoski ter okoli glavnega trga, Makedonci pa

7 Mestna trgovska četrt.

329

AArsrs 4 A.indbA.indb 329329 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

okoli makedonskega središča na ulici Boris Kidrič. Ena izmed sogovornic, Mariana, pravi: »In sedaj, če je petek ali sobota, če te nekdo vidi na tem delu [Ulica JNA – op. p.], se mu bo zdelo čudno. /.../ Vprašal se bo, kaj iščeš tukaj, ker to ni naš del; tam je naš del.« Dojemanje prostora je torej med prebivalkami in prebivalci Gostivarja vezano na etnično pripadnost. Če se v določenih situacijah zavestno od- ločajo ter izogibajo prostorom »drugih«, pa to ni vedno mogoče. Da lahko razumemo dinamiko mestnega javnega življenja ter interakcije med prebivalci, potrebujemo nekaj temeljnih konceptov, med katerimi je na prvem mestu prostor oziroma koncept prostora. »Čeprav predstava prostora (space) neposredno ne nakazuje družbene strukture in družbenih odnosov, je del družbenega sistema ter v vsaki družbi določa predstavo »sebstva«« (Bru- men, 1998, 71). Muršič namesto o prostoru razmišlja o prostorjenju (spati- alization): »Namesto predmetov, ki jih ustvarjamo ali preoblikujemo, moramo v ospredje postaviti dejavnost in dejanja, prakse, izkustvo (telesenja, prostorjenja) in tvornost.« (2006, 53) Ob razmišljanju o prostoru moramo dati prednost procesu njegove družbene konstrukcije, dejavnemu prostorjenju in ne samemu prostoru in njegovim konkretizacijam, kot so (po)krajina, območje, kraj, mesto, nahajališče ali lokacija (Muršič, 2006, 51). Kot piše Ardener, »družbe svoja kulturno pogojena pravila proizvajajo tako, da postavijo ločnice na terenu; z nevidnimi ograjami in prepadi druž- beno razdelijo v sfere, nivoje in teritorije.« (1997, 2) Če predpostavljamo, da sta obnašanje in prostor medsebojno odvisna, nam okolje »nalaga določene omejitve pri gibanju, naše predstave o prostoru pa se oblikujejo z našo zmo- žnostjo gibanja« (Ardener, 1997, 2). Prav tako kot prostor defi nira ljudi v njem, tudi ljudje defi niramo prostor (Ardener, 1997, 3). Univerzalna praksa je, da v duhu določimo domači (naš) prostor in tuji prostor (onkraj našega). Dovolj je, da določimo meje v svoji glavi. Ozemlje in mentaliteta njih sta s tem označena kot drugačna od naših. Predmetom, prostorom in časom tako pripisujemo vlogo in nadevamo pomene, ki pridobijo vrednost objektivne realnosti šele potem, ko smo jim vse to že pripisali (Said, 1996, 74–75). Dojemanje prostora in ločnic med varnim in nevarnim želim navezati na koncept kaosa in kozmosa po Mirceaju Eliadeju. Če kozmos obravna- vamo kot pojem logike, ki diktira red, razliko in opozicijo, kaos pomeni

330

AArsrs 4 A.indbA.indb 330330 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 BARBARA TURK NISKAČ / MEDETNIČNA DELITEV IN INTERAKCIJE NA GOSTIVARSKIH ULICAH

nevarnost. Njun odnos določamo tako, da sebe postavimo v kozmos. Kot pravi Eliade, je »središče predvsem prostor svetega, prostor absolutne re- sničnosti« (1992, 29). Če se oddaljimo od središča, izginjata domačnost in varnost znanega, hkrati pa se povečuje nevarnost. Z binarnimi opozicija- mi svoje : tuje, urejeno : neurejeno, varno : nevarno, blizu : daleč, znano : neznano si pomagamo zadovoljiti potrebo po varnem prostoru okoli sebe (Risteski, 2000). Posameznik v neznanem in nedomačem ne zna določiti reda. Ko se znajdemo v neznanih situacijah, v že znanem in doživetem išče- mo tisto, s čimer bi lahko novo situacijo doumeli ter se torej znali obnašati v njej (Cohen, 1994, 139–141; Douglas, 2004, 46). Ardener navaja, da »skupnosti prostor najbližji družini pogosto dojemajo kot varen in predvidljiv notranji svet, v nasprotju s potencialno nevarnim in nezanesljivim svetom zunaj. Ločnica, ki deli ta dva svetova, pa se razlikuje tako med kulturami kot znotraj različnih kontekstov iste kulture.« (1997, 10) Določanje središča pomeni označevanje prostora, ki s tem pridobiva pomene, funkcije in simboliko. Njegovo ohranjanje je skoraj tako pomembno kot ohranjanje in obnavljanje ločnic (Risteski 2000). Zdi se torej, da kaos na- rašča z oddaljevanjem od središča (doma, domačnosti). Za Makedonce do- seže vrhunec v »čistih« albanskih vaseh (prostorska in etnična oddaljenost), kjer se mladi Makedonci ne počutijo varno, temveč negotovo, neprijetno oziroma preplašeno. Vsesplošno mnenje je, da Makedonci ne morejo vstopiti v albanske vasi. Kot je dejal Igor, bi ga »v najboljšem primeru pretepli«. Lahko bi dejala, da Makedonci navajajo več mest, kjer se ne počutijo varne, medtem ko za Albance takšna mesta skorajda ne obstajajo. Hkrati je med makedonskimi prebivalci zaznati več strahu pred albanskimi predeli kot obratno. V nadaljevanju se bom podrobneje posvetila analizi interakcij na gostivarskih ulicah ter osvetlila različne percepcije in dojemanja s strani makedonskih ter albanskih fantov in deklet.

Ulice Makedonska dekleta nerada sama hodijo po mestu, posebno ob večerih. Večina jih meni, da mesto ni varno zaradi Albancev oziroma albanskih fantov. Albanski fantje naj bi dekleta ogovarjali z vulgarnimi izrazi: »Vse

331

AArsrs 4 A.indbA.indb 331331 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

živo govorijo, da te je strah, ko greš mimo njih; nekdo bo stopil pred tebe, te ogovarjal, in to ne samo eden, več jih je, in če si sama ali sta dve, se desetim moškim okoli sebe ne moreš postaviti po robu, za žensko je zagotovo veliko bolj strašno /.../ Zato prakticiram, da imam kakšnega fanta ob sebi, ker so se mi že dogajale takšne stvari in ne želim, da se mi ponovijo.« Tudi makedonski fantje opažajo, da so dekleta podvržena nadlegovanju: »V šoli je celo meni neprijetno, /.../ ker sedijo na obeh straneh na mizah ali klopeh, in ko greš mimo, vedno gledajo dekleta in komentirajo, delajo probleme /.../ Razumem, da pogledaš, toda to je že napadalno.« Kot pravi Vlado, ga takšno obnašanje albanskih fantov moti. Nasprotno albanski sogovornik Bekim pri tem ne vidi etnične razlike: »Lahko se zgodi tudi, da ima Makedonka težave s kakšnim Makedoncem, ki popiva dolgo v noč«. Vendar tudi on poudarja, da za dekleta zvečer ni varno, da bi se sprehajala sama: »Obstajajo različni ljudje, tu še ne deluje pravna država, sistem ne deluje, kot bi moral.« Izpostavil je problem korupcije: »Kako naj te policija varuje in brani, ko ve, da ima lahko jutri težave zaradi tega.« Albanskim dekletom se zdi manj problematično, da bi šle same po mestu. Počutijo se bolj varne, vendar imajo tudi one raje, če gredo z družbo. Lume zvečer redko hodi sama, navadno gre z bratom ali družbo. Pravi, da je tako navajena od otroštva: »Ne da bi bilo problematično, toda naučila sem se, da grem z družbo in zato se ne morem navaditi, da bi šla sama; neudobno mi je, sami pri sebi mi je neudobno, saj mi nihče ne brani, da ne bi šla sama.« Tudi Vale de Almeida v portugalskem mestu opaža, da se dekleta od malega naučijo po ulicah sprehajati se v parih (1996, 50). »Različnih spol- nih vlog se naučimo v otroštvu. Krepijo jih številne neformalne sankcije. Mladim dekletom dodeljujejo gospodinjska opravila, zaradi katerih so bolj vezana na dom kot njihovi bratje. Z odraščanjem jim dodeljujejo strožje »policijske ure«, njihov videz in vedenje pa sta pod budnim očesom javnosti. Ostale naj bi urejene in skromne, izogibale naj bi se pretirani spontano- sti in odkritosti, saj se lahko takšno obnašanje prenaša na področje seksu- alnosti. Od fantov se pričakuje, da živijo bolj svobodno, da ostanejo zunaj, kolikor dolgo želijo, pijejo s prijatelji ter iščejo žensko družbo.« (Brandes, 1981, 218; tudi Vale de Almeida, 1996, 49–50). Če so dekleta torej vpisana v

332

AArsrs 4 A.indbA.indb 332332 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 BARBARA TURK NISKAČ / MEDETNIČNA DELITEV IN INTERAKCIJE NA GOSTIVARSKIH ULICAH

družbeno okolje z opozicijo med javnim (moškim) in privatnim (ženskim) prostorom, ulica predstavlja prostor nevarnosti (Bourdieu, 1998, 64). Vendar bi bila predpostavka, da imajo moški zaradi svojega položaja v javni sferi večji prestiž ali avtoriteto, prehitro sklepanje. Po Boškoviću naj bi odnose med moškim in žensko bolje razumeli skozi koncept komplementar- nosti, kjer moški in ženska prav zato, ker sta različna, zagotavljata različne (in recipročno združljive) elemente, ki omogočajo delovanje skupnosti (2000, 16). Svetieva razlikuje med idealnim modelom tradicionalne kulture, kjer je prevladoval moški princip, ženska pa je bila podvržena ubogljivosti in podre- janju, ter resničnim modelom, kjer je ženska pridobila pomembne latentne pravice ter sodelovala pri oblikovanju ljudske kulture (Svetieva, 2000). Po- dobno Schubertova za Makedonijo piše, da se »v javni sferi ženska ne zapleta v neposreden konfl ikt moči ali avtoritete z moškim, s katerim ni v sorodu, vendar pa takšne odnose upravlja skozi druge ženske« (Schubert, 2005).

Kulturne razlike Zdi se, da se mladi na ulicah srečujejo s podobnimi situacijami, vendar pa jih različno dojemajo in interpretirajo. Vzroke za razhajanja skušam in- terpretirati skozi različne poglede, na prvem mestu skozi kulturne razlike med albansko in makedonsko mladino. Tako kot makedonska tudi albanska dekleta poznajo ogovarjanje na ulici. Lume pravi, da če je sama, jo fantje ogovarjajo: »Bog ne daj, da bi bila preveč zrihtana, takrat je že konec, pa tudi če nisi zrihtana, te bodo ogovarjali ali ti sledili.« Pa vendar bi lahko na podlagi opažanj dejala, da albanska dekleta ogovarjanju na ulici ne pripisujejo tolikšne teže kot makedonska. Kot pravi Ardita: »Gre za to, koliko jih boš ignorirala; pogledala bi ga in molčala, se ne odzvala, morda bi nadaljeval in še kaj rekel ali zažvižgal, nikoli pa se mi ne bi približal in se me dotaknil, ker ve, da bi takoj nekdo prišel, morda sosed, nekdo bi prišel in se spravil nadenj; vsi vedo, da se ti tukaj nihče ne more približati in te napasti.«

333

AArsrs 4 A.indbA.indb 333333 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

V svoji raziskavi o južnoafriški skupnosti Ridd piše, da »ženske ulično življenje povezujejo z neredom (ulica je moško območje), kar je v nasprotju z njihovimi težnjami po ugledu. Vendar pa, če se ženska ponoči odpravi na ulico, to stori z mero gotovosti, ki ji jo dajeta status ženske, matere in go- spodinje ter spoštovanje, ki presega izkazovanje kavalirstva.« (1997, 194) Tako makedonska kot albanska dekleta se na ogovarjanje odzivajo z ignoriranjem, vendar pa je pri makedonskih dekletih mogoče zaslediti močne občutke strahu in ogroženosti. Zdi se, da Albanke posedujejo zavedanje, ki ga Makedonke nimajo. Gre za zavedanje o meji med verbalnim ogovarjanjem in dejanji, ki je fantje ne bi presegli. To zavedanje daje albanskim dekletom občutek varnosti, njegovo pomanjkanje pa pripomore k strahu med makedonskimi dekleti. Zdi se, da makedonski fantje k dekletom ne pristopajo na enak način kot albanski. V svoji raziskavi o rapu med Afroameričani Kochman opaža, da »moški in ženske določeno obnašanje razlagajo v skladu s pomenom in vrednostjo, ki ju ima znotraj njihove lastne kulture« (1997, 97). Nespora- zumi torej nastanejo, kadar se način komunikacije med različnimi skupinami razlikuje. Kochman si rap med Afroameričani razlaga kot običajen in sprejemljiv način odprtega in neposrednega pogajanja med moškim in žensko, ki pa ga belci ne poznajo in zanje ni sprejemljiv. Tako se Afroameri- čanom njihov pristop ne zdi nespodoben, se pa zdi takšen belcem. Podob- no je ogovarjanje albanskih fantov za Makedonce nespodobno, verjetno pa je (do neke mere) povsem sprejemljivo med Albanci (po Kochman, 1997, 98). Morda je tako kot v Andaluziji med Albanci »uspeh pri ženski močna potrditev samopodobe« ter je »glavno zagotovilo uspeha pri ženskah, če veš, kako govoriti z njimi« (Pitt Rivers, 1972, 92 in 94).

Sorodstvo Naslednjo možno interpretacijo različnih dojemanj interakcij na ulicah bi lahko usmerili v sorodstvene vezi. Ardita pravi, da se ji kot ženski ne more nič zgoditi, ker je mesto majhno in se vsi poznajo. Ko sem ji povedala, da se Makedonke bojijo same sprehajati ob večerih, je bila presenečena.

334

AArsrs 4 A.indbA.indb 334334 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 BARBARA TURK NISKAČ / MEDETNIČNA DELITEV IN INTERAKCIJE NA GOSTIVARSKIH ULICAH

Dejstvo, da se albanska dekleta počutijo varnejše, bi lahko pripisali temu, da so v mestu Albanci v večini in se večinoma vsi poznajo: »Ljudje se bojijo delati takšne stvari /.../ Gre bolj za spoštovanje, saj vedo, da si lahko sestrična nekoga, ki ga poznajo.« »Albanska družba v Makedoniji in na Kosovu je močno osrediščena okoli razširjenih družin, sorodstvene vezi so močne.« (Poulton, 2000, 194) Brunnbauer dodaja, da imajo med Albanci »družina in sorodstvene vezi mnogo večji pomen zaradi pomanjkanja zaupanja v formalne institucije« (2002, 15). Tako pri Makedoncih kot pri Albancih med bližnje sorodnike uvrščajo tudi bratrance in sestrične iz drugega in tretjega kolena. Pojem bližnjih sorodnikov se včasih razširi do petega kolena (Bošković, 2000, 6). Glede na to, da so poroke med Albanci in Makedonci izjemno redke, se tudi sorodstvene vezi ne prepletajo. Sorodstvo je torej lahko eden izmed vzrokov, da so albanski fantje do Makedonk bolj drzni, saj vedo, da niso sorodstveno povezani in za seboj nimajo (albanskih) sorodnikov, ki bi jih branili. Če torej Albankam ulice v tem smislu pomenijo sistem pozitivnega družbenega nadzora, ki ženski daje občutek varnosti, to za Makedonke ne velja.

Družbeni nadzor Kot že rečeno, je prav družbeni nadzor tisti, ki pogosto narekuje dolo- čene vzorce obnašanja. Ob neki priložnosti sem se z Mariano dogovorila, da se dobiva pri meni. Nato pa mi je poslala sporočilo, če lahko pridem na avtobusno postajo, nakar sva skupaj odšli do pet minut oddaljenega stano- vanja. Šele kasneje sem pomislila, da je stanovanje v »albanski« ulici ter bi bilo »čudno«, če bi se Mariana sama sprehajala po njej. Zdi se, da obnašanje (predvsem) deklet na ulicah pogojujejo mehanizmi družbenega nadzora. Izpostavljanje oziroma zoperstavljanje družbenim normam se lahko konča v opravljanju ter obrekovanju. Strah pred izgubo dobrega imena in časti dekleta sili, da se izogibajo situacijam, ki bi lahko vodile v opravljanje. »Človekovo obnašanje določajo formalni in neformalni mehanizmi družbenega nadzora. Družba vpliva na svoje člane in jih nadzoruje tako, da sprejemajo njena pravila in norme. To vključuje pripravljenost delovati

335

AArsrs 4 A.indbA.indb 335335 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

v skladu s pričakovanji.« (Ramšak, 2006, 197) »Čast ženske je odvisna od ugleda, ki ji ga je pripravljena podeliti skupnost, in ne od težko določljivih dokazanih dejstev. Ženska svojo čast najbolj učinkovito zavaruje, če svoje obnašanje v vsakem pogledu prilagaja kodu spolnega sramu.« (Campbell, 1974, 270) Če bi makedonsko dekle samo videli na albanski ulici, bi se na primer lahko razširila vest, da ima albanskega fanta. Glede na to, da je ulica prostor, kjer smo vsem na očeh, ter da se tudi albanska dekleta pogosto sprehajajo v spremstvu, se zdi, da se dekleta s spremstvom zavarujejo pred situacijami, ki bi vodile v opravljanje. Kot pravi Ardita, »obstaja velika razlika med fantom in dekletom – težko je biti dekle, vedno moraš paziti, kako se obnašaš in kaj rečeš, kam greš in s kom govoriš«. Kot pravi Bourdieu, je logika moške dominacije in ženskega podrejanja tako vtisnjena v družbene subjekte, da so ženske ženskam (z opravljanjem) pravzaprav največje sovražnice (1998, 43 in 46). Opravljanje in ogovarjanje sta možni obliki družbenega nadzorovanja in vzpostavljanja reda. Kot pravi Campbell, je opravljanje oblika »zunanjih sankcij, ki podpirajo notranje sankcije posameznikovih dejanj, samospo- štovanje in občutek sramu« (1974, 315). Prek opravljanja se seznanjamo s tem, kaj je prav in kaj narobe. Hkrati se oblikujejo vrednote in morala skupine, opravljanje pa skupnost tudi povezuje. Ob opravljanju drugega poudarjamo lastno poštenost in prestiž (Campbell, 1974, 314).

Način oblačenja Poulton predpostavlja, da se nemuslimanke počutijo kot objekt neo- dobravanja s strani albanskih moških. Ogrožene se počutijo zaradi načina oblačenja (2000, 194). Željazkova pa piše, da se Albanke v Skopju oblačijo bolj konservativno kot v Gostivarju in Tetovu (2003, 94). V Gostivarju se je marsikateri znanec pritoževal, da se mlade Albanke oblačijo pretirano pomanjkljivo celo za v šolo ter da po ličilih prekašajo makedonska dekleta. Glede pravil oblačenja Ardita meni, da je religija pri Albancih močno pomešana s tradicijo: »Če se skregam z mamo zaradi ma-

336

AArsrs 4 A.indbA.indb 336336 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 BARBARA TURK NISKAČ / MEDETNIČNA DELITEV IN INTERAKCIJE NA GOSTIVARSKIH ULICAH

jice s kratkimi rokavi, najprej reče: ne pojdi ven, ker te bodo vsi videli napol golo. Ko ji rečem, da me drugi ne zanimajo, pa odgovori: ne pojdi ven, ker te bo Bog kaznoval.« Med pravili oblačenja v islamu in emancipacijo Arditini starši iščejo kompromise: »Lahko oblečem vse razen majice brez rokavov, lahko pa imam majico s kratkimi rokavi; po islamu ne bi smela nositi nobene /.../ Gre za razliko treh centimetrov blaga.« Vendarle pa način oblačenja zagotovo vpliva na ogovarjanje na ulicah. Dekleta naj bi bila deležna ogovarjanja predvsem, kadar gredo zvečer ven. Takrat so navadno oblečena lepše in so bolj našminkana.

Patriarhalni vzorci Na koncu bi lahko izkušnje deklet povezala s patriarhalnimi vzorci, ki se prav tako navezujejo na družbeni nadzor. Patriarhat lahko defi niramo kot vrednostni sistem, vpet v družbeno strukturo, ki kot dejavnike oblikovanja poudarja spol in starost. Takšno strukturiranje je povezano z opredelitvijo sistema vrednot, ki vodi družinsko življenje in širše družbene enote (Hal- pern in Kaser, 1997, 1). Podrejanje ženske znotraj konteksta preveč zašči- tniške družine in okolice naj bi se skladalo z omenjeno strukturo. Kot je dejal makedonski sogovornik, ob večerih svoje prijateljice pospre- mi zaradi nadlegovanja in ogovarjanja, ki so ga deležne na ulicah. Čeprav se zdi, da so Albanke ogovarjanju podvržene v manjši meri ali pa mu ne pripisujejo tolikšne teže, tudi one ob večerih redko hodijo same. Brandes omenja spremstvo deklet v Andaluziji: »Razen ob nedeljskem korzu naj bi se ženske izogibale kroženju po ulicah. Kadar pa se že sprehajajo, naj bi imele spremstvo še ene ženske ali moškega sorodnika.« (1981, 217) Nekaj časa sem preživela tudi v Svetem Nikole, mestecu v vzhodni Ma- kedoniji. Med prebivalci velja za varno in mirno mesto, in sicer zato, ker je »čisto« – se pravi, da tam živijo le Makedonci. Če Makedonci v Gostivarju menijo, da dekleta potrebujejo spremstvo, ker mesto ni varno, pa imajo dekleta spremstvo tudi v Svetem Nikole, ki velja za varno mesto, saj v njem ni Albancev. Poulton omenja, da »številni raziskovalci govorijo o tradici- onalnem patriarhalnem sistemu pri Albancih ter njihovih prevladujočih

337

AArsrs 4 A.indbA.indb 337337 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

muslimanskih navadah in običajih« (2000, 194). Toda ali gre res le za mu- slimanske navade? Po Loryju »ni mogoče razločevati med delovanjem tradicionalnih patriarhalnih kmečkih moralnih načel, vplivom pravoslavnega krščanstva in vlogo otomanske kulture (ter v tem primeru islama)« (po Todorova, 2001, 276). Bourdieu piše o absorbiranju, v katerega logiki je tudi kavalirska protekcija, ki lahko vodi v omejevanje ali služi njegovemu opravičevanju ter pripomore k temu, da ženske pri stikih s svetom drži v razdalji, saj zanj »niso narejene«, ker svet ni narejen zanje (1998, 68–69). Čeprav ne morem trditi, da je spremstvo v Gostivarju pravilo, pa je bolj ali manj navzoče tako med makedonskimi kot albanskimi dekleti, ki so pogosto (predvsem v večernih urah) vezana na spremstvo. S tem ko je ženski dodeljeno spremstvo, je podvržena nadzoru.

Pretepi Doslej sem nekoliko več prostora namenila analizi izkušenj deklet. Kako pa ulice dojemajo fantje? Če so makedonska dekleta na ulicah izpostavljena ogovarjanju in nadlegovanju, naj bi bili fantje izpostavljeni pretepom. Igor je doživel kar nekaj konfl iktov z albanskimi vrstniki: »Vse to zaradi njihovega provociranja /.../, najpogosteje sem se umaknil, ker jih je bilo pre- več. Najpogosteje se držijo skupaj; tudi ko gredo po ulici, ne moreš videti dveh ali treh, temveč po deset skupaj [smeh – op. p.], preprosto se jim ne moreš postaviti po robu. Zgodilo se mi je, da me je na ulici Albanec porinil, porinil sem ga nazaj, bil sem z dekletom, on pa se je vrnil še z dvajsetimi prijatelji. Obkolili so me sredi centra, ljudje so hodili mimo, kot da ni nič, končalo pa se je z običajnimi modricami.« Albanska sogovornika nasprotno pravita, da ne vesta za pretepe oziroma da se dogajajo redko, sploh pa ne v zadnjem času: »Morda so se dogajali v srednji šoli, ampak mislim, da ni več takšnih bedarij.« Jeton pravi, da do danes v mestu ni videl pretepa. Bekim dodaja, da so se tepli na avtobusu na poti v srednjo šolo v Tetovo. Avtobusi so bili za makedonske in albanske učence ločeni: »Kadar smo se hoteli tepsti, smo šli na njihov avtobus [makedonski – op. p.] in delali probleme, oni pa v naš; ne, oni ne, le mi smo šli in

338

AArsrs 4 A.indbA.indb 338338 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 BARBARA TURK NISKAČ / MEDETNIČNA DELITEV IN INTERAKCIJE NA GOSTIVARSKIH ULICAH

delali probleme.« Vendar pa pravi, da so s fanti, s katerimi so se nekoč tepli, danes najboljši prijatelji. Do pretepov naj bi prihajalo tudi v diskotekah. Do njih lahko pride, če v diskoteki albanski fant pleše z Makedonko in v podobnih situacijah. Morda zaradi strahu pred pretepi mladi Makedonci ne bi šli v albanski kafi č ali diskoteko oziroma bi šli s strahom in občutkom negotovosti. Vendar Vlado pravi, da do pretepov prihaja v vseh diskotekah, ne le albanskih, o katerih se največ govori, a kljub temu: »Vedno je obstajal ta strah, lahko naredijo probleme za prazen nič; mislim pa, da bi večini predstavljalo problem, ker sem jaz Makedonec. In zakaj bi sploh šel v albansko diskoteko, če imamo makedonsko.« V svojem diplomskem delu o življenju mladih v Velenju Irena Rudolf med drugim piše tudi o pretepih. Izpostavlja »manifestacijo (tradicionalne) moškosti in z njo povezane moči ter »slab« socialni položaj« (2006, 83). Gre za pravila ulice, pomembno je, da »nisi prpa oziroma strahopetec, da si drzen, se znaš postaviti zase ter si s tem pridobiš ugled in spoštovanje. Potrebno je torej stalno dokazovanje.« (Rudolf, 2006, 59) Kot opaža Ru- dolfova, je pomembno, »da imaš »enega za sabo«. /.../ »Prpa« namreč ne pomeni le strahopetca, ampak tudi tistega, ki nima zaledja in s tem grožnje svojemu napadalcu. Pravilo ulice namreč niti ni »mož na moža«, ampak kar cela skupina na posameznika.« (2006, 59) Če so ženske podrejene socializaciji, ki jih sili k odpovedovanju in jih postavlja v ozadje, pa moški niso nič manj ujetniki in žrtve svoje dominantne reprezentacije (Bourdieu, 1998, 55). Moškost (virilité) deluje v odnosu z drugimi moškimi ter v strahu pred poženstvenostjo, žensko in samim seboj. Z izgubo samozavesti ali priznavanja skupine moški pristane v kategoriji žensk, kar je zanj največja žalitev. Moškost mora biti torej predvsem veljavna v očeh drugih moških, vsak moški mora v vseh pogledih svojo moškost nenehno dokazovati, v resničnosti aktualnega ali potencialnega nasilja pa mu je zagotovljeno priznanje (Bourdieu, 1998, 56–59). Morda bi tako pretepe kot ogovarjanje na ulici lahko postavili v kontekst dokazova- nja moškosti.

339

AArsrs 4 A.indbA.indb 339339 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Sklep Lahko bi torej sklenila, da je ulica eden izmed prostorov, kjer se soočata kaos in kozmos, moški in ženski pogled, prav tako pa tudi pogledi različnih etničnih skupin. Skozi defi niranje ločnic v prostoru se ustvarjajo in ohranjajo ločnice med »nami« in »njimi«, kar lahko povežemo z identifi cira- njem. Identitete se gradijo v procesu interakcije z različnimi drugimi ter so zgrajene skozi razlike. Le skozi odnos s tem, kar ni, s tistim, kar mu manjka, kar je bilo imenovano konstitutivna zunanjost, se lahko gradi pozitiven pomen katerega koli pomena – in torej njegove identitete (Derrida, Laclau in Butler, po Hall, 1996, 4 in 5). Identifi ciranje je povezano tudi s prostorom, saj se ločnice med kaosom in kozmosom, med »nami« in »njimi« rišejo prav v njem. Kot pravi Barth, se etnična identiteta artikulira na ločnicah (boundaries), kjer se etnične skupine srečujejo. Identiteta vsake skupine je prilagojena identiteti druge skupine, ki jo hkrati tudi oblikuje (po Cohen, 1994, 10). Proces identifi ciranja poteka z določanjem podobnosti z »nami« ter razlik od »nas«, ki smo v središču. Drugega postavljamo v sfero kaosa, saj pomeni oddaljeno, tuje, neznano, neurejeno, nevarno in nečisto. Sebe postavimo v sfero kozmosa, ki jo enačimo z domačim, poznanim, urejenim, varnim ter čistim. Tako kot »etničnost (kot eno od ultimativnih identitet skupaj z lokalnimi, regionalnimi, spolnimi, religioznimi, razrednimi in generacijskimi identitetami) vedno znova izumlja in interpretira vsaka generacija, celo vsak posameznik« (navajam Marcus in Fischer, po Muršič, 1997, 231), se hkrati izumlja in interpretira tudi prostor, v katerem se (etnične in spolne) identitete vzpostavljajo. Lahko bi dejala, da je v dveh razmeroma zaprtih sobivajočih etničnih skupinah občutek časti in osebne identitete v precejšnji meri in včasih popolnoma odvisen od članstva v teh skupnostih (po Blok, 1984, 61–62). Javno mnenje ima pomembno vlogo pri ohranjanju identitete in ločnic. Predvsem dekleta morajo paziti na svoje dobro ime oziroma čast, ki je pod stalnim nadzorom. Po Barthu naj bi etnične skupine temeljile na razlikah: »Nasprotje med »nami« in »drugimi« je vtisnjeno v organizacijo etničnosti: drugost drugih je izrecno povezana z obrambo kulturnih razlik.« (Barth, 1995) Zdi se torej, da se identifi ciranje vzpostavlja tudi z izogibanjem pro-

340

AArsrs 4 A.indbA.indb 340340 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 BARBARA TURK NISKAČ / MEDETNIČNA DELITEV IN INTERAKCIJE NA GOSTIVARSKIH ULICAH

stora »drugega«. Posamezniki se mu izogibajo, da bi ohranili dobro ime v očeh družbe. Skozi nenehno vzpostavljanje identitet ter ločnic med »nami« in »njimi« ali med kaosom in kozmosom se kaže tudi strah pred izgubo identitete. Vsaka stran se namreč boji, da bi postala to, »kar so oni«.

LITERATURA

Ardener, S., Ground rules and social maps for women: An introduction, v: Women and space: Ground rules and social maps (ur. Ardener, S.), Ox- ford, New York 1997, str. 1–30. Barth, F., Ethnicity and the concept of culture, 1995 (dostopno na: http:// www.wcfi a.harvard.edu/ponsacs/docs/s95barth.htm). Bilbiloski, J., 96te gostivarski sela. Skopje 2000. Blok, A., Rams and Billy-Goats: A key to the Mediterranian Code of Ho- nour, v: Religion, Power and Protest in Local Communities: Th e Northern Shore of the Mediterranean (ur. Wolf E.), New York 1984, str. 51–70. Bourdieu, P., La domination masculine. Seuil 1998. Bošković, A., Th e Other Side of the Window: Gender and Diff erence in Prespa, Republic of Macedonia, Série Antropologia 269, 2000. (dostopno na: http://www.unb.br/ics/dan/Serie269empdf.pdf). Brandes, S., Like wounded stags: Male sexual ideology in an Andalusian town, v: Sexual meanings: Th e cultural construction of gender and sexua- lity (ur. Ortner B. S. in Whitehead H.), New York 1981, str. 216–239. Brumen, B., Time, space and social construction of identity, v: MESS, Me- diterranean Ethnological Summer School, Vol. 2 (ur. Baskar B. in Brumen B.), Ljubljana 1998, str. 71–84. Brunnbauer, U., Th e implementation of Ohrid agreement: ethnic Macedo- nian resentments, Journal on Ethnopolitcs and Minority Issues in Europe 1, 2002 (dostopno na: http://www.ecmi.de/jemie/download/Focus1- 2002Brunnbauer.pdf).

341

AArsrs 4 A.indbA.indb 341341 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

Campbell, J. K., Honour, family and patronage: A study of institutions and moral values in a Greek mountain community, Oxford in New York 1974. Cohen, A., Self-consciousness: An alternative anthropology of identity, Lon- don in New York 1994. De Rapper, G., Crisis in Kosovo: Reactions in Albania and Macedonia at the Local Level, Ethnobarometer Programme Working Paper 3, 1998 (dostopno na: http://www.ethnobarometer.org/pdf/wp03.pdf). Dimova R., Consuming the »Other«: Th e South Eastern European Case, v: EthnoAnthropoZoom, Journal of the department of Ethnology, 2005 (dostopno na: http://www.iea.pmf.ukim.edu.mk/EAZ/EAZ_05/EAZ_ 2004_PDF/Dimova_Rozita_EAZ_2005_eng.pdf). Douglas, M., Purity and danger: An analysis of the concepts of pollution and taboo, London in New York 2004. Eliade, M., Kozmos in zgodovina: Mit o večnem vračanju, Ljubljana 1992. Hall, S., Introduction: Who needs identity?, v: Questions of cultural identity (ur. Hall, S. in drugi), London 1996, str. 1–17. Halpern, J. M. in Kaser K., Contemporary research on the Balkan family, anthropological and historical approaches, v: Bulletin of the Ethno- graphical Institute SASA, Vol. 46, Beograd 1997, str. 63–72 (dostopno na: http://www.rastko.org.yu/antropologija/glasnici-ei/46/kkaser_e.pdf). Hodža, H., Afi rmacija albanske nacionalnosti u Jugoslaviji, Priština 1984. Kochman, T., Race, Culture and Misunderstanding, v: Conformity and confl ict (ur. Spradley J. in MacCurdy D.), New York 1997, str. 89–102. Konstantinov, M., Makedonci, Skopje 1992. Korsika, B., Srbija i Albanci: Pregled politike Srbije prema Albancima od 1944. do 1989. godine, knjiga treća, Časopis za kritiko znanosti 128, Lju- bljana 1989. Muršič, R., »Razkritje krinke«: O lokalno-globalnih identifi kacijah. Tradi- tiones 26, 1997, str. 223–236. Muršič, R., Nova paradigma antropologije prostora: Prostorjenje in člove- ška tvornost, Glasnik SED 46 (3, 4), 2006, str. 48–55.

342

AArsrs 4 A.indbA.indb 342342 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 BARBARA TURK NISKAČ / MEDETNIČNA DELITEV IN INTERAKCIJE NA GOSTIVARSKIH ULICAH

Pitt – Rivers, J., Th e people of Sierra, Chicago, London 1972. Poulton, H., Who are the Macedonians?, London 2000. Publikacija 1, How to make economy of Gostivar a champion?, Skopje 2006. Ramšak, M., Žrtvovanje resnice: Opoj zmuzljivih diskretnih nediskretnosti, Maribor 2006. Ridd, R., Where women must dominate: response to opression in a South African urban community, v: Women and space: Ground rules and social maps (ur. Ardener, S.), Oxford, New York 1997, str. 183–199. Risteski, L., Space and boundaries between the worlds, v: EthnoAnthropo- Zoom, Journal of the department of Ethnology, 2000 (dostopno na: http:// iunona.pmf.ukim.edu.mk/etnoantropozum/Risteski%20Ljupcho-angl%20.htm). Rudolf, I., Velenje je geto: Zgodbe o življenju mladih v mestu. Neobjavljeno diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana 2006. Said, E., Orientalizem: Zahodnjaški pogledi na Orient, Ljubljana 1996. Schubert, V., Refusing to sing: gender, kinship and patriliny in Macedonia, 2005 (dostopno na: http://www.highbeam.com/library/docfree.asp?D OCID=1G1:131433227&ctrlInfo=Round19%3AMode19a%3ADocG% 3AResult&ao=). Svetieva, A., Th e Status of the Woman in the Traditional Village Commu- nity and Family, v: EthnoAnthropoZoom, Journal of the department of Ethnology, 2000 (dostopno na: http://www.iea.pmf.ukim.edu.mk/EAZ/ EAZ_00/Contents_EAZ_00.htm). Todorova, M., Imaginarij Balkana, Ljubljana 2001. Vale de Almeida, M., Th e hegemonic male: Masculinity in a Portuguese town, New directions in anthropology, Vol. 4., Providence in Oxford 1996. Željazkova, A., Makedonija – edna godina sled etničeskija konfl ikt. Razpa- dane na obšestvenata təkan, v: Albanski perspektivi: Terenni proučvanija, Sofi ja 2003, str. 87–119.

343

AArsrs 4 A.indbA.indb 343343 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE

CHAOS AND COSMOS ON THE STREETS OF GOSTIVAR

Keywords: space, identities, interethnic relations, chaos and cosmos

Abstract Th is paper focuses on the streets in Gostivar, Macedonia, and how its young Albanian and Macedonian inhabitants perceive them. I am interested in how the ethnic division in the town infl uences perceptions and behavior. Macedonian girls are exposed to verbal sexual advances and ha- rassment by Albanians, whereas boys are exposed to occasional fi ghts. On the other hand, among Albanian youth the fear of the Other is not as present as among the Macedonians. In seeking the reasons for this situation, I deal with the concepts of chaos and cosmos, social control, gossip, cultural diff erences, kinship, and patriarchy. Th e streets are one of the spaces where identifi cation takes place, and gender and ethnic identities are related to interactions in the streets. By defi ning boundaries in space, people create and maintain the boundaries between “us” and “them.” Identities are built in the process of interaction with others. Th e process of identifi cation is connected to defi ning the similarities and diff erences in relation to “us.” Pe- ople place themselves in the center, in the sphere of the cosmos, which they relate to home, the known, order, safety, and cleanliness. Th ey place the Other in the sphere of chaos because the Other represents the distant, the foreign, the unknown, disorder, danger, and uncleanness. Public opinion is important in maintaining identities and boundaries. Girls in particular must safeguard their honor, which is constantly under surveillance. Identi- fi cation is maintained by avoiding the space of the Other. Individuals avoid it in order to maintain their good name in the eyes of their group. Th rough the constant maintenance of the identities and boundaries between “us” and “them,” or between cosmos and chaos, one can trace the fear of losing one’s own identity. Each side is afraid that they might become like “them.”

344

AArsrs 4 A.indbA.indb 344344 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 RECENZIJE

AArsrs 4 A.indbA.indb 345345 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 AArsrs 4 A.indbA.indb 346346 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 RECENZIJE

Jasmina Markič

FERNANDO CABRAL MARTINS DICIONÁRIO DE FERNANDO PESSOA E DO MODERNISMO PORTUGUES.

Lisboa: Caminho, 2008. 959 strani

»Največji pesnik moderne dobe predvsem o Fernandu Pessoi, Mariu bo tisti, ki bo imel največjo sposob- de Sá Carneiru in Almadi Negreiro- nost sanjanja« je leta 1913 dejal Fer- su. nando Pessoa (1888–1935), leto prej Izid knjige je sovpadal z med- pa je celo napovedal prihod novega narodnim kongresom o Fernandu velikega portugalskega pesnika, ki Pessoi v Lizboni ob 120. obletnici bo presegel Camoesa; tako je na- njegovega rojstva. Na predstavitvi povedal kar svoj prihod. Fernando tega »monumentalnega« dela, ki je Pessoa je prav gotovo eden največjih potekala 25. novembra 2008 v Liz- portugalskih pesnikov. Njemu so boni, so poudarili pomen knjige kot posvečene številne knjige, študije, temeljnega dela za vse proučevalce razprave, kritike, obeležja, spome- Pessoe in portugalskega moderniz- niki, srečanja, konference, poti po ma. Delo ni ne enojezični slovar ne Lizboni in kavarne. Pred kratkim enciklopedija. Je študijski slovar, ki je izšla zajetna knjiga, ki obsega 959 odraža trenutno poznavanje Fer- strani in je neke vrste enciklopedi- nanda Pessoe in obdobja njegovega ja; njen naslov je Dicionário de Fer- življenja. Gre za skupek informacij, nando Pessoa e do Modernismo Por- podatkov in znanj, ki so o tej temi tugues (Slovar Fernanda Pessoe in trenutno na voljo. Raziskave o delu portugalskega modernizma). Knjigo in osebnosti Fernanda Pessoe po- je uredil in številne članke prispeval tekajo še naprej, mnogo vidikov še Fernando Cabral Martins, profesor ni razjasnjenih, tako da bodo nasle- portugalske književnosti in kulture dnje izdaje prav gotovo dopolnjene. na lizbonski univerzi Universidade Kot se je izrazila ena od avtoric, je Nova de Lisboa, prevajalec, pisec to delo, sestavljeno iz fragmentov, esejev, urednik antologij in avtor neke vrste »knjiga nespokoja« (Li- analiz o portugalskih modernistih, vro do desassossego).

347

AArsrs 4 A.indbA.indb 347347 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 ARS & HUMANITAS

Namen tega enciklopedičnega zem je in kdaj lahko govorimo o tej slovarja je v eni knjigi združiti so- umetniški struji. Knjiga zajema ob- dobna dognanja in znanja o Fernan- dobje med letoma 1915 in 1935 (od du Pessoi, njegovem delu in portu- objave prve številke revije Orpheu galskem modernizmu, v uvodu piše do pesnikove smrti), ki je v portu- Martins. Članki s podpisom avtorja galski literarni kritiki opredeljeno in bibliografi jo na koncu se vrstijo kot (portugalski) modernizem. Leta po abecednem redu. Knjiga vsebuje 1915 je Fernando Pessoa s skupino več kot 600 različno dolgih člankov, somišljenikov, ki so se v lizbonskih ki osvetljujejo raznovrstne teme in kavarnah zbirali že od leta 1912, pojme, povezane s poezijo, gleda- osnoval revijo Orpheu in estetsko liščem, prozo, fi lozofi jo, časom in postsimbolistično gibanje, znano prostorom Fernanda Pessoe. Članke pod imenom modernizem, ki je do je napisalo osemdeset poznavalcev temeljev spremenil portugalsko po- in raziskovalcev portugalskega mo- ezijo. Pessoa je bil za skupino vodja, dernizma in dela Fernanda Pessoe navdihovalec in kritik, podobno kot s portugalskih, brazilskih in neka- je bil kasneje Breton za nadrealiste. terih evropskih univerz (na primer Revija Orpheu naj bi branila in po- univerzi v Oxfordu in Bourgogni). sredovala estetske vrednote moder- Članki se razlikujejo po slogu in nizma. Sedež gibanja je bila kavarna pristopu. Vsak del knjige govori A Brasileira v četrti Chiado v Lizbo- zase, hkrati pa se z ostalimi povezu- ni, kjer še danes sedi Pessoa oziroma je v celoto. V tem smislu je knjiga njegov kip v naravni velikosti. Poleg hkrati kolektivno in individualno Pessoe so bili najvidnejši predstavni- delo. Fernando Cabral Martins je ki gibanja pesnik Mario Sá Carneiro avtor številnih člankov in koordi- (1890–1916), pesnik in slikar José nator del vseh ostalih avtorjev, neke Almada Negreiros (1893–1970), fu- vrste dirigent, ki nosi odgovornost turistični slikar Gulherme de Santa za slovar. Rita (1889–1918) in drugi. Iz Pariza Fernando Cabral Martins meni, so prinesli literarne in likovne no- da se je bilo pri nastajanju knjige vosti. najtežje odločiti, katere teme je tre- Slovar bogatijo številne fotogra- ba vključiti in katerih ne. Izbiro je fi je pesnika in njegove družine ter oteževalo dejstvo, da ni točno opre- drugih osebnosti, mesta Lizbone, ki deljeno, kaj pravzaprav moderni- je protagonist Pessoeve poezije, in

348

AArsrs 4 A.indbA.indb 348348 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 RECENZIJE

številne reprodukcije dokumentov, žine, njegovi življenjski fi lozofi ji in revij ter slikarskih in kiparskih del iz njegovim številnim heteronimom tega obdobja. Zanimivo je tudi, da se (Alberto Caeiro, Alvaro de Cam- slovar ne omejuje le na Fernanda Pes- pos, Ricardo Reis, Bernardo Soa- soo in Portugalsko med letoma 1912 res), temveč tudi ljudem, prijateljem in 1935, temveč skuša podati širši in kolegom, ki jih je srečeval ter so vpogled v to obdobje v evropskem in vplivali na njegovo življenje in delo. svetovnem smislu. Avtor in urednik Njegov tesen prijatelj, pesnik Mario Fernando Cabral Martins (Pessoin de Sá Carneiro, in znani portugalski soimenjak) je želel Pessoo umestiti v modernistični slikar José de Alma- čim širši svetovni in evropski zgodovinski, družbeni, kulturni, fi lozofski da Negreiros (zelo znana je njegova in znanstveni kontekst, zato je mno- slika Fernanda Pessoe, ki visi v Ga- go člankov posvečenih tudi drugim leriji moderne umetnosti Fundacije osebnostim, kot so Kafk a, Rilke, An- Gulbenkian v Lizboni) sta deležna tonio Machado, Joyce, Walt Whit- podrobne analize in opisa. man, Nietzsche, Wittgenstein, Yeats Delo Dicionário de Fernando itd., ki jih je Pessoa poznal oziroma Pessoa e do Modernismo Portugu- bral in proučeval njihova dela. Zelo es je izredno pomembno ne samo natančni in obširni so članki, ki se za področje portugalistike, temveč nanašajo na Fernanda Pessoo, na tudi za literarno vedo na splošno. koncept modernizma (»modernismo«) in modernosti (»modernida- V knjigi je zbrano veliko gradiva in de«), ter članki, ki opredeljujejo in podatkov o Fernandu Pessoi in nje- opisujejo portugalski, iberoameriški govem obdobju. Zato bo zagotovo in brazilski modernizem. Velik po- zelo koristna tako za poznavalce in men pa knjiga ne daje samo Fernan- raziskovalce Fernanda Pessoe kot du Pessoi, njegovemu delu, krajem, tudi za ljubitelje in občudovalce nje- kjer je živel, članom njegove dru- govih del.

349

AArsrs 4 A.indbA.indb 349349 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 ARS & HUMANITAS

Peter Mikša

TONE STROJIN ZGODOVINA SLOVENSKEGA PLANINSTVA: SLOVENSKA PLA- NINSKA ORGANIZACIJA SPD-PZS, 1893–1948–2003.

Radovljica: Didakta, 2009. 505 strani.

Lani smo v Sloveniji praznovali Borisa Režka z naslovom Stene in visoko obletnico 115-letnega orga- grebeni ter delo Toneta Strojina Oris niziranega planinstva pri nas. Leta zgodovine planinstva iz leta 1978. Tu 1893 je bilo v Ljubljani namreč usta- je treba omeniti še Miro Marko De- novljeno Slovensko planinsko dru- belak in njeno, na žalost le po delih (v štvo, ki je delno zaradi odpora po- obliki člankov v Planinskem vestniku nemčevanju (nemškemu markiranju in reviji Gore in ljudje) objavljeno prostora tudi v naših gorah), pred- Kroniko Triglava 1744–1940, Tine- vsem pa zaradi skupnega veselja do ta Orla in njegovo neizdano Kratko planin takrat še redke posameznike zgodovino slovenskega planinstva ter povezalo v skupno društvo. prav tako neizdan Kratek oris zgodo- Planinstvo samo ima pri nas kovine slovenskega planinstva avtorja renine, ki segajo dosti dlje v pretekla Stanka Hribarja.1 Določena obdobja stoletja, kljub temu pa je o tej dejav- in posamezniki so v člankih dobro nosti, ki danes zajema velike množi- pokriti, predvsem v od leta 1895 iz- ce ljudi, malo zgodovinopisnih del. hajajočem Planinskem vestniku, ki Prvi večji oris zgodovine planinstva, je v vseh obdobjih ogledalo dela pla- pa še ta je bil omejen na Savinjske ninske organizacije, gorniške kulture Alpe, je monografi ja Frana Kocbeka ter odraz splošnih razmer in dušev- Savinjske Alpe, ki je izšla leta 1926. nega doživljanja gora Slovencev.2 Temu so sledila še vedno na dolo- čeno planinsko področje omejena 1 AS 380, Miha Potočnik, tehnična enota 14, dela: V Triglavu in njegovi soseščini gradivo drugih avtorjev – članki. Tipkopis Evgena Lovšina iz let 1944 in 1946, Tineta Orla, Kratka zgodovina slovenskega Gorski vodniki v Julijskih Alpah iz planinstva, in tipkopis Stanka Hribarja, leta 1966, Triglav, gora in simbol iz Kratek oris zgodovine slovenskega planinstva. leta 1979, pregled zgodovine planin- 2 http:/www.planinskivestnik.com stva in alpinizma v Savinjskih Alpah <25.8.2009>.

350

AArsrs 4 A.indbA.indb 350350 119.12.20099.12.2009 55:52:04:52:04 RECENZIJE

Avtor najnovejšega zgodovinske- ka Slovenskega planinskega društva ga pregleda slovenskega planinstva (SPD), zajema pa predvsem drugo Tone Strojin, dolgoletni planinski polovico 19. stoletja. Leta 1872, ko delavec in planinski publicist, je po na slovenskem narodnem območju besedah urednika Franceta Maleši- še ni bilo nobene tuje podružnice ča začel gradivo o zgodovini našega alpskih društev, so v Bohinju posku- planinstva zbirati že pred petdeseti- šali ustanoviti gorsko društvo tri- mi leti, raziskovati pa vsaj pred 35 glavskih prijateljev, prvo planinsko leti. Njegovo prvo večje delo o slo- organizacijo pri nas. Imeli so vse, venski planinski organizaciji iz leta kar potrebuje planinsko društvo: 1978, Oris zgodovine planinstva, je ime, predsednika Ivana Žana, svojo obsegalo 138 strani, ki jih je tokrat in sploh prvo planinsko kočo pod več kot potrojil. Triglavom, »Triglavski tempelj«, ki Monografi jo je razdelil v dva- ga je leta 1872 zgradil Jože Škantar najst obsežnih delov, v katerih je - Šest iz Srednje vasi, in svojo pot poskušal zajeti vse do sedaj znane na Triglav. Ni pa jim uspelo doseči podatke o planinski zgodovini in potrditve društvenih pravil. Nadalje njenih akterjih. Knjiga v prvem delu knjiga opisuje gradnjo prvih koč v z opisi razvoja planinstva od naseli- triglavskem pogorju, vedno pogo- tve naših krajev pa do prvih pristo- stejše obiske tujcev v naših hribih, pov na vrhove oriše naše kraje v te- predvsem pa širjenje nemškega, danjem času, domačine pod gorami pa tudi italijanskega imperializma ter prve domače vodnike v Julijskih prek njihovih planinskih društev v in Savinjskih Alpah. Ker je za ta čas naše gore. Od posameznikov v tem značilno, da so bili najpogostejši delu posebej omenja Juliusa Kugyja obiskovalci gorskega sveta znan- in Henrika Tumo. Tretji del konča stveniki, avtor podrobno opiše nji- s predhodniki in pobudniki SPD. hovo delo v naših gorah ter podro- V četrtem delu dobimo vpogled v čja znanosti o gorah pri nas. Drugi dogajanje v SPD od nastanka leta del skoraj v celoti posveti osvajanju 1893 do leta 1940. Avtor podaja ra- Triglava, prvopristopnikom na nje- zloge za nastanek, riše tedanji čas, gov vrh leta 1778 in pomembnejšim pomembnejše akterje, razvoj SPD, triglavskim pristopnikom – Sloven- nastanek podružnic, gradnjo koč cem v 19. stoletju. Tretji del knjige itd. Peti del je namenjen alpinizmu je namenjen predzgodovini nastan- in njegovemu razvoju pri nas. Prek

351

AArsrs 4 A.indbA.indb 351351 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 ARS & HUMANITAS

posameznikov konec 19. stoletja, narave ter gorska straža. Zadnji trije drenovcev z začetka 20. stoletja in deli – deseti, enajsti in dvanajsti – so skalašev med obema vojnama nas bolj podatkovno-statistični. Avtor vodi prek novih smeri v naših ste- poda organizacijske povezave SPD- nah ter v razmišljanju in dojemanju PZS po svetu in doma, prikaže vlogo planinstva in alpinizma do leta 1940. SPD-PZS pri ustanavljanju in delu Druga svetovna vojna in delo SPD predvojne in povojne Jugoslovanske v tem času sta zajeta v šestem delu planinske organizacije, našteje po- knjige. SPD je kljub kulturnemu vojna planinska društva med zdom- molku delovalo skozi vsa leta vojne, ci in zamejci, predstavi slovenska sicer v zmanjšani vlogi, saj je zaradi planinska društva, koče in transver- okupacije in razkosanosti Slovenije zale ter zaključi s seznamom neka- veliko podružnic prenehalo delova- terih pokojnih zaslužnih slovenskih ti. Konec vojne je prinesel nov poli- gornikov in zaključnimi mislimi. tični veter, ta pa mnogo sprememb Monografi ja Zgodovina sloven- v planinsko organizacijo. Ta se je skega planinstva: Slovenska planin- preoblikovala in prek različnih oblik ska organizacija SPD-PZS, 1893– je leta 1948 nastala Planinska zveza 1948–2003, je veliko delo velikega Slovenije (PZS). Nov veter je pri- poznavalca te tematike in najbolj nesel tudi velik razmah planinstva. obsežno delo iz zgodovine planin- To obdobje, ki ga avtor povleče do stva na Slovenskem, ki je kadarkoli leta 1990, je zajeto v sedmem delu izšlo pri nas. Vseh dobrih 500 stra- knjige. Obdobje od osamosvojitve ni knjige je nabitih s podatki. Kljub Slovenije, ki po avtorjevem mnenju vsej kvaliteti pa knjiga kaže nekaj prinese novo liberalno usmerjenost pomanjkljivosti. Pri pregledu upo- tudi v planinstvo oziroma na PZS, rabljene slovenske in druge gorniške pa do maja 2001 je predmet osmega literature se zdi, da se preveč nasla- dela, v devetem delu pa so opisane nja na spomine akterjev, kar zmanj- druge dejavnosti v PZS: nastanek in šuje njeno objektivnost. Podatke razvoj Gorske reševalne službe, or- pobira iz že izdanih monografi j in ganizacija vodništva na PZS, Planin- iz člankov, objavljenih predvsem v ski vestnik in njegovi uredniki, cen- Planinskem vestniku. Nekaj je tudi tralna planinska knjižnica pri PZS, časopisnih člankov, predvidevam osrednji planinski muzej, kulturna pa, da celotno časopisje ni bilo pre- dejavnost v okviru PZS in varstvo gledano. Primanjkujejo arhivski viri

352

AArsrs 4 A.indbA.indb 352352 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 RECENZIJE

oziroma jih sploh ni. Predvsem pa manjkajo številčnejše bibliografske pripombe, da bi bilo podatke mo- goče hitro in natančno preveriti. Avtor prav tako ne navaja izvora fotografi j oseb, slik in listin. Prav to je eden izmed razlogov konfl ikta med avtorjem in založbo na eni ter vodstvom PZS na drugi strani, saj sta avtor in založnik brez dovoljenja lastnika (po besedah vodilnih v PZS je to PZS) objavila leta 2004 najde- no izvorno listino, ki jo sedaj hrani- jo na PZS. Listina govori o nakupu 16 m2 zemljišča vrh Triglava za 1 goldinar (kupna pogodba, 15. april 1895, prodajalka Občina Mojstrana, kupec Jakob Aljaž, Dovje 15).3 Knjiga je sicer strukturirana dobro, najprej kronološko, nato pa so dodane še teme, ki jih v kronološki pregled ni bilo mogoče vključiti. Za boljše poznavalce zgodovine slovenskega planinstva vsebinsko sicer ne prinaša nič novega, česar pa od monografi je, ki prinaša pregled zgodovine našega planinstva, niti ne pričakujemo. V tem primeru je to celo prednost, saj nam prihrani brskanje po domači knjižnici.

3 http://www.gore-ljudje.net/novosti/47279/, intervju s predsednikom PZS Francijem Ekarjem <25. 8. 2009>.

353

AArsrs 4 A.indbA.indb 353353 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 ARS & HUMANITAS

Iztok Šori

JILL REYNOLDS THE SINGLE WOMAN: AN DISCURSIVE INVESTIGATION

London, New York: Routledge, 2008. 182 strani.

Monografi ja Jill Reynolds, profe- vidiki samskosti? In nenazadnje, ka- sorice na Fakulteti za zdravje in so- kšne oblike skupinskih in osebnih cialno delo (Open University, Velika strategij so v pomoč ženskam, da se Britanija), je feministična diskurziv- prilagodijo kulturnim predalčkom na analiza samskosti kot identitete. samskosti ali se jim, nasprotno, sku- Utemeljena je na tridesetih intervju- šajo upreti? jih s samskimi ženskami in predpo- Samskost oziroma »singleness« je stavki, da je samskost spolno speci- sicer nedorečena kategorija. Jill Re- fi čna družbena kategorija, ki deluje ynolds se zato v uvodnem poglavju drugače za moške in ženske. sprašuje, ali obstajajo prava leta za Avtoričin pristop je inovativen in to, da nekoga označimo kot sam- odstopa od uveljavljenih empiričnih skega (»single«). Ali v to kategorijo analiz, ki so večinoma osnovane na sodi 14-letno dekle? Kaj pa 80-le- statističnih podatkih in anketnih tna ženska, ki je pravkar ovdovela? vprašalnikih. Tako se denimo spra- Za termin »single« (ki v slovenščini šuje: kako samske ženske skozi go- žal nima ekvivalentnega prevoda) vor osmišljajo samskost in partner- je značilno, da ga spremlja cel kup ske odnose? Kako novi in različni konotacij, ki tako v prvem kot v kulturni resursi, ki jih ženske upo- drugem primeru očitno ne držijo. rabljajo v svojem govoru, sovpadajo Avtorica je zato pri iskanju sogovor- z bolj zgodovinskimi diskurzi o po- nic postavila naslednje kriterije: da ložaju žensk? Kako ženske razumejo so samske, ločene ali ovdovele več lastno delovanje in možnosti izbire kot dve leti, da ne živijo z nikomer v v odnosu do svoje samskosti? Ka- intimnem partnerskem razmerju in kšni odnosi moči oblikujejo njiho- so stare med 30 in 60 let. vo izkušnjo samskosti? Kako ženske V drugem poglavju sledimo di- retorično ravnajo s stigmatiziranimi skusiji teoretičnih konceptov, na

354

AArsrs 4 A.indbA.indb 354354 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 RECENZIJE

katerih je avtorica zasnovala svojo kustvenih modelih in tako je svojo raziskavo in konec koncev svoj in analizo zastavila tudi sama. Njen nov model feministične diskur- pristop predpostavlja, da najdejo zivne analize. Iz izjemno obširne- ženske v stanju samskosti različ- ga nabora analizirane literature je ne pomene, vendar v pripovedih identifi cirala tri različne pristope k različnih žensk kljub temu obstaja razlaganju identitete in samskosti: nekaj skupnih tem. Kot pravi, gre modele življenjskega cikla, psiho- za emancipatorni model, ki ne išče dinamične modele in izkustvene pomenov onkraj zavesti. modele. Kot razlaga avtorica, mo- V naslednjem, tretjem poglavju deli življenjskega cikla po literaturi Jill Reynolds analizira štiri inter- o družinski terapiji predvidevajo, pretativne repertoarje, ki so jih so- da obstajajo univerzalni vidiki ra- govornice najpogosteje uporabljale, zvoja, ki predpostavljajo potrebo po ko jih je povprašala, naj opišejo sebe adaptaciji spremembam na ključnih in podobe samskosti, ki jih imajo tranzicijskih točkah, kot so dvorje- same ali mislijo, da jih imajo drugi. nje, poroka, rojstvo otrok, čas, ko Sogovornice so samskost dojemale otroci zapustijo dom, in upokojitev. kot defi cit, kot socialno izključe- Gre za družbeni model identite- nost, kot neodvisnost in izbiro ter te, utemeljene na kulturnih priča- kot osebni razvoj in dosežek. Večina kovanjih do posameznika, toda s žensk je uporabljala vse štiri reper- predpostavko, da je treba nekatere toarje in gradila močno polarizirane vidike razvoja izpogajati, kar je od- konstrukcije samskosti kot stanja, ki visno od kulturnega konteksta. Jill je bilo hkrati globoko problematič- Reynolds je do teh modelov kritič- no in obenem polno potenciala. Jill na, saj so zakoreninjeni v ciklih, ki Reynolds vzroke za takšne naspro- jih doživljajo družine, in je tisto, kar tujoče si odgovore vidi v dilemah, s morajo potemtakem samski izpoga- katerimi se soočajo samske ženske. jati, njihova deviacija od normalne- Če se odločijo, da bodo samskost ga razvoja družinskega življenja in konstruirale zelo pozitivno, z izpo- vzgoje otrok. Tudi psihodinamične stavljanjem izbire in neodvisnosti, modele, ki temeljijo na Freudu in osebnega razvoja in dosežkov, se je psihoanalizi, zavrne, saj so preveč zelo težko premakniti iz te katego- individualizirani, da bi bili prever- rije. Če po drugi strani brez sramu ljivi. Največ literature temelji na iz- govorijo o svoji želji po zvezi, tvega-

355

AArsrs 4 A.indbA.indb 355355 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 ARS & HUMANITAS

jo, da jih bodo drugi konstruirali kot stavlja dilemo. Kako naj se počuti- »obupane« in neuspešne pri iskanju jo zadovoljne same s seboj in imajo moža. Edina pozitivna strategija, ki opolnomočeno podobo? Kako naj s pa jo je uporabljalo majhno število tem upravljajo v lastnem govoru o žensk, je bila, da so razvile bolj refl e- zvezah?« se sprašuje Jill Reynolds ksiven odnos do samskosti. (96). Vprašanje samskosti odpre V naslednjem poglavju sledi di- kot vprašanje izbire, vendar je ne skurzivna analiza vprašanj in od- zanima toliko, ali so ženske izbra- govorov o partnerskih odnosih in le, da bodo samske, ampak kako v samskosti. Avtorica je iz intervjujev pogovoru ravnajo s tem vidikom. razbrala tri okvire, kako so sogovor- Takšen pristop avtorica utemeljuje s nice razumele svoje življenje: kot ži- številnimi empiričnimi študijami, ki vljenjski krog (obstaja čas za imeti so skušale odkriti, kolikšen del sam- odnose z več moškimi, imeti resno skih je to po izbiri, vendar so bili zvezo, otroke itd.), kot življenjske odgovori preveč kompleksni, da bi dogodke (ki so vplivali na nadaljnji to ločnico lahko potegnili. Avtorica potek biografi je) in kot razvoj (od zato pripovedi sogovornic analizira divjih dvajsetih do veliko bolj ureje- po štirih značilnih tipih odgovorov v nih štiridesetih). Skozi diskurzivno sklopu pogovora o samskosti kot iz- analizo enega intervjuja (ki jo pod- biri: »želim se počutiti izbrano« (od krepljuje tudi z izseki iz drugih) av- moškega, ki me bo poročil), »nisem torica dokazuje, da morajo samske čutila potrebe« (kar je manj pasiven ženske pri prikazovanju svoje oseb- odnos kot v prvem primeru, vendar ne pripovedi uporabljati različne re- izraža obrambno pozicijo), »želim torične prijeme, da bi opravile s pre- si biti v partnerskem razmerju« (iz- vladujočim kulturnim življenjskim raža trenutno željo po partnerstvu, scenarijem zakonskih in družinskih ki pa še ni obrodila sadov) in »pre- odnosov, ki progresivno pelje do ce- prosto se ni zgodilo« (lahko pomeni njene končne točke. najbolj pozitiven pristop, a včasih izraža tudi vlogo žrtve). Ne glede na spremembe v zvezah še vedno obstaja predpostavka Na enak način je avtorica anali- o življenju v paru kot delu normal- zirala pripovedi o preteklih zvezah. nega odraslega življenja, nadaljuje Identifi cirala je naslednje ponavlja- avtorica v naslednjem poglavju. »To nje odgovorov. »Nisem izbrala pra- za ženske, ki ne živijo v paru, pred- vega« (ženske pripovedujejo o mo-

356

AArsrs 4 A.indbA.indb 356356 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 RECENZIJE

ških kot osebah, ki te razočarajo, se zagotoviti udoben prostor, neobre- upirajo enakopravnosti, so nasilni menjen s stigmami, je včasih priha- ali te skušajo celo ubiti; ženske se po- jalo do težav v interakciji, ugotavlja gosto samoobtožujejo, da niso pra- skozi diskurzivno analizo pogovo- vočasno prepoznale znakov). Inter- rov o samski identiteti, ki jo je – po vjuvanke so izpostavljale tudi zveze intervjujih sodeč – težko defi nirati z moškimi, ki niso bili na razpolago. ali ji pripisati enotne pomene. Poročeni moški je bil za eno od njih Tako kot v celotni monografi ji denimo »varen«, ker ni želela, da bi je Jill Reynolds tudi v tem poglavju zapustil ženo in ni bilo treba spre- metodološko konsistentna. Podaja jemati odločitve. Tretja skupina je o pregledne analize uporabljenih (in preteklih zvezah govorila v smislu zavrženih) teoretičnih in metodolo- Becka in Beck-Gernsheimove, Ba- ških pristopov, vključno z razume- umana in Giddensa: »Po petih letih vanjem diskurzivne analize same. sem se ga naveličala« ali pa: »Zveze Na tej podlagi z najvišjo mero na- niso namenjene temu, da bi trajale tančnosti in občutljivosti analizira večno, ampak tako dolgo, dokler si pogovore s samskimi ženskami. Ne oba želita biti v njej«. obravnava jih kot neposredne in- V šestem poglavju (Vsakodnev- formatorke in poročevalke, ampak ne politike samskosti) avtorica ana- raziskuje, kako identiteto samsko- lizira svojo vlogo v intervjujih in se sti uporabljajo v govoru. Nikoli ne sprašuje, kako so njena vprašanja in obsoja in v tretji osebi analizira tudi način, kako jih je zastavljala, vplivali svojo vlogo v intervjujih. na odgovore o identiteti sogovornic. Z monografi jo Th e single Wom- Sprašuje se o vplivu svojih lastnih iz- an Jill Reynolds ni le zapolnila ene kušenj s samskostjo in vplivu svojega od vrzeli na področju raziskova- prepričanja, da je biti samska ženska nja marginalizacije samskih žen- družbena identiteta, ki po določe- sk, ampak je ustvarila dobrodošel nem življenjskem obdobju zahteva »metodološki učbenik« za vse, ki razlago. Tudi če se je sama trudila raziskujejo v humanistiki.

357

AArsrs 4 A.indbA.indb 357357 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 ARS & HUMANITAS

BIOGRAFSKE INFORMACIJE O AVTORJIH

Doc. dr. Katja Vintar Mally

Katja Vintar Mally je od leta 2001 zaposlena na Oddelku za geografi jo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Od leta 2007 je nosilka predmetov Geografi ja Azije in Geografi ja Afrike, sodeluje pa tudi pri predmetih s področja varstva geografskega okolja. Znanstveno-raziskovalno se ukvarja z globalnimi in regionalnimi vidiki varstva okolja, z vprašanji napredka v državah v razvoju in s trajnostnim razvojem, s poudarkom na kazalnikih za njegovo spremljanje.

Naslov: Oddelek za geografi jo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana E-naslov: katja.vintarmally@ff .uni-lj.si

Doc. dr. Vlasta Jalušič

Vlasta Jalušič predava politično teorijo in študij spolov ter je raziskovalka na Mirovnem inštitutu v Ljubljani. Objavila je številne članke in poglavja v knjigah na temo spola, vojne, kolektivnega nasilja in politične teorije ter o misli Hannah Arendt. Njene knjige obsegajo: Dokler se ne vmešajo ženske (1994), Kako smo hodile v feministično gimnazijo (2002), Ženske – politike – možnosti (2001, skupaj z M. Antić), Izbrisani: organizirana nedolžnost in politike izključevanja (2003, skupaj z J. Dedić in J. Zorn), zbornik Človekove pravice žensk (2004), prevod in uredništvo Vita activa (1996) ter Med preteklostjo in prihodnostjo (2006) avtorice H. Arendt. Pripravlja knjigo Zlo nemišljenja: arendtovske vaje v razumevanju posttotalitarne dobe in kolektivnih zločinov.

Naslov: Mirovni inštitut. Inštitut za sodobne družbene in politične študije, Metelkova 6, 1000 Ljubljana E-naslov: [email protected]

358

AArsrs 4 A.indbA.indb 358358 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 BIOGRAFSKE INFORMACIJE O AVTORJIH

Prof. dr. Mwamba Cabakulu

Mwamba Cabakulu je univerzitetni profesor na Univerzi Gaston Berger v Saint-Louisu (Senegal), kjer predava o afriških književnostih. Napisal je več knjig, med drugimi slovarja afriških pregovorov in rekov (1992, 2003) ter študijo o pisemskem romanu v afriških frankofonskih književnostih v francoskem jeziku (Forme épistolaire et pratique littéraire en Afrique francophone, 1996). Od leta 1999 je glavni urednik znanstvene revije s področja fi lologije in književnosti Langues et Littératures.

Naslov: Université Gaston Berger de Saint-Louis (Sénégal) E-naslov: [email protected]

Gabriela Babnik

Gabriela Babnik je diplomirala iz primerjalne književnosti na Oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer trenutno končuje magistrski študij. Raziskovalno se ukvarja s postkolonialnimi študijami, zlasti z razvojem afriških književnosti. Poleg tega je avtorica dveh romanov.

Naslov: Rožna dolina c XI / 32, 1000 Ljubljana E-naslov: [email protected]

Doc. dr. Nataša Hrastnik Nataša Hrastnik je učiteljica fl avte in kljunaste fl avte na Glasbeni šoli Ljubljana Moste-Polje ter docentka afrikanistike; predava afriško književ- nost na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.

Naslov: Koroška ulica 8, 1000 Ljubljana E-naslov: [email protected]

359

AArsrs 4 A.indbA.indb 359359 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 ARS & HUMANITAS

Dr. Marko Frelih Marko Frelih, diplomirani arheolog, je od leta 2004 zaposlen kot kustos v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je odgovoren za afriške in ame- riške zbirke. Njegova raziskovalna dejavnost je usmerjena v preučevanje slovenskih stikov z drugimi kulturami. Je avtor dveh razstav in monografi j: Togo album (2007) in Sudanska misija 1848–1858 (2009).

Naslov: Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana E-naslov: [email protected]

Katja Zakrajšek Katja Zakrajšek je prevajalka in komparativistka. Posebej se posveča afriškim književnostim v evropskih jezikih in vprašanjem prevajanja postkolonialnih književnosti.

Naslov: Novo Polje CXII/11, 1260 Ljubljana-Polje E-naslov: [email protected]

Izr. prof. dr. Tone Smolej Tone Smolej je zaposlen na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z zgodovino primerjalne književnosti, naturalizmom, tematologijo in imagologijo.

Naslov: Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, Filo- zofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana E-naslov: [email protected]

Marko Jenko

Marko Jenko, profesor umetnostne zgodovine in univerzitetni diplomirani francist je trenutno zaposlen kot mladi raziskovalec in asistent na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Lju-

360

AArsrs 4 A.indbA.indb 360360 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 BIOGRAFSKE INFORMACIJE O AVTORJIH

bljani, kjer pripravlja doktorat o recepciji srednjeveške umetnosti v teoriji in likovni umetnosti prve polovice dvajsetega stoletja. jegova raziskovalna področja so: umetnostna zgodovina, likovna umetnost in psihoanaliza, srednji vek, moderna.

Naslov: Cankarjeva 10, 4240 Radovljica E-naslov: [email protected]

Meta Kordiš

Meta Kordiš je univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna an- tropologinja ter umetnostna zgodovinarka, podiplomska študentka kulturne antropologije na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V Umetnostni galeriji Maribor je zaposlena kot kustodinja. Področja njenega zanimanja so antropologija umetnosti in podobe, vizualna kultura, popularna in množična kultura.

Naslov: Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6, 2000 Maribor E-naslov: [email protected]

Tina Potočnik

Tina Potočnik končuje magistrski študij konservatorstva in muzeolo- gije na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s problematiko prenove moderne arhitekture, del Edvarda Ravnikarja ter sanacije betona in sodobnih materialov.

Naslov: Posavskega 13, 1000 Ljubljana E-naslov: [email protected]

361

AArsrs 4 A.indbA.indb 361361 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 ARS & HUMANITAS

Manja Premrl

Manja Premrl je podiplomska študentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z ikonografi jo umetnosti 20. stoletja.

Naslov: Plač 4, 2201 Zgornja Kungota E-naslov: [email protected]

Asist. Sara Rožman

Sara Rožman je leta 2006 diplomirala iz sociologije kulture in pedago- gike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Trenutno je zaposlena kot mlada raziskovalka na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univer- ze v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z vpraša- njem materinstva in reproduktivnih pravic žensk.

Naslov: Oddelek za sociologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana E-naslov: [email protected]

Barbara Turk Niskač

Barbara Turk Niskač je leta 2007 zaključila študij etnologije in kulturne antropologije z diplomskim delom Kaos in kozmos med albanskim in makedonskim prebivalstvom v Gostivarju, v Makedoniji, ki je nastalo med nekaj mesečnim bivanjem v Makedoniji. Od študijskega leta 2008/2009 dela kot mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Fi- lozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Naslov: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana E-naslov: [email protected]

362

AArsrs 4 A.indbA.indb 362362 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 NAVODILA ZA AVTORJE PRISPEVKOV

1. Splošna navodila za avtorje prispevkov

! # $% " & ' " (

! ) '

# )* )+

363

AArsrs 4 A.indbA.indb 363363 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 ARS & HUMANITAS

2. Navodila za citiranje

" ,

- " !

, . )//0 0/ . )//0 0/

1 2 )0')+ 1 2 )0')+

! "

3 " " 4 4

, 5 6 *+ *

# ! $"

7 #

, -85 9 : + # 0

$ %

7 "

, $ 1 . : ; 6 )

# $

7 " "

, ; 111 3 9 ) " >>0%'>>+7

364

AArsrs 4 A.indbA.indb 364364 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 NAVODILA ZA AVTORJE PRISPEVKOV

, ? 2 )0')+

3 " "

, -" @ 9 )/<<

5 4 4

, $A 7 !" 3 )/<< +

3 " 4 4 "

, . 3 7 "" , " # ! $ ##$ $ $% &''( C 5 9 )//0 0/

3 " 4 4 "

365

AArsrs 4 A.indbA.indb 365365 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 ARS & HUMANITAS

, 9 1 . , ) % %$ @ C D $ )/// <)'<+

3 " "

, $ 7 9 @ # 46 4 9 " >* )/<* )+)')>)

! $ $ "

3 "

, 5 " : 5 : )> **

3 " 4 4 "

, E - , F G" . F

1 "

) - " (

366

AArsrs 4 A.indbA.indb 366366 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 NAVODILA ZA AVTORJE PRISPEVKOV

, 7 " %H * # )+ 7 3 :H"

3 "

3. Navodila za urednike tematskih sklopov

D ,

) , &'

* , &'

J , ' # # "

3 ! " K " !

367

AArsrs 4 A.indbA.indb 367367 119.12.20099.12.2009 55:52:05:52:05 KERIA. Studia Latina et Graeca

Revijo Keria (v grščini ‘satovje’) je leta 1999 ustanovilo Društvo za antične in humanistične študije Slovenije. Kot osrednja slovenska revija za vsa področja grških in latinskih študijev si prizadeva za dialog med znanostjo, šolo in širšim področjem kulture. Izhaja dvakrat letno, spomladi in pozimi, objavlja pa izvirne razprave, prevode, didaktične prispevke, eseje, ocene knjig in druge relevantne prispevke na temo klasične antike in njene recepcije, latinskega in bizantinskega srednjega veka, latinskega humanizma ter sodobnega grškega jezika in kulture.

Uredniški odbor: Valentin Kalan, Stanko Kokole, Aleš Maver, Marjeta Šašel Kos, Janja Žmavc.

Glavna in odgovorna urednika: Jerneja Kavčič in Marko Marinčič.

Izdajatelj: Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Spletna stran: www.dahs.si

Naročanje: [email protected]

Cena posamezne številke 8 €. Celoletna naročnina 14 € (za študente 8 €).

AArsrs 4 A.indbA.indb 368368 119.12.20099.12.2009 55:52:06:52:06