Pleteršnikov Slovensko-Nemški Slovar
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
DIPLOMSKO DELO
Katarina Novak
Maribor, 2013
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Diplomsko delo
PLETERŠNIKOV SLOVENSKO-NEMŠKI SLOVAR
Graduation thesis
PLETERŠNIK'S SLOVENIAN-GERMAN DICTIONARY
Mentor: Kandidatka: red. prof. dr. Marko Jesenšek Katarina Novak
Maribor, 2013
Lektorica: Marjanca Šoško, prof.
Prevajalka: Urška Žitnik, univ. dipl. anglistka
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Marku Jesenšku za strokovno pomoč in korektno sodelovanje pri izdelavi diplomskega dela.
Še posebej se zahvaljujem svoji družini in partnerju za dobro voljo, potrpljenje in nesebično podporo v času študija ter času, ko je nastajalo diplomsko delo.
Iskrena hvala!
FILOZOFSKA FAKULTETA Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija www.ff.um.si
IZJAVA
Podpisani-a Katarina Novak rojen-a 27. 11. 1985 študent-ka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar pri mentorju- ici Marku Jesenšku, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Katarina Novak
Brežice, september 2013
POVZETEK
V diplomskem delu z naslovom Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar je predstavljeno Pleteršnikovo slovaropisno delo, tako iz zgodovinskega vidika, kot tudi praktično z analizo njegovega geselskega članka. V uvodu je prikazan kronološki pregled slovenskega slovaropisja od 16. stoletja pa vse do Pleteršnikovega slovarja. Zanimivi so bili tudi pogovori s krajani Pišec, ki so mi razkrili, kako velik je bil njegov pomen in vloga v kraju ter vse o prenovi domačije, marsikaj zanimivega pa sem izvedela tudi iz zapiskov župnijskega arhiva. Uvod diplomskega dela, poleg že prej omenjenega, zajema tudi življenje, delo in pomen Maksa Pleteršnika. Poglobila sem se v njegovo slovaropisno delo in tudi druga pomembna dela ter prevode, ki jih je prispeval kot klasični filolog in slavist. Pomembna se mi je zdela njegova skrb za slovenstvo ter narodno prihodnost. Prizadeval si je, da bi bili Slovenci narodno bolj zavedni, da bi se izobraževali in bili seznanjeni s svojim jezikom, literaturo in kulturo. Zanimive so tudi njegove misli v članku Naša prihodnost, ki govorijo prav o tem. Kako zelo cenjen in spoštovan je bil Maks Pleteršnik, pa sem prikazala v preglednici. Iz preglednice je razvidno, kako so ga naslavljali, kaj so ga spraševali in kdo vse se je v pismih nanj obračal. Za konec poglavja sem predstavila še njegovo delovanje pri Slovenski matici. Pleteršnik je bil mnenja, da bi Slovenska matica morala biti predvsem znanstvena institucija, ki bi izdajala znanstveni časopis in znanstvene knjige. Njegove predloge je Bleiweis odločno zavrnil in Pleteršnik je izstopil iz Matičnega odbora.
Sledi jedro diplomskega dela, ki obsežneje obravnava nastajanje Pleteršnikovega slovarja ter zgradbo njegovega geselskega članka. Najprej sem predstavila predzgodovino nastajanja slovarja in slovar skozi čas, na tem mestu pa je pomembno tudi Vodnikovo delovanje in prizadevanje, da se objavi njegovo rokopisno delo in zgodovina njegovega slovarja, ki sem jo predstavila. Kasneje pa se s slovaropisnim načrtom Slovenskega društva oživi prizadevanje, ki sta ga skušala uresničiti že Kumerdej in Vodnik s svojima rokopisnima slovarjema. Tako je leta 1860 najprej nastal Cigaletov nemško-slovenski slovar in s tem uresničitev prvega dela slovaropisnega načrta. Uresničitev drugega dela
slovaropisnega načrta Slovenskega društva je bila precej dolgotrajna in zaznamovana z veliko vprašanji. Prvi snopič zelo pričakovanega Pleteršnikovega slovensko-nemškega slovarja je izšel tik pred novim letom 1893. Leta 1895, ko je izšel zadnji, triindvajseti snopič, pa je bil drugi del slovaropisnega načrta končno uresničen. Maks Pleteršnik se je tako izkazal za izjemnega jezikoslovca in njegov slovar predstavlja vrh slovenskega jezikoslovja in steber slovenske kulture. V nadaljevanju se bom poglobila v Pleteršnikovo zgradbo geselskega članka in predstavila oblike njegovih geselskih člankov, ki sem jih tudi analizirala. Nato bom prikazala, kako veliko delo je opravil in da njegov slovar temelji na jasni slovaropisni in jezikovni teoriji ter že vrsto let dokazuje zelo visoko uporabno vrednost. Sledila bo primerjava Pleteršnikovega koncepta geselskega članka s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika in Murkovim slovarjem. Skozi diplomsko delo bom poskušala dokazati, da si sodobnega slovenskega slovaropisja brez Pleteršnika ne moremo prestavljati ter da je pomemben vir za nastanek Slovarja slovenskega knjižnega jezika.
Diplomsko delo je zaključeno s pregledom literature in simpozijev o Maksu Pleteršniku. V kronološkem zaporedju so predstavljena zborovanja in simpoziji po posameznih srečanjih. Strokovni odbor Maks Pleteršnik vsako leto organizira tradicionalno septembrsko srečanje slovenskih in tujih slovaropiscev v Pleteršnikovem rojstnem kraju. Vsi prispevki so objavljeni v šestih samostojnih znanstvenih zbornikih, medtem ko eden, leta 1995, ni izšel.
Ključne besede: Maks Pleteršnik, slovensko-nemški slovar, slovaropisje, geselski članek, Slovar slovenskega knjižnega jezika, Anton Murko
ABSTRACT
The diploma thesis entitled Pleteršnik's Slovenian-German Dictionary presents Pleteršnik's dictionary writing work, both from a historical aspect and from a practical one with an analysis of one of his dictionary entries. The introduction presents a chronological review of Slovenian dictionary writing from the 16th century and all the way to Pleteršnik's dictionary. Interesting talks were conducted with the residents of the village of Pišece; they revealed how great his influence and role in the village was, as well as all there was to know about the renovation of his home. Many interesting facts were also found in the notes of the parish archives. In addition to the above-mentioned, the introduction to the thesis covers the life, work and importance of Maks Pleteršnik. I delved into his dictionary writing work and into his other important works and translations, which he contributed as a classical philologist and Slavicist. What I found important was his concern for Slovenianness and for the future of the nation. He endeavoured for Slovenians to be more nationally conscious, to be educated and acquainted with their language, literature and culture. Likewise interesting are his thoughts in the article Naša prihodnost [Our Future], which speak precisely about this. How very esteemed and respected Maks Pleteršnik was is shown in a table. The table clearly shows how he was addressed, what questions he was asked and who turned to him in letters. At the end of the chapter is a presentation of his work at the publishing house Slovenska matica. Pleteršnik was of the opinion that Slovenska matica should be a primarily scientific institution that would publish a scientific newspaper and scientific books. Bleiweis decisively rejected his proposals and Pleteršnik withdrew from the board of Slovenska matica.
This is followed by the core of the diploma thesis, which discusses the creation of Pleteršnik's dictionary and the structure of his dictionary entry more comprehensively. It starts by presenting the prehistory of the creation of the dictionary and the dictionary through time; also of importance is the activity of Vodnik and his efforts to publish his manuscripts and the history of his dictionary, which is also presented. Later on the dictionary writing plan of the society Slovensko društvo revived the efforts that Kumerdej and Vodnik had already tried
to realise with their manuscript dictionaries. Thus in 1860 Cigale's German- Slovenian Dictionary was the first to be created and with it the first part of the dictionary writing plan was realised. The realisation of the second part of the dictionary writing plan of Slovensko društvo was quite protracted and marked with many issues. The first fascicle of the highly anticipated Pleteršnik's Slovenian-German Dictionary was published just before New Year's Eve in 1893. In 1895, when the last, twenty-third fascicle was published the second part of the dictionary writing plan was finally realised. Maks Pleteršnik proved himself to be an exceptional linguist and his dictionary presents the pinnacle of Slovenian linguistics and a pillar of Slovenian culture. The remaining part of the thesis delves into the structure of Pleteršnik's dictionary entry and presents the forms of his dictionary entries, which were also analysed. Afterwards it demonstrates the greatness of the work he performed and that his dictionary is based on a clear dictionary writing and linguistic theory and that it has been proving its high useful value for many years now. This is followed by a comparison of Pleteršnik's concept of a dictionary entry with the Dictionary of Slovenian Literary Language and with Murko's dictionary. I will try to prove throughout the diploma thesis that one cannot imagine modern Slovenian dictionary writing without Pleteršnik and that he was an important source for the creation of the Dictionary of Slovenian Literary Language. The diploma thesis concludes with a review of the literature and symposiums on Maks Pleteršnik. Assemblies and symposiums are presented chronologically by individual meetings. The Maks Pleteršnik Expert Committee organises an annual traditional September meeting of Slovenian and foreign dictionary writers at Pleteršnik's birthplace. All contributions are published in six independent scientific collections of papers; only the one from 1995 was not published.
Key words: Maks Pleteršnik, Slovenian-German Dictionary, dictionary writing, dictionary entry, Dictionary of Slovenian Literary Language, Anton Murko
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ...... 3 1.1 Namen diplomskega dela ...... 3 1.2 Raziskovalne metode ...... 3 2 ZGODOVINA SLOVAROPISJA NA SLOVENSKEM IN NASTAJANJE PLETERŠNIKOVEGA SLOVARJA ...... 5 2.1 Slovaropisni načrt Slovenskega društva ...... 22 2.1.1 Cigaletov nemško-slovenski slovar – uresničitev prvega dela slovaropisnega načrta 23 2.1.2 Wolfova slovarja ...... 24 2.1.3 Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar – uresničitev drugega dela slovaropisnega načrta ...... 24 2.2 Pleteršnikov slovar skozi čas ...... 28 3 PLETERŠNIKOVA DEDIŠČINA ...... 32 3.1 Obnova Pleteršnikove domačije ...... 32 3.2 Dokumenti in zapiski o Maksu Pleteršniku iz župnijskega arhiva Pišece ...... 43 3.3 Vloga in pomen Maksa Pleteršnika v kraju ...... 48 4 ŽIVLJENJE, DELO IN POMEN MAKSA PLETERŠNIKA ...... 51 4.1 O Maksu Pleteršniku (1840–1923) ...... 51 4.2 Pleteršnikovo slovaropisno delo ...... 52 4.3 Pleteršnik – klasični filolog in slavist ...... 53 4.4 Pleteršnikova skrb za slovenstvo ...... 55 4.5 Iz pisem Pleteršniku ...... 57 4.6 Pleteršnikovo delovanje pri Slovenski matici ...... 60 5 PLETERŠNIKOV SLOVENSKO-NEMŠKI SLOVAR ...... 65 5.1 Slovarska zasnova Pleteršnikovega slovarja ...... 66 5.2 Zgradba geselskih člankov v Pleteršnikovem slovarju ...... 71 5.3 Gesla v Pleteršnikovem slovarju ...... 75 5.4 Naglas ...... 77 5.5 Krajevna, časovna in stilno-plastna označenost ...... 78 5.6 Iztočnice ...... 81 5.7 Osnovne oblike v glavi geselskega članka ...... 81 5.8 Besedne vrste v slovarju ...... 82 5.9 Pleteršnikov razlagalni del geselskega članka ...... 82 5.10 Pleteršnikovi dodatki in popravki lastnega slovarja ...... 84
1 6 PRIMERJAVA PLETERŠNIKOVEGA GESELSKEGA ČLANKA S SLOVARJEM SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA IN MURKOVIM SLOVARJEM ...... 86 6.1 Zgradba geselskega članka v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ...... 88 6.1.1 Primerjava Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Pleteršnikovega slovarja 92 6.2 Murkov slovar ...... 94 6.2.1 Primerjava Murkovega in Pleteršnikovega slovarja ...... 96 7 PREGLED LITERATURE IN SIMPOZIJEV O MAKSU PLETERŠNIKU ...... 107 7.1 Pregled Pleteršnikovih zbornikov ...... 107 8 SKLEP ...... 114
9 VIRI IN LITERATURA ...... 116
10 SLIKOVNO GRADIVO ...... 120
2 1 UVOD
1.1 Namen diplomskega dela
V diplomskem delu je predstavljen Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar. V prvem delu je najprej podan podroben pregled slovenskega slovaropisja, ki se je začelo razvijati prav v 16. stoletju in je enega najpomembnejših viškov doseglo konec 19. stoletja z izidom Pleteršnikovega slovarja. Leta 1893 je izšel prvi snopčič Pleteršnikovega slovensko-nemškega slovarja, ki je do danes ostal eden največjih slovenskih slovaropisnih dosežkov. V delu je predstavljeno življenje in delo Maksa Pleteršnika ter obnova njegove domačije v Pišecah. Vključila pa sem tudi dokumente in zapiske o Maksu Pleteršniku iz župnijskega arhiva.
Jedro diplomskega dela zajema zgodbo o nastajanju Pleteršnikovega slovarja, ki je izšel v dveh zajetnih knjigah. Najprej je Pleteršnik spremljal in doživljal dramatično dogajanje, povezano s pripravami za ta slovar, nato pa je leta 1883 tudi uradno prevzel to nenavadno, težko ter za slovenski jezik in slovenski narod izredno pomembno nalogo in jo v dvanajstih letih uspešno izpolnil. V jedru dela sem predstavila zgradbo in obliko njegovega geselskega članka in ga nato primerjala s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika ter Murkovim slovarjem. Odkar je izšel SSKJ, raje pogledamo vanj, ko razlagamo pomen besed in njihovo slogovno vrednost, Pleteršnikov slovar pa je še vedno ostal ključ o življenju besed. Vsebuje namreč gradivo o nastajanju različnih jezikovnih zvrsti, zlasti strokovnega jezika in je edini slovenski popis virov (knjig od reformacije dalje ter dotlej zbranega in obdelanega slovarskega gradiva). Cilj diplomskega dela je bil analizirati Pleteršnikov geselski članek in ga primerjati s SSKJ in Murkom.
Zadnji del diplomskega dela prinaša pregled literature in simpozijev o Maksu Pleteršniku.
1.2 Raziskovalne metode
Pri pisanju diplomskega dela sem uporabila:
- deskriptivno metodo, ki mi je pomagala pri predstavljanju Pleteršnikovega življenja in ustvarjanja;
3 - komparativno metodo, s katero sem primerjala Pleteršnikov slovar s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika ter Cigaletovim in Murkovim slovarjem; - zgodovinsko metodo, s katero sem lažje razumela obdobje Pleteršnikovega ustvarjanja; - metodo analize in sinteze, kjer sem metodo analize uporabila predvsem v jedrnem delu pri obravnavi geselskega članka in primerjavi le-tega s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika, Cigaletovim slovarjem in Murkovim slovarjem; metodo sinteze pa pri obravnavanju slovarja kot celote in pri podajanju sklepnih ugotovitev ter zaključkov.
4 2 ZGODOVINA SLOVAROPISJA NA SLOVENSKEM IN NASTAJANJE PLETERŠNIKOVEGA SLOVARJA
Prvi pomembnejši poskusi v slovenskem slovaropisju se začnejo v 16. stoletju z Bohoričevo slovnico (1584) in obema Dalmatinovima Registroma (1578 in 1584), uresničijo pa se z Megiserjevim slovarjem (1592) in pred Pleteršnikom (1894/95) z rokopisoma Kastelca (ok. 1680) in Hipolita (1711), Pohlinovim trijezičnim slovarčkom (1781) ter obsežnim in strokovno dobro zastavljenim Vodnikovim delom (1800–1817), ki ga je v celoti objavil Cigale (1860). Pomembnejše slovarčke, tiskane ali rokopisne, so prispevali še Alasia (1607), Kranjsko besedishe pisano (17. stoletje – prvi slovenski rokopisni slovarček s slovenskimi iztočnicami), Miklaučev pomnoženi megiser (1744), Kumerdej (1787–1798), Gutsman (1798), Jarnik (1832), Janežič (1850, 1851), Drobnič (1858) in Zalokar (ok. 1870). Na Štajerskem sta bila pred Pleteršnikom natisnjena le dva slovarja – Čebulovo Enu Mala Besediše (1789) in Murkov nemško-slovenski ter slovensko- nemški slovar (1833), obstajali pa so številni rokopisi (Jesenšek 2008: 7).
Enotnega mnenja o tem, kje so začetki slovenskega slovaropisja, ni. Velemir Gjurin (1986: 376−387) navaja, da začetek slovenskega slovaropisja sega v 15. stoletje. Stiški rokopis predstavlja začetek slovenskega slovaropisja, ker vsebuje že posamezne prvine slovarskega besediljenja. Pomemben je predvsem kratek latinsko-slovenski glosarij. Po notranji strukturi in neodvisnosti od govora veljajo stiška gesla celo bolj slovarska od Dalmatinovega Registra (1584), s katerim doseže slovensko slovarstvo vrh, gledano z razvoja slovenskega slovaropisja v celoti. Po Megisarju postane glosarski tip nezanimiv za osrednji tok slovarskega razvoja. Stiška gesla v nasprotju z mnogimi gesli registra niso prenos dela navadnega besedila v drugo, slovarsko besedilo, temveč uslovarjajo besedišče iz jezika. Od njih lahko potegnemo razvojno črto h Kreljevim Besedam (1566) ali celo naravnost do Megiserja.
Prvih seznamov besed ali manjših glosarjev s slovenskim ali latinskim besedjem še ne moremo šteti za slovarska dela, ampak zgolj za zametke, ki so bili osnova za
5 nastanek prvih pravih slovarjev. Prvi tak zametek oziroma najstarejši znani slovenski slovarček je leta 1550 objavljeni, komaj 86 besed obsegajoči Abecedarium Primoža Trubarja. Slovarček je urejen v abecednem zaporedju in vsebuje seznam lastnih in občnih imen. Vendar delo, ki je ohranjeno samo v enem izvodu (hrani ga mestna knjižnica v Schaffhausnu v Švici), vsebuje vse premalo slovarskih prvin, da bi mu lahko v zgodovini slovaropisja pripisali večji pomen. Branko Berčič (1955: 114) pa piše:
»Samo dve sta znani Kreljevi Otročji bibliji 1566, ki ju je Kidrič zabeležil v britanskem muzeju v Londonu in v vatikanski knjižnici v Rimu, o dveh nekoč v katalogih antikvarjev navedenih primerkih pa ni sledu. Knjiga, ki je Kidrič ni poznal, je Trubarjev Abecedarium oli tablica 1566.« Drugo podobno delo, ki je ostalo brez pomena, je latinsko-slovenski seznam v Kreljevi Otročji bibliji (1566), imenovani tudi Kreljev katekizem. Gre za 48 besed (24 latinskih iztočnic in 24 slovenskih ustreznic), ki so urejene po slovarskih pravilih v stolpčna gesla. Knjiga je v katekizemskem delu, ki se ponavlja v petih jezikih, odraz tedanjega jezikovnega stanja in položaja slovenščine v odnosu do jezikov, s katerimi je bila v neposrednem stiku. Na ljubljanski stanovski šoli so jo uporabljali vse do izida Bohoričeve Ljubljanske začetnice v osemdesetih letih 16. stoletja. Dokaj velik napredek pa je pomenila Ljubljanska začetnica Adama Bohoriča, ki jo je avtor dopolnil še s kratkim priročnim slovarčkom z naslovom Besedišče treh jezikov. Ni znano, kje je bila knjiga tiskana, verjetno pa v Ljubljani pri Janžu Mandelcu. Edini doslej izpričani izvod tega dela, ki ga je prof. Adolf Robida opisal kot »zelo tanko knjižico v obliki male 8« (Kidrič 1924c: 128), je bil leta 1900 prodan pri ljubljanskem antikvarju na Nizozemsko za 100 guldnov. Od tedaj naprej so številni slovenisti delo brez uspeha iskali. Kdaj točno naj bi delo nastalo, ni znano; domnevno med letoma 1575 in 1580. Besedišče treh jezikov je latinsko-nemško-slovenski slovarček za učenje latinskih besed s pomočjo slovenskega ali nemškega maternega jezika. Ni znano, ali je bilo besedje urejeno po abecednem vrstnem redu ali po predmetih. Učenci prvega razreda so morali iz nje recitirati latinske, nemške in slovenske besede oziroma se naučiti iz nje vsak dan tri do štiri besede na pamet (Hriberšek 2008: 80−81), (J. Stabej 1967: 183).
6 Za slovensko slovaropisje je zanimivo, da na začetku ne stoji Slovenec, ampak Nemec, leta 1555 v Stuttgardu rojeni Hieronim Megiser. Megiserjeva prva srečanja s Slovenci segajo v osemdeseta leta 16. stoletja, v čas študija v Tübingenu, kjer se je srečeval s slovenskimi protestanti: bil je sošolec in prijatelj obeh Trubarjevih sinov, Primoža in Felicijana ter Jurija Dalmatina. Megiser je eden najpomembnejših nemških ustvarjalcev 16. stoletja, ki so s svojim delom posegli tudi v slovenski prostor (Janko 1995: 322; Janko 1987: 172−173). Leta 1592 je izdal Slovar štirih jezikov (Dictionarium quator linguarum), v katerem je sistematično obdelal slovenski besedni zaklad. Posvetil ga je cesarju Maksimilijanu, sinu vojvode Karla, obsega 344 strani, vanj pa je vključil 8575 besed, ki jih je zbral ob okoli 4000 latinskih in nemških geslih (Orožen 1995: 63). Slovenski del slovarja je v glavnem pisan v dolenjščini, vsebuje tudi nekaj gorenjskih oblik, ki jih je lahko čutil v Ljubljani. Prijateljevanje s slovenskimi protestanti in delovanje na Slovenskem sta verjetno glavna razloga za njegovo zanimanje za slovenščino, delno pa ga je k temu spodbujala tudi njegova učenjaška žilica. Zelo verjetno se je naučil slovensko vsaj toliko, da je lahko zapisal nekatere izraze. Verjetno je večino besedja povzel po Dalmatinovem Registru k Bibliji in po Bohoričevi slovnici Arcticae horulae succisivae, ki sta bila njegova primarna vira (to je dokazoval že Breznik 1926: 110). Iz Registra je prepisal večino besed, jim dodal enako dialektično označbo kot Dalmatin, poleg tega pa še oznako, npr. Dalm. (C 6 a), s katero je posebej opozoril na svoj vir (Vrtočeva 1940: 68–70). V besedišče je mešal tudi hrvatizme in panonizme, verjetno dobljene iz ustnih virov in morda iz Slovarja petih najplemenitejših jezikov Evrope Favsta Vrančića. Slovar je pomemben tudi zaradi dodatka, ki vključuje nekaj primerov sklanjatev in spregatev. Po Megiserjevem slovarju so posegali skoraj vsi kasnejši slovenski slovaropisci: Matija Kastelec, Gregor Vorenc, p. Hipolit Novomeški (Adam Janez Gaiger), Marko Pohlin in še neznani pisec krškega kapucinskega slovarja. Megiserjev slovar lahko označimo kot prvo pomembno slovarsko delo pri nas, tako za slovensko slovaropisje kot tudi za latinsko, saj gre za prvi primer, da je slovenščina (v naslovu pravi: »ilirščina, ki ji splošno pravijo slovenščina«) prvič enakovredno postavljena ob bok trem glavnim jezikom našega srednjeveškega prostora: latinščini, nemščini in
7 italijanščini. Zanimivo pa je, da so slovenska gesla v slovarju postavljena pred italijanskimi (Hriberšek 2008: 82−83). Izdajo iz leta 1744 sta uporabila tudi Pohlin in Gutsman, kasneje pa je prešla v pozabo.
Drugi za Slovence pomemben slovaropisni dosežek je Megiserjev Thesaurus polyglottus (Zaklad več jezikov ali Slovar več jezikov ali Mnogojezični slovar), ki nekoliko presega časovni okvir 16. stoletja, vendar pa ga velja omeniti zaradi njegovega pomena. Obsega skupaj 1584 strani in je na Slovenskem redkost; posvečen je avstrijski cesarski hiši, natisnjen pa je bil leta 1603 v Frankfurtu. Slovar je dragocen kot zbir besedja in kot vir za poznejše slovarje; vanj je Megiser vključil približno 8500 latinskih in 10.445 slovenskih besed (Hriberšek 2008: 84).
Slovenski protestanti so s svojim delom na področju slovaropisja orali ledino. Pri njih najdemo prve slovaropisne zametke in začetke, vendar omejenega slovarskega pomena; o pravih slovarjih še ne moremo govoriti. Prva prava dosežka na področju slovaropisja sta povezana z Megiserjevim delom. Njegov pomen nam razkriva tudi dejstvo, da po Megiserju, kljub kar nekaj poskusom, še skoraj dvesto let ni izšel noben podoben slovar. Megiserjev slovar ni pomemben samo zato, ker je pomagal pri ohranjanju slovenskega knjižnega besedišča vse do 19. stoletja, ampak ima tudi izjemen dokumentarni pomen za zgodovino slovenskega jezika (Hriberšek 2008: 84−85).
Žal lepo začetega Megiserjevega slovarskega dela nihče ni nadaljeval, kajti ko bi ga
»bi bil kranjski leksikograf zajel kakor z mrežo vse jezikovno bogastvo, nobena faza se mu ne bila izmuznila! Naši slovenski bratje na vzhodu in jugu, ki nas imajo kar za že povsem ponemčene, in mi sami bi ostrmeli nad našim starim podedovanim bogastvom!« (Stabej 1967: 187). Alasia da Sommaripa Vocabolario Italiano e Schiauo iz leta 1607 nikakor ni bil nadaljevanje začetnega leksikografskega dela slovenskih protestantskih piscev. Mali italijansko-slovenski slovar je prazgled praktičnega dvojezičnega slovarja. Namenjen je bil misijonarskemu delovanju italijanskih redovnikov med slovensko govorečim ljudstvom na zahodu Slovenije. Drugi dobronamerno in z veliko vnemo ter skrbjo napisani slovenski besednjaki v 17. in 18. stoletju so ostali le
8 rokopisni, zakopani slovenski besedni zakladi in dokazujejo veliko zanimanje za slovenščino in avtorsko erudicijo, toda zaradi manjšega obsega pisne komunikacije v slovenščini niso prišli na trg v natisnjeni obliki. Kljub temu ti slovarji pomenijo pomembno slovaropisno vez med starejšimi in kasnejšimi obdobji, saj zajemajo besedni fond protestantskih piscev, obogaten s številnimi novimi besedami, kar so s pridom izrabili poznejši slovaropisci.
Naslednji pomemben slovar je rokopisni latinsko-slovenski slovar Dictionarium latino-carniolanum vel carniolicum (1680) Matije Kastelca. Slovar je nastal na prelomu 17. in 18. stoletja in v njem je prisoten bogat besedni zaklad iz vseh slovenskih narečij. Gradivo zanj je zbral iz že napisanih slovarjev, iz del protestantskih piscev ter iz narečij, namenjen pa je bil za srednje šole. Ohranjen je v prepisu, veliko besed je prešlo v slovenski knjižni jezik, veljal pa je tudi za najboljši slovar do sredine 19. stoletja. Za latinski del slovarja mu je kot predloga služil J. Frisius, za slovenski del se je oprl na Megiserja in Habdeliča, nekaj besed pa je ustvaril tudi sam (znanstvo, naplečnik ...), ves preostali besedni zaklad je črpal iz slovenskih narečij (tudi iz štajerščine in prekmurščine). Gregor Vorenc in Hipolit sta kasneje slovar dopolnjevala, v knjižni jezik pa ga je prevedel Jože Stabej. Slovar obsega 18.025 slovenskih iztočnic in odseva slovensko besedno bogastvo konca 17. stoletja, trdno zakoreninjenost v jezikovno in slovarsko tradicijo, bogatijo pa ga tudi narečni izrazi ter novotvorbe. Kastelčev izvirni rokopis se je izgubil, ohranila se je le njegova razširjena različica, ki jo je pripravil Gregor Vorenc na začetku 18. stoletja. Pravopisno je slovar neenoten, kot zapiski v Dasypodiju, in ga je vseskozi izboljševal, verjetno na pobudo kapucina Hipolita. Načel, ki jih navaja v uvodu slovarja, se ni držal. K pisanju slovarja sta Vorenca vodila dva namena: dati učiteljem in učencem posrednika za učenje latinščine s pomočjo slovenščine ter pridigarjem pripomoček za prevajanje latinskih pridigarskih vzorcev. Gregor Vorenc sodi med izobražence, ki so se dobro zavedali pomena slovenščine v latinski šoli. Zanimanje za slovenski jezik je razširil in postal začetnik literarne tradicije pri bosonogih avguštinih. Slovar je danes popolnoma izpisan (ZRC SAZU), Jože Stabej pa je na tej podlagi izdelal obrnjeni Kastelec-Vorenčev slovensko-latinski slovar in napisal uvodno študijo.
9 Kasneje so spisi Matije Kastelca, katerega dediščina je prišla v roke novomeškega samostana, in pridige Janeza Svetokriškega njegovo zanimanje za slovensko knjigo tako okrepile, da je bil v 2. desetletju 18. stoletja, ko sta se Janez Svetokriški in Gregor Vorenc s tem področjem prenehala ukvarjati, pater Hipolit edini predstavnik pismenstvenih slovenskih prizadevanj. Začel je sestavljati svoje najvplivnejše delo, ki naj bi ostalo v rokopisu in koristilo mladim redovnikom. Hipolit si je premislil in leta 1712 sestavil trojezični slovar v dveh delih, ki bi omogočal prenašanje latinske in nemške nabožne literature v slovenščino (latinsko-nemško-slovenski del je končal 20. marca 1711, nemško-slovensko- latinskega 18. aprila 1712). Ko je začel zbirati gradivo za slovar, je verjetno poznal Megiserjevega iz leta 1592, medtem ko Alasijevega in Vorenčevega ni uporabil. Pri nastajanju slovarja je bila novejša izdaja Frisijevega latinsko- nemškega in nemško-latinskega slovarja njegovo vodilo, slovenski besedni zaklad pa je črpal v glavnem iz Megiserjevega (1592) in Kastelčevega slovarja ter zakladnice lastnega prisluškovanja in ustvarjanja. Hipolitov slovar je izredno bogat zlasti na rastlinskih in živalskih imenih, v slovarju je prvi zabeležil mnogo dobrih besed (npr. čuvaj, ostrešje, podvizati se, pogodba, pomor, posednik, razvada, razločiti, razpraviti, robec, slap, spokojiti, svojak, svojast, sumnja, tehtati ...). Večino besed iz slovarja, ki so prišle v splošno rabo, je prevzel Pohlin, od pa njega Gutsman, Murko in Janežič, kasneje Caf. Pleteršnik na stotine besed, ki jih že ima Hipolit, ni vključil v svoj slovar in jih pripisuje šele Murku, Janežiču ali Cigaletu. Med slovenskimi kapucini je Hipolit okrepil veselje do slovarskega dela, to nam pokaže na eni strani latinsko-slovenski slovar, ki je last krških kapucinov, a na drugi strani slovar Apostolov. Izdajo slovarja je v 18. stoletju preprečil Naglič.
Na podlagi Megiserjevega slovarja je sestavil obsežen rokopisni nemško- slovenski slovar Dictionarium germanico-slovenicum (1760) Apostel Ivan Anton, kapucinski pridigar in jezikoslovec, z redovnim imenom Bernard Mariborski. Rokopisni slovar, ki ga je v celoti spisal sam, vsebuje okoli 55 tisoč besed, vanj pa je prvi v večjem obsegu vključil tudi vzhodnoštajersko in prekmursko besedje. Njegov nemško-slovenski besednjak velja za prvi mariborski slovstveni spomenik. Rokopis šteje 494 paginiranih strani (zemljevid Štajerske, dve strani
10 uvodnih pripomb), 13 strani na koncu (štiri strani so popisane, ostale prazne, verjetno namenjene za nadaljnje zapiske). Na nekaterih mestih, kjer so bili potrebni popravki, so le-ti prelepljeni ali pa so posamezne besede dodane. Zemljevid Vindije najverjetneje prikazuje njegov narodni teritorij, o katerem tudi sam piše v uvodu. Besedni zaklad je delno jemal iz Megiserjevega slovarja, ki so ga leta 1744 izdali jezuiti v Celovcu. Njegov rokopisni slovar je uporabljal jezikoslovec in duhovnik Oroslav Caf, pred letom 1871 pa se je za njim izgubila vsaka sled.
Naslednji sestavljavec slovensko-nemškega slovarja, ki je ostal v rokopisu, je
Janez Žiga Valentin Popovič. Gradivo vsebuje 480 vpisov v obliki slovarskih člankov, zapisanih na listkih. Iztočnice so, z nekaj izjemami v slovenščini, razlage predvsem v nemščini in latinščini. Slovar velja za poskus etimološkega slovarja, njegove etimološke razlage pa moramo jemati za predznanstvene. Rokopis je za slovenistiko pomemben zaradi zapisa slovenskih besed, opisa slovenskih posebnosti, ki so se odrazile v nemščini, koristen pa je tudi za odkrivanje nemških izposojenk v slovenščini. V svoj slovar je rokopis vključil tudi Marko Pohlin.
V razsvetljenstvu je raba slovenščine spet zacvetela na področju šolstva, izobraževanja odraslih, pa tudi pesništva in drugih oblik javnega komuniciranja. S tem se je okrepilo tudi prevajanje in prirejanje tujejezičnih besedil, zato na trg prihajajo nova dela (M. Stabej 2007: 26). Šele preurejena izdaja Megiserjevega slovarja iz leta 1592, ki je izšla leta 1744 v Celovcu, in potem Pohlinovo Tu malo besedishe leta 1781 ali Deutsch-windisches Wörterbuch (nemško-slovenski slovar s slovensko-nemškim dodatkom, 1789) Ožbalta Gutsmana so začeli po 152 in 189 letih drugo dobo tiskanih slovenskih slovarjev (J. Stabej 967: 187).
V tem obdobju pa moram omeniti še Andreja Čebula in Mihaela Zagajška. Čebulov slovar je natisnjen v Gradcu, naslovil pa ga je kar po Pohlinovem delu Enu mala besedishe (1789). V slovensko-nemškem slovarju je 1015 besed, drugi glavni del pa je razsvetljensko poučen. Po Pohlinu ni prevzel samo naslova, ampak tudi veliko njegovih besed, najobsežneje pa se je lotil rastlinske pomenske skupine. Mihael Zagajšek je napisal rokopisni slovar, ki obsega 56 zvezkov z dvema dodatkoma in ima skupaj 460 strani. Nemška predloga neznanega izvora
11 ima 45 tisoč gesel, slovenski del pa obsega 70 tisoč besed. Delo je nastajalo več desetletij. Ko je začel sestavljati slovar, je bil prepuščen samemu sebi, svoji iznajdljivosti ter spominu. Pozneje si je pomagal tudi z drugimi slovarji: Apostel (1760), Pohlin (1781), Gutsman (1789), Megiser (1744). Slovar vsebuje veliko štajerskih in umetno sestavljenih besed, zbral je tudi veliko imen rastlin in živali. Zagajšek je prvi slovaropisec, ki je brez navedbe vira prepisal veliko Pohlinovih besed v svoj nemško-slovenski slovar. Pohlinovo Besedishe in Kraynska gramatika sta bila Zagajšku vzor za pravopis, ki je precej neenoten oziroma nedosleden. Iz slovarja so prevzeli veliko Pohlinovih besed Valentin Vodnik, Oroslav Caf in Cigale. Po njihovih zapisih se je marsikatera beseda prepisovala iz slovarja v slovar (npr.: babuška, barva, blagajnik ...) vse do Pleteršnika ter so v rabi do danes.
Pohlinov slovar iz leta 1781, Tu malo besediše treh jezikov (slovensko-nemško- latinski slovar), se je precej opiral na hrvaški Belostenčev slovar (1740). Izšel je verjetno zgodaj spomladi, ima komaj 12.640 slovenskih besed in je po obsegu med najkrajšimi slovenskimi slovarji, ugotavlja (J. Stabej 1974: 250). Ker pa je bil prvi tiskani slovenski slovar s slovenskimi iztočnicami, je postal
»osrednja knjiga, ki sega v vse slovenske slovarje, ki so bili pred njim, in v vse, ki so bili za njim. Tako so bili v njem razen Alasija vsi prejšnji slovarji obsežni. Sam pa je vplival na vse prihodnje« (Breznik, RDHV 143). Pohlinov slovarski vpliv se neposredno ali posredno vleče vsaj do Pleteršnika, čeprav je bil v glavnem deležen precej očitkov na račun neznanja, površnosti in muhavosti, posebno zaradi svojega nenavadnega besedotvorja. Nekatere njegove tvorbe, ki so se vlekle po poznejših slovarjih in se niso mogle prijeti, je Breznik poimenoval kar pohlinke. Pohlinov slovar je primer slovaropisne nediscipline in nesistematičnosti, saj je nedosleden pri prevajanju iztočnic, pri označevanju in navajanju oblik, članov besedne družine. Breznik še doda, da so Pohlinov slovar vsi prezirali, hkrati pa iz njega vsi prepisovali (Breznik, RDHV 144). Posebno rad je imel tvorbe na -išče (-iše), naprimer bakriše, kurbiše, mertviše v... Precej »izviren« je hotel biti tudi v pravopisu in zaznamovanju naglasa. Breznik se pritožuje,
12 »da ga nista brala niti dva velika pisatelja znanstvenih slovarjev Cigale in Pleteršnik, kar se je nad obema maščevalo. Cigale ga je črpal iz Gutsmana in ga je zato večkrat napačno presojal, Pleteršnik pa ga je prepisoval iz Cafove in Zalokarjeve zbirke ter iz Murka in Janežiča« (Jakopin 1994: 26). Naslednje slovarsko delo Blaža Kumerdeja se je začelo pod vplivom Adelunga in Fulde. Kumerdej je imel v začetku leta 1779 zbranih okrog dva tisoč korenskih besed. Leta 1787 je v Celju dokončal prvi del slovensko-nemškega slovarja (A−F), drugi del (Gab-Lib) pa je datiran s 1798. Med deloma je velika razlika. V prvem delu je pisal slovar »kranjskega« jezika, v drugem pa splošno slovenski slovar, ki ga je obljubil že leta 1791. V drugem delu je opazen velik vpliv Fulde, pod katerim skuša Kumerdej določiti pomen posameznim črkam in konzonantičnim skupinam. Zapisal je vsako tvorbo, za katero je menil, da nekaj pomeni, ter ji skušal določiti pomen. Slovar je zelo hitro rasel, posledica tega pa je, da ima poleg dobrih izrazov tudi veliko navlake. Zapustil je precej zbirk besed, začel pisati nemško-slovenski del slovarja, vse slovnično in slovarsko delo pa je ostalo v rokopisu.
Vodnikov slovar je bil nadaljevanje Kumerdejevega truda. Leta 1779 je Kumerdej že mislil na slovar in ga kmalu začel tudi spisovati. Če bi slovar dokončal in izdal, bi bil to edinstven uspeh, saj se je kot prvi v svojem slovensko-nemškem slovarju oziral tudi na druge slovanske jezike. Delo je potekalo zelo počasi, sodelavcev ni imel in leta 1794 je bil slovar izdelan šele do črke G, v slovenski besedi pa že do črke R. Kumardej si je izjemno želel dobrega sodelavca, saj je po Zoisovem in Linhartovem naročilu za tisk pripravljal tudi svojo slovensko slovnico, ob tem pa ni želel, da bi slovar popolnoma zaostal – in spomnil se je Valentina Vodnika, tedaj župnika v Koprivniku, dobrega znanca svojega prijatelja in pokrovitelja Zoisa. Od njega je Zoisov krog še mnogo pričakoval, njemu so želeli zaupati še marsikatero pomembno delo – tudi dovršitev slovarja. Leto 1794 je torej rojstno leto Vodnikovega slovarja, ki je skoraj sedem desetletij kasneje ugledal beli dan, preurejen in izpopolnjen kot Wolf-Cigaletov: »Deutsch-slovenisches Wörterbuch« (Modic 1909: 414). Vodnik tedaj še ni imel namena pisati slovar, na to ga je nagovoril šele Zois oziroma z Zoisovim posredovanjem Kumerdej. Zoisovo pismo iz 20. marca 1794 je neposreden vzrok, da je začel Vodnik nabirati besede z
13 jasnim namenom, da napiše slovar ali vsaj pomaga Kumerdeju pri tem zahtevnem delu.
Preden se je avgusta leta 1796 Vodnik za stalno preselil v Ljubljano, je bil samo Kumerdejev sodelavec. Ko pa je prišel v Ljubljano, so se razmere kmalu spremenile in tako je Vodnik prevzel izvršitev slovarja, Kumerdej pa bi lahko dokončal svojo slovnico. Tako bi se uresničili Zoisovi želji, da bi Slovenci dobili slovar in slovnico. Natanko ne moremo določiti, kdaj se je vse to dogajalo, zagotovo pa v letih med 1796 in 1802, ko je prišla v javnost novica, da profesor Valentin Vodnik piše slovar. Tu že stojimo pred dejstvom, da Vodnik sam piše slovar ter da sestavi najprej nemško-slovenski slovar, ne slovensko-nemškega, ki ga je pisal Kumerdej. Tedaj je najbrž vzel za podlago tudi Adelungov slovar (za kontrolo pa Schellerjev slovar) in ga prevajal. Pri tem je gotovo uporabil besede, ki jih je nabral že v Koprivniku, v ljubljanski okolici, izletih, pomagali pa so mu tudi njegovi ter Zoisovi prijatelji. Podatka, ali je imel kakšne sodelavce, nimamo, vemo samo, da mu je 23. junija 1799 poslal Andr. Jamer iz Gorjuš popis »fajfarskega orodja« (Levec: Listine in pisma. Lj. Zvon 1889), ki ga je Vodnik najbrž uporabil za slovar. Ker pa že leta 1806 v oglasu govori, da je uporabil besedni zaklad vseh slovenskih pokrajin, bi lahko sklepali, da je morda že tedaj imel nekaj sodelavcev, česar pa ne moremo dokazati, saj o tem ni nič ohranjenega (Modic 1909: 415).
Kako je med leti 1804 do 1806 slovar napredoval, je razvidno iz njegovih pripomb na robu slovarja, jasno pa je, da mu je spisovanje povzročalo kar precej težav in tudi prvi prevod je bil pomanjkljiv. V marsičem se je preveč držal nemškega izvirnika in je dobesedno prevajal nemške besede, saj mu slovenski izrazi niso bili znani. Popravljanje slovarja mu je vzelo dosti časa, pa tudi pravih pomočnikov ni imel. Pri pregledovanju mu je pomagal Janez Debevec, a večino dela je moral opraviti Vodnik sam. Marljivega pomočnika iz Notranjske, Frana Bilca, je dobil menda šele leta 1810. Tedaj mu je baje poslal dvajset pol slovenskih besed za slovar. Korošec Jarnik se mu je pridružil šele leta 1811, prav tako tudi Schneider, drugi pomočniki pa niso bili posebno marljivi. Valentin Vodnik je moral večino dela opraviti sam, med počitnicami je obiskal bolj
14 oddaljene kraje, kjer je nabiral besede za slovar. Leta 1808 in 1809 je prišel do Celja, Brežic, Krškega in Metlike in zelo se je trudil, da bi bil slovar popoln in bi v prvi vrsti hranil narodne besede (Modic 1909: 415).
Vse to je vedel Jernej Kopitar in se bal, da bo Vodnik dal slovar na stran, ali pa je želel imeti v rokah nekaj, na kar bi se lahko zanesel pri svojih jezikovnih študijah. Vedno je zbadal ter strašil Vodnika, naj že začne s tiskom, iskal je celo tekmece, ki bi hitro zbrali nekaj besed in jih izdali kot slovar. Leta 1813 je hotel Vodnik res izdati svoj slovar, ki ga je karseda izpopolnil s pomočjo sodelavcev (Bilc, Jarnik, Schneider, Hartmann, Karel Zois, Hladnik ...), vendar čas ni bil ugoden. Zopet so nastopili burni časi, ki so preprečili izdajo slovarja. Poleg tega je bilo tudi premalo naročnikov na slovar; izdaje na lastne stroške pa si siromašni Vodnik ni mogel privoščiti. Njegovi prijatelji so se trudili zanj, obrnili so se na škofijski urad, okrožni urad, pa niso imeli uspeha. Po vrnitvi Avstrijcev v slovenske dežele je Vodnik izgubil tudi službo in zapadel v slabe gmotne razmere, da zopet ni mogel izdati slovarja. Vsi so željno pričakovali izid Vodnikovega slovarja, zlasti nekateri duhovniki, posebno Alič in Jarnik. Proti koncu svojega življenja se je vendarle odločil, da izda slovar. Naročil je tudi nove črke, da bi bila tudi zunanja podoba lična in prikupna. Ravno to je bil vzrok, da Vodnikov slovar ni nikoli izšel v obliki, katero mu je dal sam, saj ga je 8. januarja 1819 prehitela smrt. Slovar, delo mnogih let, pa je ostal v rokopisu. Bil je nedokončan, nepripravljen na tisk, mnogo nemških besed še ni imelo slovenskih ustreznic, veliko besed je bilo prečrtanih, napisanih nečitljivo s črnilom in svinčnikom (Modic 1909: 416-417).
Po Vodnikovi smrti je rokopis kupil Ravnikar in ga podaril Metelku, da bi ga izdal. Ta pa ga je poslal Jarniku, da ga pregleda. Nihče, tudi Metelko ne, ni slovarja izdal. Zanimanje zanj je prvi zopet vzbudil Janez Bleiweis in njegovo »Slovensko društvo« leta 1848 (Novice 1876: 190). Bleiweis in njegovi prijatelji so dobili Vodnikov rokopis od Metelka. Začeli so ga množiti in izpopolnjevati tako, da je v kratkem narasel za dobro polovico svojega prvotnega obsega. Denarja za izdajo dragega dela seveda niti Bleiweis niti njegovo »Slovensko društvo« ni imelo. Tu jim je prišel na pomoč škof Anton Alojzij Wolf , ki jim je 28. decembra 1853 obljubil, da bo priskrbel denar za izdajo obeh delov slovarja
15 (Novice 1854: 1). Vse ostalo je Bleiweis vzel v svoje roke in našel tudi sposobnega urednika nemško-slovenskemu delu, in sicer Matijo Cigaleta, ki je v petih ali šestih letih delo dokončal ter slovar izdal leta 1860 v dveh debelih zvezkih, na stroške medtem umrlega škofa Wolfa. Zato se slovar imenuje »Wolf- Cigale: Deutsch-slovenisches Wörterbuch«. Slovar je popolnoma zasnovan na Vodnikovi podlagi in načrtu, njegovo gradivo tvori tudi polovico ali več besednega zaklada. Marsikaj je moral Cigale tudi spremeniti in odstraniti napake, a pri tem je pomotoma odstranil tudi nekaj lepih in narodnih izrazov. Vsekakor pa je Cigaletov slovar prvi splošno slovenski slovar, ki se je natisnil, kar ni ravno Vodnikova zasluga (Modic 1909: 417).
Slovensko-nemškega dela slovarja Vodnik ni izdelal, razen zaznamka slovenskih besed v abecednem redu. Tako so vsi slovensko-nemški slovarji čisto nova dela, zlasti tudi Wolf-Pleteršnikov (Modic 1909: 418).
Precej obširnejši in bolj sistematično sestavljen je nemško-slovenski slovar koroškega prosvetljenca Ožbalta Gutsmana (Deutsch-windisches Wörterbuch ... 1789) z dodatno slovensko-nemško slovarsko zbirko, ki temelji na bogati narečni leksiki Roža in Podjune, z upoštevanjem središčnih izrazov, nekaj hrvaških izposojenk, pa tudi z vrsto avtorjevih neologizmov. Slovar obsega približno 80.000 vrstic, služil pa naj bi preučevanju koroške leksike ter njenega doprinosa v besedno zakladnico knjižne slovenščine. Očiten je Pohlinov vpliv, saj je skoraj dobesedno prepisal in prevzel njegove češke in kajkavske besede. V besednem zakladu slovarja srečamo štiri vrste virov: prisotni so izrazi iz koroškega govora ali nove tvorbe, Pohlinov in Megiserjev vpliv ter hrvaški in slovaški elementi. Vpliv Gutsmanovega slovarja je bil velik v dobrem in slabem pomenu, zmanjšala sta ga šele Urban Jarnik in Anton Murko. V nasprotju s kranjskimi pisatelji je postavil veliko širše jezikovno stališče, ki je dopuščalo celo nekaj hrvaške in slovaške leksike. Slovar je Gutsman obljubil že leta 1777. V njegovem uvodu pravi:
»Končno le prihaja na dan slovenski slovar; nekateri so ga pričakovali s hrepenenjem, drugi z radovednostjo, v mnenju, da se je že zadušil v mračnosti tega tako malo izoblikovanega jezika.« Tisk so zadrževale nepredvidene in nepremostljive ovire pri založniku (Karničar 1999: 391–392).
16 Oba avtorja, Pohlin in Gutsman, sta znana po tem, da sta prva vidno začela v slovensko besedišče vnašati drugoslovanske prvine, od katerih se jih je lepo število čisto udomačilo, naprimer belúš, fazán, gêslo, uràd ... Poudariti velja tudi dejstvo, da je ostal Pohlin ožje kranjski, medtem ko je Gutsman segel preko koroščine v bolj splošnoslovensko smer (Jakopin 1994: 26).
Marko Stabej (2007: 26) pravi, da ob vsem tem raste načrt za temeljit slovar celotnega slovenskega besedišča, koncept, ki se nikoli zares ne uresniči, poskrbi pa za veliko dragocenega gradiva, ki ga izkoriščajo različni slovaropisni projekti v 19. stoletju. Ko slovenščina vstopi tudi v višješolsko izobraževanje (v prvem desetletju 19. stoletja), ko začne dobivati izjemen korpus pesniških besedil (France Prešeren v 30-ih letih) in ko postane javna enojezičnost ekspliciten del nacionalnih političnih zahtev (program Zedinjena Slovenija leta 1848), je seveda vse več potrebe tudi po slovarjih. Tako na koroški jezikovni osnovi temelji tudi Jarnikov Versuch eines Etymologikons der Slowenischen Mundart (1832), ki ima večino besedja iz Pohlinovega Besedisha in Gutsmannovega slovarja, čeprav je Urban Jarnik v uvodu grajal Pohlina, da ima mnogo neprimernih besed in slabih skovank iz drugih slovanskih narečij, a je od njega prevzel prav take besede. Leta 1811 je zbral veliko število besed iz Ziljskega narečja, s katerimi je postregel Janezu Nepomuku Primicu in Valentinu Vodniku za njegov slovar, ki je ostal v rokopisu. Jarnikov slovar velja za prvi poskus slovenskega etimološkega slovarja in deli besede v skupine, ki sodijo pod isti koren. Besedni zaklad je izjemno bogat in obsega veliko število koroških besed.
Medtem je štiriindvajsetletni Anton Murko v svojem nemško-slovenskem in slovensko-nemškem priročnem slovarju (1833), katerega kakovost hvalijo tako jezikoslovci kot vsakdanji uporabniki, po besedah Franca Jakopina zelo presegel takratne slovenske deželne meje in si prizadeval biti splošnoslovenski, čeprav v praksi to še ni bilo v celoti mogoče. Veliko bolj kot drugi slovaropisci doslej se je razen na Pohlina in Gutsmana oprl na ruske slovarje, zlasti na nemško-ruskega in rusko-nemškega Heymovega. V Murkovem slovarju smo priča številnim besedam, ki nimajo nobenega potrdila v slovenski knjižni ali pogovorni rabi, pa so se iz tega slovarja potem prenašale dalje, zlasti v Janežičeva slovarja, nemško-
17 slovenski 1850 in slovensko-nemški 1851, ki je Murkove slavizme še pomnožil zlasti s srbohrvatizmi (pod neposrednim vplivom ilirizma, ki ga je zlasti na Koroškem širil Matija Majar-Ziljski). Bolje se je pozneje godilo nemško- slovenskemu delu, ki ga je še sam leta 1867 utegnil predelati za drugo izdajo. Njegov odnos do knjižne slovenščine se je v teh slabih dveh desetletjih zelo izčistil in je dozorel v smeri slovenske jezikovne individualitete; zato je slovar popolnoma predelal, slovenski besedni zaklad privzdignil, zavrgel nepotrebne srbohrvaške izraze, opustil slabe Pohlinove besede ter izpopolnil slovar po Cigaletu. Podobno je ukrepal tudi nadaljnji izdajatelj Bartel od tretje izdaje 1889 do pete 1921. Tako sta šla Janežičeva slovarja vsak svojo pot; drugo izdajo slovensko-nemškega dela je namreč po Janežičevi smrti izdal Kleinmayer (z malo spremembami in istimi napakami), pa tudi pozneje v tretji in četrti izdaji, ki ju je pripravil Hubad, nista bili kaj prida boljši, čeprav je vsaj tretjo izdajo (1893) Pleteršnik precej upošteval (Jakopin 1994: 27), (Murkov zbornik 1999, Zora 9).
Omeniti moram še rokopisna slovarja Oroslava Cafa (1834–1874) in Janeza Zalokarja (1870). Caf je vseskozi zelo marljivo zbiral gradivo za slovenski slovar. Pregledal je ves slovenski tisk do leta 1848, deloma tudi rokopise, zbiral narečno gradivo (opiral se je zlasti na prekmurščino, rezijanščino, zapisoval je njihove pesmi in pregovore). Slovar je bil v glavnem izdelan leta 1846, ko je v Novicah izdal »Proglas«, naj mu lastniki besednih zbirk pošljejo material, da lahko slovar izpopolni. Zaradi njegove neodločnosti slovar ni nikoli izšel, leta 1856 pa je zavrnil tudi Miklošičevo pobudo, da bi ga izdelala skupaj. Tudi Janez Zalokar se je skoraj vse svoje življenje ukvarjal s slovenskim besediščem, ki ga je skrbno in vneto zbiral med ljudmi, izpisoval iz slovarjev (zlasti Murka), knjig in časopisov. Po zgledu Jarnikovega Etimologikona (1832) je začel sestavljati slovar, v katerem so bile besede razporejene v okviru besednih družin. Gradivo je obsegalo 14 tisoč gesel. Med pripravami za izdajo Vodnikovega slovarja je objavil dva vzorca iz svojega osnutka slovarja. V članku »Za pokušnjo eno besedico iz mojega slovensko-nemškega slovnika« je predstavil celotno besedno družino glagola (meti) z mnogimi zvezami in frazami. Zaradi njegove nadarjenosti ga je škof Wolf nameraval postaviti za urednika nemško-slovenskega slovarja. Ko je uredništvo končno prevzel Cigale, je Zalokar sodeloval pri dopolnjevanju njegovega slovarja.
18 Na predlog jezikoslovcev je svoj slovar preuredil, da bi bil uporaben kot osnova za Wolfov slovensko-nemški slovar. Leta 1865 je deželni odbor odkupil 1100 pol rokopisa za 3400 goldinarjev. Levstik in Pleteršnik o njegovem slovarju nista imela dobrega mnenja; očitala sta mu izmišljanje besed in pomanjkljivo navajanje virov. Kljub temu pa je dal Zalokarjev slovar, skupaj s Cafovim in Miklošičevim gradivom, ogrodje Pleteršnikovemu slovarju.
Do srede 19. stoletja so vsi slovenski slovarji nastajali ali iz čisto osebne pobude sestavljavcev, ali iz pobude od zunaj, kot je bilo to pri Murku in Janežiču (oba sta tako zahtevno slovarsko delo začela pri dvajsetih letih). Od leta 1848 se je čedalje bolj širila, lahko bi rekli, vsenarodna pobuda, ko je postalo jasno, da posameznik ne more zadovoljivo opraviti tako zahtevne naloge, od zbiranja besed in ustreznega gradiva do obdelave, ne da bi imel splošno in vsestransko podporo. Ker se je stvar z večjim nemško-slovenskim slovarjem vlekla že od Vodnika naprej (rokopis njegovega slovarja je imel Metelko), se je Bleiweis kot predsednik slovenskega društva, ki je imelo nalogo gojiti slovenski jezik, obrnil na ljubljanskega knezoškofa Antona Alojza Wolfa, ki ni omahoval pri odločitvi, da finančno omogoči pripravo in izid obeh velikih »znanstvenih« slovarjev, nemško- slovenskega in slovensko-nemškega. Zato sta bila oba slovarja imenovana – Wolfov slovar. Pri nemško-slovenskem slovarju (1860) je na naslovni strani omenjen samo Wolf, Matej Cigale kot avtor pa šele na koncu predgovora; pri slovensko-nemškem je stvar vsaj toliko napredovala, da je bil na naslovni strani poleg Wolfa spodaj napisan tudi »urednik« Pleteršnik. Cigaletov slovar, ki ga je Fran Levstik ob izidu zelo negativno ocenil, se je vsaj po starejših virih precej približal poznejšemu Pleteršniku, čeprav so dobra tri desetletja, ki ju ločita, nenavadno globoko zaznamovala razvoj slovenskega knjižnega jezika, višja in strožja pa so postala tudi slovaropisna merila, ki jih je uresničil Pleteršnik. Cigale je izhajal in Hensiusovega nemškega slovarja, prejšnji Vodnikov rokopis pa je s svojim nemškim delom temeljil predvsem na znanem Adelungovem slovarju s konca 18. stoletja. Slovar po svoji izdelavi in premišljenosti zasnove ter po izvedbi nikakor ni primerljiv s Pleteršnikom, čeprav mu je bil Breznik občasno precej naklonjen. Najbrž pod vplivom takrat že velike Miklošičeve avtoritete, in v neposredni senci Lindejevega poljskega in še posebej Jungmanovega češkega
19 slovarja, je bila primerjalno-zgodovinska metoda sprejeta kot načelo tudi pri izdelavi nemško-slovenskega slovarja. Cigale v uvodu pravi, da se je držal primerjanja vseh slovanskih »narečij« (zanj so še zmeraj narečja, Mundarten, ne jeziki), da se samo preko njih lahko spoznajo osnovne značilnosti posameznega narečja in da preprečujejo nepoznani tuji vpliv. Na splošno se je Pleteršnik zelo zanesel na Cigaleta, vsekakor je preveč nekritično sprejemal v svoj slovar strokovne izraze iz njegove, celo za tisti čas nenavadno slavizirane Znanstvene terminologije (1880) (Jakopin 1994: 27−28).
Jasna zavest o tem, kaj dejansko je slovar določenega jezika, sega pri Slovencih nekako v sredo 19. stoletja. Miklošičeva namera, sporočena 1850. leta J. Muršcu (Sturm Schnabl 1991: 74–75), predstaviti slovar predvsem takratne sodobne slovenščine tako, da je najprej popisan oziroma vknjižen pojmovni svet slovenskega prostora in šele nato temu svetu poiskani oziroma dodani ustrezniki pojmovnega sveta drugega jezika, pomeni glede na celotno slovensko slovarsko tradicijo temeljni preobrat: gre za spoznanje o posebnostih, tudi enkratnostih prek jezika oziroma njegovega slovarja izraženega kulturnega in siceršnjega slovenskega sveta. Kot piše Bleiweis 1853. leta (KFM: 94–96) mora dober slovar povezovati ustrezni zasnovi prilagojeno gradivo s »sodobno stopnjo jezikovne znanosti«. S tega vidika ocenjuje tako Murkov (1833) kot tudi dvajset let mlajši Janežičev nemško-slovenski slovar (1850) negativno: Murkov slovar se mu zdi zastarel, prvi Janežičev slovar pa tako rekoč prava slovarska karikatura: »Takšna zmes jezikov nam ne more nič hasniti, ampak le škoditi.« Janežičev slovar je po njegovem umetna tvorba in dobesedno prevod iz nemščine (Vidovič Muha 2013: 11).
Kar je želel Miklošič dokazati z desetletje in več trajajočim konkretnim slovarskim delom, katerega rezultat naj bi bila predstavitev aktualnega kompetenčnega sveta takratnega slovenskega človeka, je Levstik zapisal nekaj let pozneje (1860) v kritiki Cigaletovega nemško-slovenskega slovarja (Vidovič Muha 2013: 11).
Za Miklošiča je sploh značilna zelo živa zavest o potrebi po aktualizaciji tedanjega modernega jezikoslovja znotraj slovenščine. Temeljno delo v tem
20 smislu se mu je vsekakor zdel slovar, saj v svojih pismih (Sturm Schnabl 1991), vezanih na to tematiko, navaja misel francoskih razsvetljencev, da je »slovar prva knjiga vsakega naroda« (KFM: 94–95). Kot je razvidno iz omenjenega pisma Bleiweisu, pa je takoj ob slovar postavil slovnico; Bleiweisu sporoča, da se je začel ukvarjati z njo, saj jo potrebujemo prav tako kot slovar. Ne slovenske slovnice ne modernega slovenskega slovarja Miklošič ni nikoli napisal; za slovnico zbrano gradivo je zajel v Primerjalno slovnico slovanskih jezikov, štiri zvezke rokopisnega slovarskega gradiva na več kot tristo straneh pa je posojal najprej Levstiku, kasneje Pleteršniku. Po navedbah K. Sturm Schnabl (1991: op. str. 664–665) danes velja Miklošičev rokopisni slovar za izgubljenega (Vidovič Muha 2013: 11–12).
Levstikovo razmišljanje o jeziku, genialno izraženo že leta 1857/58 v Napakah slovenskega pisanja (Vidovič Muha 1986; 1988), determinira temeljno humboldtovsko spoznanje o vlogi jezika kot najrazpoznavnejšega izraza kulturnega in sploh izkušenjskega sveta njegovih nosilcev. Levstik je to spoznanje prenesel na vprašanje slovarja in zapisal misel, da Slovenci potrebujemo slovar, ki bi temeljil na našem pojmovnem svetu, zato se mu zdi naravno izhajati iz slovenščine, ki ta svet izraža. Skratka, v kritiki Cigaletovega nemško-slovenskega slovarja je Levstik jasno izrazil spoznanje, lastno tudi ključnima jezikoslovcema 19. stoletja, Kopitarju in Miklošiču (Vidovič Muha 2013: 12).
Na to spoznanje je mogoče navezati tudi misel, da so za slovenščino smiselno nepotrebni vsi denotatni kalki, tisti torej, ki nimajo v slovenskem prostoru svojega referenčnega sveta. Temeljna vloga slovarstva, tako Levstik, ni ustvarjati svet, ampak že ustvarjenega prek jezika predstaviti. To seveda velja tudi za strokovni jezik: da bi zadostili potrebam strok, bi morali »za vsako znanstveno stroko napisati poseben slovar,« je menil Levstik že leta 1860 (Vidovič Muha 2013: 12).
Vendar, kot je znano, Levstik kljub jasni predstavi, kaj mora prinesti zapis slovarja določenega jezika, takšnega dela, se pravi uslovarjenja jezika, ni bil sposoben. Levstik se je trudil zbrati besedni zaklad ter vzpostaviti najvišjo raven slovenskega jezika. Izhodišče za slovar mu je bil živi slovenski govor, ki ga je želel očistiti tujih primesi. Wolf je v oporoki namenil veliko vsoto za drugi
21 slovensko-nemški slovar. Deželni odbor je pri novem škofu, dr. Jerneju Widmarju, dosegel, da je leta 1865 imenoval poseben slovarski odbor pod predsedstvom kanonika dr. Pogačarja. Odbor je odkupil rokopisno slovarsko gradivo Janeza Zalokarja, Oroslava Cafa, Frana Miklošiča in druga gradiva. Pogačar je sestavo slovarja zaupal Franu Levstiku (1866) in mu ponudil tudi stanovanje, da bi lahko delal v miru. Toda političnim veljakom je bil Levstik trn v peti zaradi kritik o njihovem političnem početju. Začeli so javno grajati njegovo »nedelavnost« pri slovarju in s tem zapravljanje Wolfove dediščine. Sredi priprav mu je bilo delo odvzeto, saj se ni nikamor premaknilo, ker se je vse preveč boril z etimološkim nastankom in naglasnimi načeli. Pogačar je očitke zavračal in hvalil Levstika za njegovo dosedanje delo. Widmar pa je kmalu klonil pred politiki, odstavil Pogačarja in odbor razpustil. Levstik je tako izgubil službo in ostal na cesti. Pogačar je čez nekaj let, kot škof, vnovič prevzel skrb za slovar in zopet ponudil uredništvo Levstiku, ta pa ga je odklonil, saj je bil tedaj skriptor v licejski knjižnici. Kar je manjkalo Levstiku – sposobnost ustvarjalne podreditve lastne znanstvene radovednosti smiselnemu cilju, česar ni dokončal Miklošič, verjetno do najvišje možne mere strokovno izživeti v drugih znanstvenih delih – to je opravil v dobrih desetih letih Maks Pleteršnik. Bil je sposoben dojeti aktualnost Miklošičeve, Levstikove in Cafove slovarske vizije, s tega vidika pretresti tako rekoč sto let zbirano gradivo in organizirati dodatno izpisovanje aktualnega gradiva, organizirati za nastanek slovarske knjige mnoga dodatna dela – skratka poskrbeti za vse, da je lahko nastal slovar, za katerega danes prav tako kot ob njegovem nastanku velja, da je verodostojna podoba razvojne stopnje slovenskega jezika in dokaz zanesljive jezikovne zmogljivosti (Vidovič Muha 2013: 12); (Slovenski biografski leksikon: http://ezb.ijs.si/fedora/get/sbl:1444/VIEW/, dostopno, 27. 6. 2013).
2.1 Slovaropisni načrt Slovenskega društva
Ko je bilo aprila leta 1848 ustanovljeno Slovensko društvo v Ljubljani, ki ga je od 6. junija vodil Janez Bleiweis, in je na seji 8. junija sklenilo, da je njegova prva naloga
22 »naprava slovenskega besednika«, ki naj bo »mali, pa kolikor je moč popolni besednjak v dveh delih (slovensko-nemški in nemško-slovenski)« (Novice 1848: 110, 133) je ponovno oživelo prizadevanje, ki sta ga pred tem v 18. stoletju poskušala udejanjiti že Blaž Kumerdej in Valentin Vodnik s svojima v rokopisu ostalima nemško-slovenskima slovarjema, hkrati pa je pritrdilo Oroslavu Cafu, da je pobuda, ki jo je dve leti pred tem podal v Novicah (Caf 1846), utemeljena in upravičena. Ko se je društvo obrnilo na vse Slovence, ki imajo gradivo za silno potrebni slovar, naj mu ga prepustijo, je Metelko izročil Vodnikov rokopisni slovar, ki ga je z Ravnikarjem hranil po pesnikovi smrti leta 1819, Ravnikar in Caf pa svoje gradivo.
2.1.1 Cigaletov nemško-slovenski slovar – uresničitev prvega dela slovaropisnega načrta
Dela za nemško-slovenski slovar so v odboru uspešno napredovala. Naklonjenost slovarju je leta 1850 izkazal tudi sam ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf, ko je za pomoč pri izdelovanju slovarja ponudil bogoslovce. Čeprav so Novice leta 1851 poročale, da se slovar »dan na dan pridno izdeluje in bo še pred veliko nočjo iz pervih rok izdelan,« je bil rokopis v prvi pregled predan tedaj priznanim, najboljšim poznavalcem slovenščine šele naslednje leto, ko je bilo Slovensko društvo že ukinjeno. Ker je v novih razmerah grozilo, da bo slovar ostal nedokončan, je 28. decembra 1853 Janez Bleiweis s prefinjeno potezo za mecensko podporo slovaropisnemu načrtu navdušil škofa Antona Alojzija Wolfa in Novice so takoj po novem letu 1854 poročale,
»da je obljubil škof pripomoči, da pride toliko zaželjeni slovenski besednjak Vodnikov na dan.« Vodnik je bil namreč Wolfov učitelj in ko je Bleiweis ob novoletnem obisku škofu izročil Koledarček Slovenski, ki je bil opremljen z Vodnikovo sliko, je v njem vzbudil lepe spomine na učitelja in na njegov nikoli izšli slovar. Bleiweis je ob tem omenil finančne težave, ki so ukinile Slovensko društvo in tako resno ogrozile uresničitev slovaropisnega načrta. Mecen bi vse težave rešil, je še dodal. Zadel je žebljico na glavico. Škof Wolf se je zavezal mecenovati celotnemu slovaropisnemu načrtu, četudi bo uresničen šele po njegovi smrti. V 26. členu nemško pisane oporoke je dne 17. avgusta 1858 zapisal:
23 »Menil sem, da moram svoje rojake, ki že željno pričakujejo nemško-slovenski in slovensko-nemški slovar, razveseliti s tem, da sem prevzel stroške za izdajo … Če bi pa umrl, preden bo dovršen tisk obeh delov, katerih dežela tako zelo želi, tedaj nalagam svojemu dediču, Alojzijevišču, da plača vse stroške, ki so potrebni za dovršitev tega dela.«
2.1.2 Wolfova slovarja
Z Wolfovo obljubo v oporoki so bile rešene finančne težave glede izdaje obeh delov slovaropisnega načrta in prvi del je bil, potem ko je uredništvo nemško- slovenskega slovarja na začetku leta 1854 prevzel Matija Cigale (Pirjevec 1924: 363), uresničen leta 1860, ko je na 2012 straneh izšel Deutsch-slovenisches Wörterbuch v dveh delih. Hvaležnost za plemenito dejanje je bila škofu Wolfu trajno izkazana z napisom Wolfov na hrbtu slovarja in mnogo kasneje tudi slovensko-nemškega dela. Škofova vloga je bila pri obeh slovarjih izpostavljena tudi na notranjih naslovnicah. Cigaletov nemško-slovenski slovar se zato še danes pogosto imenuje tudi Wolfov nemško-slovenski slovar, Pleteršnikov pa Wolfov slovensko-nemški slovar.
2.1.3 Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar – uresničitev drugega dela slovaropisnega načrta
Uresničitev drugega dela načrta Slovenskega društva je bila precej manj premočrtna in zato dolgotrajna, zaznamovana z vprašanjem, kako naj bo slovar urejen, z večkratno zamenjavo urednika/-ov in celo z radikalnim predlogom, da naj bi se njegov izid preložil. Predlog so Novice 7. januarja 1863 na strani 8 odločno zavrnile.
Janez Zalokar je v Ljubljani že več let pripravljal slovensko-nemški slovar, v katerem je besedje razporejal po besednih družinah, in škof Wolf je želel, da naj bi rokopis pregledala Fran Miklošič in Matej Cigale (Novice 1859, 24. avgusta, str. 268). Ko je Ljubljano poleti 1859. obiskal Fran Miklošič, sta na posvetu, ki je bil za to priložnost organiziran na temo slovaropisnega načrta, urejenost po besednih družinah odsvetovala oba, tako Miklošič kot Cigale, češ, da se takih slovarjev ne izdeluje več, Miklošič pa je celo obljubil, da bi, v kolikor bi bil Zalokar po besednih družinah urejeni slovar pripravljen preurediti v navadni abecedni red, predal svoj rokopis slovensko-nemškega slovarja. Zalokar je še
24 naprej branil svoje stališče (Zalokar 1859), javnost pa je brezpogojno upoštevala Miklošičev in Cigaletov nasvet in Matevž Ravnikar alias Poženčan je v odgovor Zalokarju zapisal:
»Etimologična kakor tudi družinstvena osnova je li za učene preiskovavce, kteri že jezik dobro umejo, in teh je malo; drugi pa potrebujejmo slovarja, kteri nam besede po abecednem redu prešteva, ker so te nam samim Slovencem več ali manj neznane in jih bodemo po tem redu najpred in najlože najdli. Ravno tako in pa še bolj je osnova po abecednem redu za tujce, kteri si želé s slovarjem pri učenju našega jezika pomagati… Mnenje gosp. dr. Miklošiča in gosp. Cigaleta v obziru slovarjeve osnove ni zaničevati, in še celódolžnost je ju poslušati, kjer je to naročil rajnki prečastiti gospod mecen« (Ravnikar 1859: 320). Leta 1861 se je Oroslav Caf v pismu Bleiweisu ponudil, da se je pripravljen lotiti izdelave slovensko-nemškega slovarja, saj ima zanj po 25-letnem delu nabranega že precej gradiva, tako da bi bil v dveh do treh letih nared (Štrekelj 1900: 198– 202). Ponudba ni bila odmevna (Pirjevec 1924: 364 z op. 60). Na zapuščinski razpravi po pokojnem škofu Wolfu dne 4. decembra 1865 je Bleiweis poročal, da so rokopisi za slovar že pridobljeni in da je škof Jernej Vidmar že imenoval odbor za ureditev slovarja (Vošnjak 1893: 235; Pirjevec 1924: 364), vanj pa so bili imenovani Josip Marn, Andrej Zamejc in Luka Jeran (Pirjevec 1924: 364).
Ko je leta 1860 izšel Cigaletov nemško-slovenski slovar, je v poročilu, objavljenem v Blätter aus Krain, Fran Levstik razložil tudi svoje poglede na slovensko-nemški slovar, ki da zahteva še mnogo dela (Pirjevec 1924: 364). Ko so bili pet let kasneje za njegove urednike imenovani Marn, Zamejc in Jeran, je Levstik o njih odkrito podvomil, češ »da pod tem uredništvom slovar ne bo tak, kakršen bi mogel in moral biti« (Pirjevec 1924: 364 s.). Leta 1866 je bilo novemu uredniku Levstiku (Pirjevec 1924: 365) izročeno gradivo za slovar, ki je, kot je 12. junija 1868 poročal škof Vidmar, vsebovalo:
a) Zalokarjev rokopis na 1100 polah, ki je bil za 2000 goldinarjev odkupljen z Wolfovo zapuščino, Zalokarju pa je bilo iz istih sredstev obljubljeno dosmrtno plačilo po 200 goldinarjev letno;
b) Obsežno Cafovo zbirko »več zabojev drobnih listkov, na katerih so bile posamezne besede z razlago in citati« (Pleteršnik 1894– 1895: I, I);
25 c) Miklošičev rokopis v 4 velikih zvezkih na 287 polah;
č) zbirko abecedno urejenih besed gospoda Kočevarja;
d) rokopis slovarja neznanega avtorja (Vošnjak 1893: 245 s.).
Levstik se je izdelave slovarja lotil temeljito in za razmere, ko je javnost malodane vsakodnevno spraševala po njegovem izidu, preveč širokopotezno. Bojazen, da bi se izid slovarja pomaknil v daljno prihodnost, je bila zadosten razlog, da je bilo Levstikovo delo za slovar ocenjeno kot prepočasno, češ, da po triletnem delu ni bila dovršena niti ena tiskana pola, porabljenega pa mnogo denarja, in škof Vidmar je v decembru leta 1868 (Žigon 1919: 711) razpustil slovarski odbor s predsednikom Janezom Pogačarjem na čelu, Levstiku vzel uredništvo in ustavil vsa plačila. O tem mračnem dogodku je 6. februarja 1869 poročal Slovenski narod (Žigon 1919: 705), Levstik pa je v pismu Stritarju z dne 28. decembra 1869 zapisal:
»Mučil sem se, kakor konj, plačan kakor človek, ki na Dunaju po cesti konjski gnoj pobíra; vendar sem hotel prebiti, ker mi je bilo do tega, da bi delo dovršil, kar bi se pred 5-6 leti ne bilo moglo zgoditi. Kakšen bode zdaj slovár, to bog védi« (Žigon 1919: 712). Delo za slovar je mirovalo, dokler se ni kranjsko sodišče 31. marca 1874 obrnilo na deželni odbor z vprašanjem, kako se Wolfova oporoka izvršuje glede slovarja. Deželni glavar Kaltenegger je 16. julija istega leta sklical sestanek, na katerega so bili vabljeni vsi deželni odborniki: Bleiweis, Razlag, Zarnik, Svetec, Marn, Šolar, Vavru, Pleteršnik, Žakelj, Tušek, Kozler, Poklukar in Kermavner. Bleiweis, ki se tako kot škof Vidmar, Pogačar, Kramar in Svetec sestanka ni udeležil, je v dopisu izpostavil, »da manjka resna volja izpolniti oporoko preblagega knezoškofa Wolfa« in da naj slovar »vstreza dejanskim potrebščinam šol, uradnikov, in sicer javnega življenja« (Vošnjak 1893: 237, 303). Stroški za urednikovanje in tisk slovarja, so narasli že na 17000 goldinarjev, da Miklošič ali Caf ali Krek ali Levstik, ki bi bili edini lahko izdelali slovar, naloge niso pripravljeni sprejeti, zato sta bila na sestanku za uredniška kandidata omenjena I. Navratil in J. Pajk, kateremu so bili bolj naklonjeni (Vošnjak 1893: 303 s.). Kot poroča Pleteršnik 1894–1895: I, IV, je Pajk do leta 1875 izdelal celo črke A-Č.
26 Ko je bil leta 1875 za škofa imenovan Pogačar, se je ta, verjetno sledeč Zarnikovemu predlogu s sestanka leta 1874, spomnil na Levstika in mu ponovno ponudil urednikovanje slovarja. Levstik se je dela lotil z vnemo in znano temeljitostjo, a je zaradi nesoglasja s škofom z delom prekinil (Vošnjak 1893: 305).
Delo za slovar je zopet mirovalo, zato se je avgusta leta 1880 na pobudo filologov somišljenikov J. Vošnjak obrnil na škofa Pogačarja, da bi poskrbel za slovar. Vesel pobude je škof obljubil sklicati sestanek, še prej pa je po škofovskem kaplanu A. Koblarju naročil, naj povpraša Pleteršnika, ali bi bil pripravljen prevzeti uredništvo slovarja, in Pleteršnik je pod pogojem, da mu bodo pomagali drugi filologi, ponudbo sprejel (Vošnjak 1893: 305). Na posvetu 4. oktobra 1880, h kateremu je bil povabljen tudi Levstik, a se ga ni udeležil, so prisotni škof Pogačar, škofovski kaplan Koblar, univerzitetni profesor Krek iz Gradca in ljubljanski gimnazijski profesorji Vošnjak, Pleteršnik, Levec, Zupan, Kermavner, Vodušek in Wiesthaler ugotovili, da se iz obstoječega gradiva ne da narediti znanstveno urejenega, historičnega slovarja, in sklenili, da je Slovencem nujno »treba bolj praktičnega in ne takó obširnega slovarja« ter ustanovili odbor za pripravo slovarja, katerega člani so bili poleg Koblarja vsi vabljeni profesorji, za njegovega podpredsednika je bil imenovan Pleteršnik (Vošnjak 1893: 305 s.), za predsednika pa Krek (Pleteršnik 1894–1895: I, IV). O delu odbora in gradivu ter svojemu delu za slovar piše Pleteršnik v predgovoru Slovensko-nemškega slovarja, zato naj tu še omenim, da je škof Pogačar urejanje slovarja po prvih treh letih skupinskega urejanja zaradi prezaposlenosti odbornikov in v skrbi, da zaradi številnih urednikov slovar ne bi bil enoten, z dekretom dne 22. februarja 1883 predal Maksu Pleteršniku, ki je kmalu dokončal rokopis, saj so se leta 1892 že začele priprave za tisk (Pleteršnik 1894–1895: I, V) in prvi snopič pričakovanega slovarja je luč sveta zagledal tik pred novim letom 1893. Drugi del slovaropisnega načrta Slovenskega društva pa je bil po 47- letnih pripetijah dokončno uresničen v letu 1895, ko je izšel zadnji, triindvajseti snopič. Bleiweis, Zalokar, Miklošič, Caf in Levstik ga niso dokončali. Maks Pleteršnik je bil med ljudmi, ki so oblikovali slovar, daleč najpomembnejši. Na naslovnici je njegov delež označen z glagolom urediti, in sicer uredil, ki je imel že takrat pomen, kot ga poznamo danes. Beseda
27 natančno opisuje resničnost, ker je šlo za slovar, sestavljen z gradivom številnih zbiralcev. Sam jih je naštel v opombah, glavni zbiralci so razvidni tudi pri posameznih geslih, saj je pri navajanju gradiva navajal vire, ti pa so pogosto osebne zbirke. Naloga Maksa Pleteršnika je bila predvsem zbrano gradivo spraviti v primerno in uporabno obliko. Pot do tega je bila dolga, težka in je peljala preko številnih analiz. Svojo uredniško delo je opravil odlično ali bolje rečeno – času in razmeram primerno; to pa je, na splošno rečeno, glavna dobra lastnost slovarja.
2.2 Pleteršnikov slovar skozi čas
Ko je zadnje dni leta 1892 izšel prvi snopič težko pričakovanega Slovensko- nemškega slovarja (o tem so poročale Novice 30. decembra 1892 na strani 445) z letnico 1893 in si je nadaljnjih dvaindvajset snopičev sledilo hitro, tako da je bil prvi del A–O na 883 slovarskih straneh in z uvodnim delom na 16 dotiskan v letu 1894, v naslednjem pa še drugi z 978 slovarskimi stranmi P–Ž in devetimi stranmi Dodatkov in popravkov, je njegov urednik Maks Pleteršnik po napornem delu od leta 1880 dalje končal slovar, ki so ga Slovenci potrebovali, želeli in si zanj prizadevali skoraj pol stoletja. Monumentalnosti opravljenega dela so se dobro zavedali njegovi sodobniki ne le ob njegovem izidu, kot poroča anonimni zapis
»Ponosni čuti pa obhajajo tudi nas, Pleteršnikove rojake, ko vidimo pred seboj nagromadeno skladalnico triindvajsetih snopičev, svoj književni zaklad, skoro samo suho zlato!« v novici o izidu zadnjega snopiča na 775. strani petnajstega letnika Ljubljanskega zvona, temveč še leta za tem.
Ob Pleteršnikovi sedemdesetletnici ga je Ivan Cankar bralcem Doma in sveta predstavil:
»Kaj nam je dal Pleteršnik, ve vsakdo, komur je lepota slovenščine v srcu. Deloval je leposlovno in znanstveno, zlasti pa je zbral in uredil veliki slovensko-nemški slovar, najlepšo in najzanimivejšo knjigo, kar jih imamo Slovenci, neizčrpan in skoro neizčrpljiv zaklad jezikovne lepote« (Cankar 1911: 39). Leto po Pleteršnikovi smrti je August Pirjevec v Ljubljanskem zvonu priobčil daljši članek, v katerem preberemo, da je
28 »iz kaotičnega gradiva zgradil Pleteršnik harmonično stavbo in ji vdahnil življenje« ter da je »dovršil ... stavbo, katero so gradile generacije slovenskega rodu in kronal delo neštetih slovenskih rok« (Pirjevec 1924: 368, 371). Če nemo zaobidemo Glonarjevo, še danes nerazumljivo uničujočo izjavo v Časopisu za slovenski jezik, kulturo in zgodovino leto po Pleteršnikovi smrti, češ da je bila
»knjižna slovenščina kot stvar na sebi in kot leksikografski problem nekaj, kar je bilo Pleteršniku samo od daleč znano« in da je bil »med slovenskimi slavisti dvajsetega stoletja prav to, kar med pisatelji zakesneli Jurčičevi epigoni« (Glonar 1924: 171), saj so z leti pozitivne ocene Pleteršnikovega slovarja postale le manj čustvene. Anton Breznik je leta 1949 o njem zapisal:
»Slovar je bil za razmere, v katerih je nastal, in čas, v katerem ga je moral dovršiti, velikansko, v primerjavi s prejšnjimi slovarji pa klasično delo« (Breznik 1949: 384). Ko je bil v drugi polovici dvajsetega stoletja Pleteršnikov slovar že dalj časa zelo iskana knjiga doma in na tujem, je zato leta 1974 Rudolf Kolarič izdal komentirani ponatis Pleteršnikovega slovarja, a se ga v knjigarnah že dolgo ne da dobiti, zato je bila nova izdaja skoraj nujna. Rudolf Kolarič je njegovo aktualnost v jezikoslovni stroki ponazoril z besedami:
»Ta slovar še vedno nudi toliko izredno zanimivega in bogatega gradiva, ne samo za slovenskega, marveč za vsakega slovanskega lingvista« (Kolarič 1974: i), slabih deset let kasneje pa je Franc Jakopin izpostavil njegovo vsestransko trajno vrednost, saj so
»iz Pleteršnika črpali vsi, ki so se v dvajsetem stoletju tako ali drugače ukvarjali s slovenskim jezikom: naj gre za pisatelje, kritike in prevajalce ali za jezikoslovna dela« (Jakopin 1983: 273), in kasneje, da je
»najbrž ... v naši kulturnozgodovinski in jezikovni zavesti premalo očitno, da je imel prav Pleteršnikov slovar eno najpomembnejših vlog pri osamosvojitvi in osvobajanju slovenščine še več desetletij po izidu« (Jakopin 1997: 10). Nedvomno! Slovenščina ne bi bila to, kar je, če ne bi imeli Pleteršnikovega slovarja. »Delo je še vedno živ studenec naše govorice,« je označil Stane Suhadolnik, z njim je Pleteršnik opravil pomembno nacionalno nalogo
29 »sestaviti svojemu ljudstvu slovar, ki bi v celoti zajel in ohranil njegovo največje bogastvo in ki bi se z njim potrdilo njegovo bitje in žitje« (Suhadolnik 1989: 115). Ob Slovarju slovenskega knjižnega jezika je to naš najobsežnejši slovar. Zaradi knjižnega in narečnega besedja 19. stoletja ter besedja starejših obdobij od 15. stoletja dalje, ob katerem so praviloma navedeni tudi avtorski in/ali zemljepisni viri, pa zanj velja, kot ocenjuje Marija Mercina, da
»odkar je izšel zadnji, 5. del SSKJ, raje pogledamo vanj, ko razlagamo pomen besed in njihovo slogovno vrednost, Pleteršnik pa je ostal ključ za spoznanja o življenju besed« (Mercina 1997: 63). Leta 2006 je bil znova izdan Pleteršnikov slovar. Inštitut za slovenski jezik na SAZU-ju je pripravil prečrkovano izdajo Slovensko-nemškega slovarja Maksa Pleteršnika. V knjižni (na več kot 1.800 straneh) ali elektronski obliki je zdaj mogoče brskati po 102.522 iztočnicah. Knjižno izdajo Pleteršnikovega Slovensko- nemškega slovarja v dveh delih (prvi del A–O, drugi del P–Ž) je uredila Metka Furlan, medtem ko je digitalizacijo in tehnično uredništvo opravila Helena Jazbec, izmenjalni spletni format pa Primož Jakopin. Pri končnih korekturah je sodelovalo 29 raziskovalcev ISJ. Izdajatelj tretje izdaje, ki je izšla v zbirki Slovarji, je ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, založnik pa je Založba ZRC, ZRC SAZU. Urednice elektronske izdaje na cederomu so Metka Furlan, Helena Dobrovoljc in Helena Jazbec. Uvodno besedo je napisala Metka Furlan, v njej med drugim poudarja, da ta slovar še vedno ostaja največja, najbolj izčrpna slovarsko urejena zbirka slovenskega besedja. Medtem ko je Slovar slovenskega knjižnega jezika najpomembnejši slovar sodobnega knjižnega jezika, pa nam Pleteršnik med drugim nadomešča zgodovinski slovar, ker dokumentira vire in čas, ko se je posamezna beseda pojavila v knjižni slovenščini, jezikoslovcem doma in po svetu služi kot največji slovenski narečni slovar, ima pa tudi prvine etimološkega slovarja. Zapomniti si velja tudi uredničine besede, da je Pleteršnikov slovar veliko več kot slovensko-nemški slovar, je zlata knjiga slovenskega besedja in slovenističnega slovaropisja, slovenska zaščitna znamka med slavisti vseh dežel. Tretja izdaja v prijaznejši transliterirani obliki in v elektronski obliki bo še bolj učinkovito omogočala prepoznavanje in uporabo bogatega gradiva, ki ga je Pleteršnik zbral v edinstvenem tezavrusu slovenskega jezika (Keber 2006: 161–162).
30 Uvodni besedi urednice sledijo Pleteršnikove Pripomnje (str. III–X), Znamenja (str. XI), Kratice (str. XII–XVII). Zatem je osrednji slovarski del (Prvi del A–O, str. 1–878; Drugi del P–Ž, str. 1–967). Na koncu drugega dela so Dodatki in popravki (str. I–VIII). Število strani slovarskega dela ter dodatkov in popravkov se v primerjavi s prvo izdajo nekoliko razlikuje (v prvi izdaji: Prvi del A–O, str. 1–883; Drugi del P–Ž, str. 1–978; Dodatki in popravki, str. I–VIII). Število strani v tretji izdaji je torej manjše. Domnevamo lahko, da zaradi drugačnih črk oziroma predvsem zaradi transliteracije gotice v latinico. Na koncu drugega dela je dodano še poglavje Zemljepisne oznake v Pleteršnikovem slovarju, ki sta ga napisala Metka Furlan in Silvo Torkar (str. XVII–XXVIII). Karto – zgibanko iz štirih delov v velikosti strani v slovarju k tem zemljepisnim oznakam je izdelal Iztok Sajko. Priložena je v zadnjem poglavju na koncu drugega dela (Keber 2006: 162– 163).
Velik dosežek nove, transliterirane izdaje Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja, je njegova elektronska različica. Njena zelo zahtevna izdelava je opisana v poglavju Od Pleteršnikovega originala do elektronske zbirke. Digitalizacija Pleteršnikovega slovarja se je začela proti koncu leta 2001, ko je sodelavka Etimološko-onomastične sekcije Helena Jazbec po navodilih začela ročno vnašati Pleteršnikov slovar v za to prirejeno masko. Pri skoraj do polovice opravljeni digitalizaciji je vnašalka opozorila na nov program za optično prepoznavanje znakov ABBYY Fine-Reader 7.0 Professional, ki je bil sposoben dovolj uspešno prepoznati grafične zapise in diakritična znamenja. Ko so mu dodali še program Pletko, se je strojno prepoznano besedilo še bolj približalo izvirniku, tako da je digitalizacija stekla precej hitreje – tudi s pomočjo študentov Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete v Ljubljani. Sredi julija 2005 je bila digitalizacija Pleteršnikovega slovarja končana. Po zahtevnih korekturah – urednici in vnašalki je pomagalo 29 inštitutskih kolegov in kolegic – je bila konec januarja 2006 elektronska zbirka pripravljena za pretvorbo v izmenjalni spletni format. To delo je opravil Primož Jakopin (Keber 2006: 166).
31 3 PLETERŠNIKOVA DEDIŠČINA
3.1 Obnova Pleteršnikove domačije
V začetku leta 1993 so bili Marjanci Ogorevc, predsednici komisije za obnovo – Odbor »Maks Pleteršnik« Pišece, zaupani ključi Pleteršnikove rojstne hiše. Z velikimi napori, trudom in vztrajnostjo so se s pomočjo sodelavcev lotili obnove domačije in tudi uspeli. Z gospo Marjanco Ogorevc sva se srečali v Pišecah, kjer mi je pripovedovala o njem, o našem največjem slovaropiscu slovenskega jezika, ter obnovi Pleteršnikove domačije. Ob prijetnem in nadvse zanimivem pogovoru sem spoznala in doživela Maksa Pleteršnika drugače, še bolj pristno. Spoznala sem, kako bogato je delo Pleteršnika, kako je spoštovan in kako se je trudil za obstoj slovenskega jezika.
Pleteršnikova domačija je v zemljiško knjigo vpisana leta 1820. Franc Pleteršnik je kot učitelj poučeval grajske otroke – tudi sina Maksa – na gradu v Pišecah. Bil je dober učitelj in skrben gospodar, predvsem vinogradnik (vino so prodali v Ljubljano), sadjar in čebelar. Na domačiji so imeli tudi krave, prašiče in kokoši. Gospodarstvo na Pleteršnikovi domačiji so po smrti očeta Franca Pleteršnika vodili njegovi sorodniki: hči in sestra, kasneje pa Rozalija Cirnski, Maks in Ljudmila Hočevar in kot zadnji Marjan Hočevar iz Ljubljane. Po smrti gospe Ljudmile je na domačiji ostal le ostareli hlapec Johan s skromno pokojnino. Ko jo je zapustil tudi ta, je lastnik prodal krave. Kokoši so poklali, ostale so le mačke. Čakale so na gospodarja, ki je prihajal vse redkeje (Ogorevc 1999: 5).
Obnova domačije je bila dolgotrajna in zapletena. Osamljena hiša z bogato in dragoceno vsebino je postala tarča zmikavtov. Vanjo je bilo velikokrat vlomljeno. Pokradene so bile mnoge dragocenosti – zgodovinski, umetniški in obrtni predmeti. Nikoli ni bilo odkrito, kdo vse je vlamljal. Ko so bila vrata popravljena, so jih zopet poškodovali. Tako spoštovana in premožna domačija s sadovnjaki in vinogradi je postala zapuščen dom, vedno bolj zavita v trnje, bršljan in grmovje. V mirnih kotih pod ostrešji so se udomili polhi. Koprive so zarasle vse poti. Osamelost in zob časa sta načeli gospodarska poslopja. Porušila sta se čebelnjak, parna s podom, sesuli so se svinjaki, kokošnjak pa tudi kolarnica pod hišo.
32 Zapuščeno dvorišče in vrt sta bila primerna za odnašanje vsega, kar bi komu še prišlo prav, recimo opeka s kozolca, bruna na parni, tramovi, predmeti iz kleti in kolarnice pa tudi iz hiše ... Staro drevo, ki se je podrlo, je padlo na kapelico in jo močno poškodovalo. Iz nje so ukradli kip Device Marije, pozneje pa so izginila tudi poškodovana železna vrata.
Gospodar Marjan Hočevar iz Ljubljane je le redko prišel na domačijo, odhajal pa je razočaran in z bolečino v srcu (Ogorevc 1999: 6, 7).
Poleti leta 1978 sta ga obiskala Marjanca Ogorevc in Fran Filipčič, oba iz Pišec, z namenom, da bi kot lastnik privolil v to, da se v hiši uredijo razstavni prostori, posvečeni spominu na Maksa Pleteršnika in njegovo delo. Toda trud in dober namen sta bila zaman. Lastnik je namreč upal, da se bo po upokojitvi preselil iz Ljubljane v Pišece in sam uredil domačijo, ta pa je postajala vse bolj sramotna za vas, on pa je hudo zbolel.
Krajani so takšno usodo Pleteršnikove domačije težko prenašali, zato so člani turističnega društva v Pišecah v svojem delovnem programu iz leta v leto obnavljali zamisel, da se velikemu možu – rojaku Maksu Pleteršniku – dostojno oddolžijo.
18. aprila 1981 so na Občinsko turistično zvezo Brežice naslovili prošnjo za dodelitev prostorov v stavbi takratnega krajevnega urada in krajevne skupnosti številka 13 v Pišecah, da bi v njih uredili etnografski muzej in spominsko sobo Maksa Pleteršnika. Prepričani so bili, da bodo z zamislijo uspeli, če bodo v kraju vsi združili interese in stopili skupaj – kot krajevna skupnost. Vendar ta vloga ni bila odposlana naslovniku, ker je tedanji predsednik sveta krajevne skupnosti ni hotel podpisati. Tudi ravnateljica osnovne šole ni bila naklonjena zamisli, češ da bi v spomin na Pleteršnika zadostoval relief, postavljen pri osnovni šoli v Pišecah. Za rojake in člane turističnega društva so bila takšna in podobna mnenja nesprejemljiva, saj so vedeli, kako velik mož je Pleteršnik, do kam sega njegovo delo in ime, in kakšen je njihov dolg njemu. Zato so s prizadevanjem, da se mu v kraju dostojno oddolžijo z ustrezno spominsko zbirko o njem in njegovem delu, nadaljevali ne oziraje se na tiste, ki še niso dojeli, kakšnega pomena bi bilo to za
33 kraj in Slovenijo. Še več, zdaj so si zastavili še zahtevnejši cilj – obnovo njegove domačije (Ogorevc 1999: 7).
Čas se je ustavil in kar celo desetletje društvo ni zbralo dovolj moči, da bi obudilo zamisel na Maksa Pleteršnika. Veliki obletnici pa sta se hitro bližali. Leto 1993, sedemdesetletnica Pleteršnikove smrti, in leti 1994 in 1995, stoletnica izida njegovega slovaropisnega dela z naslovom Slovensko-nemški slovar. Na to je bil pozoren Martin Dušič, ravnatelj Osnovne šole Maksa Pleteršnika in takrat tudi tajnik Turističnega društva Pišece. Ta je spomnil predsednico društva Marjanco Ogorevc na te bližajoče se dogodke. Tako je prišlo do odločitve, da se v Pišecah na svojega velikega moža in na njegovo veliko delo ne pozabi. V turističnem društvu so pripravili predlog za imenovanje sedemnajstčlanskega pripravljalnega odbora, sestavljenega iz krajanov Pišec in vidnih osebnosti občine Brežice in republike, katerega skrb bi bila obuditi in dostojno ohraniti spomin na Maksa Pleteršnika. Sklenili so tudi znova navezati stik z lastnikom domačije dr. Marjanom Hočevarjem.
Novembra leta 1992 je gospa Marjanca Ogorevc lastniku Pleteršnikove domačije v pismu ponovno izrazila željo in interes domačega turističnega društva, da se hiša obnovi, v njej pa uredijo Maksu Pleteršniku v spomin nekateri prostori, pričakujoč od njega odgovor. Čez enajst dni je pismo prišlo, v njem je imetnik domačije Marjan Hočevar potožil, kako je ta popolnoma zapuščena, izropana, da bi bila obnova hiše za njegov žep predraga in si je ne bi mogel privoščiti, in še, kako mu slabo zdravje ne dovoljuje, da bi iskal zanjo rešitev in pomoč. Namera, da društvo obnovi domačijo, je bila za lastnika sicer sprejemljiva, saj je bil nanjo tudi čustveno zelo navezan, uvidel pa je tudi, da obnove sam ne bo nikoli zmogel, zato se je zdaj prizadevanjem krajanov z veseljem pridružil. Iz srca si je želel, da bi skupaj s Pišečani našel trajno in celovito rešitev za nekdaj imenitno in premožno domačijo.
Marjanu Hočevarju so iz krajevnega turističnega društva kmalu poslali predlog zamisli o obnovi, s katerimi se je strinjal, marca leta 1993 pa tudi predlog pogodbe. Že v novembru leta 1992 je bilo poslano obvestilo vsem javnim medijem, gradbenim podjetjem in organizacijam, kaj nameravajo storiti člani
34 Turističnega društva Pišece s Pleteršnikovo domačijo in njegovo duhovno in ostalo zapuščino. Na Turistični zvezi Slovenije so podprli program obnove in ureditve Pleteršnikove domačije in izdelali predračun obnovitvenih del na domačiji. Tedaj je bilo znano, kakšno je dejansko stanje objekta in kakšni bodo stroški obnove.
Prvi sestanek med predstavniki Turističnega društva Pišece in lastnikom Pleteršnikove domačije je bil 26. decembra 1992, in sicer na domu Marjance Ogorevc. Ta sestanek je bil pravzaprav začetek uresničevanja zamisli o obnovi in spominski ureditvi Pleteršnikove domačije. Potrebno je bilo vložiti veliko truda, da je delo vendarle steklo (Ogorevc 1999: 8– 9)
12. januarja 1993 so člani odbora poročali o dotedanjih prizadevanjih za obnovo domačije in sprejeli program nadaljnjega dela. Imenovano je bilo uradno telo – odbor za izvedbo obnove domačije, in sicer: Marjanca Ogorevc, predsednica, Martin Dušič, tajnik, in člani Franc Ornik, Peter Skrivalnik ter Jože Škof. Sprejet je bil tudi naziv telesa (orig.): Turistično društvo – ODBOR MAKS PLETERŠNIK Pišece. Imenovan je bil še širši organizacijski odbor, v katerem so bili vsi člani ožjega odbora, lastnik domačije Marjan Hočevar, projektant inženir Bogdan Ogorevc, ki je brezplačno izdelal predračun sanacijskih del na domačiji, ter predstavniki Krajevne skupnosti Pišece, Osnovne šole Maksa Pleteršnika, Turistične zveze Brežice, Posavskega muzeja Brežice, Zveze kulturnih organizacij Brežice, Slavističnega društva Slovenije, Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana, Ministrstva za kulturo in glavnega sponzorja – podjetja SCT. Z imenovanjem omenjenega organizacijskega telesa si je Odbor Maks Pleteršnik ustvaril širše institucionalno, moralno in finančno zaledje, na katerega je smel in mogel računati pri uresničevanju svoje velike in plemenite zamisli (Ogorevc 1999: 9–10).
18. januarja so se začela obnovitvena dela, vsa so bila plačana iz blagajne turističnega društva, ki je imelo za ureditev spominskih prostorov Maksa Pleteršnika že iz prejšnjih let rezerviranih nekaj sredstev, vendar so bila ta medtem porabljena za čiščenje ribnika in ureditev njegove okolice. Takrat je
35 odbor prvič obiskala ekipa televizije, ki je s svojo oddajo obvestila vso Slovenijo o tem, kaj se dogaja s Pleteršnikovo domačijo v Pišecah.
4. februarja je odbor poslal na Pošto Slovenije dopis s prošnjo za izdajo jubilejne Pleteršnikove znamke v letu 1993. V odgovoru so iz pošte sporočili, da bodo znamko s priložnostnim poštnim žigom vključili v program leta 1994.
Člani odbora so morali večkrat potovati v Ljubljano in urejati zadeve v zvezi s »Pleteršnikom«. Mednje so sodila vprašanja obnove domačije, ureditev njegovega strokovnega in drugega gradiva za muzejsko postavitev stalnih zbirk, priprava dveh spominskih slovesnosti – sedemdesetletnice smrti in stoletnice izida slovarja, skratka bilo je polno raznolikih izvedbenih obveznosti. Med drugim je bilo sklenjeno, da Posavski muzej v Brežicah poskrbi za predmete, ki naj bi bili razstavljeni v spominskih prostorih.
Po podpisu pogodbe, s katero je lastnik Marjan Hočevar podelil takratnemu Odboru za zgraditev spominskih prostorov »trajno brezplačno pravico uporabe« le-teh, so dela na obnovi domačije tekla po programu in brez zadržkov. Kmalu po začetku del je bil izdelan osnutek za simbol Pleteršnikove domačije in Pišec. Zanj sta dala idejo Marjanca Ogorevc in Franc Ornik. Simbol prikazuje rojstno hišo, del gospodarskega poslopja, lipov list in grozdje. Na podlagi tega simbola je bila izdelana tudi značka in zlata jubilejna priponka. Odbor je prejel tudi darilo, doprsni kip Maksa Pleteršnika iz žgane gline, kiparke Jožice Komadina iz Ljubljane (Ogorevc 1999: 11–13).
Odbor je imel mnogo sestankov s predstavniki Posavskega muzeja, Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto, Občine Brežice in z izvajalci raznih sanacijskih in obnovitvenih del. Ob začetku svoje aktivnosti Pleteršnikov odbor še ni imel lastnih sredstev, zato je začel razpošiljati prošnje za finančno pomoč po vsej Sloveniji in tudi med Slovence po svetu. Upravnim organom, institucijam in delovnim organizacijam ter zasebnikom je tako odbor poslal več kot tisoč prošenj z obrazložitvijo svojih namenov in predstavitvijo stanja, v kakršnem je bila tedaj Pleteršnikova domačija. Obračal se je na vsakogar, tako rekoč na slehernega Slovenca ali slovensko ustanovo ali podjetje, če je ocenil, da
36 lahko pričakuje prispevek. Pri Izseljenski matici Slovenije je odbor prejel naslove vseh slovenskih društev po svetu, kamor so tudi romale vesti o nameri, da se obnovi Pleteršnikova domačija, in prošnja za pomoč. Rodna gruda je tako na dveh straneh predstavila Pišece – naselje in okolico, krajane in Maksa Pleteršnika – v sliki in besedi.
17. marca je bila v Pišecah prva tiskovna konferenca, ki jo je sklical odbor. Povabljenih je bilo veliko gostov in predstavnikov javnih občil. Med njimi so bili tudi znanstvenika dr. Jože Toporišič in dr. Franc Jakopin, lastnik Pleteršnikove domačije dr. Marjan Hočevar, ter župan občine Brežice Teodor Oršanič, ki je dotlej mnogokrat obiskal delovišče, svetoval in vsestransko pomagal, se udeleževal sej in strokovnih posvetov odbora, koordiniral delo – predvsem s Posavskim muzejem in Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto (Ogorevc 1999: 13).
Takratnemu predsedniku republike Slovenije Milanu Kučanu je bilo iz te konference poslano pismo s prošnjo, da bi sprejel funkcijo predsednika Častnega odbora Maks Pleteršnik. Gospod Milan Kučan je najavil obisk in ogled Pleteršnikove domačije, poslana pa je bila tudi pobuda, da se v Pišecah priredi počastitev sedemdesetletnice Pleteršnikove smrti in stoletnice izida njegovega Slovensko-nemškega slovarja. Začele so se priprave na predvidene dogodke. Praktična dela so bila raznolika, obsežna in zelo zahtevna.
Razpisana so bila dela za prekritje strehe, pri razkritju pa so ugotovili velike okvare in strohnelo strešno konstrukcijo. Zamenjati je bilo treba veliko tramov z novimi, vse late, porušiti in sezidati dimnike, vse po smernicah Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto. Pri tem delu se je zgodila nesreča, ko je delavec padel s podstrešja skozi strohneli strop v bivalni prostor. Nato so različna podjetja uredila nov podzemni električni priključek, napeljala električno omrežje v vse prostore, namestila svetlobna telesa ter bakrene žlebove in odtočne cevi. Kamnoseško podjetje iz Krškega je obnovilo grob, in sicer napise na vseh treh Pleteršnikovih spomenikih. Odločili so se za modernizacijo ceste do Pleteršnikove domačije, zapletlo pa se je pri plačilu. Žal omenjena cesta, ki jo je asfaltiralo Cestno podjetje Novo mesto, ni imela pravega nagiba, zato je ob
37 nalivih voda tekla po Pleteršnikovem dvorišču. Tako so meteorne vode spet delno poškodovale zloženo kamenje oziroma zid (Ogorevc 1999: 14–15).
22. julija je bila v Pišecah prva seja Častnega odbora Maks Pleteršnik. Pred sejo so si člani odbora ogledali Pleteršnikovo domačijo in obiskali njegov grob. Takratni predsednik države Milan Kučan je na seji odbora dejal, da z veseljem in ponosom sprejme funkcijo in dolžnost predsednika častnega odbora. Odobraval je delo Pleteršnikovega odbora, priznal vso težo problemov, s katerimi se soočajo njegovi člani in sodelavci, visoko je cenil njihovo požrtvovalnost oziroma trud v korist in dobro kraju Pišece in vsej Sloveniji. Menil je, da je Pleteršnikovo delo veliko bogastvo za slovenski narod, ni pa odobraval tega, kar se trenutno počne z našim materinim jezikom (povezal je Pleteršnikovo in Miklošičevo delo. Seznanil se je, da je bil Pleteršnik častni član mesta Ljubljane in vitez Franc-Jožefovega reda) (Ogorevc 1999: 16).
Obnova hiše in namen, da se postavi v tej hiši stalna spominska razstava Pleteršnikove zapuščine, sta dobila precejšen odmev v Sloveniji in po svetu. Bilo je veliko obiskov iz raznih krajev Slovenije in iz različnih ustanov in organizacij. Tudi novinarji so pogosto poročali ali predstavljali dogajanje v Pišecah in na Pleteršnikovi domačiji. Za oddajo Nedeljskih 60 je odbor sprejel televizijsko ekipo, ki je posnela in predstavila Pišece v besedi, pesmi in delu. V programu je nekdo zaigral študenta, ki prosi Maksa Pleteršnika, svojega profesorja, da mu – revnemu – podari ponošene hlače ali kako drugo ponošeno obleko.
Odbor je iskal še nove vire prihodkov, člani so precej potovali in se dogovarjali. Veliko težav in dodatnih stroškov je nastalo, ker se je bilo treba v zvezi z razglasitvijo Pleteršnikove domačije za kulturni spomenik ravnati po smernicah novomeškega zavoda za varstvo narave in kulturne dediščine, sicer ne bi prejeli finančne pomoči od nobene državne institucije. Iz tujine so odboru dobrotniki poslali čeke in devize. Vse darovalce, ki so kakor koli pomagali, je odbor povabil na prvo proslavo.
10. in 11. septembra je bila v Pišecah prva Pleteršnikova proslava. V sodelovanju z Osnovno šolo Maksa Pleteršnika in Občino Brežice je bil izveden bogat
38 program. Tedaj je bila tudi blagoslovljena obnovljena kapelica ter novo pokopališče (Ogorevc 1999: 18–19).
1. januarja 1994 je gradbeno podjetje pričelo s sanacijo hiše. Ob začetku del se je pokazalo, da je hiša močna le navzven, da je vse vmesno zidovje dotrajano, prav tako tudi ves strop in tla, razen v srednji sobi. Nepredvidena dela so se kar vrstila. Treba je bilo urediti odvodno kanalizacijo, podzemne priključke za telefon in elektriko, sesuti strop in vmesne stene, preoblikovati strešni čop, odstraniti frčade in še in še. Poleg tega je bilo sklenjeno, da se obnovi tudi hlev, uredi ograja na terasi, položijo tlaki in izdelajo nove stopnice ter nasuje zemlja pri lipi. Vsa ta dela so bila največkrat plačana z avansi po predloženih začasnih situacijah, ko pa je bila izdelana končna cena le-teh, je odboru pogosto primanjkovalo denarja. Nekatera dela tudi niso bila zaključena, ker je poprej nastopila zima in s tem zaključek gradbene sezone, pa je bilo treba z njimi počakati do pomladi naslednjega leta (Ogorevc 1999: 21).
Pišece je obiskal etnolog dr. Janez Bogataj. Izrazil je željo in pripravljenost, da bi s svojimi študenti opravil raziskovalno delo o ureditvi Pleteršnikove domačije. Tako je v februarju in marcu pripeljal študente, da bi z njimi opravil omenjeno nalogo. Niso mogli skriti veselja, saj odbor do tedaj ni razpolagal z nikakršnimi smernicami glede tega, kako urediti notranjost spominskih prostorov in okolico.
Precej skrbi je odboru povzročal plazovit teren, na katerem stoji domačija. Meteorne vode iz hribovja, ki so se v času deževja stekale po dvorišču, so že odtrgale plast zemlje in delno se je porušila tudi kamnita ograja. Prošnja za sanacijo plazu ni bila uspešna. Po nasvetih raznih strokovnjakov je bila sprejeta odločitev, da se ponovno asfaltira tisti del cestišča, ki ima napačen nagib, meteorne vode pa se zdaj stekajo v nov asfaltirani jarek in odtekajo po grapi v potok na Marofu.
O napornem delu je odbor poročal tudi takratnemu predsedniku vlade Janezu Drnovšku in ministru za šolstvo in šport Slavku Gabru. Nato je Ministrstvo za šolstvo in šport razposlalo osnovnim in srednji šolam okrožnico o praznovanju stoletnice izida Pleteršnikovega slovarja. Osrednja proslava naj bi bila v Pišecah
39 15., 16. in 17. septembra z organiziranimi obiski šolnikov, letno posvetovanje slavistov na temo Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar pa v Krškem 6., 7. in 8. oktobra 1994. Po šolah naj bi bile posebne učne ure, posvečene spominu na Pleteršnika in pomenu Slovensko-nemškega slovarja in slovenskega slovaropisja.
Odbor je delal po programu. Ob vseh aktivnostih je bila prisotna Marjanca Ogorevc, odbor pa je o svojem delu redno seznanjal predsednika častnega odbora Milana Kučana. Gospa Ogorevc je razporejala delo, varovala opremo ob premikih, usmerjala delavce, da so delali po določilih Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto, sporazumevala se je z nadzornim organom, vodila evidenco opravljenih delovnih ur, odločala o drevju, ki se ne sme posekati, skrbela za prevoze, odvoze, lep odnos s sosedi in sprejemala goste ter druge obiskovalce.
Ker na Pleteršnikovi domačiji ni bilo vodovoda, se je odbor zavzel za priključek po navodilih strokovnjakov. Dela so stekla in vodovod je bil napeljan v tri zgradbe – v hišo, sanitarije in poslovni prostor. Na žalost pa voda iz zajetja, iz katerega imajo sosedje napeljan vodovod, ogroža hribino in Pleteršnikovo domačijo. Pri obnovi domačije so velikodušno pomagali tudi vojaki Slovenske vojske Cerklje ob Krki (Ogorevc 1999: 25).
Bližala se je svečana otvoritev, katere so se udeležili vsi člani častnega odbora. Dvorišče Pleteršnikove domačije je na kamnitem stebru krasil Pleteršnikov relief, zraven so vihrale zastave. Vaščani so skrbno očistili vas in na svojih hišah izobesili državno, občinsko in Pleteršnikovo zastavo. Otvoritvi in pozdravu bivšega predsednika države Milana Kučana ter zaigrani himni je sledil govor župana Občine Brežice Teodora Oršaniča. Na proslavi so sodelovali še dr. Jože Toporišič, gledališki igralec Polde Bibič, pihalni orkester iz Loč ter oktet Orlica iz Pišec. Po zaključni kulturni in otvoritveni slovesnosti je nekdanji predsednik republike odklenil spominske prostore ter razglasil, da so odprti za ogled. Po ogledu le-teh je odprl še vinogradniški muzej. Ključ zanj pa je predal Marjanci Ogorevc.
40 11. oktobra je Odbor sprejel štiristo slavistov. Ob koncu programa je bil odkrit portal z reliefom, kar je storil France Novak, predsednik Slavističnega društva Slovenije. Po kulturnem programu osnovne šole iz Pišec, v sklopu katerega je sodelovala še folklorna skupina iz Artič, je odbor pripravil družabno srečanje z večerjo v večnamenskem domu v Pišecah. Med slovenskimi slavisti so bili tudi Avstrijci in Italijani. Vsak udeleženec je v spomin prejel Pleteršnikov kozarec. Razpoloženje slavistov je bilo na vrhuncu. Bili so prijetno presenečeni, saj niso pričakovali, da ta mali kraj toliko zmore. Ob večerji za vse udeležence je bila vodstvu centra izražena globoka hvaležnost za vso pomoč. Čez nekaj dni je predsednik slavističnega društva France Novak poslal odboru pismo z naslednjo vsebino:
»Člani odbora Maks Pleteršnik, gospa Marjanca Ogorevc in gospoda Martin Dušič in Franc Ornik, Osnovna šola Maksa Pleteršnika v Pišecah, Krajevna skupnost Pišece in krajani Pišec!
Spoštovani: Najlepše se vam zahvaljujem za proslavo in za sprejem, ki so ju bili slavisti na koncu tridnevnega zborovanja deležni v Pišecah pred Pleteršnikovo domačijo in v kulturnem domu. Hkrati vam čestitam, da ste zmogli vse težave in obnovili Pleteršnikovo domačijo tako, da je prava lepotica.
Srečanje z vami je bilo nadvse prijetno! Upamo, da se bomo slavisti s svojimi učenci, dijaki in študenti v Pišece pogosto vračali. Z lepimi pozdravi: Predsednika SDS France Novak in tajnik SDS mag. Marko Stabej« (Ogorevc 1999: 30–31). Ko je bila v letu 1994 zaključena gradnja, so vsi, ki so kakor koli pomagali ali sodelovali v obnovi domačije in ureditvi spominskih zbirk in obeležij, prejeli zahvalno pismo z dobrimi željami za leto 1995. V ovojnico je bila priložena tudi brošura Pišece, v kateri je vsak darovalec lahko našel tudi svoje ime.
2. februarja 1995 je odbor razpravljal o kiosku. Ta, bivši hlev, namreč še ni bil docela opremljen, manjkalo je nekaj pohištvenih elementov – pult, police, omara. S prošnjo se je obrnil na tovarno pohištva v Brežicah. Po nekaj telefonskih pogovorih je odbor dobil povabilo, da si člani ogledajo njihove izdelke – in so si jih. Marjanca Ogorevc in Franc Ornik sta izbrala tisto, kar je bilo v okviru podarjene vrednosti možno nabaviti: dve študentski pisalni mizi in visoko stoječo omaro s policami in predali (Ogorevc 1999: 32).
41 6. februarja je upravna enota Republike Slovenije v Brežicah izdala odločbo o začasni enoletni razglasitvi Pleteršnikove domačije za kulturni spomenik. Pred iztekom tega roka je odbor ponovno zaprosil za trajno razglasitev (Ogorevc 1999: 33).
Na vratih je bila spet pomlad. Gradbeno podjetje je nadaljevalo z deli, ki so bila zaradi zime preložena. Okolje domačije je terjalo hortikulturno ureditev. Po načrtu je bilo zasajenih nekaj dreves, več ni bilo mogoče, ker do spomladi še niso bili urejeni odvodi meteornih vod. Za odvod teh in sanacijo napačno nagnjene asfaltne ceste je odbor zaprosil za pomoč Komunalno podjetje Brežice. Dela so bila končana v juniju.
Odbor se je dogovoril, da bo organiziral čim več kulturnih prireditev v muzejskih prostorih, da bi tako širil in poglabljal védenje o Pleteršniku in interes za obiske njegove domačije. To naj bi njegovi rojstni hiši dajalo pester kulturni utrip in dostojno duhovnost.
16. septembra leta 1994 je bil sprejet sklep, da se vsako leto v prvi polovici septembra proslavi Pleteršnikovo delo. To naj bi bil čas, ko je bil izšel slovar. Na SAZU in pri Slavističnem društvu Slovenije, in sicer z doktorjem Francetom Novakom, je bilo dogovorjeno, da se organizira okrogla miza na temo slovaropisja. Omizja naj bi bila v večnamenskem domu v Pišecah, seveda z ogledom Pleteršnikove domačije, poslovnim kosilom in razgovorom. Okrogle mize v kulturnem domu v Pišecah na temo Vprašanja slovaropisja so se udeležili znani slovenski strokovnjaki s pripravljenimi referati. Razpravljali so Jože Toporišič, Franc Jakopin, Ada Vidovič Muha, Milena Hanjšek-Holz, Marko Jesenšek, Marjeta Humar, Peter Weis in Viktor Majdič. Organizacijo je vodil odbor v sodelovanju z Občino Brežice in Znanstveno-raziskovalnim centrom pri SAZU, strokovne priprave in izvedbo razprave pa je prevzel osebno dr. France Novak. Tako še danes Društvo za varovanje maternega jezika, naravne in kulturne dediščine Maks Pleteršnik Pišece prireja tradicionalne Pleteršnikove dneve, ki potekajo v Pleteršnikovi rojstni hiši nad središčem Pišec. Pleteršnikovi dnevi vedno potekajo septembra, ob obletnici smrti, na njih pa sodelujejo slovenski in tuji slovaropisci (Ogorevc 1999: 34).
42 Gospa Marjanca Ogorevc in Odbor Maks Pleteršnik so z neverjetnimi napori in zelo veliko zagnanostjo in prizadevnostjo ugriznili v trdo jabolko – delo obnove domačije. V začetku 1993, ko so gospe Marjanci Ogorevc zaupali ključe Pleteršnikove rojstne hiše in ko je prvič stopila v zapuščeno hišo, jo je prevzelo globoko spoštovanje in hkrati obžalovanje, ko je zrla v to razdejanje. Toda gospa Marjanca je videla nekaj velikega, imenitnega, veličastnega. Ko si je ogledovala predmete, je opazila diplomo, ki jo je Maks Pleteršnik prejel od Bralnega društva Pišece v letu 1905. Diplomo je podpisal takratni nadučitelj gospod Anton Kokot. To je bil njen stari oče, ki pa je bil tudi Pleteršnikov prijatelj.
Z veliko vztrajnostjo je delo obrodilo sadove. Obnova domačije je stekla in se zaključila 17. 9. 1994.
3.2 Dokumenti in zapiski o Maksu Pleteršniku iz župnijskega arhiva Pišece
Profesor Maks Pleteršnik je bil reden gost v pišeškem župnišču in cerkvi: kot dijak, študent, profesor in upokojenec. V župnijskem arhivu Pišec so o njem ohranjeni zapiski in dokumenti, ki jih želim predstaviti. Predstavila bom zapis, ki ga je zapustil Davorin Petančič v svojem dnevniku kot študent teologije, prav tako Pišečan, ob 10. obletnici Pleteršnikove smrti. Našla sem tudi biografijo in oceno njegovega dela, ki jo je zapisal dr. Joža Glonar ter pisma in dokumente za slavnostno proslavo ob 10. obletnici Pleteršnikove smrti, za katero je bilo potrebno postoriti veliko stvari, vse to pa je urejal takratni župnik v Pišecah g. Franc Toplak kot predsednik pripravljalnega odbora. O tem svečanem dogodku pa sta poročala tudi časopisa Slovenec in Slovenija.
Davorin Petančič je ob 10. obletnici Pleteršnikove smrti zapisal:
»Človek se rodi, trpi in umrje. To so tri stvari, katerim ni mogoče ubežati. Rodil se je tu pri nas v Pišecah, 3. decembra 1840. Potem je v šole hodil: v Pišecah, Celju in se končno ločil kot suplent z univerze dunajske. Pa tudi trpel je: po šolah v Mariboru, Celju, Gorici, Trstu in Ljubljani. Ne zastonj! Odlikovali so ga z viteškim redom in poslali v pokoj leta 1900. Od takrat pa je bil ves čas naš – Stari gospod Pleteršnik.
Umreti je moral 13. septembra 1923. In vsi smo ga pogrešali: na koru v cerkvi. Vse je bilo kot prej, le njegove sive glave ni bilo več ...« (Petančič 1933: 4).
43 »O prof. Pleteršniku, ki je Slovencem zlato knjigo dal, bi rad nekaj napisal. Nekaj, kar bi bilo njega vredno. Da je bil velik po delu in zaslužen so že drugi povedali. Berem njegovo knjigo. Čisto nepoznano, pa čisto njegovo: Dnevnik od oktobra 1873. Lepo mi je, ker je vse tako preprosto in globoko. Nič mi ni treba misliti. Saj je on na vse mislil.
O njegovem življenju. Ne: o njegovem delu in zaslugah, ker življenje je nekaj drugega. Življenje je najbolj prvo, ki je vsega drugega pogoj. V tem življenju ni nič let, nič dni, le trenutki: padci in dvigi. Padanje ali rast. Menjevanje misli in čustev. Globoki pogledi vase, v ljudi in v svet. O tem življenju svojem naj nekaj sam pripoveduje (Petančič 1933: 5)!
Kako je rastel ... Da je bil nemiren in blodeč v sebi, kdo bi verjel? Pa je bil. Še kot mož. Leta v Trstu: same tožbe in samo iskanje. Dnevi ga križajo: »Skrbi moreče, kdaj mi boste dale miru?« To so udarci na telo bili, pa taki, da so tudi na dušo padali. Ves je bil nevesel, ko se je od starega leta poslavljal: »Le prejdi! Le vtoni v večnost leto! Meni tako malo, malo ali prav za nič veselja ne odneseš ... Prazno k praznim bratom se vležeš leto 1870! Naj bo s teboj pokopana vsa malomarnost, lenoba, vse nepremišljeno, neumno moje počenjanje! Vsa nepremišljeno začeta literarne delavnost. Koliko pol sem že s črnilom zamazal in kaj ima narod od tega?Naj bo v prihodnje mirnejša, bolj premišljena moja hoja skoz življenje, kolikor ga mi je Bog odločil ...« Malodušen je. Ne veruje v svoje moči. V njem se bori hotenje po umetnosti in znanstvenem delu. Preizkuša se. V borbi živi in želi mira. Trpi, ker mora. Ne ve, da je radovoljni križ najlažji križ (Petančič 1933: 5– 6).
Prestavljen v Ljubljano. Zaveruje zopet. In ta vera ga ozdravlja. Bolezen telesna kakor sama od sebe premine. Pa tudi v sebi na novo zaživi: udejstvuje se v javnem življenju, v čitalnici in v družbi. Le veselic ne mara. Ubijajo ga. Drugače je vzgojen. »Kdor ni z mladega vajen plavati v burnem morju življenja, se v 33. letu vanj ne bo vrgel ...« Trpljenje dobiva nov smisel zanj. Iz rahle resignacije se dviga v trdo življenjsko upornost. Saj še potoži: »Zakaj si človek v mladeniški dobi toliko obeta, da potem tako malo najde?!« Pa že zre pogumno v bodoče: »Vem, trpel bom do konca.« Misli in sanje na Pišece si hrani za srečne ure: »... kakor da bi vse, kar je tam doma, na svetih pišečkih tleh, posebno moč imelo. Pišečki zrak, pišečka voda, pišečko vino, pišečke gore in pa ljudje tamo – to je moja sreča, moje zdravje ...« (Petančič 1933: 6–7).
Pa z vsakim mesecem postaja ostrejši do sebe. Ubija sanjavo lenobnost v duši z neumornim delom. Že razmišlja o vrednosti srca in uma: »Ošabni – so sebični«. Sama pamet pri navadnih ljudeh ne pride do ljubezni do bližnjega. To se zgodi le pri zelo razviti modrosti, katera sprevidi jasno, da je poedinim le tedaj mogoče srečnim biti, kadar se omejujejo po potrebah in zahtevah drugih ljudi. Srce pa vodi naravnost k ljubezni. Tedaj je že znanstveni delavec: »Slovanstvo« njegovo je izšlo. »Koliko truda! In kako malo je knjiga taka, kakor bi si jo želel.« Mnogi pa so ga le hvalili. Boji se še vedno, da bi postal »suhoparen učenjak«. (In ni nikdar to postal. Prvenstvo je srcu dajal. Srce ni suhoparno: praktično je.) Bolijo ga obsodbe, ki so jih vsi javni delavci deležni in opravičuje prijatelja Cigaleta: »Težko dene človeku, če si je v svesti, da ga je delo toliko truda stalo, da je storil, kar je mogel, če se potem ta trud ne prizna, da je storil, kar je mogel. Če se reče, da je površno, ni najhujše. Najhujše je, da je po večem to resnica ... Taka sodba ga je čakala za slovar. Bil je pripravljen nanjo (Petančič 1933: 8).
Študira: antično in novo slovstvo. In se najde veselega v delu: »Mirno mi je pretekel današnji dan. Misli so mi večinoma bivale pri proizvodih češke literature« (Petančič 1933: 8–9).
44 Veselje v delu in mir se večata od leta do leta. In tudi izven dela, v zabavi, je ves drugi. Uživa lepote Gorenjske in je po božje miren in vesel. Potuje po Beneški in uživa veličastno lepoto gor in morja. Misli dobivajo premoč. Čuvstva – samo razpoloženje. Enakomerno raste. Sam pravi: »Rastem. Boljšam se. To je zmisel življenja človekovega.« Še cerkev in maša ga privlačita z drugo silo. Saj vedno pove, kadar se je maše udeležil. In dnevni red! Ne bi veliko za Kantom zaostajal. Še v počitnicah je bil v njem. Pedant? Morda. Pa ne ves! Naši ljudje pravijo, da je bil rad vesel. Nisem ga videl sam nikdar, da bi se smejal. Verjamem pa, da se je rad. Šaljivo je pristavil, kadar so pili vino doma: »Zopet se je pokazalo, da – bonum vinum laetificat cor hominis. Na počitnicah se je družil z g. Žup. Srabočanom, hodil na Breg k gospodični in v gtaščino. In ne tajijo: »Bil je vesel gost ...« (Petančič 1933: 9).
Delo ga je osvobodilo tistega temnega razpoloženja. Zasužnilo ga ni. Zrastel je v svojo močno osebnostno oznako: mirno vesel. Delal je vedno karkoli: »Moje delo je bilo le bolj telesno,« pravi nekje. Tak se je lotil slovarja (Petančič 1933: 10). Biografija in ocena njegovega dela po dopisu Slovenca, ki jo je spisal dr. Joža Glonar:
»Pišece, 13. septembra 1923. Prof. Maks Pleteršnik je danes tu umrl. Pogreb bo v soboto, 15. septembra 1923 ob 11. uri dopoldne . V naših časih narod, kteri neče poginiti, ne pogine (1868). Bene vixit, qui bene latuiy (Dobro zori tisti, ki se dobro skrije) – ta stari pregovor velja pač v posebni meri za Pleteršnika, ki se je 83 let star, poslovil od nas. Šel je od nas mož, o katerem so le redki vedeli, da sploh živi; večini je bil Pleteršnik nekaj popolnoma neosebnega. V tem je njegova posebna veličina. Rojen 3. decembra 1840 na Štajerskem v vinorodnih Pišecah, kjer si je na stara leta miru in pokoja pripravil svoj Tusculum (zavetišče), je Pleteršnik prehodil takrat običajno pot mladega Slovenca, ki ga je notranji nagon gnal za višjo izobrazbo. Po končanih gimnazijskih študijih je študiral na Dunaju klasično filologijo in slavistiko ter se pozneje rinil skozi življenje kot suplent v Mariboru, Celju, Gorici in Trstu, dokler se ni leta 1871 stalno zasidral kot profesor na takrat še edini ljubljanski gimnaziji. Že dunajska leta so ga spravila v krog »mladoslovencev«, v katerem se je, ko je s »Slovenskim narodom« dobil tudi svoje javno glasilo, takoj v prvem letniku oglasil že s podrobnim nacionalno-političnim programom (Ornik 1999: 47–48).
V 25. številki »Slovenskega naroda« je leta 1868 brez podpisa začel priobčevati serijo člankov pod naslovom »Naša prihodnost«. V njih je takoj v prvem poglavju s stavkom, ki smo ga postavili za geslo njegovemu nekrologu, krepko podčrtal slovensko voljo do samobitnega življenja, vkljub vsej nevarnosti, ki je takrat slovenstvu pretila na zunaj od Nemcev in Lahov, na znotraj pa od vseskozi sovražnega avstrijskega režima (Ornik 1999: 48).
Predvsem povdarja, da se s pretežno nemškim poukom po srednjih šolah mladina muči in nje duševni razvoj zavira. Kot največjo oviro za napredek slovenstva pa smatra njega duševno in gmotno revščino. Predvsem pričakuje rešitev slovenstva od realizacije programa, ki si ga je začrtal Slovenski narod. Pleteršnik pa je svoj program vršil po svoje drugod s pisanjem raznih listin, v »Slovenskem narodu«, Janežičevem »Glasniku«, Stritarjevem »Zvonu« in drugod (Ornik 1999: 48–49).
V Ljubljani mu je bilo poverjeno delo, ki mu je ovekovečil med nami ime: sestava slovensko-nemškega slovarja ... Kako eminentnega pomena je bil ta slovar za slavistiko, pa se najlepše vidi na obširni 72 strani obsegajoči oceni, ki jo leta 1902 priobčil ruski slavist B. M. Ljapunov. Njemu je, prelepi slovar ... eden največjih pojavov na polju
45 slovanske filologije sploh in slovenske posebej v pretečenem desetletju ... (Ornik 1999: 50).
Takratni župnik v Pišecah Franc Toplak je v župnijsko kroniko ob Pleteršnikovi smrti zapisal sledeče: »Rojen je bil 3. decembra 1840 v Pišecah št. 66. Ljudsko šolo je obiskoval v Pišecah št. 62, gimnazijo v Celju od 1854 do 1859. Univerzo je dovršil na Dunaju 1863. Služboval je kot profesor na gimnazijah. Ob vstopu v pokoj leta 1900 je bil odlikovan z viteškim redom Franca Jožefa. Njegovo največje in najznamenitejše delo je Slovensko-nemški slovar, ki je izšel leta 1894 v dveh, 1861 strani obsegajočih knjigah na stroške pokojnega ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolfa (Ornik 1999: 50).
Profesor Pleteršnik je zbiral in urejeval gradivo za slovar petnajst let. S tem slovarjem je pokazal lepoto in bogastvo slovenskega jezika. Za to temeljito znanstveno delo nam zavidajo vsi Slovani. Zadnjo dobo svojega življenja se je pečal največ z nabiranjem in urejevanjem slovenskih krajepisnih imen. To delo je zahtevalo od njega neizmerne vztrajnosti in potrpežljivosti. Nabral in uredil je že nad dve tretjini gradiva, ko ga je ugrabila neizprosna smrt. Naš kraj ga je odlikoval z redom sv. Save III (Ornik 1999: 50).
Pokopan je bil na farnem pokopališču v Pišecah dne 15. 9. 1923. Rajni gospod profesor je bil najstarejši otrok Franca Pleteršnika. Omeniti je še, da je Anton Albert baron Moscon v pišečkem gradu leta 1820 vzdrževal privatno ljudsko šolo, ki je žalibog s smrtjo tega redkega človekoljuba in marljivega sadjarja prenehala. Zaslužen učitelj na tej šoli je bil g. Franc Pleteršnik, oče profesorja Maksa Pleteršnika. Otroci po starosti: Maks, Jožef, Marija in Antonija, so bili vsi samski in je torej z Marijo izumrla ta plemenita rodbina. Posestvo Pišece 66 je prevzel za njimi g. Maks Hočevar, ravnatelj Meščanske šole v Ljubljani in nečak g. profesorja. Rojen je bil 13. 9. 1883 na Jesenicah na Dolenjskem« (Ornik 1999: 51). Ob 10. obletnici Pleteršnikove smrti je bila organizirana proslava. Potrebno je bilo dobiti od Srezkega načelstva v Brežicah dovoljenje za proslavo, dogovoriti se je bilo potrebno s pridigarjem, ki bi govoril ob slovesni maši, povabiti govornike za slovesnost pri rojstni hiši, urediti vse za spominsko ploščo. Vse to je urejal takratni župnik v Pišecah gospod Franc Toplak.
Koncept za prošnjo na Srezko načelstvo v Brežicah:
»Podpisano predstojništvo župnijske cerkve v Pišecah prosi dovoljenje za naslednjo proslavo: Dne 13. 9. 1933 poteče deset let, kar je umrl v Pišecah tukajšnji rojak Maks Pleteršnik. To desetletnico želimo proslaviti v nedeljo dne 17. 9. 1933 z naslednjim sporedom: Predpoldne ob desetih cerkvena slovestnost, po tej spomin na grobu z govorom. Popoldne ob treh odkritje spominske plošče na rojstni hiši št. 66, govor, petje in godba. Zaključila bo to slovestnost uprizoritev drame »Moč zemlje«, ki jo je spisal Davorin Petančič in ki jo izvrši Prosvetno društvo Sromlje v Slomškovem domu v Pišecah št. 50. K sodelovanju smo povabili krajevni šolski odbor v Pišecah, Slovensko matico in Društvo profesorjev humanističnih ved v Ljubljani, ki bodo poslali slavnostnega govornika. Prosimo, da blagovoli Naslov izdati tozadevno dovoljenje čimprej. V Pišecah, 29. 8. 1933 – Franc Toplak, župnik« (Ornik 1999: 52). Sledilo je pismo duhovniku in slovenskemu pisatelju Janezu Jalnu, če bi imel slavnostni govor, ta pa je odgovoril:
46 »Dragi prijatelj! Notranje Gorice, 19. 8. 1933
Tvoji želji bi prav rad ustregel, pa ste slavnost postavili prav na prvo nedeljo v mesecu. Na prvo nedeljo pa zaenkrat ne morem od doma. Morda bi se obrnil na dr. Breznika ali na koga drugega. Pozdravljam tebe kakor tudi oba druga gospoda, Janez Jalen.« Ta čas je izšel tudi plakat in povabilo na proslavo. Župnik Toplak pa se je povezal tudi s profesorjem Maksom Hočevarjem, ki je urejeval slavnosti pri Slovenski matici in profesorskem zboru v Ljubljani. Ker se slavnosti Janez Jalen ni mogel udeležiti, so prosili Janka Mlakarja, ki je bil duhovnik in profesor, da bi povedal nekaj besed o pokojniku ter bi ga prikazal kot kristjana in ga ljudem postavil za vzgled (Ornik 1999: 55).
Ob zaključku slovestnosti je bilo potrebno urediti še vse v zahvalo sodelujočim. Župnik Toplak piše Slovenski matici:
»Proslava desetletnice smrti prof. Maksa Pleteršnika je uspela nad vse naše pričakovanje. Izvršila se je prav v duhu Pleteršnikovem. Da se je tako izvršila, gre predvsem zahvala vašemu društvu. S pristankom na sodelovanje ste podprli predstojništva župne cerkve prošnjo, da nam jo je oblast lažje dovolila. S svojim sodelovanjem pa ste dali slavnosti pravo veljavo v znanstvenem svetu ... Iskrena hvala za vse, Franc Toplak, župnik« (Ornik 1999: 61). O prireditvi in odkritju spominske plošče so poročali tudi v »Slovencu« dne 17. 9. 1933:
»Narodi slavé svoje velike može. Maks Pleteršnik – ob odkritju spominske plošče« (Ornik 1999: 61) in dne 19. 9. 1933: »Izvršilo se je zelo lepo in prisrčno preteklo nedeljo, dne 17. 9. 1933 v Pišecah ... Popoldne, pri slovesnem odkritju plošče, pa smo čuli, kako je bil rajni profesor vse žive dni zvest svoji ljubezni do jezika materinega. Ogromna množica ljudi se je zbrala, tudi iz sosednje Hrvaške. Slavnosti govornik, dr. Dragotin Lončar, je kot predsednik Slovenske matice, ki je v njej rajnik toliko let deloval kot odbornik in pisatelj, poljudno pojasnil naprej, kakšno velikansko delo je Pleteršnik izvršil s svojim slovensko-nemškim slovarjem, v katerem je nad 100 000 slovenskih besed in rečenic vzorno raztolmačil in s tem pokazal, kakšna veleumetnina je slovenski književni jezik; in ta živa slovenska beseda naj bi onemela? Ne! Govorniku so navzoči navdušeno pritrjevali. Sledili so nato pozdravi. Domači šolski upravitelj je povedal, da se bo, ko pride potrditev prosvetnega ministra, pišečka šola odslej imenovala: »Pleteršnikova narodna šola«. V imenu profesorskega društva je pozdravil profesor Čopič (rojen v Pišecah), v imenu klasične gimnazije ljubljanske, kjer je profesor Pleteršnik najdelj učil, prof. Dr. J. Arnejc, v imenu bivših učencev pa dr. J. Debevc. Domačin, bogoslovec Davorin Petančič je živahno deklamiral Gregorčičevo Lovoriko na grob možu. Isti mladi gospod je za to priliko izdal tudi drobno brošuro. Slavnosti sta se udeležila oba občinska odbora župnije polnoštevilno, šola z učiteljstvom in domače gasilsko društvo. Domača godba je kar dobro igrala, cerkveni pevski zbor pod vodstvom Karla Gabra je bil zelo radodaren in smo radi poslušali. Prispeli so tudi gostje iz bližnjih Brežic (g. Lipej, dr. Peček, dr. Weble in drugi). Vse zborovanje je zelo spretno vodil domači g. župnik Franc
47 Toplak. Končno se je vsem sotrudnikom iskreno zahvalil nečak rajnega profesorja in sedanji posestnik tega doma g. Meščansko-šolski ravnatelj Maks Hočevar z obljubo, da bo vzidano ploščo hiša skrbno čuvala. Deset let že počiva v tihem grobu na pišečkem pokopališču poleg svojih staršev naš največji leksikograf profesor Pleteršnik; književni jezik slovenski, čigar glasnik in učenik je rajnik bil, pa živi in bo živel, ker noče in noče in tudi ne more in ne sme v grob« (Ornik 1999: 64–65). Prav tako, zelo spoštljivo, je o desetletnici Pleteršnikove smrti in odkritju spominske plošče pisal tudi časopis Slovenija, in sicer dne 22. 9. 1933:
»... Pleteršnik je bil slovenski znanstvenik, ki nas je učil čistote, pravilnosti in popolnosti slovenske besede. Jezik je sredstvo za medsebojno izražanje misli, čustev, želja, sredstvo za medsebojno razumevanje. V jeziku se kaže narodni duh; ako poznamo jezik, poznamo narodno duševnost. Izguba lastnega jezika pomeni izgubo lastne bitnosti in lastnega bistva. Slovenski jezik, ki mu je postavil Pleteršnik s svojim slovarjem nesmrten spomenik, se piše že nekako od leta 1550 dalje in ne spada potemtakem med novejše ustvaritve. Vsi največji slovenski umstveniki so ga skrbno gojili, ves zavedni narod se je vztrajno potegoval v boju z Italijani, Nemci, Madžari za njegovo uveljavljanje v šoli in uradu, v cerkvi in v javnem življenju, v znanosti in umetnosti. S Pleteršnikovim slovarjem se je za naš čas sijajno končalo skoraj 250-letno prizadevanje za čistoto, pravilnost in popolnost slovenščine ... Ob današnji počastitvi Pleteršnikovega imena podajamo jasno in glasno svojo narodno izpoved: sebi v spodbudo, drugim v poduk. /.../ Slovenci smo in hočemo ostati enakopraven člen jugoslovanske družine. Narod, ki je rodil jezikoslovce – učenjake: Bohoriča in Popoviča, Kopitarja in Miklošiča, Pleteršnika in Škrabca; narod, ki je dal svetu književnike – umetnike: Dalmatina in Prešerna, Levstika in Cankarja – tak narod ima poleg prirodne tudi zgodovinsko pravico, da se na svoji zemlji izživlja po svoje. /.../ Častite Pleteršnika svojega dobrega rojaka, slovenski narod pa svojega zaslužnega znanstvenika, učitelja slovenskega jezika. Odkrijmo v znak hvaležnega priznanja temu skromnemu, a velikemu možu spominsko ploščo na njegovo rojstno hiši s klicem: Slava mu!« (Ornik 1999: 66–69). 3.3 Vloga in pomen Maksa Pleteršnika v kraju
V Pišecah niso pozabili na rojaka Maksa Pleteršnika. V vasici pod obronki Orlice marsikaj spominja nanj, našega priznanega jezikoslovca, profesorja, literarnega zgodovinarja in prevajalca. Nad vasjo stoji skrit očem grad, kjer je že Maksov oče, Franc Pleteršnik, učil Pišečane pisati, ob robu naselja pa sta Pleteršnikova domačija z zidanico, kjer je ob počitnicah delal Maks, in pokopališče, kjer je zadnje počivališče najznamenitejšega vaščana. Ob okroglih obletnicah so se pred leti šele domačini spomnili nanj in posebno slovesno proslavili izhajanje njegovega slovensko-nemškega slovarja.
Nekateri sovaščani se Pleteršnikovih prav dobro spominjajo in pripovedujejo. Polonija Preskar je povedala:
48 »Na domačiji so živeli vsi štirje otroci, le Maks je odšel v svet, a tudi on se je pozneje vrnil. Delo so imeli porazdeljeno in vsak je opravljal to izredno vestno. Bili so za tiste čase zelo cenjeni ljudje. Tako je Mimi upravljala gospodinjstvo, kuhanje – prehrana je bila določena z jedilnikom za teden vnaprej. Tončka je skrbela za pospravljanje in čistočo doma. Pepi pa je vodil in nadziral delo v vinogradih in na njivi v Dednji vasi. Posebnost te družine je, da so vsi ostali samski in, kot pravijo, ni bilo nikoli slišati, da bi kateri izmed njih imel kje koga. Profesor Maks je bil vedno nekako zamišljen in odmaknjen od ljudi. Redno se je sprehajal po domačiji mimo cerkve in pokopališča. Kot da je nekje drugje, tako je deloval na ljudi. Družil se je le z nadučiteljem in cerkvenimi možmi. Deloval je na naše preproste ljudi nekako zvišeno in le redke so bile priložnosti, da so ga videli sproščenega, takrat pa je znal prav lepo zapeti. Zadnja leta svojega življenja je bil pri maši vedno na koru med cerkvenimi pevci. Ko je umrl, je imel zelo svečan pogreb. Še ob drugi obletnici smrti je bila v Pišecah velika procesija, ki so se je udeležili tudi konjeniki s Hrvaške. Takrat so ljudem obrazložili veličino Pleteršnikovih del« (Dal narodu je svojemu zaklad, odkril bogastvo mu slovenskega jezika 1994: 16). Sovaščani se spominjajo tudi desete obletnice Pleteršnikove smrti leta 1933, ko je bilo odkritje spominske plošče na njegovi rojstni hiši. Slovesnosti se je udeležilo veliko ljudi. Takrat se je tudi dotedanja narodna šola v Pišecah prvič poimenovala po Maksu Pleteršniku. Za časa svojega življenja je za šolo v Pišecah prispeval veliko knjig in ostalega gradiva, katerega pa so Nemci med vojno uničili. »Rastem. Boljšam se. To je smisel življenja človekovega!« so besede, ki jih je pred davnimi časi (mogoče v svojih najbolj mukotrpnih trenutkih) izrekel naš rojak. In prav te besede so bile v letih 1992–1994 vodilo pišeških učencev in učiteljev v dvoletnem projektu z naslovom »Dal narodu je svojemu zaklad, odkril bogastvo mu slovenskega jezika,« s katerim so temeljito raziskali njegovo življenje in delo. Znano je tudi, kako skromen je bil učenjak in slovarstvenik. Skrbno se je izogibal vsaki časti, odklonil je tudi proslavo 70-letnice ter imenovanje za častnega meščana.
»V svojih Pišecah pa je bil ves srečen; tu ga je vse ljubilo in spoštovalo. Pišečanje niso sicer čitali njegovega slovarja, ali videli so njegovo lepo, krščansko življenje. Vsako nedeljo in praznik je prihajal častitljivi profesor s svojega grička in krasnega posestva doli v župno cerkev ob desetih k službi božji. Kakšen zgled! S svojo župnijsko cerkvijo je bil vedno v tesni zvezi. Vselej, kadar je še kot aktiven profesor prišel domov na počitnice, se je oglasil pri župniku in kaplanu,« je zapisano v Slovencu, 19. 9. 1933 ob odkritju spominske plošče prof. Pleteršniku (Dal narodu je svojemu zaklad, odkril bogastvo mu slovenskega jezika 1994: 16). Bivši pišeški župnik se spominja, kako so se pred leti »našli trije«, ki so začutili, da se mora, po vsem, kar so doživeli, nekaj zgoditi. To so bili Marjanca Ogorevc, predsednica turističnega društva, ravnatelj osnovne šole Martin Dušič in župnik Franc Ornik. K sodelovanju so povabili še druge, a niso imeli posluha.
49 Pleteršnikove obletnice pa so bile tako blizu. Bila je priložnost, da bi rojaka oteli pozabi, hkrati pa obnovili in uredili njegovo domačijo. Pritegnili so najpomembnejše ljudi iz brežiške občine, več ministrstev in akademike, ustanovili posebne odbore in se leta 1993 spomnili 70-letnice Pleteršnikove smrti, leto zatem pa 100-letnice slovarja. Večino ciljev so dosegli in danes Pišece niso znane le kot turistično nadvse zanimiva vas, marveč jih obiskujejo ljudje tudi zaradi pisca slovarja Maksa Pleteršnika. Njegova beseda ostaja, raste in se boljša tudi v sodobni obliki, kar dokazuje zadnja transliterarna izdaja njegovega slovarja v elektronski obliki, za kar so poskrbeli naši jezikoslovci. Pa tudi pri mladih je zadnje čase Pleteršnik vse bolj prisoten. Po zgledu njegove šole v Pišecah že več šol po Sloveniji in zamejstvu (OŠ Dobova, OŠ Kapela, OŠ Števerjan, OŠ Prevalje ...) zbira narečno besedje v slikovnem in zvočnem zapisu ter ga prestavlja na spletu pod naslovom Obarvana slovenščina in Jezikovna dediščina.
V Pišecah, o katerih je zapisal:
»... kakor da bi vse, kar je tam doma, na svetih pišečkih tleh, posebno moč imelo, pišečki zrak, pišečko vino, pišečka voda in ljudje tamo – to je moja sreča in moje zdravje,« so lahko upravičeno ponosni na svojega rojaka. Morda je z razgledanostjo in asketskim načinom življenja tudi mnogo prispeval k razvoju kraja. Za marsikoga so Pišece na koncu sveta, saj se slikovit pogled na vasico odpre šele tik pred njo. Ker jo pred mrzlimi vetrovi s severa ščiti greben Orlice, so Pišece najtoplejši celinski kraj v državi. Tu zato uspeva znana pišeška marelica, tod so lepi vinogradi, ki dajejo vino pišečan, še zdaj je vreden ogleda pišeški grad, ki išče dobrega gospodarja. Na robu vasi je Duplo, votlina, od koder izvira potok Gabernica, ki je nekoč vrtel desetine mlinov, zdaj menda samo še dva. Blizu je znana Podgorškova kovačija z dobro obiskano muzejsko zbirko. Ogleda vredna je baročna farna cerkev, kaže pa se napotiti tudi po dobre štiri kilometre dolgi in lepo označeni gozdni poti. Med zadnjo vojno so Pišečani zagotovili začasen dom izgnanim 110 družinam, partizanska vas pa je dajala zavetje tudi kozjanskim borcem. V zadnjih dveh desetletjih so lepo urejene Pišece, v katerih je tudi bogato kulturno in društveno življenje, večkrat prejele turistični nagelj in bile mnogokrat pohvaljene (Slovenski almanah 1999: 234).
50 4 ŽIVLJENJE, DELO IN POMEN MAKSA PLETERŠNIKA
4.1 O Maksu Pleteršniku (1840–1923)
Maks Pleteršnik, klasični filolog, slavist, naš največji slovaropisec slovenskega jezika, se je rodil 3. decembra 1840 v Pišecah blizu Brežic. Sam v slovarju pravi, da ga je rodila štajerska zemlja v »južnovzhodnem delu slovanskega Štajerskega«, natančneje v »vzhodnem delu brežiškega okraja«. Blizu, pri Brestanici, se nam je rodil tudi prvi slovenski slovničar, Adam Bohorič, sredi prve polovice 16. stoletja, in v Krškem, okoli leta 1547 tudi prvi prevajalec celotnega svetega pisma, Jurij Dalmatin. Tako ima ta trikot, kakor ga je imenoval Milko Kos, med Savo, Sotlo in Orlico pomembno mesto v zgodovini naše duhovnosti (Toporišič, 1995: 277– 278).
Ljudsko šolo je Maks Pleteršnik obiskoval v rojstnem kraju. Kot otrok ni nikoli vzbujal pozornosti, vsi so gledali nanj kot na nepomembnega fantiča, ki teka naokoli v beli srajčki. Enajstleten je postal dijak gimnazije v Celju, kjer je pritegnil nase zanimanje profesorjev, saj je bil vedno med najboljšimi učenci. Kar pa ni presenetljivo, saj so ga starši vzgajali v prijetnem, domačem vzdušju, ker je bil njegov oče Franc učitelj na privatni ljudski šoli v gradu Pišece. Sicer pa je imel Maks še brata Jožeta ter sestri Marijo in Antonijo. Zanimivo je, da so vsi ostali vse življenje samski. Maks Pleteršnik je imel tudi malo pesniškega navdiha in je v slovo svojim gimnazijskim letom v Celju spesnil slovensko pesem. Do tedaj so se dijaki poslavljali od gimnazije s pesmijo v nemškem jeziku, prav s Pleteršnikovo pesmijo pa so se prvič poslovili v maternem jeziku (Dal narodu je svojemu zaklad, odkril bogastvo mu slovenskega jezika 1994: 11).
Po maturi se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je med letoma 1859 in 1863 študiral latinščino, grščino in slovansko jezikoslovje. V času študija je pomagal svojemu profesorju, uglednemu jezikoslovcu Franu Miklošiču, ki je tega nadarjenega študenta pritegnil k znanstvenemu delu ob Starocerkvenoslovansko- grško-latinskem slovarju (1862–1865). Tudi te slovaropisne izkušnje so Pleteršniku pozneje še kako prav prišle, ko je sam reševal številna slovaropisna in
51 slovaroslovna vprašanja v zvezi s pisanjem svojega Slovensko-nemškega slovarja (Dal narodu je svojemu zaklad, odkril bogastvo mu slovenskega jezika 1994: 11).
Po končanem visokošolskem študiju je kot profesorski pripravnik služboval v Mariboru, Celju, Gorici in Trstu, dokler se ni leta 1871 za stalno zaposlil na Ljubljanski klasični gimnaziji, kjer je ostal vse do upokojitve leta 1900. Obiskoval je ugledne ustanove in osebnosti. Leta 1875 se je udeležil svetovnega verskega romanja v Rim in bil na sprejemu pri papežu. Franc Jožef, cesar Avstro–Ogrske, ga je sprejel v viteški red, potem, ko je napisal slovensko-nemški slovar. Svoje temeljno slovaropisno delo je pisal doma, v svoji rojstni hiši in zidanici. V slednji, v kateri je našel največ miru za svoje zahtevno opravilo, je tudi umrl 13. septembra leta 1923. Pokopan je na domačem pokopališču v Pišecah; grob je prvi na desni ob vhodu (Ogorevc 1999: 5).
4.2 Pleteršnikovo slovaropisno delo
S slovarskim delom se je srečal že v študentskih letih, ko ga je Fran Miklošič pritegnil h korekturi svojega Lexicona palaeoslovenico-graeco-latinum (Dunaj 1862–1865), za kar se mu profesor v uvodu tudi zahvaljuje:
»...gratias igitur agimus quam maximas ... discipulis M. Pleteršnik et ..., qui nobiscum ad plagulas corrigendas operam impenderunt« (Miklošič 1862–1865: 3). Sodeloval je pri slovenski izdaji Rožekovega latinsko-nemškega slovarja (Rožek 1882: 446) Kasneje tudi pri pripravi Wiesthalerjevega latinsko-slovenskega slovarja, ki je bil na več kot 3000 straneh za tisk pripravljen že leta 1914, a je bil zaradi izbruha 1. svetovne vojne lahko natisnjen le prvi del A-facilis. Slovar ponovno dobivamo v deloma posodobljeni obliki od leta 1993. Doma in na tujem pa se je Maks Pleteršnik proslavil prav s Slovensko-nemškim slovarjem I–II (Furlan 2006: 3). France Novak (1994: 45) meni, da
»je to ena najbolj znanih slovenskih knjig. Po tolikih letih, bi lahko rekli, zgodovinska, vendar še vedno, vsaj v strokovnih krogih, velika. Uporabljali so ga vsi, doma in po svetu, ki so se ukvarjali s slovenskim jezikom, bodi uporabnostno, raziskovalno ali primerjalno. Še vedno je pogosto citiran v jezikoslovnih primerjalnih razpravah, v katerih je upoštevana tudi slovenščina. Število uporabnikov slovensko-nemškega slovarja je bilo zelo veliko. Sprva so ga uporabljali vsi, ki so potrebovali kako informacijo o slovenskem besednem zakladu; zdaj ko imamo že obsežne druge slovarje, zlasti Slovar slovenskega knjižnega jezika, se je število uporabnikov skrčilo in tudi spremenilo, vendar posegajo po
52 njem še vedno vsi, ki jih zanima stanje našega besednega zaklada v prejšnjem stoletju, sistem našega besednega zaklada in njegov razvoj.« Lahko povzamemo, da je Pleteršnikov slovar (1894–95) prvi s tujim jezikom neobremenjen zapis oziroma popis slovenskega sveta. Nemščina se tu pojavlja kot informacija ne samo o prekrivnosti, ampak tudi o potencialni različnosti dveh kultur v najširšem smislu, slovenske in nemške. Pleteršnik je v svojem slovarju izoblikoval leksikografske postopke, ki zagotavljajo temeljne prvine verodostojnosti slovarja, katerega zasnova temelji na predstavitvi aktualnega dokumentiranega jezikovnega gradiva, zbranega in vrednotenega tako z vidika jezikovnega trenutka nastajanja slovarja kot z vidika zgodovinske reprezentančnosti (Vidovič Muha 2013:13–14).
Pomembnost Pleteršnikovega slovarja za slovenski jezik na prehodu v dvajseto stoletje izhaja iz njegove sposobnosti biti skladen s slovenskim jezikovnim in jezikoslovnim razvojem, biti tako odsev slovenske, ne samo slovaroslovne in slovaropisne, ampak sploh jezikoslovne zmogljivosti. Lahko rečemo, da je Pleteršnikov slovar mogoče obravnavati s stališča skladnosti stopnje slovenskega jezikovnega in jezikoslovnega razvoja. Pleteršnik je skušal predstaviti celovito živo besedišče slovenskega jezika ob koncu 19. stoletja – tudi z zajetjem razvoja njegove knjižne podobe od 16. stoletja dalje – v glavnem v skladu s tedanjo, tudi slovensko jezikoslovno mislijo (predvsem Kopitar, Miklošič, Levstik, Škrabec, tudi Valjavec). Tako je dal temu jezikoslovju pomembno legitimiteto vsaj za naslednjih šestdeset in več let. Njegova individualna zdravorazumarska prvina v smislu naslonitve na živo jezikovno rabo je to jezikoslovje do neke mere nadgradila, ni pa seveda spremenila njegovega glavnega toka (Vidovič Muha 2013: 14).
4.3 Pleteršnik – klasični filolog in slavist
Javnosti se je Pleteršnik prvič pokazal leta 1865 z razpravo Die Vergleiche im Homer und in den serbischen Volksliedern, katero je objavil pozneje nekoliko predelano tudi v slovenskem jeziku. Izhajajoč iz Miklošičeve trditve, da bodo le natančna raziskovanja dala vpogled v splošni zakon o razvoju nacionalnih epov, primerja Pleteršnik prispodobe Homerjevih epov in srbskih junaških narodnih
53 pesmi. Pleteršnik ugotavlja, da v srbskih narodnih pesmih skoraj ni prispodob, kakor najdemo to pri Homerju, da so Homerjeve prispodobe manj stereotipne in enolične ter jih primerja glede vsebine (Furlan 2006: 3).
Istočasno je objavil tudi komentirani prevod staroruskega epa »Slovo o polku Igoreve/Pesem o vojski Igorjevi« z uvodom in pripombami, ki je bil 1866. ponatisnjen v celovškem Cvetju iz domačih in tujih logov.
Že prva spisa nam kažeta Pleteršnikovo zanimanje za klasični antični in za slovenski svet in tudi v naslednjih spisih je zajemal snov iz slovenske zgodovine ali iz antične kulture. Najprej so sledili sestavki o slovanskem svetu. Za Geršakovo »Čitalnico« je opisal prihod Slovencev in njihovo zgodovino do zmage krščanstva: »Najstarša doba slovenske zgodovine« (Čitalnica III, 1866, 209–218) in verjetno je njegov tudi anonimni prispevek z naslovom »Slovenci pod Karlom Velikim in nasledniki iz njegove rodovine« v Slovenskem narodu leta 1871. Ob stoletnici rojstva ruskega basnopisca Krylova je opisal njegovo življenje in delovanje: »Ivan Andrejevič Krylov« ter dodal prevod dveh basni »Parnasa« in »Modriša«. Za prvi del »Slovanstva«, katerega je izdala Slovenska matica leta 1874, je Pleteršnik napisal sestavka »Slovenci« in »Hrvati in Srbi« in narisal narodopisna zemljevida slovenske in hrvaško-srbske ter bolgarske zemlje. S Slovanstvom je hotela Slovenska matica dati svojim članom popolno sliko vseh slovanskih narodov, a izšel je le prvi del, ki vsebuje razen omenjenih Pleteršnikovih spisov še Majcigerjev uvod in Raičev opis Bolgarov. Pleteršnikova naloga ni bila lahka, saj mu je bilo na voljo malo spisov, ki bi mu lahko služili pri sestavljanju celotne slike našega dela na vseh poljih kulturnega in gospodarskega življenja od prvega pojava Slovencev v zgodovini do sredine 19. stoletja. V celoti je bil to prvi poskus podati obračun naše preteklosti, in lahko rečemo, da je Pleteršnik svojo nalogo častno rešil. K temu je pripomogel njegov zdravi realizem, ki ga je obvaroval pred vsako nepremišljeno sodbo (Pirjevec 1924: 241– 242), (Jakopin 1994: 23–24).
Na podlagi pisem in listin, shranjenih v arhivu ljubljanske gimnazije, je Pleteršnik napisal dva prispevka k naši literarni in kulturni zgodovini »Vodnik, učitelj ljubljanske gimnazije«, kjer podaja zgodovino Vodnikovega službovanja od leta
54 1798 do njegove smrti. V drugem prispevku »Slovenščina na ljubljanskem liceju« pa je podal zgodovino ustanovitve stolnice za slovenski jezik od Ravnikarjeve prošnje iz leta 1815 do Metelkovega imenovanja za učitelja slovenščine leta 1817 in ukinitve modroslovske šole leta 1850 (Pirjevec 1924: 242).
Druga vrsta Pleteršnikovih spisov je plod njegovega zanimanja za klasično filozofijo. V poljudni obliki je podal slike iz antičnega življenja. Časovno stoji na prvem mestu »Odgoja pri starih Grkih«, kjer opisuje vzgojo, katere so bili deležni mladi Grki od rojstva do dopolnjenega osemnajstega leta. Opisal je tudi grške običaje od rojstva in razvoja grškega šolstva do sofizma. Sledile so »Slike iz starogrškega življenja«, ki obravnavajo ženitvene obrede, gostije, olimpijske igre in pogrebne svečanosti. Opisal je »Gledališče v starih Atenah« ob Dionizijevih praznikih in uvodoma podal v Antigoni sliko klasičnega gledališča Periklejeve dobe ter vsebino in analizo Sofoklejeve drame. Rimsko vzgojo in šolstvo je opisal v spisu »Odgoja pri Rimljanih«. Sledil je opis suženjstva pri Grkih: »Sužnost pri starih Grkih«. Spise iz antičnega življenja je menda zaključil s prvo in doslej edino slovensko historično povestjo, v kateri je zajeta snov iz klasičnega Rima: »Prvi dnevi drugega triumvirata« (Pirjevec 1924: 243), (Jakopin 1994: 24).
Omeniti moram še njegove prevode Bret Hartejevih povesti: »Kalifornske povesti«, »Desno okopoveljnikovo in Gospoda Thompsona izgubljeni sin« ter enodejanko »Ali plavaj ali utoni!«, ki je izšla v Taliji, saj je bil Pleteršnik več let tudi odbornik Dramatičnega društva.
Pleteršnikovo literarno delovanje v šestdesetih letih nosi znak takratne dobe. V njegovih spisih ne moremo iskati nova znanstvena razkritja, saj so slovenskega izobraženca obveščali, zbijali njegov interes za slovenstvo, mu razkazovali bogastvo antike in tako pomagali ustvarjati duševno ozračje. Pleteršnikovo delo se je ravnalo po naših potrebah (Pirjevec 1924: 244).
4.4 Pleteršnikova skrb za slovenstvo
Skrb za slovensko narodno in jezikovno prihodnost je pesimistično izpovedal v edinem političnem članku izpod njegovega peresa »Naša prihodnost« (v
55 Slovenski narod 1868, št. 25, 27, 40, 42), ki karakterizira Pleteršnika ter njegovo dobo:
»Naše delovanje mora, ako hočemo, da bo imelo zaželjen uspeh, primerno biti okoliščinam in potrebam našega naroda«, tako je Pleteršnik odklonil, da bi sodili slovenske razmere po drugih narodih in da bi reševali slovenski problem po tujem vzorcu. A potrebe našega naroda se karakterizirajo z dejstvom, da je narodni obstoj Slovencev ogrožen z dveh strani, od Nemcev in Italijanov in kaj narediti, da ne bomo utonili niti v nemškem niti v laškem morju, Pleteršnik odgovarja:
»V naših časih narod, kteri neče poginiti, ne pogine. Ko bi vsak Slovenec živo mislil in čutil: »Jaz sem Slovenec, jaz sem Slovan, moja narodnost ima toliko pravice obstati in razvijati se, kolikor vsaka druga – onda nam se ne bi bilo treba bati narodne smrti« (Slovenski narod 1868, št. 25). Takšen je bil Pleteršnikov program, ki ga je zapisal leta 1868 in po katerem se je ravnal. Pleteršnik je ves čas živo spremljal dnevne dogodke. Posegal je v vsa področja javnega življenja in se opredeljeval zlasti ob vprašanjih slovenstva in slovenščine. Tako se je leta 1868 odločno zavzel za to, da ne bi izgubili beneških Slovencev in v članku nakazal rešitev v avtonomni Sloveniji.
»Vsi upamo, da bo naša prihodnost boljša od naše sedanjosti, in pripravljeni smo vse storiti, kar bi nam pomagalo uresničiti to naše upanje. Ako bomo vsi o tem enih misli in enega srca, bo tudi naše delovanje edinstveno.« Nekaj njegovih misli iz članka Naša prihodnost, ki je bil objavljen v Slovenskem narodu leta 1868, sem zbrala, saj se mi zdijo pomembne, predvsem zato, ker je bil za tisti čas Pleteršnik zelo odločen, jasen in pozitivno usmerjen v prihodnost. Prizadeval si je in verjel v to, da ne bomo opustili svojega jezika, saj smo majhen narod in smo si stoletja prizadevali, se borili, da smo ohranili ter razvijali slovensko besedo.
»Vseh osem lepih let, ki jih preživi slovenski mladenič na gimnaziji, posluša po sedanji učni uvedbi v maternem jeziku le kakih 500 ur, vsem skupaj tedaj kakih 42 dni! Ves drugi čas pa si znanost v glavo vbija v tujem jeziku, katerega izprva ne zna ...« Želel je, da bi bili Slovenci narodno bolj zavedni, da bi se izobraževali in seznanili s svojim jezikom ter literaturo.
56 »V naših časih narod, kteri noče poginiti, ne pogine! Ko bi vsak Slovenec živo mislil in čutil: Jaz sem Slovenec, moja narodnost ima toliko pravice obstati in razvijati se, kolikor vsaka druga, onda nam se ne bi bilo treba bati narodne smrti«. Razmišljal je tudi »Kdor hoče, da mu bo rodbina slovenska, mora skrbeti, da bo slovenska beseda, da bo slovensko mišlenje gospodarilo v njej. Zakaj takih rodbin nimamo? Sami smo krivi. Sredotočje vsega rodbinskega življenja je – žena. Že po svoji naravi, ktera čutje bolj vlada, kakor um, je ženska bolj sposobna nego bolj kozmopolitični moški, z ljubeznijo se okleniti vsega, kar je domače.« Zbrane misli nas učijo čistosti, popolnosti in pravilnosti slovenske besede.
»Ako je oče rodoljuben Slovenec, in udje njegove rodbine tudi znajo slovenski in še celo – za parado – govore slovenski, če pridejo k veselici v Čitalnico, taka rodbina še ni slovenska. Saj v višjih nemških krogih dosti rodbin zna francoski in kadar v francosko družbo pridejo, se seveda francoski pomenjajo.« Odločen je, da tuje popačene besede, ki vdirajo v naš materni jezik, ne sodijo k nam in se moramo temu odločno upreti. Pleteršnik je v člankih skrbel za jezikovno prihodnost Slovencev ter lep slovenski izraz, pristno domačo besedo. Vse to pa kasneje najdemo v njegovem slovarju.
V nadaljevanju Maks Pleteršnik obravnava našo politično nemoč, pomanjkanje zavedanja in družin, kjer bi prevladovalo slovensko mišljenje. Za knjigo Slovanstvo, ki naj bi imela več delov, a je pri Slovenski matici leta 1874 izšel samo prvi, je napisal sestavka Slovenci in Hrvati in Srbi ter narisal narodnostna zemljevida slovenskega in hrvaško-srbskega ter bolgarskega območja. Čez dobra štiri desetletja, potem ko je ob razvoju književnosti med tem tudi sam s Slovensko- nemškim slovarjem Slovencem pomagal iz »duhovne revščine«, kot se je izrazil, srečamo Pleteršnika bolj optimističnega, saj se leta 1913, ko odgovarja na anketo o jugoslovanskem vprašanju v Vedi, izreče proti jezikovnemu južnoslovanskemu združenju v knjižnem jeziku in ugotavlja, da
»je naš narod že pokazal, da mu je do neke meje zadostiti kulturnim potrebam«, a je še vedno previden, saj pravi, da »bodočnosti naj bi se pa prepustilo določiti, ali se naj naše zgolj znanstvene in druge strokovne knjige pišejo v hrvatsko-srbskem in slovenskem jeziku ali samo hrvatsko-srbskem« (Veda III, 351). 4.5 Iz pisem Pleteršniku
Leta 1993 so bila v Pleteršnikovi domačiji v Pišecah med njegovo zapuščino najdena različna pisma. Iz razpredelnice je razvidno, kako so bila napisana pisma, namenjena Maksu Pleteršniku. Prikazala sem, kakšen je bil začetek, vsebina,
57 zaključek, čas in kraj ter naslovnik pisma. Iz pisem Pleteršniku je razvidno, kako spoštovan in cenjen je bil kot človek in tudi kot profesor. Preko pisem je pridobival besedje za slovar, ki ga je pripravljal. S Stanislavom Škrabcem je razpravljal o naglasih in zapisovanju glasov. Škrabec je skušal doseči, da bi v Pleteršnikovem slovarju uporabil njegova naglasna znamenja. Z Medvedom je razpravljal o sklanjanju imen Pišece, Dednja vas, Pavlova vas in Bojsno. Manjkalo pa mu je živo besedje z vseh koncev Slovenije, zato je prosil dijake ljubljanske gimnazije, ki so bili iz različnih krajev, naj doma med počitnicami popisujejo besede. Z veseljem so mu pomagali, tako mu učenec Kimovec piše o izvoru imena Bled.
Začetek Vsebina Zaključek Kdo Kraj in čas
Čislani gospod O naglasih! S posebnim Stanislav Ljubljana, 20. profesor! spoštovanjem se Vam Škrabec 6. 1892 lepo priporočam ter ostanem Vaš vdani
Velecenjeni Prošnja za Priporočuje se in Ivan V Gradci, 9. gospod priporočilo zagotavlja Vam za naprej Žmavc, grudna, 1893 profesor! svojo hvaležnost sem študent vašemu blagorodju vdani
Čislani gospod O zapisovanju Iz serca želim Stanislav V Gorici, 22. profesor! glasov najboljšega uspeha Škrabec 5. 1892 vašemu velikemu trudu ter ostanem s posebnim spoštovanjem Vaš vdani
Čislani gospod O zapisovanju Z odličnim spoštovanjem Stanislav Gorica, 31. 5. profesor! glasov Škrabec 1892
58 Visokorodni O izvoru Najudanejše se vam Vaš Ljubljana, 22. gospod imena kraja klanjam hvaležni 6.1908 profesor! Bled učenec Kimovec
Častiti gospod Prošnja za Upajoč na vaše blago Vaš V Ljubljani, profesor hlače srce drznem si še enkrat hvaležni 17. 5. 1879 ponoviti svojo prošnjo sluga Franc Strel, šesterošolec
Velerodni O vinu Vas iskreno pozdravljam Jernej Ložar V Ljubljani, gospod in vse domače (krojač) 17. 5. 1919 profesor
Častiti gospod O Vas prav srčno Matilda Ljubljana, 12. profesor stanovanjskih pozdravim in ostanem Hrovatin 4. 1906 težavah vdana
Velespoštovani O sklanjanju Priporočuje se in Medved ? Pišece, 13. 1. gospod imen: Pišece, zagotavlja Vam za naprej 1914 profesor! Dednja vas, svojo hvaležnost sem Pavlova vas, vašemu blagorodju vdani Bojsno
(povzeto po projektni nalogi OŠ Pišece, 1994: 28b)
Pismo dijaka Franca Strele mi je zelo zanimivo, saj sem dobila občutek, da so ga učenci imeli zelo radi in mu zaupali.
»Častiti gospod profesor! … Lepo bi Vas prosil, ko bi mi hoteli kake stare hlače ali kaj druge uže ponošene obleke podariti. Revež sem, ene same hlače imam, in še te so se začele trgati na več krajih … Prosim Vas tudi za kako inštrukcijo, ker bi rad še jedno dobil, da si nekoliko opomorem, od doma mi ne morejo nič pošiljati… Upajoč na Vaše blago srce drznem si še enkrat ponoviti svojo ponižno prošnjo. Vaš hvaležni sluga« V Pišecah najdena pisma, v katerih prevladujoča tema je slovar, kažejo, kako se je Pleteršnik o obliki, vsebini in namenu posvetoval s svojimi kolegi. Njihova
59 mnenja je spoštoval in cenil ter jih po lastni presoji upošteval. V veliki meri je imel pred očmi Miklošičevo mnenje, da mora biti slovar v prvi vrsti praktičen, rezultat Pleteršnikovega sodelovanja s Škrabcem pa so zapisi z naglasnim mestom, samoglasniško kakovostjo in kolikostjo ter z akutsko oziroma cirkumfleksno tonemskostjo. Tako urejen slovar je postal nekakšna izkaznica slovenskega jezika (Holc 1998: 171).
4.6 Pleteršnikovo delovanje pri Slovenski matici
Maks Pleteršnik je bil pri Slovenski matici dejaven že od leta 1871, ko je naveden v odseku za izdajanje šolskih knjig, ki ga je sestavljalo štirinajst profesorjev, s katerimi so se dogovarjali, katere šolske knjige in kako naj se izdajajo ter sestavljajo. Februarja 1872 je bil Pleteršnik prvič izvoljen med ljubljanske odbornike Slovenske matice in prišel v odsek za izdajanje knjig in v odsek za narodno blago, ki sta bila leta 1875 združena. Prvo poročilo je Pleteršnik podal o Tomanovem rokopisu (2. maja 1873), katerega je izročila njegova vdova, in izjavil, da se te pesmi ne smejo dati nespremenjene v tisk, ker bi škodile Tomanovemu imenu (Pirjevec 1924: 306–307).
Kot član književnega odseka je imel Pleteršnik predvsem nalogo pregledati prispele rokopise in o njih poročati. Dvakrat je bil tudi urednik »Letopisu«, in sicer za leti 1875 in 1876, a je že kmalu izjavil, da noče biti sam odgovoren za uredništvo, in predlagal, naj se tudi spisi za »Letopis« izročajo književnemu odseku (Pirjevec 1924: 307).
Mnenja o nalogah »Slovenske matice«, so bila že od vsega začetka različna in v šestdesetih in sedemdesetih letih se je razvilo o tem vprašanju živahno razpravljanje; zlasti pa so bili krogi izven matičnega odbora mnenja, naj bo »matica« znanstven inštitut, ki bi izdajal znanstven časopis in znanstvene knjige. Pleteršnik je leta 1875 želel poglobiti delo »matice«, a je imel ta poskus zanimivega predhodnika, pri katerem je Pleteršnik tudi sodeloval, rešiti namreč problem znanstvene organizacije izven matičnega kroga – to je Davorina Trstenjaka »Času primeren predlog« (Zora 1872: 67). Glede na češko društvo »Svatibor«, na dunajsko »Concordio« in na društvo pisateljev v Gradcu, Trstenjak
60 predlaga, da bi se zbrali vsi slovenski pisatelji meseca avgusta ali septembra, da se pogovorijo, kako bi se ustanovilo društvo slovenskih pisateljev ter kako bi se oživelo »pomagalni fond«. A pri tem predlogu ni šlo samo za »podporno pisateljsko društvo«, temveč za nekakšno akademijo:
»Dobro bi bilo za dušno vzbujanje in vzbujanje narodne zavesti sploh, da bi se občni zbor vsako leto v katerem drugem mestu slovenskih dežel zbiral. Tako delajo nemška društva filologov, naravoslovcev itd. ... Pri teh zborih bi se brali najboljši spisi, ki bi pozneje se v organu društva objavljali ...« Da je bil Trstenjakov nasvet naravnan proti »matici«, proti Costovemu predsedništvu in okostelosti, v katero je zapadla »matica« že prva leta, nam priča Vošnjak (1877: 204), a tudi Trstenjakov predlog sam:
»Učenjakov uprava je republika, ni se bati aristokracije, absolutizma, manje pa bi še koristila našemu početju dušna aristokracija.« Novice so Trstenjakov predlog v celoti ponatisnile, niso pa prinesle nobenega poročila o ustanovnem shodu in odborovem pozivu »Slovenskim pisateljem in prijateljem slovenskega slovstva« (Zora 1872: 208). Tajnik novoustanovljenega društva je bil Maks Pleteršnik, ostali odborniki so bili: Davorin Trstenjak (predsednik), R. Razlag (podpredsednik), J. Vošnjak, Fr. Erjavec, J. Jurčič, J. Nolli, J. Ogrinec in V. Zarnik (Pirjevec 1924: 308).
14. septembra istega leta je imelo društvo prvi občni zbor v prostorih Narodne tiskarne v Ljubljani. Istočasno je bil v Ljubljani občni zbor delniške družbe »Narodna tiskarna« in Prešernova slovestnost na Vrbi. Trstenjak je v nagovoru razjasnil smoter društva,
»da se olika jezik, da se razsvetjuje naša domača zamlja, da se spozna krasna kraljevina domače prirode, da se vzdigne narodno blago, da izobraženi del našega naroda dobiva zdravo dušno hrano«, in ponosno je vzkliknil: »Duh slovenski je krepak, mi med slovanskimi narodi znamo postati Atenčani!« (Slovenski narod 17. september 1872). Prav to primerjanje Slovencev z Atenčani je Pleteršnik v članku »Naša prihodnost« odklonil. Sklenili so tudi, da izdajo Prešernov album. Pri volitvah novih funkcionarjev je ostal odbor skoraj nespremenjen in tudi Pleteršnik je zopet zavzel tajniško mesto. Sledili so pozivi slovenskim pisateljem, naj pošljejo prispevke za Prešernov album Maksu Pleteršniku, prispevke za »Vestnik slovenskega pisateljskega društva« pa društvenemu predsedniku (Zora 1872: 304,
61 328). Prešernov album sploh ni izšel, prva številka »Vestnika« pa je izšla prihodnje leto kot priloga drugi številki »Zore«, a ne nosi nikjer naznanila, da je glasilo »Slovenskega pisateljskega društva«. Že 1. aprila je Davorin Trstenjak javil svoj izstop iz odborov Slovenske Matice, Narodne tiskarne in Slovenskega pisateljskega društva zaradi slabega zdravja. »Vestnik« je leta 1875 prenehal izhajati in boj za znanstveno glasilo, za znanstveno organizacijo se je prenesel v Slovensko matico samo (Pirjevec 1924: 308).
Na seji 26. maja 1875 je bil Pleteršnik izvoljen za drugega podpredsednika (predsednik Bleiweis, prvi podpredsednik P. Kozler). Na seji je podal predlog, naj se odsek za izdajanje knjig razdeli na tri pododseke: za jezikoslovje, za zgodovino in za realne predmete. Tako je skušal Pleteršnik poglobiti znanstveno delovanje Slovenske matice in ustvariti to, kar se s pisateljskim društvom ni uresničilo. Odbor je odstopil Pleteršnikov predlog književnemu odseku v premislek in v poročanje na prihodnji seji, očitno pa je bil v književnem odseku odklonjen, ker v nadaljnjih poročilih o tem predlogu več ni nobene sledi (Pirjevec 1924: 308– 309).
Prihodnje leto je prišla pobuda za znanstveno poglobitev delovanja Slovenske matice od zunaj. Na skupščini odbora dne 16. februarja 1876 so prebrali pismo Božidara Raiča, v katerem predlaga, naj osnuje matica strogo znanstven časopis oziroma mesečnik. A odbor je z večino glasov odločil, da se sedaj ta predlog ne more sprejeti; proti je bil Pleteršnik, ki je skušal rešiti Raičev predlog vsaj v književni odsek. Do burnega razpravljanja o znanstvenem časopisu pa je prišlo že na občnem zboru 24. januarja 1877. Pri šesti točki dnevnega reda, ki je obsegala razgovor o predlogu Božidara Raiča zaradi izdajanja znanstvenega časopisa, je opomnil Bleiweis, da ni navzoč predlagatelj, ki je odboru obljubil, da bo predložil popoln načrt o tem častniku. Nato je povzel besedo Pleteršnik in je poročal v Raičevem imenu, naj bi se izbral odbor treh matičarjev (filologa, zgodovinarja in naravoslovca), ki bi izdelali načrt časopisa.
»Tak časnik,« meni Pleteršnik, »bi bil koristen za našo literaturo, ako bi se pečal s slovenskim in slovanskim jezikoslovjem, domačo zgodovino in prirodopisnimi vedami. Matica naj bi ga le podpirala in porok bila za obstanek njegov« (Pirjevec 1924: 309).
62 V debati, ki je sledila Pleteršnikovemu predlogu, so se močno sporekli »mladi« in »stari«, in Šuklje, ki se je oglasil prvi in podal kulturnobojno izjavo. Bil je mnenja, da znanstveno življenje med Slovenci hira, da manjka znanstvenih pisateljev, za kar je krivo, da si stojita dve stranki nasproti.
»Večinski stranki je znanost sama sebi sredstvo in namen, ona ne pripoznava nobene meje, razen onih, ki jih stavi pamet - drugi stranki pa – in to je, hvala Bogu! Manja stranka – je znanost kot pokorna služabnica veri. Matica morala bi ozirati se samo na znanstveno vrednost člankov, a ne na liberalno, ne na konservativno stališče pisateljev. Od sedanjega, po večini enostranskega odbora, se pa naša mlada generacija tega ne nadja.« Debato je zaključil Bleiweis z napadom na Mladoslovence in na »Pisateljsko društvo«:
»Naj mi ... tisti gospodje, ki so toliko nezaupnic dali Matičnemu odboru, dovolijo vprašanje: Kaj pa je s tistim društvom, ki je bilo leta 1872 na kljub matici od nasprotnikov njenih pod imenom pisateljskega društva osnovano ... Kaj je to tako glorijozno svetu oklicano društvo slovenskemu občinstvu v petih letih spisalo in na svitlo dalo? Kje je napovedana spomenica Preširnova? Kje je celo to društvo?« S tem je bilo izdajanje znanstvenega časopisa pokopano. Pleteršnik je izstopil iz matičnega odbora in se ni vrnil, dokler je živel Bleiweis, »častni ud« in »dosmrtni predsednik Slovenske matice« (Furlan 2006: 4), (Pirjevec 1924: 309–310).
Več uspeha je imel Pleteršnik s predlogom z dne 10. junija 1876, v katerem je na seji odseka za izdajanje knjig predlagal akcijo, da naj bi izobraženi domoljubi vsak v svojem kraju s pomočjo vprašalnih pol začeli nabirati domača krajevna imena, ki naj bi jih matica uredila in izdala. Pleteršnikov predlog je bil soglasno sprejet, akcija je s prekinitvami potekala več let, a načrtovane publikacije matica ni nikoli izdala (Pirjevec 1924: 311).
Po Bleiweisovi smrti so se razmere v matici nekoliko spremenile. Letopis za leto 1882/1883 je že urejal Levec in 5. julija 1882 se je tudi Pleteršnik zopet vrnil v odbor. Izvoljen je bil v odsek za presojanje sklepov 18. velikega zbora o spremembi matičnih pravil, v odsek za izdajanje narodnega blaga in v književni odsek. Odslej se je tudi redno udeleževal vsake seje do svoje smrti in do konca svojih dni tudi nadaljeval z zbiranjem krajevnih imen (Pirjevec 1924: 311).
63 20. aprila 1885 je bil Pleteršnik izvoljen za predsednika Slovenske matice, a je izvolitev odklonil, saj je tedaj že bil urednik slovensko-nemškega dela Wolfovega slovarja in s tem delom se je postavil daleč izven naše domovine (Pirjevec 1924: 311).
64 5 PLETERŠNIKOV SLOVENSKO-NEMŠKI SLOVAR
Pleteršnikov slovar v dveh zvezkih obsega malo manj kot 1900 strani besedila ter 110 000 iztočnic. Pleteršnik ga je sestavil in natisnil v 12 letih (od 1883 do 1895, samo dve leti od tega je bil povsem oproščen profesorskega dela na ljubljanski gimnaziji, ves preostali čas pa je imel zmanjšan obseg učnih ur – sprva pet, proti koncu osem ali devet ur tedensko). Delo je zahtevalo obilo natančnosti in sistematičnosti, saj se je prej tak večji, vendar nemško-slovenski slovar trudil izdelati že Valentin Vodnik na začetku 19. stoletja. Njegovemu uspehu je gotovo pripomogel pomemben razvoj slovenskega slovaropisja po Vodniku. Zaslužni za to so Anton Tomaž Murko (1833), zlasti pa Anton Janežič (1850 oz. 1851 in nadaljnje njegove izdaje vse v naše stoletje) ter Matej Cigale (1860). Njihovo delo je veliko prispevalo za razvoj in napredek slovenskega slovaropisja, Pleteršnik pa je bil edini, ki je v tistem času to zmogel. (Toporišič, 1995: 278–279)
Slovensko besedje, ki ga je moral obdelati slovaropisno, je bilo v veliki meri zbrano tudi v rokopisnem slovarskem gradivu Oroslava Cafa (1814–1874), Frana Miklošiča (1813–1891) in Janeza Zalokarja (1792–1872), vendar si ga je z branjem del v slovenščini in o njej tudi sam množil, veliko pa so mu pomagali tudi razumniki po vsej Sloveniji. Ker je bil edini urednik novega slovarja, je sam odločal o načelih obdelave besedja. Ta načela so dveh vrst:
(1) – kaj od nabranega besedja v slovar sploh sprejeti in
(2) – kako izbrano besedje v slovarju predstaviti (Toporišič, 1995: 279).
Glede tega, katere besede sprejme v slovar, Pleteršnik pravi:
»V obče je veljalo vodilo: sprejeti, kar se v literaturi nahaja in kar narod govori. Toda oboje je moralo imeti svoje meje. Ako so slovarjepisci napačno in brez potrebe za slovar kovali besede /.../, ali ako so pisatelji napačno narejene ali brez potrebe iz drugih slovanskih jezikov vzete besede kje kedaj rabili, katere si v knjigi niso nobene veljave pridobile, ako jih je gradivo ponujalo, ni kazalo sprejemati. Prav tako se tudi ni sprejemala večina takih tujih, katere prosti narod sicer pogostoma pa brez potrebe rabi, kadar za dotične pojme tudi dobre domače besede še krepko živijo med narodom. Pa takih besed tako ni bilo veliko med gradivom«; »mnogo se je moralo prepustiti subjektivnemu razsodku. Mnogokrat n. pr. se je sprejela katera beseda, dasi tuja in redka, ker je za jezikoslovca zanimiva« (Toporišič, 1995: 279–280).
65 Glede kajkavskih besed:
»Kajkavščine je sploh primerno malo sprejeto v ta slovar. Caf si je prizadeval kolikor moči vso ogrsko slovenščino spraviti v slovarsko gradivo, oziral se je manj na kajkavščino. Nekoliko se je dalo iz Miklošičevih knjig in iz Valjavčeve razprave o slovenskem naglasu nabrati; pa je vse to le malo in nikakor ne obsega vse kajkavščine.« Glede tega je A. Breznik (SBL, 383) zapisal: »/J/e z veliko znanstveno natančnostjo odbiral gradivo, izločal slabe skovanke in neknjižne izposojenke, ki so jih bili polni starejši besednjaki.« In (n. d., 348): » /J/e organiziral nabiranje živega besednega zaklada po narečjih, s čimer je vknjižil velik del narečnega blaga, ki ga s pridom porabljajo vse znanstvene in tehnične stroke« (Toporišič, 1995: 280). 5.1 Slovarska zasnova Pleteršnikovega slovarja
Zasnova tega zelo obsežnega dvo- ali celo večjezičnega slovarja z zajetjem slovenščine je sicer z mnogimi težavami nastajala, kot je znano, tako rekoč skozi vse 19. stoletje. Pleteršnik je bil brez dvoma sposoben po eni strani vzpostaviti razmerje do tiste zasnove slovarja, ki je bila skladna s stopnjo tedanjega jezikovnega in jezikoslovnega razvoja, po drugi pa verjetno v slovarskem delu najti izpolnitev svojih življenjskih ambicij (Vidovič Muha 1995: 460).
Okvirno zasnovo bi lahko poiskali že v Vodnikovi slovarski zamisli na začetku 19. stoletja. Kot je znano iz opombe K. Sturm-Schnabl v zvezi s pismom ljubljanskega nadškofa Pogačarja Franu Miklošiču, je Bleiweis utemeljeval nadškofu Wolfu nujnost izdaje sodobnega slovarja z dejstvom, da je imel Vodnik že leta 1813 pripravljen rokopis nemško-slovensko-latinskega slovarja, ki pa ni šel nikoli v tisk (Vidovič Muha 1995: 460–461).
Čeprav je bil Levstik zelo kritičen do Vodnikove slovarske zasnove, velja dejstvo, da je Vodnik želel v duhu razsvetljenskih idej tedanjega časa izdati slovar, ki bi predstavil celovito besedje slovenskega jezika, za kar je lahko našel v širšem in ožjem kulturnem prostoru kar nekaj spodbud: omenimo naj Adelungov in Nierembergerjev slovar moderne nemščine iz druge polovice 18. stoletja, po katerih se je zgledoval tudi O. Gutsman pri oblikovanju svojega nemško- slovenskega slovarja iz 1789. leta (Vidovič Muha 1995: 461).
Za izoblikovanje slovarske zasnove, kot jo je udejanjil Maks Pleteršnik, ima temeljne zasluge Fran Miklošič. Leta 1850 piše Jožetu Muršcu, da je sklenil izdati slovensko-nemški slovar, s katerim se ukvarja že veliko let. V pismu pove, da ima
66 že več kot tristo strani pripravljenega rokopisa. Čeprav mu je uspelo dobiti Kopitarjevo, Rudeševo in kratko Ravnikarjevo zbirko, še vedno potrebuje čim več zapisov ter prosi tudi druge slovenske rojake (Janez Bleiweis, nadškof Pogačar, Peter Kozler idr.), naj mu pomagajo zbirati gradivo za slovar (Vidovič Muha 1995: 461).
Iz obsežnega Miklošičevega dopisovanja, ki je povezano z aktualnim slovenskim slovarjem, ki traja od leta 1850 pa do Miklošičeve smrti, je razvidno, da je organizacijsko, finančno ali kako drugače pomembno vplival na čim prejšnjo izdajo.
Miklošič je bil kot Kopitarjev učenec na stališču, da je gradivo za sodobni slovenski slovar potrebno zbrati iz živega jezika. Kot piše Bleiweisu 1853, mora dober slovar povezovati tako gradivo s »sodobno stopnjo jezikovne znanosti.« S tega vidika ocenjuje tako Murkov (1833) kot skoraj dvajset let mlajši Janežičev nemško-slovenski slovar (1850) negativno: Murkov slovar se mu zdi zastarel, prvi Janežičev slovar pa tako rekoč prava slovarska karikatura:
»Takšna zmes jezikov nam ne more nič hasniti, ampak škoditi.« Janežičev slovar je po njegovem umetna tvorba in dobesedni prevod iz nemščine (Vidovič Muha 1995: 462).
Fran Levstik je druga pomembna osebnost, ki je vplivala na izoblikovanje predstave o tipu slovarja, ki naj bi ga Slovenci tedanjega časa potrebovali. Na Levstika je računal tudi Fran Miklošič, saj mu je leta 1865 ponudil svoje gradivo – štiri zvezke rokopisnega slovarja na več kot tristo straneh – s poudarkom, da je za slovar bistvena dobra zasnova, »dober začetek«, kot pravi (Vidovič Muha, 1995: 462). Svojo zamisel sodobnega slovarja je Levstik predstavil leta 1860 kot kritiko Cigaletovega nemško-slovenskega slovarja, ki je izšel istega leta. Temeljne prvine Levstikove kritike lahko razumemo tudi kot njegovo predstavo o modernem slovarju; mogoče jih je strniti v naslednjih nekaj točk:
(1) Slovenci potrebujemo slovar, ki bi temeljil na našem pojmovnem svetu, zato je nujno izhajati iz slovenščine, ki ta svet izraža, in, če se tako odločimo, iskati izrazne ustreznike temu svetu v drugem jeziku, npr. v nemščini.
67 Gre za spoznanje, ki je bilo lastno tudi Miklošiču, saj je sam sestavljal slovensko- nemški slovar in ne obratno. In dalje pravi Levstik, da »pa seveda ni nujno napisati slovarja v dveh ali več jezikih. /Npr. Adelung je dokazal/, da more besede kakega jezika razložiti v tem jeziku samem.« S tega stališča kritizira naše slovarnike, posebej Vodnika in Cigaleta.
V dobri veri, da bi dokazal, da je naš jezik prav tako bogat kot nemški, je Vodnik, pravi Levstik, Adelunga tako rekoč prevajal in tako prihajal v velike stiske, saj je moral izraze ustvarjati tudi sam. Seveda je naš jezik prav tako bogat, le da je to bogastvo drugačno. To spoznanje ni nikakor prišlo v zavest nadaljevalcem Vodnikovega slovarskega dela, saj je uredniški odbor pod Cigaletovim vodstvom najprej izdal nemško-slovenski slovar.
(2) Iz prejšnjega spoznanja izhaja tudi misel, da so za nas nepotrebne vse tiste sposojenke iz nemščine, ki nimajo v slovenskem prostoru, danes bi lahko rekli, svojega referenčnega sveta. Temeljna vloga leksikografije, tako Levstik, ni ustvarjati svet, ampak prek jezika predstaviti že ustvarjenega. To seveda velja tudi za strokovni jezik: da bi zadostili potrebam strok, bi morali »za vsako znanstveno stroko napisati poseben slovar«, je menil Levstik že leta 1860 (Vidovič Muha 1995: 463).
Fran Miklošič, zlasti prek Karla Dežmana, seznanjen z Zalokarjevimi pripravami za izdajo slovarja na podlagi gradiva, ki je, kot piše Dežman, »narobe zapisano, napačno pomensko členjeno in še v celoti izmišljeno,« Levstika prepričuje in nazadnje prepriča, da se loti izdelave slovarja; vendar ob tem postavi določene pogoje oziroma pomisleke:
a) Na voljo mora biti čas po eni strani za kritični pretres nabranega gradiva, po drugi pa za dopolnitev tega gradiva z izpisi iz protestantskih piscev, pa tudi sodobnega leposlovja, časopisov, slovnic in seveda z nabiranjem živega gradiva, ki mora zajeti vso Slovenijo in ne samo osrednjih narečij.
b) Čeprav se zaveda izjemnega pomena naglasnih vprašanj, dvomi, da bi jih bil sposoben reševati v takih okvirih, kot si jih je zamislil L. Svetec (Novice 1863).
68 c) Sprašuje se, kaj je s slovarjem, ki ga pripravlja Zalokar, tudi glede financiranja iz Wolfove zapuščine.
Vsa ta vprašanja je Fran Miklošič skupaj z nadškofom Pogačarjem in drugimi rešil v korist Levstika. Ta je leta 1866 prevzel tudi Miklošičevo gradivo in se z vso vnemo lotil dela. Rečemo lahko, da kljub jasni slovarski zasnovi Levstik ni bil sposoben obvladati gradiva v smislu discipline oziroma podreditve lastne znanstvene radovednosti smiselnemu cilju. Leta 1868 mu je bilo delo odvzeto.
Vse to, kar je manjkalo Levstiku, česar ni dokončal Miklošič, to je opravil v dobrih desetih letih Maks Pleteršnik, ki je bil sposoben dojeti aktualnost Miklošičeve, Levstikove in Cafove slovarske vizije, s tega vidika pretresti tako rekoč sto let zbirano gradivo in organizirati dodatno izpisovanje. Temeljna usmeritev pri tem mu je bil prav Miklošičev štirizvezkovni rokopisni slovar. Pomembnost tega dela za Pleteršnika je razvidna med drugim iz dejstva, da je preveril prepise Miklošičevega dela, ki so jih opravili bogoslovci, in ugotovil, da se nanje ne more zanesti; prosil je Miklošiča, naj mu pošlje svoj pravopis, in ta mu je ustregel; edina želja, ki jo je ob tem izrazil, je bila, da bi bil slovar čim prej končan.
V pleteršnikovem pismu Miklošiču 10. maja 1886, v katerem mu pojasnjuje, zakaj slovar še ne more iziti, kot si Miklošič pa tudi sam in vsi drugi želijo, so razvidne faze nastajanja slovarja:
a) vse prejeto gradivo je primerjano s pravopisnim Miklošičevim slovarjem;
b) v primerih, ko gre za strokovno izrazje (posebej se omenjajo poimenovanja rastlin in živali), je nujno pisno ali vsaj ustno posvetovanje s področnimi strokovnjaki;
c) potrebno je tudi anketiranje (posvetovanje) v zvezi z marsikatero nejasnostjo;
č) smiselno upoštevati gradivo, ki vedno na novo prihaja, kajti hkrati z redakcijo teče tudi zbiranje gradiva (z izpisovanjem in terenskim zbiranjem);
69 d) zaključek tekoče (prve) redakcije (Če mu bo ministrstvo odobrilo še za eno leto polovični delovni čas, bo ta, prva redakcija končana v naslednjem šolskem letu – 1886/87 – pravi Pleteršnik,
e) sledijo različna dopolnila;
f) temeljit pregled celote, šele nato tisk.
Faze nastajanja Pleteršnikovega slovarja spominjajo na faze nastajanje drugega temeljnega dela slovenskega besedoslovja in jezikoslovja – Slovarja slovenskega knjižnega jezika.
70 5.2 Zgradba geselskih člankov v Pleteršnikovem slovarju
1) geslo druga osnovna oblika, slovnični oz. besednovrstni kvalifikator
nakazana s končnico različni pomeni so ločeni s številkami
pomen oz enobesedna nemška ustreznica
razlaga pomena z opisom v slovenščini
ljubez ən, zni, f. 1) die Liebe; ljubezen nima oči, die Liebe ist blind, Cig ; ljubezen je bolezen, . Npreg.; lj. do koga ali česa, die Liebe zu jemandem oder zu etwas; lj. do Boga, do domovine; — 2) goreča lj., die Feuernelke ("brennende Liebe") (lychnis caledonica); tudi samo: ljubezen, ali: žgoča l., Fr.- C.
razlaga kombinirana lokacija: besedo je pomena Caf slišal v Framu in jo zapisal z opisom v nemščini ponazarjalno gradivo (zgledi iz dejanske rabe gesla) frazeologem
vodoravne črte ločijo manjše pomenske razlike
Geslo ali iztočnica je zapisana v osnovni obliki, druga osnovna oblika pa je nakazana s končnico. Iztočnice so abecedno razvrščene in besednovrstno označene. Samostalnik Pleteršnik zaznamuje s prevzetimi oznakami (m., f. in n.). Pri spolskosti ne pozna t. i. podspolov (npr. živosti pa tudi ne človeškosti). Tega ni zaznamoval, ker je morda mislil, da to spada v slovnico (Toporišič 2008: 26). V Pleteršnikovem slovarju so besede podrobno pomensko razčlenjene. Pomene Pleteršnik razlaga na več načinov: (1) z enobesednimi nemškimi ustrezniki, npr. ljubezen 1) 'die Liebe'; (2) z opisom v nemščini, npr. ljubezen 1) 'die Liebe ist blind'; (3) z opisom v slovenščini, npr. ljubezen 1) ljubezen nima oči.
71 Ponazarjalno gradivo: besede in zgledi iz dejanske rabe oziroma pomeni besed so opremljeni z navedbo vira, za katerega je beseda potrjena, npr.: Cig. in Fr. – C., ki pomeni, da je besedo Caf slišal v Framu in jo zapisal.
2)
geslo oz. iztočnica slovnični oz. besednovrstni kvalifikator
znamenje enakosti
Janežičev, Deutsch-slovenisches Toschenwörterbuch, 2. izd. 1867
ljubka , f. = ljubica, Jan., M.
besedotvorne dvojnice Miklošičevo slovarsko gradivo
vir oz. lokacija
Geselski članek vsebuje znamenje enakosti (=). Gre za sopomenke, ki imajo v slovarskem sestavku različne vloge in jih lahko razdelimo na več vrst glede na pestrost vlog. Na koncu pa je naveden tudi vir, in sicer je razvidno, da se beseda pojavlja že v Janežičevem in Miklošičevem slovarju.
3) geslo
slovnični oz. besednovrstni kvalifikator
razlaga pomenskega dela z opisom v slovenščini (element enoj. slovarja)
dvojnici ponazarjalno gradivo (zgledi iz dejanske rabe)
ljubı, adv. = ljubo: če vam je ljubi = če vam je prav, Mlinsko pri Koboridu ( Goriš.) – Erj. (Torb.).
krajevna oz. pokrajinska razširjenost vira narečna beseda kaže na zbirko: Fran Erjavec, Iz popotne torbe (Letopis Matice slov., 1875, 1879–80, 1882–83)
72 Tudi ta geselski članek vsebuje znamenje enakosti, kateri sledi razlaga pomenskega dela z opisom v slovenščini. Naveden je tudi zgled iz dejanske rabe besede. Na koncu pa je zabeležen tudi vir, ki kaže, da gre za narečno besedo iz Mlinskega pri Kobaridu, katero je zabeležil že Fran Erjavec.
4) geslo (pri narečnih besedah naglasa ni zaznamoval)
druga osnovna oblika, nakazana s končnico narečna b. iz slovarske zbirke
glava zaglavje enobesedna nemška ustreznica
lomək, -mka, m. der Bruch (math.),; Jan. (H.) pogl. ulomek.
strokovna oznaka
slovnični oz. besednovrstni kvalifikator
pomen besede opremljen z navedbo vira, Janežičev slov.-nem. slovar, pregl. in pomn. F. Hubad, 1893
Iztočnica geselskega članka je narečna beseda, saj Pleteršnik narečnim besedam naglasa ni zaznamoval. Nato sledi druga osnovna oblika, ki je nakazana s končnico ter enobesedna nemška ustreznica. Na koncu geselskega članka pa je naveden vir, ki kaže, da gre za narečno besedo iz slovarske zbirke (Janežičev slovensko-nemški slovar). Pojavi se tudi strokovna oznaka (math.) ter oznaka pogl., ki je nekakšno opozorilo o večji priporočljivosti oblik. V tem primeru je navedena nemška ustreznica in opozorilo pogl. ulomek, kar je verjetno opozorilo na večjo ustreznost zadnje.
73 5)
geslo je naglašeno
slovnični oz. besednovrstni kvalifikator
pomena v nemškem jeziku oz. pomena z enobesedno nemško ustreznico
1. ljúbəznost, f. die Lieblichkeit, die Liebenswürdigkeit, V. – Cig., Cig. (T.), C.
navedba vira Cafovo slovarsko gradivo
citat iz Cigaletovega slovarja Cigaletova znanstvena vzet iz Vodnikovega rokopisa terminologija, 1880
S številko pred iztočnico so označene enakopisnice oz. homonimi.
naglašeno geslo, iztočnica, pri ozkih e-jih je šel v podrobnosti, enobesedna nemška ustreznica naslonil se je na dolenjsko narečje
2. ljubeznost, f. die Liebe, ogr. – Valj.(Rad); bratinska lj., ogr. – C.
približna vir oz. citat iz ogrskega narečja pomenka M. Valjavca, Prinos k naglasu u (novo) slovenskem jeziku, Rad jugoslovanske a kademije, knj. 43 i. nasl.
lokacija oz. vir iz ogrskega narečja, prepisana iz Cafovega slovarskega gradiva
Enakopisnice (homonimi) so v Pleteršnikovem slovarju označene s številko pred iztočnico. Iztočnicam, ki so naglašene, je posvečal veliko pozornosti in skrbno izbiral znake. Polglasnik zapisuje e-ju podobno z repkom v gornjem levem delu. Nato sledi besednovrstni kvalifikator ter pomena z enobesedno nemško ustreznico. Na koncu geselskega članka je naveden tudi vir.
74 5.3 Gesla v Pleteršnikovem slovarju
V Pleteršnikovem slovarju so gesla zapisana v osnovni obliki, onaglašena, besednovrstno označena, pomensko razčlenjena in pojasnjena z enobesednimi nemškimi ustrezniki, z opisom v nemščini ali slovenščini, s slovensko sopomenko ali približno pomenko ter ponazorjena s citati iz pisanih virov ali slovarskih zbirk. Pri prevzetih besedah je naveden tudi izvor. bábica, f. 1) die Groβmutter, Mur., Cig., Jan., vzhŠt., BlKr.; — 2) die Hebamme; 3) dem. baba, altes Weibchen; — 4) das Weibchen aller kleineren Vögel, Cig., Gor., Notr.; — 5) die Schmerle (cobitis barbatula), Cig.; — 6) der Herrenpilz (boletus edulis), = baba, Št.-C.; — 7) neka hruška, Maribor-Erj. (Torb.); — 8) die leere Buchweizenhülse, Z., Gor.; leerer Maiskolben, Cig.; leere Kastanienhülse, BlKr.; — 9) die Schraubenmutter, Ptuj-C., DZ.; — 10) der Pfannendeckel am alten Büchsenshloss, Cig.; — 11) kalup za tiskarske pismenke, die Matrize, V.-Cig.; — 12) das Haftelöhr, Cig., BlKr.; — 13) der Sensenring, Mur.; — 14) železo, na katerem se kosa kleplje, der Dengelstock; — 15) der Deckel bei der Weinpresse, Cig.; (prim. dedec); — 16) ein Haufen über einander liegender Garben, Dol.; die Mandel, Cig.
Glede na oblikotvorne posebnosti je navedena tudi druga osnovna oblika, npr.: bágər, -gra, m. = škrlat, Cig., Jan., Cig. (T.); — stsl. bahàt, -áta, adj. prahlerisch; bahati ljudje; bahata obleka, prunkende Kleidung.
Pri glagolih pa je vedno navedena 1. oseba sedanjika, npr.: bagríti, -ím, vb. impf. purpurroth färben, Cig.; — rus. bagrítъ. bájati, -jam i. -jem vb. impf. 1) schwätzen: b. = praviti basen, Dict.; — sagen: prim. baje, baje da, kar je menda nam. bajo da, Levst. (Sl. Spr.); — 2) phezeien: dobro vreme b., sv. Vincenc baja, da bo dosti dobrega vina, C.; — 3) beschwören, zubern, Mur., Mik., kajk.-Valj. (Rad).
Označen je tudi izgovor l, npr.: b ł əc, -łca, m. 1) der Weiβe, Jan., nk. (opp. črnec); — 2) der Weiβkopf (Flachskopf), der Kakerlak, Cig., Jan., Mik.; — 3) weiβes Pferd, der Schimmel, Cig., Jan.; — weiβer Ochs, Cig., Mik.; — 4) neko jabolko, Ljubljanska ok.-Erj. (Torb.); — 5) der Albit (min.), Cig. (T.); — 6) eine Augenkrankheit: der graue Star, C.; — 7) das Splintholz,
75 C.; — 8) der Kotzen, C., BlKr.-Mik.; — 9) gebleichte Leinwand, Mik.; — ein Leinwandlaken, worauf Getreide getrocknet wird, BlKr.; — 10) der Pfennig, Bes.; prim. belič; — 11) = belar, der Bleicher, C.
Homonimi so označeni s številkami pred geselsko besedo, npr.: 1. b g, m. die Flucht: v beg se pustiti, die Flucht ergreigen, Trub., Dalm.; nav.: v beg se spustiti; tudi: v bege se spustiti, Nov.-C.; na begih biti, im Begriffe sein zu entfliehen, Fr.-C; na begu, flüchtigen Fuβes,Cig.; obrniti se v beg, sich zur Flucht wenden, Cig.; v beg pripraviti, Meg., v beg zapoditi, in die Flucht schlagen, Cig. 2. beg, m. = plemenitaš, knez (pri Turkih); — prim. tur. beg = gospod, Dan. (Hajnšek-Holz 1997: 109)
Mojca Tomišić (2008: 42–55) je raziskovala prikaz glagolov s se v Pleteršnikovem slovarju. Raziskala je gradivo od A do H. Na podlagi analize je ugotovila, da Pleteršnikov uvod ni izpostavil redakcijskega načela za sestavo slovarskega sestavka glagolov v se. Majda Merše (2004: 253–271) je ugotovila, da je urednik upošteval naslednja pravila: 1. glagol s se ni v iztočnici, kadar je bila izkazana tudi raba brez se, pač pa je predstavljen v enem od pomenskih razdelkov slovarskega sestavka, in sicer kot: a) samostojni pomen, b) pomenski odtenek (grafično označen z dolgim pomišljajem) ali le kot c) zgled; 2. nedosledno je prikazana raba trpnega načina s po enim ponazarjalnim zgledom: 3. glagol s se je iztočnica, kadar gradivo ni izpričevalo rabe brez se.
Pregled gradiva od A do H je pokazal, da so v iztočnicah dejansko skoraj izključno glagoli, ki brez se ne obstajajo, npr.: dotikati se, -tikam, -čem se, vb. impf. ad dotekniti se; berühren: d. se koga, česa; dotikajoče se krivulje, sich berührende Curven, Cig. (T.); - antasten: d. se poštenja, ljudskega blaga, Cig.; ne d. se česa, etwas unangefochten lassen, Cig.; - betreffen, angehen, Cig., Jan., nk.; njega se dotiče, Krelj; kar se dotiče krajev te doline, Dalm.
76 Navedena je tudi oblika brez se: hehetáti se, -etam, -ečem se, vb. impf. kicheren, Jan. ; tudi brez »se«, Jan.; hehetala bodeš, (Let.).
V Pleteršnikovem slovarju je 157 takih glagolov, veliko več pa je takšnih, ki imajo obliko s se navedeno v ponazarjalnem gradivu, in sicer 276, npr.: grebánčiti, -ančim, vb. impf. runzeln; čelo g.; g. se, runzelig werden; einschrumpfen.
V večini primerov so glagoli označeni z začetno črko in s se, velikokrat pa ne in jih najdemo le s podrobnim branjem slovarja, čeprav se po ničemer ne razlikujejo od posebej označenih, npr.: gromáditi, -adim, vb. impf. = grmaditi, Cig., Jan., Cig (T.); oblaki se gromade v čudovite podobe, Zv.
5.4 Naglas
Maks Pleteršnik je – v nasprotju s Cigaletom – slovenskim besedam prvič zapisoval naglas (jih onaglaševal), drugič pa onaglaševal tonemsko, to je tako, kot govori večji del Dolenjske (z delom Notranjske) in Gorenjske, pa zahodna (danes avstrijska) polovica Koroške in srednji del Beneške Slovenije ter zgornje Posočje navzdol do pred Tolminom. To naglaševanje – javnosti ga je odkril Vodnik leta 1811 – je še v času nastajanja Pleteršnikovega slovarja (1878–1895), raziskoval (zlasti za gorenjsko stran) Matija Valjavec, živeč v Zagrebu, po svoje pa oče Stanislav Škrabec, prvič že 1870 v Novem mestu, predvsem za sistematičen slovnični prikaz v letih 1894–1895. Pleteršnik tako upravičeno sklepa: »Naj se torej pomni, da je to prvi poskus po pravilih določiti natančnejše naglaševanje vsemu slovenskemu besedju. Prihodnje raziskave bodo popravljale, kar je tu še nedostatnega.« Bil je tako pogumen, da je naglaševanje v svoj slovar prevzel za njim le še Breznik v Slovensko-srbohrvatskem slovarju (1950), na Toporišičevo pobudo pa je sprejet tudi v SSKJ (zborovanje slavistov 1960 v Piranu). (Toporišič 1995: 282–283), (Toporišič 2011: 14).
Tudi pri zaznamovanju naglasa je bil Pleteršnik zelo gospodaren in je naglasne tipe pregibnih besed zapisoval skrajno napeto, to je tako, da so bili naglasni tipi
77 zajeti le slovaroslovno (pridevnik npr. največ z dvema oblikama), celotni naglasni vzorec pa si je bralec slovarja lahko vzpostavil le na podlagi slovničnih naglasnih tipov. Ponazorimo za a-jevsko sklanjatev: hvála, nóga, hruška (nepremični na osnovi), meglà è (končniški), gláva gláve/glave (mešani), ko pel peli (premični). Celotne tipe je Škrabec prav podal šele v 90. letih v svojem Cvetju. Mešani naglasni tip je Pleteršnik malo zapostavljal, zlasti pri prislovu iz pridevnika. Vsa ta gospodarnost je izhajala iz njegovega trdnega nazora o slovaropisju, kakor vidimo iz njegove ocene Pajkovega rokopisa Slovensko-nemškega slovarja (črka A):
»/L/e kjer je količkaj nepravilnosti, naj bi bilo /v slovarskem sestavku/ vse obširneje zaznamovano, tako kakor je v Vukovem rečniku« (Toporišič 1995: 283–284), (Toporišič 2011: 16). Pleteršnik v slovarju naglašuje tudi naslonske besede, npr. veznike in predloge. So pa v slovarju tudi nenaglašene besede, vendar le zaradi tega, ker jim Pleteršnik ni poznal naglasa, npr. pripogniv, čebra, č , čel, ali pa je bralca pošiljal k drugi iztočnici. Primer za nenaglašeno domačo besedo je primernik mehkejši pri mehek (Toporišič 1995: 284).
Za zapisovanje slovenskih glasov v besedah si je priredil tudi pisavo. O tem Pleteršnik piše tako:
»Nedoločni glasnik (polglasnik) je dobil svoj posebni znak; /.../ za l, ki se kakor u izgovarja, pa je sprejet poljski ł. / .../ Dozdaj /se pa nista/ dalje razločevala ozki e in o, kakor se razločujeta v tem slovarju, ker je le na Dolenjskem in Notranjskem prav tako slišati glasove. Vendar mislim, da se imajo ti razločki smatrati za bistvene razločke slovenskega jezika, ki se bolj ali manj, če tudi ne na enak način, široko po Slovenskem kažejo 2); zato se njih zaznamenjevanje ni moglo lehko opustiti« (S-NS I, str. X.) (Toporišič 1995: 285). 5.5 Krajevna, časovna in stilno-plastna označenost
Pleteršnikov slovar je bil dragocen informator glede krajevne razširjenosti in narečnostne oznake besed, saj navaja pri besedah iz živega govora ustrezne podatke, npr. BlKr. – belokranjsko, Gor.- gorenjsko, jvzhŠt.- jugovzhodni del Štajerskega, zlasti vzhodni del brežiškega okraja, Rib.- Ribniška dolina na Dolenjskem (Hajnšek-Holz 1997: 110).
78 Pozna pa še naslednje: Ben., Cirk., BdC, Dol, Fr. (Caf), Gbrda, Goriš., Hal, Ig, Ip., Ist., Kor., Kr., KrGora, Lasče, Ljub., Notr., org., Poh., Prim., Polj., Rez., Rož (Scheinigg), SKr., SlGor., SlGradec, Ščav., Št., Tolm., vzhŠt., zapŠt., Zilj. To lahko kaže tudi na to, od kod so mu ljudje pošiljali besedje. Največ pošiljateljev je bilo s Štajerskega (12) in Gorenjskega (11).
Tudi pri časovnem opredeljevanju rabe besed nam je bil Pleteršnikov slovar v veliko pomoč, in sicer z navajanjem virov za posamezne besede ali pomene besed, npr. bába 1) die Groβmutter, Meg., Mur., Cig., Jan., Dalm., Levst. (Nauk) (Hajnšek- Holz 1997: 111). Omeniti moramo tudi kvalifikator nk. (novo knjižno) v Pleteršnikovem slovarju, ki opozarja na nove besede. Iz elektronske izdaje slovarja (Pleteršnik 2006) izvemo, da jo nosi 7704 besed (Stramljič Breznik 2011: 373). Oznako novoknjižno je Pleteršnik opredelil kot
»kratic/o/ zelo obširnega pomena, /ki/ obsega vse knjištvo in posebno vse časopije novejše dobe, kolikor ga ni s posebnimi kraticami omenjenega.« Nedvomno je Pleteršnik s tem želel predstaviti novejše jezikovne pojave (Stramljič Breznik 2011: 375).
Glede na dejstvo, da je v tradiciji slovenskih slovarjev ta oznaka popolnoma nova, je bila vsaj že nekajkrat opažena pri raziskovalcih in poznavalcih Pleteršnikovega slovarskega dela. Toporišič (1977: 22) in Hajnšek – Holz (1997: 53) nanjo opozarjata kot na pomembno stilnoplastno oznako. Šivic – Dular (1997: 45) med prvinami zgodovinskega slovarja, ki jih vsebuje Pleteršnikovo delo, navaja, da bi z današnjega stališča zgodovinsko informacijo o besedi lahko prepoznal tudi v Pleteršnikovem slogovnem kvalifikatorju novoknjižni (nk.), in hkrati dodaja, da merila zanj niso zmeraj razvidna. Kot primer navaja zgled krilatec, ki je v pomenu 'angel' izpričan že v Brižinskih spomenikih. Po avtoričinih navedbah pa je ob oznaki novoknjižno ob tvorjenkah/izposojenkah novejšega datuma pogosto navajan tudi vir, iz katerega slovanskega jezika so prevzete, in je s tem dodan še etimološki podatek, npr. 2. plin, m. das Gas, Jan., Cig. (T.), nk.; pokalni p., das Knallgas, Cig. (T.), Sen. (Fiz.); treskalni p. schlagende Wetter, Sen. (Fiz.); - češ. (Stramljič Breznik 2011: 375–376).
79 Primer geselskega članka v Pleteršnikovem slovarju z oznako novoknjižno (nk.): bedastoča , f. die Thorheit, die Dummheit, C., BlKr., kajk.-Valj. (Rad) nk. b gun əc, -nca, m. = begun, Cig., Jan., nk.
V geselskem članku Pleteršnik navaja tudi izvor besed, npr.: b l ga, f. 1) weiβe Kuh, (-ljuga) Mur.; — 2) der Hausen (acipenser huso), Jan., Erj. (Ž.); rus. babura , f 1) die Vettel, die Schachtel; — 2) der Kellerwurm (oniscus), Cig.; (tudi hs.). be na, f. der Einfaltspinsel, der Tölpel; Cig.; ti si prava bena! BlKr.; tudi hs; iz tur., Dan. be rmati, -am, vb. impf. = nabirati, werben, Z.; — iz nem. bákər, -kra, m. das Kupfer, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; čisti b. das Feinkupfer (Garkupfer), Cig.; — po drug. slov. jezikih.
Opozarja pa tudi na druge jezike: češ., fr., furl., got., hs., it., kor.-nem., madž., polj., srlat., srvn., stsl. (= staroslovensko), stvn., švic., tur.
Izrazita skupina so tudi posamezniki jezikoslovci: Alas., Baud., Blc, Boh., C(af), Cig., Dan., Danj., Erj., Frey, Gutsm., Habd., Hip., Hlad., Jan., Jarn., Josch, Kl(odič), Kop., Krelj, Levst., M(iklošič), Meg., Met., Mik., Mur., Navr., Pohl., Raič, (Scheinigg), Slom., Škrab., Škrb., Šol., Štrek., Trumm., Tuš., V.-Cig., Valj., (Vod.), Z(alokar).
Strokovnih oznak ima Pleteršnik 21: arch., astr., bot., chem., geogr., geol., hist., math., mech., merc., mil., min., mont., mus., phil., phys., stat., techn., typ., zool. (Toporišič 1995: 288).
V slovarju je opredelil tudi odnos do ljudskih izposojenk: »Prav tako se tudi ni sprejemala večina takih tujih besed, katere prosti narod sicer pogostoma in brez potrebe rabi, ker za dotične pojme tudi domače besede še krepko živijo med narodom« (M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar. Pripomnje, str. VII.). Pri Pleteršniku tako ne najdemo besed tuhna, šporhet – ima pa domači besedi
80 pernica, f. 1) das Federbett, das Federkissen, die Tuchet in pernjáča, f. das Federbett, C.
Pri geslu fîrkelj, -klja, m. = bokal, die Maβ; - iz nem. Viertel nas opozarja na slovenski ustreznik in izvor besede; podobno pri geslu fláša, f. iz nem. Flasche; pogl. steklenica. V slovarju najdemo tudi kvalifikator zaničljivo, npr. bába 3) zaničljivo o odrasli ženski, posebno starejši; o zakonski ženi (zaničlj.). Najdemo pa tudi že neke vrste kvalifikatorska pojasnila, npr. bába 4) v vražah in pravljicah a) babo žagati ..., b) divje babe (Hajnšek-Holz 1997: 111).
5.6 Iztočnice
Iztočnice slovarja so posamezne besede, ne pa tudi besedne zveze. Tako imenovane reke (frazeologeme), najsi gre za besednozvezne (rekla) ali povedne (rečenice), je podajal v razlagi in jih tudi večinoma »prevajal«, na primer pri iztočnici: glava: 1) glavo pokonci nositi 'den Kopf hochtragen': /K/olikor glav, toliko misli 'viel Köpfe viel Sinn'.
A Pleteršniku ni vsaka beseda tudi iztočnica. Za primer: v istem slovarskem sestavku, npr. pri pridevniku lep, je poleg pridevnika samega obravnaval tudi prislov (lepo ravnati s kom), pa tudi posamostaljeno (z lepo 'in Güte'). Večkrat je v istem sestavku navajal tudi primernik (comp. lepši), vendar je primernik mlajši tudi kot iztočnica. Podobno je imel v istem sestavku tudi prislov in enakoglasni predlog oz. predpono (nàd: I. praep., II. adv., III. praef.). Pri tem je zanimivo, da ne navaja »predpone« samostalniških in pridevniških tvorjenk iz predložne podstave, pač pa pri glagolu (podkovati, podložiti, podpisati) (Toporišič 1995: 280–281).
5.7 Osnovne oblike v glavi geselskega članka
Tukaj je bil zelo gospodaren, bolj, kot smo danes, pravi Toporišič (Toporišič, 1995: 281). Pisal je npr. samo imenovalniško obliko samostalniške oziroma pridevniške besede, če je sklonljivost oziroma pregibnost idr. bila predvidljiva; pri sam. npr. abeceda , admirāl; pri pridevniku samo moško obliko: admirālski.
81 Pri glagolu je bila dvooblikovnost tako rekoč naravna danost: bráti, bérem; básati, bâšem: tískati, am. Po več oblik je nakazoval tudi pri imenskih besedah, ko je šlo za kakršne koli premene: bràt, bráta; jézik, íka; stàr, stára; débel, debe la; mlad, mláda. Pri zaimkih pa se je močno zanašal na slovnico, saj jim ni zaznamoval niti spola (in to je takó tudi v SSKJ).
5.8 Besedne vrste v slovarju
Redno je zaznamovana besedna vrsta, npr. adj., pron., num., vb., adv., conj., praep., interj., le samostalnike je besedovrstno zaznamoval s posrednimi oznakami za spol (m., f., n.), kakor je še sedaj npr. v SSKJ. Prav te oznake ustrezajo Cigaletovim der, die, das, sicer pa ima tudi Cigale latinsko besednovrstno izrazje. Besednovrstnim oznakam je dodajal razločevalne oznake, tako vb. še pf., oziroma impf., pri adv. še interr., pri števniku num. ord. ali distr. Tudi kako drugo slovnično lastnost je zaznamoval latinsko, tako npr. praep. z oznako c. + sklon, npr. praep.c. gen. (Toporišič 1995: 281).
Pojmovanje besednih vrst je pri Pleteršniku tradicionalno, v primerjavi z danes pa so mu lastnostni zaimki pridevniki: ták adj. proti kate ri pron. oziroma kákšən adj. Tudi množilni števniki so mu samo pridevniki: četver ən, -rna adj. Tako je tudi pri Cigaletu in SSKJ (Toporišič 1995: 281–282).
5.9 Pleteršnikov razlagalni del geselskega članka
Primer iztočnice, glava, ki ima kar osem pomenov. Pomen:
1) podan s prevodom der Kopf, das Haupt (des Menschen); 2) je deloma pomenskosestavinski: der Kopf als Sitz der geistigen Tätigkeit/glava kot sedež duhovne dejavnosti/; 3) je der Tierkopf /živalska glava/; 4) je spet pomenskosestavinski: etwas Kopfähnliches /nekaj glavi podobnega/; 5) je podan s slovensko sopomenko.
Pri pridevniku si pri sprevrženkah pomaga s prevodi in ne zaznamuje spremenjenega slovničnega statusa enot, npr. pri lep le p a adj.: prvi primer je kar
82 lepo ga je videti in nato lepo dišati, lep duh, kjer je beseda prvič uporabljena kot povedkovnik, drugič kot prislov in šele tretjič kot pridevnik, samostalniško pa je na lepem vas bodo posvarili. Pri pridevniku so nakazani primerniki: méhək hka /.../ compar. mečji, mehkejši; mekši, C. ogr. (Toporišič 1995: 285–286).
Na tem mestu moramo omeniti naslednje Pleteršnikovo stališče:
»Kar se je nepotrebno zdelo, to se je opuščalo. Tako si npr. vsakdo iz vsakega samostalnika, ki pomenja osebo, lahko sam napravi svojilni prilog na ov ali in /.../. Pri nedovršnih glagolih razlaga ni vselej tako popolna; naj se torej vselej primerja pripadajoča dovršena oblika. Isto tako se naj primerjajo pri glagolskih samostalnikih dotični glagoli« (S-NS I, str. IX). O etimološki sestavini razlag Pleteršnik pove:
»Etimološkega razlaganja nima ta slovar veliko. /.../ Samo le pri tujkah, ki jih je narod prejel iz sosednjih jezikov ter so se že davno pri nas udomačile, dodajale so se, kjer je bilo mogoče, kratka pojasnila, primerjajoča one besede tujih jezikov, iz katerih so nastale ali s katerimi so v besednem sorodstvu. V tem oziru se je najbolj porabilo, kar je najti v Miklošičevih delih in Štrekljevih spisih« (ne pa pri Cafu ali Levstiku, pri katerih gre za »le poskusno preiskovanje in studije«), npr.: fànt /.../ iz it. fante, C., Mik. (Et) (S-NS, str. IX) Frazeologeme ima Pleteršnik rad »prevedene«, navaja pa jih pri ustreznih pomenskih razdelkih, npr. za iztočnico glava: glavo si beliti s čim – sich mit etwas den Kopf zerbrechen /razbijati si glavo s čim/; marsikaj pa je povedano tudi samo v slovenščini, npr.: občina ima na svoji glavi siromake = na skrbi, Levst. (Nauk.); skrbi si na glavo vteči, Eej. (Izb. sp.); ta človek mi je ves dan na glavi – ist mir auf dem Nacken, Cig. (kar /mi je na tilniku/) (Toporišič 1995: 286).
Za splošno oznako Pleteršnikovega slovarja navedimo sodbo A. Breznika (SBL, 1949, 384):
»V slovarju je hotel uresničiti vse zahteve sočasnega jezikoslovja, zato je z velikim trudom in preiskovanjem določil izreko, glasove in naglas pismenega jezika. Najtežje stališče je imel pri določevanju pravopisa. Pleteršnik je s srečno roko strnil tradicijo pred Levstikom z novim počasi prodirajočim pravopisom Škrabčevim, ki je slonel na zgodovinski podlagi in živem ljudskem govoru. Tako je postal slovar tudi zakonik pravopisja in pravorečja.« Irena Orel (1998: 115) ugotavlja, da nam Pleteršnik v slovarskih sestavkih odstira vsaj dve slovaropisni posebnosti. V tem, sicer dvojezičnem slovarju, ki svojo namembnost razširja na vse slovenske uporabnike ne glede na pokrajinsko pripadnost in stopnjo izobrazbe: tj. navedba tudi slovenskih ustreznic in razlag
83 poleg ali namesto nemških ter ponazarjanje besede, besedne zveze v sobesedilu, vzetem iz slovenske ljudske in književne zakladnice (tudi z navedbo vira). Orlova je namenila posebno pozornost nepredvidljivim vrstam ustrezniškosti (ekvivalance) v Pleteršnikovem slovarju. Raba takih slovaropisnih postopkov presega okvir dvojezičnega slovarja s slovenskim izhodiščem in sistematično uvaja prvine enojezičnega razlagalnega slovaropisja.
Ob pregledovanju vrst ustreznic, tj. pričakovanih pomensko enakovrednih nemških prevedkov slovenske iztočnice, nas preseneča nezanemarljiva vloga slovenskega jezika v nemškem razlagalnem delu slovarskega sestavka. Ta včasih omogoča razumevanje oziroma povečuje informativnost tudi slovenskim, nemščine neveščim uporabnikom, ki slovenske iztočnice oziroma njenega določenega pomena ne poznajo. Te slovaropisne prvine, tipične za enojezični razlagalni slovar, so tako sopomenske ustreznice kot tudi daljše razlage, ki spremljajo določen pomen, podpomen besede oziroma besedne zveze. Poleg njih pa ima tako nedvojezično vlogo tudi dokaj pogosto ponazarjalno gradivo (Orel 1998: 115).
5.10 Pleteršnikovi dodatki in popravki lastnega slovarja
Ko je od decembra leta 1892 dalje slovar začel izhajati po snopičih, Pleteršnik s slovaropisnim delom zanj ni zaključil, ampak je v svoj interfolirani izvod – danes ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani pod signaturo R II 43384 – marljivo, še med izhajanjem slovarja, sproti beležil popravke in dodatke. Ta izvod z novimi pomeni k iztočnicam, dodatnimi besedami in viri ter zgledi iz tiskov pred in po izidu slovarja in ustnih virov namreč vsebuje tudi nekatere popravke in dodatke, ki so bili že natisnjeni v razdelku Dodatki in popravki zadnjega, triindvajsetega snopiča. Vanj je Pleteršnik že zapisal, da je npr. k razdelku Kratice potrebno dodati okrajšavo »stil. = stilistica (spada v stilistiko)«, da se sedanjik glagola apnáriti pravilno glasi s cirkumflektiranima a in ne z akutiranim ipd. Toporišič (1995: 278) navaja še oznake dem. = /.../ pomanjševalna beseda; dial. = v dialektu, v narečju ali v narečjih; fig. = figuraliter, v prenesenem pomenu, v podobi rečeno; ger. = germanizem; gramm. = grammatica, slovnica (spada v slovnico); pren. = v prenesenem pomenu, prim.
84 fig.; prim. = primeri (zvrača na besede podobnega pomena, ali na besede, ki pojasnjujejo dotično besedo ali na tuje besede, iz katerih so dotične slovenske nastale). Da med okrajšavami manjkata razlagi za dual. in coll., je očitno spoznal prepozno, ko je bil slovar že dotiskan. Pomembna oznaka mu je – navedena v 2. delu Kratic
»nk.: ta kratica je zelo obširnega pomena in obsega vse knjištvo in posebno vse časopisje novejše dobe, kolikor ga ni s posebnimi kraticami omenjenega.« Kljub popravku to še ni vse o oznakah, saj Pleteršnik opozarja včasih tudi na protipomenke (opp. = oppositum, beseda nasprotnega pomena). Nasploh je Pleteršnikovo zavzetost za čim bolj popoln slovar mogoče razbrati tudi iz osrednjega slovarskega dela, saj je vanj vključil tudi Štrekljevo besedje iz prispevka Iz besednega zaklada narodovega, ki je v Letopisu Slovenske matice izšel v istem času kot prvi snopič slovarja. Njegov močno popisan interfolirani izvod navdušuje in navdaja z željo in upanjem, da bi bili popravki in dopolnila skupaj z »dopolnjenimi Pleteršniki« drugih avtorjev. Dokler pa volje in pogojev za zlitje Pleteršnikovega slovarja in njegovih dopolnil skupaj z drugimi slovenskimi sodobnimi, historičnimi in narečnimi viri v sodobni tezaver slovenskega jezika ni, je prav, da slovar ohranjamo med nami (Furlan 2006: IV– V).
85 6 PRIMERJAVA PLETERŠNIKOVEGA GESELSKEGA ČLANKA S SLOVARJEM SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA IN MURKOVIM SLOVARJEM
Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar je zadnji večji slovar slovenskega jezika, ki je nastal v času, ko je bila naša leksikografija na isti ravni kot leksikografija drugih narodov. Medtem ko so drugi slovanski narodi nadaljevali leksikografsko delo, razvijali in izdajali sodobne slovarje različnih vrst, so pri nas izhajali le manjši dvojezični slovarji (npr. Janežičeva Slovensko-nemški in Nemško- slovenski slovar sta doživela veliko dopolnjenih in popravljenih izdaj). Od pomembnejših slovarskih del je treba omeniti Glonarjev enojezični Slovar slovenskega jezika, ki je prvi enojezični slovar slovenskega jezika, čeprav elemente enojezičnega razlagalnega slovarja najdemo že v Pleteršnikovem slovarju. Slovarsko vrzel so nenadoma nadomestili pravopisni slovarji, ki so upoštevali tudi pomene besed, stilistiko in frazeologijo (Hajnšek-Holz 1997: 105), (Uvod v SSKJ 1994: XVIIII–XX).
V Sloveniji vse do ustanovitve Akademije znanosti in umetnosti, natančneje njenega Inštituta za slovenski jezik (1945), ni bilo ustanove, ki bi skrbela za slovaropisno delo, saj tudi predvojni in vojni čas nista omogočala znanstvenega dela. Tako je od izida Pleteršnikovega slovarja minilo petdeset let, ko se je začela uresničevati zamisel za velik slovar slovenskega knjižnega jezika kot temeljnega dela slovenskega jezikoslovja (Hajnšek-Holz 1997: 105).
Začetna slovarska dela sta vodila Fran Ramovš in Jakob Šolar. V tem času sta se prepletali in dopolnjevali dve temeljni nalogi: izdelava velikega akademskega slovarja in nova izdaja Pleteršnikovega slovarja. V skladu s tema nalogama je potekalo zbiranje slovarskega gradiva. Za veliki akademski slovar se je zbiralo gradivo iz vseh tiskanih in rokopisnih del, kakor tudi iz živega govora; za dopolnjeni Pleteršnikov slovar pa gradivo izvirne in prevodne literature ter publicistike prve polovice 20. stoletja. V novi izdaji Pleteršnikovega slovarja naj
86 bi bile upoštevane tudi veljavne pravopisne in pravorečne norme (Hajnšek-Holz 1997: 106).
Na osnovi zbranega gradiva so bile leta 1951 narejene poskusne redakcije gesel, ki so pokazale, da zbrano gradivo presega Pleteršnikov slovar glede frazeologije v sodobnem knjižnem jeziku, da pa ne nudi dovolj podatkov o starosti besed in njihovi geografski razširjenosti (Hajnšek-Holz 1997: 106).
Uspešno slovarsko delo je oviralo tako pomanjkanje strokovno usposobljenih delavcev kot finančne in prostorske težave. Večkrat je prišlo do spreminjanja slovarskih konceptov, tako sta bila npr. v letih 1953–1961, ko je leksikološko sekcijo vodil Božo Vodušek, v načrtu dva slovarja: veliki in priročni slovar, ki bi se ločila le po obsegu, ne pa po načinu obdelave – oba bi dajala podatke o geografski razširjenosti in zgodovinskem razvoju posameznih besed (Hajnšek- Holz 1997: 106).
Šele v začetku 60-ih let je bil po temeljitih razpravah v jezikoslovnih krogih narejen načrt za slovar sodobnega slovenskega knjižnega jezika, ki se ne bi naslanjal na Pleteršnikov slovar, vzor pa bi mu bil češki slovar v štirih knjigah. Temu konceptu slovarja se je prilagodilo tudi zbiranje slovarskega gradiva: izpisovala se je najnovejša izvirna in prevodna literatura, šolske, strokovne, poljudnoznanstvene in znanstvene knjige, revije, časopisi. Do takrat ločene slovarske kartoteke so bile združene v eno kartoteko. Abecedno gradivo je bilo popisano v Splošnih alfabetarijih, v katerih so poleg števila izpisov za posamezno geslo še podatki, ali je beseda v Slovenskem pravopisu 1962, ali v Pleteršnikovem slovarju, ali pa so jo zapisali klasiki, ali je dobljena s popolnimi izpisi, pri redko izpisanih besedah tudi, kdo jo je zapisal. V Splošnem alfabetariju so tudi opombe članov uredniškega odbora, ki so se po določenih načelih odločali za sprejem besed v Alfabetarij oziroma za obdelavo v SSKJ (Hajnšek-Holz 1997: 106–107).
Kako pomemben je bil Pleteršnikov slovar, se vidi iz celotnega dela za SSKJ: tako pri izboru besed, homonimnih rešitvah, naglasu (dinamičnem in tonemskem), pomenski razčlenitvi gesel, krajevni razširjenosti in starosti besed, delno pri
87 stilno-plastnem označevanju, frazeologiji in v manjši meri tudi pri terminologiji (Hajnšek-Holz 1997: 107).
Murkov slovar je bil zgodovini slovenskega slovaropisja vedno obravnavan spoštljivo, poudarjene so tudi dobre strani slovarja. V razvoju slovenske leksikografije, leksikologije in knjižnega jezika mu je pripisano lepo mesto. Slovar pa je značilen tudi po tem, da je izčrpal dostopno gradivo, s tem je bilo toliko dela, da si Murko ni mogel privoščiti poglobljenih analiz. Toliko energije, ki jo je vložil v slovar, mu ni prineslo zadoščenja, kot bi si ga zaslužil ter mu ni omogočilo nadaljnjega jezikoslovnega dela, meni France Novak (1999: 200).
Z vsemi temi navedenimi lastnostmi je Murkov slovar trdno postavljen v prostor in čas in prekaša vse prejšnje slovarje. Ker je bil izdelan na hitro, je popis toliko bliže dejanskemu stanju brez posebne predelave. Zaradi hitrosti so nekatera stališča prikazana neenotno ali pa je prišlo do nekaterih pomot. Neenotnosti so pogoste, če pogledamo slovar iz današnje perspektive, vendar nas to ne sme zmotiti, saj pri tako hitrem delu usklajevanje ni bilo mogoče.
6.1 Zgradba geselskega članka v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
Slovar slovenskega knjižnega jezika je enojezični slovar, kar pomeni, da so besede danega jezika tudi opisane v slovenskem jeziku. Najprej je izšel v petih knjigah (1970–1991), leta 1994 v eni knjigi, leta 1998 pa še v elektronski obliki. SSKJ vsebuje nad 93.000 gesel in spada med srednje obsežne slovarje.
V slovarju je zajet besedni zaklad (besede, zveze) in prikazana njegova raba, kakor se kaže v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku, to je v obdobju od začetka tega stoletja do 1969 oziroma do leta izida posamezne knjige. Obsega vse bistvene prvine knjižnega jezika: leposlovni, znanstveni, publicistični, časopisni, pogovorni jezik, terminologijo, žargone in narečno besedišče (Uvod v SSKJ 1994: XX).
Najbolj izčrpno je predstavljen leposlovni jezik izvirne in prevodne literature, ker se v njem najbolj kaže kontinuiranost slovenskega jezika in ker zelo vpliva na vse
88 druge zvrsti knjižnega jezika. Posebnosti pogovornega jezika in žargonov ter narečno besedišče so v slovar vključene, če so močneje zastopane v pisanem knjižnem jeziku. Terminologija je upoštevana nekako v obsegu srednje šole, zlasti če jo podpira publicistična ali poljudnoznanstvena raba. V terminologiji so najbolj zastopane tehnične vede, manj pa obrti in posamezne stroke, za katere ni bilo mogoče dobiti popolnejšega gradiva, ali stroke, ki so pri nas šele v razvoju (Uvod v SSKJ 1994: XX).
Med gesli ni lastnih imen, razen, kadar se uporabljajo v prenesenem pomenu ali v stalnih zvezah. Pav tako ni v geslih kratic in simbolov; so pa ti izjemoma dodani posameznim zgledom v ilustrativnem gradivu oziroma na koncu razlag. Zaradi omejenega obsega v slovarju tudi ni glagolnikov, manjšalnic, svojilnih pridevnikov, abstraktnih samostalnikov, imen za delujoče (ženske) osebe ipd., če se le redko rabijo. Narečne besede, ki sicer so v Pleteršnikovem slovarju, niso sprejete, če jih današnja knjižna raba ne potrjuje. Slovar tudi ne daje podatkov o izvoru in zgodovini besed.
Geselski članek v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je sestavljen iz:
1) gesla/geselske besede/iztočnice; 2) glave; 3) zaglavja; 4) razlage z ilustrativnim gradivom; 5) geselski članek lahko dopolnjujeta gnezdi – frazeološko in terminološko, podgeslo ipd.
Glava je začetni del gesla in sega do vključno kvalifikatorja, ki določa besedno vrsto. Geslo je naslovna beseda slovarskega članka, v katerem je ta beseda obdelana. Geslo ima lahko tudi več členov (čira čara). Vsako geslo je v slovarju prikazano v svojem odstavku. Geselski članki so razvrščeni po abecedi gesel ne glede na to, ali je geslo eno- ali veččlensko (Uvod v SSKJ 1994: XXI).
89 Homonimna postavitev gesel se ne opira na etimologijo, temveč na stanje v sodobnem jeziku, s težnjo, da bi bilo homonimnih gesel v slovarju čim manj (Uvod v SSKJ 1994: XXI).
Geslo je zapisano v osnovni obliki (z morebitnimi dvojnicami). Pregibne besedne vrste so podane praviloma takole: (1) samostalniki v imenovalniku in rodilniku ednine (oziroma množine pri množinskih samostalnikih). Enako so prikazani samostalniški števniki in samostalniški zaimki; (2) pridevniki, pridevniški števniki in pridevniški zaimki z oblikami za vse tri spole, moški spol praviloma v nedoločni obliki; (3) glagoli v nedoločniku in prvi osebi ednine sedanjega časa (Uvod v SSKJ 1994: XXII).
Gesla so predstavljena z osnovnimi oblikami tudi takrat, ko se katerih od njih v resnici ne uporablja (boleti). Nepregibne besedne vrste so zapisane v svoji edini obliki, glagolniki pa so zmeraj samostojna gesla. V oglatem oklepaju so zapisane posebnosti v izgovoru. Geslo ima včasih dvojnice. Te so pisne (avtocesta in avto cesta, argo tudi argot), izgovorne (abonent -enta in -enta, apniti in apniti, del [tudi deI]), pisno-izgovorne (brinovec in brinjevec, avtostopar tudi avtoštopar, babjak stil. babjek) ali oblikoslovne (bahariti in bahariti se, butelj –na tudi -tlja).
Slovar daje podatke o naglasu. Ker je v knjižnem jeziku razen dinamičnega naglasa možen tudi tonemski naglas, sta v slovarju tudi oba zapisana. Jakostni naglas je označen v glavi, zaglavjih, podgeslih in po potrebi tudi drugod. Tonemski naglas pa je označen le na koncu zaglavja v okroglem oklepaju. Naglas je označen na vseh besedah (geslih), razen na breznaglasnicah. Predvidljivi polglasnik ni označen (Uvod v SSKJ 1994: XXVIII–XXIX).
Zaglavje je tisti del gesla, ki sega od (prvega) kvalifikatorja besedne vrste do vključno podatka o intonaciji.
Pomenski del vključuje razlage, ilustrativno gradivo, gnezda. Razlage so lahko glavne in stranske. Glavna razlaga določa pomen oziroma funkcijo gesla in stoji za zaglavjem gesla ali za podgeslom. Glavni pomeni iz. funkcije so označeni z
90 arabskimi številkami; podpomeni z dvema poševnicama (//), preneseni pomen pa z eno poševnico (/) ali pren. Sopomenke so označene za dvopičjem. Na prvem mestu je vedno osnovni, najpogostejši, najnevtralnejši pomen. Nadaljnji pomeni so razporejeni po stopnji odvisnosti od osnovnega pomena. Včasih na prvem mestu ni najmočnejši, ampak pomensko izhodiščni pomen gesla, zlasti če je to potrebno zaradi razvrstitve nadaljnjih pomenov.
Razlagi sledi praviloma ilustrativno gradivo, to so zgledi iz dejanske rabe; ponazarja določene pomene, rabo, stilne markiranosti, kvalifikatorske rabe ... Ilustrativno gradivo obstoji iz iztržkov (s kartotečnih listkov prevzete in primerno abstrahirane zveze) ali iz citatov (se rabijo za ilustracijo posebne, zlasti narečne ali individualne rabe. V citatih so samo najnujnejše pravopisne spremembe) (Uvod v SSKJ 1994: XXIV).
Če je potrebno, ima geselski članek tudi tako imenovano gnezdo, to je oddelek, v katerem je zbrano posebno gradivo. Geslo oziroma podgeslo more imeti samo po eno frazeološko in po eno terminološko gnezdo. Gnezdi stojita na koncu geselskega oziroma podgeselskega dela; le kadar se zgledi nanašajo na en sam pomen, stoji gnezdo na koncu ustreznega pomenskega oddelka. Frazeološko gnezdo uvaja znak • in obsega:
1) fraze, ki zaradi posebnosti svojega pomena same po sebi ne morejo pojasnjevati nobenega pomenskega oddelka, so pa same potrebne pojasnila; 2) zveze, ki jih ni mogoče uvrstiti v pomensko-sintaktične skupine, ker kažejo premočan odklon od izkazanih pomenov, pa so hkrati tako osamljene, da ni mogoče zanje odpirati posebnih oddelkov; 3) reke in pregovore.
V terminološkem gnezdu, ki je označen z ♦ je prikazana terminološka raba besed ali zvez. Razvrstitev se ravna po abecedi kvalifikatorjev posameznih strok, v njihovem okviru pa po sintaktičnih kriterijih in abecedi (Uvod v SSKJ 1994: XXV).
91 Za opredeljevanje besed, pomenov ali zvez uporablja slovar kvalifikatorje. To so pojasnila, ki poučujejo, v katero slovnično kategorijo spada beseda, jo opredeljujejo časovno oziroma krajevno, govorijo o njeni stilni uvrstitvi, razširjenosti in vrednosti ter nakazujejo preneseno ali posebno rabo. S tem kažejo na normo knjižnega jezika ali opozarjajo na razmerje do nje (Uvod v SSKJ 1994: XXV).
6.1.1 Primerjava Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Pleteršnikovega slovarja
V Pleteršnikovem slovarju so gesla zapisana v osnovni obliki, onaglašena, besednovrstno označena, pomensko razčlenjena in pojasnjena z enobesednimi nemškimi ustrezniki, z opisom v nemščini ali slovenščini, s slovensko sopomenko ali približno pomenko ter ponazorjena s citati iz pisanih virov ali slovarskih zbirk. Pri prevzetih besedah je naveden tudi izvor. Glede na oblikotvorne posebnosti je navedena tudi druga osnovna oblika. Označen je tudi izgovor l, homonimi so označeno s številkami pred geselsko besedo. Naglas je v Pleteršnikovem slovarju enojen – tonemski, le pri novo prevzetih besedah je naglasno mesto označeno s črtico.
V SSKJ so gesla zapisana v osnovni obliki, vedno tudi v drugi osnovni obliki, oblikotvorne posebnosti pa so v zaglavju gesla. SSKJ daje podatke za dinamični in tonemski naglas ločeno. Homonimna postavitev gesel v SSKJ se ne opira na etimologijo, temveč na stanje v sodobnem knjižnem jeziku, s težnjo, da bi bilo homonimnih gesel čim manj. Enako pisana gesla, ki spadajo v isto besedno vrsto, so istega spola in imajo enak naglas, so označena z eksponenti, npr. bor1 : bor2 : bor3. SSKJ izvora besed ne navaja.
Pleteršnikov slovar in Slovar slovenskega knjižnega jezika sta bogato pomensko razčlenjena. V Uvodu v SSKJ je zapisano, da so uredniki pri izdelavi geselskih člankov v prvi vrsti upoštevali zbrano slovarsko gradivo, ga vrednotili glede na svoje poznavanje živega jezika, v pomoč pa so jim bila poleg Pleteršnikovega in Glonarjevega slovarja še druga domača ter tuja leksikografska dela.
92 Pri večpomenskih besedah SSKJ ne izkazuje vseh pomenov, zlasti ne redkih in možnih, ki so bili upoštevani v Pleteršnikovem slovarju. Za primer geslo babica, ki ima v SSKJ 5 pomenov, frazeološko in terminološko gnezdo, v Pleteršnikovem slovarju pa 16 pomenov.
Pleteršnikov slovar je dragocen informator glede krajevne razširjenosti besed, saj navaja pri besedah iz živega govora ustrezne podatke, npr. BlKr. – belokranjsko, Gor. – gorenjsko, jvzhŠt. – jugovzhodni del Štajerskega, zlasti vzhodni del brežiškega okraja, Rib. – Ribniška dolina na Dolenjskem.
V SSKJ so sprejete le tiste narečne besede, ki jih potrjuje današnja knjižna raba (zlasti besede, ki so jih zapisali pomembni književni ustvarjalci), ne pa vse tiste narečne besede, ki so v Pleteršnikovem slovarju.
Pleteršnikov slovar je bil v veliko pomoč tudi pri časovnem opredeljevanju rabe besed, in sicer z navajanjem virov za posamezne besede ali pomene besed kot tudi primerjalno z našim slovarskim gradivom, npr. bába 1) die Großmutter, Meg., Mur., Cig., Jan., Dalm., Levst. (Nauk).
Pri nastajanju SSKJ-ja so bile v pomoč tudi Pleteršnikove navedbe izvora besed, npr. b lúga, f. 1) weiβe Kuh, (-ljuga) Mur.; ...; rus.; bab ra, f. ... (tudi hs); be n a, f. der Einfaltspinsel, der T lpel; Cig. – tudi hs; iz tur., Dan.; be rmati, am, vb. impf. = nabirati, werben, Z.; - iz nem.; báker, kra, m. das Kupfer, Mur., Cig., Jan., Cig. (T), nk.; ...- po drug. slov. jezikih; besnováti, jem vb. impf. = besneti, Cig., Jan.; - stsl.; béteg, e ga, m. der Schmerz, Dalm., Boh. – die Krankheit, Mur., Cig., Jan., ogr. i. kajk. – Valj. (Rad), vzhŠt... – prim. magy. beteg krank, Mik. (Et.).
Med kvalifikatorji, ki so v SSKJ podrobno razčlenjeni, je pri Pleteršniku naveden kvalifikator zaničljivo, npr. bába 3) zaničljivo o odrasli ženski, posebno starejši: o zakonski ženi (zaničlj.). V Pleteršnikovem slovarju pa najdemo že tudi neke vrste kvalifikatorska pojasnila, npr. bába 4) v vražah in pravljicah a) babo žagati …, b) divje babe.
93 Naj še omenim, da je v napotkih za redakcijo SSKJ zapisano, da je poleg zbranega slovarskega gradiva potrebno upoštevati Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar. Kot je iz navedenega razvidno, so se uredniki tega napotka pri svojem delu tudi držali.
Če pomeni Pleteršnikov slovar dokončno uveljavitev spoznanja o samozadostnosti slovenskega jezika v smislu sposobnosti izražanja vseh civilizacijskih dosežkov, pomeni SSKJ kakovostni premik znotraj razmišljanja o jeziku: v slovenskem prostoru v veliki meri premakne težišče jezikoslovnega zanimanja na živi, sodobni (knjižni) jezik in ga s prvinami strukturalizma v najširšem smislu poskuša verodostojno razčlenjevati. Obe deli sta torej temeljni: slovenski jezik in slovensko jezikoslovje se v veliki meri potrjujeta in z njima hkrati dokazujeta (Vidovič Muha 2013: 15–16).
6.2 Murkov slovar
Murkov Slovénʃko-Némʃhki in Némʃhko-Slovénʃki Rózhni beʃédnik (1832/33) je nastajal v predmarčnem obdobju, ko se je na Slovenskem odvijala črkarska pravda, katere eden glavnih protagonistov je bil prav Murko kot pripadnik struje, ki je dosegla začasno restavracijo bohoričice. Z uveljavljanjem tudi neosrednjeslovenskih jezikovnih elementov predstavlja vezni člen med Kopitarjevo slovnico, Japljevim prevodom Svetega pisma in Vodnikovim slovaropisnim delom. Po mnenju nekaterih je Murkov slovar prispeval h konstituiranju novodobnega slovenskega knjižnega jezika več kot kasnejša Janežičev Popólni ročni slovár slovénskega in němškega jezika v dveh delih, nemško-slovenskem in slovensko-nemškem, (1850/51) in Cigaletov Deutsch- slovenisches Wörterbuch (1860), ki sta bila obremenjena z idejo ilirizma in panonsko teorijo (Majcenovič 1999: 68). Dvodelni dvojezični priročni slovar mladega Antona Janeza Murka, ki je nastal na pobudo založnika in za zahtevno slovarsko delo v tako kratkem času, je zajel besedje vseh slovenskih pokrajin – Štajerske, Koroške, Kranjske, Prekmurja in zavzema v slov. slovaropisju posebno mesto, tako po obsežnem slovenskem besedju, enakovrednem tudi v slovensko- nemškem delu, ki predstavlja do Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja (1894–95) najpopolnejši slovensko-nemški besednjak, tako po pomenskem
94 ločevanju (s podpičji), besedotvorni in besednozvezni pestrosti ter pojasnjevalnem gradivu (Orel 1999: 225–226).
Anton Breznik v razpravi Iz zgodovine novejših slovenskih slovarjev (1938: 22) citira Murkovo izjavo iz uvoda v njegovo slovnico:
»O sebi zatrjuje, da ni koval novih besed, ampak je zbral »ves besedni zaklad vseh Slovencev« in tudi »vse, kar se nahaja v literaturi« (str. IX).« Dejstvo, da vsak nov slovarski izdelek vključuje tudi veliko večino sekundarnega gradiva iz slovenskega in slovanskega okolja – kar ne prinaša le prednosti, temveč tudi slabosti, ki mnogokrat izvirajo prav iz heterogenosti slovarskih virov – se potrjuje tudi v drugih slovarjih tistega časa. Začetnik naprednejšega načina dela je bil Cigale, za katerega je Breznik (1938: 150–154) zapisal:
»Cigale je bil prvi, ki se ni zadovoljil s prepisovanjem slovarjev, kakor so to delali dosedanji sestavljalci. S svojo veliko jezikovno izobrazbo je prerešetal besedni zaklad dotedanjih slovarjev in ločil dobre tvorbe od slabih ...«; prvi je tudi uvedel znanstveni način v slovarsko delo, »vse navaja, kar trdi, vse izpričuje z razlogi in viri.« Tudi Pleteršnikov slovar, ki je nastajal s pomočjo zbiralcev sočasnega, živega besedja, sestavlja mnogo gradiva, ki še ni bilo potrjeno v literaturi, njegovo zbiranje pa se je stopnjevalo v
»pravo gibanje, ki je bilo tesno povezano z narodnim prebujanjem, splošnim zanimanjem za narodno blago in s povečanjem potreb po novih izrazih naglo uveljajočega se jezika,« piše France Novak (1970: 166). Tudi zato predstavlja Pleteršnikov slovar višek slovaropisnih prizadevanj jezikoslovcev in slovaropiscev celega 19. stoletja in prinaša do tedaj največjo slovnično obvestilnost. Podrobnejše raziskave so pokazale, da je ciljno občinstvo tega slovarja pravzaprav slovensko in da je Pleteršnik globinsko v mnogih primerih zamenjal vlogi pasivnega in aktivnega jezika v dvojezičnem slovarju:
»Z vnašanjem razlagalnih prvin v izhodiščnem jeziku namesto v prevodnem je Pleteršnik razširil raven dvojezičnega slovarja in dal v njem sicer v omejenem obsegu slovenščini mesto, ki presega okvire slovensko-nemškega slovarja in nadomešča enojezični slovar« (Orel 1998: 124). Njegov izid predstavlja »dokončno ustalitev« knjižnega jezika, še pomembneje pa je, da je to prvi slovar, kateremu je »izhodišče izrazje pojmovnega sveta slovenskega človeka«; z njim se prvič oblikuje »lastna normativna podoba
95 slovenskega knjižnega jezika«, ki odslej ne bo več obremenjena z »iskanjem normativnosti v kontrastivni povezavi z nemščino« (Vidovič Muha 1996: 21). Pleteršnikov slovar sovpada oziroma se »funkcijsko in časovno sklada z izdajami najpomembnejših slovarjev pri drugih slovanskih narodih« (Suhadolnik 1963: 926–927).
6.2.1 Primerjava Murkovega in Pleteršnikovega slovarja
Slovar Antona Murka (1809–1871) v dveh delih (slovensko-nemški in nemško- slovenski) iz leta 1833 je namenjen najprej ljudem, ki poznajo nemščino, zato je povezovalni jezik znotraj gesla nemščina. Besednovrstne oznake pa so okrajšave latinskih izrazov. Naslovi in preglednica krajšav Raslóshenje vkratíz so v slovenščini in nemščini. Slovar je urejen po abecednem redu geselskih besed. Temu je podrejeno tudi združevanje gesel v nekakšna besednodružinska gnezda. S slovarjem je uvedel velike novosti (Novak, 1999: 192).
Največja novost je bila dosledno navajanje besednih vrst pri vseh iztočnicah in podiztočnicah ter potrebne neprve osnovne slovarske oblike, navaja Peter Weiss (1999: 204).
Osnovna slovarska enota v obeh delih slovarja je primerljiva, saj so osnovne sestavine enake, in sicer:
- iztočnica: - podatek o besedni vrsti: - ekvivalent in - neobvezno ilustrativno gradivo.
V Murkovem dvojezičnem slovarju v dveh delih se srečamo z do tedaj slovarsko neobičajnim načinom navajanja iztočničnih besed – z gnezdenjem, kjer se po zapisu vstopne iztočnice navajajo tudi njene zapisovalne dvojnice, besedotvorne izvedenke, frazeološke zveze, pa tudi nemotivirane besede, ki se navezujejo na iztočnico zaradi podobnosti nepoobraziljenega dela govorne podstave. Murko piše vse iztočnice in podiztočnice, razen tistih, ki so za oznakami ali ločili z veliko začetnico. Za primer v gnezdu, ki ga uvaja iztočnica bik, navaja Murko naslednje
96 podiztočnice oziroma elemente gnezda: bikaʃt, bikazh, bikazha, bikez, bikoglaviz, bikoglavka, bikoviza; iztočnica rak nima nobene podiztočnice, v ponazarjalnem delu pa ima izpostavljeno frazeološko zvezo rakam shvishgati; besede, ki naj bi se primerjalno s samostalnikom bik nahajale v gnezdu, so navedene kot samostojne iztočnice (rakar, rakez, rakov), kot podiztočnice pri le-teh (rakoviza) ali pa jih ni (rakaʃt).
V slovensko-nemškem delu je ta shema razširjena, tako da iztočnici sledi neobvezna informacija o njeni prevzetosti, na kar opozarja znak (+), ali nove tvorjenke, na kar opozarja znak (*) pred podatkom, ki besedo besednovrstno označuje. Pri nekaterih pregibnih besedah je navedena oz. so navedene druge oblike, ki iztočnico uvrščajo v določeno oblikoslovno kategorijo. Z zvezdico je označeval tvorjenke, ki jih je naredil sam ali drugi, zlasti Pohlin, Gutsman, Vodnik, Danjko in drugi. Na začetku te enote je velika začetnica, na koncu pa pika. Enote iz iste besedne družine so, če abecedni red to dovoljuje, združene v večje slovarske oddelke, v nekakšna besednodružinska gnezda, kar je zaradi narave tvorjenk v slovenščini in nemščini v nemško-slovenskem delu lepše uresničeno kot v slovensko-nemškem slovarju. Iztočnice neprvih enot v takem oddelku so lahko nadomeščene z vodoravno črtico, podobno pomišljaju, za nespremenjeni geselski del, nato sledi končnica. Ta postopek je na začetku slovensko-nemškega dela izpeljan pogosteje kot v drugih delih slovarja. Njegova pogostna uporaba se nekako neha pri črki I. Do konca knjige se uporablja redno le pri glagolih s se. V nem.-slov. delu se ta črtica pri nemških iztočnicah uporablja čez celo knjigo. Druga pot, s katero krajšajo iztočnice v besednodružinskem gnezdu, je znak, podoben deljaju; ta pomeni ponovitev dela, ki je pred vezajem v prejšnji iztočnici, npr. Deshe-lák, =làn, =lnik m. (MB 38). Tudi teh izpustov je v slov.-nem. delu več na začetku. V nem.-slov. delu jih je več čez vse delo. Ta znak je pogost zlasti pri zloženkah. Njegova veljava je lahko pretrgana tudi s kako drugo iztočnico, po njej pa se spet uporablja, npr. pri besednodružinskem gnezdu Láhek (MB 157). Zaradi abecedne ureditve so na začetku besednodružinskega gnezda lahko tvorjenke, ki so nastale kasneje, ne pa osnovne besede, npr. Máteresék (*) (MB 176–177), ki je na začetku takega gnezda, Máti pa šele v njegovi drugi polovici. Če so tvorjenke po abecednem redu daleč od svoje osnove,
97 se razvrščajo na mesta, kamor spadajo, npr. Nóga, f. der Fuβ (MB 251) in Nóshen, shna, shno adj. Fuβ... (MB 252). To pomeni, da je slovar po tipu ekvivalenten, kar je razumljivo, saj je morala biti zagotovljena uporabnost pri iskanju besed. Večbesedni članki, ki so praviloma res iz istih besednih družin, imajo samo praktični pomen, globljega smisla pa nimajo, včasih niso niti pazljivo sestavljeni. Tako imamo lahko v gnezdu izjemoma tudi po izvoru različne besede, npr. Mír, 2. Míra, mirú m. (eigentlich und allgemein) der Friede; (in einigen Gegenden auch) die Mauer (MB 190).
Pleteršnikov slovar ima najbolje izdelan sistem, saj ima vsaka beseda svoj slovarski sestavek, izjemoma so kot podiztočnice obdelane npr. pri posameznih glagolih oblike s prostim morfemom se in trpnimi deležniki (razgrebati; - razgrebati se; razgrebsti; - razgreben), pri nekaterih pridevnikih njihove posamostaljene oblike (bližnji –a –e; - bližnji –ega), pri nekaterih prislovih primernik z enakozvočnim predlogom (blizu, I. adv.; II. praef.). Osamosvojene so tudi enakozvočnice, ki jih uvajajo vrstilni števniki pred iztočnico, npr.: 1. bazilika (cerkev, stavba); 2. bazilika (zelišče). Namesto pogostega navajanja dvojničnih oblik, ki so ena od značilnosti Murkovega slovensko-nemškega besednika, in linearnega nizanja slovenskih ustreznic nemški iztočnični besedi pri Cigaletu, sta tu abecedna urejenost in ločena obdelava posameznih besed omogočili preglednejšo korespondenco med slovarskimi sestavki. V sistem izrecno in implicitno izraženih napotil sodijo kazalka in vodilka ter enačaj, ki ga Pleteršnik v uvodnih pojasnilih (str. XI) poimenuje »znamenje enakosti« in mu pripisuje vlogo označevalnika sopomenskosti: »je enakega pomena kot«. Enačaj v tistih slovarskih sestavkih, ki ne prinašajo ustreznice v nemškem jeziku, ampak nadrejeno sopomensko obliko, dokazuje, da je predvsem uporabnikov vodnik do želene končne informacije in s tega stališča implicitno izražena usmerjevalna oznaka (rajtati ... 1) = računati 2) = misliti), pojavlja pa se tudi tam, kjer nadrejena pomenska ustreznica ni nezaznamovana (bicika = bičica, das Schäflein, Guts., Mur., Cig.) Podobno kot enačaj tudi kazalka pogl. (poglej) v svoji pojavnosti združuje odsvetovalni in usmerjevalni princip, ki ju tokrat oba navaja tudi Pleteršnik: »navadno pri napačnih oblikah in besedah zvrača na pravilnejše« (str. XII). Uporabljena je v enakih primerih kot enačaj, vendar manj pogosto.
98 Zapletenejšo vlogo ima vodilka prim. (primeri). Uvajala naj bi sopomenke, ki so kot iztočnice tudi vključene v slovar, blizupomenke ali besednovrstno različne tvorjenke iz iste podstave (baranje, n. das Fragen; - prim. barati) ter etimološko izvorne besede (bantovati [...] prim. magy. Bantani Mik. (Et.)). Osrednja vloga vodilke je v dopolnjevanju in primerjanju informacij med različnimi iztočnicami. Nadaljnja razčlenitev glede na tip uvajajočih besed ali besednih zvez pa je pokazala, da se v nekaterih kategorijah ne razlikuje od kazalke in enačaja, čeprav Pleteršnik ne predvideva njene normativne označevalnosti.
V besednodružinskih gnezdih je prišlo do zelo opaznega izraza veliko besedotvornih elementov, kar je prav gotovo imelo učinek na zavest o tvorbi besed. Besedotvorna vprašanja so pogosto prišla do izraza pri tvorbi novih ekvivalentov za nemške iztočnice oz. pri njihovem kritičnem pretresanju. Murko je že opuščal ali opozarjal na neposrečeno kalkirane tvorbe. Skrbno se je izogibal svojevoljnih besednih tvorjenk in je sprejemal le, kar je našel v živem jeziku in v literaturi. Nekaj tvorjenk je verjetno naredil tudi sam po ustaljenih pravilih, nekaj pa jih samo pojasnjuje nemške tvorjenke in niso mišljene kot ekvivalenti, npr. obstanvati pri: Bewohnen, v. a. wörtl. obʃtanváti, nicht gebräuchlich, dafür richtiger ʃtanováti, prebívati, shivéti (MB 184). Take tvorjenke in tiste, ki so označene z etwa (morebiti), so verjetno nove tvorbe oz. priporočila, npr. Recenʃent, m. etwa preʃhtimáviz, zeníviz, gem. rezensént, krítik (MB 553). Rečemo lahko, da je Murko v slovarju preizkusil celo vrsto besedotvornih vprašanj. Razporejanje v gnezda je novost, saj ga prejšnja slovarja (Pohlinovo Besedišče in Gutsmanov Wörterbuch) nista poznala, ampak sta bila zelo ekvivalentno usmerjena. Ta trditev sicer bolj velja za Pohlina kot Gutsmana, saj je Gutsman že, sicer redko, navajal po dve besedi v slovarskem članku, in sicer pridevnik k samostalniku (npr. Königin, kraliza; Beyw. kralizhen) ali pa glagol ob samostalniku (npr. Seja, das Sitzen. Sejem - ʃjau, ʃäe). V tem času je bila posvečena velika pozornost besedotvorju, na kar kaže tudi Jarnikov slovar, v katerem so besede v gnezdih ob posameznih korenih (Novak 1999: 194–195).
Pri iztočnici, ki je praviloma opremljena z naglasom, imamo lahko golo besedo, dvojnice ali pa tudi sinonimne tvorbe iz iste osnove. Večdelno iztočniško
99 sestavino imamo lahko pri vseh besednih vrstah (Novak, 1999: 195). Razširjeni del za izhodiščno besedo potrjuje to, da je Murko združeval oblike iz različnih območij Slovenije. Postopek je novost, ki je razširila problematiko izrazja. Dvojnice so obstajale in poskušal je najti pravo možnost, ni pa še našel najbolj regularne oblike, to pa je po dolgem vmesnem razvoju naredil Maks Pleteršnik (Novak 1999: 195).
V vseh slovarjih se zelo pogosto pojavljajo tudi ločila (vejica, ob medmetih klicaj, npr. Ba! bah!). Murko je omahoval tudi pri zapisovanju polglasnika: barek, barik; robez, robiz; ob zlogotvornih soglasnikih je polglasnik zapisoval s samoglasnikom e ali opuščajem, pri čemer ni nadrejal nobenega načina: reshenjak, r'senjak; resniʃhe, r'shiʃhe; pri nekaterih primerih je zapis s samoglasnikom e predvidel kot pisno možnost (resh, reshen, resheniza) za izgovorni polglasnik. Mehčani n' je pisal z navadnim n, dopustno z dvočrkjem boben auch bobenj, ali pa obliki z eno- in dvočrkjem kot enakovredni varianti: bogina, boginja; reʃhnje oder reʃhno telo. Besedam s protetičnim v večinoma ni dajal prednosti (bresumen, auch brezvumen). Pri teže izgovorljivih glasovnih zvezah je odločitev o pisavi samoglasnikom e prepuščal uporabniku: rasgnati, rasshenem oder raseshenem. V redkih primerih, kjer je evidentiral pisavo skupaj ali narazen, je dajal prednost pisanju narazen (sa rana, auch sarano), nasproten način pa je utemeljil, npr. ob sprevrženkah: beli grad, auch zusammen beligrad, die Städte Stuhlweisenburg und Belgrad.
Slovenske iztočnice, kot tudi slovenski ekvivalenti, so v nem.-slov. delu praviloma opremljeni z naglasom. Onaglaševanje je pri Murku izpeljano tako rekoč dosledno pri vsaki naglašeni besedi. Velikokrat imajo besede ali besedne oblike različne naglase, kar je rezultat istega gledanja na slovenski knjižni jezik ter razvoj v posameznih pokrajinah. Velikokrat sta naglasni dvojnici že v iztočnici, npr. Stánoga, ʃtanóga f. (ein Infekt) der Hundertfuβ, die Aʃʃel (Scolopendra. Linn.) (MB 555). Brez naglasa so breznaglasnice in besede, ki so naglašene na začetnem vokalu, npr. Ogenj, ògnja m. das Feuer (MB 283). V naglaševanju se čutijo različni razvoji po slovenskih pokrajinah. Največ je primerov, ko ima kaka oblika dve ali več naglasnih variant. Tako je zlasti pri
100 samostalnikih moškega spola tipa Grád, 2. gráda und gradú (MB 79). V nekaterih tipih je označen samo vzhodni naglas, npr. pri tipu Stéber, bra (MB 557) (Novak 1999: 196).
Pri iztočnicah pregibnih besednih vrst, ki imajo kako posebnost v pregibanju, zlasti če se izhodiščna oblika spreminja ali če je drugih oblik več, da imajo na primer različne naglase, je navedena druga oblika oz. druge oblike. Te drugotne oblike so nakazane predvsem v slov.-nem. delu ali če se spremeni mesto naglasa. Navajanje drugih oblik je pri Murku pogostejše, doslednejše in bogatejše kot v prejšnjih slovarjih (Novak 1999: 196).
Pri samostalnikih posebej označuje množinske, npr. Jétra, jéter n. pl. die Leber (MB 113) in »zborna imena« s (coll), npr Naddvérje n. (coll) was über der Thür iʃt (MB 206). Z dosledno izpeljanim besednovrstnim označevanjem besed je Murko izboljšal dotedanje postopke slovenske leksikografije (Novak 1999: 197).
Mesto za ekvivalente je pri večpomenskih besedah razčlenjeno tako, da so med pomensko različnimi ekvivalenti podpičja. Pogoste so tudi formulacije, ki so nekakšna razlaga, ali pa okoliščine, v katerih nastopa pomen. Murko je poleg ekvivalentov uporabljal tudi druge poti za natančnejše določanje pomenov. Na slogovno različnost, pomenske in druge lastnosti slovenskih besed je opozarjal zlasti v nem.-slov. delu. Poleg opisov, ki so praviloma postavljeni v oklepaje, uporablja številne oznake, npr. auch (tudi), dann (nato), etwa (morebiti), eig. (entlich) – (prav, zlasti), oder (ali), richtiger (pravilneje) ... (Novak 1999: 198). Slovarji pred njim so bili manj pomensko in slogovno razčlenjeni, slovarji za njim pa so ubirali pota, ki so bila nakazana pri Murku.
Ekvivalentski del je v nem.-slov. delu drugačen kot v slo.-nem. Pri slov.-nem. je šlo za pomene, tako je poudarek na nemški ustreznici (ustreznicah). Nekatere besede so prikazane pomensko zelo razčlenjeno, pri večpomenkah se sklicuje na večpomensko nemško ustreznico. V nem.-slov. delu je poudarek na sinonimnih izrazih ter na pomenskih in slogovnih omejitvah. Zato imamo pri teh ekvivalentnih razdelkih cele nize sinonimov, avtor jih je opremil celo z
101 opombami, kje se kateri izraz uporablja ali kateri izraz je splošen, kateri nepravilen, kateri nov (Novak 1999: 198).
Pri ekvivalentah moramo opozoriti na to, da v pomenskem prikazu ne hodi v podrobnosti; ne nakazuje posameznih pomenov tipičnih večpomenk, ampak ostaja na ravni, ki jo zahtevajo tujejezični ekvivalenti, to pomeni, da ločuje pomene, ki imajo v nemščini drug ustreznik, ne pa pomenov znotraj samega večpomenskega ustreznika. Pri tem ne opozarja na metaforične in metonimične razvoje.
Dodatki, ki jih navaja pri ustreznikih, bodisi v nemškem ali slovenskem delu, delajo slovar zelo prijazen. Opombe približajo snov uporabniku in kažejo, da je zbral in predelal ogromno slovarskega gradiva, da je v besedišču videl ogromno stvari in delal v veliki naglici. Vsega tega se je tudi zavedal, ni pa mogel te množice podatkov predelati tako, da bi prišlo do izraza tudi Murkovo analitično jezikoslovno delo, kar morebiti kaže na to, da ni dobil dovolj podpore za nadaljevanje jezikoslovnega dela.
Nekatere izrazne skupine imajo utrjeno obdelavo: Jezikoslovni izrazi so v oklepaju opremljeni z opombo: (in der Sprachlehre), npr. Narézhje (*) n. (in der Sprachlehre) das Nebenworth (MB 221). Rastlinska in živalska imena so opremljena tudi z latinskim imenom po Linneju. Bogato so obdelani tudi zdravstveni izrazi (Novak 1999: 199).
Poleg ekvivalenta imajo nekatere besede dodatno gradivo. Pri samostalniku so to zlasti pregovori, pri glagolu so navedene značilne vezave, pri pridevniku se navajajo v glavnem stalne zveze, bogato gradivo imajo nekateri zaimki.
Izbor besedja, podatki o različnih izrazih v posameznih pokrajinah, izhodiščne oblike, ko so navedene dvojnice, druge oblike, ko jih je več, naglas, zaradi katerega so pogosto oblikovane dvojnice, oznake pri ekvivalentih in druge lastnosti pričajo veliko značilnost Murkovega slovarja, da je registriral dejansko stanje slovenskega besednega zaklada. Kakovost Murkovega slovarja je v tipu zbiranja gradiva. Načelno je zbral ves besedni zaklad, ne glede na pokrajine. Tega gradiva v celoti ni natančno ovrednotil, a ga je nekako proglasil za knjižni zaklad. S tem je dal dobro izhodišče nadaljnjim slovarnikom in raziskovalcem, ki so z
102 raziskavami in iskanjem rešitev oblikovali slovenski knjižni besedni zaklad za celotni slovenski prostor. Zaradi hitrega razvoja slovenskega jezika Murko ni imel takega vpliva na prakso, kot bi si ga zaslužil, saj je bohoričico zamenjala gajica, vendar je bil to čas, ko se je besedni zaklad zelo hitro razvijal. Kmalu zatem so začeli izhajati Janežičevi slovarji, hitro se je razvijala tudi jezikovna politika. Vse to je omogočal Murkov slovar (Novak 1999: 200).
Murko je naglasne dvojnice povezoval z različnimi oznakami ali vejico: Dvojnice, ki izvirajo iz razlik v naglasni kolikosti, je dosledno povezoval z oznako auch 'tudi'.
Časovno označevanje je blizu normativnemu vrednotenju: vsaka zamejitev je v tem pogledu znamenje za sklepanje o obstoju oziroma nezaznamovani rabi besede ali oblike v označenem obdobju ali pa simbol za jezikovno sestavino, ki je živa raba še ni potrdila, v pisno normo slovenskega jezika pa je že sprejeta. Za mnoge od njih je čas pokazal, da so postale tvorne sestavine našega jezika, druge pa so kot papirnate besede izginile, saj se v živem govoru niso uveljavile; nekatere Cigaletove neologizme najdemo še pri Pleteršniku: izbunjenina† za relief, oblon†za balon in celo v Slovenskem pravopisu leta 1962, npr. drevomer†. Murkovo prepoznavanje neologizmov (*) dopolnjuje le redko tudi s tega stališča običajna, nezaznamovana beseda, npr. babiʃtvo (*) babiʃhtvo; večinoma gre za princip evidentiranja: bagor (*); berilo (*); ratnik (*); repokopiz (*) itd. Podobno je tudi z besedami, ki jih je odsvetoval, saj jih je občutil kot prevzete in »nepravʃlovenʃke« (†) in ki so z današnjega vidika v takratni jezikovni normi predstavljale poimenovalna nadomestila za predmetnost, ki v slovenskem jeziku še ni bila uzaveščena, kasneje pa so se nekatere povsem uveljavile (balʃam, bandera, baron, birma, bokal, bomba, boter), druge pa so izginile (bak, baratati, barigla, boh, britof, brumen, bur, rajtati, rema, rihta, rop). Kadar je Murko poznal ustreznejši slovenski izraz, je nanj napotil uporabnika s kazalko, sicer pa je označil iztočnično besedo. Pri tem ni točno določeno, če velja oznaka (†) – ali tudi že prej omenjena (*) – za vse elemente gnezda oziroma do kod sega njena označevalna moč. Iz zapletenih sestavkov z velikim številom podiztočnic pa je razvidno, da se oznaka (*) ponavlja pri podiztočnicah kot: bol [...] boleniʃhe (*);
103 bog [...] bogoʃlov (*); ne pa tudi pri pridevniških izpeljankah iz teh samostalnikov ali iz oblik, nastalih s pregibanjem, npr.: bukvar (*), bukvarniza (*), bukve, bukev, bukvenatiʃkaviz (*).
V okviru prostorskega določanja oziroma omejevanja posameznih izrazov označuje Murko besede glede na njihovo pokrajinsko razširjenost, pri čemer skuša kljub svojemu štajerskemu poreklu usmerjati k poenotenju knjižnih variant v smislu enotnega slovenskega jezika (baʃhzhenik (Kt.) v. Odvetek), vendar pa so tovrstna napotila redka; večkrat gre le za umestitev brez navedbe za vseslovenski knjižni jezik sprejemljivejše ustreznice: belizh (Kt.), bendiva (Kt.), bolta (Kt.), robazh [...] in Kt. Auch das Handtuch; belina (St.); renem, in Innerkr. für shenen; raspozhiti (Oberkr., Kärnt.); resnik in St. der Schnittling [...]in Kr. Messer; rezh (croat. dalm.). Ta skupina oznak se mnogokrat meša z zvrstnimi ali pa so implicirane že v podatkih o viru, npr. pri Pleteršniku (Kl. – A. Klodič, razprava o narečju benečanskih Slovencev; Rut. – S. Rutar, Zgodovina Tolminskega) in izvoru (bav. bavarsko; češ. češko; kor.-nem. koroško-nemško), druge pa so v tem pogledu nedvoumne, npr. Ben. (Slovenci na Benečanskem), BlKr (Beli Kranjci), Dol. (Dolenjsko), Gbrda (Goriška Brda).
Funkcijskozvrstnih oznak pri Murku ni. Šele pri Cigaletu in Pleteršniku postane označevanje strokovnega izrazja prevladujoče.
Čustvene oznake so najpogostejše pri Pleteršniku, in sicer predvsem v slabšalnem pomenu: ironično (bašti [...] o seveda ne! (ironično)); zaničljivo, vezani zlasti na pripone –uh (beluh), -on (beračon), -un (bratun), -ulja (beračulja), -avs (beravs), na pa tudi pri besedun (der Schwätzer: krivoverski beseduni Slom.), kar je verjetno izpadlo po pomoti; pa tudi šaljivo (razmetavec). K čustvenostnim oznakam se uvršča tudi pren. (»v prenesenem pomenu«, npr. razbeliti [...] ves razbeljen je prišel (pren.); razjeda [...] = kar je razjedeno (pren.) po strmih razjedah) in pravzaprav identična fig. (»v prenesenem pomenu v podobi rečeno«, npr. razvneti [...] fig. r. komu srce; ravnalo [...] fig. ravnalo človeške volje). Zadnja je tudi že pri Cigaletu, pri Murku pa le verächtlich 'zaničljivo'.
104 V skupino oznak, ki določajo iztočnično besedo glede na etimologijo v slovarskem pomenu, uvrščamo podatke o staroslovanskem jezikovnem poreklu izrazov, npr.: birizh (altsl.); braʃhnja (altsl.); raspeti [...] (altsl.) kreuzigen s raspetimi rokami; in navedbe o Pohlinovem in Gutsmanovem slovarskem gradivu, ki je Murku služilo pri redakciji, v primerih kot: beʃednik, beʃedniza, beʃedniʃhe, beʃednizhek [...] sind von. P. Marcus erdichtete und verwerfliche Wortformen; ramuʃh (nach Gutsm.); raʃol (nach Gutsm.); resatiza (nach Gutsm.); robatiza (nach Gutsm.). Vprašanje normativnosti pri teh tipih oznak je vezano na vrsto informacije, ki jo te prinašajo. Pri tem je veljava oznak, ki določajo besedje glede na vire, izvor, avtorstvo ali zbirko, normativna le v posrednem smislu. Cigale npr. navaja vire od Brižinskih spomenikov, protestantskih piscev – Dalmatin, Trubar, razsvetljencev – Vodnik (na Pohlina, ki ga sicer omenja v predgovoru, pozabi) in domačih ter tujih sodobnikov – Bleiweis, Dežman, Murko, Jeran idr. Sam pravi v predgovoru, da je njihova omemba predvsem informacija o obdobju, v katerem je bila beseda ugotovljena. Če bi veljalo, da beseda ugotovljen zajema tudi pomen 'rabljen', potem bi navedene oznake lahko tudi natančneje izražale časovno določenost besedja in bi tudi pri podatkih o viru lahko govorili o časovno omejevalnih oznakah. Omenjene oznake je včasih težko ločevati od tistih, ki določajo izvor besedja, tj. etimoloških oznak oziroma »jezikovnih označevalnikov« (Orel 1996: 44).
Poleg obravnavanih oznak uporabljajo slovaropisci tudi kvalifikatorska pojasnila oziroma razširjene oznake, ki dopolnjujejo prevod oziroma razlago z natančnejšimi določili o obravnavani predmetnosti, npr. pri Murku: bersda [...] bersdati (von Pferden) 'pri konjih'; blekotljivoʃt [...] (als Eigenschaft) 'kot lastnost'. Zelo raznolika in pogosta so pri Pleteršniku; nanašajo se na otroški svet (v otročjem govoru; tako otroke strašijo), umetnostna in ljudska besedila (v narodnih pesmih), na sporočevalne okoliščine (v vzklikih; pri pozdravljanju; neka psovka), na domačemu uporabniku neznano predmetnost (pri Turkih) ali strokovne motiviranosti besedja (pri topovih).
Murkov slovar določajo lastnosti, ki v dotedanji slovarski praksi niso bile običajne. V slovarju je imel nenavadno široko zastavljen sistem označevanja v
105 smislu vrednotenja besedja in usmerjanja uporabnika k pravilnejši jezikovni rabi. Muko je svoj ambiciozno zasnovan načrt težko uresničeval, kar je tudi vzrok za tako veliko število različnih oznak, ki se pojavljajo v slovarju. Temu ustreza tudi netipsko, verjetno sprotno določanje besedja v usklajevalnem smislu. Individualno delo in časovna omejitev pa sta verjetno vzrok, da sistema obeh delov nista prekrivna.
Z današnjega vidika pa je Murko iz seznama besed inovativno napravil vodoravno berljivo besedilo, kjer z gnezdenjem opozarja tudi na besedotvorno motiviranost besed; z medbesednimi povezavami pa ustvarja povezano celoto, ki tudi z zunajslovarskega, predvsem sociolingvističnega vidika, predstavlja informacijo o slovenskem jeziku in njegovem uporabniku tistega časa (pokrajinska opredeljenost besedja; sprejem Linnéjevega sistema; izvor besedja; vrednotenje besedja z ozirom na dvojezičje).
Pleteršnikov kompleksni način označevanja je omogočila tudi večja količina slovarskega gradiva, tako v sekundarnih slovarskih virih kot v izpisih iz sočasnega slovstva in časopisja. Iz redakcij, predvsem napotil, je razvidno, da je že določeno besedje iz starejših virov ne le označeval oziroma citiral glede na vir, ampak ga je tudi vrednotil. Posamezne variante je določal glede na njihove razlikovalne lastnosti, kar mu je omogočilo, da je do takrat večinoma variantno normo nadomestil z bolj ustaljenim in za uporabnika bolj usmerjevalnim načinom. Seveda pa sistem napotil, ki ga je v tem pogledu izdelal do potankosti, nima tako strogo normativnega značaja kot izrecna napotila sama. S tega vidika predstavlja Pleteršnikov slovar »izraz ustalitve slovenskega jezika in s tem v veliki meri tudi izraz njegove moderne podobe« (Vidovič Muha 1995: 466).
106 7 PREGLED LITERATURE IN SIMPOZIJEV O MAKSU PLETERŠNIKU
7.1 Pregled Pleteršnikovih zbornikov
Ob stoletnici izida Pleteršnikovega slovarja je bil leta 1992 ustanovljen Organizacijski, strokovni in operativni odbor Maksa Pleteršnika. Prvi predsednik je bil akademik red. prof. dr. Jože Toporišič, od leta 2003 naprej pa je to funkcijo prevzel red. prof. dr. Marko Jesenšek. Prva večja naloga odbora je bila obnovitev takrat močno propadle Pleteršnikove domačije. Septembra 1993 je bila ob delno prenovljeni rojstni hiši proslava ob 70-letnici Pleteršnikove smrti. Naslednje leto po končani obnovi so odprli Pleteršniku posvečene tri razstavne prostore v zahodnem delu hiše. Danes Strokovni odbor Maks Pleteršnik organizira simpozije ter aktivno skrbi za dejavno častitev Pleteršnikovega spomina v Pišecah in v slovenski javnosti nasploh. Dnevi Maksa Pleteršnika so tradicionalno septembrsko srečanje slovenskih in tujih slovaropiscev, ki potekajo ob obletnici Pleteršnikove smrti (Maks Pleteršnik, 3. 12. 1840–13. 9. 1923) v Pleteršnikovem rojstnem kraju Pišece. Pri vsem tem imajo velike zasluge predsednica Društva za varovanje maternega jezika in kulturne dediščine Maksa Pleteršnika, gospa Marjanca Ogorevc, bivši ravnatelj Osnovne šole Maksa Pleteršnika, gospod Martin Dušič, in občina Brežice, ki zagotavlja del sredstev za simpozij in ohranjanje Pleteršnikove dediščine v Pišecah. Soorganizacijo Dnevov Maksa Pleteršnika (njegov slovensko-nemški slovar velja še danes za največji slovenski slovaropisni dosežek) je z letom 2007 prevzela Univerza v Mariboru. Našega izjemnega slovaropisca Maksa Pleteršnika je kot izhodišče raziskovanja na šestih strokovnih srečanjih z mednarodno udeležbo (leta 1994, 1995, 1996, 1999, 2003, 2007 in 2011) obravnavalo 123 referentov/referentk. Prispevki so objavljeni v šestih samostojnih znanstvenih zbornikih, eden ni izšel le leta 1995. V nadaljevanju bo predstavljeno delo po posameznih srečanjih.
V Krškem in Pišecah je oktobra leta 1994 potekalo prvo zborovanje slavistov ob stoletnici izida Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja. Tri leta po srečanju (1997) sta Zavod Republike Slovenije za šolstvo in Slavistično društvo Slovenije izdala Zbornik Slavističnega društva Slovenije 5 s podnaslovom Maks Pleteršnik,
107 katerega urednik je France Novak. Zborovanje slavistov je potekalo ob stoletnici izida Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja. Prvi del vsebine zbornika se s šestimi razpravami navezuje na omenjeni slovar. Po mnenju Franca Jakopina (ta je tedaj nagovoril tudi slaviste ob Pleteršnikovi hiši) je imel namreč le-ta eno najpomembnejših vlog pri osamosvajanju in osvobajanju slovenščine še več desetletij po izidu, Jože Toporišič pa ga vrednoti kot trajni spomenik slovenstvu in velikanski osebni dosežek jezikoslovca. Omenjeni Pleteršnikov slovar je v zborniku osrednji predmet obdelave. Slovar je primerjan s slovaropisji jezikov, kot so francoščina, nemščina, italijanščina, ukrajinščina in drugi; v referatu Jožeta Toporišiča je predstavljena Pleteršnikova slovarska obdelava gradiva in njegov razlagalni del slovarskega sestavka; Majda Merše je analizirala slovarski prikaz glagolskega vida od Bohoriča do Pleteršnika; Alenka Šivic-Dular je ovrednotila pomen Pleteršnikovega slovarja za slovensko etimologijo. Milena Hajnšek-Holz je v zborniku raziskala podobnosti in razlike med Pleteršnikovim slovarjem in SSKJ ter odnos do Pleteršnikovega slovarja; podano pa je tudi poročilo Marije Mercina o delu s Slovensko-nemškim slovarjem v 1. letniku gimnazije ter razmislek o možnostih za njegovo uporabo v srednji šoli (Benko 2011: 488).
Eno leto po prvem srečanju (1995) sta France Novak, takratni predsednik Slavističnega društva, in Pleteršnikov odbor v kulturnem domu v Pišecah organizirala okroglo mizo s temo Vprašanja slovaropisja. Zbornik o tem ni izšel. O pravopisnem slovarstvu, razširjenem Pleteršniku, njegovem slovaroslovju in slovaropisju, slovarstvu od 16. do 18. stoletja, Pleteršnikovem Slovensko- nemškem slovarju in SSKJ, njegovi oznaki ogrsko, prekmurskem in štajerskem slovaropisju, slovaropisnem izrazju, narečnem slovaropisju in krajevnih slovenskih leksikonih so razpravljali Jože Toporišič, Franc Jakopin, Ada Vidovič Muha, Milena Hanjšek-Holz, Marko Jesenšek, Marjeta Humar, Peter Weis in Viktor Majdič
12. in 13. 9. 1996 je bil v župniškem uradu v Pišecah na pobudo Jožeta Toporišiča organiziran Simpozij o Pleteršnikovem slovarju. Pripravljenih je bilo 14 referentov, prispevke za natis v posebnem zborniku, ki je izšel leta 1998, so predložili vsi. Pod drobnogled so vzeti pravopis, vidsko soodnosne glagole,
108 prislov v Pleteršnikovem slovarju, izpridevniške modifikacijske tvorjenke, sopomenke, narečno besedje in njegov status v SSKJ, frazeologijo kot ponazarjalno gradivo in lastnoimenske obče izpeljanke v Pleteršnikovem slovarju. Preverjeno je Breznikovo in Pleteršnikovo dopolnjevanje slovarja, v njem so iskane prvine enojezičnega slovaropisja, podana je primerjava med Glonarjevim in Pleteršnikovim slovarjem, slednji pa je uvrščen med Cigaleta in Debenjaka. Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika je lahko zelo dober pripomoček prevajalcem, zato je podana možnost uporabe le-tega in drugih slovarjev pri prevajanju in pisanju. Zbornik zaključuje prispevek o Pleteršnikovih dopisovalcih. Urednik zbornika Jože Toporišič na koncu doda še nekaj besed o življenju, delu in pomenu Maksa Pleteršnika. Referati so na objavo in natis čakali kar dve leti, da so bila pridobljena zaprošena sredstva pri brežiškem županu Jožetu Avšiču in Ministrstvu za znanost in tehnologijo.
V septembru leta 1999 je bil v Pišecah kot samostojna prireditev organiziran simpozij z naslovom Slovenska lastnoimenskost, z osrednjo točko priimkovnost. S strokovne strani ga je organiziral predsednik Strokovnega odbora Maks Pleteršnik akad. prof. dr. Jože Toporišič s pomočjo tajnice docentke dr. Irene Orel. Takrat so namreč potekale priprave na izid slovarskega dela novega slovenskega pravopisa. Vabilu predsednika in tajnice k udeležbi na simpoziju se je pozitivno odzvalo 15 oseb, vsi, razen akad. dr. Franca Jakopina. Zbornik, ki vsebuje 14 prispevkov (objavljen ni le Jakopinov), je izšel leta 2001. Referate je uredil Jože Toporišič, razporedil in razvrstil jih je v tri tematske skupine:
1) v prvem delu je priimkovnost pojmovana široko, tako da so tu poleg pravih priimkov zajeti tudi vzdevki in hišna imena. Posebna pozornost se posveča zlasti ženskim priimkovnim poimenovanjem v prispevku Jožeta Toporišiča in Irene Orel; 2) drugi del prispevkov se posveča raziskovanju slovenskih priimkov glede na izvor ter rabo lastnih imen v nekaterih naših starejših besedilih in slovarjih; 3) tretji del uvaja razpravo o zemljepisni razvrstitvi naselbinskih imen v Sloveniji. Obravnavane so ženske oblike 500 najpogostejših priimkov
109 v Sloveniji, ženske oblike priimkov v uradovalnih besedilih do 19. stoletja in ženske oblike hišnih priimkov v Žireh. Raziskana so hišna imena v Kropi, priimki in hišna imena na Kozjaku, hišna imena pred Donačko goro, ledinska in hišna imena Kostrevnice, ledinska imena v Križu pri Trstu in nekaj lastnih imen iz Dola pri Ljubljani. Podane so značilnosti rojstnih imen v živem jeziku zgornje Baške doline, narejena je raziskava izvora priimkov v Sloveniji in analiziran vpliv jezikovne analogije na nastajanje krajevnih imen. Lastna imena so poiskana tudi v starejših slovenskih besedilih in slovarjih kot kulturološka prvina ter v Kremplovih dogodivščinah Štajerske zemlje.
Avtorji prispevkov so (tudi nekdanji) učitelji z obeh univerz v Sloveniji (Jože Toporišič, Irena Orel, Viktor Majdič – Zinka Zorko, Marko Jesenšek) ter z univerze v Trstu (Rada Cossutta), člani z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (Jožica Škofic, Milena Hajnšek-Holz, Silvo Torkar, Janez Keber, Marjeta Humar, iz ZRC SAZU je še Marija Stanonik, s srednje šole je Nataša Jurjevec z Raven pri Mlinšah, Janko Moder iz Ljubljane pa je dobro znani prevajalec. Prevod v angleščino je prispeval mag. Velemir Gjurin.
Zbornik je kot celota po Toporišičevih besedah obogatilo slovenske jezikovne literature z imenoslovnega področja, saj razkriva nekatere značilne poteze slovenske jezikovne in duhovne individualnosti.
Četrta knjiga razprav, ki je posvečena jezikoslovnemu delu Maksa Pleteršnika, nosi naslov Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika s podnaslovom Slovenska zemljepisna imena, Društvo Pleteršnikova domačija, Pišece 2003. Izšla je leto po simpoziju (2004), uredil pa jo je Marko Jesenšek. Simpozij je bil organiziran v Pišecah ob 80-letnici Pleteršnikove smrti. Zbornik pravzaprav tematsko nadaljuje prejšnjega in ga razširja z razpravami o besedoslovnih lastnostih slovenskega jezika. Štiriindvajset sodelujočih je raziskovalo narečno in knjižno besedoslovje, predvsem zemljepisna imena. Avtorji so ponovno raziskovali Pleteršnikov slovar, in sicer krščansko terminologijo, vzhodnoštajersko besedje, glagole in oblike s se (si) v njem in slovarsko gradivo s Tolminskega kot vzorec za narečni slovar po Pleteršniku. Drugi so si kot cilj zastavili ožje usmerjeno raziskovalno področje –
110 frazeologijo in frazeme v Pleteršnikovem slovarju – frazeme z občnoimenskimi sestavinami ledinskih imen in jezikovnosistemsko ter prevodno ustreznost frazeologije v omenjenem delu. Devet prispevkov je namenjenih knjižnim in narečnim naselbinskim ter nenaselbinskim poimenovanjem – prikazana so naselbinska imena po rastlinah na Kozjanskem, slovenska stanovniška imena, prevajalska praksa glede rabe angleških zemljepisnih lastnih imen v slovenščini, prekmurska in porabska krajevna imena v evidenci prekmurskih izseljencev v Ameriki, slovenska verskokrščanska terminologija v zemljepisnih imenih, lastnoimenskost v vasi Mostec, zemljepisna lastna imena na Dobravah med dolino Lipnice in Save ter izhodišča za slovar imen v govorih spodnje Zadrečke doline. Nekaj prispevkov je še ožje usmerjenih na samo ledinska imena v Rogašovcih, Črešjovi grabi in Strmcu, na zahodnem delu občine Šentjur pri Celju, na Polhograjskem, Žirovskem in na toponime v Dravskem obmejnem hribovju. Prikazana so zemljepisna imena v slovenskem časopisju do srede 19. stoletja in pisava zemljepisnih imen v prvem prekmurskem časopisu Prijatelj. Ovrednoteno je tudi Pleteršnikovo rokopisno gradivo za slovar krajevnih imen. Urednik zbornika Marko Jesenšek meni, da so opravljene raziskave slovenskih naselbinskih in nenaselbinskih imen lahko dobro izhodišče za sestavo sodobnega slovenskega slovarja naselbinskih imen (Benko 2011: 489, 490).
Naslednji zbornik iz zbirke Zora, katerega urednik je Marko Jesenšek, nosi naslov Od Megiserja do elektronske izdaje Pleteršnikovega slovarja, in je nastal na podlagi dvodnevnega znanstvenega simpozija 11. in 12. septembra 2007 v Pišecah, izšel pa je leto dni za tem. Zbornik je izdal in založil Oddelek za slovanske jezike in književnosti ter Filozofska fakulteta, Univerze v Mariboru. Na simpoziju je sodelovalo 28 predavateljev, ki so nastopili s 25 referati, 22 objavljenih prispevkov pa se nanaša na slovensko slovaropisje. Obravnavane teme bi lahko razdelili na pet zaključenih celot:
1) vrednotenje nastanka in prednosti elektronske izdaje Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja; 2) narečno slovaropisje v povezavi v Pleteršnikovim slovarjem;
111 3) primerjava slovaropisnih dosežkov, pomenoslovje, besedoslovje in besedotvorje v slovarjih; 4) zgodovinsko slovaropisje (analizirana so do sedaj še premalo natančno raziskana dela iz zgodovinskega slovaropisja ter delež in pomen strokovnega besedja v Pleteršnikovem slovarju); 5) najnovejši slovenski slovaropisni dosežki in korpusna tematika. V zborniku se tematika osredotoča predvsem na slovensko slovaropisje in ga hkrati prikazuje v povezavi s knjižno, korpusno, z narečno in zgodovinsko problematiko pri nas.
Zadnji zbornik urednika Marka Jesenška iz zbirke Zora nosi naslov Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja. Zbornik je izdala in založila Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Dvodnevni znanstveni simpozij v Pišecah, ki se organizira na dve ali tri leta (13. in 14. 9. 2010) je postal mednaroden, saj so sodelovale delegacije in posamezni slovaropisci iz Poljske, Madžarske, Danske, Nemčije in celo Južnoafriške republike. Otvoritveni program so speljali učenci tamkajšnje osnovne šole, ki nosi ime tega velikega jezikoslovca in so se v igrokazu pod mentorstvom Rut Zlobec ubadali s knjižnimi in narečnimi besedami oziroma vprašanjem, katere sodijo v slovar. Brežiški gimnazijci pa so pod mentorstvom Alenke Šet in Judite Marolt uprizorili misli Cirila Kosmača. Po pozdravnih besedah predsednice društva Marjance Ogorevc pa so učenci ob 87. letnici smrti avtorja slovensko-nemškega slovarja odnesli sveče na Pleteršnikov grob. V pozdravnih nagovorih je tako kot vselej zbrane nagovoril Jože Toporišič, ki je sodeloval že pri obnovi domačije. Zbrane domačine in strokovnjake je v imenu SAZU-ja pozdravila Zinka Zorko, Marko Snoj iz Slovenističnega društva Slovenije, Irena Novak Popov, Ivo Trošt in podžupanja Milena Jesenko, ki je izrazila podporo občine simpoziju. Simpozij v Pišecah, ki se ponaša z imenom Maksa Pleteršnika, je pravo mesto za predstavitev tistih problemov v sodobni leksikografiji in z njo povezanimi jezikoslovnimi panogami, s katerimi se srečuje sodobno slovensko jezikoslovje in posledično slovaropisje. V zadnjem zborniku, ki je izšel leta 2011, domači in tuji raziskovalci slovaropisnih vprašanj razmišljajo o semantični klasifikaciji in leksikografiji, slovaropisni problematiki etimoloških
112 slovarjev, slovenskih narečnih slovarjih, zgodovinskih slovarjih strokovnega izrazja in obvestilnosti sodobnega pravopisnega slovarja. Gre za:
1) vprašanja, povezana s posodobitvijo že obstoječih slovarskih del – (1.1) spreminjanje slovarskih konceptov; (1.2) umeščanje novih prvin v slovarje; (1.3) spremljanje sprememb v slovnici sodobnega jezika in njihova umestitev v slovar; (1.4) prilagajanje slovarskega metajezika na poti od knjižnega do spletnega slovarja; (1.5) problem standardizacije slovarskega metajezika;
2) raziskovalne izzive, ki jih predstavljajo novosti na področju historične leksikografije, vključujoč narečno in etimološko področje – iskanje ravnovesja med potrebami sodobnega uporabnika in leksikografskim prikazom besedja iz preteklosti in sociolektov.
Jože Toporišič je v zborniku s simpozija 1996 zapisal, da je bil Pleteršnik do takrat kot slovaropisec priznan in hvaljen, da pa ni bil v podrobnosti preučevan. Danes lahko pritrdimo tudi slednjemu, saj je Pleteršnik sedaj dobro in temeljito raziskan. Dokaz temu je šest zbornikov, okrogla miza in več kot sto objavljenih prispevkov. Tudi v prihodnosti je slovaropisje zelo pomembno področje, ki se mu še vedno posveča premalo pozornosti in raziskav. Zato dnevi Maksa Pleteršnika, ki so bili najprej tesno povezani s Pleteršnikovim delom, sedaj predstavljajo »praznik« slovenskega slovaropisja in širše slovaropisne tematike. Slovaropisna tematika je v sodobnem evropskem jezikoslovju aktualna in se zelo hitro razvija – zadnji veliki simpoziji tudi mednarodnih razsežnosti so pokazali, da je v Sloveniji potrebno povečati zanimanje za Pleteršnika in spodbujati nove slovaropisne projekte, izhajajoče iz Pleteršnikove pozitivne slovaropisne dediščine (Benko 2011: 490, 491).
113 8 SKLEP
Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar je pomemben mejnik v slovenskem slovaropisju in nepogrešljiv vir za preučevanje slovenskega jezika, zlasti iz zgodovinskega in geografskega vidika, tako za domače kot tuje raziskovalce. Skozi diplomsko delo sem z zbranim gradivom in dejstvi dokazala, da je bil Pleteršnikov slovar najobsežnejši dvojezični slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom svoje dobe in sploh prvi slovar s tonemsko prikazanim besedjem. S 102.522 gesli v slovarskem delu (brez dodatkov) še danes, ko imamo Slovar slovenskega knjižnega jezika s 93.142 gesli, ni izgubil primata najobsežnejšega slovenskega slovarja in še vedno ohranja poslanstvo, ki so mu ga pripisali ob izidu:
»Veselimo se, da smo bodočim vekom rešili svojo najodličnejšo svetinjo: svoj jezik, kateri je v »Wolfovem slovarju« za vselej ohranjen pogina in utona v časovnih valovih« (Pajk 1895: 1). Podrobna preučevanja, zlasti v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, so le potrdila, da njegova praktična in znanstvena uporabnost, ki so mu jo domači in tuji avtorji priznavali ob izidu, z leti ni zbledela in da zanj še vedno velja stara oznaka:
»Citáti so kratki, tolmačenje kratko, primerjanje besed nikjer ne preseza mej, red pomenov je prikladen, sploh vse kratko in gladko, in tudi vse dosledno, kolikor se je dalo. Jedna največjih prednostij tega slovarja so viri, iz kojih je vzeta beseda« (Pajk 1895). Slovar je že ob izhajanju spodbudil živahno zanimanje za zbiranje naše leksike in še danes najprej pogledamo vanj, ko naletimo na manj znano besedo. Tako se, po mojem mnenju, potrdita hipotezi, da je bil Pleteršnik velik jezikoslovec in njegovo delo predstavlja vrh slovenskega jezikoslovja in steber slovenske kulture ter da je bil pomemben vir za Slovar slovenskega knjižnega jezika. Slovarsko gradivo, ki je bilo za obdobje med 15. stoletjem in letom 1893 zbrano iz tiskov, nam še vedno služi kot tezaver – slovar knjižnega, narečnega in historičnega besedja z avtorskimi in zemljepisnimi oznakami in podatki o izvoru. Je edini vseslovenski slovar, v katerem je besedje predstavljeno celostno: pomensko, slovnično, naglasno, normativno, frazeološko, terminološko, časovno, prostorsko,
114 avtorsko in etimološko. Ta bogata sporočilnost mu ob obsegu zagotavlja, da ostaja najpomembnejši referenčni slovar za slovenščino doma in v tujini. Skoraj stoletje je bil edini temeljni vir pri tonemskih vprašanjih slovenskega jezika, vsestranska podlaga Slovarju slovenskega knjižnega jezika, prek njega sodobnemu Slovenskemu pravopisu, pomemben vir besedja Etimološkemu slovarju slovenskega jezika in drugim slovanskim etimološkim slovarjem. Slovar nikakor ni samo to. Metajezik v njem ni le nemščina. Ob latinskih slovničnih in drugih kvalifikatorjih razlagalno vlogo besedja v dobršni meri opravlja slovenščina. V dobri desetini gesel pa je metajezik – če ne upoštevamo slovničnih kvalifikatorjev – sploh samo slovenščina. V njem zlahka prepoznamo zametke enojezičnega razlagalnega slovarja, ki smo ga resda dobili šele čez štirideset let z Glonarjevim Slovarjem slovenskega jezika (Orel 1998), ki pa si oznake tezaver ne zasluži. Tako je tudi naslednja hipoteza – da Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar temelji na trdni in jasni osnovi in jezikoslovni teoriji ter že vrsto let dokazuje zelo visoko uporabno vrednost – potrjena.
In še misel za konec:
»Imajo svojo usodo knjige, imajo svojo usodo slovarji« (Hajnšek-Holz 1997: 112).
115 9 VIRI IN LITERATURA
Benko, A. (2011): Pregled dosedanjih izdaj Pleteršnikovih zbornikov, str. 488– 491.
Berčič, B. (1956): V sledi za prvimi slovenskimi knjigami. Jezik in slovstvo, letnik 2, št. 3, str. 111–117.
Dal narodu je svojemu zaklad, odkril bogastvo mu slovenskega jezika! Projektna naloga 1992–1994, OŠ Pišece 1994. Raziskovalno poročilo.
Gjurin, V. (1986): K začetkom slovenskega slovaropisja, Slavistična revija, letnik 34, št. 1–4, Ljubljana, str. 365–392.
Hanjšek-Holz, M. (1997): Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar kot vir za Slovar slovenskega knjižnega jezika. Jezikovni zapiski, 3. 105–112.
Holc, M. (1998): Pleteršnikovi dopisovalci. Zbornik s simpozija 1996 v Pišecah, Novo mesto, str. 159–171.
Hriberšek, M. (2008): Slovaropisje klasičnih jezikov na Slovenskem v 16. stoletju. Slavia Centralis, 1(2). 77–87.
Jakopin, F. (1994): Zbornik 30. SSJLK. V Maks Pleteršnik – Mojster slovenskega slovaropisja (ob stoletnici izhajanja njegovega slovensko-nemškega slovarja) (str. 23–34). Ljubljana: FF Ljubljana.
Jesenšek, M. (ur.)(2008): Od Megiserja do elektronske izdaje Pleteršnikovega slovarja. Maribor: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru (Mednarodna knjižna zbirka Zora 56).
Jesenšek, M. (ur.) (2011): Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja. Maribor: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru (Mednarodna knjižna zbirka Zora 75).
Jurančič, J. (12. 10. 1973): Pomembna 50-letnica. Naši razgledi, 22(19), str. 498.
Karničar, L. (1999): Gutsman in njegov nemško-slovenski slovar. Murkov zbornik (Zora 9), Referati s simpozija Anton Murko in njegov čas. Maribor, str. 391–401.
Keber, J. (2006): Nova izdaja Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja, Jeziokovni zapiski 12, Ljubljana, str. 161–166.
116 Majcenovič, H. (1999): Praktični vidika normiranja v slovarjih. Jezikovni zapiski 5, str. 63–88.
Modic, I. (1909): Vodnik kot jezikoslovec. Dom in svet, 22(9). 414–421.
Novak, F. (ur.) (1994): Zbornik Slavističnega društva Slovenije 5, Maks Pleteršnik. Zborovanje slavistov Krško in Pišece 1994. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Novak, F. (1994): Pleteršnikov slovar. Revija RAST, 5 (1/2), str. 45–53.
Novak, F. (1999): Zgradba slovarskega sestavka v Murkovem slovarju (Murkov zbornik, Zora 9), Maribor (ur. Marko Jesenšek), str. 192–201.
Ogorevc, M., Dušič, M. in Ornik, F. (1999): Bršljanov cvet: Maks Pleteršnik vedno z nami. Novo mesto: Dolenjska založba.
Ogorevc, M. in Dušič, M. (2007): Bršljanov cvet 2: najlepše misli in posvetila. Brežice: Tiskarna Utrip.
Orel, I. (1998): Prvine enojezičnega slovaropisja v Pleteršnikovem slovarju. Zbornik s simpozija 1996 v Pišecah. Novo mesto, str. 113–125.
Orel, I. (1999): Vrednotenje besedja v Murkovem slovensko-nemškem in nemško- slovenskem slovarju (Murkov zbornik, Zora 9), Maribor (ur. Marko Jesenšek), str. 225–247.
Orel Pogačnik, I. (1995): Zbornik 31. SSJLK. V Razvoj slovenskega besedišča on Megiserja do Pleteršnika (str. 245–258). Ljubljana: FF Ljubljana.
Orožen, Martina (2009): Zgodovina slovenske leksikografije. Slavistična revija, letnik 57, številka 3, str. 483–492.
Ornik, F. (1993): O prof. Maksu Pleteršniku. Revija RAST, 4 (7/8), str. 501–506.
Petančič, D. (1933): Maks Pleteršnik: nekaj spominov na Maksa Pleteršnika. Brežice: Tiskarna Utrip Brežice, d. o. o.
Pleteršnik, M. (2006): Slovensko-nemški slovar. V Furlan, M. (Ur.): Transliterarna izdaja (str. 1-10). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Pirjevec, A. (1924): Maks Pleteršnik. Ljubljanski zvon, 44 (44). 240–371.
Podgoršek, V. (2. 7. 1997): Pri Pleteršniku doma. Delo, 39 (150), str. 8.
Rotar, J. (16. 9. 1994): Slovarnik Maks Pleteršnik je bil jasen in odločen. Delo, 36 (214), str. 13.
117 Rožek I. A. (1882): Latinsko-slovenski slovnik za tretji in četrti gimnazijski razred. V Ljubljani, str. 446.
Stabej, J. (1967): Začetki slovenskega slovarstva v 16. stoletju. Jezik in slovstvo, 12(6). 182–187.
Stabej, J. (1974): Vpliv in vrednost Pohlinovega Besedisha. Jezik in slovstvo, 19 (6/7). 249–255.
Stabej, J. (1966): Nekaj ugotovitev ob popolnem izpisu Vodnikovega rokopisnega nemško-slovenskega slovarja. Jezik in slovstvo, 11 (1/2). 42–44.
Suhadolnik, S. (1959/60): Cigaletov besednjak. JiS. št. 8. 225–230.
-- --- (1963): Problemi slovenske leksikografije. Sodobnost. 926–934.
Štoviček, V. (3. 12. 1981): Slovenski besedi postavil spomenik. Priloga Dolenjskega lista, 32 (49), str. 12.
Tomišić, M (2008): Prikaz glagolov s se v Pleteršnikovem slovarju in SSKJ-ju za iztočnice od A do H. Od Megiserja do elektonske izdaje Pleteršnikovega slovarja. Maribor, str. 42–55.
Toporišič, J. (1995): Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar. Slavistična revija, 43(3). 277–291.
Toporišič, J. (ur.) (1999): Simpozij Slovenska lastnoimenskost: zbornik s simpozija 1999 v Pišecah. Novo mesto: Dolenjska založba.
Vidovič Muha, A. (2013): Slovensko leksikalno pomenoslovje. Znanstvena založba Filozofske fakultete. Ljubljana. 11–17.
Vidovič Muha, A. (1995): Temeljne prvine zasnove Pleteršnikovega slovarja. Slavistična revija, 43(4). 459–468.
* ZBORNIK SLAVISTIČNEGA DRUŠTVA SLOVENIJE 5, Maks Pleteršnik (ur. France Novak). Krško in Pišece 1994: Slavistično društvo Slovenije in Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1997.
* PLETERŠNIKOV SLOVENSKO-NEMŠKI SLOVAR (ur. Jože Toporišič). Zbornik s simpozija 1996 v Pišecah, Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 1998.
* SIMPOZIJ SLOVENSKA LASTNOIMENSKOST (ur. Jože Toporišič). Zbornik s simpozija 1999 v Pišecah, Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 2001.
118 * BESEDOSLOVNE LASTNOSTI SLOVENSKEGA JEZIKA (ur. Marko Jesenšek). Slovenska zemljepisna imena, Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije; Pišece: Društvo Pleteršnikova domačija, 2004.
* OD MEGISERJA DO ELEKTRONSKE IZDAJE PLETERŠNIKOVEGA SLOVARJA (ur. Marko Jesenšek). Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2008. – Zora 56.
* IZZIVI SODOBNEGA SLOVENSKEGA SLOVAROPISJA (ur. Marko Jesenšek). Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, 2011. – Mednarodna knjižna zbirka Zora; 75.
119 10 SLIKOVNO GRADIVO
Maks Pleteršnik (3. 12. 1840–13. 9. 1923)
Prva stran znamenitega slovensko-nemškega slovarja (1879 strani, 102.522 iztočnic), ki je izšel v dveh delih (1894, 1895) in predstavlja klasično delo slovenske leksikografije.
120
Zapuščena Pleteršnikova domačija, vedno bolj zavita v trnje, srobotino in grmovje.
Kar celo desteletje Turistično društvo Pišece ni zbralo in zmoglo dovolj moči za obnovo domačije. Končno so se dela pričela v letu 1993.
121
Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan na obisku med obnovo domačije.
Prva tiskovna konferenca Odbora Maks Pleteršnik. Na sliki z leve proti desni: Martin Dušič, ravnatelj osnovne šole v Pišecah, Marjanca Ogorevc, predsednica Turističnega društva Pišece, Franc Ornik, pišeški župnik.
122
Predsednik častnega odbora Milan Kučan predaja ključ vinogradniškega muzeja predsednici Odbora Maks Pleteršnik Marjanci Ogorevc.
Obnovljena Pleteršnikova domačija
123
Notranjost Pleteršnikove domačije.
Obnovljen nagrobnik na grobu Maksa Pleteršnika.
124
Pleteršnikova domačija.
Leta 2006 je izšla tretja transliterirana izdaja Pleteršnikovega slovensko-nemškega slovarja.
125