Katalog Biografija
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
Lojze Spacal Življenjepis in bibliografija Lojze Spacal Življenjepis in bibliografija Kamniti relief vzidan ob vhodu v hišo Lojzeta Spacala na Punti v Piranu ❚ Stone relief built by the entrance of Lojze Spacal's house on Punta in Piran na naslovnici: Lojze Spacal v Savudriji, okoli 1960 ❚ on cover: Lojze Spacal in Savudrija, circa 1960 na notranji strani platnic: V ateljeju ob grafiki Lunapark (izrez), 1954 ❚ on the inside cover: In studio with his print Fun Fair (detail), 1954 Drago Mirošič Spomini na prijatelja umetnika Umetnost Lojzeta Spacala me je pritegnila, še preden sva se v šestdesetih letih osebno spoznala. Prijateljstvo sva poglobila, ko sem bil v Trstu generalni konzul. Takrat sva se pogosto srečevala. Pogosto sem ga spremljal na njegovih razstavah. Eno izmed njih, kjer sem ga predstavil, so v jeseni 1988 pripravili v pos- tojnski galeriji Modrijanov mlin. Z mojo soprogo sva ga obiskovala v njegovi hiši v Škrbini. To hišo je prvič predstavil krogu prijateljev leta 1973, po odprtju njegove velike pregledne razstave v kromberškem gradu. Očarani smo bili nad skladnostjo in natančnostjo, s katero je obnovil tipično kraško hišo z ognjiščem vred, ne da bi ji odvzel izvirno podobo. Kamniti in leseni elementi, stari ali na novo vdelani, tudi tisti skrivljeni tramovi vseh oblik, kot jih je oblikovala surova kraška burja in kmečke roke kraških kamnosekov, se iz njegove hiše zlivajo v znane grafike. Bil je ponosen na stiskalnico za grafične liste, ki jo je izdelal s pomočjo domačinov. Gostje v Škrbini smo bili postreženi po domače, s kraškim pršutom in teranom. Jeseni smo včasih pekli kostan- Slikar me je večkrat povabil je na ognjišču, ki je bilo postavljeno po stari navadi. Slikar me je večkrat povabil v svoje stanovanje v Trstu. v svoje stanovanje v Trstu. Presenečalo je zaradi svoje preprostosti in ozračja, ki je tamkaj vladalo. V skrivnostni tišini je bilo čutiti neko Presenečalo je zaradi svoje čudežno opojnost in veličino njegovih del, ki so bila nakopičena v stanovanju. preprostosti in ozračja, ki je Spominjam se poti po Krasu. Ustavila sva se v tej ali oni gostilni v okolici Dutovelj, Tupelč, Koprive in dru- tamkaj vladalo. V skrivnostni god. Včasih je prišel tudi v Lokev, kjer si je ogledoval prenovo naše stare domačije, ki je tudi vsa v kamnu. tišini je bilo čutiti neko čudežno Takrat sem veliko zvedel o njegovem življenju, o težki mladosti, o zaporih, ki jih je preživel kot antifašist, poz- opojnost in veličino njegovih nanstvu z Mušičem, Černigojem, Kosovelom in drugimi. Večkrat je omenil, kako so ga v rani mladosti pre- del, ki so bila nakopičena v vzele barvne podobe na steklu, ki so visele na snežno belih zidovih v hiši njegove none. Vendar se ni vračal stanovanju. samo v preteklost. Intenzivno je spremljal tokove sodobnega slikarstva. Družil se je z znanimi slikarji s Tržaškega, ki sem jih prav tako spoznal. Ni mi ušlo, da je pozorno spremljal mlajše zamejske slikarje. Nekaterim zamejskim je že napovedal uspešno pot. Prijateljevanje z Lojzetom mi je omogočilo, da sem do podrobnosti spoznal njegov slikarski ego. Kot Kraševec sem hitro spoznal, kako tenkočuten odnos je imel do Krasa in do posebnostih te enkratne pokrajine, kar se je tako močno odrazilo v njegovi umetniški izpovedi. Globoko spoštovanje je izkazoval do kraške ljudske ust- varjalnosti in umetnosti, posebej v kamnu. Včasih mi je rekel, da je kamen zanj svetinja. Nekoč sem v nekem članku o Lojzetu napisal, da mi ni bilo nikoli težko verjeti v to, kar je ustvaril. Bolj kot sem ga spoznaval, bolj sem razumel, kaj je hotel povedati o Krasu. Sicer ni bil prav pretirano zgovoren. Če pa mu je beseda stekla, je bil nepopisno zanimiv. Tudi kakšen navaden dogodek je znal obrniti, da si se moral od srca nasmejati. Tako je pripovedoval o tistem, ko sta se po večerji peljala po ozki kraški poti z njegovim tržaškim prijateljem, tudi slikarjem, ki je vozil Lojzetov osebni avtomo- bil. Prijatelju je teran preveč omehčal roke, zato je avto vijugal. Lojze ga je opozoril, naj pazi, kako in kod vozi. Voznik pa mu je presenečeno odgovoril: " Ma, kdo vozi ? Ali ne voziš ti ?" V sredini osemdesetih let je postala zamisel, da bi nekje na Krasu postavili njegovo stalno zbirko, vse bolj real- na. O tem sva se precej pogovarjala. Menil je, da bi bilo najboljše, če bi galerijo uredili nekje ob slovensko- italijanski meji. Zavedal se je svojih slovenskih korenin in tega, da so ga kot slikarja dobro poznali z obeh strani meje. Njegova umetnost je odpravljala miselne pregrade ob meji, ki je postajala čedalje bolj odprta. Povezoval Življenjepis in bibliografija 3 je slovenski in italijanski kulturni svet in bil hkrati vtkan v mednarodno likovno umetnost. Premišljevala sva, kje bi bila najbolj primerna lokacija. Hiša v Škrbini je bila premajhna. Ogledovala sva si neko lokacijo tudi v Sežani. Izkazalo se je, da bi bil najbolj primeren štanjelski grad iz sedemnajstega stoletja. Zdelo se mi je kar normalno, da je želel naj pomagam glede galerije. Nekako je slutil, da bom kot njegov pri- jatelj gonilna sila projekta in da bom dal vse od sebe, da bi galerija zagledala luč sveta. V odboru za galerijo, Škrbina na Krasu ❚ Škrbina on the Karst ki sem ga vodil, so predano sodelovali arh. Nataša Šumi, Nelida Silič Nemec, dr. Marijan Slabe, mag. Zorko Harej, Mitja Mozetič, Suzana Mirošič, ki je s slikarjem precej osebno sodelovala, Miloš Bajc, Bojana Kermolj in Damjan Grmek. Zavedali smo se, da smo se spoprijeli z veliko in težavno nalogo, posebno še, ker je pome- nila obnova štanjelskega gradu izredno pomemben korak k ohranitvi kulturne dediščine. V sredini osemdesetih let je Sijajni načrt delne obnove gradu, kjer naj bila galerija, je izdelala arhitektka Šumijeva. Zavedala se je pomem- postala zamisel, da bi nekje na bnosti obnove Štanjela, ki ga je dobro poznala Zahtevni projekt, povezan z velikimi stroški, ki je naletel v Krasu postavili njegovo stalno javnosti na veliko podporo, je zahteval tesno sodelovanje z občino Sežana, Goriškim muzejem, Zavodom za zbirko, vse bolj realna. O tem spomeniško varstvo v Novi Gorici in z drugimi slovenskimi ustanovami s področja varstva kulturne dediščine. sva se precej pogovarjala. Pomembna je bila podpora in pomoč takratne slovenske vlade oziroma republiškega izvršnega sveta, ki ga je Menil je, da bi bilo najboljše, vodil predsednik Dušan Šinigoj. Projekt je terjal še druge pomembne stvari. Pripravili smo darilno pogodbo, če bi galerijo uredili nekje ob s katero je Lojze na račun galerije podaril občini Sežana v trajno last 50 slik in 78 grafik. To smo slovesno slovensko-italijanski meji. potrdili z javnim podpisom na občini. Ni potrebno posebej poudarjati, da so vsa dela, povezana z galerijo, potekala z Lojzetovim sodelovanjem. Zraven je bil pri vseh podrobnostih, od začetka do konca. Galerijo smo odprli 27. maja 1988. Razstavo je uredil in opremil umetnik sam. Ob tej priložnosti je izšel vse- binsko bogat katalog, ki so mu bile dodane spominske grafike. Nelida je v priložnostni brošuri napisala o umetniku in galeriji. Tistega lepega in toplega majskega večera je bilo grajsko dvorišče polno gostov, ki sva jih povabila Ivan Vodopivec, sežanski župan, in jaz kot predsednik odbora za galerijo. Prišli so iz vse Slovenije, iz kulturno-umetniških krogov iz Trsta, številni zamejski Slovenci, Štanjelci in drugi. Večer je izzvenel v mogočen kulturni praznik in spev umetnosti. Po fanfarah, Zdravljici, ki so jo zapeli združeni pevski zbori iz sežanske občine, in nagovorih je sledil umetniški program. Najprej so izvedli baletno predstavo "Dvoboj" v navzočnosti avtorja, tržaškega skladatelja De Banfielda Tripcovicha, barona Raffaella, sicer mojega kolega iz tržaške skupine konzulov. Gledališka igralca Mira Sardoč in Polde Bibič sta recitirala pesmi Srečka Kosovela in Cirila Zlobca. Na koncu so zaplesali ognjeviti Ravelov Bolero. Nato je sledilo odprtje galerije. Med ljudmi je vladalo za mojstrova dela velikansko zanimanje. Ves čas sem bil z Lojzetom, ki je bil zadovoljen, da se je njegova želja uresničila. Na koncu sva ostala skoraj sama, tako da sva zadnja prišla na sprejem. Ob dogodku v Štanjelu sem v Primorskem dnevniku zapisal, da se je Lojze s svojo podarjeno zbirko najlepše oddolžil Krasu, Kraševci pa njemu z galerijo. V devetdesetih letih sem bil slovenski veleposlanik v Sarajevu. Srčno sem želel, da bi Lojzetu priredili veliko pregledno razstavo tudi v mestu, ki je prestalo svojo Golgoto in kjer je bila kultura vedno visoko cenjena. O razstavi v Sarajevu smo se dogovorili z Goriškim muzejem, ki ga je vodila Slavica Plahuta. Razstavo smo pripravili septembra 1999 v prostorih največje sarajevske galerije Collegium Artisticum. Ta dogodek, ki je v mestu odmeval, je bil nekaj izjemnega, prežet s spoštovanjem publike do umetnika, ki je, čeprav že v visoki starosti in ne več dobrega zdravja, prišel v Sarajevo. Odprtja razstave, na kateri sva o umetniku govorila Zoran Kržišnik, direktor Mednarodnega grafičnega in likovnega centra v Ljubljani, in jaz, se je udeležilo veliko ljudi, med njimi visoki državni predstavniki in veleposlaniki ter drugi člani diplomatskega zbora v Sarajevu. Lojze je 4 Lojze Spacal bil presenečen nad tolikšno množico. Sarajevčani so ga sprejeli z največjim spoštovanjem. Ko je pevski zbor Slovenskega kulturnega društva Cankar iz Sarajeva zapel Prešernovo "Pod oknom", mi je Lojze prišepnil, da je to pesem pela njegova nona. Veliko pozornost je vzbudila slika z naslovom "Premirje v Bosni", ki je nasta- la ob Lojzetovi veliki prizadetosti zaradi trpljenja ljudi v med vojno obleganemu Sarajevu. Zadnjikrat sva se videla na razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani maja 2000. Tu sva mu s Suzano, ne da bi slutila, kaj se bo čez nekaj dni zgodilo, poslednjikrat segla v roko. Čez nekaj dni so mi sporočili v Sarajevo žalostno vest. Globoko mi je bilo žal zaradi odhoda velikega umetnika, akademskega slikarja in prijatelja. Odšel sem v pisarno in napisal o njem krajše besedilo, ki ga je naslednji dan objavilo Delo.