Evangeličanska Cerkvena Občina Križevci V Najstarejših Matičnih Knjigah 1784–1800

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Tadeja Sapač

Maribor, 2013

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Evangeličanska cerkvena občina Križevci v najstarejših matičnih knjigah 1784–1800

Mentor: doc. dr. Andrej Hozjan Kandidatka: Tadeja Sapač

Maribor, 2013

Lektorica: Janja Adanič, prof. slovenščine Prevajalec: Andrej Kuzmič, prof. nemščine

ZAHVALA

Za strokovno pomoč, nasvete, vodenje in dragoceni čas se iskreno zahvaljujem mentorju doc. dr. Andreju Hozjanu. Zahvaljujem se tudi g. duhovniku Aleksandru Balažicu za pomoč in omogočen vpogled v matične knjige.

Posebna zahvala je namenjena mami, pokojnemu očetu in babici, ki so me podpirali in spodbujali v času študija, Robertu za vso pomoč in razumevanje pri nastajanju diplomskega dela ter sorodnikom in prijateljem za spodbujanje.

IZJAVA

Podpisani-a Tadeja Sapač rojen-a 02.07.1986 študent-ka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer enopredmetna nepedagoška zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Evangeličanska cerkvena občina Križevci v najstarejših matičnih knjigah 1784–1800 pri mentorju-ici doc. dr. Andreju Hozjanu, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani breznavedbe avtorjev.

______(podpis študenta-ke)

Kraj, Maribor

Datum, 10.01.2013

POVZETEK

Ljudje, ki so živeli v posameznem kraju, predstavljajo zgodovino nekega kraja. V okviru posamezne župnije so se rodili, poročali in umirali. Pomemben zgodovinski vir o življenju v posameznih župnijah so matične knjige. V diplomskem delu so tako predstavljene danes najstarejše matične knjige Evangeličanske cerkvene občine Križevci med leti 1784–1800. Najprej je podan zgodovinski pregled razmer na Madžarskem in v Prekmurju do 18. stoletja, sledi opis obdobja po izdaji tolerančnega patenta, ki ga je leta 1781 izdal madžarski kralj Jožef II., in opis cerkvene občine Križevci, ki je bila ustanovljena leta 1783. Posebna pozornost je namenjena analizi najstarejših ohranjenih križevskih matičnih knjig: krstne, pokopne in poročne. Pri analizi so za to obdobje glavnega pomena: število krstnih vpisov, delež krščenih glede na spol po posameznem letu, število krščenih po vaseh, najpogostejši priimki zabeleženi po vaseh krstnih vpisov, število vpisanih pokopov glede na spol in delež vpisanih pokopov glede na starostno kategorijo ter število umrlih po vaseh in število poročnih vpisov ter delež vpisanih glede na spol in starostno kategorijo ženinov in nevest. Dodane so tabele in grafi za vsako posamezno matično knjigo po posameznih letih.

KLJUČNE BESEDE: protestantizem, Evangeličanska cerkvena občina Križevci, tolerančni patent, matice, 18. stoletje.

ZUSAMMENFASSUNG

Menschen, die in einzelnen Ortschaften gelebt haben, stellen die Geschichte eines Ortes dar. Im Rahmen einzelner Pfarren wurden sie geboren, haben geheiratet und sind gestorben. Eine wichtige historische Quelle im Leben der Pfarren sind Matrikel/Kirchenbücher. In der Diplomarbeit sind die bis heute ältesten erhaltenen Kirchenbücher der Kirchengemeinde Križevci von 1784 – 1800 dargestellt. Zuerst ist der historische überblick der Geschehnisse in Ungarn und in Prekmurje bis zum 18. Jahrhundert dargestellt. Es folgt die Beschreibung der Epoche nach der Erscheinung des Toleranzpatents, der im Jahre 1781 von Ungarischen König Josef II. herausgegeben wurde, und die Beschreibung der Evangelischen Kirchengemeinde Križevci, die im Jahre 1783 gegründet wurde. Ein besonderes Augenmerk liegt in der Analyse der Kirchenbücher: der Taufen, der Begräbnisse und der Hochzeiten. Bei der Analyse zur dieser Epoche wurden folgende Faktoren bearbeitet: Zahl der Taufeinträge, Anteil der Getauften nach Geschlecht in den einzelnen Jahren, Zahl der Getauften nach Dörfern, der häufigste Nachname nach Dörfern in den Kirchenbüchern der Taufen; die Zahl der eingetragenen Beerdigungen bezüglich des Geschlechts, der Anteil eingetragener Beerdigungen bezüglich der Alterskategorie und die Zahl der Beerdigungen nach Dörfern; die Zahl der eingetragenen Hochzeiten, Anteil der Eingetragenen nach Geschlecht und das Alter der Bräutigame und der Bräute. Für jedes Kirchenbuch sind Tabellen und Graphe für jedes Jahr dargestellt.

SCHLÜSSELWÖRTER: Protestantismus, Evangelische kirchliche Gemeinde Križevci, Toleranzpatent, Kirchenbücher, 18. Jahrhundert

KAZALO

UVOD ...... 1 1. ZGODOVINSKI PREGLED ...... 2 1.1. Reformacija in protireformacija v gornjem Prekmurju ...... 6 1.2. Obdobje po izdaji tolerančnega patenta ...... 12 1.3. Evangeličanska cerkvena občina Križevci ...... 13 2. MATIČNE KNJIGE EVANGELIČANSKE CERKVENE OBČINE KRIŽEVCI ...... 18 2.1 Splošno o matičnih knjigah ...... 18 2.2 Matične knjige cerkvene občine Križevci 1784–1800 ...... 20 3. ANALIZA MATIC CERKV. OBČINE KRIŽEVCI ZA LETA 1784–1800 ...... 23 4. SKLEPI ...... 62 VIRI IN LITERATURA ...... 64

UVOD

Namen mojega diplomskega dela je predstaviti Evangeličansko cerkveno občino Križevci na podlagi najstarejših matičnih knjig 1784–1800. Zgodovina Prekmurja je nasploh še slabo raziskana, vzroki za to pa so zgodovinsko pogojeni. Za pričujoče diplomsko delo sem pregledala vso dostopno literaturo, od virov pa sem uporabila matične knjige cerkvene občine Križevci, kar je bila osnova diplomskega dela.

Diplomsko delo je razdeljeno na tri poglavja. Prvo poglavje je namenjeno zgodovinskemu pregledu na Madžarskem in Prekmurju od Mohačke bitke do smrti Jožefa II. V prvem podpoglavju je posebej predstavljena reformacija in protireformacija v gornjem Prekmurju, v drugem podpoglavju je opisano obdobje po izdaji tolerančnega patenta leta 1781, ki je zagotavljal verske in bogoslužne svoboščine tako evangeličanom kot tudi pripadnikom drugih pomembnih veroizpovedi v kraljevini. V tretjem podpoglavju je predstavljena Evangeličanska cerkvena občina Križevci, ki je nastala šele dve leti po izdaji tolerančnega edikta, leta 1783. Nadaljevala sem s poglavjem o matičnih knjigah, opisan je nastanek in vrste matičnih knjig, posebej so obravnavane križevske krstne, pokopne in poročne knjige. V zadnjem poglavju sem obdelala in analizirala podatke, ki nam jih ponujajo vse tri obdelane matične knjige. V sklepu so predstavljene ugotovitve in spoznanja, ki so nastala ob preučevanju matičnih knjig.

Za izbrano temo diplomskega dela sem se odločila, ker izhajam iz okolice Križevec in me zanima zgodovina Prekmurja, prav tako so bile prvič obdelane evangeličanske matice na takšen način in ti podatki dajejo neko sliko o življenju ljudi na Goričkem v 18. stoletju.

1. ZGODOVINSKI PREGLED

Prekmurje je pokrajina na področju današnje Slovenije in Madžarske, ki leži med rekama Muro in Rabo ter potokom Kučnica in trgom Monošter. Pred več kot tisoč leti so se tu naselili Slovani. Od 12. stoletja so se tu naseljevali tudi Madžari in Nemci, pozneje tudi Romi in Judje.1

RAZMERE NA MADŽARSKEM IN PREKMURJU OD MOHAČKE BITKE DO SMRTI JOŽEFA I.

Turška zmaga pri Mohaču in skoraj sočasni prodor Luthrovih reformacijskih idej predstavljata v prvi polovici 16. stoletja ključna zgodovinska dogodka.2 29. avgusta 1526 je v grozovitih spopadih na bojišču pri Mohaču umrlo približno 15 tisoč madžarskih vojakov. Mrtvi so obležali tudi najvišji politični in verski voditelji države, med njimi tudi kralj Ludvik II. Po nenadnem in nepričakovanem odhodu Turkov iz države so se na Madžarskem začele nove težave, ki jih je povzročil spor med visokim in srednjim plemstvom. Skupina baronov je na kraljevski prestol hotela postaviti Ferdinanda Habsburškega. Svojo težnjo so utemeljevali s splošno vojaško močjo dinastije, kar bi bilo vsekakor potrebno v uspešni obrambi pred Turki. Srednje plemstvo pa je zagovarjalo stališče, da je za madžarskega kralja treba izvoliti pripadnika izvirnega, starega madžarskega plemstva, zato so za najvišji položaj v državi predlagali sedmograškega vojvoda Janeza (Ivana) Zapoljo/madž. János Szapolyai. Ker dogovora nasprotujoči si strani nista sklenili, so oba kandidata njuni privrženci okronali za madžarskega kralja. V tako nenavadnih razmerah si je Ferdinand Habsburški zagotovil oblast nad severnimi in zahodnimi območji države ter današnjim hrvaškim prostorom, kralj Janez I. pa si je prilastil območja vzhodno od reke Tise in svojo vojvodino Sedmograško (tudi Erdelj, lat. Transilvannia). Vojaška moč Ferdinanda Habsburškega je bila precej večja od nasprotne strani, zato je premagal kralja Janeza I., ki je nato moral zapustiti državo. V naslednjih

1 Andrej Hozjan, Abriss der reformatorischen und gegenreformatorischen Ereignisse in Prekmurje vom 16. bis 18. Jahrhundert, v: Die Reformation in Mitteleuropa, Dunaj–Ljubljana 2011 (dalje: Hozjan, Abriss der reformatorischen), str. 97. 2 Franc Šebjanič, Protestantsko gibanje panonskih Slovencev, Murska sobota 1977 (dalje: Šebjanič, Protestantsko gibanje), str. 11.

2 letih je bilo med protikraljema veliko spopadov, vendar se je vse dogajalo ob sprotnih spopadih s Turki, ki so največkrat podprli kralja Janeza I.3 Sultan Sulejman I. Zakonodajalec si je za svoj najpomembnejši cilj na evropskih tleh določil zasedbo avstrijskih oziroma habsburških dežel, zato si je kraljevino Madžarsko predstavljal zgolj kot območje za organiziranje vojaških pohodov. Leta 1538 pa je bilo − brez njegove vednosti in pristanka − sklenjeno tajno premirje med nasprotujočima si stranema. Ti sta se v Nagy (= Velikem) Váradu (danes Oradea Mare, Romunija) dogovorili, da bo po morebitni smrti Janeza I., ki v tistem trenutku ni imel potomcev, oblast nad celotno njegovo državo podedoval protikralj Ferdinand Habsburški. Vendar je Janezu I. mlada žena, poljska princesa Izabela, takoj nato rodila sina Janeza Sigismunda. Kralj je na smrtni postelji zahteval od srednjega plemstva, da naj za njegovega naslednika kljub določilom tajne pogodbe priznajo lastnega sina, ne pa Ferdinanda. Habsburžan je svojo pravico znova želel doseči z orožjem in se je odpravil nad nasprotnika. Skrbnik princa, dojenčka Janeza Sigismunda, je v odločilnem trenutku naredil zgodovinsko napako, ko je v obrambi pred vojaško močnejšim Ferdinandom poklical na pomoč Turke. Taka ponudba je bila za sultana dobrodošla, saj Turki zaradi pomena in določene moči Madžarov niso želeli skleniti z njimi takega vazalskega razmerja kot z nekaterimi balkanskimi deželami. Madžarsko so hoteli v pravem pomenu besede zasesti in jo neposredno vključiti v turški imperij. Velika turška vojska je leta 1541 prispela pred mesto Budim, Turki so z zvijačo v le nekaj urah zasedli madžarsko prestolnico (31. avgusta). S padcem glavnega mesta je srednjeveška madžarska država, dotlej razdeljena na dva dela, razpadla na tri dele. Ferdinand Habsburški si je lastil severni in zahodni del države, kar se je odtlej imenovalo Kraljevina Madžarska, in zavoljo osmanskih osvojitev že zelo zmanjšani kraljestvi Slavonijo ter Hrvaško, Turki so si prilastili osrednje predele, tretji del srednjeveške madžarske države, Sedmograška in dodatno še območje takoimenovanega Partiuma pa sta ostala v rokah mladega Janeza Sigmunda in odslej za 150 let predstavljala državo Sedmograško. Nekdanja mogočna dežela Srednje Evrope je tako resnično prenehala obstajati.4

3 László Göncz, Madžari: Kratka zgodovina Madžarov, Murska Sobota 2004 (dalje: Göncz, Madžari), str. 54–56. 4 Prav tam, str. 54–56.

Ko je postarani Sulejman leta 1566 odrinil na svoj sedmi in zadnji vojni pohod na Madžarsko, so bili vsi večji gradovi že osvojeni in v osmanskih rokah. Sultan je korakal proti Sigetu, tedaj še krščanski trdnjavi blizu Pécsa na poti proti Dunaju. Branilci pod poveljstvom Nikolaja Zrinskega, hrvaškega plemiča, so se upirali več kot mesec dni; šele ko je osmansko topništvo zažgalo trdnjavo, so junaško padli v boju do zadnjega. V času teh bojev je umrl tudi sam Sulejman, zato so se Turki predčasno umaknili in se zadovoljili z manjšimi osvojitvami.5 S speyerskim mirom je Janez Sigismund 16. avgusta 1570 priznal Maksimilijana I. Habsburžana za vladarja Madžarske in mu prepustil dedno pravico do Sedmograške za primer, da bi rodbina Zapoljevih izumrla. Na ozemlju srednjeveške Madžarske je bilo življenje v 16. in 17. stoletju zelo negotovo tudi zaradi stalnih verskih sporov. Različne oblike reformacije so razmeroma hitro in zelo intenzivno prodrle med množice. Vzrokov za množično spremembo vere je bilo veliko, predvsem nasprotja med madžarskimi stanovi, kar je poleg slabih socialnih razmer kmečkega prebivalstva precej prispevalo k nagli širitvi najrazličnejših novih verskih oblik v državi. V drugi polovici 16. stoletja so imeli Turki pod svojo oblastjo velik del, približno tretjino, nekdanje madžarske države. Na zasedenem območju so organizirali državno upravo in druge upravne zadeve v skladu s svojimi cilji. Čeprav so Turki formalno organizirali oblast po svojih težnjah, se jim integracija madžarskih območij ni nikoli tako posrečila, kot se je to zgodilo v primeru balkanskih pokrajin. Sredi 17. stoletja je postajalo čedalje bolj jasno, da so Madžari ukleščeni med dva velika nasprotnika: z ene strani so jih pritiskali Turki, z druge pa je predvsem plemstvo čedalje bolj čutilo nadrejenost Habsburžanov. Kralj Leopold I. je leta 1681 na državnem zboru v Šopronju ponovno priznal stanovsko ustavo; Madžari so spet lahko volili palatina (ki je na Madžarskem med vladavino Habsburžanov zastopal kralja oziroma cesarja) in znova je bila dovoljena protestantska vera (pred tem je bila namreč nekaj časa prepovedana). Leta 1684 je bila ustanovljena Sveta zveza oziroma liga, ki je nastala v podporo organiziranju in izvedbi močne vojaške ofenzive proti Turkom. Združene vojaške sile so dve leti pozneje 1686 pod vodstvom vojskovodja Evgena Savojskega zavzele Budim, v

5 László Kontler, Tisočletje v Srednji Evropi: Madžarska zgodovina , Ljubljana 2005 (dalje: Kontler, Tisočletje v Srednji), str. 119–120.

4 naslednjih letih (do konca 17. stol.) pa skorajda celotno območje nekdanje madžarske kraljevine, razen predela v okolici Temišvara, ki je bil zavzet v začetku 18. stoletja. Po pregonu Turkov z ozemlja Madžarske so si vojaške enote habsburške monarhije v celoti prilastile državo, ker so imele njeno ozemlje za plen, ki si ga je z orožjem pridobil cesar. Čeprav madžarska država ni bila samostojna, se je po pregonu Turkov v okviru habsburške monarhije spet lahko združila v podobno celoto, kot je bila v obdobju pred Mohačem (1526).6 Avstrijci so takoj po osvojitvi Budima izpod turške oblasti izkoristili negotovo stanje v državi in so na seji državnega zbora leta 1687 v Požunu pritisnili na madžarsko plemstvo, ki se je – še nekoliko presenečeno nad veliko zmago – odpovedalo pravici do samostojnih volitev madžarskih kraljev, hkrati pa je pristalo na pravico dedovanja Habsburžanov na madžarskem kraljevskem prestolu. Kralj je uvedel različne davke, ki so prizadeli že tako trpeče kmečko prebivalstvo. Zaradi socialnih težav in narodne zapostavljenosti je postal položaj Madžarov v habsburški monarhiji neznosen. Še večjo ogroženost je čutil protestantski del plemstva, saj je postal žrtev habsburške katoliške nestrpnosti. Leta 1699 se je zgodil prvi poskus upora pod vodstvom dveh poročnikov Imreja Thőkőlyja, vendar neuspešen. Nekaj let pozneje pa je Franc Rákóczi II., sin Helene Zrinske in Franca Rákóczija I. ter posvojeni sin Imreja Thőkőlyja, dosegel večje uspehe. Franc Rákóczi II. je javno poklical ljudske množice v boj oziroma vstajo proti Habsburžanom. Med največjim vzponom nacionalne vstaje je imela njegova vojska Ferenca Rákóczija II. približno sto tisoč mož, vendar so bili v opremi ter v strokovnem smislu slabši od odlično opremljenih in izurjenih cesarskih vojaških enot. Rákóczi je bil usodno poražen pri Trenčinu leta 1708 in dve leti kasneje pri Romhányju.7 Novi madžarski kralj (in hkrati rimski cesar) Karel III. (1711–1740) je takoj po okronanju za madžarskega kralja uspel zaključiti to vojno. A je po tri desetletja trajajočem stalnem vojskovanju in zaradi pustošenja nalezljivih bolezni podedoval zdesetkano, gospodarsko do tal uničeno državo. Ker pa kralj Karel III. ni imel sina, je moral madžarski državni zbor na njegovo zahtevo sklep o pravici Habsburžanov do dedovanja kraljevskega prestola razširiti tudi na ženske ˝dediče˝. In tako je prišla na oblast Marija Terezija, ki je vladala 40 let (1740–1780). Kraljica oziroma cesarica Marija Terezija je kot ˝razsvetljena˝ vladarka želela posodobitev monarhije zelo

6 Göncz, Madžari, str. 66 in 73. 7 Prav tam, str. 74–78.

5 pospešiti z odločbami in reformami. Med njenimi prvimi reformami lahko omenimo carinske odredbe. Ustanovila je državni svet, ukinila je v 16. stoletju ustanovljen dvorni tajni svet, 1777 je izdala znameniti odlok o šolskih reformah. Po tem zakonu so bili vsi otroci med 6. in 12. letom šoloobvezni. Vzporedno s šolskimi reformami je kraljica uvajala tudi socialne in zdravstvene reforme.8 Vodstvene značilnosti svoje matere je v precejšnji meri ˝podedoval˝ tudi sin Jožef II. (1780–1790), ki so ga Madžari v času njegove vladavine zasmehljivo poimenovali ˝kralj s klobukom˝, saj se ni pustil formalno okronati kot madžarski kralj. Kralj Jožef II. zato tudi ni niti enkrat sklical madžarskega državnega zbora, vladal pa je nadvse absolutistično, torej s svojimi odredbami in odloki. Med prve pomembnejše odredbe spada tudi patent o popolni verski svobodi, s katerim je omogočil pravico do veroizpovedi tudi protestantom, vendar pa je cerkev podredil državi. Največ prahu se je dvignilo v zvezi z njegovo jezikovno reformo iz leta 1784. S tem je na območju celotne monarhije nemški jezik določil za uradni jezik. Ta odredba je na Madžarskem spodbudila neskončno verigo nasprotovanj in je dosegla prav nasprotni učinek, kot je želel z njo doseči Jožef II. Spodbudila je namreč veliko skrb za materni jezik in narodno kulturo. Leta 1792 Jožef II. umre, nasledi ga 24-letni sin Franc I. (1792–1835), katerega vladarske sposobnosti so bile precej bolj skromne od očetovih. 9

1.1. Reformacija in protireformacija v gornjem Prekmurju

Reformacija je v svojem začetku in bistvu tamkajšnjim ljudem pomenila svojevrstno družbeno gibanje v takratnem mračnjaškem srednjem veku. S tem gibanjem se je začelo široko družbeno in nacionalno osveščanje predvsem nižjih plasti – podložnikov, ki so tolika leta živeli podjarmljeni, odvisni od volje svojih gospodarjev, katerim so služili.10 Reformacija se je med Slovenci pojavila že kmalu po wittenberškem javnem nastopu Martina Luthra, v letih 1521–1525. Prvi vplivi reformacije so prišli v slovenske dežele očitno z romanskega zahoda. V Trstu je nastalo že v začetku leta 1523 prvo znano žarišče reformacijske miselnosti na Slovenskem. Vodilna osebnost je bil tržaški škof

8 Göncz, Madžari, str. 81–82. 9 Prav tam, str. 84–85. 10 Vili Kerčmar, Evangeličanska cerkev na Slovenskem, Murska Sobota 1995 (dalje: Kerčmar, Evangeličanska cerkev), str. 7.

Peter Bonomo. Bil je naklonjen novi veri in je močno vplival na Trubarjev duhovni razvoj. Glavni predstavnik protestantizma v Sloveniji je bil že omenjeni reformator in pisatelj Primož Trubar. Na čelo protestantskega gibanja se je postavilo plemstvo. Začel se je odkrit boj za svobodo protestantske verske misli. Sredi tega boja je dala reformacija Slovencem tudi prvo slovensko knjigo.11 Ob nastopu reformacije je bilo redko naseljeno slovensko ozemlje med Muro in Rabo tako javnoupravno kot tudi cerkvenoupravno organizacijsko razdeljeno. Severni del je bil javnoupravno del Železne županije/madž. Vas megye ter je cerkvenoupravno pripadal győrski nadškofiji in kapitlju v Vasvárju, južni del pa je bil javnoupravno del županije Zala/madž. Zala megye in je cerkvenoupravno spadal k zagrebški nadškofiji ter njenemu kapitlju, v okviru nje pa v arhidiakonat Beksin (današnji Becsehely v bližini Velike Kaniže). Ta javnoupravno-cerkvenoupravna razdvojenost, oddaljenost od cerkvenih središč in cerkvena zemljiško-posestna osiromašenost so v veliki meri vplivale k slabitvi moči katoliške cerkve in odpirale vrata reformacijskim idejam. Protestantizem in reformacija sta se v Prekmurje širili preko Madžarske in ne v tolikšni meri preko takrat še močno razlite in neregulirane Mure.12 Luthrov nauk se je prav kmalu razširil v nekaterih družbenih središčih zahodnega Podonavja, ki so vključevala vplivne fevdalne predstavnike in gospodarsko trdnejše meščanske sloje, usmerjene na materialno in duhovno povezovanje z nemškimi mesti. K temu so prav gotovo mnogo pripomogli tudi številni vplivni nemški priseljenci in njihovi potomci v trgovsko, administrativno in kulturno pomembnih središčih, kot so bila mesta Požun (danes Bratislava), Šopron in nekateri drugi kraji. Na fevdalnih posestvih Sečijev/madž. Széchy, Szécsi pl. Rima-Seči − v Gornji Lendavi in Murski Soboti − so ob koncu 16. stoletja delovali madžarski in tudi domači slovansko govoreči predikanti, na imetju Nádasdyjev v Petanjcih pa so v istem obdobju dobili zatočišče in dejavnostno pravico notranjeavstrijski predikanti in učitelji iz Gradca, Judenburga in bližnje Radgone. Prvi pridigarji v kmečkih slovenskih naseljih se v doslej znanih virih omenjajo leta 1599. Na duhovno prisotnost sadov Trubarjevega in Dalmatinovega kroga na področju panonskega življa, ki je stopil na pot reformiranega verskega gibanja, so vplivali naslednji dejavniki:

11 Kerčmar, Evangeličanska cerkev, str. 65. 12 Prav tam, str. 92–93.

1. Trubarjeve in druge knjižne pošiljke v tedanjem hrvaškem (in verjetno deloma tudi v slovenskem) jeziku, naslovljene na Zrinskega in Erdődija, ki bi spodbujale interes za liturgično rabo in uveljavitev narečne govorice. 2. Natisk prvega znanega prekmurskoslovenskega, torej regionalno zasnovanega protestantskega priročnika Agenda vandalica. 3. Največ privržencev je imel Luthrov nauk na imetju fevdalcev Nádasdyjev v Petanjcih, tu je bilo zatočišče preganjanih štajerskih predikantov in učiteljev. Kljub turški nevarnosti in idejni razcepljenosti samih tukajšnjih protestantov pa se je do konca 16. stoletja združevanje krajevnih protestantskih skupnosti le še okrepilo. V sporu med privrženci augsburške veroizpovedi in kalvinskih naukov so premočno zmagali kalvinci in si tudi v gornjem Prekmurju za desetletja utrdili prevladujočo pozicijo.13 Protireformacija se je začela prebujati šele tedaj, ko je prevzel cesarsko in madžarsko kraljevsko oblast Ferdinand II. iz strogo katoliške štajerske veje Habsburžanov.14 Že mnogo prej, leta 1608, je protestantsko vero nenadoma zapustila družina gospoda Krištofa Baniča pl. Dolnjelendavskega/madž. Bánffy v Dolnji Lendavi, a z njegovo smrtjo leta 1644 in zgodnjo smrtjo mladega, nenadno obolelega sina Štefana leto zatem je družina izumrla. Dolnjelendavsko posest je prevzel Franc III. Nádasdy, ki je bil po ženini strani sorodnik Baničev. Veliko pozneje, tudi počasneje in le delno so se rekatolizirali verniki v Železni županiji, to je na posestvih Rima-Sečijev in Batthyányjev, kjer se je vzporedno z evangeličanstvom širil tudi kalvinizem. Na Madžarskem je pridobival na moči še posebej v času vladanja kralja Matije II., med Slovenci na Goričkem pa je dosegel svoj višek v času gornjelendavskega zemljiškega gospoda Tomaža Rima-Sečija, ki je bil pod vplivom svoje druge žene Katarine kalvincem bolj naklonjen kot evangeličanom. Ko je umrl, so njegovi potomci ostali zvesti evangeličanski veroizpovedi.15 Med tridesetletno vojno (1618–1648) je 15. februarja 1637 umrl Ferdinand II., nestrpni katoličan, zatiralec politične in verske svobode. Težo dolgoletne vojne je nasledil njegov sin Ferdinand III. V odnosu do protestantov se je ravnal po načelu svojega očeta:

13 Franc Šebjanič, Protestantsko gibanje panonskih Slovencev od 16. do konca 18. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, l. 7, št. 2, Maribor 1971, str. 160. 14 Šebjanič, Protestantsko gibanje, str. 16–17. 15 Kerčmar, Evangeličanska cerkev, str. 102–103.

Ena vera, en zakon, ena oblast. S slabitvijo moči madžarske plemiške rodbine Rákóczi so se stopnjevali združeni napadi Habsburžanov in jezuitov na protestante. V sedemdesetih letih 17. stoletja so protestantske gmajne delovale le na območjih severno od Murske Sobote in neusmiljeno preganjanje se je začelo spomladi 1672 na posestvih Petra Rima-Sečija.16 6. marca 1672 je Jurij Rima-Seči zasedel evangeličansko cerkev pri Sv. Juriju (Rogaševci), naslednjega dne cerkev pri Sv. Heleni (Pertoča) in 13. marca še cerkev v Martjancih. Ob nasilni zasedbi evangeličanske cerkve pri Sv. Juriju je prišlo celo do prelivanja krvi. Le dober mesec in pol pozneje, 1. maja 1672, je mati Jurija Rima- Sečija, Sara Drašković, dala zasesti cerkev pri Sv. Sebeščanu (Pečarovci), naslednjega dne (2. maja) pa še cerkve pri Sv. Trojici (Gornji Petrovci), Sv. Benediktu (Kančevci), v Selu in v Dolencih. Zasedba teh cerkva pa z izjemo cerkva pri Sv. Sebeščanu in v Dolencih ni bila dokončna. Sodeč po izmenjavi pisem med gospo Saro Drašković in njenim drugim sinom Petrom Rima-Sečijem so župljani gornjepetrovskega okoliša po zvijačni poti − sklicujoč se na odsotnost grofičinega sinu − še isto jesen znova aktivirali svojega pastorja.17 V tem obdobju nova vera med panonskimi Slovenci (= v Železni in Zalski županiji, torej tudi na ozemlju današnjega Prekmurja) ni bila več tako očitno odvisna od volje in vere zemljiških gospodov. Na tem narodnostno mešanem ozemlju se je visoko plemstvo pokatoličanilo, število meščanskega prebivalstva (tržanov!) pa je bilo zelo majhno. Zato so se oznanjevalci protestantizma naslonili predvsem na kmečko prebivalstvo, med katerimi so bili le redki svobodnjaki; pretežen del so predstavljali mali kmetje – podložniki. Posebej pa moramo omeniti še družine v okviru nižjeplemiškega sloja, ki je v tem času prisoten že v večjem številu gornjeprekmurskih vasi in vsekakor v vseh tukajšnjih trgih. Tudi njih vladar nikakor ni smel preganjati glede njihove vere. Prostorsko širši in vsebinsko preudarnejši nastop proti protestantskim verskim skupnostim na Madžarskem je potrdil deželni zbor v Šopronu leta 1681, ko je bil sprejet zakonski predpis o t. i. »zagotovitvah verskih svoboščin v za to določenih krajih« − artikularnih mestih − posebej za evangeličane in posebej za kalvinske vernike. Gornjeprekmurskim evangeličanom so tako bili določeni artikularni kraji Celdömölk in Nemescsó blizu Kőszega v Železni županiji ter Surd (slov. izg. Šurd) v županiji

16 Ella Pivar Tomšič, Bog je naše zavetje, v: Zgodovina Hodoša in Krplivnika, Lendava 2005, str. 202. 17 Kerčmar, Evangeličanska cerkev, str. 114.

Somogy; kalvincem pa Felső Őr na področju Őrséga/Stražne krajine v Železni županiji. V t. i. »desetletju tuge – žalosti«, kot so evangeličanski kronisti poimenovali zelo nemirni čas v letih 1671–1681, je protireformacija na Madžarskem z vsemi možnimi sredstvi poskušala onemogočiti ohranjanje protestantskih idej, ki so bile v vse večjo napoto dunajski habsburški absolutistični politiki.18 V zgodnjem 18. stoletju je bila večina cerkva v severnem delu Prekmurja ponovno v katoliških rokah, vendar pa so luteranske verske skupnosti na Hodošu, pri Sv. Trojici in pri Sv. Benediktu uspešno ohranjale svoje cerkve, šolske prostore, skupnostno organiziranost ter dejavne pastorje in učitelje.19 Protestanti severovzhodnega Prekmurja so vztrajali v novi veri in pri obrambi njenih ustanov vse do leta 1732, ko je županijska oblast v Sombotelu/Szombáthelyju posegla po prisilnih ukrepih. Prišlo je celo do vojaškega posega. S tem so se začele priprave za dokončen obračun z neposlušnim protestantskim prebivalstvom slovenskih in madžarskih krajev. V skladu z zaupno okrožnico cesarja Karla VI. so oblasti sprejele skupen program akcije za dokončno rekatolizacijo prekmurskih vasi in sosednjih madžarskih krajev. V Körmendu/Kermendinu so se predstavniki oblasti dogovorili, da bi županijski odbornik obiskal vse nepokorne protestantske župnije in na licu mesta obema veroizpovedma prepovedal božje službe. Pooblaščenci, ki so začeli z izvrševanjem dogovorjene naloge v spremstvu močnih vojaških patrulj, so v nekaterih vaseh s silo ali z zvijačo prišli do ključev protestantskih bogoslužnih prostorov. V večini krajev so bili odbiti. Po krvavem spopadu v Rákosu20 poleti 1732 in po neuspeli povrnitveni akciji je županijsko vodstvo znova začelo s prepričevalno kampanjo. V tem času sta madžarska protestantska voditelja in plemiča Mihály/Mihael Ostfy in Miklós/Nikolaj Vidos po pooblastilu vseh prizadetih evangeličanskih in reformiranih cerkvenih občin vložila prizive namestniškemu svetu v Požunu in na dunajskem dvoru. Pri izvajanju cesarjevega odloka o prepovedi opravljanja protestantskih božjih služb sta predlagala izvzetje za takoimenovane plemiške in kurialne molilnice in zgraditev skupnih bogoslužnih prostorov za pripadnike obeh protestantskih veroizpovedi v plemiških fevdalnih okoliših.21

18 Kerčmar, Evangeličanska cerkev, str. 112–114. 19 Šebjanič, Protestantsko gibanje, str. 35. 20 Današnji Nagyrákos, naselje v Őrségu, vzhodno od Hodoša. 21 Šebjanič, Protestantsko gibanje, str. 40.

Negativni odgovor je objavil znani protestantski kronist János Ribini, kjer je kraljevi dvor nakazal možnost, da bi za prekmurske Slovence »v prvem in drugem artikularnem kraju lahko nastavili pridigarja, veščega njihovega jezika«. Kmalu za tem pa se je začel pravi kazenski pohod proti protestantom, ki je imel vojaški značaj. Sredi novembra 1732 so intervencijske sile vkorakale na slovensko področje oziroma h gornjepetrovski cerkvi, vodil jih je podžupan Železne županije István Rosti. Prebivalci slovenske krajine so najprej mislili, da bodo najprej udarili po prebivalstvu Őrséga, vendar so pohodniki spremenili smer in se najprej pojavili pri cerkvi Sv. Trojice. Po predaji ključa cerkve so tam namestili meniha, veščega »bomheškega«/domačega prekmurskoslovenskega jezika. Še isto noč so odrinili k Sv. Benediktu, tudi tam so storili podobno. Po nadaljevanju vojaškega pohoda v sosednjih madžarskih krajih v Őrségu je prišel na vrsto Hodoš. Ker jim ni takoj uspelo dobiti ključev, so morali z drogovi razbiti cerkvena vrata in tudi tam ukazati, naj se bere sveta maša. Po Rostijevih ugotovitvah so bile tedaj zasedene »vse luteranske in kalvinske cerkve v slovenski krajini ter Őrségu«. Po vojaški intervenciji in zasedbi zadnjih protestantskih cerkva v Prekmurju se je protestantsko ljudstvo med Muro in Rabo – vztrajajoč v svoji veri − moralo navezati na oddaljeni artikularni naselji Nemes Csó v Železni in Šurd v Šomodjski županiji. Ker dunajski dvor z ostalimi dejavniki protireformacije na Ogrskem ni odstopil od svojega rekatolizacijskega programa, so se prekmurski protestanti za ceno povečanih lastnih izdatkov in hkrati oprti na moralno in materialno pomoč požunske protestantske sredine usmerili na intenzivnejše opismenjevanje in nadaljnje šolanje svojih otrok, da bi tako okrepili svojo obstojnost in duhovno enotnost. Ob vztrajanju prekmurskih protestantov v novi veri in prosvetljenskih idejah pa vojaška intervencija ni mogla doseči zaželenega cilja – pokatoličanjenja prav vseh gornjeprekmurskih protestantov.22 S pomočjo tamkajšnjega evangeličanskega nizkega plemstva – predvsem navezujoč se na artikularna kraja, z začetkom evangeličanskih tiskarn in slovenskega narečja 1715 – in zaradi pomanjkanja domačih katoliških duhovnikov se je evangeličanska vera tu obdržala.23

22 Šebjanič, Protestantsko gibanje, str. 40 in 42. 23 Hozjan, Abriss der reformatorischen, str. 106.

1.2. Obdobje po izdaji tolerančnega patenta

K odpravi verskega razlikovanja v prostorih pod Habsburžani je največ prispeval vladarski nastop Jožefa II. (1741–1790). Le-ta je s posluhom za razsvetljenske tokove svoje dobe neposredno po svojem ustoličenju leta 1781 izdal dolgo pričakovani tolerančni patent, ki je zagotavljal verske in bogoslužne svoboščine tako protestantom kot tudi pripadnikom drugih veroizpovedi. Za Ogrsko, še posebej pa za prekmurske kraje, so bila sila pomembna tista določila patenta, ki so nekatoličanom tudi izven artikularnih krajev dopuščala izgradnjo bogoslužnih prostorov in vzdrževanje duhovnikov ter učiteljev, v kolikor so posamezne krajevne verske skupnosti premogle vsaj sto družin in potrebna gmotna sredstva. Za prekmursko ozemlje je pomembno zlasti to, da so lahko izven artikularnih krajev, seveda ob izpolnjevanju omenjenih pogojev, gradili bogoslužne prostore, vzdrževali učitelje in duhovnike. Slovenski luterani v nekaterih večjih prekmurskih naseljih so po uradni objavi cesarskega patenta na županijski ravni takoj podvzeli potrebne korake za odobritev javnega bogoslužja in vzpostavitev lastnih molilnic. Tri prve novoorganizirane evangeličanske skupnosti v Puconcih, Križevcih in na Hodošu so uspele dobiti potrebno dovoljenje skoraj dve leti po izdaji tolerančnega patenta, v nemajhni meri zahvaljujoč osebnim prizadevanjem in zvezam šurdskega pastorja Mihaela Bakoša. Županijske oblasti so izdale dovoljenje za javno organizacijo bogoslužja v treh prekmurskih vaseh sredi leta 1783, po dveletnem administriranju s palatinatom in zapisniško potrjenem preverjanju dejanskega stanja glede izpolnitve zakonskih določil, ki ga je na licu mesta opravila posebna katoliško-luteranska županijska komisija, v kateri so imeli večino katoliški predstavniki na čelu s kanonikom Istvánom/Štefanom Borosem.24 V neposredne priprave organiziranja novovzpostavljenih verskih skupnosti in njihove bogoslužne ter izobražene dejavnosti je bil vključen pastor Mihael Bakoš, ki se je po prenehanju slovenskega bogoslužja v Šurdu odzval vabilu svojih rojakov, da bi v Križevcih prevzel predikantsko dolžnost. Jeseni leta 1783 je – skoraj ob istočasnem začetku javnega bogoslužja v Puconcih in na Hodošu – nastopil s slovensko pridigo na otvoritveni bogoslužni svečanosti v Križevcih, kamor se je preselil spomladi

24 Šebjanič, Protestantsko gibanje, str. 58.

12 naslednjega leta 1784. Po neuradnih, uradnih in županijskih podatkih je novovzpostavljena puconska skupnost obsegala nad 58 naselij, križevska 25 in devet naselij hodoška. Na cerkvenem zboru prekdonavskega luteranskega okrožja, ki je bil po objavi tolerančnega patenta prvič organiziran leta 1786 v Nemes – Dömölku, so po izvolitvi novega superintendenta Samuela Hrabovszkega določili tudi cerkveno-upravno organizacijo. Vzpostavili so 13 senioratov. Tri cerkvene občine v Prekmurju so sestavljale takoimenovani spodnji seniorat Železne županije, ki ga je vodil podsenior Daniel Klement iz Körtvélyesa.25

1.3. Evangeličanska cerkvena občina Križevci

V dobi, ko so reformacijske ideje prodrle v gornje Prekmurje, je vas Križevci cerkvenoupravno po vsej verjetnosti spadala k župniji sv. Benedikt. Kot župnijska podružnica/filiala je v poznem srednjem veku dobila kapelo, ki je bila posvečena svetemu Križu, kar je do konca 14. stoletja hkrati postal tudi krajevni toponim. Podružnica je imela svojo kapelico na nekdanjem pokopališču. Ta objekt ni bil vzdrževan in je začel propadati. Takratni katoliški duhovnik ga je zaradi tega dal porušiti, iz ostankov opeke pa je dal zgraditi župnišče v Gornjih Petrovcih. Kljub močni protireformaciji in hudemu preganjanju je tretjina prekmurskega prebivalstva ostala zvesta reformaciji. Zahvalo za to gre pripisati v veliki meri takratnim gospodom, gosto naseljenim malomeščanskim družinam, katerih tedanje oblasti glede njihove vere niso preganjale. Tedaj dokaj bogatim družinam, ki so bile na strani protestantizma, so se pridružili tudi ostali evangeličani. V tem so še posebej izstopale družine na Kukeču, v Ivanovcih, Panovcih, Kančevcih, Kuštanovcih, v Selu in še v nekaterih vaseh.26 Dve leti po izdaji tolerančnega edikta cesarja Franca Jožefa II. leta 1783 so bile ustanovljene prve tri protestantske cerkvene občine: Puconci, Križevci in Hodoš. Kakor je razvidno iz najstarejše ohranjene krstne matične knjige v Križevcih iz leta 1783, so verniki te okolice poslali prošnjo požunskemu kraljevskemu uradu, da bi jim dovolili ustanovitev lastne cerkvene občine. Na prošnjo je dal kraljevski urad naslednji odgovor:

25 Šebjanič, Protestantsko gibanje, str. 58–60. 26 Aladár Darvaš, Križevske evang. verske občine hištoria od 1783 do 1934, v: Evangeličanski koledar 1936, Murska Sobota 1936, str. 55.

»Občini Križevci in okoliškim vasem slovenske krajine, in to: Kuštanovci, Prosenjakovci, Pordašinci, Selo, Fokovci, Neradnovci, Ženavlje, Boreča, Adrijanci, Peskovci, Panovci, Ratkovci, Berkovci, Stanjevci, Gornji Petrovci, Šulinci, Mačkovci, Dankovci, Prosečka vas, Pečarovci, Otovci, Lucova in Čikečka vas, ki imajo zadostno število družin augsburške veroizpovedi, ki so po predpisih sposobne vzdrževati duhovnika in so si sposobne postaviti za božje službe molitvene hiše, se izda dovoljenje za ustanovitev cerkvene občine. Samo po sebi se razume, da glede tega ne bo zmanjšan dohodek rimskokatoliškega duhovnika; šolskim učiteljem, ki so poklicani na prazna mesta ali pa tja, kjer so že katoliški učitelji, se ne dovoli voditi petja tam, kjer je duhovnik; če pa želijo imeti takega učitelja, se tistim, ki pošljejo prošnjo, dovoljuje, da lahko učitelj ta poklic opravlja samo v cerkvi; ob vzdržnosti duhovnika lahko evangeličanskim otrokom nadomešča duhovnika, v prvi vrsti za poučevanje verskih artiklov. Zgoraj imenovanim spoštovanim gospodom daje kraljevski urad za dolžnost, naj v imenovanih vaseh evangeličanom razglasijo, da se morajo držati predpisanega dovoljenja in da tega zakona ne smejo kršiti. Zapisano na seji madžarskega kraljevskega urada v Požunu, 25. avgust 1783. Krištof Niczky l.r, Ferenc Škrilec l.r., Mihály Preszeker l.r. Vármegyövski dekret: zgoraj imenovana določila milostnega kralja stopijo v veljavo ... Izdal Ferenc Boroš, vármegyövski notar« (Krstna matična knjiga, I. zvezek) Ta navedba je zapisana v najstarejši ohranjeni krstni matični knjigi križevske cerkvene občine (I. zvezek, obsega leta 1784–1834) v latinskem jeziku. V tej knjigi je zapisan še naslednji podatek: »15. novembra 1783 se je priključilo še nekaj vasi k tej cerkveni občini, in sicer: Ivanovci, Kukeč ter Košarovci, in leta 1786 še Kuzma.« Dne 19. oktobra 1783 je bila v hiši Nikolaja Gergar opravljena prva evangeličanska božja služba v Križevcih po formalni ustanovitvi občine. Opravil jo je duhovnik Mihael Bakoš, ki je bil rojeni v Šalovcih, in ki je bil nato poklican za prvega rednega duhovnika v Križevce iz Šurda. Drugo božjo službo je še v istem letu opravil puconski duhovnik Blaž Berke, ki je vse do 11. aprila 1784 čez zimo oskrboval obe cerkveni občini. Takrat se je Mihael Bakoš iz Šurda dokončno preselil v Križevce. Božje službe pa so še naprej bile v hiši Nikolaja Gergarja, vse do 14. novembra 1784.27

27 Šebjanič, Protestantsko gibanje, str. 91.

V tem času so začeli na mestu današnje cerkve zidati novo cerkev. Dokler cerkev ni bila dograjena, so verniki postavili ob vzhodni strani cerkve šotor, kjer so imeli božje službe. Dne 30. oktobra 1785 je bila cerkev dograjena in predana svojemu namenu. Ob blagoslovitvi sta razen domačega duhovnika sodelovala še puconski in hodoški duhovnik. Ob tej priložnosti je domači duhovnik Bakoš na podlagi bibličnega citata: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega« (Matej, 22, 21) opravil obred blagoslovitve v prekmurskem jeziku. Puconski duhovnik Blaž Berke je pridigal na podlagi istih besed v madžarskem jeziku, hodoški duhovnik Štefan Laky pa je delil sveto večerjo. Istega leta so na vzhodni strani cerkve postavili začasen lesen zvonik, v katerega so leta 1795 namestili dva zvonika, in sicer 180-kilogramskega in 90- kilogramskega, ki ju je gmajna naročila v Gradcu.28 Prvi učitelj gmajne je bil Štefan Szijarto, ki je bil poklican iz šopronske višje šole in je v privatni hiši Nikolaja Kerčmarja (sosed Nikolaja Gergarja) začel s poučevanjem otrok. Še preden je cerkvena občina lahko začela z gradnjo cerkve, je prišla posebna županijska komisija in določila dve mesti, kjer bi si evangeličani lahko zgradili cerkev. V tistem času namreč ni bilo dovoljeno kjer koli zidati evangeličanske cerkve, ampak le tam, kjer to ni motilo katoličanov. Tako je križevska cerkvena občina lahko izbirala med prvim mestom, ki je bilo tam, kjer je danes Kančevsko-Kukečsko-Panovsko pokopališče in je bilo v tistem času zelo odročno, in med drugim, kjer danes stoji cerkev, ki pa je bilo prav tako zanemarjeno. Verniki so se odločili za Križevce. Prvi redni duhovnik je bil Mihael Bakoš rojen leta 1742 v Šalovcih. Osnovno šolo je obiskoval v Domanjševcih, pozneje pa na pobudo Štefana Küzmiča v artikularnem Nemes Csóu. Šolanje je nadaljeval na luteranski gimnaziji v Šopronu, od koder je pred letom 1762 prišel na protestantski licej v Požun. Okrog leta 1763 je končal šolanje na tej ustanovi, nakar je bil več let upravitelj Jeszenakovega internata v Požunu. Dne 26. avgusta 1768 je nastopil učiteljsko službo v Nemes Cóu, kjer je pomagal tudi pri bogoslužju za prekmurske luterane in kjer je sploh nastopal kot zaščitnik in vzgojitelj slovenskega protestantskega življenja. V decembru 1779 je bil po smrti Štefana Küzmiča vpeljan za pastorja v Šurdu, kjer je ostal vse do leta 1784, ko se je preselil v

28 Šebjanič, Protestantsko gibanje, str. 92.

Križevce kot prvi pridigar novoustanovljene evangeličanske cerkvene občine rojstnega okoliša.29 V tem novem okolju je Mihael Bakoš osredotočil vse svoje organizacijske sposobnosti in ustvarjalne moči na bogoslužno in vzgojno dejavnost v materinem jeziku. O tem pričata tudi matični knjigi krščenih in poročenih, ki ju je Bakoš začel voditi leta 1783 v slovenskem jeziku, a je to v letu 1785 nadaljeval v madžarščini. Lotil se je tudi sestavljanja slovenskega obrednika in cerkvene pesmarice. Ni dvoma, da je Bakoš s tema deloma hotel vsebinsko in jezikovno izpopolniti luteransko bogoslužje med prekmurskimi Slovenci, ki so vztrajali pri novi veri in so se za njo znova opredeljevali. Vzporedno z bogoslužnimi in drugimi cerkvenimi zadevami se je Bakoš takoj po prihodu v Križevce lotil tudi urejanja osnovnošolskega pouka za svoj župnijski okoliš. Glede na svoje osebno poznanstvo s slovenskimi luteranskimi dijaki šopronske gimnazije je pridobil za prvega učitelja v križevski cerkveni občini absolventa Štefana Szijarta, po rodu iz Večeslavec. Le-ta je nastopil učiteljsko službo v Križevcih jeseni leta 1784 in pod neposrednim Bakoševim vodstvom razvil dokaj opazno izobraževalno dejavnost.30 Razen tega, da je obogatil slovenski jezik, je Bakoš vodil gradnjo prve cerkve v Križevcih in na splošno organiziral versko življenje.31 Iz ne povsem razjasnjenih razlogov se je leta 1790 vrnil v Šurd kot pastor in sosenior. Zaradi obrednega prekrška ga je konzistorij prekodonavske superintendenture 7. septembra 1792 razrešil te funkcije. Leta 1802 ga je zadela kap, umrl pa je 5. aprila 1803. V tisku sta izšli dve njegovi deli: Slovenski abecedar ( 1786) in Nouvi graduval (1789), v rokopisu pa je ohranjen še njegov slovenski obrednik.32

Drugi križevski duhovnik je bil Franc Ksaver Berke, rojen v Sebeborcih. Študij je končal 1790 in bil jeseni istega leta vpeljan za duhovnika v Križevce. Po nekajletnem delovanju v Križevcih je odšel za pastorja in soseniorja v Puconce. Sodeloval je pri drugi izdaji Küzmičevega Nouvega zakona. Umrl je 1840 v Puconcih.33

29 Šebjanič, Protestantsko gibanje, str. 92. 30 Kerčmar, Evangeličanska cerkev, str. 251. 31 Prav tam, str. 251. 32 Šebjanič, Protestantsko gibanje, str. 92. 33 Prav tam, str. 93.

Slika 1: Križevci z okolico v 2. polovici 18. stoletja, izsek iz jožefinske vojaške specialke; vas Križevci – Krischowcze/Thot Keresztur je tik pod zgornjim robom.34

34 Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Zv. 7, Sekcije I-6, I-7, I-8, II-10, II-11, II-12, II-13, III- 13, III-14 [Kartografsko gradivo] : karte = Josephinische Landesaufnahme 1763-1787 für das Gebiet der Republik Slowenien. Bd. 7, Sektionen I-6, I-7, I-8, II-10, II-11, II-12, II-13, III-13, III-14, Ljubljana 2001.

2. MATIČNE KNJIGE EVANGELIČANSKE CERKVENE OBČINE KRIŽEVCI

2.1 Splošno o matičnih knjigah

Matične knjige so javne listine, ki pravnoveljavno dokazujejo rojstvo, poroko in smrt. Vsaka župnija mora imeti krstno, poročno in pokopno matično knjigo, v katere se vpisujejo krsti, poroke in smrti, prav tako pa druga dejstva, ki so s temi povezana, kakor tudi spremembe v zvezi s temi dejstvi.35

Nastanek in razvoj matičnih knjig Začetki matičnih knjig so se pojavili s krščanstvom. Imena krščencev in njihovih botrov so vnašali v cerkvene tabele. Tako so že v 3. stoletju imeli po cerkvah posebne imenike krščenih in umrlih. Cesar Justinijan I. (527–567) je predpisal, da ob porokah sestavijo listino in jo shranijo v cerkvenih arhivih. O umrlih so vodili diptihe, v katere so vpisovali vse umrle člane cerkvene občine, posebno pomembne osebe pa so vpisovali v nekrologije. Vsi ti vpisi so imeli značaj evidence pripadnikov krščanskih občin. Tudi v srednjem veku najdemo primere cerkvenih matic. O njih mnogokrat govore škofijske sinode v 15. stoletju. Vodenje matičnih knjig je bilo običajno v primorskih mestih. Tako so v Piranu vodili rojstne matične knjige že od leta 1458, v Izoli pa najkasneje od 1506. Reformacijsko gibanje je pomen matic poudarilo, ker so nadzorovale prejem zakramentov. Tridentinski cerkveni zbor (1545–1563) je uvedel obvezno vodenje rojstnih in poročnih matičnih knjig. Ni pa predpisal podrobnosti o vodenju matic, temveč je to prepustil posameznim pokrajinskim in škofijskim sinodam. Obvezno vodenje mrliških knjig je predpisal šele leta 1614 rimski obrednik. Določil je tudi natančen vzorec, po katerem naj se pišejo vse tri vrste matičnih knjig. S krepitvijo centralistične državne politike in novim vojaškim sistemom je začela država pritegovati matične knjige v delokrog državne zakonodaje. Matične knjige, ki so doslej imele izključno značaj evidence nad pripadniki verske skupnosti, so postale s tem evidence prebivalstva za državno upravo. Z zakonodajo je prva začela posegati na področje matičnih knjig cesarica Marija Terezija. Z odredbo 22. marca 1765 je določila, kako naj se ukrepa v primeru, kadar

35 Pravilnik o cerkvenih matičnih in drugih uradnih knjigah s pripombami slovenskih škofij, Ljubljana 1991, str. 3–5.

18 duhovščina sodnim oblastem odkloni vpogled v matične knjige. Obrazec, po katerem naj bi se v bodoče vodile matične knjige, je sestavil kraljevi dvorni urad v Šleziji. Objavili so ga z dekretom dvorne pisarne 6. oktobra 1770. Z okrožnico 20. oktobra 1770 je bilo določeno, da se v matične knjige vpisujejo tudi gospostva, ki mu v matično knjigo vpisana oseba pripada. Pravilno vodenje matičnih knjig je poudaril dvorni dekret 2. marca 1771, ki je zahteval, da morajo biti izpolnjene vse rubrike, da bodo tako matice čimbolj verodostojne. To je ponovil tudi dekret dvorne pisarne 2. februarja 1782. V matice so morali vpisovati razločno (dvorni odlok 14. avgusta 1772); matične knjige so morali dobro hraniti in jih ob požaru najprej rešiti (dvorni dekret 10. maja 1774).36

Cesar Jožef II. je s patentom 20. februarja 1784 predpisal vodenje matičnih knjig tudi s strani države. Vodenje matičnih knjig je poveril katoliškim župnikom in židovskim rabinom, ki so imeli kot vodje matic funkcijo pomožnega državnega organa. Vendar so imele sprva javno verodostojnost le matične knjige katoliških župnikov, kar je potrdil tudi dvorni dekret 15. januarja 1787.37

Vrste matičnih knjig

Po 1. členu patenta februarja 1784 je vsak župnik moral ločeno voditi tri knjige: poročno, krstno in mrliško. V krstne knjige so vpisovali imena krščene osebe, starše in botre ter kraj in datum krsta. V poročnih knjigah so po navodilih cesarskega patenta z dne 20. februarja 1784 izpolnjevali naslednje rubrike: leto, mesec in dan poroke, številka hiše, priimek in ime ženina, vera, starost, stan samski ali vdovec, rojstno ime in priimek neveste. Mrliško − marsikje tedaj imenovano še pokopno − knjigo so po patentu, izdanem 20. februarja 1784, vodili po naslednjih rubrikah: leto, mesec in dan smrti/pokopa, hišna številka, ime, vera, spol in starost. Podatke o bolezni in načinu smrti so dali mrliški ogledniki ali izprašani zdravnik.38

36 Ema Umek, Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije 1., Ljubljana 1972 (dalje Umek, Vodnik po matičnih knjigah …), str. XVII–XIX. 37 Prav tam. 38 Umek, Vodnik po matičnih knjigah ..., str. XIX, XXXVIII–XL in LVIII.

2.2 Matične knjige cerkvene občine Križevci 1784–1800

V uradu cerkvene občine Križevci hranijo najstarejše matične knjige cerkvene občine Križevci. Najstarejša danes ohranjena krstna matična knjiga zaobjema vpise krščencev z začetkom od aprila leta 1784 oziroma hitro po omenjenem februarskem patentu in začetku konkretnega matičnega dela ter do 1834. Najstarejšo danes ohranjeno mrliško matično knjigo so enako začeli pisati leta 1784, vsebuje pa vpise do leta 1819; prav tako tudi najstarejšo poročno matično knjigo, ki zajema vpise od tega leta naprej ter do 1870. Krste, pokope in poroke sta od leta 1784 do leta 1800 vpisovala naslednja križevska duhovnika: Mihael Bakoš (1784–1790) in Franc Ksaver Berke (1790–1805). Matice so zapisane v začetku v prekmurskem narečju, nato pa večinoma v madžarskem jeziku, ponekod tudi v latinskem jeziku. a. ) Krstna matična knjiga 1784–1834 Krstna matična knjiga je vezana v trde platnice in dobro ohranjena. Za vsak krst so vpisani naslednji podatki: datum krsta, kraj rojstva, ime rojenca, ime staršev in ime botrov. Jezik te krstne matice je v začetku, ko so začeli z vpisi, prekmurščina, od leta 1785 pa madžarščina. Od decembra 1786 so vpise krstov vpisali ročno v vnaprej izdelane tabele.

Slika 2: Primer vpisa v krstni matični knjigi – desna stran zgoraj

Prevod zapisa:

8. iz Križevec, 27. junij: a.) Barbarič Eva, hči b.) oče je Barbarič Štefan, mati Horvat Kata c.) botrina: Ouček Jurij, Hari Julinka.

b.) Mrliška matična knjiga 1784–1819 Mrliška matična knjiga cerkvene občine Križevci vsebuje vpise pokopov od leta 1784 do leta 1819. Vsebuje sledeče podatke: datum in kraj bivanja, ime in priimek umrlega, starost in včasih celo poklic ter opis bolezni, zaradi katere je prišlo do smrti.

Slika 3: Primer vpisa v mrliško matično knjigo

Prevod zapisov št. 192 in 193:

192., v Ženavljah Grabarja Štefana hči Jutka, 7 let, 13. december 1800. 193., v Šulincih Barbély (Barbejra) Mikloša/Nikolaja sin Jožef, 5 let, 13. december 1800.

21 c.) Poročna matična knjiga 1784–1870

Najstarejša poročna matična knjiga cerkvene občine Križevci vsebuje vpise poročenih parov od leta 1784 do leta 1870. Vsebuje sledeče podatke: datum poroke, kraj in številka ženinove hiše, starost, stan, rojstno ime in priimek neveste, starost, stan ter ime in priimek prič.

Slika 4: Primer vpisov v poročno matično knjigo

Prevod zapisa št. 2:

2. Iz Križevec, Küronya Tomaž, mladenecz/mladenič, zdani je z divoikov/je poročen z dekletom Kolar Elizabeto 18 let, 3. maj 1784. Priče: Jurij Kuronja, Štefan Novak.

3. ANALIZA MATIC CERKV. OBČINE KRIŽEVCI ZA LETA 1784–1800

KRSTNA MATIČNA KNJIGA 1784–1800

Leto 1784

Graf 1: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1784 po mesecih

Graf 2: Število krstnih vpisov leta 1784 po krajih

1784. leta je bilo v matico evangeličanske cerkvene občine Križevci zabeleženih 43 vpisov. Začeli so se z mesecem aprilom. 24 je bilo moškega spola in 19 ženskega spola. Največ vpisov vanjo je bilo decembra – 11, najmanj pa v maju, le en.

Leto 1785

Graf 3: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1785 po mesecih

Graf 4: Število krstnih vpisov leta 1785 po krajih

Leta 1785 je bilo opravljenih 112 krstov, 59 moškega in 53 ženskega spola. Največ krstnih vpisov je bilo v zadnjem kvartalu, najmanj pa v mesecu juniju. Največje število krstov je bilo v vasi Križevci (31), sledita pa vasi Gornji Petrovci (9) in Kuštanovci (9).

Leto 1786

Graf 5: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1786 po mesecih

Graf 6: Število krstnih vpisov leta 1786 po krajih

Leta 1786 je bilo 139 vpisanih krstov, 69 moškega spola in 70 ženskega. S krsti izstopata meseca januar (25) in marec (20). Najmanj jih je bilo v septembru z dvema vpisoma. Znova je bilo največ vpisov iz Križevec, sledijo Prosenjakovci in Adrijanci.

Leto 1787

Graf 7: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1787 po mesecih

Graf 8: Število krstnih vpisov leta 1787 po krajih

V letu 1787 se je zvrstilo 132 vpisov krstov, 61 moškega spola in 71 ženskega. Največ, 20 krstnih vpisov je bilo v januarju. Najmanj jih je bilo v mesecu juniju, le 3. Znova je največ krščenih iz vasi Križevci.

Leto 1788

Graf 9: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1788 po mesecih

Graf 10: Število krstnih vpisov leta 1788 po krajih

1788. leta je bilo zabeleženih 112 vpisov krstov, 56 moških kot tudi 56 žensk. Največ krstnih vpisov je bilo v novembru – 17 in januarju – 16. Najmanj krščenih je bilo v junija, le dva. Poleg Križevec izstopajo tudi Gornji Petrovci z 11 vpisi krstov.

Leto 1789 Graf 11: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1789 po mesecih

Graf 12: Število krstnih vpisov leta 1789 po krajih

Leta 1789 se je število krstnih vpisov zmanjšalo na 109. Med vsemi krščenimi je bilo 55 moških in 54 žensk. Največ krstnih vpisov je v mesecu decembru – 17, najmanj pa v poletnih mesecih. Največ krščenih prihaja iz Križevec.

Leto 1790

Graf 13: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1790 po mesecih

Graf 14: Število krstnih vpisov leta 1790 po krajih

Leta 1790 je bilo 166 krstnih vpisov. Med vsemi krščenimi je bilo 85 moških in 81 žensk. Najmanj krstnih vpisov je bilo v novembru – 7, največ pa v mesecu oktobru – 24. Največ krščenih je bilo iz Križevec – 40.

Leto 1791

Graf 15: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1791 po mesecih

Graf 16: Število krstnih vpisov leta 1791 po krajih

Leta 1791 je bilo zabeleženih 177 krstnih vpisov. Moški delež je znašal 109 oseb, ženski pa 68. Največ krstnih vpisov je bilo v januarju – 23, najmanj pa v mesecu avgustu – le 5. Spet je največ krščenih iz Križevec, sledijo pa Gornji Petrovci.

Leto 1792

Graf 17: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1792 po mesecih

Graf 18: Število krstnih vpisov leta 1792 po krajih

Leta 1792 se je število krstnih vpisov dvignilo na 197. Med vsemi krščenimi je bilo 110 moških in 87 žensk. Največ krstnih vpisov je v prvih treh mesecih. V poletnih mesecih se je število krstov zmanjšalo. Prevladuje vas Križevci z 31 krstnimi vpisi.

Leto 1793

Graf 19: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1793 po mesecih

Graf 20: Število krstnih vpisov leta 1793 po krajih

V letu 1793 je bilo 197 vpisov, 96 moškega in 101 ženskega spola. Največ krstnih vpisov je bilo v mesecu marcu – 26. Najmanj pa v mesecu maju, le 10. Ponovno je največ krščenih iz vasi Križevci, sledijo pa Kuštanovci z 18 krstnimi vpisi.

Leto 1794

Graf 21: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1794 po mesecih

Graf 22: Število krstnih vpisov leta 1794 po krajih

1794. leta se je število krstnih vpisov povečalo na 217. Med tem je bilo 120 moškega in 97 ženskega spola. Ponovno je bilo največ vpisov v mesecu marcu – 42. Najmanj pa je vpisov v juliju – 7. Prevladujejo Križevci z 32 krstnimi vpisi.

Leto 1795

Graf 23: Število krstnih vpisov cerkvene občine Križevci leta 1795 po mesecih

Graf 24: Število krstnih vpisov leta 1795 po krajih

V letu 1795 se zvrsti 216 vpisov v krstno matično knjigo, 106 moškega spola in 110 ženskega. Najbolj ploden mesec z vpisi je bil marec – 30. V maju, juniju in septembru je pod 10 vpisov. Kot vsa leta poprej je tudi tukaj največ krščencev iz Križevec – 32.

Leto 1796

Graf 25: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1796 po mesecih

Graf 26: Število krstnih vpisov leta 1796 po krajih

1796. leta je bilo 219 krstnih vpisov, 104 krščeni so bili moški in 115 žensk. Največ vpisov je bilo v prvih treh mesecih. Najmanj pa v juniju. Znova je največ krstnih vpisov za vas Križevci – 34.

Leto 1797

Graf 27: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1797 po mesecih

Graf 28: Število krstnih vpisov leta 1797 po krajih

Leta 1797 je zabeleženih 196 krstnih vpisov, 99 moškega spola in 97 ženskega. Največ vpisov je bilo v zimskem času. Najmanj vpisov pa je v poletnih mesecih. Ponovno je največ krščenih iz vasi Križevci, le za razliko enega krsta pa zaostaja vas Stanjevci.

Leto 1798

Graf 29: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1798 po mesecih

Graf 30: Število krstnih vpisov leta 1798 po krajih

1798. leta je bilo največ vpisov v tem sedemnajstletnem obdobju, zabeleženih je bilo 227 vpisov, 121 moškega spola in 106 ženskega. Največ vpisov je bilo decembra. Najmanj pa je bilo v maju, le 9. Ponovno je največ krščenih iz Križevec – 33.

Leto 1799

Graf 31: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1799 po mesecih

Graf 32: Število krstnih vpisov leta 1799 po krajih

Leta 1799 je bilo 176 vpisanih krstov. Med vsemi krščenimi je bilo 101 moškega spola in 75 ženskega. Največ vpisov je bilo v začetku leta, 26 vpisov. Najmanj pa jih je bilo v maju. Znova je največ krščenih iz Križevec.

Leto 1800

Graf 33: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci leta 1800 po mesecih

Graf 34: Število krstnih vpisov leta 1800 po krajih

Leta 1800 je bilo 180 krstnih vpisov. Med vsemi krščenimi je bilo 95 moških in 85 žensk. Največ krstnih vpisov je bilo januarja, najmanj pa v juliju – 5. Največ krščencev je kot vsa leta prej iz Križevec – 23, sledijo pa Kuštanovci – 21.

Sumarna grafa: Graf 35: Število krstnih vpisov v cerkveni občini Križevci za leta 1784–1800 po letih

Graf 36: Vsota krstnih vpisov po krajih za leta 1784–1800

V tem sedemnajstletnem obdobju je bilo 2808 krstnih vpisov. Od tega je bilo vpisanih 1466 moškega spola in 1342 ženskega. Seveda je najmanj krstnih vpisov leta 1784, saj so se vpisi začeli šele aprila tega leta. Največ krstnih vpisov je zabeleženih leta 1798, ko

41 je bilo kar 227 vpisov. Od leta 1793 pa do 1797 se je letno število krstnih vpisov ves čas vrtelo okrog 200. Največ krstnih vpisov je bilo iz vasi Križevci – 475, saj je bil tam sedež cerkvene občine, prav tako je tam živela nižjeplemiška zemljiškoposestna družina Berke, ki je bila evangeličanske vere. V tistem času je še zmeraj veljalo pravilo, da so podložniki takšne vere, kot so bili njihovi gospodarji. Na drugem mestu po številu krstov se pojavljajo Kuštanovci – 212.

Tabela 1: Najpogostejši zabeleženi priimki po krajih v okviru cerkvene občine Križevci

Adrijanci Jošar, Lepoša, Sisko Berkovci Lanščak, Šušlec, Koltaj Boreča Bedek, Ficko, Pastinjak, Prosič Čikečka vas Poubič, Vörös, Malok, Križanka, Belec, Papp Dankovci Sapač, Car, Kozar, Vütek, Benko Domanjševci Horvat, Solar, Sebök Fokovci Solar, Koltaj,Grabar, Pojbič Gor. Petrovci Jambor, Jošar, Smodiš, Šarkanj, Kardoš Ivanovci Jakiša, Gorzam, Koudila, Černi, Hari, Varga Kančevci Berke, Sovjak, Horvat Košarovci Železen, Sandor Križevci Hari, Osvatič, Gergar, Čahuk, Kerčmar, Ouček, Kučan, Kutoša, Lutar Kukeč Groza, Kerčmar, Zrinski, Vajda Kuštanovci Novak, Ouček, Panker, Zavec, Ritoper, Horvat, Temlin Lončarovci Kranjec, Potzak, Baler, Farkaš, Pojbič Lucova Žilavec, Pondejlek, Škrlak Mačkovci Bagar, Mikola, Nemet Neradnovci Balek, Karba, Kuronja Otovci Bagar Panovci Filo, Poubič, Kuronja, Horvat Peskovci Kardoš, Breskoč, Kuzic Pordašinci Kološa, Malačič, Osvatič Prosečka vas Fujs, Sukič, Opaka, Kuplen Prosenjakovci Toth, Malačič, Kološa,Kovač Ratkovci Šuman, Vratar, Baler, Lepoša Selo Kocet, Belec, Balažic, Gašparič, Horvat Stanjevci Smodiš, Škrlak, Kučan, Bačič, Bohar, Zakoč Šalovci Barbejr, Berke Šulinci Barber, Pörš, Andrejek Ženavlje Časar, Grabar, Slankovič, Šebjanič, Gomboc

POKOPNA MATIČNA KNJIGA 1784−1800 1 Leto 1784

Tabela 2: Zabeleženi pokopi v letu 1784 po mesecih leto 1784 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 1 4 2 4 2 3 16 število moških 1 2 2 2 7 število žensk 2 2 2 2 8 nedoločljiv spol 1 1

Graf 37: Starostne kategorije umrlih v letu 1784

V cerkveni občini Križevci so od aprila do konca leta 1784 pokopali 16 ljudi, 7 moških in 8 žensk, spol enega umrlega pa je neznan. Največ ljudi so pokopali maja in avgusta (po dva obojega spola). Največ umrlih je v starostni skupini od 1. do 15. leta, in sicer 9.

Leto 1785

Tabela 3: Zabeleženi pokopi v letu 1785 po mesecih leto 1785 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 2 3 3 2 1 1 2 6 3 3 1 27 število moških 1 2 1 3 3 1 11 število žensk 2 3 2 1 1 1 3 2 1 16 nedoločljiv spol 0

Graf 38: Starostne kategorije umrlih v letu 1785

V cerkveni občini Križevci je bilo leta 1785 opravljenih 27 pokopov, od tega je bilo 11 moških ter 16 ženskih pokopov. Največ pogrebov je bilo v avgustu, v oktobru pa ni bil opravljen noben pogreb. Največ umrlih je v starostni skupini do 1. leta.

Leto 1786

Tabela 4: Zabeleženi pokopi v letu 1786 po mesecih leto 1786 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 5 1 3 2 2 2 1 16 število moških 2 1 1 1 5 število žensk 3 1 3 1 1 1 1 11 nedoločljiv spol 0

Graf 39: Starostne kategorije umrlih v letu 1786

Leta 1786 je bilo 15 pogrebov, od tega 5 moških in 11 ženskih. Največ umrlih je bilo v mesecu januarju – 5 in v starostni skupini 1– 15 let.

Leto 1787

Tabela 5: Zabeleženi pokopi v letu 1787 po mesecih leto 1787 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 1 2 3 1 2 3 2 4 18 število moških 1 1 2 1 2 1 4 12 število žensk 1 1 2 1 1 6 nedoločljiv spol 0

Graf 40: Starostne kategorije umrlih v letu 1787

1787. leta je bilo opravljenih 18 pogrebov, in sicer največ v mesecu oktobru, ko so umrli 4 moški. Največ jih je umrlo v starostni skupini od 1. do 15. leta starosti.

Leto 1788

Tabela 6: Zabeleženi pokopi v letu 1788 po mesecih leto 1788 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 2 1 5 2 2 5 2 2 21 število moških 1 4 2 1 4 1 2 15 število žensk 2 1 1 1 1 6 nedoločljiv spol 0

Graf 41: Starostne kategorije umrlih v letu 1788

Leta 1788 je bilo opravljenih 21 pogrebov, od tega 15 moških in 6 žensk, največ jih je bilo v mesecu marcu ter avgustu. Kot že leta pred tem je tudi tukaj bilo največ umrlih v starostni skupini 1–15 let.

Leto 1789

Tabela 7: Zabeleženi pokopi v letu 1789 po mesecih leto 1789 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 2 7 3 1 1 10 4 2 2 32 število moških 1 3 1 1 4 2 12 število žensk 2 6 5 2 2 2 19 nedoločljiv spol 1 1

Graf 42: Starostne kategorije umrlih v letu 1789

Leta 1789 je bilo 32 pokopov, 12 moških in 19 žensk, pri enem spol ni določen. Največ pokopov je bilo v februarju – 7 ter v juliju – 10. Ponovno prevladuje starostna skupina 1–15 let, 11 pokopov.

Leto 1790

Tabela 8: Zabeleženi pokopi v letu 1790 po mesecih

LETO 1790 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 2 2 1 3 1 1 10 število moških 1 1 1 1 4 število žensk 2 1 2 1 6 nedoločljiv spol 0

Graf 43: Starostne kategorije umrlih v letu 1790

Leta 1790 je bilo zabeleženih le 10 pokopov, od tega največ v mesecu aprilu ter štirje pokopi v starosti 1–15 let.

Leto 1791

Tabela 9: zabeleženi pokopi v letu 1791 po mesecih leto 1791 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 1 1 1 3 2 1 1 2 12 število moških 1 2 1 1 5 število žensk 1 1 1 1 1 2 7 nedoločljiv spol 0

Graf 44: Starostne kategorije umrlih v letu 1791

Leta 1791 je bilo opravljenih 12 pogrebov, od tega je umrlo 5 moških in 7 žensk. Največ jih je umrlo v starostni skupini do 1. leta starosti.

Leto 1792

Tabela 10: Zabeleženi pokopi v letu 1792 po mesecih leto 1792 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 2 5 6 7 2 3 1 2 3 4 35 število moških 2 2 3 2 1 1 1 2 1 2 17 število žensk 3 3 5 1 2 2 1 17 nedoločljiv spol 1 1

Graf 45: Starostne kategorije umrlih v letu 1792

Graf 46: Število umrlih po krajih za leto 1792

Leta 1792 je v križevski pokopni matični knjigi prvič natančno zabeleženo, v katerih vaseh so pokojniki živeli. Tega leta je bilo opravljenih 35 pokopov, 17 moških in 17 žensk, največ v mesecu aprilu. Največji delež umrlih je bil v starostni skupini 31–45 let in 46–60 let. Največ pokopov je bilo v sami vasi Križevci.

Leto 1793

Tabela 11: Zabeleženi pokopi v letu 1793 po mesecih leto 1793 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 6 3 14 10 5 2 1 4 1 1 2 3 52 število moških 3 1 8 6 4 1 1 1 1 3 29 število žensk 3 2 6 4 1 2 3 1 1 23 nedoločljiv spol 0

Graf 47: Starostne kategorije umrlih v letu 1793

Graf 48: Število umrlih po kraju za leto 1793

Leta 1793 je bilo 52 pokopov, od tega največ v mesecu marcu. Pokopanih je bilo 29 moških in 23 žensk. Kot leta poprej največ v starostni skupini 1–15 let. Največ pokopov je bilo v Križevcih (12) in Prosenjakovcih (7).

Leto 1794

Tabela 12: Zabeleženi pokopi v letu 1794 po mesecih leto 1794 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 4 2 8 3 4 4 4 7 2 6 4 5 53 število moških 2 1 3 3 1 3 2 2 1 3 1 3 25 število žensk 1 1 5 3 1 2 5 1 2 3 2 26 nedoločljiv spol 1 1 2

Graf 49: Starostne kategorije umrlih v letu 1794

Graf 50: Število umrlih po krajih za leto 1794

Leta 1794 je bilo 53 pokopov, od tega največ v mesecu marcu (3 moški in 5 žensk). Največ jih je bilo v starostni skupini od 1. do 15. leta ter iz vasi Križevci (17 umrlih).

Leto 1795

Tabela 13: Zabeleženi pokopi v letu 1795 po mesecih leto 1795 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 5 9 12 11 1 3 2 3 9 5 18 78 število moških 2 7 7 3 5 10 34 število žensk 3 1 5 8 1 3 2 3 4 5 8 43 nedoločljiv spol 1 1

Graf 51: Starostne kategorije umrlih v letu 1795

Graf 52: Število umrlih po krajih za leto 1795

Leta 1795 je bilo 78 pokopov, največ v decembru – 18, med pokopanimi je bilo 34 moškega in 43 ženskega spola. Ponovno prevladuje delež umrlih v starostni skupini 1–15 let. Največje število umrlih je iz Križevcev, sledijo Prosenjakovci in Kuštanovci.

Leto 1796

Tabela 14: Zabeleženi pokopi v letu 1796 po mesecih leto 1796 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 8 6 14 13 8 1 2 5 9 6 11 13 96 število moških 4 4 9 6 6 1 1 3 5 3 8 6 56 število žensk 4 2 5 7 2 1 2 3 3 3 5 37 nedoločljiv spol 1 2 3

Graf 53: Starostne kategorije umrlih v letu 1796

Graf 54: Število umrlih po krajih za leto 1796

Leta 1796 je bilo 96 pokopov, od tega največ v marcu, aprilu ter v decembru. Največ umrlih je bilo v starostni skupini 1–15 let. Znova je največ umrlih v vasi Križevci.

Leto 1797

Tabela 15: Zabeleženi pokopi v letu 1797 po mesecih leto 1797 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 15 21 16 12 5 7 7 12 9 12 11 14 141 število moških 7 11 6 6 4 6 2 4 7 8 6 12 79 število žensk 7 10 10 6 1 5 8 2 4 5 2 60 nedoločljiv spol 1 1 2

Graf 55: Starostne kategorije umrlih v letu 1797

Graf 56: Število umrlih po krajih za leto 1797

Leta 1797 je bilo 141 pokopov, od tega je umrlo 79 moških in 60 žensk, 2 umrla pa sta po spolu nedoločljiva. Največ pokopov je bilo v zimskem času. Največji delež je bil v starostni skupini 1–15 let. V vasi Križevci je bilo največ pokopov.

Leto 1798

Tabela 16: Zabeleženi pokopi v letu 1798 po mesecih leto 1798 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 20 10 23 12 11 9 17 11 7 7 20 15 162 število moških 9 7 9 8 7 5 7 3 4 3 9 9 80 število žensk 10 3 14 4 4 4 10 8 3 4 11 6 81 nedoločljiv spol 1 1

Graf 57: Starostne kategorije umrlih v letu 1798

Graf 58: Število umrlih po krajih za leto 1798

Leta 1798 je bilo 162 pokopov, največ ob začetku in ob koncu leta. Od tega je bilo pokopanih 80 moških ter 81 žensk, nedoločljiv je 1 spol. Največji delež umrlih je bil v starostni skupini 1–15 let. Največ pokopov je bilo v vasi Križevci.

Leto 1799 Tabela 17: Zabeleženi pokopi v letu 1799 po mesecih leto 1799 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 18 14 14 14 6 11 2 5 6 5 4 9 108 število moških 10 10 7 5 3 8 2 3 3 4 2 3 60 število žensk 8 3 7 9 3 3 2 3 1 2 6 47 nedoločljiv spol 1 1

Graf 59: Starostne kategorije v letu 1799

Graf 60: Število umrlih po krajih za leto 1799

Leta 1799 je bilo opravljenih 108 pokopov. Največ v mesecu januarju. Največje število umrlih je bilo v starostni skupini do 1. leta in 1–15 let ter v vasi Križevci.

Leto 1800 Tabela 18: Zabeleženi pokopi v letu 1800 po mesecih leto 1800 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. SKUPAJ število pokopov 8 11 16 29 12 11 13 11 2 26 39 39 217 število moških 1 5 11 14 8 3 10 7 1 15 23 22 120 število žensk 7 6 5 15 4 8 3 4 1 10 16 17 96 nedoločljiv spol 1 1

Graf 61: Starostne kategorije umrlih v letu 1800

Graf 62: Število umrlih po krajih za leto 1800

Leta 1800 je bilo 217 pokopov, največ ob koncu leta, novembra in decembra, obakrat 39. Umrlo je 120 moških in 96 žensk, enkrat je nedoločljiv spol. V starostni skupini 1–15 let je bilo umrlih 126. Ponovno je bilo največ pokopov v Križevcih.

Graf 63: Pokopi v okviru Evangeličanske cerkvene občine Križevci v letih od 1784 do 1800

V pokopno matično knjigo cerkvene občine Križevci 1784–1800 je bilo skupaj zapisanih 1093 pokopov. Od tega jih je umrlo 570 moškega spola in 508 ženskega spola, pri 15 osebah pa spola ni možno določiti.

Graf 64: Starostne kategorije umrlih v okviru Evangeličanske cerkvene občine Križevci v letih 1784–1800

Kot je bilo razvidno že iz prejšnjih grafov, je bilo največ vpisov v pokopno matično knjigo iz starostne skupine 1–15 let. To je starost otrok, ki so bili zaradi svoje šibkosti in higienskih razmer bolj izpostavljeni otroškim boleznim in s tem umrljivosti.

Graf 65: Število umrlih v okviru Evangeličanske cerkvene občine Križevci po krajih v letih 1792–1800

V pokopni matični knjigi so začeli vasi vpisovati šele leta 1792 in ne že od začetka aprila 1784. Največ vpisanih pokopov je bilo iz Križevec – 194, sledijo Kuštanovci in Stanjevci.

POROČNA MATIČNA KNJIGA

Tabela 19: Primerjave podatkov o najvišjih in najnižjih številih vpisanih porok po mesecih

MESECI NAJVEČ POROK NAJMANJ POROK Januar 1795: 12 1786: 1; 1787: 1 Februar 1797: 24 1787: 3 Marec 1791: 9 1785–1790: 0; 1792 in 1793: 0; 1795: 0; 1797 in 1798: 0; 1800: 0 April 1795: 9 1787: 0 Maj 1787: 12; 1792: 12 1789: 1 Junij 1792: 12 1784: 1; 1793: 1 Julij 1798: 5 1784, 1785, 1791, 1792, 1795, 1796, 1797, 1800: 0 Avgust 1784: 3; 1795: 3 1785, 1786, 1788, 1790, 1792,1797, 1799, 1800: 0 September 1784: 3 1785- 1792: 0; 1794–1796: 0; 1798: 0; 1800: 0 Oktober 1794, 1797, 1799: 1 1784–1793: 0; 1795, 1796, 1800: 0 November 1785: 3 1784, 1787, 1790,1792, 1794, 1795, 1797, 1799, 1800: 0 December 1787, 1792: 1 1784–1786: 0; 1788–1791: 0; 1793–1800: 0

V prvem kvartalu je bilo daleč najnižje število zabeleženih porok meseca marca. Po nekaterih predvidevanjih zaradi postnega časa, ki je od pusta pa do velikonočne nedelje, ko kristjani praznujejo Kristusovo vstajenje od mrtvih. Največ zabeleženih porok je bilo v februarju, prav zaradi tega, ker bi se naj večinoma poročali do pusta. V drugem letnem kvartalu je bilo največ porok v maju in juniju, saj so se po cerkvenih običajih lahko takrat ponovno poročali, najmanj porok je bilo leta 1787 v aprilu, ko se ni poročil nihče. V tretjem letnem kvartalu prevladuje september z najnižjim številom zabeleženih porok, verjetno zaradi tega, ker je september čas, ko se opravljajo kmečka opravila, in ker so se takrat ljudje preživljali s kmetijstvom in poljedelstvom, so svoj čas namenili delu. V četrtem kvartalu je največ porok v novembru leta 1785, večinoma pa se v tem času niso poročali, predvsem oktobra, ko so zunaj še kmečka dela, in decembra, ko je že zima, ki s sabo prinese mraz in tudi adventni čas.

Graf 66: Starost zakoncev v poročni matici evangeličanske cerkvene občine Križevci v letih 1784–1800

V 16 letih je bilo zabeleženih 677 porok. Mladoporočenci so v največjem številu spadali v starostno kategorijo od 18 do 35 let. 539 ženinov se je poročilo starih od 18 pa tja do 35 let. Iz grafa je razvidno, da se je največ žensk poročilo starih pod 18 let, in sicer 390, in 234 starih nad 18 let. Le malo se jih je poročilo starih nad 35 let. Obstaja pa primer iz leta 1792, ko je ženin iz Križevec imel 85 let, nevesta pa le 38!, vendar je bilo zakonov s takšno starostno razliko malo. V večini primerov je bil ženin star nad 18 let, nevesta pa pod 18 ali pa kakšno leto nad 18.

4. SKLEPI

Prekmurje je kot izrazito kmečka pokrajina med vsemi podobnimi predeli Slovenije danes versko najbolj mešana. Med katoličani, ki so večinsko prebivalstvo, živijo strnjeno evangeličani ali po domače luterani, kalvinci in še nekatere druge verske skupnosti. Na tem ozemlju, ki ga sedaj označujemo z geotoponimom Prekmurje, so se v pretekli zgodovini križali različni interesi. Sredi 16. stoletja se je pojavil protestantizem. Nosilci reformacije so bili predvsem tukajšnji zemljiški gospodje in nižje plemstvo. Po nekaterih podatkih naj bi bila reformacija v Prekmurju, konkretno v vasi Boreča, prisotna že leta 1535. Reformacija se je močneje in hitreje širila in se tudi obdržala na Goričkem kot spodaj na Dolinskem in deloma na Ravenskem. Zmaga nad Turki pri Monoštru leta 1664 in istega leta sklenjen vasvárski mir sta pripeljala do prenove na verskem področju. Začela se je protireformacija. Naslednji večji val protireformacije je bil leta 1732. Protestanti so ostali brez cerkva in brez duhovnega osebja, zato so bili za potrebe osnovne verske oskrbe prisiljeni hoditi v artikularne kraje na Madžarskem. Na bolje se je spremenilo, ko je vladar Kraljevine Madžarske kralj Jožef II. leta 1781 izdal tolerančni patent, ki je zagotavljal verske in bogoslužne svoboščine tako evangeličanom kot tudi pripadnikom drugih pomembnejših veroizpovedi v kraljevini. Za prekmurske kraje so bila sila pomembna tista določila patenta, ki so evangeličanom tudi izven artikularnih krajev dopuščala izgradnjo bogoslužnih prostorov in vzdrževanje duhovnikov ter učiteljev. To je bilo možno, v kolikor so posamezne krajevne/mikroregionalne verske skupnosti štele vsaj sto družin in premogle potrebna gmotna sredstva. Zaradi zavlačevanja z razglasitvijo odloka na županijskem sedežu Železne/Vas županije so bile na Goričkem šele slabi dve leti po izdaji tolerančnega edikta, leta 1783, ustanovljene prve tri evangeličanske cerkvene občine: Puconci, Križevci in Hodoš. Podatke o tedanjem prebivalstvu cerkvene občine Križevci sem našla v njenih matičnih knjigah. Uporabila sem krstno, pokopno in poročno matično knjigo za obdobje med leti 1784 do 1800. Vpisi v vsako posebno matično knjigo se pričnejo z mesecem aprilom 1784. leta, vpisovati jih začne prvi križevski evangeličanski duhovnik Mihael Bakoš.

Daleč največ je krstnih vpisov: 2808. Od teh je 1466 vpisov dečkov in 1342 vpisov deklic. Največ vpisanih krstov je bilo leta 1798, in sicer kar 227(!). Glede na vpise v pokopno matico je v raziskanem obdobju umrlo oziroma je bilo z obredom pokopanih skupno 1093 ljudi, od tega 570 moških in 508 žensk, za 15 ljudi pa ni bilo mogoče določiti spola. Poročna matica pa nam razkriva, da se je v obdobju med 1784 in 1800 v križevski evangeličanski cerkvi poročilo 677 parov, katerih poroke so zabeležili z vpisi. Največ zabeleženih porok je bilo v mesecu februarju, prav zaradi tedaj veljavnega pravila, da bi se naj večinoma poročali do pustnega časa. Med pregledom matic sem naletela na marsikatero zanimivost, ki mi je pregledovanje matičnih knjig naredila še zanimivejšo. Prekmurje je predstavljeno kot jedro protestantizma na Slovenskem, ki je pripomoglo k raznolikemu kulturnemu, posvetnemu in socialnemu življenju v preteklosti in sedanjosti na ozemlju Republike Slovenije.

VIRI IN LITERATURA

VIRI: neobjavljeni:

Župnijski urad Evangeličanske cerkvene občine Križevci: - Krstna matična knjiga cerkvene občine Križevci 1784–1834. - Pokopna matična knjiga cerkvene občine Križevci 1784–1819. - Poročna matična knjiga cerkvene občine Križevci 1784–1870.

LITERATURA:

- Aladar Darvas, Križevske (Prêkmurje) evang. verske občine hištôria od 1783 do 1934, Evangeličanski koledar, Prekmurszka Evangelicsanszka Sinyorija: Prekmurski Evangelijski Seniorat, Murska Sobota, 1936. - László Göncz, Madžari: Kratka zgodovina Madžarov, Franc-Franc, Murska Sobota 2004. - Andrej Hozjan, Abriss der reformatorischen und gegenreformatorischen Ereignisse in Prekmurje vom 16. bis 18. Jahrhundert, v: Die Reformation in Mitteleuropa, Dunaj– Ljubljana 2011. -Vili Kerčmar, Evangeličanska cerkev na Slovenskem, Evangeličanska Cerkev v Sloveniji, Murska Sobota, 1995. - László Kontler, Tisočletje v Srednji Evropi: Madžarska zgodovina, Ljubljana 2005. - Ella Pivar Tomšič, Bog je naše zavetje, v: Zgodovina Hodoša in Krplivnika, Zavod za kulturo madžarske narodnosti, Lendava 2005. - Franc Šebjanič, Protestantsko gibanje panonskih Slovencev (Od začetkov reformacije do obdobja dualistične ureditve Avstro-Ogrske), Pomurska založba, Murska Sobota 1977. - Franc Šebjanič, Protestantsko gibanje panonskih Slovencev od 16. do konca 18. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisja, Obzorja, l. 7, št. 2, Maribor 1971. - Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787. Zv. 7, Sekcije I-6, I-7, I-8, II-10, II-11, II-12, II-13, III-13, III-14 [Kartografsko gradivo] : karte = Josephinische Landesaufnahme 1763-1787 für das Gebiet der Republik Slowenien. Bd. 7, Sektionen I-

6, I-7, I-8, II-10, II-11, II-12, II-13, III-13, III-14, Znanstvenoraziskovalni center SAZU: Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2001.