Letopis-14-15 Web.Pdf
Total Page:16
File Type:pdf, Size:1020Kb
OSEMINDVAJSETO RAZŠIRJENO BIBLIOGRAFIJE NADALJEVANJE REPERTOAR SLOVENSKIH GLEDALIŠČ 1867–1967 Slovenski gledališki letopis 2 SLOVENE THEATRE ANNUAL 0 ( 14_2 ) 0 15 (2) Sestavil in uredil: ŠTEFAN VEVAR Spremna beseda: Nika Arhar (dramsko in postdramsko gledališče) Stane Koblar (operno gledališče) Pia Brezavšček (balet in ples) Zala Dobovšek (lutkovno gledališče) Sodelavci za posamezna gledališča: Tatjana Ažman (SNG Opera in balet Ljubljana), Barbara Briščik (Slovensko stalno gledališče Trst), Darja Čižek (Opera in balet SNG Maribor), Lidija Franjić (Lutkovno gledališče Ljubljana), Tereza Gregorič (SNG Nova Gorica), Alen Jelen (ŠKUC gledališče), Robert Kavčič (Prešernovo gledališče Kranj), Srečko Kermavner (Šentjakobsko gledališče), Alenka Klabus Vesel (Mestno gledališče ljubljansko), Mojca Kranjc (SNG Drama Ljubljana), Petra Kurnik (Mestno gledališče Ptuj), Andreja Lešnik (Lutkovno gledališče Maribor), Tina Malič (Slovensko mladinsko gledališče), Branka Nikl Klampfer (Mini teater), Sandra Požun (Drama SNG Maribor), Inga Remeta (Gledališče Glej), Kornelija Rorman (Cankarjev dom), Mitja Sočič (Anton Podbevšek Teater), Katja Somrak (Plesni Teater Ljubljana), Miha Trefalt (Gledališče Koper), Jerneja Volfand (Slovensko ljudsko gledališče Celje). UDK 792.2/.5(497.12)(083.8) (3) Uvodna opomba Pričujoči Letopis je triindvajseti po vrsti in je obenem 28. nadaljevanje stoletnega Repertoarja slovenskih gledališč (1867–1967). Temelji na spletno dosegljivi bazi podatkov o slovenski gledališki produkciji (dosegljivi na portalu www.sigledal.org), a tam zbrane podatke tudi bistveno nadgrajuje - z uvodniki, podatki o festivalih in nagradah, s podatki o reprizah in gostovanjih, s povzetkom in primerjavo podatkov med konkretnimi gledališči (na statistični tabeli). Zajema 231 detajlno popisanih premiernih uprizoritev in 260 različnih repriz slovenskih institucionalnih, zunajinstitucionalnih ter tudi vidnejših polpoklicnih gledališč in gledaliških skupin. Porast števila premier, kakor ga lahko razberemo iz statistične tabele, je v primerjavi s prejšnjo sezono (2013/14) predvsem navidezen. Gre v poglavitnem za povečanje števila koprodukcij, deloma pa tudi tako imenovanih psevdopremier. V številu 231 je koprodukcij kar 48, kar pomeni, da je premier pravzaprav 183. Psevdopremiere so po eni strani znamenje pluralizma gledaliških poetik in novih iskanj, na drugi pa so tudi simptomi časa: poplitvenja, razdrobljenosti, performativnega rokohitrstva. Tako koprodukcije kot psevdopremiere predstavljajo precejšen problem pri vrednotenju obiska, ponovitev in gostovanj. Ni namreč mogoče vseh ponovitev, vseh gledalcev in vseh gostovanj kratko malo pripisati vsem v koprodukcijsko razmerje vpletenim gledališčem. To bi namreč seštevke v statistiki neupravičeno podvojilo ali potrojilo. Številčno vrednotenje teh kategorij je sicer razloženo ob statistični razpredelnici pri poglavju V. A tudi objektivizirano ovrednotenje kvantitativnih kazalcev je samo po sebi še nezadostno, saj je treba podatke, ki so sicer nepogrešljivi, znova objektivizirati tudi v kontekstu konkretnih uprizoritev in konkretnih gledališč v primerjavi z drugimi. Letopis v skladu s svojim konceptom celostno prikazuje premiere, reprize in gostovanja v posameznih gledališčih ter zunaj njih, nadrobno opisuje festivale ter priznanja in nagrade, podeljene gledališčnikom, prinaša pa tudi že omenjeno podrobno in celostno statistiko. Ta pri vsakem gledališču (in kumulativno) prikazuje razmerja med uprizorjenimi slovenskimi in neslovenskimi avtorji, med premierami in reprizami in hkrati navaja število vseh gostovanj, vseh odigranih predstav in privabljenih gledalcev. Različni registri uporabniku olajšajo pot do uprizoritev; iskano premiero je denimo mogoče najti po kronološkem principu znotraj posameznega gledališča v I. kazalu, po njenem avtorju v II. kazalu, njenem naslovu v III. kazalu, ali po sodelujočih pri njej v kazalu IV. Štefan Vevar (4) (5) SPREMNE INTERPRETACIJE INTERPRETATIVE COMMENTARY (6) Vloga gledališč ni le ustvarjanje, temveč tudi ne- Pogled na nehno pozicioniranje v širšem družbenem pro- storu. Logično se zdi, da umetniška teža posame- gledališko sezono znega odrskega dela ali gledališča (na področju nevladne sfere producenta in prizorišča) sloni na 2014/2015 zmožnosti uprizoritve in njenega produkcijskega okvira pri vzpostavljanju stika z občinstvom, to- NIKA ARHAR rej na ustrezno zasnovanem izhodišču, pa naj gre za dramsko besedilo, odločitev za specifičen in- terpretativni in uprizoritveni pristop ali avtorski koncept, ter njegovi »uspeli« realizaciji, pri čimer je uspešnost pojem, na katerega lahko pogledamo z različnih perspektiv. A vse bolj se zdi, da sama kvaliteta uprizoritev ni zagotovilo za nagovor potencialnega občinstva in da današnji družbeni kontekst zahteva drugačne strategije, če naj gle- dališče ali producent suvereno vstopata v javni prostor. Prav vidnost in prepoznavnost gledališč, uprizoritev in ustvarjalcev se vzpostavlja kot po- memben element za utemeljevanje ustvarjanja in umetnosti nasploh. Kontinuirano umetniško pre- mišljevanje o lastnem delovanju in prevpraševanje vloge v skupnosti dopolnjujejo vse večji kulturno- -politični zahtevki po formaliziranem številčenju produkcij, dogodkov, občinstva in medijskih objav ter vse kratkotrajnejša, hiperaktivna družbena in medijska pozornost. Gledališča in producenti so v želji po preseganju umetniškega sfere – kar določa tudi finančno perspektivo delovanja – postavljeni pred izziv vzpostavljanja in povezovanja umetni- škega, kulturnega in družbenega konteksta ter vpisovanja umetniškega v nasičeni, a pomensko in simbolno izpraznjeni t. i. demokratični prostor. Na načine predstavljanja in umeščanja gledališča v (6) lokalni in širši prostor prav gotovo vpliva tudi transformacija javnega – skupnega diskurza. Ne gre le za to, da mediji krčijo prostor za umetniške in kulturne vsebine, temveč da se temeljito preobraža pristop in namen teh vsebin. Refleksija in kontekstualizacija izginjata v poplavi kratkotrajnih promocijskih novic, katerim najbolje služijo tako ali drugače ekscesne, provokativne, škandalozne in kontroverzne opore ali vsaj veliki in izjemni pojavi ter imena ob izdatnem poudarjanju senzacionalizma projekta. Zdi se, da gledališče v heterogenosti sodobnih uprizoritvenih umetnosti in nadvse informacijsko naphani družbi najlažje seže čez svoj rob prav s projekti takšne narave (eklatanten primer so denimo Igra o Antikristu, Jugoslavija, moja dežela, Iliada), kar pomeni, da mora gledališče tudi natančno usmerjati svojo politiko javne reprezentacije. Seveda ni naključje, da so v širšem prostoru najodmevnejše velike (ko)produkcije zavodov, ki si organizacijsko in finančno to lahko privoščijo. In popolnoma jasno je, da umetniška in družbena vrednost ali moč projekta ne korespondirata nujno. Izginjanje velikega dela gledališkega ustvarjanja iz medijskega prostora in s tem širše družbene zavesti – ne glede na kvaliteto dela – je v zadnjem času še posebej boleče očitno. Cela vrsta gledaliških praks – predvsem tistih, ki nastajajo izven Ljubljane ali v nevladni oziroma zunajinstitucionalni produkciji – ostaja spregledanih, izbrisanih iz možnega okvira za komunikacijo in refleksijo, iz gledališke sedanjosti in zgodovine ter s tem implicitno (o)vrednotenih skozi popolnoma neustrezne dejavnike. V obstoječe modele kulturno-političnih in tržnih praks se vpisuje še ena razraščajoča značilnost da- našnjega časa. V osnovi je hiperprodukcija ekscesni pojav s senzacionalističnim učinkom in ne glede na to, ali je zasnovana v luči celostne zasnove gledališkega organizma, večje komunikativnosti in (samo) refleksije ali kot preživetveni mehanizem (predvsem na področju samostojnih ustvarjalcev in nevladne produkcije), torej vselej s pozitivno in proaktivno namero, nedvomno prinaša tudi neželene, celo uni- čujoče povratne posledice. Res pa je hiperprodukcija značilna predvsem za prestolnico, kjer gledališko življenje poteka v drugačnih okoliščinah kot v mestih z le enim gledališčem. Kot je izpostavila Amelia Kraigher, selektorica 50. Festivala Borštnikovo srečanje, je izmed videnih 115 predstav (obseg, ki prese- ga zgolj prijavljene predstave, in ga lahko štejemo za reprezentativnega tudi v tu upoštevanem podatku) dobrih 70 odstotkov nastalo v produkciji ali vsaj koprodukciji gledališč oziroma gledaliških producentov s sedežem v Ljubljani, temu lahko prištejemo še širjenje ponudbe spremljevalnih dogodkov v gledali- ščih. Skoncentriranost štirih institucionalnih gledališč ter številnih nevladnih organizacij, samostojnih ustvarjalcev, prizorišč in festivalov poleg živahnega dogajanja na drugih področjih umetnosti ljubljansko gledališko življenje postavlja v drugačne razmere kot kje drugje. Medijska pozornost je po eni strani večja, a obenem v večji meri razpršena in določena glede na status producenta, odmevnost dogodka ali celo povsem arbitrarno. Obsežnost ponudbe gledališčem in producentom omogoča izrazitejšo profi- liranost in usmerjenost na specifične segmente ali interese publike, a jih hkrati sili v ukrepe, s katerimi bi lahko posebej izstopali in utrdili svojo prepoznavnost. Izven Ljubljane gledališča s svojim programom (glede na velikost gledališča tudi manjšega obsega) skrbijo za raznovrstno občinstvo, zato so že vnaprej usmerjena k mozaičnemu sestavljanju repertoarja in tudi sestavljanju abonmajske ponudbe s pomočjo gostujočih uprizoritev. Gledališka umetnost je vseskozi ranljiva in podvržena različnim družbenim de- javnikom, a izčrpavanje ustvarjalnih, kadrovskih, organizacijskih in finančnih resursov ter nefleksibilen in birokratiziran