Tudia Istorica Lovenica

1 S tudia S tudia Historica Historica

S lovenica letnik 16 (2016), {t. S lovenica

MARTIN BELE: Posesti Krške škofije na področju današnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja – 2. del

JOŽE MLINARIČ: Mariborska župnika, kasnejša sekovska škofa Ulrik II. pl. Paldauf (1297–1308) in Wocho (1317–1334)

STANISLAV JUŽNIČ: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor and its Modern Heirs (On 200th Anniversary of Restoration of Jesuit Society)

KORNELIJA AJLEC: System of State Allowances and Pensions for Families of Soldiers (1914–1918)

MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ: "Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten, hat mir viel Freude gemacht": Arthur Achleitner v pismih dr. Pavlu Turnerju

MATEJA ČOH KLADNIK: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

JOŽICA ČEH STEGER: Literarne podobe poti v svobodo v taboriščni prozi Milene Mohorič in Branke Jurca

RENATA DEBELJAK: Potrčevo videnje svobode leta 1945

MARJETKA GOLEŽ KAUČIČ: Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip v pesemskem ustvarjanju druge svetovne vojne in refleksije svobode

BRANISLAVA VIČAR: "Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!" Konj med metaforo in subjektom v glasu partizanov Fotografija na naslovnici / Photography on the cover:

MARIJA JAVORNIK KREČIČ, EVA KONEČNIK KOTNIK, LUCIJA lovenica Arthur Achleitner (1858–1927) (PAM) JAGODIČ: Slovene National Minorities and Emigrants in Grammar S School Geography and History Syllabi Arthur Achleitner (1858–1927) (PAM)

^asopis za humanisti~ne in dru`boslovne {tudije Humanities and Social Studies Review istorica H 2016 tudia S 1

S tudia Historica S lovenica

Studia Historica Slovenica

Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review

letnik 16 (2016), št. 1

ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU

MARIBOR 2016 Studia Historica Slovenica ISNN 1580-8122 Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review

Izdajatelj / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR

Uredniški odbor / Editorial Board dr. Ivo Banac (ZDA / USA), dr. Rajko Bratuž, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Jože Mlinarič, dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Dragan Potočnik, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria), dr. Zinka Zorko

Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenija telefon / Phone: 00386 2 229 36 58 fax / Fax: 00386 2 229 36 25 e-pošta / e-mail: [email protected]

Glavni urednik / Chief Editor dr. Mateja Matjašič Friš

Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source.

Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d. SI 56041730001421147 Prevajanje / Translation: David Hazemali Lektoriranje / Language-editing Tina Baumhakl, Ana Šela Oblikovanje naslovnice / Cover Design: Knjižni studio d.o.o. Oblikovanje in računalniški prelom / Design and Computer Typesetting: Knjižni studio d.o.o. Tisk / Printed by: Itagraf d.o.o.

http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si

Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'. Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (H). Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'. This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (H).

Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487. Izdajo časopisa je omogočila Agencija za raziskovalno dejavnost RS. Co-financed by the Slovenian Research Agency.

S tudia Historica S lovenica

Kazalo / Contents

Članki in razprave / Papers and Essays

MARTIN BELE: Posesti Krške škofije na področju današnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja – 2. del...... 11 Estates of the Diocese of Gurk in the Area of the Present-Day Slovenian Styria in the Second Half of the 13th Century – Part 2 JOŽE MLINARIČ: Mariborska župnika, kasnejša sekovska škofa Ulrik II. pl. Paldauf (1297–1308) in Wocho (1317–1334) ...... 37 Maribor Priests, Later Bishops of Seckau, Ulrich II. pl. Paldauf (1297–1308) and Wocho (1317–1334) STANISLAV JUŽNIČ: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor and its Modern Heirs (On 200th Anniversary of Restoration of Jesuit Society)...... 49 Šestnajst let rezidence stare družbe Jezusove in Mariboru in njeni novodobni dediči (ob 200-letnici ponovne ustanovite Jezuitske družbe) KORNELIJA AJLEC: System of State Allowances and Pensions...... 81 for Families of Soldiers (1914–1918) Sistem državnih preživnin in pokojnin za družine vojakov (1914–1918) MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ: "Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten, hat mir viel Freude gemacht": Arthur Achleitner v pismih dr. Pavlu Turnerju ...... 113 "Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten, hat mir viel Freude gemacht": Arthur Achleitner in the Letters to Dr. Pavel Turner MATEJA ČOH KLADNIK: Martin Greif-Rudi (1918–1975) ...... 133 Martin Greif-Rudi (1918–1975) JOŽICA ČEH STEGER: Literarne podobe poti v svobodo v taboriščni prozi Milene Mohorič in Branke Jurca ...... 165 Literary Images of the Path to Freedom in Concentration Camp Prose of Milena Mohorič and Branka Jurca S tudia Historica S lovenica

RENATA DEBELJAK: Potrčevo videnje svobode leta 1945 ...... 181 Vision of Freedom by Potrč in 1945 MARJETKA GOLEŽ KAUČIČ: Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip v pesemskem ustvarjanju druge svetovne vojne in refleksije svobode ...... 203 Transformations of Folklore as an Intertextual Principle in Poetic Composing of World War Two and the Reflexion of Freedom) BRANISLAVA VIČAR: "Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!" Konj med metaforo in subjektom v glasu partizanov...... 225 "Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!" The Horse between Metaphor and Subjectivity in the Voice of the Partisans MARIJA JAVORNIK KREČIČ, EVA KONEČNIK KOTNIK, LUCIJA JAGODIČ: Slovene National Minorities and Emigrants in Grammar School Geography and History Syllabi...... 245 Slovenske narodne manjšine in izseljenci v učnih načrtih za geografijo in zgodovino v gimnaziji

Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts ...... 265 Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors ...... 273 S tudia Historica S lovenica

S tudia Historica S lovenica Članki in razprave / Papers and Essays

S tudia H istorica S lovenica

UDK 94(497.4 )"10/12" 27-772(497.4)"1043/1232" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Posesti krške škofije na področju današnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja – 2. del

Martin Bele

Dr. zgodovine Univerza v Mariboru, Filozofska Fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: [email protected]

Izvleček: Članek obravnava nastanek, zgodovino, politiko in posesti krške škofije. Časovno je omejen na obdobje od leta 1043 do konca 13. stoletja, krajevno pa predvsem na takratne krške posesti, ležeče znotraj današnje slovenske Štajerske. Razdeljen je na dva dela, od katerih prvi v grobem pokriva čas med letoma 1043 in 1232 (ko je med salzburško in krško škofijo prišlo do dokončne poravnave glede volitev in imenovanj krških škofov), drugi pa preostanek 13. stoletja. Oba dela analizirata krško posestveno strukturo, družinske vezi takratnih krških ministerialov, njihovo politično in vojaško udejstvovanje, pa tudi politično in vojaško udejstvovanje takratnih krških škofov. Napisana sta na podlagi izdanih virov ter strokovne literature s področja slovenske, avstrijske in hrvaške srednjeveške zgodovine.

Ključne besede: Krška škofija, današnja slovenska Štajerska, krške posesti, fevd, gradovi, ministeriali, gradiščani, obrambna funkcija, dominikalna uprava

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 16 (2016), št. 1, str. 11–36, 109 cit., 4 slike Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

11 M. Bele: Posesti krške škofije na področju današnje slovenske ...

Pričujoč članek je drugi del obravnave posesti krške škofije na področju dana- šnje slovenske Štajerske v 2. polovici 13. stoletja. Članek časovno v grobem pokriva obdobje med letom 1232, ko je med Salzburgom in Krko prišlo do dokončne poravnave glede imenovanj krških škofov, in koncem 13. stoletja.

* * *

Pred letom 1237 je Zofija Rogaška v Studenicah pod Bočem ustanovila hospital, okrog leta 1245 pa ženski samostan (morda so tam sprva živele magdalen- ke). To ustanovo je leta 1251 potrdil oglejski patriarh Bertold in jo v duhovnem pogledu podredil ptujskim dominikancem. Dominikanski red je studeni- ški samostan sprejel v svoje okrilje leta 1290. Samostansko cerkev je leta 1277 posvetil krški škof Ditrik II. Zofijin brat Henrik je ustanovitev samostana oznanil v svoji listini iz leta 1249. Iz listine izvemo, da je Zofija samostanu podelila svoj dedni delež. Sam se je vsem dednim pravicam in odvetništvu nad samostansko posestjo odpovedal. Zofija je leta 1271 s češkim kraljem Otokarjem II. Přemyslom zamenjala po svojem možu podedovani grad in gospoščino Ženek (Jaunegg) na Koroškem in zanj v mariborskem deželnoknežjem uradu dobila 57 mark letnih dohodkov, ki jih je podarila samostanu. Leta 1277 je to zamen- javo potrdil tudi kralj Rudolf Habsburški. Do konca 13. stoletja je imel samostan že blizu 300 podložniških družin,1 ki jih je dobival od raznih dobrotnikov. Kot dobrotniki so se izkazali tudi nekateri fevdniki krške škofije, ki pa samostanu niso smeli darovati zemlje brez soglasja svojega fevdnega gospoda. Krška škofa Ulrik in Ditrik II. sta svojim fevdnikom tako dovolila samostanu podariti dolo- čeno število podložniških kmetij. Ulrik je leta 1251 izdal dve dovoljenji te vrste. Med drugim je samostan leta 1265 prejel tudi posest od Kunšperških, za kar je dal soglasje škof Ditrik. Istega leta je Ditrik samostan tudi obiskal. Tam je izdal listino, v kateri je oznanil, da so se Kunšperški s celotnim premoženjem podre- dili redovnicam. Kunšperški so bili v tesni zvezi s studeniškim samostanom, kamor so vstopile tudi nekatere članice tega rodu (leta 1282 je tam npr. živela

1 Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku VI./1, ur. France Baraga na podlagi gradiva Boža Otorepca (Ljubljana, 2002), št. 83, 98, 131 (dalje: Gradivo VI); Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark IV., 1266–1270, ur. Heinrich Appelt in Gerhard Pferschy (Wien, 1975), št. 426, 463 (dalje: UBSt IV); Jože Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, ok. 1245–1782 (Celje, 2005), 7, 18–21, 26–27 (dalje: Mlinarič, Studenice).

12 S tudia H istorica S lovenica

Grob Otokarja II. Přemysla v praški stolnici (Foto: Martin Bele)

Ana, sestra Otona III. in Friderika Kunšperških).2 Krški škof Ulrik se je v letih po sporazumu s salzburško nadškofijo zaple- tel v fajdo s Peggau-Pfannberškimi. V iskanju pravice se je spomladi 1249 celo odpravil v Lyon, k papežu Inocencu IV. Tam je ostal od konca aprila do konca maja, poročil o tem, ali je dosegel zadoščenje, pa nimamo.3 Ulrikov naslednik Ditrik II. je krški škofiji načeloval v času velikih političnih sprememb. V moški liniji je leta 1246 izumrla vojvodska dinastija Babenberžanov, ki je do takrat načelovala vojvodinama Avstriji in Štajerski. Za vojvodini se je med njihovimi

2 Mlinarič v delu Studeniški dominikanski samostan omenja tudi nuni Zofijo in Nežo Kunšperški, ki sta v Studenicah živeli leta 1318. Bili sta hčeri Friderika Kunšperškega in njegove druge žene Neže. Pred Nežo je bil Friderik Kunšperški poročen z Diemoto Kranichberško. Možno bi bilo, da je Friderik imel katero izmed svojih dveh hčera že z Diemoto. (Gradivo VI, št. 130, 144; UBSt IV, št. 154, 201; Mlinarič, Studenice, 29–31, 40, 189; Hans Pirchegger, Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters, 2. Teil (Graz, 1955), 296; Tone Ravnikar, Savinjska in Šaleška dolina v visokem srednjem veku: doktorska disertacija (Šoštanj, 2002), Genealoška tabela Kunšperški, genealoška preglednica ob kuncu knjige, stran brez številčne oznake (dalje: Ravnikar, Doktorska disertacija)). 3 Monumenta historica ducatus Carinthiae II., ur. August von Jaksch (Klagenfurt, 1898), št. 589–594 (dalje: MDC II); Jakob Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk 1072–1822 (Klagenfurt, 1969), 90–93 (dalje: Obersteiner, Die Bischöfe).

13 M. Bele: Posesti krške škofije na področju današnje slovenske ...

dediči vnel neusmiljen boj. Češki kralj Otokar II. Přemysl si je tako do leta 1254 uspel popolnoma zagotoviti oblast nad Avstrijo, leta 1261 pa še nad Štajersko, ki jo je prej obvladoval ogrski kralj Bela IV.4 Ime Kebelj je v srednjem veku označevalo dve plemiški postojanki (grad in stolpast dvor), ki sta nastali v približno istem času, namreč v prvi polovici 13. stoletja. Grad je stal na griču nad istoimenskim naseljem. Glede na sosednji deželnoknežji stolp je krška škofija dobila tamkajšnjo posest od Spanheimov, Otokarjev ali Babenberžanov (po letu 1192). Grad je nadzoroval severno krško posest na današnjem slovenskem Štajerskem, deželnoknežji stolp pa je imel nalogo varovati deželnoknežjo posest na južnih obronkih Pohorja.5 Leta 1251 se je kot prebivalec deželnoknežjega stolpa prvič omenjal Tymo iz Keblja.6 Šta- jerski deželni glavar in slavonski ban Štefan Tymotu septembra 1254 ni hotel dosoditi posestev v Osenici in Straži, za katera se je dolgo potegoval. Dobil jih je samostan v Žičah. Med pričami v omenjeni listini bana Štefana je bil tudi Wigand iz Keblja.7 Bil je prebivalec krškega Keblja in ne iz iste rodbine kot Tymo. V drugi polovici 13. stoletja je bil dejaven Wigand iz Massenberga pri Leobnu, ki ga lahko istovetimo s kebeljskim Wigandom. Med letoma 1254 in 1306 se je Wigand imenoval po Keblju,8 maja 1259 pa je (kot Wigand iz Mas- senberga) v Gradcu pričal pri ogrskem kralju Štefanu, ki si je takrat še lastil naziv "dux Stirie".9 Pred tem ga kot pričo najdemo pri banu Štefanu10 in kasneje pri olomuškem škofu in štajerskem deželnem glavarju Brunu.11 Omenja se celo v listini papeža Gregorja X. iz Lyona. Salzburški nadškof se je le-temu namreč pritožil nad nekaterimi plemiči, ki so se po krivem okoriščali z nekaterim cer- kvenim imetjem. Med njimi je bil tudi Wigand iz Massenberga.12 Že leta 1254 se je omenjal tudi v listini Inocenca IV. Ta je seckauskega in krškega škofa postavil

4 Heinz Dopsch et al., Österreichische Geschichte; Die Länder und das Reich; Der Ostalpenraum im Hochmittelalter (Wien, 1999), 201–207 (dalje: Dopsch, Länder und Reich); Alois Niederstätter, Österreichische Geschichte; Die Herrschaft Österreich; Fürst und Land im Spätmittelalter (Wien, 2001), 72 (dalje: Niederstätter, Österreich). 5 Dušan Kos, Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja (Ljubljana, 2005), 296–297 (dalje: Kos, Vitez). 6 Gradivo VI, št. 125. 7 Gradivo VI, št. 244a. 8 Pri zadnjih omembah gre morda že za njegovega sina. (Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark III., ur. Joseph von Zahn (Graz, 1903), št. 151 (dalje: UBSt III); Monumenta historica ducatus Carinthiae VI., ur. Hermann Wiessner (Klagenfurt, 1958), št. 94 (dalje: MDC VI); Dušan Kos, In Burg und Stadt; spätmittelalterlicher Adel in Krain und Untersteiermark (München, 2006), 349 (dalje: Kos, Burg und Stadt); Kos, Vitez, 297). 9 UBSt III, št. 267. 10 UBSt III, št. 150, 219. 11 Monumenta historica ducatus Carinthiae IV./2, ur. August von Jaksch (Klagenfurt, 1906), št. 3009 (dalje: MDC IV/2). 12 Monumenta historica ducatus Carinthiae V., ur Hermann Wiessner (Klagenfurt, 1956), št. 150 (dalje: MDC V).

14 S tudia H istorica S lovenica

za razsodnika v nekem sporu, v katerega je bil vpleten tudi Wigand.13 Še pred izgubo Štajerske je Belin sin (in sovladar) Štefan V. vpadel na Koroško, a sta se mu tam po robu postavila koroški vojvoda Ulrik III. Spanheim- ski in krški škof Ditrik II. O bitki med njimi ni poročil. Štefan se ji je verjetno poskušal izogniti in se je slednjič moral umakniti iz dežele, ne da bi dosegel svoj cilj prodreti do Salzburga.14 Že konec decembra 1260 je Otokar II. Přemysl v Gradcu nastopil kot štajerski vojvoda. Tam je bil skupaj s koroškim vojvodo Ulrikom III. navzoč tudi Ditrik II. Oba sta tudi potrdila odstop Pfannberških grofov od zahteve po odvetništvu nad šentpavelskim samostanom, Ditrik pa je pričal tudi v Otokarjevi listini za samostan v St. Lambrechtu.15 Salzburški nadškof Eberhard II. je konec leta 1213 izdal listino, s katero je naznanil, da je Ortolf Planinski podelil Geburgi grad Podsredo z vsem pripa- dajočim. V primeru, da Ortolf s svojo soprogo ne bi imel moških dedičev, bi po njeni smrti Podsredo dobil najbližji sorodnik. Pogodbo so s prisego potrdili Oton I. Dravograjski in Albert Marenberški (Geburgina brata iz rodbine Tru- šenjskih), Friderik III. Ptujski (oče Friderika IV.), Oton I. Kunšperški in Henrik, prošt pri Gospe Sveti (slednji trije so bili bratje, prošt Henrik pa tudi bodoči krški škof), ter Oton iz Kremsa (svak slednjih treh Ptujskih). Med pričami so bili poleg že naštetih tudi: Veriand, župnik pri Savinji in v Pilštanju; vitezi Otona I. Kunšperškega (ali njegovega brata Friderika III. Ptujskega): Reinoldus, H. de Chirsdorf, F. de Lonsperch, G. de Pylstein (Gotpold iz Pilštanja?), et gener eius C., nato H. de Suzenheim (Henrik iz Žusma?), Wulfing Ranšperški; planinski vitezi: Oftrigel, Bernard iz Studnega, Bernard de Ueznach (Brezno pri Vuzenici?), Hildebrand, Rudiger de Ellen, Ditrik, O. iz Seltenheima; podsreški vitezi: Hilde- brand s sinom Wolfhardom, Rudiger uon der Helle, Ekhard, Gotfrid, Henrik et alii quam plures. Henrik je bil gradiščan in upravitelj obenem ("…Heinricus pro- curator domus de Herberch…").16 Leta 1213 je torej posestnica Podsrede postala Geburga, posredno pa tudi Herrada. Do Planine ženski nista bili upravičeni. Friderik IV. Ptujski je lahko le s Herradinim privoljenjem poklonil stiškemu samostanu več kmetij znotraj podsreškega gospostva, ki so bile deloma celo salzburški fevd. Po Herradini

13 UBSt III, št. 141. 14 Obersteiner, Die Bischöfe, 100; August Jaksch, Geschichte Kärntens bis 1335, 2. Band (Klagenfurt, 1929), 33 (dalje: Jaksch, Geschichte Kärntens 2); Dopsch, Länder und Reich, 453. 15 MDC II, št. 639, 640; Obersteiner, Die Bischöfe, 100. 16 Dušan Kos navaja, da je pri vitezu F. de Lonsperch šlo za Friderika iz salzburškega Deutschlandsberga. (Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark II., ur. Joseph von Zahn (Graz, 1879), št. 124 (dalje: UBSt II); Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku V., ur. Milko Kos (Ljubljana, 1928), št. 212 (dalje: Gradivo V); Dušan Kos, Blesk zlate krone: gospodje Svibenski – kratka zgodovina plemenitih nasilnikov (Ljubljana, 2003), 159–161 (dalje: Kos, Blesk); Kos, Vitez, 347, opomba 780 in Genealoška preglednica 67: Ptuj, 357; glej tudi: Martin Bele, "Rodbina Trušenjskih," Kronika 59, št. 1 (2011): Genealoška preglednica Trušenjskih, 30–31 (dalje: Bele, Trušenjski)).

15 M. Bele: Posesti krške škofije na področju današnje slovenske ...

smrti je to počel sam. Na Planini je po 1213 Ortolf Planinski še zmeraj gospo- doval sam.17 Ortolf je umrl po novembru 1227. Kot njegova glavna dedinja se je uspela uveljaviti Herrada, žena Friderika IV. Ptujskega, medtem ko se je Ulrik Planin- ski (očitno Ortolfov in Geburgin sin, ki se je moral roditi po letu 1213) moral zadovoljiti z ostanki. Ulrik sam je bil poročen s Adelhajdo, hčerjo Friderikovega brata Hartnida in ni imel potomcev. Da bi za svojo rodbino zagotovil planinsko dediščino, se je Hartnid Ptujski v začetku leta 1239 obrnil celo na cesarja Fride- rika II. Ta mu je februarja istega leta v Padovi izstavil listino, s katero je njegovo hčer Adelhajdo kot ministerialko podelil salzburški Cerkvi.18 S tem, ko je cesar Hartnidovo hčer podelil salzburški Cerkvi, je tudi dota, ki jo je ta dobila v zakon, ostala Salzburgu in tako Ptujskim. Prav iz tega razloga je Hartnid tudi prosil za izstavitev omenjene listine. Ulrik Planinski19 je bil leta 1241 v neki salzburški listini označen za umrlega.20 Ortolfova hči Herrada (ki je bila leta 1241 prav tako že pokojna),21 je imela s Friderikom IV. Ptujskim hčer Geburgo II., s katero se je poročil Henrik III. Svibenski. S tem se je dedna upravičenost do Planine in Podsrede razširila tudi na Henrika oz. na otroke, ki bi jih z Geburgo II. imel. Friderik IV. Ptujski in Henrik III. Svibenski sta se slednjič dogovorila za skupno upravo Planine in Podsrede, istočasno sta se tudi zapletla v fajdo s krškim škofom Ulrikom in njegovim ministerialom Nikolajem iz Lemberga pri Dobrni, ki je Henrika ujel. Avgusta 1251 sta s škofom sklenila dogovor in dosegla skupno podelitev obeh gradov v fevd. V zameno sta škofu prepustila vsak 20 mark dohodkov (Henrik iz dolenjskega štatenberškega in smledniškega gospostva, Friderik pa iz posesti okoli Poljčan), kar sta takoj prejela nazaj v fevd. Henrik se je nato vpričo škofa spravil z Nikolajem iz Lemberga pri Dobrni. V naslednjih letih je Planino obvladoval le Henrik, Podsredo pa Friderik. Slednji je leta 1260 umrl in Henrik, ki je bil pristaš češkega kralja in štajerskega vojvode Otokarja II. Přemysla, je prevzel celotno podsreško-planinsko posest. Postal je največji gospod na Savinjskem.22 Zgoraj omenjeni vitez Nikolaj, Eberhardov sin, je na Lembergu pri Dobrni živel med letoma 1248 in 1271. Bil močan zaveznik koroškega vojvode Ulrika III. in njegovega brata Filipa, nasprotnik češkega kralja Otokarja II. Přemysla in

17 Kos, Blesk, 160–161. 18 UBSt II, št. 245, 370; Gradivo V, št. 707; Kos, Burg und Stadt, 396; Kos, Blesk, 161–162; Kos, Vitez, 342 in Genealoška preglednica 62: Planina, Svibno–Planina, 343. 19 Monumenta historica ducatus Carinthiae I., ur. August von Jaksch (Klagenfurt, 1896), št. 514a (dalje: MDC I); MDC II, št. 545. 20 Gradivo V, št. 778. 21 UBSt II, št. 395. 22 Gradivo VI, št. 141, 142; Kos, Blesk, 163–170; Kos, Burg und Stadt, 282.

16 S tudia H istorica S lovenica

Grad Bizeljsko v 17. stoletju (Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae (Graz, 1681))

prijatelj Viljema I. Svibenskega, brata Henrika III. Svibenskega,23 s katerim se je, kot rečeno, še leta 1251, po posredovanju krškega škofa Ulrika I., uspel spraviti.24 Že v 50. letih 13. stoletja je imel cerkveno posest v Vitanju, a jo je vrnil krškemu škofu.25 Sporazum med krškim škofom Ulrikom in Friderikom IV. Ptujskim ter Henrikom III. Svibenskim leta 1251 se je zgodil na Bizeljskem ("…Acta sunt hec apud Vizel…"). Gospostvo se je takrat prvič omenjalo, zraven ni bilo nikogar od tam. Bizeljski grad je nastal v 13. stoletju. Bil je dominikalna protiutež bli- žnjemu fevdalnemu Kunšperku in upravni sedež za skrajno jugovzhodne krške posesti. Bizeljsko posestvo je ležalo znotraj območja, ki ga je cesar Henrik II.

23 Ko sta oglejski patriarh Bertold in bodoči koroški vojvoda Ulrik leta 1250 sklenila vojaško zavezništvo proti goriškemu grofu in njegovim pomočnikom, je bil Nikolaj Lemberški izrecno izvzet ("Promisit e converso dominus patriarcha prefato domino Vlrico ferre auxilium contra comitem Goricie et quoslibet alio[s], quibus ipse dominus Vlricus de voluntate domini patriarche werram movebit et qui se posuerit in auxilium comitis memorati, preter quam contra Styrien(ses) et ministeriales ecclesie Bambergiensis et Nicholaum de Lewemberch."). (UBSt III, št. 38; Gradivo VI, št. 118; UBSt III, št. 88, 97; MDC IV/2, št. 2814, 2815, 2820; UBSt IV, št. 147; MDC II, št. 662; MDC IV/2, št. 2998, 2999; Kos, Blesk, 207–208, 7. Svibenski (viri), 390; Kos, Burg und Stadt, Tafel 50: Lemberg-Neuhaus-Rabensberg, 561; Andrej Komac, Od mejne grofije do dežele; Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju (Ljubljana, 2006), 161 (dalje: Komac, Kranjska)). 24 Gradivo VI, št. 141. 25 Gradivo VI, št. 225.

17 M. Bele: Posesti krške škofije na področju današnje slovenske ...

leta 1016 podelil Viljemu, možu Heme Krške.26 Gradiščan Eberhard Bizeljski je bil kot priča v listini Leopolda III. Žovneškega naveden leta 1278. V listinah ga zasledimo še do leta 1297, leta 1300 pa sta se omenjala že dva druga bizeljska gradiščana, Leopold in Konrad. Eberhard tam ni bil več omenjen.27 Nikolaju iz Lemberga pri Dobrni je v 50. letih 13. stoletja pri njegovih dogo- divščinah delal družbo tudi Leopold I. Svibenski, brat Henrika III. in Viljema I. Svibenskih. Eden njunih zadnjih skupnih podvigov je bilo sodelovanje pri napadu vojvode Ulrika III. na salzburškega nadškofa Ulrika pri Radstadtu na Salzburškem septembra 1258. Leopold in Nikolaj sta takrat delovala v nasprotju z večino štajerskih ministerialov, ki so podpirali nadškofa. Kakor je poročal Otokar iz Gaala, sta se pri napadu še posebej izkazala.28 Leta 1261 je Nikolaj skupaj s Henrikom Rogaškim še pričal pri štajerskem deželnem glavarju Woku Rosenberškem, po smrti koroškega vojvode Ulrika pa se je (skupaj z bratom Ulschalkom in Viljemom I. Svibenskim) v boju za spanheimsko dediščino postavil na stran Spanheima Filipa proti Otokarju II. Přemyslu.29 Viljem in Niko- laj sta se upirala Otokarju še jeseni 1270, ko mu je dejansko že uspelo zagotoviti si oblast nad Koroško in Kranjsko. Otokar je ukazal požgati kranjski grad Štrasberk, krški fevd, katerega polovico je od leta 1254 imel Nikolaj. Potem ko se je Filip konec leta 1270 odpovedal vsej spanheimski dediščini, sta Nikolaj in Viljem s še nekaterimi drugimi plemiči zbežala na ogrski dvor.30 Rodbinske posle je vodil Nikolajev brat Ulschalk (Nikolaj je bil očitno brez moških potomcev), ki pa je umrl že poleti ali jeseni 1270. Otokar je nato ukazal njegovi vdovi Mazi, naj preda grajske fevde pri Štrasberku glavarju Ulriku iz Dürrenholza, ki naj bi jih nato predal krškemu škofu.31 Ko so aprila 1271 spet izbruhnili siloviti boji med češkim in ogrskim kraljem, se je Nikolaju Lemberškemu uspelo izka- zati v ogrski službi. Češki kralj Otokar je Nikolaju odvzel vse dedne posesti in gradove, nasprotno pa mu je ogrski kralj Štefan v zahvalo za zvestobo podelil kraljevsko mesto Samobor. V mirovni pogodbi s Štefanom julija 1271 v Pragi je Otokar uspel doseči, da je ogrski kralj Nikolaju Lemberškemu in Viljemu Svi-

26 MDC I, št. 12; Gradivo VI, št. 141, 142; Kos, Burg und Stadt, 49, 305–306. 27 MDC V, št. 399; MDC VI, št. 61, 107; Gradivo za zgodovino Maribora : listine 1260–1309, 2. zvezek, zbral in uredil Jože Mlinarič (Maribor, 1980), št. 82 (dalje: GZM II); Monumenta historica ducatus Carinthiae VII., ur. Hermann Wiessner (Klagenfurt, 1961), št. 48 (dalje: MDC VII); št. 48; Kos, Burg und Stadt, 305–306; Kos, Vitez, 252–253. 28 Monumenta historica ducatus Carinthiae IV./1, ur. August von Jaksch (Klagenfurt, 1904), št. 2689 ("Si heten, als ich horte sagen, ane die, die an dem jagen uf sie komen gestozen, einen schoc grozen, da waren besunder wol funfzic ros under. Ich sag iu, wer si waren die in den schaden baren: her Liupolt von Scharfenberc…u. von Lebenberc her Nicla."), (dalje: MDC IV/1); Kos, Blesk, 208 in 7. SVIBENSKI (viri), 390; Jaksch, Geschichte Kärntens 2, str. 32. 29 UBSt IV, št. 42; MDC V, št. 5; Kos, Blesk, 209; Komac, Kranjska, 226. 30 UBSt III, št. 159; MDC V, št. 50–53; Kos, Blesk, 210–211; Kos, Burg und Stadt, 361; Kos, Vitez, 231. 31 MDC V, št. 45; Kos, Burg und Stadt, 361; Kos, Blesk, 210–211; Kos, Vitez, 309; Komac, Kranjska, 229.

18 S tudia H istorica S lovenica

benskemu odrekel gostoljubje ter vse službe in zaščito, ki sta jo do tedaj uživala na njegovem dvoru. Dejal je tudi, da jima ne bo pomagal pri obrambi njunih gradov proti Otokarju.32 O Nikolaju po letu 1271 v virih ni več sledu. Morda je umrl v izgnanstvu, bil ubit ali pa pomiloščen, vendar odrinjen iz javnega življenja. Vsekakor je umrl pred letom 1279. Njegova družina je grad Lemberg izgubila. Med letoma 1270 in 1279 ga je z odobritvijo krškega škofa in najbrž po službeni dolžnosti imel Hartnid Guštanjski, deželni sodnik v Savinjski dolini. Leta 1279 se mu je v prid Frideriku Ptujskemu in njegovim sinovom odpovedal. Po mnenju Hansa Pir- cheggerja so ti imeli grad vse do svojega izumrtja leta 1438.33 Kralj Rudolf je leta 1279 posredoval v poravnavi med krškim škofom Janezom in Nikolajevi- mi nečaki Nikolajem II., Bertoldom in Viljemom I. ter njihovo materjo Mazo. V listini, ki jo je Rudolf v ta namen izdal, so pričali tudi Henrik Lindeški, Wulfing Prežinski in bizeljski gradiščan Eberhard. Po letu 1270 so Lemberški sicer še smeli živeti na Lembergu, a so se hkrati morali z izsiljenimi porokami s krškimi ministerialkami (kar so obljubili v pogodbi leta 1279) tesneje vezati na krške- ga škofa. Bili so v nenehnem konfliktu s Ptujskimi. Viljem in Bertold sta leta 1299 vrnila Lemberg krškemu škofu, slednji pa ga je podelil Hartnidu Ptuj- skemu. Štrasberk so po poravnavi z Otokarjem obdržali Svibenski. Viljem ga leta 1279 ni hotel vrniti krškemu škofu, zato je posredovanje v zadevi obljubil Viljemov nečak, že omenjeni Henrik Svibensko-Planinski. Leta 1299 sta grad v fevd končno dobila Viljem in Bertold Lemberška (Bertold se je po Štrasberku imenoval že leta 1297). Postal je novi sedež Lemberških. Na Lemberg so Ptujski naselili svoje gradiščane.34 1265 se je za Podsredo s Henrikom III. Svibenskim prepirala Ana Sternber- ška, a jo je štajerski deželni glavar, olomuški škof Bruno, na deželnem sodišču v Mariboru prisodil Henriku.35 Njegova žena Geburga II. je po očetu Frideriku IV. Ptujskem podedovala del posesti in gradu v Ptuju, kar pa je njen in Henrikov sin Friderik Svibensko-Podsreški leta 1274 prodal ptujskim sorodnikom. Postal je oče svibenske veje, ki se je odslej imenovala le po Podsredi. Zaradi svojega svibenskega izvora je nekajkrat pričal v zadevah posavskega plemstva. Uporu proti vojvodi Albrehtu v 90. letih 13. stoletja se ni priključil. Umrl je okoli leta 1301.36

32 MDC V, št. 78 ("Exclusit etiam rex Ungariae supradictus Wilhelmum de Scharfenberch et Nicolaum de Leumberch terrarum nostrarum profugos a suo servitio, gratia et favore, promittens in defendendis et detinendis castris ipsorum eos contra nos et nostros homines non juvare."); Kos, Blesk, 211; Komac, Kranjska, 229. 33 Kos, Blesk, 211; Hans Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte (München, 1962), 216 (dalje: Pirchegger, Untersteiermark). 34 MDC V, št. 391, 399; MDC VI, št. 447; Kos, Blesk, 216–218; Kos, Burg und Stadt, 362; Kos, Vitez, 231. 35 UBSt IV, št. 179; Kos, Burg und Stadt, 402. 36 UBSt IV, št. 509; Kos, Blesk, 171, 305; Kos, Burg und Stadt, 402.

19 M. Bele: Posesti krške škofije na področju današnje slovenske ...

Tudi Planina je sedaj postala sedež veje Svibenskih. Dobil jo je Henrik Svi- bensko-Planinski, sin Henrika III. Svibenskega in brat Friderika Svibensko-Pod- sreškega.37 Kot rečeno, je bil Henrik III. Svibenski pristaš češkega kralja Oto- karja II. Přemysla, s katerim je navezal stike že okoli leta 1260. Kralj se mu je za zvestobo tudi oddolžil. V Pragi mu je leta 1264 kot točaj oglejskega patriarhata iz tega urada podelil nekaj fevdnih desetin, ki jih je prej imel pokojni Albreht iz Koritnega. Henrik je uspel v 70. letih 13. stoletja svojo družino sorazmerno mirno pripeljati skozi boje med kraljema Otokarjem II. Přemyslom in Rudol- fom Habsburškim. Septembra leta 1274 je Otokar koroškemu glavarju Ulriku Tauferškemu ukazal, naj Henrika Planinskega (sina Henrika III.) ne nadlegu- je v pridobljenih pravicah na Koroškem, prav tako pa naj tako nadlegovanje prepreči Frideriku Breškemu. Kljub tej naklonjenosti pa je Henrik III. Sviben- ski Otokarja zapustil in bil 19. septembra 1276 med tistimi, ki so v štajerskem samostanu Rein prisegli zvestobo kralju Rudolfu. Njegov sin Henrik Svibensko- -Planinski je leta 1277 postal glavar na gradu Brežice. Dve leti kasneje je v Grad- cu pričal v listini kralja Rudolfa, leta 1292 pa se ni hotel priključiti uporu proti Rudolfovemu sinu Albrehtu. Umrl je okoli leta 1302.38 Henrik Rogaški I. je leta 1254, torej v času, ko je Štajersko obvladoval ogrski kralj, pričal pri takratnem štajerskem deželnem glavarju, slavonskem banu Štefanu.39 Leta 1261 je na Štajerskem prevzel oblast češki kralj in Henrik se je kot priča še istega leta pojavil pri novem štajerskem deželnem glavarju Woku Rosenberškem.40 Grofa Pfannberška, ki sta na prelomu med letoma 1263 in 1264 sicer obljubila, da ne bosta nikoli več nadlegovala krške škofije, sta kmalu zatem z ogn- jem in mečem opustošila kraj Krko. Fajdi so se na pfannberški strani priključili tudi Žovneški in začeli napadati krške posesti na današnjem slovenskem Šta- jerskem. Mir je bil končno sklenjen decembra 1264 v Kostanjevici na Krki, kjer je bil navzoč tudi koroški vojvoda Ulrik III. Kot priče so tam nastopili Henrik I. Rogaški, Nikolaj Lemberški, Henrik I. Helfenberški in Oton II. Kunšperški.41 Vsekakor je k sklenitvi miru doprinesel tudi pritisk Otokarja II. Přemysla, saj je bil njegov kancler in štajerski deželni glavar olomuški škof Bruno junija 1265 v Mariboru navzoč pri pomiritvi med Ditrikom II. in svobodnima gospodoma Žovneškima, Ulrikom I. Lemberškim in Leopoldom III. Žovneškim. Dodal je tudi svoj pečat. V Mariboru so bili kot priče navzoči: Oton II. Kunšperški, Hen- rik I. Rogaški in njegov sin Henrik II. ("iuvenis Heinricus de Rohats") ter brata

37 Kos, Burg und Stadt, 396 in Tafel 62: Montpreis, str. 573. 38 MDC V, št. 154; UBSt IV, št. 600; MDC V, št. 399; Kos, Blesk, 204, 212, 225, 233; Kos, Burg und Stadt, 396. 39 Gradivo VI, št. 244a. 40 UBSt IV, št. 42. 41 UBSt IV, št. 148–150; Obersteiner, Die Bischöfe, 101–102.

20 S tudia H istorica S lovenica

Volschalk in Albreht Ploštanjska.42 Morda bi Žovneški brez Otokarjevega posre- dovanja boj s krškim škofom Ditrikom nadaljevali celo sami. Že dan pred to pomiritvijo je bil Ditrik navzoč v Mariboru in je pričal pri Brunu v neki drugi listini.43 Bruno je še istega leta ukazal krškemu proštu, naj v nekem sporu nastopi kot avditor.44 V več listinah, ki so bile izdane v letih 1264 in 1265, so se žovneški bratje Ulrik I., Leopold III. in Gebhard III. imenovali tako po Žovneku kot po Lember- gu pri Poljčanah.45 Vsi trije so se po Lembergu imenovali v listini iz leta 1262, s katero so kartuziji Žiče podelili pet kmetij.46 Zadnja žovneška gospa, ki se je še leta 1275 imenovala po Lembergu, je bila Ana Sternberška, vdova Ulrika I.47 Lemberški grad in gospostvo so Žovneški upravljali s pomočjo ministerialov. Imena le-teh so nam po večini neznana.48 Že leta 1251 se je po Lembergu imenoval neki Popon, ki je pričal v listini konjiškega župnika Petra.49 Ta vitez je na gradu živel s svojima bratoma Weriandom in Gebhardom.50 Poleg njih so v drugi polovici 13. stoletja na Lembergu živeli tudi Ortolf, Herbord in Nikolaj.51 Kakor izvemo iz listine papeža Inocenca IV. iz leta 1253, je bil Henrik I. Rogaški v sporu s samostanom v Vetrinju. Skupaj z drugimi plemiči naj bi oro- pal in požgal samostansko pristavo.52 Naslednje leto se je Henrik zavezal, da bo vetrinjskemu samostanu izplačal 20 mark odškodnine za storjeno škodo, zato je zastavil svojo posest v Melju.53 Henrik Rogaški se je v korist Št. Pavla sicer že leta 1248 odpovedal nezakonito prilaščeni pravici do krvnega sodstva pri Lovrencu na Pohorju, na ozemlju med potokoma Lobničico in Velko. Ostala je klavzula, da mora samostan zločinca, ki naj bi bil kaznovan s smrtjo, izročiti Henriku kot izvršitelju kazni, samostanu pa ostane njegovo imetje.54 Kot kaže je Henrik (II.) v prihodnosti ponovno skušal uveljavljati svoje zahteve glede sodstva pri Lovrencu na Pohorju, nato pa mu je štajerski deželni glavar olomuški

42 UBSt IV, št. 180, 181; Obersteiner, Die Bischöfe, 103; Jaksch, Geschichte Kärntens 2, 46; Kos, Vitez, Genealoška preglednica 48: Žovnek–Celje, 260–261. 43 MDC II, št. 688; Jaksch, Geschichte Kärntens 2, 46. 44 MDC II, št. 673. 45 MDC II, št. 662–664, 669, 670. 46 UBSt IV, št. 77. 47 UBSt IV, št. 545; Kos, Burg und Stadt, 364. 48 Kos, Burg und Stadt, 364. 49 UBSt III, št. 102. 50 UBSt IV, št. 4, 65, 77 ("…Bobo, Gebhardus, Weriandus milites…"), 243. 51 UBSt IV, št. 65, 545 ("…Ortolffus de Lengenburch, Herbordus castellanus ibidem…"), 561; MDC VI, št. 401. 52 Gradivo VI, št. 198. 53 Gradivo VI, št. 253. 54 Gradivo VI, št. 61.

21 M. Bele: Posesti krške škofije na področju današnje slovenske ...

škof Bruno leta 1269 ukazal, naj od teh zahtev dokončno odstopi.55 Leta 1275 se v neki listini imenuje še Tonlinus de Rohats, leta 1297 pa tudi Wtzmannus de Rohats.56 Oton II. Kunšperški57 je leta 1265 (s sodelovanjem krškega škofa Ditrika II.) studeniškemu samostanu podaril vas Razbor. Med drugim naj bi bila ena marka dohodkov od te vasi namenjena za dušno dobro Otonovega brata Henrika.58 Že leta 1257 se je tudi spravil z benediktinskim samostanom v Gornjem Gradu zaradi spornih posesti, ležečih med kunšperškimi severno od Vranskega in samostanskimi na Dobrovljah. Glede na lokacijo treh spornih zaselkov se zdi, da so ti ležali na področju Vranskega, kjer so Kunšperški imeli alod – gospošči- no Hekenberg.59 V 60. letih 13. stoletja je Oton težišče svojega delovanja presta- vil s Koroške in Salzburške na današnjo slovensko Štajersko.60 Junija leta 1267 so Thomas comes de Morocha, Iuan comes filius Irizlay, Inus comes Zagrabensis et Barleus comes de Vrbouch v Zagrebu izstavili listino. Z njo so razglasili podalj- šanje premirja med krškim škofom Ditrikom II., Otonom II. Kunšperškim in možem po imenu Kench na eni strani ter banom Ernerijem ("…et ab altera Ernerium banum…") na drugi strani. Pri t. i. banu Erneriju je šlo najverjetneje za Henrika II. iz rodu Gisingovcev, ki je med letoma 1267 in 1270 nosil naslov slavonskega bana. Gisingovci so bili veja rodbine Heder, katere predniki so na Ogrsko prišli v 12. stoletju.61 Po smrti Otona II. okoli leta 1270 sta njegova sinova Oton III. in Friderik delovala skupaj. Kunšperški so se takrat odtrgali od krške škofije, proti krškemu škofu Ditriku II. so celo vodili fajdo. S tem v zvezi je bila najverjetneje tudi listina izstavljena maja 1275. Z njo se je Gundaker Kunšperški s svojima bratoma Albrehtom in Güntherjem (šlo je za kunšperške ministeriale in ne za pripadni- ke rodbine Kunšperških) zavezal k nekemu izplačilu krškemu škofu. Ta ga je izpustil iz ujetništva. Njegova brata sta tudi obljubila, da bosta živela v miru s

55 MDC IV/2, št. 3009. 56 UBSt IV, št. 562; GZM II, št. 82. 57 MDC II, št. 600; UBSt III, št. 240; MDC II, št. 647, 662, 666, 669, 670; UBSt IV, št. 244, 286, 378; Kos, Burg und Stadt, 358. 58 Razbor je zaselek pri Šibeniku NW od Slivnice pri Celju. UBSt IV, št. 201; Mlinarič, Studenice, 30–31; Pavle Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, N‒Ž (Maribor, 1988), 211, geslo: Razbor (dalje: Blaznik, Topografija 2). 59 UBSt III, št. 240; Tone Ravnikar, Benediktinski samostan v Gornjem Gradu (Maribor, 2010), 71 (dalje: Ravnikar, Benediktinski samostan). 60 Kos, Burg und Stadt, 358; Obersteiner, Die Bischöfe, 107. 61 UBSt IV, št. 252; Ante Nazor, Zoran Ladić, Povijest Hrvata – ilustrirana kronologija; History of Croatians – illustrated chronology (Zagreb, 2003), Popis hrvatskih vladara, hercoga, banova, banskih namjesni- ka i kraljevskih komesara / List of Croatian rulers, dukes, bans, ban’s administrators and royal com- missioners, 486; Hrvatska enciklopedija, Četvrta knjiga, (gl. ur. August Kovačec) (Zagreb, 2002), 198, geslo: Gisingovci.

22 S tudia H istorica S lovenica

Grob Rudolfa Habs- burškega v speyerski stolnici (Wikimedia Commons)

tistimi, ki so Gundakerja ujeli, in ne bosta napadala krških posesti.62 Junija istega leta so Kunšperški s krškim škofom sklenili mir, mu predali 50 mark imetja in se odpovedali tržni pravici v Sv. Petru pri Kunšperku ter vsem nasilno prilašče- nim pravicam do krških posesti. Oton III. in Friderik sta leta 1288 morala tudi obljubiti, da svojim ljudem ne bosta več dovoljevala obdelovati polj okoli Kun- šperka, ki pripadajo krškemu škofu.63 Koroški vojvoda Ulrik III. Spanheimski je oktobra 1269 umrl v Čedadu. Za

62 UBSt IV, št. 554; Kos, Burg und Stadt, 358; Obersteiner, Die Bischöfe, 107–108; Ravnikar, Doktorska disertacija, Poskus razrešitve povezav družin Kunšperških, Hekenberških, Velenjskih in Turnskih, genealoška preglednica ob kuncu knjige, stran brez številčne oznake. 63 Pri Sv. Petru pri Kunšperku ("…aput sanctum Petrum prope Chvnsperch…") gre za Šempeter pod Svetimi gorami, vas v območju Kozjega. UBSt IV, št. 562; MDC VI, št. 107; Kos, Burg und Stadt, 358; Blaznik, Topografija 2, 390, geslo: Šempeter.

23 M. Bele: Posesti krške škofije na področju današnje slovenske ...

njegovo dediščino sta se začela spopadati njegov brat, izvoljeni oglejski patriarh Filip, in češki kralj Otokar II. Přemysl. V začetku leta 1270 se je pri slednjem na Dunaju mudil tudi krški škof. Otokarju je jeseni 1270 med drugim uspelo zasesti spanheimsko Ljubljano.64 Koroški plemiči, med katerimi je bil tudi krški škof Ditrik, so se v boju med Filipom in Otokrajem odločili za slednjega. Jeseni je 1273 je bil za novega vladarja v Svetem rimskem cesarstvu izvoljen grof Rudolf Habsburški. Slednji je novembra 1274 na državnem zboru v Nürnbergu dobil izrecna pooblastila, da povrne cesarstvu protipravno odtujene posesti. Otokar Rudolfove izvolitve ni priznaval. Ker se Rudolfu ni hotel podrediti, ga je junija 1275 doletel državni preklic. Mainški nadškof je Otokarja izobčil.65 Salzburški nadškof Friderik (1270–1284) se je že januarja 1274 postavil na Rudolfovo stran in sledili so mu tudi njegovi sufragani. V povračilo so čete češ- kega kralja spomladi 1275 napadle Koroško in opustošile Breže, nadškof pa se je bil češkemu kralju prisiljen podvreči. Krški škof Ditrik II. je naslednjega leta celo odpotoval v Prago, kjer si je dal od Otokarja potrditi svoje pravice do gradu Anderburg.66 Slednji je stal nad vasjo Podgrad pri Šentjurju (na posesti, ki jo je mož Heme Krške Viljem leta 1025 dobil od kralja Konrada II.). Bil je mlajši od Prežina, Ploštanja in Rifnika, to pa se je obdržalo tudi v njegovem imenu (ander-burg). Prvič se je posredno omenjal leta 1247, leta 1438 pa so ga uni- čili Celjani in nazaj ni bil več pozidan.67 Pred letom 1276 je Anderburg menda protipravno zasedal Sigfrid iz Mekinj, tega leta pa je Otokar II. Přemysl potrdil razsodbo štajerskega glavarja Bruna Olomuškega, ki je škofu vračala pravice do gradu. Škofija je potem spremenila upravo na Anderburgu in grad so upravljali graščaki, gospostvo in trg Šentjur pa uradniki.68 V že omenjeni listini Hermana Ploštanjskega iz leta 1247 sta se omenjala Sigmar in Leopold Anderburški (ki se je omenjal še leta 1251).69 Medtem ko se je Otokar trudil, da bi si spet zagotovil oblast v vzhodno- alpskem prostoru, je Rudolf proti njemu začel vojno in salzburški nadškof je vse svoje sporazume s češkim kraljem preklical. Svoje sufragane je pod grožnjo

64 MDC V, št. 14–16; Dopsch, Länder und Reich, 459–461; Obersteiner, Die Bischöfe, 104. 65 MDC V, št. 16; Dopsch, Länder und Reich, 460; Niederstätter, Österreich, 69–74; Obersteiner, Die Bischöfe, 104; Jaksch, Geschichte Kärntens 2, 61. 66 MDC V, št. 202; Obersteiner, Die Bischöfe, 104; Josef Wodka, Kirche in Österreich; Wegweiser durch ihre Geschichte (Wien, 1959), Verzeichnis der Bischöfe–Salzburg, 467 (dalje: Wodka, Kirche); Dopsch, Länder und Reich, 472. 67 Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark I., ur. Joseph von Zahn (Graz, 1875), št. 43; Kos, Vitez, 251; Pirchegger, Untersteiermark, 228. 68 UBSt IV, št. 587; Obersteiner, Die Bischöfe, 104–105; Kos, Vitez, 251–252. 69 Dušan Kos navaja, da je pri Leopoldu šlo za Leopolda Ploštanjskega, pri Sigmarju pa za Sigmarja Žamerskega in da sta bila bližnja sorodnika. (Gradivo VI, št. 25, 126; Kos, Vitez, 251 in Genealoška preglednica 63: Ploštanj-Anderburg-Žamerk-Pilštajn, str. 345).

24 S tudia H istorica S lovenica

izobčenja odvezal vseh dožnosti do Otokarja. Rudolfu, ki je zbiral vojsko, sta prihitela na pomoč grofa Majnhard Tirolski in Albert Goriški, poleg njiju pa tudi ogrski kralj Ladislav IV. Grofu Majnhardu se je priključil tudi krški škof Ditrik II. Otokar je končno pristal na premirje in se novembra 1276 pri Dunaju odpovedal oblasti nad Avstrijo, Štajersko, Koroško, Kranjsko in Slovensko marko, kakor tudi nad mestoma Pordenone in Cheb. Rudolf je njemu in njegovim potomcem potrdil posest dednih dežel Češke in Moravske, pa tudi drugih državnih fevdov. Tudi krški škof je bil novembra 1276 pri Dunaju, Rudolf pa je v njegovi navzočnosti decembra istega leta za Avstrijo, Štajersko, Koroško, Kranjsko in Slovensko marko razglasil deželni mir. Istega meseca je Ditrik prisostvoval tudi pri izdaji Rudolfove listine za red Ivanovcev.70 V naslednjih dveh letih (leta 1278 sicer le enkrat) je Ditrik spet pričal v več Rudolfovih listinah. Z eno izmed njih je Rudolf štajerskemu plemstvu potrdil njegove pravice.71 V letih 1274 in 1280 se omenja Grimold Prežinski. Papež Gregor X. je leta 1274 pisal šentpavelskemu opatu o tožbi salzburškega nadškofa. Nadškof je namreč papeža obvestil, da so se nekateri plemiči (med njimi Grimold Prežin- ski) protizakonito okoriščali z lastnino salzburške nadškofije. Papež je prosil opata, naj doseže, da bodo dotični nasilniki vse zaplenjeno vrnili. Tri listine iz leta 1280 so se morda nanašale na spor iz leta 1274 ali pa je šlo za drug primer. Poleg salzburškega nadškofa sta na drugi strani ista akterja le še Grimold Pre- žinski in Ortlib Waldski. Razni plemiči so tokrat oškodovali salzburško Cerkev, med njimi Grimold Prežinski in Viljem I. in II. Svibenska. Papež Nikolaj IV. je ukazal uradno preiskavo. Ker se obtoženci do 15. oktobra 1285 niso zglasili v Seckauu, da bi se zagovarjali, sta jih papeževa poddelegata razglasila za izobče- ne.72 Pri Henriku Helfenberškem, ki je leta 1275 pričal v krški listini, je šlo najverjetneje že za Henrika II. Helfenberškega in ne več za njegovega očeta. V omenjeni listini je naštet na skromnem mestu, kasneje pa mu je ugled očitno narasel in je bil med pričami naveden višje. Neuspešno si je prizadeval v svoje roke dobiti krški grad Šalek. Krški škof Hartnid je leta 1287 namreč preprečil Sigfridu Šale- škemu nameravano podelitev omenjenega gradu v zajem (Henriku II.) Helfen- berškemu.73 Henrik II. Helfenberški, ki je umrl po letu 1313,74 je imel (vsaj) dva

70 MDC V, št. 221, 223, 224, 230; Obersteiner, Die Bischöfe, 104–105; Dopsch, Länder und Reich, 472– 475. 71 MDC V, št. 241, 244, 249, 255, 258–260, 265, 266, 268, 276–278, 285–289, 349. 72 MDC V, št. 150, 457–459; Kos, Blesk, 217. 73 UBSt IV, št. 554; MDC VI, št. 27, 61; Tone Ravnikar, "Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov", Studia Historica Slovenica 1, št. 2 (2001): 332–333 (dalje: Ravnikar, Helfenberg). 74 Monumenta historica ducatus Carinthiae VIII., ur. Hermann Wiessner (Klagenfurt, 1963), št. 134; Kos, Burg und Stadt, 339.

25 M. Bele: Posesti krške škofije na področju današnje slovenske ...

sinova: Alhoha in Bertolda. V njunem času se je posestvo Helfenberg razdelilo med oba brata.75 Grad Šalek je nastal v prvi polovici ali sredi 12. stoletja in bil prvotno v rokah svobodne rodbine Šaleških. Kasneje je poleg njega stal Ekenštajn. Ker dva gradova z isto nalogo ne bi imela smisla, je mlajši Ekenštajn moral nastati, še preden je krška škofija uspela pridobiti tudi Šalek.76 Šaleški se v 12. stoletju pojavljajo v 13 listinah. Od tega je 11 listin vezanih na posest krškega škofa, kar kaže

75 Za sina Henrika II. Helfenberškega bi morda lahko šlo tudi pri krškem škofu Henriku III., ki je v času, preden je postal krški škof, med leti 1291 in 1299, načeloval že lavantinski škofiji. Kakor poro- ča Jakob Obersteiner (Die Bischöfe von Gurk), je bil Henrik namreč iz štajerskega viteškega rodu Helfenberških, kot Helfenberškega (oz. "von Helfenberg") pa ga najdemo (za lavantinsko in krško škofijo) navedenega tudi v pri Josefu Wodki (Kirche in Österreich) ter (le za lavantinsko škofijo) pri Rudolfu Karlu Höferju v zborniku Kirchengeschichte der Steiermark. Kot dalje navaja Obersteiner, je bil kasnejši krški škof Henrik III. Helfenberški pred svojim imenovanjem za lavantinskega škofa salz- burški stolni kanonik, kancler salzburškega nadškofa Rudolfa II. (1284–1290) in prijatelj Rudolfovega naslednika Konrada IV. Bil naj bi tudi del odposlanstva, ki je leta 1290 ob smrti nadškofa Rudolfa II. odšlo v Orvieto k papežu. Krški škof Henrik Helfenberški je, kot rečeno, umrl februarja 1326. Njegov domnevni oče Henrik II. Helfenberški je umrl po letu 1313, prvič pa je v listini najverjetneje pričal leta 1275. Medtem se je njegov sin Alhoh omenjal v času 1309–1339, Bertold pa leta 1323. Ali je glede na te podatke torej mogoče, da je bil krški škof Henrik Helfenberški sin Henrika II. Helfenberškega, torej brat Alhoha in Bertolda? Če je to res – ali je bil že pred svojim imenovanjem za lavantinskega škofa dovolj star za opravljanje funkcije stolnega kanonika in (v času salzburškega nadškofa Rudolfa II.) nadškofovega kanclerja? Temu v prid govori njegovo ime (Henrik), saj je v rodbini Helfenberških obstajalo že dve generaciji pred Henrikom (III.) in ga hkrati ni nosil nobeden izmed dveh znanih sinov Henrika II., torej Alhoh in Bertold. Če predpostavljamo, da je bil krški škof Henrik Helfenberški ob svoji smrti star okoli 60 let, potem iz tega sledi, da se je rodil okrog leta 1266. Če dalje predposta- vimo, da je bil Henrik II. leta 1313 star okrog 65 let, je moral biti leta 1266, ko se mu je domnevno rodil sin soimenjak in bodoči krški škof, star okrog 18 let. Če sta bila njegova sinova Bertold in Alhoh v času svojih poslednjih omemb stara 55 ali 60 let, sta se morala roditi okrog 1268 (Bertold) oz. 1279 (Alhoh) in je bil njun oče v času njunih rojstev star 20 oz. 31 let. Bertold je umrl pred letom 1330. Če so zgornje predpostavke resnične, je moral biti Henrik III. Helfenberški v času stolovanja salzburške- ga nadškofa star pribl. 18–24 let, lavantinski škof je moral postati pri pribl. 25, krški pa pri pribl. 33 letih. Henrik III. bi moral imeti dobre zveze, ki bi mu omogočile vzpon v tako mladih letih. Henrikov domnevni ded Henrik I. je, glede na njegovo pojavljanje v listinah, imel stike s koroškim vojvodo, pričal pa je tudi pri češkem kralju. Tudi Henrik II. si je v času svojega življenja uspel pridobiti relativen ugled. Sam škof Henrik je bil, kakor poroča Obersteiner, zaupnik nadškofa Konrada IV. (po letu 1297 pa tudi zvesti prijatelj habsburške dinastije). Bilo bi torej mogoče, da sta Henriku III. Helfenberškemu pri njegovi karieri pomagala moč in ugled njegovega domnevnega očeta in deda. To sicer ne potrjuje predpostavke, da je pri lavantinskem in krškem škofu Henriku Helfenberškem res šlo za sina Henrika II. Helfenberškega, vendar se mi zdi možna. Ta možnost seveda ni edina, saj bi pri Henriku III. Helfenberškem lahko šlo npr. tudi za nečaka ali kakega drugega sorodnika Henrika II., ki bi se prav tako imenoval po Helfenbergu. To bi pomenilo, da bi se bodoči lavantinski in krški škof lahko rodil pred letom 1266 in torej opravljal službo salzburškega stolnega kanonika in nadškofovega kanclerja nekoliko starejši. (Monumenta historica ducatus Carinthiae IX., ur. Hermann Wiessner (Klagenfurt, 1965), št. 364 (dalje: MDC IX); Ravnikar, Helfenberg, 333 in Poskus rekonstrukcije rodbinskih povezav "Šentiljskih", "Ranšperških", "Helfenberških" in "Freudenberških", 339; Kos, Vitez, Genealoška preglednica 53: Helfenberg (Soteska), 288; Obersteiner, Die Bischöfe, 127–136; Rudolf Karl Höfer, "Anhang", v: Kirchengeschichte der Steiermark, ur. Karl Amon in Maximilian Liebmann (Graz, Wien, Köln, 1993), IV. Lavant, 613–615; Wodka, Kirche, Verzeichnis der Bischöfe–Salzburg, Verzeichnis der Bischöfe– Gurk in Verzeichnis der Bischöfe–Lavant, 467–469). 76 Tone Ravnikar, Po zvezdnih poteh: Savinjska in Šaleška dolina v visokem srednjem veku (Velenje, 2007), 46, 156.

26 S tudia H istorica S lovenica

na tesno povezanost krške škofije s Šaleškimi. Ti so bili svobodni gospodje in torej ne krški vazali.77 V 13. stoletju zasledimo leta 1220 in 1256 Bertolda Šale- škega, leta 1224 pa Konrada. Listina iz leta 1264 govori o Egelofu Šaleškem, ki se je z gornjegrajskim samostanom prepiral za cerkev v Šmartnem pri Šaleku.78 Možno je, da imamo v Šaleški dolini opravka z majhnim alodom, kjer so Šaleški zgradili grad in lastniško cerkev. Konec 13. stoletja so izgubili svojo samostoj- nost – verjetno je izumrla stara svobodna rodbina in zamenjala jo je nova, z nižjim statusom in pomenom. Egelof Šaleški je leta 1264 nastopal samostojno, Sigfrid Šaleški (1264–1287) pa je leta 1287 v že omenjeni listini moral svojemu gospodu krškemu škofu obljubiti, da brez njegove volje ne bo nikomur prodal pravic do gradu. Priznal je torej svoj ministerialni položaj do krške škofije. Iz iste listine izvemo tudi, da je Sigfrid svojo posest v Pilštanju skupaj z vasema Cirkov- ce in Tremnik zastavil krškemu škofu. Nekje na začetku 14. stoletja je moralo na Šaleku priti do še ene zamenjave ministerialnih rodbin. Leta 1335 je krški škof Šalek (kot tudi Ekenštajn) oddal v fevd Žovneškim. 79 Tik ob pomembnejšem Šaleku je stal grad Ekenštajn. Glede na lego je možno, da ni nastal naenkrat, temveč se je kot vojaška postojanka razvijal postopoma do srede 13. stoletja. Leta 1282 je Ortolf iz Kraiga prodal Ulriku Vovbrškemu zgornji stolp Ekenštajn ("…cum superiori turre Ekkenstein…"). Glede fevdnega gospostva krške škofije v listini ni rečeno nič.80 Kraigi so bili krški odvetniki in morda so na podlagi odvetniških pravic oni zgradili grad. Do leta 1324, ko je bil Ekenštajn že omenjen kot grad, so ga Vovbrški (izumrli 1322) dogradili in v njem namestili graščake.81 Sinova kralja Rudolfa Albreht in Hartmann sta najverjetneje konec leta 1277 (oz. v začetku 1278) dobila krške fevde, Rudolf pa je škofu Ditriku potrdil dve listini iz leta 1072, ki naj bi ju za krško škofijo izdal kralj Henrik IV. Ditrik je bil, kakor številni drugi cerkveni in posvetni veljaki, junija 1278 v Rudolfovi bližini na Dunaju. 26. avgusta istega leta se je Rudolf pri Dürnkrutu spopadel z Otokarjem II. Přemyslom in slednji je izgubil življenje. Rudolf je vkorakal na Češko, da bi tam strl še zadnji upor in spremljal ga je tudi škof Ditrik. Ta je umrl

77 Tone Ravnikar, Danijela Brišnik, Grad Šalek (Velenje, 1999), 26–27 (dalje: Ravnikar, Brišnik, Šalek). 78 UBSt II, št. 175, 223; UBSt III, št. 201; UBSt IV, št. 125. 79 UBSt IV, št. 147; MDC VI, št. 61 ("Dise rede ist elleu siner housvrowen wille unt mit siner erben wille geschehen unt swaz Syffrid versatz dem Helphenberger hat oder umb Schalekke ander iemen, daz hat im der byscholf unser herre geboten als recht ist, daz er daz lose, tut er daz niht, so sol es der byscholf ledigen mit reht oder swie er macht unt umb sweu er es geloset, daz sol er von Syffriden wider nemen, swanne er ez loset mit sin selbst gut unt niht mit vremdem gut."); Ravnikar, Brišnik, Šalek, 27–28; Pirchegger, Untersteiermark, 222. 80 MDC V, št. 510; Kos, Burg und Stadt, 321. 81 Kos, Burg und Stadt, 322; Pavle Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, A–M (Maribor, 1986), 182, geslo: Eggenstein.

27 M. Bele: Posesti krške škofije na področju današnje slovenske ...

novembra 1278.82 Ditrikov naslednik je bil Janez, dotedanji škof v Chiemseeju in privrženec kralja Rudolfa. Ta se je ob kralju Rudolfu pojavljal, še preden je nastopil službo krškega škofa in pričal v številnih njegovih listinah.83 Rudolf je leta 1281 Jane- zu vrnil Rifnik (le-temu se je odpovedal Gebhard Žovneški).84 Rifnik je južno od Šentjurja nadzoroval cesto nad posavskimi in zgornjesavinjskimi krškimi gospostvi. Možno je, da je manjše naselje ali celo utrdba stala že od zgodnje- ga srednjega veka dalje. Grad je bil zgrajen verjetno v prvi polovici 13. stoletja. V času po smrti Otokarja II. Přemysla si je Janez želel spet utrditi oblast nad krškimi posestmi. Oblast krške škofije nad njenimi posestmi na širšem savinjskem območju je v času interregnuma in Otokarjeve vladavine namreč skoraj razpadla. Še leta 1279 je Henrik II. Rogaški obljubil Janezu, da bo rešil talce, ki jih je postavil zase in so bili zaprti na gradu Podčetrtek (že pred tem je Henrik tudi škofu Ditriku II. izstavil spravno listino, saj je krški škofiji očitno povzro- čil mnogo škode). Rifnik si je, kot rečeno, Janez uspel pridobiti nazaj dve leti kasneje.85 Iz listine, izstavljene leta 1326, med drugim izvemo, da se je Viljem z Vrbovca spravil s krškim škofom glede Rifnika, ki ga je dobil po svoji ženi Kata- rini Ploštanjski. Očitno so torej grad po letu 1281 dobili Ploštanjski, zatem pa Vrbovški.86 Leta 1279 je Rudolf zaročil svojo hči Klementino s Karlom Martelom, vnu- kom sicilskega kralja Karla I. Krški škof Janez je dobil nalogo, da prenese potreb- ne dokumente naslednjega leta v Rim (papež Nikolaj III. je zvezo med Karlom in Rudolfom spodbujal v upanju na novo križarsko vojno). Avgusta istega leta se je uspel srečno vrniti domov. Ko je Rudolf svojo hčer poslal v Italijo, sta dvorni kancler Rudolf in krški škof Janez dobila nalogo, da jo na poti spremljata. Maja 1281 sta dospela v Orvieto, kjer sta se srečala z novim papežem Martinom IV. Preden se je utegnil vrniti domov, je Janez julija istega leta umrl v Rimu.87

82 Dve Henrikovi listini iz Regensburga z datumom 9. januar 1072 sta sicer ponaredek. Dejansko je Henrik dovolil ustanovitev krške škofije slab mesec zatem (4. februarja 1072). MDC I, št. 28, 29, 30; MDC V, št. 243, 271, 319, 364; Jaksch, Geschichte Kärntens 2, 92–93; Obersteiner, Die Bischöfe, 105– 106. 83 Rudolf je krško škofijo v tem času podpiral z raznimi ugodnostmi in dohodki. MDC V, št. 223, 241, 244, 249, 255, 258–260, 265, 266, 268, 276–278, 282, 284–289, 294, 295, 314, 349, 364, 394, 397, 399, 401, 406, 408, 411, 412, 432, 433, 451, 464, 466 (pogodba med kraljem Rudolfom in škofom Janezom glede delitve otrok iz mešanih zakonov krških ministerialov na eni strani in štajerskih, koro- ških ali kranjskih ministerialov, skupaj s tistimi iz Slovenske marke, na drugi strani); Obersteiner, Die Bischöfe, 106, 111–112, 114. 84 MDC V, št. 469; Kos, Vitez, 364; Pirchegger, Untersteiermark, 231. 85 Jakob Obersteiner trdi, da je Ditrik umrl leta 1278 in ne 1279. MDC V, št. 368–370; Kos, Blesk, 215– 216; Obersteiner, Die Bischöfe, 106, opomba 56. 86 MDC IX, št. 66; Kos, Vitez, 364, 398. 87 MDC V, št. 437, 470–472, 477, 487, 550; Jaksch, Geschichte Kärntens 2, 98; Obersteiner, Die Bischöfe, 113–116.

28 S tudia H istorica S lovenica

Krški škof Hartnid iz stare štajerske rodbine Liechtensteinskih (znani pesnik Ulrik Liechtensteinski je bil njegov stric) se je v času svojega načelova- nja krški škofiji zelo pogosto zadrževal na Straßburgu. Kralj Rudolf je decembra 1282 na državnem zboru Augsburgu svojima sinovoma Rudolfu in Albrehtu skupno podelil Avstrijo, Štajersko in Koroško ter Kranjsko s Slovensko marko. Naslednje leto je kot vladarja določil le Albrehta. Koroško je Rudolf, kot plačilo za podporo v času svojega spora z Otokarjem, že leta 1276 obljubil Majnhardu II. Goriško-Tirolskemu. Slednji je bil dejanski oblastnik na Koroškem že pred smrtjo Filipa Spanheimskega leta 1279. Po Rudolfovih besedah je bil Majn- hard deželni glavar na Koroškem, Kranjskem in v Slovenski marki. Leta 1282 je Koroška nominalno pripadla Rudolfovima sinovoma, v praksi pa se ni spremenilo nič. Majnhard je bil v tem času nastopal kot gospod Koroške in Kranjske. Leta 1286 je bilo vprašanje oblasti na Koroškem dokončno rešeno. Albreht se je vojvodini odpovedal in Rudolf jo je podelil Majnhardu, ki je postal koroški vojvoda. Na dan, ko je bil ustoličen, zasledimo v cerkvi pri Gospe Sveti tudi krškega škofa Hartnida, Henrika II. Helfenberškega in Wulfinga Prežinskega. Kranjsko in Slovensko marko je obdržal Albreht, Majnhard pa naj bi ju še naprej imel v zastavi. Februarja 1284 se je škof Hartnid v Judenburgu srečal z Albrehtom in pričal v njegovi listini.88 Ko je bil po smrti salzburškega nadškofa Friderika za njegovega naslednika izvoljen Rudolf (1284–1290), se je krški škof Hartnid skupaj s freisinškim škofom obrnil na papeža Martina IV., da bi le-ta novega metropolita potrdil.89 V začetku leta 1286 je Hartnid odpotoval na državni zbor v Augsburg in nato tam pričal v dveh listinah kralja Rudolfa. Istega leta je, da bi podprl Rudolfove načrte v zvezi s kronanjem za cesarja, v cesarstvo prišel papežev odposlanec. Ker je od tamkajšnje duhovščine zase zahteval prekomerne prispevke, se je ta začela pritoževati papežu. Med tožniki je bil tudi krški škof Hartnid. Marca 1287 je Hartnid tudi potoval v Würzburg, da bi se tam udeležil državnega zbora in nacionalnega koncila. Dve leti kasneje se je z vojvodo Albrehtom udeležil boj- nega pohoda na Ogrsko.90 Vojvoda Albreht do dežele Štajerske ni postopal v skladu z željami njenega plemstva. Branil se je le-temu potrditi razne pravice, med drugim georgenber- ški ročin. Ko je julija 1291 umrl kralj Rudolf, so volilni knezi skušali preprečiti, da bi vladarski naslov tudi v prihodnosti nosili pripadniki habsburške dinastije,

88 MDC V, št. 432, 531, 561, 578, 601; MDC VI, št. 25, 27; Niederstätter, Österreich, 82–85, 407; Evelyne Webernig, Landeshauptmannschaft und Vizedomamt in Kärnten bis zum Beginn der Neuzeit (Klagenfurt, 1983), 38–46; Obersteiner, Die Bischöfe, 120–121; glej tudi: Bele, Trušenjski, 27. 89 MDC V, št. 596; Obersteiner, Die Bischöfe, 121; Wodka, Kirche, 104, Verzeichnis der Bischöfe–Salzburg, 467. 90 MDC V, št. 669, 672; Obersteiner, Die Bischöfe, 122–123; Jaksch, Geschichte Kärntens 2, 116.

29 M. Bele: Posesti krške škofije na področju današnje slovenske ...

Grad Planina v 17. stoletju (Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae (Graz, 1681))

ki je postala vse preveč močna. Na prelomu med letoma 1291 in 1292 se je proti Albrehtu dvignilo štajersko plemstvo, ki je imelo zaveznika tudi v salzburškem nadškofu Konradu IV. (1291–1312). Do nemirov je prišlo tudi na Koroškem. Albrehtu je uspelo osvojiti salzburške Breže. Tam se je pojavil tudi krški škof Hartnid in pričal marca 1292 v njegovi listini, kjer je Albreht potrdil pravice štajerskega plemstva, ki jih je le-temu podelil kralj Rudolf. Spremljal ga je tudi v Št. Vidu ob Glini, kjer je Albreht potrdil pravice koroškemu plemstvu. Albreht se je s salzburškim nadškofom pomiril maja 1293 (iz listine je razvidno, da je bil krški škof na Albrehtovi strani), do trajnega miru s salzburško nadškofijo pa je prišlo šele leta 1297.91 Ko je vojvoda Albreht maja 1293 s salzburškim nadškofom in vojvodo Oto- nom Wittelsbachom sklenil mir, je bil v listini omenjen tudi Oton III. Kunšper- ški. Tam je bil naštet med nekaterimi drugimi nadškofovimi zavezniki in tistimi, ki so ujeli Ludvika, sina Albrehtovega zaveznika koroškega vojvode Majnharda.

91 MDC VI, št. 212, 256, 257; Obersteiner, Die Bischöfe, 124; Niederstätter, Österreich, 97–102; Jaksch, Geschichte Kärntens 2, 126–127; Wodka, Kirche, 104, Verzeichnis der Bischöfe–Salzburg, 467.

30 S tudia H istorica S lovenica

Omenjen je bil tudi Albrehtov in Majnhardov privrženec, krški škof Hartnid.92 Okrog leta 1300 je moč Kunšperških vedno bolj pešala, Friderik, ki je še leta 1296 podaril gornjegrajskemu opatu manjšo posest v vasi Merinca pri Vran- skem, je leta 1305 krškemu škofu Henriku III. zastavil grad in gospostvo Kun- šperk, bil pa je prisiljen prodajati in zastavljati tudi druge posesti. Umrl je leta 1323.93 V zadnjih letih svojega življenja se je krški škof Hartnid na Koroškem zaple- tal v težke fajde, zaradi katerih si je nabral mnogo dolgov. Umrl je novembra 1298. Nasledil ga je dotedanji lavantinski škof Henrik (III.) iz rodu vitezov Hel- fenberških. Henrik je umrl leta 1326.94

Zaključek

Krška škofija oz. njeni škofje so se kljub relativni majhnosti svoje škofije in nje- nemu statusu uspeli politično udejstvovati v mnogih pomembnih situacijah. Imeli so stike tako s papeži kot z vojvodami ter s cesarji in kralji. Bili so njihovi spremljevalci in privrženci. Mnogi izmed krških škofov so se torej uspeli dokopati do velikega ugleda in moči, vendar se je to s časom spreminjalo. Velik ugled sta npr. imela škofa Roman I. in Janez. Svoje posesti na današnjem slovenskem Štajerskem je škofija pridobila veči- noma po nekdanjem ženskem samostanu v Krki, ki ga je ustanovila in bogato obdarovala sv. Hema Krška. Vseh posesti škofija ni podelila v fevd, druge pa so dobile razne ministerialne rodbine, ki se jim je uspelo dokopati do večjega ali manjšega ugleda, pač glede na svoje trenutne družinske, politične in gospodarske razmere, pa tudi glede na širšo politično situacijo oz. moč krškega škofa. Mnogi krški vazali so bili med seboj sorodstveno povezani (to velja tudi za graščake). Družinskih vezi marsikje sicer ni mogoče z gotovostjo določiti. Zaradi razvejanosti velja izpostaviti predvsem rodbino, ki so jo tvorili prebival- ci gradov Dobrna, Lemberg pri Dobrni, Ranšperk in Helfenberg, ki so bili tudi

92 MDC VI, št. 256 ("…Besunder war ouch von der vorgenanten des ertzbischof von Saltzburch und dez hertzog Otten wegen sint in die sun genomen der vitztum von Frisach, der Waeizzeneker, der Schrangpaumer, Fritz von Hauennerburch, Freiberger, der Hertenberger, Rudolf von Scharfphenberch, Chunrad von Pisschaetz, Ot von Chunigsberch und all di, die an dez iungen hertzogen von Chaernten vanchnuss schuldich gewesen sint und ander ir haelfer und diner…von dez vorgenanten hertzogen von Osterich wegen sint in di sun mit namen genomen der bischof von Gurkk,…undander sin diner und sin helfer, swi si genant sint."); Jaksch, Geschichte Kärntens 2, 139–140; Kos, Blesk, 247. 93 MDC VII, št. 271; Kos, Burg und Stadt, 358; Kos, Vitez, 305–306; Ravnikar, Benediktinski samostan, 100–101, 125–130. 94 Obersteiner, Die Bischöfe, 127, 136; Kos, Vitez, 287; Hans Pirchegger, Geschichte der Steiermark bis 1282, Band I (Graz–Wien–Leipzig, 1936), 381, 418.

31 M. Bele: Posesti krške škofije na področju današnje slovenske ...

sorodniki Freudenberških.95 Na krških posestih današnje slovenske Štajerske je do konca 13. stoletja nastalo 28 gradov (do leta 1322 je nato nastal še novi grad Vitanje). Od teh jih je 15 nastalo do pribl. leta 1200 (Rogatec, Podčetrtek, stari grad Vitanje, Žusem, Lemberg pri Poljčanah, Ranšperk, Pilštanj, Žamerk, Prežin, Kunšperk, Kozje, Ploštanj, Podsreda, Planina in Šalek) in še 13 do konca 13. stoletja (Lušperk, Kostrivnica, Dobrna, Lemberg pri Dobrni, Helfenberg, Freudenberg, Frajštajn, Lindek, Kebelj, Bizeljsko, Ekenštajn, Rifnik in Anderburg).96 Omenjeni gradovi so bili večinoma zgrajeni na strateško pomembnih toč- kah, kjer so nadzorovali prometne poti oz. del krških posesti. Medtem ko so eni nastali za dominikalno upravo (Podčetrtek, Vitanje, Bizeljsko) oz. v kolo- nizacijsko-upravne namene (Lušperk), so imeli drugi obrambno funkcijo. Med slednje lahko, kot že rečeno, štejemo predvsem Lemberg pri Poljčanah, Roga- tec, Podsreda, Planina, Kunšperk, obrambno vlogo pa je imel tudi Lindek.97 Pri mnogih gradovih ni mogoče z gotovostjo določiti njihove primarne funkcije. Večji del zgoraj naštetih gradov je krška škofija podelila v fevd. To je vsekakor veljalo za pet glavnih krških fevdov (Lemberg pri Poljčanah, Rogatec, Podsredo, Planimo in Kunšperk), Kostrivnico, Ranšperk, Dobrno, Lemberg pri Dobrni, Helfenberg, do začetka 13. stoletja pa je podelila še Pilštanj, Freuden- berg in Kebelj. V to skupino so spadali še Rifnik, Lindek, Lušperk, Prežin, Plo- štanj, Žamerk, Žusem, Ekenštajn in Frajštajn. Kozje je običajen fevd, kot rečeno, postalo najkasneje v drugi polovici 13. stoletja. Podoben status je konec 13. stoletja verjetno dobil tudi Šalek, ki so ga v 12. stoletju zgradili svobodni gospodje, a je rodbina izumrla in grad je prišel pod oblast krških škofov.98 Ker krški škofje nekaterih pomembnejših gradov niso hoteli spustiti izpod svojega nadzora, jih niso podelili v fevd, temveč so nanje nastavljali graščake. Med gradove te vrste so spadali gradovi Podčetrtek, Pilštanj in Vitanje. Poleg teh sta imela gradiščansko upravo še Bizeljsko in po letu 1276 tudi Anderburg.99 Zamenljivih graščakov se je škof, če so ti postali premočni, odkrižal dosti lažje, kakor pa močnejših plemičev, ki so imeli nek krški grad v fevdu. Kunšper- ški in Žovneški, oboji imetniki krških fevdov, so se tako v 60. in 70. letih 13. stoletja proti krškemu škofu celo vojskovali. Tudi nekateri izmed krških graščakov so se, pač glede na okoliščine, uspeli dokopati do relativne moči (to je uspelo

95 Ravnikar, Doktorska disertacija, Poskus rekonstrukcije rodbinskih povezav družin "Šentiljskih", Ranšperških, Helfenberških in Freudenberških, genealoška preglednica ob koncu knjige, stran brez številčne oznake. 96 Kos, Vitez, 251–252, 266–267, 271, 274–275, 287, 297, 300–301, 304, 309–310, 316, 320, 337, 341, 344, 346, 348, 353, 362, 364–365, 375, 391–393, 406, 410. 97 Prav tam, 21, 297, 316, 320. 98 Kos, Vitez, 21, 71, 267, 271, 274–276, 287, 297, 300, 302, 317, 320, 344, 352, 362–364, 375, 406. 99 Prav tam, 71, 251–253, 391, 410.

32 S tudia H istorica S lovenica

npr. graščakom na Pilštanju).100 Krška škofija se je, kot že omenjeno, kot tudi drugi veliki zemljiški gospodje trudila, da bi nad svojimi posestmi obdržala kontrolo. Kljub temu se je mnogim njenim vazalom posrečilo, da so ji svoje fevde v praksi iztrgali. Ozemlje, ki ga je škofija v 13. stoletju dejansko imela pod kontrolo, je bilo občutno manjše od tistega, ki ga je posedovala nominalno. Posesti, na katerih so zrasli gradovi Lemberg pri Poljčanah (na istem gospostvu je nastala tudi Kostrivnica), Roga- tec, Podsreda, Planina in Kunšperk, so krški škofje v dedni fevd podelili že v 12. stoletju. Krški škofiji je nad njimi ostala le formalna oblast, saj so bile rodbine, ki so jih dobile, zelo močne. Kljub temu škofija teh pomembnih posesti nikakor ni hotela izpustiti iz rok. Listina, v kateri so omenjeni fevdi označeni kot glavni fevdi krške škofije ("…feudis principalibus nostre ecclesie..."), je tako še iz leta 1251.101 Med gradove, nad katerimi je škofija uspela ohraniti oblast, spadajo v prvi vrsti tisti, ki so imeli gradiščanske uprave oz. niso bili podeljeni v fevd. Tu gre najprej za Podčetrtek, Vitanje, Pilštanj in Bizeljsko. Po letu 1276 spada sem tudi Anderburg. Pravice do slednjega je škofu Ditriku II. potrdil češki kralj Otokar II. Přemysl. Grad, ki je bil prej protipravno zaseden, je zdaj dobil gradiščansko upravo,102 očitno zato, da ga škofiji ne bi spet kdo po krivem odtujil. Podobno kot Anderburg je krški škof Janez leta 1281 (tokrat s pomočjo kralja Rudolfa Habsburškega) pod svojo oblast uspel spraviti grad Rifnik, ki se mu je odpovedal Gebhard Žovneški. V nasprotju z Anderburgom na Rifnik ni bila nameščena gradiščanska uprava.103 Pri ostalih krških gradovih, podeljenih v fevd raznim ministerialnim rodbinam, je najboljši pokazatelj dejanske navezanosti teh rodbin na krškega škofa predvsem njihovo pričanje, saj natančnejših podatkov o njihovi politični dejavnosti pogosto nimamo. Henrik I. Helfenberški iz rodu Ranšperških je tako, kot rečeno, do leta 1269 pogosto pričal v listinah koroškega vojvode Ulrika III., kot priča v krških ali drugih listinah pa se je pojavljal redkeje. To seveda ne pomeni, da se je uspel iztrgati izpod oblasti krškega škofa, po drugi strani pa je imel v koroškem vojvodi veliko zaslombo. Tudi za večino drugih članov Henrikove razvejane rodbine ne moremo reči, da so delovali samostojno oz. v nasprotju z željami krških škofov. Med njimi je zaradi vihravih in spremenljivih političnih potez izstopal Nikolaj iz Lemberga pri Dobrni. Medtem ko je Nikolaj leta 1251 očitno še deloval kot zvesti krški ministerial, se je po smrti koroškega vojvode Ulrika (katerega privrženec je bil) odločno postavil proti Otokarju II. Přemyslu.

100 Obersteiner, Die Bischöfe, 101–102; Kos, Vitez, 305, 337–338. 101 Gradivo VI, št. 144; Kos, Vitez, 21, 71, 300. 102 MDC V, št. 202; Kos, Vitez, 71, 251. 103 MDC V, št. 469; Kos, Vitez, 364.

33 M. Bele: Posesti krške škofije na področju današnje slovenske ...

V nastali situaciji, ko je bil krški škof prisiljen ravnati mnogo bolj diplomatsko (in se priključiti stranki, ki je podpirala Otokarja), se je Nikolaju očitno zdelo najpomembnejše njegovo prijateljstvo z Ulrikovim bratom Filipom. Lemberški so Lemberg po Nikolajevem nesrečnem koncu izgubili, njihov nov sedež pa je postal krški Štrasberk na Kranjskem.104 Pri skoraj vseh prebivalcih ostalih krških gradov do konca 13. stoletja v samih virih ni najti očitnih znakov upora proti krškemu škofu. Prva izjema je poskus Sigfrida Šaleškega, da bi leta 1287 brez škofovega dovoljenja zastavil grad Šalek Henriku Helfenberškemu, kar pa mu je škof preprečil.105 Podoben primer je postopanje mogočnega Henrika Rogaškega. Iz dveh listin iz leta 1279 izvemo, da je krški škofiji prizadejal škodo in na krškem Podčetrtku zadrževal talce. Zdaj je obljubljal krškemu škofu Janezu, da bo talce izpustil, zastran pri- zadejane škode pa se je prav tako uspel spraviti. Kot rečeno, je oblast krških škofov nad škofijskimi posestmi na širšem savinjskem območju v času interregnuma in vladavine Otokarja II. skoraj razpadla. Glede na dejstvo, da nam iz 70. let 13. stoletja ni znan noben podčetrški gradiščan,106 je Henriku Rogaškemu v tem času morda uspelo grad Podčetrtek zasesti, vendar je leta 1279 s škofijo uspel doseči konsenz. V 13. stoletju se je torej nekaj močnim rodbinam, prisotnim na področju današnje slovenske Štajerske, posrečilo iztrgati in pod svojo dejansko oblast spraviti več pomembnejših delov krškega ozemlja. Med temi je najprej treba omeniti Žovneške, ki so že v 12. stoletju v svoje roke dobili ozemlje gradu Lem- berg pri Poljčanah (in Kostrivnice), v začetku 14. stoletja pa še Rogatec. Do leta 1281 so zasedali Rifnik.107 V isto skupino spada tudi stranska veja Ptujskih, ki je že v drugi polovici 12. stoletja dobila Kunšperk in ga velik del 13. stoletja uspela trdno držati v rokah. Mogočni Ptujski so si v drugi polovici 13. stoletja skušali za daljši čas pridobiti tudi Planino in Podsredo, vendar je to slednjič uspelo gospodom Svibenskim. Podsreški veji Svibenskih je po letu 1275 prišla v roke tudi Kostrivnica.108 Po političnem zatonu razvejane rodbine Ranšperških so si Ptuj- ski v 70. letih 13. stoletja pridobili še Ranšperk in Lemberg pri Dobrni. Lušperk so vse do svojega izumrtja leta 1376 imeli Mariborski, nato pa je krškemu škofu uspelo, da si je grad spet povrnil.109

104 MDC V, št. 5, 16; Kos, Blesk, 208–211, 217; Dopsch, Länder und Reich, 460; Kos, Vitez, 231, 266–267, 275–276, 287, 308–310, 362–363; Obersteiner, Die Bischöfe, 104; Jaksch, Geschichte Kärntens 2, 61. 105 MDC VI, št. 61; Kos, Vitez, 271, 274, 296, 301, 316–317, 320, 344–345, 352, 375, 406–407, 410; Ravnikar, Helfenberg, 332–333. 106 MDC V, št. 368, 369; Kos, Blesk, 215–216; Kos, Vitez, 347. 107 MDC V, str. 469; Kos, Blesk, 216; Kos, Vitez, 300, 310, 365. 108 UBSt IV, št. 545; Kos, Blesk, 169–171; Kos, Vitez, 300, 304–305, 341–342, 348–349. 109 Pirchegger, Untersteiermark, 216; Kos, Vitez, 71, 309, 363.

34 S tudia H istorica S lovenica

Martin Bele

ESTATES OF THE DIOCESE OF GURK IN THE AREA OF PRESENT–DAY SLOVENIAN STYRIA – Part 2

SUMMARY

Since the year 1043, when Saint Hemma of Gurk founded the Gurk monastery in Carinthia and up until the end of the 13th century, the area of what is today Slovenian Styria was part of the Holy Roman Empire. Early in this time period the monastery was dissolved. The diocese of Gurk that came into existence instead of it took over its estates which included those in the present-day Slovenian Styria. The bishops of Gurk became important political players in Eastern Alps region of the Empire. They were politically active not only in the duchies of the region (Carinthia became a duchy already in the year 976, Styria in the year 1180) but also on the imperial and sometimes even international level. Bishop John was e.g. a very important statesman, having contacts with the highest imperial and ecclesiastical authorities of his day. On the estates in the present-day Slovenian Styria, owned by the diocese of Gurk, 28 castles were built in the mentioned time period. Most of them were given to various, mostly ministerial families as fiefs, yet some were only run by military garrisons, so that the bishops could control the castle more effectively. Many of these ministeriales became quite powerful political figures themselves and played important roles as military allies of the Bishops of Gurk. They were of course primarily trying to pursue their own family and personal interests. In doing so they sometimes broke away from the bishops to even fight against them. Their political moves depended of course on their own military power, family connections and the current political situation in the Eastern Alps region. After all, the second half of the 13th century was for this area, at least in a political sense, a very turbulent and rough time period. The old ducal hous- es of Babenberg and Spanheim became extinct and war for their inheritance broke out. Ottokar II of Bohemia, who won against the Hungarian royal Arpad dynasty and Philip of Spanheim, managed, if only for a short while, to unite large parts of the Eastern Alps region (present-day Slovenian Styria including) under his rule. In the year 1278 he was however defeated by the king Rudolph of Habsburg who finally secured the duchies Austria and Styria for his own off- spring and ceded Carinthia to his ally Meinhard II of Gorizia-Tyrol. Many holders of the Gurk fiefs as well as the bishops themselves were involved in this long process. As already mentioned, some holders of the Gurk fiefs, in certain instances

35 M. Bele: Posesti krške škofije na področju današnje slovenske ...

successfully evaded the bishop’s supremacy. They started acting more or less independently. Thus, some of the estates and castles originally owned by the diocese of Gurk were de facto alienated from it so that it had no more real power over them. Families who managed most successfully to appropriate for themselves a portion of Gurk estates were those of Žovnek (later Counts of Celje), Svibno and Ptuj.

36 S tudia H istorica S lovenica

UDK 27-774(497.4)"12/13" 929 Paldauf 929 Wocho 1.01 Izvirni znanstveni članek

Mariborska župnika, kasnejša sekovska škofa, Ulrik II. pl. Paldauf (1297–1308) in Wocho (1317–1334)

Jože Mlinarič

Dr., akademik, zaslužni profesor Univerze v Mariboru Ljubljanska ul. 3a, SI – 2000 Maribor

Izvleček: Za ugledno in bogato mariborsko župnijo so se v srednjem veku potegovali duhovniki plemiškega stanu, zelo izobraženi in z visokimi cerkvenimi službami. Tako so npr. prvi trije znani župniki bili iz rodu gospodov Mariborskih, dva izmed župnikov pa sta postala kasneje celo sekovska škofa. To sta bila Ulrik II. pl. Paldauf (1297–1308) in Wocho (1317–1334). Ulrik je bil salzburški vicedom in ptujski župnik (1290), hkrati pa tudi arhidiakon za Spodnjo marko (1296). Ulrik se kot mariborski župnik omenja od leta 1295, to vlogo pa je bržkone opravljal do leta 1300. Ulrikov naslednik Wocho se kot mariborski župnik omenja v več listinah za naše oziroma za bližnje samostane (Vetrinj, Žičko kartuzijo, Št. Pavel na Koroškem in Studenice) v letih 1300–1315.

Ključne besede: mariborska župnija, župniki, sekovska škofa, Ulrik II. pl. Paldauf (1297–1308), Wocho (1317–1334)

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 16 (2016), št. 1, str. 37–48, 42 cit., 4 slike Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

37 J. Mlinarič: Mariborska župnika, kasnejša sekovska škofa ...

Obsežna mariborska pražupnija, prvič omenjena z župnikom Konradom v letu 1189, ni bila le mestna župnija, saj je njena meja na vzhodu segala do Vurberškega potoka, in je mejila na ptujsko pražupnijo, na zahodu pa je segala do potoka Črmenice pri Ožbaltu ob Dravi in je mejila na pražupnijo v Labotu (Lavamünd) oziroma v Dravogradu. Mariborska župnija je sodila k arhidiako- natu v Spodnji marki.1 Ker je bila župnija s precejšnjimi dohodki ugledna, so se zanjo potegovali duhovniki plemiškega stanu, večkrat zelo izobraženi in z visokimi cerkvenimi službami. Slednji so imeli po navadi že po več beneficijev in med njimi tudi mariborsko župnijo. Nekateri med njimi po navadi niso bivali na župniji, ampak so namesto njih za majhno odškodnino župnijo oskrbovali njihovi namestniki − vikarji. Tako so npr. že prvi trije župniki bili iz rodu deželnoknežjih ministerialov Mariborskih Viltuških. Konrad I. se omenja v dokumentih kot priča pri pomembnih pravnih dejanjih deželnih gospodov v letih 1189–1215, njegova naslednika Konrad II. in Konrad III. pa se omenjata v listinah iz let med 1243 in 1249. Iz naslednjega stoletja sta poznana dva znamenita mariborska župni- ka. Nikolaj iz Eggenburga pri Kremsu ob Donavi, vzgojitelj vojvode Friderika, Otonov sin, je bil mariborski župnik leta 1337 oziroma po letu 1339 in v letu 1344. Nikolajev naslednik Janez (ali Friderik) pa je bil verjetno župnik v letih od 1345 do 1361. Bil je doktor filozofije in predavatelj filozofije na znameniti pariški univerzi, kasneje pa je bil odposlanec vojvode Rudolfa IV. Habsburške- ga na papeškem dvoru v Avignonu. Bil je tudi kanonik pri cerkvi sv. Mihaela v Konstanzi in glede na svojo službo verjetno sploh ni videl svojega beneficija v Mariboru, ampak je le pobiral njegove dohodke. Vplivna osebnost je bil tudi mariborski župnik 15. stoletja Jurij Swentenkrieg, doma iz Welsa pri Linzu. Bil je komornik salzburškega nadškofa na njegovem dvoru, kjer je verjetno tudi stalno prebival. Kot mariborski župnik se omenja v letih od 1452 do 1474. Dušno pastirstvo je v Mariboru v njegovem imenu opravljal vikar Tomaž, nadarbino pa je oskrboval Andrej Beringer, ki po vsej verjetnosti ni bil duhovskega stanu.2 Dva izmed mariborskih župnikov iz konca 13. oziroma z začetka naslednjega stoletja sta kasneje postala sekovska škofa. To sta bila Ulrik II. pl. Paldauf (1297– 1308) in Wocho (1317–1334).3

1 Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant (Cilli, 1875), str. 8 (dalje: Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavan); Franc Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije (1228–1928) (Maribor, 1928), str. 70–73. Prim. Jože Mlinarič, "Župnija sv. Janeza Krstnika v Mariboru pod jurisdikcijo salzburške nad- škofije XII. stoletje – 1786", v: Zbornik ob 750-letnici Mariborske škofije 1228–1978 (Maribor, 1978), str. 120–123. 2 Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant, str. 19–20 in 557–558. Prim. Jože Mlinarič, "Župnija sv. Janeza Krstnika v Mariboru v srednjem veku", Studia historica Slovenica 9 (2009), št. 2–3, str. 301. 3 Karl Amon (izd.), Die Bischöfe von Graz-Seckau 1218–1968 (Graz, 1969), str. 61–65 in 70–74 (dalje: Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau).

38 S tudia H istorica S lovenica

Pečat sekovskega škofa Ulrika II. pl. Paldaua (1297– 1308) (Karel Amon (izd.), Die Bischöfe von Graz-Seckau 1218–1968 (Graz, 1969))

Ulrik pl. Paldauf je verjetno izhajal iz viteške rodbine Paldauov, imenovanih po Baldauu pri St. Georgenu na Štajerskem, ki so bili vitezi Wildoncev oziroma Kuenringov. V neki listini Wildoncev je bilo zabeleženo, da je bil Konrad pl. Paldau morda Ulrikov oče. Ulrik je prvič omenjen 2. marca 1290 kot salzburški vicedom v Lipnici in hkrati ptujski župnik, v letu 1296 pa je bil hkrati tudi arhidiakon v Spodnji marki (arhidiakonat med Muro in Dravo). Sodil je k cerkve- nim gospodom, ki so si znali pridobiti po več beneficijev, z njimi pa tudi velike dohodke. Verjetno tudi ni bival na Ptuju, ali pa le kratek čas, dušnopastirsko

39 J. Mlinarič: Mariborska župnika, kasnejša sekovska škofa ...

službo pa je za odškodnino prepuščal namestnikom − vikarjem.4 Službo mariborskega župnika je Ulrik opravljal v letu 1295, kar je bil morda do leta 1300.5 Salzburški nadškof Konrad V. je po smrti sekovskega škofa Henrika (1292– 1297) imenoval Ulrika za njegovega naslednika. Odločilno za njegovo imeno- vanje je bila vsekakor njegova gospodarska sposobnost, saj je predtem upravljal salzburški vicedomski urad, pod katerega so sodile obsežne posesti. Salzburška nadškofija je namreč že v 9. stoletju prejela od nemških vladarjev posest na Šta- jerskem, osredotočeno okoli Lipnice (Leibnitz), na današnjem slovenskem Šta- jerskem pa v Podravju okoli Ptuja, v Posavju pa okoli Brežic.6 Ulrik se je izkazal kot sekovski škof za odličnega gospodarja, ki je znal na več načinov povečati škofijsko posest v Slovenskih goricah že kar na začetku svoje škofovske službe. Že v letu 1301 je kupil za svojo ustanovo od Ulrika Mari- borskega kmetijo v Hlapju in kmetijo v naselju Babina pri Jarenini.7 V naslednjem letu pa mu je maršal na Štajerskem Hertnid iz Wildona poklonil posest v naselju Pichla pri Wildonu. Pri tem pravnem dejanju je bil kot priča prisoten tudi mariborski župnik Wocho.8 Od obsežne posesti škofije je Ulrik dajal nekatere fevde znamenitim plemiškim rodbinam. Tako je dal v letu 1305 kmetijo v Hlapju v fevd Sajfridu Kranichpergerju iz Cmureka (Mureck).9 Ulrik je z dvema ustanovnima listinama poskrbel za "dušno dobro" svojih predhodnikov na škofijski stolici in tudi za lastno "dušno dobro". V prvi listini se je moral sekovski prošt obvezati, da bo poskrbel, da bodo vsak dan brali slovesno peto mašo v čast Matere božje pri oltarju sv. Križa za "dušno dobro" Ulrikovih predhodnikov, zakristan pa naj bi skrbel za vzdrževanje večne luči pri grobovih škofov in, da bodo reveži letno prejemali po tisoč kruhov in petsto sirov, benediktinci in benediktinke pa bodo deležni po tri marke denarjev. V dobro ustanove je Ulrik namenil sod vina z njegovih vinogradov pri Maribo- ru in še nekaj desetin in drugih nepremičnin.10 Medtem ko je Ulrik z zgornjo ustanovo poskrbel za "dušno dobro" svojih predhodnikov na škofijskem sede- žu, pa je z drugo ustanovo poskrbel zase pri cistercijanih v Reinu, ki jim je v ta namen daroval dohodke pri Brucku na Muri. Iz dohodkov naj bi samostanski bratje prejemali veliko merico vina in ribe kot pitanco. Ulrik si je izgovoril, da ga bodo bratje po njegovi smrti prepeljali na lastne stroške v samostansko cerkev

4 Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau, str. 61–62. 5 "Ulricus plebanus in Marchburga" (1295, I. 15., Admont: Jože Mlinarič, Gradivo za zgodovino Maribora (GZM) II, (Maribor, 1976), št. 77 (dalje: Mlinarič, GZM II). 6 Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau 1218–1968, str. 62; Milko Kos, Salzburški urbarji za Slovenijo, zv. 1. Urbarji salzburške nadškofije (Ljubljana, 1939), str. 35, 99 in 88. 7 1301, III. 6. (Mlinarič, GZM II, št. 94); 1301, III. 17., Gradec (Mlinarič, GZM II, št.95). 8 " her Woche der pharrer von Marchpurch" (1302, V. 4. Lipnica/Leibnitz: Mlinarič, GZM II, št. 37). 9 1305, V. 1, Peggau (Mlinarič, GZM II, št. 110). 10 1304, II. 14. (Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau, str. 63).

40 S tudia H istorica S lovenica

Pečat sekovskega škofa Wocha (1317– 1334) (Karel Amon (izd.), Die Bischöfe von Graz-Seckau 1218–1968 (Graz, 1969))

v Reinu in v njej opravili zanj rekviem, nakar naj bi ga prepeljali v Seckau in ga v tamkajšnji škofijski cerkvi položili k večnemu počitku.11 Omenimo naj, da je Ulrik aprila 1303 posvetil v Seckauu oltar sv. Florijana12 in da je zadnje poročilo o njem podrobna odredba o razdeljevanju pitance tam-

11 1305 (Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau). 12 Benno Roth, Der Dom im Gebirge. Kunsttopographie vom 12. bis zum 20. Jahrhundert (Graz, 1983), str. 499.

41 J. Mlinarič: Mariborska župnika, kasnejša sekovska škofa ...

kajšnjim benediktincem. Ulrik je umrl med 28. januarjem in 4. februarjem 1308.13 V času sekovskega škofa Ulrika II. in mariborskega župnika Wocha je pri posameznikih zaznati vpliv heretičnih gibanj oziroma nagnjenje k nekdanjim poganskim navadam. O prisotnosti heretičnih gibanj in idej v delu oglejskega patriarhata na današnjem slovenskem Štajerskem, Koroškem in Kranjskem v na začetku 14. stoletja priča listina patriarha Otobona iz 1312, v kateri je naro- čil ptujskemu župniku, hkrati arhidiakonu za Spodnjo marko Ditriku, in žičke- mu priorju Gotfridu iz Mauerbacha, naj raziščeta, v kolikšni meri se je razširil po Štajerskem nauk valdencev in adamitov in, ali gre zares za krivoverce, ter naj sporočita imena njihovih pristašev.14 V tem času je stal v Bresternici pri Mariboru sedež manjšega plemiškega rodu, na katerem je tedaj živel nek roparski vitez po imenu Wito, ki so mu med drugimi prestopki, zločini in vraževernostmi očitali tudi, da pogosto kliče hudi- ča (diabolum frequencius alloquatur) in da malikuje neko pri njegovem stanovanju stoječe drevo.15 Wito se omenja v letih 1285 in 1286 ter se pojavi v dveh listinah leta 1298 kot priča (herr Weitil von Drestäniz).16 Njegovi zločini in malikovalstvo so bili v letu 1300 že tako poznani, da je salzburški nadškof Konrad V. imenoval duhovno sodišče, v katerem so bili prej imenovani ptujski župnik Ditrik, graški župnik in arhidiakon v Zgornji marki Ulrik in župnik iz Walthersdorfa Henrik. V preiskavi, ki je bila 2. maja 1300 v Mariboru, je bila zaslišana vrsta prič, ki so pod prisego izpovedale celi register Witovih prestopkov. Obtoževale so ga krvoskrunstva (saj je imel s svojo svakinjo dva otroka), številnih posilstev kmečkih hčera in neke nosečnice, katere otroka je nato ubil. Mož je npr. tudi zadavil svojo prvo ženo. Obtoževali so ga nadalje ponarejeva- nja pečatov, krivoprisežništva ter ropa in poboja popotnikov na Dravski cesti (via regia). Priče iz kamniške župnije, pod katero je sodila Bresternica, so Wita dolžile še vrsto drugih prestopkov in zločinov, med njimi tudi zavračanje odda- je desetine župniji. V naslednjem dnevu (3. maja) spisanem protokolu so člani duhovnega sodišča nadškofa Konrada prosili, naj Wita drugim v opomin strogo kaznuje zaradi naštetih prestopkov, "mrzkih Bogu in ljudem".17 Nadškof je nato za 23. avgust za večerne ure odredil zaslišanje prestopnika. Zaslišanja so se udeležili kot priče mariborski župnik Wocho, nadškofov vicedom v Lipnici Henrik ter viteza Oton Ungnad ter Henrik in Ditrik in še notarja (?) Majnhard

13 Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau, str. 64. 14 Jože Mlinarič, Jože Curk, Dominikanski samostan na Ptuju (Ptuj, 2010), str. 34. 15 "item idiolatryam committit arborem iuxta domum suam in sui creatoris contumeliam adoran- do …" (1300, V. 3., Maribor: Mlinarič, GZM II, št. 91). Prim. Hans Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte (München, 1962), str. 24 (dalje: Pirchegger, Die Untersteiermark). 16 1298, II. 22. (Mlinarič, GZM II, št. 84; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 24. 17 1300, V. 3., Maribor (Mlinarič, GZM II, št. 91).

42 S tudia H istorica S lovenica

in Gotfrid ter vrsta drugih prič.18 O nadaljnjih postopkih zoper tega roparskega viteza zaradi pomanjkanja virov ni znanega ničesar. Znano je le, da je Wito že 21. maja istega leta prodal s soglasjem svoje žene Jare in svojih sinov, duhovnika Otona ter Wernerja in Josleina, mariborskemu meščanu in služabniku reinskih cistercijanov v njihovem mariborskem dvoru Henriku svoj vinograd na Proše- ku pri Bresternici.19 Witovi sinovi se pojavijo v dokumentih še vse do leta 1347.20 Tako se njegov sin Werner omenja v letu 1307 kot priča v dokumentu, v katerem sta Konrad Mariborski in njegova žena Benedikta zastavila Markvardu z Gromberka na Pohorju štiri kmetije v kraju Pretrež pri Slovenski Bistrici.21 Witova sinova gor- ski mojster Rajnpreht in omenjeni Joslein sta v letih 1321–1334 krški škofiji prodala zidano klet, dvor, mitnino ter fevde in drugo zemljo. Stolp družine je vsekakor v naslednjih desetletjih propadel, kajti v letu 1495 je "pri opuščenem stolpu" prebival Krištof Tannhauser, pač pa se 1542 omenja pri Bresternici dvor z vinogradi. Dvor zna biti ostanek nekdanje posesti Witovih potomcev.22 Mariborski župnik Wocho, omenjen v listinah od 1300 do 1315, in kasneje sekovski škof (1317–1334), verjetno ni bil plemiškega rodu.23 Ali je "herr Hovch", ki ga najdemo v nekem dokumentu iz 1295, izdanem za cistercijanski samostan v Vetrinju, identičen z Wochom, ni moč dokazati.24 Kot mariborski župnik se Wocho (Boto plebanus in Marchpurga) prvič omenja, ko je bil avgusta meseca 1300 na gradu Seggauu pri Lipnici prisoten kot priča pri zasliševanju že omenjenega roparskega viteza Wita iz Bresterni- ce.25 Wocha nekajkrat srečamo kot pričo v listinah zlasti gospodarske narave (nakup ali dar posesti) za samostane. Omenjajo pa se naslednje duhovne ustanove: Vetrinj (1305, 1315),26 Žička kartuzija (1311, 1313),27 Št. Pavel v Labotski dolini na Koroškem (1311)28 in Studenice (1312).29 Wocho je bil tudi priso-

18 1300, VIII. 23., Seggau (in dorso listine: Mlinarič, GZM II, št. 31). 19 1300, V. 21 (Mlinarič, GZM II, št. 92). 20 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 24. 21 1307, IX. 3., Maribor (Mlinarič, GZM II, št. 118). 22 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 24–25. 23 Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau, str. 70. O imenu Wocho: prim. Woko von Rosenberg, štajerski deželni glavar: "Woko" in "Wokko" (1260: Mlinarič, GZM II, št. 3 in 5); "Wocho" (1261: Mlinarič, GZM II, št. 7). 24 1295, VII. 22. (Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau, str. 70) 25 1300, VIII. 23., Lipnica /Leibnitz: pripis v: 1300, V.2., Maribor (Mlinarič, GZM II, št. 91). 26 "… her Wokch der pharraer von Marchpurg …" (1305, III. 25., Maribor: Mlinarič, GZM II, št. 109). "… her Wolgkh …" (1315, VII. 22., Maribor: Jože Mlinarič, Gradivo za zgodovino Maribora (GZM) III (Maribor, 1977), št. 36 (dalje: Mlinarič, GZM III). 27 "…dominus Vocco plebanus Marchpurgensis …" (1311, VI. 16., Maribor: Mlinarič, GZM III, št. 5); "… her Woch …" In njegov kaplan "her Johan der Polan" (1313, II. 22., Maribor: Mlinarič, GZM III, št. 24). 28 1311, XI. 3. (Mlinarič, GZM III, št. 8). 29 1312, XI. 14., Maribor (Mlinarič, GZM III, št. 21).

43 J. Mlinarič: Mariborska župnika, kasnejša sekovska škofa ...

Epitaf v letu 1334 umrlega sekovskega škofa Wocha v stolnici v Sekauu (Benno Roth, Seckau: Der Dom im Gebirge (Graz, 1983), str. 173)

ten pri izdaji treh dokumentov, izdanih v korist lavantinskega škofa Werner- ja, ki mu je mariborska meščanka Elizabeta prodala vinograd na Račjem bregu (zahodno od mesta). Dve listini je tudi pečatil.30 Zanimiv je dokument iz 1315, v katerem je tudi v prisotnosti Wocha Rudolf Mariborski svojemu sinu ob nje-

30 Listina je bila pečatena "mit herrn Bokken …" (1305, VII. 12., Maribor: GZM II, št. 112); "… her Bokch" (1305, IX. 17: Mlinarič, GZM II, št. 115).

44 S tudia H istorica S lovenica

govi posvetitvi za duhovnika podaril vinograd na Prošeku pri Bresternici.31 Ob mariborskem župniku se pojavijo kot priče tudi njegovi kaplani: Heidenreich, Herman (1302), Ožbalt (1305) in Janez der Polan (1313). Wocho je bil mariborski župnik najdlje do leta 1325, od takrat dalje pa se omenja njegov naslednik Gerhoh von Radek.32 Ker je Wochov predhodnik škof Friderik pl. Mitterkirchen (1308–1317) umrl 23. avgusta 1317, bi mogel Wocho postati sekovski škof v mesecu sep- tembru istega leta.33 V njegovem času je potekal boj med Ludvikom Bavarskim in Friderikom Lepim, vendar se Wocho za razliko od drugih sekovskih škofov tedanje dobe ni vmešaval v politiko, ampak se je posvetil svoji škofiji.34 Pač pa je Wocho v cerkvenih zadevah 1324 deloval po naročilu avignonskega papeža Janeza XXII.35 Veljal je za dobrega gospodarja, saj je z vrsto nakupov povečal škofijsko posest in je že leto dni po izvolitvi za škofa dal popisati vse sekovske fevde in jih potrdil škofijskim fevdnikom.36 Popis velja za najstarejšo ohranjeno fevdno knjigo za sekovsko posest. Poskrbel je tudi za reformo sekovskega samostana, ki je bil v duhovnem in gospodarskem pogledu propadel, zlasti pa je bil tudi močno zadolžen. Zato je izdal tako za moški kot tudi za nunski samostan stroge statute.37 V letu 1319 pa je Wocho podelil za dve svetišči cistercijanov v Reinu odpustke: za kapelo sv. Ane v Gradcu in Marijino cerkev v Strassen- glu pri Judenburgu pri Reinu.38 Čez nekaj let je škofu Rudolfu Liechtensteinske- mu dovolil, da ima pri svoji grajski kapeli sv. Janeza Evangelista in sv. Katarine stalnega kaplana.39 Škof Wocho je želel biti pokopan v Seckauu. Leto dni pred svojo smrtjo (1333) je naredil ustanovo, s katero je podaril stolnemu proštu Penzlu, korarjem in kornim nunam dar v vrednosti osemdeset mark srebra (2 švajgi, mlin in kmetijo z dvema tretjinama žitne desetine in desetine od živine). Posest oziroma dohodke je Wocho kupil od Ditmarja, sina pesnika Otokarja iz Geule. Zato pa so mu morali v sekovski cerkvi zagotoviti grobnico. Vsakokratni prošt naj bi za dokončanje desnega stolpa (ki ga je sam pričel zidati) in za obhajanje oble-

31 1315, II. 15. (Mlinarič, GZM III, št. 34). 32 "Gerhoch von Radek" (1325, VIII. 4., Maribor: Mlinarič, GZM III, št. 73). Glej še: 1325, IX. 8., Maribor (Mlinarič, GZM III, št. 74); 1325, IX. 29., Maribor (Mlinarič, GZM III, št. 75); Wocho bi mogel kot škof še nekaj časa obdržati mariborsko župnijo. 33 Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau, str. 70. 34 Prav tam. 35 Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau, str. 23. 36 1318, IX. 28. (Hermann Wiesflecker, Regesten des Herzogtums Steiermark (RHSt) I/1 (Graz, 1976), št. 999, str. 265 (dalje: Wiesflecker, RHSt I/1)). 37 Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau, str. 70–71. 38 1319, III. 31., Gradec (Wiesflecker, RHSt I/1, št. 1064, str. 281; 1319, Iv. 14., Gradec (Wiesflecker, RHSt I/1, št. 1071, str. 282). 39 Robert Baravalle, Steirische Burgen und Schlösser (Graz, 1936), str. 257.

45 J. Mlinarič: Mariborska župnika, kasnejša sekovska škofa ...

Portret sekovskega škofa Wocha v stolnici v Sekauu (Foto: Jože Mlinarič)

tnice njegove smrti letno potrošil po osem mark denarja, zakristan pa naj bi izdal za nabavo dvanajstih svečnikov, ki naj bi jih postavili na škofovem grobu, po pol marke denarja na leto. Korarjem in benediktinkam pa naj bi prošt letno izplačal po štiri in pol marke denarja.40 Wocho je umrl 30. oktobra 1334, pokopali so ga v severni stranski cerkveni ladji. Njegov nagrobnik je najstarejši ohranjeni epitaf katerega od sekovskih škofov in s tem tudi katerega od mariborskih župnikov. Zgodnjegotska figura škofa z nizko skoraj v romanskem stilu upodobljeno mitro in s škofovsko pali- co v desnici je nagnjena čez bogato nagubani mašni plašč. V levici pa škof drži knjigo.41 Salzburški nadškof Friderik je po vsej verjetnosti imenoval za Wocho- vega naslednika Henrika II. pl. Burghausena (1334–1337) zaradi njegove teme- ljite izobrazbe, sposobnosti in ugleda.42

40 Benno Roth, Seckau: Der Dom im Gebirge (Graz, 1983), str. 170 (dalje: Roth, Seckau). 41 Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau, str. 73. Foto epitafa: Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau, str. 72; Roth, Seckau, str. 173. 42 Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau, str. 75.

46 S tudia H istorica S lovenica

Jože Mlinarič

MARIBOR PRIESTS, LATER BISHOPS OF SECKAU, ULRICH II. PL. PALDAUF (1297–1308) AND WOCHO (1317–1334)

SUMMARY

The extensive parish of Maribor was not only a city parish, but extended to the east to Vurberk and to the west to Ožbalt by the river Drava. Noble, highly educated priests, holding high ecclesiastical offices competed for this prestigious and rich parish. So it followed that the first three known priests were from the genus of Maribor lords. Two of these priests even became Sechau bishops. They were Ulrich II. pl. Paldauf (1297–1308) and Wocho (1317–1334). Ulrich was first mentioned in 1290 as the vidame of Salzburg and a priest of Ptuj, and in 1296 he was mentioned as the Archdeacon for the Lower margraviate. He worked as a priest of Maribor in the year 1295 and perhaps until the year 1300. We know nothing about Ulrich in his role as a priest of Maribor. His governing capabilities were certainly crucial for his appointment as Bish- op of Seckau after the Salzburg archbishop, as he previously performed in the vidame office in Leibnitz, a part of which were extensive holdings in Ptuj and in the Posavje region. At the beginning of his bishop service, he obtained some lands for the diocese in Slovenske gorice. At the time of his episcopal service, the ecclesiastical court investigated the transgressions and crimes of Wit, a rob- ber knight from Bresternica, who was accused of calling on the devil and idol worshiping, seeing as he supposedly worshiped a tree near his dwelling. Ulrich's successor Wocho was mentioned as a priest of Maribor in several documents of economic relevance for our monasteries or those close to us (Vik- tring, Žice monastery, St. Paul in Carinthia and Studenice) in the years between 1300 and 1315. Wocho's seal was even used on some documents. Wocho was a priest of Maribor at most until 1325, as his successor, Gerhoh Radek, is mentioned since then. Wocho, unlike other contemporary bishops of Seckau, did not interfere in politics, but was devoted to his diocese. He worked on ecclesiastical matters by order of the Avignon Pope John XXII. He was known as a good governor because his purchases were all in favor of the extension of the diocesan property. The oldest maintained book of Seckau diocese fiefs is from his era. Wocho chose his own tomb in the northern side aisle of the Seckau cathedral and made a special institution in 1333 for this purpose. His tomb- stone is the oldest preserved epitaph of any Seckau bishop and simultaneously of any priest of Maribor.

S tudia H istorica S lovenica

UDC 37.018.56:27-789.5(497.4Maribor) 1.01 Original Scientific Paper

Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor and its Modern Heirs (On 200th Anniversary of Restoration of Jesuit Society)

Stanislav Južnič

B.A. in Physics, Ph.D. in History, Mellon Fellowship University of Oklahoma, Department of the History of Science 601 Elm, Room 622 73019-3106 Norman, Oklahoma, USA e-mail: [email protected] [email protected]

Abstract: The list of Jesuits serving in Maribor before the suppression of Jesuits in 1773 is provided. Their profiled knowledge in mathematical and technical sciences is highlighted as the base of future Maribor higher studies of philosophy, which was not carried out by Jesuits because of the suppression of Jesuits in 1773. After the March Revolution Maribor secondary education caught up the other schools in the territory of modern Slovenia

Keywords: Maribor, History of Education, Jesuits, History of Mathematical-Technical Sciences

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review Maribor, 16 (2016), No. 1, pp. 49–80, 87 notes, 6 pictures, 7 tables Language: Original in English (Abstract in English and Slovene, Summary in Slovene)

49 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

Introduction

In 1859 Maribor achieved the Theological Faculty while the development of other Maribor high schools was considerably postponed because of the vicinity of the influential educational centers in nearby Graz. In spite of that Mari- bor Jesuit Faculty of Philosophy was under preparation, but the suppression of Jesuit order stopped those efforts in 1773. No Maribor native Jesuit of the old society ever served in Maribor downtown, but several Maribor Jesuits made valuable work elsewhere.

Sources

The Jesuit official data are available in their yearly Catalogus Personarum for the years 1717/18–1765, 1767/68, and 1771/72–1772/73. The Jesuit Carlos Som- mervogel (* 1834; † 1902) noted their published works and bibliographic data which are also available in publications of Ladislaus Lukács (* 1910; † 1998). Additional unpublished data were listed in the SI_AS Diarium Ministri and Historia Annua of Jesuit College in Ljubljana and in manuscript of Vipava Jesuit Anton Bukovič (* 1895; †1964). Up to now the best studies on Maribor Jesuits were published by Jurij Matjašič (* 1808; † 1892), Jan Šedivý (* 1899; † 1969), Mlinarič, and Curk.1

Confessor of Bishop of Ljubljana and Prefect of Viennese School

Among the distinguished early Maribor Jesuits was Otto Paumgartner (* 22.3.1653, Maribor; SJ 21.10.1669, Varaždin; † 4.10.1712, Varaždin). From 1673 to 1675 he studied philosophy in Graz, and from 1680 to 1682 he studied theology in Vienna. In 1686 and 1687 he taught philosophy as the leader of congregations in Gorizia. From 1693 to 1695 he was the confessor of the Ljubljana Bis- hop Žiga Krištof Herberstein (* 13.2.1644, Graz; † 20.7.1716, Perugia) who served in Ljubljana from 1.5.1684 to 24.5.1701.2 After Paumgartner, Herberstein's last confessor was Andreas Schweiger (* 1648, Ljubljana; SJ 1664, Vienna; † 1711,

1 Jože Curk, "Nekdanji jezuitski kolegij v Mariboru in njegov gradbeni mojster Janez Fuchs. Iz zgodovine Maribora," Časopis za zgodovino in narodopisje, no. 1–2 (1983); Jože Mlinarič, Franc Cerar, Jože Curk, Župnija svete Magdalene v Mariboru:1289–1989 (Maribor, 1989); Arhiv jezuitov sv. Jakob, Ljubljana, Anton Bukovič, Družba Jezusova na slovenskem Štajerskem (tipkopis 1959). 2 Ladislaus Lukács, Catalogus generalis seu Nomenclator biographicus personarum Provinciae Austriae Societatis Jesu (1555–1773) 2 (Romae, 1987–1988): 1163–1164 (hereinafter: Lukács, Catalogus).

50 S tudia H istorica S lovenica

Graz) who served as confessor of the King in Graz in 1702.3 Jožef Renckl (* 11.9.1725, Maribor; SJ 14.10.1741, Vienna; † December 1795, Vienna) studied philosophy in Vienna from 1745 to 1747. With his considerable mathematical talent, he specialized applied mathematics in Graz in 1750. Next year he taught rhetoric as the librarian in Ljubljana.4 From 1752 to 1755 he studied theology in Graz. He worked very successfully in Vienna as prefect of teachers and counselor from 1664 to 1773 during the last decade of Old Jesuit Society.

Jesuits in Maribor: Working under Baron Apfaltrer

In 1757/58 and 1758/59 up to 27.5.17595 the first Maribor superior and prefect of teachers was Baron Ernest Apfaltrer (Apfaltern, * 24.6.1701, castle Grmače by Litija; SJ 27.10.1718, Vienna; † 14.10.1767, Steyr). He studied philosophy including physics with Theophilus Thonhauser (* 1690, Vienna; SJ, 1705; † 1757, Vienna) in Graz in 1722/23 and mathematics with later librarian in Ljubljana Leopold Galler. In 1726 Thonhauser translated the meteorological work of Roman Jesuit professor Paolo Casati (* 1617; † 1707). Apfaltrer studied theology in Vienna, and taught two trienniums of philosophy with physics in second year in Ljubljana and Vienna from 1735 to 1740. Apfaltrer began his work in Maribor with five priests born nearby. Among them was the former Viennese student of philosophy 1729–1732, Graz student of theology, and Trnava professor of philosophy 1745–1747 Anton Purgstall (Purstall, * 21.7.1708, Karlovac; SJ 14.10.1726, Ljubljana; † 5.9.1771, Ljubljana) who worked in Maribor as Ljubljana and Gorizia missionary. Purgstall was a son of Ogulin commander Major-General and owner of castle Krasinec near Met- lika Hans Adam Purgstall (* 1742; † 1687, outside Prešov) and a relative of Albert Christian count Purgstall (* 1671, Graz; SJ 1686, Graz; † 1744, Vienna), Vien- nese professor of physics and author of study of Confucius, who gave money inherited from his father Hans Ernst count Purgstall to establish Maribor Jesuit College. In 1746 in Trnava the professor of physics Anton Purgstall published anthology of Jesuit Martin Szentiványi's (* 1633; † 1708) agricultural works

3 Lukács, Catalogus, 3: 1518. 4 Arhiv Republike Slovenije (SI_AS 1073), Collection of manuscripts, I./39 r, Diarium Ministri of Jesuit College in Ljubljana, 1649v; Lukács, Catalogus, 3: 1361. 5 Catalogus personarum et Officiorum Provinciæ Austriæ Societatis Jesu (1723): 11 (1760): 15 (hereinafter: Lukács, Catalogus personarum); Theophilus Thonhauser, Dissertatio Physico-Meteorologica De Pluviis, & Ventis Olympi Montis Verticem, Ut fama fert, non infestantibus P. Paulo Casato (Vienna, 1726). Slika 1

51 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

Title page and pictures of a poem about electricity published by later Maribor missionary Purgstall

with advices against pests6 which certainly influenced his Maribor audience. In the same year Pugstall as a promoter with his student Ján Purgina (1719–1748) published a poem on Electricity which was the first work in that field printed

6 Lukács, Catalogus, 2: 1307; Catalogus personarum 1758: 42; Franc Ksaver Lukman, "Purgstall Anton", SBL 8 (Ljubljana, 1952); Anton Purgstall (promotor), Oeconomia philosophica, ex tribus tomis R.P. Martini Szent - Ivany S. J. collecta, et honoribus ... Dominorum cum in Alma .. Archi - Episcopali S. J. uni- versitate Tyrnoviensi Prima AA. LL. & Philosophia Laurea insignirentur. Promotore .. Antonis Purgstall ... a condiscipulis physicis inscripta (Trnava, 1746); Anton Purgstall (promotor); Ján Purgina, De Vi Electrica, Carmen Didacticum (Trnava, 1746); Albert Purgstall, Synopsis vitae et doctrinae Confucij philosophi sinensis XXX. gnomis ethicis comprehensae... (Augsburg, 1707); August Dimitz, History of Carniola Volume IV: From Ancient Times to the Year 1813 (Cleveland, 2013): 23; Jan Šedivý, "Borba za ustanovitev mariborske Klasične gimnazije", Kronika 8, no. 2 (1960): 127; Jan Šedivý, "Iz zgodovine mariborske klasične gimnazije", Časopis za zgodovino in narodopisje 38, no. 3 (1967): 85 (hereinafter: Šedivý, "Iz zgodovine"); Marián Kireš, Some Historical Points of View on Electricity in the Slovak Region. 200, reviewed on 2/10/2016 from the site http://ppp.unipv.it/Collana/Pages/Libri/Saggi/ Volta%20and%20the%20History%20of%20Electricity/V%26H%20Sect2/V%26H%20199-204.pdf; Elena Síkorová, "Didaktická báseň o elektrickej sile od Jána Purginu", in: Ivan Makovíny (ed), Zborník prednášok K dejinám elektrotechniky na Slovensku (Zvolen, 2007): 34–41.

52 S tudia H istorica S lovenica

in Slovakia. In three parts of the work he discussed friction, conduction, and electrical light. Apfaltrer's primary group of collaborators also included Blaž Szaplatnigg, Ignac Liesanig, Ernest Steinberger and Ljubljana student of philosophy, Graz student of theology, and publisher of semi-original Slovenian church songs Primus Laurenzhizh (Lavrenčič, * 3.6.1703, Vrhpolje pri Vipavi; SJ 23.10.1735, Vienna; † 10.8.1758, Maribor) who was a missionary of Klagenfurt and Gorizia in Maribor but died soon.7 Apfaltrer also hired a magister Joseph Häsl and former Ljubljana carpenter-organist Karl Anspacher (* 21.12.1723, Sankt Veit an der Glan (Šentvid by Glina) in Carinthia; SJ 27.10.1749, Vienna; † April 1794, Graz) as buyer and economist in 1757/58–1758/59.8 Next year Apfaltrer employed one more professor to head altogether eight Jesuits in his Maribor residence.

Table 1: Number of Jesuits in Maribor (Priests, Masters, temporary helpers)

1758/59, 1769/70, 1765/66– Period 1757/58 1761/62– 1759/60 1760/61 1768/9 1771/2– 1770/71 1767/68 1764/65 1772/73

Priests 6 7 5 6 8 9 9 10

Masters 1 1 2 2 0 0 0 0

Temporary 1 1 1 1 1 1 2 1 Helpers

From 1744 to 1746 Ernest Steinberger (Janez Vincenc, * 8–12.1.1721, Ormož (Fridav) in Styria; SJ 18.10.1740, Vienna; † 8–18.2.1760, Maribor) studied philosophy and theology in Graz and in 1757/58 and 1758/59 he lectured on Grammar as Catechist and Historian of the Jesuit House in Maribor. Just in the middle of his work he passed away as spiritual and exam-monitor in 1759/60. He was the second son of manager of the manor Ormož and later city scribe (1741–1746) Janez Matija Steinberger and his wife Francisca (Maria) from Maribor.9 From 1743 to 1745 Ignatius Liesganig (* 5.2.1723, Graz; SJ 11.10.1739, Vien- na; † 1787) studied philosophy in Klagenfurt. From 1750 to 1753 he studied

7 Lukács, Catalogus, 2: 852; Catalogus personarum, 1758: 42; Janez Logar, "Lavenčič Primož", SBL 4 (Ljubljana, 1932). 8 Lukács, Catalogus, 1: 30; Catalogus personarum 1758 : 42, 1759: 42; Šedivý, "Iz zgodovine", 86. 9 Lukács, Catalogus, 3: 1600; Catalogus personarum 1758 : 42, 1760: 42; Boris Golec, Ormož v stole- tjih mestne avtonomije: posestna, demografska, gospodarska, socialna, etnična in jezikovna podoba mesta ob Dravi 1331–1849 (Ljubljana, 2005): 17, 164 (hereinafter: Golec, Ormož); Šedivý, "Iz zgodovine", 86.

53 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

theology in Trnava. In 1757/58 he was in Maribor as missionary and Catechist. In 1760 and 1761 he was a Viennese missionary in "Stainhott" Viennese Cas- tle in company of a slightly younger Jesuit Pater Leopold Hittner (* 13.8.1724, Vienna). Ignatius' brother was the famous surveyor and mathematician Joseph Xavier Liesganig (* 13.2.1719, Graz; SJ 28.10.1734, Vienna; † 4.3.1799, Lvov)10 who measured the meridian in the area of Radgona, Maribor, and Varaždin. Their father Wolfgang was majordomo of the count Karl Dietrichstein in Graz. From 1748 to 1750 Karl Pauer (* 4.11.1728, Klagenfurt; SJ 4.11.1744, Trenčin; † August 1789, Ljubljana) was a Viennese student of philosophy, and from 1754 to 1757 he was a student of theology in Graz. From 1758/59 to 1761 he taught humanities as missionary, German catechist, leader of congregations, and he also noted the history of Jesuit house in Maribor.11 From 1740 to 1745 Franciscus Halsinger (* 1717, Gresten in Lower Austria; SJ 1736, Steyer; † 1796, Spitz) studied philosophy in Vienna. In 1758/59 he was missionary, catechist, and confessor in Maribor.12 From 1737 to 1739 Franciscus Florianschiz (* 18.12.1716, Senj; SJ 16.10.1734, Vienna; † 1792, Klagenfurt) studied philosophy in Graz where he also got his Ph.D. in theology. In 1758/59 he was spiritual and administrative worker in Maribor.13 Martin Lessar (Joannes, * 23.10.1726, Ljubljana; SJ 14.10.1747, Trenčin; † after 1773) studied theology in Košice from 1754 to 1757. From 1759 to 1766/67 he was Maribor missionary, Slavic confessor, counselor, and preacher. In 1763/64, 1764/65, and 1767/68 he was enlisted in Hungarian Gyöngyös east of Budapest as preacher and confessor but he worked on the same jobs in Maribor. Afterwards from 1769 to 1773 he was preacher in Klagenfurt.14 From 1753 to 1757 Joseph Häsl (Hasl, * 14.11.1733, Celje; SJ 17.10.1752, Graz; † 2.8.1804, Sv. Jakob in Dol) studied philosophy in Vienna. In 1758 and 1759 he lectured on Grammar and headed the congregations in Maribor before his Viennese theological studies. In 1765/66 he returned to Maribor to teach humanities, lead the congregations, and to note the important events of the history of local Jesuit house. Later he published several Slovenian books. On 2.2.1770 he made his last vows in Ljubljana.15

10 Lukács, Catalogus, 2: 883–884; Catalogus personarum 1758: 42; Šedivý, "Iz zgodovine", 86. 11 Lukács, Catalogus, 2: 1156; Catalogus personarum 1759: 42, 1760: 42, 1761: 42. 12 Lukács, Catalogus, 1: 502; Catalogus personarum 1759: 42. 13 Lukács, Catalogus, 1: 347; Catalogus personarum 1759: 42. 14 Lukács, Catalogus, 2: 874; Catalogus personarum 1759: 42, 1760: 42, 1761: 42, 1764: 43, 1765: 44, 1768 : 42; Ladislaus Lukács, Catalogi personarum er officiorum provinicae Austriae S.I. (Romae, 1982) 1766: 421, 1767: 494. 15 Lukács, Catalogus, 1: 517; Lukács, Catalogi 1766: 421; France Kidrič, "Hasl Jožef, S. J., nabožen pisatelj", SBL (Ljubljana, 1926).

54 S tudia H istorica S lovenica

Styrian Superior Sädler 1760–1763

Paul Sädler (Sadler, * 11.2.1708, Steyr; SJ 15.10.1723, Vienna; † 9.2.1771, Linz) studied philosophy in Graz 1727–1729, and theology in Graz 1734–1737. In Maribor residence he was the superior and perfect of school in years 1760– 1763.16 He inherited his employees from Apfaltrer on the first place and eventually hired only the magister Christophorus Regelsperger (Reglsperger, * 24.9.1734, Stanzendorf in Lower Austria; SJ 17.10.1751, Vienna; † 21.12.1797, Vienna) to teach syntax and grammar and to lead students' congregations in Maribor in 1759/60. Regelsperger accomplished his practical teachings in Maribor after he finished his Viennese studies of philosophy and theology. Regelsperger and Häsl specialized languages in Vienna in 1756/57 and Regelsperger specialized mathematical disciplines with Karl Scherffer and J. Liesganig's students in 1757/58–1758/59 while he was attached to experimental physics cabinet as catechist of St. Margaret. After the Suppression of Jesuits Regelsperger continued to teach poetry in Vienna and published many Latin poems himself.17 Next year 1760/61 Sädler hired Franc Ksaver Scobl (Skobl, * 10.2.1738, "Plackenstei- nensis" (Zbelovo between Celje and Slovenska Bistrica) in Styria; SJ 18.10.1754, Vienna) to teach syntax and grammar just after Scobl finished his Viennese studies of philosophy with repetitions of mathematics in 1758–1760. After Maribor practice Scobl studied theology in Graz.18 Sädler also hired Matija Födermayr (* 6.7.1736, Neukirchen am Groβvenediger in Austria; SJ 3.11.1756, Trenčin) to teach principia and parvae in Maribor in 1760/61 before his theological studies in Vienna 1763–1766 where he was classmate of Gabriel Gruber.19 In 1761/62 after Scobl and Födermayr finished their practices and left Maribor, Sädler hired former Viennese student of philosophy 1759–1760 and of theology Anton Kurz (* 12.9.1733, Vienna; SJ 18.10.1755, Vienna; † 24.2.1795, Vienna) as lecturer of principia and parvae20 and Ignatius Mayer (Mayr) as teacher of syntax and grammar.21 From 1735 to 1737 in Vienna Ignatius Mayr (* 12.7.1716, Linz; SJ 1731, Vienna; † 1789, Linz) studied philosophy, and from 1742 to 1745 in Graz he studied theology. From 1761/62 to 1763/64 he lectured on Grammar in Maribor although in 1763.64 he was enlisted in Gyöngyös east of Budapest.

16 Lukács, Catalogus, 3: 1424; Catalogus personarum 1760: 42. 17 Lukács, Catalogus, 3: 1349; Catalogus personarum 1757: 34, 1758: 34, 1759: 35, 1760: 42; Raymundo Diosdado Caballero, Bibliothecae scriptorum Societatis Jesu Supplementa 1 (Romae, 1814): 84–85. 18 Lukács, Catalogus, 3: 1523; Catalogus personarum 1761: 42. 19 Lukács, Catalogus, 1: 347; Catalogus personarum 1761: 35, 1768: 48. 20 Lukács, Catalogus, 2: 824; Catalogus personarum 1762: 42. 21 Lukács, Catalogus, 2: 972; Catalogus personarum 1762: 42, 1763; 43.

55 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

From 1743 to 1745 in Klagenfurt Joseph Winheim (* 20.8.1722, Eisernerz in Styria; SJ 13.10.1739, Vienna) studied philosophy, and from 1751 to 1753 in Graz he studied theology. He gave his last vows in Linz on 2.2.1757, and from 1761 to 1762 he lectured on Humanities and headed the in congregations in Maribor.22 In 1762/63 Joseph Peternader (* 8.3.1740, Vienna; SJ 21.11.1756 Trenčin) taught principia and parvae in Maribor, after he finished his philosophical studies in Trnava in 1760–1762. Later he studied theology in Vienna 1766–1769.23 From 1738 to 1741 Joannes Untersinger (* 24.3.1711, Velesovo in Carniola; SJ 27.10.1730, Vienna; † 1796, Klagenfurt) studied theology in Graz. From 1749 to 1751 he was in Zagreb as professor of philosophy, and from 1761 to 1762 he served in Maribor as the spiritual, Administrator, and Catechist.24 Janez Nepomuk Morack (Morak, Morach, * 2.9.1731, Ljubljana; SJ 28.10.1748; † 9.1.1807, Radomlje) was a professor of rhetoric in Varaždin in 1757 where he met Hueber. In September 1760 he was consecrated during his studies of theology in Graz accomplished from 1758 to 1761. After he took his Ph.D. in Graz he made his third approbation in Judenburg in 1762. In 1762/63 he lectured on Humanities and headed congregations in Maribor, and in 1764 he acted as the Historian of Jesuit House in Klagenfurt. Later he was preacher in Ljubljana until he became Assistant of the head (subregens) of Seminary in Gorizia where he taught logics, metaphysics, and physics from 1766 in 1767 as professor of philosophy and Confessor. He left for Klagenfurt to become the assistant of the head of seminary, professor of poetry and rhetoric. He was Assistant of the head and Catechist in Ljubljana Seminary. After the suppression in 1773 he stayed in Ljubljana where he worked as the professor of Greek language.25 The sons of Ljubljana nobleman Franz Josef von Pilgram (* 1696; † 26.1.1761, Ljubljana) and Felizitas Konstanzia von Formbacher (* 1796; † 14.1.1784, Lju- bljana) married in Ljubljana on 22.10.1731 were especially important teachers in Maribor. The younger one Bonaventura Pilgram (Bilgram, * 1737, Ljubljana; SJ 17.10.1755, Vienna; † 1782) as Ljubljana student of logics participated in public exam in physics of Bernardin Hohenwart (* 14.5.1734, Ljubljana; SJ 28.10.1754, Vienna; † 3.10.1779, Ljubljana) with profesor Bernard Ferdinand Erberg. Jodok (Judocus, Vajkard) baron Schmidhoffen and his classmate Bonaventura Pil- gram as doublet for discussion presented the elements of logics, metaphysics

22 Lukács, Catalogus, 3: 1854; Catalogus personarum 1761: 42. 23 Lukács, Catalogus, 22: 1196; Catalogus personarum 1763: 43. 24 Lukács, Catalogus, 3: 1749; Catalogus personarum 1760: 42. 25 Lukács, Catalogus, 2: 1044; Fran Ilešič, "Dva slovenska ex-Jesuita (ob koncu 18. veka)", MMK (1905): 40; Catalogus personarum 1763: 43.

56 S tudia H istorica S lovenica

and mathematics in three groups of forty queries in 1754. Bonaventura taught Grammar in Maribor residence in 1759/60 and specialized mathematics during his studies of theology in Graz 1761–1765. In 1766/67 he returned to Maribor and taught Grammar again. Bonaventura's brother Franciscus Ksaver Anton Pilgram (* 17.11.1735, Ljubljana; SJ 17.10.1751, Vienna; † 1816) studied philosophy in Vienna 1755–1757, specialized mathematics in Graz in 1748, and studied theology again in Vienna 1762–1765. In 1766/67 in Maribor he taught humanities, wrote historical notes and headed Congregations.26 From 1739 to 1742 Josephus Cobavio (* 3.11.1712, Rijeka; SJ 15.10.1731, Vienna; † 1773, Ljubljana) studied theology in Vienna. In 1762/63 and 1763/64 he was a spiritual, administrator, and Catechist in Maribor. From 1765/66 to 1766/67 he was in Maribor again as administrator and spiritual. In 1767/68 he was enlisted in Hungarian Gyöngyös east of Budapest as administrator and prefect of preachers but he worked on the same jobs in Maribor. From 1768/69 until the suppression of Jesuits in 1773 he served his third and last term in Mari- bor as confessor, administrator, and spiritual. In the year of suppression of Jesu- its he passed away when he was half way from Maribor to his native Rijeka.27 From 1759/60 to 1765/66 Leopold Fichtinger (* 15.11.1700, Ritsch in Aus- tria; SJ 9.10.1727, Vienna; † 9.12.1768, Zagreb) was buyer, administrator, and economics of the sacristy in Jesuit residence of Maribor.28

Viennese Superior Hueber 1763/64–1764/65

From 1734 to 1736 Augustin Hueber (* 1715, Vienna; SJ 1731, Vienna; † after 1773) studied philosophy in Trnava and theology in Graz 1741–1744. From 1753 to 1757 he was preacher, confessor and historian of the Jesuit house in Varaždin. In 1764 and 1765 he was a superior and prefect of lower studies in Maribor.29 In 1763/64 he employed the Jesuits who were mostly enlisted in Hungarian Gyöngyös, among them former repeater who specialized mathematics in Graz

26 Lukács, Catalogus, 2: 1222; Ludwig Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in der Herzogthum Krain (Gorica, 1905): 75, 158, 199, 206 (hereinafter: Schiviz, Der Adel); Catalogus personarum, 1760: 42; Ladislaus Lukács, Catalogi personarum et officiorum provinciae Austriae, Romae, Institutum Historicum S. I. 1995 (Rim, 1767): 493, 494 (hereinafter: Lukács, Catalogi 1767); NUK. Ms 1544, Historia Annua Collegij Labacensis. 1722–1773, pp. 284, 496; Karl Zinzendorf, Grete Klingenstein, Eva Faber, Antonio Trampus, Europäische Aufklärung zwischen Wien und Triest (Wien, 2009): 438. 27 Lukács, Catalogus, 1: 174–175; Catalogus personarum 1764: 43, 1768 : 42; Lukács, Catalogi 1766 : 421, 1769: 638, 1771 : 129. 28 Lukács, Catalogus, 1: 334; Catalogus personarum 1760: 42, 1761: 43, 1765: 44; Lukács, Catalogi 1767: 494, 1770: 57. 29 Lukács, Catalogus, 1: 614.

57 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

(1750/51) and Trnava student of theology (1752–1755) Franc Xaver Franckos (Fankos, * 27.10.1725, Graz; SJ 6.11.1744, Graz) as missionary enlisted in Hun- garian Gyöngyös,30 former Trnava student of philosophy with specialization of mathematics 1754–1757 and student of theology 1760–1763 Ferdinandus Nusdorffer (* 13.12.1734, Vipava; SJ 18.10.1749, Vienna; † 1789, Ljubljana) as professor of rhetoric and poetics,31 Graz student of philosophy 1762–1763 Lau- rentius Lemocher (* 24.8.1739, Ljubljana; SJ 19.10.1759, Vienna; † 31.12.1765, Graz) as professor of principia and parvae,32 and German catechist and historian of the house Laurentius Pogatschnig (Lovrenc Pogačnik, * 5.8.1698, Kranj; SJ 14.10.1723, Ljubljana; † 11.11.1768, Zagreb) as Vindisch (Slovene) catechist and confessor enlisted in Hungarian Gyöngyös. Pogačnik was the only Maribor Jesuit who finished all his studies in Ljubljana.33 As Häsl, Pogačnik was a famous Latin writer and he eventually published the first ceremonial with Slovenian text printed in Trieste in 1757 several years before he arrived to Maribor. Anton Pernstecher (* 13.6.1727, Kranj; SJ 4.19.1745, Vienna; † after 1790) studied philosophy in Graz from 1749 to 1751, and continued his studies of theology in Vienna from 1757 to 1760. In 1764/65 he served in Maribor as missionary, catechist, and counselor.34 Joseph Schwickhard (* 29.8.1743, Vienna; SJ 18.19.1760, Vienna) taught in lower studies of Maribor in 1764/65 after he specialized mathematics in Trnava in 1764. He studied theology in Graz and completed his lifespan as a preacher in Novo mesto in 1790.35 Joseph Luz (Lutz, * 21.3.1731, Passau; SJ 17.10.1748, Vienna; † 31.12.1770, Eger in Hungary) began his studies if philosophy in Vienna in 1752, and continued them in Trnava from 1753 to 1754. From 1755 to 1758 he studied theology in Graz. In 1764/65 he lectured on Humanities, headed congregations, and wrote a history of the local Jesuit House in Maribor.36 His colleague Blasius Saplatnik (Zaplatnik, Zaplotnik, Szaplatnigg, * 29.6.1724, Ormož; SJ 3.11.1744, Trenčin; † 1784) studied philosophy in Zagreb and theology in Košice in 1751– 1754. He worked in Maribor as Slavic missionary in 1757/58–1762/63 and as the Catechist, Slavic confessor and counselor 1764/65–1767 including 1768 when he was enlisted in Hungarian Gyöngyös. Zaplatnik was still in Maribor as

30 Lukács, Catalogus, 1: 315; Catalogus personarum 1764: 43. 31 Lukács, Catalogus, 2: 1104; Catalogus personarum 1764: 43. 32 Lukács, Catalogus, 2: 869; Catalogus personarum 1764: 43. 33 Lukács, Catalogus, 2: 1252; Catalogus personarum 1764: 43; France Kidrič, Pogačnik Lovrenc, SBL (Ljubljana 1949) 7:. 34 Lukács, Catalogus, 2: 119; Catalogus personarum 1765: 44. 35 Lukács, Catalogus, 3: 119; Catalogus personarum 1765: 44; Janko Jarc, "O Novem mestu ob koncu XXIII. Stoletja", Kronika 5, no. 2 (1938): p. 144 noted ex-Jesuit Alojz Pernstecher in Franz Anton Breckersfeld's manuscript of 1790. 36 Lukács, Catalogus, 2: 1521; Catalogus personarum 1765: 44.

58 S tudia H istorica S lovenica

Professors of mathematical-technical disciplines, classmates, and students of Maribor Superior Halloy (Author: Stanislav Južnič)

59 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

Ljubljana Librarian and historian Franz Wilde listed Lana Terzi's book in earlier edition of 1684 as one of the incomplete works held in Ljubljana Lyceum Library in the late 18th century. The Prodromus part of Lana Terzi's book was missing (SI_AS 1080 box 19) preacher, counselor and confessor in 1768/69–1773. He was probably the first Ormož-born son of weaver Tomaž Zaplotnik from Tržič who bought a house in Ormož in 1722 just before Blasius' birth.37

Belgian Superior Halloy

Apfaltrer's relevant successor in Maribor was Belgian mathematician Peter von Halloy (Holy, * 6.4.1707, Namur in Belgium; SJ 28.10.1722, Trenčin; 23.7.1789, Maribor) as Maribor superior and prefect of teachers from 1766 to 1773. In 1726/27 Halloy studied physics in Graz with later Ljubljana rector Anton Erberg and mathematician Anton Socher (* 1698; SJ 1711, Vienna; † 1771, Vienna) who published famous history of Jesuits of Austrian province in 1740. In 1729

37 Lukács, Catalogus, 3: 1434; Catalogus personarum 1746: 23, 1758: 42, 1759: 42, 1760: 42, 1765: 44, 1768 : 42; Lukács, Catalogi 1766: 421, 1767: 493, 1769: 638, 1770: 57, 1771: 128; Golec, Ormož, pp. 13, 14, 98 noted the birth of T. Zaplotnik’s first child on 29.1.1724; Šedivý, "Iz zgodovine", 86.

60 S tudia H istorica S lovenica

Ljubljana Librarian and historian Franz Wilde listed Lana Terzi's book in Halloy's edition of 1743 under No. 1529 of his catalogue of Ljubljana Lyceum Library in 1800 (NUK, Manuscript department, Wilde, F., Catalogi Librorum Bibliothecae Publicae Lycei Labacensis in Ducatu Carnioliae. Alphabethisches liter- arisches Verzeichnis der in der Laybacher Lycealbibliothek vorhandenen Werke)

Halloy published genealogical research of Upper Austrian counts Starhembergs and before his Viennese studies of theology (1733/34–1736/37). Halloy was a professor of mathematics in Trnava (1738/39), Vienna (1739/40), and Graz (1743/44, 1744/45). He taught physics in Graz in 1741/42. In 1742/43 he edited the selection from the work of Lana Terzi (* 1631, Brescia; † 1687), the deceased Jesuit inventor of famous vacuum balloon. The Jesuits in Ljubljana and Gorizia used and preserved Halloy 's edition of Lana's work. In 1746/47–1747/48 he was a professor of mathematics and experimental physics in Theresianum. In 1745/46 and 1748/49–1755 he was prefect of special Astronomy and of museum of mathematics in Graz as the first director of Graz astronomical observatory which speaks for itself about his qualities. He was elected to that prestigious post for five times up to 1755 which proves that Maribor also got a first rate astronomer with him. In Graz he was the prefect of the specializations of mathematic (1749/50, 1753/54–1761/62), professor of mathematics and counselor until he left for Maribor. One of his suc- cessors in Graz Observatory was Karl Tirnberger from Ptuj appointed in 1765.

61 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

In 1754 Halloy published the anthology of research of acceleration of Jesuits Lana, Giovanni Battista Riccioli (* 1598; † 1671) and Casati with a help of his former Graz repeater on specialization of mathematics (1741/42) Ignác Klaus (Clauss, * 1717, Bratislava; SJ; † 1791, Bratislava).38 Peter Halloy was a relative of Geologist Jean Baptiste Julien d'Omalius d'Halloy (* 1783; † 1875) who discov- ered the mineral Halloysite (1826) which was named after him. Halloy hired Anton Auer (* 30.12.1728, Ptuj; SJ 14.10.1745, Vienna; † 1800, Pécs) who studied philosophy in Vienna in 1749–1751 and theology in Trnava in 1755–1758. In 1760 Auer was preacher, leader of congregations as catechist in Petrovaradin. In 1762–1763 he was in Maribor as missionary, catechist, preacher, counselor and historian of the house and he returned to Maribor 1765/66–1769 as missionary, catechist, preacher and counselor.39 Franz Xaver Ozelberger (Ozlberger, * 5.6.1724, Haarkirchen three miles north of Efferdirgen in Austria; SJ 18.10.1745, Trenčin; † after 1773) studied philosophy in Trnava 1749–1751, and theology in Graz 1755–1758. In 1767/68 he was noted in Hungarian Gyöngyös east of Budapest as teacher of humanities, head of congregations and historian of the house but he worked on the same jobs in Maribor.40 Anton Gasteiger (* 13.6.1705, Leoben; SJ 14.10.1724, Linz; † 11.6.1769, Mill- stadt) studied philosophy in Graz from 1727 to 1729. In 1769 he headed congregations as confessor and counselor in Maribor, but he passed away before he finished his term.41 His colleague was Joseph Höger (* 9.11.1735, Vienna; SJ 17.10.1751, Steyr; † 27.10.1770, Ljubljana) who taught Grammar in Maribor in 1768/69. Höger studied philosophy in Vienna 1755–1757, specialized mathematics in Trnava in 1758, and studied theology in Graz from 1763 to 1766. He came to Maribor from Viennese Theresianum and left for Ljubljana just to find his death there.42 In 1729 and 1730 Mathias Waraschitz (Varašič, * 14.2.1709, Veržej on right bank of Mura River in Lower Styria; SJ 15.10.1725, Vienna; † 1781) studied phi-

38 C. Sommervogel, Bibliothèque de le Compagnie de Jésus 4 (Bruxelles–Paris, 1890–1900): 55; Lukács, Catalogus, 1: 502; Peter Halloy, Francesco Terzi de Lana, Artificia physica selecta ex tomo III Magisterii naturae et artis R.P. Francisci de Lanis 1–2 (Graz, 1742/43); Peter Halloy, Origo et genealogia Starhembergica (Viennæ, 1729); Peter Halloy, Dialogi tres de Celeritate Gravium cadentium, quos finxit inter cleberime Mathematicos et Physicos a S.J. de Lannis, Riccioli et Casati (Graz, 1754); Šedivý, "Iz zgodovine", 84; Agustín Udías, Searching the Heavens and the Earth (Kluwer, 2003): p. 33; Catalogus personarum 1748: 10, 1750: 11, 1754: 11, 1755: 12, 1756: 11, 1757: 11, 1758: 12, 1761: 12, 1762: 12, 1763: 12. 39 Lukács, Catalogus, 1: 41; Catalogus personarum 1768 : 41; Lukács, Catalogi 1766: 421, 1767 : 493, 1769: 638. 40 Lukács, Catalogus, 3: 1127; Catalogus personarum 1768 : 42. 41 Lukács, Catalogus, 1: 400. 42 Lukács, Catalogus, 1: 584; Lukács, Catalogi 1769: 638.

62 S tudia H istorica S lovenica

losophy in Vienna. From 1735 to 1738 he studied theology in Graz. From 1740 to 1742 he was in Zagreb as professor of philosophy, and from 1747 to 1757 he was promoter in Venice. In 1758 and 1759 he was a missionary in military fortress together with a little younger Anton Petaur (* 8.6.1708, Vienna). In 1764/65 he was in Maribor near his native place as spiritual and administrator.43 Ignac Peyrl (Peyerl, * 5.1.1720, "Zwiflensis" in Bavaria; SJ 28.10.1736, Vien- na; † after 1773) studied philosophy in Vienna from 1740 to 1742, and he continued with his studies of theology in Graz (1747–1750). In 1769/70 and in 1770/71 he worked in Maribor as missionary, catechist, preacher, and confessor.44 Franciscus Xaverius Grundtner (* 1739, Ebensee in Upper Austria; SJ 1757, Linz; † 1795, Graz) specialized mathematics in Graz from 1761 to 1762 and took his Ph.D. in theology there. In 1770/71 he lectured on humanities, headed the congregations, and noted the important events of the history of local Jesuit house in Maribor.45 Vajkard Schmidhoffen (Jodok Weikhard, * 17.8.1736, Brezovica by Ljublja- na; SJ 18.10.1755, Vienna; † 1815) endorsed his theological studies in Trnava and Vienna to become preacher and confessor in Maribor from 1768/69 to 1770. In 1773 he was a preacher in Maribor again but the suppression of Jesuits abruptly cut short his efforts. His parents were the Baron Franz Anton Schmid- hoffen (* 1694; † 21.5.1768, Ljubljana) landlord of Lukovica pri Logu and Magdalena Judith born Countess Rattkay. Vajkard Schmidhoffen was younger brother of Maria Barbara Karlotta married Rasp (* 6.12.1729) who inherited the manor Lukovica.46 Franciscus Schmidhueber (Schmidthueber, * 3.10.1717, Passau; SJ 27.10.1733, Passau; 7.1.1795, Graz) studied philosophy in Vienna from 1734 to 1736 and theology in Graz. From 1765 to 1767 he lectured on Grammar in Maribor. In 1767/68 he was enlisted in Wiener Neustadt as confessor historian and counselor but he was teacher of principia and parvae in Maribor. From 1768/69 to 1773 he was in Maribor again as a monitor-consultant, lecturer of Grammar and consulter (consultor).47 Schmidhueber's collaborator was Dismas Kauffman (* 22.6.1734, Graz; SJ 17.10.1750, Vienna; † 1807, Graz) who studied philosophy in Vienna 1754–1756, specialized mathematics in Graz in 1757, and studied theol-

43 Lukács, Catalogus, 2: 1195–1196, 3: 1808; Catalogus personarum 1765: 44 44 Lukács, Catalogus, 2: 1205–1206; Lukács, Catalogi 1770: 57, 1771 : 129. 45 Lukács, Catalogus, 1: 474; ; Lukács, Catalogi 1771: 128. 46 Lukács, Catalogus, 3: 1478; Lukács, Catalogi 1769: 638, 1770: 57; Schiviz, Der Adel, 70, 202, 264; Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem (Ljubljana, 1982): 275 (hereinafter: Smole, Graščine). 47 Lukács, Catalogus, 3: 1478; Catalogus personarum 1768: 42; Lukács, Catalogi 1766: 421, 1767: 493, 1769: 638, 1771 : 128.

63 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

ogy in Graz in 1751–1764. After his last vows he started with teaching of Gram- mar in Maribor in 1765/66, and afterwards he returned to Judenburg.48 Mathias Schmidt (* 14.7.1727, Vienna; SJ 17.10.1743, Trenčin; † 1797, Wiener Neustadt) studied philosophy and theology in Vienna in 1747–1749 and 1754–1757. In 1767/68 he was enlisted in Hungarian Gyöngyös east of Budapest as teacher of syntax and Grammar but he accomplished the same jobs in Maribor. In 1768/69 he taught humanities, headed congregations, and wrote historical diary as a counselor in Maribor.49 Franciscus Habersack (* 1740, Vienna; SJ 1756; † 1772, Judenburg) studied philosophy in Graz from 1760 to 1761 and theology in Vienna. In 1769/70 and 1770/71 he lectured on Grammar in Maribor.50 His colleague in 1769/70 in Mari- bor was the professor of rhetoric and poetry, leader of congregations, historian Christophorus Jenisch (* 13.5.1741, Vienna; SJ 19.10.1757, Vienna; † 6.5.1790, Vienna), a former Viennese student of theology.51 Anton Zanetti (Caspar de Zannetti, * 4.1.1739 or 1740, Škofja Loka; SJ 18.10.1759, Vienna) was a younger son of owner of Grundler's manor near Pol- jane Gate of Škofja Loka Peter Anton Jožef Zenetti (* 5.6.1681; † 1742) and his wife Maria Ivana (Antonia born Kappus von Pichelstein) married on 10.9.1724. Maria Ivana was a daughter of Karl Josef Kappus Pichelstein (* 1664/1668), a member of Academy Operosorum. Anton Zanetti's aunt, Marija Viktorija Zanetti (* 15.12.1665; † 27.6.1699), married Janez Gregor Dolničar (* 1655; † 1719), a founding member of Academy Operosorum. Certainly and excellent intellectual pedigree for Anton Zanetti who studied in Ljubljana with professor of physics Josef Mathia Engstler (* 1725; † 1811) and finished with a very first exam favor- ing Copernicus in 1759. Zanetti specialized mathematics in Graz in 1763. From 1767 to 1770 he studied theology in Vienna. In 1771/72 he taught Grammar in Maribor52 and certainly helped to promote Copernicus in Lower Styria. During the suppression he was in Linz but later did not serve as priest in Ljubljana Dio- cese in 1788 or 1792.

48 Lukács, Catalogus, 2: 692; Lukács, Catalogi 1766: 421. 49 Lukács, Catalogus, 3: 1486; Catalogus personarum 1768: 42; Lukács, Catalogi 1769: 638. 50 Lukács, Catalogus, 1: 488; Lukács, Catalogi 1770: 57, 1771: 128. 51 Lukács, Catalogi 1770: 57. 52 Lukács, Catalogus, 1 : 293; 3: 1885; NŠAL, Baptism book of Škofja Loka 1736–1768. p. 81/4; Diar., I./40r, p. 1754L/14; Catalogus personarum 1759: 16; NUK-4835; Historia Annua, p. 320, No. 13; Schiviz, Der Adel, 157; Smole, Graščine, 704; http://www.gedbas.de/person/show/834533568; Tractatus de incer- titudine scientiarum, recens ex Italico Latine redditus, (Zagrabiae, 1759). Dum Assertiones ex universa Philosophia in aula Academica Archi-Ducalis Societatis Jesu Collegii Labaci Anno Salutis M.DCC.LIX Mense Augusto publice propugnarent praenobilis, ac eruditus Dominus Anton. Jos. de Zanetti, Carn. Locopolitanus, e Fund. Thalb et Nobilis, ac Eruditus Dominus Jodocus Jugoviz, Carn. Crainburgensis Philosophiae in Secundum Annum Auditores, Ex praelectionibus r. p. Jos. Engestler, è Societ. Jesu, A. A. L. L. et Phil. Doct. Ejusdemque prof. publici & ordinarii, et examinatoris, Auditoribus oblatus.

64 S tudia H istorica S lovenica

Anton Meisl (* 15.10.1708, Ptuj; SJ 15.10.1726, Vienna; † after 1773) studied philosophy in Trnava 1729–1731, and theology in Graz 1735–1738. From 1742 to 1768 he served as missionary in Novo Regno (northern South Amer- ica Viceroyalty of New Granada, Virreinato de la Nueva Granada) in modern Columbia and Venezuela. From 1752 to 1755 he was a rector in Mérida in Ven- ezuela. In May 1765 he visited Ljubljana college and probably also his native Ptuj. After the expulsion of Jesuits from Spanish property put his anchor in Ancona on 9.6.1768. He was counselor and confessor in Maribor from 1768/69 to 1771.53 Adam Peitzger (Anton, * 28.8.1724, Baden southwest from Vienna; SJ 15.11.1744, Trenčin; † 10.8.1772, Maribor) studied philosophy in Trnava in 1750 and theology in Vienna. In 1771 and 1772 he served in Maribor as missionary, catechist, German confessor, preacher, counselor, and monitor-consultant.54 Georgius Geischeck (Jurij Gajšek, 28.3.1738, Vojnik; SJ 18.10.1756, Leoben) studied philosophy in Trnava from 1761 to 1762, and theology in Graz from 1766 to 1769. After his last vows in Judenburg he came to Maribor and preached there in 1770/71 and 1771/72 until he left for Ljubljana. He still took care for students in Maribor high school on 2.11.1787 and taught rhetoric (4th class of high School) in Maribor in 1788/89. Gajšek left Maribor High School before 1794 and eventually died elsewhere.55 Ignatius Leeb (* 30.1.1740, Vienna; SJ 18.10.1757, Vienna) studied philosophy in Vienna from 1761 to 1762. In 1763 he specialized mathematics in Trnava. In 1767–1770 he studied theology in Graz. After his last vows he came to Maribor in 1772 as professor of humanities, head of congregations and historian, but he left for Klagenfurt next year.56 Joseph Richter (* 2.4.1744, Anszhensis in Bohemia; SJ 1759, Vienna, 25.11.1772, Maribor) studied philosophy in Trnava 1763–1764 and specialized mathematics as student of theology in Graz 1766–1770.57 He took his Ph.D. in theology in 1771 but died in Maribor soon after his arrival. The former Graz student of theology (1738–1740) Anton Wiser (*4.9.1708, Muta (Mautten) in Carinthia; SJ 7.10.1731, Vienna; † 1782, Klagenfurt) was spiritual, monitor-consultant, and administrator in Maribor in 1772 and 1773.58 Franc Ksaver Edlbacher (Edelbacher, * 15.11.1736, Leib- niz in Styria; SJ 17.10.1759, Graz; † after 1773) studied theology in Graz from

53 Lukács, Catalogus, 2: 990; Lukács, Catalogi 1769: 638, 1770: 57; Lojze Kovačič, "Meisl Anton, misijonar v Kolumbiji in Venezueli: (1708–?)", Slovenski Jezuiti 27, no. 5 (1993): pp. 132–133. 54 Lukács, Catalogus, 2: 1176–1177; Lukács, Catalogi 1771: 128. 55 Lukács, Catalogus, 1: 407; Lukács, Catalogi 1771: 128; Catalogus personarum 1772: 43; Boris Golec, "Trpljenje 'celjskega Wertherja', tosvetne skrbi njegovega sina in uvod v zaton njunega rodu", Zgodovina za vse 18, no. 1 (2011): 19–20 (hereinafter: Golec, "Trpljenje"). 56 Lukács, Catalogus, 2: 858. 57 Catalogus personarum 1773: 55. 58 Lukács, Catalogus, 3: 1858; Catalogus personarum 1772: 43, 1773: 54.

65 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

1766 to 1769. In the year of suppression of Jesuits in 1773 he was in Maribor where he lectured on humanities, headed congregations, and noted the history of local Jesuit house.59 Jakob Gartner (* 27.11.1729, Vienna; SJ 17.10.1747, Vienna) studied philosophy in Trnava (1751–1753) and theology in Vienna in 1756–1759. He came from Krems to Maribor in 1773 as a monitor-consultant, missionary catechist, preacher, councilor, and confessor.60 Joseph Steiger (* 22.2.1720, Olomouc; SJ 3.1.1753, Vienna; † after 1773) was the buyer and Economics of the Sacristy in Maribor in 1766/67.61 The cook Ignatius Ludwig (* 31.8.1722, Žirec (Schurz) northeast of Prague in Bohemia; SJ 28.10.1744, Vienna) was economist, buyer, and manager in Maribor from 1768/69 to 1773. In 1767/68 he was enlisted in Hungarian Gyöngyös for the same work but he probably did it in Maribor.62 Maribor cook in 1769/70– 1770/71 was Anton Staudinger (* 24.8.1730, "Wetenbacensis" in Austria; SJ 28.10.1758, Vienna) and in 1771/72 and 1773 cook was Bartholomeaus Kam- per (Jernej, * 15.8.1727, Trofaiach by Leoben; SJ 1.11.1750, Vienna; † 1773, Maribor).63 In the period 1772–1773 Maribor hosted eleven Jesuits, among them two who worked in the kitchen and too care of economy.

Discussion

Table 2: Maribor Jesuit Superiors and school perfects

Name, Domicile Term

Apfaltrer, Carniola 1757/58, 1758/59

Paul Sädler, Steyr 1759/60–1762/63

Augustin Hueber, Vienna 1763/64, 1764/65

Halloy, Belgium 1765/66–1772/73

59 Lukács, Catalogus, 1: 272. 60 Lukács, Catalogus, 1: 396; Catalogus personarum 1773: 54. 61 Lukács, Catalogus, 3: 1594, 1599 ; Lukács, Catalogi 1767: 494, 1770: 57. 62 Lukács, Catalogus, 2: 910; Catalogus personarum 1768: 42. 63 Lukács, Catalogus, 2: 678; Lukács, Catalogi 1769: 638, 1770: 57, 1771: 129.

66 S tudia H istorica S lovenica

Table 3: Maribor Jesuit Teachers

Class (A principia-parvae; B Aged upon Name, Year of Birth, Native Place syntax-grammar; C rhetoric, Arrival poetics)

Joseph Häsl, 1733, Celje 25 1757/58–1758/59 A, 1765/66 C

Ernest Steinberger, 1721, Ormož 27 1757/58–1758/59 B

Karl Pauer, 1728, Klagenfurt 31 1758/59–1759/60 C

Bonaventura Pilgram, 1737, Ljubljana 23 1759/60 A, 1766/67 A

Christophorus Regelsperger, 1734, Stanzendorf 26 1759/60 B

Matija Födermayr, 1736, Neukirchen 25 1760/61 A

Franc Ksaver Scobl, 1738, Zbelovo 33 1760/61 B

Joseph Winheim, 1722, Eisernerz 49 1760/61–1761/62 C

Anton Kurz, 1733, Vienna 29 1761/62 A

Ignatius Mayr, 1716, Linz 46 1761/62–1763/64 B

Joseph Peternader, 1740, Vienna 23 1762/63 A

Janez Morack, 1731, Ljubljana 32 1762/63 C

Laurentius Lemocher, 1739, Ljubljana 25 1763/64 A

Ferdinandus Nusdorffer, 1734, Vipava 30 1763/64 C

Franciscus Schmidhueber, 1717, Passau 48 1764/65–1772/73 B (1767/68 A)

Joseph Schwickhard, 1743, Vienna 22 1764/65 A

Joseph Luz, 1731, Passau 34 1764/65 C

Dismas Kauffman, 1734, Graz 32 1765/66 A

Anton Pilgram, 1735, Ljubljana 32 1766/67 C

Franz Ozelberger, 1724, Haarkirchen 44 1767/68 C

Mathias Schmidt, 1727, Vienna 41 1767/68 B, 1768/69 C

Joseph Höger, 1735, Vienna 34 1768/69 A

Franciscus Habersack, 1740, Vienna 30 1769/70–1770/71 A

Christophorus Jenisch, 1741, Vienna 29 1769/70 C

Franciscus Xaverius Grundtner, 1739, Ebensee 42 1770/71 C

Anton Zanetti, 1739, Škofja Loka 33 1771/72 A

Ignatius Leeb, 1740, Vienna 32 1771/72 C

Unnamed Pater 1772/73 A

Franc Ksaver Edlbacher, 1736, Leibniz 37 1772/73 C Average age during their first lecturing year 32.0

67 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

Four superiors of the old Jesuit society served in Maribor, each of them also as the prefect of (lower) studies. First three were appointed for the short terms, but Halloy was probably meant to serve long and to introduce higher studies. None of superiors was from Styria. Altogether twenty-eight (and one unnamed) Jesuits taught in Maribor before 1773. Except for the beginning year 1757/58 when there were no students of humanities available, Maribor residence employed three teachers for Grammar (Principia, parvae), Grammar with syntax, and Humanities (Rheto- ric, Poetics). Each teacher therefore taught two classes of altogether six classes of Maribor lower studies. Just the earliest three teachers (Hässl, Steinberger, Scobl) were locals from Lower Styria. Afterwards most teachers came from Vienna (7) and Ljubljana (4), and just one from Graz. Most of the teachers were appointed for one-year term as "Magisters" (masters) during their praxis after they graduated in philosophy and before they started their theological studies which enabled them to be full professors. Especially the earliest seven of them teaching during the period 1757/58–1759/60 were very young in average just 25 years in their beginning year, and the average all of Maribor Jesuit teachers began to lecture in their 32nd year which make them still much younger compared to other employee of Maribor residence. Schmidhueber accomplished the longest teaching term, but the suppression of Jesuits eventually terminated his job. In late 1750-s teaching was considered as a lower kind of job in Jesuit residence and left to young beginners. Therefore, after two year of teaching humanities in Maribor Karl Pauer was promoted as a missionary, German catechist, leader of congregations, and writer of the history of Jesuit house in Mari- bor in 1760/61. He left his previous job of professor of humanities to Joseph Winheim who was a decade and the half his elder. Winheim was in fact professional teacher with a decade of experience when he arrived in Maribor as was Franciscus Schmidhueber and in fact Winheim never did other work.

Table 4: Statistics of fifty-nine Jesuits employed in Maribor before the suppression

Lectured on technical Birthplace Matriculated sciences

Lower Styria 8 Philosophy in Graz 11

Upper Styria 7 Mathematics 1 (Graz) Theology in Graz 28

Carniola 13 Philosophy in Ljubljana 4

Croatia (Military Frontier. Philosophy 4 (Trnava, Zagreb 2, Theology in Ljubljana 1 Kvarner.Liburnia) 3 Ljubljana–Vienna)

Carinthia 3 Philosophy in Klagenfurt 2

68 S tudia H istorica S lovenica

Austria without Vienna 9 Philosophy in Vienna 16.5

Specialized mathematics 11 Vienna 10 Theology in Vienna 16.5 (Graz 6, Trnava 4, Vienna 1)

Bohemia–Moravia 2 Theology in Trnava 4.5

Bayern 3 Philosophy in Trnava 8.5

Belgium 1 Theology in Košice 2

Philosophy in Zagreb 1

39 matriculations in Graz, Altogether 59 Together 16 33 in Vienna

Table 5: Oldness of Maribor Jesuits and Their Terms

Years spent in Maribor Aged upon arrival to Maribor

1 (31)

2 (13)

3 (5) 22–29 (11)

4 (3) 30–39 (21)

5 (1) 40–49 (16)

7 (1) 50–59 (7)

8 (4) 60–65 (4)

15 (1)

One return (7)

Double return (1)

Average duration of appointments in Maribor 2.4 Average 40

Twenty-nine Maribor Jesuits were born in predominantly Slavic speaking regions of Carniola, Lower Styria, Bohemia, Moravia, Klagenfurt, Šentvid by Glina, Karlovac, or Kvarner. That was almost half of them all. The Jesuits from Celje, Vojnik, Veržej, Zbelovo, two from Ormož, two from Ptuj were the only Lower Styrians among the Maribor Jesuits. The natives of Maribor did not serve in their own downtown, which was pretty unusually. Almost one quarter of Jesuits who were working in Maribor were born in Carniola, and other quarter of them was born in Styria. For most of Jesuits serving in Maribor the data about their studies are available. The future Maribor Jesuits mostly studied

69 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

philosophy in Vienna, and they preferred to study theology in Graz. Almost all Maribor Jesuits matriculated in Graz, namely 39 of altogether 59 Jesuits including five uneducated temporary helpers who served in Maribor. The result is certainly expected considering Graz as the capital of Styria. Vienna was hardly less popular with 35 matriculations. Joseph Luz began his philosophical studies in Vienna but finished them in Trnava and Schmidhoffen began his theology in Trnava to finish it in Vienna. The youngest Jesuit serving in Maribor were Schwickhard aged twenty- two, Franc Ksaver Scobl (Skobl) from Zbelovo, Peternader, Ljubljana-born B. Pilgram, aged twenty-three, Födermayr from Neukirchen, Lemocher from Lju- bljana, and Celje-born Häsl who turned twenty-five when he was hired to teach Grammar and lead congregations in Maribor immediately after he finished his Viennese philosophical studies. The oldest Jesuits appointed for Maribor were Pogatschnig from Kranj, Anton Wiser from Muta, and Anton Gasteiger from Leoben who happened to be sixty-four. Zaplatnik from Ormož accomplished far the longest term in Maribor, and the Rijeka native Jesuit Cobavio worked for eight years in Maribor as administrator and head of the clergy and he was the only one who returned twice to Maribor. The Bavarian Franciscus Schmidhueber lectured on Grammar in Maribor for eight years with an interval in-between, and the Ljubljana missionary Martin Lessar did the same. Most of Maribor Jesuits stayed there just for a year or two, but on average they worked in Maribor for more than two years. The Walloon mathematician Peter von Halloy performed the longest uninterrupted stay in Maribor where he served for eight years as the superior and the prefect of school. Halloy was the most important mathematically trained scholar who ever appeared in Maribor Jesuit College. He began to organize the higher studies in Maribor which did not materialize after the suppression of Jesuits. In spite of suppression Halloy lived in Maribor until his last days. Maribor Jesuits were mostly experienced priests with the average age of nearly forty years upon their arrival to Maribor. The young ones were employed as teachers. Five of them previously taught physics within philosophical trien- nium (Croatian Purgstall in Trnava, Styrian Varašič and Carniolian Untersinger in Zagreb, Carniolian Apfaltrer in Ljubljana and Vienna) or mathematics (Hal- loy) and came to Maribor in their fifties. The other eleven talented graduate students specialized mathematics in the University of Graz (Franckos, brothers Pilgram, Kauffman, Upper Austrian Grundtner, and Carniolian Zanetti), in Trnava (Nusdorffer, Schwickhard, Höger, Leeb), or Vienna (Scobl). Except the second Maribor term of Bonaventura Pilgram all other Maribor Jesuits performed mathematical-technical tasks before their appointment in Mari- bor. The average age of former professors of technical disciplines upon their first appointment in Maribor was 55 years, far more compared to the former

70 S tudia H istorica S lovenica

repeaters on specialization who were in average a decade and a half younger upon their arrival to Maribor. Most of Maribor Jesuit technical experts were born in Slavic speaking regions, six of them in Carniola. Except Varašič all former repeaters on specialization of mathematics had teaching appointment in Maribor, but eventually no former professor of mathematics or physics taught in Maribor. Those technically trained Jesuit experts prepared Maribor for the planned Faculty of philosophy with physics and mathematics included, but the suppression of Jesuit order in 1773 eventually postponed their plans for another two centuries until the establishment of modern University of Maribor. Several Maribor Jesuits served as the missionaries. Some were occasionally employed on Hungarian side of Austrian Jesuit province as professors of philosophy in Zagreb or lecturers of rhetoric in Varaždin. Due to the vicinity of Hungarian border several Jesuits who later worked in Maribor studied in Slo- vakian colleges of Trnava or Košice which were politically part of Hungarian kingdom. Several Jesuits were employed in Gyöngyös east of Budapest and one in Wiener Neustadt while they simultaneously served in Maribor.

Table 6: Jesuits Teachers of Mathematics or Physics in Maribor

Professor of Repeaters on Jesuit In Maribor specialization of Mathematics, or Professor of Physics 1757/58–1758/59 Carniolian Apfaltrer (* 1701, Grmače) P P Ljubljana (1735/36), Vienna superior

Purgstall (* 1708, Karlovac) 1757/58 missionary P P Trnava 1745–1747

Franc Ksaver Scobl (* 1738, P(l) 1760/61 grammar R M Vienna 1758–1760 ackenstein) 1761–1762 spiritual, Carniolian Untersinger (* 1711, administrator, P P Zagreb 1749–1751 Velesovo) Catechist

Franckos (* 1725, Graz) 1763/64 missionary R M Graz 1750/51

Nusdorffer (* 1734, Vipava) 1763/64 humanities R M Trnava 1754–1757

1764/65 spiritual, Styrian Varašič (* 1709, Veržej) P P Zagreb 1740–1742 administrator

Schwickhard (*1743, Vienna) 1764/65 grammar R M Trnava 1763/64

1766 to 1773 P M F Trnava, Vienna, Graz Halloy (* 1707, Belgium) superior 1738/39–1765

Kauffman (* 1734, Graz) 1766 grammar R M Graz 1757

1759/60, 1767 B. Pilgram (* 1737, Ljubljana) R M Graz 1761–1765 grammar

71 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

1767 humanities, F. Pilgram (* 1735, Ljubljana) historian, R M Graz 1748 congregations

Höger (* 1735, Vienna) 1769 grammar R M Trnava 1758

1771 humanities, Grundtner (* 1739, Ebensee in Upper congregations, R M Graz 1761–1762 Austria) historian

Zanetti (* 1739, Škofja Loka) 1772 grammar R M Graz 1763

1772 humanities, Leeb (* 1740, Vienna) congregations, R M Trnava 1763 historian Average age on first Maribor Professors 55, repeaters on specialization 30, average appointment age of all of them 38 Carniola 6, Lower Styria 2, Graz 2, Vienna 3, Upper Domicile Austria 1, Military Frontier 1, Belgium 1

Maribor Secondary Schools a Century after the Pioneering Efforts of Jesuits

After the suppression the former Jesuits continued to teach in Maribor under Ljubljana professor of polemic theology Johan Wanggo (* 1724, Neumarkt; SJ 1745; † 1799) who catalogued the Jesuit books in Ljubljana in 24.1.1774– 28.6.1774. In 1776 the ex-Jesuit rector benefactor of Maribor sick students Johan Ringauf (Ringauff, * 2.8.1739, Klagenfurt; SJ 19.10.1757, Vienna; † 25.6.1806, Maribor) began his three decades of managing Maribor school. Ringauf studied philosophy in Klagenfurt and Graz. He specialized languages in 1760/61, and again in 1761/62 as classmate of Gabriel Gruber. Ringa- uf specialized mathematics under Bošković's friend Karl Scherffer in Vienna in 1762/63 and served as professor of mathematics in Zagreb in 1771–1772 where he published his exam theses.64 In spite of the fact that Maribor Jesuits never achieved their Philosophical Faculty, later generations of Maribor teachers of technical disciplines soon developed the similar secondary schools as did the towns with former Jesuits' Philosophical Faculties. A century ago on the eve of the First World War the excellently equipped teachers' and students' libraries of Maribor Technical College had nearly 10000 volumes including the leading journals of contemporary Electro-Technique thanks to the donations

64 Golec, "Trpljenje", 20, Lukács, Catalogus, 2: 1385; Catalogus personarum 1758: 34, 1759: 36, 1761: 33, 35, 1762: 35, 1763: 34; Johan Bap. Ringauf, Emeric Mihaly, Gregor Hernya (student), Assertiones ex universa philosophia quas in Caes. Reg. Societatis Jesu Academia Zagrabiensi (Zagreb, 1772) 16 pages; Šedivý, "Iz zgodovine", 87, 88, 90; Jurij Matjašič, Geschichte des k. k. Marburger Gymnasiums. Fest- Programm (Marburg, 1858): 92–117.

72 S tudia H istorica S lovenica

of professors Ringauf, Essl, Jonasch, and Ferlinz. They acquired nearly two hundred books which covered mathematics, physics, or chemistry including the descriptive geometry of Jules-Antoine-René de la Gournerie (* 1814; † 1883). They had most relevant scientific journals including Zeitschrift für mathema- tischen und naturwissenschaftlichen Unterricht, Zeitschrift für analytische Che- mie, Chemisches Centralblatt, Naturwissenchaftlische Wochenschrift, Zeitschrift für den physikalischen und chemischen Unterricht, Österreichische Chemische Zeitung and especially important Zeitschrift für Elektrotechnik or Internationa- le Elektronische Zeitschrift. They also kept the updated descriptions of the use of electricity, electrical lighting, or telegraph. The students used Geschichte der Elektrizität of Edmund Hoppe (* 1854) printed in Leipzig in 1884. The Gram- mar school library was even better equipped, although predominantly focused on humanities. They acquired the works of Laplace, Lagrange, Jurij Vega, Crell, or Duhamel.

Table 7: Respectable Physicists and Mathematicians who Taught in Maribor Real School, Teachers' College, or Grammar School after the March Revolution

Respectable Physicists and Mathematicians who Taught in Maribor Real School, Teachers' College, or Grammar School

Andrej Vrečko (Wretschko, * 1846) 1871–1873 G F

Anton Šantel (* 13.1.1845, Pesnica in Styria; † 28.4.1920, Krško) brother-in-law 1869, 23.10.1870–187165 G M, F of the physicist Ludwig Boltzmann Josef Essl (* 1830, Berneck (Pernek); † 14.11.1856–1870 G M, G M66 19.4.1874, Maribor) 15.20.10.1870–1874 headmaster of R 1861.62, next year used holidays for Otto Gehlein G M, F literary work 1862/63, also Natural History and Carl Rieck G M geography67

65 Anton Šantel, Zgodbe moje pokrajine (Ljubljana, 2006): 457 (hereinafter: Šantel, Zgodbe). 66 Marburger Zeitung, 22.4.1874, 13/48: p. 1; Šantel, Zgodbe, pp. 157, 159; Andrej Vovko, »Gimnazijska leta dr. Pavla Turnerja,« Studia Historica Slovenica 1, no. 1 (2001): p. 40. 67 Programm des Kais.-Königl. Gymnasiums in Marburg (1863): p. 25. 68 Tagesbote für Untersteiermark Organ der liberalen Partei 9, no. 159 (20.10.1870): p. 2. 69 Bruno Hartman, Kultura v Mariboru (Maribor, 2001): p. 800 (hereinafter: Hartman, Kultura). 70 Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien 22 (1871): 639. 71 Jakob Zupančič, »50 let višje realke v Mariboru,« v: 49. in 50. izvestje višje državne realke in Mariboru za jubilejno leto 1919/20 (Maribor, 1920): p. 14 (hereinafter: Zupančič, »50 let«); Andrej Hozjan, »Maribor v prvih dveh desetletjih po pridobitvi škofije,« Studia Historica Slovenica 10, no. 2–3 (2010): p. 377 (hereinafter: Hozjan, »Maribor«). 72 Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien 25 (1874): 587, 637; Slovenec 28, no. 124, 31.5.1900): 4. 73 Hartman, Kultura, 500–501, 518, 523–525, 531, 539, 542, 569, 597, 647–648, 768–769, 781, 798; Zupančič, „50 let«, 3.

73 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

Anton Schnidaritsch –1857–1861/62 supplying teacher G M, F

Anton Franz Reibenschuh68 20.10.1870/71–1875 R F

R M, geometrical dawning, 20.10.1870–1899, earlier on Calligraphy, Josef Jonasch69 Orthodox Higher R of Černovice German Language, librarian 1871–1885 G M, geography, Natural Josef Nawratil70 G M History; 1874 headmaster of R

Robert Spiller 1876–190371 R F

Gaston vitez Britto72 1873/11.9.1874–31.5.1900 R M, F

R M, descriptive geometry, Gustav Knobloch73 11.9.1874–1891, 1895–1907 librarian, headmaster R F, headmaster Josef Frank74 1874–1895 and leader of professors' library Luka Lavtar (* 20.10.1846, Železniki in Teachers' College 1875–1915 Upper Carniola; † 9.3.1915, Maribor). M

Heinrich knight Jettmar (* 1849, Lvov) 1879–1883 G F

Vincenc Borštner (*1843, sv. Miklavž in 1868–1870 G M candidate Styria)75 Franz Horak from Bohemian Horovic. In 1879 he married Maribor native G F, history, –1879–1892– Lujza Matilda Marija Fetz, a daughter of geography craftsman and merchant of glassware

Jakob Hirschler (* 1852, Bratislava)76 1880–1897 G F, M

Cajetan Lippitsch –1891/92– G F

Blaž Matek (* 5.2.1855, Gornji Grad by 1891/92–1910 G M Dreta; † 29.1.1910, Maribor). Karl Zahlbrucker (* 2.1.1858, Bratislava; † 1897– G F, M 7.11.1931, Maribor)

747576

Let's have a brief overview on work of Maribor professors a century after the suppression of Jesuits. Carl Rieck lectured on mathematics, but also on

74 Slovenski gospodar 15, no. 7, 17.2.1881), 16, no. 20, 27.7.1882); Etbin Bojc, »Šole in učiteljstvo na slovenskem Štajerskem pred sto leti (prispevek za šolsko zgodovino ob 200-letnici terezijanskih šol)«, Časopis za zgodovino in narodopisje 42, no. 7 (1971): pp. 115–118 (hereinafter: Bojc, »Šole«). 75 Hartman, Kultura, 800; Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien 21 (1870): 488; Verordnungsblatt für den Dienstbereich des K. K. Ministeriums für Kultus und Unterricht (Wien, 1869): 140, 154; http:// www.pgmb.si/zgodovina-prve-gimnazije-maribor/ taken on 28.2.2013. 76 Hozjan, „Maribor“, 376.

74 S tudia H istorica S lovenica

Title page of Hirschler's paper published in Program of Maribor Grammar School (Jakob Hirschler, "Methoden zur Bestimmung von Näherungswerten der Molecülgröβe, in: Programm des Kais.- Königl. Gymnasiums in Marburg (Marburg, 1891): p. 43)

Natural History and geography. He published on geology of Maribor surroundings, on flora on Drava River Island, and on varieties of butterflies. Next year he described the panorama of the hill and church St. Urban north of Maribor on thirty pages.77 After 1771 he edited Marburger Zeitung with German national- istic connotations. After his students' measurements of diffusion of gases in vacuum Vrečko published mostly on mathematics with his biography of Jurij Vega included. His assistant was his Grammar school student Karl Heider who later became a leading zoologist. Heider and his classmates fabricated their own galvanic batteries for fun in their homes in late November 1872.78 In the times when Nikola Tesla lived in Maribor two Maribor professors published comparatively widely read articles on optics and electricity. Jettmar described the formation of waves after the reflection and refraction of light on

77 Carl Rieck, "Skizen aus der Natur", in: Programm des Kais.-Königl. Gymnasiums (Marburg, 1863): pp. 15–24; Carl Rieck, Das Panorama von St. Urban bei Marburg (Marburg, 1864); Šedivý, "Iz zgodovine", 107. 78 Andreas Golob, "Mladostna leta in Mariboru. Dnevnik zoologa Karla Heiderja 1870–1873," Zgodovina za vse 19, no. 1–2 (2012): p. 96.

75 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

Illustrations of Lavtar's ideas published a year before his appointment in Maribor. He endorsed Bošković and Ampère's ideas about molecules (Luka Lavtar, "Vse prikazni v naravi so nasledek ene same preproste tvari z eno samo bistveno močjo (s privlačnostjo)," v: Letopis Slovenske Matice (1873)) flat areas. Later as Viennese professor he published in the top mathematical journals. He married the daughter of Viennese government counselor Eliza von Rabe.79 Aleksander Nagy's successor on the post of president of Maribor Philhar- monic Society was Spiller. Spiller married Eugenia von Helmburg. In 1877 he researched the influences of discoveries of researchers of Galvanic Electricity on the theory of chemistry. Seven years later he published a chemical analysis of the sources of Maribor drinking water. In 1874 Spiller published a mathematical paper together with his Mari- bor colleague Gustav Knobloch. Knobloch and his wife Mathilde Schram had a daughter Hilde Knobloch (* 21.12.1880 Maribor; † 5.12.1960 Graz) who became a celebrated writer. Knobloch arrived to Maribor from Pula in Istria. From 1891 to 1895 he taught in Viennese Technical High School (Realschule) and afterwards returned to Maribor State High School as headmaster. In 1907 after retirement he moved to Graz with his family.

79 Hozjan, "Maribor", 377.

76 S tudia H istorica S lovenica

Spiller's secretary and later vice-president of Philharmonic Society80 Britto wrote on mechanics, and former Ljubljana teacher Luka Lavtar mostly discussed pedagogic issues in Maribor. Lavtar married Amalia Prosinagg, a daughter of Glass-factory owner in Hrastnik.81 The Slovakian Jew Hirschler disliked Slo- venes. A dozen years after his arrival in Maribor he published in Maribor Gram- mar School Yearly a paper on experimental methods needed for determination of the properties of molecular variables according to the modern kinetic theory. Hirschler's writings certainly had much better physics background compared to Lavtar's similar earlier work published in Ljubljana.82 Hirschler criti- cized several early ideas of Karl Robida, Jožef Stefan's Grammar School teacher from Klagenfurt. Hirchler's replacement in Maribor was Karl Zahlbrucker, the elder brother of the headmaster of Viennese Botanic Garden of Natural Muse- um Aleksander Zahlbrucker (* 1860; † 8.5.1938). Karl Zahlbrucker handled an excellently equipped Grammar School laboratory and among others he demonstrated to his students the experiments with "Tesla's Rays"83 of probable elec- tromagnetic origin. Dr. Adolf Pečovnik (* 25.5.1883, Sv. Lenart) assisted Karl on his experiments after he obtained his Ph.D. in Vienna on 23.11.1906. He studied mathematics, physics, and philosophy in Viennese University.84 Later Adolf became the pedagogical inspector of former Maribor District and in second semester of 1939/40 he was appointed headmaster of Grammar School in Ljubljana-Bežigrad. Before his appointment on new Higher Real School in Maribor the Min- eralogist-chemic Anton Franz Reibenschuh (* 1840; † 25.7.1902, Graz) was assistant on the Polytechnic of Graz. In 1875 he was appointed professor in Real school in Graz. There he worked in chemistry laboratory of Nikola Tesla'a friend and professor Richard Maly85 until Reibenschuh became a headmaster

80 Heinrich Jettmar, "Bestimmung der Bildorte und Wellenform de an Ebenen Fläschen reflectiren und gebrochenen Lichtstrahle, auf elementare Wege," in: Programm des Kais.-Königl. Gymnasiums (Marburg, 1879): pp. 3–26; Robert Spiller, "Ueber Beziehungen des Galvanismus zur teoretischen Chemie," in: Programm Marburg. k.k. Staats-Oberrealschule (1877): pp. 3–28; Robert Spiller & Gustav Knobloch, "Ueber Transformation in der orthogonalen Axonometrie", in: Programm Marburg. k.k. Staats-Oberrealschule (1884): p. 8; Jasna Mlakar, "Razvoj mariborskega vodovoda", Zgodovina za vse 5, no. 1 (1998): pp. 8–9; Bruno Hartman, "Mariborsko filharmonično društvo", Časopis za zgodovino in narodopisje 78=43, no. 2–3 (2007): p. 90; Bruno Hartman, Maribor – dogajanja in osebnosti (Maribor, 2009): pp. 185, 193 194. 81 Hozjan, "Maribor", p. 377. 82 Šedivý, "Iz zgodovine", 112, 114; Jan Šedivý, "Profesorji klasične gimnazije v Mariboru. II", Časopis za zgodovino in narodopisje 42=7, no. 1 (1971): 113–116 (hereinafter: Šedivý, "Profesorji"). Luka Lavtar, "Vse prikazni v naravi so nasledek ene same preproste tvari z eno samo bistveno močjo (s privlačnostjo)," Letopis Slovenske Matice (1873):pp. 71–88. 83 Bojc, "Šole", 145; Šedivý, "Profesorji", 143. 84 Narodni list: glasilo Narodne stranke za Štajersko 1, no. 5 (Celje, 23.11.1906). 85 Anton Franz Reibenschuh, „Über das Methylbiguanid und seine Verbindungen,“ Monatshefte für Chemie und verwandte Teile anderer Wissenschaften 4, no. 1 (1883): p. 388.

77 S. Južnič: Sixteen Years of Old Jesuit Society in Maribor ...

of Higher Technical College in Graz before 1896. In 1868 he published the research of cave Pekel by Žalec (Sachsenfeld) which he compared to Postojnska Jama.86 In 1878 in front of the Styria Natural History Society he demonstrated the experiments explaining the theory of fire according to Edward Frankland (* 1825; † 1899), Davy's safety lamp, and K. Knapp's (1870) experiments with gases developed according to the ideas of Karl Heumann (* 1850; † 1894).87

Conclusion

Just like in the other Catholic centers the Jesuits were also responsible for several aspects of the beginning of Secondary Schooling in Maribor. The vicinity of the University and other educational centers in Graz postponed the development of Maribor secondary and higher level schools. Additionally, the suppression of Jesuits stopped the preparations for Faculty of Philosophy in Maribor. In spite of that troublesome development the secondary schooling in Maribor quickly developed the excellence comparable to the other educational centers in the area of Modern Slovenia after the March Revolution.

86 Anton Franz Reibenschuh, "Die Grotte bei Sachsenfeld", in: Mittheilungen des naturwissenschaftlichen Vereines für Steiermark 5 (Graz, 1868): p. 76. 87 Anton Franz Reibenschuh, "Ueber die Theorie der Flamme", in: Mittheilungen des naturwissenschaftlichen Vereines für Steiermark (Graz, 20.1.1877 = 1878): pp. XXVII, XXXVI.

78 S tudia H istorica S lovenica

Stanislav Južnič

ŠESTNAJST LET REZIDENCE STARE DRUŽBE JEZUSOVE IN MARIBORU IN NJENI NOVODOBNI DEDIČI (ob 200-letnici ponovne ustanovite Jezuitske družbe)

POVZETEK

Seznam jezuitov, zaposlenih v Mariboru pred prepovedjo njihovega delovanja leta 1773, kaže nekaj uglednih osebnosti, med katerimi se je odlikoval valonski matematik Halloy. Ti strokovnjaki so v Mariboru razvijali znanje na področju matematičnih in tehniških znanosti in tako pripravljali osnovo za načrtovan študij filozofije v Mariboru. Pet mariborskih jezuitov je že prej poučevalo fiziko ali matematiko v filozofskem triletju. Drugih enajst je specializiralo uporabno matematiko na univerzi v Gradcu. Ti tehnično usposobljeni jezuitski strokovnjaki so pripravljali predvideno mariborsko fakulteto za filozofijo s fiziko in matematiko, vendar je prepoved jezuitskega reda leta 1773 odložila načrte za dve stoletji, vse do vzpostavitve sodobne Univerze v Mariboru. Več kot polovica mariborskih jezuitov stare družbe je izhajala iz slovansko govorečih dežel. To dejstvo podpira tezo, da so vodilni jezuiti zelo dobro razu- meli etnično situacijo okoli njihovih šol. Domačini Mariborčani niso služili v svojem domačem mestu, kar je bilo precej nenavadno. Tudi drugi spodnješta- jerski jezuiti v Mariboru niso službovali prav pogosto. Večina mariborskih jezuitov je študirala v Gradcu, še posebej pa so tja radi hodili na teološke študije. Nekaj zelo mladih jezuitov se je pridružilo kolegiju v Mariboru, v povprečju pa so tja pošiljali zelo izkušene može. Večina mariborskih jezuitov je delala v Mariboru po eno ali dve leti. Več mariborskih jezuitov je delalo v misijonih. Mnogi od njih so študirali ali delali na madžarski strani avstrijske jezuitske province, saj Maribor ni bil daleč od meje. Po marčni revoluciji je mariborska srednja šola dohitela druge podobne šole na ozemlju današnje Slovenije. Knjižnice mariborskih srednjih šol in objavljena dela najpomembnejših mariborskih profesorjev tehnično-matematičnih predmetov pričajo o visoki ravni mariborskih nadaljevalnih šol v 19. stoletju.

S tudia H istorica S lovenica

UDC 94(497.4)"1914/1918":[349.3:355.291] 1.01 Original Scientific Paper

The System of State Allowances and Pensions for Families of Soldiers (1914–1918)

Kornelija Ajlec

Ph.D., assistant professor University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of History Aškerčeva 2, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: [email protected]

Abstract: Through the prism of legislation and its reflection in Slovene media, the article discusses development of social policy in the Austro-Hungarian Empire, particularly in regard to the concerns of soldiers' families. It is depicted that one of the apparent and vital effects of the symbolic militarization of the Austro- Hungarian society was a relatively decent care of soldiers and their families with social transfers during the First World War.

Key words: social security, social policy, First World War, bereavement allowances (previously widow's pensions), alimonies, pensions, disability allowances

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review Maribor, 16 (2016), No. 1, pp. 81–112, 101 notes, 4 pictures, 6 tables Language: Original in English (Abstract in English and Slovene, Summary in Slovene)

81 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

Instead of an Introduction

Dealing with the history of social security, Slovene historiography particularly highlights the labour issues. Prior to 1918, the European social policy was indeed considerably connected to the labour law and therefore social security was mostly associated with the development of the labour movement and economic progress. Development of social security in the Slovene Lands, during the Austro-Hungarian sovereignty, is no exception in this respect. Following the collapse of the guild solidarity and the elimination of the feudal system, both solving social problems in their respective manners, vacuum was created within the new liberal economic system in the second half of the 19th century as it fell behind in adopting the alternative social policy. People had to solve their social problems on their own, since – as it is highly stressed by Dr. France Kresal, a specialist on social issues and industrial development in the Slovene Lands – the lone emergence of a social issue is not yet enough for the state or the society to address it with social policy.1 The troublesome and unpleasant survival strategies of the poor were frowned upon by the state, yet, they were seen by some people as cry for help and therefore they started establishing charity associations, but only addres- sing the most critical issues. In addition to the ecclesiastical Samaritan institutions, the bourgeois charity associations were founded, while the workers and craftsmen created hospice and support societies as well as pension funds. The means were acquired by the members' contributions, which were not mandatory and therefore not everyone had the right to claim them.2 In the middle of the second half of the 19th century, the contemporary legislation started to follow the need for social security with the Bismarck's social security system at the helm. The Austro-Hungarian Empire initially adopted laws to protect the labourers and the poor. In 1883, for instance, the law of labour inspection was adopted which regulated labour protection. Additionally, in the same year the Empire adopted a law which appointed municipalities to take over the organized care for the poor in the country and for that reason they took over the church parochial funds for the poor,3 established in Carniola at the end of the

* At the beginning I must largely thank my colleagues Jasna Vanček, Žiga Koncilja, Urška Strle, Ana Cergol Paradiž and Matjaž Ravbar who selflessly helped me find certain sources. A special thanks also goes to Miha Šimac for his ever welcome advice and comments. 1 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike na Slovenskem (Ljubljana, 1998), 11. 2 France Kresal, "Socialna politika na Slovenskem do druge svetovne vojne kot vir za zgodovino socialnega dela", Socialno delo 52, No. 3 (2005), 162 (hereinafter: Kresal, "Socialna politika na Slovenskem do druge svetovne vojne"). 3 Provincial Code for the Duchy of Carniola, Act no. 16, 26 September 1883, 19–21.

82 S tudia H istorica S lovenica

18th century.4 In 1885, the amendment of the Small Business Act was implemented, which significantly limited the length of workday to 11 hours for factory workers, it regulated workers' contracts, the payment of wages, the standards of working conditions as well as the nightshifts of women and adolescents.5 Next, in 1887 (i.e. in 1891 in Hungarian Prekmurje), a law on personal accident insurance was introduced, and a year after that (in Hungarian Prekmurje no earlier than in 1907), a law on insurance of workers in case of illness or death followed. The latter introduced district, artisan, architectural, cooperative and fraternal funds for miners. Both laws, however, placed Austria-Hungary amongst the exclusive company of few countries, which prior to the First World War, implemented the mandatory insurance of workers in case of illness. Neverthe- less, the law failed to unify the status of all workers: the miners and metallur- gists had their own fraternal funds, in which their illness, accident and pension insurances were regulated. The same applied for the railway workers and public employees who had particularly been privileged ever since the 1850s. Meanwhile, the workers of small businesses and private homes – e.g. housema- ids – were still dependent on the generosity of their employers and personal savings, respectively. A special segment in social security was represented by the sickness funds,6 first of its kind in the Slovene Lands being established in Škofja Loka, in 1889.7 They guaranteed the social rights of the workers while being ill as well as the rights to the health service. They provided sick workers with the, so-called, "sick-leave benefit", a financial support in the amount of 60 percent of their usual wage for the period of maximum 20 weeks.8 The same percent of the sick-leave benefit was given to women as well, although, their wages were lower than men's. After giving birth, they were entitled to one month benefit.9 In some segments, the sickness funds were even preserved until the beginning of the Second World War. All of the above-mentioned laws, including those not specifically mentioned at this point, can outline the structure of Austro-Hungarian social policy which introduced mandatory insurance for the specific group of workers,

4 The purpose of these funds was to explore, survey, join and organize private charities, to fairly distribute the collected amounts and to prevent causes that led to poverty. More on that: Sonja Anžič, Skrb za uboge v deželi Kranjski. Socialna politika na Kranjskem od srede 18. stoletja do leta 1918 (Ljubljana, 2002), 26. 5 Ibid. 6 Bolniška blagajna = die Krankenkasse. 7 Zvonka Zupanič Slavec, "120 let zdravstvenega zavarovanja pri Slovencih (1889–2009), Zdravniški vestnik 79 (2010), 174, and Tone Košir, "Bolniški listi Okrajne bolniške blagajne v Škofji Loki", Loški razgledi 53, No. 1 (2006), 115 (hereinafter: Košir, "Bolniški listi Okrajne bolniške blagajne v Škofji Loki"). 8 Kresal, "Socialna politika na Slovenskem do druge svetovne vojne", 160. 9 Košir, "Bolniški listi Okrajne bolniške blagajne v Škofji Loki", 116.

83 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

particularly in industry. In this regards, this may be observed as a system with a strong degree of selectivity. In terms of organization, various branches of social security were self-governing and merely semi-public institutions, which were more or less only monitored by the state. They were funded by the employers and the workers with their contributions. In this manner, for example, the sickness funds of Krenner's cloth factory in Škofja Loka were funded one-third by the owner, Alojzij Krenner, and two-thirds by the workers.10 This was the practice in all industrial sickness funds, while the state did not provide anything for the construction of welfare funds. Only in 1916, the state exceptionally covered the treatment costs of those people who lost their income.11 However, the Austria-Hungary was not unique in its actions. In Europe, it was considered almost a general rule that the countries left the social structures in the hands of private institutions, in which the distinction between the private and public ones was unclear. With the afore-mentioned laws, the state tried to, at least moderately, affect the policy of social stabilization,12 but with the emergence of national movements, Austria-Hungary was not even remotely a consolidated state formation and could not solve social policy at the monarchy level. The implementation of social security was, therefore, a result of public expectations and demands, particularly the workers and the middle-classes who were not satisfied with merely Samaritan and charity work of the upper- -classes.13 Every attempt to introduce more inclusive policy, in which the state would have a greater role, either failed or was pushed aside to wait for more favorable days when the gradually increasing national friction would cease, which in addition, were present in the obstruction of adopting laws that were supposed to benefit life standards of the Empire's residents. The unity in the Empire, therefore, was absent and consequently, there was no unity in attemp- ting to introduce social security for all residents of the Monarchy.14

The Role of the Army in the Austro-Hungarian/Slovene Society

The Austro-Hungarian Monarchy in comparison to Prussia, i.e. later united to

10 Judita Šega, "Delovni red Krennerjeve suknarne", Loški razgledi 44, No. 1 (1997), 71. 11 State Legal Code, Command no. 129, 6 May 1916, 295. 12 Hannes Grandits, "Kinship and the Welfare State in Croatia's Twentieth-Century Transitions", in: Household and Family in the Balkans: Two Decades of Historical Family Research at University of Graz (Münster, 2012), 454. 13 Tara Zahra, Kidnapped Souls: National Indifference and the Battle for Children in the Bohemian Lands, 1900–1948 (New York, 2008), 82. 14 Herbert Obinger, "Austria – Strong parties in a weak federal polity", in: Federalism and the Welfare State: New World and European Experiances (Cambridge, 2005), 186–187.

84 S tudia H istorica S lovenica

Germany, was not at all extremely militarized state formation, yet it would be wrong to consider that the army had no significant role in the Austro-Hun- garian society. From the mid-17th century onwards, The Habsburg Monarchy strengthened their political power by establishing and upholding permanent military forces – namely, the mercenary team was unreliable and it no longer satisfied the needs of the state as well as it could not keep up with the military technological progress. The permanent army was directly related to the process of state-building and self-presentation of the Habsburg dynasty, which was particularly visible in the image of the emperors who – especially as the Supreme Commanders – normally wore uniforms – of course, with the exception of the empress Maria Theresa. Even if in the 18th century and in the first half of the 19th century the process of employing military culture in a society was rather moderate – predominantly with Maria Theresa's introduction of the eight-years military service – , it was significantly more obvious during the reign of Franz Joseph I. However, this only held true for the first two decades of his rule, since after the introduction of a dual monarchy, the continuation of social militarization was actually no longer possible. From today's perspective, one might argue that the number of soldiers – just before its collapse – was extremely high. After all, at the beginning of 1914, there were 450.000 soldiers and officers serving in the active military service, and after mobilization, the number increased to 3.350.000 men.15

Table 1: Number of soldiers in Austro-Hungarian Empire at the beginning of 1914 and immediately after the beginning of war16

Officers and state Status Soldiers Overall officials

In times of peace 36,000 414,000 450,000

Upon mobilization 54,000 2,846,000 2,900,000

At the beginning of the war 3,350,000 Dispatched to the front (including the 2,080,000 military of gendarmery)

Although, the comparison of Europe's situation from the 19th to the 20th century tells a different story. Namely, if the Habsburg army was one of the largest in Europe in 1866, at the outbreak of the Austro-Prussian war (in total it

15 Edmund Glaise von Horstenau, Österreich-Ungarns letzter Krieg: 1914–1918, vol. II (Wien, 1931), Appendix 1, Table 4. 16 Ibid.

85 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

consisted of 400,000 men, whereas Prussia had 300,000 men),17 it became one of the smallest and worst armed military forces until 1914. Interesting enough is the fact that in 1913–1914 France there was one soldier in 65 men, while in Austria there was one soldier in 132. The number of soldiers in the Monarchy just before the outbreak of the First World War was – in comparative terms – rather low. Such state was, in particular, the result of national frictions within the Monarchy. Following the introduction of the dual monarchy, there were three mutual resources, including military. This meant that the conformati- on for adopting the military budget and all other military laws had to come from both parliaments of the Empire, Vienna and Budapest. Nevertheless, the Hungarian parliament persistently impeded the adoption of the budget and furthermore, repeatedly obstructed the adoption of those laws which would modernize and amplify the Austro-Hungarian army. Thus, in 1900, the number of the Austro-Hungarian military budget was just under 440 million crowns, which was equal to only 35% of what Britain invested that year, 40% of Russia, 41% of the German Empire and 45% of France.18 Despite the above-mentioned data, recent studies advocate that in the second half of the 19th century, a process of social militarization was happening within the Austro-Hungarian society. This was supposedly symbolic since the documents show that there was no practical militarization on a large scale. The army was an essential tool for the emperor and the imperial house to streng- then their status, by which they wanted to pacify the increasing national ten- sions. Supposedly, according to historian Günther Kronenbitter, quoted in the book written by Laurence Cole, they succeeded in doing so after 1900, especially once Bosnia and Herzegovina (BiH) joined the Empire in 1908, when the military influence increased in domestic policy.19 Even so, the army was not by far as strong as the national propaganda would make an average citizen believe it was. Moreover, together with the introduction of the constitutional monarchy, the new Defence Act was adopted in 1868, which among other things, also employed general military service, now shortened from eight to three years. As stated by Slovene historian Rok Stergar, the reduction of serving time immen- sely influenced the decrease of men trying to avoid being drafted to the military

17 Geoffrey Wawro, The Austro-Prussian War. Austria's War with Prussia and Italy in 1866 (Cambridge, 1996), 52. 18 Geoffrey Wawro, Warfare and Society in Europe, 1792–1914 (London, 2000), 206–207. 19 Laurence Cole, Military Culture and Popular Patriotism in Late Imperial Austria (Oxford, 2014 ), 308– 309.

86 S tudia H istorica S lovenica

and simultaneously increased patriotic affections of troops to the Monarchy.20 Amongst the public, serving in the military became a synonym for commitment to the ruler of every man and his family. The new military law was supposed to encompass the entire male population, albeit this was not true. When introducing the new Defence Act, it was assumed that the number of active soldiers and reservists would reach 800,000 men, which indicated a tendency for considerable growth of the permanent army in the Monarchy, however, as mentioned before, this kind of scenario did not occur.21 Although, due to publically expressed intention, it might not be unusual that the newspaper Slovenski gospodar22 wrote "that every John Doe,23 who is somewhat capable enough, should be a soldier".24 The draw specified who was to serve three years in the Common Army or the navy (95,000 men in the entire Monarchy allegedly served in one year), while other men were assigned to the reserve (Ersatzreserve) or Home Guard. The former required only eight-week training, while the latter initially required only few weeks, after 1889 it was one year and after 1893, it required two years.25 Draftees, with at least secondary school education, had to serve one-year volunteer training. In the meantime, the volunteers could reside outside the military posts and they could choose the place of serving the army – but only if they paid for the costs themselves. Many of them chose university places in order to simultaneously finish their studies.26 The lives of draftees who were required to serve three years in the military were often unrelenting, which may partly be evidenced by the fact that the Austro-Hungarian army was stigmatized by the highest degree of suicide rates among the European armed forces. Statistics show that during 1876–1890, 12.53 soldiers in 10,000 committed suicide. For instance, in Saxon armed forces 8.11 soldiers in 10,000 committed suicide.27 The traditional method of training was also beating, which was prohibited with the new Defence Act in 1868, however, it was not completely eliminated. The particularly popular method of "training" was the psychological pressure, which was often ethnically motiva-

20 Rok Stergar, Slovenci in vojska, 1867–1914. Slovenski odnos do vojaških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne (Ljubljana, 2004), 32 (hereinafter: Stergar, Slovenci in vojska, 1867–1914). 21 Ibid, 33. 22 Slovene Landowner/Master/Lord. 23 The original text in Slovene is "vsak božji krst" which insinuates a person without any knowledge or competence. 24 "Nova vojaška dača ali taksa", Slovenski gospodar, 6 May 1880, front-page. 25 Stergar, Slovenci in vojska, 1867–1914, 20. 26 Ibid, 35. 27 Istvan Deak, Beyond Nationalism: a Social and Political History of the Habsburg Officer Corps, 1848– 1918 (Oxford, 1992), 107.

87 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

ted in the multinational monarchy.28 Departure of soldiers for three years, one year, or slightly over eight weeks as a part of the weapons training, often placed a significant strain on the families' everyday lives and budget. However, if the soldier failed to handle psychological and physical burden and thus, did not return home or perhaps got involved in an armed conflict and passed away, the families suffered the consequences of military service even more tragically. In this regard, it soon became clear that the resistance to the army would increase again and with merely reducing service period to three years, would no longer suffice to preserve patriotism and the sense of duty in the military service.

The State Allowances and Pensions in Legislation

As a result of provisions established by the Berlin Congress in 1878, followed by the Austro-Hungarian occupation of BiH, the state soon realized that it needs to provide a special type of social security to soldiers and their families. This led to the unpopular general mobilization and, according to some researches, the occupation process of BiH encompassed between 82,00029 and 95,00030 members of the military. The mobilization also spread throughout the Slovene territory and was accompanied by the words of the Slovene newspaper Kme- tijske in rokodelske novice:31 "The mobilization of Austro-Hungarian army has, along with the lands of Hungary and Croatia, predominantly stricken Carniola, Lower Styria, Carinthia, Littoral and Dalmatia."32 Meanwhile, another Slovene newspaper Slovenski narod33 reported that the lands were "severely stricken and critically short in workers".34 During the occupation of Bosnia and Herze- govina, the newspaper Slovenski gospodar also retrogressively wrote about the absence of "strong working male hands":

Annoyance was great. Collections and donations were fairly abundant, but they didn't suffice. Countless of women were fainting in despair when their husbands were suddenly drafted. But what shriek might happen if the need be to someday

28 Ibid; more on violence while training also: Christa Hämmerle, "'… dort wurden wir dressiert und sekiert und geschlagen …". Vom Drill, dem Disziplinarstrafrecht und Soldatenmisshandlungen im Heer (1868 until 1914)", in: Glanz – Gewalt – Gehorsam: Militär und Gesellschaft in der Habsburgermonarchie (1800 until 1918) (Essen, 2011), 31–54. 29 Tado Oršolić, "Sudjelovanje dalmatinskih postrojbi u zaposjedanju Bosne i Hercegovine 1878", Radovi Zavoda povijestnih znanosti HAZU 42 (2000), 299. 30 "V Bosno", Slovenski narod, 27 July 1878, 2. 31 Agricultural and Artisan News. 32 "Novičar iz domačih in tujih dežel", Kmetijske in rokodelske novice, 31 July1878, 246. 33 Slovene nation. 34 "Domače stvari", Slovenski narod, 27 July 1878, 3.

88 S tudia H istorica S lovenica

send the whole Austrian army to fight instead of a few regiments? Who will help then? The liberal deputies cried loudly in 1878: the state should help! The liberal ministers back then kept that well in mind. A liberal and a minister named Horst /…/ presented the new National Assembly with a blueprint of the act on collecting new military tribute or tax.35

The article was about what might be referred to as a fundamental law which created elements of every subsequent social security of soldiers, adopted on 13 June 1880, termed as the Act on military tax, the military tax supply and the support needed for the families of the draftees.36 The new Act introduced a special tax which was already predicted when adopting the Defence Act in 1868, yet it was only implemented in 1880. First contributions had to be paid in April 1881, and only by those men who were old enough to serve in the army after 1 January 1875, but were exempted from their military duties out of various reasons (they were either incompetent to serve, or they prematurely ended it, or they were the only sons, grandsons and brothers in the family – thus, being the head of the family, or perhaps they emigrated, etc.). The amount of annual fees was individually specified for each payer by the commissions which distributed the payers into 14 pay grades according to their assets and annual income. The minimum fee was 1 gulden, while the maximum was 100 guldens. People with no assets and with the annual income of a day's labour were put into the lowest pay grade.37 Gradually, a lot of criticism emerged regarding the amount of fees which triggered Kmetijske in rokodelske novice, for instance, to publish in 1898:

Now, the highest annual tax is 100 guldens. This is clearly incorrect. If a farmhand or a miner or a worker has to pay 1 gulden per year while earning barely 300 or 400 guldens, then how come those who earn 10,000 or 20,000 and 50,000 or more guldens have to pay 100 guldens? In the German Lands, for instance, people who earn 60,000 guldens per year, have to pay 1,650 of our guldens while in our lands such moneybags only need to pay 100 guldens. That's no balance, especially because the person in mind usually earns something extra with it. Regard-

35 Original text: "Nejevolja bila je velika. Pobiralo je se in tudi darovalo res veliko, a zadostovalo vender ni. Marsikatera žena je obupaje omedlevala, ko so njej moža pozvali hipoma k vojakom. Ali kakšen krik in još ntegne še nastati, ako bo kedaj morala namesto nekoliko regimentov cela avstrijska armada v boj? Kdo pa bo tedaj pomagal? Liberalni poslanci so l. 1878 na glas upijali: država naj pomaga! Tedajšni tudi vseskozi liberalni ministri so si to dobro zapomnili. Liberalec in minister Horst /…/ je novemu državnemu zboru predložil načrt postave o pobiranji nove vojaške dače ali takse." ("Nova vojaška dača ali taksa", Slovenski gospodar, 6 May 1880, front-page). 36 Postava o vojaški taksi, zalogu vojaške takse in o podpori potrebnim rodovinam na vojsko sklicanih = Gesetz vom 13. Juni 1880, betreffend die Militärtaxe, den Militärtaxfond und die Unterstützung der hilfsbedürftigen Familien von Mobilisirten. (State Legal Code, Law no. 70, 19 June 1880, 232–238). 37 "Vojaška taksa", Edinost, 20 October 1880, 2.

89 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

ing this matter, we recommend Slovene deputies to address this issue as soon as possible and introduce an appropriately progressive military tax according to the economic circumstances of an individual. When this happens, something will finally pile up for the wounded as well as the widows and children of those who died for their homeland.38

In the same article, the author mentioned the state being extremely unsu- ccessful in collecting debts and added:

It would be fair that the men who are not capable to serve in the army pay an appropriate amount of the military tax according to their standards. But not only that this doesn't happen, the fees – which are intended for the wounded soldiers or widows and orphans – are too small and they are provided extremely care- lessly since the people still have no consciousness to pay taxes as the general tax morality in Austria is very low, which is partly the Tax Administration's fault.39

All the collected money was put into a special fund called the military-tax supply. The money was also invested and increased in value with interests. Slo- venski gospodar, for example, reported that in 1900 there was already 49,991,890 Kronen (hereinafter: K) in the army supply.40 Therefore, the state collected money in the military-tax supply for all the following social transfers of widows and orphans as well as families of the mobi-

38 Original text: "Na Nemškem na pr. mora plačati našega denarja 1650 gld., kdor ima 60.000 gld. letnih dohodkov, pri nas pa plača tak bogataš samo 100 gld. To ni nobeno razmerje, zlasti ker dotičnik navadno še kaj zasluži. Z ozirom na to priporočamo slovenskim poslancem, naj se pri prvi priliki zavzamejo za to, da se uveljavi premoženjskim razmeram posamičnikom primerno progrešivna vojaška taksa. Ko se to zgodi, potem se bo vsaj kaj nabralo za ranjence in za vdove in sirote tistih, ki so umrli za domovino." ("Vojaške takes", Kmetijske in rokodelske novice, 7 October 1898, 392). Similar comments, for example, had the newspaper Slovenski gospodar five years earlier: "Krvni davek, vojaška taksa", Slovenski gospodar, 19 January 1893, front-page. 39 Original text: "Jedino pravično bi bilo, da tisti, ki ni za vojaško službovanje sposoben, plača njegovim razmeram primerno vojaško takso. A ne samo, da se to ne zgodi, da so takse – katere so namenjene v vojski ranjenim vojakom ali udovam in sirotam ubitih vojakov – premajhne, tudi iztirjajo se skrajno malomarno, ker ljudstvo še nima tiste zavednosti da bi samo plačevalo takse, kakor je sploh davčna morala v Avstriji jako šibka, kar je deloma kriva davčna uprava sama." ("Vojaške takes", Kmetijske in rokodelske novice, 7 October 1898, 392). 40 "Državni zbor", Slovenski gospodar, 20 March 1902, 3. Austria-Hungary changed their currency in 1882 – the gulden, based on the silver standard according to the crown, which had the gold standard. The exchange rate was 2 crowns = 1 gulden. In the library which educated the public on the new currency was written: "The new crown will equal half of gulden and current gulden will equal two crowns. Heller (hereafter: Hlr) is equal to half of kreuzer and [vice-versa op.a.] kreuzer to 2 hellers. Those who buy something for 2 guldens, pay /…/ four crowns. Those who pay the maidservant five guldens per month, will give her /…/ ten crowns." More on that in: Uprašanja in odgovori o uravnavi vrednote (Gorica, 1892), 5, and in: Jože Šorn, "Slovenci in gospodarski položaj v prvi svetovni vojni", Zgodovinski časopis 35, No. 1–2 (1981), 58–60 (hereinafter: Šorn, "Slovenci in gospodarski položaj v prvi svetovni vojni").

90 S tudia H istorica S lovenica

The subtitle below the picture, which portrays a sorrowed mother who was perhaps told that her husband died in the battlefield, children and an elderly father, reads: "They are left by themselves…" (Ilustrirani glasnik, 9 November 1916, 89). lized and disabled soldiers. Despite inconsistently regulated method of collecting fees, including unfair pay grades, the Austro-Hungarian Empire relatively early and, of course, in accordance with the German model, created foundati- ons which contributed to men joining the armed forces as well as decreasing civilians' revolt against occasional military battles. Namely, through the prism of social policy it may explicitly be observed that Austria-Hungary was a country which was continuously on the verge of somewhat armed conflict. Compa- ring – Canada had no regulated social scheme of military alimonies until the beginning of 1914 when the Canadian Patriotic Fund was established. Still, it was a kind of a private-public partnership, in which the governor of Quebec was only its patron, while the federal finance minister was the treasurer. Howe- ver, such scheme proved to be a necessity, since many married men refused to serve in times of war unless their families were provided during their absence. Today, the Canadian Patriotic Fund is considered as the basis for implementing

91 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

social security in Canada.41 Furthermore, the Act from 1880 introduced some other fundamental provisions that may be followed through all laws and acts until 1917. In this regard, for example, the supply money was used to pay alimonies and also one part of the rent if the beneficiaries had to pay for it. In the event of death, the families received the alimony for additional six months after the mobilized soldier had passed away.42 Two years after the introduction of the first law, the Act on support required widows and orphans of the soldiers who died during the troubled times in South Dalmatia and the occupied territories because of the wounds or difficulties in the army43 was adopted on 10 June 1882.44 The Act was important due to its introduction of pensions of the fallen soldiers for widows and orphans, however, excluding any other relatives. The Act determined that after six months, the beneficiaries should file the request again, in which their pensions were assessed.45 At the convening of the new National Assembly on 26 September 1885, the Emperor Franz Joseph ordered in his speech at the throne that deputies should adopt a special kind of act which would "take care of soldiers' widows and orphans and which has long been desperately missed."46 Namely, the Act from 1882 was exclusive since it provided that only those family members serving in either south Dalmatia or other occupied places could claim the pensions, whereas those families who lost their family members in other territories could not. Consequently, on 27 April 1887 the Act on military provisions for widows and orphans of the officers and the military squad, navy, the Landwehr47 and the

41 Desmond Morton, Fight or Pay. Soldiers' Families in the Great War (Vancouver, 2004). 42 State Legal Code, Act no. 70, 19h June 1880, 238. 43 Postava o podpiranji potrebnih vdov in sirot od vojaških oseb, ki so o povodu nepokojev v južni Dalmaciji in zasedenem ozemlji paddle ali vsled prejetih ran ali prestanih o vojski težav umrle = Gesetz vom 10. Juni 1882, betreffend die Unterstützung von hilfsbedürftigen Witwen und Waisen der anläßlich der Unruhen in Süddalmatien und im Occupationsgebite gefallen oder in Folge von Verwundungen oder von Kriegsstrapazen festorbenen Militärpersonen. 44 State Legal Code, Law no. 76, 24 June 1882, 249–250. 45 Ukaz ministerstva za deželno bran v dogovoru z ostalimi osrednjimi oblastvi, katerih se tiče, od 13. septembra 1882, z izvržbo postave od 10. junija 1882 o načinu začasne preskrbe vdov in sirot tistih pripadnikov vojstva (vojnega pomorstva) in deželne brambe, ki s o povodu nepokojev v južni Dalmaciji in zasedenem ozemlji padli ali vsled prejetih ran ali prestnih o vojski težav umrli = Verordnung des Ministeriums für Landesvertheidigung im Einvernehmen mit den übrigen betheiligten Centralstellen vom 13. September 1882, zur Durchführung des Gesetzes vom 10. Juni 1882, betreffend die Art der provisorischen Versorgung von Witwen und Weisen jener Angehörigen des Heeres (Kriegsmarine) und der Landwehr, die anläßlich der Unruhen in Süd-Dalmatien und im Occupationsgebiete gefallen, oder in Folge von Verwundungen oder Kriegsstrapazen gestorben sind. (State Legal Code, Command no. 126, 17 September 1882, 495–501). 46 "Prestolni govor", Slovenski gospodar, 1 October 1885, front-page. 47 Deželna bramba.

92 S tudia H istorica S lovenica

Landsturm48 was adopted which equalized the widows and orphans of fallen soldiers in both Dalmatia and occupied territories as well as other places, also during the peacetime.49 These pensions were annually given a specific amount of means from the military-tax supply, namely in the amount of 1,320,000 guldens. In case the needs were bigger, the state added the means from the supply as well.50 The Act was amended on 19 March 1907, so the amounts of pensions were divided in 12 pay grades according to the ranks of fallen soldiers.

Table 2: Overview of the annual amounts of pensions for widows according to rank class51

Amount of annual Amount of annual pension for orphans pension for orphans without a father without parents Overall Alimony amount for Overall Amount for every all orphans amount of Together Rank class of husband/father of annual dependent should not alimony with the pension orphan exceed the for all allowance, (1/5 of the amount orphans an actual pension, of the equal to alimony but no pension, the half should be more than hence it of the at most 500K) should be pension) at most

K(ronen) K K K K

I. Field marshal general 5,400 500 2,500 4,050 4,050 (Feldmrschall) II. Colonel general 5,400 500 2,500 4,050 4,050 (Generaloberst) III. Lieutenant general of field 5,000 500 2,500 3,750 3,750 artillery and cavalry (Feldzeugmeister) IV. Lieutenant filed marshal 3,500 500 2,500 2,625 2,625 (Feldmarschalleutnant)

48 Črna vojska. 49 Postava o vojaški preskrbi vdov in sirot po oficirjih in moštvu vojstva, vojnega pomorstva, deželne brambe in črne vojske = Gesetz vom 27. April 1887, betreffend die Militär-Versorgung der Witwen und Waisen von Officieren und von Mannschaft des Heeres, der Kriegsmarine, der Landwehr un des Landsturmes. 50 State Legal Code, Act no. 41, 27 April 1887, 187–200. 51 The amounts of bereavement allowances are taken from: State Legal Code, 23 March 1907; the amounts of alimonies are taken from: "Vojaška preskrba vdov in sirot v vojni ali vsled vojne padlih, umrlih in pogrešanih vojaških oseb", Občinska uprava (Municipal Administration), January 1917, 3.

93 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

V. Major general 2,500 500 2,500 1,875 2,500 (Generalmajor) VI. Colonel 2,000 500 2,500 1,500 2,500 (Oberst) VII. Lieutenant colonel 1,500 450 2,250 1,125 2,250 (Oberstleutenant) VIII. 1,200 360 1,800 900 1,800 Major IX. Captain, cavalry 1,000 300 1,500 750 1,500 (Hauptmann, rittmeister) X. First lieutenant 900 270 1,350 675 1,350 (Oberleutnant) XI. Second lieutenant 750 225 1,125 562.50 1,125 (Leutnant) XII. Officer cadet 700 210 1,050 525 1,050 (Fähnrich)

Those widows whose husbands did not rank in any of the above rank classes were given pensions in the amount of one-third of the fallen soldier's salary, although no less than 400K annually. Additionally, they could apply for an alimony for every underage child, until they came of age at 24. A widow could claim the alimony for every child in the amount of one-fifth of the pension, albeit no more than 500K per year for one child.52 The Acts from 1882, 1887 and the amendment from 1907, therefore, regulated welfare supports for widows and orphans of fallen soldiers. However, an act that would regulate allowances for those families that temporarily lost their main financial supporter, was not to be existent until 21 June 1908 when the Act on contribution for supporting the families of those who went to the weapons (work) training or lessons53 was adopted. Such events lasted for a shorter period of up to seven months, yet enough to disturb the family budget. Those relatives who were dependent on the income of drafted soldiers were entitled to claim the allowance, provided that soldiers did not receive their usual salaries during the weapons training and that their families could not survive without the

52 State Legal Code, Act no. 86, 23 March 1907, 389–391. 53 Zakon o prispevku za vzdrževanje svojcev tistih, ki so odrinili na orožno (službeno) vajo, oziroma na vojaško izučbo = Gesetz vom 21. Juli 1908, betreffend den Unterhaltsbeitrag für Angehörige von zu einer Waffen(Dienst)=übung, beziehungsweise zur militärischen Ausbildung Eingerückten.

94 S tudia H istorica S lovenica

soldier's income. The beneficiaries claimed an allowance in the amount of 50% of daily earnings of the drafted soldier during his weapons training, however, if the soldier was a sole trader, the beneficiaries received the amount equal to the highest salary of that branch in an individual legal district. In case the soldier was not employed, the beneficiaries got 1K per day.54 This Act was also the first to dictate soldiers to announce on their own who the beneficiaries were going to be.55 During the First Balkan War, the Act on contribution for supporting the families of the mobilized soldiers56 was adopted on 26 December 1912. It was a fundamental law in which wives and dependent children, i.e. widows and orphans, received allowances in the World War I, and it was actually an update of the initial Act from 1880. Allowances were claimed by those who were dependant on draftees' income prior to their mobilization and those who were capable of working in the fields with the draftees, but had to hire extra help once mobilization occurred. Absolute priority was given to soldiers' wives and children while the other category was given to the close relatives. Similar to the Act from 1880, the new Act from 1912 provided that every beneficiary received an allowance and, in case they needed to pay rent, half of the amount for that as well. Dependent children under the age of 8 were entitled to only a half of the allowance,57 until the amendment in 1917, which evened out the differences between the amounts of allowances of children under 8 and adults, providing they were accommodated in a rented flat. However, if they were accommodated in an owner-occupied flat with no need to pay the rent, than the allowance remained half of the adult amount.58 Moreover, correspondingly to the Act from 1908, this one also determined that the beneficiaries should be appointed by the soldiers, given that they had enough time, if not, the wives and the children could request for allowances on their own.59

54 "Postava o podporah za družine rezervistov", Gorenjec, 29 August 1908, 1–2. 55 State Legal Code, Act no. 141, 22 June 1908, 551–553. 56 Zakon o prispevku za preživljanje svojcev mobilizovancev = Gesetz vom 26. December 1912, betreffend den Unterhaltsbeitrag für Angehörige von Mobilisierten. 57 State Legal Code, Act no. 237, 31 December 1912, 1201–1203. 58 Cesarski ukaz s katerim se izpreminjajo in dopolnjujejo nekatera določila zakona z dne 26. decembra 1912. l. o prispevku za preživljanje svojcev mobilizovancev in se razveljavlja cesarski ukaz z dne 11. maja 1916. l. o prispevku za preživljanje svojcev izpod osem let. = Kaiserliche Verordnung vom 30. März 1917, mit der einige Bestimmungen des Gesetzes vom 26. Dezember 1912 betreffend den Unterhaltsbeitrag für Angehörige von Mobilisierten, abgeändert und ergänzt warden und die Kaiserliche Verordnung vom 11. Mai 1916 betreffend den Unterhaltsbeitrag der Angehörigen unter acht Jahren, außer Kraft gesetzt wird. (State Legal Code, Command no. 139, 1 April 1917, 340–341). 59 State Legal Code, Act no. 237, 31 December 1912, 1203.

95 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

The Military Allowances and Pension in Practice

With the outbreak of the First World War, the public media intensely informed the public eye with the contents of this Act. Only two days after Austria decla- red war on Serbia, two newspapers, Slovenec and Slovenski gospodar, dedicated the cover page for briefing the insides of the Act and giving numbers of the allowances to which the beneficiaries were entitled to. The amounts were specifically regulated by the War Department for each year.

Table 3: Daily amount of allowances valid in 19146061

Allowance fee for adults per day Allowance fee for children in 1914 under 8 years per day in 1914

Ljubljana 1.14K61 57 Hlr.

Carniola 1.05K 52.2 Hlr.

Trieste 1.35K 65.25 Hlr.

Littoral 1.20K 60 Hlr.

Klagenfurt 1.27 ½ K 63 ¾ Hlr.

Carinthia 1.18 ½ K 59 ¼ Hlr.

Graz 1.24 ½ K 62 ½ Hlr.

Styria 1.19K 58 ½ Hlr.

The newspaper Gorenjec62 reported that by the end of June 1915, there were 513 million crowns worth of allowances paid out in the Austrian prov- inces in the following order: 21 million in Styria, 7 millions in Carinthia, 10 millions in Carniola and 32 million crowns in Littoral.63 However, these large

60 The amounts of Ljubljana to Carinthia are specified in: "Preskrbnina za družine vpoklicanih", Slovenec, 30 July 1914, front-page. The amounts of Graz and the rest of Styria are specified in: "Državne podpore družinam mobiliziranih", Slovenski gospodar, 30 June 1914, front-page. 61 In her published dissertation, Brigitte Biwald submitted a calculation of the value between the Austro- Hungarian Crown according to the value of the Austrian Schilling in 2002, which allows us to calcu- late the value of Crowns to Euros. Records show that the value of a Crown in 1914 and 1915 was 3.8 EUR, in 1916 it was 3.2 EUR, in 1917 it was 2.5 EUR and in 1918 it was 1.8 EUR. At this point, it should be noted that the value of a Crown was relative in accordance with the costliness and the amount of salaries in the Monarchy. More on that: Brigitte Biwald, Von Helden und Krüppeln, Das österreich – ungarische Militärsanitätswesen im Ersten Weltkrieg (Militärgeschichte Dissertation, vol. 14) (Vienna, 2002). 62 Inhabitant of Upper Carniola. 63 "Državna podpora za družine vpoklicancev", Gorenjec, 3 September 1915, 3.

96 S tudia H istorica S lovenica

amounts did not provide satisfactory supply. In October 1914, the Emperor already gave an order and authorized the government to regulate the economy on its own. Moreover, with the implementation of a law, which gave the government a full control in 1917, a total war economy was introduced. Austria- Hungary followed the German example and set up offices to acquire and distribute consumer goods.64 In spite of the war economy, prices started increasing rapidly. In the newspaper Domovina65 an anonymous writer vividly illustrated: "In Austria we have two kinds of prices: the maximum ones, which are official, and the private ones. Neither first nor second are in accordance with the economic situation. The first ones are too low, the second ones are too high."66 On 7 December 1914, the provincial government of Carniola gave a public notice of setting the maximum prices for the wholesale traders with grain and flour. After the public notice it was determined that 100 kilograms of fine wheat flour for cooking should not exceed 69.50K, while the price of flour for baking bread should not go over 48.70K. Corn flour was the cheapest since the highest possible price for 100 kilograms was 37K.67 Even in 1918 there was still the provincial government's order from 14 May 1916 which dictated the highest price of 90K per 100 kilograms for fine wheat cooking flour and 110K for baking flour. Meanwhile, corn flour reached the price of 52K per 100 kilograms.68 However, an author from the newspaper Domovina wrote that the purchase prices were significantly higher, which made people pay ten or fifteen times more in the summer of 1918 than the specified maximum prices from 1914. In Carinthia, these prices were supposedly even twenty times higher.69 The newspaper Slov- enski gospodar wrote in March 1917 that "in times of costliness increasing food prices for 300% or more, social support does not suffice anymore". Since the law ordered that the allowances be appointed in accordance with the amount of state compensations, which were determined for military provision (requisition for military purposes) and were last increased in 1916, an anonymous author demanded in an article that regarding to the afore-mentioned, state allowances should likewise increase: "Too little is given to specific women who are either alone or have just a couple of children. If the family is bigger,

64 Šorn, "Slovenci in gospodarski položaj v prvi svetovni vojni", 67. 65 Homeland. 66 Original text: "V Avstriji imamo dvojne cene: maksimalne, to so uradne, in pa zasebne. Niti prve, niti druge niso v skladu z gospodarskim položajem. Prve so prenizke, druge pa previsoke." ("Kake cene bi bile, ako bi se vojska sedaj končala". Domovina, 13 September 1918, 5). 67 "Razglas c.kr. deželne vlade za Kranjsko z dne 7. decembra 1914", Dolenjske novice, 11 December 1914, 143. 68 "Blagovno poročilo", Kmetovalec, 31 December 1917, 209. 69 Šorn, "Slovenci in gospodarski položaj v prvi svetovni vojni", 67.

97 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

an amount is collected that somewhat provides also in this costliness."70 Thus, after several appeals, on 27 June 191771 the amount of allowances increased and concurrently unified due to costliness and general inflation.

Table 4: Daily amount of allowances valid in 191772

Allowance fee for Allowance fee for children under 8 years adults in 1917 in 1917 In owner-occupied In rented apartments apartments Ljubljana, Trieste, 1.80K 90Hlr. 1.80K Klagenfurt and those who lived in occupied territories before the war and in Hungary Slovene rural area 1.60K 80Hlr. 1.60K

Those who lived in Germany 2K 1K 2K or abroad before the war

Yet, these increased amounts were far from being sufficient for minimal living standards even if the beneficiaries tried to earn some extra money on their own. Namely, the price rise was faster and more progressive than the increasing of wages and allowances. A record on prices in Ljubljana in 1918 shown in the War Chronicles from the Ljubljana Ursuline Nunnery portrays the quantity of provisions that a person was able to obtain with their daily amount of allowance. For instance, 1 kilogram of flour cost 3K, 65 decagrams of sugar cost 1.60K, one egg was 1.40K and one liter of milk was 1.60K. The amounts of relatively basic ingredients already illustrated a massive costliness and the smallness of the allowance fees, while adding the prices of clothing and footwear to this, these amounts suddenly become completely insignificant. According to the Ursuline Chronicles, a pair of shoes cost between 200K and 300K, whereas one meter of a medium-quality fabric for women's clothing was 50K.73 As mentioned, in accordance with the Act from 1908, the allowance benefi-

70 Original text: "Premalo dobivajo posebno žene, ki so ali same ali imajo le par otrok. Ako je družina večja, se nabere skupaj svota, ki tudi v tej draginji vendar nekaj zaleže." ("Vojne podpore in preživnine", Slovenski gospodar, 29 March 1917, 1–2). 71 Zakon s katerim se z adobo, dokler traja sedanja vojna, na novo uravnava prispevek za preživljanje = Gesetz vom 27. Juli 1917, betreffend die Neuregelung des Unterhaltsbeitrages für die Dauer des gegenwärtigen Krieges (State Legal Code, Act no. 313, 29 July 1917, 755–758). 72 Amounts from 1917 onwards in: "Kdo naj se še zglasi za državni preživljenski (vzdrževalni) prispevek", Kmetovalec, 31 March 1918, 46. 73 Archives of the Ursuline Convents of Ljubljana (AULJ), fasc. 9, Klementina Kastelec, Vojna kronika 1914–1918, 50.

98 S tudia H istorica S lovenica

Ilustrirani glasnik (in English: Illustrated Herald) was the first illustrated weekly in the Slovene Lands which was issued during the years 1914 and 1918. It covered both the war and the consequences of its surroundings. Amongst other things, it also addressed the topical issue of families losing their incomes of the draftees. A text below the photograph of a mother with eight children reads: "The mother, who asked for the financial support due to father being a soldier." Round her are the – 'enclosures of the application." (Illustrirani glasnik, 28 December 1916, 145) ciaries were supposed to be appointed by the soldiers themselves. Nonetheless, this was only possible if the soldiers had time for this before heading to the fronts, otherwise, their wives and children could also apply for it on their own, namely at the municipal office where they had their permanent residency. Submission date for these applications was very important since the applications were supposed to be submitted immediately after the soldiers' call-up if they were handed in by the soldiers, and directly after leaving for the battlefields if they were handed in by the families, respectively.74 Those people who were largely dependent on the allowances did not really have to follow these submission dates since the queues in front of the municipal offices were reported on shortly after the outbreak of the war. Ivan Lah, for example, wrote in his memoirs:

74 "Kdo naj se še zglasi za državni preživljenski (vzdrževalni) prispevek?", Kmetovalec, 31 March 1918, 45–46.

99 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

Comrade and I sat in a small room of Ljubljana's Old Town Hall on the first floor. The clock showed half past eleven before noon and there were many more. It was like this every single day since the war has begun. I worked in the department for women's allowances whose husbands were called-up to war. I came to this department on the third day of the war. /…/ It was immediately clear that, next to the war raging, an internal fight has started as well. Men were drafted – workers, landlords, tradesmen – leaving their entire families without an income. A number of families survived only on what the father-master brought home at the end of the week. Now, the father has left – misery came along. Women wept. The commission was unable to resolve all applications at once, so they had to wait. A week could come and there was neither income nor support. /…/ In cases where the family was bigger – the amount was bigger as well – and they could barely live so the costliness wouldn't occur. There were plenty of complaints and difficulties. Some women couldn't get the necessary documents – and the waiting prolonged. /…/ It also happened that allowances were given to those who had everything in abundance – many others, who really needed it, were left with as little as to barely survive. This way, the department had a lot of work. In three months I've seen the war from this side.75

Similar images could probably be seen in other places of the Habsburg Monarchy. At the municipal offices, the applicants had to fill in a form and attach the necessary documents proving family relations to the drafted soldiers (marriage or baptismal certificate). Next, their application, together with all supporting documents, was sent to the district administrative authority76 where the application was examined by special provincial commissions, which were subordinate to the Ministry of Defence77 The commissions were activated immediately after the Austrian declaration of war on Serbia. In Styria, the Pro-

75 Original text: "Sedela sva s tovarišem v mali sobi starega ljubljanskega magistrata v prvem nadstropju. Ura je kazala pol poldne in bilo jih je še mnogo. Tako je bilo dan na dan, odkar se je začela vojna. Pisal sem v oddelku za podporo žen, katerih možje so bili poklicani na orožje. Prišel sem v ta oddelek tretji dan po začetku vojne. /…/ Pokazalo se je takoj, da se poleg vojne začenja tudi težak notranji boj. Vpoklicani so bili možje – delavci, gospodarji, obrtniki – in cela družina je ostala brez dohodkov. Mnogo družin je živelo od tega, kar je koncem tedna prinesel domov oče-gospodar. Sedaj je oče odšel – in beda je zazijala nasproti. Ženske so jokale. Komisija ni mogla vseh prošenj hkrati rešiti, treba je bilo čakati. Prišel je teden in ni bilo niti zaslužka niti podpore. /…/ Kjer je bila družina obilna – je bila tudi vsota precej visoka – in živelo bi se bilo za silo, da ni nastal draginja. Pritožb in težav je bilo dovolj. Nekatere ženske niso mogle dobiti nobenih potrebnih dokazov – in podpora se je zakasnila. /…/ Zgodilo se je, da so dobili podporo ljudje, ki so imeli vsega dovolj – mnogi drugi, ki so bili potrebni, so dobili komaj za prosto življenje. Tako je imel oddelek mnogo dela. V teku treh mesecev sem videl vojno od te strani." (Ivan Lah, Knjiga spominov: ječe – moja pot – dan 1914 (Ljubljana, 1925), 5–6). 76 Okrajno glavarstvo = Bezierkhauptmannschaft. 77 Ministrstvo za deželno brambo = Ministerium für Landesverteidigung (State Legal Code, Act no. 237, 31 December 1912, 1204).

100 S tudia H istorica S lovenica

vincial Commission of Allowances78 was activated in Graz and it was superior to commissions in individual political districts. In the urban municipality of Trieste there were two Commissions of Supply established. One dealt with the requests of the applicants whose last name initials ranged from A to J, the other dealt with those from K to Ž. There were subordinate commissions in every district, with the district commission in the urban municipality of Rovinj being joined with the commission in Pula, while the commission in Gorizia took over the entire Gorizian province. Carinthia held the headquarters of the Provincial Commission in Klagenfurt.79 In Carniola there was the Provincial Commission of Allowances in Ljubljana, having subordinate commissions in each of the districts. The contents of the Act from 1912 reiterates that in the event of the drafted soldier's death the applicants continue to receive the same amount of allowance for the next 6 months. However, it did not specifically indicate in the Act whether the applicants may apply for the re-assessment of their allowance or pension again after the six-month period was over, which was in accordance with the Act from 1882. Still, when the law remains silent, the media speak out, hence, the newspaper Slovenec cleared the unclarities when it reported that after six months the families were entitled to "a very low, so-called, military allowance".80 Examining other sources, we can also observe the amounts of these military allowances and pensions, respectively. They were quantified according to the rank of the fallen soldier and whether the soldier died in the battlefield or within one year due to the wounds gained in the battlefield or due to some diseases they caught in the battlefield. Regardless of the cause of death, the amounts of pensions were too low to provide a decent living.

78 Deželna komisija za preskrbnine = die Unterhaltskommission. 79 Archive of the Republic of Slovenia (AS) 33, Deželna vlada v Ljubljani, fasc. 20, 36 Podporna komisija, Zl. 23759, 3. avgust 1914, An alle k.k. Bezirkshauptmannschaften in Krain und an den Stadtmagistrat in Laibach. 80 "Preskrbnina za družine vpoklicanih", Slovenec, 30 July 1914, front-page.

101 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

Table 5: Portrayal of monthly widows' pensions for 1914 8182

THE AMOUNT OF MONTHLY BEREAVEMENT ALLOWANCES IN 1914, IF: The soldier died on the front and due to the The soldier died consequences due to a disease of the wounds caught on the gained during front82 the battle, respectively81

Widow of an ordinary soldier (Infanterist) 9K 6K

Widow of a lance corporal (Gefreiter) 12K 8K

Widow of a corporal (Korporal) 15K 10K

Widow of a platoon leader (Zugsführer) 18K 12K

Widow of a sergeant (Feldwebel, Wachtmeister) 22,5K 15K

Widow of a sergeant with a higher pay check 30K 20K

Widow of a cadet (Kadett-Feldwebel) 37,5K 25K

In the event of a widow being unable to earn extra income in some other way in order to survive, the state provided her with additional 8K per month on top of her allowance. However, she was not entitled to the allowance if she and her husband had lived separately prior to the mobilization unless she managed to prove that the husband was the cause for their separation. If a widow remar- ried, her monthly allowance was terminated, nevertheless, she received a final allowance fee in the amount equal to twelve monthly allowances.83 Allowances and alimonies were given only to legitimate children – illegitimate children acknowledged by their fathers were entitled to alimonies – but only if their mothers or other guardians were unable to support them or if they were unable to support themselves.84 Alimonies for children were given directly to mothers and legal guardians, respectively.

81 "Koliko dobe vdove in sirote padlih vojakov?", Tobačni delavec, 16 December 1914, 2–3. 82 "Pokojnina vdov in sirot za padlimi vojaki", Slovenec, 15 October 1914, 4. 83 Cesarski ukaz o nadaljanjem plačevanju po zakonu z dne 26. decembra 1912. l. pripadajočih prispevkov za preživljanje in o dovoljevanju državnih podpor za osebe moštva, ki so postale invalidne, in za njihove svojce, ter za zaostale po osebah moštva = Kaiserliche Verordnung vom 12. Juni 1915 über die Fortzahlung der nach dem Gesetze vom 26. Dezember 1912 entallenden Unterhaltsbeiträge und über die Gewährung staatlicher Unterstützungen für invalid gewordene Mannschaftspersonen und deren Angehörige, sowie für Hinterbliebene nach Mannschaftspersonen. (State Legal Code, Act no. 161, 15 June 1915, 276). 84 Ibid.

102 S tudia H istorica S lovenica

The bereavement allowance was likewise granted to those widows whose husbands died of injuries obtained in the war but had already been demobilized or due to a disease caused by the military service. The problem, however, arose when the soldier was demobilized but could not attend work anymore because of the injuries or a disease, yet the family was no longer entitled to the allowance. On 12 of June 1915, a state act was adopted which regulated such discrepancies and provided that all payments should continue if a demobilized soldier was injured or sick. The law also applied in those cases when the bereavement allowance had not yet been measured but the soldier already passed away or was gone missing.85 The allowances and alimonies of the deceased soldiers were given to the beneficiaries directly from the Ministry of Finance in Vienna, while the allowances of the deceased Landwehr and the Landsturm were given from the Ministry of Home Defence in Vienna. Amounts under 1,000K could be withdrawn by the beneficiaries at the post office upon presenting a "money order". Each November the beneficiaries had to present the ministries with the following data: • if the widow was unable to earn extra money on her own in addition to her allowance and therefore she annually received the additional amount of 96K (8K per month), she was required to submit a certificate of property and a doctor's note confirming that she was unfit to perform work (including inability to work due to raising children); • alimony recipients were required to submit a statement by the competent municipal office confirming that the orphans were still alive, dependent and in their care.

After the Slovene ethnic territory was drawn into a military conflict with the opening of the Isonzo Front,86 the range of allowance beneficiaries expand- ed as early as the beginning of the year 1916. In addition to wives and children or parents, in the event of the soldier being single, the right to claim benefits also belonged to foster parents, stepchildren, the wife's probable illegitimate children whose father was not the mobilized soldier but he was their guardian, the parents of the unwed mothers of the mobilized, children born after the mobilization of their fathers and those wives who married the mobilized soldiers during their military leave after being drafted.87 Despite the expansion of the beneficiary range, there were also individuals who sought financial help but were denied by the commissions. Even the media criticism was ruthless as they

85 Ibid. and "Vojaška preskrba vdov in sirot v vojni ali vsled vojne padlih, umrlih in pogrešanih vojaških oseb", Občinska uprava, February 1917, 16–17. 86 Soška fronta. 87 "Vzdrževalne podpore družinam vpoklicanih", Slovenski gospodar, 17. February 1916, 2.

103 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

claimed that receiving allowances and alimonies depended on:

…what sort of men were in the commissions, what sort of armed forces were they subordinated to and what sort of friends did the beneficiary had so they could pull some strings at the commissions. People on the outside knew the circumstances and often mediated differently from the men in the commissions.88

Owing to that, these unhappy individuals often sought help at municipal offices and often directly at the mayors. The newspaper Občinska uprava89 wrote that the wives complained about not being eligible for the financial support while their neighbors, whose material standing was much better, received it. Or perhaps, they received the allowance but it was too low, etc. The newspaper introduced a section for dealing with such dilemmas in which they reported on the rulings of the k.u.k. Admin- istrative Court that studied these complaints. For example, in March 1916, the court denied allowances to those families whose husbands and fathers had joined the military service before 1912 and were therefore not mobilized. Since the court observed them as career soldiers, their families were not entitled to receive the allowance. Article 3 in the Act from 1912 provided that the families whose husbands or fathers received salaries after mobilization, could not claim the allowance. On the basis of this Article, the competent commission decided that the wife and daughter who took over their husbands and fathers' jobs as warehouse employees after their mobilization and who complained to the administrative court, were not entitled to claim allowances. Namely, the commission considered that both of them, the wife and the daughter, had received salaries of the mobilized soldier – which represented the amount of his entire salary for both of them – and yet, they were both employed. The Administra- tive Court, however, ruled that the commission's decision be annulled, since they did not receive the salary of the mobilized soldier but their own. Likewise, the court ruled, for instance, that the decision of the competent commission, which provided that the family who took over the mobilized soldier's leather craft trade are not entitled to an allowance, be annulled. Instead, his leather crafts was now led by his assistant who received a monthly salary of 250K. The court decided that before issuing the afore-mentioned decision, the commission did not consider increasing of the costs for the assistant's salary, the differ-

88 Original text: "…kakšni gospodje so bili v komisiji, kakšnemu orožništvu je bil kdo podrejen in kakšnega prijatelja je posamezni prosilec imel, da se je zanj pri komisiji potegnil. Ljudje zunaj, ki so razmere od blizu poznali, so mnogokrat drugače sodili, kakor gospodje pri komisijah." ("Vojne podpore in preživnine", Slovenski gospodar, 29 March 1917, 2). 89 Municipal Administration.

104 S tudia H istorica S lovenica

The example of an application for granting allowance from 1915. The applicant in question was Marija Dermastja who resided in the municipality Vič near Ljubljana. The drafted family member was son Jakob, who prior to the war earned money as a carpenter's assistant and received 3K 20hl per day. Elderly husband Jožef, who also occasionally worked as the carpenter's assistant, was paid irregularly and daughter Terezija, who worked as a seamstress, earned very little (ARS, AS 33, Deželna vlada v Ljubljani, fasc. 20, 36 Podporna komisija, 27 July 1915, Application by Marija Dermastja)

ence of the trade's income before and after the mobilization and whether the entire income of the trade could provide for the whole family of the drafted soldier. Thus, the court determined that the issue be reconsidered.90 On several occasions the unpleased beneficiaries tried to "fix injustice" on their own by fraud. Criminal records of the Provincial Court indicate that such

90 "Razsodbe c.kr. upravnega sodišča glede prispevkov za preživljanje svojcem vpoklicanih", Občinska uprava, August 1916, 33.

105 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

Therefore, by the mediation of the mayor's office, the applicant requested from the Provincial Commission to grant her the allowance. Having verified the facts, the Provincial Commission granted the allowance whilst taking into consideration that the family was not the owner of their home (ARS, AS 33, Deželna vlada v Ljubljani, fasc. 20, 36 Podporna komisija, Zl. 24185, 3 Septmeber 1915, Reply to the application by Marija Dermastja.)

cases were numerous. For instance, on 27 of June 1916, a charge was presented at the court against Marija Eržen, b. Ceferin, from Leskovica, in the present day municipality Gorenja vas-Poljane. She was charged with fraud for forging the amount on her allowance payment order from 1.40K to 2.40K. Based on this embezzlement, she was accused of receiving 200K more than she should in a six-month period. However, the court rebutted all charges due to the prosecutor being unable to prove her guilty. Namely, the court determined that the accused had only attended few of years of school, that she is weakly versed in reading and writing and that after talking to her friend, she concluded receiving such amount of allowance due to paying a rent. For these reasons, the court determined there

106 S tudia H istorica S lovenica

was insufficient evidence to convict her with the serious crimes of fraud.91

Instead of Conclusion

In addition to paying allowances to the families of the mobilized soldiers and pensions of the deceased ones to their families, the state draw from the military-tax supply to pay for another kind of allowances as well, particularly allowances for disabled people and their families. They became entitled to it with the imperial decree issued on 12 June 1915,92 however the amount of the support was rather low. The state only increased them on 28 March 1918.93 The allowances were given to those individuals who became at least 20% disabled while doing military service, including their relatives, counting the wives, legitimate and illegitimate children, parents, foster parents and grandparents. The allowance was not given solely as a contribution for groceries, rent and clothing, but also to cover all expenses for healthcare and education of children. In order to receive these allowances, the beneficiaries applied for it at the local municipal offices and like all other allowances, these too, were approved by the Provincial Commissions of Supply.

Table 6: Monthly disability allowances and allowances for their families according to the degree of their disability in 191894

Family of the war disabled War disabled persons persons Degree of disability In Ljubljana Rural area In Ljubljana Rural area

K(ronen) K K K

100% 81 72 54 48

60–100% 54 48 54 48

40–60% 45 42 45 42

20–40% 30 30 30 30

91 AS 307, Provincial Court Ljubljana, box XXV, Act 158, Strafsache gegen Maria Eržen. 92 State Legal Code, 15 June 1915, Command no. 161, 267. 93 Zakon s katerim se dovoljujejo naklonitve osebam moštva, njihovim svojcem in zaostalim = Gesetz vom 28. März 1918, betreffend die Gewährung von Zuwendungen an Mannschaftspersonen, deren Angehörige und Hiterblibene. (State Legal Code, Act no. 119, 31 March 1918, 291–292). 94 "Državna podpora invalidom, njihovim svojcem in svojcem v vojni padlih ali vsled vojne umrlih oseb", Samouprava (in English: Self administration), May 1918, 52.

107 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

On 17 August 1917, the Act on supporting families whose providers are located in the hostile foreign lands, and the families of commercial navy squads who were unable to return from the neutral lands95 was adopted. The Act stipu- lated that the allowances were received by families of those Austrian citizens who were detained by force during the war in a hostile territory and consequently, could not send any financial means to provide for their families. The amount of this allowance was equal to that of the mobilized soldiers' families. Individuals could submit the allowance applications in their municipality, and were later on studied and approved by k.u.k. district board in agreement with the tax office.96 Although, the topic concerning allowances was also a part of those individuals and groups who refused to believe that women are capable of spending granted money responsibly. In the parish chronicle Križe therefore, it may be read: "The enormous supports that some women are receiving at present, up to 360K per month, promote the materialist view even more. Some women are going to drown in liquor, even though one litre of wine costs 5K and more…"97 It was the activists against alcohol and alcoholism who argued that allowances are corrupting women, allowing them to indulge themselves in alcohol. Priest Janez Kalan established an anti-alcohol union called the Holy Army in 1903 and they warned in their public records against these kinds of immoral women. The newspaper Domoljub,98 for instance, published an article signed by the anti-alcohol union "Holy Army":

We often hear that some women diligently drink while having their husbands or sons in the army, yet, they receive allowances so they can afford it. Sure, not all of them, but some. They're the ones who likewise say or at least think to themselves: if only the war lasted a little longer; we've never had such a good run as we do now! It's happened that this kind of a woman got herself drunk as a lord and needed to be loaded on a wagon like a log and taken home. – Such people who take advantage of the state allowance should be seriously scrutinised by the competent authorities, and if it doesn't help, cancel their financial support; a state

95 Zakon o podpiranju rodbin, kojih redniki se zadržujejo v sovražnem inozemstvu, ter rodbin ladijskih moštev trgovinske mornarice, katerim se ni bilo več mogoče vrniti se iz nevtralnih dežel = Gesetz vom 17. August 1917, betreffend die Unterstützung von Familien, deren Ernährer im feindlichen Ausland angehalten warden, sowie der Familien der Schiffsbemannungen der Handelsmarine, denen die Rückkehr aus den neutralen Ländern nicht mehr möglich war. (State Legal Code, Act no. 376, 14 September 1917, 1031). 96 "Državna podpora svojcem, ki imajo svoje rednike v Ameriki", Občinska uprava, December 1917, 136. 97 Original text: "Velikanske podpore, ki jih sedaj dobivajo nekatere ženske, do 360K na mesec, še bolj tlačijo v materijo. Nekatere ženske se bodo utopile v pijači, čeravno je vino po 5K liter in še dražje …" (Archiepiscopal Archives of Ljubljana (NŠAL), ŽA Križe, fasc. 9, Razne knjige, Vojna kronika za Križ pri Tržiču 1914–1918, 30). 98 The Patriot.

108 S tudia H istorica S lovenica

allowance is for essentials and not for a secret approval paid and collected by the taxpayers with their hands covered in bloody blisters.99

The wives, however, retorted to this accusations in the following issue of the newspaper:

We don't find it fair that /.../ it talks about us women like we were the most indul- gent ones among all the drunks and who spent all their social welfare on alcohol. /…/ Give us names and places, since these women who really drink today, don't deserve any mercy. True, the brief note on women-drunks says "Sure, not all of them, but some". We think that owing to those few "some", it's not reasonable to write in such manner, in which a wicked, perverse or mischievous person gets a chance to make all women look bad. However, where such cases and exceptions are true, bring it on. I'm sure there are not five in one hundred. We've also read about our soldiers drinking until blind or dead. Several such cases were reported on in the newspapers. Or should we rather say "soldiers like to tipple". Should we illustrate it in such manner as to make all soldiers look like that?100

The anonymous author continues:

We receive grants. Thank God! How else could we cope? Our paths to these grant aren't easy. This bread tastes bitter and the coins are often drenched in tears. Ask them how much money they're left with. Taxes, trades, children, the costliness of most essential items, all of it takes so much. In addition, there are always those who enviously look upon these allowances and point out every minor vice of each of us: look at her, receiving support, but carries on like this. We now a great number of women who don't "tipple" but use their allowances to pay off debts

99 Original text: "Velikokrat se sliši, kako da zdaj pridno pijančujejo nekatere žene, ki imajo može ali sinove pri vojakih, pa dobivajo podporo, da imajo s čim si ga privoščiti. Seveda ne vse, ampak nekatere. Take tudi govore ali pa vsaj same pri sebi mislijo: da bi le vojska še kaj dolgo trajala; tako dobro se nam še ni godilo nikoli kakor zdaj! Primerilo se je že, da se je taka ženska napila tako, da je obležala in so jo morali kot klado na voz naložiti in domu peljati. – Take osebe, ki državno podporo zlorabijo, bi morali poklicani faktorji povsod prav resno prejeti, in če ne pomaga, jim podporo odtegniti; kajti državna podpora je za potrebo, ne pa za potuho, da jo bodo morali davkoplačevalci s krvavimi žulji skupaj spravljati!" ("Štiri kitice znane pesmi", Domoljub, 5 November 1914, 731). 100 Original text: "Ne zdi se pa nam prav, da /…/ piše o nas ženskah tako, kot da bi bile žene prve med onimi, ki stoje v armadi pijancev in zapravljajo za alkohol državno podporo. /…/ S kraji in imeni na dan, ker take ženske, ki res sedaj pijančujejo, ne zaslužijo nobenega usmiljenja. Res je v tisti notici, ki govori o ženah-pijankah, rečeno 'Seveda ne vse, ampak nekatere'. Nam se pa zdi, da radi tistih malo 'nekaterih' ni treba še pisati tako, da dobi hudoben, nasproten ali nagajiv človek priliko, da meče potem blato na vse žene. Kjer pa so taki slučaji, kjer so take izjeme, pa kar na dan z njimi. Prepričana sem, da jih ne bo med stotimi pet. Tudi o naših vojakih smo čitali, da se je ta ali oni napil do nezavesti, do smrti. Več takih slučajev je bilo objavljenih v časopisih. Ali pa moramo zato pisati 'vojaki ga cukajo'. Ali smemo metati to v taki obliki, da se bo mislilo, da je večina vojakov takih."

109 K. Aljec: The System of State Allowances and Pensions ...

made by their husbands who "tippled" to heavily. A lot could be written about grants. Let's just say: thank God, at least for that! I can in all conscience that the majority of our women spend their grants wisely.101

In the end, it may be concluded that the process of the symbolic militarization of the Austro-Hungarian society (also) reflects in the overview of social policy. Acts regulating social security for the army and their families were one of the initial acts of Austrian social policy in general, but mostly, Austria-Hun- gary entered the First World War ready in the field of assuring at least minimal means for the survival of soldiers' families. Doing so, it guaranteed the soldiers to leave their homes more certainly, although not at all easily, when heading for the fronts.

Kornelija Ajlec

SISTEM DRŽAVNIH PREŽIVNIN IN POKOJNIN ZA DRUŽINE VOJAKOV (1914–1918)

POVZETEK

Prva svetovna vojna je močno posegla v dinamiko družinskega vsakdanjika, njegove preskrbe in razdelitve tradicionalnih vlog. Z mobilizacijo moških je odšel glavni in mnogokrat edini član družine, ki je skrbel za njeno finančno preskrbo. Ženske so morale poleg tradicionalne vloge gospodinje in matere prevzeti še celotno skrb za preživljenje družin. Pri tem so se posluževale števil- nih strategij preživetja, ki pa so bile bodisi nezadostne, bodisi nesprejemljive za družbo. V izogib tem strategijam se je Avstro-Ogrska že desetletja pred izbru-

101 Original text: "Podpore dobivamo. Hvala Bogu! Kako bi mogle drugače shajati? Naša pota do podpore niso lahka. Tudi ta kruh je grenak in denarji mnogokrat prejemani s solzami. Vprašajte jih, koliko jim ostane. Davki, posli, otroci, draginja pri najpotrebnejših stvareh, vse to vzame mnogo. Poleg tega se jih pa dobi še dosti, ki gledajo z zavistjo na te prejete podpore in kažejo na vsak majhen pregrešek te ali one: poglejte, podporo dobiva, pa takole dela. Mnogo žen poznamo, ki ga ne 'cukajo', temveč iz podpor plačujejo dolgove, ki so jih napravili možje, ki so ga preveč 'cukali'. O podporah bi se dalo marsikaj napisati! Pa recimo: hvala Bogu, da je vsaj to! Z mirno vestjo trdim, da ogromna večina naših žensk podpore prav in pametno porabi." ("Za naše gospodinje. V obrambo naših žen", Domoljub, 12 November 1914, 745–746).

110 S tudia H istorica S lovenica

hom vojne zavezala k sprejemu zakonodaje, s katero je želela za ta segment populacije ustvariti varnostno socialno mrežo. Ta je bila celo eden izmed prvih segmentov nastajajoče državne socialne politike na sploh. Uvedla je preskrbnine za svojce vojaštva in pokojnine za žene in nepreskrbljene otroke. Te so kljub svoji nizki vrednosti postale ključno dopolnilo, nemalokrat pa tudi edini doho- dek v družinskem proračunu vse do zaključka prve svetovne vojne.

111

S tudia H istorica S lovenica

UDK 929Achleitner A.:821.163.6-6 1.01 Izvirni znanstveni članek

"Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten, hat mir viel Freude gemacht"1: Arthur Achleitner v pismih dr. Pavlu Turnerju

Mateja Matjašič Friš

Dr., znanstvena sodelavka UKC Maribor, Oddelek za znanstveno raziskovalno delo Ljubljanska ulica 5, SI – 2000 Maribor e-pošta: [email protected]

Izvleček: Prispevek na podlagi ohranjene korespondence predstavlja prijateljski odnos med nemškim pisateljem Arthurjem Achleitnerjem in Pavlom Turnerjem, doktorjem prava, vzgojiteljem, publicistom in mecenom, ki se je po upokojitvi leta 1903 za stalno naselil v Mariboru. Achleitner in Turner sta se spoznala najkasneje v začetku pomladi leta 1911, najverjetneje pa že jeseni 1910, ko je Achleitner obiskal "slovensko Pohorje" z namenom, da zbere gradivo za roman, ki ga je pripravljal. Turner je na tajnega dvornega svetnika Achleitnerja, ki je bil prav tako zelo razgledan in svetovljanski, saj se je gibal med kronanimi glavami na številnih evropskih dvorih, napravil velik vtis. O njunem spoštljivem prijateljskem odnosu priča 15 ohranjenih Achleitnerjevih pisem, ki jih je pisal Turnerju v letih 1913 do 1921.

Ključne besede: Arthur Achleitner (1858–1927), Pavel Turner (1842–1924), korespondenca

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 16 (2016), št. 1, str. 113–132, 70 cit., 5 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

113 M. Matjašič Friš: "Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten ...

Arthur Achleitner, decembra 1911, foto: Franz Greiner, München (PAM, fond Gospoščina Fala 1482–1942, AŠ 152)

1 Nemški pisatelj Arthur Achleitner se je rodil leta 1858 v Straubingenu na Spo- dnjem Bavarskem v družini mestnega cerkvenega koralista. Oče Innozenz je nadarjenega fanta že zgodaj poslal na gimnazijo in nato na univerzo v Salzburg,

1 "Moja predrznost, pomagati s peresom, mi je bila v veliko veselje!" (Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 11. januar 1921.)

114 S tudia H istorica S lovenica

da bi se izučil za učiteljski poklic. Po njegovi nenadni smrti pa je Achleitner štu- dij prekinil in se odločil, da sam prepotuje skoraj celo Evropo. Iz prvega potovanja ob Renu in Donavi vse do Črnega morja je pošiljal zanimive in napete felj- tone različnim časopisom in si na tak način plačal pot. Ker jim je bilo njegovo pisanje všeč, so mu leta 1878 pri časopisu Süddeutsche Presse v Münchnu ponu- dili mesto urednika. Achleitner je to delo predano opravljal, dokler ni časopis julija 1887 nehal izhajati. Po tem je živel v Münchnu kot svobodni pisatelj.2 V poletnih mesecih je pogosto potoval po hribovitih krajih od Bavarske do Spodnje Štajerske, kjer je bil kot navdušen lovec zelo dobrodošel gost tudi na posestvih wittelbaških in habsburških grofov. Svoje doživljaje je opisoval v domovinskih romanih in lovskih povestih, ki so bile med ljudmi odlično spre- jete in zelo popularne.3 Leta 1897 mu je vojvoda Friedrich I. von Anhalt podelil naslov profesorja, tri leta kasneje je bil povišan v dvornega svetnika in leta 1903 v tajnega dvornega svetnika.4 Prispevek predstavlja prijateljski odnos med Achleitnerjem in Pavlom Tur- nerjem5, doktorjem prava, vzgojiteljem, publicistom in mecenom, ki se je po upokojitvi leta 1903 za stalno naselil v Mariboru. O njunem spoštljivem prijateljskem odnosu priča 15 ohranjenih Achleitnerjevih pisem, ki jih je pisal Tur- nerju v letih 1913 do 1921.6

* * *

Achleitner in dr. Pavel Turner sta se spoznala najkasneje v začetku pomladi leta 1911,7 najverjetneje pa že jeseni 1910, ko je Achleitner obiskal "slovensko

2 Meyers Grosses Personenlexikon (Mannheim–Zürich, 1968), str. 14; www.literture.at/elib/www/ wiki/index.php/Arthur_Achleitner (vpogled: 12.3.2016); "Arthur Achleitner gestorben", Marburger Zeitung, 5. oktober 1927, str. 5. 3 Njegova najpomembnejša dela: Geschichten aus den Bergen (1889–1895), Fels und Firn (1895), Amor im Hochland (1899), Celsissimus (1900), Das Schloß im Moor (1903), Exzellenz Pokrok (1905), Unter den Hohen Tauern : ein Roman aus der Steiermark (1911), Admont : Roman aus steirischen Bergen (1911). V slovenščini je izšla tudi njegova povest Med plazovi : povest tirolskega gorskega župnika (1906). 4 Meyers Grosses Personenlexikon (Mannheim–Zürich, 1968), str. 14. 5 O dr. Pavlu Turnerju glej: Slovenski biografski leksikon (SBL), 4. knjiga, 13. zvezek (Ljubljana, 1982), str. 249–253; Franjo Baš, "Dr. Pavel Turner", Časopis za zgodovino in narodopisje 30 (135), št. 1–2, str. 45–62; Studia historica Slovenica (Turnerjev zbornik) 1 (2001), št. 1. 6 PAM, fond Pavel Turner, Pisma Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 15 (1913–1921). 7 Arthur Achleitner omenja, da je bil na obisku pri "dragem prijatelju" Turnerju na njegovem posestvu v Mariboru, kjer so posedeli v prijetni družbi in pili Turnerjev vinski pridelek, odličen burgundec. (PAM, fond Gospoščina Fala, AŠ 152, Pismo Arthurja Achleitnerja grofu Zabeu, 9. april 1911.)

115 M. Matjašič Friš: "Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten ...

Pohorje"8 in falskega grofa Zabea9 z namenom, da zbere gradivo za knjigo, ki jo je pripravljal.10 Ali je bila pobuda za nastanek knjige o ponosnem slovenskem pohorskem kmetu Kasjaku z naslovom Der Waldkönig : Erzählung aus dem südsteirischen Bachergebirge (izšla je leta 1911) Turnerjeva ali pa sta se ravno zaradi knjige, ki jo je pisatelj imel namen napisati, seznanila, ni znano. Vseka- kor je Turner nemškega pisatelja in njegovo knjigo, pri kateri je sam sodeloval z idejami in nasveti in jo pred izdajo tudi korigiral,11 omenjal v pismih Antonu Aškercu in Josipu Vošnjaku.12 Zdi se, da je Turnerja ideja, da bo njegovo ljubljeno Pohorje ovekovečeno v literarnem delu, zelo navduševalo, še posebej potem, ko je propadel načrt, da bi "Pohorske cvetice" upesnil Anton Aškerc.13 Turner je na Achleitnerja, ki je bil prav tako svetovno razgledan in zelo uglajen, saj se je gibal med kronanimi glavami na številnih evropskih dvorih, napravil velik vtis. Pisatelj je v pismih večkrat poudaril, da je na verandi Turner- jeve vile v Mariboru, ob prijetnem pogovoru s "plemenitim, duhovitim, sveto- vljanskim človekom" in dobri domači kapljici, preživel najprijetnejše trenutke v svojem življenju.14 Turner ga je seznanil s svojimi mariborskimi prijatelji – Achleitner jih je v pismu grofu Zabeu imenoval "slovenski mariborski kolegij"15 – in ga vzpodbu- jal, da se je učil slovenskega jezika. Tako lahko v večini Achleitnerjevih pisem najdemo vsaj en stavek ali pa znano frazo in pozdrav, ki jih je pisatelj napisal v slovenščini. Daje bil Achleitner velik simpatizer in podpornik Slovencev in Slovanov

8 Arthur Achleitner, Der Waldkönig : Erzählung aus dem südsteirischen Bachergebirge (Berlin, 1911), str. 8. 9 Alfonz Zabeo (1864–1832), zadnji falski grof. (Aleksander Veronik, Alfons Zabeo – zadnji falski grof , diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta (Maribor, 2005), str. 5, 81.) 10 Da je bil Achleitner jeseni na Pohorju, zvemo iz njegovega pisma grofu Zabeu, v katerem se mu zahvaljuje za prijazen sprejem na graščini v Fali. Tja je prišel v spremstvu župnika iz sv. Lovrenca in z grofom sta se takoj spoprijateljila in si začela redno dopisovati. Prijateljstvo, obogateno s pogostimi obiski, ki je trajalo vse do pisateljeve smrti, je dokumentirano s pismi in popisano v dnevnikih, ki jih je grof Zabeo pisal od 1893 do 1927. Oboje, Achleitnerjeva pisma in dnevnike grofa Zabea, hrani PAM v Mariboru. (PAM, fond Gospoščina Fala, AŠ 198, Dnevniki Alfonsa Zabea (1893–1910); PAM, fond Gospoščina Fala, AŠ 200, Dnevniki Alfonsa Zabea (1911–1927); PAM, gospoščina Fala, AŠ 152, Pismo Arthurja Achleitnerja grofu Zabeu, 12. oktober 1910.) 11 PAM, fond Gospoščina Fala, AŠ 152, Pismo Arthurja Achleitnerja grofu Zabeu, 9. april 1911. 12 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Antona Aškerca dr. Pavlu Turnerju, 1. september 1911. 13 Janko Glaser, "O Aškerčevih 'Pohorskih cveticah'", Časopis za zgodovino in narodopisje 22 (1927), št. 3–4, str. 169– (lat.)199. 14 "Im Alter habe ich ja doch meine schönsten Tage bei Ihnen verlebt. Mitten im Grünen, bei gutem Wein & bei einem noblen, geistreichen, welterfahrenen Manne! Slovenische Gastfreundschaft dazu, die gleich nach der arabischen rangiert! Unvergesslich schöne wonnige Tage für den alten, schwärmer- ischen Federfuchser!" (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 27. novembra 1913.) 15 PAM, fond Gospoščina Fala, AŠ 152, Pismo Arthurja Achleitnerja grofu Zabeu, 9. april 1911.

116 S tudia H istorica S lovenica

Turnerjeva vila pod Kalvarijo v Mariboru (PAM, Zbirka fotografij in razglednic)

nasploh, lahko razberemo že iz prvega njegovega pisma, poslanega iz Münchna 27. novembra 1913, v katerem se Turnerju zahvaljuje za njegovo posredovanje pri dr. Janku Brejcu16:

Velespoštovani gospod doktor! /…/ Besten Dank auch für die gütige Intervention bei Dr Brejc. Ich beabsichtige ein Buch zu schreiben, das meint im Jahre 1913 unternomme- nen Reisen schildert, wobei des – Vilajets17 Kärnten ausgiebig gedacht werden könnte. Ebenso der Verhältnisse in Kroatien, soweit ich sie kennen lernte & beur- teilen kann. Selbstverständlich werde ich auch St. Lorenzen, Pohorcen, Faal & Ihr

16 Janko Brejc (1869–1934), odvetnik in eden vodilnih politikov Katoliške narodne stranke, pozneje SLS, je leta1895 končal pravo na Dunaju, nato postal odvetniški koncipient v Ljubljani in 1901 deželni poslanec. Zaradi spora z Ivanom Šušteršičem se je 1903 preselil v Celovec, kjer je moderniziral Koroško slovensko stranko in jo vključil v Vseslovensko ljudsko stranko. S prizadevanji za enakopravnost Slovencev in slovenskega jezika na Koroškem si je nakopal sovraštvo nemških nacionalistov, zato je bil po avstrijskem napadu na Srbijo zaprt. Kot publicist je sodeloval pri Miru, Času, Slovencu in Social. misli in bil sourednik knjige Aus dem Vilajet Kärnten (Celovec, 1913). (SBL, I. knjiga, 1. zvezek (Ljubljana, 1925), str. 58; Andrej Rahten, Pozabljeni slovenski premier : politična biografija dr. Janka Brejca (1869–1934) (Celovec, 2002).) 17 vilajet – (ar.) dežela, pokrajina.

117 M. Matjašič Friš: "Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten ...

ideales Tuskulum18 liebevoll schildern, auf daß Freund Dr Turner verewigt werde in der reichsdeutschen Literatur. Wahrscheinlich wird aber das Buch in Oesterreich verboten oder boykottiert werden...19

Achleitner je očitno imel v mislih izraz, ki ga je uporabil dr. Janko Brejc za naslov svoje knjige Aus dem Vilajet Kärnten (Celovec, 1913), v kateri govori o koroških Slovencih in narodnostnem vprašanju. Iz tega lahko sklepamo, da je Achleitner Brejčevo knjigo, ki je izšla istega leta, kot je bilo napisano pismo, prebral, in se z mnenji in stališči dr. Brejca tudi strinjal, saj v nadaljevanju piše, da bodo njegovo (t.j. Achleitnerjevo) novo knjigo, ki jo namerava napisati, zaradi simpatij do slovenskega vprašanja v Avstriji najbrž prepovedali ali bojkotirali. V pismu je pisal tudi o svojem odnosu z avstrijskim pisateljem Petrom Rose- ggerjem20, s katerim sta bila svoj čas v pisnih stikih, potem pa je Achleitner zaradi prevelikih in preostrih nasprotij pustil, da je korespondenca zamrla. Zameril mu je namreč njegovo protislovansko naravnanost in se posmehnil Rossegerje- vemu strahu pred širjenjem slovenskega vpliva na Avstrijskem Štajerskem:

18 Tusculum Turnerianum je Turner poimenoval svojo vilo oz. posest v Mariboru pod Kalvarijo, kamor se je preselil iz Dunaja leta 1903 in kjer je večkrat gostil prijatelja Arthurja Achleitnerja. 19 Prevod: "Velespoštovani gospod doktor! /…/ Najlepša hvala tudi za prijazno posredovanje pri Dr Brejcu. Načrtujem, da bi napisal knjigo, ki bi prikazala moja potovanja v letu 1913, pri tem pa bi se izdatno posvetil koroškemu vilajetu. Kakor tudi stanju na Hrvaškem, kolikor sem ga pač spoznal in ga morem oceniti. Seveda pa bom ljubeče prikazal tudi Sv. Lovrenc, Pohorce, Falo & Vaš idealni Tuskulum, tako da bi bil prijatelj Dr Turner ovekovečen v nemški nacionalni književnosti." (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 27. november 1913.) 20 Peter Ros(s)egger (1843–1918), avstrijski pisatelj, je pisal tudi pod psevdonimom P.K. (Petri Kettenfreier) in Hans Maiser. S 16 leti je šel v uk k potujočemu krojaču, s katerim je 5 let potoval po deželi in tako dodobra spoznal kmečko prebivalstvo na celotnem območju Štajerske. V tem času se je že preizkušal v pisanju povesti iz kmečkega življenja in dopisoval v graški Tagespost. Po kratkem šolanju za knjigarja v Ljubljani (1864) je od 1865–1869 obiskoval trgovsko akademijo v Gradcu. Leta 1869 je dobil štipendijo štajerskega deželnega odbora, s katero je začel pot svobodnega pisatelja. Od 1870–1872 je potoval po Nemčiji, Nizozemski, Švici in Italiji. Kot štajerski domovinski pesnik in pisatelj je poljudno, običajno z vzgojnimi nameni opisoval ljudi in običaje svoje domovine. 1876 je v Gradcu ustanovil mesečnik Heimgarten, veliko je tudi potoval in predaval. Do leta 1881 je objavil 30 knjig, njegov opus pa obsega skupno 43 knjižnih del. V svojih delih je opisoval tudi slovenske kraje, po katerih je potoval, in 1895 pisal o ljubljanskem potresu. 1907 je postal član londonskega 'Royal Society of Literature'. Za svoje delo je prejel tudi tri častne doktorate: univerze v Heidelbergu (1903), na Dunaju (1913) in v Gradcu (1917). Najpomembnejša dela: Waldheimat (1877), Gottsucher (1883), Als ich noch der Waldbauernbub war (1890). Nekaj njegovih del je prevedenih tudi v slovenščino Na dan sodbe : ljudska igra (1920) in povesti Lucko išče dekle (1925). (Österreichisches Biographisches Lexikon (ÖBL) 1815–1950, 9. zvezek (Lfg. 43), str. 245; Anton Janko, "Das Slowenenbild in Peter Roseggers Reisebeschreibungen", v: Kulturelle Wechselseitigkeit in Mitteleuropa, ur. Feliks J. Bister in Peter Vodopivec (Ljubljana, 1995), str. 197–206; F. G., "P. Rosegger o ljubljanskem potresu", Kronika slovenskih mest 2 (1935) št. 3, str. 64; Suzana Cergol, Als ich noch der Waldbauernbub war Petra Roseggerja in Solzice Prežihovega Voranca : analogija kot imanenca in razhajanje v tematskih in jezi- kovno-stilnih strukturah dveh proznih del, Zbirka Zora; 15 (Maribor, 2001).)

118 S tudia H istorica S lovenica

Ob sich Rosegger wegen des nicht erhaltenen Nobelpreises21 ärgert, weiß ich nicht. Die Korrespondenz mit R. war nie rege, ich habe sie einschlafen lassen, weil die Kontraste zwischen mir & ihm zu groß & krass sind. Und die Friedhof-Geschi- chte war mir zu dumm! R. jammerte damals darüber, daß in Graz die Friedhöfe - - slavisiert werden, & man in 100 Jahren auf den Grabsteinen nur noch – slove- nischen Text finden werde....22

Achleitner je skromno pripomnil, da sam o Nobelovi nagradi ni nikoli raz- mišljal, saj se zaveda, da je premalo pomemben književnik, obenem pa ima še to "pomanjkljivost", da je "zloglasen" zaradi svoje strpnosti do Slovanov. Zaradi tega je bil deležen "strupenih" napadov v časopisih, predvsem v praškem Unio- nu, vendar se ni preveč vznemirjal. "Ampak to mi je 'klobasa'", je šaljivo dodal in uporabil zanimivo besedno igro – poslovenjeno iz nemškega izraza: "Es ist mir ein Wurscht." (Mi je vseeno.), ki dokazuje, prav tako kot slovenski pozdrav na začetku in na koncu pisma, da je Achleitner razumel nekaj malega slovenščine in jo je v dopisovanju s Turnerjem iz spoštovanja do prijatelja tudi uporabljal.23 V pismih sta se pogosto dotikala tudi aktualne evropske politike, ki sta jo oba odlično poznala in kritično ocenjevala. Čutila se je namreč velika napetost v mednarodnopolitičnih odnosih, ki je le pol leta kasneje izbruhnila v véliko vojno svetovnih razsežnosti:

Herr Dr haben ganz recht: ich amusiere mich loco24 München nicht wenig über die unerschöpfliche 'Weisheit' in Wien & Pest; weniger amusant sind freilich die Dummheiten der gegenwärtigen Regierung in Bayern & Posen25, Straßburg nicht zu vergessen, wo der furor borussus26 'nette' Blüten treibt.27

21 Nobelovo nagrado za literaturo, ki se podeljuje od leta 1901 vsako leto 10. decembra, na dan smrti Alfreda Nobela, je leta 1912 dobil Nemec Gerhart Hauptmann (Große Erzählungen), leta 1913 pa indijski pesnik Rabindranath Tagore za pesmi v prozi Gitanjali. 22 Prevod: "Ali se Rosegger jezi, ker ni prejel Nobelove nagrade, tega ne vem. Korespondenca z R. nikdar ni bila posebej živahna, pustil sem, da je zamrla, kajti nasprotja med mano & njim so prevelika & ostra. In tista zgodba s pokopališčem se mi je zdela resnično neumna! R. je tedaj tarnal, češ da se pokopališča v Gradcu - - slavizirajo & da bo v naslednjih 100 letih na nagrobnikih moč brati samo še – slovenska besedila…" (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 27. november 1913.) 23 Prevod: "Gospod Dr imajo povsem prav: nemalo se zabavam loco München nad neizčrpljivo 'modro- stjo' Dunaja & Pešte; manj zabavne so mi seveda neumnosti sedanje bavarske & pozenske vlade, da ne omenjam Strasbourga, kjer pridobiva furor borussus prav 'prikupne' oblike." (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 27. november 1913.) 24 loco – (lat.) na kraju, v mestu. 25 Posen (Prusija), danes Poznan (Poljska). 26 furor borussus – (lat.) prusko divjanje, bes. 27 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 27. november 1913.

119 M. Matjašič Friš: "Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten ...

Arthur Achleitner v paradni unformi, decembra 1911, foto: Franz Greiner, München (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1)

Vidimo lahko, da se je Achleitner znal prav izborno zabavati na račun neumnosti "pomembnih" ljudi in "modrosti" takratnih vlad, prav smisel za humor pa mu je pomagal tudi pri premagovanju bolezenskih težav, predvsem s putiko, ki je mučila tudi 16 let starejšega Turnerja:

Da mich zuerst das Zipperlein in den Zehen niederträchtig zwickt, ist's mit dem Humor & Lachen nicht so gefährlich. Genau genommen, kann ich mir Herrn Dr

120 S tudia H istorica S lovenica

als Stubenhocker gar nicht denken, eher als nimmermüden 'Sausewind', der trotz seiner 71 Lenze wie ein Junger in den Weingart & Keller springt.28

Achleitner, ki je sam sebe duhovito oklical za "starega, zanesenjaškega piko- lovca", je bil namreč navdušen nad Turnerjevo duhovno in telesno čilostjo, še posebej rad pa se je spominjal slovenske gostoljubnosti, ki jo je uvrščal takoj za arabsko. "Dafür denn auch innigen Dank bis zum letzten Atemzüge! Bog živi!", je zapisal na koncu pisma.29 V začetku leta 1914 je Achleitner hudo zbolel. V pismu, ki ga je poslal dr. Turnerju malo pred njegovim rojstnim dnem, mu je prisrčno čestital in "visoko- čislanemu gospodu doktorju" zaželel, da bi se "otresel starostne putike" in se v letu 1914 veselil dobre vinske letine.30 Achleitner je Turnerja v Mariboru znova obiskal konec pomladi, načrte za vnovično snidenje jeseni istega leta pa sta morala preložiti. Zaradi izbruha svetovne vojne je korespondenca med prijateljema za več kot dve leti zastala. Očitno so se pisma, ki sta jih v vmesnem času pošiljala drug drugemu, izgubila, saj je Achleitner na dopisnici iz leta 1916, ki se je ohranila, Turnerju na kratko poročal, da pisma, datiranega s 26/I, ni prejel in da je globoko zaskrbljen, "poln strahu /…/ poprosil gospoda Tscheligija31 za vesti" o Turnerjevem počutju. "Pre- srečen sem, zdaj ko vem, da ste kljub 75 jesenim zdravi. Pri meni bi z zdravjem lahko šlo bolje," je prijazno zapisal in povprašal še, kako gre skupnemu prijatelju Schmoranzerju32.

28 Prevod: "Ker me putika prav podlo ščipa v prstih na nogah, humor in smeh zame nista posebej nevar- na. Pravzaprav si gospoda Dr nikakor ne predstavljam kot zapečkarja, veliko bolj kot neumornega 'živahneža', ki kljub svojim 71 jesenim skaklja kot mladenič po vinogradu in kleti." (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 27. november 1913.) 29 Prevod: "Za to Vam bom iskreno hvaležen vse do poslednjega diha! Bog živi!" (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 27. november 1913.) 30 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 19. januar 1914. 31 Josip Tscheligi (Čeligi) (1853–1939), pivovarnar in posestnik, je bil eden najuglednejših Mariborčanov, lastnik velikih vinogradnih posesti okoli Pekrske gorce, velik dobrotnik revežev ter ustanovitelj in podpornik mariborske gasilske čete. Pokopan je v družinski grobnici na "Slovenski Kalvariji" (Pekrski gorci). Turner je z družino Tscheligi tudi po odhodu iz Maribora 1865 ostal v tesnih prijateljskih stikih. Ko je 1895, v času ko je še bival na Dunaju, kupoval posestvo pod Kalvarijo, je za nakup zadolžil bivšega varovanca in prijatelja J. Tscheligija ter slovenskega odvetnika, narodnega delavca in veleposestnika dr. Jerneja Glančnika (1944–1905), ki je bil poročen z Josipovo sestro Marijo Tscheligi. ("Domače novice", Slovenski gospodar, 31. maj 1939, str. 9; "Josef Tscheligi", Marburger Zeitung, 30. maj 1939, str. 4.) 32 Josip (Josef, Joso) Schmoranzer (Schmoranza) (1862–1934), učitelj in mikolog, je leta 1896 v Mariboru opravil izpit za učitelja na meščanski šoli iz matematično-tehniške skupine, slovenščine in nemščine. Bil je učitelj oz. upravitelj v Žužemberku, Velikih Laščah in Celju, nato šolski nadzornik v Mariboru. 1910 je postal kljub močnemu nasprotovanju Nemcev vadniški, 1913 pa glavni učitelj z naslovom profesor na državnem učiteljišču v Mariboru. Konec 1913 se je zaradi šibkega zdravja upokojil in se preselil k sestri na južno tirolsko v Eppan (Appiano pri Bolzanu). Uspešno se je ukvarjal z arheologijo, zlasti se je uveljavil med strokovnjaki kot odličen poznavalec gob (mikolog), naredil je čez 4000 mikroskopskih preparatov gobjih trosov. Po njem so imenovali tri vrste gob. (SBL, III. knjiga, 10. Zvezek (Ljubljana, 1967), str. 228–229; ÖBL 1815–1950, 10. zvezek (Lfg. 49), str. 345.

121 M. Matjašič Friš: "Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten ...

Tudi tri Achleitnerjeva ohranjena pisma iz leta 1917 so kratka, a prisrčna. Prvo je bilo poslano januarja ob Turnerjevem osebnem prazniku in izraža globoko obžalovanje, da se zaradi vojnih razmer ne moreta srečati:

Zum 21/I 1917 hoffte ich bestimmt, meine Glückwünsche zum 76. Geburtsfe- ste persönlich in Marburg darbringen zu können! Es war abermals eine – welke Hoffnung!33 So muß ich denn wieder brieflich gratulieren unter erschwerten Verhältnissen, ohne zu wissen, was dem 76 jahrigen Freunde am meisten gewünscht werden soll. Befreiung von Gicht, Oidium34? Von Philloxera35 hat sich der alte Praktiker längst befreit! /…/ Ob Dr Turner gross Sehnsucht nach einem Wiedersehen hegt, kann ich nicht wissen; ich aber habe sie! Ein Wiedersehen im Tusculum inmitten der Reben, Aug in Aug mit Ihnen! Der alte Federfuchser, müde, krank & halbblind möchte einen einzigen solchen Tag noch erleben!36

V pismu, poslanem novembra, je Achleitner Turnerju poročal o svojem novem romanu z naslovom Der Feldkurat37 (Vojni kurat), v katerem je "z veliko vdanostjo prikazal službeno življenje avstr. vojaškega duhovnika slovenskega rodu (s fiktivnim priimkom 'Medved')". Knjiga je pri bralcih naletela na velik odziv, tako da so jo v kratkem času ponatisnili v kar 10.000 izvodih. Čeprav je Achleitner paket s knjigo že sredi leta poslal na Turnerjev naslov, se je pošiljka očitno izgubila, zato se je v prepričanju, da bo prijatelja "dobro uspela glorifika- cija slovenskega vojnega kurata zanimala", odločil, da knjigo, kjub nezaneslji- vosti poštne dostave v vojnem času, pošlje še enkrat.38 Tokrat je pošiljka očitno srečno prispela, saj se je Achleitner Turnerju zahva-

33 Achleitner v pismu citira verz avstrijskega pesnila Nikolausa Lenaua, s pravim imenom Nikolaus Franz Niembsch, ki je bil znan po melanholični liriki, polni svetobolja, pisal pa je tudi pesmi s politično vsebino, v katerih je opeval svobodo, demokracijo in enakopravnost: "Treulich bringt ein jedes Jahr welkes Laub und welke Hoffnung!" ("Zvesto vsako leto prinese nam uvele liste in uvele upe. ") (Veliki splošni leksikon ( VSL), 4. knjiga (Ljubljana, 1997), str. 2258; ÖBL 1815–1950, 7. zvezek (Lfg. 32), str. 121.) 34 oidij – (nlat.) vrsta parazitskih plesni, ki povzročajo razne bolezni, največ pri rastlinah, npr. pri vinski trti. 35 Phylloxera vastratix (filoksera) – (gr.) trtna uš. 36 Prevod: "Tako Vam torej moram spet čestitati prek pisma, v oteženih razmerah, ne vedoč, česa bi 76-letnemu prijatelju največ zaželel. Leto brez putike, brez oidija? Filoksere se je stari praktik vendar že zdavnaj rešil! /…/ Ali Dr Turnerja preveva hrepenenje po snidenju, tega ne morem vedeti; mene pač! Snidenje v Tusculumu sredi trt, iz oči v oči z Vami! Stari pikolovec, utrujen, bolan & polslep bi rad doživel vsaj še en sam takšen dan!" (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 17. januar 1917.) 37 Der Feldkurat : Erzählungen aus dem Dienstleben des Militärklerus, izdana v Regensburgu pri založbi Pustet, 230 str. 38 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 29. november 1917.

122 S tudia H istorica S lovenica

lil za priznanje za "Feldkurata" in dodal, da mu je "prijetno pri srcu, da je knjiga doživela takšen odmev". Še enkrat je poudaril, da je želel predstaviti "pripadni- ka Vašega (Turnerjevega, op. av.) naroda kot svetel zgled" in skromno pristavil, da se sam vendarle ne počuti kot pridigar, čeprav je dobil številna pisma vojakov, ki pričajo o tem, da so vojni kurati na frontah svoje nagovore in pridige mnogokrat prepisali dobesedno iz Achleitnerjeve knjige.39 Ker so bila vsa pisma v vojnem času podvržena strogi cenzuri in se nikoli ni vedelo, če bodo sploh prišla do naslovnika, se je Achleitner izogibal pisanju v slovenščini. Kljub temu je v vsakem pismu izražal upanje, da bodo kmalu doča- kali težko pričakovani mir in bo prijatelju lahko pisal v slovenskem jeziku in v zaprtem pismu:

Ich schreibe schon heute, weil unter den gegenwärtigen Verhältnissen nicht zu berechnen ist, wann diese Zeilen in Ihre Hände gelangen werden. Und in deutscher Sprache muss ich schreiben, weil ein Brief in Ihrer Mutter- sprache arge Verzögerungen veranlassen würde. Wir stehen ja noch immer unter hochheiliger Zensur. Das nächste mal aber werde ich hoffentlich Slovenisch & auf geschlossenem Brief schreiben können. Demnach haben hochverehrter Herr Dr die Verpflichtung, die cumulatio anno- rum40 allermindestens bis zum 21/I 1919 auszudehnen. /.../ PS! Auf meinen Brief vom 18/XII 17 ist mir die erbetene Antwort bis heute nicht zugegangen!41

Vendar pa se razmere tudi po koncu vojne niso kaj bistveno spremenile. Pošta je bila zaradi kaotičnih povojnih razmer še vedno nezanesljiva in Achle- itner je v vsakem pismu izrazil bojazen, da njegove vrstice ne bodo dosegle "visokočislanega prijatelja". Svet, kot sta ga poznala Achleizner in Turner, je raz- padel, pričakovanja po novi, boljši, bolj urejeni Evropi, ki so ljudem pomagala, da so se pretolkli skozi grozote svetovenga spopada, so se razblinila. "Časi so preveč strahotni, duševni bol pa prevelik in grenak, da bi mogel 'sklesati' pra- všnjo čestitko", je pisal Achleitner v začetku leta 1919 ob Turnerjevem 75. roj- stnem dnevu. "Upanje na snidenje v Vašem Tuskulumu sem opustil. Nazadnje

39 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 18. december 1917. 40 cumulatio annorum – (lat.) kopičenje let. 41 Prevod: "Pišem pa že danes, kajti v trenutnih razmerah se ne da izračunati, kdaj bodo te vrstice prišle v Vaše roke. Pa tudi v nemškem jeziku moram pisati, kajti pismo v Vašem maternem jeziku bi doletela huda zamuda. Saj smo še vedno v sveti cenzuri. Upam, da bom naslednjič že lahko pisal v slovenščini & zaprtem pismu. Zatorej imajo gospod Dr zadolžitev, raztegniti cumulation annorum še vsaj do 21/I 1919. /…/ PS! Še do danes nisem prejel zaprošenega odgovora na pismo z dne 18/XII 17!" (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 16. januar 1918.)

123 M. Matjašič Friš: "Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten ...

sva bila skupaj maja 1914. Odtlej se je svetu zmešalo…"42 Dodal je, da bi prav rad poslal za darilo kakšno svojo novo knjigo,43 vendar pa pošta v Münchnu ne sprejema priporočenih pošiljk za "Avstrijo". Povprašal je tudi, če ima Turner kakšne novice o njunem skupnem prijatelju Žunkoviču44, ki da se mu že nekaj časa ni oglasil iz Podgorice.45 Očitno so se tudi Žunkovičeva pisma Achleitnerju izgubila, saj se je ta še pred razpadom monarhije (oktobra 1918) iz Črne gore vrnil na Dunaj, novembra 1918 pa ga je general Maister brzojavno poklical v Maribor, kjer je 22. novembra prevzel poveljstvo vojaške realke.46 In ravno dogodki v Mariboru ob "prevratu" so Achleitnerja zelo zanimali, zato je prijatelja prosil, da mu pošteno in resnicoljubno poroča o razmerah v Mariboru. Alarmantna poročila in hujskanje proti "smrtnim sovražnikom Slo- vanom", ki so jih objavljali nemški časopisi, so ga očitno vznemirjala:

Innigen Dank für Ihre lieben Zeilen vom 24/II, die volle acht Tage unterwegs waren, mich hoch erfreuten als Lebenszeichen des herzlich verehrten Freundes, & mich sehr interessierten als zweifellos wahrheitsgetreuer Bericht über die Ver- hältnisse in Marburg. Ueber Ihren Bericht bin ich nicht wenig froh, denn die Zeitungsmeldungen betr. das Marburger 'Blutbad' hatten mich, obschon ich noch nicht die Hälfte davon glaubte, mit schwerer Sorge erfüllt. Wir haben ja keine Ahnung vom tatsächlichen Sachverhalt. Unbegreiflich sind mir die Hetzereien & Alarmnachrichten, dieses sinnlos erscheinende Wüten

42 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 13. januar 1919. 43 Tega leta je išla Achleitnerjeva knjiga Im grünen Rock : Erzählungen aus dem Jägerleben (Berlin, 1919), 329 str. 44 Davorin (Martin) Žunkovič (Schunkovitsch, Šunković, Žunković) (1858–1940) je bil ljubiteljski jezikoslovec in publicist. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru 1871–76 in Celju 1877. Po odsluženem vojaškem roku se je šolal na pehotni kadetnici v Innsbrucku, nato služil v Mostarju, na Moravskem in 1893–95 na Dunaju. Tu je 1895–96 obiskoval šolo za korpusne častnike, bil 1896 povišan v stotni- ka in premeščen v Brno. 1898 je postal četni poveljnik in učitelj (nem., sloven., eksecirni pravilnik, voj. admin. in voj. poslovni slog) v pehotni kadetnici v Mariboru, od jeseni 1902 v Kromĕřížu, nato v Mostarju in Cieszynu (Šlezija). 1909 je bil povišan v majorja in bil 1911 upokojen (predvsem zaradi vseslovanskega prepričanja). Ob izbruhu 1. svet. vojne je bil reaktiviran, avgusta 1914 dobil naziv podpolkovnika in postal krajevni poveljnik na vzhodnem frontnem območju. 1916 je bil pred sodiščem 1. armade v Galiciji obtožen zlorabe uradnega položaja in neupoštevanja predpisov, degradiran in obsojen na težko ječo. V obnovljenem procesu je dosegel oprostitev in povrnitev čina. Žunkovič je bil po uspešni sodni rehabilitaciji maja 1918 dodeljen voj. upravi Črne gore na Cetinju, ta pa ga je imenovala za poveljnika Podgorice in povišala v podpolkovnika. Pod vplivom gimnazijskih učiteljev J. Šumana in D. Trstenjaka se je ukvarjal z jezikoslovjem, toponomastiko in slovansko arheologijo. V publicistični dejavnosti je izhajal iz prepričanja o avtohtonosti Slovanov v srednji Evropi in neposredni zvezi med Slovani in Etruščani, germanske rune je imel za slovanski črkopis. Jezikovnim in zgodovinskim zmotam je kljub kritikam ostal zvest vse življenje. (SBL, IV. knjiga, 15. zvezek (Ljubljana, 1991), str. 1016–1018; ES, 15. knjiga (Ljubljana, 2001), str. 382.) 45 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 13. januar 1919. 46 Prav tam.

124 S tudia H istorica S lovenica

Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 3. marec 1919 (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1)

gegen den 'slavischen Todfeind' in so entsetzlich schwerer Zeit!47

"Svetu se je zmešalo! In podlegel je čenčam! Poleg vsega tega pa še nevra- stenija in nervoza vsepovsod, hujskaška mržnja & neumnost!", je zgroženo opisal povojne razmere Achleitner in dodal, da tudi v Nemčiji ni nič bolje. "Pri nas vladajo precej zmedene razmere, občasno brezglave; ljudje si 'vladanje' predstavljajo lažje, kot je v resnici," je zapisal. In citiral Schillerja: "'Želim si, da bi bil čas spanja & bi vse bilo že mimo!' Da, toda pred koncem tuzemskega romanja bi vendarle še rad sedel pri prijatelju Dr Turnerju na verandi, proslavljal snidenje &

47 Prevod: " Prisrčna hvala za vrstice z dne 24/II, ki so do mene potrebovale celih osem dni, me silno raz- veselile kot znak, da moj srčno cenjeni prijatelj še živi, & me zelo zanimale kot nedvomno resnicoljubno poročilo o razmerah v Mariboru. Nad Vašim poročilom nisem nič manj vesel, kajti časopisne novice glede mariborske 'krvave kopeli' so me navdajale z veliko zaskrbljenostjo, četudi nisem verjel niti polovice od napisanega. Saj vendar nimamo blage veze o tem, kaj se je v resnici zgodilo. Ne razumem tega hujskanja in alarmantnih novic, tega nesmiselnega razsajanja nad 'smrtnim sovražnikom Slovanom' v tako grozno težkih časih!" (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 3. marec 1919.)

125 M. Matjašič Friš: "Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten ...

slovo…"48 Ko se ni bilo več bati cenzure, je Turner Achleitnerja prijateljsko vzpodbu- jal, da se znova loti učenja slovenščine, zato mu je poslal izvod slovenske slov- nice. Vendar pa je Achleitner v odgovor z obžalovanjem zapisal: "Visokočastiti gospod doktor! Lepa hvala za pismo /…/! Dalje ne morem več pisati v Vašem maternem jeziku, ker mi je v sedaj skoraj 7 letih, odkar sva se nazadnje videla (maj 1914), še tisto malo, z muko & brez učitelja naučene slovenščine 'padlo iz glave'."49 Kljub temu pa se je še naprej potrudil, da je pisma zaključeval z vlju- dnim "Pozdrav in poklon" ali "S posebnim spoštovanjem ostajam Vaš verno udani" v slovenskem jeziku. Čeprav je bil Achleitner veliko mlajši od prijatelja Turnerja, je v pismih rad potožil, da so mu vojna leta zelo načela zdravje. "Moja, medtem tudi že 62-letna malenkost je zavoljo slabega & nezadostnega prehranjevanja grozljivo shujšala, povsem razmaščena & zato 'blažena' s takoim. zdrsom ledvice." Vendar je znal slabo novico takoj popraviti v svojem humornem stilu, začinjenim s samoironi- jo: "Glavi (bavarski buči) pa hvala Bogu še nič ne manjka, tako da sem pred krat- kim uspel dokončati 157. zvezek svojih zelo hvaljenih & globoko zasmehova- nih del; duhovni & literarni rekord, katerega je moč označiti kot unikum…"50 In čeravno ni veliko tarnal, se je dalo iz pisem razbrati, da je v spremenjenih povojnih razmerah Achleitner trpel velike eksistenčne težave, saj so mu ukinili dvorsko pokojnino, ki jo je še do konca vojne prejemal kot tajni svetnik. Zato se je bil prisiljen preživljati samo s pisanjem in dobičkom od prodaje, kar pa pri njegovih letih ni bilo lahko. Kljub temu je v svojem vedno optimističnem slogu zapisal: "Literarna eksistenca skorajda uničena, dvorska pokojnina fuč, skrbi pa na pretek. Kar me kljub vsemu ne more oropati prevratniškega duha, pa je spo- štovanje posameznikov iz tistih krogov, ki ne sodijo med drhal."51 Očitno pa se je odlično znašel v novi vlogi, ki jo je takole opisal: "Svojstven preobrat je doživela moja – dvorna služba, saj je moja malenkost, ki je v vojni & revoluciji izgubila skorajda vse, zdaj bolj kot kadarkoli v vlogi svetovalca & tolažnika. V glavnem preko pisem & s tistimi iz hiše Habsburg, ki so bili primo- rani zaživeti v izgnanstvu."52

48 Prav tam. 49 Original: "Lepa hvala za pismo 3/I! In Ihrer Muttersprache kann ich nicht weiter schreiben, weil ich in bald 7 Jahren, seit wir uns um (Mai 1914) das letzte Mal sahen, das bissel mühsam & ohne Lehrer erlernte Slovenisch inzwischen 'verschwitzt' habe." (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 11. januar 1921.) 50 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 11. januar 1920. 51 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 11. januar 1921. 52 Prav tam.

126 S tudia H istorica S lovenica

Meine Auffassung ist: Habe ich dreißig Jahre hindurch mit den hohen & aller- höchsten Herrschaften die guten Zeiten mitgemacht, von den Fürstlichkeiten viel Liebes & Gutes genossen, so ist es jetzt im Elend erst recht meine verdammte Pflicht & Schuldigkeit, Anständigkeit & Treue zu beweisen & dankbar zu sein. Da ich am 7 (sieben) Höfen über 30 Jahre lang persona grata war, können sich verehrter Herr Dr vielleicht einen Begriff davon machen, welchen Umfang allein die persönliche Korrespondenz mit den Fürstlichkeiten hat. Dazu kommen aber noch die immer wieder von mir verlangten Gutachten in forstlichen, juristischen, finanziellen Angelegenheiten. Auch Fehden sind literarisch durchzukämpfen, da wahnsinnige 'Menschen' die Entthronten auch noch in Zeitungen angreifen usw. Und die incognito hierher kommenden Herrschaften muss ich in Hotels beraten etc, obzwar ich manchen Tag nicht weiß, ob mich infolge des Kräfteverfalls die Beine noch tragen werden.53

Z veseljem in neomajno zvestobo služiti plemiški gospodi, ki je bila odsta- vljena s prestola – to je postalo njegovo poslanstvo in v tem je našel smisel svojega nadaljnjega delovanja. Prav tako kot v pomoči in podpori zatiranim narodom – predvsem Slovanom, do katerih je gojil neomajno simpatijo. "Pomagati s peresom mi je v veliko veselje", je zapisal in prijatelju Turnerju zaupal, da so ga kot pisca knjige Reisen im slavischen Süden54 in kot prijatelja Južnih Slovanov za pomoč prosili tudi iz "Cetinja & iz črnogorske kolonije v Zürichu", naj se vendar njegovo "pero v javnosti zavzame za uboge Črnogorce."55 Zelo kritično je ocenjeval povojne razmere v Nemčiji, ki so jih zaznamovale na eni strani "vnebovpijoča potratnost vojnih dobičkarjev & revolucionarnih zaslužkarjev, prekupčevalcev & črnoborzijancev, na drugi strani pa brezmejna stiska /…/ zadrežnih ubožcev iz srednjega sloja." Stari monarhist je takole napovedal:

Es 'dämmert' bei uns, aber der Weg zur Wiedererrichtung der Monarchie ist weit & steinig. Meine wichtigste Tätigkeit ist das – Bremsen! Ich habe alle Hände voll zu tun, Hitzköpfe vor übereilten Schritten abzuhalten. Wir müssen mit der blöden

53 Prevod: "Moje mnenje je takšno: če sem z visoko & najvišjo gospodo trideset let prestal v lepih časih, užil od gosposkosti veliko prijetnega & dobrega, potem, prekleto, sem zdaj v bedi še toliko bolj dolžen dokazovati svojo dostojnost & zvestobo & biti hvaležen. Ker sem bil na 7 (sedmih) dvorih več kot trideset let persona grata, si lahko gospod Dr morda sami predstavljajo, kolikšnega obsega je moja korespondenca s plemiško gospodo. K temu pa pridejo še vnovične in vnovične zahteve po mojem mnenju v gozdarskih, pravdnih in finančnih zadevah. Tudi spore je potrebno izglajevati na literarni način, kajti zblazneli 'ljudje' še po časopisih napadajo odstavljene s prestola itd. In gospodi, ki semkaj pride incognito, moram svetovati po hotelih etc, četudi marsikateri dan ne vem, ali me bodo zaradi ošibelih moči noge še sploh držale." (Prav tam.) 54 Knjiga z naslovom Reisen im slavischen Süden (Dalmatien und Montenegro) je izšla leta 1913. 55 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 11. januar 1921.

127 M. Matjašič Friš: "Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten ...

Soziwirtschaft noch viel tiefer in den Dreck kommen, den Staatsbankrot erleben, solchen Elend erreichen, dass das gepeinigte Volk selbst nach dem Erlöser, dem Monarchen ruft. Ich werde diese Rufe aber auf Erden nicht mehr hören....56

V naslednjih mesecih je sledila živahna in zanimiva korespondenca, v kateri sta si stara poznavalca nekdanjih monarhičnih hiš in najvišje dvorske gospo- de izmenjevala zaupne zgodbe njihovih pretresljivih povojnih usod. Achleitner je Turnerju poročal o svojih stikih s cesarico Cito57, ki je z otroci živela v azilu v Švici v Vili Prangins ob Ženevskem jezeru, pa o težkem življenju "Augusta Coburga58 (avstr. linija)", ki je bil "žrtev revolucije & izgube premoženja" in o eni njegovih hčera, ki se je v Münchnu "učila – knjigovodstvo!"

Prinz Philipp im Alter von 77 Jahren ist fast ganz gebrochen, des großen Fidei- kommisses beraubt, in Coburg & auf die Hilfe des jüngsten Bruders des früheren Bulgarenkönigs Ferdinand59, angewiesen. Ein Elend, das mir bitter nahe geht, ich aber leider nicht ändern, nicht lindern kann. /Meine gut gemeinte & erfolgre- ich inszenierte Vermittlung in Prag musste, weil der Generaldirektor nicht wollte & alles 'viel besser' versteht, auf direkten Befehl wieder – 'einschlafen'. Dadurch werden die Güter in der Slovakei verloren sein. Blindes Vertrauen zu Verspre- chungen der Entente! Und blinder Hass gegen alles, was slavisch ist! Kein Wun- der, daß die Geschichte – schief geht! Leopold Salvator60 wollte nach Südamerika auswandern & dort 'Bauer' werden; ich habe 'kräftig' abgeraten, weil der hohe Herr schon zu alt, die Familie zu groß ist. Er hofft auf Rückkehrerlaubnis & Restitution seiner Güter im heißgeliebten Oesterreich.

56 Prevod: "Pri nas se 'mrači', toda pot do obnovitve monarhije je dolga & stenovita. Moja najvažnej- ša dejavnost je – zadrževanje! Polne roke dela imam z odvračanjem vročekrvnežev od prenagljenih korakov. S tem trapastim soci gospodarstvom moramo še globlje potoniti v blato, doživeti državni bankrot, doseči takšno socialno bedo, da bo izmučeno ljudstvo sámo klicalo za odrešiteljem, monar- hom. Ampak jaz teh klicev ne bom več slišal na Zemlji…" (Prav tam.) 57 Cita Burbonska in Parmska (1892–1989), cesarica Avstrije in kraljica Ogrske od 1916–1918. Leta 1911 se je poročila z nadvojvodo Karlom Francem Jožefom, poznejšim cesarjem Karlom I. Nikoli se ni odpovedala upanju na obnovitev donavske monarhije in je bila večkrat vpletena v poskuse resta- vracije. (VSL, 2. knjiga ( Ljubljana, 1997), str. 646.) 58 August Leopold, princ saško-koburški in Gotha (1867–1922) (www.thepeerage.com; vpogled: 3.3.2016). 59 Ferdinand I. (1861–1948), bolgarski vladar od 1887–1918 , saško-coburški princ, 1887 knez, 1908 car, je bil v 1. svetovni vojni na strani centralnih sil. Leta 1918 je odstopil, da bi rešil prestol svojemu sinu Borisu III. (VSL, 2. knjiga (Ljubljana, 1997), str. 1080.) 60 Lepold Salvator (1863–1931), najstarejši sin nadvojvode Karla Salvatorja in princese Marije Immakulate Burbonske in dveh Sicilij, je bil z ženo in osmimi otroki izgnan v Španijo. (www.antique- satoz.com/habsburg; vpogled: 3.3.2016)

128 S tudia H istorica S lovenica

Nikola von Črnagora61 ist nun aus dem Leben gegangen. Die interessanteste Persönlichkeit, die ich kennen gelernt hatte...62

Zanimiva je tudi zgodba o avstrijskem cesarju Francu Jožefu, ki je "11. novembra 1916, torej deset dni pred svojo smrtjo, preklical zvezo z Nemčijo". Vse podrobnosti tega "nadvse žalostnega dejstva", ki je v veliki meri vplival na razvoj dogodkov in razplet prve svetovne vojne, je Achleitnerju pet let kasneje pod eti- keto stroge zaupnosti povedal bližnji sorodnik cesarja Viljema II.63, ki je bil tistega dne gost pri smrtno bolnemu cesarju Francu Jožefu v dvorcu Schönbrunn. Pisa- telj pa jih je seveda tudi "strogo zaupno" delil s svojim prijateljem Turnerjem.64 Prav tako je v pismu razkrival tudi zaupne podrobnosti o tem, kako so na Dunaju leta 1914 sprejli vojno napoved Srbiji:

Ich weiß auch aus authentischer, sehr hohen Quelle, deren Reinheit über allem Zweifel steht, welche Auffassung inWien & Ischl bei der Kriegserklärung an Serbi- en herrschte. Eine himmelschreiende Sache, eine Auffassung von einer Leichtfer- tigkeit & Vertrauensseligkeit 'auf Berlin', dass es unser einem kalt über den Buckel läuft! Die Welt hat solch frevelhaften & blitzdummen Leichtsinn noch nicht gese- hen, nicht gehört. Es ist unbestreitbar, dass Wilhelm auch schauerliche Dummheiten in bester Absicht

61 Nikola (1841–1921), črnogorski knez in kralj od 1860–1916. Kot zaveznik Srbije se je uspešno boril s Turčijo 1876–78; Črni gori je zagotovil neodvisnost, pridobil Nikšić, Podgorico in izhod na morje. Skušal je ohraniti ravnotežje med Dunajem in Sankt Petersburgom, povsod oviral Srbijo in dušil ljudska gibanja. 1905 je vsilil ustavo, vendar je še naprej ohranjal absolutistično oblast; 1910 se je razglasil za kralja. V 1. svetovni vojni je bila obramba Črne gore zelo slabo organizirana. Po kapitulaciji je Nikola emigriral in 1916 umrl v Franciji (VSL, 2. knjiga (Ljubljana, 1997), str. 731.) 62 Prevod: "Princ Filip je v starosti 77 let skoraj čisto zlomljen, oropan velikega fidejkomisa, v Coburgu & odvisen od pomoči najmlajšega brata bivšega bolgarskega kralja Ferdinanda. Beda, ki me grenko žalosti, a je žal ne morem niti spremeniti niti omiliti. Moje dobronamerno & uspešno izpeljano posredovanje v Pragi je bilo, ker generalni direktor ni hotel & vse 'veliko bolje' ve, na neposreden ukaz spet 'uspavano'. S tem so posesti na Slovaškem izgubljene. Slepo zaupanje antantnim obljubam! In zasle- pljena mržnja proti vsemu slovanskemu! Nič čudnega potem, da gre vse – narobe! Leopold Salvator se je hotel izseliti v Južno Ameriko & tam postati 'kmet'; to sem mu 'krepko' odsvetoval, saj je visoki gospod že preveč v letih, družina pa prevelika. Zdaj upa na dovoljenje za vrnitev & restitucijo svojih posesti v njemu preljubi Avstriji. Nikola Črnogorski je šel s tega sveta. Najzanimivejša osebnost, ki sem jo kdaj spoznal…" (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 4. marec 1921.) 63 Viljem II. (1859–1941), nemški cesar in pruski kralj od 1888–1918. Leta 1890 je izzval Bismarckov padec in odtlej sam vodil nepremišljeno in bahavo državno politiko, kar je imelo usodne politične in diplomatske posledice; Rusija in Velika Britanija sta stopili na stran Francije (antanta). Kljub dobri volji ni mogel preprečiti izbruha 1. svetovne vojne. Potem, ko je 28. novembra 1918 princ Max Badenski svojevoljno razglasil njegov odstop, je Viljem II. prestopil na nevtralno nizozemsko ozemlje, se isti dan odpovedal prestolu in naslednja desetletja preživel na Nizozemskem. (VSL, 8. knjiga (Ljubljana, 1998), str. 4671.) 64 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 20. marec 1921; PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 6. april 1921.

129 M. Matjašič Friš: "Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten ...

Dr. Pavel Turner v poznih letih (PAM, fond Zgodovinsko društvo Maribor, AŠ 43)

gemacht hat; aber so frevelhaft leichtsinnig & grenzenlos borniert war er nie.65

Pri tem je potožil, da se je sam pri vseh svojih zvezah in položajih na nem- škem in avstrijskem dvoru v zaupnih pogovorih pogosto znašel v položaju, ki ni bil niti malo zavidljiv, saj so na obeh straneh iskali njegovo pomoč in nasvet.

65 Prevod: " Prav tako vem iz prve roke, od zelo visokega vira, za katerega ne obstaja niti senca dvoma, kako so na Dunaju & Ischlu sprejeli vojno napoved Srbiji. Vnebovpijoča lahkomiselnost & slepa zau- pljivost 'napram Berlinu', da človeka oblije kurja polt. Svet še ni videl niti slišal tako pregrešne & zasle- pljene lahkomiselnosti. Neizpodbitno je, da je tudi Viljem v dobri nameri storil marsikatero srhljivo traparijo; toda tako pregrešno lahkomiseln & brezmejno neumen pa ni bil nikdar." (PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 6. april 1921.)

130 S tudia H istorica S lovenica

In zopet s kančkom samoironije dodal: "Ko sva maja 1914 posedala v Vašem mariborskem Tuskulumu na zastekljeni verandi, najbrž nisva niti slutila, da se bo 'takó' dogajalo & da bova mora doživljati 'take' stvari. Pa saj takrat tudi nisem slutil o – risum teneatis66 – 'pomembnosti' svoje drobne malenkosti."67 Turnerju je v naslednjem pismu konec maja 1921 zaupal, da pripravlja knjigo o nekdanjem bavarskem kralju Ludviku III.68, ki ga je leta 1919 povabil na grad Wildenwart, kamor je po izbruhu vojne zbežal iz Münchna, in se z njim dolgo pogovarjal "o najintimnejših stvareh", medtem ko sta se sprehajala po bližnjem gozdu. Achleitner je dodal, da je počaščen, ker ga je kralj poslušal in mu dovolil, da je "kot vljuden mož, a pokončen in pošten Bajuvar,69 & brez zadržkov govoril čisto resnico," tudi o napakah in zmotah njegovega dvora. "Ni bilo vedno lahko! Visoki stari, temperamentni gospod se je nekajkrat razburil, vzkipel, a hitro spoznal, da ima opravka s poštenim človekom," je zapisal Achle- itner in dodal, da "rokopisi že ležijo pri Veličanstvu za preverbo & odobritev." Turnerju je obljubil izvod knjige in kot že tolikokrat poudaril, kako srčno si želi, da zopet vidita v Mariboru.70 Vendar pa se stara prijatelja nista nikoli več osebno srečala, pa tudi korespondenca med njima se je, najbrž zaradi zdravstvenih težav obeh, prekinila. Zadnje ohranjeno Achleitnerjevo je bilo iz Münchna poslano 28. maja 1921. Tri leta kasneje, 24. septembra 1924, je po daljšem bolehanju v Mariboru na svojem domu umrl dr. Pavel Turner, skoraj natanko tri leta za njim, 29. septembra 1927, pa tudi Arthur Achleitner. Kot dokaz njunega spoštljivega prijateljskega odnosa so ostala Achleitnerjeva pisma, ki jih danes hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru.

66 risum teneatis – (lat.) zadržujte smeh. 67 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 6. april 1921. 68 Ludvik III. (1845–1921), bavarski kralj od 1913–1918, je bil sin princa regenta Luitpolda in bratranec Ludvika II; 1912 je postal princ regent, po spremembi ustave novembra 1913 pa kralj. Zanimal se je predvsem za študij kmetijstva. Njegovo kratko vladanje je bilo označeno kot zelo konzervativno in katoliško. Med 1. svetovno vojno je vodil brezkompromisno radikalno politiko brez možnosti spora- zumnega premirja. Po izbruhu novembrske revolucije 1918 je zbežal iz Münchna na grad Wildenwart, od tam pa februarja 1919 na Madžarsko, kjer je oktobra 1921 umrl. (www.deutsche-schutzgebiete.de/ koenig_ludwig_III; vpogled: 3.3.2016.) 69 Staro germansko pleme, iz katerega so izšli Bavarci (sopomenka za Bavarca). 70 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 1, Pismo Arthurja Achleitnerja dr. Pavlu Turnerju, 28. maj 1921.

131 M. Matjašič Friš: "Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten ...

Mateja Matjašič Friš

"MEINE ZUMUTUNG, HILFE MIT DER FEDER ZU LEISTEN, HAT MIR VIEL FREUDE GEMACHT": ARTHUR ACHLEITNER IN THE LETTERS TO DR. PAVEL TURNER

SUMMARY

Based on preserved correspondence this paper depicts the friendly relationship between the German writer Arthur Achleitner and Pavel Turner, Doctor of Law, educator, publicist and patron, who after retirement in 1903 settled permanently in Maribor. Achleitner and Turner met later in the early spring of 1911 at the latest, most likely in autumn 1910 when Achleitner visited the "Slovene Pohorje Mountains" and Zabeo, the count of Fala, in order to gather material for the novel he had been preparing. It is unclear whether the initiative to write the book about the proud Slovene farmer of the Pohorje region titled Der Wald- könig : Erzählung aus dem südsteirischen Bachergebirge (published in 1911) lay with Turner, or the two met because of Achleitner's ambition to write a book of his own. What is certain is that Turner mentions the German writer and his book, to the creation of which he himself had contributed in the form of ideas, tips, and before the publishing also editing, in his letters to Anton Aškerc and Josip Vošnjak. It seems that Turner was extremely fascinated by the idea of his beloved Pohorje becoming immortalized in a literary work, especially after the deal with Anton Aškerc to put his "Pohorske cvetice" into words had failed. Turner made a great impression on Achleitner, who was, as he himself had written, also very knowledgeable and cosmopolitan since he had been moving between crowned heads on many European courts. Achleitner repeatedly emphasized in the letters that he had spent the most pleasant moments of his life on the porch of the Turner villa in Maribor, having a pleasant conversation and a glass of quality local wine. Turner acquainted Achleitner with his Maribor friends – Achleitner called them the "Slovene Maribor College" in a letter to count Zabeo – and encouraged him to study the Slovene language. 15 preserved letters that Achleitner wrote to Turner between 1913 and 1921 are a testimony to their friendly and mutually respectful relationship.

132 S tudia H istorica S lovenica

UDC 929 Greif:355.08 1.01 Original Scientific Paper

Martin Greif-Rudi (1918–1975)

Mateja Čoh Kladnik

Ph.D., scientific coworker Študijski center za narodno spravo Tivolska 42, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: [email protected]

Abstract: Martin Greif-Rudi (1918–1975) Greif became member of the Communist Party in 1936. He served several times in prison in the period from 1936 to 1939 for political engagement. Greif joined the Partisans on 8 August 1941, namely the Pohorje Company, where he was at first commanding a company and then leading the 1st Platoon of the company. At the end of 1941, he left to Primorska, where he assumed the command of the Upper Vipava Company, became political commissar of the Simon Gregorčič Battalion and later also assumed command of the same unit. Also, he was appointed deputy political commissar of the Southern Primorska Detachment, political commissar of the 2nd Battalion of the Primorska Detachment, and commander of the Gorica Brigade. Along with this, he was operations officer and liaison officer of the Allied military mission at the 9th Corps HQ, as well as commandant of the Trieste city command. After the end of the war, he was active in various socio-political organisations, authority bodies and in the economy sphere. On 1 November 1943, Martin Greif was promotioned to the rank of major. He was then promoted to the rank of lieutenant colonel (reserve) in December 1950. The highest rank he achieved was the rank of colonel (reserve). He was awarded several military and civilian decorations.

Key words: Martin Greif-Rudi (1918–1975), World War II, military operation, political engagement, biography

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review Maribor, 16 (2016), No. 1, pp. 133–164, 74 notes, 6 pictures Language: Original in English (Abstract in English and Slovene, Summary in Slovene)

133 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

Introduction: Martin Greif and His Family

Martin Greif was born on 6 November 1918 in the settlement of Zgornji Duplek near Maribor. His father Rudolf Greif, a blacksmith, worked at the National Railways in Maribor. In 1944, he was put in prison for two months, because his son Martin had joined the ranks of the partisans. Greif's mother, Amalija Greif, née Mulec, was the daughter of a vineyard labourer and passed away in May 1933. Greif had two brothers and a sister. His brother Rudolf, an electrotechnician, was arrested in 1941. Later, in 1943, Rudolf was drafted to the German army and was killed in action on the Eastern Front. His other brother, August, was also an electrotechnician and became member of the Young Communist League of Yugoslavia (Zveza komunistične mladine Jugoslavije, SKOJ) before the war. He was member of a sabotage team which burned down two German cars on 29 April 1941 in the Volkmajer Passageway in Maribor. At the end of July 1941, he joined the Pohorje Company1 and was killed in 1941 in an armed engagement between the partisans and the Germans near the settlement of Jurklošter. His sister Marija was employed at the Local Inter-Trade Union Coun- cil in Maribor before the war. She was a SKOJ member and, during the war, imprisoned due to her brothers' involvement the partisan movement.2 In 1922, Greif's family moved from Zgornji Duplek to Maribor.3 On 6 April 1941, Martin Greif married the textile worker Bogdana Žigon from the town of Ajdovščina. In his biography, among others, he wrote that she had "been raised with a fairly religious upbringing, but re-educated herself and became /…/ actively involved in our movement". After Italy's capitulation in September 1943, she joined the ranks of the partisans and joined − two months later − the Communist Party of Slovenia (Komunistična partija Slovenije, KPS). In January 1944, Bogdana enrolled the "party school" of the KPS regional committee for the Primorska region. During a German attack on the school, she was heavily wounded in the leg and was treated in partisan hospitals until Septem- ber 1944, when she was deported to Italy. A year later, she returned and continued her medical treatment at the Valdoltra Orthopaedic Hospital. Martin and

1 France Filipič, Prvi pohorski partizani (Maribor, 1965) (hereinafter: Filipič, Prvi pohorski partizani); Milan Ževart, Partizanske enote na slovenskem Štajerskem 1941–1945 (Velenje–Ljubljana, 2005). 2 Arhiv Republike Slovenije (Archives of the Republic of Slovenia, ARS), AS 1589, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, 1945–1990 (AS 1589), šk. 4455; Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor (Museum of National Liberation Maribor, AMNO), fasc. 199 and fasc. 39; Marjan Žnidarič, Do pekla in nazaj, Nacistična okupacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941–1945 (Maribor, 1997) (hereinafter: Žnidarič, Do pekla in nazaj), 174, 178, 266; Filipič, Prvi pohorski partizani, 82–83, 134; "Šola bratov Greif", Večer, 15 June 1978, 6; J. Š., "Spomenik v Dupleku", Večer, 27 June 1978, 8. 3 AMNO, fasc. 541/IVa.

134 S tudia H istorica S lovenica

Bogdana had four children.4 In 1925, Greif began to attend the primary school on the street Ruška cesta in Maribor. He continued his education at the grammar school, but had to drop out of school in 1933 due to his mother's death, because he − as the oldest child of the family − had to find an employment. Thus, by 1934, he had completed four grades of the primary school and two grades of the grammar school. Between 1935 and 1938, he was trained as a metal turner apprentice at the engineer Unger-Sirak on the street Podbreška cesta in Maribor. He remained there even completing his apprenticeship.5 He wrote about that period of his life in his biography: "I was exploited as an apprentice, I had to work for 14 to 16 hours per day" and he recollected that the owner "treated the apprentices in an inhumane manner". Among others, he did not allow them to visit their trade school twice a week. Therefore, Greif persuaded his colleagues to attend classes at school, although it was forbidden. The next day, Unger questioned all apprentices and blamed Grief for what had happened. Greif was then "beaten with a dog whip". Despite such difficult conditions, Greif completed three grades of the craft school. Between July 1940 and March 1941, he worked as a metal turner in the large workshop for agricultural machinery, the factory Ježek in Maribor, where agricultural tools and machinery of the farmers from the areas of Slovenske gorice and the Drava Valley was repaired.6

Greif's Political Engagement before World War II

Greif's political engagement began in 1935. At that time, he got acquainted with some visible Communist personalities from Maribor and became familiar with the labour movement. Already as an apprentice, he began to attend meetings at the Labour Chamber in Maribor. Initially, he was active in the cultural and educational area, namely in the association Svoboda ("Freedom"). Later on, he participated in the expert organisation – the Metal Worker's Union of Yugo- slavia, a venue for young apprentices in Maribor. In 1936, he began to liaise with important Communist Party personalities, such as the secretary of the KPS

4 ARS, AS 1589, šk. 4455; AMNO, fasc. 199; Mateja Jeraj, Jelka Melik, Partizanski zdravniki in pravniki med stroko in politiko (Ljubljana, 1996) (hereinafter: Jeraj, Melik, Partizanski zdravniki in pravniki), 60, 65, 78. 5 AMNO, fasc. 541/IVa and fasc. 39. 6 ARS, AS 1589, šk. 4455; ARS, AS 1872, Zbirka spominskega gradiva o delavskem gibanju in narodnoosvobodilnem boju, 1918–1945 (hereinafter: AS 1872), Martin Greif, Predvojni spomini (hereinafter: Greif, Predvojni spomini) and Martin Greif, Spomini na partizanska leta (hereinafter: Greif, Spomini na partizanska leta).

135 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

municipal committee in Maribor, Leon Novak7 and engineer Jože Hermanko.8 During his apprenticeship, he also met Maks Gašparič,9 who suggested him to become a member of the metal turner union. Greif wrote:

It was Gašparič who first introduced me to the labour movement, and famil- iarized me with the role of the Communist Party. I enthusiastically grasped this opportunity and began to actively participate in the movement, particularly as part of the young communist movement.10

Under the influence of Gašparič and Novak, Greif began to visit the social club of the Young Intellectuals' Union, which had been banned in 1936 due to its communist orientation. Greif's main task was to organise the workers in the Metal Worker's Union, as well as to organise and increase the street newspaper selling of the communist youth newsletter Mlada pota (Youth Paths) on the right bank of the Drava River in Maribor.11 Greif worked as a correspondent for the newsletter from the end of 1935 until 26 May 1936, the day on which the last edition of the newsletter was issued. The newsletter served as a focal point,

7 Leon Novak-Feliks (1906–1941) completed primary school in Vienna and grammar school in Maribor. After his final exams, he enrolled at the music school in Zagreb, in order to become a conduc- tor. After completeing his studies, he returned to Maribor, where, in 1936, he joined the organisers of the textile strike as member of the Maribor KPS municipal committee. The following year, he became a Communist Party organiser in Skopje. He returned to Maribor in 1938 and organised demonstrations in the city against the German dismemberment of Czechoslovakia. He was twice arrested due to his engagement. Upon one of these occasions, the police took him to Ljbljana, where he managed to escape. Then, for some time, he was working illegally in Gorenjsko, where he was most of the time staying with the teacher Stane Žagar. Between the month of November 1940-after he left the prison- and the beginning of the war, he operated in Ljubljana and Maribor. At the end of April, he became a candidate member of the Communist Party and left for Maribor. He remained there until his death. (Filipič, Prvi pohorski partizani, 24–26). 8 Engineer Jože Hermanko (1901–1941) was a political worker. In 1923, he joined the KPJ, and became secretary of the KPJ district committee of Maribor. In May 1932, he was arrested and sentenced by the state security court in Belgrade to 4 years imprisonment (Sremska Mitrovica). As a member of the district committee, he was in charge of the work with young people between 1938 and 1941. Since April 1941, he had been a member of the KPS regional committee for northern Slovenia. In September 1941, he was arrested by the Germans and shot as a hostage at the end of October. He was proclaimed a national hero. (Enciklopedija Slovenije 4 (Ljubljana, 1990), 16). 9 Maks Gašparič-Šandor alias Jernej (1916–1999) was a political worker. Since 1933, he was engaged in the worker movement, and was a SKOJ and KPJ activist in Maribor. In 1936, he led the textile worker strike in Maribor and also participated in the KPS conference held on the hill Na Vrheh above Trbolje in 1939. In 1941, he was arrested and later became POW. Since 1942, he had been a Liberation Front activist, and joined the Partisans between July and October 1943. Later, he was also appointed secretary of the KPS district committee and the Liberation Front district committee in Dravograd. Since March 1945, he was member of the KPS government committee for Štajerska. After the war, he became Communist Party functionary in Maribor and Celje. (Enciklopedija Slovenije 3 (Ljubljana, 1989), 185). 10 ARS, AS 1589, šk. 4455 and AS 1872, Greif, Predvojni spomini; Franci Strle, Tomšičeva brigada 1944 (Maribor, 1995), 324. 11 ARS, AS 1589, šk. 4455 and AS 1872, Greif, Predvojni spomini.

136 S tudia H istorica S lovenica

"gathering young Communist activists into a unified youth front". In 1936, Greif attended the youth conference organised by the editorial board of Mlada pota in Ljubljana, and the youth conference in Trbovlje in 1937. When Mlada pota stopped to be published, Greif became a representative of the magazine Mlad- ina, which succeeded the Mlada pota in February 1937, and the newspaper Delavski listi. Also, he was the member of the cultural and art society Vzajemnost in Maribor, which was established after union Svoboda had been abolished.12 In 1937, he became member of the committee of the Metal Worker's Union of Yugoslavia in Maribor, "where fairly fierce struggles were fought with the representatives of the social democrats". In his memoirs of the pre-war period, Greif referred to this year as one of the most important one for the "worker's revolutionary movement in Maribor, since the Communist Party significantly enhanced its ranks and their influence". A year later, he was appointed secretary of the Metal Worker's Union of Yugoslavia in Maribor and performed this duty until his call-in in January 1939. 13 A questionnaire filled in by Greif in 27 May 1946 states that he was admitted to the Communist Party in February 1936 without prior candidate status and or SKOJ membership. On behalf of the KPS municipal committee of Mari- bor, he was admitted to the Communist Party by Maks Gašparič. Between June 1937 and January 1939, he was member of the Maribor KPS district committee (right bank of the Drava River) and secretary of the metal workers' Communist Party cell. He became member of the KPS district committee again between July 1940 and July 1941, as well as between July and August 1941, and was also member of the KPS circuit committee in Maribor.14 In the period between 1936 and 1939, Greif was arrested several times and sent to prison, mostly for attending demonstrations and strikes, or distributing a variety of propaganda leaflets. In the above mentioned questionnaire, Greif also wrote that he served in prison "as this had been requested by the Commu- nist Party". In 1936, he participated in a textile worker strike in Maribor. Based on historical archives, it had been established that his activities were kept under surveillance by the State Security Department. The chief of the Maribor municipal police department had reported him to the office of the state prosecutor. As the representative of the magazine Mladina, he was accused of gathering young people at meetings, where contents of the magazine were discussed and "Marxists" songs were sung. It was stressed that these meetings were attended by members of the association Vzajemnost, which was led by Communists with

12 AMNO, fasc. 39. 13 ARS, AS 1589, šk. 4455 and AS 1872, Greif, Predvojni spomini; AMNO, fasc. 39. 14 ARS, AS 1589, šk. 4455; AMNO, fasc. 199 and fasc. 39; Žnidarič, Do pekla in nazaj, 169; Filipič, Prvi pohorski partizani, 44.

137 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

the purpose to join these young people in a workers' front. In 1938, he led a strike in the factory Pogačnik in Ruše and participated in the strike in the factory Kovina in Maribor. As he wrote in his memoirs, the conditions in the factory Pogačnik were very poor: “This company was ruled by medieval relations. The working environment was dark and dirty. Compared to other metalworkers, the employees were badly paid.” They worked 12 hours a day and the owner, Pogačnik, as the strike was announced, called the gendarmes. At that time, Greif was confined for a few days.15 Greif was also involved in publishing and distributing various leaflets in Maribor. For distributing the brochure Mučeniška Španija ("Martyr Spain"), he was put in prison between 25 July and 7 August 1937. After Austria's Anschluss to Germany in 1938, demonstrations broke out in Maribor, which were also attended by Greif. At that time, he distributed leaflets titled Slovenskemu narodu (To the Slovenian Nation), warning about "Hitler's pressure put on Slo- venia and called for national unity".16 Consequently, the chief of the Maribor municipal police reported Greif to the State Prosecutor on 18 August 1938. The police, which had found and confiscated 25 leaflets, was not able to establish where they came from and how they had come to Maribor. When questioned by the police on 14 September, Greif stated that he was not familiar with the content of the leaflets, that he had immediately passed them on and that he did not know that they were prohibited. On examining the record of the questioning, the office of the state prosecutor established that his defence could not be undermined. Also, it was not possible to prove that he knew that the distribution of such materials was prohibited. Therefore, the state prosecutor had to discontinue the criminal proceedings on 4 October.17 Shortly after signing the Munich Agreement, when the situation was very tense again, Greif continued to participate in the demonstrations in September 1938: "His comrade, Lojze Fajdiga, literally ripped him from the hands of the police."18 Between January 1939 and July 1940, he served his compulsory military service in the assault company of the infantry officer training school in Sara- jevo. He wrote that he could not politically engage as he "was characterised as a Communist suspect by the police". They warned him that he would "be court- marshalled for every offence, even for non-political offences". Upon comple- tion of his military service, he returned to Maribor and continued his political involvement. In his essay Moji spomini na organizacijo oboroženega upora

15 ARS, AS 1872, Greif, Predvojni spomini; AMNO, fasc. 39. 16 ARS, AS 1589, šk. 4455; AMNO, fasc. 541/IVa and fasc. 39; “Šola bratov Greif”, Večer, 15 June 1978, 6. 17 Pokrajinski arhiv Maribor (Regional archives Maribor), PAM 0725, Okrožno sodišče Maribor, šk. 279, Kzpx 981/38 and PAM 0646, Državno tožilstvo Maribor, šk. 376, Kk 1650/38. 18 AMNO, fasc. 541/IVa and fasc. 39.

138 S tudia H istorica S lovenica

Martin Greif-Rudi, 1918–1975 (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

proti Nemcem na mariborskem področju l. 1941 (My memoirs of organising armed resistance against the Germans in the Maribor region in 1941), he wrote that at that time the Communist Party was powerful and large-sized, compris- ing around 100 members:

The structure of the Communist Party was firm and solid, consequently, the police could not touch us. At that time, the Communist Party was mainly involved in interpreting the dangers threatening from German Fascism and in calling up working people in Maribor to unite in the front against these threats.19

19 ARS, AS 1589, šk. 4455; AMNO, fasc. 39.

139 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

At the beginning of April 1941, he was called up to join as a reservist the 45th Infantry Regiment in Maribor, where he remained until the capitulation of the Kingdom of Yugoslavia. The atmosphere in the royal armed forces

was not exactly a pleasant one. The Maribor reserve component of the 45th Infan- try Regiment was mostly composed of citizens of Maribor and its surrounding area. There was hardly anyone among them, who was willing to wholeheartedly and enthusiastically fight for the Kingdom of Yugoslavia. /.../ The officer personnel of the 45th Infantry Regiment even made the situation worse. These were people who had no idea of the global political and war situation, not to mention the situation in Slovenia.

Due to his pre-war engagement, Greif was labelled as a dangerous person and several times punished as a Communist. Consequently, he had to hand over his weapons and saw 6 April 1941 as a horse-holder. In his memoirs, he stated that anarchy prevailed during the attack on the Kingdom of Yugoslavia and that the 45th Infantry Regiment withdrew towards the interior of the country. During the withdrawal, he became a currier of the withdrawing units and got his rifle back. A week later, they arrived at the Sotla River where the regiment was stopped by the Ustasha armed forces. The staff members of the regiment and its officers handed over their weapons and the servicemembers dispersed. Greif remembered this event: "Therefore, all members of the 45th Infantry Regiment escaped without a single shot had been fired and left our homeland to the mercy of our enemy."20

World War II

At the beginning of WWII21, the majority of the Communist Party members

20 ARS, AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 1–2. 21 For Second World War in Slovenia see Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji 1–5 (Ljubljana, 1960–1973); Slovenska novejša zgodovina 1 (ed. Jasna Fischer et al.) (Ljubljana, 2005) (hereinafter: Slovenska novejša zgodovina 1); Tamara Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, Slovenija 1945–1945, Okupacija, kolabouracija, državljanska vojna, revolucija (Ljubljana, 2004); Zdravko Klanjšček, Tone Ferenc, Ivan Ferlež, Metod Mikuž, Alenka Nedog, Jože Novak, Miroslav Stepančič, Miroslav Stiplovšek, Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945 (Ljubljana, 1976) (hereinafter: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem); "Slovenci in leto 1941", Prispevki za novejšo zgodovino XLI, No. 2 (2001); "Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji", Borec 38, No. 12 (1986); Slovenija v letu 1945 (Ljubljana, 1996); Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, Borbe v Sloveniji, VI/1–17 (Ljubljana, 1952–1986); Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 1–7 (Ljubljana, 1962–1981); Tone Ferenc, Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941–1945 (Ljubljana, 1997); Tone Ferenc, Quellen zur nationalsozialistischen Entnationalisierungspolitik in Slowenien 1941–1945 (Maribor, 1980); Tone Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945 (Maribor, 1968); Dieter Blumenwitz, Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941–1946): mednarodnopravna študija (Celovec, 2005). For the functioning of individual partisan units see the book collection Knjižnica NOV in POS.

140 S tudia H istorica S lovenica

operated in Maribor or were part of the armed forces, either as volunteers or reservists, who returned to the city after the capitulation of the Kingdom of Yugoslavia. Thus, Greif also decided to return to Maribor, but he and a few men of the dissoluted 45th Infantry Regiment were captured by the Germans. As part of a prisoner-of-war column, he went towards Maribor, yet managed to escape in the settlement of Poljčane. A few days later, he arrived in Maribor, linking up with the Communist organisation, and began to participate in the preparations for an armed resistance. A new KPS municipal committee of Maribor was established and Greif became a member of it. At that time, the most important tasks of the Communist Party in Maribor were to close their ranks and to operate strictly underground.22 These were the circumstances, under which Greif's illegal work began. As directed by Miloš Zidanšek23 and Slavko Šlander-Aleš24, he primarily focused on the military sphere and was responsible for organising sabotage groups. A meeting of the Communist Party members held in Maribor on 22 June 1941, after Germany had attacked the Soviet Union, was paramount for the organising and conducting of sabotage actions. When the leadership of the Commu- nist Party of Yugoslavia learnt about the attack on the Soviet Union, it called for sabotage actions. It had the support of the Comintern, which at that time requested concrete assistance and support for the Soviet Union. It expected two types of concrete actions, such as sabotage actions and the establishment of partisan units, which would not only comprise Communists but also the rest of the population. The leadership of the KPJ (Communist Party of Yugoslavia)

22 ARS, AS 1589, šk. 4455 and AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 3–4; AMNO, fasc. 39. 23 Miloš Zidanšek (1909–1942) was political worker. Between 1927 and 1936, he worked as a baker’s assistant in Maribor and Zagreb. In 1933, he joined the KPJ and participated in the organising of KPJ defence units. In 1936, he was arrested and sentenced in Belgrade to two years imprisonment. Between 1938 and 1941, he was secretary of the Maribor KPS government committee, and organised demonstrations and strikes. In January 1941, in order to avoid his arrest, he disappeared into the underground and was an important organiser of resistance activities northeastern Slovenia until December 1941. Until 22 June 1941, he was member of the military committee at the KPS central committee, and later member of the Slovenian Partisan Supreme Command. In December, he was requested by the supreme command to come to Ljubljana and assumed the command of the Šercer Battalion at the beginning of 1942. In February, he led an attack on the Verd Railway Station. He was killed in a campaign against an Italian patrol in February 1942, and was proclaimed national hero. (Enciklopedija Slovenije 15 (Ljubljana 2001), 180). 24 Slavko Šlander-Aleš (1909–1941) was KPS organiser. Before the war, he operated in the association Svoboda, various unions and the KPJ. In November 1933, he was arrested as secretary of the Celje KPJ municipal committee and sentenced to 3 years imprisonment. Between 1936 and 1940, he was secretary of the Celje KPJ district committee. In February 1940, after joining underground activists, he began to operate in Maribor and Trbovlje, where he was arrested by the police in mid-March 1941. After his release, he joined the Yugoslav army as volunteer at the beginning of April. On 26 April, he became member of the KPS central committee and was appointed secretary of the KPS regional committee for northern Slovenia. The Germans arrested him on 7 August 1941 in Maribor and shot him as a hostage under the false name Franc Veber. In 1943, he was awarded the Order of National Hero. (Enciklopedija Slovenije 13 (Ljubljana 1999), 61).

141 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

decided to use both types of actions and the KPS followed the requests of both, the KPJ and the Comintern.25 The meeting on 22 June was held on the Drava Island, Gris, between Zrk- ovci and Malečnik near Maribor. At that time, a special operations staff was established, which was essentially reorganised by the war-time revolutionary committee. It was led by Vili Šlander-Grom,26 while Greif was appointed political commissary of the committee. His main tasks were, in accordance with the requirements of the Comintern, to organise armed conflicts against the occupier and to carry out preparations for establishment of partisan companies in the area of the Pohorje Mountains.27 They also adopted a decision to start organising sabotage actions. Hence, illegal sabotage groups began to collect weapons and other equipment, write Anti-Nazi mottos and distribute leaflets in the streets of Maribor. Martin Greif was also involved in these actions, and as noted by the historian Marjan Žnidarič, Ph.D., was one of the most active participants in sabotage actions in the area of Maribor.28 The war-time committee respectively the operational command existed until the beginning of August 1941. At that time, the Gestapo intensively invaded the Communist Party organisation in Maribor and arrested several Com- munist Party members and their supporters. The municipal committee of the Communist Party of Slovenia hence decided that members of the party, whose operation was endangered in the city, left to Pohorje. The first members left in mid-June 1941 and on 30 July the Pohorje Company was established. The unit comprised KPS and SKOJ members, workers from Maribor and the surrounding area and young people who carried out sabotage operations and graffiti writing. The organising of armed units was lead by the Supreme Command of

25 ARS, AS 1589, šk. 4455 and AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 5; AMNO, fasc. 199 and fasc. 39; Damijan Guštin, "Oboroženi upor in nastanek partizanskih enot", in: Slovenska novejša zgodovina 1, 621–622; Žnidarič, Do pekla in nazaj, 169; Filipič, Prvi pohorski partizani, 44; Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, 87. 26 Vili Šlander-Grom was appointed political commissar of the Pohorje Company, established on 30 June 1941. In line with the instructions of the KPS regional committee for northern Slovneia, he left the Pohorje Mountians and joined the celje Company above the village Zavodno near Teharje, where he assumed the command of a small group of partisans. With six fighters, he left on 20 August heading towards the settlement Planina near Sevnica. A few days later, they were surrounded by German troops, setting fire to the barn in which Šlander and his troops died. (Filipič, Prvi pohorski partizani, 325–328; Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, 115). 27 ARS, AS 1589, šk. 4455 and AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 5; AMNO, fasc. 199 and fasc. 39; Žnidarič, Do pekla in nazaj, 169; Filipič, Prvi pohorski partizani, 44; Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, 87. 28 AMNO, fasc 39; ARS, AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 6; Žnidarič, Do pekla in nazaj, 175, 177–178; Filipič, Prvi pohorski partizani, 51–53, 58–59, 325.

142 S tudia H istorica S lovenica

the Slovenian Partisan Companies29, which was a body of the central KPS committee for military assignments.30 Thus, Greif joined the Pohorje Company on 8 August at the request of the regional KPS committee for Styria.31 On his way to the Partisans, he set fire to the farm building of the Bishop's mansion in Betnava near Maribor, which had been seized by the Germans. Among the members of the resistance movement it was a common understanding that each member had to perform a sabotage act before leaving to the Partisans. Until the end of August 1941, Greif was leading companies of the Pohorje Battalion and in mid-September leading the 1st Platoon of the same unit. He participated in all major campaigns and conflicts of the unit. In August 1941, he participated in the attack on the Gendarmerie station in Ribnica on the Pohorje and in the burning down of the Oset estates in Bistrica. In early September, he participated in an armed conflict with the police near the Ruše Mountain Hut, heavily wounding one of the police officers. Also, he was involved in the requisition of the hunter's lodge on the sum- mit Klopni vrh, which was owned by the Maribor factory owner Fischer. A few days later, he participated in the attack on and the burning down of the Fischer villa and sawmill under the Klopni vrh. In a campaign between the Germans on the Klopni vrh on 17 September 1941, he was wounded himself. However, on the following day he took part in an attempt to burn down the Pesek Moun- tain Hut. It was then that the Pohorje Company withdrew to the Mislinja Valley, where it combined with the Savinja and the Revirje Company into the Štajerska Battalion in October 1941. The battalion invaded Šoštanj in the night of 8 October. Greif was also participating in this attack and withdrew together with

29 The Partisan Supreme Command was established on 22 June 1941. It was the highest military and political as well as leadership body for commanding military units and institutions in the liberation war in Slovenia. In Septembra 1941, it was renamed into the Slovenian Partisan High Command. After the establishement of the brigades, at the end of 1942, it was renamed into the High Command of the National Liberation Army and Partisan Detachments and later, in May 1943, the High Command of the Antional Liberation Army and Partisan Detachments of Slovenia. Since, May 1943, it was referred to as the General Staff of the National Liberation Army and Partisan Detachments of Slovenia. Until mid-1943, the General Staff was subordinated to the executive committee of the Liberation front, then the most important commanders were appointed by the Supreme Command of the National Liberation Army and Partisan detachments of Yugoslavia. (Enciklopedija Slovenije 3 (Ljubljana 1989), 234). 30 AMNO, fasc. 541/IVa, fasc. 199 and fasc. 39; Žnidarič, Do pekla in nazaj, 177; Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, 112; Damijan Guštin, "“Oboroženi upor in nastanek partizanskih enot", in: Slovenska novejša zgodovina 1, 622. 31 Various documents and literature state different dates of Greif’s joining the Partisans. However, the most frequently mentioned date of his departure to the Pohorje Mountians is 8 August 1941. The earliest date, stated in the officers’ files is 15 July 1941 (ARS, AS 1851, Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, 1941–1945 (hereinafter: AS 1851), šk. 246, Kartoteka oficirjev; Jeraj, Melik, Partizanski zdravniki in pravniki, 60), which is false, as the Pohorje Company was established at the end of July 1941. Also, 15 August 1945 is mentioned.

143 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

the battalion to the Dobrovlje Plateau. There, Franc Rozman-Stane32 assumed the command of the battalion. Until October, Greif participated also in operations of the battalion in the surrounding area of the town of Laško, and the set- tlements of Gomilsko and Čreta. By the end of October, the battalion marched towards Brežice and arrived in Javor near Slivnica in Kozjansko on 1 November 1941. There, Greif and Peter Stante-Skala33 were ordered to leave for Brežice where the members of the Štajerski Battalion should try to prevent the re- settlement of the Slovenians and to prepare the ground for their arrival. Their tasks were to organise "food and opportunities for rest". However, due to unfa- vourable conditions in the field and since the Germans attacked the battalion after their departure, they lost contact with their unit. After a failed attempt to re-establish contact with the battalion, Greif crossed the Sava River and headed

32 Franc Rozman-Stane, alias Stane Mlinar (1912–1944) was trained as an apprentice baker and owned a bakery in Medvode. After the outbreak of the Spanish Civil War in 1936, Rozman left to Spain. After completing an officer training course, he became a lieutenant and a commander of the Gubec Company. Half a year later, he was promoted to the rank of captain and assumed the command of the 15th Battalion in the international brigade. In 1939, he was imprisoned in France and in April 1941 he was sentenced to forced labour in Germany. He worked as a baker in the surrounding area of Leipzig, from where he managed to escape to Yugoslavia in 1941. In August 1941, he arrived in Ljubljana. Rozman established connections with the Partisan High Command and was appointed commander of the Štajerska Partisan Battalion. In April 1942, he became commander of the second group of detachments. Upon the reorganisation of the National Liberation Army in mid-January, he was appointed commandant of the 4th Operational Zone and commandant of the General Staff of the National Liberation Army and Partisan detachments of Slovneia in mid-July 1943. Together with the new political commissar of the General Staff, Boris Kraigher, he organised General Staff departments and divisions, new brigades and the first divisions in Slovenia, the 14th, 15th, 7th and 9th Corps. In 1944, as the commandant of the General Staff, he was in charge of operations across Slovenia and was promoted to lieutenant general in September 1944. In 1944, he led significant operations taking place on Slovenian territory and participated in major military camaigns of the 7th Corps. In 1939, he became member of the KPJ. At the assembly of Slovenian national delegates held at the beginning of October 1943 in Kočevje, he was elected member of the Slovneian National Liberation Council and participated in the 2nd session of AVNOJ. He was awarded several decorations. He died in November 1944 in an accident, which occurred while testing a British mortar. (Enciklopedija Slovenije 10 (Ljubljana 1996), 297–298; Slovenski biografski leksikon III (Ljubljana 1960–1971), 145–148; Narodni heroji Jugoslavije 2 (Beograd 1975), 161–162). 33 Peter Stante-Skala (1914–1980) began to work in the Celje Westen Factory in 1928 and became member of the association Svoboda in 1931. Two years later, he became member of the KPJ, was arrested in 1934 and sentenced to two years in prison for engaging in political activities. In 1941, he became member of the Celje district committee. In autumn 1941, he became deputy commander of the 1st Štajerska Battaion, then deputy commander of the 2nd Štajerska Battalion and, in spring 1942, commander of the 2nd group of detachments. Until March 1943, he was deputy commander of the 4th Operational Zone, then for the period of one year the secretary of the KPS regional committee for northern Slovenia and, for a short timeframe, political commissary and commandant of the 4th Operational Zone. Between March and July 1944, he was deputy commander of the 18th Division, then deputy commandant of the 9th Corps until December 1944 and, until June 194, the commandant of the 4th Operational Zone. In 1947, he completed the M. V. Frunze Military Academy in the Soviet Union. In 1952, he completed the Higher Military Academy of the Yugoslav People’s Army in Belgrade. After his return from the Soviet Union, he was also chief of staff and later commander of the 4th Army. He was awarded the Partisan Memorial Decoration 1941 and the Order of Military Flag. (Enciklopedija Slovenije 12 (Ljubljana 1998), 270–271).

144 S tudia H istorica S lovenica

towards Novo mesto and Ljubljana. There, he met his pre-war comrade, the textile worker and Communist, Jože Lemut-Sašo34 from Maribor. Lemut told him that a field committee of the Liberation front was organised in the Pri- morska region and the he had a connection to the KPS central committee. He invited him based on a request from Primorska to organise Partisan units.35 Greif − as ordered by the Communist Party − left to the Primorska region by the end of 1941, in order to organise the Partisan Army.36 On his way, he stopped in Ajdovščina at his wife's family. There, he met another of his pre-war acquaintances and co-worker from Maribor, Tone Velušček-Matevž.37 January and February 1942, Greif assisted Lemut in organising Liberation Front Com- mittees in the Vipava Valley. End of February, he went, together with Velušček and Janko Premrl-Vojko38 to Illirska Bistrica, where they joined the 1st Pivka

34 Jože Lemut-Saša (1918–1942) was one of the first organizers of the resistance in Primorska. In 1932, his family moved from Primorska to Maribor, where Lemut worked as textile worker and where he met Greif. In 1935, he became a SKOJ member and later the secretary of the same organisation for the area of Maribor Pobrežje. At that time, he participated in several textile workers’ strikes. During the German attack on Yugoslavia, he was engaged as a volunteer; saw the capitulation of the Kingdom of Yugoslavia in Zagreb. He also served some time in an Ustasha prison. Later, he came to Ljubljana, where he began to engage in the activities of the Liberation Front. At the end of June 1941, he went to Primorska. His task was to learn about the situation and to organize the resistance against the occupier. In July 1942, he was assigned to the Slovenian Supreme Command in Ljubljana in Ljubjana and led a group of fighters to Primorska to join the Simon Gregorčič Battalion. He was the first commander of the newly-established Simon Gregorčič Battalion, but it was soon killed by a the Polish guard at the settlement Kromberk. Lemut was a member of the KPS Regional Committee for Primorska. (Primorski slovenski biografski leksikon 9 (Gorica 1983), 272–273). 35 AMNO, fasc. 541/IVa, fasc. 199 and fasc. 39; ARS, AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 7–27; Žnidarič, Do pekla in nazaj, 177; Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, 112–113, 138–139; "Pripovedi komandantov in komisarjev: Martin Greif", Borec 19, No. 8–9 (1967) (hereinafter: "Pripovedi komandantov in komisarjev: Martin Greif"), 652–654. 36 "Martin Greif-Rudi", Delo, 19 January 1975, 2. 37 Anton Velušček-Matevž (1917–1944) left the Italian army in 1935 and came to Yugoslavia. Until 1936, he worked in Maribor as a textile worker. He was an active member of the emigration association Tabor, participated in the labour movement and strikes of textile workers. In 1937, he became a member of the KPS and worked in the KPS municipal committee in Maribor. Between 1941 and 1942, he was one of the main organizers of the resistance in the area of Gorica, in the lower Vipava valley and the region Brda. In the autumn of 1943, he organized the association Delavska enotnost (Workers’ Unitiy) in Trieste and in southern Primorska. He was arrested in November 1944 and most likely killed at the concentration camp Rižarna. (Enciklopedija Slovenije 14 (Ljubljana, 2000), 182). 38 Janko Premrl-Vojko (1920–1943) served in the Italian army between 1040 and 1941, and, joined the Primorska Company in February 1942. In mid-April 1942, proved himself in the battles on the mountain Nanos, and carried out several successful campaigns as commander of the upper Vipava Valley and later the Trnovo Company of the Simon Gregorčič Battalion, where he was deputy commander. In February 1943, he was appointed commander of the Primorska 1st Andrej Laharnar Brigade by the command of the Primorska operational zones, which had not been established. The State Security Court in Rome sentenced him to death in June 1942 and a high monitary reward was offered for help in finding him. He was severely wounded in the attack of the Trnovo Company on an Italian logistics convoy in Idrijska Bela in February 1943 and died as a consequence of his wounds. He was among the first Slovenian partisans who were decorated with the Order of National Hero. (Enciklopedija Slovenije 9 (Ljubljana 1995), 296).

145 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

Company commanded by Ervin Dolgan-Janez.39 Soon after their arrival, Dol- gan became a Communist Party functionary, while Greif was appointed company commander. End of March 1942, the Pivka Company and the members of other companies headed towards the Vipava Valley. They encamped on the hill Nanos where they established a "half-battalion" in April 1942, which came under the command of Martin Greif. On the hill Nanos, the unit engaged in combat activities against the Italians; several partisans were killed in action, and others were captured by the Italians. Three groups which managed to break through the Italian encirclement on the Nanos were reorganised. Greif assumed the command of the upper Vipava Valley Company. Under his command, the members of the company carried out several campaigns against the Italians in the Vipava Valley by the end of 1941. On the Nanos, they dispelled members of the forest police and charcoal burners who worked for the Italians, burning coal and firewood.40 As ordered by the Supreme Command of the Partisan Companies to unite all Primorska companies into a battalion, the 1st Simon Gregorčič Primor- ska Partisan Battalion was established in Vodice above Ozeljan on 10 August 1942. Initially, it operated in the area of southern Primorska, later also in the Vipava Valley and on the Trnovska and Banška planota plateau. Upon its establishment, the Gregorčič Battalion came under the command of Commander Jože Lemut, and Greif became political commissary.41 A week later, Lemut was killed in action and Greif assumed the command of the battalion. Upon the establishment of the Soča Detachment at the end October 1942, the Gregorčič

39 Ervin Dolgan-Janez (1923) became a SKOJ member in 1939, and a year later, he became member of the KPS. At the order of the KPS Central Committee, he went to Primorska in 1941 in order to organise a resistance. In the autumn of 1942, he was sentenced in Rome to 30 years imprisonment, but managed to escape in January 1944 and joined partisan units in the region Brkini. He was also the secretary of the SKOJ government committee in Primorska and a member of the SKOJ regional committee of Slovenia. After the war, he was an instructor at the KPS central committee. He worked in various socio-political organizations and the in economy sector. (Enciklopedija Slovenije 2 (Ljubljana, 1988), 297). 40 ARS, AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 28–33; Jože Hočevar, Prvi primorski partizanski bataljon Simona Gregorčiča: primorski partizani 1941–1942 (Nova Gorica in Koper 2002) (hereinafter: Hočevar, Prvi primorski partizanski bataljon), 58–60, 66–72, 94, 97; Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, 380–382; Martin Greif, "Za svobodno Primorsko", Borec 3, No. 9 (1951) (hereinafter: Greif, "Za svobodno Primorsko"), 267–269; "Šola bratov Greif", Večer, 15 June 1978, 6. 41 Political commissars, who were mostly Communists, gave the military a political character, defending its leadership role. Hence, Edvard Kardelj reported to Josip Broz Tito in January 1943, that the partisan army was "completely in the hands of the Communist Party", since its political commissars, their deputies, commandants and commanders were mostly Communists. In line with an decree of the supreme command issued on 22 April 1944, the political commissars recieved officer ranks, which were determined based on the position which they held: the brigade political commissar was equivalent to the rank of major, the division political commissar was equivalent to lieutenant colonel and corps political commissar was equivalent to the rank of colonel. (Vida Deželak Barič, "Komunistična partija Slovenije v začetnem obdobju okupacije", in: Slovenska novejša zgodovina 1, 617; Enciklopedija Slovenije 2 (Ljubljana, 1988), 133–134).

146 S tudia H istorica S lovenica

Martin Greif with comrade (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Battalion became the first battalion of the detachment. Until February 1943, it was commanded by Greif. As part of the 1st Battalion, it operated most of the time within the Upper Vipava Company which was, in the beginning of 1943, mainly tasked with recruiting volunteers for the Partisan Army. Greif reported at the end of January 1943, that the mobilisation in the Vipava Valley was "in full swing" and that "11 national traitors had been executed".42 The KPS Regional Committee for the Primorska region referred to Greif in the report of the KPS central committee on the situation in Primorska on 17 January 1943 as "an excellent Communist from Maribor". It was also stated that the Simon Gregorčič Battalion, under Greif's command, was the only Par- tisan unit carrying out field operations.43 In the report, the regional committee suggested the reorganisation of the main political and military forums in Primorska and appointed Greif political commissary of the Soča Detachment. This decision was explained as follows: "He is the best activist and assisted the Communist Party to a great extent through his field work. He is very capable,

42 Hočevar, Prvi primorski partizanski bataljon, 8, 126–130, 134, 138, 147, 187, 203; Tone Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo 1943, Južnoprimorski odred in Gregorčičeva brigade (Ljubljana, 1983) (hereinafter: Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo), 21, 55–58, 85; Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, 382–387; Jeraj, Melik, Partizanski zdravniki in pravniki, 13; Dokumenti ljudske revolucije 3 (Ljubljana, 1966), 101–102; ARS, AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 39, 46. 43 Dokumenti ljudske revolucije 5 (Ljubljana, 1978), 211–212.

147 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

a well-built man, and demonstrating great authority in the armed forces." He held his duty of political commissar of the Soča Detachment only for ten days.44 In mid-February 1943, the command of the 3rd Operational Zone issued an order on the establishment of a brigade and two detachments, the northern Primorska and the southern Primorska detachments, which developed from the division of the Soča detachment. Then, Greif became deputy political commissar of the Southern Primorska Ivan Turšič-Iztok Detachment.45 Their task was to organise transports of volunteers to the Notranjska region. The detachments operated only for two months, since, based on an order issued on 11 April 1943, the Gregorčič Brigade (developed from the units of the southern Primorska detachment) and the Gradnik Brigade (developed from the North- ern Primorska detachment) were established.46 In April 1943, the command of the Primorska Operational Zone, established on 21 February 1943 and abolished in October of the same year, relieved Greif from his post of political commissar of the Southern Primorska detachment and appointed him leader of the agitprop patrol: "Comrade Martin Greif- Rudi was discharched from his post due to indiscipline and negligent perfor- mance of duties and was reassigned to a partisan unit, which was about to be deployed to the Koroško region." For this reason, Greif left as part of an "agitation-organisation patrol" to Trbiž in Koroška by the end of the month, tasked with organising a district, establish contacts and organising the resistance and advancing into the Zillertal. The unit had also a larger quantity of propaganda materials in the German language. A month later, Greif sent the first report on the situation to the KPS district committee of northern Primorska. The report stated that the "work was made difficult as three nationalities were involved". The KPS District Committee for northern Primorska wrote in a letter to the KPS regional committee on the situation in Trbiž on 10 June 1943, that the

44 Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo, 723; Dokumenti ljudske revolucije 5 (Ljubljana, 1978), 211– 212. 45 Ivan Turšič-Iztok (1922–1944) joined national liberation movement in 1941 and was one of the first Notranjska partisans. In March 1942, he went to Primorska and became a political commissar in the Gregorčič Brigad. In August 1943, he became commander of the Primorska Detachment, participated in the establishment of the 9th Corps. He was the commander of the 31st Division and then the commander of the 30th Division, holding the rank of lieutenant colonel. He was killed in action in July 1944 and was awarded the Order of National Hero and the Order of Red Flags. ("Naši heroji – junaki ljudske revolucije", Borec 4, No. 3 (1952), 66). 46 ARS, AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 52–53; Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo, 258, 295–296, 299; Greif, "Za svobodno Primorsko", 267–269; "Pripovedi komandantov in komisarjev: Martin Greif", 652–654; "Martin Greif", Vestnik mariborskega okrožja (Vestnik), 18 October 1946, 6; Damijan Guštin, "Ofenzivnost slovenske partizanske vojske", in: Slovenska novejša zgodovina 1, 678. For Operation of brigades see Stanko Petelin, Gradnikova brigade (Ljubljana, 1983); Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo.

148 S tudia H istorica S lovenica

organisation and agitation patrol in Trbiž was dissoluted under the Mount of Mangart. Greif returned to Primorska and reported that his colleagues were not able to cope with the situation in the field: "The worst comrades had been selected, as they wanted to get rid of them. In short, we considered the patrol was a penitentiary unit." In addition, the patrol faced great difficulties with sup- plies. Some of the members organised a meeting with representatives of the field Liberation Front committees. However, the members of the meeting in Trbiž were surprised and arrested by Carabinieri. Based on the response of the KPS regional committee for Primorska, it can be established that then the HQ of the Gradnik Brigade appointed Greif commander of the 1st battalion of the brigade. End of June 1943, the KPS district committee praised Greif's endeavours in a letter: "In our opinion, he has proved himself a disciplined and diligent comrade, who has made every possible effort in his work."47 The Gradnik and the Gregorčič Brigades were reorganised in the summer of 1943; they were integrated into the 14th and 15th Division.48 The Command of the Primorska Operational Zone issued an order on the establishment of the Primorska Detachment on 1 August 1943. The command of the zone and the KPS District Committee for Primorska were given a decision of the Supreme Command of the National Liberation Army and Partisan Detachments of Slo- venia and instructions of the KPS central committee, based on which a plan for establishing the detachment was made. The detachment consisted of two battalions. It was planned that the detachment HQ was under the command of Danilo Šorović. Greif was appointed deputy political commissar of the 1st battalion, Ivan Turšič. The supreme command, yet, did not agree with these proposals and, hence, Greif became political commissar of the 2nd battalion between 1 August and 15 September 1943. The most extensive attack of the 2 Battalion of the Primorska detachment was conducted on the day of the Ital- ian capitulation. Then, the detachment took part in combat activities on the Gorica Front which developed after the Italian Capitulation in the hinterland of Gorica. Greif and some commanders held a speech during an Anti-Fascist meeting in Gorica on 10 September 1943.49

47 ARS, AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 57–70, 72; Dokumenti ljudske revolucije 7 (Ljubljana, 1989), 63, 148–149, 225–226, 467–469, 662–663; Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo, 258, 331, 341, 427–431. 48 Lado Ambrožič- Novljan, Petnajsta divizija (Ljubljana, 1983). 49 ARS, AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 74, 83, 87, 90–91; Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo, 706–707, 726; Marjeta Adamič, Darinka Drnovšek, Metka Gombač, Marija Oblak Čarni, Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, No. 8 (Ljubljana, 2001) (hereinafter: Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja), 395; Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943 (Maribor, 1967) (hereinafter: Ferenc, Kapitulacija Italije), 156–157, 298–299, 581, 597–599; "Martin Greif", Vestnik, 18 October 1946, 6.

149 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

After the capitulation of Italy, he became commander of the Gorica Brigade which was established by the Supreme Command of the National Liberation Army and Partisan Detachments of western Slovenia, based on an order issued on 23 September 1943 requesting the merging of companies, battalions and detachments in the area of Northern Primorska. The supreme command established that the frontal combat near Gorica, Razdrto and Idrija was not carried out in accordance with Partisan tactics and that Partisan units in the Primorska region were not completely organised and could be destroyed during a strong- er enemy attack. Hence, during a meeting with the Primorska Operational Command, the Supreme Command decided to set up six new brigades. There- fore, the above-mentioned order was issued and Greif became commander of the Gorica Brigade, which developed three days later from the Northern and Southern Primorska Detachments, when they withdrew from the Gorica front. As commander of the Gorica Brigade, Greif participated in operations, in which 96 military planes were destroyed at the Mirna airport. At the beginning of October 1943, the Gorica Brigade became part of the newly established 27th Gorica Division. Soon after that it was incorporated into the Gradnik Brigade. Greif assumed command of it, and the brigade was at the beginning of Novem- ber 1943 included into the 31st Triglav Division, whose operational area was composed of the Gorenjsko region and the north-eastern part of Primorska. Greif held this post until February 1944.50 Following the proposal of the Supreme Command of the National Liber- ation Army and Partisan Detachments, the 9th Corps was established in mid- December 1943.51 Its core was composed of the 30th and 31st Division,52 which also included the Gradnik Brigade under Greif's command. The corps was then commanded by Lado Ambrožič – Novljan, the commander of the 3rd Opera-

50 ARS, AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 74, 83, 87, 90–91; Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja, 395; Ferenc, Kapitulacija Italije, 298–299, 597–599; "Martin Greif", Vestnik, 18 October 1946, 6. 51 Zdravko Klanjšček, Deveti korpus narodnoosvobodilne vojske 1943–1945 (Ljubljana, 1999) (hereinafter: Klanjšček, Deveti korpus). 52 The divisions were established based on an order of the supreme command for western Slovenia on 6 October 1943. The 30th Division was established as the Gorica (27th) Division, and later was given the code number 32 and finally, in 31 January 1944, it was named the 30th Division. The 31st Division was established as the Triglav Division. Between the month of October and 22 December 1943, it was referrred to as the 26th Division. At the end of December 1943, it was renamed to the 31st Division. For their operation see Borivoj Lah – Boris, Od Kobarida do Trsta, Boji 30. divizije v štirinajstih ofenzivah (Ljubljana, 1996); Stanko Petelin, Enaintrideseta divizija (Ljubljana, 1985); Boris Mlakar, Pohod 30. divizije NOV in POJ v Beneško Slovenijo (Ljubljana, 1984).

150 S tudia H istorica S lovenica

tional Zone, which had been reorganised in October 1943.53 End of January 1944, the command of the corps organised a panel discussion of the battalion and brigade HQs in Zakrižje. Colonel Ambrožič announced changes within the command personnel. Some commanders and political commissar were called to the corps HQ. Among them was also Greif, who became operations officer of the 9th Corps HQ. Greif was not very enthusiastic about this change, as he wrote in his memoirs:

I was not too happy about the fact that I did not say farewell to the brigade. We had experienced and suffered so much that the brigade became a real home to us. However, there was no use − I took my equipment and went to corps HQ. For a few days, I was only reading various reports of different battalions and brigades. What a terrible boredom!

Soon, he left again into the field and accompanied his former unit, the Gradnik Brigade, as an operations officer. However, in a motorbike accident, he suffered a platella fracture and had to be treated in the Pavla Partisan Hospital.54 The HQ of the 9th corps discharged Greif from his duty of operations officer in May 1944 and appointed him liaison officer of the Allied military mission at the corps. Greif was responsible for the security matters related to the members of the military mission and planes transporting different equipment (explo- sives, clothes bandages and weapons). Furthermore, he was tasked with preparing the appropriated signalisation for their landing. When he took over this function, the HQ hosted the British military mission. Their members descend- ed by parachutes and were very curious:

Their task was actually to organise assistance to us in the form of Allied equipment. Yet, before they actually arranged anything, they wanted to know every-

53 Lado Ambrožič-Novljan (1908–2004) was major general of the Yugoslav People’s Army and military historian. Before World War II, he was a teacher in Doljensko. In 1941, he became a member of the Communist Party. During the war, he was a political activist in the Liberation Front district of Novo mesto. Also, he was political commissar of the 5th group of detachments of the Gubec Brigade (1942), commander of the Gubec Brigade between 1942 and 1943, the 1st Operational Zone (1943) of the operational staff at the Supreme Command of the Liberation Army and partisan Detachments for western Slovenia, the 3rd Operational Zone and the 9th Corps (1943-1944), as well as the commandant of the supreme command (1944). At the end of the war, he was delegation member in Prekmurje. In 1952, he completed the Belgrade Higher Military Academy and was, inter alia, deputy commander of the Yugoslav People's Army Air Force and civil aviation director. (Enciklopedija Slovenije 1 (Ljubljana 1987), 56). 54 ARS, AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 98, 101–108; "Umrl Martin Greif", Večer, 17 January 1975, 1; G. V., "Martin Greif-Rudi", Primorski dnevnik, 17 January 1975; "Martin Greif-Rudi", Delo, 19 January 1975, 2; Klanjšček, Deveti korpus, 64, 91–93, 169, 173; "Pripovedi komandantov in komisarjev: Martin Greif", 652–654.

151 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

Legitimation, which Martin Greif used as s commander of Commands of the city of Trieste (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

thing possible about the composition of units, their size and deployment. They were very much interested in the partisans in Primorska. This Allied mission also presented an interim station from which the Brits sent their people to Austria and Italy.

June 1944, also the Soviet mission was established at the 9th Corps. The Soviet mission was led by Lieutenant Colonel Ribačenko and "they were any-

152 S tudia H istorica S lovenica

thing but friendly towards the Brits", Greif remembers.55 Following an order, the HQ of the 9th Corps established the Command Post Trieste on 1 August 1944, which was directly subordinated to it. The political commissar of the corps, Janez Hribar-Tone Pogačnik56 handed over an order issued by the corps HQ, based on which he had been appointed first commandant of the command in Trieste, where he lived illegally until the end of the war. The command in Trieste was tasked with preparing everything necessary for organising the mass revolt against the occupier and for establishing the people's authority in the town or as Greif remembered in 1951, for setting up "units from the Trieste workers who would rise up at a given moment and assist our active units in liberating the city". His stay in Trieste was made possible by the above-mentioned Anton Velušček, who was a delegate of the KPS regional committee in Trieste. After his arrival in Trieste, the city command aligned itself with the city's Communist Party committee and the city's committee of the Delavska enotnost (Workers' unity). Greif also illegally organised workers, most of which were members of the organisation Delavska enotnost, to join the combat against the occupier and participate in various sabotage operations. At the beginning of October, in accordance with certain information already in September, the 9th Corps HQ managed to smuggle a radio station to Tri- este, which operated until the liberation of the city. The command of the city was also connected through radio communication and regular couriers to the 9th Corps HQ. On 28 April 1945, the corps HQ issued an order launching the beginning of the revolt. Greif, as the commandant of the city command, was in charge of the campaign and participated in all key operations for the liberation of Trieste.57 The Maribor District Gazette Vestnik mariborskega okrožja of October 1946 contains an assessment, stating that the "revolt of Slovenian and Italian Anti-Fascists by the end of April 1945, which considerably facilitated the liberation of Trieste for the Yugoslav army, was in fact to a great extent Greif's merit."58 Greif remained the commandant of the city's command until 1 May

55 ARS, AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 108–111. 56 Janez Hribar-Tone Pogačnik (1909–1967) was socio-political worker and a national hero. Before World War II, he was one of the organizers of the farm labour movement in Notranjska. In 1939, he became a member of the KPS. Dring the war, he was deputy commander and political commissar at the Šercer Battalion, political commissar of the Notranska Detachment the Krim Detachment, and the Šercer Brigade. In addition, he was deputy political commissar of the 18th Division, as well as the 9th and the 7th Corps. (Enciklopedija Slovenije 4 (Ljubljana, 1990), 53). 57 ARS, AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 111–132; Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni na Slovenskem, No. 2 (19) (Ljubljana, 1997), 601–602; "Umrl Martin Greif", Večer, 17 January 1975, 1; G. V., "Martin Greif- Rudi", Primorski dnevnik, 17 January 1975; "Martin Greif- Rudi", Delo, 19 January 1975, 2; Janez Kramar, Primorski in istrski železničarji 1857–1947 (Ljubljana, 2001) 263–264; Klanjšček, Deveti korpus, 64, 91–93, 169, 173; Martin Greif, "Osvoboditev Trsta", Borec 3, No. 7 (1951), 232–233. 58 "Martin Greif", Vestnik, 18 October 1946, 6.

153 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

Identity card of Martin Greif, a commander of Commands of the city of Trieste (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

1945, when he took over the post of the Trieste National Police commander.

Greif after World War II

After the end of the war, he was active in various socio-political organisations, authority bodies and in the economy sphere. In mid-June 1945, he left Trieste and went to Ljubljana, where he became commander of the National Police. In September 1945, he was appointed commander of the Maribor District Natio- nal Police, where he remained until January 1946.59 In January 1946, the Communist Party sent Greif to perform union work at the Slovenian Head Committee of the Unified Association of the Union of Workers and Employees of Yugoslavia. Before the 1st congress of this organisation, the politburo of the KPS central committee took place between 25 and 27 September 1945 in Ljubljana. The politburo member, Lidija Šentjurc established that the previously mentioned organisation was too week, and, therefore, sug-

59 ARS, AS 1589, šk. 4455; AMNO, fasc. 199.

154 S tudia H istorica S lovenica

gested to invite Martin Greif to become a member of it. In April 1946, he was appointed secretary of the Central Administration of the Chemical Workers and employees of Yugoslavia. Between September 1947 and 1949, he attended the Higher Communist Party School at the KPJ central committee in Belgrade.60 The politburo of the KPS central committee appointed Greif organisational secretary at the Maribor KPS government committee in July 1949. He held this post until mid-September 1949, when he was appointed Minister of Labour of the People's Republic of Slovenia. He held this post until April 1951, when he became Director of the Head Timber Industry Directorate. The presidium of the People's Assembly of the People's Republic of Slovenia, in accordance with the order on the dismissal and appointment of directors of the head directions on 25 October 1951, discharged several directors, including Greif. In fact, the members of the KPS central committee politburo discussed the reassignment of the discharged directors of the head directorates during a meeting on 2 Sep- tember 1951. The politburo decided that the order issued by the presidium was contrary to law, as the solutions had not been previously discussed at "appropriate forums" and as the new employments had not been agreed with the relevant discharged persons.61 Greif operated in Nova Gorica, where he was assigned to the post of secretary of the ZKS district committee. The work of the committee and its secretary was assessed at the session of the ZKS executive committee on 10 December 1953 by Ivan Regent. Regent reported on the political situation in Primorska and noted a number of weaknesses, yet emphasising that Greif

had achieved that people dared to speak openly, whether they agreed or did not agree about certain issues regarding the opinion of the secretary. As for example, Greif had made certain incorrect estimates, some discussants immediately react- ed with a rather sharp discussion. It was evident that there was no suppression or tensioning, but that issues were immediately clarified.62

In 1969, Greif was elected chairman of the municipal assembly in Ajdovščina. Four years later, he was elected chairman of the inter-municipal council of the Northern Primorska municipalities. Also, he was member of the

60 Darinka Drnovšek, Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954 (Ljubljana, 2000) (hereinafter: Drnovšek, Zapisniki politbiroja), 42; ARS, AS 1589, šk. 4455; AMNO, fasc. 199. 61 AMNO, fasc. 199; Drnovšek, Zapisniki politbiroja, 144, 279; Brane Kozina, Republiški upravni organi v LRS od 1945 do 1953 (Ljubljana, 1996), 71; "Spremembe v Svetu vlade LRS za industrijo", Vestnik, 26 October 1951, 2. 62 AMNO, fasc. 199; Drnovšek, Zapisniki politbiroja, 340.

155 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

Legitimation, which Martin Greif used as s commander of Commands of the city of Trieste (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

ZKS municipal committee of Ajdovščina.63 Greif was member of the KPS central committee and a delegate of the people's assembly, member of the Maribor municipal committee and member of the administration board of the machine manufacture of the Federative Peo- ples Republic of Yugoslavia.64 For some time, Greif worked in the economy sector. He was director of the Kidričevo Aluminium and Clay Factory, the director of the Cartonboard Factory in Ljubljana and of the paper and wood business

63 "Umrl Martin Greif", Večer, 17 January 1975, 1; G. V., "Martin Greif-Rudi", Primorski dnevnik, 17 January 1975; "Martin Greif-Rudi", Delo, 19 January 1975, 2. 64 AMNO, fasc. 199; AS 1589, šk. 4455; Jeraj, Melik, Partizanski zdravniki in pravniki, 138.

156 S tudia H istorica S lovenica

association.65 On 1 November 1943, Martin Greif was promotioned to the rank of major.66 In line with a decree issued on 5 December 1950, the commander-in- chief of the armed forces and the minister of defence, marshal Josip Broz Tito promoted him to the rank of lieutenant colonel (reserve). The proposal for the promotion to a higher rank, signed in November 1949 by the chief of the personnel administration of the KPS central committee, says that Greif had been member of the Communist Party since 1936 and elected member of the central committee during the 2nd KPS congress (1948) due to

his Communist virtues as well as political and military skills, which he has developed and trained since 1941 during the National Liberation War, performing various political and military functions and, finally, at the higher Communist school at the central committee of the KPJ. /.../ As he has already been promoted to the rank of major during the National Liberation War, and as he has developed extensively after the liberation, which he has also proven during the conflict between the Informburo, and our central committee and our people's state and as he certainly has great potential to develop further, it is established that the proposal is necessary and justified.

Based on documents from the archives, it can be established that he was promoted to the rank of colonel (reserve).67

Punishment and Awards

Greif was twice punished by the Communist Party. First, in April 1936, when he was excluded for six months by the Maribor KPS municipal committee due to irregularities in accounting the colportage for the newspaper Mlada pota. As Greif wrote in his memoirs, he "admitted the missing approximate amount of 100 dinars /.../ and had spent it for private purposes, above all for food, as he had lived in scarcity. With this in mind and due to my young age, I was punished mildly by the municipal committee." After six months, he was readmitted to the Communist Party.68 Another time, in April 1943, Greif was again punished by the KPS regional

65 "Umrl Martin Greif", Večer, 17 January 1975, 1; G. V., "Martin Greif-Rudi", Primorski dnevnik, 17 January 1975; "Martin Greif-Rudi", Delo, 19 January 1975, 2. 66 ARS, AS 1851, šk. 246, Kartoteka oficirjev. 67 ARS, AS 1589, šk. 4455; G. V., "Martin Greif-Rudi", Primorski dnevnik, 17 January 1975. 68 ARS, AS 1589, šk. 4455.

157 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

Martin Greif (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

committee for Primorska. The main complaint was that he did not sufficient- ly secure a company of newly recruited troops and did not ensure adequate leadership. The company was designed for the Notranjska region. However, on their way, they were ambushed and defeated by Italian forces. Greif remembered the questioning at the command of the Primorska operational zone:

Furthermore, I was accused by the command of the zone that my work perfor- mance was generally poor. I was accused of having allowed the creation of a republic or liberated territory in the area of Šmarje in the Vipava Valley. In addition, I was accused of staying in Zagorje without a guard. This was considered as extremely careless and negligent. Also, I was blamed of doing too little for the popularisation of the zone /.../, and that I was – in fact −popularising myself. I could not provide any answers to these accusations. Yet, it did not make sense to

158 S tudia H istorica S lovenica

prove that I did not intentionally commit all these things.69

On this occasion, he was severely reprimanded by the Communist Party. The KPS central committee adopted a decision on 20 February 1974, based on which Greif's penalties were expunged from his record. However, the Com- munist Party did not recognise his party membership since February 1936, but since October 1936, that is without interruption. As he wrote in his memoirs:

In 1946, I had not always fulfilled my obligations, in particularly during the period of the Kingdom of Yugoslavia, I was sometimes careless in my work and, above all, I did not devote myself to my studies, which I have also neglected while I was participating in combat activities. I believe this was my main mistake. Sometimes I also did not feel that responsibility towards my work, which every Communist Party member should display.70

Greif had been awarded several military and civilian decorations. In Feb- ruary 1943, the command of the HQ of the Soča Detachment awarded him a compass, which had been the property of the wartime national hero Ljubo Šercer. He received also other decorations: the Partisan Memorial Medal 1941, the Order of Partisan Star (rank I), the Order of Partisan Star (rank II) − which he received by AVNOJ (Anti-Fascist Council for the National Liberation of Yugoslavia) on 9 May 1945, and the Order of bravery – which he received in February 1945 by the 9th Corps. In addition, he was also awarded the Order of Bravery and Unity with Golden Wreath, the Order of Bravery and Unity with Silver Wreath and the Order of Merits for the People (rank II).71 In 1971, Martin Greif became honorary member of the Maribor Municipal Assembly of the Union of Fighters. The charter was handed over to him during a session of the municipal of the committee by the by Janez Hribar, the chairman of the Maribor Union of the Association of Fighters and national hero. The proposal on granting the honorary membership was adopted by the Union of Fighters with the explanation that Greif "had exceptional merits for organising the revolt in Maribor and north-eastern Slovenia".72 In 1978, a new primary school was opened, which was named after the brothers Greif (Martin and August) on 4 July, marking the Fighter Day. At the same time, a monument

69 ARS, AS 1872, Greif, Spomini na partizanska leta, 55–57; Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo, 127–128. 70 ARS, AS 1589, šk. 4455. 71 ARS, AS 1589, šk. 4455; "Martin Greif", Vestnik, 18 October 1946, 6. 72 N. Š., "Priznanje za prvoborca", Večer, 22 March 1971, 2.

159 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

dedicated to both brothers was unveiled in Zgornji Duplek.73 Greif was active also in the field of sports. At the general assembly of the board of the Maribor Football Union in December 1951, Greif was elected chairman of a seven-member executive board.74 He died on 16 January 1975 in Ajdovščina.

Conclusions

Martin Greif-Rudi (1918–1975) began to attend the primary school in Maribor in 1925. He continued his education at the grammar school, but had to drop out of school in 1933 due to his mother's death, because he − as the oldest child of the family − had to find an employment. He was trained as a metal turner apprentice and worked in a workshop for agricultural machinery in Maribor before World War II. Greif's political engagement began in 1935. At that time, he got acquainted with some visible Communist personalities from Maribor and became familiar with the labour movement. At first, he was active in the cultural and educational area, and later, participated in the expert organisation of the Metal Worker's Union of Yugoslavia. In 1936, Greif became member of the Communist Party and was member of the KPS district committee of Maribor (right bank of the Drava River) until the beginning of World War II. Between July and August 1941, he was also member of the circuit Communist Party committee in Maribor. He served several times in prison in the period from 1936 to 1939 for attending demonstrations and strikes or for distributing various propaganda leaflets. Between January 1939 and July 1940, he served his compulsory military service in the assault company of the infantry officer training school in Sarajevo. At the beginning of April 1941, he was called up to join as a reservist the 45th Infantry Regiment in Maribor, where he remained until the capitulation of the Kingdom of Yugoslavia. Greif joined the Partisans on 8 August 1941, namely the Pohorje Company, where he was initially commanding a company in August 1941 and then leading the 1st Platoon of the same unit since mid-September. In November 1941, he crossed the Sava River and headed towards Novo mesto and Ljubljana. There he met his pre-war comrade and Communist Jože Lemut, who asked him to come to Primorska to help organise partisan units. Thus, Greif arrived in Pri- morska at the end of 1941. In April 1942, he assumed command of the Upper

73 "Šola bratov Greif", Večer, 15 June 1978, 6; J. Š., "Spomenik v Dupleku", Večer, 27 June 1978, 8. 74 "Ali za nogomet res ni zanimanja v Mariboru", Večer, 25 December 1951, 4.

160 S tudia H istorica S lovenica

Vipava Company, became political commissar of the Simon Gregorčič Battal- ion in August 1942 and later assumed command of this unit. In mid-February 1943, he was appointed deputy political commissar of the Southern Primor- ska Detachment. In April 1943, he was appointed leader of the agitprop patrol, which left for Trbiž in Koroška, tasked with organising the resistance in this area. Between 1 August and 15 September 1943, he was political commissar of the 2nd Battalion of the Primorska Detachment. After the capitulation of Italy, he became the commander of the Gorica Brigade, and soon assumed the command of the Gradnik Brigade, which he was in charge of until the beginning of February 1944. Then, he was assigned to the duty of operations officer at the 9th Corps HQ, and liaison officer of the Allied military mission at the corps. On 1 August 1944, he was appointed commandant of the Trieste city command. After the end of the war, he was active in various socio-political organisations, authority bodies and in the economy sphere. In 1945, he took over the post of the National Police commander in Ljubljana and Maribor. In January 1946, Greif began to perform union work at the Slovenian Head Committee of the Unified Association of the Union of Workers and Employees of Yugosla- via. He was appointed organisational secretary at the Maribor KPS government committee in July 1949. He held this post until mid-September 1949, when he was appointed Minister of Labour of the People's Republic of Slovenia. Later, he was assigned to the post of secretary of the ZKS district committee in Nova Gorica. He was member of the KPS central committee and delegate of the people's assembly. On 1 November 1943, Martin Greif was promotioned to the rank of major and was promoted to the rank of lieutenant colonel (reserve) in December 1950. The highest rank he achieved was the rank of colonel (reserve). He was awarded several military and civilian decorations.

161 M. Čoh Kladnik: Martin Greif-Rudi (1918–1975)

Mateja Čoh Kladnik

MARTIN GREIF-RUDI (1918–1975)

POVZETEK

Martin Greif-Rudi (1918–1975) je začel leta 1925 obiskovati osnovno šolo v Mariboru. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji, vendar ga je leta 1933 prekinil, ker mu je umrla mati in se je moral kot najstarejši otrok v družini zaposliti. Izučil se je za kovinostrugarja in pred vojno delal v obrtni delavnici poljskih strojev v Mariboru. Politično se je začel udejstvovati leta 1935, ko se je seznanil z nekaterimi vidnejšimi mariborskimi komunisti in z delavskim gibanjem. Najprej je bil aktiven na kulturno-prosvetnem področju, kasneje pa še v strokovni organizaciji – Zvezi kovinskih delavcev Jugoslavije. Leta 1936 je postal član komunistične partije ter bil do začetka vojne član rajonskega komiteja Maribor desni breg, julija in avgusta 1941 pa tudi član okrožnega partijskega komiteja v Mariboru. Med letoma 1936 in 1939 je bil večkrat zaprt, ker se je udeleževal demonstracij in stavk ali ker je razširjal različne propagandne letake. Od januarja 1939 do julija 1940 je služil vojaški rok v jurišni četi pešadijske oficirske šole v Sarajevu. V začetku aprila 1941 je bil vpoklican v 45. pešpolk v Mariboru, kjer je bil do kapitulacije Kraljevine Jugoslavije. Greif je odšel v partizane 8. avgusta 1941, in sicer v Pohorsko četo, kjer je bil od konca avgusta 1941 komandant čete in od sredine septembra komandir 1. voda iste čete. Novembra 1941 se je odpravil čez Savo proti Novemu mestu in Ljubljani. Tam je srečal predvojnega tovariša in komunista Jožeta Lemuta, ki ga je povabil na Primorsko, da pomaga organizirati partizanske enote. Tako je odšel Greif konec leta 1941 na Primorsko. Konec aprila 1942 je postal komandant Zgornjevipavske čete, avgusta 1942 najprej politični komisar bataljona Simona Gregorčiča in nato še njegov komandant. Sredi februarja 1943 je postal namestnik političnega komisarja Južnoprimorskega odreda. Aprila 1943 je bil imenovan za vodjo agitprop patrulje, ki je odšla v Trbiž na Koroško z nalogo, da organizira odpor. Od 1. avgusta do 15. septembra 1943 je bil politični komisar 2. bataljona Primorskega odreda. Po kapitulaciji Italije je postal komandant Goriške brigade, kmalu zatem pa komandant Gradnikove brigade, ki jo je vodil do začetka februarja 1944. Takrat je postal operativni oficir v štabu 9. korpusa, maja pa zvezni oficir za zavezniške vojaške misije pri korpusu. Prvega avgusta 1944 je bil imenovan za prvega poveljnika Komande mesta Trst. Po koncu vojne je deloval v različnih družbenopolitičnih organizacijah, oblastnih organih in nekaj časa tudi v gospodarstvu. Leta 1945 je bil poveljnik

162 S tudia H istorica S lovenica

Narodne milice v Ljubljani in Mariboru. Januarja 1946 je odšel na sindikalno delo v Glavni odbor Enotne sindikalne zveze delavcev in nameščencev Jugo- slavije za Slovenijo. Julija 1949 je postal organizacijski sekretar mariborskega oblastnega partijskega komiteja. To funkcijo je opravljal do sredine septembra 1949, ko je postal minister za delo v vladi Ljudske republike Slovenije. Nato je bil sekretar okrajnega komiteja Zveze komunistov Slovenije v Novi Gorici. Bil je član centralnega komiteja KPS in poslanec ljudske skupščine. Greif je 1. novembra 1943 dobil čin majorja. Decembra 1950 je bil povišan v čin rezervnega podpolkovnika, najvišji čin, ki ga je dosegel, pa je bil čin rezervnega polkovnika. Dobil je več vojaških in civilnih odlikovanj.

163

S tudia H istorica S lovenica

UDK 821.163.6.09 929 Mohorič M. 929 Jurca B. 1.01 Izvirni znanstveni članek

Literarne podobe poti v svobodo v taboriščni prozi Milene Mohorič in Branke Jurca

Jožica Čeh Steger

Dr., redna profesorica Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Koroška cesta 160, SI − 2000 Maribor e-pošta: [email protected]

Izvleček: V prispevku so predstavljene življenjske in literarne postaje pisateljic Milene Mohorič in Branke Jurca med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Med vojno sta obe kot politični interniranki preživeli pekel koncentracijskih taborišč in to trpljenje tudi literarno ubesedili, Branka Jurca v zbirki novel Pod bičem (1945), Milena Mohorič v zbirki feljtonov Motivi z Raba (1946). Jurca se je nekaj let po drugi svetovni vojni umaknila iz neposredne politike in se posvetila vzgojnemu delu, urednikovanju ter pisateljevanju. V socializmu je veljala za najvidnejšo mladinsko pisateljico. Mohoričeva je bila osumljena informbirojevstva in po letu 1948 postala žrtev revolucije, ki ji je sama pripadala.

Ključne besede: slovenska književnost, taboriščna proza, Rab, Gonars, Ravensbrück, Milena Mohorič, Branka Jurca

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 16 (2016), št. 1, str. 165–180, 31 cit., 2 sliki Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

165 J. Čeh Steger: Literarne podobe poti v svobodo v taboriščni prozi ...

Uvod

V zahodni kulturi je življenje pogosto konceptualizirano kot potovanje. Na podlagi pojmovnih metafor življenje je potovanje s ciljem in življenje je zgradba so nastale številne tradicionalne literarne metafore in stalne besedne zveze o življenju, ki ponazarjajo, da se na poti skozi življenje srečujemo z ovirami, s kri- žišči, stranskimi potmi in podobnim. Naše poti se povezujejo, večkrat križajo in ločijo, nekje ustalijo, slednjič tudi končajo. Eno od pogosto citiranih literarnih metafor te vrste, tj. metaforo življenje ječa, je zapisal France Prešeren v petem sonetu cikla Sonetje nesreče.1 Mimo borbenih in udarnih partizanskih pesmi, ki kličejo na juriš2 in v boj, so se mnogi, ki so preživeli strahote druge svetovne vojne in koncentracijskih taborišč, identificirali prav s Prešernovo pesmijo. Med njimi ni bilo malo slovenskih umetnikov in umetnic. Pri tem mislimo na tiste Prešernove verze, ki so vlivali upanje in izražali silno hrepenenje po svobodi, kakršna je tudi prispodoba iz Uvoda v Krst pri Savici: "Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strašna noč je v črne zemlje krili, / kot so pod svetlim soncam sužni dnovi".3 Na bodrilni pomen teh Prešernovih verzov je v svoji taboriščni prozi opozorila tudi Milena Mohorič.4

Milena Mohorič

Življenjska pot Milene Mohorič (1905−1972) se je začela leta 1905 v Ormožu v varnem zavetju meščanske družine. Oče, Fran Mohorič, je bil ob njenem rojstvu že ugleden sodnik, pisal je tudi pesmi in se posvečal raziskovanju vzhodnošta- jerske književnosti. Družina se je preselila v Ljubljano, kjer je Milena obiskovala realko in študirala na Filozofski fakulteti. Leta 1928 je diplomirala iz germani- stike, literarne vede in slovenske književnosti. Že v študijskih letih se je družila s komunisti in z levičarji ter pisala o ženskem vprašanju. Po diplomi oz. do leta 1933 je poučevala na gimnazijah v Ljubljani, Novem mestu in Kranju. Zaradi

1 Prim. prvo kitico omenjenega soneta: "Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi / skrb vsak dan mu pomlaje- na nevesta / trpljenje in obup mu hlapca zvesta / in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi." (France Prešeren, Poezije in pisma (Ljubljana, 1998), str. 151 (dalje: Prešeren, Poezije in pisma)). 2 Prim. pesem Na juriš, za katero je besedilo napisal Tone Seliškar, melodijo pa leta 1943 Karol Pahor. Prva kitica omenjene pesmi se glasi: "Na juriš, na juriš, na juriš! / Krik borcev vihra skozi hoste, / sovra- gove vrste so goste. / Udari, navali, usekaj, izpali! / Na juriš, o-hej, partizan, / pred tabo svobode je dan!" (Bogomil Gerlanc (ur.), Pesem borb in zmag (Ljubljana, 1964)). O pesmi v drugi svetovni vojni prim. tudi razpravo Marjetke Golež Kaučič "Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip v pesemskem ustvarjanju druge svetovne vojne in refleksije svobode", ki je objavljena v tej reviji. 3 Prešeren, Poezije in pisma, str. 157. 4 Milena Mohoričeva, "Prešeren na Rabu", v: Milena Mohoričeva, Motivi z Raba. Zbirka feljtonov (Ljubljana, 1946), str. 88 (dalje: Mohorič, Motivi z Raba).

166 S tudia H istorica S lovenica

političnih razmer v Kraljevini Jugoslaviji se je tega leta odpovedala državni služ- bi in se nato ukvarjala s prevajanjem, kulturno-političnim delom5 in pisatelje- vanjem.6 Že med študijem se je družila z vidnimi levičarskimi kulturniki v krogu Mladine. Poročena je bila s pesnikom Vladimirjem Premrujem, ki je umrl na Golem otoku.7 Leta 1934 je potovala v Moskvo in Leningrad na politično izpo- polnjevanje, da bi se lažje odločila za vstop v Partijo. Odhod v Sovjetsko zvezo je zaznamoval začetek njenega političnega angažmaja in življenjski preobrat, kar je opisala z naslednjimi besedami: "Moja pot v Moskvo se je zdela marsikomu avantura. Zame je bila življenjsko vprašanje. Prišla sem tja kljub vsemu, materi- alnim težavam, mejam – prepovedim. Videla sem plodove zgodovinskega pre- loma na licu mesta."8 Milena Mohorič se je leta 1942 priključila Komunistični partiji Slovenije in z ilegalnim imenom Klara delovala v Osvobodilni fronti, a že istega leta so jo odpeljali v koncentracijsko taborišče na Rab. Od septembra 1942 do 21. marca 1943 je bila internirana na Rabu, do 9. maja 1943 v Viscu pri Palmanovi in nato z večjim transportom poslana v Ljubljano. Po kapitulaciji Italije je šla k partizanom, najprej je bila v uredništvu Primorskega dnevnika, nato na Rogu pri pred- sedstvu SNOS v. d. načelnika za prosveto. Takoj po osvoboditvi je delala kot načelnica odseka za zaščito mater in otrok pri ministrstvu za socialno politiko. Za življenjsko in pisateljsko pot Milene Mohorič je bilo usodno leto 1948. Ni se mogla čez noč odreči Stalinu. Komunistična oblast, ki ji je sama pripadala, jo je poslej zasliševala, zapirala, premeščala med psihiatrijo in počitniškim domom Društva književnikov na Bledu. Njeno duševno stanje se je iz leta v leto slabšalo. V letih 1958 in 1961 je zaradi "neozdravljive" bolezni izbrisana iz seznamov informbirojevcev, a sled za njo, tudi pisateljska, je vse bolj izginjala. Umrla je 18. avgusta 1972 v Ljubljani. Lojze Kovačič navaja v svojem avtobio-

5 Včlanjena je bila v slovensko sekcijo Jugoslovanske ženske zveze, v Društvo akademsko izobraženih žensk, v Društvo slovenskih književnikov in v Društvo prijateljev Sovjetske zveze. (Erna Muser, "Nekaj besed o Mileni Mohoričevi in njenem delu", v: Milena Mohorič, Hiša umirajočih (Ljubljana, 1975), str. 238 (dalje: Muser, "Nekaj besed o Mileni Mohoričevi in njenem delu")). 6 Milena Mohorič je bila med obema vojnama ena najvidnejših ustvarjalk kratke proze. Med letoma 1927 in 1941 je v revijah in časnikih objavila okrog štirideset kratkoproznih besedil za odrasle in mladino. Objavljala je v Ženskem svetu in Modri ptici pa tudi v Jutru, Ljubljanskem zvonu, Književnosti, Mladini, Naši ženi in Novem času. Napisala je številne članke o literaturi, umetnosti in kulturi, razprave o ženskem vprašanju, kritike, nekrologe in jubilejne zapise. Od daljših pripovednih del velja omeniti avtobiografsko povest Korenove Saše učna doba (1940) in roman Hiša umirajočih (1975). Obtožena informbirojevske miselnosti je v povojnem času domala povsem potonila v pozabo. Leta 2010 sta Lado Kralj in Peter Scherber izdala knjižni izbor njene kratke proze Zgodbe iz tridesetih let in pisateljico s tem ponovno priklicala v polje slovenske književnosti. 7 Na osem let zapora je bil obtožen tudi njun sin Lev Premru, ki je bil tedaj še gimnazijec. Preživel jih je na Golem otoku in v taborišču v Bileči. (Lado Kralj, "Danes so njene kratke zgodbe pozabljene", v: Milena Mohorič, Zgodbe iz tridesetih let (Ljubljana, 2010), str.166. (dalje: Kralj, "Danes so njene kratke zgodbe pozabljene")). 8 Kralj, "Danes so njene kratke zgodbe pozabljene", str.161.

167 J. Čeh Steger: Literarne podobe poti v svobodo v taboriščni prozi ...

Milena Mohorič (1905–1972) (www. airbeletrina.si)

grafskem romanu Prišleki, da so se je v Domu pisateljev vsi po vrsti izogibali. Kot literarni lik9 je ubesedena tudi v biografskem romanu Lada Kralja Če delaš omle- to (2014). Kralj v tem romanu obširno razčlenjuje študijsko potovanje Milene Mohorič v Sovjetsko zvezo leta 1934, njeno pripravo za vstop v KPS, predvojna druženja s Srečkom Kosovelom, z Vladimirjem Premrujem in z Vladimirjem Bartolom, dileme mlade intelektualke, povojna zaslišanja, manj pa njeno delovanje v Osvobodilni fronti in v partizanih. Roman sklene tako, da umesti glavno osebo v sobo psihiatrične bolnišnice, kjer doživlja blodnje.

Taboriščna proza Milene Mohorič

Kot je bilo že omenjeno, se je Milena Mohorič ob začetku druge svetovne vojne pridružila osvobodilnemu gibanju in bila od septembra 1942 do 21. marca 1943 internirana na Rabu. Na podlagi lastnih izkušenj v tem fašističnem koncentra-

9 Kot literarni lik se Milena Mohorič v tem romanu imenuje Helena Murkovič.

168 S tudia H istorica S lovenica

cijskem taborišču je junija 1946 pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani izdala zbirko kratke proze z naslovom Motivi z Raba. V tej knjižici je zbranih dvajset krajših spominskih pripovedi o trpljenju, lakoti in umiranju internirancev na Rabu. Med njimi je bilo največ Slovencev, Hrvatov in Judov. Mohoriče- va pripoveduje o neznosnem fizičnem in duševnem trpljenju internirancev, še zlasti o trpljenju mater z dojenčki. Pretresljivi so opisi bivanja internirancev v improviziranih šotorih, kjer so ležali na mokri zemlji. V nizkih šotorih so morali hoditi sključeno in se niso mogli niti zravnati. Koncentracijsko taborišče Rab je bilo zgrajeno v nižinskem predelu otoka, zato je tam tudi večkrat popla- vljalo. O nočnem neurju in poplavljanju morja beremo v pripovedi Vihar nad šotori. Vihar trga šotore, bolni in ostareli interniranci ter matere z otroki se kot črna reka vijejo proti taborišču na pobočju hriba. Toda komandant taborišča jih znova nažene v blato in močvirje. Pripovedovalka kljub vsej preživeti grozi dogodkov v taborišču ne slika le črno-belo. Prav v tej pripovedi je opisano, kako sta italijanska vojaka v viharni noči iz vode rešila otroka neke interniranke, ki ju je preplavilo morje:

Vojak je dvignil oba onesveščena otroka iz vode. Stopal je z njima za reko ljudi, naglo, naglo, kot da hoče prehiteti vse. Tudi on je imel doma taka dva otroka. Prišel je v taborišče na hribu in položil oba otroka na mizo v baraki, ki je služila komandi za pisarno. Z umetnim dihanjem so obujali Jurčka in Tinčka. Zunaj je še vedno lilo, spodaj je grozeče bučalo morje. Ljudje so se reševali na hrib. Matere z otroki so razmestili v kuhinjsko barako in v barako komanden pisarne, kjer sta bila že Marijina onesveščena otroka. Večina, tisoči, pa so ostali v viharju na planem pobočju hriba. Glavno je bilo, da jih morje ni moglo doseči.10

V opisih trpljenja, bolezni, halucinacij, umiranja, ponižanja in razčloveče- nja pisateljica pokaže izrazito težnjo po literarnem oblikovanju spominskih doživetij. Iz teh pripovedi razbiramo mučenje internirank, njihovo hrepenenje po domu in zemlji, skrivno petje partizanskih pesmi, kritiko slovenskih deklet, ki se prodajajo italijanskim vojakom, med katerimi je Mohoričeva opozorila zlasti na nekatere redovnice (Daleč zdaj si, domovina!), na nečloveško stra- danje in lakoto v taborišču, kar je vodilo v razne bolezni, halucinacije in smrt (Glad, Hlebček, Hruške). Mlada dekleta so rojevala v šotorih, v neznosnih higi- enskih razmerah, ob pomanjkanju hrane, dojenčki so se rojevali mrtvi ali zelo slabotni. V črtici Glad mati skrije otrokovo truplo v slamo, da bi dobila hrano za preostala otroka, spet drugje so opisane porodne bolečine dekleta, ki rodi v šotoru, in skrb internirank za njenega otroka (Marija). O duševnih in tele-

10 Mohorič, Motivi z Raba, str. 14–15.

169 J. Čeh Steger: Literarne podobe poti v svobodo v taboriščni prozi ...

snih mukah mlade matere, ki na rokah prinese svojega mrtvega otroka v tabo- riščno ambulanto, beremo tudi v pripovedi Pogreb med oljkami. Znano je, da so bile v koncentracijskem taborišču na Rabu zelo slabe higienske razmere in huda lakota. Mohoričeva piše, da so bili interniranci popolnoma razčlovečeni. V pripovedi Tonček bi skoraj utonil je opisano, kako je otrok po nesreči padel v kotel za hrano, vendar so interniranci še naprej stegovali roke za hrano iz tega kotla. Pripoveduje tudi o ušivosti (Konjska smrt), o napornem delu v taboriščni ambulanti, mrtvašnici (Kladivo poje) ali v pralnici (Prisilni jopič). Pripovedi Motivi z Raba imajo danes predvsem spominsko vrednost in so del kulturnega spomina na preživete grozote številnih internirank na Rabu. Običajno se začenjajo z refleksivnimi uvodi, v katerih pripovedovalka razmišlja o smislu človekovega življenja, o njegovem spreminjanju skozi čas, o pomenu in izgubi doma za človeka, o zapiskih v taborišču idr. V Črtici Pogreb med oljkami je uvodoma zapisan razmislek o tem, da so bila taborišča povsod organizirana tako, da je bilo za njihove gospodarje čim manj nadlog. Ker so ljudje povsod umirali, so v vseh taboriščih uredili ambulante, ki so bile obenem mrtvašnice in zasilne bolnišnice. O ambulanti na Rabu pravi Mohoričeva takole:

Tudi pri koncentracijskem taborišču na Rabu so uredili ambulanto. /…/ Infermeri- ja, kakor so imenovali ambulanto, je bila prav zanikrna hiša, v kateri nisi bil varen pred dežjem, ker je puščala streha in so bila tudi okna in vrata razbita – a tukaj je vendar kraljevala kakor grad. Bila je imenitna v primeri s piramidami šotorov, ki jih je bilo na tisoče tam spodaj in od katerih je bil vsak bivališče šestim do sedmim ljudem.11

Pisateljica je v posamezne pripovedi vnesla tudi konkretne podatke, na primer o številu prispelih internirancev, o njihovih namestitvah ali o številu umrlih konec leta 1942, vendar ni navedla virov, na katere se je opirala. V sklepni pripovedi z naslovom Prešeren na Rabu so navedeni podatki o množičnem umiranju internirancev konec leta 1942:

Na božični dan leta 1942 je bilo v rabskem taborišču devetinosemdeset mrtvih, okrog novega leta jih je umrlo dvesto. Umrljivost je postajala mednaroden škandal, novice o umiranju na Rabu so prodrle v svetovno časopisje in Nemcem se je pri Stalingradu tudi že slabo godilo.12

V nadaljevanju je zapisano, da so Italijani na Rabu posegli po hitrih ukrepih.

11 Mohorič, Motivi z Raba, str. 27. 12 Prav tam, str. 84.

170 S tudia H istorica S lovenica

Določili so nekoliko večje obroke hrane, v taborišču postavili velik šotor in v mestu uredili tri okrevališča, kamor bi morali poslati le internirance, ki so bili potrebni okrevanja zaradi izstradanosti, a proti predpisom v okrevališča namestili tudi tiste, ki so zboleli za tuberkulozo, pljučnico, za raznimi vnetji, bolnike z bronhialnim katarjem, z grižo, z mravljinci, z zatečenimi nogami, z oslabelim srcem ali tiste, ki se jim je nabirala voda v trebuhu. Pripovedovalka navaja, da so v preventorij Praga od 6. do 19. januarja 1943 premestili 351 zdravniško pre- gledanih internirancev, a jih je že prve dni umrlo šestindvajset. Teh nato niso vpisali med mrtve, temveč med tiste, ki so jih poslali v bolnišnico.13 Pripoved Prešeren na Rabu izpostavlja posamezne internirance, ki so ob prihodu v okrevališče jokali in se počasi znova zavedeli, da se jim ni treba več plaziti po štirih, da postajajo znova ljudje. Nekateri so kmalu začeli spraševati tudi po knjigah. Pisateljica navaja, da je nekdo od internirancev mimo karabi- njerjev prinesel izvod Prešernovih Poezij. Knjižico so si v okrevališču podajali med seboj in posamezne pesmi prepisovali. Pripoved je sklenjena z mislijo, da jim je Prešernova pesem pomagala preživeti, da jih je hrabrila in jim kazala cilj:

Prešernova beseda je dala ljudem tisto, brez česar se ni mogoče ohraniti v življenjskem boju: osvetlila je njihovo pot in jim pokazala cilj. Napovedala je boj proti otopelosti, brezbrižnosti in vdanosti v usodo, ki so se kakor težka kužna bolezen jeli širiti po taborišču. Zdramila je rojake, jih dvignila in usmerila k cilju.14

Branka Jurca

Branka Jurca (1914–1999) je bila rojena v Koprivi na Krasu. Njen oče, zapo- slen kot paznik v koprski kaznilnici, je moral ob izbruhu prve svetovne vojne na fronto v Galicijo, kjer je bil hudo ranjen. Po zdravljenju v vojaškem lazare- tu na Madžarskem mu ni bilo več treba na fronto, poklicno pa je bil preme- ščen v mariborsko kaznilnico.15 Žena z otrokoma, Branko in Cirilom, se mu je kmalu pridružila. Sprva so našli dom v enosobnem stanovanju stare pritlične hiše na Pobrežju ob Dravi, nato so se preselili v večje in svetlejše stanovanje v ulico Ob železnici. Stanovali so v drugem nadstropju zadnje dvonadstropne

13 Mohorič, Motivi z Raba, str. 84. 14 Prav tam, str. 88. 15 Jurčevi so prišli v Maribor že pred koncem prve svetovne vojne. O težkem življenju Primorcev, ki so se po prvi svetovni vojni množično priselili v Maribor, je pisateljica povedala naslednje: "Prišli so iz Primorske – tedaj je ostala ena tretjina Slovencev pod Italijo in najbolj zavedni so pribežali v Jugoslavijo. Naša družina je bila med njimi. Ti Primorci niso imeli ne zemlje ne denarja. Da so žive- li, so sprejeli najbolj nepomembne in najbolj osovražene službe: bili so orožniki, dacarji, financarji." (Branka Jurca, "Branka Jurca o svoji knjigi Rodiš se samo enkrat", Pionirski list 25, št. 6 (1972), str. 12).

171 J. Čeh Steger: Literarne podobe poti v svobodo v taboriščni prozi ...

hiše ob vojaškem skladišču, do koder je vozil slepi železniški tir.16 Branka Jurca je v Mariboru obiskovala dekliško samostansko šolo in učiteljišče (1929−1934). Po končani diplomi (1934) štiri leta ni mogla dobiti učiteljske službe, kar je v mladi intelektualki izostrilo čut za socialne krivice in upor. Po končani učitelj- ski diplomi je nekaj časa delala za strojem v mariborski tekstilni tovarni "Doctor & drugi". Kmalu so jo premestili v pisarno, vendar tam ni zdržala, zato je to služ- bo pustila. Leta 1938 je začela poučevati pri Svetem Jakobu v Slovenskih goricah in imela v razredu čez osemdeset učencev. Pred drugo svetovno vojno se je v Mariboru pridružila levičarsko usmerjeni mladini, pomagala v ljudskem boju proti socialni krivici in hitlerjevskemu nasilju. Aprila 1941 je pred Nemci zbe- žala v Ljubljano.17 Skupaj z drugimi begunkami iz Štajerske je bila nameščena v telovadnici meščanske šole v Mostah.18 Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije se je pridružila osvobodilnemu gibanju in delovala kot kurirka.19 Pod italijan- sko zasedbo je bila za dobrega pol leta internirana v koncentracijsko taborišče Gonars. Pred kapitulacijo Italije so jo Italijani znova aretirali – sodelovala je pri ljubljanskih demonstracijah – in predali Nemcem. Med prvimi je bila nato iz ljubljanskega zapora internirana v žensko koncentracijsko taborišče Ravens- brück, kjer je preživela poldrugo leto, vse do osvoboditve. Po osvoboditvi je najprej delala pri Glavnem odboru Antifašistične fronte žena, nato se je znova posvetila učiteljskemu poklicu. Poučevala je na dveh ljubljanskih osnovnih šolah, na Prulah in na Levstikovem trgu. Bila je urednica Cicibana (1960–1971) in revije Otrok in družina (1964–1966). Po vojni je izdala taboriščne novele Pod bičem (1945), pripoved o življenju redovnice in njeni preobrazbi v par- tizanko "… potem je zmagalo življenje" (1953) ter zbirko Stekleni grad (1958), ki predstavlja izbor njenih novel iz predvojnega, vojnega in povojnega časa. Kmalu zatem se je povsem posvetila mladinski književnosti in postala v času socializma ena najvidnejših mladinskih pisateljic.20 Po dolgi bolezni je umrla dne 6. marca 1999 v Ljubljani.

16 Jurca je svoja otroška leta v Mariboru duhovito popisala v knjigi črtic Rodiš se samo enkrat (Ljubljana, 1972). 17 Pisateljičin sin Matjaž Potrč navaja v spominskem zapisu ob stoletnici maminega rojstva, da se je tik pred drugo svetovno vojno vpisala na ljubljansko univerzo. ("Matjaž Potrč o svoji mami", dostopno na: http://matjazpotrc.splet.arnes.si/clanki/. Ogled: 9. 2. 2016). 18 Mara Samsa, "Branka Jurca", Primorski dnevnik, 20. februar 1952, št. 44, str. 3. 19 "Branka Jurca", v: Primorski slovenski biografski leksikon, Knjiga 1, 7. snopič, ur. Martin Jevnikar (Gorica, 1974), str. 599–600. 20 Izpod njenega peresa je nastalo okrog 35 knjig za otroke in mladino. Prejela je dve Levstikovi nagradi, leta 1960 za knjigo Okoli sveta in šest let pozneje še za Vohljača in prepovedane skrivnosti. Sodelovala je pri Zvezi prijateljev mladine, pri bralni znački, Kurirčkovem festivalu idr. Bila je članica ZK in ZZB NOV, udeleženka NOV, nosilka partizanske spomenice 1941 in reda zaslug za narod z zlato zvezdo. Za svoje dolgoletno družbeno delo, zlasti za delo z mladimi in za mlade, je prejela priznanje OF.

172 S tudia H istorica S lovenica

Branka Jurca (1914- 1999) (Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Domoznanski oddelek, Literarna zapuščina Branke Jurca)

Taboriščne novele Branke Jurca

O trpljenju taboriščnic v Gonarsu in Ravensbrücku je Branka Jurca poleti 1945, tj. dva meseca po osvoboditvi, izdala knjigo z naslovom Pod bičem.21 Pisatelji- ca obeh koncentracijskih taborišč poimensko ni niti enkrat navedla, prav tako ni nikjer zapisala nobenih podatkov o številu taboriščnic, kot lahko beremo v knjigi Motivi z Raba Milene Mohorič ali pri Maji Haderlap, ki je v romanu Engel des Vergessens/Angel pozabe po arhivskem gradivu navajala obsežne imenske

21 Jurca o svojem trpljenju v obeh koncentracijskih taboriščih in o grozotah nacističnega nasilja ni rada govorila ne svojima otrokoma in ne v številnih intervjujih, ki jih je imela kot ena najvidnejših mladinskih pisateljic povojnega časa. Odprto ostaja vprašanje, zakaj Branke Jurca ne najdemo med avtorica- mi spominskih pričevanj iz Ravensbrücka v knjigi FKL: Žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück (1971), ki je izšla v uredništvu Erne Muser in Vide Zavrl.

173 J. Čeh Steger: Literarne podobe poti v svobodo v taboriščni prozi ...

sezname posameznih taboriščnic v Ravensbrücku, med katerimi je bila tudi njena babica. Jurca je taboriščno resničnost povsem literarno oblikovala in se osredinila na tematizacijo medčloveških odnosov v taborišču. Zanimalo jo je, kako oblast, ideologija in moč na eni strani ter boj za golo preživetje na drugi maličijo moralno podobo človeka. Pri tem ni zašla v pretirano črno-belo slikanje osebja in taboriščnic, kar je posebna dragocenost teh pripovedi. Njeni spomini na trpljenje v obeh koncentracijskih taboriščih so bili ob koncu vojne, ko je knjiga izšla, zagotovo še zelo boleči, vendar se pisateljica ni odločila za prvoosebno izpoved niti za dokumentarno spominsko prozo. Iz prizadetosti in sočutja do premnogih jetnic, ki se iz pekla smrti in trpljenja niso mogle rešiti, nemara ni želela izpostavljati svojega osebnega trpljenja. Grozote taboriščnega vsakdana je umetniško oblikovala v večinoma tretjeosebne pripovedi s fiktivni liki, kakor so jih ustvarili vojno nasilje, taboriščna lakota in boj za golo prežive- tje. V devetih novelah, ki sestavljajo zbirko Pod bičem, beremo o pretresljivem življenju v koncentracijskih taboriščih Gonars in Ravensbrück; o grozljivi lakoti, ponižanju, pretepanju, umiranju žensk in otrok, o izgubi osebnih identitet, o umazaniji, smradu in o ušeh.22 Prvih pet novel se nanaša na Gonars (Murč- ki, Srečanje, Sonce v taborišču, Požar, Upor), v šesti (Beračice) je tematizirano čakanje zapornic v ljubljanski ječi na transport za Ravensbrück, zadnje tri (Pa ne bomo jedle, Maščevanje, Pot v svobodo), ki bodo v nadaljevanju podrobneje predstavljene, pripovedujejo o trpljenju v ženskem koncentracijskem tabori- šču Ravensbrück.23 Med slovenskimi internirankami je bilo tam veliko intelek- tualk, med njimi dr. Angela Piskernik, Vera Albreht, Marjana Golob, Meta Vid- mar, Mara Čepič, Branka Jurca, Sanja Lapajne, Erna Muser, Cita Potokar, Vida Zavrl, Angela Vode, dr. Majda Mačkovšek in Marija Žumer.24 Novela Pa ne bomo jedle pripoveduje o fizičnem in psihičnem nasilju nad internirankami različnih narodnosti v koncentracijskem taborišču Ravens- brück, o prisilnem delu za tekočim trakom Siemensovega obrata in o uspelem uporu delavk v obratu te tovarne zaradi odtegovanja že tako slabe hrane. Inter- niranke različnih narodnosti (Slovenke, Rusinje, Ukrajinke, Poljakinje, Čehinje,

22 Jožica Čeh Steger, "Kratka proza Branke Jurca – o ženskih usodah, taboriščnem peklu in odporu proti ponižanju", v: Branka Jurca, Pot v svobodo (Maribor, 2014), str. 275–312. 23 V največjem ženskem koncentracijskem taborišču Ravensbrück so se znašle interniranke različnih narodnosti iz štiridesetih držav. Morale so prisilno delati, na njih so opravljali tudi zločinske medi- cinske poskuse. Med letoma 1939 in 1945 je bilo v tem taborišču registriranih okrog 132.000 žensk in otrok, od tega 2.230 Slovenk. V zadnjih mesecih vojne so v taborišče Ravensbrück množično vozili interniranke iz drugih taborišč in jih veliko umorili. Potekale so grozljive selekcije bolnih in slabotnih za zaplinjevanje in krematorij. (Jack G. Morrison, Das Leben in einem Konzentrationslager für Frauen 1939–1945. Übersetzt von Suzanne Klockmann (Zürich, München, 2000), str. 30). 24 FKL: Žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück, ur. Erna Muser in Vida Zavrl (Ljubljana, 1971) (dalje: FKL: Žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück).

174 S tudia H istorica S lovenica

Belgijke, Francozinje idr.) so v tovarni le številke, z njimi ravnajo kakor s čredo. Oblečene so v tanke, strgane obleke, na glavi imajo belo ruto, na nogah težke, lesene cokle. Pripovedovalka je pozorna na nacionalno pripadnost internirank, kako opravljajo delo, kako prenašajo mraz, strah, lakoto, kolikšna je njihova kolektivna zavest, kako so odločne v uporu zoper nadzornika in paznico, ki jih zverinsko pretepa. Iz pripovedi se razbira pripovedovalkina naklonjenost do slovanskih jetnic. Interniranke k uporu zaradi odtegovanja hrane nagovorita Slovenki. Slovanke so nezaupljive do meščanskih, zlasti belgijskih in francoskih internirank, vendar pisateljica internirank po nacionalni pripadnosti ni povsem polarizirala. Med strahopetnimi so tudi nekatere Slovanke, za najbolj boje- čo je označena Čehinja Vanda. Pripoved Branke Jurca o delu taboriščnic in nasilju nad njimi se ujema s spominskim pričevanjem preživelih internirank iz Ravensbrücka. Delavke v Siemensovem obratu so bile strogo nadzorovane, delale so z odporom, pogosto so bile pretepene ali kaznovane z odtegovanjem hrane. Opis pazničinega izvajanja nasilja nad internirankami opozarja, da je ženska po brutalnosti nad delavkami lahko prekašala tudi moškega. V noveli izstopa lik paznice Julike, ki je bila po mnenju delavk in nadzornika sposobna prav vsega. Ženske se v tovarni niso smele pogovarjati, paznica v visokih in težkih škornjih je hrešče- če kričala na njih in se jim prezirljivo posmehovala ali celo rogala. Odtegova- la jim je hrano, deležne so bile nenehnih preiskav in ponižanj. Pred njo so se morale do nagega sleči, vpričo drugih jih je pretepala. Med drugim je zahtevala od internirank gladko počesane lase, sicer jih je ostrigla. Zanjo so bile le tatice, ničvrednice ali smeti. Interniranke so se je bale, a so se ji tudi upirale. Fizično obračunavanje se je udomačilo tudi med internirankami samimi. Novela Maščevanje je osredinjena na dogodke aprilskih dni leta 1945 v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, ko so nacisti zaradi približevanja sovjetske vojske že praznili taborišče. Jurca se je v tej noveli brez posebnega obtoževanja vživela v duševnost Ukrajinke Vere, blokove, ki je nad internirankami še do nedavnega vihtela bič, a je ubesedila tudi grozljivo maščevanje razjarjenih taboriščnic nad njo. Vera se boji maščevanja taboriščnic in obenem želi na novo zaživeti. Skozi notranji monolog sledimo njenim prebujenim spomi- nom na široka žitna polja in na pomlad v domovini. Rada bi napravila križ nad življenjem v taborišču in se vrnila domov, morda k sestri. Ko so Nemci preplavili Ukrajino, je odšla zdoma in si služila kruh po nemških tovarnah. Nato je pristala v taborišču, kjer je najprej delala za železnimi stroji, postala vodnica oddelka in nato še blokova. Dokler je imela oblast, so se ji taboriščnice prilizovale. Po noč- nem prehodu sovjetske fronte mimo taborišča se je vse spremenilo. Razjarjena množica internirank dobi moč, ona jim poskuša uiti, a se zapodijo za njo, jo zmerjajo s podlasico in obmetavajo s kamni. Pod težo velikega kamna se zgrudi in umre, razjarjene interniranke pa že iščejo novo žrtev.

175 J. Čeh Steger: Literarne podobe poti v svobodo v taboriščni prozi ...

Podobno kot v prejšnji noveli so tudi v tej uporabljeni izrazi iz taboriščnega žargona (blokova, blokovstvo, oberinka), katerega sestavni del so tudi živalske metafore za esesovske paznice in stražarje ter za redarke in starešinke blokov (stari lisjak, gestapovski pes, podlasica, gadi idr.). Grožnja razjarjenih taborišč- nic, da se bodo maščevale vsem "gadom, ki so jim pili kri", odpira moralno- -etična vprašanja o žrtvah vojnega nasilja in o njihovi sposobnosti odpuščanja. Maščevanje nad krvniki ni bil pisateljičin način razmišljanja. Kot interniranka dveh koncentracijskih taborišč je predobro vedela, da zlo rodi le še hujše zlo in vodi v popolno razčlovečenje. Pripovedovalkina empatija do blokove, ki jo ubijejo razjarjene taboriščnice, nakazuje potrebo po spravi in odpuščanju že leta 1945. Podobne misli se razbirajo iz dokumentarnega filmaDie Frauen von Ravensbrück režiserke Lorette Walz.25 Zbirko taboriščnih novel Pod bičem zaključuje novela Pot v svobodo in tematizira vse bolj kaotične razmere ob praznjenju ženskega koncentracijske- ga taborišča Ravensbrück ter marš internirank, ki so jih priganjali nacisti v begu pred Rusi proti taborišču Malchow, kjer so jih nameravali naložiti na ladje in utopiti v morju.26 Koncentracijska taborišča so bila praviloma grajena na neprijetnih mestih z namenom za čimprejšnjo psihično in fizično uničenje ljudi. V Ravensbrücku, kraj je dobil ime po preletavanju vran, je pretežni del leta hla- dno, od junija do avgusta tudi zelo vroče. Preživele taboriščnice v spominskih pričevanjih poudarjajo neprijetno ostro podnebje; sivo, oblačno nebo, oster veter in hud mraz, tudi sneg, ki pa se zaradi vetra nikoli ni obdržal dolgo. Tudi v taboriščnih novelah Branke Jurca se kot stalnica pojavljajo opisi neprijetnih podnebnih in vremenskih razmer ter poudarjajo že tako neznosno bivanje in trpljenje internirank. Jurca se v prvem delu novele Pot v svobodo osredini na kaotične razmere v taborišču, na agresivnost in surovost nacistične uprave. Paznice ob bližajoči se sovjetski vojski v taborišču ne morejo več zagotoviti železne discipline in se zverinsko izživljajo nad jetnicami, ki se vse bolj upirajo delu in skrivajo po vseh možnih luknjah taborišča. Paznice so bile surove, podivjane, agresivne, po veči- ni tudi umsko zaostale nacistke, ki so imele nalogo, da so brezčutno in čim grše ravnale z jetnicami. Interniranke so obravnavale – tako so bile izšolane – kot

25 Omenjeni film je nastal leta 2005 na podlagi intervjujev z več kot dvesto internirankami iz vzho- dne in zahodne Evrope, ki so preživele grozo v koncentracijskih taboriščih Moringen, Lichtenberg in Ravensbrück. Čeprav so preživele toliko nasilja in ponižanj, iz njihovih pripovedi ni razbrati obto- ževanja ali sovraštva. (Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=gY2vUufKrek. Ogled 3. 2. 2016). 26 Esesovske enote so začele prazniti taborišče 27. aprila 1945. Dne 30. aprila 1945 so sovjetske vojaške enote prispele v Fürstenberg, osvobodile taborišče Ravensbrück in do 3. maja 1945 dosegle še interniranke na maršu ter jih prav tako osvobodile. (Silke Schäfer, Zum Selbstverständnis von Frauen im Konzentrationslager. Das Lager Ravensbrück (Berlin, 2002), str. 16).

176 S tudia H istorica S lovenica

družbeno in biološko manjvredna bitja. Če se je v njih prebudil čut človečnosti, so morale na prevzgojne tečaje, od koder se največkrat niso vrnile. Družile so se z esesovskimi stražarji in opravljale nadzorno službo povsod, kjer so se nahajale interniranke. Brcale so jih s težkimi škornji, pretepale s pestmi ali z bičem ter nanje ščuvale tudi dresirane volčjake. Za interniranke so si izmišljevale nečlo- veške kazni, jih po ure in ure pustile stati povsem nage na mrazu. Premoč nad internirankami so nemalokrat izrabljale tudi funkcionarke iz vrst taboriščnic (starešinka bloka, blokova, Blockälteste; starešinka sobe, štubova, Stubenäl- teste; kolonka, Kolonenführerin).27 Pri tem so pozabljale, da so bile tudi same interniranke.28 V noveli Pot v svobodo je v enem od prizorov s končnega marša predstavljena opijanjena paznica. Na sebi ni imela več uniforme, a je še zmeraj zverinsko kričala in klatila z bičem po internirankah, slovenske in ruske jetnice pa se ji maščujejo tako, da jo zvrnejo v jarek. V tej noveli razbiramo tudi pri- povedovalkino navdušenje nad zmagujočo sovjetsko vojsko in nesoglasja med slovenskimi taboriščnicami. Slovenke in Rusinje so prikazane kot najbolj bojevite upornice zoper policajke in blokove,29 ki se po opisu ne razlikujejo od esesovskih paznic. Taboriščnice očitajo funkcionarkam, da so vohunke in pod- repnice, zanje uporabljajo tudi enake živalske metafore (psice, domači gadi) kot za paznice. Novelistični lik slovenske blokove30 ne nadzira le slovenskih taboriščnic, ampak tudi Francozinje in pripadnice drugih narodnosti. Utaplja se v črnogledosti in jadikovanju, slovenske taboriščnice pa ji očitajo, da ni bila nič boljša od drugih. Slovenske taboriščnice, ki so bile v koncentracijskem taborišču Ravens- brück, v spominskih zapisih poudarjajo medsebojno solidarnost. Branka Jurca pa v sklepnem prizoru novele Pot v svobodo ponazori neuglašenost med slo-

27 FKL: Žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück, str. 64–66. 28 Prve taboriščnice funkcionarke so bile Nemke, Avstrijke, Čehinje in Poljakinje. Od Slovenk so bile na položajih le tri, ena blokova in dve redarki. (FKL: Žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück, str. 68). 29 Blokova je bila podrejena esesovski paznici. Odgovorna je bila za red in snago v bloku, nadzorovala je delitev hrane, oddajala in razdeljevala pisma, na apelu poročala število jetnic idr. Nekatere blokove so prevzemale esesovske metode (grobo pretepanje, kričanje, ovajanje), da bi se prikupile esesovskemu vodstvu in obdržale na privilegiranem položaju. Za jetnice so bili najhujši duševni pretresi, ko so ugo- tovile, da jih ne uničujejo samo esesovke in esesovci, temveč tudi lastni ljudje. Branka Jurca je uporabljala za starešinko bloka in sobe poljska izraza blokova in štubova, kakor so ju v taborišču uporabljale Slovanke in včasih celo Nemke. 30 Jugoslovanke so dobile svoj blok leta 1943, to je bil blok številka 7, vendar so bile v njem tudi jetnice drugih narodnosti; Francozinje, Belgijke, Litvanke, Luksemburžanke, Nizozemke, Nemke idr. Avgusta 1944 so jugoslovanski blok spremenili v bolniškega, Jugoslovanke (tako so bile največkrat vpisane Slovenke) pa so razdelili v glavnem po poljskih blokih. Junija 1943 je postala blokova komunistka Marija Vovk z Jesenic, vendar je na tem mestu ostala le do konca leta, ko so jo izpustili iz taborišča. Po pisanju Erne Muser in Vide Zavrl naj bi bila prestroga, ukazovalna in tudi pristranska, česar rojakinje zagotovo niso mogle razumeti. (FKL: Žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück, str. 68).

177 J. Čeh Steger: Literarne podobe poti v svobodo v taboriščni prozi ...

venskimi taboriščnicami. Piše, da se Slovenke precej strnjeno držijo na repu kolone, ker želijo tako kot druge Slovanke zaviti s poti in počakati na sovjetsko vojsko, vendar medse ne sprejmejo sonarodnjakinje in policistke Mare ter ji celo grozijo. Na nesoglasja med slovenskimi internirankami opozarja tudi Angela Vode v knjigi Spomini na suženjske dni, ki jo je napisala po vrnitvi iz Ravensbrüc- ka, tj. septembra 1946, in jo predložila Novi založbi, vendar je urednik Finžgar zaradi Kidričevega nestrinjanja ni dal natisniti. Ta rokopis je prebrala tudi Erna Muser in avtorici očitala individualizem ter preveč meščanske poglede na svobodo. Angela Vode se je v taborišču Ravensbrück, kakor je razbrati iz omenjenih spominov, precej družila z Rusinjami in s Francozinjami, do Slovenk pa je bila mestoma precej kritična. Med drugim je zapisala, da med Slovenkami ni bilo zmeraj sožitja in da se niso znale notranje organizirati.31

Sklep

Po koncu druge svetovne vojne je v pričevanja, spominske zapise in literarna besedila o koncentracijskih taboriščih bolj ali manj vstopil diskurz komuni- stične ideologije in politike. Pri Branki Jurca so opazne simpatije s preprosti- mi delavkami in ruskimi komunistkami, mestoma tudi rezerviranost do jetnic meščanskega porekla in do katoliško opredeljenih Poljakinj, Milena Mohorič pa na primer zelo negativno opisuje slovenske redovnice na Rabu. Iz taborišč- nih novel Milene Mohorič in Branke Jurca razbiramo obtožbe fašističnega in nacističnega mučenja, prav tako pripadnost obeh avtoric socialistični in komu- nistični ideologiji, vendar pisateljici nista zašli v pretirano črno-belo slikanje taboriščne stvarnosti. V pripovedih o nepojmljivi grozi življenja in smrti v koncentracijskih taboriščih Rab, Gonars in Ravensbrück sta razprli paleto vprašanj o človeku kot moralno-etičnem bitju, o tem, kaj se dogaja z njim, ko ima oblast in je zaslepljen z ideologijo, do kod seže nasilje človeka nad človekom, kje se konča človečnost in začenja zverinskost, kako se obnaša razčlovečeni in poni- žani človek do sočloveka in do svojega rablja ali od kod jemlje silno moč za pre- živetje in upanje. Taboriščne novele Milene Mohorič in Branke Jurca so drago- cen spomin na leta strahote in literarni poklon vsem slovenskim jetnicam, ki so v taboriščih smrti delile usodo z jetnicami različnih narodov iz celotne Evrope.

31 Angela Vode, Spomini na suženjske dni (Ljubljana, 2000), str. 208.

178 S tudia H istorica S lovenica

Jožica Čeh Steger

LITERARY IMAGES OF THE PATH TO FREEDOM IN CONCENTRATION CAMP PROSE OF MILENA MOHORIČ AND BRANKA JURCA

SUMMARY

Milena Mohorič (1905–1972) and Branka Jurca (1914–1999) socialised with communists and left-wing cultural workers even before World War II. At the start of the war, they joined the liberation movement, lived through hell in concentration camps, and wrote about it after the end of the war. Branka Jurca published a collection of novellas under the title Pod bičem (1945), while Mile- na Mohorič published a collection of feuilletons titled Motivi z Raba (1946). In 1942, Milena Mohorič joined the Party and worked for the Liberation Front. She was interned at Rab from September 1942 until 21 March 1943, then she was interned in Visco near Palmanova until 9 May 1943, after which she was sent to Ljubljana with the largest conveyance. After the capitulation of Italy, she joined the Partisans. After the war she was suspected of working for the Comin- form and became a victim of the revolution that she supported. At the start of the war, Branka Jurca worked in Ljubljana as a courier. When Italy occupied Slovenian territory, she was interned for a good half year in the concentration camp Gonars. Even before the capitulation of Italy, the Italians arrested her anew. She was then interned from a prison in Ljubljana to the concentration camp Ravensbrück, where she stayed until liberation. A few years after the war she retreated from political life and dedicated herself to education, teaching and literature. She was deemed one of the most prominent Slovene writers of young adult fiction during the socialist period; however, after the Slovene independence, she was almost completely forgotten. In her collection Motivi z Raba, Milena Mohorič gathered twenty short stories about physical and mental suffering of the internees in the fascist concentration camp Rab. In her stories she discussed severe hunger, the inhuman conditions of residing in tents that were often flooded, unbearable hygiene conditions, the spreading of different diseases, lousiness, mass dying of infants and children, the stay of internees in sanatoriums, their search for spiritual support in Prešeren's Poezije etc. The stories usually start with reflexive intro- ductions, to which the writer added data about the number of internees that arrived, the number of the dead etc. Branka Jurca collected nine stories for her collection of concentration camp novellas Pod bičem (1945) which was published only two months after the end of the war. The first five stories relate to Gonars (Murčki, Srečanje, Sonce

179 J. Čeh Steger: Literarne podobe poti v svobodo v taboriščni prozi ...

v taborišču, Požar, Upor), the sixth (Beračice) discusses the waiting of prisoners in Ljubljana's jail to be transported to Ravensbrück, while the last three (Pa ne bomo jedle, Maščevanje, Pot v svobodo) tell not only the stories about the suffering in women's concentration camp Ravensbrück, but also about the immense hope of freedom. The concluding novella of the collection is entitled Pot v svobodo and tells about the emptying of the concentration camp Ravensbrück, about the march of the internees that the Nazis, who fled before the Russians, drove on the run towards the concentration camp Malchow, as well as about the path to freedom. The writer's memories of the suffering in both concentration camps were surely still very painful at the time of the publishing of the book, however, Jurca did not decide for a first person narration; she artistically formed the horrors of everyday life in concentration camps into linguistically refined, realistic, mostly third person narratives with fictional characters that were formed through war violence, the hunger in concentration camps, and the fight for bare survival. These novellas simultaneously show how authority, ideology and power on the one hand, and the fight for bare survival on the other mutilate the moral image of a person. In Milena Mohorič and Branka Jurca's concentration camp narratives the elements of socialist and communist ideology can be sensed, however, they did not get too much into painting a black and white picture of the reality in concentration camps. For example, Mohorič shows the humanity of a simple Italian soldier, who rescued a child from the risen sea, while Jurca tells about a disagreement between Slovene internees in Ravensbrück; she tries to understand the destiny of "blokova" (the warden) whom the internees kill out of revenge after the break-up of the concentration camp; she advocates for reconciliation between the victims and the executioners etc. From today's point of view, we can understand the concentration camp narratives of Milena Mohorič and Branka Jurca as a memory of years of terror and as a literary tribute to all Slovene internees who shared their faith in death camps with internees from different European nations.

180 S tudia H istorica S lovenica

UDK 821.163.6.09Potrč I.: 94(497.4)"1945" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Potrčevo videnje svobode leta 1945

Renata Debeljak

Mag. znanosti s področja literarnih ved, profesorica slovenščine OŠ Olge Meglič Ptuj Prešernova ulica 31, SI −2250 Ptuj e-pošta: [email protected]; [email protected]

Izvleček: Prispevek prikazuje pogled na vojno in videnje prihajajoče se svobode slovenskega pisatelja, dramatika in publicista Ivana Potrča (1913–1993), ki je zadnje leto vojne preživel kot frontni dopisnik Borbe in Ljudske pravice. V reportaži in ideološko afirmativni kratki vojni prozi tega časa je v spominsko- avtobiografskem diskurzu tematiziral lastno trpljenje v Mauthausnu, tendenčno poudarjal zmagoslavni boj partizanov proti okupatorju, zagovarjal socialistično revolucijo in obsodbo domačih izdajalcev, kar še posebej odseva v po večini optimistično sklenjenih besedilih, v katere je vpletel tudi svoje videnje prihajajoče se svobode. Zanj je bila pot do svobode prepletena z uporom, bojem, s smrtnimi žrtvami, s skupno željo po svobodni prihodnosti. Gradili so jo trpljenje, enotnost, zvestoba, pogum – torej socialistične vrednote, ki jih je zagovarjal že kot predvojni "komunist".

Ključne besede: Ivan Potrč, socialni realizem, ideologija socializma, vojna kratka proza, vojna reportaža.

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 16 (2016), št. 1, str. 181–202, 58 cit., 2 sliki Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

181 R. Debeljak: Potrčevo videnje svobode leta 1945

Uvod

Ivan Potrč (1913 ̶ 1993) je začel literarno ustvarjati že v tridesetih letih prejšnje- ga stoletja, ko je v kočarski prozi tematiziral takratne socialne razmere na vzho- dnoštajerskem podeželju, na Ptujskem in Dravskem polju, v Slovenskih goricah in Halozah.1 Po vojni je tematski krog svoje literature razširil, saj je poleg vojnih in taboriščnih tem (Grob v Gradcu, 1946, Komisarka, 1948, Srečanje, 1963, idr.) pisal o revolucionarnem prevzemu oblasti, o povojnih nasprotjih med ljudmi, o kolektivizaciji vasi, agrarni reformi, zadružništvu (npr. Svet na Kajžarju, 1948, Na kmetih, 1954), o spominskih doživetjih iz otroštva in mladostni erotiki (npr. Onkraj zarje, 1966) ter o osebnem razočaranju nad anomalijami socializma (Tesnoba, 1991). Največjo razpoko v Potrčevem literarnem ustvarjanju in s tem tudi opazen motivno-tematski in idejni premik je naredila druga svetovna vojna. Ta se kaže v odmiku od predvojne tematizacije patriarhalno urejenega pasivnega življenja na vasi k aktivnemu boju njegovih literarnih oseb med okupacijo in v izražanju vere v boljšo prihodnost. Potrč se je leta 1943 pridružil partizanom na Gorenj- skem (Davča) in prišel v agitpropovsko okolje v bunker pri Prezljevih, kjer je postal partizanski časnikar.2 V Gorenjskem partizanu 2 je pod psevdonimom Janez Šolar objavil ideološko obarvani besedili, in sicer Slovenska mati piše sinu − partizanu in Dezerter.3 Tega leta je napisal tudi enodejanko Izdajalec. Postal je odgovorni urednik Ljudske pravice, leto kasneje pa še predsednik novousta- novljenega časnikarskega društva.4 V Slovenskem pionirju je začel pisati tudi za otroke (Pravljica o Vanču, Mrjavu in čuvaju idr.). Čeprav je bilo v vojnem času zelo težko pisati pravljice, Potrč ob spominih na ta čas pravi: "Iz mojega medvojnega časa so najdragocenejši spomini na obiske in branje v partizanskih šolah."5 Zadnje leto vojne je Potrč preživel kot sourednik Borbe v Beogradu in bil kot njen frontni dopisnik priča zadnjim bitkam za osvoboditev ter le-to tudi

1 Kot ugotavlja Jožica Čeh Steger v spremni študiji knjige Prepovedano življenje, je Potrč kljub človeški in pisateljski povezanosti z vzhodnoštajerskim podeželjem posegal tudi že pred vojno po tematiki iz mestnega življenja. Prim. Čeh Steger, Prepovedano življenje (Maribor, 2012), 278. 2 Franček Bohanec, "Pozabljene partizanske pravljice", Delo, 12. 12. 1985, 7. 3 Pripovedni besedili pripovedujeta o partizanstvu afirmativno in tendenčno, deloma tudi shematično, saj Potrč postavlja v oster kontrast partizana in okupatorskega sodelavca. Boj proti okupatorju je sveta stvar, dezerter sam spozna, da je napačno ravnal in se vrne k partizanom. 4 Društvo novinarjev Slovenije je bilo ustanovljeno 22. 10. 1944 v Črnomlju in se je takrat imenova- lo Slovensko časnikarsko društvo. Prim. Rokopisna zapuščina v Knjižnici Ivana Potrča Ptuj: škatla 3, mapa 2, pismo Ivana Potrča Centralnemu komiteju K. P. S, 13. 3. 1944 (tipkopis), 3 (dalje: Pismo Ivana Potrča Centralnemu komiteju K. P. S.). 5 Živa Drole, "Krivice so mu potisnile pero v roke. Sedemdeset let življenja in petdeset let dela Ivana Potrča", TV-15 naš tovariš, 20. januar 1983, str. 13 (dalje: Drole, "Krivice so mu potisnile pero v roke. Sedemdeset let življenja in petdeset let dela Ivana Potrča").

182 S tudia H istorica S lovenica

Ivan Potrč (1913– 1993) (Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Zapuščina Ivana Potrča, www.dlib.si)

doživel v Zagrebu, kamor se je na tanku skupaj s Prvo armado kot zmagovalec pripeljal in tako doživel zmago kot nekaj najlepšega. Vse to je nazorno prikazal v dveh reportažnih besedilih z enakim naslovom Zmaga; prvo je bilo objavljeno v Ljudski pravici leta 1947,6 drugo pa je bilo izdano v Izbranih delih, 3.7 Ob reportažah je v letu 1945 pisal tudi kratko prozo, ki jo je objavil povečini v

6 Ivan Potrč, "Zmaga", Ljudska pravica, št. 299 (1947), 5 (dalje: Potrč, Zmaga (1947)). 7 Ivan Potrč, "Zmaga", Izbrano delo, 3 (Ljubljana, 1983), 174–182 (dalje: Potrč, Zmaga (1983)).

183 R. Debeljak: Potrčevo videnje svobode leta 1945

Kmečkem glasu (Dva kmeta,8 Med in mleko,9 Jur Jurač in njegovi bodo volili,10 Likvidator11), novela Podoba Slavke Klavore pa je bila objavljena v Slovenskem zborniku.12

Potrč kot taboriščnik v Mauthausnu

Tik pred drugo svetovno vojno je delal Potrč ilegalno v Rušah, Mariboru in Ptuju. Spomladi 1941, ko so Nemci razbili organizirajočo se pohorsko skupino, se je Potrč z ženo odpravil na Ptuj, vendar ju je na Koroškem kolodvoru v Mari- boru nekdo izdal in tako ju je aretirala SS.13 Po treh dneh bivanja v mariborski ječi so Potrča skupaj s tristo jetniki odpeljali v Mauthausen. Kot ugotavlja Franček Bohanec,14 sta vojna in bivanje v koncentracijskem taborišču pustila v pisatelju neizbrisne sledi. Bohanec navaja: "Mauthausenski čas je v njem še vedno boleče odmeven, ker gre za travmo, ki je segla v pisateljevo intimo. Prekinila je njegov naravni človeški razvoj."15 V taborišču se je Potrč seznanil s smrtjo neštetih posameznikov, h katerim se je vračal tudi v povojni kratki prozi (Kaj pa sončnice, Kozár?, Weg in die Fre- iheit), med drugim tudi z usodo mariborske partizanke Slavke Klavore. Njej v spomin je na Rogu leta 1944 napisal novelo Podoba Slavke Klavore. To je prva slovenska novela s taboriščno temo.16 Prostorsko in časovno je omejena na večer in noč v taborišču, kjer se avtorski pripovedovalec in njegovi sojetniki pogovarjajo o aktualnih dogodkih doma in v taborišču. Gre za prvoosebno spominsko-avtobiografsko pripoved z dokumentarno vrednostjo. V kratkih dialogih med pripovedovalcem in njegovimi prijatelji Dušanom Špindlerjem

8 Ivan Potrč, "Dva kmeta", Kmečki glas, št. 3 (1945), 12–13 (dalje: Potrč, Dva kmeta). 9 Ivan Potrč, "Med in mleko", Kmečki glas, št. 7 (1945), 8–9 (dalje: Potrč, Med in mleko). 10 Ivan Potrč, "Jur Jurač in njegovi bodo volili", Kmečki glas, št. 8 (1945), 7–9 (dalje: Potrč, Jur Jurač in njegovi bodo volili). 11 Ivan Potrč, "Likvidator", Kmečki glas, št. 14 (1945), 4 (dalje: Potrč, Likvidator). 12 Ivan Potrč, "Podoba Slavke Klavore", v: Slovenski zbornik 1945, ur. Juš Kozak (Ljubljana, 1945), 323– 331 (dalje: Potrč, Podoba Slavke Klavore). 13 Pismo Ivana Potrča Centralnemu komiteju K. P. S., 3. 14 Franček Bohanec, Portret Ivana Potrča. Literarno-zgodovinski oris (Ljubljana, 2002), 79 (dalje: Bohanec, Portret Ivana Potrča). 15 Po izpustitvi iz Mauthausna je Potrč odšel v Gradec, kjer je začel delati kot navaden strugar v tovarni. Ko se je vrnil v ilegalo v Davčo, je prišla za njim depeša, da ga je potrebno likvidirati, vendar ga je rešil Boris Kidrič. Potrč sicer ni imel nikoli občutka, da mu v partizanih ne bi zaupali, kljub temu pa je bil glede depeše občutno prizadet. Očitali so mu "nekega" podpisovanja, kar je kasneje v intervjujih večkrat komentiral z naslednjimi besedami: "Tisočkrat bi se podpisal, samo da bi prišel iz mauthau- senskega pekla". (Ladislav Lesar, "Tisoč in ena smrt burjevestnika. (povabljeni ste na kavo: Ivan Potrč)", Nedeljski dnevnik, 19. avgust 1990, 5. 16 Jožica Čeh Steger, "Vaški in mestni prostori v Potrčevi prozi", Vloge središča: konvergenca regij in kul- tur, ur. Irena Novak Popov (Ljubljana, 2010), 183.

184 S tudia H istorica S lovenica

(omenjen tudi njegov brat Bogdan), slikarjem Jožetom Polajnkom, Slavkom Fromom ter Jando17 se bralcu skozi sociosimbolno nasilje, kot ugotavlja Blanka Bošnjak18 v razpravi Potrčeva medvojna in povojna kratka proza, razkriva slika o grozodejstvih, ki so jim bili omenjeni priča. Skozi razlago o usodi Židov, Špan- cev, Čehov, lastnega naroda, o doživljanju taborišča, trpljenja prijateljev pa se zrcali individualna prizadetost vseh protagonistov, predvsem Potrča:

Prišli smo v lager, kjer so nacisti v 4 letih poklali preko 12.000 ljudi. Lager je bil v pravem pomenu besede "Vernichtungslager". Od tu ni bilo več poti. Samo v pol leta so poklali tu več tisoč republikanskih Špancev, Žid ni nobeden dočakal preko 14 dni, Čehe so preganjali tako zverinsko, da so klali sami sebe, v nekaj mesecih so poklali 2.000 ruskih vojnih ujetnikov ter civilnih delavcev. Gledal sem na stotine smrti: penasta trupla na električnih žicah, padanje pod kroglami, umiranje na spol mrtvih nagih ljudi na mrzlem kamenju in pod snežinkami ter na stotine smrti pod udarci nemških "Berufsverbrecherjev" in poklicnih zločincev in SS.19

V prvi del novele je vključeno slikarjevo pesimistično razmišljanje o usodi jetnikov, ujetih med barakami golih in umirajočih teles. Destruktiven začetek o umirajočem se Židu pred barako, ki ga opazujejo omenjeni jetniki, lakota in trdo delo vplivajo na njihovo psihološko stanje: "Ne morem več … Kaj se pa to pravi: risati vedno samo gola, umirajoča trupla … Saj to je strahotno! Sam pro- padaš …"20 V jedrnem delu ideološke pripovedi sledimo zgodbi o nasilni smrti Slavke Klavore. Ob izčrpnem dokumentiranju literarnih oseb o dogajanju v Mariboru leta 1944 in o Klavorini usodi je avtorski pripovedovalec edini, ki Klavore ne pozna, a se mu iz pripovedovanj prijateljev podoba te mariborske partizanske revolucionarke nazorno in živo izriše pred očmi. Kot piše Bohanec, ostaja človek (npr. Slavka), ki se žrtvuje ali ga nasilneži pobijejo kot psa, svetla luč, ki sveti v drugačno prihodnost.21 Novela kritično opisuje medvojne razmere v "nemškutarskem" Mariboru, kjer so izrazito črno, negativno, nečloveško prikazani Nemci – gestapovci – s pomočjo izdaj "podlih duš" izvrševali aretacije in usmrtitve t. i. "naših", kot jih ideološko imenuje pripovedovalec, v katerih prepozna bralec tudi Slavko, ki se je kot izjemno junaška in "zagrizena nacionalistka" borila proti okupatorju in skupaj z drugimi v svoji zagretosti za nacionalno vstajo v mariborskem skriv-

17 Pismo Ivana Potrča Centralnemu komiteju K. P. S., 3. 18 Blanka Bošnjak, "Potrčeva predvojna in povojna kratka proza", Časopis za zgodovino in narodopisje 84, št. 2–3 (2013): 58. 19 Pismo Ivana Potrča Centralnemu komiteju K. P. S., 3. 20 Potrč, Podoba Slavke Klavore, 323. 21 Bohanec, Portret Ivana Potrča, 79.

185 R. Debeljak: Potrčevo videnje svobode leta 1945

nem stanovanju načrtovala obrambo domovini. Slavka postane Potrču svetla luč in revolucionarna sila, v katero je veroval, za katero se je bilo potrebno boriti in žrtvovati. Slavka je uresničila tisto, v kar je verjela ona in drugi revolucionarji. Pripovedovalec Slavkino aretacijo in muče- nje ("Začeli so jo suvati, vsi zapovrstjo … Morala se je sleči do golega … Po mestu se je razvedelo, da so jo bičali") kot tudi zasliševanja opiše v kontekstu politič- nih razmer ideološko in nazorno s kratkimi, odsekanimi stavki, ki se pogosto končajo s tremi pikami: "Nihče mi ne bo dopovedoval, da to ni morija … To je blaznost, prav resda – blaznost …"22 – bralcu se tako v mariborski dvorani izriše "ves gestapovski svet, one propalice" na eni strani, na drugi strani pa izpraše- vana, prebičana Slavka, ki je govorila mirno z očmi, ki ji "niso še nikoli tako sijale". Njeno likvidacijo, ki je odločilni element novele, prikaže pripovedovalec izrazito čustveno, hkrati pa razkriva okoliščine nečloveškega nasilja na eni in neizmernega poguma, zaupanja in medčloveških vezi na drugi strani:

En sam trenutek je stala, potem pa je planila med Šlandra in druge in zavpila: "Tu je moje mesto! Med tovariši!". Od zadaj je pristopil vojak, da bi ji zavezal oči. Iztr- gala mu je črno obvezo in jo vrgla pred vojake. Vse jo je tako dušilo, vse oči so bile na njej, kakor bi se pasle. Takrat se je zgodilo, da se je zgrabila za prsi, divje razpela, raztrgala bluzo, si razgalila prsi – pokazale so se njene bele in izprešibane prsi, bela koža z modrikastimi lisami – in skoraj nestrpno vzkliknila: "Streljajte, prekleti psi!"23

Slavka (kot tudi sončnice v črtici Kaj pa sončnice, Kozár?) postane Potrču oprijemajoči se simbol svobode, ki ga je napajal z močjo, da je lahko taboriščni čas preživel;24 odnesel ga je iz Mauthausna kot svetlo luč in jo nosil v sebi vse do svobode, za katero se je kot partizan boril in vanjo verjel.

Potrčeva partizanska reportaža

Kot je bilo že omenjeno, je bil Potrč med drugo svetovno vojno dejaven kot časnikar in aktiven vojni poročevalec. V časopisih je objavljal literarna in nelite-

22 Potrč, Podoba Slavke Klavore, 328. 23 Prav tam, 331. 24 Pismo Ivana Potrča Centralnemu komiteju K. P. S., 4: "Bili smo prvi srečneži, ki smo prišli prvi iz lagerja, pred tem so izpustili še samo kakšnih 20 ciganov, vse ostalo je šlo skozi kamin, kjer so ponoči sežgali do 20 do 30 lagerašev. Dachau bi bil za nas sanatorij. Kakor so nas spravili v lager, tako so nas izpustili – samo na spol blazne. Nikomur nič! Na gestapi so mi samo rekli, naj si poiščem čimprej delo. Dobrega pol leta je minilo, da sem se rešil občutka lakote, leto, da sem začel znova normalno, trezno gledati na svet."

186 S tudia H istorica S lovenica

rarna oz. reportažna besedila. Marjan Dolgan v Slovenski vojni prozi25 razlaga, da je z odporom proti okupatorju rastla potreba po partizanskem tisku, v katerem je prevladovala reportaža, za katero je bilo značilno dokumentiranje zunajbe- sedilnih pojavnosti (uspehi vojaških akcij proti okupatorju, dogajanja na fronti idr.). Druga značilnost je bila, da je reportaža prevladovala nad književnostjo. Kakor ugotavlja Dolgan,26 je partizanska logotehnika narekovala tudi književ- nosti med drugo svetovno vojno z motiviko, ki bo temeljila na obvezni propa- gandnosti, čeprav je Josip Vidmar na sestanku Slovenskega umetniškega kluba 1944 zagotavljal, da OF ne sme predpisovati umetnosti ničesar, lahko pa izrazi svoje želje. Hkrati pa se od umetnika pričakuje, da bo pisal o aktualnih dogodkih. Vidmar polemizira s pojmom "narodnoosvobodilne breze", ki naj bi pred- stavljala umetnost le, če je pod njo partizanski rekvizit. To je bilo za Vidmarja povsem nesprejemljivo. Za umetnost, pravi Vidmar, vsebina ni dovolj, nujna sta tudi talent in umetniška žilica. Čeprav je umetnost zanj brezčasna, je dobro, da upošteva tudi trenutne dogodke oz. čas.27 Po številnih polemikah je o t. i. "narodnoosvobodilni brezi" spregovoril tudi Potrč. Komentiral je denimo Beblerjev članek Nekaj misli o umetnosti iz leta 1944.28 V zvezi z medvojno partizansko književnostjo je bil prepričan, da ni šlo za pritisk partije na umetnika, ampak za umetnikov odnos do tega, za kar se je njegovo ljudstvo bojevalo, trpelo ̶ tudi za umetnika, da bo lahko nekoč svoboden. Hkrati je poudaril, da je treba pisati tako, da bodo stvaritvi vsi prisluhnili globoko doživeto, kajti umetniško ne moreš izpovedati ničesar, česar ne nosiš v sebi in kar te ne navdaja s tesnobo ali upanjem.29

Potrčeva literarna besedila v časopisih iz leta 1945

Potrčeva časopisno objavljena kratka proza iz leta 1945 spada med njegova najbolj ideološka besedila, saj se v njih mestoma v obliki tendence evforično izražajo zmaga nad okupatorjem, socialistična izgradnja oblasti ter črno-bela polarizacija partizanov na eni ter okupatorja in njegovih privržencev na drugi strani. Črtica Dva kmeta, objavljena v Kmečkem glasu 26. septembra 1945, je "docela preprosta zgodba", kot napove pripovedovalec na začetku. Sledi pripoved, locirana v Klanec, katere glavna protagonista sta Jurij Žamp in Martin

25 France Bernik in Marjan Dolgan, Slovenska vojna proza (Ljubljana, 1988), 34–35. 26 Prav tam, 43. 27 Aleš Gabrič, "Umetnost v partizanski Beli krajini", Jezik in slovstvo 44, št. 5 (1998/99), 163–168. 28 Aleš Bebler, "Nekaj misli o umetnosti", Ljudska pravica 5 (1944), 14. 29 Ivan Potrč, Izbrano delo, 5, 412–413.

187 R. Debeljak: Potrčevo videnje svobode leta 1945

Klanfar – značajsko kontrastna si kmeta, ki sta vse do začetka vojne v dobrih sosedskih odnosih garala in preklinjala "staro Jugoslavijo". Ob prihodu okupatorja pa v nekem trenutku odreagirata popolnoma nasprotno. Klanfar – patriot se zaveda odgovornosti do lastnega naroda, zato se nemudoma priključi partizanom v boju za svobodo. Na drugi strani pa se poskuša Žamp rešiti bremena puške, tako da jo odnese k Nemcem in postane belogardist. To povzroči med kmetoma razkol, ki se konča šele v sklepnem delu črtice. Pripovedovalec je ves čas na strani partizana Klanfarja in se z njim identificira. Klanfar je predstavljen kot branilec domovine, kar je osrednja tema črtice, ki je najjasneje izražena na koncu:

Domovina je klicala vse svoje sinove, da ji pomagajo. Pomagati je moral Klanfar, da bi pokazal svojo ljubezen do opustošene in uničene domovine, pomagati bi moral Žamp, da bi pokazal svojo ljubezen do opustošene in uničene domovine.30

Pripovedovalec s frazemom "Nemci so delali račun brez krčmarja" začne sklepni del črtice, ki ne napove le konca vojne in s tem zmage partizanov, ampak napove, da je "krčmar" izdajalca Žampa obsodil in zaprl. Vendar pa to dejanje ne pomeni "srečnega" konca za Klanfarja, saj je Žamp z amnestijo oproščen. S tem podatkom se pripovedovalec deloma odmakne od Klanfarja, ki je želel le maščevanje: "Klanfar je videl samo sebe, videl je samo svojo osebno bolečino."31 Pripovedovalčevo stališče je namreč usmerjeno v graditev prihodnosti, ki naj temelji na dobrih medčloveških odnosih. Sklepni del črtice je idealiziran v duhu socialističnih načel. Tudi Klanfar slednjič ugotovi smiselnost amnestije in da je še sam sposoben odpuščati, kar iz njega dela novega človeka – človeka, ki gradi svoje življenje na socialističnih vrednotah. Zgodovinska dejstva o povojnih dogodkih so seveda drugačna; po koncu vojne maja 1945 so se izvajale aretacije, čistke, množični poboji in sojenja, izvr- ševalo se je množično pobijanje članov protirevolucionarnih enot, doma so oblasti izvajale t. i. čiščenje in aretiranje političnih osebnosti; nekatere je Ozna takoj usmrtila, druge pa obsodila in poslala v taborišča.32 V črtici razbiramo ostro polarizacijo značajev obeh kmetov. Ideološka naravnanost je usmerjena k medsebojni pomoči sosedov pri obnovi požga- nih domačij in izgradnji socialistične družbe. Črtica izraža ideje, da je konec nasprotij, maščevanja in preteklih zamer, da zmaga kliče po spravi, da je po vojni najpomembnejša socialistična obnova porušene in požgane domovine,

30 Prav tam, 13. 31 Prav tam, 13. 32 Jerca Vodušek Starič, ”Vzpostavitev komunističnega režima v Sloveniji in Jugoslaviji,” v: Totalitarizmi na Slovenskem v 20. stoletju, ur. Damjan Hančič (Ljubljana, 2010), 35–36.

188 S tudia H istorica S lovenica

kar naj tudi bralca motivira, da bo z ljubeznijo pomagal zgraditi novo domovino, ki jo je uničil in porušil okupator, in za katero so se borili Klanfar in njegovi. Na podobni snovno-motivni podlagi je nastala črtica Med in mleko, ki jo je Potrč objavil v Kmečkem glasu 24. oktobra 1945. Kot v prejšnji črtici pripovedovalec nagovori bralca – kmeta. Glavna oseba je Peter Žgur – kmet, ki je bil znan po tem, da je vedno obljubljal preveč. Ko se je pričela vojna oz. ko je "vrag pobral staro Jugoslavijo", je bilo hudo, saj so Nemci ubijali, rekrutirali in izselje- vali. Toda kar čez noč je Peter ponovno oživel in govoril: "Nemčijo bo vzel vrag, to je enkrat ena! /…/ Naši so na Planini…", ali "Govoril sem z našimi …", ali "Naši pravijo …".33 Z besedo "naši" pripovedovalec izraža svojo nesporno opredelitev, da je na strani tistih, ki so se borili za svobodo, in sicer so to kmetje, delavci, sosedov študent …, ki so se borili na "našo" zemljo, "naše" pravice in "našo" drža- vo. In ti "naši" so Petru odprli srce. Zgodba ima vrh v končnem delu. Sosed Brenk Žguru očita, da se tudi po odhodu Nemcev ne cedita med in mleko. Žgur je vedel, da je Brenk vedno le čakal na napake, da je lahko zbadal. Tokrat njegovo posmehovanje ni prizadelo le Žgura osebno, ampak vse, ki so se borili za svobodo in svojo zemljo. Skozi pripovedovalčev komentar spregovori Potrčevo prepričanje o nedotakljivosti osvobodilnega boja:

Tokrat se je Brenk norčeval iz nečesa, iz česar se ne bi smel, norčeval se ni samo iz tega, v kar so verovali on, njegova žena in njegovi otroci, debeli sosed se je skušal ponorčevati iz tistega, za kar so umirali v hosti Žgurovi tovariši. To je bila domovina, za kakršno so se borili, to je bila njihova domovina, v kateri bo med in mleko. Umirali so za to, drugače ne bi umirali.34

Podobno kot v prejšnji se tudi v tej črtici prelomni dogodek zgodi na koncu, kjer se motiv zmage zrcali v Žguru, ki mu hkrati da moč, da spregovori v "zama- ščeno obličje debelega soseda". Konec črtice je tendenčno afirmističen. Bralca želi poučiti, da je treba prijeti za delo, porušeno domovino ponovno zgraditi, saj bodo med in mleko dale pridne in delovne roke poštenih ljudi. V črticah Med in mleko in Dva kmeta gre za socialistično idejo o skupni obnovi domovine, katere opustošenje so doživeli protagonisti – kmetje, hkrati pa nagovarja vsakega bralca, ki je enako doživel sam. Črtica Jur Jurač in njegovi bodo volili pripoveduje o Juru in njegovi družini, strnjena na nekaj trenutkov premišljevanja glavnega in edinega protagonista Jura o preteklosti in optimistični prihodnosti. Sedemdesetletni Jur tik po osvo-

33 Potrč, Med in mleko, 8. 34 Prav tam, 9.

189 R. Debeljak: Potrčevo videnje svobode leta 1945

boditvi počiva na jesenskem soncu in opazuje svoje štiri otroke in ženo Ano, kako prekrivajo streho na hlevu. Pri tem ga zmoti dogodek med sršenom in mravljami, kjer je sršen metafora za sovražnika, mravlje pa predstavljajo njegovo družino. Sršena napade mravlja, ki jo ubije, v pomoč ji pridejo ostale mravlje, ki ga nato pokončajo. Mrtvo mravljo predstavlja njegov ustreljeni sin Zep (partizan). Črtica je bila objavljena 31. oktobra 1945 v Kmečkem glasu. Tretjeosebni pripovedovalec skozi uvodno meditacijo očeta predstavi vlogo vsakega posameznika njegove družine v vojni, da bralec lažje razume in spozna Jurov pogled na vojno in prihodnost. Tako izvemo, da je Jurov prvi sin Jur, ko se je razvedelo, da je njegov brat Zep pri partizanih, vstopil v nemško vojsko prostovoljno, da bi zavaroval in "rešil" družino. Vendar kljub temu Nemci Zepa aretirajo in ustrelijo. Družina je takrat mislila, da je edina rešitev odhod v partizane, kar daje besedilu propagandno noto, saj apelira na bralca, da je bila odločitev za partizanstvo edino pravilna poteza. Vzporednico najdemo tudi na koncu črtice, ko lahko razberemo, da je bila po vojni na vasi edina pravilna odločitev vstopiti v zadrugo, s čimer je izraženo pripovedovalčevo prepričanje v socialistično izgradnjo družbe. Hči Ana je prestala mučenje v taborišču, po vojni ji taborišča nihče ne sme niti omeniti. Druga hči, Treza, je predstavljena kot sekretarka v komisiji za agrarno reformo. Je odločna, saj "danes terorizira vso Juračevino – nihče ne sme niti pisniti čez novo državo".35 V komisijo potisne tudi očeta, da začne aktivno razmišljati o agrarni reformi. Treza vojne in povojne dogodke neprestano povezuje z Zepom in večkrat reče: "Končati moramo, kar je Zep začel." Ko se Jur prebudi iz sanj, je streha na hlevu prekrita. Gre za sprožilni trenutek in hkrati pomeni miselni premik od vojne k zmagi, saj opazi, da sršena ni več, tudi sovražnika ni več. Konec črtice je podobno kot začetek optimističen in tendenčen, saj pripovedovalec optimistično-propagandno zre skozi Jurove oči v socialistično izgradnjo domovine:

Jur Jurač bo volil, ker čuti, da je ta nova država njegova /…/ Ona, njegova – Ana Juračeva, bo volila, da bo pomagala izpeljati to, za kar so streljali njenega Zepa in da bo doživela še en praznik v življenju. Njun Jur, mlajši, bo volil, da bi opral greh do Zepa, ki si ga je nakopal s švabsko suknjo. Njuna Ana, mlajša, bo volila, da ne bi nikoli več doživela onega strašnega, kar sta doživela z Zepom.36

Jur vidi prihodnost v Anini aktivnosti pri graditvi nove države, v lastni odlo- čitvi o vstopu v zadrugo in osmislitvi sinove smrti za svobodo. Zmaga je opisana

35 Potrč, Jur Jurač in njegovi bodo volili, 8. 36 Potrč, Jur Jurač in njegovi bodo volili, 9.

190 S tudia H istorica S lovenica

kot posledica žrtvovanja in upora, Jur, s katerim se identificira pripovedovalec, verjame v novo, na socialističnih temeljih zgrajeno državo. Tudi zadnja obravnavana črtica Likvidator je postavljena na podeželje, v vas Zatrešje med vojno. Pripoveduje o Nacku Kodriču, ki je okarakteriziran že v naslovu. V ospredju pripovedi ni vojno dogajanje, ampak motiv taktika in neo- zaveščenega fanta – oportunista, ki se zaradi osebne koristi prilagaja okupatorju, da bi dobro živel. Vsevedni pripovedovalec natančno opiše Nackovo pot od fanta, ki je odraščal v bajti s kopico otrok, do likvidatorja pod nemško oblastjo. Že na samem začetku nakaže pripovedovalec s podatkom, da je fant "pošteno in domače" ime Nacek zamenjal z nemškim imenom Ignatz Kodrisch, na fan- tov izdajalski karakter, ki se v nadaljevanju le še potrjuje. V črtici si nasproti stojijo preplašeno zatreško ljudstvo, sestavljeno iz kmetov in viničarjev, na drugi strani pa hitlerjevec Nacek oz. Ignatz, ki zaradi osebne koristi simpatizira z okupatorjem in v tej vlogi očitno uživa. Hkrati obžaluje in se jezi, da se ni znašel že prej, češ da ga je na poti do tega "uspeha" zadrževala "tista prismuknjena sokolska dediščina". Pripovedovalec navaja tudi protago- nistovo razmišljanje za simpatiziranje: "Kajpak, Nemčija je bila močna. Moral si plesati kakor so oni godli, če si se hotel očuvati, če si se hotel rešiti Srbije, Šlezije, Mauthausna, fronte in vislic." Iz zapisanega razbiramo pripovedovalčevo kritiko takšnega ravnanja. Potrč je bil pri partizanih, taboriščna izkušnja v Mauthausnu pa je v njem vero v svobodo in v skupen boj proti okupatorju le še otrdila. V sklepnem delu črtice je pripovedovalčev odnos do nove – ljudske oblasti afirmativen. Nova oblast, zatrjuje, je drugačna – edina prava in se mora utrditi tudi na podeželju. Omogoča razvoj, viničarju pa daje možnost, da postane končno lastnik vino- grada, ki ga obdeluje. Zaključni del črtice je zapisan v duhu socializma, deluje kot zgled, ki naj bralca opozori, da med vojno niso bili med Slovenci zgolj narodno ozaveščeni patrioti in borci za svobodo, ampak tudi oportunisti in izdajalci domovine. Takšen je bil tudi Nacek, ki je neprestano premišljeval, kje bi bilo zanj najbolje, in preračunaval prihodnost; tudi po letu 1943, ko je zopet "zavohal novih časov, kakor lisica, ki zavoha jerebice na sosednji njivi". Pripove- dovalec imenuje Nacka z metaforo "lisjak". A o njem pravi tudi, da se je po vojni glede "jerebic" uštel, ker ni računal na preprostega viničarja, ki se je iz Kardelje- vih besed na tečaju naučil, kaj pomeni likvidator. Kljub temu se pripovedovalec odloči za odprt konec, saj bralec ne izve natanko, ali je Nacek za svoje simpatiziranje z okupatorjem umorjen ali naredi samomor ali pa se mu uspe ponovno rešiti.

191 R. Debeljak: Potrčevo videnje svobode leta 1945

Potrčeva reportažna dejavnost v letu 1945

Potrč je reportažna besedila objavljal že od leta 1944 (Uporna prestolnica,37 Kmet Jože Lacko,38 Koder so hodili okupatorji in izdajalci39 idr.), ko je v Občicah pod Rogom postal časnikar pri Ljudski pravici. O svojem časnikarskem pisanju je dejal, da je vedno (tudi med vojno) pisal odkrito ter da je želel prikazati krize in vse tisto, kar je človeka prizadevalo. Svoje pisanje je prepletal z marksistično miselnostjo, ob tem pa dodal: "Moji članki so bili mobilizacijski. Marsičesa tudi nisem smel napisati, pa, pisatelj se mora znajti."40 V letu 1945 v Ljudski pravici objavil Obglavljenje s sekiro,41 Pomlad v Makedoniji,42 Tretja obletnica smrti Jožeta Lacka43 in Ob četrti obletnici Kerenči- čeve smrti.44 Glede na tematiko prispevka bodo predmet obravnave tudi besedila z naslovom Zmaga ter reportaža Tožba in hvalnica.45 Vsa našteta besedila so pisana v duhu ideologije socializma, saj gre za subjektivno opisovanje grozodejstev okupatorja, afirmacijo partizanskega odpora in akcij, dogajanje na frontah in seveda za evforijo zmage, ki jo je Potrč kot vojaški dopisnik doživel ob prihodu v Zagreb.

Najbolj sem pogrešal živo napisanih poročil o vsem tistem, kar se je dogajalo na partizanskem ozemlju in v okupirani domovini, pogrešal sem reportažo. Vedno se mi je zdelo, da je suho poročanje premalo, da ne pove vsega in da ne zna prikazati ali pričarati resnice ali resničnega trenutka, takšnega, kakor je bil, hkrati pa tudi takšnega, ki bi bralcu vse povedal: mu pokazal veličino borbe in gnusobo izdajalca in fašističnih soldatesk – in zatem je terjal borbo, boj do zmage.46

Besedili Tretja obletnica smrti Jožeta Lacka in Ob četrti obletnici Kerenčičeve smrti, ki je zadnje Potrčevo reportažno besedilo v letu 1945, govorita o obletnicah dveh revolucionarjev, patriotov ter o njuni kruti smrti. Izjemno čustven

37 Ivan Potrč, "Uporna prestolnica", Izbrano delo, 3 (Ljubljana, 1983), 148–150. 38 Ivan Potrč, "Kmet Jože Lacko", Izbrano delo, 3 (Ljubljana, 1983), 150–156. 39 Ivan Potrč, "Koder so hodili okupatorji in izdajalci", Izbrano delo, 3 (Ljubljana, 1983), 156–161. 40 Drole, "Krivice so mu potisnile pero v roke. Sedemdeset let življenja in petdeset let dela Ivana Potrča", 12. 41 Ivan Potrč, "Obglavljenje s sekiro", Ljudska pravica, št. 2 (1945), 4 (dalje: Potrč, Obglavljenje s sekiro). 42 Ivan Potrč: "Pomlad v Makedoniji", Ljudska pravica, št. 32 (1945), 5–6 (dalje: Potrč, Pomlad v Makedoniji). 43 Ivan Potrč, "Tretja obletnica smrti Jožeta Lacka", Ljudska pravica, št. 101 (1945), 6. 44 Ivan Potrč, "Ob četrti obletnici Kerenčičeve smrti", Ljudska pravica, št. 214 (1945), 4 (dalje: Potrč, Ob četrti obletnici Kerenčičeve smrti). 45 Ivan Potrč, "Tožba in hvalnica", Izbrana dela, 3 (Ljubljana, 1983), 172–174 (dalje: Potrč, Tožba in hvalnica). 46 Bohanec, Portret Ivana Potrča, 89.

192 S tudia H istorica S lovenica

in osebno prizadet pripovedovalec želi z objavo obeh besedil obeležiti anga- žiranost, zagretost za vstajo, upor, obrambo domovine ter smrt dveh njegovih prijateljev. Prvo besedilo je tako posvečeno ptujskemu revolucionarju in partizanu Jožetu Lacku, ki je bil že pred vojno kot Potrč sam politični nasprotnik Kraljevine Jugoslavije. V Lackovem citiranem govoru na začetku besedila je prikazana njegova angažiranost, ki se zrcali v nagovoru kmeta in delavca, da se morata združiti za boljšo prihodnost. Potrč je pozneje večkrat pojasnil, da ni postal komunist zaradi prebiranja marksistične literature, ampak iz prizade- tega občutenja krivičnih družbenih razmer, kar ga je vodilo v angažirano delovanje za – po njegovem prepričanju – pravičnejšo oz. socialistično družbo, tj. družbo z etičnimi in humanimi odnosi med ljudmi. Stavek "In Lackova beseda več ni umrla v njih" nakazuje na avtorjev afirmativni odnos do Lackovih dejanj in aktivnosti. Potrč veliko prostora nameni opisom dogodkov iz leta 1942, ko je prišlo do Lackove izdaje in aretacije. V avtobiografskem diskurzu se spominja enega od srečanj z Lackovo družino, z izjavo "takrat sva se poslovila za vedno" pa nakaže na dogodke, ki jih bo opisal v nadaljevanju, in sicer aktualno vojno stanje v Slovenskih goricah, kjer je "geštapo" strašil, zapiral, mobiliziral, aretiral in tudi ubijal, akcije partizanske čete idr. Vrh reportaže je pretresljiva izpoved izdaje Lacka in njegove čete, ki so jo Nemci po zgodovinskih podatkih že drugi dan po njegovem prihodu obko- lili v Mostju pri Ptuju in jo uničili; Lacka pa so po izdaji zaprli v ptujske zapore, kjer je od posledic mučenja 18. avgusta 1942 umrl. Konec besedila je afirmativen in kliče k posnemanju. Potrč pripoveduje o zgroženosti in osuplosti ljudi ob Lackovi aretaciji, še bolj pretresljiva je bila novica o njegovi smrti. Poudarja odločnost ljudi, da se priključijo partizanom, maščujejo okupatorju in nadaljujejo boj, ki ga je začel Jože Lacko. Svojo vero v Lackovo delo je Potrč razložil v intervjuju F. Bohancu: "Ne, Lacko ni umrl. – Lacko je živel, Lacko še živi."47 Zato tudi v zadnjem odstavku avtor optimistično zre v prihodnost, ko bo sedaj okupirana zemlja zopet naša, saj so Lackova deja- nja in besede dosegle fante na frontah, jetnike v taboriščih ter viničarje, katerih vino so pili okupatorji. Takšen pogled ni presenetljiv, če se zavedamo, da je bilo besedilo prvič objavljeno leta 1944. Potrčevo drugo reportažno besedilo z enako tematiko Ob četrti obletnici Kerenčičeve smrti je posvečeno narodnemu heroju, pisatelju in njegovemu prijatelju Jožetu Kerenčiču, s katerim se je spoprijateljil na ptujski gimnaziji. Večji del reportaže je idealizirana predstavitev Kerenčičevega pisateljskega dela, čeprav je cilj reportaže čim bolj nazorno in čustveno opisati njegove zadnje dni trpljenja in usmrtitve v zaporih mariborske sodnije. Avtor izjemno prizadeto

47 Prav tam, 98.

193 R. Debeljak: Potrčevo videnje svobode leta 1945

in osuplo navede, kako je nacistični okupator mladega slovenskega v politični zavesti marksizma vzgojenega pisatelja stražil z dvojnim orožjem. Ob tem avtor zavestno in afirmativno pouči bralca, kako okupatorju to, da ga je ustrelil, nič ne pomaga, saj se je program stare pravde, ki ga je začel Kerenčič, zapisal v kri zemlje lačnih kmetov in ga ni mogoče uničiti. Kerenčič je bil po Potrčevih besedah eden izmed prvih pisateljev na vasi, ki se je lotil problemov vasi dosledno in znanstveno, želel je opozoriti na težke pogoje, spremeniti razmere, popeljati ljudi v boj za staro pravdo že v "stari Jugoslaviji" kot tudi v vojni vse do njegove smrti. Besedilo ima ideološko obarvan konec. Opisan je pomen Kerenčičevega pisateljevanja, s katerim je dokazal, da za ustvarjalca ni dvojne morale. Zato je bil Jože Kerenčič eden prvih herojev, ki so se leta 1941 znašli na Štajerskem med borci za svobodo in pravico svojega ljudstva. Tako kot Slavka Klavora in Jože Lacko se je boril za svobodo. Eno najpretresljivejših Potrčevih reportažnih besedil je Obglavljenje s sekiro, objavljeno 26. januarja 1945, ki je nastalo, ko je dobil v roke album slik z naslovom Zločinci in njihovi zločini. Po pregledu le-tega ga je še posebej pretre- slo osem slik, na katerih je prikazana "najstrahotnejša zgodba, kar sem jih kdaj- koli slišal in bral", v kateri avtor pristransko in pretreseno poroča o obglavljenju dveh partizanov v Renčah (Vipavska dolina) leta 1944. Skozi celotno besedilo je moč zaznati pripovedovalčevo prizadetost in sočustvovanje do dveh partizanov oz. kot jih poimenuje "borca za svobodo naše Primorske, za našo Vipavsko, za naše gorice", ki ju je doletela usmrtitev s sekiro v bližnjem gozdu na hojkinem štoru. Tistega lepega in sončnega dne so prišli v vas Nemci, se napili renškega vina in dva ujeta partizana odgnali v bližnji gozd. Švabi v zeleno pisanih uniformah in nekaj francoskih "landknehtov" se je pripravljalo na velik dogodek, saj "glav ne sekajo vsak dan". Slovenski "hlapec" iz Suhe krajine je prinesel sekiro, o kateri bralec besedila izve, da je bila le-ta germanski simbol in del germanske kulture, saj je z njo prišel Hitler na oblast, z njo so Germani sekali glave sovražnikom. Vrh besedila predstavlja samo obglavljenje, ki je prikazano dramatično, kot da bi bil avtor sam priča temu dogodku: "Nato je vsekal. Prvič, drugič, tretjič. Kri je brizgala na vse strani, da sta se morala dva, ki sta držala žrtev za rokave, umikati."48 Ker na fotografiji zločinec, ki je izvršil drugo obglavljenje, ni imel oblečene srajce, je avtor dodal svojo razlago: "Slekel si je srajco; ni si hotel okrvaviti srajce." Avtorjeva antipatija in odpor do zverinskih, brezsrčnih in brezbrižnih zločincev in morilcev je izražena v ostu- dnem opisu po izvršenem dejanju:

48 Potrč, Obglavljenje s sekiro, 4.

194 S tudia H istorica S lovenica

Fotografi so imeli srečo. Ujeli so na trak celotno rihto. Potem so vrgli glavi v travo ob gozdu, in ker je imela Primorčeva glava odprta usta, so ji potisnili v usta ciga- reto. Nato so prijeli obe glavi za lase, ju odnesli s sabo v vas, poklicali neko žensko, ki je morala prinesti prt, na Primorčevo glavo so nataknili partizanke ter glavi znova fotografirali.49

Zadnji odstavek je Potrčevo neposredno naročilo vsem borcem za svobodo, da ne smejo nikoli pozabiti na take zločine, ki so jih okupatorji in njihovi slovenski "hlapci" počeli po domovini. Pravi, da "ne sme noben odložiti prej orožja, dokler ne bo dajal odgovora zadnji, četudi samo tisti, ki se je smeškal na sliki, ki je užival, ko so Švabi in njihovi hlapci sekali borcem za svobodo naše domovine glave.50 Zadnje leto vojne je Potrč aktivno sodeloval z Borbo in Ljudsko pravico, za kateri je pisal reportaže s fronte, predvsem je dokumentiral akcije Prve armade, ki se je pomikala proti Zagrebu, in doživljanje zmage ob osvoboditvi le-tega. O teh dogodkih je pisal v dveh besedilih z enakim naslovom Zmaga, eno je objavljeno v Ljudski pravici 1947, drugo pa je izšlo v Izbranih delih, 3 leta 1983. Prvo besedilo Zmaga iz leta 1947 je glede na vsebino verjetno Potrč napisal že leta 1945. Avtor opisuje svoje zadnje trenutke vojne, zmago in slavje Prve armade, katere del je bil kot časnikar in ki se je skupaj z Drugo armado borila za Zagreb. Namen besedila je vzhičeno prikazati zmago nad okupatorjem. Aktivna in direktna avtorjeva prisotnost pretreseno pripoveduje o zadnjih vojaških akcijah Prve armade tik pred osvoboditvijo. Reportažno besedilo je pragmatizirano in napoveduje opis zadnje bitke za Zagreb. Potrč vključi v opis pohoda Prve armade do Zagreba realne dogajalne kraje (Banova Jaruga, Dugo selo, Sesveti). V besedilu namerno ponavlja sintagme "hitlerjevska kapitulacija", "osvoboditev Ljubljane", "osvoboditev Trsta", da bi besedilo delovalo prepriče- valno in afirmativno na idejo o skupnem in neomajnem uporu proti okupatorju. Drugi del besedila je opisan dokumentirano natančno. Opisane so poslednje eksplozije in goreči Zagreb. Težišče je namenjeno prikazu poraženih Nemcev, ki bežijo pred prvo armado "kakor plaz drobnih in ušivih pik". V tej primeri razberemo tudi avtorjevo sovraštvo do okupatorja, s sintagmama "goreče morje" in "krvavordeči plameni" pa opustošeno domovino in hkrati prikaz zmage partizanov. Potrč se kot vojni poročevalec vozi na tanku, na kar nakaže sam v odstavku, ko armada izve o "jarugi" v hosti, kjer naj bi ustaši "koljači" "poklali na stotine Zagrebčanov". Komandir namreč ogovori Potrča z opozorilom, da naj o tem

49 Prav tam, 4. 50 Prav tam, 4.

195 R. Debeljak: Potrčevo videnje svobode leta 1945

vse zapiše. Veselje ob zmagi povzroča posebno evforijo med vojaki, veseli ljudje prihajajo iz z zastavami okrašenih hiš ter vzklikajo parole osvoboditeljem. Pripovedovalec, ki sedi na tanku, ima jasen in dober pogled na uničeno pokra- jino, skupaj z drugimi na tanku si ogleduje mrtve nemške vojake, ki ležijo po jarkih, glasno nagovarjajo vojake, ki pešačijo: "Ej, ti, zakaj ne sezuješ kakšnega Švaba?".51 Vzhičenost in maščevanje se kaže v prizoru, ko se je en tank iz vrste pognal proti bežečim se Nemcem: "Da ga ni sram, s tankom za bežečimi Nemci! Uh, uh … /…/ Taka sramota! Uh uh …".52 Konec reportaže je kratek in tendenčen: "Ej, tovariši, zmaga", v katerem se razbere skupen cilj boja. O zadnjih dneh vojne pripoveduje tudi reportažno besedilo z enakim naslovom Zmaga, vendar je v Izbranih delih, 3 na koncu opomba, da je bilo zapisano kasneje (1979), vendar pa je po vsebini sodeč Potrč verjetno tudi to besedilo napisal leta 1945. Tehten dokaz najde bralec že v prvi povedi, ko avtor napove, da je šlo njegovo vojskovanje aprila 1945 h koncu, ko je pisal za "našo partijsko" Borbo. Besedilo je razen v naslovu tudi v nekaj segmentih identično s prejšnjim, kar je mogoče sklepati iz podatkov, da se v obeh besedilih avtor vozi na tanku, kjer ima glavno besedo komandant Pero, da gre za osvoboditev Zagreba idr., vendar je to besedilo daljše in prostorsko razširjeno na več lokacij; pripoveduje namreč o poteku fronte od Papuka (Hrvaška) in vse do Zagreba, kjer so se kot zmagovalci po Ilici, najdaljši ulici v Zagrebu, peljali skupaj z ruskimi tanki in uživali v trenutku, ko so jih ljudje obsipavali s cvetjem. Mestoma so v besedilo v primerjavi s prejšnjim vključeni opisi okupatorjevih grozodejstev nad civilnim prebivalstvom (vojaki najdejo iz matere izrezanega otroka, stene obmetane z belimi in okrvavljenimi možgani, kanali, v katere se izteka človeška kri itd.), v katerih je moč razbrati pisateljevo antipatijo in obsodbo okupatorjevih grozodejstev. Posebej čustveno doživeto prikaže prihod njegove armade v Zagreb na Ilico, kjer so kot heroji uživali v svečanem sprejemu ljudskih množic na osvobojenem ozemlju: "Da, vse to je bilo zdaj doživljanje svobode – dočakali smo jo, to zmago."53 V kratki vojni reportaži Tožba in hvalnica so opisane grozote, ki so jih ustaši počeli v koncentracijskem taborišču Jesenovac. Iz besedila izvemo, da je bilo napisano ob koncu vojne, ko je bilo taborišče osvobojeno. Avtor pretreseno izpoveduje, kako se je nek dopoldan sončnega maja 1945 sprehajal po tabori- šču in vohal nafto, s pomočjo katere so poskusili ustaši v zadnjih dneh požgati vse, kar se je dalo. Najhujši je bil pogled na nešteto žena, ki so jokale in žalovale za dragimi. Kljub temu da je bilo konec vojne, da je zavladala svoboda, vojaki s pisateljem na čelu niso vedeli, kako bi jim vlili vero v boljši, svoboden jutri.

51 Potrč, Zmaga (1947), 5. 52 Prav, 5. 53 Potrč, Zmaga (1983), 181.

196 S tudia H istorica S lovenica

Bili so brez besed. A ravno v tem turobnem in žalostnem trenutku, ki predstavlja sklepni del besedila, vplete avtor omembo Titovega govora, objavljenega v Borbi, kar predstavlja vrh te reportaže, saj ji da posebno težo, hkrati pa sproži v ženah čustven prelom:

Ti, dragi, mili Tito, ti boš kaznoval krivico, ki so nam jo prizadeli … nikoli ti ne bomo pozabili, da si rešil domovino krvolokov, ne mi in ne naši otroci ti tega ne bomo pozabili, zlati sin naš, najmilejši sin naš …54

Gre za ideološko-afirmativno besedilo, pri katerem najbolj izstopa v duhu ideologije socializma "skreiran" konec, namenjen Titu. Reportaža je prispevek h graditvi Titovega kulta. Reportaža Pomlad v Makedoniji je ideološko besedilo (Nova Titova Jugo- slavija postaja resnična domovina vseh svojih ljudstev) o aktualnem povojnem dogajanju – volitvah v Kumanovem (Makedonija), ki so jih svobodni ljudje prvič doživeli, zato so se pražnje oblekli in se podali na volišča. Potrč je v letu 1945 pisal za makedonski časopis Nova Makedonija in tudi tik po vojni v Make- doniji živel, kar je razvidno iz zadnjega odstavka besedila, kjer avtor razlaga, da je bil sam priča teh zborovanj, obiskoval je tovarne, se pogovarjal z delavkami. Iz besedila pa je razvidno tudi, da je sam delavstvu predaval "o pravicah delavca v Titovi Jugoslaviji". Natančnejše branje pokaže, da gre za propagandno besedilo, o čemer priča Potrčevo opisovanje doživljanja volitev vseh manjšin, katerih pripadniki so šele zdaj postali ljudje: "Šele nova Titova Jugoslavija jim je vrnila dostojanstvo človeka /…/ Tudi mi smo ljudje! To je rezultat naše narodnoosvobodilne borbe: prebudila je narod in človeka".55 Iz opisov izgradnje in obno- ve povojne države je razvidna afirmativnost, poudarja pridnost, angažiranost delavskega razreda, ki prostovoljno in tudi brezplačno dela za bodočnost "naše Makedonije in naše Jugoslavije". Potrč je po vojni zagovarjal ideologijo socializma in tudi po besedilu sodeč kot povojni komunist56 in član CK ZKS aktivno širil socialistično miselnost med makedonskimi delavci. Na oblikovanje Potr- čevega političnega prepričanja in svetovnega nazora je odločilno vplivalo njegovo gimnazijsko obdobje na Ptuju, kjer je v stiku z levičarsko usmerjenimi izo- braženci (Francetom Oničem, Franjom Žgečem, Marjo Boršnikovo, Jožetom

54 Potrč, Tožba in hvalnica, 174. 55 Potrč, Pomlad v Makedoniji, 5. 56 Komunizem je kot brezrazredna družbena ureditev ena najpomembnejših, najbolj razširjenih social- nopolitičnih ideologij 19. in 20. stoletja; njegova prva ali prehodna faza nove družbene formulacije je socializem, ki naj bi bil izraz za zelo različne družbenopolitične ureditve, katerega najvišja vrednota je enakost (pojmovano družbenoekonomsko), in sicer na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev in ukinjanju kapitalističnih odnosov. Predstavljajo ga družbeni sistemi, ki zamenjuje star kapitalistični sistem s komunizmom. Prim. Vlado Sruk, Leksikon politike (Maribor, 1995), 302−303.

197 R. Debeljak: Potrčevo videnje svobode leta 1945

Potrčem) sprejel ideje marksizma in socializma. Prebiral je dela Karla Marxa (Komunistični manifest, Kapital), Alfreda Adlerja (Individualna psihologija), dr. Jožeta Potrča (O socialistični etiki in morali), o čemer priča propagandni konec reportaže o prebujanju makedonskega človeka in zavedanju, da bo v prihodnosti zanj vse dobro, saj se je začel prebujati in v le-tej je moč čutiti vero v Partijo.

Sklep

Ivan Potrč je bil med drugo svetovno vojno aktiven kot pisatelj, novinar in publicist. Po izpustitvi iz Mauthausna in priključitvi k partizanom leta 1943 je postal časnikar pri Ljudski pravici, Gorenjskem partizanu 2, Borbi, Kmečkem glasu idr. V teh časopisih je leta 1945 objavljal kratko prozo in reportažna besedila. V edini med vojno objavljeni noveli Podoba Slavke Klavore je v spominsko- -avtobiografskem diskurzu prikazal v kontekstu osebnega doživetja taborišča Mauthausen osebno trpljenje kot tudi trpljenje neštetih internirancev ter se osre- dinil na pripoved o usodi mariborske partizanke Slavke Klavore. Opisal je nečlo- veško nasilje nad njo in jo prikazal kot simbol svobode, ki je dajal tudi pisatelju moč preživeti mauthausenski čas in čas v partizanih vse do osvoboditve. Kratko prozo tega časa je postavil na podeželje ter prikazal usodo kmetov in viničarjev, ki so se v kontekstu političnih in družbenih razmer med vojno različno politično opredeljevali (Dva kmeta, Likvidator). Pri ideološko različ- no opredeljenih osebah se pojavljata duševna stiska in drugačna intenzivna motnja psihičnega ravnotežja. Ob tem pripovedovalec ne pozablja na zvezo med osebnim trpljenjem (Mauthausen, partizanstvo) in bojem naroda za boljši jutri, tudi na podlagi individualnih zgodb oseb, ki so omejene na ožje prizo- rišče dogodkov. V teh pripovedih Potrča bolj kot široko zgodovinsko dogajanje zanima usoda posameznika (Dva kmeta, Med in mleko), ki ne učinkuje kot redukcija stvarnosti niti ne poraja dvomov o smislu zgodovine in njenih ciljih, temveč je opisan tako, da prispeva tehten delež k celoviti obravnavi vojne tematike. Potrčeve zgolj časopisno objavljene črtice iz leta 1945 se uvrščajo med najbolj ideološko afirmativna besedila (Dva kmeta, Med in mleko, Jur Jurač in njegovo bodo volili idr.), ki poveličujejo socialistično revolucijo in izgradnjo komunistične oblasti, polarizirajo literarne osebe in navijajo za novo družbo. Potrčeva reportažna besedila iz leta 1945 so idealizirana v duhu socialističnih načel in imajo posebno funkcijo – s sporočilom, ki se po navadi skriva v koncih besedil, vplivati na bralca v smislu afirmacije partizanskega boja (Obglavljenje s sekiro, Zmaga idr.). Propagandnih mest je mestoma veliko, avtor subjektivno in afirmativno opisuje zadnje dni vojne, evforično zmago partizanov in heroizem, bežeče Nemce, gradi kult Tita idr.

198 S tudia H istorica S lovenica

Ivan Potrč (1913–1993) (Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Zapuščina Ivana Potrča, www.dlib.si)

Potrč je tako v reportažnih besedilih kot tudi v literarni prozi tematiziral v spominsko-avtobiografskem diskurzu aktualne vojne dogodke in v po veči- ni zelo optimističnih sklepnih delih zagovarjal socialistično revolucijo, zmago komunistične oblasti in v celoti podpiral povojno izgradnjo le-te. V številnih intervjujih je poudarjal, da se je boril za svobodo in novo družbo, verjel je v zmago in socializem.57 O zmagi je na koncu vojne pisal tudi izrazito vzhičeno: "Nismo se menili za cvetje, ne za cigarete, ki so nam jih metali – bili smo zmagovalci, zmaga nas je živela, nam je dala dihati."58 Po vojni je večkrat poudarjal, da je postal komunist iz prepričanja v pravičnejšo oz. socialistično družbo, tj. družbo z etičnimi in humanimi odnosi med ljudmi. V kontekstu vojnih grozodejstev, ki jih je okupator izvajal nad partizani in civilnim prebivalstvom, je Potrč opozoril tudi na domače izdajalce, na oku-

57 Ivan Potrč, "Boj, boj, nenehen boj …", Naši razgledi, 9/24 (1960), 561: "Socializem v Jugoslaviji je naša stvar, je naša velika in prva stvar, prva in velika stvar za ves naš svet kakor za nas same; naši uspehi so naši uspehi, a so hkrati tudi uspehi vsega tistega sveta, ki ustvarja kakor mi socialistični svet, ki se bije zanj, ali ki se osvobaja in osvešča." 58 Potrč, Zmaga (1983), 181.

199 R. Debeljak: Potrčevo videnje svobode leta 1945

patorjeve sodelavce, oportuniste in vaške prilagodljivce (Likvidator), ki so na koncu oproščeni, deležni amnestije, vendar se morajo prevzgojiti in spreje- ti pravila komunistične oblasti. Potrč ne v lastnih izjavah in ne v literaturi ni dovolil dvomov v NOB. O grozodejstvih, ki jih je počela komunistična oblast v Jugoslaviji tik po vojni (aretacije, poboji nasprotnikov, izdajalcev, genocid nad lastnim narodom), Potrč ni spregovoril. Za njegovo prozo iz leta 1945 je značil- na ideološka polarizacija literarnih oseb. Posamezne pripovedi opozarjajo tudi na nujnost sprave, na enotnost med ljudmi, na to, da je treba preseči maščeva- nje in zamere ter graditi novo družbo.

Renata Debeljak

VISION OF FREEDOM BY POTRČ IN 1945

SUMMARY

Ivan Potrč was active during the war as a writer, journalist and publicist. After he was released from Mauthausen and joined the partisans in 1943 he became a journalist at Ljudska pravica, Gorenjski partisan 2, Borba, Kmečki glas, ect. In these newspapers he published short prose and report texts in 1945. In the only novel published during the war Podoba Slavke Klavore he presented, in a memoir-autobiographical discourse in the context of his own personal experience in camp Mauthausen of the suffering and the suffering of countless people interned there, and focused on the story about the fate of a partisan woman from Maribor Slavka Klavora. He described the inhuman violence that she had to endure and presented her as a symbol of freedom that also gave the writer the strength to survive his time in Mauthausen and his time as a partisan all the way to liberation. He placed the short prose of this time in the countryside and showed the fate of farmers and wine growers that had in the context of the political and social conditions during the war chosen their affiliation (Dva Kmeta, Likvida- tor). In people of different ideological affiliation psychological anguish and otherwise intense imbalances of psychological balance are often present. The narrator also does not forget the connection between suffering (Mauthausen,

200 S tudia H istorica S lovenica

being a partisan) and the struggle of the nation for a better future, also on the basis of individual stories of people that are limited to a narrower set of events. In his stories Potrč is more interested in the fate of the individual than the broader historical events (Dva kmeta, Med in mleko), which does not work as a reduction of reality nor does it make one question the point of history and its goals, but is described in a way that is contributes heavily to the wholesome discussion of the war subject. The short stories Potrč wrote exclusively for newspapers in 1945 do not rank amongst the most ideologically affirmative texts (Dva kmeta, Med in mleko, Jur Jurač in njegovi bodo volili ect.), that exalt socialist revolution and the building of a communist regime, and polarise literary persons that are root- ing for the new society. His reportage texts from 1945 are idealised in the spirit of socialist principles and have a special function- to influence the reader into affirming the partisan struggle, with a message that was usually hiding at the end of the text (Obglavljanje s sekiro, Zmaga ect.). Sometimes there are many places in his text filled with propaganda, and the author subjectively and affirmatively describes the last days of the war, the euphoric victory of the partisans and the heroism, running Germans, builds the cult of Tito ect. Potrč has in his reportage text as well as his literary prose made a theme of a memoir-autobiographical discourse of contemporary war events and in his mostly very optimistic ending parts advocated for socialist revolution, victory of the communist regime and fully supported the post war building of thereof. In many interviews he stressed, that he fought for freedom and a new society, he believed in victory and socialism. He wrote in a highly elated manner about the end of the war: "We cared little for flowers, nor cigarettes that were thrown at us – we were the victors, victory give us life, gave us breath." After the war he stressed many times, that he became a communist because of the belief in a just society or a socialist society – a society with ethical and humane relation between people. In the context of the atrocities that the occupying forces carried out on the partisans and the civilian population he pointed out the domestic traitors, those who worked with the occupying forces, opportunist and conformists (Likvidator) that were pardoned in the end, received amnesty but must re- educate themselves and accept the rules of the communist regime. Potrč never doubted the National Liberation Movement, not in his statements nor in his writings. About the atrocities carried out by the communist regime in Yugosla- via right after the end of the war (arrests, the massacres of opponents, traitors and genocide over its own nation) Potrč never commented. In his prose from 1945 the common traits are the ideological polarisation of literary individuals. Individual stories also stress the importance of reconciliation, unity among people and the necessity to put aside revenge and grudges and start building a new society.

201

S tudia H istorica S lovenica

UDK 821.163.6.09-1:398.8"1941/1945" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip v pesemskem ustvarjanju druge svetovne vojne in refleksije svobode

Marjetka Golež Kaučič

Dr., izredna profesorica, znanstvena svetnica Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut Novi trg 2, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: [email protected]

Izvleček: Predmet razprave je ljudsko pesemsko izročilo oz. pesmi druge svetovne vojne, ki so bodisi nastajale bodisi se le izvajale v tem obdobju. Prav uporaba ljudske pesmi in njena transformacija je značilna tipološka dejavnost slovenskih ustvarjalcev, ki se v nekem obdobju, ki ga zaznamuje ali izpraznjenost vrednot, eksistencialna stiska ali iskanje novih načinov sporočanja, vračajo k ljudskemu izročilu na trpni, posnemovalni ali pa tvorni, transformativni način. Zanimal nas je predvsem t. i. medbesedilni princip, ki je omogočil, da je predloga služila za pologo oz., da se je na že znano besedilno matrico natisnila nova. Ob analizi značilnih pesemskih primerov pa smo osvetlili tudi koncepte in dojemanje ter doživljanje svobode, tako kot je reflektirano v samih pesmih.

Ključne besede: ljudska pesem, partizanska pesem, domobranska pesem, medbesedilnost, koncepti svobode, druga svetovna vojna

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 16 (2016), št. 1, str. 203–224, 54 cit., 3 slike Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

203 M. Golež Kaučič: Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip ...

Uvod

Druga svetovna vojna ni obšla pesemskega ljudskega izročila in tudi v njem lahko opazujemo dvojnost, razklanost slovenskega poustvarjalca in nosilca ljudske pesmi, tako značilne za slovenski narod. Na eni strani imamo ustvarjanje partizanov, na drugi strani domobrancev. Partizanske ljudske pesmi so v obdobju druge svetovne vojne bile predvsem vsebinske transformacije starej- ših ljudskih vojaških pesmi. Ta vsebinska preobrazba je služila krepitvi upora proti okupatorju, pesmi so nastajale individualno, pele pa so se predvsem na mitingih med vojno in po njej, zato so nekatere postale izjemno znane, ampak ne v svoji prvotni obliki, temveč le kot partizanske. Kasneje so bile tudi propagandno sredstvo povojne oblasti in so ohranjale spomin na borbo ter bile vključene v družbeno in politično življenje ljudi vse do osamosvojitve. Domo- branci transformativnega postopka skoraj niso uporabljali, ljudska pesem pa je bila močno navzoča v njihovem pevskem repertoarju, saj jih je povezovala z domom in narodom.

Folklorne predloge in njihove transformacije v partizanskih različicah

Predvsem je to pesništvo, ki je nastalo na podlagi folklornih predlog, pesništvo, ki je nastalo v položaju skrajne narodove ogroženosti, to pa je po mnenju Bori- sa Paternuja tipološki pojav, ki se vedno ravna po družbenih in zgodovinskih zapovedih in ne po literarnih. Čeprav Paternu in Boris Merhar menita, da gre pri tem pesnjenju za literarno stvaritev,1 je močna razširjenost ljudske pesmi kot predloge in nato njene transformacije že stvar intertekstualnosti. Komelj meni, da je "perspektiva revolucionarnega procesa omogočila mišljenje te kre- ativnosti v njenih transformativnih potencialih"2 in se sprašuje, ali naj se s temi kreativnimi procesi namesto zgodovine umetnosti, raje ukvarja folkloristika. Po njegovem mnenju lahko tudi "folklorne elemente v tej produkciji mislimo v odnosu do nečesa, česar še nikoli ni bilo".3 Moje mnenje pa je, da bolj kot o partizanski umetnosti, tam, kjer se partizansko pesnjenje prekriva s folklorno predlogo, moramo govoriti o transformaciji folklore, ki pa je ob prenehanju

1 Boris Merhar, "Partizanske pesmi", v: Zgodovina slovenskega slovstva I (Ljubljana, 1956), 112; Prim. še Boris Paternu (v sodelovanju z Marijo Stanonik in Ireno Novak-Popov), Slovensko pesništvo upora (1941–1945), Prva knjiga – Partizanske; Druga knjiga – Partizanske (Novo mesto, 1987, 1995) in Četrta knjiga – Zaporniške in taboriščne, izgnanske, iz tujih enot (Novo mesto, 1997), 602 (dalje: Paternu, Slovensko pesništvo upora). 2 Miklavž Komelj, Kako misliti partizansko umetnost? (Ljubljana, 2009), 13 (dalje: Komelj, Kako misliti). 3 Komelj, Kako misliti, 13.

204 S tudia H istorica S lovenica

funkcije, ki jo je pesem imela v drugi svetovni vojni, vstopila tudi v umetno- stni prostor. Zato je poleg literarnega pomemben tudi folkloristični pristop in sicer z vprašanjem, kako razširjeno je bilo palimpsestno ponatiskovanje novega besedila na staro z enako melodijo.4 Najbolj pa je pomembno dejstvo, da je ljudska pesem z novim besedilom tematizirala dogajanje hudega vojnega časa, posamezne dogodke in splošno razpoloženje udeležencev v vojni, hkrati s izrazito težnjo po svobodi, ki pa je bila instrumentalizirana, navezana je bila na "družbenotransformativni potencial same umetnosti".5 Komelj nadalje raz- mišlja o pojmu ljudskosti in o tendencah nove ljudske ustvarjalnosti med drugo svetovno vojno ter navaja "novo borbeno narodno pesem", o kateri govori leta 1941 besedilo, objavljeno v Slovenskem poročevalcu.6 To je že instrumentalizacija ljudske pesmi, ki je načrtno izbrana, prav zaradi kanoničnosti in prepoznavnosti, je skoraj programska zahteva po ustvarjanju nove ljudske pesmi. Ali lahko o tem sploh govorimo? Ne, menim, da lahko govorimo le o transformaciji ljudskih pesmi (o mutacijah, ki zahtevajo prilagajanje vedno novim okvirom razmišljanja in kontekstom7) in o ponarodelih izvirnih partizanskih pesmih. Žal pa so predstave o ljudski pesmi tudi med udeleženci NOB zelo površne, posplošene in celo med intelektualci je videti, da o značilnosti ljudske pesmi nimajo znanja, le romantično predstavo iz 19. stoletja.8 Ljudska pesem je postala torej predloga ne samo za novo vsebino pesmi, ampak je postala umetno- stno sredstvo9 za transformacijo družbenega položaja naroda in posameznika ter "umetnostna posoda" za izražanje odpora proti zavojevalcem in fašizmu. Ta

4 Marjetka Golež Kaučič, Ljudsko in umetno – dva obraza ustvarjalnosti (Ljubljana, 2003), 18. 5 Komelj meni, da je partizanski boj transformiral kulturno polje, kar verjetno drži, saj je ves korpus pesmi, ki so uporabile ljudsko pesem kot predlogo, bil prežet z bojem in partizanstvom. (Komelj, Kako misliti, 138). 6 Komelj, Kako misliti, 451−473. 7 Kardelj naj bi na prireditvi v Moskvi, kjer naj bi predstavniki različnih narodnosti peli svoje revolucionarne pesmi, ki jih Slovenci niso imeli, imeli pa so ljudske pesmi, izbral kitico ljubezenske pesmi, ki so jo peli fantje, ko so šli vasovat k dekletom, še prej pa so morali dokazati, da so znali peti ter se zbrali pod vaško lipo, (fantovsko vasovalsko) Pa na vas, pa na vas svoj ljubci v vas, ki so jo peli v "herojskem ritmu" − kakšen ritem je to, ni povsem jasno. Ta pesem je očitno zvenela borbeno, zato je po Kardeljevih besedah požela veliko odobravanje. (Janez Vipotnik, Edvard Kardelj v besedi in sliki (Ljubljana, 1980), 8). Slednja bi lahko bila kontaminacija Jenkove pesmi Zadnji večer s kitico ljubezenske pesmi, ki pa se lahko seli iz pesmi v pesem in jo imenujemo potujoča kitica. (Prim. Š 1475−1483 = Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I-IV (Ljubljana, 1895−1898), glej Slovenske narodne pesmi II (Ljubljana 1900−1903), str. 220−222, Š in številka sta oznaki za tip pesmi). 8 Zanimivo je, da je pisateljica Vida Brest v času druge svetovne vojne poslušala nepismeno zgrbljeno kmečko ženico, ki je prepevala svojo pesem o ubitem partizanu na melodijo stare cerkvene pesmi. (Vida Brest, "Ljudje in pesem", Obzornik. Časopis za ljudsko prosveto VI (1951), št. 3, 160). 9 Mile Klopčič je leta 1944 napisal, da je "Lepota slovenske narodne pesmi ni mimobežna navidezna lepota operetnih šlagerjev, njena lepota je večna. Trdno sem prepričan, da bo naša nova umetna glasba črpala svoje novosti tudi iz narodne pesmi, ki je v tem pogledu še nedotaknjena. Zaradi tega ne zanemarjajmo svoje narodne pesmi, na svojih prireditvah ji dokažimo/dajmo častno mesto. Res je malo narodnih pesmi, ki so po vsebini borbene, a nikar ne pozabimo, da je že lepota sama borbena, revolucionarna. (Mile Klopčič, "Za našo pesem." Ljudska pravica, 1. maj 1944, 7).

205 M. Golež Kaučič: Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip ...

posoda in njena vsebina sta bili večini Slovencem znana,10 zato je do njih pri- šla po zelo neposredni poti. Po mnenju Paternuja je širši pomen tega pesništva "zgodovinsko političen", saj je pesništvo segalo od Benečije pa tja do Porabja,11 kar morda kaže tudi na to, da brez ljudske pesmi kot osnove, ne bi bilo take širitve, zato je morda prav ljudsko ustvarjanje osrednji kulturni temelj tistega časa. Še posebno pomembna je ugotovitev, da se je večina teh pesmi pela,12 kar pomeni, da se je ohranila temeljna prvina ljudske pesmi, ne glede na to, da se je besedilo spremenilo. Petje je imelo ob kulturni tudi psihološko, sociološko in propagandno funkcijo. Pela se je na mitingih, kjer so se zbirali udeleženci vojne.13 Na način intertekstualnosti so avtorji prevzemali začetke ljudske pesmi, posamezne formule, naslove, citate: Oblaki so rudeči, Slišala sem ptičko pet, Moj fantič je na Trolsko vandral; Stoji, stoji tam beli grad, Pobič sem star šele osemnajst let idr. Če pogledamo pesem Tam na Pugled gori14 (znana je tudi kot Tam v črni gori, Tam na Karpatski gori ali Tam na laški gori, sodi pa v tip pesmi Prošnja

10 Tudi anonimnost kot prvina ljudske pesmi se je združila z večinoma anonimno ustvarjalnostjo meta- tekstov v času druge svetovne vojne. 11 Paternu, Slovensko pesništvo upora, 4. knjiga, 607. 12 Mile Klopčič je leta 1944 celo zapisal, da naj bi nova doba rodila novo glasbo, ki naj bi temeljila na ljudski pesmi, verjetno kot njeno poustvarjanje in transformiranje z uporabo nekaterih prvin. Mile Klopčič, "Za našo pesem. Iz mojih zapiskov", Ljudska pravica, 1. maj 1944. 13 Marija Stanonik, Poezija konteksta I. (Ljubljana, 1993), 911−919. Prim. še Ciril Cvetko, Pesem v slovenski partizanski glasbi (Ljubljana, 1975), 7, kjer pravi, da so med pesmimi, nastalimi takrat, tudi "stare slovenske ljudske pesmi, ki so jim največkrat neznani avtorji dali novo, partizansko snov, sem spada npr. pesem Stoji v gori partizan". 14 V knjigi Borisa Paternuja, Slovensko pesništvo upora, 1. knjiga, Partizanske je na strani 239 objavljena varianta Tam na Pugled gori in ob tem zapis, da naj bi pesem bila priredba slovaške hajduške pesmi Na vysokych horah jasny ohnik hori. Vendar pa to ni verjetno, saj so prve pesmi V tej črni gori bile zapisane že v prvi in v drugi polovici 19. stoletja, in sicer pripovedne pesmi Bolni junak (Š 257−260 = Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I (Ljubljana, 1895−1898), 309−313), kar pomeni, da vpliva še ni moglo biti. Prim. še pesem tip Prošnja umirajočega junaka (SLP I/19 = Zmaga Kumer et al. Slovenske ljudske pesmi I (Ljubljana, 1970), 100−119 (dalje: Kumer et al. Slovenske ljudske pesmi I)). Slovaška balada ali bolje ponarodela pesem, ker poznamo avtorja, ki je bil Jan Kollar, 1835, je sicer podobna slovenski, a gre morda le za skupni slovanski substrat snovi. (http://www.sulinet.hu/oroksegtar/data/ magyarorszagi_nemzetisegek/szlovakok/szekesfehervar/narodnie_spievanky_2/pages/002_XII_ balady_romance_rozpravky.htm (pristop 12. novembra 2015). Na vysokých horách ... Na vysokých horách jasný ohník horí. Ktože pri ňom sedí? Dvanásti zbojníci a trinásty starý, všecek dorúbaný. Tovariši moji, tú moju šabličku na dvoje rozlomte a s tým tenším koncom hlávku mi odtnite a s tým hrubším koncom jamku mi vykopte!

206 S tudia H istorica S lovenica

Pesem Bolni junak16 kot predloga (prototekst) iz leta 1909 (Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, signatura OSNP 9337/1, 2)

umirajočega junaka15) je po mnenju Hrovatina nastala takole: 16

Starodavne variante te pesmi so zapisali že v prejšnjem stoletju Stanko Vraz in številni drugi zapisovalci. Razne variante ustreznih melodij sta objavila Fran Kuhač in Ludvik Kuba. V času prve svetovne vojne so nastale nove variante med našimi vojaki na frontah ob Soči, v Karpatih in drugod. Številne nove variante so nastale tudi med NOB. Skladatelju Janezu Kuharju jo je zapel leta 1943 tovariš Janez Perovšek-Pelko, komisar Levstikove brigade, znan kot dober pevec.17

Zelo znan je začetek: "Tam na Pugled gori, tam so težki boji. / Mimo pa koraka četa partizanov." Ta pesem naj bi bila povezana z zimskim taboriščem na Pugledu pri Lipoglavu nad Ljubljano, kjer naj bi nastala 9. februarja 1942. V

15 Pesem naj bi starejši izvor imela le v Prekmurju in Beli krajini, znana pa je tudi iz hrvaškega kajkavske- ga ozemlja. (Prim. Kumer et al., Slovenske ljudske pesmi I, 118). 16 Prim. še Marjetka Golež Kaučič, Marija Klobčar, Drago Kunej, Mirko Ramovš, Marjeta Pisk, Urša Šivic. Regiment po cesti gre (Ljubljana, 2007), št. 25. 17 Radoslav Hrovatin, "Slovenska partizanska pesem v znanosti", v: Zbornik radova Etnografskog instituta (Beograd, 1960), 435 (dalje: Hrovatin, "Slovenska partizanska pesem v znanosti").

207 M. Golež Kaučič: Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip ...

objavljeni priredbi besedila (Ludvik Kukavica) v knjigi Vstanite sužnji,18 pa se pesem konča z vzklikom dekleta, ki poziva k svobodi. To pa prinaša že tematizacijo svobode, ki ni del izvirne vsebine, kar pomeni, da je bila pesem aktu- alizirana prav za propagandne namene. Proces medbesedilnosti je bil navzoč pri transformaciji te pesmi zaradi različnih dogodkov v zgodovini, tako je že znano matrico napolnila nova vsebina, kolektivni spomin pa je začel delovati, ne glede na različna časovna in zgodovinska obdobja.

Tam na Pugled gori kot pologa (metatekst)

Tam na Pugled gori, tam so hudi boji. Mimo pa koraka četa partizanov. Vsi so čvrsti, zdravi, samo eden ranjen. Ranjen milo prosi: "Skopljite mi jamo! Puško na globoko, sabljo na široko. Vanjo položite mojo zvesto puško. naj se puška joče, če se dekle noče." Dekle bi jokalo, če bi s'rota znalo. puška zaropoče, dekle pa zajoče: "Vstani, ljubi, dragi, svobode žar se drami!"

Tudi pesem Pobič sem star šele osemnajst let (nastala je v 19. stoletju, ko vojaška služba ni bila več dosmrtna, vendar pa je zaradi vojn s Francozi in v severni Italiji odhod k vojakom pomenil odhod v vojno, varianta Kumej sem fantič star sedemnajst let, z nadaljevanjem "Napoljon me hoče k soldatom imet" pa je odsev iz časa Napoleonovih vojsk, morda iz Ilirskih provinc) je besedilno in melodično transformirana, zato je ljudska pesem predloga, partizanska pa pologa ali metatekst, ki kaže na to, da je prva kitica delno transformirani citat ljudske pesmi, druga in tretja kitica pa sta popolnoma spremenjeni. Hrovatin meni: "Melodija te variante je nova stilizacija tradicionalnega načina petja po spominu v značilnem ritmu severnoiztočne Slovenije."19 Svoboda kot temeljni

18 Vstanite sužnji, ur. Milan Apih, Rafael Ajlec, Radovan Gobec, Radoslav Hrovatin (Ljubljana, 1976), 342; Prim. še Naša partizanska pesem, ur. Radovan Gobec (Ljubljana, 1980), 22−23 (dalje: Gobec, Naša partizanska pesem). Glasbena priredba te pesmi je delo Janeza Kuharja. 19 Hrovatin, "Slovenska partizanska pesem v znanosti", 436. Partizanska priredba po slov. narodni. Melodijo priredil Radovan Gobec; prim. še Gobec, Naša partizanska pesem, 31. V tej pesmarici je objavljenih kar 16 prirejenih ljudskih pesmi, nato so objavljene pesmi drugih jugoslovanskih narodov, ruske revolucionarne pesmi, pesmi drugih narodov, slovenske izvirne partizanske pesmi in dodane pesmi. Pesmarica je opremljena z opombami, ki pojasnjujejo izvor pesmi in nastanek, s spremno besedo dr. Radoslava Hrovatina, ki je zapisal, "da so borci preoblikovali stara besedila z novo partizansko tematiko ali pa so napevom podložili nova besedila v tako imenovanih "kontrafakturah". Nastale so zanimive spojitve, preoblikovane posvojitve in številne nove variante". (Prav tam, 11).

208 S tudia H istorica S lovenica

cilj partizanskega delovanja je tematiziran v zadnjem verzu pesmi: "/…/ da delavec, kmet, slovenski ves svet / iz težkih verig bo otet".20

Predloga (prototekst) Pologa (metatekst)

Pobič sem star šele osemnajst let, Pobič sem star šele osemnajst let, cesar me hoče k soldatom imet. Hitler me hoče k soldatom imet, Kako bom soldat kako bom soldat, sem pobič premlad, k sem fantič premlad, ne morem še puške držat. ne morem še puške držat.

Hitler ne vpraša, si star al si mlad, goni soldate v krvavi prepad, za tuji profit on mora morit in kri svojo lastno prelit.

Ne bom krvavel za gosposki profit, za delovno ljudstvo bom šel se borit, da delavec, kmet, slovenski ves svet iz težkih verig bo otet.19

Pesem Moj fantič je na Trolsko vandral je dobesedno prekrita z novim besedilom, pred nami je palimpsest, ohranila se je ljudska melodija. Besedilo je napisal Mitja Ribičič leta 1942/43 nad Kamnikom in se je nato pela po mitingih. Ljudska ljubezenska pripovedna pesem, ki sodi v tip Zapuščena uroči nezveste- ga – C je postala ostra propagandna pesem, ki je celo pozivala k smrti izdajalcev in fašistov.21: 1. kit.: "Moj fantič je na Rusko rajžal / proti volji naroda."; 4. kit.: "Za partizane so zdravila, / za izdajalce jih pa ni."; 7. kit.: Za partizane je svoboda, / za fašiste je pa smrt."22 Ob primerjavi z ljudsko je prototekstni vzorec naslednji: 1. kit.: "Moj fantič je na Trolsko vandraw / al zdaj pa tam bolan leži." 4. kit.: "Al za bolezen so zdravila, / al za lubezen jih pa ni."23 Refleksija svobode je eksplicitna, ne povezuje pa se s pomenom ljudske pesmi, ga popolnoma spreminja, ohra-

20 "Besedilo je partizanska varianta slovenske ljudske pesmi, ki jo je priredil neznan avtor nekje na Štajerskem. Objavljena je v Partizanskih pesmih (brez navedbe izdaja- telja in kraja, 1943), str. 31. Pela se je po ljudskem napevu, priredil jo je R. Gobec. Izvirni tipkopis besedila hrani IZDG, 696 II 2. SM 743, 743a, 743b; Ks 182." (Paternu, Slovensko pesništvo upora, 1. knjiga, 59). 21 Paternu, Slovensko pesništvo upora, 2. knjiga, 25. 22 "Besedilo je nastalo v zimi 1942/43 nad Kamnikom po ljudski Moj fantič je na T'rolsko vandral. Peli so ga na mitingih v "Moravški republiki". Rokopisni zapis v knjižici pesmi hrani avtorjeva žena." Glej str. SM 490. (Prav tam, 25). 23 SLP I/63/17 = Kumer et al. Slovenske ljudske pesmi I, 25.

209 M. Golež Kaučič: Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip ...

nja pa formalno strukturo. Transformacija vsebine s poudarjanjem svobode kot rezultata borbe proti nacizmu in hkrati proti zatiranju s strani kapitala, je torej razsežnost svobode, ki enega tirana (cesarja) nadomešča s Hitlerjem in kapitalisti. Tako bi se lahko strinjali s Komeljem, da je kreativnost tega časa "svojo svobodo neločljivo povezala z osvoboditvijo in osvobodilnim gibanjem".24 Značilna je tudi zgodovinska pripovedna pesem Beligrad, ki transformira pesem Lavdon zavzame Bograd/A: 1. kit. "Stoji, stoji tam Beligrad, / začel se splo- šni je napad, / za gradom teče rdeča kri, / da b' gnala mlinske kamne tri.", 2. kit. "Tam rdeča vojska se bori / in hrabri partizani ob nji; / on hoče imeti Beligrad / in švabsko vojsko pokončat." Besedilo je nastalo oktobra 1944 na Gorenjskem, kmalu po osvoboditvi Beograda. Objavljeno je bilo v Partizanskem totem listu, 10. 10. 1944, l. 1, št. 3, str. 7. Napisal ga je Janez Perovšek-Pelko.25 Zadnja kitica tematizira svobodo, kjer je poudarjena politična usmerjenost zmagovalca: "Ves Beligrad vesel kriči: / Rdeča vojska naj živi! / Živi naj hrabri partizan! / Živi naj naše zmage dan!" Pesem Beligrad se tudi vsebinsko naslanja na ljudsko pesem, gre prav tako za boj med dvema sovražnikoma, le čas in sovražnika sta druga. Ustvarjalec je na koncu dodal politično in propagandno kitico.

Lavdon zavzame Beograd – A Beligrad (pologa/metatekst) − (predloga/prototekst), zapisal Janez Perovšek-Pelko, 1944, objava neznanec pred 1832, objava M. Aha- Partizanski toti list, 10. 10. 1944 cel, Pesem po Koroškim ino Štajer- skim znane (1833), SLP I/14

Oj stojaj, stojaj Beligrad! Stoji, stoji tam Beligrad, Za gradam teče rdeča kri, začel se splošni je napad, za gradam teče rdeča kri, za gradom teče rdeča kri, de b gnala mlinske kamne tri. da b' gnala mlinske kamne tri.

Tam Lavdon vojvoda stoji, Tam rdeča vojska se bori krvavi meč v rokah drži. in hrabri partizan ob nji; On hoče meti Beligrad on hoče imeti Beligrad in turško vojsko dokončat. in švabsko vojsko pokončat.

24 Komelj, Kako misliti partizansko umetnost, 31. 25 Paternu, Slovensko pesništvo upora, 2. knjiga, 76.

210 S tudia H istorica S lovenica

Ošaben Turk se mu smeji Ošabno Švaba se smeji in Lavdonu tok govori: in partizanom govori: "Si prišel mene ti čestit, "Če hočeš ti na mehkem spat, al prišel zajce si lovit?" potem le pridi v Beligrad!"

" Ne pridem jez zajce lovit, al prišel tebe sem čestit: s svinčanim kuglam te škropil in s črnim pulfram bom kadil."

Cesarske pukše pokajo, Topovi ruski pokajo, se turške gospe jokajo, se švabske gospe jokajo. cesarski bombe mečejo, Že Srbi bombe mečejo, se Turki z grada vlečejo. se Švabi z grada vlečejo!

Glej, tok mogočen Lavdon je, Za njih ni več rešitve čas, premagal vse sovražnike vse je oklenil ruski pas! in dokler Beligrad stoji Noben'ga mosta čez vodo, naj slavo Lavdonu slovi! noben'ga čolna nad vodo!

A partizan se jim smeji, takole Švabom govori: Al' skočite v Donavo ali vam vzamem jaz glavo.

Ne eden Švaba ni ušel, nad njim je sodni dan prišel! "Le nosi voda švabsko kri in v Črno morje jo izlij!"

Ves Beligrad vesel kriči: "Rdeča vojska naj živi! Živi naj hrabri partizan! Živi naj naše zmage dan!"

Kar nekaj je tudi aluzij na ljudske pesmi in pripovedi o Kralju Matjažu,26 kjer pesnik Karel Destovnik Kajuh zanika obstoj ljudskega junaka in ga nadomesti z

26 Paternu, Slovensko pesništvo upora, 2. knjiga, 313.

211 M. Golež Kaučič: Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip ...

"našim človekom", ki se bo zbudil in vzravnal svoj tilnik in meni, da mitološke- ga junaka lahko nadomesti le celotni narod: "Matjaž sem jaz, / Matjaž si ti, / smo mi in ste vi vsi, / kar nas malih je, zatiranih ljudi."27 Podobno pesem je leta 1944 napisal Tone Seliškar,28 in sicer z naslovom Kralj Matjaž in Alenčica, ki alegorič- no nadomešča Kralja Matjaža s Titom in Alenčico s Svobodo.29 Kralja Matjaža je transformiral tudi avtor istoimenske pesmi Vinko Žitnik, objavljeni v reviji Slovensko domobranstvo (14. 12. 1944), kjer pa je Kralj Matjaž mitološki junak z vojsko, ki se je prebudila. Ta vojska je verjetno domobranska vojska, ki pa se bo borila do zmage, nato pa naj bi Kralj Matjaž30 ponovno utonil v sen. V vrsti ljubezenskih ljudskih pesmi so ustvarjalci vojnega časa s pomočjo medbesedilnega postopka jemanja odnosnic iz ljudskega, tematizirali svobodo kot temeljni rezultat boja. S prvim verzom nakažejo, od kod je odnosnica, nato pa sledi vsebinska transformacija, pri kateri je nato ljubezenski motiv nadome- stil motiv svobode .

Dekle na vrtu rože nabira, misli na fanta, ki za svobodo umira; svoboda, svoboda zlata, svoboda naša, kmalu boš tu.

Dekle je rožce v kito povila, z njimi rdečo zastavo ovila; svoboda, svoboda zlata, svoboda naša, kmalu boš tu.

Dekle, če moreš iti v pregnanstvo, vedi, da sužnost je za slovanstvo. Svoboda, svoboda zlata, svoboda naša, kmalu boš tu.31

Podoben princip je v pesmi Sem deklica mlada vesela,32 ki je žanrsko kla-

27 Prim. Karel Destovnik Kajuh, Zbrano delo (Ljubljana, 1978), 440−441. 10. februarja 1942 je bilo Kajuhovo besedilo brez avtorjevega imena objavljeno v Slovenskem Poročevalcu, I. II/14, 13. 4. 1942, 3. 28 O literarnem ustvarjanju v tem obdobju glej članek Jožice Čeh "Literarne podobe poti v svobodo v taboriščni prozi Milene Mohorič in Branke Jurca", Studia Historica Slovenica 16 (2016), št. 1. 29 Besedilo je nastalo 3. julija v Zavrhu. Prva objava je bila v Mladem rodu, št. 9, 15. 10. 1944, 14. 30 Tudi Kocbek je transformiral pesem Kralj Matjaž, a še bolj impresiven je njegov metateks ljudske pesmi Tam za turškim gričem. Izhajajoč iz ljudske pesmi je Kocbek ustvaril metafizični kaos v transformaciji te pesmi. Kocbekova pesem je bila zasnovana v letih 1942 in 1943 ter dokončno oblikovana šele po drugi svetovni vojni in objavljena v zbirki Groza (Ljubljana,1963), 25−26. 31 Paternu, Slovensko pesništvo upora, 1. knjiga, 39. 32 Paternu, Slovensko pesništvo upora, 1. knjiga, 51.

212 S tudia H istorica S lovenica

sificirana enkrat kot priložnostna, drugič kot domoljubna ali stanovska, a je nedvomno povezana z lokalno domoljubnostjo, če ne celo nacionalno.33

Predloga (prototekst) Pologa (metatekst)

Sem deklica mlada, vesela, Sem deklica mlada, vesela, sem pravo slovensko dekle sem pravo slovensko dekle, kot slavček veselo bi pela, kot slavček veselo bi pela, da b daleč razlegalo se. da b daleč razlegalo se. Tralala, tralala, tralala. Tralala, tralala, tralala.

Zakaj bi veselo ne pela, Zakaj bi veselo ne pela, zakaj bi vesela ne bla? Zakaj bi vesela ne bla? Saj vsak dan krog mojega čela saj vsak dan krog mojega čela, mi sapca prijetna (notranjska) pihlja.33 mi sapca slovenska pihlja.

Zakaj bi veselo ne pela, zakaj bi vesela ne bla, saj zemljica naša slovenska svobodna bo kmalu že vsa.

Zapojmo še hvalo junakom, ki branijo našo zemljó in kujejo zlato svobodo Slovencem z lastno krvjo …

Podoben transformativni postopek je še v pesmi Moj fantič je prijezdil,34 kjer je 1. kitica skoraj nespremenjena, nato pa so dodane transformirane kitice, in sicer: 4. kitica: "In naš ubogi narod, / pomaga zdaj si sam, / v borbo za svobodo / me kliče partizan." Ohranjala se je v peti obliki, saj je bil ob rokopisu pesmi tudi melodija, ki jo je zložil (verjetno po ljudski, Franc Šušteršič, s psevdonimom Franc Šubert in je triglasna).

33 Primerjaj pesmi: OSNP 1411, 1544, 3059, 5906 in GNI M 21.115, GNI M 26. 165 (OSNP pomeni oznako rokopisne zbirke Odbora za nabiranje narodnih pesmi med 1904−1913; GNI M in številka pa pomeni oznako zvočnega posnetka z zaporedno številko. 34 Paternu, Slovensko pesništvo upora, 1. knjiga, 35.

213 M. Golež Kaučič: Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip ...

Posebno mesto je v tem času imela tudi parodija,35 saj se je moral v teh časih oglasiti tudi smeh, da so ljudje malo pozabili na vso grozo vojne. Ena od teh je transformacija šaljive pripovedne pesmi Usmrtitev na vislicah ali Dva nesrečna Italijana: "Dva nesrečna Italjana / iz Kalabrije doma / bla v kasarno sta pelja- na / sred ljubljanskega polja."36 Tako v slovenskem ljudskem izročilu poznamo tudi nekaj parodij na Hitlerja in Mussolinija, imenovanega Duče. Po pričevanju informatorke se je pesem pela na partizanskih mitingih, npr. pesem Hitler pa Duče: 1. kit.: "Ko je Adolf Hitler / še napise pleskaw, / često ga je majster / po prazni glavi treskaw: / Dolfi, Dolfi, s tabo ne bo nič, / z vojno, z vojno vzew te bo hudič!"; 2. kit.: "U Abesinjo Duče vozu je kanone, / so Engleži u Suezu spravljali milijone. / Duče, Duče z Afrike si šew, / Duče, Duče sreče nisi mew."37 Posmeh Nemcem pa je predstavljen v transformaciji ljudske pesmi s temo strahu pred cigani:

Predloga (prototekst) Metatekst (metatekst)

Bežimo, tecimo, cigani gredo, Bežimo, tecimo, Angleži gredo! v rjavih bisagah otroke neso. Bežimo, tecimo, Sovjeti gredo! Le urno, le urno, da pozno ne bo. Sicer te zaloti in vzame s seboj. Referen: la la la la la la la la Če se ne umivaš, cigana se boj! V tankih ogromnih zdaj smrt nam neso! Bež baba, bež baba, cigani gredo! − Nikjer ni več rajha, oh kam naj gremo?! Zakaj bi bežala, k mi špeha neso. – Najbolje storiva, če greva v nebo. Zakaj bi bežala, k mi špeha neso.38

35 Primerjaj klasifikacijo Marije Stanonik, v knjigi Literarjenje, kronopisje in rokopisje v teoriji in praksi (Ljubljana, 2011), 40 (dalje: Stanonik, Literarjenje), ki namesto parodije uporablja satiro kot vrsto lir- skega nagovora, kar je verjetno problematično, saj v folkloristični klasifikaciji ne uporabljamo lirsko in epsko ter uvrščamo partizansko pesništvo kot samostojni žanr. Prim. še Komelj, Misliti partizansko umetnost, 208. 36 Paternu, Slovensko pesništvo upora, 1. knjiga, 214. 37 Glej transkripcijo GNI M 26.326 v Marjetka Golež Kaučič, Fantje se zbirajo. Vojna in vojaki v slovenski ljudski pesmi (Ljubljana, 2013), 55. Tudi v škotskem ljudskem izročilu najdemo podobno parodijo, pesem z naslovom Potrkal sem na vrata (I knocked at the Door): "I knocked at the Door, / I asked for some bread, / The lady says. 'Boom, boom', / The baker is dead. Refren: Hallelujah, boom boom, / Hallelujah, boom again, / Hallelujah, boom boom / And we'll boom Hitler's men. (Thomas McKean, Jim Hunter, Rum Scum Scoosh: Song and Stories of an Abeerden, Childhood (Aberdeen 2006), št. 13; zbirka pevca Stanleya Robertsona, Elphinstone Institute Archives, EI 2004.005, št. traku 82, posnel Ian Russell, 2005). Pesem aludira na pomanjkanje kruha med drugo svetovno vojno in tematizira željo po uničenju Hitlerjeve vojske. 38 Naša pesem (Celovec 1962), 1.

214 S tudia H istorica S lovenica

Karikaturna ilustracija z besedilom neznanega avtorja (Partizanski toti list, leto I., I., št. 3, 10. 10. 1944, str. 8. Pm. 90. Objava v knjigi: Boris Paternu (s sodelovanjem Marije Stanonik in Irene Novak Popov), Slovensko pesništvo upora (1941−1945), Prva knjiga, Partizanske (Ljubljana 1987), 122)

Pesmi druge strani

O tem, kaj so peli domobranski vojaki, ni veliko znanega, raziskave so bile le pri- ložnostne, objav pa skoraj ni bilo.39 Politična situacija v Sloveniji seveda takim raziskavam ni bila naklonjena, spomin na petje ljudskih vojaških pesmi ter na ustvarjanje umetnih s tematiko domobranstva pa se je ohranil do današnjih dni. Terensko raziskovanje v juniju 2006 je pokazalo, da se takratni udeleženci še spominjajo pesmi, kot so Moja domovina, ki so jo peli enoglasno (zložil Alojzij Mav), Mi legionarji, Za dom v boj in druge, ki so objavljene v knjižici iz leta 1995 z naslovom Slovenski domobranec (Pesmi slovenskih domobrancev), ur. Ciril

39 Danes nekatere domobranske pesmi lahko najdemo na svetovnem spletu (npr. Youtube).

215 M. Golež Kaučič: Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip ...

Turk, Založba ZDSPB Tabor, Cleveland. Leta 1944 pa je izšla tudi kaseta Sloven- ske zemlje čuvarji, kjer so zvočni posnetki omenjenih pesmi, komentar iz leta 1989. V Ljubljani sta junija 2006 sodelavca GNI posnela pričevanje udeleženca domobranske vojske, ki je bil dober pevec (ostati je hotel anonimen) in je povedal, kakšen je bil domobranski pevski repertoar. Povedal je, da so peli umetne, zložene prav za ta namen, ter tudi ljudske, večinoma tiste, ki so imele koračni- ški ritem, saj so jih peli ob korakanju na vojaških vajah, med potjo s kasarne oz. spominja se celo, da so bili v šoli v Šiški, kjer so potem zunaj peli. Poleg umetnih so peli tudi slovenske ljudske pesmi, in sicer dve vojaški Regiment po cesti gre in Oj, ta vojaški boben, kjer so namesto "gorenjski fantje", peli "slovenski fantje". Peli so tudi Po jezeru bliz Triglava v drugi koračniški melodiji, v 4/4 taktu in še mnoge druge. Dejal je, da so celo zapeli kakšno partizansko. Spominja se pesmi Moja domovina, ki jo še zdaj pojejo v Kočevskem rogu ali na raznih obletnicah: "Oče, mati, bratje in sestre, / koče steze, trate in steze, / holmi, skale večnega snega: / to je moja domovina!" /; refren: "Zdrava bodi moja lepa domovina, / moja lepa domovina." Vojaške pa so bile Slovenski vojaki, Legionarji domobranci, Mi legionarji: "Mi legionarji, mi domobranci, / mi se borimo za svojo zemljo; / je pila kri pradedov, / je pila znoj očetov; / škropimo jo še mi s srčno krvjo."40 Te pesmi so pendant partizanskim pesmim, kot je npr. pesem Na juriš41 idr., torej spodbujajo upor ali boj za domovino, narod in vero. Kot dokument preteklosti so zelo dragocene, saj nas opozarjajo na dualizem v slovenskem narodu. Domobranci so izdali pesmarico z naslovom Domobranci pojemo, izdali so jo verjetno leta 1944 v Trstu, kjer so zbrane po vsebini različne pesmi, tudi voja- ške. V začetku knjižice je napisan poziv k petju: "Narodna pesem je duša naše domovine. Kdor ljubi domovino, poje narodno pesem v domačem krogu in v vojašnici." V uvodu pa je navedeno, da je v tej zbirki zbranih nekaj najlepših slovenskih narodnih pesmi, tako kot jih pojejo slovenski domobranci v Trstu. V uvodu so zapisali še, da je za našo pesem značilno večglasno petje, kar pomeni, da so natančno poznali najpomembnejšo značilnost slovenskega ljudskega petja. Ljudska pesem je torej bila tudi vez s slovenskim narodom, podobno kot pri partizanih, čeprav so jo ti napolnili s politično bolj korektnim besedilom. Da je bila ta knjižica izdana z namenom okrepiti domoljubna čustva, je popolnoma razvidno tudi iz naslednje trditve, zapisane v uvodu:

Narodna pesem je tista, ki je združevala naše ljudi v najtežjih časih in jih združuje tudi danes, ko preživlja narod čase, ki so izza turških časov najtežji. Danes se je slovenska narodna pesem preselila v domobranske vojašnice, kjer veže in druži

40 Zvočni posnetek iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, GNI DAT 27. 6. 2006, Ljubljana, Gorenjsko. 41 Avtor melodije pesmi je Karol Pahor (1943), besedilo je priredil po tekstu Toneta Seliškarja.

216 S tudia H istorica S lovenica

domobrance iz vseh krajev naše lepe domovine. Pojejo jo v zboru, s spremljavo ali brez nje.42

Od vojaških so v njej Regiment po cesti gre, Oj, ta vojaški boben idr. In tudi druge ljubezenske lirske oz. fantovske pesmi, npr. Al me boš kaj rada imela. Le ilustracije, ki so ob pesmih in prikazujejo fante v domobranskih uniformah, aludirajo na domobransko vojsko. Pri ponatisu je zapisano, da so te pesmi, poleg svojih vojaških, peli na postojankah, ob srečanjih z ljudmi po Dolenjski, Notranjski in Gorenjski in tudi na pohodih ter celo na poti v smrt. Za razliko od partizanskih transformiranih ljudskih pesmi, ki so imele popolnoma druga besedila, so domobranci ohranili ljudske pesmi kot nedotaknjen del svojega repertoarja.43 Je pa bilo nekaj osamljenih poskusov transformacije ljudskih pesmi, objavljenih v reviji Slovensko domobranstvo,44 in sicer 17. 8. 1944/ 1/2, str. 28, npr. dve kitici verjetno transformirane ljubezenske pesmi, ki vsebuje potujoči refren Pa zakaj? Pa zato!, ki se norčuje iz partizanov, je parodična in je naslovljena "prosto po narodni". Kontekstualno je vezana na dogodek z otoka Vis, kjer naj bi pobili komuniste, in naj bi nato partizani iskali zavetje (prestopili v kraljevo vojsko?) pri kralju Petru I. Izrazita instrumentalizacija ljudskega za vzpostavljanje propagande je tematizirala ta dogodek: "Pa zakaj? Pa zato, / ker mu s Titom ni več šlo, / ni verjel mu več nikdo, / in poskusil je tako." Drugače pa so domobranci uporabljali prve verze različnih ljudskih pesmi in jih mon- tažno vključili nad karikature partizanov in njihovega življenja slikarja Jožeta Beràneka, kjer so partizani prikazani kot razcapanci ter v neprijetnih položajih (npr. kraja živali idr.). Pesmi oz. naslovi ali prvi verzi pesmi Pridi Gorenjc, Hej Slovenci, Res lepo je tam na deželi, Mi se imamo radi, Zvedel sem nekaj novega, so pesmi, ki tematizirajo posmehljiv odnos do partizanov.

Odmev iz preteklosti v sedanjosti

Da pa lahko tudi prek pesmi preteklost povežemo s sedanjostjo, lahko ilustrira- mo s pesmijo Kam greš kranjski Janez, o kateri Hrovatin meni, da je:

42 Domobranci pojemo (Ljubljana 1944), 1. 43 Ker je še vedno zelo težko najti primerne sogovornike, ki bi bili pripravljeni o tem delu slovenske zgodovine spregovoriti kaj več, četudi gre le za ugotavljanje pevskega repertoarja, je to prva terenska sondaža, ki naj bi vodila k obsežnejšim raziskavam. 44 Poleg ilustracij domobranskega bojevanja in življenja, tematizaciji ljudskih šeg in materialne ter duhovne kulture je v tej reviji tematiziran tudi odnos do živali, npr. do mul, ki pa so le sredstvo pre- voza in nošnje tovora. Vendar se zdi, da so domobranci pokazali tudi nekaj empatije do teh prezrtih herojev druge svetovne vojne. Prim. članek Branislave Vičar, "Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!" Konj med metaforo in subjektom v glasu partizanov", Studia Historica Slovenica 16 (2016), št. 1.

217 M. Golež Kaučič: Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip ...

/…/ preoblikovana kontrafaktura dalmatinske Marjane, Marjane.45 Iz prvotne sodobne melodije je nastala svojevrstna heterometrična struktura, v kateri se izmenjujeta šesterodobna in sedmerodobna fraza. Pri tem se pa niti enako dolge fraze metrično popolnoma ne krijejo v posameznih delih. Navzlic temu se melodija slovenskemu pevcu čudovito prilega pri korakanju v skladnem simulta- nem polimetričnem sožitju.46

Pesem se je iz umetne prevrstila v ponarodelo, a lahko bi rekli, da je danes že ljudska pesem, saj jo imamo zapisano v kar nekaj variantah.

Besedilo je nastalo junija 1943 v Bosiljevu, zložil ga je Janez Perovšek-Pelko, kjer je nastopila kulturna skupina Karlovškega odreda. Zapela je tudi znano pesem Marjane, Marjane, ki je avtorja spodbudila, da je na ta napev zložil slovensko besedilo. Pesem se je že med vojno tako priljubila, da so ji dodajali nove in nove kitice. GNI hrani zapis iz Mokronoga (dr. Radoslavu Hrovatinu so pesem zapeli oktobra 1951) in posnetek pevca Janeza Goršeta iz Lipovca pri Rakitnici, posnela Zmaga Kumer – GNI M 26.333, T 414/C.47

Besedilo zvočnega zapisa je drugačno kot predloga, gre za umetno pesem, ki je ponarodela, nastajale so variante. V spodnjem zapisu metateksta vidimo, da je v četrti dvovrstičnici kitici eksplicitno poudarjeno slovo od suženjstva, prehod v svobodo, kolektivno svobodo. Janez Gorše se jo je naučil doma in je ni prinesel iz šole.

Predloga (prototekst) Pologa (metatekst)

Janez, kranjski Janez, Janez, kranjski Janez, kam odhajaš danes? Kam odhajaš danes?

Grem v partizane Grem v partizane iz zemlje izdane. med junake zbrane.

Dvignil bom zastavo Dvignil bom zastavo narodno in pravo. rdečo, belo, plavo.

45 Marjane, Marjane je ljudska domoljubna pesem, ki jo je prvi zapisal pesnik Ivo Tijardović in obstaja več različic, tudi partizanska. 46 Hrovatin, "Slovenska partizanska pesem v znanosti", 449. 47 Paternu, Slovensko pesništvo upora, 2. knjiga, 75.

218 S tudia H istorica S lovenica

Zanjo dal življenje Al na njej pa piše, v svoje odrešenje. nismo sužnji više!

V njej bo vsa usoda našega naroda.

A na prvi strani Al na drugi strani: živio partizani! živjo, partizani.

Da je ljudska pesem stalnica v vseh mejnih položajih v zgodovini nekega naroda, priča tudi proces slovenske osamosvojitve, ki se je pričel konec osem- desetih let in dosegel vrhunec leta 1988, ko se je začel proces proti slovenski četverici JBTZ.48 Takrat se je spet oglasila ljudska pesem, in sicer transformirana, prilagojena za današnji čas in v izvedbi Pankrtov (in drugih sodelujočih, npr. Jani Kovačič in drugi), ki so pesem Janez, kranjski Janez (aludirano na Janeza Janšo) ponovno spravili v kulturni obtok. Pesem, ki je bila najbolj znana v časih partizanskega upora, izvajana na vseh javnih manifestacijah, je dobila nove razsežnosti, ko se je zaslišala na Kongresnem trgu v Ljubljani. Postala je simbol novega slovenskega upora.49

Refleksije svobode

Kakšna svoboda je torej reflektirana v pesmi Janez, kranjski Janez. Gre za povezavo med dvema refleksijama in željama po svobodi, prva je iz časov druge svetovne vojne, druga iz časov tik pred osamosvojitvijo. Gre za dve svobodi, za dva koncepta svobode, ki pa sta bila tematizirana z transformacijo ljudskega. Prvi koncept je osvoboditev izpod okupatorja in končanje vojnega stanja (biti prost vojne), drugi je osvoboditev izpod nedemokratične ureditve (biti prost nadvlade drugega) in vzpostavljanje nacionalne suverenosti. V večini analiziranih pesmih se je pokazalo, da so tematizirale individualno

48 JBTZ je oznaka za kratice priimkov aretirane slovenske četverice: Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasić, obtožene izdaje vojaških skrivnosti. 49 Pesem je izvedena v enaki melodiji kot njena predloga, le orkestralni aranžma skladbe je seveda sodoben, besedilno ohranja eno od najbolj splošno znanih variant te pesmi, ki jo nato transformira z dodatkom dveh sodobnih kitic: 1. kit.: "Janez, kranjski Janez, / kam odhajaš danes. " (ponovitev 2X); 2. kit.: "Grem v partizane / med junake zbrane." / (3X); 3. kit.: "Dvignil bom zastavo, / (3X) rdečo, belo, plavo."; 4. kit.: "A na njej pa piše, / (3X) nismo sužnji više. "; 5. kit.: "Janez, kranjski Janez, / ti si z nami danes./ " (2X); 6. kit.: "Ivan, David, Franci, Janez, / vi ste z nami danes./ " (2X). (Glej zgoščenko/CD: Pankrti. Zbrano delo II. (Ljubljana 2006), št. 21).

219 M. Golež Kaučič: Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip ...

in kolektivno svobodo.50 Individualna pa je povezana s kolektivno in kolektivna manj z individualno. Govorimo o svobodi naroda, ki vpliva na svobodo posameznika in na njegovo prostost izpod jarma nadvlade in vojne. Po Aronu je svoboda definirana kot "odsotnost prisile ali omejitve."51 Zato pri njem opazujemo dva pomena koncepta svobode:

Ni malo ljudi, ki v primeru nujnosti izbire med osebno svobodo in svobodo svojega naroda brez obotavljanja prvo žrtvujejo za drugo, in ne bi bilo prav, če bi prezrli razumljive ali celo razumne motive za tako opredelitev. Dokler bodo vojne, bo pripadnost določeni politični enoti enakovredna razlikovanju med prijatelji in sovražniki. Če moram svobodo, ki jo uživam v miru, plačati z dolžnostjo bojevanja proti svojim človeškim, jezikovnim ali nacionalnim bratom v primeru vojne, se lahko pri polni zavesti sprijaznim z izgubo svoje mirnodobne svobode skupaj z brati na dan, ko se vsakdo sooča s smrtjo.52

Ne moremo pa zanikati vseobsegajočega hrepenenja po svobodi, bodisi po osebni ali kolektivni, ki lahko nastopi le s koncem nasilja. Refleksija svobode v preobrazbah ljudskega v partizanskih pesmih je povezana z antifašističnim bojem in spremembo politične ureditve,53 medtem ko ima svoboda ob uporabi ljudskega drugačen pomen pri domobrancih, kjer je povezana z željo po svo- bodnem slovenskem narodu, ki ne bo spreminjal socialne in politične ureditve, temveč povezoval vero, dom in domovino.

Sklep

Aktualizacija ljudskega ustvarjanja med drugo svetovno vojno v partizanskem pesništvu je bila dosežena z njegovo vsebinsko transformacijo, ohranjena je bila melodija kot nosilka prepoznavnosti. Prav poznavanje ljudskih snovi, motivov, vsebin in oblik ljudskih pesmi, njihove ritmičnosti in metričnih shem je omogo- čilo ponoven vzpon ljudske pesmi v času, ko se je branilo nacionalnost in vsto- palo v internacionalnost. Množično ustvarjanje v času druge svetovne vojne bi

50 Po mnenju Hrovatina je vse partizanske pesmi družila skupna ideja boja za svobodo. Sicer je gradila iz različnih prvin preteklosti, a jih je zaradi enotnega cilja pregnetla v soroden značaj. (Slovenska partizanska pesem, 12). A tudi v izvedbah domobranskih pesmi, še posebno v umetnih, je zaznati klic k svobodi, le da je bila drugače ideološko zaznamovana. 51 Raymond Aron, "Liberalna definicija svobode", v: Sodobni liberalizem, ur. Rudi Rizman (Ljubljana, 1992), 107. 52 Prav tam, str. 118. 53 Rastko Močnik, "Partizanska simbolička politika", Zarez (2005): 161–162 (http://www.zarez. hr/161/z_esej.htm)

220 S tudia H istorica S lovenica

lahko imenovali tudi vrnitev k ljudskemu z novimi vsebinami in agitacijo po uporu in svobodi. Kontekst in funkcija pesmi sta se navezovala na novo stanje človekovega bivanja v vojni, kar pomeni, da so se tudi s tema dvema parametro- ma, ki sta značilna za ljudsko pesem, v svojem ustvarjanju zelo povezali. Domo- bransko vračanje k ljudskosti pa je bilo drugačno, niso spreminjali ne vsebin ne melodij, besedilo je ostalo enako, saj so njihova ideološka prepričanja temeljila na ljudski pesmi kot izražanju nacionalnega in je za njih pomenilo nekaj sve- tega in nespremenljivega, zato pa so v tem času nastale nekatere pesmi, ki pa z ljudskim niso imele nobene povezave in so bile popolnoma avtorske tako v besedilih kot v melodijah. V nekaterih primerih, kjer je šlo za posmeh naspro- tnika, ki je domobrancem predstavljalo partizanstvo, pa so posegli tudi po preobrazbi ljudskega ali uporabi ljudskega za satirične namene. Zaradi prepoznavnosti ljudske pesmi, ki je bila shematična v zgodbi in spo- ročilu, imela je vzorčnega kolektivnega junaka, bila je del nacionalnega kolek- tiva, je lahko bila primerna za vsebinsko transformacijo z ideološkimi naboji. Ohranila je formalno strukturo in teksturo – se je lahko pela na ljudsko melodijo. Vse to je omogočilo, da se je medbesedilni princip v pesemskem ustvarjanju druge svetovne vojne uveljavil kot pesniški postopek, ne na postmodernistični način, temveč v prirejanju besedila kot instrumentalizacija folklore, ali uporaba že znanega z novo vsebino. Svoboda v pesmih je prav gotovo odraz želje po ustavitvi nasilja, po tem, da bi utihnilo orožje in naj bi človeško bitje s tem postalo svoboden subjekt prost tega, da nad njim nekdo izvaja tako nasilje nad njegovo osebnostjo ter nad njim kot pripadnikom nekega naroda. Zato se zdi, da je ta želja po svobodi večplastna, vendar v svojem jedru nosi temeljno željo po končanju vojne. Zanimivo pa je, da so refleksije svobode tematizirane v raz- ličnih žanrih transformacij ljudske pesmi od ljubezenske, vojaške, domoljubne do pripovedne.

221 M. Golež Kaučič: Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip ...

Marjetka Golež Kaučič

TRANSFORMATIONS OF FOLKLORE AS AN INTERTEXTUAL PRINCIPLE IN POETIC CREATIVITY OF WORLD WAR TWO AND THE REFLEXION OF FREEDOM

SUMMARY

World War Two did not bypass folk song tradition and in it we can observe duality and the split in the Slovenian re-creator and bearerof the folk song, so typical for the Slovenian nation. On one side we have the composition of partisans and on the other the compositions of the Home Guard. It is the use of folk songs and their transformation that is the typical work of Slovenian creators in a certain period, marked by depletion of values, existential anguish and the search of new ways of communication, they return to the folk tradition in a passive, imitative or active and transformative way. Partisan folk songs were in the period of World War Two primarily a content transformation of older military folk song. The change of content served as a way of strengthening the resistance against the occupying forces, the songs were created on an individual level and were sung at rallies during the war and after it and so some of them became very well-known but not in their original form but only as partisan song. Later they served as a tool of propaganda for the post-war regime, kept alive the memory of the struggle and were a part of the peoples social and political life till independence. The Home Guard made very little use of the transformative procedure yet folk song did make up a substantial part of their repertoire, as it connected them to their home and nation. Of utter importance is the fact that the folk song with its new text made the events of the traumatic war time its central theme and it characterised certain events or the general mood or the participants in the war and at the same time expressed the year- ning for freedom that was instrumentalised. Folk song in its partisan version became a source material not only in the content of the song, but also an artistic means to transform the social situation of the nation, and as an "artistic vessel" or matrix for expressing the resistance against the invaders and fascism. This vessel and its content were known to most Slovenians so it reached them in a very direct way. Partisan poetry reached from the Veneto region all the way to the Porabje region which may suggest that whitout the folk song as its basis there would not be such a spread, so it may well be that it was folk creativity that was the foundation of culture of that time. Of special importance is the realisation that most of this songs were sung which means that the foundati- onal origin of folk song was preserved regardless of how its text changed. Sin-

222 S tudia H istorica S lovenica

ging had besides cultural also psychological, sociological and propagandistic function. Songs were sung at rallies where participants in the war meet. In an intertextual way authors took the beginnings of folk songs, individual formu- las, titles and citations. The transformative nature of folk songs ranges from tales, where heroe from folk tradition is replaced by a partisan hero, to love stories, where the motif of love is replaced with freedom. There are also some attempts at parody, that vary amongst the various participants in the war based on ideological affiliation, partisan poems mock Germans and other representatives of the occupying forces, while poems from the Home Guard mock the Partisans. In contrast to the transformed partisan folk songs, that usually had entirely different texts but preserved the original melodies, songs of the Home Guard usually kept folk songs in their syncretic form as an intact part of their repertoire, although there were some isolated attempts at transforming them into more propagandistic material. They did however create new song with a combative content, just as the partisans did. Folk songs were a regular feature in all important events in the history of the Slovenian nation including during the Slovenian independence, where the transformation of the song Janez, kranjski Janez was given its actualisation. In the song two contents are intertwined, it is a connection between two reflex- ions and yearnings for freedom. The first is from the time of World War Two and the second from the time right before independence. Two different forms and concepts of freedom are expressed and were themed with the transformation of the folklore. The first concept deals with the desire of liberation from the occupying force and an end to the state of war (to be free of war) and the second expresses the desire to be freed from the undemocratic system (to be free from subservience) in to establish national sovereignty. In most of the analysed songs it shows that they made individual and col- lective freedom as their primary theme. The reflexion of freedom in the transformation of folk into partisan song is connected with antifascist struggle and the change of regime, while freedom has, with the use of the folklore a different meaning with the Home Guard, where liberty is intertwined with a Slovenian nation that won’t change its social and political order but will instead content with faith, home and homeland. Reflections of freedom are themed in various genre transformations of folk song ranging from love, military, patriotic and narrative.

223

S tudia H istorica S lovenica

UDK 7(497.4)"1941/1945":599.723.12 1.01 Izvirni znanstveni članek

"Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!" Konj med metaforo in subjektom v glasu partizanov

Branislava Vičar

Dr., izredna profesorica Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Oddelek za slovanske jezike in književnosti Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: [email protected]

Izvleček: Prispevek na teoretskih izhodiščih kritičnih animalističnih študij razkriva načine reprezentacije konja v slovenski partizanski umetnosti. Analiza pokaže na dve komplementarni vlogi konja v partizanski umetnosti: 1) figurativna vloga, s katero je poudarjena ideja upora in revolucije, 2) vloga subjekta, ki konja postavlja v razmerje s partizanom v narodnoosvobodilnem boju. Subjektiviteta konja se vzpostavlja s prepoznavanjem in priznavanjem konjevih čustev, občutenj in doživljanj, vendar pa se konj s tem pripoznanjem nujno še ne konstituira kot avtonomni subjekt. Enakovrednost med partizanom in konjem je vzpostavljena zgolj v primerih, ko sta prikazana kot sotrpina v boju.

Ključne besede: partizanska umetnost, kritične animalistične študije, reprezentacija konja, razmerje partizan/konj, druga svetovna vojna

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 16 (2016), št. 1, str. 225–244, 59 cit., 3 slike Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

225 B. Vičar: "Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!"

Uvod

Živalski imaginarij zavzema relativno širok prostor v literarni krajini. Ortiz Robles1 prepoznava štiri načine reprezentacije živali v literaturi: antropo- morfno (živali prikazujejo človeške atribute ali abstraktne ideje), fantastično (živali so realno neobstoječe, tj. mitološke živali in človeško-živalski hibridi), simbolno (živali figurirajo kot simbolne reprezentacije človeških konceptov ali dejanj) in realno reprezentacijo (živali se pojavljajo kot realna bitja). Raz- lični načini reprezentacije vključujejo tudi različne figurativne funkcije živali v literaturi, vsaka od njih pa vzpostavlja specifično razmerje z referentom (to je z realno živaljo). John Berger v svojem eseju "Why Look at Animals?"2 trdi, da so v industrijskem kapitalizmu živali pričele postopoma izginjati, in s tem ne misli na konkretno, temveč na konceptualno izginjanje in nadomeščanje živali z znaki (besede, vizualne podobe ipd.). Čeprav se znaki vzpostavijo na osnovi povezave z realnimi živalmi, povezava med realno in reprezentirano živaljo, kakor tudi povezava med človekom in živaljo v tem postopku konceptualno izginja, realne živali pa se potiskajo iz referenčnega polja. Baudrillard3 razvršča stopnje reprezentacije med neposredno reprezentacijo in postopno izginjanje referenta: 1) Reprezentacija je odraz oz. verna kopija realnosti. 2) Reprezen- tacija prikriva in denaturira realnost. Znaki in podobe ne razkrivajo realnosti, ampak lahko zgolj kažejo na obstoj nedoločljive realnosti, ki je znak sam po sebi ne zmore zajeti. 3) Reprezentacija prikriva odsotnost realnosti. Znaki se ponujajo kot verna kopija, a so "kopija brez originala". 4) Reprezentacija nima nobene povezave z realnostjo, ampak je lasten simulakrum.4 Čeprav so lahko nekatere reprezentacije povsem nedolžne ali celo pozitivne (Burt5 denimo očita Bergerju, da ne prepoznava pozitivne reprezentacije živali), Arran Stibbe6 opozarja na nevarnosti zdrsa v samoreferenčni simbolni svet. V pričujočem prispevku skušamo razkriti načine reprezentacije konja v (slovenski) partizanski umetnosti in možnosti obstoja konja, ki jih ponuja določena stopnja reprezentacije (tj. zanima nas prikaz različnih stopenj kon- ceptualnega distanciranja od konja kot avtonomne entitete). Prav tako si pri-

1 Mario Ortiz Robles, Literature and Animal Studies (New York, 2016), str. 22−23 (dalje: Ortiz Robles, Literature and Animal Studies). 2 John Berger, About Looking (New York, 1980), str. 3−28. 3 Jean Baudrillard, Simulacra and Simulation (Ann Arbor, 1994), str. 6. 4 Simulakrum po Baudrillardu pomeni obstoj znakov samih po sebi v simuliranem svetu. 5 Jonathan Burt, "John Berger's Why Look at Animals? A Close Reading," Worldviews: Global Religions, Culture, and Ecology 9, št. 2 (2005), str. 203−218. 6 Arran Stibbe, Animals Erased: Discourse, Ecology, and Reconnection with the Natural World (Middletown, 2012), str. 2.

226 S tudia H istorica S lovenica

zadevamo prikazati simbolno razmerje med partizanom in konjem, ki se vzpostavlja z realističnimi upodobitvami (neposredno reprezentacijo) konja. Osre- dinimo se predvsem na besedno umetnost, ki je paradigmatična, vključimo pa tudi posamične primere iz likovne umetnosti. Ker temeljni namen prispevka zahteva obravnavo partizanske umetnosti s principi kritične animalistike, najprej predstavimo razmerje, ki ga lahko vzpostavljajo kritične animalistične študije kot najmlajše področje znotraj kri- tičnih humanističnih znanosti s partizansko umetnostjo kot umetnostjo, ki "je postavil[a] nove koordinate mišljenja umetnosti v povezavi z oblikovanjem nove revolucionarne subjektivnosti".7

Razmerje med partizansko umetnostjo in kritičnimi animalističnimi študijami

Ob sintagmi 'glas partizanov', zapisani v naslovu pričujočega prispevka, se zasta- vlja vprašanje opredelitve partizanske umetnosti v razmerju do partizanskega gibanja. Kot razbiramo iz Komeljeve obsežne in poglobljene študije,8 ni mogo- če potegniti samoumevnega enačaja med partizansko umetnostjo in umetnostjo, ki je nastajala v partizanih. Kidrič je denimo prvo pesem, objavljeno v narodnoosvobodilnem tisku v Sloveniji, Župančičevo Pojte za menoj!, opredelil kot prvo partizansko pesem, čeprav pesnik nikoli ni bil partizan.9 Komelj uporablja termin partizanska umetnost v širšem pomenu, kot ga uporablja Boris Pater- nu za klasifikacijo partizanskih pesmi v antologiji Slovensko pesništvo upora,10 in sicer pojmuje partizansko umetnost kot umetnost, ki se je najintenzivneje povezala s konkretno zgodovinsko situacijo in njenim 'zdaj', in trdi, da poime- novanje partizanska umetnost "ni primerno za klasifikacije v okvirih vnaprej- šnjih predstav o konstituciji umetnostnega polja, saj se, takoj ko ga uporabimo, začnejo zastavljati vprašanja in pomisleki".11 Nezmožnost, da bi partizansko umetnost opredelili kot umetnost avtorjev, ki so bili partizani, Komelj12 ute- meljuje z dveh vidikov. Prvič, v trenutku, ko se je umetnost rekonceptualizirala

7 Miklavž Komelj, Kako misliti partizansko umetnost? (Ljubljana, 2009), str. 7 (dalje: Komelj, Kako misliti partizansko umetnost?). 8 Komelj, Kako misliti partizansko umetnost? 9 Prav tam, str. 136. 10 Boris Paternu, Slovensko pesništvo upora 1941−1945 (Novo mesto−Ljubljana, 1997). 11 Komelj, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 142. O transformacijah starejših ljudskih vojaških pesmi v partizanskih pesmih prim. razpravo Marjetke Golež Kaučič Transformacije ljudskega kot intertekstualni princip v pesemskem ustvarjanju druge svetovne vojne in refleksije svobode, objavljeno v tej številki revije. 12 Komelj, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 136−142.

227 B. Vičar: "Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!"

v odnosu do konteksta, v katerem je nastajala, je prišlo tudi do ločnice med umetniškim delom in individualnostjo tvorca (tj. problematizirati sta se priče- li instituciji avtorstva in intelektualne lastnine). Drugič, partizanska umetnost je bila hkrati 'več' in 'manj' kot umetnost, ki je nastajala v partizanih. Partizan- ski boj je v Sloveniji preobrazil celotno kulturno polje, zato umetnost, ki se je povezala s partizanskim bojem in postala simbolno orožje v tem boju, kakor tudi simbolna vrednota, ni bila samo umetnost, ki je nastajala v partizanskih enotah in na partizanskih osvobojenih ozemljih.13 Po drugi strani pa ni bilo vse- lej samoumevno, da je bilo ustvarjanje umetnikov partizanov res umetnost oz. da je bila njihova umetnost res partizanska. Velikega dela zaledne produkcije tudi ni mogoče nedvoumno razmejiti. Kajuhove, Borove in Župančičeve pesmi, napisane v zaledju, "so nastale prav v zavesti, da v odnosu do partizanskega boja zaledje ni zaledje, da ni pozicije, ki bi smela biti zaledna".14 Da bi pojasnili povezavo med partizansko umetnostjo in kritičnimi anima- lisitičnimi študijami, moramo najprej razjasniti normativni okvir tega interdi- sciplinarnega področja in razumevanje koncepta 'kritičnega' v njem. Kritične animalistične študije se od širšega polja animalističnih študij razlikujejo po svoji neposredni usmerjenosti na vlogo in umeščenost živali v družbi ter normativni zavezi odprave izkoriščanja živali.15 Prevladujoče animalistične študije predstavljajo opisne obravnave različnih oblik pojavitev živali v diskurzu: živali obrav- navajo kot temo, motiv, simbol, metaforo ali zgodovinsko abstrakcijo, a brez kritične refleksije. Ker ne preizprašujejo živalske podrejenosti, niso animalistič- ne v kritičnem smislu. Koncept 'kritičnega' v animalističnih študijah je razu- mljen v smislu vključitve vidikov politične ekonomije, subjektivitete, holistič- nega razumevanja podobnosti zatiralnih praks, aktivizma in abolicionizma.16 Kritične animalistične študije razširjajo zavezo abolicije sistemov prevlade, diskriminacije, moči in nadzora na živalsko sfero.17 Utemeljene so na razumeva- nju medsebojne povezanosti vseh oblik diskriminacije in neenakosti; zatiranje živali je neposredno povezano z drugimi zatiralnimi praksami, saj se uresničuje z istimi mehanizmi vzpostavljanja binarnega nasprotja. Analitik postmoderniz-

13 Komelj navaja, da je že v Klopčičevo antologijo Pesmi naših borcev, ki je izšla leta 1944, vključen tudi primer taboriščne poezije. (Komelj, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 138.) O taboriščni prozi prim. razpravo Jožice Čeh Steger Literarne podobe poti v svobodo v taboriščni prozi Milene Mohorič in Branke Jurca, objavljeno v tej številki revije. 14 Komelj, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 141−142. 15 Nik Taylor in Richard Twine, The Rise of Critical Animal Studies. From Margins to the Center (New York, 2013), str. 1−2 (dalje: Taylor in Twine, The Rise of Critical Animal Studies, str. 3.). 16 Steven Best idr., "Introducing Critical Animal Studies," Journal for Critical Animal Studies 5, št. 1 (2007), str. 4−5. 17 Núria Almiron in Matthew Cole, "The Convergence of Two Critical Approaches," v: Critical Animal and Media Studies: Communication for Nonhuman Animal Advocacy, ur. Núria Almiron, Matthew Cole in Carrie P. Freeman (New York, 2016), str. 2.

228 S tudia H istorica S lovenica

ma in kritične teorije Steven Best18 poudarja povezanost gibanj za osvoboditev človeka in gibanja za osvoboditev živali v skupnem boju za redefinicijo sistemov moči, ki strukturirajo hierarhična razmerja. Moč kritičnih animalističnih študij vidi v razvijanju egalitarnih argumentov in etike osvoboditve.19 Čeprav je med umetnostjo v narodnoosvobodilnem boju (slovenskih) partizanov proti okupatorskemu in domačemu fašizmu v letih druge svetovne vojne in institucionalnimi začetki kritičnih animalističnih študij preteklo šest desetletij,20 se aktualnost povezave med njima pokaže prav v distopični in apokaliptični dobi rastoče globalne krize. Srečajo se na točki mišljenja nujnih družbeno-političnih sprememb in refleksije lastne družbene določenosti. Kot je povezava partizanske umetnosti z narodnoosvobodilnim bojem kot revo- lucionarnim bojem umetnost strukturno osvobajala nacionalnih omejitev,21 povezava kritičnih animalističnih študij s političnim aktivizmom kot bojem proti globalnemu sistemu prevlade presega ozke animalistične okvire anima- lističnih študij: kritične animalistične študije postanejo boj za živali prav s tem, ko boja ne omejijo zgolj na živalsko sfero. Osvobodilna dimenzija, ki povezuje partizansko umetnost in kritične animalistične študije, je družbenotransfor- mativna dimenzija. Obe področji razumeta osvoboditev kot osvoboditev izpod sistema zatiranja, ki ima korenine v kapitalizmu in imperializmu (in je dosegel skrajne konsekvence v fašizmu), torej kot socialno in človeško osvoboditev,22 ki jo kritične animalistične študije razširjajo z osvoboditvijo živali. Kritične animalistične študije torej razširjajo partizansko koncepcijo svobode z nean- tropocentrično perspektivo, po drugi strani pa prav perspektiva zavojevanih, ki jo zavzema partizanska umetnost, podpira ultimativni normativni obrat k skupini, ki je zatirana na najbolj intenzivne in invazivne načine, tj. k živalim. V razmerju do partizanske umetnosti kritične animalistične študije odpirajo možnosti naslednjih vidikov obravnave: opredelitev simbolne in materialne pozicije živali, kakor je artikulirana v partizanski umetnosti, in možnosti vzpostavitve subjektivitete živali; vprašanje recepcije živali v partizanski umetnosti; preiskovanje specifičnih človeško-živalskih odnosov v kontekstu narodnoosvobodilnega boja, vprašanje kompleksnosti zatiralnih razmerij, prepoznanje komponent partizanske vstaje, ki so lahko inspirativne za transformativni pro-

18 Steven Best, The Politics of Total Liberation. Revolution for the 21st century (New York, 2014) (dalje: Best, The Politics of Total Liberation). 19 Best, The Politics of Total Liberation, str. 2. 20 Institucionalni začetki kritičnih animalističnih študij segajo v leto 2001, ko sta Steven Best in Anthony Nocella ustanovila Center za osvoboditev živali (Center for Animal Liberation Affairs), ki se je leta 2007 preoblikoval v Inštitut za kritične animalistične študije (Institute for Critical Animal Studies). (Taylor in Twine, The Rise of Critical Animal Studies, str. 3.) 21 Komelj, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 22−23. 22 Prav tam, str. 28.

229 B. Vičar: "Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!"

ces, v katerega vstopajo kritične animalistične študije v 21. stoletju.

Utilizacija konj med 2. svetovno vojno

Kljub temu da je bila 2. svetovna vojna prva visoko mehanizirana vojna, so vojske držav udeleženk uporabljale konje za transport vojakov, artilerije in vojaške opreme in v manjši meri v konjeniških enotah. Tudi vojska ZDA, za katero je značilna najvišja stopnja mehanizacije, je konje in mule uporabljala ves čas vojne.23 Uporaba konj v vojski posamezne vojskujoče se države je bila odvisna od vojaške strategije in ekonomskega položaja posamezne države in je bila najbolj razširjena v nemških in sovjetskih kopenskih silah.24 Večja odvisnost od konj je bila v nemški vojski povezana z manjšo proizvodnjo motoriziranih prevoznih sredstev in omejeno uporabo tovornjakov zaradi pomanjkanja zalog goriva in visokih stroškov proizvodnje sintetičnega bencina,25 v sovjetski vojski pa je bila posledica izgube opreme v operaciji Barbarosa.26 Povečana proizvodnja vojnih strojev v Severni Ameriki je do konca vojne opremila ZDA in zaveznice z okle- pnimi vozili in transportnimi sredstvi, kakor tudi z izvidniškimi vozili in vozili za posebne namene in to je v vojskah teh držav v veliki meri zmanjšalo potrebo po uporabi konj in mul. Vojska ZDA je za prevoz osebja, opreme in vsega potrebnega za oskrbo skoraj izključno uporabljala motorna vozila, vendar pa je v določenih okoliščinah še nadalje uporabljala konje in predvsem mule zaradi njihove sposobnosti prečkati zahtevnejše terene, ki so bili z vozili nedostopni. Mule so lahko prečkale gorate predele, džunglo ali puščavo, zato so jih uporabljali predvsem v severni Afriki, gorah Italije in atlantski džungli.27 Vendar pa so se kljub povečanemu obsegu motornih vozil enote konjenice ohranile vse do izteka vojne; nemška vojska je uporabo konjenice do konca vojne še povečala.28 Prvi poskusi, da bi organizirali konjeniške enote v slovenskih partizanskih četah, so vezani na pomlad in poletje 1942, ko so posamezni bataljoni organizirali konjeniške vode,29 vendar pa Milan Dolenc v knjigi o partizanski veteri-

23 Harry Yeide, Steeds of Steel: A History of American Mechanized Cavalry in World War II (Minneapolis, 2008) (dalje: Yeide, Steeds of Steel: A History of American Mechanized Cavalry in World War II). 24 Walter Scott Dunn, The Soviet economy and the Red Army, 1930–1945 (Greenwood, 2005), str. 225 (dalje: Dunn, The Soviet economy and the Red Army, 1930–1945). 25 "German Horse Cavalry and Transport", Intelligence Bulletin, March 1946, str. 65−66 (dalje: "German Horse Cavalry and Transport"). 26 Dunn, The Soviet economy and the Red Army, 1930–1945, str. 225. 27 Yeide, Steeds of Steel: A History of American Mechanized Cavalry in World War II (Minneapolis, 2008), str. 15−45. 28 "German Horse Cavalry and Transport", str. 64−65. 29 Milan Dolenc, Veterinarska služba v NOB na Slovenskem (Ljubljana, 1975), str. 20−21 (Dolenc, Veterinarska služba v NOB na Slovenskem).

230 S tudia H istorica S lovenica

narski službi te poskuse opredeljuje kot "odsev neke romantike partizanskih komandantov, ki so pričakovali, da se bodo mogle na Slovenskem razviti partizanske enote na podoben način kot v Španiji oziroma v času oktobrske revolucije", ne pa kot izraz resničnih vojaških potreb boja, saj "v nadaljnjih razvojnih stopnjah slovenske partizanske vojske, celo tedaj, ko je bila bolj razvita, ni bilo nobenega poskusa organizirati konjenico".30 Prva mobilizacija konj za prevoz živil na Slovenskem je bila junija 1942, vendar pa so imele brigade do leta 1943 zaradi manevrskih bojev in naglih premikov z območja na območje malo živali. Število živali se je povečalo po kapitulaciji Italije septembra 1943, ko si je z razorožitvijo italijanskih divizij slovenska partizanska vojska podredila tudi mnogo konj in mul. V štabih so konje uporabljali kot "jahalne konje"; nekateri štabi odredov in tudi sami odredi so imeli po nekaj konj za poveljniški kader, včasih tudi za svoje kurirje; v artilerijskih enotah so konje in mule utilizirali za prevoz orožja, streliva in topov, živali pa so v veliki meri uporabljali tudi za prevoz hrane, medicinskih pripomočkov in opreme, kirurškega instrumentarija, kakor tudi bolnikov in ranjencev.31 Veli- ko živali je umrlo v bojih (največ v zadnji nemški ofenzivi marca 1945), še več pa zaradi izčrpanosti, ki je bila posledica pomanjkljive prehrane, fizične preo- bremenjenosti in pomanjkanja nege. V zadnjem obdobju vojne (od jeseni 1944 do osvoboditve) so imele slovenske partizanske enote skupno 653 kopitarjev, in sicer 481 konj in 172 mul.32 Pred kapitulacijo Italije slovenske partizanske enote niso imele skoraj nobenega konja, kakor tudi ne organizirane veterinarske službe, štabi pa niso imeli razumevanja za potrebe konj, saj niso imeli védenja o njihovih fiziolo- ških potrebah in zmogljivostih. Po utilizaciji večjega števila konj, zlasti za prevoz tovora tudi v nastajajočih artilerijskih enotah, so konji v velikem številu zbolevali za t. i. eksploatacijskimi boleznimi, tj. boleznimi zaradi mehaničnih poškodb. Med temi je bila najpogostejša ožuljenost grebenov. Ožuljenost so največkrat povzročale preobremenjenost živali (živali so bile v več dni traja- jočih bojih in pohodih stalno osedlane), neskrbnost konjevodcev in jahačev, ki je bila delno posledica neznanja in delno preutrujenosti borcev, in izrablje- na stara oprema. Hitrejšo ožuljenost je povzročala tudi pomanjkljiva prehra- na, saj so zaradi shiranosti konj njihovi grebeni še bolj izstopali.33 Partizanske enote namreč niso zmogle zadovoljiti dnevne potrebe konj po kalorijah in energiji. Zelo velike fizične obremenitve konja namreč zahtevajo do 4,5 kg žita

30 Prav tam, str. 21. 31 Dolenc, Veterinarska služba v NOB na Slovenskem, str. 8, 21−33; Ivan Kopač, "V februarski ofenzivi l. 1944 na Štajerskem," Priroda, človek in zdravje 5, št. 6−7 (1950), str. 139. 32 Dolenc, Veterinarska služba v NOB na Slovenskem, str. 123. 33 Prav tam, str. 191, 208−211.

231 B. Vičar: "Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!"

dnevno,34 uporabo konj v narodnoosvobodilnem boju pa je pogosto spremljalo pomanjkanje (ustrezne) hrane; konje so hranili zgolj s senom, le redki so dobili malo ovsa, količine hrane pa niso zadoščale niti za povprečne obremenitve.35 Ker je bilo zdravje konj podrejeno vojaškim nalogam, so ožuljene živali zelo pogosto še dalje uporabljali. Zaradi tega so nastajale obširnejše in globlje rane, abscesi in fistule in marsikaterega konja so usmrtili, kljub temu da v primeru ustreznega zdravljenja njegovo življenje ni bilo ogroženo. Vendar pa se je življe- nje konj vrednotilo po njihovi uporabnosti v vojni, nošenja tovorov pa ti konji kljub ozdravitvi ne bi več zmogli. Prekomerno izkoriščanje konj je povzročalo tudi številne bolezni kopit; (gnojna) vnetja, okostenelost kopitnega hrustanca, počeno kopito, zlom kopitne kosti itd.36 Čeprav je veterinarski odsek glavnega štaba novembra 1943 izdal navodilo o ravnanju s konji, ki je vključevalo napo- tila za ustrezno nego konj in skrb zanje, in je vodja veterinarske sekcije glavnega štaba na večkratnih inšpekcijskih obhodih ugotavljal napake pri ravnanju z živalmi,37 je bilo med decembrom 1944 in aprilom 1945 ugotovljenih zelo veliko ran zaradi ožuljenosti in veliko število bolezni kopit "zaradi prevelike eksploatacije konj".38

Reprezentacije konja v partizanski umetnosti

Kot ugotavlja Ortiz Robles,39 literarni izbor živali določata predvsem bližina in poznanost; najpogosteje so reprezentirane živali, ki obstajajo v neposredni bližini človeka, tj. udomačene in socializirane živali, kakor tudi živali, ki so del historičnih praks človekove uporabe in izkoriščanja. Konj kot literarni lik se pojavlja v vseh literarnih obdobjih. Čeprav se splošno povezuje s klasičnim epom, viteškim in pustolovskim romanom, se pojavlja v vseh literarnih žanrih. Po Ortizu Roblesu bi lahko literarno zgodovino kot celoto brali "kot poskus opredelitve vloge konja v človeški kulturi".40 V partizanski umetnosti se konj pojavlja v dveh komplementarnih vlogah: v figurativni vlogi nastopa v funkciji poudarjanja ideje upora in revolucije, v vlogi subjekta je prikazan kot člen partizanske vojske. Redke realistične, deskriptivne upodobitve konja artikulirajo razmerje partizana do konja.

34 Dunn, The Soviet economy and the Red Army, 1930–1945, str. 229. 35 Dolenc, Veterinarska služba v NOB na Slovenskem, str. 123−125. 36 Prav tam, str. 208−213. 37 Prav tam, str. 39−46. 38 Prav tam, str. 214. 39 Ortiz Robles, Literature and Animal Studies, str. 19−20. 40 Prav tam, str. 29.

232 S tudia H istorica S lovenica

Konj kot figura ali simbol

Figurativno vlogo konja v partizanski poeziji razbiramo najprej v verzih, posta- vljenih v naslov pričujočega prispevka. Verza sta iz zadnje kitice Kajuhove pesmi Jesenska: "Zaupajte, tovariši, verujte! / V jeseni tej ni hrepenenje kalna voda, / kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!"41 Pesem je del obsežnega Kajuhovega medvojnega pesniškega opusa, ki je nastal v Ljubljani pred pesnikovim odhodom v partizane (avgust 1943). Po prihodu v partizane, ko mu je bilo zaupano vodstvo kulturniške skupine XIV. divizije, skoraj ni utegnil več pisati, čeprav je imel velike načrte; "vendar pa so njegove pesmi, nastale v Ljubljani, že napisane v imenu partizanstva".42 V nave- denih verzih se zapisuje primera, ki ni zgolj ponazoritvena, ampak je del napovedi osvoboditve. Primera je razširjena s ponazoritvenima pridevkoma divji za izražanje silovitosti in hrzajoči za izražanje prodornosti ter nastopa v funkciji poudarjajoče ideje upora, življenjske energije in revolucije. Podobno primero je zapisal Ivan Collauti v prvi kitici pesmi Gremo: "V soncu kolona. / Kot konji divjamo čez svet, / kot jastrebi, gnani v let / hitimo, hitimo."43 Tukaj ostaja primera brez epitetonov, vendar pa tudi ta primera ni zgolj ponazoritvena, ampak nosilka osvobodilne dimenzije partizanskega boja. V primero se naseli občutje divjega, upornega vzdušja, ki je podprto s primero jastrebov v naslednjem verzu. Medtem ko sta omenjeni pesmi napovedi osvoboditve, pa je osvoboditev vodilni motiv v Župančičeve pesmi Osvoboditeljem. Pesnik je pesem prebral 10. maja 1945 z balkona univerze na Kongresnem trgu v Ljubljani in to je bil njegov pesniški pozdrav prvi slovenski narodni vladi. Pesem je bila z naslovom Osvoboditeljem v pozdrav objavljena v posebni, slavnostni številki Slovenskega poročevalca, ki je prav tako izšla na dan osvoboditve.44 V prvi kitici pesmi se zapisuje mitološki krilati konj Pegaz: "Slišali smo, da na iskrem belcu jaha, / da konja in jezdeca jadrna nese perot, / in kadar nasprotnik se najbolj z zmagami baha, / zahteva skoz vrste njegove svobôdno pot."45

41 Karel Destovnik-Kajuh, Zbrane pesmi (Velenje, 2015), str. 103. 42 Komelj, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 141. 43 Boris Paternu, Slovensko pesništvo upora 1941−1945. Prva knjiga: Partizanske (Novo mesto, 1998), str. 367. Collauti je bil vojni poročevalec in vodja vojaške tehnike Kozjanskega odreda; pesem je nastala spomladi 1944 na Kozjanskem. (Prav tam.) 44 Filip Kalan, ki je to številko postavil na stavnem stroju, se tega spominja takole: "Kakšen teden pred osvoboditvijo me je povabil Cene Jeršek, naj mu v Blasnikovi tiskarni postavim 'Slovenskega poroče- valca', ki bi moral iziti na dan osvoboditve […] Vsi prispevki so bili takrat zaradi varnosti še brez podpi- sov avtorjev, toda ko sem stavil pesem 'Osvoboditeljem v pozdrav', sem takoj rekel Jeršku: 'Fant, ta je pa Župančičeva!'" (Marica Čepe, "Ljubljana v zadnjih mesecih vojne," v: Junaška Ljubljana 1941−1945 (Ljubljana, 1985), str. 368.) 45 Oton Župančič, Dela Otona Župančiča V (Ljubljana, 1976), str. 85.

233 B. Vičar: "Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!"

Nikolaj Pirnat, Narod! Matija Gubec ti kliče …, 1945, papir, 50 X 30 cm (Nikolaj Pirnat: razstave ob 100-letnici rojstva (Ljubljana, 2003), str. 214)

V Župančičevi pesmi je Pegaz prenesen v čas osvoboditve in doživlja novo simbolno konotacijo: v kombinaciji z jezdecem partizanom postane simbol herojstva in zmagoslavja svojega jezdeca. Dva dni pred vkorakanjem partizanov v Ljubljano, tj. 8. maja 1945, se je na trgu v Novem mestu z jezdecem partizanom na belem konju uresničila tudi vizualna simbolizacija zmagovitega boja. Dobro uro po tem, ko je nemška vojska zapustila mesto in ljudje še niso upali na ulice, je čez prazni trg prijezdil partizan na belem konju.46 S tem ko je partizan simbolično prijezdil na konju, mu je odvzel konkretnost in ga spremenil v sim-

46 Marjan Moškon, "Slišali smo, da na iskrem belcu …," Dolenjski list, 16. maj 1965, št. 18, str. 2.

234 S tudia H istorica S lovenica

bol osvoboditve. Ljudje, ki so pridrli na ulice, so gledali simbol, konja kot realno bitje pa prezrli; kot se je dogodka spomnila ena od aktivistk: "Belega konja sem srečala na mostu. Na mostu sem srečala svobodo."47 Nekaj simbolnih reprezentacij konja lahko zasledimo tudi v partizanski likovni umetnosti. Na plakatu Narod! Matija Gubec ti kliče … (slika 1), ki ga je natisnila Partizanska tiskarna januarja 1945, je Nikolaj Pirnat upodobil konja v poskoku z jezdecem partizanom. S sklicevanjem na Matijo Gubca je Pirnat simbolno povezal kmečke puntarje s partizani oz. kmečke upore 16. stoletja z moderno revolucionarno perspektivo.48 Z vidika vizualne modalnosti, ki jo Kress in van Leeuwen imenujeta "oblikovanje modelov realnosti",49 ima podoba konja nizko modalnost, tj. vizualna propozicija je reprezentirana kot nestvarna, realno neobstoječa. Idealizirana figura širokega in močnega konja z valovitim repom in grivo reprezentirane- ga konja oddalji od realne podobe shiranega in oslabelega konja partizanske vojske. Z znižanjem stopnje modalnosti konj pridobi simbolni pomen in to ga postavlja na raven ideje, v razmerju do katere je bil plakat oblikovan, tj. do osvoboditve. S tem ko je konj upodobljen v poskoku, se zniža vertikalni zorni kot, s katerega gledamo upodobljenega jezdeca partizana; konj s poskokom sproži metaforično asociacijo njegove simbolne moči, pridobljene v boju.

Možnosti subjektivizacije konja

Matej Bor je konec oktobra 1942, ko je iz partizanov prišel na začasno delo in zdravljenje v Ljubljano, napisal pesem Hej, brigade, partizansko koračnico. Napev in besedilo sta nastala hkrati.50 Besedilo navajamo v zgodnejši, iz med- vojnih objav znani varianti in danes bolj znani varianti. Omembo konj vsebuje le prva varianta.

47 Prav tam. Simbolni pomen je imelo tudi sedem belih konj v partizanski koloni ob prihodu v Ljubljano 9. maja 1945. (Prim. Marjan Foerster, Ljubljana pozdravlja osvoboditelje, kratki dokumentarni repor- tažni film (1946).) 48 Ta povezava je bila levičarskim umetnikom pomembna med drugim zato, ker so kmečki upori edino dogajanje v slovenski zgodovini, ki sta ga upoštevala in pozitivno ovrednotila Marx in Engels. (Komelj, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 387−388.) 49 Gunther Kress in Theo van Leeuwen, Reading Images: The Grammar of Visual Design (London, 2006 [1996]), str. 154. 50 Boris Paternu, Slovensko pesništvo upora 1941−1945. Druga knjiga: Partizanske (Novo mesto, 1995), str. 291

235 B. Vičar: "Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!"

Hej, brigade, hitite! Hej, brigade, hitite, Razpodite, požgite razpodite, zatrite, gnezda belih podgan, črnih psov! Požigalce slovenskih domov!

Hej, mašinca, zagodi, Hej mašinca, zagodi! Naj odmeva povsodi, naj odmeva povsodi, naš pozdrav iz svobodnih gozdov! naš pozdrav iz svobodnih gozdov!

Kje so meje, pregrade Kje so meje, pregrade, za slovenske brigade? za slovenske brigade? Ne, za nas ni pregraj in ne mej! Ne, za nas ni pregrad in ne mej!

Po slemenih oblačnih, Po slemenih oblačnih hej, po grapah somračnih in po grapah temačnih vse od zmage do zmage naprej! vse od zmage do zmage naprej!

Konji, hej, topotajte! Čez poljane požgane Godci divje igrajte! tja do bele Ljubljane Tja v Ljubljano gre zdaj naš vihar. naša vojska prodre kot vihar!

Dokler tu so brigade, Dokler tu so brigade, kdo zemljo nam ukrade? kdor zemljo nam ukrade?

Na Slovenskem smo mi gospodar!51 Na Slovenskem smo mi gospodar! 51 Konji v pesmi nastopajo kot realno bitje, pesnik jih tudi nagovarja, a jim odvzame avtonomijo, s tem ko jih podredi predstavi o ritmu konjskega topota. Konji tako prerastejo v emblematično ponazoritev ognjevitosti, neustrašnosti in bojevitosti. Omemba konjev v pesmi torej ne vzpostavlja zavesti o konjih v celovitosti in samobitnosti njihovega bivanja, ampak podpira borbeno vzduš- je, ki ga v pesmi ustvarja daktilski ritem.52 Pesem je napisana v izometričnem verzu; 2-stopični hiperkatalektični daktil se kombinira s 3-stopičnim v predvi- dljivem zaporedju:

51 Prav tam. 52 Zanimivo je, da je Bor v zbirki otroških pesmi Pesmi za Manjo, ki jih je izdal leta 1969, objavil pesem Konji, v kateri vzpostavlja konje kot avtonomne subjekte in ponudi nove možnosti formacije razmerja konj/človek; konji se prosto gibljejo neobrzdani in neosedlani, tj. osvobojeni človeške prevlade: Konji divji in neugnani / z vihrajočo grivo / se podijo po poljani / noro in igrivo. // Kaj se ne bi? Gobci niso / nič jim obrzdani. / Kaj se ne bi? Hrbti niso / nič jim osedlani. // In zato vsi lahki in srečni / kdo ve kam bežijo, / kot bežijo oblaki večni / čez prerijo. Vladimir Pavšič - Matej Bor, Izbrano delo II (Ljubljana, 1974), str. 277.

236 S tudia H istorica S lovenica

Hej, brigade, hitite! – U U – U U U D 7 Razpodite, požgite – U U – U U U D 7 gnezda belih podgan, črnih psov! – U U – U U – U U D 9 Hej mašinca, zagodi! – U U – U U U D 7 Naj odmeva povsodi, – U U – U U U D 7 naš pozdrav iz svobodnih gozdov! – U U – U U – U U D 9

Pesnik je o nastanku pesmi dejal:

Motiv Brigad je nastal spontano, prej melodija kot besedilo, najprej pa ritem /…/ Želja, da bi napisal pesem, ki bi jo partizani lahko tudi peli, ne le recitirali, se mi je porodila že na Kamenjaku, kjer je poleti 1942 prebivalo vodstvo OF. Prepe- vali smo namreč samo tuje pesmi – stare revolucionarne, ruske, španske. Vnanjo pobudo in menda tudi osnovni ritem so mi zanjo dale partizanske 'mašince', ki so se oglašale tam od Dolomitov in me navdajale z nekakim domotožjem po partizanskih taboriščih in pohodih …53

To lahko razumemo v kontekstu Borovega govora o novem ritmu slovenske pesmi, ki se mora spojiti z ritmom revolucionarnega boja. Zapisani verziji pesmi se razlikujeta tudi v prvih treh verzih prve kitice. V zgodnejši verziji Bor poziva brigade, naj požgejo gnezda belih podgan, črnih psov. Glavni metafori podgan in psov spremljata metaforična epiteta bel in črn. Na ciljni območji metafor (belogardisti, klerofašisti) se preslikujejo pomenke živalskega, ki je v tradicionalni binarni opozicionalni zastavitvi pojmovana kot negativno, nevarno, sovražno. V običajni metaforični postavitvi razmerja člo- vek/žival, ki izhaja iz dihotomnih konstrukcij človeškosti in živalskosti, je stan- dardno humanistično stališče, da ljudje v boju svojo stran prikažejo kot člove- ško, sovražno pa kot živalsko.54 Eden najizrazitejših primerov subjektivizacije konja v partizanski umetnosti je subtilen opis srečanja partizanske kolone na nočni poti z ranjenim konjem v črtici Med življenjem in smrtjo Dušana Hreščaka iz leta 1944:

Pot se vzpenja. Obstanemo. Sredi ceste, tako bel, kakor bi bil sam na vrhu gore, leži konj, nepremično živ. Z visoko vzravnano glavo si liže rano na plečih. Ene same poteze ni na njem, ki bi govorila o smrti. Še ves poln življenja je tudi sedaj,

53 Ciril Cvetko, "Glasba v narodnoosvobodilnem boju na Slovenskem," Glasbena mladina 85/86, str. 5. 54 Tovrstno poudarjanje živalskosti je bilo v partizanskem gibanju še zlasti pogosto v odnosu do belo- gardistov. Boris Kidrič je npr. govoril o belogardistih kot o "garjavih izdajalskih psih". (Komelj, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 521.)

237 B. Vičar: "Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!"

Ive Šubic, Partizanska mula 'Jaka', 1944, svinčnik na papir- ju, 24,5 x 19,4 cm (Ive Šubic: Slikar Poljanske doline, ur. Tomaž Krpič (Škofja Loka, 2013), str. 34)

ko je sovražni rafal podrl jezdeca in njega. In tako leži spokojno in nepremično, z visoko vzravnano glavo, ves bel – okoli njega pa noč in tišina … Mi sami sto- pamo previdno, pazimo na svoje noge: nekdo je čudežno obvisel med življenjem in smrtjo in bi se lahko zdramil.55

Subjektiviteta konja v tem odlomku se vzpostavlja s prepoznavanjem in priznavanjem konjevih občutenj, doživljanj in zaznav. Pretresljivost odnosa partizana do konja je izražena v spoznanju, da ranjenega konja čaka gotova smrt, konj pa nima zavesti o lastni smrti. Čeprav ta subtilna zaznava vzpostavlja konja kot subjekt, se možnost vzpostavitve avtonomije konja izmakne z omembo besede jezdec, ki predpostavlja uporabo konja in njegovo podredlji- vost človeku. Živali kot subjektu je pogosto namenjala pozornost likovna partizanska

55 Dušan Hreščak, "Med življenjem in smrtjo," v: Komelj, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 527.

238 S tudia H istorica S lovenica

Ilustracija Iveta Seljaka - Čopiča (Franc Sterle, Med proletarci (Ljubljana 1953), str. 47)

umetnost. Primer subjektivizacije mule v likovni umetnosti je na primer Šubičev portret mule, ki je nastal v Kočevskem rogu novembra l. 1944. Mula je poimeno- vana z imenom (Jaka) in s portretnim prikazom individualizirana (slika 2). Kot ugotavlja Miklavž Komelj, je bil Šubic sposoben z enako empatijo kot ljudi portretirati tudi mulo. Njegova risba mule "ni študija živali, ampak portret tovariša".56 Če pogledamo na portret z vidika vizualne semiotike, ugotovimo, da gledamo mulo s horizontalnega zornega kota in to mulo približa gledalcu. Oči mule so na nivoju oči gledalca, kar predpostavlja enakovreden odnos, vendar pa se ta ne realizira povsem, saj uzda in ovratnica konotirata podrejenost človeku. Resnično enakovrednost med partizanom in konjem ponazarja ilustracija Iveta Seljaka - Čopiča v knjigi Franc Sterleta Med proletarci, ki prikazuje hkra- tno smrt partizana in konja (slika 3). Milan Dolenc je o Seljaku - Čopiču zapisal, da je bil za trpljenje živali še

56 Miklavž Komelj, "Ive Šubic, slikar – partizan," v: Ive Šubic: Slikar Poljanske doline, ur. Tomaž Krpič (Škofja Loka, 2013), str. 34.

239 B. Vičar: "Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!"

posebej občutljiv.57 To senzibiliteto je izražal tudi na ilustracijah konj. Ilustracija hkratne smrti partizana in konja izraža njuno povezanost v smrtnem krču; ta je prikazan z ekspresionistično poudarjenim odprtim gobcem konja in stisnjeno pestjo partizana. Z vidika prikaza odnosa med partizanom in konjem je najpo- membnejša upodobitev lege glave; tik pred smrtjo sta partizan in konj obrnje- na z obrazom drug proti drugemu. Ta lega implicira enakovrednost v trpljenju, kakor tudi enakovrednost njune smrti, enakovrednost pa je še dodatno poudarjena z upodobitvijo njunih teles v prepletu. Pet desetletij po koncu 2. svetovne vojne, tj. leta 1995, je Boris A. Novak izdal pesniško zbirko Mojster nespečnosti, v kateri je objavil postmodernistično balado Konji:

Bežite, konji, blazni konji! Bežite, zvesti, blazni konji! Povsod blesti tišina. Kako bo rdeč ta beli sneg! Odmev kopit bo zvabil k nam Vas pa lahko še zmeraj reši grmeče pse zločina. brezmejni, potni beg!

Bežite, urni, nori konji Zakaj pa jokate, o konji? Ne prhajte tako glasnó! Pri nas ni bilo sladkorja. Za nami se z zobmi iz jekla Z vami smo delili kos neusmiljeni sledniki pno! človeškega obzorja.

Zakaj pa jokate, o konji? O konji, konji, konji, konji! Mi moramo ostati. Za vas je svet odprt! Vi pa zbežite skozi režo Čemú, čemú želite z nami med vetrovnimi vrati! deliti našo smrt?58

58 Boris A. Novak se v pesmi meddiskurzivno naveže na tisti del partizanske besedne umetnosti, ki s subjektivizacijo konja vzpostavljajo razmerje med partizanom in konjem v smislu povezanosti v trpljenju in boju. Pesnik je balado napisal kot referenco na pripovedi očeta Anteja Novaka o jokajočih konjih; ko je bil bataljon Anteja Novaka obkoljen, je poskušal odgnati konje, da partizanov ne bi izdali s svojim oglašanjem − a konji so začeli jokati.59 Poleg navezave na partizansko subjektivizacijo konj je v pesmi prisotna tudi navezava na partizansko tradicijo metafore psa: grmeči psi zločina, kjer se

57 Dolenc, Veterinarska služba v NOB na Slovenskem, str. 8. 58 Boris A. Novak, Mojster nespečnosti (Ljubljana, 1995), str. 17. 59 Komelj, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 527−528.

240 S tudia H istorica S lovenica

izhodiščno območje psa preslikuje na ciljno območje okupatorske vojske. Prav s to metaforo pa pesnik že v prvi kitici izniči potencial pesmi za dekonstrukcijo hierarhije človek/žival; s tem ko konjem prizna avtonomijo lastnega obstoja, psom z metaforo ne le odvzame avtonomijo, ampak pomen njihovega bivanja zreducira na pomenke negativnega, nevarnega in zlonamernega.

Sklep

Konj se v partizanski umetnosti pojavlja v dveh vlogah: 1) v figurativni/simbolni vlogi, s katero je poudarjena ideja upora in revolucije, 2) v vlogi subjekta, ki konja postavlja v razmerje s partizanom v narodnoosvobodilnem boju. Vpra- šanje figurativne/simbolne vloge konja se vzpostavlja kot vprašanje možnosti subjektivizacije živali: žival, ki je uporabljena kot izhodišče za metaforo, primerjalni člen ali simbol, je kot avtonomno bitje prezrta oz. izbrisana, saj je zreducirana zgolj na en atribut bivanja. Z uporabo figure/simbola se zabrisuje povezava med realno in reprezentirano živaljo, hkrati pa tudi povezava med človekom, ki žival dojema kot figuro/simbol, in živaljo. Subjektivizacija konja se vzpostavlja z razmerjem med partizanom in konjem v smislu povezanosti v trpljenju in boju. Nekateri partizanski umetniki so razvili posebno senzibilnost za trpljenje konj. Senzibilnost je izhajala iz odnosa, ki se je oblikoval med partizanom in konjem med bojem, vendar pa je pomembno poudariti, da se je ta odnos vzpostavil na temeljih koristnosti in uporabnosti konjev v narodnoosvobodilnem boju, ne pa na priznanju njihove lastne vrednosti. Z vzpostavitvijo subjektivitete se konj nujno še ne konstituira kot avtonomni subjekt, saj se v večini primerov ohranja hierarhični odnos med partizanom in konjem. Parti- zani so konje velikokrat pojmovali kot "tovariše", vendar pa je bilo to "tovari- štvo" enosmeren odnos in konji vanj niso vstopali prostovoljno. Vloga figure/ simbola in vloga subjekta se združita prav na točki ideje, v razmerju do katere je bil konj uporabljen tako v umetnosti kot konkretnem boju – v razmerju do ideje upora, revolucije in osvoboditve.

241 B. Vičar: "Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!"

Branislava Vičar

"KOT DIVJI, HRZAJOČI KONJ / PRIHAJA K NAM SVOBODA!" The Horse Between Metaphor and Subjectivity in the Voice of the Partisans

SUMMARY

The article is focused on the symbolic and material position of the horse as it is articulated in partisan art and the possibilities of the establishment of the subjectivity of the animal, as well as on the examination of the relation between the horse and the partisan in the context of the national liberation struggle. In this it is based on critical animal studies, that are also combined with the principles of visual semiotics. Although six decades have passed between the creation of art in the national liberation struggle of (Slovenian) partisans against occupying and domestic fascisms in the years of world war two and the modern institutional beginning of critical animal studies, the relevance of their connection is shown in the dystopian and apocalyptical age of the growing global crisis. They meet in the thinking about socio-political changes and reflections on one’s own social determination. Critical animal studies on one hand broaden the partisan concept of freedom with the non-anthropocentric perspective, and on the other reveal the perspective of the conquered which is embodied by partisan art, and supports the ultimate normative turning to the group, which is oppressed in the most intensive and invasive way – the animals. Partisan art shows the use of the horse in two fields. • In the field of poetry: as the horse is used as a figure or a symbol, the connection between the figure/symbol and the real horse disappears, the horse as a real being is pushed out of the reference field. This is done in several ways: the horse appears as a comparative part in comparisons with the function of the emphasised role of rebellion, life force and revolution; in combination with a partisan rider the horse becomes a symbol of heroism and triumph of its rider; the mentioning of horses in the songs stirs the image of the rhythm of horse’s hoofs and creates the feeling of a rebellious atmosphere. The effect of the figurative status is the conceptual distancing from the horse as an autonomous entity. • On the battlefield: the horse is utilised for the needs of the national liberation struggle. The relationship between the partisan and the horse is one directional: horses were an important part of the partisan army, especially when it was well organised, but they did not enter this "camaraderie" voluntarily.

242 S tudia H istorica S lovenica

Equality between the partisan and the horse was only articulated in partisan art when they were presented as comrades in the struggle.

243

S tudia H istorica S lovenica

UDC 373.5.016:[91+94]:[323.15+314.15] 1.02 Review Slovene National Minorities and Emigrants in Grammar School Geography and History Syllabi Marija Javornik Krečič Ph.D., Associated Professor of Pedagogy e-mail: [email protected] Eva Konečnik Kotnik Ph.D., Assistant Professor of Geography e-mail: [email protected] Lucija Jagodič Professor of Geography and History e-mail: [email protected]

Faculty of Arts, University of Maribor Koroška cesta 160 – 2000 Maribor, Slovenia Abstract: Content related to national minorities and emigrants has a high educational potential, which manifests itself in the following ways: through learning about national historical developments, their causes and consequences; through learning about geographical areas where Slovenes live, their special physical and socio-geographical features or their special spatial features; through recognizing, learning about and developing a (national and personal) identity and national awareness. After all, the personal stories of emigrants and members of national minorities are often rich in real-life experience that can be beneficial for a range of developing students. For this reason, Slovene national minorities and emigrants deserve a place in the curriculum of the Republic of Slovenia. The present article is based on a study of basic learning materials, i.e., syllabi, for comprehensive grammar schools in Slovenia. More specifically, it focuses on the position of national minorities and emigrants in the Geography and History syllabi. The study is based on the descriptive method and on a comparative analysis of the two syllabi. It partly answers the question of how the program of comprehensive grammar schools influences knowledge about and attitude towards Slovenes abroad. Key words: national minorities, emigrants, syllabus, comprehensive grammar school

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review Maribor, 16 (2016), No. 1, pp. 245–264, 24 notes Language: Original in English (Abstract in English and Slovene, Summary in Slovene)

245 M. Javornik Krečič, E. Konečnik Kotnik, L. Jagodič: Slovene National ...

Introduction

According to the Act on the Relationship of the Republic of Slovenia with Slo- venes Living outside Its Borders, the category of Slovenes includes expatriates and emigrants living in the neighboring countries outside the area defined as Slovene ethnic territory and in other European and non-European countries.1 In the areas of the neighboring countries next to the Slovene border, Slovenes are thus authentic residents, having been present there since ancient times.2 For the purpose of this study, we focused on content concerning Slovene national minorities and Slovene emigrants. The latter include Slovenes living abroad permanently, who have moved from their homeland for various reasons, most frequently economic, political or family. The topic of national minorities and emigrants has high educational potential that could take the following forms: studying the national historical developments, their causes and consequences; learning about the geographical areas where Slovenes live, their physical and socio-geographical special features or their complex spatial features; and through recognizing, learning about and developing own (national and personal) identity and national awareness. What is more, the personal stories of emigrants and members of national minorities are often rich in real-life experience that can be beneficial for a range of developing students. For this reason, Slovene national minorities and emigrants should be represented in the curriculum of the Republic of Slovenia. Areas of research in the "Slovene Identity and Cultural Awareness in Lin- guistic and Ethnic Contact Areas in the Past and the Present" interdisciplinary research program are linked to the question of the existence of Slovenes outside the borders of the Republic of Slovenia and the relations of Slovenes with members of authentic ethnic minorities and immigrants in the territory of the Republic of Slovenia in the 20th and 21st centuries. The program also aims to examine the role of education and school policy in this. What follows are the results of a study that was carried out as part of this project. The study partly answers the question of how Slovene comprehensive grammar school (splošna gimnazija; hereafter CGH) influences knowledge about and attitude towards Slovenes abroad, and in this way also affects the national consciousness of Slo- venes.

1 Internet 1, The Office for Slovenians Abroad of Republic of Slovenia (http://www.uszs.gov.si/si/ delovna_podrocja/slovenci_v_zamejstvu/, date of access: 21 September 2014). 2 Ibid.

246 S tudia H istorica S lovenica

The Aim of the Article

The aim of the article is to present results of a comparative analysis of the Geo- graphy and History syllabi in the CGH study program. We wanted to establish whether these two subjects include content about Slovene national minorities or emigrants, or aims that are closely related to this content; and if they do, what content and aims they include and what is their scope. We included key areas of educational aims: i.e., both the area of cognitive knowledge and the development of skills and abilities, as well as the area of the development of values. In addition, we sought to establish how knowledge in the broadest sense, in relation to the notions of national minorities and emigrants, is built vertically from PS to CGS, which today attracts a large segment of primary school pupils.

Empirical Part – Methodology

The descriptive method was used for the present article. Using syllabus examination protocols, we analysed and compared the syllabi for Geography and History. The choice of subjects was based on the assumption that these two subjects are fundamentally linked with all the dimensions of the concepts national minority and emigrants. The comparison was based on the general structure of the syllabi, which in the Republic of Slovenia, in addition to the basic definition of individual subjects and some other chapters, includes a definition of the general aims of the subject, the competences that students develop in each subject and the content as well as the operational aims of the subject. We focused on the listed structural parts of the syllabi.

Results and Discussion

In the following chapter, results of a comparative analysis of syllabi for Geo- graphy and History in CGH in Slovenia are presented.

Analysis of the Geography Syllabus for CGH in Slovenia

The general aims of the subject are divided into five sections in the Geography

247 M. Javornik Krečič, E. Konečnik Kotnik, L. Jagodič: Slovene National ...

syllabus for the CGH3 study program (cognitive area aims; spatial understanding aims; aims related to knowledge and understanding geographical structures, processes and relations; aims related to the use of knowledge and skills; and educational aims that realize the tie to civic education, coexistence education, multicultural and intercultural education, environmental education etc.) The following sections included an indirect or direct link with building knowledge in the broadest sense (cognitive behavior, skills, abilities, values) in the field of content related to national minorities and emigrants. Aims in the cognitive area: In the process of their geography education, students acquire knowledge and develop reasoning, skills and attitudes. They are trained in observation, comparison, logical thinking, generalization and other cognitive skills that enable acquisition of quality knowledge and appropriate responses to life situations.4

Aims related to spatial understanding Students benefit in the following ways:

• he students acquire spatial understanding about today's world and their home environment; /…/ • they creatively accept and understand daily information that has a spatial component and influences responsible action and decision-making; /…/ • they learn how to think in geographical terms about regions and people (how to describe a chosen region and situate it at the national, international and global levels (e.g., acid rain, tourism, global citizenship); /…/ • they can orient themselves on various maps (using the degree network and can locate a range of regions, cities, rivers etc.).5

Aims related to knowledge and understanding of geographical structures, processes and relations Students benefit in the following ways:

• the students try to understand the importance of current geographical concepts through the examination, analysis and organization of space at different levels, i.e., from micro to macro units to the world or global level;

3 Syllabus. Geography. Grammar school (comprehensive grammar school, classics grammar school, business grammar school), Ministry of Education and Sport, National Education Institute of the Republic of Slovenia (Ljubljana, 2008) (http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2015/programi/media/pdf/un_gimnazija/2013/SSL_UN_GEOGRAFIJA_gimn.pdf, date of access: 15 November 2015) (hereinafter: Syllabus. Geography. Grammar school). 4 Syllabus. Geography. Grammar school, 8. 5 Ibid.

248 S tudia H istorica S lovenica

they also understand the difference between nature- and socio-geographic analyses; • they are aware of the importance of connecting various types of knowledge and skills as a means towards comprehensive consideration of current problems for better understanding of events around them; • they understand the most important nature-geographic and sociogeographic factors, phenomena and processes – both individual elements and their mutual causal-consecutive relations; • they understand the principles of arranging nature- and sociogeographic phenomena and processes and their impact on the development of individual (select) countries; • they understand the geographic reasons for the cultural, civilizational and political diversity of the world; • they are raised in a spirit of tolerance and respect for people and nations that differ in terms of language, religion, ethnic structure, customs etc.; • they acquire skills for evaluating contradictions in the modern world as a consequence of the development of population and the economy because the latter does not take into account the spatial limitations of human material activity.6

Aims related to the use of knowledge and skills Students benefit in the following ways:

• the students acquire and develop skills for direct and indirect observation of natural and social factors, phenomena and processes in nature; • they develop abilities to seek and select relevant data and information from the many opportunities offered by written sources and modern technology; • they are trained in individual use of geographical sources and literature (the globe, atlases, maps, statistical materials and illustrations, pictures, travel dia- ries, articles, books, geographic data collections etc.) across various media (newspapers, libraries, the internet, TV); • through group work, excursions and field work, they learn how to pursue common objectives, develop interpersonal skills, adopt various roles, participate, make agreements, express their own ideas and consider diverse views; • they can detect key geographic problems and envisage their own research path (approach to a problem and the strategy for solving it); • they are trained in communication in various ways, including the use of information technology;

6 Ibid., 9.

249 M. Javornik Krečič, E. Konečnik Kotnik, L. Jagodič: Slovene National ...

• they develop language skills, and they improve their foreign language skills by reading recommended literature in foreign languages; • they are trained to act in various circumstances on the basis of knowledge of geography.7

Educational aims (connection with civic education, education for coexistence, multicultural and intercultural education, environmental education etc.) Students benefit in the following ways:

• the students develop positive emotions towards their homeland, a sense of belonging to their nation and country and respect for its natural and cultural heritage; • they practice showing an interest in social needs, solving joint spatial (sustainable) problems at the national, broader regional and global levels; • they develop the ability to experience the diversity and beauty of the natural environment, on the one hand, and to evaluate diverse life circumstances and social needs, on the other; • they are trained to understand the importance of values in spatial intervention; • they develop an awareness about solving local, regional and global problems in line with the principles of sustainable development and the principles of the Universal Declaration of Human Rights; • they respect the right to equality of all people; • by studying geographic problems of other nations and cultures, they develop their own awareness and respect for the other nations and cultures; • they can empathise with other people and nations; • they learn to connect various aspects of education, such as the cognitive, emotional, ethical, esthetic or motor aspects.8

The following directions (written in italic) can be found among the general objectives of geography teaching that can be connected with the development of knowledge (in its broadest sense) about Slovenian national minorities and emigrants: understanding reasons for cultural, civilizational and political col- orfulness of the world and understanding and respecting diversity, developing positive feelings towards the homeland and the nation and the development of the awareness about the importance of solving modern problems following the declaration on human rights. General objectives thus are connected with

7 Ibid., 9, 10. 8 Ibid., 10, 11.

250 S tudia H istorica S lovenica

the content through knowing and understanding the causes of diversity (cognitive level) and education as well as the development of the values connected with them. The Geography syllabus for CGH sets out the development of eleven groups of key competences. For the development of knowledge in the broadest sense, knowledge that is indirectly or directly related to the content about national minorities and emigrants, the following competences are developed and strengthened by geography classes in grammar school: communication in the mother tongue and other languages in particular an interest in languages in general and an interest in intercultural (linguistic) communication (participation in international projects, exchange, participation etc. at the personal or school level); a positive but also critical attitude towards information and an awareness of the need for logical reasoning; the use of ICT for various analyses and communication; the development of the desire to use previous geographic and general experience and the search for learning opportunities in diverse life situations; the ability to communicate effectively in various social situations at school and beyond; trust in others and the ability to empathize; awareness and understanding of national cultural identity, together with European and global identity; the ability to see and understand various perspectives on others' identity; a sense of cultural diversity and resistance to prejudice; the will to overcome stereotypes and prejudice; and the ability to negotiate and make compromis- es. Important civic abilities include the following: development of awareness about rights and responsibilities through agreed tasks and commitments; the ability to participate in team work and in class with the aim of developing in home environment as well as later decision-making at national or European level (participation at various levels); the ability to participate in decision- making about development of the local region and beyond; the ability to show solidarity (e.g, through empathy) and the ability to solve problems jointly; the ability to communicate with public institutions and bodies (e.g., when obtain- ing resources); awareness about the sense of belonging to a local community, the country, the EU, Europe and the world and the search for a balance between individualization and the community; development of the principle of active citizenship and civic education; the ability to use the advantages offered by the EU; perceiving human rights and equality as a basis for solidarity and responsibility in the modern word; readiness to respect values and the privacy of others and to respond to deviant social phenomena; and respect for and understanding of the differences between the values of various nations and ethnic groups. In addition to these, another ability that matters from a current point of view is the ability to consider and enjoy various cultural and natural phenomena and sights and

251 M. Javornik Krečič, E. Konečnik Kotnik, L. Jagodič: Slovene National ...

to recognize their cultural and potentially economic importance.9 The range of competences displays a direct connection with the content particularly through the development and understanding of national cultural identity that also extends to European and global identity and also develops tolerance in the sense of rejecting stereotypes and prejudice. The range thus seeks and establishes a balance between the individual and social solidarity. On the basis of an analysis of concrete aims and content, we can establish that the following parts of the syllabus are indirectly or directly connected with content about Slovene national minorities and emigrants.

In the Population chapter in the first year of grammar school (General Geog- raphy), the students do the following:

• on the basis of statistical and illustrated data, they find population structures and reasons for their changing through various historical and development eras; • they recognize the factors that influence the size of population in a given area; • they establish reasons for diverse distribution of population around the world on the basis of thematic maps and seek connections with the natural and social environment; • they explain the reasons for and the importance of population structure on the example of various population structures, which enables them to antici- pate ethnic and language conflicts; • they understand the reasons for and consequences of various types of migration; • they analyze statistical data about population and predict the future development of population.10

Even though the general objectives and competences in course descriptions define the focus of individual school subjects, teachers often put them in the rear compared to concrete operative objectives. Real-life work depends on the latter. We can assume that in general geography, students mostly try to understand how natural (climate, relief, the waters etc.) and social (economy, religious and educational structure of the population etc.) elements in certain geographical areas (regions, countries) influence spatial distribution and structure (age, race, ethnicity etc.) of the population. The emphasis is on searching

9 Ibid., 11–15. 10 Ibid., 20.

252 S tudia H istorica S lovenica

and understanding the connections between the natural and social spatial factors. This is closely connected with the consideration of the causes and consequences of migrations in general. The latter are particularly emphasized. Since it is particularly important to study concrete examples in order to be able to come to abstract conclusions or generalize, the teacher must be independent in choosing them. One of the fundamental geographical and general didactic principles is “from the familiar to the less known”; for this reason, examples of Slovenian national minorities and emigrants should (also) be used to achieve these objectives.

In the second year of grammar school, geography of the world is usually taught. The students are expected to master the following with regard to the chapter about North America: be familiar with the main natural-geographic characteristics of North America and understand their importance for socio- economic development;

• by considering the natural- and socio-economic processes and their mutual influence, they should be able to explain regional changes through time (basic characteristics of settlement, migration, the development of agricultural industry and the situation today; urbanization and suburbanization); • understand and be able to explain the structural specificities of the population (ethnic, religious, social etc.) and the level of cultural coexistence; • evaluate the political and economic importance of the USA in the world.11

In the Australia and Oceania Chapter, the students are expected to achieve the following:

• know the development stages of the formation of current demographic and economic structure (native population, beginnings of settlement, migration waves, basic characteristics of settlement); • write a text about the migration of Europeans to Australia.12

In contrast to general geography, regional geography of the world takes a concrete geographical area as a priority. The objectives, where it is hardly possible not to mention Slovenian emigrants, are included in the chapters about North America and Australia but not, for example in Latin America. It is still possible, however, that these topics will be left out in regional geography of the

11 Ibid., 24. 12 Ibid., 25.

253 M. Javornik Krečič, E. Konečnik Kotnik, L. Jagodič: Slovene National ...

world class because Slovenian emigrants are not explicitly mentioned. In the chapter about Europe (typically in third year – the new syllabus allows the teacher to decide on their own how the chapters will be distributed across the years), the students are taught the following content that is indirectly or directly connected with national minorities and emigrants:

• on a map they can locate the most densely populated areas in Europe and explain reasons for such population distribution; • they list and explain reasons for migration flows in Europe after the Second World War; • they describe the main characteristics of the economic development of Western Europe, explain the factors that strengthened it and compare the level of development with development in other parts of Europe and the world; • they list national minorities in Italy and evaluate the policy of Italy towards solving minority problems; • using appropriate materials, they analyse the national, linguistic and religious composition of the populations and the problem of coexistence between nations before and after 1991 in S and SE Europe.13

We can see that the course description is more explicit in the regional geography of Europe regarding Slovenian national minorities and emigrants, as indicated by the italics. We can see a direct connection with Slovenian national minorities and emigrants in the development of the causes of European migration flows after WWII, where the spatial and temporal aspects combine, as well as with the example of national minorities in Italy. The content approach is exemplary. Slovenia represents a more comprehensive chapter in the grammar school syllabus. It is usually taught in fourth year. This thematic part features the following concrete aims that indirectly or directly relate to national minorities and emigrants. Students benefit in the following ways:

• they describe the characteristics of population development in the Republic of Slovenia and compare it with selected European countries; • using the coursebook or literature, they seek data about the most frequent reasons for immigration and emigration of Slovene population after the Second World War;

13 Ibid., 26.

254 S tudia H istorica S lovenica

• they learn about the national composition of the population of Slovenia and think about intercultural and international coexistence; • on the map they show the areas with a Slovene national minority in Italy, Austria and Hungary; • they prepare a report about the position of the Slovene minority in Hungary, Austria and Italy; • they know the world map of Slovene emigrants and the various reasons for emigration; • they define the position of members of Slovene minorities across individual countries regarding their national rights.14

Students who register for the Matura exam in Geography pursue additional aims in the syllabus. The following aims touch upon the topic of national minorities indirectly or directly: Students benefit in the following ways:

• on the map they show the areas in Italy, Austria and Hungary where Slovenes live; • they analyse unequal ethnic rights in various areas and the main reasons for higher or lower levels of assimilation in particular areas; • they explain a decrease in the size of the ethnically mixed area or the proporti- on of Slovenes in Carinthia and the creation of new cores of settlement outside the former ethnic border.15

As the list of concrete learning objectives for regional geography of Slo- venia indicates, Slovenian national minorities and emigration are dealt with directly here (text in italics). Emphasis is on the research of causes (e.g., emigra- tions), defining locations and evaluating the position of the exposed groups of population regarding ethnic rights. Field work represents a special form of work as part of the preparation for and implementation of the Matura exam. Field work location can have a significant impact on the chance of realization of certain topics or education aims, including current topics.

14 Ibid., 32. 15 Ibid., 39.

255 M. Javornik Krečič, E. Konečnik Kotnik, L. Jagodič: Slovene National ...

Analysis of the History Syllabus for CGH in Slovenia

The general aims for History in the CGS in Slovenia are divided into three groups (aims that relate to knowledge and understanding of historical events, phenomena and processes; aims that relate to the development of abilities and skills; and aims that relate to the development of relations, action, orientation and attitudes).

Among the knowledge and comprehension aims, the following are important for knowing the problem of national minorities and emigrants:

• the students explain key events and processes in the world, as well as history – European, regional, Slovene and local; • they explain and evaluate the influence of European and global events on Slovene history; /…/ • they research historical phenomena and processes from the perspective of the era in which they ocurred and from today's perspective; • they distinguish the causes, inducements and consequences and establish the interdependence of various phenomena and processes, as well as continuity and change in the development.16

The following aims of developing abilities and skills should be highlighted:

• they develop skills in collecting and choosing, analysing, critically evaluating the value and usefulness of information and historical sources; • they become aware of the relativity of information; /…/ • they learn from multiperspective historical sources that are available by including ICT in History classes; • they develop the ability to use various methods of communication (written, oral, debate, using ICT etc.).17

The following aims are relevant regarding the development of relations, action, orientation and attitudes from the point of view of the development of knowledge about national minorities and emigrants in the broadest sense:

16 Syllabus. History. Grammar school (comprehensive grammar school, classics grammar school, business grammar school), Ministry of Education and Sport, National Education Institute of the Republic of Slovenia (Ljubljana, 2008), 8 (http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2015/programi/media/ pdf/un_gimnazija/un_zgodovina_280_ur_gimn.pdf, date of access: 15th November 2015) (hereinafter: Syllabus. History. Grammar school), 17 Ibid.

256 S tudia H istorica S lovenica

• they develop an understanding of the past and the present of the Slovene nation and its achievements, and they solidify national awareness and the awareness of belonging to a country; • they emphasize a positive cultural influence within the Slovene nation and with the neighboring nations; • they develop individual, national and European identities; • they assess the importance of preserving Slovene, European and world cultural heritage; • they develop a responsible relationship towards environmental protection and the protection of cultural heritage; • using select examples from history, they develop a world-view that respects human rights, equality and democracy and democratic and responsible citizenship; /…/ • they develop the ability to understand and respect diversity and differences between religions, cultures and communities; • they develop the readiness to overcome stereotypes and prejudice; • they develop openness to new ideas and care in making judgements; • they develop a positive attitude towards diversity, multiculturality and a range of social models; /…/ • they develop the receptiveness to diverse views and interpretations and understand why these occur. 18

The general objectives in the history course description show that emphasis in the cognitive area is on familiarization with key events and processes in various historical periods, both from the perspective of the historical period and from today. Important is the recognition of causes, reasons and consequences of these events and processes, their complex interdependence and continuity and research changes. The temporal perspective is also combined by the spatial perspective in the sense of a regional and global spatial position- ing of historical events. Even though the geography course plan includes elements of historical development – for a better understanding of present time (e.g., migrations in Europe) – and the history course description elements of spatial application (locations of historical events and processes), the core focus of both school subjects differs significantly and at the same time enables close correlations between the two courses. The history course description also includes strong education emphasis (written in italics) that are connected with the development of national iden-

18 Ibid., 9.

257 M. Javornik Krečič, E. Konečnik Kotnik, L. Jagodič: Slovene National ...

tity, abandoning stereotypes, development of positive attitude towards multi- culturalism and civic competences. We can see the these emphases are similar and mostly identical to those from the geography course description. The History syllabus for CGH sets out the development of eight groups of key competences that are basically similar to the range of competences in the Geography syllabus and that have already been defined. The most important for our study are communication in the mother tongue and in foreign languages; competences related to cultural awareness and expression; and particularly social and civic competences.19 Regarding the latter, the considerable potential of History shows in the following description:

In History classes, students develop social and civic competences by acquiring knowledge about a multicultural European society and its main social, economic and political milestones by placing the national identity into European cultural identity; by encouraging intercultural dialogue and tolerance; by developing a culture of dialogue that considers and respects diverse views and attitudes and at the same time by defending their own views and attitudes and arguments, supporting them; by developing a readiness to overcome prejudice and stereotypes; by developing and encouraging a positive attitude towards democracy, respect for human rights, equality and a responsible and critical population; by knowing the fundamental international documents that stipulate and define the rights of individuals and citizens; by knowing past and current events and movements in Slovene, European and world history; by knowing the objectives of various social and political movements; by knowing about European integration and the structures of the European Union; by understanding and respecting various religious and ethnic groups; and by respecting democratic principles and demonstrating a willingness to participate in a democratic parliamentary system.20

We can see a clear and direct emphasis on social and civic competences, including an encouragement of a positive attitude towards multicultural- ism and mutual respect. Something similar is found in the geography course description with explicitly being based on getting to know international docu- mentation and political life. This is where the power of teaching history as a reflection of the course description is more expressed compared to the geography course description. Content and concrete aims of the History syllabus for CGS are divided

19 Ibid., 9–12. 20 Ibid., 11.

258 S tudia H istorica S lovenica

into several main historical periods: Prehistory and Ancient History; the Middle Ages, Humanism and the Renaissance, Absolutism and Industrialization; 19th century, 20th century and early 21st century. Key comprehensive and elective topics are defined within each chapter in the syllabus. Although students can develop values, skills and abilities and supportive or indirect knowledge that is relevant with regard to national minorities and emigration in various topics across different historical periods, the key chapters of the syllabus in a cognitive sense are the 19th and the 20th and early 21st century.

Specifically the Slovene National Formation chapter expresses the following aims:

• the students compare individual stages in the formation of the nation and analyze the progress that the formation contributed; • they develop an opinion about the results of the formation of the nation until the beginning of the 20th century.21

In the 20th and 21st century chapter, we should highlight the following aims:

• the students compare individual stages of Slovene political history and analyze how the position of Slovene nation improved over time; • using argumentation, they form an opinion about the results of solving border disputes; • they explain the factors that led to the birth of an independent country; • they consider participation in European integration; • they explain the position and problems of Slovene minority members, emigrants and the results of the endeavours of minority members and emigrants; • they assess the position of minorities in the Republic of Slovenia from various aspects.22

Selected topics in the final chapter include important issues concerning civil society movements and migration where the students do the following:

• using selected examples, they compare different types of migration and seek common features; • they judge migration from various aspects and shape their own opinion about the inevitability of migrations;

21 Ibid., 51. 22 Ibid., 53.

259 M. Javornik Krečič, E. Konečnik Kotnik, L. Jagodič: Slovene National ...

• they describe the existence and features of a multicultural society (in the West).23

We found that several concrete learning objectives related directly to Slove- nian national minorities and emigrants in the CGS history course description. One of them is that students must explain the position and problems of Slove- nian national minorities and emigrants and the results of their efforts. This also shows the perspective of the present time by considering the historical development; the same more or less applies to the geography course description, whereby the latter particularly emphasizes the spatial component.

Conclusion

The article analyzes the Geography and History syllabi for CGS. We wanted to establish whether these two subjects include content about Slovene national minorities or emigrants, or aims that are closely related to this content; and if they do, what content and aims the syllabi include and what is the scope of the syllabi. We included key areas of educational aims, i.e. both the area of cognitive knowledge and the development of skills and abilities, as well as the area of the development of values. A comparative analysis of the given syllabi confirmed the inclusion of content about national minorities and emigrants – both in the cognitive sense as well as in the sense of developing skills, abilities and values. Both syllabi show an indirect or direct connection with current topics in the range of the general aims and competences and in the range of content and concrete aims. In the section about general aims and competences, both syllabi emphasize the development of civic competences that are developed in both subjects indirectly or directly through learning about the geographical area and/or about the past of the home country and of other countries. In both subjects, a direct consideration of Slovene national minorities and emigrants is included in the final year, i.e. at the end of the grammar school vertical. In Geography, the students acquire a general foundation concerning the notions and processes regarding world population in first year in General Geography (e.g., population migration factors). In regional geographies in higher years (regions of the world and Europe), students are briefly informed about national minorities and about Slovene emigrants. The scope depends

23 Ibid., 54.

260 S tudia H istorica S lovenica

on the currency and the possibilities related to these regions of the world and Europe (e.g. North America, Australia). Current topics proved to be dealt with comprehensively; only a few examples are provided. In the section about Slo- venia, as many as seven learning aims are directly related to the problem of national minorities and emigration. These topics are also part of the preparation for the Matura exam. The effort to deal with Slovene national minorities and emigrants is considerably higher in terms of quantity and complexity than in primary school. In History, the distribution of content throughout grammar school across the four years follows the time as the main criterion. Within the historical eras, grammar school is particularly characterized by a thematic and selective principle. Students first encounter the basics of the foundation of the Slovene nation in the 19th century in the first year of grammar school. The most recent period of history dealt with includes at least six learning aims that are directly connected with a cognitive treatment of Slovene national minorities and emigrants. In line with the general aims of teaching History in grammar school, a “critical analysis and interpretation of events is emphasized, as well as the development of individual conclusions and opinions about phenomena and processes as well as attitudes towards them and research into various perspectives and interpretations about individual phenomena and processes.”24 The example of grammar school shows that the reality in class, i.e., the amount and quality of the implementation of topics about Slovene national minorities and emigrants to a large extent depends on the teachers' breadth and associations, evaluation of the importance of current topics and encouragement from learning materials such as coursebooks. The latter have a particularly strong impact on classes. It can be concluded that Geography and History in GCS in Slovenia are well harmonized in terms of the distribution of topics across timetable class periods when it comes to studying national minorities and emigration. Stu- dents in higher years acquire both a spatial and a temporal dimension on current topics. A combination of both courses helps develop and understand the causes, the spatial and temporal movements and the location of the present life of Slovenian minorities and emigrants, including their political development and legislation. Also strong are direct educational emphases, which are mostly expressed as part of the general objectives and competences. Another question is the realization of these emphases because teachers mostly operate with concrete operational goals. Frequent cross-subject correlations and active participation by Geography

24 Ibid., 7.

261 M. Javornik Krečič, E. Konečnik Kotnik, L. Jagodič: Slovene National ...

and History teachers can contribute to a time-efficient and optimized consideration of content. However, teachers should also regularly update the topics dealt with, and would be particularly important to include the real life experiences of Slovenians abroad, which could address the students’ most inner dimensions.

Marija Javornik Krečič, Eva Konečnik Kotnik, Lucija Jagodič

SLOVENSKE NARODNE MANJŠINE IN IZSELJENCI V UČNIH NAČRTIH ZA GEOGRAFIJO IN ZGODOVINO V GIMNAZIJI

POVZETEK

Vsebine, povezane z narodnimi manjšinami in izseljenci, so bogate z vzgojno- -izobraževalnimi potenciali, ki se kažejo zlasti v smislu spoznavanja narodovih zgodovinskih gibanj, njihovih vzvodov in posledic; v smislu spoznavanja raz- ličnih geografskih prostorov, kjer živijo Slovenci, njihovih fizično in družbeno geografskih specifik oz. njihove kompleksne prostorske specifike; ter v smislu prepoznavanja, spoznavanja in razvijanja lastne (narodove in osebne) identitete ter narodne zavesti. Nenazadnje so osebne zgodbe izseljencev in zamejcev pogosto bogate z življenjsko vsebino, ki je lahko koristna razvijajočemu se posamezniku. Kot take zaslužijo vsebine o slovenskih narodnih manjšinah in izseljencih posebno mesto tudi v slovenskem šolskem sistemu. V prispevku smo predstavili rezultate analize oz. primerjave dveh učnih načrtov iz programa splošne gimnazije, to je učnih načrtov za geografijo in zgodovino. Želeli smo ugotoviti, ali ta predmeta vključujeta vsebine o slovenskih narodnih manjšinah in izseljencih oz. cilje, ki so s temi vsebinami tesno povezani ter katere vsebine in cilje vključujeta. Upoštevali smo ključna podro- čja vzgojno-izobraževalnih ciljev, to je tako področje kognitivnega znanja oz.

262 S tudia H istorica S lovenica

vedenja, področje razvoja spretnosti in sposobnosti kot področje razvoja vrednot. Ugotovili smo, kako se znanje v najširšem smislu, povezano s pojmoma narodne manjšine in izseljenci, gradi na vertikali splošne gimnazije, ki danda- nes pritegne velik delež osnovnošolske populacije. S pomočjo protokolov pregleda učnih načrtov smo analizirali in primerjali učna načrta za geografijo in zgodovino. Izbor predmetov temelji na predpostavki, da sta to predmeta, ki sta po svoji temeljni opredelitvi najbolj povezana z vsemi razsežnostmi pojmov narodne manjšine in izseljenci. Iz primerjalne analize izbranih učnih načrtov lahko potrdimo vključevanje vsebin o narodnih manjšinah in izseljencih – tako v kognitivnem kot v smislu razvijanja spretnosti, sposobnosti in vrednot. V obeh učnih načrtih je mogo- če najti posredno ali neposredno povezavo z aktualnimi vsebinami v naboru splošnih ciljev in kompetenc ter v naboru vsebin in konkretiziranih ciljev. Oba učna načrta v razdelku splošnih ciljev in kompetenc poudarjata razvoj t.i. drža- vljanskih kompetenc. Predmeta geografija in zgodovina sta v splošni gimnaziji z vidika spoznavanja narodnih manjšin in izseljenstva, ugodno časovno uskla- jena. Posledično dijaki v najvišjih letnikih pridobivajo geografsko oz. prostorsko in zgodovinsko – časovno dimenzijo aktualne tematike. Pogostejše med- predmetne korelacije oz. aktivno sodelovanje učitelja geografije in zgodovine pa lahko pripomore tudi k časovno rentabilni in optimalno učinkoviti vsebin- ski obravnavi.

263

S tudia Historica S lovenica Avtorski izvlečki / Author's Abstracts

S tudia H istorica S lovenica

UDC 94(497.4 )"10/12" 27-772(497.4)"1043/1232" Author: BELE Martin Ph. D. in history University of Maribor, Faculty of Art, Department of History Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: ESTATES OF THE DIOCESE OF GURK IN THE AREA OF THE PRESENT-DAY SLOVENIAN STYRIA IN THE SECOND HALF OF THE 13TH CENTURY – Part 2

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 16 (2016), No. 1, pp. 11–36, 109 notes, 4 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Key words: The diocese of Gurk, present-day Slovenian Styria, estates of the diocese of Gurk, feud, castles, ministeriales, castellans, defence function, dominical administration.

Abstract: The article discusses the origin, history, politics and estates of the diocese of Gurk. It focuses on the period from 1043 to the end of the 13th century and the then estates of the diocese of Gurk in the present-day Slovenian Styria. It is divided into two parts; the first roughly covers the period between 1043 and 1232 (when the dioceses of Salzburg and Gurk came to a permanent settlement in the election and appointment of the bishops of Gurk), and the second the remainder of the 13th century. Both parts analyse the estate structure of the diocese of Gurk, the family ties of the then ministeriales of Gurk, their political and military activities, and the political and military activities of the then bishops of the diocese of Gurk. They are written on the basis of the published sources and professional literature in the field of Slovenian, Austrian and Croatian medieval history.

UDC 27-774(497.4)"12/13" 929 Paldauf 929 Wocho Author: MLINARIČ Jože Ph.D., Academician, Professor Emeritus of University of Maribor Ljubljanska 3A, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: MARIBOR PRIESTS, LATER BISHOPS OF SECKAU, ULRICH II. PL. PALDAUF (1297–1308) AND WOCHO (1317–1334)

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 16 (2016), No. 1, pp. 37–48, 42 notes, 4 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Key words: Maribor parish, Priests, Seckau bishops, Ulrich II. pl. Paldauf (1297–1308), Wocho (1317–1334)

Abstract: In the Middle Ages noble, highly educated priests, holding high ecclesiastical offices competed for the prestigious and rich Maribor parish. For example, the first three known priests were from the genus of Maribor lords and two of the priests even became Sechau bishops. These two were Ulrich II. pl. Paldauf (1297–1308) and Wocho (1317–1334). Ulrich was the vidame of Salzburg and a priest in Ptuj (1290), at the same time as he was the Archdeacon for the Lower margraviate (1296). Ulrich was mentioned as a priest of Maribor since the year 1295, a role he probably maintained until the year 1300. Wocho was mentioned as Ulrich's successor as a priest of Maribor in several documents belonging to our monasteries or those nearby (Viktring, Žiče monastery, St. Paul in Carinthia and Studenice) in the years 1300–1315.

267 UDK 37.018.56:27-789.5(497.4Maribor) Avtor: JUŽNIČ Stanislav Dr. zgod. znanosti, dipl. inž. tehniške fizike Univerza v Oklahomi, Oddelek za zgodovino znanosti 601 Elm, Soba 622, USA – 73019-3106 Norman, Oklahoma, ZDA

Naslov: ŠESTNAJST LET REZIDENCE STARE DRUŽBE JEZUSOVE IN MARIBORU IN NJENI NOVODOBNI DEDIČI (OB 200-LETNICI PONOVNE USTANOVITE JEZUITSKE DRUŽBE)

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 16 (2016), št. 1, str. 49–80, 87 cit., 6 slike, 7 preglednic

Kategorija: 1.01 Izvirni znanstveni članek Jezik: angleški (izvleček angleški in slovenski, povzetek slovenski)

Ključne besede: Maribor, zgodovina šolstva, Jezuiti, zgodovina matematično-tehniških ved

Izvleček: Prvi naštevamo v Mariboru službujoče Jezuite pred prepovedjo Jezuitov leta 1773. Poudarjena je podkovanost v matematično-tehničnih vedah nekaterih med njimi in predstavljena kot utemeljevanje mariborskega visokošolskega študija filozofije; le-ta ni bil izpeljan zaradi prepovedi Jezuitov leta 1773. Nakazane so smernice, vzdolž katerih je mariborsko srednje šolstvo po Marčni revoluciji vendarle ujelo korak s sodobnimi izobraževalnimi središči na ozemlju sodobne Slovenije.

UDK 94(497.4)"1914/1918":[349.3:355.291] Avtor: AJLEC Kornelija Dr., docentka Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Aškerčeva 2, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija

Naslov: SISTEM DRŽAVNIH PREŽIVNIN IN POKOJNIN ZA DRUŽINE VOJAKOV (1914–1918)

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 16 (2016), št. 1, str. 81–112, 101 cit., 4 slike, 6 preglednic

Kategorija: 1.01 Izvirni znanstveni članek Jezik: angleški (izvleček angleški in slovenski, povzetek slovenski)

Ključne besede: socialna varnost, socialna politika, prva svetovna vojna, preskrbnine, preživnine, pokojnine, invalidnine

Izvleček: Prispevek skozi prizmo zakonodaje in odmeva v slovenskem časopisju obravnava razvoj socialne politike v Avstro-Ogrski, s posebnim ozirom na skrbi za svojce vojaštva. Prikazano je, da je ena izmed vidnih posledic militarizacije avstro-ogrske družbe razmeroma dobra preskrba svojcev in vojaštva s socialnimi trans- ferji v času prve svetovne vojne.

268 S tudia H istorica S lovenica

UDC 929Achleitner A.:821.163.6-6 Author: MATJAŠIČ FRIŠ Mateja Ph.D., Research Assistant UKC Maribor, Medical research department Ljubljanska 5, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: "MEINE ZUMUTUNG, HILFE MIT DER FEDER ZU LEISTEN, HAT MIR VIEL FREUDE GEMACHT": ARTHUR ACHLEITNER IN THE LETTERS TO DR. PAVEL TURNER

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 16 (2016), No. 1, pp. 113–132, 68 notes, 4 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: Arthur Achleitner (1858–1927), Pavel Turner (1842–1924), correspondence

Abstract: Based on preserved correspondence this paper depicts the friendly relationship between the Ger- man writer Arthur Achleitner and Pavel Turner, Doctor of Law, educator, publicist and patron, who after retirement had settled permanently in Maribor. Achleitner and Turner met in the early spring of 1911 at the latest, most likely already in the autumn of 1910 when Achleitner visited the "Slovene Pohorje Mountains" in order to gather material for the novel he had been preparing. Turner made a great impression on Achleitner, the secret court councillor, who was also very knowledgeable and cosmopolitan since he had been moving between crowned heads on many European courts. 15 preserved letters that Achleitner wrote to Turner between 1913 and 1921 are a testimony to their friendly and mutually respectful relationship.

UDK 929 Greif:355.08 Avtor: ČOH KLADNIK Mateja Dr., znanstvena sodelavka Študijski center za narodno spravo Tivolska 42, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija

Naslov: MARTIN GREIF-RUDI (1918–1975)

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 16 (2016), št. 1, str. 133–164, 74 cit., 6 slik

Kategorija: 1.01 Izvirni znanstveni članek Jezik: angleški (izvleček angleški in slovenski, povzetek slovenski)

Ključne besede: Martin Greif-Rudi (1918–1975), druga svetovna vojna, vojaško delovanje, politično delovanje, biografija

Izvleček: Martin Greif-Rudi (1918–1975) je leta 1936 postal član komunistične partije. Med letoma 1936 in 1939 je bil zaradi svojega delovanja večkrat zaprt. V partizane je odšel 8. avgusta 1941, in sicer v Pohorsko četo, kjer je bil najprej komandant čete in nato komandir 1. voda čete. Konec leta 1941 je odšel na Primorsko, kjer je bil komandant Zgornjevipavske čete, politični komisar bataljona Simona Gregorčiča in njegov komandant, namestnik političnega komisarja Južnoprimorskega odreda, politični komisar 2. bataljona Primorskega odreda, komandant Goriške brigade. Bil je tudi operativni in zvezni oficir pri zavezniških vojaških misijah v štabu 9. korpusa ter poveljnik Komandne mesta Trst. Po koncu vojne je deloval v različnih družbenopolitičnih organizacijah in nekaj časa tudi v gospodarstvu. 1. novembra 1943 je dobil čin majorja, bil decembra 1950 povišan v rezervnega podpolkovnika, najvišji čin, ki ga je dosegel, pa je bil čin rezervnega polkovnika. Dobil je več vojaških in civilnih odlikovanj.

269 UDC 821.163.6.09 929 Mohorič M. 929 Jurca B. Author: ČEH STEGER Jožica Ph.D., Full Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department for Slavic Languages and Literatures Koroška 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: LITERARY IMAGES OF THE PATH TO FREEDOM IN CONCENTRATION CAMP PROSE OF MILENA MOHORIČ AND BRANKA JURCA

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 16 (2016), No. 1, pp. 165–180, 31 notes, 2 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Key words: Slovene literature, Concentration camp prose, Rab, Gonars, Ravensbrück, Milena Mohorič, Branka Jurca

Abstract: The article deals with the stations in the lives and literary work of the writers Milena Mohorič and Branka Jurca during World War II and straight after it. During the war, both writers went through hell in concentration camps where they were held as political prisoners. They verbalised their sufferings in literary writings; Branka Jurca in her collection of novellas titled Pod bičem (1945), Milena Mohorič in her collection of feuilletons titled Motivi z Raba (1946). A few years after the end of World War II, Jurca retreated from direct politics and dedicated herself to educational work, editing and writing. She was one of the most prominent writers of young adult fiction at the time of socialism. Mohorič was suspected of working for Cominform and, after 1948, became a victim of the revolution that she was a participant of.

UDC 821.163.6.09Potrč I.: 94(497.4)"1945" Author: DEBELJAK Renata M.A., Teacher of Slovene Elementary School Olga Meglič Ptuj Prešernova ulica 31, SI −2250 Ptuj, Slovenia

Title: VISION OF FREEDOM BY POTRČ IN 1945

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 16 (2016), No. 1, pp. 181–202, 58 notes, 2 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Key words: Ivan Potrč, Social realism, Socialist ideology, Short war prose, War reportage

Extract: This piece shows the view of the war and of the coming freedom from the Slovenian writer, playwri- ght and publicist Ivan Potrč (1913–1993); that spent the final year of the war as a font line correspondent for Borba and Ljudska pravica. In his reportages and ideologically affirmed short war prose of that time he has in a short memoir-autobiographical discourse themed his suffering in Mauthausen, repeatedly stressed the victo- rious struggle of partisans against the occupying forces, advocated for a socialist revolution and the conviction of domestic traitors, which is especially reflected in the mostly optimistically rounded texts in which he wove also his vision of the coming freedom. For him the path to freedom was intertwined with resistance, struggle and casualties, with the common desire for a free future. It was built with suffering, unity, loyalty, courage – in short socialist values, that he advocated even as a pre-war "communist".

270 S tudia H istorica S lovenica

UDC 821.163.6.09-1:398.8"1941/1945" Author: GOLEŽ KAUČIČ Marjetka Ph.D., Associate Professor, Research Counsellor ZRC SAZU, Institute of Musicology Novi trg 2, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia

Title: TRANSFORMATIONS OF FOLKLORE AS AN INTERTEXTUAL PRINCIPLE IN POETIC CREATIVITY OF WORLD WAR TWO AND THE REFLEXION OF FREEDOM

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 16 (2016), No. 1, pp. 203–224, 54 notes, 3 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Key words: folk song, partisan song, Home Guard's song, intertextuality, concepts of freedom, World War Two

Extract: The topic of discussion is the folk poetic tradition or the song of world war two that were created of song in this period. It is the use of folk songs and their transformation that show the typical work of Slovenian creators in a certain period, marked by the depletion of values, existential anguish or the search of new ways of communication, they return to folk tradition in a passive, imitative or active and transformative way. We are interested primarily in the so called intertextual principle that made it possible for the source material to serve as the foundation or that an already known text matrix could be used in a new way. In the analysis of example songs, we also shed light on the concepts, perception and living of freedom as it is reflected in the songs themselves.

UDC 7(497.4)"1941/1945":599.723.12 Author: VIČAR Branislava Ph.D., associate professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department for Slavic Languages and Literatures Koroška 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: "KOT DIVJI, HRZAJOČI KONJ / PRIHAJA K NAM SVOBODA!" Subtitle: The Horse Between Metaphor and Subjectivity in the Voice of the Partisans

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 16 (2016), No. 1, pp. 225–244, 59 notes, 3 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Key words: partisan art, critical animal studies, representation of the horse, relationship horse/partisan, world war two

Extract: This article is theoretically based on critical animal studies and reveals the ways in which the horse was represented in Slovenian partisan art. The analysis shows two complementary roles of the horse in partisan art: 1) figurative role with which the idea of rebellion and revolution is emphasised, 2) the role of the subject, which puts the horse in a relation with a partisan in the national liberation struggle. The subjectivity of the horse is made up of the recognition and acknowledgment of the horse’s emotions, feeling and experiences, but the horse with these acknowledgments is not necessarily constructed as an autonomous subject. The equality between the partisan and the horse is established only in cases when they are presented as comrades in the struggle.

271 UDK 373.5.016:[91+94]:[323.15+314.15] Avtor: JAVORNIK KREČIČ Marija Dr., izredna profesorica pedagogike Soavtor: KONEČNIK KOTNIK Eva Dr., docentka geografije Soavtor: JAGODIČ Lucija Profesorica geografije in zgodovine Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Koroška cesta 160 – 2000 Maribor, Slovenia

Naslov: SLOVENSKE NARODNE MANJŠINE IN IZSELJENCI V UČNIH NAČRTIH ZA GEOGRAFIJO IN ZGODOVINO V GIMNAZIJI

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 16 (2016), št. 1, str. 245–264, 24 cit.

Kategorija: 1.02 Pregledni članek Jezik: angleški (izvleček angleški in slovenski, povzetek slovenski)

Ključne besede: narodne manjšine, izseljenci, učni načrt, splošna gimnazija

Izvleček: Vsebine, povezane z narodnimi manjšinami in izseljenci, so bogate z vzgojno-izobraževalnimi potenciali, ki se kažejo zlasti v smislu spoznavanja narodovih zgodovinskih gibanj, njihovih vzvodov in posledic; v smislu spoznavanja različnih geografskih prostorov, kjer živijo Slovenci, njihovih fizično in družbeno geografskih specifik oz. njihove kompleksne prostorske specifike; ter v smislu prepoznavanja, spoznavanja in razvijanja lastne (narodove in osebne) identitete ter narodne zavesti. Nenazadnje so osebne zgodbe izseljencev in zamejcev pogosto bogate z življenjsko vsebino, ki je lahko koristna razvijajočemu se posamezniku, učencu ali dijaku. Kot take zaslužijo vsebine o slovenskih narodnih manjšinah in izseljencih posebno mesto tudi v kurikulumu Republike Slovenije. Pričujoči prispevek je nastal na podlagi raziskave temeljnih učnih gradiv, to je učnih načrtov v splošni gimnaziji v Sloveniji in sicer učnega načrta za geografijo in učnega načrta za zgodovino, z vidika vsebin o narodnih manjšinah in izseljencih. Raziskava temelji na deskriptivni metodi oz. na primerjalni analizi obeh učnih načrtov. Prinaša delni odgovor na vprašanje, kako program splošne gimnazije vpliva na vedenje in odnos do Slovencev v tujini.

272 S tudia Historica S lovenica

Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors

S tudia Historica S lovenica

Uredniška navodila avtorjem

1. Studia historica Slovenica (SHS) je znanstvena periodična publi kacija, ki jo izdaja Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča, Koroška cesta 160, Maribor. Revija objavlja članke s področja zgodovine in osta lih humanističnih in družboslovnih ved, ki mejijo na zgodovinsko zna nost. 2. Revija Studia historica Slovenica izha ja v treh števil kah letno. V dveh številkah objavlja prispevke v slovenskem jeziku – s povzetkom (sum mary) v angleškem, nemškem, italijanskem, francoskem ali ruskem jeziku in izvlečkom (abstract) v angleškem jeziku. Ena številka je tuje jezična in je namenjena objavam prispevkov domačih in tujih avtorjev v enem od svetovnih jezi kov – s povzetkom (summary) v slovenskem jeziku in izvlečkom (abstract) v slovenskem jeziku. 3. Prispevek, oddan ali poslan uredništvu, lahko obse ga do 30 eno stransko tipkanih strani s po 30 vrsti cami na stran (52.750 zna kov). Prispevek mora biti oddan na disketi (praviloma z urejevalnikom Word for Windows ) in v iztiskani obliki. Slikovni material v obliki laserske kopije ali v elektronski obliki (PDF ali TIF format) mora biti opremljen s podnapisom in navedbo vira. 4. Avtor mora navesti naslednje podatke: ime in priimek, akademski naslov, delovno mesto, ustanovo zaposlitve, njen naslov in morebitni naslov elektronske pošte (e-mail). 5. Oddani prispevek mora biti opremljen: s povzetkom (30-45 vrstic), izvlečkom (6-10 vrstic) in ključnimi besedami. Izvleček mora biti razumljiv sam po sebi brez branja celotnega besedi la članka. Pri pisanju se uporabljajo celi stavki, izogibati se je treba slab še znanim kraticam in okrajšavam. Izvleček mora vsebovati avtorjev primarni namen oziroma doseg članka, razlog, zakaj je bil napisan, ter opis tehnike raziskovalnega pristopa (osnovna metodološka načela). Ključne besede morajo odražati vsebino prispevka in biti primerne za klasifikacijo (UDK). Povzetek mora predstaviti namen prispevka, glavne značilnosti in metodologijo raziskovalnega dela ter najpomembnejše rezultate in sklepe. 6. Besedilo prispevka mora biti pregledno in razumljivo strukturira no (naslovi poglavij, podpoglavij), tako da je mogoče razbrati namen, metodo dela, rezultate in sklepe. S tudia Historica S lovenica

7. Opombe morajo biti pisane enotno kot sprotne opombe pod črto. So vsebinske (avtorjev komentar) in bibliografske (navedba vira, upo rabljene – citirane literature). Bibliografska opomba mora ob prvi navedbi vsebovati celoten naslov oz. naha jališče: ime in priimek avtor ja, naslov dela (ko gre za objavo v revi ji ali zborni ku naslov le-tega), kraj in leto izida, strani (primer – monografija: Jože Mlinarič, Studeniški dominikanski samo stan : ok. 1245–1782 (Celje, 2005), str. …; primer – revija: Darko Friš, "Banovinska konferenca Jugoslovanske nacionalne stranke leta 1937 v Ljubljani", Zgodovinski časopis 59, št. 1–2 (2005): str. …; primer – časnik: (avtor), "Volitve v mariborski mestni zastop", Slovenski gospodar, 27. november 1873, št. 48, str. …; primer – zbornik: Vasilij Melik, "Vprašanje regij v naši preteklosti", v: Regionalni vidiki slovenske zgodovine : zbor nik referatov XXXI. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, ur. Peter [tih in Bojan Balkovec (Ljubljana, 2004), str. …), nato pa se uporablja smisel na okrajšava (dalje: Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, str. …). Pri navajanju arhivskih virov je treba navesti: arhiv (ob prvi navedbi celotno ime, v primeru, da ga uporabljamo večkrat, je treba navesti okrajšavo v oklepaju), ime fonda ali zbirke (signaturo, če jo ima), števil ko fascikla (škatle) in arhivske enote ter naslov navajanega dokumenta (primer: Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Pavel Turner, škatla 7, pismo Davorina Trstenjaka Pavlu Turnerju iz Starega Trga, 7. junija 1889.) 8. Prispevki so recenzirani; recenzije so anonimne. Na osnovi pozitivne ga mnenja recenzentov je članek uvrščen v objavo. 9. Za znanstveno vsebino prispevka in točnost podatkov odgovarja avtor. 10. Uredništvo prejete prispevke lektorira, avtor lekturo pregleda in jo avtorizira. Uredništvo posreduje avtorju prvo korekturo prispevka, ki jo mora vrniti uredniš tvo v roku treh dni; širjenje obse ga bese dila ob korekturah ni dovoljeno. Pri korekturah je treba uporabljati korekturna znamenja, navedena v Slovenski pravopis (1962), Slovenski pravopis 1. Pravila (1990). Drugo korekturo opravi uredništvo. 11. Dodatna pojasnila lahko avtorji dobijo na uredništvu.

Uredništvo SHS S tudia Historica S lovenica

Editor's Instructions to Authors

1. Studia histo ri ca Slove ni ca (SHS) is a perio di cal scienti fic publi ca tion publis hed by the Histo ri cal asso cia tion of Franc Kova čič PhD, Koroš ka cesta 160, Mari bor. The publi ca tion publis hes histo ri cal artic les and other huma ni stic and socio lo gi cal artic les that adjoin histo ri cal science. 2. Studia historica Slovenica is issued in three volu mes a year. The first two volumes publish articles in Slovene language – with summaries in English, German, Italian, French or Russian language and abstracts in English. The third volu me is a foreign langua ge volu me, which is inten ded for publis hing artic les written by local and foreign authors in one of the world languages – with summaries and abstracts in Slovene language. 3. An article, deli vered or sent to the edito rial board, can compri se of at most 30 one-sided typed pages with 30 lines per page (52,750 print signs). It has to be deli vered on a compu ter diskette (edited in Word for Windows) and in a printed form. Image material in the form of a laser print or in electron form (PDF or TIF format) must be equip ped with subtit les and the source quota tion. 4. The author must submit follo wing data: name and surname, acade mic title, occupation, institution of occupation, its address and e-mail. 5. Delivered article must be equipped with: a summary (30-45 lines), an abstract (6-10 lines) and key words. Summary must be understandable by itself, without reading the artic le as a whole. In writing whole sentences must be used, less known abbreviations and shortenings should be avoided. Summary must con tain the author's primary goal and the purpo se of the artic le, the reason why it was written and the description of research techni ques (primary methodological principles). Key words must reflect the content of the article and must be adequa te to classification (UDK). The abstract must present the purpose of the article, its main cha racteristics and the metho dology of research work as well as the most significant results and conclusions. S tudia Historica S lovenica

6. The text of the article must be clear and intel ligibly structu red (chap ter titles, sub-chapters) for the purpo se of clear recog nition of artic le's aim, work methods, results and conclu sions. 7. Notes must be uniquely formed as footno tes , which can be contextual (author's comment) and biblio grap hi cal (source quota tion, quoted lite ratu re). On first quotation, a bibliographical footnote must contain an enti re title or location: author's name and surname, title (review or miscel lany title when publis hed in it), place and date of issue, pages (example – monograph: Jože Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan: ok. 1245–1782 (Celje, 2005), p…; example – review: Darko Friš, "Bano vinska konferenca Jugoslovanske nacionalne stranke leta 1937 v Ljub ljani", Zgodovinski časopis 59, No. 1–2 (2005): p. …; example – paper: (author), "Volitve v mariborski mestni zastop", Slovenski gospodar, 27. november 1873, No. 48, p. …; primer – miscellany: Vasilij Melik, "Vpra šanje regij v naši preteklosti", in: Regionalni vidiki slovenske zgodovine: zbornik referatov XXXI. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, ed. Peter [tih and Bojan Balko vec (Ljublja na, 2004), p. …). On follo wing quota tions logical shortenings are used (Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, p. …). While quoting archival sources, the archi ve must be stated: archive (whole name on first quota tion, on follo wing quota tions use a shorte ning in brackets), name of fond or collection (signa ture, if given), num ber of fascicle (box) and archival unit, address of quoted document (example: Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Pavel Turner, box 7, letter Davo rina Trste njaka to Pavel Turner from Stari Trg, 7. June 1889.) 8. Articles are reviewed; reviews are anonymous. An article is placed for publishing on the basis of reviewer's positive view. 9. Author is responsible for article's scientific content and accuracy of data. 10. The editorial board arranges the lectureship, which is reviewed and authorized by the author. Edito rial board sends the first correction to the author, who has to return it in three days; enlar ge ment of text while correcting is not permitted. While correcting corrective signs, as stated in the ortho graphy, must be used. The edito rial board performs the second correction. 11. Additional explanations are available at the editorial board.

Edtorial board of SHS