ST* KO RO.ŠK ) H * KNE a N D Re J P Le Te Rs K I S E Je Rodil 1955 V Ljubljani, Se V Njej Šolal in Zaposlil
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
INŠTITUT Z» NOVEJŠO ZGODOVINO 7845/17 019970478 CD IT S K A '-STVARNO ST* KO RO.ŠK ) H * KNE A n d re j P le te rs k i s e je rodil 1955 v Ljubljani, se v njej šolal in zaposlil. Tu tudi večinoma živi. Je znanstveni svetnik na Inštitutu za arheologijo Znanstveno raziskovalnega centra SAZU, kjer je zadolžen za raziskovanje zgodnjega srednjega veka. 1980 je magistriral iz arheologije, 1985 doktoriral iz zgodovinskih znanosti in je ponosen, da je bil njegov mentor akad. prof. dr. Bogo Grafenauer. Leto 1991 je preživel v Miinchnu, kjer se je kot štipendist Ustanove Alexander von Humboldt izpopolnjeval na Inštitutu za prazgodovino, zgodnjo zgodovino in provincialno rimsko arheologijo ter na Inštitutu za narodopisje. Od 1995 je izredni profesor za srednjeveško zgodovino. Od 1979 do 1987 je vodil različna izkopavanja po Sloveniji. Razvija metode strukturne analize v humanistiki. V knjigi Župa Bled. Nastanek, razvoj in prežitki (Ljubljana 1986) jc povezal vire arheologije, zgodovine in historične geografije v vzorčno sliko staroslovanske župe. Daje Sehenjski zaklad (Arheološki vestnik 38, 1987, 237-330) naredil za okno v vsakdan staroslo vanskega lastnika, je povezal arheologijo z etnologijo. Pomemben del časa posveča etnogenetskim raziskavam. V knjigi Etnogeneza Slovanov (Ljubljana 1990) je prikazal stanje raziskav o Slovanih in nato izdelal samostojen Model etnogeneza Slovanov na osnovi nekaterih novejših raziskav (Zgodovinski časopis 49, 1995, 537-556). Končno je pripravil še poljuden prikaz Etnogeneza Slovencev (Delo, 6.-13.III.1996). Predan je delu z računalnikom in možnostim, ki jih le-ta nudi. Kljub temu ne mara digitalnega prikazovanja časa in raje uporablja žepno uro. Od nekdaj z navdušenjem posluša in bere pravljice in se vedno načrtneje ukvarja z mitologijo. Povezal jo je s prej naštetimi vedami in nastala je knjižica, ki jo držite. Če vas ni strah novega, jo začnite brati in stopite v njen čarovni ris. b&O I ZBIRKA ZGODOVINSKEGA ČASOPISA - 17 Andrej Pleterski MITSKA STVARNOST KOROŠKIH KNEŽJIH KAMNOV Ljubljana 1997 Zveza zgodovinskih društev Slovenije Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)"07/08" PLETERSKI, Andrej Mitska stvarnost koroških knežjih kamnov / Andrej Pleterski ; [izdala] Zveza zgodovinskih društev Slovenije [in] Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti ; [spremna beseda Irena Mirnik Prezelj ; prevod angleškega povzetka Nives Sulič Dular]. - 1. natis. - Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1997. - (Zbirka Zgodovinskega časopisa ; 17) ISBN 961-90315-4-7 1. Zveza zgodovinskih društev Slovenije 2. Znanstveno raziskovalni center SAZU 66607104 1 9 -06- 1997 Publikacija izhaja kot separatni natis iz revije Zgodovinski časopis, letnik 50/1996, številka 4, str. 481-534. Zgodovinski časopis finančno podpirajo Ministrstvo za znanost in tehnologijo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. 1. Za začetek. Uvod in metoda. Doslej so ustoličevanje koroških vojvod obravnavali v veliki meri kot opis historičnega dogajanja. V spomenikih, ki so pri tem sodelovali, so videli predvsem odraz historičnih dogodkov. Oboje so sklepali zato v dokazni krog, ki je v posameznih vidikih postal povsem jalov. Naj omenim le neskončno diskusijo o koroškem palatinatu, v kateri je vojvodski stol pogosto dokazoval palatinat, ta pa stol. Ni moj namen ponovno »preigrati« razprave o ustoličevanju, čeprav bi bila to zelo zanimiva téma, še zlasti za zgodovino zgodovinopisja. Starejša dela sem pritegnil samo toliko, kot je bilo najbolj neobhodno. Izsledki pričujoče raziskave namreč kažejo, da bo v bodoče potrebno zlasti interpretativni del diskusije ponoviti na povsem novih izhodiščih. Prav tako ni moj namen obravnavati ustoličevanje kot del novodobnega nacionalnega mita, ker ta izvira iz potreb sedanjosti in ne preteklosti. Če ga hočemo razumeti, ga moramo zato obravnavati v kontekstu sodobne zgodovine. Zgodovino raziskav do 1899 daje Paul Puntschart (1899), za naslednjih petdeset let Bogo Grafenauer (1952) s še dvema dodatkoma za naslednji desetletji (Grafenauer 1962; 1970), zadnje stanje Heinz Dopsch (1995). Pri tem je opaziti, da je bila v zadnjih desetletjih pozornost raziskovalcev usmerjena le še na posamezne podrobnosti. Kot da so viri v dobršni meri že izčrpani, kot da do večjih premikov v poznavanju ne more več priti. Seveda nam viri povedo toliko, kot jih znamo vprašati. Naša vprašanja pa so odvisna od zornega kota, ki ga izberemo. Moj vidik sta arheologija in mitologija, moji viri niso samo pisni, ampak tudi tvarni, še zlasti ljudsko izročilo. Skušam jih obravnavati enakopravno in medsebojno soočati. Pri tem uporabljam različne metode številnih ved: arheologije, zgodovine, historične geografije, mitologije. Kot ljudsko izročilo razumem tisto znanje, ki je prehajalo iz roda v rod, praviloma v ustni obliki. Vendar mu prištevam tudi njegove pisne, likovne in druge simbolne zapise. Kritika posameznih vrst virov je najbolj razvita za pisne vire, saj gre za način sporočanja, ki mu človeštvo že stoletja daje daleč največjo težo. Skupno vsem virom pa je vendarle osnovno vprašanje pri obravnavanju vira. To je razločevanje osebnega deleža njegovega avtorja od splošnega vzorca, ki ga sporoča. V primeru, ko so nam avtor in okoliščine nastanka njegovega dela premalo ali pa sploh nič poznani, nimamo vnaprejšnje možnosti od celote odšteti njegov delež in tako določiti objektivni del sporočila. Tedaj nam preostane druga pot. Najprej je treba prepoznati osnovni sestoj, okostje, strukturo sporočila. Ker moramo biti vedno na preži za novostmi, je precejšnja mera dobre intuicije pri tem nepogrešljiva. V naslednjem koraku iščemo čim bolj podobne sestoje. Več sestavnih delov imajo primerjalni sestoji (strukture), bolj ko se prekrivajo, večja je zanesljivost ujemanja. Pri tem se je pogosto treba vračati na začetek in s primerjalno pridobljenimi spoznanji izboljševati prepoznavnost izhodiščnega sestoja. Razumljivo je, da za osebne dodatke avtorja ne bomo našli strukturnih primerjav. Vendar to hkrati ne pomeni, daje že vse, česar nismo znali vpeti v nek sestoj, strukturo, potem samoumevno subjektivno, tisto, kar lahko v bodoče zanemarimo. Ne, prav neizogibna stopnja naše lastne neuspešnosti nam je lahko pri ponovnih poizkusih vir novih odkritij. Možnosti primerjav ustoličevanja z ljudskim izročilom je nakazal že Gregor Krek v poglavju o običajih Slovanov (Krek 1887, 569 ss, 601 ss). Metodološko izjemno pomemben poizkus je na začetku tega stoletja napravil Emil Goldmann. Naredil je prvi resni korak k strukturni analizi, ko je v začetnem poglavju primerjal celotno koroško ustoličevanje in staroindijski obred ustoličevanja kraljev »rajasuya« (Goldmann 1903, 3 ss). Žal seje v naslednjih poglavjih odrekel lastni metodi, obred razbil na posamezne sestavine in jim iskal (predvsem slovanske) primerjave. Kljub močnemu sozvočju, ki gaje dobil v mitologiji, seje na koncu odločil za povsem »posvetno« razlago obreda. Kot njegov epigon je nato nastopil Georg Graber, ki je povzel samo slabo metodo, razbitost na posamezne dele, in v nasprotju z Goldmannom zavzeto iskal germanske primerjave (Graber 1919). Oba sta v svojem delu pokazala na številne primerjave s področja ljudskih običajev, mitologije, ki jih bo potrebno v bodočnosti ponovno preveriti. Že na prvi pogled se med njimi skrivajo zelo zanimiva opozorila. S tem seje Graberju dodobra posrečilo kompromitirati drugačnost Goldmannnovega pristopa. Zavladal je vtis, ki ga je jedrnato formuliral Bogo Grafenauer: s primerjanjem z obredi, ki so bistveno različni od lega, ki bi ga morali razložiti, so naredili okrog njega samo nepregledno zmedo, njihova metoda ne vodi nikamor (Grafenauer 1952, 207). Tej oceni bi se sicer dalo oporekati, kajti glavni problem Goldmanna in Grabeija je bil v tem, da nista bila sposobna izločiti »dobrega« gradiva in ga kot takega predstaviti. Očitki zgodovinaijev so bili dovolj hudi, da si »nehistoričnega« pristopa lep čas ni drznil tvegati nihče. V zadnjih desetih letih pa smo kar trije raziskovalci neodvisno drug od drugega prišli do zelo podobnih ugotovitev: da so koroško ustoličevanje in njegovi prostori povezani s svetim, s predkrščansko ideologijo (Banaszkiewicz 1986, 42 s, 47, 55; Pleterski 1990; Kahl 1993, 54 s). Priložnost za nov poizkus je tu. Pri tem bom upošteval Grafenauerjevo navodilo; če hočemo v resnici razložiti vire, se moramo držati predvsem njih samih, kolikor pritegnemo paralele, pa smemo le take, ki obravnavajo ne le isti predmet, marveč spadajo tudi v isto družbeno zgodovinsko razdobje (Grafenauer 1952, 207). Držati se virov, bo pomenilo drobnjakarsko poglabljanje vanje, strukturne primerjave - vzpon na splošno raven. Za začetno primerjavo pa sem izbral ustoličevanje irskih kraljev, ker je dovolj dobro dokumentirano, ima jasno mitološko ozadje, obravnava isti predmet in je iz istega družbeno-zgodovinskega obdobja. Zavedam se, da so bili obredi ustoličevanja odvisni od prostora in časa, da se je celotni skupek podrobnosti zato nenehoma spreminjal. Ujeti to spreminjanje, je snov posebne raziskave. Tu poskušam pokazati samo tisto arhetipsko strukturno mrežo lastnosti, ki se skozi tisočletja in prostor ni bistveno spreminjala. Njen obstoj dokazujem s prikazovanjem njenega ponavljanja v različnih kontekstih. To imenujem strukturna primerjava. Ločim jo od formalne primerjave, ki mi pomeni primeijanje samo posamičnih lastnosti. Zanesljivost formalnih primerjav je zato bistveno