Univerza v Mariboru

Pedagoška fakulteta

Oddelek za razredni pouk

Nataša Breznik SLOVENSKE BASNI

MAGISTRSKO DELO

Maribor 2014

Univerza v Mariboru

Pedagoška fakulteta

Oddelek za razredni pouk

Nataša Breznik SLOVENSKE BASNI

MAGISTRSKO DELO

Mentorica: red. prof. dr. Dragica Haramija

Maribor, avgust 2014

Magistrski študij in magistrsko delo sta bila opravljena na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Študij je sofinanciralo Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

Lektorica in prevajalka: dr. Katja Bergles

UDK : 821.163.6.09-342(043.2)

398.21(497.4)(043.2)

Gesla: folklorna basen, umetna basen, zbiratelji basni, basnopisci, analiza basni

IZJAVA

Podpisana Nataša Breznik izjavljam, da sem magistrsko delo z naslovom Slovenske basni izdelala sama, prispevki drugih so posebej označeni, uporabljeni viri in literatura so korektno navedeni.

Maribor, 18. avgust 2014 ______(podpis)

5

Zahvaljujem se red. prof. dr. Dragici Haramija za izdatno strokovno pomoč ter vsak trenutek, ki ga je namenila za koristne nasvete in mentorstvo pri izdelavi magistrskega dela.

Iskrena hvala družini, ki me je v času študija spodbujala in verjela vame tako pri padcih kot v vzponih! Še posebej hvala sestri, ki me je podpirala, razumela ter z vzpodbudnimi dejanji pripomogla, da je bila moja pot lažja.

6

POVZETEK

Pri pisanju magistrskega dela z naslovom Slovenske basni smo izbirali relavantne metode dela, ki so bile najbolj smiselne glede na posamezen sklop raziskovanja in pisanja.

Magistrsko delo je sestavljeno iz treh delov. V začetnem delu študije povzamemo smernice definicije in značilnosti te kratke literarne vrste, kot so jih zapisali slovenski in tuji teoretiki, ter predstavitve njej sorodnih literarnih vrst. Prav zaradi tega moramo biti pri poimenovanju kratke didaktične zgodbe pazljivi, ker je njena temeljna lastnost, da na zbadljiv način s pomočjo standardnih antropomorfiziranih živalskih književnih likov opisuje človeške napake in odnose med njimi. Ti skozi dvogovor, katerega ne smemo razumeti dobesedno, prikazujejo življenjske resnice.

V drugem delu smo predstavili zgodovinski pregled razvoja basni od njenih predvidenih začetkov pa vse do danes. Izpostavili smo štiri svetovne zbiratelje in basnopisce, to so Ezop, Gaj Julij Fedrus, Jean de La Fontaine in Ivan Andrejevič Krilov, ter enaindvajset slovenskih zbirateljev in basnopiscev. Med slednjimi smo analizirali štirinajst avtorskih zbirk naslednjih avtorjev: Valentina Vodnika, Antona Martina Slomška, Janeza Trdine, Frana Levstika, Matije Valjavca, Josipa Stritarja, Dragotina Ketteja, Vladimirja Pavšiča − Mateja Bora, Borisa Fakina − Igorja Torkarja, Rada Bordona, Miroslava Košute, Slavka Pregla, Aca Mermolja ter Otona Marca.

V tretjem delu smo analizirali slovenske folklorne basni. Glede na rezultate analize lahko zagovarjamo, da se slovenske folklorne in tudi avtorske basni držijo sheme. V njih so uporabljene tako avtohtone kakor tudi neavtohtone živalske vrste. Slednjih je seveda občutno manj. V zgodbo sta največkrat vpletena le dva književna lika. Njuna karakterja sta vselej nasprotna. Vsekakor je smiselnost basni v njeni poučnosti. Njen nauk lahko bralec prenese v vsakdanje življenje in se s tem izogne neprijetnim situacijam. Vsekakor je pa tako folklorni kakor tudi umetni basni skupno, da sta še v današnjem času uporabljeni kot prikrita načina

kritiziranja družbe ali posameznika. Ker se v literarni teoriji uporabljata izraza avtorska in umetna basen kot sopomenki, smo se tega v delu poslužili tudi mi.

Gesla: folklorna basen, umetna basen, zbiratelji basni, basnopisci, analiza basni

SUMMARY

While writing the master’s degree with the title Slovenian fables we choose the research methods which were the most appropriate for the individual part of the research and writing.

Master’s degree consisted of three parts. In the first part of the study we summarized the guidelines of the definitions and the characteristics of this short literary form, as they were written by the Slovenian and foreign theoreticians, as well as the presentation of the similar literary forms. Exactly because of that we have to be careful when classifying the short didactic story, since its basic characteristic is to describe in a taunting way the human mistakes and relationships among them with a help of standard anthropomorphic animal characters. With a help of a dialogue, which shouldn’t be understood literary, they demonstrated the life truths.

In the second part we introduced the historical overview of the fable’s development from its supposed beginnings and up until today. We exposed four world famous collectors and writers of fables, which are Aesop, Gaius Julius Phaedrus, Jean de La Fontaine and Ivan Andreyevich Krylov, as well as twenty-one Slovenian collectors and writers of fables. Among the latter we analysed fourteen authorial collections of the following authors: Valentin Vodnik, Anton Martin Slomšek, Janez Trdina, Fran Levstik, Matija Valjavec, Josip Stritar, Dragotin Kette, Vladimir Pavšič − Matej Bor, Boris Fakin − Igor Torkar, Rado Bordon, Miroslav Košuta, Slavko Pregl, Aco Mermolja and Oton Marc.

In the third part of the master’s degree we analysed the Slovenian folklore fables. According to the results of the analysis we can say that the Slovenian folklore as well as the authorial fables follow the scheme. They use the autochthonous and non- autochthonous animal types. Of course, the latter appear less often. The meaning of the fable is in its instructiveness. The reader can transmit its moral to everyday life and thus avoid the unpleasant situations. However, both − the folklore and artificial fable are even today used as disguised manners of criticising the society

or an individual. We followed an example of the literary theory where the terms authorial and artificial fable are used as synonyms.

Keywords: folklore fable, artificial fable, collectors of fables, writers of fables, analysis of a fable

KAZALO VSEBINE

UVOD ...... 4

1 NAMEN ...... 6

2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ...... 7

2.1 Raziskovalna vprašanja ...... 7

2.2 Pričakovani rezultati ...... 7

3 METODOLOGIJA ...... 9

3.1 Raziskovalne metode...... 9

3.2 Uporabljeni viri ...... 9

4 LITERARNOTEORETIČNA IZHODIŠČA ...... 10

4.1 Etimološko stališče izraza basen ...... 10

4.2 Definicija ...... 14

4.3 Značilnosti ...... 21

4.3.1 Zgodba basni ...... 24

4.3.2 Nauk ali morala v basni ...... 25

4.3.2.1 Tipi naukov ...... 27

4.3.2.2 Nahajališče morale v basni ...... 28

a) Nauk, zapisan pred zgodbo ...... 29

b) Nauk, zapisan po zgodbi ...... 30

c) Nauk, razbran iz zgodbe ...... 30

4.3.2.3 Poučnost nauka ...... 31

4.3.2.4 Funkcija basni ...... 32

4.3.3 Basen in njej sorodne literarne vrste ...... 36

5 LITERARNOZGODOVINSKI RAZVOJ BASNI ...... 42

5.1 Literarnozgodovinski razvoj basni v svetu ...... 42

5.2 Basen od začetka do danes ...... 47

1 5.2.1 Svetovni zbiratelji in basnopisci ...... 52

5.2.1.1 Ezop ...... 52

5.2.1.2 Gaj Julij Fedrus ...... 54

5.2.1.3 Jean de La Fontaine ...... 55

5.2.1.4 Ivan Andrejevič Krilov ...... 58

5.3 Literarnozgodovinski razvoj basni na Slovenskem ...... 60

5.3.1 Pomembni slovenski zbiratelji in basnopisci ...... 64

5.3.1.1 Janez Svetokriški (1647–1714) ...... 64

5.3.1.2 Anton Feliks – Janez Damascen Dev (1732–1786) ...... 65

5.3.1.3 Leopold Volkmer (1741−1816) ...... 66

5.3.1.4 Valentin Vodnik (1758–1819) ...... 69

5.3.1.5 Urban Jarnik (1784–1844) ...... 73

5.3.1.6 Janez Nepomuk Primic (1785–1823) ...... 74

5.3.1.7 Anton Martin Slomšek (1800–1862) ...... 74

5.3.1.8 Janez Trdina (1830–1905) ...... 77

5.3.1.9 Fran Levstik (1831–1887) ...... 79

5.3.1.10 Matija Valjavec (1831–1897) ...... 80

5.3.1.11 Josip Stritar (1836–1923) ...... 84

5.3.1.12 Dragotin Kette (1876–1899)...... 85

5.3.1.13 Vladimir Pavšič – Matej Bor (1913−1993) ...... 88

5.3.1.14 Boris Fakin – Igor Torkar (1913−2005) ...... 90

5.3.1.15 Rado Bordon (1915–1992) ...... 94

5.3.1.16 Miroslav Košuta (1936–) ...... 96

5.3.1.17 Slavko Pregl (1945−) ...... 98

5.3.1.18 Ace Mermolja (1951–) ...... 100

5.3.1.19 Oton Marc (1963–) ...... 102

5.3.1.20 Anja Štefan (1969–) ...... 104

2 5.3.1.21 Nataša Konc Lorenzutti (1970–) ...... 105

6 KNJIŽEVNI LIKI ...... 107

6.1 Žival kot književni lik ...... 107

7 ZAKLJUČEK ...... 125

8 LITERATURA ...... 130

8.1 Primarna literatura ...... 130

8.2 Sekundarna literatura...... 132

8.3 Terciarna literatura ...... 140

KAZALO TABEL

Tabela 1: Analizirane basni po razredu in po redu ...... 110

Tabela 2: Število naukov po razredu ...... 112

Tabela 3: Število naukov v analiziranih basnih glede na razred in red... 112

Tabela 4: Ključni nauki v analiziranih basnih ...... 124

Tabela 5: Ključni nauki v analiziranih basnih glede na vrsto živali ...... 124

3 UVOD Knjiga je dolga stoletja pomenila razvedrilo. Že v preteklosti je dajala odgovore na različna vprašanja. Poučno sporočilo najkrajše literarne vrste, basni, ter premišljeno izbrani tipizirani književni liki so nas pritegnili k temu, da jih dodobra spoznamo.

Že v samem začetnem delu študije je razvidno, da sta slovenska in svetovna terminologija raziskovane literarne vrste dobro usklajeni. Na podlagi slovenskih literarnih teoretikov in tujih raziskovalcev povzemamo smernice definicije.

Kratko razlago termina basen smo namerno izpostavili že v začetku magistrskega dela, kajti med njihovim prebiranjem moramo paziti na podobnosti s sorodnimi literarnimi vrstami (z dramo, komedijo, bajko, satiro, živalsko pravljico), s katerimi jo pogosto nepravilno enačimo. Do enačenja nas najbrž privede identičen etimološki izvor, razlika med njimi je pa tako v vsebini kakor tudi v zgradbi.

S pomočjo raziskovanja literarnozgodovinskega razvoja basni je mogoče spremljati zgodovino razvoja basni vse do danes. Pri tem nas je presenetilo, da je ta literarna vrsta ohranila svojo staro strukturo skozi tisočletja. Predpostavljamo, da je ta literarna vrsta dobro poznana, saj je prisotna tako v svetovni kot tudi v slovenski književnosti. Med prebiranjem svetovnih in slovenskih basni je zaznati basnopisce. Veliko basnopiscev je preoblikovalo folklorni motiv in jih tako minimalno preuredilo, lahko so ji spremenili le obliko (iz poezije v prozo ali obratno) ali pa so dvogovor med književnimi liki poenostavili in se tako podpisali pod zgodbo. Vsekakor je motiv zgodbe ostal enak. Tako je postala poučna folklorna basen umetna basen, pri čemer sklepamo, da je podvajanje zgodb zagotovo povezano z zbiratelji te literarne vrste. Ti so osnovno zgodbo prilagodili trenutnim razmeram in navadam naroda. Tako je služila le kot retorično sredstvo za nazorno pojasnjevanje dejansko obstoječih razmer. Nekateri teoretiki so celo zapisali, da so s pomočjo basni basnopisci na prikrit način spregovorili o dejstvih, o katerih se je v javnosti molčalo, saj svobodno izražanje ni bilo dovoljeno. Prav zaradi tega nas med raziskovanjem ni

4 presenetil nastanek basni, ki je povezan z mitičnim ustanoviteljem te vrste, s sužnjem.

Pižent Kompara (2010: 4) je zapisala ugotovitev, da naj bi rimski basnopisec Fedrus v svojo tretjo knjigo zapisal namen iznajdbe basni. Ta pravi, da je nastala zato, da je lahko celo suženj s pomočjo takšnega načina posredno izrekel svoja videnja družbenega sistema.

Skozi tisočletja je basen ohranjala splošen interes za poudarjanje političnega stanja v družbi. Postala je eden izmed najuspešnejših načinov sporočanja resnice, ki se razvije v moralnem nauku.

Kot smo razbrali iz našega raziskovanja, je imela basen v vseh obdobjih enotno funkcijo. Lahko bi rekli, da je bila vedno namenjena posmehovanju in je bila uporabljena kot način za skrito podajanje kritike. Ezop je živel v dobi tiranov, Fedrus pod prvimi rimskimi cesarji, La Fontaine pod absolutno monarhijo, Krilov v carski Rusiji, Vodnik v francoskih Ilirskih provincah, Slomšek v monarhiji Avstro-Ogrski itd. Nekateri slovenski basnopisci se v svojih delih dotikajo tematike vdanosti in ponižnosti slovenskega naroda, ki sta se pregovorno ohranili do današnjih dni.

5 1 NAMEN V magistrskem delu se bomo omejili na basni, zapisane v prozi. Raziskovalni problem bomo preučevali z naslednjih vidikov:

− basen in njene funkcije; − literarnozgodovinski razvoj basni; − zbiratelji in basnopisci na Slovenskem; − živalski svet v basnih.

6 2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

2.1 Raziskovalna vprašanja Na podlagi raziskovalnih problemov smo oblikovali naslednja raziskovalna vprašanja: - Od kod izvira beseda basen? - Kaj je značilno za basen? - Katere so skupne značilnosti basni in drugih sorodnih literarnih vrst? - Katere posebnosti ločijo basen od drugih sorodnih literarnih vrst? - Kakšna je psihološka funkcija basni? - Kako se prepletata realnost in irealnost v basnih? - Kakšen doprinos ima basen v realnem življenju? - Kakšna je vzgojno-poučna funkcija basni? - Ali ima basen eksplicitno ali implicitno raven? - Kako se je basen razvijala v svetu? - Kateri basnopisci so najpomembnejši za razvoj basni? - Kakšen je zgodovinski razvoj basni na Slovenskem? - Kateri so znani slovenski zbiratelji in pisci basni? - Kaj je skupnega folklornim in umetnim basnim? - Kateri glavni književni liki so zastopani v basnih?

2.2 Pričakovani rezultati Glede na to, da bomo obravnavali basen, pričakujemo, da bodo v obravnavanih delih prikazane slovenske (avtohtone) živali s svojimi značilnostmi. Predvidevamo, da bomo med zastopanimi divjimi živalmi najpogosteje srečali lisico in medveda, ki sta tudi pogosta lika v slovenskih pravljicah. Med domačimi živalmi se nadejamo, da bomo največkrat brali o psu, mački in konju, ki so že stoletja stalni prijatelji človeka. Predvidevamo, da bodo zveri (predvsem lisice), sesalci in kopitarji najpogosteje zastopane živali, zelo malo pa pričakujemo žuželk (muh, komarjev, kobilic, čričkov idr.). Pričakujemo, da bodo imeli književni liki tako dobre kakor tudi slabe lastnosti, ki jih lahko poenotimo s karakternimi lastnostmi ljudi.

7 Predpostavljamo, da bo dobrota zmeraj premagala zlo. Že pregovorno pričakujemo, da bo lisica zvita, medved bo mogočen in zaradi tega tudi spoštovan s strani drugih živali, zajec bo bojazljiv, muha tečna, polž počasen. Prav tako pričakujemo, da bodo imele vse basni moralni nauk, ki ga bo mogoče prenesti v vsakdanje življenje.

Pričakujemo, da v dolžini ni razlik med folklornimi in umetnimi basnimi, pa tudi ne med tistimi, ki so jih zapisali slovenski avtorji in tistimi, ki so zapisani s strani tujih.

Ena izmed tez, ki smo jih postavili, je tudi, da se vrste živali, ki se v basni pojavljajo, razlikujejo glede na izvor (v slovenskih basnih ni toliko opic in levov kot v afriških).

Pričakujemo, da bodo imele živali v basnih lastnosti, ki so še danes pregovorne v vsakdanjem življenju (počasen kot polž, neumen kot osel, priden kot mravlja, pes – človekov najboljši prijatelj).

Pričakujemo, da se bodo v istih basnih pojavljale domače in divje/gozdne živali, eksotične živali pa se z domačimi ne bodo pojavile v isti zgodbi.

Predpostavljamo, da se bodo volkovi v basnih pojavljali v tropu, tako kot tudi živijo v svojem naravnem okolju.

Predvidevamo, da bo zelo malo basni, kjer glavni književni lik večino časa preživi v vodi. Sklepamo, da bo največ takšnih, kjer so zastopane domače avtohtone živali.

8 3 METODOLOGIJA

3.1 Raziskovalne metode Pri pisanju magistrskega dela smo ves čas uporabljali metodo abstrakcije, saj smo izločali nebistvene podatke in poudarjali bistvene prvine ter lastnosti obravnavanega termina.

V največji meri smo uporabili deskriptivno metodo. Znotraj tega smo uporabili metodo deskripcije, s pomočjo katere smo opisovali že znana dejstva in literarne definicije. Seveda smo upoštevali metodo kompilacije, s pomočjo katere smo povzemali stališča, spoznanja, sklepe in rezultate raziskav tujih avtorjev. Zgodovinske metode smo se poslužili v poglavju, kjer smo preučevali in iskali vzročno razlago literarne zgodovine najkrajše literarne prozne vrste, basni. Pri proučevanju oziroma določanju položaja basni v sistemu drugih pojmov ter ob analizi animalističnih basenskih likov smo se poslužili metode klasifikacije. V poglavju magistrskega dela, kjer smo preučevali značilnosti posameznih basni, smo uporabili komparativno metodo. Prav tako smo v tem delu magistrskega dela uporabili metodo analize in sinteze. V sklepnem delu smo z metodo generalizacije na podlagi posameznih opazovanj izvedli splošne realne zaključke.

3.2 Uporabljeni viri Pri izdelavi magistrskega dela smo uporabljali primarne, sekundarne in terciarne vire. V teoretičnem delu magistrskega dela smo se poslužili predvsem sekundarnih virov, torej znanstvene in strokovne literature tujih in domačih avtorjev, ter terciarnih virov, ki nam jih je ponudil spletni brskalnik na geslo »basen«.

V delu, kjer smo proučevali književne like, smo podrobneje obravnavali basni slovenskih zbirateljev in basnopiscev, ki smo jih natančno preučili in se tako poslužili primarne literature.

9 4 LITERARNOTEORETIČNA IZHODIŠČA

4.1 Etimološko stališče izraza basen Ob raziskovanju in kasnejši primerjavi termina basen smo ugotovili, da je ta v večini jezikov precej podoben.1

Šivic - Dularjeva (1976/77: 251−252) je raziskovala terminološko vprašanje te literarne vrste. Ugotovila je, da je besedo basen kot izraz za poimenovanje raziskovane literarne vrste moč zaznati že od druge polovice devetnajstega stoletja. Terminologija besede basen je namreč zapisana že v nemško-slovenskem slovarju iz leta 1860, čeprav jo v zgodovini jezika srečamo že pri protestantskih piscih. Trubar jo omenja v svoji Cerkovni ordningi iz leta 1564 z najbolj verjetnim pomenom izmišljotina. Zasledimo jo celo v Dalmatinovi Bibliji, ki je bila izdana leta 1584. Šivic - Dularjeva je celo ugotovila, da so jo v dvajsetem stoletju omenili že vsi slovenski in drugi priročniki. Irena Stramljič Breznik (1998: 55) v članku Frazeologija v Volkmerjevih Fabulah navaja, da po etimoloških razlagah izraz basen izhaja iz staroslovanskega glagola bajati, kar pomeni pripovedovati. Raziskovalka utemeljuje, da je izraz fabula danes zastarel izraz za basen, ki se že pojavlja v zapisih Cigaletovega in Pleteršnikovega slovarja. To dokazuje, da je danes zastarel izraz za sopomenko basen prevladal že v drugi polovici devetnajstega stoletja. Lagumdžija (2000: 21 po Čubelić 1980: 77) citira Čubelića, ki pravi, da izvor besede basen ni čisto pojasnjen. Predvideva se, da je bil njen prvi pomen beseda, govor; čarobni rek, magija; fabula, bajka. Bolhar (2005: 7) piše o tem, da beseda »basen ali fabula, kot so jo imenovali starejši pisatelji, prihaja iz besede basniti, kar pomeni kramljati, pripovedovati.« Kmecl (1996: 297) navaja, da je basen »/…/ prvotno upesnjena pripoved, zgodba (fabula)«. Med drugimi je tudi literarna zgodovinarka Irena Avsenik Nabergoj (2011: 166) zapisala, da je ime izpeljano iz latinske besede fabula (pravljica) oziroma iz glagola fari (govoriti). Identično razlago Nabergojevi o izvoru in izpeljanki besede basen oziroma fabula je moč zaslediti v knjigi Lexikon der Kinder- und Jungendliteratur (1975: 365). V

1 slov.: basen; hrv. in srb.: basna; nem.: Fabel; angl.: fable; ital.: favola; madž.: állatmese; rusko: básnja (бáсня); poljsko in češko: bajka; gr.: mýthos, paramýthi; latin.: fabula

10 svoji razpravi tudi Silva Trdina (1970: 188) pojasnjuje izvor besede basen. Poudarja, da izvira iz staroslovanske besede.2 Navaja, da je to beseda bajati, ki ima identičen pomen kot prej omenjena Bolharjeva razlaga, to je pripovedovati. Šivic - Dularjeva (1976/77: 251) v svoji študiji navaja Breznika, ki trdi, da smo besedo basen preko srbohrvaščine sprejeli kot češko oziroma rusko izposojenko. Ilija Popit (1977: 15) je v svojem izčrpnem članku z naslovom Basen o starosti pasijonov ter pasijon besede basen predstavil raziskavo o spreminjanju pomena izraza basen kot literarne vrste. Najprej je zapisal potrditev pomena izraza basen, kot ga poznamo danes, in sicer kot poučno pripoved, v kateri nastopajo poosebljene živali ali stvari. V nadaljevanju navaja, da ima omenjena literarna vrsta v Uvodu k Juditi v Dalmatinovi Bibliji povsem nasproten pomen. Kot pravi Popit, ima pomen svetega krščanskega izročila, »/…/ saj so za Jurija Dalmatina bile 'basen' ne le 'druge svete istorije', ampak tudi prikaz samega Kristusovega trpljenja na križu, saj se z njim uči zaupati v boga itd.« (Popit 1977: 15) Popit opozori na dvojnost pomena besede, ki jo lahko opazimo že zapisano na koncu Biblije. Njen pomen takrat razlagajo kot nekoristni govor. Iz tega lahko povzamemo, da je v tistem času pomen besede basen kot sveto krščansko izročilo postalo nezaželeno. Popit je slednje interpretiral s stavkom: »Vlekel se je pač še iz poganstva kot ne dovolj pozabljena oznaka za naše nekdanje staroslovansko sveto pismo.« (prav tam)

Našo pozornost prav tako zasluži širša razprava Alenke Šivic - Dular, ki je v članku Basen (1976/77: 251−252) zapisala terminološko vprašanje samega izraza te literarne vrste. Opozori, da gre pri izrazu basen za tvorbo dveh delov. Pripona »/…/ -snƂ (enaka tudi v psla. *pěsnƂ, sin. pesem, k pěti 'peti') /…/« (Šivic - Dular 1976/77: 251) je dodana korenu »ba- iz *bha- 'govoriti'«. (prav tam) V svoji razpravi ni spregledala dejstva, da je isti koren besede moč zaznati tudi v bajka, bajati idr. »Kot občno ime najdemo basnƂ (v ustrezni glasovni podobi) v vseh slovanskih jezikih z osnovnim pomenom 'pripovedovanje, zagovarjanje; (izmišljena) zgodba, bajka', iz katerega so se razvili drugi pomeni«. (prav tam) V razpravi

2 Stsl. bajati = pripovedovati; lat. fari = bajati (Trdina 1970: 188).

11 avtorica nadaljuje z razlago o različno uporabljenih terminoloških izrazih, ki jih je zavzemala basen pri prvih slovenskih piscih od konca osemnajstega stoletja ter v prvi polovici devetnajstega stoletja. Dajnko in Volkmer sta termin fabula, ki izhaja iz latinščine, uporabljala v njunih delih v devetnajstem stoletju. Valentin Vodnik je slovenil izraz Fabel in svoje basni poimenoval pravljica. V Kranjski čbelici III je v epigramu, ki je namenjen Ciglarjevim basnim, besedo prevzel tudi Prešeren. Tako Ahacl kot tudi Slomšek sta uporabljala termin basen. Slednji jih omenja v svojih Drobtinicah iz leta 1846 v poglavju Prilike ino baſni. Tudi Jarnik je bil že leta 1814 podpornik tega termina. Prizadeval si je, da bi se besede ujemale z drugimi slovanskimi jeziki.

V svoji študiji je Šivic – Dularjeva (1976/77: 252) zapisala, da lahko potegnemo vzporednico s terminološkima izrazoma iz češkega in poljskega jezika bajka »basen« in v ruskem pritča »isto«.

Šivic - Dular opozarja, da je to le domneva, ki se sklada z njegovimi »/…/ slavizacijskimi nagibi, ki jih je Koroška sploh kazala več kot osrednji slovenski prostor. Ni pa pretirano trditi, da je imel Jarnik v prvem obdobju pomembno vlogo pri razširjanju tega termina.« (Šivic – Dular 1976/77: 253) Kot posreden dokaz za to navaja Janeza Nepomuka Primica z obrazložitvijo: »/…/ ker v malem pooseblja to terminološko neustaljenost.« (prav tam) V svoji študiji je zasledila, da je leta 1805 pod Vodnikovim vplivom Janez Nepomuk Primic prevedel več kot sto Ezopovih basni. Kot je razbrala iz njegovega rokopisa, ki ga hranijo v NUK-u, je uporabljal pri »/…/ eksplikaciji nauka celo vrsto poimenovanj: smiſlik, fabula, pravlavza, perpovedek, perpovest … nikoli pa ne basen.« (prav tam) A v svojih Nemſhko-sloveńſkih Bukvah za Branje iz leta 1813 je uporabljal termin baſnje ali fabule. »Močna podpora, ki je je bila deležna beseda basen v Drobtinicah, Kmetijskih in rokodelskih novicah, Vedežu itd., ji je pribojevala prvenstvo in ustaljenost v knjižnem jeziku.« (prav tam) Iz študije omenjene avtorice je razvidno, da je pri poimenovanju omenjene književne vrste precej nedoslednosti in neenotnosti.

12 Znano je, da je Hipolit prevajal češka besedila. Tudi njemu je beseda basen pomenila ezopsko poučno zgodbo, popularno v srednjem veku. »Težko je z zagotovostjo trditi, da je to rabo vpeljal Hipolit sam /…/« (Šivic – Dular 1976/77: 252) Šivic - Dularjeva sklepa, da si je iz tega jezika izposodil le pomen termina. Nadalje razmišlja (prav tam), da se je Breznik morda na tej točki naslanjal na svojo trditev, da je izvor besede basen češka izposojenka.

Če obravnavan termin basen raziskujemo s širše perspektive, zaznamo v tuji literaturi podobne zapise omenjenemu terminu. Prav zaradi podobnosti na prvi pogled smo se odločili, da jih na kratko predstavimo.

Vizualno najbližji izraz je fabliau. Termin označuje kratko pripoved v verzih. Zapisane so v humornem tonu. Satirična oblika je tako močna, da je v njej moč razbrati posmehovanje (Murfin in Ray 1997: 119).

Kot piše The greenwood encyclopedia of folktales and fairy tales (2008: 318), gre torej za popolnoma drugačno zgodbo od Ezopove basni tako po namenu kakor tudi po vsebini. Kot smo že omenili, je namen teh zgodb posmehovanje. Bralci se ob prebiranju nasmejijo, zato so teme tudi seksualne. Zgodbe vsebujejo tako vulgarne šale kot tudi šale o mrtvecih. Wilpert (1989: 282−283) je zapisal, da ta literarna vrsta uporablja delno domače ali izmišljene motive ter delno celo orientalske motive, saj so idejo za tematiko te literarne vrste povzeli po križarjih ali španskih Arabcih. Cilj posmehovanja so bile predvsem ženska nezvestoba, življenje pocestnic in zvodnic, možje v vezi s starejšimi ženami in nemoralnost duhovščine.

Od basni se torej ta literarna vrsta razlikuje že na zunaj. Nastopajoči književni liki so ljudje. Njen sestavni del ni poučevanje s pomočjo moralnega nauka, temveč le zabava bralca. Ukvarja se s srednjim in nižjim slojem ljudi ter njihovimi skrbmi (Murfin in Ray 1997: 119).

Fabliaux je množinski izraz za zgoraj omenjene popularne zgodbe v srednjeveški Franciji v dvanajstem stoletju, predvsem pa v trinajstem in štirinajstem stoletju (Hasse 2008: 318).

13 Wilpert (1989: 284) piše o najstarejših ohranjenih fabliaux (teh je kar 147), ki opisujejo pariško posestnico Richeut.

Pod terminom fablich je zaslediti označbo kratke zgodbe z enostavno strukturo. Uporabljeni književni liki imajo viden socialni in profesionalni delavski stereotip (Hasse 2008: 318).

4.2 Definicija Med raziskovanjem termina basen smo spoznali, da je le malo literarnih teoretikov, ki so se posvetili definiciji te literarne vrste. Pridružujemo se razmišljanju Blažetina (2003: 9), ki je zapisal, da je basen kot literarna vrsta s strani teoretikov precej zapostavljena.

Pa vendar smo v literaturi zasledili niz definicij, kaj basen je. Tako kot je raziskovana literarna vrsta kratka, tako so kratki tudi njeni zapisi. Vsekakor so podobni definiciji, ki je zapisana v Leksikonu Cankarjeve založbe (1998: 78):

basen – kratka didaktična zgodba iz naravnega, zlasti živalskega, pa tudi človeškega sveta v verzih ali prozi; ponazarja kak socialen ali moralen nauk.

Prav tako smo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1998: 36) pod geslom »basen« zasledili zelo skopo definicijo:

básen –sni ž (â) lit. poučna pripoved, v kateri nastopajo poosebljene živali ali stvari: basni Krilova; Basen o lisici in grozdju.

Medtem ko Veliki splošni leksikon (1997: 350) ponuja nekoliko daljšo specifikacijo termina:

basen, kratka poučna zgodba, ki s prenosom človeških značajskih potez, navad in načinov govorjenja na živali ob primeru pojasnjuje spl. veljavno izkušnjo ali moralno resnico, »moralo« oz. »nauk«. B. izvira iz Orienta; v evr. knjiž. jo je vnesel →Ezop; J. →La Fontaine ji je z gibkostjo in duhovito poanto dal nov pomen. Razcvet v 18. st. (G. E. →Lessing, Ch. F. →Gellert, F. →Hagerdorn, I. A. →Krilov); pri Slovencih S. Pregl.

Basen bistveno širše definira Kos v Literarni teoriji (2001: 167). Opredeljuje jo kot kratko zgodbo z notranjo epsko zgradbo. Didaktični

14 pomen zgodbe se po njegovem mnenju kaže kot nauk na koncu teksta. Književni liki, ki so iz živalskega sveta, se poistovetijo s človekom. Poudarja, da so književni liki te literarne vrste lahko tudi človeške osebe. Je edini slovenski literarni teoretik, pri katerem smo zasledili, da med književne like basni uvršča celo bogove. Tema basni je v zvezi »/…/ s praktično-moralnimi spoznanji o dejanskih življenjskih možnostih, nujnostih in zahtevah.« (prav tam)

Kot je zapisal Alojzij Bolhar (2005: 7) v spremni besedi O basni in živalski pravljici v knjigi z naslovom Slovenske basni in živalske pripovedke, predstavljajo basni bogato zakladnico v folklornem slovstvu. Zato je niso brezpredmetno vse do konca devetnajstega stoletja imenovali kot velesilo. Kot opravičilo za takšno poimenovanje navaja vzgojno in zgledno moč pesnikov in pisateljev vseh časov. Prav zaradi tega je izpostavil nemškega reformatorja Martina Luthra. Ta jo je priporočal v branje takoj za svetim pismom. Bolhar meni, da je basen »/…/ eden najlepših umotvorov pripovedne in hkrati poučne vsebine. Je torej najprimernejša literarna posoda, ki nudi globoke etične misli in moralna vodila.« (prav tam)

Irena Stramljič Breznik je v članku Frazeologija v Volkmerjevih Fabulah (1998: 55−56) zapisala, da je basen izrazito poučna vrsta, ki je zapisana v verzih ali v prozi. Poudari, da že na začetku ponazori kakšno življenjsko modrost, katero skozi zgodbo dokazuje. Omeni, da je morala lahko izrečena v obliki nauka tudi na koncu oz. je podana v sami zgodbi, vendar tako, da jo na lahek način prepoznamo. Književni liki s pretežno stalnimi lastnostmi so poosebljeni in izhajajo iz živalskega sveta. Prav to personifikacijo poudarja Dušan Ludvik (1972: 468) v svojem članku Viri srednjeveške živalske basni na Slovenskem. Njegova razlaga temelji na prvotnem verovanju govorjenja istega jezika med ljudmi in živalmi.3 Matjaž Kmecl v Mali literarni teoriji navaja le dve temeljni značilnosti basni. Tej

3 Prometej naj bi ustvaril več živali kot ljudi. Zaradi kasnejšega preoblikovanja imajo nekateri ljudje človeško podobo z živalsko dušo (Ludvik 1972: 468).

15 didaktični literarni vrsti daje posebno težo izrečen nauk. Torej po njegovem mnenju basen najprej sestavlja ponazoritvena kratka zgodba, ki je »/…/ neopisna, 'gola', brez nepotrebnih zastranitev …« (Kmecl 1996: 294), kar doseže tudi z rednim poosebljanjem posameznih živali, ki jim pridaja kakšne značilnejše in pogoste značajske lastnosti − lisici zvitost, levu mogočnost, volku lakomnost ipd. (Kmecl 1996: 297) Kratkost basni pojasnjuje z razlago, da mora basen »kar se da naglo hiteti« v presenetljiv končni preobrat, »/…/ ki omogoča izrecno formulacijo kakšnega moralističnega pravila, nauka ali kritike.« (prav tam)

Prav enostavnost dialoškega izražanja je Lagumdžija (2001: 22) izpostavila kot stilsko oznako basni. Pravi, da je posmehovanje, ki se navezuje na človeka, v basni prikrito in v obliki prispodobnosti književnih likov. Prav tako v tej književni vrsti ni odvečnih opisovanj književnih likov in situacij. Dvogovor poosebljenih živali je kratek in jasen. Avtorica poudarja, da mora bralec uporabiti svojo domišljijo in spoznanje prenesti v lastno življenje (prav tam). V poglavju Motivi i likovi u basnama avtorica opozarja, da je težišče basni le na označevanju karakterjev književnih likov. Težišča basni nikakor ne smemo iskati v književnem dogajanju (1991: 15).

Da je basen, katere izrazit cilj je poučnost, razdeljena na dva dela, zagovarja tudi Trdina v Besedni umetnosti II (1970: 188). En del je preprosta in kratka, a živa zgodba, v kateri so književni liki poosebljeni s človeškim govorom. Drugi del je morala ali nauk (lat. mos = predpis, pravilo, nravnost), ki s pomočjo poosebljenih živali ali stvari s pripisano določeno stalno lastnostjo ponazarja življenjsko modrost. Tudi Prodanova (2003: 15−18) je v predstavitvi te literarne vrste Stilski elementi v basni kot njene posebnosti izpostavila alegoričen značaj, enostavnost basni in jedrnatnost, ki vsebuje veliko komičnega. Kot je bilo pričakovati, ni pozabila omeniti posebnosti te literarne vrste, ki je izražena v dogajanju. Avtorica poudarja dobro razvidno vzročno-posledično postopnost zgodbe. Poudarja, da je ena od značilnih stilskih potez basni začetek pripovedovanja, kajti v samem uvodu jasno spoznamo nastopajoče književne like (npr. Srečali so se medved, lisica in volk.). Kot tudi drugi

16 literarni teoretiki nas Prodanova opozori, da so v basni namerno izpuščeni opisi živali in narave, saj ti za oblikovanje nauka niso pomembni. Bistvo je le ukrepanje. S temi izpustitvami ima basen le večjo vrednost. Zgodba brez nepomembnih detajlov postane privlačnejša, književni liki so šablonski, njihove značajske lastnosti pa so iz zgodbe v zgodbo enake. Prav zaradi tega lahko bralec že ob najavi živali v uvodu morebiti sklepa na zaključek basni, vsekakor si lahko sam oblikuje potek zgodbe. Avtorica razprave jasno doda, da basnopisec obdrži živahnost zgodbe le z izogibanjem pridevnikov.

Že iz zgornjih zapisov je razvidno, da so tudi literarni teoretiki iz tujejezičnega okolja zapisovali definicijo basni (fable). Iz tega lahko sklepamo, da basen ne zasledimo le v slovenskem literarnem prostoru, saj se tudi drugi narodi ponašajo s to literarno vrsto.

Študijo o tej literarni vrsti na Hrvaškem je Blažetin povzel v članku O basnama (2003). Po njegovem mnenju so elementi, značilni za basen, sledeči: 1. Glavni književni liki v basnih so živali. 2. Živali imajo človeške lastnosti. 3. Basni imajo alegoričen karakter. 4. Pojavljajo se v pisni ali v ustni obliki, ki se prenaša iz roda v rod. (Blažetin 2003: 10)

Razmišljanje o definiciji termina basen v tuji literaturi nas je privedlo do spoznanja, da so basni podobne povsod po svetu tako po zunanji kot tudi po notranji formi. Rečemo lahko, da je tako tudi s skopo definicijo zapisa te literarne vrste.

Biti (2001: 219) je zapisal, da je basen kronološko zaporedje dogodkov iz resničnega življenja. Vsebuje motive, ki spreminjajo situacijo. Največkrat sta uporabljena dva književna lika. Basen je po njegovem mnenju zgolj odgovor na vprašanje: Kaj se je zgodilo v nadaljevanju?

V Metzler Literatur Lexikonu (1990: 147) je zapisano, da je basen veja v živalskem pesništvu, saj je kratka živalska pripoved, zapisana v verzih ali

17 prozi. V določenih situacijah (predvsem) živali ravnajo tako, da je mogoče prepoznati ujemanje s človeškim načinom ravnanja. Prav tako je basnopisec nazorno prikazal življenjsko modrost, ki jo brez težav razberemo. Podobno pa so kot književni liki omenjene le živali, ki s svojim ravnanjem nazorno prikazujejo človeške odnose oziroma ravnanja v The Oxford dictionary of literary terms (2008: 93), kjer je pod geselskim člankom »fabel« zapisano, da je basen kratka pripoved v verzih ali prozi. Moralni nauk, ki se prepleta čez celo zgodbo, se pogosto zaključi v obliki epigrama.4 Poudarjeno je, da je ta literarna vrsta zelo stara zgodba, ki je povezana s folkloro in pregovori.

Wilpert je v leksikonu Sachwörterbuch der Literatur (1989: 282) pod geselskim člankom »Fabel« zapisal, da je to samostojna, kratka epsko poučna vrsta. Književni liki so zastopani tako iz žive kakor tudi iz nežive narave. Lahko je zapisana v verzih ali v prozi, v obeh primerih pa ponazarja splošno življenjsko modrost. Posebna razlaga življenjske resnice v večini primerov ni potrebna. Humornost oziroma šaljivo satiro doseže s pomočjo folklornega izročila (običajev, govora idr.). Tudi Ross Murfin in Supry M. Ray sta v delu The bedford glossary of critical and literary terms (1997: 119) pod terminom basen najprej omenila specifičnost raziskovane literarne vrste. To je njena kratkost, ki s svojo alegoričnostjo nadzorno prikaže določeno lekcijo, ki je poudarjena kot epigram na koncu zgodbe. Ta, sicer izmišljena, a vsekakor nezgodovinska zgodba, je lahko zapisana v verzu ali v prozi. Kot književne like navajata predvsem živali. Prepričana sta, da basni zaradi personificiranja književnih likov poimenujemo kar živalske basni. Kot v vseh ozko specializiranih slovarjih in enciklopedijah je tudi v The greenwood encyclopedii (2008: 317) najprej zapisano, da je basen alegorična pripoved oziroma pripoved v prispodobi. V njej nastopajo živali, ljudje, bogovi in celo neanimirani predmeti. Vsi omenjeni književni liki prikazujejo moralni nauk oziroma resnico o človeškem obnašanju. Največji pomen ima raziskovana literarna vrsta prav v zaključku, ko se morala eksplicitno pojavi. V tem pomembnem

4 Epigrám –a lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku (SSKJ 1998: 204).

18 delu se skriva celoten pomen basni. Prav tako je poudarjeno, da basni predstavljajo neko resnico, čeprav bi lahko rekli, da so književni liki in situacije izmišljeni. Tudi Zymner (2009: 234) opozarja, da je za obravnavano literarno vrsto bistven njen didaktičen pomen. Za to razlago je uporabil star izrek »fabula docet«, kar bi lahko dobesedno prevedli kot »zgodba uči« oziroma »poučna zgodba«.

Zanimiva je razlaga drugotnega pomena termina basni, ki smo ga zasledili v slovarju Ross Murfina in Supryia M. Raya The bedford glossary of critical and literary terms (1997: 119). Termin basen je bil že uporabljen kot izraz za laž, legendo, neverjetno zgodbo in mit. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da noben omenjen izraz za kritike ne pomeni standardnega termina. Ti so termin basen uporabljali le kot sinonim za zgodbo (Murfin in Ray 1997: 119).

Tudi v nemški literaturi je mogoče zaznati kratke, a vsebinsko popolnoma identične razlage termina basen. Erika Dietl je pod zavihkom Fable zapisala, da se v basenskih kratkih zgodbah preko delovanja živali zrcalijo napake ljudi (Dietl 2013). Med nemškimi viri za preučitev iskanega termina basen smo se poslužili tudi priročnika z naslovom Handbuch der literarischen Gattungen Rüdigerja Zymnerja (2009: 234), ki je zapisal nekoliko daljšo razlago, kot smo jo zasledili v prej omenjenih slovarjih. Tudi on ne izključuje dejstva, da je basen kratka, izmišljena pripoved. Svoje poimenovanje basni kot epsko fikcijo opravičuje z navideznimi, metaforičnimi dejanji, ki so opisana v zgodbi. Nosilci dejanj, književni liki, so živali, rastline, predmeti ter predmeti iz nežive narave. Tako živa kakor tudi neživa narava imata v tej literarni vrsti vse lastnosti, ki so značilne za človeka.

Ob prebiranju tujih basni nas ni presenetilo, da ima basen ne glede na geografski nastanek (angloameriški ali evropski prostor) in ne oziraje se na barvo kože ali celo na versko ali nacionalno pripadnost enake stilske značilnosti.

19 Tudi brata Jakob in Wilhelm Grimm, pionirja v folkloristiki, sta v svojih raziskavah ugotavljala številne skupne lastnosti basni, ki izhajajo iz geografsko oddaljenih območij. Njune teze o njihovih skupnih lastnostih se enačijo s kasnejšimi razlagami drugih teoretikov (Pöge - Alder 2011: 71).

Kot slovenske basni so tudi basni sveta enostavne, dialoške, aforistične, alegorične. Vsebujejo komičen ton, s pomočjo katerega preko poosebljenih živali povzemajo značaje človeka. Zato lahko nadaljujemo z Lagumdžijinimi mislimi (2000: 23), da so v basnih skupni t.i. internacionalni motivi, ki se prenašajo iz naroda v narod. Vsekakor odgovarjajo na vprašanja, ki si jih zastavljajo ljudje. Dodaja še, da se kljub povzemanju univerzalnega motiva basnopisec navezuje na značilnosti časa in prostora, v katerem živi in ustvarja. Da je to res, lahko potrdimo že s samo izbiro književnih likov (živali), ki so vezani na določena geografska področja, npr. v Krilovih basnih (Rusija) se najpogosteje pojavljajo lisica, volk, kača, ovca; v Obradovićevih (Srbija) pa so najpogostejši književni liki orel, krokar, osel, lisica (prav tam).

Kot smo lahko razbrali iz povzetkov študij, je basen ne glede na namen uporabe in nastanek vedno vsebovala bistvo. Motivi so razširjeni po vsem svetu, vendar si jih je vsaka kultura prilagodila po svoje in jih predstavila s svojimi avtohtonimi književnimi liki. Mileva Blažič v članku Aplikacija folkloristične teorije Stitha Thompsona na zbirko slovenskih pravljic (2009: 324) razmišlja, da govorijo basni o naravi življenja. Njihova vodilna misel je »tako pač je na svetu« ali »to se dogaja«.

Basni so univerzalne zgolj zaradi tega, ker se ne opirajo le na en zgodovinski trenutek ali na ožje geografsko področje. Prav to jim daje težo, da ostajajo uporabne in žive več stoletij (Lagumdžija 2000: 23), na kar pa opozarja tudi Rotar, ki piše o časovni neomejenosti basni: »Da je prilika v vsakem času specifično izrabljiva in razložljiva, omogoča basni toliko trdoživost, prenašanje iz tisočletja v tisočletje.« (Rotar 1976: 78) Slednje je poudaril tudi Etzel (1990: 31), ki piše, da je dolgo obstojnost basni poudarjal že rimski retorik Quintilian, razlog za to pa je v privlačnosti te zvrsti, ki izhaja predvsem iz njene enostavnosti in preprostosti. S

20 personifikacijo književnih oseb je dosegla popoln učinek. In kot je zapisano v International companion encyclopedia of children's literature (2004: 163), so basni ene izmed folklornih zgodb, ki so preživele. Razlaga njenega preživetja je povezana s kratko obliko zgodbe, ki se je sicer skozi zgodovino spreminjala.

4.3 Značilnosti Kos je v Očrtu literarne teorije (1983) zapisal, da literarno vrsto določa »/…/ zmes vsebinskih in formalnih določil, bodisi po notranji ali zunanji formi.« (Kos 1983: 167) Za opredelitev literarne vrste so pomembne naslednje točke: − posebna vsebina s svojimi motivi, temami in idejami; − posebna notranja forma, zlasti zgradbena; − posebna zunanja forma, zlasti ritmična, po kateri lahko literarna vrsta pripada tako vezani kot nevezani besedi. Zaradi združitve obojega ta meja ni ostro določena, opozarja avtor (prav tam).

Ob tem se nam lahko poraja vprašanje, ali je pojme literarnih vrst mogoče razvrstiti v logično pregleden teoretičen sistem. Zaradi heterogenosti vidikov Kos v Očrtu literarne teorije (1983: 167) opozarja, da to ni mogoče. To podkrepi z razlago, da sta primerna oz. prvotna empirična kriterija lahko le obseg in dolžina teksta. Šele kot sekundarni kriterij lahko štejemo zvezo literarnih vrst po pesniški in prozni obliki. V tem smislu so »/…/ že tradicionalne poetike v obdobju renesanse, baroka in klasicizma delile vrste na vélike in male.« (Kos 1983: 168) Po Kosovem mnenju tudi te niso dovolj natančne za razvrstitev, zato je najbolj smiselno uvrščanje po »/…/ njihovem historičnem postanku, razvoju in pomenu.« (prav tam) Vélike literarne vrste imajo velik zunanji obseg in so po notranji zgradbi epske ali dramske. Mednje Kos uvršča ep, tragedijo, komedijo in roman ter vrste, ki se bližajo t.i. spodnji meji. Med slednje uvršča didaktično ali poučno pesnitev, dramo, dramsko pesnitev, povest in pripoved (Kos 1983, 168−173). Nasprotje tem literarnim vrstam so tiste, ki imajo krajši obseg, to so t.i. male literarne vrste. Kos opozarja, da se te vrste po vsebini in

21 formi med seboj močno razlikujejo. V to literarno vrsto uvršča zlasti tista umetniška dela, ki pripadajo pripovedništvu in liriki ter so po »/…/ svojem notranjem sestavu in zunanji formi sinkretične.« (Kos 1983: 173) Mednje uvršča himno, odo, elegijo, idilo, satiro, pesem (pesem v prozi, likovno pesem, konkretno pesem), balado, romanco, priliko, bajko, legendo, pripovedko, pravljico ter novelo. Med slednjimi je našla svoje mesto tudi basen (Kos 1983: 173−182). Prav tako je tudi Trdina basen uvrstila v epsko obliko ustvarjanja. V to skupino uvršča vse vrste, ki so omenjene že pri Kosu, dodaja pa parabole, pripovedne pesmi, epe, povesti, poetične povesti, romane, anekdote, humoreske, groteske in črtice (1970: 182−211). Matjaž Kmecl v Mali literarni teoriji (1970: 182−211) lirskim, dramatskim ter pripovednim ali epskim literarnim vrstam doda didaktične ali poučne vrste. Kratkim, poučnim literarnim vrstam (gnomičnim), kot so pregovor, aforizem/duhovna domislica, maksima/vodilno načelo in uganka/engima, pridruži še basen. Zaključuje, da je slednja med naštetimi vrstami posebnost, saj »/…/ predstavlja epsko različico drugim, lirskim gnomičnim didaktičnim književnim vrstam.« (Kmecl 1996: 294)

Lagumdžiji (2000: 22) predstavlja basen specifičen primer literarnega dela. Pravi, da ima basen bistveno večjo strukturno plast kot ostale literarne vrste. Poudarja preneseni način izražanja, s čimer želi basnopisec doseči, da bralec sam najde namen basni oziroma moralni nauk. Stolaceva (2003: 53−54) poudarja, da je strukturiranje basni za tako širok krog bralcev zelo zahtevno. Basnopisec se mora zavedati, da mora s svojim delom zadovoljiti otroke, odrasle, izobražene, neizobražene in nenazadnje bralce višjega družbenega sloja ali nižjega. Vsakdo mora v njej videti korist in uporabnost. Prav tako ne sme zanemariti pričakovanj bralcev glede razumevanja metaforičnosti. Ta je uspešna in dosežena le, če jo razumejo vsi prejemniki. »Razumevanje in vrednotenje literarnega besedila je v osnovi proces, ki ni nikdar končan /…/« (Aberšek Koridgel 2008: 313)

Basen je po vsebini univerzalna v časovnem (zgodovinskem) razvojnem in v bralno komunikativnem pogledu, razmišlja Rotar (1976: 71). »Basen je izrazit besedni umotvor in vsebuje različne ravni /…/« (Rotar 1976: 71)

22 Čeprav se Rotar posebej ustavi pri nauku, nadaljuje z razmišljanjem, da bistvo basni ni le v sami zgodbi niti v značajskih razsežnostih književnih likov. Prav tako zagovarja, da bistvo ni v moralnem povzetku oziroma nauku. Po njegovem mnenju je bistvo sporočila te besedne umetnine moč odkrivati preko komuniciranja s pisateljem (prav tam).

Čar in prepričljivost basni sta predvsem v njeni naravi, kjer je z ironičnostjo prikazana splošno veljavna resnica (Schweikle 1990: 147).

V literaturi je moč zaznati delitev basni na dva dela. Literarni teoretik Stjepan Blažetin (2003: 11) ju poimenuje kot eksplicitna in implicitna raven basni. Pri slednji nas opozarja na njeno abstrakcijo, saj je basen na implicitni ravni namenjena ljudem oz. govori o ljudeh, njihovemu načinu življenja, napakah ipd. Torej je literarna tema predstavitev osebnosti določene živali, če gledamo s tako imenovane eksplicitne ravni te literarne vrste. In če na basen gledamo s tega stališča, torej z eksplicitne ravni, je v njej nemogoče videti implicitno raven. Avtor članka nadaljuje z razmišljanjem o dejanju lačne lisice, ki zaradi svojega nagona išče hrano. Ne išče je zaradi svojih osebnih lastnosti. Ta primer na eksplicitni ravni basni prikazuje potrebo, ki jo na implicitni ravni oziroma na simbolni ravni lahko interpretiramo kot lastnost – iznajdljivost. Blažetin (2003: 12−13) opozarja na dejstvo, da lisica vzame kokoš zato, ker je lačna, saj jo k temu žene živalski nagon in ji zaradi tega ne moremo soditi, zato dejanja tudi ne moremo enačiti s krajo. Po etičnih normah človek pri odvzemu tuje lastnine (čeprav je to hrana – kokoš) krade. Čeprav gre za preživetje, iznajdljivost človeka v tem primeru povezujemo z negativnimi dejanji, s katerimi dosežemo svoj cilj. Krajo primerjamo z napuhom in ne s preživetjem. Na tem mestu bi se lahko strinjali z Javorjevo (2003: 141), ki pravi, da basni kot literarna dela prvotno niso bile namenjene otrokom. V to vrsto literature so bile prestavljene in uvrščene nekoliko pozneje. Tudi Blažetin (2003: 13) se sprašuje, kako otroci doživljajo basen. Ob koncu razprave odpre vprašanje, ali so otroci zmožni razbrati implicitno in eksplicitno stran basni oz. ali so zmožni razbiranja prenesenega pomena.

23 4.3.1 Zgodba basni

Kljub kratkosti in enostavnosti zgodba vsebuje zaplet in razplet v obliki dialoga. S svojim moralnim naukom je zelo poučna. Želene asociacije, ki si jih bralec ustvari sam, doseže basnopisec s pomočjo književnih likov. V zgodbi nastopajo značajsko tipizirane živali, stvari, rastline, osebe, elementi, pojmi idr. Vsi književni liki v zgodbi so poosebljeni in prav z njihovo pomočjo pridemo do sporočilnosti zgodbe. S pomočjo prebiranja te literarne vrste spoznamo življenjska spoznanja, za katera je priporočljivo, da jih ponotranjimo in se po njih ravnamo. Če pogledamo zgradbeno strukturo, opazimo pogostost dvogovora. Dithmar (1971: 110) je citiral Trillerja, ki dvogovor označuje kot bistven element basni. Zakaj je ta način komunikacije priljubljen v tej literarni vrsti, je mogoče odgovoriti s pomočjo Bolharja (2005: 8), ki pravi, da se basnopisci poslužujejo te oblike z namenom kratkosti in jedrnatosti zgodbe. S tem se izognejo dolgim opisovanjem dogodkov, ki za sporočilnost niso pomembni. V tej literarni vrsti je dialog vsekakor najbolj primeren, saj zgodbo poživi in jo bralcu bolj približa. Ta doseže svoj učinek le, če je zgoščena in ciljno naravnana. Prav kratka zgodba brez balasta je najpomembnejša značilnost basni, kar poudarja Lessing, katerega je citiral Dithmar (1971: 99). Pravi, da se bralec lahko zaveda moralne resnice basni le, če zgodbo oz. njeno sporočilnost hitro razume. Slednje je pri prebiranju basni izrednega pomena, hitro razumljivost pa dosežemo le s kratkostjo zgodbe, torej moramo odvreči vse podaljške in olepšave. V kolikor jo okitimo, ji odvzamemo njen namen. Lahko bi rekli, da jo s tem uničimo. Lessing označuje kratkost kot dušo basni in nenakitenost kot najimenitnejši nakit. Dodaja, da nakitenosti ne smemo v celoti zavreči. To storimo le v primeru, ko prazno podaljševanje oz. preobloženost odvrača od koncepta oziroma zamisli. Dithmar (1971: 114) v nadaljevanju opozarja, da je opis zunanjosti književnih likov smiseln le, kadar ima pomen za sporočilnost, a tudi takrat se pojavi v najbolj skopi možni obliki. Tako npr. o zunanjosti lisice, ki v kokošnjaku krade kokoši, ne izvemo nič, tudi če bi bil za pripovedovalca natančen opis pošasti zanimiv. Vendar za sporočilo basni to ni pomembno. Da basnopisec v splošne resnice vplete tudi osebna

24 spoznanja, ki se jih da tako časovno kakor tudi prostorsko določiti, opozori Poniž (1992: 6) v spremni besedi Torkarjevim basnim Pesem je orožje duha. Vsekakor pa ne odstopa od splošne teorije, ki pravi, da govori basen o splošnih resnicah ter v jeziku, ki je razumljiv. Basnopisec Boris Fakin (Poniž 1992: 4−5), s psevdonimom Igor Torkar, svoje delo Basni za vsakdanjo rabo mladim in starim razume kot izrazito avtorsko delo, v katerega, kot pravi Poniž, avtor spremne besede njegovih basni, vpleta največ osebnih spoznanj.

4.3.2 Nauk ali morala v basni

Zymner (2009: 234) je v svoji razpravi zapisal, da lahko sporočilnost zgodbe prenesemo v dejanski prostor, v življenje, s pomočjo izhajajočega moralnega nauka, ki se navezuje na temo zgodbe. Kot je v Predgovoru k zbirki Pregovori in reki na Slovenskem zapisal Bojc (1980: 7), je nauk zelo pomemben, saj moramo nanj gledati kot na rezultat stoletnega mišljenja in človekovih izkušenj. Zavedati se moramo, da se v njih skriva nevsiljiva resnica. Rotar je zapisal, da je morala poetološka prvina, »/…/ ki se pojavlja šele v kasnejšem razvoju basni /…/« (Rotar 1978: 27) Mnenja je, da nas v to lahko prepriča ezopska basen. Prav tako slovenski literarni zgodovinar in teoretik meni, da je pomen starega izreka »fabula docet« ali »basen uči« dovolj jasen in zgovoren (prav tam). Bettelheim (1999: 36) razmišlja, da pripoveduje obravnavana literarna vrsta o človekovem ravnanju oziroma početju. Po njegovem mnenju lahko basni tudi zahtevajo in grozijo − torej lahko bralca zabavajo in od njega tudi nekaj zahtevajo.

Rotar pri navajanju temeljnih značilnosti basni preseneča. Strinja se, da ima basen le dve temeljni značilnosti. Po njegovem mnenju sta to »tema ali osnovna misel in pa zgodbena motivna pripoved, ki bi jo pa v ožjem smislu smeli imenovati tudi prilika.« (Rotar 1976: 71) Ta je namreč značilna za sleherno basen. Zanimivo je, da moralnega nauka ne uvršča med osnovne prvine basni, kar utemeljuje z obrazložitvijo, da je le-ta »oblikovno-kompozicijsko drugotnega pomena.« (Rotar 1976: 72) Vsekakor pa omenjeni literarni umetnik v poglavju Razložljivost basni iz

25 študije Povednost in vrsta (Rotar 1976: 76) opozarja na umetniško plat basni. Zapisal je, da sta umetniška vrednost basni in njena izoblikovanost ohranjena nauka, ki izhajata iz človekove narave – morale. V nekaterih basnih je možno nauk razbrati odvisno od časa, v katerem basen prebiramo. Tako današnji, sodobni, bralec z lahkoto prepozna nauk iz basni, ki je bila napisna pred stoletjem ali več. Rotar poudarja, da je pomembno, da je basen napisana tako, da jo hkrati oblikujeta pisec in bralec s svojim asociativnim doživljanjem, saj je s tem uresničena njena »specifična psihološka razsežnost«. (Rotar 1976: 78) Vida Medved Udovič (1994: 213) poudarja, da nikakor ne smemo spregledati poučne morale, ki jo lahko uporabimo v vsakem času. Prav to nam daje odgovor, zakaj je ta literarna vrsta tako trdoživa in se prenaša iz tisočletja v tisočletje.

»Basen se s frazeološkimi vprašanji jezika povezuje v točki eksplicitnega nauka ali morale. Dejstvo je namreč, da se je basen/zgodba mnogokrat pozabila, med ljudstvom pa je ostal živ le pregovor.«5 (Stramljič Breznik 1998: 56) Znan nemški romantik Herder je že v osemnajstem stoletju ocenil pregovore kot nauke izkušenega prijatelja ter jih enačil z ogledalom narodovega mišljenja, saj se v njih, kot pravi, zrcalijo bogate izkušnje in navade (Bojc 1980: 7). Nikakor ne smemo spregledati dejstva, da se je marsikatera basen sčasoma vsebinsko močno obrusila, od basenske zgodbe so ostale le primerjave. Njeni nauki so v današnjem času živi le v obliki kratkih stavkov, ki so ohranjeni v pregovorih, primerjavah in prispodobah ter nosijo bogata sporočila in stare resnice. Te ohranjene pregovore navajata Monika Kropej (2011: 10) ter Alojzij Bolhar (2005: 8), npr. Volk dlako menja, navade nikoli. Vrana vrani ne izkljuje oči. Osel gre le enkrat na led. Naglost ni prida, je rekel polž. Plašen kot zajec. Počasen kot polž. Požrešen kot volk. Neroden kot medved. Šopiri se s tujim perjem. Kadar mačke ni doma, miši plešejo.

V svoji razpravi nas Irena Stramljič Breznik (1998: 56) opozori, da se s pregovori dotaknemo razumevanja v širšem pomenu besede frazeologija.

5 »Arabcem pomenijo pregovori 'cvet jezika', Nemcem 'dragocen zaklad', Špancem 'duševno zdravilo', Italijanom 'narodno šolo', Rusom pa 'zlata zrnca in zaklad narodne modrosti'.« (Bojc 1980: 7−8)

26 Čeprav se s pregovori ukvarja posebna veda − tako imenovana paremiologija (pregovoroslovje) − jih slovensko izročilo prišteva k frazeologiji, kamor spadajo tudi reki, prilike ipd.

4.3.2.1 Tipi naukov Rotar (1976: 72) svojo trditev, da morala basni ni njena osnovna prvina, zagovarja z dejstvom, da se ta navezuje na obe osnovni značilnosti basni.

Metzler Literatur Lexikon (1990: 147) opozarja, da je v zgodbi opisana splošna resnica, ki se lahko pojavlja pred zgodbo v tako imenovanem miselnem uvodu (promythion), lahko zgodbi sledi kot epilog (epimythion) ali pa moralni nauk sploh ni zapisan in ga je mogoče razbrati iz vsebine zgodbe.

Tujki imata koren besede mythion. Beseda izhaja iz grščine in pomeni poučevanje (Pridobljeno 8. 4. 2013 iz http://www.fremdwort.de/suchen/bedeutung/Promythion).

Promitij (gr. promythion; koren besede – mythion − je razložen zgoraj; gr. pro = prej, uvod) imenujemo nauk, zapisan v miselnem uvodu kot predizrek. V kolikor je nauk podan na koncu zgodbe kot moralni zaključek, ga imenujemo epimitij (gr. epimythion; koren besede – mythion − je razložen zgoraj; gr. epi = prej, podaljšek) (Pridobljeno 8. 4. 2013 iz http://www.fabelnundanderes.at/begriffserklaerung.htm).

V kolikor je nauk zapisan v epilogu, ga je moč zaznati iz dialoškega dela »pametnejšega« književnega lika, dodaja Rotar (1976: 72). Torej nastopajoči književni lik lahko nauk pove naravnost, velikokrat pa ga mora bralec sam izluščiti, saj se ta lahko skriva v posameznih plasteh zgodbe ali celo v književnih likih. Dopolnjuje, da je lahko komunikacija med bralcem in basnopiscem neposredna, saj lahko pisec nauk izrazito doda kot moralni nauk oz. pregovor. Bralčevo asociativno pot usmerja avtor sam. V pomoč so mu književni liki, personifikacije in nenazadnje tudi situacije. Nadalje avtor opozarja, da občasno morala ne povzema bistvenega v

27 zgodbeni »iluziji« basni. Pravi, da v teh primerih ne smemo govoriti o neuspelih basnih, temveč moramo nauk iskati v vseh strukturnih plasteh te literarne vrste. S tem opozarja, da je morala v basni več kot le moralni nauk, ki je lahko prisoten na začetku, na koncu ali v sami zgodbi. Zavedati se moramo, da je morala tudi v posameznih plasteh zgodbe, vsekakor pa so zanjo neposredno zaslužni tudi književni liki (Rotar 1976: 71−76).

4.3.2.2 Nahajališče morale v basni Kot je zapisal Blažetin (2003: 12) lahko nauk razumemo le, če razmišljamo, da predstavljajo književni liki značaj ljudi. Pri tem moramo odmisliti6 naravne značajske poteze književnih likov v basni.

Petkovškova je v epilogu zbirke Slovenske basni (umetne) (1967: 97) zapisala ugotovitev, da je bil nauk v prvih korakih nastajanja te literarne vrste obvezno dodan kot pregovor na koncu pripovedi. Šele pozneje so ga basnopisci začeli zapisovati tudi v začetku, da ga je basen v nadaljevanju pojasnila. V novejšem času basnopisci zapišejo basen tudi brez zapisanega nauka in ga je mogoče izluščiti iz celotne pripovedi. Da lahko nauk stoji tudi na začetku in ne le kot pregovor na koncu zgodbe, opozarja tudi Trdina (1970: 188). Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo dopustno, da je nauk v zgodbi skrit in ga je potrebno dokazati. Vidnost nauka je zelo jasna, saj ga lahko vsakdo najde, dodaja Trdina (prav tam). Največje število basnopiscev je tistih, ki so v svojih delih moralo oz. nauk basni označili kot nevsiljiv, z malo besedami, je opozorila tudi Lagumdžija (2000: 22). V svojih raziskavah je našla primere, kjer je nauk zelo izrazit in obširen ter primere, ko je nauk duhovno izražena globoka misel oziroma resnica, ki je izrazito zgoščena, kratka in neredko v obliki aforizma. Rotar v svojem delu Povednost in vrsta (1976: 72−76) kot primer basni z naukom v obliki aforizma navaja delo Ivana Andrejeviča Krilova Labod, rak in ščuka. Navaja, da je to basen, preko katere basnopisec na različnih ravneh vzpostavlja stik z bralci.

6 Pri prebiranju basni moramo imeti v mislih citat Žarka Petana (1995: 189): »Prav vsega /…/ ne smete razumeti dobesedno, pisatelji včasih pišemo med vrsticami in celo med črkami.«

28 V posameznih basnih smo nauk našli na začetku zgodbe kot prvo poved. Razplet zgodbe je ta nauk potrdil. Kadar nauk stoji na koncu zgodbe, je prisoten v obliki pregovora ali reka. Občasno je opaziti, da je morala skrita v posameznem delu zgodbe. Njena najdba je sicer prepuščena bralcu, vendar je hitro prepoznavna. V tem primeru pot do »rešitve« vodi le, če dele zgodbe združimo.

a) Nauk, zapisan pred zgodbo

Nauk je lahko prisoten kot predizrek, torej namesto uvoda. Ta miselni uvod s tujko imenujemo promythion. Funkcija začetka se nanaša na razplet zgodbe, ki mu sledi. Šele ob celotno prebrani zgodbi lahko najdemo povezavo s povedjo oziroma naukom. Asociacija pri prebiranju te literarne vrste je hitra, saj so zgodbe tako preprosto tudi zapisane.

Za primer smo izbrali znano basen Vrana in lisica basnopisca Ivana Andrejeviča Krilova. Ta spada med basni, ki jih je Krilov sam označil za prevedene oziroma posnemane. Klopčič je v Opombah zapisal, da je Belinski, veliki ruski kritik devetnajstega stoletja, o Krilovem dotičnem delu zapisal, da je pesnik v basen vnesel veliko svojega dela in s tem porušil predloge. Pravi, da lahko prav zaradi tega med drugimi tudi to basen štejemo za izvirno (Klopčič 1974: 259−260).

Ivan Andrejevič Krilov: Vrana in lisica

O laskanju učili so nas zmeraj, da je škodljivo zlo in stud; zaman je vse: laskaču vselej še v srce se pot odpre. ______Staknila neki dan je vrana košček sira; na smreko sedla je takoj, da bi pospravila ta tečni zajtrk svoj; zamislila se je in v kljunu sir držala. A joj, prav tja je pot lisico pripeljala; zavoha sir, korak ji obstoji – in že zagleda sir, že sline pocedi. Po prstih k smreki splazi se lisica; mahaje z repom v vrano upre oči in sladke ji besede govori: »O, draga moja lepotica, kako je lep tvoj stas. Ta nosek tvoj in perje! Lepoti tvoji ni primere! In stavim: angelski, božanski je tvoj glas. Zapoj, zapoj mi kaj, predraga ti sestrica!

29 Če pevka taka si kot krasotica, lahko bi pticam vsem bila kraljica!« Siroto zmedel ta je govor, res izbran, da radosti ji sapo je zaprlo – a sladko ganjena od teh prilizovanj, je res zakrakala, kar zmore vranje grlo: sir pade ji na tla – lisica plane nanj. (Klopčič 1974: 27)

b) Nauk, zapisan po zgodbi

Takšna oblika nauka je največkrat zastopana predvsem v folklornih basnih. Prav tako je najpreprostejša za razumevanje. Kadar je nauk zgodbe zapisan kot moralni zaključek, ga s tujko imenujemo epimythion. Asociacija nam je v pomoč, da si med prebiranjem zgodbe morda že sami izoblikujemo nauk. Popolno doživljanje zgodbe dosežemo šele z zadnjo povedjo, kjer je nauk podan v obliki morale, kar potrdi naše sprotno razmišljanje.

Tipične basni s to obliko je pisal Ezop, primer je Lisica in štorklja:

Nekoč je lisica povabila štorkljo na kosilo. Da bi se ponorčevala iz nje, je jed postregla v plitvih krožnikih. Lisica je seveda brez težav posrkala in polizala vse do zadnje kapljice, uboga štorklja z dolgim kljunom pa ni mogla pojesti niti grižljaja in je ostala lačna. Lisica jo je z narejeno prijaznostjo povprašala, ali kosilo morda ni bilo dovolj okusno. Namesto odgovora se ji je štorklja zahvalila za gostoljubje in povabila lisico, naj naslednjega dne pride na kosilo. Lisica je res prišla, sedla za mizo in se oblizovala ob misli na dobro jedačo. Toda štorklja je na mizo postavila visok vrč, iz katerega je dolgokljuna štorklja z lahkoto pila, lisica pa se je morala zadovoljiti z lužico politih ostankov. Lisica se je vrnila domov lačna, a pametnejša za spoznanje: »Kako naj se jezim nanjo, saj mi je storila isto, kot sem jaz včeraj njej.«

Nauk: Bodi do drugih, kakršni so oni do tebe. (Aesopus 1994: 36)

c) Nauk, razbran iz zgodbe

V tem primeru bralec nauk izlušči sam, zato je podajanje take oblike morale v basni zanj najtežje. Največkrat je basen napisana tako, da je nauk lahko razviden, kar pomeni, da takšno prebiranje ne bi smelo biti težko delo, poudarja Petkovšek (1967: 97). Pri prebiranju oz. razumevanju basni se moramo zavedati in upoštevati, da je sporočilo, ki ga razberemo, individualno. Seveda se razbrani nauki med različnimi poslušalci oz. bralci naj ne bi bistveno razlikovali. Razumevanje basni je v veliki meri odvisno od bralčevega besednega zaklada, od njegove bralne sposobnost,

30 razvitosti njegove miselne razgibanosti, od navajenosti na dojemanje literarnega dela ter nenazadnje od zmožnosti abstrakcij in abstrahiranja (Rotar 1976: 76).

Primer takšnega nauka, ki ga je potrebno izluščiti iz zgodbe, je basen Dragotina Ketteja Mravlji – Mravljinci (2011).

Zvečer sta se sešli mravlji, sosedi v mravljišču. »Joj, kako sem zdelana,« reče prva, »ves božji dan sem prevlačevala košček sladkorja, pa ga nisem mogla spraviti do doma; na sredi poti sem ga morala pustiti.« »A tako, ti misliš drobtinice od sladkorja, ki ga je bila razsula deklica tam na cesti? Pa kako je to, saj je bilo polno majhnih koščkov tam …« »Da, a jaz sem se lotila največjega.« »Brezumnica,« reče druga, »vidiš, jaz sem pa nosila le bolj majhne koščke … le pojdi pogledat, kakšen kup jih je! Seveda, ti hočeš vse naenkrat. Nu, pa imaš. Boš vsaj vedela za drugikrat!«

4.3.2.3 Poučnost nauka Morala basni oziroma razmišljanje ali moralni poduk je v nekaterih primerih lahko tudi sporen. Ali je, recimo, mravlja, ki pusti od lakote umreti murna, res vzor, ki ga je treba prevzeti? Prav zaradi takšnih in podobnih vprašanj je pomembno, da ima bralec ob prebiranju basni življenjske izkušnje in sposobnost zrele presoje. Šele takrat zna basen razumeti in ceniti. Zavedati se moramo, da lahko prav zaradi metaforičnega značaja basni, ki se v obliki morale spremeni v poduk, celo odrasel bralec le-tega razume kot ciničnega in okrutnega.

Muren in mravlje (zapisovalec neznan)

Bilo je pozimi in hud mraz je pritiskal. Mravlje, ki so si nabrale poleti dovolj živeža, so udobno prebivale v svojem domovanju. Muren pa, ki se je zaril v zemljo, je trpel lakoto in je zmrzoval. Tedaj se privleče ves mršav k mravljam in jih prosi živeža, rekoč: »Ljube sosede, huda zima je, dajte mi malo jesti, da se nekoliko okrepčam, sicer poginem od lakote. Nič živeža nimam.« Mravlje pa so ga vprašale: »Hm, kje pa si bil s svojo pametjo poleti? Zakaj si takrat nisi pripravil živeža za zimo?« Muren jim kratko odvrne: »Nisem utegnil.« Mravlje: »Nisi utegnil? Kaj si pa delal?« Muren: »Poleti sem godel in pel.« Mravlje pa se nasmehnejo in mu rečejo:

31 »Tako? Že dobro! - Če si poleti godel in pel, pa pozimi pleši!« in mu pred nosom zapro vrata. Kdor ne dela, naj tudi ne jé! (Bolhar 2005: 16)

To kratko, toda duhovito basen smo izbrali zaradi številnih inačic v literaturi.

Prvoten motiv je Ezopov, poznajo ga pa vsi evropski narodi. Tudi slovenski razsvetljenci so basen preoblikovali v poezijo. Basnopisec, ki jo je med prvimi preoblikoval v verze ob koncu osemnajstega stoletja, je bil Leopold Volkmer (Bolhar 2005: 205−206).

4.3.2.4 Funkcija basni Basni so nastale z namenom, da vplivajo na mišljenje in podzavest posameznika. V posamezniku lahko vzbujajo optimizem in občutek upanja, da dobro zmaga nad zlom. Lahko bi rekli, da so dobra tolažba predvsem potrtemu človeku. Prav to poudarja Lessing, čigar študijo je povzel Dithmar. Pravi, da se bralec lahko zaveda moralne resnice basni le, če jo razume že po prvem branju (Dithmar 1971: 99). Da pa je razumljivost hitra, basnopisec doseže s čim krajšo zgodbo. Njen osnovni princip je »/…/ čim bolj živa in slikovita prispodoba odnosov med ljudmi /…/« (Petkovšek 1967: 96), ki jih basni predstavljajo. Prav to bralcu omogoča, da se lahko poistoveti s književnimi liki. Kot sta zapisala Petré in Škreb v Uvodu u književnost (1969: 173) pod poglavjem Prozni oblici je bilo v družbi že od nekdaj prepovedano govoriti o napakah ljudi. Takšen privilegij so imeli le basnopisci, ki so s posebnim jezikom oz. govorom živali s človeškim značajem na prikrit način prikazali negativno resnico družbe. Tak govor se imenuje tudi ezopov jezik, ki sta ga Petré in Škreb označila kot posebno vrednost basni (prav tam). Prodanova poudarja, da so se basni prav zaradi alegoričnega odnosa med živalmi postopoma razvile v zelo popularno literarno vrsto. Le navidezno so vezane na živalski svet. V ožjem pogledu se književni liki obnašajo ter govorijo kot ljudje. V njih je dobro viden odnos med ljudmi ter njihov neenakopraven položaj v družbi (Prodanova 2003: 15). Tudi Lagumdžija trdi, da basnopisec ne želi proučevati karakterja uporabljene dotične živali.

32 Zanimive so jim predvsem zaradi povezovanja z nekaterimi sloji družbe. Bralec je tisti, ki s prebiranjem odkriva slabe in dobre like ter jih enači z osebnostmi v svojem življenju. Nadaljuje, da se basen nedvomno navezuje na tipične odnose med ljudmi (Lagumdžija 2000: 24). V zgodbi je moč zaznati pravičnost in nepravičnost ter postavljanje ljudi v neenakopraven položaj. Dogodki se sicer razlikujejo od vsakodnevnega življenja, a se vseeno nanašajo nanj, je opozorila avtorica (Lagumdžija 2000: 21).

Kot je zapisal Zorn v svojem članku Otroška literatura in mladinska književnost (1995: 11−12) dobimo z literaturo nenadomestljivo bogato življenjsko izkušnjo. Če jo izkusimo v praksi, lahko zanjo »drago« plačamo. Mogoče je, da nauka basni najprej ne razumemo zaradi premalo življenjskih izkušenj, a nam lahko v prihodnosti zelo koristi.

Vse, kar sprva v literaturi ne razumemo zaradi premalo življenjskih izkušenj, lahko kasneje dobimo iz nje za večje in polnejše življenje. V literarni umetnosti sami je torej že etika in že izkušnja. Je že pedagogika in že spoznavanje sveta. Je že vzgoja brez kazni. Ampak ne povsod. Samo v umetniških besedilih, kjer je sozvočje estetskih kvalitet ubrano v poln umetniški svet … Zato je treba brati, da bi živeli polno življenje. (Zorn 1995: 12)

Basni imajo tako psihološko kot tudi pomembno moralno in vzgojno- poučno vlogo. Moralna funkcija pride najbolj do izraza npr. pri vzgoji oziroma socializaciji posameznika, saj se lahko bralec z vživljanjem v opisane situacije poistoveti s posameznimi liki. Tako lahko osebi na literarnem primeru prikažemo stanje, ji morebiti svetujemo, ne da bi ji vsiljevali svoje mnenje. Zato lahko mirno trdimo, da je njena funkcija tudi vzgojno-poučna. Književni liki se obnašajo in govorijo kot ljudje in tako predstavljajo človeške lastnosti (predvsem slabosti). Po prebrani basni pridemo do zaključka oziroma moralnega nauka, ki izhaja iz človeške življenjske izkušnje in lahko na prikrit način pove, kaj je v življenju prav in kaj ne. Kot je zapisano v delu Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur (1975: 366), didaktiki basnim pripisujejo kar dva pomena. Pomagale so jim pri posredovanju veljavnih življenjskih modrosti in osnovnega znanja o antični kulturi ter pri pridobivanju jezikovnega znanja, saj so Ezopove basni zgodaj postale prvo berilo v šolah. Bojc v Predgovoru zbirke Pregovori in reki na Slovenskem (Bojc 1980: 8) omenja Frana Kocbeka,

33 učitelja v poznih letih devetnajstega stoletja, ki je spoznal sporočilno moč basni. Že v tistem času jih je priporočal za šolsko rabo, saj basni svetujejo in pomagajo ubirati pravo pot, kajti njihovo težišče je na posredovanju izkušenjskih naukov (prav tam). Diklić in Zalar se v poglavju Basne (1980: 123) sklicujeta na Cornelia Meigsa, ki je v enem od svojih člankov zapisal, da so basni zgodbe za poučevanje otrok, saj jim prikazujejo posledice ob neupoštevanju življenjskih resnic.

Prav tako mnogi sodobni pedagogi pripisujejo basnim predvsem izobraževalno oziroma vzgojno funkcijo.

Problem, ki je na prvi pogled samo terminološke narave tudi Marjana Kobe (1987: 12) izpostavi kot specifičen. Pri teoretičnem preučevanju mladinske književnosti izpostavi namen nekaterih književnih del, ki so bila izvirno napisana za odraslega sprejemnika oz. bralca. Pravi, da so se ta kljub prvotni podobi postarala in tako postala literatura za otroke (prav tam).

V svojo razpravo je Lagumdžija (2000: 27) vključila razmišljanje Eda Vajnahta, ki basen enači z otroško igro, saj otrok v igri venomer pooseblja neživo naravo. Res je, da predstavlja površinski del basni vsakodnevne like, a poudarja, da je basensko bistvo v razumevanju odnosa med književnimi liki (Lagumdžija 2000: 30). Kot je zapisala Kordiglova v razpravi Komunikacijski model književne vzgoje – poskus strukturiranosti recepcijske sposobnosti (1998/99: 152), je le bralec tisti, ki literarno delo konkretizira v svoje življenje s poistovetenjem prikazanih književnih likov in vživljanjem v njihove situacije. »Bralec lahko torej razume literarno delo samo do tiste točke, do koder je njegov horizont pričakovanja sposoben sprejeti signale oz. podatke za recepcijo, ki jih posreduje leposlovno besedilo.« (prav tam)

Kot je zapisano v International companion encyclopedia of children's literature (2004: 283), je za mnoge države značilno, da se zgodbe prenašajo iz roda v rod. V nekaterih državah je bilo v poznem devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju znanje možno pridobit le tako, da so ljudje poslušali o izkušnjah drugih. In tako je stroka še danes

34 enotnega mišljenja, da je literatura zelo pomembna za napredek človeštva. Prav gotovo je potrebno biti pri takšnem razmišljanju širokogleden in v tem pogledu se strinjamo z Zornom (1995: 10), ki opozarja, da je nerazumno v današnjem času govoriti o mejah, ki jih je še posebno pri otrocih, katerih spoznavna moč se naglo širi, nemogoče določiti tudi pri literarni teoriji. Dober zgled so folklorna dela, ki so bila prvotno namenjena drugi ciljni skupini, vendar so jih otroci kmalu sprejeli za svoja. Vsakdo, ki ima stik z otroki, ve, da je meja med literaturo, ki je namenjena njim oziroma odraslim, zelo tanka in, kot pravi Zorn, so se skupaj s človeštvom starale tudi zgodbe »/…/ in z njimi so današnji otroci postali modri kot nekdanji starci.« (prav tam) Prav to poudarja tudi Lagumdžija (2000: 26). Čeprav so basni nastale v določenem času in v določeni sredini, postavljajo vprašanja oziroma poglede o splošnih človeških napakah in vrlinah ne glede na prostor in čas.

Razprave o funkciji basni kot primerni literaturi za otroke imajo seveda zagovornike in nasprotnike. Prvi verjamejo, da imajo njeni nauki pomembno, pravzaprav najpomembnejšo vlogo v izobraževanju mladih. Nasprotniki pa v izobraževalno vrednost basni ne verjamejo prav zaradi posebnega prenesenega govora in bridkih življenjskih izkušenj, ki jih otrok še nima. Kakorkoli že, lahko smo enotni, da vse prebrano deluje na otrokovo podzavest, v njem prebuja emocije, mu krepi domišljijo, razblinja strahove, nenazadnje pa tudi bogati njegov besedni zaklad. Zato mora biti odrasel bralec pri izbiri basni zelo občutljiv za zrelost poslušalca. Prvo nenapisano pravilo je, da je pred branjem basni potrebno preveriti nauk, ki ga dotično delo nosi. Tudi basni so lahko napisane ironično, z grenkobo in kot takšne jih otrok prav gotovo ne bo razumel. To so basni, primerne za odrasle. Prav gotovo pa je veliko basni, kjer se kaznuje slabo in nagradi dobro in so po nauku primerne za obdelavo pri učnih urah. Seveda pa mora učitelj pred obravnavo paziti, da bodo v delu izražena moralna načela, ki jih je otrok že doživel v svojem življenju in jih lahko kot takšne tudi pooseblja. Ob prebiranju te dokaj zahtevne literarne vrste moramo imeti v mislih, da so otroci različno razviti bralci, različno dojemljivi in da so med njimi velike razlike v zmožnosti asociacij in abstrahiranja. Menimo, da

35 so basni, ne glede na to, v katerem zgodovinskem obdobju so bile napisane, primerne, saj večinoma predstavljajo splošne človeške napake, ki niso vezane ne na čas in ne na prostor. Branje in pripovedovanje sta gotovo prijetni opravili, ki povezujeta generacije. Prav gotovo v zgodnjem otroškem razvoju ni pomembno, ali otrok razume celotno vsebino, je pa pomembno, da mu odrasli ob koncu branja oz. pripovedovanja podajo razlago, ki je primerna otrokovi starosti. Čeprav nauki v prebranih oziroma pripovedovanih delih niso vedno prijetni, je prav, da otrok v objemu ljudi, ki jim zaupa, dojema, da pridejo v življenju tudi trenutki težav, razočaranj, strahov, obupa.

Iz napisanega lahko povzamemo, da ima basen tudi izobraževalni moment in nosi veliko izobraževalno vlogo v življenju otrok, če jo znamo odrasli kot takšno predstaviti, uporabiti, aktualizirati in jo prilagoditi otrokovemu življenju. Kljub temu da izvirno basen nikoli ni bila namenjena otrokom, jo lahko dojamejo tudi mlajši bralci in nauk tako poosebijo na različne načine ter iz njega potegnejo izobraževalni namen.

4.3.3 Basen in njej sorodne literarne vrste

Petkovškova izpostavi zunanjo obliko kot najbolj očitno razliko med basnijo in drugimi literarnimi vrstami. Preprosta zgodba je v basni kratka. V njej (največkrat) nastopajo živali, ki ne predstavljajo le človeškega obnašanja v živalski preobleki. Njen osnovni princip je »/…/ čim bolj živa in slikovita prispodoba odnosov med ljudmi /…/« (Petkovšek 1967: 96), ki jih predstavljajo v njihovih razvadah. In prav to nam omogoča, da se lahko poistovetimo s književnimi liki. Čubelić poudarja (1970: LXXVII), da delujejo basni realno, saj ne vsebujejo elementov čudežnega. Prav zaradi izbiranja likov imamo občutek, da v njih nastopajo ljudje sami. V Metzler Literatur Lexikonu (1990: 147) je zapisano, da se basen, kljub temu da ima poudarek na namenu, približa pravljici, anekdoti ali pripovedi v verzih. V primeru, da so predstavljeni posebni odnosi, ki jih je mogoče prepoznati samo na podlagi pripadajočega nauka, se približa alegoriji, priliki, metafori in tudi živalski pesnitvi. V zgodovinskih obdobjih se basen pojavlja v

36 številnih različicah in mejnih oblikah. V času antike in srednjega veka ni bila samostojna literarna vrsta.7 V grški literaturi je bila obravnavana kot podvrsta pod pojmom mitos ali logos (kar je pripoved, dogodek, zgodba). Pojem je zajemal tudi pravljice, anekdote, novele in satire.

Kakor hitro združimo pantomimičen karakter spremljave z govorom nosilcev, dobimo že nastanek dramske vrste. Prve pripovedne in prve dramske oblike so si po nastajanju in hkrati po svoji sporočilnosti zelo blizu. Oboji so odsev življenja, zato nam sorodnost basni in komedije v antičnem času ne sme biti tuja, kar je mogoče sprejeti tudi po samih besedilih iz tistega časa (Rotar 1978: 29).

Kot zanimivost Lagumdžija (2000: 21−22) navaja basensko bogatost s humorjem, a opozarja tudi na občasno ironijo. Zgodba v basni se nanaša na le en dogodek. Po svoji strukturi so zelo podobne kratki zgodbi in anekdoti. Prav zaradi tega bi lahko tezo, da se je prvotna oblika dramske umetnosti razvila ravno iz dialoške forme basni, popolnoma potrdili. In če povzamemo Lagumdžijeve misli, bi basen lahko opredelil kot malo dramo. Če basen podrobneje analiziramo, je moč opaziti, da je v njej res jasno izražena dramska struktura. Fabula oz. osnovni tok dogajanja je zasnovan z uvodom, zapletom in razpletom (ali zapletom, vrhom in razpletom). Uvod je zelo kratek. Predstavi nam le književne like in začetno situacijo. Zaplet je največkrat v obliki dialoga. Po razpletu sledi splošno veljavno pravilo oz. nauk. Tudi pri razčlenitvi književnih likov lahko zasledimo dramsko zasnovo, saj so živali predstavniki različnih tipov ljudi (prav tam).

Basen je zasnovana tako, da iz malo uporabljenih besed izvemo veliko. K temu botruje kratka, dialoška oblika sporazumevanja. V tej literarni vrsti vsak književni lik izgovori le besede in misli z načinom, ki je značilen zanj. Prav ta značilnost basni daje strogost, kakršna se najde samo v drami. Po vsem tem lahko upravičeno zagovarjamo, da se začetki gledališča oz. gledaliških iger nahajajo prav v dialoški formi basni (Čubelić 1970: LXXVII). Dithmar opozori, da basen ne pripoveduje o zaključenem dejanju,

7 Ker je bila basen prvotno zastavljena kot retorično sredstvo, so jo slavni grški govorci najraje uporabljali kot prepričljivo dokazno sredstvo. Prav takšno jo predstavlja tudi Aristotel, zato je ne priznava kot samostojno pesniško literarno vrsto (Etzel 1990: 31).

37 ampak samo o izseku dejanja. Bralec ne dobi vpogleda, kaj se je pred tem zgodilo, manjka mu tudi odigran konec, ki je na kratko predstavljen kot sporočilo (Dithmar 1971: 104).

Nasprotje tej obrazložitvi je Rosandićeva (1986: 22) teza o basni, o kateri avtor razmišlja kot o mali komediji. Svoje videnje utemeljuje z basensko značilnostjo, da se ta le posmehuje ljudski pomanjkljivosti. Svoj posmeh doseže s komičnim izražanjem.

S pomočjo Silve Trdina bomo poskušali ločiti basen od bajke. Beseda mit izhaja iz grške besede mythos, kar pomeni beseda, povest iz starih časov. Trdina o bajki zapiše: »Bajka zavzema pri vseh narodih prvo mesto v pripovedništvu. Nastala je v poganski dobi.« (Trdina 1970: 184) Nadaljuje, da lahko glede na čas njenega nastanka sklepamo, da so njeni književni liki zagotovo poganski bogovi in božanski junaki, ki imajo človeške in živalske lastnosti. Prav zaradi slednjega veljajo bajke za versko resnico. Trdina nadalje pojasnjuje njen nastanek kot posledico ljudske domišljije zaradi lažjega razumevanja naravnih pojavov. Bogovi so jim tako predstavljali posebne naravne sile, ki so bile tako dobre kot zle. Torej so za to literarno vrsto značilna resnična čustva in močna fantazija (prav tam).

V vsakem obdobju so nekatere literarne vrste bolj ali manj priljubljene. V dvajsetem stoletju, kot ugotavlja Petkovškova (1967: 98), je basen zelo blizu satiri oziroma zbadljivi šali, saj na oster, komičen, zbadljiv način prikazuje resnično življenje.

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravljico opredeli kot »/…/ pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari in v kateri navadno zmaga dobro.« (Slovar slovenskega knjižnega jezika 1998: 969) Namerno smo iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika prepisali pojasnilo za pravljico, saj to literarno vrsto v pogovornem jeziku pogosto nepravilno enačimo s pojmom basen. Nikakor ne moremo spregledati, da vsebuje basen kot zaokroženo književno delo nauk oziroma uporabno modrost. Da so v pravljicah s simboliko predstavljene strnjene modrosti, ki jih pisatelj

38 predstavi predvsem mlajši generaciji bralcev in jih s spoznanji postavlja v del družbe, trdi tudi Metka Aberšek Kordigel (2008: 23).

Pot od pravljic k povedkam ustvarjajo basni (Stanonik 1993: 87). Te so najstarejša prozna vrsta folklorne književnosti. V odnosu do pravljice so povzročile, kot imenuje to Prodanova (2003: 15), relativno skromen profesionalni interes. S pojmom pravljica označujemo domišljijsko pripoved ljudskega izvora. Praviloma ima veliko čudežnih elementov oziroma so njeni junaki nadnaravna bitja (vile, čarovnice, škratje …). Trdina (1970: 185) dodaja, da presoja pravljica življenje kot otroško naivno in ne upošteva naravnih zakonov. Prodanova je v zgoraj omenjenem članku dodala, da je v basnih ta odnos obrnjen in je prisotnost fantastičnih elementov najmanjša v primerjavi z ostalimi literarnimi vrstami oz. jih sploh ni, kot se zgodi velikokrat (Prodan 2003: 15).

Zmeda, ki jo opazimo pri enačenju, je popolnoma razumljiva, saj imata obe vrsti skupen pripovedni značaj, ljudski izvor in etimologijo iz latinske besede »fabula«.

In prav to, da ju je zgodba pripeljala do sorodnosti, navaja tudi Prodanova (2003: 15). Vsekakor je treba poudariti, da se razlikujeta po svoji zgradbi in nenazadnje tudi po vsebini. In ko upoštevamo ti dve tezi, je naše prejšnje razumevanje zmede neutemeljeno. Prej omenjena avtorica razmišlja tudi o popularnosti oz. priljubljenosti basni med bralci. Navaja, da so se (postopno) razvile v zelo popularno literarno vrsto predvsem zaradi slikajočega alegoričnega odnosa med živalmi. Vse do današnjih dni so se ohranile zaradi svoje teže, da popravijo in poučijo ljudi, kar je bistvena razlika v primerjavi s pravljico (prav tam). Prav zaradi te teže, ki jo nosijo, si jih je »literatura prizadevala posvojiti.« (Stanonik 1993: 88) Dubravka Težak v Uvodu k antologiji basne opozarja na še eno pomembno razlikovalno lastnost med basnijo in pravljico. Po njenem mnenju slednja predstavlja olepšano sliko sveta s srečnim koncem, saj dobro zmeraj nadvlada zlo, medtem ko je basen pogosto pesimistična, saj nosi življenjsko filozofijo, ki jo pridobimo iz dolgoročnega izkustva (Težak 2001: 16−17).

39 Vnaprej dodeljena vloga književnih likov in redno poosebljanje kakšne značilne oz. pogostejše značajske lastnosti loči basen od živalske pravljice (Kmecl 1983: 302). Haramija je v članku Animalistika v pravljičnem svetu Bine Štampe Žmavc (2010: 200) zapisala, da je za živalsko pravljico značilna sekundarna vloga književnega lika. Z basnijo si je identična po nosilcih dogajanja, torej po glavnih književnih likih, ki so v obeh literarnih vrstah poosebljene živali. Nadaljuje, da je pri živalski pravljici značilno, da v njej nimajo vselej enotne funkcije, kar pomeni, da nimajo tipičnih karakternih lastnosti. Torej njihova vloga v pravljici za razliko od njene vloge v basni ni vnaprej določena (prav tam). In tako lahko zaključimo z mislimi Nikolajeve (2005: 55), da basni in živalske pravljice ne moremo enačiti, kot bi sodili na prvi pogled. Res je, da so jima skupni glavni književni liki, živali. Po njenem mnenju se moramo zavedati, da so basni satirične ali moralne, živalska oblika pa je uporabljena le, da predstavi človeške pomanjkljivosti in napake. Kot opozarja Lagumdžija, ne smemo pozabiti dejstva, da imajo poosebljene živali le v basnih poseben namen. Kljub temu da se človeško obnašajo in govorijo, imajo basni poudarek na poučnosti. Nadaljuje, da čeprav sta v živalski pravljici na prvem mestu razvedrilo in zabava, je ne smemo podcenjevati, saj ima tudi ta literarna vrsta pedagoško vrednost. Ne gre zanemariti dejstva, da otrokom omogoča doživljanje živali in spodbuja k nastanku zgodb o njih ter celo zagotavlja znanje o živalih ter razvija interes za spoznavanje živalskega sveta (Lagumdžija 2000: 25). Nikolajeva (2005: 55) zagovarja mnenje, da so bile basni že v antičnem času vključene v otroško branje, a so zagotovo pomenile zamenjavo za živalsko pravljico.

Za praktičen prikaz primerjave živalske pravljice in basni smo se odločili namerno, saj je pri določanju meje med tema literarnima vrstama največ težav. Izbrali smo zbirko pravljic Vrček se razbije (1975), delo ene izmed najpomembnejših slovenskih mladinskih književnic Svetlane Makarovič, z naslovom Pujsek sklati jabolko.

Glavni književni lik, zelo debel sinček pujsek, se na mačje posmehovanje in primerjanje zunanje podobnosti odpravi v sadovnjak. Iskat gre jablano,

40 saj se hoče najesti sladkih rdečih jabolk, kajti sliv se je že preobjedel. Vitka mačka mu je namreč ob srečanju z njegovo zelo debelo mamo prezirljivo namignila pregovor: »Jabolko ne pade daleč od drevesa.« Sinček pujsek se je z vso močjo zagnal v klanec. Na vrhu hriba je zagledal jablano, ki je bogato obrodila. Sladka rdeča jabolka so bila previsoko, da bi jih izčrpani pujsek dosegel. Po večurnem pregovarjanju z jabolkom in cepetanjem pod drevesom se je od jeze le zaletel v drevo. V tistem trenutku se je jabolko odtrgalo. Ker se je sadež začel kotaliti po bregu, se je za njim pognal tudi pujsek. Ko si je opomogel od treska v deblo slive, je v travi zagledal sadež, po katerem je hrepenel. Hitro ga je snedel in se odpravil proti domu. Na pragu domačega svinjaka je mački dejal: »Si imela prav, veš. Jabolko res ne pade daleč od drevesa, ampak je včasih to drevo sliva.« (Makarovič 1975: 24) Mačka ga seveda upravičeno ni razumela.

Na prvi pogled bi lahko trdili, da je to basen. Šele po podrobnejši analizi ugotovimo, da se motimo. Res je, da v njej nastopajo živalski književni liki, ki predstavljajo ljudi in se tako tudi obnašajo, saj sta v ospredju prezirljivost in naivnost. Prav tako je jasno izražen izstopajoč moralni nauk, ki izhaja iz življenjskih izkušenj. Vsekakor pa ni tako močan, da bi lahko popravil napako in poučil bralca. Če razumevanje moralnega nauka analiziramo podrobneje, ugotovimo, da je glavni književni lik moralni nauk razumel dobesedno, kar ni tipično za basen. In prav ta element je v tej zgodbi ločnica med živalsko pravljico in basnijo.

41 5 LITERARNOZGODOVINSKI RAZVOJ BASNI

5.1 Literarnozgodovinski razvoj basni v svetu Na področju razvoja basni se postavljala mnogo vprašanj o nastanku in vzroku skupnih lastnosti in še vedno ne poznamo njenega izvora (grški ali indijski izvor). Strinjamo se z Ottom Crusiusom, ki ga navaja Dithmar (1971: 13). Crusius ugotavlja, da je brez pomena iskati domovino basni. Pravi, da gre pri tem za praobliko naše potrditve duha oziroma miselnosti, mentalitete. Lagumdžija (2000: 23) je zapisala, da je v basnih moč zaznati internacionalen motiv, ki se prenaša iz roda v rod ne glede na barvo kože, versko ali nacionalno pripadnost. Kot je zapisano v Opći enciklopediji (1977: 439), basen izvira iz živalskega mita, ki je telesno vezan na totemistično čaščenje živali v primitivnih ljudstvih in le delno prikazuje različne živalske lastnosti. Če dobro pomislimo, težko rečemo, kdaj in kje so nastale prve basni. Vsekakor se strinjamo z Latkovićem (1967: 77), da so basni nastale v obdobju, ko je bil človek tesno povezan s svojim okoljem in je iz njega črpal izkušnje.

Postavi se vprašanje, zakaj univerzalno ali pa vsaj zelo sorodno motiviko basni kot slikovit način poučevanja naukov in pravil najdemo celo pri Indicih, Perzijcih, Egipčanih oziroma kar na vseh koncih sveta. Odgovorimo lahko z dvema tezama. Prvi vzrok je difuzionizem. Pöge - Alder (2011: 71−85) je zapisala, da zagovarja omenjena teza evolucijo pri razumevanju motivov. Po tej tezi bi naj basni nastale na enem mestu. Tako kot so se ljudstva širila s pomočjo selitve, tako bi se naj širila tudi ta literarna vrsta, saj se posledično temu prenašajo različne kulture in izročila. Pöge - Alder je izpostavila brata Grimm, ki sta za celovito ponazoritev te teorije priporočala predstavo o kamnu, ki se razbije na drobne koščke. Z drugo tezo, s poligenetskim izvorom, lahko to prvo predvidevanje zavrnemo in razmišljamo kot Monika Kropej, ki pravi, »/…/ da je ta sorodnost pogojena z arhetipskimi predstavami ljudi /…/«. (Kropej 2006: 63) Vsekakor določeno življenjsko okolje, način življenja ter razmere, v katerih ljudje živijo, vplivajo na mišljenje, vendar je način dojemanja soroden po vsem svetu. Pöge - Alder (2011: 87) dodaja, da so

42 basni po teoriji poligeneze nastajale istočasno. Torej ena literarna vrsta je nastala hkrati na različnih literarnih tleh in to z identičnimi motivi. V Metzler Literatur Lexikonu (1990: 147) je zapisano, da so bile predhodne teze o izvoru literarne vrste opuščene v prid priznanja zgoraj zapisani teorije poligeneze.

Dithmar v svojem prvem delu knjige Historisher Teil (1971: 13) v podnaslovu Äzop poudarja, da je med raziskovalci še vedno odprto vprašanje o izvoru te priljubljene literarne vrste. V kolikor povzamemo prej napisano, je zelo sporno govoriti o originalnem poreklu basni, saj se ne more omejevati na ožje geografsko področje. Pri prevzemanju univerzalnega motiva basnopisec ne zanemarja značajskih elementov svojega prostora. To tezo je zagovarjala Lagumdžija v razpravi Motivi i likovi u basnama (2000: 23). Književni liki postanejo splošni simboli, ki govorijo v univerzalnem jeziku − v jeziku pravice. Javoršek je v spremni besedi izbranih basni Enim v prid in drugim v kvar (2001: 152) zapisal, da je basen kot pripovedna oblika starejša od Ezopa. Po mnenju Pöge - Alder (2011: 87) se je obseg literarnega izročila bistveno povečal z začetkom vpadov in usvajanj islamskih ljudstev v Indijo. Vsebina se je širila s pomočjo prevodov v perzijščino in arabščino. Povezave med Azijo, Afriko in Evropo so s pomočjo krščanskega sveta dosegle Bizanc, Italijo in Španijo. Druga smer širitve, kot je opisal Benfey,8 naj bi potekala preko srednjih azijskih regij. Ker vsebinsko ideološko poreklo prvotnih indijskih vsebin izvira iz budistične literature, je Benfey sklepal, da so se le te širile preko skupnih religij tudi v regije, ki so na Indijo mejile na vzhodu in severu, od tam pa v prvem stoletju tudi na Kitajsko in v Tibet. Mongolski vpadi v Evropo bi naj indijske pripovedi razširili na naše ozemlje. S tem

8 Theodor Benfey (1809−1881) je prvi, ki je postavil tezo, da izhaja basen iz Indije. Iz tega sledi, da bi naj bil njen izvor v budistični religiji. S pomočjo migracije naj bi se razširila čez vse kontinente. Z upoštevanjem zgodovinskih ozadij (npr. religiozni spor med budizmom in brahmanizmom) je hotel dokazati, da se je že pred desetim stoletjem z ustnim izročilom prenašala proti zahodu (Pöge - Alder 2011: 86). Johanes Hertel (1872−1955) je objavil korekcijo Benfeyjeve trditve, pri čemer ugotavlja, da se je ves čas dogajal nenehen (delno literarni, delno ustni) prenos pripovedi iz Indije v vse smeri in nazaj v Indijo (Pöge - Alder 2011: 87). Pöge - Alder je zapisala, da lahko v »poligenezo« verjame nekdo, ki o migracijah ničesar ne ve. Tak si lahko z nepremišljenimi izjavami domišlja odstraniti Benfeyev nazor o potovanju indijskih besedil (Pöge - Alder 2011: 87).

43 Benfey trdi, da se je prenos izročila nenehno dogajal (Pöge - Alder 2011: 87).

Javoršek (2001: 152) je zapisal, da so znanstveniki dolgo iskali izvor basni v grški, egiptovski, asirski in sanskrtski književnosti. Vsekakor niso pozabili upoštevati tradicije že omenjenih ljudstev. Prišli so do spoznanja, ki je še danes prevladujoče, da se je ta pripovedna oblika najprej pojavila v semitski kulturi in najbrž nima enotnega izvora. Zymner je v članku Fabel zapisal raziskovalne teze o začetku basni. Te po njegovem segajo najmanj v drugo tisočletje pred našim štetjem. Lahko bi torej rekli, da se začetki te literarne vrste pojavljajo v najzgodnejši dobi starega veka. Njen razvoj se preko grških9 in latinskih basni, ki so nastale v pozni antiki,10 nadaljuje preko srednjega veka11 v zgodnjo novo dobo (Zymner 2009: 234−237). Kot je zapisal Etzel bi po študijah raziskav dvajsetega stoletja literarne znanosti lahko zaključili, da je treba pravico o izvoru basni pripisati starim Indijcem, torej nastanku te literarne vrste celo pred grško basnijo (Etzel 1990: 5). Etzel je zapisal, da je po mnenju Herderja Babrios edini vzorni pesnik starega veka, čeprav ni dokazljivih dejstev o njegovem življenju. Šele leta 1844 so našli del Babriosove zbirke12 desetih knjig basni. Njegove pesnitve so v pripovedno-satirični obliki in književni liki so ustrezno okarakterizirane živali (Etzel 1990: 31).

V enciklopediji The greenwood encyclopedia of folktales and fairy tales (2008: 317) je zapisano, da so sledi obravnavane literarne vrste našli na egipčanskem papirusu. Datiran je približno tisoč petsto let pred našim štetjem. Kasneje so jih našli še v delih grškega pesnika Hesioda, ki bi naj bil dejaven v času Homerja, torej v času med sedemsto petdeset in šesto petdeset pred našim štetjem. Dithmar (1971: 22) je zapisal, da nekateri znanstveniki menijo, da so bile najstarejše indijske basni sestavljene že v drugem stoletju pred našim štetjem, zato naj bi njihov obstoj pripisali Višnu

9 V povezavi z mitičnim ustanoviteljem basni Ezopom (Zymner 2009: 236). 10 Phaedros, prvo stoletje n. š., Babrios, drugo stoletje n. š., Avianus, četrto stoletje n. š., Pseudo-Romulus, približno leta 400 n. š. (Zymner 2009: 236) 11 Preko tako imenovane zbirke Romulus-Sammlungen (Zymner 2009: 236). 12 Od katerih je 123 basni rokopisa v celoti ohranjenih (Pridobljeno dne 15. 12. 2013 iz http://de.wikipedia.org/wiki/Babrios).

44 Šarmi.13 Trditve izhajajo iz dejstva, da so spoznanja, ki so zapisana kot modrosti v obsežnih basnih, ljudje poznali že v tistem času. Etzel (1990: 5) je omenil danskega raziskovalca Fausbölla, ki je konec devetnajstega stoletja izdal tako imenovano Jâtaka-Buch.14 S tem je razkril presenetljivo dejstvo pravira basni, ki ga najdemo v literaturi starih narodov Orienta in Zahoda. Jâtaka-Buch je zbirka budističnih zgodb. Buda je za nauke uporabljal primere iz svojih ponovnih rojstev. S tem je želel poslušalce spodbujati v njihovih prizadevanjih za moralno popolnost. Njegovi učenci so se to zbirko praviloma učili na pamet. Po smrti učitelja so vse zgodbe zbrali in delo poimenovali Knjiga petsto petdesetih jatakov ali ponovnih rojstev.15 Iz tega lahko sklepamo, da so bile zgodbe, ki se iz roda v rod prenašajo po folklornem izročilu, zapisane že dvesto petdeset let pred našim štetjem. Kot je zapisal Etzel v literarni študiji Die orientalishe Fabel, ki je bila objavljena v knjigi z naslovom Fabeln und Parabeln der Weltliteratur (1990: 5), lahko trdimo, da je Jâtaka-Buch najstarejša, najpopolnejša in najpomembnejša obstoječa zbirka folklornega slovstva. Iz nje izvirajo prav vse basni, ki jih vsebuje staroindijska Pančatantra.16 Javoršek (2001: 152−153) piše, da se je kot rezultat grško ezopske in indijske tradicije basnopisja, ki sta imeli velik vpliv na tradicijo basni, saj sta poučevali nauke in pravila, uveljavila zbirka Pančatantra, iz katere je evropska tradicija povzela predvsem teme in motive. Kot je v svojem delu zapisala Kathrin Pöge - Alder (2011: 86) je najstarejše indijske basni, Pančatantro, spesnil neznani avtor v času med prvim in šestim stoletjem našega štetja. Med raziskovanjem po spletnih straneh smo prišli do zaključka, da sta bila glavna književna lika poimenovana kot Kalila in Dimna (Oberlies 2013). Etzel (1990: 5) predvideva, da je bilo to obširno

13 O avtorju ni veliko znanega. Njegovo ime se pojavi le v predgovoru Pančatantre, kjer je zapisal namen zgodb, ki vsebujejo humor in temeljne življenjske nauke. Pravi, da je v bralcu želel prebuditi razum. Predvsem pa je želel prikazati pravilen odziv pri vseživljenjskih situacijah (Dharma 2007: 179−180). 14 Ta je prepis Pali-Manuskripte, ki je napisana na 806 palmovih listih (Etzel 1990: 5). 15 Buch der 550 Jâtakas oder Wiedergeburten (Etzel 1990: 5). 16 Pantschatantra (sanskrt Paňcatantra) je najpomembnejše delo indijske literarne vrste (Pöge - Alder 2011: 87). Našteli so več kot 200 predelav. Prevedli so jo v kar 54 jezikov, kar potrjuje predvsem njeno veliko vrednost (Dharma 2007: 179).

45 delo napisano v pali17 jeziku, iz katerega izhajajo starosirski prevodi. Avtor navaja, da je v Pančatantri živalim pripisano ravnanje, ki je povezano z njihovo naravo. Vzrok za to lahko povezujemo z budistično vero in z njenim prepričanjem o potovanju oziroma preseljevanju duš. Ta kot predpogoj postavlja popolno identifikacijo duš živali in ljudi. Tako živali smatra za popolnoma samoodločujoča oziroma razumna bitja. Delo bi lahko bilo neke vrste učbenik vladne umetnosti, ki zajame predvsem tiste nauke oziroma pravila, ki so za vladajoče kralje velikega pomena. Dharma (2007: ix) pa v svojem delu razlaga, da bi s takšnim zapisom lahko imenovali stil visoke literature. Prav zaradi tega so jih zbrali za učbenik oziroma za vzgojo treh sinov kralja Amara Šaktija. Kot je v svojem delu poudarila Kathrin Pöge - Alder (2011: 86), bi lahko njen namen enačili s karakterjem grofovskega ogledala.

Kljub številnim citatom iz Ved18 Pančatantro uvrščamo med leposlovje. Zaradi citatov indijskih svetih spisov jo uvrščamo tudi med posebne svete spise niti-šastra, kakor poimenujemo spise o posvetni modrosti (Dharma 2007: 179). Kathrin Pöge - Alder (2011: 87) piše, da je nemški filolog Benfey trdno verjel, da je Pančatantra budistično besedilo. V svojem obdobju raziskovanja je hotel dokazati, da večina folklornih pripovedk izhaja prav iz teorije budizma. Na spletu najdemo tezo, da je bil na njegovo pobudo v Evropo prenesen edin ohranjeni rokopis iz sirskega prevoda (Oberlies 2013).

Pöge - Alder (2011: 86) prevaja besedo Pančatantra kot Peteroknjižje ali Pet modrih. Podobo petih knjig živalskih pripovedk in basni so dobile šele v drugem stoletju. Gre za daljše basni, pisane delno v prozi in delno v verzih oziroma so kombinacija proze in poezije. Dithmar (1971: 22) v svojem delu piše o tem, da ima vsaka izmed petih knjig svojo temo, v kateri se pripovedujejo zgodbe, dopolnjene s številnimi dodanimi in vrinjenimi življenjskimi modrostmi v obliki pregovorov. Basni so v veliki

17 Pali je starodaven jezik zgodnjega budizma, ki so ga govorili na severu Indije. Pali abeceda je sestavljena iz 8 samoglasnikov in 33 soglasnikov, torej ima 41 črk (Pridobljeno dne 15. 12. 2013 iz http://sh.wikipedia.org/wiki/Pali). 18 Vede so sveti spisi, ki zajemajo »celoten spekter človeškega znanja«. (Dharma 2007: 180)

46 meri obsežne. V njih najdemo tudi elemente pravljice. Pogosto vsebujejo več različnovrstnih naukov, ki so na ustreznih mestih vrinjeni v zgodbo. Ti nauki se začnejo s »pripoveduje se« ali »saj pravijo«. Pregovori so nanizani drug za drugim, da ponazorijo življenjsko modrost. Lahko so vrinjeni tudi v zgodbo. Povezava posameznih basni z vrinjenimi epizodami (pogovori) med pripovedovalcem in poslušalcem je delno podobna zbirki pripovedk Tisoč in ena noč. Za povezavo in prehod služi vprašanje »Kako pa je bilo to?«, ki ga postavi človek ali žival in nanj odgovori z zgodbo (prav tam). Dharma navaja, da je motiv prve knjige »Kako izgubiti prijatelje«, druge »Kako pridobiti prijatelje«, tretje »Kako dolgo živeti«, četrte »Kako izgubiti pridobljeno« (o izgubi dobička), motiv pete knjige so »Prenagljena dejanja« (Dharma 2007: 1, 71, 91, 129, 153). Dithmar jo podrobneje analizira in rezultat je zbirka triinosemdesetih zgodb, od katerih lahko kot prave basni štejemo le en del zbirke. Nekatere basni so tako okitene, da so že podobne pravljicam. Vendar pa nas ti pravljični elementi orientalske basni, poudarja avtor razprave, ne smejo preslepiti, saj gre kljub temu za poučno poezijo s političnim poudarkom (Dithmar 1971: 23).

5.2 Basen od začetka do danes Trdimo lahko, da je dal vsak narod določeno mesto tudi basnim. Stojimo za trditvijo, da izvira basen iz folklornega slovstva in ne iz posamezne dežele, zato smo del raziskovanja namenili tudi folklornemu slovstvu. Ob tem nismo zanemarili dejstva, da je grška basen dala literarni vrsti obliko, vsekakor pa dopuščamo možnost, da pod tujim vplivom. Kot je v svojem delu zapisal Lüthi (2011: 144) lahko sadove folklorističnega zbiranja vedno znova prebiramo v novih znanstvenih publikacijah. Ne smemo pozabiti na tisoče zapisov iz folklorističnih arhivov mnogih evropskih dežel. Mileva Blažič (2009: 322) posebej poudarja omembe vredna znanstvenika, Finca Anttia Aarnea in Američana Stitha Thompsona. Poznan je t.i. Aarne- Thompsonov indeks folklornega gradiva, in sicer: motivov folklornih pravljic, balad, mitov, basni, srednjeveških romanc, kratkih zgodb, šaljivih

47 zgodb in lokalnih legend. Alojzi Bolhar (2005: 7) v svoji spremni besedi jasno zapiše, da je folklorno slovstvo bogata zakladnica vsakega naroda. Nadaljuje, da je to tisti del kulture, ki se prenaša iz roda v rod. Pod raznimi vplivi se spreminja. Kadar govorimo o tem slovstvu, ne poznamo njegovega avtorja niti prostorskega in časovnega nastanka. Gre torej za obliko ustnega (tradicionalnega) slovstva, ki je krožilo med ljudstvom in se je pod družbenimi vplivi krčilo oziroma dopolnjevalo.

V to slovstvo spadajo vsa besedila, ki so se vse do zapisa ohranjala le ustno, se pela ali recitirala predvsem med nižjimi družbenimi sloji, ki so bili preprosti in nepismeni. Sam nastanek teh del lahko najbrž pripišemo izobraženim posameznikom (rokodelcem, študentom, učiteljem, duhovnikom). Seveda ne gre zanemariti dejstva, da so bili tudi med nepismenimi vaščani takšni, ki bi jim lahko pripisali takšno delo. Med posameznike, ki so ustvarjali ljudsko slovstvo, štejemo tudi ljudi, ki so najlažje prihajali v stik z drugimi deželami in so tako marsikaj prinesli iz drugih kultur.

Kot ugotavlja Terseglav (2006: 52−54), si folkloristi zmeraj ob raziskovanju folklornega slovstva zastavijo vprašanje, ali je bil ta motiv že sporočen v kakšnem drugem času, v kakšni drugi kulturi. Že v začetku proučevanja folkloristike so prišli do spoznanja, da so določeni miti, teme, motivi in liki univerzalni na različnih koncih sveta. Strinjamo se, da je to lahko posledica selitev ljudstev ter s tem prenašanja kultur in izročil. A kaj, ko so po nadaljnjem raziskovanju folkloristi prišli do ugotovitve, da si ti oddaljeni narodi nikoli v zgodovini niso bili ne kulturno ne geografsko blizu. Zato je sorodnost najbrž pogojena s predstavami ljudi ter z življenjskim okoljem, ki le narekuje svojstven način življenja, v osnovi pa je način dojemanja soroden vsem ljudstvom. Torej tudi sodobna folkloristika zagovarja poligenetsko teorijo, o kateri smo v naši študiji že pisali. Ob odgovoru na vprašanje »Od kod različnim narodom podobne teme?« se Terseglav (prav tam) naslanja na več kot šestdeset let staro Grafenauerjevo študijo o folklornem slovstvu. Poudarja, da ne gre zanemariti pisnih virov, iz katerih seveda niso neposredno črpali. Zgodbe so se prenašale po ustnem

48 izročilu bodisi preko pridig oziroma moralnih zgodb iz življenja svetnikov bodisi »/…/ preko nadarjenih ustvarjalcev in poustvarjalcev, ki so teme iz pisane književnosti (npr. o Tristanu in Izoldi) prenašali v ustno izročilo, kjer so dobile svojo obliko in svoj spoznavni in moralni kontekst«. (Terseglav 2006: 54)

Javoršek (2001: 152−153) v svojem delu piše, da bi naj bila tradicija Ezopove basni v Evropi tako močna, da se ji je indijska oblika podredila. Vendar je basen, kot jo poznamo danes, vpeljal šele rimski basnopisec Gaj Julij Fedrus. Etzel (1990: 5), ki v svojem delu obravnava tudi indijsko basen, meni, da se je slednja zaradi številnih predelav in prevodov vedno bolj ločevala od prvotnih okvirjev. Obravnavati se je začela kot samostojna vrsta umetnosti. Brez dvoma je bil povod za to preobrazbo vedno večji vpliv enostavne Ezopove basni. Najboljši dokaz za to je primerjava živalskih basni iz mlajše Hitopadese19 s tistimi iz veliko starejše knjige Jâtaka-Buch in iz zbirke Pančatantra. Vsekakor ne smemo spregledati, da je orientalska basen zaradi različnih vplivov izgubila zunanjo formo.

Iz vzhoda naj bi se, kot zagovarja Trdina (1970: 188−189), ta literarna vrsta razširila v Grčijo, kjer je basen dobila svetovno veljavo z najbolj opevanim, lahko bi rekli kar znamenitim, sužnjem Ezopom. Znamenitim zato, ker mu pripisujejo množico basni. Svoje basni je le pripovedoval, zapisali so jih šele kasneje.

Od tod naj bi se basen razširila v Rimsko cesarstvo. Sčasoma, tekom stoletij, je ta literarna vrsta vzklila tudi v zahodni literaturi in se razširila med vse narode. Postala je priljubljena literarna vrsta, po kateri so posegli tudi starorimski basnopisci. Predpostavlja se, da so že v srednjem veku Arabci širili indijske basni v Evropo (Lagumdžija 1991: 8). V delu Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur (1975: 365) je zapisano, da so morale biti

19 Neodvisna obdelava Pančatantre je zbirka sanskrtskih basni v prozi in verzih Hitopadesa, kar v prevodu pomeni prijazen nasvet. Ob njenem nastajanju je bilo mišljeno, da bo služila kot priročnik o državništvu. Karakterna razlika med deloma je, da v osnovni zbirki Pančatantre prevladuje pripoved, medtem ko je Hitopadesa izražena z globokimi mislimi, tako da imajo te basni globljo duhovno vsebino (Etzel 1990: 5).

49 basni zelo trdožive, saj se zapisujejo še v današnjem času, še zmeraj pa je ohranjenih tudi veliko zgodovinskih basni. Pri tem je zanimivo, da je basen v antičnem času in po takratnih poetičnih normah veljala za manj pomembno literarno vrsto.

V srednjem veku so pogosto navajali Quintiliana, ki je trdil, da so verzno obliko basnim dali različni pesniki. Javoršek (2001: 153) je izpostavil Lucilija in Horaca, a je sočasno jasno povedal, da se nadaljnji basnopisci nikoli niso sklicevali nanje.

Trdina (1970: 188−189) je zapisal, da sta najbolj znana rimska basnopisca Horac in Fedrus. Slednji je bil po rodu Makedonec, živel je okoli petnajstega leta pred našim štetjem. Na svetovnem spletu je mogoče najti podatek, da so njegova dela s časom krčili z razlago, da so nemoralna. Pri tem niso upoštevali njegovega zapisa v uvodu prve knjige, kjer je zapisal, da želi nadaljevati Ezopovo delo. Poezijo je nadomestil s prozo. S tem bi nadaljeval idejo, da pri bralcih vzbuja smeh in jim daje modre nasvete (Pridobljeno dne 30. 11. 2012 iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Feder).

Po študijah sodeč so basnopisci to literarno vrsto znali prilagoditi vsaki dobi, le srednjeveška posvetna književnost jo je opustila. Novo zanimanje za antično obliko basni se je vnovič pojavilo v času humanizma in renesanse (Javoršek 2001: 157). V Metzler Literatur Lexikonu je zapisano, da se je šele v času humanizma ob večji zavesti vrste uvedel pojem basen, kot je znan v današnjem času (Schweikle 1990: 147).

Nasprotje srednjeveški posvetni književnosti je čas reformacije, ko so basen zelo častili. Na razvoj basnoslovja je s svojimi trinajstimi predelanimi basnimi v prozi vplival veliki nemški verski reformator Martin Luther, ki jih je po pomembnosti uvrščal takoj za svetim pismom. Žal so bile objavljene šele po njegovi smrti leta 1557 (Zymner 2009: 236).

Povsem razumljivo je, da so Ezopove basni uporabljali vse do sedemnajstega stoletja kot prilike v cerkvenih pridigah (npr. Martin Luther, Janez Svetokriški). Prav zaradi tega si je Ezop pri nekaterih narodih pridobil slavo očetovstva te literarne vrste.

50 Med dvema vrhuncema opevanja obravnavane literarne vrste je bil med šestnajstim in osemnajstim stoletjem prepad. Baročni pesniki se niso zanimali za ustvarjanje basni, uporabljali so jo le za poučno pesništvo (Wilpert 1989: 283). Dithmar v svojem delu piše, da se tudi pesniki iz obdobja romantike z basnijo niso ukvarjali (Dithmar 1971: 41). To je povsem razumljivo, saj so odklanjali vsakršno razumskost. V ekstremnem nasprotju s tem doživi basen v obdobju reformacije in v času razsvetljenstva razcvet. Zymner (2009: 237−238) podaja, da je v osemnajstem stoletju basen dosegla nov zagon. Priljubljenost so basnopisci dokazali tudi z njeno uglasbitvijo. Ta poteza je bila velikega pomena ne le pri ustvarjanju literarne vrste temveč tudi kot odskočna deska v zgodovini ustvarjanja pesmi. Literatura v osemnajstem stoletju basen omenja v povezavi s pojmom »epidemija basni«. Pri tem imajo literarni teoretiki v mislih tako basen v verzih kot tudi primarno poučno delo v prozi.

Petkovškova je v epilogu O basni v zbirki basni, ki jo je uredila ter izdala pod naslovom Slovenske basni (umetne) (1967), izpostavila najboljše basnopisce. Za obdobje klasicizma veljajo že omenjeni francoski basnopisec Jean de La Fontaine, nemški basnopisec Gotthold Ephraim Lessing, ruski basnopisec Ivan Andrejevič Krilov ter srbski basnopisec Dositej Obradović (Petkovšek 1967: 97). Javoršek (2001: 149) je v spremni besedi Jean de La Fontaine, v kateri razpravlja o življenju in delu Jeana de La Fontaina, zapisal, da je basen po koncu klasicizma doživela drugačno obravnavo od drugih klasičnih vrst zaradi svoje zgodovine, saj je s seboj nosila »/…/ skrito dediščino srednjeveške basni in pripovedništva, fevdalnih razmerij in alegoričnih pomenov.« (prav tam) Poudarja ponovno oživitev basni z Gottholdom Ephraimom Lessingom ter Ivanom Andrejevičem Krilovom (prav tam).

Zanimivo je, da je Gotthold Ephraim Lessing zahteval vrnitev k preprosti in logični ter jasni obliki basni in takšno je tudi prakticiral (Kos 1987: 18).

Dithmar (1971: 73) je zapisal, da je Hans Lothar Markschies v Reallexikonu izpostavil dejstvo, da se je zgodovina basni končala z

51 Wilhelmom Bushem. Nadaljuje, da je Karl Meuli leta 1954 v predavanju o Izvoru in bistvu basni zastopal stališče, da basni kot literarne vrste v dvajsetem stoletju ni več. Avtor (prav tam) poudarja, da se tiskajo in berejo le še stare basni. O koncu ustvarjanja te literarne vrste v dvajsetem stoletju sta spregovorila tudi Diklić in Zalar (1980: 123), ki zagovarjata, da pripada ustvarjanje basni zgodovini, saj naj bi se zanjo ustvarjanje končalo. V zaključku pa dodata, da se basen kot senca še pojavi v satiričnih pesmih ali v besedni komunikaciji v obliki šaljivk. Dithmar (1971: 75) je zapisal, da basen še naprej razkriva, da so človeške slabosti ostale, da pa so sredstva, s katerimi jih uveljavljamo, postala bolj prefinjena oziroma prikrita.

5.2.1 Svetovni zbiratelji in basnopisci

5.2.1.1 Ezop Starogrškega basnopisca Ezopa20 lahko upravičeno imenujemo tudi oče basni, saj je basen vpeljal kot samostojno literarno vrsto (Wilpert 1989: 283). Kot navaja Ash (1994: 6) o Ezopovem življenju ni trdnih dokazov. Živel naj bi v šestem stoletju pred našim štetjem. Po poročanju grškega zgodovinarja Herodota je bil Ezop doma iz Frigije v Mali Aziji. Kot suženj pri družini Iadmon je živel na otoku Samos. Dithmar (1971: 13−14) povzema raziskavo, ki jo je opravil August Hausrath, po kateri je možno celo, da Ezop sploh ni nobena zgodovinska osebnost, temveč predstavlja utelešenje pisca basni grškega naroda. V legendarni predstavitvi istoimenskega romana Ezop ni prikazan le kot suženj, temveč, kot je razpoznavno iz slavnega lesoreza, tudi kot pohabljenec.

Ezop nikoli ni zapisoval basni, prav tako ni nikoli omenjen kot pesnik. Kljub temu je avtor enih izmed prvih basni, ki bralcu razlagajo oziroma posredujejo življenjske resnice. V originalu so bile namenjene odraslim,

20 Ezop ni bil prvi, ki je pripovedoval basni. Poznamo še starejše basni, ki so nastale na grškem ozemlju. V literaturi je zaslediti basni Hesioda (okoli 750 p.n.š.) in Archilochosa (okoli 650 p.n.št.), a številčnost in kvaliteta Ezopovih basni sta najbrž vzroka, da se ime vrste kljub temu povezuje s frigijskim sužnjem (Dithmar 1971: 13).

52 šele nato so jih prirediti za otroke. Kljub dvomu v njegov obstoj se mu pripisuje veliko število basni, ki so se kar 2500 let ohranjale po ustnem izročilu21 (Hunt 2004: 282).

Etzel (1990: 31) je zapisal, da ime Ezopova basen označuje bolj vrsto kot pa avtorja oziroma tvorca besedila. K podobnemu razmišljanju se nagiba Javoršek (2001: 156), ki navaja, da je že iz naslovov različnih zbirk razvidno, da sta besedi basen in Ezop sopomenki, zato lahko sklepamo, da ideja o takšnem poimenovanje izhaja že iz srednjega veka. Basni, ki niso podpisane s strani avtorja in so zapisane v prozi, ker so izgubile svojo verzno obliko, so pripisane Ezopu. Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur (1975: 366) piše o tem, da so se njegove basni ohranile v številnih srednjeveških priredbah. Zlasti v času humanizma so se razmahnile s številnimi izdajami v originalu ali v priredbah.

Kasneje, okoli leta 500,22 pa so Ezopove basni začeli zapisovati. Za njih je značilno, kakor tudi na splošno za to literarno vrsto, da so kratke in duhovite ter imajo poučno poanto. Književni liki so skoraj vedno govoreče živali, ki simbolizirajo čustva, ponižnost ali ljudsko modrost. V nekaterih basnih nastopajo ljudje, ponekod se pojavljajo celo starogrški bogovi. Ti razsojajo o usodi smrtnih ljudi in bitij. Ezopovi nauki se zavzemajo za človeške vrline, kot so zvestoba, dobrota in trdo delo (Ash 1994: 6). Jedrnati nauki so se uveljavili kot izrazi, s katerimi si pomagamo pri govoru (npr. priden kot mravlja, napihovati se kot žaba). Nekatere živali so celo ohranile svoje značilnosti, npr. zvita lisica, zahrbtni volk in ponosni lev (Ash 1994: 7).

Ezopove basni so vrh dosegle v času humanizma, ko so izšle v številnih izvodih v originalu ali v prevodih. Kot navaja Potrata, so »/…/ postale prvo znano berilo v šolah, kjer so didaktiki z njimi povezali dva namena:

21 Če izhajamo iz znanega podatka je pod kar 426 basnimi z moralnim in satiričnim sporočilom zapisano njegovo ime (Lagumdžija 1991: 8). Kot opozarjata Diklić in Zalar (1980: 122), kar nekaj teh basnih izvira iz časa, v katerem Ezop ni živel. 22 Ezopove basni so ilustrirali od nekdaj. Prve ilustracije je mogoče zaslediti na glinenih ploščah in celo na preprogah. Najbolj znana tapiserija, na kateri je upodobljena basen o lisici in krokarju, izhaja iz Bayeuxa iz enajstega stoletja (Ash 1994: 8).

53 posredovanje veljavnih življenjskih modrosti in osnovnega znanja o antični kulturi ter pridobivanje jezikovnega znanja.« (Potrata 1991: 46)

»Tradicijo Ezopove basni, kakršno poznamo danes, je ohranil Gaj Julij Fedrus. Basni je pretopil v verze, hkrati pa je morala postala del njihove vsebine.« (Kropej 2011: 5)

5.2.1.2 Gaj Julij Fedrus Po rodu je bil Makedonec. Živel je na Avgustovem dvoru. Zase je menil, da je prvi, ki je basen prenesel v latinščino. Vsekakor je bil prvi, ki je objavil večjo zbirko basni v latinščini. Res je, da so drugi narodi basni uporabljali že pred njim, recimo Rimljani, med njimi predvsem Horac. Kot je bilo značilno za večino proznih vrst v starem veku, so pomenile basni le dodatek večjim besedilom. Šele Fedrus je basen vzel kot samostojno literarno delo in vzpostavil posebno zvezo s tradicionalno basnijo, ki so jo pripisovali Ezopu. Mojstra je želel preseči z jasnostjo in jedrnatostjo. Tako je nastala njegova prva avtorska zbirka basni kot replika na prejšnja besedila. Javoršek (2001: 153) trdi, da je bil Fedrus tisti, ki je postavil enotno obliko basni in jih zapisal v verzih. Ta oblika je v tistem času veljala za znamenje umetniškosti. Morala je formalno postala del basni. Prvoosebni pripovedovalec razlaga, kako je potrebno razumeti basen in komu je namenjena. Kot smo že omenili, se je Fedrus gibal na Avgustovskem dvoru kot osvobojeni suženj. Prav zaradi svojega nizkega položaja na družbeni lestvici si ni smel dovoliti kritike ljudi, ki so mu bili socialno nadrejeni, še manj pa družbe. Po literarni vrsti, ki obsoja človeške napake, je drznil poseči ravno zaradi legende, da je bil tudi Ezop osvobojenec. Kot dober besedni mojster je Fedrus s prirejanjem Ezopovih basni našel način, da je svojo kritiko izrazil v moralah basni, ki jih je mogoče razumeti le kot splošno kritiko človeških lastnosti.

Javoršek (2001: 153−154) poudarja, da zagotovo ne moremo spregledati dejstva, da je z nekaterimi malenkostmi pri nadaljnjih basnopiscih pustil velik pečat. Kar je še pomembnejše, njegovi koraki so postali znamenje

54 umetniške intencije. Tako kot Fedrus so tudi njegovi nasledniki pričeli basni urejevati v posamezne knjige. Že sam Fedrus jim je dodal uvod ali celo avtorsko besedo. Nadaljnji basnopisci so imeli za svoje ustvarjanje dve možnosti. Lahko so posnemali basen iz že obstoječih zbirk (Ezopovih ali Fedrusovih) in jo prilagodili času ali pa so sestavili povsem novo basen, ki je bila vsaj oblikovno podobna enemu od vzornikov.

5.2.1.3 Jean de La Fontaine Javoršek v svojem delu piše, da je bila basen v sedemnajstem stoletju v modi. Večinoma so bili to starejši latinski ponatisi. Basnopiscu, ki je postal del evropske kulturne zavesti, La Fontainu so bili zelo dobrodošli in jih je uporabljal kot vir zgledov (Javoršek 2001: 149−162). Avtor piše, da se je Jean De la Fontaine kot prvi sin premožnih meščanskih staršev rodil leta 1621. Pri svojem delu je imel že vse od pubertete naprej očetovo podporo in najverjetneje so že tedaj nastali njegovi prvi verzi (Javoršek 2001: 141−142).

La Fontaine se je s prvim resnim delom preizkusil na področju dramatike. V njegovem stoletju so bila literarna besedila namenjena poslušanju ali vsaj glasnemu branju v salonih ali na dvorih, kjer se je oblikovala kritična misel. Kljub neuspehom se La Fontaine vse do starosti ni odpovedal poizkusom uveljavitve v gledališču (Javoršek 2001: 147).

Javoršek (2001: 146−152), ki je podrobno preučeval La Fontaina, je zapisal, da je slednji pri enainsedemdesetih letih hudo zbolel. Večji del basni je posvetil mlademu vojvodi Burgundskemu. Izšle so po njegovi smrti, in sicer leta 1693, v zbirki, ki vsebuje nekaj najlepših La Fontainovih besedil. »Nenavadni stavki in neizbrušena kompozicija /…/ izdajajo avtorjevo starost /…/. Pisma iz zadnjih let kažejo, da je njegov razum kljub bolezni do zadnjega ostal oster in živahen.« (Javoršek 2001: 152) Bil je spreten pisec. S prefinjenostjo je tkal ljubezen in sovraštvo ter veselje in žalost. Kritiki so mu le redko očitali, da predeluje besedila starih vzornikov. Nikoli mu niso očitali parodije oblasti in družbe. Razumnega in

55 spodobnega obnašanja sam ni poznal, a je le-tega vselej učil ljudi v svoji okolici (prav tam). Lagumdžija (1991: 9) je zapisala, da je bil s svojimi basnimi eden izmed redkih piscev, ki je želel ponižati vladajoče ljudi, zato je izpostavljal njihovo krutost, hudobijo in aroganco.

La Fontaine si je snov za umetniško ustvarjanje skoraj vedno izposodil od drugod. Zelo dobro je poznal sodobnike, opaziti je njegovo poznavanje antičnega pesništva, pa tudi srednjeveška književnost mu ni bila tuja. Svoje poznavanje književnosti je zelo dobro izkoristil in si sposojal motive iz najrazličnejših del ter jih prepletel s svojimi (Javoršek 2001: 146). Kot je zapisal Mokhtar Moktefi (1990: 62) je Jean de La Fontaine priznal, da je svoje navdihe dobil iz zbirke Knjiga o Kalili in Dimni oziroma Bidpajeve basni. Le-te so indo-iranskega izvora iz osmega stoletja in so se ohranile le po zaslugi arabskega izročila.

Tako je v dobi razsvetljenstva razvil šaljivo in ironično umetnost, ki velja za najvišjo obliko pesništva (Wilpert 1989: 283).

Lagumdžija (1991: 8) piše, da so prve zbirke basni požele velik uspeh in zelo hitro so basen priznali kot zvrst, namenjeno otrokom. Javoršek (2001: 141−160) je zapisal, da se je La Fontainova prva zbirka, ki obsega 124 basni, imenovala Izbrane basni v verzih, izdal pa ji je šele leta 1668. Njegove basni so še vedno nosile resno in tehtno sporočilo, književni liki so bile živali. Njihove značajske lastnosti so bile po značaju in po načinu govora v vseh basnih enake. Z živimi osebami, ki so nastopale v basnih, je La Fontaine dosegel dramatično dogajanje. La Fontaine je z drugo zbirko Basni, ki se v veliko stvareh razlikuje od prve, pridobil ugled in uveljavil literarno vrsto. Ker je postal vzornik drugim, je imel več svobode pri iskanju motivov za pisanje besedil. Tako je lahko vključeval motive, ki so jih uporabili italijanski pesniki. Poslužil se je motivov iz Pančatantre in jih uporabil v orientalskih basnih ter za svoja dela uporabil vrsto anekdot iz del različnih avtorjev. Besedila v drugi zbirki so zelo kratka, podobna Fedrusovim basnim, pa tudi dolga, podobna zgodbam v verzih. Za razliko od prve so besedila v drugi zbirki bogatejša tako vsebinsko kot poetično, oblika pa se prepleta s sorodnimi vrstami. Slednjo zbirko mnogi kritiki

56 štejejo za najboljše delo, kar jih je ustvaril La Fontaine. Podobno strukturno zgradbo ima tudi tretja zbirka. V njo avtor ne vključuje aktualnih dogodkov. Sprememba je opazna tudi pri uporabljenem jeziku, saj je postal zapleten in s tem manj razumljiv. Tako se je z La Fontainovo avtorsko izdajo basni v sedemnajstem stoletju v literaturi pojavila nova vrsta, ki je bila zelo blizu sodobnikom. Jean de La Fontaine je prenovil literarno vrsto basni. Njegovo delo so prevajali v druge jezike. Mnogi njegovi verzi so postali del kulture do te mere, da so danes izreki in pregovori. »La Fontainu so bila očitno blizu krajša besedila, kjer je lahko pretehtal vsako besedo in z najmanjšimi sredstvi dosegal kar največji učinek.« (Javoršek 2001: 159) Basen je v tem času dobila skoraj svojo klasično formo.

Avsenik Nabergoj piše, da med najpomembnejše značilnosti basni, ki jih lahko zasledimo v La Fontainovih treh zvezkih, sodijo tudi »/…/ pesniški okrasni elementi, tehnika mešanega metruma, v besedilu navzoča pripovedna distanca, pa tudi pretanjen pripovedni postopek in kramljajoč stil pripovedi.« (Nabergoj 2011: 167) La Fontaine je tako v to pesniško obliko zabavne literature za odrasle vpletel moralno tendenco. Po njegovi zaslugi je basen postala priljubljena, lahko bi rekli kar modna, literarna vrsta po vsej Evropi že v času razsvetljenstva.

Kljub temu da basni prihodnost v literaturi ni bila namenjena, so imele La Fontainove basni tolikšen vpliv, da so jo postavile na mesto sodobne literarne vrste. Z omenjenim piscem so francoski sodobniki pa tudi nasledniki po številnih evropskih deželah dobili novo osebo, ki so ji lahko sledili in jo poskušali posnemati. Še iz časa razsvetljenstva je bilo veliko močnih nasprotnikov verzne basni, kar je pomenilo tudi, da so bile določene vrste v literaturi odrinjene na rob književnosti. Lessing, eden izmed tistih, ki so zavračali opisno in didaktično pesništvo, je zahteval, da se basen vrne k jasni in kratki, ljudski obliki (Javoršek 2001: 160).

57 5.2.1.4 Ivan Andrejevič Krilov Ivan Andrejevič Krilov je bil ruski pesnik, ki je kljub naslednikom ostal največji mojster med basnopisci svojega naroda (Klopčič 1974: 23).

Proti koncu svojega literarnega ustvarjanja je nadaljeval z delom Ezopa in La Fontaina.

Ivan Andrejevič Krilov se je rodil leta 1769 v Moskvi. Zaradi siromašnega neplemiškega stanu njegova rojstna družina ni zmogla razkošnega življenja v prestolnici, zato so se kmalu preselili na obrobje mesta. Desetletni Krilov je moral takoj po očetovi smrti, s katero je v družino prišla revščina, v službo, da je lahko pomagal vzdrževati družino (Klopčič 1974: 8). »Vendar je že tisti čas spoznaval mračno podobo tedanjega ruskega sodstva: podkupljivost, nekaznovano zlorabljanje uradnega položaja, moč denarja in oblasti, pred katero se laži spreminjajo v resnico in krivci v poštenjake.« (Klopčič 1974: 9) V takšnem srečevanju z družbo je našel gradivo za svoje basni − zapisal jih je namreč v satiričnem in družbeno kritičnem tonu kot političen protest v carski Rusiji (Javoršek 2001: 161).

Takšno življenje mu ni bilo po godu, zato je z večjim veseljem poslušal preproste sejmarje, berače, komedijante, pevce, kmete in perice »/…/ ter se pri njih naučil živega, s pregovori bogatega, sočnega ljudskega jezika, ljudskih domislic /.../« (Klopčič 1974: 7−9) S svojim opazovanjem je marsikaj doživel. S temi izkušnjami je svoja pisna dela bogatil z dvogovori in tako svoje misli sporočal drugim. V knjigo je uvedel ljudski jezik, s čimer je postal zelo pomemben za ruski narod, saj je prav to basnim odpiralo pot k množičnemu branju. Njegove basni so se razširile po celotnem takratnem ozemlju Rusije in bile so prva ruska knjiga, ki je požela takšen uspeh. Ne smemo zanemariti podatka, da so jo brali vsi sloji.23 Kot piše Lagumdžija (1991: 9), je z alegoričnostjo basni postal popularen celo v najširših družbenih slojih. S tem je dobil možnost, da brez strahu pred

23 »Že za basnopiščevih živih dni, ko je bila pismenost ruskim množicam neznana, so izdaje njegovih basni dosegle visoke naklade, in že leta 1825 je izbor njegovih basni izšel v jeziku njegovega velikega vzornika La Fontaina in v italijanščini.« (Klopčič 1974: 7)

58 cenzuro24 pokaže politične in socialne nepravilnosti (Schweikle 1990: 148) ali, kot se je izrazila Lagumdžija (1991: 9), da spregovori o dogodkih, o katerih se ni smelo niti šepetati.

V reviji z naslovom Jutranje ure je že leta 1788 objavil svoje štiri basni, čeprav se je zavedal, da so vidne kopije predhodnikov. Ker je bil velik osebni kritik, svojih basni ni cenil in jih kasneje tudi ni uvrstil v katero izmed mnogih izdaj (Klopčič 1974: 10). Razumljivo je, da je basni začel pisati šele, ko je imel dovolj življenjskih izkušenj oziroma, kot se je izrazil Klopčič, »/…/ v svojih moških letih /…/«. (Klopčič 1950: 29) Kljub temu da je bilo to tako pozno, lahko njegovo ime zasledimo med imeni največjih basnopiscev vseh časov in narodov.

Za njegovo popularnost in priljubljenost je odgovoren predvsem basnopisec Dimitrijev, ki je sicer sam prevajal številna La Fontainova dela. Ko je Krilov leta 1805 priredil tri La Fontainove basni, ga je Dimitrij pohvalil in Krilov se je hipoma odločil, da bo gojil le še pohvaljeno literarno vrsto (Klopčič 1974: 15). Klopčič navaja, da je Krilov šele v drugi polovici življenja ustvaril največ basenskih del. V štiridesetih letih kar nekoliko nad dvesto, od teh jih je po zgledu Ezopa in La Fontaina priredil okrog sedemdeset. Ostala je črpal iz ljudstva oziroma ljudske modrosti, ki se prenaša in hkrati tudi bogati iz roda v rod (Klopčič 1950: 29).

Njegove basni imajo velik poudarek na morali, ki je zapisana v vseh treh oblikah − najdemo jo zapisano na začetku ali na koncu basni ali pa jo lahko razberemo iz same zgodbe. Kljub satiričnosti, kratkosti in poučnosti so zapisane v verzih (Lagumdžija 1991: 9). Tudi iz njegovih del so se vse do današnjih dni ohranili pregovori, ki so v resnici izreki njegovih basni (Klopčič 1974: 7).

Zaradi konstruktivne kritike, ki jo je zapisoval, ga štejemo med predhodnike ruskega realizma. Zaradi velikega odmeva25 njegovih basni,

24 Po Krilovi smrti so želeli izdati njegova zbrana dela, vendar je mnoge izmed njih cenzura šele takrat prepovedala (Klopčič 1974: 256). 25 Krilove basni so na ozemlju takratne Rusije dosegle milijonsko naklado. Danes jih prebirajo po celem svetu. Prevajali so jih že v času pesnikovega življenja. Tako so do danes prevedene v več kot petdeset jezikov (Klopčič 1974: 23).

59 ki so izhajale v prvi polovici devetnajstega stoletja, so ga slovanski književniki posnemali. Predvidevali so, da bodo njihove basni dosegle tolikšen odmev kot dela Ivana Andrejeviča Krilova (Javoršek 2001: 161). Izpostaviti velja, kot je zapisala Lagumdžija v svojem članku Nastanak i opče karakteristike basne (1991: 10), da kljub mnogim naslednikom nihče ni dosegel ali celo presegel ne La Fontaina in tudi ne Krilova, saj je s slednjim, kot je zapisano v Metzler Literatur Lexikonu (1990: 148), v devetnajstem stoletju v Rusiji basen dosegla svoj višek.

»Basni so napravile Krilova nesmrtnega, v ruskem slovstvu nima vrstnika, v evropski literaturi ga ima samo v La Fontainu.« (Klopčič 1974: 19) Klopčič povzema Puškina, ki je o Krilovu, ljudskem pesniku, zapisal: »Noben Francoz se kajpada ne bo drznil, da bi kogar koli postavil nad La Fontaina, mi pa nemara lahko damo prednost – Krilovu. Oba bosta večno ostala ljubljenca svojih rojakov.« (Klopčič 1974: 22)

5.3 Literarnozgodovinski razvoj basni na Slovenskem Antična basen je bila zelo priljubljena, saj je ustrezala tipološkemu mišljenju in izražanju srednjeveškega človeka, zato je živalska simbolika za ta čas zelo značilna. Že v srednjem veku se je pojavila tudi na slovenskih tleh, o čemer je pisal Dušan Ludvik (1972: 470) v izčrpnem članku Viri srednjeveške živalske basni na Slovenskem. Ozavesti nas, da je bilo v tem času ozemlje na široko odprto kulturnim tokovom tako s severozahoda kot tudi z juga. Oba tokova sta pustila izrazit pečat na našem ozemlju, vendar sta vseeno prevladovali politična in gospodarska diktatura iz severozahodne smeri. Ludvik srednjeveški basni pripisuje mednaroden pečat, saj je bila prvotno latinska.26 »V zgodnjem srednjem veku je tipična zvrst šolske in samostanske didaktične ter nabožne literature, saj ji je lastno, da je didaktična satira in hkrati moralna pridiga.« (Ludvik 1972: 468) Zaradi razsežnosti samostanskega vpliva Ludvik poimenuje latinsko slovstvo kot nadnacionalno. Poti, po katerih si je srednjeveška basen utirala pot na slovenska tla, so nepregledne in močno

26 Znanje latinščine je bilo v tistem času zelo razširjeno.

60 zapletene. Zaradi tega je mnenja, da imajo raziskovalci basni na Slovenskem velik problem, kajti število latinskih, grških, nemških in drugih predlog je zelo veliko, medtem ko so ohranjene slovenske basni maloštevilne, zapisane v mlajših zapisih ali pa so samo v upodobitvah. K temu dodaja dejstvo, da so srednjeveški pisci za osnovo vzeli original ter ga po svoje priredili. »Porušeni teksti, kolikor so ohranjeni, so variacija osnovnega teksta ali celo pozne variacije variacij.« (Ludvik 1972: 470) Ludvik (1972: 471) vplivno področje zoži tako, da razmišlja o specifičnih slovenskih razmerah takratnega časa. Razmišlja, da je bila srednjeveška literatura namenjena bolj množici kot posamezniku. Pri raziskovanju nas usmerja na pot raziskave predvsem iz cerkvenih in šolskih knjig.27 Poudari, da ne smemo spregledati zbirke pridig, ki so vsebovale basni. Češki in nemški zborniki basni opozarjajo tudi na nekatere italijanske vire, ki bi zaradi geografske bližine in cerkvene povezave lahko vplivali na ustvarjalni duh basni na Slovenskem ob koncu petnajstega in v začetku šestnajstega stoletja, saj je bila basen v tem času najbolj popularna literarna vrsta. V času slovenske posvetne književnosti, kateri začetki segajo v osemnajsto stoletje, je basen zagledala luč sveta tudi pri Slovencih. Predvsem v drugi polovici devetnajstega stoletja je na slovenskih tleh izpod peres basnopiscev nastalo mnogo del.

Kropejeva (2011: 7) je zapisala, da so si basni med ljudi utrle pot že mnogo prej, tako da imamo bogato in pestro zbirko pripovednega izročila. Zanimivo je, da so tako nekatere basni značilne le za slovensko izročilo. Bolhar (2005: 9) je zapisal, da so bile do sredine osemnajstega stoletja povsod po Evropi najbolj razširjene klasične oziroma Ezopove basni, kar nam dokazujejo številni prevodi in priredbe. Šele Valentin Vodnik, prvi basnopisec na slovenskih tleh in tako imenovani oče basni na Slovenskem, je prevedel kar enaintrideset klasičnih basni. Izpod

27 V srednjeveških šolah, ki so bile latinske, je k obveznemu branju spadalo tudi branje basni. Na različne načine so se trudili, da bi basni našle pot do ljudi. Najlažje so se prilagajale ustnemu izročilu, zato so se prenašale s pomočjo pripovedovanja in priležnic. Prav zaradi tega so jih sprejeli vsi sloji ljudstva. To lahko zagovarjamo s podatki o ohranitvi basni tako z narodnimi pripovedkami ter pesmimi kot tudi s freskami in reliefi, ki so vezani na lokalno tradicijo (Ludvik 1972: 471).

61 njegovega peresa so nastala le tri izvorna dela obravnavane literarne vrste.

Kasneje se je tudi na slovenskih tleh razcvetelo zapisovanje folklornih basni. Zorčeva je v spremni besedi za Najlepše basni: 50 najlepših basni z vsega sveta (2001: 8) dodala, da samemu izvoru basni zapisovalci niso dajali posebnega poudarka. Njihov glavni namen je bil poučen in vzgojen vpliv na bralca s pomočjo primerov in zgledov iz živalskega nabora. Ilich (2003: 4) nas opozarja, da smo mnoge življenjske modrosti prenesli iz drugih narodov. V kolikor so slovenski basnopisci v njih prepoznali tudi slovenske razmere, so jih malo preuredili in jih prevzeli za svoje, zatorej ni pomembno, od kdaj in od kod so prišle v naš prostor. Vse nauke, ki so svojo sporočilnost ohranili do današnjih dni, lahko po mnenju Ilicha (2003: 4) upravičeno prištevamo med slovensko folklorno dediščino.

Kos (1992: 49) je kot začetnika slovenskega basnopisja izpostavil baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega, saj je v Svetem priročniku izdal zbirko pridig za nedelje in praznike ter za izredne priložnosti. Priročnik je bil namenjen duhovnikom, zato je del basni prevzel nabožno funkcijo. Njihova morala je prikazana v pridigah, s katerimi so poučevali in vzgajali vernike. Besedno ustvarjanje Marka Pohlina28 je okoli leta 1770 prineslo v slovenski prostor inteligentno ustvarjalnost »/…/ besedne umetnosti s pretežno estetsko-umetniškimi nalogami /…/« (Kos 1987: 7) Javoršek (2001: 161) je zapisal, da so prav v Pohlinovem krogu nastale prve basni na Slovenskem. Zapisane so v prvem slovenskem pesniškem zborniku Pisanice.29 Uveljavile so se kot izrazito baročna oblika. Klasične forme basni se je strogo držal Janez Damascen Dev, ki je bil urednik pesniškega zbornika. Prve umetne slovenske basni, ki so objavljene v Veliki in Mali pratiki ter zbrane v Pesmih za pokušino, so Vodnike. Petkovškova je v uvodu O basni (1967: 98) izpostavila, da so na razvoj

28 Marko Pohlin je bil po trditvah literarne zgodovine ustvarjalen ravno na »/…/ pragu razsvetljenskega obdobja slovenskega kulturnega, mišljenjskega in predvsem literarnega razvoja.« (Kos 1987: 7) 29 Izšli so trije zvezki pesniškega zbornika Skupspravlanje kraynskeh pissanic od lepeh umetnost (Pisanice). Prvi je izšel leta 1779, drugi leta 1780, tretji pa 1781 (Kos 1987: 15). Četrti zvezek pesniškega zbornika je ostal v rokopisu (Pridobljeno dne 15. 12. 2013 iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Feliks_Dev).

62 slovenskega basnopisja pomembno vplivale Slomškove basni in prilike. Škof Anton Martin Slomšek je slišane basni zapisoval v svojem jeziku. Kasneje jih je objavljal v Drobtinicah, kjer so bili objavljeni članki za otroke in odrasle, saj je z njimi želel vzgajati. Basni so v tem času poleg nabožne funkcije dobile še vzgojno, saj jih je vključeval v svoje pridige in šolske učbenike, pri katerih je sodeloval. Prav tako nam slovenske avtohtone živali prikazujejo prijetne in neprijetne življenjske izkušnje izpod peresa Matije Valjavca, Frana Levstika, Josipa Murna, Dragotina Ketteja, Mateja Bora, Slavka Pregla in drugih. Iz študij lahko razberemo, da je bila basen v vsakem obdobju bolj ali manj priljubljena. Tudi v današnjem času je ta literarna vrsta še živa, čeprav je, kot pravi Petkovškova v uvodu O basni (1967: 98), včasih zelo blizu satiri. Poudariti moramo, da so pisci te literarne vrste znani po svojih drugih delih, nikakor pa ne po basnih. Trdina (1970: 189) je posebej izpostavil Dragotina Ketteja, ki je, kot trdi, do tedaj zapisal najlepše basni. Trdina (1970: 188) navaja, da se mnogim basnim pripisuje ljudska modrost predvsem zaradi neznanega izvora. Usmerja nas k njihovi poglobitvi in dodaja, da zlahka ugotovimo teme in motive, ki so enaki kot tisti iz predhodnih znanih del, predvsem iz Ezopovih basni.

Veliko basnopiscev je zbiralo in preoblikovalo folklorne motive, zato smemo njihova dela opazovati s stališča literarizirane slovstvene folklore, ki je po Mariji Stanonik (2006: 411) »ime izrecno za tiste postopke v besedni umetnosti, ko literarni ustvarjalec avtorsko prenaša v svojo ustvarjalnost sestavine slovstvene folklore: folklorne motive, stileme (folkloreme) in drugo jezikovno gradivo, kompozicijska pravila itn. S tega vidika jo lahko uvrstimo v teorijo o medbesedilnosti.«

Da so slovenski basnopisci svoja dela namenjali predvsem mlademu bralcu, sklepamo iz mesta njihovih objav, saj so se večinoma pojavljale v otroških oziroma mladinskih časopisih in glasilih. Že Anton Martin Slomšek je svoje basni objavljal v mladinsko nabožnem listu Drobtinice.

Ob tem se nam ponovno poraja vprašanje, ali je basen namenjena predvsem mlademu bralcu?

63 Problem, ki je na prvi pogled samo terminološke narave, tudi Marjana Kobe (1987: 12) izpostavi kot specifičen. Pri teoretičnem preučevanju mladinske književnosti in njenega sprejemnika izpostavi namen nekaterih književnih del, ki so bila prvotno napisana za odraslega bralca. Pravi, da so se ta kljub izvirnemu namenu postarala do mladosti in tako postalo branje za otroke oz. mladino.

5.3.1 Pomembni slovenski zbiratelji in basnopisci

5.3.1.1 Janez Svetokriški (1647–1714) Prvi slovenski pripovednik in eden največjih slovenskih pridigarjev Janez Svetokriški se je rodil v Črničah na Vipavskem. Njegova biografija je zelo skromna. Odsotnost kronoloških zapisov je botrovala tudi k neenotnosti zapisa njegove letnice rojstva. Med literarnimi raziskovalci ta sega nekje do leta 1643. Kožuh in Kralj (1999: 27) sta zapisala, da lahko določimo natančno letnico rojstva, v kolikor se poglobimo v avtorjeve lastnoročno zapisane zaobljube. Ob njegovem rojstvu naj bi se pisalo leto 1647.

Baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega smo izpostavili namenoma. Je prvi, ki je v svojih pridigah zapisoval basni. Prav slednje je spodbudilo druge duhovnike, da so Svetokriškega prosili, naj jih zbere in Svetokriški je na njihovo pobudo svoje pridige30 izdal v Svetem priročniku. Tako je nastala zbirka pridig ne le za nedelje in praznike, temveč tudi za izredne priložnosti. S priročnikom so si tako pomagali pri sestavljanju novih pridig. Z njimi so vzgajali in poučevali vernike (Kos 1992: 49). Strinjamo se z zapisom Mlinarja (2000: 237), da Sveti priročnik potrjuje tezo, da je imel Svetokriški poleg razgledanosti tudi izkustva. Kljub časovni odmaknjenosti so nekatera obravnavana vprašanja še vedno aktualna, npr. občutljivost za socialno pravičnost. Svetokriški je sam svojo molitev komentiral: »Jaz sem vselej bral v svetih Bukvah, da človek ni nikoli tako dober, pravičen in bogaboječ, da ne bi mogel postati še bolj dober in pravičen.« (Mlinar 2000:

30Svetokriški se je namreč za cerkvene govore pripravil, celo zapisal jih je. Zgled so mu bile daljše ali krajše zgodbe tako z implicitnim kakor tudi z eksplicitnim naukom (Koruza 1982: 8).

64 237) Kot so zapisali Kos, Dolinar in Blatnik (1996: 154) je v priročniku opisal zgodbe iz življenja na Slovenskem v sedemnajstem stoletju. Razdelil jih je na resnične, izmišljene, zgodovinske in pripovedne. Križman (1999: 170) je zapisal, da izhaja, kadar je poudarjeno moralno vprašanje, slog pisanja Janeza Svetokriškega iz ljudskega jezika. Mlinar (1999: 35) je prišel v svojem raziskovanju do zaključka, da Svetokriški moralnim naukom ni verjel, vendar je z načinom in vsebino posredovanega zbujal občutek za njihovo resno vrednost.

Janez Svetokriški je zapisal devet basni. Nekatere so ohranjene še danes, v nekaterih je spremenjen le kakšen književni lik. Tudi med znano pravljico Volk in sedem kozličkov, ki nima dodanega moralnega nauka, in njegovo Basnijo o priliznjenem mačku lahko najdemo skupno rdečo nit. Kljub temu da je mati (koza oz. ptica) svojim mladičem naročila, naj se ne pustijo pregovoriti tujcem, je to z zvijačo uspelo obema književnima likoma (volku in mački) (Stanonik 2012b: 45).

5.3.1.2 Anton Feliks – Janez Damascen Dev (1732–1786) Začetnik posvetnega pesništva Janez Damascen Dev, s pravim imenom Anton Feliks, se je rodil v Tržiču.

Kos (1987: 16−18) je zapisal, da je bil ob uredniškem mestu pesniškega zbornika hkrati eden glavnih31 pesnikov almanaha Pisanice od lepeh umetnosti. Takrat je opustil elegije in ode. Slovenski posvetni literaturi je dal pojem poučnosti šele s pisanjem poučnih pesmi, epigramov in basni. Zapisane niso le po zgledu Ezopa, Fedra in drugih, temveč tudi po zgledu nemških razsvetljencev od Hagedorna, Gellerta in Gleima do Lessinga, po katerem je povzel tezo o logični in jasni ter preprosti prozi. O Devovem prvem srečanju s pisanjem poezije si literarni teoretiki niso enotni. Enotnost jih druži le v priznavanju njegovega življenja v dobi

31Od drugega zvezka dalje (od leta 1780) je postal glavni in edini pesnik Pisanic. Ta zvezek bi lahko šteli za njegovo pesniško zbirko. V Pisanicah niso bili nikoli navedeni avtorji prispevkov. Njihovo identiteto je razkril šele Marko Pohlin leta 1862 (Koruza 1991: 257−258).

65 razsvetljenstva. Horvat je v članku z naslovom Spomin na očeta Pisanic (1996: 15) zapisal, da je Dev s svojim delom zaslužen v slovenskem literarnem prostoru, saj je vanj vpletal zanimive napredne ideje. Kos, Dolinar in Blatnik (1996: 81) menijo, da se je Dev začel ukvarjati s pesništvom na pobudo Marka Pohlina in da je samostojno stopil na pesniško pot šele z objavami v Pisanicah. Medtem ko Jože Koruza (1991: 257) meni, da se je Dev s poezijo najverjetneje srečal že v času študija na Dunaju. Slednji nadaljuje z dvomom o takojšnjem zapisovanju Devovih del v slovenskem jeziku. Nikakor pa ne zanika, da je Dev najbrž pričel pesniti v slovenskem jeziku na Pohlinovo pobudo šele ob vrnitvi v Ljubljano. Natančnega časovnega podatka o njegovi vrnitvi ni.

Vsekakor se Devove poučne in z nauki opremljene zgodbe razlikujejo od del nemških pesnikov tistega časa. Lahko bi rekli, da so bolj podobne baročni sejmarski pesmi. Je pionir na področju zavzemanja za pesništvo v slovenskem jeziku (Koruza 1991: 266−267). Za baročni slog je bilo namreč značilno, da je močno podpiralo narečje (Paternu 1989: 166).

»Dev je prvi sistematično gojil slovensko umetelno pesnjenje za branje oziroma recitiranje.« (Koruza 1991: 266)

5.3.1.3 Leopold Volkmer (1741−1816) »Veseli pevec Slovenskih goric«, kot je Leopolda Volkmerja poimenoval Legiša (1938: 19), se je rodil v Ljutomeru. Na Štajerskem si je pridobil največ ugleda. V pozni življenjski dobi je ustvarjal pobožna dela ali zgodbe, ki so bile namenjene pouku in zabavi. Blanka Bošnjak je v prispevku z naslovom Leopold Volkmer in razvoj vzhodnoštajerske književnosti na prelomu 18. in 19. stoletja (2008: b. str.) zapisala, da so njegova dela začela nastajati ob izhajanju pesniškega zbornika Pisanice. Veljavo so dobila šele po letu 1980, torej z novejšo slovensko literarno zgodovino.

Potrata (1991: 43) je v svoji študiji na podlagi ohranjenih zapisov ugotovila, da je Volkmer pazljivo skrbel za knjige, jih naročal za šolske

66 potrebe in jih skrbno urejal, vendar so se po drugi svetovni vojni vsi dokumenti povečini izgubili oziroma so bili uničeni. Skupno je ohranjenih deset rokopisov in štirje tiski. Blanka Bošnjak (2008: b. str.) je zapisala, da si je kljub močni germanizaciji v tistem času prizadeval za ohranitev slovenskega jezika in opustitev nemščine v cerkvi, s čimer se je moral zagovarjati škofijskim oblastem. Po zapisih Potrate (1991: 43) naj bi se ohranili dve pridigi in dva osnutka za pridigo, prepis nemške pesmi v gotici, dve cerkveni pesmarici in prvi del zbirke posvetnih pesmi, med tiski pa prevod predpisane cerkvene pesmarice, dvojezična mašna pesem, Te Deum in Hvala kmetičkega stana ino tobačie trave.

Kar zadeva basni je Potrata (1991: 44) omenila rokopisno zbirko Zmes za pevca I. del iz leta 1814. Zbirka obsega še posvetne pesmi, moralične pripovedi ter epigrame. Knjižne izdaje rokopisne zbirke Volkmer ni dočakal, če pa sodimo po nagovoru, je bila le-ta že pripravljena za natis. Izdal jo je šele Anton Janez Murko leta 1836, vsebino pa je razvrstil na fabule in pesmi. Pred izdajo je zapise jezikovno nekoliko popravil in spremenil vrstni red besedil. Po mnenju Legiše (1938: 19) Volkmerjeve basni prikazujejo pesniško povprečnost, zato jih je označil kot »prosvetljenski zaostanek«. Kot piše Potrata v članku Basni Leopolda Volkmerja (1991: 43) je vsebino in obseg Volkmerjevih del težko določiti, saj se je do današnjih dni ohranil le del. Znano je, da je bil priznan pridigar, prevajalec in avtor cerkvenih pesmi, obrednih besedil ter prvi posvetni pesnik, ki je deloval na štajerskem območju. Znan pa je bil tudi po učiteljski in vzgojiteljski vlogi, pri čemer ljudi ni razslojeval glede na socialno pripadnost. Med raziskovanjem po spletnih straneh smo prišli do zaključka, da je Volkmer s svojimi basnimi pridigal in tako je kot posvetni pisatelj deloval zelo vzgojno. V svojih delih je opozarjal na napake ljudi, kot so skopost, lenoba, lahkomiselnost, prilizovanje idr. (Slodnjak 2013)

Potrata (1991: 45-46) je v svojem članku omenila Jožefa Pajka, ki je prvi raziskoval in popisoval dela Volkmerja in jih objavil leta 1885. Pri svojem delu si je moral pomagati s pripisanimi podatki avtorja ali prepisovalcev, pogosto pa je moral tudi kaj sklepati. Leto nastanka posvetnih pesmi ni

67 bilo zapisano, zato ga je povezal z letom izida knjig. Ne glede na literarno vrsto, ki je zajeta v delu, so pri vseh delih − povečini gre za basni − zmeraj uporabljeni dvodelni naslovi. Le-ti pojasnjujejo paraboličen pomen motiva ali nosilca zgodbene prispodobe (Lipa ali slatka Kerčma; Sivec ali srečna Podložnost). Kot je bilo že omenjeno, je v zbirki Zmesi zbranih enaindvajset basni, ki so postavljene na najbolj opazna mesta. V svojih delih se je Volkmer poslužil kritične in ustvarjalne usmerjenosti basni k njenemu izvornemu namenu in obliki. Prav gotovo sta na avtorjevo odločitev za basen vplivali priljubljenost in pogostost te oblike. Kljub temu da je basen po antičnih poetičnih normah veljala za manj pomembno literarno vrsto, je bila trdoživa. Lep primer tega so Ezopove basni, ki so se ohranjale skozi različne priredbe, vrh pa so dosegle v humanizmu, ko so izšle v številnih izvodih v originalu ali v prevodih. Kot navaja Potrata, so »/…/ postale prvo znano berilo v šolah, kjer so didaktiki z njimi povezali dva namena: posredovanje veljavnih življenjskih modrosti in osnovnega znanja o antični kulturi ter pridobivanje jezikovnega znanja.« (Potrata 1991: 46) V obdobju baroka so bile kot primeri vključene v pridige različnih govorcev. V osemnajstem stoletju se je na nemškem območju poznal vpliv novega tipa basni v verzih in v fabulativno razgibani obliki, katerega predstavnik in začetnik je La Fontaine. Kot piše Potrata (prav tam), je Lino Legiša s kritiko o »prosvetljenskem zaostanku« in miselni ter pesniški povprečnosti naredil Volkmerju precejšnjo škodo. Trditev je nastala ob upoštevanju kriterija slogovne inovativnosti, pri čemer je zanemaril kulturnozgodovinske okoliščine. Nasprotno pa je že Janko Glazer videl pozitivno stran Volkmerjevih del v svobodnem in samostojnem prevzemanju tujih motivov ter v snovi, črpani iz resničnega življenja, s čimer so obogateni poenostavljeni odnosi iz človekovega naravnega okolja, kar je tudi pomembna značilnost Volkmerjevih basni. Glazer je kot prednosti Volkmerja »poudaril oblikovne zmožnosti, njegov smisel za dialog in pripovedovanje, vendar je opozoril tudi na slabosti – razblinjenost, ohlapnost, mestoma trivialnost in jezikovno neizčiščenost.« (Potrata 1991: 47) Zaradi navedenega avtorica, ki povzema Glazerja, piše, da so njegovi verzi še danes živi in postavljajo Volkmerja na prvo mesto med slovenskimi socialnimi pesniki (prav tam).

68 V Volkmerjevih basnih največkrat nastopajo živali, ki se pojavljajo tudi v večini evropskih del – volk, lev, lisica, čebele, medved, pes, osel, dodane pa so tudi stvari in človek. V basnih se poleg lastnosti, ki so tipične za posamezne like (čebela je delovna, skrbna itd.), pojavijo tudi druge (npr. čebela se nič kaj skromno ne bori za naziv najdobrotljivejše živali – basen Ovca ali prava Dobrotljivost). Glede zgradbene značilnosti je Volkmer uporabil najbolj pogosto, tridelno zgradbo (zasnova, zaplet, razplet). Volkmerjeve basni kažejo posebno »mlademu naslovniku pot k razumnemu obvladovanju človeških slabosti in utrjujejo v njem prepričanje o smotrni urejenosti sveta, oboje pa mu zagotavlja srečno življenje.« (Potrata 1991: 52)

5.3.1.4 Valentin Vodnik (1758–1819) Prvi Slovenec, ki je poskusil v slovenskem jeziku predstaviti sebe, svoje življenje in delo, ter prvi pomembni slovenski pesnik je bil Valentin Vodnik, kot je zapisal Kos (1990: 7). Vodnik se je rodil 3. februarja 1758 v Zgornji Šiški pri Ljubljani. Ilich (2004a: 226) je izpostavil prepričanje, da je prelomni dogodek v Vodnikovem življenju vsekakor smrt pesnika in dramatika Antona Tomaža Linharta, saj je postal po Linhartovi smrti najdejavnejši član Zoisovega krožka. Da se je lahko posvetil novim kulturnim nalogam, je po štirinajstih letih službovanja zapustil duhovniški poklic.

Koruza (1997: 129−145) je zapisal, da se je Vodnik med letoma 1809 in 1813, ko so Francozi zasedli slovensko deželo, zavedal, da slovenski narod nima dovolj inteligence, zato se je s pisano besedo in s prizadevanjem za priznanje slovenskega jezika v javni rabi vključil v javno življenje. Storil je vse, kar je bilo v njegovi moči. Z izvedbo reforme je leta 1810 sam napisal kar štiri učbenike v slovenskem jeziku. S tem je dosegel, da so vsaj te predmete poučevali v maternem jeziku, medtem ko so ostale še naprej poučevali v nemškem jeziku. Vsekakor predstavlja pomembno poglavje v Vodnikovem življenju njegovo srečanje z Markom Pohlinom. Ta ga je namreč kot mladega gimnazijca učil uporabe

69 slovenskega jezika. Vodnik je v svoji avtobiografiji iz leta 1786 sam zapisal, da ga je Pohlin spodbujal k takšnim dejavnostim. Lahko bi dejali, da je pet pesmi, objavljenih v prvem slovenskem zborniku posvetne poezije, Pisanicah, plod te spodbude. Dela pesnikovanja so izhajala med letoma 1794 in 1805 v zbirki Pratika. Ta je izhajala tri leta. Ker sta ohranjeni samo dve Mali pratiki (iz leta 1798 in 1803), lahko le ugibamo, da je v vsaki Pratiki natisnil tudi kakšno svojo pesem in med njimi tudi že basni. Grafenauer (1909: 24, 26) je zapisal, da lahko z gotovostjo trdimo, da je bil namen Vodnikove Pratike poučen in ne le leposloven. Pisanju basni se je Vodnik posvetil šele ob opustitvi izdajanja Novic. Kot je zapisal Kos (1990: 99−100), se Vodnikovi začetki uporabe te literarne vrste pričnejo v sredini devetdesetih let osemnajstega stoletja. Takrat je napisal osnutek basni o petelinčku. Kos (1987: 36) je poudaril, da se je Vodnik lotil pisanja raziskovane literarne vrste po evropskem zgledu.32 Grafenauer (1909: 26) je zapisal, da se prepletanje različnih vplivov vidno kaže v basni Nemški inu krajnski kojn. V njej je razpoznati predvsem Gleimov vpliv, kajti tudi v Gleimovih basnih je vidno nasprotje med nemškim in francoskim konjem, ki prikazuje nacionalno nasprotje.

Kot je poudaril Kos (1987: 36), se je Vodnik evropskega zgleda lotil zelo izvirno. Po študiji njegovih basih lahko trdimo, da je vztrajal pri verzni obliki.33 Avtor je v študiji z naslovom Valentin Vodnik (1990: 100) zapisal, da je iz Vodnikovih basni razvidno, da so le-te omejene predvsem na dialog. Dvogovor med živalmi je ločen s kiticami. Basni so strnjene pri orisu likov in dogodkov, čeprav ti še vedno niso tako okrnjeni, kot je priporočal Lessing.

Kot je zapisal Merhar (1956: 187) v članku Od kod Vodniku snov za basen Kos in brezen?, se basnopisci nikoli niso posebej zavzemali, da bi bila snov samo njihova, zato je večina jemala snov iz tujih virov. Njihov cilj je bil le, kako nauk predstaviti ljudstvu, kar je najlažje storiti s pomočjo

32»Za basen sta mu bila tak zgled Gellert in Gleim, morda tudi Hagedorn in še kak nemški basnopisec osemnajstega stoletja.« (Kos 1987: 36) 33Ta je izhajala iz Fedra in La Fontaina. Torej ni ponotranjil Lessingove opredelitev basni, ki navaja, da naj bo basen pripovedna ter čim bolj jasna in skopa. S to verzno formo se tako bolj nagiba h klasicizmu (Kos 1987: 36).

70 zgodbe. »Spričo tega se pač ne smemo čuditi, če je tako delal tudi naš Vodnik.« (Merhar 1956: 187) Kot se je izrazil Merhar, »/…/ lahko skromna Petelinčka v celoti pripišemo pesnikovi lastni domiselnosti /…/« (prav tam)

Iz Merharjeve (1956: 187) študije je razvidno, da je basen Kos inu Sušic (Kos inu Brezen34) po vsej verjetnosti odraz stare slovenske ljudske pripovedi. Merhar navaja, da je že sam književni lik, kos, velikokrat prisoten in tudi podobno označen v ljudski pesmi. Rdečo nit njegove basni je moč zaznati v kočevski zgodbi, s katero naj bi Vodnik prišel v stik v času službovanja v Ribnici. Merhar je dodal, da se je moral pri tej basni Vodnik bolj potruditi kot pri basni Sraka inu mlade, saj se je pri njej oprl na že literarno izdelano basen. Strinjamo se s Kosovim (1990: 42) razmišljanjem, da sploh ni bistveno, od kot je pesnik dobil idejo za basen. Pomemben je njen namen, njena svarilnost o življenjski lahkomiselnosti in nepreračunljivosti. Basen Kos inu Brezen je bila prvič objavljena leta 1798 v Mali pratiki. Kos (1990: 100) predvideva, da je bila naslednja objavljena basen Sraka inu mlade. Ta bi naj bila objavljena kakšni dve leti bolj pozno v katerem izmed izgubljenih zvezkov Male pratike.

Zaradi poznavanja takratne nemške oblasti je Kos (1990: 100) prepričan, da basen Nemški inu krajnski kojn ni bila namenjena koledarski objavi. Skoraj zagotovo je bila prvič natisnjena v Pesmah za pokušino. »Tako bi smeli trditi, da je bil čas od 1794 do 1806 za Vodnika predvsem čas pesniških basni.« (prav tam) Že iz naslova basni Nemški inu krajnski kojn lahko predvidevamo, da je basnopisec primerjal nemškega in slovenskega (kranjskega) človeka. V tej basni je moč zaslediti kulturnopolitično misel, na katero je opozoril že Pohlin v uvodu Kraynske grammatike (1768). Ta je opozarjal na uporabo nemščine pred zapostavljeno slovenščino predvsem na Kranjskem (Kos 1991: 33).

Valentin Vodnik: Nemški inu krajnski kojn

Nemški konj slovenmu reče: »Brate, kaj medliš na cest'? Ti li noga, glava neče,

34Beseda brezen označuje mesec marec. Ta mesec pomeni prehod od zime k pomladi (Merher 1956: 188).

71 al se teb ne ljubi jest?

Mene v dobri versti majo, Men se trikrat ovs ponud', čiste noge mi jegrajo, vrat nosim ko labud.«

Kranjska para milo pravi: »Tud bi lahko jes bil tak, al tepejo me po glavi, lačni morem stati v mlak’.« (Vodnik 1997: 29)

Basen simbolično predstavlja srečanje slovenskega in nemškega konja. Slednji je vprašal slovenskega, če se dobro počuti glede na njegov videz. Mimogrede omeni, da njemu samemu gre zelo dobro, kar je tudi opaziti. Slovenski se s tem žal ni mogel pohvaliti. Večkrat je moral prenašati tepež in lakoto, hkrati pa delati v vseh vremenskih pogojih. Slednje je tudi stereotip slovenske vdanosti in ponižnosti. Je prispodoba za preprostega slovenskega človeka, ki je bolj kot ne introvertiran ter nagnjen k pasivnosti. Kljub temu da Slovenci nimamo razloga za ponižnost smo že skozi celotno zgodovino dovolili, da so nam drugi krojili usodo, pri tem pa se izgovarjali na nemoč zaradi majhnosti. Kljub svoji pregovorni marljivosti pa nismo bili nikoli pripravljeni na pretirane spremembe.

Kos (1990: 100−105) je zapisal, da je razumljivo, da te misli kot pedagog na ljubljanski gimnaziji Vodnik ni zapisal na politični ravni, temveč kot opozorilo na slabe pogoje za gojitev slovenskega jezika v šoli, javnosti, službah in kulturi. Strinjamo se s Kosom, da bi za to izvrstno delo lahko rekli, da ne gre za pravo basen, saj v njej ni izrazitega nauka. Res je, da književna lika nakazujeta na udobje in revščino, zato bi zgodbo lahko označili kot satirično žalostinko. A Vodnik je delo napisal s posebno spretnostjo in na višji ravni. Kot je značilno tudi za basen, je v tem delu uporabil živalski dialog in kot zaključek zapisal kratek sklep kot nauk. Namesto običajne basenske teme se je začel lotevati narodnokulturne problematike. Zgoraj omenjeni avtor je zapisal, da bi lahko rekli, da njegove basni učijo živeti, saj Vodnik v njih poskuša poučevati, kako naj živimo življenje. Vsekakor svetuje premišljenost in obvladovanje pretiranih potreb. »Vodnikova šegavost ni intelektualno duhovičenje, ni plod literarne izobrazbe niti napornih prizadevanj.« (Koruza 1997: 161) Kot smo že

72 omenili, ne smemo spregledati dejstva, da je njegova basen bližje preprostemu človeku. Koruza (prav tam) pojasnjuje, da je Vodnik dosegel priljubljenost pri nižjem sloju prebivalstva prav s preprostim opisom in z jasnim ter jedrnatim izražanjem misli. Dodaja, da so Vodnikove misli »/…/ plod osvojenega in kultiviranega ljudskega duha in okusa /…/« (prav tam), medtem ko Kos (1987: 36) nadaljuje misel o priljubljenosti njegovih del prav zaradi povezave nauka z vsakdanjim življenjem. Vsekakor je izbira književnih likov zelo premišljena − to so predvsem domače živali in ptice, ki so preprostemu človeku najbližje.

Koruza (1997: 164) je mnenja, da se je Vodnik z različnimi zgledi, predvsem pa z Zoisovo pomočjo in lastno vztrajnostjo in prizadevnostjo vidno povzpel nad ustvarjalce tistega časa. S tem se mu je izoblikovala tudi pesniška samozavest, kakor jo je sam izrazil v pesmi Moj spominik. Kot je zapisal Kos, je Vodnik postal utemeljitelj slovenske basni in njen najboljši pesnik, »/…/ saj je niti Slomšek niti Stritar niti Kettte niso mogli premakniti na bistveno drugačno in višjo raven.« (Kos 1990: 101) Glede na vse zgoraj zapisano se strinjamo s Koruzo (1997: 164), da Valentina Vodnika upravičeno štejemo med prve pesnike na Slovenskem. »Hkrati je mogoče reči, da je ravno Vodnik dvignil basen do prave, samostojne pesniške zvrsti po skoraj stoletni rabi basenske snovi kot eksemplov v slovenski nabožni, zlati pridigarski književnosti.« (Kos 1990: 101)

5.3.1.5 Urban Jarnik (1784–1844) Začetnik in pobudnik etnološkega dela, koroški duhovnik, pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik se je rodil v kraju Potok v Ziljski dolini.

Ker je bil dober glasbenik, je nekatera svoja dela tudi uglasbil. V času študija v Celovcu je začel pisati poučne in nabožne zgodbe. Najbolj znana je Sbér lépih ukovşa slovensko mladíno (1814). Kot mlad kaplan je v Celovcu leta 1812 objavil Herderjevo poglavje o Slovanih. V njem je pozval narod, naj zbira folklorno blago, kot so domače folklorne pesmi,

73 basni, pravljice, pripovedke, pregovori ipd., saj bo to za bodoči slovenski narod zelo cenjeno gradivo (Jarnik 2011).

Piko - Rustia (2003: 5) je zapisala, da je Jarnikovo delo pomembno za današnji čas. Svojo razlago opravičuje z dejstvom, da bi brez njegovega prizadevanja del naše jezikovne zgodovine zašel v pozabo.

5.3.1.6 Janez Nepomuk Primic (1785–1823) Janez Nepomuk Primic, največji entuziast med slovenskimi preroditelji, se je rodil na Zalogu pri Škofljici (Šumrada 2002: 8). Že v gimnaziji, ko je bil Vodnikov učenec, se je pričel slovstveno udejstvovati in poglabljati v književnost. Njegova prizadevnost je kmalu obrodila sadove. Leta 1809 se je pod vplivom Jerneja Kopitarja začel poglabljati v slavistiko. Tako je tri leta po tem v Gradcu izdal Abecedo za Slovence, »kateri se hočejo slovensko brati naučiti« (Ribičič 1934/1935: 245), in kmalu zatem Nemško- slovenska branja (prav tam). Na njegovo pobudo je bila v Gradcu ustanovljena stolica za slovenski jezik. V tej poskusni stolici je bil Primic prvi profesor slovenskega jezika (Ložar Podlogar 2003: 14).

Pisal je izvirne slovenske zgodbe ali pa prevajal iz drugih jezikov. Leta 1805 je v slovenščino prevedel sto petdeset basni starogrškega basnopisca Ezopa. »Morda je šlo za domačo nalogo, s katero je Vodnik hotel preskusiti 'slavistične sposobnosti svojih učencev'.« (Stanonik in Brenk 2008: 908) Ljubljanski profesor retorike, Vodnik, je rokopis obdržal (Kidrič 1929: 453).

5.3.1.7 Anton Martin Slomšek (1800–1862) Anton Martin Slomšek, apostol Slovencev, kot sta ga poimenovala Fran Erjavec in Pavel Fleré (1942: VIII), se je rodil na Slomu pri Ponikvi, kjer so že pred sto leti gospodarili njegovi predniki Novaki. Na Slomu so Novaki tekom generacij pokupili vso zemljo in kmalu so prevzeli svoje novo ime, Slomšek. Prvorojencu Antonu je mati ob zimskih večerih pripovedovala

74 pripovedke, ki si jih je hitro zapomnil. Ta njegova nadarjenost se je pokazala tudi v šoli, kamor je vstopil šele pri enajstih letih. Kmalu ga je začela zanimati cerkvena tematika. Ker je izmed vseh bogoslovcev znal najbolje slovenski jezik, so ga leta 1822 zaprosili za semeniško ravnateljstvo, na kar se je z veseljem odzval. Tako je postal prvi učitelj slovenščine v celovškem semenišču, kjer je obudil tečaj slovenščine, ki so ga kmalu po njegovem odhodu opustili. Na tečaju je razlagal pravila slovenskega jezika, ljudi seznanjal s takratnimi slovenskimi jezikoslovci ter jih skušal navduševati za pesnikovanje. Prvo duhovniško službo, ki se ji je posvetil z vso resnostjo in vnemo, je pričel opravljati na Bizeljskem. Poznal je moč besede, zato se je v svojih nagovorih opiral na dobro govorništvo. Grafenauer (1909: 64) je zapisal, da je bilo vodilo njegovega delovanja usmerjeno k vzgoji duhovščine, preko katere je lahko poučno in vzgojno vplival na narod.

Svojo željo si je izpolnil s pesmimi, basnimi in prilikami v vezani besedi (Mlado jagnje, Gos in labud, Tulipan in vijolica, Mravlje, Sinica ...). Na zanimiv način je znal prikazati resnico z željo, da bo vzgajala, bodrila in pomagala posamezniku rasti v spoštovanja vrednega človeka. Koliko so njegova dela izvirna, je danes težko določiti, saj si za nekatera literarni teoretiki še vedno niso enotni, ali so prevedena ali so le posneta iz nemške oblike. Vemo pa, da je mnoge med njimi Slomšek priredil iz narodnih popevk. Pesnil je z namenom, da ljudi razveseljuje in nenazadnje tudi vzgaja oziroma poučuje ter jih nagovarja k dobrim dejanjem (Erjavec in Fleré 1942: LXVII).

Anton Martin Slomšek: Mravlje

Pohajal sem dolgo po travi in močno zamišljen sem bil; to meni vse hodi po glavi – in v mislih sem muhe lovil.

Vso oglajeno cesto zagledam, ki živa od mravljic je vsa; naj torej kaj mal'ga povedam, kdo se po tej cesti pelja.

Obložene mravlje šetajo in vlečejo betva težkó; po tri in po štiri peljajo

75 le zrnce eno drobnó.

Zdaj pridejo druge nasproti, brž prvim izognejo se. Nobena ni drugi napoti, vse lepo po redu jim gre.

Privlečejo eno peresce, tak težko kot celo drevo, obračajo svoje kolesce in sprav'jo ga lepo domó.

Mrliča prinesejo štiri in v pesek zagrnejo ga; spet druge gredo po nabiri kadilo napravljat domá.

Le glej, zdaj mravljinjak se vdira, vse živo jih krog gomezi, vse vdrto stanovje podpira, popravljat si hišo hiti.

Tak mravljica mravlji pomaga, ker lépo razumejo se, nanašajo žlahtnega blaga, kadila, ki Bogu se žge.

Otroci, od mravljic učite se trudit' in skrbno živet', lepo se z vsemi zastopite, če hočete srečo imet'.

Drug drugu pomagajte radi, vse v društvu lahko se stori; v soseski ne bodo prepadi, ki v sveti ljubezni živi. (Slomšek 1924: 55)

Basnopisec piše osebno pripoved o opazovanju dogajanja na cesti. Njegove misli so namenjene drobnim mravljam, ki opravljajo delo, pri čemer ima vsaka mravlja točno določeno nalogo. Nekatere izmed njih vlečejo tovor, druge nosijo izgubljeno pero ptice, tretje pripravljajo hrano za domovanje, četrte skrbijo za bivališče itd. Mravlja pomaga mravlji živeti v sinergiji, od katere imajo koristi in dobrine vse. To je tudi basnopiscev poziv mladini: živeti v slogi in pomagati sočloveku je recept za zadovoljno življenje v skupnosti.

Kot je zapisalo uredništvo Mohorjeve družbe (1999: 46) v Spremni besedi k Slomškovi zbirki Basni in zgodbe, je Slomšek motive za svoje basni pogosto črpal iz Ezopovega basenskega izročila. Le-te je prilagajal takratnemu času in potrebam slovenskega okolja. Tako je med preproste

76 ljudi širil katoliški nauk in obenem slovensko besedo, saj so zgodbe iz Drobtinic našle posebno mesto med prebivalstvom. Marsikatera njegova basen je postala s svojim naukom sestavina slovenske ljudske modrosti. Legiša v inavguralni disertaciji (1938: 39−40) dodaja, da si je od Vodnika in Jarnika izposodil obliko pesmi. Prav tako ju je tudi vsebinsko precej posnemal. Ob ustanovitvi slovenskega bogoslovskega društva v Celovcu je s pomočjo poezije privzgajal slovensko zavest. Slomšek je predeloval že ponarodele pesmi ali pa jih je spesnil sam. Zavedal se je, da bo lahko s pesmijo na nevsiljiv način vplival na ljudstvo. Po vzoru nemških pesmi je slavil kmečki stan. Ves čas je poudarjal delo, prijateljstvo, prijaznost in ljubezen (prav tam).

5.3.1.8 Janez Trdina (1830–1905) Janez Trdina, utemeljitelj slovenskega slovstva in mojstrski preoblikovalec35 ljudskega izročila, kot je zapisal Ilich (2004b: 31), se je rodil v Mengšu. Pisatelj, narodopisec in zgodovinar je že v svoji mladosti kazal velik odpor predvsem do nemške gospode. Čeprav se je oblačil mestno, je ostal preprost kmet, ki je sovražil fevdalno gospodo (Stanonik in Brenk 2008: 1197). Marija Stanonik (2012a: 168) je zapisala, da je strmel k izognitvi jezikovne enoličnosti. »Bajka, basen, povest, pravljica in pripovedka so zanj zgolj sopomenke.« (prav tam) Ilich je v uvodu Iz studenca ljudske modrosti (2004b: 31) zapisal, da si je Trdina veliko dragocenega gradiva,36 ki ga je zbral z zapisovanjem ljudskega izročila, pridobil s popotovanjem po Dolenjski. Največ basni, anekdot, opisov navad in razvad, pravljic, legend ipd. je pridobil s pomočjo kmečkih ljudi, ki so modre misli prenašali iz roda v rod.

35Zavedati se moramo, da so slovenski pisatelji v drugi polovici devetnajstega stoletja snov za svoja dela pogosto jemali predvsem iz folklornega slovstva in zgodovine (Kregar in Radakovic 2006). 36Bogata zakladnica zapiskov, iz katerih je Trdina oblikoval svoja dela, so pomembno etnološko in sociološko gradivo (Stanonik 2012a: 165). V knjižni izdaji so bila njegova dela objavljena šele sto let po njegovi smrti (Ilich 2004b: 31).

77 Folklorno izročilo je želel tudi soustvarjati, ga razširjati in predvsem dopolnjevati s svojimi poučnimi nauki. Motive je povezoval s podatki iz zgodovine (Stanonik in Brenk 2008: 1197). To je od pisatelja zahtevalo dobro opazovanje resničnega življenja, njegovih navad in razvad, predvsem pa sposobnost prepoznavanja človekovega značaja (Kregar in Radakovic 2006).

Tako kot je značilno za to literarni vrsto, tudi v Trdinovih basnih nastopajo poosebljene živali z vnaprej določenimi lastnostmi, ki razkrivajo predvsem človeške slabosti. Didaktičen pomen jim je dal z izrecno zapisanim naukom, ki sledi pričakovanemu razpletu na koncu kratke zgodbe. Ob živalih so njegovi književni liki tudi poosebljene rastline, zvezde, vihar ter celo človeške osebe (deček in kmet).

Za kratko predstavitev njegovega dela smo izbrali basen Za darilo ne zahtevaj plačila, v kateri je uporabljen pogosto zastopani književni lik − lisica.

Janez Trdina: Za darilo ne zahtevaj plačila

Lisica je pozimi na poti obležala in od lakote umirala. Mimo pride pes s kračo. Rjavka ga milo poprosi, naj se je usmili. Pes ji da kračo, pa komaj jo ona obere, ji reče: »Poprej sem se jaz tebe usmilil, zdaj se boš pa ti mene. Ker me zelo zebe, mi moraš svoj kožuh dati.« Tisti ljudje, ki z eno roko dajejo, z drugo pa jemljejo, so temu psu podobni. (Trdina 2004: b. št.)

Nauk basni nas pouči o previdnosti pri tistih, ki z eno roko poklanjajo darila, z drugo pa želijo takoj vrnjeno uslugo. Basen nam prikaže položaj, v katerem se znajde nemočna lisica. Ob srečanju s psom ga prosi, naj ji pokloni kračo, ki mu visi iz gobca. Slednjo res dobi, vendar si pes v zameno zaželi njeno kožo, s katero se bo pogrel v hudi zimi, čeprav bo s tem ogrozil lisičino življenje.

78 5.3.1.9 Fran Levstik (1831–1887) Fran Levstik,37 pesnik, pisatelj, jezikoslovec in bojevnik za napredek slovenske besede, se je rodil v Spodnjih Retjah nad Velikimi Laščami. Po končani gimnaziji v Ljubljani se je moral začeti preživljati sam. V tem času je bil tudi domači učitelj plemiških otrok pesnika Miroslava Vilharja (Gerlanc 1972: 71). Kmalu se je posvetil samo pisateljevanju. Besedila je namerno zapisoval le v slovenskem jeziku. Vanj je vpletal najpomembnejše življenjske resnice. »Slovenec bi se moral videti v njej, 'kakor vidi svoj obraz v ogledalu'.« (Kmecl 1981: 14) Urejal je šaljivi list Pavliha, pripravljal slovar slovenskega jezika in slovensko-nemški slovar (1866) ter z Josipom Jurčičem, na katerega je imel izreden vpliv, in Josipom Stritarjem sodeloval pri izdaji Prešernovih Poezij (Stanonik in Brenk 2008: 622−623).

Fran Levstik je izdal zbirko basni iz dvo- ali štirivrstičnih kitic. Zbirko je poimenoval Otroške pesmice. Kot je značilno za basni, pogovor med živalma poteka v dialogu. Predvsem zaradi morale, ki pa ni vselej neposredno zapisana, pesmi ustrezajo tej literarni vrsti. Le občasno je Levstik ob koncu pesmi zapisal verz, ki služi kot nauk. Edina pesem v zbirki, ki jo je sam označil kot basen, je Vrabec in konj, zato smo se tudi odločili, da jo predstavimo.

Fran Levstik: Vrabec in konj

Vrabec Konjiček! v jaslih zob imaš, in zlahka tudi meni daš.

Trepečem v slami od zime, držim se lačen v tri gube! Konj Zobi je tukaj dosti res; ne boj se ti, le kljun vmes! * Zobala sta lepo ta dva, nasitila se vkup oba.

Rodi se leto pregorko, Mušic in muh je vse živo.

Zdaj vrabec hitro jih lovi,

37Po njem se imenuje Levstikova nagrada, ki jo že od leta 1949 podeljujejo avtorjem za umetniške dosežke v otroški in mladinski književnosti.

79 Da konj ubadov ne trpi. (Levstik 1972: 61)

Iz basni izvemo za zimsko srečanje med vrabcem in konjem, pri katerem vrabec prosi za živež. Konj mu ga gostoljubno ponudi in pomaga ptici preživeti hude čase. Ne mine dolgo, ko se dobrota povrne. Ob toplem vremenu pridejo na površje nadležne muhe, katere vrabec s spretnim lovljenjem redči. Iz zadnjega verza je razbrati, da prijatelja spoznaš v težkih časih, pa tudi, da se dobrota zmeraj povrne.

5.3.1.10 Matija Valjavec (1831–1897) Eden izmed najpomembnejših zbiralcev slovstvene folklore v Sloveniji, Matija Valjavec, se je rodil na Srednji Beli pri Preddvoru. Uveljavil se ni le kot zbiralec folklornega blaga, temveč tudi kot epski pesnik in jezikoslovec (Stanonik 1984: 107−108). Za njegova dela je značilna moralno-etična poanta. Ta se glasi: »Hudo je kaznovano, dobro poplačano.« (prav tam)

Matija Valjavec je v uvodu ene od objav folklornih pripovedi razkril svoje videnje o zapisovanju slovstvene folklore. Njegovo mnenje je bilo, da je potrebno slišano pripoved posredovati oziroma zapisati v izvirnem narečju, »/…/ ker kar je narodnega, naj bo tudi v pismu narodno.« (Pogačnik 2012: 213) V takratnem slovenskem knjižnem jeziku je zapisal le tiste zgodbe, ki jih je objavljal po spominu (prav tam).

Marija Stanonik (1984: 109) je zapisala, da se je Valjavec uveljavil in dosegal uspehe tako z legendami kakor tudi s satiričnimi basnimi in pravljicami. »V njih je spojil ljudski motiv z žarečo notranjostjo umetnega pesnika, ki je bogati ljudski fantastiki vtisnil čar pristnega pesniškega vzdušja.« (Pogačnik 1957: 21)

S pomočjo poosebljenih živali v uvodu ali zaključku največkrat na šaljiv in nagajiv način pove misel v prvi osebi, »/…/ zavoljo katere je resnost izluščenega nauka postavljena pod vprašaj.« (Smolej 1969: 50) Pogačnik (1957: 20) je interpretiral prisotnost književnih likov v Valjavčevih delih. Meni, da jih je Valjavec uporabil kot izhod v sili. Pravi, da se moramo zavedati, da dela nikakor niso nastala le kot odsev zbiranja folklornega

80 slovstva, temveč je kot ostali basnopisci izbral načine, s katerimi je lahko prikrito opisoval takratne aktualne razmere. Torej se je živalske simbolike poslužil namenoma, kar je razumljivo, saj takrat živečih oseb ni smel vpletati v svoja dela. S pomočjo basni Osel, kralj zverin je prikazal takratno politično dogajanje. Basen je objavil v Kmetijskih in rokodelskih novicah že leta 1857.

Matija Valjavec: Osel, kralj zverin

V času, ko v klasu je bob in ko rasla je v stročju pšenica, živel je dolgouhàn, ki navadno ga kličemo osla. Všeč mu ni več gospodar, preobilo nalaga mu dela, od tovóra hrbèt se šibí mu, od bičanja gol je. Komaj drže ga nogé, od lakote vamp mu je skrčen, kajti slab je trnje obed, pa se rêdi od tega! S težo prenaša svoj stan in misli si: »Posel je osel, táko ljudje govore. Res osel sem jaz po imenu, da po dejanju ne bom, odpovem se poselskim delom.« Reče in mož beseda zbeži in pusti gospodarja. Šel je v gozd in redil se je tam ob svojem na paši, ves svobode vesel, ki do zdaj bilà mu je tujka: bil je tepèn, odkar ga rodila je mati oslica, ni je besede poznal, ki ljubó se glasí samostojnost, vedi ga vrag, kdo vžgal mu je um, da prišèl je do znanja. Saj mu dajal gospodar prav zmerom je zveste čuvaje: trnje za jed in po rébrni bič, dva varuha jaka. Vendar pustimo to stvar, ker to modrovanje ne hasni! Ali svoboda mu dá, kar sanjati prej si ni upal, misli mu dá in misli dadé mu prebrisano bučo.

Ravno gostí se nekoč, kar vidi, da k njemu koraka vseh zverin gospodar, oroslansko njih veličanstvo. Spláši ga prvi ugled, da ti skor ni vedel, pri čem je, toda zavé mi se kmal in v mislih preudarja zvijačo. Eno dobi, ki ko blisk mu um in možgane prešine. Dolgo ne misli, na tla se zvali in leži po oslovsko, miren in len, ne boječ se ničesar, in čaka pokojno. Modro držé približuje se lev in stopa počasno, meri korak, da korak za korakom enak mu je vsákter. Pride srdit oroslàn, a osel lenuh se ne gane. Reče mu lev, govoreč: »Ne boš li se meni naklonil? Kakšen rešpekt je to pred menoj, ti para oslovska? Ali ne veš, da sem jaz, da sem kralj vsevrstne zverine?« Osel odriga na to: »Kaj? Kaj si rekel, da tí si?« Lev zarjove na glas, da je kralj vsevrstne zverine. »Ija!« zariga oslè. »Ti téga nikar ne govôri, kar ti pride na um, moj lev! Za mislijo jezik! Láhko bi jaz življenje ti vzel, le nikar me ne draži, molči in fletno miruj! Kdo tebe izbral je za kralja? Lahko je vneti prepir, poravná pa s težo se vsèkdar. Daj ti, povej, od kdaj si ti kralj vsevrstne živine? Kje ti je list, da si kralj ? Pokaži mi pisano spričbo! Nisi ti, lev, kralj, jaz sem ti kralj vsevrstne živine!«

Takih besed oroslan od osla ni slišati mislil, reče mu: »Káko je to? Jaz mislil sem vselej in zmerom,

81 jaz da sem kralj zverin, in za kralja me klicalo vse je, ker močí mi nima žival je nobena enake.« »Ija!« odriga uhàn in zadnjo privzdigne nožuro, kaže mu podkev, rekoč: »Lej moje tu pismo pa beri, da si ti nič in da jaz sem kralj vsevrstne zverine.« Žalostno reče nato oroslan: »Čaj, malo poglejva, kdo da je kralj, jaz ali pa ti, da se skaže resnica. Kdor bo več nalóvil zverin, on kralj je živalstva.« »Dobro!« zariga oslè. »Pa se skusiva, pravo je, v lovu!«

Gre oroslan in drči po gozdéh, po ravnem in krivem ino loví vsevrstno zverjad, kar pride mu v parklje. Osel pa uleže se vznak in širom razkrene nožure, jezik iz ust pomoli in stori se, kakor da crknjen. Bistrooki gavrán in vrane in škanjci in drugi mrhožerci lete kar trumoma vkup na osléta, on pa šávsa za vrat in mori, kar pride mu blizu.

Kar umori, to dene na stran, da ne vidijo drugi. Vrne se lev in pokaže mu plen vsevrstne zverine, dolgoušescu golči: »Čaj, koliko ti si nalóvil?« Dolgouhàn mu veli: »Ti bedak, če bi táke jaz hotel, kakor loviš jih ti, ki drčé po nogáh naokoli, takih ti jaz nalovim, da jih ti nikdàr ne prešteješ. Ali čemú bi se motil še s tem? Nalôvi ti takih, ki jim je zrak za dom, oroslàn, nalovi mi ptičev!« »Tega ne morem,« veli oroslan, ki ne ve, da je ukanjen. Kralj ime je lepó in boli prepustiti ga drugim, ali drugač se ne dá, ker očitno ga zmagal je osel.

Žalosti poln govorí oroslan: »Zdaj vem, da si ti kralj. Oh, odpústi mi to, da prišèl sem bedasto k tebi, o, ne kaznuj me za zdaj, iz nevednosti delal takó sem, krivo misleč, da sem kralj, pa nisem, le ti si vladalec, dajem spodobno ti čast, spoštovanje, za kralja dostojno.« Dolgouhàn mu veli z veličanstvu dostojno besedo: »Vidiš ti, lev, da bi vzel ti po vsej pravici življenje. Bodi za zdaj, odpustim, ker lé iz nevede si delal, toda ne bodi bedak za naprej in opústi prevzetnost!«

Žalostno gre oroslan pa volká prijatelja sreča, volk se prikloni takoj in pozdravi ga kralju dostojno: »Zdravo, moj kralj! Da si zdrav, vladar vsevrstne živali!« Odgovori oroslan: »Kaj, volk, se iz mene norčuješ? Jaz sem ti vrabca kralj! Ne, nisem, ne, tam ti je drugi, on ti je kralj, ne jaz.« — Volk gleda in čudi se levu, kaj govori, in popraša, rekoč: »Kje kralj ti je drugi? Kdo to veli, da nisi ti kralj?« — »E, nisem pa nisem. Vidiš ga, tam ti je kralj. Oj, nehaj, nikar se ne bližaj! To ti povem, da dobro ne bo, pokorí se zvedavost.« Volk govori: »Oroslan, gotovo te ukanil je nekdo, nihče drug ni kralj, ne pozna ga célo živalstvo. Ti le si naš gospodar, čaj, greva ga gledat goljufa!« »Dragi prijatelj, nikar, da se treba kesáti ne bode, toda če nočeš drugač, privéživa vkup se za repa, da se zedinjenima ne zgodi kaj kake nesreče.«

Zvežeta rep si za rep in gresta na vzvišeno mesto, tukaj pokaže mu lev, govoreč z drhtečo besedo: »Vidiš ga, tamkaj leží, ki kralj je vsevrstne zverine!«

82 Zagrohotá se mu volk: »Oj, brate, nikar ne budali, hohoho, to ti je kralj! Oh, vidiš, da to je le osel!« »Osem jih je, govoriš? O jojmnasta, jojmnasta, béži!« Reče in steče na moč in drčí, da se nič ne ogleda, koder vodi ga pot, po ravnem, po krivem, po gošči, vlači volká za rep in ne čuti, da s sabo ga vlači. Dolgo beží, a ko vidi mu se, da prebil je nevarnost, beg si ustavi, ozre se nazaj po prijatelju volku. Ali o joj! Volk več ne živi, izdihnil je dušo — paro, velim, da žalú ne zavdam s to grdo zarékbo, para je duša zveri — izdihnil je paro, vísi mu jezik iz ust in rana dotiče se rane.

Slep oroslan na prvi pogled vse vidi megleno, jezik iz gobca viseč le zapazijo kalna očesa, torej veli: »O volk, in ti se še smejati moreš! Jaz sem vesel, da sem živ, da ušel sem toliko kraljem. Ni mi, zares ti povem, moj volk, do nobenega smeha.«

Jaz sem tudi se zbal te strašne množice kraljev in sem za levom ceptàl, da še zdaj od bega sopiham, ter sem vesel, da peté umakníl sem nevarnosti hudi, da sem pritekel do vas, da še présne prinesem novice, porok, da res je to laž, da se zgódilo to je v taistem času, ko v klasju je bob in ko rasla je v stročju pšenic. (Valjavec 1965: 43−49)

Basen je zapisana v staroslovenskem jeziku in vsebuje starinske izraze, na primer: oroslan, vamp, obed, jak …

Basnopisec je za glavni lik postavil osla, ki je bil v svojem okolju zelo nesrečen. Večino časa ga je gospodar hranil s trnjem, pa tudi delati je moral veliko. Zato si zaželi svobode. Pobegne v gozd, kjer je njegovo življenje nekaj časa popolnoma idilično. Nemir se poveča s prihodom leva, ki ga nekega dne zanese mimo. Ob prepiru med obema živalma se pojavi dilema, katera od njiju je kralj živali. Stavita, da bo kralj živali tisti, ki bo ulovil več plena. Lev se naloge loti takoj, iznajdljivi osel pa premišljuje taktiko. Odloči se, da bo enostavno legel, odprl usta in čakal radovedne mimoidoče, da pridejo bližje k mrtvaku. Prav kmalu se k njemu pričnejo spuščati ptice vseh vrst. Eno za drugo jih osel pobije in skrije, da bi bil pri delu uspešnejši. Čez čas se vrne lev in pokaže svoj ulov. Osel pokaže vse ptice, ki jih je nalovil, ter doda, da je pravi kralj živali tisti, ki lovi težje dosegljiv plen. Lev prizna premoč in osramočen odide proč. Na poti sreča volka in le-ta ga pozdravi kot kralja živali. Lev mora laskav naslov zavrniti in ob pripovedovanju dogodkov volk spregleda ukano. Živali si zavežeta repa in se odpravita iskati prevaranta. Kmalu ga zagledata in ko volk levu pove, da je to navaden osel, se lev od besa požene v dir. Od same ihte

83 pozabi, da ima prijatelja privezanega nase. Ko se ustavi, je prepozno. Volk je preminil in levu postane neizmerno žal. Z zadnjim stavkom avtor potrdi začetni verz, da je zgodba dejansko nemogoča, kot je nemogoče, da bi v klasju kadarkoli rasel bob ali da bi v stročju rasla pšenica. Zapisan je primer slovenskega pregovora: Kolikor bolj si sebi všeč, toliko manj si drugim.

5.3.1.11 Josip Stritar (1836–1923) Josip Stritar, manj znan pod psevdonimom Boris Miran, se je rodil v Podsmreki pri Velikih Laščah (Stanonik in Brenk 2008: 1084). Zanimivo je, da ga kot pomembnega avtorja za slovensko književnost in kulturo niso častili samo prijatelji, temveč tudi njegovi nasprotniki (Pogačnik 1985: 8). Svoja prva dela je začel pisati zelo zgodaj. Prve pesmi, voščila, je posvetil bratu Andreju leta 1849 (Koblar 2014).

Prijatelj (1919: 1) poudarja, da se je Sitar kar nekaj desetletij pojavljal v najrazličnejših panogah leposlovja: lirike, epike, dramatike, književne, umetniške, socialne, politične kritike. Poudariti je potrebno, da so to književne vrste, ki jih berejo vsi družbeni sloji naroda. Isti avtor vlogo Stritarja v zgodovini slovenskega pesništva potrjuje z zapisom o poimenovanju Stritarjeve dobe, »/…/ v kateri je on centralna postava, zakonodajatelj in vzornik.« (Prijatelj 1919: 85)

Stritar je imel ogromen vpliv na slovenske slovstvene začetnike v sedemdesetih in osemdesetih letih. Najprej je deloval v Jurčičevem literarnem društvu, kasneje pa je ustanovil svoj ožji krožek (Koblar 2014). Kot piše Pogačnik (1985: 17), se je Sitar šele v devetdesetih letih podal v mladinsko slovstvo.

Leta 1895 je izšla mladinska knjižica Pod lipo. Njegova dela imajo tako humorni kakor tudi vzgojni značaj. Nauk oziroma izražena poučna misel največkrat ni eksplicitno zapisana, temveč je vpletena v zgodbo na tak način, da jo lahko izluščimo iz celotne pripovedi. Na prikrit način jo

84 največkrat predstavi pametnejši književni lik, ki hkrati nastopa tudi kot zadnji nastopajoči v pripovedi.

Izmed basni, ki so bile objavljene v knjižici Pod lipo, smo izbrali poučno basen, kjer misel ni eksplicitno zapisana.

Josip Stritar: Postrv in rak

V potoku postrv je videl rak, kako veseli po vodi plava, na desno, na levo s plavutmi zigrava. Pa misli si rak: Poglej jo no spak! Kako se potaplja pa zopet se dviga, na desno, na levo z repom šviga! Pa se mu misel v glavi vzbudi: če ona to more, zakaj pa ne ti! Poskusimo! In poskusil je res. To vam je bil čuden povodni ples! Kraj vode stara krava je stala, in stara krava se je krohotala. (Stritar 1985: b.št.)

V basni Postrv in rak slednji opazuje ples postrvi. Le-ta elegantno plava na vse strani, česar si zaželi tudi okorni rak. Poskusi ponoviti videne gibe, pa vendar mu ne uspe. Vse skupaj opazuje stara krava, ki se prične krohotati. Kljub temu da nauk ni dobesedno zapisan, ga je moč razbrati – vsak naj dela tisto, kar zmore in zna.

Stritarjeva dela se pojavljajo v slovenskih glasilih od leta 1897. Takrat je bil v Zvonu objavljen spis O plagiatorstvu. Že naslov sam pove, da so podvomili o njegovih izvirnih delih in mu pripisali posnemanje drugih avtorjev (Prijatelj 1919: 62).

5.3.1.12 Dragotin Kette (1876–1899) Dragotin Kette, njegovo rojstno ime je Karel, je eden najpomembnejših predstavnikov slovenske moderne. Rodil se je na Notranjskem. V biografiji je zaslediti, da je bil Ketteju največji vzor oče, katerega je podzavestno hotel v vsem posnemati. Tako mu je že pri rosnih osmih letih napisal prvo pesem (Mušič 1993: 11). Ne samo oče, tudi Ivan Cankar je imel spodbuden vpliv na Kettejevo delo (Mušič 1993: 18). Seveda se je zgledoval tudi po Prešernu, Gregorčiču in Aškercu (Martinović 1998: 66).

85 »Tako Cankar kot Župančič sta priznavala, da je bil v mladi četverici Kette najbolj razgledan ter duhovno najbolj zrel in globok.« (Mahnič 1990: 58)

Rezultat natančne analize, kot je zapisala Irena Novak - Popov (1996: 97), je, da se je Kette loteval vseh žanrov, ki so se pojavljali v slovenski literaturi devetnajstega stoletja. Po mnenju Mahniča (1990: 59−60) se je Kette ob pisanju basni kot o nevsiljivi poučni literarni vrsti naslanjal na Lessingovo teorijo. Ne moremo spregledati dejstva, da so njegove basni preproste, domače in namenjene najmlajšim.

Kette je zelo ustvarjalno prevedel nekaj del. Koblarjeva ocena, ki jo je zapisala Irena Novak - Popov (1996: 98), je, da je s prevodi pesnik uril svoj pesniški izraz in skušal obnoviti lepoto izvirnika. Novak - Popova zatrjuje, da lahko iz Kettejevih prevedenih del sklepamo, kaj je bilo mlademu pesniku blizu. Poudarila je, da so pesniški prevodi »aktualizacija še neizrabljenih motivov.« (Novak - Popov 1996: 99) Da je temu res tako, je Irena Novak - Popov v prispevku z naslovom Vrstna in slogovna raznolikost v literarnem delu Dragotina Ketteja (prav tam) izpostavila Krilovo basen Kokoš in petelin. Basen, ki prikazuje častihlepje ter hinavščino, je podobna Kettejevi basni Petelin in kokoš. Mušič (1993: 7) je zapisal, da Kette s svojimi moralnimi nauki na nevsiljiv način privzgaja pozitivne vrednote. Kette se je poslužil obeh oblik zapisa – basni je pesnil v verzni obliki in se preizkušal z zapisom tradicionalne, prozne oblike.

Književni živalski liki posnemajo negativne lastnosti in dejanja ljudi. Dobra dejanja so poplačana, medtem ko so prekrški kaznovani.

Če natančno pogledamo že same naslove Kettejevih basni, opazimo, da združujejo karakterno nasprotujoče si živali. Med njimi se razvije razgiban dialog, iz katerega lahko razberemo logičen sistem nagrajevanja in kaznovanja. Irena Novak - Popov je zapisala, da »/…/ oboje odkrito priporoča domoljublje (Vrabec in lastovka), postopnost in potrpežljivost (Mravlji), odvrača od častihlepnosti (Srna in orel), brezdelja (Mufek in Pufek) in egoizma (Čebelica in čmrlj).« (Novak - Popov 1996: 109)

86 V vzgojnosti izstopa le ena njegova basen, in sicer Mačka in miška, kjer je prevarant nagrajen. Prav zaradi tega smo se odločili, da jo izpostavimo.

Res je, da pripovedovalčev neposredni nagovor spodbuja k aktivnemu sodelovanju s vprašanjem, kot ga je izpostavila Irena Novak – Popov: »Ali bi se sam pustil ogoljufati in kako bi kaznoval hinavca?« (Novak - Popov 1996: 109)

Dragotin Kette: Mačka in miška

Mlada miška je videla nekoč mačko, kako jé slanino. Hitro steče k nji in se ji prijazno pridruži, rekoč: »Botrica, tudi meni diši slanina, saj mi pustiš, da jo tudi jaz nekoliko pokusim?« »Ti, tatica tatinska ti!« zareži mačka nanjo, »jaz ti bom pokazala krasti, čakaj me!« In v hipu jo zagrabi in zadavi. Nato pa zopet mirno liže dalje okusno slanino. Drugi dan pa pride v klet gospodinja, najde slanino snedeno, a miško zadavljeno. Kakor hitro zagleda muco, jo pokliče s sladkimi besedami k sebi in jo začne božati: »Da, da, ti si moja mucika. Prav, prav da si zadavila to požerunsko miš, ki mi je snedla vso slanino.« In mucika je zadovoljno godrnjavsala in predla, prav kakor da je ona najbolj nedolžna žival na svetu ... Ali bi jo vi nabili, to hinavko, kaj, otroci moji? Da, in prav bi imeli! (Kette 1990: 14)

Miš prosi mačko, naj ji odstopi malo slanine, ki jo je jedla v shrambi. Mačka jo zmerja s tatico in jo ubije. Naslednji dan je mačka pohvaljena s strani gospodarice, ki je mnenja, da je miš pojedla slanino. Avtor tak razplet graja in otrokom pove, da je mačka tista, ki bi si zaslužila kazen.

Prav tako je presenetljiva basen Muha in pajek. Kette jo začne z zastavljeno uganko: »Kdo posnema pajka v njegovi prebrisanosti?« (Novak - Popov 1996: 109) V njej je drastično, da za žrtve ni milosti. Zmota se zmeraj poplača le s smrtjo (prav tam).

Kot smo že omenili, je Kette zapisoval poučne basni tudi v verzih. Kaznovani so napuh (Pav in golobček) in častihlepje ter želja po tujem imetju (Metuljček) (Novak - Popov 1996: 109).

Omeniti moramo tudi basen Kužek in race, kjer je jasno viden pregovor: "Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje."

Kette je takoj za Levstikom in Stritarjem med pomembnejšimi predstavniki mladinske književnosti. O njegovih kakovostnih delih pričajo prevodi.

87 Nekatera dela so izdana tako, da lahko basen prebiramo v dveh jezikih hkrati (Kette: Mravlji - Mravljinci). »Že kmalu po prvi vojni je Měrka v češčino presadil enajst basni in pravljic.« (Mahnič 1990: 60)

5.3.1.13 Vladimir Pavšič – Matej Bor (1913−1993) Eden izmed glavnih predstavnikov socialnega realizma, Vladimir Pavšič, poznan in uveljavljen s psevdonimom Matej Bor,38 se je rodil v Kanalskem Lomu, v hribovitem kraju med Gorico in Idrijo (Glavan in Komelj 2013: 5). Leta 1935 je postal urednik39 strokovnega glasila univerzitetne, demokratsko usmerjene mladine z naslovom Akademski glas. Pavšič je bil v tem obdobju odločno levičarsko usmerjen in seznanjen s komunističnim gibanjem. Bil je zelo samosvoj, »/…/ vsako nasilje nad svojo mislijo je odklanjal in se mu upiral.« (Glavan in Komelj 2013: 37) V obdobju od leta 1941, ko je služil partizanom, je postal najvidnejši pesnik partizanskega boja (Grafenauer in Suhodolčan 1983: 67), tako da je leta 1942 izdal prvo avtorsko partizansko pesniško zbirko v Jugoslaviji (Paternu 1989: 166). Glavan in Komelj (2013: 164) sta zapisala, da je bil njegov literarni vzornik Ivan Cankar. Pavšič je leta 1946 ponosno izjavil, da je že pri dvaindvajsetih letih nastopil kot kritik družbe. Najbolj pomembno se mu je zdelo, da je s kritiko spregovoril celo v javnosti. Iz tega lahko sklepamo, da se nikogar ni bal. Nihče mu ni predstavljal avtoritete, kar je tudi sam ponosno zapisal. Pomembno se mu je zdelo, da to svojo lastnost neguje. Šele proti koncu univerzitetnega študija se je lotil dramskega ustvarjanja. »Začel je kot kritik in esejist, bil je pesnik, pripovednik, dramatik, prevajalec, pisec scenarijev in še marsikaj. Kot da je hotel v vsakem trenutku zajeti celovitost življenja.« (Glavan in Komelj 2013: 164)

38Po Pavšičevih besedah ga je priimek Bor asociiral na istoimensko drevo. Predstavljal mu je žilavost in odpornost, saj se upre celo viharju, ter otožnost. Zelo pomembno mu je bilo, da rastlina raste po celotnem slovenskem ozemlju. Ime Matej mu je zvenelo možato in preprosto (Glavan in Komelj 2013: 72). 39Uvodna izdaja študentskega častnika je izšla leta 1933. Pavšič je prvič zapisan kot urednik šele leta 1935 (Glavan in Komelj 2013: 36).

88 Bil je tudi ustvarjalec za mladino. Leta 1961 je izdal zbirko kratkih anekdot in basni z naslovom Sračje sodišče ali je, kar je. Njegovi književni liki spregovorijo zelo pikro. Moralni nauk ni izrecno zapisan, razbrati ga moramo iz dvogovora med živalma.

Za predstavitev njegovih basni smo izbrali delo z naslovom Sračje sodišče.

Matej Bor: Sračje sodišče

»Kaj boš ti, presneta sraka!« je dejala sraka sraki. Sraka srako je tožila. Vzela je pravdača sraka in sodniki sami sraki, vendar pravde ni dobila. Ker je rekla sraka sraki, da je sraka, ni žalila srake, temveč le ugotovila skratka, da je sraka sraka. Kar zadeva izraz »presneta«, mislimo sodniki sraki, da bi moglo biti vsaki sraki v čast, če je presneta. In zato se tista sraka, ki je sraki rekla sraka, pred sodiščem tem oprošča. To je vse in to zadošča. H koncu le še ugotovitev, da edina je žalitev za vse srake, stare in mlade, grd očitek, da ne krade, poleg tega pa še ta, da bi kradla, pa ne zna. (Bor 1961: 33−34)

Na sračjem sodišču so se zbrale srake. Ena izmed njih je namreč tožila drugo. Razlog za to je bil naziv »presneta sraka«, ki ga je prejemnica sprejela kot žalitev. Sodniki so razsodili drugače: da je sraka enostavno sraka in da bi moralo biti vsaki sraki v čast, če je presneta. Edino, kar je lahko za srako žaljivo, je, da ne krade oziroma da bi kradla, pa ne zna.

Iz basni lahko razberemo, da je želel avtor poudariti tradicijo in pripadnost novih generacij k razmišljanju in delovanju njihove vrste.

89 5.3.1.14 Boris Fakin – Igor Torkar (1913−2005) Dramatik, pesnik, romanopisec in publicist Boris Fakin, s psevdonimoma Igor Torkar in Zlatoust,40 se je rodil v Kostanjevici na Krasu. Na naslovni strani Dela (29. 10. 2013) je novinar Kolšek zapisal: »Piscu kraševskega značaja je bila literatura sredstvo za namen, ki ga je presegal.«

Avtor Basni za vsakdanjo rabo (s podnaslovom Mladim in starim) je preživel koncentracijsko taborišče Dachau. Celo leta 1948, v času svobode, je bil obsojen in po nedolžnem zaprt za kar štiri leta. Njegova dela so odraz preganjanja po taboriščih, kjer se je velikokrat znašel tudi v samici (Gajšek 2013). V tej kruti osebni izkušnji je Torkar napisal več literarnih del različnih žanrov – od balad, satir, dram, tragikomedij idr. (Kolšek 2013: 14).

Basni za vsakdanjo rabo so izšle leta 1992. V temačnem obdobju svojega življenja, katerega sled je opaziti tudi v trpkem tonu basni, je s humorjem in s pomočjo te literarne vrste premagal nasilje, ki se je vršilo nad njim (Poniž 1992: 5).

Zbirko je razdelil na štiri cikle. Prvi sklop zbirke je poimenoval Satirične basni. V njej je zapisal sporočila s pomočjo poezije. Kljub pesemski obliki so basni zgoščene in prikazujejo človeške slabosti. V okviru živalskih književnih likov, kot je značilno za basen kot literarno vrsto, se pojavljajo domišljavi Metulj, naivna Srna, silni Lev, oblastni Ris; duhovnemu Voluharju in mežnarju Lazarju pa je namenil kar celo podpoglavje.

Naslednji sklop basni je poimenoval Basni za mlade in stare. Tudi ta sklop vsebuje verzne basni z značilnim moralnim sporočilom. Glede na življenjepis basnopisca vemo, da vse morale izhajajo iz lastnih izkustev. Nastopajoči književni liki so slovenske avtohtone živali: jelen, košuta, kamela, srna, netopir, pav, golob in druge.

Kot zadnjo basen tega sklopa je umestil Basen o Muhi in Pajku v temnici. Zaradi dolžine se basen že na prvi pogled razlikuje od ostalih, zato smo se

40Pod psevdonimom Zlatoust je v Pavlihi dalj časa objavljal satirična besedila. Prav zaradi teh socialno-moralnih besedil je imel veliko nasproti mislečih (Poniž 1992: 6).

90 odločili, da jo analiziramo. Kljub njeni dolžini lahko zasledimo Torkarjev spomin na življenje brezčasja v samici.

Igor Torkar: Basen o muhi in pajku v temnici

Iz jajčeca na zidu moje ječe previdno majhna Muha je pririla. Ko drugi dan razpre prosojna krila, prevrne se v vrč vode, kjer trepeče

in s sunki krilc bori se za življenje. Ko strah ji skoro zaduši sopenje, porinem brž ji v vodo bilko slame, da mi na dlan čez prste leti jame,

kjer le s težavo stresa mokra krila, da bi za letanje jih posušila … Ko njena mrežasta so krilca suha,

ji dam obsrkati drobtino kruha. Tako mi v dneh, ko je moj dom temnica, postala Muha zvesta je družica.

Ko v ječo mi je sonca luč sijala, na dlan sem si natresel prah sladkorja in – ni preblisk jetniškega humorja – na dlan je moja Muha pribrenčala.

K sladkorju je plesaje pribrzela, v sesalu ga nestrpno je topila in sproti vsega strastno je popila. Potem je s krilci tiho zabrnela in letala mi s prsta je čez prste, počela vragolije razne vrste, kot da bodri me umna in igriva,

čeprav sploh ne ve, kaj je hvaležnost in kaj dobrota je, ljubezen, nežnost in kaj človečnost … vedno bolj lažniva.

Nekoč je moja muha občepela negibno v sončni lisi na polici, sta v žarku se ji bliskali zenici in že je v njem skoz lino odletela.

Četrti dan je v ječo pripeljala, očitno kar preveč brenčeča Muha, Mušnjaka veseljaka potepuha in z njim vso noč se vneto je igrala.

A dan naslednji jo Mušnjak popiha. In spet se name spomni Muha mala, na moji dlani tiho krilca viha

in spet živiva družno dni trpljenja, ko brez ljubezni sva oba ostala, ljubezni, ki je luč v temi življenja.

Je v pajčevino padla mala Muha,

91 nenehno meče se v odet brenčeče, a Pajek ždi, počasi mirno zvleče si noge izpod črnega trebuha

in leze, leze – Muha komaj diha, strmi v pošast, ki že grizalo viha. In Muha, s silo groze, v let se vrže in res zbeži, ko nogo si iztrže …

V nožico zrem, ki krči jo krivijo, oči mi mrzle solze steklenijo in v meni je … kot šel bi od pogreba.

O, večni boj, obema si pravica, življenje brani mlada si Mušica, a Pajku, da živi, krvi je treba …

Ko moja Muha Pajku je zbežala, jo tretji dan šele zazrem ob vrču. Leži. Iz ust visi ji pol sesala, z nogami pajčevine trga v krču.

Ko nitk jo rešim, vstane na nožice, nato še zgane mrežaste zenice, v drgetu zadnjem se na krilce zvrne, in smrt … življenja lučko ji utrne

tako, kot prhne iz snovi zgorele svetloba … da na večni krožni črti nekje nemara srkne v rože bele.

Položil mrtvo malo sem družico kot v grobnico, v črvino na polico. Vsak dan spominja me – bližine smrti … (Torkar 1992: 45−47)

Basen pripoveduje o prijateljstvu med jetnikom in muho, ki se je izvalila v jetniški celici. Zapisana je kot osebna izpoved in se prične z opisom trenutkov takoj po izvalitvi iz jajčeca. Nerodna muha se je že drugi dan prevrnila v vrč vode, od koder ji je pomagal pripovedovalec. Skupaj sta preživela še nekaj lepih trenutkov, s katerimi sta si krajšala čas. Nekega dne pa je muha odletela iz ječe. Čez nekaj časa se je vrnila s spremstvom. Celo noč je par veselo poplesaval po prostoru. Brenčač, ki je prišel z muho, je že naslednji dan zapustil celico, tako da sta pripovedovalec in muha ponovno ostala sama. Vendar se dogodi to, kar občuti veliko muh − tudi ta se zaplete v pajkovo mrežo. Lenoben pajek počasi prileze do nje, tako da si zreta iz oči v oči. Muha zbere še zadnje moči in se požene v let, pri čemer si odtrga nogo. Avtor, ki je priča dogodku, opiše tudi svoja čustva ob tem. Počuti se, kot bi šel iz pogreba, čeprav se zaveda, da pajek to počne zato, da preživi, zato nanj ni jezen. Tretji dan

92 pripovedovalec najde muho. Reši jo nitk pajčevine in muha še zbere zadnje moči, da se postavi na preostale nožice. Zatem umre. Kot je avtor v basni spretno uporabil besede, je lahko vsak spomin na muho enačil z opominom na lastno bližajočo se smrt. Življenje muhe je lahko simbolika za avtorjevo življenje – sam se počuti podobno ob prihodu ječarjev, kot se je počutila muha ob stremljenju v pajka, skupna pa jima je tudi smrt v ujetništvu. Kot nauk te basni bi lahko razbrali, da lahko včasih naši prijatelji postanejo tudi bitja, za katera se v drugačnih okoliščinah ne bi zmenili oziroma bi se do njih vedli drugače.

Avtor je na zgoščen način v dvo- ali štirivrstičnih (le v enem primeru šestvrstični) kiticah prikazal satiričen pogled na dogajanje v družbi. Zbral jih je v tretji sklop in ga poimenoval Telegrafske basni.

Pravo nasprotje prej omenjenim basnim je zadnji sklop, ki ga je Torkar poimenoval Pripovedne basni. Že po naslovu sodeč lahko pričakujemo dolge basni, ki pa so kljub dolžini zapisane v verzih. Kot zaključek je basnopisec sam izluščil in dodal določeno spoznanje oziroma nauk.

Torkar je s pomočjo prispodob želel prikazati splošne resnice. Zupančič (1992: 15) je v članku z naslovom So napisane za včeraj, za danes ali za jutri? zapisal, da je Torkar s pomočjo verzov omilil bridko življenjsko spoznanje. Pravi, da zaradi večnamenskega sporočila puščajo presojo, ali so zapisane za včeraj, za danes ali za jutri. Poniž (1992: 6) je v spremni besedi z naslovom Pesem je orožje duha zapisal, da avtorjeve basni temeljijo na »/…/ življenjskih preizkušnjah in udarcih, s katerimi Torkarju ni bilo prizanešeno.« (prav tam)

Ko spoznamo Torkarjevo življenje in njegove krute izkušnje, zlahka trdimo, da so njegove poezije satirične in odražajo kritičen odnos do realnosti, predvsem pa do političnih dogodkov (Družina in dom 2004: 15).

Zupančič (1992: 15) predvideva, da avtor gleda na svet spoštljivo, a z distanco. Torej nam da vedeti, da živali, uporabljene kot književni liki, niso ne dobre in ne zle. Pravi, da živali ne smemo kriviti za opisano situacijo,

93 temveč so le prevzele funkcijo predstavljanja človeških napak, zato smo takšne naredili mi sami.

5.3.1.15 Rado Bordon (1915–1992) Rado Bordon oziroma Flamingo,41 kot so ga imenovali prijatelji, se je rodil v Trstu. Ne samo po zunanjosti, tudi kot literarni ustvarjalec je bil nadpovprečen. Bil je izjemen umetnik. Tako v življenju kot tudi s pomočjo literarnih del se je Bordon boril za pravice in enakopravnost (Kocjan 1992: 7). Tudi zaradi borb je bil za tisti čas občudovanja vreden. Prav zaradi tega poguma je bil večkrat zaprt (Kos, Dolinar in Blatnik 1996: 39). V Mohorjevem koledarju iz leta 1993 je zapisano, da ga je pesnik Alojz Gradnik uvrščal takoj za Prešerna. »Čeprav je bil bistro piker, kdaj rahlo zbadljiv, ni nikoli žalil, tudi ko je grajal kult osebnosti.« (Lipičnik 1993: 102)

V svojih treh izdanih zbirkah opeva predvsem ljubezenske težave takratnega življenja. V basnih se poslužuje primerjalne oblike in, kot je značilno za to literarno vrsto, prikazuje »galerijo sodobnih napak« (Jevnikar 1993: 164).

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, natančneje leta 1966, je pri založbi Obzorja izšla njegova zbirka pesniških satir z naslovom Nes(p)odobne basni. Podnaslovil jih je Nekakovšne pripovedne pesmi ali podobno branje s pojasnili vred.

Prva basen v imenovani zbirki nosi naslov Moto ali idejna utemeljitev.

Preproste zgodbe boste v knjigi brali, resnice zrno v njih mordà zaznali; čeprav priznanja ne dobim za njé, vsaj čast, da lotil sem se jih, mi gre. (Bordon 1966: 5)

Zbirko je razdelil na štiri cikle. Prvi cikel je naslovil Na koga kaj meri. Pesnik oziroma basnopisec nas v tem delu seznani s svojim odnosom do

41 »Prijatelji so mu rekli tudi 'Flamingo' zaradi vzravnane vitkosti, nenavadnosti, kot je nenavadna, barvita in eksotična ptica tega imena.« (Sedlak 1992: 26)

94 tradicionalnih basni. Zato nas ni presenetilo, da si je pri ustvarjanju svojega sporočila pomagal s svetovno znanimi basnopisci – Ezopom, La Fontainom in Krilovom. Pogovor med njimi, ki ga je ujel, kot pravi, po naključju, je zapisal v verzih. Pri oblikovanju sporočila Bordon podvomi v uspešnost vplivanja naukov v basni. Basen je naslovil Nespodobno srečanje.

Zaradi dolžine navajamo samo njen odlomek.

»Prežalostno!« je rekel Grk – Ezóp. »Nešteto žgočih basni sem napisal, razgrnil pred človeštvom niz podob in v njih pokvečnost ljudi orisal. Vendàr, kot kaže, človek še noben doslej značaja ni spremenil.«

»Zategadelj sem se namenil,« odvrne mu Francoz – De La Fontaine, »da znova v basnih kakor ti človeške bičal bi nraví. Četudi se razmere spremenijo, ljudje se kdove kaj ne požlahtnijo.«

»Tako je pač,« dejal je Rus – Krilòv. »Čeprav je čas in red na svetu nov, Se sredi družbe vsake oživljajo napake. In prav zato najrajši basni snuje mi pero.« /…/ (Bordon 1966: 9)

V drugem ciklu njegovih basni z naslovom Živalski vrt lahko zasledimo ljudske modrosti oziroma pregovore. Pregovor »Kar se Janezek nauči, to Janezek zna.« lahko zasledimo v basni Ista melodija. Bordon je za prikaz pregovora uporabil ptičjo živalsko vrsto. »Kot mladičem v gnezdu mati poje, / prav tako še oni žvrgolé.« (Bordon 1966: 22)

V tretjem ciklu Vretenčarji Bordon s pomočjo književnih likov iz živalskega sveta in iz sveta ljudi (kmet, strokovnjaki, čevljar, učenjaki …) gleda kritično na svet in podaja splošno veljavne resnice. Ob pisanju basni je imel Bordon v mislih najbrž konkretne dogodke, ki jih je sam doživel. V basni Vretenčarski rod omeni dobrega poznavalca živali, kakor se je sam izrazil, Frana Erjavca. Bordon se strinja z Erjavčevimi ugotovitvami o sorodnosti in povezanosti bitij v naravi ter dodaja: »/…/ vendàr je le premalo vrst živali, / da z njimi bi zajel človeški rod / in v njih bi vsi ljudje se

95 prepoznali.« (Bordon 1966: 79) Kritično se loti tudi ljudi in njihove, če uporabimo njegove besede, »upogljivosti vretenc«. Tako lahko iz zadnje kitice zgoraj omenjene pesmi predvidevamo, zakaj je basnopisec tako poimenoval celoten tretji cikel verznih basni. »/…/ (gibčasta vretenca / so že od zdavnaj šibka plat Slovenca).« (Bordon 1966: 79)

Zadnji, četrti, cikel je poimenoval Na prepihu. V tem ciklu basnopisec s pomočjo pesmi kritično gleda na prihodnost, kar lahko potrdimo že z nekaterimi naslovi: Vizija, Pomenek v vesolju, Večni mir, Telepogovor leta 2066 idr.

Kot je zapisal Jevnikar (1994: 67), se je Bordon poigraval z besedami in jih umetniško sestavljal v verze.

5.3.1.16 Miroslav Košuta (1936–) Miroslav Košuta, zamejski pesnik, dramatik in prevajalec, se je rodil v Križu pri Trstu. Svojo pisateljsko pot je začel že zelo zgodaj. Košuta je eden izmed tistih, ki so že v dijaških časih objavljali svoje pesmi v srednješolskem glasilu. Kmalu se je posvetil še ustvarjanju gledaliških in radijskih iger. Takoj po uspešno končani Filozofski fakulteti v Ljubljani se je kot urednik mladinskih in kulturnih oddaj zaposlil na RTV Ljubljana.

Kar dve najbolj prestižni nagradi za otroško pesništvo, Levstikovo in Kajuhovo nagrado, je Miroslav Košuta dobil pred skoraj tremi desetletji. Temu so sledile nagrada Prešernovega sklada, Vstajenje, Zlatnik poezije, Prešernove nagrade za pesniške zasluge in zasluge pri ohranitvi slovenske besede v urbanem svetu. Leta 2008 je prejel še Častno listino IBBY Mednarodne zveze za mladinsko književnost (Sulli 2013). Po prejetju vseh teh nagrad ga upravičeno štejemo v sam vrh otroške poezije. Kot je zapisala Tavčarjeva (2001: 30), je njegov stil pisanja neposredni navdih »/…/ iz srca v besedo /…/«

Leta 2003 je pri založbi Galeb izšla pesniška zbirka za mlade in najmlajše bralce z naslovom Basni kratke sape. Košuta jo je tako najbrž naslovil

96 prav zaradi kratkosti del, ki so od štiri- do šestvrstične. Liki, ki so standardne antropomorfizirane živali z značilnimi človeškimi napakami, skozi dvogovor prikazujejo življenjske resnice. Kakor je tudi značilno za to literarno vrsto, njegovih basni ne moremo dobesedno razumeti. Pirjevčeva (2001: 8) meni, da Košuta namerno ni izpostavil morale, saj bi bilo to mladim odveč. »Skratka, to so drobne in poskočne, hkrati pa gibčne in poskočne pesmi z učinkovito poanto na koncu /…/« (prav tam)

V umetniški pesniški zbirki so združena dela dveh velikih umetnikov − tako basnopisca kakor tudi ilustratorja. Tavčarjeva (2001: 30) je zapisala, da sta oba umetnika v zbirki s svojim delom zelo samostojna. Lahko bi ju dojemali vsakega zase, saj ju lahko samostojno tudi doživljamo. »Gre dejansko za poezijo v poeziji.« (prav tam)

Košuta nas je s stilom pisanja presenetil. Le tretjino pesmi je namenil mlademu bralcu, saj ta nima dovolj življenjskih izkušenj in odgovornega pogleda na svet, kar pa je tudi prvotna značilnost basni, zato je njihovo razumevanje nauka oteženo. Tavčarjeva (2001: 30) je mnenja, da bodo njegove pesmi najbolj priljubljene pri ljudeh, ki imajo sposobnost razumeti globlja življenjska vprašanja. Res je, da je v pesmi veliko duhovitosti, a prav z besednimi igrami Košuta doseže, da se moramo poglobiti, če želimo izluščiti nauk. Tavčarjeva je zapisala: »Navsezadnje pa to tudi ni slabo priporočilo za zbirko: tretjino bodo uživali mali, ostalo študentarija, najraje pa jo bomo 'premišljevali' in uživali njeno grafično podobo odrasli.« (Tavčar 2001: 30) Pirjevčeva doda, da delčki besedila basni, ki zahtevajo razmišljanje, to literarno vrsto pripeljejo do meje med otroško in mladinsko poezijo, »/…/ v kolikor ne prehaja že v poezijo za odrasle.« (Pirjevec 2001: 8)

Na koncu zbirke avtor doda še spremno besedo, ki jo poimenuje Avtorjev živalski pripis. V njej ironično spregovori o svojem priimku – Košuta, o dekliškem priimku svoje žene – Kopun in o priimku svojega rodu – Jelen. Za prikaz avtorjevih basni smo izbrali delo Pajek in muha.

97 Miroslav Košuta: Pajek in muha

Pajek sprede mojstrovino, muha prileti v bližino.

- Krasne čipke, hvali muha. - Krasna muha, misli on, kajti muha, tudi suha, tekne bolj ko vsak poklon. (Košuta 2003: 20)

Ob pogovoru med pajkom in muho se vsakemu od njiju po mislih plete nekaj drugega. Muha občuduje pajčevino v obliki čipke, pajek pa občuduje muho. Slednja mu bo namreč teknila bolj kot njene pohvale.

Prispodoba pajka so ljudje, ki niso zadovoljni z ustno pohvalo drugih, temveč je za njih edina merljiva pohvala tista, ki se meri v materialnih dobrinah.

5.3.1.17 Slavko Pregl (1945−) Veliko življenjskih modrosti z značilnim realističnim slogom je v dvajsetem stoletju zapisal basnopisec Slavko Pregl. Tematika njegovih del se nanaša na prikaz realnega življenja. Mojster pisanja sodobne basni se je rodil v Ljubljani. Kot urednik šolskega glasila se je z literarnim delom začel ukvarjati že v gimnaziji. Njegove humoristične črtice, basni, povesti in satire so najprej izhajale le v revijah in časopisih. Zanje je dobil več priznanj. Kot dobitnik Levstikove nagrade, Župančičeve nagrade, Schwentnerjeve nagrade za življenjsko delo na področju založništva, Večernice in Desetnice je leta 2003 na mednarodnem natečaju v Sofiji prejel grand prix aleko (Pridobljeno dne 30. 08. 2013 iz http://www.drustvopisateljev.si/si/pisatelji/484/detail.html).

V svoji razpravi Razložljivost basni nas je Janez Rotar že leta 1976 opozoril na sodobnega basnopisca Slavka Preglja ter opozoril na posebnosti avtorjevih del in sodobnih basni.

V današnji basni se fabula umika novim izraznim sredstvom oziroma možnostim in iluzijo zgodbe dosega basnopisec po dejavni bralčevi asociativni poti, ki pa jo z močnejšo svojo navzočnostjo, s svojim režijskim položajem usmerja sam avtor, seveda tudi s pomočjo likov, personifikacij in situacij, pa tudi z različnimi grafičnimi možnostmi. (Rotar 1976: 71)

98 Avtor ocene zbirke Če bi in če ne bi (1993) v reviji Knjiga (1994: 8) ugotavlja, da se Preglov stil pisanja nekoliko razlikuje od tradicionalnih basni. Njegova besedila so še vedno kratka, kakor je značilno za to literarno vrsto, a verzne oblike ni povzel. Prav tako je obdržal znane lastnost glavnih književnih likov. »Temeljna vrednota je v njegovih delih pripadnost skupini /…/«, kar s pomočjo humorja prikazujejo književni liki, je zapisal Saksida (2001: 448). Stabej (1994: 8) in Saksida (2001: 449) pri Preglovih basnih izpostavljata nove situacije, katerih do sedaj nismo bili vajeni.

Iz njegovih basni je težko izpostaviti življenjski nauk, saj se Pregl bolj kot predhodniki posveča samemu jeziku in izbiri besed.

Tudi z zbirkama Sladke denarnice in druge basni (2009) ter Čudni časi: basni (2011) Pregl nadaljuje s svojstvenim načinom izražanja. Tokrat kot književne like ne uporabi do sedaj klasičnih živali, temveč se posluži poosebljenih pojmov, stalnih besednih zvez in predmetov. Že s samim poimenovanjem poudari njihove lastnosti (npr. zamuda zamuja, laž s kratkimi nogami, debela laž, klicaj kriči itd.). Kljub novi uporabi književnih likov so basni še zmeraj poučne in humorne. Haramija je v svojem članku Dobra volja kuha čaj (2013: 14) zapisala, da je avtor v najnovejšem delu Velika skrivnostna Skrivnost spremenil do sedaj uokvirjene vzorce obravnavane literarne zvrsti, s čimer je ustvaril »/…/ inovativno književno vrsto srednje dolge proze /…/« (prav tam) Vsekakor moramo poudariti, da je basnopisec Pregl samostalnike, ki izražajo čustveno stanje (npr. jok, žalost idr.), spremenil v lastno ime. Književni lik ob oživitvi ohrani svoj prvoten pomen, ki jo ima beseda v realnem življenju oziroma v slovarskem pomenu (prav tam).

Mladinski pisatelj, pripovednik, basnopisec, založnik in urednik ter večkratni nagrajenec za svoje delo je v intervjuju Večerni gost s Sandijem Čolnikom (Pridobljeno dne 30.08.2013 iz http://archive.today/6ihuU) povedal, da se zelo rad poslužuje basni. Z njimi lahko na hiter in jedrnat način komentira dogodke doma in v svetu, saj ne more vedno držati jezika za zobmi. V nadaljevanju je napovedal prav to, kar je zapisala Haramija

99 (2013: 14) v zgoraj omenjenem članku. Poudaril je, da je pojmom vdihnil življenje in tako lahko ti nekaj počno. Prepričan je, da bo bralcem slog všeč in da je s tem odkril nekaj novega.

Slavko Pregl: Izgubljena priložnost

»Ne vem, kako to, ampak še čisto nikoli nisem nikamor prišla točno,« je vzdihnila zamuda. »Pa sedi na bolj zgoden avtobus,« ji je predlagal točen čas. »Saj sem hotela,« je spet vzdihnila zamuda, »a kaj, ko sem ga zamudila.« (Pregl 2011: 5)

Zamuda tarna o tem, da kamorkoli se odpravi, zamudi. Točen čas ji predlaga, da se naj na pot odpravi prej, vendar zamuda te rešitve ne more sprejeti, saj tudi avtobuse, ki peljejo prej, zamudi. S tem je Pregl želel poudariti, da slabe navade lahko premagaš samo danes, ne jutri, kar nam govori slovenski pregovor.

5.3.1.18 Ace Mermolja (1951–) Ace Mermolja, pesnik, časnikar, publicist, tudi predsednik Zveze slovenskih kulturnih društev, se je rodil v Ljubljani (Kermauner 1990: 110). Memolja je po rodu Goričan in že desetletja živi in dela v Trstu in Gorici (Podobnik 1998: 29). Je eden najmlajših predstavnikov zamejskih ustvarjalcev, ki so za svoje delo prejeli številna priznanja tako občinstva kot tudi kritikov (Furlan 1996: 196).

Osrednje teme Mermoljeve poezije so »/…/ socialna kritičnost, erotičnosti in ironičnost.« (Poniž 1975: 503)

Pesniško zbirko Elegije in basni je izdal leta 1991. V njej je ob osemintridesetih elegijah izdal še deset basni, ki so zapisane brez opisovanja in olepševanja. Ne vsebujejo tradicionalnega sporočila in ne kritičnosti. Med upodobljene tradicionalne književne like (osel, želva, kit, lisica, bolha …) je vpletel tudi boga in smrt. Slednja se v naslovu basni pojavi le enkrat (Slon in smrt), medtem ko se kar v štirih njegovih basnih pojavi bog. Le-ta življenjskih spoznanj književnih likov ne dela pravičnejših, pesnik ga predstavi le z omembo: »Visoko zgoraj ga sliši bog

100 in pravi /…/« (Mermolja 1991: 61), »Med oblaki mili bog /…/« (Mermolja 1991: 63) ter »/…/ nekoliko višje bog bedi nad dušami, ki se oddaljujejo s poti /…/« (Mermolja 1991: 67)

Bog v Mermoljevih basnih književnim likom največkrat iz višav pove, da je njihovo negativno vedenje nesprejemljivo.

V nadaljevanju smo se odločili za predstavitev basni, kjer se vsemogočni književni lik pojavi. Naslov dela je Kit in bog, bog pa je v basni le omenjen.

Ace Mermolja: Kit in bog

Kit veselo plava s fontano na hrbtu in se med valovi pošteno zabava: »Mene je bog ustvaril po meri sreče: ko jem, vidim dno, ko diham, se spogledujem z luno in me nihče ne požre!«

A bog, da do drugih ne bi bil krivičen, nauči človeka brusiti harpuno. (Mermolja 1991: 64)

Glavni lik v basni je kit, ki med plavanjem razmišlja o sreči, ki mu jo je poklonil bog. Kar koli počne, je zmeraj blagoslovljen z zavidljivim razgledom. V svojem razmišljanju pa je pozabil paziti na človeka, ki ima harpuno za ubijanje. Slednje orožje mu je podaril bog, da bi bil pravičen do vseh živih bitij. Basnopisec je z zapisano basnijo želel sporočiti, da se zaradi sreče ne smemo prevzeti.

Kot je zapisal Jevnikar v svojem članku Ace Mermolja: Elegije in basni (1992: 83), so Mermoljeve basni moderne. Še vedno vsebujejo poučni nauk, ki pa ni eksplicitno zapisan. »Torej resnice so znane in sprejete od vseh, podane v sodobnem duhu.« (Jevnikar 1992: 83)

101 5.3.1.19 Oton Marc (1963–) Oton Marc, rojen v Lokavcu, je avtor edine, vendar izjemno duhovite zbirke devetnajstih basni, ki jo je naslovil kar Devetnajst, predvidevamo, da zaradi števila vključenih basni. Dela so zapisana v verzih. Sklepamo, da sta mu za vzor služila Ezop in Fedrus, saj je bila takšna najverjetneje tudi basenska izvirna oblika. In če prebiramo basni Otona Marca, bomo zasledili, da s sporočilnostjo nagovarja predvsem odrasle, saj se pogosto loteva družbene in politične problematike. Da je ciljna skupina njegovega sporočilnega nagovora predvsem odrasli bralec, je Oton Marc potrdil v intervjuju Nočnega programa Radia Slovenija (Pridobljeno dne 15. 1. 2014 iz http://ava.rtvslo.si/predvajaj/oton-marc-in-david-licen/ava2.80982818/). Pisec namreč predvideva, da je mlajši bralec v razumevanju kritike človeških napak še premalo razgledan, vendar pa tudi na njih ni pozabil. S pomočjo ilustratorja Davida Lična so zgodbe dobile podobo za otroke. Zato basnopisec zagovarja, da so njegove basni namenjene tako mlademu kakor tudi odraslemu bralcu.

Svoje basni je Marc razdelil na tri sklope. V tako imenovanem otroškem sklopu basni je tudi jezik takšen, da ga otroci hitreje sprejmejo in si ga po avtorjevem mišljenju lažje zapomnijo. Pravi, da se je za takšno uporabo jezika odločil zaradi vzgojne funkcije basni. Poudarja, da je njegov namen le opozarjati na napake, nikakor pa ne kritizirati. S pomočjo nauka pomaga človeku, da napako spregleda in jo poskuša popraviti (Pridobljeno dne 15. 1. 2014 iz http://ava.rtvslo.si/predvajaj/oton-marc-in-david- licen/ava2.80982818/). Tudi po mnenju Pižent Kompare (2010: b. št.), ki je napisala spremno besedo za njegovo zbirko basni, Oton Marc ne piše v stilu, kjer bi bilo bistvo prikrito.

Uporabljeni književni liki so tipizirane živali (trmast osel ipd.), večinoma domače, gozdne in travniške, a se pojavijo tudi neavtohtone živalske vrste, ki so med otroki priljubljene, npr. slon. Odločili smo se, da predstavimo njegovo basen Ameba, saj kaže, da je avtor resnično edinstven basnopisec, ki z uporabo enoceličnega književnega lika pokaže svojo duhovitost. V intervjuju z Leo Širok (Pridobljeno dne 15. 1. 2014 iz

102 http://ava.rtvslo.si/predvajaj/oton-marc-in-david-licen/ava2.80982818/) je jedrnato odgovoril na vprašanje glede omenjenega književnega lika. Pravi, da mu je s to izbiro pisanje basni postalo le še večji izziv.

Oton Marc: Ameba

Ameba zlata, živalca mila, s kompleksom manjvrednosti se je rodila. Vse amebe, ki jih je srečevala, bile so lepše, pametnejše od nje in se jih je prav bala. Na delitev še pomisliti ni smela, prepričana, da nobena ameba je ne bo hotela. Po prostrani vodi je brez cilja sama blodila, ne vedoč, kam jo bo kruta usoda vodila. A ko nekdo že meni, da slabše ne gre, še tisto malo, kar prej je stalo, se v hipu podre. K naši lepi mlaki nekega vročega dne največji medved v gozdu počasi prispe. Se skloni nad mlako in vodo začne piti, vase amebo posrka, saj se ubožica nima kam skriti. Sedaj v medvedu bridko žaluje, konec svojega bednega življenja predano pričakuje. A glej ga zlomka, takoj ugotovi, da se ji v tem želodcu kar lepo godi. Toplo je in po juhi plava, zanjo to je zabava prava. Se amebica malo pijana od obilja počutila je čudovito, takoj začela se deliti je bliskovito. Še preden prišla je luna na nočno nebo, ameb v želodcu bilo je sto krat sto. Take revolucije zanemariti ne more nobena žival, zato medved, popolnoma uničen, je v grmu pristal.

Ameba zlata, živalca mila, sploh se ni bahala, da je takega orjaka z lahkoto zlomila. Srečna bila je zaradi drugega dejstva: okrog nje končno bila je družinica pestra. (Marc 2010: b. št.)

Basen o amebi tematizira težko življenje enoceličnega bitja, ki je živelo v mlaki. Njeno življenje je bilo pusto, saj ni imela nikogar, s komer bi delila svojo usodo. Nekega dne se ob njenem življenjskem prostoru pojavi žejen medved, ki med odžejanjem zaužije tudi amebo. Slednja z žalostjo ugotavlja, da bo to prav gotovo njen konec. Pa vendar ji je bilo iz ure v uro lepše in udobneje. Tako zelo, da se je pričela deliti in do konca dneva je imela veliko število potomcev. Seveda je takšna razmnožitev pripeljala medveda do težav, ameba pa je bila hvaležna za družino, ki se je ustvarila okoli nje. V nauku basni je podano upanje, da za dežjem vedno posije sonce, ne glede na dozdevno brezupno situacijo.

103 Basnopisec Oton Marc je v intervjuju z Leo Širok (Pridobljeno dne 15. 1. 2014 iz http://ava.rtvslo.si/predvajaj/oton-marc-in-david- licen/ava2.80982818/) poudaril, da je basen kot okvir. Vanj lahko damo poljubno sliko. Sami se lahko odločimo, ali smo to mi sami ali je nekdo iz naše okolice. Zato ponovno poudari, da bralca sprejema kot soustvarjalca, saj si vsak sam lahko svobodno razlaga namen basni. Pravi, da moramo razlikovati reakcijo na prebrano basen, saj se bralec po branju lahko nasmeje ali samo nasmehne (prav tam).

5.3.1.20 Anja Štefan (1969–) Zbiralka in zapisovalka ljudskih pravljic, pisateljica in pesnica, pripovedovalka in soorganizatorka Pripovedovalskega festivala Pravljice danes, Anja Štefan, se je rodila v Šempetru pri Gorici. Patricija Maličev (2011: 32−34) je v članku zapisala, da se je Anji Štefan želja po literarnem ustvarjanju porodila v drugem razredu osnovne šole, ko je pričela sestavljati svoje prve pesmi. Proti koncu študija se je posvetila ljudskim pripovedim. Te še danes raziskuje in tudi pripoveduje. Priredila je več folklornih pripovedk iz različnih slovenskih pokrajin. V intervjuju s Patricijo Maličev (2011: 32−34) je Anja Štefan povedala, da se ravna po mislih Kristine Brenkove. Ta ji je namreč nekoč dejala, da v književnosti preživi le tisto, v čemer ljudje vidijo pomen in jim pomaga preživeti določene situacije.

Za svoje literarno delo je kar dvakrat prejela Levstikovo nagrado (2001 in 2007) ter leta 2007 nagrado za Izvirno slovensko slikanico (Haramija 2012b: 305).

Leta 2004 je pri založbi Mladinska knjiga izdala zbrane ljudske modrosti z naslovom Zajec in lisica. Poučne zgodbe, zapisane v prozi, so, kot je značilno za to literarno vrst, kratke. Prav tako je kratek dialog med književnimi liki, ki so pretežno iz živalskega sveta (vol in muha, medved in čebele, zajec in lisica …). Z njimi predstavi predvsem človeške pomanjkljivosti. V vseh zgodbah je morala zapisana nevsiljivo, vendar

104 implicitno. Največkrat jo kot zadnji stavek izreče književni lik, ki je v zgodbi prikazan kot pametnejši. V zbirki se pojavi že omenjena Krilova basen Lisica in vrana. Anja Štefan je spremenila le njeno obliko iz poezije v prozo, medtem ko je motiv ostal enak.

5.3.1.21 Nataša Konc Lorenzutti (1970–) Pisateljica poezije in proze tako za otroke kakor tudi za odrasle, Nataša Konc Lorenzutti, se je rodila v Kranju. Kot je zapisala Urša Černivec (2010: 10−11), je pisateljica iz igralstva prešla na pisanje za otroke ali odrasle. To je postalo njen način življenja. Svoja prva literarna dela je začela objavljati v reviji Mavrica, kasneje pa še v revijah Ciciban in Cicido. V intervjuju za RTV Slovenija je opravičila svojo opustitev igralstva z razlago, da je pri ustvarjanju za otroke nihče ne ovira. Veselje do ustvarjanja ji povečuje tudi misel, da s svojimi deli vzgaja na neprisiljen način (Pridobljeno dne 15. 1. 2014 iz http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/330).

Za svoje sedanje delo je leta 2007 prejela nominacijo za Izvirno slovensko slikanico, in sicer za literarno delo Ravno prav velik, nominacijo za Modro ptico ter nagrado Večernica 2012 za mladinsko delo Kakšno drevo zraste iz mačka. Prav tako je leta 2011 prejela nagrado na natečaju Glas ženske za zgodbo Na kašči in naslednje leto na tem natečaju še posebno priznanje žirije za zgodbo Dan brez napake (Pridobljeno dne 15. 1. 2014 iz http://www.zalozbamis.com/avtor/natasa-konc-lorenzutti/).

Pred štirimi leti (2010) je pri založbi Didakta izdala zbirko poučnih zgodb. S pomočjo ljudskih pregovorov in rekov, ki jih je razširila s pomočjo folklornih besedil, je mlajše bralce na simbolni ravni želela poučiti o tem, kako izbrati primerno pot, kako ravnati ipd. Življenjske modrosti je zapisala v verzih in jih izdala pod naslovom Krilate in kosmate basni. Deset poučnih slovenskih folklornih basni je popestril ilustrator Marjan Manček. Antropomorfizirane živali (kozel, konj in vol, lisica in golobici, oven in bik, volk …), kot je za to literarno vrsto značilno, prikazujejo, kaj se v življenju

105 poplača in kaj kaznuje. Moralo ponekod izreče zadnji nastopajoči literarni lik ali pa je zelo izrazito zapisana in zajeta v zadnjem verzu oziroma celo v celotni kitici.

106 6 KNJIŽEVNI LIKI Človek je v zgodnjih civilizacijskih obdobjih živel bolj povezano s svojim okoljem kakor danes. Imel ga je čas natančneje opazovati in iz njega črpati svoja izkustva. In prav ta povezanost z naravo je pripomogla k temu, da so ljudje živalim vdihnili svoj značaj in ravnanje. Prav slednje je tema besedila te literarne vrste, saj, kot smo že omenili, temelji na moralnih spoznanjih o dejanskih življenjskih situacijah. Zupančič je v članku So zapisane za včeraj, za danes ali za jutri? (1992: 15) odprl zanimiva vprašanja: »Zakaj človek uporablja živali za prikaz lastnih neumnosti in grdobij, zakaj je različnim živalim dodelil svoje lastnosti? Zavoljo skrivanja pred sabo, zaradi (neke) kontinuitete?« (prav tam)

Med prebiranjem basni smo ugotovili, da se motiv pretežno nanaša na personificirane (poosebljene) književne like iz živalskega sveta. Seveda se pojavljajo književni liki tudi iz rastlinskega ter neživega sveta. Le redko pa zasledimo basni s človeškimi liki ali celo bogovi, kar je sicer razumljivo, saj so bralcu živali za zgled, medtem ko ga človek spominja na lastne napake. Diklić in Zalar (1980: 122) nas opozorita, da se kot književni lik v basnih lahko pojavlja smrt. Za primer navedeta Ezopovo basen Starec in smrt.

6.1 Žival kot književni lik V nadaljevanju se bomo osredotočili na živalske književne like,42 saj prav ti večinoma nastopajo v basnih. Govorijo in obnašajo se kot osebe, pri čemer prevzemajo vlogo človeških karakterjev in so kot takšni tudi predstavljeni. Strinjamo se z Dithmarjem (1971: 110), da je pri razumevanju bistva basni vseeno, če modrujeta lisica in zajec ali veter in sonce, vendar naša odločitev za izbiro književnih likov temelji na osnovi najpogostejše pojavnosti živalskega književnega lika v slovenski basni. Pri razmišljanju, zakaj je žival v basni stalno prisotna, se lahko naslanjamo na tezo, da sta ljubezen in zanimanje otrok do živali veliki. Živali so namreč

42 V International companion encyclopedia of children's literature (2004: 162) zasledimo razlago, da pojav živali v zgodbah ni presenetljiv. Ob tem je dobro vidno razmišljanje oziroma pogled, kako je bila tudi zahodna civilizacija v tesnem stiku z naravo v času pred industrijsko revolucijo.

107 pomemben element otroškega sveta. Lahko bi rekli, da predstavljajo vezni člen med neživim in živim, govorečim in inteligentnim človeškim svetom. Prav zaradi simpatije otroka do živali bi bilo smotrno razmisliti, kako lahko uporabimo to vrsto literature v vzgojne namene. Iz razprave Dragice Haramija Uloga životinja u žanrovima slovenske dječje književnosti (2012a: 870) je moč razbrati, da se živali pojavljajo v vseh zvrsteh in vrstah mladinske literature. Vzporedno z ostalimi literarnimi teoretiki tudi Haramija opozarja, da je basen zastopana tako v poeziji kot v prozi. Živali kot književni liki se zelo pogosto pojavljajo v otroški basenski poeziji in prozi,43 kar ni presenetljivo. Pogoste so tudi v pravljicah, redkeje jih najdemo v povesti in romanu. Najmanjša zastopanost živalskih književnih likov je v mladinski dramatiki.

Čeprav je na videz basen vezana na živalski svet, se nanaša na ljudi, predvsem na odnose med njimi. Književni liki so prikazani antropomorfno, marsikdaj so z ravnanjem na višjem nivoju kot človek, saj delujejo razumneje kot on. To je tudi vzrok, zakaj so slednjemu lahko za zgled.

Bolhar (2005: 9) je basni pripisal prispodobo ogledala. Pravi, da je razlika le v tem, da v basni vidimo svojo podobo samo, kadar želimo. V vsakem primeru pa lahko vidimo oziroma prepoznamo koga, ki ga lahko primerjamo z glavnim ali s stranskim književnim likom. Prav črno-bela tehnika in vnaprej določena karakterna lastnost književnih likov, kot opozarja Haramija v študiji Uloga životinja u žanrovima slovenske dječje književnosti (2012a: 878−879), omogočata alegoričnost celotnega dela. »Že z omembo živalskega književnega lika torej bralec razbira vlogo lika, šele v naslednjem nivoju to lastnost prenese na človeško družbo.« (prav tam) Kot opozarja Čubelić (1970: LXXVII), so s pomočjo književnih likov v tej literarni vrsti prikazani kar vsi sloji družbe. In prav dejstvo, da vsi

43 Tudi v slovarju Murfina in Raya je med definicijo basni moč zaslediti omenjeno zastopanost te literarne vrste v otroški literaturi. V nadaljevanju je pojasnjeno, da basni izhajajo iz folklornega slovstva. Ker so si jih v davni preteklosti pripovedovali odrasli, so bile prvotno namenjene njim in posledično tudi literaturi za odrasle (Murfin in Ray 1997: 119).

108 nastopajoči književni liki simbolizirajo različne tipe ljudi, moramo imeti v mislih, kadar prebiramo basni.

Iz zbirke Slovenske basni in živalske pravljice (2005), ki jo je uredil Alojzij Bolhar, smo analizirali sto šestinpetdeset basni oziroma književnih likov. Analizirane basni so dolge od tri do šestinštirideset vrstic. V najkrajši analizirani basni (Polž in pes) ima glavno vlogo pes. Morala basni poučuje o pomenu složnosti v življenju. Najdaljša analizirana basen, Zajec, volk in lisica, nas želi seznaniti s tem, da smo za svojo dobroto lahko včasih v življenju tudi kaznovani.

V povprečju so analizirane basni kratke, dolge le petnajst vrstic. Izjema je basen Lisica in petelin, ki je zapisana v obliki poezije in obsega osemindvajset vrstic, vse ostale so zapisane v prozi. Analizirane basni vsebujejo tudi devet ilustracij Marjana Mančka. Zaradi natančnejših zaključkov raziskave smo živali analizirali neodvisno od njihovega števila v basnih (miši smo analizirali kot miš), spola (lisica ali lisjak − obema smo določili ženski spol) in starosti (kokoš ali piščanec).

Zanimivo je, da se človek v basnih največkrat pojavi tam, kjer je glavni lik medved (v petih primerih), sledita lisica ter zajec (štirje primeri), mačka in osel (trije primeri), konj, petelin ter volk pa sledijo v dveh primerih. Sicer pa se človek v vseh basnih pojavi kot stranski lik v štiriinštiridesetih primerih od stošestinpetdesetih.

Prvi del raziskave je zajel basen glede na nastopajoče živali. Kriteriji so bili:

- življenjsko okolje, v katerem živali preživijo največ časa (voda, kopno, zrak, kombinacija vseh); - skupina, v katero sodijo živali (divje živali, domače živali, eksotične živali in kombinacije); - razred, kamor živali uvršamo (dvoživke, pajkovci, ptiči, ribe, sesalci, žuželke in kombinacije); - red, v katerega živali sodijo (brezrepci, členonožci, dvokrilci, glodavci, golobi, gosi, hrošči, ježi, kobilice, kombinacije, kopitarji,

109 kožokrilci, krti in rovke, kure, luskarji, mehkužci, močvirniki, netopirji, papige, pevci, prvaki, ujede, zveri, žvižgači).

Nato smo basni podrobneje analizirali, saj smo želeli izvedeti, kako pogosto lahko od katere živali povzamemo nauk. Kriteriji so bili enaki zgoraj zapisanim, le da zaradi izbire ene živali ni bilo možnega odgovora »kombinacija več živali«. Poleg tega smo dodali še po dve lastnosti glavnega lika (iz seznama osemintridesetih lastnosti), s čimer smo lahko podrobneje razčlenili karakterje živali.

V basnih največkrat (v kar stodevetih primerih) nastopajo kopenske živali, in sicer: v oseminštiridesetih primerih se divje in domače ali eksotične živali prepletajo, v petinštiridesetih primerih pa nastopajo divje živali.

Kadar analiziramo vse zajete basni, dobimo po razredu in po redu naslednje rezultate:

Red Število basni sesalec 87 kombinacija 49 zver 25 kopitar 10 glodavec 2 jež 1 kombinacija 39 kombinacija 39 ptič 20 pevec 10 kombinacija 5 golob 2 ujeda 1 ptica na splošno 1 kokoš 1 žuželka 7 kožokrilec 4 kombinacija 2 dvokrilec 1 dvoživke 1 brezrepci 1 pajkovci 1 členonožci 1 Tabela 1: Analizirane basni po razredu in po redu

Samo zveri se pojavijo v šestindvajsetih basnih, potrebno pa je upoštevati še tiste, pri katerih se pojavi kombinacija različnih živalskih vrst. V vseh

110 stošestinpetdesetih basnih se pojavijo zveri devetinštirideset krat. Najbolj pogosta je lisica (štirinajstkrat), nato volk (enajstkrat), sledijo pa še medved in pes (sedemkrat), lev (šestkrat) in mačka (štirikrat).

Pri kopitarjih se najpogosteje pojavi osel, sledijo mu konj, vol, koza. Samo enkrat se v vseh basnih pojavijo naslednji kopitarji: bik, krava, ovca ter velblod, ki spada v družino kamel.

Najpogosteje zastopani ptici sta vrabec (osemkrat) in vrana (trikrat). Golob, kos, lastovka, orel in piščanec se v predelanih basnih pojavijo po dvakrat, ostale ptice, ki jih na tem mestu ne bomo omenili, pa po enkrat.

Od sedemnajstih basni, v katerih nastopajo domače živali, gre v veliki večini za sesalce iz razreda kopitarjev (devetkrat), to so: osel, konj in vol. Sledijo zveri (štirikrat in v vseh štirih primerih je vključen pes) in pa kombinacija več živalskih vrst (štirikrat).

Zanimive so določene povezave živalskih vrst, ki niso običajne v resničnem svetu, čeprav tudi v basnih ne gre zmeraj za prijateljstvo. V devetih basnih se skupaj pojavljata lisica in kokoš (oziroma petelin), v kar šestih basnih jež in lisica, v petih pa pes in zajec, ki je, zanimivo, vedno predstavljen kot divja žival, čeprav bi ga lahko uvrščali tudi med domače. Pogosta je tudi kombinacija živali mačka in miš (tri basni), lisica in petelin, medved in lisica ter volk in lisica.

Analizirali smo tudi pogostost pojavljanja živali glede na nauk, ki ga basen poda. Kot glavni književni lik smo izpostavili tisto žival, ki nam s svojim ravnanjem ali razumnim govorom sporoča življenjsko modrost. V kar stodvajsetih primerih so to kopenske živali in v stodvanajstih primerih jih uvrščamo med divje živali. Pregled po živalskih razredih nam da naslednjo sliko:

Razred Število naukov sesalec 101 ptič 36 žuželka 10 dvoživka 3 mehkužec 3 pajkovec 2

111 riba 1 Tabela 2: Število naukov po razredu

Za lažjo predstavo o tem, katere živali se najpogosteje pojavljajo s svojimi nauki, smo pripravili spodnjo preglednico, vendar smo jo zaradi preobširnosti skrajšali na pet razredov, ki se pojavijo najpogosteje, vključno z redom. Raziskovanje nas je pripeljalo do pričakovanih rezultatov – najpogosteje smo lahko nauk povzeli po zvereh, kamor sodijo slovenske avtohtone domače in divje živali (z izjemo leva v štirih basnih), sledijo jim v Sloveniji od nekdaj številčno zastopani kopitarji, vedno prisotni pevci, pogosti žvižgači in na koncu še kure.

Glavni lik Število naukov po živalih zver 49 lisica 15 volk 11 medved 10 lev 4 mačka 4 pes 4 pes, mačka 1 kopitar 19 osel 7 konj 3 koza 3 oven 1 ovca 1 košuta 1 vol 1 kozel 1 merjasec 1 pevec 15 vrabec 7 kos 2 vrana 1 palček/stržek 1 sraka 1 krokar 1 kavka 1 lišček 1 žvižgač 13 zajec 13 kura 11 kokoš 9 puran 1 prepelica 1 Tabela 3: Število naukov v analiziranih basnih glede na razred in red

112 Iz analiziranih basni lahko razberemo, da je neavtohtonih živalskih vrst zelo malo. Pravzaprav gre za tri: leva, opico in velbloda.

Kot smo že omenili, smo živali analizirali tudi glede na karakterne lastnosti, ki jih imajo v predelanih basnih. Kot je bilo za pričakovati, je lisica najpogosteje zastopan književni lik v slovenski basni. Največkrat se pojavi v vlogi preračunljivke, prevarantke, zvite in zelo pametne osebe, ki s pretkanostjo doseže cilj. Velja za žival, ki se ne da zlepa in se znajde v vsaki težavi. Za dosego svojih ciljev se zna večkrat žrtvi tudi dobrikati. Omeniti moramo še, da se je izkazala kot domišljava/ošabna in predvsem samozavestna. Pa vendar je v zbirki zajetih šest basni, kjer se izkaže prav nasprotno. Občasno je prikazana kot naiven književni lik, ki ga ukanijo druge živali (Lisica in polž, Zaupaj, a glej komu! I, Zaupaj, a glej komu! II, Lisica in petelin I, Lisica in petelin II, Jež in lisica I). Iz tega sledi, da je možno lisici pripisati tudi lastnosti, kot so brezskrbnost, neumnost, neprevidnost/zaletavost.

Lisica in kozel

Lisica je padla v vodnjak. Mimo pride kozel in jo vpraša, kakšna je voda. Lisica ga povabi, da jo poskusi. Kozel se spusti k njej, tedaj pa lisica izkoristi kozla, mu skoči na hrbet, potem na rogove in se odrine iz vodnjaka. (Bolhar 2005: 43−44)

Slovenski naravoslovec Fran Erjavec je v knjigi Domače in tuje živali v podobah o njej zapisal:

Lisica je med našimi gozdnimi zvermi najbolj znana in tudi najbolj razvpita. O nobeni drugi živali ne vedo ljudje toliko povedati, nobena se ne slavi v tolikih pravljicah, nobeni ni na čast zloženih toliko basni kakor prav lisici. Njena pretkanost in zvitost sta prišli v pregovor. Vsako delo, vsako stopinjo poprej premišlja in preudari na vse strani, slepi strasti se ne vda zlepa, v največjih skušnjavah se zna zatajevati, nikoli ne izgubi zavednosti, nikdar ni v zadregi, v najhujši stiski si zna pomagati, zvita buča je polna muh in zvijač. (Erjavec 1995: 182−183)

Erjavec jo primerja z roparsko rokodelko, vlačugo in celo s ciganko: »Prevejana ciganka se zna izmikati vsem nevarnostim in vodi za nos najspretnejšega lovca.« (Erjavec 1995: 183) Simbolika lisice se v realnem

113 življenju po mnenju Čubelića (1970: LXXVII) zrcali v ljudeh, ki so do svojega uspeha prišli s pretkanostjo.

Volka se drži zelo slab sloves, zato je prispodoba tega književnega lika predvsem negativnega, na kar je opozoril tudi Bolhar (2005: 9). Opomni nas, da je znan po svoji požrešnosti oziroma nenasitnosti, nasilnosti ter krvoločnosti. Vse te lastnosti simbolizira volk tudi v klasični mitologiji (Germ 2006: 217). Izsledki naše raziskave so pokazali, da ga lahko opišemo tudi kot domišljavega, postopaškega, hkrati pa preračunljivega in prevarantskega, na primer v basni Volčja prisega. Erjavec (1995: 188) ga primerja z njegovim najbližjim sorodnikom – z domačim psom. Dodaja, da nimata niti ene skupne lastnosti, ki bi bila dobra. Prav tako ga primerja z lisico. Kljub sorodnosti ni podedoval njene spretnosti, še več, v kombinaciji s konjem se dvakrat izkaže za kar preveč brezskrbnega in neprevidnega.

Volk in pes

Volk reče psu, naj pripelje iz bližnjega pašnika žrebe nekoliko bližje gozdu, vendar njega ne sme omeniti. Pes to res stori in volk, kakor hitro lahko, napade žrebe. Ko pes zahteva svoj delež mu volk pokaže zobe. (Bolhar 2005: 58)

Prav tako so se slovenske basni s književnim likom volka vsebinsko obrusile. Ostali so le pregovori (npr.: Mi o volku, volk iz gozda.). Erjavec (1995: 188) je zapisal, da so starši razposajene in razvajene otroke strašili s prihodom volka. Včasih so se ga ljudje celo bali imenovati, saj so verjeli, da se bo takrat res prikazal.

V kolikor želimo projicirati lastnosti volka na človeško populacijo, Čubelić (1970: LXXVII) razmišlja, bi lahko lik volka simbolizirali s tlačani, ki s svojim garaškim delom dosežejo minimalen življenjski standard. Po avtorjevem mnenju pa lahko volka primerjamo tudi s tistimi, ki se za dobrine, s katerimi razpolagajo, lahko zahvalijo svojemu preračunljivemu karakterju, kot je na primer vidno v basni Volk in pes.

114 Eden izmed pogostejših književnih likov v analiziranih slovenskih basnih je medved. Ta zver je kljub svoji velikosti večkrat prikazana kot naivna. Medveda zaradi njegove poštenosti zvita lisica ukani v basni Medved in lisica I in Medved in lisica II. Lahko pa bi ga opisali tudi kot potrpežljivega in neprevidnega, pa tudi kot grobjana in vročekrvneža v basnih, kjer nastopajo čebele.

Medved in lisica

Medved je predlagal lisici, da združita njegovo moč in njeno pamet. Lisica je bila takoj zato. Skupaj sta se odpravila na kmetijo, kjer je medved moral stražiti, medtem ko je ona šla na lov za kokošmi. Med delom se je najedla najboljšega mesa, medvedu pa metala le kosti. Zaradi tega je medved pričel godrnjati, kar pa so slišali ljudje v hiši. Pripravili so orožje in napadli medveda, da je komaj odnesel celo kožo. (Bolhar 2005: 45−46)

Medved se zanaša na svojo moč. Kot je zapisal Germ, velja medved že od nekdaj za simbol moči in divje sile, vendar je kot književni lik predstavljen kot dobrodušen kosmatinec (Germ 2006: 126). Je zaletav, stvari nikoli ne premisli dovolj dobro, zato kasneje spozna, da je bil opeharjen, kar se je velikokrat izkazalo takrat, ko je bila zraven še lisica. Je književni lik, ki se loti vsega, a zvijača in hinavščina sta mu tuja. Sčasoma se je vsebina basni, kjer nastopa medved kot književni lik, izgubila in ostal je le njen nauk. To lahko podkrepimo s frazemom »močan kot medved«, ki v primeru človeka pomeni krepko telo in močne roke.

Predstavitev lika mačke v analiziranih basnih niha med pozitivnimi in negativnimi tendencami. Prav tako niha njena simbolika med narodi − na Japonskem prestavlja agresivno, krvoločno žival, na Kitajskem in v Egiptu je priljubljena oziroma čaščena, budisti jo povezujejo z grehom, muslimani s srečo (Chevalier in Gheerbrant 1993: 334). V basni Pes, mačka in volk je lik mačke pozitiven − gre za pametno in iznajdljivo žival, prav tako je pozitiven lik v basni Volk v stiski, v ostalih basnih pa je opisana kot egoistična, preračunljiva, krvoločna, hinavska in neumna. Mačka ni najbolj

115 priljubljena človekova domača žival. Nekateri ji očitajo, da je dvolična in hinavska.

Po starem verovanju je mačka poznana kot peklenska žival, ki bi naj predstavljala hudiča. »Od nekdaj so povezane z ženskami, ki so tako ali drugače na slabem glasu, zato niti ni treba posebej omenjati, da je mačka stalna spremljevalka čarovnic.« (Germ 2006: 123)

Maček v črnilu

Bel maček, ki je preganjal miši, pade v lonec črnila, ki ga uporablja čevljar. Miši domnevajo, da mu je žal za njegova pretekla dejanja in brezskrbno hodijo naokoli. Vendar maček samo čaka na pravi trenutek in povzroči morijo. (Bolhar 2005: 27−28)

»Med vsemi živalmi je pes človekov najzvestejši prijatelj, svojemu gospodarju popolnoma vdan do smrti.« (Erjavec 1995: 15) Od petih analiziranih basni z likom psa, se le-ta skupaj s človekom pojavi le enkrat (Zakaj ima pes dolg jezik?). V njej ne dobimo potrditve za zgornji stavek o pasji zvestobi, saj je človek prikazan kot grobjan, od katerega želi pes pobegniti. Njegovo predanost in zvestobo poznamo že iz folklornega izročila. Predvsem v dvajsetem stoletju je bil njegov motiv zvestobe tako močan, da je izničil negativne pomene, predvsem o zlaganemu prijateljstvu (Germ 2006: 176). V basnih je pes največkrat prikazan kot delaven, priden in neutruden, le v basni Leni pes ga lahko ocenimo kot lenuha in brezdelneža, ki ves čas le premišljuje o boljšem življenju. Zanimiva je tudi basen Pes v jaslih, kjer je prikazan kot požrešen in nevoščljiv, saj preprečuje konjem, da bi jedli svojo hrano, ki je sam tako ali tako ne jé. Znana fraza »kot pes in mačka« se potrdi v istoimenski basni, prav tako pa je vsebina le-te poznana že iz vsakdanjega življenja ljudi, ki živijo »kot psi in mačke«.

Polž in pes

Polž je prilezel na pasjo uto in oznanil, da je zdaj gospodar. Pes mu je odgovoril, da v svoji hiši, na njegovi strehi. (Bolhar 2005: 21)

116 Ne tako redko se kot književni lik v analiziranih basnih pojavi osel. Ima podobo prijaznega in previdnega lika, čeprav ga v pogovornem jeziku poznamo kot simbol nevednosti. Ne gre zanikati, da omenjeno žival v pogovornem jeziku najpogosteje uporabljamo v zmerljivki »osel neumni«. Seveda se lahko tudi ta pregovor potrdi − na primer v basnih Lev in oslova senca, Osel, Osel ostane osel.

Osel ostane osel

Osel se je oblekel v levjo kožo in se odpravil na trg. Po poti so se mu vsi spoštljivo priklanjali. Ko je prispel na trg, je namesto rjovenja le močno zarigal. Tedaj so se vsi pričeli posmehovati za njim češ: Osel ostane osel. (Bolhar 2005: 76)

Že stari Grki so hvalili oslovo »/…/ delavnost, vztrajnost, vzdržljivost, nezahtevnost in skromnost.« (Germ 2006: 153) Zapisali so celo, da je osel ena izmed nepogrešljivih domačih živali (prav tam). V basnih, ki smo jih predelali, se to sicer ne potrjuje, saj osel ni imel dobre izkušnje z ljudmi in je od njih pobegnil (Osel in lisica, Osel in pijanec).

Lik vrabca v basnih je pozitiven. Lahko ga opišemo kot domoljuba, zvestega svoji domovini. To je najbolje prikazano v basni Vrabec in lastovka. Prav tako ne bo odveč, če poudarimo, da se izkaže kot pameten (basni Vrabec in burja, Ptičji zbor), pa tudi preračunljiv in klepetav (basen Zakaj se maček po jedi umiva?), na trenutke celo preveč brezskrben (basen Lisjak in vrabec). V basni Vrabci in vrana pa se vrabec izkaže za požrešnega in lakomnega, skratka pravo nasprotje zgoraj zapisanemu.

Vrabec in lastovka

Med pogovorom se lastovka posmehuje iz vrabčka, češ, da pozimi ne bo imel toplega stanovanja, niti hrane, pa vendar ji vrabček odvrne, da bo z domovino ostal tudi v njenih težkih časih. (Bolhar 2005: 11)

Podobne lastnosti bi lahko pripisali tudi golobom, čeprav so slednji prikazani tudi kot bojazljive živali, kar se občasno na koncu izkaže kot dobra lastnost (basen Trije golobi). »Golob nam je podoba nežnosti,

117 čistosti, nedolžnosti in ljubezni /…/ Golob je čista, živahna, občutljiva in previdna ptica.« (Erjavec 1995: 301) Že iz zgodovine ikonografije lahko razberemo, da predstavlja golob dušo človeka, nekaj, kar je nepokvarljivega, celo »/…/ simbol miru, harmonije, upanja, zopet najdene sreče.« (Chevalier in Gheerbrant 1993: 154)

Trije golobi

V gnezdu so živeli trije golobi. Želeli so si popestritve. Sčasoma je gnezdo zapustil prvi golob, vendar ga je ujela ujeda. Čez čas je iz gnezda poletel drugi golob, ki se je ujel v past. Tretji golob pa je ostal doma. Zaman je čakal brata in pol žalostno, pol veselo grulil pesem. Kljub žalovanju za bratoma je bil vesel za varni rodni dom. (Bolhar 2005: 12)

Zajec je v analiziranih basnih prikazan največkrat kot bojazljiv, strahopeten, a previden (basni Lisjak in zajec, Zakaj ima zajček top nos?). Nekateri narodi so celo prepričani, da zajec nikoli ne spi. Iz tega izhaja enačenje zajca z budnostjo, opreznostjo in previdnostjo (Germ 2006: 221). Vse zgoraj zapisano je čisto nasprotje analizirani basni Jelen in zajec, kjer se slednji izkaže kot postopač in takšen brezskrbnež, da ga ta lastnost stane življenja. Prav gotovo nismo pričakovali, da se bo zajec izkazal za kradljivca, pa vendar je kar dvakrat odtujil lastnino psu (Zakaj teče pes za zajcem? Zakaj pes zajčar zajčke preganja?). Kot takšen, lahkomiseln in pogumen, je bil zajec razumljen tudi v starem svetu (Germ 2006: 222). Prav gotovo pa je dolgouhec v večini basni prikazan kot lik, ki deli okolici življenjske modrosti.

Lisjak in zajec

Star lisjak se odloči, da bo jedel tudi travo, samo da preživi. Tedaj mimo priskaklja zajec in lisjak ga prosi za travo, da se nasiti. Zajec, previden kot je, mu odvrne, da bo v tem primeru pohrustal travo in njega. (Bolhar 2005: 53)

Kokoši in petelini so v skoraj vseh basnih v kontaktu z drugimi živalmi doživeli različne zaplete, zaradi katerih so se izkazali tudi kot brezskrbni,

118 na trenutke celo naivni, pa kljub vsemu so se iz nevarnosti rešili tako, da so na koncu izpadli kot pametni in iznajdljivi. V basnih ima petelin večkrat opravka z lisico. Velikokrat nasede lisičini pretkanosti (npr. v Lisica in petelin I, Lisica in petelin IV), pa vendar najdemo basni, pri kateri petelin s svojo modrostjo prelisiči tudi lisico (Lisica in petelin II, Zaupaj, a glej komu! I). V basni Lisica in petelin I gre celo za igro zvitosti – najprej je prelisičen petelin, nato se petelin zbere in se vlogi zamenjata.

»Petelin je bil v srednjem veku simbol razumnosti, radodarnosti in skrbnosti, saj je budno čuval kokoši /…/« (Germ 2006: 181) Njegovo vlogo varuha kokoši lahko razberemo tudi iz analiziranih basnih, in sicer: Lisica in petelin II in Zaupaj, a glej komu! I.

Lisica in petelin

Po večih krajah kokoši se lisica ponovno vrne v kurnik. Izbere si petelina in z njim zbeži čez njivo, kjer so bile kmetice. Slednje zaženejo krik, petelin pa lisici reče, da se naj ne meni za njih. V kolikor ga ne bi odnesla ona, bi ga pojedle gospodinje. Lisica se strinja in to na glas pove kmeticam. V trenutku nepazljivosti pobegne petelin na drevo, osramočena lisica pa se zapodi v brlog. (Bolhar 2005: 39)

Tudi miši so predstavljene kot boječe in pametne (basen Mačka in miši) ter domoljubne živali, kot na primer v basni Gosposka in poljska miš, kar pa je v popolnem nasprotju z basnijo Lakomna miš, kjer se miš izkaže za neprevidno, že skoraj zaletavo in pretirano brezskrbno. V slednji nam drobna žival prikazuje svojo požrešnost in škodljivost, kar poznamo tudi iz realnega življenja. »Zato so jo ljudje že v starih časih imeli za božjo šibo.« (Erjavec 1995: 140) »Zaradi stalnega glodanja in najedanja vsega, kar jim pride na pot, so miši postale simbol časa, ki razjeda minljive stvari našega sveta.« (Germ 2006: 135). Slednja lastnost je lepo prikazana v basni Lev in miška.

119 Lev in miška

Lev se je ujel v mrežo in se ni uspel rešiti. To je videla drobna miška, ki ni nehala gristi mreže, dokler ni lev zakorakal na svobodo. (Bolhar 2005: 75)

»Zanimivo je, da naravoslovna spoznanja44 niso vplivala na tradicionalno simboliko ježa: ta je bil in ostal podoba premišljene skrbnosti, pridnosti in preudarnosti.« (Germ 2006: 70) Tako opisan je v basni Jež in lisica IV, kjer je v odnosu z lisico zelo previden in nezaupljiv, pa tudi v basni Zajec in jež, kjer ne naseda provokacijam zajca, ki bi naj imel lepši kožuh, saj sam ugotovi, da ta ni tako praktičen kot ježeve bodice. Še v eni basni, Jež in lisica III, je predstavljen kot pozitiven lik, in sicer je domoljuben in skromen. Čeprav je jež od nekdaj podoba preudarnosti, razumnosti in bistrosti, je v večini analiziranih basnih okarakteriziran nasprotno. Je književni lik z negativnimi lastnostmi, npr.: domišljav postopač, egoističen in sebičen, izkoriščevalski ter preračunljiv, pa tudi krvoločen, kot na primer v basni Jež in škrjanec.

Zajec in jež

Vedno prestrašen zajec se je nekega dne dregnil ob ježa. Rekel mu je, da je sam veliko lepši in da ne bi nosil njegove obleke. Jež mu ni ostal dolžan in ga je podučil, da je njegova obleka morda res grša od zajčje, vendar je veliko bolj koristna. V tistem trenutku ju je zmotila lisica, tako da je moral zajec teči, kar so ga nesle tačke, jež pa se je samo zvil v klobčič in počakal, da nevarnost mine. Seveda jé tudi lisica, kar ji bolj diši, zato se je hitro zapodila za zajcem. (Bolhar 2005: 85)

Čebele in čmrlji se po značajski predstavitvi v analiziranih basnih razlikujejo. V basni Čebelica in čmrlj I je čebela predstavljena kot delavna/pridna, med tem ko je čmrlj prikazan kot len in izkoriščevalski ter preračunljiv. Podobne vloge imata lika tudi v basni Čebelica in čmrlj II.

44 »Srednjeveška ikonografija je naredila iz ježa simbol skoposti in požrešnosti: verjetno zato, ker se baje povalja po sadju in ga na bodicah odnese v drevesno duplino; tam kopiči to bogastvo in hrani mladiče z njim.« (Chevalier in Gheerbrant 1993: 201)

120 Zanimiva je basen Čebele, kjer je čebela predstavljena podobno kot v prej omenjenih basnih čmrlj in tako v nekaterih delih prevzema zanjo netipične lastnosti. Ponovno se čebela v svoji znanih lastnostih pokaže v basni Čebela in golob. Svojo drugo stran, obrambno, pa te živali pokažejo v basni Medved in čebele I ter Medved in čebele II, kjer složno in močno popikajo medveda, ki jim je uničil njihovo domovanje.

Chevalier in Gheerbrant sta čebelo v Slovarju simbolov (1993: 81) s svojo pridnostjo, organiziranostjo in delavnostjo enačila s podobo mravlje, kjer je čebela »/…/ torej simbol množic, podrejenih negibni usodi /…/« (prav tam)

Čebele

Nekoč so se čebele veliko potepale iz cveta na cvet in jih poljubljale. Takrat je bilo življenje ljudi in čebel tako sladko, da niso vedeli, kaj bi z medom. Ko se je zemlja soočila s sovraštvom, hudobnostjo ipd., so čebele sklicale zborovanje. Nekako je bilo treba življenje posladiti. Kljub nepošteni tatvini so se odločile, da bodo nabirale med. Tiste, ki so se tega držale, so delavke, druge, ki so se še naprej potepale in lenarile, pa troti. (Bolhar 2005: 14−15)

Simbolna vrednost polža je pozitivna v vseh pogledih. Je delaven, marljiv, skromen in pameten, kar je v nasprotju s simboliko polža v realnem življenju, kjer ga enačimo s pozitivno počasnostjo (slovenski pregovori: počasi se daleč pride, naglica koristi samo zajcem ipd.). Kljub vsemu je njegova počasnost zaznamovana z zanesljivostjo oziroma s previdnostjo. V basni Lisica in polž je sicer prikazan tudi kot zvit, ampak ne s škodoželjnim motivom. Zanimiv pa je polžev pogum in njegova neskromnost v basni Polž in pes, kjer si želi prilastiti pasjo uto za svoj novi dom.

Polževa simbolika je pri različnih narodih omenjena v povezavi s plodnostjo, povezano s človekom ali z zemljo, ter s stalnostjo v gibanju. Egipčani so celo v hieroglifih polža upodobili v spiralo in tako prikazali razvoj življenja (Chevalier in Gheerbrant 1993: 468).

121 Pajek in polž

Pajek se postavlja pred polžem, da živi v sobanah, lepih poslopjih itd., vendar mu polž odgovori, da njegova hišica res ni velika, je pa zato njegova. (Bolhar 2005: 20)

Lastnosti, ki jih lahko na podlagi analiziranih basni pripišemo muhi, so ošabnost, klepetavost (basni Kresnica in muha, Muha in vol), požrešnost (basen Muha). Zanimivo je, da ima v basni, kjer se muhe prikažejo kot požrešne, veliko vlogo človek, saj kar štiri od njih umrejo zaradi njega (eno pomendrajo, druga se utopi v vinu, tretji človek potrga peruti, četrta prileti moškemu v usta).

Muha in vol

Muha cel dan sedi na glavi vola, ki pridno orje njivo. Zvečer, ko se utrujen vol vrne v hlev, se prične muha postavljati pred prijateljicami, češ, kako veliko dela so danes opravili. (Bolhar 2005: 19)

Simbolika leva kot kralja živali je zelo stara in ga spremlja že iz staroegipčanskih zapisov.45 Kot kralj živali, simbol moči, poguma, plemenitosti in vladarstva, je prav gotovo opisan tudi v analiziranih basnih. Le enkrat se pojavi kot preračunljiv in požrešen (Levja pravičnost), sicer pa kot domišljav in vzvišen (Zakaj se psi vohajo?), pameten in kot žival z vestjo (Lev in opica) ter kot družinski in skrben (Lev in levinja).

Lev in opica

Opica v leva meče želod. Ko to stori drugič, lev tako zarjove, da se zemlja strese in opica pade z veje. Čeprav jo je strah, da jo bo lev raztrgal, se to ne zgodi. Pove ji, da ni vredna, da bi jo raztrgal. (Bolhar 2005: 70)

V basnih, kjer povzemamo nauk po mravljah, so le-te prikazane kot pametne, zelo pridne in marljive, za kar so tudi vedno nagrajene.

45 Poimenovanje izhaja predvsem iz njegovega videza, rjovenja in moči (Germ 2006: 113).

122 Mravlja je simbol organiziranega delavnega družbenega življenja. Pri nekaterih ljudstvih je celo povezana z njihovimi obredi plodnosti (Chevalier in Gheerbrant 1993: 374).

Muren in mravlje

Mravlje so že poleti mislile na zimo in si priskrbele ozimnico. Muren pa ni mislil vnaprej. Nekega zimskega dne pride prositi za hrano, vendar je ne dobi. »Če si poleti godel in pel, pa pozimi pleši!« mu odgovorijo in zapro vrata. (Bolhar 2005: 16)

»Opica je dobro znana po spretnosti, daru za oponašanje in pavlihovskem značaju.« (Chevalier in Gheerbrant 1993: 410) Opica se v razčlenjenih basnih prikaže kot iznajdljiva in preračunljiva, tako da ima na koncu vedno osebne koristi (Opica in sir, Veverica in opica), jo pa v kar treh basnih živali izberejo za sodnika. V eni izmed teh sta kaznovani obe vključeni živali, ker je vsaka nekaj kriva (Volk, lisica in opica). V drugačni luči se ta žival pokaže v basni Prevzetna opica, kjer na koncu svojo skrb za lepoto plača z življenjem.

Veverica in opica

Veverici se kregata za oreh, ki je padel na tla. Mimo pride opica in se ponudi, da razsodi po pravici. Med poslušanjem veveric oreh razbije in poje jedrce. Vsaki opici prizna pravico: ena ga je prva videla, druga pa pobrala. Vendar takrat je že prepozno, saj je od oreha ostala le še luščina. (Bolhar 2005: 69−70)

Ker je nauk pri basnih težje analizirati, smo se odločili, da ga analiziramo po ključnih besedah iz seznama 29 pojmov. Iz spodnje tabele je razvidna pogostost ponavljanja teh naukov, vendar smo jo zaradi boljše preglednosti omejili na deset najpogostejših. Največkrat smo se srečali z naukom, ki nas je želel podučiti o smislu kazni za nekatera dejanja, pa tudi o zvitosti in pretkanosti, bolj pozitivne nauke pa smo lahko razbrali iz treh basni, in sicer se nanašajo na slogo, srečo/zadovoljstvo,

123 znanje/sposobnost. Pogosto zastopan nauk je tudi modrost, ki nam jo glavni lik želi podati v kar štirinajstih basnih.

KLJUČNA BESEDA POGOSTOST kazen 25 zvitost/pretkanost 22 modrost 14 domišljavost 12 naivnost/neprevidnost 11 domovina/dom 8 dednost/vzgoja 7 požrešnost 7 nagrada 6 želja/sanje/ambicije 6 Tabela 4: Ključni nauki v analiziranih basnih

Če simbolne vrednosti pogledamo po vrsti živali, so rezultati zanimivi. Največkrat lahko nauk prejmemo od lisice v smislu zvitosti (sedem basni), isti nauk pa nam podaja tudi jež v štirih basnih in opica v treh basnih. Pred kaznijo nas želi obvarovati zajec v kar sedmih primerih, konj in lisica v treh. Medved nas želi podučiti o naivnosti v štirih primerih, v prav toliko basnih pa smo opomnjeni glede požrešnosti volka. Zaradi večje preglednosti so strnjeni v spodnji preglednici:

Glavni lik Ključna beseda Pogostost ponovitve lisica zvitost/pretkanost 7 zajec kazen 6 jež zvitost/pretkanost 4 medved naivnost/neprevidnost 4 volk požrešnost 4 kokoš modrost 3 konj kazen 3 lisica kazen 3 opica zvitost/pretkanost 3 osel želja/sanje/ambicije 3 zajec dednost/vzgoja 3 kokoš poslušnost 2 mačka modrost 2 medved domišljavost 2 medved kazen 2 mravlja nagrada 2 muha domišljavost 2 osel domišljavost 2 ptica modrost 2 veverica dednost/vzgoja 2 volk kazen 2 volk navada 2 vrabec zvitost/pretkanost 2 Tabela 5: Ključni nauki v analiziranih basnih glede na vrsto živali

124 7 ZAKLJUČEK S pojmom basen označujemo kratko literarno vrsto, ki na zbadljiv in občasno oster način opisuje odnose v družbi. Zapisana je v vezani (poezija) ali v nevezani besedi (kratka proza). Pižent Kompara je v Spremni besedi k zbirki basni Otona Marca Devetnajst (2010: 3) zapisala, da so se basni iz poezije v prozo najverjetneje spremenile zaradi lažjega razumevanja besedila za širšo množico bralcev.

V svoji raziskavi je Šivic - Dularjeva (1976/77: 251−252) ugotovila, da je izraz za poimenovanje najkrajše literarne vrste moč zaznati že od druge polovice devetnajstega stoletja. Ob raziskovanju termina basen smo prišli do zaključka, da je ta v večini jezikov precej podoben. Literarni teoretiki zagovarjajo njen etimološki izvor iz besede govoriti, pripovedovati, kramljati … Prav identičen etimološki izvor je tisti, ki daje basni sorodnost z drugimi literarnimi vrstami, kot so drama, komedija, bajka, satira in živalska pravljica. Te se razlikujejo po vsebini, zgradbi in uporabljenih (upodobljenih) književnih likih, ki pri živalski pravljici nimajo stalnih značilnosti. Pri slednjih se občasno pojavi tudi nauk, ki ga književni lik razume dobesedno. Prav to je glavna ločnica med živalsko pravljico in basnijo.

Basen najhitreje prepoznamo po elementu poučnosti. Uporaben nauk oziroma morala je v eksplicitni obliki lahko podana na začetku ali na koncu zgodbe. Obstajajo pa tudi basni, kjer moralo spoznamo skozi obnašanje, razmišljanje ter skozi dialog književnih likov, ki predstavljajo človeške stereotipe. Najpogostejši književni liki so živali, lahko pa se pojavijo tudi rastline, letni časi, vremenski pojavi. Ob njih redko nastopi kot stranski lik tudi človek, ki pa v preučevanih basnih, obravnavanih v sklopu magistrskega dela, ni bil nikoli vpleten v dialog z živalmi. Za to literarno vrsto je tudi značilno, da so književni liki tipizirani. Basnopisci se med njimi poslužujejo dialoga. S tem dosežejo kratkost in jedrnatost zgodbe ter se izognejo dolgemu opisovanju dogodka. Tako poučno zgodbo brez balasta in okrasnih pridevnikov lahko basnopisec veliko bolj približa bralcu. Zaradi

125 vsebovane življenjske filozofije bi lahko rekli, da imajo basni pridih pesimističnega.

Najkrajša literarna vrsta se je skozi dolga obdobja prenašala preko ustnega izročila. Tako je nastala folklorna basen, kot jo imenuje slovstvena terminologija. Kmalu je dobila prve zbiratelje in s tem zapisovalce basni neznanega izvora. Strinjamo se z literarnimi teoretiki, ki so mnenja, da je iskanje domovine basni brez pomena, saj izvira basen iz folklornega slovstva in ne iz posamezne dežele. Prav gotovo pa so za razvoj te zvrsti pomembni basnopisci, ki so pripomogli k razmahu in popularnosti umetne basni. Med svetovnimi zbiratelji in basnopisci smo izpostavili Ezopa. Kljub temu da ni bil prvi, ki je pripovedoval basni, ga literarni teoretiki označujejo kot očeta basni. Tradicijo njegove basni je ohranil Gaj Julij Fedrus, ki je basen označil kot samostojno literarno vrsto. V času njegovega literarnega ustvarjanja jih je urejal v posamezne knjige. Prav tako smo del raziskovanja namenili francoskemu basnopiscu Jeanu de La Fontainu, saj so mnogi njegovi verzi danes med ljudmi znani kot izreki in pregovori. Kot je zapisano v literarni teoriji, je basen prav po njegovi zaslugi postala priljubljena literarna vrsta po vsej Evropi. Eden izmed največjih basnopiscev vseh časov in narodov je prav gotovo tudi Ivan Andrejevič Krilov. Tudi marsikatera njegova ljudska modrost, zapisana v basnih, se je vse do današnjih dni ohranila v obliki pregovora. Doseči ali celo preseči delo La Fontaina in Krilova ni uspelo nikomur izmed številnih kasnejših basnopiscev.

Pri proučevanju basni slovenskih avtorjev smo nekatere basni prebirali s stališča literarizirane slovstvene folklore, kot je zapisala Marija Stanonik (2006: 411), saj so basnopisci v svoji ustvarjalnosti folklorne motive le preoblikovali. Med slovenskimi zbiratelji basni in avtorskimi basnopisci smo izpostavili Janeza Svetokriškega, Antona Feliksa – Janeza Damasca Deva, Leopolda Volkmerja, Valentina Vodnika, Urbana Jarnika, Janeza Nepomuka Primica, Antona Martina Slomška, Janeza Trdino, Frana Levstika, Matijo Valjavca, Josipa Stritarja, Dragotina Ketteja, Vladimirja Pavšiča − Mateja Bora, Borisa Fakina − Igorja Torkarja, Rada Bordona,

126 Miroslava Košuto, Slavka Pregla, Aca Mermoljo, Otona Marca, Anjo Štefan ter Natašo Konc Lorenzutti. Kot smo pričakovali, so bili pri avtorskih basnih najpogosteje uporabljeni književni liki živali, ki prikazujejo značaj ljudi, njihov način življenja ter tako dobre kakor tudi njihove slabe lastnosti. S pomočjo obnašanja in razmišljanja slednjih spoznamo življenjske modrosti, namenjene ljudem, da jih podučijo o njihovem načinu življenja, napakah itd. Eksplicitno ali implicitno nam podajo sporočilo, ki ga je moč prenesti v vsakdanje življenje današnjega časa, kljub temu da so nekatere od njih zapisane v osemnajstem stoletju. Prav v modrostih, ki so neodvisne od časa nastanka in prostora, je čar te literarne vrste. Ne prenaša se le iz roda v rod, temveč tudi iz tisočletja v tisočletje.

Toge sheme značilnosti basni je zaznati tako pri avtorski kakor tudi pri folklorni basni. V analiziranih basnih se najpogosteje pojavljajo živali iz reda zveri. Največkrat uporabljen književni lik je preračunljiva, zvita in pametna lisica, kar je bilo tudi pričakovano. Presenetilo nas je, da se v slovenskih folklornih basnih ob avtohtonih domačih živalih in tistih, ki živijo v gozdu, na travniku ali večino časa preživijo v zraku, pojavljajo tudi nelokalne oziroma neavtohtone vrste živali, čeprav je njihova zastopanost zelo majhna (opica, lev, velblod).

V basni največkrat nastopata dva književna lika. V večini primerov sta to dve različni živali, ki sta antropomorfizirani in takrat spregovorita. Zagotovo pa je med njima kontrast. Ta je basnopiscu v pomoč za boljšo karakterizacijo književnih likov, za kar slednji velikokrat uporablja črno-belo tehniko. Pri prebiranju basni smo naleteli tako na dobre kakor tudi na slabe lastnosti književnih likov ter na njihove odnose in reakcije. Na eni strani so zlobni, nespretni, leni in neumni liki, na drugi strani pa dobri, pametni, pošteni in marljivi. Vse lastnosti se navezujejo na človeka, zato so večinoma predstavljene na šaljiv, posmehljiv in celo grotesken način. Bralec na osnovi svojih socialnih izkušenj presodi polarizacijo književnih likov in jim sam določi mesto. Prav tako je smiselna uporaba književnih likov tista, ki bralcu omogoča prenos moralnega nauka na vsakdanje življenje s pomočjo asociacije.

127 Izsledki raziskave, ki smo jo naredili so pokazali, da nauke v basnih najpogosteje podajajo zveri, med njimi močno prednjačijo lisica, volk in medved, sledijo jim kopitarji, najpogosteje avtohtone slovenske domače živali: osel, konj in koza ter pevci − daleč najpogosteje vrabec.

Pri analizi karakterjev književnih likov, ki so nam kazali življenjsko resnico v obliki naukov, se je izkazalo, da je največ vredna modrost, ki jo premoremo, velikokrat so se izkazale tudi pretkanost in preračunljivost (največkrat pri lisici in, zanimivo, tudi pri ježu), domišljavost, zaletavosti idr. Med prebiranjem basni smo ugotovili, da so nauki basni posredno povezani z družbeno kritiko in aktualnim družbenim dogajanjem ter so ostanki časa, v katerem so nastali, kljub vsemu pa še vedno poudarjajo pomen lastnega razmišljanja, modrosti, pravičnosti in delavnosti.

Glede na to, da se je basen prenašala iz roda v rod, je razumljivo, da se je skozi tisočletja vsebinsko močno obrusila. Lahko bi rekli, da so ljudske primerjave ali celo sporočila v obliki kratkih stavkov oziroma pregovorov povzetki basni. Z njihovo pomočjo lahko spoznamo bogata življenjska sporočila in stare resnice, kar je tudi cilj moralnih naukov. Strinjamo se z razmišljanjem teoretikov, ki trdijo, da je življenjsko sporočilo bolje spoznati preko literature, saj bi se ob nepoznavanju prenesenih naukov lahko v življenju srečali tudi z neprijetnimi posledicami. Večkrat je poudarjeno, da je prvoten namen basni poučiti in vzgajati otroke, a so življenjske modrosti dobrodošle tudi pri odrasli populaciji bralcev. Prav te je potrebno pogosto opomniti o smislu življenja in njihovem poslanstvu. Basni nudijo življenjske modrosti, ki lahko otrokom pomagajo, da se izognejo spodrsljajem in posledicam nepremišljenih dejanj. Le-te odrasli večinoma poznajo, a so jih tekom življenja pozabili oziroma potlačili, kar je eden izmed razlogov, da basni še zmerja prebirajo in se morda poistovetijo s katerim izmed književnih likov.

128

Zadnja basen v tej knjigi

ki je ni,

čeprav bi pesnik jo morda napisal,

značaje slikovito vam orisal,

katerega celo iz naših dni.

Iz basni, ki je ni,

naj le morala bi v blag spomin na pesnika ostala:

Pogosto basnopiscu se zgodi,

da basen mu na srcu obleži …

(Bordon 1966: 177)

129 8 LITERATURA

8.1 Primarna literatura  Russel ASH in Bernard HIGTON, 1994: Ezopove basni: z ilustracijami svetovnih mojstrov. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Alojzij BOLHAR (ur.), 2005: Slovenske basni in živalske pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Matej BOR, 1961: Sračje sodišče ali je, kar je. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Rado BORDON, 1966: Nes(p)odobne basni: nekakovšne pripovedne pesmi ali podobno branje s pojasnili vred. Maribor: Obzorja.

 Krishna DHARMA (ur.), 2007: Pet modrih. Pančatantra: najslavnejša zbirka basni starodavne Indije. Kranj: Damodar.  Niko GRAFENAUER (ur.), 1991: Podkovana žaba: slovenske ljudske basni. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Maja HARTMAN JUG (ur.), 2003: Basni – najlepše zgodbe. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.  Dragotin KETTE, 1990: Basni in pravljice. Celje: Mohorjeva družba.  --, 2011: Mravlji – Mravljinci. Novo mesto: Goga.  Mile KLOPČIČ (ur.), 1974: Sto basni Ivana Andrejeviča Krilova. Maribor: Obzorja.  Nataša KONC LORENZUTTI, 2010: Krilate in kosmate basni. Radovljica: Didakta.  Miroslav KOŠUTA, 2003: Basni kratke sape. Čedad: Zadruga Novi Matajur.  Ivan KRILOV, 1950: Basni. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Monika KROPEJ, Roberto DAPIT in Zmago ŠMITEK (ur.), 2011: Živalska govorica: slovenske basni in pripovedi o živalih. Radovljica: Didakta.  Fran LEVSTIK, 1972: Otroške pesmice. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Svetlana MAKAROVIČ, 1975: Vrček se razbije. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Oton MARC, 2010: Devetnajst. Ajdovščina: Samozaložba.  Aco MERMOLJA, 1991: Elegije in basni. Trst: Tržaški tisk.  Dragica PETKOVŠEK (ur.), 1967: Slovenske basni (umetne). Ljubljana: Mladinska knjiga.  Slavko PREGL, 1993: Če bi in če ne bi. Ljubljana: Državna založba Slovenije.  --, 2001: Papiga že spet v šoli. Ljubljana: Arkadija.

130  --, 2008: Petelin na gnoju. Radovljica: Didakta.  --, 2011: Čudni časi. Radovljica: Didakta.  Anton Martin SLOMŠEK, 1999: Basni in zgodbe. Celje: Mohorjeva družba.  Josip STRITAR, 1985: Pod lipo. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Anja ŠTEFAN (ur.), 2004: Zajec in lisica: slovenske basni. Ljubljana. Mladinska knjiga.  Igor TORKAR, 1992: Basni za vsakdanjo rabo mladim in starim. Celovec: Mohorjeva družba.  Janez TRDINA, 1952: Zbrano delo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.  --, 2004: Kdor drugemu jamo koplje: basni. Ljubljana: DZS.  Matija VALJAVEC, 1965: Živalske pripovedke. Ljubljana. Mladinska knjiga.  Valentin VODNIK, 1997: Zadovolne Krajnc. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Marjeta ZOREC (ur.), 2001: Najlepše basni: 50 najlepših basni z vsega sveta. Ljubljana: Karantanija.

131 8.2 Sekundarna literatura  Metka ABERŠEK KORDIGEL, 2008: Didaktika mladinske književnosti. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.  Vlado ANDRILOVIĆ in Mira ČUDINA, 1986: Osnove opće i razvojne psihologije: psihologija odgoja i obrazovanja II. Zagreb: Školska knjiga.  Russell ASH, 1994: Ezop in njegovi ilustratorji. Aesopus, Ezopove basni: z ilustracijami svetovnih mojstrov. Ljubljana: Mladinska knjiga. 6−10.  Irena AVSENIK NABERGOJ, 2011: Literarne vrste in zvrsti: stari Izrael, grško-rimska antika in Evropa. Ljubljana: Cankarjeva založba.  Chris BALDICK (ur.), 2008: The Oxford dictionary of literary terms. New York; Oxford: Oxford University Press.  Anton BAJEC ... [et al.] (ur.), 1998: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS.  Bruno BETTELHEIM, 1999: Rabe čudežnega: o pomenu pravljic. Ljubljana: Studia humanitatis.  Vladimir BITI (ur.), 2001: Literatur- und Kulturtheorie: ein Handbuch gegenwärtiger Begriffe. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt Taschenbuch Verlag.  Stjepan BLAŽETIN, 2003: O basnama. Zbornik radova s međunarodnoga znanstvenoga skupa. Zlatni danci 4 – Basne. Ur. Ana Pintarić. Osijek: Pedagoška fakulteta Osijek. 9−14.  Etbin BOJC (ur.), 1980: Predgovor. Pregovori in reki na Slovenskem. Ur. Etbin Bojc. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 7−16.  Alojzij BOLHAR, 2005: O basni in živalski pravljici. Slovenske basni in živalske pravljice. Ur. Alojzij Bolhar. Ljubljana: Mladinska knjiga. 7–10.  --, 2005: Opombe. Slovenske basni in živalske pravljice. Ur. Alojzij Bolhar. Ljubljana: Mladinska knjiga. 205−218.  Rado BORDON, 1966: Opombe in pojasnila. Rado Bordon, Nes(p)odobne basni: nekakovšne pripovedne pesmi ali podobno branje s pojasnili vred. Maribor: Obzorja. 181−190.  Blanka BOŠNJAK, 2008: Leopold Volkmer in razvoj vzhodnoštajerske književnosti na prelomu 18. in 19. stoletja. Prva slovenska posvetna tiskana knjiga v Mariboru: ob dvestoletnici izida Volkmerjeve Hvale kmetizhkega stana ino tobazhie trave. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Filozofska fakulteta.  Jean CHEVALIER in Alain GHEERBRANT, 1993: Slovar simbolov: miti, sanje, liki, običaji, barve, števila. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Urša ČERNIVEC, 2010. Živeti vrednote vsak trenutek življenja. Družina 31/2. 10−11.

132  Tvrtko ČUBELIĆ, 1970: Narodne pripovijetke: izbor tekstova s komentarima i objašnjenjima i rasprava o narodnim pripovijetkama. Zagreb: Založba Zrinski.  Krishna DHARMA, 2007: Avtorjeve opombe. Pet modrih: Pančatantra: najslavnejša zbirka basni starodavne Indije. Ur. Krishna Dharma. Kranj : Damodar. 179−180.  --, 2007: Uvod. Pet modrih: Pančatantra: najslavnejša zbirka basni starodavne Indije. Ur. Krishna Dharma. Kranj : Damodar. ix.  Zvonimir DIKLIĆ in Ivo ZALAR, 1980: Čitanka iz dječje književnosti. Zagreb: Školska knjiga.  Reinhard DITHMAR, 1971: Die Fabel: Geschichte, Struktur, Didaktik. Paderborn: Schoningh.  Klaus DODERER (ur.), 1975: Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur. Personen-, Länder- und Sachartikel zu Geschichte und Gegenwart der Kinder- und Jugendliteratur. Basel: Beltz. 365−367.  Ksenija DOLINAR in Seta KNOP (ur.), 1998: Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva založba.  Fran ERJAVEC Pavel FLERÉ, 1924: Anton Martin Slomšek: Izbrani spisi za mladino. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.  Fran ERJAVEC, 1995: Domače in tuje živali v podobah. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Theodor ETZEL, 1990: Fabeln und Parabeln der Weltliteratur. Eltville am Rhein: Bechtermünz.  Andrej FURLAN (ur.), 1996: Mladi besedni ustvarjalci: Pogovor z Acejem Mermoljo. Jadranski koledar. Ur. Andrej Furlan. 196−197.  Bogomir GERLANC (ur.), 1972: Otroške pesmice/Fran Levstik. Ljubljana: Mladinska knjiga. 71−72.  Mihael GLAVAN in Miklavž KOMELJ, 2013: Stoletni Bor: Matej Bor (1913−1993). Ljubljana. Mladinska knjiga.  Ivan GRAFENAUER, 1909: Zgodovina novejšega slovenskega slovstva: od Pohlina do Prešerna. Ljubljana: Katoliška Bukvarna.  Niko GRAFENAUER in Leopold SUHODOLČAN, 1983: Album slovenskih pisateljev. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Dragica HARAMIJA, 2010: Animalistika v pravljičnem svetu Bine Štampe Žmavc. Riječ: časopis za filologiju. 16/1. 200−210.  --, 2012a: Uloga životinja u žanrovima slovenske dječje književnosti. Književna životinja. Kulturni bestijarij II. dio. Ur. Suzana Marjanić in Antonija Zaradija Kiš. Zagreb: Hrvatska sveučitelišna naklada i Institut za etnologiju i folkloristiku. 869–893.  --, 2012b: Nagrajene pisave: opusi po letu 1991 nagrajenih slovenskih mladinskih pripovednikov. Murska Sobota: Franc-Franc.

133  --, 2013: Dobra volja kuha čaj. Delo 55/133. 14.  Donald HASSE (ur.), 2008: The Greenwood encyclopedia of folktales and fair tales, volume 1: A-F. Westport: Greenwood Press. 317−318.  Peter HASUBEK, 1982: Die Fabel: Theorie, Geschichte und Rezeption einer Gattung. Berlin: E. Schmidt.  Franc HORVAT, 1996. Spomin na očeta Pisanic. Delo 38/269. 15.  Peter HUNT (ur.), 2004: International companion encyclopedia of children's literature. New York: Routledge. 161−163.  Iztok ILICH (ur.), 2003: Modrost od ust do ust, iz roda v rod. Ur. Iztok Ilich. Pregovori in reki: leto in dan v slovenski ljudski modrosti. Ljubljana: DZS. 4.  --, 2004a: Valentin Vodnik: pesmi, kratka proza, pisma. Ljubljana: DZS. 225−231.  --, 2004b: Iz studenca ljudske modrosti. Janez Trdina, Kdor drugemu jamo koplje: basni. Ljubljana: DZS. 30−31.  Marija JAVORNIK, 1997: Veliki splošni leksikon. Ljubljana: DZS.  Jan Jona JAVORŠEK, 2001: Jean de la Fontaine. Jean de la Fontaine, Enim v prid in drugim v kvar: izbrane basni. Ljubljana: Mladinska knjiga. 141−162.  Martin JEVNIKAR, 1992: Ace Mermolja: Elegije in basni. Mladika 36/3. 83−84.  --, 1993: Pesnik in prevajalec Rado Bordon. Ur. Jože Markuža. Koledar: za leto 1993. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. 163−164.  --, 1994. Rado Bordon: Podobe mojega sveta. Mladika 38/2. 67−68.  Igor KAVČIČ, 2004: Umrl je Igor Torkar. Gorenjski glas 57/1. 5.  Taras KERMAUNER, 1990: Poezija slovenskega zahoda. Maribor: Obzorja.  France KIDRIČ, 1929: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije. Razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature. Ljubljana: Slovenska matica.  Mile KLOPČIČ, 1950. Beležka o Ivanu Andrejeviču Krilovu. Ivan Andrejevič Krilov, Basni. Ljubljana: Mladinska knjiga. 29.  --, 1974: Predgovor. Ivan Andrejevič Krilov, Sto basni Ivana Andrejeviča Krilova. Maribor: Obzorja. 7−24, 255−268.  Matjaž KMECL, 1981: Fran Levstik. Ljubljana: Mladinska knjiga.  --, 1983: Mala literarna teorija: priročnik za učitelje slovenščine na osnovnih in srednjih šolah. Ljubljana: Univerzum.  --, 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nesović.  Marjana KOBE, 1987: Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga.

134  Miro KOCJAN, 1992. Rado Bordon 1915−1992. Delo 34/148. 7.  Ljiljana KOLENIĆ, 2003: Frazeologija Reljkovićevih Ezopovih basni. Ur. Ana Pintarić. Zbornik radova s međunarodnoga znanstvenoga skupa. Zlatni danci 4 – Basne. Osijek: Pedagoška fakulteta Osijek. 23−44.  Peter KOLŠEK, 2013: Ni mu bilo samo do šale. Delo 55/251. 14.  Metka KORDIGEL, 1998/99: Komunikacijski model književne vzgoje – poskus strukturiranosti recepcijske sposobnosti. Jezik in slovstvo 44/5. 151−162.  Jože KORUZA, 1982: Funkcija humorja v pridigah Janeza Svetokriškega. Ur. Martina Orožen, Ljubica Črnivec, Peter Weiss in Metka Zobec. Zbornik predavanj/ XVIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 7−23.  --, 1991: Prvi slovenski pesnik Feliks Anton Dev. Ur. Jože Koruza. Slovstvene študije. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 257−268.  --, 1997: Valentin Vodnik. Zadovolne Krajnc. Avtor: Valentin Vodnik. Ljubljana: Mladinska knjiga. 125−166.  Janko KOS, 1983: Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS.  --, 1987: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.  --, 1990: Valentin Vodnik. Ljubljana: Partizanska knjiga.  --, 1991: Prešeren in njegova doba. Koper: Lipa.  --, 1992: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije.  Janko KOS, Ksenija DOLINAR, Andrej BLATNIK (ur.), 1996: Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba.  Janko KOS, 2001: Literarna teorija. Ljubljana: DZS.  Miroslav KOŠUTA, 2000: Avtorjev živalski pripis. Miroslav Košuta, Basni kratke sape. Čedad: Zadruga Novi Matajur. 36−37.  Štefan KOŽUH in Angel KRALJ, 1999: Janez Svetokriški (1647−1714). Simpozij o Janezu Svetokriškem. Ur. Jože Faganel. Ljubljana: SAZU. 27−28.  Mirko KRIŽMAN, 1999: Slog pridig Janeza Svetokriškega in Abrahama a Sancta Clara. Simpozij o Janezu Svetokriškem. Ur. Jože Faganel in Jože Pogačnik. Ljubljana: SAZU. 163−200.  Monika KROPEJ, 2006: Mitološki liki in bajna bitja v slovenskih pravljicah in pripovedkah. Sedi k meni, povem ti eno pravljico. Ur. Jenče Ljoba. Maribor: Mariborska knjižnica. 63−74.  --, 2011: Živalska govorica: slovenske basni in pripovedi o živalih. Radovljica: Didakta. 5−10.  Nada LAGUMDŽIJA, 1991: Basna u osnovnoškolskoj nastavi književnosti. Zagreb: Školske novine.

135  --, 2000: Basna u osnovnoškolskoj nastavi književnosti. Zagreb: Hena com.  Vido LATKOVIĆ, 1967: Narodna književnost. Beograd: Naučna knjiga.  Lino LEGIŠA, 1938: Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Kranjsko Čbelico (1806−1828). Inavguralna disertacija, Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna.  France LIPIČNIK, 1993: Dr. Rado Bordon 1915−1992. Mohorjev koledar. Ur. Matija Remše. Celje: Mohorjeva družba. 102.  Helena LOŽAR PODLOGAR, 2003: Prispevek Urbana Jarnika k spoznavanju ljudskega življenja na Zilji. Simpozij v spomin Urbanu Jarniku. Ur. Martina Piko - Rustia. Celovec: Slovenski narodopisni inštitut in društvo Urban Jarnik. 114−124.  Dušan LUDVIK, 1972: Viri srednjeveške živalske basni na Slovenskem. Slavistična revija 20/4. 468−472.  Max LÜTHI, 2011: Evropska pravljica: forma in narava. Ljubljana: Sophia.  Joža MAHNIČ, 1990: Nekaj malega o Ketteju. Dragotin Kette, Basni in pravljice. Celje: Mohorjeva družba. 58−61.  Patricija MALIČEV, 2011: Anja Štefan: »Kot pripovedovalka sem bolj zares z ljudmi«. Delo 53/62. 32−34.  Juraj MARTINOVIĆ, 1998: Dragotin Kette. Ljubljana: Partizanska knjiga.  Vida MEDVED UDOVIČ, 1994: Basen in otrokova jezikovna ustvarjalnost. Učiti drugi/tuji jezik: kje, koga, kako. Ur. Lucija Čok. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 213−221.  Boris MERHAR, 1956: Od kod Vodniku snov za basen Kos in brezen? Slovenski etnograf 9. 187−196.  Milena MILEVA BLAŽIČ, 2009: Aplikacija folkloristične teorije Stitha Thompsona na zbirko slovenskih pravljic. Slavistična revija 57/2. 321−331.  Anton MLINAR, 1999: Moralne vrednote in njihovo posredovanje v pridigah Janeza Svetokriškega. Simpozij o Janezu Svetokriškem. Ur. Jože Faganel. Ljubljana: SAZU. 34−35.  --, 2000: Moralne vrednote in njihovo posredovanje v pridigah Janeza Svetokriškega. Zbornik o Janezu Svetokriškem: prispevki s simpozija v Vipavskem križu. Ur. Jože Pogačnik in Jože Faganel. Ljubljana: SAZU. 229−262.  Mokhtar MOKTEFI, 1990: V prvih stoletjih islama: 600−1258 n.š.: od Mohameda do padca Bagdada; Uvod v arabsko pisavo; Daljni izvor La Fontainovih basni. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Ross MURFIN in Supryja M. RAY, 1997: The bedford glossary of critical and literary terms, New York: Bedford books. 119.

136  Janez MUŠIČ, 1993: Dragotin Kette. Ljubljana: Mladika.  Maria NIKOLAJEVA, 2005: Aesthetic approaches to children's literature. Oxford: Scarecrow Press. 54−55.  Irena NOVAK - POPOV, 1997: Vrstna in slogovna raznolikost v literarnem delu Dragotina Ketteja. Stodvajsetletnica Ivana Cankarja in Dragotina Ketteja. Ur. Jan Zoltan. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije in Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 97−110.  Boris PATERNU, 1989: Obdobja in slogi v slovenski književnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Žarko PETAN, 1995: Pisatelji včasih pišemo med vrsticami. Od zvezd in nazaj. Ur. Berta Golob. Ljubljana: Mladinska knjiga. 186−189.  Darinka PETKOVŠEK (ur.), 1967: Slovenske basni (umetne). Ljubljana: Mladinska knjiga. 97−98.  Fran PETRÈ in Zdenko ŠKREB, 1969: Uvod u književnost. Zagreb: Znanje.  Martina PIKO - RUSTIA, 2003: Simpozij v spomin Urbanu Jarniku. Simpozij v spomin Urbanu Jarniku. Ur. Martina Piko - Rustia. Celovec: Slovenski narodopisni inštitut in društvo Urban Jarnik. 5.  Marija PIRJEVEC, 2001: Občutljivo in duhovito pisanje za najmlajše. Primorski dnevnik 57/5. 8.  Bojana PIŽENT KOMPARA, 2010: Spremna beseda. Oton Marc, Devetnajst. Ajdovščina: samozaložba. 3−5.  Branko PODOBNIK (ur.), 1998: Obrazi našega časa. Primorske novice LII/2. 29.  Jože POGAČNIK, 1957. Pesniški svet M. Valjavca. Jezik in slovstvo 3/1. 15−21.  --, 1985: Josip Stritar. Ljubljana: Partizanska knjiga.  --, 2012: Matija Valjavec (1831−1897) – »utemeljitelj folklorne epike«. Folkloristični portreti iz treh stoletij: od baroka do moderne. Ur. Marija Stanonik. Ljubljana: Založba ZRC. 209−218.  Kathrin PÖGE-ALDER, 2011: Märchenforschung: Theorie, Methoden, Interpretationen. Tübingen: Narr Verlag.  Denis PONIŽ, 1975: Poezije in kritike: Ace Mermolja. Naši razgledi XXIV/19. 502−503.  --, 1992: Pesem je orožje duha. Igor Torkar, Basni za vsakdanjo rabo mladim in starim. Celovec: Mohorjeva družba. 3−6.  Ilija POPIT, 1977: Basen o starosti pasijonov ter pasijon besede basen. Delo 39/82. 15.  Majda POTRATA, 1991: Basni Leopolda Volkmerja. Otrok in knjiga 18/ 32. 43−52.

137  Ivan PRIJATELJ, 1919: Josip Stritar. Josip Stritar, Stritarjeva antologija. Ljubljana: Tiskovna zadruga. 1−85.  Janja PRODAN, 2003: Stilski elementi u basni. Zbornik radova s međunarodnoga znanstvenoga skupa. Zlatni danci 4 – Basne. Ur. Ana Pintarić. Osijek: Pedagoška fakulteta Osijek. 15−21.  Josip RIBIČIČ (ur.), 1934/1935: Janez Nepomuk Primic. Naš rod 6/8. 245.  Dragutin ROSANDIĆ, 1986: Metodika književnog odgoja i obrazovanja. Zagreb: Školska knjiga.  Janez ROTAR, 1976: Povednost in vrsta: pravljice, balade, basni, povesti. Ljubljana: Mladinska knjiga.  --, 1978: K umevanju pripovedništva. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Igor SAKSIDA, 2001: Mladinska književnost. Slovenska književnost III. Ur. Jože Pogačnik ... [et al.]. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 403−468.  Günther in Irmgard SCHWEIKLE, 1990: Metzler Literatur Lexikon. Stuttgart: J. B. Metzler. 147−148.  Jože STABEJ (ur.), 1994: Slavko Pregl. Slavko Pregl, Če bi in če ne bi. Ljubljana: DZS. 8.  Tončka STANONIK in Lan BRENK, 2008: Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Stane SEDLAK, 1992. Sedmina za Flamingom. Slovenec 76/152. 26.  Anton Martin SLOMŠEK, 1999: Basni in zgodbe. Celje: Mohorjeva družba.  Viktor SMOLEJ, 1969: Živalske pripovedke. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Marija STANONIK, 1984: Matija Valjavec kot slovstveni folklorist. Etnološka tribina 6/7. 107−115.  --, 1993: Slovstvena folklora v domačem okolju. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.  --, 2006: Procesualnost slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.  --, 2012a: Janez Trdina (1830−1905) in folklorizem kot njegov literarni model. Folkloristični portreti iz treh stoletij: od baroka do moderne. Ur. Marija Stanonik. Ljubljana: Založba ZRC. 165−208.  --, 2012b: Janez Svetokriški (1648−1714) in kontekst slovstvene folklore v njegovih pridigah. Folkloristični portreti iz treh stoletij: od baroka do moderne. Ur. Marija Stanonik. Ljubljana: Založba ZRC. 33−46.  Diana STOLAC, 2003: Kristijanovićev Kajkavski prijevod Ezopovih basni. Zbornik radova s međunarodnoga znanstvenoga skupa. Zlatni danci 4 – Basne. Ur. Ana Pintarić. Osijek: Pedagoška fakulteta Osijek. 45−60.

138  Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 1998: Frazeologija v Volkmerjevih Fabulah. Volkmerjev zbornik: referati s simpozija v Destrniku. Ur. Jože Lipnik. Maribor: Slavistično društvo. 55−56.  Josip ŠENTIJA, 1977: Opća enciklopedija. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod.  Alenka ŠIVIC - DULAR, 1976/77: Basen. Jezik in slovstvo 22/8. 251– 253.  Janez ŠUMRADA, 2002: Janez Nepomuk Primic. Škofljica: Občina Škofljica.  Zora TAVČAR, 2001: Miroslav Košuta: Basni kratke sape. Mladika 45/2. 30.  Marko TERSEGLAV, 2006: Univerzalno in nacionalno v ljudski spontani ustvarjalnosti. Sedi k meni, povem ti eno pravljico. Ur. Ljuba Jenče. Maribor: Mariborska knjižnica. 51−60.  Dubravka TEŽAK, 2003: Transformacije starih motiva u kasnijih basnopisaca. Zbornik radova s međunarodnoga znanstvenoga skupa. Zlatni danci 4 – Basne. Ur. Ana Pintarić. Osijek: Pedagoška fakulteta Osijek. 87−103.  Silva TRDINA, 1970: Besedna umetnost II: literarna teorija. Ljubljana: Mladinska knjiga.  Gero VON WILPERT, 1989: Sachwörterbuch der Literatur. Stuttgart: A. Kröner. 282−285.  Marjeta ZOREC, 2001: Spremna beseda. Najlepše basni: 50 najlepših basni z vsega sveta. Ur. David Tasič. Ljubljana: Karantanija. 7−9.  Aleksander ZORN, 1995: Otroška literatura in mladinska književnost. Otrok in knjiga 22/39-40. 5−12.  Mirko ZUPANČIČ, 1992: So napisane za včeraj, za danes ali za jutri?. Delo 34/251. 15.  Rüdiger ZYMNER, 2009: Fabel. Handbuch der literarischen Gattungen. Ur. Dieter Lamping. Stuttgart: Alfred Kröner Verlag. 234−237.

139 8.3 Terciarna literatura  Babrios. http://de.wikipedia.org/wiki/Babrios. (Dostop 15. 12. 2013).  Čudni časi – Basni, kot si jih je zamislil Slavko Pregl, 2011. http://ms.sta.si/2011/02/cudni-casi-basni-kot-si-jih-je-zamislil-slavko- pregl. (Dostop 30. 08. 2013).  Dev. http://sl.wikipedia.org/wiki/Feliks_Dev. (Dostop 15. 12. 2013).  Eduard DIETL: Fable. http://www.fabelnundanderes.at/begriffserklaerung.htm. (Dostop 15. 12. 2013).  Feder: http://sl.wikipedia.org/wiki/Feder. (Dostop 15. 12. 2013).  Vladimir GAJŠEK, 2013: Življenje z obrestmi trpljenja. http://www.intelyway.com/kultura/razmisljanja_in_odmevi/VladimirGajse k_-_NUK_in_Igor_Torkar.pdf. (Dostop 11. 12. 2013).  Urban JARNIK, 2011: Zbor Janezov. http://www.rtvslo.si/pda/?&c_mod=pda&op=blog&func=entry&id=58684 &public=pub. (Dostop 26. 12. 2013).  France KOBLAR: Slovenski biografski leksikon. Stritar, Josip. http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3310/VIEW/. (Dostop 12. 01. 2014).  Nataša KONC LORENZUTTI, 2009: Razkošje v glavi. http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/330. (Dostop 12. 01. 2014).  Nataša Konc Lorenzutti. http://www.zalozbamis.com/avtor/natasa-konc- lorenzutti/. (Dostop 12. 01. 2014).  Klementina KREGAR in Tina RADAKOVIC, 2006: Slovenski pisatelj in etnolog. Janez Trdina. http://janez_trdina.webs.com/miselnost.htm. (Dostop 26. 12. 2013).  Thomas OBERLIES, 2013: Benfey Theodor. http://www.iranicaonline.org/articles/benfey-theodor. (Dostop 15. 12. 2013).  Oton Marc in David Ličen, 2010. http://ava.rtvslo.si/predvajaj/oton-marc- in-david-licen/ava2.80982818/. (Dostop 15. 01. 2014).  Pali. http://sh.wikipedia.org/wiki/Pali. (Dostop 15. 12. 2013).  Pregl. http://archive.today/6ihuU. (Dostop 30. 08. 2013).  Pregl. http://www.drustvopisateljev.si/si/pisatelji/484/detail.html. (Dostop 30. 08. 2013).  Promythion. http://www.fremdwort.de/suchen/bedeutung/Promythion. (Dostop 15. 12. 2013).  Anton SLODNJAK: Slovenski biografski leksikon. Volkmer, Leopold. http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:4434/VIEW/. (Dostop 15. 12. 2013).  Monika SULLI, 2013: Miroslav Košuta. http://www.slomedia.it/miroslav- kosuta. (Dostop 10. 12. 2013).

140