Diplomsko Delo

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

DIPLOMSKO DELO

Tonja Jelen

Maribor, 2012

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

Diplomsko delo

LITERARNA ZGODOVINARKA MARJA BORŠNIK

Mentorica: doc. dr. Urška Pereniĉ Kandidatka: Tonja Jelen

Maribor, 2012

Lektorirala: doc. dr. Urška Pereniĉ, doktorica znanosti s podroĉja literarnih ved; prof. slovenšĉine in nemšĉine

Prevedla: Monika Vengust, prof. anglešĉine in sociologije

Za dva groša fantazije

je zadosti bogatije,

da resnica bo, kar sen je,

če ZALJUBIŠ SE V ŢIVLJENJE.

(Fran Milčinski-Jeţek)

ZAHVALA:

Zahvaljujem se doc. dr. Urški Perenič za strokovno pomoč, posredovano znanje, prijaznost, usmeritve in potrpeţljivost.

Mami in ati – preprosto Vama hvala za brezpogojno zavetje, toplino, jasnino in oporo.

Sestra Vanja – prisrčna hvala za razposajenosti, skupne dogodivščine in pozitivne misli. Zahvaljujem se še Ti za računalniško pomoč pri izdelavi diplome.

IZJAVA

Podpisana Tonja Jelen, rojena 12. 8. 1988, študentka Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, smer slovenski jezik s knjiţevnostjo (E), izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Literarna zgodovinarka Marja Boršnik, pri mentorici, doc. dr. Urški Pereniĉ, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

______

(podpis študenta-ke)

Kraj, Maribor

Datum, 22. 8. 2012

Povzetek

Marja Boršnik je bila urednica, aktivna ĉlanica Slavistiĉnega društva, pisateljica, zasluţna profesorica ljubljanske univerze, predstojnica katedre za slovenski jezik, dopisna ĉlanica SAZU, predavateljica, inšpektorica za srednje in visoke šole, strokovna inšpektorica za slavistiko in literarna zgodovinarka, kar je tudi njena osrednja vloga.

Svoje študije je najveĉ namenila Antonu Aškercu, Ivanu Tavĉarju, Franu Celestinu, Janku Glazerju, Alojzu Gradniku in Preţihovemu Vorancu. Posebno pozornost je kot literarna zgodovinarka usmerjala na ţenske ustvarjalke, in sicer na Vido Taufer, Vido Jeraj in Zofko Kveder.

Njen raziskovalni pristop k literaturi je izhajal s pozitivistiĉnih podlag (njena profesorja sta bila France Kidriĉ in Ivan Prijatelj), vendar pa je zanj znaĉilno tudi veliko zelo subjektivistiĉnih vrednotenj.

V diplomski nalogi so me zanimale njene monografske študije o Antonu Aškercu, in sicer sem pozornost namenila analizi njenega pristopa, pri ĉemer sem zlasti preverjala splošno utrjeno spoznanje o njeni pripadnosti pozitivistiĉni »šoli«.

Pomemben je tudi teoretski del naloge, v katerem pa sem Marjo Boršnik na podlagi sistemskih modelov literature (Siegfried J. Schmidt; Urška Pereniĉ) umestila v literarni sistem, natanĉneje na raven literarne obdelave, s ĉimer sem skušala predvsem izostriti mesto literarnega obdelovalca/obdelovalke oz. literarnega znanstvenika/znanstvenice v kompleksnem literarnem procesu. Literarna obdelava namreĉ za razliko od produkcije, recepcije literarnega dela še zdaleĉ ni (bila) deleţna takšne pozornosti.

Ključne besede: Marja Boršnik, literarni obdelovalec, literarni znanstvenik, literarni zgodovinar, Siegfried J. Schmidt, Urška Pereniĉ, pozitivizem

Abstract

Marja Boršnik was an editress, an active member of Slavistic association, a writer, a deserving professor of university in Ljubljana, the chair of Slovene language, a corresponding member of SAZU (SASA – Slovenian Academy of Sciences and Arts), a lecturer, an inspector for high schools and colleges, a professional inspector for Slavistics and a literary scholar, which is her main role. Her studies were mostly destined to Anton Aškerc, Ivan Tavĉar, Franc Celestin, Janko Glazer, Alojz Gradnik and Preţihov Voranc. As a literary scholar, she devoted special attention towards female creatresses like Vida Taufer, Vida Jeraj and Zofka Kveder. Her research accession to literature followed her positivistic grounding (her professors were France Kidriĉ and Ivan Prijatelj) but there are also a lot of very subjective evaluations. In diploma work I was interested in her monographic studies about Anton Aškerc. I focused my attention on the analysis of her approach. I was especially checking generally fortified knowledge about her affiliation to positivistic school. Another important section of diploma work is theoretical part. There I, based on systematic literature models (S. J. Schmidt; Urška Pereniĉ), installed Marja Boršnik in the literary system, precisely on the level of literary processing. That is how I tried to sharpen the place of literary worker or literary scholar in a complex literary process. Literary treatment has never, in contrast to production or reception of literary work, gained such attention.

Key words: Marja Boršnik, literary worker, literary scholar, literary historian, Siegfried J. Schmidt, Urška Pereniĉ, positivism.

Kazalo vsebine 1 UVOD ...... 1 2 NAMEN IN RAZISKOVALNA IZHODIŠĈA...... 2 3 METODE LITERARNEGA RAZISKOVANJA ...... 4 3.1 Empiriĉna literarna znanost (ELZ) ...... 6 3.1.1 Siegfried J. Schmidt ...... 6 3.1.2 Achim Barsch ...... 8 3.1.3 Urška Pereniĉ ...... 8 4 LITERARNA ZGODOVINARKA IN UREDNICA ...... 12 5 POZITIVIZEM ...... 24 6 ANALIZA – ANTON AŠKERC ...... 27 6.1 Anton Aškerc: Ţivljenje in delo ...... 27 6.1.1 Mladost ...... 28 6.1.2. Dvojni poklic ...... 34 6.1.3 V narodnem boju ...... 36 6.1.4 Mahniĉ in realizem ...... 37 6.1.5 Balade in romance ...... 38 6.1.6 Od postaje do postaje ...... 40 6.1.7 Med liberalizmom in socializmom ...... 44 6.1.8 »Fin de siecle« ...... 48 6.1.9 Prva leta v Ljubljani ...... 50 6.1.10 Urednik ...... 53 6.1.11 V borbi za prvenstvo ...... 55 6.1.12 Zaton...... 57 6.1.13 Aškerĉev pomen ...... 58 6.2 Študije in fragmenti (1962)...... 58 6.3 Znameniti Slovenci; Anton Aškerc ...... 59 6.3.1 Prvo Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1877–1884) ...... 60 6.3.2 Drugo Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1884–1891) ...... 63 6.3.3 Tretje Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1891–1898) ...... 67 6.3.4 Ĉetrto Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1898–1905) ...... 72 6.3.5 Peto Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1905–1912) ...... 75 6.3.6 Pregled dogodkov ...... 78 6.3.7 Bibliografija Aškerĉevih samostojnih del in publikacij o njem do njegove smrti 78 7 SINTEZA ...... 79 8 SKLEP ...... 83 9 LITERATURA IN VIRI: ...... 85

Kazalo tabel

Tabela 1: Monografska dela Marje Boršnik...... 13

Tabela 2: Monografije, izdane v srbskem jeziku. Veĉine podatkov o prevajalcih ni bilo mogoĉe dobiti...... 13

Tabela 3: Monografija, izdana v hrvaškem jeziku...... 13

Tabela 4: Prikaz ĉlankov, objavljenih v strokovnih in znanstvenih revijam s podroĉja jezika in literature...... 15

Tabela 5: Ĉlanki, ki so bili objavljeni v zbornikih...... 16

Tabela 6: Ĉlanki, objavljeni v poljudnih oz. poljudnoznanstvenih (Ţenski svet in Ţivljenje in svet) in kulturnih, literarnih revijah (dialogi, Naši razgledi, Snovanja in Sodobnost)...... 16

Tabela 7: Prikaz njenega uredniškega dela...... 17

Tabela 8: Poseben pomen imajo tudi bibliografije, ki jih je pripravljala...... 17

Tabela 9: Berila...... 18

Tabela 10: Prikaz leposlovnih del Marje Boršnik...... 19

Tabela 11: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v prvem poglavju...... 34

Tabela 12: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v drugem poglavju...... 36

Tabela 13: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v tretjem poglavju...... 37

Tabela 14: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v ĉetrtem poglavju...... 38

Tabela 15: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v petem poglavju...... 40

Tabela 16: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v šestem poglavju...... 44

Tabela 17: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v sedmem poglavju...... 48

Tabela 18: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v osmem poglavju...... 50

Tabela 19: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v devetem poglavju...... 53

Tabela 20: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v desetem poglavju...... 55

Tabela 21: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v enajstem poglavju...... 57

Tabela 22: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v dvanajstem poglavju...... 58

Tabela 23: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v prvem poglavju; v študiji iz leta 1981. 63

Tabela 24: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v drugem poglavju; študija iz leta 1981. 67

Tabela 25: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v tretjem poglavju; študija iz leta 1981. . 72

Tabela 26: Prikaz gradiva iz ĉetrtega poglavja; študija iz leta 1981...... 75

Tabela 27: Prikaz gradiva, rabljenega v petem poglavju; študija je iz leta 1981...... 77

1 UVOD V priĉujoĉem diplomskem delu, ki obravnava vlogo literarne zgodovinarke, bomo literaturo razumeli kot socialno polje, kjer ne najdemo le avtorja, temveĉ mnoţico razliĉnih literarnih dejavnosti, vlog, poklicev, ki so usmerjeni na literaturo in zagotavljajo, da se literatura razširja, posreduje, hrani, sprejema itd. K tovrstnemu razmišljanju me je spodbudila knjiga Iztoka Ilicha Pota knjige (2004). K temu razmišljanju me je nagovorila tudi teorija literarnega polja, katere utemeljitelj je Pierre Bourdieu (Les régles de l'art 1992).

Literarne vloge, poklici in tudi njihov poloţaj se skozi zgodovino spreminjajo. Na to med drugim vpliva tudi razvoj medijskih tehnologij, ki pogojujejo naĉine proizvajanja literature, njenega posredovanja ter oblike in naĉine sprejemanja. To ni brez uĉinkov niti za vlogo oziroma poklic literarnega zgodovinarja, ki sem si ga izbrala za temo diplomske naloge.

V prvem in drugem letniku študija slovenskega jezika s knjiţevnostjo sem pri predmetu Literarna teorija zaĉela literaturo spoznavati tudi iz drugaĉnega zornega kota, in sicer smo med drugim študirali metode literarnega raziskovanja. Ena od temeljnih knjig študija pri tem predmetu je bil Virkov uĉbenik Moderne metode literarne vede in njihove filozofsko teoretske osnove (2003), v katerem na sistematiĉen naĉin predstavi metode in raziskave vidnejših literarnih teoretikov in kjer je bilo predvsem odloĉilno, da sem zaĉela na literaturo gledati širše. Od literarnega teksta je šla zlasti preko empiriĉnih obravnav literature pozornost na širše kontekste literarne komunikacije, med drugim na vlogo literarnega znanstvenika.

2 NAMEN IN RAZISKOVALNA IZHODIŠČA Namen mojega diplomskega dela je raziskati delo literarne zgodovinarke Marje Boršnik in predstaviti vlogo literarnega obdelovalca v literarnem sistemu oz. na literarnem polju. Zanima me njen pristop k raziskovanju literature, kako pojmuje literaturo in se je loteva; na kaj vse se opira pri svojem raziskovanju. Predstaviti bom skušala znaĉilnosti njenega pristopa in preizkusiti stališĉe, da imamo opraviti s pozitivistiĉnim pristopom (izhajala bom iz Dolinarjeve študije; Pozitivizem v literarni vedi). Ker sem pri Boršnikovi opazila veliko vrednotenja, bom veĉ pozornosti namenila tudi temu vprašanju.

Splošno utrjeno stališĉe, da je Marja Boršnik kot literarna zgodovinarka izhajala preteţno iz pozitivistiĉnih podlag (Dolinar 2007: 291), kar je tudi glavno izhodišĉe, bom skušala preveriti s sistematiĉno analizo njenih monografskih del, v katerih bom pogledala, kako se v raziskovanju loteva odnosa med avtorjevim ţivljenjem (socialni poloţaj, druţinsko stanje, psihološke poteze, statusom v druţbi, poklic, politika) in njegovim ustvarjanjem in kako se to kaţe v njenem razlaganju in vrednotenju literature. Posebna pozornost bo namenjena gradivu, na katero se pri tem opira.

Boršnikova v svoje raziskovanje vkljuĉi numeriĉne zakonitosti, ki so znaĉilne tako za literarno obdobje kot tudi za posameznega avtorja. Zanimale so jo posamezne avtorske osebnosti, kar je prikazala na naĉin individualnih in generacijskih ritmov. Gre za povsem njen pogled na raziskovanje. Torej: »V njem je vsaka generacija sestavljena, po kriteriju rojstnih letnic, iz »osrednje šestorice«. Takšnih šestoric je bilo v slovenskem slovstvu do leta 1945 dvajset, s tem da prva zajema namesto ustvarjalcev najstarejše ohranjene zapiske: med njimi vladajo odnosi, ki jih avtorica oznaĉuje kot »presenetljivo ritmiĉno sliko«, ki se razkriva s tem, da se »šibkejše ĉasovno izmenjavajo z moĉnejšimi«. Izraţena lastnost naj bi bila »tem bolj jasna in prepriĉljiva, ĉim bolj je ĉas od nas oddaljen.« (Pogaĉnik 1994: 134)

Z analizo njenih monografskih del, v katerih bom analizirala njene »izjave«, kjer me bo zanimalo tudi kakšno pozornost je pri obravnavi avtorjev namenjala zgradbi, slogu, vsebini ter koliko je vrednotila in interpretirala, bom skušala torej

2 preveriti, do kakšne mere je mogoĉe pritrditi metodološki umestitvi Boršnikove v pozitivizem.

3 METODE LITERARNEGA RAZISKOVANJA Ker me zanima vloga literarne zgodovinarke Marje Boršnik, sem se na zaĉetku morala spopasti z vprašanjem, kam ta vloga sploh spada, ko se ukvarjamo z literaturo oziroma v katerem delu literarnega polja ima svoje mesto. Metodološke podlage v mojem primeru predstavlja empiriĉna literarne veda, kjer gre za kontekstualni pristop k literaturi, po katerem so v središĉu zanimanja poleg literarnih del tudi literarne interakcije, ki so usmerjene vanje. Da bi bilo jasneje, kam ta pristop spada in v ĉem je njegova specifika, pa ga je bilo smiselno umestiti med druge metode literarnega raziskovanja. Pri prikazu literarnih raziskovalnih metod sem se najbolj oprla na Moderne metode literarne vede (2003), kjer je Tomo Virk metode literarnega raziskovanja razdelil na tri paradigme, pri ĉemer se je nanašal na zgodnejšo delitev H. R. Jaussa.

V prvo paradigmo spadajo naslednje metode: psihoanaliza, psihološka analiza, marksizem, sociološka metoda, pozitivizem, biografska metoda in historiĉna metoda. Na mejo med prvo in drugo paradigmo je uvrstil duhovno zgodovino. Kot vidimo, spadajo v prvo paradigmo t. i. tradicionalne metode, ki pri raziskovanju najveĉ pozornosti namenjajo avtorju, kar pomeni, da se posveĉajo v veliki meri momentu proizvodnje oz. produkciji dela, pri ĉemer gre pozornost okolišĉinam njegovega nastanka (izvorno okolje avtorja, rasa, dednost, druţbeni kontekst itd.). Te metode so, gledano kronološko, tudi najstarejše.

V drugi paradigmi so: fenomenološka metoda, imanentna interpretacija, ruski formalizem, nova kritika, praški strukturalizem, francoski strukturalizem, dekonstrukcija in psihoanaliza (Lacan). Med drugo in tretjo paradigmo, pa se po tej razvrstitvi znajde poststrukturalizem. Metodam je skupno, da se osredotoĉajo okrog literarnega dela. Na kratko bi sem spadala vprašanja o (avtonomnemu) statusu umetniškega dela. Metode se ukvarjajo s teksti, njihovo strukturo in tudi vsebinskimi vidiki dela.

V tretjo paradigmo spada recepcijska estetika, saj gre za to, da se v trikotniku avtor-delo-bralec pozornost preusmeri na moment bralĉevega sprejema ter odziva na literarno delo, kar je na primer v metodah prve paradigme obrobnega pomena.

Virk posebej obravnava metodološki pluralizem, kamor uvrsti feministiĉno literarno vedo, kulturni materializem, novi historizem in semiotiko. Tu se znajde tudi empiriĉna literarna znanost (ELZ), kar si pojasnjujem s tem, da gre za kontekstualno metodo, ki jo zanima literatura kot sistem, v katerem so avtorji, bralci, posredniki itd. in bolj poskuša upoštevati vse momente literarne komunikacije v vsakokratnih okolišĉinah. Metodološki pluralizem (vĉasih ţe kar eklekticizem) je po Virkovo glavna znaĉilnost veĉine novejših usmeritev v literarni vedi, denimo novega historizma, tudi kulturnega materializma, feministiĉne literarne vede, pa tudi ţe recepcijske estetike, poststrukturalizma, delno dekonstrukcije in semiotike, kar kaţe na to, da pravzaprav nimamo kakšne dominantne literarnovedne metode oziroma šole.

Kakor je bilo pokazano, se v posebnem razdelku znajde empiriĉna literarna znanost. Ker se zaradi kratice v diplomskem delu ukvarjam z vlogo literarne zgodovinarke, se je seveda tudi izkazala za najbolj primerno empiriĉna literarna znanost (ELZ), ki prej pojmuje literaturo kot literarni sistem in ne preteţno kot korpus literarnih del.

Njen utemeljitelj je Siegfried J. Schmidt, in sicer gre predvsem za njegovo delo Grundriss der Empirischen Literaturwissenschaft (Oĉrt empiriĉne literarne znanosti) iz leta 1980. Virk v prikazu ELZ vleĉe enaĉaje s pozitivizmom. Vendar empiriĉnosti ne razume pozitivistiĉno, paĉ pa izhaja predvsem iz metodološkega obrata v naravoslovnih vedah. ELZ ţeli namreĉ tako kot pozitivizem vzpostaviti model znanstvenosti po zgledu eksperimentalnih znanosti. Opaziti je nekaj oĉitkov, da se literarna veda na ta naĉin podreja drugim vedam (komunikologiji, sociologiji, kulturnim študijam, vedi o medijih) in premalo upošteva dognanja v literarni vedi. Ji pa Virk po drugi plati priznava eksaktnost in upošteva, da je bila skladna z duhom ĉasa in je literaturo raziskovala v širšem druţbenem kontekstu. (po Virku 2003: 234)

3.1 Empirična literarna znanost (ELZ)

3.1.1 Siegfried J. Schmidt V priĉujoĉem poglavju bom predstavila ELZ, in sicer od utemeljitelja Schmidta, preko kratkega oĉrta drugih modelov s tega podroĉja, ki jih je U. Pereniĉ (zato) v svoji knjigi oznaĉila kot najbolj zanimive in prodorne na tem podroĉju; ter zakljuĉila z modelom Pereniĉeve, kar bom skušala aplicirati na literarno zgodovinarko Marjo Boršnik. Potrebno pa je dodati še, da oĉrt modelov ne bo sam sebi namen, ampak bom vselej obraĉala pozornost na to, kje v modelih ima mesto literarni zgodovinar in kako analizirati konkretni primer Boršnikove.

Schmidt je utemeljil empiriĉno sistemsko teorijo literature, ki je opredeljena kot samoorganizirani socialni sistem, ki se hkrati avtonomizira v interakciji z drugimi funkcijskimi sistemi druţbe. Kakor njegov model literature povzema Urška Pereniĉ, je literatura modelirana kot sistem, ki ima štiri delovalne ravnine, na katere uvrsti razliĉne delovalne vloge (»Handlungsrollen«), tako da pride do izraza kompleksnost literarne komunikacije. Med seboj so prepletene in so v medsebojnih odnosih. To potrjuje moje uvodno razmišljanje, da je literatura socialno polje. Njegovo modeliranje literature se sicer opira na sociološko znanost (Luhmann). Ravnine literarnega delovanja so naslednje:

- ravnina literarnega proizvajanja (»Theorie literarischer Produktionshandlungen«) ─ TLP,

- ravnina literarnega distribuiranja (»Theorie literarischer Vermittlungshandlungen«) ─ TLD,

- ravnina literarne recepcije / sprejemanja (»Theorie literarischer Rezeptionshandlungen«) ─ TLS in

- ravnina literarnega obdelovanja (»Theorie Literarischer Rezeptionshandlungen«) ─ TLO. (Schmidt v Pereniĉ 2010: 23, 101–111)

Model zajema celoten proces literarne komunikacije od proizvajanja (ustvarjanja), preko distribucije (knjiţni trg), do bralca oziroma recepcije ter obdelave literature, kamor spada profesionalna recepcija literature, katere rezultat je metaliterarni

6 tekst (literarne kritika, recenzija, prikaz ipd.; znanstvena razprava). Tu ima svoje mesto tudi poklic literarnega zgodovinarja.

Pri literarnem proizvajanju gre za pisanje tekstov, kar je podobno kot vsa druga ravnanja v sistemu pojmovano kot socialno ravnanje. Na to vplivajo razliĉni dejavniki: »Schmidt poudarja, da na dejavnost literarnega proizvajanja vpliva cela vrsta dejavnikov, ki segajo od pravil naravnega jezika /…/ do politiĉno- ekonomskih, splošnih socialnih in kulturnih standardov.« (Pereniĉ 2010: 101)

Kar je torej razumljivo, da gre za socialno ravnanje.

Posebna vrsta socialnega ravnanja je literarno posredovanje. Sem spadajo natanĉneje zaloţniki, trţniki, ki knjigo oziroma delo posredujejo med bralstvo.

Vsi našteti dejavniki imajo vpliv na literarno recepcijo/sprejemanje literature.

Pri teoriji literarnega obdelovanja – pri tem gre predvsem za vznikanje in profesionalizacijo obdelovalne vloge. Pri tem je treba loĉiti kritike – razlikuje se po stilu, tematiki. Odvisna je od ekonomskega ozadja (neodvisen ali plaĉan) ter sam status kritika. Pri tem je lahko laik ali profesionalec. Tukaj sta v osrednji vlogi literarni obdelovalec – torej znanstvenik in literarni teoretik. Tu imajo mesto literarni kritik, literarni zgodovinar in literarni kritik. (povzeto po Schmidt v Pereniĉ 2010: 101–111)

Vse štiri ravnine in vloge seveda delujejo medsebojno prepleteno in so odvisne.

Vloga oz. poklic literarnega zgodovinarja spada potem takem na ĉetrto delovalno ravnino, ki je ravnina literarne obdelave. Poleg vloge literarnega znanstvenika se pri Schmidtu še tu znajde vloga literarnega kritika. Gre pa v obeh primerih za bolj ali manj profesionalni vlogi. Kakor vidimo, se obe znajdeta na isti ravnini, ĉeprav pri literarnokritiški vlogi in literarnoznanstveni obdelavi ne gre za istovrstno dejavnost. Literarna kritika tudi ni del znanstvene discipline, ĉeprav imata obe za posledico metaliterarno besedilo. V tem smislu bi bilo po mnenju Pereniĉeve vendarle obe dejavnosti bolj loĉiti. Ena od razlik je ta, da literarni znanstvenik preuĉuje zgodovinski razvoj knjiţevnosti, medtem ko si kritik praviloma osredotoĉa na eno (sveţe) besedilo. Je pa spet res, da tudi pri literarno-

7 zgodovinskih razpravah – takšen primer je Boršnikova – ni mogoĉe spregledati precej moĉnega vrednotenja.

3.1.2 Achim Barsch Med sistemskimi teoretiki je naslednji, ki ga Pereniĉeva izpostavlja v prikazu sistemskih pristopov, Achim Barsch, ki sem se ga tudi odloĉila obravnavati, ker je v njegovem modelu med drugim dobro izostrena vloga literarnega znanstvenika. Literarni sistem je Barsch razdelil na dve oziroma tri delovalniške ravnine:

- delovalniška ravnina se nanaša na komunikatno bazo, kamor spadajo besedila (knjige, literarni teksti). Literarne delovalne vloge so v tej ravnini usmerjene na tekst. Delovanje na tej ravnini naj bi usmerjali kriteriji.

- delovalniška ravnina zajema metaliterarne akcije. Tukaj gre za komunikacije o literaturi, kar pomeni, da sem spadajo tako knjiţevna in kritiška kot literarnoznanstvena ravnanja. Sem spadajo tudi druge dejavnosti, ki se nanašajo na literaturo; izposoja knjig, literarno nagrajevanje …

Ĉe primerjam Barscha in Schmidta, Barsch razdeli na dve delovalniški ravnini; tako je vloga literarnega znanstvenika na drugi ravnini, medtem ko je pri Schmidtu na ĉetrti. (Barsch v Pereniĉ 2010: 149–150)

3.1.3 Urška Perenič Izhaja iz Schmidtovih in Ruschevih teoretskih podlag (literatura je opredeljena v prerezu kognicije, komunikacije, medijsko-tehnološko in simbolnih kulturnih vidikov). Tudi pojmuje literaturo kot veĉravninski socialni sistem, v katerem so udeleţence razliĉne delovalne vloge in poklici (od avtorjev pa tja do literarnih znanstvenikov).

»Literatura je socialni sistem. Sestavljajo ga komunikatna baza in multiple komponente, ki so v nekem momentu interaktivno usmerjene na bazo. Komunikatna baza zajema najveĉ tekste, zaradi razvoja medijskih tehnologij pa ponovno ni mogoĉe spregledati drugih materialnih nosilcev, prenosov in pojavnih oblik literature, ki segajo od oralne kulture preko tiska in akustiĉnih do avdio- vizualnih medijev in medmreţja.« (Pereniĉ 2010: 173)

Ker nas zanima, kje ima svoje mesto literarni znanstvenik oz. zgodovinar, si bomo v nadaljevanju podrobneje pogledali komponente socialnega sistema literatura. Pereniĉeva literarni sistem na analitiĉni ravni opredeli skozi dve vrsti komponent: eno je baza sistema, kamor spada korpus literarnih del (najveĉ teksti), drugo pa literarni delovalniki, ki so komponente sistema. Sem uvršĉa proizvajalca, posrednika (pošiljanje tekstov na trg/knjigotrški vidik) ter sprejemnika- obdelovalca. Sprejemnika in obdelovalca zdruţi, saj je predpogoj za literarno obdelavo vselej sprejemanje, le da naj bi bili njen rezultat obdelovalni/metaliterarni teksti, to so teksti, ki se nanašajo na literarne tekste, na primer znanstvena razprava. Na recepcijsko-obdelovalni ravnini je ena od teh vlog oz. poklicev literarni znanstvenik oziroma literarni zgodovinar in teoretik. Delovalne vloge so bodisi posamezniki bodisi druţbene skupine, ki so pripete na institucije (npr. na univerzo), ki so udeleţenci na razliĉnih stopnjah literarnega procesa. Pri literarnem znanstveniku omenimo njihovo vlogo v procesu literarne kanonizacije. Literarni znanstveniki so tudi lahko v vlogah literarnih kritikov, urednikov oz. opravljajo kritiĉno uredniško delo (npr. Boršnikova). Njihove dejavnosti predstavljajo celoto literarnega sistema v neki dobi. (Pereniĉ 2010: 174–175) Da bi videli, kje je mesto literarnega znanstvenika v literarnem sistemu in kako je z njegovimi odnosi z drugimi delovalniki, si še natanĉneje poglejmo, kako avtorica modelira literaturo:

- Proizvajalna ravnina

Sem kot prvi spada avtor. V bliţini avtorja je v konkretnem modelu prevajalec- prirejevalec, kar pa je povezano s tem, da se je avtorica ukvarjala z literarnim ţivljenjem v društvih 19. stoletja. V to ravnino, vendar hkrati na mejo z naslednjo, je uvrstila lektorje, urednike in ostale zaposlene pri zaloţbah, organizacijah, društvih. Je pa posamezne vloge vezala tudi na druge ravnine (npr. urednik je enkrat lahko bolj na I. ravnini, drugiĉ je uvršĉen na II. ravnino, kar je pogojeno z njegovo dejavnostjo). Podobno velja za ostale vloge in tudi ravnine, ki so dejansko medsebojno povezane z vlogami na razliĉnih ravninah.

- Distribucijska ravnina

Tu gre za organizirano oblikovanje, zalaganje, posredovanje literature ter organizirano zbiranje in hranjenje. Na tej ravnini avtorica posebej obravnava zaloţniško literarno dejavnost. Izpostavljene so vloge stavca, tiskarja, knjigoveza. Pri tem izpostavi, da je npr. tudi zaloţnik lahko tiskar (odvisno od stopnje literarnega razvoja in posameznega obdobja), kar pomeni, da je potrebno biti pri aplikaciji modela pozoren na vsakokratno literarno situacijo, ki jo obravnavamo. Pri tem poda primere iz 19. stoletja, in sicer zaloţnikov in tiskarjev (Blasnik, Kleinmayer, Bamberg), pri katerih se zdruţujejo zaloţniška, tiskarska in celo knjigarniška dejavnost. Seveda pa sta vlogi tiskarja in stavca tudi samostojni, spet pogojeno s stopnjo diferenciacije literarnega sistema. Pod tretjo toĉko so zaposleni pri društvih, ki skrbijo za distribucijo literature (npr. trgovinski zastopniki, ponudniki, kolporterji itd.). Posebej so tu obravnavani knjigarniška in knjiţniĉarska dejavnost s pripadajoĉimi poklici.

Med drugo in tretjo ravnino uvrsti publiciste in novinarje, kar kaţe na to, da razumemo, jasno loĉuje med t. i. profesionalno obdelavo literature (tu so v nadaljevanju literarni znanstveniki) in poljudnejšo oz. publicistiĉno, kamor torej da publiciste. Torej: »Mesto med distribucijsko in recepcijsko ravnino sem jim odmerila zato, ker vidim njihovo vlogo predvsem v obvešĉanju publike, ĉeprav se zavedam, da so lahko tudi v sluţbi ustvarjalca (najemanje kritikov). Zraven sem jih ţelela loĉiti od profesionalnih obdelav, in sicer literarne kritike in literarne znanosti.« (Pereniĉ 2010: 178)

- Ravnina recepcije in obdelave

Obdelava oz. procesiranje pa je pojmovano (bolj ali manj) profesionalna recepcija tekstov, katere rezultat so obiĉajno metaliterarni teksti (znanstvena razprava).

Med recepienti omenja bralce, poslušalce in gledalce. Posebej pa izpostavi recenzente in literarne kritike; (gre za profesionalno obdelavo literature): »Le-ti lahko z izrekanjem sodb o literaturi vplivajo na razliĉne faze literarnega procesa; od podobe avtorja in celo odloĉitve za pisanje do oblikovanja ponudbe na knjiţnem trgu, mnoţiĉnosti potrošnje in okusa pri publiki. Njihovo mesto je torej

10 kot pri drugih vlogah na razliĉnih koncih literarne verige, saj lahko zastopajo bodisi interese avtorjev (npr. prijateljski krogi, literarne skupine in društva) bodisi zaloţnikov ali stopajo na stran veĉinskega bralca.« (Pereniĉ 2010: 178–179) Vendar pa gre veĉidel torej za profesionalne obdelave literature.

V tem smislu so literarni kritiki blizu literarnim znanstvenikom, kjer avtorica omenja literarne zgodovinarje in literarne teoretike. Po drugi plati pa te loĉi od kritikov, saj gre za preuĉevanje knjiţevnosti in soudeleţbo v procesih literarne kanonizacije; literarni znanstveniki tudi sooblikujejo kriterije literarnosti. Zanimivo je, da posebej omenja urednike kritiĉnih izdaj, kar so obiĉajno literarni znanstveniki, kjer se zdruţujeta vlogi urednika in tekstnokritiĉna dejavnost. Te izpostavljam zato, ker je Marja Boršnik bila tako v vlogi literarne zgodovinarke kot v vlogi urednice.

Pod to toĉko avtorica posebej navede ĉlene vzgojno-izobraţevalnega procesa. Predvsem gre za (šolsko) recepcijo in obdelavo kanoniziranih besedil slovenske literature. V izobraţevalni praksi ima namreĉ literarna zgodovina pomembno vlogo, in sicer se literarnoznanstvena spoznanja prenašajo v šolsko prakso. (Pereniĉ 2010: 175─178)

4 LITERARNA ZGODOVINARKA IN UREDNICA Marja Boršnik je bila literarna zgodovinarka in urednica, in sicer pri projektu Zbrana dela. Njeno raziskovanje je bilo v veliki meri namenjeno Antonu Aškercu (monografija, izšla leta 1936), Franu Celestinu (1951), Ivanu Tavĉarju (1937) in Alojzu Gradniku (1954). Njeni temeljni literarnozgodovinski deli sta Pregled slovenskega slovstva (1948) ter Študije in fragmenti (1962). Ukvarjala se je preteţno z ustvarjalci slovenskega realizma in socialnega realizma (Preţihov Voranc). Posebno pozornost je namenjala ţenskim avtoricam1 (Študije in fragmenti; Vida Taufer,2 Vida Jeraj3 in Zofka Kveder) ter prvemu ţenskemu ĉasopisu Slovenka.4

V nadaljevanju bom predstavila njeno literarnozgodovinsko, uredniško delo, in sicer loĉeno monografska dela ter strokovne in znanstvene razprave. Vkljuĉila bom tudi ĉlanke v kulturnih in poljudnoznanstvenih revijah in nekaj njenih leposlovnih poskusov.

 Monografska dela:

Razvoj in pomen Aškerčeve socialne miselnosti in socialne pesmi: Inavguralna disertacija, 1938. Ljubljana: Tiskarna Slovenija.

Aškerc, Ţivljenje in delo, 1939. Ljubljana: Modra ptica.

Pregled slovenskega slovstva, 1948. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Pregled slovenskega slovstva, 1948. Ljubljana: Slavistiĉno društvo. (Rokopis.)

Fran Celestin, 1951. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Kratek bibliografski pregled slovenskega slovstva, 1955. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije. (Slavistiĉna knjiţnica).

1 »Morda je bil prav to vzrok, da sem se tako rada zatekala k analizi ţenske ustvarjalnosti, saj sem bila pri ovirah, kakršne so zadevale moje literarne predhodnice, tudi sama najgloblje prizadeta.« (Boršnik 1962: 8) 2 Vida Taufer (1903–1966), pesnica. Napisala je pesniške zbirke Veje v vetru (1938), Kriţev pot (1941), Izbrani listi (1950) in Svetli sadovi (1961) ter otroško igro Mojca in ţivali (skupaj z Lili Novy 1961). 3 Vida Jeraj (1875–1932), pesnica. Napisala je pesniški zbirki Pesmi (1908), Iz Ljubljane čez poljane (otroške pesmi; 1921). Izbrano delo Vide Jeraj je uredila Marja Boršnik (1935). 4 Slovenka, prvi slovenski ţenski ĉasopis (1896–1902), izhajal v Trstu.

Pogovori s pesnikom Gradnikom, 1955. Maribor: Obzorja.

Študije in fragmenti, 1962. Maribor: Obzorja.

Ivan Tavčar ─ leposlovni ustvarjalec I, 1973. Maribor: Obzorja.

Anton Aškerc, 1981. Ljubljana: Partizanska knjiga.

Tabela 1: Monografska dela Marje Boršnik.

Ugotovimo lahko, da je Marja Boršnik svoja dela izdala pri zaloţbi Obzorja v Mariboru (tri monografije; v obdobju od 1955 do 1973), Modri ptici (eno monografijo) in Drţavni zaloţbi Slovenije. Smiselno je opozoriti na uravnoteţenost izdajanja med Ljubljano in Mariborom, kar bi verjetno terjalo posebno obravnavo (npr. okolišĉine izdajanja).

• Monografije, izdane v drugih jezikih;

Naslednje monografije so izšle v srbskem jeziku, in sicer tako v cirilici kot v latinici. Vse so priĉakovano izšle v Beogradu.

Anton Aškerc, 1957. Prev. Milan Rakoĉević. Beograd: Nolit.

Oton Ţupančič, 1962. Beograd: Rad.

Janko Kersnik, 1962. Beograd: Rad.

Anton Aškerc, 1962. Beograd: Rad.

Janko Kersnik, 1963. Beograd: Rad.

Anton Aškerc, 1964. Beograd: Rad.

Fran Levstik, 1964. Beograd: Rad.

Oton Ţupančič, 1966. Beograd: Rad.

Tabela 2: Monografije, izdane v srbskem jeziku. Veĉine podatkov o prevajalcih ni bilo mogoĉe dobiti.

Eno delo je izšlo v hrvaškem jeziku:

Fran Levstik, 1964. Beograd: Rad.

Tabela 3: Monografija, izdana v hrvaškem jeziku.

• Ĉlanki:

Tudi v ĉlankih se je posveĉala zgoraj naštetim avtorjem in ţenskam, tako da med periodiĉnimi in knjiţnimi objavami glede na obravnavane teme ni razlike. Isti avtorji so bili tudi predmet njenega uredniškega dela. Iz preglednice je razvidno, da je objavljala preteţno v Jeziku in slovstvo in Slavistični reviji. V ĉasu, ko je bila predsednica Slavistiĉnega društva, leta 1948, je tako ustanovila Slavistično revijo. Med leti 1967–1969 je bila tudi v uredniškem odboru. Tudi ţe pri prej omenjeni reviji Jezik in slovstvo je bila od vseh njenih zaĉetkov – torej od same ustanovitve, leta 1955, prav tako je urednikovala. Vsega skupaj je napisala preko 200 ĉlankov (Novak 1996:16).

V nadaljevanju so prikazani najprej ĉlanki iz strokovnih revij:

Fragment o Kersnikovem mladostnem delu: problem divje roţe, 1950. Slavistična revija 3/1–2. 98–106.

Preţihov zbornik, 1955. Jezik in slovstvo 1/1. 29.

Še o našem programu, 1955. Jezik in slovstvo 1/3. 95–96.

O belo ĉrni kriki, 1955. Jezik in slovstvo 1/6–7. 224.

Delo je, ki napravi ĉloveka, 1955/56. Jezik in slovstvo 1/8–9. 288.

Sredi ţivljenja in problemov, 1955–1956. Jezik in slovstvo 1/4–5. 150–151.

Preţihov Voranc, 1956. Jezik in slovstvo 2/1. 1–8.

Knjiţevna gibanja kot odsev druţbenega razvoja, 1957. Jezik in slovstvo 3/2. 49–55.

Preţihov med prvimi slovenskimi komunisti, 1959. Jezik in slovstvo 5/2. 52–53.

Slavisti v Moskvi, 1958. Jezik in slovstvo 4/2. 58–62.

Pol stoletja narazen: »V Karlovcu« in »Boj na Poţiravniku«, 1960. Jezik in slovstvo 6/3. 87–91.

Tavĉarjevo sodelovanje pri Zgodnji Danici, 1961. Jezik in slovstvo 6/4. 138.

Pol stoletja narazen 1961. Jezik in slovstvo 6/4. 113–119.

Ob najnovejši dramatizaciji Tavĉarjevega dela, 1962. Jezik in slovstvo 7/7. 216–217.

Preţihovo pismeno sreĉanje s Šorlijem, 1963. Jezik in slovstvo 8/4. 122–123.

Izjava uredništva, 1963. Jezik in slovstvo 9/1. 32.

Prispevek k zgodovini organizacije slovenistiĉnega inštituta, 1963. Jezik in slovstvo 9/1. 26–31.

Ob stoletnici rojstva Marice Nadliškove, 1967. Jezik in slovstvo 12/4. 106–108.

Tavĉarjeva Bogomila, 1967. Slavistična revija 15. 174–217.

Stanko Majcen, 1968. Jezik in slovstvo 13/7. 224–225.

O slovenski »moderni«, 1968. Slavistična revija 16. 257–313.

Cankar z novostrujarskim klubom pri Mladosti, 1969. Slavistična revija 17/1. 25–67.

O Tavĉarjevem poetiĉnem ritmu, 1969. Slavistična revija: 17/ 2. 53–73.

O Tavĉarjevem poetiĉnem ritmu: Študija v zvezi z nanovo odkrito novelo, 1969. Slavistična revija 17/2. 53–73.

Uvodna beseda k diskusiji o doseţkih in problemih sodobne slovenske literarne zgodovine, 1969/70. Jezik in slovstvo 15/4. 97–104.

Nekaj razmišljanj ob Majcnovi smrti, 1971. Jezik in slovstvo 16/4. 122–123.

Mrtva srca, 1973/74. Jezik in slovstvo 19/1–2.10–18.

Pet uredniških pisem Marje Boršnikove izpred treh devetletij: 0b 90-letnici njenega rojstva, 1995/96. Slava: debatni list: obĉasni organ debatnega kroţka slavistov Filozofske fakultete v Ljubljani 9/1. 33–37.

Tabela 4: Prikaz ĉlankov, objavljenih v strokovnih in znanstvenih revijam s podroĉja jezika in literature.

 Zborniki: Francè Levstik in Prešernova hĉi, 1933. Levstikov zbornik. Ur. Janez Logar in Anton Ocvirk. Ljubljana. Slavistiĉni klub na Univerzi. 301–331.

Pogovor z Blaţem Arniĉem, 1957. Preţihov zbornik. Ur. Marja Boršnik. Maribor. Obzorja. 120– 129.

Sodelovanje Ferda Kozaka s Preţihovim Vorancem, 1957. Preţihov zbornik. Ur. Marja Boršnik. Maribor. Obzorja. 25–65.

Sredi vsega, 1979. Oton Ţupančič: simpozij 1978. Ur. France Bernik. Ljubljana: Slovenska matica.

19–43.

Tavĉar in Mencinger v Kranju, 1960. 900 let Kranja: spominski zbornik. Ur. Joţe Ţontar. Kranj. Obĉinski ljudski odbor. 270–293.

Mencinger in Tavĉar v Kranju, 2008. Kranjska knjiga; pesmi, zgodbe in pričevanja. Ur. France Pibernik. Ljubljana. Društvo Slovenska matica. 215–220.

Tabela 5: Ĉlanki, ki so bili objavljeni v zbornikih.

Ernestina Jelovškova, 1926. Ţenski svet 4/7.193–197.

Aškerĉev rodovnik, 1937. Ţivljenje in svet 11/23. 367.

Aškerc pred smrtjo, 1937. Ţivljenje in svet 11/23. 354.

Poloţaj slovstvene znanosti na Slovenskem, 1970. Naši razgledi 19/8. 236.

Tavĉar v prvi Cankarjevi ustvarjalni dobi, 1976. Sodobnost 24/5. 450–462.

Oton Ţupanĉiĉ in moja generacija, 1978. Snovanja 12/5. 90–91.

Ob desetletnici Majcnove smrti 1894–1970, 1980. Dialogi 11. 702–703.

Poloţaj slovstvene znanosti na Slovenskem, 1970. Naši razgledi 19/8. 236.

Tavĉar v prvi Cankarjevi ustvarjalni dobi, 1976. Sodobnost 24/5. 450–462.

Oton Ţupanĉiĉ in moja generacija, 1978. Snovanja 12/5. 90–91.

Ob desetletnici Majcnove smrti 1894–1970, 1980. Dialogi 11. 702–703.

Tabela 6: Ĉlanki, objavljeni v poljudnih oz. poljudnoznanstvenih (Ţenski svet in Ţivljenje in svet) in kulturnih, literarnih revijah (dialogi, Naši razgledi, Snovanja in Sodobnost).

• Uredniško delo:

Poseben pomen ima tudi njeno uredniško delo. Poskrbela je za zbrano delo Antona Aškerca (dve knjigi; 1946 in 1951) ter Ivana Tavĉarja (osem knjig; 1951– 1959; 1966 (1., 3. in 4. knjiga). Stanko Majcen je dobil dve knjigi (1967). Bila je urednica knjiţne zbirke Klasje (1947–1948). Uredila je delo Preţihovega Voranca Samorastniki (1958) ter skupaj s študenti izdala Preţihov zbornik (1957). Bila je namreĉ tudi zagovornica skupinskega dela. Posvetila se je tudi zbirki ĉrtic Med gorami, delo Ivana Tavĉarja (1947). Desetim zvezkom zbirke Monumenta

16 litteratum Slovenicarum – Pisma slovenske »moderne« je napisala spremno besedo ter jih tudi uredila. (Pristavec-Repar 1996: 11)

Izbrano delo Vide Jerajeve, 1935. Ljubljana: Belo-modra knjiţnica.

Izbrano delo Zofke Kvedrove, I─VIII (1938─1940). Ljubljana: Belo-modra knjiţica. V sodelovanju z Eleonoro Klenc.

Ivan TAVĈAR, 1947: Med gorami: slike iz Loškega pogorja. Priredila Marja Boršnik. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Anton Aškerc: Zbrano delo; I─II (1946─1951). Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Ivan Tavčar: Zbrano delo; I─VIII (1951─1959). Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Preţihov zbornik, 1957. Ur. Marja Boršnik. Maribor: Obzorja.

Stanko MAJCEN, 1967: Izbrano delo; I─II. Maribor: Obzorja.

Pisma slovenske moderne; faksimilirana izdaja s študijo, 1971. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Ob petdesetletnici smrti Ivana Cankarja,1969. Ljubljana: Obzorja.

Cankarjeva pisma urednici »Slovenke«, 1938; Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna.

Slovenka II. Pod uredništvom Ivanke Anţič Klemenčičeve, 1941; Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna.

Tabela 7: Prikaz njenega uredniškega dela.

Aškerčeva bibliografija, 1936. Maribor: Zgodovinsko društvo.

Vlado Novak, Marja Boršnik in France Dobrovoljc, 1957: Aškerčeva bibliografija. Celje: Odbor za proslavo stoletnice Aškerĉevega rojstva.

Tabela 8: Poseben pomen imajo tudi bibliografije, ki jih je pripravljala.

• Berila, ki jih je sestavila Marja Boršnik:

»Po drugi svetovni vojni je sodelovala pri sestavljanju beril za niţje in višje razrede srednjih šol (1948–1951, 1954).« (Pristavec-Repar 1996: 11)

Marja BORŠKIK idr., 1946: Slovensko berilo. 4. zv. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marja BORŠNIK idr., 1948: Slovensko berilo IV. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marja BORŠNIK idr., 1948: Slovensko berilo 3. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marja BORŠNIK idr., 1948: Slovensko berilo V. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marja BORŠNIK idr., 1949: Slovensko berilo II. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marja BORŠNIK, Janko GLAZER, France KOBLAR, Anton SLODNJAK idr., 1949: Slovensko berilo VI. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marja BORŠNIK, Marija JAMAR, Anton SLODNJAK idr., 1949: Slovensko berilo VII. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marja BORŠNIK idr. (pripravili Erna MUSER, Rozika ŠTEFAN in Blaţ TOMAŢEVIĈ), 1950: Slovensko berilo I. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marja BORŠNIK idr., 1950: Slovensko berilo II. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marja BORŠNIK idr., (pripravile Marja BORŠNIK, Marija JAMAR, Erna MUSER ), 1950: Slovensko berilo III. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marja BORŠNIK, Alfonz GSPAN, Boris MEHAR, 1950: Slovensko berilo V. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marja BORŠNIK idr. (pripravili Boris MERHAR s sodelovanjem Milka MATIĈ in Franceta TOMŠIĈA), 1951: Slovensko berilo IV. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marja BORŠNIK idr., 1951: Slovensko berilo VI. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Tabela 9: Berila.

 Leposlovna dela:

V leposlovnih delih je izrazila predvsem spomine na svoja otroška leta, kjer je zaznati njeno uporniško, samosvojo naravo. Le-ta dela so bila objavljena tudi v zborniku, ki je izšel ob 90-i obletnici njenega rojstva; Zaupala je v mladega človeka, kjer so uĉenci OŠ Borovnica (njenega rojstnega kraja) objavili tudi svoja razmišljanja o njenih zgodbah (Pristavec-Repar idr. 1996: 30–41).

Jurĉek, 1956. Nova obzorja 9/11. 556–658.

Zajĉka, 1956. Nova obzorja 9/12. 735–736.

Škis in Mucek, 1969 (dva odlomka). Večer 25/208. 9.

Mucek, 1978. Spomini na otroštvo 2. Ljubljana: Mladinska knjiga. 34–375.

Tabela 10: Prikaz leposlovnih del Marje Boršnik.

Pri preuĉevanju literarne zgodovinarke Marje Boršnik me je zanimalo tudi, zakaj se je odloĉila za ta poklic, kaj je ob njem doţivljala. Odgovore sem našla tudi v tehle njenih izjavah: »Najveĉjo oviro za smotrno znanstveno pot so mi vrgle rojenice ţe v zibel, saj sem se rodila kot – ţenska. To pa pomeni obremenjenost z vsem, razen z logiko. In kdo je med starši naše generacije ţe zaslutil, da se da tudi ţensko mišljenje kako urediti! Ne v stari Avstriji, ko sem se v vojnih letih ob bridki izgubi oĉeta in vsega druţinskega premoţenja precèj klavno tolkla skozi osnovno šolo, ne v bivši Jugoslaviji, ko sem se po štirih letih ljubeznive licejske vzgoje za naprednejše druţinske ţene in matere sama odloĉila k prestopu na gimnazijo, tega nisem storila še z nikakršno mislijo na prihodnji poklic. V tistem ĉasu so bile Slovenke z gimnazijsko maturo še redke, z akademsko ĉastjo pa bele vrane in smešno bi bilo v zvezi z mano sploh pomisliti na kaj takega. Malomešĉansko okolje, ki sem v njem rastla, mi ni omogoĉalo nikakršnih literarnih pobud. V meni sami pa je le nekaj vrtalo, da sem s teţavo ĉakala na pouk literarne zgodovine.« (Boršnik 1962: 5) Gre za obseţen citat, ki pa ga je bilo smiselno dodati, saj jasno pojasnjuje njeno literarnozgodovinsko pot, ki ni bila lahka. Zgodaj ji je umrl oĉe, bila je ţenska in s tem nekako obsojena na manj ambiciozno pot. V nadaljevanju se spominja visokošolskih uĉiteljev slovenšĉine: »Tako je postal stari Grafenauer5 s srednjeveškimi in protestantskimi in katoliškimi poglavji prva uteha moje ţeje. Sreĉa, prišel je Lah6 in nam natrosil romantiĉnega cvetja iz slovanske poezije. Še veĉja sreĉa – v višjih razredih nam je Koblar7 podţigal hrepenenje po duhovnem svetu.« (Boršnik 1962: 5) Tako se je odloĉila za študij slovenšĉine: »Tako sem prišla na slavistiko zgolj iz ljubezni do predmeta, v polnem prepriĉanju o svoji ţenski podpovpreĉnosti. Do prve rahle

5 Ivan Grafenauer (1880–1964), literarni zgodovinar in etnolog. 6 Ivan Lah (1881–1938), pisatelj, dramatik, publicist. 7 France Koblar (1889–1975), literarni zgodovinar, kritik, teatrolog in urednik.

19 samozavesti mi je pomagal Prijatelj8 z dobrodušno ohrabitvijo, da sem si drznila ţe po prvem semestru pod njegov kritiĉni noţ.« (Boršnik 1962: 5–6)

Kljub nekaterim oviram ni obupala – izpostavlja slabše gmotne razmere, malodušno malomešĉansko okolje in s tem nikakršne pobude, ki bi jo lahko dobila v zvezi z literaturo. V prvem semestru je napisala krajšo razpravo o Ernestini Jelovškovi, kar so objavili v Ţenskem svetu (l. 1926). K pisanju le-tega ĉlanka jo je spodbudil predavatelj Kidriĉ.9 Kljub nadarjenosti in volji do študija, pa je naletela na veĉkratne zavrnitve, še posebej glede prošnje za štipendijo, da bi lahko šla študirat v tujino. Zavrnili so jo kar petkrat. Ĉeprav so jo njeni moški kolegi dobivali (Turnerjevo štipendijo), je sama ni dobila: »Jaz kot ţenska do te štipendije nisem imela pravice.« (Boršnik 1962: 7) Zgovorna je tudi izjava, ki jo je podala v svojem petinpetdesetem letu oz. petintrideset let po prvi razpravi: »Lepote nisem mogla zajemati z odprtimi rokami, vselej sem si jo morala krvavo pristradati. Morda je tu vzrok, da ne obĉutim notranjega staranja. Dovolj sem se pehala za razširitev obzorja.« (Boršnik 1962: 6)

Sodeĉ po vseh izjavah, gre vendarle za razoĉaranje nad oteţeno potjo znanstvenice. Daleĉ najbolj zanimivo za nas pa je njeno stališĉe o obeh profesorjih na ljubljanski slavistiki, Kidriĉu in Prijatelju, saj gre dejansko za njeno raziskovalno metodo. Kakor beremo, je Boršnikova »omahovala« med stilistiĉnimi študijami in analitiĉnim pristopom: »V štirih univerzitetnih letih se je v meni dopolnjevala Prijateljeva širokopoteznost s Kidriĉevo temeljitostjo. Prva mi je omogoĉala razmah in mi dopušĉala poglobitev v sodobne stilistiĉne študije, ki s predmetom niso bile v neposredni zvezi. S predavanji mi je vsa leta širila kulturno-politiĉno obzorje. Druga me je priklepala na strogo stvarnost in me uĉila omejevanja na ozko do vseh potankosti argumentirano analizo. Eksaktnejše je bilo delo pri Kidriĉu, privlaĉnejše pri Prijatelju. Ĉe bi me bilo utegnilo potegniti za seboj, bi bila danes v literarni teoriji. Pa me ni utegnilo, ker nas je vse preveĉ zajel Kidriĉ. Z oĉetovskim interesom je spremljal naše zaĉetniške objave, jih tu pa tam pred natisom celo pregledoval in nas stalno spodbujal k aktivizaciji. Niĉ ĉudnega,

8 Ivan Prijatelj (1875–1937), literarni zgodovinar, esejist, prevajalec. Njegovo delo je vplivalo tako idejno kot metodološko na generacijo uĉencev in naslednikov. 9 France Kidriĉ (1880–1950), literarni zgodovinar.

ĉe so moji prvenci z njegovega delovnega podroĉja (prim. Prešernova mati, Ţenski svet 1929) in ĉe se morda pri mojem delu tu pa tam še danes pozna njegov prijem. Zdaj mi je to lahko le še v korist. Ĉeprav Prijatelj kakor tudi Kidriĉ besedni umetnini tiste ĉase v svojem delu ni posveĉal preveĉ pozornosti, je bila predavalnica pri obeh, zlasti pri Prijatelju natlaĉena in redko komu je padlo v glavo, da bi z našega katedra zaţelel modernejših metod, tako je bil ta kateder neranljiv v svoji avtoritativnosti.« (Boršnik 1962: 6)

Boršnikova je tu verjetno najjasneje opredelila metodo svojih uĉiteljev, ki je postala njena metoda. Zlasti se nanaša na Kidriĉa. Govor je o eksaktni metodi, v ĉemer se da prepoznati pozitivistiĉne nastavke. V tem kontekstu bi mogli razumeti tudi omenjeno »argumentirano analizo«, ki jo omenja, in kidriĉevsko priklepanje na stvarnost. Smiselno je v tem primeru dodati tudi njeno mnenje glede upoštevanja ţivljenjepisa in kak pomen mu pripisuje (pri tem se nanaša tudi na lastne grenke izkušnje): »Dokler pa je ţivljenjepis posameznika sredstvo, ki z njim dokazujemo zakopanost naših talentov in nebogljeno fragmentiranost tistega, kar se je vĉasih po golem nakljuĉju rešilo v javnost, toliko ĉasa je naša dolţnost, da kaţemo ne samo, kaj imamo, marveĉ tudi, kaj bi pri manjši zastrtosti in veĉji osvešĉenosti odloĉujoĉih lahko še imeli. Za vsak pogubljeni talent je soodgovorno tudi njihovo okolje.« (Boršnik 1962: 9 )

V nadaljevanju bomo tem njenim izjavam, ki se nanašajo na metodo raziskovanja, dodali po mojem najbolj zgovorne izjave (mlajših) literarnih zgodovinarjev o raziskovalni metodi Boršnikove, ki jim je skupno, da Boršnikovo umešĉajo v pozitivistiĉno usmeritev, in preverili ob njenih literarnozgodovinskih delih, do kakšne mere oz. v kakšnem smislu to drţi. Gre za izjave Darka Dolinarja, Joţeta Pogaĉnika, Borisa Paternuja in Fedore Ferluga-Petronio.

Darko Dolinar10 izpostavi zgodovinsko genetiĉnost in rabo vzroĉne analize – kar kaţe na pozitivistiĉni pristop. Poudari tudi njeno kritiĉnost do mlajših literarnih zgodovinarjev, ki so se od natanĉnosti umaknili in zaĉeli z rabo interpretacijske metode, do katere je bila kritiĉna. (Dolinar 2007: 294)

10 Darko Dolinar (*1942), literarni zgodovinar in literarni teoretik.

Dolinar ima njeno raziskovanje po eni strani za tradicionalno (gradivsko podprto raziskovanje, dokumentirana rekonstrukcija literarnega dogajanja), po drugi strani pa navaja nekatere posebnosti raziskovanja; npr. ustvarjalne ritme. (Dolinar 2007: 300)

Joţe Pogaĉnik,11 slovenski literarni zgodovinar, je bil pozoren zlasti na njeno raziskovanje Aškerca, Kersnika, Preţiha in Glazerja. Tudi on izpostavi njene ugotovitve o generacijskih ritmiĉnih principih. Po tem principu je v vsaki generaciji po šest ustvarjalcev (kriterij je letnica rojstva). Takšnih šestoric je bilo v slovenskem slovstvu do leta 1945 dvajset, s tem da prva zajema namesto ustvarjalcev najstarejše ohranjene zapiske: med njimi vladajo odnosi, ki jih avtorica oznaĉuje kot »presenetljivo ritmiĉno sliko«, ki se razkriva s tem, da se »šibkejše ĉasovno izmenjavajo z moĉnejšimi«. Izraţena lastnost naj bi bila »tem bolj jasna in prepriĉljiva, ĉim bolj je ĉas od nas oddaljen.« (Pogaĉnik 1994: 134) Boršnikova je tako ugotovila, da ima vsak avtor svoj literarni ritem – gre za izmenjavanje boljših in slabših literarnih del. Šibkejši ritem naj bi bil povezan s slabše ocenjenimi literarnimi deli, moĉnejši z boljšimi. Ugotavljala je torej ustvarjalĉevo literarno rast, vrhunec in padanje ustvarjanja. Vse to pa naj bi po njenem bilo kot »ritem ustvarjanja«.

Boris Paternu12 je menil, da je Marja Boršnik v literarni zgodovini poseben primer kar se tiĉe raziskovanja literarne zgodovine. Njen naĉin, naj bi bo mnenju Paternuja, šel v smeri sociološke in biografske metode in hkrati si je ustvarjalni lok avtorja razlagala po svoje (po svoje razumljen strukturalizem): »V 60. in 70. letih je svojo biografsko in sociološko metodo nenadoma odprla v smer spontanega in osebno razumljenega strukturalizma.« (Paternu 1994: 10) Paternu je pozoren, da je izhajala iz Kidriĉeve šole, kjer je raziskovanje izhajalo iz empiriĉnosti (biografika). Pri tem pa je Boršnikova v vsakem ustvarjalcu našla numeriĉno urejen in zakonit ritem ustvarjanja. Ta izjava je povezana z ustvarjalnimi ritmi, ki jih je ugotavljala pri posameznih avtorjih. Paternu je njeno metodo opredelil takole: »In naposled je ritmiĉni nomos uzrla tudi v celotnem zaporedju obdobij v slovenski knjiţevnosti, tako da je v njeno zgodovino zarisala

11 Joţe Pogaĉnik (1933–2002), literarni zgodovinar, urednik, kritik, publicist. 12 Boris Paternu (*1926), literarni zgodovinar, prešernoslovec.

22 metriĉno shemo rastoĉih in padajoĉih intonacij ustvarjanja.« (Paternu 1994: 10) Tako izpostavi njeno raziskovanje literature, kot zelo svojevrstno. Doda, da je literaturo dojemala kot »organsko celoto« – v zvezi z ustvarjanjem avtorja in njegovim ţivljenjem; v ustvarjanju iskala vzroke iz vsakdanjega ţivljenja. (Paternu 1994: 10)

Ferluga-Petronijeva tudi omenja ustvarjalne ritme in ne zaobide smisla Boršnikove za natanĉno zbiranje ţivljenjskih podatkov o avtorjih, s katerimi npr. laţje razumemo Aškerca, Celestina itd.. Izpostavi tudi njeno raziskovanje »zapostavljenih« oz. nekanoninziranih ali manj poznanih avtorjev oz. avtorjev, ki dotlej niso bili deleţni pozornosti (npr. Majcen). »Verjetno bo ostala zapisan pomen Marje Boršnik v slovstveni zgodovini bolj zato, ker je mimo ideološkega prepriĉanja odkrivala pokopane talente in jih postavljala na tisto mesto v literarni zgodovini, ki jim po pravici pripada.« (Ferluga-Petronio 1994: 150)

Literarni zgodovinarji se v glavnem strinjajo, da je Boršnikova izhajala s pozitivistiĉnih podlag, ĉeprav je izraz pozitivizem redkeje omenjen in bolj govorijo o eksaktni, analitiĉni in gradivsko podprti metodi. V nadaljevanju se bomo nekoliko posvetili pozitivizmu – kaj torej pozitivizem sploh je, katere so njegove glavne znaĉilnosti. Ker gre za širok pojem, bomo njegov pomen izostrili v smeri literature in pogledali, kje se pri Boršnikovi oziroma v izbranih monografijah kaţejo njegove znaĉilnosti.

5 POZITIVIZEM Pomembno vlogo pri spoznavanju pozitivizma so za slovenski prostor imela mesta Dunaj, Gradec in Praga. V drugi polovici 19. stoletja se v slovenskem periodiĉnem tisku pojavijo zgolj predstavniki te usmeritve, konec stoletja se zaĉne ta termin pojavljati pogosteje. V prvem desetletju prejšnjega stoletja se ţe utrdi. S podroĉja literarne zgodovine pri nas za glavna predstavnika pozitivistiĉne usmeritve veljata Ivan Prijatelj in France Kidriĉ. Pomembno vlogo sta imela še Ivan Grafenauer in Avgust Ţigon. Med pozitiviste je uvršĉena tudi Marja Boršnik (še posebej s svojim delom o Aškercu). Pomen slovenskega literarnozgodovinskega pozitivizma je za Dolinarja na treh podroĉjih, in sicer »pri kritiĉnem izdajanju literarnih del, v biografiki in monografski obdelavi posameznih literarnozgodovinskih problemov.« (Dolinar 1978: 114) Boršnikova pa s svojim delom pokriva vsa ta tri podroĉja.

Za pozitivizem je med drugim znaĉilno, da je sistematiĉen, pregleden in se k raziskovanju pristopa celostno. Tudi podroĉje literarne zgodovine (v tem primeru je to podroĉje za nas najbolj pomembno) je Boršnikova raziskovala na strog, eksakten naĉin. Raziskovanje temelji na naĉrtnem in sistematiĉnem zbiranju dokumentarnega gradiva (tisk, rokopisi, korespondence, dnevniki, zapušĉine, memoari, priĉevanja sodobnikov, arhivski dokumenti). (Dolinar 1978: 46–47) Vendar Dolinar opozarja, da ne gre le za opisno zgodovino, torej faktografsko in kronološko navajanje golih dejstev. Raziskovalci so skušali priti do sklenjenih zaporedij vzrokov in posledic. Torej gre za metodo, za katero je znaĉilno vzroĉno- poslediĉno sklepanje. Npr. pri Boršnikovi bomo videli, kako iz okolišĉin ustvarjalca po tej poti pojasnjuje njegovo ustvarjalnost. Opirala se je na veliko koliĉino gradiva – v pomoĉ ji je sluţilo ĉasopisje, dokumenti, korespondenca. Upoštevala je tudi ustne in pisne izjave ljudi, ki so doloĉenega ustvarjalca poznali. Pri tem je upoštevala tudi kraje, kjer so ţiveli in delovali literarni ustvarjalci. V celoti je vsa ta spoznanja in dokumentirano gradivo vpela in povezala s samim literarnim delom ustvarjalca. (Glušiĉ 1996: 13)

Pri Boršnikovi se pozitivistiĉni pristop po mojem najbolj kaţe v njenem opiranju na obseţno, stvarno in dokumentirano gradivo. Podlaga za raziskovanje so bili

24 biografski podatki, literarne zapušĉine, korespondenĉni viri, ĉasopisje, arhivirani rokopisi, fotografije, karikature, pisne in ustne izjave, šolski, lastni ter ostali dokumenti. Kako je to uporabljala v raziskovalne namene, si bomo v nadaljevanju pogledali ob izbranih monografskih delih. Pri tem je vredno omeniti tudi njena lastna razmišljanja, kako je dojemala svojo metodo in v ĉem je to metodo nadgradila oz. modificirala. Svoj ţe omenjeni prvi ĉlanek, ki mu je rekla »ĉlanĉek«, je ocenila takole: »Ĉlanĉek je sicer hudo skromen, nimam pa se ga za kaj sramovati. Kaţe ţe znaĉilnosti Kidriĉeve metode in vzgoje: droben problem skuša obdelati vsestransko preverjeno in do zadnje vejice natanĉno.« (Boršnik 1962: 6) Izjava zgovorno priĉa o njeni pozitivistiĉni usmeritvi oz. Kidriĉevi metodi in pa eksaktnosti ter opiranju na stvarno gradivo, ĉeprav sama izraza pozitivizem ne uporablja. Prav tako polemizira s takimi obravnavami literature, ki se posveĉajo preteţno literarnemu delu (ne pozabimo, da so to 60. leta) in stopa v bran »svoji« metodi: »Marsikdo se danes, ko v naši znanosti nekaj velja samo obravnava literarnega dela, analiza ţivljenjskih okolišĉin, ki ga omogoĉajo, še bolj pa onemogoĉajo, pa niĉ, spotika nad »zastarelo« metodo, da v svojih študijah pri kakšnem ustvarjalcu posveĉam ţivljenju preveĉ pozornosti.« (Boršnik 1962: 9) Pravi tudi, da si »Brez uporabe ohranjenega gradiva /.../ takrat nihĉe od nas ni drznil graditi kakršne koli razprave, saj nismo bili vajeni gnesti iz oblakov.« (Boršnik 1962: 7), kar kaţe na to, kako pomembno je bilo zbiranje stvarnega gradiva, ki je šele omogoĉilo nadaljnje raziskave in tudi uveljavitev drugih metod. Pri tem opozarja tudi na to, kako teţko je bilo priti npr. do raznih rokopisov (zlasti pri Aškercu in Cankarju): »Veĉina literarnozgodovinskega gradiva pa je bila v zasebnih rokah in vsak posestnik je kot zmaj ĉepel na svojem zakladu.« (Boršnik 1962: 7)

V zvezi z metodo Boršnikove in uporabljenim gradivom pa je zgovorna izjava še ene literarne zgodovinarke Helge Glušiĉ, ki tudi izpostavlja trud okrog zbiranja gradiva, natanĉnost metode in omenja tudi t. i. ustvarjalne ritme: »Z natanĉnostjo zbrano gradivo, s katerim je bogatila monografije in izbrana dela slovenskih pisateljev, je v njegovi celovitosti oblikovala v poseben delovni postopek, s katerim je ugotavljala ustvarjalni ritem posameznega umetnika. V ustvarjalnem ritmu je razbrala cikliĉna obdobja, ki so v pravilnih ĉasovnih razmakih prinašala

25 spremembe v pisateljevem ţivljenju in delu. V tesni in skorajda usodni povezanosti biološkega in duhovno ustvarjalnega ritma je Boršnikova videla vsebinsko krivuljo ustvarjalne rasti in padcev. S tehniĉno natanĉnostjo se je poglabljala v dokazno gradivo za svoje trditve in z ţivo zavzetostjo zagovarjala znanstvene doseţke.« (Glušiĉ 1996: 13) Glušiĉeva podĉrtuje raziskovalno natanĉnost in kako je Boršnikova, oprta na stvarno gradivo, vneto dokazovala izsledke. Tudi sama Boršnikova pripoveduje, kako se je vedno trudila, da bi prišla do gradiva – npr. da se je ob nedeljah iz Celja vozila v Ljubljano, kjer je v študijski knjiţnici z velikimi napori in energijo iskala gradivo o Aškercu: »Iz Celja sem se vozarila v Ljubljano, da sem vsako prosto nedeljo preţdela v študijski knjiţnici. Ravnatelj Šlebinger mi je dal za to posebno dovoljenje, kadar koli pa me je med ĉasopisjem zasaĉil skriptor Glonar, me je razjarjen nagnal. Tako mi je nedelja za nedeljo minevala v trepetu, kako utegne biti vsaka ţrtev zaman.« (Boršnik 1962: 8) Kako se vse to kaţe v njenih znanstvenih izdajah, pa bomo preverili ob konkretnih in izbranih delih. Njihovi analizi so namenjena sledeĉa poglavja naloge.

6 ANALIZA – ANTON AŠKERC Marja Boršnik je veliko pozornost namenila slovenskemu pesniku, predstavniku realizma, Antonu Aškercu. Leta 1939 je izdala o njem obseţno monografijo, napisala je nekaj ĉlankov (Aškerĉeva podoba in Aškerĉeva pisma Ţupanĉiĉu), svoje mesto mu je namenila v Študijah in fragmentih, leta 1981 je še izšla krajša študija v Partizanski knjigi, in sicer v zbirki Znameniti Slovenci.

Pri analizi se bom najbolj opirala na delo, pri ĉemer bom pozorna na njeno metodo; kako je obravnavala avtorja, na katero gradivo se je opirala. Predstavila bom monografijo Anton Aškerc: Ţivljenje in delo (1939), ĉlanek iz Študije in fragmenti ter skrajšano verzijo monografije, Anton Aškerc (1981).

6.1 Anton Aškerc: Ţivljenje in delo Leta 1939 je pri zaloţbi Modra ptica13 v Ljubljani izšlo delo Aškerc, s podnaslovom Ţivljenje in delo. Monografija je ena izmed kljuĉnih študij o njem. Razdeljena je na dvanajst poglavij, in sicer Mladost, Dvojni poklic, Mahniĉ in realizem, Balade in romance, Od postaje do postaje, Med liberalizmom in socializmom, »Fin de siecle«, Prva leta v Ljubljani, Urednik, V borbi za prvenstvo, Zaton in Aškerĉev pomen. V nadaljevanju bom skušala po teh razdelkih tudi presvetliti metodo Marje Boršnik. Zlasti so se za pomembne izkazala opombe, iz katerih je mogoĉe razbrati, od kod vse je ĉrpala podatke pri (pozitivistiĉnem) raziskovanju. Tu prihaja do izraza, kako zelo se je pri raziskovanju osredotoĉala na razmerje med avtorjevim ţivljenjem in delom in v ţivljenjskih okolišĉinah iskala vzvode, podlage za ustvarjalnost.

Marja Boršnik ţe v Opombah napiše, od kod vse je jemala gradivo, in poudarja svojo natanĉnost in doslednost pri zbiranju. Opirala se je na periodiko, dokumente (ţupnijske kronike, letopise), fotografije, karikature, korespondenco. Zbirala je ustne izjave. Poleg znanstvene natanĉnosti in objektivnosti pa je presenetljivo,

13 Modra ptica je bila slovenska zaloţba, ki je delovala med letoma 1929 in 1941. Izdala je 50 knjig, veĉinoma je šlo za prevode leposlovnih del. Boršnikova pravi: »S tem se je lahko priĉela moja tretja, prava ustvarjalna faza. Za disertacijo sem izloĉila iz amorfnega gradiva en problem (Razvoj in pomen Aškerĉeve socialne miselnosti in socialne pesmi, 1938) in za tisk ţrtvovala prihranke nekaj meseĉnih plaĉ – na monografijo pa v samozaloţbi ni bilo moĉ niti pomisliti. To mi je konĉno omogoĉila zaloţba Modra ptica, ki je bila pripravljena zaĉeto delo natisniti, to pa le pod pogojem, ĉe ne prekoraĉim polletnega roka.« (Boršnik 1939: 8)

27 koliko je vrednotila, kar bom tudi skušala prikazati in kar je svojevrsten odstop od pozitivistiĉne »hladnosti« oz. objektivnosti.

6.1.1 Mladost »Aškerĉev rod je grĉav, zakrknjen, odporen. Ni dovolj proţen in okreten, da bi se znašel v vsakem poloţaju in se prilagodil razmeram; neuviden je, trmast, z glavo bi skozi zid; kar je enkrat zgrabil, bo znal drţati, a ĉesto ne uporabljati. Neţen ni niti najmanj. Izraţa se osorno in robato, svoja ĉustva skriva, kolikor more, pod skorjo zadirĉnosti, odljudnosti. Do ljudi je nezaupen, trd, zaprt, vĉasih celo krut in neusmiljen, v srcu pa je pošten in otroško preprost. Pri opazovanju je pazljiv, v mišljenju ĉesto oster, v govoru neokreten, sunkovit, v besedi kratek. V svoji prvobitni naturalnosti ima veliko smisla za robato šalo, krepki ĉutnosti daje duška na najprirodnejši naĉin, za kar se skuša z druge strani oddolţiti s prekomernim poboţnjaštvom. Ţivi sam zase in se precèj loĉi od drugih tamkajšnjih ljudi.« (Boršnik 1939: 7)

Tako Marja Boršnik zaĉne prvo poglavje. Najprej oriše Aškerĉev rod, iz katerega nato v nadaljnjih poglavjih pojasnjuje Aškerĉevo ţivljenje in nadalje njegovo ustvarjalno pot. Ugotavlja, da je bil njihov rod trmast, robat, odljuden, kratek, v mišljenju pogosto oster.

Boršnikova je pozorna na druţinsko ţivljenje in okolje avtorja (predvsem domaĉijo), iz katerega je izhajal. Tu se kaţe, kako je iskala vzroĉno-poslediĉne povezave med socialnim poreklom in ustvarjalnostjo. Posvetila se je znaĉaju (psihološki oznaki). Aškerc je oznaĉen za bolj mirnega, kar Boršnikova povezuje z materino smrtjo. V prvem poglavju se naslanja na ustne izjave njegovih domaĉih – da so ustne, tudi opozori v opombah (brat Miha Aškerc, bratova ţena, njun sin Anton, Mici Goriĉar, Maks Šnuderl, Josip Stritar in Peter Ţmitek). Drugi pomembnejši vir je Aškerĉeva korespondenca z oĉetom in teto Ajtko (Aškerĉeva pisma Ajtki in oĉetu), ki tvori pomemben del dokumentiranega gradiva pri raziskovanju. Uporabila je tudi Aškerĉev rodovnik (objavljen v Ţivljenju in svetu 1937, 367). Med periodiĉnim tiskom pri gradivu pozitivistiĉno usmerjene literarne zgodovine izstopata Ljubljanski zvon in Slovenski narod. Uporabi tudi ţupnijsko kroniko, kar bi spadalo med zgodovinske vire.

Boršnikova pa je zanimiva tudi pri izjavah o pesnikovem naravnem okolju, kar ţe poetiĉno opiše: »Ti travniki, ki se strmo vzpenjajo v terasah, dihajo ĉudovit mir in svobodo. Daleĉ spodaj se sredi ozke doline sveti Savinja, vendar pogled ni razseţen, ker ga zapirajo obrobni grebeni, ki se ĉrni in modrikasti reţejo v nebo.« (Boršnik 1939: 10) S tem okoljem povezuje Aškerĉeve znaĉajske in osebnostne lastnosti. Poudari še, da je bil kot otrok pastir: »Ves ta pogled naokrog je preenostaven, prejasen, da bi mogel roditi fantaste in sanjaĉe. Vzbuja prej trezno razmišljanje kot pa liriĉno obĉutje. V rosnih jutrih, ko se pašniki okrog Aškerĉevega doma ţe svetijo v soncu, polni dolino morje megle. V belih cunjah se trga megla po hribovju, izraziti ĉrni grebeni Kozja mraĉno rastejo iz nje. V takih trenutkih je utegnil pastir Tone, vzpet na višave nad meglo, prviĉ obĉutiti odpor proti vsemu, kar zavira jasen pogled na daljavo.« (Boršnik 1939: 10)

Boršnikova skuša nasploh vleĉi vzporednice med njegovim domaĉim okoljem, otroštvom in mladostno dobo, od koder pojasnjuje njegov znaĉaj in trezno realistiĉno razmišljanje. Med osebami izstopa teta Ajtka. Marja Boršnik dodaja, da naj bi na njegovo ţivljenje precej vplivala materina smrt. Ko govori o njegovi ţelji po potovanjih, pa se naslanja na podatek, da je pogosto opazoval tuje goste v Rimskih Toplicah in jih je s pomoĉjo tete Ajtke,14 ki je bila kopališka streţnica, tudi spoznaval, tako da spet prihaja do izraza vloga izvornega okolja.

S pesnikovim socialnim poloţajem in razmerami so povezane socialne pesmi: »Na eni strani bogastvo in razkošje tujih bogatašev, na drugi primitivne razmere in rastoĉa revšĉina domaĉe hiše. Tu je najbrţ zarodek njegovega spoznanja o socialni nepraviĉnosti in njegove teţnje po izravnavi krivic. Obĉutek lastne nebogljenosti ga ni potlaĉil, marveĉ mu je zgodaj zaĉrtal cilj, ki se mu je posvetil z vsemi silami za vse ţivljenje. Ta cilj je bil spoĉetka v njem povsem meglen, od kraja mu niti ni bilo jasno, da se mora rešiti ozkih razmer, ĉe hoĉe svojo pot.«

14 »Ker je bila njegova teta Ajtka dolga leta kopališka streţnica, pri ĉemer si je nakopiĉila precejšnje premoţenje, in je vedela veliko povedati o teh ljudeh in o krajih, od koder so prišli, se je v deĉku ţe zgodaj priĉelo buditi hrepenenje po tujini. Imel je priliko te ljudi razliĉnih narodnosti pobliţe spoznati, ker jim je sluţil za vodnika po okoliških hribih. Znaĉilno je, da v skopi avtobiografiji 1. marca 1912 omenja kot moment, ki je uĉinkoval na njegovo kasnejše ţivljenje, edinole ta stik s kopališkimi gosti; vsekakor je videl v tem edino ali vsaj najpomembnejšo pobudo za svoj nadaljnji razvoj.« (Boršnik 1939: 10─11)

(Boršnik 1939: 11) Socialna zapostavljenost je v tem smislu gonilo oziroma ena od pobud za ustvarjanje in tudi za to, da se iz tega okolja dvigne.

Poleg tete Ajtke je bil za njega pomemben uĉitelj Kokolj, ki je prepoznal Aškerĉev talent. Oĉe je privolil v nadaljnje šolanje, ker je ţelel sina duhovnika. V šolskem letu 1868/69 je Aškerc stopil v ĉetrti razred nemške ljudske šole v Celju, ki jo je zakljuĉil kot eden od srednje dobrih uĉencev. Jeseni 1869 je bil sprejet v celjsko gimnazijo. Veĉ let je stanoval pri nekem krojaĉu skupaj s sošolcema Smodejem in Doleţalkom.

Ko Boršnikova v obravnavi preide na Aškerĉevo šolanje, se tudi vraĉa k njegovemu kmeĉkemu poreklu, ki ga je zaznamovalo na nadaljnji poti. Beremo na primer: »V celjskih šolah so mu mestni fantje kaj kmalu dali vedeti, da ni njihov. Norĉevali so se iz njegovih kmeĉkih platnenih hlaĉ. Ĉeprav so Aškercu v tretji šoli kupili hlaĉe iz »cajga«, v katerih se je spoĉetka tako postavljal, je lahko kmalu prebridko obĉutil, da se s svojo okorno, teţko kmeĉko naravo ne bo udomaĉil v mešĉanski druţbi.« (Boršnik 1939: 11)

Nato v obravnavi sledimo njegovi poti, na kateri sta se s Smodejem vzdrţevala z inštrukcijami. Za razliko od prijatelja naj Aškerc za nasprotovanje odhodu v lemenat ne bi imel dovolj poguma. Podpore od oĉeta, ĉigar gospodarstvo je ĉedalje bolj propadalo, ni priĉakoval. Tu spet vstopi v igro mladoletna teta, ki je imela vknjiţeno posojilo na oĉetovo posestvo in je tudi verjela, da se lahko za svoji nezakonski hĉeri oddolţi s podpiranjem neĉaka, ki bi postal duhovnik. Ta podpora je postala za Aškerca nujna pred maturo. (Boršnik 1981: 11–12)

Boršnikova nato avtorju na ţivljenjski poti sledi s pozitivistiĉno natanĉnostjo. Izvemo o njegovem šolskem uspehu, govor je tako o materialnih kot narodnostnih ovirah. Izpostavljeni sta njegova socialna obĉutljivost in dovzetnost za jezike, kar ni bilo brez pomena za ustvarjanje. Prav tako izpostavlja njegovo dozorelost in dovzetnost za sodobno ţivljenje, zaradi ĉesar ni naivno sledil predpisanemu programu in ga sprva tudi ni tako pritegnilo slovensko leposlovje. Tu je vidna njegova svobodomiselna narava, ki se spet odraţa v delu. Med profesorji v niţji gimnaziji so štirje profesorji slovenšĉine (Josip Podgoršek, Josip Pravdiĉ, Janez

Orešek in Karel Glaser15). V višji jih je zamenjal Mihael Ţolgar. Njegove suhoparnosti Aškerc ni mogel pozabiti dolgo po tem: »Kako se razlaga v gimnaziji zaĉetek naše literature, to mi je, ţalibog, znano iz Celja, kjer sem maturiral. Doĉim so nam nemški profesorji z vsem ognjem risali poĉetke nemške knjiţevnosti, da smo videli staronemške, srednjenemške in nove pisatelje in dejatelje, n. pr. Luthra v nekaki nadnaravni glorioli, je sedel slovenski profesor Ţolgar ko lipov bog na katedru ter nam našteval letnice, kdaj in kje je bil Trubar rojen, da je uĉil krivo vero ter spisal tega in tega leta to in to knjiţico. Tak šolski Trubar seveda ni junak, to rad pritrdim, ĉeprav noĉem reĉi, da bi tudi danes vsi slovenski profesorji kakor omenjeni Ţolgar, ki mu je bila slovnica alfa in omega vsega slovenskega pouka.« Leta 1905, ko je Aškerc to zapisal, je ţe zdavnaj pozabil, da ga Ţolgar ni pouĉeval samo v jeziku, marveĉ da ga je seznanjal tudi z narodno pesmijo; to je dobro poznal, visoko cenil in celó svetoval, naj se prepesnjuje. Še vedno pa je tedaj v Aškercu ţivela moĉna osebnost uĉitelja Nemca Karla Reissenbergerja, ki ga je pouĉeval zemljepis in zgodovino ter nemšĉino. Bil je še mlad in agilen, oĉividno tudi precéj sodoben in svobodomiseln: študente je znal navdušiti za knjiţevnost in poglobiti njihov pogled v kulturno preteklost.« (Boršnik 1939: 12–13) Vendar ta vpliv spet ni mogel biti tako odloĉilen, ker je bil Reissenberger Nemec. Aškerc je izjavil (2. apr. 1896) Turnerju: »V Celji se paĉ ĉlovek ne more niĉesa posebnega nauĉiti. V mladosti tudi nisem imel nobenega takega voditelja, ki bi mi kazal, ĉesa naj se nauĉim, kar mi utegne koristiti. Potrebni prosti ĉas pa sem moral ‚posojati’ drugim, da sem mogel – ţiveti.« (Boršnik 1939: 13) S tem nakaţe zanimanje za humanistiko, druţboslovje in (narodno) pesem. Pojasniti skuša pesnikovo (ne)zanimanje za posamezna podroĉja in kako velik vpliv je imela nanj šola, šolski sistem (uĉitelji).

Kakor je razvidno iz navedenega, so bila Aškerĉeva srednješolska leta precéj suhoparna. Boršnikova se razen na mnenja domaĉih in letopise opira na mnenja sošolcev, ki se jim je Aškerc zdel tih, povpreĉen dijak, ki se ni pretirano rad uĉil. Vedeli pa so, da se zanima za stvari, ki s šolsko uĉenostjo nimajo veliko skupnega. Omenjeno je, da je veliko bral, ĉeprav ni navedeno, najbrţ znanstvene

15 Karel Glaser (1845–1913), literarni zgodovinar in orientalist.

31 reĉi, ne toliko romanov in pesmi. Po snopiĉih naj bi dobival nekakšen konverzacijski leksikon, ki naj bi ga vsakokrat sproti prebral v celoti. Naroĉen je bil na Stritarjev Zvon, ĉeprav naj slovenski knjiţevnosti ne bi pripisoval takega pomena. Boršnikova to omenja med podatki, saj je bilo oĉitno tudi pomembno za njegov literarni razvoj. Zanimivo je, da niso v njem prepoznali, da bi bilo v Aškercu kaj pesniške ţilice, kar bi posredno lahko kazalo na njegovo nagnjenost k epiĉnemu. (Boršnik 1939: 13–14)

Med interesi je poudarjeno njegovo zatekanje v naravo; celjsko okolico. »Na razvalinah celjskega gradu je sanjaril dolge ure in koval smele naĉrte v oblake. Homer, ki ga je tako ljubil, je poĉival neodprt ob njem. Ko bi mogel on dati Slovencem kaj takega, kot je dal Grkom Homer?!« (Boršnik 1939: 14)

Marja Boršnik piše, da se je raje druţil s starejšo kot z mlajšo generacijo, saj naj bi imel raje resno druţbo in plodne razgovore. Med starejšimi dijaki omenja Antona Bezenška,16 ki je veljal za nekakšnega duhovnega vodjo celjske slovenske mladine. Bezenšek je v raznih gostilnah prirejal slovenske veĉere, na katerih so študentje prepevali, deklamirali in predavali o knjiţevnikih. Te tajne prireditve, ki se jih je po lastnem zatrdilu udeleţeval Aškerc, so se nadaljevale po Bezenškovem odhodu. (Boršnik 1939: 14) Od tod avtorica deloma pojasnjuje Aškerĉeve zrelostne politiĉne ideje, kjer omenja še ĉasopis, ki je takrat imel velik pomen tudi za dijake, Slovenski narod. S tem izpostavi, da je Aškerc bil domoljub in se takratnemu ponemĉevanju ni ţelel ukloniti. Torej je pozorna na Aškerĉeve kulturne in politiĉne nazore in smisel za narod. Vendar vseeno pri izbiri poklica ni izhajal toliko iz teh prepriĉanj. Pri njegovi odloĉitvi za duhovniški poklic, zato ocenjuje: »Aškerc pa za tak upor oĉividno ni imel dovolj notranje razĉišĉenosti.« (Boršnik 1981: 11) V tem poglavju je pozorna še na njegov študij teologije in na njegovo samotarsko ţivljenje, saj ga izbira samega poklica ni veselila. Izpostavi, da se je med poĉitnicami zaljubil v konteso Pijo, ki jo je uĉil: »Druţabno okorni in neizglajeni teolog, ki se dotlej niti v mešĉanski druţbi ni imel prilike dosti kretati, se paĉ ni drznil krotiti razposajene plemenitaške gospodiĉe.« (Boršnik 1939: 20)

16 Anton Bezenšek (1854–1915), slavist, urednik, pedagog in stenograf.

Aškerĉevo liberalno mišljenje oziroma »Aškerĉeva revolucionarnost«, je bila vseeno nekoliko omejena na: »smelo predajanje verskim dvomom in na borben nacionalizem« (Boršnik 1939: 15).

Izjava napoveduje naslednje poglavje (Dvojni poklic) in njegovo vsebino ali z besedami Boršnikove: »Tesno spojen z duhovništvom, a hkrati v osnovnem nasprotju ţ njim je v njem zorel pesnik.« (Boršnik 1939: 21)

Tule pa podajam tabelo, v kateri sem razvrstila (pozitivistiĉno) gradivo, ki ga je uporabljala pri predstavitvi Aškerca in ki kaţe na njen smisel za stvarno gradivo. Razvrstila sem ga po rubrikah.

Časopisje: Ljubljanski zvon, Slovan, Slovenski narod, Ţivljenje in svet in Časopis za zgodovino in narodopisje.

Dokumenti: - zgodovinski: Ţupnijski arhiv pri Sv. Marjeti, zemljiška knjiga v Laškem, mariborski koledar, Zapisnik duš,

- osebni: Aškerĉev krstni list, rojstna in krstna knjiga, Aškerĉev rodovnik, rokopisna avtobiografija,

- šolski: Katalogi celjskih gimnazij od šol. leta 1869/70–1876/7; Programm des k. k. Staats-Gymnasuims im Cilli 1870–7; Jahresbericht über den Zustand des k. k. Gymnasiums zu Cilli in Schuljahre 1875, 1877, Ţolgarjeva razprava Slovensko narodno pesništvo v celjskem gimnazijskem programu za l. 1873, 23–39; Aškerĉevi maturitetni nalogi; Najvaţnejše iznajdbe noveje dobe v svojem upljivu na blagostan in omiko ĉloveštva (v slovenskem jeziku) in Sturmwindswirbel fegt die Strassen, Staub und Kericht mag er fassen, Quadern muß er liegen lassen.

Korespondenca: - Aškerc: pisma sorodnikom, teti Ajtki in oĉetu, Poţarju, Gavriloviću, Turnerju,

- Aškercu: Hauser,

- ostalo: Janko Košan Poţarju.

Izjave: - ustne izjave; brat Miha Aškerc, njegova ţena, njun sin Anton, Mici Goriĉar, Josipina Smodej, Lovrenc Poţar, Jakob Marzidovšek, Peter

Ţmitek, Valentin Ţmitek in Franc Svoboda (poroĉilo),

- pisne: Maks Šnuderl, Josip Stritar, Peter Ţmitek, Drago Majer, Anton Aškerc, Josipina Smodej, Franc Svoboda, Kamilo Zabeo, Pia Zabelo- Buzzaccarini, Zidanšek.

Fotografije: - Aškerĉeva fotografija iz leta 1902 (jo omeni, ni pa priloţena v poglavju).

Tabela 11: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v prvem poglavju.

6.1.2. Dvojni poklic V tem poglavju je Boršnikova izpostavi Aškerĉevo dvojno vlogo, in sicer pesnika in duhovnika. Pravi, da je bil najveĉji dogodek zanj prvi in petnajsti v mesecu, ko je prejemal Stritarjev Zvon (Boršnik 1939: 22), kar kaţe na literarni interes. Tukaj je namreĉ tudi zaĉel objavljati svojo poezijo.17 Nato naj bi leta 1881 za Aškerca nastopila nova doba z Levĉevim Ljubljanskim zvonom. Objavljal je pod psevdonimom Gorázd. Nekaj pesmi pa je objavil tudi v Lipici.18

Kakor piše Boršnikova, naj zaradi svojih naprednejših nazorov pri poklicu ne bi imel teţav; takratni mariborski škof Stepišnik mu naj ne bi nasprotoval. Ko Boršnikova pojasnjuje Aškerĉevo odloĉitev za duhovniški poklic, problematizira njegove odnose z ţenskami in sploh njegovo nedruţabnost. »Posebno ţensk se je izogibal. Bil je skrajno strog s seboj, njegovo ţivljenje je bilo neoporeĉno, naravnost asketsko.« (Boršnik 1939: 24) Pesniške zaĉetke pa nadalje razlaga v okviru teţnje »koristiti narodu«. (Boršnik 1939: 37) Poleg odnosa do domovine omenja še pesnikov odnos do Anke Peĉovnik, kar poveţe z njegovo socialno pesmijo Anka. Vendar povoda za ljubezensko liriko ne pripisuje le Anki Peĉovnik, temveĉ tudi mladi Piji. V tem poglavju Boršnikova poudarja predvsem razdvojenost, ki jo je doţivljal zaradi poklica. Na eni strani je imel umetnost, na drugi duhovniški poklic, ki ga je omejeval tako v eksistencialnih ţeljah kot tudi v pesnjenju. Ĉeprav ni imel notranjega zadovoljstva, je vsaj imel pesniški poklic. »Osebni sreĉi se je odpovedal, »pesniškemu poklicu« se ni mogel. Preveĉ je bil v

17 »Leta 1880 je tako v prvo julijski številki objavil prvo pesem Trije potniki.« (Boršnik 1939: 22) 18 Lipica je bilo rokopisno glasilo takratnih mariborskih bogoslovcev.

34 tem ĉasu ţe prepriĉan, da je za to, samo za to pozvan v ţivljenje.« (Boršnik 1939: 40)

Kako veliko vlogo pripisuje ţivljenjski izkušnji, se kaţe tam, kjer ocenjuje pomen izkušnje za delo: »Vse to je moral doţiveti, da je mogel pozneje napisati Najlepšo pesem (kasneje Pevĉev grob), ki je ena izmed najlepših njegovih pesmi « (Boršnik 1939: 40). Primerja jo s Prešernovo pesmijo Neiztrohnjeno srce. (Boršnik 1939: 41)

V temle poglavju je Boršnikova uporabljala naslednje gradivo, ki spet potrjuje pozitivistiĉni pristop oz. njeno naslanjanje na stvarno gradivo, iz katerega pojasnjuje Aškerĉevo delo in ţivljenje.

Časopisje: Ljubljanski zvon, Slovenski narod, Ţivljenje in svet, Časopis za zgodovino in narodopisje, Ţenski svet, Kres, Slovan, Slovenec in Slovenski branik.

Dokumenti: - zgodovinski: rokopisna mozirska kronika (1894; F. Praprotnik; po prepisu Hribernika), Podsredška ţupnijska kronika, Zemljiška knjiga (Laško),

- šolski: šolska kronika v Podsredi.

Korespondenca: - Aškerc: Holzu, Vambergerju, oĉetu in teti Ajtki,

- Aškercu: Poţar in Ţeleznikar,

- ostalo: Aškerc-Sketova korespondenca, izpostavljena korespondenca Levec–Aškerc (na tej podlagi je zgrajena študija dr. Ivana Prijatelja v AĈ, poleg tega so omenjeni, citirani Levstikovi popravki njegovih pesmi v pismih), Cimpermanova in Gregorĉiĉeva korespondenca z Aškercem.

Izjave: - ustne: Janko Poţar, Anka Peĉovnik, Franc Govékar, Franc Šetinc, Adela in Emilija Kranjc (podali sta jih Silvi Trdin), Ana Zupanĉiĉ, Boršnikova primerja ustne izjave o barvi Aškerĉevih oĉi; mnenje A. Peĉovnikove ter mnenje inšpektorja Westra in slikarja Ţmitka, Maks Kos, Ante Potoĉnik, Zalokarjeva Malika, Sikošek (Anki Peĉovnik),

- pisne: Franc Šetinc, Ante Potoĉnik, Šnuderl, študent Ţupevc (Anki

Peĉovnik).

Slikovno gradivo: - podobica svetnice Tekle v spomin na sveto vero (omeni).

Literarnozgodovinski - Ivan Prijatelj: Janko Kersnik, njega delo in doba. viri: - Fran Erjavec: Zgodovina katolištva na Slovenskem.

Tabela 12: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v drugem poglavju.

6.1.3 V narodnem boju Aškerc naj bi se zaradi aktualnih politiĉnih dogodkov ohlajal do Anke, tako da Boršnikova prehaja na njegovo zanimanje za narodno usodo, od koder nato pojasnjuje ustvarjalnost. Ko je sluţboval v Šmarju pri Jelšah se je sploh posvetil vprašanjem o narodu, aktualni politiki in je bil proti ponemĉevanju. Njegove nazore opiše takole: »Aškerc, ki mu je bilo sorodno nacionalno prepriĉanje in skupno delo za slovensko kulturno in politiĉno osvoboditev ţe od nekdaj najtrdnejši most do soljudi, je imel v ponemĉenem Šmarju najugodnejšo priliko, da se uveljavi kot neupogljiv, energiĉen borec za slovensko stvar.« (Boršnik 1939: 44–45) Boršnikova je pri navajanju podatkov dosledna in pozitivistiĉna natanĉnost se kaţe npr. tam, kjer opozori na to, da gre za domnevo, ki izjavo razrahlja: »O teh bojih in spletkah so se širile v zvezi z Aškercem razliĉne govorice. Naj tri navedem, ĉeprav utegne biti – vsaj pri prvih dveh – kaj izmišljenega.« (Boršnik 1939: 45)

Med pesmimi z nacionalnim nabojem omenja objavo iz Slovana (1885) – Jek iz Balkana. Pred tem je objavljal pod psevdonimoma Gorazd in Nenad. (Boršnik 1939: 52) Njeno mnenje je, da je bil nacionalizem Aškercu »v šmarski dobi« najvišji ideal. Od tod pojasnjuje pesmi, ki jih povezuje tudi z Aškerĉevim zanimanjem za zgodovino in takratne aktualne dogodke. Pesem Budnica (Zvon 1885) je po njenem »prelom s pasivnim obdobjem Stritarjevega in Gregorĉiĉevega elegiĉnega slovanstva, naznanjajoĉ s svojo samozavestno borbenostjo, preprosto neposrednostjo in buĉno zanesenostjo novo fazo slovenskega nacionalizma« (Boršnik 1939: 52)

Časopisje: Ljubljanski zvon, Slovenski narod, Ţivljenje in svet, Ţenski svet,

Večernice, Deutsche Wacht, Slovan in Kres.

Dokumenti: - zgodovinski: dopis iz Šmarij,

- šolski: šolska kronika v Šmarju pri Jelšah.

Korespondenca: - Aškerc: Vrhovniku, E. Jelínku, Gregorcu, Josipu Vošnjaku in Holzu,

- Aškercu: Boţidar Raiĉ in Andrej Fekonja,

- korespondenca z Legom, Cimpermanom in Levcem,

- ostala korespondenca: korespondenca med mariborskim škofijskim uradom in namestništvo v Gradcu, Celestin Legu, Levĉevo pismo Kersniku, Legovo opraviĉilo Aškercu na Aškerĉev oĉitek, Jakob Ploj, Ivan Deĉko, Lavoslav Gregorc, Levĉevo pismo Kersniku ter Celestin in Levec Stritarju.

Izjave: - ustne: Ana Peĉovnik, Ana Debelak, Ivan Rotner, Josip Krohne in Dragotin Zeliĉ,

- pisne: Aškerĉeve izjave v Slovenskem narodu, Holzeva izjava (o Aškerĉevem slabem gmotnem poloţaju).

Tabela 13: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v tretjem poglavju.

6.1.4 Mahnič in realizem Tu za izhodišĉe vzame smrt škofa Pogaĉarja (datirano; 25. 1. 1884) (»Levec je pravilno slutil, da se s Pogaĉarjevo smrtjo zakljuĉuje doba verske strpnosti in idiliĉnega katoliško liberalnega kompromisarstva.« (Boršnik 1939: 58)), saj od tod izpeljuje odnos med Aškercem in Mahniĉem. Pozorna je na Mahniĉeve odzive na Aškerĉeve pesmi. Opira se tudi na Aškerĉeva pisma in pesmi, kjer pa ni sledu o prelomu z versko tradicijo (Boršnik 1939: 69). Govori tudi o njunih razliĉnih pojmovanjih umetniške lepote. Natanĉno se loti tudi analize Aškerĉevih bojazni in omahovanj glede Mahniĉevih napadov v ĉasopisih (zlasti Rimski katolik in Slovenec), ki jih najde tudi v njegovi poeziji. Uporabi tudi primerjalno metodo, saj v tem kontekstu primerja Aškerĉevo in Gregorĉiĉevo poezijo; po snovi sta si podobni, a Aškerc ni tako mil in poboţen kot njegov pesniški sopotnik (Boršnik 1939: 71). Sicer pa je v središĉu boj med Aškercem in Mahniĉem – dosledno, kronološko navaja njune odzive, objavi tudi pismo, ki ga je Aškerc poslal na

37 uredništvo Slovenskega naroda in celo odgovor urednika Ţeleznikarja. (Boršnik 1939: 77) Poglavje zakljuĉi s smrtjo Aškerĉevega zašĉitnika škofa Stepišnika in dekretom, da je bil premešĉen k Sv. Lovrencu. Na ta naĉin upošteva takratne razmere, ki so mu takratni poloţaj zaĉele še bolj oteţevati. Uporabljeno gradivo ne odstopa od prejšnjih poglavij, samo da se tu ne naslanja na dokumente, ampak prevladujejo korespondenĉni viri, ĉasopisje in pa izjave.

Časopisje: Ljubljanski zvon, Slovenski narod, Rimski katolik, Kres, Slovenec, Dom in svet, Lipica, serija Mahniĉevih podlistkov Dvanajst večerov, Drobtinica in Triglavanski listki.

Korespondenca: - Aškercu: Levec Aškercu,

- Aškerc: Levcu, oĉetu in Ajtki,

- odziv na njegove pesmi; za Aškerĉeve pesmi so bili »polni priznanja« Cimperman, Erjavec (Levec Aškercu), Glaser (Aškercu), Gregorĉiĉ (Cimperman Aškercu), Kersnik (Levcu), Levec (Aškercu), Levstik (Levec Aškercu), Štrekelj (Levcu), Vošnjak (Aškercu) idr.;

- ostalo: Viktorija Milek Cimpermanu.

Izjave: - pisne: dotikajo se prvih ponatisov in prevodov in o javnih priznanjih izven Slovenije; Lego in Štingl.

Aškerčeve - Aškerĉeva ĉitanka, »beleţke« in - Aškerĉeve beleţke (v drugi izdaji Janeţiĉevega slovensko-nemškega njegovo berilo: ţepnega slovarja).

Tabela 14: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v ĉetrtem poglavju.

6.1.5 Balade in romance »Aškerĉevo premešĉenje je bilo resen opomin. Trezni Sv. Lovrenc se po prirodni in kulturni zanimivosti ne da primerjati s Šmarjem; toda ĉeprav je to majhen kraj, precéj odrezan od sveta, Aškerc tam vendarle ni bil popolnoma sam.« (Boršnik 1939: 80) S tem Boršnikova nadaljuje peto poglavje, kjer pa zaĉne z odnosom med ambientom in ustvarjalcem. Seznani nas z okolišĉinami priprav na izdajo pesniške zbirke Balade in romance, pri kateri je Aškerc kolebal med tem, ali naj pesniško zbirko objavi pod pravim imenom ali psevdonimom. Loti se zgradbe

38 pesniške zbirke, snovi pesmi, jezika, kar gre v smer Prijateljeve stilistiĉne analize. Seveda tu ne gre za pozitivistiĉni pristop. Do pesmi je kritiĉna, kjer pa se ponovno vidi, kako vrednoti. Tako beremo: »Kakor je nazoren in pester v barvah, tako je siromašen v muziki jezika.« (Boršnik 1939: 89) Sicer pa vsebino oz. snov pesmi povezuje z njegovim ţivljenjem, kar je seveda pozitivistiĉno. Nato navaja, od kod vse je jemal ideje za poezijo, koliko je muziĉen, kako je samo ţivljenje vplivalo na njegov pesniški razvoj, kjer spet prihaja do izraza vzroĉno-poslediĉen odnos med ţivljenjskimi okolišĉinami in delom. Navezuje se tudi na njegovo odrašĉanje in s tem obĉutljivost za kmeĉko snov, ki jo obdeluje v pesmih. Zatem pa se spet loti stilistiĉne analize; govori o jedrnatem, zgošĉenem slogu. Kako zdruţuje pozitivistiĉni in stilistiĉni pristop, pa se po mojem najbolj vidi v tejle izjavi iz nadaljevanja: »Realistiĉna narava pa tudi pomanjkanje lahkotnosti v tehniki sta pesnika pripravila do preprostega in naravnega izraţanja, ki so mu tuje vsakršne stalne oblike. Tem se je Aškerc ţe zdavnaj odpovedal, kolikor se je sploh kdaj poskušal v njih.« (Boršnik 1939: 90) Govor je namreĉ o tehniki na eni ter pesnikovo realistiĉno naravo in pesmijo na drugi strani. V nadaljevanju se najveĉ opira na izjave v ĉasopisju.

Časopisje ter nekaj Slovan, Rimski katolik, Ljubljanski zvon, Časopis za narodopisje izpostavljenih in zgodovino, Dom in svet, Slovenec, uĉiteljski Popotnik, Slovanski člankov: svet, Laibacher Zeitung, Slovenski narod, Vajenec, in ĉasopis Brus (ĉlanek Tri bele vrane);

- Celestin: Ne motimo si pojmov! (Slovanski svet)

- Mahniĉ: »Zvonovim« leposlovcem – še enkrat! (Rimski katolik).

Korespondenca: - Aškerc: Govékarju in Turnerju,

- Aškerĉeva korespondenca z Levcem in Bambergom,

- ostala korespondenca: Kersnik Levcu, Levec Prijatelju.

Izjave: - ustne: Ana Blaţ (iz Mozirja), Dragotin Zeliĉ, Franc Pristovšek (šol. upravitelj v pokoju), rodbina gostilniĉarja in politika Vinka Jeţovnika,

- pisne: Lampe (oĉitek), Mahniĉeve izjave glede Aškerĉeve bolezni

(v Rimskem katoliku; zasmehuje).

Literarnozgodovinski - razprava Naši realisti, viri: - Janka Kersnika zbrani spisi,

- Upošteva tudi Kleinpaula in Gotschalla (da se je Aškerc zgledoval).

Tabela 15: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v petem poglavju.

6.1.6 Od postaje do postaje V tem poglavju je Boršnikova pozorna predvsem na njegova sluţbena premešĉanja, ki so bila povezana z njegovim politiĉnim nazorom. Le-ta ni bil v skladu z njegovim prvotnim poklicem – torej sluţbo duhovnika. Svoje delo ni opravljal tako, kot bi si to ţeleli ljudje. Boršnikova opiše njegov naĉin maševanja in nevšeĉnosti, ki so motile ljudstvo. Izpostavi tudi njegove mišljenje v zvezi s prikazovanjem Matere boţje, ki bi jo naj videla neka faranka. V zvezi s tem poda posmehljivo izjavo: »Zlasti pa je ogorĉil novi kaplan poboţne ovĉice z nastopom, ki še do danes ţivi v spominu vašĉanov.« (Boršnik 1939: 103) Ravno tako naj ne bi redno spovedoval. Vendar ga je vseeno veĉina imela rada, ker je bil dober do reveţev in delavcev (rudarjev), saj se je pri njih odpovedal denarju, ki bi ga prejel za opravljanje maš. Boršnikova opozarja tudi na njegove pesmi, ki so bile usmerjene na Mahniĉa: »V bistvu niĉ novega, le oblikovno je izostril nasprotje med seboj in Mahniĉem – Firduzijem in dervišem – v pegaza in osla,« (Boršnik 1939: 108–109). V tem poglavju torej našteva kraje, kjer je sluţboval in s tem povezuje tudi njegovo poezijo, ki je glede kvalitete zaĉela upadati – na poezijo so vplivala razoĉaranja v poklicnem in zasebnem ţivljenju ter zdravje, ki mu je zaĉelo pešati. Razvidna je povezava med selitvami in delom. Nanj so vplivali predvsem domaĉini, kjer je sluţboval. Vredno je izpostaviti nekaj postaj in ljudi, ki so na Aškerca vplivali ali pozitivno ali negativno. V Podsredi je velik vtis nanj naredila Anka Peĉovnik. V Vitanju, ki je bilo izrazito ponemĉeno, je bil zagrenjen, samotarski in samo okolje je sproţilo še veĉji odpor in odklonskosti, ki jih je poĉel. V Sveti Marjeti pri Rimskih Toplicah je našel politiĉne somišljenike – upokojenega polkovnika barona Urbana, ki ga je seznanil tudi z Vilhemino Rischner. Tudi vanjo se je zaljubil, a tokrat drugaĉe kot v Anko: »Kakor nekoĉ ob

Anki, je poţela svoj ekstrem, zdaj ţe ne veĉ plaha, prebujajoĉa se, marveĉ zahtevajoĉa.« (Boršnik 1939: 116) V Mozirju je naletel tudi na somišljenika- sodelavca – Joţefa Ţehlja. Dobro pa se je razumel tudi z naduĉiteljem Francem Praprotnikom in Ivanom Klemenĉiĉem, ki sta bila enakih politiĉnih nazorov kot Aškerc (Boršnik 1939: 118). Ravno tako se je dobro razumel z ljudmi: »Aškerc se je v Mozirju dobro poĉutil. Kraj mu je bil pogodu in bil je sreĉen, da ţivi enkrat v slovenskem središĉu, kjer ni Nemcev ne nemškutarjev.« (Boršnik 1939: 118) Ko je odhajal v Škale pri Velenju, so mu priredili veliko slavje. Na novi postaji se je sreĉal z pesnikom Resmanom in gostilniĉarjem Jeţovnikom, drugaĉe pa velike ljubezni do kraja ni ĉutil – predvsem zaradi nemškutarstva (Boršnik 1939: 132). Selitve naj bi vplivale na njegovo psihološko stanje in poslediĉno na njegovo pisanje. Pozorna je na njegovo sreĉanje s Simonom Gregorĉiĉem. Pri tem upošteva tudi fotografijo in natanĉno opiše njuno zunanjost, kar poveţe z njunim pesnjenjem. Poda vrednotenjsko izjavo, ki zgovorno priĉa o njenem mišljenju in s tem povezovanju z njunimi lastnostmi in poezijo: »Ĉeprav se drţita za roke, je vendar vsa njuna pojava kljub trdi, fotografsko izsiljeni drţi jasna priĉa, da sta to dve nasprotji: Aškerc krepak, preprost kmet – Gregorĉiĉ neţen, obĉutljiv gospod, Aškerc premoĉrten in odkrit – Gregorĉiĉ umaknjen v zagrenjen molk, Aškerc pripravljen za boj – Gregorĉiĉ na umik.« (Boršnik 1939: 115) Pri tem poudarja njuno popolno nasprotje – tako v lastnostih, kot kasneje v njunem pesnjenju. Izsledek je podprt z dokumentom oz. fotografijo. Primerja tudi kaplanske kraje, kako so vplivali nanj. Najprej je sluţboval v Podsredi, kasneje v Šmarju pri Jelšah, v ţupniji Sv. Lovrenc, v Vitanju (kazenska premestitev), Sveti Marjeti pri Rimskih Toplicah, Mozirju (le-ta premestitev naj ne bi bila kazenska) in Škalah pri Velenju (kazenska premestitev). Še posebej naj bi nanj – negativno – vplivalo Vitanje. Slednjega Boršnikova oznaĉi kot: »Vitanje je bilo za šibkega Aškerca teţka preizkušnja: nemškutarko gnezdo, zakopano v hribe pod Pohorje, precéj odrezano od kulturnega sveta, zaradi strmih in oddaljenih okoliških podruţnic zelo naporno tudi za telesno moĉnega kaplana.« (Boršnik 1939: 104) Pri tem lahko razberemo Aškerĉevo miselnost, ki je bila v prid slovenskemu jeziku in njegovo konstitucijo. Spet gre za doslednost. Prav tako so nanj negativno vplivale Škale. Vsekakor pa je najveĉji vpliv nanj imelo Vitanje, kjer je vse bolj zaĉel

41 kljubovati, se upirati takratni duhovniški avtoriteti. Zgovorna izjava, ki jo poda Boršnikova na isti strani je: »S tem si je zaĉel izpodjedati tla. Kot ĉlovek ni omahnil. Kot pesnik pa je odtlej priĉel poĉasi polzeti navzdol.« (Boršnik 1939: 114) Veliko bolje je nanj vplivalo Mozirje, saj je tam lahko deloval na kulturnem podroĉju, ravno tako se mu ni bilo treba obremenjevati z nemškutarji in Nemci. (Boršnik 1929: 118) Poudari tudi njegova politiĉna prepriĉanja in nazore, ki so se vedno bolj krepili v smeri slovenstva. Izpostavi, katera mesta so mu bila bolj v prid in katera ne – glede samega kulturnega ţivljenja, politiĉnih idej in druţabnosti. Vsekakor je vredno izpostaviti ţe prej omenjeno Mozirje, kjer je lahko izrazil in unovĉil svojo zagnanost za kulturo: »Kot kulturni delavec je bil v Mozirju Aškerc splošno uvaţevana osebnost.« (Boršnik 1939: 119) Najslabše mu je bilo vsekakor v Šmarju pri Jelšah in Vitanju, kjer je bilo veliko nemškutarjev in Nemcev, zato svojih kulturnih ambicij ni mogel izoblikovati, kaj šele uresniĉiti. Problematizira tudi njegove odnose s takratno duhovno oblastjo, ki mu seveda ni bila naklonjena. Njegova premešĉanja niso bila niĉ drugega kot kazenske premestitve.

Omenjeno je njegovo druţabno ţivljenje in kako se je zaljubil v Vilhemino Rischner. Pesem Bajka o odprtem nebu naj bi nastala na podlagi teh njegovih doţivetij: »Šele preko erotike je Aškerca opojil ĉar poletnega neba, šele ob dekletovih oĉeh je vzljubil silo in svetlobo zvezd.« (Boršnik 1939: 116)

Časopisje in Politik, Učiteljski tovariš, Slovenski narod, Ljubljanski zvon, Kres, nekaj Slovan, Listki, Sodobnost in Dan. izpostavljenih - »Aškerc in Pohorje«; ( izpostavi to poroĉilo; Odmevi). člankov:

Dokumenti: - zgodovinski: Ţupnijska kronika pri Sv. Lovrencu, Mariborski koledar, ţupnijska kronika pri Sv. Šmarjeti, Ţupnijska kronika v Mozirju, rokopisna mozirska kronika, Zapisniki Politiĉno narodno gospodarskega društva,

- lastni: zapisnik pri prostovoljni draţbi Aškerĉeve zapušĉine.

Korespondenca: - Aškerc: Levcu, Turnerju, Veselu, Glaserju, Holzu, Hribarju, Legu,

- Aškercu: Gregorĉiĉ, Glaser, Vesel, Majaron,

- ostalo: Turner Trdini, Gregorĉiĉ Ivanu Veselu, Rischnerjeva prijateljici Mirnikovi, pismo Ţupneka (politiĉni komisar).

Izjave: - ustne: Meško, J. Glaser, Ana Peĉovnik, Franĉiška Zajc (Aškerĉeva hišnica; Vrhovniku), Dragotin Zeliĉ (organist), Anton Aškerc, Mirnikova (soproga poštnega ravnatelja), Miha Aškerc, Pristovšek, Zeliĉ, Krohne (po pripovedovanju škofa Napotnika), Ivan Vaid, rodbina Jeţovnikova) in ĉast. kanonik Andrej Lovrec,

- pisne: Meško (opazke o Aškerĉevi poeziji), Gregorĉiĉevo mnenje o satiri Pégaz in ôsel Holzu, Mici Goriĉar, Stritar.

Literarnozgodovinski - Lonĉar: Politično ţivljenje Slovencev, viri: - Hribar: Spomini,

- Prijatelj: Janko Kersnik, njega delo in doba,

- Erjavec: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem,

- Zapisek I. Vrhovnika (glede Gregorĉiĉeve korespondence),

- gradivo za Aškerĉev študij orientalskih verstev; Das System des Vedânta (1906), Der Buddismus nach ältern Pali-Werken dargestellt von Edmund Hardy (1919) in Brahma und Buddha (1926).

- Slovenski jezik 1938,

- J. S. Speyer: Die indische Theosophie,

- Pero Slepĉević: Buddhismus in der deutschen Literatur,

- Knjiga o Buddhovem ţivljenju in delu,

- Poroĉilo Hribarja o pobudi, da je Aškerc zaĉel sodelovati pri Slovenskem narodu.

Fotografije: - Aškerĉev dom na Globokem,

- Aškerĉev oĉe in teta Ajtka,

- Aškerc v letu 1880 in 1883,

- Ana Peĉovnik in

- Vilhemina Rischner.

Aškerčeve »opazke«: - poudari še Aškerĉeva obĉrtavanja in opazke v Oldenbergovi knjigi,

- Slovenski jezik 1938; upošteva tudi Aškerĉeve opazke in podĉrtavanja uvrstila sem ga tudi sem),

- Aškerĉevo pisno zahvalo Mozirĉanom (Slovenski narod).

Tabela 16: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v šestem poglavju.

6.1.7 Med liberalizmom in socializmom V tem poglavju izpostavi dvojni nazor, kar je ţe tudi podano v naslovu. Leta 1894 je šel Aškerc na svojo zadnjo kaplansko postajo (Škale pri Velenju). Iz tega leta omenja katoliški shod in odstop urednika Ljubljanskega zvona Antona Funtka, kar naj bi bilo pomembno za Aškerca. (Boršnik 1939: 133) Tu pa je vidno, kako pri pojasnjevanju ĉrpa iz širših okolišĉin, v katerih je deloval Aškerc, in njegovim delom in mišljenjem. Potem pa zaĉne špekulirati, s ĉimer se odmakne od pozitivistiĉne doslednosti, kje bi se lahko Aškerc bolje uveljavil. Izjava glede Aškerĉevega pesniškega razvoja: »Podoben razvoj je doţivljal v tem ĉasu tudi Aškerc. Kakor je imelo naše visokošolsko dijaštvo priloţnost opazovati velikomestni proletariat, tako on velenjskega. V manjši meri, zato pa napredneje.« (Boršnik 1939: 147); kar kaţe, da jo je zanimala vkljuĉenost v novo nastajajoĉe razmere. Boršnikova je torej pozorna na Aškerĉevo vpetost v takratni sistem in s tem njegova vkljuĉenost v novo nastajajoĉe razmere. Opozarja na knjigo, ki bi jo naj prejel – (I. Ch. Schlecht) – katera naj bi napadala socialni realizem. Vendar je ta knjiga na Aškerca delovala popolnoma obratno. Opozarja, da je snov, znanje bi ĉrpal jemal iz tujih znanstvenih revij (Naša doba in Die Neue Zeit). Tako Boršnikova dosledno navaja, od kod si je Aškerc pridobival znanje in še bolj poglobil ter utrdil svoje prepriĉanje. Pri tem ocenjuje: »Gledal je na svet preprosto, enostavno, neproblematiĉno, mislil premo in jasno. Stvarno ţivljenje ga je pritegovalo bolj od abstraktnih shem, ĉeprav tudi v to ni rinil globoko.« (Boršnik 1939: 151) Seveda poudarja, da takratno Velenje še ni bilo popolnoma proletarsko. Boršnikova je tako pozorna na njegov ĉut, nazor, ki je izhajal ţe iz

44 otroških let. Pokaţe se njena primerjalna metoda; zna potegniti vzporednice s takratnim dijaštvom, njegovim mišljenjem in s pesnikovimi nazori in z njegovim razvojem. Vendar poudarja, da v njegovem študijskem ĉasu še ni prišlo do takega razcveta kapitalizma: tudi sam Aškerc je izhajal iz kmeĉkega okolja, na kmetiji je, kot ţe reĉeno, tudi odrašĉal, zato je v njem rastla socialna zavest. Preko izkušnje z (velenjskim) proletariatom povezuje Delavĉevo pesem o premogu, ki jo imenuje himna delu v rudnikih. Pri tem pa ocenjuje, da pesmi niso veĉ socialno ĉustvene, temveĉ programatiĉne. Navezuje se tudi na pesnikovo poznavanje nemške socialistiĉne poezije, kar se je poznalo v njegovem ustvarjanju. (Boršnik 1939: 151) Z izjavami glede poezije kara njegovo politiĉno agilnost in hkrati ugotavlja pesniško upadanje (kvaliteta pesmi oz. njihova umetniška vrednost je šla vse bolj navzdol): »Dokler je oblikoval z vso skrbnostjo z vso skrbnostjo, je rastel kot pesnik, ĉim bolj pa se je zagrizel v ideje, tem bolj se je zanemarjal oblikovno.« (Boršnik 1939: 158) Pavliha na Jutrovem pa je po njenem dokument pesnikovega vidnega propadanja: »Zalet je bil prehud, a bi ne izĉrpal njegovih energij. V ĉasu, ko je dosegel njegov upor proti druţbi svoj višek, se je zaĉela rušiti pesniška moĉ.« (Boršnik 1981: 172) V tem poglavju je z vidika pozitivistiĉne metode najbolj zanimiv torej odnos med idejno usmeritvijo in delom, ki z zagrizenostjo za ideje kvalitativno upada.

Časopisje in nekaj Ljubljanski zvon, Kres, Rimski katolik, Glasnik, Vesna, Slovenski izpostavljenih narod, Zarja, Katoliški obzornik, CZS, Naša doba, Učiteljski člankov: tovariš, Soča, Politik, Slovan in Die Neue Zeit,

- Turnerjeve razprave v Kresu in Časopisu za zgodovino in narodopisje,

- Mahniĉeva fevdalna miselnost in njegovo razpravljanje Kaj uĉi o narodnosti zdrava pamet in sveto pismo (Rimski katolik),

- Socijalisti, klerikalci in narodna stranka (Slovenski narod),

- Shod zaupnih moţ (Slovenski narod),

- Mahniĉ: Sumljiva znamenja v slovenskih akademskih in dijaških krogih (Rimski katolik)

- Mahniĉ: »Vesna«, nje okroţje in nje ozadje (Rimski katolik),

- Ig. Kralj, Napredno-radikalni tok v ĉeškem narodu (Rimski katolik),

- M., Slovensko gledališĉe (Slovenski narod),

- Ig. Ţitnik, Slovensko gledališĉe (Slovenski narod),

- prim. notice o Lappovem rudniku (Slovenski narod; opozori; katerih avtor utegne biti Aškerc sam).

- Socijalisti, klerikalci in narodna stranka (Slovenski narod),

- Kdo je kriv? (Slovenski narod),

- Vseuĉilišĉniki in socijalistiĉna stranka (Slovenski narod),

- Opozori na prim. kako je obdelal ta motiv Trdina v bajki Kresna noĉ (Ljubljanski zvon),

- Masarykove razprave (Naša Doba; zlasti: Ĉasové směry a tuţby, K šestemú ĉervenci, Dělnická akademie, Humanita a národnost, Vědecká a filosofická krise souĉasného marxismu,19

- Spomini (odlomek iz predavanja sodr. M. Ĉobala v ljubljanski Vzajemnosti (16. okt. 1912)),

- Zlogonski: Na višini našega ĉasa (Slovenski narod),

- Zlogonski: Nove krize (Slovenski narod),

- Aškerc in socijalni demokratje (SL)

- Plagiatorstvo (o Beţku, Goestlu in Govekarju; Ljubljanski zvon)

Izjave: - ustne: Ana Zupanĉiĉ, Ţiga Laykauf-Mozirski, Govekar Alojz Puckmeister, Fr. Vidic, I. Robida,

- pisne: Dragotin Hribar, Fran Govékar,

- izpostavljene so izjave: Ţmavca, Goestla, Vidica, Ellera idr.

Korespondenca: - Aškerc: Turnerju, Levcu, Ţmavcu, Govékarju , Beţku, Hribarju,

- ostalo: Vidic; Nadlišek-Bartlovi, Ellerju, nato Govekar Ellerju,

- Izpostavljena je tudi njegova korespondenca z Levcem, Goestlom,

19 Boršnikova še opozarja, da je svoj odnos do socializma, ki se v glavnem dá razbrati ţe iz ND, Masaryk sistematiĉno obdelal v knjigi: Otázka sociálni. Základy marxismu sociologické a filosofické (v Pragi; 1898 (v nemšĉini 1899)). (Boršnik 1939: 436)

Vidicem, Valjavcem in Ellerjem.

Literarnozgodovinski - Janko Vencajz, Spomenica o petindvajsetletnici akademskega viri: društva »Slovenija« na Dunaju (predavanja o socializmu in komunizmu),

- predavanja I. Prijatelja v zimskem semestru (leta 1925); Socialna misel,

- Letopis Matice Slovenske,

- Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja,

- Slovenski jezik 1939,

- Max Beer: Allgemeine Geschichte des Sozialismus und der sozialen Kämpfe (1931),

- Ludwig Brügel: Geschichte der österreichischen Sozialdemokratie, (Wien 1923),

- Janez E. Krek: Izbrani spisi III, Socializem (1925),

- Anton Kristan, O delavskem in socijalističnem gibanju na Slovenskem (1927),

- izpostavi, da postanek in razvoj kršĉanskosocialnega in socialnodemokratskega gibanja v Sloveniji obravnavajo J. E. Krek, A. Kristan, Prijatelj, Kersnik; Lonĉar, Erjavec in Ruda Jurĉec,

- Die Poesie des Sozializmus. Ein Beitrag zur deutschen Literaturgeschihte im letzten Jahrzehnt von I. CH. Schlecht,

- T. W. Teifen: Das soziale Ellend und die besitzenden Klassen in österreich in Saltykova Šĉedrina, revije Die Neue Zeit in nekaterih drugih knjig priporoĉil Ţmavcu (Ţmavc hr. notes, kjer si je bil to zabeleţil)20.

- Govékarjevi noveli Socijalist in Sama svoja,

- Krek: Socializem,

20 Ţmavc hrani notes, kjer si je bil to zabeleţil; opozori na to.

- predavanja Etbana Kristana o Antonu Aškercu in njegovih pesmih: Splošno delavsko napredno-izobraţevalno pravovarstveno in podporno društvo (javni druţbeni shod).

Aškerčeve »beleţke«: - Aškerĉeve opazke: obĉrtal je in z vprašanji opremil sledeĉi Schlechtov stavek (na str. 53)21 ter še na eni strani (str. 36),22

- Aškerc je ob strani ogorĉeno prezirjoĉe vzkliknil: »Ti suţna duša ti!« (v Schlechtu, str. 45),

- Schlechtove besede »das schmeichelnde Zauberwort des Dichters« je Aškerc opremi s pripombo: »bedak!«,

- Schlechtov stavek »Jede Dichtung holt sich ihre höchsten Ideale aus überwetlichen Sphären« (11) pa je Aškerc dodal vprašanje.23

Tabela 17: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v sedmem poglavju.

6.1.8 »Fin de siecle« Tudi tu so obravnavane povezave med poklicem in ukvarjanjem s poezijo. Omenjen je dopis, ki ga je pesnik prejel od knezoškofijskega lavantinskega konzistoriata, kar Boršnikova dosledno citira, in njegova pisma »zaveznikom«. Obravnavani so korespondenĉni viri, ki so citirani. Boršnikova se zraven obregne ob Aškerĉeve zagovore, ki jih je moral imeti pred takratno duhovno oblastjo, kjer je opazno njeno vrednotenje. Eden izmed teh odzivov je bil objavljen v njegovem ĉlanku v Slovenskem narodu. »V tem ĉlanku je pokazal vso odloĉnost temperamentnega slovenskega nacionalista, ki ne pozna nikakršnih obzirov, ko zaĉuti, da je v nevarnosti naš jezik in narodnost.« (Boršnik 1939: 179) Njena pozornost je še vedno v smeri pesnikove narodnostne in jezikovne zavesti. Govor je o njegovem delovanju kot duhovnika in odzive drugih na to; kako je maševal, kaj je govoril pri pridigah, govorih, katera dela je rad opravljal in katerih ne.

21 »Wenn der Mench nicht gebunden ist durch göttliche Auctorität, wenn er dem ewigen König der Könige gegenüber trotzig rufen kan: Ich lasse mir nicht befelhen! – warum soll er sich dann beugenvor einem Menschen, der heute, war und morgen nicht mehr ist!?« (Boršnik 1939: 435) 22 Opazko: paprelapa! (Boršnik 1939: 435) 23 Aškerc dvomi nad trditvijo, da nemško socialistiĉno pesništvo ni odkrilo ni odkrilo novih poti; trditev, da je rezultat tega pesništva po vsebini in po obliki negativen, ima pa laţ (68). Poleg tega Boršnikova navaja, da je Aškerc ogorĉen nad eno izmed izjav: »Aber die Brandfackel der Petroleuse ersetzt nicht die Flamme des Genius. Nicht nur dass die Sozialistendichtung unfruchtbar ist an hoben Gedanken und grossen Ideen, sie entbehrt gar sehr der äussern formellen Schönheit.« (66) Aškerc ima zanjo le še ironiĉen zasmeh. (Boršnik 1939: 435)

Podana so psihološka stanja: »Ĉutil se je popolnoma osamljenega. Bil je tako zagrenjen, da ni nikomur veĉ zaupal. Ĉe ga je kak faran povabil na dom, se ni odzval.« (Boršnik 1939: 181) Opiše tudi zdravstveno stanje, ki je vplivalo nanj tako telesno kot psihiĉno. Tu so vir pesnikove izjave iz pisem Turnerju, Ţmavcu, ki so priĉale o njegovi bolezni. Nato pa piše, kako ga je sluţba omejevala, kar spet ni bilo brez posledic za delo: »Ĉedalje grenkeje se je zavedal sluţbene suţnosti, ĉedalje hlastneje je grabil po vsaki, najneznatnejši slamici, ki bi ga rešila teh muk. Neznosna mu je bila misel, da mora zaradi kruha zatajevati prepriĉanje. Ĉim bolj se je ĉutil poniţanega, tem besneje se je grizel v odpor.« (Boršnik 1939: 181) V tem ĉasu se je Aškerc upokojil (leto 1898) in vloţil prošnjo za mestnega arhivarja, ĉemur pripisuje odloĉilni pomen za nadaljnjo pot (Boršnik 1939: 183). Spet je vidno, kako poveţe ţivljenjske odloĉitve z delom, kamor spada tudi ustvarjalnost. Izpostavi, da je Beţek bil v tistem ĉasu glavni urednik Ljubljanskega zvona in je Aškercu predlagal, da bi postal urednik pesniškega dela. V pozitivistiĉni zagnanosti pa Boršnikova obţaluje izgubo gradiva, ki bi to pokazalo: »Ţal da so Aškerĉeva pisma Beţku najbrţ izgubljena.« (Boršnik 1939: 191)

Časopisje in nekaj Ljubljanski zvon, Slovenski narod (upoštevani tudi podlistki), Vesna, izpostavljenih Slovanski svet, uĉiteljski Tovariš, Katoliški obzornik, CZS in Mladost. člankov: - Govékarjevo leposlovno delo v Vesni (pod psevdonimom Fr. Gr. Podkrimski, Rakevogiĉev Radivoj, Fran Ribiĉ ter podlistke v Slovenski narod),

- Naš najnovejši literarni boj (Ljubljanski zvon),

- Fr. Govekar, Moj mentor – Viktor Beţek in »V krvi« (Slovenski narod),

- Literarna komisija (Edinost),

- Anonimus: Literarno pismo (Edinost),

- Murnikovi leposlovni prvenci pod psevdonimom Dr. Lucifer in pod pravim imenom v Vesni in podlistki v Slovenskem narodu.

Izjave: - ustne: Ana Blaţ, Krohne, Ana Ţupanĉiĉ, Rotner, rodbina Jeţovnikova, Pristovšek in Eller,

- pisne: Josip Kovaĉ, Govekar, Funtek (napoveduje v svojem programu za Ljubljanski zvon (leto 1895), tudi Kersnikovo novelo Zarathustra; ki je

Beţek ni objavil).

Korespondenca: - Aškerc: Legu, Turnerju, Ivanu Veselu, Ţmavcu, Govekarju,

- Aškercu: Ferjanĉiĉ, Šuklje, Beţek, Levec, Govekar,

- ostalo: Vinko Dobrin (Kamniško pismo), Beţkova pisma Aškercu od l. 1895, Rotner, Krek Hribarju, Cankar Govekarju, Govekar Vidicu, Eller Govekarju.

Fotografije: - Motiv iz »Stare pravde« (fotografija stare freske iz gradu Šmarje pri Jelšah),

- Gregorĉiĉ in Aškerc v letu 1882.

Literarnozgodoski - Fr. V. Lisjak: Naš najnovejši literarni boj, viri: - D. J. Ekehard: Iz uredniške sobe »Moralnega lista za druţino in dom«,

- O realizmu.

Aškerčeve - Aškerĉev zapis v Janeţiĉev slovar. »beleţke«:

Tabela 18: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v osmem poglavju.

6.1.9 Prva leta v Ljubljani Boršnikova Aškerĉev prihod v Ljubljano oznaĉi za novo fazo njegovega razvoja. V tem ĉasu je nastopil sluţbo arhivarja. Boršnikova je v tem poglavju zlasti pozorna na njegovo nedruţabno ţivljenje. »In res je tudi v Ljubljani nadaljeval svoje samotarsko, vase pogreznjeno ţivljenje.« (Boršnik 1939: 227) V tem poglavju je njena metoda enaka; opira se predvsem na Aškerĉevo ţivljenje in takratne odzive drugih na njegovo delo. Pri tem pa kaţe na njegovo vestno delo in hkrati na to, da se je vse manj posveĉal pesnjenju. Poda zanimivo izjavo: »Aškerĉeva prizadevnost v sluţbi je imela za posledico, da se je arhivski prah zmeraj bolj nabiral tudi na njegovih pesmih.« (Boršnik 1939: 229) Nato pa nadaljuje, da je zaĉel s potovanji; tudi bi se otresel prevelike navezanosti na sluţbo. Njegovo ţivljenje, doţivljanje nadalje povezuje s snovjo njegovih pesmi. Veĉjo svobodo v poklicu povezuje s svobodnejšim izraţanjem. »In v drugi polovici l. 1898, ko ga ne utesnjujejo veĉ gmotne vezi na duhovniški stan, je ţe toliko smél, da v pesmih Fakir in Hadţi Hilmi poveliĉuje ĉloveka in mu je

50 vsakršna askeza, vsakršno zatajevanje naravnega ţivljenja greh zoper sveti red prirode.« (Boršnik 1939: 230) Pogosto se navezuje tudi na katoliško kritiko (namenjeno Aškercu) in je do tudi sama nje kritiĉna, tako da pride do izraza, kako na eni strani upošteva stvarno gradivo, na drugi pa se ne odpove mnenju o tem. Med katoliškimi kritiki izpostavi Aleša Ušeniĉnika, Mihaela Opeko in Franĉiška Lampeta. Hkrati je pozorna na Aškerĉeve odzive, ki so nastali kot rezultat odzivov njegovih nadrejenih – torej duhovnikov – na njegove pesmi. Pesniško zbirko Nove poezije razlaga in ocenjuje tudi v okviru njegovih preoblikovanih pogledov: »Zbirka nikakor ni nezanimiva, ker je odsev najpestrejšega obdobja Aškerĉevega ţivljenja. Devetdeseta leta pomenjajo zanj dobo najveĉje razgibanosti, ki se kaţe zlasti v njegovem boju za prevrednotenje pogleda na konfesijo, druţbo, nravstvenost in umetnost.« (Boršnik 1939: 233) Je kritiĉna in dodaja: »V tem boju pa je Aškerc krvavel in njegova beseda se je utrudila.« (Boršnik 1939: 234) S tem ţe nakaţe Aškerĉevo ustvarjalno upadanje. To poglavje je namenjeno tudi Aškerĉevi vlogi urednika (Ljubljanski zvon) ter Cankarjevemu krogu; pri tem upošteva izjave, korespondenco med Aškercem in Turnerjem, ki mu je ostal edini naklonjen. Poudarja Cankarjeve napade v ĉasopisju ter odzive Aškerca na to, kar je objavil v ĉasopisju (v obliki pesmi). V tem ĉasu pa je izgubil tudi upanje, da bi imel kakšno ţensko: »Druga za drugo so šle ţene, ki jih je ljubil, svojo pot, on pa je ostajal sam.« (Boršnik 1939: 283) Upošteva tudi pisno izjavo Zofke Kveder o Aškercu. V tem pismu (namenjeno je bilo Mešku 27. jan. 1903) piše, da sama Aškerca kot ĉloveka ne spoštuje posebno; ni se pokoril cerkvi, hodil je za ţenskami (poudari, da na skrivaj) in izrazi svoje mišljenje o tem, kako bi naj ravnal in se ne skrival. (Boršnik 1939: 283–284)

Časopisje in Ljubljanski zvon, Slovan, Dom in svet, Sodobnost, Slovenski narod (tudi nekaj Slovensko pismo), JZŢ, CZS, Zarja, Katoliški obzornik in Ţenski svet, izpostavljenih - Sobotno pismo (Slovenski narod), člankov: - O nastanku komedije za narodov blagor (Slovenski narod),

- Popotnica (Ljubljanski zvon),

- novela Mimi (Ţivot).

Dokumenti: - zgodovinski: rokopis Dramatiĉnega društva.

Izjave: - ustne: Krohne, Slodnjak, Ljudmila Poljanec, Elza Kastl-Traunstaät, Ţmitek, Marica Nadlišek Bartol, Marica Strnad Cizerlj, Ivanka Anţiĉ Klemenĉiĉ, Prijatelj, Ivanka Klemenĉiĉ, Gojmir Krek, Mirnikova in Vrhovnik,

- pisne: epigram Posveta, citati ob ĉlanku Švedski pesnik, Katarina Špurova.

Korespondenca: - Aškerc: Turnerju, Aškerĉevih pisem Ţupanĉiĉu ni imela na razpolago (opozori), Krohne, Turner, Hribar, Ljudmila Poljanec, Vrhovnik, Ţmitek,

- Aškercu: Kristan, Bohumil Kovař, Marica Strnad, Cankar,

- izpostavi korespondenco z Zawilínskim,

- ostalo: Marica Nadlišek Bartol Govekarju, Elza Kastl-Traunstätt, Kristina Schuller Nadliškovi, Strnadova Nadliškovi, Kristina Schuller Nadliškovi, Nadliškova Mankovĉevi, Zofka Kveder Nadliškovi, Ivanka Anţiĉ Klemenĉiĉ, Cvetko Golar Katarini Špurovi, Cankarjevo pismo bratu Karlu, Cankarjevo pismo Govekarju, Kettejeva pisma Cankarju, Cankar Kraigherju in Kraigherjevi, Hostnik Klemenĉiĉevi, Cvetko Golar Katarini Špurovi.

Fotografije: - Zofka Kveder,

- Marica Gartner,

- Ljudmila Poljanec,

- Anton Aškerc v letu 1902 in 1904.

Ostalo: - Spominska knjiga Silve Deĉar,

- razprava Rudolfa Moleta (takrat v nastajanju);

- Izbrano delo Vide Jerajeve,

- Slovenski jezik 1938,

- Ganglovi predavanji o NP in o Pavlihi na Jutrovem v Umetniškem društvu (omenja tudi Slovenski narod),

- Vydrov splošni zapisek,

- Tavčarjevi zbrani spisi.

Tabela 19: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v devetem poglavju.

6.1.10 Urednik Bil je urednik pri ĉasopisu Ljubljanski zvon. Poglavje zaĉenja s tem, da je Aškerc z novembrsko številko leta 1900 zakljuĉil prvi letnik. Pri tem našteva sodelavce; bivše Vesnane – Robina, Meško in Jerajeva. Ter Jesenka (T. Doksova), Zbašnika, Kristana, Medveda (Novljana), Maistra (Vojanova), Puclja (Lašĉana), Gangla in Derganca (Kazimirja Radiĉa), Murna in Ţupanĉiĉa. Nova sodelavca sta bila Golarin (Demeter) in Beabler. Nekaj še naj bi jih bilo, za katere pa Boršnikova reĉe: »nekateri brezpomembni psevdonimni pesniki«. (Boršnik 1939: 285) Natanĉno obravnava njegove ideje, ki so šle v smeri, da bi Zvon postal moderna aktualna revija (za zgled si je postavil ĉeške, ruske in nemške revije). Mislil je tudi na to, da Ljubljanski zvon ne bi bil le namenjen leposlovju in jezikoslovnim ĉlankom. (Boršnik 1939: 286) Ţelel si je, da bi objavljali tudi ĉlanke o knjiţevnosti, eseje, ĉrtice ter ĉlanke s podroĉja sociologije, biologije in etnologije (Boršnik 1939: 286). Pri tem za primere daje korespondenco, v kateri je izraţal svoje ţelje in ideje v zvezi z revijo; dosledno citira Aškerĉeve nazore oz. misli, ki jih je posredoval Govekarju, Turnerju, Ţmavcu. Aškerc je namreĉ šel v smeri svojih liberalnih idej in splošne razgledanosti, ki za tisti ĉas ni bila zanemarljiva. Vendar je vse bolj videl, da tako lahko ne bo; ni imel pravega prostora, sodelavcev in obĉinstva. (Boršnik 1939: 287) Vendar pa je tudi Aškerc postajal drugaĉen: »Ni pa spredvidel, da postaja tudi sam ĉedalje bolj glasnik teh ozkih domaĉih razmer in da prav zato nikakor ne more biti kos naĉrtu, ki si ga je zastavil.« (Boršnik 1939: 287) Upošteva polemike, odzive drugih, ki so jih imeli zaradi vsebine in Aškerĉeve osebe. Pri tem izpostavi zlasti Cankarja, ki je bil z njim v velikem sporu in poslediĉno tudi druge, ki so mu obrnili hrbet: »Odkar je napadel Cankar Aškerca v Slovenki, se je nekdanji uĉenec napadel v Slovenki in s tem povzroĉil, da se je »skoraj vsa mladina zaostrila proti uredniku.« (Boršnik 1939: 293). Za primer poda tudi Cankarjevo izjavo, ki jo je podal Zofki Kveder, ki govori o tem, da se je Aškerc »pootroĉil«. (Boršnik 1939: 297) S tem pa izostri

53 oziroma izriše Aškerĉevo psihološko stanje; vedno bolj se je trudil, da bi se izboljšal, vendar tudi po oceni Boršnikove tega ni bil sposoben. Pri tem se vidi, da ni bila Boršnikova pozorna samo na dejstva okrog njegovega dela, temveĉ tudi na njegovo psihološko stanje. Zraven mu je oĉitala plitkost in poudarila njegovo prizadevanje v smeri racionalizma. Boršnikova je kazala na njegovo realistiĉno vlogo oz. ga ni toliko videla kot lirika. Ţe na samem zaĉetku izpostavlja njegovo realistiĉno naravo, kar ni ĉudno, ĉe spomnimo na njegovo ţivljenjsko pot. Torej poveţe njegovo delo z ţivljenjem in z njegovo naravo, kar me drugim rezultira v epiĉnost. Nakaţe vse veĉjo osamelost: »Razmere so ga vse bolj tesnile. Ĉedalje bolj je ugotavljal, da nima zaslombe niti v lastnih pristaših, ki odloĉajo o usodi Zvona in o smeri njegove stranke.« (Boršnik 1939: 314)

Časopisje: Ljubljanski zvon, Novi zvon, Dom in svet, Slovenski narod, Slovan, Katoliški obzornik, JZŠ, Dan, Ţivljenje in svet ter Edinost,

- Ivan Ţmavc: Socialno vprašanje (Ljubljanski zvon),

- V hišici Petra Velikega (Ljubljanski zvon).

Dokumenti: - lastni: Aškerĉeva bibliografija.

Izjave: - ustne: Eller, Šorli, Prijatelj, Govekar, Širca F. (Risto Savin), Ţmitek, Slodnjak,

- pisne: uvodna avtorjeva izjava v brošuri; izjava Šorlija, Gregorĉiĉeva izjava Vrhovniku, gradivo za Aškerĉev odnos do Gregorĉiĉa.

Korespondenca: - Aškerc: Turnerju, Govekarju, Ţmavcu, Levcu, Štreklju,

- Aškercu: Ernestina Jelovškova,

- poudarjena je Aškerĉeva korespondenca z razliĉnimi slovanskimi knjiţevniki, še posebej z Romanom Zawilińskim,

- korespondenca urednice I. Anţiĉ Klemenĉiĉeve; zlasti dopisi D. Majcna, I. Šorlija, V. Regalija, G. Sajovca, V. Spindlerja,

- ostalo: Kvedrova Klemenĉiĉevi, Cankar bratu Karlu in Cankar Kobalu, Gregorĉiĉeva pisma Gruntarju, Vrhovniku in Tumi.

Literarnozgodovinski - ĉlanka iz Aškerĉeve bibliografije (Marja Boršnik), viri: - Vrhovnikova rokopisna beleţka,

- Ilešiĉeva brošura Prešeren in slovanstvo,

- Slovenska Matica; Zbornik slovenske Matice.

Tabela 20: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v desetem poglavju.

6.1.11 V borbi za prvenstvo V tem poglavju se posveĉa Ljubljanskemu zvonu in s tem razliĉnim polemikam, ki so nastale okrog revije. Zanima jo dogajanje pri uredništvu, obenem pa si privošĉi vrednotenje kvalitete ĉasopisja, kar je povezano z omenjenim dogajanjem in po njenem zaĉne upadati, saj je prišlo do zamenjave urednikov. Ljubljanski zvon je doţivljal krizo; poleg tega so pripravljali nov ĉasopis, ki bi izhajal enkrat meseĉno, Slovan. (Boršnik 1939: 334) Ljubljanski zvon ni bil veĉ osrednji, moĉni ĉasopis, ki bi lahko še naprej vplival na miselnost, razvoj: »Zbašnikov Zvon ni veĉ naĉelna revija, temveĉ udoben zabavnik, ki si prizadeva, da bi ugodil vsem strujam in vsem generacijam. Kot tak je imel dovolj jamstva za dolgo in mirno ţivljenje.« (Boršnik 1939: 335) Ĉeprav je v tem ĉasu Aškerĉeva poezija po njenem vse slabša, pa meni: »Niĉ veĉ ni tako domaĉ in preprost, veliko bolj je literaren.« (Boršnik 1939: 336) Še vedno njegova ravnanja in odzive povezuje z razmerami, v katerih deluje (npr. kritike, ki jih prejema). Tako so mu nekateri nasprotniki – Meško, Tominšek, Štrekelj in Cankar (Govekar in Gangl sta z njim morala biti prizanesljiva), zaĉeli izpodkopavati pesniški ugled. Aškerc se je zaĉel braniti, napadati z izjavami v ĉasopisih. Ta nasprotja podkrepi z izjavo: »V njegovi ţeji po uvaţevanju in upoštevanju ga zbode vsak ugovor, vsako oddaljeno mnenje, vsaka ocena, ki ga ne hvali na vsa usta.« (Boršnik 1939: 348) Omenjeno je še poznanstvo z Ljudmilo Poljanĉevo, ki ji je pomagal pri izdaji prve pesniške zbirke, ker naj bi mu bila všeĉ. Uredniška oz. zaloţniška aktivnost je tu povezana s prijateljevanjem. Govor je še o njegovi zaverovanosti vase, kar kaţe na znaĉaj: »V Aškercu se sploh priĉenja razvijati navada, da daje ocenjevalcem navodila za ocene svojega dela.« (Boršnik 1939: 349) Boršnikova upošteva tudi ocene v tujih ĉasopisih – npr. Kolo in Slovanski Přehled. Njena doslednost se izkaţe tudi v podajanju primerov, kot na primer, ko naj bi Aškerc 5. 1. 1905 objavil v

Slovenskem narodu – podlistek pod psevdonimom Toreador. (Boršnik 1939: 350) V nadaljevanju citira zakljuĉek le-te objave in nato poda ugotovitev, kdo mu je ta feljton pripisal – ĉasopis Slovenec, a Boršnikova poda domnevo, da glede na surov slog to ni njegov odziv. V tem pogledu je vredno poudariti vzporednice, ki jih je potegnila v zvezi s takratnim dogajanjem glede pogledov na protestantizem: Aškerc je Trubarja zagovarjal (izdal tudi brošuri). Še posebej zanimivo pa je upoštevanje Smrekarjeve karikature in s tem Aškerĉev odziv. Poda tudi aškerĉevo vztrajnost; da je po negativni izjavi glede Aškerĉevih pesmi, ki je bila v Slovencu, še vedno vztrajal: »Tega veselja pa mu Aškerc ni privošĉil.« (Boršnik 1939: 364) Boršnikova omenja Aškerĉeva potovanja ter znanje oziroma vedenje, ki ga je nato v svojih delih posredoval med ljudi; eden izmed teh je tudi dvakratno nekaj tedensko ţivljenje med ribiĉi, ki so mu pripovedovali zgodbe, ki so bile podlaga za novo zbirko Jadranski biseri.

V zakljuĉku poglavja se tudi obregne ob epigram, ki ga je o Aškercu zapisal Ţupanĉiĉ. Pri tem poudarja, da je vsak Aškerĉev trud bil zaman in upošteva delovanje mlajše generacije.

Časopisje: Slovan, Listki, Ljubljanski zvon, Slovenski narod (poleg tega Narodov podlistek), Tabor, Slovenec, Naš list, Zapiski, Omladina, Katoliški obzornik, Domovina (Celje), Dom in svet in Osterreichische Rundshau.

Izjave: - pisne: Ţupanĉiĉev epigram (Zapiski).

Korespondenca: - Aškerc: Ţmavcu, Glaserju, Vambergerju,

- Aškerĉeva korespondenca s Krekom,

- ostalo: Gregorĉiĉ Marici Bartlovi, Ljudmila Modic Klemenĉiĉevi, Bezenšek Turnerju, Vrhovnik Mešku ,

- smiselno je posebej poudariti Gregorĉiĉa: Zbašniku, Vrhovniku, nasploh še druga Gregorĉiĉeva pisma te dobe.

Karikaturi: - Smrekar; Aškerc na grmadi, 1907,

- Smrekar: slovenski literati: Aškerc nebeški popotnik, 1913.

Fotografiji: - Zakljuĉek Aškerĉevega pisma Karlu Glaserju (23. 4. 1912)

- Aškerc na mrtvaškem odru.

Literarnozgodovinski - Ivan Grafenauer: Zgodovina novejšega slovstva viri: - Aškerc nebeški popotnik, 1913,

- Legenda o stari knjigi,

- Aškerĉev izvod Elzerjeve knjige Primus Trubers Briefe mit den dazu gehörigen Schriftstücken,

- France Kidriĉ, Zgodovina slovenskega slovstva, Aškerčeva kaplanska doba,

- Vrhovnikove rokopisne beleţke.

Tabela 21: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v enajstem poglavju.

6.1.12 Zaton Boršnikova obravnava polemike, zlasti s Cankarjem in se strinja s Cankarjevimi izjavami in ocenami – pojasnjuje tudi zakaj. Še posebej izpostavi to, da je zadel problem pesnikovega propadanja. Navaja Ţupanĉiĉeve epigrame, s katerimi je zbadal Aškerca. (Boršnik 1939: 386) V tem poglavju tudi navaja Ţupanĉiĉeve verze. Vidi se njena široka razgledanost in dovzetnost, da ji vsaka najmanjša pripomba pomeni pomemben podatek, ki ga nato s pridom uporabi. Vse povezuje in analizira; na kar tudi obširno pojasni. Med drugimi moţnimi vzroki za »propadanje« navaja Aškerĉevo izĉrpanost (Boršnik 1939: 386). Osveţi njegov odnos do ţensk, odnos do druţbe, Aškerĉevo odzivnost kritike, na njegovo odtujeno in samotarsko ţivljenje. Naslanja se na korespondenco z Ljudmilo Poljanĉevo, ki se je nehala odzivati na Aškerĉeva pisma. Med vzroki za propadanje in njegovo literarno pot na splošno navaja pesnikove nazore, ĉisto osebnostne dejavnike, kot npr. staranje, bolehanje. »Vse je kazalo, da bo Aškerĉeva zadnja pot zakljuĉek in potrdilo njegovega ţivljenja: da bo osamljena in zapušĉena.« (Boršnik 1939: 408)

Časopisje: Naš list, Slovenski narod, Slovenec, Zarja, Ljubljanski Zvon, Ţivljenje in svet, Slovan, Učiteljski tovariš, Gorenjec, Mir, Listki Časopis za zgodovino in narodopisje, Straţa, Dan, Mir, Svobodna

Misel, Naš list in Slovenec.

Izjave: - ustne: Ţmitek, Ljudmila Poljanĉeva, Wester, Krek, Manica Koman (dosledno napiše pozimi), Šlebinger,

- pisne: Ljudmila Poljanĉeva in Merhar (kot opraviĉilo za izpad na Aškerĉevo brošuro Dva izleta na Rusko).

Korespondenca: - Aškerc: Ţmavcu, Turnerju, Vambergerju,

- ostala korespondenca: Turner Vošnjaku, Wester Turnerju, Ilešiĉ Poljanĉevi, Vrhovnik Mešku,

- izpostavljena korespondenca s Poljanĉevo.

Literarnozgodovinski - Vrhovnikove rokopisne beleţke, viri: - Lonĉar: Politično ţivljenje Slovencev.

Tabela 22: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v dvanajstem poglavju.

6.1.13 Aškerčev pomen Tu strne Aškerĉevo ţivljenje; pri tem povzema vse, od sluţbenega do literarnega podroĉja delovanja. Podĉrtan je njegov liberalni nazor. Med glavnimi viri, ki jih upošteva in obnavlja, je korespondenca. Prisotno je vrednotenje, ki se mu kljub pozitivistiĉni zagnanosti nikoli ne odpove. Npr.: »Njegova borba za svobodno prepriĉanje je tako odkrita in tako poštena, da ni mogla ostati brez ploda.« (Boršnik 1939: 413)

6.2 Študije in fragmenti (1962) V tej monografiji, v poglavju Pregled slovenskega slovstva, Marja Boršnik Aškerca uvrsti med »petdesetletnike« in doloĉi njegove ustvarjalne ritme oz. ustvarjalne faze. Aškerĉevo ustvarjanje razdeli na njegovo šestinpetdesetletno ţivljenje. Le-ta leta razdeli na sedem obdobij, ki vsako traja po sedem let. Prva tri obdobja oznaĉi za tri sedemletja molka in priprave (1856–1877), nato dve ustvarjalni sedemletji rasti (1877–1891) in tri sedemletja poĉasnega ustvarjalnega upadanja (1891–1912). V tem poglavju je pozorna predvsem na kvaliteto njegovega pisanja, kjer je zanimivo tudi njeno vrednotenje. Pisanju pripisuje njegove psihološke znaĉilnosti; »Do te višine ga je poleg oblikovalnega daru prignala izredna volja, doslednost in upornost, kar vse izvira iz njegove

58 nadpovpreĉne osvešĉevanja ţeljnosti in nravstvene prizadetosti.« (Boršnik 1962: 217)

Pozorna je na njegovo osebno doţivljanje, socialno okolje (ki se po obdobjih spreminja) in dojemanje sveta okoli sebe. V tem ĉlanku je zlasti pozorna na njegovo poezijo in res samo ustvarjanje. Pozorna je na teme pesmi, ritem, snov, od kod jo zajema, kak je njegov pesniški razvoj, njegova uravnoteţenost poezije. Predstavi vsako fazo posebej; kot pregled ĉez ustvarjanje. Slikovita je njena izjava v zadnjem delu ĉlanka: »Pesnitev »Primoţ Trubar« (1905) je meja, ko Aškerca zapušĉa zadnji elan. V poslednji fazi (1905–1912) se hranijo njegovi kvalitetni verzi samo še s skrajnim obupom. Vsako leto meĉe v javnost novo knjigo, toda vsa epska bojevitost in romantiĉna gostobesednost je le jalova krinka za pesimizem, ki najde pretresljiv izraz samo še v treh, štirih liriĉnih pesmih.« (Boršnik 1981: 218)

6.3 Znameniti Slovenci; Anton Aškerc Leta 1981 je izšla zadnja knjiga Marje Boršnik, v kateri obravnava Antona Aškerca, in sicer je del zbirke Znameniti Slovenci. Ima sedem poglavij. V tej knjigi je v primerjavi z monografijo iz leta 1939 vsebina nekoliko skrĉena oz. strnjena. Je pa še vedno zapriseţena doslednosti, natanĉnosti, tako da je z ozirom na metodo mogoĉe trditi, da je ostala zvesta pozitivistiĉnemu pristopu, ĉeprav tega izraza za metodo dejansko ni uporabljala. Prav tako je ohranila delitev po ustvarjalnih ritmih. Naslovi poglavij so: Prvo Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1877–1884), Drugo Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1884–1891), Tretje Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1891–1898), Ĉetrto Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1898–1905) in Peto Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1905–1912). Zadnji dve poglavji sta naslovljeni Pregled dogodkov in Bibliografija. V prvih petih poglavjih, ki tvorijo jedro knjige, prikaţe celotno ustvarjalno pot, obdobja pa zajemajo po sedem let. V vsakem obdobju obravnava literaturo v odnosu do udejstvovanja, idejnih usmeritev, sluţbovanja, pri ĉemer zlasti uporablja gradivo, kot ga je za monografijo. Tudi tokrat dosledno navaja, od kod je ĉrpala podatke. Vendar pa ni napisala Opomb, od kod vse je ĉrpala in vzela vire in gradivo, kot v monografiji iz leta 1939. Tako ni vedno toĉno navedeno, od kod so informacije –

59 knjiga je napisana veliko bolj poljudno. Skrĉen obseg, stara spoznanja in doloĉene pomanjkljivosti pa prizna tudi Marja Boršnik, na zavihku knjige: »Siceršnja novejša publicistika pa redko kaj veĉ kot bolj ali manj spretno povzema stara dognanja. Do neke mere velja to tudi za priĉujoĉe delo, ki je, ustrezno seriji Znameniti Slovenci, pred štirimi desetletji objavljeno monografijo ob prizadevanju urednika Josipa Vidmarja komaj uspelo skrĉiti na poloviĉni obseg, s teţavo pa jo ponekod še dopolniti, namesto da bi jo utegnilo novim spoznanjem in metodam ustrezno organsko na novo oblikovati. Tako je izostala tudi vsa znanstvena dokumentacija, ki pa jo je preteţno mogoĉe najti v prejšnjih navedenih delih.« Izjava Boršnikove na kritiĉno oceni le-to delo. Opozori tudi na zastarelo metodo, ki še je vedno prisotna. V knjigi se loti predvsem njegovega ustvarjanja, njegovega duhovniškega poklica, dela arhivarja ter urednikovanja, nasploh ţivljenja in njegovih številnih prizadevanj za slovenstvo. Tako povezuje njegovo ţivljenje z njegovimi deli. Objavi tudi shemo njegovega ustvarjanja, kjer prikaţe rast in padec njegovih pesmi. Z ocenjevanjem pesmi se pribliţa Prijateljevi metodi.

6.3.1 Prvo Aškerčevo ustvarjalno obdobje (1877–1884) V prvem poglavju predstavi Aškerĉevo zaĉetno poezijo. Aškerc je na zaĉetku pisal nacionalno usmerjeno in kritiĉno poezijo pod psevdonimom Gorázd. Prva objavljena pesem Trijé pótniki (1880) naj bi bila objavljena v Stritarjevem Zvonu, vendar Boršnikova navaja, da je bila prva objava tri leta prej, in sicer v Zgodnji danici. V ĉasu študija je bil zaĉasni urednik rokopisnega glasila Lipica. Boršnikova pokaţe svoje ugotovitve: »Sebi in pesmi zvest je ostal do smrti, le da se je v osvešĉanju in izraţanju vsako sedemletno obdobje ustvarjalno ritmiĉno spreminjal.« (Boršnik 1939: 7) Boršnikova prvo ustvarjalno obdobje da Aškercu s 21-imi leti. Še pred tem, pa razdeli njegovih prvih enaindvajset leta na tri sedemletja; prva tri obdobja njegovega ţivljenja razdeli na 1856–1863, 1863– 1870 in 1870–1877, ki jih ocenjuje kot enoliĉna (Boršnik 1981: 7). Njegovo ţivljenje in s tem tudi sam naĉin ţivljenja ter znaĉaj povezuje s kmeĉkim okoljem, v katerem je odrašĉal. Njegovo samotarsko naravo povezuje tudi s smrtjo matere: »Odtlej je še bolj rastel za raskavo skorjo v zaprtost.« (Boršnik 1981: 8) Osredotoĉena je na njegovo šolanje in na njegove psihološke lastnosti

(odmaknjenost, nezanimanje za šolo, ukvarjanje s problemi, ki niso bili v skladu s šolskim programom), kar povezuje s socialnim statusom. Med primeri pesmi, ki jih podaja, je anonimna pesem Sv. Ciril in Metod – 23. 3. 1877, ki je bila objavljana v Zgodnji danici. Predvideva, da je pesem glede na snov, idejo in izraz brez pridrţkov Aškerĉeva, kar kaţe, da je izhajala iz poznavanja avtorske osebnosti in v delu iskala odraz avtorja. (Boršnik 1981: 8)

Njena natanĉnost v predstavljanju Aškerca je vidna še tam, kjer navaja, koga in kaj vse je poleg obvezne literature (v ĉasu študija teologije) bral. (Boršnik 1981: 15)

Uporabljena je korespondenca z domaĉimi, ki naj jih ne bi v celoti razkrival svojih dvomov oz. razmišljanj: »Bil je prezvest, da bi ga hvaleţnost ne vezala.« (Boršnik 1939: 16) Si pa dovoli zraven špekulacije, kaj bi bilo, ĉe npr. ne bi doţivel doloĉenih situacijh. »Vprašanje pa je, kako bi se bilo njegovo ţivljenje okrenilo, ĉe bi ne bil doţivel v drugem letniku bogoslovja globokega pretresa, ki ga je pognal v resignacijo. V poĉitnicah se je po mesec dni odzival pozivu grofa Zabea, grašĉaka na Fali, kot inštruktor njegovih sinov. Takrat se je brezupno zaljubil v mlado konteso, sestro svojih uĉencev; teţo socialne razlike pa je obĉutil v dvojni meri, ko je spoznal, da se ji mora z molkom odpovedati.« (Boršnik 1981: 16) Tu je vidno, da je eni strani še naprej zvesta obstojĉeim virom, na drugi strani pa poskuša predvidevati, kaj bi se lahko zgodilo, ĉe bi bile okolišĉine drugaĉne. Vrednotenje je prisotno tudi tam, kjer takratno situacijo oznaĉi kot pomembno loĉnico v njegovem nadaljnjem ţivljenju in samem pesniškem razvoju. Niĉ drugega kot vrednotenje ni niti izjava, da so bile zaĉetne pesmi iz Zgodnje danice »podobno preproste pesmi z njegovo šifro N. C. « (Boršnik 1981: 16).

Nadaljuje, da leta 1882 – spet anonimno – objavi pesem Srečni. Druge objavljene pesmi – Madona, Poroka in Najlepša pesem – pa prav tako pojasnjuje iz osebne izkušnje, kar spet kaţe na pozitivistiĉno zanimanje za odnos med ţivljenjsko izkušnjo, osebnostjo in lirskim izrazom oz. pesmijo: »Zajete so iz nekega višjega okolja, ki nima neposredne zveze z domaĉo grudo; tragedijo doţivlja duhovnik, ki se je odpovedal svetu.« (Boršnik 1981: 16) V nadaljevanju Boršnikova tudi precej vrednoti in se tako oddaljuje od objektivistiĉnega pristopa: »V bogoslovju je

61 spoznal, da je njegova najvišja naloga postati pesnik. Pesnjenje se mu je zazdelo nadvse vaţen, naravnost svet poklic. Pesnika ni loĉil od sveĉenika, ĉeprav ga je ţe v tej dobi pojmoval dokaj realistiĉno. Znaĉilno, naravnost simboliĉno zanj je, da prodre kot Gorázd s pesmijo Trijé pótniki v tedanje naše osrednje glasilo isto leto in isti mesec, ko je bil posveĉen v duhovnika.« (Boršnik 1981: 16) Tako kot v zgodnejši izdaji poudarja dvojnost oz. razdvojenost med pesniškim in duhovniškim poklicem oz. stanom, leto 1881 pa se ji še vedno zdi kljuĉno, saj je takrat zaĉelo izhajati osrednje literarno glasilo Ljubljanski zvon. Med vplivi je vnoviĉ poudarek na Levcu. (Boršnik 1981: 19) Med vplivi oz. okolišĉinami je omenjeno propadanje njihove kmetije (oĉe se je vse bolj zadolţeval, kmetijo je kupila teta Ajtka (1883)). Na ljubezenskem podroĉju izpostavi Anko Peĉovnik, ki je tudi ţe bila omenjena in jo poveţe z balado o Anki. Njej je namenjen niz toplih liriĉnih izpovedi. (Boršnik 1981: 19) To je oĉitna povezava med zasebno sfero in pesništvom (socialne razmere, ljubezen – pesništvo) (Boršnik 1939: 19).

O dvomih, ki se porajajo ob duhovništvu, priĉajo pisma. Kot primer izpostavi pesem Sonet, ki jo leta 1881 objavil v Lipici ter naslednje leto v Ljubljanskem zvonu, vendar jo je naslovil Veĉna luĉ in jo tudi, pravi Boršnikova: »obĉutno spremenil«. (Boršnik 1981: 20) Boršnikova pojasnjuje, da je sprva pesem luĉ dojemal zunaj sebe, sedaj mu ĉlovek pomeni najveĉjo vrednoto. (Boršnik 1981: 20) Nasploh pa meni, da je prvo pesniško obdobje tisto, v katerem je dosegel ogromen pesniški razvoj. Poleg obĉutene lirike izpostavi tri balade – Brodnik, Stari grad in Anka. Poudari, da so te balade, tipiĉne za njegovo liriko. Le-tu se pri ocenjevanju pesmi pribliţa Prijateljevi stilistiki. Tako izpostavi idejo, vsebino in samo obliko pesmi. Vleĉe vzporednice s takratno literarno smerjo – realizmom ter ugotavlja, da njegove pesmi nekoliko odstopajo od le-tega – primer pesmi Brodnik: »V soglasju s tedanjo realistiĉno dobo deluje brez grozljivih irealnih elementov, plastiĉna tridimenzionalna vkljuĉitev v prostor in ĉas in dramatiĉna napetost pa vendarle poţivljata ĉloveĉansko idejo v baladni organizem, ki ne izgublja na uĉinkovitosti.« (Boršnik 1981: 20) Tako Boršnikova ne sledi le pozitivistiĉni metodi, temveĉ se pribliţuje tudi stilistiĉnim oznakam, literarni teoriji.

V zakljuĉku pridejo do izraza stališĉa Boršnikove o Aškercu, kar jo odmika od pozitivistiĉnega objektivizma: »V naše tedanje, ţe nekoliko zatohlo kompromisarsko ozraĉje prinaša iz štajerske province osveţujoĉo zdravo vero v ĉistost idej in ljudi, ki se jim zanje zdi vredno boriti in tvegati.« (Boršnik 1939: 20)

Časopisje: Zgodnja danica, Lipica, (Stritarjev) Zvon in Ljubljanski zvon.

Korespondenca: - Aškerc: Lovru Poţarju.

Fotografije: - Globoko, materin dom, ki ga je oĉe priţenil,

- Aškerĉeva domaĉija na Senoţetih (»Hruševarjevo«),

- Aškerc, posveĉen v duhovnika 1880,

- Ana Peĉovnik.

Ostalo gradivo: - Shema Aškerĉeve ustvarjalnosti.

Tabela 23: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v prvem poglavju; v študiji iz leta 1981.

6.3.2 Drugo Aškerčevo ustvarjalno obdobje (1884–1891) Prehod iz prvega v drugo obdobje oznaĉi za »prvi pesniški protest proti vezanosti, ki se vse sedemletje stopnjuje v aktivni obrambi osebne in nacionalne svobode.« (Boršnik 1981: 23) V tem obdobju je v Ljubljanskem zvonu objavil erotiĉne pesmi – pod novim psevdonim Nenad (Boršnik 1981: 23). Vezanost na duhovniški poklic, ki ga je ovirala pri njegovi umetniški izpovedi, je po njeni presoji najbolje izrazil v Najlepši pesmi (1884) – poznejša Pevčev grob, kar oznaĉuje za »prvi in najgloblji protest zoper spone, ki ovirajo umetnikovo svobodo«, tako da se spet vidi subjektivno vrednotenje. Zakljuĉek tega spoznanja – o ujetost umetnika v duhovniški poklic – je upodobil v pesmi Tuji pevec (1884), kasnejša Tujega goslarja poslednja pesem, ki je nastala najbrţ v istem ĉasu, ĉeprav izraţa prva pesem vero v umetnost in osvoboditev iz vseh spon, medtem ko je druga, zlasti v prvotno obliki, plod teţke resignacije.« (Boršnik 1981: 23) Vidna je naklonjenost Boršnikove do Aškerca (podobno kot ob koncu prejšnjega poglavja). Potrjuje pa svoje izjave s korespondenco, ki jo je imel Aškerc z Levcem in s Holzem. Iz nje razbira s kom se je druţil. Na Aškerĉeve izjave in

63 pisma se opira tudi, ko govori o poskusih, da bi Šmarje »rešil« pred germanizatoriĉnimi vplivi. »Iz politike se skozi vso šmarsko dobo in še kasneje ni izkopal; poţrla mu je dosti delovnih sil in povzroĉila dokaj preganjanj.« (Boršnik 1981: 24) Na negativne odzive, ki jih je bil deleţen, pa pokaţe ob osebnih izjavah in s celjskim glasilom Deutsche Wacht. Tukaj so ga namreĉ napadali tako Nemci kot nemškutarji. Njegovo narodno zagnanost potrdi z odklonitvijo krsta v nemšĉini, kjer gre zopet za preverljiva dejstva. (Boršnik 1981: 24) Nekaj izvemo o njegovih odnosih z nadrejenimi in kolegi: »Njegov predstojnik kanonik Ivanc ga je imel rad, in ker je bil v dobrih odnosih s škofom Stepišnikom, ga je obvaroval preganjanj.« (Boršnik 1981: 24) Pesnikova osebna doţivetja so spet v povezavi s tematiko pesmi; v t. i. šmarski dobi se npr. vse bolj nagiba k nacionalni liriki : »Pesnikova osebna doţivetja pa je po premestitvi v novo okolje vse bolj prerašĉala objektivna nacionalna lirika in epika. Tiha ljubezen do Anke je umirala v šmarskem politiĉnem hrušĉu, kjer ni bilo prostora ne moţnosti za kako novo, enako moĉno ljubezensko doţivetje.« (Boršnik 1981: 23) Ko opisuje kraj sluţbovanja, pa ne skriva navdušenja in so spet slišni subjektivistiĉni toni: »Po legi in okolici se prijazno, svetlo Šmarje, ki ga veţe ţeleznica z Rogaško Slatino in s Celjem, ne da primerjati z odmaknjeno Podsredo. Tudi po pestrosti ţivljenja ne.« (Boršnik 1981: 23–24) Veliko je govora o nacionalni ideji, kar je ţe prej povezala z nacionalno liriko in epiko: »Slovenska in slovanska nacionalna ideja mu je postala najvišja vrednota, ki je bil zanjo pripravljen ţrtvovati vse svoje ţivljenje in delo. Duhu te ideje je prilagodil izobrazbo, celo svojo konfesijo.« (Boršnik 1981: 27) Spet s pozitivistiĉno natanĉnostjo popisuje njegovo zanimanje za takratne sodobne slovanske ustvarjalce in jih tudi našteva (omenjen je ĉeški mentor Jan Leg, ki mu je posredoval takratno sodobno ĉeško leposlovje in ga tudi spodbujal k prevajanju iz bohemistike. Popotovanjem v slovanske deţele pripisuje vlogo pri krepitvi nacionalne zavesti, kar podpre s citatom iz korespondence z Legom. O njegovem navdušenju nad Cirilom in Metodom ob potovanju v njuno deţelo pa izvemo: »Komaj se je povrnil v Šmarje, je priĉel po fari nabirati doneske za kip svetih bratov, ki ga je dal postaviti v farni cerkvi.« (Boršnik 1981: 28)

Iz naslednje izjave pa je vidno, da je Boršnikova posredno pritrjevala Aškerĉevim prizadevanjem: »Med štajerskimi Slovenci tedaj še ni prišlo do veĉjih politiĉnih in svetovnonazorskih trenj. Skupni sovraţnik – Nemec je bil premoĉan in je omilil njih medsebojna nesoglasja. Voditelji, iz veĉine duhovniki, so bili versko strpni narodni bojevniki in so svojo katoliško liberalno politiko prepreĉevali razkol.« (Boršnik 1981: 28) Pritrjevanje njegovi neupogljivosti je razvidna tudi tule: »Aškerc je bil v narodnih zadevah radikalen in neuklonljiv, zato je teţko prenašal oportunizem vladno usmerjenih »elastikarjev« Šukljetove smeri, ki sta se jim pridruţila tudi Kersnik in Levec.« (Boršnik 1981: 28) To podpre tudi z gradivom, in sicer z nacionalno pesmijo Jek z Balkana, objavljeno v Slovanu 1885 in podpisano s polnim imenom (Boršnik 1981: 28). Njegovo nacionalno zavest in tudi politiĉno aktivnost potrjuje s korespondenco; navaja, da je bil v letih 1887 in 1888 v stalnih pisemskih stikih s štajerskimi politiki, da je razpošiljal pritoţbe proti ponemĉevanju in se zavzemal za slovenšĉino v uradih in šolstvu (Boršnik 1981: 29). Slovensko in slovansko navdušenje se odraţa v budnici Mi vstajamo!, ki jo je 1885 prinesel novoletni Zvon, tako da podĉrta povezavo med idejno usmeritvijo in pesništvom. Pesem ji pomeni prelom s Stritarjevim in Gregorĉiĉevim elegiĉnim slovanstvom in naznanja slovenski nacionalizem (Boršnik 1981: 29). To potrjuje s še veĉ verzi, korespondenco z Levcem (Boršnik 1981: 29–30). Snov za balade in romance je tudi ĉrpal iz slovanske zgodovine: tudi v Judit »poveliĉuje junakinjo poniţnega naroda« (Boršnik 1981: 30). Venec balad Stara pravda vpenja v šmarsko okolico (kmeĉki upori, tlaka). Med vpliv so navedeni Trdinovi spisi in zgodovinski viri. Najbolj je poudarjeno, da gre v pesmih za socialno tematiko in aktualne druţbeno-politiĉne razmere; »Ideja Stare pravde je sicer socialna – kot predhodne skice so ji sluţile ţe nekatere druge socialne pesmi, ki prikazujejo samopašnost gospode, vendar je tudi v tem ciklu nekaj anahronistiĉnih nacionalnih vrinkov. Kakor Aškerc je bil tudi Levec uverjen, da kmeĉki upori niso izvirali samo iz socialnih, temveĉ tudi nacionalnih nasprotij med grašĉaki in kmeti. Vendar je Levec nacionalna nasprotja skrbno zamolĉal in je naglašal samo socialne razmere šestnajstega stoletja, ko je moral na policiji zagovarjati iz tega cikla pesem Zmaj pred oĉitkom, da hujska zoper nemško narodnost.« (Boršnik 1981: 31) Ko govori o »nacionalizmu« v šmarski

65 dobi, govori o Aškerĉevi pravicoljubnosti, »ki vsebuje dovolj moĉi, da odkriva temne strani lastne narodnosti, a hkrati tudi dovolj poguma, da zahteva enake pravice za vse, in ker je pesnik z njim ves prepojen, je moĉnejši in socialno uĉinkovitejši od pragmatiĉnega socializma, s katerim se priĉenja v tem ĉasu komaj seznanjati. Polagoma ga zajema z razumom, ne more pa ga zajeti v srce in kri.« (Boršnik 1981: 32)

Ko govori o ideološkem »boju«, spet omeni Mahniĉa, zanima jo Aškerĉev odnos do vere, kar spet povezuje s pesništvom, ko ni npr. veĉ uporabljal religioznih motivov, ĉeprav ne govori o prelomu s to tradicijo (Boršnik 1981: 35). Ko komentira Mahniĉeve odzive, pa je na strani Aškerca: »Mahniĉ umetnine ne zna zgrabiti v njeni ţivi gibljivosti, temveĉ jo secira kot kako negibno mrtvo shemo. Zato vidi le njeno okostje – in ĉe ga ne vidi, si ga sestavi sam. Tudi Aškerĉeve socialne ideje je dal na natezalnico in jih poveĉal v smer, ki jo je ta sam komaj slutil. Toda kljub pretiranosti, naravnost absurdnosti nekaterih trditev mu je treba priznati daljnoseţno bistrovidnost, saj je v njem zagrabil marsikaj, kar je v teh pesmih komaj nakazano, znaĉilno pa je za pesnikovo prepriĉanje in delo v naslednjih obdobjih.« (Boršnik 1981: 37) ). Tudi v nadaljevanju se navezuje na Aškerĉev in Mahniĉev problematiĉen odnos in poudarja Aškerĉevo ironijo: »nekaj za mojega ljubega Mahniĉa«. (Boršnik 1981: 41) Seveda prikaţe, da se je tudi Aškerc branil in si ni pustil do ţivega – ĉetudi je s tem njegova poklicna pot bila na kocki – gre za številna premešĉanja, kjer je bil še zmeraj kaplan.

Med dogodki, o katerih smo ţe govorili ob zgodnejši izdaji, navaja urednika Slovenskega naroda Ivana Ţeleznikarja,24 ravnanja škofa Stepišnika (junij 1889),25 – Aškerc je namreĉ bil premešĉen k Sv. Lovrencu. Boršnikova ocenjuje, da tam vendarle ni bil popolnoma sam. Ob sebi je imel narodnega buditelja Jakoba Meška26 (Boršnik 1981: 39). V nadaljevanju se loti snovi Aškerĉevih pesmi, kjer izpostavi njegove realistiĉne teţnje in pojasnjuje nekaj odstopanj od realizma: »Nerealna snov mu sluţi zgolj za simbol ali pa mu je sredstvo za izraţanje v narodnem slogu. Ĉeprav je globoko zajemal iz ljudstva, dopušĉa samo

24 Ivan Ţeleznikar (1839–1892), ĉasnikar. 25 Jakob Maksimiljan Stepišnik (1815–1889), mariborski škof. 26 Jakob Meško (1824–1900), slovenski narodni buditelj.

66 v dveh primerih poseganje nerealnih prikazni v dogajanje (Mejnik, Botra), pa še tu psihološko tako posreĉeno, da obe baladi lahko smatramo za realistiĉni.« (Boršnik 1981: 41) Kritiĉno pa pojasnjuje njegovo enostavno izraţanje in uporabo svobodnih oblik: »Realistiĉna narava pa tudi pomanjkanje lahkotnosti v tehniki sta pesnika pripravila do preprostega in naravnega izraţanja, ki so mu od zdavnaj ţe tuje vsakršne stalne oblike.« (Boršnik 1981: 46)

Poglavje zakljuĉuje z Aškercem-pridigarjem, ki je bil priljubljen, da so k pridigam prihajali ljudje iz dve uri oddaljenih krajev (Boršnik 1981: 52), nato pa govori o njegovi neupogljivosti, ponosu, primerja ga z muĉenikom (Boršnik 1981: 52), kar je subjektivno in ni znaĉilno za hladnega opazovalca, tako da kombinira preverljiva dejstva in subjektivna stališĉa, ki pa slonijo na stvarnih podatkih.

Časopisje: Ljubljanski zvon, Slovan, Slovenec (Dvanajst večerov z dodatki), Slovenski narod, Rimski katolik (poleg tega še njegova priloga Nedeljsko pismo) in Deutche Wacht.

Dokumenti: - zgodovinski: nemški uradni dopis (pisarna mariborsko-latinskega ordinariata), dekret o premestitvi iz Šmarja pri Jelšah k Sv. Lovrencu, dekret o kazenski premestitvi v Vitanje (konec marca 1891).

Izjave: - pisne: Mahniĉ (Boršnikova oznaĉi kot groţnje in napade; Rimski katolik), Stritarjev poziv (v Pogovorih 1888).

Korespondenca: - Aškerc: Levcu, Holzu, Legu, Cimpermanu;

- ostalo: Turner Josipu Vošnjaku in Janezu Trdini, Davorin Trstenjak. Mešku (opozori, da je nedatirano).

Fotografije: - Aškerc, 1883.

Tabela 24: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v drugem poglavju; študija iz leta 1981.

6.3.3 Tretje Aškerčevo ustvarjalno obdobje (1891–1898) V tretjem poglavju je tematizirano ţivljenje v Vitanju, ki je še teţje, saj je šel tja kazensko; omenjeni so številni nemškutarji , kar pa ga krepi v narodni zavesti. Za leto 1891 govori o »zarezi v ustvarjanju«, zakljuĉku »zgošĉene klasiĉne balade, ki se mu kasneje kljub prizadevanju le izjemoma komaj do neke mere še posreĉi«

(Boršnik 1981: 53). Pesnjenje je povezano z ţivljenjsko izkušnjo. V delih najde motive, ki se navezujejo na njegovo ţivljenje, predvsem v politiĉnem smislu – najdejo se njegove odzivi, spori (predvsem glede Mahniĉa). Tako satiri Pegaz in osel pripisuje, da je namenjena Mahniĉu, ki jo je objavil v Ljubljanskem zvonu z istim dnem, ko je bil kazensko premešĉen v Vitanje. Izpostavlja njegov politiĉni nazor in s tem odpor, ki je rastel do Mahniĉa. Pri tem pa oceni, da se je zaĉelo njegovo ustvarjalno upadanje. (Boršnik 1981: 53) V Vitanju je bilo malo kulturnega dogajanja, geografski poloţaj pa naj tudi ne bi blagodejno vplival na pesnikovo zdravstveno stanje. (Boršnik 1981: 53)

Doslednost v obravnavi se kaţe tam, kjer izvemo o pesnikovih navadah, duševnem stanju in zunanji podobi. Njegove fiziĉne lastnosti povezuje s psihološkimi. Omenjeni so odnosi z nadrejenimi, naprej spremljamo ţe prej omenjeno korespondenco z Vatroslavom Holzem. O splošnem mnenju in doţivljanju glede Vitanja se nanaša na Aškerĉevo pismo, ki ga je pisal Holzu, kateremu pojasnjuje svojo osamljenost in zdravstveno stanje. (Boršnik 1981: 56) Boršnikova se poglobi v njuno korespondenco – ponekod Aškerĉeva pisma dosledno citira, tako npr. tudi poroĉa, kaj mu je zapisal Aškerc, in sicer glede knjig, ki jih je dobil od Slanca. Vseeno je kritiĉna, da ne ve, katere knjige je toĉno dobival. Vendar je Boršnikova dosledna in posebej poudarja; »Kakšne so bile te knjige, ni mogoĉe dognati, ker ni nikakršnega sledu ne o teh knjigah ne o kaki korespondenci med Aškercem in Slancem.« (Boršnik 1981: 79)

Aktualizira tudi njegove objave v ĉasopisih – odzive, pesmi. V prikazu ustvarjalne poti se nanaša na ĉasopisne polemike, na škofove odzive in s tem razliĉne disciplinske postopke. Pri tem opiše boj med Aškercem in škofom Napotnikom, ki se je iz Aškerĉevega zagovora pred njim, sprevrgel v ĉasopisu Slovenski narod. Aškerc je namreĉ s preprosto razrešljivim psevdonimom objavil podlistek Spominska knjiga v Solčavi, kjer kritizira Napotnikovo delovanje in se nanaša na Slomškovo rodoljubje. (Boršnik 1981: 74) Pri tem upošteva tako njegove somišljenike, kot tudi nasprotnike (njihove odzive, izjave). Tudi tukaj gre za preverljive metode; dokumentacijo, kar zopet priĉa o tem, da se je raziskovanja lotevala pozitivistiĉno. Nadaljuje z njegovo odloĉitvijo glede ĉasopisa Slovenski

68 narod: »Misel na uredništvo Slovenskega naroda in na odpoved duhovniški sluţbi mu je bila pred letoma še tuja, zdaj pa ga ni veĉ motila. V zadnjem ĉasu je do neke mere uvidel, da se njegova naziranja tudi z bistvom katolicizma, z dogmo, ne ujemajo veĉ, ĉeprav si tega do kraja ni hotel priznati, saj si še sam ni bil dovolj na jasnem.« (Boršnik 1981: 72)

Od drugih oznak nekoliko odstopa oznaka, da je omahljivec in labilna oseba; tudi sam se je namreĉ ĉutil za prelabilno osebo v zvezi s vztrajanjem pri napredni ideologiji. Ravno tako se ni poglabljal v doloĉene stvari in se je znašel tudi na dveh polih: »Aškerc je torej stal v tem ĉasu z eno nogo v liberalizmu, z drugo pa v socializmu, ĉeprav se tega ni zavedal. Prav to pa dokazuje, da se ni poglobil v osnovne razlike obeh strank.« (Boršnik 1981: 89)

V obravnavo je vkljuĉena Aškerĉeva prošnja za bolezenski dopust, ki jo je poslal v mariborski ordinariat, tako da imamo opravka z osebnimi dokumenti (Boršnik 1981: 56). Nato je zaĉel sluţbovati v ţupniji Sveta Marjeta pri Rimskih Toplicah (30. 4. 1892), kasneje je šel v Mozirje. Glede samih polemik, ki so vplivale na ponovno selitev, povezuje tudi njegove nove miselne razseţnosti, ki so bile vse bolj liberalne: »V romanju iz Vitanja preko Rimskih Toplic v Mozirje se je Aškerĉeva miselnost obĉutno okrepila v smeri najradikalnejšega svobodomiselstva. Boršnikova še naprej ocenjuje njegov gmotni poloţaj in njegove lastnosti – samotarstvo, navajenost na skromno ţivljenje, svobodomiselnost ter dobroto (npr. od revnih nikoli ni zahteval denarja), ki so vplivale na njegov naĉin ţivljenja. Med znaĉajskimi potezami pa navaja skopost, neurejenost in bege pred druţbo, zaradi ĉesar je bil nepriljubljen med vernimi ţenskami. Obregne se tudi na njegovo zunanjost. Zanimiva je pri opisovanju njegove hoje, ki je bila povezana s konstrukcijo telesa, njegove higienske navade, kjer izhaja tudi iz anekdote, da so mu nekoĉ na vrata obesili naslov brivca (spet zanimivo dokumentno gradivo). Opisano je sreĉanje z Gregorĉiĉem (fotografija) in Boršnikova primerja njuno drţo, pogled, kar povezuje z njunimi lastnostmi. »Ĉeprav se drţita za roke, je vendar vsa njuna pojava kljub trdi, fotografsko izsiljeni drţi jasna priĉa, da sta to dve nasprotji: Aškerc krepak, preprost kmet – Gregorĉiĉ neţen, obĉutljiv gospod, Aškerc premoĉrten in odkrit – Gregorĉiĉ

69 umaknjen v zagrenjen molk, Aškerc pripravljen na boj – Gregorĉiĉ na umik.« (Boršnik 1981: 58) Obisk je Aškerc zabeleţil celo v ţupno kroniko (Boršnik 1981: 58), kar je spet dokumentarno gradivo, na katerega se opira. Iz sluţbovanja pri Rimskih Toplicah je omemba somišljenika, upokojenega polkovnika barona Urbana, ki ga je seznanil z uĉiteljico Vilhemino Rischner, v katero se je, kot pravi Boršnikova, »zaljubil z vso silo svoje krvi« (Boršnik 1981: 61), kar je precej subjektivno. Njegovo zaljubljenost primerja z zaljubljenostjo v Anko, samo da je ta zaljubljenost bolj zrela in odloĉna. Aškerĉevo doţivljanje Vilhemine ilustrira skozi pesem (na primer Bajka o odprtem nebu). V nadaljevanju izvemo o socialnem poloţaju, ko se je moral celo odpovedati od nekaj periodike. Postal je ĉitalniĉar v Mozirju (Boršnik 1981: 66), kjer je podĉrtano kulturno-politiĉno delovanje. Izvemo o zanimanju za potovanja, kar je ţe veĉkrat omenila; npr. izlet v Carigrad (potopis 1893). Boršnikova v zvezi z znaĉajem piše o njegovi trezni naravi (»Prizadevni pesnik je beţal iz puste vsakdanjosti v bujne pokrajine, da bi se tam nasrkal ţivih sokov za svojo pesem; ni se pa zavedal, da bo prav povsod moral nositi s seboj najteţje breme, ki ga bo oviralo pri svetlem zajemanju tujih svetov – lastno trezno naravo.« (Boršnik 1981: 67)) In ugotavlja, da mu je pesništvo postajalo vse bolj sredstvo obrambe (»Aškerc niti sam ni vedel, kdaj in kako se je zgodilo, da je polagoma zamenjal smoter s sredstvom; pesništvo mu je postajalo oroţje, s katerim je mahal po sovraţnikih.« (Boršnik 1981: 67)), kjer je zaznati kritiko, saj obenem piše, da je v pesmi oblaĉil svoje ideje, ĉeprav je bilo pesništvu tudi polje iskanja smisla: »Še manj se dá odkriti tuje pesniške vplive v prvi zbirki, kjer Aškerĉeva miselnost izstopa v povezavi z muslimanstvom in s staroegiptovskim bajeslovjem v romancah Ĉaša nesmrtnosti in Prva muĉenica, v obeh s poudarkom na neminljivi modrosti; nesmrtnost si ohraniš samo s pozitivnim, dobrim delom in z muĉeništvom v boju za svobodo. Ob teh dveh bitnih dognanjih se je Aškerc odslej do smrti bolj ali manj posreĉeno boril za svoj ţivljenjski smisel.« (Boršnik 1981: 68)

Boršnikova se tako opira na Aškerĉevo korespondenco; omenja tiste, s katerimi si je dopisoval; citira njihove izjave iz korespondence. Poleg ţe prej omenjenega Holza omenja tudi korespondenco npr. s Turnerjem – bil je namreĉ Aškerĉev mentor, izvemo, katere knjige mu je pošiljal, kaj je Turner svetoval glede

70 njegovega ustvarjanja. Boršnikova glede korespondence podaja tole izjavo: »Edina uteha mu je bila narašĉajoĉa korespondenca, ki je osamelega pesnika ĉedalje tesneje spajala z osrĉjem našega kulturnega dogajanja.« (Boršnik 1981: 75) Boršnikova je v nadaljevanju pozorna na to, da je Aškerc somišljenike našel v mlajši generaciji, v dokaz zato je ena izmed izjav: »Osamljeni glasnik novih gesel je našel v mladini svojo vojsko, ki je bila z vsemi silami pripravljena boriti se za novo realistiĉno smer.« (Boršnik 1981: 75) Pri obravnavi uredništva Ljubljanskega zvona pa se nanaša na odnose z raznimi pisatelji.

Poudari tudi, da je prebiral takratni dve aktualni znanstveni reviji Naša doba (pošiljal mu jo je Turner) in takratnem osrednjem znanstvenem glasilu nemške socialne demokracije Die Neue Zeit (na kar je bil naroĉen) (Boršnik 1981: 79). Seznanjenost s svetovnonazorskimi idejami povezuje z njegovimi miselnostjo in ţe skoraj pasivnostjo: »Gledal je na svet preprosto, neproblemsko, mislil premo in jasno. Stvarni svet ga je pritegoval bolj abstraktno.« (Boršnik 1981: 80)

Časopisje: Ljubljanski zvon, Zvonova listnica, Rimski katolik, Slovenski narod, Slovenec (tudi njegov podlistek Slaba vest), Slovenski list, Naša Doba, Die Neue Zeit, Slovanski svet, Delavec, Katoliški obzornik (naslednik ĉasopisa Rimski katolik), Vesna, Edinost in Mladost.

Dokumenti: - lastni: prošnja za bolezenski dopust (naslovljeno na mariborski ordinariat), prošnja (prav tako na mariborski ordinariat) za premestitev iz Vitanja, pastoralni elaborat (o »pokoršĉini cerkve v politiĉnih reĉeh«); škofijstvo mu je na le-to poslalo dolg odgovor;

- sluţbeni: dekreti o premestitvah (najprej za Slovensko Bistrico, preklic za kaplana v Zavrĉu in na koncu je bil imenovan za provizorja v Sveti Marjeti pri Rimskih Toplicah), dekret o premestitvi v Mozirje, potrdilo cerkvenega predstojništva v zvezi s ĉudeţem pri Sv. Lovrencu, citira Notoviĉa (objava o prikazovanju Jezusa), kazenska premestitev iz Mozirja v Škale pri Velenju, dopis knezoškofijskega konzistoriata.

Izjave: - ustne: Aškerĉevi veĉkratni zagovori v Mariboru, govor (pridiga) vernikom;

- pisne: poziv preiskovalnega kanonika Kosarja Aškercu

(dobronamerno), farani in Ivan Vaid (brivec), Vasilij – ocena o Aškerĉevem socializmu (Boršnikova se sprašuje, ĉe je to J. E. Krek), Mahniĉevi napadi, nauki Aškerca mladini, Lampetov oĉitek v klerikalnem ĉasopisu, polemika zoper Aškerca po ĉasopisju.

Korespondenca: - Aškerc: Danilu Majaronu in Ivanu Tavĉarju (skupno pismo kot odgovor), Ivanu Hribarju, Holzu, Andreju Gabršĉku, Glaserju, Legu, Levcu, Ţmavcu, Turnerju,

- Aškercu: Danilo Majaron, Lego, Cankar (glede ocene Erotike) Ţmavec, Beţek, Turner, smiselno je izpostaviti tudi Stritarjev »Poziv«, da bi Aškerc pisal socialne pesmi,

- ostalo: Gregorĉiĉ Vrhovniku o Aškerĉevem obisku (omeni ga pod imenom Gorázd), Cankar Govekarju.

Fotografije: - Aškerc in Gregorĉiĉ,

- Vilhemina Rischner,

- Aškerĉevo oţje sorodstvo (okrog 1900); od leve: brat Janez z ţeno, oĉe Anton, brat Miha in sestra Liza,

- fotokopiran rokopis Aškerĉevih pesmi.

Tabela 25: Prikaz gradiva, ki ga je uporabila v tretjem poglavju; študija iz leta 1981.

6.3.4 Četrto Aškerčevo ustvarjalno obdobje (1898–1905) Poglavje se zaĉne z letnico zaĉetka Aškerĉevega ĉetrtega obdobja, in sicer 1898 (letnica je pomembna tako za njegovo ţivljenje kot tudi delo). Boršnikova navaja, da je M. Curie odkrila radij in polonij, le-to je povzroĉilo velik preobrat v znanosti in industriji. Leninov nastop je povzroĉil spremembe v druţbenopolitiĉnem smislu. Ravno tako so narašĉali protesti po svetu. Tudi pri nas, na Slovenskem, je prihajalo do sprememb, med drugim na literarnem podroĉju. (Boršnik 1981: 114– 116) Aškerc je pripravil pot mlajšim avtorjem, t. i. »sedemdesetletnikom«, ki so do njega ţe postajali kritiĉni, »moderna romantika« naprej (1898) pa pri njemu ni veĉ našla nove poti.« (Boršnik 1981: 116) Sicer pa Boršnikova še naprej analizira njegov poklic in pojasnjuje oteţeno pot do stvari, ki so jih mlajši lahko brez teţav osvajali: »Aškerc pa se je v amorfnem okolju kriţevih kaplanskih postaj do novih doţivetij in spoznanj sam le s skrajnim naporom dokopal.« (Boršnik 1989: 116)

Poleg tega so ga v neprestane boje gnali njegovi sluţbeni in politiĉni nasprotniki. Boršnikova meni, da so tako na njegovo ustvarjanje negativno vplivali klerikalci Mahniĉ, Napotnik in Jegliĉ. S tem pa je povezan Aškerĉev liberalni nazor, ki se je še bolj krepil. (Boršnik 1989: 117) Poudarjeno je njegovo samotarstvo oz. njegova nedruţabnost, o ĉemer smo ţe govorili: »In res je tudi v Ljubljani nadaljeval svoje samotarsko, vase pogreznjeno ţivljenje. Le veĉerjat je hodil v Narodni dom, kjer se je zbirala literarna druţba: »Dvakrat tedensko je šel v kavarno prebirat sodobne revije. Ljudje so ga prijazno sprejemali, on pa ni našel poti do njih. Predolgo je bil sam.« (Boršnik 1989: 118) V nadaljevanju omenja njegovo novo sluţbo – sluţbo mestnega arhivarja, ki ga je navdušilo, vendar je do tega zanosa kritiĉna: »Aškerĉeva prizadevnost v sluţbi pa je grozila, da mu arhivski prah uduši ves nekdanji pesniški polet. Zdaj, ko je premagal vnanje spone duha, pa si je sam povzroĉil še hujše nasilje. Še zunaj sluţbenih muk se je z raznimi uredništvi mehaniĉno preoblagal, da se ni mogle veĉ dovolj ujeti s preurnim ritmom fin de siécla.« (Boršnik 1981: 119)

Boršnikova tudi primerja njegov poklic duhovnika in njegove drugaĉne ţelje, ambicije. »Aškerc pridigar, moralist se neprestano bori z umetnikom.« (Boršnik 1939: 122) To je ţe zaznati v prej analizirani monografiji, bolj se Boršnikova o tem razpiše v poglavju Dvojini poklic.

Izpostavi Aškerĉev odnos z Ljudmilo Poljanĉevo, s katero si je tudi dopisoval; ta je pripravljala pesniško zbirko; v tem, da mu je bila všeĉ, pa išĉe motive za to, da se je zavzemal za njo kot pesnico. Veĉina ji namreĉ ni dajala prizanesljivih ocen in podpore.

Boršnikova tudi presoja. V tem poglavju ni tako naklonjena Aškercu. Glede Aškerĉevih pesniških zbirk meni takole: »Ĉe bi se pesnik v ĉetrtem obdobju ne bil preuranil kar z dvema zbirkama, bi bil lahko na koncu sedemletja zbiral najboljše in bi se ne bil povzroĉil tolikšnega ustvarjalnega padca z ţivljenjsko zagrenjenostjo vred. Ob pretiranem pesnikovanju pa ga je v mrzliĉni naglici zapušĉala avtokritiĉna preudarnost in ga pehala na dotlej prenizek pesniški nivo.« (Boršnik 1981: 180) V tem poglavju celo opozarja na njegovo nekonstruktivno vedenje. »V ţelji po uvaţevanju in upoštevanju ga zbode vsak ugovor, vsako

73 oddeljeno mnenje, vsaka ocena, ki ga ne hvali na vsa usta.« (Boršnik 1981: 185) S to izjavo poudari Aškerĉevo obĉutljivost in njena pozornost gre na ustvarjalĉeve psihološke poteze.

Časopisje: Mladost, Slovenec, Ljubljanski zvon; Zvonova listnica in Prešernov album (tematska številka decembrskega Zvona; 1901), Narodov podlistek, Popotnik, Slovenka (Literarni list), Slovenski narod, Slovenec (podlistek Kartel), Slovenski list, Der Süden, Kol, Večernice, Slovanski Prěhled, omenjena ustanovitev Slovana (kot konkurenĉni ĉasopis Ljubljanskemu zvonu),

- Lampetov oĉitek v klerikalnem ĉasopisu,

- Ganglov izliv (tako reĉe Boršnikova) v Popotniku,

- ĉasopisne izjave glede Aškerĉevega odstopa (Ljubljanski zvon),

- razprava Nika Zupanĉiĉa (jugoslovanska romantika; Ljubljanski zvon).

Dokumenti: - sluţbeni: Jegliĉev uradni dopis glede sodelovanja pri Ljubljanskem zvonu, obvestilo glede prepovedi maševanja.

Izjave: - pisne: Govekarjev opis narodnega doma, Aškerĉeva kritika Cankarjevih pesmi, nauki Aškerca mladini, Ušeniĉnikova kritika, Ţupanĉiĉeva zabavljivka, Ganglov oĉitek (Cankarju), Ganglova ocena Aškerĉevih poezij, Aškerĉev nekrolog (Ketteju), Cankarjeve izjave glede Aškerĉevih ocen Kettejevih pesmi – Govekarjev odgovor na le-to (upošteva še Schwentnerjevo izjavo), Turnerjeve izjave (branjene Aškerca), Tavĉarjevo nasprotovanje Aškercu, Aškerc o drugi izdaji Prešernovih Poezij, Tominškova ocena pesnitve Primoţ Trubar in s tem Aškerĉeve (pisne) izjave in komentarji o njem in tudi o A. drugih ocenjevalcih.

Korespondenca: - Aškerc: Hribarju, Govekarju, Ţmavcu, Nadliškovi, Glaserju (o Zofki Kveder), Vidicu, Turnerju, Andriji Gavriloviću, Poljanĉevi

- Aškercu: Cankar, Beţek, Ţupanĉiĉ,

- ostalo: Cankar Govekarju, Kraigherju, bratu Karlu, Kvedrovi,

- Gregorĉiĉ Ivanĉiĉu, Vrhovniku.

Fotografije: - Aškerc, 1902,

- Zofka Kveder,

- Marija Gärtner.

Ostalo: - Pisma »moderne«,

- almanah Na razstanku,

- Zvonova miznica,

- Alfred Jensen; zbirka Aškerĉevih pesmi v švedšĉini,

- Gojmir Krek; študija o Aškercu v nemškem jeziku,

- Ţupanĉiĉeva študija o Murnu.

Tabela 26: Prikaz gradiva iz ĉetrtega poglavja; študija iz leta 1981.

6.3.5 Peto Aškerčevo ustvarjalno obdobje (1905–1912) Za njegovo zadnje ustvarjalno obdobje, Boršnikova pravi: »Medtem ko se je Aškerc v svojem zadnjem ustvarjalnem obdobju vrtel okrog svoje osi, da bi iz naše preteklosti izvrtal nespremenljivo osrednje junaštvo, ki ga v sodobnosti nikjer ni odkril, je spregledal, kako novi ĉas ĉedalje bliskoviteje drvi mimo njega, rušeĉ s preperelo navlako tudi dragocene pridobitve tradicije.« (Boršnik 1981: 189) Gre za njegovo zadnje ustvarjalno obdobje, ki je torej upadlo; to je ponazorila tudi na svoji skici.

Na podlagi njenih ugotovitev, torej iz svoje teze, pravi: »Aškerĉevo pesniško delo ni samo v svojem vzponu, marveĉ tudi v upadu izraz povsem svojevrstne, ponosne osebnosti, ki vztraja zvesta, ĉista in jasna v skladu s svojo trpko ţivljenjsko usodo, osvešĉanjem, ţrtvovanjem. Tragika klasiĉnega, kritiĉnega realista, našega najvernejšega zastopnika vrednot mešĉanske revolucije, ki ţrtvuje statiki humanizma dinamiĉni ritem prihodnosti.« (Boršnik 1981: 189) V tem poglavju je pozorna na njegove odzive glede Cankarja, zaljubljenost v Ljudmilo Poljanĉevo (opozarja tudi na njuno korespondenco), njegove objave in polemike. Primerja njegovo pesem z njegovim duševnim stanjem, in sicer pesmijo Starĉkov edini kes, kjer poda vrednotenjsko izjavo: »Zdaj je star. In tako ubog. Niĉ ni za njim – niĉ pred njim.« (Boršnik 1981: 207) Z njo nakazuje na zakljuĉek tako

ţivljenjske kot tudi pesniške poti. Kar se tiĉe njegovega ţivljenja, obnašanja – Boršnikova zelo natanĉno popiše. Izhaja iz raznovrstnega gradiva. Vseskozi je osredotoĉena na njegovo psihološko stanje, ki ĉedalje bolj upada oziroma je nestabilno. Opozarja na njegovo osamljenost, zagrenjenost. V pesmi Slovenski pesnik, oznaĉi kot izpoved ter Aškerĉevo labodjo pesem: »Ta izpoved bi se lahko imenovala Aškerĉeva labodja pesem.« (Boršnik 1981: 211) Poslednji Celjan je njegova zadnja knjiga (konec decembra 1911); oznaĉuje, da je bil nekoĉ mojster jedrnatega, zgošĉenega izraţanja: »Zadnja leta pa je priĉel širiti snov svojih nekdanjih pesmi v dolgovezne epopeje (…).« (Boršnik 1981: 215) Pripomni tudi to, da se ni spremenila le oblika, temveĉ tudi stališĉe do samega predmeta in miselnost. V tem obdobju je v korespondenci s Spindlerjem, kar Boršnikova domneva, da mu je Aškerc poslal prošnjo. V korespondenci je tudi s Turnerjem in Karlom Glaserjem. S tem poudari njegov nazor, idejnost. Upošteva tudi ocene: Ilešiĉevo v Slovanu, Trstenjakovo v Savrameniku, Paštúkin-Budalovo in Cankarjeve v Ljubljanskem zvonu. Tudi tu se opazi njeno natanĉnost – kdo je pisal in kje je objavljal oziroma podajal ocene glede Aškerĉevih del. S tem je osredotoĉena na razliĉne izjave, ocene, ki so jih tudi podajali zaradi razliĉnih nazorov – s tem je dala jasno vedeti, kdo je v katerem ĉasopisu objavljal. Omeni njegovo zadnjo objavljeno pesem Natalija in s tem novo ţensko glasilo Slovenska ţena. Šlo je za prvo številko novega glasila. Prijateljevanje z Walterjem Schmidtom povezuje z njegovim novim pesnjenjem. Ker je ţelela pokazati literarne ritme, pri tem tudi upadanje, se lahko za primer poda naslednjo izjavo: »Zaĉetek je še dokaj spreten, nenadoma pa zaĉenja delo upadati – vrsté se psihološko nemogoĉe scene, dokler se vsa stvar ne zakljuĉi s popolnim pokolom Emonĉanov in z opustošenjem Emone.« (Boršnik 1981: 217) Boršnikova pri raziskovanju vkljuĉi tudi njegov rokopis; leţeĉo pisavo, kar bi zopet pokazali na njeno pozornost glede psihologije: »Poteze njegove znaĉilne leţeĉe pisave so do skrajnosti razvihrane.« (Boršnik 1981: 218) Usmerjena je na pesmi in njihovo vsebino pred njegovo smrtjo: »Takšen je eden naših najbolj samobitnih ustvarjalcev tik pred koncem.« (Boršnik 1981: 219) V celoti povzema njegovo psihološko stanje, njegova ravnanja in reakcije: »Ni se imel veĉ v oblasti. Ţe zdavnaj se ni veĉ boril, samo branil se je še. Kakor smrtno zadet ptiĉ, ki plahuta s

76 perutmi.« (Boršnik 1981: 219) Omeni, da je dva tedna pred svojo smrtjo zaţigal rokopise; pri tem se dosledno ozira na ustno izjavo postreţnice, kateri je dejal: »Noĉem, da bi ljudje po smrti o meni govorili.« (Boršnik 1981: 219) Na koncu je Boršnikova izpostavi njegovo fiziĉno zdravje; kjer opisuje njegovo umiranje, smrt ter pogreb. Ocenjuje: »Vse je kazalo, da bo Aškerĉeva zadnja pot zakljuĉek in potrdilo njegovega ţivljenja: da bo osamljena in zapušĉena.« (Boršnik 1981: 222) S tem poudari njegovo osamljeno ţivljenje, ki ga vseskozi veĉkrat omeni.

Časopisje: Slovenec (zlasti polemika glede pisma akademskega društva Slovenija), Slovenski narod, Slovenija, Naš list, Ljubljanski zvon, Naši zapiski, Slovan, Svobodna misel, Narodni dnevnik in njegov naslednik Narodni list, Savramenik, Slovenska ţena, Zarja in Agramer Tagblatt.

Dokumenti: - lastni: diploma ĉastnega ĉlanstva dunajskega akademskega društva Slovenija (omeni), Aškerĉeva osmrtnica.

Izjave: - ustne: Aškerc; govor na kongresu svobodomislecev in referat (v Pragi; ob 500-letnici Husove smrti; nanaša se na Slovenca in Slovenski narod),

- pisne: Ţupanĉiĉevi epigrami o Aškercu, ocene Aškerĉevih del v ĉasopisih.

Korespondenca: - omenjena »ţal nepopolna korespondenca (Boršnik 1981: 203); Aškerĉev zbornik 1957); omenja Aškerĉevo korespondenco z Ljudmilo Poljanĉevo, Govekarjevo pismo, v katerem je Poljanĉevi poslal A. fotografijo

- Aškerc: Turnerju, Spindlerju, Glaserju (kot njegovo zadnje pismo; april 1912),

- Aškercu: Turner.

Fotografije: - Ljudmila Poljanĉeva,

- Anton Aškerc, 1906,

- Aškerc na mrtvaškem odru v Narodnem domu.

Tabela 27: Prikaz gradiva, rabljenega v petem poglavju; študija je iz leta 1981.

6.3.6 Pregled dogodkov V pregledu dogodkov je pozorna vse od Aškerĉevega rojstva, na njegove pomembne dogodke in tiste, ki so vplivali nanj – šolanje, potovanja, sodelovanja pri revijah (vse dosledno datirano). Poleg tega zabeleţi tudi rojstva in imena ter priimke Aškerĉevih sodobnikov, za kar pravi: »Rojstva sodobnikov, ki so (vsaj deloma) osebno pomagali krojiti Aškerĉevo duhovno pot.« (Boršnik 1981: 227)

6.3.7 Bibliografija Aškerčevih samostojnih del in publikacij o njem do njegove smrti V tem poglavju našteva Aškerĉeva samostojna dela ter dela, ki so nastala o njem. V dodatnem pojasnilu nakaţe, da za navajanje uporablja sodobna navodila, na kar tudi opozori bralca (sodobna navodila so napisana na zavihku).

7 SINTEZA Marja Boršnik je raziskovala Aškerĉevo delo in ţivljenje. Glede na njeno študijsko in raziskovalno pot jo smemo imenovati predvsem za Kidriĉevo uĉenko (eksaktnost, zanimanje za stvarna dejstva, dokumentariĉnost, analitiĉni pristop).

V monografiji iz leta 1939 z naslovom Aškerc. Ţivljenje in delo se je lotila raziskovanja od pesnikovih zaĉetkov in do smrti. Z naslovi poglavij na natanĉen naĉin opisuje njegove pomembnejše ţivljenjske postaje. Boršnikova seţe v zgodovino njegovih prednikov (materina in oĉetova stran). Zaĉne s poglavjem Mladost, kjer opiše njegov rod, druţino, njihove odnose in Aškerĉevo šolanje. Pozanima se tudi o izvoru njegovega priimka, ki ga poveţe tudi z Aškerĉevo ţeljo, da ne bi bil le odrezek (kar naj bi njegov priimek po Pleteršnikovem slovarju pomenil), temveĉ junak. Študijo nadaljuje s poglavjem o njegovi dvojni poklicni poti (Dvojni poklic), kjer opiše njegove oteţujoĉe in grenke izkušnje. Prikaţe ga v vlogi pesnika in duhovnika, s ĉimer skuša prikazati, da se ni mogel dosledno posvetiti duhovniškemu stanu. Po eni strani ga je nase priklepal poklic, po drugi plati pa je ţelel slediti svoji liberalni usmerjenosti in poeziji. V tretjem poglavju aktualizira takratno zgodovinsko dogajanje, ki je bilo v povezavi z narodnim vprašanjem. Aškerc je bil zaveden Slovenec; nemškutarji in Nemci so ga napadali tako osebno kot tudi v ĉasopisu; zato ne ĉudi, da je naslov V narodnem boju. Boj z Mahniĉem je prikazan v ĉetrtem poglavju Mahniĉ in realizem. Na eni strani so spet Aškerĉeve liberalne teţnje, na drugi Mahniĉev gnev do njih in nasploh do Aškerca. Analizirana je prva zbirka Balade in romance, in sicer je opisana pot do izdaje knjige in podana je ocena pesmi – s tem je Boršnikova bliţje Prijateljevi metodi. V poglavju Od postaje do postaje spremljamo pesnikove premestitve po raznih krajih. Govor je o kulturnem dogajanju v teh krajih, kakšni so bili ljudje in kaj vse je Aškerc tam doţivel. Poglavje Med liberalizmom in socializmom zaĉne z letom 1894. Boršnikova govori o padcu v smislu poezije. V osmem poglavju »Fin de siecle« se obregne zlasti na Aškerĉev boj oz. nekakšno programatiĉnost, kar se kaţe v delu. Naslednje poglavje je naslovljeno Prva leta v Ljubljani, kjer se je zaposlil kot arhivar. Beremo, da njegove pesmi niso doţivele razcveta, ĉeprav so takratne ocene kazale, da so zanimive. Z desetim poglavjem Urednik Boršnikova opiše

79 njegovo urednikovanje pri ĉasopisu Ljubljanski zvon. Pomenljiv naslov enajstega poglavja je V borbi za prvenstvo, ki kaţe na Aškerĉevo tipiĉno lastnost – borbenost. Tukaj je izpostavljena polemika okrog ţe prej omenjenega ĉasopisa in Aškerĉevo delovanje. Predzadnje poglavje je naslovljeno Zaton. Gre za dvojni konec; Aškerĉevo ustvarjalno pot in hkrati konec njegovega ţivljenja; zaĉel je tako duševno kot fiziĉno slabeti. V zadnjem poglavju Aškerĉev pomen pa Boršnikova strnjeno opiše njegovo ustvarjalno pot.

Druga študija Anton Aškerc (1981) ravno take kaţe najveĉ potez pozitivistiĉnega pristopa, ĉeprav je spet kar nekaj vrednotenja, kar daje svojevrstne poteze metodi Boršnikove. Knjiga ne prinaša niĉ bistveno novega, ampak je vsebinsko in kompozicijsko zelo podobna prejšnji knjigi. Boršnikova je govorila še o ustvarjalnih obdobjih posameznega avtorja. Za vsakega avtorja naj bi veljala ustvarjalna obdobja – z rastjo in padcem. Pri Aškercu je ugotovila pet ustvarjalnih obdobij; vsako po sedem let. Prvo ustvarjalno obdobje se zaĉne z njegovimi enaindvajsetimi leti. Veliko ugotovitev poznamo iz prve obravnavane monografije iz leta 1939. Prvega Aškerĉevega ustvarjalnega obdobja (1877–1884) se loti spet s pozitivistiĉno zagnanostjo. Izriše zaĉetek njegovega ţivljenja in zaĉetek pesnjenja. Ker jo zanima odnos med umetniškim delovanjem in ţivljenjem, veliko prostora spet odmeri zasebnosti, ljudem, ki so razliĉno vplivali nanj. Omenjena je moĉna naklonjenost do Anke Peĉovnik – s tem povezano je sluţbovanje v Podsredi in pesniški razvoj. V drugem poglavju, tj. Drugo Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1884–1891), je govor zlasti o Baladah in romancah ter polemiki z Modrinjakom in Napotnikom (kazenski odlok za Vitanje). Tretje Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1891–1898) je polno nasprotij; tako v sluţbi kot poeziji. Boršnikova ugotavlja, da je leto 1891 v njegovi poeziji velika zareza (zlasti s klasiĉno zgošĉeno balado); še prej pa se zaĉnejo boji s katolištvom. Še posebej doţivlja razoĉaranja v sluţbi (predvsem zaradi Vitanja, nemškutarstva) in je veĉkrat klican na zagovor. Poudari tudi njegovo osamljenost in izĉrpanost; kot duhovnik se v tem obdobju upokoji. V poglavju Ĉetrto Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1898–1905) govori o odnosi mlajših ustvarjalcev do Aškerca in obratno. Njegova ustvarjalni in politiĉni zamah sta zaĉela upadati. V tem obdobju je zaĉel z novo sluţbo – zaposlil se je kot mestni arhivar v Ljubljani. Ravno tako je v tem obdobju postal urednik v

Ljubljanskem zvonu. Vse to je ţe obravnavano v zgornji monografiji. Boršnikova opiše njegove polemike – tudi kot urednik ni našel prave poti. Trpela pa je tudi njegova poezija. V petem poglavju Peto Aškerĉevo ustvarjalno obdobje (1905– 1912) vendar pravi, da ponosno vztraja in sledi le sebi.

Zanimive so njene vrednotenjske izjave, ki izhajajo iz njene naklonjenosti do Aškerca in so v veliki meri subjektivne narave. Njeno pozitivistiĉno metode take izjave o Aškercu »dopolnjujejo«; poleg uporabljenih stvarnih virov je dodala svoje lastno mnenje, sodbe, ki Aškercu vedno niso v prid in ga ponekod tudi smešijo. Ĉe strnem, se njene izjave nanašajo na:

- Aškerĉeva dela: »Kakor je nazoren in pester v barvah, tako je siromašen v muziki jezika.« (Boršnik 1939: 89) - njegov poklic urednika: »Z urednikovim omalovaţevanjem , ki niti ni toliko omalovaţevanje kolikor površnost in nesposobnost za polnovredno presojo Kettejeve poezije, se je ĉutil Cankar osebno prizadet.« (Boršnik 1939: 271), - razmerje do ţensk in njegovo naravo: »Krotka, plašna Anka je bila pravo nasprotje upornemu, bojevitemu Aškercu: ona naivno preprosta, polna prijaznega smeha in ljubeznive prisrĉnosti – on ponosno zaprt, robat, molĉeĉ; ona ţivahna, otroško vesela – on rezek, mrk; ona prekipevajoĉa ĉustev, ki jih ne zna prikriti – on razumsko premišljen, skrbno zatajujoĉ vsak ĉustveni vzgon.« (Boršnik 1939: 31) in Kvedrove, ko je odšla v tujino: »Aškerc pa se je zakrknil v slepo ulico.« (Boršnik 1939: 243), - njegovo zasebno ţivljenje, znaĉaj (samotarstvo): »Aškerĉeva dotedanja ţivljenjska pot, pogreznjena vase in odmaknjena od soljudi, je našla zavestno potrdilo. Izkazala se je kot nujni izraz njegovega ţivljenjskega sloga.« (Boršnik 1939: 21). Marja Boršnik pa izjave navezuje tudi glede Aškerĉevega ţivljenja; o samih vzponih in padcih, ki jih je doţivljal, o njegovih »zaveznikih«, sodelavcih pri urednikovanju, njegovih nasprotnikih in veliki angaţiranosti, ki pa je poĉasi zaĉela plahneti:

- o neuspehih in nezmoţnosti, da bi se kdaj sploh uveljavil: »Ubogi, preplašeni teolog, na ĉigar raĉun so zbijali šale, se v takem okolju, kjer je bridko obĉutil svojo socialno zapostavljenost, sevé ni mogel uveljaviti.« (Boršnik 1939:20), - o naivnosti, goreĉnosti: »V ĉasu, ko je tako vroĉe branil Gregorĉiĉa, še ni slutil, kako malo je v bistvu povezan z njim.« (Boršnik 1939: 34), - o tistih, ki so ga še vseeno branili: »Aškerĉev zvesti oproda Govékar je zaĉasno obmolknil.« (Boršnik 1939: 279), - o tem, da še je pri uredništvu vedno nekako upošteval duhovniški stan in ne toliko umetniškega, svobodnega duha; zlasti glede Cankarja: »Duhovnik je zmagal nad umetnikom.« (Boršnik 1939: 249), - glede njegovih odzivov: »Aškerĉeva zaslepljenost je bila v tem ĉasu tolikšna, da je vse kritike, ki ga niso brezpogojno hvalili, smatral za bojazljivce in »klerikalce«. (Boršnik 1939: 358), - o njegovi zagnanosti: »Neprestano je delal, dal je do zadnjega, kar je imel.« (Boršnik 1939: 359).

8 SKLEP Marja Boršnik, literarna zgodovinarka, predavateljica, urednica, leposlovka je pri svojem raziskovanju uporabljala pozitivistiĉno metodo. Izhajala je namreĉ preteţno iz Kidriĉeve »šole«. Ĉeprav sama praktiĉno ni govorila o pozitivizmu, so druge njene izjave in nasploh naĉin raziskovanja, dovolj zgovorne, da se da razbrati metodo. Veliko pozornost je namenila slovenskim realistom – Antonu Aškercu, Ivanu Tavĉarju, Franu Celestinu in Alojzu Gradniku. Pozitivistiĉne teţnje so pri obravnavi Aškerca vidne po mojem najbolj tam, kjer je izrazila dvome, ĉe ni bila prepriĉana v katerega od podatkov oz. virov ali je šlo za njeno vrednotenje. Sicer pa je v svoji pozitivistiĉni natanĉnosti uporabljala zgodovinske vire in dokumente (npr. ţupnijske kronike, zemljiške knjige), osebne dokumente (npr. krstno knjigo), šolske dokumente, periodiko (ĉasopisje), rodovnike, korespondenco, ozirala se je na pisne in ustne izjave, objavila je fotografije in razno slikovno gradivo. Velik pomen je pripisovala politiĉnim idejam oz. nazorom pisca. Analizira je pesnikovo zasebno in (ne)druţabno ţivljenje, njegova zanimanja (npr. kaj vse je bral, na kaj vse je bil naroĉen in kaj si je izposojal). S pozitivistiĉno natanĉnostjo je raziskovala pesnikove korenine – starševska porekla, domaĉijo. Tako je npr. materino smrt povezovala z Aškerĉevim samotarskim ţivljenjem, ĉeprav je zaprtost vase pripisovala tudi znaĉaju. Zanimal jo je pesnikov poloţaj, kar je spremljala še v šolski dobi in naprej. Veliko je govorila o poklicni poti v povezavi s pesnjenjem, kjer je spet vidna povezanost med ţivljenjem, poklicem in delom pesnika. Glede narave pa pravi, da je borben, prikazan je v prizadevanjih za narodne ideje, liberalnih prizadevanjih. Z veliko natanĉnostjo so popisana duhovniška sluţbovanja, ki so bila veĉkrat kazenske narave. Prav tako natanĉno je Aškerc predstavljen v vlogi arhivarja in urednika pri Ljubljanskem zvonu. Veĉina uporabljenega gradiva je pisnega, vendar pa je upoštevala tudi ustne izjave; predvsem njegovih najbliţjih sorodnikov. Prijateljeva metoda pa se kaţe tam, kjer analizira pesmi.

Njena najveĉja inovacija je teorija ustvarjalnih ritmov. Kot primer sem navedla Aškerĉevo skico, ki jo je objavila v Študijah in fragmentih (1962) in v delu Anton Aškerc iz leta 1981.

Potrdimo lahko, da je Boršnikova na pozitivistiĉen naĉin raziskovala Aškerĉevo delo oz. slovensko literaturo, kar je dopolnjevala z lastnimi sodbami in vrednotenjskimi izjavami. Kljub temu, da pozitivistiĉni pristop pozneje ni bil deleţen takšne pozornosti, je vreden obĉudovanja zaradi natanĉnosti, doslednosti, arhivske in gradivske podprtosti. Prispevek literarnozgodovinskega dela Boršnikove zato tudi danes ni zanemarljiv.

9 LITERATURA IN VIRI: Marja BORŠNIK, 1936: Aškerčeva bibliografija. Maribor: Zgodovinsko društvo v Mariboru.

Marja BORŠNIK ŠKERLAK, 1939: Aškerc. Ţivljenje in delo. Ljubljana: Zaloţba Modra ptica v Ljubljani.

Marja BORŠNIK, 1948: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Slavistiĉno društvo.

Marja BORŠNIK, 1951: Fran Celestin. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marja BORŠNIK, 1954: Pogovori s pesnikom Gradnikom. Maribor: Zaloţba Obzorja

Marja BORŠNIK, 1955: Kratek bibliografski pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Slavistiĉna knjiţnica.

Marja BORŠNIK, 1957: Aškerčev zbornik. Celje: Odbor za proslavo stoletnice Aškerĉevega rojstva v Celju.

Marja BORŠNIK, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Zaloţba Obzorja.

Marja BORŠNIK, 1973: Ivan Tavčar leposlovni ustvarjalec. Maribor: Zaloţba Obzorja.

Marja BORŠNIK, 1981: Anton Aškerc. Ljubljana: Zaloţba Jaroslav Skrušny.

Pierre BOURDIEU, 1992: Les régles de l'art. Paris: Seuil.

Darko DOLINAR idr., 2003: Kako pisati literarno zgodovino danes? Razprave. Ur. Darko Dolinar in Marko Juvan. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, ZRC SAZU.

Darko DOLINAR, 2007: Med knjiţevnostjo, narodom in zgodovino. Celje: Celjska Mohorjeva druţba.

Darko DOLINAR, 1978: Pozitivizem v literarni vedi: literarni leksikon, peti zvezek. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Marijan DOVIĆ, 2004: Sistemske in empirične obravnave literature. Ljubljana: Zaloţba ZRC, ZRC SAZU.

Fedora FERLUGA-PETRONIO, 1994: Ustvarjalni ritmi v delu Marje Boršnikove. Individualni in generacijski ritmi v slovenskem jeziku, knjiţevnosti in kulturi: ob 10-letnici smrti Marje Boršnikove. Ur. Marko Juvan. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 143–152.

Miran HLADNIK, 2002: Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: vademekum za študente slovenske knjiţevnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske knjiţevnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti.

Iztok ILICH, 2004: Pota knjige (Posebna darilna izdaja Bralne znaĉke, pregledana in prirejena po prvi izdaji). Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Hans Robert JAUSS, 1998: Estetsko izkustvo in literarna hermenevtika. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo »Literatura«. (Zbirka Labirinti)

Janko KOS, 1994: Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS.

Matjaţ KMECL, 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zaloţba M & N.

Hans-Werner LUDWIG in Thomas ROMMEL, 2003: Studium Literaturwissenschaft. Tübingen: A. Francke Verlag Tübingen und Basel.

France NOVAK, 1996: V Slavistiĉnem društvu je Marja Boršnik zapustila globoke sledi. Zaupala je v mladega ĉloveka. Borovnica: OŠ dr. Ivana Korošca. Ur. Metka Pristavec-Repar. (COKLARĈEK; posebna izdaja). 15–17.

Matija OGRIN, 2003: Literarno vrednotenje na Slovenskem od 1918 do 1945. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.

Boris PATERNU, 1989: Modeli slovenske literarne kritike. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut filozofske fakultete.

Boris PATERNU, 1994: Meje literarne zgodovine. Individualni in generacijski ritmi v slovenskem jeziku, knjiţevnosti in kulturi: ob 10-letnici smrti Marje

Boršnikove. Ur. Marko Juvan. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 7–12.

Urška PERENIĈ, 2010: Empirično-sistemsko raziskovanje literature: Konceptualne podlage, teoretski modeli in uporabni primeri. Ljubljana: Zveza društev Slavistiĉno društvo Slovenije. (Slavistiĉna knjiţnica, 16.)

Francka PREMK in Eva PREMK, 2007: Marja Boršnik (1906–1982): zasluţna profesorica, literarna zgodovinarka, zadnji slovenski literarno-zgodovinski detektiv. Pozabljena polovica: portreti ţensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ur. Alenka Šelih idr. Ljubljana: Tuma, SAZU. 419–423.

Denis PONIŢ, 1982: Numerične estetike in slovenska literarna znanost. Maribor: Zaloţba Obzorja Maribor. (Zbirka Znamenja)

Joţe POGAĈNIK, 1994: Teorija ustvarjalnega ritma in simetrije : moţnosti in meje aplikacije. Individualni in generacijski ritmi v slovenskem jeziku, knjiţevnosti in kulturi: ob 10-letnici smrti Marje Boršnikove. Ur. Marko Juvan. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 133– 141.

Metka PRISTAVEC-REPAR, 1996: Kako smo uĉenci spoznavali dr. Marjo Boršnik. Zaupala je v mladega človeka. Borovnica: OŠ dr. Ivana Korošca. Ur. Metka Pristavec-Repar. (COKLARĈEK; posebna izdaja). 30–41.

Siegfried J. SCHMIDT, 1991: Grundriss der Empirischen Literaturwissenschaft. Frankfurt: Suhrkamp.

Tomo VIRK, 2003: Moderne metode literarne vede in njihove teoretske osnove. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno knjiţevnost in literarno teorijo.

Max WEBER, 1989: Metodologija društvenih nauka. Zagreb: Globus Zagreb.