Borec 635–638 Revija Za Zgodovino, Antropologijo in Književnost 96  Borec 635–638 Revija Za Zgodovino, Antropologijo in Književnost Borec

95 BOREC 635–638 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 96 BOREC 635–638 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST BOREC 1 BOREC 630–634 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST BOREC LVIII/2006, ŠT. 630–634 2 BOREC 630–634 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST BOREC 3 BOREC 630–634 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST KAZALO ARHIVI SPOMINA JANJA SLABE: 8 Narodna sprava v slovenskih časopisih HORIZONTI ZGODOVINE SARA KÖLEŠ: 64 Memento vivere. Friedrich Nietzsche: »O koristi in škodi zgodovine za življenje« NOAM CHOMSKY V POGOVORU Z MICHELOM FOUCAULTOM: 96 Človeška narava: pravičnost proti moči (1971) VESNA ČESEN: 146 Etika izbire UTOPISTIKA KSENIJA BERK: 160 Nematerialno delo na preizkušnji ŠEFIK ŠEKI TATLIĆ: 166 Logika fl eksibilne moči ali posledica refl eksije utopičnega v kapitalu UMETNOST IN STVARNOST MARINA GRŽINIĆ: 182 HI-RES: izredno stanje v sodobnem plesu PETJA GRAFENAUER KRNC: 200 Več kot vidi oko: od likovne umetnosti do umetnosti, ki gradi na uporabi mnogih čutov: baročna trash estetika Tanje Vujinović in Zvonke Simčič WALTER SEIDL: 216 Preobrazba mode in realnosti: fotografi je Janeta Štravsa NATAŠA KOTAR: 224 Od neoavantgarde do retrogarde: portret Petra Mlakarja 4 BOREC 630–634 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST KNJIŽNICA ZAK PATRIK OUŘEDNÍK: 296 Evropeana: kratka zgodovina 20. stoletja MARINA GRŽINIĆ, TANJA VELAGIĆ (UR.): 308 Trenutki odločitve: performativno, politično in tehnološko ODMEVI IN OCENE NEBOJŠA DRAGOSAVAC: 328 Zmaga nad fašizmom: šestdeset let pozneje MARKO ŠTEMPIHAR: 336 Dušan Rutar: pisanje za kreacijo upora MARINA GRŽINIĆ: 348 Jacques Rancière: »Nevedni učitelj. Pet lekcij o intelektualni emancipaciji« 361 AVTORSKI IZVLEČKI IN POVZETKI/AUTHOR’S ABSTRACTS AND SUMMARIES 381 NAVODILA AVTORJEM 5 BOREC 630–634 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 6 BOREC 630–634 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ARHIVI SPOMINA JANJA SLABE NARODNA SPRAVA V SLOVENSKIH ČASOPISIH 7 BOREC 630–634 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »Bilo je prav in nujno, da nam je zahteva po spravi priklicala v zavest krivdo preteklosti, kajti dokler je nismo priznali in dokler se nismo zares soočili s svojo vestjo, toliko časa smo bili notranje zastrupljeni, v svojih dejanjih pa izkrivljeni. Brez notranje sprave s samim seboj nobena druga sprava ni mogoča. S hvaležnostjo smo torej brali o njej, toda danes lahko z žalostjo ugotavljamo, da sprave pri mnogih še vedno ni, nekoč pogumna beseda o njej pa se že zlorablja za opravičevanje nečesa, kar se ne da opravičiti, in za obtoževanje tudi tistega, kar je bilo v naši zgodovini najplemenitejše.« JURIJ ZALOKAR, 1990 8 BOREC 630–634 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST JANJA SLABE NARODNA SPRAVA V SLOVENSKIH ČASOPISIH UVOD Vprašanje narodne sprave je že vse od leta 1984, ko je Spomenka Hribar v eseju »Krivda in greh« ta pojem utemeljila, eno od tistih, ki nenehno povzročajo vročo javno polemiko in polnijo časopisne stolpce. V osemdesetih letih so idejo v časopisju sprava ostro zavrnili, nato pa se je ob družbenopolitičnih spremembah spreminjal tudi pogled nanjo. V devetdesetih letih je odnos do sprave ter s tem do slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno in po njej postal eden od ključnih dejavnikov pri oblikovanju politične polarizacije na levico in desnico ter pri določanju usmeritve posameznih strank. Ta tema je bila zato vseskozi močan vzvod za mobilizacijo javnega mnenja in pridobivanje volivcev. V slovenskem časopisju se je polemika o narodni spravi razvnemala v valovih, zato si bomo na naslednjih straneh ogledali, kakšno je bilo to valovanje, kdaj je doseglo vrhunce in kakšne so bile nasploh značilnosti pisanja o narodni spravi. Za časovni okvir raziskovanja sta bili postavljeni letnici 1984, ko je Spomenka Hribar v eseju »Krivda in greh« vzpostavila pojem narodne sprave, in 2005,1 podatki pa so bili pridobljeni z analizo publicističnih prispevkov o narodni spravi, ki jih iz skorajda vseh slovenskih časopisov izločajo in shranjujejo arhivarji dnevnika Delo. Ob tem je potrebno povedati, da je bilo pri pregledovanju prispevkov očitno, da marsikateri od njih tudi manjka. Pogosto so se namreč drugi avtorji sklicevali prav na manjkajoče prispevke, in če so podali dovolj natančne 9 BOREC 630–634 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST podatke, da je bilo članek mogoče najti, je bil ta vključen v evidenco, žal pa to velikokrat ni bilo mogoče. Za popolno analizo pisanja bi bilo zato potrebno pregledati še druge časopisne arhive, vendar se ugotovitve verjetno ne bi bistveno razlikovale. Še preden se natančneje lotimo značilnosti pisanja o narodni spravi v slovenskih časopisih, je prav, da nekaj besed namenimo tudi pojmu, kot si ga je zamislila Hribarjeva, in ga poskusimo postaviti v širši kontekst. »Sprava« je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljena kot »dejstvo, da se kdo spravi s kom«, glagol »spraviti se« po navedbah istega vira pomeni »s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga«. Pojem narodna sprava pa se je v slovenski javnosti pojavil z že večkrat omenjenim esejem »Krivda in greh«. Avtorica ga je napisala leta 1984, vendar je bil zaradi cenzure objavljen šele tri leta pozneje. Iztočnice za misli, ki jih je zapisala v eseju, je Hribarjeva našla pri Edvardu Kocbeku, ki je med drugim leta 1975, v intervjuju, objavljenem v tržaškem časopisu Zaliv, zgrožen pripovedoval o tem, da je po vojni dobil v poštni nabiralnik nekaj pisem z osebnimi izpovedmi domobrancev, ki so se med povojnimi poboji rešili, in pozval k priznanju krivde. Hribarjeva je v »Krivdi in grehu« takole povzela njegove misli: Kocbek je že v svojih vojnih dnevnikih veliko premišljeval o vrednotah in morali. Ugotovil je, da je med vojno prišlo do prevrednotenja vrednot, ki je skrb za dobro posameznika postavilo v manjvreden položaj glede na prizadevanja za dobro vse skupnosti. Ubiti človeka je bilo tako dopustno že samo zaradi dejstva, da je bil pripadnik nasprotne strani in ne da bi se presojala njegova osebna odgovornost. Kljub temu pa Kocbek zaradi svoje človeške topline na likvidacije ni zmogel gledati s politično hladnostjo, ampak mu je bila vsaka človeška smrt tragična. Zato je uvedel posebno vrsto krivde – blaženo krivdo. Blažena krivda se od običajne razlikuje po tem, da posameznika, ki se pregreši nad bližnjikom, pri tem vodijo višji cilji, skrb za dobro širše družbe. Nekdo, ki si na rame naprti blaženo krivdo, se je na ta način žrtvoval za narod, saj bo trpel v njegovo dobro. Vseskozi bo čutil tesnobo, ki mu je nihče ne bo mogel odvzeti. Zato je to njegova žrtev, hkrati pa je v prevzemanju odgovornosti in krivde nase tudi njegova odrešitev in očiščenje, saj prinaša zavedanje, da se je žrtvoval, soljudem nekaj poklonil.2 Tem mislim je Hribarjeva kot posebno kategorijo dodala še greh: »Krivda je nujna, greh pa postane tedaj, ko se ta nujnost, ki jo sankcionira vojaško pravo, prekorači, ko se ubija zaradi ubijanja. 10 BOREC 630–634 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ali zavoljo maščevanja. Vojaško pravo temelji na tej krivdi, a sankcionira greh, zločin.«3 Od tod je izpeljala vprašanje, ali bi med vojno lahko »belo gardo zlomili brez bratomornega boja«,4 in se vprašala, ali je torej šlo za krivdo ali greh. Temu je dodala, da četudi je bila med vojno edina možnost, da se sovražnika uniči, za obdobje po vojni ne more veljati enako. Povojne poboje je zato označila za greh in zločin nad narodom, kateremu so pripadali tudi pobiti domobranci. Pri odgovarjanju na vprašanje, kako je sploh lahko prišlo do likvidacij, si je avtorica pomagala s Kocbekovo distinkcijo med sveto jezo in sovraštvom. Vzrok za prvo je neka temeljna krivica, ki človeka tako zaznamuje, da si jo prizadeva popraviti. Pri delovanju zaradi svete jeze si človek lahko nakoplje le blaženo krivdo. Sovraštvo pa napeljuje h grehu. Človek, ki je prežet s sovraštvom, pogosto ne čuti več osebne odgovornosti, ampak se podredi absolutnim abstrakcijam, ki jih oblikuje skupina ljudi. Ko si skupina prigrabi še oblast nad resnico, je vsakdo, ki se ne more prilagoditi njihovim pogledom na svet, nasprotnik, ki ga je v skrajnem primeru dovoljeno tudi ubiti. Ker človek ni bog, tudi ne more imeti v posesti objektivne resnice, je nadalje razmišljala Hribarjeva. Iz istega razloga po njenem mnenju ne moremo presojati niti o tem, kaj je zločin in kakšna naj bo kazen, in tako se tudi do povojnih pobojev ne smemo opredeliti s sovraštvom v očeh. Treba jih je le vzeti nase, jih priznati in s tem živeti, je menila in nato predlagala, naj se v središču Ljubljane postavi obelisk, ki bi pričal o povojni narodni tragediji in na katerem bi pisalo: »Umrli za domovino«. Povsem na koncu je pozvala k narodni spravi, ki jo je opredelila kot spravo med ljudmi, ne pa z belogardizmom, kot kohezijo vseh narodnih sil brez ideološkega ekskluzivizma in izločevanja, ki naj pomaga k boljši skupni prihodnosti. Kot prvi korak k spravi pa je videla priznanje povojnih pobojev. Če razmišljanja Spomenke Hribar poskusimo postaviti v širši kontekst in iščemo, kaj bi na širši, fi lozofski ravni lahko tvorilo ogrodje za poziv k narodni spravi, je ena od možnosti krščanski personalizem Emmanuela Mounierja. Ta se je v svojih delih ukvarjal med drugim z vprašanjem, zakaj je krščanstvo postalo okorela religija, ki se oklepa dogem in neživljenjskih pravil ter ni zmožna odgovarjati na izzive sodobnega časa. Podobne značilnosti bi, če besedo krščanstvo zamenjamo z besedo socializem, lahko pripisali tudi idejam Hribarjeve, kajti poziv k priznanju krivde za povojne poboje, k spravi med partizani in domobranci, je bil v 11 BOREC 630–634 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST osemdesetih letih prav gotovo hkrati izziv miselno zaprtemu sistemu, ki se je ostro odzival na drugačna mnenja. Za personalizem je sicer značilno, da človeka vidi kot zaključeno celoto, ki jo določajo biološki, kulturni, duhovni, politični, zgodovinski in drugi dejavniki. Obenem personalizem zanima tudi povezovanje teh posameznikov ter njihovo sodelovanje pri oblikovanju družbe in njenega napredka.

Load more