Diplomsko Delo

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Jasna Ledinek

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

PROZA TONETA PARTLJI ČA

Mentorica: Kandidatka: red. prof. dr. Silvija Borovnik Jasna Ledinek

Maribor, 2009

ZAHVALA

Zahvaljujem se svoji mentorici red. prof. dr. Silviji Borovnik za strokovno vodenje in svetovanje pri nastajanju diplomskega dela ter pri tem za posredovanje povratnih informacij v zelo kratkem času. Hvala tudi Tonetu Partlji ču, ki je sam velikodušno predlagal, da se osebno sre čava, in mi prijazno posredoval podatke, ki sem jih potrebovala pri oblikovanju njegove bibliografije. Na nekatera moja vprašanja je odgovoril tudi preko elektronske pošte in mi tako zelo olajšal delo. Za vse vzpodbudne besede v času študija in v času pisanja diplomskega dela se zahvaljujem svojim staršem, Anji in Mateju, ki so mi vedno stali ob strani. Hvala tudi Valeriji, ki si je vzela čas za prevod povzetka, Boštjanu in vsem, ki so mi na dolgi poti šolanja kakorkoli pomagali.

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Koroška cesta 160 2000 Maribor

IZJAVA

Podpisana Jasna Ledinek, rojena 26. 3. 1984 v Slovenj Gradcu, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo in Zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Proza Toneta Partlji ča pri mentorici red. prof. dr. Silviji Borovnik avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

______(podpis študentke)

Maribor, 7. 4. 2009

POVZETEK

Pri čujo če diplomsko delo obravnava prozna dela Toneta Partlji ča, ki niso namenjena mladini, ter podaja biografijo in bibliografijo omenjenega avtorja. Prozna dela so najprej razvrš čena glede na literarno zvrst, nato sistemati čno analizirana, pri čemer so upoštevani zunanja zgradba, snov, fabula/fabule, tema/teme, motivi, literarne osebe, literarni čas, literarni prostor, pripovedovalec, jezik in slog. Pri obravnavi so bili uporabljeni deskriptivna metoda, komparativna metoda, metoda analize in sinteze ter primarni, sekundarni in terciarni viri. Med literarnimi zvrstmi proze Toneta Partlji ča so zastopani roman, novela, črtica, humoreska in satira. Snov je pri ve čini proznih del vzeta tudi iz avtorjevih doživetij in doživljanj, zato je pogosto opazna pisateljeva avtobiografi čnost. Slog obravnavanih proznih del je realisti čen, ponekod tudi satiri čen. V kratkoproznih zvrsteh so pogoste prvine naturalizma. Prepoznavna zna čilnost Partlji čeve proze je humor, saj je prisoten v skoraj vseh obravnavanih proznih delih.

Klju čne besede: roman, novela, črtica, humoreska, satira

ZUSAMMENFASSUNG

Die vorliegende Arbeit behandelt die Prosawerke von Tone Partlji č, die nicht für die Jugend gedacht sind, sowie die Biografie und die Bibliografie des erwähnten Autors. Die Prosawerke wurden zunächst nach literarischen Gattungen geordnet, bevor sie schließlich systematisch analysiert wurden, wobei die äußere Form, der Erzählstoff, die Fabel/die Fabeln, das Thema/die Themen, die Motive, die literarische Person, die literarische Zeit, der literarische Ort, der Erzähler, die Sprache und der Stil berücksichtigt wurden. Bei der Analyse wurden sowohl die deskriptive und die komparative Methode als auch die Methode der Analyse und Synthese angewendet. Weiters wurden primäre, sekundäre sowie tertiäre Quellen herangezogen. In den Prosagattungen von Tone Partljič sind der Roman, die Novelle, die Kurzgeschichte, die Humoreske und die Satire vertreten. Der Erzählstoff stammte bei den meisten Prosawerken auch aus den Erlebnissen und Erfahrungen des Autors, daher sind oft auch autobiografische Elemente erkennbar. Der Stil der behandelten Prosawerke ist realistisch, an einigen Stellen auch satirisch. In den sogenannten „kleinen Gattungen“ sind Elemente des Naturalismus stark vertreten. Eine erkennbare Eigenschaft von Partlji čs Prosa ist der Humor, da er in fast all den behandelten Werken vorzufinden ist.

Schlüsselwörter : der Roman, die Novelle, die Kurzgeschichte, die Humoreske, die Satire

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ...... 13 2 NAMEN, RAZISKOVALNE HIPOTEZE IN METODOLOGIJA...... 14 3 ŽIVLJENJE IN DELO TONETA PARTLJI ČA...... 15 3.1 BIOGRAFIJA ...... 15 3.2 BIBLIOGRAFIJA...... 16 3.2.1 Proza...... 16 3.2.2 Dramatika...... 17 3.2.3 Radijske igre...... 18 3.2.4 Televizijske igre in filmski scenariji...... 19 3.2.5 Sodelovanje v zbornikih...... 19 3.2.6 Dramatizacije ...... 19 3.2.7 Drugo ...... 20 4 PROZA TONETA PARTLJI ČA...... 21 4.1 LITERARNOZGODOVINSKA UMESTITEV ...... 21 4.2 ROMAN TONETA PARTLJI ČA...... 22 4.2.1 Prelesti prelesti...... 22 4.2.1.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 22 4.2.1.2 Snov ...... 22 4.2.1.3 Fabula...... 23 4.2.1.4 Tema...... 23 4.2.1.5 Motivi...... 24 4.2.1.6 Literarne osebe...... 25 4.2.1.7 Literarni čas in literarni prostor...... 28 4.2.1.8 Pripovedovalec...... 28 4.2.1.9 Jezik in slog...... 29 4.2.2 Mala...... 34 4.2.2.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 34 4.2.2.2 Snov ...... 34 4.2.2.3 Fabula...... 36 4.2.2.4 Tema...... 37 4.2.2.5 Motivi...... 38 4.2.2.6 Literarne osebe...... 40 4.2.2.7 Literarni čas in literarni prostor...... 44 4.2.2.8 Pripovedovalec...... 45 4.2.2.9 Jezik in slog...... 47 4.2.3 Pri Mariji Snežni zvoni ...... 51 4.2.3.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 51 4.2.3.2 Snov ...... 51 4.2.3.3 Fabula...... 53 4.2.3.4 Tema...... 54 4.2.3.5 Motivi...... 54 4.2.3.6 Literarne osebe...... 56 4.2.3.7 Literarni čas in literarni prostor...... 61 4.2.3.8 Pripovedovalec...... 62 4.2.3.9 Jezik in slog...... 63 4.2.4 Starec za plotom...... 68 4.2.4.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 68 4.2.4.2 Snov ...... 70 4.2.4.3 Fabula...... 70 4.2.4.4 Tema...... 71 4.2.4.5 Motivi...... 71 4.2.4.6 Literarne osebe...... 72 4.2.4.7 Literarni čas in literarni prostor...... 74 4.2.4.8 Pripovedovalec...... 74 4.2.4.9 Jezik in slog...... 75 4.2.5 Samo roko daj ...... 78 4.2.5.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 78 4.2.5.2 Snov ...... 79 4.2.5.3 Fabula...... 80 4.2.5.4 Tema...... 81 4.2.5.5 Motivi...... 81 4.2.5.6 Literarne osebe...... 83 4.2.5.7 Literarni čas in literarni prostor...... 85 4.2.5.8 Pripovedovalec...... 86 4.2.5.9 Jezik in slog...... 87 4.2.6 Kampanja ...... 91 4.2.6.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 91 4.2.6.2 Snov ...... 92 4.2.6.3 Fabula...... 92 4.2.6.4 Tema...... 93 4.2.6.5 Motivi...... 93 4.2.6.6 Literarne osebe...... 95 4.2.6.7 Literarni čas in literarni prostor...... 98 4.2.6.8 Pripovedovalec...... 98 4.2.6.9 Jezik in slog...... 99 4.2.7 Golaž, reka in mostovi ...... 104 4.2.7.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 104 4.2.7.2 Snov ...... 104 4.2.7.3 Fabula...... 105 4.2.7.4 Tema...... 105 4.2.7.5 Motivi...... 106 4.2.7.6 Literarne osebe...... 107 4.2.7.7 Literarni čas in literarni prostor...... 109 4.2.7.8 Pripovedovalec...... 109 4.2.7.9 Jezik in slog...... 110 4.2.8 Dom Dom...... 114 4.2.8.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 114 4.2.8.2 Snov ...... 114 4.2.8.3 Fabula...... 115 4.2.8.4 Tema...... 116 4.2.8.5 Motivi...... 116 4.2.8.6 Literarne osebe...... 117 4.2.8.7 Literarni čas in literarni prostor...... 119 4.2.8.8 Pripovedovalec...... 119 4.2.8.9 Jezik in slog...... 120 4.3 KRATKOPROZNE ZVRSTI TONETA PARTLJI ČA ...... 125 4.3.1 Ne glej za pticami...... 125 4.3.1.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 125 4.3.1.2 Snov ...... 125 4.3.1.3 Fabula...... 126 4.3.1.4 Tema...... 127 4.3.1.5 Motivi...... 127 4.3.1.6 Literarne osebe...... 130 4.3.1.7 Literarni čas in literarni prostor...... 132 4.3.1.8 Pripovedovalec...... 132 4.3.1.9 Jezik in slog...... 133 4.3.2 Jalovost...... 137 4.3.2.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 137 4.3.2.2 Snov ...... 137 4.3.2.3 Fabula...... 138 4.3.2.4 Tema...... 139 4.3.2.5 Motivi...... 139 4.3.2.6 Literarne osebe...... 141 4.3.2.7 Literarni čas in literarni prostor...... 144 4.3.2.8 Pripovedovalec...... 144 4.3.2.9 Jezik in slog...... 145 4.3.3 Volk na madridskih ulicah...... 150 4.3.3.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 150 4.3.3.2 Snov ...... 151 4.3.3.3 Fabula...... 151 4.3.3.4 Tema...... 153 4.3.3.5 Motivi...... 154 4.3.3.6 Literarne osebe...... 155 4.3.3.7 Literarni čas in literarni prostor...... 159 4.3.3.8 Pripovedovalec...... 159 4.3.3.9 Jezik in slog...... 160 4.3.4 Nasvidenje nad zvezdami...... 163 4.3.4.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 163 4.3.4.2 Snov ...... 164 4.3.4.3 Fabula...... 165 4.3.4.4 Tema...... 166 4.3.4.5 Motivi...... 166 4.3.4.6 Literarne osebe...... 167 4.3.4.7 Literarni čas in literarni prostor...... 169 4.3.4.8 Pripovedovalec...... 170 4.3.4.9 Jezik in slog...... 171 4.3.5 Pepsi ali provincialni donjuan...... 175 4.3.5.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 175 4.3.5.2 Snov ...... 176 4.3.5.3 Fabula...... 176 4.3.5.4 Tema...... 177 4.3.5.5 Motivi...... 178 4.3.5.6 Literarne osebe...... 179 4.3.5.7 Literarni čas in literarni prostor...... 181 4.3.5.8 Pripovedovalec...... 182 4.3.5.9 Jezik in slog...... 183 4.3.6 Kulturne humoreske, prosim...... 187 4.3.6.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 187 4.3.6.2 Snov ...... 188 4.3.6.3 Fabula...... 188 4.3.6.4 Tema...... 190 4.3.6.5 Motivi...... 190 4.3.6.6 Literarne osebe...... 192 4.3.6.7 Literarni čas in literarni prostor...... 195 4.3.6.8 Pripovedovalec...... 195 4.3.6.9 Jezik in slog...... 196 4.3.7 Goool! ...... 200 4.3.7.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 200 4.3.7.2 Snov ...... 201 4.3.7.3 Fabula...... 201 4.3.7.4 Tema...... 203 4.3.7.5 Motivi...... 203 4.3.7.6 Literarne osebe...... 205 4.3.7.7 Literarni čas in literarni prostor...... 209 4.3.7.8 Pripovedovalec...... 209 4.3.7.9 Jezik in slog...... 210 4.3.8 Pisatelj v parlamentu...... 214 4.3.8.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 214 4.3.8.2 Snov ...... 215 4.3.8.3 Fabula...... 215 4.3.8.4 Tema...... 216 4.3.8.5 Motivi...... 217 4.3.8.6 Literarne osebe...... 219 4.3.8.7 Literarni čas in literarni prostor...... 221 4.3.8.8 Pripovedovalec...... 222 4.3.8.9 Jezik in slog...... 222 4.3.9 Usodna privla čnost...... 226 4.3.9.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 226 4.3.9.2 Snov ...... 226 4.3.9.3 Fabula...... 227 4.3.9.4 Tema...... 228 4.3.9.5 Motivi...... 228 4.3.9.6 Literarne osebe...... 229 4.3.9.7 Literarni čas in literarni prostor...... 232 4.3.9.8 Pripovedovalec...... 232 4.3.9.9 Jezik in slog...... 233 4.3.10 Grob pri Mariji Snežni...... 237 4.3.10.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba...... 237 4.3.10.2 Snov ...... 238 4.3.10.3 Fabula...... 239 4.3.10.4 Tema...... 240 4.3.10.5 Motivi...... 241 4.3.10.6 Literarne osebe...... 243 4.3.10.7 Literarni čas in literarni prostor...... 246 4.3.10.8 Pripovedovalec...... 246 4.3.10.9 Jezik in slog...... 248 5 SKLEP ...... 253 6 VIRI IN LITERATURA ...... 264 6.1 VIRI ...... 264 6.1.1 Knjige...... 264 6.1.2 Internetni viri...... 264 6.1.3 Drugo ...... 266 6.2 LITERATURA...... 266

1 UVOD

Pri čujo če diplomsko delo obravnava prozo Toneta Partljiča, v ta okvir pa ne sodijo tista prozna dela, ki so namenjena mladini in so tako predmet obravnave mladinske književnosti. K odlo čitvi za omenjeno temo nas je vzpodbudilo predvsem dejstvo, da je Tone Partlji č širši javnosti poznan predvsem kot pisec komedij oziroma dramskih del, obenem pa tudi kot nekdanji poslanec v državnem zboru, in tudi dejstvo, da (vsa) njegova prozna dela še niso bila sistemati čno in podrobneje analizirana, ve č pozornosti je bilo namenjene le njegovim dramskim delom. Z diplomskim delom želimo opozoriti, da je Tone Partlji č zelo plodovit tudi kot prozaist.

Temo obravnavata dve poglavji. V prvem podajamo biografijo in bibliografijo Toneta Partlji ča, k slednjemu podpoglavju sodi seznam proznih in dramskih del, radijskih in televizijskih iger, filmskih scenarijev, dramatizacij in zbornikov, pri katerih je sodeloval, na kratko je podano tudi njegovo ustvarjanje na drugih podro čjih.

Slede če, temeljno poglavje obravnava prozo Toneta Partljiča in vsebuje tri podpoglavja, ki se nanašajo na literarnozgodovinsko umestitev proze, na roman in na kratkoprozne zvrsti. Prozna dela so tako najprej razvrš čena glede literarno zvrst, nato glede na leto izida. Za vsako prozno delo, naj bo roman ali katera od kratkoproznih zvrsti, obravnavamo literarno zvrst, zunanjo zgradbo, snov, fabulo, temo, motive, literarne osebe, literarni čas, literarni prostor, pripovedovalca, jezik in slog. V okviru podpoglavja, ki se nanaša na kratkoprozne zvrsti, bi bilo seveda bolje, da bi uvedli nova podpoglavja, ki bi obravnavala posamezne literarne zvrsti, a ker so dolo čene knjige zbirke razli čnih literarnih zvrsti, to ni bilo mogo če.

V sklepu podajamo temelje ugotovitve diplomskega dela in s tem zna čilnosti proznih del Toneta Partlji ča, kot so se izkazale pri obravnavi le-teh.

2 NAMEN, RAZISKOVALNE HIPOTEZE IN METODOLOGIJA

Poglaviten namen diplomskega dela je podati podrobno in sistemati čno analizo osemnajstih proznih del Toneta Partlij ča ter potrditi raziskovalne hipoteze: - med literarnimi zvrstmi so zastopane ustaljene oblike; - avtor zajema snov ve činoma iz svojih doživetij, zato pri čakujemo prvine avtobiografi čnosti; - slog je realisti čen in pogosto satiri čen; - prisotni so drobci naturalizma; - prepoznavna zna čilnost Partlji čeve proze je humor.

Pri čujo če diplomsko delo je nastalo z uporabo deskriptivne metode, komparativne metode, metode analize in sinteze ter s pomo čjo primarnih, sekundarnih in terciarnih virov.

3 ŽIVLJENJE IN DELO TONETA PARTLJI ČA

3.1 BIOGRAFIJA

Tone Partlji č se je rodil 5. avgusta 1940 v Mariboru. Nekaj mesecev po njegovem rojstvu so se z družino preselili iz Ho č v Pesnico pri Mariboru, kjer je preživel svoje otroštvo. O če je delal kot kretnik na železnici, mati je opravljala razli čna dela na tujem posestvu. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Pesnici, je šolanje nadaljeval na nižji gimnaziji v Mariboru, kjer je učiteljica slovenš čine odkrila njegov literarni talent in tudi sam je mo čno vzljubil slovenš čino in knjige. Po kon čanem u čiteljiš ču leta 1960 je nameraval študirati slavistiko in sociologijo v Ljubljani, vendar je moral odslužiti štipendijo v ob čini Radlje ob Dravi, kjer je pou čeval na Brezovcu, v Ribnici na Pohorju in Vuzenici. Moral je tudi k vojakom v Bile ćo in Valjevo. Po diplomi iz angleš čine in slovenš čine na Pedagoški akademiji v Mariboru leta 1965 je pou čeval na Sladkem Vrhu. Leto pred tem se jima je z ženo Milko rodila h či Mojca, prejel je tudi študentsko Kidri čevo nagrado. Takrat je zopet literarno oživel in pisal za Katedro , Tribuno , Probleme in Pota mladih . Ker se je kot u čitelj po čutil povsem nesvoboden, je ta poklic opustil in se leta 1971 zaposlil kot dramaturg Drame SNG v Mariboru, leta 1987 je prevzel umetniško vodstvo Mestnega gledališ ča ljubljanskega, leta 1991 Drame SNG v Ljubljani. Čeprav je bil za poslanca v slovenskem državnem zboru izvoljen že leta 1990, je to postalo njegov poklic šele dve leti kasneje, vse do leta 2004. 1 Društvu slovenskih pisateljev je predsedoval od 1983 do 1987. (Lorenci 1990: 102–110; Borovnik 2005: 116; Muši č 2004: 270; »Tone Partlji č« b. d.a.) Do prevzema funkcije predsednika Sveta Borštnikovega sre čanja leta 2004 (pred tem 15 let podpredsednik) (Tomaži č 2006: 11; »Kdo je kaj na BS« b. d.; »Pogovor s T. Partlji čem«) je bil mnogo let predsednik Društva Bralna značka Slovenije (»Pogovor s T. Partlji čem«). Za svoje literarno ustvarjanje je prejel ve č nagrad: Sterijevo nagrado za komedijo Moj ata, socialisti čni kulak (1986) (Zlobec 1989: 372; »Pogovor s T. Partlji čem«), nagrado Prešernovega sklada (1980)

1 1990 je kandidiral na listi ZSMS-Liberalna stranka, ki se je novembra istega leta preimenovala v LDS (ZSMS b. d.), in bil izvoljen.

(»Prešernova nagrada« b. d.), Levstikovo nagrado (1982) (»Levstikova nagrada« b. d.), Grumovo nagrado za delo Moj ata, socialisti čni kulak (1984) (Zlobec 1989: 372; »Grumova nagrada« b. d.), Glazerjevo nagrado za življenjsko delo (2006) (Tomaži č 2006: 9) in Ježkovo nagrado za življenjsko delo (2008) (Arhiv STA 2008).

3.2 BIBLIOGRAFIJA

3.2.1 Proza

Ne glej za pticami . Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967. Jalovost. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971. Volk na madridskih ulicah . Maribor: Obzorja, 1974. Hotel sem prijeti sonce. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1981. Nasvidenje nad zvezdami . Ljubljana: Mladinska knjiga, 1982. Pepsi ali provincialni donjuan . Ljubljana: Borec, 1986. Kulturne humoreske, prosim . Ljubljana: Prešernova družba, 1988. Prelesti prelesti . Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990. Slišal sem, kako trava raste. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990. Goool! Ljubljana: Liberalno-demokratska stranka, 1992. Mala. Ljubljana: Prešernova družba, 1992. Pri Mariji Snežni zvoni. Maribor: Obzorja, 1994. Dupleška mornarica: mladinska povest z reke Drave. Ljubljana: Pisanica, 1996. Starec za plotom. Maribor: Obzorja, 1995. Samo roko daj. Ljubljana: Pisanica, 1997. Pisatelj v parlamentu. Ljubljana: Pisanica, 1998. Maša in Tjaša: mladinski roman. Ljubljana: Prešernova družba, 1999. Usodna privla čnost. Ljubljana: Pisanica, 2001. Kampanja. Ljubljana: Prešernova družba, 2002. Golaž, reka in mostovi. Ljubljana: Pisanica, 2003. General, deset črtic o Rudolfu Maistru . Ljubljana: Karantanija, 2006.

Geniji: antologija sodobne slovenske mladinske kratke proze. Ljubljana: Genija, 2006. Grob pri Mariji Snežni. Ljubljana: Pisanica, 2006. Dom Dom. Ljubljana: Pisanica, 2008. (Buttolo in Svetina 1996: 336; Muši č 2004: 271; Cobiss.)

3.2.2 Dramatika

Ribe na plitvini (krstna izvedba v MGL, 1968, knjižni izid 1968). Naj poje čuk (krstna izvedba v Primorskem dramskem gledališ ču Nova Gorica, 1971, knjižni izid 1971). Tolmun in kamen (krstna izvedba v Prešernovem gledališ ču Kranj, 1972). Ščuke pa ni (krstna izvedba v SNG Maribor, 1973, knjižna izdaja 1990). O, ne, š čuke pa ne (krstna izvedba v SNG Maribor, 1976). Ščuka, da te kap (krstna izvedba v SLG Celje, 1987, slednje tri v knjižni izdaji 1990). Oskubite jastreba (krstna izvedba v SNG Maribor, 1977, knjižna izdaja 1978). Nekoč in danes (krstna izvedba v MGL, 1979, monodrama). Za koga naj še molim? (krstna izvedba v SNG Ljubljana, 1980, knjižna izdaja 1980). Na svidenje nad zvezdami (krstna izvedba v MGL, 1981, knjižna izdaja 1982). Moj ata, socialisti čni kulak (krstna izvedba v SNG Maribor, 1983, knjižna izdaja 1984). Sekretar za humor (krstna izvedba v SNG Maribor, 1984). Justifikacija (krstna izvedba v MGL 1986). Pesnikova žena prihaja (krstna izvedba v MGL, 1989). Moj deda, socialisti čni mrtvak ali prvi primer policijske inšpektorice Darje (krstna izvedba v SSG Trst, 1991). Štajerc v Ljubljani (krstna izvedba v MGL Ljubljana, 1995, knjižna izdaja 1997). Politika, bolezen moja (krstna izvedba v MGL, 1996, knjižna izdaja 1997). Gospa poslan čeva (krstna izvedba v SLG Celje, 1996, knjižna izdaja 1997). Pod svobodnim soncem Pavliha (krstna izvedba v Šentjakobskem gledališ ču Ljubljana, 1998).

Edelweis ali Denis in Ditka (krstna izvedba v Cafe teatru, 2001). Za nacionalni interes (krstna izvedba v SNG Maribor, 2007, knjižna izdaja 2007). Partnerska poroka (krstna izvedba v Prešernovem gledališ ču Kranj, 2008, knjižna izdaja 2007). Krivica boli (krstna izvedba v Kulturnem domu Španski borci, 2000, knjižna izdaja 2003). Čistilka Marija (krstna izvedba v Kulturnem domu Španski borci, 1998, monokomedija, knjižna izdaja 2003). Maister in Marjeta ali Memoari ob činske tajnice (krstna izvedba v SNG Maribor, 1998, knjižna izdaja 2003). Čaj za dve (krstna izvedba v SNG Maribor, 2001, knjižna izdaja 2003). En dan resnice (krstna izvedba v SNG Maribor, 1999, knjižna izdaja 2003). Poroka čistilke Marije (samostojna produkcija, krstna izvedba 2006, monokomedija v izvedbi Mojce Partlji č). (Borovnik 2005: 117–121; Buttolo in Svetina 1996: 336–337; Lah 1996: 231; Lorenci 1990: 111–112 ; Cobiss; »Slovenski gledališki muzej« b. d.; »SNG Maribor« b. d., »Prešernovo gledališ če Kranj« b. d.; »Javni sklad RS za kulturne dejavnosti« b. d.; »Tone Partlji č« b. d.b.; »Pogovor s T. Partlji čem«.)

3.2.3 Radijske igre

Veli častna smrt dramskega in televizijskega igralca Vinka Kurenca (Radio Maribor, 1979). Marjetice (Radio Maribor, 1981). Neko č in danes (RTV Ljubljana, 1982). Doma ča naloga (Radio Ljubljana,1982). Rde če in sinje med drevjem (RTV Ljubljana, 1987). Čistilka Marija (RTV Ljubljana, 1998). Poroka čistilke Marije (RTV Ljubljana, regionalni center Maribor, 2007). Poroka ostarelega profesorja (RTV Ljubljana, regionalni center Maribor, 2007). Partnerska poroka (RTV Ljubljana, regionalni center Maribor, 2007). (Lorenci 1990: 112; Buttolo in Svetina 1996: 336–337; Muši č 2004: 271; Cobiss; »Tone Partlji č« b. d.b.; »Pismo T. Partlji ča«.)

3.2.4 Televizijske igre in filmski scenariji

Mama umrla stop (televizijska drama, RTV Ljubljana, 1974). Vdovstvo Karoline Žašler (filmski scenarij, Viba film, 1976). O težavah s Kalmanovim truplom in neprimerni ljubezni med Fran čkom in Gelo (televizijska igra, RTV Ljubljana, 1977). Odlo čitev (televizijska drama po drami Ko poje čuk , RTV Ljubljana, 1980). Ščuke pa ni, š čuke pa ne (televizijska nadaljevanka, RTV Ljubljana, 1980). Oblaki so rde či (televizijska nadaljevanka, RTV Ljubljana, posneto 1983). Pasja pot (televizijska igra po noveli Prežihovega Voranca Dvoj čka , RTV Ljubljana, 1983). Moj ata socialisti čni kulak (filmski scenarij, Viba film, 1985). Silvestrska sprava (televizijska komedija, RTV Ljubljana, 2001). Slovenska vigred (televizijska komedija, RTV Ljubljana, 2006). (Lorenci 1990: 112; Buttolo in Svetina 1996: 336–337; Muši č 2004: 271; Cobiss; »Tone Partlji č« b. d.b.; »Pogovor s T. Partlji čem«.)

3.2.5 Sodelovanje v zbornikih

Štirinajst , 1967 (soavtor). Siti in la čni Slovenci , 1969 (soavtor). Skupaj , 1973 (soavtor). Spomini na otroštvo , 1977 (soavtor). Slovenski narod in slovenska kultura , 1985 (Javna tribuna Društva slovenskih pisateljev, soavtor). Satira Multi , 1995 (soavtor). (Buttolo in Svetina 1996: 337; Cobiss; »Pogovor s T. Partlji čem«.)

3.2.6 Dramatizacije

Kekec je pa č Kekec (po povesti Josipa Vandota, krstna izvedba v SNG Maribor, 1974).

Zlo čin na meji (po povesti Ivana Potr ča, krstna izvedba v SNG Maribor, 1974). Faustove improvizacije Bojana Štiha (odrska priredba polemi čnih spisov, krstna izvedba v MGL, 1987). Vsem galjotom vile v vamp (po romanu Tolminci in noveli Matkova Tina Ivana Preglja, krstna izvedba v SSG Trst, 1984). Tako sre čen bi bil, če bi ti razumela moje besede (dramatizacija pisem Stanka Vuka, krstna izvedba v MGL, 1990). Kakor pe čat na srce (dramatizacija pisem Stanka Vuka, krstna izvedba v MGL, 1991). (Buttolo in Svetina 1996: 337; Cobiss; »Pogovor s T. Partlji čem«; »Pismo T. Partlji ča«.)

3.2.7 Drugo

Tone Partlji č je zelo dejaven kot publicist, saj objavlja svoje prispevke v razli čnih publikacijah, je pisec recenzij, dodatnih besedil predvsem v literarnih delih, prireditelj nekaterih dramskih del drugih avtorjev, prevajalec in urednik nekaterih monografij. (Cobiss.)

4 PROZA TONETA PARTLJI ČA

4.1 LITERARNOZGODOVINSKA UMESTITEV

Literarno delo Toneta Partlji ča uvrš čamo v obdobje sodobne slovenske književnosti, ki zajema čas od leta 1945 do danes. Po 1975 se za čenja v sodobni slovenski književnosti po časen preobrat stran od modernizma k postmodernizmu, vzporedno s slednjim prihaja znova v ospredje književnost avtorjev, ki so v obdobju prevladujo čega modernizma ostali zvesti bolj tradicionalnim slovstvenim tokovom, tako da so obveljali za antimoderniste. Med njimi so pesniki, prozaisti in dramatiki iz ve č generacij, od starejših do mlajših: Igor Torkar, Branko Hofman, Marjan Rožanc, Saša Vuga, Tone Kuntner, Marko Kravos, Tone Partlji č in številni drugi. (Kos 1989: 353–358.)

Dedi či in novejši nadaljevalci socialnih realistov izpred druge svetovne vojne – antimodernisti – ohranjajo ustaljene oblike literarnih zvrsti in oblik. V pripovedništvu sledijo realisti čnim in naturalisti čnim oblikam romana, povesti, novele, kot jih je iznašlo 19. stoletje, vendar jih modernizirajo tako, da razbijajo objektivnost opisov, postavljajo obnje orise duševnosti, številne dialoge, v moderno prozo pa prehajajo z notranjimi samogovori, opisi toka zavesti in podzavesti, z razrahljano kompozicijo zgodbe, z opuš čanjem dogodkov, s prevlado duhovnih stanj in razpoloženj. (Kos 1989: 358–359.)

4.2 ROMAN TONETA PARTLJI ČA

4.2.1 Prelesti prelesti

4.2.1.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Obravnavano literarno delo je satiri čni roman (»Prelesti prelesti« 1990: 256), napisan v prozi. Beseda »satira« predstavlja posmehljivo, zabavljivo, tudi grenko kritiko (pogosto karikirajo čo) posameznih oseb, človeških slabosti, družbenih in politi čnih razmer, literature itn., tudi pojavov, ki so ozki, a zna čilni. Gre za satiro v širšem smislu, tj. za navzo čnost satiri čnih sestavin v romanu. (Dolinar idr. 1981: 216–217.) Po notranji formi in zgradbi je roman ve čidel epski in spada v pripovedništvo. Obsega 161 strani in 14 poglavij. Dogajanje je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

4.2.1.2 Snov

Avtor zajema snov iz družbenih in politi čnih razmer po drugi svetovni vojni v Sloveniji, izpostavljena podro čja, problematike, dogodki so naslednji: stanje v gledališ ču in šolstvu, možnost zaposlitve mladih, kulturno življenje na podeželju, obnova infrastrukture in objektov po vojni, delovanje komunisti čne partije, civilne zaš čite, teritorialne obrambe, interesnih skupnosti, kmetijsko prodajnih zadrug, akcij Ni č nas ne sme presenetiti (NNNP). Snovno podro čje so tudi slabosti ljudi (povzpetništvo, obrekovanje, pomilovanje samega sebe, laganje, varanje, podkupovanje ipd.), ki so prav tako kot družbene in politi čne razmere pogosto predmet avtorjeve satire. Avtor zajema snov tudi iz svojih izkušenj, saj pozna razmere na podeželju v Slovenskih goricah in na podro čju gledališ ča.

4.2.1.3 Fabula

Fonzi Suhi č, absolvent obramboslovja, honorarno prevzame nalogo pri interesni skupnosti za podeželske kinematografe: oditi mora v štiri slovenskogoriške vasi in izvesti anketo o tem, kako delujejo tamkajšnji kinematografi. Dela se loti nadvse resno in odgovorno, a vseeno ne gre vse tako, kot bi si želel. V Klopcah je kinodvorana na razpolago le majhni skupini ljudi, ki na skrivaj predvaja pornografske filme, Fonzija pomotoma aretirajo in odvedejo na policijsko postajo, vendar ga nato izpustijo. Pot ga vodi v Po čenik, kjer kinodvorana služi nezakonitim dejavnostim vaške »mafije« (vodilni kmetijsko prodajne zadruge), ki ga podkupi, da je ne bi razkrinkal. Predstavnica vaške mladine ga skuša pregovoriti, da bi to vendarle storil, a ker se no če vmešavati, ga dva fanta pretepeta. Ravnatelj Meško mu pripoveduje, da je bil dolgo časa dejaven na podro čju kulture v vasi, a so ga nato izigrali. V Lormanju je pri ča akciji Ni č nas ne sme presenetiti, v kateri sodelujejo vsi v vasi. Eden od vaš čanov (Flajšaker) se preve č vživi, Fonzija obtoži, da je izdajalec, in ga zapre v garderobo. Ko izvejo, da je študent obramboslovja, ga za čnejo spoštovati. Spozna, da je njegovo delo povsem nesmiselno, saj kinematografske dejavnosti v teh vaseh ni. Kljub temu se odpravi v Ranco, kjer je stanje enako, pri tem posluša izpovedi znanke Pike, slavistke Amalije, s katero se zaplete, in gospoda Turka, ki je neko č vodil kulturno življenje v vasi. Želi se pobotati z dekletom Anjo, vendar se je le-ta naveli čala čakati, da bo doštudiral in naredil kaj iz sebe, zato se že odpravlja v Gano z novim fantom.

4.2.1.4 Tema

Roman tematizira težave, s katerimi se sre čuje Fonzi Suhi č na svojem potovanju po slovenskogoriških vaseh kot anketni raziskovalec stanja reproduktivne kinematografije na slovenskem podeželju (Predan 1990). Na tem potovanju se soo či z naslednjimi spoznanji: mlad človek želi delo pošteno in dobro opraviti, a je to le njemu v škodo (Novak Kajzer 1990: 13); podeželje ni ve č to, kar je bilo (ljudje ne delajo ve č složno in z navdušenjem kot neko č, posamezniki se zbirajo v kinodvorani le zato, da gledajo pornografske filme, akcije NNNP so bolj naro čene

kot pristne) (Šifrer 1991: 388); nih če ve č ne naredi ni č zastonj, pomemben je denar, idealizma ni ve č; skorajda ne sre ča človeka, »ki bi se mu ne zgodila krivica, ki bi ga ne zlomila zavist sosedov«, kar je verjetno posledica tega, da jim to že od malega vbijajo v glavo (šolski spis z naslovom Krivica boli) in so nato »veseli, če se jim zgodi krivica in lahko potem trpijo« (Partlji č 1990: 146). Tako kot se v Partlji čevi kritiki vedno kaže nekaj dobrohotnega (Novak Kajzer 1990: 13), je tudi Fonzijevo glavno spoznanje kljub vsemu optimisti čno: »Saj ne bi vedel, kako prelestna je moja dežela, če ne bi prevzel te ankete. Vsaka stvar je za nekaj dobra, mar ne?« (Partlji č 1990: 158.)

4.2.1.5 Motivi

Motiv, ki povezuje celotno pripoved, je anketa o stanju kinematografije na podeželju, zaradi katere se Fonzi sploh odpravi v vasi, ki jih je mogo če najti le na bolj natan čnih zemljevidih. Zanima ga predvsem, ali se v kinodvoranah še vrtijo filmi ; pri tem spozna, da so edini filmi, ki se vrtijo, pornografski in taki z versko vsebino. Pred leti so si vaš čani lahko ogledali tako ljubezenske kot kriminalne filme. Na svojem popotovanju po slovenskogoriškem podeželju naleti na številne prestopke in spozna nekatere človeške slabosti: prikrivanje resnice (vrtenje pornografskih filmov ter nelegalna izdelava in prodaja izdelkov v kinodvorani), podkupovanje , kraja (žena direktorja podjetja v Lormanju krade v samopostrežni trgovini), alkoholizem (ravnatelj Meško se zaradi prekomernega pitja prelevi iz uglajenega in mirnega gospoda v nekoliko agresivnega razgraja ča), varanje (v Klopcah šoferjeva žena vara svojega moža; Fonzi spi z Amalijo, Anja s študentom iz Gane, vendar ni povsem jasno, ali gre za varanje, saj sta se pred tem Fonzi in Anja sprla in ga Anja no če ve č videti, Fonzi pa se želi pobotati). Fonzi je soo čen tudi z nasiljem ; v Klopcah ga aretirajo, v Po čeniku ga pretepejo in mu grozijo, da bo živ prišel iz vasi le, če bo sodeloval z njimi, v Lormanju ga zaprejo; Marin ček udari ženo, ker krade; mili čnik Gustl obra čuna z vsemi, ki izstopajo (Korl ima dolge lase in uhan) in kršijo zakone.

Zelo pogosto se pojavi besedna zveza »prodajanje megle« , s katero Fonzi ponazori svoje delo (opravljanje ankete), ko spozna, da le-to dejansko nima

smisla, in delo interesne skupnosti za podeželske kinematografe, ki deluje že dve leti, a ni uresni čilo še nobenega od na črtov. Fonzijev o če s to besedno zvezo ponazori sinovo po četje (še vedno ni doštudiral, čas pa zapravlja s štetjem stolov po kinodvoranah).

Fonzi spozna, da mnogi menijo, da jim je bila storjena krivica ; Marija Rajtmajer trpi, ker jo je mož varal ter med letom na Korziko z ljubico doživel letalsko nesre čo in umrl; ravnatelj Meško meni, da so ga izigrali (najprej so od njega zahtevali negativno kritiko filma Rde če zrnje, nato so ga zaradi tega zani čevali); gospa Marin ček se zagovarja, da si ne more pomagati, da ne bi kradla; Pika je prepri čana, da dobijo moški lažje službo (tj. režijo gledališke igre) kot ženske, trpi, ker vsi v njej vidijo le prijateljico in ne ženske; Amalija je prepri čana, da dela najve č od vseh u čiteljev, a je sploh ne cenijo, zapustil jo je bodo či mož; gospod Turk goji zamero do vseh, ki so ga odstranili z njegovega položaja v kulturnem društvu.

Pogosto je mišljenje, da je Fonzi nekaj drugega , kot je v resnici, saj ga imajo v Klopcah za vohuna, v Po čeniku za predstavnika družbenega knjigovodstva, ki naj ugotovi, kam gre denar od skrivne dejavnosti vaške mafije, v Lormanju za sovražnika, v Ranci je gospod Turk prepri čan, da ga je nekdo poslal, da bi od njega dobil podatke in mu škodil.

4.2.1.6 Literarne osebe

Alfonz (Fonzi) Suhi č (že priimek je nekoliko posmehljiv in kaže na njegovo zunanjost) se bliža tridesetemu letu, a še vedno ni doštudiral obramboslovja, saj ga študij ne veseli. Zanj se je odlo čil bolj na željo o četa, ki je prepri čan, da bo brez težav dobil službo. Po nekaj letih spozna, da ga bolj veselita novinarstvo in filmska režija, zato se odlo či za opravljanje ankete. Dela se loti skrbno in odgovorno, pri tem se no če vmešavati v vaške spore, a se nato le čuti nekoliko krivega, ker ni pomagal mladim. Njegova čustva do Anje niso povsem jasna; par sta že pet let, a starši zanjo ne vedo, ob časno se spomni nanjo, sklene, da se bosta pobotala in nato poro čila. Pred tem se zaplete z Amalijo, vendar ne čuti nobene

odgovornosti ali slabe vesti. Njun odnos je krhek, saj si Anja, diplomirana umetnostna zgodovinarka, želi ustvariti družino, skrbi jo za njuno prihodnost (Bosta dobila službo?), Fonzi pa ne želi na črtovati, prepri čan je, da življenje samo prinaša odlo čitve. Ko vendarle sklene, da bo opustil študij, ki ga ne veseli, in se poro čil z Anjo, je že prepozno, saj se je ta naveli čala čakati nanj. Fonzi poiš če krivdo v družbi (ne v sebi), ki ne omogo či zaposlitve vsem, ki diplomirajo.

Fonzijev o če Gabrijel Suhi č je elektrikar in dela kot osvetljevalec v gledališču. Pri svojem delu je zelo natan čen, rad sodeluje z režiserji, ki vedo, kaj ho čejo, in ne z mladimi modernisti, ki le eksperimentirajo. Je odločen in avtoritativen, saj sinu sam izbere študij in nato ne dovoli, da bi ga opustil (ko bo doštudiral, lahko po čne, kar ho če, prej pa ne). Mati Marjana skuša skrhane odnose med o četom in sinom zgladiti, zagovarja Fonzija, vendar brez uspeha.

Fonzi ima o svoji znanki Piki slabo mnenje: »/.../ ta hudi č, ki se ti prilepi in se ga ne znebiš, ki vpije ko jesihar, če je treba ali ne, to gobezdalo, ki mora biti v vsaki družbi prvo in najglasnejše /.../« (Partlji č 1990: 122). Študirala je gledališko režijo, a je ni kon čala, zdaj ho če dokazati, da zmore sama voditi gledališ če, zato kar naprej organizira nekakšne alternativne skupine, kjer se ukvarjajo z absurdno dramo, vendar ve čjega uspeha ni. Po eni strani je zelo samozavestna, po drugi pa nezadovoljna sama s sabo, ker si je nih če ne želi kot žensko.

Oseb, ki se pojavijo v vaseh, ki jih obiš če Fonzi, je razmeroma veliko, vendar jih spoznamo površno. Marsikdaj so pretirano karikirane2 in stereotipno upodobljene (Kos 2000: 114). V Klopcah Fonzi najprej spozna sprevodnika Ferdinanda in avtobusnega šoferja, ki upravi čeno sumi, da ga žena Marjana vara z Žiko, mladim in postavnim nogometnim trenerjem. Red v vasi vzdržuje mili čnik Gustl, ki preganja takšne, kot je bil neko č sam. Nestrpen je do druga čnih, saj Korlu, ki je bil neko č kinooperater in ga zaradi njegovega videza vsi gledajo po strani, iz ušesa iztrga uhan, nekega fanta pa ostriže na balin. Lastnica gostilne, v kateri prespi Fonzi, je Marija Rajtmajer, čedna, polna in visoka ženska. Njena skrita

2 Karikatura – prvotno risba/slika, ki s pretiravanjem kakšnih telesnih, vedenjskih lastnosti učinkuje komi čno, posmehljivo, satiri čno (Kmecl 1996: 175); karikiranje – smešenje z mo čnim poudarjenjem zna čilnih potez, lastnosti (SSKJ 2002: 385).

strast je uživanje hrane pono či, ki jo opravi čuje s psihi čnimi težavami zaradi moževe smrti.

V Po čeniku se direktor kmetijsko prodajne zadruge Franc Rihtari č, ra čunovodja Bombek in sekretar zadruge Feliks oz. Hugo (pojavita se dve imeni) Laufer zbojijo, da jih bo Fonzi razkrinkal. Na nezakonit na čin si namre č pridobivajo veliko denarja, pri tem se ne obremenjujejo z mislijo, da bi dvorana v zadrugi morala biti namenjena kulturnim dejavnostim in ne služiti kot njihovo skladiš če. Mlad in veder župnik Tibor rad razloži, da je edini v vasi, ki predvaja filme, saj tako pokaže, da je razgledan in seznanjen z didaktičnimi u čili. S svojo odlo čnostjo in samozavestjo Fonzija preseneti lepa Rosvita Bombek, ki se zavzema za pravice mladih v vasi. Ravnatelj osnovne šole Meško zaradi pitja alkohola ni ve č uglajen in miren, ampak za čne divjati in preklinjati.

Še bolj bežno spoznamo nekatere prebivalce Lormanja: Rudi Simonitti, vodja akcije NNNP in komiteja za splošni ljudski odpor v vasi, je nekoliko preve č samozavesten, svoje zmote ne prizna; Alojz Flajšaker se povsem vživi v akcijo in Fonzija grobo odvede in zapre; prodajalki v trgovini strogo ravnata z gospo Marin ček, ki krade; njeno ravnanje bi nekako razumeli, če bi bila revna in ne direktorjeva žena. Tega najbolj skrbi, da bi se vest o ženini kraji razvedela, zato prodajalkama zagrozi, da bo tudi sam razkril njuno nezakonito ravnanje, če bosta spregovorili.

V Ranci Fonzi pobližje spozna Amalijo, u čiteljico slovenš čine, ki še vedno ne more pozabiti, da jo je bodo či mož zapustil zaradi druge ženske, smili se sama sebi. Prepri čana je, da si jo Fonzi želi (želi si moške bližine, ker je osamljena); leta o njej ni razmišljal na tak na čin, a se ji vseeno ne upira in kar hitro pristaneta v postelji. Njen o če, gospod Turk, se je z vsem srcem posve čal kulturni dejavnosti v vasi, zanemarjal je ženo in h čer. Jezen je na ves svet in prepri čan, da je bila z njegovo odstranitvijo izvedena zarota, s katero so neslovenski elementi želeli streti slovensko vas in s tem vso državo.

4.2.1.7 Literarni čas in literarni prostor

Pripoved se odvije v nekaj dneh v maju in juniju leta 1989, in sicer linearno z nekaterimi retrospektivami (sinteti čna in analiti čna zgradba). Prizoriš če je postavljeno v vasi Klopce, Po čenik, Lormanje in Ranca ter mesti (najverjetneje) Maribor in Ljubljana. Maribor je imenovan zgolj »mesto« (le enkrat se pojavi kot Maribor), vendar je razvidno, da gre zanj. Vaško okolje je tukaj predvsem topos, ki je idealen za razcvet humoristi čno-ironi čne, v časih nekoliko groteskno obarvane pisateljske dramaturgije (Kos 2000: 113).

4.2.1.8 Pripovedovalec 3

V epskih delih se pojavljajo trije pripovedovalski nizi (prvo-, drugo-, tretjeosebni; avktorialni, personalni, virtualni; lirski, dramski, epski pripovedovalec) (Kos 2001: 103). Pri vsakem od navedenih tipov bomo navedli primer za ponazoritev. V pri čujo čem romanu prevladujeta tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec (»Absolvent Fonzi je bil tujec v avtobusu, to je bilo vsem jasno. Niso se sicer ukvarjali s tem, toda registrirali so. No, potem je avtobus zapeljal ob reki še ovinek dva in pokazale so se Klopce.« (Partlji č 1990: 6)), pojavljata pa se tudi prvoosebni in personalni pripovedovalec. Slednji podaja doživljanje literarnih oseb, njihove neizgovorjene misli, vtise. Zunanje znamenje personalne pripovedi je uporaba polpremega (doživljenega) govora (»A naj morda v enem popoldnevu uredi vse to, kar se je gnilega nabiralo v tem Po čeniku celo vrsto let.« (Partlji č 1990: 64)) ali notranjega samogovora (Kos 2001: 100, 104–105) (»Napil se bom, napil ko živina! /.../ To imamo mi doma čini, staroselci, ker omogo čamo črncem, da študirajo pri nas. Sicer pa ne smem biti rasist.« (Partlji č 1990: 161)). O epskem pripovedovalcu lahko govorimo, saj pripoveduje o vseh plasteh resni čnosti, ki jih lahko zaobseže pripovedništvo: o notranji resni čnosti pripovednih oseb, o njihovi subjektivnosti, kadar se objektivira v zunanji monolog in dialog, ter o zunanji

3 To poglavje se pri vseh obravnavanih proznih delih zgleduje po Literarni teoriji Janka Kosa (2001: 99–106).

stvarnosti. Kjer je v ospredju notranja resni čnost neke osebe, njena zavest in subjektivnost, je pripovedovalec lirski. (Kos 2001: 106).

Pojavlja se skoraj izklju čno scenska perspektiva, ki se kaže predvsem z opisi (»Fonziju je bil Korl z uhanom v levem ušesu vše č. Imel je dolge lase, take do ramen, kavbojke, majico in superge. Kot kak fant v mestu.« (Partlji č 1990: 27)), s samogovori (skoraj izklju čno tihi) in številnimi dvogovori (»Ste uradnik? – Ne. – Kak inšpektor? – Ne, absolvent sem! – Aja ...« (Partlji č 1990: 6)). Poleg samogovora in dvogovora je eden od na činov pripovedoval čevega govora tudi glasni zunanji govor (primer ob tretjeosebnem in avktorialnem pripovedovalcu).

Prisotnost pripovedovalca se mo čno ob čuti, saj bralca tudi neposredno nagovori: »/.../ zdaj bralci menda že slutijo, da je Alfonz nekak junak teh vrstic /.../« (Partlji č 1990: 8), neredko pa je mogo če razbrati ironijo 4 in posmeh: »Gospa Marija je bila res čedna ženska, kljub vsemu pa je bil naš junak prezeleno in tudi nekako predrobno bitje , da bi prišla komu nespodobna misel v glavo.« [podčrtala J. L.] (Partlji č 1990: 11.)

4.2.1.9 Jezik in slog 5

Podani so nekateri bolj tipi čni primeri. Kadar pri besedi ali besedni zvezi ne gre za poved (je torej le del povedi), ni podana v narekovajih; njena slovni čna oblika se lahko razlikuje od tiste v romanu (je na primer v imenovalniku in ne v orodniku, v nedolo čniku in ne v osebni glagolski obliki). V tem poglavju bo zaradi prihranka prostora citiranje v oklepaju podano zgolj z letnico izida obravnavanega proznega dela in s številko strani. Tako bo tudi v nadaljevanju pri vseh proznih delih.

4 Ironija – skriven posmeh, smešenje pod videzem resnobe; govori se drugo, kot se misli (Dolinar idr. 1981: 96). 5 Raz člemba sloga v pri čujo čem diplomskem delu se zgleduje po modelu Matjaža Kmecla v Mali literarni teoriji (1996: 145), slogovna analiza v sklepu po napotkih Janka Kosa v Literarni teoriji (2001: 134–138).

Zvo čni slog - rima: »/…/ vmes so se zlatile rezine slanine.« (1990: 19); »Sta jo pobrisala svoji sramoti in opravljanju naproti /…/« (1990: 83) - onomatopoija: »/…/ mili čniška trda mišica zapoje brr, brr po klinih /…/« (1990: 35)

Besedni slog 6 - pogovorne besede: cukati ('piti'), pol ('potem'), tak ('tako'), snemat nam. snemati, štrajk ('stavka'), fejst ('ki ima pozitivne lastnosti v precejšnji meri'), tankati ('to čiti gorivo'), sekirati se ('vznemirjati se, mu čiti se'), šansa ('možnost'), fasati ('dobiti'), štrikati ('plesti'), prišparati ('privar čevati'), šlatati ('otipavati') - neknjižne ljudske besede: šus ('udarec'), štih ('vbod'), zrihtati ('priskrbeti') - nare čni besedi: kipnjen ('vzhajan'), repincelj ('motovilec') - žargonske besede: šefica ('šefinja'), faks ('fakulteta'), faliran ('propadel') - slengovske besede: brezveznik ('nepoznavalec, nestrokovnjak'), nategniti ('nalagati'), finta ('prevara, zvija ča'), klapati ('ujemati se') - tujke: apetit ('tek'), pleksus ('žli čka'), vehementen ('silovit, ognjevit'), voyeur ('kdor se pretirano zanima za zasebnost drugih'), apostrofirati ('ogovoriti'), entuziasti ('navdušenci'), balansirati ('loviti ravnotežje'), diluvij ('pleistocen') - starinska beseda: o ča ('o če') - zastareli besedi: majka ('mati'), mevlje ('li činke') - redka beseda: jedenje ('uživanje hrane') - neologizma: sralec ('tisti, ki nekaj pokvari (npr. zabavo)'), štosirati se ('šaliti se') - nemški izrazi: Zimmer frei - angleški izrazi: ham and eggs, »Deeper, Suljo, deeper, please, fuck me, deeper, Suljo …« (1990: 34), Miklav čič and company, yes, cash, drink, happening, friend - ljubkovalne besede: hišice, jaj čka, lu čke, kabinica, čopek, košarica, otro čki, žemljice, pudelj ček, film ček - otroški govor: lulek - slabšalne besede: tepec, parveniji ('povzpetniki'), primitivci, baba, govorance, gobezdalo, š čene

6 Slogovna zaznamovanost besed je podana na podlagi Slovenske slovnice Jožeta Toporiši ča (2000: 124–133) in Slovenskega pravopisa (2003), pomen tujk na podlagi Priro čnega slovarja tujk (2005), pomen ostalih besed v oklepaju na podlagi Slovarja slovenskega knjižnega jezika (2002) in spletnega Slovarja slovenskega knjižnega jezika .

- psovke in zmerjavke: tele, butl, peder, kurba, prasica, kreteni, svinje, idioti, sraka, krava, lisica - nizke besede: 7 fukati, zajebavati, kavsati, pocrkati, kurac, scalnica, poscati se, sranje, zajeban, pizdarija, pi čka, zajeban, jebati - kletvice: jeben(m)ti, jebemomater, porka madona, porka gate, mater - ironi čne besede: »Kajti ni ve čjega izuma kot ravne strehe v deželi pod Alpami.« (1990: 21) [pod črtala J. L.]; pomembni Flajšaker, famozno poro čilo - poudarjalna beseda: napokati se ('najesti se') - ukrasni pridevek: ravna streha, divja vožnja, zardela lica, postaven moški, lepa nizka zgradba, krasen citroen, cerkvena kultura, radikalno mnenje, neprijazni pogledi, kalne vodene o či, srditi starec, pre čudovito Jadransko morje - poosebitev: »/…/ potem pa prsti že hitijo mimo igle na šivalnem stroju /…/« (1990: 18); »Roke kleš če pa so vlekle Fonzija prek dvorane /…/« (1990: 77) - primera: »/…/ glava je migala kot pri gledalcih tenisa.« (1990: 7); »/…/ mlad mili čnik, ki pa je bil mo čan ko bik /…/« (1990: 11); »Ritnici sta bili beli kot dve golobici.« (1990: 13); »/…/ obraz se je vedril kot nebo po nevihti /…/« (1990: 44) - metonimija: »/…/ vsa vas je prišla na cesto in gledala in se čudila …« (1990: 36); »/…/ pol Rance je jokalo /…/« (1990: 141)

Stav čni slog - nasprotje: »Ali pa je bila videti [natakarica; dodala J. L.] drobna in neznatna ob mogo čni postavi svoje šefice.« (1990: 18); »Župnik je imel samo bel kolar na črnem puliju /…/« (1990: 54) - ponavljanja: »Ferdinand je ostal na cesti, Ferdinand je ostal na cesti /…/« (1990: 5) (geminacija); »Saj bo, Gustl, saj bo …« (1990: 30) (anafora); »Kakšni dinarji, direktor, kakšni dinarji /…/« (1990: 49) (epanalepsis); »Ni č nas ne sme presenetiti in konec. In konec, smo se razumeli /…/« (1990: 90) (anadiploza); »Najprej so me odstranili, nesramno odstranili /…/« (1990: 142) (epifora) - paralelizem: »/…/ mene tu vsi gledajo po strani, ker imam dolge lase, ker imam uhan, ker bi rad bil nekaj ve č …« (1990: 27); »Partijci so bili proti, SZDL je bila proti, direktor zadruge je bil proti /…/« (1990: 45)

7 J. Toporiši č imenuje nizke besede tiste, ki izražajo družbeno ali moralno nesprejemljivo, prostaško raven ozna čevanja (med) človeških re či (Toporiši č 2000: 124), sem sodijo besede, ki jih SSKJ ozna čuje s kvalifikatorjema nizko in vulgarno .

- vzklik: »Gremo, no! Kaj se boste tri dni basali z avtobusa!« (1990: 5); »Poglej, filmov drugih jugoslovanskih narodov sploh ne poznajo!« (1990: 114); »Ljubljana, draga moja!« (1990: 159) - brezvezje: »/…/ roka je v lisici, lisica v klinu, levo uho krvavo, me čica pretrgana, uhan v mili čnikovi roki …« (1990: 34); »/…/ če pa se ljudem zazdi, da si že nekoliko njihov, sploh nimaš miru, vate silijo, sprašujejo, ho čejo izvedeti vse podrobnosti.« (1990: 41) - mnogovezje: »Lica so bila polna in rde ča in zdrava.« (1990: 9); »/…/ potem pa se je zaletel v neko vedro in metlo, in vse skupaj podrl in še sam skoraj padel /…/ in že je zasijala elektrika in med vrati svoje sobe je stala gospa Marija /…/« (1990: 15) - stopnjevanje: »/…/ od zadaj pa plavolasko nabada arabska konjenica, udari, navali, usekaj, izpali, na juriš …« (1990: 34); »Te barabe bojo zaprli, mi pa bomo zasedli dvorano, ustanovili bomo Zvezo kme čke mladine, ki bo neodvisna, udarili bomo …« (1990: 61) - frazem: »V levem ušesu ima uhan, ki gre mili čniku Gustlu strašno na jetra.« (1990: 21); »Ne ti č ne miš /…/« (1990: 43); »Nekdo v Ljubljani je stal za filmom /…/« (1990: 45); »Sva si privezala dušo, ali ne?« (1990: 46); »Cerkev je bila najve čja stavba v vasi, četudi najbrž ni zapisana z zlatimi črkami v knjigah slovenske cerkvene arhitekture.« (1990: 52) - perifraza: bela lava, slap, fontana Trevi ('sperma') - obrnjen besedni red: smrkavec mestni

Sklep V okviru besednega sloga števil čno izstopajo pogovorne, čustveno zaznamovane besede (najve č je ljubkovalnih, nizkih besed in psovk) in tujke, med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni in čustveni) in primere. Raba angleških izrazov se zdi smiselna le v primeru, vzetem iz pornografskega filma, ostali so estetsko manj u činkoviti (Pikin govor).8 Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo številna mnogovezja, ponavljanja razli čnih vrst, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so ve činoma razumske, v

8 Pri dolo čanju estetske u činkovitosti tujejezi čnih izrazov se zgledujemo po poglavju »Smisel in nesmisel tujih besed/jezikov v romanih« iz knjige Franca Zadravca (2002: 369–375).

primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi ve č, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stav čni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realisti čen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovpre čne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analiti čnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje zna čajev), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa. Za realisti čen slog so zna čilna skromna izrazna sredstva, vendar to v pri čujo čem romanu ni izrazito opazno (živo, raznoliko besediš če, številni primeri tropov in figur). (Poga čnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

Slog je humoren 9 in satiri čen, odlikujejo ga tudi bistrovidno opazovanje, slikovito ubesedovanje in drobnogledost (pogled skozi podrobnost); najbolj žlahten in berljiv je ta roman prav zaradi detajla (Novak Kajzer 1990: 13; Predan 1990). Enega od primerov, kjer se kaže tako humor kot satira, najdemo v poglavju, ki govori o akciji NNNP: »In fant je sko čil k Fonziju /…/ in ga vlekel v vežo in skozi dvorano, kjer so ležali mrtvi in ranjeni in igrali karte ali cukali pija čo iz pletene steklenice …« (Partlji č 1990: 77.)

9 Humor – sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa (SSKJ 2002: 288); prvotno razpoloženje človeškega duha, nato oznaka za poseben na čin doživljanja, razmerje do sveta, distanciran, dobrohoten, umirjen in moder pogled na nezadostnost življenja, kar nam pomaga, da jasno vidimo njegova protislovja, se dvignemo nadnje, ohranimo ravnotežje duha (Dolinar idr. 1981: 89).

4.2.2 Mala

4.2.2.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Literarno delo Mala je roman, napisan v prozi. Po notranji formi in zgradbi je ve čidel epski in spada v pripovedništvo. Razdeljen je na 13 poglavij, vendar je glede na to, da je roman poleg epa najobsežnejša zvrst, manj obsežno besedilo, saj obsega 123 strani. Vendar spodnja meja obsega ni dolo čena. Za roman se zahteva problemska, pomembna ali vsaj pestra podoba kake življenjske resni čnosti, te pogoje pa Mala izpolnjuje. Dogajanje romana je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

4.2.2.2 Snov

Avtor lahko zunajliterarno snov prevzame tudi iz lastnega osebnega izkustva, tj. iz svojih zaznav, predstav, podzavestnih želja, idej in domišljije. (Kos 2001: 66.) Tone Partlji č uspeva pripovedovati zgodbo zelo suvereno tudi zato, ker zelo dobro pozna stvari, o katerih pripoveduje. (Bogataj 1993: 13.)

Prvo podro čje, s katerega je avtor črpal, je življenje ljudi, zaposlenih v gledališ ču. Pri tem so v ospredju zlasti odnosi med njimi. Tone Partlji č je kot dramaturg v mariborski Drami ter kot umetniški vodja v Mestnem gledališ ču ljubljanskem in ljubljanski Drami odnose med zaposlenimi v gledališču dodobra spoznal. Sam je dejal, da »razdiralnih strasti, ki so tako pogosto doma med temi sicer čudovitimi gledališkimi ljudmi«, ni mogel razumeti (Lorenci 1990: 107). Tudi v romanu Mala smo že takoj na za četku, v prvem poglavju, pri ča sporu med režiserjem Tomom ter direktorjem in umetniškim vodjo. Ko kon čno le pristane, da bodo zopet igrali Shakespearovo igro, in se sprijazni, da bodo pri tem uporabili stare kostume, staro glasbo in prazno sceno, mu prekipi, saj nikakor ne more pristati tudi na to, da v Juliju Cezarju ne bi nastopali tudi statisti, ki bi predstavljali meš čane, vojš čake, stražarje in ki so mu bili že obljubljeni. Direktor se namre č

boji za svoj stol ček, zato slepo sledi smernicam in navodilom z ministrstva, ki mora delovati v skladu z vladno politiko, katere glavni cilj je privar čevati in nameniti čim ve č denarja za oborožitev. Tom se nato sicer sprašuje, ali je bila njegova odlo čitev pravilna, a po razmisleku pride do zaklju čka, da je ravnal prav, kajti nekje mora biti meja. Po njegovi glavi se podijo najrazli čnejše misli; da je v gledališ ču v časih res burno, pri ča tudi tale poved: »Teh vrat ne bo prav kmalu prestopil, čeravno se v teatrih kar naprej treska z vrati, kar naprej se dajejo in spet umikajo ostavke, trgajo in sklepajo pogodbe, kar naprej se kregajo do smrti, potem pa se ohladijo in delajo skupaj naprej.« (Partlji č 1992: 6.)

V že omenjeno prvo podro čje sodi tudi možnost, pridobiti angažma (vlogo, službo). Mala je pred enim letom diplomirala in postala igralka, vendar angažmaja še ni dobila, kar jo seveda žalosti. O tem pri čajo njene »kalne« o či (Partlji č 1992: 16); Tom ji je namre č obljubil, da bo v Juliju Cezarju igrala meš čanko in tako povedala dva ali tri stavke, vendar zaradi njegovega spora z direktorjem in umetniškim vodjo to ni mogo če. Mala pa v nasprotju s številnimi drugimi igralci krivde za svojo neuspešnost ne prelaga na druge, temve č jo iš če v sebi in ne v režiserju, saj pravi, da v časih izgubi »vso korajžo« (Partlji č 1992: 27). Po Partlji čevih besedah je to prelaganje krivde na druge v slovenskih gledališ čih pogost pojav (Lorenci 1990: 30). Čeprav Mala o vsem tem no če govoriti, lahko sklepamo, da jo zagotovo teži in obremenjuje. Mlad človek, ki komaj kon ča fakulteto, je poln iluzij, dolga leta študija želi okronati s službo, ki bi predstavljala materialno osamosvojitev in izpolnitev dolgoletnih sanj ter pla čilo za ves trud in odrekanja. Vendar je pogosto razo čaran; pot do stalnega delovnega mesta je vse prej kot rožnata, na žalost pogosto štejejo le poznanstva (kar v tem literarnem delu sicer ni razvidno).

Pomembno snovno podro čje so tudi politi čne razmere. Dogajanje je postavljeno v za četek 90. let 20. stoletja, torej v čas, ko so se nasprotja med republikami Jugoslavije le še stopnjevala in dosegla svoje vreliš če (desetdnevna vojna v Sloveniji). To je dobro razvidno tudi v romanu Mala , kjer zvemo, da je bilo desetletja mo č čutiti, »kot da so tudi narodi sre čni v tej državi in da so se med seboj res pobratili. Kajti ceste Bratstva in enotnosti, mostovi Bratstva in enotnosti, kulturni domovi, pala če, ja, celo gostilne Bratstva in enotnosti si sre čal na vseh

koncih države. Sedaj je od vsega ostalo samo še ime, sovraštvo /…/ je že za čelo svoj ples in v časopisih si lahko kar naprej bral o provokacijah, medsebojnih nacionalnih spopadih /…/« (Partlji č: 1992: 35). Streljanje, ki se razlega z onkraj Fruške gore in ga slišita Tom in Mala na otoku, ni le prisluh. Prav tako je čutiti nelagodje, ko Jovo vsakih štirinajst dni kli če Toma in mu zatrjuje, da je njegov prijatelj kljub politi čnemu dogajanju v državi. V tem času se je v Sloveniji oblikovala teritorialna obramba in vlada je skušala čim ve č sredstev nameniti oborožitvi, manj pa na primer kulturnim dejavnostim. V Mali svoje nasprotovanje takšni vladni politiki v pismu predsedniku slovenske vlade jasno izrazi igralka Damjana. Najve čje orožje je po njenem mnenju prav slovenska beseda, s katero gledališki igralci budijo narodno zavest, zato si zaslužijo ve č pozornosti.

Snovni podro čji sta tudi odtujenost med družinskimi člani (med možem in ženo ter otroci in starši), o čemer bomo ve č povedali v poglavju o motivih, in ribolov. V Mali je dogajanje mo čno povezano tudi z lovljenjem rib; čemu, nam postane povsem jasno po slede čih avtorjevih besedah: »Nikoli nisem te svoje ribi čije poskusil precizno definirati, čeprav se mi v zadnjih letih zdi, da brez nje ne bi mogel živeti.« (Lorenci 1990: 6.) Tudi sam je že lovil na Donavi, kjer sta s prijateljem na nekem manj obljudenem otoku postavila šotor in nato dva tedna preživela ob vodi (Lorenci 1990: 6). Pri tej »ribi čiji« pa, kot pravi, ne gre le za hobi; bolj kot sam ribolov ga privla či voda. »Dneve in dneve bi lahko sedel ob njej. /…/ Zdi se mi, da voda odvzema neko histeri čno energijo, ki se je nabrala v meni.« (Lorenci 1990: 6–7.) Da avtor o ribah in lovljenju rib res veliko ve, razberemo tudi iz natan čnega opisa rib in razli čnih na činov lovljenja.

4.2.2.3 Fabula

Tom, petdesetletni režiser, je naveli čan svojega vsakdanjega življenja. V gledališ ču se je sprl z direktorjem in umetniškim vodjo, ju ozmerjal z idiotoma in odšel. Razo čaran se tudi sprašuje, ali je v svoji poklicni karieri sploh kaj dosegel. Svojih strahov in dvomov, ali je ravnal prav, svoji ženi ne more zaupati. Z njo sta se namre č v zadnjih letih zelo odtujila, prav tako s sinom, ki mu o čita, da si zanj nikoli ne vzame dovolj časa. Tom si nezadovoljen s svojim življenjem želi nekam

oditi, pustiti vse za seboj in za četi povsem na novo. Priložnost za to se mu ponudi že naslednje jutro, ko ga žena po prekrokani no či, ki jo je preživel z Malo, mlado igralko, postavi na cesto. Režiser in igralka tako skupaj odideta na otok sredi Donave in upata, da bosta tam lahko živela odmaknjeno od vsakodnevnih skrbi. Njuna ljubezen je polna strasti; predajata se čutnim užitkom ter si izkazujeta vso nežnost in naklonjenost. Spoprijateljita se s Ciganoma Jelo in Bato, ki jima svetuje, kako loviti ribe. Vendar njuna sre ča ne traja dolgo. Tako odmaknjena od civilizacije Tom in Mala nista seznanjena z novico, da so se politi čne razmere v Jugoslaviji zelo zaostrile in da je v Sloveniji izbruhnila vojna. Ko to izvesta, se v Tomu prebudi mo čan nagon po vrnitvi domov v Ljubljano. Na vsak na čin mora izvedeti, ali sta žena in sin živa in zdrava. Mala pa tega ne more razumeti in svoje življenje najverjetneje kon ča s skokom v vrtinec Donave. Tako se vsaj zdi, saj je na tem mestu pustila svojo trenirko. Kan ček upanja, da je Mala vendarle živa, se rodi, ko Jovo Tomu sporo či, da jo je njegova mati videla s Ciganoma na tržnici, vendar je mogo če, da se ji je to samo zdelo.

4.2.2.4 Tema

Vodilna tema romana je dobro prepoznavna, spremljati jo je mogo če že od prvega poglavja naprej, in sicer je to želja po lepšem, bolj polnem, sre čnem življenju in novem za četku ter odmik od vsakodnevnih skrbi in obveznosti. S svojim življenjem niso zadovoljni ne Tom, ne Eva, ne Mala. Eva skuša najti nov smisel življenja s poglabljanjem v človekove duhovne sfere, Mala in Tom pa odideta iz Slovenije v Srbijo, na otok sredi Donave. Umakneta se iz sveta, v katerem nista sre čna, za seboj skušata pustiti vse obveznosti, vsakodnevne skrbi in za četi povsem na novo. Vendar se izkaže, da to ni mogo če ali vsaj ne v celoti; čeprav se izolirata od sveta (ne bereta časopisov in poslušata radia), neprijetnim dogodkom ne moreta ubežati. Le-ti se samo še stopnjujejo: kača, ki jo najde psi čka Milamoja, Malo zelo prestraši; smrt Milemoje, streljanje, dva helikopterja, ki Toma, Malo, Jelo in Bato med prijetnim pomenkovanjem zmotita in preplašita, truplo, ki priplava po Donavi, je prestreljeno. Mo čno razvidna je tudi tema ljubezni med Tomom in Malo, ki jo prekinejo zgodovinski dogodki, Tomovo ravnanje in Malino nerazumevanje le-tega.

4.2.2.5 Motivi

V romanu se pojavljajo številni motivi, tukaj navajamo najopaznejše. Nekateri se med seboj prepletajo, povezujejo, spet drugi prehajajo v temo. Spor Toma z direktorjem in umetniškim vodjo je pomemben, ker da piko na i Tomovemu nezadovoljstvu s svojim življenjem. Če do njega ne bi prišlo, bi igro Julij Cezar izpeljal do konca, o odhodu iz države bi morda razmišljal, vendar tega najverjetneje ne bi uresni čil, saj bi bil z režiranjem prezaposlen. Spor spodbudi Tomovo razmišljanje o svoji poklicni poti, o tem, ali je na tem podro čju sploh kaj dosegel, in tudi o njegovem odnosu do žene.

Odtujenost med možem in ženo ter o četom in sinom je prav tako mo čan motiv. Tom in njegova žena Eva sta se v zadnjih letih zelo odtujila. Njenega zanimanja za mistiko, bioenergetiko, radiostezijo in podobno ne razume, zdi se mu, da se ji je »v glavi nekaj skisalo« (Partlji č 1992: 15) in da ga po tihem sovraži, na svojo stran je potegnila tudi sina, ki o četa ne spoštuje kaj preve č (To je razvidno iz Tinetovih besed: »Foter, ne zajebavaj!« (Partlji č 1992:110)). Tom pa ne stori ni česar, da bi to spremenil; ko mu sin pripoveduje, da se pripravlja stavka zaradi mature, ne pokaže nikakršnega zanimanja ali morda neodobravanja; brez besed odide od doma. Prav tako ga ne skrbi, kako bo sin opravil maturo, saj ga ves čas, kar je na otoku, ne pokli če ali se o tem kako druga če pozanima. Mati je Tineta pridobila na svojo stran še posebej za to, ker mu je povedala za o četovo (tj. moževo) varanje (pred časom je pogosto prespal pri drugih ženskah). To, da se Tom zate če k Mali, bi morda lahko nekako razumeli, če že ne odobravali. Tako kot ve čina ljudi si tudi on želi razumevanja, topline in spolne potešitve, vendar mu žena ne zmore nuditi ni česar od tega. Ko se spre v gledališ ču, že vnaprej ve, da ga žena ne bo podprla, zato ji za spor sploh ne pove. Nepotešen je tudi v spolnosti; žena ga v časih odbija ve č tednov, saj »njena duhovna konstelacija ni /bila/ pripravljena na združitev /…/« (Partlji č 1992: 18). Da gre pri tem le še za telesno združitev brez nežnosti in ljubezni je po vsem zapisanem ve č kot razumljivo. Povsem razumljivo je tudi, da Eva ni ve č tako ljube ča, kot je bila neko č; po moževih številnih skokih čez plot je v njegovo ljubezen izgubila vso zaupanje; če bi se to zgodilo enkrat, bi mu morda še lahko oprostila, a ker se je to ponavljalo dalj časa, to ni mogo če. Telesno plat življenja in s tem tudi materialisti čni pogled

na svet zavra ča, nov smisel iš če v poudarjanju človekove duhovnosti in skrbi za probleme sveta. Iz odtujenosti med družinskimi člani izhaja tudi nezadovoljstvo z lastnim življenjem , le-to se kaže tudi v Tomovem dvomu, ali je v svoji poklicni karieri dosegel kaj, s čimer bi se lahko pohvalil, ali je njegovo delo sploh pomembno, ali ga kdo potrebuje. Tudi kritiki do njegovega dela niso najbolj prizanesljivi. Hvalijo mlade režiserje, nanj in na njegove kolege podobne starosti pa se spomnijo, »ko gre za tisti del repertoarja, ki bi naj bil preizkušen, resen, uspešen« (Partlji č 1992: 76). Sklepamo lahko, da s svojim življenjem ni zadovoljna niti Mala. Kot igralka ni uspešna, poleg tega najverjetneje ne izhaja iz družine, ki bi jo podpirala ter ji nudila varnost in razumevanje. Za ljubezen do Toma se je namre č pripravljena odpovedati vsemu in se z otoka no če vrniti. Težko si predstavljamo, da bi svojce, s katerimi se dobro razumemo, kar tako pozabili.

Ljubezen med Malo in Tomom je zelo izrazit motiv, ki prehaja v temo. Mala se je v Toma zaljubila že ob prvem sre čanju, prepri čana je, da sta si usojena. Verjame v ve čno ljubezen, brez ljubezni tudi ne bi mogla s kom v posteljo. Toma mlada igralka sprva zgolj privla či, o resni zvezi ne razmišlja. Obljubi ji, da bo za vedno ostal z njo, ker se ji ne more upreti, nato svoj ravnanje obžaluje in ji ne upa priznati, da z njo ne namerava ostati. Da sta šla skupaj na Donavo, je bolj naklju čje; sprva je nameraval tja sam. Vendar se tudi on zaljubi vanjo; Mala mu nudi nežnost in pozornost ter zadovolji njegove spolne potrebe – vse to pri svoji ženi pogreša. Njuna ljubezen je strastna, polna ognja. »Samo da sta se spogledala s kalnimi o čmi, samo da jo je dobro objel, že jima je bilo do združitve.« (Partlji č 1992: 62.)

Naraš čanja napetosti in nasprotij med republikami Jugoslavije , o čemer je bilo ve č povedanega v poglavju o snovi, na otoku ni neposredno opaziti, kaže se posredno (streljanje v oddaljenosti, helikopterja, ki preletita otok, truplo ustreljenega moškega). Ko napetosti prerastejo v vojno , se v Tomu zbudita nagon po vrnitvi domov in skrb za družino.

Otok se zdi kot oaza miru, kjer naj bi Tom in Mala uživala v skupnih trenutkih sre če, dale č stran od mestnega vrveža, stresnih situacij in kjer naj ne bi bilo laži, pretvarjanj, sprenevedanj, razo čaranj. Vendar se kaže nasprotje: na eni strani

spokojna in mirna narava, na drugi nemir v duši: Mala in Tom se ves čas bojita, da bo njuno sre čo nekaj skalilo, da se bosta neko č morala vrniti v prejšnji vsakdan. Otok bi lahko predstavljal simbol lepšega, boljšega življenja, ki si ga tako želita. Neposredno z otokom je povezana Donava, ki »ima sto podob« (Partlji č 1992: 50). Njen tok je odvisen od letnega časa. V času, ko sta na otoku Tom in Mala (junij), je Donava dero ča in nevarna, pri vožnji s čolnom morata biti nadvse previdna. Tudi njena barva se spreminja; od dale č izgleda modra in nekoliko zelena, od blizu rjava in blatna. Ta mogo čna reka nudi obilo možnosti za ribolov . Tom lovi ribe že deset let, Mala pa se s tem sre ča prvi č. Ribištvo jima predstavlja zabavo, saj ne lovita, da bi preživela; vendar je tako vse skupaj bolj pristno, v skladu z novim načinom življenja je tudi njuno preživljanje prostega časa in prehranjevanje (bolj spontano, naravno). Zelo dober ribi č je Cigan Bata, ki jima svetuje, kako uloviti dolo čeno vrsto ribe.

Ljubezen med Bato in Jelo se ne kaže neposredno in si je tudi ne izpovedujeta. Med njima je čutiti tovarištvo in naklonjenost. Bata sicer ukazuje ženi, »vendar je bilo v tem ukazu nekaj toplega. Ni bila surova moška mo č, ki komandira žensko, ki da je na svetu samo za kuhanje /…/« (Partlji č 1992: 69). Dosti bolj o čitna je ljubezen med Bato in Milomojo , kar je razvidno že iz imena, ki ji ga je izbral Cigan. Ko obedujejo, jo drži v naro čju in ji podaja kose hrane. Bata je prepri čan, da bi psi čka zanj naredila vse, verjetno tudi sko čila v Donavo, kar se nato res zgodi (sko či za mrtvo ka čo, ki jo Bata vrže v vrtinec).

Mo čan vtis pusti tudi Malino izginotje , saj ostane nepojasnjeno. V Tomovo srce prinese praznino. Najbolj se boji, da je svoje življenje kon čala s skokom v Donavo. Nekoliko upanja prinese Jovov klic, vendar o tem, ali besede njegove matere držijo, ne more biti prepri čan. Pomiril bi se le, če bi zagotovo vedel, da Mala živi, četudi je nikoli ve č ne bi mogel objeti, poljubiti.

4.2.2.6 Literarne osebe

Skozi vsa poglavja se da razbrati marsikatero lastnost literarnih oseb. Tukaj navajamo ve činoma le tiste, ki še niso bile izpostavljene. Tom je star petdeset let

in že skoraj trideset let režira v slovenskih gledališ čih. Dejansko mu je ime Tomaž, Tom so ga za čeli klicati na akademiji. Svojemu delu je povsem predan (»Kaj bi on brez teatra, sta govorila žena in sin, ko se je prav vsak dan odpravil v gledališ če, čeravno ni imel dela …« (Partlji č 1992: 63)) in zelo delaven, saj je igralce, ki se jim junija ni ve č ljubilo delati, skušal motivirati, naj potrpijo, septembra namre č ne bo dovolj časa, da bi se vse nau čili. Da ima svoj poklic zelo rad, je jasno, saj mu je režiranje Julija Cezarja izziv, po sporu se po čuti praznega, saj iz te igre ne bo ni č. »Tudi on je bil nosen z Julijem Cezarjem, zdaj pa ta abortus!« (Partlji č 1992: 20.) Zna sklepati kompromise (pristane na staro glasbo, stare kostume, prazno sceno), vendar ve, kje je meja (ne pristane na to, da statistov v igri ne bi bilo). Po no či, ki jo preživi z Malo, ima slabo vest (»Joj, ali se spla ča vse to krokanje, vse to lizanje žensk, če se moraš potem tako nebogljen /…/ vrniti domov k ženi.« (Partlji č 1992: 30)), vendar nima dovolj poguma, da bi ženi povedal, kje je bil vso no č (v mislih že kuje izgovore), in da bi Mali pojasnil, da z njo ne more ostati. O Tomovi zunanjosti ne izvemo ni česar.

Mala, petindvajsetletna igralka, ki še ni dobila angažmaja, je lepa, prej majhna kot velika, ne debela ne koš čena, ima »dolge kot oglje črne lase, ki so se sijajno svetili« (Partlji č 1992: 36), mo čne črne obrvi in črne o či. V Toma se je zaljubila na prvi pogled; predaval je nekaj ur na fakulteti, ki jo je obiskovala. Vse druge fante je zavrnila, ker je čakala le nanj, vendar mu ni nikoli pokazala, da ji je vše č, kar kaže, da ne želi izstopati in ni pretirano samozavestna. Potem ko ji Tom obljubi, da bo z njo ostal za vedno, ho če, da ji je zvest, verjame v ve čno ljubezen, zanjo je pripravljena storiti vse, tudi umreti. Je ob čutljiva, vznemiri jo že kakšna beseda, ki niti ni bila mišljena tako, kot je izzvenela. Pri ribolovu, pri katerem pokaže veliko mero spretnosti in vztrajnosti – tako kot tudi pri postavljanju šotora, prižiganju motorja na čolnu –, Tom re če, da se je na njeno palico ujel on (ne riba). Mala odvrne: »Ne reci ujel, Tom!« (Partlji č 1992: 81.) Prizadelo jo je tudi, ker je Jovova mati ni ogovorila, po čutila se je povsem odve č, kot kakšna priležnica. Ni povsem jasno, ali je Mala krstno ime ali zgolj vzdevek, vsi jo namre č kli čejo Mala.

Med Malo in Tomom se kaže kar nekaj nasprotij. Mala gleda na svet s svetle plati, je idealist, Tom pa stoji trdno na tleh, je realist. Mala meni, da lahko ostaneta na

otoku za vedno, tudi pozimi (»Kako pa preživijo Eskimi?« (Partlji č 1992: 89)), Tom v to ni najbolj prepri čan, saj Donava pozimi zamrzne in rib ne bosta mogla loviti, zmanjkalo jima bo tudi denarja. Zdi se, da Male ni č ne skrbi in ji je najpomembnejše, da sta s Tomom skupaj in da se ljubita. Zavre či ho če vse misli na življenje pred prihodom na otok, o njegovi družini, gledališ ču, politiki, vojski no če govoriti, prav tako ni č ne pove o sebi in svoji družini. Daje vtis brezskrbnosti, čeprav jo verjetno marsikaj mu či, Tom pa nenehno razmišlja in se sprašuje o njuni prihodnosti, o sebi. Sram ga je govoriti o stvareh, povezanih z izlo čanjem, ali izlo čati v bližini koga; Mala glede tega nima nobenih zadržkov, saj se ji to zdi nekaj povsem naravnega. Po tem ko ulovi velikega soma, se ji za čne le-ta smiliti, postane ji žal, da je ulovila tako lepo ribo, še posebej, ker vidi, da je mama (iz nje se usujejo ikre). Tom kot ribi č ne razmišlja na tak na čin, Malino so čutje do ribe mu je odve č. Ko zve za vojno v Sloveniji, se želi nemudoma vrniti domov, skrbi ga za sina, ženo in njegovo državo. Mala njegove skrbi ne razume, z otoka se no če vrniti. Njegova »krivda ob zapustitvi žene-matere in sina je tako mo čna, da za prešuštvo in pobeg, povzro čena v puberteti srednjih let, ni kaznovan zgolj z ženinim poskusom samomora, pa č pa s kompletno apokalipso, z agresijo nenarodne JLA na drobno in komaj rojeno državico, ki jo je bil pripovedovalec tako neodgovorno zapustil!« (Vrhovnik 1993: 89–90.)

Eva, ki jo je Tom pred osemindvajsetimi leti, ko sta postala par, klical Evica Revica, dela v založbi, kjer ima opravka z ra čuni. Zanimati jo je za čela »nekakšna mistika, radiostezija, bioenergetika, biohrana, nekakšne vokacije, valovanja, slutnje, prerokovanja …« (Partlji č 1992: 17.) S prezirom gleda na moževe ambicije, mišljenje, materialisti čni pogled na svet. Polna je idej, kako rešiti doma če probleme in probleme sveta. Na globlje duhovno življenje pripravlja tudi sina. Čeprav je odlo čna, saj Toma po no či, ki jo je preživel z Malo, prežene od doma (pred vrati ga čakajo njegove stvari), in polna neke energije, med Tomovo odsotnostjo pade v globoko depresijo, prereže si žile, a okreva. Po moževi vrnitvi ne vrta vanj, pravi, da je ne zanima, kje je bil. Njena brezbrižnost nakazuje, da je izgubila vso vero v njuno ljubezen.

Tine je sin Toma in Eve, zaklju čuje četrti letnik srednje šole, čakajo ga matura, sprejemni izpiti in vpis na fakulteto za novinarstvo, vendar zaradi vojne

sprejemnih izpitov ni bilo. O četa ne spoštuje, saj mu o čita, da si zanj nikoli ni vzel dovolj časa, k temu pripomore tudi materina odkritost (pove, da jo je njegov o če varal). O čita mu tudi, da ga ne razume in da je starokopiten, ker naj bo opolno či doma in naj ne divja z motorjem.

Cigana Bata in Jela sta poro čena, imata sina, a o njem nikoli ne govorita. Tom in Mala se z njima spoznata po nevihtni no či, ko ju Bata vsa premražena povabi v svoje skromno domovanje na kavo in slivovko. Na otoku živita od aprila do konca oktobra; Jela redi svinje, Bata lovi ribe in jih prodaja po gostilnah. Je zelo dober ribi č, od Beograda do Vukovarja mu pravijo Ribja smrt, saj ni ribe, ki je ne bi znal ujeti. Z ognjem v o čeh pripoveduje o Groznem, orjaškem somu, ki ga je nekoč videl, a ga ne namerava uloviti, saj bi se mu lahko maš čevalo. Mali in Tomu razkrije marsikatero modrost, pomembno za preživetje v naravi (kako shraniti meso, da se ne pokvari, uloviti dolo čeno ribo, zavarovati avtomobil pred krajo). Jela, ki je odli čna kuharica, se boji za Bato, ki za nekaj dni izgine, ko njegova psi čka utone. A kmalu se vrne z novo ljubljenko Lepomojo. Čeprav Tom in Mala otok imenujeta »najin otok«, sta prava prebivalca otoka Cigana, ki jima ni č ne uide; že od vsega za četka vesta, da sta zaljubljenca na otoku, medtem ko ta dva mislita, da zanju ne ve nih če.

Jovo, Tomov prijatelj iz Novega Sada, ki je prav tako režiser, je zelo gostoljuben. Tomu da svojo po čitniško hišico povsem na razpolago, že pred tem ga povabi, da jo lahko uporabi kadarkoli želi. Med gledališkimi festivali je bil Tom pogosto njegov gost. Da bi se prepri čal, ali je njuno prijateljstvo kljub napetostim v državi še vedno trdno, ga kli če skoraj vsakih štirinajst dni. Govori prostaško (»A kje je tista tvoja mala pi čka /…/ Baje ji fuk kar iz o či gleda … (Partlji č 1992: 115)). Ob Malinem izginotju skuša Toma pomiriti, vendar je pri tem kar lahkomiseln; možnosti, da je Mala res utonila, ne jemlje resno, da bi prijavil njeno izginotje, se mu zdi povsem nesmiselno, prepri čan je namre č, da se je nekje skrila.

V romanu se pojavijo tudi nekatere druge literarne osebe: kurirka v gledališ ču, igralka Damjana, direktor, umetniški vodja, kriminalisti čni inšpektor. Slednji sprejme Toma na policijski postaji, kjer le-ta prijavi Malino izginotje. Razloži mu postopek preiskave in deluje povsem profesionalno. Da mu vedeti, da je zaenkrat

edini osumljenec in naj zato ne zapuš ča Ljubljane. Umetniški vodja podpira Toma, ki želi, da igralci v juniju le še nekoliko potrpijo in delajo, vendar nato glede igre Julij Cezar drži z direktorjem, ki se ravna po zahtevah ministrstva. »Funkcionarja v gledališ ču nista bila idiota, /…/ ampak hinavca, prilagodljivca, me čka ča, strahopetca … Taka ju je naredil prejšnji sistem /…/« (Partlji č 1992: 12.)

4.2.2.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanje je postavljeno v junij leta 1991, v Slovenijo in Srbijo, torej (nekdanjo) Jugoslavijo. Leto ni nikdar navedeno eksplicitno, vendar lahko o njem sklepamo na podlagi dogajanja. V prvem poglavju spoznamo, da je Tom režiser v gledališ ču v Ljubljani (prva tri poglavja se odvijajo v prestolnici) in da je zunaj pozna pomlad, na to nas opozori »bleš čeče sonce, ki je že podajalo roko poletju« (Partlji č 1992: 5), kmalu zatem je čas še natan čneje opredeljen. Režiser mora biti v tem času zelo potrpežljiv, kajti »v teatru je junij smrt za projekte. Sezona je kon čana, vro če je, igralci so te čni, zanima jih samo še dopust /…/ Igralci zamujajo, odgovarjajo: bodi zadovoljen, da sem se v tej vro čini in gne či sploh privlekel do teatra, /…/ saj bomo septembra vse nadoknadili, /…/ gremo domov /…/« (Partlji č 1992: 6–7). Tom gre iz gledališ ča v gostilno Pod palmo, kjer ga v njegovem razmišljanju zmoti igralka Damjana. V drugem poglavju zvemo, da se je Tom v gledališ ču sprl 4. junija in da je tega dne še »slabe tri tedne do osamosvojitve Slovenije« (Partlji č 1992: 22), kot sporo ča naslov članka v časopisu, ki ga bere Tom v gostilni, kamor ljudje, zaposleni v gledališ ču, niso zahajali. Pred tem se je za kratek čas ustavil doma. 5. junija Tom zgodaj zjutraj odhaja iz sobice na Mestnem trgu, kjer sta z Malo preživela no č, domov, v peto nadstropje stolpnice. Tega dne se režiser in mlada igralka po Cesti bratstva in enotnosti odpeljeta iz Slovenije in hitita proti jugu Jugoslavije, na poti se ustavita v dveh motelih. Kon čno le prispeta v Srbijo; v Novem Sadu se ustavita pri Jovovi materi, ki jima da klju č od sinove po čitniške hišice, ki jo poiš četa po tem, ko v Susku pustita avto. Ko prispeta na otok na Donavi, imenovan Šašikova ada, natan čnim datumom ne moremo ve č slediti, kajti Tom in Mala dnevov ne štejeta, na datume ne mislita. »Kot da bi štetje lahko pomenilo odštevanje … /…/ Nista

hotela misliti, da bo neko č treba oditi z otoka /…/« (Partlji č 1992: 61). Živita za ta trenutek, ne bereta časopisov ali poslušata radia, stiku z realnim časom se izogibata. Vesta le, kdaj je konec tedna, sobota ali nedelja, kajti takrat na otok pridejo tudi drugi ljudje, kopalci in ribi či. Od petega do dvanajstega poglavja je kraj dogajanja otok, ki ga Jovo imenuje »Moj/moj kontinent«, Tom in Mala pa »Najin/najin otok« in »Ribja Arkadija«. V tem času gresta s čolnom nekajkrat do trgovine, posedita na terasi gostilne, obiš četa Cigana v njunem bivališ ču na otoku.

Čas je natan čneje opredeljen zopet v predzadnjem poglavju, ko v trgovini nehote izvesta, da je v Sloveniji izbruhnila vojna (prvi dan desetdnevne vojne, tj. 26. junij 1991). Tom prej »njun otok« imenuje »nek otok«: »/…/ ne moreva biti na nekem otoku, medtem ko je Slovenija v vojni.« (Partlji č 1992: 106.) Da bi izvedel, kako je z ženo in sinom, se odpelje telefonirat v Beo čin, nato se vrne na otok, od tam pa v Novi Sad k Jovu. Ta mu pove, da je v Slovenijo mogo če priti le preko Madžarske in Avstrije. Tom njegov nasvet upošteva in preko Avstrije mejo prestopi v Tratah, uspe se mu prebiti iz Slovenskih goric (ceste, polne zaprek in zapor, mine). Iz Maribora pot nadaljuje v Ljubljano. Najprej odide domov, čez nekaj dni (po tem ko na Brionih podpišejo premirje) pa na policijski postaji prijavi izginotje Male. Zgradba je večinoma sinteti čna, pojavljajo se le posamezne retrospektive.

4.2.2.8 Pripovedovalec

V romanu Mala se menjavajo razli čni tipi pripovedovalca: avktorialni, personalni, tretjeosebni, prvoosebni, epski in v manjši meri lirski. Avktorialni pripovedovalec se kaže že v prvem odstavku romana: »Zaloputnil je z vrati direktorjeve pisarne, jezen in mrk je odkorakal po hodniku, kjer so tajnice, ra čunovodkinje, organizatorke obiska z osuplimi pogledi obra čale glave za njim, ki je hitel po ozkem hodniku in ki se je tik pred liftom zaletel še v kurirko, ki je nekje na skrivaj kuhala kavo; na skrivaj že zato, da ne bi vsi govorili, kako zgoraj v administraciji tako ne delajo drugega, kot kuhajo in pijejo kavo.« (Partlji č 1992: 5.) Glede na to, v kateri osebi govori pripovedovalec, je v navedenem odstavku mogo če razbrati tretjeosebnega pripovedovalca.

Polpremi govor je podan v tretji osebi: »Petdeset let mu je. Že skoraj trideset let režira v slovenskih gledališ čih. In kaj lahko pokaže? Nagrado s festivala satire. Nekaj intervjujev s fotografijami. Kje so vse te predstave? Vse stiske pred premierami? Vsi živ čni zlomi? Kje so igralci, s katerimi so skupaj sanjali? /…/ Kdo sploh ve zanj?« (Partlji č 1992: 15.) Doživljeni govor nato prehaja v notranji samogovor, ki je podan v prvi osebi (prvoosebni pripovedovalec): »Se sploh ukvarjam s pravim poslom? Kdo me potrebuje? Igralcem sem najve čkrat napoti! Direkcijam! Ja, tudi. Še sebi … Ko bi le lahko vse skup pustil in kam šel in za čel vse na novo.« (Partlji č 1992: 15.)

Pojavljajo se naslednji na čini pripovedoval čevega govora: glasni zunanji govor (primer, podan ob avktorialnem in tretjeosebnem pripovedovalcu), tihi samogovor (primer, podan ob personalnem pripovedovalcu), dvogovor (»Katerega smo danes?« – »Petega junija. V čeraj je bil moj rojstni dan …« – »Ali bi šla z mano?« – »Šla bom s tabo. Kamorkoli. Tudi v Sibirijo. /…/« (Partlji č 1992: 34)). Prepletajo se opis (»Som ni ravno o čarljiva riba, preveliko glavo ima in ker nima lusk, vzbuja tudi nekaj groze. Brki so podobni kocinam, ki jih imajo stare ženske po bradi. Nekako ne pristajajo ribi… /…/ Kako lepo marmorno je bilo telo med glavo in repom. Zelena, siva, rumena barva se je mešala z belimi lisami.« (Partlji č 1992: 85)), premi govor (»Samo mir mi naj dajo, da bom lahko lovil ribe in vse drugo, je pljuval levo in desno razjarjeni črni ribi č …« (Partlji č 1992: 95)), odvisni govor (»Jovovi materi je rekel le, da ima zdaj v juniju čas, potem pa še ne ve, kako in kaj.« (Partlji č 1992: 46)), polpremi govor (primer, naveden ob personalnem pripovedovalcu).

Perspektiva pripovedovalca je panoramska in scenska, vendar slednja prevladuje. Panoramsko perspektivo lahko zasledimo na primer v trinajstem poglavju po Tomovi vrnitvi domov: »Potem je bilo še nekaj dni vse narobe in so še bežali v zaklonišče, navsezadnje pa so na Brionih podpisali premirje. Jugoslovanski ljudski armadi ni uspelo pokoriti republike, ki je hotela živeti po svoje in svobodno. Življenje se je skoraj vrnilo v prejšnji tok, doma je bilo seveda kot prej vse narobe.« (Partlji č 1992: 120.) V trenutku, ko v gostilno, v kateri sameva in razmišlja Tom, vstopi vesela družba, je mogo če razbrati scensko perspektivo: »Tedaj so s hrupom vstopili neki pesniki, pisatelji, igralci, in igralke, glej, ali ni

tista Mala med njimi, glasno sedli za mizo, pravzaprav so kar znosili skup tri mize in naredili zares pravo omizje, naro čili pivo, viskije, tonik z džinom …« (Partlji č 1992: 23.)

Pripovedoval čevo stališ če je mogo če razbrati takrat, ko želi Mala ulovljenega soma pokazati Bati, a ji Tom to odsvetuje: »Ne, ribe se ne kažejo. Ribi či se ne hvalijo z njimi.« (Partlji č 1992: 84.) Tudi Tone Partlji č meni, da se noben pravi ribi č ne baha na tak na čin (Lorenci 1990: 12). Tudi Tom tako kot avtor ne razmišlja, da je ribo ubil, zato je obema odve č, če nanju gledajo kot na »kakšnega zlo činca« (Lorenci 1990: 12–13). Partlji č še duhovito doda: »Ubrisal bi tistega trotla, ki se mi na obali postavi za hrbet in govori uboga riba, uboga ribica.« (Lorenci 1990: 12.) Stališ če pripovedovala je mogo če razbrati tudi iz besed, ki jih izgovori napovedovalec, ki komentira vojno dogajanje v Sloveniji: »Napovedovalec se je razburjal, kot da so Slovenci s tanki napadli vojsko. Kot da so Slovenci odkorakali na neko drugo ozemlje! Kot da ne živi tam slovenski narod.« (Partlji č 1992: 111.)

4.2.2.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: Evica Revica; »/…/ je bilo glasnejše in jasnejše.« (1992: 56) - onomatopoija: »Plosk, plosk, plosk ali nekaj takega.« (1992: 56)

Besedni slog - pogovorne besede: lift ('dvigalo'), penzionisti ('upokojenci'), piri ('piva'), pasati ('prijati'), štrajkati ('stavkati'), zatrapati se ('zaljubiti se'), lomiti ga ('po čenjati neumnosti'), seksi ('spolno privla čen'), šalterji ('okenca') - neknjižne ljudske besede: marela ('dežnik'), za hec ('ne z resnim namenom'), rukniti ('hitro spiti'), spumpan ('izpraznjen') - žargonske besede: bu čkanje ('udarjanje z ukrivljeno leseno palico po vodi z namenom uloviti ribo'), blinkerji ('umetne metalne ribice idr. vabe') - slengovski besedi: porni č ('pornofilm'), šibati ('hiteti')

- tujke: administracija ('uprava'), teater ('gledališ če'), direkcija ('ravnateljstvo, vrhovna uprava'), klima ('vzdušje'), angažma ('najetje, nastavitev, sprejem v službo'), inovacije ('tujke'), renault - izposojenka: džin - angleški izrazi: full crazy, call girl, »Good bye. For ever!« (1992: 38), »Fuck me!« (1992: 43), »There is a war in Slovenia?« (1992: 118) - ljubkovalne besede: Evica Revica, vodica, Tin ček, ritka, psi čka, vragec, bikec, ribica, o čka, ra čke, zaliv ček, lisi čka, smr ček, kljun ček, br čice, usteca, ušesca - otroški govor: (po)kakati, lulati, lulek - slabšalne besede: bevskniti, goniti se, tepec, prilagodljivca, me čka ča, strahopetca, ignorant, trap, režati se, foter, cucek, čorava (nižje pog., 'slepa, brljava') - psovke in zmerjavke: idioti, prasec, prasice, bedak - nizke besede: kurbe, zajebavati, kurbir, pokavsati, rajcati, pi čka, rit, drek, srati, fuk, posran, kur čevi (Hrvati) - kletvice: »Vragu v rit!« (1992: 5); poslati v božjo mater; hudi č, jebemti, zaboga, hudi ča, prekleti (pin či), jebemti sonce - ukrasni pridevek: bleš čeče pomladansko sonce, vro či junijski ve čeri, brezplodne vaje, genialna drama, naša lepo melodi čna slovenš čina, boljševiška garnitura, preiskujo či obraz zasliševalca, histeri čna žena, plavi visoko nakodrani lasje, cveto ča akacija, o čarljiva riba, razjarjeni črni ribi č, pani čne vprašujo če o či - poosebitev: »/…/ bleš čeče pomladansko sonce, ki je že podajalo roko poletju /…/« (1992: 5); »/…/ pomol iz debelega debla topola, ki se je zgrudil v vodo /…/« (1992: 54); »/.../ blisk in grom pa si nista utegnila podajati rok /…/« (1992: 64); »Vodne ptice so vreš čale, vrtinci pa tiho peli neko svojo vodno melodijo.« (1992: 85) - primera: »O Shakespearu sta se pogovarjala kot na tržnici …« (1992: 12); »Spala je kot otro če.« (1992: 29); »Imela je dolge kot oglje črne lase /…/« (1992: 36); »Saj beži od doma kot pubertetnik /…/« (1992: 37); »/…/ Mala je že sopihala in kdaj zaprhala kot konji ček /…/« (1992: 41); »/…/ jaz pa sem dvakrat žgani Cigan, kot dobra slivovka.« (1992: 68); »Bole čina in strah sta se razlezla v njem kot težka krogla /…/« (1992: 115) - metonimija: »/.../ se je celo leto dogovarjal za Shakespeara /.../«; »/.../ poseže po Shakespearu /.../« (1992: 8)

Stav čni slog - nasprotje: »/…/ kar naprej se dajejo in spet umikajo ostavke, trgajo in sklepajo pogodbe, kar naprej se skregajo do smrti, potem pa se ohladijo in delajo skupaj naprej.« (1992: 6); »Bilo je na poseben na čin grozljivo, ko so sredi zelenja, cveto če akacije, razcvetelih breskev in temnega grmovja ropotali vojaški kamioni in dvigali prah /…/« (1992: 51); »/…/ a zdaj je bilo že vse tiho, še preve č tiho. Samo njuno silovito dihanje, samo njeni tihi stoki /…/ so se slišali /…/« (1992: 54) - ponavljanja: »Vsak dan isto. Vsak dan podobno.« (1992: 22) (anafora); »A direkcija je ostro rekla ne, ne /…/« (1992: 10) (geminacija); »Minister denarja ne da, ker ga nima. Vlada ga ne da ministrstvu, ker ga nima.« (1992: 11) (epifora); »Léži, Mala, samo léži …« (1992: 54) (epanalepsis); »Zakaj sta izbrala morje, ni vedel. Vedel je samo, da bo vlak odpeljal čim dlje od doma, žene, tasta, taš če.« (1992: 38) (anadiploza) - paralelizem: »/…/ kot da delajo uslugo njemu, kot da se žrtvujejo, kot da so najve čji sužnji na svetu /…/« (1992: 8); »/…/ bom šla s tabo do doma, bom šla povsod za teboj, bom šla dvakrat vate /…/«; »/…/ ali razumeš, ali me slišiš, ali se zavedaš /…/« (1992: 29); »Kako da nisem slutil, kako da mi nisi nikoli namignila, kako da nisi ni č rekla …« (1992: 40) - vzklik: »Ampak, kar ne gre, pa č ne gre! Kar je preve č, je preve č!« (1992: 8); »Ne, Tom, nimaš prav!« (1992: 13); »Igralcem sem najve čkrat napoti!« (1992: 15); »Pa saj to je Mala! /…/ Jebemti, saj ne moreš sre čati ve č nikogar, ki ni iz teatra in ki ne bi kaj hotel!« (1992: 15–16) - brezvezje: »/…/ ne da bi ga pozdravila, vprašala, sploh dobro pogledala.« (1992: 12) - mnogovezje: »Ko bi lahko vse skup pustil in kam odšel in za čel vse na novo.« (1992: 15); »/…/ polna neke divje energije in domislekov in idej /…/« (1992: 17); »/…/ jé in pije in izlo ča in ni č ne naredi za svojo duhovnost.« (1992: 19); »/…/ ampak slišal je topove in tanke in besno puškarjenje.« (1992: 118) - zamolk: »Se spomniš, skoraj trideset let …« (1992: 25); »Politika je … sama veš kaj.« (1992: 13); » Če ne boš tiho …« (1992: 90) - frazem: »Sem jim dala vetra, ali ne?« (1992: 14); »/…/ ali bo vse padlo v vodo?« (1992: 16); povozila sta ga » čas in sama razvpita dialektika.« (1992: 23); »Saj ga ni dovolj v hla čah /…/« (1992: 37); »Le če dobro vle češ na uho, slišiš

pretakanje vode.« (1992: 55); »Bilo mu je nerodno, v zemljo bi se udrl /…/« (1992: 58); »In sta res kar belo gledala /…/« (1992: 69); imela je »roko za ribe« (1992: 80) - perifraza: njena sladka vlažnost, hrib ček tam spodaj, sladka sr čika, vlažna vro ča sr čika; golo, vro če, baržunasto središ če toplega, dragega telesa ('žensko spolovilo'), »In sta darovala svoji ljubezni /…/« ('ljubila sta se'), prekleta zelena komarja ('helikopterja'), mala kosmata klobka ('psička') - obrnjen besedni red: opica mala, hinavec stari, hudi čevka mala, prostodušnica črna, opica ljuba

Sklep V okviru besednega sloga je opaziti veliko pogovornih in čustveno zaznamovanih besed (najve č je ljubkovalnih, slabšalnih, nizkih besed in kletvic), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere. Raba angleških izrazov se zdi smiselna le v primeru rabe Tomovega sina (izražanje najstnikov) in natakarice (Tom je ne bi razumel, če bi govorila madžarsko). Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo številna mnogovezja, ponavljanja razli čnih vrst, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so ve činoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi ve č, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stav čni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realisti čen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovpre čne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analiti čnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje zna čajev), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa. Za realisti čen slog so zna čilna skromna izrazna sredstva, vendar tega v Mali ni opaziti (živo, raznoliko besediš če, številni primeri tropov in figur). (Poga čnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

4.2.3 Pri Mariji Snežni zvoni

4.2.3.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Obravnavano literarno delo je roman, napisan v prozi. Ker je po notranji formi in zgradbi ve čidel epski, spada v pripovedništvo. Obsega 260 strani. Uvodni in zaklju čni del sta nenaslovljena, osrednji del pa je smiselno razdeljen na dva dela; njuna naslova »Micika« in »Tin ček« se ujemata z dogajanjem (prvi del obsega 15, drugi 16 poglavij). Dogajanje romana je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

Pri čujo či roman bi lahko uvrstili v tisti tok sodobne slovenske proze, ki sta ga za črtala romana Veliki voz Miloša Mikelna (1992) in Čudežni Feliks Andreja Hienga (1993), ki sta bila tudi nagrajena s kresnikom. Omenjena romana se posve čata slovenski zgodovini dvajsetega stoletja; jemljeta jo kot literarno snov ali kot časovni okvir romanesknega dogajanja. Pri Partlji ču je ta okvir razmeroma širok, saj zajema obdobje od za četka stoletja do osamosvojitve Slovenije. (Kos 2000: 171.)

Partlji ču ne gre za nekakšno vaško kroniko, Pri Mariji Snežni zvoni prav tako ni zgodovinska freska ali kolektivisti čni roman neke vasi. Resni čni socialno- zgodovinski dogodki so bolj gradivo, na ozadju katerega pisatelj plete življenjski zgodbi matere in sina. Partlji čev roman bi tako lahko primerjali s prozo slovenskega socialnega realizma, zlasti Prežihovega Voranca in Miška Kranjca. Vsem trem avtorjem je skupna ljubezen do malega človeka, družbenokriti čne naravnanosti, zna čilne za prozo Voranca in Kranjca, pa pri Partlji ču skorajda ni. (Kos 2000: 171; »Beseda na ovitku« 1994.)

4.2.3.2 Snov

Življenjski zgodbi Micike in Tin čka sta vpeti v zgodovinski okvir. Pisatelj je najbrž želel »kar se da verno popisati takratni čas, ki pa ga je ozaljšal z žlahtnim

verizmom« (Vinceti č 1996: 70). Na to, da je roman napisan zelo živo, nedvomno vplivajo tudi avtorjeva doživetja. Odraš čal je v Pesnici pri Mariboru, kjer je o če delal na železnici, mati pa na Pil čevem posestvu. Po drugi svetovni vojni, v kateri se je boril tudi Partlji čev o če, so z agrarno reformo dobili nekaj zemlje, a so jo jim nato zopet vzeli. Ko je odrasel, se je z ženo in h čerko preselil na Sladki Vrh (v bližini Marije Snežne), kjer sta oba z ženo pou čevala. A kot u čitelj se je po čutil »duhovno povsem ujet, nesvoboden, zideologiziran«. (Lorenci 1990: 106–107.)

Snov zajema tudi in predvsem iz zgodovine, in sicer iz politi čnih in socialnih razmer. V okvir slednjih sodi socialna neenakost; na eni strani bogati kmetje, veleposestniki in na drugi vini čarji, oferji, hlapci, dekle, ko čarji, bera či (Švajncer 1995: 328). Vse bolj se je razvijal tudi sloj delavcev. Na podeželju sta bila zelo spoštovana župan in duhovnik – k slednjemu so se predvsem neuki ljudje obra čali po nasvet –, ki sta ve čkrat pomagala razrešiti tudi kakšno pravno vprašanje (v tem primeru, kdo bo skrbnik Tin čka). Med obema vojnama je socialni položaj zelo poslabšala velika gospodarska kriza, s katero se razmahne tudi tihotapstvo.

V roman so vpeti pomembni zgodovinski dogodki in z njimi povezane osebnosti: čas Avstro-Ogrske in vladanje Franca Jožefa I., atentat na prestolonaslednika Ferdinanda, prva svetovna vojna, razpad avstro-ogrske monarhije, nastanek Kraljevine SHS, ki se nato preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo, na čelu katere je kralj Aleksander Kara đor đevi ć, ki ga ubijejo v Marseillu. Po tem državo vodi kraljevo namestništvo s knezom Pavletom na čelu, saj je Aleksandrov sin Peter še mladoleten. Kraljevina Jugoslavija prekli če pristop k trojnemu paktu, zato jo napade Nem čija, ki nato skupaj z Italijo in Madžarsko razkosa napadeno državo. Na obmo čju Slovenskih goric sledi vzpostavitev nemške okupacije, narodno zavedne in izobražene odpeljejo, tj. zaprejo, ustrelijo ali pošljejo v taboriš če, streljajo talce. Vendar je Nem čija v tej vojni poražena, na ozemlju stare Jugoslavije nastane Federativna ljudska republika Jugoslavija, ki jo vodi Josip Broz – Tito. Nova oblast obra čunava z nasprotniki (domobranci, ustaši, četniki idr.), uvajajo se kolektivizacija, obvezna oddaja, nacionalizacija, ki prinesejo zopet nove spremembe. Po Titovi smrti postajajo nasprotja med republikami Jugoslavije vse mo čnejša, ki privedejo do slovenske osamosvojitve in razpada države.

4.2.3.3 Fabula

V vasi Marija Snežna vsi nestrpno pri čakujejo prihod visokega gosta, Franca Jožefa I., ki potuje po svoji državi, da bi jo notranje utrdil, »ker morda pretijo hudi dnevi« (Partlji č 1994: 12). V množici, ki se drenja, da bi cesarja čim bolje videla, je tudi Margeca s svojo nezakonsko h čerko Miciko. Le-to poboža in ogovori sam vladar Avstro-Ogrske, o čemer nato poro čajo tudi v časopisu.

Dekla Margeca proti svoji volji zanosi z bratom veleposestnika Edra in rodi nezakonsko h čer, ki svojega o četa ne pozna. Gospodar obema ve čkrat zagrozi, da ju bo nagnal, Miciko kruto kaznuje za majhne napake. Tolažbe ji ne zmore nuditi niti lastna mati, ki obžaluje, da se nose ča ni vrgla v Muro, saj bi bilo tako obema trpljenje prihranjeno. Deklica poiš če zato čiš če pri mladem paru Pondrk, ki jo sprejme kot svojo, mati Margeca pa izgine neznano kam (kasneje izvejo, da je šla za deklo v Šmarjeto). Micika odraš ča, prebuja se tudi njeno telo; ko jo fantje dražijo in osvajajo, ni ravnodušna, vendar se na smrt boji, da bi zanosila in kon čala tako kot njena mati. Vendar se zgodi ravno to; zanosi z Lojzkom Hari čem, ki ji sicer obljubi, da se bo z njo poro čil, vendar mora še prej zadnji č opraviti posel, s katerim bo zaslužil veliko denarja (tihotapljenje konjev). A pri tem ne gre vse po na črtih, ubit je žandar, Lojzek pa posredno vpleten, zato doma ne more ostati. Pobegne v Kanado, a Micika, ki umira od skrbi, kje je Lojzek, tega ne ve. Ker za svojega otroka no če življenja brez o četa, polnega ponižanj in trpljenja, naredi samomor, vendar njen otrok Tin ček preživi. Zanj skrbita Lojzkova starša, ki mu šele čez nekaj let povesta, da nista njegova prava starša, temve č stara starša; mati mu je umrla, o če pa živi v Kanadi. Tin čka to prizadene, vendar mu je nekoliko v uteho prijateljstvo z zaj čkom in Neratovim Nackom, a ko izgubi še ta in je tu tudi poziv za služenje vojske, Tin ček ne zdrži ve č doma.

Tik pred osamosvojitvijo Slovenije, po triinštiridesetih letih, se Tin ček zopet vrne v rodno vas. V Avstraliji je tudi pisal pesmi in tako dobil vabilo na vseslovenski kongres v Ljubljani. Na poti tja se ustavi v Mariji Snežni, gre na pokopališ če, kjer o ljudeh, ki so bili del njegove mladosti, pri čajo le imena na nagrobnikih (Vinceti č 1996: 71).

4.2.3.4 Tema

Osrednja tema romana je življenjska zgodba Micike in Tin čka, matere in sina. Oba sta nezakonska otroka, Micika sicer ima mater, a ji ta le redko pokaže, da jo ima rada, o četa pa sploh ne pozna, zanj zve šele takrat, ko je njena mati že na smrtni postelji. Tin ček najprej živi v veri, da je vse v najlepšem redu; ko na vsem lepem zve, da je njegova mati mrtva, njegov o če pa v Kanadi, ga mo čno prizadene in zaznamuje.

4.2.3.5 Motivi

V romanu se pojavljajo številni motivi, navajamo le tiste, ki so bolj izraziti. Tabla na Gostilni pri mostu oziroma napis na njej kaže na pomembne zgodovinske lo čnice. Tabla se namre č ve čkrat zamenja; z razpadom Avstro-Ogrske in nastankom Kraljevine SHS se gostilna ne imenuje ve č Gasthaus »Die Brücke«, ampak »Gostilna pri mostu«, kar zavednega Nemca Edra zelo jezi. Ko se Elke poro či s prav tako narodno zavednim Nemcem, se napis zopet spremeni v »Elke Eder – Scheff Gostilna pri mostu«, kar jezi narodno zavedne Slovence (zopet en Nemec ve č, ki bo dobil jugoslovansko državljanstvo). Napis postane zopet nemški v času druge svetovne vojne, po njenem koncu pa se lastnik gostilne menja, saj lastnica in njen mož zbežita, ker se bojita sankcij s strani nove oblasti.

Pomembni zgodovinski premiki in usode posameznikov so povezani tudi z Muro . Po prvi svetovni vojni postane ta reka meja med Avstrijo in Kraljevino SHS, na sredo mosta postavijo mejni kamen z napisom »10. september 1919 St. Germain«. Z nemško okupacijo je mejni kamen odstranjen, vendar Mura zopet postane meja med dvema polovicama sveta, »pravo in prekleto, vzhodno in zahodno, socialisti čno in imperialisti čno« (Partlji č 1994: 256), ob koncu druge svetovne vojne. V bližini reke se Tin ček prvi č sre ča s smrtjo (Nemci ubijejo slovenskega financarja), tam je Gostilna pri mostu, kjer se zbirajo Nemci in nemškutarji ter potekajo sestanki Heimatbunda. Čez reko zbežita Lojzek in Tin ček. Margeci in Miciki pa Mura pomeni simbol upanja in pri čakovanja ne česa obetavnega, odrešujo čega, zveli čavnega, ki ju vabi k sebi (Švajncer 1995: 329).

Zvonjenje , ki se razlega iz zvonika snežniške cerkve, je prisoten skozi vso pripoved, nanj nas opozorijo naslov romana in uvodna verza. Miciki zvenijo besede Pondrkove Gere (»Takega pridnega otrokeca pa bi tudi jaz rada mela.«) tako lepo, »kot lepo poje ob nedeljah snežniški zvon« (Partlji č 1994: 25–26). Ko odbije šesta ura, se Micika odpravi iskat svojo mater v Šmarjeto. Zvonjenje v omenjenih dveh primerih naznanja upanje, življenje pa oznanja, po tem ko se Micika in Lojzek prvi č ljubita ter po tem ko Hari č izve, da je njegov sin živ. Zvoni tudi, ko naredi Micika samomor in ko umrejo kralj Aleksander, Štefli čka in stari Hari č (smrt). Zvonjenje v daljni Kanadi Lojzka spominja na dom.

Življenje in smrt sta med seboj tesno povezana, kar je lepo razvidno iz naslednjih besed: »V Goricah so se rojevali otroci, starci so umirali. Zdaj je temu, daj onemu pel snežniški zvon.« (Partlji č 1994: 183.) Stari Hari č umira že petnajst let, zato si želi, da bi kon čno umrl in bi bilo konec muk. Želja se mu izpolni kmalu po tem, ko svoje življenje kon ča Micika. Naravne smrti umrejo tudi cesar Franc Jožef, Štefli čka in Margeca, ubiti pa so kralj Aleksander, doktor Krapov, žandar Šedivy, financar Debeljak in Nacek. Micika umre, a njen sin živi. »Smrt in novo življenje sta si podala roko.« (Partlji č 1994: 128.)

Ljubezen se kaže v razli čnih oblikah. Ljubezen med moškim in žensko je najo čitnejša v odnosu med Dominikom in Gero Pondrk, izkazujeta si jo s pozornostjo, spoštovanjem, lepo besedo, dotikom. Sledijo ljubezen do otroka (Pondrka ne delata razlik med Miciko in Ivekom, Hari ča vzgajata Tin čka kot bi bil njun lasten sin, rada imata tudi Lojzka, mo čno ga pogrešata.), do Boga in vernikov (Župnik Berli č spoštuje vse ljudi, ne čuti se vzvišenega nad njimi, njegove pridige želijo ljudi usmerjati, pretirana strogost se mu upira; kaplan pa meni, da ne moreš imeti enako rad tistih, ki iskreno ljubijo Boga, in tistih, ki niso verni.), do domovine (Narodno zavedni Slovenci, med njimi je tudi Ivek, želijo pristri či krila vse glasnejšim Nemcem in nemškutarjem; preden kralj Aleksander izdihne, izre če tele besede: » Čuvajte mi Jugoslavijo!« (Partlji č 1994: 147)), do živali (Tin ček se naveže na svojega zaj čka, povsod ga nosi s seboj, poimenuje ga Lojzek.). Iskreno prijateljstvo se splete med Tin čkom in Neratovim Nackom. Tin ček ima v Nackovem srcu posebno mesto, saj je sin Micike, ki jo je imel zelo

rad. Tin čku naredi vedno najve čjo butaro. Prijatelja postaneta tudi župnik in doktor Krapov, dva izobraženca, ki jima vera ne predstavlja ovire.

Z življenjem ljudi na podeželju je mo čno povezano delo , še posebej tisto na zemlji (na primer paša krav, sušenje sena, okopavanje pridelkov, delo dekel in hlapcev na veleposestvih, trgatev, medsebojna pomo č kmetov), zaradi katerega so v svojih najlepših letih videti starejši, kot so v resnici (garanje, boj za preživetje, skrbi). Le redki se izobražujejo še po osnovni šoli (Ježov Gaber diplomira iz kiparstva), nekoliko ve č je delavcev (Ivek dela v tovarni, Dominik kot cestar) in obrtnikov (mesar, čevljar, ki pride v vas le pred zimo). Razen veleposestnikov se skoraj vsi spopadajo z revš čino , še posebej tisti, ki imajo zelo malo ali ni č zemlje. Vse skupaj poslabšajo še gospodarska kriza in naravne katastrofe, ki pridelek uni čijo. Nekateri poskušajo preživeti, drugi obogateti s tihotapstvom, ki ga skušajo omejevati žandarji in finan čni stražniki. Še posebej težko je življenje mater in njihovih nezakonskih otrok , katerih število se po prvi svetovni vojni zelo razmahne. Prisotno ni samo zmerjanje s »pankrtom« in »nebodigatreba«, temve č tudi fizi čno nasilje (Eder Miciko ve čkrat pretepe).

Prva in druga svetovna vojna posežeta v življenje ljudi (služenje vojske, ranjenci, streljanje talcev, taboriš ča ipd.), vendar se življenje v vasi ne ustavi, poteka naprej. Ob vkorakanju nemške vojske v državo se zlasti nemškutarji znašajo nad zavednimi Slovenci in vsemi drugimi, ki so se jim kako zamerili, odpeljejo tudi župnika, nadu čitelja in župana, drugi ljudje pa v tem času živijo celo boljše kot prej. Vsaka oblast prinese nove spremembe, vendar ve činoma neizobraženi ljudje v Mariji Snežni niso seznanjeni z dogajanjem po svetu, v vsakem vladarju vidijo le dobro (spoštujejo in ob čudujejo cesarja Franca Jožefa I., kralja Aleksandra in Tita), le redki vidijo tudi drugo plat, še manj je takih, ki si upajo o tem spregovoriti (u čiteljica Katja to stori, vendar zato izgubi delo).

4.2.3.6 Literarne osebe

V romanu se pojavijo številne literarne osebe, navajamo le tiste, ki so pomembnejše za razvoj dogodkov. Margeca je dekla na posestvu Helmuta Edra,

čigar brat Franz, pekovski mojster v Gradcu, jo prisili v spolni odnos. Gospodarjevemu bratu se ne upa upreti, nekaj v njej pa jo k temu tudi vabi (urejen, fin gospod, ki si je poželel ravno njo, deklo). Odvisna od Edrove volje (grozi, da jo bo nagnal) obljubi, da ne bo nikomur povedala, kdo je o če njenega otroka. Izmu čena od trdega dela, izžeta od skrbi, nenehnega strahu, da ju bo Eder nagnal, je ve čkrat slabe volje, razdražljiva, zato Miciko kdaj tudi brez razloga natepe, ozmerja z »nebodigatreba«, zagrozi, da je ne bo imela ve č rada, če bo še naprej spraševala, kdo je njen o če. Pogosto ji je nato žal, opravi čuje se, jo objema, tolaži, postavi se zanjo, ko jo Eder prvi č mo čno pretepe. Micika sicer ima mater, vendar je zaradi njenega ravnanja zmedena, ni ve č prepri čana, do jo ima res rada, bolj kot lajšanje telesnih bole čin potrebuje tolažbo, prijazno besedo. Mati ji osnovne človeške potrebe, topline, ne more nuditi zaradi odrinjenosti na dno eksisten čne lestvice z oznako: brezpravna vsem in vsakomur (Švajncer 1995: 327). Micika se k Pondrkovim zate če v upanju, da je zanjo vse hudo za vedno minilo, a to je bilo le slepilo, ki se je potrdilo po nenapisanem pravilu, da jabolko ne pade dale č od drevesa (Švajncer 1994: 7). Čeprav sta Pondrka dobra z njo, vendarle nima nikogar, ki bi jo pou čil, svetoval, kako ravnati, da se bo prebila mimo nevarnih čeri. Do tega spoznanja se mora dokopati sama, česar pa ne zmore zaradi zunanjih vplivov, ki so jo spehali na rob, kjer se neha člove čnost pred nenehnim prezirom socialno trdnejšega in mo čnejšega nad pankrtom. Prebujajo če telo vzbuja v njej radovednost ter hkrati dvom in strah, da se ji zgodi to, kar se je njeni materi. Prebujeni ženskosti se ne more upreti, popusti na plasteh sena; dekliške sanje potepta neprizanesljiva resni čnost. (Švajncer 1995: 328.) Miciki je že v rani mladosti vtisnjeno v spomin, da je življenje otroka brez o četa nesmiselno, kruto, polno ponižanj, bole čine, hrepenenja po lepšem življenju; na to jo opozarja mati, ki obžaluje, da nose ča ni sko čila v Muro, in življenje samo (pretepanje, zani čevanje). Potemtakem ne presene ča, da takšnega življenja ne privoš či nikomur, še zlasti ne svojemu otroku. Ker ji ne uspe narediti splava, je možnost samo ena. Morda bi jo od tega lahko odvrnila prijazna in razumna materina beseda, vendar ji mati, umirajo ča v hiralnici, tega ne zmore dati. Verjetno bi se njeno življenje odvilo povsem druga če, če bi ji Pondrka dovolila oditi v mesto, kjer bi se šolala (je najboljša u čenka na šoli). Vzame si življenje, vendar ne pri čakuje, da bo njeno po četje (obešanje na pokopališ ču) kdo opazil in

se bo njen na črt le deloma uresni čil; v odhajanju v onostranstvo porodi sinka (Švajncer 1995: 329).

Ljubezni mu ne primanjkuje; ljudem se zdi skrb starih staršev že pretirana. Dokler Tin ček ne izve, kdo so dejansko njegovi starši, je brezskrben – čeprav že kot zelo majhen kri či v spanju in se dedek in babica sprašujeta, ali je mogo če, da ga težijo stvari, ki so se zgodile pred njegovim rojstvom –, nato se zapre vase, o svojih starših ne govori, vendar o njih nedvomno razmišlja, se sprašuje, zakaj ga o če ne obiš če. Najboljši prijatelj mu postane zaj ček, ki ga nosi povsod s seboj, to kaže na stisko otroka, ki se čuti pomirjenega, če je z njim drobno bitje. Ko izgubi tako zaj čka kot prijatelja Nacka, ki predstavlja nekakšno vez z njegovo materjo, izgubi vso upanje, dom mu ne predstavlja ve č kraja, kamor bi se rad zatekel, vle če ga stran, da bi lažje pregnal bole čino. K temu pripomore tudi razo čaranje nad novo oblastjo (vsi se bojijo UDBE, kmetje nimajo hrane, zaradi obvezne oddaje, zaradi denarja, ki ga o če pošilja iz Kanade, jih zaslišujejo, vojaki JLA na meji vsak dan koga ubijejo, čeprav so to četniki, ustaši, domobranci, so vendarle ljudje, Tinček pa no če nikogar ubiti, zato no če v vojsko). Tako kot Lojzek je tudi Tin ček samosvoj; rad odhaja od hiše, odlo či se, da ne bo nikoli spregovoril nemške besede, zaradi česar je v šoli tudi tepen.

Gera in Dominik Pondrk sta dobrega srca, saj sprejmeta k sebi Miciko in skrbita zanjo, kot bi bila njuna prava h či. Sta razumna in nesebi čna, gledata na dobro otroka (prepustita Tin čka Hari čema), medsebojno se spoštujeta. Nimata dovolj denarja, da bil lahko šolala tako Miciko kot sina Iveka (osnovno šolo obiskujeta oba), zato jo raje obdržita doma, da pomaga pri delu, Ivek pa ne nadaljuje šolanja, ampak se v tovarni izu či za pomo čnika pri papirnem stroju. Je pogumen, narodno zaveden in plemenit, na dan Hitlerjevega rojstva se spopade z nemškutarji in Nemci, ki kurijo kresove, tistemu, ki mu izlije oko, se ne maš čuje, čeprav ima možnost. Postane član krajevnega ljudskega odbora in član komiteja KP.

Hari či se sprva držijo bolj zase, zakonca Neža in Jože sta mol čeča, pogovarjata se le o najnujnejšem, teži ju umiranje starega Hari ča, skrbi jima povzro ča tudi sin Lojzek. Ukvarja se s tihotapstvom, po ve č dni ga ni domov, za njuno skrb mu ni mar, do njiju ne kaže nobenega spoštovanja. Odgovornosti se ne izmika, saj

Miciki obljubi, da se bo poro čil z njo, vendar vse jemlje brezskrbno, medtem ko Miciko skrbi, da bi zanosila. Po prihodu v Kanado sprevidi, da svojih staršev ni dovolj cenil, pokaže se tudi njegov pogum, saj prijatelju reši življenje (nesre ča v rudniku). Z rojstvom Tin čka se Hari ča povsem spremenita; prej mrka človeka postaneta bolj dobrovoljna, saj jima vnuk vlije novo voljo do življenja, izboljša se tudi odnos med zakoncema samima.

Neratov Nacek je nekoliko naglušen, pri govorjenju ponavlja besede. Nikoli ni zares hodil v šolo, tja hodi že deset let, ker nikoli ne dobi spri čevala; izogiba se verouku, razli čnim proslavam. Z materjo živi v hiški ob Muri skupaj s kokošmi, kozo, ma čko, psom, zaradi neprijetnega vonja se ga nekateri izogibajo. Naokoli hodi v zakrpanih obla čilih, rad pomaga ljudem, podari jim nabrane gobe, maline, v zameno pa dobi hrano. Rad ima Miciko, njena smrt ga mo čno prizadene, saj ga takrat prvi č vidijo jokati. Po nesre či ga ustreli grani čar, ko nabira gobe.

Štefli čka je padarka, znana dale č naokoli. Diagnozo napove iz urina in se pri tem nikoli ne zmoti, v zameno ji ljudje dajo hrano. Potrdi Micikine dvome, ali je nose ča, in jo nato bodri, da je biti mati nekaj zelo lepega, saj si mnoge to želijo, a nimajo te sre če. Je moža ča in tudi govori, kot bi bila moški, po vasi kolje praši če, kar je obi čajno moško delo. Iz vasi odide, ker ima zaradi doktorja Krapova vse manj pacientov.

Gustl Pišek je slikar samouk, ki se vse bolj predaja pija či. S prezirom gleda na umetnike, kot je Ježov Gaber, ki se je za kiparja izšolal v Pragi. Meni, da tisti, ki ima talent, ne potrebuje nobene šole. S časoma spozna, da se tudi v šoli lahko kaj koristnega nau čiš. Gaber Miciki pripoveduje o življenju v mestu, kjer je ve čkrat la čen, vendar ga nova spoznanja notranje bogatijo. Preživlja se z rezbarjenjem, obnavljanjem kipov v cerkvah, risanjem, slikanjem.

Vasilij Sergejevi č Krapov je Rus, po izobrazbi zdravnik, ki beži pred boljševiki. Spoprijatelji se z župnikom, ki mu dovoli, da igra na orgle v cerkvi in tako lažje premaguje domotožje. V vasi si uredi ordinacijo, ljudje ga kli čejo doktor Harašo, ker po tem ko prispe v vas in mu župnik ponudi streho nad glavo, ponavlja besedo »harašo«. V sebi združuje »žalost, otožnost, inteligenco, a tudi jezo in kletev«

(Partlji č 1994: 65), zato se ga ljudje tudi bojijo. Mo čno pogreša Volgograd in Moskvo, žalost utaplja v pija či, zato se z ženo (ali partnerko) Ljudmilo Nikolajevno pogosto spreta. Miciki no če narediti splava, prigovarja ji, da se ni vredno ubiti; tudi njima z ženo je težko, ker sta tujca, ubežnika, a dobila bosta otroka, ki bo ohranil sled za njima na tem svetu. Ubijejo ga Rusi ob koncu druge svetovne vojne, ženo najdejo obešeno.

Poleg župnika Antona Berli ča, kaplana Mirka Cudermana, Krapova in Gabra so učitelji edini izobraženci v vasi. Župnik skuša natančno zapisati vse pomembne doma če in svetovne dogodke v župnijsko kroniko, žal mu je le, da nima daru za pisanje, kot ga ima na primer Cankar. Tudi nadu čitelj Jakopec piše šolsko kroniko, vendar kot da ga politi čno dogajanje v državi in svetu ne zanima. Učiteljica Katja mu namre č o čita, da tako lepo govori o kralju Aleksandru, ko vendar ve, da je uvedel diktaturo in odpravil ustavo. Katjo potihem spoštujejo in ob čudujejo vsi u čitelji, saj si upa na glas izraziti svoje mnenje. Že Cankar je dejal, da u čitelji ne smejo biti hlapci oblasti. Kljub temu da ima veliko dela, nikoli ne tarna, izžareva vedrino in energijo. Ko prvi č izgubi delo zaradi članka, ki oblasti ni vše čen, odide ponosno in samozavestno, a ko jo odpustijo drugi č (zaradi buržuaznih liberalnih idej), je razo čarana; odpustijo jo predstavniki oblasti, v katero je verjela (komunisti čna). Jakopec postane bolj dejaven šele takrat, ko postanejo Nemci že zelo glasni, organizira Zvezo kme čkih fantov in deklet, zaradi svoje narodno zavedne dejavnosti pa je skupaj z županom odgnan v Dachau.

Kot da gre za posmeh zgodovinskih oseb, ki jim ta obrobna vasica pomeni najbrž le zapotje (Vinceti č 1996: 70). Iz nekaterih besednih zvez, s katerimi je naslovljen Franc Jožef I. (Njegovo veli čanstvo, vaša gnada, esenca monarhije), je mogo če razbrati kanček ironije. Le-ta se kaže tudi v tem, da pripovedovalec cesarja najprej predstavi kot veliko zgodovinsko osebnost, o četa narodov, vladarja mogo čne države, že v naslednjem trenutku pa ta mož dolgo išče po svilenih spodnjicah ter naposled le najde »mehkobnega pti čka« in »lula« (Partlji č 1994: 8). Vendar pri tem ne gre za nor čevanje, pripovedovalec želi le pokazati, da je tudi cesar samo človek, ki je kdaj osamljen, nesamozavesten, ima težave z zdravjem, česar pa ljudje ne vidijo oziroma o njem ne mislijo na tak na čin. Preprosti ljudje imajo tudi o kralju Aleksandru samo najboljše mnenje, tudi nadu čitelj mu poje slavo in o

njem govori kot o »o četu jugoslovanskih narodov«, ki je bolj kot svojo družino ljubil domovino (Partlji č 1994: 147), o či mu odpre šele Katja. Povsem po naklju čju se v vasi ustavi kraljevi č Peter, ki slika Tin čka z zaj čkom. Ker je mladoleten in namesto njega dejansko vlada knez Pavle, v ljudeh ne vzbuja takšnega spoštovanja, financar Farazin ga v gostilni ozmerja z »mladim poscancem«, župan pa z »mladim smrkavcem« (Partlji č 1994: 188, 190). Slabšalno zveni tudi to, da se je ob napadu Nem čije na Jugoslavijo »na pre čo po česani mladi kralj /.../ z materjo in brati že basal v aeroplan, ki jih bo odpeljal iz nesre čno napadene nesre čne države« (Partlji č 1994: 223). Ob koncu vojne Katja razo čarano ugotavlja, da otroci ne vedo, kdo je Tito, »najve čji sin naših narodov« (Partlji č 1994: 239). Kmalu se ponudi priložnost, da tega velikana vidijo tudi na lastne o či. Na ta dogodek se skrbno pripravijo, nau čijo se peti pesem »Druže Tito, mi ti se kunemo« in plesati kolo ob njej, u čenec naj bi deklamiral pesem, u čenka pa maršalu podarila šopek. Vendar kot v posmeh ljudem, zbranim na postaji v Šentilju, Tito v trenutku, ko vlak pelje mimo njih, urinira in se gleda v ogledalo. Prav primerna je pripomba enega od razo čaranih, »da se maršal poš čije na ljudi ob progi« (Partlji č 1994: 247).

4.2.3.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanje je postavljeno v Marijo Snežno, obmejno vas, ki ni le to, temve č mnogo ve č, je postojanka na sti čiš ču dveh svetov, tukajšnjega, na tej strani meje, in ondodnega, ki je dosegljiv le z uradnim dokumentom (Švajncer 1995: 327). Literarne osebe le redko zanese izven doma če vasi, a če že, je to povezano s pomembnimi opravki. Micika gre iskat svojo mater v Šmarjeto, najprej peša či v Maribor, od tam se z vlakom odpelje v Moškanjce in nato v Šmarjeto. V Šentilj se odpravi Katja, po tem ko jo odpustijo, doktor Krapov gre tja po zdravila, čez nekaj let tam na Tita čaka množica ljudi. Hari č in Tin ček se odpravita v Apa če h kamnoseku, da bi ga vzpodbudila, naj vendarle že kon ča z izdelavo Micikine grobnice. Po drugi svetovni vojni Marijo Snežno preimenujejo v Zgornjo veliko vas, od koder gre Katja na sestanek OF na Sladki Vrh. Po triinštiridesetih letih se Tin ček, zdaj Valentin Harich, iz Avstrije vra ča v Marijo Snežno.

Roman skuša objeti kar tri generacije Slovencev, žive čih v treh državah (Avstro- Ogrski, prvi in drugi Jugoslaviji); za čne se z letom 1910 in kon ča tik pred slovensko desetdnevno vojno (Poniž 1995: 37). Pripovedovalec zgodbe ne pripoveduje kronološko linearno, ampak se kronološko fragmentarno osredoto ča na tiste trenutke v usodah posameznih protagonistih in tudi cele vasi, ki so usodni, eksistencialno odlo čujo či in hkrati literarno zanimivi (»Beseda na ovitku« 1994).

4.2.3.8 Pripovedovalec

V Pri Mariji Snežni zvoni se menjavajo razli čni tipi pripovedovalca, prevladujeta avktorialni in tretjeosebni pripovedovalec, nekajkrat se pojavita tudi personalni in prvoosebni pripovedovalec in samo enkrat drugoosebni pripovedovalec. Epski pripovedovalec je prisoten skozi ves roman, ob časno ga nadomesti lirski.

Avktorialni in tretjeosebni pripovedovalec se kažeta v naslednjem odlomku: »Naslednje jutro pa se je razdivjala poletna nevihta. Ljudje so gledali črne oblake in si oddahnili, ker ni bilo med njimi tistih rahlo rde čkastih, iz katerih je tako rada divjala to ča. Tolklo je, bliskalo, grmelo ko noro; ko se je pa nebo umirilo, je bil dan lep in spokojen in ljudje so se bolje po čutili. Pondrk bo imel spet polne roke dela, preden bo po nalivu spet zravnal gramoz na cesti in o čistil jarke.« (Partlji č 1994: 203.)

Pokazatelja personalnega pripovedovalca sta notranji monolog (pri katerem se kaže prvoosebni pripovedovalec) in polpremi govor, prvi prehaja v slednjega: »Ne, ne bom pokazal , da sem se zbudil, ne, malo bom še sam v ko čiji, potem se bo tako ali tako za čel cirkus, govori, himna, stiski rok, besedi čenja, njegov stavek ali dva v tej kot glasbena skrinjica pojo či slovenš čini ... Zdaj bo še malo v poletnem dopoldnevu sameval in kinkal v ko čiji ...« [pod črtala J. L.] (Partlji č 1994: 8.)

Drugoosebni pripovedovalec se pojavi ob koncu romana, kjer gre dejansko za notranji monolog Valentina Haricha: »Pa res lahko greš čez most kadarkoli

ho češ? /.../ Tam si prvi č videl smrt od blizu. /.../ Ves čas, vseh triinštirideset let, si želiš znova videti ... samo nikoli nisi zbral korajže ...« (Partlji č 1994: 257.)

Pojavljajo se naslednji na čini pripovedoval čevega govora: glasni zunanji govor (primer, podan ob avktorialnem in tretjeosebnem pripovedovalcu), tihi samogovor (primer, podan ob prvo- in drugoosebnem pripovedovalcu), dvogovor (»Atek, zakaj tako letiš?« – »Letim? Samo hitro grem.« (Partlji č 1994: 139)). Prepletajo se opis (»Neratov Nacek je imel že kakih osemnajst let, bil je malo naglušen /.../ Na njegovih hla čah in srajci je bilo toliko flik kot na oblekah vseh drugih šolarjev skupaj, in vse te njegove flike so kar krepko dišale po kurah in kozi. /.../« (Partlji č 1994: 37)), premi govor (»Pa ga ja ne boš zaklal? sikne Lojzek.« (Partlji č 1994: 85)), odvisni govor (»Rada bi rekla, da je u čitelj rekel, naj se jeseni vpiše v šesti razred /.../« (Partlji č 1994: 45)), polpremi govor (primer, naveden ob personalnem pripovedovalcu).

Perspektiva pripovedovalca je scenska in panoramska. Panoramsko perspektivo lahko zasledimo v naslednjem odlomku: »Kako je življenje trdoživo! Saj se vmes opoteka, krvavi, se ustavi, a kljub temu kar te če ... In tako je bilo tudi v Goricah. Po prvih pretresih in po vzpostavitvi nove nemške oblasti je bilo mogo če spet živeti naprej.« (Partlji č 1994: 226.) Scensko pa opazimo na primer v delu, ki predstavlja Franca Jožefa I, ki se pelje v ko čiji: »Stara, siva, pametna, plešasta glava je bila nagnjena in prislonjena na zglavnik sedeža. Nekaj je š čegetalo starega cesarja, nekaj vlažnega. Bila je slina na bradi. /.../« (Partlji č 1994: 8.)

4.2.3.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »/…/ kajti vse mine, vse se spremeni, le cesarstvo ostane do konca dni …« (1994: 12); »Konji se znojijo. Ljudje zvalovijo. Redarji vse poostrijo.« (1994: 16); »Čeravno, kadar ste če kri, tudi pozabe ni.« (1994: 97); »/…/ življenje je trpljenje in smrt je odrešenje /…/« (1994: 183); »Kdo je odprl nebo, da razbija, doni … Pri Mariji Snežni zvoni!«; » Čisto druga če tu poje zvon, / čisto druga če zazveni bron

…« (1994: 260) (verza); »Kak lepo mi poje ta snežniški zvon, / ki ga slišal ve č ne bom …« (1994: 5) (verza) - onomatopoija: hov hov Zvo čni slog ustvarjajo tudi pesmi v čast posameznemu vladarju, pesem, ki opeva reko Volgo, in pesem v nemš čini (nemška himna, Deutschlandlied).

Besedni slog - pogovorne besede: fajfa ('pipa'), farovž ('župnišče'), pokomandirati ('ukazovati'), fabrika ('tovarna'), kregati ('oštevati'), fejst ('ki ima pozitivne lastnosti v precejšnji meri'), flaša ('steklenica') - neknjižne ljudske besede: štala ('hlev'), šnops ('žganje'), flika ('krpa'), šimfati ('kritizitati'), kušniti ('poljubiti'), župa ('juha'), štant ('stojnica'), šuntati ('hujskati'), zrihtati ('oble či'), španga ('lasna sponka'), koštati ('stati, veljati'), plehmuzika ('godba na pihala') - nare čne besede: mamika, zara, gnojšnca, deklin(c)a, »Dvakrat orati, trikrat kopáti, sem prpeláti, se te nemrem fal dati …« (1994: 103); »Tetíca, jaz sem té zdaj príšla!« (1994: 33); »Kaj pa če?« (1994: 34); »In tebe čem met /…/« (1994: 55), kraužlast ('kodrast'), cota ('cunja'), okapat ('okopati'), repincl ('motovilec'), oča ('o če'), ne čem ('no čem'), ahtati ('paziti'), hica ('vro čina'), janka ('krilo'), štenktniti ('o čitati'), presmec ('butara'), pojšter ('vzglavnik') - žargonski besedi: malar ('slikar'), malati ('slikati') - zastareli besedi: u čilna ('u čilnica'), kimavec ('september') - tujka: deplasirano ('neprimerno, neumestno, zgrešeno') - nemški izrazi: alter Herr, Kaiser, herzlich wilkommen, Got erhalte den Kaiser, der deutsche Boden, jawohl, Fussballer, Graz, Ost, unser Führer, Gruppenführer, vorwärts, »/…/ Noch ein Bier, bitte /…/« (1994: 193), »Deutschland, Deutschland über alles, über alles in der Welt …« (1994: 222) - ruski izrazi: panemajete, harašo, spasiba - srbski izrazi: »Sve ovo je Austrija?«; » Čekaj, mali /…/ još jednom /…/«; »Kako se zoveš? Koja ti je adresa?«; »Slat ćemo ti fotografiju /…/« (1994: 186) - angleški izrazi: March, June, daddy, my God, The Central Sydney Cementary, »Coffe and scotch ... and mineral watter!« (1994: 258)

- ljubkovalne besede: izbica, zavesica, h čerkica, vnu čki, vasica, cerkvica, glavica, usteca, dekletce, glasek, Micika, Tin ček, Lojzek, Ivan ček, Vladek, zemljica, pti ček, lu čke, hiške, o česce, prstek, zaj ček, hlev ček - otroški govor: lulati, lulika - slabšalne besede: oficir ček, uglednež, babe, pankrt, babjek, fakin - psovke in zmerjavke: otrok prekleti, pes frdamani, vindišarski ksindl, smrklja hudi čeva, prasica, bedak, prasec, trola, fuksa stara - nizke besede: kurji dreki, poscati se, š čajnca, pi čkica, rit, fukati, zajebati, kurba, poscanec - kletvice: jebenti Boga svetega/srbskega, krucifiks, tri pi čke materine, Boga Isusa, porkamadona, krucitirkl nahamol - ukrasni pridevek: radovedne o či, elegantna visoka kolesa, porcelanasta kitajska posteljna posoda, prestrašene o či, brkati pokon čni starec; mala, nevredna, kme čka, hribovita fara, črna kuštrava glavica, žive o či, smehljajo ča se usteca, pošastne sence, drobna pest, kosmati ruski hudi č, ljuba, tiso čkrat prekleta boljševiška Rusija - poosebitev: » Če bo pa stopila sredi ceste bela Smrt s koso, jo bo Micika prosila /…/« (1994: 33); »/…/ še malo, pa bo za čela klicati otava.« (1994: 66); »Jutro jo je našlo izmu čeno, bledo, vznemirjeno, razdvojeno.« (1994: 88); »Tam je doma smrt /…/« (1994: 93); »/…/ smrt ji sedi na blazini.« (1994: 119); »Smrt in novo življenje sta si podala roko.« (1994: 128); »Kako včasih kri či tišina!«; »Kdaj se bosta Vojna in Smrt nasitili?« (1994: 225) - primera: »/…/ od jutra naprej je bila kot ranjena in znorela žival.« (1994: 15); »/…/ Eder že ve, da bo nagnal to deklo ko psico od hiše /…/« (1994: 17); »In zato ji je tisti stavek mlade Pondrkove /…/ zvenel v glavi tako lepo, kot poje ob nedeljah snežniški zvon /…/« (1994: 26); »Tema je ko v črni zemlji.« (1994: 33); »Prve rahle meglice so kot kake bele svilene rute visele med brega čami.« (1994: 87); »Pod belo janko /…/ spi kot ka ča zvita vrv.« (1994: 126)

Stav čni slog - nasprotje: »Jutro je pametnejše od no či …« (1994: 35); »Tam je doma smrt, ona pa nosi v sebi življenje.« (1994: 93); »Ponekod je bilo na stotine črnih vran, ki so se dvignile v jato, malo poletele in krožile, potem pa spet sedle v sneg, črne in nagnetene ko na kakem pogrebu.« (1994: 110); »Nekdaj mrka in tudi pri sosedih

nepriljubljena hiša je prav zaradi Tin čka zacvetela.« (1994: 133); »Nad deželo se je spustila mora zaradi kraljeve smrti, nad Hari čevo hišo pa se je zjasnilo in je sijalo zaradi nenadne novice.« (1994: 143) - ponavljanja: » Čudež, z eno besedo čudež!« (1994: 10) (epanalepsis); »Otrok se dere, mama, mama …« (1994: 16) (geminacija); »Veja sega na britof, črna veja, mo čna veja.« (1994: 126) (epifora); »Ne bo kruha za vsa usta, ne bo kruha …« (1994: 121) (anafora) - paralelizem: »Micika bi rada odprla usta, pa ni mogla. Rada bi bila vstala, pa so noge bile hrome. Rada bi bila zatulila, pa krik ni hotel iz grla.« (1994: 67); »Potem sko či Vladek h konjem, odpre vrata, ni č ne hrzajo, je že Lojzek tu, je že na hrbtu, prvega konja, že grejo v temo, /…/ so že za gostilno, že za prvimi jablanami, že je tudi Vladek na hrbtu zadnjega konja v vrsti /…/« (1994: 85); »/…/ da je kri pritekla, da je oko izteklo, da je krik zarezal v pomladno no č.« (1994: 213) - vzklik: »Danes je središ če sveta tu! V Slovenskih goricah!« (1994: 10); »Cesar zna vse jezike vseh narodov v monarhiji!« (1994: 17); »Mama se je postavila zanjo!« (1994: 27); »Kdaj je bilo to, ljubi Bog!« (1994: 134) - brezvezje: »Zahvalila se mu je, on pa je že zaklical dija, dija in konj je spet stekel, kragulj čki zacingljali, sani oddrsele.« (1994: 112); »Poklekne, tipa, posluša, v zenico gleda.« (1994: 127); »/…/ tam doli pri Benediktu pa je baje drevje podiralo, cesto zalilo, pridelek uni čilo.« (1994: 206) - mnogovezje: »/…/ govorili in spraševali in se hecali …« (1994: 14); »/…/ cesar stopa po cvetju, gospoda in uniforme, in osebnosti grejo za njim /…/« (1994: 16); »/…/ ne da bi bili ljudje dobro vedeli, zakaj in kako in čemu …« (1994: 22); »/…/ Pondrkova hiša in vrata in drobna pest tol če po vratih in glasek trepetajo če vpije /…/« (1994: 34); »/…/ saj so bili o ča samo še kost in koža in gnoj in bljuvanje /…/« (1994: 103) - frazem: »/…/ kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj …« (1994: 14); »/…/ kaj pa ti buljiš ko tele v nova vrata …« (1994: 16); »Bil je Eder s svojim lincarjem in konjem Luciferjem, kakor je pravil divjemu žrebcu, črnemu ko oglje …« (1994: 28); »Govorila je kot moški, kadila fajfo ko Turek /…/« (1994: 44); »Delam kot črna živina v rudniku.« (1994: 140); »/…/ kako narobe je, če se človek briga za stvari, ki niso njegove, in se praska, kjer ga ne srbi.« (1994: 214)

- perifraza: mehkoben pti ček, trdi miši časti kol, sladek, trd, strumno stoje č škrlatnež ('moški spolni ud'), zlatorumene cesarske kapljice ('urin'), vro ča in sladka vlaga med stegni, vro ča sr čika, vro ča, dlakava, ponorela žemljica ('žensko spolovilo'), čakalnica smrti ('hiralnica') - obrnjen besedni red: otrok prekleti, hripavec nespe čni, ma čkica dlakava, » Čisto druga če tu poje zvon, / čisto druga če zazveni bron …« (1994: 260); »Kak lepo mi poje ta snežniški zvon, / ki ga slišal več ne bom …« (1994: 5) - oksimoron: »Bomo videli, so slepi rekli /…/« (1994: 232)

Sklep Zvo čni slog ustvarjajo številni primeri rime. V okviru tropov s svojo številnostjo najbolj izstopajo ukrasni pridevki (razumski, nazorni in čustveni pridevki, čustvenih in nazornih je nekoliko ve č kot razumskih) in primere. Primerov poosebitve, za katere velja, da so ve činoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Na čustvenost (emocionalnost) sloga kažejo številna mnogovezja, ponavljanja razli čnih vrst, čustveno zaznamovane besede, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Veliko je tudi nasprotij. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi ve č, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stav čni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, pojavljajo se ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov), veliko je tudi enostav čnih povedi). (Kos 2001: 136.)

V romanu so tudi številne nare čne besede, ki dajejo vtis pristnosti, zlitosti z okoljem, besede iz nemškega, srbskega in ruskega jezikovnega podro čja še bolj nazorno predstavijo duh časa (Avstro-Ogrska, Kraljevina SHS oz. Kraljevina Jugoslavija, nemška okupacija, bežanje pred boljševiki), prisotne so tudi nekatere angleške besede, kot posledica emigracije v tujejezi čno okolje (Kanada, Avstralija). Za pripoved sta torej zna čilni živost jezika in berljivost, ki jo avtor spodbuja z iskrivim humorjem; celo najbolj tragi čnemu dogodku in hudi telesni stiski doda š čepec vedrosti (Vinceti č 1996: 71; Švajncer 1995: 329). Resnost situacije na ve č mestih prekine šaljiv vložek, navajamo le nekaj primerov. Elke Eder je nejevoljna, da jo sredi no či motijo žandarji in financarji, »saj jo je gori v

sobi brez gat čakal Scheff … Ja, tudi petdesetletniki še lahko brez gat kako re č dobro opravijo!« (Partlji č 1994: 81.) Ljudje so ve čkrat hodili gledat, kako ustvarja Ježov Gaber, in spraševali: » Čigava glava je to? – To je Ivan Cankar. – Ampak ta pa ni iz naše fare. – Seveda ne, tele, to je pisatelj.« (Partlji č 1994: 204.) Ljudje nestrpno pri čakujejo prihod cesarja Franca Jožefa, se drenjajo in pogovarjajo: »Le kdo jim zdaj pere srajco, ko je cesarica umrla? – Tiho bodi, stara, kaj pa noriš … Ko da nima cele čete peric!« (Partlji č 1994: 14.)

4.2.4 Starec za plotom

4.2.4.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Dolo čitev literarne zvrsti obravnavanega proznega dela je nekoliko problemati čno, saj se glede tega pojavljajo razli čna mnenja, nekateri avtorji pa se nedvoumni navedbi literarne zvrsti celo izogibajo (Helga Gluši č navaja oznako »prozno delo« (Gluši č 1996: 147), pisec besede na ovitku Starca za plotom in Albert Majder oznako »kratka pripoved« (»Beseda na ovitku« 1995; Majder 1997: 43), Alenka Glazer oznako »biografsko delo« (Glazer 1996: 17), Jakob J. Kenda oznako »biografska povest« (Kenda 1996: 22), Vera Vukajlovi ć oznako »romansirana biografija«, ki nastopi v zadnjem delu, ki govori o Majcnovi pesniški rehabilitaciji (Vukajlovi ć 1996: 172–174). Nedvomno gre za biografsko delo, saj je v središ ču pripovedi življenje zgodovinsko pomembne osebnosti. Ima zna čilnosti tako pravega biografskega romana kot romansirane biografije, oba

pojma se skrivata pod skupnim pojmom biografski roman. Že naslov proznega dela nam pove, da ne gre za znanstveno biografijo, kjer v naslovu nastopa polno ime biografiranca, naslov je namre č simboli čen (»Starec za plotom«), dopolnjuje ga podnaslov (»Elegija v prozi«), ki pa ne izdaja identitete biografiranca, kar je pri biografskih romanih najbolj pogosto. Avtor uporablja razli čne signale avtenti čnosti (le-ti so zna čilni za romansirano biografijo), ki krepijo vtis avtenti čnosti in verodostojnosti, to so pisma, umetniška dela (odlomek iz drame Revolucija , otroške pesmi, pesem Smrt v polju , del pesmi Rožengrunt ) in literatura (odlomki iz knjige V Rogu ležimo pobiti ). (Samide 2003: 233–236.) Sem sodijo preverljivi podatki, ki so uporabljeni zato, da bi potrdili tisti dopisani, izmišljijski in splošni del (na primer opisi literarnega ve čera, epizoda s Tin čkom, ki preplaši Majcnovo ženo, ker ve za njiju, epizoda z njegovo triletno h čerko in Majcnovim nostalgi čnim odzivom, ki naj bi potrjeval zgodbo o Dajdici) (Vukajlovi ć 1996: 173–174). V Starcu za plotom ni izogibanja dialogu in prikaza celotnega življenja osebnosti, kar je zna čilno za romansirano biografijo (Samide 2003: 236). Zna čilnosti biografskega romana se kažejo v tem, da v tem proznem delu sicer obstaja zgodovinska resnica, vendar ni sama sebi namen, »ampak služi nekemu 'višjemu' poslanstvu: ustvariti posebno umetniško resnico, ki je dovolj prepri čljiva, da ji bralci tudi verjamemo« (Samide 2003: 238). Prav tako je v ospredju zasebna in ne javna sfera biografiranca.

Literarno delo Starec za plotom je napisano v prozi. Po notranji formi in zgradbi je ve čidel epsko in spada v pripovedništvo. Razdeljeno je na 18 poglavij, vendar je glede na to, da je roman poleg epa najobsežnejša zvrst, manj obsežno besedilo, saj obsega 135 strani. Vendar spodnja meja obsega ni dolo čena. Za roman se zahteva problemska, pomembna ali vsaj pestra podoba kake življenjske resni čnosti, te pogoje pa Starec za plotom izpolnjuje. Dogajanje romana je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

4.2.4.2 Snov

Avtor zajema snov iz življenja Stanka Majcna (ve č o tem je zapisano v nadaljevanju ob Grobu pri Mariji Snežni v poglavju o snovi), pri tem so izpostavljena povojna leta njegovega življenja. Z Majcnovo življenjsko potjo so povezani tudi zgodovinski dogodki (prva svetovna vojna, življenje v Kraljevini Jugoslaviji, druga svetovna vojna, državljanska vojna, povojni izvensodni poboji, revolucija in prihod komunistov na oblast, izgraditev nove države Jugoslavije, v kateri so cenjeni le oblasti vše čni avtorji, ki poudarjajo ideale socializma, nacionalizacija, kolektivizacija idr.). Snovno podro čje so tudi avtorjeve izkušnje (družina, šolanje, poklic, literarno ustvarjanje).

4.2.4.3 Fabula

Starec (nikoli ni imenovan druga če, vendar je jasno, da gre za Stanka Majcna) in njegova žena Mara živita v Mariboru, kamor ju je povabila njegova sestra, po tem ko so ju predstavniki nove oblasti nasilno izselili iz stanovanja v Ljubljani. Razen tega da žalujeta za sinom Gregorjem, ki je najverjetneje padel med slovenskimi četniki ob koncu druge svetovne vojne, sta soo čena tudi z izoliranostjo in odrinjenostjo na rob družbenega življenja; dejansko živita »za plotom« (Glazer 1996: 17). Starec je spregledan tudi kot pisatelj in pesnik, saj pripada t. i. katoliškemu krogu piscev. Poleg sinove odlo čitve za četnike je k temu prispeval tudi star čev politi čni položaj v času okupacije (podban in pomo čnik šefa uprave Ljubljanske pokrajine in generala domobranske vojske Leona Rupnika (Žebovec 2005: 238)). Star čevo življenje, životarjenje v hišici z nadležno in komplikatorsko ženo, spremeni sre čanje s sosedovo triletno deklico Dajdico (Vukajlović 1996: 172–173). Le-ta mu namre č vlije novo voljo do življenja, za čne pisati pesmi za otroke in prodajati pridelke na tržnici. Vendar sreča ne traja dolgo, saj se Dajdica z družino preseli v Ljubljano, kar starca na mo č žalosti. Kljub redkim pismom se stik med njima vedno bolj izgublja. Pred smrtjo starec doživi »pesniško rehabilitacijo« (Vukajlovi ć 1996: 173), saj ga povabijo na literarni ve čer s pesniki, rojenimi po vojni, kjer berejo njegove pesmi, in izdajo njegovo Izbrano delo. Umre zaradi raka na črevesju, pokopljejo ga pri Mariji Snežni.

4.2.4.4 Tema

Starec za plotom tematizira življenje Stanka Majcna v povojnih letih, ki jih je le-ta preživel »za plotom«, osamljen in izlo čen iz javnega dogajanja (Glazer 1996: 17). S takšnim življenjem so povezana ob čutja tesnobe, brezizhodnosti, zapuš čenosti, strahu in ogroženosti v prvem delu in ob čutja osamljenosti, odpovedi, ponižnosti, minevanja in umiranja v drugem delu pripovedi (»Beseda na ovitku« 1995), na kar opozarja že sam podnaslov (Elegija v prozi). »V elegi čnih pesmih se pesniku toži po ne čem dragem, kar je izgubil; žalosti se nad sencami preteklosti ter objokuje svojo usodo in nedosegljive ideale.« (Majder 1997: 43.)

4.2.4.5 Motivi

Vodilni motiv, ki ga lahko razumemo kot simbol, je plot . Plot okoli hiše, v kateri živi starec z ženo in sestro, fizi čno res obstaja; zaradi izlo čenosti iz javnega življenja, se starec giblje le znotraj tega obmo čja, le-to zapusti samo v izjemnih primerih. Življenje za plotom pa dejansko predstavlja izoliranost, osamljenost in zaznamovanost. Starec se s takšnim življenjem sprijazni, »po svoje so ga ta osamelost, ta prisilna izolacija, vsiljeni geto vrta na tihem veselili« (Partlji č 1995: 7), Mara pa tak na čin življenja primerja z je čo. Šele Dajdica mu da toliko volje in mo či, da gre v mesto med ljudi (v cerkev in na tržnico prodajat pridelke), ko deklica odide, izgine tudi vse veselje do takšnih sprehodov izven plota. Starca nekoliko vpeljejo v javno življenje slavisti, ki se vse bolj zanimajo za njegovo literarno ustvarjanje. Sprva se na mo č upira kakršnemukoli pojavljanju v javnih sferah, češ »da se bolje po čuti na vrtu kot med knjigami in slavisti« (Partlji č 1995: 109), vendar nato le pristane na izid Izbranega dela in udeležbo na literarnem ve čeru.

Življenje starca in njegove žene je prežeto z žalostjo , najprej zaradi sinovega odhoda med četnike (no če dopustiti, da bi komunisti prevzeli oblast), ki v njiju vzbudi ob čutek krivde (Mara je podpirala sinov odhod, starec ga je skušal zadržati, vendar bi morda lahko z druga čnim ravnanjem pripomogel k druga čni sinovi odlo čitvi). Mara ves čas upa, da je sin še živ, starec pa ve, da je upanje

zaman, to še dodatno podkrepi pismo iz emigracije, ki poro ča, da sinu tja ni uspelo priti. Star čevo žalost zaradi sinove odsotnosti omili Dajdica, ki vnese novo upanje in voljo do življenja v njegov pust vsakdan, zapolni praznino, ki je nastala zaradi sinove smrti, in ga potegne »iz brez čutnosti, žalosti, pobitosti« (Partlji č 1995: 98). Globoka žalost zopet nastopi, ko Dajdica odide v Ljubljano, saj čuti, da nima ve č za kaj živeti.

Življenje zakoncev Majcen zapolnjujeta tudi strah in pogum . Slednji se kaže v njuni odlo čitvi, da kljub svojemu nekdanjemu socialnemu položaju opravljata dela, ki jima jih prej zaradi dobre materialne preskrbljenosti ni bilo treba. Mara, ki je pou čevala le leto ali dve, po poroki pa ne ve č, saj ji zaradi moževih pomembnih politi čnih funkcij ni bilo treba, zaprosi za službo blagajni čarke v podjetju Odpad in tvega, da jo bodo zavrnili ali se ji posmehovali. Starec, doktor prava, ki se je neko č gibal v najvišjih politi čnih krogih, prideluje zelenjavo in jo prodaja na tržnici, na to je celo ponosen, napolnjuje ga z energijo. Straha ne čuti ve č; piše emigrantom v Argentino, čeprav je kaznivo. Boji se le, da se Dajdici ne bi kaj zgodilo. Maro je strah represivnih ukrepov nove oblasti, ki ji ne zaupa in jo sovraži; vse to izhaja iz slabih izkušenj v preteklosti (sinova smrt, izselitev iz stanovanja, nacionalizacija moževega podedovanega posestva pri Mariji Snežni).

Sinova smrt je posledica razdora znotraj naroda , česar starec ne more razumeti. O krutih zlo činih komunisti čne oblasti nad nasprotniki revolucije in partizanstva pri ča knjižica V Rogu ležimo pobiti . Novinar Drago jo želi pokazati javnosti, da bi pripomogel k spravi, vendar mu predstavniki oblasti to prepre čijo z zaporno kaznijo. Pripoved o življenju starca zaokroži njegova smrt, ki jo nekako napove njegova pesem Rožengrunt , ki jo preberejo na literarnem ve čeru.

4.2.4.6 Literarne osebe

Starec in njegova žena Mara sta si v marsi čem nasprotna. On se z življenjem za plotom sprijazni, ne trpi, ker ni ve č med ljudmi, še vedno pozitivno gleda na življenje, v vsem skuša videti nekaj dobrega, tudi v novi oblasti, ki jima je prizadejala veliko hudega, njenih predstavnikov ne obsoja, ampak jih skuša

razumeti. Nasprotno Mara težko prenaša takšen na čin življenja, sovraži ljudi na oni strani plota, »to drhal, ki ji je pokon čala sina« (Partlji č 1995: 8), starec tega ne more razumeti, zato jo sprašuje: »/.../ zakaj vidiš povsod strahove?« (Partlji č 1995: 89.) Njega skromno življenje ne moti; ukvarjanje z vrtnarstvom in prodaja na tržnici sta mu v veselje, Mara pa se sramuje revš čine in svojega dela na Odpadu, ki ga opravlja le zato, da bi imela dostojnejše življenje. Ne razume moževe ljubezni do Dajdice, zdi se ji, da se je pootro čil, ne vidi, da je prinesla sonce v njegovo življenje, zato starec vsa ob čutja zadrži zase in jih ne deli z ženo, v kateri ne najde nobene utehe. Zaradi vsega tega se mu zdi ve čkrat tuja, sprašuje se, če ga ima sploh rada. Da ga ljubi, mu pove šele na njegovi smrtni postelji, vendar verjetno tega ne sliši ve č, saj že prej izdihne. Kljub visoki izobrazbi (doktor prava) in neko č visokim politi čnim funkcijam ostane preprost in dostopen, s svojim literarnim ustvarjanjem se ne postavlja, šele po literarnem ve čeru, kjer so brali njegove pesmi in mu ploskali, si re če: »Morda pa moja literatura le ni čisto zani č?« (Partlji č 1995: 128.) Starec lahko predstavlja slehernika, eno izmed žrtev prekuca, ki je obrnil na glavo življenje stotiso čih (Vukajlovi ć 1996: 173).

Dajdico, sosedovo h čerko, spoznamo kot triletno deklico, ki ji je v resnici ime Zalika, vendar jo starec kli če Dajdica, ker govori: »Daj, daj mi žogo, daj ...« (Partlji č 1995: 8). Hitro vzljubi starca, saj se ji vedno posveti in igra z njo. Ko se z družino preseli v Ljubljano, se stik med njima vse bolj izgublja, a nanj nikoli ne pozabi, saj prizna, da je nih če ni nikdar tako privla čeval kot on, ne mama, ne prijateljice, ne prvi mož.

V Starcu za plotom nastopijo tudi nekatere druge literarne osebe: star čeva sestra, ki velikodušno sprejme brata in njegovo ženo pod svojo streho, kljub temu da svakinji ni najbolj naklonjena, zbližata se šele, ko starec zboli; prvi in drugi direktor Odpada Zalaznik in Koprivšek, ki se Mari zdita človeška in razumevajo ča, kljub temu da sta postavljena s strani oblasti, ki jo Mara sovraži; star čeva prijatelja dr. France (dr. France Koblar (Majder 1997: 43)), nekdanji urednik Doma in sveta , kjer je starec objavljal svoje prve pesmi in črtice, in Tine Zorko, ki je starca spodbudil, da je po mnogih letih spet za čel pisati, spoznamo ga le iz star čeve retrospektive in pisem, ki jih piše iz emigracije; Slavka Jazbec, predsednica podružnice slavisti čnega društva, profesor slovenš čine Igor Z., ki ima

v Argentini ne čaka in starca spodbuja, naj naveže stik s tamkajšnjo emigracijo (starec jim res odpiše, izdajo njegovo zbirko črtic Povestice , igrajo dramo Matere ); Marja (dr. Marja Borštnik (Majder 1997: 43)), ki uredi dve knjigi njegovega izbranega dela; Tine Golob, ki ga najprej spoznamo kot dijaka učiteljiš ča, ki bi rad postal pesnik in ga zanimajo star čeva (tj. Majcnova) literarna dela, nato kot u čitelja pri Mariji Snežni, ki z ženo in h čerko Mojco obiš če pisatelja in ki mu to leto uprizorijo njegovo prvo dramsko delo (Tine je najverjetneje Tone Partlji č).

4.2.4.7 Literarni čas in literarni prostor

Pripoved se odvija kronološko linearno z vmesnimi retrospektivami (starec se na primer spominja prve svetovne vojne, sinovega odhoda med četnike tik pred koncem druge svetovne vojne, pogreba bana dr. Marka leta 1942). Literarni čas zajema obdobje od prisilne izselitve iz stanovanja v Ljubljani v maju 1948 do star čeve smrti decembra 1970 (Glazer 1996: 17). Orientiramo se lahko po nekaterih letnicah in letnih časih, natan čnejših datumov ni. Literarni prostor je skoraj izklju čno Maribor, imenovan »mesto pod Kalvarijo« (Partljič 1995: 107); v vsakem poglavju se dogajanje odvija v hiši, kjer živi starec z ženo in sestro, odpravi se tudi v cerkev, na tržnico, na pošto, k sosedovim, v trgovino, v park, v kazinsko dvorano, žena pa odhaja vsak dan na delo v podjetje, ki je najverjetneje nekje na Lentu. Le ob samem koncu literarnega dela se dogajanje prestavi drugam: najverjetneje v Ljubljano, kjer že odrasla Dajdica izve za smrt starca, in v Marijo Snežno, kjer u čitelj Tine Golob izve za pogreb starca, vendar prepozno, da bi mu lahko prisostvoval, saj časopisi v vas prispejo z enodnevno zamudo.

4.2.4.8 Pripovedovalec

V obravnavanem proznem delu je prisoten epski pripovedovalec, le redko lirski, prevladujeta avktorialni in tretjeosebni pripovedovalec (»Je hiša. Je vrt. Plot. In sivolasi starec. No, starec ni sam. Z njim živi žena. In vzhodni del hiše je dom star čeve sestre. /.../ Vendar se svakinji ne pogovarjata. To je mu čno, ampak starec

si ne beli ve č glave s tem. Ženske, ženske pa č ...« (glasni zunanji govor) (Partlji č 1995: 5)), ki se prepletata s personalnim in prvoosebnim pripovedovalcem (»Za koga naj še živim? Koga naj se veselim, ko se zjutraj prebudim? Moj Bog! Pomagaj mi.« (notranji samogovor) (Partlji č 1995: 100)); personalni pripovedovalec se kaže tudi v polpremem govoru: »Kaj jim naj re če o Gregorju, ko pa sam ne ve, kje je? Oprezna rit! Ali mu ni tega oponesel tudi sin, ko sta se sprla?« (Partlji č 1995: 12)), le enkrat se pojavi drugoosebni pripovedovalec.

Prevladuje scenska perspektiva, na kar kažejo opisi (»Toda ni mu kaj prida ve č kot šestdeset let, le tako siv je, tako globoke brazde ima na obrazu, tako ugasle oči, da mu pravijo starec ...« (Partlji č 1995: 6)) in številni dvogovori (»Kaj sta plesala? – Kdo? – Ti in tista tvoja Dajdica? – Ne nori! – Poglej, kako je steptan sneg ...« (Partlji č 1995: 44)). Polpremi govor se prepleta z odvisnim (»Mara je rekla, da bo hodila delat samo še do pomladi, potem se bo upokojila.« (Partlji č 1995: 115)) in premim govorom (»Ne vem, je odgovoril mož, ves prevzet od spoštovanja zbujajo čega starca.« (Partlji č 1995: 123)).

Iz pripovedi je mogo če razbrati naklonjenost starcu, saj njegove slabe lastnosti niso izpostavljene, predstavljen je kot zelo pozitiven lik. Razberemo lahko tudi nestrinjanje s tem, da so cenjeni le oblasti vše čni pisci, avtorji iz katoliškega kroga pa so prezrti.

4.2.4.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »Hruška buška!« (1995: 35); »Ti si grom, / jaz sem to ča, / zdaj pa - lom na lom, / naj se maje ko ča. /…/« (1995: 35) (verzi); pti čke sini čke; »/…/ čiv, čiv, še sem živ /…/« (1995: 42) - onomatopoija: »/…/ čiv, čiv, še sem živ /…/« (1995: 42); tik tak; škrip škrip

Besedni slog - pogovorne besede: penzija ('pokojnina'), fabrika ('tovarna'), kompanjon ('tovariš, prijatelj'), kregati ('oštevati'), škrnicelj ('vre čka'), kila ('kilogram'), korajža ('pogum') - neknjižna ljudska beseda: zrihtan ('lepo, skrbno oble čen') - nare čna beseda: repincelj ('motovilec') - žargonske besede: centerfor ('srednji napadalec'), marica ('avtomobil za prevoz priprtih ali prijetih oseb') - starinska beseda: pupe ('igra ča, ki predstavlja deklico') - tujke: kaos ('nered'), delikt ('prestopek'), kolektivizirati ('prevzeti v kolektivno last'), lascivnost ('nespodobnost'), kontrarevolucija, emigracija, nacionalizirati - angleški izraz: never - nemški izraz: niemand - ljubkovalne besede: obrazek, o čke, krilce, sandal čki, ro čice, nogice, prstki, bitjece, glavica, sini čke, pisemce, pesmica, vasica, bluzica, krilce, nogavi čke - otroški govor: pokakan - slabšalne besede: drhal, kri čači, barabe - psovke in zmerjavke: oprezna rit, svinje primitivne, idiot, pedofil defektni - nizka beseda: rit - kletvica: prekleto - ukrasni pridevek: čudežno dekletce, udrte o či, sivi lasje, beli kolar, žare če jesenske veje, stara, lepa, draga stolna cerkev, dragocena pošta, mlad viharni mož, črna svilena ruta, uglajene poteze, prijeten pšeni čni bariton, bled, izmu čen, razbrazdan obraz, vro čične ustnice - poosebitev: »Palec, kazalec in sredinec so tako povedali /…/« (1995: 10); »In potem jo življenje po čaka nekje za vogalom in za čne po časi zadajati rane …« (1995: 95); » Čakajte! je rekla glava z o čali in črno trajno, roke pa so nekaj iskale in brskale, o či pa prebirale izza o čal.« (1995: 73) - primera: »Stopinje in stopinjice so se res prepletale kot v kakšnem norem plesu.« (1995: 44); »Starec je tako globoko zavzdihnil, kot bi zavzdihnila zemlja.« (1995: 131); »Potem je oprezal skozi okno kot kak zaljubljeni de ček.« (1995: 96) - metafora: »/…/ sporo čal nekaj novic o svoji Kalvariji od Karavank prek Rima do argentinske prestolnice /…/« (1995: 62)

Stav čni slog - nasprotje: »Kar tišino preseka krik z igriš ča /…/« (1995: 7); »Na tej strani plota starost, umiranje, čakanje, životarjenje, na oni strani otroštvo, rast, prstki, o čke, kodr čki …« (1995: 9); »/…/ kakšna velikanska praznina ostane za majhno deklico /…/« (1995: 101) - ponavljanja: »Ženske, ženske pa č ...« (1995: 5) (geminacija); »/…/ kar reci, da sem jaz kriva, kar reci …« (1995: 21) (anafora); »Lase si je spletla v kito, kito si je na temenu zvila v klobko /…/« (1995: 22) (anadiploza) - paralelizem: »Ko je bil potem že doma na okrevanju, ko so mu v bolnišnici zdravili zmrznjene noge, ko so mu že pripeli na levo stran uniforme odlikovanje za hrabrost /…/« (1995: 16) - vzklik: »Nih če ve č ne bo ležal na pernicah!«; »Zdaj ne bo ve č gospode!« (1995: 11); »Zato se moramo upreti!« (1995: 13) - retori čno vprašanje: »So ti dnevi vzeli Gregorja, star čevega sina?« (1995: 5) - brezvezje: »/…/ množica, ki živi svoje življenje, se igra svoje igre, se tol če za svoj kos kruha.« (1995: 7); »Zadišalo mu je po cerkvi, zazvenelo od otroških spominov, vabilo k zbranosti in molitvi.« (1995: 49); »Ko je še huje leglo na prsi, stiskalo v grlu, bolelo okrog srca.« (1995: 69) - mnogovezje: »/…/ odkrival je spomenike in odpiral sejme in ploskali so mu /…/« (1995: 7); »/…/ kako da je sredi snega in mraza in karpatske zime videl bukve in gabre in listje /…/« (1995: 16); »O neki deklici, ki živi onkraj plota in je kodrasta in pametna in mila …« (1995: 65) - frazem: »Pregledali so me od nog do glave /…/« (1995: 25); » Čas, ki celi rane?« (1995: 34); »Drobni kretnik s postaje Pesnica je bil v devetih nebesih.« (1995: 85) - perifraza: star čeva oaza, prostovoljni zelenjavarski geto ('vrt') - obrnjen besedni red: starec sivolas, koketka mala, detece malo, navihanec stari

Sklep Med izraznimi sredstvi so najbolj številni ukrasni pridevki (razumski, nazorni in čustveni), mnogovezja in ponavljanja razli čnih vrst. Čustveno komponento sloga izražajo čustveno zaznamovane besede (prevladujejo ljubkovalne besede, nizkih besed, kletvic ter psovk in zmerjavk je zelo malo, kar kaže na to, da se starec kot izobraženec lepo izraža), vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Primerov poosebitve, za katere velja, da so ve činoma

razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi ve č, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stav čni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Realisti čen slog se kaže v prisotnosti fabule, v središ ču katere je človekova usoda, predstavljanju stvarnosti (družbeni pojavi, zgodovinsko dogajanje), odsotnosti fantasti čnega in idealiziranja literarnih oseb, prevladovanju tretjeosebnega pripovedovalca, pogosti rabi dialoga in (manj pogosti rabi) monologa, vendar izrazna sredstva niso skromna, kot je zna čilno za realisti čen slog, stavki nimajo zgolj sporo čilne vrednosti. (Poga čnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184.)

Že sam podnaslov literarnega dela nam pove, da ne moremo pri čakovati pripovedi, polne humorja. Elegi čno vzdušje prekinjajo prizori, v katerih se pojavlja Dajdica, ki prinaša vedrino in smeh v starčev vsakdan. Starec ostaja optimisti čen, ima smisel za humor (nasmehne se, ko na ulici sliši kvanto; zna biti hudomušen; ženi napiše nekoliko šaljivo pismo).

4.2.5 Samo roko daj

4.2.5.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Literarno delo Samo roko daj je roman, napisan v prozi. Po notranji formi in zgradbi je ve čidel epski in spada v pripovedništvo. Razdeljen je na dva dela, »Devetnajstošestinštirideseto« in »Devetnajstošestindevetdeseto«, na kar opozarja že sam podnaslov »Kratek roman v dveh delih«, v vsakem je po sedem poglavij. S 114 stranmi sodi med manj obsežna romaneskna dela. Dogajanje romana je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

4.2.5.2 Snov

Prvo snovno podro čje, iz katerega črpa avtor, so njegova doživetja; njegova prva služba je bila pou čevanje na enorazredni osnovni šoli na Brezovcu, blizu prelaza Radelj, tj. blizu državne meje z Avstrijo (Lorenci 1990: 105). Tako je spoznal tamkajšnjo pokrajino in hribovske ljudi, ki »niso nikoli prehitevali, kadar je bilo treba spregovoriti« (Partlji č 1997a: 30). Kot podpredsednik Izvršnega sveta za družbene dejavnosti Ob čine Maribor je nagovoril skupino maturantov iz Argentine, potomcev domobrancev in drugih, ki so po 1945 zbežali pred ukrepi komunisti čne oblasti v Argentino. Ena od dijakinj je želela na prelaz Radelj, kjer je njenemu dedku nekdo pomagal pobegniti čez mejo. (»Pogovor s T. Partlji čem«.) Avtorja je zaznamoval dogodek iz mladosti, ko je prvi č videl mrli ča. Bil je nekdo, ki je hotel pobegniti čez mejo (»Pogovor s T. Partlji čem«; Lorenci 1990: 13).

Snov povzema predvsem iz zgodovine, in sicer iz politi čnih in socialnih razmer, najprej iz časa med drugo svetovno vojno (okupacija, ponem čevalna šola, prisilna mobilizacija v nemško vojsko) in po njej (nova država FLRJ, s katero so uvedene nacionalizacija, kolektivizacija, obvezna oddaja, posvojitev vojnih sirot; komunisti čna oblast izvaja izvensodne poboje nasprotnikov komunizma in partizanstva (ki bodo natan čneje predstavljeni ob proznem delu Grob pri Mariji Snežni ), da bi prepre čila beg le-teh stražijo mejo pripadniki KNOJ-a, nadzirajo jo tudi pripadniki OZNE), nato tudi po slovenski desetdnevni osamosvojitveni vojni (Prvi koraki k spravi med sprtima stranema so narejeni leta 1990, ko si na slovesnosti v Ko čevskem rogu v roko sežeta takratni predsednik Republike Slovenije Milan Ku čan in nadškof Šuštar, kar je dejanje moralne obsodbe povojnih komunisti čnih zlo činov (Vodopivec 2006: 502)). V okvir socialnih razmer sodi predvsem socialna razslojenost (bogati kmetje, bajtarji, delavci), proti kateri se je borila oblast v FLRJ.

4.2.5.3 Fabula

V prvem delu je Katica šestnajstletno dekle, ki doživi okupacijsko ponem čevalno šolo, partizanske borce Lackovega odreda, pobeg nemške u čiteljice, zamenjavo Hitlerjeve slike s Titovo. Dela na zemlji, vendar si želi v mesto, študirati in si sama izbrati ženina, ne zgolj čakati, kdaj se bo kateri od fantov opogumil in ji rekel »kaj ljubeznivega« (Partlji č 1997a: 10). Njihova doma čija je tik ob meji z Avstrijo, zato se pri njih pogosto ustavijo knojevci, oznovci, mili čniki, tudi kakšen ubežnik; oznovec Murat jih opozarja, da morajo biti novi oblasti lojalni in jih obveš čati, če vidijo karkoli sumljivega, vsekakor pa domobrancem in drugim izdajalcem ne smejo pomagati; pomo č le-tem ne bi ostala nekaznovana. Zaradi teh groženj in sprememb v kmetijstvu (kolektivizacija, nacionalizacija, obvezna oddaja) ljudje z novo državo niso zadovoljni. Črešnikovi se morajo sprijazniti, da bosta odslej pri njih živeli dve vojni siroti, mlada Bosan čka. Ko se v njihov hlev zate če Matej, čigar o če in bratje so bili pri domobrancih, je Katica postavljena pred težko odlo čitev: izdati mladeni ča, kot od njih zahteva oblast, ali mu pomagati pobegniti, kot ji narekuje vest. Odlo či se za slednje. Matej se ji zahvali in obljubi, da je ne bo nikoli pozabil. Katica nato sanjari in hrepeni »po mladem domobrancu, ki je za zmeraj izginil v temno no č« (Partlji č 1997a: 59). Za njeno skrivnost (da mu je pomagala pobegniti) ve le njena babica, ki jo tolaži, da je storila prav in naj ne bo žalostna. (Zadravec 2002: 145–147.)

V drugem delu romana je Katica, zdaj Katarina, upokojena gozdna inženirka, ki jo obiskuje vdovec Adolf Šumaher, nekdanji sodelavec in sostanovalec v stanovanjskem bloku. Njegovim obiskom pa naredi konec, saj njegove sovražne nastrojenosti do Neslovencev ne more ve č prenašati. Nikoli se ni poro čila, a ima sina, ki je poro čen, in vnukinjo Katko. Mlada družina je pred tremi leti obnovila hišo, v kateri je prebivala Katarina kot otrok, in razvila kme čki turizem. Nekega dne jih obiš če dijak Marko, vnuk Mateja, ki mu je Katarina pred petdesetimi leti rešila življenje. V pismu se ji zahvali za vse, kar je zanj storila, in pove, da mu je po nekaj mesecih v avstrijskih taboriš čih uspelo priti v Argentino, kjer živi še danes. Ob branju teh besed privrejo na dan stara čustva, s petdesetletno zamudo je prispelo pismo, o katerem je sanjala v svojih mladostnih letih. Če je vnukinjo pred sre čanjem z Markom še pestilo vprašanje, ali je z njo kaj narobe, ker nima fanta,

tega sedaj ni ve č, saj spozna, da ima rada njega. Obljubita si, da si bosta pisala. Po dolgem razmišljanju se Katarina vendarle odzove na Matejevo povabilo in skupaj z vnukinjo, ki hrepeni po Marku, poleti v Argentino.

4.2.5.4 Tema

Naslov romana Samo roko daj je ve čpomenski: napoveduje lahko ljubezensko tematiko, prijateljstvo/tovarištvo ali aktualno družbenomoralno temo, na primer slovensko nacionalno »spravo«, ki je oživela v 90. letih 20. stoletja. Znotraj dvojnega vala neizpolnjene ljubezenske teme se obenem godi sprava med »junaki« besedila, ki izhajajo iz partizanskega in domobranskega kroga. Leta 1946 so bili mladi, zdaj so odrasli, med njimi ni nobenega sovraštva, ampak le ljubezen, narodna in eti čna ustvarjalna vez. Pri čujo ča romaneskna zgodba ne seje razdora, temve č posredno vabi k nacionalnemu in vse človeškemu bratstvu, ni sentimentalna; s svojo naravnostjo pretrese, prebuja k ljubezni in odpravlja nacionalno in osebno katastrofo. (Zadravec 2002: 145, 148.)

4.2.5.5 Motivi

Osrednji motiv, ki prehaja v temo in druge motive, je dotik, stisk rok , na kar nas opozori že naslov romana. Stisk rok tako lahko pomeni hvaležnost (Katica nikomur ne izda, da je pomagala Mateju in da jo žalosti, ker je odšel. Njeno stisko razume samo njena babica, ki jo tolaži, češ da je storila povsem prav, ko mu je pomagala, in da je življenje pa č takšno, v njem so »sama slovesa« (Partlji č 1997a: 60). Nato doda, da je imela povsem prav glede sirot; do njih je treba biti milosten in jim pomagati. Katica pokaže svojo hvaležnost za izre čene besede vzpodbude s stiskom roke.), podporo , razumevanje (Preden vnukinja Katarini razkrije svoje skrbi – boji se, da je z njo kaj narobe, ker nima rada nobenega fanta –, jo Katarina prime za roko in ji s tem pokaže, da ji lahko zaupa in je ni treba biti ni česar sram. Čeprav gre le za »navadne dekliške skrbi«, ve »da ravno te skrbi tako bolijo, begajo, mu čijo«. (Partlji č 1997a: 75)), ljubezen (Katica Mateja ne izda. »Nasprotno, prinese mu krhljev, roki se dotakneta, dotik dlani ju ljubezensko

zaveže.« (Zadravec 2002: 146.) Podobno se zgodi s Katko in Markom; Katka se ga dotakne z roko »kot mimogrede. /.../ V teku se roki spustita, a ne pozabita, da sta se prej dotaknili. Vsaka zase čaka, ali se bo ponovilo ...« (Partlji č 1997a: 90)), tolažbo in ljubezen do so človeka (Katica vidi, da Bosan čka jo četa, zato sede med njiju, dajo si roke »in njuno jecanje po časi utihne« (Partlji č 1997a: 58)).

Nasproti ljubezni je sovraštvo oziroma iz njega izhajajo č razdor znotraj naroda , ki ga ponazarja verz iz Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici »Slovenec že mori Slovenca brata« (delo berejo pri pouku). Katarina v pismu Mateju piše: »Med nami Slovenci pa je seveda slaba navada, da zmeraj iš čemo svoje sovražnike med seboj. V času Črtomira so slovenski kristjani lovili pogane, v času Trubarja protestante, po drugi vojni komuniste izdajalce, buržuje in kulake, danes pa spet iš čejo komuniste in nekakšno udbomafijo ... Namesto da bi iskali medsebojno ljubezen.« (Partlji č 1997a: 94.) Tako je bilo tudi med drugo svetovno vojno (državljanska vojna). Sovraštvo pa ni vedno razdiralni dejavnik zgolj znotraj naroda, temve č tudi med razli čnimi narodi. Adolf Šumaher je sovražno nastrojen proti vsem Neslovencem, v tistem trenutku proti Bosancem, ki se vra čajo v domovino, pri tem pa jih kljub mednarodnemu mirovnemu sporazumu napadajo Srbi. Katarina ga zavra ča z besedami: človeka ne presojaj po nacionalnosti, ampak po tem, ali je dober ali slab človek (Zadravec 2002: 147). Romaneskna zgodba poziva k spravi, kar ponazarja misel iz Cankarjevega Križa na gori : »Ne sovraštva, ljubezni je treba /.../«, ki jo pozna tako Katka kot Marko.

Motiv, ki je prisoten tako v prvem kot drugem delu romana, so Kati čine oziroma Katarinine sanje . Kot šestnajstletno dekle se Katica ne more sprijazniti, da bi po kon čani osnovni šoli ostala doma, pomagala pri delu in čakala na ženina. Sanja o odhodu v mesto, nadaljevanju šolanja in o tem, da bo v množici ljudi našla tistega, ki ga bo ljubila. Ko Matej zbeži preko meje v Avstrijo, hrepeni po njem in si želi, da bi ji pisal. Bole čino si lajša s pesmijo iz španske državljanske vojne, ki so jo slovenski partizani poslovenili: »Na oknu glej obrazek bled, / na licih grenkih solzic sled /.../ Prek meje šel je dragi moj ...« (Zadravec 2002: 147; Partlji č 1997a: 59.) Po petdesetih letih dobi tako željeno pismo, vsa mladostna čustva privrejo na dan, sanjari, kako bi bilo, če bi res poletela v Argentino. Od nje vsi pričakujejo, da bo pri svojih letih razumna, vendar ne čuti ni č druga če kot pri svojih šestnajstih

letih, z leti postaja celo bolj ob čutljiva, vse bolj pogreša »zares tople bližine« (Partlji č 1997a: 110). Svoje sanje vsaj deloma uresni či: doštudira in odleti v Argentino.

4.2.5.6 Literarne osebe

Katico, katere rojstno ime je Katarina Knez, po doma če Črešnik, spoznamo v dveh življenjskih obdobjih. Kot šestnajstletno dekle sanja o svetli prihodnosti, a pretrese in zaznamuje jo sre čanje s smrtjo; na poti v šolo zagleda golega ustreljenega mladeni ča, za katerega nikakor ne more verjeti, da bi bil zlo činec in bi si svojo smrt zaslužil. Ne more razumeti, da Slovenci pobijajo Slovence. Izkaže se kot zelo dobrosr čna, saj se zavzame za sošolca, ki v šoli pri pozdravu namesto (Za domovino s Titom) »naprej« zakli če »nazaj«, z besedami, da se je samo »hecal« (Partlji č 1997a: 35); meni, da je treba pomagati vojnim sirotam, saj bi bilo povsem mogo če, da bi tudi sama ostala brez o četa, ki se je boril v vojni. Zbrati mora veliko poguma in odlo čnosti, da se v težki situaciji odlo či za pomo č ubežniku, kar bi lahko bilo zanjo in njeno družino usodno. Po petdesetih letih je Katica Katarina (ob rojstvu vnukinje se ji to ime zdi bolj primerno), upokojena gozdna inženirka. Med študijem v Ljubljani spozna fanta, s katerim zanosi; takrat je še povsem neizkušena, pri čakuje, da se bosta takoj poro čila, fantu pa se nikamor ne mudi, na otroka še ni pripravljen, pa tudi na Kozjak se nikoli ne bi želel preseliti, saj bi bilo neumno oditi iz Ljubljane, kjer so vse možnosti za zaposlitev. Razo čarana nad takšnim mišljenjem mu ne pove, da nosi njegovega otroka. Skrivnost drži v sebi, razume in podpira jo le babica, saj njenim staršem ni pogodu, da ima nezakonskega otroka. Sinu pove, kdo je njegov o če šele pri njegovih štiridesetih letih, saj se ji zdi, da je to le njena skrivnost. Razvije se v odlo čno, a še vedno dobrosr čno žensko, saj sosedovih sovražnih izjav o Neslovencih ne more prenašati. Še vedno je mlada po duši, zna se smejati in zabavati, vnukinji se zna bolj približati kot njena starša (tudi njej je bila babica bližje kot lastna mati). Ko bere Matejevo pismo se po čuti kot šestnajstletno dekle, ki je kon čno prejelo dolgo pri čakovano pismo. Svojo energi čnost in odlo čnost pokaže tudi, ko kljub druga čnim pri čakovanjem drugih sprejme povabilo v Argentino in s seboj vzame tudi vnukinjo.

Starša želita Katico obvarovati pred zunanjim svetom, bojita se, da bi prehitro želela ugajati fantom, zato mora imeti lase vedno spletene v kite (Katico to jezi), no četa, da posluša Muratovo govorjenje, polno kletvic. Ne znata se ji približati tako kot babica, po Matejevem odhodu se sprašujeta, zakaj je tako zamišljena, žalostna, vendar jima svojih misli ne zaupa. Ne verjameta, da bi v novi državi res neko č izgradili brezrazredno družbo brez zasebne lastnine, prav tako jima niso po godu spremembe, ki jih uvaja nova oblast (na primer kolektivizacija, obvezna oddaja, nacionalizacija), pred njenimi predstavniki je najbolje biti tiho ali pokimati in si misliti svoje.

Kati čina babica Katarina je odlo čna, svojeglava, kar si zamisli, ho če izpeljati. Tako vztraja, da ji kmet Poro čnik proda liter vina, ki ga sicer ne da nikomur, da bo lahko vanj namo čila kruh in ga dala kravi, ki se bo na tak na čin okrepila. S ponosom govori o svojem pokojnem možu, ki jima je želel omogo čiti boljše življenje in je zato šel delat v rudnik v Alzaciji, kjer pa ga je zasulo. Ve č se pogovarja s Katico kot njena mati, jo tudi bolj razume in ji ves čas stoji ob strani (ko rodi nezakonskega otroka). Sprva se ne more sprijazniti, da bosta v hišo prišla dva Bosanca, o njiju ne govori lepo, vendar nato prizna svojo zmoto.

Katka (njeno rojstno ime je Katica Knez), Katarinina šestnajstletna vnukinja, je dijakinja, skrbijo jo stvari kot ve čino deklet v teh letih. V njenih dvomih glede ljubezni ji svetuje babica, kar kaže, da se raje zaupa njej kot svojim staršem. Tako kot se je Katarina v mladih letih pogovarjala in smejala s svojo babico, tako se tudi Katica s svojo babico. Babi čine napovedi, da bo zagotovo sre čala fanta, ki ga bo imela rada, se uresni čijo, vendar tudi njo razžalosti njegov odhod. Skupaj se podata v Argentino, da sre čata tistega, po katerem hrepenita.

Katkina starša, Anka in Matej, ki je dobil ime po mladem ubežniku, se odpovesta svoji službi in življenju v mestu ter odpreta kme čki turizem. S tem povsem spremenita na čin življenja in povsod ju dajejo za vzgled, »da je mogo če uspeti tudi v naših hribih, če si skrben, pameten in delaven« (Partlji č 1997a: 79). Tudi onadva se sprašujeta, kaj je narobe s Katko, ko Marko odide, tako kot so se po Matejevem odhodu spraševali Kati čini starši; Katka jima svojih misli ne zaupa. Matej (Katkin o če) želi kon čno izvedeti, kdo je njegov o če. V otroštvu si je tako

želel imeti o četa, kasneje se je s tem vse manj obremenjeval, sedaj pa mu ta misel spet ne da miru. Ko izve, da je njegov o če Slavko Korošec, direktor Slovenskega izvoznega podjetja, ga želi spoznati; z njim se dogovori za sestanek, češ da ima odli čen les za izvoz, vendar mu najverjetneje ne bo povedal, da je njegov sin, želi ga le videti.

V romanu nastopijo tudi nekatere druge osebe. Oznovec Murat iz Radelj opozarja Črešnikove, da morajo biti lojalni novi oblasti, še posebej zato, ker je bil Črešnik prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Pri tem je »ves vesel, da mu grejo od rok izrazi kot kontrarevolucija, lojalnost, sovražna emigracija« (Partlji č 1997a: 17), s katerimi želi narediti vtis na prisotne. Je kar preve č samozavesten, nastopaški, nespoštljiv do gostiteljev. Gore če zagovarja mnenje, da je treba pobiti »imperialisti čne hlapce in izdajalce slovenskega naroda« (Partljič 1997a: 16). S tem se strinja tudi u čiteljica Til čka Tr čak, ki u čence u či spoštovati Tita in zaupati v novo državo. Le bežno spoznamo Mateja, ki ponižno prosi, naj ga Katica ne izda; kako se je odvilo njegovo življenje, razberemo le iz njegovega pisma. Prav tako zvemo le malo o Andriji in Nikoli, vojnih sirotah, nekoliko mlajših od Katice, ki sta sprva sramežljiva in prvi č spregovorita šele ob pogledu na teli čka: »Gledaj, dete od krave!« (Zadravec 2002: 147.) Pridno se u čita in pomagata na kmetiji, po petih letih se vrneta v Bosno. Adolf Šumaher se obra ča po vetru (V času Jugoslavije je bil komunist, zdaj komuniste kritizira in se izgovarja, da je bil komunist le zato, ker je moral biti.), neko č »krotek upognjen blagajnik« se prelevi v »politi čnega gore čneža« (Partlji č 1997a: 66), sovražno je nastrojen do Neslovencev (»Kaj, kurbe, vse bi jih bilo treba pregnati. Naš kruh žrejo!« (Partlji č 1997a: 67)), ima dvojna merila (Slovenci lahko gredo delat in živet v tujino, tuji državljani pa v Slovenijo ne.).

4.2.5.7 Literarni čas in literarni prostor

Literarni čas te če linearno z vmesnimi retrospektivami (sinteti čna in analiti čna zgradba). Prvi del romana se odvija februarja 1946 na Brezovcu, natan čneje med kmetijo Črešnik in slovensko severno mejo (Zadravec 2002: 145) (pot v šolo, ki jo obiskuje Katica, pot do kmetije Poro čnik, kamor te če Katica po pomo č pri kotenju

njihove krave), izven tega obmo čja sta le Sveti Primož, kamor gre mati v cerkev, in Radlje ob Dravi, kjer je sestanek, ki se ga mora udeležiti tudi o če.

Drugi del romana je postavljen v leto 1996, v junij in jesen. Literarni prostor je nekoliko bolj razgiban; Katarina živi v stanovanjskem bloku v Radljah ob Dravi, vnukinjo pri čaka na železniški postaji Vuhred, odlo čilni dogodek (prihod Marka) se odvije na Brezovcu na Kme čkem turizmu Pri Črešniku, Katarina zaide čez mejo in avstrijski policist jo odvede v Ivnik (Eibiswald), da lahko Katka izostane od pouka, se mora Katarina pogovoriti z ravnateljico na gimnaziji v Mariboru, nato lahko poletita v Buenos Aires.

4.2.5.8 Pripovedovalec

Prisotni so prvo- in tretjeosebni, personalni in avktorialni, epski in v manjši meri lirski pripovedovalec. Avktorialni in tretjeosebni pripovedovalec prevladujeta, nanju nas opozorijo že prve vrstice romana: » Črešnikova Katica je stopila na prag in februarski mraz ji je udaril v lice. Bilo je še temno, megle so ležale na bregih in vejevju in pomislila je, da se tudi ta dan sonce najbrž ne bo prebilo skozi mle čno hribovsko meglo.« (Partlji č 1997a: 7.)

Pokazatelja personalnega pripovedovalca sta notranji samogovor (»Zakaj pa bi se mi morala res koža spremeniti v podplat, srce v vse manj ob čutljiv vozel, pamet v vserazumevajo čo apatijo? To tudi drugi nekako pri čakujejo od mene.« (Partlji č 1997a: 110)), kjer se kaže tudi prvoosebni pripovedovalec, in polpremi govor (»A kaj hudega bi lahko storil fant, ki je pokleknil pred njo, ji poljubil obe roki in s sklenjenimi rokami prosil za kruh.« (Partlji č 1997a: 58)).

Prevladuje scenska perspektiva, na kar kažejo predvsem dvogovori, ki so napeti, saj jih oblikuje pisec, ki obvlada dramski dialog (Zadravec 2002: 146). Tak je na primer pogovor med Črešnikom in oznovcem Muratom: »- Imam informacijo, ki pa je strogo tajna! re če in pri čakuje, da bojo mogo če na rit padli. - Če je strogo tajna, potem nam je rajši ne povejte, tovariš Murat.

- Za zanesljive ljudi ob meji seveda ni skrivnosti, razen, če misliš, Črešnik, da nisi zanesljiv. - Tega nisem rekel! - Potem poslušaj! /.../« (Partlji č 1997a: 16.)

Prepletajo se samogovor (skoraj izklju čno tihi; primer zanj je ob notranjem samogovoru), glasni zunanji govor (primer je podan ob avktorialnem in tretjeosebnem pripovedovalcu) in dvogovor ter opis (redko), premi (najdemo ga v dvogovoru, ki je naveden zgoraj), odvisni (»Zakaj je rekel, da je bil v peklu, jami?« (Partlji č 1997a: 38); pojavlja se redko) in polpremi govor.

Pripovedovalec izraža svoje stališ če v glasnem zunanjem govoru (»Kot neko č esesovci« tako sedaj oznovci odpeljejo sumljive ljudi neznano kam. (Partlji č 1997a: 18)). Pripovedovalec s tem pove, da prijemi nove oblasti niso ni č manj kruti od okupatorjevih. Razbrati je mogo če tudi nestrinjanje z ukrepi nove oblasti, ki prizadenejo kmete (»Kajti na koncu vsaka država naredi tako, da je človeka zaradi česa strah. Tudi naša FLRJ.« (Partlji č 1997a: 28)). Stališ če pripovedovalca je prav tako opazno v govoru Katice (Mladi fantje in otroci se ji ne zdijo tako veliki zlo činci kot odrasli.) in Katarine, ki se ne strinja s stališ čem Adolfa Šumaherja.

4.2.5.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »Na oknu glej obrazek bled. / Na licih grenkih solzic sled. / Zakaj pa dekle komaj dvajsetih let / tak žalostno gledaš v svet?« (1997a: 10) (verzi); »/.../ čisto ča in red vzdržujeta svet /.../« (1997a: 13) - onomatopoija: tok, tok; prh, prh

Besedni slog - pogovorne besede: korajža ('pogum'), komandirati ('ukazovati'), penzija ('pokoj'), eksati ('izpiti v dušku do dna'), šanse ('možnosti'), super ('ki zelo presega navadne, obi čajne lastnosti česa'), pasati ('prijati'), hecno ('smešno')

- neknjižni ljudski besedi: šnops ('žganje'), štala ('hlev') - nare čne besede: štamperli ('majhen kozarec (za žganje)'), štucar ('površnik'), žlajmi ('sluzasta snov, ki jo izlo ča breja krava tik pred porodom'), zizati ('piti mleko pri materi'), najga ('ostanek vina (v sodu)'), cartljati ('ljubkovati, božati'), zizki ('dojke') - žargonska beseda: mašinca ('avtomatsko orožje, navadno puškomitraljez') - tujke: likvidirati ('zunajsodna usmrtitev'), emigracija ('izseljenci'), lojalnost ('poslušnost oblasti'), kontrarevolucija ('protirevolucija'), proletariat ('delavski razred'), sabotaža ('namerno oviranje dela iz politi čnih ali drugih razlogov'), privatizirati ('pretvarjati državno in družbeno lastnino v zasebno lastnino fizi čnih in pravnih oseb'), citroen - nemški izrazi: »/.../ fünf und vier ist neun.« (1997a: 9); »Halt, Halt! Passport!« (1997a: 103); Grenzen Polizei - srbski izrazi: »Stoj ili pucam.« (1997a: 11); »Ne gledaj i požuri!«; »I šuti!« (1997a: 12); »Ko je?«; »Kakvo tele! Ajde tr či!« (1997a: 21) - angleški izrazi: »Drink? – Glas of wine, please!« (1997a: 114); »/…/ full brez veze /…/« (1997a: 64) - hrvaški izrazi: »Gledaj, dete od krave!« (1997a: 54) - ljubkovalne besede: obrazek, solzice, krta čke, teli ček, bikec, koš ček, pastir ček, rutica, mizici, pti ček, hišica, listek, stebelce, kavica, pisemce - slabšalne besede: banda, izme čki, rde čkar ('komunist, levi čar'), tip, lenuhi, bu ča - psovke in zmerjavke: kurbe bosanske, prekleta politika, preklete babe, jugovi či - nizke besede: jebati, kurac, drek, kurbe, crkniti - kletvici: jebemtibosno, mater - ukrasni pridevek: mle čna hribovska megla, bledikava koprena, dobrodušen učitelj, mogo čno in temno Pohorje, vrli knojevci, ostri pogled, bleda svetloba, okovani čevlji, ostri rogovi, drobno fantovsko telo, uraden glas, topel veter, lepa dravska dolina, ljubi hribi, kodrasti črni lasje, nenavadno dekle, vznemirljivo poletje - poosebitev: »Jutro, ki leze iz teme.« (1997a: 8); »Prsti iš čejo njeno polno dlan, razklenejo jo, poberejo suho sadje, a se vrnejo, se spletejo z njenimi, preto čijo toploto iz njene vro če še malo zaspane roke v njegovo nemirno in treso čo desnico.« (1997a: 46–47); »Topla pomladna sapa jo boža.« (1997a: 69); »V teku

se roki spustita, a ne pozabita, da sta se prej dotaknili. Vsaka zase čaka, ali se bo ponovilo ...« (1997a: 90) - primera: »In čeravno je Murat govoril ostro kot britev /.../« (1997a: 16); »Že ve č kot pol leta spi kot preganjana žival.« (1997a: 45); »Vendar sta se stisnila drug k drugemu kot prestrašena piš čan čka /.../« (1997a: 54); »/.../ Katka jé po jutrih tako malo kot kak pti ček.« (1997a: 77); »/.../ odpre usta kot kura kljun /.../« (1997a: 88); »/.../ z brki kot kak Franz Jožef /.../« (1997a: 103)

Stav čni slog - nasprotje: »/.../ ali si se rodil kot Nemec ali Slovenec, ali ti je ime Janezek ali Adolf; gre za to, ali si dober ali slab človek. Strpen ali nestrpen.« (1997a: 68); »Je mogo če, da je še malo prej razposajena deklica zdaj naenkrat tako smrtno resna.« (1997a: 75); »Veš, jaz znam nositi v sebi skrivnosti. Mnogi ljudje ne znajo.« (1997a: 76); »/.../ vzhod in zahod ... Socializem in imperializem.« (1997a: 102) - ponavljanja: »Tišina v razredu. Tišina, da bi slišal iglo pasti. Tišina, ko da je nekaj narobe.« (1997a: 51) (anafora); »Katica, Katica!« (1997a: 41); »Prihajajo! Prihajajo!« (1997a: 53) (geminacija); »Ne izdaj me!« (1997a: 37, 40–41) (ponavlja se kot refren); »Vleklo jo je, a vseeno je šla pogledat, kaj dela babica ... Babica je medtem že pomila malo posode /.../« (1997a: 39) (anadiploza); »Zmeraj pride kdo, ki ga imamo radi, preve č radi, noro radi ...« (1997a: 75) (epifora) - paralelizem: »/.../ a tisti beli mrtvi fant, je bil tako mlad, tako mrtev, tako nemo čen na tleh med škornji knojevcev /.../« (1997a: 19); »Nobena roka ne zamahne. Nobeno rezilo ne švisne. Nobena pištola ne po či.« (1997a: 39); »Da je vstala pred njimi. Da jih prosi. Da ji niso le enaki, ampak skoraj nekaj ve č.« (1997a: 49) - vzklik: »Imam informacijo, ki pa je strogo tajna!« (1997a: 16); »Ne izdaj me!« (1997a: 37); »Kaj bo dekle v šolah!« (1997a: 31); »Jezus!« (1997a: 47); »Da me tako dolgo pustita samo!« (1997a: 53); »Nikoli te ne bom pozabil, Katica!« (1997a: 57); »Babica, ti moja babica!« (1997a: 60) - brezvezje: »In je stekla v kuhinjo, obula visoke trdne čevlje, si vrgla plet okoli ramen, baterijo je stisnila v roko, ni č ni rekla, se ustrašila teme.« (1997a: 19); »Bikec je iskal vime, butal, lovil seske, vlekel mleko, mlaskal ...« (1997a: 22); »Obstane. Se prestopa. Piha v roke. Čaka.« (1997a: 33); »Spusti čeber, odsko či, vse skup pade na tla, trinožnik se prevrže.« (1997a: 37)

- mnogovezje: »Stekla je gor k meji in h gozdu in gozdni poti /.../« (1997a: 19); »Sedla sta na hlod /.../ in pila in jedla in sta bila zadovoljna.« (1997a: 42); »In bo ugasnila leš čerbo in stekla nazaj in legla in se naredila, da spi /.../« (1997a: 45); »Katica je stopila k teli čku in ga božala in govorila karseda glasno.« (1997a: 54) - zamolk: »Za njegovo babico, ki je vodila marenberški Kulturbund, so rekli, da je bila ...« (1997a: 69) - frazem: » Črešnica, ti si od hudi ča!« (1997a: 25) (pog.); »Tak, pa sem si za nekaj časa privezala dušo …« (1997a: 26) - perifraza: vise ča kožica med bedri ('moško spolovilo'), najve čji sin jugoslovanskih narodov ('Tito'), pošast ('star nemški motor') - obrnjen besedni red: »Pa ga je zasulo tam v Alzaciji, prekleti ...« (1997a: 26)

Sklep V okviru tropov so ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) najštevil čnejši, primer in poosebitev je sorazmerno podobno število. Na čustvenost sloga kažejo številna mnogovezja, ponavljanja razli čnih vrst, čustveno zaznamovane besede, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi, ki jih je zelo malo). Zastopana so priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi ve č, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stav čni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.) Povpre čno najve č je enostav čnih povedi, najmanj neglagolskih stavkov.

Raba izrazov iz tujih jezikovnih podro čij je smiselna; nemški izrazi kažejo na to, da je Brezovec v neposredni bližini Avstrije (avstrijski policist); srbski in hrvaški ponazarjajo življenje v nekdanji Jugoslaviji, kjer so živeli razli čni narodi (pripadniki KNOJ-a govorijo srbsko, vojni siroti sta bosanska Hrvata); angleški kažejo na to, da je angleš čina svetovni jezik (stevardesa na letalu, ki leti proti Argentini). Uporabljene so tudi nekatere nare čne besede, vendar jih ni veliko, saj avtor ni rojen in ne živi na obmo čju koroške nare čne skupine, da bi to nare čje (severnopohorsko-remšniško) lahko bolje poznal.

K berljivosti romana prispevata vedrina in humor, ki se kažeta tudi v resnih situacijah. Ko je Katico na smrt strah, da bo Murat, ki si ogleduje hlev, kjer bosta spala Bosan čka, opazil skritega Mateja, se zgodi nepri čakovano: Murat »je hotel stopiti bolj mogo čno in stopil na kravjek /.../ in se mu je zapeljalo in spodrsnilo s škornji in je padel na rit v steljo, gnoj in teko čino, ki je imela zna čilen vonj.« (1997a: 56.) Babica moli »Zdravo Marijo«, da ne bodo »mili čniki hodili okoli hiše in da bo Liška v redu povrgla, amen.« Gre za malo veseli, humorni molitveni namen. (Zadravec 2002: 146.) Adolf Šumaher pa takole komentira politi čno dogajanje: » Če je govoril kak politik, ki je bil na položaju v prejšnji državi in komunist, kakor Šumaher sam, je /.../ vpil v ekran: Kurba, izdajalec, rde čkar. Če pa je nastopil kak zdrahar, novi revolucionar, ki je čim grje govoril o času, ki so ga predtem petdeset let živeli, je vzklikal: Bravo, jim je povedal ta svoje, dobro jim je dal po gobcu ...« (1997a: 66.)

Na realisti čen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovpre čne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analiti čnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje zna čajev), prevladovanje tretjeosebnega pripovedovalca, prisotnost dialoga, monologa in opisa. Za realisti čen slog so zna čilna skromna izrazna sredstva, vendar tega v tem romanu ni opaziti (živo, raznoliko besediš če, številni primeri tropov in figur). (Poga čnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

4.2.6 Kampanja

4.2.6.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Kampanja je satiri čni roman, napisan v prozi. Po notranji formi in zgradbi je ve čidel epski in spada v pripovedništvo. Razdeljen je na dva dela (10 in 17 poglavij) in epilog (3 poglavja), obsega 227 strani. Dogajanje romana je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

4.2.6.2 Snov

Avtor povzema snov iz svojih doživetij (bil je poslanec v državnem zboru, stanuje v Mariboru, pou čeval je v Vuzenici, delal je kot dramaturg in umetniški vodja, zato pozna razmere v gledališ ču, je strasten ribi č (Lorenci 1990: 6, 105, 107, 108, 110; Zlobec 1995: 474)), iz politike (volitve, ve čstrankarski sistem, predvolilna kampanja, politi čna propaganda, regionalizacija, »družbenoaktualna vprašanja« (Pezdirc Bartol 2005: 54), kot so odlaganje odpadkov, pokojnine, možnost zaposlitve mladih, porodniški dopust, rodnost, podpora mladim družinam), iz slovenske zgodovine od naselitve do samostojne Slovenije (razli čna stališ ča (Smo se Slovenci na današnje ozemlje priselili ali smo tu že od nekdaj?), »ideološki spopadi« (Pezdirc Bartol 2005: 54) in z njimi povezana razli čna mnenja glede izvensodnih pobojev domobrancev, socialisti čnega sistema v času Jugoslavije; napetosti med jugoslovanskimi narodi in desetdnevna osamosvojitvena vojna), iz vsakdanjega življenja ljudi (družinski spori, bolezni, slabosti ljudi).

4.2.6.3 Fabula

Julijana in Robi se iskreno ljubita, par sta že eno leto, a njena starša izvesta za to šele sedaj. Težko se sprijaznita, da njuna edinka odraš ča, najve č skrbi pa jima povzro ča misel, da je Robi odraš čal brez o četa in da je njegova mati precej nekonvencionalna; ne ozira se na mnenje drugih, izstopa s svojimi klobuki in, kar je najhujše, kandidira na listi levi čarske stranke LDC. Julijanina družina je namre č zelo verna, teta Adela pa kandidira na listi desno usmerjene stranke KSD. Ker Julijana nepri čakovano zanosi, se želita z Robijem čim prej poro čiti; starša na poroko sicer pristaneta, vendar naj bi bila šele po volitvah, saj se bojita, da bi si Edita (Robijeva mati) in Adela na poroki sko čili v lase. Mladi par ne želi čakati; poro čita se na skrivaj v vasici na Pohorju in poletita na poro čno potovanje v Pariz, kjer ju velikodušno sprejme Editina sestra Mira. Po volitvah, ko se strasti umirijo, se mladoporo čenca vrneta in s seboj pripeljeta osamljeno teto Miro. Starši spoznajo svojo zmoto in na kosilo povabijo tudi Edito.

4.2.6.4 Tema

Roman tematizira sodobno slovensko predvolilno kampanjo ter z njo povezane politi čne zdrahe in strankarske razprtije (»Beseda na ovitku« 2002; Pezdirc Bartol 2005: 54), obenem pa tudi »pristno ljubezen dveh mladih, ki bežita od teh strasti v svoj svet, na življenjsko pot svoje sre če – in svoje generacije« (»Beseda na ovitku« 2002). Med drugim nam sporo ča, da je iskrenost popla čana in da je pogosto bolje ravnati po svoji vesti ne oziraje na neodobravanje drugih.

4.2.6.5 Motivi

V okviru motivnega podro čja politike so najbolj izpostavljene volitve in predvolilna kampanja , v zvezi z njo pa strankarske razprtije , ki vodijo v družinski razdor . V ospredju predvolilnega boja sta dve stranki – na levici LDC (Liberalnodemokratski center) in na desnici KSD (Krš čanskosocialni demokrati), ki se borita za ohranitev (LDC) oziroma prevzem (KSD) oblasti. Za dosego svojega cilja se poslužujeta predvsem politi čne propagande (reklamni spot na radiu, plakati z volilnimi gesli, zaradi česar se Edita po čuti kot »velikanska šunkarica, ki jo ponujajo ljudem mesarji«, naj jo vendar kupijo (Partlji č 2002: 119), predstavniki LDC podarijo domu upokojencev dva vozi čka), kandidati hodijo na intervjuje na radiu in soo čenja na televiziji. Zaradi vseh teh obveznosti je Edita že povsem iz črpana, še posebej zato, ker vedno razburi s svojimi izjavami (vodilni v stranki jo nato oštejejo), v katerih brez dlake na jeziku pove svoje mnenje in se ne tako kot drugi kandidati prilizuje volivcem z obljubami. Posmeh velikim besedam, s katerimi prvaki strank poudarjajo, zakaj je ravno njihov politi čni program najboljši, se kaže na primer v besedah, ki jih predsednik KSD izre če ob koncu svojega govora: »Zmagali bomo, tako nam Bog pomagaj!« (Partlji č 2002: 190), in po tem ko le-ta svoj govor kon ča: »Polna kazinska dvorana je vstala in ploskala. Nekateri so si brisali o či. V Janezu Plešivniku so videli lastno katarzo« (Partlji č 2002: 190). V stranki KSD si samozavest dvigujejo tudi z blatenjem LDC-ja, saj poudarjajo, da je liberalizem škodljiv in mu ni ni č sveto, ne domovina, ne družina, ne zakon. Zato je morda manj presenetljivo, da razli čna politi čna stališ ča pripeljejo do spora znotraj družine. Naporna predvolilna

kampanja je za Edito pomembna življenjska izkušnja, saj spozna, da »je poleg normalnega sveta še en, politi čni svet, svet antagonizmov, konkurence, boja na nož, svet obljub in demagogij, svet sovraštva« (Partlji č 2002: 220). Kon ča se z volitvami, na katerih Edita nepri čakovano zmaga (v njeno zmago ni verjel skoraj nih če).

Mo čno poudarjen motiv je tudi ljubezen , ki bi je moralo biti po Editinem mnenju ve č tudi na politi čnem podro čju. Robi in Julijana se ljubita in sta predana drug drugemu, njun odnos temelji na iskrenosti, saj si razkrijeta svoje skrbi, pomisleke, in na medsebojnem spoštovanju. S spolnim odnosom (Julijana je bila dotlej devica) se zavežeta drug drugemu. Čeprav Julijano v časih moti, da je Robi tako razsoden, saj je sama po duši bolj romanti čna, spozna, da je boljše, če ljubezen njunega življenja ne vodi brezglavo, ampak ga osmišlja. Nena črtovana nose čnost njuno ljubezen še bolj utrdi, saj kljubuje pritiskom družine in ju vodi do cilja – skupnega življenja kot mož in žena. Julijanina mati meni, da naj s poroko še po čaka, saj bo še dovolj časa, da bo nesre čna. Tudi z o četom sta bila neko č zaljubljena, zdaj pa med njima ni ve č nežnosti, o če (Franc) je pogosto zamišljen, nedostopen, zaprt vase, ne izda ji svojih misli in strahov.

Le-ti so povezani z anonimnimi klici, ki nanj ustvarjajo psihi čni pritisk. Po osamosvojitvi je namre č zaslužil veliko denarja s prevozom orožja, ki so ga slovenske oblasti prodale Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Čeprav je bil prepri čan, da gre vse po legalni poti, je potrdila o prejemkih fotokopiral za primer, da mu kasneje ne bi česa o čitali, a za to ni povedal nikomur. KSD, ki jo Franc finan čno podpira, je del denarja od prodanega orožja naložila na svoj ra čun (za primer, da bi lahko neko č izpodnesla LDC) in se zaradi teh fotokopij po čuti ogrožena. Neprijeten ob čutek vzbujajo tudi govorice meš čanov, ki se jim zdi sumljivo, da je Franc lahko tako pove čal svoj posel in zgradil tako razkošno hišo. Žena se pogosto sprašuje, zakaj niso sre čni, čeprav so finan čno dobro preskrbljeni.

Velik škandal, ki zrahlja dobre medsosedske odnose, je kraja knežjega kamna . O tem poro čajo vsi časopisi in celo ameriška televizijska postaja CNN. Slovenski nacionalisti (SNS), ki so za to odgovorni, vse o čitke zavra čajo. Predsednik SNS

nato stoje na knežjem kamnu od svojih najožjih sodelavcev zahteva, da ga zaradi njegovih zaslug, da je stranka tako uspešna, kli čejo Zlatko Plemeniti. Nehote se nam porodi asociacija na sedanjega predsednika SNS Zmaga Jelin čiča Plemenitega.

Na to, da pride v Julijanini družini do sporov, vplivajo tudi predsodki . Njena starša namre č sprva menita, da Robi ni primeren fant za njuno h čer samo zato, ker ima takšno mater – samohranilko, ekstravagantno, izstopajo čo s svojim vedenjem in na činom življenja, kandidatko levi čarske stranke. S časoma spoznata, da so Robiju pomembne ravno tiste vrednote, ki mu jih mati ni privzgojila (družina, zakon). Iz prepri čanj slovenskih nacionalistov vejejo predsodki oziroma kar sovraštvo do tujcev in istospolno usmerjenih ljudi.

Verjetno tudi osamljenost pripomore k temu, da se Edita odlo či za kandidaturo, ki ji predstavlja nov izziv in ji daje voljo do življenja. Tako nekoliko zapolni praznino zaradi odsotnosti moškega v njenem življenju (Robijev o če jo je zapustil), pogreša pa tudi sina, ki se je od nje odselil. Zgolj kratkotrajno zadovoljstvo ji prinesejo avanture z razli čnimi moškimi (spolnost ). V Parizu je prav tako osamljena njena sestra, ki je ne samo lo čena in brez otrok, ampak tudi bolna.

4.2.6.6 Literarne osebe

Julijana je dijakinja četrtega letnika gimnazije, pred njo sta matura in vpis na fakulteto. Najprej si želi študirati medicino, a ko postane zveza z Robijem trdna, si premisli; raje bo ostala v Mariboru, kjer bo bližje fantu, in študirala ekonomijo, nato pa prevzela o četovo podjetje. Je zasanjana in romanti čna, saj po tem, ko z Robijem po enem letu prvi č spita skupaj, misli le nanj, z njim bi rada preživela vsak trenutek, prepri čana je: » Če ho če [ človek; dodala J. L.] živet, mora ljubit!« (Partlji č 2002: 71). Hkrati je odlo čna, saj se zoperstavi svojim staršem in na skrivaj poro či. Ker je verna, na splav ne pomisli.

Robi se je vpisal na arhitekturo, a vztrajal le dve leti. Zaposlil se je v podjetju znanca Rastka, kjer izdeluje unikatne stole. Delo ga zelo veseli, kar se kaže tudi na rezultatih. Je razumen, resen, odgovoren, saj se že nekaj časa preživlja sam in Julijani nudi oporo, ko izve, da je zanosila. Na razlike med njima, ki so tudi koristne, kažejo naslednje besede: »V časih jo je kar zapekla ta njegova razumarska pamet. Sama se je topila v ljubezni, /.../ on pa je pri tem govoril, da morata misliti na prihodnost /.../« (Partlji č 2002: 71). Čeprav je razgledan in veliko ve, je skromen in nejevoljen, kadar ga Julijana hvali. Želi se poro čiti, saj no če, da bi tudi njegov otrok odraš čal brez o četa.

Edita Lon čari č, Robijeva mati, je frizerka in maskerka v gledališču. Svoje delo opravlja profesionalno in z ljubeznijo. Vsi v mestu jo poznajo po njenih ekstravagantnih klobukih, pogosto se ji posmehujejo ali celo zgražajo, vendar se s tem ne obremenjuje. Govori brez dlake na jeziku in je brez zadržkov, tudi ko govori s predsednikom stranke. Ni je strah sprejeti izziva in se podati v politiko, četudi se zanjo sploh ne zanima. Za odlo čnostjo skriva svojo ranljivost in razo čaranje nad svojo osamljenostjo.

Marija (ali Marjana, pojavljata se obe imeni) in Franc Gornik, Julijanina starša, sta konzervativna in poudarjata krš čanske vrednote, zato ju novica, da ima h či fanta, zelo pretrese. Telesna ljubezen lahko po njunem mnenju pride na vrsto šele po poroki. Vendar se nato le sprijaznita, da je h či nose ča in priznata svojo napako, da sta se ozirala na mnenje drugih in ne na želje svoje h čerke. V časih sta kar pretirano skrbna in trepetata, dokler se h či ne vrne domov. Franc je eden najbogatejših avtoprevoznikov, zato ženi ni treba ve č delati.

Valentin, sin Marijine sestri čne, je magister teologije (duhovnik), rojen v Argentini, saj je njegova mati, žena domobranca, po vojni pobegnila tjakaj. Valentin se poda na ve čmese čni obisk v domovino svojih staršev, kjer ga Gornikovi lepo sprejmejo. Zanima se za politi čno stanje v Sloveniji in meni, da bi KSD morala poudarjati potrebo po spravi in opravi čilu zaradi povojnih pobojev domobrancev. Nekoliko je skrivnosten, saj ne govori veliko, le sprašuje, si zapisuje in ve ve č, kot si mislijo (pred drugimi sorodniki ve, kdo je Robijeva mati in zakaj se je podala v politiko).

Editina sestra Mira se je zaljubila v Čeha in odšla za njim v Pariz, vendar v zakonu nista bila sre čna, zato sta se lo čila. Delala je kot tajnica v ambasadi, dokler ni zbolela za Bechterowo boleznijo; zaradi ukrivljanja hrbtenice se je pred časno upokojila. Kljub bolezni, ki ji odkriva nov svet, svet čevljev, in osamljenosti je vedra in prijazna. Sram jo je le pred sorodniki, ki menijo, da je v tujini uspela.

Adela, žena Fran čevega brata Lojzeta, je uspešna podjetnica. V politiko se poda z vnemo in zagonom, nastopa samozavestno in odlo čno, pogosto je naduta in zagledana vase. Lojze dela na upravni enoti na oddelku za narodno obrambo, v času osamosvojitvene vojne je bil poveljnik ene od enot Teritorialne obrambe. »Je človek pisarn, konferen čnih sob, ra čunalnikov.« (Partlji č 2002: 36.)

Veliko literarnih oseb je iz sveta politike (omenjamo le nekatere bolj izstopajo če), pri oznaki in opisu nekaterih je opaziti posmeh ali le komi čni u činek, in sicer z besednimi igrami (Janez Plešivnik , predsednik KSD, ima plešo , ki potrjuje »sozvo čnost s priimkom« (Partlji č 2002: 189–190); Zlatko Golec , predsednik SNS, je na golo ostrižen; priimek kandidata LDC Jureta Klinca omogo ča besedno igro in dvoumnost: Edita ima med pogovorom o odlaganju odpadkov vsega vrh glave, zato re če: »Naj vas klinc gleda!« in doda: »Poglejte, kako napeto vas gleda!« (Partlji č 2002: 143), pri tem pokaže na Jureta Klinca), z vzdevki (Jure Klinc vedno poudarja, da je pomembna rde ča nit govora, zato le-ta postane njegov vzdevek; kandidatka LDC Marija Filipi č, »na pamet nau čena« (Partlji č 2002: 89) profesorica slovenš čine dobi vzdevek Priredje ), z izbiro besed (kandidat SNS kot »Elvis Presley po česani in pooljani « Gorazd Sterle govori s piskajo čim glasom oziroma »v sopranu « (Partlji č 2002: 140, 189); priimek novinarja Ivana Mesojedca je v skladu z njegovim prepri čanjem, da je treba biti do politikov kriti čen in jih skušati zašiti (raztrgati), kjerkoli je le mogo če), z rimo (Denis – Penis, Ditka – Ritka) [v vseh primerih pod črtala J. L.]. Zgolj pozitivno je ozna čen predsednik LDC Janez Zagoršek, ki govori premišljeno in nenastopaško, predstavnikov drugih strank ne blati; je razumevajoč, le redko se nasmehne.

Površno spoznamo Rastka, Robijevega delodajalca, člana SNS, ki Robija pri delu vzpodbuja in verjame v njegovo nadarjenost, ter Denisa, mladega Editinega šoferja, ki ljubi stave. Na Primožu na Pohorju Julijano in Robija gostoljubno

sprejmejo gospodarica kme čkega turizma gospa Sedovnik, njena otroka, Joža, Robijev nekdanji sošolec, in Ljuba. Poro či ju duhovnik Jakob Planinši č, s svojo diatoni čno harmoniko in šaljivostjo jih na poro čni gostiji zabava Zape čnikov Pep ček, stari pohorski boem.

4.2.6.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanje je postavljeno v čas od maja do oktobra leta 2000. Zgradba je skoraj izklju čno sinteti čna, na analiti čno zgradbo kažejo le posamezne retrospektive. Literarni prostor je zelo raznolik; dogajanje se odvija ve činoma v Mariboru, a tudi v Kamnici, v Vuzenici in na Primožu na Pohorju, v Celju in na poti do Maribora, v Ljubljani, v Avstriji (Gospa Sveta, Celovec, Vetrinj) in Franciji (Pariz) ter na poti do teh dveh držav.

4.2.6.8 Pripovedovalec

Epskega pripovedovalca, ki prevladuje, nekajkrat nadomesti lirski pripovedovalec, tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec (»Odrasli pa so bili sre čni, o čarani od svojih mladih otrok v lepih sve čanih oblekah. S seboj so nosili kamere in snemali nagovor ravnatelja, zahvale u čencev, podelitev priznanj, sve čani ples, ki je bil čisto nekaj drugega, kot so sicer plesali sami, kaj šele mladi ...« (Partlji č 2002: 8)) prevladujeta, ob časno se pojavljata tudi prvoosebni in personalni pripovedovalec (» Če bo treba, se bom kar poro čil z njo. Mama se ni nikoli poro čila, jaz pa se bom prezgodaj. Boljše prezgodaj kot nikoli.« (Partlji č 2002: 21)).

Panoramska perspektiva se pojavlja redko, prevladuje scenska perspektiva, ki jo prepoznamo predvsem po opisih (»Rastko je bil aktiven, sposoben, dobrovoljen, samozavesten, a ne nadut.« (Partlji č 2002: 46)), samogovorih (primer za tihi samogovor je podan ob prvoosebnem pripovedovalcu, glasni je redek) in (zelo številnih) dvogovorih (»Teta Mira! – Kje pa stanujeta? – Nisva še našla hotela. – Dobro. Pri meni bosta. – Nimate družine? – Nimam.« (Partlji č 2002: 183)).

Pogosta sta premi (»Kateri hudi č je tako zgoden? se je jezila, četudi je bila ura že osem, to je videla mimogrede.« (Partlji č 2002: 207)) in odvisni govor (»Župnik, ki mu ni bilo štirideset let, je rekel, da bo moral v naslednjih tednih priti petkrat v župniš če na pripravo za sklenitev cerkvenega obreda.« (Partlji č 2002: 148)), polpremi govor (»V kak svet so jo zvlekli? Kaj ji je vsega tega treba? Kje je kdo, ki bi jo zaš čitil?« (Partlji č 2002: 211)) je redek.

Pripovedovalec se ne postavi na nobeno stran; prikaže slabe strani tako LDC kot KSD, čeprav bolj negativno izzveni stališ če KSD, ki je krivo, da pride do razdora v Julijanini družini; Edita je proti vmešavanju države v zasebnost ljudi, prav tako se ne vmešava v na črtovanje poroke, medtem ko Adela zahteva, da Julijana Robija pozabi.

4.2.6.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »Potem pa je Adela povedala, /…/ da bi bilo prav, če bi nekaj malega narezali in v kozarce nalili, malo posedeli in se pogovorili /…/« (2002: 122); »Noben Slovan ne š čije sam!« (2002: 127); »/…/ O čistimo zdaj vsak svoj prag, / očisti dušo naj si vsak. /…/« (verza iz edine pesmi Nocoj, bratje! kandidata KSD), Ditkaritka; Denis – Penis - onomatopoija: hov, hov

Besedni slog - pogovorne besede: špricati ('škropiti'), pasati ('prilegati se'), kila ('kilogram'), flek ('madež'), espresso ('ekspresna kava'), usekan (' čudaški, neumen'), poklicat nam. poklicati, fovšija ('nevoš čljivost'), kompanjon ('tovariš, prijatelj'), zarukan ('neumen'), šansa ('možnost'), zabasirati ('spregovoriti z basom'), šmirati ('ljubimkati') - neknjižne ljudske besede: švindl nam. švindel ('prevara, goljufija'), cagav ('neodlo čen, malodušen', a tu mišljeno 'slaboten'), zrihtati ('priskrbeti'), župa ('juha'), lojtra ('lestev'), kišta ('zaboj'), zmartran ('izmu čen')

- nare čne besede: »Sem tu mimo šou, /…/ pa sem prišo pogledat, či je res … In sem reko, če je res, bom malo špilo.« (2002: 157), šikan ('simpati čen'), foksne trajbati ('šaliti se') - žargonske besede: faks ('fakulteta'), frajtonarca ('diatoni čna harmonika'), naturš čik ('nešolani igralec', tu verjetno mišljeno 'nešolani pevec') - slengovske besede: žurka ('zabava'), popeniti ('zelo se razjeziti'), nategniti ('nalagati, prevarati'), ma čo ('kdor pretirano poudarja svoje moške lastnosti') - tujke: volkswagen, abortus ('splav'), korespondirati ('dopisovati si'), make up ('lepoti čenje, kozmetika'), disident ('kdor se idejno ne strinja s svojo versko ali politi čno skupnostjo'), kaos ('nered'), dezinficirati ('razkužiti'), flora ('rastlinstvo'), favna ('živalstvo'), kompromitiran ('osramo čen v javnosti, brez ugleda') - izposojenke: džins, džiesem, džip - neologizmi: strankokracija (morda 'notranja organiziranost stranke'), odljubiti se ('prenehati s spolnim odnosom'), ki čmojster ('umetnik, čigar dela nimajo umetniške vrednosti'), hofirati ('osvajati') - redka beseda: bedakinja - angleški izrazi: shit, city, cool, ketchup, »Short and strong!« (2002: 25), cash, lover, O.K., show, »Fuck off, civilisation!« (2002: 91); »Yes, ofcourse. Two hundred franks, please.« (2002: 178) - nemški izrazi: »Stadtplan«, Museum Strasse, luft - francoski izrazi: Cafe de Flore, brasserie, Hotel des Invalides, Centre Pompidou, Sacre Coeur - italijanski izrazi: »Dio mio, zamudila sem volitve.« (2002: 219) - latinski izrazi: EX SLOVENIA - ljubkovalne besede: mamice, o čka, čeveljci, jopice, oblekice, glavica, sobica, cerkvica, obla čki - otroški govor: lulati, lulek - slabšalne besede: tip, tace, faliran, čvekati, cucek, svinjarija, peroprask, zabušavati, šema, baba, črnuh ('desni čar, klerikalec'), barabe - psovke in zmerjavke: tepec, trapa, prasice, pesjan, kurbe, prasec, krava, kreten, svinje - nizke besede: sekret, rit, srati (ga), ritnice, zajebavati, gobec, odto čiti, jebati (se), zajebati se, usran, pi čka, kurec, prdec, nasrati, scati, buzerant, kavsati, klinec - poudarjalni besedi: crknjen, dedci

100

- kletvice: mater, jebenti, porka fiks, mater božjo - ukrasni pridevek: lepe sve čane obleke, ponosni o čka, prestrašeno telo, prismuknjeno mesto, vro ča politi čna jesen, zrelo dekle, naoljeni črni lasje, čudaški klobuk, prekljasta ženska, profesionalna roka, umazana predvolilna propaganda, ostra, moška, kriti čna kampanja, masiven javorov stol - poosebitev: »Noge uživajo, stopala dihajo, ko niso utesnjena v čeveljce za četvorko.« (2002: 10); »A žage vejo, da bodo za čele žagati kose lesa za nov stol?« (2002: 18); »Ni č ne re če z usti, jezikom, a vse telo govori, moj je, njegova sem, če imata kaj proti, bom šla ali pa umrla.« (2002: 56) - primera: »Po prerezanih mošan čikah, kjer kot v strahu ždita otrpli bradavici.« (2002: 12); »Desnica ga brca kot crknjenega psa.« (2002: 61); »Nastopi kot kakšna nova melodija v operi /…/« (2002: 85); »In kot da bi bila programirana, je odprla o či ravno, ko sta se po Gosposvetskem polju bližala Gospe Sveti /…/« (2002: 74) - metonimija: »Toda mesto je kljub temu cel avgust dremalo.« (2002: 82); »Polna kazinska dvorana je vstala in ploskala.« (2002: 190) - metafora je povezana z živalmi (živalska metafora) ( Čeh 2001: 95–96): »Zdaj bodo prilezle politi čne gnide na površje /…/« (2002: 86); Valentin je poimenovan s sopomenko »mrzli kuš čar iz Argentine« (2002: 130), Denis s sopomenko »mlad žrebi ček« (2002: 205); »To je ena hinavska novinarska podlasica!« (2002: 197); metafore tako ve činoma ponazarjajo negativne človeške lastnosti

Stav čni slog - nasprotje: »Oni se z državo zajebavajo, samo mi, bedaki, jo jemljemo zares. Oni so iz fevdalnega turškega imperija prišli v skupno državo, mi iz urejene Avstrije …« (2002: 42); »V tej stranki govorijo postavni dedci kot hripave ženske in tista nacionalistka z orlovskim nosom govoril kot kak basist?« (2002: 50) - ponavljanja: »Lepo, lepo, da se ljubita.« (2002: 10) (geminacija); »Stol za ladjo, stol za astronavta. Stol za mizo, stol za ra čunalnikom. Stol za rektorja, stol za študenta.« (2002: 18) (anafora); »Jaz ne morem. Imam tako prekleto službo, da ne morem.« (2002: 97) (epifora) - paralelizem: »Tako veli častna je narava, tako grozljiva ta no č, glasovi v gozdu, tako dale č vse zvezde.« (2002: 152); »Naj re čem, najljubše mi je, da se ne u čiš za

101

maturo in je ne narediš? Naj re čem, vseeno je! Naj re čem, nikar ve č domov, pri meni ostani …« (2002: 54) - vzklik: »Kako ste zoprni!« (2002: 34); »Pa saj je vlada stala za prodajo!« (2002: 36); »Kako si pameten!« (2002: 55); »Jezus, na prstane pa sva pozabila!« (2002: 153) - retori čno vprašanje: »/…/ Smo za vero in resnico zbrani? / Smo Bogu, domovini vdani? /…/« (2002: 192) (verza) - brezvezje: »Kon čan je bil uradni del maturantskega plesa, sve čana ve čerja pojedena, govori izgovorjeni, dogajanje posneto v kamerah.« (2002: 8); »Moraš biti samostojen fantek, mu je govorila, da ga je prisilila, privadila, prevarala /…/« (2002: 57); »Rada bi bila atom teh možganov, da bi vedela, videla, spoznala …« (2002: 71) - mnogovezje: »V šolo so hodili v džinsu in platnenih hla čah in majicah …« (2002: 7); »Zate gre in za nas in za levo opcijo!« (2002: 22); »In ste če gor in vzame jopico in natakne sandale in že skok, skok dol po stopnicah in brž po plo čniku do vogala …« (2002: 52) - frazem: »Gospa Gornik bi najraje rekla Julijani, saj se ja ti ne boš tako obnašala, /…/ a se je raje ugriznila v jezik.« (2002: 9); »Ampak vsekakor še vredno greha.« (2002: 23); »To pa Julijani kar izbijta iz glave!.« (2002: 123); »A je vedel, da bi se Robi uprl, postal nervozen in bi mu šlo vse skup še težje od rok.« (2002: 42) - perifraza: črne pokrovke ('son čna o čala'), slovenski patrioti na drugo potenco ('slovenski nacionalisti'), rumena vodica ('urin'), edinstveni simbol slovenstva ('knežji kamen'), kuga dvajsetega stoletja ('aids'), leseni podstavki za rit ('stoli'), ob uri duhov ('opolno či') - obrnjen besedni red: trapa maskerska, krava stara, deklica moja

Sklep Zvo čni slog ustvarjajo predvsem rime. V okviru besednega sloga števil čno najbolj izstopajo pogovorne, a tudi čustveno zaznamovane besede (najve č je nizkih, slabšalnih, ljubkovalnih besed), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni in čustveni), ponavljanja in primere. Veliko je tudi tujejezi čnih izrazov oziroma povedi, a smiselna se zdi le raba nekaterih (to so pogovor v angleš čini v Franciji, navedba ulice v Celovcu, imenovanje objektov, ustanov, lokacij v Parizu, del napisa v latinš čini). Na čustvenost sloga poleg čustveno

102

zaznamovanih besed kažejo brezvezja, mnogovezja (manj številna), ponavljanja (manj raznolika kot v drugih Partlji čevih proznih delih), vzkliki in zelo številni frazemi. Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so ve činoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi ve č, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stav čni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Slog je humoren in satiri čen, roman odlikuje tudi berljivost. Satira je usmerjena predvsem na literarne osebe (primeri so podani v poglavju 4.2.6.6 Literarne osebe) in prizore (pretiravanje, na primer raz čustvovanost, solzavost ob govorih članov KSD), povezane s politiko (smeh na ra čun države in oblastnikov (Pezdirc Bartol 2005: 54)). Humor je prisoten tako v dialogih (besedna komika) kot v opisih prizorov (situacijska komika), veje tudi iz samih zna čajev (zna čajska komika) in videza literarnih oseb (telesna komika) (Pezdirc Bartol 2005: 58; Dolinar idr. 1981: 113). Jezik ima pri tem pomembno vlogo ( čustveno zaznamovane besede, nare čno obarvan govor, dvoumnosti, besedne igre, vzdevki, rima) (Pezdirc Bartol 2005: 58–59). Komi čni u činek se dosega tudi z nasprotjem (uglajeno, strokovno izražanje na eni strani in pretirano iskreno izražanje, prežeto s pogovornimi, nizkimi, slabšalnimi besedami, kletvicami na drugi).

103

4.2.7 Golaž, reka in mostovi

4.2.7.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Obravnavano literarno delo je satiri čni roman, napisan v prozi. Po notranji formi je ve čidel epski in spada v pripovedništvo (Kos 2001: 156). Obsega 172 strani, njegova zunanja zgradba je druga čna kot pri drugih Partlji čevih romanih: trem posvetilom in zahvalam (Prvo posvetilo in zahvala, Drugo posvetilo in zahvala, Tretje posvetilo in zahvala) sledi pet poglavij (Županov splav, Na Dravi in Lentu, Mesto pono či, Dvoržakova 10, Duplek), ki so razdeljena na podpoglavja (zaradi števil čnosti jih ne bomo navajali), čisto na koncu sta Dodatni pismi. Zasebne usode so postavljene ve činoma v zgodovinski okvir (Kos 2001: 157).

4.2.7.2 Snov

Avtor povzema snov najprej iz svojega življenja, izkušenj in doživljanja (družina, šolanje, delo (kot nekdanji poslanec dobro pozna razmere v slovenski politiki v današnjem času, kot pisatelj na primer razmere v slovenskem založništvu in odnos Slovencev do smeha), bivanje v Mariboru (pozna znamenitosti kraja in pomembne osebnosti, rojene ali žive če v tem mestu)). Slede či snovni podro čji sta zgodovina Maribora (kulturna in naravna dediš čina, dogodki in osebnosti, pomembni za mesto in za vso državo) in slovenska zgodovina ( čas Karantanije, 19. in 20. stoletje), v okviru katere je poudarjen predvsem čas po drugi svetovni vojni do slovenske osamosvojitve (socializem, enopartijski sistem), v drobcih pa tudi 19. stoletje (na primer zasluge Antona Martina Slomška), čas med obema vojnama (na primer zasluge Rudolfa Maistra), druga svetovna vojna (nasprotja med Slovenci: državljanska vojna, izvensodni poboji domobrancev). Iz sedanjega časa so vzeta podro čja, povezana s politiko, gospodarstvom, socialnimi vprašanji, kulturo, mentaliteto Slovencev. Snovno podro čje so tudi slabosti, zmote, napake ljudi.

104

4.2.7.3 Fabula

Prvo posvetilo (in zahvala) je namenjeno Borutu Ingoli ču, ustanovitelju založbe Pisanica, pri kateri je izšlo ve č Partlji čevih knjig, »vendar avtor v vrženo meglo skrije povsem drugo sporo čilo: med navidez lahkotno razsipavanje humornih zrn natrese kup dejstev o klavrnem (marsikje in kdaj pa sploh nikakršnem) stanju v slovenskem založništvu« (Makuc 2004: 13). Drugo posvetilo, ki bralca prepri ča v resni čnost popisanega, je naslovljeno na njegovega literarnega sopotnika Radivoja. Tretje posvetilo je zagotovilo, da so vse besede, položene v usta literarnih oseb, izmišljene in vsaka podobnost s stvarnostjo le naklju čna. (Makuc 2004: 13.) Potovanje od Maribora do Dupleka (kakor je avtor obravnavano literarno delo najprej naslovil) je »kolaž zabavnih, duhovitih, šaljivih, (samo)ironi čnih in satiri čnih zgod in nezgod« (Makuc 2004: 13). Tone Partlji č je gostitelj Radivoja, Slovenca iz Avstralije; popelje ga po Mariboru in v Duplek. Preizkusita vožnjo z županovim splavom, obiš četa festival Lent, ogledata si nekatere znamenitosti Maribora in se udeležita dupleške nedelje. Pri tem sre čujeta znane osebe iz sveta politike, športa, glasbe, gledališ ča, besedne umetnosti in dva škofa; Radivoj spozna tudi Partlji čevo ženo in psa njune vnukinje. Vpletene so zanimivosti iz zgodovine in sedanjosti ter življenja nekaterih oseb, bajka, humoreska, anekdote, razmišljanja o literaturi, o dolo čenih pojavih v družbi in politiki, o človeških slabostih in zmotah; pogosto je podano Partlji čevo osebno mnenje.

4.2.7.4 Tema

Roman tematizira popotovanje od Maribora do Dupleka, na katerem Tone Partlji č Radivoju predstavi nekatere znane osebnosti in znamenitosti Maribora (kulturna in naravna dediš čina) ter poda zanimivosti iz zgodovine. Popotovanje je obenem priložnost, da pripovedovalec opozori na nekatere probleme (na primer slabo stanje v slovenskem založništvu, propadanje kulturne dediš čine, razli čna mnenja glede domobrancev in izvensodnih pobojev le-teh, ki Slovence še vedno razdvajajo) in odpira vprašanja (povezana predvsem s slabostmi ljudi, odnosom Slovencev do smeha).

105

4.2.7.5 Motivi

Najbolj izpostavljen in skozi celoten roman pojavljajo č se motiv je mariborska alibi čnost (Lorenci 1990: 51), ki jo avtor opiše kot »ob čutek, ki ga imajo tako reko č »vsi« Maribor čani, češ, da nas »Ljubljana« zapostavlja« (Partlji č 1997b: 133), in dodaja: »Tu ne obsojamo lastnih nesposobnežev, lastnih pokvarjencev in dvoli čnežev, ker se ve, da so za naše nesre če krivi v Ljubljani« (Tomaži č 2006: 11). Tej mariborski slabosti se posmehuje predvsem s pretiravanjem, na primer »Sem čul, da ho čete Dravo prek Trojan v Ljubljano spelat! Kakor ste elektroholding, elektrogospodarstvo in vse drugo iz naše lepe Štajerske!« (Partlji č 2003: 32). Na tak na čin se posmehuje tudi splošno slovenski slabosti, tj. obtoževanju politikov, da so krivi za vse slabo v državi (da so propadle vse ve čje tovarne, da mladi nimajo dela, da ni razvitega kmetijstva, da je suša itd.).

Druge slabosti ljudi , ki se jim avtor posmehuje ali jih zgolj izpostavi, so: enostranskost (Drago Jan čar zagovarja zgolj domobrance, ki so bili žrtev komunisti čne oblasti), dvoli čnost, prikrivanje resnice, pretvarjanje, ljudi pri čnemo ceniti šele po smrti, takrat se jim opravi čimo za vse krivice; radi imamo povpre čneže, kdor izstopa, je lahko podvržen posmehu ali zgražanju (uspešen komediograf je ozna čen kot ljudski, primitiven, cenen).

Kot komediograf Partlji č izpostavi smeh in odnos Slovencev do njega. Sam se strinja s priporo čilom Frana Levstika, da je potrebno »resnico zavijati v prijetne šale« (Partlji č 2003: 49), kajti tudi sam se kdaj ponor čuje iz ljudi, »da bi bil svet tudi nor čav in ne le resen« (Partlji č 2003: 131). Vendar z obžalovanjem ugotavlja: »Pri nas je spontan smeh skoraj nekaj primitivnega. Cini čen da, vzvišen da, sarkasti čen da... ampak od srca, to je skoraj nekaj nesposobnega« [verjetno nespodobnega; dodala J. L.] (Partlji č 2003: 50).

Mo čno prisoten motiv je tudi literatura ; Tone Partlji č in Radivoj se pogovarjata o Slavi vojvodine Kranjske , razpravljata o napisanem v zvezi s Štajersko in njenih prebivalcih v Enciklopediji Slovenije in Zgagi vojvodine Kranjske ; Partlji č razmišlja o pesmih, ki se jih je nau čil kot otrok, o knjigah o psih, omeni svoji

106

prozni deli Starec za plotom in Dupleška mornarica , nestrinjanje z razmerami v slovenskem založništvu pa je že bilo omenjeno.

Drava ima velik pomen tako za prebivalce Maribora in Štajerske kot za celotno Slovenijo: Maribor deli na dva dela, ki sta bila v preteklosti povsem lo čena svetova, kar se kaže še danes; pred drugo svetovno vojno je omogo čala živahno splavarjenje , ki ga danes obujajo v turisti čne namene; ob njej vsako leto prirejajo festival Lent ; čez njo so speljani mostovi z zanimivo preteklostjo, na njej so številne hidroelektrarne. Simbola Maribora sta tudi stara trta in Kalvarija . Navajamo le bolj izstopajo če motive.

4.2.7.6 Literarne osebe

Radivoj je Slovenec, rojen v Avstraliji. Njegova starša, ki ju je Tone Partlji č spoznal pred leti na gostovanju z gledališko skupino v Melbournu, sta se rodila v Dupleku. Radivoj, o katerem ne izvemo prav veliko, je star morda 25 let in pomaga mami pri delu na radiu. V domovino svojih staršev se odpravi prvi č, deloma tudi zato, da bi o Sloveniji poro čal na radiu v oddaji za Slovence. Je vedoželjen, nezahteven, dober poslušalec, navdušen nad lepotami Slovenije, čeprav ga čudi, da se Slovenci tako radi prepiramo med seboj.

Tone Partlji č se izkaže kot dober vodnik; ponosno in z navdušenjem pripoveduje o znamenitostih Maribora, o zanimivostih iz življenja znanih oseb; čeprav veliko ve, se s tem ne hvali, ampak je vesel, da ga je Radivoj pripravljen poslušati. Pri ljudeh rad pohvali, kar je dobro, razmišlja o njihovih slabostih in zmotah, a pri tem ni enostranski, saj dopuš ča tudi druga čno mnenje. V časih se ponor čuje iz ljudi, ki izstopajo, saj je že F. Prešeren zapisal: »Naj misli, kogar bi puš čice te zadele, / da na visoki vrh lete iz neba strele« (Partlji č 2003: 9), a se zna pošaliti tudi na svoj ra čun. Spoznamo tudi njegove slabe lastnosti (v časih pomisli, da Ljubljana zapostavlja Maribor in Štajersko).

Tudi Partlji čeva žena Ljudmila (Milka) je deležna nekaj puš čic posmeha (vendar na šaljiv in nenapadalen na čin), ker pretirava s skrbjo za vnukinjinega psa Miška

107

(nedvomno gre za pretiravanje, saj mu pusti jesti za mizo, spati v postelji na moževem mestu, pohvali ga, ker je opravil veliko in malo potrebo).

Tone Partlji č predstavi Radivoju veliko znanih oseb; do nekaterih je naravnan zgolj pozitivno, pri drugih spoznamo tudi/le negativne strani, zato so podvrženi posmehu in satiri. Komika je predvsem besedna (nare čno obarvan govor Franca Pukši ča in Franca Kanglerja; vulgarno in pogovorno izražanje Zmaga Jelin čiča; Radivoj vpraša Partlji ča, ali je mož, ki spremlja Jelin čiča, njegov varnostnik, a se izkaže, da je to Sašo Pe če, »nova zvezda na mariborskem politi čnem nebu« (Partlji č 2003: 37)), a tudi zna čajska (o zna čaju lahko sklepamo predvsem na podlagi govora: glasno govorjenje, ki pritegne pozornost, kaže na pretirano samozavest Franca Pukši ča, ki ga pripovedovalec posmehljivo primerja z Napoleonom; prepri čan v svoj prav in vase zagledan je Zmago Jelin čič, ki ne pomisli, da bi s svojimi izjavami lahko koga prizadel; Franc Rode, ironi čno imenovan »veliki igralec s statisti« (Partlji č 2003: 148), se zdi Partlji ču »teatralen, komi čen, napihnjen v svojem hotenju narediti vtis« (Partlji č 2003: 148)), situacijska (izjavi Petra Boži ča med prepirom z Jožetom Jagodnikom, predsednikom nogometnega kluba Maribor, »Saj bi te zmlel , a sem gost.« sledi pripomba: »In je s pestjo dosegel Jagodnikov popek .« [pod črtala J. L.] (Partlji č 2003: 48)) (Makuc 2004: 13) in telesna (predstavnik slovenskih nacionalistov v Mariboru je imenovan » črnolasi in oljnolasi Sašo Pe če« (Partlji č 2003: 32); Peter Boži č je zaradi svoje majhnosti, jezljivosti in živahnosti primerjan z Levstikovim Pedenjmožkom ali Laketbrado, Franc Pukši č je nižje rasti, čokat in ima malo potla čen nos). Sre čata tudi Zlatka Zahovi ča, ki zaradi spora s Sre čkom Katancem in izjave, v kateri se kaže mariborska alibi čnost, postane »štajerski heroj« (Partlji č 2003: 73), Ivana in Marijo Ribi č (župana Ob čine Duplek in njegovo ženo), ki se na fotografijah v lokalnem časniku pojavljata tako pogosto »kot da bi šlo za družinski album« (Partlji č 2003: 160), in župana Ob čine Maribor Borisa Sovi ča. Literarnih oseb, ki v romanu nimajo pomembnejše vloge, ne bomo omenjali.

Literarne osebe, ki jim je Partlji č kot pripovedovalec najbolj naklonjen, so Olga Jan čar, žena pisatelja Draga Jan čarja, ki s svojim ekstravagantnim obla čenjem vzbuja pozornost in nemalokrat zgražanje, škof Vekoslav Grmi č, ki s svojimi liberalnimi predlogi in stališ či naleti na neodobravanje Cerkve, Polde Bibi č, »eden

108

najve čjih slovenskih gledaliških in filmskih igralcev« (Partlji č 2003: 65–65), Mojmir Sepe – Mojzes, »nekakšen svetnik slovenske zabavne glasbe« (Partlji č 2003: 70), in Brane Šturbej, »odli čen slovenski dramski igralec« (Partlji č 2003: 138).

4.2.7.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanje se odvije v dveh dneh julija 2002, posvetila (marec) in eno od pisem ob koncu romana (16. januar) so napisani leta 2003. Zgradba je ve činoma sinteti čna, pojavljajo se posamezne retrospektive (analiti čna zgradba) in pripovedi iz časovno oddaljenih obdobij. Literarni prostor je dokaj skr čen, saj se ve čina dogajanja odvija v Mariboru (Koblarjev zaliv, splav na Dravi, Lent, ulice in trgi v mestu, Partlji čevo stanovanje na Dvoržakovi 10, sprehajalna pot ob Dravi), le v zadnjem poglavju se preselimo v Zgornji in Spodnji Duplek ter od tam mimo gradu Vurberk in Korene nazaj proti Mariboru.

4.2.7.8 Pripovedovalec

Ve činoma sta prisotna prvoosebni in personalni pripovedovalec (»Zdaj, zdaj se bom pripeljal skozi gozd in se bo odprl pred menoj lep razgled na Koreno s cerkvijo svete Barbare /.../« (Partlji č 2003: 166)), a pojavljata se tudi tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec (»O či in mamica mali Urški ve čkrat kupita kakšno žival. Nerada, izmišljujeta si polno izgovorov, odlašata, potem popustita.« (Partlji č 2003: 100)). Pojavlja se skoraj izklju čno epski pripovedovalec, lirski je redek.

Prevladuje scenska perspektiva, panoramska je prisotna predvsem takrat, ko gre za pripoved iz časovno oddaljenih obdobij (o zgodovini splavarstva, plovnosti Drave idr.). Glede na obseg izstopata glasni zunanji govor (primera, podana ob vrsti pripovedovalca) in dvogovor (v pogovoru med Partlji čem in Radivojem govori ve činoma prvi, slednji predvsem usmerja pogovor z vprašanji in s pripombami), samogovor je redek (glasni le v bajki o Dravi, Savi in So či, sicer

109

tihi: »Jo [pesem J. Glazerja; dodala J. L.] naj povem Radu ali ne? Mu bo sploh kaj pomenila? Bo razumel?« (Partlji č 2003: 19)). Na scensko perspektivo kaže poleg samogovora in dvogovora tudi opis (na primer Petra Boži ča: »Kajti je majhen, jezljiv in živahen, kot Levstikov Pedenjmožek ali Laketbrada. Tako malo ve čji pal ček /.../ Droben, da ne re čem suh, tako da s posteljo vred najbrž tehta 53 kilogramov.« (Partlji č 2003: 26)). Prepletata se premi (»Ustavila se je in ve čkrat rekla: Vesela sem, gospod Partlji č! Čeravno oni ne smejo vedeti, da naši pripravljajo ponatis Stankovih pesmi...« (Partlji č 2003: 107)) in odvisni govor (»Na Uršlji gori je recimo dejal, da kdor ni katoličan, ne more biti Slovenec.« (Partlji č 2003: 145)).

Na nekaj mestih se čuti prisotnost pripovedovalca, saj bralca nagovori (»Prav iskreno se opravi čujem dragemu bralcu, ker je v Popotovanje vstopil nov junak, in to ni č ve č in ni č manj kot navaden pes, imenovan Miško.« (Partlji č 2003: 103)). Svoje stališ če izrazi neposredno (vendar ga ne navaja kot absolutno in edino pravilno) in posredno (s humorjem, s satiro in v okviru te z ironijo).

4.2.7.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »In je bilo re čeno in tudi storjeno.« (2003: 5); »Mi pa ho čemo biti vsi hlapci Jerneji, delovati za pravico, preganjati krivico.« (2003: 51–52); » Čeprav sem nevredni naslednik Antona Martina Slomška /…/ sem jaz vendar zaupal splavarjem svoje telo, Slomšek pa le blago.« (2003: 59); »Ljubljana je bolana!« (2003: 60); »Kadarkoli grem čez ta most, se ustavim in nenadoma uzrem mesto v soncu vse in v lu či in s polnimi zajamem plju či…« (2003: 19) Zvo čni slog ustvarjajo tudi verzi iz razli čnih pesmi, na primer F. Prešerna, F. Filipi ča, u čenca Marsela.

Besedni slog - pogovorne besede: zastopat nam. zastopati, mam nam. imam, skregati se ('spreti se'), finta ('zvija ča'), hohštaplersko ('domišljavo'), zastopiti ('razumeti'), pohecati

110

se ('pošaliti se'), špilati ('igrati'), brihten ('bistroumen, pameten'), zafrkavati ('dražiti'), šimfati ('kritizirati'), nervirati ('razburjati, dražiti') - neknjižne ljudske besede: zrihtan ('urejen'), šlampasto ('površno'), župa ('juha'), štant ('stojnica'), zrihtati ('priskrbeti'), flosarski ('splavarski'), šmorn ('ni čvredna stvar'), špaga ('vrv, vrvica') - nare čne besede: zajuckati ('zavriskati'); »Vklopi svoj kasetofon, ti bom povedo, kaj so temelji resolucije za Slovence po sveti…« (2003: 41); »Te pa še slabše!« [pod črtala J. L.] (2003: 150) ('potem'); »/…/ saj te ne bomo pojeli /…/« [pod črtala J. L.] (2003: 154) ('pojedli') - žargonski besedi: kopa čke ('nogometni čevlji'), frajtonarca ('diatoni čna harmonika') - slengovska beseda: folk ('ljudje') - tujke: mercedes, audi, jazz, teater ('gledališ če'), city ('velemestno središ če'), specialitete ('posebne, redke jedi'), vegetacija ('rastje'), evergreeni ('dolgo časa priljubljene popevke'), satisfakcija ('zadoš čenje'), fast food ('hitro pripravljena hrana') - izposojenka: džez - neologizmi: emonocentrizem ('težnja, postaviti v središ če Ljubljano'), nekoga izstopiti ('prisiliti k odstopu') - angleški izrazi: barbecue, taxi, o kay, iti v »life«, »O, You are wellcome!« (2003: 22), »How do you do?« (2003: 63), »Come down, Mojzes.« (2003: 71), »O, ham and eggs! And tea, please!« (2003: 118), mammy, daddy, no comment - ljubkovalne besede: zaliv ček, oto ček, nagelj čki, skledice, glavica, splavar ček, atek, mamica, trgovinica, o či, o čka, dedek, Ton ček - otroški govor: lulek, polulati se, kakati, lulati, papati - slabšalne besede: kreteni, gobcati, mla čnež, smrkavec, tele, baba - psovka in zmerjavka: kurbe - nizke besede: auf biks, zasrati, rit, žreti ('jesti'), pokavsati, jebati, scati, zajebavati, zajebancija - kletvice: jebela cesta, madonca, porka fiks, vraga, mater - ironi čne besede: hvaljeni svobodni trg, globoko čute če preproste ženice, zastopstvo ljube prestolnice Ljubljane, nova zvezda mariborskega politi čnega neba, gospod vatikanski ('bodo či veleposlanik v Vatikanu') - vznesene besede: Njegovo prezvišeno veli čanstvo, Presvetla milost

111

- poudarjalni besedi: dedec ('postaven moški'), norci - starinski besedi: rajža ('potovanje'), viža ('napev') - redka beseda: deliti levite ('oštevati') - ukrasni pridevek: slavni založnik, starožitno knežje ime, debela sposobna menedžerska roka, zanimivi ljudje, železne konstrukcije, svetle či mornarski gumbi, simpati čen manjši moški, lepa in stara slovenska imena - poosebitev: »Drava pa ni zaspala. Ko je slišala, da sestri smr čita, se je kar v trdi temi potuhnjeno odpravila na pot.« (2003: 14); »/…/ plasti čni etui, v katerem je samo čakal klarinet, da sko či na plan in zapiska.« (2003: 24); »Glavica ho če znati napamet kakšno pesmico, šola pa no če.« (2003: 42–43) - primera: »Ves čas se mi zdi vse tu tako majhno kot igra ča.« (2003: 20); »Kajti majhen je, jezljiv in živahen, kot Levstikov Pedenjmožek ali Laketbrada.« (2003: 26); »Takrat se razjezi kot Zevs.« (2003: 56) - metonimija: » Če bo država dala subvencijo, te bomo tiskali.« (2003: 5); »Vse nam je Ljubljana vzela.« (2003: 93); »/…/ Evropa pa našega blaga ne potrebuje /…/« (2003: 115) - metafora: »Ne morem se sprehoditi, ne da bi sre čal te navdušene pesnike in pesnice, ki mi kar na ulici vsiljujejo svoje cvetje v jeseni. « [pod črtala J. L.] (2003: 6) ('literatura ljubiteljskih avtorjev'); »Vsa naša dežela, ki jo res vse bolj zaraš čata trava in grmovje , je polna možganov na paši.« [pod črtala J. L.] (2003: 7); »/…/ čeravno ste vi ene gnide , ker za vse svoje nesre če in nesposobnost kažete prek Trojan na Ljubljano!« [pod črtala J. L.] (2003: 28)

Stav čni slog - nasprotje: »/…/ ker se ni č ne gradi, ampak marsikaj propada…« (2003: 44); »Glavno mesto ima vse! Vse! Maribor pa ni č!« (2003: 48); »Ker smo najbolj sre čni, ko smo nesre čni.« (2003: 49) - ponavljanja: »Kakšen Tona? Tona je žensko ime.« (2003: 143) (anadiploza); »Rudi, srce, prosim, Rudi, srce…!« (2003: 35) (epanalepsis); »Glavno mesto ima vse! Vse!« (2003: 48) (geminacija); »Slišal sem, slišal /…/« (2003: 50) (anafora) - paralelizem: »Ljudje ne kupujejo knjig, ljudje ne berejo knjig, ljudje slovenske knjige ignorirajo…« (2003: 5); »Nogometaš, ki je igral na Portugalskem, v Gr čiji, Španiji… Ki je dal najve č golov za slovensko reprezentanco. Ki je idol slovenskih de čkov in deklet.« (2003: 73)

112

- vzklik: »Ampak zdaj je vseeno nekaj narobe!« (2003: 6–7); »Dupleška mornarica, pozdravljena!« (2003: 45); »Pridite, da boste videli, kaj je Duplek!« (2003: 46) - retori čno vprašanje: »O, kje si, ponos slovenski?!« (2003: 65) - brezvezje: »Sedaj je reka ukro čena, višja, po časnejša, zajezena.« (2003: 15); »Posebej je omenil, da ta neugledna ulica majhnih trgovinic za pro čelji hiš skriva labirinte podrtij, dvoriš č, prizidkov…« (2003: 87); »Kajti tisti trenutek je na oni strani zahrumelo, zabrnelo, zaropotalo.« (2003: 134) - mnogovezje: »/…/ Borut, vnuk gozdarjev in tesarjev in mizarjev in sin pisatelja /…/« (2003: 7); »Spet je tu nesre čni ponedeljek, ko moramo vstati, se podati na ulico in v promet in na delo.« (2003: 44); »In je udaril orkester /…/ in so zapokali šampanjci in so poletele svetlobne rakete v zrak.« (2003: 62) - frazem: »Hvaljeni svobodni trg je pokazal zobe.« (2003: 5); »In tako so slovenski pisatelji pred zaprtimi vrati.« (2003: 6); Vekoslav Grmi č »je trn v peti slovenski cerkveni hierarhiji in nomenklaturi /…/« (2003: 23); »Tam se bom pomeril za predsednika iz o či v o či.« (2003: 33) - perifraza: slovenski nogometni as ('Zlatko Zahovič'), svetovna prvakinja med trtami ('stara trta') - obrnjen besedni red: Maribor rodni, hlapec slovenski, norci birokratski

Sklep Zvo čni slog ustvarjajo predvsem rime. V okviru besednega sloga je najve č tujk, pogovornih in čustveno zaznamovanih besed, a slednje niso tako številne kot v drugih Partlji čevih proznih delih. Nekajkrat je govor obarvan narečno. Raba angleških izrazov se zdi smiselna le v nekaterih primerih (ljudje ogovorijo Radivoja v angleš čini, saj ne vedo, da govori slovensko, a ne zelo dobro, zato tudi sam uporabi kakšen angleški izraz namesto slovenskega). Med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni in čustveni), ki ve činoma sestojijo iz ene, dveh (ki ju lahko povezuje veznik in ) ali treh besed, in primere. Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo brezvezja, številna mnogovezja, ponavljanja, vzkliki in frazemi. Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so ve činoma razumske, je skupno toliko kot primer. Zastopana so priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi ve č, kažejo

113

na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stav čni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

4.2.8 Dom Dom

4.2.8.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Dom Dom je roman, napisan v prozi. Po notranji formi in zgradbi je ve čidel epski in spada v pripovedništvo. Okvir pripovedi predstavljata spisa (Pogled skozi okno, Prometna nesre ča) osnovnošolke Jožice Ciglene čki. Roman je razdeljen na dva dela; prvi obsega dejansko 25 poglavij, saj je prvo poglavje oštevil čeno s številko dva, drugi del obsega 26 poglavij, vseh strani je 227. Dogajanje romana je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

4.2.8.2 Snov

Opazimo lahko ve č snovnih podro čij. Najbolj prepoznavno je življenje varovancev v domu starostnikov, ki je postavljeno v zgodovinski okvir. Avtor povzema snov predvsem iz obdobja po desetdnevni vojni; socialne (staranje prebivalstva – ve č upokojencev kot ljudi, ki še delajo; socialne razlike: na primer

114

poslanci, izobraženci – brezposelni, neizobraženi) in politi čne razmere (menjavanje vladajo čih politi čnih strank: liberalce zamenjajo desno usmerjeni; na vodilnih mestih imajo pogosto prednost člani vladajo če stranke; poskusi dokon čne sprave in govor o komunisti čnih zlo činih; obra čanje po vetru (prej za, zdaj proti komunistom)). Le drobci so povzeti iz obdobja po prvi svetovni vojni (italijanska raznarodovalna politika nad Slovenci) in med drugo svetovno vojno. Ne moremo spregledati podobnosti med Zvonkom Petrovi čem in Tonetom Partlji čem, čigar učiteljica slovenš čine na nižji gimnaziji je bila Lucija Grmek (Lorenci 1990: 103), ki v romanu nastopa kot Zvonkova u čiteljica Lucija Germek (snov je vzeta tudi iz življenja avtorja), življenjske izkušnje Zvonkove matere so identi čne izkušnjam Micike iz romana Pri Mariji Snežni zvoni.

4.2.8.3 Fabula

V prvem spisu spoznamo, kakšna sta zunanjost in okolica Doma za ostarele ob čane, kdo so zaposleni, kaj po čnejo varovanci, nekatere od teh nato pobližje spoznamo. Zaradi prostorske stiske postane Angela Bra čko, kmetica iz Haloz, sostanovalka uglajene upokojene gledališke igralke Jasmine Rudolf. Razlikujeta se tako po socialnem položaju kot po izobrazbi, zato se sprva zdi nemogo če, živeti v sožitju, a s časoma spoznata, da druga drugi lepšata vsakdan in se medsebojno notranje bogatita. Jasmina, ki se sprva drži sama zase, postane bolj sproš čena po zaslugi Angele in upokojenega pilota JLA Janka Gregori ča, ki osvoji njeno srce. Le kratek čas traja zakon upokojenega rekviziterja Karla Frangeža in čistilke Marije, saj Karla izda srce (vzame viagro, kar je usodno). Upokojeno profesorico slovenš čine Lucijo Germek dvakrat obiš če Zvonko Petrovi č, njen nekdanji učenec, zdaj pisatelj in poslanec, ki si nato o čita, da je pred smrtjo ni obiskal ve čkrat. Staro sovraštvo privre na dan, ko Franc Kremžar, nekdanji domobranec, in Joža Senekovi č, nekdanji partizan, ugotovita, da sta bila med drugo svetovno vojno na nasprotni strani. Franca Marini ča razjeda slaba vest, ker so njegovo ženo zaradi patološke ljubosumnosti, ki je ni mogel ve č prenašati, premestili na zaprti oddelek. Najverjetneje prometna nesre ča, za katero izvemo iz drugega spisa, ni le nesre ča, ampak je Franc namerno stopil na cesto in tako naredil samomor.

115

4.2.8.4 Tema

Roman tematizira življenje in smrt varovancev doma starostnikov in posreduje ve č sporo čil (idej): Ni pomembno, kakšen socialni položaj in poklic je posameznik imel pred prihodom v dom starostnikov (dalje: Dom), v njem so vsi enaki – zgolj varovanci (razlika je le v tem, ali si lahko privoš čijo samsko sobo ali ne). Stari ljudje čutijo, čustvujejo in doživljajo prav tako kot mladi (se zaljubljajo, strah jih je zavrnitve ljubljene osebe, so ljubosumni, jezijo se nad svojimi otroki, so užaljeni itd.). »Do starejših ljudi moramo biti prijazni, ne le, ker so oslabeli, ampak tudi zato, ker bomo tudi mi neko č taki. Zdaj seveda še ne mislimo na to.« (Partlji č 2008: 3.)

4.2.8.5 Motivi

Življenje in smrt gresta z roko v roki. Varovanci lahko v Domu doživijo mnogo lepega, da so le kolikor toliko pri mo čeh in si tega želijo (na voljo imajo veliko prosto časnih dejavnosti), to velja zlasti za tiste, ki so se sami odlo čili priti v Dom in jih v to ni nih če prisilil. Smrt nikomur ne predstavlja nekaj groznega; nekateri o njej razmišljajo le ob časno, češ neko č bodo tudi mene odpeljali, nekateri si je zaradi trpljenja želijo, direktorici predstavlja priložnost, da na mesto umrlega prestavi novega varovanca (nanjo gleda s prakti čnega vidika). Lucija umre v bolnišnici, Frangež po ljubljenju z ženo v sobi, Marini č na cesti.

Medtem ko je ljubezen med Jasmino in Jankom obojestranska, je ljubezen med Marijo in Karlom le enostranska; Marija ima Karla rada in ga spoštuje, vendar ga ne ljubi, Karel ji svoja čustva izpoveduje v obliki pesmi. Lucija je vse življenje, še posebej pri pou čevanju, izkazovala svojo ljubezen do maternega jezika (»Materni jezik je edini zaklad, ki ga človek pri rojstvu pije z maternim mlekom!« (Partljič 2008: 62)), Franc Kremžar ni nikoli pozabil domovine, saj želi, kljub temu da je 55 let preživel v Avstraliji, zadnja leta življenja preživeti v Sloveniji, Jasmina je svoj poklic opravljala z ljubeznijo, saj ji je predstavljal ve č kot le delo, s katerim si je služila denar. Ljubezen lahko preraste v sovraštvo ; ob časno tako čuti Marini č, ki ženinega bolestnega ljubosumja ne more ve č prenašati. Sovraštvo

116

pride do izraza predvsem, ko Senekovi č in Kremžar ugotovita, da sta bila med drugo svetovno vojno nasprotnika. Slaba vest razjeda tako Marini ča, ki je zdravnici razkril ženino obnašanje, zaradi česar so jo premestili na drugi oddelek, kot Zvonka Petrovi ča, ki si o čita, da ni Germekove obiskal ve čkrat. Ve čina varovancev se soo ča z ob čutki sramu , ker so se znašli v Domu (Jasmina si zato dolgo časa ne upa med ljudi, saj se boji, da bi jo spraševali, kako se je lahko tako znana igralka znašla med njimi), osamljenostjo (Lucija nima svojcev, Jasmina se ni nikoli poro čila, Frangež je vdovec, tudi drugi varovanci menijo, da jih svojci vse preredko obiš čejo, tako tudi Zvonkova mati, ki sicer ni v Domu) in razo čaranjem (Angela ne more verjeti, da se njena otroka borita za majhno posestvo, ki ga prej nista marala; Jasmina še zdaj ni pozabila, da ji niso dali Talijinega prstana, nagrado za življenjsko delo, in glavne vloge v Medeji ; direktorica Marija Žnidar izgubi delovno mesto in nato ugotavlja, da poteka življenje v Domu nemoteno tudi brez nje).

Trije dogodki tako ali druga če zaznamujejo življenje varovancev: Angela se prvi č v življenju udeleži piknika , na katerem je povsem sproš čena, poje, pleše in se zabava, tudi Jasmina se ga udeleži prvi č odkar je v Domu, za kar je bilo potrebnega veliko poguma. Korak naprej stori na kulturnem ve čeru , kjer nastopi s kratkim odlomkom iz Antigone , čeprav je prej vedno zavra čala vabila za kaj podobnega. Gmotni položaj se Mariji s poroko sicer izboljša, vendar vanjo ni privolila iz koristoljubja; Frangež verjetno ne bi umrl tako kmalu, če se ne bi poro čil.

4.2.8.6 Literarne osebe

Angela Bra čko in Jasmina Rudolf sta si v marsi čem povsem nasprotni. Slednja je izobražena, uglajena, ob ve čerih igra odlomke iz gledaliških iger, delo gledališke igralke visoko ceni (služi umetnosti), zato sprva no če nastopiti na kulturnem ve čeru skupaj z amaterji. Je prava dama, saj se vedno lepo uredi, nadišavi, pije angleški čaj, ne prenese vulgarnega govorjenja. Na prvi pogled se zdi vzvišena, vendar za nadutostjo skriva svojo ranljivost, ker se boji, da jo bodo spraševali, kako se je tako slavna igralka znašla v istem položaju kot oni. Dejansko je

117

so čutna, saj k sebi sprejme Angelo in ne želi, da bi bila ta ponižna. S časoma postane bolj sproš čena, s čimer najbolj preseneti samo sebe. Angela Bra čko je neizobražena, o visoki umetnosti ne ve ni česar, ganjena je, ko Jasmina zaigra odlomek iz Medeje , čeprav ni česar ne razume. Obla či se preprosto, navajena je fizi čnega dela, ukvarjanje z ro čnimi spretnostmi (izdelava ogrlic) se ji zdi potrata časa. Je sproš čena, samozavestna, odlo čna, ni je sram spuš čati vetrove, rigati in vulgarno govoriti. Jasmina Angeli kljub temu prizna: »Ampak brez vas ne bi nikoli vedela, da sploh obstaja tak svet, taki ljudje, ki govorijo take besede, ki ni č ne komplicirajo, ampak živijo, kakor telo zahteva.« (Partlji č 2008: 183.) Angela pa meni: »Šele zdaj se po čutim kot človek, ko delim sobo z vami!« (Partlji č 2008: 184.) Jasmino o čara Janko Gregori č, nekdaj pilot JLA, zdaj predsednik sekcije življenjsko aktivnih varovancev, kljub letom še vedno vitalen, postaven, uglajen, vljuden, nevsiljiv. Glede slednjih treh lastnosti mu je zelo podoben Karel Frangež, nekdanji rekviziter v gledališ ču. Prizadene ga, ker se ga Jasmina ne spomni, misli, da je vzvišena in se ji njegov poklic zdi manjvreden. Zaljubi se v Marijo Pondrk, postavno žensko srednjih let. Je ponosna, saj je zgrožena, ko jo varovanec Ivo Laufer, ki govori zelo vulgarno in vse poveže s spolnostjo, prime za zadnjico. Ni koristoljubna; s poroko ji sicer pripadeta moževo stanovanje in pokojnina po njem, kar ji olajša življenje, vendar vanjo najverjetneje ne bi privolila, če je v to ne bi prepri čala direktorica Olga Savec, ki zamenja prejšnjo direktorico Marijo Žnidar. Slednja že 20 let živi samo za službo, saj ni poro čena, zato jo mo čno prizadene, ko jo dve leti pred upokojitvijo odstavijo, ker naj bi predstavljala »ideološko kontinuiteto« (Partlji č 2008: 124) in zaradi nekaterih drugih nepravilnosti. Olga Savec je polna energije in idej, kako izboljšati razmere v Domu, vendar posega tudi v zasebno življenje varovancev (pripomore k poroki, Lauferju odvzame pornografsko kaseto in revijo), saj želi, da se spoštujejo vrednote.

Lucija Germek je po prvi svetovni vojni zaradi fašisti čnega nasilja z o četom pobegnila iz rodnega Trsta v Maribor, kjer je delala kot profesorica slovenš čine. Zaradi tragi čnih izkušenj iz mladosti je še bolj gore če zagovarjala, da je treba materni jezik ljubiti in spoštovati. Zaradi zlomljenega kolka se znajde v Domu, od vseh zapuš čena (nikoli se ni poro čila), želi si umreti, po smrti pa svoje telo prepustiti anatomskemu inštitutu. Spomni se na svojega najljubšega dijaka

118

Zvonka Petrovi ča, ki je kon čal u čiteljiš če in pedagoško akademijo, nekaj časa pou čeval slovenš čino, nato delal kot umetniški vodja in dramaturg v gledališ ču, zdaj je poslanec v državnem zboru, najbolj ga obremenjuje, da vsi pri čakujejo, da bo zanje opravil kako stvar po zvezah, saj ima (po njihovem mnenju) kot poslanec to možnost, sam se s tem ne strinja. Spoštuje svojo mater, ugotavlja, da sta si zelo podobna (ljubezen do književnosti).

Bežno spoznamo Tejo in Franca Marini č (tudi Marin čič), ki sta se veselila skupnega življenja v Domu, vendar to zaradi njenega ljubosumja ni mogo če (dejansko gre za psihi čne težave in demenco), ter Franca Kremžarja, nekdanjega domobranca, in Jožo Senekovi ča, nekdanjega partizana.

4.2.8.7 Literarni čas in literarni prostor

Literarni čas ni dolo čen z datumom, razberemo lahko, da se dogajanje odvija aprila, maja in junija dve leti po ustanovitvi medicinske fakultete v Mariboru, torej leta 2005 (»Kratek oris zgodovine« b. d.), le eno poglavje (16. v prvem delu) je postavljeno v čas, ko je Zvonko Petrovi č obiskoval nižjo gimnazijo (pred ve č kot 40 leti). Pojavljajo se posamezne retrospektive. Literarni prostor je skoraj izklju čno Maribor (Dom in njegova okolica, stanovanja Zvonka, Marije Pondrk, Karla Frangeža, nižja gimnazija Ivana Cankarja, bolnišnica, anatomski inštitut, poslanska pisarna, pokopališ če), le dvakrat Pesnica (pri Zvonkovi materi), za trenutek Ljubljana in Ivanjkovci (kjer poteka poroka).

4.2.8.8 Pripovedovalec

Prevladujeta tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec (»Ena od najbolj znamenitih varovank v domu je gotovo upokojena gledališka igralka Jasmina Rudolf. Biva v »hotelskem delu« Prvega doma. /.../« (Partlji č 2008: 5)), ki se izmenjujeta s prvoosebnim in personalnim pripovedovalcem (»Doma sem bila gospodinja, tu pa sem ni č ... /.../ Kdo bi si mislil, da bom tu kon čala svoje

119

življenje!« (Partlji č 2008: 40)). Skozi ves roman je prisoten epski pripovedovalec, nekajkrat ga nadomesti lirski.

Prevladuje scenska perspektiva, ki jo lahko razberemo iz številnih dvogovorov (»"Ali lahko grem jaz domov po psa Arnoža? /.../" – "Živali so prepovedane s hišnim redom!" – "Tudi bolhe?" – "Ne bodite nesramni, gospa!" – "A tudi hec je prepovedan po hišnem redu? /.../"« (Partlji č 2008: 39)), samogovorov (primer za tihi samogovor je podan ob prvoosebnem pripovedovalcu, glasni samogovor je redek) in posameznih opisov (»Bila je majhna ženska, kljub starosti vitka in vitalna, ruto je imela povezano za ušesi. Govorila je glasno in odlo čno.« (Partlji č 2008: 92)). Pojavljata se odvisni (»Je rekla, da sta otroka že velika in sta odšla od doma.« (Partlji č 2008: 126)) in premi govor (» Če je bil na pladnju kak kos biskvita ali skodelica jogurta, je rekla: "Tja dajte, bom jedla, ko bo konec predstave."« (Partlji č 2008: 5)), zelo redki so primeri polpremega govora (»Kako je mogo če, da se ji je to zgodilo? Ni človek nikoli varen pred eroti čnimi strelami? Samo v žari? Kako jo je bilo strah, kakšna bo. /.../« (Partlji č 2008: 180)).

Pripovedovalec meni, da moramo spoštovati stare ljudi, saj bomo tudi sami neko č na njihovem mestu, je proti temu, da bi skušali dose či stvari preko zvez, ceni dramatiko in gledališ če.

4.2.8.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »A v petek je zmeraj slab za četek!« (2008: 39); »Ne zamerite Marija, ker to pesem kujem. / A že ves dan o vas le premišljujem. /…/« (2008: 126) (verza) - onomatopoija: »Drrr, drrr, drrr!« (2008: 57); »Grugru, grugru, kar grulita!« (2008: 119); »/…/ penk penk v glavo …« (2008: 177) Številne pesmi ali zgolj dolo čeni verzi iz njih (S. Jenko: Na Sorškem polju, F. Prešeren: Nezakonska mati; Čaš čena si Marija, Sveta no č, Zbor sužnjev iz Nabucca, K. Frangež: Pesem za čistilko Marijo, Prošnja; J. Glazer: Maribor z mosta itd.), kjer najdemo rime.

120

Besedni slog - pogovorne besede: razkomotiti ('narediti, urediti si tako, da je udobno, prijetno'), pohan ('ocvrt'), šansa ('možnost, upanje'), maža ('krema'), špilati ('igrati'), šraufati ('privijati'), špegati ('kukati'), špricar ('brizganec'), pasati ('prijati'), pošlatati ('potipati'); pogosta raba namenilnika namesto nedolo čnika (»Zobno ščetko moram vzet.« (2008: 54)) in oblik, kot sta kak , tak namesto kako, tako, pojavijo se tudi oblike bla , re čt, maš , tolko namesto bila, re či, imaš, toliko - neknjižne ljudske besede: zmartran ('izmu čen'), šluk ('požirek'), šus ('strel') - nare čne besede: pišek ('piš čanec'), luk (' čebula'), klojci ('krhlji'), fajhten ('okajen'), »Kaj te jaz vem, gospa direktor!« [pod črtala J. L.] (2008: 68), kazalni zaimek: toti , tota - žargonska beseda: frajtonarca ('diatoni čna harmonika') - tujke: profanirati ('oskruniti'), protekcija ('dajanje prednosti'), anus ('zadnjik'), eksteren ('zunanji'), western ('literarno delo ali film o Divjem zahodu'), abortirati ('splaviti'), gratulirati (' čestitati'), bypass ('obvod krvnega, navadno sr čnega obtoka'), substantiv, adjektiv, verbum, adverb - angleški izrazi: »Are you satisfied?«; Understand?«; »/…/ you crazy old man!« (2008: 11), cementery, eighty years, daddy - nemški izrazi: »Die Tschitschen hinaus!« (2008: 56) - italijanski izraz: Sciavi - srbski izrazi: »/…/ in je za čel preklinjat Hrvate, koji su bili i bit će uvijek najve čje kurbe na svetu, pa Črnogorce, izdajice proklete.«; »/…/ ker so Srbi junaci, hajduci, časni ljudi …« (2008: 158) - ljubkovalne besede: kanglice, muce, psi čki, kavica, pisemce, lu čke, klobu ček, očka, jopica, škarjice, fantek, mamica - otroški govor: lulati, lulek - slabšalne besede: žabar, rde čkar ('komunist'), bel ček ('domobranec'), prismoda, smrklja, Judež Iškariot, baba, coprnica - psovke in zmerjavke: krava, prasec, srake, kuzla, prekleti stari pes, budale, kurbe, tele, prekleti kreten/norci/trotl stari, teslo staro, trapa - nizke besede: pizditi, fukati, pi čka, kavsati, jebati, pocrkati, prdec, posran - kletvice: porkafiks, jebenti, madonca, hudi č, porka madona, mater - poudarjalna beseda: dedec ('postaven moški')

121

- ironi čni besedi: volek ('pohleven, mevžast'), pametnjakovi č - ukrasni pridevek: ozka ulica, renesan čni kelihi, stara igralka, debela temno rjava stekla, cinkasta skodela, drobna ženska, biserna ogrlica, aboten ske č, rde ča bluza, nor in hripav glas, simpati čna ženska, žare ča vrata, sklju čena starka, krhko telo, pohotni starci, divja jeza, lepe in polne prsi, za čudene in nejeverne o či - poosebitev: »Potem je mesto s svojimi lovkami seglo tudi tja in danes je tam nogometno igriš če.« (2008: 18); »Roki sta se našli.« (2008: 79) - primera: »Zato ne pravijo zastonj, da so starejši ljudje kot otroci.« (2008: 4); »/…/ si ogrnila preko ple č belo rjuho in si jo spodvila kot kakšno grško tuniko /…/« (2008: 6); »Navsezadnje je sama, ko pes.« (2008: 18), »Obleko je imel zlikano kot uniformo letalskega oficirja.« (2008: 31); »Nagnali so me ko hlapca Jerneja!« (2008: 150)

Stav čni slog - nasprotje: »/…/ njen globoko mo čni alt je bil povsem v nasprotju s krhkim telesom /…/« (2008: 75); »Morala bi biti mlada ljubica, pa je imela sto kil …« (2008: 108); »Jaz jo imam rad. Sovražim pa jo seveda tudi, kadar je taka …« (2008: 137); »Mala siromaš čina je vse skupaj, onadva pa imata veliko vojno in velike apetite.« (2008: 181) - ponavljanja: »/…/ res sem imel najve č umetniškega sodelovanja z režiserji in scenografi in kostumografi, dosti manj z igralci. Igralci so zanimivi /…/« (2008: 15) (anadiploza); »Odložila je, odložila, s kako pravico.« (2008: 22) (anafora); »Po časi, po časi!« (2008: 32) (geminacija); »Slabo, sem zelo slabo.« (2008: 75) (epanalepsis) - paralelizem: »Kako je teater lep, kako brezmejen in kako neumno je osebje Doma in kaka je ča je Dom in kako krivi čno je, da sem stara in da sem tu …« (2008: 8); »Kdo je navaden scenski delavec in kdo rekviziter. Kdo rekviziter in kdo inspicient. Kdo tehni čni delavec in kdo igralec.« (2008: 16) - vzklik: »Kako je Trst lep!« (2008: 9); »Za Božjo voljo! Igralke ne jemo po ve čerih!« (2008: 53) - brezvezje: »/…/ mi rekviziterji pred predstavami samo nastavimo pisma na pravo mesto, pištole v prave predale, rde či malinovec v steklenice za vino, čaj v flaše za viskije, knjige na police, pahlja če na prava mesta …« (2008: 16); »Se mu je zdelo, ko da se mama ne česa brani, nekaj sumi, mozga.« (2008: 93)

122

- mnogovezje: »/…/ Karel Frangež stoji v pižami na balkonu in gleda na ulico in na nove bloke in trgovske centre v okolici doma.« (2008: 15); »In kadi in piha kolobarje dima v zrak, da se v krogih skoraj umetniško vznemirljivo vrtijo in sukljajo in uživa v jedilnici sama in nih če ne vidi in ne ve …« (2008: 60) - frazem: »Bilo pa je nekaj takih prošenj ali vprašanj in pobud ali tudi protestov, ki so imeli sol in smisel /…/« (2008: 60); »/…/ a ko sem vprašala, ali imajo v domovih domobrance, /…/ je bil ogenj v strehi.« (2008: 81); »Seveda, kdor iš če, ta najde.« (2008: 112); »Laufer pa je res belo gledal /…/« (2008: 119); »In je bila usoda Marije Žnidar zape čatena /…/« (2008: 124); »In vendar so se vsi delali norca in govorili za mojim hrbtom /…/« (2008: 126); »In potem bo na potezi minister /…/« (2008: 139) - perifraza: geto za starce, čakalnica na smrt, predjamski grad, vice ('dom upokojencev'), Damoklejev me č ('nenehno prete ča nevarnost'), mišja luknja, pasja uta ('majhno stanovanje'), skladiš če kadavrov ('anatomski inštitut') - obrnjen besedni red: preklete babe zmešane - oksimoron: »Bomo videli, so slepi rekli!« (2008: 116)

Sklep Zvo čni slog ustvarjajo številne pesmi z rimami in onomatopoije. Opazni sta pokrajinska obarvanost besed (pokrajinske pogovorne in nare čne) in raba tujejezi čnih izrazov, ki je utemeljena (F. Kremžar vpleta angleške izraze, ker je dolgo časa živel v Avstraliji, L. Germek se spominja časa po prvi svetovni vojni – fašisti čni ukrepi, in druge svetovne vojne – nacisti čni ukrepi, zet M. Pondrk je Srb). Števil čno izstopajo čustveno zaznamovane besede (najve č je ljubkovalnih, slabšalnih, nizkih besed in psovk), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere. Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo brezvezja, številna mnogovezja, ponavljanja razli čnih vrst, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Primerov poosebitve, za katere velja, da so ve činoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi ve č, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stav čni členi ali stavki se

123

povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Roman odlikujeta berljivost in humor, ki se razkriva predvsem v dialogih; komi čno u činkujejo izjave malo ali neizobraženih literarnih oseb same (besedna komika) ali nasprotja, ki se z njimi ustvarjajo (Jasmina je igrala v predstavah, kot sta Antigona, Medeja, a tudi Angela je igrala v igri Micki je treba moža: »Kolko smo se prerežali na vajah. Smo se žge čkali pa šlatali pa špilali. Ljudje pa so se še bolj režali.« (Partlji č 2008: 130)).

124

4.3 KRATKOPROZNE ZVRSTI TONETA PARTLJI ČA

4.3.1 Ne glej za pticami

4.3.1.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Ne glej za pticami je zbirka novele ( Ne glej za pticami ) in črtic ( No č, O če, Ljubezen, Jalovost, Opazovanje življenja ), napisanih v prozi. Na to, da gre res za novelo, kažejo obseg (kratka pripoved; 46 strani); osredoto čenost pripovedne pozornosti na en sam dogodek (materina nose čnost), iz katerega bralec izve za najnujnejše re či iz preteklosti; dramati čen preobrat (Vilijev odhod od doma); skr čena literarni čas in prostor; malo literarnih oseb, katerih zna čaj je že izdelan. (Kmecl 1996: 286; Kos 2001: 168–169.) Novela je razdeljena na štiri poglavja. Črtica se od novele lo čuje tako po obsegu (najkrajša zvrst pripovedne proze; pri čujo če črtice imajo skupaj 30 strani) kot po notranji formi, ki je še vedno epska, a preprostejša, brez osrednje zgodbe z za četkom, sredo in koncem, pa č pa fragmentarna, omejena na droben dogodek, položaj ali le razpoloženje junaka (Kos 2001: 169).

4.3.1.2 Snov

Avtor črpa snov iz svojega življenja, tj. iz svojih doživljanj, izkušenj, doživetij (Z družino so živeli v Pesnici, s sestro sta kon čala u čiteljiš če, sam je študij nadaljeval na Pedagoški akademiji v Mariboru, brat je postal mornar. O če, ki je delal na železnici, je med vojno moral v nemško vojsko, nato je pobegnil k Rusom. Razmere v Slovenskih goricah so Tonetu Partlji ču dobro znane, saj sta oba z ženo pou čevala na Sladkem Vrhu. Delo u čitelja ga je utesnjevalo, zato ga je opustil. (Lorenci 1990: 102–110)), iz zgodovine (socialne in politi čne razmere med drugo svetovno vojno in po njej, kot so prisilna mobilizacija v nemško vojsko, socialna neenakost (na primer bogati kmetje – hlapci, dekle), nacionalizacija) in iz življenja ljudi (na primer nezaželena nose čnost, varanje, neuslišana ljubezen,

125

družinski spori, odtujenost, strahovi, želje, lo čitev, domotožje, alkoholizem, prostitucija).

4.3.1.3 Fabula

Ne glej za pticami. Jera Breznik, mati treh odraslih otrok, nepri čakovano zanosi. Oba z možem se znajdeta v veliki dilemi: roditi ali splaviti? Obremenjuje ju tudi misel, kaj bodo rekli drugi. Jera se odlo či za splav. Vilija, najmlajšega od otrok, prizadene, ker zadnji izve za mamino nose čnost, odide na ladjo za mornarja, po čemer hrepeni že od otroških let. Po enem letu se vrne na dopust, ki vse prehitro mine. Breznika bosta zopet čakala, da mine leto, ko se bo Vili vrnil na dopust.

No č. Marjanca je Juretovo dekle že eno leto, a se mu še ni predala, saj se boji, da bi bila izkušnja podobna tisti s Tomažem, ki jo je v spolni odnos dejansko prisilil. Jure je sre čen, ko Marjanca to no č le re če, da bo prespala pri njem, a ne razume njene želje po nežnosti (ne ve za njeno negativno izkušnjo), zaželi si jo takoj, a ker se upira, si do vrhunca (najverjetneje) pomaga sam, nato sta nesre čna oba. Ona, ki ne razume, kaj se je zgodilo, on, ki se po čuti kot nagonska žival. Do nje čuti odpor in ve, da ne bo mogla biti ve č njegovo dekle.

Oče. Braneta mo čno prizadene, ko se želi njegova osemletna h či pred časno vrniti k mami. Po lo čitvi je namre č skrbništvo nad njo dobila žena, sam z njo preživlja le sobote. Dojame, da je h čerki neprijetno, ko jo mo čno objame in stisne k sebi.

Ljubezen. V Slovenske gorice pride na lov skupina bogatih Italijanov. S seboj pripeljejo dve mladi ženski, najverjetneje prostitutki, s katerima se zabavajo. Drugi gostje v lovski ko či opazujejo njihovo veselja čenje, Jako in njegovo ženo pa najbolj zaznamuje prizor, ko si eden od Italijanov vrže Angležinjo preko rame in jo odnese. Jaka povzame, da ni dobro imeti preveč denarja, saj te lahko pokvari.

Jalovost. U čitelj Kova č piše že svojo drugo dramo, v kateri izraža vero v življenje, in prepri čan je, da bo boljša od prve. Ves vznemirjen bere ženi zadnji prizor, a razo čaran ugotovi, da je medtem zaspala. Zdaj meni, da je drama slaba,

126

saj ob njej zaspi še žena. Životarjenje v Slovenskih goricah se mu je zdelo smiselno samo zaradi njegovega literarnega talenta, a o čitno nima niti tega.

Opazovanje življenja. Literarno nadarjeni u čitelj Kova č se s časoma sprijazni z življenjem na vasi v Slovenskih goricah. Spozna, da bi lahko kaj napisal prav o tem izoliranem življenju in o tam žive čih ljudeh. Z »o čmi literarnega detektiva« (Partlji č 1967: 77) pri čne opazovati življenje okoli sebe in spozna, da je življenje grenko kot pelin.

4.3.1.4 Tema

Zbirka tematizira življenje ljudi v Slovenskih goricah, njihove tegobe, hrepenenja, životarjenje, iskanje smisla življenja. Novela Ne glej za pticami tematizira materino nezaželeno nose čnost in sinov odhod od doma, črtica No č uresni čitev Mari čine bojazni, da bo spolna izkušnja z Juretom neprijetna, Oče o četovo razo čaranje ob h čerkinih besedah, Ljubezen veselja čenje in zabavo bogatih Italijanov z dvema ženskama, kot bi bili njihova lastnina, Jalovost Kova čevo izgubo vere v življenje, po tem ko žena zaspi ob branju njegove drame, Opazovanje življenja Kova čevo opazovanje življenja in spoznanje, da je življenje grenko. Naslov »Ne glej za pticami« lahko razumemo optimisti čno (ne žaluj za tem, kar je minilo); na to misel nas napelje konec istoimenske novele.

4.3.1.5 Motivi

Najmo čnejši motiv je življenje , ki povezuje celotno zbirko in prehaja v temo. Med seboj tekmujejo nasprotujo če si misli: življenje je kruto – življenje je lepo; življenje nima smisla (zakaj bi se trudili in mu čili, če bomo neko č tako umrli) – življenje ima smisel (treba je vztrajati, četudi je kdaj hudo); zdaj zmaga ena, zdaj druga misel, a pogosteje se izkaže, da je življenje neusmiljeno. Tako menita tudi Breznik in Tomaž (ena od oseb v Kova čevi drami), ki pravita, da je svet preve č krut, da bi na svet spravila (še enega) otroka.

127

Velik pomen ima tudi hrepenenje . V noveli Ne glej za pticami Vili hrepeni po morju in službi mornarja, Jože po tem, da bi napisal dramo ter bil poln idej in zagona kot v zgodnjih mladostnih letih, Lizika po Jožetu, ki je osvojil njeno srce z lepimi besedami in jo nato pozabil. V No či Marjanca hrepeni po tem, da bi bila ljubljena in bi imela lepše življenje in bolj sre čen zakon kot njena mati. Branetova najve čja želja v Očetu je, da bi ga h čerka imela rada. Kova č si tako v Jalovosti kot Opazovanju življenja želi napisati dobro literarno delo, v slednji črtici hrepeni tudi po družbi ljudi, s katerimi bi lahko razpravljal o umetnosti. Bosanca, verjetno delavca, ki sta v Slovenijo prišla zaradi boljšega zaslužka, hrepenita po domovini.

Kot pomembno gonilo življenja se izkaže ljubezen ; med moškim in žensko (Nedvomno obojestranska je zgolj med Breznikoma ter med Jako in njegovo ženo, verjetno tudi med Kova čem in njegovo ženo, a tega ne spoznamo dovolj natan čno. Prav tako ne vemo, ali Milena Jožeta iskreno ljubi tako kot on njo, a tudi on s časoma spozna, da je njuna zveza postala zgolj navada. Lizika je ve č let nesre čno zaljubljena v Jožeta, s časoma ji postane vše č Vili, ki jo ljubi ves ta čas. Jure Marjance nima resni čno rad, saj je v tem primeru ne bi zapustil zgolj zato, ker ne želi spati z njim.), med starši in otroki (Breznika se žrtvujeta, da lahko svojim otrokom omogo čita izobrazbo; Brane pogreša h čerko bolj kot ženo, če bi ga tudi ta nehala ljubiti, bi izgubil vero v življenje.), med brati in sestrami (Marjanca finan čno skrbi za brata in sestri, četudi nima brezskrbne mladosti, ne tarna, saj jih ima rada. Jože šele ob bratovem odhodu spozna, kako navezan je nanj, pogreša ga in napiše pesem o svojih ob čutkih).

Literarne osebe se sre čujejo z razo čaranjem: mamo ob prihodu domov iz bolnice ne pri čaka nih če razen pijanega sina, v katerega sta z možem tako verjela (Jože pije in ljubimka s poro čeno žensko); Braneta zelo prizadene, ko želi h či nazaj k mami; Marjanca spozna, da je Jure enak kot Tomaž; Kova č je razo čaran, ker žena zaspi, medtem ko ji bere svojo dramo, v katero je res verjel.

V odnosu literarnih oseb je pogosta odtujenost : Jože čuti, da se je odtujil družini, četudi prihaja domov pogosteje kot prej, in da je Vili bližje staršem, čeprav ga ni bilo doma celo leto. Žal mu je, da se je odtujili tudi prijateljem. Med Marjanco in Juretom ni pravega zaupanja, saj mu ta ne razkrije svojega najve čjega strahu.

128

V zbirki najdemo dve misli, neposredno vezani na čas : časa ne moremo ustaviti (o če, Jože, Jure se z nostalgijo spominjajo mladostnih let, ki so tako hitro minila, tudi Kova ču je žal, da so minila leta, ko so si bili s prijatelji še blizu), čas celi rane (mama čuti pa splavu veliko praznino, ki nato zbledi, ob odhodu Vilija je članom družine hudo, a s časoma bole čina popusti).

Z denarjem je povezana marsikatera tegoba: dobro ga je imeti v ravno pravšnji meri, saj lahko denar ljudi pokvari (razuzdano in oblastniško vedenje Italijanov), ob pomanjkanju le-tega pa jim je življenje oteženo (revš čina po vojni pesti Breznikove, Marjanca gara, da preživi družino).

Nekatere literarne osebe se soo čajo z ob čutkom sramu (Zakonca Breznik najbolj skrbi, kaj bodo rekli njuni otroci in drugi ljudje na to, da še pri teh letih mislita na spolnost. Jožeta je sram, ker ga mati vidi pijanega in ker je bilo izgovarjanje, zakaj je pozabil na Liziko, neuspešno. Na to, da Marjanca Juretu ne pove, česa se boji, vpliva tudi ob čutek sramu. Kova ča postane sram, ker je ne čimrn.) in krivde (Marjan čini starši se čutijo krive, ker mora hči skrbeti za vso družino. Jure se po čuti umazan in ponižan, ker meni, da bo Marjanca v njem videla nagonsko žival. Jaka in njegova žena se čutita nekako kriva, ker sta bila pri ča prizoru v lovski ko či. Marici je žal, ker je želela pred časno k mami in tako prizadela o četa.).

Alkoholizem najbolj prizadene Marjanco in njeno družino, saj oče zaradi njega ne more opravljati nobenega dela. Bolj ali manj pogosto se pija či vdajajo tudi Jože, Jure, Italijani, skupaj z delavci pije tudi Kova č.

Varanje. Viher, o če Kova čevega u čenca, je nesre čen, ker ga žena vara in ne skrbi za družino. Milena vara moža z Jožetom, Jure se spominja mladostnih dni, ko je bilo njegovo dekle Milena, sicer poro čena ženska.

Motiv prostitucije se pojavi le v Ne glej za pticami (prva ženska, s katero spi Vili, je prostitutka) in Ljubezni (Angležinja in Italijanka sta najverjetneje prostitutki).

129

4.3.1.6 Literarne osebe

Ne glej za pticami. Zakonca Breznik (med seboj se kli četa »ata« in »mama«) sta drobna in postarana že pri petdesetih, saj sta vse življenje garala; v mladosti kot hlapec in dekla, nato zato, da bi preživela družino. Z marljivostjo in odrekanjem sta svojim otrokom omogo čila šolanje in varen dom. Med njima je zaznati spoštovanje, nežnost, razumevanje, ljubezen, ki so pripomogli, da je družina ostala dokaj povezana. Žena zelo ceni, da mož ni nikoli pil in je družini z delom na železnici omogo čil preživetje. O če je čustven, ponosen na svoje otroke (Danica, Jože, Vili), a pogosto se zapre vase in ne govori z ženo, ki je bolj črnogleda od njega.

Danico spoznamo zgolj iz materinega notranjega samogovora: zna ravnati z denarjem, je odgovorna in skrbna, postala je u čiteljica in kmalu se bo poro čila. Jože je po u čiteljiš ču kratek čas pou čeval, nato je šel študirat na višjo šolo v Maribor, saj mu delo u čitelja ni bilo vše č. Piše članke, prevaja, a želi si napisati dramo, ki nato ne izpolni njegovih pri čakovanj. Spozna, da so se njegove sanje v prvem letu u čiteljevanja res razblinile in je bil zato razo čaran, a bil je bolj pošten kot sedaj (pogosto se vdaja pija či, ljubimka s poro čeno žensko). Vedno uspe, ker zna lepo govoriti, obenem pa je pogosto površen in lažniv. Res je presene čen, ko šele zdaj spozna, da se Vili že vse življenje po čuti zapostavljen in podcenjevan; starša mu nista dovolila v pomorsko šolo, saj nista verjela, da jo bo res dokon čal, obenem nista hotela ostati sama, po tem ko sta od doma odšla že Danica in Jože. Ko zbere toliko poguma, da odide na ladjo, ga pri čnejo bolj spoštovati, sam pa se reši ob čutka manjvrednosti (ker je bil le klju čavni čar).

Le bežno spoznamo Liziko, ki je naivna in neizkušena, saj jo Jože o čara z lepimi besedami, da se je zaljubi vanj, nato nanjo pozabi. Od razo čaranja si dolgo ne opomore, a s časoma spozna, da je Vili bolj iskren in vreden zaupanja, zato na Jožeta pozabi. O Mileni lahko sklepamo le to, da je v svojem zakonu nesre čna in se zato sestaja z Jožetom.

No č. Jure pou čuje likovno vzgojo; nezadovoljen je, ker že dolgo ni ni č naslikal. Ob časno se napije. Mo čno si želi ženske, saj je minilo eno leto vojaš čine, zato

130

nima posluha za Milenine želje. Ne poznata se dobro, saj si ne razkrijeta svojih misli, strahov. Milena upa, da jo ima Jure rad, a iz njegovih besed in dejanj razberemo, da je nima. Sramežljiva je, ranljiva in nesamozavestna, saj ji je Tomaž vzbudil ob čutek, da je na podro čju spolnosti slabša od drugih žensk. Želi si nežnosti in potrditve, da je lahko ljubljena. Njena nesebi čnost se kaže v razdajanju za dobrobit njene družine.

Zelo površna je karakterizacija v črtici Oče. Brane je lo čen, o če osemletne Marice, ki mu vliva vero v življenje. Nikoli ni popival ali imel drugih žensk, zato ljudem ni jasno, zakaj sta se z ženo Marijo lo čila. H čer pogreša, zato jo ob snidenju zasiplje z darili in pozornostjo, kar ji je v časih že odve č. O čitno živi le za njo, saj se nerad vra ča v prazno stanovanje, boji se, da bi izgubil tudi njo. Marica bi mu rada povedala, da se ji smili, a ne ve kako. Marija takoj opazi, da je h či potrta.

V Ljubezni spoznamo kar nekaj literarnih oseb, a vse površno. Pri štiridesetih še vedno postavna upravnica lovske ko če in natakarica gospa Roza želi svojim gostom Italijanom v vsem ustre či. Ti so pravi uživa či, radi dobro jejo in pijejo, divjad bi najraje streljali kar iz avtomobilov, ker se jim ne ljubi hoditi po strmini, so razuzdani in prostaški. Ženski, ki sta z njima, vitka, lepa in svetlolasa Angležinja ter nekoliko mo čnejša in črnolasa Italijanka, sta le njihova lastnina, ki jim služita za zabavo. U čitelj Kova č je ponosen nase, ker spregovori nekaj stavkov v angleš čini z Angležinjo, a mu postane nerodno, ko vidi, da se ženi zdi ne čimrn. Kurja č Jaka in njegova žena se med seboj spoštujeta, spolnost temelji na ljubezni in ne zgolj na užitku, kot je to opaziti pri Italijanih.

Jalovost. U čitelj Kova č je nesamozavesten, saj je napisal že veliko literarnih del, a še nobenega ni objavil. Po dolgem času se opogumi in upravniku gledališ ča pošlje svojo prvo dramo, to namerava storiti tudi z naslednjo. Čeprav sprva verjame, da bo ta boljša od prve, v to ni ve č prepri čan, ko opazi, da ga žena sploh ni poslušala. Po tem izgubi vso vnemo, navdušenje in vero v jalovo življenje na vasi. Tudi žena, u čiteljica zemljepisa in gospodinjstva, potihoma ne verjame, da bo ta drama požela uspeh, čeprav vedno pohvali, kar ji prebere.

131

Učitelj Kova č v Opazovanju življenja bi lahko bil ista oseba kot Kova č v Jalovosti (morda celo v Ljubezni ); na podeželju se po čuti utesnjen in izoliran, rad bi napisal dobro literarno delo, žena je u čiteljica enakih predmetov, le kraj bivanja je razli čen. Ob opazovanju življenja spozna, da je življenje kljub tegobam do njega prizanesljivo, saj se drugi soo čajo s še ve čjimi težavami (o četa enega njegovih učencev vara žena, Bosanca sta dale č od doma v tuji državi, neka ženska ubije nezakonskega otroka, da bi jo drugi moški maral).

4.3.1.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanje je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni in pred razpadom Jugoslavije. Čas je natan čno dolo čen le v noveli Ne glej za pticami (leti 1965 in 1966), v vseh črticah je dolo čen le z letnim časom (jesen) ali delom dneva, le iz Očeta ne moremo razbrati, za kateri letni čas gre. Za celo zbirko velja, da je literarni čas strnjen (1–4 dni ali samo del dneva). Dogajanje se odvija ve činoma linearno (sinteti čna zgradba), pojavljajo se posamezne retrospektive (analiti čna zgradba; le-ta prevladuje v Očetu ). Literarni prostor so Slovenske gorice (razen v No či, kjer verjetno ne gre za Slovenske gorice: Marjanca in Jure se iz Pesnice peljeta mimo Maribora, Kamnice, Dobrenja v Brezovico), v Ne glej za pticami in Očetu tudi Maribor. Literarni prostor je natan čno dolo čen v No či, Jalovosti (Jelovje) in Opazovanju življenja (Vinski vrh).

4.3.1.8 Pripovedovalec

Prevladujeta tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec (»Vili sedi ob mizi, ata nasproti njemu, mama stoji nemo čna ob štedilniku. Vili ne jé že cel teden, kako sadje morda, mogo če marelice, še nekoliko zelene.« (Partlji č 1967: 12)), ki se izmenjujeta s prvoosebnim in personalnim pripovedovalcem (»Ne sme čutiti, kako sem vesel, da sem napisal to dramo, ne sme vedeti, kako sem ponosen, pa saj smem biti, še kmet je vesel, ko prekoplje vinograd ...« (Partlji č 1967: 73)). Lirski pripovedovalec je redek, prevladuje epski.

132

Zasledimo skoraj izklju čno scensko perspektivo, kar dokazujejo opisi (»Blondinka je bila nenavadno vitka v pasu, prav tako nenavadno lepa je bila tudi v obraz. Imela je nekam klasi čen profil; Afrodita na prodaj.« (Partlji č 1967: 65)), številni dvogovori (»Na, on že ve. – Kaj? – No, saj veš, zaradi mene. – Od kod ve? – Danica mu je pisala. Tako lepo piše, da te kar potolaži. – Preberi mi, mama! – Kar sam preberi.« (Partlji č 1967: 15–16)) in samogovori (le tihi, primer je podan ob prvoosebnem pripovedovalcu).

Prepletata se premi (»Kaj bova torej naredila? vpraša mama in vzdihne, kot da sploh ne pri čakuje odgovora, kot bi rekla sama sebi.« (Partlji č 1967: 6)) in odvisni govor (»/.../ saj veš, da je ata zmeraj rekel, da bi dal zadnje hla če s sebe, le da bi se lahko mi izšolali /.../« (Partlji č 1967: 30)), polpremi govor (»Zakaj ji ne da priložnosti, da bi mu povedala tisto o Tomažu? Morala bi mu povedati.« (Partlji č 1967: 56)) je zelo redek.

Pripovedovalec ne moralizira ali razsoja, a vseeno je mogo če zaznati, da je prizanesljiv do tistih, ki so v stiski.

4.3.1.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »Zdaj dale č si /…/ ki ga ni … /…/ in solznimi o čmi.« (1967: 45); »Naj bo stara al pa mlada, / vsaka ima tisto rada …« (1967: 78) (verzi) Zvo čni slog ustvarjajo pesmi ali le posamezni verzi iz njih (nekateri so podani tukaj ali v nadaljevanju ob hrvaških izrazih; naslovljeni sta le pesem La Paloma in pesem Jožeta Breznika Bratu mornarju).

Besedni slog - pogovorne besede: kila ('kilogram'), pit nam. piti, plav ('moder'), korajžen ('pogumen'), meniti se ('pogovarjati se') - neknjižne ljudske besede: gate ('spodnje hla če'), šunder ('hrup'), šnops ('žganje') - nare čne besede: deklina ('dekle'), graba ('grapa'), puj čike ('svinje'), atejov ('o četov')

133

- tujke: abortus ('splav'), teater ('gledališ če'), onanirati ('samozadovoljevati se'), sentimentalen ('pretirano čustven'), deskriptiven ('opisen'), animalnost ('živalskost') - hrvaški izrazi: »… moj brod kada kreneš u dalek tudji svet … na rastanku niko …« (1967: 10); »More krasno, more divno / ti si meni drago, / ti si pesma srca moga …« (1967: 22) (verzi) - bosanski izrazi: »"Imaš još pet banki?" – "Eto ih!"«; »"Bosno moja, divna, lepa gizdava …"« (1967: 78–79) - angleški izrazi: The Happy Journey to Trenton and Camden, made in Yugoslavia, pogovor med Kova čem in Angležinjo: »"I've been in London!" – "Oh, very fine. I am from London!" – "O, yes. How are you?"« (1967: 65) - italijanska izraza: bambino, si - ljubkovalne besede: dolinica, kozar ček, otro čiček, srnica, nosek, kodr čki, nevestica, ribice, rakci, h čerkica, copatki, igra čke - otroški govor: polulan, kakati, lulati - slabšalne besede: baba, babnica, babura, butec, teslo, debeluhar, kreatura, cipa - psovke in zmerjavke: hudi či, osel, svinja - nizke besede: kurba, gobec, crknjen - kletvica: (za) vraga - ironi čne besede: gospod brat, plemeniti gospod študent, »/…/ in je bila že osemkrat v gledališ ču /…/« [pod črtala J. L.] (1967 : 73) - ukrasni pridevek: obledeli rumeni zidovi, lepe modre rože, vro če julijsko seno, marmorna ploš ča, te vro če, te polne ustnice, opojen junijski ve čer, spa čeno zabuhlo lice, vro č pogled, zaspani Maribor - poosebitev: »/…/ ko če, ki se stiskajo k zemlji /…/« (1967: 5); »/…/ ni bilo dolgo, kar sta se sre čala enako dolga no č in enako dolg dan /…/« (1967: 68); »/…/ hladno, mokro jesensko jutro je pozdravilo sobo.« (1967: 57) - primera: »Zdaj so prvi dnevi poletja, vro či dnevi, /…/ da so zelene bilke utrujene kot deklice po prvih dneh ljubezni /…/« (1967: 5); »Redkobesedna sta; le tu in tam pade beseda, kot padajo zreli sadeži v jeseni z vej.« (1967: 6); »/…/ čutita, da je težka môra zajahala hišo, drobno in majhno, ki se stiska k bregu kot preplašena jerebica v jeseni.« (1967: 41)

134

- metafora: »Tam [v mestu; dodala J. L.] ni vse lepo in ceste so blatne , dasi so asfaltirane, in blato oškropi vsakega /.../« [pod črtala J. L.] (1967: 27) – metafora moralno popa čenega malomeš čanskega življenja ( Čeh 2001: 76)

Stav čni slog - nasprotje: »Pa kje je zdaj vse to; kot bi bilo predv čerajšnjim; kot bi bilo pred tiso č leti …« (1967: 7); »/…/ in so ji prav tako spremenili toplo, živo, polno maternico v grob /…/« (1967: 21); »Vreteno in škripec zacvilita in zaškripljeta v tiho no č …« (1967: 36) - ponavljanja: »Bo že kako, mama, bo že kako.« (1967: 13) (anafora); »/…/ nobenega olajšanja ne čuti, /…/ le neko topo bolest in predvsem praznino, praznino veliko kot Pohorje.« (1967: 21) (anadiploza); »Bo že, bo že, ata.« (1967: 22) (geminacija) - paralelizem: »In kje je zdaj zatajevano ihtenje v blazino, da bi ne slišali otroci, kje so solze za vojakom, ki ve č ne piše, kje je strah, da ga ne bo nikoli nazaj!« (1967: 7) - vzklik: »Kaj za vraga je še naprej silil v šole!« (1967: 9); »Kako lepo ti piše!« (1967: 18); »To žalostno petje grabljic, ki dišijo po otavi!« (1967: 68) - retori čno vprašanje: »Kaj z otrokom zdaj, ko je njej oseminštirideset let, njemu petdeset?« (1967: 8) - brezvezje: »V dolini zacvili, zatuli, zasopiha zategnjeno in skoraj žalostno.« (1967: 11); »/…/ navdušen, da bi objel ves svet, ga objel, spremenil, izboljšal /…/« (1967: 25); »Mrak je že podoben temi, zvezde dobivajo svojo kovinsko mo č, žabji samci snubijo žabice s svojim čudnim zborovskim petjem …« (1967: 33) - mnogovezje: »/…/ sami za sebe ste in blizu postaje in vaša cesta ni blatna /…/« (1967: 15); »/…/ sam ni vedel, kdaj se mu je srce napolnilo z grenkobo in ob čutkom izgubljenosti in zavoženosti /…/« (1967: 43); »Adijo, torej ata in mama in Jože /…/« (1967: 47) - elipsa: »Jožetu je tesno, ko gleda za tem možem, drobnim, zaskrbljenim, ki je izlil toliko znoja za …« (1967: 23) - frazem: »/…/ ti zajedavski hlapci delajo otroke, on pa naj jih ima vse na grbi.« (1967: 7); »/…/ so mu šle neumnosti po glavi in mama je spet nose ča.« (1967: 8);

135

»/…/ nimam ve č denarja, spet sem suh /…/« (1967: 17); »/…/ pa sem obesil nemš čino na klin /…/« (1967: 30), čas celi rane - perifraza: prekleta slana voda, velika slana voda, ta strašni element ('morje'), gnezdece ('dom'), trpka temno rde ča pija ča ('vino'), darovati bogovom ('ob čevati') - obrnjen besedni red: goskica neumna, norca črnogleda

Sklep Zvo čni slog ustvarjajo številni verzi iz razli čnih pesmi, rim je malo. V okviru besednega sloga je opaziti manj pogovornih in čustveno zaznamovanih besed, kot jih je v drugih Partlji čevih proznih delih, a jih je vseeno ve č kot drugih stilno zaznamovanih besed. Med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere, ki so zanimive in izvirne. Veliko je tujejezi čnih izrazov, ki u činkujejo estetsko u činkovito (na primer pesmi v hrvaš čini, pogovor Bosancev, pesmi v bosanš čini, pogovor z Angležinjo, prevajanje enodejanke v angleš čini, govor prostitutke Italijanke). Figur je manj kot v drugih Partlji čevih proznih delih, zato je tudi slog manj čustven. Najve č je ponavljanj, vzklikov, nasprotij in frazemov. Primerov poosebitve, za katere velja, da so ve činoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi ve č, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stav čni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realisti čen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti, odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovpre čne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analiti čnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje zna čajev), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa, skromna izrazna sredstva. (Poga čnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.) Opazimo lahko drobce naturalizma (motivi: alkoholizem, varanje, prostitucija, detomor; prizor v lovski ko či (gostija Italijanov), prizor, ko mati pride domov in najde Jožeta pijanega), ekspresionizma (pesem »Naj bo stara al pa mlada /…/« (Partlji č 1967: 78) ustvarja zasekan ritem) in eksistencializma

136

(argumenti za in proti smiselnosti bivanja). Humorja, zna čilne prvine Partlji čeve proze, v tej zbirki ni mo č opaziti.

4.3.2 Jalovost

4.3.2.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Jalovost je zbirka dveh novel ( Poroka in Jalovost ), napisanih v prozi, pri čemer je slednja po obsegu skoraj dvakrat daljša od prve, zato so zna čilnosti, lastne noveli, nekoliko bolj izstopajo če v Poroki . Obe noveli ustrezata dolo čilu, da je novela kratka oziroma srednje dolga pripoved. Prva je razdeljena na štiri poglavja, druga na deset, skupaj obsegata 147 strani. Pripovedna pozornost je v Poroki zgoš čena na en sam dogodek (poroka), v Jalovosti je dogodkov ve č, vendar je celotna pripoved spletena okoli osrednjega motiva (jalovost), ki prehaja v temo. Stopnjevanje h klju čnemu dogodku je bolj opazno v krajši noveli, do presene čenja pa pride v obeh novelah (prihod prijateljev v Poroki in u čiteljevo zmerjanje funkcionarjev v vinjenem stanju v Jalovosti ). Dogajalni čas je bolj skr čen v krajši noveli, medtem ko je dogajalni prostor skr čen v obeh novelah. Zna čaj oseb (predvsem osrednjega lika) je bolj dodelan v Jalovosti , kjer je tudi oseb nekoliko ve č; vse to je posledica ve čjega obsega pripovedi. (Kmecl 1996: 286; Kos 2001: 168–169.)

4.3.2.2 Snov

Avtor zajema snov iz svojih izkušenj in doživetij, saj je mogo če opaziti veliko podobnosti (Izhaja iz družine s tremi otroki, oba s sestro sta obiskovala u čiteljiš če, oče je delal na železnici, mati na posestvu bogatega kmeta. Kot sedemnajstleten je postal član ZKS 10 , neko č je dobil opomin pred izklju čitvijo. Njegovi tedanji prijatelji so bili Gusti Gnamuš, Bogdan Čobal, oba slikarja, Karli Jeri č, operni pevec, Bogomir Jurtela, ravnatelj osnovne šole. Ker je moral odslužiti štipendijo v

10 ZKS – Zveza komunistov Slovenije.

137

ob čini Radlje ob Dravi, je opustil misel na študij, oba z ženo sta dokon čala pedagoško akademijo in pou čevala na Sladkem Vrhu, a kot u čitelj se je po čutil nesvoboden. (Lorenci 1990: 102–106)) med njim in osrednjima literarnima osebama (Jože in u čitelj), ki bi lahko bila ena in ista oseba, in iz zgodovine. Čas pred in med drugo svetovno vojno je le omenjen, najve čji poudarek je na dogajanju v Jugoslaviji po vojni, k čemur štejemo dogodke na politi čnem in socialnem podro čju (delovanje komunisti čne partije; izvajanje agrarne reforme, obveznega odkupa in kolektivizacije, ki prizadenejo kmete; življenje delavcev; socialna neenakost kljub obljubam, da bodo v socialisti čni državi vsi enaki). Ne moremo spregledati podobnosti med osrednjim likom novele Jalovost ter osrednjima likoma v črticah Jalovost in Opazovanje življenja , ki sta del zbirke Ne glej za pticami.

4.3.2.3 Fabula

Poroka. U čitelj Jože se bo čez nekaj ur poro čil s študentko Jožico, ki je v petem mesecu nose čnosti in bo prav tako postala u čiteljica. Rad jo ima, vendar se poroke ne veseli, saj meni, da se bo tako moral odpovedati svojim sanjam o študiju v prestolnici, nek glas v njem pa mu pravi, da bi to vseeno lahko dosegel, če bi le bil dovolj pogumen. Vzdušje pred poroko ni ni č kaj veselo, o če se še vedno kuja, ker sta se prejšnji dan z ženo sprla, brat mol či in si misli svoje; razpoloženje odslikava megla, ki je ves čas prisotna. Tudi poroka, ki je zelo skromna, in gostija, ki je bolj podobna sedmini, ne prineseta vedrine. Veselje in smeh prinesejo šele Jožetovi prijatelji, ki pa jih bolj kot prijatelj ženin zanimata pija ča in ples; eden tarna zaradi lastnih problemov, druga dva otipavata Joži čino znanko. Jože, razo čaran, ker se z njimi ne more ni č pogovoriti, leže v posteljo, k njemu pride Jožica, kateri obljubi, da jo bo imel vedno rad.

Jalovost. U čitelj v vasi v Slovenskih goricah je poro čen in ima petletno h čerko, obžaluje, ker ni mogel študirati v prestolnici in ni napisal nobenega romana. Želi se približati kmetom in delavcem, vendar mu to ne uspe povsem, ker ga imajo za gospoda. Da bi spoznal, v kakšnih socialnih razmerah živijo njegovi u čenci, jih obiš če na domu. Družino enega od njih pesti revš čina, o če je alkoholik in naredi

138

samomor. S svojo vitalnostjo ga navduši starec (u čen čev praded), ki že šestdeset let zapisuje, kar se dogaja v njihovem kraju. U čitelj se spoprijatelji s pesnikom, ki piše pesmi, posve čene zemlji, obžaluje, da njihova doma čija, ki so jo pred leti prodali, propada, ob krajevnem prazniku pove pesem, ki kritizira funkcionarje, ki gledajo le na svojo korist. Kmalu za tem u čitelj v vinjenem stanju ozmerja in kritizira iste osebe na pomembnih položajih, zaradi česar se mora zagovarjati pred sodiš čem, doletita ga opomin pred izklju čitvijo iz politi čne organizacije in denarna kazen. Razo čaran ugotovi, da ni mogo če ni česar spremeniti, vsak poskus spremembe je obsojen na propad. Dodatno ga potre smrt starca, ki mu zapusti svoje zapiske, a jih njegova vnukinja že prej zažge.

4.3.2.4 Tema

Avtor se z obravnavanima novelama posve ča dvema vprašanjema ali temama: najprej mu gre za »zagaten, brezperspektiven svet podeželskega u čiteljstva in za njegovo polproletarsko, polkme čko socialno zaledje, na drugi strani za spoznanje, kako je sleherna akcija, ki bi ta svet poskušala odrešiti, revolucionirati, prebuditi, izboljšati itn., nemogo ča in neproduktivna.« Odgovor na to vprašanje je pri Partlji ču dvojen: birokrati skrbijo najbrž le za svojo korist, zato ne izbirajo sredstev, »ko je nadebudnim, zagnanim, mladim u čiteljem potrebno pristri či revolucionarne peruti«, nato gre za eksistencialni problem »Partlji čevega u čitelja, ki ob težavah svojih bližnjikov neprenehoma doživlja lastno stisko, obup nad seboj in dvom«. Da se je znašel sredi zaostalega in revš čine polnega sveta je znamenje njegove neuspešnosti, vsi njegovi (dobronamerni) posegi v svet so »bolj ali manj le zasebna samoobrambna kretnja«. (Inkret 1972: 412.)

4.3.2.5 Motivi

Jalovost. Nekdanji sošolci u čitelja opomnijo, da ni č ve č ne objavlja svojega pisanja in naj pazi, da ne bo v Slovenskih goricah »zgnil«. Pripomba ga zaboli, čeprav si je že sam pogosto priznal, kako je »za čel gniti, kako jalovo je za čelo te či življenje«. (Partlji č 1971: 138–139.) Uspešen ni ne na podro čju literarnega

139

ustvarjanja ne pri tem, ko želi izboljšati razmere na vasi (gledališke igre, ki jih uprizarja z delavci, ne rodijo sadov, s svojim izbruhom jeze v vinjenem stanju ne doseže ni česar). Razo čaran ugotavlja, da ne more ni česar spremeniti: »/.../ samo gledam lahko, kako zemlja propada, /.../ lahko kolovratim okoli s pesnikom, poslušam starca ...« (Partlji č 1971: 128.) S svojo uporniško pesmijo ni dosegel ni česar niti pesnik, ki to sprevidi in se vda, kar u čitelja še dodatno potre, da tudi sam no če biti ve č dejaven na tem podro čju, saj bi bil spet razo čaran.

Poroka predstavlja Jožetu odpoved sanjam o študiju v prestolnici in pisanju proze, najraje bi krivdo za svoje stagniranje kot u čitelj prevalil na Jožico in še nerojenega otroka, vendar se zaveda, da lahko dejansko krivdo poiš če le v sebi, saj ni dovolj pogumen, da bi pustil vse za seboj in šel študirat. V zgodnjih mladostnih letih je za čel pisati prozo o sebi, svojih ljubeznih in prijateljih, nato pa vse skupaj opustil. V Jalovosti se zopet loti pisanja, vendar se zaveda, da njegovo delo ne bo imelo velikega uspeha.

Mo čan je tudi motiv ljubezni, in sicer do zemlje (poudarja jo pesnik, ki meni, da zemlja rodi le, če jo imaš rad), do otroka (u čitelj se posve ča h čerki, se z njo igra, hodi z njo na sprehod; u čiteljevi starši so z velikim samoodpovedovanjem omogo čili šolanje vsem trem otrokom) in predvsem do ženske (Jožetovo življenje so najbolj zaznamovale Helenca, Marija, ki se ju pogosto spominja, in Jožica, ki jo ima ob poroki »najraje od vseh žensk na svetu« (Partlji č 1971: 11). U čitelj govori ljube če o svoji ženi, prepirata se redko, in še to zaradi malenkosti; kadar žena zaspi, ko ji bere odlomke svoje proze, je razočaran in jezen nanjo.).

Skoraj enakopravno ob ljubezni stoji prijateljstvo ; Jože se z nostalgijo spominja svojih mladeniških let, ko so se s prijatelji potepali po mestu, razpravljali o literaturi, »se upirali nekim normam, /.../ nesmiselni hora legalis, praznemu govorjenju« in bili »pubertetno kriti čni« (Partlji č 1971: 16), saj so se s časoma odtujili. Tudi u čitelj ugotavlja, da so bili prijatelji do njega bolj hladni, ko je potreboval pomo č, novo prijateljstvo se stke s pesnikom.

Mo čno opazen je tudi motiv pitja alkohola (na gostiji pijejo alkohol predvsem Jožetovi prijatelji in on sam, ker želi čim manj razmišljati o svoji usodi; u čitelj se

140

pogosto poda v gostilno, v časih spije nekoliko preve č (pozabiti želi na svojo neuspešnost), čemur nasprotuje njegova žena in kar pripelje do spora s funkcionarji), ki se ponekod sprevrže v alkoholizem (u čen čev o če).

Spolnost je bolj poudarjena v Jalovosti , kjer harmonikar pripoveduje o svojih uspehih pri ženskah, »tolaži« kar dve vdovi hkrati. U čitelj želi neko č na vsak na čin prepri čati ženo, da se mu pridruži v postelji, saj ga je k temu vzpodbudilo branje Ljubimca Lady Chaterlay. V Poroki sta s spolnostjo najbolj povezana dogodka, ko prijatelj Pavle s Sonjo obiš če Jožeta, pri katerem je ravnokar Jožica; nekoliko preve č spijejo, pozabijo na zadržke in se ljubijo v eni sobi (Pavle in Sonja ter Jože in Jožica), ter ko Pavle in Bojan otipavata Verono (Joži čino znanko).

4.3.2.6 Literarne osebe

V Poroki zvemo o literarnih osebah le najnujnejše, kar je potrebno za razumevanje pripovedi. Jože je star triindvajset let, v svojem u čiteljskem poklicu ni sre čen (u čitelj mora hvaliti obstoje či družbeni sistem, ravnati, kot od njega zahtevajo višje instance), nameraval je študirati v prestolnici, a ga je presenetila Joži čina nose čnost. Doma, v vasi sredi Slovenskih goric, se po čuti kot »tujec med doma čimi« (Partlji č 1971: 10), s prijatelji ima le še bežne stike. Je čustven (toplo mu je pri srcu, ko pomisli, da nosi Jožica njegovega otroka), v dolo čenih stvareh popustljiv (pristane na gostijo, čeprav si je ne želi) in nesamozavesten (ne gre študirat, četudi si mo čno želi), zna biti tudi odlo čen (no če se poro čiti cerkveno, zaradi česar je Joži čina družina zelo razo čarana) in sposoben prevzeti odgovornost (poro či se z Jožico, čeprav bi bilo bolj enostavno oditi v Ljubljano in uresni čiti svoje sanje).

O ostalih literarnih osebah zvemo še manj. Jožica je študentka, ki bo postala učiteljica. Prihaja iz kme čke družine, ima stroge starše (pred enim letom prvič spije preve č alkohola; mati jo ošteje, ker se njena kolegica na gostiji pohujšljivo obnaša; o če jo udari, ker se ne bo poro čila cerkveno), »tudi ona je med svojimi

141

prav osamljena« (Partlji č 1971: 35), zato sta si z Jožetom vedno bližje. Boji se, da bi ostala sama z otokom, zato iš če pri Jožetu potrditev, da se to ne bo zgodilo.

Jožetova sestra (u čiteljica) je prav tako kot mati odlo čna, ponavadi držita skupaj. »Vitalna« mati je pravo nasprotje svojega moža, ki je »krotek« (Partlji č 1971: 10) ter zelo čustven (na pogrebih in ob sentimentalnih filmih se razjo če, smilijo se mu ribe, ki jih ujame) in ob čutljiv ( če ga kdo ujezi, se dolgo časa kuja), na prvem mestu mu je bila izobrazba njegovih otrok. Tudi mater skrbi za svoje otroke, saj Jožetu prepove, da bi še kdaj prišel pijan domov, in je prav vesela, da ni v Ljubljani, kjer bi se družil s prijatelji, pil in »letal za deklinami« (Partlji č 1971: 41). Brat Štefan (klju čavni čar), ki Jožetu morda zavida njegov »gosposki« poklic (Partlji č 1971: 13), je verjetno edini opazil, kakšni dvomi navdajajo Jožeta ob poroki, zato nad njo ni navdušen.

Prijatelji na Jožeta ne pozabijo, četudi jih ni upal povabiti, saj je menil, da si niso ve č tako blizu, da bi res prišli na njegovo poroko. Pavle in Bojan, ki študirata slikarstvo, sta radoživa in brezskrbna, no četa se obremenjevati z globokimi mislimi, saj sta vendar na poroki, kjer je pomembna zabava. Pavleta je imel Jože očitno najraje, saj je Jožici o njem veliko pripovedoval. Bojan se izkaže kot brez čuten, saj Jožetu brez zadržkov pove, da ga ob časno nadomeš ča pri Mariji, v katero je bil Jože neko č zaljubljen, o njej govori nespoštljivo. Rudi je u čitelj in se tako kot Jože boji, da je izgubil vse, kar so nosili v sebi, ko so se potepali po mariborskih ulicah. V zakonu je nesre čen, misli na lo čitev.

Učitelj, glavna literarna oseba Jalovosti , kjer osebe niso poimenovane z osebnimi lastnimi imeni, bi lahko bil Jože, saj se številne izkušnje iz njune preteklosti prekrivajo. Oba sta obiskovala u čiteljiš če, kjer sta postala člana politi čne organizacije (gre za ZKS, čeprav v Jalovosti ni poimenovana), obžalujeta, ker nista mogla študirati v prestolnici in sta izgubila stike s prijatelji, neko č sta za čela pisati prozo, a je nista dokon čala. U čitelj je čustven (smilijo se mu fazani, ki jih streljajo lovci), pozoren (zaveda se, kakšno bogastvo ima: h čerko ter ljube čo in razumevajo čo ženo), preprost in nekoliko uporniški (druži se z delavci in z njimi igra karte, čeprav se za u čitelja to ne spodobi), nesamozavesten (meni, da iz njegovega pisanja proze ne bo nastalo kaj pomembnega), nima poguma, da bi

142

potrdil, kar je o čital funkcionarjem v vinjenem stanju, razo čaran nad svojo neuspešnostjo, optimist le v dolo čenih situacijah (ve, da bo neko č pozabljen tudi njegov pijanski izpad).

Učiteljeva žena je ljube ča mati in žena, razumevajo ča, potrpežljiva (posluša odlomke iz proze, ki jih bere mož, pove svoje mnenje o njih; tolaži moža, da bosta skupaj prebrodila krizo in da mu bo stala ob strani; mož se pogosto pozno vra ča domov, kar ji ni vše č, vendar ne nerga kar naprej), dobra gostiteljica, moža ni nikoli strah, da bi rekla kaj neumnega, če so na obisku njegovi prijatelji umetniki, saj so njene pripombe vedno domiselne in bistre.

Učitelj spozna družino enega svojih u čencev, v kateri so štirje otroci. Njihova mati jih pri u čenju ne spodbuja, saj meni, da ne bi ni č pomagalo; vzeli so se po svojem o četu, zato za kaj takega »nimajo glave« (Partlji č 1971: 59), zase pravi, da je glede tega njegovo pravo nasprotje. O svojem možu ne pove ni č lepega, krivi ga za vso nesre čo v družini (revš čina). Njen ded, ki kljub svoji visoki starosti razumno razmišlja in svoja opažanja o dogajanju v vasi že šestdeset let skrbno zapisuje, ve, da mož njegove vnukinje ni vsega kriv. Pije, ker je nesre čen: dva otroka nista njegova, premalo je zvit, da bi dobro gospodaril na kmetiji, zani čujejo ga doma in v službi, kjer dela kot smetar, želi si oditi delat v tujino, da bi družini omogo čil boljše življenje, a ima otroke preve č rad, da bi se lo čil od njih. Vzame si življenje, žena pa za njim ne žaluje dolgo, saj k sebi sprejme harmonikarja.

Pesnik se u čitelju prikupi, ker je preprost in se mu vidi »da je kme čkega rodu, da ni nikakršen mestni dandy, ki so mu pesmi le ekshibicija« (Partlji č 1971: 65). S svojimi pesmimi, ki opevajo stiske kmetov, se želi oddolžiti zemlji, ki jo je njegova družina prodala in se preselila bližje mestu, vendar se sprašuje, če ima njegovo delo sploh smisel, saj kmetje njegove poezije ne poznajo. Jezi ga, da so funkcionarji tako togi (ne pustijo mu prebrati pesmi, ki izraža njegovo bole čino zaradi propadanja zemlje, posestev) in vzvišeni nad preprostimi ljudmi (pripeljejo se v svetle čem mercedesu, stojijo na odru, da zviška gledajo na ostale ljudi, držijo se pomembno), zato prebere pesem, v kateri se skriva kritika tega, vendar spozna, da se ne bo ni č spremenilo in izboljšalo; s pesmimi si zgolj lajša vest za njihovo »izdajstvo« (Partlji č 1971: 131).

143

Harmonikar, ki vedno igra harmoniko in poje opolzke pesmi, je zmeraj dobre volje, na življenje gleda s svetle plati, ponosen je na svoje uspehe pri ženskah: »/.../ mene so vedno rade imele, ker sem tak veseljak in ker sem dober pri tistih re čeh« (Partlji č 1971: 80). Nikoli ne joka za ženskami, le za Ano Lizo, Nemko, ki jo je spoznal med vojno; če je ne bi ubili Ameri čani, bi verjetno ostal z njo. Učitelju se zdi harmonikar pravo nasprotje starcu, »ki je hotel s svojimi zapiski odkriti neke zakonitosti v življenju« (Partlji č 1971: 84). Optimizem je mogo če zaznati tudi pri moškem, ki zdaj gospodari na pesnikovi doma čiji; žena ga je prevarala z Italijanom in rodila njegovega otroka, ni mu vseeno, a si pravi: »/.../ kaj se bom jezil, zemlja se naprej su če« (Partlji č 1971: 142). Njegovo nezadovoljstvo vzpodbujajo drugi moški, ki ga dražijo; ne pretepe žene, kot mu svetujejo, ampak se s kolom spravi nad krave.

4.3.2.7 Literarni čas in literarni prostor

Strnjena sta tako literarni čas kot literarni prostor, vendar je, kot že omenjeno, to še bolj opazno v Poroki , kjer se dogajanje odvije v enem samem dnevu (ki se prevesi v naslednji dan) v neimenovani vasi v Slovenskih goricah. V Jalovosti je literarni prostor prav tako neka vas v Slovenskih goricah, le enkrat je to mesto. Literarni čas je nekoliko manj zgoš čen (od marca do jeseni). V obeh novelah se dogajanje odvija linearno z vmesnimi retrospektivami.

4.3.2.8 Pripovedovalec

V obeh novelah so prisotni epski, lirski (redko), prvoosebni in personalni pripovedovalec, slednja se kažeta v naslednjem odlomku: »Saj bi vendar res moral enkrat tvegati, druga če bom vse življenje poslušal u čiteljske jeremijade v zbornicah, pripravljal proslave in govore, pa za koga, za to usrano socialisti čno jaro gospodo /.../« (Partlji č 1971: 18).

Prevladuje scenska perspektiva, na kar kažejo zlasti opisi (»Poklical me je ravnatelj, majhen možakar, živahnih o či in dobrega srca, moram re či.« (Partlji č

144

1971: 119)), dvogovori (»Kdo bi si mislil. – Mene bi zadela kap, če bi ga jaz našla, Jezus Kristus. [u čen čevega o četa, ki se je obesil; dodala J. L.] – Saj pridemo na vrsto vsi, prej ali slej.« (Partlji č 1971: 76)) in samogovori (glasni, ki se kaže na primer v govoru pesnika: »Mi smo bili srednji kmetje, toda prej siromaki kot bogati. Imeli smo mast in vino, črni kruh in solato, orehe in jabolka, nikdar pa nismo imeli denarja. /.../« (Partlji č 1972: 94) in tihi, ki je ponazorjen že zgoraj ob prvoosebnem in personalnem pripovedovalcu).

Izmenjujeta se odvisni (»Potem mi je pravila, da je dve leti u čila, da se je potem poro čila, da so bili doma zelo proti, ker je jemala mesarja /.../« (Partlji č 1971: 31)) in premi govor (»/.../ Jožica je ves čas tožila: 'Oprosti, ljubi, še nikdar se nisem napila, danes sem prvi č pijana, kajne, da nisi hud ...'« (Partlji č 1971: 24)).

4.3.2.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »Naj bo stara al pa mlada, / vsaka ima tisto rada …« (1971: 84); »V vetru jesenskem vihrajo zastave, /…/ praznik veselja in slave …« (Partlji č 1971: 12) (verzi) Zvo čni slog ustvarjajo tudi druge pesmi (Tone Kuntner: Konec gostije; Doma na obisku, Pesem padlega partizana).

Besedni slog - pogovorne besede: jur ('tiso č (starih) dinarjev'), kubik ('kubi čni meter'), mizerno ('bedno'), šlatati ('otipavati') - neknjižne ljudske besede: šnops ('žganje'), pleh muzika ('godba na pihala'), zajamrati ('zatarnati'), žlahta ('sorodstvo'), ledik stan ('samski stan'), ringlšpil ('vrtiljak') - nare čne besede: najga ('ostanek vina (v sodu)'), zizki ('dojke'), ded ('moški') - tujke: sentimentalen ('pretirano čustven'), etapa ('razvojna stopnja'), animalno ('živalsko'), proletariat ('delavski razred'), privatnost ('zasebnost') - starinska beseda: inako - angleški izrazi: snack bar, »/…/ Yugoslav, Yugoslav not German …« (1971: 83)

145

- hrvaški izrazi: »/…/ tebe i vojsku i Bosnu i Hercegovino.« (1971: 53) - italijanski izrazi: dio porco macaroni; avanti, avanti - latinski izrazi: hora legalis, in vino veritas - ljubkovalne besede: Helenca, hla čke, hišica, srnica, pegice, dojkica, doj čica, ženskica, porazek, štru čka, bitjece, glavica, otrokec (redko), revica, trebuš ček, hudi ček, kravica - otroški govor: lulati, lulek - slabšalne besede: šleva, hudi čev filister, kvazinarodna šund glasba, ne čimrnež, baba, zijati, manijak, drhal, kulaška zalega, pisarjenje debeluhar, čistun, babjek - ironi čne besede: slavni roman, veliki dokument slovenske literature (tako imenuje Jože svojo prozo, ki je ni dokon čal), »Bere [mati čar; dodala J. L.] kot odli čen u čenec v tretjem razredu osnovne šole /…/« (1971: 27), pildeki ('slike') - psovke in zmerjavke: idiot, svinja, prasice vojaške, slovanska svinja, prekleta opica, prekleta psica - nizke besede: drek, usrane, pezdec, posranec, crkniti, pokozlan, scati, rit, sranje, nažreti se, gobec, usran, kurba, stegniti se ('umreti'), potrebna ('spolno nezadovoljena'), posrati se na vse skupaj - kletvice: vraga, madona, »Naj jo vrag pocitra , saj se bo tudi ona poro čila in jo mož kdaj premlatil.« [pod črtala J. L.] (1971: 28), hudi ča - ukrasni pridevek: nesmiselna poroka, vitalna mama, borni delavski jurji, topla beseda, vražji sestanek, banalno životarjenje, zlata mala nose čnica, tema čne stopnice, gumijasti škornji, drobne modrikaste ribe, plemenito telo, groba cini čna beseda, preklemanski moji fantje, rumeni gnili zobje, nenavaden starec, lep pegast obraz, srhljiva radovednost - poosebitev: »/…/ ko je topla jesen dihala skozi okno /…/« (1971: 21); »Skozi glavo mi je hitela misel /…/« (1971: 32); »/…/ nekje je fazan hripavo sporo čal svojo stisko v zrak.« (1971: 96); »Trobente so ga pomagale lomiti /…/« (1971: 105) - primera: »/.../ od dežja /.../ so zastave premo čene in se oprijemljejo drogov kot mokra srajca utopljenca.« (1971: 10); »Razveselil sem se ga, kot se razveseli razsušena zemlja dežja.« (1971: 21); »Ko se je vrnila, je imela roko belo od masti do zapestja, da je bila ko babica pri porodu.« (1971: 59); »Bil sem sam ko klopotec v obranem vinogradu.« (1971: 92); »Ko smo pograbili v jeseni otavo in

146

so ostali travniki snažni in pograbljeni, kot je kmetovo lice, ki si ga obrije v nedeljo pred mašo /…/« (1971: 94) - metonimija: »V veži je na kupu ležala mrtva slovenjegoriška jesen .« ['ustreljeni zajci in fazani'; pod črtala in dodala J. L.] (1971: 145)

Stav čni slog - nasprotje: »Tako banalna drobnarija za velike prijatelje /…/« (1971: 20); »Bil je zelo pameten, a zelo nor.« (1971: 82); »/…/ neka črna in bela kronika goric, seznam porok in umorov /…/, seznam dobrih in slabih časov /…/« (1971: 96) - ponavljanja: »Noter moram, moram videti, kaj je z njimi /…/« (1971: 12) (anadiploza); »Banalno je vse to, banalno /…/« (1971: 13) (epanalepsis); »Ne morem je pozabiti, ne morem /…/« (1971: 40) (anafora); »Ja, saj jo imam, imam /…/« (1971: 13) (geminacija) - paralelizem: »Nesmisel, ta trma, ta megla, ta poroka, to životarjenje.« (1971: 17); »Koliko sem ga že spil, pa še ne vem, da sem sploh namo čil ustnice, saj še glava ni težka, saj še misli niso jokave.« (1971: 29); »/…/ ker sem za čutil, da sem nemo čen, da me telo izdaja, da me telo ne posluša, da se upira …« (1971: 33); »Nih če ni na zemljo ponosen, nih če ni na zemljo priklenjen, nihče je nima rad /…/« (1971: 94) - vzklik: »Žganje, vraga, žganje, sem z njim!«; »Pusti patetiko, pijmo!« (1971: 40); »Vraga bi rad govoril, cmeril bi se rad!« (1971: 40); »/…/ najbolje, da bi pošten človek poginil preden pride sploh na svet!« (1971: 116) - retori čno vprašanje: »Kako je osebi, ki se bo danes poro čila z menoj?« (1971: 10); »Je to odsev tiste dojke, dojkice, doj čice?« (1971: 33); »Bi čutili tisti nemir, ki je bil takrat v nas?« (1971: 36) - brezvezje: »Za nas kme čke je mesto hudi č, kri ti posuši, misli izžre, veselje pogoltne.« (1971: 66); »Ali kaš ča se je podrla, sesul se je studenec, drevesa so bila izruvana, hlev se je sesedal.« (1971: 93); »Moški je namre č vstal, se penil, grozil, mahal z roko, pljuval na tla.« (1971: 122) - mnogovezje: »/.../ sedeš na visok stol in izpiješ kavo in konjak.« (1971: 9); »/…/ vzel sem cunjo in umivalnik in čistil hodnik in straniš če in straniš čno školjko /…/« (1971: 24); »Jedel sem in pil in se potem hotel potem zares posloviti /…/« (1971: 59)

147

- frazem: »/…/ in preživeli bomo še ta ve čer, se malo porokovali s tujimi ljudmi in tetami, ki me zanimajo toliko kot lanski sneg /…/« (1971: 12); »Nismo si ubijali glave, kje bomo spali /…/« (1971: 23); »/…/ moj brat, ki se drži kot huda ura /…/« (1971: 28); »In sem vstal in osramo čen zbežal in jo pustil jokajo čo.« (1971: 33); »/…/ imela sem dobro glavo za šolo /…/« (1971: 57); »/…/ drži najbrž fige v žepu …« (1971: 59); »/…/ a potem sem to misel hitro izbil iz glave /…/« (1971: 64); »Vsi smo napeli ušesa.« (1971: 108) - perifraza: po kopnem diše če sadike ('otroci'), zrelo pšeni čno polje ('lasje'), vodena rde ča scalnica (nizko, 'cvi ček'), prostovoljni potniki v ve čno temo ('samomorilci') - obrnjen besedni red: sulc presneti, strele požrešne, starec osamljen, življenje frdamano

Sklep V okviru besednega sloga števil čno izstopajo pogovorne ( čeprav jih je manj kot v drugih Partlji čevih proznih delih) in čustveno zaznamovane besede, med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere, ki so zelo domiselne in izvirne. Raba izrazov iz tujih jezikovnih podro čij, ki jih je zelo malo, se zdi smiselna, saj še dodatno ponazarja izražanje preprostih ljudi (hrvaški in italijanski izrazi), funkcionarji želijo zveneti u čeno (latinski izraz), harmonikar pa ho če, da ga Ameri čani razumejo, saj bi ga sicer lahko usmrtili (angleški izraz). Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo brezvezja, mnogovezja, številna ponavljanja, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi) in jih je zelo veliko. Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so ve činoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi ve č, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stav čni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realisti čen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah,

148

zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovpre čne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analiti čnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje zna čajev), prisotnost dialoga, monologa in opisa. Za realisti čen slog so zna čilna skromna izrazna sredstva, vendar to v Jalovosti ni izrazito opazno (živo, raznoliko besediš če, številni primeri tropov in figur). (Poga čnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

Prisotne so tudi prvine socialnega realizma (snov jemlje iz kme čkega življenja, deloma iz življenja delavstva, prisotna je družbena kritika), naturalizma (motivi, kot so alkoholizem, spolnost, prešuštvo, samomor) in eksistencializma, ki ga ponazarja na primer ta odlomek: » Človek ni nikdar svoboden. Ali pa beži od svobode, nezavedno, a vseeno beži in potem ga spet oklepa tiso č stvari.« (Kos 1999: 352, 454; Kos 2000: 171; Dolinar idr. 1981: 155.)

Obe noveli odlikujeta mo čan ljudski izraz (»Beseda na ovitku« 1971) in berljivost. Medtem ko je v prvi noveli opaziti predvsem mesta, kjer se pojavljata le optimizem in vedrina (prihod prijateljev), se humor razkriva zlasti v drugi noveli, kot na primer ob prizoru, ko na slovesnosti ob krajevnem prazniku na oder stopi poslanec, da bi prebral svoj govor: »Kot vsako leto je tudi tokrat odpovedala prav v tem času ozvo čitev. Ko je stopil govornik k mikrofonu, je v njem nekaj presunljivo zacvililo, da so si ob čutljive u čiteljice zatisnile ušesa, moški so se nasmehnili, elektri čar pa je klel svoje aparature, zvo čnik, mikrofon in še mater svojo, ki ni ni č zakrivila. Potem so cviljenje nekako utišali in zadušili, potem se je čul glas govornika, zdaj pretirano glasen, zdaj pretih. /.../ Poslancu pa so ljudje vseeno [ četudi je bil govor dolgo časen, saj je bil po vsebini tak kot vsako leto; dodala J. L.] ploskali, saj je vendar kon čal, pa tudi spodobi se.« (Partlji č 1971: 106, 108.) V odlomku je razvidna situacijska komika.

149

4.3.3 Volk na madridskih ulicah

4.3.3.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Volk na madridskih ulicah je zbirka novel ( Mama umrla stop, Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler, Zakaj ne razumemo sanj, Zakaj ima prijatelj Ernest brado, Govornik, Rihtari č, Volk na madridskih ulicah ) in črtic ( Kako je u čitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije, Megleno, Gospod sadistek in ženš čina, In the morning ), napisanih v prozi. Na to, da gre res za novelo, kažejo obseg (kratka pripoved; od 6 do 29 strani); osredoto čenost pripovedne pozornosti na en sam dogodek (h čerini obiski ostarele matere, vdovstvo Karoline Žašler, poplave in star čeva druga čnost, nestrpnost zaradi Ernestove brade, vznemirjenje zaradi u čenjakovih predavanj, prihod Rihtari ča v vas, prihod volka v mesto), iz katerega bralec zve za najnujnejše re či iz preteklosti; dramati čen preobrat (dvema presene čenjema v prvi noveli (telegram so poslali napa čnim svojcem, telegram je poslala mati sama) sledi preobrat: mati res umre, a tokrat na pogrebu ni nikogar od svojcev; v drugih novelah so naslednji preobrati: smrt Karoline Žašler, umor starca, samomor Ernestovega prijatelja, u čenjakove napovedi se uresni čijo, namesto Rihtari ča najdejo Filomeninega moža s čistilko, nasilje ljudi); skr čen literarni prostor (literarni čas je skr čen le pri nekaterih novelah); malo literarnih oseb, katerih zna čaj je že izdelan. (Kmecl 1996: 286; Kos 2001: 168–169.)

Črtica se po definiciji od novele lo čuje tako po notranji formi – ki je še vedno epska, a preprostejša, brez osrednje zgodbe z za četkom, sredo in koncem, pa č pa fragmentarna, omejena na droben dogodek, položaj ali le razpoloženje junaka – kot po obsegu (najkrajša zvrst pripovedne proze) (Kos 2001: 169), vendar v tej zbirki ni opaziti velike razlike v obsegu ( črtice obsegajo od 4 do 12 strani). Novela Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler je po obsegu najdaljša (29 strani) od besedil v zbirki in zato edina razdeljena na poglavja. Celotna zbirka obsega 144 strani.

150

4.3.3.2 Snov

Avtor zajema snov iz vsakdanjega življenja, še posebej s podro čja zna čajskih slabosti ljudi. Medsebojni odnosi v družini so lahko zelo razli čni (starši – otroci, mož – žena, nezakonski otroci), krhajo jih alkoholizem, varanje, nasilje. Življenje, del katerega so tudi spolnost, rojstvo in smrt, nam lahko otežijo naravne katastrofe in kazniva dejanja drugih ljudi. Drugo snovno področje, čeprav del vsakdanjega življenja ljudi, so tudi socialne (socialna razslojenost, življenje delavcev, revnih kmetov, bajtarjev; delovanje Rde čega križa) in v manjši meri politi čne razmere (delovanje komunisti čne partije). Snovno podro čje so prav tako avtorjeve izkušnje. Odraš čal je na podeželju, kjer je delal kot u čitelj, zato tamkajšnje razmere in življenje u čiteljev dobro pozna (Lorenci 1990: 102–106). Zaradi alkoholizma, za katerim se je zdravil (Lorenci 1990: 20), pozna tudi to plat življenja. Navdih za novelo Volk na madridskih ulicah je avtor dobil ob branju časopisnega članka z istoimenskim naslovom (Lorenci 1990: 15–16).

4.3.3.3 Fabula

Mama umrla stop . Hči obiskuje svojo ostarelo mater v domu za osamljene in osirotele starce, kamor je šla po lastni želji. Ker je mati stara že ve č ko sto let, vsi potihoma pri čakujejo, da bo kmalu umrla. H čer v presledkih prejme tri telegrame z isto vsebino: Mama umrla stop. Pretrese jo prvi č, ker so telegram poslali napa čnim svojcem in mati sploh ni umrla, in drugi č, ker je telegram poslala mati sama. Ko h či dobi tretji telegram, ne odide na pogreb, saj meni, da gre spet za potegavš čino. Vendar mati tokrat res umre, na pogrebu pa ni nobenega od svojcev.

Kako je u čitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije . Žena v nedeljo zjutraj ozmerja svojega moža (u čitelja), ker je prejšnji dan na zabavi otipaval drugo žensko in pri vožnji v vinjenem stanju skoraj povozil mopedista. Učitelj gre nato na pogreb Antona Javornika, ob prihodu domov ga že čakajo njegovi znanci, ki mu predlagajo, naj prevzame urednikovanje literarne priloge.

151

Učitelj odkloni, znanci pa po branju nagrobnih verzov, ki jih je napisal, spoznajo, da za to nalogo tako ne bi bil primeren.

Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler . Karolina Žašler po smrti svojega moža ne žaluje dolgo; kmalu za čnejo k njej zahajati drugi moški. Kurja čeve ljubezni ne ceni, saj ima obenem tudi druge moške. Sre ča s Tenorjem, v katerega se zaljubi, ne traja dolgo, saj jo kmalu zapusti. Obupu zaradi neuslišane ljubezni se pridružijo še zdravstvene težave; slednji č umre za rakom na dojki.

Zakaj ne razumemo sanj . Zaradi nenehnih padavin se morajo ljudje seliti v višjeleže če predele, pri čenja jih biti strah. Družina iz vasi se naseli v koči starca, ki se dežja ne boji in ki vsak dan zapisuje svoje sanje. Da bi se polastili njegove hrane, ga ubijejo, saj je po njihovem mnenju bolje, da umre on, ki je star in nor, kot oni.

Zakaj ima prijatelj Ernest brado . Učiteljev prijatelj Ernest si pusti rasti brado, kar vznemiri vse v trgu. Namesto da bi vprašali Ernesta, zakaj ima brado, to sprašujejo njegovega prijatelja. Pri tem ga sumni čijo in mu dajejo ob čutek krivde, česar ne zdrži ve č, zato naredi samomor. Vendar mu tudi sveti Peter postavi enako vprašanje.

Govornik . Starec pripoveduje zgodbo o u čenjaku, čigar predavanja, ki so jih vsi v mestu nestrpno pri čakovali, niso izpolnila pri čakovanj. Njegove napovedi, da se lahko gora nad mestom zruši nanje, so v ljudeh vzbujale strah. Oddahnili so si, ko so u čenjaka zaprli v norišnico, a ko so spoznali, da je u čenjak imel prav, je bilo že prepozno.

Megleno . Moški se zve čer odpelje v službo v gledališ če, a ga preseneti megla. Ljudje z zelenimi obrazi, ki jih sre čuje na poti, in izguba orientacije mu vzbujajo strah. Ugotavlja, da je ta dan vse druga če kot obi čajno, in se sprašuje, če se je kaj zgodilo, ko je popoldne spal.

Gospod sadistek in ženš čina . Moški ugotavlja, da je njegova hudobija prišla na dan, ko je bil službeno v mestu. V restavraciji je njegov mir skalila njemu zelo

152

grda ženska, ki jo je nato ozmerjal. To jo je tako prizadelo, da si je prerezala žile, a pri tem ni umrla.

In the morning . Moški se odpravi v hotel, da bi v miru prebral dramo. Pri tem ga zmoti pritoževanje drugega moškega nad toast sendviči. Moškemu, ki bere, se zdi neumno, da se tako razburja zaradi hrane. Kupi trideset sendvi čev in jih skupaj s sporo čilom, naj se pri jedi zadavi, pošlje prepirljivemu moškemu.

Rihtari č. Vaš čane vznemiri novica, da bo v njihovo vas prišel znameniti razbojnik Rihtari č. U čiteljica Filomena ga želi ujeti in požeti slavo. Vendar na mestu, kjer naj bi se skrival Rihtari č, zagleda svojega moža z drugo žensko.

Volk na madridskih ulicah . Volka sij nad mestom tako privla či, da zapusti svoje krdelo in se odpravi tjakaj. Kmalu spozna, kako kruti so ljudje, saj ga vsi pretepajo brez razloga. Slednji č pristane v živalskem vrtu, kjer je zaradi steklenega o česa, ki je nadomestilo pravo oko, glavna znamenitost.

4.3.3.4 Tema

Zaradi raznolikosti navajamo temo za vsako novelo oziroma črtico posebej. Mama umrla stop tematizira posledice napa čnega obveš čanja o materini smrti, Kako je u čitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije kako u čitelj po prekrokani no či preživi nedeljo, Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler vdovstvo in pogreb Karoline Žašler, Zakaj ne razumemo sanj poplave in zakaj ne razumemo sanj, Zakaj ima prijatelj Ernest brado nestrpnost zaradi Ernestove brade, Govornik uresni čitev učenjakove napovedi, Megleno kako se moški izgubi v megli, Gospod sadistek in ženš čina kako moški prizadene žensko, In the morning pretirano kompliciranje zaradi hrane, ki moškega zmoti pri branju, Rihtari č vznemirjenje zaradi Rihtari čevega prihoda, Volk na madridskih ulicah nasilje ljudi nad volkom.

153

4.3.3.5 Motivi

Motiv smrti je prisoten v ve čini novel in črtic. Naravne smrti umrejo mati (1) 11 , najverjetneje Anton Javornik (2), Karolina Žašler (3), u čenjak (6). Samomor naredijo Žašler (3), verjetno zaradi ženinega varanja in slabih odnosov v družini, zdravnikova pacientka (3), ker so bole čine prehude, številni ljudje (4) zaradi gorja, ki so jim jih prizadejale poplave, u čitelj (5), ker je psihi čni pritisk prevelik. Na samomor pomisli u čitelj (2), z njim grozi Jožica (3), ženska (8), ki jo prizadene moški, si prereže žile, a preživi. Lilek želi zaš čititi svojo h čer in vnuke, zato ubije svojega zeta (3), starca ubijejo, ker je druga čen in se želijo polastiti njegove hrane (4), Rihtari ča ustrelijo, ker je storil veliko kaznivih dejanj (10).

Alkoholizem greni življenje marsikateri literarni osebi in njenim bližnjim. Zakaj se vdaja alkoholu u čitelj (2), lahko le sklepamo, saj natan čnih informacij ni. Najverjetneje ni zadovoljen s svojim življenjem; je zgolj podeželski u čitelj in ni sposoben ustvarjati dobrih literarnih del. Žašler (3) tarna, da je njegova žena »kurba« (verjetno ga vara) in da je tudi otroke naščuvala proti njemu. Ko pri čne h Karolini Žašler zahajati kurja č, za čne tudi ona pomalem piti, ko pa jo zapusti Tenor, se vse bolj vdaja pija či. Na tak na čin utaplja žalost tudi kurja č.

Pogost je motiv proletariata . Delavci so h čerin mož (1), Žašler, kurja č, Tenor (3), oče iz družine, ki se naseli pri starcu (4), neimenovanemu postavljajo vprašanje tudi delavci (5), med tistimi, ki tepejo volka, so predvsem pripadniki delavskega razreda (11).

Zakonske vezi krha tudi varanje . U čitelj (2) v vinjenem stanju otipava drugo žensko, Korl (3) vara ženo s Trezo, Feliks (10) pa s čistilko v šoli. Z varanjem je neposredno povezana spolnost , ki je mo čan motiv tudi v drugih novelah/ črticah. Zdravnik (3) se kratko časi z avanturami, Karolina spi s številnimi moškimi, zaradi

11 Da bi se izognili dvoumnostim, navajamo zaporedne številke novel/ črtic, kot si sledijo v zbirki: (1) Mama umrla stop, (2) Kako je u čitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije, (3) Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler, (4) Zakaj ne razumemo sanj, (5) Zakaj ima prijatelj Ernest brado, (6) Govornik, (7) Megleno, (8) Gospod sadistek in ženš čina, (9) In the morning, (10) Rihtari č, (11) Volk na madridskih ulicah.

154

česar jo ljudje opravljajo, deževje (4) ljudi prisili, da se zadržujejo v hiši, kar pripomore k dvigu rodnosti, u čenjak (6) tudi med ljubljenjem misli na geologijo, delavec (11) in dekla spita skupaj kar na prostem.

Strah ima ve č posledic, ki se kažejo kot nasilje (Volk kot zver vzbuja strah, vendar se izkaže nasprotno: volk je žrtev, ljudje so zveri.), nestrpnost (Strah pred neprijetno hipotezo povzro či nestrpnost ljudi do u čenjaka, ki ga nazadnje zaprejo v norišnico.) ali oboje hkrati (Obilne padavine vzbujajo v ljudeh strah, zato se družini zdi sumljivo, da ima starec dež rad. Za čudaka ga imajo tudi zato, ker si zapisuje sanje. Nestrpnost do druga čnega pripelje do umora starca.). Nestrpnost do druga čnih je jasno izražena tudi v noveli Zakaj ima prijatelj Ernest brado , kjer so vsi moški v trgu obriti. Ernestova brada zato vzbudi veliko vznemirjenje in nikakor se ne morejo sprijazniti z mislijo, da jo ima kar tako; gotovo obstaja nek globlji razlog in s tem povezano kaznivo dejanje. Čeprav gre za pretiravanje, novela kaže na to, kako nas lahko vznemiri že malenkost in kako lahko zaradi naše nestrpnosti nekomu otežimo življenje. Nestrpen je tudi »gospod sadistek«, ki s svojo izjavo žensko tako prizadene, da si skuša vzeti življenje.

Od zna čajskih slabosti sta izpostavljena tudi nastopaštvo in povzpetništvo . Moški (9) se s pritoževanjem nad sendvi či kaže kot pretirano samozavesten in nastopaški. Na tak na čin skuša pokazati na svoj socialni položaj, saj ni ve č zgolj delavec v tovarni, ampak že referent. Tenor (3) bi bil rad gospod; da bi si pridobil ugled, zapusti Karolino, o kateri se širijo razli čne govorice, in za čne zahajati k drugi vdovi.

4.3.3.6 Literarne osebe

Mama umrla stop. Mati se kaže kot zelo negativna literarna oseba. Svoje nezakonske h čerke ni nikoli marala. Ko jo le-ta kljub revš čini vzame k sebi in skrbi zanjo, ne pokaže nobene hvaležnosti. Da bi se maš čevala svojemu zetu, ki ga ne mara, pretepa svoje vnuke. O čitni sta njeni sumni čavost in pohlepnost. Kljub vsemu jo ima h či rada, saj jo redno obiskuje v domu ostarelih in se sramuje svojih misli (potihoma upa, da bo mati kmalu umrla). Druge literarne osebe

155

spoznamo zgolj bežno: vratar v domu ostarelih, kmeta, sprevodnik na vlaku, administratorka, starec, najmlajši sin, mož in ostali njuni otroci.

Kako je u čitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije. Učitelj s svojim življenjem ni zadovoljen, a se je že vdal v usodo. Prepri čan je, da (verjetno kot pisatelj) ne bo nikoli ni č ustvaril in bi zato bilo bolje narediti samomor; tako bi bilo konec samoo čitanja in pijan čevanja, ki mu žena nasprotuje. Njegovi znanci, polni energije in zagona, ga skušajo navdušiti za urednikovanje literarne priloge, a spoznajo, da temu izzivu ne bi bil kos, kajti »segnil je tu na podeželju« (Partlji č 1974: 30). Literarne osebe, ki jih spoznamo na pogrebu, ki se ga udeleži učitelj, so predstavljene površno ali so zgolj omenjene: pogrebci, vdova in drugi svojci, voznik, grobar, natakarica, pokojnikov vojni tovariš, predsednik gasilcev. Slednja sta samovše čna, saj sta pokojniku kar hvaležna, da je umrl, saj sta se pri govoru lahko dobro izkazala.

Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler. Zdravnik je na specializaciji v mestni bolnišnici, pred tem je tri leta delal v majhnem kraju. Vesel je, da je to obdobje za njim, čeprav si v časih želi pobegniti iz mestnega vrveža. Sprva no če, da bi ga vaš čani imeli sebi enakega, a s časoma spozna, da so si dejansko podobni. Delo zdravnika opravlja vestno in s so čutjem, o čita si, če kak njegov pacient umre. Ljubezenske avanture, v katere se podaja, mu krajšajo čas, z njimi se ne obremenjuje.

Karolina Žašler po smrti svojega moža alkoholika ne žaluje dolgo. Nekateri jo zaradi tega opravljajo, drugi skušajo razumeti (stara je komaj 40 let, zato je razumljivo, da ima druge moške). Za svoja otroka ne skrbi najbolje; pomagata ji pretepati kurja ča in sta pogosto v isti sobi, kadar je v postelji z moškim. Ko za čne k njej zahajati Tenor, doživi »svojo renesanso« (Partlji č 1974: 48) (dela pri kmetu, da se lahko lepše obla či in otrokoma nudi boljšo hrano), vendar je njena sre ča le kratkotrajna.

Kurja č se vdaja pija či in je pogosto tepen; do prepirov s Karolino prihaja zaradi njegovega ljubosumja. Ker jo ima rad, se ne more sprijazniti, da ima hkrati ve č moških. Tenor je njegovo nasprotje; lepo urejen, z narejeno gosposkim vedenjem

156

pritegne Karolinino pozornost. Da je zahrbten, koristoljuben in slabši od kurja ča, spozna šele, ko jo zapusti.

Druge literarne osebe spoznamo bolj mimogrede. Jožica se ne more sprijazniti, da je zdravnik ne ljubi, Žašler kon ča svoje življenje s skokom v vodo, neka zdravnikova pacientka se skuša prikazati v dobri luči, a doseže ravno nasprotno, Lojz Prunk je ponosen, ker sme na pogrebu javno spregovoriti, nekoliko zaostal Anrl si želi spati s Karolino. Še manj zvemo o gostilni čarki, Tiniki, u čiteljici, župniku, Korlovi ženi, Lileku in drugih.

Zakaj ne razumemo sanj. Starec se ve čini ljudi zdi čuden; živi sam, z nikomer se ne pogovarja in že šestdeset let zapisuje svoje sanje, da bi jih bolje razumel. Ker je skromen, ga ne moti, da se družina (mož, žena, hči, svak), ki jo je sprejel pod svojo streho, vede kot bi bila ona gospodar hiše. Zaradi svoje nestrpnosti in lakomnosti ga ubijejo; s časoma jih za čne pe či vest, a si mislijo, »da si je sam kriv, zakaj pa je bil druga čen« (Partlji č 1974: 71).

Zakaj ima prijatelj Ernest brado. Neimenovani in Ernest sta u čitelja podružni čne šole. Med seboj se dobro razumeta, pogosto sta drug drugemu edina družba. Ernest je samozavesten in ne dopusti, da bi se drugi vmešavali v njegovo zasebnost. Neimenovani pa verjetno nima tako mo čne osebnosti, zato ljudje raje sprašujejo njega, zakaj ima njegov prijatelj brado, in ne Ernesta. Tržani ( čistilka, učiteljica, natakarica, ravnatelj, šolski nadzornik, inženir, mesar, sekretar krajevne organizacije, delavci) so prepri čani, da jim no če razkriti pravega razloga, zato se jim zdi slabši od Ernesta. Ko enako vprašanje postavita njegova ljubica in radijski napovedovalec, pritiska ne zdrži ve č in naredi samomor. Z istim vprašanjem ga preseneti tudi sveti Peter.

Govornik. Skupini u čiteljev pripoveduje zgodbo o mestu in gori starec, saj je mlad vodnik ne pozna. Glavna literarna oseba, ki nastopi v tej zgodbi, je u čenjak – mlad idealist, ki posveti svoje življenje znanosti. Gora in predavanja o njej postanejo smisel njegovega življenja. Ravnatelj gimnazije in predsednik mesta ga opozorita, da s svojimi predavanji vzbuja strah in vznemirja meš čane. Nazadnje ga poslušajo le še podgane, zato ga proglasijo za norega.

157

Megleno. Neimenovan moški dela v gledališ ču, zato mora v službo tudi v nedeljo zve čer. Zavida tistim, ki imajo družino, topel dom in službo z boljšim delovnim časom.

Gospod sadistek in ženš čina. Neimenovan moški se izkaže kot hudoben, neso čuten in nestrpen. Prepri čan je, da je njegovo hudobijo vzpodbudila ženska, ki je delala v restavraciji. Opis le-te poda z besednima zvezama »ostudna ženš čina« in »prava pošast« (Partlji č 1974: 109–110). Ker zaradi prerezanih žil nima hujših posledic, mu je žal. Čeprav se zaveda, da zunanjost ni najpomembnejša, mu je ob njej nelagodno. Ker sta v tej sobi edina, se morda zboji, da sta si podobna. Ženska ima nizko samopodobo, saj jo njegova zlobna pripomba glede njenega videza tako prizadene, da skuša narediti samomor.

In the morning. Neimenovan moški je ponosen, ker lahko med prvimi prebere najboljšo slovensko dramo in nato o njej poda svoje mnenje. Nastopaštva in povzpetništva ne mara; »napihnjeno jaro gospodo« bi najraje »zadušil v testu za čevap čiče« (Partlji č 1974: 125). Eden takšnih je moški, ki se pritožuje zaradi nepravilno pripravljenih sendvi čev; kritizira ponudbo, natakarico in kuharico.

Rihtari č. Neimenovanemu moškemu se toži po »dobrih starih časih« (Partljič 1974: 129), ko so tudi razbojniki imeli ve č domišljije. Eden takšnih je bil Rihtari č, o katerem so ljudje govorili s spoštovanjem, otroci so se ga tudi bali. Neimenovani kot eden od u čencev pri iskanju Rihtari ča sledi navodilom u čiteljice Filomene, oblastniške ženske, ki svojega moža podcenjuje. Njena misel, da ga ima pod nadzorom, se razblini, ko ga zaloti z drugo žensko. Medtem ko je sošolec Alfonz pri iskanju razbojnika glavni, se o če neimenovanega za to sploh ne zmeni.

Volk na madridskih ulicah. Volk je » čudak« (Partlji č 1974: 139), saj se lo či od svojega krdela in odide v mesto. Ko ga ogovori (»Saj sva enaka, ti živin če.« (Partlji č 1974: 140)) in poboža prostitutka (edina od ljudi), skoraj za čne zaupati ljudem. Da jim ne sme, ga prepri čajo sami z vsakim udarcem znova.

158

4.3.3.7 Literarni čas in literarni prostor

Literarni čas je nenatan čno dolo čen, le tu in tam lahko sklepamo, da gre za čas po letu 1945, ko je v Jugoslaviji delovala komunisti čna partija, enkrat, da gre za leto 1968 (Repe 2002: 202), ko je skupina socialisti čnih držav (verjetno Sovjetska zveza) napadla Češkoslovaško. Literarni čas je bolj ali manj skr čen v novelah Govornik , Rihtari č, Volk na madridskih ulicah in črticah Kako je u čitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije , Megleno , Gospod sadistek in ženš čina, In the Morning. V ve čini črtic in novel te če literarni čas linearno (sinteti čna zgradba) s posameznimi retrospektivami, ve činoma analiti čno zgradbo imajo Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler , Rihtari č, Volk na madridskih ulicah , Gospod sadistek in ženš čina.

Tudi literarni prostor ni natan čno dolo čen; pojavljajo se zgolj ob ča imena (mesto, vas, trg, naselje, kamnita dežela) in v okviru teh objekti (dom ostarelih, gostilna, ordinacija, bolnišnica, ko ča, šola, soba, restavracija, hotel, knjižnica, trgovina, gledališ če, tovarna, čakalnica svetega Petra), zemljepisni lastni imeni (Sierra Guadarame, Madrid) se pojavita le v noveli Volk na madridskih ulicah . Literarni prostor je bolj ali manj skr čen.

4.3.3.8 Pripovedovalec

V zbirki se izmenjujejo prvoosebni in tretjeosebni, personalni in avktorialni ter epski, lirski in dramski 12 pripovedovalec. Prvoosebni (»Ne morem pozabiti Žašlerja, kako neverjetno je kon čal.« (Partlji č 1974: 35)) je pogostejši od tretjeosebnega (»Starka jih je imela gotovo že čez sto in ve č, tehtala pa je manj kot šestletno otro če.« (Partlji č 1974: 7)), zastopanost personalnega (na primer notranji samogovor in polpremi govor) in avktorialnega (primer, podan ob tretjeosebnem pripovedovalcu) je bolj ali manj enakomerna. Epski pripovedovalec prevladuje, lirskega zasledimo le ob notranjem samogovoru (»Kaj bom edini

12 V dramski pripovedi stopa v ospredje samogovor ali dvogovor pripovednih oseb, ki ni samo notranji, ampak ga lahko razumemo kot glasnega ali zunanjega. Dramska pripoved se odpoveduje neposrednemu predstavljanju notranje resni čnosti oseb in orisu zunanjega sveta. (Kos 2001: 106.)

159

pogrebec na maminem pogrebu?« (Partlji č 1974: 13)) in polpremem govoru (»Kaj če ga je res sunil v jarek?« (Partlji č 1974: 21)), o dramskem lahko govorimo le, če Govornika obravnavamo kot glasni samogovor (starec pripoveduje zgodbo).

Perspektiva je skoraj izklju čno scenska, ki se kaže med drugim z dvogovorom (»Prišla sem na pogreb svoje mame. – Kaj je že umrla? – V čeraj sem dobila telegram.« (Partlji č 1974: 9)), samogovorom (glasni, tihi), opisom (»Skoraj ves je ti čal v prevelikih gumijastih škornjih, obraz je imel podoben ra čjemu kljunu in je bil črn /.../, bil je malo skozi les, niti govoriti ni znal prav, v šole ni hodil in v tovarni so mu pravili Anrl.« (Partlji č 1974: 40)) ter premim (»Kaj vas to briga, je siknil, pustite me pri miru.« (Partlji č 1974: 46)), odvisnim (»Moža v civilu sta povedala, da ni nevaren, ampak nor.« (Partlji č 1974: 97)) in polpremim govorom.

Pripovedovalec se ne postavlja v vlogo razsodnika (razen v novelah Govornik in Zakaj ne razumemo sanj , ko navaja moralni nauk), vendar je njegovo naklonjenost (na primer starkini h čerki) ali nenaklonjenost (na primer »gospodu sadistku«, Tenorju, ljudem, ki tepejo volka) mo č zaznati.

4.3.3.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »Ve čna slava naši mami, / ki jo črna zemlja hrani.«; »Tukaj po čiva naš ata, / naj mu bo lahka zemljica / zlata.«; »Tu smo vzeli zdaj slovo, / v nebesih pa nas združil / O če bo.« (1974: 25) (verzi); »/…/ pti čice so se vrnile in rožice zbudile …« (1974: 76)

Besedni slog - pogovorne besede: korajža ('pogum'), kreganje ('prepiranje'), hec ('šala'), pisker ('lonec'), penzija ('pokojnina'), šank ('to čilni pult'), špricniti ('brizgniti'), nacejati se ('veliko piti'), mikser ('mešalnik'), tak nam. tako, dans nam. danes - neknjižne ljudske besede: frdaman ('presnet'), štima ('glas'), storija ('zgodba, dogodek'), šus ('strel'), gate ('moške spodnje hla če') - nare čne besede: idite ('pojdite'), ziza ('dojka'), pubec ('fant'), uha ('uho')

160

- žargonski besedi: šefica ('šefinja'), roštilj ('raženj') - tujke: ateist ('nevernik'), totalen ('popoln'), defekten ('telesno ali duševno manj razvit'), sadizem ('naslajanje ob tujem trpljenju'), fekalije ('iztrebki, izlo čki') - angleški izrazi: o, that beautiful country, refreshment, The most wonderful Circus on Ice, I love you in the morning - ljubkovalne besede: kravica, zemljica, star ček, utopljen ček, mamica, pti čice, rožice - otroški govor: lulati - slabšalne besede: kavka, trapa, baba, pritepenec, manever, babnica, klamfa, požeruh, možicelj, parazit, cipa - psovke in zmerjavke: hobotnica, jalovka, pokvarjenec, antikristi, Judeži - nizke besede: svinjsko, pokozlati, crkniti, scati, usran, joški, srati, prasica, rit, kurba, svinjarija, poscanec, prdeti, žretje, gobec, svinja - kletvice: krucifiks, madona, vraga, prekleto - poudarjalne besede: de čko, norec, otro če, potuhnjenka, fi čenk nam. fi čnik, ženica, odklenkati komu ('izgubiti naklonjenost'), strela, hudi č, satan ('hudoben človek'), fi čfiri č ('lahkomiseln človek'), zatreskati se ('zaljubiti se') - ironi čne besede: pametnjakovi č, »Kaj, vi sami ste šefica kuhinje, še lepše , še lepše .« (1974: 121) [pod črtala J. L.]; »Jaja, saj pravim, dobri stari časi.« (1974: 136) [pod črtala J. L.] - ukrasni pridevek: poro čena h čer, črna izba, neznaten moški, brezzoba usta, strahotne in surove stene, železniška postaja, grajski zid, makadamska cesta, defektna, zmedena, pateti čna, nepotešena osebnost, naša ljuba zemlja - poosebitev: »Bila je [voda; dodala J. L.] junaška, a potuhnjena. Sploh se ni menila za ljudi /…/« (1974: 65); »/…/ konja nista molila, bila sta prelena ali pa ateista.« (1974: 23); »Joj, kako so se smejale [podgane; dodala J. L.].« (1974: 97) - primera: »/.../ stopila je po razoru in odložila venec med stebli koruze, kakor odlagajo detomorilke svoje komaj rojene otroke.« (1974: 11); »/.../ potem pa se je pobrala kot pretepena psica in se jokala vso pot med njivami.« (1974: 14)

Stav čni slog - nasprotje: »Življenje le trpljenje – / smrt je odrešenje.« (1974: 26)

161

- ponavljanja: »Sama se pelje, sama.« (1974: 12) (epanalepsis); »Glava je rasla, rasla, bila je ve čja kot blazina.« (1974:19) (geminacija); »Nikjer ptice, nikjer človeka, nikjer nobene žive duše /.../« (1974: 22) (anafora) - paralelizem: »/.../ v domu za starce, kjer vse tako smrdi (nekaterim pa diši) po smrti; kjer umirajo stari ljudje ko muhe v jeseni, kjer so posteljne posode vsako jutro polne.« (1974: 7) - vzklik: »Kako dale č od vseh mi je umrla mati!« (1974: 13); »Saj sploh nisem bil pravi zdravnik, kje pa!« (1974: 33); »Saj pri hudi ču nimam niti mo či niti časa niti živcev, da bi bil z vsemi potrpežljiv!« (1974: 109) - brezvezje: »Komaj je še nosila, tako je bila obupana, osramo čena, utrujena.« (1974: 11); »Vse je nemo, zloveš če tiho, pijano, prazno, zarotniško.« (1974: 21); »Konec bo vsega tega, tega nesmisla, pijan čevanja, samoo čitanja, samozveli čanja, prehitre vožnje ...« (1974: 22) - mnogovezje: »Pa ni, in žena se je zbudila in ga za čela zmerjati in spraševati /.../« (1974: 20); »Tako sem kuhal jezo nase in njen primitivizem in željo po ob čevanju ob dveh popoldne /…/« (1974: 37); »Potem so ga vsi obrcali in šli spat in se zaklenili.« (1974: 43) - frazem: »To čno je vedela, da jo spet vle čejo za nos.« (1974: 15); »/…/ malo so me gledali postrani /…/« (1974: 33); »/…/ kako da sem se dal znova speljati na led /…/« (1974: 36) - perifraza: trd koš ček mesa ('moški spolni ud') - obrnjen besedni red: »Tu smo vzeli zdaj slovo, / v nebesih pa nas združil / O če bo.« (1974: 25)

Sklep Zvo čni slog ustvarjajo redki primeri rime. V okviru besednega sloga je najve č pogovornih in čustveno zaznamovanih besed (najve č je slabšalnih, nizkih, poudarjalnih besed), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (prevladujejo razumski in nazorni) in primere. Raba angleških izrazov je estetsko manj učinkovita. Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo brezvezja, mnogovezja, ponavljanja in frazemi, vendar v manjšem obsegu. Skladnja je predvsem razumska, saj prevladujejo podredno zložene povedi, brezvezij, mnogovezij in ponavljanj, ki so zna čilni za čustveno skladnjo, pa ni

162

veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki. (Kos 2001: 136.)

Na realisti čen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti, odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovpre čne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa, skromna izrazna sredstva. (Poga čnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

Tone Partlji č zna zanimivo pripovedovati; njegova prozna dela tako odlikujejo snovno-motivna iznajdljivost, izvirno čustvo in inteligenca v podajanju, jezikovna verziranost. Zanimivi so vdori groteske v navidez spokojno vsakdanjost. (Kramberger 1982: 133.) Groteskna 13 sta na primer prizora v črtici Kako je u čitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije , ko krsta zdrsne z voza in ko v izkopani jami zdrsne na eno stran; v obeh primerih se krsta odpre, mrli č pa pade iz nje. Avtorjev zna čilen » črni humor« je napadalen, grozljiv, praviloma izhajajo č iz »brutalnega kolorita, naturalisti čnega (sociološkega) detajla, skopo, a izostreno zarisanih, nesre čnih, zapuš čenih, ogoljufanih, zapitih, sproletariziranih kme čkih figur« (Inkret 1974: 373). Naturalisti čen slog je najbolj izstopajo č v noveli Volk na madridskih ulicah , kjer naturalizem razumemo »v smislu čistega, kot ledena voda prozornega koncentrata krutosti tega sveta in usode« (Kramberger 1982: 134). Prvine naturalizma se v drugih novelah/črticah kažejo predvsem preko motivov (spolnost, alkoholizem, samomor, proletariat, nasilje).

4.3.4 Nasvidenje nad zvezdami

4.3.4.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

V knjigi je zbranih pet proznih del – novel ( Dan, ko so pokopali Ivana Kebri ča, K sre či se ni ni č zgodilo , Talijin prstan, O težavah s Kemalovim truplom in neprimerni ljubezni med Fran čkom in Gelo , Marjetice) in komedija Na svidenje

13 Grotesken – ki zaradi neskladnosti z okoljem grozljivo-smešno deluje (SSKJ 2002: 263).

163

nad zvezdami , po kateri je zbirka tudi poimenovana. Podnaslov »Pokopališka proza in komedija« ne predstavlja žanrske oznake, »a gre za tisti podaljšek romanti čne groteske, ki je od Hoffmana segla tudi do Partlji čeve blage roke in humorja« (Zorn 1988: 199). Novele so po obsegu razlikujejo: prva (76 strani) je srednje dolga in razdeljena na 16 poglavij, ostale (11, 12, 14, 8 strani) so kratke pripovedi. Osrednji dogodek, okoli katerega se zgosti vsa pripovedna pozornost, je v vseh novelah povezan s smrtjo, vsebuje dramatičen preobrat ali presene čenje (pogreb Ivana Kebri ča je pripomogel, da »se je marsikaj pokazalo v novi lu či« (Partlji č 1982: 80); bojazen, da bi Marija naredila samomor, se ne uresni či – umre nekdo drug; zdi se, da bosta Kemalova brata uspela neopazno prepeljati njegovo truplo v domovino, a se vse zaplete; Petkovšek se pripravlja na prevzem Talijinega prstana, a spozna, da sploh ni namenjen njemu, razo čaran umre; mati doseže cilj – okrasi sinov grob z marjeticami –, a nato umre). Literarni čas in prostor sta bolj ali manj skr čena, literarnih oseb je malo (najve č v prvi noveli), zna čajsko jih še najbolj spoznamo v prvi noveli, v ostalih le bežno.

4.3.4.2 Snov

Avtor zajema snov iz vsakdanjega življenja ljudi, gre za življenjske izkušnje, ki jih lahko doživi vsakdo. Smrt je neizogibna izkušnja vsakega živega bitja, ljudje imamo dobre in slabe lastnosti, sre čujemo se z nesre čami, nesporazumi, zmotami, krivicami, lahko imamo ve č ali manj sre če v ljubezni, smo bolj ali manj zadovoljni s svojim delom (v novelah je izpostavljeno delo novinarja, gledališkega igralca in zidarja). Drugo snovno podro čje so socialne in politi čne razmere v Jugoslaviji (ker avtor v tem času živi, gre za sedanjost in ne zgodovino), saj je dogajanje postavljeno v Slovenijo kot eno izmed republik Jugoslavije v času po drugi svetovni vojni (delovanje komunisti čne partije, samoupravljanje, neuvrš čenost, omejena svoboda tiska, služenje vojaškega roka v drugih republikah Jugoslavije, zaposlovanje ljudi v Sloveniji iz manj razvitih jugoslovanskih republik, milica). Pomembno je tudi avtorjevo doživljanje smrti: »Morda skušam podzavestno /.../ misel na smrt odganjati. Morda se tudi zaradi tega z njo zafrkavam, zlasti s pogrebi /.../« (Lorenci 1990: 60).

164

4.3.4.3 Fabula

Dan, ko so pokopali Ivana Kebri ča. Novinar pri časopisu Naš glas Ivan Kebri č zaradi kapi nenadoma umre. Smrt vse sodelavce mo čno pretrese, šele sedaj se zavejo, kako nepogrešljiv je bil, saj so bralci najraje brali njegove prispevke. Njegova smrt pripomore, da se literarne osebe pokažejo v novi lu či: Poli č, zdravljeni alkoholik, za čne spet piti (napisati mora govor, a brez alkohola ne zmore), Jaroslav, direktor Našega glasa, da odpoved, Marjana pozabi na ljubimca Marka in gre z drugim, Hermanu predstavlja na črtovanje in sam pogreb življenjsko preizkušnjo, do izraza pride njegova pretirana natan čnost, Aljoša, mlad novinar, vidi priložnost, da zasede pokojnikovo mesto, Siratka, glavni urednik, kar naenkrat hvali pokojnikovo delo, Marija, ki je ljubila umrlega, naredi samomor.

K sre či se ni ni č zgodilo. Ivan Kebri č zasliši zavijanje rešilca, postane ga strah, da si je Marija kaj naredila. Ve čkrat je namre č rekla, da bo naredila samomor, saj tako ne more ve č živeti. Marija in Ivan se ljubita, vendar sta oba poro čena z drugim partnerjem. Ivan ugotovi: »K sre či se ni ni č zgodilo! Samo neki moški je sko čil iz šestega nadstropja.« (Partlji č 1982: 90.)

Talijin prstan. Na pogrebu ostarele gledališke igralke Marine Češovnik se zbere le majhna skupina ljudi, kar ujezi zlasti Petkovška, upokojenega gledališkega igralca. Svoje nezadovoljstvo, da mlade generacije tako grdo ravnajo s starejšimi igralci (tudi njega so prisilno upokojili), izrazi v govoru na pogrebu. Prevzame ga novica, da naj bi letos on prejel Talijin prstan – prestižno nagrado za dosežke na podro čju gledališ ča –, ki mu jo razkrije Fran ček. Petkovšek se odlo či, da nagrade ne bo sprejel, na sve čani podelitvi to tudi pove, vendar presene čen ugotovi, da nagrada sploh ni namenjena njemu. Fran ček se je samo šalil. Ostarelega igralca osramotitev tako prizadene, da se zapre v stanovanje in umre.

O težavah s Kemalovim truplom in neprimerni ljubezni med Fran čkom in Gelo. Kemal, doma s Kosova, dela v Sloveniji kot zidar. Nenadoma umre zaradi kapi, njegovo truplo prideta iskat njegova brata. Ker nimata denarja za krsto, ga odneseta na vlak in ga posadita na sedež, kot da bi spal. Vse bi šlo po na črtih, če

165

ne bi v isti kupe prisedel Fran ček, ki je namenjen v Šabac, kjer bo služil vojsko. Vlak se strese, truplo zaniha in nanj pade Fran čkov kov ček. Fran ček misli, da ga je ubil, zato truplo vrže v Savo, bratoma pa pove, da je moški odšel iz kupeja. Vendar ga vest preve č pe če, pobegne, za nasvet skuša vprašati Gelo, ki pa je v njegovi odsotnosti že našla drugega moškega, zato gre na policijo in se preda. Zanj se vse sre čno kon ča: čez deset dni je v Šabcu, Kemalova brata pa morata pla čati kazen.

Marjetice. Petkova gre sredi no či v sedem kilometrov oddaljeno mesto, da bi na sinov grob položila marjetice in ga tako presenetila. Njegova vdova tega ne dovoli, saj meni, da te preproste rože grob le kvarijo. Petkova svoj cilj doseže, vendar jo na poti domov povozi tovornjak.

4.3.4.4 Tema

Vseh pet novel tematizira smrt ljudi, vrtijo se okoli pogrebov in pokopališ č ter ob tem kažejo na napake ljudi in njihovo majhnost (»Beseda na ovitku« 1982). Razkrivajo nekatere življenjske resnice: smrti ne ubeži nih če, pri čaka te lahko kjerkoli in kadarkoli; človeka za čnemo pogosto ceniti šele takrat, ko umre; ljudje vsak dan umirajo v nesre čah, ob tem smo skorajda brezbrižni, saj se to ni zgodilo nam, življenje tudi po naši smrti te če naprej.

4.3.4.5 Motivi

Osrednji motiv, ki povezuje vseh pet novel, je smrt. Smrt Ivana Kebri ča najbolj prizadene Marijo, ki brez ljubljene osebe ne najde ve č smisla življenja (naredi samomor), in njegovo ženo, ki ga sicer ni tako mo čno ljubila, a je bila nanj navezana, brezbrižni ne ostanejo niti sodelavci, ki za čnejo njegovo delo ceniti šele zdaj. Ob njegovi smrti pridejo do izraza slabosti literarnih oseb. V drugi noveli se Ivana Kebri ča smrt nepoznanega moškega sploh ne dotakne, saj si oddahne, da ni umrla njegova ljubljena oseba. Na pogrebu pokojne gledališke igralke Petkovšek izrazi nezadovoljstvo, da dobijo Talijin prstan tudi takšni, ki si ga ne zaslužijo.

166

Upanje, da ga bo sam vendarle dobil, in prepri čanje, da so se vsi zarotili proti njemu, ga privedeta v smrt. Smrt Kemala njegovima bratoma ne predstavlja velike žalosti, prej sitnosti in težave, kako truplo spraviti v domovino. Zaradi trupla se v neprijetni situaciji znajde tudi Fran ček. Cilj Petkove je prinesti marjetice na sinov grob, ta želja jo privede v smrt.

Ljubezen mo čno uravnava življenje literarnih oseb, ena ali druga skrajnost (prisotnost, odsotnost ljubezni) pogojuje njihovo ravnanje. Ker ne ljubijo svojega partnerja, so nekatere literarne osebe v zakonu nesre čne (Marija, Ivan, Marjana, Marko), sre čo skušajo poiskati ob drugi osebi – varajo (vsi razen Poli ča), vendar vseeno niso sre čni, saj ne storijo ni česar, da bi se lo čili. Najbolj iskrena je ljubezen med Marijo in Ivanom, vendar je on vseeno ne ljubi dovolj, da bi se lo čil in zaživel z njo. Zveza Marjane in Marka temelji predvsem na spolnosti ; on se je sčasoma naveli ča, spozna, da mu njene lastnosti sploh niso vše č, ona ga kmalu nadomesti z drugim (Siratko). Ne izvemo, kakšna so čustva Gele do njenega moža, vendar lahko sklepamo, da ga ne ljubi, saj ga sicer ne bi varala. Zveze z moškimi gradi le na spolnosti, pri tem se čustveno ne vpleta. Poli č izpove svojo ljubezen tajnici Marti v vinjenem stanju, vendar ga ta ne jemlje resno. Petkova sta bolj ljubila pokojnega sina, kar jima drugi sin o čita. O čitki so upravi čeni, saj se Petkova s slabo vestjo sprašuje, zakaj ni raje umrl drugi sin, ki jima je v sramoto.

Na to, da zakon ni sre čen, ne vpliva le odsotnost ljubezni, ampak tudi nekatere slabosti ljudi . Žena ne zdrži ve č ob Hermanu zaradi njegove pretirane natan čnosti in težnje, da bi na črtoval vsako uro življenja družinskih članov. Poli čeva žena se ne zmore ve č spopadati z moževim alkoholizmom .

4.3.4.6 Literarne osebe

»V Partlji čevem literarnem svetu so ljudje in njihova življenja podvrženi blagi »črni« ironizaciji /.../« Ob tem se kaže pisateljeva mo č: »splesti usode junakov v odnose, ki jih v vsakodnevnem življenju vsi poznamo, a šele tukaj združeni pokažejo svojo komi čnost.« Zdi se, da je Partlji čeva mo č v fabulativnem spletu, manj v karakterizaciji oseb, ki so najve čkrat šablonske. (Zorn 1988: 199.)

167

Tako se v noveli Dan, ko so pokopali Ivana Kebri ča sre čujemo z vsakodnevnimi tipi, kot so pijanec, politi čni karierist, utrujeni zakonec, birokrat itd. (Zorn 1988: 199.) Milan Poli č je dvakrat zdravljeni alkoholik, ko mora napisati govor, se znova vda pija či. Razloge za svojo šibkost iš če v tem, da z ženo ne moreta imeti otrok, in v poklicni neuspešnosti (zgolj urednik pisem bralcev), morda pa so krivi »navada, brezciljnost, praznina, nesmisel« (Partljič 1982: 42–43). Umre v gore čem kozolcu, ki ga v vinjenem stanju sam zažge. Dani Siratka, glavni urednik, je zagledan vase in prepri čan, da je delo pri Našem glasu potrebno povsem na novo organizirati, zato ga ve čina zaposlenih v redakciji ne mara, do česar ni ravnodušen. Obra ča se po vetru, saj najprej Kebri čevo delo kritizira, po smrti pa ga hvali. Marko, urednik notranje rubrike, se zaveda, da ima ljube čo ženo, sam pa se zabava z Marjano, vendar slabe vesti nima. Herman, knjigovodja, želi, da vse poteka po na črtih, v skladu z dogovori, statuti, pravilniki, natan čen pregled želi imeti tudi nad dejavnostmi svojih h čera in žene, ljubi se tolikokrat na teden, kot piše črno na belem, da je primerno za zakonce. Aljoša Čop, mlad, neuveljavljen novinar, si prizadeva, da bi ga obravnavali kot sebi enakega, vendar mu ne uspeva najbolje (Marko meni, da se kar sam ponuja na mesto pokojnika, Siratka ga imenuje podrepnik). Direktor Našega glasa Jaroslav Mer čnik svojega dela ne opravlja ve č rad (ni ve č tovarištva, le še to čkovanje, disciplinska komisija, karton čki za evidenco delovnega časa), zato da odpoved. Marija in Marjana sta pravo nasprotje. Slednja je rada v središ ču pozornosti in ob čudovana. Ne moti je, da je Marko poro čen, tudi sama se ne namerava lo čiti. Ko je njen otrok bolan in jo najbolj potrebuje, je v postelji z moškim, ki ga je komaj spoznala. Ve č o Mariji izvemo v noveli K sre či se ni ni č zgodil , kjer jo spoznamo samo iz Ivanove retrospektive in tretjeosebne pripovedi (ne nastopi kot literarna oseba): je skromna, zadržana, sposobna grafi čna opremljevalka časopisa, spoštujejo jo vsi sodelavci. Ivana iskreno ljubi, z njim si želi ustvariti družino, zato trpi, ker se ni č ne spremeni. Ivan iš če izgovore, da se ne more lo čiti, ker je žena bolna, ni česar ne stori niti, ko Marija že drugi č zanosi z njim; upa, da bo zopet splavila, ne stoji ji ob strani.

Glavna literarna oseba Talijinega prstana je Petkovšek, upokojen gledališki igralec, poln gneva, ker je tudi on eden od mnogih, ki so jih prisilno upokojili. Krivdo polaga na mlajše generacije, čeprav so odgovorni le vodilni v gledališ ču.

168

Prepri čan je, da bi še vedno lahko igral odli čne vloge in da si zasluži Talijin prstan. Vsi starejši igralci ga spoštujejo, le Franček si upa kar tako pristopiti k njemu in ga ogovoriti. Marko in Marjana se pokažeta v slabi lu či, saj odideta že pred koncem pogreba.

O težavah s Kemalovim truplom in neprimerni ljubezni med Fran čkom in Gelo. Kemal je doma s Kosova, v Sloveniji dela kot zidar, razmišlja o svoji prihodnosti, ko se bo vrnil, poro čil in si ustvaril družino, sredi takšnega razmišljanja ga doleti smrt. Njegova brata sta zaprta vase, odsotna, skrivnostna, smrt brata ju ne prizadene; nekaj takšnega so pri čakovali, saj je Kemal imel šibko srce. Neizkušenega in sramežljivega Fran čka pou či o posteljnih radostih Gela, poro čena ženska, ki se z njim le pozabava. Fran ček je pošten, nepokvarjen, ne izmika se dolžnostim, saj gre v vojsko, čeprav bi raje ostal doma, in prevzame krivdo za Kemalovo smrt.

Marjetice. Petkovo, ki objokuje smrt sina Milana, spoznamo le po priimku. Obžaluje, da je pokojni oral njihovo njivo in se pri tem ponesre čil, bolijo jo o čitki njegove žene, da sta z možem kriva za njegovo smrt. Če jim je bilo usojeno, bi bilo bolje, če bi umrl sin Viktor, po njenem mnenju lenuh in pijanec. Čeprav ne verjame v nebesa, je prepri čana, da umrli sin obstaja vsaj kot duh, zato ga želi razveseliti z marjeticami.

4.3.4.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanje vseh petih novel je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni, v čas, ko je bila Slovenija ena od republik Jugoslavije, navedenega ni nobenega natan čnega podatka (datuma). Tako se dogajanje v noveli Dan, ko so pokopali Ivana Kebri ča odvije v treh dneh, od ponedeljka do srede, v noveli K sre či se ni ni č zgodilo v enem dnevu v novembru, v noveli Talijin prstan je čas še manj natan čno dolo čen, saj ne vemo, koliko dni je preteklo, v noveli O težavah s Kemalovim truplom in neprimerni ljubezni med Fran čkom in Gelo se dogajanje odvije v treh dneh v aprilu, nato izvemo, kaj se zgodi čez deset dni in približno eno leto, literarni čas

169

Marjetic je najbolj strnjen: pomladna sobota se prevesi v nedeljo. V vseh novelah je zgradba analiti čna (posamezne retrospektive) in sinteti čna.

Literarni prostor je v vseh petih novelah Slovenija, le v noveli O težavah s Kemalovim truplom in neprimerni ljubezni med Fran čkom in Gelo se dogajanje za trenutek prestavi na Kosovo (Prizren in vas v njegovi okolici). V tej noveli je literarni prostor manj natan čno dolo čen: baraka, ki je morda v bližini Drave, vlak, neka železniška postaja, pri Geli, Zidani Most, na policiji. V prvi noveli (novele si sledijo, kot je navedeno zgoraj ob literarnem času) je dogajanje postavljeno v mesto s sto tiso č prebivalci, le Poli ča zanese izven mesta, kjer v vaški gostilni zopet podleže pija či in v vinjenem stanju prespi v kozolcu. Sklepamo lahko, da se dogajanje v drugi noveli prav tako odvija v tem mestu, Talijin prstan verjetno v Mariboru (pokopališ če je na Pobrežju), Marjetice v hiši Petkovih (sedem kilometrov od mesta), na poti med to hišo in mestom ter v mestu na pokopališ ču.

4.3.4.8 Pripovedovalec

Tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec prevladujeta, prisotna sta v vseh novelah (»Novinar Ivan Kebri č je sedel doma v svoji sobi in pisal komentar za notranjepoliti čno rubriko časopisa, kjer je bil v službi. Rad je pisal doma, v redakciji ni bilo nikoli pravega miru /.../« (Partlji č 1982: 81)), pojavljata se tudi prvoosebni in personalni pripovedovalec, ki ga spoznamo po notranjem samogovoru (»Jezus, kje sem, kako dolgo sem spal ... kje sem ... v bolnici? Piti, piti, piti ... voda, vinjak, pivo, špricar, vino ...« (Partlji č 1982: 67)) in polpremem govoru (Petkovšek razmišlja o svojih igralskih sposobnostih: »O, če je on govoril, se je slišalo na galerijo in na hodnike ...« (Partlji č 1982: 101)). Prevladuje epski pripovedovalec, ob časno ga nadomesti lirski.

Prevladuje scenska perspektiva, na kar kažejo opisi (na primer Marije: »Bilo ji je trideset let, bila je poro čena, zadržana, skoro malo ponosna, pametna in seveda lepa ter moderno oble čena. /.../ (Partlji č 1982: 84)), številni dvogovori (Kemalova brata se sprašujeta, kam je izginilo truplo: »Tisti smrkavec je nekaj naredil. – Mogo če je poklical mili čnike, pa so ga odnesli. – Potem naju bojo prijeli. Kaj naj

170

narediva? – Ni č. Peljiva se. Če prideva sre čno domov, bova rekla, da so ga pokopali že v Sloveniji /.../« (Partlji č 1982: 115)) in samogovori (skoraj izklju čno tihi). Izmenjujeta se premi (»Tovariši, predlagam, da z enominutnim molkom po častimo spomin našega kolega Ivana! je rekel Siratka /.../« (Partlji č 1982: 8)) in odvisni govor (»Žena mu je sicer zjutraj rekla, da poleg njega ni mogo če živeti in da bo še znorel od tega pogreba /.../« (Partlji č 1982: 57)).

Pripovedovalec opozarja na napake in slabosti ljudi s humorjem in satiro (najpogosteje z ironijo), bralcu da možnost za razmislek, vendar ne moralizira.

4.3.4.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »/…/ red drži pokonci svet /…/« (1982: 25); »Podnevi al' pono č, mi gremo na pomo č /…/« (1982: 49); »/…/ ena, dva, tri in govor se rodí /…/« (1982: 70); »Med skalami Sava šumi, valove mogo čne vali /…/« (1982: 114); » Če koga solza bi zbudila, tebe ne bi črna zemlja krila« [sicer velike tiskane črke] (1982: 124)

Besedni slog - pogovorne besede: eksati ('izpiti v dušku do dna'), korajžen ('pogumen'), zafrkavati ('dražiti koga'), naluckati se ('napiti se'), sekirati se ('vznemirjati se'), zafuran ('zapravljen'), štos ('šala, potegavš čina') - neknjižne ljudske besede: martrati ('mu čiti se'), jamranje ('tarnanje'), žlahta ('sorodniki') - nare čne besede: zizati ('sesati (mleko)'), cajtenge (germanizem, ' časopis'), cumati ('dremati, kinkati'), deklina ('dekle'), zelhan ('prekajen'), atej ('o če') - žargonske besede: šarža ('stranska, manj pomembna vloga'), šmirant ('gledališki igralec, ki ne igra umetniško, ustvarjalno') - slengovska beseda: popeniti ('zelo se razjeziti') - zastarela beseda: gluma č ('(gledališki) igralec') - redka beseda: besedi čenje ('govori čenje')

171

- tujke: managerski (nanašajo č se na managerje ali managerstvo), zdiktirati ('narekovati'), familiarnost ('sproš čenost'), reagirati ('odzvati se'), dekorirati ('okrasiti'), korigirati ('popravljati') - neologizmi: ziznik ('mlad, neizkušen človek'), teatrocid ('genocid nad gledališkimi igralci'), prstanec ('kdor nosi prstan') - nemški izrazi: »Auf wiedersehen« (1982: 50) - srbski izrazi: »i to zbog srca« (1982: 105); »Prokleta stara, što radiš na drumu …« (1982: 123) - ljubkovalne besede: h čerkici, o či, kozar ček, pižamica, kavica, atek, klobu ček, zemljica, krempeljci - otroški govor: lulati - slabšalne besede: klobasarija ('vsebinsko prazno, nespametno govorjenje'), pleteni čiti, amaterizem, ambicioznež, tepec, zijati, frajer, površnež, smrkavec, podrepnik, pajac, šarlatan, lenuh - psovke in zmerjavke: hudi či, kurba, kuzla, trotl, prekleti peder režiserski, kreten, hudi č babji, paraziti, svinja, prekleto tele, krave primitivne, krokarji - nizke besede: sranje, jebati se komu/koga, zajebavati, srati, kavsati, razjeban, fukati, crkniti, zasrati, (paradajzov) zos ('neprijeten položaj'), kurbati se - kletvice: madona, mater, jebenti - ironi čne besede: supervestni Herman, abstinent svetniški - ukrasni pridevek: pretreseni obrazi, mlad novinar, majhni kozarci, neprijetna napetost, žalostna priložnost, nora turneja, temna ulica, sr čkani dvoj čici, jalov sestanek, simpati čna fotografija, lepo mlado dekle, plavi lasje, črni paj čolan, bleda žena, pošastne sence, lahkotna eleganca, suhe voš čene rože, možat glas, zapeljiva igralka - poosebitev: »/…/ ko da je komaj čakal, da je prišla ta smrt v našo hišo /…/« (1982: 9); »Vinjak, vinjak! kri či želodec.« (1982: 45); »Gledališ če je bilo razsvetljeno in se je smejalo njegovi sramoti.« (1982: 102) - primera: »/…/ pustil je slušalko, da je obvisela ko mrtva roka /…/« (1982: 48); »/…/ od vinjaka, ki ga je tudi v drobu pekel ko žerjavica /…/« (1982: 51); »Vse je pridušeno in prekleto. Kot v morečem mestu Gogi.« (1982: 80); »/…/ gledamo v prazno kot kak gospodinjski stroj, ko ga izklopiš.« (1982: 82) - metonimija: »Potem lahko nehajo tiskati, ljudje berejo tako samo Kebri ča!« (1982: 8); »Špalir jo če /…/« (1982: 61)

172

Stav čni slog - nasprotje: »/…/ pleteni či o živi legendi našega lista, čeravno gre za mrli ča.« (1982: 12); »/…/ vse je okej, vse je katastrofa /…/« (1982: 46); »Samo osem kilometrov do doma, v resnici pa tako dale č /…/« (1982: 53); »Gledal je, pa ni ni česar videl.« (1982: 81) - ponavljanja: »/…/ zakaj je ravno njega, zakaj je ravno njega udarila kap /…/« (1982: 8) (geminacija); »Tepec, kako sem mogel pozabiti. Joj, jaz tepec …« (1982: 31); »/…/ Fran ček, moj Fran ček /…/« (1982: 110) (epanalepsis); »Žena me iš če, Siratka me iš če /…/« (1982: 53) (epifora); »/…/ če bi bil jaz njen direktor!« (1982: 64) (refren); »Zakaj imava še vedno isto njivo, /…/ zakaj je Viktor propadel, /…/ zakaj sem prosila Milana, naj pride iz mesta in nama zorje?« (1982: 119) (anafora) - paralelizem: »/…/ potem dela nekdo manj ali premalo, potem delo ni dobro organizirano, potem ima mogo če premajhno normo /…/« (1982: 27); »/…/ kjer je trava, kjer ni nobenega drevesa, kjer ležijo ko na teko čem traku.« (1982: 34); »/.../ saj ne more brez vinjaka, saj ne more govoriti na grobu brez ognja v črevesju, saj ne more hoditi v redakciji s seje na sejo brez omame, sladke in žgo če /…/« (1982: 43) - vzklik: »Ne bom vodil pogrebnega odbora, če bo cerkven pogreb, kaj mi bojo gor rekli!« (1982: 14); »Bil je naš najboljši novinar, živa legenda!« (1982: 23); »Naj me noge držijo …!« (1982: 125) - retori čno vprašanje: »Navada, brezciljnost, praznina, nesmisel?« (1982: 42–43); »Ivan, Ivan, zakaj si me pustil tako samo /…/« (1982: 77) - brezvezje: »/…/ ena sama muka, mora, ždenje, spanje …« (1982: 67); »/…/ že lani se mu je zdelo, da ga je videl v pogrebni uniformi, spremenjenega, posušenega, zagrenjenega …« (1982: 73); »V gledališču je bilo vse glasno, razsvetljeno, zakajeno, nabito …« (1982: 100) - mnogovezje: »Spet se je zalotil, kako odsotno vozi in gleda samo belo črto na sredini ceste in varnostno razdaljo in kako pravzaprav ni č ne vidi in ni č ne misli med vožnjo.« (1982: 85); »In spet se je zavlekel november med ulice in tista vlažna megla in je bilo mimo prvo leto njune ljubezni.« (1982: 88); - frazem: »/…/ saj ni nikdar skakal čez plot /…/« (1982: 8); »Jaroslav je imel vrh glave teh novih urednikov /…/« (1982: 12); »/…/ da bi drugi ja videli, da sta si z glavnim na roko.« (1982: 18); »No, zdaj mu je šla po malem že na živce /…/«

173

(1982: 20); » Če pa bi je ne čakal, pa bi bil spet ogenj v strehi /…/« (1982: 21); črno na belem; »Tam so mu vbili v glavo /…/« (1982: 42); »Mater, kakšne otrobe veže /…/« (1982: 59) - perifraza: Sizifovo delo; velikanska skladiš ča jogi vložkov, betonske škatle ('stanovanjski bloki') - obrnjen besedni red: tace birokratske, abstinent svetniški

Sklep Zvo čni slog ustvarjajo rime, v pripoved je vpeta pesem Memento mori F. Prešerna. V okviru besednega sloga je najve č pogovornih in čustveno zaznamovanih besed (najve č je slabšalnih, nizkih besed in psovk), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere. Raba tujejezi čnih izrazov je smiselna, saj je Kurt, Kebri čev zet, Nemec, Petkovo nagovori srbski ali morda hrvaški državljan, Kemalu, prebivalcu Kosova, razložijo, zakaj ne more služiti vojske. Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo brezvezja, mnogovezja (manj številna kot v drugih Partlji čevih proznih delih), ponavljanja razli čnih vrst, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so ve činoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi ve č, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stav čni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

174

Ukvarjanje z nekaterimi motivi, kot so alkoholizem, varanje, spolnost, kaže na elemente naturalizma, ukvarjanje s človekovo bitjo pa na prvine eksistencializma.

Črni, groteskni humor, aktualisti čna satira ter posmeh nad pokvarjenostjo ljudi in njihovo majhnostjo se prepletajo z mehkejšimi toni, ki nihajo med so čutnostjo in kritiko človeških napak. »Partlji čeva »pokopališka« anekdota je sestavljena iz obešenjaške radoživosti in zdravorazumske izzivalnosti, humanisti čnega sentimenta ter karakteristi čnega, humorno karikiranega detajla vsakdanjosti.« Kjer je pisec pozoren na vse te sestavine, se bralec še ves v smehu nehote in iznenada zresni in zamisli. V takih primerih humorno in komično že tipa k iracionalnemu, ki je najzahtevnejša miselno čustvena sestavina humorja in komike. (»Beseda na ovitku« 1982.)

4.3.5 Pepsi ali provincialni donjuan

4.3.5.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Pepsi ali provincialni donjuan je zbirka petih novel v prozi ( Smrt upokojenega gledališkega igralca in Talijin prstan , Pepsi ali provincialni donjuan , Desdemona , Monologi trezne igralke , Uralov zadnji nastop ). Da gre res za novele, potrjujejo obseg (kratka ali srednje dolga pripoved), en sam dogodek, na katerega je zgoš čena vsa pripovedna pozornost (ob čutenje krivice in pri čakovanje Talijinega prstana, izpolnjevanje naloge donjuana, ljubosumje, alkoholizem, objokovanje smrti ljubljene osebe) in ki vsebuje dramati čen, usoden preobrat, višek napetosti (v predzadnji noveli je to spoznanje, da tudi abstinenca ne prinese sre če, v ostalih novelah pa smrt glavne literarne osebe), skr čen literarni prostor (literarni čas je izrazito skr čen le v zadnji noveli), malo število in zna čaj literarnih oseb (zna čaj naj bi bil že izdelan, vendar ponekod zasledimo drobne premike v razvoju le-tega). (Kmecl 1996: 286; Kos 2001: 168–169.) Novele, ki skupaj obsegajo 206 strani, so razdeljene na oštevil čena poglavja.

175

4.3.5.2 Snov

Opazimo lahko ve č snovnih podro čij: avtorjeve izkušnje in doživetja, zgodovino, socialne in politi čne razmere v času, v katerem avtor ustvarja, in slabosti ljudi. Tone Partlji č, ki je kot dramatik, nekdanji dramaturg in umetniški vodja ve č gledališ č »duhovno, umetniško, čustveno in intelektualno navezan na bliš č in bedo teatra in pa besedne umetnosti, zelo dobro pozna okolje, ki ga opisuje« (Štih 1986), torej razmere v gledališ ču ter življenje in delo zaposlenih v njem. Na podro čju zgodovine posega v čas druge svetovne vojne na obmo čju Slovenije (Osvobodilna fronta, boji z okupatorjem, mitingi – osnovna oblika partizanske kulturne dejavnosti (Repe 2002: 173)) in v čas po njej, ki že prehaja v (avtorjevo) sedanjost ( čas Jugoslavije: vzpostavitev komunisti čne oblasti, prisilen odkup (Repe 2002: 214), samoupravljanje, koncentracijsko taborišče na Golem otoku, delovanje grani čarjev na državnih mejah, omejena svoboda tiska; državni ukrepi po letu 1968 v ČSSR). Avtor se snovno navezuje tudi nas zbirko Nasvidenje nad zvezdami , saj je fabula novele Talijin prstan skoraj enaka fabuli prve novele pri čujo če zbirke.

4.3.5.3 Fabula

Smrt upokojenega gledališkega igralca in Talijin prstan. Lucijan Petkovšek, upokojen gledališki igralec, trpi zaradi krivice, ki so jo prizadejali njemu in vsem ostarelim igralcem: upokojiti se morajo proti svoji volji, nato se zanje nih če ve č ne zanima. Bole čino zaradi krivice bi lahko popla čal le Talijin prstan, najve čje priznanje za dosežke na igralskem podro čju. Da bi ga razveselili, mnogi namigujejo, da ga bo to leto dobil Lucijan. Njihovim besedam verjame, a razo čaran spozna, da niso resni čne. Po nekaj dneh ga najdejo mrtvega.

Pepsi ali provincialni donjuan. Mlad gledališki igralec Rastko Miški č (Pepsi) v ljubljanskem gledališ ču ne dobi angažmaja, zato mora v provincialno mesto M. odslužit svojo štipendijo. Prizadet zaradi krivice se odlo či, da se bo tem, ki ga preganjajo zaradi štipendije, maš čeval: spal bo z vsemi ženskami in postal provincialni donjuan. Nekaj uspehov ima, vendar so ti dale č od njegovih

176

pri čakovanj. Za strto srce in poteptane iluzije se mu maš čuje Pupa, ki ga zabode do smrti.

Desdemona. Gledališka igralka Marija se mora zaradi moževe ljubosumnosti odpovedati svojemu delu. Le redko zapusti stanovanje, skrbi za h čer, a to še vedno ni dovolj. Njegova sumni čenja in obtoževanja brez razloga so pravo psihi čno nasilje. Da bi se mu maš čevala, se zaplete z Drejcem, vendar njuna zveza preraste v ljubezen. Ko Marija svojemu možu pove, da se želi lo čiti, oba – Marija in mož – umreta v prometni nesre či.

Monologi trezne igralke. Gledališka igralka Veronika je alkoholi čarka; v deliriju pomisli tudi na samomor, vendar jo nekdanji fant odpelje v bolnišnico na zdravljenje. Na terapiji spozna, da za svoj alkoholizem ne sme kriviti drugih. Vendar tudi po zdravljenju ni sre čna: na silvestrovo je povsem sama.

Uralov zadnji nastop. Upokojen gledališki igralec Ural se ob 40-letnici ustanovitve OF odpravi h grani čarjem, da bi jim deklamiral pesmi, pel in igral na harmoniko. Na poti do tja se z bole čino spominja časov, ko je kot partizan skrbel tudi za kulturno življenje ljudi in ko je izgubil svoje dekle Sonjo, ki so jo ubili Nemci. Mo čno pijan gre iskat Sonjin grob, v prividih vidi Nemce, ki se jim želi maš čevati, a pri tem postane žrtev sam – ustreli ga eden od grani čarjev, misle č, da želi nekdo nelegalno čez mejo.

4.3.5.4 Tema

Zbirka tematizira življenje in delo gledališ čnikov, njihove tegobe in stiske, s katerimi se soo čajo na zasebnem in poklicnem podro čju. Prva novela tematizira krivico, ki Lucijanu greni življenje in ga privede v smrt, druga Pepsijevo vlogo donjuana, s katero se želi maš čevati za vse krivice in ki ga pripelje v smrt, tretja ljubosumje, ki je pogubno tako za Marijo kot njenega moža, zadnja Uralovo objokovanje Sonjine smrti, ki posredno povzro či njegovo smrt. Bolj izstopajo če sporo čilo zbirke je prepri čanje, da se človek v svojem življenju ne soo ča le s prijetnimi doživetji, ampak tudi s težkimi preizkušnjami.

177

4.3.5.5 Motivi

Kadar so literarne osebe prepri čane, da jim je bila storjena krivica , in kadar za svoje neuspehe iš čejo krivca drugod in ne v sebi, so podvržene satiri, ki se dosega ve činoma z ironijo in s pretiravanjem, na primer »nobenega dvoma ni, da se najve čje krivice na svetu godijo ravno gledališkim igralcem« (Partlji č 1986: 68). Lucijan iš če krivca v vseh pripadnikih mlajših generacij, ki jim po njegovem mnenju ni mar za upokojene gledališke igralce (mladega novinarja Drejca okara, ker še ni slišal za pokojno igralko Nosanovo: »Kaj potem, če je niste poznali. Saj tudi Prešerna niste nikoli osebno poznali niti Cankarja.« (Partlji č 1986: 21); pretiravanje). Pepsi krivi igralca Mareta in Vlada, ki sta dobila angažma v ljubljanskem gledališ ču, in pristojne v gledališ ču v mestu M., ki zahtevajo, da odsluži štipendijo. Veronika iš če krivca za svoj alkoholizem v svojem poklicu: v gledališ ču si soo čen s tolikimi razo čaranji, da je pitje alkohola povsem razumljivo.

Motiv smrti je prisoten v vseh novelah. Lucijan najverjetneje naredi samomor , saj se iz stanovanja širi vonj po plinu, Pupa si dvakrat prereže žile, vendar jo pravo časno rešijo, na samomor pomisli Veronika, z njim grozi Olgica, po tem ko ji mož pove, da se želi lo čiti. Pupa zabode Pepsija, Nemci pokon čajo Sonjo. Ni povsem jasno, ali Marija in njen mož umreta v avtomobilski nesre či ali je Peter namerno zapeljal v reko, vendar je slednje bolj verjetno. Ural je ubit po nesre či, naravne smrt umre gledališka igralka Anica Prelog – Nosan.

Motiv varanja se pojavi v vseh novelah razen v zadnji. Takšne zveze (oziroma avanture) ve činoma temeljijo na spolnosti (Jože in Katarina; Pepsijeve avanture z Danico, Heleno, Jojo; Jani in Veronika – Jani Veronike najverjetneje ne ljubi, saj se vrne k ženi; Veronikina mati intimno živi z drugim moškim, ne z možem), nekatere tudi na ljubezni (Lucijan in Julija, Drejc in Marjana, Drejc in Marija).

Alkoholizem je osrednji motiv novele Monologi trezne igralke . Veronika, ki pije že od študentskih let in se nato zdravi v bolnišnici, spozna, da mora razloge za svojo bolezen iskati v sebi. K njej so nedvomno prispevale težke življenjske situacije (na primer dva splava), s katerimi se je morala soočati sama, saj ji mati ni

178

nudila potrebne opore. Pogosto so (bili) opiti tudi Blažek, Marko, Maskvá, Ural. Nekaj povsem obi čajnega je uživanje alkohola, ki se pogosto sprevrže v pijan čevanje, po premierah in ob gostovanjih tujih gledališ č.

Osrednji motiv novele Desdemona je ljubosumje , ki izhaja iz Petrovega ob čutka manjvrednosti in nizke samopodobe; nih če ga ne podcenjuje, le sam ni zadovoljen s sabo. Primerja se z ženo, ki je dokon čala študij, in drugimi, zaposlenimi v gledališ ču; iš če njihove slabosti, da bi si dokazal, da niso boljši od njega. Zaradi ljubosumja sta nesre čna oba; Marija, ki se mora odpovedati karieri igralke, in Peter, ki po tem še vedno ni miren, saj je ljubosumen celo na knjige.

Motiv ljubezni je ponekod bolj, drugod manj izrazit. Ljubezen med Lucijanom in Julijo traja že trideset let, med seboj se spoštujeta, imata podobne interese in vrednote. Drejc pogosto pokli če Marjano in ji pove, da jo ljubi in pogreša; kaj ve č o njuni zvezi ne izvemo. Blažek se zaveda svoje sreče; ima ženo, ki se sicer pogosto jezi nanj, a ga ima v resnici rada. Pepsi Pupi ne vra ča ljubezni, le pretvarja se, da jo ljubi. Njena predstava o platoni čni ljubezni mu je odve č, saj želi nadaljevati z vlogo donjuana. Na to vlogo pozabi le ob Žiži, do katere čuti ve č, kot do vseh žensk, s katerimi je spal, čeprav tudi pripovedovalec ne izda, ali bi čustva med njima lahko imenovali ljubezen. O njej pa lahko govorimo v odnosu Drejca in Marije, ki se želita lo čiti od svojih partnerjev in si ustvariti dom, ter Urala in Sonje; čeprav sta se poznala le tri tedne, misli nanjo vse življenje.

4.3.5.6 Literarne osebe

Smrt upokojenega gledališkega igralca in Talijin prstan. Lucijan Petkovšek, prvak provincialnega gledališ ča, je samozavesten, vzvišen nad ostalimi delavci v gledališ ču in zagledan vase, saj je prepri čan, da si Talijin prstan zasluži in da bi vloge, ki si jih je želel odigrati sam, a jih je dobil nekdo drug, odigral veliko bolje od njega. Čeprav je od (neprostovoljne) upokojitve minilo že petnajst let, iz njega še vedno vreta gnev in užaljenost. S svojo uglajenostjo je pravo nasprotje Julijinega moža Jožeta, ki se na skrivaj posmehuje platoni čni ljubezni svoje žene in Lucijana, saj mu spolni užitki veliko pomenijo. Upokojena šepetalka Julija

179

Lucijana ob čuduje in v njem vidi umetnika, v možu pa primitivca. Povsem druga čna od Lucijana je Zita, ena najboljših jugoslovanskih gledaliških igralk. S svojo igralsko kariero je neobremenjena, zato ne želi, da bi zdaj, ko je v pokoju, pisali o njej v časnikih; novinar Andrej Perko – Drejc tako z njo ne more opraviti intervjuja. Zaradi namigovanja, da bi to leto lahko dobil prstan prav Lucijan, se čutita kriva tudi novinar in Fran ček Blažek, upokojen gledališki inspicient in statist, ki se v nasprotju s svojo ženo Zofijo, upokojeno blagajni čarko mestnega kina, ne zanima in vmešava v življenja drugih ljudi.

Pepsi ali provincialni donjuan. Gledališki igralec Rastko Miški č, ki mu zaradi nastopanja v televizijski reklami za pepsi kolo pravijo Pepsi, je samozavesten in vase zagledan, saj je prepri čan v svoj igralski talent in lep videz. Pri doseganju svojega cilja vidi v ženskah zgolj potencialne žrtve svojega na črta; sprva se s tem ne obremenjuje, s časoma pa mu postane odve č, oglašati se za čne tudi slaba vest, vendar le zaradi gimnazijke Pupe. Le-ta verjame v iskreno ljubezen, zato jo spoznanje, da je svet grd (Pepsi spi z drugimi, o če ima verjetno ljubico), tako prizadene, da si skuša vzeti življenje. Pravo nasprotje so študentka Danica, rekviziterka Helena in gledališka igralka Joja, ki spijo s Pepsijem, čeprav so v zvezi z drugim moškim, in se s tem ne obremenjujejo. Helena je samozavestna in vzvišena nad delom, ki ga opravlja, saj je sicer slikarka. Joja je brez zadržkov, saj se Pepsiju ponudi kar sama, brez predsodkov je tudi novinarka Maja, ki se spusti v avanturo, čeprav ga ne pozna dobro. Pepsija najbolj privla či igralka Žiži, ki je nedostopna, skoraj nedružabna in se izogiba intimnosti z moškimi. Režiserju Marku se zdi krivi čno, da ga želijo upokojiti, pri tem ga podpira prijatelj Maskvá.

Desdemona. Gledališka igralka Marija je nesamozavestna in ni prepri čana v svoje igralske sposobnosti. Možu Petru si ne upa zoperstaviti se, čeprav zelo pogreša delo v gledališ ču, in raje z muko prenaša njegove zahteve, kot da bi se h čerki kaj zgodilo. Peter je opustil tako študij strojništva kot vožnjo v reliju in se zaposlil kot šofer ob činskih funkcionarjev, zaradi česar se po čuti manjvrednega. Njegova zahteva, da žena opusti delo v gledališ ču, je na mo č sebi čna, zaradi nje je nesre čna žena, pa tudi sam ne preneha sumni čiti. Gledališki režiser Drejc, ki se mu zdijo zahteve Marijinega moža nedopustne, je odlo čen, saj se soo či z ženo in ji razkrije,

180

da ljubi drugo. Olgici se ob tej novici poruši svet, skrbi jo, da jo bodo pomilovali vsi v vasi.

Monologi trezne igralke. Gledališko igralko Veroniko spoznamo le iz njenih samogovorov. S svojim videzom ni zadovoljna in tudi kot igralka ni dosegla ve čjih uspehov. V življenju je imela veliko slabih izkušenj z moškimi, kar je predvsem posledica nizke samopodobe, saj se ni postavila zase. V veri, da bo po prihodu iz bolnišnice imela bolj sre čno življenje, se uspešno zdravi zaradi alkoholizma, vendar razo čarana ugotovi, da uspešno zdravljenje ni pogoj za sre čo.

Uralov zadnji nastop. Upokojen gledališki igralec Ivan Koprivnik s partizanskim imenom Ural se ni nikoli postavljal, da se je boril v NOB, čeprav ga je to obdobje zaznamovalo za vse življenje. Po upokojitvi, ki se je je zaradi nerazumevanja modernih iger že veselil, so ga zopet za čeli preganjati spomini na preteklost: ljubezen do Sonje, njena smrt in ob čutek krivde. Čeprav se je poro čil z Valerijo, Sonje ni nikoli pozabil, predvsem zato, ker ima o njej povsem idealno predstavo. Valeriji ob njem ni nikoli dolg čas, vendar je v časih težko, saj se zapira vase, tuhta in ve čkrat napije. Le bežno spoznamo Sonjinega brata Antona, ki Urala ne krivi za sestrino smrt, njegovo ženo, vojake, komandirja karavle Jovico, sekretarja partije.

4.3.5.7 Literarni čas in literarni prostor

Literarni čas in literarni prostor sta zelo raznolika in ve činoma nenatan čno dolo čena. V prvi noveli se pripoved odvija maja in junija, v drugi od konca (verjetno 24.) avgusta do decembra, v tretji čas ni natan čno zamejen, dolo čen je le prvi dan pripovedi (8. marec), v četrti je dolo čen le zadnji dan pripovedi (silvestrovo), a je najverjetneje minilo ve č kot tri mesece, v zadnji se vsa pripoved odvije v enem dnevu (27. 4. 1981). Dogajanje celotne zbirke je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni ( čas Jugoslavije). Zgradba je pretežno sinteti čna, le v Monologih trezne igralke in Uralovem zadnjem nastopu sta sinteti čna in analiti čna zgradba enakomerno zastopani (Veronika se spominja preteklih dogodkov; Uralovi spomini in pripoved o dogajanju v času vojne).

181

Ker so nekatere literarne osebe omenjene v ve č novelah, lahko sklepamo, da je dogajanje v vseh novelah razen v zadnji postavljeno v mesto M. (v prvi noveli imenovano le »mesto«), kar nehote asociira na mesto Maribor. Le v Pepsiju ali provincialnem donjuanu (na poti iz Ljubljane v mesto M.) in Desdemoni (nekje na vasi) je dogajanje postavljeno tudi izven mesta M. V zadnji noveli se Ural pelje z vlakom ob reki (verjetno Dravi) navzgor, nato izstopi in pot nadaljuje ob Bistrici do državne meje, kjer je karavla.

4.3.5.8 Pripovedovalec

V zbirki prevladujejo tretjeosebni, avktorialni (»Rastko, za prijatelje Pepsi, je slonel ob oknu vlaka in gledal drevje, drogove, hiše, železniške postaje in postajališ ča, ki so bežala mimo vlaka.« (Partlji č 1986: 71)) in epski pripovedovalec, pojavljajo se tudi prvoosebni, personalni, lirski in dramski pripovedovalec. Slednji štirje tipi pripovedovalca so prisotni v Monologih trezne igralke , saj pripoved sestoji le iz didaskalij, tihega (»Sem to res jaz? Je mogo če? Kaj sem naredila iz svojega ksihta? /.../ Zakaj sem ravno jaz propadla?« (Partlji č 1986: 161)) in glasnega samogovora (»Zadnji č ste imeli mogo če prav ... Želja po pija či je najbrž v človeku, ne glede na poklic.« (Partlji č 1986: 168)), vendar se prvoosebni, personalni in lirski pripovedovalec pojavljajo tudi v drugih novelah. Le na enem mestu zasledimo drugoosebnega pripovedovalca (»Saj nisi človek, Ural, svinja si ... Strezni se ...« (Partlji č 1986: 205)), kjer gre za notranji samogovor.

Prevladuje scenska perspektiva. Med na čini pripovedoval čevega govora prevladujejo glasni zunanji govor (primer, podan ob tretjeosebnem in avktorialnem pripovedovalcu), glasni in tihi samogovor (primera, podana zgoraj) ter dvogovor (»Lepo, lepo si govoril. Kar solze so mi tekle. – Moral sem jim povedati, kar jim gre. A jih ni bilo, barab! – Bojo že izvedeli, Lu čko, bojo. In po vsem tem je skoraj nemogo če, da bi ti letos ne dali Talijinega prstana.« (Partlji č 1986: 37)). Prepletajo se predvsem opis (»Žiži je bila lepa, plavolasa, plavooka, le da ji o či niso tako vodeno begale kot Pupi ...« (Partljič 1986: 121)), polpremi (»Naj zdaj prestopi vrata, naj požre besedo in prisego, da prejme ta nesre čni

182

Talijin prstan /.../« (Partlji č 1986: 45)), premi (»Moža ni doma, veš, je na turnirju v Bugojnu, je rekla v dvigalu.« (Partlji č 1986: 89)) in odvisni govor (»Mišo je rekel, da mu je vseeno, če odpravim ali če rodim /.../« (Partlji č 1986: 171)).

Pripovedoval čevo stališ če je razvidno predvsem tam, kjer se kaže satira (kritika človeških slabosti).

4.3.5.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »/…/ kako se vrtinec pordeči od tople kurirske krvi /…/« (1986: 120) - onomatopoija: »/…/ od časa do časa je nejevoljno zamijavkal … Miiijau.« (1986: 91); »/…/ ritualno pljuvanje pred vhodom na oder, pppp … drži se, pppp za sre čo, pppp …« (1986: 92); »/…/ trk trk z visokimi petkami /…/« (1986: 98) Zvo čni slog ustvarjajo tudi verzi iz nekaterih Shakespearovih del (Othello, Hamlet, Komedija zmešnjav), iz partizanske pesmi Na oknu glej obrazek bled in iz pesmi Sre čanje Mateja Bora.

Besedni slog - pogovorne besede: penzija ('pokoj'), hecati se ('šaliti se'), hulahupke ('hulahup nogavice'), sekirati se ('vznemirjati se'), korajža ('pogum'), plav ('moder'), zafrkavati ('dražiti'), rešpekt ('spoštovanje'), eksati ('izpiti do dna') - neknjižne ljudske besede: ksiht ('obraz'), trotl nam. trotelj ('neumnež'), zrihtan ('lepo urejen'), likof ('kon čanje ve čjega opravka') - nare čna beseda: goša ('goš ča') - žargonske besede: faks ('fakulteta'), prfoksi ('profesorji'), šarža ('stranska, manj pomembna vloga') - tujke: teater ('gledališ če'), privat ('zasebno'), anarhija ('nered'), mercedes, a priori ('vnaprej'), Etc. ('itd.'), komplikacije ('zapleti'), onanija ('samozadovoljevanje'), maltretiranje ('trpin čenje'), delirium tremens ('alkoholni bledež') - izposojenka: džip - angleški izrazi: »To be or not to be.« (1986: 13), Comedy of Errors, Past Tense, Perfect, by, knockout, by the way, of course, rde č kot baby beef, happy, full

183

- nemški izraz: halt - hrvaški izrazi: »Stoj ili pucam!«; »Bože, ubio sam tog čoveka!« (1986: 206) - češki izrazi: »Na zdravje, na zdar!« (1986: 110); »Co je pan Pepsi tako tužni?« (1986: 111) - ljubkovalne besede: kavica, dežek, zemljica, Lu čko, Aljica, mamica, Olgica, Rokec - slabšalne besede: barabe, smrkavec, svinjarija, tipi, babe, trapa, pritepenec, mle čnozobci, teslo, lajati, sikati, banda - psovke in zmerjavke: hudi č, kreten, bedak, svinja, peder, krava, koza, tele - nizke besede: crkniti, fukati, pi čka, buzarant, (za)jebati, sranje, rit, gobec, klin čev, klinc ga gleda, mater, pokavsati, jebemti, pizdarija, srati, poscati se, peder - kletvice: (porka) madona, vraga, pri hudi ču, prekleti hudi č, pi čka materina, jebemti (mater) - ironi čne besede: »Kakšna krivica se šele godi pisatelju, ki piše podobne novele, kot je ta, potem pa mu zanje pla čajo tako malo, da si ne upa pogledati v o či nobenemu mehaniku, vodovodarju, pleskarju in drugim uglednim ljudem te družbe.« [pod črtala J. L.] (1986: 67); Režiser je Joji »lepo rekel, lošem kurcu svaka dlaka smeta /…/« [pod črtala J. L.] (1986: 87) - poudarjalne besede: zelenec, zavrteži, grobijani, ljubosumnež, dvoli čnica, pokvarjenci - neologizmi: teatrokrati, teatrofobi ('tisti, ki škodujejo gledališ ču'), joškogled ('ta, ki gleda prsi') - ukrasni pridevek: temne slutnje, ostareli in zavrženi gledališki umetniki, šepajo č korak, jugoslovanski odri, provincialno gledališ če, sklju čena belolasa starka, pametni, pronicljivi, nadvse pošteni moški, lep pogrebni šopek, ljuba slovenska beseda - poosebitev: »Zaskrbljeno je tolkla palica po asfaltu.« (1986: 16); »Ni se menila [reka; dodala J. L.] zanj, a tudi mesto se ni vznemirjalo zaradi reke.« (1986: 37); »Poljubi naju, smrt /…/« (1986: 125) - primera: »/.../ in dlan je že čez hip po čila po čelu, kakor če se riba vrže v vodi.« (1986: 17); »Delal si, dodelal, pojdi. Kakor hlapec Jernej /.../« (1986: 21); »Tedaj se je za h čerko, ki je kot trdnjava stala med vrati, pokazala sivolasa glava /.../« (1986: 26)

184

- metafora: »O, še malo ni potrebno, da je jesen življenja meglena, turobna, žalostna …« [pod črtala J. L.] (1986: 49) ('starost'); »/…/ ne bojo se delali lepi, ti gledališki hinavci in pokvarjenci, ki bi radi tudi njegovo ženo potegnili v to gnojnico .« [pod črtala J. L.] (1986: 148) ('moralna izprijenost'); »Sonja, sonce , solza Uralovega življenja …« [pod črtala J. L.] (1986: 195) ('sre ča, bole čina') - metonimija: »/.../ toda vse mesto že govori o tem, kaj delata ta dva stara zaljubljenca.« (1986: 19); »Naj le vle čejo državni denar, naj si delijo lovorjeve vence /…/« [pod črtala J. L.] (1986: 36) ('zmage, prva mesta')

Stav čni slog - nasprotje: »Ko je gledal to pametno in s svojim nekdanjim igralstvom neobremenjeno igralko, se mu je zazdel Petkovšek s svojimi cirkusi in užaljenostjo /.../ ubog smešen harlekin, gospa Zita pa res prava gospa.« (1986: 28) - ponavljanja: »Trideset let sva skrivala. Trideset let že živim z možem, ki ga ne maram /.../« (1986: 15) (anafora); »Lepo, lepo si govoril.« (1986: 37) (geminacija); »Ker nimajo primernega igralca, igralca, ki je dozorel.« (1986: 40) (anadiploza); »To bo gesta, to bo u činkovita gesta /.../« (1986: 46) (epifora); »Krivica boli.« (1986: 88) (kot refren) - paralelizem: »Vedel je, kje bo Celcer zajel sapo, kje bo nerazlo čen, kje bi sam toliko bolje opravil ...« (1986: 43); »Saj je Julija rekla, da ga bo letos zagotovo dobil. Saj je Blažek v gledališ ču slišal. Saj je novinar povsem direktno napisal /.../« (1986: 43) - vzklik: »Da ga ni sram!« (1986: 7); »Saj sem rekel, da ne bom ve č prestopil teatrskega praga!« (1986: 10) - brezvezje: »Srkanje, obra čanje albuma, toplo človeško razumevanje dveh sorodnih duš.« (1986: 13); »Toda palica že kreše po plo čniku, baretka spet po čiva po strani na glavi, gnev piska skozi glasilke, užaljenost se grenkosladko razlije po udih.« (1986: 19) - mnogovezje: »Naj gre na sve čanost in prelomi prisego in kletev /.../« (1986: 46); »In sta ugasnila lu č in sta se ljubila in sta prižgala lu č in sta kadila /…/« (1986: 76); »Rekel je, /…/ da bi oni zgoraj radi, da bi jih mi mladi ubogali in častili in se jim zahvaljevali /…/« (1986: 170) - frazem: »In Drejcu je padla v glavo misel /.../« (1986: 26); »Uralu ni bilo lahko pri srcu /…/« (1986: 185); »Bil je na trnih od pri čakovanja.« (1986: 156)

185

- perifraza: »/…/ Rubikon je prekora čen …« (1986: 56); barva planinskih rek in jezer ('turkizna barva'); pokvarjeno gnezdo; leglo greha, fuka, laži, hinavš čine, homoseksualnosti ('gledališ če'); periskop naših stanovanjskih podmornic ('kukalo') - obrnjen besedni red: bedak stari, coprnica stara - stopnjevanje: »Delal si, dodelal, pojdi.« (1986: 21); »Še pred leti je ve čkrat odhajal v te kraje, tekal in jurišal, se napil, jokal in klel /…/« (1986: 187)

Sklep Zvo čni slog ustvarjajo predvsem primeri onomatopoije. V okviru besednega sloga je najve č tujk, pogovornih in čustveno zaznamovanih besed (najve č je nizkih besed), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni), ki sestojijo iz razli čnega števila besed (1–4), in primere. Estetsko u činkovita je le raba hrvaških (grani čar) in čeških ( češka igralka) izrazov. Na čustvenost sloga kažejo poleg čustveno zaznamovanih besed tudi brezvezja, mnogovezja, ponavljanja, vzkliki in frazemi. Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so ve činoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi ve č, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stav čni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realisti čen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovpre čne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analiti čnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje zna čajev), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa. Za realisti čen slog so zna čilna skromna izrazna sredstva, vendar tega v tej zbirki ni opaziti (živo, raznoliko besediš če, številni primeri tropov in figur). (Poga čnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.) Na naturalisti čen slog kažejo motivi (varanje, alkoholizem, spolnost, samomor) (Dolinar idr. 1981: 155).

186

»Vivisekcija umetniške biti malomestnega opernega okolja je podana zanesljivo, slikovito in tudi z ironijo, ki je sicer zna čilnost Partlji čevega pisateljskega in dramskega sloga.« Partlji č je besedni ustvarjalec fabule, le-ta je hkrati portret posameznika in družbe kot celote. »S tem na činom pripovedovanja si Tone Partlji č gradi most k bralcem in ti najdejo čez ta most pot k svojemu pisatelju.« To sožitje pisatelja in bralca je pomembna kakovost Partlji čevih zgodb. »Te zgodbe pa so moralno snemanje mask z obrazov tistih, ki /…/ želijo biti nad nami, čeprav so s svojimi spodrsljaji, neuspehi, lažmi, grehi in iluzijami lahko globoko pod nami.« (Štih 1986.) Poleg satire in v okviru te ironije je v manjši meri prisoten tudi zgolj humor (ve činoma besedna komika).

4.3.6 Kulturne humoreske, prosim

4.3.6.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Kulturne humoreske, prosim je zbirka humoresk in (v manjši meri) satir, ki jih je avtor ve činoma objavil v dnevnem časopisju (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13). Humoreska je kratka prozna pripoved, v kateri prevladuje humor kot svojevrstna zmes resnobe, komi čnosti in vedrine. S tem spada v okvir humoristi čne književnosti. (Kos 1990: 90.) Janko Kos v Literarni teoriji (2001: 164) pojmuje »satiro« v ožjem smislu le kot pesniško zvrst, v Enciklopediji Slovenije (1990: 90) pa obravnava satiro tudi kot zvrst kratke proze. Tudi Gregor Kocijan (1996: 404) navaja, da je satira književno delo, ki zasmehljivo, zbadljivo, ostro in duhovito napada družbo, človeške napake in moralno sprevrženost, in da se lahko pojavlja v vseh zvrsteh in vrstah, v vezani ali nevezani besedi; prevladujejo oblikovalni postopki, za katere so značilni karikiranje, ironiziranje, parodiranje in travestiranje.

Zbirka obsega 137 strani in je razdeljena na pet tematsko zaokroženih poglavij, v vsakem od njih je razli čno število humoresk in satir: »Lubi« Slovenci (7), Spomini predsednika (11), Ves ta svet je oder (3), Partijske humoreske (6), Razno

187

(8). »Partlji čev veder pogled na svet dopolnjujejo duhovite ilustracije Boža Kosa« (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13).

4.3.6.2 Snov

Snovi, iz katerih zajema Tone Partlji č pri ustvarjanju humoresk in satir, se zdijo muhe enodnevnice, primerne le za dnevno časopisje. Njihova smešnost bi torej morala ugasniti hitro s časom, a je povsem nasprotno. Tukaj beremo komi čne komentarje k dogodkom izpred ve č kot dvajset let, pa se vseeno zabavamo. Zdi se, da zna avtor aktualizme skoraj nevidno, a s pravim nagonom vzdigniti nad dnevno minljivost – v svet ve čnih človeških slabosti. (»Beseda na ovitku« 1988.) Najprej so v središ ču slabosti Slovencev na splošno, nato slabosti pisateljev, gledališ čnikov, drugih ustvarjalcev in umetnikov ter politi čnih funkcionarjev. Snov zajema tudi s podro čja politike, kjer so v ospredju predvsem slabosti državne ureditve v času Jugoslavije (enopartijski sistem, nedemokrati čne volitve, poskus uresni čitve socialisti čno urejene države idr.) in negativne posledice le-teh (zadolženost, inflacija, naraš čanje napetosti med jugoslovanskimi narodi idr.). Avtor nedvomno črpa tudi iz lastnih izkušenj, saj je sam pisatelj, neko č tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev, dramaturg, umetniški vodja gledališ č, član ZKS in ZKJ 14 ter predvsem državljan Jugoslavije. Navdahnili so ga tudi ljubezen do ribištva (opazno v eni od humoresk), deli Ivana Cankarja (predavanje Slovenci in Jugoslovani in črtica O človeškem napuhu ) ter Zdravljica Franceta Prešerna.

4.3.6.3 Fabula

Zaradi velikega števila fabul, bomo le-te podali v nekoliko skr čeni obliki. Z besedno zvezo »lubi« Slovenci , kakor se imenuje prvo poglavje, nas je ogovoril Primož Trubar, danes pa si tako ne re čemo niti sami, kaj šele, da bi nas tako klicali drugi narodi. Tone Partlji č je razo čaran, saj je vedno nekaj kriv le zato, ker je Slovenec. Ugotavlja tudi, da nimamo smisla za humor ter da izkazujemo

14 ZKJ – Zveza komunistov Jugoslavije.

188

spoštovanje živim politikom in mrtvim pisateljem. Ob slovenskem kulturnem prazniku predsednik zbora porabnikov Kulturne skupnosti Duplek predstavi življenje in delo Franceta Prešerna zelo pozitivno in vše čno (tedanji) oblasti. Na ra čun našega najve čjega pesnika se pošali pripovedovalec v naslednji humoreski, ko vzame pod drobnogled Zdravljico in jo poveže z aktualnim dogajanjem. Budni državljan okrca Ivana Cankarja; opozori namre č na nekatera sumljiva mesta v Cankarjevem predavanju, kjer je po njegovem mnenju opaziti rovarjenje zoper državno ureditev v Jugoslaviji.

Spomini predsednika. Tone Partlji č je kot predsednik Društva slovenskih pisateljev imel priložnost še bolje spoznati slovenske pisatelje, kot bi jih sicer. Tako izvemo, kako le-ti preživljajo dopust na morju; v kakšnem odnosu so s svojo ženo; kako pomembne se jim zdijo recenzije; da so nekateri od njih prepri čani, da imajo monopol nad dolo čeno idejo ali temo; kako delujejo žirije; da mu zavidajo, ker je v bolnišnici, oni pa so zdravi in se morajo spopadati z vsakdanjimi težavami; da ustvarjajo predvsem zato, da bi koga zašili.

Ves ta svet je oder. Premiera je nedvomno uspela, saj druge igralke obrekujejo igralko, ki je igrala glavno vlogo, drug režiser kritizira režijo, nek slikar sceno, starejši dramatik celotno predstavo. V nekem gledališ ču želijo uvesti nagrado za najboljšega igralca in igralko leta, vendar je to bolj zahtevno, kot je videti na prvi pogled: enake možnosti za nagrado želijo imeti tudi igralci manjših vlog, igralci brez vlog in igralci, ki so se bolj posve čali samoupravnim funkcijam kot igranju. Vsi ti menijo, da je krivdo za njihov manjši uspeh oziroma neuspeh treba iskati v vodstvu gledališ ča. Številni ljudje pa so prepri čani, da je Slovencev tako malo, da se med seboj vsi poznamo, kar se da v časih dobro izkoristiti: po zvezah priti do koristi.

Partijske humoreske. Tone Partlji č se pri pisanju humoresk za Komunista soo ča z vprašanjem, kako napisati primerno partijsko humoresko, na šaljiv na čin opozori na nekatere pere če probleme v državi, razmišlja o pozitivnih in negativnih straneh enopartijskega sistema in ve čstrankarske demokracije ter o tem, kako neko č priljubljena revolucionarna gesla danes niso ve č primerna, spoznava, da so

189

politi čni funkcionarji »gara či« (Partlji č 1988: 108–110) in usmiljenja vredni ljudje.

Razno. Humoreske obravnavajo razli čna vprašanja: podražitev hrane in drugih storitev, u činke liberalizacije tiska, mehko in trdo erotiko, napetosti na Balkanskem polotoku, vrnitev družine z dopusta.

4.3.6.4 Tema

Poglavje »Lubi« Slovenci tematizira zna čajske slabosti in družbene razvade Slovencev, poglavje Spomini predsednika književniško srenjo (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13) in njene zna čajske slabosti, poglavje Ves ta svet je oder zna čajske slabosti gledališ čnikov, poglavje Partijske humoreske zna čajske slabosti politi čnih funkcionarjev ter slabosti državne ureditve v Jugoslaviji in posledice le-teh, poglavje Razno »naše velike in male »probleme« od cen do mehke in trde erotike« (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13).

4.3.6.5 Motivi

Navajamo nekatere izbrane motive. Pripovedovalec na šaljiv na čin razkriva, da Slovenci nimamo smisla za humor (»Zlasti Slovenci veliko govorimo o smehu in humorju, ker je pa č človek navajen, da veliko govori o tistem, česar nima.« (Partlji č 1988: 28)) in ironi čno dodaja, da so »naši redki humoristi cenjeni, spoštovani in v marsi čem celo privilegirani ljudje« (Partlji č 1988: 28). Humor naj bi bil veder in naj bi vzbujal smeh od srca, a pri nas je pogostejši satiri čni humor.

Da imamo Slovenci nizko samopodobo in smo nesamozavestni , razkrivajo besede: »Najve č slabega o Slovencih pa povedo seveda Slovenci sami. Sami smo si rekli, da smo hlapci, za hlapce rojeni, da smo butasti in butalasti, da smo zavistni zavistneži« (Partlji č 1988: 84) in predvsem satira, ki jo uvaja odlomek iz Cankarjeve črtice O človeškem napuhu , kjer se tudi Jezus razjo če, potem ko mu mož, ki trdi, da zanj ni pomo či ne na zemlji ne v nebesih, razkrije, da je Slovenec.

190

Slovenski pisatelji lahko dopust preživijo ob morju, kjer imajo svoj po čitniški dom. S pretiravanjem ob dogovarjanju z ženo, kdaj bodo šli na dopust, da ne bo isti čas tam tudi kakšen modernist, če je sam recimo »normalen« pisatelj, se ustvarja komi čen u činek. Na dopustu nameravajo ustvarjati, a vedno najdejo kakšen izgovor, da se to ne zgodi. Med seboj se ve činoma slabo poznajo; pravijo, da zato, ker ne berejo slovenskih knjig; če pa kakšno po naklju čju vzamejo v roke, se izgovarjajo, da je dopust primeren za »lažjo literaturo« (Partlji č 1988: 39); kar dokazuje, da niti slovenski pisatelji ne cenijo slovenske literature. Po vrnitvi z dopusta je neimenovana družina presre čna, da je zopet doma. Komi čni u činek zopet ustvarja pretiravanje, ko se mati veseli zopet oditi v službo: »Hvala bogu, si bo človek vsaj odpo čil in izvedel, kaj novega« (Partlji č 1988: 123).

Mlad pisatelj prosi Toneta Partlji ča, da mu napiše recenzijo tedaj še nenapisanega literarnega dela. Po dolgem prigovarjanju slednji le privoli. Mladeni č mu nato le prinese svojo stvaritev – črtico, a želi, da mu napiše recenzijo romana, saj bo nato črtico še predelal. Ko je recenzija napisana, se jezi, da bo moral napisati takšen roman, kot si ga je zamislil recenzent, a nato popusti, saj je recenzija res pomembnejša od romana. Komi čni u činek se dosega s pretiravanjem in ironijo.

Številni ljudje ponujajo Tonetu Partlji ču svoje ideje , za katere so prepri čani, da so edinstvene in da jih mora upoštevati pri pisanju novega literarnega dela. Vendar jim Partlji č ne more »dati mesa« (Partlji č 1988: 66), saj niso njegove. Nekateri pisatelji pa se pritožujejo, da so nameravali napisati literarno delo, a jim je nekdo ukradel idejo: »Gotovo je bil smrkavec skrit kje v grmovju, poslušal in to zapisal.« (Partlji č 1988: 61.) Kažeta se besedna komika in pretiravanje.

Po famozni napovedi, da je biti član žirije »najve č, kar lahko človek doseže« (Partlji č 1988: 64) (ironija), sledi nasprotje, saj pri čakujemo odgovorno in strokovno delo članov žirije, a se izkaže, da je vse prej kot takšno: pri ocenjevanju popevk članom žirije ni potrebno imeti posluha, ampak je celo zaželeno, da ga nimajo, saj so lahko tako bolj objektivni (pretiravanje, besedna komika).

Premiera ima v gledališkem svetu velik pomen. Pred premiero so vsi, ki pri njej sodelujejo, nervozni in polni pri čakovanja, kako bo predstava uspela ter ali bo

191

osvojila kritike in ob činstvo. Že v poglavju o fabuli smo zapisali, da so sodelujo či prepri čani, da je premiera uspela, saj jo drugi dramatik, režiser, slikar, ravnatelj sosednjega gledališ ča kritizirajo. Komi čni u činek ustvarjajo nasprotje, pretiravanje in besedna komika.

O slabostih državne ureditve v času Jugoslavije spregovori pripovedovalec predvsem z ironijo in s pretiravanjem, ki kažeta na satiro, vendar brez napadalnega tona. Pogost motiv je inflacija ; v skladu z izrekom »ni č ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše« pripovedovalec skuša bralca razvedriti z »optimisti čno napovedjo« (Partlji č 1988: 98): »Tudi prihodnje leto bo namre č pokazalo, da naša inflacija ni tako visoka, da bi ne mogla biti še višja, in naši dolgovi tako veliki, da bi ne mogli biti še ve čji.« (Partlji č 1988: 98–99.) De ček Cene je vedno tepen, ker ima takšno ime, Janez Kranjec pa ima kljub nenehnim podražitvam še vedno smisel za humor: podražitve stanarine je vesel, saj ima sosed štirisobno stanovanje, sam pa le garsonjero.

Pripovedovalec z ironijo hvali enopartijski sistem , saj se državljanom ni »treba bati, kaj šele trepetati, kdo bo izvoljen in kakšna bo potem naša usoda«; vedno namre č zmagajo »naši« (Partlji č 1988: 101).

Svoboda tiska, govora, mišljenja je v ustavi sicer zapisana, a ne v celoti upoštevana, saj se pripovedovalec z ironijo čudi, da lahko od Angležev izvemo, »kolikšna je v resnici naša inflacija in koliko smo zares dolžni tujini. Tudi to dokazuje, kako mo čne vohunske in obveš čevalne službe ima Zahod, da je bolje informiran o nas kot mi sami.« (Partlji č 1988: 125.)

4.3.6.6 Literarne osebe

V zbirki nastopi veliko literarnih oseb, ve činoma so imenovane zgolj z ob čim imenom, z osebnim lastnim imenom so poimenovane le štiri. Ni poudarka na karakterizaciji literarnih oseb, saj je le-ta površna in neizdelana, ampak je funkcija literarnih oseb druga čna kot v drugih zvrsteh Partlji čeve proze. Nekatere osebe avtorju služijo, da izrazi svoje mnenje, druge, da izrazi svoje nestrinjanje, s

192

pomo čjo vseh pa opozori na dolo čene pojave v družbi in/ali okrca slabosti ljudi ter pri tem ustvarja komi čne u činke (predvsem z besedno komiko, ironijo, s pretiravanjem). V pogovorih z njimi (nastopa kot literarna oseba) ponavadi zastopa nasprotno stališ če.

Pri vsaki literarni osebi bomo podali le tisto, kar najbolj izstopa. V prvi osebi pripoveduje ve činoma Tone Partlji č, ki nastopa kot literarna oseba. Na svoj ra čun se zna pošaliti (Nesre čen je ker nima časa pisati literarnih del. »Seveda, pa je to najbrž velika nesre ča samo zame, uredniki pri založbah in direktorji gledališ č so najbrž zadovoljni, da jih ne oblegam z rokopisi.« (Partlji č 1988: 57)), razkrije tudi svoje šibke to čke (Ko se je neko č imel priložnost peljati z mercedesom, ki so se mu vsi umikali, je tudi sam bil v skušnjavi, da bi postal politik.).

Podano je ve činoma potrebno razumeti ironi čno ali pa gre za pretiravanje. Prijatelja , državljana Jugoslavije, a ne Slovenca, Slovencem o čitata, da so izkoriš čevalci, ki dobro živijo na ra čun manj razvitih republik Jugoslavije, in da so si izbrali za sosede Italijane in Avstrijce, samo da bi dokazali, da jim ni mar za usodo Balkana. Prijateljica o čita Slovencem, da rušijo skupne jugoslovanske ideale in žalijo JLA. Slovenski humorist in satirik je prepri čan, da humor ne more biti veder, ampak le zajedljiv in zbadljiv. Komediograf je razjarjen, ker so negativno ocenili njegovo novo komedijo; svoj gnev je izrazil v epigramih, ostrih »kot solna kislina« (Partlji č 1988: 31). Mlademu pisatelju je recenzija pomembnejša od romana. Med ljudmi z idejami in brez talenta je imenovana le Miša , ki si želi režirati televizijsko nadaljevanko in zato prepri čuje Partlji ča, naj zanjo napiše scenarij. Od ljudi, ki imajo ideje in talent , nastopijo pisatelj, ki je prepri čan, da mu je idejo za dramo ukradel mlajši avtor; režiser, ki trdi, da ima monopol nad tragedijo Romeo in Julija; in pisatelj, ki meni, da lahko o kolektivizaciji kmetijstva piše samo on. Članom žirije pri ocenjevanju popevke ni pomembno ne besedilo ne to, da Partlji č kot član žirije nima posluha. Ko je Partlji č v bolnišnici zaradi težav s kolkom, mu vsi ljudje dokazujejo, da ima sre čo, saj se lahko tako izogne vsakdanjim obveznostim, in ker je humorist, zna »doživljati celo bole čino humoristi čno« (Partlji č 1988: 72). Karkoli naredimo, naredimo zato, da bi koga zašili. To dokazujejo pisatelj s svojo knjigo, slikar z vabilom na svojo razstavo, Partlji čev prijatelj na podelitvi literarne nagrade in

193

ugledni humorist , ki Partlji ču predlaga, naj napiše članek, v katerem bo »zajebal« (Partlji č 1988: 75) vso kulturno srenjo. Ker je Slovencev tako malo, smo prepri čani, da se med seboj vsi poznamo. Gledališ čniki tako vedo o Partlji ču in njegovi h čerki ve č, kot onadva sama; znanka iz Ljubljane pa je na ulici slišala, da bodo kritiki Partlji čevo novo knjigo raztrgali, ker jo je opremil slikar, ki ljubimka z ženo duhovnega vodje mlajše kritike. Medtem ko Partlji čev prijatelj predlaga, da se naj nekaj časa ne pozdravljata, da ne bodo drugi mislili, da se mu prilizuje in iš če koristi po zvezah, neznan moški pokli če Partlji ča in ga skuša pregovoriti, da priskrbi službo pastorkinemu fantu. Kadar Partlji č no če oditi v trgovino, je njegova žena , pol Slovenka pol Hrvatica, prepri čana, da gre za slovenski nacionalizem. Partlji č primerja tovariša Staneta , sekretarja na komiteju sekretariata, ki neprestano tarna, kako garaško je njegovo delo, s svojim o četom, ki je opravljal težko fizi čno delo, in ugotavlja, da so ljudje, kot je Stane, usmiljenja vredni, saj so nezadovoljni in zamorjeni, njegov o če pa je bil ponosen in vesel, ko je opravil delo. Državljan Socialisti čne federativne republike Šokterapije je pravi domoljub, ki hvali državno ureditev svoje domovine, vendar je hvala ironi čna; iz nje veje kritika slabosti državne ureditve v Jugoslaviji in njenih posledic; kritiko na ta ra čun avtor izrazi tudi s pomo čjo budnega državljana, ki Ivanu Cankarju o čita rovarjenje zoper državno ureditev. Janez Kranjec in Cene se soo čata z inflacijo (ve č o njiju v poglavju o motivih v okviru motiva inflacije). Predsednik zbora porabnikov Kulturne skupnosti ob čine Duplek hvali Franceta Prešerna in pri tem razkriva svojo neizobraženost. Avtor se ponor čuje tudi iz pisateljev (ve č o njih v poglavju o motivih v okviru motiva dopusta) in njihovih žena . Poznamo ve č tipov pisateljskih žena, a za vse velja, da so njihove zasluge za literaturo »neprecenljive« (Partlji č 1988: 45). Intelektualke na primer veliko boljše vedo, »kaj je njihov ustvarjalec mislil, kaj čutil in kaj rekel ali zapisal« (Partlji č 1988: 47–48) ter kdaj se je rodil kot on sam. Neznana ženska poiš če Partlji ča, da bi govoril z njenim očetom , ki umira. Ne more namre č umreti preden ne izve, ali bo Bulatovi ć izvoljen. Ko mu Partlji č pove, da bo to znano šele čez en teden, starec odvrne, da bo po čakal in še ne bo umrl. S pomo čjo igralk , starejšega dramatika , mladega režiserja , slikarja in ravnatelja sosednjega gledališ ča avtor okrca pogosto človeško slabost – nevoš čljivost oziroma zavist.

194

4.3.6.7 Literarni čas in literarni prostor

Pripoved razkriva čas, ko je še obstajala Jugoslavija (po drugi svetovni vojni). Literarni čas ve činoma ni natan čno dolo čen (na primer zadnji č, pred dnevi, na dan premiere, ob koncu leta, zjutraj, popoldne), le nekajkrat je zapisana letnica, nekajkrat pa lahko sklepamo, za katero leto gre; tako v prvem kot drugem primeru gre za 80. leta 20. stoletja. Zgradba je ve činoma sinteti čna, ko gre za retrospektive (pripovedovalec na primer poseže v čas, ko sta živela Primož Trubar in Ivan Cankar), tudi analiti čna. Dogajanje ali zgolj razmišljanje o dolo čenih pojavih je vezano na Slovenijo kot eno od republik nekdanje Jugoslavije ali na Jugoslavijo kot celoto. Literarni prostor ve činoma ni natan čno dolo čen (na primer ob cesti, ob morju, v gledališ ču, pisarni, na festivalu, v trgovini, doma), nekateri kraji, kamor je pripoved postavljena, pa so le imenovani: Duplek, Maribor, Gradec, med Celjem in Domžalami, Ljubljana.

4.3.6.8 Pripovedovalec

Prisotna sta skoraj izklju čno prvoosebni in avktorialni pripovedovalec (»Moje poglavitno spoznanje je sicer, da pisatelji prihajajo na morje, ker ne marajo morja.« (Partlji č 1988: 37)), tretjeosebni le nekajkrat (kadar se avtor ne strinja s Slovenci – na primer »Slovenci ne marajo preve č knjig« (Partlji č 1988: 7)), prav tako personalni (na primer v Ljubljanski grozljivki 1988 ima bralec nekajkrat ob čutek, da gre za notranji samogovor). Prav tako je skoraj izklju čno prisoten epski pripovedovalec, le nekajkrat dramski (humoreska Govor ob slovenskem kulturnem prazniku je dejansko glasni samogovor, humoreska Za javno tribuno ali proti? Za Maistrov spomenik ali proti? pa sestoji pretežno iz dvogovora), kjer se pojavlja notranji samogovor, je pripovedovalec lirski.

Izmenjujeta se scenska perspektiva, ki jo izkazujeta predvsem samogovor (glasni: »Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši! Na današnji dan je umrl najve čji slovenski pesnik, zato je ta dan primeren za slovenski kulturni praznik. /.../« (Partlji č 1988: 14) in tihi: »Kako naj se prebijem iz tega mra čnega mesta?« (Partlji č 1988: 137)) in pogost dvogovor (»Si mi ukradel idejo, kaj? – Kakšno

195

idejo? – Ne veš, da imam jaz monopol nad Romeom in Julijo? – Ne vem, prisežem. – Pa boš zdaj zvedel! /.../« (Partlji č 1988: 62)), in panoramska perspektiva, kadar so pripovedovalcu znane glavne zakonitosti obravnavanega obdobja, skrite pa so mu podrobnosti (Kmecl 1996: 216). Poleg samogovora in dvogovora je na čin pripovedoval čevega govora tudi glasni zunanji govor (primer, podan ob prvoosebnem in avktorialnem pripovedovalcu).

Prepletata se odvisni (»Eni pravijo, da smo natan čen, priden, delaven, redoljuben... narod /.../« (Partlji č 1988: 84)) in premi govor (»Žena samo laja, muca pa prede, je pojasnil.« (Partlji č 1988: 39)), opis se pojavlja le ob časno (opis razli čnih tipov pisateljskih žena in razli čnih vrst rib).

Pripovedovalec se ne postavlja »nad dogajanja, ne prevzema razsodniških vlog, temve č štrca s svojim smehom naokrog kot eden izmed soudeležencev današnje družbene ekvilibristike« (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13), do pojavov v družbi se opredeljuje predvsem z ironijo in s pretiravanjem.

4.3.6.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »Preberem, da v tem mestu obešajo Srbe na vrbe in kujejo Bosance v lance.« (1988: 135) - onomatopoija: »Za gledališko sre čo se popljuvajo bolj z glasovi »p« »p« »pfuj« kot zares.« (1988: 79) - aliteracija: »Skratka, vsak o vsakomer »vse« ve /…/« (1988: 84) Vklju čeni so verzi iz Prešernove Zdravljice , iz neimenovane partizanske pesmi in iz Soldaške .

Besedni slog - pogovorne besede: zarukan ('neumen'), jurji ('ve č tiso č dinarjev'), zafrkljiv ('ki (rad) draži koga, se nor čuje iz koga'), štrajkati ('stavkati'), zafrkavati ('mu čiti se'), penzija ('pokoj'), štrajk ('stavka'), kasirati ('sprejeti denar za prodano blago') - neknjižni ljudski besedi: ravbar ('ropar'), zrihtati ('priskrbeti')

196

- žargonska beseda: marica ('policijsko intervencijsko vozilo') - tujke: monetaren ('denaren'), talentiran ('nadarjen'), devizni ('tak, ki se nanaša na tuja pla čilna sredstva'), homoeroti čen ('homoseksualen'), ideal ('najvišji vzor'), nacionalizem ('narodni egoizem'), pozicija ('položaj'), denuncirati ('ovajati') - angleški izraz: money - nemški izraz: Leibnitz - hrvaški/srbski izrazi: bra ća, »A táko! Onda plakaj!« (1988: 13), vazdušna odbrana - italijanski izraz: sciavi - ljubkovalne besede: kavica, muca, o či - slabšalne besede: čuš ('Slovenec, Jugoslovan'), barabe, bedak, smrkavec - psovka in zmerjavka: kurbe - nizke besede: kurbe, zajebati, svinje, rit, sranje, svinjarija, prasec, vla čuga, nategniti, najebati, kurc, klinc, posrati - kletvice: porka madona, jebemti, mater - poudarjalne besede: skopuhi, prera čunljivci, strahopetec, ljub ček ('ljubimec'), sre čnež, zavistnež - ironi čne besede: »Še ve čje zasluge za književnost imajo intelektualke.« (1988: 47) [pod črtala J. L.]; » Človeku je samo žal , in to opravi čeno, da same ne pišejo [žene pisateljev] /…/« (1988: 48) [pod črtala in dodala J. L.] - neologizmi: butalast ('neumen'), fašistoiden ('fašisti čen'), humorizirati ('uvajati humor'), alkoholog ('psihiater, ki se ukvarja z zdravljenjem alkoholizma'), brezpartijski sistem ('tak, ki je brez partije') - ukrasni pridevek: enotni slovenski monetarni prostor, avtomobilska cesta, napredna in poštena slovenska inteligenca, lepa slovenska vasica, narodni junak, sumljiva stališ ča, rde č svin čnik, elitisti čni elementi, liberalisti čna gesla - poosebitev: »Je zelo modra, premetena, skepti čna riba, ki druge ribje vrste vzvišeno prezira.« (1988: 49); »Zadnji č sem slišal ribo, /…/ kako je na ribjem simpoziju dokazovala, da so bile š čuke neko č zelo razširjene v donavskem re čnem zalivu /…/« (1988: 53) - primera: »Napisal sem tri epigrame, taki so ko solna kislina /…/« (1988: 30); »/…/ so morali menjavati prepri čanje kot suknji če /…/« (1988: 101); »/…/ izmu čen, kot da bi bil pokosil tri hektare travnika.« (1988: 109)

197

- metonimija: »/…/ Slovenci še vedno prebirajo Ivana Cankarja /…/« (1988: 20); »Zato sem prepri čan, da za ukvarjanje s Cankarjem ni pravi trenutek.« (1988: 21); »Jaz bi naj "pregledoval in opazoval" Platona, ko ga je vendar že cel svet in vsa tiso čletna kultura "recenzirala!"« (1988: 56) - metafora: Poznamo ve č vrst pisateljskih žena. »Od zmajev do muc in prestrašenih jerebic.« (1988: 45) ('od žensk, ki silovito napadajo, zlasti z besedami, do pohlevnih žensk'); sulec je nekakšen predsednik med ribami, smu č pa direktor, to lahko razumemo tudi metafori čno: predsednik in direktor v svetu ljudi

Stav čni slog - nasprotje: »Zato ob obletnici njegove [Prešernove; dodala J. L.] smrti kli čem: naj živita Prešeren in naša samoupravna skupnost!« (1988: 15); »Tudi ta spis želi biti humoreska, zato prosim vse, ki bi se videle v njem, naj vzamejo re č na znanje, kakor je zapisana, namre č kot humoresko, čeprav seveda mislim hudi čevo zares.« (1988: 45) - ponavljanja: »Veliko je bilo že povedanega o smehu in humorju. Veliko velikih besed in u čenosti.« (1988: 28) (anafora); »Sicer pa berite, berite jutrišnje časopise.« (1988: 30) (anadiploza); »Že, že, ampak on jo je napisal.« (1988: 61) (geminacija) - paralelizem: »Bodisi zaradi nerazvitosti drugih, zaradi nizke produktivnosti, zaradi mladincev, zaradi štafete, zaradi vojaškega roka, zaradi naših delegatov, da, celo zaradi albanskega konjaka…« (1988:13) - vzklik: »Mi ne bomo dovolili, da bi nam slovenski mladinci mazali najsvetejše!« (1988: 11) - brezvezje: »Žene so tiste varne postaje, kamor se zate čejo pisatelji, kadar jim kritiki, založniki, zavistni kolegi, nesramni politiki naredijo najhujše krivice.« (1988: 45); »/…/ ljubice imajo, vikende si gradijo, na oblasti so…« (1988: 29) - mnogovezje: »Zato je prav, da smo imeli Trubarjevo leto, da smo obnovili vsaj eno kme čko doma čijo in mlin in da smo imeli veliko proslavo in govore!« (1988: 9); »S časoma odženejo vse prijatelje in znance in imajo moža samo zase /…/« (1988: 46)

198

- frazem: »Torej si mi, »lubi« Slovenci, služimo vsakdanji kruh v dinarjih, lirah, šilingih in forintih.« (1988: 7); »Pred dnevi pa mi je skoraj obrnil hrbet.« (1988: 11); Odlomki, »ob katerih so se mi ježili lasje /…/« (1988: 19–20) - obrnjen besedni red: »Ne bilo bi prvi č.« (1988: 27) - oksimoron: »/…/ sem prebral njegovo še nenapisano knjigo /…/« (1988: 55–56); Pisatelji »prihajajo na morje, ker ne marajo morja.« (1988: 37); »Napiši mi jo [idejo; dodala J. L.], jutri ti jo povem.« (1988: 59)

Sklep Primeri, ki ustvarjajo zvo čni slog, so redki. Za besedni slog so zna čilne številne tujke, ironi čne besede, ve činoma razumski ukrasni pridevki in primeri metonimije. Pogovornih in čustveno zaznamovanih besed (med njimi je najve č nizkih besed) je manj kot obi čajno. Raba redkih tujejezi čnih izrazov deluje ve činoma estetsko u činkovito, saj tudi ti prispevajo k ustvarjanju komičnega učinka. Za stav čni slog je zna čilno majhno število primerov figur, najštevil čnejši so frazemi. Na razumskost sloga kažejo primeri metonimije, maloštevilni primeri figur (zelo malo mnogovezij, ponavljanj, vzklikov), prevladujo či razumski ukrasni pridevki in razumska skladnja. Zastopana so sicer priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki, a so podredno zložene povedi najštevil čnejše. (Kos 2001: 136.)

Slog je predvsem humoren in v manjši meri satiri čen. Humor je vesel, nor čav, grajen na besedni igri (»/.../ moj humor gotovo družbenopoliti čne ureditve ne žali, ampak šali (seveda ne Franc Šali).« (Partlji č 1988: 100)), dvoumnostih (»Spremenila bi se tudi moda (ne samo moška, tudi ženska) /.../« (Partlji č 1988: 103)), dovtipu ali na situaciji premaknjene optike, ki s poudarjanjem detajla karakterizira celoto. Partlji čev humor je neposredno odziven: ne odeva se v

199

prispodobe, ne gradi umišljenih situacij, ne zateka se v posploševanje, temve č konkretno aludira na vsakdanje dogajanje, omenja ljudi, ki so vanj zapleteni, se posmehuje konkretnim situacijam. S svojim zbadanjem, smešenjem in krohotom postaja kronist časa in razmer, v katere je tudi sam vpleten. Pod »klovnovsko preobleko« je skrit humanizem Partlji čevega humorja: ne prevzema razsodniških vlog, je le eden od udeležencev dogajanja. (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13.)

Človeštvo si neprestano dopoveduje, »da je humor zimski plaš č za življenje, da je rešilni pas na reki življenja, da je son čni žarek v razumu /.../ Če seveda ni ponarejen, narejen in spakljiv humor, če je s soljo.« (»Beseda na ovitku« 1988.) Partlji čev humor, kakršen se nam razkriva v tej knjigi, je prav to: zimski plaš č, rešilni pas in son čni žarek (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 12).

4.3.7 Goool!

4.3.7.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Goool! je zbirka humoresk in satir, ki so izhajale v slovenskih časnikih in revijah od pomladi 1988 do konca poletja 1992 (Partlji č 1992: 160). Čeprav podnaslov zbirke (»Predvolilne humoreske«) poudari, da gre le za humoreske, menimo, da so zastopane tudi satire. Zna čilnosti ene in druge literarne zvrsti so obravnavane v poglavju 4.3.6.1. Zbirka obsega 165 strani in je razdeljena na pet poglavij, v okviru katerih je razli čno število humoresk oziroma satir: Jugoslavija, po čivaj v miru! 1988–1989 (29), Demokracija v deželo gre! Dežela pa na volitve 1990 (15), Demokracija in skupš čina (9), Ne združenja, lo čitve zdaj so časi (66), Od nove vlade do volitev (6 in beseda avtorja).

200

4.3.7.2 Snov

Avtor povzema snov najprej iz lastnih izkušenj in doživljanja. Kot (nekdanji) državljan Jugoslavije razmere v državi zelo dobro pozna, kot (nekdanjemu) poslancu v parlamentu so mu znane tudi razmere na slovenski politi čni sceni. O pisanju humoresk pravi: »To je moja terapija, s katero ohranjam distanco do politike, na katero gledam od zunaj, z malo ironije in brez identificiranja.« Delo poslanca lahko opravlja samo »s kan čkom humorja« (»Tone Partlji č« 1994: 5). Poslanec je postal leta 1990, od svojega sedemnajstega leta do leta 1987 pa je bil član ZKJ in ZKS (Partlji č 1992: 61, 75; Lorenci 1990: 103). Osrednje snovno podro čje je politično dogajanje v Jugoslaviji in Sloveniji v letih 1988–1992 (razmere na podro čju notranjih in zunanjih zadev, gospodarstva, kulture, vojske, pot do samostojne in demokrati čne države Slovenije), ki se prepleta z zna čajskimi slabostmi ljudi kot posameznikov in zna čajskimi slabostmi Slovencev. Snovni drobci so s podro čja zgodovine Jugoslavije od konca 19. stoletja do 1989 in aktualnega dogajanja po svetu. Avtor je v zbirko vklju čil tudi humoresko, ki je skoraj identi čna humoreski iz zbirke Kulturne humoreske, prosim . Navdihnili so ga tudi Sveto pismo (Kajn in Abel), Cankarjevi Hlapci in Prešernov Krst pri Savici .

4.3.7.3 Fabula

Zaradi velikega števila fabul, bomo le-te podali v zelo skr čeni obliki. V poglavju Jugoslavija, po čivaj v miru! 1988–1989 pripovedovalec okrca komunisti čno oblast, saj se obljube, povezane s socializmom in komunizmom, niso uresni čile, samoupravljanje ni prineslo željenih rezultatov, oblasti nevše čni pisatelji niso mogli izdajati svojih knjig, državni uslužbenci po svetu skrbijo s svojim ravnanjem le za slab ugled države, ki jo pestijo vse ve čja mednacionalna trenja in inflacija, pravni sistem ne deluje po pravilih (sodni proces proti četverici). Pripovedovalec opozori tudi na slabosti ljudi (za naš neuspeh so krivi drugi) in na številne praznike; državne in cerkvene.

201

V poglavju Demokracija v deželo gre! Dežela pa na volitve 1990 nam pripovedovalec razkrije pot do demokracije v Sloveniji (sestop slovenskih komunistov z oblasti, odhod le-teh iz Beograda, ve čstrankarske volitve, na katerih kandidira tudi Tone Partlji č). Državo še vedno pestijo inflacija in nemiri na Kosovu. Medtem ko v tednu pred slovenskim kulturnim praznikom kar mrgoli proslav, predstav, razstav in so vsi mediji polni oddaj in vesti iz sveta kulture, se ljudje v preostalem delu leta za kulturo ne zanimajo.

Demokracija in skupš čina. Tone Partlji č se kot novoizvoljeni poslanec seznani z delom v parlamentu, spoznava politike, kot pripovedovalec se ne strinja z mnenjem, da je kultura eden glavnih krivcev za slabo gospodarsko stanje v državi, predsedniku vlade predlaga ustanovitev ministrstva za humor, ponor čuje se iz tistih, ki menijo, da si komunisti znova želijo prevzeti oblast, in opozori na nekatere uspehe mednarodne dejavnosti.

Ne združenja, lo čitve zdaj so časi. Izzivanje srbske politike in številni drugi razlogi pripeljejo do plebiscita, kjer se Slovenci odlo čimo za samostojno in neodvisno državo, vendar je pot do tja še dolga. Soo čamo se z vdorom srbske oblasti v državni monetarni sistem, kršenjem mednarodnih konvencij s strani JLA, ki jo moramo še naprej financirati. Po razglasitvi samostojnosti enote JLA vdrejo v Slovenijo, po kon čani desetdnevni vojni nastopi premirje. Tone Partlji č si skuša oddahniti, a ker ga znanci neprestano obveš čajo, kaj se dogaja v nekdanji Jugoslaviji, to ni mogo če. Zopet pride na dan slovenska prepirljivost, pripovedovalcu pa se postavlja vprašanje, zakaj bi tuje države priznale Slovenijo kot neodvisno državo, če že sami o sebi mislimo le najslabše.

Od nove vlade do volitev. Peterletovo vlado nasledi Drnovškova vlada. Pripovedovalec tudi tokrat predlaga ustanovitev ministrstva za humor. Ker Maribor no če zaostajati za Ljubljano, se mariborski znanstveniki odlo čijo ustanoviti Štajersko akademijo znanosti in umetnosti. Poleg tega da Slovenci o sebi slabo mislimo, sorazmerno z demokracijo naraš ča tudi sovraštvo med Slovenci.

202

4.3.7.4 Tema

Prvo poglavje tematizira dogajanje v Jugoslaviji v letih 1988–1992, v okviru katerega so izpostavljene predvsem slabosti državnega sistema in komunisti čne oblasti ter posledice teh slabosti. Drugo poglavje tematizira predvsem politi čne dogodke v Sloveniji v letu 1990, s poudarkom na procesu doseganja demokracije v Sloveniji. Tretje poglavje govori o dogajanju na politi čnem podro čju v Sloveniji po ve čstrankarskih volitvah 1990, četrto poglavje o dogajanju v Sloveniji in (nekdanji) Jugoslaviji, v ospredju so pot do slovenske osamosvojitve in zna čajske slabosti Slovencev, peto poglavje govori o dogajanju na politi čnem podro čju v Sloveniji, poudarek je na imenovanju nove, Drnovškove vlade in na zna čajskih slabostih Slovencev. Predvsem prva tri poglavja tematizirajo tudi zna čajske slabosti ljudi kot posameznikov.

4.3.7.5 Motivi

Zaradi velikega števila motivov podajamo le nekatere bolj izstopajo če. Pripovedovalec meni, da časi, v katerih avtor piše to humoresko, niso primerni za humor : »To so verjetno časi za jok, ne za smeh, časi za strah in ne za optimizem.« (Partlji č 1992: 28.) Avtor bi sicer lahko opustil humor in se lotil pametnejšega dela, a ga skrbi, kaj bo z ljudmi; le sovražili se bodo, nih če pa se ne bo smejal. Mnenje, da bi bilo ljudem lažje, če bi se ve č smejali, pripovedovalec izrazi tudi v dveh pismih Lojzetu Peterletu in Janezu Drnovšku, tedanjima predsednikoma vlade. Predlaga namre č ustanovitev ministrstva za humor, ki bi skrbelo za dobro voljo državljanov. Smejali pa bi se lahko temu, »kaj je nastalo iz velikih besed o uspehih socializma , kaj je z našim bratstvom /.../, kaj je z brezrazredno družbo« [pod črtala J. L.] (Partlji č 1992: 28). Socializmu naj bi sledil komunizem , raj na zemlji. A ker le-tega ni bilo od nikoder, je religija, ki je bila po letu 1945 prepovedana, zopet dovoljena. »Kajti za državo je vseeno boljše od opija zamaknjeno ljudstvo kot kaka nova revolucija /.../« (Partlji č 1992: 9). Pripovedovalec se ponor čuje iz vladajo če garniture, ki – kljub temu da so komunisti v Sloveniji sestopili z oblasti in so dejansko nenevarni (Lorenci 1990: 52) – v njih vidi pošast, ki si želi oblast prigrabiti nazaj. Med zna čajskimi

203

slabostmi ljudi je najbolj izpostavljeno obra čanje po vetru , predvsem med nekdanjimi komunisti; nekateri so bili »bolj rde či kot lak za nohte, zdaj pa so modri in rumeni« (Partlji č 1992: 49).

Nasprotja med jugoslovanskimi narodi so pere č problem Jugoslavije. Bratstva in enotnosti, za katera se je zavzemal Tito, prakti čno ni ve č; med jugoslovanskimi narodi je vse ve č sovraštva in zavisti, zato obstaja možnost, da se bodo pobili kot Kajn in Abel. Nasprotja podpihuje predvsem srbska izzivajo ča politika, ki skuša za svoj narod dose či dominanten položaj (»Vsi narodi so med seboj enakopravni in enaki, le da so nekateri še bolj enaki.« (Partlji č 1992: 16)). V eni od satir pripovedovalec vabi tuje državljane, naj kot turisti obiš čejo Jugoslavijo, saj se to na mo č izpla ča (ironija): za »isto vsoto dolarjev, mark ali frankov lahko vsako leto dobijo dvakrat ali trikrat ve č denarja kot prejšnje leto« (Partlji č 1992: 17), kar kaže na inflacijo .

Pogosta je kritika na ra čun Jugoslovanske ljudske armade , ki jo pripovedovalec z ironijo hvali: »V Jugoslaviji imajo najhumanejšo vojsko na svetu, ki ne bo nikoli udarila prva, razen po doma čem in notranjem sovražniku /.../« (Partlji č 1992: 17). »Jugljud army«, kot jo posmehljivo imenuje, je vendar ljudska vojska, saj je »prelila ljudsko kri« (Partlji č 1992: 118).

Aprila 1990 so potekale volitve za predsednika slovenskega predsedstva, na katerih je zmagal Milan Ku čan (Repe 2002: 231), in parlamentarne volitve, na katerih je kot kandidat liste ZSMS Liberalna stranka kandidiral in bil izvoljen tudi Tone Partlji č. Iz šaljivega dvogovora Zofke in Zefke izvemo, kako sta Jože Pu čnik in Milan Ku čan skušala pridobiti čim ve č volivcev. Prvi je čestital vernikom za veliko no č, čeprav ni veren, in imel avtomobilsko nesre čo samo zato, da bi se ljudem zasmilil. Milan Ku čan se namerava po 25 letih zakona poro čiti še cerkveno, da bi na svojo stran pridobil vernike.

Slovenci izrazimo svojo voljo na plebiscitu , kjer se z veliko ve čino odlo čimo za samostojno in neodvisno državo (Repe 2002: 231). Ker SSKJ iz leta 1979, tj. iz »časa enoumja« (Partlji č 1992: 82), navaja, da je plebiscit ljudsko glasovanje o priklju čitvi k dolo čeni državi, ni č pa ne piše o odcepitvi, se zdi pripovedovalcu

204

sumljivo, zato predlaga, da se preverijo vsa gesla v tem slovarju. Nagrado odcepitve Slovenije, ki jo bodo verjetno uvedli prihodnje leto, si vsekakor zasluži Slobodan Miloševi ć, ki ima najve č zaslug za gibanje za slovensko osamosvojitev.

Razglasitvi samostojnosti Slovenije 26. junija 1990 sledi desetdnevna vojna , ki se kon ča s trimese čnim premirjem. V tem času so ljudje željni humorja, zato uredniki časnikov Toneta Partlji ča prosijo, naj napiše kaj duhovitega, vendar ni č o vojni ali politiki. Tudi sam si želi odpo čiti, zato se odpravi na morje, vendar ga znanci proti njegovi želji obveš čajo o dogajanju v nekdanji Jugoslaviji. Partlji čeva znanca sta navdušena nad tem, da lahko po televiziji spremljata zalivsko vojno, in ugotavljata: »Še vojna je lahko udobje!« (Partlji č 1992: 91) (pretiravanje).

Med zna čajskimi slabostmi Slovencev najbolj izstopata prepirljivost , ki jo prekine le vojna, če je zadosti kratka, in nizka samopodoba , saj o sebi mislimo le najslabše, kar ponazarjajo vzdevki barbari, hlapci, drhal, Butalci, ki so nam jih dali slovenski pisatelji, slovenski humoristi pa so latinski rek Človek človeku volk predelali v Slovenec Slovencu Slovenec.

4.3.7.6 Literarne osebe

V zbirki se pojavi zelo veliko literarnih oseb, nekatere dejansko nastopijo, druge pripovedovalec v svojem razmišljanju zgolj omeni. Ni poudarka na karakterizaciji literarnih oseb, ki je bolj ali manj površna, ampak imajo literarne osebe druga čno funkcijo kot v drugih zvrsteh Partlji čeve proze: preko njih pripovedovalec opozori na aktualne dogodke, zna čajske slabosti ljudi in Slovencev ter odnos do vsega tega ali pa se zgolj pošali na njihov ra čun. Zaradi velikega števila literarnih oseb, se osredoto čamo le na bolj izstopajo če.

Kadar nastopi Milan Ku čan , ni čutiti kritike, zavite v humor, ampak se pripovedovalec na njegov ra čun samo pošali. Mc Milan, kot je nekdanji slovenski predsednik šaljivo imenovan v eni od humoresk, se na konju odpravi na sestanek s predsedniki drugih jugoslovanskih republik. Lady Stefi, njegova skrbna žena, mu pripravi malico – prekmursko gibanico. Pripovedovalec upa, da mu je žena ob

205

odhodu v Sarajevo, znanem po atentatu, svetovala, naj raje stoji za kakšnim visokim politikom. »Glede na postavi bi bil rizik manjši.« (Partlji č 1992: 96.)

Čeprav v zvezi z Ivanom Krambergerjem ni čutiti napadalnega tona, je vseeno mo č opaziti, da ga pripovedovalec ne spoštuje ali ob čuduje. Kramberger je izrekel »preroški stavek, ki res analiti čno pojasni razliko med Štajerci in Kranjci: - Gorenjci imajo Prešerna, Štajerci pa Krambergerja! / In kaj je France v primerjavi z Ivanom!« (Partlji č 1992: 46) (ironija). Od literarnih oseb samo Kramberger govori v nare čju, na njegovo nerazgledanost pa kaže njegovo mnenje, da je vseeno, ali se avtor te zbirke piše Partlji č ali Pav ček, saj sta oba »Tuneka« (Partlji č 1992: 49).

Čeprav pripovedovalec Jožeta Pu čnika spoštuje (opiše ga kot »najmarkantnejšo politi čno osebnost« poleg Ku čana (Partlji č 1992: 64); Willi Brandt je navdušen nad njegovim znanjem nemš čine, filozofije, politike; ima čisto vest), se iz njega tudi ponor čuje (Partlji č meni, da o njem ne more napisati humoreske, saj je preve č resen, on pa mu odvrne: »Saj nisem... Baje sem se kot otrok nekajkrat zasmejal...« (Partlji č 1992: 53)).

Lojze Peterle , predsednik vlade 1990–1992, je v humoreski o Butalcih župan Peter Lojzekle, ki mu je pobegnila uš Šprinca Marogla, zaradi česar so zaskrbljeni vsi v Butalah, še najbolj pa je jezen BavBav Čar (Igor Bav čar ), ki si je sam želel postati župan. Peterletu stoji ob strani sam Bog, protikandidatom pa samo Bog (Rogina). Iz tujine se vedno vrne s kakim »senzacionalnim dosežkom«: »Enkrat je dosegel, da papež moli za nas, drugi č je povedal, da Slovenija (oziroma njeno priznanje) visi v zraku, in tretji č, da je vse to le vprašanje časa in to že lep čas!« (Partlji č 1992: 130.) Po tem ko so Bav čarjevi pogovori s politiki in nadškofi bili objavljeni v Tribuni, so vsi v Sloveniji iskali razloge, zakaj je to storil. Toneta Partlji ča pa sta zagrabili zavist in jeza: le zakaj se ni tega že sam spomnil; če bi si delal zapiske, bi imel vse politike, s katerimi se je pogovarjal, v šahu (pretiravanje).

Minister za obrambo Janez Janša nosi na hrbtu težko breme – orožje. Televizijski napovedovalki, ki ga sprašuje o plebiscitu, ukaže najprej »mirno!«, nato »Na

206

mestu voljno!« (Partlji č 1992: 84) (pretiravanje). Pripovedovalec ga okrca, ker ga takrat, ko so v Mariboru aretirali Miloševi ča, ni bilo zraven, kajti »Janez Janša je gotovo pameten mož in pametni možje se zberejo, kot pravi pregovor, šele po bitki« (Partlji č 1992: 113).

Janez Drnovšek , sprva predsednik jugoslovanskega predsedstva, nato predsednik slovenske vlade, si je znova pridobil naklonjenost Slovencev, ko se je raje kot kongresa ZKJ udeležil odprtja Zlate lisice. Ko so smu čarke izvedele, da jih bo pozdravil »vztrajno samski doktor Drnovšek« (Partlji č 1992: 144), so se vznemirile. Izlak Čezdrninstrn, kot je Drnovšek imenovan v humoreski o Butalcih, je »pomigal s črnimi br čicami, /.../ misle č, da bo Šprinca Marogla morda zašla tudi v zapeljive br čice, če že brade ni« (Partlji č 1992: 150).

Jasno razvidna je pripovedoval čeva nenaklonjenost Slobodanu Miloševi ću, saj obžaluje, da so v Mariboru aretirali Miloševi ča in ne Miloševi ća, in upa, da bo ostalo tako kot v grških mitih: kot Sizif naj še naprej kotali skalo in ne doseže svojega cilja. Prav tako se pripovedovalec ne strinja z izjavami Janeza Švajncerja , ki trdi, da kdor izstopa iz ZKJ, ni veliko vreden ne kot človek ne kot partijec; posmehljivo ga imenuje J. Š. junior.

Kot literarna oseba nastopi tudi Tone Partlji č, predvsem v pogovorih z drugimi literarnimi osebami. Avtor se nemalokrat pošali na svoj ra čun: za kandidaturo na listi ZSMS Liberalna stranka se odlo či le zato, ker ga razjeda zavist (tudi sam si želi, da bi mu množica vzklikala in ploskala tako kot delegatu Tonetu Pav čku); ko postane poslanec, ugotovi, kako nizke so cene hrane v skupš činski menzi, zato si privoš či kar tri porcije golaža, čeprav ga potem boli želodec idr. Na slabosti ljudi pokaže v pogovoru s psihiatrom, kateremu potoži, da ga pogosto zmerjajo s »pi...« (Partlji č 1992: 108), ker se no če nikomur zameriti, ker ni enostranski in skuša dati priložnost vsakomur, ker ne poudarja, da je vse, kar je štajersko najboljše. Psihiater mu svetuje, naj bo tudi sam nestrpen in sovražen, če želi biti normalen. Avtor se pošali tudi na ra čun svoje žene.

Na pojav tržnosti v literaturi pripovedovalec opozori s pomo čjo dveh Partlji čevih prijateljev . Prvi, čigar literarna dela so pri ljudeh priljubljena, je nad tem

207

navdušen, drugi, čigar dela kritiki cenijo, a so vše č le ožjemu krogu bralcev, se nad tržnostjo zgraža. Partlji čev sosed se jezi, da v tednu pred slovenskim kulturnim praznikom mediji poro čajo samo o kulturnem dogajanju, s čimer pripovedovalec nakaže, da v tem času pretiravamo, v preostalem delu leta pa se premalo kulturno udejstvujemo. Neimenovani pisatelji za svoj neuspeh krivijo Partlji ča, urednika v izmišljeni založbi. Polde Bibi č se ob Partlji čevem vprašanju, ali bo v Pohujšanju v dolini Šentflorjanski igral župana, razjezi, češ še na odru ne bi smel biti župan. Žena Jožeta Škol ča je študirala živinorejo, »zato je jasno, zakaj je njen mož postal tako visoka politična živina« (Partlji č 1992: 101). Dimitrij Rupel oziroma Dimež Dolgohla čnica, kot je imenovan v humoreski o Butalah, na ženino vprašanje, ali bo v Drnovškovi vladi zopet minister, odgovori: »Saj sem zmeraj bil in bom« (Partlji č 1992: 156). Sicer odli čen humanist in prevajalec ter zanimiv pisatelj Andrej Capuder , minister za kulturo v Peterletovi vladi, bo verjetno moral priznati, da za politiko ni najbolj primeren. Ker ga ni bilo na televizijo, se je pripovedovalec že ustrašil, da ga niso ugrabili »pravi ali maskirani parklji« (Partlji č 1992: 138).

Tudi osebe, ki nastopijo v daljših dvogovorih, opozorijo na aktualne dogodke in odnos pripovedovalca do njih. Neimenovani osebi se pogovarjata o obsodbi Janeza Janše, o protestnem shodu, o popuš čanju slovenske politike pritiskom iz Beograda; gospa Bratec in Jožica Kova č o odhodu njunih mož na Kosovo; Johnny se zanima za dogajanje v Jugoslaviji (nemiri na Kosovu, sodni proces proti četverici), Jovan skuša resnico prikriti; Zofka in Zefka ugotavljata, kako si skušata Ku čan in Pu čnik pridobiti čim ve č glasov na volitvah; Rezka in Rozka spoznata, da je gospodarstvo rešeno, a na ra čun kulture, zdravstva in šolstva; neimenovana oseba prepri čuje drugo, da je pomembno le, da imamo svojo bar čico ('državo'), v katero moramo zaupati; Partlji čevi teti ob številnih kandidatih, ki bi lahko nasledili Peterleta, spoznata, da njun ne čak ni dovolj sposoben, saj še ni med njimi.

208

4.3.7.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanja, kot smo ga vajeni v drugih zvrsteh Partlji čeve proze, je zelo malo, ve činoma gre za pripoved in/ali razmišljanje o preteklih dogodkih. Pripoved je ve činoma osredoto čena na čas 1988–1992, vendar posega tudi nazaj, najve č v čas po letu 1945, posamezne retrospektive pa se dotaknejo tudi časa Jezusovega rojstva, reformacije, konca 19. stoletja, časa po oktobrski revoluciji in druge svetovne vojne. Samo enkrat je dogajanje postavljeno v prihodnost (leto 2010). Zgradba je analiti čna in sinteti čna. Dogajanje oziroma pripoved o dogajanju je postavljeno ve činoma v Jugoslavijo in Slovenijo (na primer Maribor, Ljubljana, Sarajevo, Beograd), redko tudi v druge dele sveta (na primer Sovjetska zveza, ZDA, Irak, Avstralija), le enkrat na Mars in v Butale, ki so dejansko drugo ime za Slovenijo. Literarni čas in literarni prostor ve činoma nista natan čno dolo čena (na primer te dni, pred kratkim, petek). Ker so humoreske/satire opremljene tudi z datumom objave v časniku, se lažje časovno orientiramo, vendar gre v časih tudi za časovno bolj oddaljene dogodke, ki z zapisanim datumom niso povezani.

4.3.7.8 Pripovedovalec

Za zbirko so zna čilni prvoosebni, avktorialni, epski in dramski pripovedovalec. Prvoosebni in avktorialni pripovedovalec (» Čisto razumljivo je, da smo po zmagoviti narodnoosvobodilni vojni in zmagoviti socialisti čni revoluciji najprej odpravili opij za ljudstvo.« (Partlji č 1992: 9)) sta prisotna skozi celotno zbirko, epski in dramski pripovedovalec se izmenjujeta; epski prevladuje, dramski pa se pojavi v tistih humoreskah/satirah, ki sestojijo le iz dvogovora.

Prepletata se panoramska (»Dialektika, kakor so mi jo predstavili v teoriji socialisti čnega izobraževanja in kakor sem jo spoznal v praksi, je bila vedno povezana še z materializmom /.../« (Partlji č 1992: 48)) in scenska perspektiva. Slednjo dokazujejo predvsem številni dvogovori (»Halo, halo! – Ja. Kdo Kli če? – An čka! – An čka? – Ja, iz Krambergerjevega štaba... /.../« (Partlji č 1992: 49)) in redki samogovori (glasni: »Prekleta servilna pii... Sem videl, da si povabil

209

kulturnega ministra na premiero, da si mu dal roko... /.../« (Partlji č 1992: 109)). Medtem ko je opis redek (na primer opis nagonov pri razli čnih narodih, opredelitev pojma socializem), sta premi (»Sedmi dan je bog že zgodaj ukazal: "Naj se za čnejo volitve!"« (Partlji č 1992: 57)) in odvisni govor (»/.../ Pu čnik pa mu je odvrnil, da ima v Črešnjevcu njegov brat kmetijo.« (Partlji č 1992: 69)) pogosta. Glasni zunanji govor prevladuje (primer, podan ob prvoosebnem in avktorialnem pripovedovalcu).

Stališ če pripovedovalca najbolj izstopa tam, kjer sta prisotna ironija in pretiravanje (najbolj negativni odnos ima do JLA, srbske politike in Slobodana Miloševi ća), razberemo pa lahko tudi pozitivni odnos do dogodkov in predvsem do literarnih oseb.

4.3.7.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »Veselite se, ljudje, veseli čas v deželo gre« (1992: 9); »/…/ goreli so kresovi, streljali so s topovi…« (1992: 19); »Niko Grafenauer s črnim klobukom, zamišljen ob pultu sloni, diše ča pipa v Snojevih ustih oblake dima vali /…/« (1992: 33); »Vojaški plan natla čen, slovenski narod la čen!« (1992: 98); »Hej, skozi teleskop poglej!«; »Pri kresu kres! / Glej zastave vmes!« (1992: 117) - onomatopoija: »Zkzk, zkzk, zkzk« (1992: 52); »Mjav, mjav!« (1992: 53); »/…/ čiv čiv, še sem živ.« (1992: 62); »Kh, kh, kh, oprostite, jaz se zmeraj odkašljam /…/« (1992: 84); »Bumbum!« (1992: 126); »Tu tu tu…« (1992: 149) - aliteracija: »Dinar? Dolgovi? Dim? Dom? Delitev države?« (1992: 117) Vklju čeni so verzi iz razli čnih literarnih del, kot so slovenska ljudska pesem Bar čica po morju plava , So či S. Gregor čiča, Zdravljica, Krst pri Savici F. Prešerna, Hlapci I. Cankarja.

Besedni slog - pogovorne besede: nasrkati ('postati deležen česa neprijetnega, neugodnega'), cikati ('namigovati'), hec, štos ('šala'), karambol ('trk'), zafrkavati ('nor čevati se iz

210

koga'), špetir ('prepir'), penzija ('pokojnina'), fair ('pošten'), pocvirnati (jo) ('zbežati') - neknjižni ljudski besedi: spumpati se ('iz črpati se'), šnops ('žganje') - nare čne besede: »No, se toti je tudi Štajerc.«; »Te pa zbogom…« (1992: 50); luk (' čebula') - žargonski besedi: kopa čke ('nogometni čevlji'), driblati ('preigravati') - tujke: dialektika ('vsestranski nauk o razvoju narave, človeške družbe in mišljenja'), poeti čno ('pesniško, vzneseno'), vizionarsko ('preroško'), identiteta ('skupek zna čajskih potez, ki ozna čujejo človeka v lastnih in tujih o čeh'), nacionalen ('naroden, narodnosten'), teoreti čen ('ki se nanaša na teorijo') - izposojenka: džus - angleški izrazi: dvogovor Jovana in Johnnyja (slednji govori samo angleško, Jovan le delno), Šved v Iz Kninske krajine ; veliko izrazov v Šest veli častnih ; by the way; Marx in Engels and company, boys, »/…/ where is this bloody Croatia.« (1992: 98) - nemški izrazi: mutti, blitz krieg - hrvaški/srbski izrazi: lonac, vranac, uhapsiti, u pi čku materinu, bra ća, Slovena čki savez komunista Jugoslavije, loš, »O, jebo te ja…« (1992: 33); »E, ovo ne ćemo.« (1992: 37); »I táko redom.« (1992: 45); »Ja sam hajduk, Srbin!« (1992: 73) - latinski izrazi: 15 »Clara pacta, boni amici!« (1992: 30); dramatis personae; divide et impera; »Oziroma vice versa. Cui bono?« (1992: 96); »Eo ipso. /…/ Et cetera.« (1992: 96) - francoski izrazi: »Coute que coute?« (1992: 96) - italijanski izrazi: »Ben trovato.« (1992: 96) - ljubkovalne besede: dedek, Ivek, znamkice - slabšalne besede: balkanizacija, smrkavec, zaslužkar, mevža, nemškutarski, Švab - psovki in zmerjavki: tepec, svinja - nizke besede: drek, zajebati, sranje, jebemti, zajebancija, ritoliznik, rit, auf biks - kletvice: hudi ča, madona, jebemti, madonca

15 Latinski, francoski in italijanski izrazi so razvrš čeni s pomo čjo spletnega slovarja Merriam Webster.

211

- ironi čne besede: globokoumne misli, najhumanejša vojska, za vso državo zelo povezovalna oddaja, »Zelo veseli pa so bili zlasti delegati iz Lendave ali Pirana, Tolmina ali Metlike, saj so se peljali domov, ko so že peli majski ti či /…/« (1992: 62) [pod črtala J. L.] - poudarjalne besede: grabežljivci, nezadovoljneži, adut, nestrpneži, odklenkati komu, stol ček ('dober položaj'), nasankati, nesramnež, previdnež - neologizmi: anonimka ('anonimno pismo'), jugoromantika, jugostvarnost, jugonadaljevanka, srboslovenš čina, politika ('politi čarka'), skupščinologija, materialogija, teveihiatriaja ('televizija, ki je kot psihiatri čna bolnišnica') - ukrasni pridevek: življenjska praksa, nacionalno vprašanje, teoreti čno dognanje, odgovorno delovno mesto, sijajen mariborski prispevek, novi in razsvetljeni predsednik, nesre čni proces, vojaški pravosodni organi, anonimne žalitve - poosebitev: »Gospa demokracija, živela!«; »Gospod zgodovinski trenutek, prosim…« (1992: 61) - primera: »Nekateri delajo ko črna živina.« (1992: 18); »/…/ plodijo otroke kot za stavo /…/« (1992: 24); »/…/ naj varujemo bratstvo jugoslovanskih narodov kot zenico v svojem o česu.« (1992: 26) - metonimija: »Vsa Slovenija je zdaj zaskrbljena!« (1992: 21); »Onega ste ponatisnili, mene ne!« (1992: 25); »Demokracija v deželo gre! Dežela pa na volitve 1990« (1992: 39) - metafora: »Res pa je, da najdeš lisice tudi na kongresu, celo stekle so med njimi.« (1992: 42) [pod črtala J. L.] ('zviti ljudje'); lisjak Dušan Sen čar ('zvit človek'), »Samo kak zadrt jastreb z opozicijske strani bi mu v teh velikono čnih dneh želel kaj slabega.« (1992: 102) [pod črtala J. L.]

Stav čni slog - nasprotje: »Seveda bi se bilo mogo če diferencirati tudi na delovne in lene, na site in la čne, zagledane v preteklost ali prihodnost, zagledane v Balkan ali Evropo, navajene Turkov ali Avstrijcev…« (1992: 12) - ponavljanja: »O, razumem, razumem!« (1992: 20) (geminacija); »Svinja, odkritore čeno, svinja.« (1992: 25) (epanalepsis); »Kako smo izkoriš čani! – Kako nas žalijo! – Kako nas zapostavljajo!« (1992: 25) (anafora); »Kar želeli, so imeli…« (1992: 138) (refren)

212

- paralelizem: »Vsakdo govori svoj jezik, vsak nosi svoje čepice, vsak ho če svojo šolo.« (1992: 12); »Tudi kadar protestirajo ali stavkajo, nosijo iste slike, vzklikajo ista gesla in ho čejo po isti poti, s katere ne bodo skrenili…« (1992: 16) - vzklik: »To pa je hudo dolgo časna zadeva!«; »Bog mi pomagaj!« (1992: 29); »Ljudi damo, lisice ne damo!« (1992: 43); »Hajduki! Junaki! Prostovoljci! Osvoboditelji!« (1992: 44) - brezvezje: »Vem pa, da se v ustanovi vsi bojijo, ko bodo spet za čeli s sestanki, sklep čnostjo, glasovanjem, dogovarjanjem, opisovanjem, točkovanjem…« (1992: 11); »Stavke, grožnje, nenavadno izredno stanje na Kosovu, aretacije, narodnospodbudni govori, protestna pisma…« (1992: 15) - mnogovezje: »Nosijo jih eni in drugi in tretji.« (1992: 12); »/…/ slišim in vidim in čutim.« (1992: 65); »/…/ da je celo ob činstvo gledalo tekme športno in kulturno in da še ni bilo izpadov in pretepov.« (1992: 27) - zamolk: »Komunist barvo menja, nravi pa…« (1992: 79) - frazem: »Toda vse bi bilo lepo in prav, /…/ če bi zdaj ti grabežljivci in egoisti ne obra čali svoji partiji hrbta.« (1992: 7); »Kdor mol či, desetim odgovori.« (1992: 8); »/…/ so si neposredno umazali roke z izdajo knjige Satanski stihi.« (1992: 13) - perifraza: raj na zemlji ('komunizem'), pristrankarska trdnjava starega režima ('televizija'), dika in slava slovenskega gospodarstva ('Elan'), mesto ob Dravi ('Maribor') - obrnjen besedni red: »Tu kuvajtski vrelci gore!«; »Naj šifre pogledam /…/« (1992: 117); »To so šifre prave!« (1992: 118) - oksimoron: »Ja, tudi Pavliha se zanima za zapiske, ker bi rad dvignil naklado s kako prepovedjo številke.« (1992: 22); »Tudi to je vojaška skrivnost. Zato pa so o tem pisali v časopisih.« (1992: 23); »Bomo videli, so rekli slepi.« (1992: 34)

Sklep Zvo čni slog v nasprotju z ve čino drugih obravnavanih Partlji čevih proznih del ustvarjajo številni primeri rime in onomatopoije, ki pripomorejo k doseganju komi čnega u činka. Takšno funkcijo imajo tudi tujejezi čni izrazi v okviru besednega sloga, kjer števil čno izstopajo tujke. Med čustveno zaznamovanimi besedami je najve č ironi čnih, nizkih in poudarjalnih besed. Neologizmov je ve č kot obi čajno. Med tropi so najbolj številni ukrasni pridevki (prevladujejo razumski pridevki), na razumski slog kažejo tudi številni primeri metonimije in

213

primere. Stav čni slog ustvarjajo predvsem frazemi, ponavljanja in vzkliki. Skladnja je pretežno razumska: zastopana so sicer priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki, a so podredno zložene povedi najštevil čnejše. (Kos 2001: 136.)

Na realisti čen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovpre čne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), prisotnost dialoga, monologa in opisa. Prisotnost skromnih izraznih sredstev, zna čilnih za realisti čni slog, ni tako o čitna. (Poga čnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.) Slog je tudi satiri čen (ironija, pretiravanje) in humoren, pri čemer ima jezik velik pomen: besedne igre (Lojze Peterle je imenovan Peter Lojzekle, Igor Bavčar BavBav Čar idr.), dvoumnosti (»Podatek o rahlo ohromljeni Raisini levici je vznemirljiv, ker bi to lahko okrepilo desnico.« (1992: 127)), nare čno obarvan jezik, tujejezi čni izrazi.

4.3.8 Pisatelj v parlamentu

4.3.8.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Pisatelj v parlamentu je zbirka satir in humoresk, napisanih v prozi. Obsega 124 strani in štiri tematsko zaokrožena poglavja, v okviru katerih je razli čno število satir oziroma humoresk: Kroki o zgodovini slovenskega parlamentarizma (4), Prispevki za zgodovino slovenskega parlamentarizma v letih 1991–1998 (18), Skica za slovenski politi čni in nacionalni zna čaj (1), 4000 ( Črna utopija) (2). Pripoved še dodatno popestrijo in ponazorijo udarne ilustracije Aljane Primoži č (»Beseda na ovitku« 1998).

214

4.3.8.2 Snov

Avtor povzema snov najprej iz lastnih izkušenj in doživljanja. Kot (nekdanji) poslanec namre č razmere na slovenski politi čni sceni zelo dobro pozna. Snovno podro čje je tako tudi politika (slovenski parlamentarizem, aktualni politiki). Sledi podro čje slovenske zgodovine od naselitve do osamosvojitve leta 1991, vendar s poudarkom na razvoju parlamentarizma. Neusahljiv vir snovi so slabosti ljudi, tokrat v odnosu do politike. Avtorja so nedvomno navdihnili tudi Sveto pismo (motiv Kajna in Abela), Cankarjev Kurent in Prešernov Krst pri Savici . V zbirko je vklju čena tudi humoreska, ki je skoraj identi čna humoreski iz zbirke Goool!

4.3.8.3 Fabula

Zaradi števil čnosti satir in humoresk podajamo fabule v nekoliko bolj zgoš čeni obliki za vsako poglavje zbirke posebej. V citiranih delih je mo č zaznati ironijo in/ali satiro.

Kroki o zgodovini slovenskega parlamentarizma. Zasnove parlamentarizma najdemo že v času, ko so možje iz posameznih vasi v župi razpravljali pod lipo, in v Karantaniji (ustoli čevanje knezov). Parlamentarne izkušnje iz časa habsburške monarhije Slovencem v Kraljevini SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji niso koristile, saj so se drugi južnoslovanski narodi razen Hrvatov »šolali v turški demokraciji« (Partlji č 1998: 15). Pridobili pa so marsikaj »dobrega«, saj so se od njih u čili »njihovih pravil igre, katerih bistvo je, da ne upoštevajo pravil igre« (Partlji č 1998: 18). Ustavni sistem med drugo svetovno vojno ni deloval, obnovljen je bil zopet po vojni, ko je deloval »kot namazan« (Partlji č 1998: 24), saj ni bilo nesklep čnosti, preglasovanj, obstrukcij, interpelacij.

Prispevki za zgodovino slovenskega parlamentarizma v letih 1991–1998. Ker so »Srbi za čeli mešati Srbijo in Jugoslavijo in so želeli narediti Srboslavijo« (Partlji č 1998: 38), smo Slovenci razglasili samostojnost, JLA je skušala to prepre čiti s posluževanjem »nenasilnega nasilja« (Partlji č 1998: 41), a neuspešno. Zanimivo

215

je, »da si na tiso če Slovencev želi postati poslanec, čeravno vsi vpijejo, da so poslanci navadne svinje« (Partlji č 1998: 86). »Odlikuje« nas tudi prepri čanje, da je v neslogi mo č, saj sprava po drugi svetovni vojni še vedno ni dosežena. K delu v parlamentu sodijo tudi no čne seje, sprejemanje prora čuna, afere, soo čanje z nastajanjem novih ob čin ipd. Pisatelj lahko v parlamentu preživi le, če ima smisel za humor.

Skica za slovenski politi čni in nacionalni zna čaj. Slovenci imamo o sebi slabo mnenje, saj pravimo »Slovenec Slovencu Slovenec!« (Partlji č 1998: 94). Naš zna čaj je zapleten, saj poznamo poleg osnovnih tipov in zna čajev ve č tipov Slovencev v parlamentu in v odnosu do politike, pri katerih so izpostavljene predvsem njihove slabosti.

4000 ( Črna utopija). V Pastirskem pismu ov čicam izvemo, kako slovenske ov čice, ki jih je ustvaril Bog, in pastirji, ki jih pasejo, v četrtem tiso čletju postanejo grešni. Bog zato mednje pošlje Božjega pastirja, da bi jih spametoval. Ov čice in pastirji pastirsko pismo res upoštevajo in zopet postanejo ponižni. Sledi pripoved o tujem u čenjaku in njegovih u čencih, ki raziskujejo zgodovino slovenskega naroda, ki izgine leta 4000 ( Kajn in Abel Slovenca ). Ugotovijo, da so Slovenci izumrli zaradi medsebojnega sovraštva: med seboj se pobijejo potomci komunistov in potomci pobitih s strani komunisti čne oblasti po drugi svetovni vojni.

4.3.8.4 Tema

Zbirka tematizira slovenski parlamentarizem, od njegovih zametkov do danes, slovenski politi čni in nacionalni zna čaj in avtorjeve » črne utopi čne slutnje« (»Beseda na ovitku« 1998), povezane z usodo Slovencev, kar razkrivajo že naslovi posameznih delov zbirke.

216

4.3.8.5 Motivi

Motiv, ki prepleta ve čji del zbirke, je parlamentarizem ; z njim se povezujejo številni drugi motivi. Zametke parlamentarizma najdemo v župi , skupnosti prebivalcev ene ali ve č vasi ali njenem ozemlju (SSKJ 2002: 1712); moški del prebivalstva se je zbiral pod lipo ter razpravljal in se dogovarjal. »Najo čitnejši in najodli čnejši dokaz slovenske avtonomije« (Partlji č 1998: 11) je knežji kamen , na katerem so ustoli čevali najprej karantanske kneze, nato koroške vojvode (Brodnik idr. 1999: 248). »U čna leta evropskega parlamentarizma« (Partlji č 1998: 14) so deželni zbori . V stari Jugoslaviji je parlamentarizem prekinila uvedba diktature, zopet je bil obnovljen po drugi svetovni vojni, ko so izvolili ustavodajno skupš čino , ki se nato v samostojni Sloveniji imenuje parlament ; poslanec v njem lahko postane vsak, ki je izvoljen na parlamentarnih volitvah .

Izstopajo č motiv je tudi nesloga med Slovenci , ki temelji na svetopisemskem motivu Kajna in Abela in je podvržena avtorjevi kritiki. Slovenci so se med seboj pobijali v času pokristjanjevanja (v 8. stoletju), reformacije in protireformacije (v 16. stoletju) ter druge svetovne vojne. Avtor najprej ošvrkne domobrance (»In če so domobranci žrtve partizanov, ali niso žrtve tudi Nemci, Italijani, Madžari in drugi, saj so samo branili svet pred rasto čim komunizmom?« (Partlji č 1998: 58)), a doda, da bi se tudi zmagovalci (komunisti) morali opravi čiti za nekatera svoja dejanja in se nato zazreti v prihodnost. A na žalost pri nas še vedno ni miru, saj »kosti iš čejo grobove, politiki znova š čuvajo celo vnuke in pravnuke drug zoper drugega« (Partlji č 1998: 59); nesloga je tako reko č »naša nacionalna središ čna to čka« (Partlji č 1998: 59).

Nemogo če je spregledati satiro na slovenski nacionalni in politi čni zna čaj ; slabosti ljudi so predstavljene predvsem s pretiravanjem in z ironijo. Navajamo nekaj primerov: ekstravertni poslanci se »spoznajo na vse«, »govorijo aktivno v tujih jezikih, tudi takih, ki jih ne obvladajo niti pasivno« (Partlji č 1998: 96–97); intravertni poslanci ve činoma ni č ne govorijo in so tako zatopljeni v lastne misli, »da celo zaspijo ali pa se utopijo v zatopljenosti« (Partlji č 1998: 97). Demokrati »zagovarjajo demokracijo, a najraje vladajo kar sami« (Partlji č 1998: 100);

217

mra čnjaki berejo »le eno ali dve knjigi, kot so Biblija ali Mein Kampf, Zgodovina VKP-b ali Okopi /.../ Druge literature ne pogrešajo, saj jim je v bistvu vse jasno« (Partlji č 1998: 101); vezist, ki trdi, da se vse doseže z zvezami, pokli če ministra za kmetijstvo, da mu svetuje, kakšno čebulo naj posadi; likvidatorji menijo, da so poslanci krivi za vse nesre če na svetu, zato bi jih bilo potrebno vse postreliti, a nekateri so »milostni« (Partlji č 1998: 106), saj bi jih po njihovem mnenju bilo dovolj pobiti »le« pol; žrtve pa kar tekmujejo, kateri se je zgodila ve čja krivica.

Satira je opazna tudi ob ponazoritvi slede čih motivov. V samostojni Sloveniji ne govorimo ve č o dosjejih , ki se jih je posluževala UDBA, temve č o hrambi podatkov. Nad nami namre č zmeraj bdi »neko veliko oko« (Partlji č 1998: 46). Prve dosjeje je za čel pisati Bog, ki »vse vidi in vse ve«; le »kakšno tehnologijo uporablja. Kartoteke, ra čunalnike, mape ...?« (Partlji č 1998: 46.) Na Slovenskem so afere zelo pogoste, vendar so »dolgo časne kot slovenski filmi« (Partlji č 1998: 56). Vsak poslanec ima svoj »katekizem« (Partlji č 1998: 60), tj. poslovnik , kjer piše vse o delu v parlamentu. Vsak nedvomno pozna tisti del poslovnika, ki govori o poslanski imuniteti. Pogosta so nesoglasja, povezana s sprejemanjem prora čuna , saj želi vsak poslanec za svojo ob čino pridobiti čim ve č sredstev, da bi bil izvoljen tudi na naslednjih volitvah. Vendar je danes težko postati kandidat. Neko č je bilo morda lažje, ker so bili poslanci izvoljeni že vnaprej na kadrovskih komisijah. A za to si moral narediti kariero , tj. delati skorajda od rojstva. Na no čnih sejah imajo poslanci, ki še niso »zablesteli prek čarobnih televizijskih ekranov« (Partlji č 1998: 67), priložnost, da nastopijo na televiziji. »Stari parlamentarni ma čki « (Partlji č 1998: 70) so poslanci, ki so v parlamentu vsaj dva mandata, zato dobro vedo, delo v katerih delovnih telesih prinaša najve č koristi. Ve činoma sedijo v zadnjih klopeh, da jih kamere ne ujamejo med branjem časopisa, nekateri celo zadremajo, smr čijo in predejo (pretiravanje), kar kaže na njihovo ležernost. Novinar želi na vsak na čin napisati članek z naslovom Seks v poslanskih klopeh, četudi ne pozna nobenega takšnega primera. Ljudje namre č to najraje berejo. Avtor izrazi svoje nestrinjanje z nastajanjem novih in novih ob čin s pretiravanjem (grozilna pisma, ki jih prejema minister za lokalno samoupravo; upokojen mili čnik ima čas biti župan; nekdanja Tonetova sošolka je pripravljena spati z njim, če jim priskrbi ob čino) in z izbiro besed (ob čine Todoš, Žrevej, Zaplotnica, Žabnica na Pohorju).

218

4.3.8.6 Literarne osebe

V zbirki se pojavi veliko literarnih oseb, vendar za razliko od drugih zvrsti Partlji čeve proze tukaj ni poudarka na karakterizaciji, ki je površna in nenatan čno izdelana, ampak literarne osebe avtorju služijo predvsem za to, da izpostavi slabosti ljudi, ki jih nato zbadljivo in duhovito napada, ponekod se ponor čuje iz njihovega videza, v časih izpostavi tudi dobre lastnosti.

»Tovariš, a zdaj vse bolj gospod« (Partlji č 1998: 31) Milan Ku čan je pred osamosvojitvijo kot Bogomila iz Prešernovega Krsta skušal srbskim in drugim kolegom dopovedati: »Ne lo čitve, združitve zdaj so časi ...« (Partlji č 1998: 31). Pri poskusih, dose či mirno lo čitev, je bil res »trpežen in potrpežljiv« (Partlji č 1998: 31).

Ko je bil Lojze Peterle predsednik vlade, je svoj ekspoze ob sprejemanju prora čuna zaklju čil z besedami: »"Tako. Zdaj pa me pribijte na križ!" Si morda želi biti rezervni Kristus?« (Partlji č 1998: 32.) Leta 1992 je skupina neodvisnih poslancev skušala dose či zamenjavo predsednika vlade; predlagali so »simpati čnega in sposobnega Marka Volj ča, visoke rasti in Slovenke so takoj rekle, Marko naj bo! /.../ Za marsikatero od njih Peterle ni bil simpati čen, saj je videti tako hladen in družinski, da jim pa č ne blodi po glavi.« (Partlji č 1998: 47.) A ker ima Peterle »ve č privržencev v nebesih kot na Zemlji« (Partlji č 1998: 48), se met vlade ni posre čil. Po dolo čenem času ga je nasledil Janez Drnovšek , k čemur sta prispevali njegova »legendarna hladnokrvnost in beograjska izkušnja« (Partlji č 1998: 48). Bil je bolj zvit od Peterleta, zato pri sprejemanju prora čuna ni nikoli nastopil sam. Govoril je preudarno in na pamet.

Janez Janša , »prijatelj dosjejev« in »znameniti aferolog« (Partlji č 1998: 46, 54), je po Aferi Depala vas, v katero je bil vpleten, izgubil položaj obrambnega ministra; nasledil ga je Jelko Kacin , ki je bil pred tem Janšev »nerazdružljivi prijatelj«, nato le še »nerazdružljivi trn v peti« (Partlji č 1998: 55).

Herman Rigelnik , po 1992 predsednik Državnega sveta, ima košate obrvi in hudo gleda, zato ni čudno, da je za četek nove seje sklical tudi na pustni torek. Njegova

219

prepoved to čenja alkohola v parlamentarni menzi ni bila najboljša odlo čitev, saj bi marsikateremu poslancu po njegovem govoru »prav prišla olajševalna okoliš čina, češ: "Tako je govoril, ker ni bil prišteven ..."« (Partlji č 1998: 51).

Minister za delo, družino in socialo Anton Rop je »oropal mlade starše za vero v otroke in rojstvo otrok« (Partlji č 1998: 68), a krive so tudi no čne seje. »Ljudje gledajo ta ravs in kavs v parlamentu in pozabijo na kavs doma ...« (Partlji č 1998: 68.) Ivo Hvalica je imenovan »glasnogovornik oziroma gostogovornik« (Partlji č 1998: 74), predsednik SLS pa »lep, speven, družinski Marjan Podobnik « (Partlji č 1998: 76). Dimitrij Rupel , župan Ljubljane, je »po kisli župi odplaval« (Partlji č 1998: 8). Zmago Jelin čič je želel, da dosjeje UDBE sežgejo; izkazalo se je, da je bil sodelavec UDBE – kot Padalec (psevdonim), saj ska če s padalom in vedno »pade na noge kot ma čka« (Partlji č 1998: 45).

Srbski predsednik Miloševi ć »z lepim imenom Slobodan je jemal narodom svobodo« (Partlji č 1998: 38). Anteju Markovi ću »ne smemo preve č zameriti«, ker je prelomil obljubo in dal ukaz za bojne operacije na Slovenskem, saj je JLA nato pozval, naj se »posluži nenasilnega nasilja« (Partlji č 1998: 41). Slovenci smo se obrnili tudi na Varnostni svet, a je tedanji generalni sekretar OZN menil, da je »samo petdeset« (Partlji č 1998: 42) žrtev premalo, da bi nasilje JLA obravnavala OZN.

Tone Partlji č nekajkrat nastopi kot literarna oseba, in sicer v pogovoru z znanci (Prvi ve vse o Tonetovem zasebnem življenju, saj je bral njegov dosje (pretiravanje), drugi prinesejo buteljke, klobase, kruh, da bi nanj naredili dober vtis in bi jim priskrbel ob čino, vendar kot poslanec podkupnine ne more sprejeti.); z novinarjem, ki želi napisati članek Seks v poslanskih klopeh; s sodelavcem, ki zaradi težav z ženo raje spi na no čnih sejah kot doma; z ženo, ki se po nekaj kozar čkih alkohola poteguje za ustanovitev ob čine Maribor-Desni breg (pretiravanje), in z bratrancem, ki je prepri čan, da mu je zaradi ministra za okolje potok zalil klet.

Med literarnimi osebami iz zgodovine, ki bolj izstopajo, so ban Dravske banovine Marko Natla čen , o katerem je znana zbadljivka: »Slovenski narod la čen, / njégov

220

ban Natla čen.« (Partlji č 1998: 19); kralj Aleksander , za katerega je »škoda« (Partlji č 1998: 19), da je bil ubit v atentatu, saj je imel še ve č idej, kako uveljaviti centralisti čno in diktatorsko državo; Josip Broz Tito , ki ga avtor zbadljivo imenuje »Sveta Trojica« (Partlji č 1998: 23), ker je združeval kar tri funkcije v eni osebi; Napoleon je želel o Rusih imeti dosjeje, da bi bil obveš čen, »kdo vse je trdil, da je premajhen, da bi bil Napoleon« (Partlji č 1998: 44).

V satiri Pastirsko pismo ov čicam nastopijo Bog, ov čice, pastirji, Marija in Božji pastir Alojzij Fran čišek de la Andija. Bog želi ov čice in pastirje kaznovati z vesoljnim potopom, a po prepri čevanju Marije spozna, da je lepa beseda bolj učinkovita. Božji pastir posreduje Božje sporo čilo: ov čice in pastirji naj bodo ponižni, sramežljivi in naj ne razmišljajo s svojo glavo. V zbirki je Bog še ve čkrat omenjen, vendar ne s strahospoštovanjem; avtor se iz njega namre č ponor čuje in pove, da je tudi Bog zmotljiv.

V satiri Kajn in Abel Slovenca se u čenjak in njegovi u čenci čudijo sovraštvu med Slovenci. Zadnja preživela Slovenca sta Jože in Janez, predstavnika sprtih strani. Predstavljata Kajna in Abela, vendar tokrat umreta oba.

4.3.8.7 Literarni čas in literarni prostor

Pripoved poseže v čas od naselitve Slovanov na obmo čje Vzhodnih Alp (6. stoletje) (Brodnik idr. 1999: 243) do leta 1998, enkrat v četrto tiso čletje in v leto 4000. Bralec ves čas čuti, da se dogajanje ne odvija hkrati z branjem, ampak da se je to že zdavnaj zgodilo; avtor o tem zgolj pripoveduje. Razviden je realni čas, tj. zunaj besedila obstoje či pisateljev čas (Kmecl 1996: 216), na primer pripovedi o deželnih stanovih sledi pojasnilo: »Zdaj poslanske klopi ne lo čujejo poslancev po imenitnosti /.../« [pod črtala J. L.] (Partlji č 1998: 13). Podobno je z literarnim prostorom, saj pripoved poseže na obmo čje Karantanije, habsburške monarhije, Jugoslavije, Slovenije, a vemo, da gre zgolj za pripoved o dogajanju in ne dejansko dogajanje. Prepletata se sinteti čna in analiti čna zgradba.

221

4.3.8.8 Pripovedovalec

Pripovedovalec je ve činoma avktorialni in prvoosebni (»V nekaj mesecih leta 1918 smo se znašli v dveh jugoslovanskih državah, potem pa leta 1929 v tretji in 1945 v četrti.« (Partlji č 1998: 16)), ponekod tretjeosebni (»Kaj vse Slovenci re čejo sami o sebi!« (Partlji č 1998: 94)). Epski pripovedovalec je prisoten skozi celotno pripoved.

Izmenjujeta se scenska, ki se kaže predvsem z dvogovori, in panoramska perspektiva, saj se pripovedovalec sprehodi po velikih razdaljah in po časovno oddaljenih obdobjih, pri čemer so mu znane glavne zna čilnosti posameznega obdobja, skrite pa so mu podrobnosti (Kmecl 1996: 216).

Prevladuje glasni zunanji govor (primera, podana ob prvoosebnem in tretjeosebnem pripovedovalcu), ki ga ob časno dopolnjuje dvogovor (»Kaj bi lahko naredil doma, v ob čini, na terenu, pa se zafrkavamo tu! – Vse gre v rok službe in tudi med pavzami se dosti dogaja, samo da ti, novinec, ne veš ...« (Partlji č 1998: 71)). Izmenjujejo se opis (opis ekstravertnega in intravertnega tipa, demokrata, mra čnjaka, idealista, vezista, ekonomista, likvidatorja, pisca pisem bralcev, žrtve), premi (»Ko so poslanci odhajali v parlament, so žene vpile za njimi: Glej, da boš volil Volj ča!« (Partlji č 1998: 47)) in odvisni govor (»Kakšen oster kritik vlade včasih re če, da je Drnovšek kriv, ker nas je malo« (Partlji č 1998: 68)).

Stališ če pripovedovalca je jasno razvidno, saj svoj odnos do slabosti ljudi ter do pojavov v zgodovini in sedanjosti izraža s satiro. Ne strinja se na primer s tem, da Slovenci tako ostro sodijo slovenske politike, medtem ko so v preteklosti bili do dunajskih in beograjskih politikov servilni, in da nekateri za vse krivijo politike.

4.3.8.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »Slovenski narod la čen, / njégov ban Natla čen.« (1998: 19) (verza); »/…/ se plavalo čez Savo in Dravo in dajalo zob za zob in glavo za glavo …« (1998:

222

21); »Zdrav, vesel je moje geslo, dokler mi ne bo rit razneslo!« (1998: 24); »/…/ Puckovi bratje, krš čanski demokratje /…/« (1998: 75); »Radi se hvalijo, četudi vedo, da se lastna hvalica pod mizo valjica.« (1998: 97) - onomatopoija: »Zato nekateri ma čki premišljujejo, da bi sploh postali nesmrtni parlamentarni ma čki /…/ Mijauuu! Mijauuuu!« (1998: 71); »/…/ niso več blejale bee, bee, beee, ampak kakor je katera sama hotela, najve čkrat mee, mee, meee /…/« (1998: 112–113)

Besedni slog - pogovorne besede: šimfati ('kritizirati'), kregati se ('prepirati se'), fair ('pošten'), šalter ('okence'), kila ('kilogram'), zafrkavati se ('šaliti se'), šansa ('možnost') - neknjižne ljudske besede: župa ('juha'), šus ('strel'), zrihtati ('priskrbeti') - nare čna beseda: lokve ('mlake, luže') - žargonske besede: driblati ('preigravati'), favlati ('nedovoljeno ovirati'), stara bajta ('študent z mnogo semestri'), bruc ('slušatelj prvega letnika na univerzi'), mašinca ('brzostrelka') - tujke: avtonomija ('samouprava'), atribut ('zna čilnost, bistvena lastnost pojava ali predmeta'), ceremonial ('predpisi za potek slavnosti, obredov ali za vedenje pri njih'), intermezzo ('medigra'), egoisti čen ('sebi čen'), entuziazem ('navdušenost') - angleški izrazi: perfect, happy, »Remark: They had often killed each other!« (1998: 119) - nemški izrazi: »Ich verstehe nicht.« (1998: 11), Mein Kampf - italijanski izraz: parlare - francoski izraz: dossier - latinski izrazi: nomen est omen - srbski/hrvaški izrazi: »isto sranje, drugo pakovanje« (1998: 16), Antifašisti čno ve će narodne osvoboditve Jugoslavije; Titovih sodelavcev je bilo vedno manj, »saj je nekatere "uzela magla"«. (1998: 23); Savez komunista Jugoslavije - ljubkovalne besede: Janezek, mamica, dedek - slabšalne besede: tace, barabe, karierist, pisun, kritikaster, babe, kreteni, prodanci, nerga č, drhal, Švabe nam. Švabi, čistun - nizke besede: nategniti, sranje, rit, kurba, jebati (se), zajebavati, kavs, klinc, auf biks, svinje, pizdun - kletvica: vraga

223

- ironi čne besede: Bavarci so nam odvzeli »samo samostojnost in svobodo«. (1998: 11); »/…/ v tej državi delijo bratsko vse, kar imajo.« (1998: 31) [v obeh primerih pod črtala J. L.], črni tiger je zna čilna slovenska žival - poudarjalne besede: naivnež, stol ček ('dober položaj'), butalci - starinske besede: duhoven ('duhovnik'), žolt ('rumen'), brzi (vlak) ('hiter'), vinotok ('oktober') - zastarela beseda: ljut ('divji') - ukrasni pridevek: najstarejši in najpametnejši možje, čistokrvni slovenski kralj, frankovski trgovec, karantanski knez, parlamentarni dosežek, srednjeveška država, prosvetljen absolutist, mafijsko francosko mesto, košate obrvi, ljuba JLA - poosebitev: »In potem oba pola duše tavata in trpita vsak po svoje. V času, ko sta lo čena, imata torej veliko povedati drug o drugem.« (1998: 91) - primera: »A je deloval [ustavni red; dodala J. L.] kot namazan.« (1998: 24); »Nekateri so v pridigah trdili, da je slovenski narod kot Kristus, saj bo ponovno vstal od mrtvih.« (1998: 33); »Zastave na mejah so se jim zazdele tako pomembne, kot da gre za zastave na Mont Everestu.« (1998: 41) - metonimija: Koroška, Štajerska in Kranjska so v 14. stoletju prišle pod »habsburško žezlo«. (1998: 12); »Pri tem so prisegli pred kljukastim križem /…/« (1998: 21); »Praznoval je tako reko č ves svet.« (1998: 57)

Stav čni slog - nasprotje: »/…/ ko pokajo puške, parlamenti navadno mol čijo.« (1998: 21); Domobranci so se borili »za Slovence proti Slovencem«. (1998: 21); Slovenci »se zaziramo v preteklost, namesto v prihodnost«. (1998: 22) - ponavljanja: »Pod lipo so torej pred davnimi stoletji bu čarji staknili svoje bu če, govorili (parlare), govorili, govorili, šimfali in odlo čali …« (1998: 8–9) (geminacija); »Oprostite, nimam naloge /…/ – Oprostite, nisem se mogel pripraviti /…/« (1998: 82) (anafora) - paralelizem: » Če ho če kupiti avto, iš če zvezo z nekom, ki pozna šefa prodajalne avtomobilov. Če ima otroka, ki bo šel v šolo, poskuša priti do šolskega ministra. Če je zaprt v črevesju, ho če priti vsaj do državnega sekretarja za zdravstvo, preden gre na straniš če.« (1998: 103) - vzklik: »Lahko je ljudem po Evropi!« (1998: 58); »Morda bi lahko bili prvi na svetu, ki se bomo opravi čili okupatorjem!« (1998: 58)

224

- brezvezje: »/…/ nekdanji komunisti pa so se prenovili, sestopili, dialekti čno spremenili.« (1998: 31); »Skratka, bežimo, trgamo se, odhajamo, se izvijamo iz balkanskega kotla.« (1998: 39) - mnogovezje: »/…/ kamioni in avtobusi in drevesa prek ceste so premagali tanke /…/«; »Danes je demokracija in lahko kandidira vsak in je lahko izvoljen skoraj vsak.« (1998: 88); Alojzij Fran čišek de la Andija se je »odlo čil ukrepati jasno in glasno in odlo čno.« (1998: 113) - frazem: »Sam seveda trdi, da ni po župi priplaval /…/« (1998: 8); Ženske so »se praskale, kjer jih je srbelo ali pa tudi ne.« (1998: 9); »Seveda pa pozna zgodovina tudi mnoge neprosvetljene in celo nore absolutiste in takrat je hudi č.« (1998: 14) - perifraza: tedanji NATO ('Bavarci'), nevojaški liriki ('Slovenci'), Sodoma in Gomora - obrnjen besedni red: »Tam naše je bilo gorje rojeno!« (1998: 54) - oksimoron: nenasilno nasilje

Sklep Zvo čni slog ustvarja predvsem rima, a tudi onomatopoija. Primeri ene in druge delujejo duhovito, vendar je pod navidezno šaljivostjo skrita kritika. Za besedni slog so zna čilne številne ironi čne besede, metonimije in ve činoma razumski ukrasni pridevki. Pogovornih in čustveno zaznamovanih besed (med njimi je najve č slabšalnih in nizkih besed) je manj kot obi čajno. Raba tujejezi čnih izrazov deluje ve činoma estetsko u činkovito, saj tudi ti prispevajo k ustvarjanju satire. Za stav čni slog je zna čilno majhno število primerov figur, najštevil čnejši so frazemi. Na razumskost sloga kažejo številni primeri metonimije, maloštevilni primeri figur (zelo malo mnogovezij, ponavljanj, vzklikov), prevladujo či razumski ukrasni pridevki in razumska skladnja. Zastopana so sicer priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki, a so podredno zložene povedi najštevil čnejše. (Kos 2001: 136.)

225

124–134; Kos 1999: 184–186.) Slog je tudi satiri čen (dosega se predvsem z ironijo in s pretiravanjem) in humoren, pri čemer ima jezik velik pomen: rime in besedne igre (bratje – demokratje; hvalica – valjica), dvoumnosti (Zlata bula – bula na zadnjici, kronati kneze – kronati ga ipd.), nasprotja (»So čistuni, ki umažejo okolico.« (1998: 102) ipd.).

4.3.9 Usodna privla čnost

4.3.9.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Usodna privla čnost je zbirka petih novel v prozi ( Medvedek , Lovec Jelenc in jelen , De ček in somica , Morski pes Reks , Ljudmila in jagnje) , na to nas opozori že podnaslov »Pet novel o ljudeh in živalih«. Da gre res za novele in ne katerokoli drugo literarno zvrst, potrjujejo obseg (kratka ali srednje dolga pripoved), en sam dogodek, na katerega je zgoš čena vsa pripovedna pozornost in ki vsebuje dramati čen, usoden preobrat, višek napetosti (usmrtitev medvedka, zdrs lovca s skale ter smrt lovca in jelena (dva presenetljiva dogodka), smrt de čka in somice, tuljenje psa, ki naj bi bil mrtev, obglavljeno jagnje in odkritje krivca), skr čen dogajalni prostor (dogajalni čas je izrazito skr čen le v zadnji noveli), malo število in zna čaj literarnih oseb (zna čaj je že izdelan, ni zna čajskega razvoja). (Kmecl 1996: 286; Kos 2001: 168–169.) Posamezne novele, ki skupaj obsegajo 167 strani, so razdeljene na oštevil čena poglavja.

4.3.9.2 Snov

Snov je vzeta iz življenja ljudi (strasti, zmote, maš čevanje, nestrpnost, neu čakanost, neizkušenost; lov, ribolov) in živali (parjenje, drstenje, kotenje, skrb za zarod) ter iz življenja oziroma doživljanja avtorja samega, o čemer smo pisali že v okviru romana Mala v poglavju o snovi (avtorjevo doživljanje vode in ljubezen do ribolova).

226

4.3.9.3 Fabula

Medvedek. Medvedka skoti v krimskem gozdu tri mladi če, ko nekoliko odrastejo, se skupaj z njimi odpravi iskat mirnejše in varnejše bivališ če. Na poti se najmlajši medvedek izgubi in zatava med ljudi v Ljubljano. Prestrašeni ljudje vidijo v njem velikega, nevarnega, napadalnega in celo steklega medveda, zato se tako odzove tudi policija; policist ustreli medvedka, ne da bi se prej prepri čal, če je res nevaren.

Lovec Jelenc in jelen. Lovec Rudi Jelenc spremlja premožnega Italijana Lombardija na lov na jelena. V tem času se Rudi zaplete z njegovo mlado ljubico, za kar se mu Italijan maš čuje tako, da izpusti njegovo roko, ko stoji na skali, pod katero se je zatekel obstreljen jelen, da omahne in se poškoduje. Po nesre či Rudi le deloma okreva, zato dela lovskega čuvaja samostojno ne more ve č opravljati. Ker je Lombardi medtem že umrl, se za svojo nesre čo maš čuje jelenu, a mu pri tem spodrsne in umre tudi sam.

De ček in somica. Zlatan in njegova žena, ki živita v zaselku ob Donavi, po dolgih letih pri čakovanja le dobita otroka, de čka Zlatibora, ki ga svet Donave na mo č privla či. O če mu zato obljubi, da bo smel z njim oditi lovit soma. Veselje ne traja dolgo, saj ga somica Marmor, ki jo zelo privla či svet ljudi, potegne v vodo, pri tem oba umreta in najdeta to, kar sta iskala. »On svet Donave, ona svet ljudi.« (Partlji č 2001: 95.)

Morski pes Reks. Pisatelj preživlja proste dni na majhnem neobljudenem jadranskem otoku Ilo, kjer ve čino prebivalcev predstavljajo ženske, saj so skoraj vsi moški po drugi svetovni vojni odšli v Ameriko; nekateri se sedaj vra čajo. Do druga če misle čih so nestrpni in neprijazni. Ne morejo sprejeti, da se Toni, ki se je vrnil iz Amerike, in Mara Galebica obnašata kot mlada zaljubljenca, po njegovi smrti pa jih na vso mo č moti tuljenje njegovega psa Reksa, ki žaluje za gospodarjem. Psa skušajo na ve č na činov ubiti, a jim ne uspe; preživi tudi na oto čku brez vode in hrane, kamor so ga odpeljali. To jih plaši in preganja.

227

Ljudmila in jagnje. Tone in Ljudmila preživljata silvestrske praznike na otoku Ilo; on lovi ribe, ona bere, se sprehaja po otoku in vzljubi jagenj čke, ki se ravno skotijo. Doma čini razen Katarine ne sprejmejo medse Marina, ki se je pred kratkim vrnil iz Amerike. Ivan Galeb ga draži, da je nor, in ubije jagnje, ki mu ga je nameravala podariti Katarina. Tako se mu maš čuje, ker ga je neko č pretepel. Predvideva, da bodo vsi okrivili Marina, a Ljudmila ugotovi, kdo je pravi krivec.

4.3.9.4 Tema

Usodna privla čnost tematizira usodno povezanost ljudi in živali ter s tem življenje in umiranje na skrivnosten ali usoden na čin (»Beseda na ovitku« 2001). Usodnost nad človeka pogosto prikli četa njegova nestrpnost in maš čevalnost. Avtor skuša preiskati človekove mejnosti, človekovo izpostavljenost iracionalnemu gonu po ve čvrednosti, vendar pri tem ne moralizira (ne poveli čuje živalske »nedolžnosti«), mogo č pa je uvid v pogosto nesmiselno človekovo besnilo, ki vse prerado zapleta življenje takrat, ko to ni potrebno. Zbirka govori o »magnetizmu, ki posameznika vabi k zlemu, o krivici, zmoti in upanju, tudi o varljivem po četju, ki se kar najbolj razlikuje od obnašanja živali.« (Bratož 2001: 27.)

4.3.9.5 Motivi

V zbirki izstopata motiva življenja in smrti , ki sta nelo čljivo povezana; vsako živo bitje je minljivo. Medvedka skoti mladi če, smrt najmlajšega povzro čita človekovo pretiravanje in zmota . Lov poteka ravno v času jelenjega ruka (parjenja), ki napoveduje novo življenje. Najmogo čnejšega med jeleni pokon ča človekovo maš čevanje , ki je usodno tudi za jagnje, ki še ni prav okusilo življenja. De ček in somica sta že ob rojstvu nekaj posebnega; on, ker so si ga vsi tako želeli, ona zaradi posebnega marmornatega vzorca. Pokon ča ju tisto, kar ju je najbolj privla čilo (privla čnost ); prvega svet Donave, slednjo svet ljudi. Nestrpnost, ki botruje smrti (?) psa Reksa, je med prebivalci otoka Ilo mo čno izražena. Do tujcev, ki se slu čajno ustavijo na otoku, so »ignorantski« (Partlji č 2001: 100), do druga če misle čih pa zelo nestrpni. U čiteljice Seke ne sprejmejo medse, ker ima

228

psa in ker je njen fant Dani, doma čin, ki bi bil bolj primeren za njihove h čere. Zgražajo se nad zaljubljencema Tonijem in Maro Galebico, ko Toni umre, se Mara Galebica zbliža s Frankijem, zaradi česar jo zmerjajo s cipo. Zavra čajo Marina, ki je na prvi pogled čudaški, a v resnici le druga čen, ne prenesejo niti Reksovega tuljenja (tj. žalovanja za pokojnim lastnikom).

Varanje je prisotno v dveh novelah: Medvedek (doktor Jevnikar vara ženo z medicinsko sestro Helenco) in Lovec Jelenc in jelen (Rudi in Lombardi varata svojo ženo s številnimi ženskami).

V novelah imata velik pomen voda (Donava, morje) in gozd , tako za živali kot za ljudi. Predstavljata naravno okolje razli čnih živalskih vrst (natan čneje spoznamo medvedko z mladi či, jelena, some Črnega, Lepo in Marmor), ki ne želijo, da bi jih motili, ljudem omogo čata tako sprostitev kot preživetje (le-to velja danes bolj za vodo kot gozd). De čka, pisatelja in Toneta voda neizmerno privla či, slednja dva, ki bi lahko bila ena in ista oseba, se ob njej sprostita, iz Toneta gre ob njej vsa negativna energija. Ribolov je zanje strast in smisel življenja, za prebivalce ob morju in Donavi na čin in vir življenja (nalovljeno prodajo ali porabijo sami). Lov pomeni Lombardiju strast, Rudiju pa tudi na čin življenja, saj ne gre le za lov, ampak predvsem opazovanje živali in skrb zanje.

4.3.9.6 Literarne osebe

Karakterizacija literarnih oseb je najmanj razdelana v Medvedku (posamezne literarne osebe spoznamo le bežno), v ostalih novelah je natan čnejša vsaj pri osrednjih literarnih osebah. V Medvedku je glavna književna oseba medvedek, ki ga njegovi živahnost in neubogljivost pripeljeta do tega, za se lo či od matere, bratca in sestrice ter ostane sam, neizkušen in nebogljen. Sre čajo ga doktor Jevnikar, pri svojih šestdesetih še vedno postaven moški, in Helenca, ki kon čno sprejme primarijevo povabilo in odide z njim na njegov vikend; Fifoltov Fran ček, ki zaradi opitosti dvomi, da je res videl medveda; stara gospa, ki policiji sporo či, da je medved hotel požreti njenega pudlja, pri čemer mo čno pretirava; opazijo ga tudi otroci in vzgojiteljica Mal čka Medved, ki s posebnimi metodami vzgaja

229

otroke in razvija njihove ustvarjalne, racionalne in čustvene sposobnosti, ter ravnateljica osnovne šole Antona Medveda, ki policiji sporo či, da je medved napadel otroke, čeprav to sploh ni res (le ren čal je, ker so mu metali kamenje). Urško, deklico iz vrtca, smrt medvedka zelo prizadene, še dolgo časa po njegovi smrti riše medvede, ki jim te čejo rde če solze.

Glavna literarna oseba novele Lovec Jelenc in jelen je Rudi, lovec oziroma lovski čuvaj, ki živi za svoje delo. Pred nesre čo je vesele narave, ugaja mu, da je vše č številnim ženskam, s tem se rad pohvali, ne obremenjuje se z mislijo, da je varanje žene nekaj napa čnega. Ni ji vseeno, da ljudje namigujejo, da jo mož vara, a dokazov za to nima, zato si raje zatiska o či. Nesre ča Rudija mo čno spremeni; ne more se sprijazniti, da svojega dela ne more ve č opravljati tako kot prej, obsede ga misel, da je za vso njegovo nesre čo kriv jelen, katerega želi na vsak na čin ustreliti, kar mu uspe, a umre tudi sam. Lombardi, ki je najbolj odgovoren za njegovo nesre čo, je zelo bogat Italijan, član rimskega senata, v javnosti se nikoli ne kaže s svojo bolno ženo, vedno le z mladimi ženskami. Tokrat ga spremlja Carmen, ki daje vtis vzvišene, hladne, nedostopne ženske, a o čitno ni tako fina, da ne bi šla na lov in plezala na prežo. Z Lombardijem je le zato, ker ji za njeno družbo pla čuje, nima predsodkov, saj se poda v spolni odnos z Rudijem, ki ga komaj spozna.

De ček in somica. Izkušenemu ribi ču Zlatanu in njegovi ženi Mari se po dolgih letih le uresni či želja – rodi se jima sin Zlatibor; vanj polagata vse upe in mu nudita vso ljubezen. V časih se sprašujeta, če ga imata preve č rada, a se jima zdi to razumljivo, saj sta tako pozno postala starša. Zlatan je nežen, ljube č mož in o če, s svojimi ribiškimi uspehi (pravijo mu kralj somov, ker je ujel najve čjega soma med Ilokom in Novim Sadom) se ne hvali, vendar svoje znanje prenaša na svojega sina, ki ga Donava tako navdušuje, da želi vsak prosti trenutek preživeti ob njej, zaupa ji in se ni česar ne boji. Čeprav mu o če daje natan čna navodila, kako je treba loviti soma, se pokaže njegova neizkušenost. Žalujoča starša, ki s smrtjo sina izgubita smisel svojega življenja in se hitro postarata, skuša potolažiti Nora Liljana, ki poje vedno isto pesem o zlobni Donavi in se obla či v belo, ker jo je ženin pustil samo pred oltarjem. Odtlej ga čaka, to svetuje tudi staršema, saj se bo Zlatibor vrnil, ko se bo naigral s somico Marmor. Le-ta je tako kot njena roditelja som Črni in somica Lepa najlepša v svoji generaciji in nekaj posebnega.

230

Glavna literarna oseba novele Morski pes Reks je pisatelj (ne izvemo njegovega imena), ki že ve č let prihaja na otok Ilo, kjer lahko pozabi na vsakodnevne skrbi. Voda, ki ga privla či že od nekdaj, ima posebno mesto v njegovem življenju; rad gleda njene valove ali kako te če, pri tem je rad sam s svojimi mislimi ali »nemislimi« (Partlji č 2001: 98), saj pri tem ne misli na ni č. Tudi umrl bi najraje v vodi. Čeprav vedno namerava pisati, mu to na otoku ne uspeva preve č, saj najraje lovi ribe in gre med doma čine, ki so mu prirasli k srcu, ženske spoštuje in ob čuduje, saj so morale veliko pretrpeti. A spozna tudi njihovo drugo plat; razkrijeta mu jo u čiteljica Seka, ki je zelo nesre čna, saj je doma čini ne marajo, in Dani, ki ji je v uteho, a ne želi oditi z otoka. Ta je odraš čal v Ameriki, šel v mornarico, nato dlje časa ostal na otoku, kjer se je rodil njegov o če. Pisatelju pove, kaj se je zgodilo z Reksom.

Ljudmila in Jagnje. Tone je pisatelj, ki že ve č let hodi na otok Ilo, po vsej verjetnosti je ista oseba kot pisatelj v noveli Morski pes Reks , saj se spominja, da se je že vozil z Danijevo barko in se zasidral pri Kitini, enaka sta tudi njegovo doživljanje vode (»Prav čutil sem, kako leze vse iz mene, kar se je v zadnjem času nabralo in odložilo v možganih, živcih, telesu. Politika, kulturniške zdrahe, negativna ocena moje zadnje komedije, anonimna pisma ...« (Partlji č 2001: 146– 147)) in ljubezen do ribolova. Vse to je Partlji č povedal tudi o sebi. Tone in njegova žena Ljudmila, ki je zelo čustvena, saj se naveže na jagnjeta in se ne more sprijazniti, da jih bodo zaklali, se dobro razumeta (izkazujeta si pozornost), ne omejujeta drug drugega, lepo se imata, kadar sta skupaj ali vsak zase, in po čneta tisto, kar ju veseli. Čeprav je Ljudmila ponavadi tiha, se pokaže njena odlo čnost, ko se zavzame za Marina, ki ga želijo po krivem obtožiti. Življenje v Ameriki mu ne ugaja, na otoku Ilo pa je sre čen, po čuti se svobodnega. Doma čini ga ne razumejo, ko pravi, da ne znajo ceniti, kar imajo, imajo ga za norega, zato ga ne sprejmejo medse. Bežno spoznamo nekatere doma čine (Katarino, barbo Iveta, barbo Kamila, Ivana Galeba).

231

4.3.9.7 Literarni čas in literarni prostor

Literarni čas je razmeroma skr čen, v vseh novelah razen v zadnji lahko med enim in drugim dogodkom prete če ve č časa ( Medvedek : junij, november; Lovec Jelenc in jelen : september, zima, pomlad, poletje, jesen, zima, pomlad; De ček in somica : pomlad, čez sedem let; Morski pes Reks : lani, letos), v tej noveli je čas dolo čen tudi z letnico (silvestrski prazniki na prehodu iz leta 1999 v leto 2000), česar v drugih novelah ni, le v novelah Lovec Jelenc in jelen in Morski pes Reks lahko sklepamo, da je dogajanje postavljeno v čas vojne v Bosni in Hercegovini, v Medvedku pa morda v čas slovenske desetdnevne vojne. Pojavljajo se tudi retrospektive.

Literarni prostor je skr čen. V noveli Medvedek se preselimo iz gozda na Krimu v Ljubljano, Lovec Jelenc in jelen nas popelje na obmo čje Snežnika, le enkrat na mejni prehod z Italijo in v Ljubljano, De ček in somica v Vojvodino, v zaselek Gradiš če ob Donavi, Morski pes Reks na otok Ilo, le enkrat na Kitino, kjer je svetilnik, Ljudmila in Jagnje nas popelje iz Slovenije na Hrvaško, najprej na Veliki otok, nato na otok Ilo, kjer se odvija vse dogajanje.

4.3.9.8 Pripovedovalec

Skozi celotno zbirko novel prevladuje epski pripovedovalec, ki ob časno zaniha k lirskemu, v prvih treh novelah tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec (»Medvedek je bil nekaj časa skrit v živi meji, potem je videl otroke. Najprej tiste, ki so šli v šolo in so bili ve čji. Vrtca ni videl, saj je bil skrit za šolo. Ko je videl otroke, so se mu zazdeli manjša bitja kot tisto čudno bitje na cesti, ki je hupalo /.../« (Partlji č 2001: 14)), v zadnjih dveh prvoosebni in personalni pripovedovalec, vendar sta slednja v manjši meri prisotna tudi v prvih treh novelah, kadar gre za notranji samogovor (»Zanalaš č je izpustil roko. Poiskal ga bom. Naj pride še enkrat k nam na jago. Samo naj pride! S preže ga bom sklatil.« (Partlji č 2001: 53)).

232

Prevladuje scenska perspektiva, na kar kažejo številni opisi (»Prednji del ladje je bil pokrit, da si lahko zlezel tja /.../ V sredini je bil prazen prostor, nekakšna kvadratna praznina za kamenje, pesek, opeko ali kaj velikega, kar so potrebovali na otoku. Zadaj je bila krma z dolgim lesenim držajem, s katerim so krmarili. Dieslov motor na nafto pa je bil vgrajen in ga ni bilo videti /.../« (Partlji č 2001: 136)), dvogovori (»/.../ Kaj je bilo z Reksom? – Jaz nisem ni č kriv. Ni č. Drugi so me nagovorili. Kaj ste slišali za Reksa? – Malo že! – No, tisti norec Toni ga je privlekel iz Amerike. On je umrl, nam pa je ostal pes. /.../« (Partlji č 2001: 124– 125)), samogovori (glasni: »- Kaj, ali sem nor? Drugi vidijo bele miši, jaz pa medveda. Jebenti, medveda. Nooor sem!« (Partlji č 2001: 11) in tihi, podan ob prvoosebnem in personalne pripovedovalcu).

Izmenjujeta se premi (»Ljudje so jo dražili: Liljana, zakaj si v belem?« (Partlji č 2001: 73–74)) in odvisni govor (»/.../ in po vsakem ljubljenju mu je Helenca zatrdila, da ni ena tistih medicinskih sester, ki zlezejo v postelje zdravnikov, po možnosti primarijev, razbijajo zakone, delajo scene, ampak je nora nanj od prvega trenutka, ko ga je videla.« (Partlji č 2001: 9)), primeri polpremega govora so zelo redki.

Avtorjevo stališ če ni izrazito izraženo, saj kaže neumnost in zaslepljenost ljudi brez komentarja (Bratož 2001: 27), vendar lahko sklepamo, da se ne strinja z brezglavim ravnanjem ljudi, ki živali privede v smrt.

4.3.9.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »Sedem mesecev jih je nosila. In po novem letu rodila.« (2001: 5); »Od dale č se je čula / lepa pesem žalostna. / Tiho je poslušala / zlobna Donava. /…/« (2001: 73) (verzi); »Voda, voda, šumenje, norenje…« (2001: 138) - onomatopoija: »Glava in vrat potegnjena naprej in le malo kvišku, gobec odprt na široko s dolgo sve čo sline in eueeeeuuueeuur…« (2001: 42–43); »Ni č ne po či, noben ph, ph, kaj šele bu č, bu č se ne sliši…« (2001: 91), meee, beee - aliteracija: »In vsak o vsakem vse ve.« (2001: 156)

233

Besedni slog - pogovorne besede: nervirati ('razburjati, dražiti'), šank ('to čilna miza'), pobasati ('pobrati, vzeti'), fino (izraža visoko stopnjo, intenzivnost), nobel ('imeniten, odli čen'), špi čast ('koni čast'), prefriganec ('prebrisan, zvit človek'), štorija ('zgodba') - neknjižne ljudske besede: šlamparija ('površno, slabo opravljeno delo'), šnops ('žganje'), šlic ('razporek'), kripl ('pohabljenec, invalid'), lojtra ('lestev'), punkelj ('cula, sveženj'), gazdarica ('gospodinja') - nare čne besede: pupa ('dekle'), ribiti ('loviti ribe'), zavekati ('zajokati'), fešta ('zabava') - žargonske besede: marica ('avtomobil za prevoz priprtih ali prijetih oseb'), jaga ('lov') - slengovska beseda: nategniti ('nalagati, prevarati') - tujke: delirij ('bledež'), tetrapak ('embalaža tetraedri čne oblike za teko čine, navadno iz mo čnejšega, plastificiranega papirja'), privaten ('zaseben'), jeans ('kavbojke'), eksekutor ('usmrtitelj') - izposojenka: džip - neologizmi: izljubiti se, dvooblnica ('zaobljena zadnjica'), migoritka ('ženska, ki miga z zadnjico'), preš čipljenka ('ženska, ki ima ozek pas') - italijanski izrazi: amore, bene, diavolo, porca madonna - nemški izrazi: jagermeister, »Was ist das?« (2001: 60) - angleški izrazi: »/…/ I fuck you mother and your sister…« (2001: 100), o God, crazy bastard, story, never, you are right, fast food, fast work - ljubkovalne besede: medvedki, pijan čki, repek, rjav ček, otro čki, son ček, zvezdice, o čka, bluzice, hla čke, zaliv čki, posteljica, ribice, gob ček, solzice, ov čka - otroški govor: lulati - slabšalne besede: nevoš čljivci, babe, gare, svinjarija, baraba, tepec - psovke in zmerjavke: svinja lažniva, gnoj, pes - nizke besede: kavsati, sranje, rajcati, fuk, pizdunka, aufbiksar ('kdor izziva na pretep'), potreben, crkniti, zajebavati - kletvice: jebenti, pismo, za hudi ča, porkafiks, ritnica, klinec - ukrasni pridevek: ostarela smreka, puhasti kožuhi, piskajo č hrup, drobne o či, zaspana, lepa, plavolasa glava, mali ljubki medvedki, rde če solze, otroško navdušenje, debele zelene lovske dokolenke, vitke noge, črna lepotica, diše ča polt,

234

zlato sijo če drevo, mle čno bela meglica, škripajo ča samokolnica, žare če o či, drzni doma čin - poosebitev: »Še je poležal, čutil je, da sta se telesi ohladili in oddaljili in da sta čutili neke vrste hvaležnost drugo do drugega.« (2001: 27); »/…/ pomlad je že odprla vsa vrata.« (2001: 54); »Tiho je poslušala / zlobna Donava.« (2001: 73); »Sonce je po časi zapuš čalo ta del sveta in se odpravljalo spat /…/« (2001: 75) - primera: »Ogorek je v temi potoval od ust do pasu, ko da bi kresnica vzletavala.« (2001: 30); »Stari je neverjetno spretno kot kaka veverica splezal gor /…/« (2001: 37–38); »Pa je prenehal za hip, stopil malo vstran in zarukal kot demon.« (2001: 42); »Voda ga je privla čila kot magnet.« (2001: 84); »Sedel sem na premcu ribiške barke in gledal kot olje mirno morje /…/« (2001: 112)

Stav čni slog - nasprotje: »/…/ čutila je sesanje doli po trebuhu in mehko telesno ugodje, ko so pili, čeravno je bila vmes tudi kaka bole čina.« (2001: 5); »In je bilo spet vse belo v o čeh in še bolj belo in še bolj… Tako belo, da ga je zagrnila tema.« (2001: 64); »/…/ ženske so se tod zve čine obla čile črno, le ona belo.« (2001: 71) - ponavljanja: »Mir, mir, mir… je tisto, po čemer je hlepela.« (2001: 6); »Mara Bela pa je jokala, sinova moja, sinova moja, pridita, pridita /…/« (2001: 102) (geminacija); »Kot zanalaš č nobenega zajca, nobene miši /…/« (2001: 8) (anafora); »Tudi čutila. Čutila in videla boj in oploditev.« (2001: 43) (anadiploza); »/…/ nikjer ni bilo vode, dobre vode, donavske vode, vode življenja…« (2001: 87) (epifora, anadiploza) - paralelizem: »Plitvina ni varna, plitvina je sovražna, plitvina je past.« (2001: 77); »Na zemeljskem svetu sre čaš kdaj mladca, ki nosi črno srajco, črn suknji č, črne hla če in ima črno grivo in vrh grive črn klobuk.« (2001: 78); »On pravi, da ne bo nikoli ve č zapustil otoka. Da je Amerika nora. Da je svet nor. Da bo kriza.« (2001: 109) - vzklik: »Spet mali!« (2001: 8); »Jebenti, skoraj sem ga povozil!« (2001: 9); »Glejte, medved na gugalnici!« (2001: 17); »Zdaj bom spet lahko živel!« (2001: 64) - retori čno vprašanje: »Zakaj je vse mimo? Zakaj sem star?« (2001: 160)

235

- brezvezje: »Brcala je ukazovala, kri čala, mahala nemo čna z rokami, vpila /…/« (2001: 45); »Zažene se, zagrabi z zobmi, zapeni vodo, zagrozi, da vsak nepovabljen svat pobriše čimdlje.« (2001: 78) - mnogovezje: »In vse je bilo lažje, ko je v marcu za čelo mo čno pobirati sneg tudi v sencah gozdov in je v aprilu pihal veter in so noreli pti či po gozdu /…/« (2001: 5); »Potem je pobasal svoja obla čila in dokolenke in čevlje in odšel v kopalnico.« (2001: 28); »In je imel rad Noro Liljano in skrivnostno Donavo in imel je rad vse ribe in some /…/« (2001: 85) - zamolk: » Čeravno se je že zgodilo…« (2001: 68) - frazem: »Potem je napeto kot struna stala ob robu votline /…/« (2001: 6); »Italijan ga je pogledal in pokimal, ko da bi se mu v nekem drugem jeziku v istem hipu motala ista re č po glavi.« (2001: 41); »/…/ čakal in vlekel na ušesa /…/« (2001: 59); »Saj je poslušal, vlekel na uho tišino.« (2001: 19); »Barba Jura mi je padel v o či, ker ima svoje živo oko črno ko oglje /…/« (2001: 100); »Reks pa je ostal v zraku.« (2001: 121) - perifraza: velika črna čudna ni čemur doslej podobna pošast; svetle ča, z antenami obložena Italijanova škatla ('avtomobil'), preš čipljena črna mravlja ('Carmen'), ostarel in posušen piš čanec; suha veverica ('Lombardi'), snežniški don Juan ('Rudi'), živo rde či klin, koren, rde či goban ('moški spolni ud') - obrnjen besedni red: svinja lažniva, prišlek balkanski, žena moja, možakar mladi moj, babe zavistne

Sklep V okviru zvo čnega sloga števil čno izstopajo primeri onomatopoije, rime najdemo predvsem v dveh pesmih v noveli De ček in somica . Besedni slog zaznamujejo številne pogovorne in čustveno zaznamovane besede (najve č je ljubkovalnih besed), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere. Raba tujejezi čnih izrazov je smiselna in estetsko u činkovita, saj sta Lombardi in Carmen Italijana, Rudi spremlja na lov nemškogovore čega lovca, nekateri prebivalci otoka Ilo pri svojem govoru še vedno uporabljajo številne angleške izraze, saj so mnogo let živeli v tujejezičnem prostoru. Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo brezvezja, številna mnogovezja, ponavljanja razli čnih vrst, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Primerov poosebitve za katere velja, da so ve činoma

236

razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi ve č, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realisti čen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva usodo ljudi in živali, predstavljanje stvarnosti (le v noveli Morski pes Reks zasledimo elemente fantasti čnega), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovpre čne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa. Za realisti čen slog so zna čilna skromna izrazna sredstva, vendar tega v Usodni privla čnosti ni opaziti (živo, raznoliko besediš če, številni primeri tropov in figur). (Poga čnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

Humor je prisoten le v drobcih, tj. duhovitih pripombah, kot na primer v zadnji noveli; ko Ljudmila vsa raznežena boža in ljubkuje jagnje, se Tone pošali: »Da te ne bo za čel sesati?«, ona pa ga o čitajo če pogleda in re če: »oven stari nori«. (Partlji č 2001: 145.)

4.3.10 Grob pri Mariji Snežni

4.3.10.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Grob pri Mariji Snežni je novela, na kar kaže ve č zna čilnosti tega literarnega dela. Je srednje dolga pripoved, napisana v prozi, vsa pripovedna pozornost je zgoš čena na en sam dogodek (prihod starca v vas) – iz njega bralec izve tudi za najnujnejše re či iz preteklosti; ta dogodek vsebuje dramati čen, usoden preobrat (samomor starca). Dogajalni čas je skr čen, prav tako dogajalni prostor, nastopa malo literarnih oseb; časa za pripovedno prikazovanje osebinega zna čajskega razvoja ni, zna čaj je že izdelan. (Kmecl 1996: 286; Kos 2001: 168–169.) Novela obsega 116 strani in je razdeljena na poglavja; med petim in šestim je Izpuš čeno poglavje

237

(pripoveduje Izidor), sedmemu sledi novo Prvo poglavje (del Tinetove knjige), prvo, drugo in peto je razdeljeno na podpoglavja.

4.3.10.2 Snov

Avtor je snov jemal iz življenja Stanka Majcna in njegove družine, zgodovine, romana Pri Mariji Snežni zvoni in svojega življenja, doživljanja. Stanko Majcen se je rodil leta 1888 v Mariboru. Njegov o če je bil u čitelj pri Mariji Snežni. Po kon čani gimnaziji je Stanko Majcen doktoriral iz prava, leta 1921 se je poro čil z enajst let mlajšo u čiteljico Klaro Steger, rodil se jima je sin Fedor. Leta 1924 je bil imenovan za okrajnega glavarja v Mariboru, naslednje leto je odšel v Beograd, kjer je deloval kot strokovnjak na pravnem podro čju in bil tesen sodelavec dr. Antona Korošca. Po kapitulaciji Jugoslavije je dal zažgati policijski arhiv, kar je koristilo predvsem odporniškemu gibanju. V tem času je bil podban, po nemški okupaciji Ljubljanske pokrajine je formalno postal pomo čnik šefa uprave Ljubljanske pokrajine in generala domobranske vojske Leona Rupnika. Kljub svoji funkciji v kolaboracionisti čni vladi je ostal politi čno nevtralen. Po drugi svetovni vojni je bil zapostavljen in ignoriran, saj se ni strinjal s komunisti čnim režimom. Pisal je dramska dela, prozo in pesmi. Umrl je leta 1970. Čez tri leta je aktiv komunistov kulturnih delavcev prepovedal vzidavo spominske ploš če na njegovem domu, češ da je sovražnik naroda, vzidana je bila petnajst let kasneje. (Žebovec 2005: 237–239.) Med zgodovinske dogodke v tem primeru prištevamo povojne izvensodne poboje, s katerimi je nova, komunisti čna oblast obra čunala s pravimi in domnevnimi kolaboranti, nasprotniki partizanstva in komunizma. OZNA je s pomo čjo KNOJ-a organizirala taboriš ča in zapore, kjer so jih pobijali. Usmrtitve so potekala tudi v ko čevskih gozdovih in opuš čenih rudniških objektih v Zasavju, podobne usmrtitve so bile tudi drugod po Jugoslaviji. Na Slovenskem je bilo brez sojenja ubitih ve č kot 13.600 ljudi. (Vodopivec 2006: 308–311.) Po koncu druge svetovne vojne je bil v Jugoslaviji vzpostavljen enopartijski sistem; partija je imela vpliv na vsa podro čja javnega življenja, tudi na kulturo in šolstvo, zagovarjala je idejo, da je religija opij za ljudstvo, zato je v Cerkvi videla svojega nasprotnika, prav tako v predvojni Slovenski ljudski stranki, ki jo je vodil duhovnik Anton Korošec, čigar tajnik je bil Stanko Majcen.

238

Do neke mere bi lahko življenje u čitelja Tineta Petri ča primerjali z življenjem Toneta Partlji ča. Prav tako kot Partlji č je tudi Petri č mladost preživel v Pesnici, se šolal na u čiteljiš ču v Mariboru, kjer je bil zelo dober dijak, zaradi česar so mu prigovarjali, naj opusti u čiteljski poklic in se loti znanstvenega študija literature. Zaradi ob činske štipendije je moral svoje sanje o nadaljevanju študija opustiti in se vpisati na Pedagoško akademijo v Mariboru, smer slovenš čina in angleš čina. Tudi žena je postala u čiteljica, le da ona u či zgodovino (najverjetneje je tako kot Partlji čeva žena doštudirala zgodovino in zemljepis). Imata odraslo h čerko, ki se je od njiju že odselila. Tudi Petri č je tako kot Partlji č v dijaških letih postal član Zveze komunistov. (Lorenci 1990: 102–110.)

Že takoj na za četku literarnega dela nas nekatera imena spomnijo na literarne osebe v romanu Pri Mariji Snežni zvoni . Pripovedovalec omeni Ježovega Gabra, znamenitega kiparja, Pondrkovo Miciko in njeno usodo, napis na enem od grobov je skoraj identi čen napisu na grobu Pondrkove Micike (»Življenje le trpljenje, smrt je odrešenje.«), pokojni župnik Vrši č nas spomni na župnika Berli ča iz Pri Mariji Snežni zvoni, saj je za oba zna čilna ljubezen do literature in to, da so ju izselili Nemci. V omenjenem romanu nastopi Karolina Majhen, podbanova žena, ki deli darila revnim otrokom, že njeno ime nas spomni, da gre dejansko za Klaro Majcen, ženo Stanka Majcna.

4.3.10.3 Fabula

Prebivalce vasi Marija Snežna vznemiri prihod starca, ki se odpravi na grob Stanka Majcna, za katerega že vrsto let skrbi tamkajšnji u čitelj slovenš čine Tine Petri č. Napetost se iz trenutka v trenutek stopnjuje, k čemur pripomore tudi neznosna vro čina; v majhnem kraju se le redko zgodi kaj takšnega, o čemer ljudje ne bi vedeli kaj povedati, zato jih mu či radovednost; kdo je ta moški, od kod je in kaj po čne na njihovem pokopališ ču. Skrivnostni starec Tinetu namigne, da sta se pred ve č kot dvajsetimi leti že sre čala. U čitelj se spomni, da je tega moškega videl leta 1973 na sestanku Mestnega komiteja ZKS Maribor, kjer so obravnavali upravi čenost postavitve spominske ploš če Stanku Majcnu. Vsi razen Tineta in predsednice slavisti čnega društva so proti temu spominskemu obeležju, saj je bil

239

Stanko Majcen o če četnika, politik v predvojni Slovenski ljudski stranki, tajnik »zloglasnega politika in vodje slovenskega klera Antona Korošca. Potem je bil podban Dravske banovine in torej pomo čnik bana Natla čena, ki je pozival k ustanovitvi bele garde. Bil je glavni tajnik Pokrajinske uprave, ko so kapitulirali Italijani in Ljubljano zavzeli Nemci.« (Partlji č 2005: 43–44.) Po podatkih uprave javne varnosti naj bi z njegovo odobritvijo v smrt odšli mnogi slovenski rodoljubi, vendar proti tem podatkom odlo čno nastopi Izidor Vodnik, nekdanji oznovec, starec, ki tako vznemiri Marijo Snežno. Pred odhodom nazaj v dom starostnikov, kamor ga je proti njegovi volji poslal njegov sin, Izidor Tinetu izro či kuverto z listi papirja, ki jo naj odpre šele po njegovem odhodu, vsebino naj objavi, da bo zanjo zvedela širša javnost, vendar naj nikomur ne pove, kje je te podatke dobil. Kmalu po odhodu avtobusa, na katerem naj bi bil tudi Izidor, je Tine pri ča star čevemu samomoru, in tako lahko prebere, kar mu je bilo izro čeno. Izidorju je kot nekdanjemu oznovcu bila dana naloga, da skozi Maribor čim manj opazno spravi vlak, na katerem so (pravi in domnevni) nasprotniki komunisti čne oblasti, med njimi je tudi Fedja, sin Stanka Majcna, ki Izidorja prosi, naj njegovim staršem sporo či, da ga je videl na njegovi zadnji poti. Tine, ki si že dolgo želi napisati knjigo, sedaj zbere pogum in za čne pisati knjigo o grobu Stanka Majcna, v katero vklju či tudi besedilo, ki mu ga je izro čil starec.

4.3.10.4 Tema

Pri čujo če prozno delo tematizira skrb u čitelja Tineta Petri ča za grob pisatelja Stanka Majcna pri Mariji Snežni. Ko se je Tine Petri č zaposlil, je poln energije in delovnega zanosa ustanovil literarni krožek, pri katerem je poudarjal, da je Marija Snežna poseben kraj, od koder izhaja Stanko Majcen in o katerem so pisali številni slovenski pisci. Skupaj z u čenci skrbi za grob Stanka Majcna – tudi zato ker po smrti žene Klare Majcen ni nikogar, ki bi to po čel –, dokler ne postane to po četje, ki oblasti ni vše čno, preve č mote če. Nato za grob skrbi sam, saj se šola s tem ne sme ve č ukvarjati.

240

4.3.10.5 Motivi

Motiv, ki najbolj izstopa in povezuje literarno delo v celoto, je grob Stanka Majcna. Kot je bilo že povedano, je po tem, ko je prišlo do »politi čnega cirkusa z Majcnovo spominsko ploš čo in izdajo njegovih pesmi med emigranti v Argentini« ter do Tinetovega zaslišanja na upravi za notranje zadeve, ravnatelj skrb za ta grob prepovedal z besedami: »Šola ne more skrbeti za grob sovražnika revolucije in kolaboranta! Mi skrbimo za grobove partizanov in nemških žrtev.« (Partlji č 2005: 8.) Skrb za grob tako postane Tinetova zasebna stvar, sprva to po čne iz nekega tihega protesta, nato iz navade. Že pokopališ če samo ga privla či, a še sam ne ve zakaj. »Morda zato, ker bom zagotovo kon čal svojo življenjsko epizodo na njem. In bo tam za zmeraj konec teh tavanj, sanjarij o literaturi, premišljevanj o izgubljenih priložnostih in zablodah.« (Partlji č 2005: 20.) Kmalu po odhodu Simona Preprosta, pisatelja in urednika slovenske revije in založbe v Argentini, na nagrobno ploš čo pritrdijo ploš čico z napisom »Samotnemu – tihemu – zvestemu! Tvoji iz izgnanstva.« (Partlji č 2005: 21.) Tine se tako zaveda: »To je pa č Majcnov grob. Grob za vse. Tudi za ljudi iz emigracije. Vendar v sebi čutim, da je ta grob del mene. Še ve č. Da je moj.« (Partlji č 2005: 114.) Na nagrobni ploš či so zapisani verzi, ki »veljajo za vsakogar izmed nas /.../: In kadar spet njive vzcveto / in kadar škrjan čki zapojo, / bodo iz mene peli. / In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli. / Žar, šum, hlad – vse iz mene, / pesem, cvet livad – vse iz mene. / Vse iz mene mrtvega .« (Partlji č 2005: 115.)

Tinetu se pogosto sanja o stvareh, pri katerih se izkaže kot neuspešen (iš če razred, a ga ne najde; u či u čence, a ti ni č ne znajo; ho če zakri čati, pa ne more ipd.). To nakazuje njegovo nezadovoljstvo, neizpolnjenost, ker ni uresni čil svojih sanj ; pristal je v Mariji Snežni »kot podeželski u čitelj, /.../ se vdal v usodo in po časi pokopaval sanjarije o nadaljevanju študija, pisanju novel in romanov, o polnem ustvarjalnem življenju.« (Partlji č 2005: 35–36.) Vendar je svoje sanje le za čel uresni čevati s pisanjem knjige, ki jo bo najverjetneje naslovil Grob pri Mariji Snežni in kjer bo obra čunal z vsemi svojimi frustracijami.

Svoje sanje ima v mladih letih tudi Izidor Vodnik, ki se je v OF podal zaradi idealov in vere v novega človeka, o katerem je pisal Kajuh. Vendar sanje kmalu

241

podre kruta resni čnost; kot član OZNE mora zasliševati, pretepati, zakopavati, prevažati obsojence na smrt, ki so kljub vsemu ljudje kot vsi drugi. Tega ne zmore, iz OZNE želi izstopiti, kar mu naposled le uspe, vendar ne brez posledic (maš čujejo se njemu in njegovi ženi, obsojena sta na zaporno kazen). Tudi Tine je tako kot vsi ljudje, žive či po drugi svetovni vojni, verjel v socializem, ki naj bi bile nekakšne vice, in komunizem, ki naj bi bila nebesa. Prepri čanje, da je vrnitev iz socializma v kapitalizem nemogo ča, se je izkazalo za neto čno. Zaradi vsega tega so še mnogi zmedeni, saj so jih tako u čili v šoli in nato te ideje prenašali na mlajše rodove kot u čitelji.

V času, ko je Izidor še oznovec, po naklju čju spozna Fedjo, sina Stanka Majcna, ki ga prosi, naj njegovim staršem sporo či, da ga je videl na njegovi zadnji poti, da se je sam odlo čil oditi k četnikom in da ni nobeden od njiju kriv za to, pove naj jima tudi, da naj mu odpustita in da ju ima rad. Vodnik ni tega nikdar storil, še sam ne ve zakaj, morda se je bal, da bi jima odprl že nekoliko zaceljeno rano. Odlašal je in odlašal, sedaj pa mu ob čutek krivde ne da ve č miru, ker ve, da bo kmalu umrl in ker je Fedja verjel, da bo to res storil. Javnost mora izvedeti, kako se je kon čalo življenje sina Stanka Majcna.

Prebivalce Marije Snežne in najverjetneje vseh Slovenskih goric pesti huda vro čina – čeprav še ni nastopilo poletje –, zaradi katere ponekod že primanjkuje vode, kmetijski pridelki so ve činoma uni čeni, ljudje težko spijo in delajo, zaradi vsega tega so vsi nekoliko nervozni, k temu pripomore tudi prihod neznanca. Vro čina traja tako dolgo, dokler ljudje ne zvedo, kdo je starec. Zaradi vro čine, pri čakovanja in predvsem radovednosti ljudi je ozra čje napeto, vendar stati čno, saj se v vasi ne dogaja ni č, razen tega da vsi poizvedujejo, kdo je neznani prišlek. Ko Izidor naredi samomor in Tine ugotovi, s kakšnim namenom je le-ta prišel v vas, je tudi vro čine ter s tem napetosti in stati čnosti konec; kljub temu da je nevihta s to čo zelo huda, vendarle namo či tla in sprosti ozra čje.

242

4.3.10.6 Literarne osebe

Karakterizacija literarnih oseb ni podrobna in obširna, osebnostno bolje spoznamo le Tineta in Izidorja, o katerih je bilo nekaj že povedanega. Tine Petri č po kon čanem u čiteljiš ču študij nadaljuje na pedagoški fakulteti in postane u čitelj slovenš čine in angleš čine, vendar ima kot edini slovenist na osnovni šoli pri Mariji Snežni dovolj ur slovenš čine, zato angleš čine ne pou čuje. Svoje delo ima rad, saj se ga loti z veliko vnemo, za literaturo skuša navdušiti tudi u čence in jim vliti spoštovanje do knjig, ki obravnavajo Marijo Snežno. Njegova velika želja je napisati literarno delo o tej vasi, Slovenskih goricah ali Majcnovem grobu; čeprav tega še ne doseže, ga ljudje kli čejo »naš pisatelj« in prosijo, da jim ob časno napiše kakšen verz za nagrobno ploš čo, s čimer pa mora prenehati, saj je za u čitelja v socialisti čni šoli to povsem nedopustno. Sprašuje se, kako lahko nekateri pišejo s tako lahkoto, od kod jim mo č in ali sam nima dovolj vztrajnosti, poguma, talenta. Vendar pokaže na sestanku, na katerem odlo čajo, ali bo postavljena spominska ploš ča Stanku Majcnu, veliko mero odlo čnosti in poguma, saj edini zagovarja mnenje, da je to spominsko obeležje upravi čeno, postavljeno namre č naj ne bi bilo Majcnu kot politiku, temve č Majcnu kot pisatelju, vendar nato pri glasovanju ne dvigne roke »za« spominsko ploš čo, česar se sramuje. Izkaže se tudi kot zanesljiva oseba, saj nikomur ne izda, kaj mu je starec povedal, in v svoji knjigi res predstavi, kakšna je bila Fedorjeva usoda, kot je obljubil. Sklepamo lahko, da je razumevajo č in ljube č o če, saj svojo h čer Ireno, ki je po študiju ostala v Ljubljani, pogreša, iz njegovih besed (»debelušno telo«, v časih posmr či, pa se hitro opravi či, »ko da bi bilo smr čanje nekaj hudobnega ali grdega /.../« (Partlji č 2005: 65–66)) in dejanj (tolaži jo, ko jo je strah hude nevihte) se kaže tudi naklonjenost ženi, le da se mu v časih ne ljubi razlagati, kam gre in zakaj, zato se raje potihoma izmuzne.

Izidorja Vodnika spoznamo v treh časovno oddaljenih obdobjih. Kot osemdesetletnik je še vedno krepkega zdravja, žilav, poln energije, nemehkužen, saj zaspi v senci drevesa, ki hude vro čine ne omili, in no če nobene pomo či, pravi celo, da je že v veliko hujših razmerah tolkel kamenje. Ker sta po zapustitvi OZNE z ženo pretrpela mnogo hudega (najprej obsojena na smrt, nato

243

pomiloš čena in obsojena na zaporno kazen, sam je bil tudi na Golem otoku), se še vedno ne more otresti ob čutka, da ga kar naprej zasledujejo, zaslišujejo, zato mu je ob Tinetovem poizvedovanju, kdo je in zakaj ga zanima ravno Majcnov grob, neprijetno. Proti svoji volji odide v dom za ostarele, »je čo« oziroma » čakalnico na smrt« (Partlji č 2005: 74.), kot ga imenuje sam, česar pa no če trpeti. Naredi natan čen na črt: izro čiti podatke o Fedji in narediti samomor, na kar je opozarjal že sina, ki ga je dal v dom starostnikov. V času takoj po vojni se Izidor kaže kot zelo so čuten, človeški, ob čutljiv, čustven. Mu čno mu je izvajati naloge, povezane z likvidacijami nasprotnikov komunizma in partizanstva, želi, da mu dajo druge zadolžitve, sicer bo izstopil iz OZNE, čeprav ve, da je to zelo težko. Razveseli se, ko dobi možnost opraviti nalogo, ki bi naj pripomogla, da mu ne bo ve č treba opravljati »oznovskih umazanih opravil« (Partlji č 2005: 92). Vendar ga je kar groza gledati »žive mrli če« (Partlji č 2005: 97), ki jih v neznosnih razmerah v vagonih prevažajo kot živino. Na lastno pest in v vedenju, da bo zato kaznovan, da ljudem piti in po čistiti vagone. Čeprav to ni njegova dolžnost, pusti, da Fedja veliko potrebo opravi na straniš ču, za kar se mu zahvali: »Hvala, vi ste človek.« (Partlji č 2005: 104.) Čuti, da se ga ujetniki bojijo in ima mo č nad njimi, a tega ne izrablja in se ne postavlja. Svoje delo opravlja odgovorno in samozavestno, pri tem se ne boji nikogar, ukazuje in grozi (na primer uslužbencem na železniški postaji, vojakom), vendar je to le krinka, dejansko je nežen in čustven, na kar kaže tudi njegovo zavedanje, da je po petih letih nastopila prva svobodna pomlad, ki jo črnijo kruti dogodki. Leta 1973, na sestanku, kjer odlo čajo o spominski ploš či Stanku Majcnu, lahko Izidorja spoznamo kot odlo čnega in samozavestnega, saj pove, da Majcen nikakor ni mogel odlo čati o tem, koga naj bi poslali v smrt, ker nikoli ni bil na takem položaju.

O Tinetovi ženi Jelici ne zvemo prav dosti. Na osnovni šoli pri Mariji Snežni u či zgodovino. Možu želi vsako jutro razložiti, kaj se ji je sanjalo, kar se mu zdi že utrujajo če, saj se sam s tem ne ukvarja, sanje ga ne privla čijo. Moževe skrbi za grob ne razume; suša je skoraj povsem uni čila cvetje na njem, zakaj bi ga torej sploh zalival. Opominja ga, da za novo knjigo Zbranih del Stanka Majcna nimata denarja, kar ve tudi Tine sam, zato mu je neprijetno, da o tem govori pred župnikom, ki si knjigo lahko privoš či. Deloma pa se z njo strinja; meni namre č, da ni prav, da so v Zbranih delih objavili tudi pisma, kjer Majcen izpoveduje

244

ljubezen neki Elici, za katero njegova žena najverjetneje ni vedela. Jelica je prepri čana, da je to poseganje v pisateljevo intimnost, svoje mnenje zagovarja in okara tako moža kot župnika, ki ju zanima, če je Majcen res skakal čez plot.

Od vaš čanov so bolj izpostavljeni župnik Lojze Šraj, njegova kuharica Anamarija, poštarica Cvetka, ki si je pred leti, ko je zdajšnji župnik še bil kaplan, zadala cilj, zapeljati ga, a ji ni uspelo, Lorbekova Lojzka, ki dela v delikatesi, natakarica Nataša, vendar so pri ve čini zna čajske poteze zgolj nakazane. Prebivalce Marije Snežne mu či radovednost, kdo je stari gospod, tudi župnik, ki naj bi bil izobražen, prigovarja Tinetu, naj gre do njega in ga povpraša, kdo je in kaj želi, kar se učitelju zdi odve č, saj ima vsak pravico pristopiti k temu grobu.

Igor Vodnik, sin Izidorja, je uspešen poslovnež na vrhuncu svoje kariere, ki je ne želi omejevati z ni čimer. Z ženo zaradi narave dela veliko potujeta, zato za njegovega o četa ne moreta skrbeti, menita, da je najpametnejša rešitev dom za ostarele. Vendar pri tem upoštevata le svoje stališče, o četa, ki grozi, da se bo ubil, če bo moral živeti v domu, ne poslušata. Ko Izidor od tam pobegne (in odide v Marijo Snežno), se kaže tudi Igorjeva nadutost; grozi, da jih bo tožil, če se »fotru« kaj zgodi (iz te besede je razviden tudi njegov nespoštljiv odnos do o četa). Bolj kot dejanska skrb ga razjeda slaba vest, ker je o četa proti njegovi volji dal v dom. Ko prispe do mrtvega o četa na pokopališ ču pri Mariji Snežni, ne jo če, je bolj jezen kot žalosten, ker v domu niso mogli bolj paziti na svojega varovanca. Direktorica doma starostnikov Topla jesen je obupana, obžaluje, da se je potegovala za mesto direktorice, saj ji kot višji socialni delavki ni ni č manjkalo.

Klaro Majcen, drobno, staro, sklju čeno ženico, spoznamo zelo bežno; Tinetu je zelo hvaležna, ker skrbi za možev grob, a ponosno zatrdi, da si je to vsekakor zaslužil, vendar čas ni naklonjen pisateljem, kot je bil on. Pripovedovalec nato doda: »Danes seveda Majcna vsi častijo, prirejajo o njem simpozije, izdajajo zbrana dela /.../« (Partlji č 2005: 8.) Bežno spoznamo tudi Brigito Lukner, sekretarko mestnega komiteja za kulturo (»/.../ na videz skromna, ni č funkcionalno napihnjena, pa tudi ne silovito vpadljiva ali šarmantna.« (Partlji č 2005: 32)), ki je proti spominski tabli Stanku Majcnu, in Miro Korošec, predsednico slavisti čnega društva v Mariboru, ki sicer zagovarja Stanka Majcna,

245

vendar to po čne mirno, nebojevito, saj je od vsega že utrujena, naveli čana, rada bi se že upokojila.

4.3.10.7 Literarni čas in literarni prostor

Literarni čas te če linearno, prekinjajo ga posamezne retrospektive, to so nekateri spominski drobci ter dve poglavji iz razli čnih in časovno oddaljenih obdobij (sinteti čna in analiti čna zgradba). Literarni čas pripovedi, ki te če linearno, je zelo zgoš čen, saj se vse odvije v dveh oziroma treh dneh leta 2003; starec pride v Marijo Snežno nekega dne v za četku junija, istega dne zve čer naredi samomor, Tine ugasne lu č šele ob dveh pono či naslednjega dne; tretji dan se odvija konec julija. Strnjen je tudi literarni prostor, saj se vsi trije dnevi dogodijo v Mariji Snežni, le da se prvi dan za trenutek preselimo v dom za ostarele Topla jesen v Mariboru. Tine se spominja, kako je 15. septembra 1973 šel v Maribor na sestanek, kjer so razpravljali o spominski ploš či Stanku Majcnu, in bere »Izpuš čeno poglavje«, v katerem Izidor Vodnik razkriva, kako so 9. junija 1945 praznovali en mesec svobode; nekoliko okajen je zopet potožil, da no če ve č opravljati nalog, povezanih z likvidacijami; naslednji dan ga je k sebi poklical šef OZNE in mu zaupal drugo nalogo, pri izvrševanju te (vlak je moral spraviti iz Ruš v Maribor in od tam neopazno naprej) je sre čal Fedjo Majcna, ki ga je prosil, naj njegovim staršem sporo či, da ga je videl na njegovi zadnji poti.

4.3.10.8 Pripovedovalec

V Grobu pri Mariji Snežni so prisotni razli čni tipi pripovedovalca; epski pripovedovalec prevladuje, ob časno ga nadomesti lirski, menjavata se avktorialni in personalni ter tretjeosebni in prvoosebni pripovedovalec (personalni in prvoosebni pripovedovalec prevladujeta).

Avktorialni pripovedovalec je deloma prisoten v drugem, v celoti pa le v četrtem (v domu za ostarele) in šestem poglavju (Ko Marija Snežna zaspi, jo zbudi huda nevihta.), iz katerega je tudi tale odlomek: »In ko je ura odbila dve, je ugasnila

246

tudi lu č v stanovanju u čitelja Tineta Petri ča v u čiteljskem bloku. Zdaj so bile vse lu či ugasnjene. In videti je bilo, da vsa vas spokojno spi. Vendar ni bilo temno pri Mariji Snežni, saj je četvero mo čnih reflektorjev, zakopanih na poseben na čin v zemljo, osvetljevalo cerkev.« (Partlji č 2005: 107.)

Personalni pripovedovalec prevladuje, saj pripoveduje samo o tistem, kar doživlja Tine (oziroma Izidor v »Izpuš čenem poglavju«), kar opazi in registrira iz svoje perspektive (Kos 1999: 289), pripovedovalec je tako ve činoma prvoosebni, ta tipa pripovedovalca opazimo na primer v odlomku iz prvega poglavja: »Nekdo me trese za ramo. Jelica. Žena. Ne bom utonil? Ali je mogo če, da sanjam? Ne, nikakor ne sanjam. Saj sem ves moker. Po laseh, prsih, dlake se lepijo. Ne, roka tipa rjuho. Sanjam!« (Partlji č 2005: 3.)

Tretjeosebni pripovedovalec je prisoten v drugem, četrtem in šestem poglavju, iz drugega so naslednje vrstice: »Tistega lepega septembrskega jutra leta triinsedemdeset je u čitelj slovenš čine pri Mariji Snežni pritekel na trg, ko je avtobus že skoraj potegnil. Hitro je sko čil na stopnico, pokimal šoferju, češ gori sem, vstopil, zaprl vrata in se podal med sedeži proti sredini avtobusa, kjer sta bila dva sedeža prazna; sedel je na onega pri oknu.« (Partlji č 2005: 31.)

Prevladuje scenska perspektiva, ponazarjajo jo številni dvogovori in slede či odlomek. »V pisarni je skoraj mrzlo, tako dela aircondition. Obenem pa se zdi, da je direktorici doma za ostarele Topla jesen vro če. Ime ji je Marija Šnajder, petdeset let ima in je kar precej okrogla. Policist Marko s policijske postaje Pobrežje je v primerjavi z njo fanti č.« (Partlji č 2005: 67.)

Na čin pripovedoval čevega govora je glasni zunanji govor (primer, podan ob tretjeosebnem pripovedovalcu), tihi samogovor (primer, podan ob prvoosebnem in personalnem pripovedovalcu), dvogovor (»Si lahko misliš, da sem nocoj sanjala, da sem ubila Frasovega Hanzija? – Ne, ne morem si misliti. – Saj si tudi jaz ne morem. Povej, zakaj sanjamo take grozote! – Ne vem, Jelica.« (Partlji č 2005: 4)). Prepletajo se opis (opis trga pri Mariji Snežni: »Na vzhodni strani šola in učiteljski blok, na severni župniš če in cerkev Marije Snežne, potem je veliko obra čališ če avtobusa med cerkvijo in dvema lipama, onkraj ceste na zahodni

247

strani tega trga pa so trgovina, gostilna in pošta ter na južni strani za lipama padajo če pobo čje /.../« (Partlji č 2005: 8)), premi govor (»Ali ste hoteli na ploš čo napisati besede v spomin literaturi ali pisatelju, to povejte! je vzkliknil mlad pesnik študent.« (Partlji č 2005: 46)) in odvisni govor (»Pa mi je rekel, da ima tudi sam kdaj krizo, ampak, da je zdaj diktatura proletariata in da moramo utrditi komaj priborjeno oblast ljudstva in partije.« (Partlji č 2005: 89)).

Stališ če pripovedovalca je na strani Stanka Majcna, saj v nasprotnem primeru na sestanku ne bi nastopil Iztok Vodnik, ki izpodbije podatke, ki govorijo v Majcnovo škodo, podano bi bilo samo eno stališ če, tj. stališ če Zveze komunistov, in ne besede »Danes seveda Majcna vsi častijo, prirejajo o njem simpozije, izdajajo zbrana dela /.../« (Partlji č 2005: 8), iz katerih lahko razberemo, kako hitro ljudje spremenijo mnenje, najprej človeka obsojajo, nato slavijo. Pripovedovalec prav tako ne odobrava povojnih pobojev, kar je razvidno iz dvogovora: »To so vendarle domobranci, re če eden od knojevcev. – To so vendarle ljudje, mu odgovorim in nobeden ni č ve č ne re če.« (Partlji č 2005: 99.)

4.3.10.9 Jezik in slog

Zvo čni slog - rima: »Din don naj ti poje snežniški zvon«; »Kot božja slava naj tvoja duša nad hišo plava«; »To je moj zadnji dom, v njem po čival bom!« (2005: 10) (verzi, v originalu velike tiskane črke); »Mamca ljubeznivi, / saj vi niste krivi, / da jaz moram bit soldat.« (2005: 96) (verzi) - onomatopoija: din don V prozno delo so vpletene nekatere pesmi: Glazerjeva pesem Maribor z mostu , ki se jo je moral Tine nau čiti v šolskih letih; pesem, ki jo poje starec, eden od ujetnikov na vlaku; pesem na nagrobni ploš či na grobu Majcnovih.

Besedni slog - pogovorne besede: šparati ('var čevati'), jur ('tiso č dinarjev'), korajža ('pogum'), kregati ('oštevati'), arest ('zapor'), komandirati ('ukazovati'), podpisat nam. podpisati, froc ('otrok'), štrikati ('plesti'), pošpricati ('poškropiti')

248

- nare čni besedi: zajuckati ('zavriskati'), švindlati ('goljufati') - neknjižne ljudske besede: britof ('pokopališ če'), štant ('stojnica'), žegnati ('blagoslavljati') - žargonski besedi: kontrolke ('kontrolne naloge'), aircondition ('klimatska naprava') - slengovska beseda: usekan (' čudaški, neumen') - tujke: lapidaren ('kratek, jedrnat, zgoš čen'), akontacija ('pla čilo na ra čun'), korespondenca ('dopisovanje'), oportun ('ugoden, primeren'), demantirati ('zanikati'), diskusija ('razprava'), promocija ('predstavitev izdelka'), avioni ('letala'), adaptirati se ('prilagoditi se'), justifikacije ('dokazovanje pravilnosti ali upravi čenosti') - srbski izrazi: bog bogova; »Niso ljudi, oni so izdajice, kolaboranti, ubice lastnog naroda!« (2005: 100); »Dvojica su pri čali. Možda su planirali begstvo!« (2005: 102) - ljubkovalne besede: kanglica, stezica, koš ček, potke, muca, pesmica, revica, cipresice, posodica, kamen ček, deklica, mehur čki, trebuš ček, oblakec, gumbek, skledica, pti čke, sini čki, telesce, ta čke, rožice, studen ček - otroški govor: lulati - olepševalna beseda: debelušno (telo) - slabšalne besede: dreti se, tepec, foter, nemškutarska dekleta in fantje, naduteži - psovke in zmerjavke: picajzlersko teslo, prekleta kurva kelnerska, hudi č, prekleti vlak, prekleta direkcija, saboterske kurbe - nizke besede: kurbe, jebati, zajebavati, poscan, drek, srati, ritnice, sranje, scati, zajebati, spizditi - kletvice: jebemti/jebenti, porkaduš, porkafiks - ukrasni pridevek: slikovite sanje, cerkvena ura, trdni jutranji spanec, nerodne rime, peš čena stezica, zagrizen slavist, doma če vino, samotni intelektualec, črna marmorna ploš ča, hrepene če o či, koš čeni lakti, droben bel kamen ček, lepo septembrsko jutro, drobna modrooka deklica, globok moški glas, skrite ljubezenske misli, zlato rumeno vino, starokopitni slavist - poosebitev: »Vstanem in postelja si oddahne /.../« (2005: 6); »Vendar mi korak sam izbere pot /.../« (2005: 22); »Komunizem ima krvave roke.« (2005: 40) - primera: »/.../ vro če kot v peklu.« (2005: 22); »/.../ in se drži, kot da bi mu mater klali.« (2005: 99); »/.../ vsi gledajo ta prizor kot uro čeni!« (2005: 104); »Najbolj

249

je bil osvetljen zvonik, ki je kot kakšen morski svetilnik stal na vrhu hriba in kazal no čnim o čem smer.« (2005: 107); »Ulije se, kakor bi se utrgal oblak.«; »Prepih napne zavese kot jadra.« (2005: 108) - metonimija: »Tam smo tiskali Stanka Majcna.« (2005: 21); »A tam spi ves Pohorski bataljon /.../« (2005: 94) - metafora: »No takrat se je za čela tudi moja kalvarija.« (2005: 105)

Stav čni slog - nasprotje: »Življenje le trpljenje, smrt je odrešenje.« (2005: 3) (v originalu velike tiskane črke); »Nizki beli grobovi, črni križi /.../« (2005: 20); »Saj je pokopališ če tudi neke vrste mesto s svojimi prebivalci, ki sicer ne hodijo sem in tja, ne prodajajo in ne kupujejo, ne ogovarjajo in ne pripovedujejo, ne sovražijo in tudi ne ljubijo.« (2005: 114) - ponavljanja: »/.../ utonil bom, utonil /.../« (2005: 3) (anafora); »Nikar, nikar, gospod!« (2005: 21) (geminacija); »Domov, samo domov /.../« (2005: 29) (epanalepsis); »/.../ samo otroka rešite, rešite tega otroka.« (2005: 96) (anadiploza); »In kadar spet njive vzcveto / in kadar škrjan čki zapojo /.../ (2005: 115) (anafora; verza); »Žar, šum, hlad – vse iz mene, / pesem, cvet livad – vse iz mene. Vse iz mene mrtvega.« (2005: 115) (epifora, anadiploza; verzi) - paralelizem: »/.../ kako da ne morem kri čati na pomo č, kako da ne morem odpreti ust /.../« (2005: 3) - vzklik: »Hvala bogu, da sem sanjal!« (2005: 3); »Glejte, to se mi zdi zanimivo!« (2005: 63); »Zdaj ste dali besedo! Morate jo držati!« (2005: 76); »Kakšna nenavadna situacija!« (2005: 83) - retori čno vprašanje: »In kdo jo bo ozdravil, tovarišice in tovariši, če ne mi? /.../« (2005: 45); »Kaj smo naredili, da je Bog tako jezen!« (2005: 109) - brezvezje: »Poskusim z zadnjimi mo čmi, plavam, nabijam z nogami, z roko lovim, spuš čam glasove /.../« (2005: 3); »Resen, odgovoren, vznemirjen.« (2005: 20); »/.../ ljudje v vagonih so kri čali, prosili, vpili.« (2005: 92); »/.../ te ljudi ženejo žeja, strah, nerazumnost, groza pred prihodnostjo.« (2005: 101) - mnogovezje: »/.../ samo diha in diha in, zdi se mi, stoka.« (2005: 27); »/.../ čil sem in zdrav in koš čen.« (2005: 29); »V vrsti stopajo h kotlu in pijejo in pijejo.« (2005: 101); »In za hribi se zasliši grom. In spet zabliska in grom je že bliže. In potem udari sredi Goric. In vrže ljudi pokonci.« (2005: 108)

250

- frazem: »Toda imela je smolo, da je bila na pragu Anamarija /.../« (2005: 16); »Prosim torej, da ne stisnete repa med noge /.../« (2005: 33); »/.../ naše znanje zgodovine in družboslovja ni vredno piškavega oreha.« (2005: 55); »Ker vaju oba zanima, ali je morda le skakal čez plot.« (2005: 65); »Želim vam, da bi dobro delali in da vam kakšen sodelavec ne bi zasadil noža v hrbet.« (2005: 72); »A glejte, da bo to neko č zagledalo lu č sveta!« (2005: 77) (star.) - perifraza: Sizifov posel; nedotakljiva varnostna institucija komunizma ('uprava javne varnosti'); čakalnica za smrt, je ča ('dom za ostarele'); poslednje po čivališ če človeških teles ('pokopališ če')

Sklep Zvo čni slog ustvarjajo predvsem rime v verzih. Med tropi prevladujejo ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere. Na čustvenost sloga opozarjajo ponavljanja razli čnih vrst, čustveno zaznamovane besede, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi), vendar tropi in figure niso tako pestri kot na primer v romanu Pri Mariji Snežni zvoni , tudi mnogovezij ni veliko. Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so ve činoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Vtis racionalnosti dajejo številne tujke. Veliko je pogovornih in čustveno zaznamovanih besed. Zastopana so priredja, podredja, enostav čne povedi in neglagolski stavki. Najve č je enostav čnih povedi, sledijo podredno in priredno zložene povedi, najmanj je neglagolskih stavkov. Prevladujejo podredno zložene povedi. Srbski izrazi odražajo dogajanje v nekdanji Jugoslaviji ( člani KNOJA-a so bili tudi Srbi).

Tudi v tem proznem delu humorja ne manjka, šaljivi so predvsem dvogovori. Poštarica vedno iš če priložnost, da bi bila sama z župnikom, zato Tineta hitro

251

odpravi; medtem ko le-ta odhaja s pošte, sliši »prepoteno poštarico, ki hrepene če re če: - Zdaj pa midva, gospod župnik.« (2005: 19.)

Vsi v vasi poizvedujejo, kdo je stari mož, ki je že nekaj časa na Majcnovem grobu, odgovore iš čejo pri Tinetu. Tako »Cvetka vpraša: Kam je šel? - Kdo? - Kaj kdo? Tisti stari! - Ne vem. Z vrat delikatese zakli če Lorbekova Lojzka: Ga ni ve č, a ne?« (2005: 22.)

Na avtobusu gospa Žašler Tinetu natan čno razlaga vse o svojih zdravstvenih težavah. »Imam rumene belo čnice, poglejte! In si je z dvema prstoma raztegnila veke in je rekel, ja, ja, pa res /.../ - Mogo če pa imam žol čni kamen. Naša teta Gela je imela žol čni kamen, pa so ji ga z operacijo vzeli ven. Glejte, kot jajce! In je z debelim palcem in kazalcem naredila nalomljeno elipso. Tako jajce, poglejte, no! je vztrajala.« (2005: 34.)

252

5 SKLEP

V pri čujo čem diplomskem delu smo skušali podati sistemati čno analizo proznih del Toneta Partlji ča v skladu z Literarno teorijo Janka Kosa in Malo literarno teorijo Matjaža Kmecla. Pri tem smo se osredoto čili le na nekatere klju čne zna čilnosti in sestavine literarnega dela: literarno zvrst, zunanjo zgradbo, snov, fabulo, temo, motive, literarne osebe, literarni čas, literarni prostor, pripovedovalca, jezik in slog.

Od osemnajstih obravnavanih proznih del je osem romanov ( Prelesti prelesti, Mala, Pri Mariji Snežni zvoni, Starec za plotom, Samo roko daj, Kampanja, Dom Dom, Golaž, reka in mostovi ), od teh je najmanj obsežen roman s 114 stranmi (Samo roko daj ), najbolj roman z 260 stranmi ( Pri Mariji Snežni zvoni ). Vsi so razdeljeni na poglavja, nekateri ( Pri Mariji Snežni zvoni, Samo roko daj, Kampanja, Dom Dom ) tudi na (dva ali tri) dele, v okviru katerih je ve č poglavij; ponekod so deli naslovljeni, drugod nenaslovljeni. V Kampanji dvema deloma sledi epilog, v Golažu so na za četku tri posvetila in zahvala, na koncu dve pismi, v romanu Dom Dom predstavljata okvir dva spisa.

Med kratkoproznimi zvrstmi so zastopane novele, črtice, humoreske in satire. Vse knjige razen ene ( Grob pri Mariji Snežni ) so zbirke – novel ( Jalovost, Pepsi ali provincialni donjuan, Usodna privla čnost ), novel(e) in črtic ( Ne glej za pticami, Volk na madridskih ulicah ), novel in komedije ( Nasvidenje nad zvezdami ) ali humoresk in satir ( Kulturne humoreske, prosim, Goool!, Pisatelj v parlamentu ). Novel, ki so razdeljene na poglavja, in novel, ki nimajo poglavij, je skoraj enako število. Zbirke humoresk in satir so razdeljene na (štiri ali pet) poglavij, dve zbirki (Kulturne humoreske, prosim, Pisatelj v parlamentu ) sta opremljeni z duhovitimi ilustracijami, ena ( Goool! ) z datumi objave v dnevnem časopisju.

Avtor jemlje snov za pisanje romanov najprej iz lastnih izkušenj in doživljanj, ki so ponekod zgolj spodbudile nastanek novega literarnega dela, v nekaterih romanih pa je mo č zaznati tudi drobce avtobiografi čnosti (na primer Partlji čev odnos do ribolova in mariborske »alibi čnosti«, mnenje glede odnosa slovenskih

253

kritikov do smeha, dve literarni osebi sta povsem podobni Partlji ču (družina, šolanje, poklic), le da imata druga čno ime). Kot avtorjeve izkušnje lahko navajamo le tisto, kar smo zasledili v literaturi (na primer v intervjujih z avtorjem), za vse ostalo (kar ni bilo zapisano) ve le avtor sam. Pri vseh romanih prisotno snovno podro čje so tudi socialne in/ali politi čne razmere, vezane na preteklost in/ali sedanjost (od naselitve Slovanov do (vklju čno) samostojne Slovenije), pri čemer je sedanjost mišljena kot čas, v katerem avtor ustvarja dolo čeno prozno delo. Najve č pozornosti je namenjene času Jugoslavije po drugi svetovni vojni, kar je razumljivo, saj je avtor preživel ve čji del svojega življenja ravno v tem času. Med dogodki iz preteklosti so pogosteje omenjeni izvensodni poboji nasprotnikov komunizma s strani komunisti čne oblasti, ukrepi te oblasti na podro čju gospodarstva, kulture; v okviru razmer, vezanih na sedanjost, so bolj izpostavljene politi čne razmere (naraš čanje napetosti znotraj Jugoslavije, parlamentarizem v samostojni Sloveniji, sprtost med Slovenci, ki izhaja iz druge svetovne vojne). Nepogrešljivo snovno podro čje je tudi vsakdanje življenje ljudi, kjer so najbolj izpostavljene slabosti ljudi, pa tudi odnosi med družinskimi člani.

Avtor zajema snov za novele in črtice iz lastnih izkušenj; opazna je ve čja avtobiografi čnost kot v romanih, zlasti v njegovih zgodnjih zbirkah Ne glej za pticami in Jalovost (družina, šolanje, prijatelji, opustiti mora misel na študij v Ljubljani, delo u čitelja ga utesnjuje), nekoliko tudi v Volku na madridskih ulicah , Usodni privla čnosti (Partlji čev odnos do vode in ribolova) in Grobu pri Mariji Snežni. Socialne in politi čne razmere so ve činoma vezane na obdobje Jugoslavije po 1945, dolo čeni dogodki tudi na obdobje pred drugo svetovno vojno in med njo. Pomembno snovno podro čje je tudi vsakdanje življenje ljudi, predvsem zna čajske slabosti ljudi in težave, s katerimi se soo čajo. Snov dveh proznih del – romana Starec za plotom in novele Grob pri Mariji Snežni – je povzeta iz življenja Stanka Majcna. Le v zbirki Usodna privla čnost je snov vzeta tudi iz življenja živali. Avtor le redko črpa snov tudi iz svojih proznih del.

Snovi, iz katerih zajema Tone Partlji č pri ustvarjanju humoresk in satir, se zdijo muhe enodnevnice, primerne le za dnevno časopisje. Vendar zna avtor aktualizme vzdigniti nad dnevno minljivost – v svet ve čnih človeških slabosti. (»Beseda na ovitku« 1988.) Tako so izpostavljene zna čajske slabosti Slovencev in zna čajske

254

slabosti ljudi kot posameznikov. Kot (nekdanji) poslanec in (nekdanji) državljan Jugoslavije Partlji č zelo dobro pozna politi čne razmere v Jugoslaviji in Sloveniji. Pozornost je usmerjena predvsem na bolj aktualne dogodke, a tudi na razvoj slovenskega parlamentarizma (od naselitve do samostojne Slovenije). Avtorja so vzpodbudila nekatera literarna dela Ivana Cankarja ( Hlapci, Kurent, O človeškem napuhu, Slovenci in Jugoslovani ) in Franceta Prešerna ( Zdravljica, Krst pri Savici ) ter Sveto pismo .

Skupne to čke tem romanov je nekoliko težje dolo čiti, saj so zelo raznolike. Še najbolj podobne so teme romanov Pri Mariji Snežni zvoni , Starec za plotom in Dom Dom , saj tematizirajo življenje nastopajo čih literarnih oseb (Micike in Tin čka, Stanka Majcna, varovancev Doma). Tema ljubezni je prisotna v Mali , Samo roko daj in Kampanji. Druge teme so bolj raznolike: težave, s katerimi se sre čuje Fonzi Suhi č na svojem potovanju po slovenskogoriških vaseh kot anketni raziskovalec, želja po lepšem, bolj polnem, sre čnem življenju in novem za četku ter odmik od vsakodnevnih skrbi in obveznosti, prijateljstvo ali slovenska nacionalna sprava, predvolilna kampanja, popotovanje od Maribora do Dupleka.

Za vse zbirke novel in črtic razen ene ( Volk na madridskih ulicah ) je zna čilno, da se tematsko povezujejo. Teme novel in črtic zbirk Ne glej za pticami in Jalovost so za razliko od tem drugih novel in črtic resnobne in pesimisti čne. Prva zbirka tematizira življenje ljudi v Slovenskih goricah, njihove tegobe, hrepenenja, životarjenje, iskanje smisla življenja, ki se ve činoma izkaže kot kruto, druga brezperspektiven svet podeželskega u čiteljstva in njegovo polproletarsko, polkme čko socialno zaledje ter spoznanje, kako je sleherna akcija, ki bi ta svet poskušala prebuditi, izboljšati, nemogo ča, v tej zbirki gre tudi za eksistencialni problem u čitelja, ki »ob težavah svojih bližnjikov neprenehoma doživlja lastno stisko, obup nad seboj in dvom« (Inkret 1972: 412). Resnobnost tem je prisotna tudi v zbirki Volk na madridskih ulicah . Teme preostalih zbirk se vrtijo okoli življenja in smrti: smrt ljudi, življenje in delo gledališ čnikov, njihove tegobe in stiske, usodna povezanost ljudi in živali ter s tem življenje in umiranje (»Beseda na ovitku« 2001), posredno je s smrtjo povezana tudi tema Groba pri Mariji Snežni . S Stankom Majcnom sta tematsko povezani dve prozni deli – Starec za plotom in Grob pri Mariji Snežni.

255

Zbirke humoresk in satir tematizirajo zna čajske slabosti Slovencev, vse so tudi bolj ali manj povezane s politiko (slabosti državne ureditve v Jugoslaviji in posledice le-teh, pot do demokrati čne države Slovenije, slovenski parlamentarizem).

Med motivi je najpogostejša ljubezen, drugi motivi so manj pogosti. Motivi, ki se pojavijo v vsaj dveh romanih, so varanje, vojna, življenje in smrt, sovraštvo, razdor znotraj naroda, nerazumevanje med družinskimi člani, poroka, kraja, spolnost. Nekaj motivov je povezanih z vodo: Donava, otok, ribolov, Mura, mostovi, Drava, splavarjenje. Trije motivi so obenem simboli: Mura je simbol upanja in pri čakovanja ne česa obetavnega, odrešujo čega (Švajncer 1995: 329), otok je simbol lepšega, boljšega življenja, plot oziroma življenje za plotom pa izoliranost, osamljenost in zaznamovanost. Slabosti in napake ljudi so izpostavljene v satiri čnih romanih Prelesti prelesti in Golaž, reka in mostovi .

Najpogosteje zastopan motiv novel in črtic je smrt, ki se pojavi v vseh zbirkah in noveli, razen v Ne glej za pticami (sem uvrš čamo tudi tiste zbirke in novelo, kjer smrt ni izstopajo č motiv in zato v obravnavi ni omenjen), sledita alkoholizem in spolnost ki sta prisotna v petih zbirkah ( Ne glej za pticami, Jalovost, Volk na madridskih ulicah, Nasvidenje nad zvezdami, Pepsi ali provincialni donjuan ). Štirikrat se pojavita motiva ljubezni in varanja; oba v zbirkah Ne glej za pticami, Nasvidenje nad zvezdami, Pepsi ali provincialni donjuan, ljubezen tudi v Jalovosti , varanje v Volku na madridskih ulicah . Motiv krivde se pojavi trikrat; v dveh primerih gre za ob čutek krivde, v enem za mišljenje, da so drugi krivi za naše neuspehe, čemur se pripovedovalec posmehuje ( Pepsi ali provincialni donjuan ). Izpostavljene so tudi druge slabosti ljudi: nestrpnost, nastopaštvo, povzpetništvo, pretirana natan čnost in radovednost, pretiravanje, maš čevanje.

Med motivi v zbirkah humoresk in satir imajo pomembno vlogo motivi, vezani na slabosti Slovencev: nesloga, prepirljivost, nizka samopodoba, nesamozavest, pretirana kriti čnost do samih sebe. V dveh zbirkah ( Kulturne humoreske, prosim, Goool! ) in v romanu Golaž, reka in mostovi se pojavi motiv humorja. V omenjenih dveh zbirkah so prisotni motivi, povezani z državno ureditvijo v Jugoslaviji (enopartijski sistem, socializem, komunizem) in posledicami, ki jih je

256

takšna ureditev prinesla (inflacija, napetosti in nasprotja med jugoslovanskimi narodi, omejena svoboda tiska, govora, mišljenja). S svetom politike so povezani tudi drugi motivi (plebiscit, parlamentarizem, parlament, volitve, dosjeji, afere, prora čun, poslovnik, no čne seje, ob čine itd.).

Karakterizacija glavnih literarnih oseb romanov je podana natan čno, spremljamo lahko razvoj njihove osebnosti in spoznavamo razloge za dolo čeno zna čajsko lastnost. Oznaka stranskih literarnih oseb je razumljivo manj natan čna. Izjema je roman Golaž, reka in mostovi , kjer ni poudarka na karakterizaciji, ampak gre bolj za priložnost, da Tone Partlji č Radivoju predstavi nekatere znane osebe ter opozori na zna čajske slabosti in dolo čene pojave v slovenski družbi, zato spoznamo literarne osebe (tudi glavne) le v grobih obrisih. V romanu Prelesti prelesti nastopi veliko oseb, vendar jih spoznamo ve činoma le površno, marsikdaj so pretirano karikirane in stereotipno upodobljene (Kos 2000: 114).

Avtorjeva avtobiografi čnost je najbolj o čitna v treh primerih: Tine Golob ( Starec za plotom ) in Zvonko Petrovi č ( Dom Dom ) sta v številnih potezah (družina, šolanje, poklic idr.) podobna Tonetu Partlji ču, v slednjem romanu nastopi tudi Lucija Germek, Zvonkova in s tem Partlji čeva u čiteljica Lucija Grmek. V romanu Golaž, reka in mostovi nastopita Tone Partlji č, njegova žena Ljudmila in pes njune vnukinje Miško.

Literarne osebe izhajajo iz razli čnih socialnih slojev in opravljajo razli čne poklice: dekla, revni in bogati kmetje, delavci v tovarni, gostilni čarke, prodajalke, šofer, mili čnik, u čitelji, župnik, zdravnik, kipar, direktor, inženirka gozdarstva, literarne osebe, katerih poklici so povezani z gledališ čem (gledališki igralec, gledališki režiser, frizer, masker, rekviziter, osvetljevalec), nastopijo v kar štirih romanih. Veliko je literarnih oseb iz resni čnega sveta: državni voditelji (Franc Jožef I., kralj Aleksander, kraljevi č Peter, Tito), znane osebe predvsem iz politi čnega sveta, pa tudi umetniki: do nekaterih je pripovedovalec naravnan zgolj pozitivno, pri drugih spoznamo tudi/le negativne strani, zato so podvrženi posmehu in satiri. Komika je predvsem besedna, ponekod tudi zna čajska, situacijska in telesna. Nekatere resni čne osebe zasledimo tudi v Starcu za plotom (starec je Stanko Majcen, žena

257

Mara je njegova žena Klara, dr. France je dr. France Koblar, Marja je dr. Marja Borštnik).

V novelah je karakterizacija podana tem bolj natan čno, čim ve čji obseg ima novela, in obratno. Zna čaj literarnih oseb je ve činoma že izdelan. Literarne osebe v črticah spoznamo zgolj v grobih obrisih. Vse to je v skladu z zna čilnostmi novele in črtice. Osebe so pogosto imenovane le z ob čim imenom (na primer učitelj), česar v romanih skorajda ni. Preko oseb avtor opozori na slabosti ljudi, pojave v družbi, nasilje, alkoholizem, bolezen. Zdi se, da je Partlji čeva mo č v fabulativnem spletu, manj v karakterizaciji oseb, ki so najve čkrat šablonske (kažejo se vsakodnevni tipi, kot so pijanec, politični karierist, utrujeni zakonec, birokrat itd.) (Zorn 1988: 199).

V zbirkah Ne glej za pticami, Jalovost, Volk na madridskih ulicah in v noveli Grob pri Mariji Snežni je v potezah nekaterih literarnih oseb opaziti avtorjevo avtobiografi čnost. Kar v sedmih likih u čitelja se kaže Partlji čev odnos do učiteljskega poklica (utesnjenost), želja po ustvarjanju literarnih del, ponekod obžalovanje, ker ni mogel študirati v prestolnici in ker je izgubil stike s svojimi prijatelji iz mladosti. Najbolj nezadovoljni s svojim trenutnim položajem so liki učitelja v zbirkah Ne glej za pticami, Jalovost in Volk na madridskih ulicah. Ob učitelju ve čkrat nastopi žena, ki je prav tako u čiteljica. O avtorjevi družini izvemo najve č iz Ne glej za pticami in Jalovosti (o če je delal na železnici, sestra je postala učiteljica, brat mornar) . Avtobiografi čno je tudi doživljanje vode in odnos do ribolova dveh literarnih oseb (pisatelj in Tone) v dveh novelah Usodne privla čnosti.

Literarne osebe opravljajo razli čne poklice, najve č je u čiteljev, gledaliških igralcev in drugih poklicev, povezanih z delom v gledališ ču. Veliko je tudi delavcev, drugi poklici so redkejši (natakarica, blagajni čarka, zdravnik), pripadnikov višjega družbenega sloja je malo. Resnične osebe so morda le pesnik (Jalovost ), ki bi lahko bil Tone Kuntner, ki je Partlji čev prijatelj (Lorenci 1990: 72), Ljudmila ( Usodna privla čnost ) – Partlji čeva žena in Klara Majcen ( Grob pri Mariji Snežni ) – žena Stanka Majcna.

258

V zbirkah humoresk in satir je veliko literarnih oseb (nekatere dejansko nastopijo, druge pripovedovalec le omeni), vendar ni poudarka na karakterizaciji, ki je površna in nenatan čno izdelana, ampak imajo literarne osebe precej druga čno funkcijo kot v drugih literarnih zvrsteh Partlji čeve proze. Nekatere literarne osebe avtorju služijo predvsem za to, da izrazi svoje mnenje, druge, da izrazi svoje nestrinjanje, s pomo čjo vseh pa opozori na dolo čene pojave v družbi in/ali okrca slabosti ljudi ter pri tem ustvarja komi čne u činke (predvsem z besedno komiko, ironijo, s pretiravanjem). Medtem ko v zbirki Kulturne humoreske, prosim nastopijo le izmišljene literarne osebe z skoraj izklju čno ob čimi imeni, so v zbirkah Goool! in Pisatelj v parlamentu prisotne predvsem resni čne osebe iz politi čnega sveta (na primer Milan Ku čan, Slobodan Miloševi ć). V vseh treh zbirkah nastopi predvsem v pogovorih z drugimi literarnimi osebami tudi Tone Partlji č, ki se zna pošaliti na svoj ra čun. Za avtobiografske lahko imamo podatke, podane z življenjepisom v okviru dveh humoresk, in dejstvo, da je bil Tone Partlji č član ZKS, predsednik Društva slovenskih pisateljev, poslanec itd.

Literarni čas romanov je natan čno dolo čen, saj lahko razberemo tako mesec kot leto (od 1910 do 2005) dogajanja. Daljše časovno obdobje (ve č let) zajemata le dva romana ( Pri Mariji Snežni zvoni, Starec za plotom ), v ostalih se dogajanje odvije v nekaj dneh ali kve čjemu v nekaj mesecih. V vseh romanih prevladuje sinteti čna zgradba; potek linearnega časa prekinjajo le posamezne retrospektive. Literarni prostor – imena krajev so skoraj izklju čno zemljepisna lastna – je ve činoma vezan na severovzhodni del Slovenije; dogajanje se najve čkrat odvija v Mariboru in njeni okolici, a tudi v Slovenskih goricah. Le v treh romanih (v enem od teh samo za kratek čas) je dogajanje postavljeno izven Štajerske, in sicer na Koroško (Brezovec, Radlje ob Dravi, Vuzenica, Vuhred, Primož na Pohorju) in Gorenjsko (Ljubljana). Nekajkrat je literarni prostor tudi tujina; za daljši čas le v Mali (Srbija), v Samo roko daj (Avstrija, Argentina) in Kampanji (Avstrija, Francija) le za krajši čas.

Literarni čas novel in črtic ve činoma ni natan čno dolo čen, le sklepamo lahko, da gre za čas Jugoslavije (v petih zbirkah) ali čas po njenem razpadu ( Usodna privla čnost ). Letnice zasledimo le v Grobu pri Mariji Snežni ter enkrat v Pepsiju in Usodni privla čnosti. Literarni čas je ve činoma skr čen, prevladuje sinteti čna

259

zgradba (redko sta enakomerno zastopani analiti čna in sinteti čna zgradba), povsod pa potek literarnega časa prekinjajo retrospektive. Literarni prostor je skoraj izklju čno Slovenija (ve činoma Slovenske gorice in Maribor), v Nasvidenje nad zvezdami in Usodni privla čnosti tudi tujina (Srbija, Hrvaška), v štirih zbirkah je razmeroma nenatan čno dolo čen (vas v Slovenskih goricah, mesto M., trg ipd.), zelo natan čno pa v Usodni privla čnosti in Grobu pri Mariji Snežni .

Dogajanja, kot smo ga vajeni v drugih zvrsteh Partlji čeve proze, je v zbirkah humoresk in satir zelo malo, ve činoma gre za pripoved in/ali razmišljanje o skoraj izklju čno preteklih dogodkih. Bralec ves čas čuti, da se dogajanje ne odvija hkrati z branjem, ampak da se je to že zdavnaj zgodilo; avtor o tem zgolj pripoveduje (dotakne se časa Jezusovega rojstva, naselitve Slovanov v Vzhodne Alpe vse do leta 1998, trikrat poseže v prihodnost – leti 2010, 4000 in četrto tiso čletje). Podobno je z literarnim prostorom, saj pripoved poseže na obmo čje Karantanije, habsburške monarhije, Jugoslavije, Slovenije, le redko v druge dele sveta in enkrat na Mars, a vemo, da gre ve činoma zgolj za pripoved o dogajanju in ne dejansko dogajanje. Prepletata se sinteti čna in analiti čna zgradba.

V romanih prevladujejo tretjeosebni, avktorialni in epski pripovedovalec, ki se ob časno izmenjujejo s prvoosebnim, personalnim in lirskim pripovedovalcem, le dvakrat se pojavi drugoosebni pripovedovalec. Izjema je Golaž, reka in mostovi , kjer prevladujeta prvoosebni in personalni pripovedovalec. Najpogostejša na čina pripovedoval čevega govora sta glasni zunanji govor in dvogovor, ki se ob časno dopolnjujeta s samogovorom – ve činoma tihim, redko glasnim. V na činu pripovedi se prepletajo opis, premi, odvisni in polpremi govor, slednji je nekoliko redkejši. Perspektiva epskega subjekta je ve činoma scenska, ob časno tudi panoramska. Pripovedovalec se ne postavlja v vlogo razsodnika, njegovo stališ če je mogo če najbolje razbrati v satiri čnih romanih, kjer ga izraža s humorjem, s satiro in v okviru te z ironijo.

V novelah in črticah so razmeroma enakomerno prisotni prvo- in tretjeosebni ter personalni in avktorialni pripovedovalec, le enkrat se pojavi drugoosebni pripovedovalec. V vseh novelah in črticah prevladuje epski pripovedovalec, ki ob časno zaniha v lirskega, v dveh zbirkah zasledimo tudi dramskega. V najve čjem

260

obsegu je zastopan glasni zunanji govor, pogosta sta tudi dvogovor in samogovor – predvsem tihi, glasni nekoliko manj. Prepletajo se opis, premi, odvisni in polpremi govor, slednji je nekoliko manj pogost. Perspektiva je skoraj izklju čno scenska. Pripovedovalec ne moralizira ali razsoja, bralcu da možnost za razmislek, a vseeno je mogo če zaznati, da je prizanesljiv do tistih, ki so v stiski. Na napake in slabosti ljudi kaže s humorjem, satiro in v okviru te z ironijo.

V humoreskah in satirah prevladujejo prvoosebni, avktorialni in epski pripovedovalec, tretjeosebni in dramski pripovedovalec v dveh zbirkah, personalni in morda lirski v eni. V najve čjem obsegu sta prisotna glasni zunanji govor in dvogovor, redko tudi samogovor – glasni je pogostejši od tihega. V na činu pripovedi se prepletata predvsem premi in odvisni govor, opis je redek, polpremega govora ni. Scenska in panoramska perspektiva sta enakomerno zastopani. Pripovedovalec se ne postavlja »nad dogajanja, ne prevzema razsodniških vlog, temve č štrca s svojim smehom naokrog kot eden izmed soudeležencev današnje družbene ekvilibristike« (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13), do pojavov v družbi se opredeljuje predvsem z ironijo in s pretiravanjem.

Zvo čni slog romanov ustvarjajo predvsem rime in onomatopoije, vklju čene so številne pesmi ali le verzi. V okviru besednega sloga so najpogostejše čustveno zaznamovane besede, ponekod tudi pogovorne besede in tujke. Nare čne in pokrajinsko obarvane besede, ki niso tako številne, dajejo vtis pristnosti in zlitosti z okoljem ter ustvarjajo komi čne u činke (slednje je opazno predvsem v romanih Golaž, reka in mostovi, Kampanja, Dom Dom ). Tujejezi čni izrazi ponekod učinkujejo bolj estetsko u činkovito (nemški, srbski, hrvaški, ruski, angleški izrazi ponazarjajo duh časa, na primer nemška okupacija, življenje v Jugoslaviji, izseljevanje v Kanado, Avstralijo), drugod manj. Med tropi so najštevil čnejši ukrasni pridevki (razumski, čustveni, nazorni) in primere. Zelo veliko je tudi frazemov. Primerov metonimije in poosebitve, ki so pretežno razumske, ni veliko. Skladnja je ve činoma tako razumska kot čustvena, saj prevladujejo podredno zložene povedi, stav čni členi ali stavki pa se pogosto povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, pogosta so tudi ponavljanja besed, besednih zvez ali podobno zgrajenih stavkov. Slog romanov je predvsem realisti čen, kar dokazujejo

261

prisotnost fabule, predstavljanje stvarnosti, odsotnost idealiziranja literarnih likov, analiti čnost, prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dvogovora, samogovora, opisa (Poga čnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186). Prvine socialnega realizma najdemo v romanu Pri Mariji Snežni zvoni . Humor je prisoten v vseh romanih; najmanj v Starcu za plotom , saj gre za »Elegijo v prozi«, vendar se tudi tam kaže optimizem. Avtor celo najbolj tragi čnemu dogodku in hudi telesni stiski doda ščepec vedrosti (Vinceti č 1996: 71; Švajncer 1995: 329). Prisotna je predvsem besedna komika, ki se razkriva v dialogih, manj je situacijske, telesne in zna čajske komike. V satiri čnih romanih je slog humoren in satiri čen. Pri tem ima jezik pomembno vlogo: komi čni u činki se dosegajo s čustveno zaznamovanimi besedami, nare čno obarvanim govorom, dvoumnostmi, besednimi igrami, vzdevki, rimami.

Zvo čni slog novel in črtic ustvarjajo rime in onomatopoije, predvsem v okviru vloženih verzov ali pesmi. Za besedni slog so zna čilne številne pogovorne in čustveno zaznamovane besede, primere in ukrasni pridevki ( čustveni, razumski, nazorni). Tujejezi čni izrazi delujejo ve činoma estetsko u činkovito. Primeri figur, ki ustvarjajo stav čni slog, so v nekaterih zbirkah manj pestri kot v romanih. Primerov metonimije in poosebitve, ki so pretežno razumske, ni veliko. Skladnja je ve činoma tako razumska kot čustvena, saj prevladujejo podredno zložene povedi, stav čni členi ali stavki pa se pogosto povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, pogosta so tudi ponavljanja besed, besednih zvez ali podobno zgrajenih stavkov. A ker je primerov mnogovezij in ponavljanj ponekod manj, je tudi skladnja bolj razumska. Slog novel in črtic je realisti čen, zasledimo lahko tudi prvine naturalizma, eksistencializma, ekspresionizma in socialnega realizma. Vzdušje je najbolj tema čno v zbirkah Ne glej za pticami in Jalovost ; humor je mo č zaslediti le v Jalovosti , a tudi tukaj v manjši meri. Črni humor je prisoten na primer v Volku na madridskih ulicah in Nasvidenje nad zvezdami. Satira je opazna zlasti v Nasvidenje nad zvezdami in Pepsiju . Komika je predvsem besedna, ki se razkriva v duhovitih dvogovorih.

Zvo čni slog humoresk in satir (predvsem v zbirkah Goool! in Pisatelj v parlamentu ) ustvarjajo rime in onomatopoije, ki u činkujejo komi čno in predvsem satiri čno. Takšno vlogo imajo tudi tujejezi čni izrazi. Slog v celoti je razumski, na

262

kar kažejo številne tujke, razumski ukrasni pridevki, številne metonimije, razumska skladnja. Slog je tudi realisti čen, humoren in satiri čen, pri čemer ima jezik velik pomen (rime, besedne igre, dvoumnosti, nasprotja, tujejezi čni izrazi, nare čno obarvan jezik). Humor je ve činoma vesel in nor čav. Vsa Partlji čeva prozna dela odlikujejo tudi berljivost in živost jezika.

263

6 VIRI IN LITERATURA

6.1 VIRI

6.1.1 Knjige

Partlji č, Tone. (1967). Ne glej za pticami . Ljubljana: Mladinska knjiga. Partlji č, Tone. (1971). Jalovost. Ljubljana: Mladinska knjiga. Partlji č, Tone. (1974). Volk na madridskih ulicah . Maribor: Obzorja. Partlji č, Tone. (1982). Nasvidenje nad zvezdami . Ljubljana: Mladinska knjiga. Partlji č, Tone. (1986). Pepsi ali provincialni donjuan . Ljubljana: Borec. Partlji č, Tone. (1988). Kulturne humoreske, prosim . Ljubljana: Prešernova družba. Partlji č, Tone. (1990). Prelesti prelesti . Ljubljana: Mladinska knjiga. Partlji č, Tone. (1992). Mala. Ljubljana: Prešernova družba. Partlji č, Tone. (1992). Goool! Ljubljana: Liberalno-demokratska stranka. Partlji č, Tone. (1994). Pri Mariji Snežni zvoni. Maribor: Obzorja. Partlji č, Tone. (1995). Starec za plotom. Maribor: Obzorja. Partlji č, Tone. (1997a). Samo roko daj. Ljubljana: Pisanica. Partlji č, Tone. (1998). Pisatelj v parlamentu. Ljubljana: Pisanica. Partlji č, Tone. (2001). Usodna privla čnost. Ljubljana: Pisanica. Partljič, Tone. (2002). Kampanja. Ljubljana: Prešernova družba. Partlji č, Tone. (2003). Golaž, reka in mostovi. Ljubljana: Pisanica. Partlji č, Tone. (2006). Grob pri Mariji Snežni. Ljubljana: Pisanica. Partlji č, Tone. (2008). Dom, Dom. Ljubljana: Pisanica.

6.1.2 Internetni viri

Arhiv STA. (28. 10. 2008). Letošnja Ježkova nagrajenca sta Adi Smolar in Tone Partlji č. Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.sta.si/vest.php?id=1333022.

Cobiss.

264

Grumova nagrada. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.drustvo- dsp.si/si/drustvo_slovenskih_pisateljev/prireditve_nagrade/156/detail.html.

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti . (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.jskd.si/kulturna-mreza/dogodki.php?1=1&dog- leto=2008&dog-mesec=4&dogodek=3459.

Kdo je kaj na BS. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.borstnikovo.si/index.php?id=211.

Kratek oris zgodovine . (b. d.). Pridobljeno 22. 12. 2008, iz spletne strani Medicinske fakultete: http://www.mf.uni-mb.si.

Levstikova nagrada. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.mb.sik.si/vsebina.asp?lang=sl&str=345.

Prešernova nagrada. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.drustvo- dsp.si/si/drustvo_slovenskih_pisateljev/prireditve_nagrade/150/detail.html

Prešernovo gledališ če Kranj . (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.pgk.si/main.php?lng=slo&vie=cnt&gr1=nov&gr2=&id=20071024133 13933.

Slovenski gledališki muzej. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.sigledal.org/rep/list/1.

SNG Maribor. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.sng- mb.si/index.php?id=30&tx_ukevents1_pi1%5Baction%5D=PREDSTAVA&tx_u kevents1_pi1%5Bevent%5D=3.

Spletni slovar Merriam Webster. (b. d.). Uporabljen 24. 2. 2009, na spletni strani http://www.merriam-webster.com/.

265

Spletni Slovar slovenskega knjižnega jezika . (24. 5. 2000). Uporabljan od oktobra 2008 do marca 2009, na spletni strani http:// bos.zrc-sazu.si/sskj.html.

Tone Partlji č. (b. d.a). Pridobljeno 4. 1. 2009, iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Partlji%C4%8D.

Tone Partlji č. (b. d.b). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.sigledal.org/geslo/Tone_Partlji%C4%8D.

ZSMS. (b. d.). Pridobljeno 22. 2. 2009, iz http://sl.wikipedia.org/wiki/ZSMS.

6.1.3 Drugo

Pogovor s Tonetom Partlji čem. (22. 1. 2009). Maribor, Gledališka kavarna. Pismo Toneta Partlji ča v elektronski obliki. (2. 3. 2009).

6.2 LITERATURA

Beseda na ovitku. (1971). V T. Partlji č, Jalovost . Ljubljana: Mladinska knjiga. Beseda na ovitku. (1982). V T. Partljič, Nasvidenje nad zvezdami . Ljubljana: Mladinska knjiga. Beseda na ovitku. (1988). V T. Partlji č, Kulturne humoreske, prosim. Ljubljana: Prešernova družba. Beseda na ovitku. (1994). V T. Partlji č, Pri Mariji Snežni zvoni . Maribor: Obzorja. Beseda na ovitku. (1995). V T. Partlji č, Starec za plotom. Maribor: Obzorja. Beseda na ovitku. (1998). V T. Partlji č, Pisatelj v parlamentu . Ljubljana: Pisanica. Beseda na ovitku. (2001). V T. Partlji č, Usodna privla čnost. Ljubljana: Pisanica. Beseda na ovitku. (2002). V T. Partlji č, Kampanja . Ljubljana: Prešernova družba. Borovnik, Silvija. (2005). Slovenska dramatika v drugi polovici 20. stoletja . Ljubljana: Slovenska matica.

266

Bratož, Igor. (7. 3. 2001). Usodna privla čnost. Delo , 43 , str. 27. Brodnik, Vilma, Jernej čič, Robert A., Radonji č, Zoran, Urankar - Dornik, Tjaša. (1999). Zgodovina 1. U čbenik za prvi letnik gimnazije . Ljubljana: DZS. Buttolo, Fran čiška, Svetina, Peter. (1996). Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba. Čeh, Jožica. (2001). Metaforika v Cankarjevi kratki prozi . Maribor: Slavisti čno društvo. Dolinar, Darko, Koren, Evald, Kos, Janko, Kralj, Lado, Orešnik, Janez, Žniderši č, Martin. (1981) . Literatura. Ljubljana: Cankarjeva založba. Glazer, Alenka. (26. 7. 1996). Elegija in balada o zadnjih letih Stanka Majcna: Tone Partlji č, Starec za plotom. Ve čer , 46 , str. 17. Gluši č, Helga. (1996). Sto slovenskih pripovednikov. Ljubljana: Prešernova družba. Inkret, Andrej. (21. 7. 1972). Branje: Jože Felc, Dobro jutro, svoboda; Tone Partlji č, Jalovost; Ivanka Hergold, Pasja radost ali karkoli; Vid Pe čjak, Adam in Eva na planetu starcev; Smiljan Rozman, Leta in dnevi; Miha Mate, Široka cesta. Naši razgledi , 21 , str. 413. Inkret, Andrej. (26. 7. 1974). Branje: Andrej Brvar, France Forstneri č, Drago Jan čar, Marijan Kramberger, Tone Partlji č, Janez Švajncer, Miroslav Slana - Miros, Irena Žerjal, Ivanka Hergold, Franc Pe čnik, Niko R. Kolar. Naši razgledi , 23 , str. 372–373. Kenda, Jakob J. (26. 6. 1996). Sentimentalna vaja: Tone Partlji č, Starec za plotom. Razgledi , 5 , str. 22. Kmecl, Matjaž. (1996). Mala literarna teorija . Ljubljana: Mihela č in Nešovi ć. Kocijan, Gregor. (1996). Satira. V M. Javornik (ur.), Enciklopedija Slovenije (str. 404–405). Ljubljana: Mladinska knjiga. Kos, Janko. (1989). Pregled slovenskega slovstva . Ljubljana: Državna založba Slovenije. Kos, Janko. (1990). Humoreska. V M. Javornik (ur.), Enciklopedija Slovenije (str. 90). Ljubljana: Mladinska knjiga. Kos, Janko. (1999). Književnost. U čbenik literarne zgodovine in teorije. Maribor: Obzorja. Kos, Janko. (2001). Literarna teorija. Ljubljana: DZS.

267

Kos, Matevž. (2000). Kritike in refleksije. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. Kramberger, Marijan. (1982). Obla čila slovenskih cesarjev. Maribor: Obzorja. Lah, Andrijan. (1996). Pregled književnosti 5. Slovenska književnost 20. stoletja. Ljubljana: Rokus. Lorenci, Mirko. (1990). Tone Partlji č. Ljubljana: Partizanska knjiga. Majder, Albert. (1997). Stanko Majcen po Partlji čevsko. Primorska sre čanja, 21 (193), str. 435. Makuc, Andrej. (1. 3. 2004). Potovanje od Maribora do Dupleka. Delo , 46 , str. 13. Muši č, Janez. (2004). Veliki album slovenskih pisateljev. Ljubljana: Založba Mladika. Novak Kajzer, Marjeta. (11. 10. 1990). Fonzi udarja naravnost: Tone Partlji č, Prelesti prelesti. Delo , 32 , str. 13. Partlji č, Tone. (1997b). Moje mesto Maribor. V S. Sitar (ur.), Prešernov koledar 1998 (str. 120–136). Ljubljana: Prešernova družba. Pezdirc Bartol, Mateja. (2005). Motivi in teme v najnovejših komedijah Toneta Partlji ča in Vinka Möderndorferja . Jezik in slovstvo, 50 (3–4), str. 49–60. Poga čnik, Jože. (1970). Zgodovina slovenskega slovstva. Maribor: Obzorja. Poniž, Denis. (3. 3. 1995). Generacije, generacije. Razgledi , 4 , str. 37. Predan, Vasja. (1990). Beseda na ovitku. V T. Partlji č, Prelesti prelesti . Ljubljana: Mladinska knjiga. Priro čni slovar tujk. (2005). Ljubljana: Cankarjeva založba. Repe, Božo. (2002). Sodobna zgodovina, zgodovina za 4. letnik gimnazij . Ljubljana: Modrijan. Samide, Irena. (2003). Zmuzljive podobe slovenskega biografskega romana. V Slovenski roman. Mednarodni simpozij Obdobja – metode in zvrsti (str. 231–240). Ljubljana: Center za slovenš čino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2002). Ljubljana: DZS. Slovenski pravopis. (2003). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, Delo. Šifrer, Jože. (5. 7. 1991). Tone Partlji č: Prelesti. Naši razgledi , 40 , str. 387–388. Štih, Bojan. (1986). Beseda na ovitku. V T. Partljič, Pepsi ali provincialni donjuan . Ljubljana: Borec.

268

Švajncer, Janez. (1995). Tone Partlji č: Pri Mariji Snežni zvoni. Sodobnost, 43 (3– 4), str. 327–329. Tomaži č, Bojan. (22. 3. 2006). Glazerjev nagrajnec: Še vedno bi prijel sonce. 7D , 35 , str. 9–11. Tone Partlji č, Kulturne humoreske, prosim. (1989). Knjiga, 36 (1–2), str. 12–13. Tone Partlji č, Prelesti prelesti. (1990). Knjiga, 37 (8–9), str. 265–266. Maribor: Obzorja. Tone Partlji č. (1994). MM svet, 1 (14), str. 4–7. Toporiši č, Jože. (2000). Slovenska slovnica . Maribor: Obzorja. Vinceti č, Milan. (1996). Najnovejši Partlji čev roman: Pri Mariji Snežni zvoni. Mentor, 19 (1–3), str. 70–71. Vodopivec, Peter. (2006). Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan. Vrhovnik Straka, Tone. (1993). Tone Partlji č, Mala. Literatura, 5 (21), str. 89–90. Vukajlovi č, Vera. (1996). Romansirana biografija: Tone Partlji č, Starec za plotom. Literatura, 8 (61–62), str. 172–174. Zadravec, Franc. (2002). Slovenski roman dvajsetega stoletja. Murska Sobota: Pomurska založba, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Zlobec, Ciril. (1989). Intervju Sodobnosti: Tone Partlji č. Sodobnost, 38 (4), str. 367– 372. Zlobec, Ciril. (1995). Intervju: Tone Partlji č. Sodobnost,43 (6–7), str. 473–481. Žebovec, Marjeta. (2005). Slovenski književniki rojeni do leta 1899. Ljubljana: Karantanija.

269