UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek Za Slovanske Jezike in Književnosti

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

Brigita Klujber Varga

Maribor, 2012

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

ŽIVLJENJE, DELO IN POMEN AVGUSTA PAVLA V SLOVENSKO-MADŽARSKO- AVSTRIJSKEM PROSTORU

Mentor: Kandidatka: Red. prof. dr. Marko Jesenšek Brigita Klujber Varga

Somentorica: Izr. prof. dr. Anna Kolláth

Maribor, 2012

Lektorica: Ivanka Bratkovič, profesorica slovenskega jezika Prevajalec: Márk Szabó, profesor angleškega jezika

ZAHVALA

Za strokovno pomoč in potrpeţljivost se iskreno zahvaljujem svojemu mentorju, red. prof. dr. Marku Jesenšku, in somentorici, izred. prof. dr. Anni Kolláth, ki sta mi s svojimi idejami in spodbudami pomagala pri nastajanju diplomskega dela. Prisrčno se zahvaljujem gospe Judit Simonné Pavel, ki me je ljubeznivo sprejela in mi priskočila na pomoč pri prebiranju pisem ter mi posredovala podatke o očetu. Za strokovno pomoč se zahvaljujem tudi prof. dr. Károlyu Gadányiju. Zahvaljujem se še ţupanu Občine Cankova, Dragu Vogrinčiču, in gospe Hildi Vogrinčič, ker sta mi omogočila vpogled v gradivo v spominski sobi na Cankovi. Posebej se zahvaljujem svoji druţini, staršem za moralno in finančno pomoč, Dejanu za potrpeţljivost in spodbudne besede. Teu in Davidu pa se opravičujem, ker sta morala pogrešati mamico. Vsem, ki ste verjeli vame, iskrena hvala.

IZJAVA

Podpisana Brigita Klujber Varga, rojena 10.10.1981, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer SLOVENSKI JEZIK S KNJIŢEVNOSTJO IN MADŢARSKI JEZIK S KNJIŢEVNOSTJO, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom ŢIVLJENJE, DELO IN POMEN AVGUSTA PAVLA V SLOVENSKO-MADŢARSKO-AVSTRIJSKEM PROSTORU pri mentorju, red. prof. dr. Marku Jesenšku, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni, teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

______(podpis študentke)

Dobrovnik, 9. 10. 2012

POVZETEK

Diplomsko delo predstavlja ţivljenje, delo in pomen polihistorja Avgusta Pavla v slovensko-madţarsko-avstrijskem prostoru. Avgust Pavel se je rodil 28. avgusta 1886 na Cankovi v Prekmurju. Po končani gimnaziji v Monoštru se je na Madţarskem vpisal na študij madţarščine in latinščine, na pobudo slavista Oszkárja Asbótha pa še na slavistiko. Od leta 1920 pa vse do smrti je ţivel in delal v Sombotelu. Bil je povezovalec treh narodov, prizadeval si je za soţitje in slogo na stičišču treh drţav. V nalogi je najprej predstavljeno ţivljenje Avgusta Pavla, njegovo pesništvo in prevajanje, knjiţničarska dejavnost in muzeološko delo. Temu sledi podrobnejša predstavitev jezikoslovnega dela. V diplomskem delu so navedeni tudi spomini Judit Pavel na očeta Avgusta Pavla. O njem pa pripoveduje tudi mariborski škof Joţef Smej, Pavlov nekdanji študent. Avgust Pavel je bil jezikoslovec, profesor, vodil je knjiţnico, bil ravnatelj muzeja, etnolog, pesnik in prevajalec. Pavlov pomen in njegovo vlogo pri povezovanju treh narodov na območju ob slovensko-madţarski meji oz. slovensko-madţarsko- avstrijski tromeji nakazujejo društva in ustanove, ki nosijo njegovo ime. V diplomskem delu je predstavljena njegova vsestranskost s poudarkom na slavistiki in korespondenci z jezikoslovcem Oszkárjem Asbóthom. Naloga vsebuje pisma, in sicer prevode izvirnikov iz madţarščine v slovenščino. Z njihovo pomočjo poskušamo prikazati Pavlove in Asbóthove poglede na jezik domačih Slovencev.

Ključne besede: Avgust Pavel, ţivljenje, delo, pomen, Oszkár Asbóth, slavistika, korespondenca

ABSTRACT

This thesis gives an insight into the life, work and significance of the polymath Avgust Pavel in the Slovenian, Hungarian and Austrian territory.

Avgust Pavel was born on the 28th of August, 1886 in Cankova, a village located in the Mura region. After graduating from gymnasium in Szentgotthárd, Hungary, he enrolled to college, also in Hungary, to study Latin and Hungarian language. On the initiative of the Slavic language expert Oszkar Asbóth, he additionally started to study Slavic languages. He lived and worked in Szombathely from 1920 until his death in 1946. He represented a link between the three nations, striving for harmony and concord at the junction of the three countries.

The first part of the thesis is an overview of Avgust Pavel’s life, of his poetry and his translations, of his work as a librarian and as a museum director. In the second part, this is followed by a detailed presentation of his work in the field of linguistics. The thesis cites and considers Judit Pavel’s memories of her father, Avgust Pavel. It also takes account of statements about him, made by the bishop of Maribor, Joţef Smej, who was a former Pavel student. Avgust Pavel was a linguist, a professor, a librarian, a museum director, an ethnographer, a poet and a translator. Pavel’s importance and power to unify three nations in the area of the border between Hungary and Slovenia, or rather in the tri-border region of Slovenia, Hungary and Austria, is proven by the numerous societies and institutions bearing his name.

The thesis portrays his versatility, with an emphasis on Slavic language studies and on his correspondence with the linguist Oszkár Asbóth. Letters are included – Slovene translations from the original Hungarian letters – from this correspondence, which help us to get an insight into Pavel´s and Asbóth´s view on the language of the autochthon Slovene population.

KEYWORDS: Avgust Pavel, life, work, importance, Oszkár Asbóth, Slavic studies, correspondence

KAZALO

1 UVOD ...... 1

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA ...... 4 2.1 Namen in cilji ...... 4 2.2 Predpostavke ...... 5

3 METODOLOŠKA OPREDELITEV ...... 6 3.1 Raziskovalne metode...... 6 3.2 Uporabljeni viri ...... 6

4 ŢIVLJENJE IN DELO AVGUSTA PAVLA ...... 8 4.1 Ţivljenje Avgusta Pavla ...... 8 4.2 Avgust Pavel, knjiţničar ...... 12 4.3 Avgust Pavel, etnolog ...... 13 4.4 Avgust Pavel, prevajalec ...... 15 4.5 Avgust Pavel, pesnik ...... 17 4.6 Avgust Pavel, jezikoslovec ...... 18 4.7 Avgust Pavel, oče ...... 23 4.8 Avgust Pavel, predavatelj na bogoslovju v Sombotelu ...... 35

5 POMEN IN RECEPCIJA AVGUSTA PAVLA ...... 422

6 ASBÓTHOVA PISMA PAVLU ...... 622 6.1 Predstavitev datiranih pisem in dopisnic ...... 633 6.2 Predstavitev pisem in dopisnice brez datuma ...... 70

7 SKLEP ...... 72

8 PRILOGE ...... 74 8.1 Datirana pisma in dopisnice ...... 74 8.2 Pisma in dopisnica brez datuma ...... 97 8.3 Dopisnica ...... 99 8.4 Intervju z Judit Pal ...... 100 8.5 Intervju z Joţefom Smejem ...... 1099 8.6 Pooblastilo ...... 115

9 LITERATURA ...... 116

1 UVOD

Avgust Pavel je po rodu Slovenec, vendar je ţivel in delal na Madţarskem, zato sta njegovo ime in zapuščina v Sloveniji premalo znana. Kot jezikoslovec in etnograf se je posvečal predvsem jeziku, kulturi in knjiţevnosti svojega naroda. Raziskoval pa je tudi madţarsko-slovenske kulturne stike. Rodil se je sicer na Cankovi, a je večino svojega ţivljenja preţivel v Sombotelu.

4. aprila leta 2002 sem se kot študentka takratne Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru udeleţila znanstvenega simpozija, ki je bil posvečen Avgustu Pavlu, jezikoslovcu, prevajalcu, etnologu, literarnemu zgodovinarju in pesniku (Vratuša 2003: 12). Polihistor, rojen v Sloveniji, v takratni Avstro-Ogrski, je večino ţivljenja preţivel na Madţarskem, a rodne grude nikoli ni pozabil, pa tudi maternemu jeziku je ostal vseskozi zvest. Bil je povezovalec, kulturni most med Slovenci in Madţari, kasneje še Avstrijci. Ta podatek me je pritegnil in začela sem se zanimati za njegovo ţivljenje in delo, saj sem Avgusta Pavla takrat še slabo poznala. V osnovni in srednji šoli njegovega imena ţal v tem kontekstu nismo omenjali. Toliko bolj se spominjam Avgusta Pavla kot pesnika, saj sem kot članica lendavskega deklamatorskega studia deklamirala njegovo pesem z naslovom Hűséggel megvert embertársaim.

Z njegovim imenom sem se znova srečala na fakulteti, natančneje na Oddelku za slovenski jezik in knjiţevnost, in sicer na predavanjih pri predmetu zgodovina slovenskega jezika pri prof. dr. Marku Jesenšku. Na njih sem podrobneje spoznala njegovo jezikoslovno delo.1

Ime Avgusta Pavla pa me je spremljalo tudi pri delu. Pogodbeno sem namreč zaposlena na RTV Slovenija kot novinarka TV-studia Lendava. Leta 2006 sem dobila nalogo, da naj pripravim prispevek o odprtju spominske sobe Avgusta

1 Obravnavali smo njegove jezikoslovne razprave, predvsem tiste, ki so prevedene v slovenski jezik (Glasoslovje slovenskega narečja Cankove), omenili pa smo tudi ostale (npr. Dve razpravi s slovansko-madţarsko snovjo, Jezik najnovejšega prekmurskega slovstva).

Pavla na tedanji Visoki šoli Dániela Berzsenyija v Sombotelu. V Univerzitetnem središču Zahodnomadţarske univerze deluje katedra za slovansko filologijo, v njenih okvirih pa tudi Oddelek za slovenski jezik in knjiţevnost. Kje drugje bi našla Pavlova zapuščina boljše mesto, kot tu (Gadányi 2011: 9)? Spominska soba pa ima še eno značilnost, in sicer v enem od objektov univerze je med leti 1933 in 1946 na tedanji Realki Ferenca Faludija poučeval tudi Avgust Pavel. Bil je profesor madţarskega in latinskega jezika. Ob odprtju spominske sobe je o pomenu Avgusta Pavla spregovoril tedanji rektor visoke šole in predstojnik Oddelka za slovenski jezik in knjiţevnost Károly Gadányi. Posebej pa sem si zapomnila besede Judit Pavel, hčere Avgusta Pavla. Bila je zelo vesela, ker njenega očeta njegovi nasledniki niso pozabili. Spomnim se, da so se v njenih očeh zasvetile solze, obraz pa je izţareval hvaleţnost in ponos. Po uradnem odprtju sobe, ki so mu ob domačih gostih prisostvovali še gostje s Cankove in predstavniki Univerze v Mariboru, natančneje Oddelka za slovenski jezik in knjiţevnost na Pedagoški fakulteti, med njimi Zinka Zorko in Marko Jesenšek, sem tudi sama vstopila v prostor. V njem je stala preprosta pisalna miza, na njej je leţal rokopis, ob njej pa je stala odloţena aktovka. Omara je bila nabito polna knjig in revij. Imela sem občutek, da je nekdo samo za trenutek zapustil prostor in da v njem še vedno dela in ustvarja. Temu prispevku je sledila še priprava oddaje z naslovom Moj gost/Vendégem, v kateri sem podrobno predstavila njegovo bogato, a ţal kratko ţivljenje2. Tako sem navezala stik z njegovo hčerjo Judit Pavel, ki mi je od prvega trenutka bila pripravljena pomagati. Poslala mi je njegovo avtobiografijo in mi veliko pripovedovala o njem. Čeprav je bil Avgust Pavel prezaposlen in sta ga njegova otroka videla le poredkoma, saj je šel od doma še ko sta spala, vračal pa se je pozno zvečer, ko sta bila ţe v postelji, ima njegova hči nanj zelo lepe spomine:

»Bil je dobrosrčen človek z zdravim smislom za humor. Doma, v krogu druţine, je prebil zelo malo časa, a naj je prišel domov še tako utrujen, je za nas zmeraj našel lepo besedo. Spominjam pa se tudi, da je bil izredno strog. Pri

2 Oddaja je bila premierno predvajana 17. 5. 2007 na prvem programu RTV SLO.

tem mislim na njegov odnos do mene, ko sem bila najstnica. Če sem v oblačenju, frizuri ali pa v obnašanju prestopila mejo, ki jo je on postavil, me je takoj opozoril na to. Res je bil strog v primerjavi z današnjimi starši in obnašanjem današnjih najstnic, čeprav je bil sicer čistega srca in vedno dobre volje. Po starših pa je podedoval nekaj, kar ga je od Cankove spremljalo vse ţivljenje, to sta bila moralni red in strogost« (Pavel 2006).

V zbirki Sporočilo iskrenega učitelja je poudarila, da je Avgust Pavel kljub zgodovinskopolitičnim dogajanjem vedno našel način, kako voljo do ustvarjanja uporabiti v plemenite namene. Vedno in povsod je sluţil znanosti. V etnografiji je bil jezikoslovec, v prevodih pa pesnik. Prav zaradi tega je tisto, kar je ustvaril, večno (Pavel 2011: 8).

Razen tega pa me je prevzelo še dejstvo, da je bila njegova materinščina slovenščina, vendar pa je usoda nanesla, da je njegovo ţivljenjsko delo nastalo v madţarščini3. Hkrati pa je bil posrednik slovenske knjiţevnosti na Madţarskem. S svojimi prevodi je slovensko pisano besedo posredoval sosednjemu narodu. Velja za najboljšega posredovalca Cankarjevih del Madţarom. Na to sem najbrţ bila toliko bolj občutljiva, ker je moja materinščina madţarščina, slovenščina pa je moj drugi materni jezik. Zanimalo pa me je še, zakaj je bilo tako in ali je temu botrovalo politično ozadje.

Vse to in dejstvo, da je ime Avgusta Pavla zapisano v zgodovini naselja Sombotel z velikimi črkami, da so po njem poimenovali ulico, dijaški dom, različna društva ipd., v Sloveniji pa se ga razen v izbranih krogih ne omenja veliko oziroma ga ljudje ne poznajo, me je privedlo do tega, da sem se odločila za diplomsko delo o

3 Večina del govori o ţivljenju, kulturi, dediščini in ljudskem izročilu domačih Slovencev. Jezikoslovne razprave in slovnica so posvečene domačemu slovenskemu jeziku. Med njegova dela pa sodijo še prevodi literarnih del, npr. Cankarjevih, njegova lirika, muzeološko gradivo, urejanje knjiţničnega gradiva …

3 njem. Ko sem začela raziskovati, sem ugotovila, da razen člankov in zbornikov, ki so bili objavljeni ob kateri od obletnic njegove smrti, v slovenščini ni veliko gradiva. Ker ga je v madţarščini veliko več, sem svoje znanje madţarščine lahko pri raziskovanju s pridom uporabila.

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA

2.1 Namen in cilji

Ime Avgusta Pavla je v Sloveniji premalo znano. Čeprav je rojen na Cankovi v Prekmurju, ga razen v domačem kraju in njegovi oţji okolici ljudje ne poznajo najbolje. V zadnjem času je opaznih vedno več teţenj, da bi se to spremenilo4. Ime Avgusta Pavla in njegovo delo ţelijo širšemu krogu ljudi predstaviti tako na Madţarskem, kjer je ţivel in delal, kot v Sloveniji, s katero ga povezujejo njegove korenine. S tem namenom so bile organizirane razstave in simpoziji, urejeni pa sta bili tudi dve spominski sobi. Namen te naloge je pribliţati ţivljenje in delo Avgusta Pavla slovenskim bralcem. Prav zaradi tega sem se odločila tudi za prevod nekaterih njegovih razprav in korespondence s prof. dr. Oszkárjem Asbóthom. Profesor Marko Jesenšek mi je namreč na eni od konzultacij ponudil v prevajanje pisma, ki mu jih je posodil Károly Gadányi. Gre za 32 pisem, ki jih je Avgustu Pavlu napisal njegov profesor in kasnejši tesen prijatelj Oszkár Asbóth. Pisma so napisana v madţarskem jeziku in so tako vsem, ki omenjenega jezika ne govorijo, nedostopna. Ker pa so napisana z roko, so bila sprva nečitljiva, zato sem za pomoč pri branju zaprosila gospo Judit Pavel. Bila je zelo vesela, da mi je lahko pomagala pri diplomski nalogi, ki govori o njenem očetu. Obiskala sem jo nekajkrat in rezultat tega so tonski posnetki prebranih pisem, ki sem jih potem prevedla. V korespondenci sta

4 V postopku je tudi natis Pavlove rokopisne slovnice (Jesenšek 2011: 69–87).

4 si slavista5 izmenjala strokovna vprašanja oziroma iz tega – glede na to, da sem obdelala Asbóthova pisma – lahko sklepam, da je Asbóth ob tem, da je popravljal in usmerjal Pavlovo jezikoslovno delo, Pavla tudi spraševal o značilnostih domačega slovenskega jezika. Poleg jezikoslovnih tem pa najdemo tudi veliko pisem z zasebno vsebino.

Namen diplomskega dela je predstaviti ţivljenje, delo in pomen Avgusta Pavla, zlasti njegova madţarska besedila, ki doslej v slovenskem jeziku niso bila dosegljiva.

Cilj diplomskega dela je na novo ovrednotiti pomen Avgusta Pavla za slovensko- madţarsko-avstrijski prostor, zlasti idejo o zdruţevanju Nemcev, Madţarov in Slovencev v luči evropske zveze. Avgust Pavel je govoril o soţitju in enakopravnosti jezikov, literature in kultur. S tega vidika je bil vizionar evropske ideje v prostoru med Muro in Rabo. Njegova ideja o povezovanju je predhodnica ideje o regionalnem povezovanju in razvoju, ki ga danes spodbuja Evropska unija.

2.2 Predpostavke

1. Avgust Pavel je bil povezovalec treh kultur, jezikov in literature, kar je nekaj desetletij po njegovi smrti začela uresničevati zdruţena Evropa. 2. Glavnina njegovega znanstvenega dela je zapisana v madţarskem jeziku, zaradi česar je bil v slovenskem prostoru manj znan. Poznali smo samo del njegovega bogatega opusa. 3. Madţari so Avgusta Pavla poznali bolje kot Slovenci in Nemci. Priznali so mu vodilno vlogo v slovenistiki na Madţarskem in ga razumeli ter sprejeli kot najpomembnejšega posrednika med jezikoma, kulturama in literaturama.

5 Pavla sem si dovolila imenovati slavist, ker ga Asbóth ne glede na to, da je bil Pavel sprva njegov študent, obravnava kot sebi enakega. Mojo domnevo je potrdila Judit Pável, pa tudi iz njune korespondence je to razvidno.

4. V pismih Oszkárju Asbóthu se je predstavil kot odličen poznavalec jezikovnih razmer. Izhajal je iz glasoslovnega sistema Cankove. Na osnovi tega in tez, ki jih najdemo v pismih, je kasneje sestavil slovnico. 5. V korespondenci s slavistom Asbóthom je izpostavljenih nekaj pomembnih vidikov slovnice, npr. prehod j v gy.

3 METODOLOŠKA OPREDELITEV

3.1 Raziskovalne metode

V nalogi sta pri opisovanju ţivljenja, dela in pomena Avgusta Pavla v slovensko- madţarsko-avstrijskem prostoru prevladovali deskriptivna in zgodovinska metoda. Za proučevanje sestavljenih pojavov, sodb, zaključkov in obravnave posameznih delov glede na druge sem uporabila metodo analize, za zdruţevanje enostavnih pojmov in sodb v sestavljene oziroma enkratne celote vzajemno povezanih delov pa metodo sinteze. Pri proučevanju in primerjanju pisem z jezikoslovnim delom Avgusta Pavla je prevladovala komparativna metoda (Pšunder, Kolnik, Čagran 2010: 12).

3.2 Uporabljeni viri

V diplomski nalogi sem uporabila primarne, sekundarne in terciarne vire. Med primarne vire sodijo monografije, posvečene Avgustu Pavlu, npr. zbornik z naslovom Avgust Pavel, ki je izšel leta 2003 v zbirki ZORA 23. V veliko pomoč so mi bili tudi članki, objavljeni v Spominski knjigi Avgusta Pavla/Pável Ágoston Emlékkönyv, ki je izšla kot posebna izdaja revije Dunántúli Szemle leta 1949. Pri razumevanju pisem mi je bila v pomoč Zbirka izbranih študij in člankov Avgusta Pavla/Pável Ágoston: Válogatott tanulmányai és cikkei, ki je leta 1976 izšla v Sombotelu. Uporabila sem tudi razprave v zbirki z naslovom Sporočilo iskrenega učitelja/Az

6 igaz tanár üzenete, ki je izšla ob 125-letnici rojstva Avgusta Pavla leta 2011 v Sombotelu. Pri delu sem uporabila tudi sekundarne vire, ki se nanašajo na vendsko teorijo, in sicer knjiţico Slovensko Porabje avtorja Frančka Mukiča in Marije Kozar, knjigo Vse o slovenskem Porabju, ki jo je uredil Franci Just, in članek Imreta Szilágyija z naslovom A magyarországi szlovénokról, avagy régebbi magyar nevükön a vendus-tótokról/O Slovencih na Madţarskem ali po starem madţarskem poimenovanju o Vendus-Totih.6 Pri tem sta mi bila v pomoč tudi članka, eden objavljen v reviji Nyelv és Tudomány/Jezik in znanost z naslovom Rejtőzködők Európa közepén: kik azok a vendek?/Skrivajoč se sredi Evrope: kdo so tisti Vendi?, drugi pa v Vasi Szemle avtorja Endreja Bojtárja z naslovom Kik azok a vendek, s kik voltak a Venetek-Venedek?/Kdo so Vendi in kdo so bili Veneti- Venedi? Pregledala sem tudi različne bibliografije in knjiţne kataloge. Gradivo sem si izposodila v strokovnih knjiţnicah v Sloveniji in na Madţarskem. V veliko pomoč pa mi je bilo tudi gradivo v spominskih sobah Avgusta Pavla na Cankovi in v Sombotelu. Nekaj gradiva sem našla tudi na spletnih straneh.

6 Članek je v slovenščino prevedla Marijana Sukič.

4 ŽIVLJENJE IN DELO AVGUSTA PAVLA

4.1 Življenje Avgusta Pavla

Ţivljenjska pot Avgusta Pavla se je začela 28. avgusta 1886 na Cankovi, v takratni Ţelezni ţupaniji na Ogrskem. Rodil se je kot tretji otrok in prvi sin očetu krojaču in kmetu Ivanu Pavlu, prav tako cankovskega rodu, in materi Elizabeti Obal, rojeni na Madţarskem, v Sűrűházu. V druţini se je rodilo 117 otrok in vsi so se izšolali. Eden je ostal doma na kmetiji, ostali pa so se razkropili po svetu.

Po nasvetu cankovskega ţupnika Joţefa Borovnjaka in domačega učitelja Ficka je oče nadarjenega enajstletnega Avgusta poslal v cistercijansko gimnazijo v Monošter, kjer se je šolal med leti 1897 in 1901. V šoli se je kot otrok iz druţine, v kateri so se pogovarjali samo v vendščini,8 se pravi v jeziku domačih Slovencev,

7 Amalija (roj. 4. decembra 1883), Cecilija (roj. 17. maja 1885, umrla je stara slabo leto), Avgust (roj. 28. avgusta 1886), Viktor (roj. 27. julija 1888), Sidonija (roj. 3. junija 1889), Agneška (roj. 26. novembra 1892), Štefan (roj. 13. decembra 1894), Janez (roj. 5. decembra 1897), Karolina (roj. 1. novembra 1900), Alfonz (roj. 29. avgusta 1902) in Alojzij (roj. 20. decembra 1904, umrl nekaj dni po rojstvu) (Smej 2011: 129). 8 Avgust Pavel s tem imenom ne označuje posebnega jezika ali naroda, gre za izraz, s katerim označuje domače Slovence. Ko je pisal v madţarščini, je uporabljal ta izraz, ki je bil v tistem času in tistih razmerah splošno sprejet. Gre za izraz, ki so ga Madţari uporabljali za Slovence. V slovenščini pa je zmeraj uporabljal izraz domači Slovenci. Veneti oz. Vendi je bila oznaka, ki so ga drugi uporabljali za sloVendce, nikoli pa oni sami zase, saj so si rekli Slovenci. Vendi ali Veneti pa je le okrajšava od sloVendci (www.promin.si/zgodovina/Od_kod_ime.htm). Marija Kozar Mukič pa trdi, da so območje med Rabo in Muro, kjer so ţiveli Slovenci, od 12. do začetka 20. stoletja madţarsko imenovali »Tótság«, nato »Vendvidék«, prebivalce pa Slovenci, Vendski Toti, Vendi in vendski Slovenci. To povzema po starejši literaturi, npr. Zelko, Ivan, 1996: Zgodovina Prekmurja. Murska Sobota: Pomurska zaloţba. Staro madţarsko ime za Prekmurce je Vendek (Vendi) in tudi v Avstro-Ogrski so jih imenovali Vendi, da bi jih ločili od Slovencev. Kljub vsemu pa je bilo običajno poimenovanje v njihovem maternem jeziku Slovenci, Slovénge, Slovenje ( http://sl.wikipedia.org/wiki/Prekmurci).

8 zelo hitro in temeljito naučil madţarsko. V 1. letniku je bil celo edini odličnjak med samimi Madţari. Glede na to, da so bili tedaj v Monoštru samo štirje letniki gimnazije, je višje razrede končal v premontrejski gimnaziji v Sombotelu. Maturiral je z odliko in se leta 1905 odločil za študij madţarščine in latinščine na filozofski fakulteti v Budimpešti. Ob teh predmetih je študiral še slovansko jezikoslovje. Bil je najbolj nadebuden študent profesorja Oskarja Asbótha in njegov tesni sodelavec, kar dokazuje tudi v nadaljevanju diplomskega dela prevedena korespondenca. Večji del slovanskega gradiva za njegov inavguralni nastop z naslovom Sprememba j–gy v jeziku domačih Slovencev in v obdonavskih narečjih je rezultat Pavlovega zbiranja.

Od leta 1911, ko je končal študij, pa vse do svoje smrti leta 1946 je poučeval. Najprej so ga imenovali za učitelja v Tordi v Transilvaniji, nato pa je zaprosil za sluţbo v Prekodonavju, saj se je ţelel poročiti z Irén Benkő, ki jo je spoznal na Cankovi, kamor je prihajala v poletnih mesecih na obisk k staremu očetu. Zaposlil se je v Dombóváru.

Leta 1914 sta se z Irén poročila. Rodili so se jima štirje otroci. Dvojčka sta bila šibka in bolna in sta kmalu po rojstvu podlegla gripi. Leta 1922 se je rodil sin László, leta 1925 pa hči Judit.

Čeprav so mu leta 1920 v Ljubljani na filozofski fakulteti ponudili zaposlitev na katedri za vendski jezik in juţnoslovanske kulturne stike, se je iz druţinskih razlogov odločil za ţivljenje in delo na Madţarskem. Od leta 1920 je poučeval v Sombotelu, najprej na dekliškem liceju, nato pa na Faludyjevi realki.

Njegova dijakinja na dekliškem liceju je po njegovi smrti o tem obdobju zapisala:

Kot zanimivost naj še dodam, da sem v Porabju izvedela, da če porabske Slovence v slovenščini vprašaš, kaj so, odgovorijo da Slovenje. Če pa isto vprašanje ponoviš v madţarskem jeziku, odgovorijo Vendek (se pravi Vendi).

»In vseskozi je ostal zvest svojemu madţarstvu. Trianonska pogodba je njegovo rojstno vas priključila Jugoslaviji. Ponujali so mu številne sluţbe, toda on je po vrsti odklonil vsa delovna mesta, ki bi mu zagotavljala bolj bel kruh in veliko večji kos kruha, kot mu ga je zagotavljalo delo profesorja madţarščine … Ta neomajna zvestoba pa nikakor ni pomenila nezvestobe do rojstnega kraja, do vendske skupnosti iz njegovega otroštva. Za človeka z oţjo perspektivo bi lahko ta dvojnost predvsem v bliţnji preteklosti, v času šovinizma, katerega plameni so segali do neba, pomenila duhovne konflikte. Toda narodna zavest Avgusta Pavla, profesorja madţarščine, katerega široko obzorje temelji na Kölcseyjevi, Vörösmartyjevi in Adyjevi vzgoji, je dvojnost vendske domovine in ljubezni do Madţarske stopila, zdruţila v celoto« (Szemző 1949: 13).

Tisti, ki so ga poznali, zlasti njegovi učenci in učenke, npr. Magda Szemző ali Sándor Weöres, poudarjajo tudi, da mu je bilo neprestano poudarjanje pripadnosti madţarskemu narodu tuje. Menil je, da mu ni treba na vsakem koraku poudarjati, da je Madţar, saj je iz njegovega dela in njegovih dejanj jasno razvidno, da se čuti Madţara. Zanj je bilo samoumevno, da zgolj zato, ker ne sovraţi sosednjih slovanskih narodov, ampak išče moţnost soţitja med njimi in Madţari, še zdaleč ni slab Madţar (Szemző 1949: 12). Vendar pa ni, kot je razvidno iz njegovih pričevanj in pričevanja njegove hčere, nikoli pozabil svojih korenin.

»Med republiko svétov na Madţarskem so Pavla kot demokratično usmerjenega človeka pritegnili v javno ţivljenje, kar so mu pozneje očitali. Po priključitvi Prekmurja k Sloveniji so ga njegovi rojaki povabili, da bi postal šolski nadzornik. Ker se zaradi prometnih teţav ni pravočasno vrnil na sluţbeno mesto, so pričeli proti njemu

disciplinsko preiskavo in prejšnjim »grehom« dodali še stike s Slovenijo« (Kozar-Mukič 2003: 19).

Leta 1933 mu je uspelo prepričati pristojne in ustanoviti Društvo prijateljev ţeleznoţupanijskih muzejev/Vasvármegyei Múzeumok Barátainak Egyesülete in lokalnozgodovinsko revijo Vasi Szemle/Ţelezni obzornik, pozneje Dunántúli Szemle/Prekodonavski obzornik. Doţivljal je uspeh za uspehom, a vse to ga ni zaneslo. Ni ga gnala ţelja po uveljavljanju, niso ga zanimale druţbene in politične pozicije. Njegova učenka je o tem obdobju zapisala:

»Ostal je isti, človek brez poz, kakršen je bil kot neznan učitelj. Še zmeraj se ni naučil pojmov zgoraj in spodaj, še vedno se ne obnaša nič drugače, ko prosi pomoč za revijo Dunántúli Szemle ali za kar koli drugega kot takrat, ko prosijo njega – sedaj ţe vedno pogosteje – za pokroviteljstvo, za pomoč. Njegov prijateljski krog je ostal isti. Rad ima druţbo. Ko se mu uspe odtrgati od knjiţničarskega, šolskega, muzeološkega, znanstvenega, uredniškega in pisateljskega dela, s katerim je povezan s tisoč vezmi, se iz srca rad pogovarja s prijatelji ob kozarčku vina, pa tudi brez njega. Rad ima resen pogovor, rad pa ima tudi humor, ima neizčrpen humor, otroško dobro voljo. Ni pa opustil niti svoje druge zabave, tj. vrtnarjenja. Zmeraj se okrepi, ko lahko nekaj ur preţivi med svojim sadnim drevjem, cvetlicami in sadikami. To mu pomeni stik z načinom ţivljenja, kakršnega se spominja iz otroštva, stik z zemljo, z ţivljenjsko energijo in teh vezi ni mogoče pretrgati« (Szemző 1949: 30).

Avgust Pavel ni bil nikoli posebno bolan, o tem priča tud njegova hči Judit. Če pa je ţe bil, tega ni pokazal, niti govoril o tem. Znal je ohraniti vedrino in prijaznost v najkritičnejših trenutkih. Kot zanimivost sem na spletni strani Cankove prebrala, da vojak Avgust nikoli ni streljal predse, ampak vedno v zrak. Tako pravijo viri,

11 ki citirajo sestro Karolino. Temu velja verjeti, saj se je Avgust sam ustrelil v nogo. Na ta način se je izognil stvarem, ki jih ni mogel uskladiti s svojo vestjo. Preostanek vojne je tako delal kot tolmač iz ruščine. Proti koncu vojne, ko so se pribliţevali Rusi, je ţena menila, da bi se bilo bolje umakniti v Slovenijo. Toda tudi takrat mu ni bilo usojeno, da bi se vrnil v rojstni kraj. Prehiteli so ga Rusi. Pod njimi je Avgust bil spet tolmač, medtem pa je začela njegova ţivljenjska ura biti zadnje trenutke njegovega bogatega ţivljenja. 9

Njegovo ţivljenje se je po mnenju poznavalcev prezgodaj končalo. Umrl je v Sombotelu 2. januarja 1946. Po hčerinih besedah je na svoji nočni omarici imel molitvenik Knjiga molitvena v slovenskem narečju. Teden dni prej ji je naročil: »Po moji smrti ne pozabi mojega sorodstva tam čez«.

»Mogoče je čutil, da bo moral oditi na vrhuncu, zato je dragocenosti, ki jih je premogla njegova duša, zlival na vse strani in zato je bila njegova dolţnost biti povsod, kjer je mogoče sluţiti madţarski kulturi« (Banner 1949: 7).

4.2 Avgust Pavel, knjižničar

Bil je motiviran za delo in je kljub veliki ljubezni do poučevanja začel uveljavljati svoje talente tudi na drugih področjih. Najprej je urejal knjiţnično gradivo Ţeleznoţupanijske knjiţnice. Ko se je začel ukvarjati s knjiţničarsko dejavnostjo in je kasneje prevzel še naloge vodje knjiţnice, ni podedoval dobrega in ustrezno urejenega knjiţničnega gradiva. Zbirko, ki je bila v lasti knjiţnice, je moral urediti sam. Skratka, vse kar je bilo odveč, je moral vreči stran, in sicer z namenom, da bi se uporabniki znašli pri uporabi gradiva. Njegov namen je bil pripraviti gradivo, ki bi sluţilo širjenju kulture, znanstvenemu raziskovanju in knjiţevnosti. Delo vodje knjiţnice je začel opravljati zelo vestno. Ocenil je stanje, ugotovil, kaj preprečuje rabo gradiva in na podlagi tega izdelal zelo natančen načrt, ki se je nanašal na to, kako iz prostorov, polic in knjig urediti pravo knjiţnico. Na razpolago je imel 6 tisoč enot knjiţničnega gradiva, ki ni bilo urejeno. Neurejene

9 http://www.cankova.si/sl/page.asp?id_informacija=446&id_language=1&id_meta_type=31

12 pa so bile tudi zbirke, ki so štele 13 tisoč in več enot. Prvo, kar je naredil, je bilo, da je poiskal pomoč pri študentih in z njihovo pomočjo knjiţnične enote katalogiziral in poenotil. Dokler to ni bilo urejeno, knjiţnica ni redno obratovala. Izdelal je seznam naslovov in ga dopolnjeval s knjiţničnim gradivom. Šele po ureditvi katalogov so obiskovalci lahko redno uporabljali knjiţnico oziroma gradivo. V knjiţnici je delal med leti 1924 in 1942. V teh letih mu je uspelo preurediti knjiţnico, dopolniti knjiţnično gradivo in izdelati oziroma pripraviti več tiskanih katalogov.

4.3 Avgust Pavel, etnolog

Od konca dvajsetih let prejšnjega stoletja pa ni vodil samo knjiţnice Ţeleznoţupanijskega muzeja, ampak tudi etnografsko zbirko. Kot namestnik direktorja muzeja je moral nenehno nadomeščati odsotnega direktorja, tako da bi lahko rekli, da je bil direktor pravzaprav on. Kasneje je prevzel vodenje muzeja. »Ko je Pavel prevzel vodstvo muzeja, je bil le-ta bolj skladišče nagrmadenih prostorov kot pa urejena zbirka« (Kozar-Mukič 2003: 21).

Od leta 1928 je vodil muzej. Razen tega je ves čas tudi poučeval in kot skrbnik etnološke zbirke neutrudno raziskoval skrite vrednote Sombotela, muzeja in v več kot sto naseljih zgodovinske Ţelezne ţupanije zbiral različne predmete, npr. keramiko, modele za lect in modrotiske, »predmete, povezane s prehrano, stavbarstvom, ljudsko umetnostjo, poljedelstvom, ţivinorejo, lovom na ptice in otroškimi igrami« (Kozar-Mukič 2003: 20). Na terenu pa je vse arhiviral tudi s fotografiranjem. Zbirka fotografij je v 18 letih postala bogatejša za več kot tisoč posnetkov. Pavel je posnel blizu dvesto fotografij na teme stavbarstvo, poljedelstvo, domača obrt, obrt, promet, noša, predelovanje lanu, prehrana, čebelarstvo, otroške igre in pogreb.

Etnološki arhiv hrani rokopise Pavlovih razprav ter njegovih etnoloških in jezikoslovnih terenskih zapiskov na pribliţno 2000 listkih. Po inventarni knjigi se

13 je etnološka zbirka med leti 1928 in 1946 povečala za 668 predmetov. Leta 1937 je zbirka štela 1209 predmetov.

»Istočasno s katalogizacijo smo predmete v preurejenih skupinah tudi razstavili,« je 31. decembra 1937 napisal Avgust Pavel na prvo stran inventarne knjige (Kozar-Mukič 2003: 20). V njej in na listkih v štirih zabojih je pri vsakem predmetu označil, na katerem panoju ali v kateri vitrini se predmet nahaja na razstavi. Depojev niso imeli, zato so vse predmete natlačili v prvo in drugo dvorano ter na hodnik prvega nadstropja. Med vojno je bila, ţal, ena tretjina predmetov uničena« (Kozar-Mukič 2003: 20).

Pavlova znanstvena pot se je začela z raziskovanjem vendščine, sledile so primerjalne slovstvenozgodovinske razprave, nato pa se je posvetil preučevanju ognjišč porabskih Slovencev, ki jih je opisal v članku Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev (Pavel 1927: 129–144). Pod vplivom nemške šole Wörter und Sachen10 je začel sestavljati terminološki slovar, ki naj bi vseboval kmečko terminologijo. Vsebina potopisa Podobe iz Őrséga, ki je je nastal leta 1936, je podobna (Pavel 1936: 318–338), opozarja pa na oblike naselij in posebnosti gospodarskih poslopij. Leta 1942 je objavil razpravo Lov na brinjevke v Prekmurju in Őrségu (Pavel 1942: 141–163), v kateri predstavlja način lova na brinjevke z limanicami, kar je bilo za kraje ob slovensko-madţarski meji v tistem času značilno.

Razen tega je raziskoval in študiral skrite vrednote Sombotela in v več kot 100 vaseh zgodovinske Ţelezne ţupanije zbiral predmete, fotografije in podatke. Gradivo iz njegove bogate zapuščine so leta 2006, ob 120-letnici njegovega rojstva, razstavili v muzeju.

»Z razstavo smo se ţeleli spomniti Avgusta Pavla kot muzeologa in etnografa. Vse razstavljene predmete je zbral Avgust Pavel. Iz njegove bogate zapuščine smo

10 Šola Rudolfa Mringerja, ki poudarja, kako so predmeti povezani s svojimi imeni.

izbrali predmete, ki si jih lahko ogledate tu. Razstavljeni so različni predmeti, npr. keramični, oprema kuhinj z odprtim ognjiščem, o kuhinjah je napisal celo razpravo. Zbiral je v Porabju, natančneje v Slovenski vesi in o tem napisal svojo prvo študijo. Potem so razstavljeni različni okrasni umetnostni izdelki, pa še monga, predhodnica likalnika iz tistega časa, različne noše itd. Kar se monge tiče, moram povedati, da je Avgust Pavel pripravil tudi nekaj fotografij in na eni izmed teh lahko vidimo tudi to, kako so ta predmet nekoč uporabljali. Pri pripravi razstave smo bili pozorni tudi na to, da bi iz nje bilo razvidno, kako se je monga nekoč uporabljala, kako so nekoč likali brisače, posteljnino in rjuhe. Med predmeti lahko občudujemo tudi zelo lepe drţaje biča, orodje za vezanje snopa, drţala za britve, Avgust Pavel pa je zbral tudi veliko modelov za potice in model za modrotisk. Vse to je torej razstavljeno tu,« je dejala Marija Kozar - Mukič med pogovorom11 in dodala, da zanimanje Avgusta Pavla za etnografijo izhaja iz tega, da je zrasel iz ljudstva in da se je vrnil k svojim koreninam (Kozar-Mukič 2007).

4.4 Avgust Pavel, prevajalec

Ukvarjal se je še s filološkimi in etnološkimi raziskovanji, pisal pa je tudi razprave. To pa še ni vse. Vedno več časa je posvečal primerjalni knjiţevnosti in prevajanju slovenske knjiţevnosti v madţarski jezik. Prevedel je več romanov in novel največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, zato velja za najboljšega posredovalca njegovih del Madţarom.

11 Za televizijsko oddajo Moj gost/Vendégem.

»Slovensko pesništvo, stara slovenska knjiţevnost, balade, pa tudi knjiţevnost moderne, npr. Cankarjeva, pisci novel, romanopisci, pesniki, vse to in vsi ti so ga zanimali, kot če bi bili njegovi bratje. Z deli, ki jih je prevajal, in njegovimi glavnimi junaki, se je popolnoma identificiral, sočustvoval je z njimi, npr. s Cankarjevimi liki. Njegovi prevodi Cankarja so najlepši. Nastajanje teh prevodov sem spremljala ţe tudi sama, ker se je z obseţnimi besedili zmeraj ukvarjal v poletnih počitnicah. Med šolskim letom za to ni imel veliko časa, saj se je daljšim besedilom potrebno posebej posvetiti in jih ni mogoče prevesti na mah« (Pavel 2011).

Pavlovo zanimanje za Cankarja se je prebudilo v tridesetih letih minulega stoletja, ko je vzpostavil intenzivnejše kulturne stike s Slovenci. Pomembno vlogo pri tem je imel Vilko Novak, ki je Pavlu posredoval seznam slovenskih del, ki bi jih bilo treba prevesti. Pavel se je odločil za prevajanje Hlapca Jerneja (Jernej szolgalegény és az ő igazsága), ki je izšel skupaj s prevodom povesti Potepuh Marko in kralj Matjaţ12 (Mihaszna Marko és Mátyás király) pri zaloţbi Nyugat leta 1937. »Pavel je s tem knjiţnim prevodom poskrbel za prvo in najodmevnejšo predstavitev Cankarja na Madţarskem ter napovedal začetek novega in intenzivnejšega obdobja medliterarnih stikov sosednih narodov« (Čeh Šteger 2011: 41).

Razen Cankarjevih del so ga zanimala tudi dela drugih pisateljev. Leta 1940 je namreč v pismu zaprosil Miška Kranjca, naj mu pošlje nekaj svojih romanov. Kljub temu pa se je odločil za prevod še enega Cankarjevega romana. Leta 1941

12 Za prevod te povesti se je Pavel odločil predvsem zato, ker je motiviki kralja Matjaţa pripisoval globoko slovensko-madţarsko kulturno povezanost, trdil je, da je to »največ, kar so Madţari dali Slovencem« (Čeh Šteger 2011: 42).

16 je tako izšel roman Na klancu (Szegénysoron), s katerim je sledil socialni in kmečko-vaški podobi Cankarja (Čeh Šteger 2011: 41).

Leta, ki so sledila, zaradi vojne vihre niso bila najprimernejša za poglabljanje kulturnih stikov, vendar pa je Pavel nadaljeval s prevajanjem slovenskih avtorjev. Prevedel je Jenkovo Slovensko zgodovino (Szlovén történet), Vorančev Boj na poţiravniku (Harc a Pozsiravnikon). Leta 1943 je prevedel Levstikovega Martina Krpana (Martin Krpan). V letih, ki so sledila, pa zasledimo še nekaj prevodov v revijah13, prevsem liriko Antona Aškerca, Otona Ţupančiča, Simona Jenka, Franceta Prešerma, Josipa Murna, Dragotina Ketteja in Iva Grudna. Prevajal pa je tudi ljudske pesmi in balade (Filo 1987: 50).

Pavlovo prevajalsko delo sicer ni obseţno, vendar pa lahko v njem, če nanj gledamo v kontekstu strokovnoraziskovalnega dela, kulturnoposredniškega prizadevanja, vidimo zametke soţitja kultur, kakršnemu smo priča danes. Pomen njegovega prevajalskega dela je namreč prav v tem, da »je vzklilo iz prepričanja, da pomeni spletanje duhovnih vezi skozi leposlovna dela bogatenje kulturnih odnosov dveh sosednih narodov« (Filo 2003: 99).

4.5 Avgust Pavel, pesnik

Pisal pa je tudi pesmi. V sebi je odkril pesnika v tridesetih letih 20. stoletja, ko je v Sombotelu potekalo ţivahno literarno ustvarjanje. Ker se je posvečal učenju, pisanju in kulturnemu ţivljenju, se je počutil izţetega. Nov vrelec moči je našel v liriki. Sam z veseljem ugotavlja, da »Pesem vre iz bisage, ki plava za menoj, tako kot pajek plete pajčevino« (Székely 1949: 33). Izdal je dve pesniški zbirki14 v madţarščini. Pesmi je pisal tudi v prekmurskem narečju, objavljal pa jih je v Marijinem listu (1907), Kalendarju (1907) in Novinah (1915–1917). Pavlove

13 V letih 1940–1943 npr. v Írott kő, Kalangya, Napkelet in Forrás (Filo 2003: 110). 14 Vak völgy ölén így zsolozsmázok; Felgyújtott erdő .

17 slovenske pesmi spadajo med najboljšo prekmursko narečno liriko. Po mnenju Pavlove hčere so njegove pesmi o druţini oziroma posvečene njej najlepše.

Za Pavlove pesmi sta značilna enakomeren ritem in svobodni verz, pozneje se vanje prikradejo tudi jamb in ponekod rime. László Székely je zapisal, da »/. . ./ njegove pesmi kljub vsemu niso zvenele kot cimbale, ne brenkale kot harfa, ampak so bučale kot pena narasle reke in so skorajda izparevale toplino njegovega čutnega srca« (Székely 1949: 33).

»Dr. Gyula Géfin nam je nekoč pripovedoval anekdoto o njem. Dejal je, da je bil dr. Avgust Pavel pesnik. Napisal je recimo pesmi Tako prepevam psalme v dolini ali pa Zaţgani gozd, če se prav spominjam. Anekdota pa pripoveduje o tem, da je bil Avgust Pavel zmeraj zatopljen v pesnjenje. Ko je nenadoma dobil navdih, pa je, ne glede na to, kje se je tedaj nahajal, moral pesem takoj zapisati. Nekoč pa ga je navdih tako prevzel, da je pesem zapisal kar na straniščni pokrov, ki ga je prinesel pokazat svojim učencem« (Smej 2006).

Marsikateri laični bralec je Pavlu očital gostobesednost, skrhano zgradbo, preobloţenost z ukrasnimi pridevki (Székely 1949: 33), on pa je fanatično verjel v svoje pesmi. Székely meni, da je prav iz njih mogoče prepoznati njegovo dušo, tisto, kar se skriva pred površnim pogledom, to »divjo strast peklenega ognja« (Székely 1949: 33–37).

4.6 Avgust Pavel, jezikoslovec

Jezikoslovno delo Avgusta Pavla je neprecenljive vrednosti, pa ne samo s slavističnega vidika, ampak tudi z vidika povezovanja dveh narodov. S tem se strinja večina njegovih raziskovalcev z Vilkom Novakom na čelu. Nasledniki

18 njegovega slavističnega dela na Madţarskem pa trdijo, da je brez poznavanja Pavlovih del resno delo na področju slavistike na Madţarskem nemogoče (Gadányi 1991: 122).

S slovenskim jezikom se je začel ukvarjati zelo zgodaj, v svojih zgodnjih dvajsetih letih. Ne glede na številne dejavnosti je svoje znanstveno delovanje vse do razpada dualistične monarhije usmeril na področje slavistike. Bil je prvi, ki je začel odgovorno, sistematično in poglobljeno raziskovati prekmursko narečje. Zadnjih nekaj let svojega ţivljenja pa je bil sploh edini posredovalec slovenskega jezika in knjiţevnosti na Madţarskem (Jesenšek 2003: 35).

Avgusta Pavla je zanimal predvsem razvoj prekmurskega slovenskega narečja oziroma – kot ga je sam velikokrat imenoval – domačega slovenskega jezika.

Dve razpravi s slovansko-madţarsko snovjo je njegovo prvo jezikoslovno delo, ki je izšlo leta 1908.

Istega leta je izšlo Glasoslovje slovenskega narečja Cankove. Ta monografija je temeljni prispevek za raziskovanje prekmurskega narečja. Zanjo je dobil nagrado za slovanska jezikoslovna dela, odlikovala pa ga je tudi Madţarska akademija znanosti. Omenjeno delo je njegova doktorska disertacija, ki obsega 148 strani. Knjiga je razdeljena na štiri dele: uvod, vokalizem, konzonantizem in dodatek, v katerem je objavil fonetični zapis ljudskih pesmi. V uvodnem delu navaja devet pokrajinskih in jezikovnih skupin v Prekmurju. Ob značilnostih teh navaja tudi primere iz narečja, ljudskih in umetnih pesmi. V prvem delu knjige raziskuje 18 različnih vokalov glede na dolţino in širino, ki jih prikaţe tudi v tabeli. Posamezne skupine glasov obravnava tako, da predstavi na mestu katerega glasu v starocerkvenoslovanščini in drugih slovanskih jezikih stoji določen prekmurski samoglasnik (Jakop 2003: 61). V drugem delu pa konzonante obravnava po fonetičnih skupinah (Pavlič 2003: 145–146). Podobno kot prvi del razprave se tudi drugi začne s tabelo, v kateri so soglasniki razdeljeni na netrajne (zapornike) in trajne glasove. Trajne glasove pa Pavel deli še na zlitnike, pripornike, jezičnike

19 in nosnike (Jakop 2003: 61). Glasoslovje slovenskega narečja Cankove je napisano v madţarskem jeziku, šele po Asbóthovem nemškem prevodu je knjiga postala dostopna širšemu slavističnemu krogu. Del Pavlove disertacije Glasoslovje slovenskega narečja Cankove, in sicer tisti, ki govori o vokalizmu, je bil v slovenščino preveden leta 1998.15 Asbóth je temeljno vrednost razprave videl v zanesljivem gradivu, saj je rezultat samostojnega dialektološkega dela in odličnega razumevanja jezikovnih razmer. Toporišič je o Pavlovem glasoslovju dejal, da gre za precizen opis prekmurskega samoglasniškega in soglasniškega sestava ter glasovnih inovacij v narečju Cankove (Jesenšek 2003: 36). Akademik Anton Vratuša pa o Glasoslovju slovenskega narečja Cankove trdi, da gre za »izredno natančno transkripcijo samoglasnikov in strokovno dognano označevanje naglasov v prekmurskem narečju« (Vratuša 2003: 13).

Sledila so še druga jezikoslovna dela, med njimi Jezik Markov leta 1912 in Jezik najnovejšega prekmurskega slovstva leta 1916. O njem je Jesenšek dejal, da gre za »najbolj kontraverzno16 Pavlovo jezikoslovno razpravo, v kateri obravnava prekmurski knjiţni jezik«17 (Jesenšek 2003: 42). Obravnava ga na podlagi besedil iz Marijinega lista, Kalendarja srca Jezušovega in Novin, nato pa spregovori o nastanku prekmurskega knjiţnega jezika in osnovnih razlikah med njim in

15 Tjaša Jakop, 1998: Pavlovo Glasoslovje slovenskega cankovskega narečja (s prevodom vokalizma). Diplomska naloga, Ljubljana. 16 Razprava je po mnenju nekaterih jezikoslovcev v nasprotju s Pavlovim odnosom do prekmurščine, ker se v njej zavzema za ohranitev »posebnega prekmurskega jezika«. Razlago za to iščejo tudi v politiki tedanjega časa. Jesenšek pa ugotavlja, da pri tem ne gre za »odpadništvo«, ampak zgolj za dejstvo, da se je Pavel zavedal razvoja slovenskega knjiţnega jezika in obeh slovenskih knjiţnih norm. Očitno je poznal ločen razvoj slovenskega knjiţnega jezika v alpskem in panonskem prostoru. Glede na to, da je njegova hči večkrat poudarila, da Pavlu nikoli ni bilo mar za politiko in da se ni bal pritiskov ter glede na dejstvo, da je zelo dobro poznal jezikovnozgodovinske razmere, domnevam, da je Jesenškova predpostavka pravilna. 17 Slovenske raziskovalce Pavlovega jezikoslovnega dela je presenetilo njegovo zavzemanje za ohranitev »posebnega prekmurskega jezika.« To so ocenili kot »odpadništvo.« Jesenšek pa meni, da ta Pavlov odnos do jezika predstavlja »stvaren pogled na razvoj slovenskega knjiţnega jezika, ki se je vse od 19. stoletja razvijal ločeno v alpskem in panonskem jezikovnem prostoru« (Jesenšek 2003: 43).

20 avstrijsko slovenščino ter o prekmurskih narečnih posebnostih. Bistvena značilnost tega dela je, da v njem Pavel zagovarja oziroma se zavzema za ohranitev »posebnega prekmurskega jezika« v primerjavi z »avstrijsko slovenščino«.

V letih, ki so sledila, so še izšla dela Zbirka prekmurskih besedil in zgodovina dosedanjega zbiranja (1917), Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev (1931), Lov na brinovke (1942), Rokopisna slovnica (1942), Rokopisno gradivo za monografijo prekmurskega narečja in Madţarske izposojenke prekmurskega jezika (Jesenšek 2003: 35).

Pavlovo tretje pomembnejše jezikoslovno delo je rokopisna slovnica, ki jo Slovenci, ker je ostala v rokopisu, slabo poznajo.18 Avgust Pavel v Uvodu slovnice razloţi, da je nastala po naročilu za šolske in praktične namene. Ugotavlja sicer, da bi bilo treba za posamezne tipe in razrede napisati posebne učbenike za slovenski jezik, a ker se to verjetno ne bo zgodilo, svojo slovnico priporoča vsem, tako otrokom kot odraslim. Pravila prekmurskega jezika v šestih poglavjih19 obravnava delno v madţarščini, slovnično izrazje pa dosledno navaja tudi v slovenskem knjiţnem jeziku. V primerih, ko ni našel primernega izraza, uporablja latinske ali narečne besede. Zaveda se, da gre za »prvi poskus uzakonitve pravil in pojavov prekmurskega jezika,« zato se opravičuje za morebitne napake. (Bajzek Lukač 1999: 175–177).

18 Po zapletih z raziskovalnim projektom z naslovom Prekmurski knjiţni jezik v slovnici in korespondenci Avgusta Pavla, ki ga je skupina enajstih profesorjev in raziskovalcev s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ZRC SAZU v Ljubljani in Inštituta za narodnostna vprašanja prijavila na razpis Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (Jesenšek 2011: 68), vse kaţe, da bo letos izšel prevod Pavlove slovnice v slovenščino (v zbirki ZORA). Prevedla jo je Marija Bajzek, uredil pa Marko Jesenšek. S svojima prispevkoma sodelujeta tudi Marc Greenberg in Judit Pável. Prav tako se pripravlja angleški prevod, ki bo izšel na Nizozemskem (zaloţba Rodopi). Urednik zbirke je Marc Greenberg. Pri projektu sodelujeta še Marija Bajzek in Marko Jesenšek.

19 Poglavja rokopisa: Narod in jezik – narečja, Glasoslovje, Oblikoslovje, Besedoslovje, Pomenoslovje, Stavkoslovje.

O rokopisni slovnici sta na Slovenskem pisala Marc Greenberg v razpravi z naslovom Ágost Pável´s Prekmurje Slovene grammar in Marija Bajzek Lukač v razpravi z naslovom Pavlova Prekmurska slovnica/Vend nyelvtan, ki je bila objavljena v Murkovem zborniku. Greenberg je o slovnici dejal, da je Vend nyelvtan še vedno edinstven in pomemben vir za analizo slovničnih struktur prekmurskega narečja in posledično material za primerjalne slovanske študije. Pravi, da je neobjavljena slovnica bila zamišljena kot normativna slovnica knjiţne prekmurščine. Starinski pojavi in avtorjeva panhrona obdelava jezika pa izpričujejo, da je slovnica tudi pomemben vir primerjalnega gradiva. Greenbergov prispevek prikazuje odnos med slovnico in ţivim narečjem, s posebnim ozirom na govor Pavlove rojstne vasi Cankove (Greenberg 1989: 353-364). Marija Bajzek Lukač v svojem prispevku predstavlja celotno vsebino Pavlove slovnice in ocenjuje njen pomen. Ugotavlja, da gre za temeljito in strokovno pripravljeno delo, ki temelji na slovenski tradiciji pisanja slovnic. »Ob teh dejstvih pa je zelo nenavadno, da v celotni slovnici ni nobenega sklicevanja na slovenski knjiţni jezik in primerov. Kaţe pa se kontrastivni pristop do madţarskega jezika« (Bajzek Lukač 1999: 189). To je mogoče razloţiti s tem, da je bila slovnica prirejena za madţarske učitelje, ki so bili med drugo svetovno vojno premeščeni v Prekmurje. Tako je Pavel najverjetneje nehote napisal funkcionalno slovnico, ki temelji na slovenski in madţarski tradiciji pisanja slovnic in učbenikov (Bajzek Lukač 1999: 189). O okoliščinah nastanka rokopisne slovnice je pisal Vilko Novak, ki je Pavlovo odločitev, da med madţarsko okupacijo Prekmurja napiše »vendsko« slovnico, razloţil kot rezultat tedanjih političnih razmer. Novak trdi, da je Pavel slovnico napisal, »ker mu slovenska domovina ni zmogla dati primernega mesta za delo, je moral ostati v tujini – kot ţiv simbol svojega ljudstva, kateremu Madţari niso hoteli priznati niti imena niti narodnosti, da je priboril temu ljudstvu med tujimi sosedi čast in pravico do slovenskega imena« (Novak 1976: 96). Novak še trdi, da je Pavla pri nastajanju slovnice vodila misel, da če ţe mora nastati, jo naj napiše kar sam (Novak 1976: 96). Iz korespondence z Asbóthom je razvidno, da je tako menil tudi Asbóth, a predvsem iz političnih razlogov.

V pismu Pavlu, in sicer 21. januarja 1918, je med drugim napisal:

»Zaradi Vašega zadnjega pisma vidim problem vendske slovnice in čitanke v drugačni luči. Res je, da sicer druge vendske šole, v kateri učijo vendski jezik, ni, toda Kleklovi ţelijo ustanoviti takšne šole. Resda obstaja ministrski odlok, po katerem je mogoče jezik narodnosti poučevati v šolah, a veliko vprašanje je, ali je zaţeleno to gibanje obuditi tam, kjer ga je nemara mogoče zadušiti. Če Vendov ni mogoče utišati, česar ne morem presoditi, bi imel za veliko srečo, če bi dotične knjige napisali Vi, a samo v skladu s tako domnevo. Tako bodo potem knjige napisane v jeziku ljudi in seveda z madţarskim pravopisom, po eni strani zato, da se otrokom ne bi bilo treba učiti dveh pravopisov in znanje madţarskega pravopisa ne bi bilo oslabljeno, po drugi strani pa zato, da bi preprečili vpliv avstrijsko-slovenskega jezika.«

Pavlovo jezikoslovno delo je vsekakor pustilo pomembno sled v slovenski dialektologiji, ki dolgo po Pavlovem glasoslovju ni dobilo boljšega in temeljitejšega zapisa prekmurskega narečnega prostora (Jesenšek 2003: 52). Tudi ostala njegova, neizrazito jezikoslovna dela vsebujejo besedje in fonetične zapise, ki so izrazitega pomena pri preučevanju podobe prekmurskega jezika (Jesenšek 2003: 52).

4.7 Avgust Pavel, oče

Judit Pavel je edini še ţiveči otrok Avgusta Pavla. Z druţino – ima hčer in tri vnuke – ţivi v druţinski hiši v Sombotelu. Čeprav je veliko očetovih razprav in gradiva podarila različnim ustanovam in univerzam, npr. v Budimpešti in Szegedu, v svojem arhivu hrani še marsikateri spomin nanj. Ko sem bila leta 2006 prvič pri njej, mi je ob številnih druţinskih fotografijah npr. pokazala še njegovo

23 spričevalo iz študentskih časov in priprave na pouk. Očeta se rada spominja in si prizadeva, da spomin nanj ne bi utonil v pozabo. S tem namenom sodeluje pri vseh prizadevanjih za ohranjanje spomina na Avgusta Pavla in njegovo delo,20 zato niti meni ni odrekla pomoči pri nastajanju diplomskega dela. Prvič sem jo srečala na otvoritvi spominske sobe, posvečene Avgustu Pavlu na tedanji Visoki šoli Daniela Berzsenyija v Sombotelu, in sicer 13. decembra 2006. Bila je preprosta in prijazna. Ponosna na svojega očeta in svoje slovenske korenine je bila pripravljena pomagati vsem. O odprtju sobe je nastal televizijski prispevek21, v katerem je med drugimi dejala:

»To je bil v bistvu še stari načrt Sombotela, knjiţnice in muzeja, skratka mesta, kjer je ţivel, kjer je najdalj časa ţivel. Zdaj so to idejo uresničili slovanski jezikoslovci in tega smo zelo veseli, četudi ta soba predstavlja samo njegovo slovensko jezikoslovno delo. Očetovo znanstveno jezikoslovno delo se je začelo s slovanskim jezikoslovjem in temu je ostal zvest do konca. Zvest pa je ostal tudi slovenskim koreninam, ne glede na to, da je postal zelo dober učitelj madţarščine« (Pavel 2006).

Ko sem se odločila za diplomsko nalogo o Avgustu Pavlu, sem jo poiskala. Najprej mi je posredovala bibliografijo očetovih del, potem pa sva se dogovorili še za srečanje z namenom, da bi mi očeta bolje predstavila. Ob tej priloţnosti je nastal intervju, ki je priloţen diplomskemu delu.

»Kako sem videla očeta kot otrok? Kakšen se mi zdi sedaj, ko sem spoznala njegove rokopise, zapiske in pisma? V 42 letih svojega vdovstva mi je mati mnogokrat

20 Udeleţuje se konferenc, proslav in drugih slavnosti, posvečenih Avgustu Pavlu, s svojimi prispevki pa sodeluje pri pripravah monografij. 21 Prispevek je bil predvajan v oddaji Mostovi/Hidak na prvem programu TV SLO, in sicer 20. 12. 2006.

pripovedovala druţinske zgodbe iz mladosti. Veliko sem slišala o njem tudi od njegovih odličnih učencev, od njegovih prijateljev pisateljev in znanstvenikov, tudi od muzejskega restavratorja ali raznašalca revije Vasi Szemle. Kakšnega sem spoznala na podlagi vdanosti in ljubezni, ki ju čutijo ţive priče do njega? O tem teţko pišem, ker ne ţelim popačiti ali idealizirati spomina na očeta. Avgusta Pavla ni potrebno idealizirati, saj je veliko ustvaril. Njegovo ţivljenjsko delo je postalo neizbrisen del kulturne zgodovine dveh narodov, slovenskega in madţarskega, in celo Evrope« (Pavel 2003: 135).

Gospa Judit Pavel o svojem očetu ne ţeli govoriti, ne da bi vse, kar o njem pove, podkrepila s kakšnim dokumentom ali drugim dokazom. Vse, kar o Avgustu Pavlu pove, utemelji in dokaţe. To pa zato, da je ne bi nihče obdolţeval, da očeta neutemeljeno poveličuje. Čeprav ga je oboţevala in se ga spominja s spoštovanjem in ponosom, lahko trdim, da pri navajanju dejstev o Avgustu Pavlu ni pristranska.

Po njenem pripovedovanju je Avgust Pavel odrasel tako, da je bil njegov materni jezik – oni so ga imenovali vendščina, sam pa ga je zmeraj imenoval domači slovenski jezik – vendščina, čeprav je bil uradni jezik na tem območju madţarščina, saj je le-to spadalo pod Madţarsko. V sosednjih vaseh in v najbliţjem mestu, v Radkesburgu, pa so govorili nemščino. Avgust Pavel je torej odraščal v trijezičnem okolju oziroma pod vplivom obmejnega trikotnika. Čeprav se je madţarščino zares naučil v gimnaziji v Monoštru, kjer se je šolal po končani cankovski osnovni šoli, se je vedno, ko se je vrnil domov na Cankovo, z druţino, z brati in sestrami, pogovarjal v slovenščini.

Gospa Judit je poznala vso očetovo druţino, zato mi je pripovedovala tudi o njej. Vsa druţina je obvladala vse tri omenjene jezike, se pravi, da so govorili slovensko, madţarsko in nemško. Ta trijezičnost je gospo Judit zmeraj očarala. Z

25 babico Elizabeto je tudi sama govorila slovensko, a – kot pravi – je ţal naučene slovenske besede ţe pozabila. Druţina pa ni znala samo tri jezike, ampak je vase vsrkala tudi vse tri kulture. Druţina Pavel je veljala za izredno inteligentno in razgledano. To dokazuje tudi dejstvo, da se je večina otrok izšolala. Najstarejšo hčer Amalijo sta oče Ivan in mati Elizabeta poslala v Apače k šolskim sestram z namenom, da bi tam končala osnovno šolo in pozneje očetu pomagala v krojaški delavnici. Amalija pa se odločila drugače, postala je namreč redovnica. Za Amalijo je druţinsko gnezdo zapustil Avgust, ki je šel v gimnazijo v Monošter, nato pa še Agneška, ki je prav tako postala redovnica. Karolina je končala učiteljišče, Janez pa se je pri očetu izučil za krojača in mu pomagal pri delu. Po očetovi smrti pa je, tako kot najmlajši Alfonz, postal salezijanec. Po očetovi smrti je Karolina povezovala druţino. Pri njej je ţivela tudi njihova mati. Avgustova druţina je tu preţivela kar precej počitniških dni (Smej 2011: 130–132).

»V poletnih počitnicah, ki smo jih zmeraj preţiveli pri babici v Sloveniji, je oče imel dovolj časa tudi za naju z bratom. Pri babici je oče ves dopoldan delal, popoldneve pa je posvetil druţenju z materjo, s sestro in njeno druţino ter s prijatelji. To je bilo obdobje, ko smo se največkrat napotili na rob gozda, kjer smo legli v travo. Oče se je takrat počutil, kot da je znova otrok. O tem doţivetju govori v pesmi z naslovom Mama nam je pripovedovala/Anyánk mesélt az erdőszélen. No, in takrat je odrasel moţ, star je bil kakih 40 ali 50 let, svoje otroštvo znova podoţivel. Na robu gozda smo leţali in odrasli so se pogovarjali o vsem tistem, kar so preţiveli, o preteklosti in verjetno o njegovem delu. Ne vem, o čem vse so se pogovarjali, ker sem se z bratranci in sestričnami igrala na travniku« (Pavel 2006).

Avgusta Pavla poznamo kot filologa, knjiţničarja, prevajalca in avtorja umetnostnih ter neumetnostnih besedil. Lahko beremo o tem, kakšen učitelj in

človek je bil. Redko pa zasledimo, kakšen je bil kot oče oziroma druţinski človek.

Avgust Pavel je na Univerzi Pétra Pázmánya v Budimpešti diplomiral iz madţarščine in latinščine. Madţarski jezik in knjiţevnost je vsrkal vase, kot da bi madţarščina bila njegov materni jezik. V njem sta se dejstvo, da je njegov materni jezik slovenščina in da se po njem pretaka slovenska kri ter poklic profesorja madţarskega jezika zelo lepo dopolnjevala. To mu ni nikoli povzročalo osebnostnih konfliktov ali psihičnih problemov. Nedolgo po njegovi smrti je izšla spominska knjiga o njem. V njej je njegova dijakinja, ki je pozneje prav tako postala profesorica knjiţevnosti in se je nedolgo pred objavo spominske knjige vrnila iz Auschwitza, pisala o njem kot učitelju:

»Zunanja disciplina zanj ni bila pomembna. Pomembna je bila vzgoja, pogled na svet. Mogoče tega ni počel zavestno, a njegova osebnost in njegovo vedenje sta izţarevala demokratičen pogled. Tako npr. ni poznal pod- in nadrejenosti. Z nami je med predavanji govoril v istem tonu kot z usluţbenci šole, sodelavci ali ravnateljem. Vse je spoštoval zaradi človeških vrednot, ni se oziral na to, kdo je iz kakšne druţine, iz kakšnega okolja izvira. Svojega vendskega in kmečkega porekla ni zatajil, o njem je zmeraj govoril s človeško naravnostjo. Nikoli ni izgovarjal modernih gesel, značilnih za medvojni čas. Nikoli ni podcenjeval in blatil ali sramotil nobenega rodu, naroda, nobenega druţbenega razreda. Naša osebna mnenja je sprejemal, ni jih oblastno utišal, samo z argumenti jih je poskušal spremeniti. Obsojal je kakršno koli krivičnost, nepravičnost in oblastnost. Predstavil nam je socialno plat madţarske knjiţevnosti in Petőfijeve ter Adyjeve zahteve po druţbeni resnici. Vse to je bila za nas nepozabna lekcija« (Szemző 1949: 21–22).

Trianonska pogodba je za Pavlovo druţino pomenila tragedijo. Avgust je tedaj namreč ţe učiteljeval na Madţarskem. Bil je poročen in druţino si je ustvaril v Sombotelu. Ţenini starši so prav tako ţiveli na Madţarskem oziroma na madţarskem ozemlju. Njegova druţina pa je tedaj ţe ţivela v Radkesburgu, bratje in sestre pa so delali oziroma učili na slovenskem ozemlju. Pogodba je pomenila tragedijo, ker je druţina razpadla na tri dele, razkropila se je na več strani.

Avgust Pavel je poučeval od leta 1911 do 1946, se pravi do smrti. Njegovo prvo sluţbeno mesto je bilo v Tordi v Transilvaniji. Tam je poučeval dve leti. V Tordi je našel prijatelje za vse ţivljenje. O tem piše tudi v neki pesmi, ko pravi o sebi, da je „hűséggel megvert ember”, se pravi, da je človek, ki ga bije zvestoba. Svojim prijateljem je bil zelo zvest. Iz Torde je bil premeščen v Prekodonavje, v Dombóvár, kjer je nekaj časa s presledki poučeval tudi znano osebnost tistega časa, Gyulo Illyésa, ki je Pavla pozneje poimenoval »zvesti sin dveh narodov«. V Gyuli Illyésu je torej moral pustiti globoko sled. Leta 1920 je iz Dombóvára prišel v Sombotel, kjer je na začetku poučeval na dekliškem liceju. Dijakinje dekliškega liceja so mu zelo veliko pomagale pri urejanju knjiţnice. Pomagale pa so mu tudi pri prodaji srečk v neki akciji, v kateri so zbirali denar za nakup knjig za knjiţnico. Z dekliškega liceja je šel na Kisfaludyjevo realno gimnazijo. Danes je to glavna stavba, v kateri deluje Visoka šola Daniela Berzsenyija. V štiridesetih letih minulega stoletja, natančneje od leta 1941 naprej, je predaval tudi na univerzi v Szegedu. To je bilo neke vrste priznanje njegovemu znanstvenemu, jezikoslovnemu in prevajalskemu delu. Njegova predavanja so bila objavljena, imel je precej slušateljev. To je bilo v času, ki ni bil naklonjen znanosti, saj se je začela vojna in njegovo delo ni moglo doţiveti vrhunca. V veliko veselje pa mu je bilo, ko je v teh letih poučeval madţarščino prekmurske bogoslovce, ki so bili premeščeni v Sombotel. Povabili pa so ga tudi, naj učiteljem iz okolice Murske Sobote predava madţarsko knjiţevnost. Učne načrte teh predavanj, se pravi učne priprave, ki jih je napisal, je druţina ohranila. Gospa Judit mi jih je tudi pokazala. Učne priprave je zapisoval v navadne zvezke. Pisal je z lepo oblikovanimi črkami. Iz njegovih zapiskov je razvidno, kako resno in s kakšnim navdušenjem se je

28 pripravljal na to, da bi slušateljem posredoval madţarsko knjiţevnost, da bi jo ti vzljubili. »Vztrajno in fanatično je opravljal svoje delo, z navdušenjem kot kakšen srednjeveški redovnik, avguštinec, in to kot ljubitelj črke, duha, občutja in melodije,« se spominja njegov nekdanji učenec (Smej 2006).

»Njegovo pesništvo se tesno navezuje na odnose v druţini. Čustva, ki jih je gojil do staršev, bratov in sester, je najlepše izrazil v svojih lirskih pesmih. Matere ni samo ljubil, kot otrok ljubi svojo mater, ampak jo je zares spoštoval in občudoval. Takšen odnos je zahteval tudi od moje matere, svoje ţene, in od naju z bratom« (Pavel 2006).

Materino besedo je Pavel zmeraj spoštoval, še kot odrasel moški in profesor na univerzi je ubogal mater kot majhen otrok. To, kar je povedala njegova mati, je bilo sveto. Po mnenju njegove hčere je ena njegovih najlepših pesmi posvečena prav materi, njen naslov pa je Anyám szent robotos/Mati moja – sveta suţnja. Odlomek pesmi navajam v nadaljevanju.

Avgust Pavel MATI MOJA – SVÉTA SUŽNJA22 Mati moja! Svéta suţnja! Ob motiki sanjajoča pesnica! Srpna velika gospa! čeprav si ojarmljena vendar praznik, Bog, ţivljenje, pesem se razlega radostno iz tvojih ust. Hvala ti, da v neki rosni, svitajoči se davni spomladanski uri me spočela si pod svojim srcem ter na svet rodila v sladki boli, in nekje v krajini Dobre nade si za čudeţno drevo vsadila na vetrovno obalo me ţivljenja. Hvala ti za sinje, daleč sluteče krotke oči, ki z njimi tak strmiš v ta zmedeni svet kot posinjela srebrnina romarice lune v noč skrivnostno kakor radoveden otrok na prepada robu v prelivajočo se mešanico hrumečih voda. Hvala ti za večno zelenečo vero, za to prečudovito, k nebesom se nagibajočo magnetno podkev, za očarujoče upanje palače nad prepadenemi, sajastimi razvalinami.

Verzi, kakršni so »Mati moja! / Sveta suţnja! / Ob motiki sanjajoča pesnica!«, so zelo značilni za opis matere (Pavel, 2006). Tudi očetu je posvetil nekaj pesmi, npr. pesem Moj oče je nekoč hodil tu/ Az apám itt járt egykoron. V njej govori o tem, kako je njegov oče nekoč hodil po Monoštru in Slovenski vesi v Porabju. V teh vaseh se je učil krojaštva oziroma se izučil za krojaškega mojstra. Zelo lepa je tudi pesem, ki govori o njegovem obisku v rojstni vasi v Cankovi, in sicer v obdobju, ko se je njegova druţina ţe preselila od tam, kjer med ţivimi ne najde

22 To je odlomek iz pesmi Anyám, szent robotos. Pesem je bila leta 1933 objavljena v Sombotelu, v zbirki Vak völgy ölén így zsolozsmázok/Tako pojem psalme v naročju slepe doline. Zbirko je leta 1999 v slovenščino prevedel Lojze Kozar.

30 več nobenega od druţinskih članov in sorodnikov, vsi so se namreč preselili na pokopališče na koncu vasi in zanj se okrašena polkna niso več odprla. »Po mojem mnenju v svojih pesmih ohranja najlepše, najstrastneje in najčudoviteje to zvestobo, ki jo je čutil do svoje druţine, skratka njegov odnos do vseh. Berite njegove pesmi!« (Pavel 2006)

»Kakšnega sem ga spoznala? Zmeraj me sprašujejo, kako se ga spominjam, kakšne spomine imam nanj in na otroštvo. V bistvu ga niti nisem videla veliko. Spominjam se, da je bil zjutraj, ko smo vstali, doma, nato pa je odšel. Na kosilo je po navadi prihajal domov, nato pa je spet odšel in se vrnil šele zvečer. Eden od njegovih učencev, ki sem ga ţe omenila, dr. Gyula Kiss, je o njem večkrat dejal: »Zapomnil sem si vsako delo strica Gustija, skoraj vsako njegovo besedo poznam, vem, z njim sem se veliko ukvarjal. Ne razumem pa, kako mu je uspelo iz 24 ur narediti 48 ur.« Oče je namreč delal z neverjetno hitrostjo, tako kot nekdo, ki čuti, da mu je odmerjeno samo 59 let ţivljenja« (Pavel, 2010).

Gospa Judit je svojega očeta spoznala tudi kot profesorja madţarščine in latinščine. Ko se spominja svojih dijaških let, se nasmehne in prizna, da se je svojega očeta rahlo bala. On jo je ţe v zgodnjem otroštvu učil marsikaj novega.

»Vsako jutro nas je naučil kakšno lepo madţarsko pesem ali pa nas je učil latinska pravila. Tudi ta je oblikoval v pesmice. Tako smo se učili. V šoli me ni nikoli učil. Učil me je le kot oče, zato ga v vlogi učitelja poznam kot nekoga, ki je znal ustvariti primerno vzdušje za učenje in otroke naučiti in vzljubiti tako knjiţevnost kot jezikovna pravila. Vse to ne preseneča, saj jih je imel rad tudi sam« (Pavel: 2010).

Avgusta Pavla se hči spominja kot izredno dobrosrčnega človeka s smislom za humor. Doma v druţini je sicer prebil zelo malo časa, a najsi je prišel domov še tako utrujen, je za svoje najdraţje zmeraj našel dobro besedo. Kot oče pa je bil tudi izredno strog.

»Pri tem mislim na njegov odnos do mene, ko sem bila najstnica. Če sem v oblačenju, frizuri ali pa v obnašanju prestopila mejo, ki jo je on postavil, me je takoj opozoril na to. Res je bil strog v primerjavi z današnjimi starši in obnašanjem današnjih najstnic, čeprav je bil sicer čistega srca in vedno dobre volje. Po starših pa je podedoval nekaj, kar ga je od Cankove spremljalo vse ţivljenje, to sta bila moralni red in strogost. To je pričakoval tudi od naju z bratom. Zanj ni bilo prvo in najpomembnejše, kako se učiva, ampak to, ali sva storila vse, kar je bilo mogoče in če sva se zares potrudila. Zanj je bilo zelo pomembno tudi to, kako se razumeva in ali sva prijazna drug do drugega. Moram povedati tudi to, da nikoli ni dovolil, da bi kritizirali kogar koli, ki je prišel na obisk v našo hišo. Sploh ni prišlo v poštev, da bi rekli kaj slabega o njem. Te stvari so ostale v meni, ti njegovi nauki, pa še marsikaj drugega. Res pa je, da sem svojega očeta zares razumela in spoznala šele po njegovi smrti kot odrasla oseba, in to iz njegovih besedil in pesmi« (Pavel 2006).

Avgust Pavel se je zelo zgodaj začel ukvarjati tudi z jezikoslovjem, najbolj ga je zanimalo njegovo narečje, jezik rojstnega kraja Cankove. Tako da je glasoslovje cankovskega narečja zapisal ţe med študijem. To je bilo tako obseţno in veliko delo, da jo je izdala Madţarska akademija znanosti.

»To je bilo temeljno delo, zaradi katerega je profesor Asbóth nanj gledal kot na sodelavca in je – kot sem

32 velikokrat slišala od staršev – ţelel, da bi bil moj oče njegov naslednik na katedri. Prva svetovna vojna pa mu je prekriţala načrte in potem, ko so ga premestili v Sombotel, se dolgo časa ni mogel ukvarjati z jezikoslovjem. Izjema so narodopisna dela, v katerih najdemo precej jezikoslovnih značilnosti. Ko je v letih 1927 in 1928 npr. pisal o odprtih ognjiščih v kuhinjah Slovencev na Madţarskem je celotno narečno gradivo obdelal tudi z jezikoslovnega vidika. To je v njem znova prebudilo jezikoslovca in bil je zelo vesel, da mu je uspelo neko slovensko tematiko obdelati ne samo z narodopisne, ampak tudi z jezikoslovne plati. Temu je kasneje sledila obširna razprava, ki je govorila o slovenskem običaju, tj. lovljenju brinovk, v kateri so prav tako bili jezikoslovni vloţki. Spomnim se, da je bil izredno vesel, da je lahko napisal nekaj jezikoslovnega, pa čeprav v narodopisni razpravi. Vesel je bil, da mu je uspelo narodopisno tematiko obdelati tudi jezikoslovno. V štiridesetih letih minulega stoletja, ko je bilo Prekmurje priključeno Madţarski, je v njem znova zaţivel načrt, da bi bilo treba izdelati modernejšo, jeziku tistega časa primerno slovensko slovnico, ki bi bila primerna za rabo v ţivem jeziku. Tedaj se je lotil dela in na podlagi svojih starejših razprav znova napisal in razširil slovnico slovenskega jezika na Madţarskem. Slovnico je pravzaprav napisal v madţarskem jeziku, ker je zaradi madţarskega nadvladja bilo moţno le to. Samo na ta način bi lahko dosegel, da bi jo izdali in bi postala pravi zaklad. Murska Sobota je namreč takrat spadala k Madţarski, se pravi, da je samo od madţarske oblasti lahko pričakoval, da jo bodo izdali. Njegov ugled je bil tedaj ţe dovolj velik, da bi mu to lahko

uspelo. To, da na koncu iz vsega tega ni bilo nič, pa ni bilo odvisno od njegovega znanstvenega dela« (Pavel 2006).

Nekaj Pavlovih jezikoslovnih razprav je bilo objavljenih po njegovi smrti. Leta 1976 je npr. izšel izbor njegovih jezikoslovnih razprav. Leta 1986 pa je izšla zbirka, v kateri so bile objavljeni tudi njegovi prevodi balad in izbor njegovih madţarskih pesmi.

»Glede ostalih pa … Veliko njegovih rokopisnih del se je izgubilo. Umrl je leta 1946, na začetku leta. Lahko bi rekli, da je to bilo še obdobje povojnih nemirov. Decembra 1945 so ga odpeljali v bolnišnico. V tistih letih je tudi naša hiša bila polna Rusov. Ob vsem tem moja mati še sama ni vedela, kam naj kaj skrije. Univerze v Szegedu, Debrecenu in Budimpešti so jo nenehno prosile, naj jim posreduje seznam njegove zapuščine. Ţelele so namreč dobiti čim več gradiva, ga rešiti in ohraniti. Mati je takrat v škatlah pošiljala gradivo, knjige predvsem univerzi v Szegedu, a tudi univerzi v Debrecenu, kjer je poučeval jezikoslovec Endre Angyal. Nekaj njegove zapuščine je ohranjene tudi v arhivu sombotelskega muzeja, npr. strojno natipkan izvod slovnice je shranjen v tem muzeju. Kaj bo mladim raziskovalcem, jezikoslovcem iz tega uspelo razbrati, je odvisno od njih samih. Dvomim, da bi kulturnemu razredu iz Sombotela ali Ţelezne ţupanije to uspelo, jezikoslovcem bo mogoče uspelo odkriti več« (Pavel 2011).

Najin pogovor je gospa Judit leta 2006 sklenila z mislijo: »Oče je delal z veliko vnemo in hitrostjo, kot bi čutil, da mu pripada samo 59 let ţivljenja« (Pavel 2006).

Odtlej sem jo večkrat obiskala in se z njo pogovarjala o Avgustu Pavlu. Dobila sem občutek, da je svojega očeta zares spoznala šele po njegovi smrti, potem ko je prebrala njegova dela, zapise, razprave in pisma. Sama pravi, da je bila takrat, ko je oče še ţivel, mlada in se s temi zadevami ni ukvarjala. Na Avgusta Pavla je gledala predvsem kot na očeta in šele kasneje kot na filologa, knjiţničarja in etnologa. O njem in njegovi druţini ji je po očetovi smrti veliko pripovedovala mama. Anekdote se nanašajo predvsem na skupne počitnice, ki so jih preţiveli v Šoštanju v Sloveniji. Spominja pa se tudi očeta, zatopljenega v knjige in delo pri pisalni mizi, kjer je vedno vladal red.

Danes si skorajda ni mogoče predstavljati, kako je lahko nekdo hkrati jezikoslovec, pesnik, prevajalec, muzeolog, urednik in knjiţničar. Pavel pa je bil vse to. Čeprav njegova hči nenehno poudarja njegovo marljivost in ljubezen do dela, ne pozabi poudariti niti vdanosti in ljubezni Avgusta Pavla do druţine in svojih korenin (Pavel 2006: 136).

Najin pogovor pa ni nanesel na politično ozadje dogajanj v Pavlovem ţivljenju. Gospa Judit je namreč dejala, da je bila še premlada, da bi se tega dodobra zavedala. Starši pa se o tem pred otrokoma niso pogovarjali. Šele od matere je kasneje izvedela, da je bil Pavel zaradi svojega porekla večkrat ţrtev nacionalističnih napadov, vendar pa mi ni razkrila katerih, češ »oče ni klonil, to je pomembno. Takrat so bili drugačni časi« ( Pavel, 2006).

4.8 Avgust Pavel, predavatelj na bogoslovju v Sombotelu

Avgust Pavel je v šolskem letu 1942/43 na visoki bogoslovni šoli v Sombotelu med drugim predaval tudi Joţefu Smeju, ki se zelo rad spominja tistih časov, čeprav neprijaznih zaradi vojne. V nadaljevanju diplomske naloge sledi povzetek tega, kar mi je o omenjenem obdobju leta 2006 povedal škof Joţef Smej. Celoten intervju z njim je priloţen na koncu diplomske naloge kot priloga.

Joţef Smej je slovenski rimskokatoliški duhovnik, škof, teolog, pesnik, pisatelj in prevajalec. Rodil se je 15. februarja 1922 v Bogojini, kjer je končal osnovno šolo, gimnazijo pa je obiskoval v Murski Soboti. Leta 1940 se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, a se je še istega leta prepisal na Visoko bogoslovno šolo v Maribor. Zaradi političnih dogajanj je bogoslovje od jeseni 1941 študiral v Sombotelu, kjer je bil 8. decembra 1944 posvečen v duhovnika. Med leti 1945 in 1969 je sluţboval v prekmurskih ţupnijah. Leta 1969 je v Mariboru postal stolni vikar. Imenovan je bil za stolnega prošta, leta 1980 pa za generalnega vikarja. Janez Pavel II. ga je 25. aprila 1983 imenoval za mariborskega pomoţnega škofa, slab mesec kasneje pa je bil v škofa tudi posvečen. Joţef Smej se ukvarja tudi z znanstvenoraziskovalnim in literarnim delom, s posebnim poudarkom na raziskavah kulturne in slovstvene zgodovine Prekmurja, prekmurskega jezika, prekmurske knjiţevnosti in politike.23 Tako se je med drugim posvečal tudi raziskovanju ţivljenja in dela Avgusta Pavla24. Gospoda škofa sem poiskala z namenom, da bi spregovoril o Avgustu kot predavatelju. Najprej mi je pripovedoval o okoliščinah nastanka škofije v Sombotelu. Marija Terezija je leta 1777 v Sombotelu ustanovila škofijo z odlokom, ki ga je papeţ Pij VI. odobril in potrdil. Nova škofija je nastala tako, da so območja, ki so jih izločili iz treh škofij, zdruţili v eno in na ta način v novonastali sombotelski škofiji zdruţili ţupnije, katerim so pripadali ogrski Slovenci. Marija Terezija je za prvega škofa imenovala Jánosa Szilyja, ki je dal zgraditi škofijski urad in semenišče. V tem semenišču so študirali tudi nekateri prekmurski duhovniki in kulturni delavci, med njimi Joţef Košič, Joţef Borovnjak, oba Joţefa Klekla, Ivan Baša, Joţef Baša – Miroslav, Štefan Kühar in Joţef Smej (Smej 2003: 26–32).

V študijskem letu 1942/43 je v semenišču, ki je dobilo status visoke bogoslovne šole, predaval slovenščino Avgust Pavel. O tem, kako je do tega prišlo, pripoveduje Joţef Smej:

23 http://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEef_Smej 24 Npr.: Avgust Pavel – predavatelj slovenskega jezika na visoki bogoslovni šoli v Sombotelu ali Avgust Pavel in njegov rod, kjer dopolnjuje leta 1976 nastali rokopis patra Pavla Berdena.

»Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, so Nemci zasedli Prekmurje, kjer so ostali deset dni, nato pa so območje predali Madţarom. In tako je Prekmurje od 16. aprila 1941 cerkvenoupravno pripadalo sombotelski škofiji. Tedanji sombotelski škof József Grősz pa je postal apostolski administrator Prekmurja. V četrtek, 26. junija 1941, so bili prekmurski bogoslovci, ki so študirali v Mariboru, Ljubljani in v Djakovu, na t. i. uradnem konkurzu sprejeti v sombotelsko bogoslovje. 11 bogoslovcev je še isti dan osebno sprejel rektor Gyula Géfin25 v navzočnosti Joţefa Klekla st., ki jih je naslednji dan peljal na obisk k Avgustu Pavlu v njegovo stanovanje v Sombotelu.« (Smej 2006)

Za mlade bogoslovce, ki niso znali madţarsko in so se s predstojniki ter s škofom v Sombotelu pogovarjali nemško ali latinsko, je dejstvo, da je Pavel Slovenec in govori slovenski jezik, pomenilo veliko uteho.

»Lahko rečem, da Avgust Pavel nikoli ni zatajil svojega porekla. Morda – ne vem, tako mimogrede sem slišal – je bil to tudi razlog, da ni takoj postal univerzitetni profesor. Morebiti je bil to takrat razlog. Ne vem točno. Ampak tam nekje sem slišal to ali pa prebral. Avgust Pavel je bil hišni prijatelj rektorja bogoslovja, dogmatika, torej profesorja bogoslovja, ki je bil hkrati velik zgodovinar, dr. Gyule Géfina, ki je spisal tri knjige o zgodovini sombotelske škofije. Tako je rektor določil, da se morajo vsi sombotelski bogoslovci, tudi bogoslovci Madţari naučiti slovenski jezik, da bodo lahko pastirovali v slovenski

25 Dr. Gyula Géfin, rojen 26. januarja 1889 v Celldömölku , je bil v duhovnika posvečen leta 1912 v Innsbrucku, kjer je nadaljeval teološke študije, v Rimu pa se je posvetil študiju cerkvene zgodovine. Umrl je leta 1973 v Sombotelu. Z Avgustom Pavlom sta bila neločljiva in zaupna prijatelja (Smej 2003: 132).

pokrajini, v Prekmurju. Tako je bila slovenščina obvezna za vse bogoslovce. Tudi za nas, ki smo opravili maturo iz slovenskega jezika. Vendar smo se marsikaj naučili takrat od doktorja, torej profesorja, univerzitetnega profesorja, Avgusta Pavla. Dobro se spominjam npr., kako je bral svoje prevode Silvina Sardenka, pesnika. Ena od pesmi z naslovom Angeli so zaplakali… 26pribliţno pravi takole: Boţji sin se mora roditi na svet, mora postati majhno dete in angeli gredo k mizarju, pa mu rečejo, naredi nam zibelko za boţjega otroka, ki se rodi. In tisti mizar dolgo dolgo teše, pa namesto zibelke naredi krsto, rakev. In angeli zajokajo, kaj pravi ta boţji sin, ko bo odrasel bo moral trpeti in angeli zajokajo. Čudovita pesem torej, ki jo je lepo prevedel v madţarščino in med branjem je tudi zajokal, solze so mu pritekle, čeprav je bil takrat v zrelih moških letih. In je potem povedal še tole. Pravi: slovensko slovstvo ni tako obširno, kakor madţarsko slovstvo, vendar – pravi – kaj tako neţnega, velikega, ne najdem niti v madţarskem slovstvu« (Smej 2006).

Po Smejevih besedah je bilo za Pavlova predavanja značilno, da je v izvirniku in prevodu bral dela slovenskih pisateljev in pesnikov, kot so Prešeren, Murn, Aškerc in Kette. Bral pa je tudi Cankarja, ki ga je sam prevajal. Leta 1937 je prevedel novelo Hlapec Jernej in njegova pravica27 ter povest Potepuh Marko in kralj Matjaţ. Gre za prvi knjiţni prevod Cankarja v madţarščino. (Čeh Šteger 2011: 35). Branje v obeh jezikih je imelo namen slovenske bogoslovce naučiti madţarski jezik, madţarske bogoslovce pa slovenskega.

»Ob neki priloţnosti sem mu dal hruško iz Bogojine. Tej hruški v Bogojini pravimo osenščica, »v jeseni«. Vedel

26 Pesem je izšla v zbirki V mladem jutru leta 1903 v Ljubljani.

sem, da v ruščini jesen pomeni ósenj – osenščica. Pavel se je čudil tej besedi. Dejal je, da je to slovanska beseda, ki je prišla v Bogojino morebiti ţe za časa Cirila in Metoda. Med nama se je razvila zanimiva debata o slovanskih jezikih. Osenščica, hruška. On je uţival pri tem kot slavist. Kot njegov slušatelj sem spoznal, da je bil v jezikoslovju zelo velik strokovnjak« (Smej 2006).

Smej, ki Pavlovo delo in ţivljenje dokaj dobro pozna, meni, da je Pavel tudi preko svojih prevodov literarnih del eden od prvih, ki je slovensko slovstvo predstavil Madţarom. Razen promociji slovenske knjiţevnosti in pisane besede pa se je posvečal tudi ohranjanju ljudskih običajev, predvsem slovanskih šeg.

»Kot tretje pa moramo omeniti njegove pesmi. V Stopinjah je več prevodov njegovih pesmi. Štefan Steiner28, profesor bogoslovja, je prevedel njegovo pesem z naslovom Moja mati – suţnja, zdaj ţe pokojni Lojze Kozar29 pa je prevedel več njegovih pesmi. Nekaj sem jih prevedel iz madţarščine tudi jaz, in sicer v zborniku o Avgustu Pavlu. Njegovo delo lahko torej samo občudujem. Teţko je reči, kateremu od teh je najbolj pripadal. V vsakem oziru lahko rečemo, da je bil umetnik – res, imel je ţilico. Čeprav po rodu ni bil Madţar, je bil stilist tudi v madţarščini … Izreden stilist v pisanju madţarskega jezika, čeprav se mu je v izgovoru slišala

28 Štefan Steiner, slovenski teolog in pesnik, se je rodil 22. decembra 1922 v Beltincih, umrl pa 5. julija 1981 v Mariboru (http://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0tefan_Steiner).

29 Lojze Kozar (roj. Kozár Alajos), slovenski rimskokatoliški duhovnik, pisatelj in prevajalec, se je rodil 11. novembra 1910 v Martinju, umrl pa 29. aprila 1999 v Odrancih (http://sl.wikipedia.org/wiki/Lojze_Kozar).

štajerska izgovorjava. Poudarjam, bil je izvrsten stilist, čeprav ni mogel zatajiti svojega porekla« (Smej 2006).

Gospod Smej se okoliščin v zvezi z nastankom Pavlove slovnice ne spominja. Spominja pa se, da Pavel ni bil brezbriţen do slovenskega prekmurskega slovstva.

»Spominjam se, da je kritiziral naše prekmursko slovstvo. Ţe od leta 1715, ko je izšla prva knjiga Franca Temlina30. Avgust Pavel je kritiziral, da prekmurski Slovenci nimajo enotne slovnice. Ne pišejo enako. Drugače pišejo na Markastom, v dolinskem Prekmurju, recimo kot na Goričkem. Tega se dobro spominjam. Nekako je kritiziral, da je škoda, da nimajo v prekmurščini enotnega izrazja, kar je škoda tudi za prekmursko slovstvo, ki je zelo lepo in v katerem so ohranjene nekatere zelo lepe besede. O slovnici in razpravi o cankovskem narečju pa moram povedati, da se sam nisem ukvarjal s tem. Pa niti Pavel o tem na predavanjih ni govoril« (Smej 2006).

Avgust Pavel se je ukvarjal tudi z raziskovanjem običajev, materialne kulture in pridelovanjem kmetijskih kultur. Tako so nastale razprave, kot sta Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev, v kateri opisuje značilno kurilno napravo in stanovanjsko kulturo v osmih porabskih vaseh, in Lov na brinjevke, v kateri piše o podrobnostih lova na brinjevke z limanicami. Po njegovi smrti pa sta bila objavljena spisa Pridelovanje buč in olja v Szalafőju in Podatki o pridelovanju prosa in ajde, o nabiralništvu, pridelovanju lanu in pralnem parjenju. V prvem navaja vrste buč, opisuje sušenje in lupljenje bučnic ter stiskanje olja. V drugem spisu pa piše o navadah, povezanih s pridelovanjem prosa, ajde in lanu (Kozar- Mukič 2003: 18–25 ). Preučeval pa je tudi slovensko izročilo o kralju Matjaţu (Čeh Steger 2011: 44).

30 Franc Temlin (tudi Ferenc Temlin), slovenski evangeličanski duhovnik in pisatelj, se je rodil se je konec 17. stoletja v Krajni, umrl pa v 18. stoletju (http://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Temlin).

»Bral pa sem tudi njegove spise v madţarščini, kjer opisuje narodne običaje, stare običaje, ki so jih imeli v Prekmurju, ob reki Muri. To sem tudi npr. uporabil v svojem biografskem romanu z naslovom Psalmi vaškega ţupnika, v katerem opisujem Ivana Bašo, ţupnika v Bogojini, mojega krstitelja. Ob reki Muri so ţrtvovali vodnemu duhu, pri čemer gre verjetno za ostanek iz poganskih časov, ţrtvovali pa so dekleta, ki so bila nedotaknjena. Če katera ni bila devica, ji je lahko vodni duh škodoval. Za ta običaj sem izvedel iz spisov Avgusta Pavla. On je zbiral narodno blago, ostanek, ki se je ohranil« (Smej 2006).

Joţef Smej se Avgusta Pavla spominja kot zelo dobrosrčnega, plemenitega in zmeraj nasmejanega. Zmeraj je bil urejen, po navadi je nosil metuljček. Tako kot Judit Pavel tudi Joţef Smej poudarja njegovo zavezanost druţini in pripadnost slovenskemu narodu in kulturi. Omenja ga kot človeka treh narodnosti. Lahko bi rekli, da je Pavel ţe v preteklem stoletju uteleševal to, kar danes doţivljamo, tj. da ni mej, da smo povezani, da ţivimo v skupni Evropi. Njegova evropejskost pa ni imela značilnosti nacionalizma ali kozmopolitizma, bil je hkrati Slovenec, Madţar in srednje-vzhodni Evropejec (Székely 1949: 72).

»Mati in druţina sta ga povezovala s Slovenijo, sorodnike je imel tudi v Avstriji, na Madţarskem pa je seveda imel druţino in ţivel. Tri drţave so zaznamovale njegovo ţivljenje, zato lahko rečemo, da je bil človek treh narodnosti. Tu imam tudi njegove knjige, menda se imenuje človek dveh svetov, lahko rečemo treh svetov. Imel je vlogo mostov, on je postavljal mostove med Avstrijo, Slovenijo in Madţarsko. In v tem je bil zelo velik, zato mislim, da ga bo zgodovina zmeraj omenjala.

Nikoli ni bil šovinist, da bi npr. zaničeval bodisi Nemce, torej Avstrijce, Slovence ali Madţare. V tem je bil prav tako velik. Njegovo srce je bilo odprto za vse te tri narodnosti in v tem je bil edinstven« (Smej 2006).

Škof Smej pa je med najinim pogovorom posebej poudaril, da je bil Avgust Pavel vedno urejen. Zmeraj je nosil metuljček. Ohranil ga je v lepem spominu.

5 POMEN IN RECEPCIJA AVGUSTA PAVLA

Avgust Pavel je bil vizionar. Govoril in delal je v duhu soţitja med narodi. Bil je povezovalec Slovencev, Madţarov in Avstrijcev. Njegov pomen se kaţe tudi v tem, da so doslej okrogle obletnice njegovega rojstva in smrti bile vedno primerno obeleţene. Njegovi jezikoslovni in knjiţevni dejavnosti, etnološkemu in knjiţničarskemu delu je posvečeno veliko pomembnih študij na Madţarskem in drugod (Gadányi 2011: 9). »Zvestega sina dveh narodov« se na Madţarskem in v Sloveniji spominjajo z znanstvenimi simpoziji, konferencami in zborniki. V nadaljevanju sledi popis nekaterih obletnic.

5.1 Prvi spominski zbornik Pável Ágoston emlékkönyv/Spominski zbornik Avgusta Pavla je kot posebna izdaja revije Vasi Szemle izšel tri leta po Pavlovi smrti leta 1949. V zborniku je objavljenih deset prispevkov, med njimi tudi Pavlova bibiliografija (Jesenšek 2003: 34). V njej med drugim lahko beremo o Avgustu Pavlu kot človeku, o njegovem ţivljenju, pesništvu, jezikoslovni dejavnosti, etnološkem delu in kulturnopolitični dejavnosti. Avtorji člankov31 v zborniku so bili dobri poznavalci Avgusta Pavla, večina ga je tudi osebno poznala. 5.1.1 János Banner piše, da bi Avgust Pavel lahko naredil uspešno kariero, če bi sprejel sluţbo na univerzi v Ljubljani, a je raje ostal na Madţarskem, kjer si je

31 V istem zaporedju kot članki: János Banner, Magda Szemző, László Székely, Vilko Novak, Sándor Dömötör. Erzsi Gazdag (v tem primeru ne gre za članek, ampak za pesem, posvečeno Pavlu), László Vargha, Fáy F. Ervin, Sándor Weöres in A. Bertalan Székely.

42 prizadeval vzpostaviti »večno duhovno prijateljstvo« med dvema narodoma (Banner, 1949: 7–10). 5.1.2 Pavlova dijakinja Magda Szemző opisuje njegovo ţivljenje od rojstva do smrti. Med drugim omenja, da je Oszkár Asbóth imel Pavla za zelo sposobnega in pridnega študenta. Posebej zanimivo pa je prebirati odstavek, v katerem avtorica Pavla opisuje kot razrednika: »Kot razrednik je vedno ljubeznivo in razumevajoče reševal naše probleme. Naše mnenje je poslušal, izrazil je svoje, velikokrat se je z nami spustil v debato« (Szemző, 1949: 12–32). 5.1.3 László Székely opisuje Pavlovo pesniško dejavnost. Meni, da so Pavlove pesmi odraz njega samega. »Vsak, ki prebira njegove pesmi, govori z njim osebno, obuja njegovo dušo, se greje ob njegovi toplini« (Székely, 1949: 33–37). 5.1.4 Vilko Novak, dober poznavalec Avgusta Pavla, piše o njem kot o jezikoslovcu. Pavlovo jezikoslovno delo ima izreden pomen, ne samo z vidika znanosti, ampak tudi z vidika poglabljanja madţarsko-slovenskih kulturnih stikov. Tako Novak trdi, da je Pavlov »občutek za jezik in usmerjenost v jezik izoblikoval in določal etnični poloţaj njegove domovine« (Novak, 1949: 38–45). 5.1.5 Sándor Dömötör piše, da o Pavlovi bogati zapuščini pričajo tako objavljene knjige, zbirke in študije v muzeju kot »njegovi neobjavljeni rokopisi, slovnica ruskega jezika, prevodi juţnoslovanskih balad, slovnica slovenskega jezika, zgodovina slovenske knjiţevnosti, etnološke in jezikoslovne razprave« (Dömötör, 1949: 46–48). 5.1.6 Sledi pesem z naslovom Üzenet Pável Ágostonnak/Sporočilo Avgustu Pavlu, ki jo je napisala pesnica Erzsi Gazdag. 5.1.7 László Vargha opisuje Pavlovo kulturnopolitično dejavnost, in sicer, da je »poskusil nemogoče« in ob sebi zbral vse, ki so se ukvarjali z vprašanjem madţarske kulture (Vargha, 1949: 50–52). 5.1.8 Ervin Fáy F. v članku opisuje Pavlovo nesebično knjiţničarsko delo. V dveh desetletjih svojega delovanja je obogatil knjiţnično zbirko in postavil temelje razvoju moderne ţupanijske knjiţnice (Fáy, 1949: 53–57). 5.1.9 Sándor Weöres, madţarski pesnik, ki je kot srednješolec nekaj časa ţivel pri Pavlu, se v zadnjem članku spominskega zbornika32 spominja, kako sta skupaj

32 Sledi samo še seznam Pavlovih knjig, v revijah objavljenih člankov in razprav ter rokopisov.

43 brala in se veliko pogovarjala. Pri Pavlu je napisal svoje prve resnejše pesmi (Weöres 1949, 57–59).

5.2 Deset let po smrti Avgusta Pavla so v Sombotelu organizirali predavanja, katerih cilj je bil prvič sistematično in celostno ovrednotiti njegovo delo.

5.3 Ob 20-letnici smrti in 80-letnici rojstva, natančneje 27. maja 1966, je bil v Sloveniji, 27. avgusta 1966 pa na Madţarskem, organiziran znanstveni simpozij, na katerem so spregovorili tudi dr. István Sándor, ki je ocenil Pavlov etnološko- etnografski prispevek, Pavlova hči Judit in njegova vdova, ki sta o njem spregovorili kot očetu in moţu. Poudarili sta predvsem njegovo delovno vnemo. Prispevki s simpozija so bili v dvojezični publikaciji z naslovom Avgust dr. Pavel/Pável dr. Ágoston objavljeni leto kasneje, izdali pa sta ju murskosoboška Pomurska zaloţba in Pokrajinska knjiţnica Dániela Berzsenyija. 5.3.1 Predavanja v zbirki so objavljena po istem vrstnem redu, kot so bila predstavljena na simpoziju. Med prispevki slovenskih in madţarskih avtorjev sta v obseţnem slovensko-madţarskem zborniku objavljeni tudi dve bibliografiji Avgusta Pavla33. 5.3.2 V zborniku Judit Pavel opisuje ţivljenjsko pot svojega očeta Avgusta Pavla. Posebej se je posvetila vezem, ki so Avgusta Pavla povezovale s Slovenci, in sicer ljubezni do rodne zemlje, tesni povezanosti s Slovenci in »sočutju do nesrečnih, bednih in revnih« (Pavel, 1967: 9–14). 5.3.3 Franc Šebjanič v članku z naslovom Razvoj slovensko-madţarskih kulturnih stikov v luči znanstvenega sodelovanja Oskárja Asbótha in Avgusta Pavla ugotavlja, da »je njuno vzajemno izpopolnjevanje in načrtovanje dela rodilo bogate sadove.« S svojim delom sta Asbóth in Pavel ovrgla vendsko teorijo, rezultat njunega sodelovanja pa sta dve samostojni znanstveni publikaciji in veliko prevodov v madţarski jezik (Šebjanič, 1967: 14–18).

33 Pavlovo delovanje na Madţarskem je obdelala Gizella Krajevszky (Pavel Ágoston élete és munkássága 1886–1914/Ţivljenje in delo Avgusta Pavla 1886– 1914) , Pavlova dela, objavljena v Sloveniji, pa Nikica Brumen.

5.3.4 Endre Angyal preko Pavlovih del, kot so Glasoslovje cankovskega narečja, Jezik najnovejše vendske knjiţevnosti in različne pesmi, predstavlja povezanost Avgusta Pavla z juţnoslovanskim svetom (Angyal, 1967: 19–24). 5.3.5 István Sándor opisuje Pavlovo etnološko in etnografsko pot ter njun pomen. Prispevek pa zaključi z mislijo: »V času, ko je rasno sovraštvo raztresalo strupeno semenje, iz katerega sta širom po zemlji vznikla ogenj in kri, je narodopisec Avgust Pavel v ţupaniji Vas razglašal etos razumevanja med narodi, ki vzajemno bogati omiko in zmaguje sovraštvo34« (Sándor, 1967: 78–86). 5.3.6 V nadaljevanju lahko preberemo še članek, ki ga je napisal Joţe Filo in predstavlja Avgusta Pavla z jezikoslovnega in prevajalskega vidika. Avtor ţeli poudariti predvsem pomen Avgusta Pavla pri »kulturnem zbliţevanju obeh sosednjih narodov oziroma posebej podčrtati vrednost in pomen njegovih prevodov ...« (Filo, 1967: 87–97). 5.3.7 Na koncu Ferenc Horváth predstavi še Avgusta Pavla kot kulturnega politika in urednika. Trdi, da si je Pavel prizadeval ustvariti »na široki druţbeni bazi temelječo kulturo«, kot urednik revije Vasi Szemle pa si ţeli doseţke kulture pribliţati vsem, ki se zanje zanimajo (Horváth, 1967: 98–105).

5.4 Slabih 20 let kasneje je izšel dvojezični zbornik z naslovom Zvesti sin dveh narodov/Két nép hű fia, ki sta ga uredila András Bertalan Székely in Ferenc Mukič (Jesenšek 2003: 34). 5.4.1 V Urednikovem predgovoru lahko preberemo, da je namen zbirke intervjujev prispevati svoj deleţ k Pavlovi bibliografiji. Urednika sta ţelela »s pomočjo subjektivnih spominov in z različnih zornih kotov vidnih osebnosti« postaviti v središče predvsem Avgusta Pavla kot človeka, ţelela sta ga čim podrobneje predstaviti kot slavista, knjiţničarja, etnologa, pedagoga, skratka z vidika vseh področij njegovega delovanja in ustvarjanja. S tem namenom se je András B. Székely pogovarjal z Judit Pavel in Sándorjem Weöresem. Ferenc Mukič pa je intervjuval Vilka Novaka, Ferenca Horvátha, Miklósa Takácsa, Erzsébet Gazdag in Gyulo Kissa.

34 Prevedel Vlado Peteršič.

5.5 Leta 1987 je izšla spominska številka Vasi Szemle, ki jo je uredil József Gál. V njej poročajo o slovesnosti v spomin Avgustu Pavlu, ki je bila 28. septembra 1986 na Cankovi in na kateri so odkrili doprsni kip Avgusta Pavla. Sledi članek z naslovom 100. obletnica rojstva Avgusta Pavla/Pável Ágoston születésének századik évfordulója izpod peresa Cirila Zlobca. V njem avtor razglablja o vsestranski dejavnosti Avgusta Pavla in ugotavlja, da je »ohranjal vrednote našega časa« (Zlobec, 1986: 8). V nadaljevanju na kratko poročajo o slovesnosti v spomin na Avgusta Pavla, ki so jo v Sombotelu pripravili 9. in 10. oktobra 1986. Ob tej priloţnosti so pripravili tudi znanstveni simpozij. Predavanja so prav tako objavljena v reviji. 5.5.1 Predavatelj Imre Bori razglablja o Pavlovem poznavanju sodobne madţarske knjiţevnosti. Govori predvsem o stikih in odnosu med Pavlom in madţarskim pesnikom Sándorjem Weöresem, ki je nekaj časa celo stanoval pri njem (Bori, 1986: 9–12). 5.5.2 Štefan Barbarič v svojem članku piše o Pavlovem zanimanju za ljudsko izročilo in za mit o kralju Matjaţu, ki je za Pavla postal osrednji lik. Barbarič pravi, da je Avgust Pavel dal zgled za madţarsko-slovensko kulturno zbliţevanje in negovanje medsosedskih odnosov (Barbarič, 1986: 12–18). 5.5.3 István Ferincz analizira Pavlovo zgodovino slovenske knjiţevnosti, ki jo je ob 90-letnici rojstva Avgusta Pavla izdala Katedra za ruski jezik in knjiţevnost na Univerzi Attile Józsefa. Ugotavlja, da gre za osnutek predstavitve zgodovine slovenske knjiţevnosti na 50 straneh. Posebej je predstavljeno prvo obdobje pismenosti in najstarejši zapisi slovenskega jezika do leta 1551, ko je izšla prva tiskana knjiga v slovenskem jeziku. Sledi opis drugega obdobja, reformacije in njenih vidnih predstavnikov s Trubarjem na čelu. Pri ostalih obdobjih Pavel najprej opiše kulturnozgodovinsko ozadje dobe, nato pa še posamezne avtorje. Čeprav po Ferinczu Pavlova literarna zgodovina ni popolna, »je koristno čtivo za vsakega, ki se zanima za slovensko literarno zgodovino in slovenski narod« (Ferincz, 1986: 18–23). 5.5.4 Erzsébet Juhász v nadaljevanju predstavlja razloge, zaradi katerih se je Avgust Pavel odločil za prevod Cankarjevih besedil. Ugotavlja, da predvsem z namenom, da bi Madţarom pribliţal slovensko knjiţevnost (Juhász, 1986: 23–26).

5.5.5 Orsolya Gállos analizira Pavlov prevod Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegove pravice. Ugotavlja, da gre za kakovosten in estetski prevod. »Besedne zveze so originalne« in Pavlov prevod »na umetniški ravni oţivlja Cankarjeve pesniške prispodobe in ritem Cankarjevih stavkov« (Gállos, 1986: 28–31). 5.5.6 Károly Szilágyi primerja Pavlov prevod Cankarjevega romana Na klancu z originalom. Ugotavlja, da so Pavlovi prevodi slogovno izraziti, plastični in zelo nazorni. Zanje je značilno svojstveno oblikovanje stavkov in baročno pretiravanje. Navaja tudi posamezne primere iz originala in njihove prevode (Szilágyi, 1986: 32–41). 5.5.7 Sztoján Vujicsics v članku razglablja o reviji Nyugat in slovenski knjiţevnosti. Čeprav je bilo poslanstvo omenjene revije objavljanje madţarskih literarnih del in njihovih recenzij, je bilo moţno v njej prebirati tudi rubriko, posvečeno slovanskim knjiţevnostim. V njej je o Cankarjevem Hlapcu Jerneju in njegovi pravici leta 1930 pisal Jenő Mohácsi. Sedem let kasneje pa je kot Nyugatova plačljiva zbirka izšel Pavlov madţarski prevod tega romana (Vujicsics, 1986: 41–45). 5.5.8 Joţe Filo v članku opisuje Pavlovo jezikoslovno, prevajalsko in kulturno- posredniško delo. Avtor opozarja na dejstvo, da sta se sosednja naroda komajda poznala. Avgust Pavel pa je s svojim delovanjem pripomogel k temu, da sta se spoznala. Hkrati poudarja, da je »njegova zapuščina na področju slovenske kulture in slavistike spoštovanja vredna« (Filo, 1987: 45–51). 5.5.9 Imre H. Tóth v nadaljevanju zbornika razpravlja o Pavlovem mestu v slavistiki na Madţarskem. Ugotavlja, da je bil Avgust Pavel utemeljitelj slovenske filologije, ukvarjal se je z jezikom, literaturo in etnologijo slovanskih narodov. Tóth pravi, da je Pavel na zemljevidu slavistike odpravil »belo liso, ki je pomenila pomanjkanje znanstvenega raziskovanja Slovencev na Madţarskem« (H. Tóth, 1987: 51–62). 5.5.10 Podobno kot v prejšnjem zborniku tudi v tem lahko beremo o etnološkem delu Avgusta Pavla, ki ga je povzel Ernő Eperjessy (Eperjessy, 1987: 62–67), Gonda György pa v članku ugotavlja, da je bil Avgust Pavel tudi »javni delavec in znanstveni organizator« (Gonda, 1987: 67–72).

5.5.11 V nadaljevanju A. Bertalan Székely Avgusta Pavla označuje kot posrednika med dvema narodoma, kot graditelja mostu. Székely poudarja, da Pavla sodobniki in potomci označujejo kot razgledanega, vsestransko modernega in vdanega evropski ideji. Slednje pa ne pomeni, da je bil »supranacionalist ali kozmopolitan«, po Székelyjevem mnenju je bil Pavel »naenkrat človek, Slovenec, drţavljan Madţarske, srednje in vzhodne Evrope in Evrope sploh.« V nadaljevanju članka med drugim lahko beremo o Pavlovi dejavnosti, ki se nanaša na »juţnoslovansko kulturo«, se pravi na njegovo jezikoslovno in etnološko delo, »o madţarskem patriotizmu«, o tem, da je imel rad Madţarsko, in o »dvojni zvestobi.« Pri slednjem avtor poudarja, da je Pavel nenehno deloval v sluţbi in duhu obeh kultur, slovenske in madţarske (Székely, 1987: 72–79). 5.5.12 Károly Gadányi pa se je razpisal o izobraţevanju učiteljev na narodnostno mešanem območju, ki poteka na Visoki šoli Dániela Berzsenyija. Mejnik v poučevanju slovenščine je bilo leto 1974, ko sta Visoka šola Dániela Berzsenyija in Pedagoška akademija Univerze v Mariboru podpisali sporazum o sodelovanju (Gadányi, 1984: 80–82). 5.5.13 V nadaljevanju monografije lahko preberemo govor Miklósa Takácsa, ki predstavlja Pavlovo ţivljenjsko delo na otvoritvi razstave v Ţupanijski knjiţnici Dániela Berzsenyija 9. oktobra 1987. Temu sledi predstavitev knjige Vilka Novaka z naslovom Raziskovalci slovenskega ţivljenja.

5.6 Ob 100-letnici Pavlovega rojstva, leta 1986, je na Madţarskem v zaloţbi Ţupanijske knjiţnice Dániela Berzsenyija izšla madţarska bibliografija njegovih del, ki obsega 143 strani. Po bibliografiji Gizelle Krajevszky jo je pripravila Ágnes Tilcsikné Pásztor. Bibliografija obsega ţivljenjepis Avgusta Pavla, njegovo znanstveno delo, se pravi študije, članke in razprave od leta 1908, ko je nastala njegova diplomska naloga preko etnoloških del, kulturnopolitičnih razprav do literarnih del in kritik ter recenzij. V posebnem poglavju so zajete tudi razprave, monografije in publikacije, ki govorijo o Avgustu Pavlu in njegovem delu.

5.7 4. aprila 2002 so na Univerzi v Mariboru pripravili znanstveno posvetovanje, ki je bilo posvečeno Avgustu Pavlu, uglednemu jezikoslovcu, literarnemu

48 zgodovinarju, etnologu, pesniku in kulturnemu posredniku. Ob tej priloţnosti so pred Univerzo v Aleji velikanov odkrili Pavlov doprsni kip, za katerega je akademik Anton Vratuša dejal, da je Pavel dobil »primerno mesto, s katerega bo lahko bodočim mladim rodovom oznanjal, kako se neguje materin jezik, kako se raziskujejo in varujejo zakladi kulturne dediščine, kako je mogoče tudi v izredno teţkih razmerah delovati v dobro zbliţevanja narodov ter njihovega boljšega medsebojnega poznavanja, spoštovanja in miroljubnega soţitja« (Vratuša 2003: 12). Predavanja so zbrana v zborniku Slavističnega društva Maribor, ZORA 23 (Zorko 2002: 9). Uredila sta ga Zinka Zorko in Miha Pauko. Po Spremni besedi, Uvodni besedi in Pozdravnem govoru je v zborniku objavljenih 11 študij, posvečenih ţivljenjski poti in znanstvenemu delu Avgusta Pavla. 5.7.1 Anton Vratuša35 v imenu Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije pozdravlja udeleţence in izraţa zadovoljstvo ob dejstvu, da je Avgust Pavel dobil primerno mesto v Aleji velikanov na mariborskem Slomškovem trgu. Nadaljuje z opisom vloge ustanove pri simpoziju in razglablja o odnosu med Šiftarjem in Pavlom. Izraţa upanje, da bosta simpozij in doprsni kip ob ustanovah, ki nosijo njegovo ime, »še ena pomembna točka njegovega trajnega spomina« (Vratuša 2003: 12– 14). 5.7.2 Viktor Voršič36 v Pozdravnem govoru opisuje dialog o Avgustu Pavlu, ki ga je imel leta 1998 ob ustanavljanju Občine Cankove z Vanekom Šiftarjem. Šiftar ga je opozoril na pomen Avgusta Pavla in na to, da se »Cankova marsikje piše z veliko začetnico prav zaradi Pavla« in da je njegova dolţnost, da kot ţupan ohranja spomin na Pavla. Sledi razmišljanje o mejah, ki omejujejo ljudi in o tem,

35 Anton Vratuša (roj. Vratussa Antal), slovenski politik, diplomat, borec NOB in slavist se je rodil v Slovenski krajini na Madţarskem (danes Prekmurje). Njegova starša sta bila Anton Vratuša starejši in Ana Bokan. Študiral je slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1941 doktoriral z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon (http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Vratu%C5%A1a).

36 Ţupan Občine Cankova v mandatu 1998–2002 (http://sl.m.wikipedia.org/wiki/Seznam_%C5%BEupanov_ob%C4%8Din_v_Sloveniji_%281998- 2002%29).

49 da nam je »prav Pavel … pri preseganju teh meja dal lekcijo …, ki je ţal v veliki večini nismo v celoti razumeli niti dojeli« (Voršič 2003: 15–17). 5.7.3 Etnologinja Marija Kozar – Mukič37 v prispevku navaja pomembnejše biografske in bibliografske podatke iz ţivljenja Avgusta Pavla s posebnim poudarkom na njegovem etnološkem in muzeološkem delu v Sombotelu. Avgust Pavel je aprila 1928 postal skrbnik etnološke zbirke, septembra pa še namestnik ravnatelja muzeja. Med leti 1928 in 1946 je v naseljih takratne Ţelezne ţupanije zbiral predmete, jih fotografiral in arhiviral. Rokopisi njegovih razprav in etnoloških ter jezikoslovnih terenskih zapisov so ohranjeni v etnološkem arhivu. Mukičeva še poudarja, da so skoraj vsa Pavlova dela napisana v madţarskem jeziku, posvečena pa so ţivljenju, kulturi, jeziku in ljudskemu pesništvu Slovencev. Pavel pa je v svojih študijah in razpravah pokazal tudi na številne zveze med kulturo in jezikom Slovencev in Madţarov (Kozar – Mukič 2003: 18– 25). 5.7.4 V nadaljevanju zbornika Joţef Smej38 povzema dogodke leta 1941, ko so bili prekmurski bogoslovci premeščeni v sombotelsko bogoslovje, kjer je bila slovenščina obvezen predmet. V študijskem letu 1942/43 je omenjenim bogoslovcem predaval Avgust Pavel in jim na predavanjih bral dela slovenskih pisateljev in pesnikov v izvirniku in prevodu. Kot zanimivost navaja primer, da je Pavlu podaril hruško, na podlagi katere se je med njima razvil dialog o slovanskih jezikih (Smej 2003: 26–32). 5.7.5 Jezikoslovec Marko Jesenšek v svojem članku – kot navaja sam – obravnava »tri temeljna jezikoslovna dela Avgusta Pavla.« Gre za Glasoslovje slovenskega narečja Cankove, Jezik najnovejšega prekmurskega slovstva in rokopisno slovnico. V svojem uvodu poudarja Pavlov pomen z vidika raziskovanja prekmurskega slovenskega narečja in našteje naslove Pavlovih razprav. V nadaljevanju članka se avtor podrobneje ukvarja z Glasosolovjem slovenskega narečja Cankove. Glede na to, da je ta Pavlova študija napisana v madţarskem jeziku, je širši slovenski jezikoslovni javnosti postala dosegljiva šele po Asbóthovi nemški predstavitvi. Asbóth je s pomočjo Pavlovega gradiva

37 Etnologinja iz Porabja. 38 Mariborski škof, Pavlov slušatelj.

50 pravilno razloţil razvoj nezvenečega palatalnega zapornika v prekmurščini. V odlomku, ki obravnava Pavlov Jezik najnovejšega prekmurskega slovstva, avtor ugotavlja, da Pavlova razprava »predstavlja stvaren pogled na razvoj slovenskega knjiţnega jezika, ki se je vse od 19. stoletja razvijal ločeno v alpskem in panonskem jezikovnem prostoru« (Jesenšek 2003: 43). Tretji odlomek razprave obravnava med Slovenci manj znano Pavlovo rokopisno slovnico, ki je v rokopisu in ni prevedena. Avtor na koncu razprave zaključi, da je Pavlovo jezikoslovno delo z ozirom na to, da je bil dober poznavalec jezikovnih razmer v slovenskem severovzhodnem prostoru, v slovenski dialektologiji pustilo pomembno sled (Jesenšek 2003: 33–55). 5.7.6 Tjaša Jakop v svojem prispevku obravnava drugo poglavje Glasososlovja slovenskega narečja Cankove. Podrobneje se ukvarja z vokalizmom in konzonantizmom. Narečne oblike Avgusta Pavla primerja z drugimi slovanskimi oblikami, navaja pa tudi knjiţne oblike po Pleteršniku (Jakop 2003: 56–70). 5.7.7 Zinka Zorko v članku predstavlja glasoslovje, »zlasti pa bogate oblikospreminjevalne, oblikotvorne in prozodijske narečne zakonitosti« cankovskega govora. Pri tem ugotavlja, da so zanj značilni panonizmi, germanizmi in madţarizmi (Zorko 2003: 73–86). 5.7.8 Joţe Filo v članku z naslovom Pavlovi prevodi iz slovenske literature predstavlja Pavlovo prevajalsko delo. Po Filovem mnenju se je »madţarska prevodna literatura obogatila« s Pavlovimi prevodi Cankarja (Filo 2003: 95–13). 5.7.9 Marija Stanonik v razpravi Avgust Pavel in slovstvena folklora v njegovi pesniški zbirki Tako pojem psalme v naročju slepe doline ugotavlja, da je »pesnikov odnos do slovstvene folklore produktiven«, predela jo osebno in njene motive preoblikuje v »metaforiko z novimi pomeni in vsebino« (Stanonik 2003: 115–122). 5.7.10 Pavlova vnukinja Veronika Simon v članku, ki sledi, obravnava madţarsko pesništvo Avgusta Pavla. Avtorica ugotavlja, da gre za pesmi, ki so izpoved človeka, ki opazuje s srcem (Simon 2003: 123–132). 5.7.11 Sledijo Moji spomini na očeta. V članku Judit Pavel predstavlja svojega očeta na podlagi spominov, rokopisov, zapiskov in pisem (Pavel 2003: 134–139).

5.7.12 V članku z naslovom Pavlova hiša v Potrni avtorica predstavlja delovanje Kulturnega društva člen 7 za avstrijsko Štajersko in razloţi povezavo med Avgustom Pavlom in hišo (Weitlaner 2003: 141–144). 5.7.13 V zadnjem članku v zborniku pa Andrej Pavlič v besedi in sliki podaja izbor obseţne bibliografije Avgusta Pavla (Pavlič 2003: 145–150). V zborniku avtorji torej poskušajo podrobneje predstaviti ţivljenje in delo Avgusta Pavla. V primerjavi s prej omenjenimi zborniki in posebnimi izdajami je v Zorinem zborniku več poudarka na jezikoslovnem delu Avgusta Pavla, veliko bolj pa se poudarja tudi njegova ţelja po mirnem soţitju kultur in etničnih skupin.

5.8 Sombotelska slovenska manjšinska samouprava in Slovensko kulturno društva Avgusta Pavla sta ob 120-letnici rojstva in 60-letnici smrti humanista in znanstvenika pripravila bogat spominski program in na ta način izkazala spoštovanje do ţivljenjskega dela profesorja, ustanovitelja muzeja in knjiţnice ter raziskovalca. 5.8.1 V nadaljevanju navajam najpomembnejše dogodke iz tistega časa. Februarja so poloţili vence pred Pavlovo hišo in na grob Avgusta Pavla, v Muzeju Savária pa so pripravili spominsko sejo. Med 1. aprilom in 1. decembrom so v monoštrskem muzeju predvajali diapozitive o Avgustu Pavlu, avgusta so v Muzeju Savária odprli razstavo z naslovom Avgust Pavel – etnolog, septembra pa so v spomin na njegovo filološko dejavnost na tedanji visoki šoli odprli spominsko sobo Avgusta Pavla. V njej je predstavljen Avgust Pavel kot filolog. Na desni strani ob vhodu vidimo njegovo pisalno mizo in knjiţni regal. Na pisalni mizi so razstavljeni rokopisi, med njimi Slovnica vendskega jezika. Na mizi je še prevod srbske balade, ob njem pa izvirnik. Prevodi so zapisani v cirilici. V omari so razstavljene objavljene razprave in študije, katerih večina obravnava porabski jezik. Tu lahko preberemo razpravo Rigászás a vend vidéken/Lov na brinovke, ki je izšla leta 1942 in študijo o odprtih ognjiščih, objavljeno leta 1927. V roke lahko vzamemo njegovo rusko izkaznico, ki dokazuje, da je bil leta 1945 poklicni prevajalec. Znano pa je, da so ga zanimali vsi slovanski jeziki. Na levi strani sobe na stenah visijo plakati, ki v sliki in besedi ponazarjajo Pavlov ţivljenjepis in filološko dejavnost, se pravi jezikoslovje, literarno zgodovino in njegove prevode.

Na enem izmed njih so označene tudi zgradbe, skupine, društva in pevski zbori, ki s svojim imenom in dejavnostjo ohranjajo spomin na Pavla. Spominska soba je namreč razen predstavitvi Pavlovega filološkega dela v obliki stalne razstave namenjena tudi raziskovanju njegovih del. Ob odprtju spominske sobe je bila njegova hči Judit Pavel presrečna. Dejala je, da je bila spominska soba dolgotrajen načrt mesta Sombotela, knjiţnice in muzeja. Zdaj so to idejo uresničili slovanski jezikoslovci in tega so zelo veseli, četudi je v njej razstavljeno le njegovo slovensko jezikoslovno delo. Dejala je še, da se je Pavlovo znanstveno jezikoslovno delo začelo prav s slovanskim jezikoslovjem, ki mu je ostal zvest do konca. Zvest pa je ostal tudi svojim slovenskim koreninam.

5.9 Leto 2011 so na Madţarskem poimenovali leto Avgusta Pavla. Ob 125-letnici njegovega rojstva in 65-letnici smrti je Društvo prijateljev muzejev v Ţelezni ţupaniji skupaj s Slovensko samoupravo pripravilo veliko prireditev. Spominsko leto se je začelo z odprtjem spominske razstave v Muzeju Savária v Sombotelu, ki je kasneje kot potujoča razstava gostovala še na Filozofski fakulteti v Mariboru, v Murski Soboti in na Cankovi v Sloveniji, v Laafeldu (Potrna) v Avstriji in v Monoštru ter Budimpešti na Madţarskem. Sledila so predavanja o Avgustu Pavlu, literarni večeri, predstavljen je bil Letopis Direkcije muzejev Ţelezne ţupanije, ki je bil tokrat namenjen spisom o Avgustu Pavlu, organizirali pa so tudi obiske krajev, ki so pomembno vplivali na njegovo ţivljenjsko pot. V Sloveniji, v rojstnem kraju Avgusta Pavla na Cankovi, si prizadevajo po njem poimenovati osnovno šolo. V zadnji polovici leta je univerza v Sombotelu pripravila konferenco na temo Pavlovi prevodi iz slovenščine, srbščine, hrvaščine in ruščine. Knjiţnica Dániela Berzsenyija pa je pripravila še digitalno razstavo o Avgustu Pavlu. Omenjeno spominsko razstavo z naslovom Nekdo nam bo poslal glas so v Pokrajinskem muzeju v Murski Soboti odprli 5. avgusta 2011. Gostujočo razstavo Muzeja Savaria iz Sombotela in Slovenskega društva Avgusta Pavla o ţivljenju in delu prvega znanstvenika iz Prekmurja so po 25. avgustu preselili na Cankovo. 5.9.1 Razstavo sestavlja devet panojev, na katerih so trijezična besedila. Delo pesnika, jezikoslovca, literarnega zgodovinarja, etnologa in etnografa, prevajalca, knjiţničarja in muzealca, profesorja in urednika, posrednika med slovensko,

53 madţarsko in avstrijsko kulturo, ki ga imenujejo "zvest sin dveh narodov", je tako predstavljeno v madţarščini, slovenščini in nemščini. Ob odprtju razstave so soboški muzejski delavci in knjiţničarji izrazili hvaleţnost, ker je Pavel med drugo svetovno vojno dosegel, da inventariziranih predmetov in knjig prekmurskega muzejskega društva, ki je pripravljalo gradivo za bodoči muzej in knjiţnico, takratne madţarske oblasti niso preselile na Madţarsko, ampak je ostalo v Prekmurju in je sedaj dragocen sestavni del gradiva obeh ustanov. 5.9.2 7. oktobra 2011 so v Sombotelu v zahodnomadţarskem univerzitetnem središču predstavili zbirko Az igaz tanár üzenete/Sporočilo iskrenega učitelja. Zbirko, ki ob Uvodnem pozdravu vsebuje še 14 poglavij, sta uredila Károly Gadányi in Marko Jesenšek. V njej lahko v madţarskem in slovenskem jeziku beremo članke, ki govorijo bodisi o porabski slovenščini ali pa obravnavajo Pavlovo ţivljenje, njegovo jezikoslovno ali literarno delo. 5.9.2.1 Károly Gadányi Avgusta Pavla tokrat predstavlja kot učitelja, razmišljanje pa zaključi s sporočilom: »Kaj je sporočilo dr. Avgusta Pavla, iskrenega učitelja? Strokovna, pedagoška pripravljenost, poniţnost pred znanostjo in pedagoškim poklicem. Vzajemno spoštovanje med učiteljem in učencem. Ljubezen do doma, domovine, ohranjanje in predajanje vrednot. Od njega se lahko veliko naučimo« (Gadányi 2011: 16). 5.9.2.2 Članek Madţarske besede v porabski slovenščini avtorice Elizabete Bernjak obravnava strategije zapolnjevanja vrzeli v porabski slovenščini. 5.9.2.3 Literarna teoretičarka Joţica Čeh Steger je svojo razpravo z naslovom Pavlov prispevek k evropski recepciji Ivana Cankarja posvetila Pavlovemu prevajanju Cankarjevih del. 5.9.2.4 Jezikoslovec Marc Greenberg v svoji razpravi obravnava realni in nerealni naklon v odvisnikih v prekmurščini. 5.9.2.5 Mária Jankovics in István Pozsgai opisujeta Pavlovo rusko slovnico po poglavjih. 5.9.2.6 Marko Jesenšek v poglavju z naslovom Zadnji (?!) zaplet pred natisom Pavlove rokopisne slovnice obširno opisuje okoliščine, povezane z natisom Pavlove rokopisne slovnice.

5.9.2.7 Marija Kozar in Dušan Mukič predstavljata Pavlov rokopisni narečni slovarček. 5.9.2.8 Elizabeta Emberšič Škaper in Ibolya Dončec Merkli v svojem prispevku predstavljata prevajalsko delo Avgusta Pavla s podrobnejšo analizo 4. poglavja Preţihove novele Boj na poţiravniku. 5.9.2.9 Zsuzsanna Mersich se podrobneje ukvarja s Pavlovimi hrvaškimi in srbskimi prevodi. 5.9.2.10 V nadaljevanju sledi zapis Joţefa Smeja, ki po predlogi patra Pavla Berdena opisuje Avgusta Pavla in njegovo druţino. 5.9.2.11 V prispevku z naslovom Jezik sebeborskega urbarja Anton Vratuša analizira jezikoslovne značilnosti urbarja iz leta 1767. 5.9.2.12 Susanne Weitlaner opisuje Pavlovo hišo v Potrni in dejavnost oziroma programe, ki jih s njej izvaja Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko. 5.9.2.13 V zadnjem poglavju zbirke Zinka Zorko povzema prekmursko glasoslovje od Avgusta Pavla do romanov Franceka Mukiča.

5.10 Povezovalna vloga med narodi, vloga »mostu«, ki jo je opravljal Avgust Pavel, se kaţe tudi v tem, da se je njegovo ime še posebej zapisalo v zgodovino treh naselij. Na Cankovi39 v Sloveniji se je rodil, v Sombotelu40 na Madţarskem je ţivel in delal, v Potrni v Avstriji, kjer je njegova druţina nekaj let ţivela, si prizadevajo »dodati deleţ k uresničevanju ţelje Avgusta Pavla po mirnem soţitju

39 Občina Cankova ima pribliţno 2000 prebivalcev, sestavljajo pa jo naselja Cankova, Domajinci, Gerlinci, Gornji Črnci, Korovci, Krašči, Skakovci in Topolovci. Leţi na skrajnem jugozahodu Goričkega, na meji z Avstrijo. Sedeţ občine, ki meji na občine Rogašovci, Puconci, Tišina in na Republiko Avstrijo, je na Cankovi. Prebivalstvo se v veliki meri ukvarja s kmetijstvom, razvoj pa vidijo v vključevanju naravnih in kulturnih danosti v sonaravno kmetijstvo, v obrtništvu, storitveni dejavnosti in okolju prijaznem doţivljajskem turizmu (http://www.cankova.si/sl/default.asp ).

40 Je najstarejše mesto na Madţarskem in ţupanijsko središče, ki upravno spada pod podregijo Sombotel v Ţelezni ţupaniji. Sombotel ali Szombathely je lepo in urejeno mesto z okrog 80.000 prebivalci (http://en.wikipedia.org/wiki/Szombathely).

55 etničnih skupin« (Weitlaber 2003: 144). V nadaljevanju naloge sledi predstavitev tega, kako v omenjenih treh naseljih ohranjanjo spomin na Avgusta Pavla. 5.10.1 V naselju, v katerem je sedaj sedeţ Občine Cankova, se je rodil Avgust Pavel. Tako prebivalci kot naselje ohranjajo spomine nanj. 5.10.1.1 Pred njegovo rojstno hišo je park, v katerem so 25. marca leta 2000 postavili doprsni kip, ki oznanja, da se je v tem kraju rodil Avgust Pavel, prvi prekmurski znanstvenik, pesnik in prevajalec. Njegova hčerka Judit je v spremstvu tedanjega ţupana Viktorja Voršiča zasadila vrtnico pri spomeniku svojega očeta. 5.10.1.2 Njegovo domačijo označuje spominska plošča. V hiši, v kateri se je rodil Avgust Pavel, sedaj ţivijo potomci druţine, ki je hišo kupila od Pavlovih. Zaenkrat še ne kaţe, da bi jo lahko preuredili v muzej. 5.10.1.3 Ţupan Občine Cankova si prizadeva, da bi spominsko sobo, ki se nahaja v gasilskem domu, preselili na drugo lokacijo. Gasilski dom namreč ni primerno mesto zanjo. Soba je kljub temu dobro obiskana. V glavnem jo obiskujejo skupine turistov in šolarji na izletu. Glede na to, da je tu ohranjenega nekaj gradiva iz bogate zapuščine Avgusta Pavla, je soba primerna tudi za znanstvenoraziskovalno delo. 5.10.1.3.1 V spominski sobi si lahko v vitrinah z desne proti levi ogledamo Pavlu posvečene zbornike in njegove osebne predmete, npr. spričevalo iz osnovne šole, pisma, njegove zapiske, fotografije njega in njegove druţine ter diplomo. Sledijo njegove pesniške zbirke in rokopisi, posebno zanimiv je rokopis, v katerem so zapisana imena rastlin v narečju. V zadnji od vitrin pa so razstavljeni časopisni članki, ki poročajo o prireditvah, posvečenih Avgustu Pavlu po njegovi smrti, npr. v Vestniku pišejo o postavitvi doprsnega kipa na Cankovi leta 2000. 5.10.2 V Sombotelu razen spominske plošče na hiši, v kateri je ţivela oziroma še vedno ţivi druţina Avgusta Pavla, spomine nanj ohranja ţe omenjena spominska soba na Katedri za slovenski jezik in knjiţevnost na nekdanji Visoki šoli Dániela Berzsenyija.

5.10.2.1 V spomin na njegovo muzeološko in etnološko delo so po njem poimenovali muzej v Porabju, in sicer Pável Ágoston Múzeum Szentgotthárd/ Muzej Avgusta Pavla v Monoštru.41 Gre za zgodovinski in narodnostni muzej, ki so ga odprli 29. aprila 1983 v Monoštru in ga ob 100-letnici rojstva rojaka in raziskovalca tega območja, Avgusta Pavla, poimenovali po njem. 5.10.2.2 Gradivo muzeja, ki je edini slovenski muzej na Madţarskem, v prvi vrsti sestavljajo zbirke domačinov, npr. osnovnošolskega ravnatelja slovenske narodnosti Károlya Gáspárja (1914–1982) in nekaterih monoštrskih in števanovskih zbirateljev. 5.10.2.3 V muzeju so tri stalne razstave, in sicer Slovenci v okolici Monoštra/A Szentgotthárd környéki szlovének, Arheološko najdbišče v Monoštru/A szentgotthárdi sírlelet in Lončarstvo jugozahodnega Prekodonavja/Délnyugat- Dunántúl fazekassága. V muzeju in izven njega pa pripravljajo tudi sezonske razstave. 5.10.2.3.1 Razstava Slovenci v okolici Monoštra/A Szentgotthárd környéki szlovének ponazarja naselitev Slovencev in posebnosti njihove kulture. Predstavlja naselitev, gospodarstvo, stavbarstvo, verovanja, orodje, čebelarstvo in lov na brinjevke. V tej zbirki prevladujeta poljedelsko orodje in kuhinjska oprema. 5.10.2.3.2 Razstava Arheološko najdbišče v Monoštru /A szentgotthárdi sírlelet prikazuje krsto in restavrirane posmrtne ostanke svečano oblečenega moškega oziroma rekonstrukcijo njegovih oblačil. Grob iz 17. stoletja so našli leta 1982. 5.10.2.3.3 Razstava Lončarstvo jugozahodnega Prekodonavja/Délnyugat- Dunántúl fazekassága predstavlja lončarstvo na tem območju. Madţari, ki ţivijo tu ţe stoletja, ohranjajo tesne stike s sosednjimi Slovenci in Nemci. Neke vrste soţitje je torej obrodilo bogato lončarsko kulturo, ki si jo na Madţarskem lahko v izvirnem okolju ogledamo samo tu. 5.10.2.4 V sklopu čezmejnega projekta Doţivetje prostora, ki ga finančno podpira Evropska unija, pri njegovi realizaciji pa so sodelovali Pokrajinski muzej Murska Sobota in Muzej-Galerija Lendava na slovenski strani ter Direkcija muzejev

41www.museum.hu

Ţelezne ţupanije, Savaria Múzeum iz Sombotela in Muzej Avgusta Pavla v Monoštru na madţarski strani, je pri Muzeju Avgusta Pavla bil zgrajen prizidek. Objekt v velikosti 82 m2 tudi invalidnim osebam omogoča neoviran dostop do prostorov za izvajanje muzejskopedagoškega dela. Z adaptacijo pritličja je nastal večji prostor, namenjen delavnicam za otroke od šestega do petnajstega leta in stalni razstavni zbirki z naslovom Ţivljenje Slovencev v Porabju. 5.10.2.4.1 Po podatkih, ki so na na voljo spletni strani42, si razstav v muzeju niso ogledali le obiskovalci z Madţarske in drugih evropskih drţav, ampak celo iz Kanade, Amerike, Avstralije, Alţirije, Kitajske in Izraela. 5.10.2.5 Slovensko kulturno društvo Avgusta Pavla je bilo ustanovljeno leta 1999 v Sombotelu in zdruţuje Slovence, ki so se v Sombotel preselili iz Porabja. Večina jih ţivi v mešanih zakonskih skupnostih. Ne glede na to, ali obvladajo jezik ali ne, se zanimajo za kulturo Slovencev. Društvo deluje v duhu Avgusta Pavla. Dvakrat letno pripravijo spominski program, v katerem obudijo spomine na ţivljenje in delo moţa, po katerem se društvo imenuje. Od ustanovitve naprej se vsako leto srečujejo s člani Kulturno-turističnega društva s Cankove. 5.10.3 V Potrni v Avstriji si za ohranjanje pomena Avgusta Pavla prizadevajo v Pavlovi hiši, ki je last Kulturnega društva člen 7 za avstrijsko Koroško. 5.10.3.1 Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko je organizacija, ki zastopa štajerske Slovence v Avstriji. Iz popisa prebivalstva leta 2001 je razvidno, da jih je 2200. Društvo člen 7 zastopa manjšino tudi v svetu za manjšine v uradu predsednika zvezne vlade. 5.10.3.2 Po dolgoletnem nepriznavanju slovenske manjšine na avstrijskem Štajerskem je prišlo do spremembe leta 1988, ko je bilo ustanovljeno Društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko. Društvo je nenehno opozarjalo na »pozabljeno manjšino« in se borilo za njene pravice, ki ji pripadajo po drţavni pogodbi. »Na začetku se je društvo moralo boriti tudi proti močnim resentimentom, ker je vladajoča politika zanikala njihov obstoj in govorila o »zmoti« v drţavni pogodbi. Sveţenj političnih ukrepov je oviral proces priznanja, ki je bil uveden šele s

42 www.savariamuseum.hu

58 političnimi spremembami v bivši Jugoslaviji in z osamosvojitvijo Slovenije.«43 5.10.3.3 Leta 1995 je Društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko v Občini Radkersburg kupilo kmečko hišo, ki je prebivalstvu znana kot Grofova hiša. Leta 1837 zgrajena hiša je bila s finančno podporo Slovenije in Avstrije zaradi pomembne preteklosti prenovljena. Hišo, ki so jo poimenovali po Avgustu Pavlu, sta 16. maja 1998 odprla drţavna sekretarka za Slovence v zamejstvu Mihaela Logar, in Bruno Aigner, predstavnik predsednika drţavnega zbora dr. Heinza Fischerja. 5.10.3.3.1 Poimenovanje kulturnega doma po Avgustu Pavlu ni naključje. Filolog je bil sicer rojen na sosednji Cankovi, toda njegova druţina je med leti 1910 in 1937 ţivela prav v tej hiši. Na spletni strani lahko preberemo, da predstavniki kulturnega doma kot razlog za poimenovanje poudarjajo njegovo trijezičnost in prizadevanje za povezovanje in soţitje med Madţarsko in Slovenijo. Drugi, še pomembnejši razlog pa je, da društvo ţeli uresničevati njegovo ţeljo po mirnem soţitju etničnih skupin, hkrati pa v evropskem duhu teţi k medkulturnemu dialogu44. Kulturni dom je postal center, kjer se srečujejo slovenski in avstrijski Štajerci ter eno- in dvojezični prebivalci iz okolice. Dom je namenjen tudi razstavam, literarnim in glasbenim večerom, delavnicam in simpozijem. »Eno izmed glavnih tematskih področij je preseganje tem bliţnje in mlajše zgodovine. Pomembno vlogo pri načrtovanju, programiranju dela društva pa zavzema sodobna umetnost s socialnopolitično usmeritvijo.«45 5.10.3.3.2 V domu je na ogled stalna razstava o zgodovini Slovencev na Štajerskem, predstavlja pa ljudi, katerih materinščina je slovenski jezik in ki so na območju zvezne deţele Štajerske ţiveli ţe od nekdaj. Razstava v Pavlovi hiši odstira zgodovino pozabljene manjšine na Štajerskem vse do današnjih dni. 5.10.3.3.3 Ob omenjeni razstavi pa nenehno pripravljajo nove. Tako so si obiskovalci Pavlove hiše doslej lahko med drugim ogledali razstavo z naslovom Fašizem in Slovenci. O njej na njihovi spletni strani lahko preberemo:

43 http://www.pavelhaus.at//cm/museum/ 44http://www.pavelhaus.at//cm/leitbild/ 45 http://www.pavelhaus.at/cm/programm/

»V Sloveniji so muze med okupacijo (1941–1943) bolj ali manj molčale, na likovnem področju je potekal oster ideološki boj v obliki slikane propagande v trikotniku: okupator–partizani–domobranci. Taborišča Gonars, Renicci, Padova, Monigo, Visco in druga pa so postala kar nekakšna središča slovenske slikarske kulture. Razstava predstavlja izbor likovnih del iz likovne zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki ilustrirajo slovensko- italijanska razmerja v času fašizma in njihove odmeve. V italijanskih taboriščih se je zbralo nenavadno veliko slovenskih likovnih ustvarjalcev. V nasprotju z reţimom v nemških koncentracijskih taboriščih je bilo v italijanskih taboriščih ustvarjanje dovoljeno oziroma neovirano. Dela, ki bodo razstavljena v Pavlovi hiši, so del razstave „Fašizem in Slovenci – izbrane podobe“, ki so jo l. 2009 pripravili Muzej novejše zgodovine Slovenije in Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane ter Goriški muzej iz Nove Gorice.«46

5.10.3.3.4 Društvo si ob političnih prizadevanjih za enega od poslanstev šteje tudi predstavitev Avgusta Pavla širšemu območju, saj na avstrijskem Štajerskem ni tako znan kot v Sloveniji in na Madţarskem. Zato so za obiskovalce pripravili tudi razstavo, posvečeno njegovemu ţivljenju in delu. Razstava v slovenščini, madţarščini in nemščini nudi vpogled v njegovo raznoliko ţivljenje. Izdali pa so tudi njegove pesmi. V zadnjih letih so intenzivirali stike z društvi na Madţarskem, posebej pa cenijo dobre odnose s hčerko Avgusta Pavla, Judito Pavel. 5.10.3.3.5 Ob omenjenih razstavah so za obiskovalce v letu 2011 pripravili še razstavo slovenskega umetnika Vena Pilona, ki v avstrijskem prostoru velja za dokaj neznanega. Razstava se je osredotočila na fotografa Vena Pilona in njegovo

46 http://www.pavelhaus.at//cm/programm/archiv/

60 pariško obdobje. Umetnik je med leti 1930 in 1970 ţivel z druţino v Parizu, kjer se je intenzivno ukvarjal s črno-belo fotografijo. Prevladujoča in vedno znova ponavljajoča se tema opusa je maska, tako da si marsikatera slika prisvoji prehod iz resničnosti v iluzijo. 5.10.3.3.6 Veliko obiskovalcev je privabila tudi razstava o koroških partizanih. Umetnik Ernst Logar je ţelel v prostorski inštalaciji Konec spomina predstaviti pretresljive zgodbe in doţivetja koroških Slovencev med partizani, v povojnem času in v sedanjosti. Umetnikovi posnetki so pretresljiv dokument zadnje generacije prič vojnega časa, generacije, ki se je uprla reţimu nacionalsocialistov, generacije, katere neposredni spomin bo kmalu zbledel. 5.10.3.4 V društvu v prihodnje nameravajo opravljati svoje poslanstvo, se pravi nadaljevati z znanstvenim in kulturnim delom, podpirati slovenščino in izobraţevanje učiteljev ter teţiti k uresničitvi političnih ciljev štajerskih Slovencev.

6. Vsa tri omenjena naselja in ustanove ter društva, ki nosijo ime Avgusta Pavla, si prizadevajo za ohranjanje narodne identitete, kulture in jezika ter povezovanje med narodi. Podobno kot Pavel teţijo k temu, da meje ne bi ločevale, in opozarjajo, da ni potrebe po delitvi na Madţare, Slovence in Avstrijce. Vizija Avgusta Pavla po enotnem ozemlju se je uresničila z vključitvijo Slovenije in Madţarske v Evropsko unijo, z uvedbo schengenske meje pa so padle tudi drţavne meje. Prostor je torej skupen, društva, ustanove in posamezniki, ki se zavedajo pomena Avgusta Pavla, si prizadevajo za zdruţevanje in soţitje kultur.

6 ASBÓTHOVA PISMA PAVLU

Slavist Oszkár Asbóth je utemeljitelj madţarske znanstvene slavistike. Med drugim je v madţarskem jeziku raziskoval tudi elemente, ki so slovanskega izvora. Asbóth ima velike zasluge pri tem, da si je Pavel ob študiju madţarskega in latinskega jezika izbral še slovanščino. Asbóth in Pavel sta se zelo dobro razumela. Njun odnos ni bil tipičen odnos med profesorjem in študentom.

Pavel se je pri Asbóthu naučil srbohrvaščino, ruščino in poljščino, Ashbóth pa zaradi Pavla slovenščino oziroma prekmurščino. Kar se slovenskega jezika tiče, sta bila sodelavca, ki sta si izmenjevala znanje in izkušnje. Iz spoštovanja in zanimanja za jezikoslovje je med njima nastalo tesno prijateljstvo. O sodelovanju pričajo tudi pisma, ki jih je Asbóth pošiljal Pavlu ob različnih priloţnostih. Nastalo jih je veliko. Iz obdobja med leti 1907 in 1917 je ohranjenih blizu 50 pisem in razglednic (Jakop 2003: 57). Nekaj jih je v slovenščino prevedel Franc Šebjanič47 (Jakop 2003: 57). Prevod 34 pisem, nastalih v obdobju med 1907 in 1918, ki so mi bila na razpolago, sledi v nadaljevanju. Gre za pisma v lasti Károlya Gadányija, ki jih je ta posodil Marku Jesenšku za to diplomsko nalogo.

Omenjena pisma v madţarskem jeziku so v rokopisu. V nadaljevanju sledijo najprej njihove analize, nato pa še prevodi, in sicer v kronološkem zaporedju. Nekaj je tudi razglednic in dopisnic. Glede na to, da so pisma napisana z roko, sama vsega nisem znala prebrati. Pri tem mi je pomagala gospa Judit Pavel. Pisma je prebrala na glas, jaz pa sem pripravila tonski zapis, na podlagi katerega je nastal prevod. Kljub pomoči gospe Judit so bile v pismih besede, ki jih niti s skupnimi močmi nisva uspeli prebrati. V takem primeru sem za pomoč zaprosila profesorja Gadányija. Novembra 2011 sem ga obiskala in ga prosila, naj mi prebere nečitljive in neznane besede. Nekaterim mu je uspelo ugotoviti pomen. Ko je bilo mogoče iz konteksta razbrati, da gre za naslov knjige, je po telefonu zaprosil za pomoč profesorja Nyomárkayja, predstojnika Oddelka za slovanske jezike na Univerzi Lorándá Eötvösa v Budimpešti. Kljub vsemu pa v pismih še vedno

47 Franc Šebjanič, Slovenska pisma madţarskega slavista Oszkárja Asbótha, Murska Sobota 1964.

62 ostaja nekaj besed, za katere ne vemo pomena. Mesta, kjer naj bi te stale, sem označila s črtico.

6.1 Predstavitev datiranih pisem in dopisnic

V nadaljevanju sledi vsebinska analiza 24 pisem in 10 dopisnic, označenih s številkami. Sledijo si v časovnem zaporedju tako, kot so datirana.

1. pismo Prvo pismo je nastalo 25. marca 1907 v Budimpešti. V njem Oszkár Asbóth sporoča Pavlu, da mu je ţal, ker je moral oditi. Iz pisma lahko razberemo, da je govor o tem, da predavanje odpade. Asbóth sporoča tudi nov datum srečanja in ga vabi na kosilo. Posebno zanimiv je del povedi: … saj sem se zares veselil, da Vam lahko postavim več vprašanj in da bom poglobil svoje znanje. Profesor torej postavlja svojemu študentu vprašanja in na ta način poglablja svoje znanje o njegovem slovenskem narečju.

2. pismo V pismu, datiranem 18. avgusta 1907, lahko preberemo, da je Avgust Pavel Oszkárju Asbóthu nenehno pošiljal pisma, v katerih ga sprašuje – najverjetneje – o jezikoslovnih zadevah. Dopisovanje je potekalo tako v slovenskem kot madţarskem jeziku. V pismu Asbóth odgovarja na vprašanje, povezano z nastankom k-ja v samostalnikih tipa keden. Asbóth piše: »tyeden > keden, pǜspectye > pǜspecke«! – se pravi k je v teh primerih nastal iz ty-ja. In nadaljuje: Ty je iz j-ja nastal tako kot iz j-ja nastane gy, če pred njim ne stoji nezveneči soglasnik popevgye itn. itn., ki je nastal iz popevje(-ja). Hkrati Asbóth Pavla sprašuje, ali ob obliki tǜlargye ne obstajajo tudi oblike tipa tǜlarge. Opozarja ga, da je izgovorjava na -g zanimiv glasoslovni pojav. V nadaljevanju pisma odgovarja na Pavlova vprašanja in mu postavlja nova, povezana z jezikom, npr.: »Hrváti ali Rváti? … Hrvatje« »Ali ob obliki znaménje pri Vas ne uporabljate tudi oblike znam`ëjnye, »trenutek« je pri

Vas megnenye ali megnyene oz. megnyena?« Iz pisma pa izvemo tudi, da je bil Pavel posrednik med Asbóthom in Ivanóczyjem.

3. pismo Tudi v tretjem pismu, nastalem 13. avgusta 1908, Asbóth odgovarja na vprašanja, povezana z glasoslovjem, in sicer: »k > v (f): ri$ftar < richtar« »k > c: szte$kajoncsi ja$rcseczi primerjaj z ja$rček, čeprav je lahko tudi: jarkec, jarčec«. »t + j > č: gračü$vati slov. gratuvati primerjaj z grátati.« »z > š: br$š < brz – raš < razčesne(otni).«

4. pismo V pismu z dne 11. avgusta 1909 profesor Asbóth Pavlu daje napotke, najverjetneje za pripravo na izpit.

5. dopisnica V času nastanka dopisnice, 22. avgusta 1909, se je Avgust Pavel nahajal doma na Cankovi. Asbóth mu sporoča napake, ki jih je opazil v njegovi študiji.

6. pismo V pismu, datiranem 7. septembra 1909, Absóth pošilja korekture, označene s stranjo in najverjetneje odstavkom. V nadaljevanju pisma prevladuje prijateljsko, intimno vzdušje. Asbóth Pavlu daje napotke za Štrekljev obisk in sodelovanje z Jánosem Asbóthom. Izvemo pa tudi, da je Asbóth Pavlu posredoval revije, med drugim tudi Nyelvtudomány.

7. pismo V pismu, nastalem oktobra 1909, Asbóth Pavlu posreduje korekture. 113:2 »Šlà bi bàba v Rim, cii ve$idla s ki$m.« Napisal sem čii. 113 Na sredini nisem nič popravljal, a opazil sem šẹ$mo – tama, dve vrstici niţe pa kàma, ko$ma [se pravi ne kàmo?]

114 V nànč-u n ni mogel nastati iz m-ja, če je Mikločiševa razlaga pravilna < namanjič ! Izbrisal sem! 121:1 podi$bí tä – nisem popravil, a najverjetneje se bere kot podσbí ali ne?

1228 Kukorčno bi$l d´a, nisem popravil, a ne vem, če je pravilno. 123:1 »Besede, ki se končajo na l, oziroma na l > diftong« - izraz je napačen, saj iz l-ja nikoli ne nastane diftong, ampak o in samo ta lahko stoji skupaj z glasom, ki stoji pred l-jem. Torej, če ne ţelite zadeve komentirati, potem lahko na kratko poveste: »Besede, ki se končajo na l, oziroma o ali pa besede na o [ki je nastal iz l-ja]« - Nisem popravil. Veliko napako sem našel na straneh 125 in 126, a sem jo popravil, pri reviziji bo potrebno paziti na to. Vi pravite k + j > c + t´ toda tudi iz Vaših predavanj je očitno, da ct´ v takšnih primerih ni nastal iz k + j-ja ampak iz c + j. Napako je bilo mogoče z enim zamahom svinčnika popraviti. Iz k-ja sem enostavno naredil c. V 4. odstavku na strani 126 ste zapisali, da je »c + j> c + t´« redkejši pojav. A to ne drţi. Saj številni primeri tipa pǜšpäct´ä spadajo sem.

8. dopisnica Dopisnica je nastala leta 1909, v času, ko so Pavla poslali v Nagyszeben. Njena vsebina je zasebne narave.

9. dopisnica Nastala je februarja 1910 in je verjetno del kakega pisma, saj Asbóth piše, da pošilja odgovore oziroma korekturo.

10. pismo V pismu, datiranem 1. marca 1910, Asbóth postavlja Pavlu vprašanja, povezana z njegovo razpravo. Svetuje mu tudi, naj jo pošlje še Štreklju, Ilešiću in Ostojiću ter srbski Matici. Pavla ob tej priloţnosti prosi še za posredovanje pri Ivanóczyiju z namenom, da bi ta napisal recenzijo za Nyelvtudomány.

11. dopisnica Asbóth tokrat Pavla ponovno sprašuje o značilnostih slovenskega jezika. Zanimiv je slog povedi oziroma besedne zveze naši Slovenci. Z njo misli na domače Slovence. Zanima pa ga, ali uporabljajo obliko màxom in če jo uporabljajo, v kakšnem pomenu in variantah. Sprašuje pa še, ali se ob obliki sztò pojavlja tudi oblika sztòl.

12. dopisnica Dopisnica z dne 31. maja 1910 vsebuje nekaj napotkov za pisanje prošnje za zaposlitev, pri čemer gre za vsebino zasebne narave.

13. pismo V pismu z dne 31. oktobra 1910 Asbóth Pavla prosi, naj izpiše številke strani, na katerih se v svoji študiji sklicuje na Melicha.

14. pismo 8. novembra 1910 Absóth Pavla v pismu prosi, naj v Küzmičevi najstarejši izdaji Biblije preveri »ali tudi tam piše sztol v evangeliju 29:23 po Luki, ter v Terplanovem prevodu psalmov (prav tako v najstarejši izdaji – iz katerega leta je?) ali v Psalmu 23:5 piše szto&l (Po Melichu 22:19)?«

15. dopisnica Vsebina dopisnice z dne 11. novembra 1910 se nanaša na pismo, napisano 8. novembra 1910. Asbóth sprašuje, ali se ob obliki sztol uporablja tudi oblika szto$. ˙ 16. dopisnica Na dopisnici z dne 4. aprila 1911 Asbóth Pavla prosi oziroma mu svetuje, naj Ilešiću za uslugo prevede dva članka. Pavlu pa še sporoča, da bo odpotoval v Nagyszeben in kdaj ga bo med tednom našel doma.

17. dopisnica Na dopisnici z dne 16. oktobra 1911 lahko preberemo, da Asbóth Pavlu svetuje, naj v drugi zbirki Vondráka prebere poglavje o samostalniški sklanjatvi, v prvi zbirki pa vse razen poglavja o podobi besed.

18. pismo Pismo je nastalo 1. oktobra 1912, v času, ko je Pavel sluţboval v Transilvaniji. Asbóth sočustvuje z njim in mu vliva pogum. Sprašuje ga, ali med domačimi Slovenci obstaja beseda stativa (oziroma stative). Opozarja ga, da naj pred zagovorom doktorske disertacije časa ne namenja ničemer drugemu. Iz pripisa izvemo, da je bila Pavlova mati bolna in da je Pavel z njo prebil večino časa, kar dokazuje, da je bil z materjo tesno povezan.

19. pismo V pismu z dne 13. februarja 1913 Asbóth sporoča Pavlu, da je z namenom, da bi ga premestitili v Prekodonavje, kjer bi bil bliţe druţini in izvoljenki Iréni, posredoval pri svetniku Bonczu, ki mu je svetoval, naj pošlje prošnjo, v kateri naj zapiše, da ţeli raziskovati hrvaško-madţarske stike v knjiţevnosti. Navaja pa tudi, da mu Boncz svetuje, naj pozorno spremlja razpise.

20. dopisnica 1. marca 1913 Asbóth Pavla sprašuje, ali Vendi na Madţarskem poznajo besedo bosorka.

21. pismo V pismu z dne 17. junija 1913 znova piše o premestitvi Pavla na novo delovno mesto.

22. pismo V pismu z dne 13. oktobra 1913 Asbóth Pavlu posreduje podatke in nasvete ob zagovoru doktorske disertacije. »Veseli me, da se boste končno otresli te nadlege in se boste lahko posvetili novemu znanstvenemu delu, mogoče celo oblikoslovju cankovskega narečja.«

23. pismo 13. novembra 1913 Asbóth Pavlu sporoča okoliščine zagovora.

24. pismo Naslednje pismo je datirano šele 8. marca 1914. V njem Asbóth navaja strokovno literaturo, Pavla pa spodbuja k pisanju članka za Nyelvtudomány.

25. pismo V pismu z dne 16. maja 1914 je govor o vendsko-madţarskem in madţarsko- vendskem slovarju. Asbóth Pavla seznanja s tem, da je Miklós Luttár zbral gradivo za slovar, vendar pa ljudskega jezika ne pozna dovolj. Zato bi se morala Luttár in Pavel seznaniti in sodelovati. Asbóth še piše, naj Pavel pregleda in oceni rokopis. V nadaljevanju ga sprašuje, ali slovenski obliki obra$z ustreza vendska oblika obráz.

26. pismo V pismu z dne 16. maja 1914 se Asbóth Pavlu med drugim zahvaljuje za podatke o obliki obráz.

27. pismo Pismo je nastalo devet mesecev po zadnje prevedenem pismu. Medtem so verjetno bila napisana še kakšna druga pisma, a so se najverjetneje izgubila ali pa še čakajo, da jih kdo prevede. Moţno pa je tudi, da pisem iz tega obdoba ni, ker se je začela vojna in je bil Pavel vpoklican v vojsko. V pismu z dne 16. februarja 1915 se Asbóth zaveda, da to ni čas, ko bi se Pavel lahko posvečal jezikoslovnemu delu. Svetuje pa mu, da naj po vojni kupi slovnico Leskiena z naslovom Grammatik serbo-kroatischen Sprache. V pismu Asbóth Pavla seznanja še z dejstvom, da se ministru zdi premlad za predstojnika katedre za hrvaški jezij. Imenoval pa ga bo za rednega profesorja in sčasoma morda za predstojnika. Asbóth ga tolaţi in mu daje vedeti, da ni vse izgubljeno: »Menim, da nimate razloga za pritoţevanje, da ni ţe sedaj v Vaše

68 naročje padla univerzitetna katedra, imel bom na skrbi, da bom Vaše delo usmerjal tako, da boste v prihodnosti na to zagotovo lahko računali.«

28. pismo Pismo je Asbóth poslal Pavlu dve leti po zadnjem prevedenem pismu, in sicer marca 1917. Predvidevamo lahko, da si medtem nista dopisovala oziroma so se pisma izgubila. V pismu Asbóth Pavla ţeli odvrniti od namere, da bi se temeljiteje posvetil literaturi in opustil juţnoslovanske jezike: »V njih se hranijo globoke korenine vašega dela, temeljito poznavanje Vašega ljubljenega maternega jezika. Četudi boste kasneje razširili svoje znanje in se lotili tudi ostalih področij, bi bil greh zapustiti prst, ki bo Vaše zanimanje nenehno hranila in Vam dajala moč. Pozneje bi bilo veliko teţje na drugem področju napisati tako delo kot je bila Vaša doktorska disertacija in kot zagotovo bo Vaša razprava za habilitacijo, če boste obdelali vendsko oblikoslovje.«

29. pismo V pismu z dne 18. januarja 1918 je govor o vendski slovnici. Asbóth Pavla sprašuje, kdo je Klekl in zakaj se je obrnil nanj. V zvezi s knjigo ga zanima, v katerih šolah se bo uporabljala. Ministrstvo je izrazilo ţeljo, da bi jo napisal Madţar, a jim ni jasno, v katerih šolah jo bodo uporabljali, ker poteka pouk v drţavnih šolah izključno v madţarščini.

30. pismo V pismu z dne 21. januarja 1918 se nadaljuje dopisovanje na temo slovnice. Zaradi Pavlovega vpliva Asbóth na problematiko, povezano z vendsko slovnico in čitanko, gleda z drugačnega vidika. Res je sicer, da je učni jezik madţarščina, a Kleklovi ţelijo ustanoviti šole, v katerih bi se otroci učili v slovenščini, saj se po odloku ministrstva jezik narodnosti lahko poučuje. Ne glede na to, da je Asbóth slavist, se v izjavi: »… veliko vprašanje je, ali je zaţeleno to gibanje obuditi tam, kjer ga je nemara mogoče zadušiti. Če Vendov ni mogoče utišati, česar ne vem presoditi, bi imel za veliko srečo, če bi dotične knjige/napisali Vi, a samo pod tako

69 domnevo.« čuti vpliv politike in strah pred posledicami. Asbóthu se zdi primerno, da slovnico napiše Pavel, saj bi bila napisana v ljudskem jeziku in z madţarskim pravopisom, »da se otrokom ne bi bilo treba naučiti dveh pravopisov in da ne bi znanje madţarskega pravopisa bilo oslabljeno, po drugi strani pa da bi preprečili vpliv avstrijsko-slovenskega jezika.« Asbóth Pavlu svetuje, naj zavlačuje, če je le moţno, a če je stvar neizbeţna, je nujno zlo, da slovnico napiše prav on.

31. dopisnica 15. julija 1918 Asbóth piše, da korekture ne pošilja, ker je niti sam ni dobil. Kljub temu Pavla prosi, naj mu sporoči vsako spremembo, da bo vedel, kam poslati korekturo. Asbóth piše še o tem, da je spričevalo akademije dolgo hranil na mizi, a ga je sedaj skupaj z ostalimi knjigami spravil. Pavel ga lahko dobi pred septembrom.

6.2 Predstavitev pisem in dopisnice brez datuma

1. pismo Pismo je nastalo v času, ko je Pavel še študiral. Asbóth ga v njem sprašuje o nekaterih jezikoslovnih značilnostih vendščine. Ţal pa rokopisa nisem znala prebrati, tako da ne morem z gotovostjo trditi za kaj gre. Predvidevam, da za spremembo j v gy. Pri razvozlavanju problema mi niti gospa Judit ni mogla pomagati. Za pomoč pa sem zaprosila tudi slavista Gadányija, a rokopis je na ţalost tudi zanj nečitljiv.

2. del pisma Pismo je bilo napisano, najverjetneje na prehodu iz leta 1911 v leto 1912, ko je Pavel sluţboval v Transilvaniji. V njem izraţa nestrinjanje s Škrabčevo teorijo o obliki vucké48. V nadaljevanju pa Pavlu sporoča, da mu bo z veseljem priskočil na pomoč pri premestitvi in ga sprašuje o doktorski disertaciji.

48 Stanislav Škrabec v 3. zvezku Cvetja leta 1911 v članku Knjiţne novosti poroča o Pavlovem Glasoslovju slovenskega cankovskega narečja, ki mu ga je v pregled poslal Pavlov vseučiliški

3. dopisnica Asbóth Pavlu sporoča, kdaj bo zagovor doktorske disertacije in kdo bo v komisiji oziroma kdo bo spraševalec pri posameznem predmetu. V večini pisem prevladuje prijateljski, neformalen slog. Temu primerna je tudi vsebina. Asbóth Pavla seznanja z okoliščinami, v katerih bo potekal zagovor disertacije, in s teţnjami za njegovo premestitev ipd. V 16 pismih lahko govorimo o jezikoslovni tematiki, ko Asbóth Pavla sprašuje o posebnostih vendskega jezika ali pa ga seznanja s korekturami. Zanimivo je, da v teh pismih le redko srečamo poimenovanje Vend. Asbóth ga prvič uporabi šele v pismu, označenem s številko 20. Sicer pa jezik Vendov označuje kot ljudski jezik ali domači slovenski jezik. Iz pisma z dne 21. januarja 1918 pa lahko razberemo Asbóthovo mnenje o izdaji vendske slovnice. Domnevamo lahko, da sami ideji v duhu zgodovinskopolitičnega ozadja nasprotuje, meni pa, da bo zlo manjše, če slovnico napiše »njihov« človek. Pisma, katerih vsebina je povezana z jezikoslovjem so bolj ali manj odgovori na Pavlova vprašanja, korekture Pavlovih študij in Pavlu zastavljena vprašanja, povezana z jezikom, zato jih je ločeno od Pavlovih pisem teţko analizirati. Ni mogoče razbrati za korekturo katere študije gre, le iz datuma lahko domnevamo, da gre večinoma za glasoslovje cankovskega narečja. V vseh pismih Asbóth Pavla nagovarja s prijateljem in ga zmeraj iz srca pozdravlja. Tudi to kaţe na njun neposreden odnos, na odnos dveh kolegov in sodelavcev.

profesor Oszkár Asbóth. Škrabec zapiše, da je zanj posebno zanimiv zadnji del Asbóthovega spisa, v katerem govori »o prehodu končnice -je v plur. nom. moških imen za c, s, č, š v ke: vucké, vlaské, pisačké, publikanušké itd. ter pravi »Škrabec geht richtig von einem ursprünglichem vucje aus (torej richtig!), nimmt aber dann einen unmöglichen Übergang von -cje zu -cge an, woraus -cke durch Assimilation enstanden wäre!«« V nadaljevanju pa še zapiše: »In jaz sem o končnici -ke iz -ge prav govoril. Asbóth sam uči, da je megÍce (on piše mägÍcä) iz mejÍce in jaz sem na svoje uho slišal pigé za pije, znano mi je tudi géčati za jéčati, günec za junec itd.; k pa se v teh besedah za j gotovo nikjer ne govori; k za j je mogoč le po vplivu spred stoječega terdega soglasnika, je torej po progresivni asimilaciji nastal iz g« (Škrabec, 1911: 401–402).

7 SKLEP

Avgust Pavel je bil povezovalec treh kultur, jezikov in literature na način, kakršnega je nekaj desetletij po njegovi smrti začela uresničevati zdruţena Evropa. Menim, da mi je omenjeno tezo uspelo dokazati z diplomskim delom. Avgusta Pavla, njegovo ţivljenje, delo in pomen sem ţelela čim natančneje predstaviti. Zato sem v prvem delu diplomskega dela zapisala njegov ţivljenjepis in po področjih predstavila njegovo vsestransko dejavnost. Bil je predvsem učitelj, razen tega pa se je ukvarjal še z etnologijo in knjiţničarstvom, bil je urednik, prevajalec, pesnik in jezikoslovec.

Glavnina njegovega znanstvenega dela, posvečena prekmurskemu narečju, je nastala v madţarskem jeziku, zaradi česar je bil v slovenskem prostoru manj znan. Slovenci smo poznali samo del njegovega bogatega opusa. S pričujočo diplomsko nalogo sem ţelela prispevati k zapolnitvi te vrzeli. Hkrati sem si prizadevala Pavla razen v njegovih vlogah znanstvenika in kulturnega delavca predstaviti še v vlogi povezovalca narodov. S tem namenom sem pregledala zbornike in druge publikacije, posvečene njegovemu spominu, in obiskala vsa tri naselja, ki so tako ali drugače zaznamovala njegovo ţivljenje. Domnevala sem, da so Madţari Avgusta Pavla poznali bolje kot Slovenci in Nemci. Priznali so mu vodilno vlogo v slovenistiki na Madţarskem in ga razumeli oziroma sprejeli kot najpomembnejšega posrednika med jeziki, kulturami in literaturo. Ta domneva se je v diplomskem delu izkazala za resnično. Ugotovila sem, da Slovenci Pavlu pripisujemo pomembno vlogo predvsem na področju raziskovanja in normiranja prekmurskega narečja. S prevodom njegovih jezikoslovnih študij in rokopisne slovnice se bo ta vloga še bolj utrdila.

Osrednji del diplomskega dela predstavlja tudi korespondenca Avgusta Pavla s slavistom Oszkárjem Asbóthom. Domnevala sem, da se je Pavel v dopisovanju z Oszkárjem Asbóthom predstavil kot odličen poznavalec jezikovnih razmer. To dokazuje tudi dejstvo, da ga je priznan slavist Asbóth spraševal o značilnostih prekmurskega narečja. Pri odgovorih na ta vprašanja je Pavel izhajal iz

72 glasoslovnega sistema Cankove. Pozneje je na osnovi tega in tez, ki jih najdemo v pismih, sestavil slovnico. Samo delno se je za resnično izkazala domneva o tem, da je v korespondenci s slavistom Asbóthom izpostavljenih nekaj pomembnih vidikov slovnice, npr. prehod j v gy. Ta jezikovni pojav je omenjen samo v enem pismu, pa še to je brez datuma in najverjetneje nepopolno. Od pisem sem pričakovala več. Dejstvo je, da iz njih Pavlovi pogledi na jezik niso neposredno razvidni, opaţamo samo Asbóthove reakcije na Pavlova dognanja. Da bi dobili jasnejšo podobo o Pavlovih pogledih na jezik, bi bilo treba analizirati njegova pisma, ki jih je poslal Asbóthu.

Kljub temu pa mislim, da mi je z delom, ki opisuje ustanove in društva z njegovim imenom, z intervjujema in prevodi pisem uspelo Pavlovo delo predstaviti v novi luči in prikazati nekaj doslej še neznanih dejstev, ki bodo omogočila nadaljnje raziskovanje.

8 PRILOGE

V nadaljevanju sledijo prevodi 34 pisem in dopisnic. Dele, ki jih niti s tujo pomočjo nisem znala prebrati, sem označila s črtico. Dodala pa sem tudi skenirano dopisnico ter pooblastilo Judit Pavel, v katerem dovoli prevod in analizom pisem. Del priloge pa sta tudi po tonskem zapisu prevedena intervjuja z Judit Pavel in zapis pogovora z Joţefom Smejem.

8.1 Datirana pisma in dopisnice

Budimpešta, 25. marec 1907 Dragi prijatelj! Moral sem oditi, za kar mi je zelo ţal, saj sem se zares veselil, da Vam lahko postavim več vprašanj in da bom poglobil svoje znanje. Na zadevo seveda gledam tako, kot da bi imeli predavanje. Bodite tako prijazni in pridite jutri med dvanajsto in eno uro. Glede na to, da je to čas kosila, bi bila oba z ţeno vesela, če bi se nama po predavanju pridruţili pri kosilu. V sredo Vas pričakujem ob pol šestih. Srčen pozdrav Dr. Oszkár Asbóth

Kis Disznód, 18. avgust 1907 Dragi prijatelj! Na veliko vaših pisem sem še dolţan odgovoriti (predvsem zaradi svojega rojstnega dne, ki je prišel vmes), tako da bom danes pisal v madţarščini. Na eno točko sem se ţelel ţe dalj časa vrniti, a Vam je verjetno iz nekega poznejšega vprašanja ţe uspelo razbrati odgovor, ki Vas zanima. Ob neki priloţnosti ste

74 vprašali: »Takšen k lahko najdemo v številnih primerih: dávnok…; ali tudi v mnoţinskem nominativu stoji ta pred končnico: ______ali pa je k edninski?« Na to vprašanje ste nehote dobili moj odgovor v mojem vprašanju, ki se je začelo tako: »tyeden > keden, pǜspectye > pǜspecke«! – se pravi k je v teh primerih nastal iz ty-ja, ki pa se je izoblikoval v primerih, ko je nezvenečemu soglasniku sledil j. Da edninski k nima nobene zveze s tem, je očitno ţe iz dejstva, da se koren ne mora končati na k, pravtako pravijo _____ zenske itn. itn. Ty je iz j-ja nastal tako kot iz j-ja nastane gy, če pred njim ne stoji nezveneči soglasnik popevgye itn. itn., ki je nastal iz popevje-ja. -Ke se je torej v mnoţini moškega spola izoblikoval čisto glasoslovno in zveni kot čisti c in ne k!!! in prav zaradi tega, ker je iz gy-ja nastal g, sem vprašal ali nemara ob obliki tǜlargye ne obstajajo tudi oblike tipa tǜlarge. Vi sami menite, da je to moţno. Prosim bodite pozorni na te mnoţinske oblike, ker bi izgovorjava na -g pomenila zelo zanimiv element glasoslovnih pojavov. Sedaj se lahko posvetim Vašemu dolgemu in zanimivemu pismu, ki mi je bilo v veliko veselje. Odgovoriti ţelim na najpomembnejše točke. Pri Szlovenskem ____ boste izvedeli ali je izšlo več takih lističev (priloţen je iz leta 1880, kar dokazuje omemba poplave v Szegedu), kdo jih je napisal in kje je mogoče dobiti ostale, seveda, če jih je več. Na 3. listu piše: Kaj bo [=szo] vam dobroja spraviti? Gre za tiskarsko napako? (namesto dobroga). Odgovor na to je: Novi bremen. Se pravi, da je moškega in ne srednjega spola? Revijo Dober pajdás sem dobil in naročil sem tudi ostale letnike, najlepša hvala. Prosim, da mi nabavite delo dr. Ivanóczyja in mi ga pošljete. Abecedárja iz leta 1828 ne potrebujem, ker ga imajo v muzejski knjiţnici. Kako se v zalski ţupaniji imenuje občina, kjer ţivijo »Marki?« Na 5. strani Vašega pisma ste zapisali: »àli ge$ míslim« se pravi, da ob obliki gyesz pri Vas govorite tudi ge$ (in verjetno tudi gye?). Moje 15. vprašanje ste narobe razumeli, vprašal sem, ali pri sklanjanju oblike pojbícsek-a redno ohranijo e, v Gaspárjevi knjigi se namreč v prozi pojavlja oblika pojbícski v dativu, v liriki pa prej omenjena oblika pojbícsek. Pravilna je slednja, kajne?

V zapisani romanci zadnja vrsta: Jaj lűba moja màti, Maríji (do) dëi$vale! pomeni, da bodo vence poloţili Mariji (na grob? ali pa nemara na glavo – kot nevesti??) Ime julija je v obeh Kalendarjih napisano s p-jem. Vi ste napisali jakob`etesek, prvotna stoji za nominativom, katera je pogostejša? Hrváti ali Rváti? … Hrvatje Ali ob obliki znaménje pri Vas ne uporabljate tudi oblike znam`ëjnye, »trenutek« je pri Vas megnenye ali megnyene oz. megnyena? lehka se izgovarja l`äiko Do 3. septembra bom še ostal tu, 8. pa bom prispel v Budimpešto. Če še niste bili pri dr. Ivánóczyju, mu prenesite moje spoštovanje; Vi ste ga večkrat omenjali, tako da se zanimam zanj in upam, da ga bom v enem letu tudi osebno spoznal.

S srčnim pozdravom Dr. Oszkár Asbóth

3. Kis Disznód, 13. avgust 1908 Dragi prijatelj!

Nimam ravno veliko časa za pisanje pisma, a na nekaj točk bom odgovoril čisto na kratko. »k > v (f): ri$ftar < richtar« f v tem primeru ni nastal iz h-ja, ampak tako, da se je tuji, v vašem jeziku neznani ch zamenjal z njemu blizu stoječim glasom. »t > d kandla = ______, slov. ka$nta.« Kandla je nastal iz avstrijske pomanjševalnice Rirndl?. »k > c: szte$kajoncsi ja$rcseczi primerjaj z ja$rček, čeprav je lahko tudi: jarkec, jarčec«. Glede na to, da iz samostalnikov, ki se končajo na k pri Vas in ostalih Slovencih ni mogoče tvoriti mnoţine z izjemo samostalnika otrok > otroci, ki pa ga pri vas ne poznate. Obliko jarcseczi ne smemo vzeti za nič drugega kot mnoţinsko obliko, ki spada k jarcsecu. Da e ni izginil, kot je sicer v navadi pri samostalnikih na -ec, je mogoče razloţiti iz kopičenja soglasnikov. Oblika besede v genitivu ednine je zagotovo *jarcseca.

»t + j > č: gračü$vati slov. gratuvati primerjaj z grátati.« S tem č ni razloţen, ker ne vidimo, od kod je t prišel k j-ju. V nasprotju pa je v primeru radoscsov cs nastal iz tj-ja. »z > š: b`rš < brz – raš < razčesne(otni).« Slednja asimilacija je verjetno skupen slovanski pojav. Toda b`rš najverjetneje ni nastal iz brz-a. Niti sicer predpostavka »z > š« ne drţi, saj bi iz z-ja neposredno lahko nastal samo ţ. Š je posledica vpliva končnice. Toda brz lahko pustimo v obliki brsz, se pravi, če bi karkoli bilo resničnega v zadevi, bi lahko govorili o sz > š. Toda ali b`rš ni komparativna oblika = ______? Kaj pomeni?

»Vmesni r: krpűšnca« ? Ali bi lahko to pomenilo, da je beseda nastala iz kpűšnca!!!

Del o spremembi m > n (monci < momci) bi morali v celoti zapisati, saj iz zapisanega ne vidim, kaj ste s tem ţeleli. Najpreprosteje bo, da ta del pustite nespremenjen in me kasneje opozorite nanj. Menim, da bi bilo potrebno voditi evidenco o primerih, ki so na novo navedeni, da jih bom potem lahko pozorneje pregledal.

25. bomo odpotovali v Nagyszeben, 30. bomo prispeli v Budimpešto. Od 1. septembra me boste lahko vsak dan našli v dekanatu, če boste imeli karkoli nujnega vprašati.

Srčen pozdrav Dr. Oszkár Asbóth

4. Kis Disznód Zadnja pošta Nagy Disznód, 11.avgust 1909 Dragi prijatelj! Vaše pismo sem 6. našel v Budimpešti, potem, ko sem se vrnil iz Lipcseja.

V slovnici ______boste našli dovolj besedil, ko bomo iz nje brali, jim bom dodajal glasoslovna vprašanja in staro bolgarščino bomo primerjali z ţivimi slovanski jeziki, seveda samo s tistimi, ki jih Vi poznate. V Vondrákovi slovnici je pomembnejši prvi del, a tudi drugi del prebirajte, da bom lahko vprašal kaj o sklanjanjau, npr. kako deluje analogija v novejših jezikih, predvsem v novi slovenščini. A če ste se tako pripravili, kot ste napisali, potem se bova o vprašanjih lahko precej dogovorila. ______sedaj ne potrebujete. Bratranec, ki sem ga obiskal v Meisnu, je zelo zadovoljen s povzetkom. Najverjetneje Vam bo tudi sam napisal pismo, saj sedaj pozna Vaš naslov. Potrebne izvode disertacije boste ţe dobili, saj bo pri zadevi lahko pomagal tudi profesor Szinnyei, ki jih bo v vlogi dekana prevzel. Sam pa bom tudi od 31. avgusta v Budimpešti, tako da mi napišite, če je kar koli narobe. Dotlej pa Vam ţelim prijetno poletje.

Lp Asbóth

5. DOPISNICA Prva stran dopisnice: Za spoštovanega gospoda učiteljskega kandidata Avgusta Pavla Cankova, Ţelezna ţupanija Pismo je bilo odposlano 22. avgusta 1909

D. p. Briţnemu popravljanju navkljub sem našel še kakih 5 napakic, ki pa sem jih z namenom, da bi jih Vi pri reviziji bolje opazili, popravil s svinčnikom. Posebej Vas opozarjam na stran 70, in sicer na 12. vrstico, jö$i, jöi [namesto jöi$] Kak vö$lka ri$ba! Kjer je moţno seveda drugi jöi popraviti ali pa celo izpustiti. Na sredini 73. strani se pojavi bőr »nasip«, ki pa skorajda ne more biti nič drugega kot istopomenski nemški Wehr! Od tu bom 27. šel v Nagyszeben (Honterus G. 7), 30. zvečer pa bom krenil v Budimpešto. S srčnim pozdravom Oszkár Asbóth

6. Budimpešta, 7. september 1909

Dragi prijatelj! Ločeno Vam pošiljam korekture; na 6. polo sem napisal imprimatume. Preglejte in pošljite zaloţbi Franklin. Med drugimi sem popravil naslednje: 81:9 dogǜu fejt tako kot je bilo prvotno, saj je dogǜu v pretekliku 82:19 najlepšä 96:3 färbòltar (namesto är) 2-krat! V 95:11 vrstici po Imretu Kossitsu povzemate: »illojca = agyak« Je to tako zapisal tudi Kossits ali pa nemara agyag? Pošljite mi 7. ív, ko bo popravljen, ga bom odnesel k Franklinu. Knjige lahko obdrţite. S sabo jih lahko vzamete tudi v Gradec in če bom katero potreboval, mi jo boste poslali. V Gradcu boste enkrat obiskali g. Károlya Štreklja, univerzitetnega profesorja. Profesorju sem ţe pisal o tem in verjamem, da Vas bo z veseljem sprejel, ţivi pa na Hunbold Str. 29. Trenutno se nahaja v Franheimu pri Marburgu. Bratrancu bom povedal, da Vas ne bo v Budimpešto. Ţelel Vam je poslati denar, a ker mu niste odgovorili na vprašanje, ali lahko denar pošlje na stalni naslov, ni vedel, ali bi bilo dovolj varno. Sam ga bom spodbudil, naj denar kar pošlje, a dobro bi bilo, če bi tudi sami napisali nekaj vrstic o tej zadevi. Pismo lahko začnete tako, da ne boste mogli priti v Budimpešto in čeprav je boleče, zaenkrat ne boste mogli opravljati dela zanj. Sicer pa boste v Gradcu videli, ali Vam bo kasneje ostal čas za kaj takega. Ste ţe prejeli najnovejši izvod Nyelvtudománya, ki je nastal ob koncu junija?, če ne Vam ga pošljem. János Asbóth se odpravlja v terme Herkulesfürdő, tako da bo najbolje, če Vaše/ pismo pošljete tja. S srčnim pozdravom Oszkár Asbóth

7. Budimpešta, 11. oktober 1909

Moj prijatelj vitez! Ţelim, da bi v kratkem prišli iz nerodnega poloţaja, drugega vam ne morem svetovati kot to, da ves svoj prosti čas namenite učenju nemškega jezika. Kar se tiče 150 izvodov, bo prav, če boste zaprosili za omembo zadnje revizije, ker bi sicer šla v pozabo, če tudi bi sam govoril z g. glavnim sekretarjem Heinrichom?. Branje korekture poteka počasi, saj sem zelo zaseden. Jutri bom Zaloţbi Franklin predal 8. polo. Nekaj stvari sem popravil, a ker v vseh primerih nisem prepričam, Vam vprašljive primere posebej navajam. 113:2 »Šlà bi bàba v Rim, cii ve$idla s ki$m.« Napisal sem čii. 113 Na sredini nisem nič popravljal, a opazil sem šẹ$mo – tama, dve vrstici niţe pa kàma, ko$ma [se pravi ne kàmo?] 114 V nànč-u n ni mogel nastati iz m-ja, če je Miklošičeva razlaga pravilna < namanjič ! Izbrisal sem ! 121:1 pod`ibí tä – nisem popravil, a najverjetneje se bere kot podσbí ali ne?

1228 Kukorčno b`il d´a, nisem popravil, a ne vem, če je pravilno. 123:1 »Besede, ki se končajo na l, oziroma na l > diftong« – izraz je napačen, saj iz l-ja nikoli ne nastane diftong, ampak o in samo ta lahko stoji skupaj z glasom, ki stoji pred l-jem. Torej, če ne ţelite zadeve komentirati, potem lahko na kratko poveste: »Besede, ki se končajo na l, oziroma o ali pa besede na o [ki je nastal iz l-ja]« – Nisem popravil. Veliko napako sem našel na straneh 125 in 126, a sem jo popravil, pri reviziji bo potrebno paziti na to. Vi pravite k + j > c + t´ toda tudi iz Vaših predavanj je očitno, da ct´ v takšnih primerih ni nastal iz k + j-ja ampak iz c + j. Napako je bilo mogoče z enim zamahom svinčnika popraviti. Iz k-ja sem enostavno naredil c. V 4. odstavku na strani 126 ste zapisali, da je »c + j> c + t´« redkejši pojav. A to ne drţi. Saj številni primeri tipa pǜšpäct´ä spadajo sem. Skratka, tudi to sem spremenil in priključil koncu prejšnjega poglavja. Vidi se, da niste imeli dovolj časa, da bi pri svojem delu upoštevali moje študije, saj ste jo prejeli pozno.

Če se bo Vaš naslov prebivališča spremenil, me takoj obvestite o tem. Dotlej pa bodo pri Franklinu v evidenci imeli Vaš poštni naslov.

L. P. Oszkár Asbóth

8. DOPISNICA Prva stran dopisnice: Za spoštovanega Avgusta Pavla, enoletnega prostovoljca Tűzérkaszárnya Nagy Szeben Pismo je bilo odposlano 30. novembra 1909

Mladi prijatelj! Torej so Vas poslali v Nagyszeben! No, tam se bomo poleti videli. Napišite, ali ţelite, da Vam izvode Vaših razprav pošljejo tja. V kolikor da, potem je najbolje, da ţeljo izrazite akademskemu sekretarju, dr. Gusztávu Heinrichu. V kolikor pa ţelite izvode, namenjene za doktorat, shraniti tu, potem jih bom jaz shranil za Vas, če obstaja moţnost , da se boste še v tem šolskem letu prijavili na doktorat. Četudi za to ni moţnosti, jih bom z veseljem hranil. Vmes (junija) se bomo preselili. Lp Asbóth

9. Budimpešta, 9. februar 1910 Dragi prijatelj! Hvala za odgovore. Tokrat pošiljam drugo in zadnjo skupino. Takoj, ko boste odgovorili, dajte pismo na pošto, ker v drugi polovici naslednjega tedna odhajam v toplice Herkules. Še prej pa bi rad dokončal predstavitev. Srčen pozdrav Oszkár Asbóth

10. Budimpešta, 1. marec 1910

Dragi prijatelj! Pošiljam Vam prvi obseţnejši del vprašanj. Upam, da boste v nedeljo lahko odgovorili nanje, tako, da bom lahko pojutrišnjem teden pričel z recenzijo predstavitve Vaše razprave. Ostala vprašanja bom poslal kasneje. Nanje boste lahko odgovorili v nedeljo teden. Odgovore pripišite, prosim, k vprašanjem. V kolikor ţelite poslati svojo razpravo še komu, potem jo v prvi vrsti pošljite profesorju Štreklju (dr. Karel) na naslov Graz, Rosenberggürtel 21 I in profesorju dr. Franzu Ilešiću, predsedniku Slovenske Matice v Laibach. En izvod bi poslal tudi profesorju dr. Tihamérju Osztojiću v Novisad na srbsko gimnazijo, saj bo za tretji izvod Rocznik Slawisticzny pripravil pregled bibliografije slavističnih razprav, izdanih leta 1909. Če menite, da bi gospod kaplan Ivanóczy mogel in hotel napisati kratko recenzijo za Nyelvtudomány, potem mu nemudoma napišite pismo. V kolikor menite, da bi bilo bolj spoštljivo, mu lahko pismo napišem sam. Prosim, odgovorite na vprašanja in mi posredujte točen naslov. Najkasneje do konca aprila bi recenzijo moral dobiti. V kolikor ţelite en izvod poslati srbski Matici, je dovolj, da ga pošljete na njeno ime v Novi Sad. Srčen pozdrav Oszkár Asbóth

11. DOPISNICA Prva stran dopisnice: Za spoštovanega gospoda učitelja Avgusta Pavla I.kerület Vár. Országháza utca 7 Budimpešta Pismo je bilo odposlano 11. aprila 1910

Dragi prijatelj! Prosim, napišite mi, ali naši Slovenci poznajo slov. prislovu mâhom ustrezajočo obliko màxom, v kakšnem pomenu in inačicah jo uporabljajo. Asbóth Ali se v ţivem jeziku ob sztò »miza« pojavlja tudi nominativ sztòl? Küzmič leta 1771 _____: Zakaj szi nej tak dáo pejneze moje na szto minyávczov?

12. DOPISNICA Prva stran dopisnice: Titular Korporal ______Avgust Pavel 82. regiment Székelyudvarhely

31. maj 1910

Dragi prijatelj! Imam še dva izvoda spričevala z Akademije, v katerih je govor o dodelitvi Sámuelove nagrade. Če ţelite, Vam ga pošljem ali shranim, da ga boste ob pisanju prošnje za zaposlitev lahko uporabili kot prilogo. Če prošnjo pošljete sem ali tja, me obvestite, da lahko zadevo preučim. Vaš naslov mi vedno javite! Mi bomo do konca junija najverjetneje ostali še tu v starem stanovanju, nato pa bo moj naslov II. kerület Bimbó utca 28. V začetku julija bom prišel v Nagyszeben. Srčen pozdrav Oszkár Asbóth

Še junija Vam bom poslal korekturo predstavitve Vaše knjige, sporočite torej vsako spremembo naslova.

13. Budimpešta, 31. okt. 1910 II. Bimbóutca 28 Dragi prijatelj! Med prebiranjem Vaše razprave sem izpisal vsa mesta, ki se nanašajo na Melicha; sedaj bi to potreboval, a nikjer ne najdem svojih izpiskov. Bodite tako prijazni in

83 preglejte svojo razpravo in izpišite številke tistih strani, kjer omenjate ime Melich. Jaz sem našel naslednje strani: 50, 117, 119, 120 (dvakrat), 124 in 125. Če boste ob teh našli še kaj, mi napišite še ta teden, in sicer s številkami na dopisnici.

S srčnim pozdravom Oszkár Asbóth

14. Za spoštovanega gospoda učitelja Avgusta Pavla I.kerület Országháza utca 7 Budimpešta

8. nov. 1910 Dragi prijatelj! Bodite tako prijazni in v Küzmičevi najstarejši izdaji prevoda Biblije preverite, ali tudi tam piše sztol v evangeliju 29:23 po Luki, ter v Terplanovem prevodu psalmov (prav tako v najstarejši izdaji – iz katerega leta je?) ali v Psalmu 23:5 piše szto&l (Po Melichu 22:19)?. Če mi boste odgovorili v roku enega tedna, bo še pravočasno. Omenjeni knjigi dobite v Múzeumu ali v univerzitetni knjiţnici. S srčnim pozdravom Oszkár Asbóth

Pavlova pisava: 1883: Dunaj Terplan: 23:25 szto&l; 1819 szto&l

15. DOPISNICA Prva stran dopisnice: Za spoštovanega gospoda učitelja Avgusta Pavla I. kerület Vár. Országháza utca 7 Budimpešta

11. nov. 1910 Dragi prijatelj! Na omenjenem mestu Luka 19:23 po mojih zapiskih piše tam na sztol . Je to pravilno? In obliko sztol je mogoče še tudi danes slišati ob obliki szto$; jaz si vsaj

84 tako zapisal. Lepo se Vam zahvaljujem za trud, a Vas prosim, da še enkrat preverite v Küzmiču. L. P. O. A.

12. nov. Dobil sem posebno izdajo in pet izvodov prispevka iz revije Rocznik slaviszticzni o Vaši razpravi, ki sem jih spravil za Vas!

16. DOPISNICA Prva stran dopisnice: Za spoštovanega gospoda učitelja Avgusta Pavla I.kerület Vár. Országháza utca 7 Budimpešta Pismo je bilo odposlano 4. aprila 1911

Dragi prijatelj! Zelo mi je ţal, da me zadnjič niste našli doma. Upam, da ste opravili pedagoške izpite in boste med velikonočnimi prazniki imeli nekaj časa za prevajanje. Ilešić, Slovenska Matica, me je prosil, naj iz Turula, letnik 1840, prevedem dva njegova kratka članka, ki govorita o Micbánu in se nahajata na straneh 41–45 in 120–125. Turul je pri meni in menim, da bo najbolje, če ga vi za uslugo prevedete. Ilešić se Vam bo zagotovo primerno zahvalil, po moţnosti Vam bo plačal s slovenskimi knjigami. V materni jezik ga lahko prevedete z vsakdanjimi besedami, da bi Ilešić besedilo bolje razumel. Kajne, da boste to storili? V sredo, čez en teden bom odpotoval v Nagyszeben. Vsak popoldan okrog petih me boste našli doma, a najpametnejše bo, da mi vnaprej napišete, kdaj boste prišli. Lahko pridete tudi dopoldan. Med 12. in 2. uro me boste zagotovo našli doma. V petek pa od jutra naprej. Tedaj boste dobili Škrabčevo oceno svoje razprave, ki je dokaj laskava. Srčen pozdrav Oszkár Asbóth

17. DOPISNICA Prva stran dopisnice: Za spoštovanega gospoda učitelja Avgusta Pavla Torda Budimpešta, 16. oktober 1911 Dragi prijatelj! Iz druge zbirke Vondráka preberite vsaj poglavje o samostalniški sklanjatvi, iz prve zbirke pa izpustite del o podobi besed. Najpomembnejša zadeva je vsekakor glasoslovje. Delajte, kolikor le morete, nato pa mi boste poročali o tem, kaj ste naredili. Ni pomembna dolţina, ampak globlje razumevanje določenih vprašanj. Srčen pozdrav Oszkár Asbóth

18.

Budimpešta, 1. oktober 1912 Dragi prijatelj! Ţal mi je, da Vas usoda tako (zelo) ne mara, a tako boste vsaj od blizu spoznali tudi Transilvanijo in se bo Vaš občutek za madţarščino okrepil. Mene bi bolj veselilo, če bi šli v Verbász, tudi sam se odpravljal tja, ker sem v naselju nedaleč stran, v Keresztúru, ţelel obiskati poromunjene Rutene eltótosodott. Povabili so me ţe v Verbász. Če bi Vi bili tam, bi lahko namesto mene opravili manjša opazovanja. Ne vem, ali Vas nisem ţe vprašal, če pri vas obstaja beseda stativa (oz. stative). Če je ni, zadeva ni nujna, če pa je beseda med Vendi še ţiva, mi obliko, v kateri se uporablja, napišite priporočeno na dopisnici. Lepo bi bilo, če bi Vaša razprava bila objavljena tudi v slovenskem jeziku, a pred doktoratom ne smete zapravljati časa za to, niti za revijo Nyelvtudomány ne pričakujem prispevkov, a pozneje se boste postopno lotili tudi tega. Zelo zaţeleno je, da se boste sčasom ukvarjali z vprašanji naglasa in ______raziskavo razširiti na______, tudi madţarski jezikoslovec se nenehno spotakne ob to, ne dovolj razčiščeno vprašanje. No, o teh se bomo pogovorili kasneje. Da je bila Vaša mati zelo bolna, mi je zelo ţal, pravilno ste ravnali, da ste zato večino časa ostali doma, saj smo najprej ljudje in šele potem znanstveniki. Ţelim,

86 da bi Vaša draga mati čim prej ozdravela, da bi lahko brez skrbi ţiveli tako oddaljeni eden od drugega. Srčen pozdrav Dr. Oszkár Asbóth

19. 13. feb. 1913 Spoštovani prijatelj! Šele danes sem našel g. svetnika Boncza v uradu. Dvakrat sem ga zastonj iskal. Svetoval je, naj na oddelek pošljete splošno prošnjo, v kateri prosite za namestitev oz. premestitev v Prekodonavje. Omenite (to Vam ţe svetujem jaz!), da ţelite raziskovati hrvaško-madţarske stike, predvsem na področju knjiţevnosti (Bankó leánya/Bankóva hči), a to je v Transilvaniji nemogoče. Poleg tega (spet nadaljuje g. svetnik B.) pozorno spremljajte razpise in v kolikor se ponudi delovno mesto, primerno za Vas, se nanj prijavite. Na premestitev med letom ne računajte, saj med letom neradi imenujejo ali premeščajo z enega mesta na drugo, ker bi nastala zmeda, prazna mesta zapolnjujejo začasno oz. rešujejo izpraznjene katedre. O poslani splošni prošnji me ni potrebno posebej obvestiti, a če se boste prijavili na določeno delovno mesto, bom srčno rad stopil znova do g. svetnika. L. P. Oszkár Asbóth

20. DOPISNICA Prva stran dopisnice: Odposlano 11. mar. 1913 Za spoštovanega gospoda učitelja Avgusta Pavla Torda

Mladi prijatelj! Trenutna številka MT-ja pod besedo boszorkány (čarovnica) podaja naslednji podatek: »boszorka Hetés, Dobronak Nyr. II. 467« Glede na to, da v Dobrovniku ţivijo tudi Vendi, se mi zdi verjetno, da je oblika bosorka prišla nazaj iz vendščine; napišite mi prosim, ali Vendi na Madţarskem poznajo besedo bosorka. Ţelim Vam prijetne velikonočne počitnice. L. P. Oszkár Asbóth

Esej o Bankóvi hčeri (Bankó leánya) sem bral z velikim uţitkom!

21. Budimpešta, 17. jun. 1913 Dragi prijatelj! Danes sem znova govoril z min. svetnikom g. Bonczem, obljubil mi je, da bo imel v mislih Vašo ţeljo, a meni, da je potrebno, da se prijavite na razpis, ko se bo izpraznilo mesto, ki bi Vam ustrezalo. V tem trenutku takega ni (delovna mesta v Mosonmagyaróváru in Szombathelyu so ţe zapolnjena), zato ker je v Liptovský Mikuláš, kjer je razpis za delovno mesto profesorja madţarščine in latinščine odprt do 25. junija, komaj zaţeleno iti. Gre za majhno mesto, kjer so odnosi komaj kaj prijetni, še posebej, če se človek pripravlja za slavista. Nadzorniki bodo šele ob koncu tega meseca poslali poročilo o tem, kdo se ţeli upokojiti in min. svetnik g. Boncz bo tedaj še doma, ko se bodo delovna mesta zapolnila, a obstaja moţnost, da bo tedaj stvari urejal ţe svetnik dr. Gotthard, za vsak primer sem tudi njega prosil, naj Vas vzame v obzir. Takoj, ko boste izvedeli za primerna prosta mesta, ukrepajte, pa tudi mene obvestite. 4. julija bom v Budimpešti, avgusta bom 2 do 3 dni preţivel v Liptovu, tako, da bom okrog 9. prispel v Sibiu ( ____ u.7) , okrog 15. pa v našo počitniško hišico (Kisdisznód, z. p. Nagydisznód). Ţelim, da bi Vam končno uspelo priti na primerno mesto! Iz srca Vas pozdravlja Dr. Oszkár Asbóth

22. Budimpešta, 13. oktober 1913 Dragi prijatelj! Termin in razporeditev ustrezata; razpravo so brez zapletov sprejeli za doktorsko disertacijo. Če g. profesor Margalitsa ne bo, kar je malo verjetno, Vas bom iz hrvaške knjiţevnosti izprašal jaz. Zaţeleno pa je, da g. profesor M. sprejme ocenjevanje razprave, kar pa bo verjetno sprejel. Malo bolj problematično je zagotovo računati na to, da Vas bo iz madţarskega jezikoslovja izprašal profesor Simonyi. Četudi Vas ne bi izpraševal on, ne bi smel nastati problem, saj bi g. profesorju Szinnyeiju povedal, iz česa ste se pripravili in iz česa ne. V tem

88 primeru bi bilo najbolje, da bi prišli in tudi osebno govorili z g. profesorjem Szinnyeijem, in sicer kakšen teden pred doktoratom, da bi se potem lahko pripravili še na morebitna dodatna splošna vprašanja. O vsakem koraku me obveščajte, da bom lahko zadevo pozorno spremljal. Veseli me, da se boste končno otresli te nadlege in se boste lahko posvetili novemu znanstvenemu delu, mogoče celo oblikoslovju cankovskega narečja. Da pa tega dela ne bi opravljali popolnoma brezplačno, kot v primeru prve razprave, bi lahko za mojo revijo napisali povzetek, lahko tudi daljše poročilo o isti tematiki. Mogoče pa je še bolje, da boste potem, ko se bo slej ko prej (sam menim, da prej »pozneje«, mogoče okrog 1919) spraznilo mesto na katedri prof. M., dobro pripravljen nasprotnik. Jezika se boste morali praktično temeljito naučiti in priporočljivo bo redno pojavljanje v jezikoslovnih in literarnih revijah, skratka ukvarjanje s hrvaškimi stvarmi. Ko boste imeli čas, in zgleda, da ga boste imeli, se boste tri leta po doktoratu habilitirali iz hrvaškega jezika in knjiţevnosti, skratka v to sedaj usmerite vso energijo, saj to ni v velikem nasprotju z vašim izvirnim ciljem, lahko pa Vam bo v korist tudi pri Vaših slovenskih študijah. S srčnim pozdravom Dr. Oszkár Asbóth

P. s. Od kdaj ste »Ágoston«? in boste to tudi ostali ali pa bo iz Vas spet »Ágost«? OBRNI 14. okt. Včeraj mi po tistem, ko sem prebral Vaše pismo, ni uspelo nanj odgovoriti, večdnevna vročina (katerega vir je od pokvarjenega zoba vneta sklenina in se je hvalabogu sedaj ţe umirila) me je izmozgala in zato sem bil preutrujen, da bi Vam na kratko odgovoril. Danes ponoči sem se vsega tega spomnil, zato Vam svetujem, da namesto hrvaške knjiţevnosti v prošnjo napišete hrvaška filologija (zaradi tega Vam prof. M. ne bo postavil drugih vprašanj), kot razlago pa napišite, da ste menili, da je za slovansko primerjalno jezikoslovje neizogibno pomembno, da temeljito spoznate jezik in knjiţevnost vsaj enega slovanskega naroda. Zelo zaţeleno je, da Vašo prošnjo uredi dekan sam, ker bomo izgubili čas, če bo prišla pred oddelčno sejo, zato me takoj obvestite, da se bom pri tem osebno angaţiral.

V prošnji ne smete prositi, naj bo Vaš cenzor g. prof. Simonyi, toda v pismu, naslovljenem name, lahko omenite, da razčistim tudi to. L.P. O. A.

23. Budimpešta, 13. november 1913

Dragi prijatelj! Termin boste dobili, dekan pa sprejema tudi Vašo razporeditev (beosztás). Sprememba je zgolj, da bo namesto slovanskega jezikoslovja Vaš glavni predmet slovanska filologija. Ne prestrašite se tega. Postavil Vam bom takšna splošna vprašanja, še posebej iz cerkvene knjiţevnosti, za katera vem, da boste nanje znali odgovoriti. Glavna stvar pa še vedno ostaja slovansko jezikoslovje. Svoje poročilo, ki ga zahteva g. dekan, bom odnesel jutri pred sestankom katedre. Če je le moţno, boste za cenzorja dobili g. Simonyija, če pa ne bom govoril z g. Istvánom Szinnyeijem, ne bo teţav, saj Vas poznajo kot mojega učenca, ki mi je v veselje. Vsi bodo vzeli v obzir, da ste največ časa namenili svojemu glavnemu predmetu. S srčnim pozdravom Oszkár Asbóth

24. Budimpešta, 8. marec 1914

Dragi prijatelj! Vaše decembrsko pismo sem dobil, a kolikor se spomnim, v njem ni bilo ničesar, na kar bi moral napisati odgovor, pa tudi sicer sem menil, da boste prišli v Budimpešto. ______a Štrekljevo zbirko bom najverjetneje našel v knjiţnici Akademije, prav tako Vukovo zbirko ljudskih pesmi. Štrekljevo zbirko imam tudi sam, ne najdem pa Vukove zbirke ______. To sem ugotovil danes, saj se po padcu le s teţavo sklanjam in šele danes sem se upal skloniti k omari. V knjiţnico bom šel takoj, ko bom lahko, a zaradi bolezni sedaj še nisem dovolj agilen.

V Zagrebu so prav tako objavili zbirko ljudskih pesmi, menil sem, da jo je objavila Akademija, a je ne najdem v seznamu objavljenih zbirk. Sicer bi prosil Akademijo, da naj mi jo pošljejo. Najverjetneje jo je objavila hrvaška Matica. V ostalih zbirkah, ki jih poznam, o omenjeni knjigi ne piše ničesar. (_____). Imam pa 1., 2. in 5. Vukovo zbirko. V kolikor bi opisali kakšno oblikovno skupino iz vendskega oblikoslovja, bi to objavil v majski številki Nyelvtudománya. Lahko je kaj kratkega, lahko pa je tudi daljši sestavek. Dovolj je, če bo gradivo pripravljeno do konca aprila. Vem, da imate trenutno druge skrbi, a upam, da boste kljub temu našli čas za to. S srčnim pozdravom Oszkár Asbóth

25. Budimpešta, 16. maj 1914

Dragi prijatelj! Miklós Luttár, upokojeni drţavnošolski ravnatelj ţeli izdati vendsko-madţarski in madţarsko-vendski slovar. V ta namen je vladi poslal prošnjo in ji dodal nedodelan rokopis, v katerem je za vsak slučaj veliko dobrega gradiva, a je potrebnih mnogo popravkov. Vlada je rokopis poslala Akademiji, Akademija pa meni. Vlada zahteva čimprejšnje mnenje in »z veseljem bi gradivo vzel pod konstruktivno razpravo.« Po dokaj površnem pregledu sem dobil vtis, da je avtor zbral veliko dobrega gradiva, a najverjetneje ne pozna dovolj ljudskega jezika. Zelo lahko bi sestavil koristno, če bi dobil, za kar prosi, in sicer stik z ljudmi in vzpostavitev stika z Vami. Razpravo mu na vsak način pošljite, če imate izvod odveč, če ga nimate, bom pozval Akademijo, naj mu jo pošljejo. (Fiume Via A. Canova 6). Sedaj pa se postavlja vprašanje, ali boste v bliţnji prihodnosti prišli v Budimpešto ali pa Vam naj rokopis pošljem v Dombóvár? Seveda morate na rokopis zelo paziti in ga po moţnosti v najkrajšem moţnem času pregledati. Ni se Vam potrebno spuščati v potankosti, praktično bi morali samo podati oceno in jo utemeljiti s primeri. Avtor na svoje delo ne gleda kot na dokončano in jaz bom poudaril, da je Vaša revizija _____. Na majhno podrobnost bi ţe sedaj opozoril, poglejte besedo deraš na strani 29 b in 39 b in napišite svoje mnenje, a takoj!

?? Napišite mi, ali pri vas slovenski obliki obra$z res ustreza oblika obráz? V madţarskem splošnem slovarju, katerega 1. zvezek je izšel (jaz imam dva izvoda, enega Vam lahko posodim), pod obráz lahko beremo »domača slov. obráz………« – če imate pri roki vendske vire navedka, potem poglejte, če se uporablja tako in če se pojavlja v nominativu. Upam, da ste dobro, zdravi in srečni, in da ne pozabljate niti na znanost! L. P. Oszkár Asbóth II. Bimbóutca 28 Pripomnil bi, da si boste lahko v eni uri ali dveh o vrednosti rokopisa izoblikovali dokaj čisto podobo!

26. Budimpešta, 16. maj 1914

Mladi prijatelj! Hvala za podatke o obráz-u. Vaše načrte odobravam, pogrešam pa načrte, povezane z ukvarjanjem s hrvaškim jezikom! Do konca junija bom še tu. Če boste res prišli, mi sporočite v pismu, če pa boste prišli nenapovedano, me pokličite (151 - 93) iz mesta, da me boste našli doma. L. P. Oszkár Asbóth

27. Budimpešta, 16. feb. 1915

Dragi prijatelj! Upam, da Vas bo prihajajoča pomlad obvarovala nenehnih prehladov in prinesla hitrejše okrevanje. To Vam moram ţeleti v vsakem slučaju, četudi bi Vas poslali na nove misije, čeprav Vas najverjetneje v kratkem ne bodo razporedili na teţje sluţenje. Nekaj časa boste ostali vojak in se boste morali ukvarjati z vojaškimi zadevami in vojaškimi znanji. Tako, da o bolj poglobljenem raziskovanju ne more biti niti govora, zato doslej niti nisem omenil velike hrvaško-srbske

92 slovnice, ki jo je izdal Leskien: Grammatik der serbo-kroatischen Sprache Heidelberg 1914 12 M. Ko bo mir, naj bo to prva knjiga, ki jo boste kupili! Dotlej pa bo dovolj, če boste z lahkotnim čtivom vadili hrvaški jezik, kolikor toliko. Odnosi so se namreč izoblikovali tako, da zaenkrat ni videti, da bi lahko računali na Margalitsevo katedro. Ne se prestrašiti, problem ni tako velik, kot se sprva sliši. Na kratko Vam bom opisal zadevo, a Vas lepo prosim, da s to informacijo ravnate strogo zaupno in o njej povejte le svoji dragi ţeni, da Vas bo lahko po potrebi tolaţila. G. minister me je povabil k sebi, med drugim tudi v zadevi hrvaške katedre. Vašo primernost za katedro mi ni uspelo predstaviti tako, da bi ga prepričal, meni namreč, da ste premladi. Problem je bil tudi v tem, da nisem mogel z vso gotovostjo trditi, da do potankosti obvladate hrvaški jezik in da ste se z njim ukvarjali do potankosti. Tako sva govorila o drugih moţnostih, ki niso pomembne. G. minister pa je obljubil eno stvar, in sicer, da vas bo dal imenovati za rednega profesorja v Budimpešti, da se boste lahko tu pripravili na akademsko kariero, s časom habilitirali (vseeno iz katerega jezika, hrvaškega ali katerega drugega slovanskega jezika) in tako čez čas, nemara ob znova praznem mestu, zasedli mesto na hrvaški katedri ali pa moje. Avgusta bom dopolnil 63 let, na koncu koncev 7 let ni tako dolgo obdobje, ki ga ne bi mogli dočakati, skratka tako in tako bi morali veliko delati, da bi lahko zasedli nemara moje mesto. Kako resno je g. minister dojel zadevo, dokazuje dejstvo, da sem po tednu dni dobil dopis od ministrstva, v katerem mi dajejo na znanje, da Vas bodo junija imenovali sem, če se boste v tem času vrnili iz bataljona. Vsled napake je bilo pismo naslovljeno na bratov naslov in za vsebino sem zaenkrat izvedel samo po telefonu, a dobil ga bom, shranil in junija pri ministru spodbudil čimprejšnjo uresničitev. Dotlej, prosim, napišite svoje osebne podatke: ste še vedno učiteljski namestnik ali redni? Koliko let je od tega, da ste dokončali izobraţevanje in da sluţite drţavi? Itn … Da bo informacija popolna, napišite tudi, koliko let imate! Menim, da nimate razloga za pritoţevanje, da ni ţe sedaj v Vaše naročje padla univerzitetna katedra, imel bom na skrbi, da bom Vaše delo usmerjal tako, da boste v prihodnosti na to zagotovo lahko računali.

Dotlej pa se javite od časa do časa in v kolikor boste zamenjali prebivališče, me o tem obvestite. S srčnim pozdravom Oszkár Asbóth

28. Budimpešta, 9. mar. 1917 Dragi prijatelj! Vaše pismo je prispelo zvečer ob 7. uri, ko sem bil od celodnevnega dela ţe utrujen, tako da sem prebral samo pol strani, a Vam bom takoj odpisal, ker Vas ţelim obvarovati nesrečnih misli. Bonkála izpopolnjujemo iz ruskega jezika in knjiţevnosti, a četudi se to ne bi dogajalo, Vam ne bi svetoval, da opustite juţnoslovanske jezike. V njih se hranijo globoke korenine vašega dela, temeljito poznavanje Vašega ljubljenega maternega jezika. Četudi boste kasneje razširili svoje znanje in se lotili tudi ostalih področij, bi bil greh zapustiti prst, ki bo Vaše zanimanje nenehno hranila in Vam dajala moč. Pozneje bi bilo veliko teţje na drugem področju napisati tako delo, kot je bila Vaša doktorska disertacija in kot bo zagotovo Vaša razprava za habilitacijo, če boste obdelali vendsko oblikoslovje. Če boste dobili kvalifikacijo iz juţnoslovanskih jezikov, se Vam bo sama od sebe ponudila naloga, da se ukvarjajte tudi z bolgarščino, ki z več vidikov zahteva razumevanje starobolgarskih tekstov in glasoslovja. Razen tega pa je bolgarščina tako aktualna, da bi bila tudi praktično koristna. A prvobitno je temeljito poznavanje slovenskega in hrvaško-srbskega jezika in v prvi vrsti se morate truditi za to. Glede na to, da Vas zanimajo tudi literarna vprašanja, predvsem ljudsko izročilo, se boste ukvarjali tudi s temi, saj se to dvoje tako tesno povezuje, da ju ni mogoče ločiti. Skratka, ostanite pri tem, za kar ste postavili tako trdne temelje. O besedi s˘to bom napisal v prihodnje, najverjetneje gre za glasoslovni razvoj iz oblike xto, trenutno namreč zaradi pomanjkanja svetlobe delam v jedilnici in imam pri sebi samo nekaj literature, se pravi, da lahko preverim samo v Miklošičevem glasoslovju in Ilešičevi razpravi, objavljeni v Archivu.

Da se ob trenutnem delu veliko trudite, me zelo veseli, saj boste tudi od tega imeli korist, a pozneje, vem, se boste vrnili vse do izhodiščne točke, ki, gledano na Vas, najbolje dokazuje tudi poslan prispevek, ki se ga zato posebej veselim. S srčnim pozdravom Oszkár Asbóth

29. Budimpešta, 18. jan. 1918 Dragi prijatelj! Za ţelje ob novem letu se zahvaljujem in jih iz srca vračam. Upam, da to, da ţelite od novega leta biti redni predplačnik Nyelvtudománya, ne pomeni, da ţelite postati manj, kot ste bili doslej. Doslej ste namreč bili redni sodelavec, kar je veliko bolj posebno, se pravi ostanite to in ne ţelite si degradacije. Upam, da bom v kratkem dobil kakšen daljši prispevek, nemara začetek slovenskega oblikoslovja ali pa izoblikovano vprašanje iz oblikoslovja. Prelom zamujenega zvezka bo v dveh do treh tednih pripravljen, nato pa se bodo takoj lotili preloma novega zvezka. Na ministrstvo grem v torek. Doslej sem se pozanimal o drugih poteh. Pišite mi, kar moram vedeti, kdo je Klekl (duhovnik?) in v kakšni vlogi se je obrnil na Vas? V katerih šolah uporabljajo knjigo? S strani ministrstva je zaţeleno, da bi to knjigo napisal Madţar, a ne vedo, v kakšnih šolah naj uporabljajo to knjigo, ker v drţavnih šolah poteka pouk izključno v madţarščini. Skratka, čim prej me obvestite, da bom po moţnosti v torek uredil tudi to zadevo, takrat imam namreč tudi druge opravke na ministrstvu. S srčnim pozdravom Oszkár Asbóth

30. Budimpešta, 21. jan. 1918 Dragi prijatelj! Zaradi Vašega zadnjega pisma vidim problem vendske slovnice in čitanke v drugačni luči. Res je, da ni druge vendske šole, v kateri učijo vendski jezik, a Kleklovi ţelijo narediti takšne šole. Resda obstaja ministrski odlok, po katerem je mogoče jezik narodnosti poučevati v šolah, a veliko vprašanje je, ali je zaţeleno

95 to gibanje obuditi tam, kjer ga je nemara mogoče zadušiti. Če Vendov ni mogoče utišati, česar ne vem presoditi, bi imel za veliko srečo, če bi dotične knjige napisali Vi, a samo pod tako domnevo. Saj bodo potem knjige napisane v jeziku ljudi in seveda z madţarskim pravopisom, po eni strani zato, da se otrokom ne bi bilo treba naučiti dveh pravopisov in da ne bi znanje madţarskega pravopisa bilo oslabljeno, po drugi strani pa, da bi preprečili vpliv avstrijsko-slovenskega jezika. Obstaja moţnost, da me bo g. minister v tej zadevi povabil k sebi in potem Vam bom takoj napisal, kakšno je njegovo mnenje, dotlej pa, če je le mogoče, zavlačujte, ne obvezujte se, samo v primeru, če boste imeli razlog domnevati, da ţelijo stvar vsekakor izpeljati, če je potrebno tudi brez Vas, mi to sporočite nemudoma. Saj pravim, da v kolikor je stvar neizbeţna, je še vedno najboljše, da jo izpeljete Vi, to je najboljše z vidika zadeve in Vas? – ne vem! Vsekakor bom budno pazil, da Vi od tega ne bi imeli škode, če bi pod kakršno koli prisilo šli v to zadevo, da bi se stvar še najbolje razpletla. Dotlej pa budno spremljajte vsako spremembo gibanja. S srčnim pozdravom Dr. Oszkár Asbóth

Predplačniško razmerje naj Vas nikakor ne skrbi, samo šalil sem se, a zares ni nobene potrebe, da bi bili naročeni na Nyeltudomány vse dokler dobim toliko izvodov zastonj.

31. DOPISNICA

Prva stran dopisnice: Spoštovani g. Avgust Pavel, enoleten prostovoljec címzetes káplár 82. Regimend 10 Komp Székelyudvarhely

Kis Disznód Zadnja pošta Nagy Disznód 15. julij 1918 Dragi prijatelj! Korekture ne pošiljam, ker je niti sam nisem dobil. Zgleda, da se je lomljenje zaradi nečesa zataknilo. Kljub temu prosim, da mi sporočite vsakršno spremembo, da bom vedel kam moram poslati korekturo. V Sarajevo sem poslal pismo in upam, da bom dobil odgovor nanj. Na ministrstvo mi ni uspelo priti, a prosil bom g. dekana Szinyeija, da naj posreduje. Spričevalo Akademije sem dolgo hranil na mizi, a v zadnjih dneh sem ga skupaj z ostalimi knjigami spravil. Dobite ga lahko pred septembrom. Upam, da ste dobro oziroma da se vsaj trudite in prenašate utrujenost. S srčnimi pozdravi Oszkár Asbóth

8.2 Pisma in dopisnica brez datuma

1. Še v času študija, letnice ni, 20. marec Dragi prijatelj! Lepo Vas prosim, da nemudoma odgovorite na sledeče vprašanje. Je mogoče najti take ______, v katerih v primerih končnice -diti d preide v iterativum (______bűditi – pobűdjen Küzmič Máté ev. XI:11), so tvorbe (képzések) tipa zbüdjâvati, precidjávati ţive (Küzmič Máté ev. X:8 mrtve zbüdjávajte – XXIII: 24 preczidjávate komára) in v kolikor so ali se te

97 oblike izgovarjajo z dgy-jem kot analitične tvorbe tipa zgo$dgyeno iz zgoditi ali pa se iterativi izgovarjajo z gy-jem zbügya$vati (?), tako da je mogoče gy razloţiti iz j- ja, ki stoji pred zvenečim zvočnikom. Poznate takšen iterativ, ki je nastal iz glagola s končnico -jiti, ki se konča na -djava$ti oz. -gya$vati? Na ta vprašanja prosim pisne odgovore. Če boste v ponedeljek na univerzi, bodite prijazni in me točno ob 10. uri počakajte pred kabinetom! Srčen pozdrav Asbóth

2. Del pisma … Prilagam Škrabčevo čudovito pametovanje o obliki vucké, mogoče se boste izraza dotaknili v Archivu, Slovenski Philologiji ali pa v kakšni slovenski reviji, jaz za to nimam volje, Škrabca tako ali tako ni mogoče prepričati. Če imate kakršnokoli ţeljo o premestitvi, imenovanju, mi to napišite pravočasno, najkasneje do sredine junija, ker bom o tem z veseljem govoril z ministrskim svetnikom Bonczem, pa tudi sam zelo ţelim, da bi zasedli mesto, ki bi bilo ugodnejše za Vaše študije. Najboljše bi seveda bilo, če bi Vas premestili v Budimpešto, za ta primer imam ţe imenitno tematiko za Vas: v Katanchichev Pravoslovnik, ki je ostal v rokopisu, vsebuje bogato zbirko besed, najdete ga v naši univerzitetni knjiţnici pod označbo H.13. Če ne bi bil napisan s tako majhnimi črkami, bi se z njim ukvarjal tudi sam. Kako daleč ste s pripravami na doktorat? Pleteršnik podaja besedo pasita iz jezika Vendov s pomenom Taufschmaus, prosim, napišite mi, kar veste o uporabi in obliki te besede. II. zbirke ______ne najdem, a bi jo nujno potreboval, je nimate vi? Ţelim Vam srečno novo leto in ogromno dobre volje ter nemoteno delo! S srčnim pozdravom Dr. Oszkár Asbóth

3. Ni naslova in ne datuma. D. P. Ustni zagovor doktorata bo v četrtek popoldan, če boste dotlej plačali ceno zagovora. Iz madţarskega jezikoslovja Vas bo po mojih informacijah izprašal profesor Simonyi, iz hrvaške filologije pa jaz! Napišite, iz katerih virov ste se pripravili iz hrvaške literature in s čim ste se posebej ukvarjali. Če boste nemara prispeli v sredo, me boste od 6. ure naprej našli doma, v četrtek dopoldan bom med deseto in pol eno na vzhodni katedri na akademiji (_____ u. 3 I). L. P. Asbóth

8.3 Dopisnica

8.4 Intervju z Judit Pavel

Intervju je dobesedni prevod pogovora s hčerjo Avgusta Pavla.

Kako se spominjate svojega očeta?

O svojem očetu ne ţelim govoriti, ne da bi tisto, kar o njem povem, podprla s kakšnim dokumentom. Še o njegovi druţini ne govorim kar tako. Skratka, o vsaki njegovi dejavnosti rada govorim le tako, da vse, kar povem, utemeljim oziroma dokaţem z nečim, saj bi me sicer lahko doletela obtoţba, da ga poveličujem, kar je samoumevno, saj sem njegova hči. Obtoţbe, da sem pristranska, ne ţelim, zato o njem govorim samo tako, da vse, kar povem, podprem z dokazi. Govoriti o njegovi druţini je lahko, saj poznam vse njene člane. Poznala sem vse njegove sestre in brate. Oče se je leta 1886 rodil na Cankovi. Odrasel je tako, da je bil njegov materni jezik – oni so ga imenovali vendščina, sam pa ga je zmeraj imenoval domači slovenski jezik – vendščina, čeprav je bil uradni jezik na tem območju madţarščina, saj je le-to pripadalo Madţarski. V sosednjih vaseh in v najbliţjem mestu, v Radkesburgu, pa so govorili nemško. Oče je tako odraščal v trijezičnem okolju oziroma pod vplivom obmejnega trikotnika. Čeprav se je madţarščine zares naučil v gimnaziji v Monoštru, kamor je šel po končani cankovski osnovni šoli, se je vsakokrat, ko se je vrnil domov, z druţino, z brati in sestrami, pogovarjal v slovenščini. Treh jezikov ni govoril le on, vse tri jezike je obvladala vsa druţin, tudi moja babica, njegova mama. Vsi bratje in sestre so razen slovensko znali še madţarsko, govorili pa so tudi nemško. Očetovi sorodniki so bili namreč vojaki v monarhistični armadi, skratka morali so znati vsaj malo nemško. Ta trijezičnost je bila čudovita zadeva, saj niso samo poznali jezika, ampak so vase vsrkali tudi vse tri kulture in si na ta način navkljub vaški biti, razvijali inteligenco in bili izredno razgledani.

100

Katere so bile bistvene prelomnice v ţivljenju Avgusta Pavla?

Oče je na Univerzi Pétra Pázmánya v Budimpešti diplomiral iz madţarščine in latinščine. Madţarski jezik in knjiţevnost je vsrkal vase, kot da bi ta bil njegov materni jezik. V njem se je zelo lepo dopolnjevalo dvoje, da je njegov materni jezik slovenščina, da se je v njem pretakala slovenska kri in da je po poklicu profesor madţarskega jezika. To v njem nikoli ni povzročalo konfliktov ali psihičnih problemov. Nedolgo po njegovi smrti je izšel spominski zbornik. V njem je njegova izredna učenka, ki je pozneje prav tako postala profesorica knjiţevnosti in se je nedolgo pred objavo spominske knjige vrnila iz Auschwitza, pisala o njem kot učitelju. Ţelim jo citirati, ker menim, da citat zelo lepo odraţa njegovo doţivljanje slovenstva in profesorstva madţarščine, skratka to, kako se je to dvoje prepletalo v njem. Da ne bom govorila tjavendan, jo bom citirala: »Zunanja disciplina zanj ni bila pomembna. Pomembna je bila vzgoja, pogled na svet. Mogoče tega ni počel zavestno, a celotna osebnost in njegovo vedenje sta izţarevala demokratičen pogled. Tako npr. ni poznal podrejenosti in nadrejenosti. Z nami je med predavanji govoril v istem tonu kot z usluţbenci šole, sodelavci ali ravnateljem. Vse je spoštoval zaradi človeških vrednot, ni se oziral na to, kdo je iz kakšne druţine, iz kakšnega okolja izvira. Svojega vendskega in kmečkega porekla ni zatajil, o njem je zmeraj govoril s človeško naravnostjo. Nikoli ni izgovarjal modernih gesel, značilnih za medvojni čas. Nikoli ni podcenjeval in blatil ali sramotil nobenega rodu, naroda, nobenega druţbenega razreda. Naša osebna mnenja je sprejemal, ni jih oblastno utišal, samo z argumenti jih je poskušal spremeniti. Obsojal je kakršno koli krivičnost, nepravičnost in oblastnost. Predstavil nam je socialno vsebino madţarske knjiţevnosti in Petőfijeve ter Adyjeve zahteve po druţbeni resnici. Vse to je bila za nas nepozabna lekcija.« Trianonski sporazum je za druţino pomenil veliko tragedijo. Oče je tedaj ţe učiteljeval na Madţarskem. Z mamo sta bila ţe poročena. Njeni starši so ţiveli prav tako na Madţarskem oziroma – če ţelite – na madţarskem ozemlju. Očetova druţina je takrat ţe ţivela v Radkesburgu. Otroci pa so delali oziroma učili na slovenskem ozemlju. Tragedija je bila, ker je druţina razpadla na tri dele.

101

Druţina Avgusta Pavla je bila razdrobljena. Moji stari starši in otroci, ki so še ţiveli pri njiju, so se nato preselili v Jugoslavijo, ker razdrobljenosti niso prenesli. Oče pa je leta 1920 bil premeščen v Sombotel. Tedaj je bil star 34 let. Kot učitelj je imel ţe kar nekaj prakse. Kako je kot izkušen učitelj skušal predati svoje znanje, ga poglobiti in v skladu z njim in ţeljami nadaljevati svojo znanstveno pot, bi lahko najbolje povedali tisti, ki njegovo zapuščino hranijo. Pri tem mislim na knjiţnico, na Katedro za slovenščino Visoke šole Daniela Berzsenyija in muzej. To so ustanove, v katerih je njegovo delo pustilo sledi. Z bratom sva se ţe rodila v Sombotelu, kjer je druţina stanovala takrat in stanuje še vedno. Oče je poučeval od leta 1911 do 1946, se pravi vse do smrti. Njegovo prvo sluţbeno mesto je bilo v Tordi v Transilvaniji. Tam je poučeval dve leti. V Tordi je našel prijatelje za vse ţivljenje. Večina jih izvira iz njegoviih zgodnjih let. O tem piše tudi v neki pesmi, ko pravi o sebi, da je „hűséggel megvert ember”, se pravi, da je človek, ki ga bije zvestoba. Svojim prijateljem je bil zelo zvest. Iz Torde je bil premeščen v Prekodonavje. Pri tem je imel pred očmi mojo mamo, ki je starši niso ţeleli pustiti daleč od doma, onadva pa sta se ţelela poročiti. Tako so ga premestili v Dombóvár, kjer je nekaj časa s presledki poučeval tudi znano osebnost tistega časa, Gyulo Illyésa, ki je Pavla pozneje poimenoval zvesti sin dveh narodov. V Gyuli Illyésu je torej moral pustiti globoko sled. Leta 1920 je iz Dombóvára prišel v Sombotel, kjer je na začetku poučeval na dekliškem liceju. Tam je med drugimi poučeval tudi učenko, ki je kasneje postala učiteljica madţarščine in francoščine in se ga v nekem spominskem zborniku zelo lepo spominja. Dijakinje dekliškega liceja so mu zelo veliko pomagale pri urejanju knjiţnice. Pomagale pa so mu tudi pri prodaji srečk v neki akciji, v kateri so zbirali denar za nakup knjig za knjiţnico. Z dekliškega liceja je šel na Kisfaludyjevo realno gimnazijo. Danes je to glavna stavba, v kateri deluje Visoka šola Daniela Berzsenyija. V štiridesetih letih minulega stoletja, natančneje od leta 1941 naprej, je predaval tudi na univerzi v Szegedu. To je bilo neke vrste priznanje njegovemu znanstvenemu, jezikoslovnemu in prevajalskemu delu. Njegova predavanja so bila objavljena, imel je precej slušateljev. To je bilo – kot sem omenila – v letih 1941 in 1942, skratka v času, ki ni bil naklonjen znanosti, saj se je začela vojna in

102 njegovo delo na ţalost ni moglo doţiveti vrhunca. V veliko veselje pa mu je bilo, ko je v teh letih poučeval madţarščino prekmurske bogoslovce, ki so bili premeščeni v Sombotel. Povabili pa so ga tudi, naj predava učiteljem iz okolice Murske Sobote. Učne načrte predavanj, se pravi učne priprave, ki jih je napisal, smo ohranili. Priprave je zapisoval v navadne zvezke. Pisal je z lepo oblikovanimi črkami. Vsak, ki si njegove zapiske ogleda in jih prebere, vidi, kako resno in s kakšnim navdušenjem se je pripravljal na to, da bi slušateljem posredoval madţarsko knjiţevnost in da bi jo ti vzljubili. Očetov zelo dober prijatelj je zapisal o njem: „Vztrajno in fanatično je opravljal svoje delo, z navdušenjem kot kakšen srednjeveški redovnik, avguštinec in to kot ljubitelj črke, duha, občutja in melodije.” Oče je delal z veliko vnemo in hitrostjo, kot bi čutil, da mu pripada samo 59 let ţivljenja.

Kaj bi rekli o njegovem pesništvu?

Njegovo pesništvo se tesno navezuje na odnose v druţini. Čustva, ki jih je gojil do staršev, bratov in sester, je najlepše izrazil v svojih lirskih pesmih. Matere ni samo ljubil, kot otrok ljubi svojo mater, ampak jo je zares spoštoval in občudoval. Takšen odnos je zahteval tudi od moje matere, svoje ţene, in od naju z bratom. Moja mama je babico imela zelo rada, pa tudi midva z bratom sva jo imela. Babičino besedo je oče zmeraj spoštoval, še kot odrasel moški in profesor na univerzi je ubogal mater kot majhen otrok. To, kar je povedala njegova mati, je bilo sveto. Ena od njegovih najlepših pesmi je posvečena materi, njen naslov pa je Anyám szent robotos/Mati moja – sveta suţnja. Verzi, kakršni so »Mati moja! / Sveta suţnja! / Ob motiki sanjajoča pesnica!«, so zelo značilni za opis matere. »Ob motiki sanjajoča pesnica! Srpna velika gospa! Čeprav si ojarmljena, vendar praznik, Bog, ţivljenje, pesem se razlega radostno iz tvojih ust. Hvala ti za sinje, daleč sluteče krotke oči, ki z njimi tak strmiš v ta zmedeni svet kot posinjela srebrnina romarice lune v noč skrivnostno.« Zelo lepa je tudi neka druga pesem, posvečena mami, in sicer Mama nam je pripovedovala/ Anyánk mesélt az

103 erdőszélen. Tudi očetu je posvetil nekaj pesmi, npr. Moj oče je nekoč hodil tu/ Az apám itt járt egykoron. V njej govori o tem, kako je njegov oče nekoč hodil po Monoštru in Slovenski vesi v Porabju, kjer se je učil krojaštva oziroma se je izučil za krojaškega mojstra. Zelo lepa je tudi pesem, ki govori o njegovem obisku v rojstni vasi Cankovi, in sicer v obdobju, ko se je njegova druţina ţe preselila od tam, kjer med ţivimi ne najde več nobenega od druţinskih članov in sorodnikov, vsi so se namreč preselili na pokopališče na koncu vasi in zanj se okrašena polkna niso več odprla. Po mojem mnenju v svojih pesmih ohranja najlepše, najstrastneje in najčudoviteje to zvestobo, ki jo je čutil do svoje druţine, skratka njegov odnos do vseh. Berite njegove pesmi!

Prebrala sem, da je bil Avgust Pavel v prvi vrsti učitelj. Je poučeval tudi vas?

Visoka šola Dániela Berzsenyija je bila zadnje prizorišče dejavnosti in ţivljenja mojega očeta. Ta stavba je bila namreč v tistih časih Gimnazija Ferenca Faludyja. Oče je poučeval madţarščino in latinščino. Na gimnaziji je poučeval ţe z zmanjšano obvezo, saj je medtem, ko je začel delati tu kot učitelj, postal ţe tako znan po drugih dejavnostih, da so mu zmanjšali število ur. V tem času je nekaj ur predaval tudi na univerzi. Rekla sem ţe, da je diplomiral na Univerzi Pétra Pázmánya v Budimpešti. Takoj, ko je diplomiral iz madţarščine in latinščine, se je zaposlil v Tordi, ki je danes v Romuniji. Tam je zelo rad poučeval. V Tordi je našel prijatelje za vse ţivljenje, npr. etnografa Károlya Viskija ali Gáborja Keménya. Tam je spoznal lepote zbiranja etnografskega gradiva, saj je v Tordi skupaj s prijateljem zbiral knjiţevna dela, pesmi, ljudske pesmi in balade. V tem času je ţe dvoril moji materi, ki je ţivela v Monoštru. Zaradi prevelike oddaljenosti med obema krajema starši moji materi niso dovolili, da bi se preselila k očetu v Tordo. Zato je oče prosil za premestitev v Prekodonavje. Tako je prišel v Dombóvar, v Prekodonavje. Od tod pa po prvi svetovni vojni, leta 1920, v Sombotel, kjer je sprva poučeval na dekliškem liceju, in sicer med leti 1920 in 1933. Od leta 1933 naprej pa je poučeval na prej omenjeni Faludyjevi gimnaziji. Očeta nisem spoznala samo kot očeta, ampak tudi kot profesorja madţarščine in, na ţalost, tudi kot profesorja latinščine. Na ţalost zato, ker latinščine nikoli

104 nisem imela pretirano rada. Kot dijakinja sem se ga tudi malo bala, a me je ţe v zgodnjem otroštvu naučil vseh pravil. Niti v šolo še nisem hodila, pa me je ţe učil pravila. Vsako jutro nas je naučil kakšno lepo madţarsko pesem ali pa nas je učil latinska pravila. Tudi ta je oblikoval v pesmice. Tako smo se učili. V šoli me ni nikoli učil. Učil me je le kot oče, zato sem ga spoznala kot nekoga, ki je znal ustvariti primerno vzdušje za učenje in otroke naučiti in vzljubiti tako knjiţevnost kot jezikovna pravila. Vse to ne preseneča, saj jih je imel rad tudi sam.

Avgust Pavel pa je bil tudi prevajalec.

Da. Slovensko pesništvo, stara slovenska knjiţevnost, balade, pa tudi knjiţevnost moderne, npr. Cankarjeva, pisci novel, romanopisci, pesniki, vse to in vsi ti so ga zanimali, kot če bi bili njegovi bratje. Z deli, ki jih je prevajal, in njegovimi glavnimi junaki, se je popolnoma identificiral, sočustvoval je z njimi, npr. s Cankarjevimi liki. Njegovi prevodi Cankarja so najlepši. Nastajanje teh prevodov sem spremljala ţe tudi sama, ker se je z obseţnimi besedili zmeraj ukvarjal v poletnih počitnicah. Med šolskim letom za to ni imel veliko časa, saj se je daljšim besedilom potrebno posebej posvetiti in jih ni mogoče prevesti na mah. V poletnih počitnicah, ki smo jih zmeraj preţiveli pri babici v Sloveniji, je oče imel dovolj časa tudi za naju z bratom. Pri babici je ves dopoldan delal, popoldneve pa je posvetil druţenju z materjo, s sestro in njeno druţino ter s prijatelji. To je bilo obdobje, ko smo se največkrat napotili na rob gozda, kjer smo legli v travo. Oče se je takrat počutil, kot da je znova otrok. O tem doţivetju govori v pesmi z naslovom Mama nam je pripovedovala/Anyánk mesélt az erdőszélen. No, in takrat je odrasel moţ, star je bil kakih 40 ali 50 let, svoje otroštvo znova podoţivel. Z babico smo leţali na robu gozda in odrasli so se pogovarjali o vsem tistem, kar so preţiveli, o preteklosti in verjetno o njegovem delu. Ne vem, o čem vse so se pogovarjali, ker sem se z bratranci in sestričnami igrala na travniku.

105

Se morda spomnite, ali je vaš oče kdaj govoril o svojem jezikoslovnem delu?

Glasoslovje cankovskega narečja je napisal zelo zgodaj, med študijem oziroma po končanem študiju. Se pravi, da je to delo napisal kot zelo mlad učitelj. Delo je bilo tako obseţno in veliko, da ga je izdala Madţarska akademija znanosti. To je bilo temeljno delo, zaradi katerega je profesor Asbóth nanj gledal kot na sodelavca in je – kot sem velikokrat slišala od staršev – ţelel, da bi bil moj oče njegov naslednik na katedri. Prva svetovna vojna pa mu je prekriţala načrte in po tistem, ko so ga premestili v Sombotel, se dolgo časa ni mogel ukvarjati z jezikoslovjem. Izjema so narodopisna dela, v katerih najdemo precej jezikoslovnih značilnosti. Ko je v letih 1927 in 1928 npr. pisal o odprtih ognjiščih v kuhinjah Slovencev na Madţarskem je celotno narečno gradivo obdelal tudi z jezikoslovnega vidika. To je v njem znova prebudilo jezikoslovca in bil je zelo vesel, da mu je uspelo neko slovensko tematiko obdelati ne samo z narodopisne, ampak tudi z jezikoslovne plati. Temu je kasneje sledila obširna razprava, ki je govorila o slovenskem običaju, tj. lovu na brinjevke, v kateri so prav tako bili jezikoslovni vloţki. Spomnim se, da je bil izredno vesel, da je lahko napisal nekaj jezikoslovnega, pa čeprav v narodopisni razpravi. Vesel je bil, da mu je uspelo narodopisno tematiko obdelati tudi jezikoslovno. V štiridesetih letih minulega stoletja, ko je bilo Prekmurje priključeno Madţarski, je v njem znova zaţivel načrt, da bi bilo treba napisati modernejšo, jeziku tistega časa primerno slovensko slovnico, ki bi bila primerna za rabo v ţivem jeziku. Tedaj se je lotil dela in na podlagi svojih starejših razprav napisal in razširil slovnico slovenskega jezika na Madţarskem.

Zanimivo je dejstvo, da je njegova slovnica nastala v madţarskem jeziku.

Slovnico je pravzaprav napisal v madţarskem jeziku, ker je bilo zaradi madţarskega nadvladja moţno le to. Samo na ta način bi lahko dosegel, da bi jo izdali in bi postala pravi zaklad. Murska Sobota je namreč takrat spadala k Madţarski, se pravi, da je samo od madţarske oblasti lahko pričakoval, da jo bodo izdali. Njegov ugled je bil tedaj ţe dovolj velik, da bi mu to lahko uspelo.

106

To, da na koncu iz vsega ni bilo nič, pa ni bilo odvisno od njegovega znanstvenega dela.

Kje so ohranjena njegova dela?

Kar se njegovega jezikoslovnega dela tiče, je leta 1976 izšla zbirka, ki vsebuje kar nekaj njegovih jezikoslovnih razprav. Leta 1986 je izšla druga zbirka, v kateri so objavljeni tudi njegovi prevodi balad in izbor njegovih madţarskih pesmi. Glede ostalih pa … Veliko njegovih rokopisnih del se je izgubilo. Umrl je leta 1946, na začetku leta. To je bilo še obdobje povojnih nemirov, bi lahko rekli. Decembra 1945 so ga odpeljali v bolnišnico. V tistih letih je tudi naša hiša bila polna Rusov. Ob vsem tem moja mati še sama ni vedela, kam naj kaj skrije. Univerze v Szegedu, Debrecenu in Budimpešti so jo nenehno oblegale, naj jim posreduje seznam njegove zapuščine. Ţelele so namreč dobiti čim več gradiva, ga rešiti in ohraniti. Mati je takrat v škatlah pošiljala gradivo, knjige predvsem univerzi v Szegedu, a tudi univerzi v Debrecenu, kjer je poučeval jezikoslovec Endre Angyal. Nekaj njegove zapuščine je ohranjene tudi v arhivu sombotelskega muzeja, npr. strojno natipkan izvod slovnice je shranjen v tem muzeju. Kaj bo mladim raziskovalcem, jezikoslovcem iz tega uspelo razbrati, je odvisno od njih samih. Dvomim, da bi kulturnemu razredu iz Sombotela ali Ţelezne ţupanije to uspelo, jezikoslovcem pa bo najbrţ uspelo odkriti več.

Kakšen človek je bil?

Kakšnega sem ga spoznala? Zmeraj me sprašujejo, kako se ga spominjam, kakšne spomine imam nanj in na otroštvo. V bistvu ga niti nisem videla veliko. Spominjam se, da je bil zjutraj, ko smo vstali, doma, nato pa je odšel. Na kosilo je po navadi prihajal domov, nato pa je spet odšel in se vrnil šele zvečer. Eden od njegovih učencev, ki sem ga ţe omenila, dr. Gyula Kiss, je o njem večkrat dejal: »Zapomnil sem si vsako delo strica Gustija, skoraj vsako njegovo besedo poznam, vem, z njim sem se veliko ukvarjal. Ne razumem pa, kako mu je uspelo iz 24 ur narediti 48 ur.«

107

Oče je namreč delal z neverjetno hitrostjo, tako kot nekdo, ki čuti, da mu je odmerjeno samo 59 let ţivljenja.Če bi morala obuditi spomine na očeta, se ga spomniti kot človeka, potem naj povem še, da se ga spominjam kot izredno dobrosrčnega človeka s smislom za humor. Doma, v druţini je prebil zelo malo časa, a najsi je prišel domov še tako utrujen, je zmeraj našel za nas kakšno dobro besedo. Spominjam pa se tudi, da je bil izredno strog. Pri tem mislim na njegov odnos do mene. Ko sem bila najstnica in sem v oblačenju, frizuri ali v obnašanju prestopila meje, ki jih je postavil, me je takoj opozoril na to. Res je bil strog v primerjavi z današnjimi starši in obnašanjem današnjih najstnic, toda bil je čistega srca in dobre volje. Od staršev pa je podedoval nekaj, kar ga je od Cankove spremljalo vse ţivljenje, tj. moralni red in strogost. To je pričakoval tudi od naju z bratom. Zanj ni bilo prvo in najpomembnejše, kako se učiva, ampak to, ali sva storila vse, kar je bilo mogoče in če sva se zares potrudila. Zanj je bilo zelo pomembno tudi, kako se razumeva, ali sva prijazna drug do drugega. Moram povedati še to, da nikoli ni dovolil, da bi kritizirali kogar koli, ki je prišel na obisk v našo hišo. Sploh ni prišlo v poštev, da bi rekli kaj slabega o njem. Te stvari so ostale v meni, ti njegovi nauki, pa še marsikaj drugega. Res pa je, da sem svojega očeta zares razumela in spoznala šele po njegovi smrti kot odrasla oseba, in to iz njegovih besedil in pesmi.

108

8.5 Intervju z Jožefom Smejem

Intervju je zapisan na podlagi pogovora s škofom Joţefom Smejem.

Kdaj ste prvikrat srečali Avgusta Pavla?

Junija 1941 smo bogoslovci iz Maribora, torej mariborski bogoslovci, prišli v Sombotel, saj so – kakor veste – 6. aprila Nemci zasedli takratno Jugoslavijo. Štajerski bogoslovci so takrat odšli v Ljubljano, prekmurski bogoslovci pa domov v Prekmurje, junija pa smo šli na t. i. konkurz v Sombotel. Se pravi, da nas je moral sprejeti škof, dr. József Grősz. Po sprejemu nas je Joţef Klekl starejši, ki je bil takrat interniran v Sombotelu, vodil po mestu in takrat smo šli tudi na dom dr. Avgusta Pavla. Takrat smo se bogoslovci v Sombotelu prvič srečali z njim, in sicer junija 1941.

Kakšen predavatelj je bil?

Avgust Pavel je bil hišni prijatelj rektorja bogoslovja, dogmatika, torej profesorja bogoslovja in velikega zgodovinarja dr. Gyule Géfina, ki je spisal tri knjige o zgodovini sombotelske škofije. Dr. Avgust Pavel je torej bil hišni prijatelj rektorja bogoslovja, duhovnika dr. Gyule Géfina, in tako je rektor določil, da se morajo vsi sombotelski bogoslovci, tudi bogoslovci Madţari naučiti slovenski jezik, da bodo lahko pastirovali v slovenski pokrajini, v Prekmurju. Tako je bila slovenščina obvezna za vse bogoslovce. Tudi za nas, ki smo opravili maturo iz slovenskega jezika. Vendar smo se marsikaj naučili takrat od doktorja, torej profesorja, univerzitetnega profesorja, Avgusta Pavla. Dobro se spominjam npr., kako je bral svoje prevode Silvina Sardenka. Silvin Sardenko je bil duhovnik, pesnik in je napisal veliko lepih pesmi. Ena od pesmi z naslovom Angeli so zaplakali… pravi pribliţno takole: Boţji sin se mora roditi na svet, mora postati majhno dete in angeli gredo k mizarju, pa mu rečejo, naredi nam zibelko za boţjega otroka, ki se rodi. In tisti mizar dolgo dolgo teše, pa namesto zibelke naredi krsto, rakev. In angeli zajokajo, kaj pravi ta boţji sin, ko bo odrasel bo

109 moral trpeti in angeli zajokajo. Čudovita pesem torej, ki jo je lepo prevedel v madţarščino in med branjem so mu pritekle solze, čeprav je bil takrat v zrelih moških letih. In je potem povedal še tole. Pravi: slovensko slovstvo ni tako obširno, kakor madţarsko, vendar – pravi – kaj tako neţnega, velikega, ne najdem niti v madţarskem slovstvu. Potem je bral Cankarja, ki ga je sam prevedel, recimo Hlapca Jerneja nam je bral v madţarščini. Hkrati je bral seveda tudi slovensko, da je madţarskim bogoslovcem prišel nekoliko v ušesa slovenski jezik. Ob neki priloţnosti sem mu dal hruško iz Bogojine. Tej hruški v Bogojini pravimo osenščica, »v jeseni«. Vedel sem, da v ruščini jesen pomeni ósenj – osenščica. Pavel se je čudil tej besedi. Dejal je, da je to slovanska beseda, ki je prišla v Bogojino morebiti ţe za časa Cirila in Metoda. Med nama se je razvila zanimiva debata o slovanskih jezikih. Osenščica, hruška. Kot slavist je pri tem uţival.

Kakšen človek je bil?

Bil je zelo dobrosrčen, plemenit. Zmeraj nasmejan. Dr. Gyula Géfin nam je nekoč pripovedoval anekdoto o njem. Dejal je, da je bil dr. Avgust Pavel pesnik. Napisal je recimo pesmi Tako prepevam psalme v dolini ali pa Zaţgani gozd, če se prav spominjam. Anekdota pa pripoveduje o tem, da je bil Avgust Pavel zmeraj zatopljen v pesnjenje. Ko je dobil navdih za pesem, jo je, ne glede na to, kje se je nahajal tedaj, moral takoj zapisati. Nekoč pa ga je navdih tako prevzel, da je pesem napisal kar na straniščni pokrov, ki ga je prinesel pokazat svojim učencem.

Če ne zapišeš navdiha – to vem tudi po samem sebi – se izgubi, morebiti za večno. Zato občudujem njegove pesmi, ker je takoj, ko je dobil navdih, to tudi napisal. Lahko torej rečem, da je bil pravi pesnik, dobrosrčen. Njegova ţena, po rodu Madţarka, je poskrbela, da je zmeraj prišel, recimo k slušateljem slovenščine, v razred, torej v sobo, lepo urejen, lepo s kravato. Navadno je imel metuljček, torej ne navadne kravate, ampak metuljček. Prišel je torej urejen, zelo urejen in to morebiti manjka nam celebaterjem, ki nismo poročeni, saj bi včasih

110 potrebovali nekoga takega, kot ste vi, da bi nam kaj popravil, da bi bil videti urejen.

Avgusta Pavla omenjajo kot »most med tremi narodi«. Zakaj, menite, je tako?

On je imel – kako bi rekel – sorodnike v Avstriji, v sosednji Avstriji, zato ga je srce vezalo tudi na Avstrijo, vezalo ga je na Slovenijo. Njegova mati je bivala, če se prav spomnim, v Šoštanju. Avstrija, Slovenija in seveda Madţarska, kjer je bil univerzitetni profesor, torej. Bil je res nekako človek treh narodnosti. Tu imam tudi njegove knjige, menda se imenuje človek dveh svetov, lahko rečemo treh svetov. Imel je vlogo mostov, on je postavljal mostove med Avstrijo, Slovenijo in Madţarsko. In v tem je bil zelo velik, zato mislim, da ga bo zgodovina zmeraj omenjala. Lahko rečem, da ni bil šovinist, da bi recimo zaničeval Nemce, torej Avstrijce, Slovence ali Madţare. V tem je bil prav tako velik. Ni bil le Slovenec, rojen na Cankovi, ampak – lahko rečemo, kot ste omenili – imel je srce, odprto za vse tri narodnosti in v tem je velik.

Avgust Pavel je bil jezikoslovec. Se je to odraţalo na njegovih predavanjih?

Moram reči, da sem v madţarščini bral tudi njegove spise, kjer opisuje narodne običaje, stare običaje iz Prekmurja, ob reki Muri. To sem tudi npr. uporabil v svojem biografskem romanu z naslovom Psalmi vaškega ţupnika, v katerem opisujem Ivana Bašo, ţupnika v Bogojini, mojega krstitelja. Običaj, ki ga je opisal Pavel, je bil – lahko rečemo – zelo star. Ob reki Muri so ţrtvovali vodnemu duhu, pri čemer gre verjetno za ostanek iz poganskih časov, ţrtvovali pa so dekleta, ki so bila nedotaknjena. Če katera ni bila devica, ji je lahko vodni duh škodoval. Za ta običaj sem izvedel iz spisov Avgusta Pavla. On je zbiral narodno blago, ostanek, ki se je ohranil. To sem zelo lepo opisal v romanu Psalmi vaškega ţupnika. Moram reči, da pred menoj še zmeraj nekako ţari njegov obraz, rdečeličen je bil, torej lahko rečemo, da je bil lep fant. In seveda, iz njegovega ţivljenja nam je znano, da je bil od začetka protestant, evangeličan. Se pravi, da so dečki v veri sledili spol očeta, recimo, če je oče bil evangeličanske vere, so

111 dečki bili prav tako evangeličani. Deklice pa so bile po materi, njegova mati je bila namreč katoličanka. On je potem sprejel katoliško vero. Celo njegov brat je bil duhovnik. Ko mi ga je nekoč rektor, dr. Gyula Géfin, torej zgodovinar in predavatelj dogmatike, pokazal, bil je namreč v njegovi sobi, in mi ga predstavil rekoč, da je to dr. Avgust Pavel – morebiti še preden nas je poučeval slovenščino – je še rekel, poglejte, kako je mlad. Jaz sem mu pritrdil, da je tako, saj je tudi sorazmerno mlad umrl. Sorazmerno v primerjavi z mano.

V čem vi vidite pomen Avgusta Pavla, kar se povezovanja dveh narodov tiče?

Poudarek bi kar dal najprej prevajanju iz slovenščine v madţarščino in s tem je pravzaprav eden od prvih, ki je slovensko slovstvo predstavil Madţarom. Drugič, znal je lepo opisati stare slovanske šege. Spomnim se, da je med drugim napisal Orfeja in Evridiko. To je bila neka stara zgodba. Primerjal jo je z zgodbo, ki jo je napisal latinski klasik, torej z Orfejem in Evridiko. Orfej je znal tako lepo gosti. Kot tretje pa moramo omeniti njegove pesmi. V Stopinjah je več prevodov njegovih pesmi. Štefan Steiner, profesor bogoslovja, je prevedel njegovo pesem z naslovom Moja mati – suţnja, zdaj ţe pokojni Lojze Kozar pa je prevedel več njegovih pesmi. Nekaj sem jih prevedel iz madţarščine tudi jaz, in sicer v zborniku o Avgustu Pavlu. Njegovo delo lahko torej samo občudujem. Teţko je reči, kateremu od teh je najbolj pripadal. V vsakem oziru lahko rečemo, da je bil umetnik – res, imel je ţilico. Čeprav po rodu ni bil Madţar, je bil stilist tudi v madţarščini. Mimogrede povedano, bogoslovci smo imeli dvomesečno vojaško pripravo, bogoslovci so namreč sluţili vojaški rok samo dva meseca, da bi lahko potem kot vojaški duhovniki delali na fronti, »tábori lelkész« se je temu reklo. No, in prišel je madţarski oficir in nam tole povedal. Pravi, poslušal sem škofa dr. Otokarja Prohasko, v Székesfehérváru je bil škof. Poslušal sem njegove pridige, pravi, izvrsten jezik, stilist, odličen, toda poznalo se mu je, da je Slovak. Tisti a pa á. Zmeraj je rekel a namesto á, se pravi, da ni mogel zatajiti svojega porekla. Čeprav je bili v pisanju izvrsten stilist. Tako lahko rečemo tudi o drugem škofu, dr. Tihomirju Totu, tudi Slovaku, isto pa lahko rečemo tudi o Avgustu Pavlu.

112

Izreden stilist v pisanju madţarskega jezika, čeprav se mu je slišala štajerska izgovorjava. Sedaj bom recimo po dolgih letih znova začel poučevati madţarščino bogoslovce. Pet jih je iz soboške škofije. Pet je veliko. Tečaj bom začel po veliki noči. Poglejte, kako teţko – med temi so tudi nekateri s štajerske strani, torej iz Ljutomera. Prekmurce laţje naučimo, ker imajo a pa á. Večkrat rečem, da to ni ostrivec na a, ampak da je drugi samoglasnik, čisto drug samoglasnik, a pa á, e pa é. Kako teţko izgovorijo tisti é. Hočem reči, da sem poslušal tudi papeţa, kako teţko kot tujec izgovarja to. To se pravi, da imamo Prekmurci v tem oziru srečo, ker smo to podedovali od naših mater, pa tudi zaradi bliţine madţarske meje smo to znali izgovarjati. Poudarjam, bil je izvrsten stilist, čeprav morebiti ni mogel zatajiti, tako kot Otokar Prohaska in Tihomir Tot, svojega porekla. Oba sta madţarska stilista, madţarska pisatelja, vendar po rodu Slovaka, Pavel pa je bil po rodu Slovenec.

Vam je govoril o svojem jezikoslovnem delu, o slovnici?

Moram reči, da se ne spominjam. Spominjam pa se, da je kritiziral naše prekmursko slovstvo. Ţe od leta 1715, ko je izšla prva knjiga Franca Temlina. Avgust Pavel je kritiziral, da prekmurski Slovenci nimajo enotne slovnice. Ne pišejo enako. Drugače pišejo na Markastom, v dolinskem Prekmurju recimo, kot na Goričkem. Tega se dobro spominjam. Nekako je kritiziral, da je škoda, da nimajo v prekmurščini enotnega izrazja, kar je škoda tudi za prekmursko slovstvo, ki je zelo lepo in v katerem so ohranjene nekatere zelo lepe besede. Na Dolinskem lahko rečejo recimo jaboko, v Bogojini ţe Ďaboko in še marsikaj drugega. O slovnici in razpravi o cankovskem narečju pa moram povedati, da se nisem ukvarjal s tem. Pa niti Pavel o tem na predavanjih ni govoril. Pa še nekaj moram omeniti. Njegov veliki prijatelj je bil zdaj ţe pokojni dr. Vilko Novak. On mi je marsikaj povedal o njem, pa tudi drugim duhovnikom. Vilko Novak ga je namreč zelo cenil.

113

Na bogoslovje v Sombotel ste prišli, ne da bi govorili madţarsko. Kaj je za vas pomenilo dejstvo, da vas je učil profesor, katerega materinščina je bila slovenščina tako kot vaša?

Ko smo torej prišli Sombotel, junija 1941, nismo znali madţarsko, tu pa tam kako besedo mimogrede. Če so starši, oče in mati, hoteli reči kaj takega, da otroci ne bi razumeli, so govorili med seboj madţarsko, kolikor so pač znali. Ko smo prišli v Sombotel, smo govorili s predstojniki in škofom nemško ali latinsko, saj nismo znali madţarsko. Potem pa pridemo na dom sredi mesta Sombotel in tam nas je sprejel on. To je bila za nas velika uteha, velika uteha. Lahko rečem, da Avgust Pavel nikoli ni zatajil svojega porekla. Morda – ne vem, tako mimogrede sem slišal – je bil to tudi razlog, da ni takoj postal univerzitetni profesor. Morebiti je bil to takrat razlog. Ne vem točno. Ampak tam nekje sem slišal to ali pa prebral. Mislim, da bi se še marsikaj našlo. Recimo – naj povem –, da sem dobil pesmi iz rok sestre Pavline, torej v Slovenskih goricah so doma njegove nečakinje in prinesle so mi rokopis pesmi, ki jih je napisala menda sestra Avgusta Pavla. Rokopis neke pesmi. Pisava menda ni Pavlova, morebiti pa so to Pavlove pesmi. Ne bi vedel točno. Tako da boste lahko še marsikaj našli vi kot raziskovalka in v tem smislu vam ţelim tudi veliko uspeha in vas blagoslavljam.

114

8.6 Pooblastilo

115

9 LITERATURA

1944: Pável Ágoston emlékkönyv. Dunántúli Szemle, Vasi Szemle, Szombathely.

1967: Avgust dr. Pavel: zbirka predavanj s simpozija v Murski Soboti 27. maja1966 in s simpozija v Szombathelyu 27. avgusta 1966, Murska Sobota, Szombathely.

1976: Pável Ágoston Válogatott tanulmányai és cikkei/Zbirka izbranih študij in člankov Avgusta Pavla/. Ur. Judit Pável. Szombathely.

1986: Két nép hű fia/Beszélgetések Pável Ágostonról/, Zvesti sin dveh narodov /Pogovori o Avgustu Pávlu/. Uredila A.B. Székely, F. Mukič. Budapest, Szombathely.

1986: Pável Ágoston, Berzsenyi Dániel Megyei Könyvtár (Tilcsikné Pásztor Ágnes), Szombathely.

1987: Pável Ágoston Emlékszám. Vasi Szemle. Letnik XLI. I. številka. Ur. Dr. József Gál, Szombathely.

2003: Avgust Pavel. Ur. Zinka Zorko, Miha Pauko. Maribor : Slavistično društvo Maribor. (Knjiţna zbirka Zora, 23)

2011: Az igaz tanár üzenete/Sporočilo iskrenega učitelja. Pável Ágoston születésének 125. évfordulója tiszteletére/S spoštovanjem ob 125. obletnici rojstva Avgusta Pavla. Ur. Karel Gadányi, Marko Jesenšek. Szombathely.

MARIJA BAJZEK LUKAČ, 1999: Pavlova Prekmurska slovnica (Vend nyelvtan). Murkov zbornik, Maribor, 175–190.

JOŢE FILO, 1973: Dr. Avgust Pavel – jezikoslovec (Ob 25-letnici smrti). Študije o jeziku in slovstvu, Murska Sobota, 87–93.

116

MARC L. GREENBERG, 1989: Ágost Pável's Prekmurje Slovene grammar. Slavistična revija, 353–364. – –, 2002: Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika, Maribor.

GYULA ILLYÉS, 1975: Két nép hű fia. Lírai emlékezés Pável Ágostonra. Jelenkor, št. 7, 644–647.

TJAŠA JAKOP, 1998: Pavlovo Glasoslovje slovenskega cankovskega narečja (s prevodom vokalizma). Diplomska naloga, Ljubljana.

MARKO JESENŠEK, 1998: Jezik prekmurskih abecednikov in učbenikov v 19. stoletju. Slovensko-madţarski jezikovni in knjiţevni stiki od Košiča do danes. Budimpešta, 121–138. – –, 2003: O jezikoslovnem delu Avgusta Pavla. Avgust Pavel. ZORA 23. Ur. Zinka Zorko, Miha Pauko. Slavistično društvo Maribor. Maribor, 33–55. – –, 2005: Spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor. ZORA 33. Maribor. – –, 2011: Zadnji (?!) Zaplet pred natisom pavlove rokopisne slovnice. Az igazi tanár üzenete/Sporočilo iskrenega učitelja. Ur. Karel Gadányi, Marko Jesenšek. Szombathely, 69–86.

FRANCI JUST, 2001: Vse o slovenskem Porabju. Murska Sobota.

ANNA KOLLÁTH, 2002: Anyanyelv és nyelvjárás (anyanyelvjárás) a kétnyelvűségben : (Megjegyzések a nyelvi tudatról)/Materni jezik in narečje (materno narečje) v dvojezičnem okolju : (Pripombe o jezikovni zavesti). IV. dialektológiai szimpozium : Szombathely, 2001. augusztus 23-25, (A Berzsenyi Dániel Tanárképző Főiskola Magyar Nyelvészeti Tanszékének Kiadványai, 5). Ur. Szabó Géza, Molnár, Zoltán, Guttmann Miklós. Szombathely, 161–168. – –, 2005: Magyarul a Muravidéken. ZORA 39. Ur. Joţica Čeh, Marko Jesenšek, Bernard Rajh. Slavistično društvo Maribor. Maribor.

117

FRANCEK MUKIČ, MARIJA KOZAR, 1982: Slovensko porabje. Celje.

VILKO NOVAK, 1982: Ţivljenje in delo Avgusta Pavla. Etnologija juţnih Slovanov na Madţarskem. – –, 1968: Avgust dr. Pavel. Jezik in slovstvo, 127–130. – –, 1970: Ţivljenje in delo Avgusta Pavla. Razprave, Dissertationes VII. SAZU. Razred za filološke in literarne vede, Ljubljana, 295–341. – –, 1976: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana, 96.

AVGUST PAVEL, 1909: A vashidegkuti szlovén nyelvjárás hangtana (Glasoslovje cankovskega slovenskega narečja). Magyar Tudományos Akadémia, Budapest. – –, 1927: Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev. Néprajzi Értesítő, 129– 144. – –, 1932: Vak völgy ölén zsolozsmázok/Tako pojem psalme v naročju slepe doline (prev. Lojze Kozar, 1999), Szombathely. – –, 1936: Podobe iz Őrséga. Vasi Szemle. Tudományos Akadémia. Budapest, 318–338. – –, 1942: Lov na brinjevke v Prekmurju in Őrségu. Néprajzi Értesítő, 141–163.

IMRE SZILÁGYI, 2003: A magyarországi szlovénokról, avagy régebbi magyar nevükön a vendus-tótokról/O Slovencih na Madţarskem ali po starem madţarskem poimenovanju o Vendus-Totih. Tudományos Szemle, 16. letnik, 3. številka. Esztergom, 83–98.

STANISLAV ŠKRABEC, 1995: Jezikoslovna dela 3, Cvetje z vertov sv. Frančiška. 1902 – 1915. Nova Gorica.

FRANC ŠEBJANIČ, 1956: Dr. Avgust Pavel in njegovo delo. Svet ob Muri, 98– 105. – –, 1964: Slovenska pisma madţarskega slavista Oszkárja Asbótha, Murska Sobota.

118

– –, 1967: Razvoj slovensko-madţarskih kulturnih stikov v luči znanstvenega sodelovanja Oszkárja Asbótha in Avgusta Pavla. Avgust dr. Pavel, Murska Sobota, Szombathely, 14–18.

ZINKA ZORKO, 2006: Stanislav Škrabec o Avgustu Pavlu in Oskarju Asbóthu. Jezikoslovci in njihova dela v Škrabčevih očeh. Škrabčeva misel V. Ur. Joţe Toporišič, Nova Gorica, 219–228. – –, 2011: Prekmursko glasoslovje od Avgusta Pavla do romanov Franceka Mukiča. Globinska moč besede. Red. prof. dr. Martini Oroţen ob 80-letnici. ZORA 80. Ur. Joţica Čeh Šteger, Marko Jesenšek, Bernard Rajh. Maribor, 421– 430.

IVAN ZELKO, 1996: Zgodovina Prekmurja. Murska Sobota: Pomurska zaloţba.

INTERVJU: Judit Pavel, hči Avgusta Pavla (2006).

INTERVJU: Joţef Smej, mariborski škof (2006).

MATEJA ŢIŢEK, 2010: Slovenska pisma Avgustu Pavlu iz njegove osebne zapuščine. Diplomska naloga, Maribor.

Nyelv és Tudomány/Jezik in znanost: Rejtőzködők Európa közepén: kik azok a vendek?/Skrivajoč se sredi Evrope: kdo so tisti Vendi? Pridobljeno 12. 6. 2012 iz (http://www.nyest.hu/hirek/rejtozkodok-europa-kozepen-kik-azok-a-vendek).

Vasi Szemle, Endre Bojtár: Kik azok a vendek, s kik voltak a Venetek- Venedek?/Kdo so Vendi in kdo so bili Veneti-Venedi? Pridobljeno 12. 6. 2012 iz (http://www.vasiszemle.t-online.hu/1999/04/bojtar.htm). http://en.wikipedia.org/wiki/%C3%81goston_P%C3%A1vel. Pridobljeno 13. 5. 2012. www.promin.si/zgodovina/Od_kod_ime.htm. Pridobljeno 13. 5. 2012.

119

http://sl.wikipedia.org/wiki/Prekmurci. Pridobljeno 13. 5. 2012.

http://www.cankova.si/sl/page.asp?id_informacija=446&id_language=1&id_meta _type=31. Pridobljeno 13. 5. 2012.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEef_Smej. Pridobljeno 13. 5. 2012.

http://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0tefan_Steiner. Pridobljeno 13. 5. 2012.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Lojze_Kozar. Pridobljeno 13. 5. 2012.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Temlin. Pridobljeno 13. 5. 2012.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Vratu%C5%A1a. Pridobljeno 13. 5. 2012.

http://sl.m.wikipedia.org/wiki/Seznam_%C5%BEupanov_ob%C4%8Din_v_Slove niji_%281998-2002%29. Pridobljeno 13. 5. 2012.

http://www.cankova.si/sl/default.asp. Pridobljeno 13. 5. 2012.

http://en.wikipedia.org/wiki/Szombathely. Pridobljeno 17. 5. 2012.

www.museum.hu. Pridobljeno 17. 5. 2012.

www.savariamuseum.hu. Pridobljeno 17. 5. 2012.

http://www.pavelhaus.at/cm/programm/. Pridobljeno 15. 5. 2012.

http://www.pavelhaus.at//cm/programm/archiv/. Pridobljeno 15. 5. 2012.

120