Zacetne Strani 2 2/11/10 15:27 Page 1

Home , Alojz Ihan, Andrej Blatnik, Ivo Svetina, Marko Kravos, Mate Dolenc, Milan Dekleva

zacetne strani 2 2/11/10 15:27 Page 1

Antologija sodobne slovenske literature

Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za slovenistiko Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik

Ljubljana 2010 zacetne strani 2 2/11/10 14:16 Page 2

ANTOLOGIJA SODOBNE SLOVENSKE LITERATURE

Uredili: Alojzija Zupan Sosič, Mojca Nidorfer Šiškovič in Damjan Huber Besedila izbrali: Alojzija Zupan Sosič, Irena Novak Popov, Mateja Pezdirc Bartol in učitelji slovenščine na tujih univerzah (gl. seznam) Tehnično uredili: Mateja Lutar in Nataša Medvešek Oblikovanje in prelom: Metka Žerovnik Slika na naslovnici: Vesna Čadež, Urbana Arkadija II., 2008 © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2010. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Za založbo: red. prof. dr. Valentin Bucik, dekan Filozofske fakultete Ljubljana 2010 Prvi natis Naklada: 1200 izvodov Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Cena: 11 EUR Izdajo publikacije so sofinancirali Javna agencija za knjigo RS, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo RS ter Birografika Bori, d. o. o.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-82 ANTOLOGIJA sodobne slovenske literature / [besedila izbrali Alojzija Zupan Sosič ... [et al.] ; uredili Alojzija Zupan Sosič, Mojca Nidorfer Šiškovič in Damjan Huber]. - 1. natis. - V Ljubljani : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010 ISBN 978-961-237-384-9 1. Zupan Sosič, Alojzija 253044736 zacetne strani 2 2/11/10 14:16 Page 3

ANTOLOGIJA SODOBNE SLOVENSKE LITERATURE

Kazalo

Antologiji na pot ...... 9

PESMI Esad BABAČIĆ Trst ...... 12 Logika vetra ...... 13 Dolga pesem ...... 14 Ciril BERGLES V nekaj se spet zapletam ...... 15 Romantična želja ...... 16 Silovitost nežnosti ...... 17 Andrej BRVAR Kdaj sva si najbližje ...... 18 in spet nas oktober s prehladi ...... 19 Srečanje z Leonom Štukljem ...... 20 Primož ČUČNIK Pogosta žival ...... 21 Črni scenariji ...... 22 Naše viže ...... 23 Aleš DEBELJAK Najemniški vojaki ...... 24 Utopljena ljubezen ...... 25 Hoja za gospodarico ...... 26 Milan DEKLEVA Šel je preprostež v svet ...... 27 Nasmeh v temi ...... 28 Sneži. pokrajina se polni s tišino ...... 29 Alojz IHAN Lipicanci ...... 30 Geni ...... 31 Zajec ...... 32 Jure JAKOB Tišina v motni poletni noči ...... 33 Nikogar več ni, razen naju ...... 34 Prošnja ...... 35

3 zacetne strani 2 2/11/10 14:16 Page 4

KAZALO

Milan JESIH Pomisli ...... 36 Ves dan sem živel ...... 37 Na robu mesta je precejšen park ...... 38 Miklavž KOMELJ Ljubezenska pesem 21. januarja 2004 ...... 39 pogled iz priprtih smeti ...... 40 Verzi dezerterja ...... 41 Barbara KORUN Evridika ...... 42 Temen in plašen ...... 43 Nikomur ne povem ...... 44 Miroslav KOŠUTA Avtobio ...... 45 Odprta hiša ...... 46 Besede strah ni več v slovarju ...... 47 Kajetan KOVIČ V mojem bifeju ...... 48 Dvogovor I (prevajalec pesniku) ...... 49 Dvogovor II (pesnik prevajalcu) ...... 50 Taja KRAMBERGER Ne besede ...... 51 Spodmik temeljev ...... 52 Večer poezije ...... 53 Marko KRAVOS Kukavičji klic ...... 54 Pesmi desetnice I ...... 55 Koža ...... 56 Neža MAURER Samoprevara ...... 57 Tujka ...... 58 Svetlo neurje ...... 59 Brane MOZETIČ Zakaj ne maram vojakov ...... 60 Zalotim se ...... 61 Cele dneve imam prižgano radijsko postajo ...... 62 Gregor PODLOGAR V besedi ...... 63

4 zacetne strani 2 2/11/10 14:16 Page 5

KAZALO

Indija ...... 64 Visoko pod Kureščkom ...... 65 Peter SEMOLIČ Flounder ...... 66 Vrnitev ...... 67 Selitev ...... 68 Ifigenija SIMONOVIĆ Novembra zmeraj ...... 69 Večer. Večerja. Več ...... 70 Slutnje ...... 71 Lucija STUPICA Lepi pogubljenci ...... 72 Tri minute za čaj ...... 73 Popotnik ...... 74 Ivo SVETINA Arabeska ...... 75 Karkoli boš ustvaril ...... 76 12. Vedno je govoril ...... 77 Tomaž ŠALAMUN Koprska telovadnica ...... 78 Vratar in zakaj vratar ...... 79 Pesem ...... 80 Aleš ŠTEGER Cesta IX/17 ...... 81 Vrnitev domov ...... 82 Zid ...... 83 Nataša VELIKONJA III. ves čas pred prihodom ...... 84 V. ti dnevi na otoku ...... 85 V. kot da spiva ...... 86 Maja VIDMAR Izak ...... 87 Par ...... 88 Kletka ...... 89 Milan VINCETIČ Salon ...... 90 Praznična ...... 91 Strastni ...... 92

5 zacetne strani 2 2/11/10 14:16 Page 6

KAZALO

Dane ZAJC priti na tenko opno duše ...... 93 Čas tvoj ...... 94 Kdo ...... 95 Uroš ZUPAN Zapuščanje hiše, v kateri sva se ljubila ...... 96 Prazniki ...... 98 Ljubljana ...... 99

PRIPOVEDI Andrej BLATNIK Še dobro ...... 102 Berta BOJETU BOETA Filio ni doma ...... 105 Aleš ČAR Desna roka ...... 107 Mate DOLENC Morje v času mrka ...... 110 Franjo FRANČIČ Svetega nikoli ...... 112 Nejc GAZVODA Čas ...... 114 Polona GLAVAN Noč v Evropi ...... 116 Zoran HOČEVAR Rožencvet ...... 118 Milan KLEČ Jezik ...... 120 Nina KOKELJ Sviloprejka ...... 122 Lojze KOVAČIČ Prišleki ...... 124 Florjan LIPUŠ Boštjanov let ...... 126

6 zacetne strani 2 2/11/10 14:16 Page 7

KAZALO

Miha MAZZINI Kralj ropotajočih duhov ...... 127 Andrej MOROVIČ Obdukcija ...... 129 Boris PAHOR Zatemnitev ...... 131 Peter REZMAN Avgust, petnajsti ...... 134 Andrej E. SKUBIC Fužinski bluz ...... 136 Marko SOSIČ Balerina, Balerina ...... 138 Marjan TOMŠIČ Óštrigéca ...... 140 Suzana TRATNIK Ime mi je Damjan ...... 142 Jani VIRK Zadnja Sergijeva skušnjava ...... 144 Vlado ŽABOT Volčje noči ...... 146

DRAME Evald FLISAR Nora Nora ...... 150 Drago JANČAR Veliki briljantni valček ...... 152 Dušan JOVANOVIĆ Antigona ...... 156 Vinko MÖDERNDORFER Limonada slovenica ...... 158 Boris A. NOVAK Lipicanci gredo v Strasbourg ...... 160 Tone PARTLJIČ En dan resnice ...... 164

7 zacetne strani 2 2/11/10 14:16 Page 8

KAZALO

Dragica POTOČNJAK Za naše mlade dame ...... 166 Andrej ROZMANROZA Skopuh ...... 168 Matjaž ZUPANČIČ Vladimir ...... 171

MLADINSKA KNJIŽEVNOST Niko GRAFENAUER Sreča ...... 174 Svoboda ...... 175 Življenje ...... 176 Tone PAVČEK Naseljevanje zvezde ...... 177 Besedovanje ...... 178 Pesem o zvezdah ...... 179 Feri LAINŠČEK Kovačeva hvaležnost ...... 180 Svetlana MAKAROVIČ Smetiščni muc ...... 182 Slavko PREGL Geniji v dolgih hlačah ...... 184 Janja VIDMAR Pink ...... 187

Seznam izbranih besedil ...... 189

Sodelujoče tuje univerze in učitelji slovenščine na univerzah v tujini . . . . 193

8 zacetne strani 2 2/11/10 14:16 Page 9

Antologiji na pot

»Slovenski jezik je bogat ... videl boš to ...«, je rekla brez trohice užaljenosti ... »Za vsako občutje imamo na desetine izrazov in znotraj vsakega občutja je več barv, kot veva ... in tudi za te različice imamo izraze ...« Govorci slovenščine kot materinščine ne dvomimo v besede učiteljice, ki v zgor- njem odlomku razlaga o bogastvu slovenskega jezika Bubiju, glavnemu liku romana Prišleki Lojzeta Kovačiča. Da bi to bogastvo zaslutili tudi vsi, ki se slovenščino učijo ali pa jih zanima kultura Slovenije v tujini, smo v okviru projekta Svetovni dnevi sodobne slovenske literature pripravili antologijo z naslovom Antologija sodobne slovenske literature. Ta prinaša odlomke iz najnovejše slovenske književnosti, od leta 1980 do 2010, in je osnova projekta, ki smo ga pripravili v okviru programa Sloven- ščina na tujih univerzah (STU) na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Od- delku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Antologija je sestavljena iz 66 besedil, razdeljenih na štiri razdelke: Pesmi, Pripovedi, Drame in Mladinska književnost, v katerih so izbrani avtorji predstavljeni z besedilom ene zvrsti, čeprav večina izmed njih ustvarja skoraj vse literarne zvrsti. Če so besedila iz Antologije podlaga za načrtovanje in organiziranje dejavnosti v okviru projekta Svetovni dnevi sodobne slovenske literature v letu 2010, pa je ce- lotna Antologija s svojim izborom zasnovana širše in v tem smislu namenjena raz- ličnim bralcem v Sloveniji in izven nje. Sodobna slovenska književnost zadnjih treh desetletij je namreč preplet različnih literarnih smeri, zvrsti, vrst, žanrov, oblik, nači- nov, stilov in poetik, in ker je zaradi megalomanske produkcije v zadnjih letih skoraj nepregledna, bo Antologija olajšala vstop v njeno prostrano literarno bogastvo. Da bi bil ta čimbolj učinkovit, smo pri sestavi Antologije sodobne slovenske literature upoštevali poleg literarne kvalitete še naslednje kriterije: razporeditev na vse tri literarne zvrsti (pesništvo, pripovedništvo, dramatika), delež avtorjev iz različnih starost- nih skupin in slovenskih pokrajin, prispevek k mladinski literaturi, želje učiteljev in študentov ter literarni učinek odlomka in njegovo (morebitno) motivno-tematsko ustreznost v smislu predstavitve Slovenije, njenega jezika, literature in kulture. Ker je izhodišče tejle Antologiji almanah z naslovom Svetovni dnevi slovenske literature, ki je izšel leta 2006 in v katerem so že predstavljene bistvene informaci- je o sodobni slovenski literaturi ter večina avtorjev in njihovih literarnih del, so v Anto- logiji predstavljena samo besedila, bibliografsko pojasnjena v zadnjem delu, v Se- znamu izbranih besedil. Bralci, ki bi radi Antologijo sodobne slovenske literature postavili v širši strokovni in znanstveni kontekst, so vabljeni k branju simpozijskega zbornika Obdobja 29 z naslovom Sodobna slovenska književnost (1980–2010), z natančno analizo najnovejše slovenske književnosti. Antologija predstavlja temeljni vir za dejavnosti na lektoratih in študijih sloven- ščine v času svetovnega projekta, od 29. novembra do 3. decembra 2010, pa tudi

9 zacetne strani 2 2/11/10 14:16 Page 10

ANTOLOGIJA SODOBNE SLOVENSKE LITERATURE

v prihodnje, na več kot 50 univerzah po svetu: učitelji s svojimi študenti organizira- jo literarne večere v slovenskem in tujih jezikih, gostovanja slovenskih pesnikov, pi- sateljev in dramatikov, literarne ter prevajalske delavnice, filmske in glasbene veče- re, predavanja in ostale pestre kulturne dogodke. Projekt je smiselno nadaljevanje prejšnjih projektov STU; leta 2004 uspešno izpeljanega projekta Prevajanja slovenskih literarnih besedil, v letu 2005 izvedenih Svetovnih dnevov slovenskega filma, zelo odmevnega projekta leto kasneje Svetovni dnevi slovenske literature in v letu 2008 izvedenega projekta Svetovni dnevi slovenske literature na filmu. Tako kot vsi prejšnji projekti ima tudi izdaja Antologije sodobne slovenske literature jasen promocijski cilj – predstaviti najnovejšo slovensko književnost občinstvu v tujini ter tako spodbuditi prepoznavnost slovenske literature in zanimanje za prevajanje so- dobnega slovenskega ustvarjanja. Hkrati pa si želimo, da bo Antologija pripomogla k poznavanju književnosti sodobnih literarnih ustvarjalcev tudi v Sloveniji in odprla nova obzorja učiteljem, študentom slovenščine, dijakom in vsem zvedavim bralcem. Ne samo (zgornjega) odlomka o bogastvu slovenskega jezika, v Antologiji boste lahko prebrali tudi komični opis nastanka slovenske književnosti, spoznali drugač- nost Evridike ali skrivnost smetiščnega muca, ko se boste potopili v čisto lepoto umetniških podob. Upamo in želimo, da boste ob branju kvalitetne slovenske književ- nosti spoznali tudi njeno kulturno, družbeno in duhovno obzorje, ki ga literatura odseva kot večplasten pojav, sooblikujoč osebno, kulturno in narodnostno identiteto.

izr. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič, predsednica programa Slovenščina na tujih univerzah, strokovna sodelavca programa mag. Mojca Nidorfer Šiškovič in Damjan Huber

10 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 11

Pesmi poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 12

PESMI

Esad Babačić

TRST

Hudo mi je biti pesnik v tem mestu polivinilastih vrečk. Ko sem začel pisati, sem upal, da sem jim pobegnil. Padel je večer, težke rolete so zaprle pogled na izložbe. Zjokal sem se in vrečka se je vsaj takrat zdela lažja. Škoda, da niso opazili. Samo čevlje in poceni spodnje hlače so videli v meni. Nobene zaščite zame v tem mestu, ki bi moralo biti naše. Danes sem tu, brez vrečk berem pesmi in imam ime. Pa vseeno: vrnite mi moje vrečke, vrnite mi solze, ki sem jih tako spretno skrival v njih, ko sem kupoval čevlje, poceni spodnje hlače in tiste kompletke z dišečimi metuljčki.

12 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 13

ESAD BABAČIĆ

LOGIKA VETRA

Strma so in bleda nebesa triglavska. Ko vstopiš noter, te kanje pazijo pred zlim duhom. Ko greš ven, si mrak, bolj mogočen kot nebo, ki nemo sije.

13 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 14

ESAD BABAČIĆ

DOLGA PESEM

Na novega leta dan sem šel v Merkator. Medtem ko je moja podoba neusmiljeno polnila košaro, se je moj ego ukvarjal z vprašanjem, nevrednim pesnika mojega kova. Zakaj so moje pesmi vse krajše in vrste pri blagajnah vse daljše? In ker seveda ni našel odgovora, se je vrnil podobi, ki je porivala košaro. Ta je priznala: včasih nimam drugega dela in se spominjam Kaliningrada, spominjam se ljudi, ki so preveč dobri in veseli, da bi lahko razmišljali tako egoistično, kot to počneš ti, med nakupovanjem hrane za novo leto. Nakar se je skrila, kot to naredi vedno, kadar je iskrena, jaz pa sem ostal sam s svojo košaro in se spraševal, zakaj je vrsta vse krajša, ta pesem pa tako dolga.

14 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 15

PESMI

Ciril Bergles

V NEKAJ SE SPET ZAPLETAM

Nedeljsko popoldne, v napol prazni kavarni čakam na osvežilno pijačo, sami tuji obrazi, zagledani vase in v molk, ki rojeva nerazložljivo tesnobo.

Mislil sem, da bi lahko bil svoboden, a biti svoboden pomeni sprejeti nasilje samote, noči, pesmi, biti brez družbe, brez načrtov, brez hrepenenja po večnosti, zavedati se omejenih možnosti.

Sklenem, da ne bom več manipuliral s spomini ne s tistimi potovanji, ki so si tako podobna med seboj.

Domov grede skozi park opazim veverico: kako razigrana je v svoji svobodi. Luč bližnje svetilke odseva v njenih drobnih očeh. Iz navade pozdravim znano drevo, čeprav so zdaj slabi časi za nežnosti. In drevo gre z menoj in tudi veverica gre z menoj. Potem, doma, v prijaznih sencah namišljenega sonca, začnem z njima dialog, ki se spreminja v pesem.

Oktober 1989

15 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 16

CIRIL BERGLES

ROMANTIČNA ŽELJA

Kmečka hiša s starim prijaznim pohištvom, nekje na Kureščku, od koder bi lahko gledal na barje, občudoval planine v daljavi, in nekaj knjig, samo nekaj, in zvezek z nepopisanimi listi, zakaj človek nikoli ne ve, kdaj postane ranljiv. Čakal bi nate, prijatelj, da prideš, nekega jutra ali večera, kadarkoli že, da vidiš, kako je ta pokrajina edinstvena, da nam ta svet zadošča in se lahko tu tudi konča. Tvoja prisotnost bi dala vsaki stvari še poseben pomen. Občudovala bi sinje nebo s trebušastimi oblaki. Sprehajala bi se po samotnih poteh in govorila o vsakdanjih stvareh, tedaj bi naju ugašanje večera spomnilo, kako je lahko vsaka malenkost velika, če je iskrena in prijazna.

Julij 2000

16 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 17

CIRIL BERGLES

SILOVITOST NEŽNOSTI

Stal je tam, zbegan, med ljudmi, ki so ob tisti uri hiteli na delo. Obleka že naveličana njegovega telesa, čevlji žalostno moderni.

Zdelo se mu je, da prvič v življenju ne ve, v katero smer naj krene. V tej starosti: nikogaršnji mož, nikogaršnji oče, nikogaršnji sin.

Rad bi mu dopovedal, naj se neha upirati, a ostri veter in njegova nemoč in toliko drugih stvari so mu preprečevali, da bi vsaj enkrat občutil silovitost nežnosti.

Naj vendar počaka, še vedno ga lahko doseže njen visoki val. Morda tik preden ugasnejo poslednje luči v njegovih očeh.

Avgust 2000

17 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 18

PESMI

Andrej Brvar

KDAJ SVA SI NAJBLIŽJE

Zdaj, ko sva si spet zmetala v obraz umazano perilo z neskaljenim užitkom, z užitka polnim prezirom; zdaj, ko bi te spet moral vikati kot kogarkoli z ulice, če bi ti sploh mogel še kaj reči; zdaj, ko spet še kar naprej tako sediva drug nasproti drugega, ker kljub vsemu ne moreva narazen; zdaj, ko sva nazadnje spet začela tudi govoriti, ko me spet poslušaš, ko te spet poslušam, resno, zbrano in vse bolj spoštljivo.

18 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 19

ANDREJ BRVAR

in spet nas oktober s prehladi navaja na hladno zadimljenost ulic in hkrati na topel, kvadratasti zrak stanovanj. spet vse svetleje sveti moja vse dalje prižgana svetilka in v oknu pred delovno mizo spet vse pogosteje dežuje. skoz tenke podplate šolnov odkrivam

orehe v travi in kostanj pod listjem, zvečer pa hladnih nog ležem pod hladno odejo, se skrčim in brž potegnem not tudi rôke. o julij, avgust, ko sem spal pokrit le z rjuho! o jutra, ko sem se zbujal še malo zaspan od kratkih noči in brenčanja komarjev! o sončno prodišče

sredi potoka, belo in grobo kot morska sol! o topa razvezanost v znoju poldánske pripeke! o osvežujoči, mili spomin na oktober, ja, na oktober, kako nas bo spet s prehladi navajal na hladno zadimljenost ulic in hkrati na topel, kvadratasti zrak stanovanj …

19 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 20

ANDREJ BRVAR

SREČANJE Z LEONOM ŠTUKLJEM

Stopa spredaj – gimnastična legenda: zlati medalji v mnogoboju in na drogu na VIII. olimpijskih igrah v Parizu 1924; zlata medalja na krogih in bronasta v mnogoboju na IX. olimpijskih igrah v Amsterdamu 1928; srebrna medalja na krogih na XI. olimpijskih igrah v Berlinu 1936 … Stopa spredaj z dolgim, prožnim korakom, vzravnan, v svojem 101. letu, stopa, a se spet sunkovito ozre na desno. In zdaj na levo. In spet na desno. In obstane. In se scela zasuče nazaj. In zdaj spet naprej. In spet obstane. In se zagleda čez levo, čez desno ramo. In spet obstane … Zakaj? – »Veste,« odgovori počasi in išče besede, »z nenadnimi obrati skušam preseneti- ti samega sebe … izskočiti iz svoje starosti … iz navajenosti … samoumevnosti … ravnodušnosti … in spet zagledati to belo plavajočo ptico z dolgim vratom, to žalostno drevo, ki nama- ka veje v vodi, tistega repatega štirinožca tam, kot bi jih zagledal prvič … v vsej njihovi razvidnosti … z odprtimi usti od popolnega začudenja … Saj se mi redko posreči … Ampak kadar se, so to nepozabni trenutki … najlepši … najsrečnej- ši … do vrha polni najgloblje hvaležnosti …« Obmolkne, a ko opazi, da sem mu opazil roso v drobnih, nenadno pordelih očeh, se zdrzne in reče kot v opravičilo: »Ta veter … Se že oglaša jesen …«

20 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 21

PESMI

Primož Čučnik

POGOSTA ŽIVAL

Ko se zaprem za svet; morda takrat nisem več človek. Morda na tak način rastlina diha življenje za življenjem, ne da bi prizadeta povesila steblo. Morda nje ni mogoče spraviti v jok.

In najbrž je to potrebno, odpočiti si od vsega. Naveličano barvati tigra, ki se plazi za hrbtom žrtve. Saj le človek lahko piše izmišljene črte, miren in sam, pa vendar riše svoj obraz.

In morda je takrat manj kot rastlina ali žival? Ker kaj je svet brez jezika, katerega resničnost je močnejša od njega? In kaj je jezik, ki ne vidi sveta?

Ljubil sem žensko. Še vedno jo ljubim, čeprav zdaj ne čutim ničesar. Nobene ljubezni in nobenega sovraštva. In najbrž je to potrebno, odpočiti si od vsega. Da čas mineva, a jaz ostajam isti, brez sprememb.

In kot da je živali prešlo v nagon, da me brani in spoštuje, čuti moje veselje in hvaležnost, ker ni postala krvoločna in mi pusti brati njene precizne sledi.

21 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 22

PRIMOŽ ČUČNIK

ČRNI SCENARIJI

Ta človek na mostu je vedno tam. Zaposlen s poskušanjem, da bi izprosil kaj denarja, od nas, ki smo ga izprosili iz skladov in ga nehote razdajamo. Stalno je april in vsak dan smo prvega. Po navadi mesto nastopi s kako urgentnostjo. Rešilec na nujni vožnji, tiranija prihrankov v rokah tatov, rdeča nit se prekine s strelom in treba je na začetek.

A če je to šala, potem je slaba. Veliko praznih flaš in polnih kant, z iglami prebodeni poldnevniki, v zenitu so vse ljubezni večne, na negativu nerazbolene, zamenjane. Potem vsak hlipa sam in čez njegovo ležišče zabrije veter, zvali se v posteljo, narejeno iz ostankov, pobaše, česar niso požrli psi, pije vodo iz občudovane fontane.

Na pol tukaj, na pol z mislimi drugje, tako živim na cesti, na prekletem dežju, v tej plundri in blatu, prisluškujem izlivu kanalizacije. Zaudarjam, spomnim se malo, za nohti imam črno, od sebe dajem največ, kar lahko.

22 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 23

PRIMOŽ ČUČNIK

NAŠE VIŽE

So bile naš dom. Znali smo jih požvižgati, ko smo postopali po kuhinji ali obsedeli po nedeljskem kosilu. Govoreče o tem, kaj naj imamo radi, smo jih

imeli radi, poskočnih ali otožnih pogledov na svet, ki je izpuhteval, dokler ga nismo čisto pozabili. In smo. Ostali brez posluha za domače ognjišče, v prsih nam niso več zaigrale

kot čisti računi. A še bolj kot zase nas je skrbelo za robo, ki smo jo prinesli na trg, za radič in drugo solato, zima je grizla, čeprav ni bila sibirska.

Ampak mi smo se imeli radi, prav zares. Naše veselice in pogrebi niso bili poceni. In nekega dne, ko smo po dolgem času spet odšli v planine, so prišle za nami.

Tako za hip, smo jih še vedno imeli, nekje na koncu jezika, da za nas zapojejo, česar sami več ne zmoremo. No ja, vsaj ne brez truda. Še na smrt smo si požvižgali, samo da ne bi onemeli.

23 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 24

PESMI

Aleš Debeljak

NAJEMNIŠKI VOJAKI

Umiril se je veter v goricah. Vešča buta ob karbidovko. Večer slabotno diha. Prošnja, neuslišana, v somrak izgine ob brezbrižnosti boga. Mi od daleč gledamo, kako se od pravil in njunosti tresejo nasledniki mogočnega prestola.

Tu dinastije menjajo se v nedogled. Jug in sever, vzhod, zahod: zvesto služimo. Slavolok prebodel je oblake. Ni sok murve, kar lepi nam dlani. Ščite tesno stiskamo. V razkosani deželi trta čaka neobrezana. Samo ugibamo, kako ji je hudo.

Langobardi, Skiti in vladarji Norika: v imenu tuje zmage smo odpirali zaklade in lobanje. Za nami so ostale prazne jame. Zdaj počivamo. Končana je naloga. Začeti znova je težko.

Tudi vid nas pušča na cedilu. Kar sploh lahko ugledamo, je enostavni red predmetov. A to je malo, manj kot nič. Še obrazov ne spoznamo, ko včasih luža nam nakloni lastni lik.

24 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 25

ALEŠ DEBELJAK

UTOPLJENA LJUBEZEN

Ti pečeš me, to moja je šibkost. Priznam: ne zmorem vzdržati, da vse, res vse, kakor besede in telesa, gre nazadnje iz rok v roke. Kakor sprehod navzdol do Tromostovja, mimo knjigarn in neopaznih ornamentov na fasadah, lis na godalih, trdih in sijočih kot norost, mimo na hitro obnovljenih palač, mimo orkestra, ki gode dan za dnem v vrtni lopi, v nekem drugem parku, ko sem se izgubil na ulicah in sem neveden taval pod široko kupolo neba v neki drugi domišljiji, ki grozi in zapeljuje, kot ti, ki zmamila si obliko postrvi v lastne boke in prerokuješ gibanje atomov v genih. Ti pečeš me, to moja je šibkost. Kakor znamenje, ki vrezala ga je usoda. Iz rok v roke. Zaman je, saj dobro vem, še tako iskreni jok, prave solze ne tečejo po licih, ker so olje, ki ga ploha ne izpere in plima zaman razbija ob nasipe duše. Nič drugega mi ne ostane: ljubeče in pokorno prepustim te toku, da z njim izginjaš v bolečino, čudno rezko slast in nič.

25 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 26

ALEŠ DEBELJAK

HOJA ZA GOSPODARICO

Mimo greš, vitka kot sezona sonca na severnem tečaju, in moškim in ženskam zastane beseda, ganljive solze sledijo strugam zgodovine na licih, še palma na skrivaj zaniha v ritmu tvoje hoje, nepremično ni več niti dno oceana. In tu strmim, bosonogi deček, ki jasno nebo si ga je vzelo za spomin na pradavni čas, ko črte na obzorju ni bilo niti za vzorec, in tako svobodnih živali, kakor si ti, ki mimo greš, ni videlo niti najbolj pozorno oko. Mimo greš, mesto se ponovno zapira za tvojimi koraki, in vse gor do pločnikov naplavilo je zrele češnje, ki pobiram jih skupaj z množico, ki gre za tabo, in občudujem te, skupinsko, ker samo zame je premočna tale luč. Kako hvaležno se upogiba mi koleno, ko nič ne terjaš in nič ne nudiš, le slutnji daš pravico, da pričakuje te kot edino gostjo na slavju, in občutek nejasni nam dovoliš, da spreminjamo podobe tvojega telesa, a zakon isti nam povsod nalaga, da vsaj današnji dan poimenujemo s tvojim blagoslovom.

26 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 27

PESMI

Milan Dekleva

ŠEL JE PREPROSTEŽ V SVET

Prispel si do preprostosti. Zdaj si preprostež. Vidiš marjetico, zrno, izvir, slišiš prestrašen lajež cucka v primestju. Vse stopi predte kot očividnost, bitje, ki ne pripada Vsemu. Nobena stvar se ne nadaljuje v drugi. Ni pomembna, ne nepomembna.

Tudi ti, preprostež, nisi biser. Če bi začutil v vratu lepoto, bi prej začutil gnus. Vendar ne gre za to. Gre za čustvo, ki bi ga skorajda izžgal z metafiziko. Zdaj vstaja v tebi kot koralni otok iz morja, otrok, otrok. – Lahkotnost si prepoznal, mama ti jo je dala. Pojdi v svet in naj bo vedro tvoje čelo, norček.

In greš. Vidiš preprosteža, belo cvetiš, drobno kliješ, šumljaš med kamni, preplašen bevskneš v nerazumno noč.

27 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 28

MILAN DEKLEVA

NASMEH V TEMI

Jutro, ko ni jutra. Takrat je treba uspavati napuh in zbuditi sočutje.

Zlo je mogočen sistem in srce le kanarček. Ampak tisto, kar je mogočno, ne pozna pesmi. In tu je možnost, da drobiž preživi stoletne noči in se vrne s sunkom, vzgibom časa – v uhlju ponižanj, v roženici sramot –

in je kot luč, ki je ni, nasmeh za pozabljeno jutro.

28 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 29

MILAN DEKLEVA

Sneži. pokrajina se polni s tišino. naša pozornost se polni s tišino.

čez tišino steče zajček. za njim ostajajo drobni odtisi, sledi božjih šapic.

29 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 30

PESMI

Alojz Ihan

LIPICANCI

Beli lipicanci odhajajo na pašo v strnjeni gruči galopirajo med hrasti potem vsi kot na povelje obstanejo in sklonijo glave k sočni travi,

kot bi bila pretežka lepota zbrana v njihovih slokih telesih ki jih ni mogoče opazovati brez tihe groze brez občutka skrajne nemoči kot v bližini čudeža popolne umetnine ali svete besede; od rojstva do smrti živijo lipicanci kot prividi na krhki razmejitvi stvarnosti in sanjskega sveta;

zato jim sleherno noč grozi smrt obsedeni ubijalci se plazijo okoli njihovih staj da bi jim prerezali vratove in razbrizgali kri po belih hrbtih v temi so lipicanci brezmočne žrtve vsakdo lahko razločno opazi njihova telesa dvigne morilski nož in se jim maščuje za lepoto ki jo brezbrižno trosijo, ko galopirajo med hrasti kot plemeniti, marmorni duhovi ter vsakogar brezobzirno prisilijo v pretresljivo potovanje do svojih najbolj pozabljenih otroških sanj.

30 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 31

ALOJZ IHAN

GENI

Žrebali smo med vsemi v laboratoriju in je kocka pokazala na mene, potem sem hočeš nočeš dal nekaj krvi, iz krvnih celic smo izrezali gene in jih presadili v mišji zarodek. Bil sem navzoč, ko se je miška z mojimi geni rodila, skrbno sem opazoval njeno rast, ji vsak dan meril inteligenco, spretnost pri plezanju čez ovire, njeno kondicijo; rezultati niso bili spodbudni, miška je bila povsem povprečna, rada je grizla pšenična zrna in jih izrivala iz kletke, ko se je najedla; po pol leta brezuspešnih meritev smo sklenili poskus končati, miško sem vrgel v plinsko komoro, ko pa bi moral odpreti ventil, sem si premislil, v miški so bili moji geni, čeprav nič prida, se mi je milo storilo in sem rešil miško, odtedaj živi nekje v mojem stanovanju, ne vem, kje si je našla brlog, puščam ji popolno svobodo, pod mizo ji nastavljam sir in pšenico, le ob večerih včasih poslušam tiho škrebljanje izza omar. Včasih mislim, da sedi v temi in si izmišlja pesmi, mogoče je bil presajen tak gen, potem skrbno zaprem okna in zaklenem, še prej pa pred hišna vrata nastavim skodelo mleka s posebej pripravljenim strupom, ki je ob najmanjši količini smrten za mačke.

31 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 32

ALOJZ IHAN

ZAJEC

Komaj zaznavna sled. Odtisi na zamrzlem snegu. Vmes jamice, ki jih je iztalila topla kri. Na dnu rdeč kristal.

Beži. In voha kri. Opojen, slasten sok, ki mu izteka. In mu zaliva sluhovode, in se strjuje v mreno čez oči, da svet bo kmalu le še temna, gluha bolečina. Potem bo zmanjkalo krvi.

32 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 33

PESMI

Jure Jakob

TIŠINA V MOTNI POLETNI NOČI

Luna je svetla. Psi lajajo. Duše so prehlajene, čeprav smo sredi poletja.

Noč je legla naglo in povsem gola, kot ženska, ki odpre vrata in stopi proti postelji z bledo motnim telesom.

Nekje zadaj slišim vlak, kako se premika, najbrž čez Vič, kot drsalec, odet v kožuh.

Padci so neslišni.

Sedim na stolu, čutim, kako diham, po kotih so pajki razgrnili mreže kot bele prte po nedeljski mizi. Kozarci so ostali neizpiti, vino se suši.

Ne vem, v katero smer bi moral biti obrnjen. Ne vem, če se dosežem. Taka noč je, ne razmišljam o zasilnih izhodih, telefon je izklopljen. Obsedeti, gledati, prenašati čas, vdan in odvisen, tako po telesu potuje kri.

Seveda slišim korake, ki se bližajo. Dani se, mesto se prebuja, zjutraj bodo na tržnici prodajali sveže rešitve.

Navajen sem in tih.

33 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 34

JURE JAKOB

NIKOGAR VEČ NI, RAZEN NAJU

Odprla si vrata, ničesar več nisem razumel in šla sva ven. Tisto pozno popoldne so oblaki zapustili nebo in nebo je objelo mesto. Tvoj parfum me je spodnesel. Zelene trole so zelo počasi dovažale realnost, steklenica z vinom ni ohladila ust, meja je postala tanka in nevidna kakor steklo. Mimo je šel Rilke, nisi ga videla, in za njim angeli, ki so se zdeli kot delavci, ki se vračajo s popoldanske izmene, in potem se je približal mrak, lahek in mehek kakor smetana na kavi. Pila sva, ti si govorila preveč, smejal sem se, na Kolodvoru so se zbirali vlaki, okoli gradu je cvetel ognjemet, ko sva šla, sva na hrbtih čutila ostre jezike eksplozij, vedel sem, da ti moram posoditi srajco in te prijeti za roko. Na Metelkovi so udarjali po bobnih, bilo je zelo oddaljeno in globoko, čez odprta vrata so prenašali led, ki je padal na tla in se topil. Vse je bilo mokro, otroci so se že kopali. Nič se ni zgodilo po naključju, in zdaj, ko končno leživa, kot da sva pod vodo, težka in neuničljiva kot kamna, ni nikogar, razen naju, in še midva ne dihava več.

34 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 35

JURE JAKOB

PROŠNJA

Čisto malo. Čisto malo časa še. Rad bi še sedel pod zlato razcvetelim lipovim drevesom in gledal mehke liste in podobe, ki prihajajo z obljubo, kot oblaki, kot vonj po čaju zvečer v kuhinji. Ne bom več dolgo odhajal v skrivališče za sosedovo živo mejo in molčal s polnimi, prepolnimi usti otroka. Vedno bolj živo vidim, kako mineva. Nekdo bo umrl, in moja naloga je, da se rokujem s pogrebci, si nadenem sončna očala in zavežem čevlje, ki me bodo enakomerno tiščali. Zato še čisto malo. Spominjam se, da je bil avgustovski travnik, v pest sem ujel zeleno kobilico in nisem mogel zadržati smeha, ko me je zažgečkala. Spustil sem jo in potem se je nebo zgostilo in tekel sem pod streho. Dihal sem globoko in si mislil: samo še malo, samo še malo bi jo držal in spregovorila bi mi besedo v mokrem, zelenem jeziku. Potem se je nebo s tekočimi prsti zasadilo v zemljo. Bilo je blato in piščančje perje je zadišalo po krvavečem poletju. Sploh ne vem, kdaj se je začelo. Kdaj se je začelo to trganje, odsevi na vodi, ladje na odprtem, noči, prespane z velikimi tujci v sanjah, prašna cesta in zanemarjene avtobusne postaje. Čisto malo.

35 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 36

PESMI

Milan Jesih

Pomisli – v snegu golobica, in bela, da je ne vidiš, pomisli –

v snegu koliko belih golobic.

36 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 37

MILAN JESIH

Ves dan sem živel. Najprej sem zarana pogledal, kaj se včeraj je spisalo (ukrotil patos: strast se piše z malo), šel ven, koder vrvela je Ljubljana,

na trgu videl lepe ženske mlade, kupil sardele, jih doma zalil, avtor postal kozarčku marmelade, bral in podremal in se zbudil živ

in živel še naprej. Proti večeru, kakor sem bil se pravi čas nameril, sem krog vratu zadrgnil si kravato,

se nadišavil in odšel v teater. Komad je bil puščoben in neslan. Spil šardonejček. Živel sem ves dan.

37 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 38

MILAN JESIH

Na robu mesta je precejšen park, sred njega ribnik, race in labodi in čajni paviljon in vrtiljak in zmerom kdo, ki križem blodi

po belih pesknatih stezicah, začuden, da kot se že smer previja, vselej pred njim je – za kratkočo klica – nekoč, nekje že, konec. Scenerija

se izpreminja, lučni mojster sveti zdaj z jutrovo, zdaj z nočino lučjo; kar bo, je davno že minilo z leti,

pozabljeno vdilj traja. ›Psa na povodec!‹ ›Ne tacaj po travi!‹ Park je menda najlepši zgodaj maja, ko ga cvetenje lipovke preplavi.

38 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 39

PESMI

Miklavž Komelj

LJUBEZENSKA PESEM 21. JANUARJA 2004

Bir tanem! Najin skupni prostor na svetu je to, da za naju na svetu ni prostora. To ni skrivališče intime. Sredi te zime je to najbolj obljuden prostor.

Tu se ti ne morem niti predstaviti. Vsi pravi dokumenti o meni so ponarejeni. In kar sem imel za svojo nesmrtno dušo, je bilo moje smrtno dušenje.

In v živalskem vrtu nadomeščajo kletke z globokimi jarki, da se niti iz »prostora živali« slučajno ne bi zaslišala za ljudi pregloboko človeška živalska govorica:

udarjanje ob kovinske drogove, ob les, ob rešetke, ob žice … Ljudem je dovoljeno celo udarjati. Ljudem je dovoljeno celo govoriti. Nihče več nam ne pripisuje možnosti udarca. Nihče več nam ne pripisuje možnosti govorice.

Nič ne bi moglo prenesti možnosti tega udarca. Nič ne bi moglo prenesti možnosti te govorice. Kar moramo zrušiti, je tako ranljivo – ne prenese ničesar –, da tega nihče ne more verjeti.

39 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 40

MIKLAVŽ KOMELJ

Najin skupni prostor na svetu je prostor na tem, da še ni sveta. Med vsakim novim premikom premrlega krilca metulja, ki prezimuje, in potovanjem ledolomilca. Tu. Tudi skozi to stavbo. Začetek dihanja.

pogled iz priprtih smeti: oranžni lasje, časopis in kruh, brez povezav med sabo skupaj neki tuj blodeč zadnji pogled

40 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 41

MIKLAVŽ KOMELJ

VERZI DEZERTERJA

Nekdo pokliče moje ime. Nič v meni se ne odzove. Ni se mi treba pretvarjati niti, da nisem slišal. Ni se mi treba pretvarjati niti, da nimam imena. Ni mi treba vzpostaviti niti notranje distance, ne kritične ne nekritične. Niti … Ni me treba niti iskati. Dlje sem. Zapustil sem tudi podobo človeka s tem samogovorom.

41 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 42

PESMI

Barbara Korun

EVRIDIKA

Ko bom prišla, ne bom pela. Samo tam bom. Moja prisotnost bo luč, ki žene rože rast in ljudi ljubit. Vse je mogoče, vse. Iz trebuha lije svetloba. Vse je odpuščeno, vse poravnano. Vsak list se giblje v ljubezni.

42 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 43

BARBARA KORUN

TEMEN IN PLAŠEN

umikaš se. kot ženska. čakaš. mehak si kot ženska. rada imam moške, ki so mehki kot ženska. ležiš ob meni, skoraj se me dotikaš, in si temen in plašen. čisto pri miru si in tvoj cvet je popolnoma razprt, si rečem, tak je kot ženska. počutim se močno in srečno. lahko sežem z roko vanj, tako je odprt in tu, se hkrati bojim, da se njegov občutljivi cvet ne zapre, da ga ne poškodujem. cveti črno črno, čisto črno, ta njegov cvet, mehak, globok in kot žamet se mi izgublja v temi in mehka mehka tišina vre iz njega kot neslišna, neskončno lepa glasba. moj moški. moj. ki je mehak kot ženska.

43 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 44

BARBARA KORUN

NIKOMUR NE POVEM

nikomur ne povem o svojih trenutkih samote ne nikomur ne povem

nikomur ne povem ali mi obraz obliva topla luč ali se mi topi v temi nikomur ne povem

nikomur ne povem kje je moje skrivališče samote nikomur ne povem

ali je v sobi zatemnjeni od sanj in podob ali v gozdu ob lesketajoči reki nikomur ne povem

en sam obraz je en sam velik in tih ki se sklanja nad menoj

44 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 45

PESMI

Miroslav Košuta

AVTOBIO

Rodil se je v Križu – umrl v Parizu: to se tako lepo sliši, da mi gre kar na smeh. Odločim se pri priči. Vlak odpelje ob treh. V petnajstih minutah bo treba do kolodvora.

Ah, naj Miroslav Košuta le umre tam, kjer mora.

45 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 46

MIROSLAV KOŠUTA

ODPRTA HIŠA

Nekega dne, ko me jutro izkliče, bom odprl hišo: najprej okna, kot zmeraj, za ptiče in dehtenje trav, potem vrata, ki vrata niso, ker jih ne odpira pozdrav in skoznje nihče ne prihaja, potem vse štiri stene, drugo za drugo, od kraja in skrbno, v smeri urnega kazalca, a preden ta sklene svoj prvi krog, bom strop zabil v tla in pod pognal v nebo. Tak bo moj dom.

Če pa bom, kot mislim, da bom, v hiši brez strehe sten oken vrat še zmeraj zaprt, ti bom pisal pod večer, da me usliši in me pridi razgnat v vse štiri strani sveta, v nebo in v tla, da se tudi v meni naseli mir kot v moji odprti hiši.

46 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 47

MIROSLAV KOŠUTA

BESEDE STRAH NI VEČV SLOVARJU

Besede strah ni več v slovarju, po katerem listam, zvrtinčil sem jo, tesen lajbec, v veter, zadiham vseobsežno kot obzorje, v prsih spletem gnezda sončnih zvokov, ritem je tekoč, utrip srca kot ura, vonji, vriski, slike, maske in obrazi še v temi prepoznavni.

Prozoren mrak žari, ob dolgi mizi, srednjeveško obloženi z rojstvi in doživetji in časi in kraji, sedimo skupaj živi in mrtvi. Ko vstanemo in gremo, katerakoli pot je prava.

47 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 48

PESMI

Kajetan Kovič

V MOJEM BIFEJU

Bodo vedeli v mojem bifeju, ko bom umrl? Bodo tisti večer spili kozarec več in bodo zato bolj srečno otožni? Bodo čutili (ne da bi vedeli za izrek) media vita in morte sumus in jim bo šel sladek srh po životu, ker so še živi? Bodo vedeli, da sem bil eden od tistih, ki so, ne le za šankom, dolgo strmeli v lepe darove življenja? Bodo vedeli, kar sem jaz vedel o vinu, ne o stotih kozarcih, ampak o enem samem, bodo vedeli, kar sem jaz vedel o ženskah, ne o neštetih, ampak o njej, ki je, svetloba v avgustu, padala v mojo kri, ko sem slonel za šankom tega bifeja, ki bi brez njene v duhu lebdeče podobe bil le zavržen moški brlog –

48 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 49

KAJETAN KOVIČ

DVOGOVOR

I (prevajalec pesniku)

Ti si kot vrt s tisoč in eno rožo. Usojam si postati tvoj vrtnar. Posojam ti srce, razum in kožo. Služabnik sem in ti si gospodar.

Tam, kjer stoji pri tebi zadnja pika, se moj spopad z oblikami začne. Nesem te v zibel drugega jezika, kjer nisi, dokler jaz ne rečem: je.

Kdo torej ukazuje, kdo uboga? Kdo iz oblike sklepne govori? Mogoče sva med pikami na i

le dve neznatni na obodu kroga, ki v njem drugačen jezik žubori nekoga, ki se z nama samo žoga.

49 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 50

KAJETAN KOVIČ

DVOGOVOR

II (pesnik prevajalcu)

Kdo si, ki trkaš na odprta vrata? Naključni potnik? Radovedni gost? Te mikata drugačnost in novost? Ali je v tebi tudi nekaj brata?

Ta hiša ti je dana v uporabo. Tu južna luč, tam severna temà. Nastani se, kjer boš najbolj doma. Jaz bom kot hišni duh bedel nad tabo.

Naj prva najdba te ne preslepi. Nikoli ni storjena zadnja pika v podzemeljskih delavnicah jezika.

Zaupam ti. To je tvoj del poti. Od tu, kjer se je zdelo vse končano, odhajam s tabo spet na pot v neznano.

50 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 51

PESMI

Taja Kramberger

NE BESEDE

Ne besede, po katerih vlada množično povpraševanje, ampak tiste, ki so bile izžgane, poteptane, tiste, ki manjkajo kakor prezgodaj pozobane jagode grozda, pa tega nihče ne opazi.

Ne geste, ki jih za svečeniki posnemajo verniki, ampak tiste, ki se jih telo s težavo nauči, zato da bi preživelo, in jih ne more prenesti na drugo telo.

Ne vonj kadila ali razcvetene nostalgije, ki nas uspava ali zaziblje v svileno otopelost, ampak tisti, ki nas predrami, tisti, ki nepričakovano vdre v telesne odprtine in oživi vse čute.

Ne poezija, ki drsi po zaledeneli ploščadi literarne zgodovine, ampak tista, katere drzni vonj je zmožen premakniti osišče gest in besed.

51 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 52

TAJA KRAMBERGER

SPODMIK TEMELJEV

Ko se temelji spodmaknejo, nekaj časa veslaš v prazno kakor mlinček, ki je zmlel vsa kavna zrna, pa naredi še nekaj odvečnih obratov, preden se dokončno ustavi.

Ko se temelji spodmaknejo, telo obvisi v praznini in za hip negotovo zaniha kakor papirnati zmaj, preden omahne vzdolž krmilne popkovine v dlani, ki ga vodijo in edine lahko prestrežejo padec.

Ko se temelji spodmaknejo, so to temelji govorice; za tem pragom je neka druga terra ferma, precej redkeje poseljena dežela ljubeznivih besed in jasnih pomenov, ki se ne spodmakne nikoli.

52 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 53

TAJA KRAMBERGER

VEČER POEZIJE

Tukaj sedimo – neznani ljudje, razvrščeni v naključno kalejdoskopsko podobo, prepojeni s hladno vlago večera. Tukaj sedimo – neznani ljudje iz mnogih dežel kakor kovanci, odvrženi v Fontani di Trevi.

Razdalje, ki nas spenjajo v skupni večer, so nepremostljive. Poslušam melodije iz nizanja besed, lovim premore in glasovne poudarke: bolj kakor pomenu sem na sledi neki neopredeljivi topografiji glasbe.

Za vsakim avtorskim avizom je neki kontekst in neki obtok, morda življenjska drža (ali njena odsotnost), ki jo lahko le slutim.

Smo tukaj zbrani kot odvržena znamenja nekogaršnje pričakovane sreče?

Če je tako, čigave?

In: Ali ima ta domnevna sreča tudi svojo lastno topografijo?

53 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 54

PESMI

Marko Kravos

KUKAVIČJI KLIC

Samo počakat je treba, da pride mama iz trgovine da zrasem, da mi zrase brada, da se zarase hrib za hišo, potem bo lepo.

Samo počakat je treba in doštudirat in delo dobit in opremit stanovanje in se poročit in ko bo prvi krajec, bodo gobe, potem bo lepo.

Samo počakat je treba, vsi pridejo enkrat na vrsto pri plači, nagradah in pri zdravniku, samo pazi, potrpi, pogoltni, potem bo lepo.

Samo počakat je treba, kdor je oblast in sme zdaj vse, bo tudi enkrat star in bolan in ko ga odžagajo, bom jaz na površju, potem bo lepo.

Samo počakat je treba: ko se nekoč ujame ozvezdje na nebu z dnevom rojstva in se izide kukavičji klic, me več ne bo, ko bo pomlad, potem bo, kar bo.

54 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 55

MARKO KRAVOS

PESMI DESETNICE

Grem jaz tako s sprehajalnim korakom skozi vse to

in bi rad bil preprosto lep. Pa ne za zrcalo, ampak zaradi sestanka z morjem ali za zelene bore na gorskih grebenih, lep med zidovi kamnitega mesta, sredi koncertne dvorane, med rapsodijo v modrem in ob porfirni vazi iz Eremitaža. In rad bi bil dober, tudi če samo v loncu, kjer se opoldne kadi mineštra z rdečim korenjem in okroglim grahom in jo meša moja mama z veliko zbranostjo: da bo za moč, da želodec ogreje in da se spet zbere družina doma.

55 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 56

MARKO KRAVOS

KOŽA

Lastna koža mi postaja velika, otožno se z mene poveša. Sem res premalo zrasel? Ali mi telo po malem uhaja?

Hiša se širi, čez noč preprede pajčevina votlo prostornino in dolgo, mrzlo potovanje vodi od mize do bele postelje.

V stolpni uri vrabec trka, komaj še seže glas do srca. Ohlapne so meje te moje dežele, z ene in druge strani je vse več tujine.

56 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 57

PESMI

Neža Maurer

SAMOPREVARA

Ljudje, ki jih imam rada, lahko hodijo v čevljih ali bosi po moji sobi: ničesar ne morejo umazati - samo olepšajo lahko. Ljudje, ki jih imam rada, lahko prestavljajo moje stvari. Ljudje, ki jih imam rada, lahko prižigajo ali ugašajo luči - vse je dobro in najbolje: oni so topla, svetla resničnost mojega bivališča.

57 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 58

NEŽA MAURER

TUJKA

Nekdo kliče. A ne kliče mene. Morda sploh ne kliče. Kar tako kriči. Tuli v mrak. V večerni somrak. Skupaj z uharico.

Ne znam se oglasiti. Čemu? Ni moj. Vsi so drugi. Tuji. Svet ni moj.

Nekdo kliče. Stisnem ustnice - vrata ob podboje - in jih zapahnem z dlanjo. Nimam se pravice oglasiti. Nikakršne pravice nimam.

Ta svet ni moj.

58 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 59

NEŽA MAURER

SVETLO NEURJE

Divji veter je igral na vse registre. Drevesa so strastno plesala, trave so polegale od sle, šibje je visoko vriskalo. Kakšna sreča! Kakšna divja sreča! Nosilo me je! Klicala sem ljudi … da si podelimo, da pomnožimo slast. A nihče ni utegnil, vsak se je bal. Nihče ni užival. Žal.

59 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 60

PESMI

Brane Mozetič

Zakaj ne maram vojakov? Ker povsod sejejo otroke, ker pobijajo otroke. Svojega očeta se najbolj spomnim s fotografije v vojaški uniformi. Vse ostale so zbledele. Nimam pojma, kam je izginil, kje je. Nobenega dotika se ne spomnim. Ali pa me je groza pred njim. V kasarni smo cel dan hodili sem in tja, stokrat očistili škornje, brez vprašanja, zakaj. Vojaki vedno branijo mir. Kot policaji skrbijo za našo varnost. V uniformah so vsi nekako enaki. In to me dolgočasi. Vselej si predstavljam, da prazne glave delajo po nekakšnem scenariju, ki je vedno isti. Skrbi me, da ima večina ljudi uniforme. Ali da se približujejo temu. In ko si mi nekega dne predlagal, naj si oblečem uniformo, nisem dojel, da si mi hotel sprati možgane. In ko si mi drugič povedal, da si si našel policaja, sem te razumel. Že malemu mi ni šla igra kavbojcev in indijancev. Ničesar nisem razumel.

60 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 61

BRANE MOZETIČ

Zalotim se, kako kar naprej pogledujem proti mobilcu. Če je prišlo kako sporočilo. Kako bi pravzaprav rad pritisnil na Preberi in bi pisalo Pogrešam te. Zalotim se, kako vedno bolj tonem v minulost, kako me vleče nazaj. Da bi spet ležal nad hlevom, na senu. Ko mi je sosedov fantič prvič dal roko med noge. V resnici se je sprenevedal, oba sva se. Legel je name, tako, oblečen, in sem čutil njegovo težo, njegovo sopenje. Kolikokrat naju je vleklo tja gor, nad prašiče, ki so cvilili. Morda pa niso in je bil tedaj hlev že prazen. V mojem spominu so postali povsem nepomembni. Najini neznatni premiki pa so se dvignili nad vse. Bilo je poletje in vroče, da sva se potila. Slekla sva si majici in drug drugemu odpela hlače. Kako sta roki iskali in kako je seno pikalo. Ne drznem si obujati prizorov, a se sami vrstijo, vlažnost, vonj spolovil. Ko vstopim v bar za geje, mi je vse tuje, nobenega sosedovega fanta, nobenega sena, nihče me ne pogreša. Zalotim se, da pravzaprav ves čas iščem tipko Izklopi.

61 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 62

BRANE MOZETIČ

Cele dneve imam prižgano radijsko postajo, na kateri ne predvajajo glasbe, ampak ves čas berejo novice. Vse vem. Kateri pes je zmagal v dirki na Kamčatki, koliko uporov je bilo ponoči v Lagosu, zakaj so izbruhnile poplave, koliko eksplozij, kateri film je potolkel vse rekorde. In mi ni dovolj. V drugem kotu je prižgan teve, non stop novice, slike vsega tega, s tega in iz onega sveta. Samo da ne mislim. Samo da ne mislim. Kaj sem, kje sem, zakaj sem. Nenehno govorjenje preprečuje misli, ni kot glasba, ki ji hitro uideš. Morda mi bo tako uspelo, morda ne bom občutil vse praznine. Ali groze niča. Morda bom raje se razburjal, naši so zgubili, spet povišali so cene, spet desnica žuga s prstom in vandali so ponoči v naši ulici vsem avtomobilom razbili stekla. Morda bom le planiral, kam bom šel, s kom bom šel, kaj bom jedel, kaj bom delal in ne bo ostalo časa, ne tišine, da bi se v glavo prikradle obupne, strašljive misli, ki te rinejo v brezno, v temo, brez svetlobe, brez tople besede, brez prijazne roke, da se znajdeš sam in ni nikogar.

62 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 63

PESMI

Gregor Podlogar

V BESEDI

Izviramo v lastnem tolmunu in smo le polovični, kajti naš drugi izostane, zbledi v temi in postane senca. Življenje nas umirjeno prenaša s seboj. Ločeni smo. Povezujemo se z Besedo. Z njo zajezujemo drugega, ki je naša edina slika preseženega. V pogovorih s prijatelji, kot se ponavadi izkaže, izmenjujemo samega sebe. Najbolj se lahko odpremo skozi Besedo, skozi odprto pokrajino, prezrcaljeno v lasten pečat. Molk nam sproti odgovarja.

63 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 64

GREGOR PODLOGAR

INDIJA

Ne bom se pobril po glavi, zavil v oranžne rjuhe, hodil bos in cingljal z zvončki. Ne bom se odpovedal sebi. Ne bom se sprehajal po alejah, polnih različnih bogov. Ne bom se vozil po Budovi praznini. Prepustil jo bom njegovim učencem, papirnatim razlagalcem in turistom. Nikoli ne bom od tam. Čeprav sem odprl lastna vrata, skozi katera so prihajali in odhajali vsi ljudje in bogovi, brez voznih redov. Čeprav sem zaspal v točki ekstaze. Skoznjo je pripeljal vlak, prebil tišino Indijskega oceana, me zaznamoval z izkušnjo smrti in potonil v meglo nekje v Gudžaratu. Potem ko je šlo skozi mene dovolj pogledov, sem se zaznal na prostranem nebu. Rdeče sonce je zahajalo nad Tarsko puščavo, po čilumu je spolzel slab čaras in v daljavi se je razlegal glas molitve. Zakaj se je rana takrat razširila? Mogoče me je spet obiskala milina. (Vendar ne tista z Ljubljanskega barja, ko sem skupaj s prijateljema preplašil mlado srno in smo potem vsi bolščali.) Mogoče nisem dobro prisluhnil znamenjem, ki so jih saduji puščali v obcestnih jarkih in so jih krave prehitro prežvečile, da bi dojel njihovo vsebino. Mogoče sem si napačno razlagal. Mogoče nisem vsega razumel.

64 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 65

GREGOR PODLOGAR

VISOKO POD KUREŠČKOM

To je moj kraj. Včasih pridem sem, da bi srečal sebe. Vendar ne iščem svoje mladostne podobe iz fotografije, ki lovi zmaja na travniku. Ne iščem izgubljenega. Iščem prostor miru, prostor pogledov.

Tukaj sem ponižen. Tukaj vem, da imam korenine. Tukaj lahko opazujem deželo svojih prednikov.

Včasih pridem in grem. Včasih sedim ves popoldan in poslušam Monteverdijeve madrigale skupaj s ptičjim petjem. Potem grem s sklonjeno glavo mimo cerkvice.

65 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 66

PESMI

Peter Semolič

FLOUNDER

Na rumen prtiček je nekdo napisal besedo flounder.

Ne vem, kaj pomeni, a njen zven je božanski. Kot če bi se razprl cvet.

Servet in plavo črnilo vzbujata v meni še druga občutja.

Toplino angleške sprejemnice. Milino ženskega hrbta. Opojnost od mleka nabreklih dojk.

Med nevihto, ki pravkar divja nad Istro, je flounder pribežališče vsemu človeškemu. Čisto majhno je. Kot drobna pozornost.

Spet sem otrok. Mama mi greje kavo. Z očetom sediva na kavču in gledava televizijo.

Flounder je, ko se Steiner odrine in skoči rekord.

»Mama, lahko za zajtrk pojem ocvrti jajčki s šunko?«

»Flounder,« reče mama. In flounder je tudi: lahko.

66 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 67

PETER SEMOLIČ

VRNITEV

In nekega dne se odločiš, da se boš vrnil: k ožji reki, skromnejšim mostovom, ponižnejšim cerkvam. Nisi gospod Cogito, ne vračaš se v ječo – tisti časi so minili. Vračaš se med korenine otroštva, h korenu jezika. Ali povedano drugače: stožilo se ti je po klepetu brez miselnega napora. In že vidiš: grad, pod njim mesto v globokem snegu. Prijatelji, z obrazi kot s flamskih slik iz šestnajstega stoletja, neresnični, v kavarni. Brez težav se vključiš v pogovor. Kot da ne bi nikoli odšel. Kot da se ne bi nikoli vrnil.

Ljubljana, 26. september 1996

67 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 68

PETER SEMOLIČ

SELITEV

Odhajava s Fužin. Ljubljanica je tekla brez naju in bo spet tekla brez naju. Še zadnjič pereva, še zadnjič obešava srajce, nogavice, najine krpice.

Še zadnjič v tej kopalnici, na tem balkonu, nad katerim si lastovki popravljata gnezdo. Še zadnjič, spet enkrat zadnjič zlagava ljubljene knjige v kartonske škatle.

Ni bilo slabo. Nekoliko umazano, zanikrno, a ne tako slabo. Le kvadratni meter je bil predrag in zrak, ki sva ga dihala,

in voda, ki sva jo pila. Še tvoja zadnja bluza, moje edine hlače, še zadnja knjiga, Theodore Roethke, Lakota po bivanju.

68 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 69

PESMI

Ifigenija Simonović

NOVEMBRA ZMERAJ

Novembra zmeraj mislim na kakije. Vem za drevo. Ob cesti med Podnanosom in Vipavo raste med grmovjem. Novembra so veje gole. Samo oranžni kakiji krasijo sivino. Vsak november hrepenim.

Iz avtobusa ne vidim nobene domačije. Moram se ustaviti. Moram priti nekega novembra. Moram iti. Moram iti. Zdaj. Vsak november hrepenim. Tako kot zdaj.

69 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 70

IFIGENIJA SIMONOVIĆ

VEČER. VEČERJA. VEČ. Vrata odpre. Zastira pogled skoz hodnik. Slišim več ljudi. Me spreleti. Ali vejo? Kdo sem? Kaj bo rekel? Za koga me bo predstavil? Za koga me ima? Brskamo po krožnikih. Ne rečemo ne jaz ne oni ničesar. Brskamo po krožnikih. Povem nekaj malega. Oni nekaj malega odgovorijo. Povejo nekaj malega. Odgovorim. Ali pa? Se sprašujem. Kako se zmeraj pokaže nekaj drugega. In drugače. Kako me je zmeraj sram. Svoje nekonkretnosti. Nesestavljenosti me je sram. Kako se opažam razvaljano. Raztreseno. V drobtinah vso. Kako me je zmeraj sram. Neprestano. Kako se ne morem zbrati. Kar naprej pobiram okrog sebe. Pa kar naprej mi pada iz naročja. Oni gledajo. Za hip se mi zazdijo čudoviti. Portreti okrašenih zidov. Potem divji ptiči. Grebejo. Pulijo vse iz mene. Kljuvajo mi v grlo. Nazaj jemljejo. Kar imam od drugod. Smejem se in kričim. Brskam po krožnikih. Oni po mojem.

70 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 71

IFIGENIJA SIMONOVIĆ

SLUTNJE Vrba se sklanja čezte. Si mar potok? Senca te prekriva. Te mar zebe v objemu? Trgaš pogled. Te slepim? Ti je tesno? Te dotik peče? Te peče vest? Se ti zatika beseda? Mi prizanašaš z resnico? Nič od tega? Roke še grabijo, ko že odrivaš. Usta so še staknjena, ko se že sušijo.

Samo ne ljubiš me.

71 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 72

PESMI

Lucija Stupica

LEPI POGUBLJENCI

Argonavti so našli zlato runo, morda prečkali Kras, kjer ne občutiš, da si star. Star je kamen, in obkroža te kakor veter, ki teče mimo melanholičnih misli.

In samota je nežna zaljubljenost, razpršena pozaba po ulicah mesta, katerega zidove gradiš sam, kakor tudi labirinte cest, okrogla dvorišča, zapuščene atrije, in take, kjer stanovalci z balkonov prašijo pogled, tretja nadstropja, kjer Bukowski čaka, da se pripeti kaj literarnega ali simfoničnega, skupaj čakata in gledata dekle, oblečeno v lahko zeleno jopico.

Skozi okno streseš hrepenenje, se brezbrižno pomakneš k besedi. Preden se konča, jo povabiš k sebi. Vse je odvisno od požiranja sperme, ki jo življenje izstreli v minljivost, od dojemanja teme in od tega, kako te prizadene razkošje sonca.

72 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 73

LUCIJA STUPICA

TRI MINUTE ZA ČAJ

Toliko sipin na svetu spreminjata veter in čas. Oddaljenosti so pomembne, da se zaveš, kako je s teboj: ostaneš ali pa se izgubiš, greš, drugam, toda kasneje je drugje vedno tu, kjer se oblikuje nova sipina, kjer brodiš z bosimi nogami, s skodelico čaja v dlani, smejoč se pravkar rojenemu norcu. Kako mu je ime? Te še spozna, ko se obrneš proč? Toliko življenja, pa vendar! V treh minutah bo konec, potem bo prepozno, čajni listi bodo razvili grenkobo in spomin se bo razblinil, tako krhek, sam. Toliko življenja, pa vendar toliko smrti!

73 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 74

LUCIJA STUPICA

POPOTNIK

Morje, sem pomislil. In ladje, ki še vedno plujejo po morju. Noč v Lizboni, E. M. Remarque

Prihajaš na kraj, kjer voda mehča robove obale, prepolovljen od včerajšnjega sonca, ki je zatajil vse tvoje laži.

Daj, v prosto noč zakoplji spomin in usta v to obalo, daj tišino in vzemi tišino, odnesi jo, kamor greš (če veš, kam greš), kjer so tiste obljubljene, zavezujoče poti. Daj blisk in vzemi blisk, daj ga kot svetilnik in si ga vzemi kot noč.

In ne bo plačila za bolezen, ki jo je vsadil vate otok, le trpko prenašanje okusa in vračanje kot vélika ukana. Morje, pomisliš. In ladje …

74 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 75

PESMI

Ivo Svetina

ARABESKA

Aga Mirak je slikal ptice in cvetje, vodo in vladarja. Samo nje, ki je edina smela ležati v vladarjevi postelji, ni smel upodobiti. Kajti skopili bi ga. Slikal in slikal je arabeske, milimeter za milimetrom nanašal barvo na izrisane like in v njih so se prebujale ptice in cvetje in voda – le vladarjevega obraza ni bilo nikjer več zaznati. Mesece in mesece je slikal, vztrajno, samo v zgodnjih jutranjih urah, ko so spali tako delavci kot vladar. In nekega jutra, tretjega dne šestega meseca zarana, je bila naslikana arabeska in bila je ona, ki bi ga skopili zaradi njene podobe. Izmučen je zaspal nad njo, z licem na njenem trebuhu, opraskanem z vladarjevim prstanom. Tedaj se je vladar prebudil in v postelji poleg njega je bila narisana arabeska v podobi cvetnega labirinta, v čigar srcu se je za večno izgubila ona, ki je edina smela ležati v njegovi postelji.

75 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 76

IVO SVETINA

Karkoli boš ustvaril – sezidal hišo ali napisal knjigo – nikdar se ne prepusti občudovanju svojega dela. Ker takoj, ko boš to storil, se boš oddvojil od hiše, ki si jo sezidal, ali od knjige, ki si jo napisal. In rodil se bo občutek ločenosti, osamljenosti, odtujenosti.

76 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 77

IVO SVETINA

12.

Vedno je govoril, da ni to, kar mora biti, in da bi si želel biti le tisto, kar leži v njegovem srcu in se znova in znova prebuja sredi najglobljih sanj, da ga napade občutek strašnega domotožja po tistem, kar nikdar ne bo mogel postati.

Tudi če se je posvečal delu od jutra do večera in se ni uspel niti za hip zazreti v po nebu potujoče oblake niti v padajoče dežne kaplje, ni mogel postoriti vsega, kar so mu nadrejeni polagali na mizo, narejeno iz modrikastega lesa iz neke neznane dežele onstran Morja tihote.

77 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 78

PESMI

Tomaž Šalamun

KOPRSKA TELOVADNICA

Pesticidi, čopiči, vera, dlake na kritju mojega obliža, moje gugalnice.

Mojih sipin, mojih sip in step.

Srebro čistim. Pred božičem ga vzamemo iz omare, gricka v belino in me kot talk spominja na bitko: splav Meduze, žulje in neprožen krog.

In po tistem čudnem vonju v cerkvi, kjer smo pod kriki Janovskega mazali kroge in delali levje skoke, čeprav sem zobe zgubil na betonu, zunaj, ne v cerkvi, v tekmi z Ilirsko Bistrico.

Mama je jokala bolj kot med vojno, bolj kot ko je umrla babica. Vse, kar je šlo v zgodovino, sem vam povedal z umetno zgornjo enko, kot kripel.

78 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 79

TOMAŽ ŠALAMUN

VRATAR IN ZAKAJ VRATAR

Ne, jezik mora pešca porivati v hrib. Pešec ima svojo starost, nacionalnost, glavo. Ne more biti pešec a priori, samo ovešen z lila zvežčki. Njegov horizont ne more kar ponikniti. Eno je fantazija, šjora, eno je človek iz kosti in mesa, pot si briše, okrog gleda. Ne moreš kar zoblati poprišča, reči Leda in labod, ga pustiti tam zmrzniti na stopnišču, kjer ni stopnišča. Kjer je gora in veter piha in do ljudi je treba čutiti odgovornost. Torej pridi dol. Zaplezal si se. Klicati ga je treba, dokler ne pride dol, dokler se ne umije. Dokler ne poje svojega prgišča borovnic in v miru ne zaspi.

79 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 80

TOMAŽ ŠALAMUN

PESEM

Kje sem? Kje stojijo moje vislice? Zakaj imam zrnate oči? Mesto ti bo sledilo.

Krokodil mi baše telo v jezik. Kak smisel je ostati brez žalosti sredi umetnih ognjev? Bruham, ker nimam nič več

žalosti. Nič se ne spočijem. Ne božam tvojega telesca, Metka. Daleč si in jezik je blizu. Jé me v čredi.

Name se vali kot Hanibal s svojimi osli, slone sem že preveč poudarjal, upam, da je imel tudi osle. Moja poezija že zdavnaj ni več verodostojna.

Od samega žarenja gnije.

80 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 81

PESMI

Aleš Šteger

CESTA IX/17

Saj to ne more biti vse, Si misliš zvečer, pred blagajno v samopostrežni, Saj je moralo ostati še kaj od vseh teh prebujanj, Tega lovljenja kisika in sestavljanja čustev, Vseh teh dnevnih utrujanj in lovljenja orientacij, in izbruhov, in strahov, Nekaj od skozi leta prebavljene hrane, izpraznjenih steklenic, In novic kratkoživih, dolgovrstičnih, blebletavo zahrbtnih. Saj je moralo ostati še kaj od tega, kar nisem, kar nisi, kar nismo. Nekako. Vsak zase. In skupaj.

Je to vse? se vprašaš in te vpraša, blagajničarka, Stara še ne dvajset let, a že tako dosledna, Tako vestna pri končnem računu. Črni predal blagajne se s cingljajem odpre. In srebrno poblisne, par votlih verzov, Malce nerodno sestavljenih, a vseeno, Drdrava reka praznih nakupovalnih vozičkov, Ki jo vse globlje med labirinti polic Potiska utrujen trgovec.

81 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 82

ALEŠ ŠTEGER

VRNITEV DOMOV

Na vijačnem stopnišču, Okrog lončkov z uvelimi rožami, Cveti rja.

Kovčki, polni umazanega perila In starih vprašanj, me delajo opotekavega. Kot da bi od praga do praga selil nemir.

Poslednjih štiristo kilometrov sva molčala. Noben od naju ne vé, če bo moč premolčati Tudi tišino prihoda.

Pogled v kopalniškem ogledalu, Pred katerim sem zbežal tako daleč, Me ni niti za hip izgubil spred oči.

82 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 83

ALEŠ ŠTEGER

ZID

Ne mine dan, ko ne pomisliš, Da so tudi tebe zazidali ven iz sveta. Ti vzeli perspektivo. Izobčili.

Ne mine jutro, ko si ne zaprisežeš, Da danes razrušiš ta zid, in ne večer, Ko se vrneš razrušen. Tvoj upor je brez pomena.

Nikogar ni, ki bi ti podeljeval varnost nasprotja. Opeke se same razpro, mehko kot ure. Spustijo te skozi, še preden se jih dotakne dlan.

Čeprav ni nobene druge strani, nobenega drugega kraja. Nikamor ne prispeš in nič te nikjer ne drži. Brez zidu si, kjer bi se vse to končalo.

In nikjer nikogar nikdar je tvoj zid.

83 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 84

PESMI

Nataša Velikonja

III.

ves čas pred prihodom so me nekatere stvari zelo razburjale. ampak zdaj je v redu. ko plava čez jezero s tisto svojo lasno sponko, jo vedno opazujem. stisnem oči in ves svet misli, da berem. a to ni res. ne berem. čisto natančno vem, kje je. točno vem, kje je. potem se zaustavi, z rokama odrine vso nevarno vodo iz svoje bližine, se za trenutek napne iznad gladine in nato še za ves naslednji trenutek globoko vdihava zrak. in že počiva, tu, na obali, poleg mene.

84 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 85

NATAŠA VELIKONJA

ti dnevi na otoku, ti dnevi. prvi ali še kasnejši: pod ravno nitjo polzi voda. prav po prstih in iznenada se podtaknem vanjo. s kožo vedno zadanem ob nekakšne stene, a z rokami si utrdim vstop skoznje in dolgo dolgo ne bom nikogar pustila za seboj. ne vem, kako izgledam. iz globin se prismejim in nato še lep čas odtekam.

85 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 86

NATAŠA VELIKONJA

kot da spiva. potem sem jo narahlo, da je ne bi zbudila, prijela za roko, ki jo je imela iztegnjeno čez glavo. še v istem hipu se je, kot da gre za refleks, za življenje, prižela in skrčila čisto vame. še nikdar nisem doživela česa tako nepremišljenega. doživela sem počasna bližanja, poskušanja in bežna preverjanja, zapeljevanja in odtegovanja, nemir po mestu, dolge sporazumne ločenosti in pretrgane strasti, dolge vožnje in razlike v zamislih o življenju, dobro sem se naučila o ljubeznih, ki nasedajo v skladih življenja. vendar sem jo potem še posebej pozorno čakala. ljubezen ni obdobje niti dialog. je mehka pripadnost, redka, ko skupaj ležiš, molče, ne gledaš, in veš, da ti ne bo storila ničesar žalega.

86 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 87

PESMI

Maja Vidmar

IZAK

Kadar Izak spi, mu pokrivam perutničke, ga gledam, kako diha, in ga voham, kakor da je moj. Ko mi Izak maha, ga svarim čez cesto in trepečem, kakor da je moj. Ker ga spuščam, ko trikrat potrkam, ga spuščam vsak dan med zveri.

Kako naj rečem, kakor da mi je vseeno, Izak, pridi, greva na visoko goro. Kako naj iščem tnalo, gladko, čisto tnalo zanj. Kako naj z nožem, kakor da mi je vseeno, z golim, sivim nožem živega, kako naj ga odrežem stran.

Izak, pridi, greva.

87 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 88

MAJA VIDMAR

PAR

Sama sva na samotnem otoku. Čakava ladjo, ki mogoče ne bo prišla. Sama sva, ženska in moški. On ni nič posebnega in veliko posebnega je, kar mi ne ustreza, vendar na otoku ni izbire, ne zame ne zanj.

Sama sva na samotnem otoku. Vsak dan je natezalnica med ja in ne. Vsak dan je hujši od seksa. Najhujši je strah, da bom zagledala ladjo in bo treba zapustiti obalo sredi filma. Vsak dan je darilo odloga.

88 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 89

MAJA VIDMAR

KLETKA

Moja kanarčica ima vodo v posodici na kapljice in zrnje v posodici na vzvod. Moja kanarčica kljuva zelenjavne pogačice treh vrst in proteinski zvonček. Moja kanarčica pozna enaintrideset načinov smrti izven kletke in napisala je enaindvajset pesmi. Moja kanarčica največkrat kljuva viseče ogledalce. Zelo rada me ima, pravi, a prikljuvati se mora skozi edini izhod.

89 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 90

PESMI

Milan Vincetič

SALON

Postano je in stara sva v zapravljenih stoletjih ti volančkasta gospa jaz jedki Dostojevski

Paberkujeva in prsni čaj ji zvrnem po obleki Saj ni tanin draga madam zamencam v zadregi

To je posinjela strast dahne po likerjih da pokleknem ji k nogam kot v zlizanih stoletjih

90 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 91

MILAN VINCETIČ

PRAZNIČNA

Takoj za nama se je muzal zgovorni gozd pod njim pa gora ki se je usajala z mrazovi da sva se prižela drug drugemu pod leho in vedrila voljno sušno leto

91 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 92

MILAN VINCETIČ

STRASTNI

Razmršene ki bose ter napol zapete brkljate v telefon naj se že nagne nad predane pešce to prepišno drevje ki strmo trka na poslušna vrata kjer še nisem njihovih besed in ne pazduh

92 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 93

PESMI

Dane Zajc

priti na tenko opno duše se je oprijeti prosojne s prosojnim gledati pogled zelene nepremične barve govoriti besede brez besed govoriti pomene besed govoriti zvok lastnega glasu v mandljevo jedro drugega drug je isti zato sliši zbudi se iz dremeža prebivanja govori hitro govori enako isto na isti način dokler jima bradavice ne nabreknejo takrat oddaljeno rosijo njuno belo mleko pomešano s prosojnimi kapljami potu v tihoti nastane vrtinec valovitih krčev njunih zlitih bokov

93 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 94

DANE ZAJC

ČAS TVOJ

Pride čas, ko ni več časa. Se stopinja ustavi in ne more naprej. Se oči zazrejo v lastne oči, s pogledom, nalitim z očitkom. Kam si me pripeljal, pravijo. Zakaj si trd od strahu. Zakaj si ledeno nepremičen.

Pride čas, ko je čas krut. Je neizprosen. In so ustnice zamrznjene. V točki, ko ni premikanja. In je jezik suh od spoznanja, ki kačasto plane v odprtino grla.

Čas, ko se ustaviš. Ko si led samega sebe. Čas tvoj.

94 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 95

DANE ZAJC

KDO

ko so vsi potopljeni v nič spanja v vodo sanj v tolmun mrmranja

ko nobeden na svetu spečem ne misli name me ne sliši v kraju črnega pozabljenja

ko je Rimska cesta prepotovala polovico neba in je Veliki voz že zdavnaj utonil za Debeli vrh

ko so vse povezave zamrznjene ko so vse glave pokrite čez glavo in edino jaz

še bedim in sem sam samcat tako kot v resnici kot je bilo in bo

vem da bo nekoč narobe čisto narobe ampak kdo bo takrat bedel in kdo spal ljubezen moja. Kdo?

95 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 96

PESMI

Uroš Zupan

ZAPUŠČANJE HIŠE, V KATERI SVA SE LJUBILA

Moram pisati, zdaj, ko sem še tu. Vidim – nemo pozdravljanje prostorov, ki izgubljajo življenje. Zdi se kot počasno umiranje. Kot da bi bila hiša podobna človeku, ki se poslavlja od življenja.

Njegovi organi počasi izgubljajo funkcije. Postopoma postajajo neuporabni. Včasih jih obujam nazaj k življenju. Jim vračam prvotni sijaj – oživljam umirajoče prostore, ko pomivam posodo,

ko sesam preproge, ko brišem prah, ki se je nabral na knjigah. Le kdo bi pomislil, da pesnik, da bi pomiril sebe, počne kaj takšnega? V kuhinji je ura, ki kaže pet čez dve. Ti si jo

naravnala in njeni kazalci še vedno stojijo na tem času. Ni prehitra, ni prepozna za kakršno koli spremembo. Vse je obstalo v njej in vse bo ostalo v njej. Za druge ne vem, lahko

pa ti povem zase, kaj zame počiva v tem točno določenem času – tvoje telo, ko si oblečena v črno kratko krilo stopila na prste, in uro, v svetlobi začenjajočega se poletnega popoldneva, v

vonju blagega julijskega zraka, hotela naravnati po urniku svojega življenja. Nikoli je nisem navil. Nisem hotel, da moti moje, najino brezčasje. Ki je še vedno tu, v jeseni, v tej edini topli

in živi sobi, v kateri puščam, da me naseli laž, ki še obljublja neko sladkost trajanja, ki se ob popoldnevih, za trenutke, mehko izvije iz agonije, jo prepusti pomirjujoči dremavici. Moral bom

zapustiti hišo, v kateri sva se ljubila, v kateri sem zaznaval resonanco tvojih korakov, v kateri me je umivala nežnost tvojega glasu. Drevo zunaj je v eni noči odvrglo vse liste. Jaz ne bom

mogel nikoli odvreči vseh svojih spominov. Praske na hrbtu so se zacelile, a zven tvojega smeha še vedno odmeva v mojih ušesih in stvari, ki si mi jih podarila, še vedno vztrajno tipajo

96 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 97

UROŠ ZUPAN

moje oči. Ne more biti velike pesmi in popolne harmonije. Bolje je molčati in plavati v tišini, ko se približuješ popolni harmoniji. Besede so takrat odveč. Zdaj grem ven. Mogoče mi bo govorica

novembrskega vetra odkrila še kakšno skrivnost, ki mi je ostala neznana, mogoče bo to storila postava Cesara Paveseja, ki ji v tem času vztrajno sledim. Ljubljana, Turin, vse je isto,

če si sam. Moje edino življenje je poezija, in kolikor bolj zmaguje ona, toliko bolj izgubljam jaz.

97 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 98

UROŠ ZUPAN

PRAZNIKI

Telefonske linije so blokirane. Izložbe gnezdijo v globini popoldnevov. Okamenelost se seli v stvari. Vprašanja

in odgovori hromijo grla. Človek s pogledi v ogledalo preverja svoj obstoj. Svetloba, ki se bo razlila z oken, vedno pripada le

sama sebi. Blazine so se razdišale. Spomin na vodo v fjordih je zbledel. Vsebina knjig, razmeščenih po policah, čaka vstajenje,

vsebina pisem vrnitev časa. Prazni hodniki vodijo v prazne sobe. Kar koli smo kdaj vedeli o življenju, zdaj zaliva oči.

98 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 99

UROŠ ZUPAN

LJUBLJANA

Pošast naj bi bila žareča, z razsvetljenimi hodniki in nevidno nitjo na tleh, a večino časa prespi in se oblači v nevesto. V krogih se bližam – beli grad, lena reka, oholi ljudje – deset let in še vedno me izdajata jezik in prisluškovanje nočnim vlakom. Deset let, deset krogov v kosteh, preostali so drugo življenje.

Tujec sem, Hermes, moral bi spati v gozdu, moral bi imeti perutnice, moral bi kimati znancem na ulici, govoriti prijazne besede, sedeti v šibkem soju svetilke in pribijati teze o socialnih krivicah na vrata, kot so to delali moji predhodniki (morfinisti in učitelji). A nič, še Disneyland v zaprtem rudniku ni

bil moja ideja. Nikoli ne bom dobil osnovne šole, nikoli stranske ulice. Ne vem, ali naj grem naprej, nazaj ali drugam. Če me nenadoma dvigne božja mašina in postavi v neznan kot, bom izgubljen, neprirasel, divja žival, pitana s čudnimi običaji, barbar na plesu v maskah, s pogledom proti zasilnemu izhodu,

s telesom v dveh oddaljenih sobah hkrati, eni za majhnega, drugi za trmastega Uroša. Tri zjutraj je. Nočna izmena. Z rokavom si brišem znoj s čela. Pečati na skrinjah se sušijo. Zvočniki na praznih parkiriščih oddajajo glasbo, ki je še sami ne slišijo. Nismo v San Franciscu. Mesto spi. Žaluje za nikoli pridobljenim prijateljstvom morja.

99 poezija kor1 2/11/10 14:16 Page 100

100 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 101

Pripovedi proza kor1 2/11/10 14:17 Page 102

PRIPOVEDI

Andrej Blatnik

ŠE DOBRO

Ko se moški vrne z dela domov prej kot ponavadi, najde ženo v postelji. S svojim najboljšim prijateljem, seveda. Sta se pa krepko lotila zadeve! Kaj naj naredim? Kaj se počenja, če se ti takole zgodi? ju vpraša, povsem nepripravljen. Seveda, takoj mu pride na misel, v omari pod srajcami skriva v obnošeno majico zavito nekakšno pištolo. Ko je šla vojska na jug, se je dalo te reči ugodno kupiti, pa si je sklenil narediti nekaj zaloge za hudo silo, kot vsi, ki so prišli zraven. Onadva, čemerno stisnjena pod z nežnimi rožicami posuto rjuho, nič ne reče- ta. Tudi on ne pozna odgovora. Zakaj mora biti sodobno življenje tako zapleteno? premišlja. Vzame pištolo iz omare, kar tako, da bi bilo jasno, s čim je treba računati, če se mu mimo zakona zalezeš pod skupno odejo. Žena pravi, ne zganjaj cirkusa, saj ne boš, saj si ne upaš, saj nisi tak dedec. A da ne? sprašuje moški, a da ne? Prijatelj ga jemlje bolj resno, moški ve, da lise na njegovem obrazu niso samo od poletne vročine. A da ne, kriči moški, ki mu prijateljev strah daje prepotrebno odločnost, a da ne? Trdno prime pištolo in jo rine pod brado zdaj prijatelju, zdaj sebi. Potne srage, ki tečejo prijatelju po obrazu, kapljajo na pištolo, in moškemu to sploh ni všeč, položaj premore vse manj dostojanstva. Zato premika pištolo izpod njegove brade pod svojo in nazaj vse hitreje. No, zdaj pa povej, katerega imaš raje, katerega naj počim, vpije na ženo. Ona mu še dvakrat reče, da v resnici ni tak dedec, kot se zdaj dela; vsakič mu reče bolj potiho, potem pa prične prositi, naj spravi pištolo. Da bo drugače klicala policijo. Kar kliči jo, kar pokliči policijo! ji pravi moški. Še preden boš odložila, bomo vsi mrtvi, ko pa bodo prišli ta plavi, bo pa tudi bajta že zgorela. Tega ne misli resno, le grozi, da bi bilo malo cirkusa, da bi ju bilo groza in da bi si povrnil zaupanje vase. Le kaj počenjajo ljudje, ko se jim to zgodi? se znova vpraša. Razumljivo, nihče prav rad ne pripoveduje o takšnih rečeh. Kakorkoli že, nasilje se mu zdi neprimerno, po naravi je bolj mirna duša, poleg tega pa ga, videl je, kljub vsemu enako kot vselej v kuhinji čaka kosilo, lepo zapečen piščanec v pečici ga opominja, da njegova ženska ni tako slaba, kot trenutno kaže. Prisegel bi lahko, da se je tisti hudič sam sprožil, nekje na pol poti med njegovim in prijateljevim vratom, krogla pa naravnost v televizor. Strašno poči, potem je vse čisto tiho. Niti žena ne vrešči, kot bi bilo pričakovati, vsi vlečejo na ušesa, kaj se bo zdaj zgodilo, kdo bo prvi pobutal po vratih. Nič. Še naprej trda tišina. Kot da nihče ni slišal. Potem žena tiho reče: no, sem že mislila, da se bova končno spoznala s sose- di, in se na ves glas zasmeje. Prijatelj se začne ozirati naokoli in moški ve, zakaj

102 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 103

ANDREJ BLATNIK

nelagodno menca, reče mu, naj se le obleče, kaj če bo vendar prišla policija, poli- cajev res ne more pričakati takole z nago ritjo, z ženo bosta že kdaj drugič dokončala. Prijatelj pokima, prične vleči hlače nase, moškega vpraša, če sploh ve, kako se trese. Pa se nemara res, pomisli moški, saj ne bi tak zadel niti sebe, tudi če bi hotel, in sploh, kaj bom s pištolo, to ni zame. In jo skrbno zavije nazaj v majico, vendar jo položi predse na mizo, da bi bilo še zmeraj jasno, kdo gospoduje položaju. Usta ima osušena, čuti, da bi mu prišlo prav kako pivo, stopi v kuhinjo, do hladilnika, a tam ni več pijače. Moški vpraša ženo, kam za vraga je izginila vsa njegova zaloga. Prijatelj pohrkne in reče, naj mu odpusti, dan je bil pač vroč, kaj se more, sicer pa, saj ga moški pozna in ve, da pri pijači pa res težko neha, ko enkrat začne. Da se oddolži, reče, prav rad povabi čez cesto na požirek. Žena reče, da bi šla tudi ona, in tako gredo vsi trije in spijejo rundo, pa še eno. Ko ga že kar nekaj popijejo in je čas za zaklepanje in jim natakarica že vleče stole spod riti, moški reče prijatelju: no, vzemi mojo ženo s sabo in oprosti mi, da sem vaju prestrašil, oprosti mi mojo sebičnost, želim vama srečo v skupnem živ- ljenju, če pa bosta imela kaj denarja preveč, mi bosta kupila nov televizor, in vse je urejeno. Zaveda se, da govori nekam solzavo, a kaj zato, si misli, to prihaja od srca. In prijatelj mu reče: ne, odpelji jo domov, saj je tvoja, še prej pa me udari. Ja, udari me, zlomi mi nos in mi povej, da sem baraba. Če pa to ni dovolj, saj veš, kje stanujem, najbrž tudi moja ne drži nog skupaj vse dopoldneve. In žena reče, še preden prijatelj dobro konča in se utegne naplesti pravi moški pogovor: ne pretepajta se zaradi mene, nisem vaju vredna, najbrž bi morala pod vlak ali kaj takega, ampak življenje ima tudi lepe trenutke, ne bi jih hotela zamuditi, sem jih že preveč, saj razumeta, saj ... No, saj razumeta. Res, reče moški, pravzaprav imamo doma še piščanca v pečici, tako reč se hitro pogreje, ali ne bi šli spet k nam, cel dan nisem nič jedel. Jaz tudi ne, mu pritrdi- ta oba, in tako izprosijo še rundo za na pot in gredo na piščanca. Me torej ne boš pretepel? sprašuje prijatelj, ko obirajo zadnje koščice, ko jih mečejo čez ramo na črepinje, ko se ostri robovi prijetno mehčajo in ko postaja moškemu pogled na raz- drobljeno žrelo televizorja vse bolj domačen. Moški odmahuje z roko; je sploh vredno omenjati? Prijatelja sva, ali nisva? Potem bi se pa odpeljal domov, reče prijatelj, je že več kot pozno, moja žena bo zaskrbljena, zanesljiv človek sem, prihajam ob uri. Tako pijan ne smeš za volan, mu zabiča moški, pri naju boš prespal, življenje je predragoceno, ne gre se igrati. Prav, reče prijatelj, prav, kam naj ležem? No, ne razumi me narobe, nič slabega nisem mislil, se takoj popravi. Moški molči, gleda ženo. Tudi ona molči. Koliko časa pa pravzaprav tale reč že traja? vpraša moški. Žena še zmeraj molči. Saj nočeš vedeti, kajne da ne? končno reče. Saj veš, življenje je v resnici nekakšna opereta. Kaj bi se pretvarjali, vsi se trudimo, da ne bi minilo, še preden bi sploh opazili. Da bi nekako ... No, saj veš: nekako.

103 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 104

ANDREJ BLATNIK

Ne razumem, reče prijatelj, kaj vendar govorita, se vidva vselej tako pogovarja- ta? Oprostita, zelo sem zaspan, bom kar tule ležal. In se položi na kavč v dnevni sobi in takoj prične smrčati. Žena, reče moški, tvoj piščanec je vse boljši, ampak: sem res zaslužil? Poglej ga, še čevljev si ni sezul. In s takim te najdem. Oprosti, reče žena, tvoj prijatelj je, ti si ga pripeljal k hiši, ti bi moral biti bolj izbirčen. Jaz žal nimam veliko priložnosti, da bi spoznavala moške. Moje življenje, veš, ni ravno takšno, kot sem pričakovala. In kaj naj, naj ga na skrivaj prejočem? Saj veš, vsak si pomaga po svoje. In, oprosti mi, tudi jaz sem malo utrujena, bil je naporen dan. Kaj če bi šla spat? Jutri moraš spet v službo, ne pozabi. In tako gresta v spalnico, uležeta se in se kot vsak večer primeta za roke. Moški gleda rjuhe in pravi: te rožice mi niso všeč, to bova pa s čim zamenjala. Žena za- mrmra nekaj nerazločnega, poboža ga po roki in takoj zaspi, utrujena od dneva, moški pa še dolgo gleda pod strop, čuti v ustih slankasti okus zapečene piščančje kože in premišljuje, ali ni morda preveč plačal za pištolo in ali bi morda našel koga, ki bi jo vzel v zameno za soliden televizor. Jutri, premišlja, jutri mora vprašati prijatelja, ali ne pozna koga, ki bi se zanimal za menjavo. Saj morajo biti ljudje, ki jim taka reč pride prav, časi so vendar vse bolj nezanesljivi. Še dobro, da je tisti tam spodaj, ki smrči na kavču in si še čevljev ni sezul, njegov prijatelj, premišlja, ko ga polni spanec. Koga drugega bi morda res ustrelil, in potem bi bilo vse večje od njegove volje, potem ne bi bilo poti nazaj. Še dobro.

104 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 105

PRIPOVEDI

Berta Bojetu Boeta

FILIO NI DOMA

Odprla sem oči na skrinji ob zidu. Levo, na postelji, je pokrita ležala mati s povi- to glavo, roko je imela v debelem povoju, pod rjuho je bila naga, in kar se je videlo ramen in rok, so bile plave kakor sliva. Vstala sem in pomislila, da so jo morali prinesti sem, ko so prinesli tudi mene, ker sem ob materi kot mrtva padla na cesto. Stopila sem k postelji. Kakor dih sem položila roko na ramo. Zavel je hlad od tam, iz kože, neznan, mrtev. Začutila sem, kako mi je nekaj prihajalo iz hrbta, butalo je iz njega z vso silo, butalo in hotelo ven, prišlo je iz rok in nog, se vrtelo in zaganjalo, me lomilo, me vrglo na tla. Še sem videla mater, kako je vstala, brez povojev in ran, stopila k oknu in dolgo, zamišljeno zrla na morje, pravzaprav čez njegov rob. Počasi se je začela stresati, mirno, dolgo se je to ponavljalo in nič ni bolelo, to sem vedela. Prelomilo jo je v mehke krče in telo ji je počilo na hrbtu obeh rok, se odprlo do lopatic in pognalo perje; čudno se je razširilo in postajalo perut. Potem je pognalo po glavi, kjer so bili lasje, in še naprej po vratu, ki se je daljšal, po prsih, po trebuhu do nog, ki so dobivale pravo obliko. Stopala so bili kremplji. In tu se mi je zdelo, da letim za materjo in jo kličem, letim kakor za vetrom na kamniti obali, kjer sem padala, kjer sem se pobirala, zaletavala v vodo, potapljala, ne da bi znala plavati, se dvigovala v hrib in zopet poletela in padala globoko in vse polno je bilo tam moških, ki so me grabili za mlado mednožje, mi ga trgali, mi napovedovali. Mater sem še videla stopiti na okensko polico, dvigniti peruti in obrniti glavo proti meni. Ostal ji je samo obraz. Dolgo sem po teh mislih ležala na skrinji. To je edino, česar se spominjam, in izgubilo se je v naslednjih letih; le če sem pomislila na mater, me je majčkeno in na kratko zabolelo v podplatih, se poskušalo dvigniti do glave, pa je nekako obstalo. Še enkrat sem se srečala s tem stanjem spomina takrat, ko sem pribežala z domačega otoka na celino. Ni bilo nenapovedano. Utrujena sem bila od poti in zadnji meseci doma so bili trdi. Kazalo se mi je preteklo, ta stiska, to, kar pri meni nikoli ni imelo imena, v kratkih znakih nemoči v nogah, pritiska v hrbtu, pa sem to odga- njala in se otepala z delom. Naselila sem se v pravkar kupljeno hišo, v kateri sem zdaj, ko mi je teklo vse to skozi misel, ležala na skrinji kot bolan pes, jo urejala, in kakor grda misel je hotelo telo nazaj, pritiskalo je iz nog v glavo, hrbet, me begalo, ker je hotelo biti ptič, uiti. Tiste dni mi je telo na vso silo gnalo v noro stanje nemoči, trepetanja, krčev, spreminjanja. Težko sem se vračala v realnost, toliko da si nisem tipala perja. Šestnajst let sem bila na celini, in ker se mi je to spreminjanje, ali kar je že bilo, dogajalo ob istih ali posebnih trenutkih nemoči, se bo zdaj nekaj zgodilo. V preteklih

105 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 106

BERTA BOJETU BOETA

letih me ni nič posebno vznemirilo. S slikanjem sem si vtiskovala nekaj tega stanja v spomin, bilo je razveseljivo, nekam radostno se je ponavljalo, kakor sinoči po sre- čanju s tem nenavadnim moškim. Sinoči je bilo veselo, malo naporno, toda prijetno, kakor bi našla sliko v sebi. Po včerajšnjem srečanju sem to zdaj pomislila že drugič. Vstala sem s skrinje, se naslonila s komolci na kolena in vedela, da je nekaj tu blizu, da bom jutri ali kdaj zagledala nekaj, kar leze iz mene, morda včerajšnji obraz, nisem pa vedela, če si to želim, prilezlo bo iz mene in takrat bom morala vedeti, kam s tem.

106 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 107

PRIPOVEDI

Aleš Čar

DESNA ROKA

Spustite me v vodo. Lidija je odložila časopis in odsotno obračala novico po glavi. Dvajsetletno dekle, ki ga uradno ne pogreša nihče, je najdeno na robu mesta, golo, ovito samo v deko. Nihče ne ve, od kje se je vzelo in kako dolgo je sedelo na robu gozda. Našel jo je labradorec starejše gospe, ko se je sprehajala. Govorilo je, voda, položite me v vodo, v vodo, prosim. Zavzdihnila je, šla iz kuhinje na hodnik, vključila bojler, skozi priprta vrata vrgla pogled na razmetano zakonsko posteljo, potem pa stopila naravnost do hladilnika in vsebino prestavila na mizo. Sedela je v polmraku in požirala kos za kosom, ne da bi se tega zavedala in ne da bi imela lakota kaj dosti opraviti s tem. Hrana jo je pomirjala. Zunaj so začele padati debele deževne kaplje, moment zatem je že spet veselo kapljalo v posode. Prva je stala na hladilniku ob vratih, druga na pultu, tretja na tleh pred balkonskimi vrati. Prvo jesensko deževje, in že vse pušča. Ko se je po tretji vrnila iz službe in zagledala vse to, je enostavno zajokala; z vrečko, polno hrane, se je nekako odvlekla do kuhinje, vse skupaj spustila in naredila nekaj precej trapastega – stopila v lužo ob balkonskih vratih in pustila, da ji je kapljalo na glavo. Zdaj je mimo. Skoraj ni več slišala zmede treh taktov, ki se je spet oglasila s svojim bobnanjem po treh različno polnih vedrih. Simfonija čiste bede, je ponavljala stran- kam, utapljam se, veš to? Pravzaprav v Mirovi popolni nesposobnosti, je Lidija brez ovinkarjenja pojasnjevala vsem, ki se niso takoj pobrali s postelje in se jim jo je ljubilo poslušati. Kar v rafalih je letelo iz nje: vse, kar ima za povedat, so spomini na brigadirske čase, vse, kar je dosegel v življenju, je čepenje za telefonom v gasilskem domu, opravičilo za vse je odtrgana roka, in da ne bi o kakem hobiju, slučajno, to potem pove vse, ampak rajši ne, Lidija ne bi o tem. Tisto svetlikanje v očeh je šlo že zdavnaj k hudiču. Odkar mu je hiša, v kateri živita, odnesla roko, je šlo vse v maloro. In bilo je vse huje; zadnje leto je govoril samo še o enorokcih. Kot obseden je zbiral njihove zgodbe, hodil za njimi po celi državi in prek mej, da bi izbezal njihove štorije in jih povezal v nekakšno društvo. Prav v teh dneh je to idejo na veliko promoviral med potencialnimi člani, jih obiskoval, visel na telefonih in zabijal še zadnji keš. Včeraj je rekla frizerki, ko je v ogledalu gledala v luknjo pred salonom, kjer so popravljali vodovod – vidiš to luknjo? je rekla, vidiš ta dva psa, ki se lovita okoli luknje? To je moj zakon, je rekla, to je točno to. Loviva se okoli luknje in ne znava nehat s to jebeno hajko, razumeš, kaj mislim? Ni jasno, kdo lovi, kdo plača, tisto, nič ni jasno. Veš, kaj ti govorim? Frizerka je pokimala. Rekla je, to ni samo tvoj problem. Vsi imamo ta problem, je rekla, bolj ali manj.

107 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 108

ALEŠ ČAR

Šest. Vsak moment bo doma, razen če se ne bo pretirano zadržal na obisku. Izsledil je še enega enorokca, nekje na Vrhniki, nek Veverik, menda bo Veverik. Ampak ne, Miro se nikoli ne zadržuje pretirano, ker je … zaboga. Vstala je, narezala še nekaj malega pršuta, sira, tu so tudi olive, kruh, ima tudi druge stvari, če hoče. Nekaj minut za tem so se odprla vrata. Lidija je pristavila vodo za kavo. Miro ima nočno. Spretno je prestopil posode in jih še bolj spretno spregledal, sedel za mizo in z nasmeškom začel jesti. Bil je videti zadovoljen in dobro razpoložen. »Izreden človek,« je začel kar s polnimi usti. »Na vratih sem si rekel, da nisem zgrešil naslova in se znašel v kakem skladišču, v kakem muzeju, v kleti kakega teatra, ti povem. Zvonca nima, samo staro tolkalo nad odprtino za pošto. Takoj so se oglasili psi, najprej Veverikovi, potem pa kot domine izza vseh vrat. Ko je odprl, me je čisto zmedlo. Takoj za vrati stoji kip brez rok, tisto, nekakšna grška zadeva. Veverik mu je totalno podoben. Vse skupaj pa prilično čudaško.« Ob priznanju se je Lidija nasmehnila, ne da bi prekinila s podrsavanjem palca po tleh in z božanjem čokolade na pultu. Ob vsakem novem sotrpinu, ki ga je odkril, se ji je potrjevalo, da imajo vtisnjen zelo podoben vzorec v meso, nekakšno kombinacijo nesreče in nesposobnosti v vseh mogočih medsebojnih odtenkih in razmerjih. »Na hodniku ima polno starih, razmajanih omar. Stene ogromne dnevne sobe so pokrite s slikami, njegovimi. Slikar je,« je končal s hrano že po drugem kosu kruha, odpil kavo in zamahnil s kozarcem po zraku. »Oziroma je bil. Povsod ima nametano kramo, to bi morala videt, od starih tapeciranih stolov brez nog do nagačenih zajcev v kotu, škatle s čevlji, polne nekih fotk, ni, kaj ni, med vsem tem pa troje psov. Vse tri je pobral s ceste. Si predstavljaš to?« S kavo se je postavil pred okno. Nepremično je gledal v ulico, kjer je še vedno lilo. Okna bloka čez ulico je krasila zbirka večernih idil; skrajno levo v tretjem in petem nadstropju sta se ženski borili s kupi nezlikanega perila. Povsem na vrhu je moški kadil na balkonu. »Roko mu je odtrgalo pri obiranju hmelja. Prek poletja je služil, da je potem lahko mirno delal. Pravi, da ni mogoče živet od slikanja. Stroj mu je odtrgal roko takoj pod ramo. Še pet centimetrov višje kot meni. Poskušal je slikati z levo, potem z nogami, ampak glava je govorila nekaj, roka in noga pa sta počeli nekaj povsem tretjega. In tako je prišel dan, si lahko misliš, ko je imel človek pač enostavno vsega poln kufer.« Gledala je zdelan ovratnik pod ravnim robom posivelih las, zmečkan žamet na hlačah, stare, pošite nogavice. Požrla je slino in si privoščila še zadnji košček čokolade. Po- tem gre v kad, polno vroče vode. »In? Samomor?« »Ja,« je pokimal in odpil požirek kave. »Pa tako dober dec. In inteligenten ... po moje bi ti bil všeč.« Odlomila je še zadnja dva koščka čokolade in s polnimi usti izginila v spalnico, kjer je pograbila sveže perilo, in od tam v kopalnico. Položite me v vodo, zaboga, pustite me v vodo.

108 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 109

ALEŠ ČAR

Zamašila je odtok in do konca odvila ventil. V ogledalu so sijale samo oči, posrkale so vse ostalo, cela glava je izginjala v črnih pikah, v vodnjaku, polnem žab, ki so se drle in regljale ena čez drugo. Ni marala zrcal, svojega odseva, prašičje sence, ki se je povsod vlekla za njo kot nočna mora, vso to mast in hrano, ki jo je požirala s takim užitkom in ki jo je tako sovražila. Segla je po predalu pod zrcalom in povlekla izpod vate svežo škatlo apaurinov. Našel jo je z roko v zraku in z nazaj nagnjeno glavo. V zenicah se mu je narisal velik vprašaj. Ignorirala ga je. Preverila je vodo, dodala malo hladne, vzela vato in začela s čiščenjem čela. »Kako je delal samomor?« »Tablete.« Zadnja beseda je težko obvisela v zraku. Odločno je povlekla prek zmehčane mastne kože. »Nisem ga spraševal po detajlih ...« Slekla se je pred njim in počasi, centimeter za centimetrom, lezla v vodo. »Pa to tvoje … društvo ... to ga zanima?« »Pravi, da je popolna bedarija.« Tam na vratih se ji je naenkrat zazdel neverjetno žalostna kreatura. Lahko bi se mu smejala v obraz, lahko bi jokala. Enostavno tako bedno. Niti preklete zlobe ni bil spo- soben, vedela je to in prav to jo je na momente še paraliziralo. Ne. Beden je. Žalosten in beden. In to je vse. Nič novega. Daleč od tega. »Ne prenaša enorokcev. Kot ti.« Končno se je cela potopila v peno in zaprla oči. Koraki, sapa na licu. »Pravi, da prinašajo nesrečo.« Pavza. »Pravi, da je z njimi samo sranje. Rekel je navadno sranje.« Lidija je pomislila, da ji bo ta Veverik na koncu še všeč. Sedel je na rob kadi. Zanihala je s telesom, pena se je premaknila. Kratka tišina, potem se je spet zaslišalo kapljanje v kuhinji. »Kaj pa je s punco, ki so jo dobili zavito v deko?« »Še vedno je nihče ne pogreša. In noben nič ne ve o njej. Ali pa noče vedet. Čudno.« »Pa ona? Kaj govori?« »Bojda ne. Razen tiste njene vode. To pa. Non stop.« Tišina. Na robu priprtega očesa je videla, kako divje mečka rob hlač. Tablete so začele usmerjati kemijo. Počasi se je vse ustavljalo. Voda, spustite me v vodo. Prebudil jo je s poljubom. Zmedena ga je pogledala, kaj se gre. V službo grem, je rekel. Nekaj sekund sta se gledala, kot da se vidita prvič. Potem je izginil skozi vrata. V polsnu je videla, da je pena izginila. Voda je bila še vedno topla. V kuhinji ni več kapljalo, očitno je dež nehal. Nadstropje nižje je nekdo povlekel vodo v veceju. Nekdo je potrkal po radiatorju. Voda, ja, pustite me v vodi. Zaprla je oči. Na oni strani je vse lažje.

109 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 110

PRIPOVEDI

Mate Dolenc

MORJE V ČASU MRKA

Dolgo je ležal na vrhu in vsega sebe zbiral v eno samo točko. Koncentrat Vala Sebalda, vsega njegovega časa in bitja, je ležal na morski gladini z razpetimi udi in se zbiral v eno točko, dokler ni bil zbran. Takrat se je postavil na glavo in zdrsnil dol. Pristal je na dnu, deset metrov globoko, in zagledal ribo, dva metra nižje in dva metra vstran. Bila je kirnja s sivimi, skoraj belimi lisami. Gobec je imela zaprt in je lebdela tik nad ploščadjo ob razpoki, nekoliko nagnjena na stran. Ali spi ali samo počiva, si je mislil, ali lovi tiste sončne žarke, ki pridejo do nje. Kirnja čuti toploto, ki prihaja z vrha, in srka svetlobo, sicer kraljica teme, ima rada sonce; nekoč so se kirnje hodile sončit v plitvine, a od tam so jih pregnali ljudje. Takšni, kot sem jaz, je mislil Sebald. Pred nami se vse umika in beži. Mi smo kuga morja. Mi smo kolera sveta. Ampak smo bitja, prišli smo nekoč od nekod in iz nekega razloga, zato imamo pravico biti tu. Jaz sem samo mala, ukročena kuga. Z morjem sem se dogovoril, da mu vzamem, kar mi je nujno treba – vzel sem si več slik, glasbe in besed kot rib – morje mi je nekaj dolžno. Dal sem mu, kar sem imel, ono pa naj meni da, kar ima. Vendar pa – si je mislil Sebald v tistih trenutkih, za katere bi nepoučeni težko verjel, da se da v njih misliti, a se da, zelo – se meni zmerom dogaja, da sem več dolžan, kot so mi dolžni, in menda bo z morjem tudi tako. No, pri Daltonih Pešekanih sem poravnal dolg. Sebald je ležal na dnu, s puško v iztegnjeni roki, in kirnja je lebdela dva metra od njega in se pahljala z bočnimi plavutmi, kot dama z dvema kitajskima pahljačama. Kirnja bi tam in v tem položaju gotovo še dolgo živela, kar za Sebalda, ležečega na dnu z napihnjenimi pljuči, ne bi veljalo. Njegov čas je bil omejen in za strel je bil predaleč. Vsak pomik proti njej bi pomenil njen takojšnji beg in njegov skorajšnji pogin. »Saj je prevelika,« je pomislil, »takele ribe ne bi zadržal na puščici. Lahko da ima trideset kil. Take že dvajset let nisem videl. Le kako se je obdržala tukaj tako dolgo?« Narahlo se je odgnal od dna in se začel vračati. Kirnja se je postavila na rep in gledala za njim. Zdaj je odprla gobec in bilo je videti, kot da bi zazijala razpoka v veliki skali, pa tudi kot da se smeje. Ves čas dviganja jo je imel pred očmi in ona njega, a ko je prišel na vrh, pihnil iz cevi in hlastnil po zraku – mogoče v zadnjem trenutku – je potem, ko je spet pogledal dol, ni več videl. Ni mogel vedeti, ali je še na plošči, s katero je zlita v skupni barvi, ali se je umaknila. Videti je bila zelo flegmatična. Sam pa je bil utrujen. Dolge minute je ležal negiben na gladini in dihal. Samo dihal. Vse njegovo telo je bilo dihalni stroj, en sam velik respirator.

110 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 111

MATE DOLENC

Pogledal je proti soncu, da bi videl, kje je. Prestopilo je že zenit in se napotilo k Teuti. To bo tri popoldne, je pomislil. Od točke, kjer je videl ribo, je samo za hip odtegnil pogled, ko se je ozrl k soncu. Potem je spet gledal dol. Zdelo se mu je, da jo zdaj vidi. Bila je siva lisa sredi plošče. Ni zbežala. Spet je bil pripravljen. Napolnil se je z zrakom, se postavil na glavo in zdrsnil dol. Počasi, zavirajoč s plavutmi, s puško, stegnjeno daleč pred sebe. Obtežen je bil tako, da ga je že tri metre pod gladino samo neslo dol. To padanje navzdol je bil dramatičen občutek. Težko merljiv s čimerkoli drugim. Temu še divnjice niso bile kos. Nekoliko narcisoidno – bilo je spuščanje k sebi samemu. To ve vsakdo, ki išče dno morja. Pristal je na istem mestu kot prej, riba pa je bila bližje robu razpoke. Toda zdaj je bil pripravljen nanjo. Po trebuhu je lezel proti njej. To je veličastna riba, to je prevelika riba zame, si je mislil, riba, umakni se, pobegni, preden ti pridem dovolj blizu! Prosim, riba, pojdi! Pojdi stran! Zdrsni v razpoko, skrij se v vulkan! Riba ga je ubogala. Obrnila se je, mu pokazala bok, ki je bil kot marogasta stena, ki drsi vstran, in se spustila pod rob. Sebald si je želel, da bi lahko šel še za njo in jo gledal, ko bo izginjala v temi razpoke, a ni mogel več. Moral je nazaj, na svet. Vdihnit. Dihat. Pet minut je dihal. Potem je zaplaval proti čolnu. Čudil se je, da je tako daleč. Ni šel mimo Scile in Karibde, ampak tik ob obali, po najkrajši poti. Želel si je ujeti kakšno majhno ribo za večerjo, a ni več zmogel globine, večje od dveh metrov. Gledal je v razpoke v obali, a je bilo vse, kar je v njih videl, premajhno. Plaval je mimo privezanega čolna z Isse, čez njegov rob so pogledali trije ribiči, ki so maren- dali in pili iz balona, in eden od njih je rekel: »Je kaj?« »Ne,« je zagrgral in odkimal in plaval naprej, »ničesar ni.« »Slabo je, slabo,« se je strinjal ribič. »Ni rib,« je rekel drugi. »Kdo je to?« je vprašal tretji ribič. »Ma, neki stari,« je odgovoril prvi. Jaz bi ti dal stari, si je mislil Sebald, če bi se ti potopil do tja, kamor sem se jaz, bi utonil. Če bi pa videl ribo, ki sem jo videl jaz, bi se ti prikazal fra Jozo, če že ne Marija sama.

111 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 112

PRIPOVEDI

Franjo Frančič

SVETEGA NIKOLI

V času, ko zombiji in hijene častijo mrtvake, ki jih niso nikoli resnično poznali, se listje igra v vetru in se ptice selijo na jug. Sovraštvo je kot zamrznjena hrana, po potrebi ga odtališ. Vedno sem si želel napisati zgodbo, ki bo podobna zvezdnemu nebu. Milijone in milijone zvezd, zgodbo, ki bi tistega, ki bere, potegnila vase. Prisluhnil bi šumenju valov, vzel bi si kos, ki mu je blizu in ostalo vrgel v smetnjak. Hijene nočejo sprejeti, da se v končni fazi vse spremeni v smeti, v prah. Dobrodošli v hiši strahov. Tragikomično je, da imam brate in sestri. Štirje imajo različne očete. Naj bi jo to vprašal. Vsak teče svoj sredobežni krog sam. In če se prepustiš toku, se ne ustaviš, samo, če se poženeš v brezglavi beg, za trenutek slišiš glasbo, vidiš svetlobo. Nima se smisla spraševati za koga. Dajal si in dajal, a plačila ne pričakuj. Tako sedeti za leseno mizo in piti in piti. Prebuditi se v noči in tipati v temi. Kamne lahko pazljivo zložiš v zid, a že malo večje neurje ga poruši. Nič trdnega ni. Če ob- staneš, se ti lahko strop poruši na glavo. Večkrat stojim na obali in strmim v ogromno ploskev morja. Kot velik zmaj je, ko miruje, kot neskončen ogenj, ko zarjove. Ne vem, zakaj trupla zavijejo v povoščeno platno in jih vržejo preko palube. In tiste kromirane, zlate, bleščeče se žare, ki jih bele rokavice nosijo v naročju. Meni so vsi dojenčki enaki. Ne poznam sorodnikov, ne samo zato, ker nismo odraščali skupaj, velikokrat sploh ne vem, kaj naj jim rečem. Recimo, ko kdo umre ali se kdo rodi. Besede so kot zarjavele trobente. Včasih pa, to sem si znal izmišljati na stotine in stotine zgodb, da bi pozabil na resničnost. Stojim na obali in opazujem morje. Mnogokrat se mi zazdi, da vidim na morski gladini steze in poti. Ciprese so kot rakete, ki letijo v nebo. Na prag jeseni sem moral stopiti, da sem se razločno spomnil, da so me kot otroka zapirali v temačno izbo. Na začetku je hudo, kličeš, jokaš, plaziš se. Potem se sprijazniš, navadiš na mokroto, tipaš za skorjami kruha. Čakaš, da se tista ogromna vrata odprejo. Podobe iz sanj znajo biti tako krute. Nič ne pomaga ritem stare vrane. Jata je požrla vse, do zadnjega grozda. A nekoč sem jo vprašal: zakaj ste to počeli? Kaj, kaj, samo fantaziraš, že od nekdaj si imel bujno fantazijo. Spomniti se česa lepega. Z mamo leživa na starem divanu. Na štengcah. Kako vroč si, moja pečka si, reče. Ko sva s staro mamo hodila k teti v Šiško, sva ob nedeljah dobila restan krompir, solato z vrta in včasih majhen košček mesa iz juhe. Tam ob enajstih sva se morala pobrati, ker je prihajala hijena od maše in naju ni prenašala, ni naju smela videti. Včasih je babica od hčerke dobila deci vina. Včasih sva dobila žetone za avtobus. Babica, zgarana delavka, ki je štirideset let pustila v Tobačni tovarni, je bila vsa srečna. Za juho, krompir in žetone. Teta je bila jalova. Njena sestra pa je imela veliko samcev in otrok kot zajcev. Enega ji je za kratek čas prepustila in ta se

112 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 113

FRANJO FRANČIČ

je pred petdesetim zapil do smrti. Folklora naše vasi. Stojim na obali in rad bi bil jadro, rad bi se prepustil vetru. Stopim do zmrzovalnika in vzamem ven majhen kos sovraštva. Trideset let mine kot piš. Tetin ostareli mož stoji na pragu hiše, naglušen in ponošenih hlač. Madeži od nesnage in urina so na izpranem blagu. Ti poscane ti, kaj danes ne greš na banko? Kaj danes ne greš k maši? Nobenega užitka ni, ker je teta tako scufana, vse manjša in manjša postaja, kot njena sestra, moja mama. Odhaja, proteza ji pleše in iz velikih oči ji padajo solze. Veste, veste, sin mojega mrzlega bratranca, kupil si je avto, star korejski avto, skoraj zastonj, sam ga je popravil, nič ni stalo, kdaj pa kdaj naju pelje, po radensko in kruh, ne more iz svoje kože. Teta, ki je desetletja delala v isti banki, noče sprejeti grozdja. Tako me nape- nja, tako zelo, tako bolna sem, tako zelo. Z grbasto babico se voziva na avtobusu številka sedem. Je pa težka pizda, ta tvoja hči. Ne govori tako, bog te bo štrafal, mi žuga s pestjo. Me je že, se režim nazaj. Ko dobi penzijo, čakam, da zaspi, bankovce si tlači za elastične nogavice. Z žiletko zarežem v napeto nogavico in ji ukradem denar. Ona me zvečer pričaka in me razsuje, sistematsko me pretepa, da sem ves bulast, plav in dotolčen. On udari enkrat, dvakrat. Ta mali zapiti orangutan ima zidar- sko roko. Nekoč me v pijanosti udari s steklenico po glavi. Potem me pa v zavodu, na gradu sprašujejo, če bom šel domov. Niti smejim se ne več. Dobim tik, če kdo zamahne z roko, se sklonim. Ti si moja pečka. Ženska iz dvojca brez krmarja me je prepričala, da grem na pogreb. Ničesar ne čutim, niti praznine, rad bi samo, da se čimprej konča. Da se grem potikat po obali. Da si odmrznem nov kos sovraštva. Da grem do začasno osvobojenega ozemlja in se zapijem do kome. Ko umreš, nič več ni treba, ta svet je dovolj in preveč. Hvala lepa, na razprodaji ali kosovnem odpadu dobite še čisto dobre, uporabne stvari. Dajal si in dajal. A plačila ne pričakuj.

113 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 114

PRIPOVEDI

Nejc Gazvoda

ČAS

Prišla si na avtobusno postajo minuto za mano in si takoj prižgala cigareto. Ne kadiš najdražje znamke. Študentka si, tako kot jaz. Gledam te, kako brskaš po majhni, črni torbici, ki se lepo ujema s tvojimi lasmi. Nasloniš se na pleksi steklo postaje in obrneš glavo v smer, iz katere bo prišel avtobus, nato obrneš glavo proti meni. Nasmehnem se ti, ti pa mi vrneš nasmeh, čisto malo in zelo na hitro, kot da bi te bilo strah, da te bom ogovoril. Ali pa te je strah starejše gospe s sinje modro frizuro, ki kinka na klopci. Ali pa gospoda srednjih let, ki ima roke zatlačene globoko v žepe zdrsane, usnjene jakne in si gre vsake toliko časa z roko skozi redke, svetle lase. Mogoče te je strah, kaj bi si mislili. A naj ti raje povem, kaj si mislim jaz. Lahko bi te ogovoril in ugotovil, da si prijetna, simpatična in zgovorna. Hitro bi našla skupno točko v tisti minuti čakanja na avtobus. Ko bi ta zapeljal na postajo, bi skupaj vstopila in se skupaj usedla ter se pogovarjala vse do moje ali tvoje izstopne postaje. O študiju in o tem, ali plačuješ drago najemnino. Prosil bi te za številko mobitela in dala bi mi jo. Naslednji dan bi se dobila na kavi in pogovarjala bi se o vsem. Zvedel bi več o tebi. Imaš mogoče brata, sestro? Recimo, da imaš mlajšega brata in starejšo sestro, ki je že diplomirala in živi s fantom v majhnem, podnajem- niškem stanovanju. Tudi ti si želiš na svoje, izkusiti to svobodo. Smejiva se in rahlo se dotaknem tvoje roke, ko otreseš cigareto v pepelnik. Posloviva se z rahlim, hitrim poljubom na lice. Dobiva se spet čez nekaj dni in tokrat sediva bliže, se več dotika- va. Ob slovesu te poljubim in ti mi poljub nežno vrneš. Čez nekaj mesecev prvič spiva skupaj in zjutraj ne najdeva besed, ker nama je obema rahlo nerodno. Samo objeta leživa in jaz te poljubljam po vratu. Mine nekaj mesecev in spoznal sem tvoji dve cimri, ti pa si spoznala moje tri sostanovalce. Naslednji vikend boš prvič pre- spala pri meni doma. Prvič se skregava. Ni ti všeč, da sem nezaupljiv, sanjav in neodgovoren. Meni ni všeč, da si preglasna, ko se ga napiješ, in da mora biti vse po tvoje. Minevajo leta in oba sva pri koncu študija. Seksava morda enkrat na teden, ker sva preveč utrujena. In se že preveč poznava. Ti diplomiraš prva, ker si bolj prid- na. Jaz potegnem še eno leto. Živiva skupaj v majhnem, podnajemniškem stanovanju. Zaposlim se pred tabo in delam dvanajst ur na dan, da lahko plačujeva najemnino. Kmalu se zaposliš tudi ti in tako se vidiva samo zvečer, ko pojeva večerjo in se pogovarjava o vsakdanjih stvareh. Čez nekaj let zanosiš in rodi se nama deklica. Za poročno pričo vzameš sestro. Ko je deklica stara tri leta, se preseliva v zgornje nadstropje hiše tvojih staršev. Najdem novo službo, ti zanosiš drugič in se odločiš, da boš ostala doma in skrbela za otroke. Rodi se nama še ena deklica. Jaz vse več delam in vse manj se pogovarjava. Otroci so pustili posledice na tvojem telesu. Prsi so se ti povesile in ne moreš zgubiti odvečne maščobe na trebuhu in

114 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 115

NEJC GAZVODA

zadnjici. Začneš si barvati lase v agresivno barvo in hoditi k aerobiki. Meni dokonč- no izpadejo lasje in čisto malo me zbada v hrbtu. Preseliva se v hišo blizu mojega delovnega mesta. Prva hči gre študirat, druga je v srednji šoli. Bolj je problematična od prve in dobim jo, kako kadi travo v drvarnici. Jeziš se, a ti je v bistvu vseeno. Izgubila si vso energijo, cele dni gledaš televizijo, jaz pa še vedno delam kot konj. Umre ti mama. Meni umre oče. Jezen sem nate, ker nočeš hoditi z mano v hribe. Na poslovnem seminarju seksam z deset let mlajšo kolegico. Starejša hči se poroči in vzame mlajšo za pričo. Oddam jo temnolasemu, zelenookemu fantu in se ga na- pijem, da me moraš praktično nesti domov. Mlajša hči ne gre študirat, ampak se zaposli v tekstilnem podjetju in ima otroka. Nočeš skrbeti zanj in praviš, da ne bo tvoj vnuk, dokler se ne poroči z očetom. Hči prekine vse stike z nama. Upokojim se. Privoliš in greš z mano v hribe. Na poti v dolino me zadane kap in umrem. Deset let si sama v hiši, nato te hčeri dasta v dom za ostarele in si razdeli- ta hišo. Čez pet let umreš in po tvojem pogrebu se mlajša hčera na sedmini tako napije, da jo peljejo na pumpanje. »Oprosti,« ti rečem, ko se rahlo zaletim vate ob vstopu na avtobus. »Nič hudega,« odgovoriš in se mi nasmehneš. Ne vrnem ti nasmeha. Usedem se sam, čisto zadaj. Gledam tvoje črne lase, ki padajo na naslonjalo sedeža nekaj vrst pred mano. Razmišljam o tem, da ti res nočem škodovati. Ali pa nočem škodo- vati sebi. Med junakom in sebičnim prascem je tanka črta. Pravijo, da se čas zna ustaviti. Ampak pri meni vedno znova zataji. Avtobus spelje. V njem smo jaz, ti in še nekaj drugih ljudi – tudi vijolična gospa in možakar z usnjeno jakno. Vsi gremo proti svoji izstopni postaji. Ki je ob koncu časa za vse enaka. Ne vem pa, če bi čas vožnje rada preživela z mano, črnolasa deklica. Ne upam se te tega vprašati. Zato ti delam krivico. Tebi in času. Morda bom kdaj tvegal in rekel: »Čas je še za en krog.« Ampak ne danes. Popraviš si lase in vstaneš. Glavo prislonim na okno in se zazrem ven. Glavo mi zaradi vibracije motorja rahlo stresa. Izstopiš eno postajo pred mano.

115 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 116

PRIPOVEDI

Polona Glavan

NOČ V EVROPI

Zapodila se je po hodniku, kolikor ji je omogočala njegova širina. Večina kupe- jev je bila še praznih. Izbrala je drugega po vrsti. Puščal je malo manj možnosti, da kdo prisede. Vsekakor si ni želela, da bi kdo prisedel, čeprav se bo temu najbrž težko izogniti. Večina tistih, ki so poleti gomazeče preplavili Evropo, je potegnila črto London–Pariz–Amsterdam. Samota bi bila razkošje, zadnje, ki bi si ga privošči- la pred povratkom. Nekaj časa je pa le preteklo, je pomislila. In spremenilo tok stvari. V začetku je bila vesela vsakogar, ki je prišel blizu. Potem je začela ljudi rešetati, jih premerjati z daljšimi pogledi, tiste, ki so prisedali po kupejih, ob šankih, pred televizijo v hostlu ali k mizam, kjer se je v kampih zajtrkovalo, bi te zares potrebovala, tebe in tvoje besede, ti hipi, japijevka, zagnani študent, kdorkoli že si? Mi imaš kaj povedati? Me lahko začneš zanimati, tako da bi me zamikalo iti, kamor greš ti? Nekateri so vseeno ostali, tudi po tistem, ko je število obrazov lezlo v stotine in so se dnevi prevešali v tedne. Julio, ki je ob kavi govoril o rodnem Santiagu. Četica Slo- vakov, ki so se v svoji pojoči govorici veselili, da so v Münchnu našli delo za celo poletje. Amy s svojimi metri piva, ki so druge spravljali pod mizo. Luca in Marco, pa Pieter in Efraim, dva para popotniških dvojčkov, ki sta se dopolnjevala tja do pik na koncu stavkov. Tom. In Erik. Nina je segla k plastični zaponki, ki je s silo tiščala skupaj jermene nahrbtnika okrog pasu. Snela je naramnice in zavalila nahrbtnik na sedež. Ni se ji ga dalo vzdig- niti na polico. Za to bo še čas. Odvezala je rokave jopice in si potegnila rob majice iz hlač. Hlepela je po vodi, skoraj tako kot takrat, ko je izstopila v Antwerpnu, po dveh dneh in eni noči potovanja iz Krakova. Obrisala si je čelo. Vročina je pritiskala naprej, z obeh strani polodprtega okna, kot bi vlak pred tem obrnili od znotraj navzven in ga pustili stati na soncu. Ko se premaknejo, bo najbrž bolje. Zapah na vratih je kliknil. »Sori,« je rekla dolgolasa temna glava, ki je pogledala noter. »A je ...« Nina je odprla usta. Nekje s konca vagona je odjeknil klic. Temnolasec se je ozrl in dvignil roko. »Je že v redu,« je rekel, »’dijo.« Nina se je nasmehnila. Temnolasec je zaloputnil vrata in zdirjal naprej. Nina je sedla in potegnila za vezalke superg. Pomigala je s prsti na nogah. Vrgla je stopala od sebe, kolikor je dosegla, in zgrabila za ročaj plastične vrečke. Izvlekla je steklenico, tobak, papirčke, vžigalnik in dnevnik ter jih drugega za drugim pazljivo polaga- la na mizico. Za tehtnice je značilno, da povsod vtisnejo svoj pečat. Tudi majavo kolibo bi znale spremeniti v prijeten dom. Tudi v Parizu, je pomislila Nina. Celo v Parizu. Na dnu vrečke so se gnetli čudaški, a pristni spominki. Vstopnica za

116 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 117

POLONA GLAVAN

Neuschwanstein. Prospekt Brechtove hiše. Delčki Berlinskega zidu, tako, zaradi lepšega. Podstavek za pivo z naslovom nekoga, ki ga je spoznala v Krakovu. Plakat z amsterdamske stene, na katerem so se črke tako zanimivo nagibale. Listek z na- vodili za pot, ki ji ga je pred odhodom slovesno izročila Juju. Izpolnila je samo prvega, tistega s podpisi ljudi iz sedmih različnih držav ob skupnem pivu. Štiri antwer- penske razglednice, ki jih je spet pozabila oddati. In dve pesmi, ki ji ju je podaril Tom. Prijela ju je in poravnala. Potem ju je vtaknila pod spodnjo platnico dnevnika. Koraki na hodniku so se redčili, čebljanje se je umikalo za vrata in izza stene se je zaslišal top udarec nahrbtnika, ki ga je nekdo zavalil na polico. Skozi okno je poški- lila na postajno uro. Kazala je dvaindvajset in tri minute. Luči so bile prižgane. Pole- gala je tišina. Bili so pripravljeni na odhod. Nina je upognila hrbet navzven. Počutila se je izmučeno, bolj kot od poti, žalosti in sonca od praznine popoldneva, ki jo je tako nevešče premagovala. Spati, je pomislila. Se zbuditi. Izstopiti, kjerkoli že to bo. Ponujal se je Antwerpen, nekje na tri- četrt poti, ob petih in nekaj. Najlepše presenečenje cele poti, razposajeni pisani kraj, od koder je prišla in kjer je obljubila, da se vrne. Nekje zadaj pa je še vedno utripal Berlin. Mesto, resnično mesto. Kraj, kjer so ljudje znali s podobami. Z besedami. In s tišino. Štirikrat je bila tam in vsakič je bilo enako domače. Gledala je, kako so ljudje vešče polagali roke na prečke v podzemeljski in kako je vsak nov svit naplavil generacijo pesnikov, ki so mežikali in pregibali ustnice predse, asfaltu in nebu. Njej ni bilo treba govoriti. S cigareto v roki je drsala po stopnicah in pločnikih, vdihovala vonj, ki se je dvigal od postaj, in se čudila, kako preprosto je obstajati. Berlin. Zamežikala je. Bila je drugje, bila je daleč. Čeprav je zrak okrog nje utripal od pričakovanja in obljubljal, da se bo zdaj zdaj sprevrgel v gibanje, je bila še vedno v Parizu. Skozi okno je toplo potegnilo. Nekdo je odprl vrata.

117 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 118

PRIPOVEDI

Zoran Hočevar

ROŽENCVET

23.

»No, to sem hotela slišat,« je rekla. »Fajn se mejte!« Prijela je šokiranega upravnika pod roko in ga celo prisilila, da se je skup z njo obrnil proti vsem tam, ki so zijali. Ni jim pa pomahal, vseeno ne, kot jim je ona, preden sta se spokala. »Na svidenje!« Ja, na svidenje. Bomo še videli, če bo kaj iz tega. Tako sem si najprej mislil, ja. Bomo videli. A ni upravnik rekel, da se mora prej še pogovorit z njo? Ja, in najbrž se mora pogajat še z marsikom, ker to ni mala stvar, spustit zapornika ven. In treba je to rešit tudi pravnoformalno, pa upoštevat vse sorte predpise. Že to, jebenti, da sem smel znotraj zapora zganjat en svoj cirkus, za razliko od drugih, ki ne zahtevajo nič posebnega, že to je bil za upravo en ornk knedl. Ampak so ga pogoltnili. In morda bojo tudi tega. Upajmo, sem si rekel in tako sem tudi mislil. Hja, čez cajt so se začeli pa zbirat črni oblaki. Umadona, sem si rekel, pa ne da sem res pristal na ta predlog! Saj sploh ne vem, kakšne bojo posledice! Strela, saj si bom uničil še to malo moje si- gurnosti na tem svetu. Ja jebentiboga no, včasih pa človek res mora zaklet. Upaj- mo, sem nazadnje javsknil iz vse svoje trpeče dušice, da iz tega ne bo nič! Ja? Malo morgen. Ženska je bila vztrajna ko buldožer. Vijolič mi je povedal. V take borbe se je spustila, da česa takega v zaporu še niso doživeli. Pojma niso imeli, s kako kuzlo imajo posla. Šla je celo na ministrstvo za pravosodje, vse s ciljem, da mi zapor dovoli izhode. In celo, pomisli, na ministrstvo za kulturo! ... Zaradi mene! Evo, tako se to človeku lahko maščuje, če mrzi, kot sem jaz mrzil najbolj od vsega na svetu, umetnike pa pedre. »Ti, Vojc, a sprejemaš obiske?« Bil je Vijolca. Prišel je k meni med delom. »Kdo pa je?« sem rekel. »Sigurno spet kakšna žlahta.« »Ne, tista je,« je rekel. Takoj sem vedel katera tista. Skoraj bi mi bila bormašinca padla na nogo. Ampak kaj čmo. Predal sem orodje Perhavcu (Dejana že dolgo ni bilo več med nami) in šel v sobo za obiske. »O, Pujšek, živjo!« je rekla. Upravnika zdaj ni bilo. Najbrž se je skril pred njo. Vstala je izza mize ko na fedrih in mi dala roko, poslovno, ni kaj. Zdaj sem jo bolje videl. Koščena, ostra, zmožna človeku iz življenja naredit tako zajebano zakompli- cirungo, da ni drugega izhoda ko štrik. Ne, pretiravam. Bila je komad, vseeno, oke,

118 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 119

ZORAN HOČEVAR

priznam, samo to je, da mi je bila ta sorta ljudi zmeraj tuja, ta diplomirana pa univerzitetna pa s poklici na dr pa mr. Če sem vsaj malo poznal kaj boljšega, sem samo ta sloj okoli Hermine, te razne dame pa gospode, ki jih imaš po pisarnah pa kod po banki pa na direktorskih foteljčkih, a vse to je, kot sem pogruntal, en trotl do trotla, vse to je gazilo po gnoju še v prejšnji generaciji. A kar se tiče teh boljših, iz višje mestne kategorije, kaj naj ti rečem, Franček. Če si je človek včasih tudi zaželel nategnit kako vrhunsko intelektualko s cvikarji, mu ena taka ni hodila po glavi. »Flora Konte,« se je predstavila. Pa ja, ena taka da bi bila Mici Špuk, to ni možno. In ko sva se usedla, je takoj navalila: »Stvari se bistrijo. Na žalost je sicer poletje, toda kljub vsemu sem uredila dva nastopa. Enega v Ljubljani, enega na Dunaju. Z jesenjo se pa kaže več možnosti. Interes obstaja na več koncih. Jaz sem vas že dala na internetno stran galerije skupaj s fotko in tako dalje. Zdaj je samo problem, kaj in kako boste vi govorili. Ne mislim, da bi moral bit vaš tekst vsakokrat enak, ampak v okviru ene ure, kolikor bi tra- jal nastop, bi bilo pa vsekakor treba izvest eno konsistentno samoobtožbo.«

119 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 120

PRIPOVEDI

Milan Kleč

JEZIK

Okoliščine, v katerih sva se spoznala s Strnišo, so bile zares pomembne za najino nadaljnje tesno prijateljevanje, toda to sem navsezadnje že opisal v eni knjigi; pa saj bi ponovil, če bi ne bilo treba znova omenjati določenih imen, ki pa jih ob tej priložnosti nikakor nočem mešati. Seveda pa si to lahko vsakdo prebere. Objavil sem tudi pesem, če me spomin ne vara, o tem, kako sem se napenjal, da bi spravil desno nogo v škorenj, dokler ni čevljar ponorel in mi potisnil obe nogi v levega. Potem sem se menda opotekel ter zdrsnil po ozkih stopnicah in se kmalu znašel v škornjevi kleti. Slišal sem samo še čevljarja, ki je kričal in me opominjal, da me je poslal dol samo zato, da ugasnem luč. Pri tej stvari je pomembno izključno to, da sem omenjeni pripetljaj zaupal Strni- ši, potem ko sva bila že nerazdružljiva prijatelja. Toda nikakor ne v kakšni pesniški obliki, kjer moram pristaviti naslednje. Midva s Strnišo sva bila sicer drug drugemu predstavljena kot pisatelja, toda o tako imenovani literaturi nisva spregovorila niti besedice. Jaz vem, da nisem prebral niti ene njegove pesmi, zanj sicer nisem pre- pričan, toda zatrdno vem, da mi ni česa takega nikoli omenil. Torej so bila najina srečanja zelo daleč od kakršnihkoli literarnih debat, kar mora postati enkrat za vselej jasno. Zopet se je namreč pokazalo, kako sem srečen, da sem prav s pomočjo te preklete literature spoznal določene ljudi, ki jih drugače po vsej verjetnosti ne bi. In zato sem ji hvaležen. Zelo hvaležen, kar pa se tiče tistega čevljarja, pa naslednje. Ker sem ga verjetno polomil, ko se nisem zatekel k pesmi, mislim, da bi Strnišo prosil, naj jo prebere ali kaj podobnega, ker bi morda lahko edino na ta način razumel občutke, ki so me spreletavali v škornjevi kleti. O tem sva veliko govorila in vsega skupaj nisva nikoli razrešila oziroma se je vse skupaj prevesilo na drug način. Za- temnilo morda. Kajti enkrat pred leti sem se vprašal: »Prekletstvo, zakaj pa ne bi še jaz mislil na prihodnost?« In sem nesel čevlje seveda zopet k čevljarju. Da mi zopet popravi omenjene škornje, zima je bila to, da bi pa poskrbel zase, pa ni pomenilo drugega, kot da sem poleg vzel še pomladne čevlje, ki naj bi jih nosil šele čez nekaj mesecev. Da bom enkrat pametno ravnal. Potem sem jih v dobri veri, da so popravljeni in pripravljeni za pomlad, spravil v omaro in nanje čisto pozabil. Kaj pa bi drugega. Saj je bilo za- šito tisto, zaradi česar sem jih sploh nesel v popravilo. Vmes sva se družila s Strnišo in vedno teže pred poldnevom vstajala iz postelje. Toda tudi o tem ne bi. Bila je huda zima, toliko snega je nametlo, da si se lahko kar naslonil nanj. Tudi na Strnišo. In potem sem imel jaz enkrat škornje tako premočene, da bi se moral preobuti, in lahko sem posegel samo po tistem paru čevljev, ki sem jih nesel zašit. Zelo preprosto, toda onemel sem. Ko sem jih hotel zavezati, sem spoznal, da čevlji nimajo

120 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 121

MILAN KLEČ

jezika. V resnici so ga imeli, toda bil je prišit v notranjost čevlja in mislil sem, da bom ponorel. Seveda sem se smejal, toda da so se tako končali moji skrbno načrtovani trenutki, to pa tudi ni peljalo nikamor, in seveda je bil na vrsti Gregor Strniša, da si je ogledal te preklete čevlje. V hipu so mu bili všeč. Kako se je smejal. Takšnega smeha še nisem slišal. Izprosil si jih je od mene, za prijatelja pa seveda vse, še posebej na tako nedoločen način ganjenega. Skupaj sva gledala prišit jezik. Neupo- raben jezik, brez katerega nisi mogel nič. Strniša mi je veleval in zaupal, kako mu vzbuja upanje, zato sem mu pustil čevlje in potem sem večkrat slišal z drugega konca mesta Gregorja Strnišo, njegov gromki smeh in vedel sem, da si je v težkih trenutkih zbrskal na svetlo čevelj in se zazrl v njegov zašiti jezik ter nemudoma zdrk- nil v neustavljiv smeh. To naju je kar držalo pokonci in zares je malo treba človeku. Ali pa niti ne. Tisti smeh pa je postajal vedno glasnejši, zavezan jezik ga je spodbu- jal, vedno ob bolj nemogočih urah se je oglašal, dokler ni enkrat utihnil. Prebledel sem. Upravičeno sem prebledel. In se tudi ustrašil. Pohitel sem h Gregorju Strniši in imel sem kaj videti. Prišel sem ravno tisti trenutek, ko je pojenjal, skoraj čisto usahnil njegov smeh, pred njegovimi očmi in potem tudi mojimi pa je izginjal čevelj. Izginjal je v nič. Na koncu, na samem koncu je ostal samo še jezik, pa ne da bi se poskušal rešiti. Ostal je sam in takole sprožen in kot da bi se nama hotel zasmejati v obraz, pljuniti ali kaj jaz vem kaj, toda zares mu nisva bila kos. To je bilo preveč nepredvidljivo in jezik je brez slehernega pojasnila izginil. Izginil pa je tudi smeh mojega velikega prijatelja Gregorja Strniše. On mi pa tega ni znal nikoli pojasniti. Zato se bom moral zares zateči k njegovim pesmim.

121 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 122

PRIPOVEDI

Nina Kokelj

SVILOPREJKA

Brez oddiha greš po sledi enega srca, ti, zimski lovec. Tamura Rjuiči, Tenka črta

Dedov nos je spominjal na kljun. S kučmo na glavi je z daljnogledom iskal polhe v drevesnih krošnjah, jih streljal z zračno puško in jih pozneje pekel na ognju, ob katerem je sedel ure in kinkal. Ali pa je čepel ob potoku, na levi podlakti je imel naslikano morsko deklico s tolstim repom, in je s počasnimi, ljubečimi gibi čistil samokolnico. In na rami nosil v belo rjuho zavitega pečenega prašiča, zlato rumenega, z rdečim jabolkom v otožno razprtem rilcu. Ko je Ded na oslici prijahal s hriba, kjer je bil nabiral dračje, je ugotovil, da vse luči v hiši prazno zevajo. Žarnice so izginile. Šel je in jih iskal, skupaj z otroki. Na koncu je našel eno samo, v kleti, podržal jo je v rokah kakor cvet. Potem so jo v rokah podržali otroci, drug za drugim. Privili so jo v luč v kuhinji, sedli v svetlobni akvarij, kjer so med ovijalkami plavale vešče, in jedli. Lepa je molčala. Sestra je bleknila: - Nekoč odidem s cirkusom, ki pride mimo. Čez dolga leta je odšla, s cirkusom. Tam je dobila umetniško ime Sviloprejka. Lepa jo je videla, kako se s poslikanim obrazom kakor pajkovka spušča po dolgih tankih srebrnih nitih, razpetih pod platnom. In potem je uzrla tudi nit, ki ji je rasla iz srca. Bila je najsvetlejša, vila se je naravnost v plavo kupolo in trepetala je, trepetala. Zvečer je šla v svoj voz in se je igrala z nitmi. Okoli vratu si jih je ovijala, okoli prstov. In gola ležala na svojih laseh. Nekega dne jo je na postelji čakala škatla z veliko rdečo pentljo. Na pokrovu škatle je pisalo: Sviloprejka, želim ti veliko sreče in veselja ob Indiju in Ajši. Razvezala je pentljo in iz škatle sta prhutnila dva drobna ptička. Zvečer sta ji sedla na ramo. Odprla je vratca in moški, na stopnički, v svilenem suknjiču, z glad- kimi lasmi, se je otrplo režal v pričakovanju. Gledala ga je, kako hodi po rokah pred njenim vozom, po rokah, gor in dol. Gor in nazaj in dol in nazaj. Po rokah je hodil. Z nitjo ga je privezala okoli svojega pasu. Potem je legel na njene lase. Vsako noč. Ljubila sta se, prislonjena na steno, zavita v vlažne bele niti. Gugala sta se na

122 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 123

NINA KOKELJ

medeninasti gugalnici, ki je visela s stropa. Brala sta si recepte, pregovore in hipo- tetična ljubezenska pisma. Eno od njih, bilo je napisano v nebesih, se je glasilo: Moj lampijonček, moj čriček, moja mavrica, ljubezen moja! Ko sva bila mlajša, sva se igrala na tirnicah. Tako čudno me je peklo. Poka- zala sem ti z roko, kje. Rekel si, da je tam srce. Usta si imel velika. Imela sva vsak svoje ogledalce. V njiju je bilo nebo. Potem sta bila najina obraza. Nekoč sva si obraza namazala z barvami. Ti si zaigral na boben. Bila sva tako čudno sama.

123 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 124

PRIPOVEDI

Lojze Kovačič

PRIŠLEKI

S Komarjevo sva delala v sobici, ki ji je ona rekla kabinet. Sedela sva za mizico, ona pri omarah, jaz pri steni ... Skozi okno se je videla Bleiweisova cesta ... Stara hiša na vrtu za dolgo železno ograjo in vogal visoke sive vladne palače ... predvsem pa so v okna molele gole krošnje drevoreda ... ob deževnih dneh sem videl, kako so polzele kaplje po črnih vejah ... Najprej sem prebral spis, ki sva ga s Komarjevo sproti slovniško in jezikovno popravljala, potem sem ga, tako popravljenega, preči- tal znova ... »Nisem mogel tega tako napisati, kot se je zgodilo,« sem rekel. »Tisto, kar je zadaj za dogodkom, kar je nenavadno, čudno, neresnično.« ... Komarjeva me je pazljivo poslušala ... ne tako, kakor v razredu, ko smo bili vprašani ... o, še zmeraj mi je pritisnila cvek, če nisem znal slovnice ali sem jezikovno skazil napisano nalogo ... to, kar se je odvijalo med nama ob torkih popoldne, je bilo nekaj drugega od šole in pouk je bil povsem ločen od teh torkov ... V šoli je gledala zmeraj predse, ko smo odgovarjali ... tule v kabinetu si je podpirala z obema rokama glavo, s finimi, dolgimi prsti svoj mršavi, pegasti rjavi obraz in me gledala v oči ... To je bila nepričakovana sprememba in bil sem ji hvaležen, da je pristala na te izredne ure, ki so se spreminjale v doživljaj ... bil sem vesel, da sem jo imel samo zase, kar je bilo najbrž zadnje, kar bi lahko pričakoval od katerihkoli mojih učiteljev ... »Boš že zmogel,« je rekla. »Samo da odrasteš. Snov boš imel jasneje razdeljeno pred seboj in tudi občutja boš znal razlikovati.« ... Jaz: »Potem bom vse pozabil. Zdaj moram napisati, ko se še vsega dobro spominjam ... ko vem, kako je bilo ... vroče in mrzlo ... Ampak omejen sem in tako daleč je, kot da tega nisem doživel jaz.« ... Ona: »Nič ni hudega, če že zdaj razvrščaš dogodke po določenih vidikih ... Četudi nerodno. Vaja je. Delo se zmeraj odvija v stopnjah. Ko boš starejši, boš tole prvo imel za seboj. Ko boš spet prebiral tele spise, boš pri priči vedel, kaj si naredil narobe in kaj si hotel nekoč.« ... Jaz: »Ne vem ... najbrž imate prav ... Druga stvar: v slovenščini ne morem vsega opisati tako, kakor se je v resnici zgodilo ... Kot da je tisto ena resničnost, tole, kar pišem v slovenskem jeziku, pa nekaj drugega ... Najbrž poznam premalo izrazov, ampak zdi se mi, ko berem knjige, da tudi naš jezik nima dosti izrazov.« ... To sem povedal jecljaje, z zadržkom ... kajti vedel sem, da je slovenščina jezik njene ljubezni, meni pa je bila vsajena zelo pozno in z resnično bolečino, kakor druga materinščina ... To je določilo težko naravo mojega jezika ... do današnjega dne, in želel sem samo, da bi mi bil ta jezik ne samo v muko, ampak tudi v srečo, če že ne v užitek. Zato je dobro, da me ni učil moški, ampak ženska ... »Slovenski jezik je bogat ... videl boš to ...« je rekla brez trohice užaljenosti ... »Za vsako občutje imamo na desetine izrazov in znotraj vsakega občutja je več barv, kot veva ... in tudi za te različice imamo izraze ...« Jaz: »Mogoče, ja ... ne poznam vseh,

124 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 125

LOJZE KOVAČIČ

posebno ne tistih mnogih lokalnih neknjižnih izrazov, ki pomenijo isto stvar ...« Hotel sem reči, da v berilih in pri slovenskem pouku večinoma govorimo o jeziku ko o kakšnem popolnem klasičnem instrumentalnem orkestru, kjer so zastopana vsa znana filharmonična glasbila ... od klavirja, violin do pihal, malih bobnov in trobent, da obsegajo celo nekatera glasbila, ki imajo neuravnovešen zvočni obseg ... čele- ste, triangel, zvončki ... Da pa po drugi strani res obstajajo tudi drugačna zvočila ... lokalna, nenavadna, preprosta ... iz lesa, sadežev, žime ... ki pa niso zajeta v instru- mentariju, katerega se učimo, da bi jih lahko poznali ... Jaz: »... V slovenščini ni tistega izraza, smisla, prostora, ki so ga imela moja otroška leta.« ... Ona z nasme- škom: »Spet iščeš smisel za vsem?« ... Jaz: »Ja ... Vi pravite: tukaj naj napišem ‘obšlo me je nekaj otožnega’ in naj ne opisujem toliko tistega občutka ... ampak jaz sem občutil čisto določno in jasno tisto stvar, a tule sva napisala samo, da me je obšlo nekaj žalostnega ... zato, da ne bi razdrl pripovedi ali prešel mero? ... Tudi nisem tule ‘presodil’, kot sva popravila, ampak je planilo iz mene, z jezo ...« Ja, na nek način sem se boril, da ne bi izgubil nedolžnosti pisanja ... Ona: »Razumem, to je stvar tvoje resnice ... Kako pa v nemščini? Bi tam zmogel, kar hočeš?« ... Jaz: »Ne vem ... nemščine znam še manj kot slovenski jezik, zato ker sem se hotel na vso silo naučiti slovenščine ... Vem samo najbolj znane besede, te pa niso dovolj dobre za tele resnice ... Malo sem tudi zmešan ... ta dva jezika se ne marata ... jaz pa, kaj vem, mislim pol v enem, pol v drugem, pomešam oba.« ... Ona: »To bo minilo ... za to vadiva ... Poskusi brati malo več naših knjig, da si boš obrusil jezik ...« Jaz: »Ne gre mi samo za to, da bi pisal pravilen, slovniško pravilen jezik, ampak kako bi tisto povedal, kar me tišči ... kako gledam nase.« ... Ona: »Midva se res učiva samo, kako pravilno uporabljati jezik. Če hočeš kršiti pravila, saj veš, jih moraš najprej poz- nati.« ... Jaz: »Moram si priti na jasno, kaj je bilo, gospa Komar.« ... Ona: »Ljubi Bog, pa kam se ti tako mudi? Saj imaš še čas.« …

125 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 126

PRIPOVEDI

Florjan Lipuš

BOŠTJANOV LET

Zgodaj zjutraj se prikaže v durih, ko je Boštjanovo telo še prožno, zaprto in obkoljeno. V samoohranitvenem nagonu ga je skupaj potegnilo, deli so se skrčili, se zdevali drug v drugega, si želijo nazaj v materin trebuh. V spanju je človek ne- bogljeno skrpucalo, v tej hiši je napadom izpostavljen zvitek udov, nihče ga ne varje, nihče se zanj ne poteguje. Med spanjem pomendranec kremži in maliči ude, jih vrača v predrojstno stanje in poravnava v obliko, ki ga dela nerazpoznavnega. Ko se prebuja, mora najprej zmotoviliti svoje ude iz pokvekaste zaščitne drže, sapa in okus sta zoprna in grenka, zeha in se preteguje, zravnava in razstavlja ranljive konce, jih s težavo poteguje iz nočnih tvorb in dremeža. V tem stadiju, v tej najbolj nevarni jutranji uri sname oče hišni žegen s trama, kjer ga shranjuje vsaka hiša, ki količkaj da na narodno tradicijo, da je takoj pri roki; med nočjo in svitom se stegne oče za hišnim žegnom, zaviha rokave in se razkorači nad posteljo, da poravna, kar se je Boštjanu izkrivilo, da izžene žlehtnobo, dokler je njegovo meso še voljno in glava prazna; razkorači se pred njim, da pogladi stare krivine in robatosti in za nove naredi prostora, da izmlati nabrano zmes otroških hudodelstev, še preden se mu včerajšnji zapisi izobličijo v zavesti, še preden novi dan pripravi čutom nove vtise. Nalašč je nastavil Boštjanu škopnika zaveznika in ga nasadil nanj, da iztolče iz njega mehkužnost, poniglavost in otroške muhe, da pospeši in preskoči leta in stori dečka odraslega; naježil mu je zaraščene obrvi in ga naelektril, da mu srši slama vselej, kadar se natrpajo oblaki nad orehom. Boštjan ugiba, ali si je škopnik sam prisvojil oreh ali mu ga je pripravil in zastavil oče. Vedno je v bližini, duh po slami se drži gorice, mrakove in zore presedi v drevesu. Njegovo področje so noči: nevešči mimoidoči tujec, ko obrne oči v njegovo občasno iskrenje, misli, da se kaka zvezda sklanja tako nizko k zemlji. Boštjan, ki je bil že prve dni na novem domu skoz mežikanje nagledal škopnika v orehovih vejah in se delal, kakor da ga ni nagledal, se ogiba orehu, še njegovi senci hodi s poti. Namenoma se ne zastrmeva v zvezdo, ker ve, da jo z očmi usmerja nase, jo prižiga s pogledom, pa vendar ga vedno spet premaga pretkano iskrenje, da pogleda v oreh. Prepozno je, že sam naravna- va nase njen let, ne more več odtegniti oči od nje, in bolj jo gleda, hitreje se mu pri- bližuje. Pa ni zvezda, pa ni lučka, kar cilja v njegovo izbo, se pravi, lučka je samo dotlej, dokler je na poti od oreha proti oknu, dokler je vidna vsakemu na cesti, vštric okna že je škopnik. Mu je duhovina nemirnih prednikov prepustila line, mu odstopi- la polknice? Vsako drugo ali tretjo noč, pa bodi okno zaprto ali ne, plahutne v izbo in že lebdi nad železnim skončnikom postelje.

126 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 127

PRIPOVEDI

Miha Mazzini

KRALJ ROPOTAJOČIH DUHOV

Oscar

»Raquel Welch me je zajebala,« je Fric zviška padel na stol, »zdaj pa bo piz- darija.« Odmor se je šele začenjal. Prvo uro Frica ni bilo, kar si je večkrat privoščil, saj, je rekel, bo itak celo življenje moral zgodaj vstajati za Železarno; zakaj bi začel že za šolo? »Kaj se je zgodilo?« »Malo sem kadil na najinem mestu in razmišljal, če bi sploh šel v šolo, ko je tak lep dan. Prasica je imela prosto uro! Matr!« »Kdo?« »Ta, za slovenščino.« »A te je videla?« »Ma, ja.« »Pa si rekel ...« »Ejga, nikoli ne bi pogledala skozi okno! Nikoli! Nima ona pameti! Vmešala se je Raquel Welch in ...« »Fric, nič ne štekam. Veš, da se potem čudno počutim. Povej mi po vrsti.« »OK. Evo. Kadil sem in začel spuščati obročke. ‘Njuuuuman’ sem govoril in na- stajali so taki mali, krasni. Gledal sem jih, kako letijo, lepo mi je bilo, pozabil sem na moped, na vse. Naenkrat sem se spomnil, ejga, če so taki obročki od New- mana, kakšni so od drugih igralcev? Najprej sem rekel ‘Istvuuuuud’ in je ven prišlo komaj kaj. No, vseeno boljše kot ‘Veeeejn’, od njega sploh ni ratalo nič. Poskusil sem z ‘Rakel Uuuuuuuuuuelč’ in ... ne boš verjel!« Z rokami je naredil ogromen krog po zraku. »Ejga, metrski obroč, res! Toliko dima sploh nisem imel v pljučih, toliko ga ni v celi cigareti, kot ga je naredila Raquel Welch; na njej je vse ogromno in tudi obroč je rasel in rasel! Noro, moral bi biti zraven! Nisem mogel zapreti ust! Neslo ga je gor, gor, naravnost v nebo. Ni se manjšal ali zgubljal oblike. Neverjetno! Odplaval je mimo zbornice in prasica ga je morala videti. Pomolila je glavo ven in me zagledala. Kako je tulila, to ni res!« »Kaj boš pa zdaj?« »Kaj morem, kurc jo gleda. Naj se izlaja, jaz ne rabim te šole.« Zazvonilo je in nisva več spregovorila, četudi je trajalo nekam dolgo, preden je vstopila učiteljica slovenščine. Vedno je prišla nenaličena, z lasmi, spetimi v čop; njena hčerka je hodila v prvi razred in moža še nihče ni videl. Najboljše ure je napolnila

127 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 128

MIHA MAZZINI

z dolgimi samogovori, ko se je spravila na res najmanjši del pesmi, recimo vzklik ‘Ah’ ali ‘Oh’ in v nedogled razlagala o vsem, kar je hotel pesnik z njim povedati. O trpljenju, odrekanju, o krivdi, bolečini in tako dalje. Med njenimi urami sem v miru lahko strmel v Titovo sliko in razmišljal. Udarila je z redovalnico ob mizo, še preden se je odmev našega gromkega »... S TITOM NAPREJ!« polegel. »Sedite! Ti, Fric, pa kar stoj. Že preveč si presedel na tej šoli. Po zakonu smo te dolžni šolati osem let in niti minute dalj. Govorila sem z ravnateljem. Tvoj čas, dragi Fric, je pravkar potekel. Verjetno si se naučil vsaj to, kje so vrata. Nasvidenje!« Fric je pobral torbo, me potrepljal po rami in počasi krenil proti vratom. Gledal sem za njim. Tovarišica ga je očitno že pozabila. »Otroci, čas je za zaključevanje ocen. Spraševala bom, vi pa se javljajte sami. Najprej tisti, ki bi radi odlično. Vprašanja iz svetovne literature. Se spomnite pravljic, ki smo jih brali? Kdo zna našteti vsaj eno delo Oscarja Wildea?« Moral bi dvigniti roko in opraviti s tem predmetom za letos, vendar nisem bil pri volji. Javili sta se dekleti iz prvih klopi. In Fric. Stal je pred vrati in visoko dvigoval desnico. Zgroženo sem ga pogledal. Gotovo pripravlja kakšno traparijo. Moral bi posre- dovati, ga rešiti, vendar nisem vedel, kaj se gre. Tako zelo resno je gubal čelo, samozavesten in zadovoljen sam s sabo. Zmagoslavno se je smehljal. Tovarišica ga je ignorirala in pokazala proti prvi roki. »Jaz vem,« se je oglasil Fric. Pogledala ga je in oklevala. »Tvoje šolanje je končano. Se norčuješ?« »Ne, le odgovoril bi rad.« »Osem let te gledam na tej šoli, Fric, osem let. Niti enkrat nisi ničesar znal. Poslušaj dobro! Če boš pravilno odgovoril, bom pozabila tvoj današnji disciplinski prekršek in ti zaključila zadostno za povrhu. Če naklepaš kako podlost, gredo k ravnatelju tudi tvoji starši. Znaš ali ne znaš?« »Znam. A lahko povem?« »Daj! Vsaj eno delo Oscarja Wildea!« Fric je zažarel in odločno odgovoril: »Born to be Wild!« Glavo sem sklonil tako močno, da mi je čelo udarilo ob klop. Tovarišica je rjo- vela od besa.

128 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 129

PRIPOVEDI

Andrej Morovič

OBDUKCIJA

Pričkava se, vztrajava vsak pri svojem in ne prideva nikamor. Sem sva šla zaradi mene, na njeno pobudo. Ker me je Berlin dušil, njen široko razvejan krog prijateljev, njena bolezenska ljubosumnost, da sem venomer protestiral krivica, foul, off- side. Vedela je, da se mi je zarila globoko v kosti, čeprav tega ni hotela na tak način. Zato sva šla v New York, da bova skupaj začela znova in je bilo vse po starem. Kletka je ostala. Ona je kraljevala planjavam najinega sožitja, moji so bili vrhovi gora, na katerih so čemele ledene kope zadržane jeze in nezadovoljstva, nakopičene med dolgimi prečkanjimi nižin. Zavedal sem se, da je ona tista za vedno, a se s tem nisem mogel sprijazniti. Ni mi šlo v račun, da je konec hopsanja sem ter tja, izvidni- ških preletov satelita Eros, ovohavanja ljubezenskih potencialnosti. Pričakoval sem, da bo glavni parameter življenja bolj spektakularen. Obupno sva se kregala, se skoraj obojestransko izničila. Bil sem tisti, ki se je lomil zadnji, ampak lomil sem se vseeno. Denar nama je pošel bistveno hitreje, kot so prerokovali najbolj pesimistični scenariji. Jaz sem kričal, da morava najprej poskrbeti, da bo kaj za pod zob, šele nato se lahko greva lotanje src, ona pa je tiho jokala. Če je ljubi ni maral, ji je bilo tudi za vse drugo vseeno. Nemalokrat sem do konca razsrjen zaloputnil z vrati in zbežal ven, da je ne bi še bolj ranil. Zanjo je bila to veleizdaja, najhujše, kar sem ji lahko naredil. Posvetilo se mi je, da bi težave utopil v alkoholu. Držal sem se ulic in barov, postal nabuhel kot cista. Sčasoma sem se patetike naveličal. Začel sem se obračati navzven, iščoč razumevajočega ramena. Prostovoljcev nisem našel. Ljudje so me bili vajeni kot ironičnega opazovalca, komedijanta, človeka, ki ga nič ne more prizadeti dovolj, da se ne bi mogel vsemu skupaj, sebi in svetu režati v obraz. Ne- bogljeno sem cepetal v pasti nepremagljivosti. Zasovražil sem jih in jim občasno to tudi pokazal. Počasi so dezertirali na njeno stran, eden za drugim. Zdaj so njeni prijatelji. Skupaj se zgražajo nad mano, spletkarijo proti meni. Kričim pusti mi dihati, daj mi zraka, ljubi me brez če in ampak, divjam in moledujem, ona pa me odtujeno gleda, ne more, včasih me trešči ali pa mi vrže v obraz skodelico kave, ko se mi ne- moč prelije v sovraštvo in jo hudobno, sistematično jemljem narazen. Potem se ste- peva in vedno zmagam. Moja ljuba, posledica diverzantskih spermijev v šestnajst- letni maternici, ki še danes očitujoče tarna o zafuranem življenju, takrat zajoka. Na dan privre s poskusi samomora preorano otroštvo nje, ki jo je nosila luna in se je neke noči z roko v zamah, z nožem v pesti zbudila nad materino posteljo. Skrivaške ljubezenske avanture njenih roditeljev, kredasti pookus gimnazijskih fukad, genetski spomin rodbine črnih ovc, vse to butne in me podre kot sekira travo. Planem v jok, jo tolažim tako te ljubim in z mokrimi šapicami mehčam njeno otrdelo, ranjeno lupino. Navadno si padeva v objem, drugače ne znava in končava v postelji, kjer se je

129 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 130

ANDREJ MOROVIČ

vse začelo, ljubljenje, stik najglobljih točk. Minili so časi, ko sem v viharnem pišu strasti visel kot češnja na peclju. Silovito me je premetavalo, a je bil pecelj močan in žilav. Ko je pod navalom hromeče naslade vendarle popustil, se je začel odpirati kot zadrga, se kot bajalica cepiti v dva kraka, ki sta hitro bežala vsaksebi. Med njima je vzhajala radost, hvaležnost romanju v dvoje. Zdaj nimam nobenega peclja več. Kot kroglica stiroporja na električno nevtralni podlagi sem. Vsak najmanjši veterc razburjenja me odpihne v nepovrat. Ne slišim več počasnega prihajanja bobnečih valov, ne čutim električnih glist, izbruhov žarečih foraminifer, frčanja čez glavo. Raz- kuhala sva se v navado. Šušljanje pod odejo je postalo instrument za lajšanje ne- razrešljivih vozlov bolečin, mehanizem praznjenja, žepna smrt, padanje v izmučen spanec, ki nanovo prebarva površino najinega čolna. Ampak notri je že vse gnilo in mrtvo. Vedno bolj se mi mudi. Napetost je prevelika, da bi kaj dosti čakal na pok vodnega meha, užival v hladilnem občutku, ki ga daje navzdol deroča omaka. Ved- no hitreje mi pride, nakar se dam na stran in ji s prsti mešam zijalko ljubezni, da pride še njej, dolg krik olajšanja in kot kremen trd krč. Edino spiva še kot nekoč, leživa objeta kot polža brez hišic. Najini suhi, a mehki telesi se tako lepo prilegata eno drugemu. Edino sredi noči še živi čista ljubezen, ko ji skrbno ogrnem razgaljena ramena ali pa ona stori isto meni.

130 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 131

PRIPOVEDI

Boris Pahor

ZATEMNITEV

Bila so Rikova poslovilna pisma. Tako je sédel za mizico, medtem ko se je Mija približala klavirju, a ni sedla, samo pokrov je vzdignila in tu pa tam z enim prstom nalahko potisnila navzdol eno izmed tipk na skrajnem desnem koncu klaviature. Bral je, a bilo je, kakor da tekste pozna, tako so se besedila strinjala s podobo pisca, kakršna se mu je bila vtisnila v spomin, ko mu je ironično očital njegovo nazorsko neopredeljenost. Visoka in krepka postava mladega človeka, ki natanko ve za cilje, ki jih hoče doseči in za katere gre v smrt brez najmanjšega obžalovanja. In to, čeprav zagotavlja, da mu je bil drag vsak sončni žarek in najbolj drobna kaplji- ca dežja. A prav ta dvojnost je bila izjemna, to kleno in neomajno hotenje, združeno z lirično noto, ki sili na dan skoraj ob vsakem stavku; ta povezava dolžnosti do človeštva in njegove prihodnosti z mislijo na vaške prijateljčke in na morje v Čedazu. Mija je pritisnila prst na tipko, izpod katere se je oglasila ostra nota, potem je spet počasi, zamišljeno spustila pokrov. Ko se je obrnila, se je s hrbtom naslonila na klavir; njene poteze so bile napete, a ubrane; njen pogled pa je bil napadalen in hkrati sprašujoč. »Z vsem svojim bitjem se je vživel v Kosovela,« je rekel. »V upornega in obenem v liričnega Kosovela.« Mija ga je molče opazovala, a njen pogled se je omehčal. »Ponekod je videti, kot da ga nevede obnavlja,« je rekel. »Tam, na primer, kjer pravi, da bo v zemlji klica novih presnavljanj!« Mija je stopila stran od glasbila. »To je razpoloženje iz Tragedije na oceanu,« je rekla, medtem ko se je njen obraz sprostil, pogled pa zasvetil. »Da,« je rekel. »To je iz Tragedije.« Mija je stala ob njem, ki je sedél in skrbno pregibal liste. Potem je recitirala: Ti boš rastlina, med plastjo plast, in skozi tebe kipela bo rast – Taka, v črnini, je bila, kot da se je vzela iz pozabljenega antičnega speva. Vstal je, ker je bil trenutek pretresljiv. »Da,« je rekel. »Kot da je iz njega spregovoril Kosovel.« Mija je spet vzela v roke mapo in v nji iskala med listi pisemskega papirja. »Ti,« je medtem rekla. »Tako se zdi, kot da mu je hotel biti podoben tudi v tem, da se je mlad poslovil od življenja, ki ga je tako ljubil.« Ko je našla pravo pismo, je mapo odložila.

131 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 132

BORIS PAHOR

»To je eno izmed mojih pisem Riku,« je rekla. »Dva cenzurna žiga ima, enega je pritisnila kvestura, enega zapor. Na zadnji, na četrti strani, ki je bila ostala prazna, sta tadva zapisa s svinčnikom: Prvi je ta: Bolest s pelinom dušo je prekrila Skrb grize mi srce dolge noči in nož v hrbtu joj skeli skeli a vere ni zlomila Drugi pa ta: Temni obrisi križev na steni skoznje šine ptice odsev v temno celico prihaja odmev veselega smeha otrok Upognila je pismo čez polovico in ga dala k drugim. »Seveda,« je rekla, »gre za poskuse, za teksta brez pik in vejic, za še neizde- lane vtise, a pesniški navdih je pristen, se ti ne zdi?« In se je obrnila in položila mapo spet na polico. »Saj,« je rekel. »In človek se sprašuje, kako sta se pravzaprav spajali občutljiva narava in revolucionarjeva neizprosnost.« Mija ga je pogledala, kot začudena, da se je dotaknil te skrivnosti, še isti trenutek pa se je nasmehnila. »Vsi smo v resnici nekakšen čuden koktajl,« je rekla, narahlo premaknila zaveso ob oknu in jo spet spustila. »In veš, kdaj sem mislila na to? Ko sem bila v zaporu pri Jezuitih. Deset nas je bilo. Dve sta bili babici, ena je bila zaprta zaradi kraje, druga zaradi tihotapstva. Dve sta bili malopridnici, od katerih je ena oslepila možu oko, ko mu je zalučala kozarec v obraz. No, bilo pa je z nami tudi trknjeno dekle, ki se je balo, da bo obsojena na trimesečno streljanje, ker da je žalila karabinjerje. A to sem hotela reči: jaz sem se tam obnašala kot punče, ki ne zna biti pri miru in draži vse in jim nagaja, kot da sem se znašla v okolju, ki mi pristaja!« Zdaj se je on nasmehnil. »Streljaš mimo,« je rekel. »Saj se dobro zavedaš, da se je tvoja življenjska sila prav zato tako razdajala, ker si bila ujeta. Na svoj način si se pač upirala.« »Tudi Darko zmeraj govori o mojem življenjskem elanu.« Spet se je približala zavesi. »Bila sem tam, a bom šla spet, ne strpim ob pisanju pisem in pričakovanju odgovorov. Tam se vsaj razživim, ko mi ravnatelj jetnišnice dovoli kolokvij.« »In ljudje?« »Ljudje so sijajni, saj je italijanski človek samo tukaj pri nas nemogoč, ker je bastard, ki se zaman trudi, da bi dokazal svojo čistokrvnost.« »A zdaj čutijo, da jim gre za nohte.«

132 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 133

BORIS PAHOR

In njeno lice se je, odkar sta se menila, zdaj prvič rahlo razsvetlilo. »Ti,« je zavzeto rekla. »Kras je ves živ. Tako je, kakor da so oživeli tudi kamni na mejah.« »Napočil je naš čas,« je rekel, a hkrati se je zavedel, da pritrjuje svojim mislim, in se v zadregi nasmehnil. Potem je nadaljeval: »Ne, moj čas še ni prišel, a rad bi bil na tekočem, rad bi bil poučen o vsem, kar se dogaja. Na neki način bi me morala obvestiti, me poklicati.« »Nič te ne bom obveščala, ko se bo nabralo nekaj dokumentacije, ti jo prine- sem!« »Ti?« »Zakaj pa ne, ko imam toliko časa na razpolago?« »Morebiti, ko se spet odpraviš na obisk, pa se spotoma ustaviš.« »Tudi tako. A če se mi bo zdelo prav, pridem tudi nalašč!« »Zares si enkratna.« »Zdaj streljaš mimo ti, če naj uporabim tvoje besede.« In njen obraz je bil razigran, kot da so vse težave in zasede mimo, tako da se iz njenih oči lahko sproži tudi navihana svetloba. »A ti si mi ves prenovljen,« je rekla, »tako da te ni spoznati.« »Afriška dresura!« »Nekako samosvoj si, sproščen.« A tedaj se je prikazala gospa Dora, ki je želela, da tudi onadva pozdravita odha- jajočo sorodnico s sinom, ki je na vrtu stal z aparatom v roki pred razkačenim Zmajem. Tako so bili vsi deležni vneme mladega fotografa. Mija pa je sedla kar na zidek, ki je varoval gredice, in vsa nasmejana, kot da so ji, deklici v črnem, predla- gali dolgo pričakovano igro, pomahala Radku, naj se ji pridruži. Bil je veder utrinek v sončnem pomladnem ozračju, ki pa je obetalo razmah komaj nakazanih napetosti.

133 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 134

PRIPOVEDI

Peter Rezman

AVGUST, PETNAJSTI

Ko sem na stežaj odprl vrata, je zbrana družba povzdignila glas v pozdrav. »Ooooo, lejga, si pršu ...« je zašumelo, in v naslednjem hipu se že ni nihče več oziral name, saj so se nemudoma vrnili vsak k svoji zgodbi, vsak na svoj ort, na cim- pranje in zajbranje, štemplanje in strelanje, jaz pa sem se prerinil do roba šanka, segel z roko v posodo, vzel iz nje zajeten kos mastne in slane pečenke, odlomil na pol kos kruha in drugo polovico vrgel nazaj v pletar ter dvignil steklenico piva, ki jo je kelnerca, ne da bi me sploh kaj vprašala, postavila pred mene. Odgriznil sem kos mesa, kruha še ne, se malo razkoračil in dvignil zeleno koni- často flašo, da je val piva kar pljusknil grižljaj v drobovje. Nič ni bilo bolj okusnega, kot zjutraj, po nahšihtu, petnajstega, poplakniti kos slane svinjske pečenke z mrzlim pi- rom, ki je v hipu preglasil okus premogovega prahu, pekočega dima, ki je zagrnil čelo po razstreljevanju firšna in žajfnice, ki je ostala v ustih po kopanju na koncu šihta. Vse to je v trenutku zalila kot od sonca pozlačena grenka tekočina in po globokem oddi- hu »Agghhhrrrr!« sem trdo odložil v dušku do polovice odpito flašo pira nazaj na zgla- jeno pločevino šanka in si zabulal v usta kruh ter še en kos pečenke. Ko sem to slabo prežvečeno košto pogoltnil, sem od pomladi naprej imel navado, da sem nazdravil »Za obleza ...« in popil prvo flašo pira do konca, druga pa me je že čakala odprta in kelnerca mi je veselo pomežiknila. Takrat sem bil že potopljen v šumečo družbo, zavito v tobačni dim, v dolgi in ozki točilnici. Tudi sam sem potegnil iz žepa svetlo rdečo škatlo cigaret Ibar, izvlekel smotko, jo vtaknil v usta in še preden sem pobrskal za svojim ognjem, je kamerat izza šanka, ki je slonel tam bolj zase, stegnil roko pred moj nos, da sem zavohal oster vonj bencina iz njegovega vžigalnika in kresnil, da se je modrikasto rumen ogenj dvignil iz stenja, natopljenega z bencinskimi hlapi. Poteg- nil sem globoko v pljuča in v prvem vdihu poleg tobačnega dima občutil rezkost bencina, ki pa se je že pri naslednjem vdihu tobačnega opoja povsem razgubila: »Na zdravjot ...« si je kamarat z ognjem očitno kupil mojo družbo, prijel za svojo steklenico piva in kot bi prekrižala sablji potrkal s koničastim vratom svoje po vratu moje flaše pira. Prijel sem jo in nazdravil tudi sam: »Na zdravje!« »Na nas!« je zategnil pob z vžigalnikom. »Na pokojnega obleza!« sem dodal, in pob je pokimal, v naslednjem trenutku pa se je pivo že zlivalo po njegovem in mojem grlu. »Ne morš pozabit, kaj?« me je vprašal, ko je postavil flašo na šank. Jaz sem pristavil svojo in dejal: »Ne smeš pozabit, tudi če bi hotel. Hudič je v jami. Jama je kurba. Se je treba ahtat in ne izzivat!« »Pa tk zafukan je bil, pa je ni odnesu ...«

134 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 135

PETER REZMAN

»Ja ...« »Eni pravjo, da si je preveč upal!« »Smolo je mel ... Vsega ne moreš vedet vnaprej … Jama je kurba. Ahtej se pob. Če se ne boš sam ahtal, te tud drugi ne bojo ... Če hočeš dočakat penzijo!« »Jaz pa ne bom v jami dočakal penzije!« »Ne? ...« »Sej nisn nor! Veš kk je svet velik. Mal gnarja si naberem, potem jo bom pa šibnil v Nemčijo.« »Misliš, da je zunej boljš ko v jami?« »Kk misliš zunej? A v inozemstvu?« »Tud ja, v inozemstvu ... pa zunej nasploh, no. Zunej, ne v jami.« »Ka pa jaz vem. Ne mislim zgnit noter! Sej vidiš, kaki gratajo, ko so deset, dvajset let not!« in je pomignil po polni gostilni kričečih in že rahlo pijanih pivcev, ki so vpili eden čez drugega, kdo bolj dela, katero čelo bolj fedra, ker firšn bolj fajn teče, kera stara je bolj zadrukana … »Posluš jih mal,« je nadaljeval pob. »Sej so celo živleje v jami! Ko grejo v penzijo pa crknejo, ko ne morejo več vohati kolna.« »Ti pa res nisi za knapa. Narbolš, da greš res čimprej ven. Če ne, te bo jama štrafala!« »Nekej rdečih šihtov še nucam, pol bom pa spizdu,« se je narežal. Zopet sva prekrižala steklenici, ki sva ju nemudoma spraznila in pred mano je že stala tretja, iz katere je počasi lezla bela pena, saj jo je kelnerca malo bolj trdo postavila na pocinkano pločevino šanka. Potem sem se obrnil stran od poba. Kaj bom z njim, če ni za knapa. Kapo sem porinil daleč nazaj, in že sem z drugimi vred pričel s fedrungo in jutro je steklo v dopoldne in čez poldne in šele ko so začeli vstopati pobi popoldanske izmene v gostilno, da bi kupili čik ali škatlico cigaret, se je zdelo, da bo treba praznovanje zaključiti. Kar v žepu sem polistal za bankovci v frdinstu, ne da bi ga izvlekel. Poteg- nil sem na svetlo tri bankovce, jih stisnil kelnerci v pest, ne da bi koga pozdravil, odšel, kot da grem scat, res zavil proti stranišču, točil dolgo v luknjo zglajene buko- ve deske in mimo nje po lesu, potem pa namesto da bi se vrnil v točilnico, izstopil v vroč avgustovski dan, ki je bil obešen visoko nad košatim drevesom, potegnil z debla svoj picikl s širokim usnjenim sedežem, se dvakrat pognal na eni nogi, dvignil drugo čez sedež in pritisnil na pedalo in kolo ni hotelo takoj naravnost, kot običaj- no. Na vsaki vzpetinici sem sestopil in se šele okoli tretje primajal domov, brez besed vrgel frdinst na kuhinjsko mizo ter se zavlekel v sobo, kjer je bilo okno že zagrnjeno s težko volneno deko, da je črno treščilo vame in jaz sem se kar oblečen zgrudil na posteljo in v rahlem spancu poslušal, kako skozi okno in debelo volneno odejo v moj spanec vdira dan. Petnajsti avgust. Tik preden me je zmanjkalo, se mi je še prikazal navihan nasmeh poba, ki mi je z bencinskim faracajgom vse dopoldne prižigal ibarce in njegovih besed: »Jaz pa ne bom v jami dočakal penzije!« Sej je jaz tud najraje ne bi, sem si mislil. Če ne bi bilo treba ... in sem zaspal.

135 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 136

PRIPOVEDI

Andrej E. Skubic

FUŽINSKI BLUZ

Ko stopim iz Nuka, me najprej zaslepi sonce. Letos bo vroče poletje. Letos je vroče poletje; kako gre ta čas naprej, to me vedno znova preseneti. Ura je točno po načrtu. Dovolj časa za kosilo. Ljubljanica. Pojdimo ob Ljubljanici. Tam je lepša pot, čeprav mogoče malo po ovinku. Ja, razstava v bistvu sploh ni slaba. Nekaterih od teh knjig sploh še nisem nikoli videla. In ne deprimira, hvala bogu. Deprimiralo bi lahko samo to, da ni skoraj nikogar tam, da bi se malo zamislil. Lahko bi se, ob vseh teh parolah, ki jih poslušamo. Vsi imajo tako polna usta tega našega narodnega bistva, te naše nacionalne sub- stance, no, in ko se zbere na kupček štiristo šestnajst let refleksije o tej substanci, je tam kdo? Peščica starih larf, kakršna sem jaz. Danes se bom spet srečala z njim. Morda pa imajo po eni strani tudi prav. Kaj bi gledali stare papirje? Ja, morda imajo. Kaj smo že rekli o letalnih napravah? Konec koncev slovnica ni stvar knjig. Tudi refleksija o njej ne. Profesor Osole v gimnaziji bi rekel: slovnica je življenje. Profesor Osole. JEST TUD ENO POEZIJO – PROSM – KJE SI? Ja, profesor Osole je tudi pisal pesmi v latinščini – in slovnici mrtvega jezika vdihoval živ- ljenje. Ne da bi sicer kakšen Latinec imel kaj od takega umetnega dihanja. Zanimiv primerek. Sicer pa – gospod profesor, kakšni klišeji, slovnica je življenje, jezik je živ organizem, dajte no, dajte, kot kakšen organizem – kot zajček ali kot guzmanija, kaj. Kakšen organizem neki. Ljudje delajo jezik – tudi vi vašo latinščino. Prav taka razstava te na to opomni, če dobro pomisliš. Predvsem tisto, kar se je dogajalo ob izidu kakšne posamezne slovnice. Kakšen slovnični gen neki, kakšna prirojenost – kaj ste nori, gospodje generativisti? Da naj bi ta organizem kot kakšna ameba ždel v neki tmurni možganski pramlakuži – kaj ne kaže ravno spopad od izidu, recimo, Pohlinove slovnice najbolj na to, kje se v resnici jezik dogaja, kje ždi? Okoli nas, kot voda okoli tiste skale v Balah. Ki jo že par sto let izpodjeda. Da je to nekaj, kar nas obdaja. Da te vedno čaka pri nekom drugem. Da se nam dogaja. Nas pričaka na nož. Da nas vse zaobjame. KILL BEEZ Da ga mi lahko malo pobezamo. Malo pomešamo s svojo žlico, pogoltnemo in se nam zatakne v grlu in se potem z njim davimo. Ja, Bohorič se je davil z njim, pred štiristo šestnajstimi leti – ta je v svojem nagačenem latinskem svetu našel toliko tiste govorniške strasti, da je začutil to robato kmečko govorico, ki se mu je izmuzovala iz okvirjev ... Grof Janez Nepomuk Edling se je z njim davil še huje – Nemec je bil, pa se je spravil prevajat učbenik za učitelje v slovenščino. Pogervajna na ∫hulmastre inu uzhenike teh trivial – ali gmejn ∫huli, na katerih dopolnostjo imajo ti postavleni vizitatorji ali spregledovav- ci gledati, ino po taisteh ta rodnost teh, kateri ta mladost poduzhujo, obsoditi –

136 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 137

ANDREJ E. SKUBIC

kako čudno se je moralo zdeti otrokom, ki so prišli v šolo in je tam učitelj govoril čisto tak jezik kot ata in mama doma (no ja, skoraj čisto tak) – mislim, ni izpuščal čudnih nemških grlenih zvokov. V učiteljevih ustih je bil njihov lasten jezik videti čuden, bizaren. Kot žganci, ki bi jih Slovenec zagledal na krožniku kakšnega Kitajca, potresene s sesekljanim čilijem in zalite z ostrigovo omako. Žgal je v ustih. Z njim se je davil Metelko, ki se je pri osemindvajsetih priboril do mesta prvega predstojnika kakšne slovenistične katedre na svetu, ki se je pozneje spravil izumljat nove krevlje za glasove, ki so živele samo v njegovem jeziku. Kakšen vizualni talent potrebuješ, da si zamisliš vijugo, ki bo zaznamovala tvoj glas? DOTAKN SE ME (TRNULČlCA) Z njim se bori tisti domiselni viški jezikovni trot, ki si je nad trgovino izobesil napis JUWELIR. Znak časa, menda. Za koga od davkoplačevalcev finan- cirane nacionalne akademije po svetu in založbe z dobro plačanimi uredniki pišejo slovarje, če ljudje sploh ne vejo, iz katerega jezika je kakšna sofisticirana beseda, da bi lahko pogledali, kako se napiše? Mimogrede, od Zlate ladjice do Makalonce je 41 grafitov, od teh jih je 51 % v slovenščini, 2 % v nemščini, 20 % v angleščini in 27 % v različnih semiotičnih kodih. Nekaterih povsem neugotovljivih, domnevno so čisti indeksi, brez kanca simbolnega. Torej jezikovna situacija tudi v naši ulični kulturi še ni tako grozna. Še vedno imamo absolutno večino na področju, katerega namen je čista, zgoščena izraznost. FAFI KURBA Z njim se je davil in ga krotil tudi tisti čudaški pater Škrabec, ki je rekel, da naj nam bo v izgovoru 16. stoletje merilo. Čeprav v 16. stoletju živa duša ni pomislila na izenačenje izgovarjave po skupnem kopitu. ?? + !! = razred zase Schönleben je izrecno napisal: Scribamus more gentis, loquamur more regionis. Oli po kranjsku: Pišimo po šegi rodu, govorimo po šegi pokrajine. Z njim se otepa tudi tisti čudaški novinar, ki z razkazovanjem svojega ultravisokega sociolekta domnevno gradi individualnost. In v resnici jo celo res gradi. Samo zato, ker je standardni jezik v 19. stoletju postal umeten, izražanje družbene skupine v njem pa kvečjemu, hm, individualna stilizacija. Profesor Bajec je šele proti koncu šestdesetih let klonil in zapisal, da naj bo merilo izgovarjave go- vor ljubljanskih izobražencev. Kopitar je zakopal obraz v dlani. Silen srd mu je legel na obraz. NAMOČI ME V MED IN ME VRŽI LEZBIJKAM Ne, gospoda, če že ne morejo biti kmetje, pa naj nam bo merilo 16. stoletje. Dasi bi bili boljši kmetje, taku- le vam povem. Nehaj. Jaz ždim na svoji ploščati skali in ne grem dol. Kako boš lahko s takimi pristopi sploh še razmišljala o kakršnihkoli standardih? Saj ljudje potrebujemo neke standarde. Neko skupno identiteto. Identiteto nagcev na balskih skalah. Med ljudmi nenehno poteka boj za pravico do definiranja skupin. Ne: mislim na neke skupne standarde. Kaj nas bo sploh še držalo skupaj? Na primer tole: JA SAM MALO ŽALOSTAN. Popolni sēmeion. Razcepljen direkt- no na dvoje, kot bi si ga Bahtin lahko samo želel. Dva koda z eno identiteto. Kakšna shizofrena žalost, največja žalost, kar jih je. Da ti je hiša duha razklana na dvoje. Dovolj tega filozofiranja.

137 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 138

PRIPOVEDI

Marko Sosič

BALERINA, BALERINA

Za Balerino, pravi Karlo in igra. Zdaj je tudi Srečko tu in Lucija, njegova mama in moja teta. Tata sedi. Vsi gledajo Karlota. Srečko joče. Elizabeta udarja z rokami po kolenih. Zdaj sem spet na prstih. Poslušam. Karlo igra. Na harmoniko. Prsti me bolijo. Zagrabim za krožnik, stisnem ga v roki in potem ga zaženem v vrata. Vsi se sklonijo. Krožnik se razbije. Basta za danes, pravi Karlo in spravi harmoniko. Srečko poškili vame in gre. Vsi grejo na dvorišče, vidim jih. Vzamem še drugi krožnik, razbije se v vratih. Mama pobira koščke. Že prav, že prav, Balerina, in začne peti. Mama poje. Voolare, o, o! Cantare, o, o, o, o ... Zdaj sva v veži, obe. Drživa se za roko in pojeva. Nel blu, dipinto di blu, felice di stare lassù ... Mama ima lep glas. Slišim ga tudi, ko ne poje, ko ne govori. Tu notri ga slišim. Drži me za roko in poje. Sredi veže. Zapre vrata. Mama pravi, da so glavna. Poča- kaj, pravi. Zapre jih. Ne vidim več dvorišča. Da se ne bojo jezili sosedje, reče in pojeva naprej, na ves glas, ker so zdaj vrata zaprta. Če poje mama z mano, me ni več strah. Drži me za roko in me pospremi v kuhinjo. Pojeva. Pospremi me do stolice. Se- dim. Pojem. Mama me boža po ramenih, poje za menoj. Ne vidim njenega obraza, samo vrata vidim. Vežo. Ni svetlobe v njej. Mama položi na mizo kup papirja. Pravi, da je revija, naj jo listam, pravi. Domenica del Corriere, reče mama. Vem, da je to naredila že kdaj. Vem. Domenica del Corriere, reče, in potem listam. Pravi, naj gledam, kaj se dogaja po svetu. Da mi boš kaj povedala, reče. Listam in pojem. Zdaj bolj tiho. Gledam obraze. Ženske, moške. Ne poznam jih. Še nikoli niso bili pri nas. Potem ne listam več. Ozrem se v okno. Vidim jih na dvorišču. Vsi so še tam. Gledajo v kuhinjo. Elizabeta, Karlo, Srečko, Lucija, Ivan. Josipine ni. Vem, da je tekla stran, da je šla skozi vrata že poprej. Zvečer stojiva z mamo ob oknu. Za menoj je postelja. Vem, da me bo mama pospremila v posteljo. Kmalu. Zdaj sva tu, ob oknu. Spodaj je dvorišče, kostanj, kamor hodijo spat ptice. Že prihajajo. Vidim jih. Vidim listje v krošnji, da se premika. Ob kostanju gledam dalje. Mama pravi, da je tisto gmajna, da so potem griči in potem hribi. Mama pravi, da je pod hribi dolina in da se je rodila prav tam v tisti doli- ni, ki je ne vidim. Pod hribi. Mama govori kakor zmeraj, ko stojiva pred oknom in preden me pospremi v posteljo. Vidiš? Tisto je Čaven, tam se rodi burja, pravi. In tam, vidiš? Tisto je Angelska gora, tista modra, vidiš? Vidim. Molčim. Tam je moj najlepši dan, pravi. Je ostal tam. Zgodaj zjutraj sva hodili z Elizabeto. Prav tja, na Angelsko goro. Sva hodili po rosi skoraj dve uri do vrha. In naenkrat,

138 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 139

MARKO SOSIČ

pravi, naenkrat sva zagledali travnik, velik, ogromen, da ni bilo videti konca. In na travniku je bilo vse polno cvetja. Vse belo je bilo kakor sneg ... In potem sva stopali med cvetjem, jaz in Elizabeta, in nama je bilo tako strašno lepo, da ti ne morem povedati, pravi. Potem sva nabrali šopek, velik šopek ... In je bilo tako lepo, tako strašno lepo, da ti ne morem povedati. Tam je moj dan, pravi in me pospremi do postelje. Uležem se. Danes je bil tvoj dan, Balerina. Lepo zaspi in ne misli. Čutim njene roke na obrazu. Gledam jo, kako se sklanja k meni. Poljubi me. Izza nje vidim okno. Vem, da ptice že spijo, da bom tudi jaz zaspala in bom sanjala. Mama pravi, da bom sanjala in da bo vse prav.

139 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 140

PRIPOVEDI

Marjan Tomšič

ÓŠTRIGÉCA

»Alora, poslušaj!« je rekel Boškin in nadaljeval: »Moraš se vleč tu pred nami na trebuh, se lepo iztegnit, jaz pa te zmerim od pet do glave. Ko ćeš, da ti pomaga.« »Tu na zemljo, pred njimi?« se je ustrašila Šavronka in se obotavljala. »Ma ko ćeš ...« je navrgel Boškin. »Noben te ne sili.« »Pa ko mi ne pasá?« »Bom pa jaz legel na zemljo, ti pa vzemi frkádo in me namlati, da bom čisto plav. Ben, zdaj pa hitro lezi, zakaj čas hiti!« Šavronka je pogledala po težakih in videla na njihovih obrazih zagonetne smeh- ljaje. Komaj so čakali, da jo vidijo na tleh, že zato, ker jim je slabo plačevala in jim je tudi slabo hrano prinašala. Vse to je opazila, pa ni hotela videti, in je vprašala potepuha: »Kje naj se uležem? Tu? Pa na trebuh?« »Na trebuh, na trebuh, se zna.« Pokleknila je na robu njive, se oprla z obema rokama ob hladno in mokro zemljo, potem pa se ječé spustila dol. S skremženim obrazom, kajti zelo jo je bolelo. Popravila si je krilo, ki se ji je zavihnilo čez kolena. Potem je obmirovala, težaki pa si niti dihati niso upali, kajti nenadoma je postalo vse strašansko resno. Boškin se je sklonil in jo začel meriti z iztegnjenim palcem in kazalcem od pet proti glavi. S kvatri jo je pozorno meril in pri tem nekaj mrmral, pa ga nihče ni razumel. Ko je primeril do hrbta, se je začela Šavronka tresti in je cvilila tenko kot miška. Ko pa je pritipal do njene glave, se je cviljenje spremenilo v godrnjanje, pravzaprav v predenje, podobno mačkinemu. »Tako,« je nazadnje rekel Boško in se skobacal na noge ter otresal obe roki, kot da bi s prstov spravljal proč nekaj nevidnega. Potem je bilo vse tiho. Šavronka je obležala, negibna, brez glasu. Težaki so ne- umno zijali vanjo in čakali, kaj bo. Čez čas se je gospodinja dvignila, pretegnila se je kot po dolgem spanju in se zasmejala. Potipala je križ, pomigala z boki, počenila, se sklonila naprej in uvila nazaj. »Pa me res ne boli nič več!« je vzkliknila. »Čisto nič vas ne boli? Čisto nič?« so se čudili težaki in jo hoteli kar otipavati po životu, da bi se tako še s tipom prepričali o resničnosti dogodka. Na Boškina so v tem splošnem čudenju pozabili, ko pa so se spomnili nanj, so videli za borovci, na drugi strani njive, le še njegove cunje, kako so izginjale v goščavo. »Boškin! Boškin!« so klicali za njim, ampak se ni ozrl, hitel je po poti dalje. »Vidiš, vidiš,« se je veselil veter, ki je vse to opazoval, zibaje vrhove kostanjev.

140 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 141

MARJAN TOMŠIČ

»Vidiš, vidiš ...« se je zamišljeno čudil tudi on in kar žal mu je bilo, da je malo prej tako neusmiljeno posmukal nejeverne liste v reko. »Zdaj bi morali biti tu in vse to videti!« si je rekel in se oziral, da bi še kje kakšnega zagledal. Pa ni bilo nobenega. »Škoda, škoda,« je zasopel in se razpotegnil čez okrogle hrbte obrečnih hribov, tja proti Planjavam in Kapeli.

Vso noč so padale zvezde. Njihove poti so bile zaznamovane z dolgimi, iz globin vesolja pa vse do zemlje razpotegnjenimi črtami. Žarele so belo, da je jemalo vid. Križem kražem so se vlekle čez vse nebo. Boškin je zaman razpenjal svoj stari, preluknjani dežnik, kajti to ni bil dež, bile so zvezde; spodrsnilo jim je v nebeških višavah, ko so se razposajeno igrale ob robu prepada, in so strmoglavile in dolgo, dolgo padale na Zemljo. Večni popotnik Boškin jih je prvič uzrl, ko je korakal prek kraške planote. Zašel je namreč tudi v Čičarijo; tja so ga pač vodila njegova skrivna in nikomur razumljiva pota. Na planjavi, visoko nad Istro, ga je zajel zvezdni metež. Tekel je, da bi mu ušel in gledal, kje bi uzrl kak borovec ali kako drugo drevo ali morda jamo, da bi se vanjo skril. Na vsej širjavi ni bilo ničesar takega, kar bi ga zaščitilo. Sssiiik! Ssssiiik! so padale zvezde nanj in mu predirale že itak cefran dežnik. In ko so padale nanj, so mu predirale tudi obleko in kožo ter prodirale globoko, in tam izginjale. Vsaj tako se mu je zdelo. Toda v resnici niso ugasnile, temveč so se v potepuhovem srcu razletavale v tisočere drobcene iskre in te iskre niso zamr- le; potovale so po žilah na vse konce telesa in povsod prižigale nove lučke, da ga je peklo in skelelo po vsem životu. Drobno je mrgolelo – migetalo v njem, trepetalo in žarelo.

141 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 142

PRIPOVEDI

Suzana Tratnik

IME MI JE DAMJAN

Ja, še v Londonu sem se spomnil na to, kako sva se vse lepo zmenila, zato ker nama je kaj kmalu spet zaškripalo. Včasih sem bil strašansko besen, sam ne vem, na koga, ker nama je šlo tako narobe, še posebno zato, ker sem se pri sebi odločil, da je ona moja velika ljubezen. (Pa še vsem sem to raztrobil – mar bi bil tiho!) Zdaj sem pa videl, da stvari ne stojijo tako. To sem že Rokiju povedal, da nekaterih stvari ne moreš več popraviti in spremeniti. Vse ima svoj čas in ko ta čas mine, mine. Ne razumem, zakaj ne gredo ljudje narazen, ko se več ne razumejo. Zakaj vsi vztrajamo pri romantiki, ko je že zdavnaj ni več? Ko sva z Nelo v Londonu jedla v MacDonaldsu, tam je pač najceneje, sem ji vseeno po ovinkih povedal, da sem se naveličal razglabljanja o vseh teh načrtih in ambicijah, ki so zvečine njeni. To se mi res ni zdel pravi način, da bi postal sam svoj gospod, tako že ne. Molčala je, to ni bilo dobro znamenje, in medtem je na krožniku že pustila slabe tri četrt burgerja in ves pomfri, ker je že preveč fina, da bi kaj mastnega pojedla. Ja, doma ima pa vedno prazen hladilnik. Prižgala je cigareto. Še malo, pa se bo čisto posušila, sem pomislil, še malo, pa je ne bo nikjer nič več za prijeti ali pa se ji bo strgalo od vseh tistih knjig. Jebenti, tudi jaz sem siten, ne samo ti, sem si mislil, tudi jaz ne vem, zakaj sedim v MacDonaldsu v Londonu in ne vem, kje bi bil raje – v Mostah ali tukaj. Včasih se mi zdi, da človek res ne bi smel ničesar reči. Nič ji ni bilo prav, nobena družba ji ni ustrezala in tudi ona je prenesla le malo heca in smeha, razen če se njej ni zdelo smešno, in to je bilo zelo redko. Res ne vem, kaj je tem lezbijkam, kaj, hudiča, se grejo. Jaz že nisem takšen, to sem že večkrat poudaril in tudi na meni se vidi, da ne maram odvečnih zapletov. Jaz se počutim normalno. Sploh ne štekam tistih žensk, s katerimi se druži Nela, in same sebi pravijo lezbijke – kot da jih ne bi že drugi dovolj zmerjali. Vse, kar je za druge normalno, njih moti; one v vsem kaj najdejo, čisto vsako dlako v jajcu, kot se temu reče. In pogovarjajo se tako fino in pametno in skoz govorijo »hvala« in »prosim« in »izvoli« in »oprosti«. Vedno se pri- jazno smehljajo, a pozorne so na vsako malenkost, skočijo na vsako besedo, ki se jim ne zdi primerna. Še pička ne smeš reči pred nekaterimi. Nela pa nič! Kot da imajo vsi drugi svoj prav, le jaz ne smem živeti in govoriti po svoje. Ko sva nekega večera šla iz tistega umazanega londonskega hotela, v katerem sva stanovala, je Nela nesla ključ receptorju, ta ji je nekaj rekel in ona se mu je pri- jazno zahvalila. Vprašal sem jo, kaj le ji je rekel, in povedala mi je, da nama je recep- tor želel veliko zabave v mestu. Takrat res nisem mogel več molčati; rekel sem ji, le kaj se zahvaljuje za tako pizdarijo, saj receptorja v resnici en drek briga, kdo sva in kam greva in kako se bova imela. Če bi jih kaj brigalo, bi se bolj potrudili in počis- tili tisto svinjarijo v hotelu, za katero zahtevajo toliko denarja, kot da bi šlo za hotel s

142 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 143

SUZANA TRATNIK

petimi zvezdicami. Priznam, bil sem nataknjen, a že večkrat sem ji hotel namigniti, da mi gre njena finost na živce. Do drugih je bila prijazna, do mene pa tako kritična in dlakocepska. In ker sva se v Londonu začela prepirati, odkar sva stopila iz leta- la, se nisem več zadrževal, tako kot sem se prej. Zdelo se mi je, da gre z nama navzdol in da nima več smisla šparati besede.

143 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 144

PRIPOVEDI

Jani Virk

ZADNJA SERGIJEVA SKUŠNJAVA

Zjutraj se je Sergij kot običajno nekaj po deveti odpravil v čitalnico, kjer je vsa- kodnevno listal tuje časopise in revije. V letih po osamosvojitvi se ni nič spremenilo, še vedno so prihajali z najmanj enodnevno zamudo in Sergij je že večkrat ošvrknil ravnatelja knjižnice, da poleti v vsakem malo večjem letoviškem kraju na Hrvaškem lahko na dan izida dobi kar nekaj svežih italijanskih in nemških, kje pa tudi angleških in francoskih časopisov, v Sloveniji pa celo v glavni čitalnici glavnega mesta lahko v najboljšem primeru dobi svež le nek lokalni avstrijski časopis. »Svet se tukaj vrti z nekajdnevno zamudo,« je pogosto premišljeval Sergij, »še na nacionalni televiziji so najbolj veseli, če ob kakšni zadevi lahko predvajajo en ali dva, ali še bolje, tri dni stare posnetke, v Sloveniji so ljudje najbolj srečni, če z zaostankom capljajo za dogodki, in največja radost za večino ljudi iz teh krajev je, če lahko ponorijo za glasbenim ali modnim trendom, ki je v tujini ravnokar šel iz mode, ali če se do konca prepustijo načinu življenja, ki je v malce bolj civiliziranem svetu pravkar, kot se reče, passe. Razen nekaterih umetnikov in športnikov, ki so dejansko spredaj, se večina politikov in gospodarstvenikov vede na način, ki je zadaj, zato nikoli ne delajo tistega, kar bi morali delati, ampak tisto, kar bi morali storiti že prej. Torej ni čudno, da na televizij- skih in fotografskih posnetkih vsi nekako nesrečno visijo v prazno, kot da so prepozno prišli na prizorišče in čutijo, da se jim izmika, in se zato držijo trdo in zateglo, kar pa nič ne pomaga, temveč samo še kvari že tako klavrn in nedostojen vtis.« »Svet se vrti okrog časopisov,« je Sergij večkrat nergavo ponovil ravnatelju knjižnice, »če Do- stojevski v tisti svoji carski Rusiji ne bi vsak dan prebral vseh časopisov, ki so mu prišli pod roke, njegova literatura ne bi bila, kar je, pol literarnih idej, perverzij in umorov mu sploh ne bi prišlo na pamet, Smerdjakov ne bi ubil starega Karamazova, kot ga je, Miškin bi bil povsem drugačen in tudi ljudje iz Besov za pol stvari ne bi vedeli, kako naj jih naredijo.« Seveda vse to ni prav nič zaleglo, ravnatelju je bilo kaj malo mar za sveže tuje časopise in še manj za Dostojevskega. »Ni starejše stvari na svetu, kot je včerajšnji časopis,« je Sergij neprestano bentil proti ravnatelju, ki je svoja opra- vičevanja praviloma začenjal s tu vam dam sicer prav, potem pa naštel toliko neute- meljenih in nerazumljivih razlogov, zakaj v knjižnici ni svežih tujih časopisov, da je bilo Sergiju nepreklicno jasno, da jih ne bo dobival, dokler bo ta človek ravnatelj knjižni- ce, kar je z drugimi besedami pomenilo, da jih ne bo nikoli dočakal, saj je bil ravnatelj vsaj dvajset let mlajši od njega in je kazal vse ambicije, da bo dosmrtno ostal v tej knjižnici, kjer mu ni bilo treba početi tako rekoč nič drugega, kot razdeljevati državno podporo med zaposlene in se tu in tam sprehoditi skozi prostore.

144 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 145

JANI VIRK

Ko je Sergij prelistal zastarele časopise in revije, se je odpravil proti lokalu, v katerega je vsak dan prihajal okrog pol enajstih. V Marmeladi (vedno znova je moral pomisliti, da še ni slišal za bolj neokusno in lepljivo ime za lokal) se je še v starih časih zbirala druščina oporečnikov in vsakovrstnih posebnežev, in če je kdo kdaj med enajsto in drugo popoldne potreboval Sergija ali koga izmed njegovih kolegov, ga je skoraj zagotovo lahko našel v Marmeladi. V lokalu so sicer ponujali kavo, ki je daleč naokrog slovela kot najslabša, kozarci so bili običajno tako zanikrno pomiti, da si lahko s precejšnjo verjetnostjo ugotovil, kaj je iz tvojega kozarca pil predhod- nik, natakarice, ki so večino delovnega časa kadile in med seboj klepetale in zato stregle precej nejevoljno in celo z odporom, pa so imele na obrazu neprestano kak herpes, razpraskan mozolj ali vsaj puder, ki se je z obraza luščil v pijačo. Prednost Marmelade je bila od vedno predvsem v tem, da je v mestu zavzemala središčno točko, do katere so imeli, v celoti gledano, vsi skupaj še najbližje, še večja ugod- nost te središčne točke pa je bila v tem, da si skozi velika umazana stekla lokala dejansko lahko vsak dan videl tako rekoč vse, saj se Marmeladi skoraj ni bilo mo- goče izogniti, če si hotel v Ljubljani kamorkoli priti. Le iz Marmelade si lahko videl, kako se sredi dneva skoraj zaletita drug v drugega škof, hiteč na sprehod v Tivoli, in popolnoma zapit nekdanji visoki partijski funkcionar, z zabuhlim obrazom hiteč v naslednji lokal, kako se novopečeni poslanci med premori v parlamentu učijo hoditi po ljubljanskem tlaku, kako bujno prsata pop zvezda s svojim novim avtomobilom skoraj povozi zamišljenega slovenskega pesnika, kako center in krilo najboljšega slovenskega košarkaškega kluba v usnjenih suknjičih disciplinirano hodita mimo lokalov, kako minister s prilizljivim nasmeškom rine v ob sebi hodečo žensko, ki nikakor ni njegova žena, in nenavsezadnje tudi to, da premorejo Slovenci, ki se veči- noma sploh ne znajo gibati in na splošno hodijo tako, kot da imajo vsi bolj ali manj vnet slepič, v povprečju več mladih lepih punc kot katerikoli drug narod na svetu in da se že zaradi tega splača ure in ure sedeti ali stati v lokalu, ki je imel poleg vsega tudi to prednost, da mimoidoči skozi umazana stekla še pri tako svetlem dnevu niso mogli videti, kdo jih opazuje iz temačnega prostora. »Iz Marmelade si že prej lahko videl veliko,« je pogosto premišljeval Sergij, »zdaj pa lahko tako rekoč vidiš vse, prej si videl nekaj velikih črnih limuzin in si skoraj z gotovostjo lahko napovedal bolj ali manj pomemben partijski sestanek, po nekajmesečnem opazovanju državnih stavb si lahko dovolj natančno ugotovil, kdo je državni uslužbenec, kdo hodi po navodila ali kdo je občasni in kdo stalni ovaduh, zdaj pa tako rekoč vsa državna uprava veči- no časa tako ali tako ne počne drugega, kot da iz stavb bolj ali manj ves dan teka po zasebnih opravkih mimo Marmelade naprej proti centru, višji državni uslužbenci pa neprestano sedajo v avtomobile in se, okorno sedeč v mehkih sedežih in opo- našajoč zaskrbljeni obraz Al Pacina iz Botra, večinoma brez kakršnihkoli razumnih razlogov vozijo v prazno.«

145 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 146

PRIPOVEDI

Vlado Žabot

VOLČJE NOČI

Nenadoma pa ga je nekaj predramilo. Ni vedel kaj, kje ... Preplašen, kot bi ga zasačili, kot bi bil kriv, je pridržal dih. In prisluhnil ... In čakal ... Pogledal je v strop, pa zopet k vratom. V glavi je lebdela rahla omotica. Potem je vstal in privzdignil zaveso pred oknom. Zarošeno je bilo. Nič se ni videlo. Tudi luč je prižgal. In za vsak primer takole, na hitro, pobrisal mizo z rokavom ... Nekaj je nekje zaškrebljalo. Nekje za omaro s sakralijami ... Potem se je zdelo, da ga posluša, da ga opazuje, da je prišlo strašit – da se bodo tiho, počasi jela odpirati vrata in da se tam, v senci ob vratih kar tako, samo od sebe, zariše v to ali ono strašljivo podobo. Previdno, ne da bi umaknil pogled od tiste sence ob vratih, je skril žganje pod mizo. Tudi okno bi najraje odprl, vsaj za trenutek, kajti prepričan je bil, da po izbi, ki je nekoč rabila za župnijsko pisarno, kar precej vonja po žganju. Tudi v omari s sakralijami je bila steklenica žganja. Tudi v duši je bila, da ... Zunaj, tik ob oknu se je zaslišalo korake – zaškripalo je bilo v sneg, nekajkrat zapored ... Potem nič več. Nekdo je hodil – duha bi se ne slišalo tako, ne po korakih, tudi demona, tudi samega hudiča bi se ne slišalo takole stopati v sneg – tisto iz onstran, je bil prepri- čan, prihaja drugače ... Prisluškoval je in čakal. Redke, zbegane misli so poskušale biti nekakšna tolažba. Nekakšen pogum. Celo vera, zaupanje v božjo čuječnost in moč. Ki zlahka odžene sleherno zlo. Toda nobena teh misli nekako ni mogla uspeti, ni mogla vzdržati docela. Kot od nenadnega piša razpihane iskre so druga za drugo gasnile v molk in samoto ... Nekdo je hodil. Le malo verjetno se mu je zdelo, da bi kdorkoli pač že po tolikšnem snegu prigazil na farovški grič s poštenim namenom – in tak bi zagotovo prišel naravnost in bi potrkal in bi poklical ... Prešinilo ga je, da morda kradejo v cerkvi. Resda ni bilo veliko vrednega. Toda ta bojazen ga je že tudi poprej velikokrat begala. Ker pač človek nikoli ne ve – in ker bi potem zagotovo okrivili njega. V dolgem, ozkem hodniku ni bilo nobene luči. Mrzlo, tesnobno je kar naprej velo po njem ... Tudi sicer se ob mraku ni rad zadrževal v tem farovškem hodniku in se je čez noč navadno zaklepal v izbo. Toda misel, da bi lahko kradli iz cerkve, ga je tokrat begala močneje kot kdajkoli doslej. Lahko bi na primer ukradli zvonove ... Kar nekakšna neprijetna slutnja ga je obhajala. In skozi okno, četudi bi ga odprl, se ni videlo k cerkvi. Zato se je naposled vendarle zganil ter trdo zakoračil v hodnik.

146 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 147

VLADO ŽABOT

Vrata izbe je pustil odprta. Toda luč od tam, iz izbe, je le malo zalegla. Njegova lastna senca se je zakošatila predenj in se je zmeraj bolj mračna in brezoblična majala v zmeraj gostejšo temo. Pred vhodnimi vrati je za trenutek postal. In prisluhnil. Potem pa odločno odsunil zapah ... in, še preden je pravzaprav stopil na prag, v majhnem, sključenem starcu na spodnji stopnici prepoznal profesorja Aazarja ... Gospod profesor Aazar Michnik, vrhunski strokovnjak za glasbeno teorijo ... strah in trepet konservatorija ... Pravzaprav je Rafael profesorja Aazarja videl le enkrat v živo – na tistem usodno neuspešnem sprejemnem izpitu ... »Dober večer, gospod Rafael,« se je v nekakšni, njemu povsem neprimerni, a več kot občutni zadregi pohlevno nasmehnil profesor ter naglo, kot bi ga zaskelelo po pleši, snel klobuk z glave. Rafael je strmel in ni mogel verjeti. Nekaj bebastega se ga je polaščalo – kajti prej kot tako uglednega in že leta nazaj vsesplošno čis- lanega profesorja bi v tem zakotju pričakoval samega vraga. Še toliko bolj pa ga je pravzaprav begala prav neprijetna profesorjeva zadrega – kar mencal je nekaj, takole razoglav in ponižen in se nekako posiljeno nasmihal ter skoraj priklanjal, kot da nikoli poprej ne bi bil premogel tiste zanj tako značilne prezirljivo vzvišene drže in prav nobene pokončnosti. »Dober večer …« je komajda iztisnil iz sebe Rafael in še zmeraj ni mogel verjeti očem. Gledal je tega človeka ... in snežinke, ki so na gosto padale na razgaljeno, si- vo obrobljeno plešo in tisto v očeh, kar je bilo plašno, ponižno in nekako od daleč ... Bled je bil. Shujšan, upadel v obraz. Prav neverjetno uboga podoba tistega prej. »Poslali so me ...« se je tiho, kot bi si komajda drznil opozoriti nase, znova oglasil profesor ... Nekje za njim, v somraku, najbrž pri zvoniku, je nekdo potihem pokašljal. »Ne vem ... Če lahko karkoli ...« je nekako prazno jecljal Rafael in zbegano pomislil na zanemarjene orgle, na ničvredne zvezke nabožnih popevk v polomljeni skrinji na koru in na komaj verjetno možnost, da bi tako uglednega profesorja poslali v komisijo. Toda v takem primeru bi se gotovo obnašal drugače. Uradno. In bi ne mencaril in bi ne prosjačil pred vrati. Čudno je bilo, mučno – in beseda »gospod«, s katero ga je prav ponižno spoštljivo nagovoril tako velik in slaven profesor – in še s pravim imenom zapovrh – se mu je še zmeraj motovilila po ušesih kakor nekakšen posmeh, ki se mu ni zmogel in znal zoperstaviti.

147 proza kor1 2/11/10 14:17 Page 148

148 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 149

Drame dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 150

DRAME

Evald Flisar

NORA NORA

Helmer 2 odide v kuhinjo. Nora 2 plane k računalniku, zapre datoteko, pre- klopi na Internet Explorer, preveri imena datotek, ki jih je čez dan odprl Hel- mer 2. Ponovno odpre njegovo datoteko in se vrne v naslanjač. Sedi pokonci in strmi predse, kot da jo je oplazila strela. Helmer 2 prinese čaj. Položi ga na mizico.

HELMER 2: Kamilični. Pravijo, da pomirja. (Gre nazaj k računalniku, sede. Se ozre k Nori.) Kaj ti pa je? NORA 2 (se zdrami): Hvala, dragi. (Srkne čaj.) Tako sem srečna. Pridem domov in moj dragi mi skuha čaj. Koliko žensk se lahko pohvali s tako pozornostjo? HELMER 2: Ohhrrr … (Si s prsti zatisne ušesa.) NORA 2 (seže po knjigi na mizici): Slovar novih besed. Kje si pa to dobil? Saj nikamor ne greš. HELMER 2: Od akviziterja. NORA 2: Od kdaj pa odpiraš akviziterjem? HELMER 2: Prijazen je bil. NORA 2: To še ni razlog. HELMER 2: Rekel je, da končuje študij medicine in prodaja slovarje, ker nima štipen- dije. NORA 2: In se ti je zasmilil. HELMER 2: Hotel sem mu pomagati. Ne bi smel? NORA 2: Zakaj se kar naprej počutiš napadenega? HELMER 2: Vprašaj se. NORA 2: Se bom raje naučila nekaj novih besed. (Odpre slovar.) Nikoli ne veš. Nove besede, novi pogledi. Pravzaprav ne … veš kaj? Si slišal za asociativno pro- gnozo? HELMER 2: Česa? NORA 2: Prihodnosti. In sedanjosti. Podobno kot Kitajska knjiga premen. Samo drugače. Z intuitivnim gibom. Zaprem oči. (Zapre oči.) Odprem knjigo na sle- po. (Odpre knjigo.) Položim prst na besedo. (Položi prst na stran, odpre oči, pogleda.) In kaj je našel moj prst? Karoši. Ti, ki vse veš, si gotovo slišal za to besedo. HELMER 2: Nisem. Zadovoljna? NORA 2: Karoši. Smrt zaradi izčrpanosti, ki jo povzroči pretirano delo. Zadetek v polno. Stvar deluje. HELMER 2: Nisem vedel, da pretirano delaš. NORA 2: Torvald, kdaj sva nazadnje imela dopust?

150 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 151

EVALD FLISAR

HELMER 2: Ponavljaš se. NORA 2: Ponavljala se bom, dokler ne dobim odgovora, ki ne bo nesramna žalitev. Oprosti, Torvald. V računalnik buljiš štirinajst ur na dan. Od tega dve uri pre- vajaš, v glavnem za drobiž, deset ur pa si drkaš možgane z internetnimi dia- gnozami svojega zdravja. Preostanek časa spiš ali zijaš v strop. HELMER 2: To ni čisto res. NORA 2: Ne? HELMER 2: Kdaj pa kdaj naredim tudi kaj drugega. NORA 2: Kvečjemu za mojim hrbtom. Ker mene nisi presenetil najmanj pet let. HELMER 2: Morda te bom kmalu. In ko te bom, boš zelo presenečena. NORA 2: Če bi morala živeti od tvojih obljub, bi že zdavnaj umrla. Lista po slovarju. Helmer 2 se ji približa od zadaj. Iz žepa halje potegne manjši kuhinjski nož. Pograbi Noro 2 za lase in ji nastavi nož za grlo.

HELMER 2: Mogoče pa boš, in to zdaj. NORA 2 (zagrči): Torvald … HELMER 2: Kdaj boš nehala sedeti na meni kot coprnica? NORA 2: Prosim, Torvald … HELMER 2: Zakaj ne moreva biti normalen par? NORA 2: Ti povej. HELMER 2: Oskubla si me kot piščanca in mi odstrigla greben. Zakaj sem ti to dovolil? NORA 2: Nisem, Torvald … HELMER 2: Poglej me … Na kaj te spominjam? Na moškega ali poteptanega črva? NORA 2: Hočem ti samo dobro … HELMER 2: Nočem, da mi hočeš dobro. Hočem, da me pustiš pri miru. NORA 2: Mož in žena sva … HELMER 2: Zato. Žena pusti možu dihati. NORA 2: Jaz ne morem dihati. HELMER 2 (ji pritisne nož ob grlo): In kako se počutiš? Prijetno? Tako se večino ča- sa počutim jaz. NORA 2: Torvald, ne … HELMER 2: Zakaj ne? NORA 2: Iz ljubezni … Iz ljubezni do mene … In moje do tebe. HELMER 2: Ljubezni? Kje si pa našla ta fosil? NORA 2: Ne bom več … Obljubim. HELMER 2: Bom imel odslej mir? NORA 2: Prisežem. HELMER 2 (odmakne nož in odsune njeno glavo): Ne razumi me napak. Vsakdo ima pravico do dihanja. NORA 2 (si masira grlo): Dihaj, Torvald. Dihaj, kolikor te je volja. HELMER 2: Zelo radodarno od tebe. Sede nazaj za računalnik, nož položi na mizo.

151 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 152

DRAME

Drago Jančar

VELIKI BRILJANTNI VALČEK

6. Pisarna upravnika zavoda. Oba izvedenca, Doktor. Z mapami, papirji, grafi- koni.

STAREJŠI: Kako napreduje? DOKTOR: Bojim se, da so si možnosti znanosti in potrebe prakse v tem primeru precej narazen. Preprosto rečeno, občutek imam, da je zgodovinar Simon Veber še zelo daleč od poljskega vstajnika Drohojowskega. Ima nekaj dispozicij za to v svojem karakterju ... STAREJŠI: Bi mi nehal spet predavati? Mi imamo dnevnik in razglednico. Dokaze. Ti imaš pa znanost in ta zavod. Nehaj pisati svoje zusammenfassunge in opravi svoje delo. DOKTOR: Potrudil se bom, kolikor je v moji moči. STAREJŠI: Nimamo zdaj časa za razprave. Savel Pavel? DOKTOR: Dobro napreduje. Trenutno piše pismo Korinčanom, mislim, da drugo. Neko- liko počasi piše. STAREJŠI: Dajte mu pisalni stroj. DOKTOR: To ne gre. Apostol, pa pisalni stroj. STAREJŠI: Gremo naprej. Tisti ... kako se že piše, ki je javno jedel na Trgu zmage. DOKTOR: Doberman. Prepričan je, da bo v deželi vsak hip zmanjkalo hrane. Po štiri porcije poje za večerjo. MLAJŠI: Ta pa ni poceni. STAREJŠI: Dobro. Kapetan? DOKTOR: Napredoval je do majorja. STAREJŠI: Kako dolgo pa bo še hodil do generalštaba? DOKTOR: Ideja o vojaškem udaru, ki jo je izrekel v kantini, se je nekako ustavila. Ča- ka, da postane general. Mogoče bo spet začel s predlogi za zasedbo vladne palače, radia in pošte. STAREJŠI: Se ne da malo pospešiti? DOKTOR: Ne verjamem. Zdaj dela kariero. Pa tudi notranje razmere, pravi, so se ustalile. Samo nekaj je z njim, če smem pripomniti – še zmeraj se šminka. Morda bi ga prestavili v en navaden zavod. Navadne klinike imajo vse manj dela, nam pa že zmanjkuje prostora. Kmalu bomo na slabšem kot kaznilnice. MLAJŠI: Doktor, si ti dolgočasen s tvojo prostorsko stisko.

Die Zusammenfassung: Povzetek.

152 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 153

DRAGO JANČAR

STAREJŠI: Rajko? Kaj je z njegovim uporom? DOKTOR: Mislim, da je z njim najbolje. Z nikomer ne govori, članke izrezuje, išče družbo Savla Pavla in Drohojowskega. Počasi se mu kuha. Zdi se mi, da bo kar naenkrat usekalo ven. STAREJŠI: Doktor, kljub vsemu ugotavljam, da je zavod Svoboda osvobaja ena naj- boljših transformacijskih ustanov pri nas. Si znanstvenik, si. Če bo šlo tako naprej, ti ne bo treba v gledališče. DOKTOR: Res hvala. Zahvaljujem se tudi v imenu osebja. Le eno prošnjo bi si drznil ob tem ... že pred meseci sem zaprosil za klavir ... saj veste, terapija z glasbo in plesom ... tukaj imamo tudi manijake, depresivce, pijance, umetnike ... zaradi teh ... STAREJŠI (Mlajšemu): Kaj je s tem klavirjem? MLAJŠI (si piše): Bom pogledal. Morda je še kaj iz ljudskega premoženja. STAREJŠI: No, doktor, lepo. Moram te razveseliti. Ta vaš ples si pridemo ogledat. Me pa res zanima, kako to izgleda v eni ... saj ne zameriš, v eni norišnici. He-he-he. MLAJŠI: Čeprav specializirani. He-he. STAREJŠI: Tako. To je vse. Drohojowskega pa hočem po najkrajši poti, po najhitrejši metodi. Ima eno zvezo zgoraj, preko žene, lahko ga potegnejo ven, preden naredimo iz njega ... to, kar pač hoče biti. He-he-he. MLAJŠI: Vstajnik. He-he. 7. Pisarna upravnika zavoda. Simon na pregledu. Doktor v beli halji.

SIMON: Dobro ... gospod doktor ... če že mora biti, dajte mi tisti prekleti elektrošok in me spustite domov. DOKTOR: Ne bom vam dal elektrošoka, pan Drohojowski. Elektrošok bo izumljen komaj leta devetnajststo osemintrideset. Izumila ga bosta italijanska psihiatra Cerletti in Bini po poskusih na svinjah v rimski klavnici. Zdaj pa smo leta osem- najststo osemintrideset, dvajsetega oktobra v splošni bolnišnici. Pripeljali so vas z dvakrat zlomljeno nogo. In grdim prisadom. Osebje bolnišnice je z vami skrajno slabo ravnalo. SIMON: Gospod doktor ... zakaj se trudite. Saj vidite, da je smešno. Ne morete me prepričati, da sem nekaj drugega, kot sem v resnici. DOKTOR: Ne bom z vami tukaj razpravljal o resnici in videzu. Dejstvo je, da se prisad širi. Današnje zdravstvo antibiotikov še ne pozna. Organizem je nevarno ogro- žen. Morali vam bomo odrezati nogo. SIMON: Kako, prosim? DOKTOR: Odrezali vam bomo nogo. SIMON: Katero? DOKTOR: Tole, bolno. SIMON: Tale noga je čisto zdrava. DOKTOR: Tale tudi?

153 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 154

DRAGO JANČAR

SIMON: Tale tudi. Lahko vas brcnem v rit, če ne verjamete. DOKTOR: Tako? SIMON: Tako, ja. DOKTOR: Ne bom se razburjal. Ni lahko za vas, razumem. Pacient je zmeraj v šoku, ko mu sporočimo to strašno novico. SIMON: Kakšno strašno novico? DOKTOR: Da mu bomo, se pravi, da vam bomo odrezali nogo. SIMON (nezaupljivo): Vi to ... čisto resno? DOKTOR: Žal. SIMON: Vi ste nori ... DOKTOR: Če vi tako mislite ... SIMON: ... to je norišnica ... DOKTOR: ... to nič ne spremeni na stvari. SIMON: Preneumno vse skupaj. Simon skoči z mize in hodi sem ter tja.

DOKTOR: Previdno. SIMON: Ampak, čakajte, gospod doktor, saj vi niste kirurg. DOKTOR: Čisto mogoče. Toda želel sem si biti kirurg, zmeraj. Že kot otrok sem raz- teleševal žabe. Nekoč sem hotel operirati mačko. Ali veste, kako težko je zve- zati mačko? Teže kot človeka. Toda jaz sem jo zvezal. SIMON: Tudi zrezal? DOKTOR: Žal ne. Dobil me je oče in mi primazal klofuto. Rekel je, da je mačka zdrava in sploh, tudi ko bi bila bolna, za to je potrebno veliko znanja, študija … SIMON: Potem ste pa študirali psihiatrijo? DOKTOR: Ja. Psihiatrijo. SIMON: No vidite, da niste kirurg. DOKTOR: Nisem. Ste morda vi poljski oficir, pripadnik revolucionarne armade, ki je ležal v jarku in so vsi hodili mimo njega? SIMON: Nisem. DOKTOR: In zdaj mislite, da je vse v redu. SIMON: Ja. DOKTOR: Pa ni. SIMON: Kako, da ne? DOKTOR: Tako da ne. Ste vi čuden človek! Intelektualec, pa ničesar ne razume. Pri takšnem zdravljenju, po takšni anamnezi, kot je vaša, gre za to, da v vaši zavesti počiva želja, da bi bili nekaj drugega. V nekem hipu je nezadržno udarila na dan. Morda se je za hip potuhnila. Zdaj gre za to, da jo dobiva ven. Skrita ideja se mora, kako bi vam razložil, materializirati. Drohojowski mora zaživeti. Potem ga bova skupaj ubila.

Anamneza: Podatki o bolnikovem zdravstvenem stanju pred boleznijo.

154 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 155

DRAGO JANČAR

SIMON: O ne, to pa ne! Ubijal pa jaz ne bom. Tudi nekega namišljenega človeka ne. DOKTOR: Skritega, latentno navzočega. SIMON: Ne. DOKTOR: Skrito željo. Idejo. SIMON: Nič od tega. DOKTOR: No, pa smo tam. Vi ga ne date.

155 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 156

DRAME

Dušan Jovanović

ANTIGONA

Slovo

Ob oljenkah in vinu se sestri poslavljata od bratov. Mehko in ljubeče slovo, nežnosti. Zadnji poskus, da brata privolita v mir. Vsaka s svojim bratom – lju- bimcem poskuša nemogoče. Čeprav sta para na sceni ločena, se mora pogovor razumeti kot celota. Feničanka poje.

ETEOKLEJ: Upam v zmago! V zmago za vsako ceno, ne glede na to, kako trda in dolga pot je do nje! Ne glede na žrtve, ne glede na mrtve. Brez zmage ni pre- živetja! In brez odstranitve ni preživetja. Zmaga in odstranitev mojega brata, to je moj načrt. ISMENA: Upati pomeni samega sebe voditi za nos. V vojni se nič ne zgodi tako, kot si obetaš. Nasprotno! Dogodki se pogosto vrstijo tako, kot si najmanj želiš. POLINEJK: Ključ moje moči je spoznanje, da je njega bolj strah od mene! Jaz nimam česa izgubiti! Kar pa se tiče trpljenja ljudi: Hrepenim po zmagi! Naj ljudje umirajo, da bo narod preživel! ANTIGONA: Jaz pa hrepenim po miru. Mir bi bil koristnejši. Boljši in zanesljivejši je mir! ETEOKLEJ: V tej situaciji ne morem biti drugega kot volk, preoblečen v pastirja. Izgubili smo mir na papirju, a naselil se je v naših srcih! V vojni so naša srca spočita, umita in mirna. Iz vojne bom prišel še močnejši. In šele takrat bo možen mir. ISMENA: Govoriš, kaj bo, če bo! To, kar bo, je stvar prihodnosti! Kdo ve, kaj bo jutri? POLINEJK: Na nasilje moraš odgovoriti z nasiljem! Drugače ne gre! Moram zmagati! ANTIGONA: Kaj pa če boš poražen? Lahko se zgodi, da se ne vrneš niti kot zmago- valec niti kot poraženec! Mili moj! Zakaj si tako prepričan, da se boš vrnil? ISMENA (Feničanka še vedno poje): Nekoč je veljal ideal, da je država središče Uma, ti pa se predajaš misticizmu, ki slavi »pravico do brezumja«. ETEOKLEJ: Državo je ustvarila strast. Jaz slavim njeno kreacijo na gostiji, kjer se mize šibijo pod težo mraka, krvi in grozot. Tisti, ki me čakajo v gozdu, stojijo nasproti meni kot sestradani vampirji v vrsti pred mesarjem. FENIČANKA (poje naprej, brez prekinitve ...) ANTIGONA: In če umreš? ISMENA: In če umreš? JOKASTA: In če umreš? ETEOKLEJ: Izgubil sem vero v nesmrtnost posameznika, toda zgodovina me uči, da obstaja kolektivna nesmrtnost! Trpljenje naroda mi je postalo ljubše kot trpljenje

156 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 157

DUŠAN JOVANOVIĆ

sveta. Vsakemu, ki trpi kot del ljudstva, bo trpljenje stokrat poveličano in v po- veličanosti poplačano! FENIČANKA (še vedno poje ...) POLINEJK: Eteoklej, v tej vojni bom zmagal! ANTIGONA: Je še nekdo, ki upa v nasprotno! A kaj je zmaga v vojni? Zmeraj ima dva obraza, obvezno je krvava in zelo pogosto žalostna. Ne dobiš ne zlahka ne poceni tistega, za kar moraš nositi glavo naprodaj. Da ne govorim o zločinih sleherne zmage! Gotovo ne more biti toliko bede v porazu, kolikor je lahko ne- človečnosti v zmagi. In če od nečlovečnosti ni bednejše stvari na svetu, potem tudi poraženec ni manj beden od zmagovalca samo zato, ker je poražen, ampak zato, ker ponavadi zagreši manj hudega! Poraz torej zagotovo ne more biti toliko beden, kolikor je lahko bedna nečloveška zmaga. Zato sem jaz proti zmagam in proti porazom, temveč sem za mir! Prosim te, Polinejk ... POLINEJK (malo počaka, potem pa odgovori): Kaj naj rečem na vse to? Enkrat sem ti rekel, ne, napisal sem pesem, da ljubim vse ljudi, tudi tiste, ki jih zdaj po nes- reči morim. Zato pričakujem, da me bojo taki, ki so oškodovani, in tisti, ki jim je storjena krivica, razumeli! Če pa tega niso sposobni, če niso zmožni uvide- ti tega, potem tudi jaz do njih ne čutim nikakršnih obveznosti v smislu fer pleja in tako naprej. (Feničanka še vedno poje ...)

157 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 158

DRAME

Vinko Möderndorfer

LIMONADA SLOVENICA

Vasilijev dom

Prizorišče: Soba profesorja Vasilija … ista kot v prejšnjih prizorih ... na sredini usnjeni trosed. Ob strani usnjeni sedeži. Po stenah slike. Velika, oljna platna stiliziranih ženskih obrazov z zelo poudarjenimi očmi, ki zrejo z vseh sten ... Na mizici in trosedu ležijo odprti kovčki in potovalke ... Vasilij in Alan odha- jata ... Vasilij kleči in zlaga stvari v kovček, Alan McConnell zbira papirje in knjige ...

VASILIJ: Da ne boš pozabil najinega rokopisa! ALAN MCCONNELL: Ti lahko si brez skrbi, profesor. Jaz tvoj asistent, jaz nisem kot tvoja dva starš. Tvoja dva starš že tretjič pozabila statue of liberty! Alan položi oba kipca svobode na mizo.

VASILIJ: Jezus! Tvoja dva starš! (ironično) Ti ne veš Alan, kako bom srečen, ko boš končno razumel, kaj je to dvojina ... ALAN MCCONNELL: Jaz že razumem, kaj to dvojina. To je, če dva sama celo noč obdelovala privatni aspekt ... VASILIJ: Za Američane je pa res vse tako zelo preprosto! (se dvigne iznad kovčka – oponaša Alana) Upam, da moja dva starš ne bosta zamudila! ALAN MCCONNELL: In no way! Že zjutraj vaša mama je telefonirala, kako vaš oče je zelo slab šofer in zato ona dva mogoče prišla little later, kar pomeni, da bosta tu že kakšno uro prej ... Alan vstane in poskuša zapreti kovček ...

VASILIJ: Preveč sva jih nabasala ... ALAN MCCONNELL: Samo na kovčke gor se je treba z zadnjo plat usesti, pa vse bo okay ... Profesor Vasilij res sede na kovček in prav smešno poskakuje po njem ... Vendar kovček se ne zapre ... Alan ga gleda in se prične smejati ...

VASILIJ (neha poskakovat): Kaj je zdaj spet smešno? ALAN MCCONNELL: Jaz se smejim, profesor, ko se spomnim, kako vi zanalašč udari- li Kremžarja (se smeji), ha, ha, ha, kako zagrabili tisto Alojzijo za rit in potem dvakrat dali klofuta, leva in desna, tistemu Versaci politik, ha, ha, ha ...

158 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 159

VINKO MÖDERNDORFER

Oba se smejita.

ALAN MCCONNELL: To je super, profesor! Res super! Tako jim pokazali, kakšen drek so oni! To zelo dobra finta, profesor! VASILIJ (se zresni): Ni bila finta. ALAN MCCONNELL (se neha smejati): Kako ne? Klofuta, dvakrat! Leva in desna ... VASILIJ (resno): Res sem se znašel v temi. (tišina) V popolni temi. Trenutek tišine.

ALAN MCCONNELL (z vso energijo naprej): By the way ... Jaz se vseeno zabaval ... Profesor to je vse en hec ... Ena big game ... VASILIJ: Ni vse igra, Alan. ALAN MCCONNELL: O, yes! Politics is a big burlesque. Comedy brez konca. VASILIJ (ironično): Dajva do konca raje spakirat kovčke! Vasilij se loti zapiranja kovčka, ampak Alan se ne da kar tako ... Sede na rob mize in poskuša potegniti črto ...

ALAN MCCONNELL (zelo analitično in filozofsko): Jaz sem zdaj končno razumel, kaj vi pravzaprav za eni ljudje? In zakaj pri vas vse tako zares? VASILIJ (že kar malo naveličano): No, zakaj? ALAN MCCONNELL (samoumevno): Zaradi limonade. Trenutek tišine. Profesor kar strmi v smeri Alanovih besed ...

ALAN MCCONNELL: Ja, profesor, zaradi limonade! Vi bi vsi hoteli, da bi bila limonada sladka. Ampak limonada ni sladka. Limonada je zato, da je kisla. Vi bi radi ki- slo, ki pa mora biti sladko. Zelo sladko. To je ves vaš štos! Takšni ste vi ljudje! VASILIJ: Alan, ti me pa res znaš spravit v dobro voljo. ALAN MCCONNELL: Profesor, jaz to mislim resno! Medtem ko ti in Helena celo noč obdelovala vajin privatni aspekt, sem jaz razmišljal ... Težko razmišljal! VASILIJ: In kaj si po težaškem razmišljanju domislil? ALAN MCCONNELL (počasi in s preudarkom): Za vas nikoli ni dobro tisto, kar je tak- šno, kakor v resnici je. Razumeš, profesor?! Vi vedno pokazali levo, ampak potem vedno šli desno. Potem pa se čudiš, če kakšen karambol se zgodi! Zvonec pri vratih.

VASILIJ (ironično): Alan, moja dva starš sta prišla! Bodi dober in jima odpri! Alan se odpravi k vratom ...

159 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 160

DRAME

Boris A. Novak

LIPICANCI GREDO V STRASBOURG

3. prizor: Figure dresure

Sodni odbor, odvetnik Volk, lipicanci, občinstvo v sodni dvorani.

SODNICA BERGER: Očitno je, da imamo ljudje težave z razumevanjem živalskega sveta. Prosim predstavnike lipicancev, da predstavijo svojo lastno pasmo. Gospod Maestoso, zdaj boste dobili besedo, ki ste si jo prej poskušali kar sami vzeti. MAESTOSO: Cenjeno Sodišče, spoštovani publicum! Če je za človeški rod značilen oster um, sta vrlini konj zvestoba in pogum! Lipicanci smo doma v Lipici, na Krasu, kjer smo se rodili v baročnem, zlatem času. Zato se pogovarjamo v zvonkih verzih, pametni kot profesorji na univerzi. SODNIK MÜLLER: Za božjo voljo, govorite v prozi! Verzov ne razumem. MAESTOSO: Seveda, Vaša Milost! Velespoštovano Sodišče! Danes boste imeli en- kratno priložnost, da si – morda zadnjič – ogledate najlepše konje na svetu, pravljične lipicance! Siglavy in Europa priskakljata v lahnem drncu, dvigneta sprednje noge v zrak in zarezgetata. Aplavz občinstva.

MAESTOSO: Čudežna Europa, gospa kobila, ki je mis sveta, ta lipicanka mila, vam prinaša kup pozdravov iz Slovenije, nove, zveste članice Evropske únije! SODNIK MÜLLER: Spet pesni! Za znoret’! Europa se gizdavo in koketno prikloni. Aplavz občinstva.

EUROPA: Hvala, hvala! ... Velespoštovani publicum! Španska jahalna šola na Dunaju je razvila cel niz mojstrskih figur dresure, cvet bogatih, srečnih ur na cesarskem dvoru davne monarhije! Le poglejte, kakšna eleganca sije, kakšna moč kipi, kakšna moškost vpije iz nastopa naših belih žrebcev! Častni Sodni zbor, tu je Maestoso – Veličastni!

160 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 161

BORIS A. NOVAK

SODNIK MÜLLER: Tudi naša kobila je pesnica! Kako mi rime žrejo živce! SODNIK SCOTT: Pa zakaj vas rime tako motijo? SODNIK MÜLLER: Poezija zamegljuje stvari, na sodišču pa je treba uporabljati eno- značno jasen in natančen jezik. Zato je poezija nesprejemljiva! Poezijo moramo prepovedati! SODNICA BERGER: Ah, dajte no! Pustite jim veselje! Naj govorijo v rimah, če že hočejo! SODNIK MÜLLER: Kdo pa danes sploh še govori v rimah?! SODNIK SCOTT: Konji. SODNICA BERGER: Osli pa ne razumejo. SODNIK SCOTT (se privoščljivo hahlja): Touché, touché! SODNIK MÜLLER (smrtno užaljen): To si bom zapomnil ... na trdi disk ... v trdi prozi ... Maestoso ritmično koraka na mestu. Aplavz občinstva.

EUROPA: Naš praoče je arabec, žrebec čistega plamena, kakor kaže tudi mladi žrebec vzhodnega imena: vrle dame – Siglavy, lepotec našega plemena! Siglavy zapleše. Aplavz. V ozadju Maestoso brcne Europo.

EUROPA: Auč! Kaj vam pa je?! MAESTOSO (jezno šepeta): Kdo je najlepši žrebec?! EUROPA: Maestoso, vi ste ljubosumni bebec! Siglavy v ospredju.

SIGLAVY: Čeprav je naša zibka Lipica le vas sred pravljične pokrajine z imenom Kras, smo lipicanci že od nekdaj svetovljani, ki radi plešemo v slavnostni dvorani Španske jahalne šole na Dunaju. Zdaj pa, velespoštovani publicum, si oglejte kolosalne akrobacije vrhunskih lipicancev naše generacije – Maestosa in Europe! Prva figura, ki se z njo ponaša mojstrska dresura, je piaffe! – francoski izraz za cepetanje: tako elegantno drobenclja le lipicanec! Maestoso oddrobenclja piaffe. Aplavz.

SIGLAVY: Pirueta! – kakor v umetnosti baleta se tudi v umetnosti dresure kònj vrti – vse bolj vrtoglavo! – okoli svoje osi. Europa se zavrti okoli svoje osi. Aplavz.

161 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 162

BORIS A. NOVAK

SIGLAVY: Pasaža je prehod poševno skoz manežo, diagonalno gibanje, ki riše mrežo. Maestoso in Europa diagonalno plešeta z enega v drugi kot. Aplavz.

SIGLAVY: Courbette, francoski têrmin za globok poklon, pomeni v dresuri držo, kadar konj sedi kot pes in sprednji nogi pomolí v zrak, na zadnjih pa poskoči, kot je velik in težak. Vsi trije konji ponazorijo to figuro. Navdušen aplavz. Konji se globoko prik- lonijo.

SODNICA BERGER: Najlepša hvala vsem trem za to čudovito predstavo! SODNIK MÜLLER: Hvala bogu, da je konec rim! SODNICA BERGER: Besedo ima Obramba. ODVETNIK VOLK: Hvala za besedo, Vaša Milost. – Tožnikom bi rad zastavil preprosto vprašanje. Kljub problematičnim feminističnim intencam je profesorica Lotrič prepričljivo dokazala, da ste lipicanci nastali z zavestnim in potrpežljivim križa- njem različnih konjskih vrst. Lipicanci ste – ergo – zgodovinski pojav, plod člo- veške kulture in znanosti. Zakaj torej konji sploh tožite ljudi? MAESTOSO: Gospod odvetnik ... SODNIK MÜLLER (ga prekine): V prozi, prosim! MAESTOSO: Seveda, Vaša Milost! – Gospod odvetnik, imate povsem prav: konji ne moremo živeti brez ljudi, zgodovina konj se tesno prepleta s človeško zgodovino. Mi, lipicanci, imamo še posebne razloge za hvaležnost ljudem, saj so nas prav ljudje vzgojili kot eno izmed najlepših in najbolj plemenitih pasem konj. Prosim torej, ne razumite nas napak: ne protestiramo proti dejstvu, da ste da- našnji ljudje naši gospodarji, ampak proti dejstvu, da ste slabi gospodarji. ODVETNIK VOLK: Obramba bo dokazala, da lipicanci sploh nimate nobenih razlogov za pritožbe. Vseskozi se vam je odlično godilo. Kot konji, namenjeni za dvor- ski ceremonial, ste uživali precej boljšo oskrbo kakor vaši bratranci in sestrič- ne iz manj srečnih konjskih vrst. Vi ste luksuz, medtem ko drugi konji garajo in gagajo pod jarmom boja za vsakdanje preživetje. A drugi konji so vsaj povezani z naravo, vi, lipicanci, ste pa le produkt človeške vrste, človekovega stremlje- nja k nenehnemu napredku in popolnosti. MAESTOSO: Dovolite vprašanje, odvetnik Volk: je trpljenje lipicancev v vojnah tudi znamenje napredka? ODVETNIK VOLK: Kakšne vojne neki?! Kakor ste pravkar razločno pokazali s svojimi akrobacijami, ste lipicanci ustvarjeni za oder, ne pa za bojno polje! MAESTOSO: Očitno ne veste, Maître, da figure naše dresure izvirajo iz načina giba- nja konj na bojnem polju, kar bomo zdaj nazorno pokazali. Europa dvigne sprednje noge in zarezgeta. Aplavz, pomešan z vzkliki straho- spoštovanja.

162 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 163

BORIS A. NOVAK

SODNICA BERGER: Gospa Europa, prosim vas, da malce umirite svoj temperament! MAESTOSO: Strašnim soldatom sovražne pehote je zmrznila kri, ko so se konji povzpeli na zadnje nogé in – o krik! – dvignili sprednje visoko v zrak: znamenita levada prizadejala je strah, razdejanje in smrt na livadah! ... Siglavy se dvigne v levado. Kriki strahu v sodni dvorani.

SODNIK MÜLLER: Bojim se teh prekletih konj! Prosim vas, kolega, naredite red! SODNIK SCOTT: Ta dresurna figura ni primerna za sodno dvorano. Prosim, mir, mir! SIGLAVY: To ni še nič! Vrhunec je »visoka šola nad zemljo« – lepa in nevarna kapriola, ko konj poskoči z vsemi štirimi v zrak in brca, brca, da vsak človek pade vznak! Vsi trije konji izvajajo kapriolo in brcajo v zraku na vse strani, da občinstvo prestrašeno beži. Vsesplošna panika.

SODNIK SCOTT: Kakšen kaos pa je zdaj to?! (Udriha s kladivcem.) Konji, stojte! Stojte! ... Mir, mir, ali pa vas bom dal vse zapret! Zatemnitev.

163 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 164

DRAME

Tone Partljič

EN DAN RESNICE

Druga slika

Dnevna soba, kot jih vidimo v mestih v nekoliko boljših stanovanjih v blokih. Po predmetih se vidi, da v stanovanju živita novinar in medicinska sestra. Dva naslanjača in kavč ter mizica za kavo, cigarete, pijačo. Ko se zavesa od- grne, je nekaj časa še prava tema, potem se prižge luč, kakor jo prižgemo, ko vstopimo v stanovanje. Zagledamo gostitelja Janeza in Mašo, ki se z Jožetom in Bibo vračata iz gledališča. Delno še v predsobi, delno v sobi si slačijo površnike in sezuvajo čevlje.

KRANJC: Nikar se ne sezuvajta! NOVAK: Če si pa sam že v nogavicah. KRANJC: Jaz bom ostal ... BIBA: Ne morem s štikli po preprogi, me bo Maša ubila! MAŠA: Samo kavico skuham. BIBA: Ampak samo deset minut! NOVAK: Seveda, saj moram napisati še kritiko. BIBA: Kritiko tega sranja! MAŠA: Meni je bilo kar všeč. BIBA: Tebi! KRANJC: Tudi meni se ni zdelo tako slabo. Nekatere značilne neumnosti razmer, ki jih živimo, je dobro osmešil. BIBA: Drek! Malo seksa, malo politike, malo vicev ... to je vse, kar ta slavni slovenski komediograf Ribič zna. NOVAK: Res, pri sredstvih, s katerimi vzbuja smeh, res ni izbirčen. MAŠA: Jaz sem se smejala! BIBA: Smejala! Smejali so se tudi drugi. A čemu se danes ljudje smejejo?! MAŠA: Komedija je zato, da se smeješ! KRANJC: Čakajte, no, ne bomo se žejni kregali! Kaj boš? NOVAK: Jaz bom šveps. Moram še misliti. BIBA: Za to komedijo že ni treba misliti. Jaz bom viski! MAŠA: Kdo bo torej kavico? NOVAK: Jaz, jaz! BIBA: Jaz bom, ampak z natrenom. Sem se spet razlezla. MAŠA: Ti pa res, ja! Sedejo in srebajo in srkajo.

164 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 165

TONE PARTLJIČ

MAŠA: Ga boš res raztrgal? KRANJC: Koga pa še veliki kritik Novak ni raztrgal? NOVAK: Ne gre za to, da bi apriori trgal, zlasti če gre za domačo komedijo. Navse- zadnje jih nimamo ne vem koliko. BIBA: To ni noben kriterij! Če bi hvalil vsako sranje, bi sami mislili, da imamo nekaj, česar nimamo. KRANJC: Ampak, saj ti pravim, jaz sem gotovo gledal že slabše tuje komedije, pa jih ni nihče trgal. MAŠA: Meni je bilo všeč! BIBA: Pa povej že, kaj ti je bilo všeč? MAŠA: No, kako je zapletel! Mislim, pokazal, kako so nekdanji komunisti zdaj naenkrat največji sovražniki komunizma. Kako se obračamo po vetru. BIBA: Jaz že ne. MAŠA: Ker ti kot tajnici ni treba. Kaj pa šefi na položajih? Ali tvoj in moj mož? Novi- narja? KRANJC: No, jaz sem se prepočasi obračal. In sem pristal v Pismih bralcev. MAŠA: Veš kaj, za to si pa sam kriv! Kaj pa pišeš neumnosti! KRANJC: Ne ... Niso bile neumnosti, bil je neke vrste humor, zajebancija. Kot pri tem Ribiču! Pri nas so ljudje tako zafrustrirani, da ne marajo humorja. NOVAK: Čakaj! Jaz moram soditi komedijo po strokovnih merilih. Tu ne gre za nobeno frustracijo. KRANJC: Saj! Tudi na nadzornem odboru si govoril strokovno. Pa se moram vseeno sam premestiti v Pisma bralcev. Še pismeno bom moral prositi. To bi bilo za komedijo. In nekaj tega je tudi v tej Ribičevi komediji. BIBA: Dajte, no! Slovenci in komedija!? Primitivno! Politični preobrat ... Vici ... Pa seks v pisarni ... To zmore ta slovenski komediograf. MAŠA: Kaj ni seksa v pisarnah? BIBA: Ga ni v ambulantah? NOVAK: Za komedijo moraš biti samozavesten. Velik in močan, potem se lahko hecaš, razgaljaš napake, se delaš norca sam iz sebe. Majhen narod je hendikepiran. Ogrožen. Zato ne zmore lastne komedije. Celo Matiček je uspel le zato, ker je posnetek komedije velikega naroda ... MAŠA: A nam pa ostane jok in tarnanje? BIBA: Ne, ampak resnost. KRANJC: Ne. Prav jok in tarnanje, v tem smo najboljši! MAŠA: Če se ne bomo smejali niti komediji, kdaj se bomo sploh smejali? BIBA: Ljudje sploh ne hodijo v teater, da bi se smejali, jokali ali mislili. Sem gledala ono ... no ... s tretjega bloka v tej ulici ... Šnoflovo. Zakaj hodi ta v teater? Da se pokaže z zadnjim frajerjem, s katerim hodi po ločitvi. Samo da ne bi videli, kako je ponižana, ker jo je mož zapustil. Ali pa ona Makovčeva, ki ima take klobuke, da se vsi smejejo; še strašila nimajo grših. Zakaj hodi ta v teater? Samo da nekam gre! Da kaže, kaj ima na glavi … In potem se smeje komediji, ker nič ne razume … 165 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 166

DRAME

Dragica Potočnjak

ZA NAŠE MLADE DAME

KATARINA: Ne vem, vem, da sem naredila vse narobe, ampak ... ampak sem pa zelo vesela, da si ti v redu. Saj si v redu? BRINA: Ja. Sem. V redu sem. Zelo v redu. KATARINA: Kaj pa te sanje? BRINA: Ah, sanje pač. KATARINA: Brina? BRINA: Ja, kaj hočeš? Povej že! KATARINA: Težko je. BRINA: Pa nič. Tišina.

KATARINA: Še hodi v tvojo sobo? BRINA: Kdo? KATARINA: Oče. A še hodi ponoči ... BRINA: Kaj? Od kod ti pa to? KATARINA: Jaz vem. BRINA: Včasih pride in me pokrije, ja. KATARINA: In se te dotika. BRINA: Kaj pa govoriš?! Pa od kod imaš to? KATARINA: Jaz vem. Zakaj pa nimaš fanta? BRINA: Pa kaj te briga! Sem ga imela, pa ga nimam več. Ampak te ne briga! In nehaj mi težit! KATARINA: O teh stvareh je treba govorit. Mislim, enkrat je treba odkrito spregovorit o tem. BRINA: Ne vem o čem, ampak danes je moj rojstni dan, če si slučajno pozabila. KATARINA: Oprosti, ja, danes mogoče res ni najbolj primeren dan. BRINA: Ni! In razen tega sploh ne vem, o čem govoriš. Ampak mi ni všeč. To pa vem! Oče, mislim ... on je moj oče in ne moreš na ta način govorit o njem. Ne smeš! Ker on je moj oče! Štekaš? Moj ...! Vem, da ga ne maraš, mislim, vem, da se sovražita, ampak ... Kaj naj jaz s tem? Kaj naj z vsem sranjem, ki prihaja od vaju, odkar ... Ki ga že cel lajf limata name? A se upaš to njemu povedat, to, kar si zdaj meni naložila, da me on ... mislim, da on mene – fuka!? (Smeh.) To hočeš reč? A si predstavljaš, kaj govoriš? Ne, bom rajši kar rekla, da si tako pijana, da sploh ne veš.

166 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 167

DRAGICA POTOČNJAK

KATARINA: Seveda vem, pa še kako vem. Za trenutek ne morem pozabit! Tudi če sem pijana ne. Moram bit res krepko nalita, da ... Ampak zdaj sem še kako pri sebi, zato vem, kaj govorim, in ne mi govorit, da ne vem, kar vem! BRINA: Prav. Potem si pa nora. Ne, ker to je pa res, to je ... KATARINA: Kaj?! BRINA: Noro! To je noro. KATARINA: Vem, da je ... ko si bila majhna, je on ... Skušala sem preprečit, pa ni šlo. BRINA: Pa bi ga dala na sodišče, ne pa da zdaj tu meni težiš! Zakaj ga nisi prijavila? KATARINA: Ker bi me uničil! BRINA: A mene je pa lahko?! KATARINA (joče): Ne, ne. Brina, oprosti, ti bom razložila. BRINA: Mislim, saj me ni, ampak bi me lahko! In tebi bi bilo vseeno. KATARINA: Ne, počakaj. BRINA: Ja, vseeno ti je bilo, sicer tega ne bi nikdar dovolila. Pa si. Dovolila si! KATARINA: Nisem, nisem. Ves čas sem se borila. Žal mi je. BRINA: Daj, zapri že ta gobec! Brina vzame nož z mize.

KATARINA: Odloži to. Hočem ti razložit. Ne smeš. Poslušaj, ne. BRINA: Prasica. Vedela si! Vsa leta si me gledala in si vedela! Zdaj se boš pa še delala nedolžno. Bila si posrana od strahu, mene si pa tepla, pretepala si me, namesto, da bi mi pomagala. KATARINA: Ja. Ampak ... Oprosti, oprosti mi, Brina. Jaz ... Daj stran nož. Sedi. Sedi in se lepo mirno pogovoriva ... BRINA: Prekleta ušivka, prasica pokvarjena, vseeno ti je bilo, zdaj se pa tle posipaš s pepelom pred mano! KATARINA: Ne veš, kaj vse je bilo. Daj, da ti ... Ne smeš matere! Katarina se ji umika.

BRINA: Sovražim te. A sploh veš, da te sovražim? KATARINA: Ne, ne. Prosim. BRINA: Iz srca. Oba. Jebita se v glavo, ampak mene pa pustita že enkrat pri miru. Ne rabim vaju. Ne rabim. Nobenega ne rabim. KATARINA: Ne! Brina! Oprosti. Brina, moja – Brina zabode nož v Katarinine prsi.

167 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 168

DRAME

Andrej Rozman Roza

SKOPUH

Zarad mejhnosti jezikovnga trga slovenska kultura klub mejhnim materialnim vložkom ne prnaša velikih donosov! Kko je lahko tko mejhn trg sploh nastau, o tem pa govori zanimiva legenda z naslovom »Kako je prišlo do Prešerna«. »Potem k je Bog ustvaru svet in človeka in je svet ostou en sam, ludi je blo pa zmer več, so se ti zmer bl razlikval med sabo. In da se ne bi več prepiral, se je neko nedelo, k so se kt ponavad pred nim zbral ludje, Bog odloču, da svet razdeli med posamezna ljudstva. In k je to naredu, se je, da bi se odpočiu od zemlskih pritleh- nosti, zadovolno ozru v vesolje. Takrt pa je pred nega prteku Slovenc. »Sm slišou, da si razdelu svet,« je reku z zasoplim očitajočim glasom. »Ja, res je,« je počasi izdavu Bog, k je že slutu težave. »In kako, da jz nism nč dobiu?« je skor zajokou Slovenc. »Najbrž zato, k si mankou,« je reku Bog. »Ja kko nej bi pa vedu, da boš glih dons deliu svet! Mislu sm, da boš spet kej o strpnosti in lubezni do bližnga nakladou, pa sm šou rajš delat.« »U nedelo si delou?« je Bog dvignu obrvi. »Ja sej sm vs čs, k sm delou, na tebe mislu.« In ker je Bog kr moučou, je Slovenc dodau: »Ja jz ne morm pomagat, če mi med tednm zmanka časa za vse. Dopoudne služba, popoudne fuš – če je človk pridn, zmer kej dela ostane še za čez vikend.« »Pa sej lahko kej prestavš tud na nasledn tedn,« je biu neizprosen Bog. »A mi mogoče kdo garantira, da bom nasledn tedn še živ?!« je Slovenc prešou u protinapad. »Sploh pa ne razumm, kko lahko men očitaš deu u nedelo, če si u nedelo delou tud ti!« Bog je hotu rečt, da za nega ukvarjanje s krono stvarstva ni deu, ampak praznik. Vsaj mišlen je blo tko. Ampak je biu rajš tih in se znova zazru prot vesolju. A Slovenc je biu trmast in ni obupou: »Ne bom te zapustu, dokler mi ne daš, kr mi pripada!« In ker je Bog pametnejši, mu ni ostal druzga, k da je popustu. »Dobr,« je reku. »Dau ti bom. Ampak pazi! Ostal so mi samo še vzorci. Najlepši so od vsega, kr sm ustvaru, ampak na žalost zlo mejhni. Mal morja, mal visokogor- ja, kupčk različnih vrst hribov in dolin in zaplata ravnine. Mislu sm jih obdržat zase, da bi, če pride vn kšn razpis za ustvart kšn nov svet, lahko pokazou, kaj izdelujem. Ampak če si tko vztrajn, lahko dam te vzorce tud teb. Te morm pa opozorit, da je koščk morja, k ga boš dobiu, mejhn in da je do najbližiga oceana douga in ozka pot, zato ti ne morm garantirat, da boš uspeu u pomorstvu.

168 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 169

ANDREJ ROZMAN ROZA

Ravnine je tko mal, da boš težko konkurenčn velikim kmetijskim pridelovavcem. Gore so lepe, ampak če se bo preveč ludi navdušl nad nimi, bo hitr dren. Kr se hribov in dolin tiče, pa tud ne vem, kolk se da z nimi obogatet. So pa v primeru, če se ti ne bo izšlo, kot bi želu, hribi vinorodni in boš meu vsaj tolažbo pr rok.« Slovenc je vzorce vzeu in se na svojmu koščku zemlske krogle zadovolno množiu in deliu, dokler ni pršla med Slovence prva kniga. »Bog pomagej!« je zavpiu Slovenc. »Edn mi hoče s knigo spremenit navade.« »Bog pomagi men!« je reku tist s knigo. »Tud jz sm Slovenc in nč druzga nočm k to, da bi tud Slovenci razumel tvojo besedo.« A Bogu se ni dal ukvarjat z malenkostmi in je reku: »Sama se zmenta,« in je šou, Slovenc brez knige pa je Slovenca s knigo vrgu vn in so Slovenci prvi napad knige uspešno odbil, tko da je blo s to nevarnostjo za lep čs mir, dokler se niso začel na- rodi, k jim je Bog dau več zemle kot Slovencu, trkat na prsi in zahtevat lastne države. »Jz tud!« je reku Slovenc. »Jz tud svojo lastno državo!« »Izvoli!« je reku Bog. »A ti kdo mogoče bran?« »Ja, s čim nej se pa hvalm pa trkam na prsi?« je reku Slovenc. »Drugi majo opere pa teatre, jz nimam pa nč!« »Sej si meu Linharta, pa negova najbolš igra še zmer neizvedena u knig leži,« je reku Bog. »Postav jo na oder, pa boš meu neki teatra.« »A s ti normaln!?« ga je začuden pogledou Slovenc. »A ti ne veš, da je Ta veseli dan ali Matiček se ženi prepovedan, k se dela norca iz gosposke?! Da ne rečm, da teatr stane! Zato pust tega Linharta in mi dej neki cnejšga.« »Najcnejš so pesniki,« je reku Bog. »Tega si pa tud že meu. Pridnga in skro- mnga Valentina Vodnika.« »Ti pa res nimaš pojma,« je Slovenc zaviu z očmi. »Vodnik je vndr politično prob- lematičn, k je hvalu Napoleona, ta je pa propadu in smo zdej spet pod Habsburžani.« »Ne vem, zakaj se oziraš na Habsburžane, če bi rd svojo državo,« je biu Bog že mejčken naveličen. »Za vsak slučaj!« je zarenčou Slovenc. »Sploh pa, če hočm, da mi nadomesti opero, rabm enga mal bl kompliciranga, kokr je ta Vodnik. In prosm, da mi ga daš čim prej, ker se leto 1848 nezadržno bliža!« »Poslušej,« je reku Bog, k je meu zdej pa vsega skup že zadost. »Tud kovača pa mlinarja pa mesarja ti nism dau jz, ampak so pršli sami, k so vidl, da jih rabš. In na enak način bo, če ga boš rabu, pršou tud pesnik.« »O moj Bog, ne boš se ti mene tko zlahka rešu!« je vzkipeu Slovenc. »Kovač pa mlinar pa mesar so poklici, k se jih lahko izuči vsak, za pesnike pa obstajajo dokazi, da je marsiker izmed nih javno priznou in lastnoročno podpisou, da si mu poezijo narekvou ti. In če si zrihtou pesnike drugim, si doužn zrihtat enga tud men. In če ga ne boš, te bom tožu!«

169 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 170

ANDREJ ROZMAN ROZA

Bog je zamišleno pogoutnu slino. »Dobr,« je reku. »Dam ti enga, k ti bo največ- je stvari naredu čist zaston. Ampak vse nasledne si pa zrihtej in plačej sam!!!« In tko smo Slovenci dobil Prešerna. Ker pa je največji, večiga od nega ne more bit, manših pa ne potrebujem, si je zračunou Slovenc in je biu veseu, k je vidu, da je kultura postavka, pr keri se da največ pršparat.« Česar pa mnogi pesniki po Prešernu na žalost niso razumel in so se pol čudil, zakaj umirajo mladi in revni. Ampak kdor se s kulturo ukvarja, mora tud vedet, kolk je v kulturi dnarja. In predvsm, kje je postavlen limit, prek kerga nima smisa krkol vložit. In tko sm si jaz zračunov, da se mi slovenska beseda najbl obrestuje, če pišem čist kratke in preproste haikuje.

170 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 171

DRAME

Matjaž Zupančič

VLADIMIR

MAŠA: Aleš ima prav. Ena soba je prosta. In dokler si ne najde stalne službe ... ALEŠ: ... in vidva končno doktorirata ... MIKI: Namesto zajtrka cinizem. Ni čudno, da sem tako suh. MAŠA: Tip bo kmalu tukaj. MIKI: Samo ne razumem, kaj imam jaz pri tem. MAŠA: Ne bit siten, Miki. ALEŠ: Ja. Spij kavo in ne bit siten. MIKI: A ne vidiš, da me zeza. ALEŠ: Kdo zeza? Je pač tako, da imamo eno sobo prosto in da rabimo denar. Kaj je to takega? MIKI: Saj. MAŠA: Sploh pa ni rečeno, da ga bomo vzeli. MIKI: Zakaj ne bi raje vzeli kakšne punce? Takoj sodelujem. ALEŠ: Opa, Miki. Ne bit rasist. Ne bom pozabil, ko sem štopal ... MIKI: Ne spet te žalostne zgodbe. ALEŠ: ... in sem stal cel jeben dan na soncu, curice so pa prihajale in dobivale štope, še preden so dvignile prst. MIKI: Solze mi kapljajo v kavo. ALEŠ: Samo malo so pomigale z ritko, ali pa še to ne ... MIKI: Bi pa še ti malo pomigal. A zdaj bojo pa ženske krive, če si sam grd. ALEŠ: Šuti, pederu. MIKI: A mu poveva za naju, Maša? Enkrat mora zvedet. MAŠA: Avdicija. To je zabavno. Naredimo avdicijo in potem glasujemo. ALEŠ: No ja, ne glih avdicija, če imaš samo enega kandidata. MIKI: Mogoče je pa shizofrenik. ALEŠ: Zdaj pa končno povej, če misliš sodelovat. MIKI: Vaju to res zabava, kaj. Ne mi zamerit, ampak ta kava je zanič ... Sploh sem pa zadnjič bral, da ni dobra za kosti. MAŠA: Tukaj ga bomo posedli in potem mu bo vsak postavil nekaj vprašanj. MIKI: Poglej, ona si že vse predstavlja. MAŠA: Kje so moja očala? Je kdo videl moja očala? MIKI: Ga boš tudi vizualno ocenjevala. Pazi, Aleš. MAŠA: Moja očala ... ALEŠ: Po moje tale sedi na njih. MIKI: Ne mene s tem neredom, prosim. Ne v nedeljo, prosim. A je kje kakšen aspirin?

171 dramatika kor1 2/11/10 14:17 Page 172

MATJAŽ ZUPANČIČ

MAŠA: Tukaj so ... kdo je dal moja očala med krožnike? MIKI: Kraljestvo dam za aspirin. ALEŠ: V časopisu ga ne boš našel. MIKI: Malo bi še bral, preden grem v sobo umret, prav? Za jest tako ni najbrž nič.

172 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 173

Mladinska književnost mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 174

MLADINSKA KNJIŽEVNOST

Niko Grafenauer

SREČA

Sreča se najprej razkrije v očeh, ker v njih najlepše sije njen smeh.

Od njega je ves svetal še tako kisel dan. In vsak trenutek je prav do ušes nasmejan.

Sreča ni nikdar potrta ali pa skrušena vase. Le včasih je tiho zazrta v minule čase.

A kadar se sreča obrne stran od ljudi, takrat ji senca zagrne svetle oči.

Sreča ima ves čas dvojen obraz: takega, ki osrečuje, in takega, ki odvrnjen od nas za prvim žaluje.

174 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 175

NIKO GRAFENAUER

Niko Grafenauer

SVOBODA

Svoboda ne sme imeti nikakršnih mej, čeprav se brez njih sploh ne da hrepeneti po njej.

Zato se svoboda najraje skriva v brezupni temi. Saj je takrat najbolj živa, kadar se z upi poji.

Kajti svoboda je luč, ki ne sveti, kadar je dan. Ker nikdar ne more goreti brez sanj.

A če se svoboda osvobodi sleherne teže, se v njeni breztežnosti utopi vse, kar doseže.

Zato smo le z dušami, ne z očmi, vanjo zazrti. Ker vsaka svoboda nad nami bedi s senco smrti.

175 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 176

NIKO GRAFENAUER

Niko Grafenauer

ŽIVLJENJE

Življenje tako živi, da ga je zmerom manj. Kot pesek med prsti polzi dan na dan.

Življenje ne more živeti tako, da stoji. Najmanj, kar mora početi, je to, da na nitki visi.

Življenje se včasih drži veselo na smeh, a včasih le stežka taji solze v očeh.

Najlepše je, ko se razsipa z žarom na vse strani in vse do poslednjega hipa z visokim plamenom gori.

176 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 177

MLADINSKA KNJIŽEVNOST

Tone Pavček

NASELJEVANJE ZVEZDE

Tista zvezda, najbolj blesteča, najbolj moja, je moja sreča.

Sreča gnezdi na tisti zvezdi in jaz na njej po vesolju jezdim.

Nanjo naselim še tata in mamo, naj bosta enkrat za stalno z mano,

nanjo pripeljem še nono in deda, pa še, seveda, vsaj pol razreda,

pol ulice, pol našega bloka in, če bom pri volji, nemara še koga.

A kaj če naša posadka preseže tonažo dovoljene teže,

pa bo konec zvezde srebrne, ker se utrne?

Ah, zvezdo naselim le z Ano, ker je prijazna z mano,

in bova na zvezdi edina in nerazdružljiva dvojina.

177 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 178

TONE PAVČEK

BESEDOVANJE

Če biva pek v opeki, se skriva v mraku rak, potem je lek v obleki in v vsakem vlaku lak.

Če je v kravati krava, v rabarbari barbar, potem uboga para tava pod paro in išče par.

Če ton v zatonu tone, bonton kot roka gre v rokav, potem je Tonetov na tone in v vsakem Pavčku pav.

Če sede Tone med besede, potone v njihov žlak in pase lepih tonov črede za besedopolni besednjak.

178 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 179

TONE PAVČEK

PESEM O ZVEZDAH

Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu …

Vsak tiho zori počasi in z leti, a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje. Vsak zase krmari k pogrebu. Svetloba samo nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti, da roka v roko ne seže, a včasih preblizu so si, da z nohti lahko srce kdo doseže …

Od tega mendà človek umre, od tega z neba se zvezda ospe.

179 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 180

MLADINSKA KNJIŽEVNOST

Feri Lainšček

KOVAČEVA HVALEŽNOST

V leseni koči pod Srebrnim bregom je živela mati s tremi sinovi. Mož ji je umrl, ko je bil najmlajši sin še v plenicah, zato je težko preživljala družino. Komaj so sinovi odrasli, jim je v culo povezala potico in jih napotila v mesto. »Ničesar drugega nimate na tem svetu kot moje ljubeče srce, ki bo ves čas trepetalo za vas, in zdrave moške roke, s katerimi si lahko zaslužite za življenje,« jim je dejala ob slovesu. »Ničesar drugega vas tudi ne prosim, kot da ne pozabite name in se čez sedem let zopet vrnete v domačo vas,« jih je drugega za drugim poljubila na čelo in jim vsakemu posebej zaželela srečo. Najstarejši brat se je v mestu zaposlil v pekarni. Prvo leto je bil vajenec, drugo leto pomočnik, tretje leto pa je že opravil mojstrski izpit in je postal pek. Kruh, ki ga je pekel, je bil nadvse okusen in ljudje so radi zahajali v pekarno. Kmalu je bil že tako bogat, da so daleč naokoli z glasnim spoštovanjem in prikrito zavistjo pravili o njegovi sreči. Drugi brat se je zaposlil v mestni gostilni. Prvo leto je pomival kozarce, drugo leto je stregel pijačo, tretje leto pa je že delal pri blagajni. Dobro se je spoznal na vina in bil prijazen z gosti, zato so ljudje radi prihajali v gostilno. Kmalu je bil že tako bogat, da je vse bolj nestrpno razmišljal o vrnitvi in gostilni, ki da jo bo postavil v domači vasi. Najmlajši brat je že v predmestju naletel na starega kovača, ki je iskal vajenca. Kovačija je bila majhna in obubožana, kovač pa tako star in slaboten, da ni več mogel dvigniti kladiva. Že dolga leta se ni nihče želel zaposliti pri njem, saj so vsi vedeli, da ne bodo kaj prida zaslužili. »Če še to pomlad ne najdem nikogar za v pomoč, zagotovo ne bom preživel do zime, saj so mi zaloge v shrambi že zdavnaj pošle,« je potožil mojster. »Za kruh bova pa v tej delavnici že nekako zaslužila,« je odvrnil fant, ki se mu je starec zasmilil, in je zato ostal pri njem. Pridelala sta potem iz leta v leto res le za kruh in kak priboljšek ob nedeljah. Starejša brata sta mlajšemu ves čas prigovarjala, naj si vendar poišče kakšno boljšo službo, a ta je bil dobrega srca in je starega mojstra že tako vzljubil, da ni želel o tem niti slišati. Brata tega nikakor nista mogla razumeti, zato sta ga zaradi njegove revščine vse pogosteje zasmehovala. Toda najmlajši jima tega ni preveč zameril. »Velika sreča je, da sta vsaj vidva bogata,« jima je pravil. »Mama bo tega gotovo tako zelo vesela, da je tudi vsa moja revščina ne bo preveč žalostila.« Minilo je sedem let in bratje so morali izpolniti obljubo, ki so jo ob odhodu dali materi. Starejša brata sta se vračala iz mesta vsak s tremi vozovi, na katerih sta tovorila prisluženo bogastvo. Najmlajšemu je stari kovač podaril le košarico orehov, ki jih je

180 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 181

FERI LAINŠČEK

vso zimo sušil na peči. »Sam vidiš, da je to res vse, kar ti lahko dam v zahvalo,« mu je šepnil s solzami v očeh. »Ravno toliko jih je, da ti bo mama ob prihodu lahko spekla potico. Enega pa boš zasadil in iz njega bo zraslo drevo, ki te bo spominja- lo name, ko me ne bo več na svetu.« Bratje so se vrnili v vasico pod Srebrnim bregom in mati je bila vseh treh enako vesela. Spekla je veliko in okusno orehovo potico, a se je starejša brata nista niti dotaknila. »Radostiš se potici, kot da ne bi vedela, da je to edino, kar je tvoj najmlaj- ši sin prislužil v sedmih letih,« sta bila videti užaljena. »Najino bogastvo, ki sva si ga prigarala s svojimi rokami, pa je vredno tisočkrat več in od njega bodo imeli vsi tu koristi.« Mati je le znova objela vse tri sinove in ni rekla ničesar. Najstarejši sin je prav v središču vasi še tisto leto zgradil pekarno, ki je slovela po najboljšem kruhu. Drugi je dal ob njej postaviti gostilno, ki je bila edina daleč naokoli in je bila zmeraj polna. Najmlajši pa je za hišo posadil oreh in je ostal pri materi. Živela sta skromno, kot so tu živeli mnogi in nista imela velikih želja niti velikih skrbi. Tekla so leta in vmes se je seveda dogajalo marsikaj. Bile so velike suše, ko so na širnih poljih prešla žita in ni bilo dovolj moke za kruh. Takrat je pek tenko piskal in se je moral privaditi skromnejšemu življenju. Bile so vojne, ko so šli vsi fantje iz vasi na fronto, možje, ki so še ostali, pa niso imeli več niti za pijačo. Takrat je bila gostilna prazna in gostilničar je moral biti zadovoljen z drobižem. Naneslo je potem, prav v teh hudih časih, da je prvič obrodil oreh, ki ga je naj- mlajši sin posadil za hišo. Njegov plod mu je bil drag spomin na starega kovača, ki je medtem že umrl, zato je dolgo odlašal, preden je strl prvi oreh. A glej, kaj se je potem zgodilo! Ko je razklenil zdravo in čvrsto lupino, je ugotovil, da so njegova jedrca zlata. Čisto zlato pa je potem našel tudi v vseh drugih orehih s tega čudež- nega drevesa. Bilo ga je toliko, da sta lahko z materjo dobro živela vse do konca svojega življenja, pa še starejšima bratoma je lahko kdaj primaknil kak zlatnik, če sta bila ravno v stiski.

181 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 182

MLADINSKA KNJIŽEVNOST

Svetlana Makarovič

SMETIŠČNI MUC

Ko je v zvoniku odbilo enajst in je sijala luna, se je sivi muc, smetiščni muc, odpravil na potep. Tekel je prek streh, preskakoval dimnike, tiho potiho se je splazil skozi odprto okno tuje hiše ... in kot blisk švignil spet ven, tokrat z velikim kosom mesa v gobčku – tekel je po temni ulici, se pognal na visoko drevo, z njega skočil – to je bil skok! – na streho, se potuhnil za dimnik in se spravil k večerji. Kar pošten zrezek je bil, komaj ga je pospravil. Toda potepuško življenje je muca izučilo: Jej, dokler imaš, meso je v želodcu najbolj na varnem! Zdaj se mu ni več ljubilo divjati, bil je presit. Zato se je počasi sprehajal gor in dol po gosposkem vrtu, in ker je bil zelo zadovoljen sam s seboj, z večerjo in mese- čino, je zapel. Pel je glasneje in glasneje, mijavknil je z zamolklim glasom pa spet visoko za- vreščal, utihnil za hip – pa spet zapel. Nekje nad njim se je odprlo okno, nekdo je zlil dol umivalnik vode, muc je odskočil in zapel še bolj na glas. V sosednji hiši so bili ravnokar odšli spat. Njihov siamski maček z bleščečo ovratnico se je pretegnil na žametni blazini in zazehal. Tedaj se je s sosednjega vrta zaslišalo predirljivo mačje petje. Siamski muc je na široko odprl sinje oči in stopil k vratom terase. Zunaj je sivi smetiščni muc pel in zavijal. Siamski maček je s smrčkom odrinil vrata in odstopical na teraso. Tu je stal nekaj časa, ves obsijan z mesečino, njegova ovratnica se je lesketala, bil je zelo lep. Potem je tiho zamijavkal. – Kdo je to? je reklo iz teme. – Jaz sem; čistokrven siamec, če ti to kaj pove. Iz teme se je izvila senca. Sivemu mucu so se zeleno svetile oči, ko je rekel: – Kaj praviš? Pridi no dol, da te bom videl? – Ne, je rekel siamski maček. Danes so me okopali. – Kaaaj so te? se je stresel smetiščni. – Okopali. Če ti to kaj pove. – Ojej, ojej! Sivi muc se je zvijal od smeha. Mene so tudi, ravno prejle sem dobil s tistega okna cel umivalnik vode na glavo! Grozno! Siamski muc je bil užaljen in je z velikim samozatajevanjem izjavil, da je kopanje koristna in prijetna stvar. Seveda, če si čistokrven, je dodal. In potem te posušijo s fenom. – S čim? – S fenom. To je žival, ki ji vtaknejo rep v luknjo v zidu in potem se razjezi in piha vate toplo sapo. In tako se posušiš.

182 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 183

SVETLANA MAKAROVIČ

– No, kaj takega. – Če ti to kaj pove, je pripomnil siamec. – Pa zakaj te tako mučijo? je vprašal smetiščni muc. – Zato, da bom lep. Zato tudi jem ribe in ovsene kosmiče, da bom imel lepo dlako in jasne oči. Sivi muc je pomislil. Potem je rekel: – Jaz sem danes večerjal taaakle zrezek! – O, to pa ni zdravo, je rekel siamec. Moji gospodarji mi tega ne bi dovolili. Tvoji gospodarji so zelo neprevidni, veš. Preveč hrane preobremeni želodec. – Gospodarji? Nimam gospodarjev! Jaz sem smetiščni maček, je rekel sivi muc. Siamski maček je dolgo molčal, potem pa je rekel: – Moji gospodarji so zelo bogati. Jaz sem bil drag in tudi moja oskrba ni zastonj, če ti to kaj pove. Kaj pa imaš ti od življenja? Sivi muc, smetiščni muc, se je obrnil, da bi odšel, in rekel: – Imam svobodo. Stekel je čez vrt, se še enkrat obrnil in se zasmejal: – … če ti to kaj pove! Dvignil je rep in že ga ni bilo več.

183 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 184

MLADINSKA KNJIŽEVNOST

Slavko Pregl

GENIJI V DOLGIH HLAČAH

1. poglavje

V njem Miha s posebnim ognjem vstane iz postelje, se očedi in obleče, vse skupaj pa se konča s pričetkom trnove poti.

Morda je bilo seme zgodbe vrženo tistega dne, ko je grmelo in treskalo pri biologiji. Videti je bilo, da bo kar ves razred obdarjen s cveki v redovalnici. V tisto mračno vzdušje je posijal žarek. Na kateder je stopil majhen, okroglast mož, rekel, da ga pošilja ravnatelj in da zbira prostovoljce za pevski zbor. Vaje se bodo začele v dvorani, in to ta hip. Miha se je prijavil brez oklevanja. »Ali rad pôješ?« je vprašal zborovodja. »On rad kaj pojé,« se je oglasil nekdo od zadaj. »Pojem že od majhnih nog,« se je zlagal Miha in pohlevno gledal. To niti ni bila laž, saj v zibki vsak dojenček prepeva. Miha je z vzvišenim nasmeškom pod nosom odšel od pouka in mimogrede tudi od zanesljive polomije pri biologiji. Pri preskusu pevskih kvalitet ob klavirju je takoj zatem odpadel kot skala pri prsnem plavanju. Ampak to je bila že druga zgodba. Tako je Miha vzpostavil prvi stik z glasbenim svetom. No, mogoče je nastal rahel stik prve stopnje že prej. Nekoč si je Miha strašno želel iti z Alenko iz šole. »Te lahko spremim?« je vprašal. »Ne moreš,« je rekla Alenka. »Moram v glasbeno šolo h klavirju.« Miha je takrat začel razmišljati, da taka glasbena šola ne more biti čisto zanič, če noter hodijo tako simpatične punce. Nadalje je na šolskih plesih ugotavljal, da je večina deklet, ki bi prišle v poštev, zaljubljenih v glasbenike iz orkestra. Izraz »pri- hajati v poštev« je treba razumeti tako, da bi Miha kakšno izmed teh deklet, če bi lepo prosila in padla na kolena, morda izbral v svojo ožjo družbo. Ožjo družbo pa sestavljata eno dekle in en fant. Omeniti je treba še, da je Mihova mama često morala govoriti svojemu sinu, naj utiša radio, ker bo sicer razneslo blok. Tako torej leži pred nami kot na dlani splet Mihovih odnosov z glasbo ali glas- benimi okoliščinami. In najbrž je vse to vplivalo, da je nekega petka, ko je sijalo sonce in bi se, na primer, dalo igrati nogomet, Miha dolgo časa zrl v strop in skrivnostno razmišljal. Nato je vstal iz postelje s posebnim ognjem. Ko se je očedil in oblekel, je svečano stopil v kuhinjo.

184 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 185

SLAVKO PREGL

»Vpisat bi se šel v glasbeno šolo,« je enostavno rekel. Vsi sinovi tega sveta imajo zanimivo lastnost. Kadar ga, na primer, mama vpraša najbolj enostavno stvar na svetu, recimo, kdo je razbil šipo na hodniku, takrat takle sin mršči čelo. Seveda tudi vije roke ter nato začne s kakšnim predavanjem. V njem anali- zira vreme, srečo, nesrečo, industrijo stekla v svetu, naključja, svoje počutje na hodniku, arhitekturne spodrsljaje, gibanje vetra ter bralne navade singapurskih bolh. Sa- mo mojster bi iz različnih namigov iz vsega uspel izvleči, da se je šipa pravzaprav razbi- la sama od sebe. No, da, v tistem hipu, ko je povsem po naključju šel mimo takle sin. Kadar pa gre za tista življenjska poglavja, ki bi jih res moralo spremljati kašlja- nje, utemeljevanje, analiziranje in poplava besed, takrat ti takle sin useka: »Rabim denar!« Ali pa: »Avto bi šel malo peljat!« No in Miha je naravnost rekel, da bi se šel vpisat v glasbeno šolo. Njegova mama je doživela že veliko hudega in nepričakovanega. Od svojega sina je povsem upravičeno lahko pričakovala še kaj hudega in nepričakovanega. Od tako lepe novice pa kar ni mogla priti k sebi. »V glasbeno šolo?« je samo ponovila. Potem je pomislila, da mora kovati Miho, dokler je ta še zagret. Brž je oblekla rožasto bluzo, si prepleskala obraz, da bi zakrila nervozno bledico in že sta oba stopala po cesti. Miha je razmišljal divje glasbeno. Videl se je, kako igra v ansamblu, utaplja se v vrvenju raznobarvnih luči, okrog njega skačejo venčki najrazličnejših pubertetnic s priprtimi očmi in razprtimi ustni- cami. Mama je razmišljala poetično glasbeno. Njen sin Miha se priklanja na koncertnem odru, lakaji v livrejah mu nosijo nove in nove košare svežega cvetja, a njen sin Miha jih pošilja svoji ponosni mami, ki svojega sina že ne vidi več, ker ji pogled zalivajo solze. Iz fantazijskih popotovanj ju je zdramil zvok, ki bi glasbeno izobraženega člove- ka takoj spomnil na hrupno bobnenje tube. Mama in Miha sta zagledala pred seboj suhljateža z dolgimi belimi lasmi, ki je sedel za mizo in hkrati za kupom formularjev na isti mizi. Po uvodnih kašljanjih in prestopanjih je zabobnel: »Kaj pa bi rad igral?« Vprašanje je bilo zelo logično za človeka, ki ga je postavil. Miho pa je povsem vrglo iz tira. Pravzaprav, saj res! Kaj naj igra? »Torej, hm, mnja, mislil sem, če bi mi svetovali,« se je odločil Miha. Tako se je postavil nazaj v ravnotežje. To je storil izvrstno, saj zdaj v zadregi ni bil več on, pač pa glasbeni belolasec. »No,« je rekel mož, »no, poglejmo ...«

185 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 186

SLAVKO PREGL

Najprej si je ogledal Mihove prste. Miho je stisnilo, ker si nohtov predtem ni otrebil. Ni vedel, da je to pri glasbeni vzgoji pomembno. »Prste imaš dolge,« je rekel belolasec in usmiljeno prezrl, s čim se končajo. »Klavir bi že bil ali pa morda violončelo?« Klavir bi mogoče res bil. Ampak Miha je doslej videl preveč risanih šal, v katerih so razni živčniki nadobudnim pianistom treskali pokrove na lepe dolge prste. In če bi moral izbirati, bi bil že raje tisti, ki zaloputne pokrov, kot pa oni, ki drži svoje prste. »Klavirja skoraj ne bi,« je izjavil. »Pametno,« je rekel mož, »pianistov je že precej in ... in pravzaprav ali imate klavir?« Mama je odkimala. »Violončela tudi nimamo,« je pohitel Miha. Zdrznil se je ob misli, da je violončelo nekaj v zvezi z violino. Violina pa je bila edini instrument, ki ga ni maral. Saj bi jo morda maral, če ne bi na šoli v njegov razred hodila neka težka koncertantka, ki je na vseh proslavah razsajala z violino in etudami in sonatami. Prihajale so v poštev za dan zmage, za dan mrtvih, za dan žena, za novo leto, za začetek šole, za konec šole (to je bilo v redu), za dan šofer- jev in za dan tankistov, za prvi maj, za dan vstaje, potem pa je na srečo počasi že zmanjkalo dni. »Seveda,« se je zdajci razveselil mož, »kaj pa govorim? Takle fant bi rad kaj tro- bil ali pihal, ne?« Pobrskal je po nekih mapah in listkih in rekel: »Da, pri klarinetu bi bilo še nekaj prostora.« Miha je razmišljal, kaj pomeni, da je pri klarinetu še nekaj prostora. V škatli? V sobi? »Kajne, da bi rad klarinet?« je vprašal in si hkrati pritrdil belolasec. »To je krasen instrument, nanj igrajo v godbi na pihala, v klasičnem orkestru, pri jazzu in pri narod- ni glasbi, vsepovsod. To, to, vidiš, to bo nekaj zate!« Izpolnili so neke formularje, saj brez formularjev prav nikjer na svetu ni mogoče nič storiti. Nato so stopali po hodniku: prva vrata desno, zatem tretja levo, po stopnicah gor, skozi vežo, druga vrata levo in takoj nato ostro levo, enkrat desno in že so bili pri pihalih. »Tale fant bo igral klarinet,« je rekel belolasec. Človek, ki so mu šle te besede in je imel čast vreči oči na Miho, je bil starejši, močan, gladko nazaj počesan tovariš. Iz pogleda, rezko pristriženih brk in strum- nega koraka sta izžarevala odločnost in red. »Tale fant, ki je bolj majhne rasti, bo igral es-klarinet,« je rekel modro in nedvo- umno. Zaradi Mihe bi bil lahko tudi pes-klarinet, ker ni vedel, kaj to pomeni. Samo eno je bilo povsem jasno in je držalo kot pribito: Miha je nepreklicno zakoračil na trnovo pot svoje glasbene rasti. In kdor raste, se srečuje s srečo. No, in včasih tudi z bolečino. 186 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 187

MLADINSKA KNJIŽEVNOST

Janja Vidmar

PINK

Banane, milka in Debela Berta

Mimo budnih carinikov so na jugoslovanske ulice in v parke vdrle slavne kavbojke Levi’s 501. Janca se je s pogledom zavistno sprehajala po žepih in gumbih za zapenjanje. Zdrgnjene s kamni so naredile najboljšo obledelo rit pod socialistično- federativnim soncem. V kavbojkah Levi’s je bilo lažje početi prepovedano. Najstnike so razdelile kot Rdeče morje, postale so certifikat za legitimnost obstoja. Riflerice so bile pusto temnomodre, z redkimi svetlejšimi progami na strateških pregibih. Leviske pa so bile videti oguljene in ponošene, kot prešvercane s kake ameriške farme. Tako moški kot ženski modeli kavbojk so se spredaj seksi zapenjali z gumbi. Janca si je na razporek starih hlač iz džersija v različnih razmikih prišila gumbe, ki jih je odparala z mamine halje. Čeprav je bilo videti, kot da ima na sramni kosti stvo- ra iz filmske uspešnice Alien, osmi potnik, je paradirala pred ogledalom. »Ludnica, kak vredi so pestoena znucane,« je vzdihovala tudi sošolka Nada, dokler so bile rezervirane za izbrance. »Te pa jih ma ova hepanka,« je Janco raz- jedala zavist ob pogledu na Saškino novo pridobitev. »Morma jih dobit!« je sklenila sošolka Nada. »Grema na en zimski sladoled na Slovensko, da nardima plan! Avtobus pela na Ponte Rosso.« »Maš pasoš pa gnar?« »Gnar? Ti ga maš?« »Eh, ki! Pr nam se še samo o Titotu vsi menijo.« »Misliš to, ko je tak bolan, ne?« »Ja.« »Ije, lej ova je pahjena,« je sošolko Nado zgrabil krč v čeljusti od škripanja zob. »Reči ji, naj gre bek od mene, zanalašč mi kaže tote lude gate!« Izlet v Trst je odpadel. Doma ni bilo spodobnega prevoznega sredstva, ki bi družino Vidner spravil vsaj do mestne tržnice. Kadar ga je imel ata dovolj pod kapo, je najhitreje potoval kar po zadnji plati, mama pa je najbolj zaupala pešačenju. Nova telefonska inštalacija jih je ideološko premaknila za komaj pol razreda, iz revno revnih v revno manj revne. Janca je po šoli pridirjala domov in takoj okupirala Iskrin jabolčno zeleni telefon, na katerem je pisalo Electronic. Imel je številčnico. Najpogosteje so jo vrteli Jancini nemirni prsti. Na ohišju je bila ravna bela podlaga, na katero si je Janca prilepila listek s telefonskimi številkami reševalne postaje, milice, gasilcev, sošolke Nade, atovega in Vesninega podjetja. »Idi dol s telefona!« se je drla mama iz kuhinje, telefon je bil v dnevni. »To je samo za nujne primere!« 187 mladinska kor1 2/11/10 14:18 Page 188

JANJA VIDMAR

»Saj to je nujno!« je tulila Janca s pokrito slušalko. »Nena vem, kdaj cufa mate- matiko!« »Pa saj sta ble z Nadico glih skup!« se je mama razkoračila na pragu. »Ja, samo so lahko do zaj že kaj spremenili,« ji je raztolmačila Janca, z dlanjo pa pokrila slušalko. »Lahko greš zaj ven, prosim?« »Pet minut,« je mama razprla prste. »Niti sekunde več, si čula? Telefon je dragi, boš ti plačala račun?« »Lahko greš zaj?« Mama je godrnjaje zapustila sveti sedež telefonske komunikacije. »Zaj lahko,« je rekla Janca v slušalko. »Čuj, ka pa Lipnica?« se je spomnila sošolka Nada. »Bom vprašala, če me bota pustla,« je obljubila Janca. »Misliš, da te bota?« »Ziher. Saj te to nič ni.« Prvikrat ni šlo. Mama je Janci hišne kavbojke raje sešila iz ostankov atovega iberzuga. Na kolenih in riti so se razvlekle v cule, na koži so puščale barvo. Mama je v piskru za kuhanje perila zmešala vodo z dvema litroma vinskega kisa. Hlače je namakala, dokler ni Janca v njih smrdela kot odprt kozarec ajvarja. »Farbam, pa še kmetica sn,« je pred sošolko Nado razgrnila kozmično zaroto proti sebi. »Pa grda si tudi,« ji je sošolka Nada pomagala razširiti dejstva. »Pa še mama me je namlatla, ko je zvohala, da sn za dedka Mraza v stolni cerkvi Jezusa fehtala za skije,« je Janca na seznam krivic dodala še božjo izdajo. »Saj nena znaš skijat.« »Ja, da bi se naučla, ne? Itak mi je prneso samo mandarine s košicami pa ma- min štrikani brezrokavnik.« »Zakaj ga pa nisi nafehtala za leviske, sama si si kriva,« se je zdelo sošolki Nadi. »Pa še zobi ti štrlijo.« »To je res svinjsko,« je obupala Janca. »Čaki, kdaj mam ortodonta? Eh, ko ga šora, stalno ma tako gužvo ...« Sošolka Nada je zaškripala z zobmi, kot da bi kdo hodil po črepinjah: »Čuj, ka pa, če bi jaz mojga fotra nasračkala, da bi šli k Debeli Berti?« Janco je prežarčil žarek rožnate prihodnosti in ji osmodil mozolje na čelu: »Ka majo farmerke tam?« »Ramo, riž, prašek pa to, ampak mogoče bi foter pol pelal še v Billo v Lipnici, ko bi bli že prek, tam pa majo cote.« Janca je od vznemirjenja pogoltnila cel škrnicelj zimskega sladoleda naenkrat. Kaj si ti malo nor, da bi prvikrat v življenju povohala svet čez mejo? To bi bilo ludo! Mamo bi mogoče še obrnila, ampak ata je bil trd pogajalec.

188 viri 2/11/10 14:18 Page 189

ANTOLOGIJA SODOBNE SLOVENSKE LITERATURE

Seznam izbranih besedil

PESMI Esad BABAČIĆ: Trst; Logika vetra. Kiti se ne napihujejo. Ljubljana: Študentska za- ložba, 2000. Dolga pesem. Divan. Ljubljana: Študentska založba, 2006. Ciril BERGLES: V nekaj se spet zapletam; Romantična želja; Silovitost nežnosti. Moj dnevnik priča. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2004. Andrej BRVAR: Kdaj sva si najbližje. Pesnitve in pesmi. Maribor: Obzorja, 1990. In spet nas oktober s prehladi (nenaslovljena pesem). Popoldan. Ljubljana: Can- karjeva založba, 1996. Srečanje z Leonom Štukljem. Naplavine. Ljubljana: Študentska založba, 2004. Primož ČUČNIK: Pogosta žival. Dve zimi. Ljubljana: Aleph, 1999. Črni scenariji; Naše viže. Delo in dom. Ljubljana: LUD Literatura, 2007. Aleš DEBELJAK: Najemniški vojaki. Mesto in otrok. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. Utopljena ljubezen; Hoja za gospodarico. Nedokončane hvalnice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000. Milan DEKLEVA: Šel je preprostež v svet. Glej medenico cvetne čaše, kako se raz- pira. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001. Nasmeh v temi. V živi zob. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2003. Sneži. pokrajina se polni s tišino (nenaslovljena pesem). Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca? Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008. Alojz IHAN: Lipicanci; Geni. Južno dekle. Ljubljana: Mihelač, 1995. Zajec. Ritem. Celovec, Salzburg: Wieser, 2003. Jure JAKOB: Tišina v motni poletni noči; Nikogar več ni, razen naju; Prošnja. Tri postaje. Ljubljana: LUD Literatura, 2003. Milan JESIH: Pomisli (nenaslovljena pesem). Usta. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986. Ves dan sem živel (nenaslovljena pesem). Soneti drugi. Celovec, Salzburg: Wieser, 1993. Na robu mesta je precejšen park (nenaslovljena pesem). Mesto sto. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2007. Miklavž KOMELJ: Ljubezenska pesem 21. januarja 2004; Pogled iz priprtih smeti (nenaslovljena pesem); Verzi dezerterja. Hipodrom. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006. Barbara KORUN: Evridika; Temen in plašen. Ostrina miline. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999. Nikomur ne povem. Razpoke. Ljubljana: Nova revija, 2004. Miroslav KOŠUTA: Avtobio. Riba kanica. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1991.

189 viri 2/11/10 14:18 Page 190

ANTOLOGIJA SODOBNE SLOVENSKE LITERATURE

Odprta hiša; Besede strah ni več v slovarju. Pomol v severno morje. Trst: Mla- dika, 2001. Kajetan KOVIČ: V mojem bifeju. Poletje. Maribor: Obzorja, 1990. Dvogovor I (prevajalec pesniku); Dvogovor II (pesnik prevajalcu). Sibirski ciklus in druge pesmi raznih let. Ljubljana: Mihelač, 1992. Taja KRAMBERGER: Ne besede; Spodmik temeljev; Večer poezije. Vsakdanji pogovori. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2006. Marko KRAVOS: Kukavičji klic. V znamenju škržata. Trst, Celovec: Založništvo tr- žaškega tiska in Drava, 1985. Pesmi desetnice I. Sredi zemlje Sredozemlje. Ljubljana: Mihelač, 1993. Koža. Krompir na srcu. Maribor: Obzorja, 1996. Neža MAURER: Samoprevara; Tujka. Raj. Grosuplje: Založba Mondena, 2007. Svetlo neurje. Na tvojo kožo pišem svoje verze. Ljubljana: Vale-Novak, 2008. Brane MOZETIČ: Zakaj ne maram vojakov (nenaslovljena pesem); Zalotim se (nenaslovljena pesem). Banalije. Ljubljana: ŠKUC, 2003. Cele dneve imam prižgano radijsko postajo (nenaslovljena pesem). Še banalije. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2005. Gregor PODLOGAR: V besedi. Naselitve. Ljubljana: Aleph, 1997. Indija; Visoko pod Kureščkom. Vrtoglavica zanosa. Ljubljana: Aleph, 2002. Peter SEMOLIČ: Flounder. Hiša iz besed. Ljubljana: Aleph, 1996. Vrnitev. Krogi na vodi. Ljubljana: Študentska založba, 2000. Selitev. Vprašanja o poti. Ljubljana: Študentska založba, 2001. Ifigenija SIMONOVIĆ: Novembra zmeraj; Večer. Večerja. Več. Dračje in korenine. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995. Slutnje. Hodiš, hodiva. Ljubljana: samozaložba, 2006. Lucija STUPICA: Lepi pogubljenci; Tri minute za čaj. Čelo na soncu. Ljubljana: Študentska založba, 2000. Popotnik. Vetrolov. Ljubljana: Študentska založba, 2004. Ivo SVETINA: Arabeska. Peti rokopisi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987. Karkoli boš ustvaril (nenaslovljena pesem). Svitanice. Ljubljana: Cankarjeva za- ložba, 1998. 12. Vedno je govoril (nenaslovljena pesem). Oblak in gora. Ljubljana: Študentska založba, 2003. Tomaž ŠALAMUN: Koprska telovadnica. Gozd in kelihi. Ljubljana: Cankarjeva za- ložba, 2000. Vratar in zakaj vratar. Table. Maribor: Založba Litera, 2001. Pesem. Sončni voz. Ljubljana: Študentska založba, 2005. Aleš ŠTEGER: Cesta IX/17; Vrnitev domov. Protuberance. Ljubljana: Študentska založba, 2002. Zid. Knjiga reči. Ljubljana: Študentska založba, 2005. Nataša VELIKONJA: V. kot da spiva (nenaslovljena pesem). Žeja. Ljubljana: ŠKUC, 1991.

190 viri 2/11/10 14:18 Page 191

ANTOLOGIJA SODOBNE SLOVENSKE LITERATURE

III. ves čas pred prihodom (nenaslovljena pesem); V. ti dnevi na otoku (nenaslovljena pesem). Abonma. Ljubljana: ŠKUC, 1994. Maja VIDMAR: Izak; Par. Prisotnost. Ljubljana: Aleph, 2005. Kletka. Sobe. Ljubljana: Društvo Apokalipsa, 2008. Milan VINCETIČ: Salon. Tanin. Murska Sobota: Pomurska založba, 1997. Praznična; Strastni. Vidke. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2009. Dane ZAJC: Priti na tenko opno duše (nenaslovljena pesem). Zarotitve. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985. Čas tvoj; Kdo. Dol dol. Ljubljana: Nova revija, 1998. Uroš ZUPAN: Zapuščanje hiše, v kateri sva se ljubila. Reka. Ljubljana: DZS, 1993. Prazniki. Odpiranje delte. Ljubljana: Mihelač, 1995. Ljubljana. Nafta. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2002.

PRIPOVEDI Andrej BLATNIK: Še dobro. Zakon želje. Ljubljana: Študentska založba, 2000. 163–167. Berta BOJETU BOETA: Filio ni doma. Celovec, Salzburg: Založba Wieser, 1990. 7–8. Aleš ČAR: Desna roka. V okvari. Ljubljana: Študentska založba, 2003. 59–64. Mate DOLENC: Morje v času mrka. Ljubljana: Študentska založba, 2000. 181–183. Franjo FRANČIČ: Svetega nikoli. Za vse boš plačal. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2006. 107–109. Nejc GAZVODA: Čas. Fasunga. Novo mesto: Goga, 2007. 41–43. Polona GLAVAN: Noč v Evropi. Ljubljana: Študentska založba, 2001. 49–51. Zoran HOČEVAR: Rožencvet. Ljubljana: Založba *cf, 2004. 129–131. Milan KLEČ: Jezik. Srčno dober človek in zvest prijatelj. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. 202–204. Nina KOKELJ: Sviloprejka. Ljubljana: Študentska založba, 2002. 86–88. Lojze KOVAČIČ: Prišleki. Ljubljana: Študentska založba, 2007. 562–564. Florjan LIPUŠ: Boštjanov let. Maribor: Založba Litera, 2003. 52–53. Miha MAZZINI: Kralj ropotajočih duhov. Ljubljana: Študentska založba, 2001. 233–235. Andrej MOROVIČ: Obdukcija. Padalci. Ljubljana: Aleph, 1991. 79–81. Boris PAHOR: Zatemnitev. Ljubljana: Slovenska matica, 1987. 46–49. Peter REZMAN: Avgust, petnajsti (odlomek). Skok iz kože. Maribor: Založba Litera, 2008. 121–124. Andrej E. SKUBIC: Fužinski bluz. Ljubljana: Študentska založba, 2001. 66–69. Marko SOSIČ: Balerina, Balerina. Trst: Mladika, 1997. 23–24. Marjan TOMŠIČ: Óštrigéca. Ljubljana: Mladika, 1991. 27–29. Suzana TRATNIK: Ime mi je Damjan. Ljubljana: ŠKUC, 2001. 108–110. Jani VIRK: Zadnja Sergijeva skušnjava. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. 28–31. Vlado ŽABOT: Volčje noči. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996. 7–9.

191 viri 2/11/10 14:18 Page 192

ANTOLOGIJA SODOBNE SLOVENSKE LITERATURE

DRAME Evald FLISAR: Nora Nora. Drame. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2006. 616–619. Drago JANČAR: Veliki briljantni valček. Ljubljana: DZS, 1996. 59–62. Dušan JOVANOVIĆ: Antigona. Balkanska trilogija. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997. 24–26. Vinko MÖDERNDORFER: Limonada slovenica. Limonada slovenica. Štiri komedije. Ljubljana: Knjižna zadruga, 2003. 84–86. Boris A. NOVAK: Lipicanci gredo v Strasbourg. Ljubljana: Gledališki list MGL, 2006/2007. 76–79. Tone PARTLJIČ: En dan resnice. Izbrane komedije, 3. knjiga. Ljubljana: Karanta- nija, 2003. 63–65. Dragica POTOČNJAK: Za naše mlade dame. Kranj: Javni zavod Prešernovo gleda- lišče, 2008. 123–125. Andrej ROZMAN ROZA: Skopuh. Brvi čez morje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2009. 57–61. Matjaž ZUPANČIČ: Vladimir. Vladimir; Ubijalci muh. Ljubljana: DZS, 1999. 16–17.

MLADINSKA KNJIŽEVNOST Niko GRAFENAUER: Sreča; Svoboda; Življenje. Skrivnosti. Ljubljana: Založba Bo- rec, 1983. Tone PAVČEK: Naseljevanje zvezde; Besedovanje; Pesem o zvezdah. Majhnice in majnice / Budding songs, maying songs. Dob pri Domžalah: Založba Miš, 2009. Feri LAINŠČEK: Kovačeva hvaležnost. Mislice. Murska Sobota: Franc-Franc, 2000. 70–72. Svetlana MAKAROVIČ: Smetiščni muc. Smetiščni muc in druge zgodbe. Ljublja- na: Mladinska knjiga, 2008. 42–46. Slavko PREGL: Geniji v dolgih hlačah. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985. 6–10. Janja VIDMAR: Pink. Radovljica: Didakta, 2008. 48–52.

192 viri 2/11/10 14:18 Page 193

ANTOLOGIJA SODOBNE SLOVENSKE LITERATURE

Sodelujoče tuje univerze in učitelji slovenščine na univerzah v tujini

ARGENTINA ITALIJA/ITALIA/ITALY Universidad de Buenos Aires in Università degli Studi di Napoli »l’Orientale«, Universidad Nacional de La Plata, Saša Žabjek Scuteri Mojca Jesenovec Università degli Studi di Padova, Polona Liberšar AVSTRIJA/ÖSTERREICH/AUSTRIA Università degli Studi di Trieste, Facoltà Alpen-Adria Universität Klagenfurt, di Lettere e Filosofia, Ljubica Črnivec, Peter Svetina Rada Lečič Karl-Franzens-Universität Graz, Università degli Studi di Trieste, Scuola Tjaša Alič, Kasilda Bedenk superiore di lingue moderne per interpreti Universität Wien, e traduttori, Elizabeta Jenko, Eva Tesar Terseglav Karin Marc Bratina Università degli Studi di Udine, BELGIJA/BELGIQUE/BELGIUM Urška Kerin Université libre de Bruxelles in Università di Roma »Sapienza«, Université catholique de Louvain, Sanja Pirc Vesna Nedelko Universiteit Gent, JAPONSKA/JAPAN Pavel Ocepek Tokyo University of Foreign Studies, Jelisava Dobovšek Sethna BOLGARIJA/BULGARIA Sofijski universitet »Sv. Kliment Ohridski«, KITAJSKA/ZHONGGUO/CHINA Eva Šprager Beijing Foreign Studies University, Natalija Toplišek ČEŠKA/ČESKÁ REPUBLIKA/ THE CZECH REPUBLIC LITVA/LIETUVA/LITHUANIA Masaryková univerzita v Brně, Vilniaus universitetas, Laura Fekonja Lara Pižent Univerzita Karlova v Praze, Andrej Šurla MADŽARSKA/MAGYAR Univerzita Pardubice, KÖZTÁRSASÁG/HUNGARY Aleš Kozár Berzsenyi Dániel College, Sombotel, Elizabeta Bernjak FRANCIJA/FRANCE Eötvös Loránd Tudományegyetem, Institut national des langues et civilisations Budimpešta, orientales (INALCO), Pariz, Mladen Pavičić Meta Klinar MAKEDONIJA/MACEDONIA HRVAŠKA/HRVATSKA/CROATIA Univerzitet »Sv. Kiril i Metodij«, Skopje, Sveučilište u Zadru, Lidija Arizankovska Klemen Lah Sveučilište u Zagrebu, Ivana Petric Lasnik

193 viri 2/11/10 14:18 Page 194

ANTOLOGIJA SODOBNE SLOVENSKE LITERATURE

NEMČIJA/DEUTSCHLAND/GERMANY SLOVAŠKA/SLOVENSKÁ REPUBLIKA/ Eberhard-Karls-Universität Tübingen, SLOVAKIA Mojca Šoštarko Univerzita Komenského, Bratislava, in Humboldt-Universität zu Berlin, Univerzita Konštantína Filozofa, Nitra, Boštjan Dvořak Saša Vojtech Poklač Ludwig-Maximillians-Universität München, Marjanca Jerman SRBIJA/SERBIA Universität Hamburg, Univerzitet u Beogradu, Monika Pemič Andreja Ponikvar, Maja Đukanović Universität Regensburg, Univerzitet u Novom Sadu, Slavo Šerc Željko Marković

POLJSKA/POLSKA/POLAND ŠPANIJA/ESPAÑA/SPAIN Akademia Techniczno-Humanististyczna, Universidad de Granada, Bielsko Biała, Ana Fras Agnieszka Będkowska-Kopczyk Uniwersytet Gdański, ŠVEDSKA/SVERIGE/SWEDEN Maša Guštin Göteborgs universitet, Uniwersytet Jagielloński, Krakov, Morgan Nilsson Bojana Todorović Uniwersytet Łódzki, ŠVICA/SWITZERLAND Janja Vollmaier Lubej Universität Bern, Uniwersytet Śląski, Katovice, Jasmina Lepoša Barbara Upale Uniwersytet Warszawski, UKRAJINA/UKRAINA/UKRAINE Jasmina Šuler Galos Kyjivskyj nacionalnyj universitet imeni Tarasa Ševčenka, PORTUGALSKA/PORTUGAL Inga Yarova Universidade de Lisboa, Lvivskyj nacionalnyj universitet imeni Mateja Rozman Ivana Franka, Primož Lubej ROMUNIJA/ROMÂNIA/ROMANIA Universitatea din Bucures¸ti, VELIKA BRITANIJA/GREAT BRITAIN Boštjan Božič University College London in University of Nottingham, RUSIJA/ROSSIJA/RUSSIA Jernej Ključevšek Moskovskij gosudarstvennyj universitet M. V. Lomonosova, ZDA/USA Katarina Ogrinc Cleveland State University in Permskij gosudarstvennyj universitet, Lakeland Community College, Kirtland, Ekaterina Storoževa Luka Zibelnik Sankt-Peterburgskij gosudarstvennyj The University of Kansas, Lawrence, universitet, Marta Pirnat Greenberg Anna Bodrova University of Washington, Seattle, Michael Biggins

194 viri 2/11/10 14:18 Page 195 viri 2/11/10 14:18 Page 196