______

Letnik III/1995, številka 2

______Bilten "MREŢA izvajalcev dejavnosti in programov na področu obravnavanja problemov v zvezi z uporabo DROG" je glasilo, ki udeleţence Mreţe in druge zainteresirane osebe, skupine in organizacije obvešča o delu v okviru istoimenskega razvojnega projekta, ki ga sofinancira Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve.

Leto 1995, številka 2

Glavni in odgovorni urednik: Bojan Dekleva.

Tematsko številko "Človek in droge" uredila: Ivan Valenčič in Bojan Dekleva.

Oznaka ISSN: 1318-2609

Naslov izdajatelja in uredništva: Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela, Ciril Metodov trg 1, 61000 Ljubljana.

Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415 z dne 31. 3. 1995. sodi ta publikacija med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. ______1 ______TEMATSKA ŠTEVILKA - ČLOVEK IN DROGE ______

VSEBINA ______Človek in droge (Ivan Valenčič in Bojan Dekleva) ...... 3

Bodočnost drog Droge v prihodnosti: naslednjih deset let (Alexander T. Shulgin) ...... 7 Zakaj bodo droge še dolgo med nami? (Milan Krek) ...... 13

Etnografija O raznih zeliščih na Kranjskem (Janez Vajkard Valvazor) ...... 29 Droge in čarovništvo (Lev Milčinski) ...... 55 Subkultura retroaktivno - pogled na grške rebete (Zoran Mutiæ) ...... 61 Enteogene droge v modernih ritualih (Christian Raetsch) ...... 74

Raziskovanje Ovire pri raziskovanju (Alexander in Ann Shulgin) ...... 94 Zaključki delavnice o ibogainu na seminarju v Škofji Loki ...... 111

Biografsko-bibliografski del Eksperimenti z meskalinom slovenskih psihiatrov (Ivan Valenčič) ...... 112 Summary in English ...... 121 Alexander T. Shulgin - raziskovalec psihedelikov (Ivan Valenčič) ...... 122 Albert Hofmann: znanstvenik, raziskovalec in mislec (Ivan Valenčič) ...... 125 Ibogain - zdravilo za odvisnost? (Simon Kerma) ...... 128 Uporabni naslovi v zvezi z ibogainom in psihedeliki ...... 130 ______2 ______ČLOVEK IN DROGE (urednikova beseda)

Bojan Dekleva in Ivan Valenčič

Pričujoča številka MREŢE DROG se od vseh preteklih tematsko razlikuje. Dosedanje številke revije so bile usmerjene preteţno aktualistično; to pomeni, da so prinašale skoraj izključno informacije o trenutnih dogajanjih v zvezi z drogami. V tej številki objavljamo več prispevkov, ki poskušajo droge gledati v časovni perspektivi, v preteklosti in v prihodnost.

Druga razlika te številke je, da je v njej temeljen negativen, problematizirajoč odnos do drog, ki je bil preteţno prisoten v vseh prejšnjih številkah, komaj kje opazen. Namesto tega prispevke v tej številki preveva naravnanost, ki droge večinoma relativizira (torej jih ne vidi kot enega največjih problemov človeka ali človeštva) ali normalizira (pojmuje uporabo drog kot "normalno" človekovo dejavnost), deloma pa tudi promovira (odkriva pozitivne funkcije uporabe drog - gledano s stališča posameznika ali druţbe).

Tretja tematska značilnost te številke je, da se ukvarja predvsem z psihedeličnimi drogami. Te v sodobnem slovenskem diskurzu problematiziranja drog skorajda niso prisotne, o morebitni njihovi novi priljubljenosti pa govori le nekaj doslej v slovenščini objavljenih krajših člankov o drogi ecstasy (MDMA). Za obravnavo psihedelikov se odločamo zaradi rastočega obsega njihove uporabe (na Zahodu in ţe tudi pri nas), predvsem pa zaradi njihove moţne privilegirane vloge pri pojasnjevanju odnosa med človekom, drogo in kulturo.

Uţivanje psihedeličnih snovi je staro vsaj ţe nekaj tisoč let. O tem pričajo arheološki dokazi (stenske slikarije v pogorju Tassili v Sahari) ter nekateri od najstarejših ohranjenih pisanih dokumentov (npr. Rig Veda, najstarejši od hindujskih tekstov). O uporabi psihedelikov lahko domnevamo na osnovi mnogih znakov in značilnosti nekaterih od staroveških kultov ter ______3 ______srednjeveških (sub)kultur. Morda najbolj prepričljiva (ker jih je mogoče še danes dokumentirati) pa so opazovanja današnjih psihedeličnih kultov in šamanskih praks pri mnogih od še obstoječih primitivnih kultur in plemen.

V modernem veku se je interes za psihedelike začel pojavljati sredi prejšnjega stoletja, se širil v začetku tega in doţivel svoj boom v tako imenovani "psihedelični revoluciji" šestdesetih in sedemdesetih let, ki tudi našega prostora ni zaobšla. V osemdesetih letih je popularnost psihedelikov upadla, v devetdesetih letih pa se "akademska" pozornost za njih spet povečuje, predvsem pa se razvija masovna uporaba "novega" rodu tako imenovanih "dizajniranih" drog (čeprav so ecstasy/MDMA prvič sintetizirali ţe leta 1912).

Psihedeliki predstavljajo skupino drog, ki jo sestavlja največje število različnih substanc (ki jih najdemo v različnih vrstah rastlin) in katere območja (zgodovinske ali sodobne) "kulturne" uporabe (torej taka, ki je kulturno pozitivno sankcionirana) - v primerjavi z drugimi skupinami drog - verjetno pokrivajo največji del sveta. V farmakološkem smislu so psihedelične droge tiste, ki praviloma ne povzročajo fizične odvisnosti, po prevladujočem mnenju pa tudi le šibko (ali nikakršno) psihično odvisnost. Kljub temu, da so nekatere od teh drog zelo toksične (velikokrat niso toksične same pshedelične učinkovine, temveč druge snovi, ki se nahajajo v pripravkih iz rastlin ali gob), so zastrupitve in smrti zaradi psihedelikov silno redke, saj uporabniki nimajo potrebe po predoziranju. Prav tako so (navkljub občasnim drugačnim trditvam) relativno redke smrti ali telesne poškodbe zaradi vedenjskih sprememb pod vplivom psihedelikov.

Psihedelične droge pa vendarle predstavljajo močen potencial za druţbeno opredeljevanje do njih. Ta potencial se izraţa v njihovem učinkovanju v smislu evociranja kulturno relevantnih vsebin, zaradi česar v kontekstu subkulturnega uţivanja lahko uporabniki psihedelikov razvijajo takšne socialne in kulturne sestavine, ki oporekajo prevladujoči kulturi, obstoječim vrednostnim vzorcem in hierarhijam ter drugim socialnim konvencijam.

Druţbena reakcija na droge v 20. stoletju je preteţno reakcija prepovedovanja, kriminaliziranja in potiskanja v podzemlje, ki se je v osemdesetih letih izkristalizirala v paradigmo "vojne proti drogam". Ta ______4 ______naravnanost izvira iz Zdruţenih drţav Amerike in je vsaj deloma tudi posledica več kot desetletnega preobrata nekaterih svetovnih velesil v smer političnega konzervativizma. Zdi se, kot da so se v času "vojne proti drogam" problemi v zvezi z drogami povečali, zaradi česar se v zadnjih nekaj letih tudi v ZDA krepi spoznanje, da je tudi ta vojna ţe izgubljena.

Logika vojne proti drogam je tudi psihedelike obravnavala enako kot vse druge droge, s čemer je zanikala vse moţne pozitivne ali vsaj sprejemljive uporabe psihedelikov, obenem pa tudi oteţkočala raziskovanje in razmislek o tej temi. Prav v zadnjih nekaj letih se krepijo zahteve, naj se ne prepovedujejo farmakološka, antropološka, psihološka in psihoterapevtska raziskovanja potencialov psihedelikov. Izjave predstavnikov ustreznih (nadzorstvenih) organov ter njihove odločitve kaţejo, da so začeli v večji meri upoštevati te zahteve po legalizaciji oz. dekriminaciji znanstveno-raziskovalne uporabe psihedelikov. Posebej izpostavljena je psihoterapevtska uporaba psihedeličnih drog ter moţnost njihove uporabe v zvezi z raziskovanjem novih nevroloških, farmakoloških in antropoloških vidikov razvoja človekove duševnosti in socialnih sistemov.

V tej številki objavljamo razmeroma raznorodne prispevke. V prvem delu objavljamo en tuj in en domač prispevek o bodočnosti drog. Njuna skupna misle je, da bodo droge še naprej obstajale, kljub različnim stopnjam represije, ki pa bo nujno sama povzročala dodatne probleme. Oba prispevka po našem mnenju pozivata k fleksibilnemu in pragmatičnemu obravnavanju drog, kjer bi bil moralistični presodek le eden od mnogih moţnih, in ne bi smel preprečevati uveljavljanja drugih, empiričnih spoznanj o človeški uporabi drog.

V drugem delu objavljamo štiri prispevke, ki jih pojmujemo kot etnografske. Poglavje iz Časti vojvodine Kranjske nas vrača nekaj stoletij nazaj v slovensko zgodovino. Valvazor v njem stvarno opisuje uporabo nekaterih drog, pri čemer loči učinkovanje drog samih po sebi, od njihovega učinkovanja v povezavi z dogovorom s Hudičem. Čeprav se sam moralno prav izrecno ne opredeljuje, je moţno tolmačenje, da mu bolj problematično predstavlja sodelovanje s Hudičem (kot antipoda tedanje ureditve) kot pa uporaba drog sama po sebi. Milčinski v svojem komentarju Valvazorja (iz leta 78/79) poudarja predvsem uporabo drog ______5 ______kot humanistični obrat proti utesnjujočemu mračnjaštvu srednjega veka, kjer naj bi droge imele vlogo katalizatorja. Mutiæ gleda na grške rebete "retroaktivno", morda s kančkom nostalgije, ko opisuje kulturno in intelektualno sceno v Grčiji v času njegovega odraščanja. Zadnji prispevek (Raetsch) prinaša sodobno etnografijo "enteogene" uporabe psihedeličnih gob. Pri tem je do detajlov natančen, saj piše iz lastne izkušnje, in je "kulturni" uporabi drog naklonjen. Njegov prispevek lahko morda omogoči ali spodbudi premalo kritično interpretacijo v tem smislu, da uporaba določenih kemikalij sama po sebi vodi k taki ali drugačni "odrešitvi" oz. prehodu iz posvetnega ţivljenje na raven svetosti*. Vendar pa Raetsch v svojem članku izrecno poudarja tudi pomen kulturnega konteksta (set in setting) v oblikovanju učinkov in funkcij drog, kar odpira prostor za psiho-socialno analizo uporabe drog, ki tako pogosto manjka v kontekstu "vojne proti drogam".

V naslednjem razdelku zakonca Shulgin utemeljujeta potrebo po dekriminaciji raziskovanja drog in po prepričanju v človeško in poklicno integriteto raziskovalcev. Tej zahtevi se pridruţujejo sklepi iz ene od delavnic slovenskega seminarja o Vrednotenju preprečevalnih programov na področju drog.

Zadnji razdelek prinaša informacije o zgodnjem slovenskem proučevanju meskalina, ki pa je bilo - morda edinokrat - izrazito mednarodno odmevno. Zato biografsko-zgodovinskemu pregledu takratne dejavnosti slovenskih psihiatrov dodajamo še kratek angleški povzetek. Med ostalimi prispevki v tem razdelku bodo zainteresirani bralci našli še obilo manj poznane literature in naslovov v zvezi s psihedeliki.

Temi psihedelikov bomo v prihodnjih številkah revije poskusili posvečati bolj redno pozornost. Ţeleli bi si čim več etnografskih prispevkov - poleg tujih, tudi opisov domačih kontekstov in načinov uporabe drog.

* Zahvaljujeva se prof. dr. Levu Milčinskemu, ki je prijazno pregledal Raetsch-ev članek in nama posredoval nekaj kritičnih komentarjev nanj. ______6 ______DROGE V PRIHODNOSTI: NASLEDNJIH DESET LET

Alexander T. Shulgin*

Pred dvajsetimi leti sem na pobudo Nacionalnega odbora za zlorabo marihuane in ostalih drog (National Commission on Marihuana and Drug Abuse) pripravil poročilo, v katerem sem poskušal predvidevati, kakšme droge lahko prineseta naslednji dve desetletji.

Nekatera od teh predvidevanj so se izkazala za točna, medtem ko so druga daleč zgrešila cilj. Vsa pa so se sklicevala na velike količine izdane literature, ki je tisti, ki so odgovorni za politiko na tem področju, niso priznavali ali so jo v celoti ignorirali.

Točna predvidevanja so bila uspešna ali zaradi ekonomskih faktorjev ali pa zato, ker so nekatere vrste drog pritegnile veliko pozornosti s strani vlade in tiska, druge pa ne. Manj točna ugibanja pa niso bila napačna zaradi napak farmakologije, ampak zato, ker se večina nemedicinskih uporabnikov drog ni odločila za raziskovanja v teh smereh.

Ustvarjanje nove droge si lahko predstavljamo kot vrsto odprtih vrat, vsaka nova in še neodkrita vrata se nahajajo za tistimi, ki smo jih spoznali poprej. Če gre raziskovalec, ki išče nek svoj osebni "gral", skozi ena vrata, ve, da so pred njim še druga. Odkritje novih snovi, naj bodo to stimulansi, sedativi, narkotiki ali psihedeliki, predstavlja prehod skozi vrata. Celo, če so naknadno zaprta z zakonsko prepovedjo, je nemogoče preprečiti naslednje odkritje. Zakonski predpisi ne morejo zapreti teh vrat zaznavanja, nasprotno, zaradi njih se odpirajo. Če ne bi bilo prohibicije, jih sploh ne bi opazili. Pripravljati previdevanja v zvezi s kočljivimi temami je vedno tvegano. Odpiranje bodočih moţnosti je lahko razumljeno kot dajanje smernic za dejavnost drugih. Ljudje bodo za sporočilo okrivili tistega, ki je sporočilo prinesel. Kakorkoli ţe, jaz iznašam te svoje misli enostavno kot moţnosti, ki

* Prevod članka “Future drugs: the next 10 years”, objavljenega v : The drug policy letter, vol. 3/1991, no. 1, s. 8-10. ______7 ______temeljijo na obstoječih znanstvenih dejstvih in logičnemu znanstvenemu sklepanju.

Splošna predvidevanja: močnejše in bolj raznoliko

Poudarek v kemiji zdravil bo na stalno naraščajoči moči snovi, pa čeprav bi to lahko povzročilo sorazmerno povečanje teţav pri njihovi sintezi. Razlog je enostaven: večja moč vodi k manjšim količinam. S tem, ko se aktivne doze zmanjšujejo, se zmanjšuje tudi potreben obseg sinteze. Zagotavljanje redkih surovin, oprema laboratorijev in končna distribucija proizvodov, vse to postane enostavnejše. Še več, kot posledica zmanjšanih doz, postane tudi odkrivanje prisotnosti droge v urinu teţje.

Na splošno lahko rečemo, da je naraščanje moči nujen stranski proizvod ilegalnosti. Verjetneje je, da bodo nove droge prej modofikacije znanih drog, kot pa posledica novih in nepričakovanih odkritij. Ilegalni kemiki niso sposobni ustvarjati, spremljati in razvijati novih kemičnih sistemov. Spreminjanje znanih spojin je zgodovinsko najobičajnejši način razvoja drog. Celo pri industrijskih farmacevtskih raziskavah so nove snovi največkrat enostavno starejše, ţe znane droge, na katerih so izvršili nekaj manjših strukturalnih sprememb. Iz ekonomskih vzrokov velike farmacevtske druţbe proizvajajo snovi, ki jih lahko patentirajo, so pa zelo podobne drogam, ki so ţe patentirane, so zelo priljubljene med zdravniki in se dobro prodajajo. S pomočjo strukturne sprememembe obstoječih drog se proizvajalci lahko izognejo obstoječim patentom, še vedno pa dosegajo zaţeljen učinek. Na popolnoma enak način se proizvajalci ilegalnih drog z manjšimi modifikacijami obstoječih snovi lahko izognejo obstoječi uvrstitvi med prepovedane droge, še vedno pa dosegajo zaţeljene učinke.

Nove droge se bodo pojavljale na petih področjih. Enega od njih, anaboličnih steroidov, tukaj ne bom obravnaval, saj v zvezi z njimi nimam nikakršnih izkušenj. Doseganje psihotropnih učinkov, ki lahko spremljajo uporabo steroidov, ni primarni cilj njihovih uporabnikov. Ostala štiri področja so: sedativi (vključno z narkotiki in depresorji), stimulansi (vklučno z antidepresorji in energetiki), disociativni anestetiki in psihedeliki. Vsako področje ima svojo lastno prognozo.

______8 ______Depresorji: heroin in njegovi nadomestki

Zagotovo bo še naprej obstajala velika ponudba heroina. Ţetve opija v Jugovzhodni Aziji in drugje so obilnejše kot kdaj prej. Nekatere domače alkaloide opija se lahko z lahkoto spremeni v najrazličnejše tako imenovane Bentleyeve spojine, ki so izjemno močne in jih je teţko odkriti. Vendar pa bo stalna in ne preveč draga dostopnost heroina zmanjšala potrebo po uvajanju sintetičnih nadomestkov, ki so podobni opijevim komponentam, kot so to morfin, oripavin in thebain.

Nove droge, ki delujejo kot heroin, a ki jih je mogoče izdelati brez rastlinske osnove, bodo gotovo vključevale strukturalne različice izredno močnega narkotika fentanila. Celotna ativna doza teh drog na posameznika je manj kot en mikrogram (milijoninka grama). Ena ţlica te snovi bi zadostovala za letno zalogo velikega mesta.

Modifikacije v strukturi meperidina (Demerol) in z njim tesno povezanega narkotika MPPP so pripeljale do drog s tisočkrat povečano močjo. Veliko jih je bilo ţe leta prisotnih v literaturi in jih je moţno sintetizirati brez uporabe sofisticirane opreme. Strukturalne modifikacije teh izredno močnih nadomestkov bi bile relativno enostavna naloga.

Stimulansi: kokain in metamfetamin bosta še naprej prevladovala

Ne predvideva se razvoj novih, zelo močnih stimulansov, saj je videti, da je trţišče popolnoma zadovoljeno s kokainom in metamfetaminom. Čeprav se uveljavlja nov način uporabe (kajenje), ostajajo kemične lastnosti nespremenjene. Prepričan sem, da bi v primeru, če bi, kokain postal - zaradi sprememb v proizvodnji ali trţenju - teţje dostopen, zrasla popularnost doma sintetiziranih metamfetaminov in sprejemljivih nadomestkov. Če bi večjo zakonsko prisilo usmerili proti trenutno popularnim predhodnikom in "esencialnim" reagentnim kemikalijam, bi gotovo prišlo do sprememb v izdelovalnem procesu. Prišlo bi do obnovljenega iskanja metod in predhodnikov, ki pritegnejo manj uradne pozornosti.

Efedrin, fenilpropanolamin in fenilalaninska kislina (ali nekateri njeni predhodniki), bodo še v nadalje z lahkoto dostopni v velikih količinah in se bodo uporabljali v industriji, izven protizakonitega trgovanja s stimulansi. ______9 ______Znanstvena literatura ţe zdaj ponuja veliko novih načinov uporabe teh surovin. Fenilpropanolamin (norefedrin) lahko kondenziramo z enostavnimi ketoni, kot je npr. aceton, ter pridobivamo oksazolidine, za katere je znano, da so učinkoviti stimulansi. Oksazoline lahko na enostaven način izdelamo po vzorcu metilaminoreksa, U-4-E-uh, ki izhaja naravnost iz efedrina in cianogenega bromida. Oba ta heterociklična sistema dopuščata moţnost raznovrstnih različic. Če efedrin enostavno pustimo oksidirati s kalijevim permanganatom ali dikromatom, dobimo stimulans efedron, ki se je ţe pojavil v ulični prodaji v drţavah bivše Sovjetske zveze in je drugod še relativno neznan.

Disociativni anestetiki: stabilno trţišče za pobeg od bolečine

Dostopnost in povpraševanje po PCP-ju in ketaminih sta ţe dodobra uveljavljena. Zaradi tega ni veliko razlogov za pričakovanje, da se bodo na tem področju vzorci uporabe drog spremenili. V primeru, da surovine potrebne za izdelavo PCP-ja ne bi bile dostopne, bi se na trţišču pojavile podobne znane droge. Tiste, ki so se ţe pojavile, so bile tudi ţe kriminalizirane. Triletamin, na trţišču dostopno drogo s podobnim učinkom, je U.S. Drug Enforcement Administation ţe obravnavala kot drogo, ki bi jo bilo potebno kriminalizirati. Presenetljivo pa je, da jo je DEA ignorirala. Veliko raziskav je bilo opravljenih na dizocilpinu (MK 801) in sorodnih benzilaminih, ki jih zelo previdno uvajajo v klinično prakso, saj imajo nekatere lastnosti skupne z druţino PCP-jev.

Enostavni piperazini, kot npr. N-(m-trifluorometilfenil)piperazin in N- benzilpiperazin so doţiveli nekaj popularnosti v Evropi. Prvi naj bi bil halucinogen, ki spominja na PCP, drugi pa ima lastnosti stimulansa. Pri obeh gre za sintetiziranje zelo enostavnih molekul in oba je moţno brez teţav strukturalno modificirati. Ta enostavna piperazina ali drugi njuni enostavno pridobljeni sorodniki se lahko pojavijo, če bi se ustvarila potreba po nadomestkih PCP-ja. Temeljni motiv uporabe drog na disociativnem anestetičnem področju je v nudenju pobega od fizične ali čustvene bolečine. Če te potrebe ni moţno zadovoljiti z drogami iz določene farmakološke kategorije, se bodo ljudje zatekali k nadomestkom iz sveta narkotikov, ki bodo tem potrebam zadoščali enako dobro.

______10 ______Psihedeliki: aktivni proces spremembe in razvoja

To je edina skupina farmakoloških agentov, za katero se zdi, da se aktivno spreminja in razvija. Medtem ko razvoj narkotikov in stimulansov povzroča spremembe, ki so v glavnem omejene na njihovo učinkovitost in na tveganje v zvezi z zakoni, lahko ţe malenkostne spremembe v molekularni strukturi psihedelikov povzročajo dramatične spremembe v kvaliteti psihološkega učinkovanja. V bliţnji prihodnosti ne predvidevam nobenih variacij v zvezi z marihuano. To je rastlina in tudi sama njena poglavitna aktivna komponenta (tetrahidrakanabinol, ki ga je moţno modificirati le z velikimi teţavami) ni zadovoljiv nadomestek zanjo. Edine spremembe, ki se bodo v zvezi z marihuano vršile v bliţnji prihodnosti, bodo zadevale tehnike rastlinske genetike in metode pridelovanja v zaprtih prostorih. Iskale se bodo alternative MDMA-ju, da bi se izognili toksičnemu vplivu na ţivčne celice, ki je bil dokazan pri poskusih z MDMA-jem na ţivalih in ki zmanjšuje njeno sprejemljivost v medicinski uporabi. Do sedaj še niso odkrili nič posebej obetajočega.

Na področju čistih psihedeličnih drog lahko pričakujemo velik razvoj. Objavili so ţe podatke o strukturalnih variacijah LSD-ja (N-alkil-nor-LSD homologne snovi), katerih učinkovitost je enaka ali celo večja in ki jih trenutno še ni mogoče identificirati pri analizah urina. Psihedelične gobe tudi doţivljajo razmah, saj jih odkrivajo ali prenašajo na vseh koncih sveta. Nad gobami se v glavnem ne vrši nobenega zakonskega nadzora. V znanstveni literaturi najdemo veliko število snovi, ki so analogne DOM-u in 2C-B-ju, pri čemer so navedene tudi podrobnosti izdelave in farmakološki profili. Celo mnoţico znanih triptaminov in karbolinov sintetičnega in naravnega izvora, lahko dokaj enostavno izdelamo iz nedolţnih snovi, ki jih najdemo v prosti prodaji. Seveda pa tudi znova in znova prihaja do nepričakovanih odkritij v naravi, tako kot je npr. kajenje krastačinega strupa, ki so ga odkrili vseprisotni etnofarmakologi. Le malo od teh primerov je zašlo v širšo uporabo. Če pa bi trenutno razpoloţljive snovi postale manj dostopne, bi ti proizvodi z lahkoto pokrivali povpraševanje.

Zakoni o drogah naj se osredotočijo na dovoljene, ne na nedovoljene droge

______11 ______Kakšne probleme v zvezi z drogami lahko pričakujemo čez deset let? Če ne bo nastopila nepričakovana prekinitev sedanjih dobav, v glavnem ni za pričakovati dramatičnih sprememb. Droge, po katerih ljudje povprašujejo, so na razpolago, torej ni razloga, da bi na zadovoljeno trţišče vpeljavali nove droge. Osnovna sila, ki bo vplivala na spremembe trţišča nedovoljenih drog, bo še v nadalje njihova nezakonitost. Kriminalizacija drog kemike spodbuja k odkrivanju drog, ki še niso nezakonite. Zakonska prisila v zvezi z drogami spodbuja proizvodnjo vse močnejših drog in novih tehnik distribucije. V naslednjem desetletju bo to področje brez dvoma napredovalo, kar bo reakcija na zakone o drogah. Razvoj bo še bolj pospešen, če se bodo povečali napori za uveljavljanje zakonske prisile. Nezaţeljena posledica "uspešnega" uveljavljanja zakonov torej utegne biti ustvarjanje novih in močnejših nedovoljenih drog.

V naslednjih desetih letih bodo temeljni problemi v zvezi z drogami v ZDA ostali nespremenjeni. Največja nevarnost za zdravje ljudi bosta še naprej ostala alkohol in tobak, ki bosta vsako leto vzrok smrti več kot pol milijona prebivalcev. Prav v to smer bi bilo treba osredotočiti napore za prevencijo drog. Vse doslej naštete nezakonite droge bodo morebiti povzročile smrt 5.000 ljudi letno, kar je zelo malo v primerjavi z gornjo številko. Število smrti zaradi psihedelikov (vključno z MDMA, marihuano, gobami in LSD- jem) je tisočkrat manjše, morda pet do deset letno. Nizko stopnjo tveganja za zdravje ljudi lahko pripišemo farmakologiji drog, ne pa vladnim ukrepom ali omejeni dostopnosti drog.

Zelo smotrno bi bilo, če bi razpoloţljiva sredstva uporabili za vzgojo in prevencijo legalnih drog - alkohola in tobaka. Stroški vzgoje in prevencije nezakonitih drog bi morali biti primerjalno veliko manjši. Če ţelimo v naslednjem desetletju ustvariti bolj zdravo druţbo, je potrebno našo politiko v zvezi z drogami postaviti na glavo: usmeriti se moramo na dovoljene droge in ne toliko na nedovoljene. Osredotočiti se moramo na prevencijo s pomočjo vzgoje, ne pa na prepoved na osnovi zakonske prisile.

Prevedla Radojka Tul Pucelj.

______12 ______ZAKAJ BODO DROGE ŠE DOLGO MED NAMI

Milan Krek

I. UVOD

Uţivanje drog je pojav, ki spremlja človeštvo ţe več tisočletij. Praktično ne obstoja človeška druţba, ki ne bi poznala in uporabljala vsaj eno psihoaktivno snov. Raziskovalci so pri odkopavanju grobov in starih naselbin našli ostanke drog (mak) in tudi zapise o uporabi različnih drog pri tedanjih ljudeh. Ene pomembnejših drog za tedanje vrače so bili psihadeliki. Pri nekaterih ljudstvih še danes uporabljajo te droge. Droge so uţivali naši predniki, droge uţivamo danes in tudi bodoče generacije jih bodo uţivale. Droge so naša stalnica. Droge so očitno univerzalna potreba človeka. Posamezna obdobja pa se razlikujejo po številu ljudi, ki so zasvojeni z posameznimi drogami. Skozi zgodovino se spreminja tudi odnos do posameznih drog. Sodobni kemiki nam sintetizirajo nove droge.

KULTURA UŢIVANJA DROG

Vsaka druţba ima svojo drogo, ki jo tolerira. Ta droga je vključena v praznovanja in sprostitvene rituale posameznega naroda. Tudi sami načini uţivanja drog so odvisni od okolja in tamkajšnje kulture uţivanja drog. V nekaterih vzhodnih drţavah večino opijatnih odvisnikov kadi opij. Pri nas pa si večina odvisnikov od heroina injicira heroin in s tem povečuje moţnost prenosa HIV infekcije med odvisniki (graf 1). Zato v nekaterih drţavah namenoma usmerjajo uporabnike drog v bolj varne načine jemanja drog kot sta njuhanje in kajenje.

Pomembno je tudi uţivanje drog, ki jih predpisujejo zdravniki. Mednje sodijo predvsem benzodiazepinski preprati, ki tudi povzročajo razvoj zelo teţke odvisnosti. Morda je to za nekatere zelo pesimističen pogled za nekatere, za druge pa popolnoma realen pogled na to problematiko, ki omogoča stvarno ocenjevanje problema drog. Raziskovalcu zagotavlja varno distanco pred subjektivnim pogledom odvisnika in pred trenutnim druţbenimi odgovori na pojav drog. ______13 ______

GRAF 1: ODSTOTEK ODVISNIKOV V POSAMEZNIH EVROPSKIH MESTIH, KI SI VBRIZGAVAJO HEROIN

Geneva 54 Dublin 57 Barcelona 60 Koper 69 Zurich 69 Oslo 80 Rim 86 0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 ODSTOTEK ODVISNIKOV Vir: Letno epidemiološko poročilo skupine Pompidou

Uţivanje avtohtonih drog je povezano z vrsto napisanih in nenapisanih pravil, ki določajo način pridobivanja in uţivanja droge. Ta pravila so se razvijala zelo dolgo in so del transgeneracijskega sporočila, ki se ga vsi drţijo. Popolnoma druga situacija pa nastopi tedaj, ko se mora neka kulturno okolje nenadoma soočiti z novo drogo, katerega ni v njegovem kulturnem sporočilu. Ljudje nimajo razvitih pravil, kako naj se obnašajo do droge. Lep primer so severno ameriški Indijanci, katerim je alkohol naredil veliko škode, ko je s prihodom belcev vstopil v njihovo civilizacijo. Nova droga tudi napade dotedanje vrednote v druţbi in vnese nekaj novega, čemur se večina pripadnikov te druţbe upre. Pri avtohtoni drogi pa se razvije kultura uţivanja droge, ki vsebuje poseben postopek priprave droge in tudi njenega uţivanja. Pri Slovencih je znano geslo kulturnega pitja vina, ki so ga Slovenci nekako sprejeli. Popolnoma drugače pa bi bilo, če bi predlagali kulturno uţivanje heroina. Slednjemu bi se verjetno večina uprla. Biti odvisen od heroina je tudi bistveno večji moralni prekršek, kot od alkohola. Vdoru nove droge v neko kulturno skupnost prav kmalu sledi prohibicija te droge in marginalizacija skupine, ki drogo uţiva. Slediti pa morajo tudi aktivnosti, ki bodo zmanjšale škodo, ki jo povzroča ta droga v lokalni ______14 ______skupnosti. Druţba bo počasi razvila vse zaščitne mehanizme tudi proti tej novi drogi, vendar je pomembno vedeti, da je to dolgotrajni proces, ki se razvije v nekaj generacijah in ne v nekaj letih.

II. ZAKAJ ODVISNOST

Med prebiranjem literature ugotovimo, da ljudje nismo enolične osebe in da se med seboj zelo razlikujemo, kar je seveda posledica naravnih zakonitosti, ki vladajo v naravi. Raziskovalci so po dolgoletnem delu prišli do sheme, ki ljudi razdeli v tri glavne skupine, glede na to, kakšen je ali bo naš odnos do drog: - ljudje ki ne uţivajo drog - ljudje, ki uţivajo droge pod posebnimi ţivljenskimi pogoji - ljudje, ki so dedno in socialno obremenjeni in bodo v velikem odstotku relativno zgodaj posegli po drogi.

Ugotovili so, da je ta razdelitev ljudi v tri skupine odvisna predvsem od treh področij vplivov, ki določajo naš odnos do drog. Ta področja so: - biološki vplivi - psihološki vplivi - socialni vplivi.

1. BIOLOŠKO PODROČJE:

Človeško telo lahko deluje le tedaj, kadar je organizem sposoben v celoti kontrolirati biokemične procese v telesu in ko so ti procesi v velikem delu med seboj usklajeni. To je mogoče le pri določeni tempraturi, ko ima telo dovolj energetskih zalog, itd..

Pri proučevanju drog so ugotovili, da večina drog le nadomešča nekatere kemične substance (heroin nadomešča endorfine), ki so v našem telesu tako pomembne, da bi se pomanjkanje teh snovi pokazalo v motnjah vsakodnevnega delovanja našega organizma. S kemičnim posegom (vnosom droge v telo) spremenimo določene kemične procese, ki zato potekajo bolj pospešeno ali pa se zavrejo. Droge zelo pogosto predstavljajo enega izmed nevrotransmiterjev, ki je odgovoren za prenos ţivčnega impulza med dvema nevronoma. Seveda pride pri vnašanju droge do motnje pri tem prenosu. ______15 ______Kadar človek uţiva drogo dolgo časa, se spremeni tudi biološka produkcija nevrotransmiterja v celicah, ki zaradi zmanjšane produkcije nevrotransmiterja atrofirajo ali celo odmrejo.

Ob odtegnitvi droge pride do posebnega fenomena, ker organizem nima več substance, ki jo je človek redno dovajal v telo, hkrati pa organizem ni več sposoben proizvodnje aktivne substance, ki jo je pred tem proizvajal v zadostni ali pa morda v premajhni količini. Substanco bo organizem sposoben proizvajati šele tedaj, ko se bodo popravile poškodbe na celicah in v mehanizmu biokemičnega delovanja. To pa se ne zgodi v enem dnevu. Razvije se kriza organizma, ki se kaţe na različne načine, traja pa toliko časa, dokler organizem ne uspe dokončno popraviti biokemičnih poti, ki so se z vnosom droge poškodovale. Prav lahko se zgodi, da organizem ne bo nikoli več sposoben popolnoma popraviti vseh poškodb, ki jih je pridobil v času odvisnosti od droge. Stopnja poškodb je seveda odvisna od vrste drog, od trajanja jemanja drog in pogostosti jemanja drog. Če ob tem upoštevamo, da večina odvisnikov uţiva več drog hkrati, prihaja do motenj na različnih sinapsah in v različnih intenzitetah.

Nenazadnje je lahko motnja pri produkciji ali prenosu ransmiterjev prirojena. Tako predvidevajo znanstveniki, da gre pri določenih odvisnikih za prirojeno napako pri proizvodnji nevrotransmiterja, pri prenosu impulza z določenim nevrotransmiterjem, ali celo za prehitro razgradnjo nevrotransmiterja v sinaptični reţi. Te igre narave so seveda kodirane ţe ob zdruţitvi jajčeca in semenčice in se kasneje kaţejo kot potreba po drogi in še kasneje kot odvisnost.

2. SOCIALNO PODROČJE:

Prvo socializacijsko okolje, v katerem človek pridobiva prve izkušnje z okoljem je druţina. V druţini pride otrok tudi prvikrat v stik z drogami (tobak, alkohol, itd.) in na ta način dobi prve izkušnje o drogah. Če je okolje, v katerem otrok odrašča, lahko vzpodbujajoče, otrok zraste v razvito osebnost, ki zna svoje potrebe zadovoljiti na različne načine in običajno tudi vzpostaviti odnos z drogami. V okoljih, kjer se počuti zelo utesnjenega, ne more izraţati svojih čustev in nima moţnosti, da bi našel svoje mesto v druţini, otrok išče druga okolja, kjer bo lahko zadovoljil svoje potrebe po socialnih stikih. Otrok se vključuje kasneje v različna socialna okolja, ki ______16 ______vplivajo pozitivno ali pa negativno na njegov razvoj. Praviloma otrok ne more izbirati druţine in okolja v katerem bo odraščal. Na uţivanje drog vplivata tudi cena in dostopnost posameznih drog. Ljudje uţivajo bolj mnoţično tiste droge, ki so tudi cenejše in bolj dostopne. Pri tem je pomembno, kako dobro so razviti trg drog, regulativni mehanizmi zakonodaje in splošne norme na področju drog. Posamezniki, ki preprodajajo droge, si z denarjem pridobijo pomemben vpliv v druţbi. Tudi sicer ima prekupčevalec drog bistveno boljši status v skupini odvisnikov kot tisti, ki droge zgolj uţiva in jih ne preprodaja. V skupini odvisnikov obstajajo čisto posebne zakonitosti, obredi in pravila, ki vsakemu posamezniku določajo mesto v skupini. Praviloma so to zelo zaprte skupine, ki ne komunicirajo z okolico.

Subkultura, kateri pripada posameznik, ima pomemben vpliv na to, ali bo nekdo pričel uţivati droge ali ne. Posebni rituali in pravila v tej subkulturi človeka obvezujejo. Posebno nevarna je kultura souporabe igel ali porabe heroina v brizgalki do konca. Če je za enega odvisnika heroina v brizgalki preveč, si preostanek droge, ki ţe vsebuje tudi kri prvega, injicirajo še drugi odvisniki, dokler brizgalka ni prazna. 43% odvisnikov je v anketi adgovorilo, da iglo sperejo in shranijo za drugič, torej ne uporabljajo sterilnih igel. Zanimiva je tudi ugotovitev, da se kar 33% odvisnikov ne boji okuţbe z virusom AIDS. Če tem prištejemo še 13,5% tistih, ki ne mislijo na to, da bi se lahko okuţil z virusom HIV, lahko zatrdimo, da preko 40% odvisnikov ne razmišlja o tem, da bi se lahko okuţili (graf 2).

- SOCIALNOEKONOMSKO STANJE DRŢAVE:

Tudi socialno ekonomsko stanje drţave vpliva na pojav uţivanja drog med ljudmi. Socialno okolje nedvomno prispeva svoj deleţ pri tem, da se človek odloči za uţivanje ilegalnih drog. Pomembno vlogo imajo moţnosti zaposlitve, izobraţevanja, pridobitev stanovanja itd. Tu govorimo o prenosu vzorca uţivanja drog iz generacije v generacijo.

- DROGA KOT SREDSTVO ZA PREŢIVLJANJE

Posest droge pomeni v nekaterih drţavah proizvajalkah drog poseben socialni status. Proizvodnja droge (kokaina) vpliva celo na druţinski ciklus, saj se polje kokaina posadi v letu, ko dva osnujeta druţino. Kasneje na polju ______17 ______dela vsa druţina. Polje raste z druţino in tudi premine z njo. Najboljši pridelek kokaina je ravno tedaj, ko je v druţini največ otrok in so tudi največji stroški v druţini. Največji pridelek kokaina pada z starostjo staršev, in ko umrejo, se zaključi proizvodnja droge na tem polju. Koka vpliva tudi na način dela na polju. Pred pričetkom dela vsakdo od prisotnih zauţije nekaj kokaina (v obliki listov, cigaret, čaja, itd.). Uţivanje kokaine je v tej subkulturi nekaj normalnega.

GRAF 2:

ODSTOTEK ODVISNIKOV OD HEROINA, KI SE BOJIJO OKUŽBE Z VIRUSOM HIV, N = 200

BREZ ODGOVORA3.5

NE MISLI NANA TOTO 13.5

SE NENE BOJIBOJI 33

SE BOJIBOJI OKUžBEOKU@BE 50 0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50

Tudi v našem okolju nekateri ţivijo od preprodajo drog.

V zgodovini človeštva so imele droge pomembno vlogo. Pomembno vlogo so imele droge v zgodovini človeštva na plemenski stopnji razvoja druţbe, ko so vrači s pridom uporabljali učinke posameznih drog v svojih obredih in tudi pri zdravljenju.

Tudi v našem okolju je nekaj povsem normalnega, da se v zgodnjem zimskem jutru drvarji v gozdu podprejo z šilcem ţganja. Če nekdo pitje alkohola odkloni, je posebneţ in na njega gledajo ostali s popolnoma drugimi očmi. Ni njihov, kar sem opazoval, ko sem kot študent delal pri raznih teţkih delih. V avstroogrski vojski je bila navada, da je imel vsak ______18 ______vojak s seboj tudi čutaro alkohola, ki so ga običajno za pogum zauţili pred napadom na sovraţnika.

- SAMOPOMOČNE SKUPINE UPORABNIKOV DROG

Uporabniki drog se v nekaterih deţelah Zahodne Evrope medseboj povezujejo in ustanavljajo samopomočne skupine, ki imajo predvsem za cilj zaščititi uţivalce drog, in nekatere tudi prepričati ostalo prebivalstvo, da bi se vse droge v celoti legalizirale. Zanje predstavlja velik problem rekreativno uţivanje drog (občasno uţivanje drog na zabavah itd.), ki se po zakonu obravnava enako kot drugo uţivanje drog.

SAMOPOMOČNE SKUPINE OZDRAVLJENIH ODVISNIKOV Te skupine nastajajo z namenom, da se ohranja abstinenca, katero je odvisnik dosegel na različne načine. Ena bolj znanih skupin je skupina Narcotics Anonymus, ki se zgleduje po skupinah anonimnih alkoholikov.

NAMEN SAMOPOMOČNIH SKUPIN: Samopomočne skupine predstavljajo most med odvisniki in ostalo druţbo. Kot take prenašajo zahteve odvisnikov in ostalih uţivalcev drog v politična okolja, kjer se borijo za pravice uţivalcev drog. Predstavljajo tudi varno okolje za odvisnike in za ozdravljene odvisnike (Narcotocs Anonymus).

3. PODROČJE ČLOVEKOVE DUŠEVNOSTI:

Droga poseţe tudi na področje človekove duševnosti. Vse oblike človeškega vedenja se lahko spremenijo v strast ali prisilno vedenje. Odvisnost od drog predstavlja le enega takšnih vedenj. Psihologi opisujejo, da je teţko opisati osebnostno strukturo odvisnika, ki bi bila značilna za to bolezen, hkrati tudi povdarjajo, da večina odvisnikov otrebuje tudi psihoterapijo.

Razvoj bolezni odvisnosti od ilegalnih drog je odvisen od osebnosti posameznika. Le ta med drugim tudi določa ali bo človek posegel po drogi ali ne. Določene osebnostne lastnosti so pogostejše pri uţivalcih drog kot pri ostalem prebivalstvu.

Nekatere duševne bolezni se zelo pogosto pojavljajo v posameznih druţinah. Človek ima glede na nekatere raziskave določene genetske potenciale za ______19 ______razvoj duševnih bolezni, za katere ni nujno, da se izrazijo v toku njegovega ţivljenja. Samo uţivanje drog lahko vzpodbudi nastanek psihoz.

Droge se pogosto pojavljajo kot samomedikacija (samozdravljenje) pri duševnih bolnikih. Bolniki si na ta način lajšajo svoje teţave. Droga jim lajša ţivljenje, zato jim je tudi teţko razloţiti vpliv droge na človeka, saj jim droga na začetku naredi nekaj dobrega in se šele kasneje pojavijo negativni efekti v obliki odvisnosti. Ti odvisniki predstavljajo eno izmed skupin, ki jo je najteţje zdraviti. V različnih deţelah predstavljajo psihiatrični pacienti tudi do polovico populacije odvisnih od ilegalnih drog.

Pri uţivanju drog igra pomembno vlogo stres in sposobnost posameznika za premagovanje stresnega bremena. Izgleda, da gre tudi za psihosomatsko povezavo v smislu vpliva stresa na biološki ravni, kjer se spremenijo določeni biokemični procesi pri tvorbi nevrotransmiterjev in prenosu impulza. V primeru dolgotrajnega delovanja stresa pride do pomanjkanja določenih nevrotransmiterjev, kar človek kompenzira z uţivanjem drog. Človek kompenzira to pomanjkanje z vnosom drog, ki mu olajšajo trenutno nelagodje pri tem pa pade v veliko nevarnost, da se bo razvila odvisnost od drog.

4. BIOPSIHOSOCIALNI POGLED NA ODVISNOST

Droge so večni spremljevalec človeka, zato je zelo utopistična trditev, da bomo droge popolnoma izločili iz druţbe. Verjetno je dosti resnice v stavku, ki ga je izgovoril eden izmed govornikov na 6. svetovni konferenci o zmanjševanju škode zaradi uţivanja drog letos v Firencah. "Svet je izgubil vojno z drogami, čas je, da celimo rane in saniramo bojišče". Dvorana ga je nagradila z aplavzom.

Strokovnjaki ocenjujejo, da je okoli eno tretjina ljudi takih, ki bodo pogosteje posegli po drogah. Le ti so delno tudi genetsko obremenjeni. Za njih je značilno, da so prizadeti na psihološkem, sociološkem in biološkem področju (biopsihosocialni pristop). Ni pomembno, katero drogo bodo uţivali pomembno je, da jim droga omogoča beg iz sedanjosti in jim omogoča subjektivno lepše ţivljenje in zadovoljitev trenutnih potreb, zato posegajo po njej. V tej skupini odvisnikov se tudi opaţa povečano število duševnih obolenj v druţini odvisnika. V teh druţinah so tudi bolj pogostne ______20 ______bolezni odvisnosti od različnih drog. Z okolico imajo veliko problemov ali pa rastejo v okolici, ki je sprejela za svoj normativ tudi uţivanje drog. Ti odvisniki so in bodo odvisni od drog različnega izvora, če jim ne bomo aktivno pomagali in kljub temu, da jim bomo pomagali, jih bo še vedno nekaj ostalo odvisnih od drog. Za drugo skupino odvisnikov pa je značilno, da običajno ţivijo v neugodnem socialnem okolju. Uţivanje droge v teh skupinah je vsakodnevni pojav. Socialno okolje je naklonjeno prestopništvu. Pri teh odvisnikih je še posebno pomembno, da je druţba pripravljena vsak trenutek priskočiti na pomoč takemu odvisniku. Ravno od sprejetja odvisnika v druţbi je dosti odvisna njegova nadaljna ţivljenska pot. Na to skupino se da tudi zelo dobro vplivati v preventivnem smislu. V kolikor zamenjajo socialno okolje, se ţelja po drogah zmanjša in ob skrbni terapiji lahko popolnoma prenehajo z uţivanjem drog.

Zadnja tretjina ljudi pa ne uţiva drog, ker jih preprosto ne potrebuje.

III. SLOVENIJA IN UPORABA DROG

V Sloveniji so ljudje najpogosteje odvisni od tobaka in alkohola. Z vdorom heroina in drugih drog v Slovenski prostor so se nekateri odločili tudi za druge neavtohtone droge. Ker so te droge neavtohtone, se je druţba mobilizirala zelo hitro in začela ukrepati.

V prvo skupino Slovencev in Slovenk sodijo tisti, ki nikoli niso zauţili drog, so trdne osebnosti in ne čutijo potrebe po drogah, niso genetsko obremenjeni z nagnenjem k boleznim odvisnosti. So močne osebnosti in so kos vsem ţivljenskim teţavam, s katerimi se srečajo v toku ţivljenja. Njihova sposobnost za prenašanje stresov je velika in z lahkoto premagujejo vsakodnevne teţave.

Drugo skupino Slovencev in Slovenk pa predstavljajo tisti, ki bodo droge uţivali le tedaj, ko bo za to prilika ali bodo ţiveli v socialnih pogojih, ki spodbujajo uţivanje drog. Pri drugi skupini je najbolj uspešna preventivna aktivnost na primarni ravni in sekundarni ravni, ker jim omogoči spremembo okolja in poveča znanje o posamezni drogi. Razviti morajo dodatne veščine, ki jim bodo omogočale premagovanje teţav na drugačen ______21 ______način. Če je le mogoče, se morajo umakniti iz socialnega okolja v katerem so pričeli uţivati drogo in korenito spremeniti ţivljenjski stil. S tem jih zaščitimo pred drogami in jim omogočamo ustreznejše prilagajanje.

V tretji skupini pa so odvisniki, ki so obremenjeni z drogo tako po biološki kot po psihološki in socialni plati. Ti zaidejo globoko v heroin in postanejo odvisni od njega. Njihovo zdravljenje je dolgotrajno. Običajno se razvije kronična oblika bolezni, kar pomeni, da bolnik večkrat v ţivljenju recidivira in vsak poizkus zdravljenja je teţji, zato je izredno pomembna preventiva recidivov. Zaradi te skupine nas bodo droge spremljale še dolgo let.

IV. HEROINSKI ODVISNIK, ODVISNICA V SLOVENIJI

Slovenija je v tem trenutku šele na začetku epidemije uţivanja heroina. Trenutno še vedno pada povprečna starost slovenskega odvisnika od heroina. V centru za zdravljenje odvisnosti v Kopru je povprečna starost odvisnika, ki je bil vključen v program, v štirih letih padla z 27 let na 22 let. Podatki iz deţel, kjer so uspeli ustaviti epidemijo in se stanje na tem področju umirja, kaţejo na to, da se je z leti povečevala povprečna starost odvisnikov (graf 3).

POVPREČNA STAROST ODVISNIKOV GRAF 3: NA NIZOZEMSKEM OD l. 1981 DO 1991

35 32.3 33.1 30.8 31.6 27.8 28.2 28.9 29.5 30.1 30 26.8 27.4 25

20

15

10

5 STAROST V LETIH 0 leto leto leto leto leto leto leto leto leto leto leto 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91

______22 ______

Vir: Questioning prohibition 1994, International Antiprohibitionist League, Brussels 1994.

Pri heroinski odvisnosti pa v Sloveniji lahko opazujemo še pojav potiskanja odvisnika na obrobje druţbe, kar ni značilno za alkoholika ali človeka, ki je odvisen od nikotina. Odvisnik od heroina najpogosteje ostane brez druţbene in človeške pomoči. Zaradi tega, ker si je izbral neavtohtono drogo (heroin, kokain, marihuana) je stigmatiziran, tako na področju šolanja kot dela itd... Izločijo ga iz druţbe in včasih celo iz druţine. Nihče ne razume, zakaj to počne. Pogostokrat tudi sam ne ve, zakaj uţiva drogo. Pa vendar gre samo za bolezen, ki je posledica bioloških, socioloških in psiholoških vplivov. Ljudje, ki so kadarkoli uţivali droge, ostanejo v Sloveniji stigmatirani celo ţivljenje. Na hrbet dobijo veliki H, ki jih spremlja celo ţivljenje. Na kartoteki piše NARKOMAN, ki jim preprečuje, da bi dobili vozniški izpit itd. Tak človek je ravno tako označen, kot govedo na juţnoameriški farmi.

Stigmatizacija je posledica moralističnega pogleda na drogo in uţivanje drog. Stigmatizacija odvisnika povzroča vrsto nezaţeljenih posledic. Ţal Slovenija še ni v celoti presegla takega gledanja na to bolezen, zato je tudi teţko uveljavljati razne terapevtske programe. Predvsem je teţko uvajati v naš prostor nizkopraţne programe (delitev igel, metadonski programi).

Najhujša posledica takega gledanja na problem je širjenje nalezljivih bolezni med odvisniki in kasneje tudi izven te subkulture. Svetovna zdravstvena organizacija je v svojem poročilu za prvo polletje 1994. leta navedla, da je bilo 43% bolnikov z AIDS okuţenih zaradi souporabe okuţenega pribora pri vbrizgavanju drog. Pri nas je preko 50% odvisnikov, ki se zdravijo v zdravstvenih ustanovah, okuţenih z virusom hepatitisa C. Souporaba pribora za injiciranje je zelo pogosta. Preko 60% odvisnikov je v letu 1991 navedlo, da je souporabljalo pribor za injiciranje v zadnjem letu dni pred prihodom v Center za zdravljenje odvisnosti v Kopru (graf 4). Z različnimi nizkopraţnimi programi nam je uspelo zniţati na 36% v letu 1993. Kasneje pa je odstotek odvisnikov, ki so souporabljali pribor za injiciranje, zaradi ukinitve nekaterih nizkopraţnih programov, opazno porasel.

Zaradi injiciranja nečistega heroina prihaja do številnih zdravstvenih komplikacij, katerih najhujša oblika so predoziranja, ki se pogosto končajo s ______23 ______smrtjo. Heroin je v nekaterih okoljih še vedno tabu tema. 14% odvisnikov je ţe poizkusilo narediti samomor (center za zdravljenje odvisnosti v Kopru.)

Večina odvisnikov dolgo čaka, predno pride po pomoč, kajti strah pred stigmatizacijo je veliko večji kot so teţave, ki jim jih povzroča droga in odvisnost. Dolgo časa prenašajo različne kuţne bolezni (HIV, hepatitis C, hepatitis B) na druge odvisnike in tudi na ostalo prebivalstvo. Širijo pa tudi svoj krog novih odvisnikov od drog. V svoje vrste uvajajo nove mlajše odvisnike, katerim preprodajajo drogo. Skoraj vedno poseţejo po kraji, ki jim zagotovi dnevne količine droge. Nekateri prodajajo svoje telo, da si zagotovijo vsakodnevno dozo in se na ta način izpostavljajo nevarnosti prenosa HIV infekcije preko spolnih odnosov.

GRAF 4: ODSTOTEK ODVISNIKOV, KI SO BILI SPREJETI V CENTER ZA ZDRAVLJENJE ODVISNOSTI V KOPRU GLEDE NA SOUPORABO PRIBORA V ZADNJEM LETU DNI PRED SPREJEMOM

leto 94 55%

leto 93 36%

leto 92 57%

leto 1991 65% ODSTOTEK ODVISNIKOV, KI SO SO UPORABLJALI PRIBOR 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70%

Vir: Center za zdravljenje odvisnosti v Kopru.

Praviloma pridejo odvisniki od ilegalnih drog po pomoč šele tedaj, ko je njihovo ţivljenje ţe popolnoma porušeno, ko so izgubili sluţbo ali šolo in ko nimajo praktično ničesar več izgubiti. Zdravljenje takega odvisnika je ______24 ______izredno teţko in strokovno zelo zahtevno. In vse to predvsem zaradi odnosa večine do manjšine. Večina ni pripravljena sprejeti medse manjšino, bolnike, ki uţivajo drogo.

V. PRAVICA DO DRUGAČNOSTI

Uţivanje drog znova in znova odpira vprašanje pravice biti drugačen od drugih in biti tudi kot tak sprejet v druţbenem okolju. Gre za vprašanje nivoja strpnosti do drugače mislečih in do drugačnosti v celoti. Gre za vprašanje obnašanja druţbe kot celote do manjšin. Pri uţivanju drog se to vprašanje še veliko bolj resno zaostri, ker gre za preganjanje bolnika. To je edina znana bolezen v tem trenutku, ki ima za posledico veliko spremembo obnašanja večine do odvisnika in grobo stigmatizacijo odvisnika in tudi tistih, ki se s tem problemom ukvarjajo. Odpira se tudi vprašanje pravice biti zdravljen in biti zdravljen na tisti način, ki ga odvisnik ţeli. Seveda pa odvisniki ne odobravajo nasilnih posegov pri zdravljenju odvisnosti, ki jih razčlovečijo v celoti in jim odvzamejo še tisto, kar jim je droga pustila.

Menim, da nasilje do odvisnika tako z druţbenega kot starševskega nivoja ni opravičjljivo in da kot tako grobo posega v vrednote, ki jih je pridobil sodobni civilizirani svet. Ni dopustno dvigniti roko nad bolnika - to je stara vrednota, ki jo je človeštvo gojilo skozi tisočletja. Nasilje je opravičljivo le tadaj, ko je odvisnik resnično v ţivljenski nevarnosti in je nujna prisilna hospitalizacija, kar pa je zelo redek pojav v vsakodnevni praksi in o njem po temeljitem pomisleku odloči zdravnik. Sam kljub temu, da delam preko štiri leta vsak dan z odvisniki, še nisem srečal takega primera.

VI. STRATEGIJA ZMANJŠEVANJA ŠKODE ZARADI UŢIVANJA DROG

Zaradi vseh zgoraj naštetih dejstev je Evropa razvila nove načine pristopa do te populacije, ki ji je potrebno predvsem pomagati, da bo prenehala uţivati drogo. Tistim, ki ne morejo prenehati uţivati droge, je potrebno nuditi nadomestek za drogo ali pa omogočiti injiciranje droge na varen način. Odvisnikom je potrebno omogočiti tako visoko stopnjo resocializacije, da se bodo sposobni preţivljati sami. Če pa bodo še nadaljevali z uţivanjem drog, ______25 ______kar dela samo še manjšina, naj bi bilo uţivanje drog varno. Spoznali so, da potiskanje problema na obrobje druţbe povzroča vrsto problemov, ki se kasneje kot bumerang vrnejo druţbi, v obliki nastanka drugih, zredno negativnih pojavov. V Firencah (6. Svetovna konferenca o zmanjševanju škode zaradi uţivanja drog 1995) je bilo predstavljeno več programov, kjer odvisnikom, ki so jih prej strogo izbrali, omogočajo injiciranje heroina pod zdravniško kontrolo. Uspehi so dobri in programi bodo verjetno potekali tudi v prihodnje (Avstralija, Švica, Anglija).

Moralistični pogledi na uţivanje drog samo povečujejo škodo, ki jo droga povzroča druţbi. V nekaterih drţavah so spoznali, da je potrebno odvisnikom pomagati prebroditi najbolj teţavna obdobja v njihovem ţivljenju, jih sprejeti medse in za njih skrbeti, dokler tega niso sposobni sami. Omogočiti jim je potrebno ustrezne terapevtske in psihosocialne programe na nizkem nivoju zahtevnosti.

Gre za pragmatični pristop k nastalemu problemu, in kot kaţe je le ta tudi učinkovit. Ta pristop deluje v smeri zmanjševanja škode zaradi uţivanja različnih drog. Predvsem je potrebno zagotoviti dovolj odvisnikom prijaznih programov. Sem sodijo predvsem nizkopraţni programi, ki zahtevajo zelo malo angaţiranja odvisnika in mu hkrati nudijo zadovoljitev osnovnih ţivljenskih potreb. (psihosocialna pomoč, metadonski programi, dnevni centri, nočni centri, itd.). Hkrati je potrebno v teh programih gojiti dobro svetovalno sluţbo, ki bo lahko odvisniku svetovala v kritičnih trenutkih in ga usmerjala v prave programe, ki mu bodo sprejemljivi. Rezultati takega pristopa so vidni tudi v zmanjševanju umrljivosti zaradi predoziranja (graf 5).

______26 ______

GRAF 5: ŠTEVILO UMRLIH UPORABNIKOV DROG OD LETA 1979 DO 1991 NA NIZOZEMSKEM

73 80 60 44 53 61 60 42 42 39 42 40 34 31 40 19 20 S2 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 S1 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 LETA OD 1979 DO 1991

Vir: Questioning prohibition, Brussels, 1994

Na Nizozemskem jim je s pomočjo nizkopraţnih programov in vsestransko skrbjo za uporabnika ilegalnih drog uspelo zmanjšati število umrlih odvisnikov na leto.

VII. VLOGA REPRESIJE

Represija ima še vedno svoje naloge, ki so predvsem usmerjene v kontrolo vnosa droge v drţavo in trgovino z drogo v drţavi. Predvsem ni njeno delo preganjaje tistih odvisnikov, ki si morajo vsakodnevno zagotoviti prepotrebno drogo, da lahko brez bolečin in krize preţivijo tisti dan. Preganjanje teh ljudi, ki imajo običajno pri sebi le enega ali največ nekaj gramov droge, ima za posledico dodatno margalizacijo skupine uţivalcev drog, kar samo po sebi poslabšuje tako odnos ljudi do droge in uţivalcev drog ter omogoča nadaljni razvoj nalezljivih bolezni in kriminalitete v populaciji.

______27 ______VIII. ZAKLJUČEK

Droga je bila, je in bo prisotna v vseh druţbah. Ni kriva droga, da se jo uţiva in tudi ne vedno ljudje, ki drogo prideljujejo, prodajajo. Ljudje uţivajo drogo predvsem zaradi razlogov, ki jim jih narekuje bolezen odvisnosti od drog. Iskati krivdo na tem področju je zelo teţko in še teţje pokazati na konkretnega krivca. Poleg represivnih postopkov, ki jih izvajajo vse drţave, je nujno potrebno dati večji povdarek skrbi za tiste odvisnike, ki so ţrtve bolezni odvisnosti. Potrebno je čimprej zajeti odvisnika v različne programe, kjer mu lahko posebej usposobljeni strokovnjaki nudiji pomoč.

Nizkopraţni programi zahtevajo nov odnos druţbe do bolezni odvisnosti, pomeni ukinitev stigmatizacije odvisnikov od ilegalnih drog in prenehanje odrivanja problema na obrobje druţbe. Z dobrimi programi lahko zmanjšamo uţivanje drog, vendar ga še dolgo ne bomo popolnoma izločili iz druţbe, zato bo potrebno z njim ţiveti še naprej in delovati v smeri, da bi nam povzročalo čim manj posledic. Represivni, socialni in zdravstveni sektor morajo v druţbi tesno sodelovati in podpirati skupne programe, ki izboljšujejo zdravstveno in socialno stanje uţivalcev drog in zmanjšujejo kriminaliteto.

Bolezni odvisnosti so običajno kronične bolezni. To pomeni, da je odvisnik vedno v nevarnosti, da se mu bolezen ponovno pojavi in izbruhne z novo močjo. Človek, ki je bil samo enkrat v ţivljenju dalj časa odvisen od heroina je v veliki nevarnosti, da bo ponovno zašel in ponovno zbolel. Vzroki za to so verjetno v tem, da dolgotrajno uţivanje heroina med drugim tako močno poškoduje občutljive biokemične procese, da se jih ne da nikoli več popraviti v celoti, prav tako pa je moţno, da ostjajao nepopravljive posledice v socialnem okolju in osebnosti posameznega človeka. Lahko pa gre seveda za kronično obolenje, ki je prirojeno in kronično in bo človeka spremljalo celo ţivljenje.

To je posebno pomembno tedaj, ko se odvisnik vrne z zdravljenja in ponovno prične z uţivanjem drog. Tedaj je potreben strokovne in laične pomoči in ne moraliziranja in ponovnega odrivanja na obrobje druţbe.

Literatura je na voljo pri avtorju članka. Piran, 5. 4. 1995 ______28 ______O RAZNIH ZELIŠČIH NA KRANJSKEM1

Janez Vajkard Valvazor

Vsebina Razna znana zelišča. Koren velikega omana. Lahkomiselne dekline ga uporabljajo za vraţeverne namene. Velecvetni divjakovec. Volk. Blagoslovljeni volk proti čarovništvu. Mala srebrenka. Razna gorska zelišča. Zelenka. Planinski pelin. Zlati venerini laski ali Adiantum aureum in njihova čarovna zloraba. Strupena preobjeda; nesreče, nastale pri nekaterih, ker so ponevedoma pojedli preobjedo. Protistrupno zelišče marijini šolenčki. Satyrion ali dišeča mošnjica. Kako ga uporabljajo dekle, ţeljne pobov. Zakaj se včasih podijo za njimi tudi nekatere ţivali namesto pobov. Hudič nese medvedjo koţo namesto zaţelenega polkovnika. Konji na Kranjskem jo ubirajo za deklino. Peteroprstec. Meček. Zelišča, uporabljena za pripravo coprniškega mazila. Praprot mora pomagati pri čaranju. Razna uţitna zelišča. Konoplja. Bodeča neţa. Kranjske hribe vsako leto obiskujejo tuji botaniki. Čudovit opis pajka in kače in zeli, ki zdravi strup. Kača si ob neki zeli opomore od izgube prejšnjih moči. Pripomba glede odhoda coprnic na ples. Omemba najpomembnejših avtorjev, ki imajo resnični coprniški ples za golo domišljijo. Zgled iz Porte in iz Lerchheimerjevih razglabljanj. Kateri

1 Gre za dvanajsto poglavje šeste knjige Valvazorjevega dela Čast vojvodine Kranjske. Teţaven prevod je izdelal Janko Moder in nam ga prijazno prepustil v objavo. Zato se mu iskreno zahvaljujemo. Pri prevajanju je bilo - poleg drugega - posebno teţavno prevajanje botaničnih imen. Valvazorjeva poimenovanja rastlin smo prevajali z uporabo različnih sodobnih in starejših slovarjev, vendar ni bilo vedno mogoče najti ustreznega izraza. Botanično izrazoslovje v slovenščini je strokovno pregledal doc. dr. Vladimir Ravnik, in nas skoraj pri vsakem izrazu opozoril na moţne napake, dvoumnosti, ali pa - večkrat - tudi na to, da na osnovi Valvazorjevega izraza ni mogoče z gotovostjo trditi, za katero rastlinsko vrsto ali podvrsto, kakor jo danes poimenujemo, naj bi šlo. Na osnovi njegovih pripomb ter na osnovi predloga prevajalca se je nato pri več izrazih za dokončno obliko prevoda odločil urednik revije, ki s tem prevzema tudi vso odgovornost za ta, delovni, in - kolikor se tiče botaničnih izrazov - še ne dokončno premišljen prevod. Kot pomoč nadaljnim razmislekom o ustreznem prevajanju imen rastlin smo v prevodu - poleg slovenskih in latinskih izrazov - večkrat pustili tudi originalen nemški izraz, kakor ga je uporabil Valvazor. Prevoda njegovega teksta tu ne objavljamo preteţno z namenom biološke in farmakološke umestitve drog, temveč prej z namenom njihove zgodovinsko antropološke obravnave. ______29 ______pisci pričajo o telesnem odhodu. Tekmecu je dokazano čarovniško letenje, ker se je namazal s coprniškim mazilom. Plemič se iz radovednosti odpelje na shod coprnic. O nekom, ki se iz vedoţeljnosti namaţe in pride k veščam v vinsko klet. Igrci, ki odprejo veščam, nazadnje končajo pod vislicami. Hči, ki z mazilom posnema mater, mahoma pride v Benetke. Resnični odhod potrjuje nekaj švedskih coprniških jeţ. Satan lahko namesto domnevne zamaknjenosti navzočim pričara odsotne. Kaj je Teofrast nekemu godcu priskrbel za konja; iz tega so dokazane tri reči. Doktor z zagovori pripravi praprotno seme. Smešne motnje urokov.

Razna zelišča. Kakor v drugih deţelah je tudi na Kranjskem vse polno dobrih in koristnih zelišč in vseh mogočih uţitnih korenov, na primer zobnik (zobnjak, Bilsenkraut), volčje jabolko (punčice, Jüdenkirschen), pelin (Wermut), navadna bolhača (dresen, Flöhkraut), razne vrste pasjega zelišča (Nachtschatten) in podobno.

Veliki oman. Koren velikega omana uporabljajo pri hudičevih vragolijah Veliki oman (die Alantwurtz) rase tu v nemajhnih količinah, vendar ga številne preproste ţenske zelo zlorabljajo. Če namreč hočejo lahkomiselne babe od daleč privabiti kakšnega dedca k sebi, ob določenem času in s predpisanimi obredi izkopljejo ta koren in ga potem s predpisanimi besedami vrţejo v zakurjeno peč. Tam potem koren čudno poskakuje sem ter tja, ker ga očitno k temu spodbada sam bognasvaruj. In tako mora tisti, za katerega se odloči tako ţenšče, še v tisti noči priti k nji, pa čeprav je ne vem koliko milj stran od nje.

Velecvetni divjakovec. Volk. Blagoslovljeni volk proti čarovnijam. Na visokih sneţnikih raseta dve podvrsti velecvetnega divjakovca, namreč Doronicum latifolium, pa tudi volk, ki mu Plinij (a)2 in Dioskorid (b)3 pravita Nardus montana & Celtica, planinski in keltski volk, kakor ga tudi

2 (a) Plinij, knjiga 7, poglavje 20. 3 (b) Dioskorid, knjiga 1, poglavje 7. ______30 ______latinski botaniki na splošno imenujejo Nardus montana. Tega volka blagoslavljajo in ga potem uporabljajo proti vsem mogočim čarovnijam. Mala srebrenka. Razne planinske zeli, na primer zelenka. Ravno tam rase tudi mala srebrenka ali meseček. Ravno tako rumenocveti ţenikelj ali Sanicula flore luteo ter zelenka, po nemško Mangolt ali Wintergrün.

Planinski pelin. Na naših sneţnikih je ravno tako znan in domač planinski pelin ali Absynthium Alpinum.

Zlate venerine laske uporabljajo za čaranje. Tudi zlati venerini laski (sicer imenovani Adiantum aureum ali Polytrichon aureum majus), po nemško Gold-gelb Frauen-Haar ali Gülden Wider-Tod, pomagajo lepšati Alpe, nekatere ţenske na Gorenjskem pa jih zelo močno uporabljajo zoper uroke, za ljubezenske napoje in druge coprnije.

Preobjeda. Med dobrimi zelmi pa seveda ravno tam srečujemo tudi strupeno preobjedo (Napellus), ki ji pravijo strupeni Aconitis in jo naši izkušeni zeliščarji po nemško imenujejo das Eisenhütlein, nekateri pa tudi die Mönchs-Kappe.

Ker ima ta zel v sebi tako oster in močan strup, da ga skoraj ni mogoče ugnati z nobenim zdravilom in ga napraviti nemorilnega, je narava pač dosegla, da so preobjedo iz vrtov pregnali v visoka alpska pogorja. Drugače rase še drugod, ne samo v hribih, in sicer v marsikateri deţeli, včasih ne le na polju, temveč tudi na lepotnih vrtovih vedoţeljnih vrtičkarjev, seveda ne brez nevarnosti za preproste ljudi, katerim je prikrita njena hudobija, saj jo zaradi ljubkih modrih cvetov ogledujejo s tako naklonjenimi očmi, da jih strupena zel s prijetno nebesno barvo spelje k vsesplošnemu zlomu zakonov in ţivljenj, k smrti, kakor lepa postava ljubice lahkomiselno naravo spelje v zakonolom. To trditev je sicer mogoče podpreti s prenekaterim zgledom, vendar mislimo tu navesti samo nekatere od tistih, ki jih je učenemu svetu zapustil sloveč nemški pisec.

Nesreča, nastala iz neprevidnega uţivanja preobjede. ______31 ______V velikem in uglednem trgovskem mestu je dekla znamenitega trgovca odšla na vrt po zelenjavo in sočivje, kar naj bi porabili v kuhinji, in pri tem nabrala nekaj šopkov modrih cvetov preobjede ali pasje smrti, misleč, da gre za cvete boraţe ali volovskega jezika, ki jih po navadi mešajo med solato, ker zelo čistijo kri in krepijo srce, ja, človeka napravijo zelo veselega in korajţnega, cveti preobjede ali pasjega zelja pa ravno nasprotno. Ko je torej nepremišljena kuharica lisičjo smrt pomešala z vrtno solato in tako lepo mešanico velela odnesti gospodarju na mizo, jo je ta s slastjo pojedel, pa tudi njegov sin in še blagajnik ali knjigovodja in še neki trgovski pomočnik, in sicer zvečer, ko je bilo ţe precej temno, tako da niso mogli posebej dobro videti, kakšna zelišča ali cvetišča so pomešana med solato. V hiši je bil še najmlajši sin, študent, s knjigo pred seboj; ker jo je hotel do konca prebrati, še preden odide večerjat, je stopil v jedilnico šele potem, ko so njegov oče in trije sojedci, ki so bili z njim, ţe zdavnaj pospravili solato, ampak kako neznansko je ostrmel, ko je odprl vrata in našel vse štiri v groznem stanju. Imeli so namreč skrivenčena usta, nepremično bolščeče oči, popolnoma odrevenele ude in barva njihovih lic je bila natančno taka, kakor je po navadi barva tistih, ki se ţe bojujejo s smrtjo. Skratka, prizor je bil tako strašen, da je omenjeni mladi fant od groze zatrepetal in presunljivo poklical na pomoč. V trenutku je prihitela na kup vsa druţina in zagledala ţalostno stanje, v kakršno je zašel njihov gospodar s svojo druţbo, zato so prisebnejši med njimi v naglici poslali po medike. Ko so ti prišli, so kmalu posumili, da so morali ti ljudje dobiti v ţivot smrtni strup, in takoj zatem v posodi za solato res našli še nekaj cvetov preobjede in iz tega zlahkoma sklepali, da so jedci zašli v tako klavrno stanje zaradi zauţitja omenjenega strupenega zelišča. In čeprav so omenjeni mediki uporabili vse mogoče pripomočke in odrevenelim štirim dali najmočnejše nasprotne strupe in jih poskušali le kako obdrţati pri ţivljenju, se jim je to posrečilo samo pri dveh, namreč pri očetu in trgovskem pomočniku, ki sta mogoče pojedla najmanj solate in sta bila morebiti najmočnejše narave. Sin in blagajnik pa sta morala nesrečno večerjo in strupeno solato plačati z ţivljenjem (a)4.

Razstrupilna zel čeveljček.

4 (a) Johann Rist v Pomenku z Jennerjem, stran 31 in naprej. ______32 ______Kranjska potemtakem ne sme imeti za nenaklonjenost narave, temveč za njeno milost in skrb, če tej smrtni zeli ni dala rasti po vseh poljih(+)5, temveč ji je dovolila biti med najštevilnejšim rastlinjem le v omenjenih sneţnikih in ji dodala še sovraţnico, namreč marijine šolenčke (Anthora ali Antithora, kakor jo imenuje Kaspar Bauhinus)(b)6, po nemško Heil-Gifft in Gifft-Heil, drugi pa jo imenujejo Aconitum salutiferum in spet drugi Napellus Moysis. Na omenjenih visokih sneţnikih bi rastlinoslovci gotovo lahko odkrili še vse mogoče druge zeli, če bi jih ne bilo strah utrujenih nog in neprijaznega zraka, saj je v visokem hribovju na splošno veliko nenavadnega.

Satyrion ali dišeča mošnjica. Ta koren uporabljajo pohotne dekline. Marsikje je mogoče najti razne species prave dišeče mošnjice (Satyrion, Stendel-Wurtze ali Stendel-kraut), ki ji Kranjec pravi cepetec. K temu korenu se zatekajo številne dekline, v katerih je več pohote kakor spodobnosti in srameţljivosti, in ga uporabljajo za to, da lazijo za njimi dedci in jim gasijo nečiste plamene. V ta namen ta koren o pravem, namreč ob posebej za to določenem času, zagovorijo s hudičevimi besedami, potem pa ga taka pojajoča se ţrebica in potepinska psica nosi pri sebi in s tem tako magnetizira mlade moške, da povsod tiščijo za njo kakor lovski pes ali brak za divjačino, ker so z omenjenimi čarnimi zagovori omreţeni in omamljeni. Če pa dekline pri tem ne uporabijo prave species cepteca, pritiskajo za njimi konji.

Koza in svinja lazita za mojstrom ljubezni. To je gotovo nekaj nenavadnega in o tem ni mogoče kaj prida brati v čarovniških ljubezenskih umetnijah, ko namreč ljubimec prosi čarovnika za nasvet in ga ta ofrnaţi in mu dá dlako ali kaj takega z ţivalskega ţivota, ko misli, da je s telesa osebe, ki jo ţeli s tako čarovnijo napraviti zaljubljeno in jo pritegniti k sebi, v resnici pa se mu oglasi ţival namesto osebe. Kakor se je v neki deţeli pred nekaj leti moškemu, čigar urada ali stanu tu ne mislimo izdati, primerila taka norčija, ko je stisnil tri cekine v roko pestunji lepe zakonske ţene z otrokom s prošnjo, naj mu priskrbi samo nekaj kapljic

5 (+) More loquendi Vergiliano. Steriles enim dominantur avenae Vergilio, illic locorum, ubi plurimum nascuntur. 6 (b) Casparus Bauhin, stran 184. ______33 ______njenega ţenskega mleka, ker je do zdaj ni mogel z nikakršnim ljubkovanjem pripraviti do naklonjenosti, pestrna pa ga je ogoljufala in mu v kozarček kanila nekaj kapljic mleka koze, ki jo je imela takrat pri hiši, in je potem ta koza povsod po hiši in dvorišču ter še v cerkev silila za ljubimcem, ki je kapljice njenega mleka gotovo odnesel kakšni čarovnici, tako da se je sploh ni mogel odkriţati, dokler je ni kupil in je dal zaklati. Ravno tako se je godilo nekemu drugemu, ki je namesto zaprošenega ţenskega mleka dobil mleko svinje, tako da mu je potem ta podnevi in ponoči venomer prihajala pred vrata, tam leţala in se ni dala več nikamor odgnati, dokler je ni moral dati proti plačilu zaklati, samo da bi se odkriţal sramote.

Podobne potegavščine se včasih dogajajo z lasmi, kakor izpričuje tale zgled. Pred pribliţno dvainštiridesetimi leti je imel neki polkovnik v Pragi v temni nočni sluţbi pri sebi razuzdano candro, ki je dala svojega zakonskega moţa odpraviti s podarjeno kroglo, polkovnik pa je svojo zakonsko ţeno kratko in malo spodil. Candra je povsod hodila za polkovnikom, saj med vojno tako početje in vlačugarstvo ni nič novega, takrat so menda vse mogoče grehote dovoljene, tako da mu je rodila tudi sina, ki ga je dal v rejo in ga obljubil postaviti za dediča. Ko pa se je nazadnje do sitega nalizal nečistega medu in se preobjedel flajcke, jo je spodil in tako se ji je ţiva domišljija, da bo postala gospa polkovnica, izkadila v nič.

To jo je zabolelo in povzročilo, da je začela stikati za pripomočki, kako bi se mogla vrniti k polkovniku in deliti z njim prostor na postelji, ker ni dvomila, da ji bo obnovljeno omreţenje zanesljivo prineslo tudi neločljivo zakonsko zvezo. V ta namen je odšla nazadnje k neki grdavšlji in jo rotila, naj ji s čarovnijami znova dobi polkovnika. Čarovnica jo je pogovarjala, da ji bo ustregla, če ji le prinese kakšen polkovnikov lasek. Cipa je najprej poskušala s prijaznimi prošnjami nagovoriti polkovnikovega slugo, nazadnje pa mu je obljubila celo dvanajst tolarjev, samo če ji priskrbi nekaj las, ki njegovemu gospodu zjutraj pri česanju mogoče ostanejo na glavniku. Sluga ji je najprej to nekajkrat odbil, ker je pač sprevidel, kakšne namene ima z lasmi, vendar ljubeznive ponudbe ni tako rad spustil iz roke in tudi ne priloţnosti, da se prikoplje do celega ducata tolarjev; in tako ji je budil upanje, da bo prišla do zaţelenih las, vendar jo je pri tem potegnil za nos in iz medvedove koţe napukal nekaj dlak, ki so bile po črni barvi kar precej podobne lasem njegovega gospodarja. Flenča jih je z veseljem sprejela kot dragocen zaklad in jih izročila čarovnici, svoji domnevni pomočnici, saj je bila popolnoma ______34 ______prepričana, da je s tem dobila tako močno nit, da bo lahko polkovnika potegnila nazaj v svoje mreţe in ga ujela, ja, gotovo se bo še tisto noč oglasil pri nji.

Hudič odnese medvedovo koţo namesto naročenega polkovnika. Coprniška snubačka in peklenska zvodnica je začela z lasmi ravnati po svoji čarovniški umetelnosti. Vendar sta bila učinek in uspeh popolnoma v nasprotju z njenim pričakovanjem. Ko sta namreč polkovnikov sluga in eden od paţev ponoči leţala na medvedovi koţi, je skoz odprto okno stopilo črno strašilo, jima medvedjo koţo potegnilo izpod teles in jo odneslo skoz okno na plan. Prestrašena sluţabnika sta zlahkoma doumela, da krzno ni bilo spodmaknjeno in odneseno zaradi krzna samega, temveč iz sklenjene zarote zoper polkovnika; temu sta povedala, kaj se jima je primerilo ponoči. In tako je ta velel ponošeno vojaško vlačugo počiti, da mu ne bi zaigrala še kakšne take neslanosti.

Konji se podijo za deklinami, ki nimajo pri sebi prave vrste dišeče mošnjice. Lahko bi navedli še vse polno pustolovščin te vrste, da pa v čarovni sli za določeno osebo, v katero se zaljubiš, včasih vendarle nastopi kakšna ţival in se vname, če sta ljubček ali ljubica po goljufiji toliko preslepljena, da dobita kaj od te ţivali, dlako ali mleko ali kaj podobnega, to je veliko bolj pustolovsko, kljub temu pa zanesljivo in na Kranjskem potrjeno z nekaj primeri, ko so se namreč za takimi dedca ţeljnimi fantoţivkami ali pojavimi ţeniclji, ki niso imele pri sebi prave vrste zagovornega satiriona, namesto mladih fantov podili ţrebci.

Nekaj takega se je pred petimi ali šestimi leti zgodilo tudi v Ljubljani, ko sta pred Vicedomskimi vrati dva kočijska konja zagledala neko ţensko in jo v takem galopu udrla za njo, da ju kočijaţ sploh ni mogel ustaviti ali zadrţati. Tako sta mlado deklino podrla in so jo komaj rešili. Iz tega se je dalo trdno sklepati, da je morala imeti pri sebi kakšen tak čarovni koren, s katerim si je hotela ţe navsezgodaj zjutraj priskrbeti oboţevalca ali ljubčka.

Meček, Gladiolus. Po visokih hribih rase tudi pravi meček, Gladiolus verus, deveta srajčica. Ta gosto kocasti koren lahkomiselneţi zlasti na Gorenjskem ravno tako uporabljajo za ljubezenske napoje.

______35 ______Petoprstnik in podobno. Povsod po Kranjskem rase tudi petoprstnik (Pentaphyllon) in ravno tako spanček, kolesnik, vodenec, njivski koren, zelenka, navadni volčin (Aconitum).

Zeli, potrebne za coprniško maţo. Vse do zdaj imenovane zeli in še nekatere druge uporabljajo coprnice po posebni pogodbi ali hudičevi zavezi za pripravo čarovnega mazila, s katerim se namaţejo in odletijo na svoj preklemanski čarovniški ples ali pa jih tja odnese njihov črni mojster. Dokler pa ni s satanom sklenjena prava zaveza in pogodba naj bo ţe expressis verbis ali implicite, oseba (kakor mislijo nekateri), tudi če se namaţe s takim mazilom, ne bo v resnici prišla na ples(+)7, temveč samo v mislih ali v domišljiji, pa bo kljub temu trdno verjela, da je bila zraven(++)8. Utone namreč samo v trdno, naravno spanje, v katerem se ji sanja samo o plesu, ţrtju, pitju, glasbi in podobnem. In tako jih njihov mojster pogosto pretenta z zlagano blodnjo ali sanjami, kakor da so jedle in pile, pa čeprav gre samo za predstave ali podobe v sanjah in so deleţne samo sence namesto resnice in so poplačane samo v mislih namesto zares.

Tudi praprot mora sluţiti čaranju. Tudi s praprotjo, ki se ji po latinsko reče Filix, po nemško pa Fahren-Kraut in je v tukajšnji deţeli ravno tako splošno znana, marsikdo uganja vse mogoče coprnije. Jaz * sam sem poznal nekoga v deţeli, ki je dostikrat na kresni večer odšel, s coprniškimi obredi iskal praprotno seme in ga potem tudi uporabljal za razno nedovoljeno početje. Vendar je pred nekaj leti umrl ţalostne smrti, kakor je kar številnim znano. Iz določenih vzrokov bom njegovo ime tu zamolčal(+)9

Razna uţitna zelišča. Lan.

7 (+) Maţa je seveda iz prej opisanih zelišč in povzroči spanec in vse mogoče blodnje v spanju, tako da ţenska, ki se namaţe s takim mazilom in se je tega naučila od kakšne druge, misli, da je letela! Vendar je šlo le za naravno spanje in samo za močno domišljijo. Tiste, ki imajo pogodbo, sicer ravno tako potrebujejo tako mazilo, vendar k temu še kaj pridenejo in potem jih hudič v resnici odpelje na ples. 8 (++) Glej pripombo na koncu tega poglavja. 9 (+) Glej o tem več naprej v Pripombi. ______36 ______Sicer imamo tudi pri nas vse polno koristnih in uţitnih zelišč, s katerimi je zelo ustreţeno kuhinji, na primer razno glavnato zelje, kolerabe, cvetačo, kapus (ali belo zelje). Ravno tako tudi vse mogoče solate in ločiko (ali lačiko), janeţ, turški poper, saffer in hmelj, ki rase v vsaki meji; tudi laneno seme (lan), iz katerega izdelujejo predivo in platno ali, kakor pravijo v tukajšnji deţeli, kodeljo. Če ga posejejo toliko, da po teţi potegne funt, dobijo pribliţno poldrugi funt kodelje ali prediva. Konopljeno seme (konoplja) dá sicer več kodelje, vendar je zelo groba.

Kozja potica (Carlina) in še več drugih korenin in zeli. Grenkoslad, Chamaeleon niger, sicer imenovan tudi Carlina ali celo Carolina, ker je ţelel cesar Karel z njim iz svoje vojske pregnati kugo, po nemško pa Eberwurtz, po kranjsko kozja potica, raste v obilju povsod, ravno tako pa tudi vse druge species te korenine; ravno tako tudi vse mogoče vrste kokalja, encijana (lecjana), sladke koreninice (Engelsüß) in povrh tega še vse polno raznih drugih zeli.

Kranjske hribe vsako leto obiskujejo tuji botaniki. Poleg do zdaj omenjenih je v naši deţeli in še prav posebej v visokih hribih še veliko vseh mogočih drugih dobrih, izbranih in znamenitih zeli, na primer na Krmi, Velikem Stolu, v Bistrici, na Nanosu in Učki. Zlasti zadnja si je pri številnih piscih pridobila nenavadno slavo zaradi lepih, redkih zeli. Ravno zato vsako leto pogosto obiskujejo naše visoke hribe posamezni botaniki in kopalci korenin iz vseh mogočih deţel, ker namreč v njih najdejo številne znamenite korenine in zeli. Če koga ţelja po raziskovanju nagne, da se potrudi v te višine in ga ne mine veselje do iskanja, nič ne dvomim, da bo prav gotovo našel marsikatero opazovanja nadvse vredno stvar, ki še ni znana učenemu svetu in še ni prišla v vsesplošno izkušnjo, zakaj knjige narave ni še nihče tako do kraja prebral, da bi čas in lastna izkušnja ne mogla še zmeraj dodati česa imenitnega njegovi naravni vednosti, in visoka gorovja niso najrevnejši listi v knjigi narave.

Na visokih hribih je marsikatera nenavadna zel. Ta je namreč v njih spravila številne posebne zaklade svojega zelenečega kraljestva in jih je pripravljena pokazati samo tistim, ki se ne ustrašijo naporov in jih iščejo. Zelo obiskovane švicarske Alpe in Apenini iskalcem še zmeraj postreţejo z nenavadnimi dragotinami zdravilnih zeli ali zelišč in če bi kdo tudi naše kranjske Alpe s tako podjetnim raziskovanjem pogosto ______37 ______prečesaval, niti malo ne dvomim, da mu ne bi ti vrhovi poplačali prizadevanja z nenavadnimi, redkimi in od sile imenitnimi odkritji ter mu pokazali marsikatero ţlahtno zelišče s tako zdravilno močjo in delovanjem, da sta močnejša in bolj občudovanja vredna, kakor pričakuje ali so ga poučevali. Ker pa tako zagotavlja predvsem izkušnja, utegne sluţiti za zgled dogodek, ki sem ga zvedel od dobrega prijatelja plemiča, ta pa je slišal o njem iz ust kmeta, kateremu gre vse zaupanje, ker je stvar sam videl, ko je bil še pastir.

Čudovito opazovanje pajka in kače in zeli, ki zdravi zastrupljenost. Kača si opomore iz medlosti ob zelišču. Ta kmet, ki ga ima še zmeraj vsak za poštenjaka in resnicoljubnega moţa, je šel neko poletje v Kamniško Bistrico (se pravi, na visoko in gosto pogozdeno gorovje pri mestu Kamniku ob Bistrici) in nepričakovano zagledal kačo, ki je prilezla iz luknje, kmalu potem pa velikega pajka; ta se je takoj odpravil proti nji in spustil nanjo belo kapljico; kača se je začela zvijati in krčiti, pa se spet stegovati in tako medleti, kakor da poginja; nazadnje se je vendarle odplazila stran, pa čeprav z največjo teţavo in vsa beteţna, k nekemu zelišču, ob njem pa si je tako opomogla, da je bila videti spet popolnoma spočita in zdrava, ko je smuknila nazaj v luknjo; ampak čez nekaj časa je spet prilezla na plan in potem se je tudi njen sovraţnik, pajek, spravil nadnjo in jo znova zadel s kapljo strupa; tako zadeta se je spet slabo počutila in se znova zatekla k prejšnji zdravnici, namreč k zeli, in po obisku pri nji spet dobila nazaj zdravje in se okrepila iz medlosti. Ko se je potem še drugič odplazila v luknjo, je pastir utrgal zel in jo vrgel stran. In ko je čez nekaj časa bodisi ista kača ali pa mogoče katera druga, prejšnjima dvema popolnoma enaka (ni namreč mogel vedeti, ali gre še zmeraj za prvo kačo, temveč samo to, da je podobna prejšnjima dvema), znova prišla na plan, je tudi ta ravno tako občutila strup, ki je padel nanjo od raztogotenega pajka, vendar je morala obnemoči in poginiti, ker ni bilo več zelišča.

Ampak nepozorni pastir ni bil toliko pameten, da bi si bil zel zapomnil in stvar kdaj drugič znova preveril. Gotovo pa je morala biti imenitna in nenavadno močna zel proti strupu.

* * * * * * * * * * *

______38 ______Pripomba Erazma Franciscija o prej omenjenem odhajanju čarovnic na ples

Kateri avtorji imajo resnične coprniške polete za golo domišljijo. Zgledi iz Porte. Med učenjaki je sporno, ali čarovnice čisto zares odhajajo na ples ali pa se jim to dogaja samo v domišljiji. Ugovorna stran je opremljena s slabimi dokazi, tako da jih skoraj sploh ni treba spodbijati, razen eksemplaričnega, na katerega se sklicujejo z navajanjem nekaj zgledov. Na tej strani, da gre namreč za ogoljufano prazno domišljijo vešč, je kar veliko znamenitih in zelo učenih peres, na primer Wierus, Godelmann, Agrippa, Duaren, Aerodius, Philipp Melanchthon, Alciati(a)10, Janez Salisburški(b)11, Philipp Camerarius(c)12, Longinus (d)13 in poleg še več drugih tudi Joannes Baptista Porta. Ta piše, da je poznal staro babnico, ki si je upala v kratkem času iz velike daljave prinesti sporočilo, kaj se dogaja v tistih krajih. Ljudje so se morali umakniti iz njene izbe, ko se je slekla in se namazala z neko maţo. Seveda so jo pri tem od zunaj skrivaj opazovali skoz špranjo v vratih. Ko pa se je namazala s coprniškim mazilom, je padla po tleh in tako neprebudljivo trdno zaspala, da so lahko odprli vrata in jo s korobačem pošteno klestili, pa ni bilo zaslediti na nji niti najmanjše bolečine ali občutljivosti. Ampak ko se je prebudila, je pripovedovala o prav pustolovskih rečeh, kako je potovala od sile daleč in v tako kratkem času premerila vode in kopno, hribe in doline, in kaj se je zgodilo tam daleč stran. Tudi če so ji navzoči zagotavljali, da se ji telo ves čas ni nič in nikamor premaknilo, in čeprav so bile očitne in zadosti jasne klobase za dobljenimi udarci, je vendar neomajno ostala pri svoji domišljiji(d)14.

V enem od Lerchheimerjevih premislekov so navedene besede Johanna Geilerja, svoj čas zelo zgovornega doktorja in pridigarja v strasbourški stolnici, da je nekoč neki ţupnik pridigal o čarovništvu in rekel, da čarovnice ne letajo v resnici in zares, temveč da se jim samo sanja, da odhajajo v tuje kraje, da tam vidijo, slišijo in naredijo kaj posebnega, o čemer potem drugim pripovedujejo in se bahajo.

10 (a) Alciati, Dodatni pravni spisi, knjiga 8, poglavje 22. 11 (b) Janez Salisburški, Polikrat, knjiga 2, poglavje 17. 12 (c) Camerarius, Zasvojene ure, poglavje 72. 13 (d) V Magièni trojki, stran 50 na sredi. 14 (e) Joannes Baptista Porta, Naravna magija, knjiga 2, poglavje 26. ______39 ______

Zamaknjenost domnevno leteče čarovnice. Ko je prišel iz cerkve, ga je ogovorila stara ţenska, coprnica, ker jo je pojezilo, da je tako zaničevalno govoril o njeni umetnosti; rekla je, da mu je pripravljena dejansko dokazati, da ne gre za nikakršne sanjarije, zato naj odide z njo domov. Res je odšel z njo. Tam je postavila na klop metrgo ali korito, sedla vanjo in se namazala z maţami, potem pa kmalu zaspala in se v spanju premikala, opletala z rokami sem ter tja, se zaganjala naprej, kakor da leti, in poskakovala, kakor da pleše. To je trajalo tako dolgo, dokler ni prekucnila korita in padla iz njega na tla. Tako je nekaj časa leţala in krilila z vsemi štirimi, potem pa se prebudila, planila pokonci in mu rekla: No, zdaj ste lahko videli, kako sem letela in se vrnila; bila sem tam in tam, videla sem to in to, storila to in tako naprej. Pa si res letela! je rekel. Nekaj časa si sedela v koritu in spala, potem si padla na tla in tudi tam nekaj časa leţala, preden si se zbudila. Potipaj si oko, tam si se udarila, ko si padla, da ti teče kri. Tako se je ţenska prepričala, da ţivi v krivi veri, in ţupnik je bil še potrjen in podkrepljen v sodbi in prepričanju, da čarovnice sploh nikamor ne odletijo, da se tudi druge podobno kakor ta vozijo v koritu in da tudi druge nič drugače ne letajo na metli, na vilah in palicah.

O takih dozdevnih letenjih bi lahko navedli še veliko zgledov iz drugih uglednih piscev.

Avtorji, ki zagovarjajo telesno letenje. Telesno letenje pa potrjuje veliko večja mnoţica uglednih ljudi in trdi, da hudič čarovnic sicer res dostikrat ne odpelje dejansko ven, temveč jim v trdnem spanju le v podobi čvrsto vtisne v domišljijo, kakor da jih je v resnici odpeljal stran, vendar je letenje veliko pogosteje v resnici opravljeno. To poleg številnih drugih izpričujejo tile: Delrio(a)15, Torreblanca(b)16, Simanca, Farinacci, Damhauder, Remigius, ravno tako pa tudi inkvizicijski ali čarovniški raziskovalci Sprenger, Nider, Cumanus.

Vendar so na čelu temu mnenju tudi gospodje Epifanij, Avguštin in Gregorij, pa še veliko drugih, ja, večina teologov rimskokatoliške, evangeličanske in reformirane vere, kakor znameniti Tomaţ Akvinski,

15 (a) Čarovniške preiskave, knjiga 2, vprašanje 16. 16 (b) Knjiga 2, primer 36. ______40 ______Albert, Tostado, Cajetan, Alfonso de Castro, Toletus, Suarez(c)17, pater Kaspar Schott(d)18, evangeličanski teolog doktor Thummius(e)19, Bodin(f)20, kakor tudi veleučeni angleški kralj Jakob, gospod ded zdajšnjega kralja Velike Britanije, vendar ta pripominja, da takega letenja ne morejo zdrţati dlje, kakor morejo pridrţati sapo; če bi namreč letenje trajalo dlje, bi se zadušile. Vendar se glede tega moti. Znanih je namreč veliko primerov, ko je satan odnesel ljudi veliko dlje in za več časa, kakor bi mogli drţati sapo; o tem mislimo vsak čas malo podrobneje spregovoriti in navesti nekaj zgledov. Satan kot oblasten duh, veliki umetnik in knez ozračja lahko oblast zraka tako zlomi, da ne more škodovati njegovim suţnjicam, ki jih tako pošilja po zraku naokoli, kakor more tudi krogle iz kartavn in mušket, kakor sam hoče ali kakor mu Bog dovoli, pri tistih, ki imajo z njim sklenjeno zvezo, obdrţati stran od telesa ali pa jih uporabiti.

Tudi Bodin sicer pritrjuje, kakor ţe rečeno, takemu zelo zagovarjanemu mnenju in ga podpira s številnimi zgodbami; vendar dodaja posebnost, da hudi duh, kadar pelje coprnice na shod, sicer pusti njihova telesa kjer si ţe bodi v zamaknjenosti neobčutljiva, dušo pa v resnici odpelje v kraj, kjer je čarovniška sobota, in ko je konec shoda, jo odnese nazaj v telo(g)21. Vendar je to popolnoma prazna in zmotna blodnja. Ker namreč telo ne more ostati ţivo, če ni v njem duše, bi moral hudič, če res tako znova zdruţi dušo in telo, dati znova ţivljenje mrtvim in bi mogel mrtve obujati v ţivljenje, tega pa ne more nobena druga moč, samo boţja. In ravnokar omenjeni angleški kralj je zelo razsodno zavrnil to zmoto, ki se ni najprej porodila pri Bodinu, temveč jo je ta črpal iz ogoljufane domišljije številnih čarovniških mojstrov(h)22. Gospod glavni avtor tega dela je hotel, kakor je prav, pritrditi sklepu, da satan čarovnikov in vešč ne premoti vselej zgolj z zamaknjenostjo, da si namreč samo čvrsto domišljajo, da letijo, temveč se večkrat polasti tudi

17 (c) Suarez, O veri, knjiga 2, poglavje 16. 18 (d) Čudna fizika, knjiga 1; Čuda angelov in demonov. 19 (e) Obravnava o brezsrčnosti čarovnic, vprašanje 5, stran 30 in naprej. 20 (f) Demonomanija. 21 (g) Glej Bodin, Demonomanija, knjiga 2, poglavje 5. 22 (h) Lege Serenissimi Britanniae & Scotiae Regis Jacobi, È, Demonologija, knjiga 1, poglavje 4, sredi strani 97. Primerjaj Balduin, Zadeva vesti, knjiga 3, poglavje 5, primer 7. ______41 ______njihove osebe in jih telesno odpelje na delo, in sicer nedvomno ne samo zaradi enotnih priznanj sodno zaslišanih coprnic, temveč prisiljen k temu, in še izraziteje, tudi zaradi primerov, ki neizpodbitno dokazujejo resnično letenje ne glede na ugovore. Enega od njih mi je sam tudi popisal in ga bom kar kmalu tudi tu uvrstil.

S kakšno pravico se namreč more kdo še naprej izmikati in ne potrdi takega telesnega odhajanja, čeprav ga izpričujejo zaupanja vredni pisci ali čeprav tankovestno sodno zasliševanje ugotavlja, da so nekateri ljudje ţe večkrat nepričakovano srečali tako čarovniško sodrgo na nenavadnih krajih, in sicer sredi trušča, vpitja in plesa; ali kako včasih kdo na poti zagleda to ali ono članico take preklete druščine ali pa jo prepozna po kateri od stvari, ki jo je izgubila; ali kako so se nekateri vedoţeljni ljudje, ne da bi se vdali hudiču, samo iz radovednosti namazali s čarovniškim mazilom in jih je potem kakor bi mignil odneslo na tak čarovniški shod na tako dolgo jeţo, da so potrebovali za pot domov več dni, če je bila nesmiselna poţrtija nepričakovano presekana in ustavljena?

Ljubčka potem, ko se samo namaţe, odnese za ljubico. Naj od neštetih zgledov navedemo vsaj nekatere; Bodin pripoveduje takole: Ob njegovem času je v Lyonu ţivela mogočna in zelo premoţna gospa; neke noči je vstala, priţgala luč, potegnila na plan pušico, se namazala in po izgovorjenih nekaj besedah odletela. Ko pa je tisti, ki je prešuštno ţivel z njo na koruzi, zaznal njeno početje, brţ ko se je odmaknila od njega, ker je leţal pri nji, je vzel luč in jo povsod iskal; in ker je ni mogel nikjer najti in je našel samo pušico z mazilom, ga je nazadnje zamikalo, da bi ugotovil, kakšna moč in učinek sta neki v tej maţi, in se je tudi sam namazal z njo, kakor je videl delati ljubico. Pri priči ga je odneslo iz sobe in se je kar kmalu znašel sredi čarovniškega shoda na Lotarinškem nekje na deţeli. Pri tem se je od sile ustrašil in poklical BOga na pomoč; potem je ves roj izginil, njega pa so čisto samega in nagega pustili tam. Kljub temu se je po dolgem času vrnil v Lyon in obtoţil čarovnico. Ta je vse priznala in potem dobila plačilo 23 na grmadi(a) .

23 (a) Bodin, Demonomanija, knjiga 2, poglavje 4. ______42 ______Plemič iz radovednosti odleti na čarovniški shod. Bodin navaja poleg drugih stvari tudi to, kar se je primerilo takrat šele prav pred kratkim nekemu plemiču pri Melunu v Franciji. Ta se je dal na prigovarjanje nekega mlinarja, pa tudi iz lastne pohotne vedoţeljnosti, zapeljati, da je odšel na kraj, kjer je bil čarovniki shod. Čeprav ni pri tej priči poklical Gospoda Boga na pomoč (kakor je bilo nedvomno poprej dogovorjeno), je vendar satan brţ opazil, da je novi prišlec in tujec v silnem strahu in grozi, zato je začel na ves glas kričati: Koga je tukaj strah? Ko pa se je plemič mislil umakniti, mu je vsa druščina izginila izpred oči; in ko se je vrnil domov, se je trdno odločil, da bo naznanil čarovniškega mojstra, vendar je tega njegov mojster posvaril, da se je odločil za beg(b)24.

Nekdo se je iz radovednosti namazal in ga je odneslo v vinsko klet k čarovnicam. Bartolomeo de Spina, nekdanji magister palatii apostolici, poroča, kaj so mu pripovedovali o oglarju Antoniu Leoneju iz Veltlina, ţivečem v Ferrari. Eden od rojakov iz domovine je osumil njegovo ţeno, da po mnenju in šušljanju številnih ponoči, medtem ko sam spi, odhaja na coprniške shode, zato je sklenil skrivaj oprezovati za njo in se je neke noči naredil, kakor da trdno spi. Ţena je res vstala in se iz posodice, ki jo je imela skrito, namazala in ţe je ni bilo nikjer več. Moţ se hudo začudi in zamika ga, da bi tudi sam poskusil s tem. In tako vstane in se ravno tako namaţe z maţami. Pri priči ga potegne skoz kamin ali dimnik, skoz katerega je videl puhniti tudi ţeno, in ga odnese v vinsko klet nekega grofa, kjer zagleda svojo krepostno ţeno sredi številne druge sestrske druščine. Ampak kakor hitro ga te opazijo, si ţena z njimi izmenja nekaj znamenj in z drugimi vred odleti, njega pa pusti samega v kleti. Drugo jutro ga sluţabniki tiste hiše najdejo, ga z velikim vriščem ujamejo kot tatu in ga odpeljejo pred grofa. Ko mu ta dovoli spregovoriti, mu ves osramočen odkrije, kako se je vse skupaj zgodilo in zakaj je bil najden tu. Potem so njegovo ţeno izročili raziskovalcem čarovništva (ali verskim svetovalcem) in ji, ko je vse priznala, odmerili pravično kazen(a)25.

24 (b) Ravno tam. 25 (a) Bartolomeo de Spina, O èarovnicah, poglavje 17, pri patru Kasparju Schottu. ______43 ______Godcem odprejo na ples čarovnic, pa se na lepem znajdejo pod vislicami. Med ţalostnimi zgodbami Martina Zeilerja beremo, kako je na Hesenskem nekaj godcev in piskačev po naključju zašlo na ples čarovnic, kjer so jim odprle in jih tako imenitno pogostile, da so se ga prav pošteno nalezli. Nazadnje so jih odpeljale v nekakšno kamro in jih spravile v na videz gosposko posteljo, ko pa so se drugo jutro zbudili, se jim je razkadila misel, da leţijo v mehki postelji, ker so se znašli pod vislicami(b)26.

Nekaj podobnega se je zgodilo leta 1649. Bartholomaeus Anhorn v svoji Magiologiji piše o skoraj ravno taki dogodivščini, ki se je leta 1649 takole primerila na švicarski meji v njemu dobro znanem kraju. V uglednem grofovskem trgu si je nekaj gospodičen za nedeljo zvečer naročilo godca; ta naj bi jim ponoči na gosli igral na plesu, ki so ga prirejale. Godec jim to obljubi, če le ob določenem času pridejo ponj. To se v resnici zgodi, in sicer pribliţno ob devetih zvečer. Godcu se je zdelo popolnoma naravno, kakor da ga peljejo na grofovski grad, in tam je res sodeloval v veliki lepi dvorani pri gosposki pojedini in plesu. Ko pa je ţe kar dolgo igral in mu še nihče ni postregel niti s poţirkom, je nazadnje rekel: Lepo je igrati pri kmetih, ti godcem postreţejo tudi s pijačo. Komaj to izreče, ţe pride nekakšen maskiran kujon in mu dá lepo srebrno čašo polno vina. Godec jo nagne in jo do polovice izprazni, potem pa reče: Bog ti poţegnaj! Kakšno imenitno vino! Ampak komaj izgovori te besede, ţe vse izgine, sam pa se znajde sedeč vrh vislic, tam, kjer so nekaj dni prej seţgali nekakšne coprnice, in s srebrno čašo v roki. Najprej do dna zvrne pijačo, potem pa čašo spravi v malho, se po vislični vrvi spusti na tla, jo v grozi ubere proti domu in se spravi spat. Zjutraj je imel v bisagi še zmeraj čašo z urezanimi hišnimi znamenji uglednega veljaka iz tistega kraja, vendar nikoli niso prišli ponjo in mu je tako prešla v trajno last(c)27.

Hči se po materinem zgledu namaţe z mazilom in v trenutku šine v Benetke v svakovo spalnico. Temu naj dodam še nekaj zanimivega iz prej omenjenega de Spine. V Bergamu, svoj čas milanskem mestu, danes pa na beneškem področju, je ţivela mlada hči pri tam stalno bivajoči materi, vendar se neke noči znajde v Benetkah v svakovi spalnici. Ko jo znanci drugo jutro zagledajo tam čisto

26 (b) Zeiler, Ţalostna zgodba, stran 86 in naprej. 27 (c) Bartholomaeus Anhorn v drugem delu svoje Magiologije, poglavje 2, list 647. ______44 ______nago in jo prepoznajo, jo vprašajo, kako in zakaj je prišla tja. Hči potegne krilo čezse in pove tole: Ko sem se nocoj po naključju zbudila, sem videla, da je mati, ki je mislila, da spim, vstala, si slekla srajco, potegnila na plan pušico z mazilom in se namazala, potem pa pograbila v kotu stoječo palico in jo vzela med noge, kakor bi jo hotela zajahati; v prihodnjem trenutku jo je ţe odneslo skoz okno na plan; potem je nisem nič več videla. Tudi sama sem vstala in se po materinem zgledu namazala po vsem telesu; tudi mene je potegnilo skoz okno in me pri priči prineslo v ta kraj, kjer sem zagledala mater pri mladeniču, za katerim je tako pritiskala. Ob takem nezaslišanem srečanju sem se hudo prestrašila in tudi mati je bila vsa iz sebe, ko sem prišla tja, in mi je začela groziti, zato sem zaklicala ime Jezusa Kristusa in blaţenih devic; potem je nisem več videla in sem popolnoma naga ostala tukaj sama. Ko je svak to zvedel od nje, je vse popisal patru inkvizitorju (ali raziskovalnemu svetovalcu) v Bergamu; ta je velel ţensko prijeti in jo dati na muke. Tam je potem vse priznala in za povrh povedala, da jo je hudobni duh več ko petdesetkrat odnesel tja, kjer naj bi ubila svakovega fanta, vendar nikoli ni mogla najti toliko moči nad njim, ker ga je vselej našla zaznamovanega z znamenjem svetega kriţa in v varnem varstvu poboţne molitve njegovih staršev(a)28.

Švedski let čarovnic. Še bolj nezmotljivo je mogoče razbrati o telesnem letenju čarovnic iz coprništva, ki se je pred pribliţno šestnajstimi ali sedemnajstimi leti primerilo na Švedskem in je takrat napolnilo veliko poročil. Kratek izvleček je mogoče najti v latinščini v delu Annales Henrici Breweri in ga bralcu tu podajam v prevodu.

Satan (piše med drugim) je hodil okoli in veliko otrok, ki so mu jih pripeljale coprnice, premamil k sebi s številnimi, seveda malopridnimi in nepomembnimi darovi, in jih potem ponoči, na raznih ţivalih ali palicah in drugem orodju spravljal na kraj, ki mu pravijo Blocula, kjer ima vsa hudičeva in coprniška svojat shode. Tam jih je, če se je zgodilo količkaj proti njegovi prepovedi, neusmiljeno krišpal, brcal in jim vţigal dolgotrajne bolečine, tako da so večkrat zaradi tega omedleli.

28 (a) Bartolomeo de Spina, ravno tam. ______45 ______Omenjena Blocula je zelen in prostoren kraj; tam čarovniki in vešče sedijo pri mizi ali na posebnem leţišču uganjajo s hudičem sramotne in razuzdane reči ali pa v plesu poskakujejo z njim na planem. Ubogim otrokom dajejo jesti za durmi ali pred durmi, ţivali (na primer kozli in podobno), na katerih čarovnice prijahajo, pa se pasejo na najbliţjem travniku. Ker pa je navzočih tudi nekaj voznikov ali nosačev (ki so prinesli ali pripeljali tja čarovnice ali brašno zanje), imajo prostor na dvorišču, vendar morajo biti tam z obrazom obrnjeni proti steni in tako dolgo spati, dokler ni srečanja konec.

Če so kakšni novi gostje stopili v sluţbo k hudiču, so se mu morali zaobljubiti z dušo in telesom, si izpraskati kri iz prstov in z njo zapisati svoje ime v njegovo knjigo, namreč tisto novo ime, ki jim ga je dal rogač, ko jih je prekrstil, obenem pa se odpovedati Bogu in se zarotiti proti njemu, in sicer takole: kar so imeli v mošnji pri sebi odluščenega od zvonov ali z oltarjev, so morali vreči v morje in se pri tem strahovito zakleti, da se jim duša ravno tako ne sme več vzdigniti proti nebo kakor tale odvrţeni kos zvonov ali oltarja.

Izročil jim je rog, poln mazil, s katerimi so se morale po navadi vse čarovnice namazati. V tem pa je po moji sodbi tale skrivnostni pomen: kakor smo mi kristjani s Kristusovo krvjo duhovno maziljeni za kralje in duhovnike in ude svoje premaziljene Glave, ravno tako se od Kristusa odpadli in hudiču vdani s takimi maţami priznavajo za resnično maziljene ude satana, kneza teme. Kakor seveda priznam, da utegnejo biti v takih mazilih tudi naravne moči in učinki, s katerimi je mogoče bodisi uspavati čute ali prebuditi vse mogoče nenavadne predstave ali pa take BOţje zavrţence napraviti predrzne, korajţne, objestne in ţeljne srečanja in hudičeve razuzdanosti. Satan namreč izvrstno pozna naravo. Če so Indijanci lahko človeka z zelišči tako omamili, da pri videčih očeh ni dojemal ali razumel ničesar, kar se mu je dogajalo pred nosom in so mogle cipe iz naravnih (za povrh pa še iz nenaravnih) snovi pripravljati uspešne ljubezenske napoje, zakaj ne bi potem tudi mogočni velikovedni angel brezna poznal marsikatere, nam prikrite in skrite moči narave, ki v coprniški sodrgi prebuja te ali one občutke ali vzgibe?

Povrh tega jim je dal (zdaj nadaljujem pripoved izpod Brewerjevega peresa) še sedlo, kladivo in ţebelj, da so si na vsaki stvari lahko pritrdili sedeţ in ______46 ______odleteli po zraku, brţ ko jim je priklicani duh Loeyra iz dimnika in s poti odstranil vse ovire in spotike.

Dodelil jim je tudi dva tolovaja, od katerih je bil eden kakor štirinoţna ţival in narejen v podobi mačke, drug pa dvonoţen (bipedum nequissimus) in podoben krokarju; ta dva so čarovnice pošiljale ropat in krast vse mogoče jedi, kamor se jim je zljubilo. Kar je pač prinesel tak ropar, je bilo zaplenjeno za Blokulo ali za kraj, kjer je bil shod. Ptič je kradel za čarovnice.

Neka dekla iz Elffdalna je priznala, da jo je čarovnica v spanju odpeljala iz postelje, da pa se je po poti zbudila in prestrašeno zaklicala ime J E Z U S ! Pri tem je pri priči padla na tla in se potolkla po boku.

Nekaj otrok je pripovedovalo, da so večkrat videli sneţno belega angela, ki jih je svaril, naj ne ubogajo hudiča; isti angel jih je pogosto med letečimi čarovnicami posadil na vile, jih (otroke) večkrat tudi neopazno odnesel stran in spet postavil nazaj, kjer so bili, odraslim otrokom pa rekel, da jim je Bog tako namenil zaradi njihovega izprijenega ţivljenja, da pa bodo takoj naznanjeni tudi gosposki in potem izročeni kazni.

To se je res zgodilo, saj so bili potem leta 1670 po vsem kraljestvu ne samo javni dnevi pokore in molitve, temveč so razposlani kraljevski komisarji napravili tudi ostre preiskave in vse za krive spoznane kaznovali. Popolne čarovnike in čarovnice so seţgali, druge, ki so se šele začeli vdajati tej grozljivi pregrehi, pa prekrišpali s šibami.

Ko so bili poklicani pred sodišče in zaslišani, je bognasvaruj nekaterim zamašil usta, drugim ušesa, spet druge pa prestrašil z ostudno podobo, v kateri se jim je prikazal. Zagledali so ga namreč z ostro nabrušenimi kremplji na rokah in nogah, z velikimi rogovi na glavi in z dolgim kravjim repom na zadnjici. Pred oči jim je spravil veliko ognjeno mlako, iz katere se je sicer stegovalo nekaj rok, kakor da ţelijo biti rešene iz nje, vendar jih je rogač s trizobimi vilami tlačil nazaj v mlako. Tako grozno podobo jim je postavil pred oči v strah in svarilo z groţnjo, da jih doleti kaj takega, če po ______47 ______pravici priznajo in se mu spet odpovedo(a)29. Do zdaj navedenim zgledom nazadnje dodajam še zelo nenavadno in pustolovsko dogodivščino, ki se je pred nekaj leti primerila na Kranjskem, kakor mi poroča milostno pisanje gospoda glavnega avtorja, ki mu gre vse zaupanje.

Pustolovska jeţa po zraku, ko je neka kranjska plemkinja jahala na svojem hlapcu. Ko se je neka ţenska plemiškega rodu (katere imena ne mislimo izdati) z drugimi postiljonkami in jahalkami na vilah in kozlih odpravljala na ples coprnic, je konjskega hlapca svojega gospodarja (ko je spal) zauzdala, se zavihtela nanj in odjahala na njem, kakor jahamo na konju; brţ ko ga je zauzdala in je dobil podobo konja, ji je namreč moral dovoliti, da ga je zajahala. Ampak med plesom coprnic se je hlapec odkomatal in ko je gospa spet prišla k njemu in ga hotela zajahati, je urno skočil nanjo in ji nadel uzdo, s katero je bila prej njega zauzdala. Pri tisti priči se je sprevrgla v kobilo in hlapec je ne bodi len hitro sedel nanjo in na tem nenavadnem konju odjahal domov, kjer ga je spravil v hlev.

Navsezgodaj zjutraj je odšel h gospodarju in mu rekel, da je na paši na gmajni dobil lepo kobilo in jo odgnal v hlev. Ko je gospod odšel v hlev, da bi si jo ogledal, se je strašno začudil njeni lepoti in hlapcu velel, naj ji sname uzdo in ji vrţe klaje. Brţ ko pa je hlapec to storil, se je kobila v trenutku spet spremenila v ţeno njegovega gospodarja.

Potem sta gospa in gospod hlapcu strogo prepovedala, da ne sme o tem niti črhniti, in mu za povrh odrinila v dar precej debel denar. Ampak kljub tako bogatim poklonom mu nista mogla popolnoma zamašiti ust, da mu ne bi skoznje primezela skrivnost in se potem razvedela med ljudmi, tako da jo je iz njegovih ust zvedel tudi sam glavni avtor.

Satan lahko predstavlja postavo odsotnega in preslepi navzoče. Iz te zgodbe in iz številnih podobnih izhaja gotovost, da je polet večkrat resničen in veliko zanesljivejši kakor mogoče včasih zgolj zamaknjenost, ne da bi se telo kam premaknilo. Čeprav namreč rad priznam, da telo včasih, kadar so zraven drugi ljudje in ga gledajo, z dušo vred obleţi na tleh, tako da

29 (a) Glej Henrika Brewerja letopis Pripoved o dogajanjih v letu 1669, stran 189 na sredi in naprej. ______48 ______je kakšna hudičeva podoba samo v domišljiji tako spretno prebujena, da notranje blodi in se da prepričati, da je navzoča na plesu čarovnic, vendar le ne morem kar tako meni nič tebi nič reči, da ne bi hudič včasih tudi okoli stoječim tako zaslepil oči, da osebo, ki je videti, kakor da leţi na tleh pred njimi, v resnici neopaţeno odnese stran, namesto nje pa poloţi tja kaj drugega in jih preslepi, kakor da gre za postavo odsotne osebe. Ta mojster vseznal se zna namreč, kadar mu BOG dovoli, v lastni postavi vtihotapiti v kor namesto kakšne druge osebe in prepevati psalme, kakor imamo za to neizpodbitne dokaze; ravno tako lahko zaigra tudi osebo skrivaj vdanega mu človeka, hodi v njegovi postavi tudi k svetemu obhajilu in pri ljudeh popolnoma ustvari vtis, da je on sam tisti človek, ki je le skrivaj povezan z njim; zakaj potem ne bi mogel ravno tako dobro odigrati tudi na tleh leţeče ali zamaknjene ali za silo se premikajoče čarovnice, ki se pa ne glede na stresanje ne prebudi, in tako vseh okoli stoječih potegniti za nos, samo da v njih prebudi mnenje, kakor da so čarovništva in jahanja na metli ena sama ljuba čista fantazmagorija in gola domišljija?

Glede razlike, ki jo nekateri omenjajo, češ da sploh ni nikakršnih resničnih odhodov, temveč da se zgolj ustvarja tak slepljiv občutek, razen če nima oseba res še dodatne ali pa izrecno take pogodbe s satanom, je treba reči, da sambognasvaruj na Kranjskem mogoče res dela to razliko, saj se v različnih deţelah različno prilagaja okoliščinam, drugače pa tega nimam za vsesplošno zanesljiv člen, če upoštevam zelo nasprotujoče si vse mogoče izkušnje.

Prej omenjeni Bartholomaeus Anhorn piše o zelo nenavadnem dogodku, ki se je pred malo več kakor sto leti primeril godcu in pavlihi z imenom Steucheler v švicarskem mestu St. Gallen; o njem je leta 1638 avtorju knjige pripovedoval gospod Georg Huber, takrat upokojeni sanktgallenski ţupan, in isto leto neki šestinosemdesetletni gospod, ki je to v rosni mladosti zvedel iz ust samega Steuchelerja, ta pa je bil takrat ţe precej v letih, in sicer v takile obliki:

Kakšnega konja je Teofrast priskrbel nekemu godcu. "Ko je bilo nekoč veliko zborovanje v Badnu v Švici in so gospodom častnim odposlancem uglednih trinajstih in njim podrejenih krajev imenitno postregli v tamkajšnjem Gosposkem vrtu, pride omenjeni Steucheler, sanktgallenski godec, v St. Gallnu na most pod Multrovimi vrati in zagleda ______49 ______nekaj znamenitih meščanov, zbranih na klopeh na mostu okoli Teofrasta Paracelsa (ki je tisti čas ţivel v St. Gallnu); ustavi se torej pri njih in reče: Vsak čas se bodo gospodje poslanci veselo zabavali v badenskem Gosposkem vrtu, saj sem slišal, da je za danes na programu pogostitev. Če bi smel biti tudi jaz zraven, bi s svojo svireljo lahko pobiral napitnino. Na to mu reče Teofrast: Če bi rad kaj zasluţil, pojdi domov, se preobleci, vzemi piščali in se vrni sem. Dam ti konja, da boš lahko v pol ure v Badnu. Steucheler reče: Gospod Teofrast, dobro vem, da vi zmorete več kakor drugi; pojdem domov po piščali. Res odide, se preobleče, vzame svirel, se vrne pod Multrova vrata in reče: Gospod doktor, jaz sem pripravljen. Kje je konj, s katerim lahko v pol ure pridirjam v Baden? Teofrast reče: Pojdi k strelnim lopam; tam najdeš privezanega osedlanega belca. Odveţi ga, sedi nanj in glej, da ne spregovoriš niti besedice, dokler ne razjahaš; v pol ure boš v Badnu.

Steucheler odide, najde pri strelnih lopah privezanega belca, ga odveţe, ga zajaha in po zraku v pol ure prileti v Baden, za kar bi sicer potreboval šestnajst ur. Belec se v Badnu na grajski rebri spusti na tla in izgine, brţ ko ga Steucheler razjaha.

Steucheler odide na Gosposki vrt in zaigra na svirel na čast gospodov poslancev. Ko ga zagleda sanktgallenski poslanec in mu reče: Steucheler, tudi ti tukaj? Kateri vrag te je pa prinesel sem?, mu Steucheler odgovori: Tudi jaz, gospod! Ja, gospod! Ţivi vrag in noben drug svetnik. In mu pove, kako je bil pred pol ure še v St. Gallnu in kako je tako bliskoma priletel. Ampak Bog obvari, na tem belcu svoj ţivi dan ne bi ţelel več jahati"(a)30.

To dokazuje tri stvari. Iz te zgodbe izvirajo trije dokazi: prvič, če hudič lahko hitro pošlje po zraku moškega na konju, se verjetno isto lahko zgodi tudi s čarovnico. Drugič, / tisti, ki ga satan tako hitro ponese po zraku, sicer res ne more dihati, vendar zaradi tega še ne izgubi sape in se ne zaduši, kakor je mislil prej omenjeni kralj Jakob. Za pot šestnajstih ur, opravljeno v pol ure, bi človek potreboval skoraj orlovske peruti, in vendar godcu kljub tako hitremu poletu ni pošla sapa in se ni zadušil. Tretjič, satan marsikoga meni nič tebi nič ponese po zraku, pa naj ima z njim podpisano pogodbo ali pa ne.

30 (a) Ţe omenjeni avtor, sredi strani 627. ______50 ______

Ampak tudi če lahko rečemo, da se piskač iz St. Gallna ni spustil s hudobnim duhom v nikakršno izrecno zavezo, se je vendar zapletel v tiho pogodbo z njim, ker je pri Teofrastu, ki ga je imel za rotilca in črnošolca, ţelel doseči nenaravni pospešek in prenos. Tudi tu se bomo kmalu srečali z drugimi zgodbami in se prepričali, da satan včasih nosi po zraku tudi take osebe, ki nimajo z njim ne izrecne ne tihe pogodbe, še manj pa se maţejo s čarovniškimi maţami ali da bi jim sploh prišlo na misel, da bi se s svojim ravnanjem količkaj vpletale v kaj takega.

Hudič odnese učenca po zraku. V knjigi Čarovniško kladivo je rečeno, da je neki duhovnik v Freisingenu, takrat še ţiv, rad pripovedoval, kako ga je v mladih študentovskih letih pograbil hudič in ga odnesel v daljne tuje kraje. In neki drug duhovnik, ki je takrat ravno tako še ţivel v mestecu pri Landshutu, sošolec ali součenec prejšnjega, je vse povedano potrdil in povedal, kako je sam opazoval tak odlet ali odvedbo sošolca, ko ga je odneslo stran z razprostrtimi rokami in med kričanjem, vendar brez tuljenja in joka. Po njegovem opisu se je to zgodilo takole: Ko se je nekega dne zbralo več sholarjev na poţirek piva, so se dogovorili, naj ne bi tisti, ki pojde po pivo, nič plačal, temveč naj bi imel zapitek zastonj. Potem se je eden od njih oglasil, da pojde po pivo; ampak kakor hitro je stopil na prag, je zagledal gosto meglo pred vrati, zato se je ustrašil, se vrnil in rekel, da ne misli oditi po pivo, pa tudi povedal, zakaj ne. Ampak nazadnje se je razjezil, se spet premislil in rekel: Čakaj, pa le pojdem po pivo, čeprav je tam sam bognasvaruj pri ţivem telesu. S temi besedami je stopil ven, vendar ga je vpričo vseh vzdignilo in odneslo po zraku(a)31.

Vsekakor pa drţi, da hudič odnaša nedolţne otroke na čarovniške shode. Če bi pa mogoče hotel kdo sholarja, ki ga je satan odnesel kos poti po zraku, obdolţiti, da je gotovo prej krepko zaklel, češ naj me odnese ta in ta, kakor je navajen preklinjati prenekateri šolski sluga, je vendar treba pripomniti, da se ni namazal z nikakršno coprniško mastjo, se pravi, da ni stopil ne v izrecno ne v tiho pogodbo s satanom, pa ga je kljub temu v resnici po zraku odneslo iz kraja v kraj. In če bi hotel kdo kletev, ki mu je mogoče v jezi ušla z jezika, vzeti namesto tihe pogodbe, je vendar vsakemu znano, da so

31 (a) Glej Čarovniško kladivo, zvezek 1, del 2, stran 112. ______51 ______čarovnice kradle staršem popolnoma nedolţne otroke in jih odnašale s seboj po zraku na svoje preklete sobote ali plesišča, čeprav je o njih vendarle mogoče z zanesljivostjo reči, da niso imeli ne izrecne ne tiho priznane povezave s satanom. Iz tega je torej kaj lahko povzeti, da prej omenjena razlika ne drţi docela, češ naj bi resnično in dejansko letali samo tisti, ki so bodisi izrecno in očitno ali pa tiho vpleteni in sporazumno priznavajo zaprisego s satanom, drugi pa so se sicer lahko namazali z mastjo, vendar jih telesno ni odneslo stran, temveč so obleţali potopljeni samo v globoko zamaknjenost, saj prej omenjena pripoved o odnašanju otrok na Švedskem navaja nekaj popolnoma drugačnih zgledov.

Doktor z zarotitvami oskrbi praprotno seme. Res pa je, da je satan skoraj v vseh evropskih deţelah vpeljal tisto prekleto trganje praproti, ki smo ga ţe prej omenili, in še prav posebej nabiranje semena, pri ljudeh, ki jih je Bog pozabil, in obeta črnošolcem pa tudi tatovom in tolovajem od semena te rastline čudodelne moči in učinke, na primer odpiranje ključavnic, tako da morejo priti v vsak zaprt prostor, in še več takih poštenih opravil. Zato ti pogubljeni ljudje v šentjanţevi noči hodijo na kraje, kjer obilno rase praprot, in jo s posebnimi zagovori trgajo ali pa nabirajo samo njeno seme, kakor sem v mladih letih slišal iz zanesljivih ust, kako je neki vojvodski osebni medikus, ki je še dolgo po smrti zelo slovel in čigar medicinski spisi so tiskani in še danes na voljo, pogosto pa se tudi ravnajo po njih, svoji vojvodinji na ljubo naučil nekega človeka (če se ne motim, nekega vojaka), kako naj napravi ris in kakšno zarotitev naj pri tem izgovori. Vojvodinja (katere ime pa naj tukaj ostane neimenovano, čeprav je ţe dolgo pod zemljo) je vanj zaprla pogumnega paţa in ta je pozneje iz strahu in groze pred duhovi, ki so divjali okoli risa, hotel skočiti iz njega, vendar ga je vojak zadrţal in je moral leči na tla. Ta vojak naj bi nazadnje po večkratnem poskakovanju duhov dobil nekaj zrnc praprotnega semena in jih odnesel doktorju te nenavadne kneginje. O tem se je tisti čas veliko govorilo.

Kmet zaigra hudiča. Sicer pa se je v teh krajih pred kakšnimi petnajstimi ali šestnajstimi leti pri enem od takih del teme primerila tale kratkočasna dogodivščina. Nekaj brezboţnih kmetov se je med seboj domenilo, da pojdejo v kresni noči na polje, napravijo ris in poseţejo po praprotnem semenu, ker so se zanašali, da bodo potem lahko kje toliko zanesljiveje našli zaklade, o katerih so slutili, ______52 ______da so tam. Ko so se o tem še zadnjikrat dogovarjali in se ob temnem večeru domenili, obklej se dobijo na domenjenem kraju, jim je prisluškoval neki drug podjeten kmet. Ko je torej popolnoma razločno prestregel njihov sklep, se je v prihodnji noči ob domenjenem času odpravil z dolgim kavljem za vodnjak na domenjeni kraj, kjer naj bi se dobili kmečki kujoni. Tudi tam je imel lepo priloţnost, da jim je za ţivo mejo spet lahko prisluškoval.

Urok se smešno razdre. Polotijo se tistega, kar jim je naročila stara vešča ali pa knjiga o zagovorih; potegnejo ris in momljajo pri tem besede, ki so se jih prej naučili. Ker pa je bil eden od njih bolj plašne narave kakor drugi, se je pokesal spričo načrta in se mislil izmuzniti. Tovariši so mu dajali korajţo in mu svetovali, naj se uleţe lepo na trebuh na tla in se za boţjo voljo ne premakne iz risa, če mu je količkaj ljub nezlomljeni vrat; tako naj leţi pri miru in naj ne črhne niti besedice, tudi če se vzdigneta okoli njih vršanje in trušč.

Za ţivo mejo leţeči je vse to slišal in ko je začutil, da so pri koncu z zarotitvenimi coprnijami, je z dolgo vodnjaško kljuko posegel tja čez in se dotaknil hlač plašljivca, ki je leţal najbliţe ţive meje. Ta se je ustrašil, ker je mislil, da ga je pocukal sam bognasvaruj, in momljaje naznanil tovarišem, kako ga skrbi, da se bo vse skupaj slabo končalo, tako da sploh ne more ostati, temveč mora stran, da ga je hudič ţe dvakrat sunil v zadnjo plat in v nogo; nič več si ne upa ostati, čisto mogoče zarotitev ni prava in tudi ne zadosti močna za njihovo varnost. Kolikor so mogli, so ga tišali in mu sikali, naj vendar ne odide iz risa, drugače bo ob ţivljenje in potem jim hudič utegne vsem skupaj polomiti tilnike, zato nobeden od njih ne sme črhniti niti besedice več ne na glas ne po tihem ne polglasno. Tedaj šaljivec na preţi znova stegne kavelj in ga zapiči za hlače strahopetnega in trepetajočega kmeta in ga prime tako čvrsto, da ga skoraj v celoti potegne iz risa proti sebi, tako da oni ves iz sebe na ves glas zakriči: Naj me hudič pocitra, me ţe vleče stran! Je ţe po meni!

Drugi kujoni se pri tem ustrašijo, ker jih zaskrbi, da hudiču niti v risu ni mogoče kaj prida zaupati in da utegnejo tudi sami priti na vrsto, tako da bo z njimi ravno tako zlahkoma obračunal kakor s tem; in tako poskačejo iz risa in jo vsi skupaj po najkrajši poti uderejo proti domači vasi. Tako jih je (domnevni) ţivomejni ali poljski hudič zmotil v hudičevi poboţnosti in jih prepodil. ______53 ______

Od strahu in groze na pol mrtvi kmet, ki ga je šaljivec potegoval s kavljem in ga potegnil iz risa, se je nekaj časa plazil po vseh štirih, ko pa je potem opazil, da hudič nič več ne grabi po njem in mu ni več za petami, se je vzravnal in jo ravno tako kakor blisk ucvrl proti vasi, vendar je moral pozneje zaradi tega veliko pretrpeti, kakor tudi njegovi tovariši, ko je hudič s kavljem povedal, kako je bilo vse skupaj.

Ampak da ne bo videti, kakor da nas je snov z nekakšnim ljubezenskim kavljem do kraja potegnila k sebi in kakor urekla, bomo za zdaj tukaj pustili pomenek o jahanju na metli in o zlorabah praproti, saj nam pero vabi kranjska flora, zato naj gre potujoča ali leteča Kanidija, kamor ţe hoče, po tleh ali po zraku, mi se umaknemo k lepim roţam.

Prevedel Janko Moder.

______54 ______DROGE IN ČAROVNIŠTVO*

Lev Milčinski

Če omenimo čarovništvo, se ljudem kot prva misel in predstava ponudi podoba stare, gole ţenske, zlobnega - včasih celo ţivalskega - obličja, jahajoče po zraku, na metli ali burklah, mogoče v spremstvu hudobca. Ta groteskna slika se vleče v predstavi ljudi zahodnega, posebno evropskega prostora, vse odkar je uradna Cerkev s svojo inkvizicijo na prehodu srednjega v novi vek sproţila gonjo proti "čarovniški golazni". Začelo se je z znano poslanico papeţa Inoncenca VIII. 1484. leta, ki opozarja vernike, med drugim takole:

"Z bridko ţalostjo prizadeti slišimo, da se v deţelah severne Nemčije ... mnoge osebe obeh spolov predajajo hudiču in uporabljajoč njegove čarovnije, zaklinjaje in zle reke ter druga bogu nevšečna sredstva, sejejo po deţeli vsakovrstno zlo: Otroka pokončajo ţe v materinem telesu, pa tudi potomstvo ţivine, uničijo letino, mučijo na razne načine moške in ţenske, moške ovirajo v izvajanju spolnega dejanja, ţenske pa v spočetju ..."

Cerkveni stroj na čelu z dominikanci (Dimini canes, lat. - Gospodovi psi) je po tem splošnem navodilu izdelal v podrobnosti metode odkrivanja čarovnic in izvrševanja kazni, ki je bila po navadi - seţig na grmadi. Takšne kazni je bilo v šestnajstem stoletju deleţnih v Evropi baje več kot stotisoč ljudi, po večini ţensk, ki so "priznavale" izvečine češ, da so ob določenih dnevih ponoči jezdile na zborno mesto in v divjem slavju ("sabat") prebile tam noč, skupaj z drugimi čarovnicami in hudiči.

Te radosti pa, da je hudič naklonil svojim častilkam le proti pogodbi, ki jih je obvezovala sejati s črno magijo zlo in nesrečo med ljudi.

Kakšno je bilo druţbeno ozračje, v katerem je ta pojav zrastel?

* Članek "Droge in čarovništvo" je bil prvič objavljen v reviji Proteus (letnik 41, 1978/79, s. 88-91). Njegovemu piscu, prof. Levu Milčinskemu se iskreno zahvaljujemo za dovoljenje za ponatis članka. ______55 ______J. Palou (1957) pravi o čarovništvu, da je to vračanje k verovanju v poganske bogove in demone; hčerka bede je in nada upornikov, prekletih od Cerkve in oblasti. Bilo je to obdobje, ko so gospodarili po Evropi štirje apokaliptični jezdeci - Durer jih je upodobil leta 1498 v vsej njihovi grozovitosti - kuga, vojska, lakota in smrt. Te nesreče so tedaj pomenile "šibo boţjo" in krivci zanjo so se našli zdaj v Judih, drugič v odpadnikih, vselej pa v splošni človeški pregrešnosti, zlasti v sedmerih naglavnih grehih: jezi, nečimernosti, nevoščljivosti, lakomnosti, poţrešnosti in nečistosti, katerih bi se sam pri sebi bolj tankovesten človek lahko vsak dan obtoţil. Zlasti "nečistost" je pestila kristjane, vzgajane od papeţa Gregorja I. (590- 604) sem k obsojanju golote in vse spolnosti, če ne sluţi prokreaciji. Gregorjeva je tudi teza, da je ţenska zgolj satanovo orodje in v sluţbi povsod prisotnih demonov. Sploh je njegov nauk obsojal vsakršne posvetne radosti in je grešnikom slikal večne muke v peklenskem breznu. Teh pretiranih zahtev pač niti preprosti verniki niti večina nosilcev cerkvenega nauka ni mogla vsklajevati z elementarnimi človeškimi goni. Kar v stvarnosti ni našlo svojega ventila, se je razdivjalo v fantaziji in na tem gojišču je končno lahko zrastla teza, da je vsega zla krivo čarovništvo, in da se nekateri ljudje - v glavnem pač ţenske - povezujejo z demoni tudi v spolne odnose.

Odkod pa stereotipno se ponavljajoče izpovedi o letanju po zraku in pregrešnih orgijah na Kleku in drugih zbirališčih čarovnic?

Ena razlaga tega verovanje je, da so bila to pod pritiskom torture izsiljena priznanja po vnaprej izdelanem vzorcu inkvizicije. Tudi iz primerov bliţnje preteklosti vemo, da je marsikoga mogoče na ta način zlomiti: Drugače je moţno pojasniti takšna pričevanja z duševno boleznijo teh ţensk, pri čemer bi bilo računati še s pojavom "indukcije", takorekoč okuţbe oseb iz bliţine človeka, ki izraţa takšne blodnje, če je hkrati to osebnostno močan sugestiven človek, na katerega se ljudje hitro čustveno naveţejo.

Vendar je za takšna pričevanja še ena razlaga - droge. Zanimivo je, kako to opisuje naš Valvazor, ki je bil sicer kot kaţe še 1689. kar krepko zasidran v verovanju v čarovnice (saj je tudi na sliki Cerkniškega jezera naznačil na Slivnici mesto, kjer se shajajo čarovnice "Hexenzusammenkunft"; IV. knjiga, str. 633):

______56 ______"Povsod na Kranjskem raste tudi petoprstnik (Pentaphyllon), prav tako pasje zelje, potočnik, kolmeţ, zelena in volčji koren. Vsa imenovana zelišča pa še nekatera druga, uporabljajo čarovnice, ki se povezujejo s hudičem in napravijo pogodbo z njim zato, da pripravljajo svojo čarobno mast: z njo se namaţejo, potem pa poletijo na svoj prekleti ples, če jih njihov črni mojster tja ne odnese. Kadar pa prava pogodba (niti izrecno, niti implicitno) s satanom ni bila storjena, takrat (takšnega mnjena so nekateri) oseba, ki takšno mast uporablja, ne pride zares na ples, temveč zgolj v predstavi, je pa pri tem najtrdneje prepričana, da je bila v resnici tam. Kajti le v globoki naravni spanec se potopi, pa se ji potem le sanja o plesanju, ţretju, lokanju, godbi in podobnem. Na ta način jih torej njihov gospodar pogostoma ogoljufa, da le blodijo ali sanjajo, ne pa da bi zares ţrle ali lokale. Torej je bila to le sanjska predstava ali sanjska podoba in so bile poplačane le z mislimi, ne pa dejanji; bile so deleţne le sence namesto bistva."

Vendar so bili v Evropi ţe precej pred Valvazorjem raziskovalci, ki so pričevanja "čarovnic" v celoti razlagali iz učinkov posebne masti. Poleg drugih snovi naj bi le-ta vsebovala tudi ţe omenjeni petprstnik, omej (aconitum) in razhudnik zvrsti solanum somniferum. Ţe 1562. leta je Porta (citirano po Harnerju, 1973) poročal naslednje: "Ko sem ta pojav raziskoval in sem o stvari še dvomil - sem izvedel za eno od teh čarovnic ... Sama se je babura ponudila za preizkušnjo pred pričami, češ da nam bo hitro dokazala resničnost doţivetij, kakršna so bila znana iz pripovedovanj čarovnic. Do golega se je slekla in si temeljito in krepko natrla koţo z nekakšnim mazilom. Pod vplivom uspavalnih snovi v tej masti se je zgrudila in globoko zaspala ... tako, da se ni osvestila tudi, ko smo jo pošteno naklestili ... počasi so učinki mamila začeli pojemati. Ko nam jo je le uspelo zdramiti je pa pričela blebetati, kako je letela preko jezer in gora. Bolj ko smo jo prepričevali, da vse to ni bilo res, ji kazali tudi modrice, ki so ostale na njeni koţi po naših udarcih, bolj trdovratno je ponavljala svoje.."

Sicer so pa po Harnerju mazila čarovnic vsebovala zlasti sadeţe ali korenine naslednjih štirih rastlin: Atropa belladonna - volčja češnja Hyoscyamus niger - črni zobnik Mandragora - nadlišček in Datura stramonium - kristavec. ______57 ______Vse te rastline, ki rastejo tudi pri nas, vsebujejo halucinogene snovi. Za njihov učinek je poleg prividov posebno značilen občutek letenja po zraku. O teh učinkih so se prepričali tudi nekateri sodobni eksperimentatorji - kot poroča Harner. Isti avtor po različnih starejših virih prihaja tudi do sklepa, da so metla ali burkle, opisovanje kot prevozno sredstvo čarovnic, imele najbrţe tudi čisto praktično vlogo, da so pomagale ţenskam utreti aktivno mazilo v občutljivo koţo in sluznico spolovila, ker se tod snovi hitreje vsrkajo v organizem. - Drugo takšno mesto je pa danka - kot poroča Bodenmann (1968).

Torej bi lahko sklepali, da so pri verovanju v čarovništvo v Evropi ob vstopu v novi vek imele vzročno pomembno vlogo halucinogene snovi, čeprav so tudi duševna obolenja, tortura in indukcija prispevale svoje k temu mnoţičnemu socialno patološkemu pojavu.

Dovolimo si še nekaj bolj tveganih razmišljanj. Domnevamo lahko, da je bilo v tistih časih uţivanje takšnih drog zlasti med preprostim, neprivilegiranim ljudstvom dokaj mogoče ţe kar epidemično razširjeno in da je le del uporabnikov ali bolje uporabnic zavoljo tega zašlo v čarovniški proces. Pričakovati bi bilo tudi, da je tedaj - na pragu humanizma in renesanse - bilo ţe veliko ljudi, ki v uveljavljanju človeških teţenj in potreb niso ţeleli videti zgolj greh in pogubo, temveč so znali v ţivljenju - "tu in sedaj" - najti tudi svojo radost. Če jim beda in stiska tistega obdobja v stvarnosti pristne radosti nista dopustili, so našli nadomestek zanjo v opoju, pričaranem z drogo, tako nekako kot piše de Corter (1948):

"Katelina je natočila v kristalen vrč sivkasto mešanico, ki jo je dala obema, naj pijeta; nadrgnila jima je s to mešanico sence, nosnice, dlani in zapestja na rokah, jima dala ščepec belega praška, naj ga pouţijeta, in jima velela gledati drug v drugega, tako da bosta njuni duši strnjeni v eno.

Ulenspiegel se je zagleda v Nelo in dekličine sladke oči so priţgale v njem velik ogenj; potlej pa se mu je od mešanice zazdelo, kakor da ga ščiplje tisoč rakovic.

Nato sta se slekla in krasna sta bila takisto osvetljena od svetilke, on v svoji ponosni moči, ona v svoji prisrčni ljubkosti; ali videti drug drugega nista mogla, ker sta bila ţe kakor uspavana. Potem je Katelina naslonila Nelin ______58 ______vrat Ulenspieglu na komolec, vzela njegovo roko in jo poloţila deklici na srce.

In tako sta naga obleţala drug poleg drugega.

Obema se zdelo, da sta njiju telesi, ki sta se dotikali, narejeni iz sladkega ognja, kakor sonce v mesecu roţ.

Vzdignila sta se, kakor sta pozneje pravila, zlezla na okensko polico in se od tod spustila v širni prostor. Čutila sta, da ju zrak nosi, kakor da nosi voda ladje."

Ko beremo te odstavke, pa še nadaljnje, ki opisujejo fantastične, razgibane privide obeh zaljubljencev, nam je, kot bi imeli pred seboj komentar k znanem triptihu Hieronymusa Boscha (1450-1516) "Vrt radosti" (1500), ki jo danes po Fraengerju (1947, citirano po Goertzu, 1977) razlagajo kot "utopistično sanjsko sliko ljubezenskega paradiţa na zemlji, visoko pesem telesno-duhovne enovitosti; kot podobo za meditativno zbranost in poboţnosti svobodomiselne sekte, mogoče apoteozo svobodne ljubezni, oziroma upodobitev adamitskega** paradiţa".

Posebej nam tu pritegne pozornost to, kako pri vsej mnoţini golote, ki jo glavna slika triptiha predstavlja, v njej ni ničesar spotakljivega niti ne prizorov, ki bi obsojali nečednost in pokvarjenost erotike. Drugo so pa številni sadeţi, ki so v kompozicijo slike tako ali drugače posejani. Med njimi bi mogoče lahko prepoznali tudi volčjo češnjo - Atropa belladonna, sadeţ halucinogenih lastnosti, znano sestavino čarovniškega mazila...

S tem pa dobi pojav čarovništva na pragu novega veka - k tistemu temnemu, zlobnemu, zastraševalnemu, ki ga je slikala tedanja uradna

Cerkev - še alternativni aspekt: v njem lahko ugledamo odraz odpora proti utesnjujočem mračnjaštvu in dvoličnosti tiste dobe ter vladajoče druţbe,

** Adamiti so bili pripradniki krščanskih sekt, ki so v različnih obdobjih in tudi na prelomu srednjega v novi vek zagovarjale vrnitev k skrajni preprostosti in nedolţnosti, ki naj bi bili značilni za prvega človeka Adama. Da bi simbolizirali stanje prvobitne nedolţnosti, so se člani na svojih verskih srečanjih pojavljali goli. Ta srečanja so adamiti imenovali "paradiţ". Zavračali so poroko, češ da tudi Adam in Eva nista bila poročena. ______59 ______teţnjo k radostnemu sprejemanju ţivljenja in človeka z vsemi njegovimi teţnjami in potrebami. Droge so pa imele pri tem zasuku - ko je bila druţbena konstelacija zrela - tudi svojo katalizatorsko vlogo, vsaj za določen krog prebivalstva.

LITERATURA

BODENMANN J.: Analgesia, crime and sorcery. Ciba - Symposium, 16 (1969), 4, 157-166.

COSTER Ch.de: Ulenspiegel - (Prevod V. Levstik). DZS, 1948, str.175.

GOERTZ H.: Bosch.Rowohlt, Renbek, 1977.

HAISCH E. Q.: Das Hexenwesen, eine Drogen - Subkultur Die Medizinische Welt, 27 (N.F.): 337-340 (1976).

HARNER M. J.: The Role of Hallucinogenic Plants in European Witchcraft. V.: Hallucinogens and Shamanism (izd. Harner M. J.), Oxford University Press, London, 1973, str.125-150.

PALOU J.: La sorcellerie. Presses univ. de France, Paris, 1957.

VALVASOR J. W.: Die Ehre des Herzogthums Crain. Laibach - Nurnberg, 1689 (faksimile: Trofenik, Munchen, 1971), I. del, str 359, II. del, str. 633.

______60 ______SUBKULTURA RETROAKTIVNO - POGLED NA GRŠKE REBETE

Zoran Mutić

Poreklo rebetomanije

Nocoj delaš bum, nocoj delaš bum, ko te ugledajo, vsi pohodijo zavore, celo tramvaji stojijo. Uredila si se, moja gospa, kot nov klobuk iz škatlice. Naj ţivi kavalir, ki te oblači, Ref: Nocoj delaš bum.

Namesti se v taksiju, namesti se v taksiju, greva se zabavat v kakšen dober lokal. Nocoj v taverni, joj, kako bo! Če boš zaplesala, nobena čaša ne bo cela ostala! Ref: Nocoj delaš bum.

Oh, kakšna si! Oh, kakšna si! Tebi na čast moški stojijo "mirno". Nocoj bom uţival s teboj, čeprav bo konec sveta. Sicer pa bo vsem od zavisti počilo srce. Ref: Nocoj delaš bum.

Besedilo in glasba: Vasilis Cicanis, okrog leta 1952.

Kot povsod drugod na Bliţnjem Vzhodu, je bila tudi v Otomanskem cesarstvu vladavina moških neizpodbitna. Kot tudi drugod so imeli na izbiro, da kopičijo denar - s trgovino ali vojnami, odvisno od tega, s čim so se ukvarjali - da skrbijo za druţino, da ţivotarijo od danes do jutri, da opravljajo priloţnostna dela, ali da se v celoti posvetijo nedelu. In kot nikjer drugje je v Otomanskem imperiju uspevala kategorija moških, pri katerih kastno poreklo ni imelo nikakršnega pomena, če so se pridruţili tistim, ki so se po ves dan dolgočasili. ______61 ______Tolikšen uvod ni potreben le zato, da bi izpostavili izjemnost ljudi, o katerih bo tekla beseda, ampak tudi zato, da se izognemo morebitnim obtoţbam za seksizem. Orientalni svet skorajda v celoti pripada moškim in ko sprejmemo to dejstvo, lahko spregovorimo tudi o skupini ljudi, ki jih danes v Grčiji imenujejo "polsvet", kar je in ni evfemizem. Evfemizem ni v toliko, ker se v davnih časih pred obdobjem "organiziranega kriminala" pripadniki te skupine niso ukvarjali s kriminalom v pravem pomenu te besede, ali vsaj ne vsi; in je evfemizem v kolikor so, skoraj brez izjeme, prihajali navzkriţ z zakonom in po tedanjih kriterijih, tudi v nasprotje z običaji in normami.

Ko sem pred dvajsetimi leti prvič doţivel neposredni stik z rebetskimi pesmimi, so grški intelektualci iz moje generacije, ki so zamudili evropsko študentsko gibanje '68 (do katerega v Grčiji zaradi takratne dikatature ni prišlo), bili vsi spolitizirani prav zaradi vojaške hunte. Vsi po vrsti so poslušali in se navduševali nad temi pesmimi, jih proučevali in se jim predajali z značilnim intelektualnim zanosom.1 Ne pravim, da je bil trend poznavati rebetske pesmi, celo med levičarji ne. Kajti komunisti so se zmrdovali nad to vrsto subkulture, kot nad vsem, kar je bilo marginalno in jim ni moglo koristiti, lahko pa je ogroţalo avtoriteto. (Neki "rebetolog" pripoveduje, kako so v zaporih politični zaporniki, torej komunisti, prezirali vse nepolitične obsojence.) Nekako je naneslo, da so bili ljudje, s katerimi sem se druţil, anarhisti. Pravi rebeti, ki jih je v začetku sedemdesetih ostalo še zelo malo, pa so v ţivljenju in pesmih uresničevali sen vsakega maminega sinu, ki je čez dan poskušal biti nekonformist, ali celo revolucionar, zvečer pa bi se vrnil prespat pod okrilje toplega doma, varen celo pred zloglasno Tajno policijo. Kdo so torej rebeti in kaj so rebetske pesmi?

Ker zaradi omejenega prostora ne moremo poseči daleč v zgodovino in etimologijo, bomo ostali na ozemlju Grčije v obdobju od začetka stoletja do tridesetih let, ko so rebeti v nekem smislu dosegli vrhunec Naj povemo le,

1 Spomnim se odlomka iz knjige Soul On Ice Eldridgea Cleavera, nekdanjega ministra za kulturo v Black Panters Party, ki iz lastnih izkušenj ve, kaj pomeni biti v zaporu. Govoril je o pomenu Beatlesov in Elvisa Presleyja za belo kulturo. V tej knjigi govori, kako je nekoč sedel v nekem baru, v katerem so beli mladinci poslušali glasbo z juke-boxa in se poskušali sprostiti in se naučiti migati z ritjo. Puritanska Amerika je sebi dopustila, da odkrije svoje telo. Potem sta pri sosedni mizi vstala črni fant in dekle ter odplesala na isti ritem, tisto kar se ni bilo potrebno naučiti, ker sta vse to nosila v svoji riti. ______62 ______da beseda "rebet" označuje človeka z nekonvencionalnim obnašanjem, upornika, nekoga, ki je neprilagojen. Izraz verjetno prihaja iz albanščine, čeprav nekateri trdijo, da je slovanskega porekla - nič nenavadnega na ozemlju cesarstva, kjer je bila lingua franca mešanica turških dialektov s številnimi arabskimi, perzijskimi, hebrejskimi, grškimi in slovanskimi besedami. Rebeti so bili konec prejšnjega stoletja to, kar so tedaj v industrializirani Evropi imenovali lumpenproletariat. Njihov prispevek h grški kulturi, ne le na glasbenem področju, ampak na celotnem področju urbane mitologije dvajsetega stoletja, lahko primerjamo s tistim, kar je gauchovski tango za Argentino in blues za Ameriko, s tem, da rebeti še nimajo svojega Borgesa niti Chesterja Himesa. "Rekruti" so prihajali iz siromašnejših slojev, čeprav si med rebeti lahko našel tudi naveličane pripadnike višjega razreda, denimo kakšnega skesanega sinu, ali koga, čigar senzibilnost je avtodestruktivno vplivala na ţivljenjske nesreče - bolezen, bankrot, smrt bliţnjega - skratka ljudi, ki jim je, po besedah neke moje prijateljice, vladala cela paleta čustev, ki jih lahko natančno opišemo z besedami dert, sevdah, merak ipd., za katere nimamo ustreznega prevoda in jih je zato večina balkanskih jezikov zadrţala v izvirni obliki.

Odpadniki druţbe, rebeti, so kot vse zaprte druţbene skupine oblikovali posebno stroge kodekse obnašanja, tabuje in navade. Nič stereotipnega ni v tem, če rečemo, da je bila glasba sestavni del njihovega vsakdanjega ţivljenja - mogoče zahvaljujoč tudi temu, ker so na Orijentu telesni in duhovni uţitki tesneje povezani kot drugje, pa tudi zato, ker melodičnost najprej turškega in nato grškega jezika, nudi bogatejšo moţnost skladanja besedila na glasbo in obratno, kot je to v drugih indoevropskih jezikih.

Pesem kot komunikacija

Noč je hladna in droben deţ prši, na sosednjem vogalu je osvetljena krčma.

Nek siromašni pijanec izpred krčme zamišljeno sedi pred nizkimi vrati.

Tudi on si ţeli vstopiti, naročiti in piti, toda krčma je siromašna in ne daje na kredit. Besedilo in melodija: Giorgios Mitsakis, okrog leta 1946. ______63 ______Korene rebetskih pesem je teţko natančno ugotoviti, kar na tem mestu niti ni tako pomembno, zato se bomo zadrţali pri dejstvu, da so v začetku dvajsetega stoletja ţe bile popularne v "polsvetu" Aten, Pireja, Soluna in Volosa kot "smirnejske". Iz Smirne, donedavnega centra helenizma v Mali Aziji, so jih prinesli begunci po koncu grško-turške vojne leta 1922, ko jih je okrog 1.500.000 prebeţalo v matično deţelo in so se začasno nastanili po siromašnih delavskih četrtih mesta, v katerem se je industrijska revolucija komaj začela.

Kot pravi Gail Holst, ki jo danes uvrščajo med najboljše poznavalce rebetske glasbe: "turški elementi v rebetskih pesmih in asociacija na tiste elemente v grški druţbi, ki so bili na slabem glasu, so izzvali odpor v grških srednjih in višjih slojih. Večina Grkov iz zahodnega dela Otomanskega cesarstva ni gojila nikakršnega antiturškega razpoloţenja. Večina beguncev iz Male Azije ni ţelela zapustiti svoje stoletne domovine (...) in mnogi med njimi so turško govorili bolje kot grško. Ko so preplavili Grčijo, so se pomešali med mestne reveţe, s katerimi jih je povezovalo siromaštvo in nezmoţnost napredovanja na druţbeni lestvici. Glasbena interakcija med lokalnimi in emigrantskimi siromaki je bila neposredna in je vodila v grški urbani blues."2 Znano "grško bolečino", "kaymos tis romyosinis", so s seboj prinesli begunci, ki so poleg religije in skupne pradavne tradicije delili malo skupnega s "kopenskimi Grki". Nič čudnega torej, da so na te ljudi, ki so ostali brez vsega, tudi če so bili po poreklu aristokrati, "kopenski Grki" gledali kot na "turško seme".

Kot edinstven fenomen v določenem obdobju razvoja grškega meščanstva so bile rebetske pesmi umetnost marginalne skupine, ki je bila skorajda izgnana iz ţivljenja, kot govori več verzov v teh pesmih. Ta manjšina je vedela, da je odrinjena z vseh mest, kjer jih večina ni ţelela videti, vendar je bila ponosna na svoj status pregnanca.

Teme rebetskih pesmi so bile različne. Vodilni grški antropolog Ilias Petropoulos - ki se je zaradi študija vseh marginalnih segmentov grškega ţivljenja koncem šestdesetih dokopal do zapora in mu je še danes, zaradi specifičnosti grških zakonov, onemogočen prihod iz Pariza v domovino - jih

2 Gail Holst, Theodorakis - Myth & Politics in Modern Greek Music, Amsterdam, 1980, st. 52. ______64 ______deli na sledeče podskupine: ljubezenske (daleč najštevilnejše); poslovilne pesmi; melanholične pesmi in pesmi trpljenja in protestne pesmi; pesmi podzemlja; hašišarske; zaporniške; pesmi o siromaštvu; delavske pesmi o teţkem delu v tovarnah; pesmi o tuberkulozi (ki je bila neozdravljiva bolezen reveţev) in ostalih bolečinah; pesmi o Haronu in Hadu (zadrţani elementi iz klasične mitologije; pesmi materi in o materi; pesmi o tujini ali o tem, čemur v makedonščini pravijo "pečalba" (prve gastarbajterske pesmi); sanjarske, vzhodnjaške in druge eksotične; pesmi taverne; pesmi o drobnih vsakodnevnih tegobah; pesmi o mangasih (termin bomo pojasnili kasneje); pesmi ki prikazujejo vsakodnevno ţivljenje; pesmi posvečene različnim mestom ali njihovim stanovalcem; pesmi o vojski in vojnah; pesmi posvečene konkretnim osebam.3

Neločljiva glasbena spremljava rebetskih pesmi sta bila buzuki in baglama. Niti eden od teh dveh instrumentov nima zveze s tradicionalnimi instrumenti v grški narodni glasbi: zgodovina buzukija sega v stari Egipt, neposredni prednik je turški saz. Baglama je manjša inačica buzukija in večinoma je nastopala v spremljavah, posebej ko so ţe etablirani orkestri po tavernah začeli igrati tovrstno glasbo. Za baglamo je originalno napisanih zelo malo pesmi. Po drugi strani pa je bilo baglamo, kot miniaturno kitaro zelo lahko pritihotapiti v zapor, ali tam narediti improviziran model (iz ţelvinega oklepa). Ko je namreč rebet enkrat prišel v zapor, nikogar več ni zanimalo, kaj se tam dogaja z njim. (Ko govorimo o grških ali turških zaporih, ne smemo pozabiti, da so bili bolj podobni Andriæevi Prekleti avliji, kot pa sodobnim betonskim zgradbam.) V tekstih večkrat najdemo tudi mnoţico orientalnih motivov, v rebetskem slengu pa kar mrgoli turških besed.

Ker velik del pesmi govori o ţivljenju v zaporu in o policiji, mnogi ugibajo, da so rebetske pesmi, kot jih poznamo danes, nastale v prenatrpanih grških in turških zaporih koncem prejšnjega stoletja. Druga pogosta tema pesmi je uporaba drog, posebno hašiša, pa tudi kokaina. Hašiš je v Grčiji prepovedan od leta 1920, vendar se tega zakona niso striktno drţali do leta 1936 in do nastopa diktature generala Metaksasa, slabega imitatorja Hitlerja in Musolinija, ki je med drugim vztrajal na vrnitvi tradicionalnih vrednot - "Bogu, Domovini, Druţini". V času, ko so iz Turčije prihajali prvi begunci, so v severni Grčiji in v nekaterih delih Pireja obstajale "tekije (sicer naziv za

3 Ilias Petropoulos, Rembetika tragoudhia, Atene, 1991, st. 695. ______65 ______neko vrsto derviških samostanov), kjer so kadili hašiš s pomočjo nargile, podobno kot so v Šanghaju vse do Maove zmage in “čiščenja neljudskih” elementov kadili opij. Ker so "dostojne" grške familije na vse to gledale s prezirom, je jasno, da buzuki kot instrument ni imel nobenih drţavljanskih pravic. Policija, ki ji v različnih grških reţimih ni bilo treba veliko zagovarjati svojih dejanj, je lahko nekoga aretirala samo zato, ker je imel buzuki. V Tavernah, kjer so sredi tridesetih igrali rebetsko glasbo, so se vršile racije z različnimi izgovori - čeprav izgovori niso bili niti potrebni- da v njih igrajo na “prepovedane” instrumente. Hinavski odnos grške drţave do glasbe je od nekdaj variiral glede na interese. Ko je zadnja vojaška hunta 1967 prepovedala mini krila, Aristofanesa in Sofoklesa, dolge lase in Sokrata, so bile prepovedane tudi Theodorakisove pesmi. Toda od ilegalne prodaje njegovih plošč in Theodorakisovih avtorskih pravic za predvajanje v tujini so polkovniki pobirali nemajhne tantijeme. Podobno se je dogajalo tudi z rebetskimi pesmimi v dvajsetih letih. Plošče s to glasbo so snemali v grških skupnostih v Ameriki, kjer je bila ost druţbene kritike bolj artikulirana, morda tudi zaradi vzporednega obstoja bluesa in protestnih pesmi Joe Hilla in Woodyja Guthryja. V Grčiji so jih pollegalno snemali v prvih gramofonskih studijih druţbe "Columbia", drţava pa je spet pobirala debele zasluţke od davkov, kljub temu, da večji del pesmi ni nikdar prišlo na dan - o primernosti besedil in glasbe je odločal drţavni cenzor.

Vojaške patrulje so do konca petdesetih let delale racije po grških predmestnih tavernah in aretirale vojake, ki so plesali nekatere rebetske plese: hasapiko ali mesarski ples, ki sta ga plesala dva ali trije mladeniči v vrsti; čifteteli, parodijo na trebušni ples; zeibekiko, moški solo v ritmu 9/8, introvertirani trans, ki je bolj podoben derviškemu vrtenju, kot pa grškim vaškim plesom v odprti vrsti. Grški knjiţevnik Kostas Tahcis pripoveduje, kako mu je v času korejske vojne nek oficir dejal: "Nič nimam proti tem pesmim, ampak kaj je s prekrasnimi grškimi plesi - s tangom in valčkom?"4 Melina Merkuri je morala v filmu "Nikoli v nedeljo" odpeti pesem Manosa Hadzidakisa "Otroci Pireja", in po mednarodnem uspehu tega filmma se je plošča morala začeti vrteti po svetovnih juke-boxih, da je to glasbo sprejela

4 Eden od najboljših kratkih esejev o rebetskih pesmih Tahtsis je objavljal pod različnimi naslovi, ker ga je nenehno izpopolnjeval, popravljal, itd. Esej ki ga je naslovil “Rebetske pesmi, 1964” je vzet iz knjige Moja babica Atene, objavljen je v zadnji številki sarajevskega časopisa Lica s pomladi 1990. ______66 ______tudi "fina" grška druţba. Treba je povedati, da je Hadzidakis, sicer skladatelj resne glasbe, ţe prej predstavljal "ljudske umetnike" in rebetske kantavtorje Markosa Vamvakarisa in Vasilisa Cicanisa. Elemente njune glasbe je skrbno uvedel v svoje skladbe. Veliko bolj radikalen je bil Mikis Theodorakis, ki je menil, da glasbo buzukija ni potrebno kamuflirati - ko so njegove protestne pesmi spregovorile z zamolklim rebetskim glasom Grigorisa Bithikotsisa, ko so se v tekstu pesmi zaslišale besede iz lumpenproletarskega slenga in ko je buzuki v spremstvu simfoničnega orkestra zaigral svoj solo, je bil to šok za atensko visoko druţbo. Grški intelektualci, ki so se rebetske pesmi učili na pamet, tako kot Cleaverjevi belci, ki se učijo migati z ritjo, bodo kasneje zamerili Theodorakisu, da je uvedel električni buzuki in tako pripomogel k prostituiranju te vrste glasbe. V tem je nekaj resnice, prav tako kot je resnica v tem, da so popularnemu skladatelju na ta način posredno zamerili, ker je pljunil na svojo komunistično preteklost, ki jo je preţivel v različnih koncentracijskih taboriščih in njegov pristanek, da se pridruţi Mitsotakisovi desničarski vladi kot minister za kulturo. Toda Mitsotakisu kljub temu ne gre odreči njegove zasluge pri tem, da je buzuki dobil svojo domovinsko pravico.

Da ta pravica ni tako brez pomena, potrjuje tudi primer Vasilisa Cicanisa. Ta kantavtor številnih popularnih rebetskih pesmi s konca petdesetih in začetka šestdesetih let, avtor rebetske "himne" z naslovom "Oblačna nedelja", je eden redkih, ki je izhajal iz meščanske druţine in imel vse pogoje za uspešno pravniško kariero. Imel je dar za pisanje šablonskih besedil in glasbe, v svoje skladbe je večkrat vpletel tudi indijske in arabske elemente in postal začetnik tega, kar so danes v Grčiji novokomponirani narodnjaki in kar tudi tujci prepoznavajo kot grško glasbo. Čeprav je dosti mlajši od velikih rebetov in čeprav je večino skladb napisal z namenom, da bi doţivele komercialni uspeh, sta ga nostalgičnost in avtentična občutenost njegovih pesmi nadvse proslavili. Ko je februarja leta 1983 umrl se je na njegovem pogrebu v Atenah zbralo 500.000 Atenčanov, ki so skupaj z grško ministrico za kulturo zapeli "Oblačno nedeljo". Pokopali so ga z njegovim buzukijem po rebetskem običaju. In zdaj je čas, da povemo nekaj več o mangasih.

______67 ______Mangas - avtentični odpadnik visokega sloga

Neopazno je sam vstopil v čoln in izstopil pri Zmajevi razpoki. Vidim trojico zakajenih s hašišom, ki leţi zleknjena na pesku.

To so bili Batis in Artemis in leni Stratos. Daj, Stratos, daj, Stratos! Pripravi nam razpenjeno nergilo.

Da kadi naš dragi Batis, ki je ţe leta derviš. Da kadi tudi naš Artemis, ki nam nabavlja svojo robo.

Prinaša nam jo iz Istambula, da se vsi zakadimo. Dober hašiš iz Perzije, mangas ga kadi v miru.

Besedilo in glasba: Giorgios Batis, okrog leta 1933

Beseda "mangas" etimološko ne izhaja iz besede "mangup", čeprav tej turški besedi, prevzeti iz grščine in spet vrnjeni z nekoliko drugačnim pomenom, današnji slovarji pripisujejo prav ta pomen: potepuh, brezdomec, nebodigatreba, baraba. Izhaja iz pojma "mangoufi", kar označuje bednega človeka ali samotarja. Pojem so še za časa Bizanca uporabljali za oznako pripadnikov izredne vojske in upornikov, ki so se upirali lokalnim avtoritetam. “Mangas” ali “rebetis” ni bil poklic, to je bilo stališče, obnašanje, stil. Kot sem ţe rekel, so se rekrutirali večinoma iz niţjih druţbenih slojev. Rebeti pa so bili lahko tudi lokalni trgovci, vojni veterani ali odpadniki aristokratskih druţin.

Markos Vamvakaris iz krščanske skupnosti otoka Sirosa je začel kot mesar. Kot je napisal v svoji avtobiografiji, je tedaj, ko je hotel zaklati svojega ______68 ______prvega vola, opazil solze v njegovih očeh. Odvrgel je mesarski noţ, pobral buzuki in vstopil v legendo. Njegov počen glas, in počasen, teţek ritem nekaterih njegovih skorajda avtističnih zeibekiko pesmi so ga uvrstili tja, kjer bi po besedilih neke njegove pesmi ţelel, da pride njegov buzuki: visoko na nebo, zraven prestola boga Aresa. Ko govorimo o večini rebetskih kantavtorjev, uporabljamo njegov priimek. Vamvakaris je eden od redkih, ki mu je dovoljeno reči še "Markos". Markos je bil avtentični rebet, avtentični "mangas", človek, ki se je zavestno odločil, da bo odšel na periferijo ţivljenja in ki je do konca ţivljenja ostal neodvisen, svojeglav in ponosen, ker je na margini.

Ker je izgled tisto, kar je izdalo rebeta, najprej nekaj o tem.5 Lasje so se obvezno mazali, da bi bili bleščeči, obvezna je bila preča in koder las, ki je padal na čelo. Tudi brki so bili obvezni. Vitek, nikdar trebušast, rebet je stopal vzravnano, tako da so se mu drugi umikali. Leva rama je bila privzdignjena, leva roka je bila v ţepu, medtem ko je bila desna svobodna. Pogled je blodil, teţak in preteč, glas pa raskav od pretiranega kajenja hašiša. Tetoviranje po celem telesu, posebno še na nadlakti desne roke.

Rebeti so bili gizdavi, oblačili so se po zadnji modi, morebitna nonšalanca pa je bila še kako preračunana. Na glavi nikdar niso nosili cilindra ali polcilindra - kar je bil znak burţoazije - ampak klobuk, borsalino ali kačket s črnim trakom v znak ţalovanja za prijateljem ali nasprotnikom, ki bi ga ţeleli sami spraviti s sveta. Suknjič je bil črn z bisernimi gumbi, ki jih nikoli niso zapenjali - ali pa so ga nosili obešenega le preko ramena.6 Veliko denarja so porabili za zunanji lišp. (Denar so imeli rebeti od svojih posesti, drobnega trgovanja, ali pa so ga sluţili z občasnimi deli, pa tudi z zaščito prostitutk, s kockanjem, z manjšimi vlomi in krajami, kar seveda ne pomeni, da so bili vsi rebeti zvodniki in tatovi.) Rebeti nikoli niso nosili deţnika ali plašča, niti v Solunu, kjer so ostre zime. Pete na čevljih so morale biti tako visoke, da je pod njimi lahko švignila miš. Na začetku stoletja so začeli opuščati kravato kot del malomeščanske tradicije in so jo raje zamenjali s svileno ruto. Le ta jim je včasih nemarno visela iz ţepa ali izza širokega

5 Največji del teksta, ki sledi je iz knjige I. Petropoulosa Rembetologia, Atene, 1990. 6 Obstajajo anekdote o atenskem šefu policije z začetka tega stoletja, ki je mangase, ki so jih ujeli v raciji in privedli na policijo vprašal, "Ali ti ne potrebuješ rokavov svojega suknjiča?" in je vzel v roke škarje ter odstrigel enega ali oba rokava. Včasih, ko je bil še posebno slabe volje, bi odrezal enega, ali oba brka, kar je bilo za rebete višek poniţanja. ______69 ______pasu, ki je sluţil namesto ţepov ali kot drţalo za noţ (ali za pištolo pri najstarejših turških rebetih). Pas je običajno na enem delu visel in če bi ga kdo pohodil, medtem ko je rebet sedel, bi to pomenilo, da ga izziva. Nepogrešljiv del rebetskega imagea je bil tudi roţni venec. Rebet j ni jedel z ţlico, ker so menili, da je kuhana hrana za mehkuţce. Jedli so z noţem. Pištolo so le redko uporabljali, prvič zato, ker jo je iz strahu pred atentatom prepovedal turški sultan, in drugič, ker povzroča hrup. Poleg noţa (ali pipca), je rebet nosil palico iz trdega lesa, ki jo je imel obešeno na roki. Nošenje palice v desni roki je samo po sebi pomenilo pretnjo. Kot se je večina stvari v zvezi z rebeti razumela sama po sebi, je bilo tako tudi z borbo z noţi: če bi se kdo vmešal in poskušal razdvojiti bojevnike bi sam postal tarča obeh. Seveda je borba sledila prepiru z ogromno ţaljivkami, borba pa se je odvijala ponoči, v kakšni zapuščeni ulici. Mangas je po pravilu ščitil nemočne in bilo mu je pod častjo, da začne prepir ali pretep s šibkejšimi od sebe.

Da slika rebetov ne bi ostala po robinhoodovsko idealizirana, je treba povedati, da je v Grčiji - v nizu diktatur in bolj ali manj opresivnih reţimov vse do leta 1975 - policija večkrat rekrutirala pretepače iz istih slojev, iz katerih so izhajali tudi rebeti. To, kar v Grčiji ni obstajalo niti pred tridesetimi, niti po sedemdesetih letih in kar je značilno za vsa večja evropska mesta, to so poulične tolpe. Vendar so v toku kakih štiridesetih let, od Metaksasove diktature pa do padca poslednje vojaške hunte, majhne skupine lumpov sluţile za to, da so razgnale študentske ali delavske demonstracije. Še več, umor poslanca Zdruţene levice Grigorisa Lambrakisa v Solunu leta 1963, o čemer je Gavras posnel film "Z", ki so ga izvedli ljudje s periferije ţivljenja, in ki jih je trenirala Tajna policija, je bilo nekakšno merjenje moči pred začetkom vojaškega udara.

Zanimivo je, da se v rebetskih pesmih seks ne omenja, kajti v času njihovega nastanka ni obstajala cenzura. Fenomena tega puritanizma se ne da pojasniti, ker rebeti niso bili puritanci. Ker niso spoštovali institucije zakona, so leta ţiveli z eno in isto ţensko, ne da bi se poročili, čeprav je bila izvenzakonska zveza v Grčiji do nedavnega z zakonom prepovedana. Kot veliki ljubimci - omenili smo ţe, da več kot polovica njihovih pesmi govori o ljubezni, ljubezenskih teţavah in slovesih - so bili kavalirji in v glavnem zvesti ţenski, s katero so ţiveli. Izjema so bili le partnerji v homoseksualnih zvezah. Bilo je skorajda pravilo, da ima rebet svojega "fanta". Kajti, na ______70 ______Vzhodu se na telesno zvezo med osebami istega spola ne gleda kot na nekaj škandaloznega. Takšen odnos je bil neke vrste dopolnilo in nadomestilo tega, kar manjka v heteroseksualnih zvezah. Izven svoje zveze so bili rebeti in njihovi "fantje" v glavnem "normalni". Premoţnejši rebeti so svojim "fantom" kupovali stanovanja, jim pomagali pri poslih, jih oţenili in bili botri njihovih otrok.

Rebeti so uradno prezirali ţenske, kar je v nasprotju z njihovim kavalirstvom in besedili pesnmi, ki so jih pisali. Kajti za rebete je značilna falokracija. Nikdar nihče ni videl rebeta, ki bi objemal ţensko. Rebeti so redno zahajali na nekaj javnih mest: v taverno, kavarno, kartaški klub in tekijo. Ţenskam in homoseksualcem je bil vstop na ta mesta prepovedan z dvema izjemama: pustomangas in rebetisa. "Poustis" je zaničljiv grški izraz za homoseksualca, pustomangas pa je bil pasivni homoseksualec, ki se je obnašal izrazito moško in je dobro obvladal kakšno veščino, denimo krajo denarnic. Pustomangas ni nikdar vohljal za policijo, znal se je stepsti in potegniti noţ, ko je bilo to potrebno in iz solidarnosti je odhajal v zapor s pravimi mangasi. Petropoulos meni, da jih danes ni več, da se zadnjih spominja pred štiridesetimi leti. Zato pa rebetise, po njegovem, obstajajo še danes. "Ne smemo mešati rebetis s kurbami. Rebetise so najsvobodnejše ţenske, kar jih je bilo doslej v Grčiji. V primerjavi z njimi so današnje feministke smešne. Rebetise so se ljubile z moškimi, ki so jim ugajali, čeprav so imele (včasih) tudi lezbična nagnjenja. Kadile so hašiš in plesale veličastne plese. Sicer pa so še kako dobro znale zaščititi svoje telo in svoje dostojanstvo.”7

Ţargon, s katerim so se sporazumevali rebeti zasluţi posebno pozornost. Naj omenimo le, da je bilo v njem cel kup turških in italijanskih besed, kar je logično glede na prisotnost Otomanskega imperija in Beneške republike v Egeju. Razen leksike je omembe vredna predvsem sintaksa in gestikulacija, ki je v Sredozemlju veliko zgovornejša kot kjerkoli v Evropi, in ki skupaj z govorjenim jezikom tvori neločljivo celoto.

Ker bi teţko našli rebeta, ki se iz tega ali onega razloga nikdar ni znašel v zaporu, naj omenimo, da so hierarjijo in nenapisane zakone spoštovali tudi na teh mestih, morda še bolj kot kjerkoli drugje. Zanimivo pa je še nekaj: medtem ko so imeli grški politični zaporniki -predvsem komunisti - to, kar angleţi imenujejo guts, so imeli rebeti balls.

7 Petropoulos, Rembetologia, op.cit.. st. 47 ______71 ______Sveti hašiš

Hočem postati lastnik turške tekije, da bodo prihajale hanumice in kadile nargile.

Dve, tri zrna semen sem posadil ob reki, toda pobrala jih je policija in me pustila ţeljnega dima. Zaporniška pesem, neznan autor Kot piše Petroupoulos v drugem eseju o uporabi hašiša med rebeti8 , so ga poznali Skiti, omenja pa ga tudi Herodot, čeprav ga stari Rimljani in Grki niso uporabljali. Popularen je postal s širjenjem islama in ob koncu XI. stoletja ga poznajo skoraj v vsem mediteranskem bazenu. Na področju Otomanskega imperija so ga največ uporabljali v Egiptu in v arabskih drţavah in nato v Bursi in Smirni, kjer so se z njim seznanili Grki. Leta 1890 so bili izdani prvi dekreti o prepovedi njegove uporabe, šele leta 1923 pa so prepovedali gojenje te rastline. Do tedaj so kaznovali le trgovce s hašišom. Ker drţava pri hašišu ni imela monopola na trgu, tako kot pri drogah, ki so zdravju škodljive - alkoholu in cigaretah - a so vseeno v prosti prodaji in jih reklamirajo na drţavni televiziji, ga je enostavno prepovedala.

“Hašiš (ar. hashish-el-fukara, trava siromašnih) pridelujejo iz indijske konoplje. Ker naj muslimani ne bi - teoretsko - pili vina, ki ga Koran prepoveduje, so uporabljali ţgane pijače in hašiš, o katerih verska knjiga molči. Od Turkov, s katerimi jih je vezalo prijateljstvo, poklic ali stališča do pomembnih ţivljenjskih vprašanj, so prevzeli običaj pitja ţganja in kajenja hašiša. Hašiš je prastari naravni/rastlinski halucinogen, ki vzpodbuja lastnosti kot so druţabnost, koketiranje in erotizem. Ni zasvojljiv in od nekdaj je bil smešno poceni. V tekijah ni nikoli prihajalo do prepirov, ker ljudje, ki so omamljeni s hašišem, niso agresivni. Hašiš ni narkotik. Celo stoletje sta ga toksikologija in kriminologija (z neodpustno frivolnostjo) uvrščali med narkotike. Naposled je prevladalo mnenje nekaterih znanstvenikov, ki so imeli toliko pameti, da so hašiš zbrisali z dolgega seznama narkotikov, ki ga vodijo Zdruţeni narodi. Lani sem v Amsterdamu

8 Ilias Petropoulos, Sveti, ljubi hašiš, Atene, 1987, str. 75-110 ______72 ______obiskal tamkajšnji zasebni muzej hašiša. V Otomanskem imperiju niso imeli razloga, da bi ustanovili takšen muzej, ker je bil hašiš v prostem obtoku. Otomanski kadija in otomanski d'andarma sta bila pametnejša od današnjega sodnika in policista.”9

Danes se hašiš kadi s pomočjo zvitih cigaret, kar je prevzeto po orijentalnih narodih. Grški rebeti in njihovi turški kolegi so to imeli za naraven, improviziran način. Ogromno pesmi govori o nargile, medtem ko jih zelo malo omenja cigarluk. Zahvaljujoč nargile je bilo kajenje hašiša laţje, ker je voda sluţila kot "posrednik" ali filter. Neki rebeti, kot trdi Petropoulos, so uporabljali nargile napolnjeno z mlekom. Hašiš je bil za rebete del vsakdanjega rituala, kot je to pitje čaja pri Angleţih. Čeprav, ne da bi hotel s tem podcenjevati Angleţe, obstaja bistvena razlika. Čaj je del angleške tradicije mnogo bolj, kot je kava del bosanske, ali viski del irske - tipični Angleţ, če ţeli to ostati, nima nikakršne izbire: mora piti čaj. Za rebete je bil hašiš del tradicije, pa vendar se je o njegovi uporabi odločal vsak sam. Toksikomanija je bila med rebeti skorajda neznana in po vsem, kar nam je znano, bi teţko našli rebeta, ki ni kadil hašiša. Ne glede na to, da je bilo kajenje hašiša uţitek in del rebetskega imagea, je bil hašiš za rebete predvsem simbol neodvisnosti in je predstavljal njihovo odločitev, da ostanejo na margini. Del močne subkulture Levanta in znotraj močne turške kulture ostaja hašiš kot rebet: včasih preziran, danes pa zapostavljen (s strani turških raziskovalcev) ali nezanimiv (za grške).

9 Petropoulos, Rembetologia, op. cit., st. 40-41 ______73 ______ENTEOGENE GOBE V MODERNIH RITUALIH

Cristian Raetsch1

Uporaba psihoaktivnih substanc je zaradi značilnih dogajanj v različnih zgodovinskih epohah (pokristjanjevanje, inkvizicija, ...) in/ali sistematičnega zatiranja v naši zahodni kulturi izgubila svojo vlogo in pomen. Svete rastline naših prednikov (npr. konoplja, gobe, ki vsebujejo psilocibin; primerjaj Raetsch 1992b) so po zakonu, ki ureja prodajo in uporabo dorg, prepovedane in se smatrajo kot substance brez zdravilne vrednosti in kot tako imenovane "kulturi tuje" droge, kar naj bi pomenilo, da uporaba teh substanc ni zakoreninjena v kulturi naroda. V tem primeru pa se zakonodajalec moti. Naša druţba, za katero velja ta zakonodaja, ne temelji na eni homogeni kulturi, temveč je sestavljena iz različnih samostojnih kulturnih skupin. Nekaj teh subkultur je v zadnjih 40-tih letih razvilo prave kulturne tradicije, v katere so vključene stare svete rastline in moderni rituali. V ospredje je stopila predvsem samostojna tradicija v zvezi s pripravo in uporabo enteogenih gob, ki se je uveljavila v celem svetu, predvsem pa v severni Ameriki in severni Evropi. Začetke teh modernih ritualov je moč pripisati, v glavnem, duhovnim očetom hipijev in šamanom severno- in srednjeameriških indijancev. V zadnjih desetih letih sem imel številne priloţnosti udeleţiti se takšnih ritualov, jih pojasnjevati iz kulturnoantropološkega vidika ter jih primerjati s tradicionalnimi, psihedeličnimi rituali drugih kultur oz. narodov. Pri tem sem imel tudi moţnost pridobiti več informacij o izkušnjah, ki so jih nabrali v zvezi z gobami in o naravi le-teh nasploh. Iz razumljivih razlogov ne morem navajati podatkov v zvezi s kraji, časom in osebami.

Pojem "enteogen" je nova strokovna beseda, ki označuje nekaj kar "prikliče boga v sebi" in se je razvila kot alternativa k besedi psihedelična substanca. Nakazala naj bi način delovanja določenih substanc. Beseda enteogen je danes večinoma sprejeta in etablirana predvsem v "pozitivno usmerjeni"

1 Članek je predelan povzetek dela z naslovom "Vrnitev h kulturi: Svete gobe in moderni rituali", objavljenega v knjigi M. WINTKELMAN & W. ANDRITZKY; Letopis za transkulturno medicino in psihoterapijo 1955 (Berlin:VWB)

______literaturi. S pojmom "enteogena kultura" (kultura gob) označim ljudi, ki v svojih ritualih uţivajo gobe ali druge substance, da bi tako nabrali novih spiritualnih ali mističnih izkušenj. Enteogena kultura gob je decentralizirana, anarhična oz. partnerska, hkrati pa presega religiozne, kognitivne in politične meje. Podobna je "rastnemu vedenju" gob.

Najprej zraste podzemni micelij (pleteţ korenin). V pravem času in na pravem mestu trosnjak brsti - pogosto v obliki kroga (krog čarovnic) in veter raznaša spore po celem svetu. Vsakdo, ki ţeli biti vpeljan ali poučen o kulturi gob, mora le sodelovati pri ritualnem uţivanju gob. Pri tem sedijo udeleţenci v krogu in mnogi novinci to doţivljajo kot spoznavanje misterijev gob.

ENTEOGENE GOBE

O kultih gob v stari Evropi je znano zelo malo, vendar pa etnohistoriki domnevajo, da so nekoč obstajali. Prvič je bil govor o "čudeţnih gobah" in pripadajočih ritualih v etnohistoričnih pisnih virih iz časa osnovanja kolonij v Ameriki. Vero v zdravilno moč psihoaktivnih rastlin in njihovo uporabo je katoliška cerkev prepovedala, mehiška inkvizicija pa obsodila in celo kaznovala njihove pripadnike, s čimer jim jo je skoraj uspelo potlačiti. Šele v 50-tih letih sta Valentina in R. Gordon Wasson kult ponovno odkrila, ko sta v reviji "Life" objavila svoja doţivetja in izkušnje, ki sta jih imela ob srečanju z mazatekično šamanko Marijo Sabina, ki ju je seznanila s "pozabljenim kultom". Marija Sabina, ki je ţe preminila, velja za "svetnico psihodeličnega gibanja". "Botanično identiteto" gob, ki so jih v prej omenjenih virih imenovali teonanacare ("meso bogov" ali čudeţna goba) so odkrili ţe ob koncu 30-tih let (SCHULTES 1940). Wasson s svojimi odkritji ni samo sproţil - Age of entheogens - (OTT o.D.), temveč je tudi utemeljil moderno rabo gob; s tem je postal začetnik in vizionar psihodelično-religioznega gibanja.

Potem so botaniki in kemiki številne mehiške vrst gob (Psilocybe spp.) zbrali, jih opisali in kemično analizirani (HEIM & WASSON 1958). Švicarski kemik Albert Hoffman, ki je v mehiških "čudeţnih gob" odkril substanci psilocibin in psilocin, je dobil od nekega planšarja namig, da rastejo v Alpah gobe, ki naj bi imele enak učinek kot mehiške gobe. Le-ta je trdil, da zelo dobro pozna učinke teh gob, ker jih je menda sam ţe ______75 ______mnogokrat zauţil. Hoffman je analiziral vzorec gob, ki so bile iz vrste Psilocybe Semilanceata in analiza je pokazala, da prav tako kot mehiške gobe, vsebujejo snov psilocibin. Raziskave so bile objavljene v majhnem znanstvenem časopisu (HOFMANN et al. 1962), vendar pa so se novi izsledki hitro razširili (GARTZ 1986, 1993a). Senoţetno plešivko ali Psilocybe Semilanceata (po angleško "Liberty Cap"2 ali "Pixie Cap") danes lahko najdemo po celem svetu, celo v Avstraliji in je najbolj razširjena predstavnica vrste Psilocybe Semilanceata. V Švici raste še ena vrsta gob, pri katerih je klobuk oblikovan kot škratova čepica (DAHNKE 1993:615), ki vsebuje veliko koncentracijo psilocibina, psilocina in baeosistina (REPKE et al. 1977). Ugodno uspeva senoţetna plešivka na travnikih z gnojišči. Prav tako jih zasledimo v niţinah severne Nemčije in na travnikih sredogorja, kot tudi v planinah alpskih deţel; le v gozdovih jih še niso zasledili. Zdi se, kot da so "kulturni spremljevalec" človeka. Njena plodišča (trosnjaki) dozorijo ţe v poznem poletnem in zgodnjem jesenskem času. Konec julija je čas, ko se nabiralci gob odpravijo iskat plešivke, ki jih ljubkovalno kličejo "psilosi", "gobe sreče" , "haluci-gobe", "gobki" ali "spuţvice”3. Nabirati jih je mogoče do srede januarja (LEISTENFELS o. D. :22) in mnogi gobarji so mi povedali, da je nabiranje samo po sebi ţe ritual. Pogosto se zbiranje začne z molitvijo k boginji zemlje Gaie ali k nekemu zloglasnemu boţanstvu gob; hkrati se poloţijo majhni kristali ali drugi predmeti ob travnik ali k planini, ki predstavljajo ţrtveni dar v zahvalo "duhovom gob". Prvi dve gobi bi moral zbiralec pojesti, kar bi pomagalo pri odkrivanju in zbiranju pravih vrst. Med njimi velja prepričanje, da gobe lahko najdejo le ljudje s pozitivno miselnostjo; tistim s "negativnim nabojem" to ne uspeva. Gobe je mogoče še sveţe zauţiti ali pa posušiti in jih shraniti. Gobarji si pripravijo sušene gobe občasno tako, da zmeljejo ca. 3-5 gr. posušenih gob ter jih prelijejo s sokom, kakavom ali pa čokolado.

2"Devotees in Oregon also call it the Liberty Cap. Several informants told me that the name indicates its resemblance to the Liberty Bell in Philadelphia, but, in fact, it derives from a French Revolutionary emblem, the Cap of Liberty, which in turn, comes from an ancient symbol, the Phrygian bonnet. Especially after drying, the mushroom resembles this peaked, conical hat with its point bent over" (WEH 1977:136) 3"Pri individualnem nabiranju gob obstaja velika nevarnost, da nabiralci enteogene gobe zamenjujejo s strupenimi gobami. Pogosto je zamenjavanje gobe P. semilanceata s podobno gobo Inocybe geophylla, ki vsebuje muskarin (strupen alkaloid ki ga vsebuje tudi mušnica)." (BRESINSKY & BESL 1985:115) ______76 ______Vsem znana goba strniščnica (Psilocybe cubensis /EARLE/, SINGER 1948) (po angleško "Golden Cap", po špansko "San Isidro" - svetnik polj, na katerih rastejo gobe), po nemško "čudeţna goba", izvira verjetno iz Afrike in se je s pomočjo ljudi in goveda razširila po celem svetu; predvsem v subtropskih in tropskih področjih (BADHAM 1984, STAMETS 1978:41). Prvo gobo te vrste so našli na Kubi - odtod ime cubensis. Mehiški indijanci so bili prvi narod, ki je bil znan po enteogeni uporabi te gobe (v 50-tih letih). Legendarni so v tem pogledu bili Hongosi ali Tenkechi iz Palenque, ki leţi v tropski Mehiki (SANDFORD 1973, MCKENNA 1991:151). "Magic Mushrooms" ali "Hed Keeqai" s tajlandskega otoka Koh Samui so privabili tisoče romarjev (ALLEN & MERLIN 1992).

V sedemdesetih letih so navdušeni gobarji izumili metodo za načrtno kultiviranje gob Stropharia cubensis, ("goba, ki prihaja od zvezd") in postopek objavili leta 1976 v angleščini (OSS & OERIC 1981). Knjigo so prevedli v mnoge jezike in večkrat prepovedali, celotna naklada pa do danes znaša petstotisoč izvodov (v kar ni všteta "črna naklada"). Metode kultiviranja, s katero so mnogi uspešno gojili tovrstne gobe, se stalno izboljšujejo in poenostavljajo za domačo rabo (GARTZ 1987 & 1993b, STAMETS 1993). Razvila se je celo metoda za večanje vsebnosti psilocibina (BADHAM 1985). V zadnjih letih so gobarji gojili v svojih "domačih laboratorijih" tudi gobe vrste Psilocybe cyanescens (WAKEFIELD) in Panaeolus subalteatus (obrobljeni govnar) (BERK. & BR.) in jih ritualno zauţili. Učinkovita količina Stopharia cubensis znaša 3- 5 gramov posušenih gob, vendar pa uporabniki določajo odmerek subjektivno, kar je odvisno od tega, ali si ţelijo le blago psihostimulacijo ali pa "full blast" - močno psihedelično doţivetje (znani "heroični" recept TERENCA MCKENNE pravi:"Five gramm on an empty stomach in total silent darkness"). Člani enteogenega kulta jedo gobe v večini primerov surove ali posušene, skupaj s čokolado, ali pa pomočene v med, ponekod pa tudi v obliki prahu, ki ga spijejo skupaj s kakavom (primerjaj REMANN 1989:248). Sveţe in posušene gobe razvijejo specifično aromo.

MODERNE RITUALNE STRUKTURE

V devedesetih letih je čutiti v zahodnem svetu močno ţeljo po smiselnih ritualih. Vedno več ljudi se ukvarja s vprašanjem, kako okorne strukture spremeniti v ţive rituale. Moderne ritualne strukture enteogene uporabe gob ______77 ______se vzgeldujejo po tradicionalnih indijanskih oblikah; mazetekični Veladi in Peyote Meeting-u severnoameriških indijancih (PINKSON 1992, LINDER 1981). Velada je ritual, pri katerem se sestanejo pristaši tega kulta ponoči v hiši šamana ali šamanke. Udeleţenci sedijo večino časa v krogu, po daro- vanju molijo in zauţijejo "svete gobe". Nato šamanka poje različne pesmi, ki omogočijo njej in skupini, da padejo v trans in raziskujejo psihedelični univerzum enteogenih gob (WASSON et al. 1974, ESTRADA 1980, HOFMANN 1993).

Indijanske modele za enteogene rituale so ustrezno adaptirali tudi za uporabo MDMA-ja v skupinah (ADAMSON 1985; MUELLER-EBELING & RAETSCH o.D.). To so rituali, pri katerih so udeleţenci razporejeni v krogu, in nosijo imena kot so "ceremonical circle", "zdravilni krog" ali "gobni krog". Omenjeni obredi pa niso omejeni le na verske obrede v zvezi z gobami, temveč so se etablirali predvsem v poganski kulturi (CAHILL & HALPERN 1992). V ZDA, kjer izhajajo številne strokovne revije (naprimer "High Times", Shaman's Drum, Gnosis, Esotera, ...), ki posredujejo bralcu informacije in nasvete za smiselno in pravilno uporabo enteogenih gob (STOLAROFF 1993), je uţivanje gob v povezavi s šamanskimi rituali vedno bolj pogost pojav (METZNER 1988). V Italiji je izšla knjiţica z nenavadno visoko naklada, v kateri so zbrana navodila in razlage za uporabo Psilocybe semilanceata (PAGANI 1993).

Moderne gobne rituale vidijo njeni pripadniki kot obliko "psihedeličnega" šamanizma (primerjaj DEKORNE 1994), hkrati pa jo doţivljajo kot praobliko enteogenih ritualov, ki je zaradi "kolektivne podzavesti" ali "morfogenetskega polja" dostopna vsem ljudem.

“SET”-PREDSTAVA O GOBAH

Številne kulture so uporabljale ali pa (tudi) danes uporabljajo psihoaktivne rastline (SCHULTES & HOFMANN 1980, RAETSCH 1992), ki imajo za posledico spremembe stanja zavesti. Slednje se na podlagi kulture oblikujejo in sluţijo skupinskemu nabiranju verskih izkušenj ter zdravljenju (RUDGLEY 1993). Na izkušnje vplivajo kulturne sestavine in individualna stališča do teh ritualov (DOBKIN DE RIOS 1990). Učinek psihoaktivnih substanc je v veliki meri odvisen od pričakovanj posameznika (set); obstaja namreč velika razlika med doţivljanjem osebe, ki je prepričana, da so gobe ______78 ______nevarno mamilo, ki nujno inducira "strahovito potovanje", in osebo, ki verjame, da so gobe "dar boga" (in s tem sredstvo za pridobivanje mističnih izkušenj). Prepričanja pripadnikov tega kulta o izvoru in pomenu enteogenih gob se razlikujejo med seboj:

- gobe so nezemeljska bitja, ki so prišla na Zemljo, da bi se z zemljani spojili v simbiotočni koevoluciji - gobe so darovi bogov, npr. boginje Zemlje Gaie, ki sluţijo ljudem za pridobivanje ekološke in šamanske zavesti

- gobe so danosti narave, ki človeka poveţejo z naravo

- gobe so inteligentna bitja, ki potrebujejo naše moţgane, da bi se lahko (gobe) zavedala samega sebe

- gobe so vrata v drugi svet ali v "čudeţno deţelo"; človeku razkrijejo resnico

- gobe so zdravila s pomočjo katerih je mogoče odpraviti bolezen in simptome, prav tako pa nuditi zdravemu človeku še več zdravja

- gobe so rastline, preko katerih postane človek dovzetnejši za resnico, spodbudijo spiritualnost in poglobijo razumevanje narave

- goba je drevo spoznanja; vsakdo ki jo je, spozna "boţanstvo"

- gobe so "učitelji", ki posredujejo znanje o človeku in univerzumu

- "Gobe so za raziskovanje notranje zavesti to, kar je teleskop za raziskovanje vesolja." (REMANN 1989:258)

- "Gobe so izvor spoznanja."(MCKENNA 1991:97)

Ta prepričanja so v nasprotju z perpričanji zakonodajalcev in njihovih upravnih organov ter uradne, na naravoslovju sloneče psihiatrije, vendar pa močno spominjajo na indijanske in/ali šamanske nazore.

“SETTING” ______79 ______Moje raziskave, v katerih sem primerjal strukture psihedeličnih ritualov različnih kultur, so pokazale sledeči osnovi vorec (RAETSCH 1991, 1992c, 1993):

STRUKTURA PSIHEDELIČNIH RITUALOV ______Faza notranji proces dejanje ______priprava čiščenje vzdrţnost od (zavedanje spolnih odnosov vsakdana) post umivanje/bljuvanje/ klistir/ menjavanje oblačil spraševanje razmišljanje globoko premišljevanje meditacija ______izvedba ustvarjanje prostora uporaba kadila svetega ţrtvovanje glasba/molitev/ zaklinjanje/droge/ psihoaktivna tehnika/ ______(VWB) vizija uporaba ritualnih spoznanje predmetov ______zaključevanje najti odgovor posredovanje vizij reševanje problemov (pripovedovanje, petje, risanje, pisanje knjig, ______

Enteogeni rituali gob, pri katerih sem lahko sodeloval, izpolnijo ta model v vseh podrobnostih. Rituale bom opisoval s pomočjo zgoraj prikazanega modela, pri tem moram dodati, da je bil potek ritualov pri vseh srečanjih, pri ______80 ______katerih sem prisostvoval, skoraj enak. Individualne posebnosti voditeljev (ali so bili to moški ali ţenske) so se zrcalile v obliki in vsebini rituala. Mnogi voditelji so poudarjali, da je ritual nujno potrebno izvesti v točno določeni obliki in redu; drugi so pripisovali večji poudarek dinamiki, kateri so sodelujoči lahko sledili. Eden izmed voditeljev je nekoč izrazil mnenje, da preveč rigidne oblike rituala pomenijo njeno "smrt"; kajti ljudje, ki so prisotni v ritualih so "ţivi" in tak bi naj bil tudi ritual. Le-ta se je skliceval na indijanskega ritualnega klovna4, katerega naloga je bila, da je ritual "osmešil" in s tem vse prisotne spravil v smeh, kar bi naj imelo za cilj nadgrajevanje rituala. Pri tem naj bi "duh gob", ki je po njihovem prepričanju hudomušen, prevzel vlogo ritualnega klovna. Nekateri voditelji pa nasprotujejo zasmehovanju rituala med uţivanjem gob. Drugi voditelji v smehu prepoznavajo "kozmično šaljivko" gobe, ki ima moč zdravljenja ("kdor se smeje je zdrav"). Ne glede na to ali je smeh prisoten ali ne, je ritualna struktura potekala pri vseh voditeljih po isti shemi.

ČAS IN KRAJ

Za izvajanje ritualov enteogenih gob so primerne noči ob polni luni kot tudi stari poganski prazniki: kresovanje, enakonočje, noč čarovnic (halloween) in Velika noč (praznovanje pomladi). Ljudje, ki uţivajo gobe, verjamejo v magično moč polne lune, ki je v harmoniji z močjo gob. Stari poganski prazniki naj bi izkušnje v zvezi z gobami izpolnili z morfogenetičnim poljem starih kultov. "Gobni krogi" se izvajajo tudi pri dogodkih kot so poroka ("high times"), "krst" hiše ali ob rojstnih dnevih. V astroloških krogih se rituali gob izvajajo v času, ki je astrološko najbolj primeren.

Vsa srečanja, pri katerih sem bil udeleţen, so bila ob koncu tedna, kar je najbolj ustrezalo vsem sodelujočim. Kraji za izvajanje ritualov enteogenih gob se skrbno izberejo (primerjaj RAETSCH 1992a), trenutno so to hiše, ki so na razpolago za seminarje; pogosto so to tradicionalna svetišča.

4 "Na prvi pogled se zdi, da klovn z zasmehovanjem šamana in drugih verskih voditeljev vero svojega naroda spodkoplje, v resnici pa ji skozi odkrivanje višje resnice daje novo ţivljenjsko energijo. " (TEDLOCK 1978:133) ______81 ______Prednost imajo kraji, povezani s starimi kulti ali ti. "kraji moči". Nekateri kraji, ki veljajo kot ustrezni, so se razvili v romarska mesta, na primer - Palenque (Chiapas/Mehika); Delphi (Grčija) ali Externstein (Nemčija). Pri lepem vremenu so rituali na prostem ali v tipi-jih. Indijanski tipi ("Medicin tipi") je idealni ritualni prostor (primerjaj LAUBIN 1989 : 241 ff). Krog, v katerem se pripadniki kulta zbirajo, je začrtan, hkrati pa so palice šotora usmerjene v nebo, kar naj bi predstavljalo kolektivno zavest vseh prisotnih.

UDELEŢENCI

Zaradi pravnega sistema se "kult čaščenja gob" ne more uveljaviti v javnosti. Informacija o srečanjih se posredujejo ustno. Udeleţenci "gobnih krogov" izhajajo v večini primerov iz izobraţenih in akademskih krogov (njihovo delo je kreativno - umetniki, novinarji, igralci, fiziki, pisatelji, farmacevti, ..., bolj poredko pa gospodinje in delavci). Njihova starost se giblje med 18 in 80 let, povprečna starost pa je 30 let. Razmerje med udeleţenci moškega in ţenskega spola je bilo uravnoteţeno. V "gobnih krogih" je sodelovalo med 9 in 20 "vernikov", v povprečju pa jih je bilo 12. Mnogi so imeli ţe prej psihedelične izkušnje (LSD ali gobe).

Voditelji ritualov so stalno poudarjali, da "gobni krog" ne sluţi psihoterapevtski obravnavi, temveč spiritualnemu srečanju. Eden izmed voditeljev je rekel v pozdrav: "V gobnem krogu ne stojijo v ospredju osebni problemi. Gobe koristimo za preseganje osebnega nivoja, da bi dosegli transpersonalni prostor in navezali stik z naravo. Osebne teţave naj vsak zadrţi zase, kajti za to ni zanimanja. Gre za kozmično vizijo in ne za terapijo simptomov, vendar je z izkušnjo, pridobljeno na transpersonalni ravni, vsak deleţen spiritualne zdravilne moči. "

OSTALI PRIPOMOČKI

Ni rituala brez osebnih predmetov in okrasov. Ritualni kraj okrasi voditelj obreda s šopki roţ in svečami, na stene pa obesi slike, npr. tibetanski Thangas, gobeline Huichol indijancev, fotografije rastlin ali gob, posterje Xochipilli-ja, aztetskega boga enteogenih gob. V sredini sobe se nahaja nizka miza ali ruta na kateri bo stal oltar. Na oltar potem voditelj postavi svoje osebne ritualne pripomočke ali "predmete moči". To so lahko kipi bogov iz različnih kultur, odlitki prispodobe boginje ("Willendorfova ______82 ______Venera"), gobni kamni ali kristali. Tudi udeleţenci lahko prinesejo svoje "predmete moči", ki jih smejo, z dovoljenjem voditelja, postaviti na oltar.

Kadila imajo pomembno vlogo v gobnem krogu. Voditelji jih uporabljajo v različne namene, v prvi vrsti pa za prekajenje kraja, ki je bil izbran za srečanje, da bi odpravili "negativna valovanja" in vzbudili pozornost bogov in boginj gob. Kadilo se uporablja v treh fazah rituala. Najbolj pogosto je v uporabi kadilo Sage, ki ga občasno zamenjujejo z ţajblom. Sage je znan tudi pod imenom "Divji pelin" (Artemisia ludoviciana, Artemisia scopulorum), ki izvira iz severnoameriških prerij in niţav; njegova uporaba se je v zadnjih letih razširila. Pri severnoameriških gobnih krogih se uporablja skoraj izključno Sage, le v redkih primerih "Sweetgrass". Pri evropskih gobnih krogih pa se uporablja pravo indijansko kadilo Sage, kot nadomestilo pa ţajbelj (Salvia officinalis). Kot kadilnica sluţi pogosto skorja velikega morskega polţa (Haliotis sp.)redkeje tibetanski kelih za kadilo. Smole in druga kadila skoraj niso v uporabi. Ponekod se priţgejo kadilne palčke.

Dišeče substance (eterična olja, cvetlični izvlečki, parfumi) in svetilka za razširjanje prijetnih vonjah vplivajo, po načelih aromaterapije, na atmosfero v prostoru. Pogosto se uporablja olje Ylan-Ylan (iz cvetov drevesa Canage odorata), ki naj bi imelo afrodizične učinke in člane kulta povezala z "ljubeznijo univerzuma".

Glasba igra pri vseh psihedeličnih ali enteogenih ritualih veliko vlogo. Ritmi, zvoki in njihovi odtenki imajo moč strukturiranja vizijskega doţivetja. Voditelji izberejo primerne laserske plošče ali pa udeleţnci prinesejo bobne in raglje, da lahko sami ustvarjajo glasbo. Skoraj vsi rituali, pri katerih sem bil prisoten, so potekali ob glasbi posneti na laserski plošči. Prednost ima glasba Mickey-a Hart-a (skupina Greatful Dead) in t. i. "svetovna glasba". Le-ta ima močan ritem in kompleksno strukturo. Didgeridoo-zvoki, visokotonsko petje in afriški bobni so glavni glasbeni elementi. Glasba, ki je posneta na posameznih laserskih ploščah daje poslušalcem vtis, da je bila napisana za "gobne rituale". New-age glasbo pa oboţevalci gob odklanjajo, ker je preveč "umetna".

Največjega pomena je ritualno orodje "The talking stick" ali "govoreča palica", ki se je pojavila prvič v severnoameriškem kultu Peyo (LA BARRE ______83 ______1989). Vsak voditelj ritualov ima svojo "govorečo palico", ki jo je našel ali sam naredil in je zato specifična zanj. Palica predstavlja "moško orodje" in je simbol falusa, medtem ko je raglja simbol plodne maternice; v ritualih se običajno uporabljata oba predmeta v medsebojni povezavi. "Govoreča palica" ima v ritualu nad vsem pomembno funkcijo; spodbuja tistega, ki jo drţi v roki, da ostale člane seznani s svojim notranjim svetom (v obliki petja, govorjenja, roţljanja ali molčanja). Poslušalci so mirni in posvečajo osebi, ki ima v rokah "palico", vso pozornost. "Palica" kroţi v "gobnem krogu" (v smeri urinega kazalca) v vseh treh ritualnih fazah. Oseba, ki ima palico v roki, jo lahko poljubno dolgo zadrţi; le v redkih primerih voditelj določa, kdaj se palica preda naslednjemu.

PRIPRAVA

V primeru, da se sestanek začne v petek, takoj nastopa faza priprave. Voditelj ritualov in udeleţenci se usedejo v krogu in se pozdravljajo. Voditelj prinese lupino morskega polţa, v katerem tli Sage (ali nek substitut) in le-ta kroţi med sodelujočimi, da se ritualno očistijo in se s tem se "odpirajo" skupini in "svetu duhov". "Govoreča palica" kroţi, pri čem se sodelujoči predstavljajo. Voditelj daje podrobna navodila za potek sestanka, informira skupino o moči in zgodovini gob. Običajno udeleţenci slišijo zgodbo Gordona Wassona in Marie Sabine. Voditelj odsvetuje spolno občevanje v noči pred ritualnim uţivanjem gob, moški, ki se ne morejo vzdrţati, pa naj bi vsaj preprečili ejakulacijo, da ne bi izgubili preveč energije, temveč jo lahko kanalizirali.

Ob različnih priloţnostih udeleţenci postavijo "potilno kolibo", ki sluţi telesnemu in duševnemu čiščenju. Uporaba le-te se je v zadnjih letih uveljavila med belimi Amerikanci in Evropejci. Indijanci to obţalujejo, vendar pa so indijanski vrači tisti, ki v workshop-ih voditeljem posredujejo svoje znanje o "kolibah za potenje" (primerjaj DEERE 1987; za konstrukcijo "koč za potenje" BRUCHAC 1993 in LAUBIN 1989:191-200). Naposled gredo udeleţennci skupaj v savno ali potilno kopel. Veliko udeleţencev je izrazilo mnenje, da je ta priprava zelo učinkovita in jih hkrati osvobodi obremenitev vsakdana.

V primeru, da se sestanek začne šele v soboto dopoldan, odpade čiščenje s pomočjo "potilne kolibe". Namesto tega se udeleţenci pozdravljajo s ______84 ______pomočjo "govoreče palice" in pojejo zajtrk, čemu sledi post. Indijanci občasno uporabljajo - kot dopolnilo za post - sredstva za odvajanje ali bljuvanje, kar pa v "gobnih krogih" ni običaj.

Vsi voditelji so istega mnenja, da so vprašanja, ki jih nosi udeleţenec s sabo, tudi v času ritualov zelo pomembna. Da bi se udeleţenci zavedali vseh svojih vprašanj, se izvajajo različne tehnike. Včasih gredo voditelji ritualov na "fantazijsko potovanje" ostali pa meditirajo, običajno pa gredo na "medicine walk" - zdravilni sprehod. Skupina se odpravi v naravo, v gozd, gore, prerijo ali puščavo. Ko prispejo na "kraj moči", ki ga je izbral voditelj, se usedejo v obliki kroga. Voditelj opisuje nadaljni potek "zdravilnega sprehoda"; verniki naj bi po fazi, v kateri molčijo, zapustili krog in iskali "svoje mesto".

Pri tem naj se razdelijo v vseh smereh, ne da bi kontaktirali z ostalimi. Prepustijo se naj vodstvu intuicije, pri čemer bi morali pregnati notranji dialog, istočasno pa koncentrirano zaznavali naravo. Ko najdejo "svoje mesto" tam ostanejo pribliţno eno uro, v kateri bi se naj osredotočili le na lastne zaznave tega kraja. Ob vsakem pobegu misli, naj bi se spet zavedali zunanjega sveta. Po enournem meditiranju se vrnejo v krog in prinesejo s sabo predmete iz narave, ki so pritegnili njihovo pozornost ali "govorili z njimi" in razloţili njihov pomen . V večini primerov sproţijo najdeni predmeti - kamni, deli lesa, perje, skorja polţev, storţi iglavcev, gobe, itd. - v udeleţencu impulz za zavedanje lastnih vprašanj. Najbolj pogosta vprašanja, ki sem jih slišal, so bila: - "Kje je moje mesto v tem ţivljenju?" - "Kako naj se v trenutni situaciji odločim? - "Kako lahko spremenim določeni vedenjski vzorec?" - "Kaj me lahko goba uči?" - "Kakšen je moj odnos do narave ali do Zemlje? - "Bom ozdravel?" - "Kaj je potrebno spremeniti v mojem ţivljenju?" - "Od kod prihajam, kam grem?" - "Kakšna je moja ţivljenjska naloga?" - "V čem je smisel tega ţivljenja?"

Med zdravilnim sprehodom in uţivanjem gob, torej fazo izvedbe rituala, imajo udeleţenci čas, da meditirajo ali se povlečejo vase. Včasih se skupina ______85 ______odpravi v savno, potem pa se prhajo ali kopajo in si oblečejo slavnostna oblačila. To so lahko orientalske obleke, indijanski pončoji, slavnostna oblačila domače izdelave ali pisane majice s psiheledičnim sporočilom. Mnogi si radi nadenejo indijanski ali tibetanski nakit iz srebra ali turkiznega kamna. Zelo priljubljeni so indijanski Peyote-ptiči, gobni amuleti in budistični malasi. Nošenje mask in barvanje obraza nimata tradicije, običajno pa je nadišavljenje z eteričnimi olji in esencami.

IZVEDBA

Izvajanje "gobnega kulta" traja skoraj natančno štiri ure. Začetek in konec določa voditelj. V večini primerov se srečanje začne ob 20.00 uri in zaključi ob polnoči. "Gobni krog" se začne z različnimi dogovori: - "Nihče ne sme zapustiti gobni krog med ritualom, razen zaradi določenih potreb (in to samo v primeru, da nihče v roki ne drţi govorečo palico") - "Nihče ne sme v tem času kontaktirati z "zunanjim svetom" - npr. po telefonu" - "Nihče ne sme prizadeti sebe ali druge" - "Nihče ne sme dajati informacije o času, kraju in udeleţncih rituala" - "Nihče ne sme izdajati, od kod izvirajo gobe"

Nato kroţi "govoreča palica" in sodelujoči se morejo strinjati z dogovori. Kdor se ne strinja (to se pratično nikoli ne zgodi) ne sme sodelovati pri ritualu. Po tem, ko se vsi strinjajo z dogovori, drug drugemu predajajo kadilo Sage, dokler niso vsi "prečiščeni". Temu sledi razdelitev gob; pri nekaterih ritualih si vsak sam določi količino, ki jo bo zauţil, pri drugih pa jo določi voditelj. V povprečju pridejo na udeleţenca pri vsakem ritualu, trije grami posušenih gob (Psilocybe semilanceata ali Stropharia cubensis). Medtem ko jih jedo, voditelj moli v vseh štirih smereh neba, k poganskim boţanstvom in zaklinja "ţivali moči" in duhove prednikov. Vsebina molitve je odvisna od vodje, lahko pa jo tudi povsem izpusti. Nadomesti jo lahko zgodba o gobi (npr. od TERENCE MCKENNA), ki jo voditelj prebere ali pripoveduje.

Vsi, ki so zauţili določino količino gob, v sedečem ali leţečem poloţaju, molče čakajo na zaţeljene učinke. Dodatni stimulans je glasba (laserska plošča MIKCKEYA HARTA ali GARYA THOMASA). Gobe učinkujejo po pribliţno dvajsetih minutah, čez eno uro pa se začne prvi krog z ______86 ______"govorečo palico" (ko se je končala prva laserska plošča). V tem času so udeleţenci ţe "high". Medtem, ko se palica "sprehaja", vlada tišina ali pa prepevajo. Po prvem krogu, ki traja pribliţno trideset minut, posamezniki v leţečem poloţaju meditirajo in "stopijo v stik" z gobo. Pri tem poslušajo glasbo druge laserske plošče.

Najpomembnejši je tretji krog, v katerem prisotni poročajo o svojih vizijah. Skupina se močno osredotoči na osebo, ki je trenutno na vrsti. Tako v mnogih primerih nastopi fenomen "The shared vision", pri katerem si poslušalci, zaradi učinka substanc v gobi, vizijo pripovedovalca tako jasno predstavljajo, da čutijo, da v njej sodelujejo. Mnogokrat se pojavijo transpersonalne vizije. Nekateri izmed udeleţencev postanejo "zastopniki gob" in ostalim oznanijo prerokbe. Drugi posredujejo svoje vizije v obliki šaljivk, kar privede do neverjetne ekstaze smeha. Spet drugi govorijo o svoji ţalosti in bolečinah, kar jim pomaga le-te sprejeti. Povedali so mi, da jim tovrstne iskušnje dajejo občutke svobode in tolaţbe ter varnosti, kar jim pomaga, da se v večji meri poglobijo v vizijo. Splošna sprejemljivost za veselje, ţalost in bolečine je zelo visoka. "Gobni krog" predstavlja, za pristaše tega kulta, pravo mesto za tovrstne izkušnje.

Po tretjem krogu, ki traja v večini primerov več kot šestdeset minut, se udeleţenci po razkritju svojih čustev, spet vrnejo v svoj notranji svet. Nekateri ob glasbeni spremljavi (CD) pripovedujejo zgodbo (pogosto mit). Ko se glasba konča, se začne četrti krog. "Govoreča palica" spet kroţi med prisotnimi, pri čemer se le-ti zahvaljujejo gobam, ostalim članom skupine, bogovom in boginjam. Ponekod pa si v skupini istočasno podajajo pokal ali posodo, v obliki roga (lahko je tudi pravi volovski ali bivolski rog), iz katerega pijejo vino ali pivo, da se "ozemljijo". Voditelj konča obred s sprejetjem palice in besedam "s tem je krog za ta dan zaključen". Prisotni se povlečejo vase ali pa kontaktirajo z drugimi, pri tem pa spremljajo popuščanje, prej tako intezivnih čustev. Dan, ki je bil poln doţivetij, se običajno konča z večerjo, npr. juho, ponekod pa se sprevrţe v zabavo z značilnostmi orgij ali pa se v naravi zaneti ogenj. ZAKLJUČEVANJE

Naslednje jutro se začne z zajtrkom. Udeleţenci imajo večinoma dober tek in z veliko mero humorja razpravljajo o sanjah zadnje noči. Po zajtrku se zbirajo v ritualnem prostoru in zavzamejo svoja mesta v krogu. Ponovno se ______87 ______uporablja kadilo Sage in njen vonj večino tako močno asocira na "blaţeno stanje" prejšnjega dne, da se počutijo tako, kot da bi bili spet prisotni pri ritualu.

Voditelj nato poudarja pomembnost zaključevanja, kajti predelava izkušenj je dejansko najbolj pomemben del rituala; iskušnje imajo svojo vrednost le takrat, če jih člani kulta med sabo izmenjujejo. Vizija je resna stvar, ki predstavlja smernice za prihodnost. Nato še zadnjič kroţi v skupini "govoreča palica" in prisotni govorijo o svojih izkušnjah. Mnogim postane šele takrat jasno, kaj so se naučili od gob in da so si odgovorili na svoja, na začetku postavljena vprašanja. Pri tem pride nemalokrat tudi do močnih čustvenih reakcij, kot so npr. čustveni izlivi globoke hvaleţnosti. Ko je palica spet v rokah voditelja, le-ta daje napotke za integracijo izkušenj v vsakdanjem ţivljenju. Priporočljivo si jih je zapisati ali narisati, kar je lahko pripomoček pri njihovem sporočanju drugim ljudem. Primerna metoda za priklicanje vizij v spomin je meditativno poslušanje glasbe, ki jo je bilo slišati pri ritualu. V večini primerov se zaključevanje konča z govorom voditelja, v katerem poudarja pomembnost gob in skupino spomni na obljubo, da ne bodo izdali kraj in čas obreda. Po kosilu se skupina razhaja. Ljudje, ki so se spoznali kot tujci, so srečanje zapustili kot prijatelji. Poznam veliko primerov, ko so se iz tovrstnih srečanj razvila močna prijateljstev in intenzivna razmerja. Zdi se, da čutijo ljudje, ki so se spoznali v "gobnem krogu", večno povezanost.

Pripadniki tega kulta čutijo po končanem ritualu globoko hvaleţnost za to, da se jim je nudila moţnost spoznati misterije enteogenih gob in kje je njihovo mestu v kozmosu. Nekoč je (meni nepoznan) voditelj dejal: "Na gobe se lahko vedno zanesemo. Ne glede na to, ali med ritualom doţivljamo strah, "razpad" ali paranojo; goba na koncu sveti in nam daje čutiti svojo zdravilno moč."

"Prav tako, kot mi gojimo gobe, one gojijo nas; kultivirajo zavest našega duhovnega videnja in s tem postanejo naši učitelji. "(izjava nekega voditelja)

V zahodnem delu sveta so enteogene gobe ustvarile spiritualni kult s specifičnimi rituali, ki se lahko primerja s kultom Peyo ameriških indijancev - "Native American Church" - in drugimi podobnimi gibanji (LA BARRE 1990). Moderni enteogeni gobni kult je vrnitev na poganstvo ______88 ______(neopaganizem), v katerem njegovi pristaši trenutno častijo celo skupino (panteon) "bogov gob". Najbolj pomembni so: "bog čebel" iz Tasilija (Alţirija), mehiški "bog ekstaze" Ksochipili, germanski "bog ekstaze in spoznanja" Votan/Odin, "bog vina" Dionis, "bog konoplje" Shiva in predvsem velika boginja v vseh svojih oblikah. (V resnici so vsi omenjeni bogovi tudi drugače asiociacijsko povezani s psihotropnimi gobami; primerjaj HASENEIER 1992). Omenjena boţanstva ljudem niso poklonila le gobe, temveč se prikazujejo tudi v njihovih vizijah ter jim kaţejo "pravo pot". Pogosto doţivljajo pripadniki kulta delovanje gobnih substanc kot afrodizično ekstazo boginje ljubezni:

"Postala sva del svetlobne mreţe, ki je zajela Zemljo. Lastne emocije sva spojila z vonjavami in okusi, da bi celotno doţivljanje obogatila. V upočasnjenem dogajanju so dotiki z rokami in usti postali lepotni akt, dar lastni utelešenosti in moči potrjevanja. Izrekla sva besedo "DA" kot potrditev drugega, samega sebe in ţivljenja; ta "DA" je utripal v naši biti. "(ANN SHULGIN v knjigi RIPPCHEN 1993:143)

V praksi ritualov gob se kaţe naslednji nazor: Goba daje ljudjem univerzalno ljubezen v dar; ljubezen do rastlin, ţivali, Zemlje, galaksije, bogov in boginj, predvsem pa do gob.

LITERATURA

ADAMSON, Sophia: Through the Gateway of the Heart: Accounts of Experiences with MDMA and other Empathogenic Substances, San Francisco: Four Trees Publications 1985.

ALLEN, John W. & Mark D. MERLIN: "Psychoactive Mushroom Use in Koh Samui and Koh Pha-Ngan, Thailand" Journal of Ethnopharmacology 35(3):205- 228, 1992(a).

ALLEN, John W. & Mark D. MERLIN: "Psychoactive Mushrooms in Thailand: Some Aspects of Their Relationship to Human Use, Law and Srt" Integration 2&3: 98-108, 1992(b).

______89 ______ANDRITZKY, Walter: "Heilen mit der Meister-Medizin" Esotera 6/93: 90-95, 1993.

BADHAM, Edmond R.: "Ethnobotany of Psilocybin Mushrooms, especially Psilocybe cubensis" Journal of Ethnopharmacology 10(2): 249254, 1984.

BADHAM, Edmond R.: "The Influence of Humidity upon Transpiration and Growth in Psilocybe cubensis" Mycologia 77(6): 932-939, 1985.

BRESINSKY, Andreas & Helmut BESL: Giftpilze, Stuttgart: WVG, 1985.

BRUCHAC, Joseph: The Native American Sweat Lodge: History and Legends. Freedom, CA: The Crossing Press, 1993. CAHILL, Sedonia & Joshua HALPERN: Ceremonial Circle, San Francisco: Harper 1992.

DAEHNCKE, Rose Marie: 1200 Pilze in Farbfotos. Arau: AT Verlag 1993. DEERE, Philipp: "Warnung vor falschen Medizinmannern" in: Claus BIEGERT (Hg.), Indianische Welten, S.260-265, Reinbek: Rowohlt 1987.

DEKORNE, Jim: Psychedelic Shamanism. Port Townsend, WA: Loompanics Unlimited 1994.

DOBKIN DE RIOS, Marlene: Hallucinogens: Cross-Cultural Perspectives. Bridport/Dorset: Prism Press 1990.

ESTRADA, Alvaro: Maria Sabina - Botin der heiligen Pilze. Munchen: Trikont 1980.

GARTZ, Jochen: "Ethnopharmakologie und Entdeckungsgeschichte der halluzinogenen Wirkstoffe von europaischen Pilzen der Gattung Psilocybe" Zeitschrift fur artzliche Frtobildung 80: 803-805, 1986.

GARTZ, Jochen: "Variation der Indolalkaloide von Psilocybe cubensis durch unterschiedliche Kultivierungsbedingungen" Beitrage zur Kenntnis der Pilze Mitteleuropas 3: 275-281, 1987.

______90 ______GARTZ, Jochen: Narrenschwamme: Psychotrope Pilze in Europa. Genf/Neu- Allschwil: Editions Heuwinkel 1993.

HASENEIER, Martin: "Der Kahlkopf und das kollektive Unbewusste" Integration 2&3: 5-38, 1992.

HOFMANN, Albert: "Maria Sabina und die heiligen Pilze" in: C.RAETSCH (Hg), Naturverehrung und Heilkunst, S.213-222, Sudergellersen: Verlag Bruno Martin 1993.

HOFMANN, Albert, Roger HEIM & Hans TSCHERTER: "Presence de la psilocybine dans une espece europeenne d'Agaric, le Psilocybe semilanceata Fr.Note (*) de MM." in: C. R. Acad. Sc. Paris, t.257, p.1012, 1963.

LA BARRE, Weston: The Peyote Cult, Fifth Edition, Enlarged. Norman und London: University of Oklahoma Press 1989.

LA BARRE, Weston: The Ghost Dance: Origins of Religion. Prospect Heights, Illinois: Waveland Press 1990.

LAUBIN, Reginal & Gladys: The Indian Tipi: Its History, Construction, and Use (Second Edition). Norman & London: University of Oklahoma Press 1989.

LEISTENFELS, H.v. Pilze: Lohrbach: Werner Pieper's Medienexperimente (Der Grune Zweig 65c). LINDER, Adrian: "Kultischer Gebrauch psychoaktiver Pflanzen in Industriegesellschaften - kulturhistorische Interpretation" in: Rausch und Realitat, Bd.2: 724- 729, Koln: Rautenstrauch-Joest Museum 1981.

MCKENNA, Terence: Wahre Halluzinationen. Basel: Sphinx 1989.

MCKENNA, Terence: The Archaic Revival. San Francisco: Harper 1991.

MCKENNA, Terence: Food of the Gods: The Search for the Original Tree of Knowledge. New York usw.: Bantam 1992.

METZNER, Ralph: "Hallucinogens in Contemporary North American Shamanic Practice" Proceedings of the Forth International Conference on the Study of ______91 ______Shamanism and Elternate Modes of Healing (Independent Scholars of Asia): 170- 175, 1988.

MUELLER-EBELING, Claudia & Christian RAETSCH: "Kreisrituale mit Peyote und MDMA" in: Constanze WEIGLE & Ronald RIPPCHEN (Hg.), MDMA: Die psychoaktive Substanz fur Therapie, Ritual und Rekreation, S. 68-74, Lohrbach: Werner Pieper's Medienexperimente (Der Grune Zweig 103, erweiterte Neuauflage).

OSS, O. T. & O. N. OERIC (=Terence MCKENNA & Dennis MCKENNA): Psilocybin: Ein Handbuch fur die Pilzzucht. Linden: Volksverlag 1981.

OTT, Jonathan: Pharmacotheon. Kennewick, WA: Natural Products Co 1993

OTT, Jonathan: Pharmacotheon II. (MS).

PAGANI, Silvio: Funghetti. Torino: Nautilus 1993.

PINKSON, Tom: "Reinigung, Tod und Wiedergeburt: Der klinische Gebrauch von Entheogenen in einem schamanischen Kontext" in: C.RAETSCH (Hrsg.), Das Tor zu inneren Raumen, S. 141-166, Sudergellersen: Verlag Bruno Martin 1992.

RAETSCH, Christian: "Bridges to the Gods" Annali dei Musei civici Rovereto 6(1990):127-138), 1991.

RAETSCH, Christian: "Setting - Der Ort der psychedelischen Erfahrung im ethnographischen Kontext" Jahrbuch des Europaischen Collegiums fur Bewusstseinsstudien 1992: 123-132, Berlin: VWB 1992(a).

RAETSCH, Christian: "Die heiligen Pflanzen unserer Ahnen" in ders. (Hg.), Das Tor zu inneren Raumen, Sudergellersen: Verlag Bruno Martin, S.95-103, 1992(b). RAETSCH, Christian: The Dictionary of Sacred and Magical Plants. Santa Barbara: ABC-Clio 1992(c).

RAETSCH, Christian: "Zur Ethnologie veranderter Bewusstseinszustande" in: Adolf DITTRICH, Albert HOFMANN & Hanscarl LEUNER (Hg)., Welten des Bewusstseins, Bd.1: 21-45, Berlin: VWB 1993(a).

______92 ______RAETSCH, Christian: "Halluzinogene Pilze und unsere Ahnen" in: Ronald RIPPCHEN (Hg.), Zauberpilze, Lohrbach, Werner Pieper's Medienexperimente, (1993), Der Grune Zweig 155, S.21-24, 1993(b).

RAETSCH, Christian: "Schamanismus versus halluzinogenunterstutze Psychotherapie" in: Ralph COSACK (Hg.), Das Wendepunktbuch 1, S.1542, Hamburg: Wendepunkt 1994(a).

RAETSCH, Christian: "Der Met der Begeisterung und die Zauberpflazen der Germanen" in Ralph METZNER, Der Brunnen der Erinnerung, Braunschweig: Aurum, S.231-249 1994(b).

RAETSCH, Christian: "Die LSD-Kultur: Eine kulturanthropologische Skizze" Jahrbuch des Europaischen Collegiums fur Bewusstseinsstudien 1993/1994:37-72, Berlin: VWB 1994(c).

REMANN, Micky: Solar-Perplexus: Achterbahn fur die Neuziger. Basel: Sphinx 1989.

REPKE, David B., Dale Thomas LESLIE & Gaston GUZMAN: "Baeocystin in Psilocybe, Conocybe and Panaeolus" Lloydia 40(6):566578, 1977.

RIPPCHEN, Ronald (Hg.): Zauberpilze, Lohrbach, Werner Pieper's Medienexperiemente (Der Grune Zweig 155) 1993.

RUCK, Carl A.P. et al.: "Entheogens" Journal of Psychedelic Drugs 11 (1-2): 145- 146, 1979.

RUDGLEY, Richard: The Alchemy of Culture: Intohicants in Society. London: British Museum Press 1993.

SAMORINI, Giorgio & Gilberto CAMILLA: "Rappresentazioni fungine nee'arte greca" Annali dei Musei Civici di Rovereto (im Druck) 1995.

SANDFORD, Jeremy: In Search of the Magic Mushroom. New York: Potter 1973.

SCHULTES, Richard E.: "Teonanacatl: The Narcotic Mushroom of the Aztecs" American Anthropologist N.S. 42: 429-443, 1940. ______93 ______SCHULTES, Richard E. & Albert HOFMANN: Pflanzen der Gotter. Bern: Hallwag 1980.

STAMETS, Paul: Psilocybe Mushrooms & Their Ellies. Seattle: Homestead 1978.

STAMETS, Paul: Growing Gourmet & Medicinal Mushrooms. Berkeley: Speed Press 1993.

STOLAROFF, Myron J.: "Using Psychedelics Wisely" Gnosis Magazine Winter 1993: 26-30, 1993.

TEDLOCK, Barbara: "Der Weg des Clowns" in: Dennis & Barbara TEDLOCK (Hg.), Uber den Rand des tiefen Canyon: Lehren indianischer Schamanen, S.109- 121, Dusseldorf und Koln: Diederichs 1978.

THOMPSON, J. P., M. G. ANGLIN, W. EMBODEN & D. G. FISCHER: "Mushroom Use by College Students" Journal of Drug Education 15, 111, 1985. WASSON, R. Gordon: "Seeking the Magic Mushroom" Life (13 May 1957) 42 (19): 100ff, 1957.

WASSON, R. Gordon: "The Hallucinogenic Fungi of Mexico: An Inquiry into the Origins of the Religious Idea Among Primitive Peoples" Botanical Museum Leaflets, Harvard University 19(7):137-162, 1961. (Reprinted 1965)

WASSON, R. Gordon, George and Florence COWAN, Willard RHODES: Maria Sabina and her Mazatec Mushroom Velada. New York und London: Harcourt Brace Jovanovich 1974.

WEIL, Andrew: "The Use of Psychoactive Mushrooms in the Pacific Northwest: An Ethnopharmacologic Report" Botanical Museum Leaflets, Harvard University 25(5): 131-149, 1974.

______94 ______OVIRE PRI RAZISKOVANJU

Alexander in Ann Shulgin*

Uvod

Znanstvena literatura postaja vse bolj neuporabna. Vsako leto se kot kot gobe po deţju pojavljajo nove in nove revije, v katerih se objavljajo razprave z bolj in bolj zoţenim pogledom, ki so namenjene publiki s prav tako ozkimi interesi.

Vse to je deloma rezultat etike "objavljaj ali umri", ki je lastna akademskemu svetu, v katerem se vrednost in sposobnost članov fakultet ocenjuje na osnovi zbranega števila publikacij. Ta pritisk, ki jih sili k objavljanju, predstavlja silno gonilno moč pri vsakem mladem znanstveniku, ki si ţeli ustvariti svoj prostor na univerzitetnem oddelku, ali si ţeli pridobiti prednost pri svoji prošnji za štipendijo, ki bi mu omogočila osvojitev tega prostora. Ta pritisk je nakazan v šali, ki jo ne-farmakologi pripovedujejo o farmakologih (in ki ga verjetno tisti, ki niso mrliški ogledniki pripovedujejo o mrliških oglednikih). Kakšna je definicija farmakologa? To je oseba v laboratoriju, ki v ţival vbrizga spojino in nato o tem objavi sedem razprav. V takšni obliki komunikacije se skriva ţalostna resnica. Slišal sem, da jo nekateri imenujejo tudi "salamska znanost". Objavljajo razpravo za razpravo, od katerih se vsaka v bistvu ukvarja z istim raziskovalnim delom, vendar iz stalno se spreminjajočega gledišča. Vbrizgaj drogo v brejo mišjo samičko. Pošlji miši skozi labirint in objavi razpravo o razlikovanju med drogami. Preglej blato in objavi razpravo o metaboličnih spremembah. Preglej naslednji vzorec blata in poročaj o farmakoloških kinetičnih krivuljah. Pusti naravi, da opravi svoje in da se izleţejo mladiči, nato pa napiši nekaj za revijo, ki je specializirana za teratogenost. In tako dalje. Včasih je posamezno "vbrizganje spojine" spretno skrito v eksperimentalnem delu; včasih pa se avtorji sploh ne trudijo, da bi prikrili

* Prevod članka “Barriers to research”, objavljenega v: Jahrbuch fuer Etnomedizin und Bewusstseinsforschung, 1993, no. 2., s. 9-20. ______95 ______svojo malomarnost. Predpostavljajo, in to upravičeno, da večina nima ne časa, ne energije, ne interesa, da bi prebrala vso to literaturo.

Naraščanje števila objavljenih znanstvenih tekstov pa je delno tudi produkt drugačnega načina izraţanja ega. Kot primer naj nam bo dr. Angst, priletni in ne preširoko priznani profesor botanike na Silverdalu. Dr. Angst se sprašuje, koliko znanstvenikov se sploh zaveda plodovitega dela, ki ga je sam opravil pred pribliţno dvajsetimi leti, ko je definiral vrsto Xelorhrobida na področju Euphorbij. Morebiti je čas primeren za ustanovitev raziskovalne revije, imenujmo jo kar Xelorhrobida Letters. Če si lahko zagotovimo dvesto naročnikov, lahko prepričamo Pergamon, da nam jo izdaja. Svoje prijatelje bom pripravil do tega, da bodo v bliţnji prihodnosti predstavili raziskovalna dela. To si lahko zagotovimo na ta način, da jim ponudimo souredništvo in brezplačno naročnino.

Povprečnemu drţavljanu se niti ne sanja, koliko od njegovega davka na dohodek gre taki vrsti potrjevanja samovšečnosti. Vsak mesec se pojavi pol ducata novih revij. Prvi zvezek tega ali onega, ki naj bi izhajal šestkrat letno (izdaje obsegajo pribliţno 50 strani) ponujajo knjiţnicam znanstvenih ustanov za nezaslišano ceno $320 letne naročnine. Nanje se seveda naročajo tiste medicinske knjiţnice, v katerih je dr. Angst član knjiţničnega sveta. Zelo pogosto se dogaja, da revija "izgine" ţe po drugi objavljeni številki. Mnoge od takih publikacij lahko imenujemo "revije z vezajem", saj se v njih običajno prekrivajo področja, ki so drugače ločena. Zaradi tega imajo te revije naslove, kot so npr. "Psihoneuroendokrinologija", "In vitro celična in razvojna biologija" ali "Revija o nevrologiji, nevrokirurgiji in psihiatriji". Včasih v naslovu najdemo tudi skoraj popolnoma neznano ime, ki je ga verjetno poznajo le v ozkih krogih, kot npr. "McGuiresovi komentarji". Izginejo prav tako hitro kot se pojavijo. Na nek način pa zapolnjujejo potrebe nekaterih. To je najniţja raven objavljene znanstvene literature.

Srednjo raven tvorijo revije, ki znanstvenikom iz določenega področja ponujajo objavljanje ugotovitev njihovega raziskovalnega dela. Vsaka od teh revij se navadno ukvarja le z eno ločeno disciplino: "Revija o farmakologiji", "Analitična kemija", "Toksikologija", "Fitokemija", "Fizikalna znanost". V mnogih primerih so to publikacije društev, ki sama sebe proglašajo za organizacije, ki definirajo znanstvenika. Ste farmakolog? Seveda. Sem član društva za farmakologijo in eksperimentalno terapevtiko. ______96 ______Objavljam v JPET. Oh, torej ste farmakolog! Znanstvena skupnost spozna preko teh publikacij večino kvalitetnih odkritij na raziskovalnem področju.

Kaj pa reči o najvišji ravni publikacije, o interdisciplinarni reviji, ki se ukvarja z vsakim in istočasno z vsemi področji, zdruţenimi pod širokim obokom znanstvenih zapaţanj in faktičnega poročanja? Ko sem si v mladih letih utiral pot v ta vznemirljivi svet, so me učili, da ima vsaka večja drţava (oz. vse tiste, ki jih druţi prepričanje, da nekaj pomenijo na raziskovalnem področju) svojo revijo, ki lahko sluţi kot neke vrste nacionalni simbol. Ta naj bi predstavljala najvišji doseţek imenitnosti in prestiţa. Objavljeno delo v taki reviji bi za znanstvenika pomenilo mednarodno priznanje in priznanje kolegov iz stroke. V Veliki Britaniji je bila to revija "Nature", v ZDA "Science", v Švici "Experientia", v Franciji "Comptes Rendu" in v Nemčiji "Naturwissenschaften". Vse so dolgo časa ohranjale princip multidisciplinarnega poročanja kot dediščino svojih ustanoviteljev. Sčasoma pa so odkrile, da jim tak ideal ne prinaša zadostnega števila naročnikov. Tako so se vse začele bolj in bolj specializirati, pri čemer so se odpovedale vsem tistim bralcem, ki so te revije cenili prav zaradi njihove široke vsebine.

"Science", tedenska publikacija Ameriškega zdruţenja za napredek znanosti (American Association for The Advancement of Science AAAS), je krasen primer. Pred leti so članki s področja arheologije, geologije, astronomije, matematike in embriologije popolnoma enakopravno tekmovali za prostor na njenih straneh. V zadnjem času se je uredniški svet na ţalost preusmeril na genom, tako da se sedaj vsak prispevek v poročevalskem sklopu ukvarja z genotipi in s sekvenčno analizo DNA-ja. Njihove odločitve za specializacijo ne morem grajati, saj ji botruje 10.000.000.000 dolarjev, ki so jih razne vladne agencije dale na razpolago v dolgoročnem obdobju za razrešitev uganke človeškega genoma. Na tem področju pač je denar. Od tu bo izviralo odobravanje javnosti. Tudi dohodki oglaševalne panoge odraţajo to specializacijo. Moje prepričanje je, na ţalost, da je to nadvse očiten primer prostituiranja. Zato nisem obnovil svojega članstva v AAAS.

Zaradi pravkar povedanega me je zelo presenetilo vabilo, ki sem ga prejel s strani AAAS, naj bi predaval na srečanju AAAS v San Franciscu. Tema simpozija je bila "Designer drugs", vendar mi je bilo sporočeno, da se lahko teme lotim dokaj svobodno in da lahko v diskusijo vključim tudi sorodne teme. Domneval sem, da se bo na simpoziju veliko omenjal MDMA, saj so ______97 ______to drogo na podlagi zakona o "Designer drugs" le malo pred tem uvrstili na prvo mesto na seznamu prepovedanih snovi. Zavedal sem se, da bo ta poteza učinkovito zaustavila vse vrste raziskav o klinični uporabi te droge. Jasno mi je torej bilo, da moram spregovoriti prav o tej zadevi. MDMA ni bila priznana nobena medicinska vrednost, to je pa po definiciji pomenilo, da je to droga, ki se je na področju medicinskega raziskovanja ne sme proučevati. Če je v raziskovalnem okolju nedotakljiva, je tudi nemogoče dokazati njeno medicinsko vrednost. Zdelo se mi je, da gledam, kako nepremišljena ţelezna roka uničuje nekatere svoboščine na področju raziskovanja in verjel sem, da je moja dolţnost ta dejstva izpostaviti. Zakaj torej ne izkoristiti povabila genetskih kavbojev z AAASa na letno srečanje v San Franciscu l. 1989? To je bila priloţnost za diskusijo o teh stvareh.

Kar sledi, je vsebina mojega predavanja. Najprej sem razmišljal o vznemirljivem naslovu, kot npr. "Psihedeliki in DNA", a sem si kasneje premislil. Odločil sem se za skromnejši naslov in svoje predavanje predstavil pribliţno 400 poslušalcem, ki so ga v glavnem ignorirali.

Nove ovire pri raziskovanju

V razpravi, ki sem jo pred nekaj leti predstavil Kalifornijskemu toksikološkemu zdruţenju (California Association of Toxicology) sem postavil trditev, da imamo v tej drţavi srečo, saj imamo zakone o narkotikih, ki sodijo med najboljše na svetu. Zvezna kontrola je zaobjemala pribliţno 250 drog in štiri rastline, ki so bile specifično in jasno poimenovane. Na sodiščih je zelo redko prihajalo do nejasnosti glede vprašanja, ali je določena snov nedovoljena droga ali ne.

Postopek dodajanja novih snovi v seznam je bil zelo natančno definiran. Če so predstavniki zveznih oblasti opazili pojavo droge, za katero so mislili, da lahko predstavlja potencialno zdravstveno tveganje za prebivalstvo, če je ne bi zakonsko uredili, so s pomočjo zveznega registra objavili razglas. Z objavo se je začela šestmesečna procedura. Ob izteku tega obdobja so drogo glede na stopnjo nevarnosti in prisotnost ali odsotnost medicinskih koristi uvrstili v seznam ali pa so se odločili za širšo obravnavo, ki bi pomagala pri odločitvi.

______98 ______Mnogi iz kroga ustanov kazenskega pregona so bili prepričani, da je ta procedura predolga, zato so kongresu naslovili prošnjo, naj bi se obravnava odloţila na kasnejši čas. L. 1984 je kongres sprejel odločitev, da je moţno določeno drogo po nujnem postopku začasno uvrstiti v I. seznam prepovedanih snovi brez obravnave in po preteku 30 dni. Ta postopek naj bi se uporabljal samo za tiste droge, ki naj bi predstavljale neposredno tveganje za javno varnost. Bodite prosim pozorni na dejstvo, da so bile droge, o katerih je bilo govora, jasno poimenovane in da je bila širša obravnava še vedno moţna, če jo je nekdo posebej zahteval.

Fentanil je sintetični narkotik, ki se je v mnogih letih uporabe v medicini dokazano izkazal za koristnega. Uporabili so ga tudi kot središčno točko pri Analogue Enforcement Act l. 1984. V Janssen Pharmaceutica v Belgiji so sintetizirali veliko število strukturalnih modifikacij fentanila. Nekatere od teh, npr. alfetanil, sufentanil, lofentanil in carfentanil so uspešno vključili v medicinsko in veterinarsko prakso. Vse to so morfiju podobni narkotiki, med seboj pa se razlikujejo predvsem po jakosti in krajšem ali daljšem času delovanja. Akademska skupnost je preučevala še dodatno število strukturalnih modifikacij te matične droge.

Pred nekaj leti se je ena od teh sintetičnih variant fentanila pojavila v ulični prodaji heroina. Čim so jo identificirali, se je pojavila druga, različna, kar je upravičeno povzročilo skrb organov pregona. Uprava za zatiranje drog (Drug enforcemnet administration - DEA) je izrazila strah, da bi se te droge, ki so jih, posnemajoč modno zamisel "designer jeans", domiselno poimenovali "designer drugs", še v nadalje pojavljale, druga za drugo, kar bi onemogočilo učinkovito zakonsko prisilo. Čeprav je bil zakon o urgentnem uvrščanju na seznam (Emergency Scheduling Act) ţe v veljavi, je prevladalo mnenje, da je bolj nujno sprejeti nek splošen zakon, kot pa specifičen zakon.

(Dovolite mi, da se za trenutek oddaljim od glavne teme in vas zaprosim, da razmislite o izrazu "designer drugs". Kako smo lahko mi znanstveniki tolerirali, da se je ta idiotski, pejorativen termin pojavil na naši obravnavi več kot enkrat? Kako je mogoče, da ga nismo takoj raztrgali in dokazali, da je popolnoma brez pomena? Vsi vemo, da če nekdo sintetizira novo potencialno drogo, ne glede na to, ali dela za Cibo ali CIA-o, imamo pač opravka z "designer" drogo. Drogo, ki je "dizajnirana" zato, da naredi nekaj novega. "Dizajnirana" morda zato, da se nekdo izogne patentnemu zakonu. ______99 ______Ali pa zato, da bi nekdo lahko objavil novo znanstveno razpravo. Skoraj vsaka nova in nepoznana droga je različica stare, poznane droge.)

Kongresu je DEA preko drţavnega toţilca posredovala skrbno formulirana priporočila. Ta so poudarjala potrebo po zakonu, ki bi urejal t.i. "designer drugs" (Designer Drug Law) in ki bi pokrival ter omogočal nadzor nad vsako novo drogo, v zvezi s katero obstoja moţnost zlorabe, če se ne nahaja v sprejeti zdravniški farmakopeji. Z drugimi besedami, kongresu so priskrbeli napisan osnutek, ki naj bi omogočil vzpostavitev legalnega nadzora nad vsemi "designer" drogami.

Priporočila DEA-e so upoštevali skoraj dobesedno, napisan in sprejet je bil zvezni zakon, ki pomeni poskus nadziranja vsega, kar se lahko pojavi na ilegalni sceni drog. Ta zakonodaja je dobila ime "The Controlled Substances Analogue Enforcement Act" in je sestavni del Javnega zakona 99-570 (Public Law). Potrjena je bila 27. oktobra 1986, le nekaj dni pred volitvami. Vsebinske novosti in prepletenosti, ki jih zakon prinaša, so se v veliki meri izgubile v velikem hrupu in dramatičnih političnih dogodkih predvolilnih dni. Osebno verjamem, da ta zakon predstavlja sramotno oviro v tem zelo pomembnem segmentu znanstvenega raziskovalnega dela.

Dovolite mi, da ta zakon razčlenim v dva njegova najpomembnejša dela. Kaj je to analogon? In katero obnašanje, povezano z analogoni, je kriminalno?

V skladu s tem zakonom je neka droga analogon, če izpolnjuje kateregakoli od naslednjih kriterijev:

Prvič, potrebno je upoštevati kemično strukturo droge. Spojina je analogon, če je njena struktura substancialno podobna strukturi katerekoli od drog, ki so uvrščene v I. ali II. razred. Toda kakšne so strukture drog, ki jih vsebujeta ta dva seznama? Med njimi lahko najdete kompletni spekter funkcionalnih skupin. Prisotni so vsi štirje tipi aminov: primarni amini, sekundarni amini, terciarni amini, kvartarne amonijeve soli. Prisotni so vsi trije tipi alkohola: primarni alkoholi, sekundarni alkoholi in terciarni alkoholi. Prisotne so kisline, estri, amidi, ketoni in nitrili.

______100 ______Najdemo tudi primere vseh najbolj pogostih heterocikličnih obročnih sistemov, npr. piridine, piperidine, pirolidine, indole, imidazole, morfoline, tiofene, furane, pirane, kvinazoline, dioksole, oksazoline, pirimidine in purine. Seveda najdemo tudi aromatične spojine z enostavnim benzenovim obročem in alifatske spojine z enostavnim ne benzenovim obročem, vključno z ciklopropilovimi obroči, ciklobutilovimi obroči, ciklopentilovimi obroči in cikloheksilovimi obroči. Teţko bi kdo našel strukturo katerekoli droge, kjerkoli, za katero ne bi mogel nekdo, nekje, trditi, da je po svoji strukturi na nek način v sorodstvu z drogami, ki jih najdemo v I. in II. razredu.

Kateri razlog je narekoval uporabo namenoma nejasnega termina "substancialno podoben"? Retorika pozna izraz odklonitev, to je beseda, ki se jo uporablja za ograditev ali kvalifikacijo, beseda, ki dovoljuje določeno svobodo interpretacije. Besede ali stavki, kot so npr. skoraj, verjetno, pribliţno, v nekaj dnevih, najkasneje v dveh tednih, so odklonitve. Izraz "podoben" je premišljeno nejasen, prav tako je nejasen tudi izraz "substancialno enak". Toda kaj lahko sklepamo iz termina "substancialno podoben"? Na vsem lepem je bila natančnost in preciznost prvotnega zakona o nadzorovanih substancah, v katerem so bile droge jasno poimenovane, popolnoma kompromitirana.

Druga, neodvisna definicija analogona, se ukvarja z njegovim farmakološkim delovanjem. Drogo je potrebno po zakonu obravnavati kot analogno, če ima poţivljajoč, pomirjevalen ali halucinogen učinek, ki je substancialno podoben učinku drog, ki so uvrščene v I. ali II. razred. Povedano na bolj preprost način, vsaka droga, ki učinkuje na centralni ţivčni sistem na enega od teh načinov, ali na načine, za katere lahko sklepamo, da so "substancialno podobni" tistim ţe uvrščenih drog, postane znotraj te zakonite definicije analogon. Ponovno je potrebno nejasno dvojno odklonitev "substancialno podoben" upoštevati kot del tega opisa.

Tretja definicija je le razširitev pravkar povedanega in se ukvarja z načinom, kako je droga predstavljena. Če je neka snov namenoma predstavljena kot nekaj, kar ima poţivljajoč, depresiven ali halucinogen učinek, substancialno podoben učinku drog iz I. ali II. seznama, postane ta snov analogon.

______101 ______Za opredelitev analogona niso potrebne vse, ampak zadostuje le ena, katerakoli od teh definicij. Morebiti pa zadostuje prva in ena od ostalih dveh. Edine izjeme - edini pogoji, da se taka droga ne opredeli kot analogon - so naslednji: da je ta droga ţe bila uvrščena (uvrščena droga ne more biti analogon), da je drogo ţe potrdil ali izvzel FDA (Food and Drug Administration) ali če droga ni namenjena človeški porabi.

Kakšne narave mora biti obnašanje nekoga v zvezi z analogonom, da lahko predstavlja kriminalno dejanje? To je namen, da nekdo omogoči, da postane droga predmet človeške porabe. Če bi do tega prišlo, bi se analogon obravnaval enako kot droge, ki so prisotne v klasifikaciji I.

Ta zakon je pravico do odločanja o tem, kakšno človeško raziskovalno delo se bo lahko oz. se ne bo vršilo, zaupal vladnemu administrativnemu telesu, ki ni te pravice nikoli doslej imel.

Vloga FDA (Food and Drug Administration) se je z leti spremenila. Postala je inštitucija, ki varuje druţbo pred zdravili s prekomernim količnikom tveganja in pred neučinkovitimi ter slabo označenimi zdravili. Določanje načinov obnašanja pri determiniranju učinka in tveganj, ki so povezana s posameznimi zdravili, je očitno največji prispevek FDA-ja k zaščiti druţbe pred vsakim neadekvatnim ocenjevanjem teh tveganj. Ta vloga pa je bila doslej omejena le na tehtanje dobrih lastnosti neke droge proti tveganju, ki bi nastopilo, če bi to drogo uporabljali kot zdravilo. Katere dobre lastnosti se tu zahtevajo? Na čem temeljijo te zahteve?

FDA se je vedno izogibala takih potez, ki bi se lahko tolmačile kot ţelja po usmerjanju medicinske prakse. To je bila domena in odgovornost zdravnikov. Prav tako se je FDA izogibala vsakršnega globjega vpletanja v strukturo akademskega raziskovanja, saj je bilo to domena in odgovornost posamičnega raziskovalca. Usluţbenci FDA-ja doslej še niso imeli vloge tistega, ki presoja o zaslugah raziskovalnega dela. Nikoli doslej niso razpolagali s pozicijo moči, na osnovi katere lahko odobrijo ali ne odobrijo prizadevanja v zvezi z določenim raziskovalnim vprašanjem. To je vse doslej bila domena raziskovalca, njegovih profesionalnih kolegov in njegovih eksperimentalnih subjektov.

______102 ______Vsi mi, kot raziskovalna skupnost, smo v veliki meri sprejeli ta popoln preobrat stoletja stare tradicije raziskovalnega dela. Vsi smo tiho privolili v ne-znanstveno avtoriteto, ki lahko nadzira in v vse večji in večji meri vpliva na usmeritev našega raziskovalnega dela. Tokom zadnjih petih let smo v tej drţavi začeli izgubljati čut neodvisnega gledanja, spraševanja, iskanja in raziskovanja, vključno s poudarkom na osebni odgovornosti za vse, kar počnemo v našem raziskovalnem delu in za način, kako izvajamo to delo.

Z vsem srcem se zavzemam za spremembo zakonov v zvezi z drogami. To so zakoni, ki raziskovalno iniciativo na področju proučevanja človeka jemljejo znanstvenikom in jo podeljujejo politikom.

Pričakujem veliko vprašanj in argumentov. Dovolite, da na nekatere poskušam odgovoriti vnaprej.

Veliko pomembnih uspehov je zabeleţil razvoj ţivalskih vzorcev za človeške bolezni. Zakaj ne bi uporabljali teh vzorcev in se tako izognili tveganjem, ki so prisotna pri eksperimentiranju na človeku?

Res je, veliko človekovih bolezni ima sedaj odlične ţivalske modele. Agense, ki lajšajo bolečino, lahko proučujemo in ocenjujemo na primerih ţivali, katerim smo predhodno dali bolečinski stimulus. Agense, ki zniţajo krvni pritisk ali raven holesterola, lahko testiramo na ţivalih, ki imajo visok krvni pritisk in visoko stopnjo holesterola. Pri ţivalih lahko odkrivamo toksične stranske učinke. To so področja, na katerih so raziskave na ţivalih nujne pri odkrivanju novih zdravil, ter za ocenjevanje njihove varnosti in potencialne uporabnosti.

Na veliko področjih so ţivali zelo koristne pri iskanju drog, uporabnih za zdravljenje ne-ţivalskih obolenj, kot npr. depresije, anksioznosti in psihoze. Ţivalski modeli, ki se uporabljajo za te bolezni, temeljijo na odzivu ţivali na droge, za katere je znano, da so učinkovite pri lajšanju človeške simptomatologije. Toda ţivalski modeli, ki se uporabljajo, v resnici niso veljavni, saj se te bolezni pri ţivalih v naravi ne pojavljajo.

Antipsihotična droga, na primer, za katero je znano, da je učinkovita pri človeku, lahko pri poskusni ţivali povzroči karakterističen vedenjski vzorec ______103 ______ali konsekventno biokemično spremembo. Če bi popolnoma drugačna droga povzročila podobne spremembe, bi se dalo sklepati, da tudi ta droga učinkuje antipsihotično. Preučevanje drog s pomočjo takih ţivalskih modelov lahko daje nove smernice k odkrivanju novih in potencialno zanimivih druţin antipsihotičnih drog, vendar je potrditev delovanja potrebno iskati v človeškem psihotičnem subjektu. Ţivalski model lahko sluţi potrebam raziskav, saj omogoča raziskovanje o receptorskih mestih oz. nevrokemične raziskave, ki jih lahko uporabimo za razlago psihoz pri človeku. V resnici pa je ţivalski model izsiljen. Spontano psihotične podgane ne obstojijo.

Obstojijo pa mnogi aspekti človeškega uma, za katere si ne moremo predstavljati ustreznega ţivalskega modela.

Razmislite o stvareh, kot so npr. empatija, domišljija, inflacija doţivljanja, anticipacija smrti in iskanje smisla, ki so vse edinstveni produkti človeškega uma. Niti ene same od teh lastnosti ni moţno verodostojno dokazati pri podgani. Popolnoma sem prepričan, da nobene od teh ni moţno zadovoljivo razloţiti s pomočjo preučevanja nevrotranzmiterjev v moţganih podgane. Kako torej lahko nekdo uporabi podgano kot poskusno ţival za odkritje droge, ki lahko vpliva na ali pa vsaj se beţno dotakne teh aspektov človekovega umskega in čustvenega doţivljanja? Če je potrebno raziskati ta področja, jih lahko raziščemo samo pri človeku.

Vladne ocenjevalne komisije vendar sestavljajo priznani znanstveniki, katerih poloţaj v stroki ni vprašljiv. Kako lahko nasprotujete njihovim ocenam raziskovalnih projektov?

Svoje nasprotovanje lahko izrazim z enostavnim in odkritim odgovorom. Človek z lastno integriteto, pa naj bo to raziskovalec, znanstvenik ali filozof, ne more dopustiti, da nekdo drug uzurpira njegovo pravico do postavljanja lastnih vprašanj z lastnimi besedami. Če vprašanje slabo zastavi ali če išče odgovore na neplodnih tleh, človek z lastno integriteto prevzame polno odgovornost za svoje lastne zmote in napake. In se iz njih uči. Oblikoval bo svoja lastna vprašanja in razvil svoje lastne odgovore, v svojem času in na svoj način.

______104 ______Trenutna resničnost po mojem mnenju je, da je pridobivanje ali ne- pridobivanje dovoljenja za izvajanje nekaterih vrst znanstvenega raziskovanja - tistih vrst, ki jih je potrebno izvajati na človeških bitjih in ne na poskusnih ţivalih - večinoma odvisno od političnih in ne od znanstvenih razlogov.

Ali zagovarjate ukinitev zakonov, ki obravnavajo eksperimentiranje na človeku?

Seveda ne. Zakoni morajo obstojati, saj so na svetu ljudje, ki se očitno niso sposobni vţivljati v čustva drugih ljudi in ki jih strah in trpljenje drugih ne prizadeneta. Nedolţne je potrebno ščititi pred takimi ljudmi. Vemo, da so taki ljudje obstojali v Hitlerjevem tretjem rajhu in v naši CIA-i. Moramo imeti zakone, da nemočne ščitijo pred tistimi, ki bi lahko zlorabili svojo moč. Moramo imeti zakone, ki kaznujejo zlorabljanje otrok in pijane voznike. Prepričan sem, da moramo razpolagati z zakoni, ki poudarjajo tri temeljne principe eksperimentiranja na človeku: obveščenost in svobodno privolitev osebe, na kateri bomo izvajali eksperiment, zagotavljanje nadzora s strani kolegov iz stroke in prevzem osebne odgovornosti s strani raziskovalca. Vse druge zakone o drogah pa je potrebno razveljaviti. Ne dekriminalizirati ali legalizirati. To so le novi zakoni, postavljeni preko starih. Zakone, ki zadevajo droge, je treba v glavnem razveljaviti.

Pomislite za trenutek na zlorabo otrok. Ti otroci so lahko zelo majhni in popolnoma nedolţni. Prav koncept obveščenosti in svobodne privolitve lahko nudi zadovoljiv odgovor druţbeni potrebi po zaščiti njenih nedolţnih članov pred potencialnim zlorabljanjem s strani nekega člana raziskovalne skupnosti. To, da nekdo v nekaj privoli potem, ko je bil o nečem poučen, pomeni, prvič, da mora ta oseba biti odrasla in kot taka popolnoma odgovorna za svoja dejanja, ne pa otrok. Drugič, da se oseba zaveda same sebe, svoje okolice in druţbenega konteksta. In tretjič, da oseba privoli brez kakršnekoli prisile (npr. nagrade ali groţnje) v katerokoli dejavnost, za katero se je pač odločila, da bo v njej sodelovala.

Nadzor kolegov iz stroke pomeni vzpostavitev tesnega sodelovanja z izobraţenimi kolegi, ki jih druţi zanimanje za sorodne stvari. Konsenz skupine strokovnih kolegov lahko ščiti druţbo pred manipulacijami ______105 ______neuravnovešenca, sociopata ali zapeljivega šarmerja, ki bi lahko iz naivnega in neizkušenega posameznika izsilil to t.i. obveščeno privolitev.

Raziskovalec sam pa je tisti, ki mora nase prevzeti temeljno odgovornost. Njegova trditev, da njegova nova eksperimentalna droga ni ogroţujoča za ţivljenje, mora temeljiti na njegovih osebnih izkušnjah. Sposoben naj bo, da samozavestno zatrdi, da droga nima motečih stranskih učinkov, saj jo je sam preizkusil v predvidenem in celo večjem odmerku. Trdim, da je na farmakološkem področju in še posebej pri raziskovanju inovativnih drog, ki lahko učinkujejo na duševno stanje, neodgovorno posredovati drugemu človeku katerokoli drogo, ki si jo sam izumil ali odkril, če sam nisi predhodno na sebi preizkusil njeno delovanje.

Ta etična zavest polagoma, a vztrajno izgineva iz raziskovalnega sveta. Za dovoljenje, da izvajamo naše eksperimente, se obračamo na vlado, kot če bi nam njihov blagoslov lahko zagotovil varnost in odsotnost vsakega tveganja. Pri uporabi drog za raziskovanje mašinerije človeške duševnosti vedno obstaja tveganje, prav tako kot obstaja tveganje pri uporabi drog, ki delujejo na fizično telo. In tveganje bo vedno prisotno. Če prodremo do temeljev teh zadev, ki se vrtijo okrog zakonov, predpisov in izgube znanstvenega poguma, se nam postavi nekaj bistvenih vprašanj. Koliko se v resnici bojimo pogleda v človeški um? Ali smo do te mere nezaupljivi do tistega, kar bi nam raziskovanje človeškega uma in duševnosti lahko odkrilo, da se čutimo dolţne izglasovati zakone, ki preprečujejo določene vrste raziskav?

Kakšna je neizbeţna prihodnost raziskav človeškega uma v nasprotju z kemičnim delovanjem moţganov, če bodo trenutno veljavni zakoni ostali nespremenjeni? Raziskave o naravi človeškega uma so se začele s pojavo človeka in se bodo nadaljevale v različnih oblikah vse do tedaj, dokler bo človek radovedno bitje. Osnovna orodja se ne bodo bistveno spremenila. Ta vključujejo meditacijo, proučevanje sanj in somnambulnih stanj, raziskovanje s pomočjo hipnotičnega transa ter uporabo psihoaktivnih substanc, ki povzročajo spremembe v percepcijah in stanjih zavesti.

Razvoj bi krenil v zelo tragično smer, če bi se način širjenja znanja, ki se je nabralo tokom vseh teh raziskav, povrnil k prvotni obliki, t.j. ustnemu izročilu, ali pa morda k podzemskim pamfletom - spominom na temni ______106 ______srednji vek. Informacija, ki bi jo morali v današnjih časih priznani in odgovorni učenjaki javno objaviti v dobrih in uglednih revijah, bo namesto tega izgubljena za večji del znanstvene skupnosti. Spet se bo spremenila v novo obliko skrivnostnega, okultnega vedenja. Dejstvo je, da se je taka preusmeritev ţe začela dogajati. Vedno bolj postajamo druščina uglednih revij po okusu establishmenta, ki je vse bolj in bolj ločena od nekega podzemskega mistično-psihološko-alkimističnega vedenja, ki se ne prenaša iz laboratorija v laboratorij, ampak iz knjigarne v knjigarno.

Kaj lahko izgubimo, če delujemo znotraj okvirov, ki jih postavljajo ti novi zakoni?

Lahko izgubimo vse. Kar zadeva sedanje eksperimentiranje z drogami, od katerih primarno pričakujemo, da lahko spreminjajo posameznikovo umsko stanje ali stanje zavesti, so uradni okviri popolnoma jasni. Sporočajo nam, da od takih eksperimentov ni pričakovati koristi in da ne nudijo odgovorov na nobeno tehtno vprašanje, torej so tveganja nedopustna. To pomeni, da ne morejo privoliti v eksperimente.

Mislim, da je dandanes bolj kot kdajkoli prej v človeški zgodovini pomembno, da se trudimo razumeti človeški um. Človeški moţgani so trenutno zelo popularni, od vseh strani jih naskakujejo zbiralci podatkov in raziskovalci, izdelovalci ligandov, ki oddajajo pozitrone in ki lahko locirajo receptorska mesta, ki prosijo, da bi se jih imenovalo, analitiki z izredno občutljivimi spektrografi, ki lahko izmerijo najmanjšo sled metabolitov v telesnih tekočinah. Po drugi strani pa je bil človeški um vedno presenetljivo nepopularen. Za veliko znanstvenikov je človeški um predmet nezaupanja, spoštovanja in strahu. Nekateri deli znanstvene skupnosti celo absolutno odklanjajo, da bi priznali njegov obstoj. Edini, ki se preţivljajo s tem, da poskušajo razumeti vsaj kakšen del človeškega uma, so psihoterapevti, teroristi in reţiserji srhljivk.

Globoko se strinjam z mislijo, da umetnost kemije lahko nudi izvrstna orodja, ki jih je mogoče uporabljati na tem raziskovalnem področju. V zadnjih tridesetih letih sem veliko svoje energije vloţil v poskus razumevanja človeških umskih procesov na ta način, da sem v raziskovalne namene ustvarjal spojine, ki na nek način lahko vplivajo na umske procese. Na kratko bom povzel tehnike, ki sem jih uporabljal. ______107 ______Prva faza je konceptualizacija potencialne spojine, za katero sklepam, da lahko konstruktivno ali razkrojevalno vpliva na človekovo psiho ali pa na sposobnost zaznave. Spojino sintetiziram in jo in nato postopoma izpopolnjujem na podlagi stopnjevanega doziranja pri eksperimentiranju na samem sebi, dokler ne opazim znakov biološke aktivnosti ali dokler ne presodim, da poskus -iz kateregakoli razloga - ni več vreden časa in tveganja.

Ni potrebno razlagati, da se je večina materialov izkazala za brezvredne, nekaj pa jih je le bilo vrednih truda. Skrben kliničen preizkus na majhni in izkušeni skupini subjektov omogoči precej natančno definicijo učinkovanja takega materiala. Izsledki se nato objavijo v primerni medicinski ali farmakološki reviji, tako da se lahko tudi drugi raziskovalci iz tega področja seznanijo z novo spojino.

Zahvaljujoč taki obliki raziskave, so raziskovalci prišli do marsikaterega pripomočka in potencialnega farmacevtskega preparata. S pomočjo teh tehnik so bili odkriti prototipski halucinogen DOM (STP), serotonin receptor ligands DOI in DOB in avditorni izkrivljevalec (distortant) DITP. Njihovo odkritje je bilo moţno le z uporabo take metode. Na tem mestu preprosto apeliram, da je potrebno ponovno obuditi takšen pogum. Zavzemam se za odstranitev umetnih preprek, ki, če ţe ne popolnoma onemogočajo take raziskave, pa jih brez dvoma močno oteţujejo. V sedanji druţbeni in politični klimi tako ustvarjanje preprek brez dvoma jemlje pogum velikemu številu raziskovalcev, ki se raje ne lotevajo tovrstnega raziskovalnega dela. Trdno sem prepričan, da je tako delo potrebno. Naj omenim en sam primer, ki je bil pred nedavnim v središču pozornosti na Ameriške univerze za nevropsihofarmakologijo v Portoriku. Gre za znamenito in kontroverzno drogo MDMA.

To je droga, ki ima neobičajno lastnost, da v večini primerov pacienta v psihoterapevtskem tretmanu osvobodi anksioznosti in nezaupanja, ki fragilnim osebnostim pogostokrat preprečujeta, da bi drugi osebi izrazile svoja čustva. Mnogi terapevti in pacienti so tudi izpričali, da MDMA dopušča neko osebno perspektivo, ki se ji pravi "vpogled", z minimalno količino strahu in samocenzure. Droga omogoča vse to, poleg tega pa sploh ne povzroča izgube samokontrole ali racionalnosti. Nedavna poplava raziskav v zvezi z MDMA na primatih je pokazala, da pri nekaterih ______108 ______ţivalskih vrstah pride do dolgoročnih sprememb v serotoninskih moţganskih sistemih. Doslej ni še nobena klinična študija pokazala, da se take spremembe pojavijo tudi pri človeku.

Globoko sem prepričan, da je to tista vrsta orodja, ki ga je potrebno razviti in raziskati kot moţen pripomoček pri psihoterapiji. Trenutno uradno stališče v zvezi z MDMA je, da ima ta droga visok faktor tveganja in nobene medicinske koristi. To stališče je po mojem mnenju popolnoma napačno. Stopnjo tveganja pri človeškem bitju je moţno ugotavljati le na podlagi eksperimentov na ţivalih. Pokazalo se je, da je MDMA manj toksična kot fenfluoramini za zmanjšanje apetita, ki jih je FDA odobril. Poleg tega pa je MDMA z medicinskega vidika resnično koristna in v tem pogledu tudi izredno obetajoča droga. FDA ni dovolil nobenih raziskav v zvezi z novimi drogami (IND - Investigation of New Drugs). Termin "splošno sprejeta medicinska uporaba" (currently accepted medical use) praktično pomeni odobritev FDA-ja za medicinsko uporabo, torej MDMA ni moţno uporabljati v medicini. Ostaja pa dejstvo, da se je MDMA izkazala kot izjemno učinkovita v mnogih kliničnih aplikacijah in terapevtskih intervencijah.

Ker je slučaj nanesel, da so na ministrstvu postali pozorni na MDMA prav v času, ko so fentanilovi analogoni zašli v središče pozornosti, so jo označili za "designer" drogo in obsodili kot zlorabljeno drogo brez vsake koristne lastnosti. DEA trdi, da je MDMA halucinogen, kar preprosto ne drţi. MDMA ni halucinogen.

Kako lahko spojino s podobnim delovanjem odkrijemo in jo izpopolnimo za potencialno medicinsko uporabo? Zahvaljujoč trenutno veljavnemu amandmaju o analognih drogah bi bila taka droga po definiciji analogna droga (njeno delovanje bi bilo substancialno podobno drogam na seznamu I in II), torej bi bilo raziskovanje droge na človeku brez predhodne privolitve FDA-ja kaznivo dejanje. Sam ne vem za nobeno raziskavo na ţivalih, pa naj bo to preučevanje njihovega vedenja ali za študije o razlikovanju med drogami, ki bi lahko prikazala subtilne lastnosti, po katerih se MDMA loči od vseh ostalih strukturno sorodnih stimulansov, ki teh lastnosti nimajo.

______109 ______To je samo eden od primerov velikega števila poti, ki peljejo skozi neznana področja človeškega uma in ki jih je potrebno raziskati. V luči trenutno prevladujočega političnega in znanstvenega pristopa je to zelo teţko.

Da bi olajšali uveljavljanje zakonov in si prizadevali za ideal racionalnega druţbenega obnašanja, smo dovolili izglasovanje zakonov, ki nam zanikajo pravico do svobodnega raziskovanja. Če te zakone sprejmemo brez argumentiranja in protestov, pomeni to še nadaljnje izgubljanje naše integritete. Poleg tega pa, kot sem ţe prej rekel, bi to za znanstveno skupnost in za druţbo nasploh pomenilo kontinuirano izgubo bistvenih informacij.

Odkritja o delovanju človeškega uma in psihe morajo potekati odkrito, ne na skrivaj. Prizadevanja, da bi razvili delovni besednjak za različne stopnje mentalnih izkušenj in pretok informacij ter teorij o odkritih dejstvih - vse to se mora vršiti javno, ne pa konspirativno ali v anonimnih podzemskih publikacijah.

Nadaljevanje človeške vrste očitno zahteva, da se zelo hitro lotimo poskusov razumevanja delovanja človeškega uma. Za dosego tega cilja moramo uporabiti vsa moţna orodja. Uporabljati pa jih moramo s previdnostjo, ljubeznijo in spoštovanjem.

Prevedla Radojka Tul Pucelj.

______110 ______ZAKLJUČKI DELAVNICE O IBOGAINU

Na seminarju "Vrednotenje preventivnih programov in dejavnosti na področju drog", ki ga je organizirala Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani in je potekla od 17. 11. do 19. 11. 1994. v Škofji Loki, smo udeleţenci izoblikovali na okrogli mizi o psihedelikih naslednje sklepe, ki bi jih veljalo upoštevati pri oblikovanju nove slovenske zakonodaje o drogah:

1) Vse snovi ali preparati, ki bodo opredeljeni kot droge oziroma kontrolirane substance morajo biti dostopni raziskovalcem za raziskovalne ali terapevtske namene. Namreč, vedno obstaja moţnost, da nova raziskovanja v prihodnosti odkrijejo terapevtski potencial posameznih drog v primmerih, pri katerih sedaj ni poznan. Zdi se nam zelo pomembno, da si znanost ne oteţkoči ali pa celo zapre nobene moţnosti za proučevanje drog (primer ibogaina pri zdravljenju odvisnosti od opijatov in alkohola npr. v nekaterih drţavah je ibogain na seznamu prepovedanih drog, kar raziskovalcem povzroča precej administrativnih teţav).

2) O raziskavah drog oziroma kontroliranih psihoaktivnih in drugih substanc, ki ne vključujejo človeških subjektov, naj odloča izključno Ministrstvo za znanost, o raziskavah, ki vključujejo kot poskusne subjekte ljudi, pa Ministrstvo za zdravje. Odločno nasprotujemo stališču, da bi o tem odločala druga ministrstva, npr. Ministrstvo za notranje zadeve ali Ministrstvo za pravosodje, kot je to praksa v nekaterih drugih drţavah, predvsem v ZDA.

3) Vsak raziskovalec, ki proučuje droge, ima legitimno in neodtujljivo pravico, da nabavlja ali proizvaja droge, dokler mu eventualno ni dokazano, da jih ne uporablja v skladu z etiko znanstvenega raziskovanja. Prav tako mora imeti terapevt, ki so mu strokovne in upravne inštitucije priznale moţnost uporabe drog v terapevtske namene, vso, legitimno in neodtujljivo pravico, da jih uporablja po svoji vesti v skladu z zahtevami medicinske stroke in etike, spet seveda do takrat, ko mu morebiti ni dokazana zloraba. Pozitivna zakonodaja torej ne bi smela predpisovati, pa tudi ne usmerjati strokovnih, znanstvenih in terapevtskih moţnosti uporabe drog.

Zaključke zapisal IvanValenčič. ______111 ______EKSPERIMENTI Z MESKALINOM SLOVENSKIH PSIHIATROV

Ivan Valenčič*

Meskalin je eden izmed alkaloidov, ki jih vsebuje 15 - 20 cm visok kaktus, imenovan pejotl z dvema botaničnima imenoma: Lophpophora williamsi in Anhalonium lewinii, pri čemer se pogosteje uporablja prvo. Raste predvsem v jugozahodnem delu Zdruţenih drţav Amerike in severni Mehiki. Razen v tej vrsti je mogoče meskalin najti še v okoli 25 drugih vrstah kaktusov. Ime meksalin izvira od fiţola mescal (Sophora secundiflora), ki je pravzaprav seme zimzelenega grma, ki raste na pribliţno istem področju kot pejotl. Ta semena tudi vsebujejo psihoaktivne alkaloide, vendar ne meskalina. Raziskovalci v prejšnjem stoletju so pomotoma poimenovali glavni alkaloid pejotla meskalin, ker so bili prepričani, da je identičen glavnemu v fiţolu mescal. Ko je bila ugotovljena razlika med njima, imena niso spreminjali in tako se je obdrţalo do danes.

Prva poročila o uţivanju pejotla in njegovih učinkih je zapisal redovnik Bernardino de Sahagun (1499-1590) leta 1560 v delu Historia General de las Cosas de Nueva Espana, znanem tudi kot Florentinski kodeks. Arheološke najdbe iz Teksasa pa kaţejo, da je uţivanje pejotla na tem teritoriju prisotno ţe vsaj tri tisoč let. Španski zavojevalci Mehike so skušali karseda zatreti njegovo uţivanje, saj so v spremenjenih stanjih zavesti izzvanih z njim videli vpliv demoničnih sil. Kljub ostrim kaznim za uţivanje pejotla, pa ga španska uprava ni mogla nikoli popolnoma preprečiti. Okoli leta 1860 se je začelo uţivanje pejotla širiti iz Mehike proti severu, v Zdruţene drţave. Prva poročila o njegovem zauţitju s strani belcev v Zdruţenih drţavah so iz časa ameriške drţavljanske vojne, ko so ga imenovali "green whiskey". Proti koncu 19. stoletja je bilo uţivanje pejotla med indijanskimi plemeni v ZDA ţe močno razširjeno. Leta 1918 je bila v Oklahomi zapisana ustanovna listina Native American Church, ki svojim vernikom predpisuje zakramentalno uţivanje pejotla. Ocenjujejo, da ji danes pripada vsak

* Zahvaljujem se Levu Milčinskemu za pregled teksta in Christianu Raetschu za pregled literature. ______112 ______250.000 vernikov v ZDA in Kanadi. Pribliţno polovica ameriških zveznih drţav danes tolerira uţivanje pejotla v religiozne namene. Znanstveno pročevanje pejotla se je začelo leta 1887, ko je berlinski farmakolog Lous Lewin (1850-1929) prinesel s potovanja po ZDA v Nemčijo primerke posušene rastline. Naslednje leto je izšel njegov članek, prvi, ki je obravnaval pejotl s kemijskega vidika. Leta 1894 je leipziški farmakolog Arthur Heffter (1859-1925) izoliral iz pejotla meskalin (poročilo o tem je objavil l. 1896). Kemično strukturo meskalina je ugotovil Ernst Spath (1886-1946), ki ga je tudi sintetiziral. O tem je poročal leta 1919, meskalin je identificiral kot 3,4,5-trimetkosi-B-fenetilamin. Meskalin so začele proizvajati nekatere farmacevtske firme, ki so ga ponudile trţišču kot terapevtsko sredstvo v psihiatriji. Za ta namen ga je bilo mogoče dobiti do 60-ih let, danes pa samo še za znanstveno raziskovalne namene.

Milan Klemenčič: Alfred Šerko; olje na platnu, 1931. (Foto: Danijel Cek z dovoljenjem Alfreda Šerka III.)

Vsebnost meskalina v pejotlu zelo varira. Kaktusi ga vsebujejo med 1 in 7 %, danes pa niso več komercialni vir pridobivanja, saj ga je enostavno sintetizirati.Meskalin je bel kristalni prah izredno grenkega okusa, delujoča doza pa je v povprečju med 400 in 600 mg oralno ali parenteralno, kar ______113 ______pomeni, da med znanimi psihedeliki deluje šele pri zelo visokih dozah. Prvi znak oralnega vnosta je praviloma močna navzea, ki se pojavi kakšno uro ali dve po zauţitju. Trip traja nekako 8 do 12 ur in njegova glavna značilnost so slikoviti prividi, ki jim lahko posameznik pripiše poseben in globok pomen. Pojavljajo se tudi avditivne motnje, sintesezije in motnje v percepciji jaza. Zelo temeljito je obdelal simptomatiko meskalinovega opoja Kurt Beringer (1893-1949) v svoji znameniti knjigi Der Mescalinrausch iz leta 1927.

Kljub temu, da je bilo delovanje pejotla in meskalina znano ţe konec prejšnjega stoletja, pa je bilo to vedenje omejeno predvsem na farmakologe. Širše zanimanje za meskalin je sproţil šele eden najbolj znanih slovenskih psihiatrov Alfred Šerko (1879-1938). Leta 1913 je izšel njegov znameniti članek Im Mescalinrausch, istega leta kot Knauerjev in Maloneyev. Toda slednji ni imel takšnega odziva, saj je obravnaval predvsem fiziološko- psihološke aspekte vizualni halucinacij. Šerko je o meskalinovem opoju tudi večkrat predaval, še posebno zanimanje so vzbudila njegova predavanja na Dunaju. Njegove ugotovitve so med drugimi navdušile tudi psihiatra in filozofa Karla Jaspersa (1883-1969), ki jih je obilno citiral v svoji znameniti Allgemeine Psychopatologie, ki je doţivela številne izdaje. Šerka so citirali še drugi psihiatri in psihologi, pa tudi antropologi in celo filozofi ter s tem spočeli psihedelično obdobje v zahodne svetu.

Mihael Kamin (Foto reprodukcija z dovoljenjem Leva Milčinskega)

______114 ______Meskalin je bil najbolj iskan in obravnavan psihedelik prve polovice tega stoletja in v 50-ih letih se je zdelo, da interes zanj ne bo ugasnil, še posebej, ko si je pisatelj in filozof Aldous Huxley (1894-1963) leta 1953 z njegovo pomočjo očistil vrata svojega zaznavanja. O tem je poročal naslednje leto v delu The Doors of Perception. Toda ta dogodek predstavlja pravzaprav labodji spev štiridesetletnega zanimanja za meskalin. Na pohodu je bil namreč ţe nov psihedelik, psihedelik stoletja - LSD, interes za katerega je v strokovnih, pa tudi malo manj strokovnih krogih skoraj popolnoma prekril interes za meskalin. Konec 60-ih in v začetku 70-ih let je večina drţav kategorizirala meskalin kot nedovoljeno drogo (Jugoslavija leta 1973) in ker takrat tudi ţe dolgo ni bil več zanimiv kot rekreativna droga, je danes mogoče najti njegovo uporabo skoraj samo še pri posameznih redkih primerih proučevanja delovanja moţgan.

Interes za meskalin je v slovenski psihiatriji vzbudil Alfred Šerko. Šerko je leta 1903 na Dunaju promoviral iz filozofije, leta 1909 pa še iz medicine. Deloval je kot zdravnik najprej v Muenchnu na Kraepelinovi psihiatrični kliniki, nato na dunajski kliniki, med 1. svetovno vojno v Trstu, Gradcu in Pragi, kjer se je l. 1919 tudi habilitiral. Tega leta se je vrnil v Ljubljano, tu je postal profesor nevrologije in psihiatrije na novoustanovljeni univerzi, kjer je ostal do smrti.

Šerko je v mednarodni psihiatrični literaturi znan poleg po raziskavah meskalina še po tem, da je izdelal nov pojem parafrenije za posebno obliko paranoidne psihoze, ki jo je ločil od shizofrenije. Koncept parafrenije je Emil Kraepelin prenesel v svojo psihiatrično diagnostiko, iz katere so ga nato prevzeli tudi številni drugi avtorji.

Njegovi poskusi z meskalinom so pokazali, da so halucinacije pod vplivom tega alkaloida povsem drugačne od halucinacij duševnih bolnikov in delirantnih oseb na eni strani in na drugi od halucinacij izzvanih z rastlinami, ki vsebujejo tropanske alkaloide (npr. skopolamin) in tistimi, ki jih izzove rdeča mušnica. V vseh teh primerih so spremenjena stanja veliko bolj delirantna, halucinacije so v večini primierov izrazito neprijetne, posameznik pa do njih tudi nima kritičnega odnosa, kot je temu tako v primeru intoksinacije z meskalinom. Šerko poroča o ganljivem, mistično- pravljičnem občutju, ki ga je zajelo po zauţitju meskalina.

______115 ______O podobnem izkustvu, kot je bilo Šerkovo, poroča drug slovenski psihiater in pisatelj Bogomir Magajna (1904-1963) v svojem znanem besedilu "V kraljestvu meskalina". Ker je njegov članek postal zelo bran in citiran, se je ustvarilo splošno prepričanje, da opisuje tipično izkušnjo z meskalinom, ki jo je moţno generalizirati na vse primere njegovega zauţitja. Da temu ni tako, pa priča študija tretjega pomembnejšega slovenskega psihiatra, ki je eksperimentiral z meskalinom, Mihaela Kamina (1898-1944). Poleg omenjenih je izvajal poskuse z meskalinom predvsem še psihiater Niko Vončina (1905-1972).

Bogomir Magajna (Fotoreprodukcija z dovoljenjem Ivka Spetiča-Magajne)

Kamin je dal meskalin dvanajstim poskusnim osebam, ki jih je označil kot duševno nediferencirane, kar pomeni, da niso imele kakšne večje izobrazbe. Tri od teh so bile psihotične. Njihova poročila le zelo od daleč spominjajo na poročila Šerka in Magajne v vsebinskem pogledu, čeprav se v formalnem pogledu bolj ali manj skladajo s psihološkimi vidiki tipične intoksikacije z meskalinom. Kamin sam ugotavlja, da je bogastvo simptomatologije malo izraţeno, to pripisuje slabi diferenciranosti poskusnih oseb. V tem pogledu so bila stanja meskaliziranih zelo podobna stanjem nediferenciranih psihotikov. Pri enem izmed psihotikov se je zgodila tudi zelo neprijetna reakcija (bad trip): najprej ga je obšel močan strah pred instrumenti v Kaminovi ordinaciji, nakar je padel v kolaps (to se je zgodilo še enemu preizkušancu), tako da ga je moral Kamin oţivljati. ______116 ______

Vaţna je tudi Kaminova ugotovitev, da je simptomatika intoksikacije z meskalinom odvisna ne le od količine administrirane substance, temveč tudi od osebnostne, oziroma z njegovim izrazom konstitucionalne odzivnosti poskusnih oseb. Njihova značajska struktura je v meskalinski psihozi naznačena, vednar pa le ni moţno najti opaznejših trdih korelacij med intoksikacijsko simptomatiko in osebnostnimi lastnostni. Druge študije z meskalinom in ostalimi psihedeliki so potrdile Kaminovo ugotovitev, da je osebnost sicer pomemben dejavnik psihedelične reakcije, vendar le ne v taki meri, da bi lahko iz individualnega psihedeličnega izkustva veljavno sklepali na osebnost, ki ga je deleţna; pa tudi obratno ne moremo kaj dosti reči o prognozi opoja, če poznamo strukturo poskusne osebe.

Miha(el) Kamin je eden najpomembnejših slovenskih psihiatrov. Medicino je študiral v Zagrebu, na Dunaju in v Gradcu, kjer je leta 1924 diplomiral. Od leta 1934 je delal v bolnišnici za duševne bolezni v Ljubljani (Studenec), pred vojno pa je postal predstojnik oddelkov in primarij v bolnišnici na Poljanskem nasipu. Leta 1941 se je vključil v OF in skrbel za ilegalce, ki so dobili zatočišče v psihiatrični bolnici, zaradi česar je bil leta 1944 ustreljen. Njegove strokovne razprave so pomemben vir slovenske psihiatrične terminologije. Z njegovo smrtjo oziroma z nastopom 2. svetovne vojne, je bil na Slovenskem očitno prekinjen interes za znanstveno proučevanje meskalina in psihedelikov sploh.

Literatura o slovenskih proučevanjih meskalina

BRILEJ, R.: Meskalin pod Slovenci (prvič). Problemi - Eseji, 8-10, XXVII, 1989 (194-196).

GOREC, S.: Šerko Alfred st. Slovenski biografski leksikon (11.zv.), SAZU, Ljubljana 1971 (608-609).

HUXLEY, A.: Vrata zaznavanja, Nebesa in pekel. Studia humanitatis minora, Ljubljana 1993.

JAN, Z.: Biografija Bogomirja Magajne. Goriški letnik 1979 (491).

______117 ______JAN, Z.: Magajna Bogomir. Primorski biografski leksikon (9.sn.), Goriška Mohorjeva druţba, Gorica 1983 (321-322).

KAMIN, M.: Reakcijske oblike meskalinovega opoja pri duševno nediferenciranih. Lječnički Vjesnik, 5, 55, 1933 (184-199).

KOSTNAPFEL, J.: Za svet brez vojn in nasilja: O občuteni in topli slovenski besedi profesorja Bogomira Magajne. Republika, 12.3.1995.,69(828),IV (25).

MAGAJNA BOGOMIR. Slovenski biografski leksikon (5.zv.), Zadruţna gospodarska banka, Ljubljana 1933 (5), (brez navedbe avtorja).

MAGAJNA, B.: V kraljestvu meskalina. Modra ptica, 7, 1936/37, (220227).

MILČINSKI, L.(ur.): Psihiatrija. Drţavna zaloţba Slovenije, Ljubljana 1986.

MILČINSKI, L.: Kamin, Miha. Enciklopedija Slovenije (4.zv.),Mladinska knjiga, Ljubljana 1990 (376).

MILČINSKI, L., TOMORI, M.in HOČEVAR, F.: Droge v svetu in pri nas. Delavska enotnost, Ljubljana 1986.

PRIBAC, J.: Huxleyevi eksperimenti (spremna študija), v: Huxley, A.: Vrata zaznavanja, Nebesa in pekel. Studia humanitatis minora, Ljubljana 1993 (113-127).

VALENČIČ, I.: Hrana od bogov. Razgledi, 15 (998), 1993 (22-23).

ZALAR, V. : Slovenskih dušeslovcev zastrupitve z meskalinom. Časopis za kritiko znanosti, 146-147, XX, 1992 (231-232).

Pomembnejša tuja literatura o pejotlu in meskalinu

ANDERSON, E. F.: Peyote - The Divine Cactus. University of Arizona Press, Tucson 1980.

______118 ______ARTAUD, A.: The Peyote Dance. Farrar, Strauss & Giroux, New York 1976.

BENITEZ, F.: In the Magic Land of Peyote. University of Texas Press, Austin 1975.

BERINGER, K.: Der Mescalinrausch: Seine Geschichte und Erscheinungsweise. Springer - Verlag, Berlin 1927.

FLATTERY, D. S. & PIERCE, J.M.: Peyote. Berkeley Press, Berkeley 1965

GRLIÆ, L.: Svijet halucinogenih droga. Globus, Zagreb 1989

HOROVITZ, M. & PALMER, C. (eds.):Aldous Huxley - Moksha:

Writings on Psychedelics-and the Visionary Experience. Stonehill Publishing Co., New York 1977.

JASPERS, K.: Allgemeine Psychopatologie. Springer - Verlag, Berlin 1953.

KLUVER, H.: Mescal, the "Divine Plant" and its Psychological Effects. Paul Kegan, London 1928. 2nd ed.: Mescal and Mechanisms of Hallucination. University of Chicago Press, Chicago 1966.

KNAUER, A. & MALONEY, W. J. M. A.: A preliminary note on the psychic action of mescaline with special reference to the mechanism of visual hallucinations. Journal of Nervous and Mental Disorders, 40, 1913 (425-438).

LA BARRE, W.: The Peyote Cult (5th ed.).University of Oklahoma Press, Norman, OK 1989.

LEUNER, H. : Halluzinogene. Huber, Bern 1981. LEWIN, L.: Phantastica - Die Betaeubenden und Erregenden Genussmittel. Georg Stilke Verlag, Berlin 1924.

______119 ______MARTINETZ, D.: Rauschdrogen und Stimulantien: Geschichte, Fakten, Trends. Urania - Verlag, Leipzig, Jena, Berlin 1994. MICHAUX, H.: Miserable Miracle, Monaco, Paris 1956.

MOUNT, G. (ed.): The Peyote Book: A Study of Native Medicine (2nd ed.) Sweetlight Books, Arcata, CA 1988.

MYERHOFF, B. G.: The Peyote Hunt: The Sacred Journey of the Huichol Indians. Cornell University Press, Ithaca, NY 1974.

OTT, J.: Pharmacotheon: Entheogenic drugs, their plant sources and history. Natural Products Co., Kennewick, WA 1993.

RAETSCH, CH.: The Dictionary of Sacred and Magical Plants. Prism - Unity, Bridport, Dorset 1992.

ROSEMAN, B.: The Peyote Story. Wilshire Book Co., Hollywood, CA 1968.

ROUHIER, A.: La Plante qui fait les Yeux Emerveilles - Le Peyotl.Gaston Doin et Cie, Paris 1927.

SHULTES, R. E. & HOFMANN, A.: The Botany and Chemistry of Hallucinogens (2nd ed.).Charles C. Thomas, Springfield, IL 1980.

SHULTES, R. E. & HOFMANN, A.: Plants of the Gods (2nd ed.). Healing Arts Press, Rochester, VT 1992.

SLOTKIN, J. S.: The Peyote Religion: A Study in Indian - White Relations. Free Press, Glencoe, IL 1956.

STAFFORD, P.: Psychedelics Encyclopedia (3rd ed.) Ronin Publishing, Inc., Berkeley 1992.

STEWARD, O. C.: Peyote Religion: A History. University of Oklahoma Press, Norman, OK 1987.

______120 ______ŠERKO, A.: Im Mescalinrausch. Jahrbucher fur Psychiatrie und Neurologie, XXXIV/3, 1913 (355 - 366).

EXPERIMENTS WITH MESCALINE IN SLOVENIAN PSYCHIATRY (Summary)

Ivan Valenčič

After presenting a short history of peyote ingestion and the discovery of mescaline, their impact on the research by some Slovenian psychiatrists is described. More important psychiatrists who did research on mescaline from the beginning of the 20th century to the WW II. were Alfred Šerko, Mihael Kamin, Bogomir Magajna and Niko Vončina. No doubt the most important of them is Alfred Šerko, whose famous paper "Im Mecalinrausch" was referred to in many writings by psychiatrists, psychologists, anthropologists and even philosophers, especially after Karl Jaspers quoted it extensively in his "Algemeine Psychopatologie". Although the effect of mescaline ingestion has been known in the scientific establishment since the end of the 19th century, it was only after Šerko's article and lectures at many important European universities that mescaline attracted attention outside pharmacological academic area. Šerko's work has in sense begotten the psychedelic movement in the western world.

______121 ______ALEXANDER T. SHULGIN - RAZISKOVALEC PSIHEDELIKOV

Ivan Valenčič

Alexander T. Shulgin, za prijatelje Sasha, je bil rojen v Berkeleyu 17. junija 1925. Po študiju kemije je delal v glavnem za veliko kemijsko firmo Dow Chemical, predaval je na Univerzi v Berkeleyu, v številnih primerih pa so iskale in še vedno iščejo njegovo znanje ameriške vladne organizacije, med njimi tudi NASA, ki je skušala od njega dobiti recept za drogo, s katero bi si astronavti najlaţje krajšali čas na dolgotrajnih vesoljskih poletih. Sedaj ţivi s svojo soprogo Ann v kraju Lafayette, kakšnih 20 kilometrov vzhodno od San Francisca, kjer s pooblastili ameriških oblasti v laboratoriju, ki si ga je uredil v kletnih prostorih svojega doma, išče nove psihedelične substance in proučuje njihovo delovanje. Poleg tega je Alexander Shulgin zelo iskan kot predavatelj na znanstvenih simpozijih ter kot ekspert pri sodnih procesih.

Alexander Shulgin je avtor številnih znanstvenih in strokovnih člankov in knjig, največjo pozornost pa si je pridobil z objavo skoraj 1000 strani dolge knjige PIHKAL, v kateri sta z ţeno Ann najprej opisala svoji ţivljenjski poti, nato pa je Shulgin predstavil svoje raziskovanje fenetilaminov (to so psihedeliki, med katere spadata tudi meskalin in MDMA - ecstasy). Zakonca Shulgin pišeta sedaj novo knjigo z naslovom TIHKAL, v kateri bo predstavljeno proučevanje triptaminov (h katerim spadajo npr. DMT, psilocibin, bufotenin, serotonin).

Alexander in Ann Shulgin (Foto Christian Raetsch)

______122 ______Marsikdo je Shulginu zameril, ker je v Pihkalu objavil podrobne informacije o pridobivanju fenetilaminov, toda Shulgin na to odgovarja, da je to njegovo delo, ki ga je neredko opravljal po naročilu znanstvenih in vladnih inštitucij, ter zato ne ţeli, da bi bilo izgubljeno. Pri tem navaja usodo neobjavljenih del kontroverznega psihoanalitika Wilhelma Reicha, ki so jih ameriške oblasti po njegovi smrti v petdesetih letih seţgale. Ob tem postane povsem razvidno licemerstvo načrtovalcev in voditeljev vojne proti drogam, ki se v Zdruţenih drţavah včasih razbesni do prav neverjetnih razseţnosti. Ameriška administracija je namreč postala v zadnjih dveh desetletjih izredno netolerantna do uţivanja drog s strani navadnih drţavljanov, po drugi strani pa nima nikakršnih pomislekov do uporabe drog za doseganje svojih političnih in strateških ciljev.

Seveda pa Sasha Shulgin raziskuje psihedelike preprosto in gotovo tudi najbolj iz ţelje po spoznavanju novega, to je iz motiva, ki ţene vsakega pravega raziskovalca k odkrivanje še neodkritega in spoznavanju tistega, kar mu ni znano. Pri tem pa nima nikakršne ţelje, da bi postal guru psihedeličnega gibanja, še posebej ne ţeli posnemati aktivnosti Timothyja Learyja v 60-tih letih. Pravzaprav je Shulgin v socialnem pogledu precej nedostopen raziskovalec: ni mu do popularne fame, ne ţeli imeti okoli sebe navdušencev in epigonov in če se odloči za pogovor s kakšnim novinarjem, ga z ţeno pred tem temeljito "pretipata". Psihedelični revival 90-ih let je tudi zaradi strogega raziskovalnega pristopa, kot ga ima npr. izredno čili 70-letni Shulgin, bistveno različen od psihedeličnega kultnega aktivizma 60ih. Raziskovalci še vedno verjamejo v moţnost pozitivne, predvsem terapevtske rabe psihedelikov, toda praktično nobenemu ne pride na misel, da bi se šel revolucijo po kampusih ali na cestah. Namesto tega raje napišejo kakšno knjigo.

O tem pričajo tudi številne (več kot 10) raziskovalne inštitucije, ki so nastale z namenom proučevanja psihedelikov in z njimi povezane problematike, npr. etnofarmakologije, šamanizma in spremenjenih stanj zavesti. Večina teh ustanov je v Zdruţenih drţavah, v Evropi pa je najbolj opazen European College for the Study of Consciousness (ECSC), ki deluje v okviru Univerze v Goettingenu. ECSC pripravlja februarja prihodnje leto v Heidelbergu mednarodni kongres o psihedelikih in z njimi povezanih temah, na katerem pričakujejo najpomembnejše znanstvenike s tega področja.

______123 ______Kljub temu, da ni opaziti znakov, ki bi napovedovali ponovno mnoţično psihedelično histerijo, je mogoče v popularnem tisku tu in tam zaslediti trditve, npr. da se s pomočjo psihedelikov lahko vzpostavi stik z duhovi narave, da je moţno okrepiti duhovnost posameznika, dobiti vpogled v razum Gaie, ter se pogovarjati s škrati, ki naseljujejo hiperprostor in da so lahko psihedelična izkustva tudi pot v New Age. Alexander Shulgin ne ţeli devalvirati takih idej vnaprej, zanje pokaţe tudi določen interes, toda bistvena uporaba psihedelikov naj bi bila po njegovem terapevtska, predvsem ko posameznik potrebuje samoeksploracijski vpogled v svoje potenciale.

Shulgin je zadovoljen, da so bile v 90-ih letih obnovljene raziskave o moţni terapevtski vrednosti posameznih psihedelikov (npr. LSD, MDMA, ibogaina, DMT), po drugi strani pa je prizadet zaradi eskalacije vojne proti drogam. "Tako ţalostno je uporabljati besedo vojna", pravi Shulgin v reviji Face iz decembra 94. "Eno od operativnih načel vojske je, da se nikoli ne vpleteš v vojno, ki je ne moreš dobiti. To je vojna, ki ne more biti dobljena, kajti dokler bodo obstajali ljudje, bo obstajal tudi njihova motivacija po opoju in spremenjenih stanjih zavesti." To je vojna, kakršna ni bila napovedana in vodena nikoli v zgodovini človeštva do 20. stoletja in Shulginovo trdno prepričanje je, da je skrajni čas, da jo njeni vojskovodje, predvsem v Zdruţenih drţavah, prekličejo.

______124 ______ALBERT HOFMANN: ZNANSTVENIH, RAZISKOVALEC IN MISLEC

Ivan Valenčič

Albert Hofman, kemik svetovnega slovesa, predvsem po zaslugi odkritja LSD, je bil rojen 11. januarja 1906. leta v kraju Baden v švicarskem kantonu Aargau. Silno občudovanje narave, ki jo je v otroških letih izkusil kot mistično realnost, je skušal osvetliti s študijem kemije na univerzi v Zurichy, kjer je leta 1929 doktoriral pod vodstvom nobelovca Paula Karrerja. Od tega leta pa do 1971. je bil raziskovalec pri farmacevtski firmi Sandoz v Baslu. Njegovih več kot 120 objavljenih originalnih znanstvenih prispevkov priča o pomembnih odkritjih, predvsem s področja ergotaminskih in triptaminskih alkaloidov. Poleg tega je avtor in soavtor številnih knjig, v katerih pa ne obravnava le kemijske in farmakološke problematike, temveč se suvereno in znanstveno neoporečno spoprijema tudi z biološkimi, psihološkimi in antropološkimi vprašanji.

Alfred Hofmann (Foto: Christian Raetsch)

Njegova odkritja so mu prinesla slavo, ki je ni deleţen marsikateri nobelov nagrajenec in to ne nezasluţeno, saj je častni doktor znanosti treh znamenitih evropskih univerz - v Zurichu, Berlinu in Stockholmu, ter član ______125 ______številnih odborov, fundacij in organizacij s področja najrazličnejših disciplin, po njem pa se tudi imenuje ena najbolj znanih ustanov za proučevanje psihedeličnih drog - The Albert Hofmann Foundation iz Kalifornije v ZDA.

Vitalni 89-letnik je še vedno aktivni udeleţenec strokovnih in znanstvenih simpozijev in kongresov. Še posebej je bil angaţiran kot predavatelj leta 1993, ko je 16.aprila minilo 50 let od njegovega odkritja psihoaktivnih učinkov LSD. Albert Hofmann je bi ves čas tega pol stoletja in je še danes trdno prepričan o moţni terapevtsko pozitivni in seveda tudi odgovorni rabi LSD in drugih psihedelikov. Četudi je LSD postal njegov "problematični otrok", kot pravi v naslovu ene izmed svojih knjig, pa se očetovstva in njegovih implikacij ni nikoli branil. Prepričan je, da obstaja precejšnja moţnost, da se njegov problematični otrok v prihodnosti izkaţe kot čudeţni otrok.

Albert Hofmann ţivi s soprogo Anito v kraju Burg im Leimental v bliţini Basla. Njegov dom obkroţajo številne rastline, ki so njegova posebna ljubezen. Nekatere izmed njih uporabljajo šamani v magične namene, toda za Alberta Hofmanna so pravzaprav vse rastline magične. Vsaka rastlina se naravnost čudeţno rojeva in raste iz neorganskih snovi: vode, ogljikovega dioksida, dušika, mineralov ter pri tem uporablja le sončne ţarke za sintezo snovi, ki jih kemiki z vso sodobno tehnologijo komaj sintetizirajo. S tem rastline tudi omogočajo preţivetje vsem ţivalskim vrstam in človeku in to ne le v dobesednem pomenu, ko predstavljajo najpomembnejši del naše prehrane, temveč tudi v prenesenem: rastline so tiste, ki so omogočile civilizacijski razvoj človeštva. Danes še posebej pa so lahko vir številnih odkritih in odkritij še čakajočih substanc s terapevtskim učinkom.

Vedenje o terapevtskem učinkovanju rastlin je bilo pogosto prisotno v kastah svečenikov in šamanov neevropskih ljudstev. S tem, ko so vlade najmogočnejših drţav napovedale vojno rastlinam, predvsem tistim, ki nimajo uporabne vrednosti v zahodni civilizaciji, in še posebej, če vsebujejo psihoaktivne substance, ko neizprosno uničujejo ogromne gozdove in pri tem namerno ovirajo raziskave neznanih in malo znanih rastlin in preganjajo ljudstva, ki še poznajo njihovo medicinsko učinkovanje, so pravzaprav napovedale vojno celotnemu človeštvu; zmanjšujejo namreč moţnosti za odkrivanje snovi, ki bi se lahko pokazale kot uspešna zdravila za ______126 ______marsikatere sodobne bolezni. Ko se zmanjšuje število rastlinskih in ţivalskih vrst na Zemlji, se tudi oţi nenadomestljivi genetski potencial ţivljenja in večajo moţnosti podleganja naravnim ali pa umetnih katastrofam pri monokulturah. Človeštvo mora potemtakem skleniti mir z vsemi rastlinami, ne pa biti vojno proti njim.

V številnih raziskavah po svetu je Albert Hofman vedno znova ugotavljal, kako pomembne so bile rastline v vseh kulturah, včasih tako zelo, da so nekatera ljudstva povzdignila posamezne rastline med bogove. Temu se sploh ne smemo čuditi, navsezadnje je bilo od njih pogosto odvisno zdravje ali pa celo ţivljenje pripadnikov teh ljudstev. Poleg tega pa so jim nekatere rastline omogočale vpogled v skrite dimenzije realnosti in vstop v spremenjena stanja zavesti, kar je po Hofmannovem mnenju najbolj človeško nagnenje in neizogibna aspiracija vsakega izmed nas.

Izkušnje in erudicija Alberta Hofmanna so zagotovilo, da je izredno zanimiv sogovornik, ki je z veseljem pripravljen na pogovor o karseda številnih vprašanjih sedanjega in preteklega časa. Le intervjujev ne daje več rad. Tudi zato, ker so se mu zamerili pri ameriški reviji Omni, kjer je v intervjuju iz leta 1981 izjavil, da bi morali imeti dvoje ţivljenj: eno, da ga preţivimo brez LSD in drugo z njim. "Naravnost prisilili so me, da sem jim to rekel", pravi Albert Hofmann. To pa ne preklicuje verodostojnosti drugih informacij v tem intervjuju. Vsekakor pa so njegove knjige in članki najboljši vir za spoznavanje njegovih doseţkov in pogledov. V njih se nam razkriva ne le kot eminenten znanstvenih in mislec, ampak tudi kot odličen pisec, ki zna kompleksne rezultate proučevanj predstaviti karseda številnemu bralstvu.

______127 ______IBOGAIN - ZDRAVILO ZA ODVISNOST?

Simon Kerma

V zadnjem času so pri nas izšla štiri besedila, ki se tičejo tematike ibogaina (glej reference). Ibogain je alkaloid rastline Tabermanthe iboga L., ki raste v zahodni Centralni Afriki, predvsem v Gabonu in Kamerunu ter v zahodnem delu Republike Kongo. Tamkajšnji domačini uporabljajo korenike rastline kot poţivilo za budnost (pri lovu,...) ter za iniciacijo v kult Bwiti. Ibogain je močan psihedelik; trip je dolg od 2448 ur.

Pred kratkim se je pojavila v knjigarnah zanimiva knjiga, Iboga - roman, ki temelji na resničnih podatkih. Kot avtor je naveden Amon Knut ml. (najbrţ gre za psevdonim). Knjiga je izšla pri zaloţbi Zrcalo iz Maribora, za katero je naveden Marko R. Resinovič, ki je knjigo v nekaterih slovenskih krajih tudi predstavil. V samo fabulo se ne bi podrobneje spuščal, naj povem le, da je bistveno sporočilo knjige trditev, da ibogain ozdravi odvisnike od vrste psihoaktivnih substanc: oplatov (predvsem heroina), kokaina, amfetaminov, alkohola, nikotina, ... Glavnega akterja Tilna Kopača, je pripravil celo do tega, da je korenito spremenil svoj nezdrav način ţivljenja, čeprav ibogaina menda ni niti poskusil...

Avtor opisuje, kako je prišel do korenike rastline in kako je iz nje izoliral ibogain. Pri tem mu je pomembno pomagala korespondenca z avtorjem teze o izjemni zdravilnosti ibogaina, Howardon S. Lotsofom, ki je v ZDA ustanovil organizacijo NDA INTERNATIONAL, INC., katere namen je dokazati zdravilnost ibogaina pri ţe omenjenih odvisnostih. Lotsof ţe več kot trideset let zagovarja to tezo in po letu 1985 so mu pri ameriškem patentnem uradu izdali več patentov za tretma odvisnosti od različnih drog.

Ameriška zvezna organizacija za testiranje in preizkušanje novih drog, FDA (Food and Drug Administration), je izdala dovoljenje za raziskave ibogaina, ki bi privedle do njegove uporabe v klinični praksi. V nekaterih evropskih drţavah, predvsem na Nizozemskem, se ibogain ţe več let uporablja za zdravljenje odvisnosti.

______128 ______Članka v Tribuni in Karmi omenjata ibogain kot uspešno in perspektivno sredstvo za zdravljenje odvisnosti. Članek v Proteusu pa je bolj kritičen in navaja različnost reakcij raziskovalcev ibogaina: poleg nedvomnih uspehov so se v posameznih primerih pripetili tudi dogodki z bolj ali manj tragičnimi posledicami. Tako je v tem članku omenjena smrt pacienta zueriškega psihiatra Petra Baumanna, ki jo pripisujejo preveliki dozi zauţitega ibogaina, podoben primer s smrtnim izidom pa se je pred kratkim zgodil tudi na Nizozemskem.

V kolikor gre v obeh primerih smrti za posledico zauţitega ibogaina (oba primera še nista bila popolnoma pojasnjena), je povsem razumljivo oklevanje terapevtov, ki zdravijo odvisnost, do uporabe ibogaina v ta namen. Tudi najbolj znani slovenski zdravnik s tega področja dr. Milan Krek je na lanskem posvetu o drogah v Škofji Loki izrazil svoje pomisleke in posredoval zadrţke svojih kolegov iz tujine, predvsem iz ZDA, do te terapije.

V zvezi z njeno širšo uporabo bo nedvomno potrebno počakati na izsledke raziskav, ki trenutno potekajo v več raziskovalnih centrih po svetu.

Literatura

1) Knut, Amon ml.: Iboga. Zrcalo, Maribor 1994

2) Resinovič, Marko Resa: Ibogain - pot iz pekla mamil, Karma 1, IV, 11.1.1995. (4-6)

3) Valenčič, Ivan: Kult iboge: Od pogovorov s predniki do zdravila za odvisnost od drog. Proteus 10, 56, 1993/94 (364-367)

4) Skrivnost ibogaina. Tribuna 8.3.1994., št. 11 (str 5), brez navedbe avtorja

______129 ______NASLOVI V ZVEZI S TERAPIJO Z IBOGAINOM

Bob Sisco International Coalition for Addict Self-Help (ICASH) P.O.Box 20882, Tompkins Square Station, New York, NY 10009 USA

Howard Lotsof NDA International 46 Oxford Place, Staten Island, NY 10301 USA

Dr. Deborah Mash University of Miami School of Medicine Miami, FL 33101 USA

______130 ______DRUGI NASLOVI V ZVEZI S PSIHEDELIKI (raziskovalne ustanove in izdajatelji publikacij)

Integration, Eschenau 29, 07478 Knetzgau (GERMANY)

European College for Study of Consciousness, Juedenstr.33, 37703 Goettingen (GERMANY)

Encyclopedia Psychedelica, P.O.Box 833, London NW6 (ENGLAND)

Luna Information Services, 6160 Packard Street, Los Angeles, CA 90035- 2581 (USA)

Multidisciplinary Association for Psychedelic Studies (MAPS), 1801 Tippah Avenue, Charlotte, NC 28205 (USA)

Psychedelic Illuminations, P.O.Box 3186, Fullerton, CA 92634 (USA)

Psychedelic Monographs and Essays (PM&E), P.O.Box 4465, Boynton Beach, FL 33424 (USA)

... of the jungle, P.O.Box 1801, Sebastopol, CA 95473 (USA)

Entheogen Review, P.O.Box 778, El Rito, NM 87530 (USA)

High Times, P.O.Box 410, Mt. Morris, IL 61054 (USA)

Soceita' Italiana per lo Studio degli Stati di Coscienza, c/o Museo Civico di Rovereto, Via Calcinari 18, 38068 Rovereto (TN), Italia.

______131