Slovenski Gledališki Letopis ( SLOVENE THEATRE ANNUAL
Total Page:16
File Type:pdf, Size:1020Kb
K JOLBKQBL)BKOÄLPWB LJLPNFOUBSKFVWBKB pa NikaŠvabinJuvanovaMaia, PUFNQPSPÀBKPH,MFNFOJOHPTQB#FSDF LBKVTQFMPKFOBPESJIJOLBKQBÀOF v teatrihinnavseslovenskisceni; QBLBKWTFÄUFWLJIWTFQPNFOJ LBNLEPÄFMOBHPTUPWBOKF kdo jekjedobilpriznanje, PWFMJLJI UVEJNBMJI pa ševseofestivalih, še predenjenaodrušlozares; BMJCJMÇFQSFKQPTWPKFWNFT pel, plesalalilestatiral, ,EPWTFWUFBUSVKFJHSBM SFÇJSBM do v se SLOEV NSGKI EL DEALIŠKI L TOPIS 18_19 SLOEV NHE T EART NE A NUAL oSl venski gledališki letopis ( 20 SLOEV NHE T EART NE A NUAL ) 18_ 20 19 Slovenski gledališki letopis 2 SLOVENE THEATRE ANNUAL ( 0 ) 18_2 0 19 Sestavil in uredil ŠTEFAN VEVAR Spremna beseda: Melita Forstnerič Hajnšek (dramsko in postdramsko gledališče) Nataša Berce (balet in ples) Maia Juvanc (operno gledališče) Nika Švab (lutkovno gledališče) Klemen Markovčič (radijska igra) Sodelavci za posamezna gledališča: Tatjana Ažman (SNG Opera in balet Ljubljana), Barbara Briščik (SSG Trst), Darja Čižek (Opera in balet SNG Maribor), Lidija Franjić (Lutkovno gledališče Ljubljana), Oriana Girotto (Mini teater), Alen Jelen (ŠKUC gledališče), Robert Kavčič (Prešernovo gledališče Kranj), Srečko Kermavner (Šentjakobsko gledališče), Alenka Klabus Vesel (Mestno gledališče ljubljansko), Mojca Kranjc (SNG Drama Ljubljana), Tina Kren Mihajlović (Lutkovno gledališče Maribor), Tina Malič (Slovensko mladinsko gledališče), Staša Mihelčič (Cankarjev dom), Martina Mrhar (SNG Nova Gorica), Anja Pirnat (Gledališče Glej), Sandra Požun (Drama SNG Maribor), Mitja Sočič (Anton Podbevšek teater), Katja Somrak (Plesni teater Ljubljana), Miha Trefalt (Gledališče Koper), Jerneja Volfand (Slovensko ljudsko gledališče Celje), Maja Žuran (Mestno gledališče Ptuj). UDK 792.2/5(497.4)(058) Uvodna opomba Pričujoči Letopis je sedemindvajseti po vrsti in je obenem 32. nadaljevanje stoletnega Repertoarja slovenskih gledališč (1867–1967). Temelji na spletno dosegljivi bazi podatkov o slovenski gledališki produkciji (na portalu www.sigledal.org), a tam zbrane podatke tudi bistveno nadgrajuje — z uvodniki, podatki o festivalih in nagradah, s podatki o reprizah in gostovanjih ter s povzetkom in primerjavo podatkov med konkretnimi gledališči (na statistični tabeli). Prikazuje 215 detajlno popisanih premiernih uprizoritev in 259 repriz slovenskih institucionalnih, zunajinstitucionalnih ter tudi vidnejših polpoklicnih gledališč in gledaliških skupin. Tudi v obravnavani sezoni je število premier, ki ga izkazuje formalna statistika, nerealno visoko. Zajema namreč tudi 45 koprodukcij, kar je več kot sezono prej, povrhu je med njimi nekaj trojnih. To pomeni, da je realno število premier 170. Obisk v slovenskem gledališču, ki je po evidenci zaporednih Letopisov že nekaj sezon počasi padal in ki je prejšnjo sezono presenetljivo spet narasel (na 976.000 gledalcev), se je v obravnavani sezoni spet znižal za ca. 100.000 ter dosegel raven izpred dveh sezon (dobrih 880.000). Poleg obiska in premier pa statistična razpredelnica v vodoravnih vrsticah prinaša še druge številčne podatke o posameznih gledališčih, navpik pa seštevke vseslovenske produkcije v sezoni 2018/19: skupno število vseh igranih del, število igranih slovenskih avtorjev, število igranih tujih avtorjev, število premier, repriz, gostovanj in vseh ponovitev. Letopis seveda zajema vse gledališke zvrsti, dramsko in postdramsko gledališče, operno gledališče, balet in ples, lutkovno gledališče in tudi radijsko igro, zmeraj pa ga vpeljujejo uvodniki specialistov zanje. V SGL 2018/19 so to: Melita Forstnerič Hajnšek (dramsko in postdramsko gledališče), Maia Juvanc (operno gledališče), Nataša Berce (balet in ples), Nika Švab (lutkovno gledališče) in Klemen Markovčič (radijska igra). Štefan Vevar SPREMNE INTERPRETACIJE INTERPRETATIVE COMMENTARY Pogled na dramsko gledališko sezono 2018/2019 MELITA FORSTNERIČ HAJNŠEK Slovensko gledališče se je tudi v pretekli sezoni spoprijemalo s kulturnopolitično inertnostjo, predpisani modeli, v katerih ustvarjajo gledališki zavodi in neodvisne skupine, pa so (bili) vse prej kot ustvarjalno spodbudni. Težko je sicer odčitati generalna oprijemališča, skupne točke pretekle sezone; iz rutine storilnostno naravnanega uprizoritvenega modela so prej izstopali posamezni gledališki dogodki. Še zmeraj je povprečno do pet premier na sezono, ob tem pa še dve do tri na malih in drugih scenah. Repertoarne politike nacionalnih in mestnih gledališč manevrirajo zvečine med klasično, sodobno in eksperimentalno gledališko produkcijo. Sezona dobi ponekod svoj slogan – v ljubljanski Drami je bila to Intima, v MGL Vzgoja srca, v SSG Kulturni dvom... Pri izbiri režiserjev je formula kombinacija zrelih, uveljavljenih imen in mlajših, prihajajočih, ter za ščepec tistih iz tujine, najpogosteje iz Hrvaške in Srbije. Sklepna poročila festivalskih žirij in analize selektorjev so izpostavljala predvsem izjemno moč, presežnost slovenskega igralstva vseh generacij, ki v mednarodnih razsežjih predstavlja najmočnejšo valuto in moč slovenskega teatra. O tem pričajo tudi mednarodna priznanja v lanski sezoni, denimo nagrada za najboljšo uprizoritev na beograjskem Bitefu za predstavo Ali: Strah ti pojé dušo v izvedbi SNG Drama Ljubljana in režiji Sebastijana Horvata. V vrh slovenskega in evropskega gledališča ob tej sodi še uprizoritev Slovenskega mladinskega gledališča še ni naslova avtorice Simone Semenič v režiji Tomija Janežiča in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča, ki je mnogoplastno zaznamovala lansko sezono. Bila je nagrajenka Tedna slovenske drame v Kranju in Festivala Borštnikovo srečanje, kar je redek dosežek. S stališča kritičarke je moj pogled lahko samo partikularen in generalizacije so v vsakem primeru skrajno nehvaležne in nezadostne. V aktualnem gledališkem prostoru smo priča tako raznorodnim procesom, da je vsako zvajanje na skupni imenovalec nezadostno, v bistvu nesmiselno početje. Vsaka anamneza stanja je že v izhodišču obsojena na zgolj poljuben poskus nečesa neulovljivega. Je bila sezona presežna? Kot v vsaki pretekli je bilo tudi v tej nekaj presežkov. Selektor lanskega Festivala Borštnikovo srečanje Matjaž Zupančič je iščoč značilnosti sezone 2018/19 zapisal, da je sodobno gledališče postalo široka paleta scenskih praks, kjer stvari niso samo dobre in slabe, ampak predvsem tudi različne. Težko primerljive. Teatri delajo iz zelo neenakih izhodišč in produkcijskih obsegov. Agilnost in umetniško ambicioznost slovenskih gledališč najbolj duši pretirana birokratizacija. »Nelogična birokracija teatre vedno bolj sili v to, da se morajo bolj kot s produkcijo žive gledališke umetnosti, kar je njihov edini namen in smisel, ukvarjati s seboj in z za gledališče absurdnimi predpisi. Vsakomur je jasno, (6) da tisto, kar je dobro za muzeje, ni nujno dobro za teater – pa vendar vsi delajo po isti zakonodaji. Reforme so potrebne, vendar premišljene, da se z vodo vred ne odplakne tudi otroka.« Uprizoritev še ni naslova je v marsičem poseben fenomen vse bolj storilnostno naravnanega slovenskega teatra. Ustvarjalni proces je trajal šestnajst mesecev, predstava deset ur, s svojim trajanjem predstavlja nesporno doslej najdaljšo gledališko predstavo v zgodovini slovenskega gledališča. Cilj režiserja Tomija Janežiča ni bil ustvariti predstave v žanru »durational performance« ali trajajočega teatrskega dogodka. V nasprotju z drugimi trajajočimi predstavami vanjo ni mogoče poljubno vstopati in izstopati. Še ni naslova računa na gledalčevo pozornost od začetka do konca. V bistvu je vse trajanje uprizoritve posvečeno enemu samemu hipu, dolgemu manj kot sekundo, ko mlado dekle v tekstu Semeničeve v prometni nesreči umre. Pred nami se odvije kolektivni »čudež« umetniške kreacije. Janežičev psihodramski režijski in dramaturški pristop ter ostra, razplastena dramska pisava Semeničeve nas soočita z enkratno rinfuzo vsega odrskega. Pred nami je avtopsija živega odrskega organizma, ki do kapilar pulzira v trajajoči hipnosti. Čas dojemamo na mnoge načine, percepcija trenutka je osupljiva. Skorajda prazno prizorišče naselijo izpovedi, fantazije, travme. Ves človeški material se razstavi pred nami v vsej svoji veličini in bedi. Tematiziranja klišejskega donhuanstva v vseh njegovih pojavnih oblikah se predstava loteva v mejnih legah zlorab, posilstev, smrti, odnosa do transcendence, življenjskih porazov, deziluzij. Režiserju resnično uspe gledalca izrazito aktivirati in skupaj s protagonisti tako rekoč na glavo padamo v situacije. Predstava koplje po mitu s temami o seksualnosti, zlorabah, fantazijah, narcizmu, transcendenci. Don Juan je brezbrežno vesolje v loku od moralitete Tirsa de Moline prek Molièra, kjer je komična figura, Mozartovega Don Giovannija do najsodobnejših verzij, denimo Joseja Saramaga. V utemeljitvi za veliko nagrado 54. Festivala Borštnikovo srečanje so zapisali: »Predstava še ni naslova izkazuje izjemno moč gledališča danes. Gre za intenzivno stvaritev, ki zaradi izjemnosti vseh gledaliških elementov in visoke koncentracije vztrajno tke vezi med igralci in gledalci in je zapeljiva ne le zato, ker se razgali, ampak tudi zato, ker nam pokaže, kako se razgali. Predstava se izkaže za gledališki čudež, za doživetje v polnem pomenu besede, ki ni ustvarjeno na način prevare očesa, ampak nasprotno, z globokim uvidom v posameznika in družbo.« Režiser Tomi Janežič je prejel nagrado za najboljšo režijo. Končno je bil nagrajen režiser, ki je bil popolnoma spregledan na festivalih s svojo režijo velikih predstav Utva in Tri sestre v SMG. Potem ko je postal izjemno cenjen na evropskih odrih, ga je končno nagradil tudi domači festival. Nagrajena je bila tudi trojica igralcev v predstavi