100 Let V Dobro Dediščine

zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine Sto let v dobro dediščine

kazalo

I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

Varstvo spomenikov France Stelè 9 Sto let v dobro dediščine – izhodišča, pot in sadovi Jelka Pirkovič 20 Slovenija: sto nemirnih let kulturne dediščine v šestih državah Gojko Zupan 36 Sto let v dobro dediščine na Obali: Stelètova in Forlatijeva konservatorska doktrina Mojca MarjAna Kovač 47

II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Vloga arheologije na Slovenskem ob stoletnici spomeniške 53 službe Marko Stokin CIP - Kataložni zapis o publikaciji Goriška Patricija Bratina 58 Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Gorenjska Milan Sagadin 62 Štajerska Mihela Kajzer Cafnik in Andrej Magdič 66 719(497.4)(082) Dolenjska Phil Mason 70 STO let v dobro dediščine / [avtorji Tatjana Adamič ... [et al.] ; urednica Nataša Gorenc]. - Pregled zgodovine konservatorstva in prezentacij arheološke Ljubljana : Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2014. - (Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine v Ljubljani Ana Plestenjak 74 dediščine) Korak za korakom do preventivne arheologije Matija Črešnar, Dimitrij ISBN 978-961-6902-71-7 Mlekuž, Barbara Nadbath, Gašper Rutar 83 1. Adamič, Tatjana 2. Gorenc, Nataša, 1974- Oris razvoja podvodnega arheološkega raziskovanja in poudarki 277355776 iz pravnega varstva podvodne kulturne dediščine v Sloveniji Andrej Gaspari 94

Ohranjanje stavbne dediščine – arhitekti, gradbeniki in še kdo… Mateja Kavčič, Katarina Bobek, Matej Zupančič 99

Sto let dokumentiranja kulturne dediščine na Slovenskem Robert Peskar, Jovo Grobovšek 121 Novo mesto: cerkev sv. Nikolaja Robert Peskar 140 Špitalič: cerkev Marijinega obiskanja Bogdan Badovinac 146

Etnologija in varstvo kulturne dediščine Mojca Tercelj Otorepec 153 Divača: Škrateljnova hiša Eda Belingar 166 Kropa Saša Roškar 170 Sveti Peter: Tonina hiša v zaselku Goreli Eda Benčič Mohar 174 © 2014 ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE Lilijana Medved STO LET V DOBRO DEDIŠČINE zbirka DNEVI EVROPSKE KULTURNE DEDIŠČINE avtorji TATJANA Tomaška vas: Herčeva žaga in mlin 176 ADAMIČ, BOGDAN BADOVINAC, EDA BELINGAR, EDA BENČIČ MOHAR, TADEJ BRATE, PATRICIJA Zavodnje nad Šoštanjem: Kavčnikova domačija Božena Hostnik 179 BRATINA, KATARINA BOBEK, MATIJA ČREŠNAR, DEAN DAMJANOVIČ, ZVEZDA DELAK KOŽELJ, NUŠKA DOLENC KAMBIČ, SAŠA DOLINŠEK, VITO DOLNIČAR, JOŽE DREŠAR, ERNESTA DROLE, Mitja Simič PETER FISTER, ANDREJ GASPARI, TOMAŽ GOLOB, BARBKA GOSAR HIRCI, JOVO GROBOVŠEK, Krajinska arhitektura v službi varstva kulturne dediščine 183 BOŽENA HOSTNIK, SONJA IFKO, MIHELA KAJZER CAFNIK, MATEJA KAVČIČ, ANITA KAVČIČ KLANČAR, KATJA KAVKLER, MOJCA MARJANA KOVAČ, ANDREJ MAGDIČ, PHIL MASON, LILIJANA Razvoj organiziranega konserviranja in restavriranja MEDVED, DIMITRIJ MLEKUŽ, BARBARA NADBATH, RENATA PAMIĆ, DAMJANA PEDIČEK TERSEGLAV, Anita Kavčič Klančar ROBERT PESKAR, JELKA PIRKOVIČ, ANA PLESTENJAK, JUDITA PODGORNIK ZALETELJ, SAŠA 193 ROŠKAR, GAŠPER RUTAR, MILAN SAGADIN, NUŠA SAJE, MITJA SIMIČ, FRANCE STELÈ, MARKO Stenske slike Anita Kavčič Klančar 195 STOKIN, IVAN STOPAR, ANDREJKA ŠČUKOVT, MOJCA TERCELJ OTOREPEC, FRANC J. ZAKRAJŠEK, Slike na platnu Barbka Gosar Hirci 202 GOJKO ZUPAN, MATEJ ZUPANČIČ, NINA ŽBONA izdajatelj ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE Nuška DEDIŠČINE SLOVENIJE zanj JERNEJ HUDOLIN uredniški odbor ZVEZDA DELAK KOŽELJ, BARBKA Lesena polihromirana plastika, kopistika in poslikani stropi GOSAR HIRCI, SONJA IFKO, ROBERT PESKAR, MARKO STOKIN, GOJKO ZUPAN urednica NATAŠA Dolenc Kambič, Saša Dolinšek, Nuša Saje 210 GORENC lektoriranje ALENKA KOBLER oblikovanje Nuit d.o.o. tisk Littera picta d.o.o. naklada 700 Leseni poslikani stropi Vito Dolničar 219 Ljubljana 2014

4 5 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

Kamniti spomeniki Nina Žbona, Jože Drešar 222 Naravoslovne preiskave Katja Kavkler 227

Umetnostna zgodovina in konservatorstvo Robert Peskar 235 Celje: celjski grad Ivan Stopar 241 Celje: cerkev sv. Danijela Ivan Stopar 244 Koper: krstilnica sv. Janeza Krstnika Mojca MarjAna Kovač 248 Koper: loža Mojca MarjAna Kovač 254 Podsreda: grad Podsreda Ivan Stopar 262

Urbanizem – povezava med varstvom kulturne in naravne dediščine ter načrtovanjem razvoja prostora v Sloveniji Peter Fister 269

Zgodovinska dediščina in njeno varovanje Judita Podgornik Zaletelj 285 Dolenji Novaki: partizanska bolnišnica Franja Ernesta Drole 292 Lukanja: kraj poslednjega boja Pohorskega bataljona Dean Damjanovič 298 Triglav: Aljažev stolp Renata Pamić 300 Vrba na Gorenjskem: rojstna hiša Franceta Prešerna Renata Pamić 304 Zatolmin, Javorca: spominska cerkev Sv. duha Ernesta Drole 309

Tehniška dediščina in njeno varstvo v Sloveniji Tadej Brate 315

III. Izzivi in priložnosti

Upravljanje dediščine v 21. stoletju Marko Stokin 329 I.

Podeželje, kdo bo tebe ljubil? Zvezda Delak Koželj 333 Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji Grajska dediščina je družbena vrednota Tomaž Golob 341

Varstvo industrijske arhitekturne dediščine – revitalizacija železarskega kompleksa na Ravnah na Koroškem Sonja Ifko 349

Pet desetletij in več reanimacij arhitekture 20. stoletja Gojko Zupan 355

Kulturna dediščina in naravne nesreče Tatjana Adamič 369 Popotresna obnova Posočja po potresih leta 1998 in leta 2004 Andrejka Ščukovt 374 Poplavna obnova naselja Železniki Damjana Pediček Terseglav 378

Digitalne vsebine kulturne dediščine Slovenije na Europeani Franc J. Zakrajšek 381

Viri in literatura 385

6 7 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

Varstvo spomenikov

France Stelè

Objavljeno v Dom in svet, 27, Ljubljana 1914.

Zanimanje za spomenike preteklosti ni prikazen od danes ali od včeraj, ampak naravna posledica razvoja naše kulture v novem veku. Od renesanse naprej zasledujemo posamezne stadije tega razvoja; vidimo, kako se pojem vedno bolj čisti in osvobojuje enostranosti in kako ga izkuša vsestransko izkristalizirali najnovejša doba. Ker pa ni enostaven, ampak obstoji iz mnogih komponent, je naravno, da tudi današnji stadij ni definitiven, ampak se bo v razmerju do celotnega miselnega razvoja izpreminjal tudi on in dobival času primerne oblike. Spomenik nam dandanes ni samo nekaj, kar ima v ožjem zmislu besede namen spominjati na kak zgodovinski dogodek, ampak v širšem, modernemu razvoju zgodovinske znanosti odgovarjajočem pomenu sploh vse, kar hrani v sebi ali na sebi, kakršnokoli, čeprav še tako relativno zgodovinsko vrednoto. Napačen je nazor, da so umetniške vrednote tiste, ki odločajo naše zanimanje za spomenike, napačen že zato, ker umetniška vrednota ni nič objektivnega, za vse čase in vse ljudi enakodanega, ampak čisto subjektivna, v opazovalcu temelječa. Vrednost vsega umetniškega ustvarjanja v ožjem zmislu besede je relativna in vsekdar enostranska, kakor je ravno v ospredju ta ali oni umetniški, to se pravi formalni, tehniški, izrazni problem.1 V koliko pa je vsak spomenik člen razvojne črte umetniškega ustvarjanja, v toliko so te njegove vrednote objektivno dane, a tudi že pod širši pojem zgodovinskih vrednot spadajoče. Seveda tudi subjektivne, v sedanjosti temelječe vrednote (umetniške, porabne, novinske) niso brezpomembne za naše razmerje do spomenika. V zadnjem času pa še en moment posebno prihaja do veljave, to je starinski moment, ki temelji na dejstvu, da čas vpliva na spomenik in pušča na njem svoje znake; ta neposredno vpliva na naše čuvstvo, javi se nam kot razpoloženje in je ravno zato občečloveški in najbolj dostopen. — Spomenik preteklosti je bil pa po veliki večini ob svojem začetku namenjen kakršnemukoli praktičnemu namenu, porabi in pogosto ima tudi še danes porabno vrednost in vlogo. In tudi na moment praktične porabe se mora ozirati spomeniško varstvo. Že iz tega je razvidno, da stališče spomeniškega varstva ne more biti v vsakem slučaju enostavno ali samoposebi jasno; večje število vrednostnih momentov ima za posledico več ozirov; in v vsakem slučaju sorazmerno vse zadovoljiti ni vedno lahko, je celo nemogoče. Kakor smo videli, moramo računati z momentom zgodovinske vrednosti; ta vrednost je d o k u m e n t a r i č n a, to se pravi, obstoja le, dokler je v tem ali onem oziru spomenik nepokvarjen in nepotvarjen poročevalec o preteklosti. Zgodovinsko stališče zahteva torej ohranitev tega, kar je na spomeniku še nepokvarjeno, prvotno, takega kot smo mi prejeli; zato je z zgodovinskega stališča mogoče samo varstvo, v kolikor o h r a n j a. Temu nasproti se postavi zahteva

1 Da ne bo nesporazumljenja: S tem seveda ne odrekam umetnini vsebinske strani, ki igra pri subjektivni umetniški oceni poprečnega človeka važnejšo vlogo kot špecielno umetniška (formalna, tehniška, izrazna). Vsebina je skupna osnovnim miselnim potezam kake kulture, posebej določena po posebnih potezah kulture kakega naroda, a nam podana, kakor jo pojmuje subjekt — stvaritelj. Ona je skupna last celotne kulture, samo njen odsev v individuu — umetnini, umetniško delo pa ni obstojalo v njenem oblikovanju, ampak v njenem vtelešenju, torej v problemu njenega izraza v čutni obliki, ta pa je formalni, izrazni, tehniški.

8 9 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji po praktični porabnosti. Ona zahteva spomenik v takem stanju, da med različnimi enostranskimi zahtevami, bi pa reklo: ohrani naj se spo- ga je mogoče porabljati kot prebivališče, orodje, okras itd. To zahtevo menik, kot so nam ga posredovala stoletja, in izpopolni v toliko, da bo podpira tudi estetično stremljenje po zaokroženosti, popolnosti, novosti zadostoval praktičnemu namenu, ki mu služi. Najprvo bomo zadostili predmeta. Konflikt se včasih zelo poostri, vendar pa je v vseh slučajih sedanjostni zahtevi po porabnosti in bomo cerkev osušili, da bo zdrava mogoč povoljen izhod, če vse momente zadostno pretehtamo. Posebno in ne neprimerna shramba za to, kar je notri. Tudi zgodovinsko stališče zgodovinsko in porabno stališče se dasta še dosti lahko spraviti v soglasje. zahteva to; sklenili bomo kompromis tudi z zahtevo po starinstvu in ne Teže je tam, kjer se oglasi popularna estetska zahteva po enotnosti, bomo pustili, da bi en ali drugi del, ki v sedanjem stanju škodo trpi in novosti. Tu mora v mnogih slučajih odnehati strogo zgodovinsko razpada, še dalje razpadal. Streho bomo popravili, napaden les impregni- stališče, včasi pa zahteva zaokroženosti, ako se gre za ohranitev izrednih rali proti uničujoči sili črva. Ker pa se gre za stavbo, ki služi bogoslužnim zgodovinskih vrednot. Strogo starinsko stališče pa uveljavljamo samo pri namenom in mora biti tudi vsestransko dostojna, zato bomo tudi v tem predmetih, ki so že odslužili svojo porabno dobo; razvaline starih gradov oziru dopustili izpopolnitve. Kar bi na ta način nastalo, bi bilo porabno, prepustimo n. pr. popolnoma zobu časa, da se udejstvuje na njih in jih zanimivo in lepo, kolikor je pač mogoče doseči v danem okviru. Recimo polagoma popolnoma zgloje.2 pa, da bi se pokazala tudi potreba povečave ali kakega novega dela no- Po tem kratkem uvodu bomo povedano najbolje razjasnili, če tranje oprave. Moderno stališče je jasno: kar je enkrat bilo, je minulo za vzamemo par vprašanj spomeniškega varstva v naši deželi, ki so še ali so večno, nima nobene sedanjostne opravičbe, ampak samo zgodovinsko, bila v zadnjem času aktualna. zato mora biti vsak historičen slog pri napravi novega izključen. Delali 1. S a m o s t a n s k a c e r k e v v Z a t i č i n i je eden bomo tako, kot je danes moderno, to se pravi: delali bomo tako, kot najvažnejših spomenikov naše dežele.3 so zmožni delati danes n a j b o l j p r i z n a n i p r v i u m e t n i k i. Prvotno je bila to troladijska romanska bazilika z ravnim stropom, Sloga in oblik ne bomo določali, ampak le prostor in velikost; oblike in od katere so se ohranili v poznejših prezidavah še vsi zidovi. Prezbiterij je izpeljava v velikem in podrobnem morajo biti pa stvar umetnikova, kate- poznogotsko prezidan, cela cerkev v baročnem času na novo obokana in rega naloga je iz tega, kar eksistira, in iz tega, kar zmore njegovo znanje, zvonik iz prvotne romanske kupole gotsko in nazadnje baročno prezidan. ustvariti novo enoto. Spomenik, na katerem se bo to zgodilo, v nobenem Notranja oprava je vsa iz časa baroke in rokoko. Spomeniško varstvo 19. oziru ne bo izgubil na svoji zanimivosti, ampak bo postal le za eno zani- stoletja, ki je temeljilo na h i s t o r i č n e m nazoru v zvezi z novinsko mivost bogatejši. vrednostjo, kar se pravi z drugo besedo restavrirati v prvotno stanje,4 bi 2. Ž u p n a c e r k e v v M i r n i P e č i. — Prezbiterij bogat bilo odstranilo vse, kar ni romanskega na cerkvi. Starinska vrednost, ki poznogotski, zvonik v spodnjem delu tudi poznogotski, kar dokazuje vzbuja v nas močna razpoloženja ob spominu na čase, ki jih ima stavba za seboj, ob misli na njeno u s o d o, bi bila popolnoma uničena. Relativna umetniška vrednost,5 ki nas v nekaterih posameznostih gotovo splošno zadovolji, bi bila tudi uničena. Imeli bi pred seboj troladijsko baziliko z ravnim stropom in z moderno romansko opravo. Sedaj pa premislite, kaj bi vam bilo osebno ljubše: sedanja v enotnem vtisu res pokvarjena cerkev z dragocenimi zanimivimi posameznostmi, ali moderna romanska stavba z moderno romansko opravo? Meni je ljubša sedanja s svojimi starinskimi vrednotami, ki so vsakemu dostopne in razumljive; s svojimi zgodovinskimi vrednotami, ki nas vse zanimajo in zadovoljijo znanstvenika,6 s svojimi relativnimi umetniškimi vrednotami nekaterih posameznosti, ki so tudi splošno dostopne; ona bi bila pa le nova in zopet nova, plod te- žavnih študij, a samo eno (estetsko) vrednoto vsebujoča. Moderno spomeniško varstvo, ki je, kakor smo videli, kompromis

2 Te uvodne misli temeljijo na fundamentalni teoretični razpravi prof. A. Riegla »Der moderne Denkmalkultus«, Dunaj, 1903, s katero se bom podrobneje pečal v »Času«. 3 Zatičina se danes imenuje Stična (op. ur.). 4 H i s t o r i č n o s t a l i š č e: prvotno romansko, prizidano gotsko, prezidano baročno, oprava rokoko — produkt različnih slogov in dob: ohrani naj se vsako na svojem mestu kot nepokvarjen dokument svoje dobe. N o v i n s k o s t a l i š č e: vrednost ima samo prvotno, zaokroženo, enotno; vse pridelano moti zaokroženost, je tuj element, zato: zabrisati sledove preteklosti, staro izpopolniti v zaokroženo novo. Z v e z a o b e h: Treba prenoviti nazaj v romansko, kakor je izgledalo, ko je bilo novo. Ker nimamo načrtov in slike prvotnega stanja, je naravno, da mora biti to enotno stanje kombinacija fantazije in znanstvene špekulacije. 5 Umetniško vrednost ima star spomenik za nas samo v toliko, v kolikor odgovarja našemu sočasnemu umetniškemu hotenju. 6 Za razumevanje zgodovinskih vrednot je treba zgodovinskega znanja; le starinske, Cerkev v Mirni Peči razpoloženjske so splošno dostopne.

10 11 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji gotskoprofiliran zaokrožen vhod pod zvonik; ladja vmes je iz 18, stoletja; mogoče je sicer, da se pod sedanjo zunanjščino skrivajo starejši zidovi, kar se bo videlo pri podiranju. Cerkev je premajhna, zato jo je treba povečati. Pri tem bosta ostala ohranjena zvonik in prezbiterij, glavna ladja pa bo šla med njima pravokotno na sedanjo glavno os cerkve. Na isti način so ohranili prezbiterij in zvonik cerkve v Radečah. Ta način povečave cerkve z ohranitvijo najvažnejših starin so poznali tudi že naši predniki, kar dokazuje cerkev v Radomljah pri Kamniku. 3. Iz slikarstva vzemimo n. pr. s l i k o s v e t e g a N i k o l a j a v n o v o m e š k i k a p i t e l j s k i c e r k v i. Po starih poročilih je slikal to sliko eden največjih benečanskih slikarjev 16. stoletja, Jakob Tinto- retto. Naš čas je prejel to sliko vso zatemnelo vsled obilega zatemnelega firneža, s katerim so jo hoteli semintje poživiti; spodaj je bilo okrog 30 cm celo podvitih; platno je imelo več lukenj in se je na robovih trgalo, posebno spodnji del se je vsled vednega porivanja sem in tje zelo uniče- val. Ko so poznavalci Tintoreltove manire sliko preiskali, so izjavili, da ni nobenega dvoma, da je res Tintorettova, in sicer celo eno najlepših in zadnjih njegovih del. Zgodovinsko torej gotovo zelo dragocen spomenik;

Kip sv. Jurija (Sv. Križ, Gora)

umetniško tudi, ker so ravno Tintorettova dela tista, ki imajo dandanes eno prvih relativnih umetniških cen. Naše stališče je nedvomno, da naj se stori vse, da se sliki podaljša življenje in se reši njenega sijaja kolikor je sploh mogoče; ne sme pa se potegniti niti enkrat s čopičem, da bi se izpo- polnilo kako pomanjkljivo mesto, zgodovinska in umetniška važnost to najstrože prepoveduje. Sliko so poslali na Dunaj; napeli so jo na močno novo platno, da se ne bo staro trhlo več trgalo, očistili so jo vse nesnage in zatemnelega firneža, zravnali spodnji del, barve niti z eno potezo obnovili, — a če pridete danes v Novo mesto, blesti ta Tintoretto kot blesteč biser z velikega oltarja in vsakega očara. Od daleč učinkuje slika kot nova, od blizu ji je videti pa nebroj sledov starosti in prestalih bojev z usodo. Prejšnji čas bi jo bil obnovil s čopičem v roki, kot je toliko drugih dragocenih slik — in kaj bi imeli sedaj od nje? Dva slučaja iz kiparstva: 4. V c e r k v i c i s v. J u r i j a n a G o r i v svetokriški fari za Litijo smo našli lepega poznogotskega sv, Jurija, okrog 90 cm visok lesen kip s sledovi stare slikarije, a v zelo zapuščenem stanu. Slikarija je večjidel od lesa odpadla, les kaže velike razpoke in več manjših reči je odlomlje- nih, med drugim ima celo nos odbit. Kip je moral biti prav lep, ko je bil še popoln, vsaj ostanki so zelo dragoceni. Stal je v čednem baročnem oltarju iz 17. stoletja; a cerkovniku se je zdel tako grd, da ga je vzel iz oltarja in postavil v okno. Z zasmehom ga je kazal vsakemu obiskovalcu cerkve, češ, kako je razbit, kaj takega vendar ne spada v cerkev. Kaj je storiti ž njim? Za v cerkev tak, kot je sedaj, res ni, sam na sebi je pa zgodovinsko neizmerno dragocen spomenik, ker iz te dobe na Kranjskem nimamo skoro nič ohranjenega; ima pa tudi precejšnjo materielno vrednost, ker se po delih te dobe zelo povprašuje. Spomeniško varstvo uveljavi v tem slučaju ekskluzivno historično stališče: ohraniti v tem stanu Tintoretto: Sv. Nikolaj kot je sedaj z vsemi podrobnostmi in pomanjkljivostmi, samo obvarovati (Novo mesto) pred nadaljnjim razpadom. Mesto, kjer je kip edino varen pred tatovi ali

12 13 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

Baročen oltar (Muljava) Kip Matere božje (Muljava) pred nerazumevanjem, ki bi ga lahko pokvarilo, je škofijski muzej; tam naj se varuje in razstavi. 5. Zanimiv spomenik te vrste, pa še vedno češčen v cerkvi, je g o t s k a M a t i b o ž j a v m u l j a v s k i c e r k v i . Slikarija sicer ni več dobro ohranjena in bi tako težko razstavili v cerkvi v češčenje; da bi tako staro in za naše razmere redko soho na novo polihromirali ter ji vzeli stari zna- čaj, tega ni mogoče zagovarjati; zato je v tem slučaju jako srečen, kultu in znanosti zadostljiv izhod, da je soha oblečena; obleka se lahko odstrani, in kdor se zanima za to, lahko študira original. Podobno je s poznoromansko soho Matere božje v glavnem oltarju v Velesovem. 6. Pa drug slučaj: Iz druge polovice 17. in začetka 18. stoletja imamo v naših cerkvah zelo veliko prav bogatih b a r o č n i h l e s e n i h o l t a r j e v. Naj- bogatejši je oni v Muljavi in trije oltarji v Stopičah pri Novem mestu; zelo lepo zaokroženo delo te vrste je tudi veliki oltar v Gumnišču pri Šmarju. Pri najvažnejših slučajih uveljavi spomeniško varstvo pravtako kot v prej- šnjem slučaju izključno historično stališče, samo ohraniti, ne obnavljati; pri množici drugih slučajev, ko se gre za dela druge vrste, koncedira zahtevi cerkve po dostojnosti (bolje rečeno po novosti) in pusti oltarje nanovo preslikati, pomanjkljive dele dopolniti, uveljavlja samo načelo, da se mora Baročen oltar (Gumnišče to izvršiti v istih barvah, v katerih je bil oltar prvotno. pri Šmarju) 7. Še en slučaj: Po naših podružnih cerkvah naletimo pogosto na s l i k a r i j e, pokrite z beležem. Te so večinoma iz 15. stoletja in v svojem prvotnem stanju zelo važen zgodovinski dokument. Ker so za znanost ne zgodovinsko zanimive, kot bi bili stari ostanki, pa tudi lepe ne. Na splošnega, čez meje naše domovine segajočega pomena, ravna spomeniško Koroškem, kjer so te reči poprej odkrili kot pri nas, so jih skoro povsod varstvo ž njimi analogno kot s sliko sv. Nikolaja v Novem mestu. Slike preslikali in je tako velika večina koroških slik za znanost neporabna, ker samo pritrdi na mestu, očisti jih in jih pusti z vsemi pomanjkljivostmi, je izgubila svojo dokumentarično vrednost; isto se je zgodilo pogosto na kot so se ohranile. Prejšnji čas pa je čez stare slike naslikal nove, ki niso Tirolskem; Kranjska pa tvori s Koroško in Tirolsko vred v 15. in zač. 16.

14 15 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

Cerkvene freske v Bodeščah Freske v cerkvi sv. Primoža stoletja eno umetniško provinco, zato so naše nedotaknjene reči tem večje ga v tem slučaju uveljavili, je vsestransko opravičeno; pri tem pa tudi vrednosti in večje skrbi vredne. dostojnost hiše božje nikakor ne trpi. Naj to pojasnim na dveh slučajih iz Kranjske, ki sta bila izvršena v b) Sv. P r i m o ž n a d K a m n i k o m. Cerkev sama je bila zidana zadnjih letih pod nadzorstvom centralne komisije za varstvo spomenikov. v drugi polovici 15. stoletja. Slikarije, ki se nahajajo notri na severni a) P r e z b i t e r i j c e r k v e v B o d e š č a h p r i B l e d u. in južni steni glavnega prostora, so datirane z napisom, ki imenuje iz Do najnovejšega časa je bil pobeljen; pod beležem so zasledili stare Chronove dobe tudi sicer znanega slikarja Elijo Wolffa iz leta 1592. Slike slike; belež so varno odstranili, tako da so danes odkrite vse slikarije, so bile sredi 19. stoletja popolnoma preslikane in, kot se je izkazalo, tudi kar jih je bilo pod njim. Že na sliki vidite, da so se od posameznih nekatere reči izpremenjene; tako je slikar n. pr. zakril pri sliki »Marija, oblik ohranili skoro samo obrisi in da so na steni v največjem delu pribežališče kristjanov« prsi, ki jih je Marija nudila pribežnikom, s tem, samo sence prvotnih slik. Za oko navadnega človeka, ki ceni samo da ji je prekrižal roke na prsih; na podoben način je zakril prsi tudi sv. blesteče, zaokroženo novo, to ni; za izobraženega človeka pa imajo Elizabeti, ki je dojila Marijo. Vsled moče, ki je prišla v cerkev, so nekatere na podlagi različnih asociacij ti ostanki tudi veliko, pogosto večjo barve popolnoma počrnele, tako da so slike zelo grdo izgledale. Vrednost estetsko vrednost kot novo poslikanje, poleg te pa nenadomestljivo slik je bila pa posebno v ikonografskem oziru tudi v tem stanju velikanska, razpoloženjsko vrednost, ki jo čuti tudi preprosti človek in jo tudi saj je druga polovica 16. stoletja v alpskih deželah prav slabo zastopana po ceni; ako je momentano ne ceni, je temu krivo, ker se je preveč slikarskih spomenikih, pravtako Kranjska. Centralna komisija je sklenila zaljubil v kak nov načrt, ki je mogoče obstojal; kakor hitro se pa temu zavarovati obstoj tega spomenika, Dala je slike natančno preiskati po odpove, bo naenkrat razumel vrednost starega in mu bo za bodočnost slikarju M. Sternenu, ta pa je konštatiral, da je novejša slikarija naslikana bržkone bolj zanimivo kot novo, kate-rega bi se bil kmalu naveličal. v tempera tehniki na staro slikarijo v fresko tehniki in da se da z lahkoto Ta moment uči, da je opravičena avtoritativnost varstva spomenikov, odmiti. Odmil je vso novejšo slikarijo razen Heroda, ki je bil čisto nanovo da je opravičena v mnogih slučajih trdovratnost, ki mogoče proti naslikan, s tem tudi vse grde črne lise, ki so se nahajale v novejši plasti, in veliki nevolji in odporu zmaga. — Bodeške slike so v zvezi z drugimi danes imamo pri Sv. Primožu primeroma zelo dobro ohranjen spomenik ohranjenimi slikami v času med 1440 do 1490 važen dokument razvoja iz konca 16. stoletja, z malimi izjemami ves v prvotnem stanju, ki je brez poznogotskega slikarstva v alpskih deželah; estetičnih vrednot res ne dvoma eden najvažnejših in najzanimivejših te dobe v vseh alpskih deželah. vsebujejo, namesto teh pa imajo veliko razpoloženjskih vrednot, ki te Za naše razmere je pa posebno važen, ker je datiran dokument umetnosti nadomestijo; z zgodovinskega stališča pa nudijo mnogo stilističnih in Chronove dobe, o kateri vemo sicer veliko iz pisanih poročil, dela so pa ikonografičnih dejstev, ki jih napravijo v zvezi z drugimi spomeniki te že večinoma uničena, Tudi tu je strogo in dosledno zgodovinsko stališče dobe naravnost nenadomestljive. Strogo zgodovinsko stališče, ki smo spomeniškega varstva absolutno opravičeno.

16 17 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

ohranilo še več takih cerkvic, katerih stropi so bili pa večinoma v 17. stoletju baročno obnovljeni. Najbolje ohranjen prvotni gotski strop pa imamo še v cerkvici sv. P e t r a pri Sv. P r i m o ž u nad Kamnikom. Slikarija na njem je patronirana in posebno zanimiva zato, ker ima skoro vsaka deska drugačen vzorec in imamo tu zbranih mnogo zelo bogatih gotskih patronov. V cerkvici v N a d l e s k u, fara Stari trg pri Ložu, pa imamo baročen strop, ostanki starega gotskega stropa so pa porabljeni za balustrado pri stopnicah na kor. — Kot karakterističen primer takega stropa iz 17. stoletja (datiran 1698) vam podajam strop iz cerkvice sv. J u r i j a p r i T r ž i č u. Na prvi pogled je očividno, da teh stropov niso slikali umetniki-slikarji, ampak da so delo preprostih ljudi, ki so pa imeli jako dober okus; poleg teh stropov so slikali na les, na platno ali tudi na usnje antependije, ki pokrivajo sprednji del oltarne menze; k tem cerkvenim izdelkom se pridružujejo predmeti vsakdanje porabe kot slikane skrinje itd., ki so delo iste vrste ljudskih umetnikov. Vsi ti predmeti imajo veliko folkloristično vrednost in krijejo v svojem ornamentalnem načinu toliko estetskih vrednot, da odtehtajo marsikako delo človeka, ki si je nadeval ime umetnika. Na varstvo teh stropov in njih ohranitev je treba polagati največjo važnost in skrb, ker cerkev, oropana tega prvotnega okraska in obokana, postane navadno monstrum. Vzemimo n. pr. cerkev na Muljavi. Ta precej velika cerkev

Gotski strop (Sv. Peter je bila sezidana sredi 15. stoletja in leta 1453, vsa poslikana. Prezbiterij pri Sv. Primožu nad je bil gotsko obokan, ladja je imela raven strop, podoben onemu pri Sv. Kamnikom) Petru nad Kamnikom, in vse stene ladje od tal do stropa so bile krasno (kot sklepamo iz ostankov) poslikane. Bržkone koncem 17. stoletja so cerkev obokali in na ta način vzeli cerkvi prvotni, vsekakor neprimerno bogati in lepi značaj ter jo obokali, s tem pa pokvarili večino slik. Cerkev na Muljavi je še v sedanjem stanju ena največjih cerkvenih zanimivosti na Kranjskem, — kaj bi šele bila, če bi bila ohranjena v prvotnem stanju! Dosti praktičnih primerov. Opozoril bi vas še na eno: ako slišite kdaj, da je kaka umetnina v tako slabem stanu, da je ni mogoče več ohraniti, ampak je kdo prisiljen zavreči jo, z mirno vestjo izjavite, da se še da za nekaj časa rešiti, naj je tudi v najslabšem stanju. Moderno spomeniško varstvo ima zadosti tehniških sredstev na razpolago in bo tudi v tem slučaju p r a v g o t o v o pomagalo. Iz teh par slučajev, ki so imeli namen seznaniti vas z načeli modernega spomeniškega varstva, ste spoznali prvič, da spomeniško varstvo nikakor ni tako nepraktično in sama sitnarija, kot se pogosto misli, ampak da je trezno pojmovano naravnost nenadomestljiva zahteva domače kulture in njenih spomenikov; drugič pa ste že tu videli, da je pri nas še mnogo takega, kar je varstva potrebno, pa tudi vredno. Naše kmetiške cerkvice krijejo še marsikaj lepega in zanimivega, treba je samo zbuditi razumevanje za to, pa bo najboljše obvarovano; vstati mora zopet v nas zavest, da ima tudi naša domovina zanimivosti, enakopravne onim tujine. Strop v cerkvi sv. Jurija nad Tržičem Dokler ta zavest splošno ne prodre, je kulturna naloga javnih faktorjev, kot sta to cerkvena in državna oblast, da v takih slučajih izvojujeta zmago svojemu, v mnogih smereh utemeljenemu stališču. 8. S l i k a n i s t r o p i . Male gotske cerkve so imele pogosto samo prezbiterij obokan, ladja pa je imela lesen raven strop, ki je bil poslikan; pa tudi zelo velike romanske cerkve kot je bila ona v Zatičini ali v Starem trgu pri Ložu so imele v ladji lesene ravne strope. Že baročna doba je mnogo teh stropov odstranila in jih nadomestila s svodi, posebno pa zopet novejši čas (konec 19, stoletja). Vendar pa se nam je

18 19 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

Sto let v dobro dediščine – izhodišča, pot in sadovi umetnine, spominski predmeti, igrače, ustna tradicija ter ljudsko slo- vstvo, domači jezik in ljudska govorica, narečja, narodna glasba, narodni Jelka Pirkovič plesi, ljudska omika, izvirajoča iz prave ali dozdevne empirije: vremenska pravila, navodila za razdelitev poljskega dela, domače zdravilstvo; tehnika, Ob stoletnici javne službe varstva, ki jo praznujemo v letu 2013, je terminologija ter narodne šege in navade. Skratka, že ob nastanku naše prav, da se najprej ozremo na naše začetke. Poleg tega nam stoletnica daje organizirane skrbi za to, čemur danes pravimo kulturna dediščina, so naši priložnost, da premerimo pot, ki smo jo v sto letih prehodili. Ponoven pionirji opredelili celotno področje delovanja, od naravne do opredmete- premislek o tem, na čem temelji naša dejavnost, in kritičen pregled nad ne in nesnovne kulturne dediščine. uresničevanjem izhodiščne vizije nam lahko povesta veliko o tem, ali smo Vrnimo se k Stelètu. Njegov prvi članek, napisan kmalu po na- kot skupnost in kot dejavnost (stroka) uspešni ali pa smo morebiti zašli z stopu službe v Ljubljani, je bil namenjen širšemu občinstvu. Stelè ga začrtane poti. Spraševanje o koreninah in kritičen pregled predvsem prvih je napisal tako, da je sledil konceptu Dvořákove knjige Katechismus desetletij varstvene dejavnosti sta namen mojega prispevka k jubilejnim der Denkmalpflege,2 ki je, časovno gledano, nastajala dalj časa, vendar Dnevom evropske kulturne dediščine v Sloveniji. Drugi prispevki v tem ob objavi Stelètovega članka še ni bila objavljena. Novejše raziskave zborniku pa osvetljujejo pot, prehojeno predvsem v drugi polovici stoletja Dvořákovega dela so pokazale, da je Katekizem nastajal v tesnem sode- v dobro dediščine. lovanju z nadvojvodo Francem Ferdinandom, ki je bil med letoma 1910 Kot rojstni dan javne službe varstva kulturne dediščine štejemo 12. in 1914 zaščitnik Centralne komisije za varstvo spomenikov. V tem času junij 1913, ko je bil dr. France Stelè imenovan za »zastopnika« Cesarsko- naj bi Franc Ferdinand sproti spremljal nastajanje Dvořákove izpeljave -kraljeve centralne komisije za varstvo spomenikov v kronovini Kranjski.1 Rieglovih varstvenih načel in generalnemu konservatorju dajal usmeritve Kot programsko podlago slovenskega varstva lahko štejemo tri članke, in napotke.3 Kot rečeno, je koncept Stelètovega članka zelo soroden Kate- objavljene neposredno po ustanovitvi deželnega urada, in sicer dva izpod kizmu, le da je, razumljivo, krajši in prinaša le nekaj praktičnih primerov. peresa Franceta Stelèta (Stelè, 1914 a; Stelè, 1914 b) in tretjega, najobšir- Gre za osem primerov iz sedmih spomenikov. Ti spomeniki so: Stična – nejšega, ki ga je napisal tedanji ravnatelj Deželnega (kasneje Narodnega) samostan Stična, Mirna Peč – cerkev sv. Kacijana, Novo mesto – cerkev muzeja, prav tako umetnostni zgodovinar (učenec Franza Wickhoffa) sv. Nikolaja, Gabrska Gora – cerkev sv. Jurija, Muljava – cerkev Marijine- in hkrati arheolog dr. Josip Mantuani (Mantuani, 1914). Oba Stelètova ga vnebovzetja (dva primera), Stopiče – cerkev Marije Device Tolažnice članka imata isti naslov, in sicer Varstvo spomenikov, Mantuanijev pa žalostnih, Gumnišče – cerkev Sv. duha, Bodešče – cerkev sv. Lenarta, Domovinsko varstvo. Prvi Stelètov članek in Mantuanijeva razprava sta Črna pri Kamniku – cerkev sv. Primoža in Felicijana in cerkev sv. Petra, izšla v začetku leta 1914, kar pomeni, da sta bila napisana nekaj mesecev Nadlesk – cerkev sv. Jedrti in Bistrica pri Tržiču – cerkev sv. Jurija. Našte- prej – Stelè je objavil svoje Varstvo spomenikov v družabni reviji Dom in ti primeri kažejo, da je Stelè za svojo uvodno predstavitev izbral samo sa- svet in Mantuani svoje Domovinsko varstvo v znanstveni reviji Čas. V na- kralne spomenike, kar je razumljivo, če vemo, da ga je kot umetnostnega slednji številki Časa je izšel drugi Stelètov članek. Oba pisca sta izhajala iz zgodovinarja zanimalo predvsem srednjeveško stensko slikarstvo. Vendar tako imenovane dunajske šole umetnostne zgodovine, samo da je bil Stelè sta predstavljena le dva tovrstna primera: freske v Sv. Primožu in Felici- šestindvajset let mlajši od Mantuanija in si je po doktoratu pri Maxu janu ter freske v Bodeščah. Večina konkretnih primerov ilustrira načine Dvořáku (leta 1912) šele utiral svojo poklicno pot. Njuno sodelovanje reševanja problematike sakralne opreme, kot so zlati oltarji, oltarne slike na področju domovinskega varstva je tema, ki kliče po posebni obravna- in kipi, slikani stropi. Dva primera pa ponazarjata problematiko celostne- vi in je na tem mestu ne bomo podrobneje predstavljali. Pomembno je ga ohranjanja cerkvenih arhitektur, vključno z ureditvijo notranjščine. ugotoviti, da sta tako Stelè in še posebej Mantuani opredelila področje V uvodnih odstavkih tega članka je Stelè na kratko predstavil to, kar varstva izredno široko in moderno. V nadaljevanju bomo nekoliko po- je sam označil za »zanimanje za spomenike preteklosti« in kar se vse bolj drobneje osvetlili Stelètova članka, zato naj pri Mantuaniju povzamemo razvija v smer, ki ustreza »modernemu razvoju zgodovinske znanosti«. samo njegov programski pregled predmeta domovinskega varstva: »Kaj pa Stelè je nato predstavil sistem spomeniških vrednot, od umetniških, je predmet našemu domovinskemu varstvu? Predmet temu delu je, ako zgodovinskih, dokumentarnih in uporabnih do starinskih. V tem se je v se splošno izrazimo, vsa domovina: kos naše zemlje in kar na njem stoji celoti poklonil »teoretični razpravi prof. A. Riegla« in hkrati napovedal, in živi, torej tudi duševna kultura.« (prav tam: 76.) Mantuani v nadalje- da bo o tem podrobneje spregovoril v članku, ki bo objavljen v reviji Čas. vanju ta predmet razčleni na naravne značilnosti in naravne spomenike, To se je seveda tudi zgodilo. Revija je kmalu po objavi članka v Domu in nadalje na spomenike, ki jih je ustvarila človeška roka, vključno s podobo svetu priobčila razpravo, v kateri je Stelè na šestih straneh skoraj dobese- krajev in posameznimi stavbami in napravami, premičninami, kot so dno povzel pomemben del Rieglove razprave iz leta 1903.4 Že v Domu in pohištvo, orodje, uporabni predmeti, obrtni izdelki, narodne in druge svetu je poleg zgoščenega pojasnila o Rieglovih spomeniških vrednotah

1 Poimenovanje »zastopnik c. kr. centralne komisije za kronovino Kranjsko« je zapisal Mantuani 2 Nadvojvodo Franca Ferdinanda je za zaščitnika (protektorja) spomeniškega varstva imenoval (1914: 100). Celoten navedek se glasi: »S tem, da je (centralna komisija) postavila v Ljubljani cesar Franc Jožef (Brückler, 2009: 15). Dvořákov Katekizem je bil sicer v knjižni obliki prvič lastnega zastopnika za kronovino Kranjsko v osebi usposobljenega domačina, je storila tudi že objavljen leta 1916, vendar ga je Dvořák napisal večinoma leta 1913. uspešen korak za domovinsko varstvo.« Sam Stelè je kasneje to »zastopstvo« v času avstro-ogrske monarhije imenoval Deželni konservatorski urad za Kranjsko. Glej Stelè, 1969: 536. V istem članku 3 O tesnem sodelovanju pri nastajanju knjige piše tudi Blower, 2010. je zapisal tudi, da je urad začel delovati spomladi 1913. Cevc (1975: 58) navaja natančen datum 4 Riegl, 1903. Rieglova razprava ima v Swobodovi izdaji 24 strani, v Bacherjevi 42 strani Stelètovega imenovanja za deželnega konservatorja z dekretom, ki naj bi bil izdan 12. junija 1913. (Bacher, 1995: 55–97). Seveda bi le podroben pregled obeh besedil pokazal, kolikšen je obseg dobesednega Stelètovega povzemanja Rieglovega originala.

20 21 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji povzel Rieglovo razlago odnosa med posameznimi vrednotami, ki jih zaznavamo pri obravnavi konkretnih primerov. Tako je na primer enako kot Riegl svaril pred upoštevanjem zgolj estetskih, umetnostnih vrednot: »Napačen je nazor, da so umetniške vrednote tiste, ki odločajo naše zanimanje za spomenike, napačen že zato, ker umetniška vrednota ni nič objektivnega, za vse čase in vse ljudi enakovrednega, ampak čisto subjektivna, v opazovalcu temelječa. Vrednost vsega umetniškega ustvarjanja v ožjem smislu besede je relativna in vedno enostranska, kakor je ravno v ospredju ta ali oni umetniški, to se pravi formalni, tehniški, izrazni problem.« (Stelè, 1914 a: 49.) Poleg tematike spomeniških vrednot v članku Stelè na več mestih razlaga o tem, da naši spomeniki z umetnostnega stališča morda niso tako pomembni kot istočasno nastali spomeniki v drugih deželah. Imajo pa zato veliko zgodovinsko in starinsko vrednost, ki narekuje njihovo ohranjanje. Tako pravi: »Ta moment uči, da je opravičena avtoritativnost varstva spomenikov, da je opravičena v mnogih slučajih trdovratnost, ki mogoče proti veliki nevoljni in odporu zmaga.« Poglejmo sedaj, kakšni so bistveni poudarki Stelètove predstavitve posameznih spomenikov. Predvsem prvega, to je samostan in samostansko cerkev v Stični, je Stelè izkoristil za praktično ponazoritev modernih konservatorskih nazorov dunajske šole. Pri Stični je ponazoril uporabo Rie- glovega načina vrednotenja spomenikov, še posebej razreševanja nasprotja med varstvom in sodobnimi zahtevami. Tako je menil, da je treba spomenik prilagajati novim potrebam in pri tem določati le osnovne zahteve glede sprememb. Dodatki ne smejo posnemati zgodovinskih vzorcev, ampak naj jih oblikuje usposobljen ustvarjalec v modernem slogu. »Sloga in oblik ne bomo določali, ampak le prostor in velikost; oblike in izpeljava v velikem in podrobnem morajo biti pa stvar umetnikova.« (Stelè, 1914 a: 51.) Stelè je ponazoril uresničitev takšnih načel s primerom povečave župne cerkve sv. Kacijana v Mirni Peči. Prav v času, ko je nastopil svojo službo v Ljubljani, je padla odločitev, da se zaradi potreb po večji cerkvi stara baročna ladja podre in po načrtih arhitekta Josipa Vancaša zgradi nova cerkev, ki pa naj leži prečno na staro ladjo, tako da stari prezbiterij postane stranska kapela, stari zvonik pa prislonjen na zahodno steno nove ladje. Takšno korenito prezidavo stare cerkve so dejansko izvedli med Lesen gotski kip sv. Jurija je sedaj del zbirke Narodne galerije (foto: Bojan Salaj, Narodna galerija, Ljubljana) letoma 1914 in 1915. Tintorettova slika sv. Miklavža v kapiteljski cerkvi v Novem mestu je Stelètu predstavljala primer velike, tudi evropsko primerljive umetnine, navi treba dosledno uveljavljati konservatorska načela po ohranjanju in pri reševanju katere je treba še toliko bolj dosledno upoštevati načelo ne obnavljanju. To pa ne pomeni, da to velja takrat, kadar imamo oprav- »konservirati, ne restavrirati«. Kot je znano, so v tistem obdobju Tinto- ka z manj pomembnimi izdelki – tukaj je Stelè dopustil možnost »... rettovo platno v delavnicah Centralne komisije na novo napeli in očistili, oltarje na novo preslikati, pomanjkljive dele dopolniti ...«. Enako načelo niso pa je restavrirali. je zagovarjal pri vprašanju fresk, ki so mu seveda bile po strokovni plati S kipom svetega Jurija z Gabrske Gore je Stelè ponazoril primer, kdaj še posebno blizu. Najbolj se je poglobil v predstavitev problematike fresk je možno odstopiti od načela hranjenja spomenika in situ. Zaradi nepri- pri Sv. Primožu nad Kamnikom. V tistem času se je ravno končala intervencija, s katero je Sternen odstranil napačno izveden restavratorski poseg mernih razmer v cerkvi, ki je bila originalno nahajališče gotskega kipa, je 5 bilo treba najti trajno rešitev za kip. Tako je Stelè dosegel, da je kip našel svojega predhodnika Franca Kurza Goldensteina iz leta 1840. Tako je novo domovanje v nadškofijskem muzeju, katerega fond je kasneje tvoril Stelèta poleg rešitve problema temnih madežev na freskah zanimala še jedro fonda na novo ustanovljene Narodne galerije, kjer je sv. Jurij še avtorska in kulturnozgodovinska umestitev fresk. Freske v Sv. Lenartu v danes. 5 O tem je Stelè na kratko poročal v osrednjem glasilu Centralne komisije. Glej Mitteilungen der k.k. Zentralkomission (1913), številka 5, str. 73. Poročilo sicer ni podpisano, se pa iz besedila in V članku so nato predstavljeni trije zlati oltarji, to je tisti iz muljavske objavljenih fotografij vidi, da je avtor Stelè. To je v letu 1913 tudi prvo poročilo izpod njegovega cerkve, cerkve v Stopičah in cerkve v Gumnišču. Vsi našteti oltarji so po peresa. Omenjena številka Mitteilungen je izšla maja, kar pomeni, da drži Stelètova omemba, da Stelètovem mnenju vrhunski izdelki svoje vrste, zato je pri njihovi obrav- je v Ljubljani začel delati zgodaj pomladi 1913 in ne šele junija, ko naj bi bil podpisan dekret o njegovem imenovanju. Glej opombo št. 1.

22 23 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

nijo in nadomestijo z oboki, saj to pomeni ne samo njihovo uničenje, temveč tudi popolno spremembo prostorske zaokroženosti notranjščine. Kot primer takšnega uničenja je navedel cerkev na Muljavi, ki je leseni strop izgubila v barokizaciji 17. stoletja, kar je povzročilo bistveno izgubo srednjeveških fresk. Takšna je torej bila smer varstva, kot jo je začrtal Stelè. Kot je sam poudarjal v obeh uvodnih razpravah, v Domu in svetu in Času, mu je kot teoretična opora služil Rieglov »sodobni kult spomenikov«, kot glavno metodo pa je uporabljal topografiranje z natančnimi terenskimi zapiski in na tej podlagi izvedenim vrednotenjem. Identificiranje pomembnih elementov in celot ter vrednotenje pa sta mu omogočila opredelitev ključnih problemov ohranjanja in posledično utemeljevanje odločitev o tem, kako praktično izvesti posamezne konservatorske posege. V INDOK centru Ministrstva za kulturo, ki je drugi dedič Stelètovega Spomeniškega urada, hranijo njegove terenske zapiske. Po tako začrtani poti je spomeniško varstvo v naslednjih desetletjih nadaljevalo svojo dejavnost. Pregled razvoja sta v časovnem razponu desetih let podala Stelè in Franjo Baš; Stelètov referat na zborovanju jugoslovanskih zgodovinarjev v Mariboru je bil objavljen leta 1929 v Časopisu za zgodovino in narodopisje (Stelè, 1929), Bašev prispevek pa v zborniku ob dvajsetletnici Jugoslavije leta 1939 (Baš, 1939). Med pregledoma je poleg časovne distance še ena bistvena razlika: Stelètov članek je izjemno kritičen, namenjen je bil pač strokovni javnosti, medtem ko je bil Bašev namenjen svečanemu zaznamovanju uspehov nove države po prvi svetovni vojni. Stelè tako pred nami razgrinja velike probleme, s katerimi se je Spomeniški urad srečeval pri svojem delu.6 Eden izmed njih je propadanje pomembnih slovenskih gradov, predvsem štajerskih. Tako je Stelè obžaloval porušitev gradov Branék pri Ljutomeru in Legen pri Slovenj Gradcu, svaril pred slabim stanjem gradov Borl in Štatenberg, opozarjal nad možnimi negativnimi posledicami odprodaje gradu v Gornji Radgo- ni, »... ki je bil po vojni restavriran in napolnjen na novo z dragocenim starim pohištvom ...«. Vzroke za takšno stanje je videl v spremenjenih družbenih in ekonomskih razmerah, zaradi katerih stari lastniki niso več zmogli nositi velikih bremen vzdrževanja in obnov. Novi časi žal niso prinesli novih, zavednih lastnikov, morda zato ne, ker je vladalo prepričanje, kot se je izrazil Stelè, da so »... ta poslopja znaniki nekdanje naše narodne Lesen slikan strop z motivom sv. Jurija z zmajem danes krasi cerkev sv. Jožefa v Tržiču (foto: sužnosti, in naj le propadajo ...«. Torej je imel damnatio memoriae, ki je Bernarda Jesenko Filipič, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj) tako silovito prišel do izraza pri rušenju slovenskih gradov med drugo svetovno vojno in po njej, svoj izvor že v času medvojne Jugoslavije, ko Bodeščah pa so mu dale priložnost, da je ponovil svoje prepričanje, da smo tovrstno dediščino čutili kot nekaj tujega in nevrednega ohranjanja, estetska vrednost ni edino merilo ohranjanja, enako pomembne so razpo- na kar je spomeniško varstvo že takrat opozarjalo. Konservatorjevo sta- loženjske in zgodovinske vrednote. lišče je že takrat bilo, da smo »... svobodni in demokratični dediči nede- Zadnji trije primeri, kot rečeno, so to Sv. Peter v Črni pri Kamniku, mokratičnih vladajočih stanov kljub temu obvezani, da čuvamo narodno Sv. Jedrt v Nadlesku in Sv. Jurij v Bistrici pri Tržiču, ponazarjajo pomem- premoženje, ki je zakopano v zidinah in opremah teh stavb« (Stelè, 1929: ben element notranjščin naših podružničnih cerkva, to je slikane lesene 100). V nadaljevanju Stelè opozarja na pomen ohranjanja grajskih par- strope. Z njimi je Stelè prikazal po eni strani pomen teh elementov z kov, pri čemer omenja park gradu Mokrice, in grajskih arhivov, kar vse zgodovinskega in ambientalnega stališča (stališča starinske vrednosti), kar dokazuje njegovo celostno razumevanje nalog varstva. Kritičen je tudi do po njegovem odtehta njihovo morebitno skromnejšo, umetniško manj trgovanja s starinami in še posebej do tega, kar imenuje »... razvada, ki se dovršeno izdelavo: »Vsi ti predmeti imajo veliko folkloristično vrednost vedno bolj širi, da vsak, kdor ima priliko, brska nekontrolirano po zemlji in krijejo v svojem ornamentalnem načinu toliko estetskih vrednot, da odtehtajo marsikako delo človeka, ki si je nadeval ime umetnika.« Po 6 Takrat se urad še ni imenoval banovinski, ker je bilo slovensko ozemlje po letu 1927 razdeljeno na dve oblasti, ki sta se šele leta 1930 združili v Dravsko banovino. Takrat je Stelè postal drugi strani pa je Stelè svaril pred morebitno željo, da se ti stropi odstra- banovinski referent, neposredno strokovno podrejen banu (Baš, 1939: 317).

24 25 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji in izkopava stare grobove itd. z edinim namenom, da bi se obogatil« dejavnost. Pri načelih seveda ne moremo prezreti še Stelètovih Osnovnih (Stelè, 1929: 102). Opozoril je tudi na nasprotovanje ohranitvi rimskega načel iz leta 1928 (Stelè, 1928). Zanje smo že pred časom ugotovili, da zidu na Mirju v Ljubljani ter na splošno na odstranjevanje zgodovinskih se po namenu, strukturi in vsebini naslanjajo na Dvořákov Katekizem prič prejšnjih dob, kot sta na primer spomenika Tegetthoffu in nadvojvo- spomeniškega varstva, seveda spet v primerno skrajšani obliki in s prila- di Janezu (za katera je menil, da jih je mogoče ohraniti tudi v muzejih in goditvijo na naše razmere. Tako gre za drugo Stelètovo delo, ki se je zgle- ne le na javnih mestih) ter na nestrpno brisanje nemških napisov v Mari- dovalo pri učitelju Dvořáku. Stelètovo pionirsko delo je pri nas utrdilo boru in drugod. varstvena izhodišča, kot jih je na prelomu iz 19. v 20. stoletje začrtala Pri tem je poudaril, da se pri reševanju vseh teh problemov čuti po- dunajska šola; ta se je že od vsega začetka tudi pri nas izkazala s svojo manjkanje varstvene zakonodaje. S pozivom beograjskim oblastem, naj širino, ki obsega vse dediščinske pojave, ter s svojo teoretično utemeljeno- čim prej sprejmejo spomeniški zakon, katerega predlog je bil posredovan stjo v znanstvenem pojmovanju odnosa med družbo, posameznikom in leta 1928, je Stelè zaključil svoj pregled. dediščinskimi (spomeniškimi) vrednotami. Bašev priložnostni pregled je zanimiv zato, ker je iz njega razbrati, da Vsi trije avtorji, ki smo jih nekoliko podrobneje predstavili, nakazuje- je v desetih letih od Stelètovega kritičnega poročila že viden napredek, jo pot, ki je vodila od ljubiteljsko zgodovinskega in nacionalno občutlji- in je lahko zapisal, da spomeniško varstvo »... temelji na upravnem in vega zanimanja za priče preteklosti preko muzealizacije k osamosvojitvi znanstvenem delu, pri katerem je postal svetovalec in nadzornik pri vseh spomeniške dejavnosti kot posebne organizacijske oblike, ki je združevala spomenikih zgodovinskega, kulturnega in umetniškega značaja pri njih znanstveno proučevanje in upravni vidik. Upravni vidik je bil že v za- vzdrževalnih in obnovitvenih delih« (Baš, 1939: 318). Dejstvo, da so za četni fazi spoznan za bistvenega zato, ker je bila dediščina (če govorimo razliko od prejšnjega desetletja sedaj poudarjene upravne naloge, izhaja iz z današnjim besednjakom, vendar smo opazili, da je Stelè že leta 1929 tega, da sta vsaj nekaj pravnega varstva zagotovila zakon o gozdovih, spre- uporabljal izraz »dediščina«, in to v množini) spoznana kot »narodno jet leta 1929, in gradbeni zakon, sprejet dve leti kasneje. Baš je poleg tega premoženje« in zato njeno varstvo zahteva omejevanje pravic lastnikov in pohvalil vlogo spomeniškega varstva kot koordinatorja med muzejskim, drugih, ki pridejo z dediščino v stik. Značilen Stelètov citat v zvezi s pro- galerijskim in arhivskim delom, njegovo uvajanje sodobnih varstvenih blematiko ohranjanja gradov se tako glasi: »Tudi sodobne demokratične metod pri restavriranju posvetnih in predvsem cerkvenih spomenikov samouprave, naj si bodo oblastne ali občinske, še daleč niso dozorele do in njegovo pionirsko delo pri uvajanju »... v sistematsko urbanistiko«. razumevanja, da je pravzaprav njihova dolžnost, da se za take dediščine Slednje je bilo naposled kronano s sprejetjem dveh aktov, ki jih Baš sicer zavzemajo in tako rešijo nacionalno premoženje, ki ga s smotrno porabo ne omenja. To sta bila pravilnika o zaščiti zgodovinskih in umetnostnih lahko tudi kolikor toliko plodonosno upravljajo (važnost razvalin, gradov spomenikov v Ljubljani in Mariboru, sprejeta leta 1931 oziroma 1935, in drugih zanimivosti za tujski promet).« (Stelè, 1929: 100.) Pot je tako in to na podlagi gradbenega zakona.7 Glavni pobudnik in avtor prvega je vodila k utrjevanju varstva kot oblastne strukture in k njegovi vse večji bil Stelè, drugega pa Baš. Slednji je bil namreč od leta 1932 zaupnik ba- interdisciplinarnosti. Začetniki naše dejavnosti so bili vsestranski strokov- novinskega Spomeniškega urada za severovzhodno Slovenijo (Stelè, 1969: njaki, to še posebej velja za Mantuanija in kasneje za Baša. Že zelo kmalu 535). Oba pravilnika sta tako opravičevala Baševo poudarjanje upravnega pa je Stelè k sodelovanju pritegnil sodelavce različnih profilov, predvsem in ne le raziskovalnega poslanstva spomeniškega urada. arhitekte, kasneje še zgodovinarje in geografe ter mlajše umetnostne zgo- O tem je v svojih spominih na Baša in na predvojno delo v spo- dovinarje, nekaj manj arheologe, saj so ti med obema vojnama delovali meniškem uradu pisal Stelè v članku, objavljenem tri leta pred smrtjo predvsem v okrilju muzejev.10 (Stelè, 1969: 535). S stališča konservatorske prakse pred letom 1941 je Ko smo predstavljali varstveno dejavnost v obdobju do začetka druge zanimivo, da je poleg bitke za ohranitev rimskega zidu Stelè omenjal še svetovne vojne, smo omenjali nekaj primerov praktičnega delovanja. Stelè začetek prizadevanj za ohranitev Koslerjeve hiše, ki so jo zaradi namera- takšne primere opisuje že v uvodnem članku iz leta 1914, vendar so, kot vane širitve takratne Šelenburgove ulice hoteli porušiti že v dvajsetih letih smo že ugotovili, omejeni na sakralne spomenike. Leta 1929 našteva prejšnjega stoletja,8 in bitko za poglobitev železniške proge, ki se je začela predvsem problematiko rimskega zidu, torej arheološke dediščine, gradov v tridesetih letih.9 in mestnih središč. Baš pa potrebo po konkretizaciji varstvenih načel širi Kratek pregled petih besedil treh pionirjev varstva kulturne dediščine na zgodovinska vaška naselja, vendar ne podaja konkretnih primerov. v Sloveniji – poleg Stelèta smo predstavili še Josipa Mantuanija in Fra- O razvoju varstva dediščine v zadnjih petdesetih letih bo več govora v nja Baša – je, upam, pokazal izhodišča in načela, na katerih temelji naša nadaljevanju te knjige. Da bi vseeno potegnili vzporednico med pionir- skimi in sedanjimi časi, bomo na kratko pogledali, kako se je konkretnim 7 Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, letnik 16, številka 139, 18. junij 1935, str. 2, http://www.dlib.si (geslo URN:NBN:SI:DOC-FTESBZ1N). spomenikom, ki so omenjeni pri Stelètu, godilo v naslednjih obdobjih. 8 »... tak spopad je pomenil v dvajsetih letih sproženi načrt, da se iz prometnih ozirov podre tako Najprej naj poudarim, da so danes osnovni in nekateri zgodovinski imenovana Kozlerjeva hiša v Titovi ulici. Boj za to baročno hišo se je vlekel več kot trideset let in je podatki o teh in drugih objektih in območjih, ki jih Stelè omenja, javno postal kar simbol borbenega spomeniškega varstva v Ljubljani. V tem boju so aktivno sodelovali s konkretnimi predlogi ureditve prometa z ohranitvijo te hiše v smislu spomeniške zaščite 10 Med arhitekti je Stelè ob začetku svoje poklicne poti sodeloval na primer s Fritzem najuglednejši arhitekti Jože Plečnik, Marjan Mušič in Edo Ravnikar. Nazadnje je padla kot žrtev Schmidingerjem in Josipom Vancašem, od dvajsetih let pa predvsem z Jožetom Plečnikom. Med pretiranega uveljavljanja prometnih ozirov.« (Stelè, 1929: 102.) restavratorji je bil ves čas njegov najtesnejši sodelavec Matej Sternen, med zgodovinarji poleg 9 »Sledil je boj za poglobitev železniške proge, ki je obetal če se ne odločimo za preložitev na Baša (ki je bil tudi geograf) še Ignac Orožen, med arheologi Walter Schmidt, s katerim sta uspešno Posavje, urbanistično najugodnejšo rešitev za bodočo Ljubljano, ki se najbolj širi prav v ti smeri.« sodelovala pri reševanju rimskega zidu, med mlajšimi umetnostnimi zgodovinarji pa predvsem (Stelè, 1929: 102.) France Mesesnel, ki je, kot je znano, Stelèta nasledil kot vodja Spomeniškega urada leta 1938.

26 27 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

Črna pri Kamniku, freske v cerkvi sv. Primoža in Felicijana zahtevajo čimprejšnje konservatorsko- restavratorske posege (foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS, Restavratorski center)

kumentarno vrednost. Večina tega gradiva je že objavljena kot del spletne verzije Registra nepremične kulturne dediščine in je za povrh dostopna na portalu Europeana.12 Med primeri, ki jih je Stelè obravnaval v svojih dveh člankih, smo predstavili devetnajst enot. Vse razen dveh, to je nekdanjega dvorca Le- gen, ki je bil v ruševinah že leta 1914, in Koslerjeve hiše v Ljubljani, ki je bila porušena leta 1959, so vpisane v register kulturne dediščine. Od tega imajo tri enote, to je Stična – samostan, Dolane – grad Borl in Ljubljana – rimski zid na Mirju, status kulturnega spomenika državnega pomena, dvanajst jih ima status kulturnega spomenika lokalnega pomena in samo dve enoti imata status kulturne dediščine, ki je varovana le v okviru ob- činskih prostorskih aktov. Presek skozi prizmo Stelètovih primerov torej kaže, da smo v sto letih dosegli pravno varstvo za veliko večino »klasične« Bodešče, cerkev sv. Lenarta, freska prizora s sv. Heleno (foto: Bernarda Jesenko Filipič, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj) dediščine, kot so cerkve in gradovi. Če bi Stelè v času svoje aktivne konservatorske službe poročal še o etnološki, tehnični in arheološki dediščini dostopni na spletu, in to po zaslugi registra nepremične kulturne dedi- (da ne govorimo o dediščini 20. stoletja), bi bila slika precej manj ugo- ščine, ki ga od leta 1995 vodi osrednja državna upravna organizacija, dna, saj so od Stelètovih začetkov ti objekti v veliki večini izginili in sploh pristojna za varstvo kulturne dediščine.11 Pomemben vir podatkov o var- niso dočakali, da bi bili prepoznani kot dediščina. stvenih posegih pa je objavljen v številkah osrednje revije našega podro- Druga ugotovitev je, da so vsi sakralni spomeniki, omenjeni leta čja, to je v Varstvu spomenikov in njegovih Poročilih. V zadnjih letih smo 1914, ohranjeni (za razliko od gradov in druge profane stavbne dedišči- na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije skrbno digitalizirali vse ne), kar pomeni, da na srečo niso doživeli usode mnogih cerkva, poru- številke Varstva spomenikov, Poročil in vse objave v zbirki Dnevi evropske šenih deloma v vojnem času, predvsem pa po letu 1945. O muljavskem 13 kulturne dediščine. Vse to digitalizirano gradivo bo v kratkem objavljeno zlatem oltarju je na primer pisal Milan Železnik. Klub temu so nekatere na portalu Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki bo pove- cerkve s »Stelètovega seznama« v slabem stanju, kar, žal, pomeni, da so zan s spletnim Registrom nepremične kulturne dediščine. To pomeni, ogrožene nekatere njihove pomembne likovne sestavine, o katerih je pisal da strokovne opredelitve spomenikov in dediščine ter podatki o posegih 12 Za objave na interaktivni karti Registra nepremične kulturne dediščine glej: http://giskds. vanje niso več skriti v naši dokumentaciji ali med platnicami zaprašenih situla.org/giskd/, za objave, ki so dostopne na portalu Europeana in projekta Carare, pa http:// www.europeana.eu in http://carare.eculturelab.eu/Carare50m/Map.html. Ta portal tudi omogoča knjig. To velja tudi za Stelètove terenske zapiske in fotografije (in enako iskanje e-dediščinskih vsebin na interaktivni karti. za terenske zapiske njegovih naslednikov, pred drugo vojno predvsem 13 Železnik, Milan (1955–1957): Ob restavriranju muljavskega oltarja, Varstvo spomenikov, 6, str. Staneta Mikuža, po njej pa Marijana Zadnikarja, Ivana Komelja, Jožeta 36–45. O restavriranju muljavskih fresk, ki sta jih vodila Ivan Bogovčič in Alenka Železnik (282), Curka ipd). Vsi zapiski in fotografije imajo izjemno zgodovinsko in do- je poročal Valentin Benedik. Benedik, Valentin (1990), Muljava, Varstvo spomenikov, 32. Celovito obnovo muljavskega oltarja, ki se je končala pred nekaj leti, je vodil Vito Dolničar. Dolničar, Vito 11 Takrat se je imenovala Uprava RS za varstvo kulturne dediščine, sedaj je to Ministrstvo za (2008 ): Muljava – cerkev Marijinega vnebovzetja, glavni oltar Marijinega vnebovzetja, Varstvo kulturo. spomenikov – Poročila, 44, str. 165–166.

28 29 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

Stelè. To še posebej velja za podružnične cerkve, ki sestavljajo najštevil- nejšo skupino. Izvzete niso niti podružnice izjemnega pomena, kot sta tisti v Bodeščah14 in v Črni pri Kamniku. Za Sv. Primoža in Felicijana ugotavljamo, da znamenite freske zahtevajo čimprejšnje konservatorsko- -restavratorske posege, ki bi zaključili poskus reševanja, izveden pred več kot petnajstimi leti (injektiranje in zasilno razvlaževanje). V nasprotnem primeru lahko pride do uničenja večjih poslikanih površin.15 Da manjše podružnične cerkve v odročnih krajih znamo celostno obravnavati, dokazuje cerkev sv. Ahaca v Nemškem Rovtu. Cerkvica je bila še pred leti močno ogrožena zaradi sledov časa in rušilnih potresov v Posočju. Danes je to primer zglednega konservatorsko-restavratorskega reševanja. V cerkvi je bila poleg statične sanacije in arhitekturne obnove konservatorsko rešena še notranja oprema, predvsem eden lepših primerov za Slovenijo tako značilnih zlatih oltarjev iz 17. stoletja, v katerem je ohranjen reliefni prizor iz starejšega gotskega oltarja.16 Druga dva sakralna spomenika, o katerih je pisal Stelè, to sta samostan Stična in njegova samostanska cerkev ter kapiteljska cerkev v Novem mestu z znamenito Tintorettovo oltarno sliko, prav tako sodita v skupino zgledno ohranjenih spomeniških celot. O konservatorski problemati- Stična, križni hodnik (foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) ki teh dveh spomenikov je bilo v Varstvu spomenikov in zbirki Dnevi evropske kulturne dediščine (torej v času po letu 1948) objavljenih največ člankov in poročil.17 Stična je bila predmet dveh obsežnih konservatorsko-arhitekturnih in stavbno-arheoloških raziskav, in sicer v prvi polovici sedemdesetih let 20. stoletja in v začetku novega tisočletja. Prve je vodil Marijan Zadnikar z Zavoda SRS za spomeniško varstvo, sledili so konservatorsko-restavratorski posegi v sami cerkvi. Raziskave, ki so obsegale kabinetno in terensko delo, arheološko sondiranje, arheološke in stavbne raziskave, so potrdile obseg in arhitekturno zasnovo romanske samostan-

14 O stanju in posegih na cerkvi sv. Lenarta v Bodeščah sta poročala Ivan Komelj in Olga Zupan. Komelj, Ivan (1958–1959, 1960–1961): Bodešče, Varstvo spomenikov, št. 7 in št. 8, Zupan, Olga (1965): Bodešče, Varstvo spomenikov, 10, str. 219. Sledijo poročila restavratorja Demšarja o odkrivanju in restavriranju fresk, Demšar, Anton (1966, 1967): Bodešče pri Bledu, Varstvo spomenikov, 12, str. 111–112. Peter Fister je poročal o problematiki strehe zvonika. Fister, Peter (1990): Bodešče, Varstvo spomenikov, 15, str. 180. Sedaj je odgovorna konservatorka za Bodešče Nika Leben. 15 Naj omenim, da so v 7. in 9. številki Varstva spomenikov objavljeni trije ključni članki, ki odpirajo in deloma pojasnjujejo konservatorsko problematiko tega spomenika, to je predvsem slabo stanje fresk, konkretno pojav črnih madežev, o katerih je poročal že Stelè. Naj jih naštejem: Šumi, Nace (1958–1959): Sv. Primož nad Kamnikom: Varstvo spomenikov, 7; Cevc, Emilijan (1962–1964): Sv. Primož nad Kamnikom med romaniko in pozno gotiko, Varstvo spomenikov, 9, str. 36–46; Stelè, France (1962–1964): Rezultat čiščenja fresk pri Sv. Primožu nad Kamnikom, Varstvo spomenikov, 9, str. 47–52; Molè, Izidor (1962–1964): O restavriranju fresk pri Sv. Primožu nad Kamnikom, Varstvo spomenikov, 9, str. 53–60. Naslednje konservatorsko poročilo, sicer neobjavljeno, je leta 1987 pripravil Restavratorski center. Leta 2012 je odgovorna konservatorka Maja Avguštin pripravila novo konservatorsko poročilo, ki kaže, da je časa za reševanje te problematike še zelo malo in da se je nujno treba takoj lotiti interventnih posegov. 16 Nemški Rovt – Cerkev sv. Ahaca, EŠD 1645. Konservatorsko-restavratorski projekt je financiralo Ministrstvo za prostor in infrastrukturo iz programa popotresne obnove, delo je izvedla strokovna ekipa Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije pod vodstvom Vlada Frasa Zavrla. 17 O stiški cerkvi in samostanu je bilo objavljenih 19 člankov in poročil. Pri tem niso upoštevane objave v drugih revijah. Naj naštejem samo pomembnejše objave: Zadnikar, Marijan (1953–1954): Nova odkritja na spomenikih romanske arhitekture, Varstvo spomenikov, 5, str. 93–100; Železnik, Milan (1958–1959): Stična, Varstvo spomenikov, 7, str. 234–235; Oman, Jože, Vičič, Boris (1985): Stična, Varstvo spomenikov, 27, str. 287–288. O Stični sta v zbirki Dnevi evropske kulturne dediščine pisala tudi Šumi in Zadnikar. Šumi, Nace (1992): Stična – samostan in cerkev, Po poti baročnih spomenikov Slovenije, Ljubljana, str. 107–108; Zadnikar, Marijan (1996): Opatija Stična, Stična, križni hodnik, detajl (foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) Kulturna dediščina meniških redov, Ljubljana, str. 95–105.

30 31 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

Kapiteljska cerkev je bila, v nasprotju s Stično, predmet zaporednih konservatorskih posegov. Večji med njimi je potekal v letih 2003–2008. Najprej so bile opravljene stavbne raziskave in raziskave zunanjih ometov, nato še raziskave v notranjščini. Odkriti so bili ostanki pomembnih rene- sančnih fresk, datiranih v čas obnove cerkve po požaru leta 1576. Konser- virani so bili stari zunanji ometi, nekateri še iz 15. stoletja, konservirane in prezentirane so bile freske v notranjščini.20 Med letoma 2008 in 2010 so bili opravljeni konservatorski posegi na dveh Metzingerjevih oltarnih slikah,21 in kar je najpomembnejše, na veliki Tintorettovi oltarni sliki sv. Miklavža s sv. Mohorjem in Fortunatom, o kateri je leta 1914 pisal Stelè. Projekt sta vodili Marinka Dražumerič kot odgovorna konservatorka in Emina Frljak iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne de- diščine Slovenije.22 Konservatorsko-restavratorski projekt je bil izjemno zahteven zaradi slabega stanja slike in njenega nosilca, obsežnih starejših retuš in preslikav in ne nazadnje zaradi njenih dimenzij. Z naravoslovnimi raziskavami je bila potrjena velika verjetnost, da gre za Tintorettovo delo. Slika je bila že po dobrem letu nared in sedaj ponovno krasi prostor, za katerega jo je Tintoretto izdelal. Na podlagi tako kontrastnih primerov, Novo mesto, cerkev sv. Nikolaja, Jacopo Tintoretto, Sv. Miklavž, slika med konservatorsko- restavratorskimi posegi (foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) kot sta Sv. Primož nad Kamnikom in Bodešče na eni strani ter Stična in Sv. Miklavž v Novem mestu na drugi, lahko bralec sklepa, da je stanje odvisno le od večje ali manjše skrbi javne službe varstva. Žal ni tako, zavod ske cerkve in nekatera pomembna dejstva iz zgodovine samostana (na nima čarobne paličice, ki bi omogočala izvedbo projektov v finančnem primer vlogo plemiške družine Auerspergov, obstoj kapele ob nekdanjem pogledu, saj nimamo neposrednega vpliva na zagotavljanje niti javnih vhodu v samostan ipd.). Na tej podlagi sta bila izdelana načrt prezentacije niti zasebnih sredstev za vzdrževanje in obnovo. Vire za izvedbo nujnih in in predlog za predstavitev najdb (predvsem kamnoseških in kiparskih celovitih posegov na spomenikih zagotavlja proračun države in lokalnih detajlov ter snetih fresk z zunanjščine) v tako imenovani stari zakristiji, skupnosti (če gre za spomenike lokalnega pomena), predvsem pa lastniki kar je vodstvo samostana sprejelo.18 Zanimivo je, da je celostno zasnovan spomenikov samih, kar je eden največjih sistemskih problemov ohranja- projekt delno financirala Raziskovalna skupnost, kar je v nadaljnjem ob- nja naše dediščine. dobju postajalo vse bolj redko – iz raziskovalnih sredstev se ne financirajo Lahko bi nadaljevali še s predstavitvijo drugih poročil o dognanjih in več predhodne raziskave stavbne zgodovine posameznih spomenikov, posegih na sakralnih spomenikih, o katerih je pisal Stelè. Vendar naj bo deloma je to omogočeno le pri preučevanju novih naravoslovnih razisko- dovolj. Na hitro preglejmo še, kaj se je dogajalo s spomeniki grajskega valnih metod, ki se uporabljajo pri konserviranju-restavriranju likovne stavbarstva, o katerih je poročal Stelè leta 1929. Kot rečeno, je njihova dediščine. Morda je tako zato, ker konservatorstvo kot izrazita interdi- usoda precej žalostna. Povedali smo že, da je bil gradič Legen uničen že sciplinarna dejavnost ni pridobilo statusa raziskovalnega področja ali vsaj v času, ko je o tem pisal Stelè, enako velja za grad Branek, ki je leta 1925 podpodročja niti doslej ni bil sprejet noben raziskovalni program, ki bi pogorel in so kasneje njegove ostanke deloma vključili v nov objekt, bil posebej namenjen tovrstnim raziskavam. Drug celovit konservatorski sezidan na delu stavbišča. Kljub temu je ostanek razglašen za spomenik projekt, ki je bil izveden v samostanu Stična, v letih od 2002 do 2005, lokalnega pomena. Gradova Borl in Štatenberg sta kljub njunemu spo- je bil namenjen križnemu hodniku in ga je izvajal Restavratorski center meniškemu pomenu in spomeniškemu statusu v zelo slabem stanju, ki je Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Projekt sta vodila Mateja posledica neurejenega upravljanja in predvsem dejstva, da sta oba gradova Kavčič in Ljubiša Milić.19 Metodološko in izvedbeno je bil to vzoren že več desetletij prazna in zato še bolj prepuščena propadanju. Oba gra- primer sodobne konservatorske intervencije na pomembnem stavbnem dova sta še nekaj časa po začetku druge polovice prejšnjega stoletja vsaj spomeniku. Vse odločitve so temeljile na natančnih predhodnih raziska- nekaj časa služila v turistične in gostinske namene, vendar so uporabniki vah, pri katerih so bile najpomembnejše nedestruktivne raziskave, kot sta naredili v resnici več škode kot koristi. Ko je Borl konec sedemdesetih let termografija in raziskave z georadarjem. Vključeni so bili vsi pomembni ostal brez namembnosti, ga je od občine neformalno prevzel v upravljanje elementi celote, od poslikave preko arhitekture in njenih delov do arhe- tedanji Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, ki je oloških ostalin. Še posebej pomembno je, da je vse raziskave in posege skrbel za pridobivanje javnih sredstev in vodil več let trajajočo statično je spremljala natančna dokumentacija, vključno z izmerami, foto- in videodokumentiranjem. Rezultat projekta so številna nova odkritja, lepo 20 Gerič, Dunja (1991): Novo mesto, Varstvo spomenikov, 33, str. 309–310, Peskar, Robert; Golob, obnovljen križni hodnik in skrbno pretehtana prezentacija posameznih Tomaž (1998): Novo mesto – ž. c. sv. Nikolaja, Varstvo spomenikov, 37, str. 78; Peskar, Robert (2006): Novo mesto – cerkev sv. Nikolaja, Varstvo spomenikov – Poročila, 39–41, str. 125–127. elementov. 21 Mesojedec, Tanja, Salmič Pungerčar, Zdenka (2009): Novo mesto – cerkev sv. Nikolaja, Varstvo 18 Zadnikar, Marijan (1976): Nova odkritja v Stični, Varstvo spomenikov, 20, str. 239–256. spomenikov – Poročila, 45, str. 136–140. 19 Kavčič, Mateja, Milić, Ljubiša (2006): Stična – samostan Stična, Varstvo spomenikov - Poročila, 22 Frljak, Emina (2010): Novo mesto – cerkev sv. Nikolaja, Varstvo spomenikov – Poročila, 46, str. 39–41, str. 194–197. 243–246.

32 33 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji sanacijo in gradbeno obnovo.23 Dela, žal, niso bila zaključena. Sledilo je porušenega gradiča grofov Bonomo. Od njega in od Koslerjeve palače ni podržavljenje gradu leta 1996 oziroma 1999, kar pa ni prineslo nobenega ostalo nič. izboljšanja – nasprotno, grad je prazen in brez rednega vzdrževanja in Zaključimo s svetlejšimi toni. Velik Stelètov uspeh, to je ohranitev in upravljanja še naprej propada. Od leta 2008 so sledili poskusi, da bi drža- prezentacija rimskega zidu na Mirju, je po zaslugi Walterja Schmida in va grad prodala ali ga dala v dolgoročni najem, vendar doslej brez uspeha. predvsem Jožeta Plečnika postal pomembna ljubljanska znamenitost in Leta 2012 je sledila še porušitev dela grajskega pobočja tik nad strugo primer dobre prakse iz pionirskih časov našega varstva. O tem podrob- Drave, kar je sedaj za silo sanirano. neje piše Ana Plestenjak v tej publikaciji. Dodajmo še, da je bil po letu Grad Štatenberg za razliko od Borla ni bil podržavljen, ampak pri- 1945 rimski zid deležen primerne konservatorske skrbi in vzdrževalnih vatiziran. Njegovo upravljanje je leta 1990 prevzelo podjetje iz bližnje posegov. Vse je izvajal Restavratorski center oziroma njegov prednik, Slovenske Bistrice, kasneje je grad prešel v njihovo lastništvo. V začetku Restavratorski atelje Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije. Večina je podjetje želelo obuditi turistično dejavnost v gradu, kasneje je zašlo v posegov je dokumentiranih v Varstvu spomenikov,26 zadnji med njimi, finančne težave in nima več interesa grad vzdrževati, kaj šele celostno ob- izveden lansko leto, še ni doživel objave. Vzdrževalni posegi so obsegali noviti. Tako je bil dvorec zadnjič deležen obnovitvenih del v osemdesetih reševanje tako Plečnikovih prezentacijskih dodatkov (čelne stene zidu, letih, ko so deloma obnovili strehe in del fasad, zasilno statično sanirali piramida, tako imenovana kapelica) kot originalnih struktur. V okviru stebre v pritlični dvorani in podobno.24 Danes je dvorec le deloma v upo- prezentacije so bile postavljene pojasnjevalne table, prvič leta 1991 in rabi, večji del prostorov je praznih, slabega vzdrževanja ni deležna samo drugič leta 2012. stavba, temveč tudi grajski vrt. Upam, da smo s kratko predstavitvijo novejših raziskav in posegov na Grad Gornja Radgona, za katerega Stelè pravi, da je bil konec 19. sto- tistih spomenikih, o katerih je poročal Stelè pred prvo svetovno vojno in letja obnovljen in na novo opremljen s starim pohištvom, je po letu 1945 leta 1929, plastično prikazali sadove in nekatere temnejše plati naše de- doživljal podobno usodo kot Borl in Štatenberg, le da je v njem do konca javnosti. V celoti je slika izjemno pisana in sestavljena iz množice dejanj, sedemdesetih let domovala šola. Ko so grad izpraznili, je leta sameval in ki skupaj sestavljajo mrežo naših prizadevanj v dobro dediščine, od evi- propadal. Zaradi dveh srečnih okoliščin – prva je njegova lokacija sredi dentiranja in registriranja do izvajanja raziskav in posegov ter spremljanja naselja in ob državni meji, druga pa je v tem, da je ostal v občinski lasti stanja na terenu. Vsa ta dejavnost na letni ravni dosega več deset tisoč in ga država ni olastninila – je v devetdesetih letih dobil novega dolgoroč- posameznih aktivnosti, v katere so vpeti naši sodelavci. Že v tem ozkem nega najemnika, ki je izvedel nujna vzdrževalna in obnovitvena dela na preseku skozi življenje spomenikov smo vsaj pod črto predstavili nekaj gradu in vsaj deloma zagotovil novo turistično namembnost. Res da pri naših strokovnjakov z imeni in priimki. Nekateri so že, žal, pokojni, ne- obnovi gradu najemnik ni v celoti sledil varstvenim zahtevam in je zaradi kateri v pokoju, mnogi so še aktivni. Ocenjujem, da na širšem področju tega nastal spor med konservatorji, občino in najemnikom, vendar je, varstva nepremične in z njo povezane premične dediščine trenutno dela gledano v celoti, grad v sorazmerno dobrem stanju in ne sodi v skupino več kot petsto ljudi, od tega jih je dobra polovica zaposlenih na Zavodu močno ogroženih spomenikov.25 za varstvo kulturne dediščine Slovenije, drugi delajo v drugih institucijah, Še bolj žalostna je bila usoda Koslerjeve palače, ki jo je Stelè prav predvsem v Direktoratu za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo, tako omenjal v članku iz leta 1929. Potem ko so navkljub nasprotovanju vedno več v občinskih službah, kar je razveseljivo (da ne štejem kolegov spomeniškega varstva in mnogih arhitektov na podlagi politične odločitve muzealcev), med sto in dvesto ljudi pa se v zasebnem sektorju ukvarja porušili, so kamnite dele odpeljali v Arboretum Volčji Potok, kjer kljub z našo dejavnostjo. Če k temu prištejemo še ljubitelje, zavedne lastnike obljubam nikoli ni prišlo do rekonstrukcije palače na mestu med vojno spomenikov in dediščine in vse, ki jim je dediščina pri srcu, govorimo o veliki množici podpornikov in ne nazadnje volivcev. Dokler govorimo le 23 Prvo poročilo o konservatorski problematiki Borla je leta 1964 prispeval Jože Curk; Curk, o številkah dediščine (30.000 registriranih enot, od tega 8000 spomeni- Jože (1964): Borl, Varstvo spomenikov, 9, str. 211. Sledila je vrsta poročil Janeza Mikuža, ki je kot kov), to ne doseže pravega učinka. Ko pa govorimo o 30.000 zadovoljnih odgovorni konservator v osemdesetih letih vodil sanacijska in obnovitvena dela, Mikuž, Janez (1979, 1981, 1982, 1984, 1985, 1985, 1986, 1987, 1988, 1989, 1990, 1991): poročila z naslovom lastnikih, številke dobijo drugačen pomen. Ko se bo politika zavedla, da Dolane, Ptuj ali Borl, Ptuj, Varstvo spomenikov, vse št. od 22 do 33, z izjemo št. 25, v kateri je je dobro varstvo dediščine eminentna politična tema, bo za našo dedišči- bil objavljen članek: Mikuž, Janez (1983): Kaj se dogaja na gradu Borl, Varstvo spomenikov, 25, no nastopila zlata doba. str. 81–84. O Borlu je pisala še Alenka Horvat, ki je za Mikužem prevzela vlogo odgovornega konservatorja za ta grad, in to v publikaciji, ki je izšla v okviru Dnevov evropske kulturne Danes smo upravičeno ponosni na Stelèta in druge pionirje varstva. dediščine. Glej Horvat, Alenka (2006): Grad Borl, Gradovi, utrdbe in mestna obzidja: vodnik po Ponosni smo lahko na vse strokovnjake, ki vsak po svoje prispevajo k spomenikih, Ljubljana, str. 72–73. ohranjanju dediščine in popularizaciji varstva. Prepričana sem, da bodo 24 Konservatorska poročila – večinoma jih je pisala Andreja Volavšek – z izjemo Curk, Jože naši slovenski zanamci prav tako ponosni nanje in na prehojeno pot ter (1961–1962, 1963–1964): poročila z naslovom Štatenberg. Varstvo spomenikov, št. 8 in 9, so bila objavljena v naslednjih številkah. Volavšek, Andreja (1977, 1979, 1981, 1982, 1983, 1984, 1985, bodo leta 2113 z veseljem slavili »dve stoletji v dobro dediščine«. 1990): poročila z naslovom Štatenberg, Varstva spomenikov, od št. 21 do št. 27 in št. 32. O dvorcu so pisali Nace Šumi v prvi knjigi iz zbirke Dnevi evropske kulturne dediščine ter Miran Krivec in Gojko Zupan v knjigi, posvečeni zgodovinskim parkom in vrtovom. Glej Šumi, Nace (1992): Po poti baročnih spomenikov Slovenije, Ljubljana; Krivec, Miran; Zupan, Gojko (1995): Park ob gradu 26 Avtorji poročil so Marijan Mušič, ki je 2. številki Varstva spomenikov objavil načrt za ureditev Štatenberg, Zgodovinski parki in vrtovi v Sloveniji, Ljubljana, str. 46–48. arheološkega parka na območju rimskega zidu, Marijan Slabe, Boris Vičič in Valentin Benedik. 25 Poročila o novejših posegih na gradu Gornja Radgona so objavljena v dveh številkah Varstva Glej Varstvo spomenikov, št. 2, 24, 26 in 27. O rimskem zidu na Mirju je v drugi publikaciji iz zbirke spomenikov. Glej Volavšek, Andreja (1981): Varstvo spomenikov, 23, str. 309; Urek Sulič, Neva; Dnevi evropske kulturne dediščine pisala tudi Iva Curk. Glej Mikl Curk, Iva (1993): Ljubljana – Gojkovič, Viktor; Kranjc Horvat, Irena (1994/95): Varstvo spomenikov, 35, str. 97–98. Emona, Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji, Ljubljana, str. 37–39.

34 35 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

Slovenija: sto nemirnih let kulturne dediščine v šestih državah Teror se je, vsaj na Primorskem in delno na Koroškem, nadaljeval med obema vojnama. Začetek fašizma v Evropi je zaznamoval zažig slo- Gojko Zupan venskega Narodnega doma v Trstu.5 Uničena palača, eno najboljših del arhitekta Maksa Fabianija, je gorela trinajst let pred Reichstagom v Berli- Ohranjanje kulturne dediščine je pomemben element identitete vsake nu. Sledil ji je pogrom na slovenske kulturne domove. Nemški parlament države in naroda. Čas globalizacije in informatizacije postavlja vedno so v celoti obnovili in nadgradili v novo palačo nove Nemčije. Narodni nove izzive tej humani dejavnosti, znanosti, spodbujevalki trajnostnega dom ostaja brez poudarjenega prizvoka slovenske dediščine; še Trst se razvoja in vésti vsake družbe. Odnos do dediščine kaže stopnjo razvoja samo postopoma in delno vrača v kulturno zavest našega naroda. Čeder- vsake države posebej in je ogledalo družbe kot celote. Najbolj razvite maci so morali med obema vojnama skrivati slovenske knjige; iredenti- države sveta natančno skrbijo za vse raznolike zvrsti svoje kulturne dedi- stični oblastniki so razbijali nagrobnike. Italijanskemu pravno opravičeva- ščine, in ta je izhodišče kakovosti življenja vseh generacij, je izziv priho- nemu umikanju slik in drugih dragotin z našega območja, iz naših palač dnosti. in oltarjev, je sledilo požiganje vasi s cerkvami in njihovo opremo vred.6 Evropa je sredi 19. stoletja obrnila temelje svoje kulturne identitete. Nemški okupatorji so po letu 1941 ravnali enako kruto in nekulturno. Pomlad narodov je leta 1848 spremenila načine razmišljanja Slovencev Gorele so grmade knjig slovenskih knjižnic po Štajerskem, gorele so do- različnih dežel imperija in spodbudila vihranje slovenske zastave ter raz- mačije, selili in pobili ter izgnali so na tisoče ljudi. Uporniki so maščeval- 1 mišljanja o preteklosti. Hkrati so na Dunaju znanstveno utemeljevali no med vojno in po njej uničevali vse, kar je bilo v povezavi z okupatorji ohranjanje kulturne dediščine vse monarhije, tudi na Koroškem, Štajer- in njihovimi sodelavci ali je samo spominjalo nanje.7 Uničevali so sledi skem, Kranjskem in Primorskem. V tedanji prestolnici velikega imperija fevdalizma, posamezne socialne sloje in jezikovne ali etnične skupine. so 31. decembra 1850 s cesarskim dekretom ustanovili K. k. Central- Miselnost odmeva v usodi degradiranih, izropanih gradov in posameznih 2 kommission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale. Drugačen cerkva ter odnosa do tovrstne dediščine z rušenji in krajami vse do danes. odnos do obravnave prostora in posegov vanj v dobi industrializacije in Zato je bilo skoraj čudežno zavzemanje posameznikov, ki so na robu po njej ter vrednotenje obstoječih objektov in njihove opreme, premične osvobojene Bele krajine že leta 1944 snovali zakonsko varovanje stavbne in nesnovne dediščine sta se pri nas razvijala postopoma, vendar podobno dediščine Slovenije. Izobraženci med partizani so zapisali prvo formalno kot drugje v Evropi. Vedno sta bila povezana z ustvarjalnostjo, znanostjo, varovanje nepremične kulturne dediščine Slovenije v slovenskem jeziku.8 izobraževanjem in političnimi razmerami ter finančnimi okviri. Ti ele- Kot spomin na vojne in žrtve smo dobili množico memorialne dediščine. menti sooblikujejo naše življenje, mišljenje in načine ohranjanja kulturne Varujemo avtentična območja frontnih linij ob Soči in skrite partizanske 3 dediščine še v 21. stoletju, z vsemi senčnimi in sončnimi poglavji. bolnišnice. Imamo preštevilna pokopališča,9 javna in prikrita grobišča ter V nemirnem času preteklih sto let je načrtno, sodobno varovanje kul- likovno izjemne javne spomenike, vkomponirane v naravno okolje, kakr- turne dediščine potekalo v Evropi bolj z načrtnim uničevanjem te dedi- šnih nima nobena druga država v Evropi.10 Med evropske spomenike smo ščine kakor z njenim ohranjanjem. Dve svetovni vojni sta divjali od Iepra Slovenci poleg Plečnikovih Žal intuitivno uvrstili spominsko cerkvico do Gorice, od Varšave, Coventryja do Dresdna in Rašice. V enem samem Javorca in partizansko bolnišnico Franja. stoletju se je na našem ozemlju do osamosvojitve Slovenije izmenjalo pet Razvoj idej varovanja, iz njih znanstvenih disciplin, prvih predpisov 4 velikih držav. Pustile so viden pečat na ljudeh in dediščini našega obmo- in posebnega uradništva je julija 1913 omogočil državno imenovanje čja. Vojni sta po osmih letih bojev zahtevali še najmanj enkrat toliko let umetnostnega zgodovinarja Franceta Stelèta za deželnega konservatorja obnove; ta ni bila vedno usmerjena v prioritetno obnovo dediščine. Za spomeniškega urada za Kranjsko.11 Prvi sedež njegovega urada je bil v vedno smo izgubili številne ljudi in spomenike. Soška fronta je uničila stotine stavb in desetine naselij na zahodnem robu Slovenije ter pregnala 5 Narodni dom je bil sezidan med letoma 1901 in 1904. Zažgali so ga 13. julija 1920. Napadli vsaj 80.000 ljudi, to pa je spremenilo naše etnične meje, navade, kultur- in zažgali so še 20 drugih objektov slovenskih, srbskih in hrvaških lastnikov: tiskarno, banke in hranilnice, pisarne, gostilne. Nemški parlament so zažgali 27. februarja 1933, natanko pred no krajino. Iz zgodovine razvoja dediščine in odnosa do nje to poglavje osmimi desetletji. pogosto izključimo, čeprav je pomembnejše kakor razvoj matičnih strok 6 Italijanska vojska je na Kočevskem v dveh letih in pol uničila več cerkev kot pozneje in zakonodaj. revolucionarno in nacionalno naglašeno povojno čiščenje v več kot štirih desetletjih. 7 Po zadnjih podatkih je v Sloveniji zaradi vojne in povojnih pobojev umrlo 97.500 ljudi. Pred vojno je na ozemlju sedanje Slovenije živelo 1.492.000 ljudi. 1 Slovensko zastavo z belo-modro-rdečimi barvnimi pasovi so prvič izobesili slovenski izobraženci 8 Uradna objava Odloka SNOS je bila 27. januarja 1945 v Slovenskem poročevalcu. maja 1848 na hiši Wolfova ulica 8 v Ljubljani. Enaintridesetega julija 1945 je bil v Uradnem listu DFJ objavljen Zakon o zaščiti kulturnih 2 Cesarsko kraljeva centralna komisija za raziskovanje in ohranjanje stavbnih spomenikov je po spomenikov in naravnih znamenitosti demokratske federativne Jugoslavije. Trenutno veljavni Zakon ustanovitvi še dvakrat spremenila ime. Najprej v C. kr. Centralno komisijo za proučevanje in o varstvu kulturne dediščine je bil objavljen 15. februarja 2008, Uradni list RS, št. 16/08, predhodnik ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov (1873–1912) in zatem v C. kr. Spomeniški pa je bil objavljen leta 1999. urad ali K. k. Denkmalamt (1912–1918). Naslednik v Kraljevini Jugoslaviji je bil Spomeniški urad v 9 Samo na vojaškem pokopališču Gorjansko je pokopanih več padlih s soške fronte, kakor je bilo Ljubljani. žrtev v Teharjah in Kočevskem rogu skupaj. 3 V Sloveniji, eni od štiridesetih najbolj razvitih držav sveta, je terciarni sektor vedno 10 Zupan, Gojko (1994): Les monuments et l’espace public Slovene de 1945 à 1991, Bildersturm pomembnejši, saj ustvarja že 70 odstotkov vsega bruto domačega proizvoda (BDP). in Osteuropa, Icomos News, München, str. 54. Takšni so Ruska kapelica na Vršiču, spomenik 4 Avstro-ogrska, Kraljevina Italija, SHS in Kraljevina Jugoslavija, nemški rajh in socialistična Pohorskemu bataljonu in Gramozna jama. Jugoslavija (FLRJ in SFRJ). Manjši vpliv na dediščino sta imeli madžarska zasedba Prekmurja in 11 Na Kranjskem in v drugih deželah so pred tem imeli t. i. častne konservatorje, ki so svoje delo hrvaška okupacija vasi ob Mokricah. opravljali priložnostno in prostovoljno.

36 37 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

sv. Primoža nad Kamnikom in zavlačeval predajo srednjeveške sohe sv. Jurija iz Zasavja v zbirke avstrijskega prestolonaslednika. Napisal je nekaj temeljnih člankov o dediščini, ko ga je julija 1914 zaustavil začetek velike vojne. Ta je za pet let prekinila delo konservatorja, ker so ga poslali na fronto. Avstro-ogrski imperij je novembra 1918 razpadel. Iz ruskega uje- tništva se je Stelè vrnil pred koncem avgusta 1919 in v začetku oktobra s svojim zgledom, znanjem, pisanjem in terenskim svetovanjem znova nastopil službo konservatorja. Nakazal je široko varovanje urbanističnih celot, krajine, gotskih poslikav in gradov z opremo. Strokovna in zakonska izhodišča habsburške države so morala za- doščati še za več kot 20 let, ker posebne zakonodaje za varstvo kulturne dediščine nova Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, poznejša Kraljevina Jugoslavija, sploh ni imela.15 Srbska akademija je 28. oktobra 1921 sesta- vila posebno pismo o tej problematiki. Jeseni 1922 so imeli na pobudo ptujskega Muzejskega društva jugoslovanski muzealci in arheologi skupen posvet v Dobrni.16 Dva meseca kasneje, kakor poroča Stelè,17 so imeli pripravljen prvi osnutek zakona s 47 členi. Strokovnjakom je uspelo zakonske osnutke dopolnjevati in širiti vse do zaokroženega predloga, ki je bil pripravljen jeseni 1932 in ga je Stelè v svojem članku praktično

Ljubljana, Drofenigova v celoti povzel. Sprejetje zakonodaje je zastalo po atentatu v Marseillu. hiša (foto: Miran Kambič, Stelè je v soglasju s pristojnim ministrom Savo Šumenkovićem pripravil fototeka INDOK centra, nekaj popravkov, predvsem zaradi nasprotovanj lastnikov, v največji meri Ministrstvo za kulturo) cerkvenih. Kljub temu krovni zakon ni dobil zelene luči v parlamentu. Dodatki v gozdarski in gradbeni zakonodaji so bili bolj marginalni. srednjeveškem jedru Ljubljane, nasproti mestne hiše.12 Verjetno se ob Drugače je bilo na Primorskem, kjer je po letu 1918 veljala italijanska ustanovitvi v Ljubljani niso zavedali izjemnega pomena dogodka, niti zakonodaja. Ob njej in z njeno pomočjo je veliko objektov, posebej ur- tega, da je najbolj human odmev na sočasno divjanje balkanskih vojn na banističnih zasnov vasi, reševal arhitekt Fabiani, ko se je z Dunaja vrnil robu tedanjega imperija. Bilo je obdobje, ko Slovenci nismo imeli lastne v domači Štanjel. V novi Kraljevini Jugoslaviji in Dravski banovini je univerze, akademije znanosti, galerij. Dunaj je do ustanovitve Deželnega morala zadoščati avtoriteta Franceta Stelèta, njegovih prvih sodelavcev muzeja selil dragocenosti s slovenskega ozemlja v svoje muzeje. V krizi in diplomantov dveh visokih šol. Konservator je pomagal ustanoviti in vrednot se je stopnjevala potreba po ohranjanju dediščine. En sam izo- vzgajati mlade na novi univerzi v Ljubljani, posebej na oddelku za ume- braženec, imenovan v času, ko so se sence vojn že širile po Evropi, naj bi tnostno zgodovino. Po prevzemu profesorskega mesta se je manj ukvarjal ambiciozno zastavil varovanje po maksimi dunajskih učiteljev: konservi- z organizacijskimi in pravnimi vprašanji. Močno je vplival tudi na arhi- rati in ne restavrirati.13 Znanstvenik je pripravil prve dopise, zbral nekaj tekturno šolo. Vodil jo je njegov prijatelj Jože Plečnik. Značilen primer strokovnih knjig ter začel dokumentirati in fotografirati spomenike, v njunega sodelovanja je bila Plečnikova zidava cerkve v Bogojini. Cerkev veliki meri cerkve in srednjeveške poslikave. je zasnovana po zgledu dozidav cerkva v Radomljah in Radečah. Koncept Stelè je skušal zavarovati Mestni trg v Ljubljani pred novimi arhi- takšnih prizidav, prečno ob obstoječo cerkev, je Stelè zagovarjal že leta tekturami, pred gradnjo steklenega pročelja veleblagovnice. Zamisel 1914. Kreativno sodelovanje konservatorja in arhitekta je po daljnem vzoru Hradčanov materializirano v konceptu prenove Ljubljanskega gra- arhitekta Karla Brünnlerja nekaj deset metrov od konservatorjeve prve 18 pisarne je bila v začetku ocenjena kot prvi poraz stroke, ker je vojvodina du ali reševanju in dopolnjevanju arheološkega bisera – Rimskega zidu Kranjska odločila, da lahko centralna komisija zapiše samo neobvezno na Mirju in v desetinah drugih projektov. Pri vseh je konservator dopu- izvedensko mnenje, ne more pa presojati kakovosti nove arhitekture.14 V ščal kreativno nadgradnjo, dopolnjevanje spomenikov. Svoja izhodišča in novem tisočletju je temno pročelje zlito v raznolikost baročno klasicistič- zagovor arhitekturnih dopolnil je običajno razložil v člankih in brošurah. nih hiš. Marljivi konservator je v prvem letu delovanja komaj rešil freske 15 Niti v Dravski banovini, ustanovljeni 3. oktobra 1929, za spomeniško varstvo niso sprejeli posebne zakonodaje, čeprav je Stelè napisal in objavil predlog zakona in njegovo 12 Sedež Spomeniškega urada za Kranjsko je bil najprej v prvem nadstropju hiše Mestni trg 25 v vsebinsko utemeljitev. Problem spomeniškega varstva v Jugoslaviji, Jugoslovenski istorijski Ljubljani. časopis, 1935–1936, str. 426–454, in Jugoslovenski istorijski časopis, 1936, str. 49–100. Skoraj 13 Stelè se je naslonil na teoriji Aloisa Riegla in Maxa Dvořaka ter moto Georga Dehia. O tem pozabljena publikacija, ki je izjemno redka v knjižnicah, je izhajala samo nekaj let. Izdajalo jo in drugih mejnikih razvoja je natančno pisala Sonja Ana Hoyer v geslu: Spomeniško varstvo je Jugoslovensko istorijsko društvo, zanj direktor St. Stanojević. Urednik je bil Viktor Novak. Enciklopedija Slovenije 12, Ljubljana, 1998, str. 214–217; pred tem Emilijan Cevc v geslu: Souredniki so bili Vladimir Todorović v Beogradu, Ferdo Šišić v Zagrebu in Milko Kos v Ljubljani. Stelè, Francè v Slovenskem biografskem leksikonu II, 30, str. 465–468. Zaradi velikega števila 16 Arheologi v tedanji Jugoslaviji so bili pogosto šolani zgodovinarji, nekateri tudi umetnostni strokovnjakov in omejenega obsega članka poimensko navajam le tiste kolege, ki so že zaključili zgodovinarji. svoje aktivno delo. 17 Jugoslovenski istorijski časopis, str. 80. 14 Natančen opis je v članku: Mihelič, Breda (1997): Drofenigova hiša, Secesijska arhitektura v 18 Med dolgoletnim prenavljanjem se je koncept izrodil. Sloveniji, Ljubljana, str. 83.

38 39 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

Vrba, Prešernova rojstna hiša (foto: Stane Klemenc, fototeka INDOK centra, Ministrstvo za kulturo)

Na terenu so delale Plečnikove učenke, katerih rezultati so pogosto ostali Štanjel, vrt ob vili Ferrari (foto: Miran Kambič, fototeka INDOK centra, anonimni. Arhitektke so bile spretne projektantke, pisale pa so malo. Ministrstvo za kulturo) Edino Nataša Štupar Šumi je opisala obravnavo pomembne stavbne dedi- ščine Primorske; podobno so ravnali njeni kolegi.23 Bolj avtorski, čeprav Načini reševanj so ostali značilnost konservatorske doktrine v Sloveniji, včasih čez meje konservatorskih okvirov, so bili Boris Kobe, Oton Jugo- pretežno z inventivnimi,19 včasih z zgrešenimi dopolnjevanji funkcij in vec in zlasti Edvard Ravnikar. Kreativno dodajanje je razvijal po svoje, objektov. Kako nujno je ohranjanje dediščine za bit naroda, je pokazala včasih vzporedno z bolj konservativno usmerjenim Antonom Bitencem24 akcija reševanja Prešernove domačije v Vrbi. Pobudo je še pod svobodnim (obrobja Trga republike v Ljubljani), včasih do skrajnih meja stilnih tren- soncem sprožil Fran Saleški Finžgar, ko so nacisti širili svojo državo do dov, kar je mogoče videti v prizidku Narodne galerije v Ljubljani. Karavank. Pesnik Prešeren se je razvil v simbolni lik kulturnega preroka, V generaciji neposrednih Stelètovih učencev je kot pedagog na Fi- ki je spremljal osamosvajanje Slovenije na bankovcih in z izborom Zdra- lozofski fakulteti in v praksi izstopal Nace Šumi. Znotraj zavoda, ki je vljice za našo himno. samostojno zaživel v novi Jugoslaviji, so delo najprej nadaljevali Marijan Obe omenjeni študijski smeri na novi Univerzi v Ljubljani sta zazna- Zadnikar, Ivan Komelj in Ivan Sedej, generacijo za njimi, v že razviti movali postopen razvoj varovanja dediščine v Sloveniji s sorazmerno sko- regijski mreži, pa kastelolog Ivan Stopar. Med umetnostnimi zgodovi- pimi teoretičnimi in z bolj premišljenimi praktičnimi izhodišči. Temelj narkami so se izkazale Andreja Volavšek, Helena Menaše, Anka Aškerc, ohranjanja je bil odlično obvladovanje gradbenih materialov in tehnik Olga Zupan in Sonja Ana Hoyer.25 Nič manj aktivni niso bili arheologi, ter sprotna stavbna analiza, upoštevanje vseh zgodovinskih faz razvoja ki so običajno in na začetku delali v okviru muzejev ali inštitutov in tako posameznega objekta20 in njegovih funkcij. Podobna izhodišča so uvelja- reševali zlasti antične ostaline ter postopoma razvijali raziskave srednjega vljali ob reševanju slik in kipov ter arheoloških najdb. Sledila je kreativna, veka. Med njimi je izstopala Iva Mikl Curk,26 ki je dolga leta urejala še včasih zelo samozavestna nadgradnja, odvisna od ustvarjalnih (z)možnosti Varstvo spomenikov. Njen mož, umetnostni zgodovinar Jože Curk, je bil arhitekta in svetovalnih sposobnosti posameznega konservatorja. Pod natančen topograf štajerske dediščine. Vodenje republiškega Zavoda pa vodstvom Plečnikovih in Stelètovih učencev je varovanje prerastlo v sloje bilo v prelomnih letih zaupano Marijanu Slabetu. Veliki razcvet arhe- vensko konservatorsko šolo, zlasti po letu 1945. Stiske povojnih let, ko ni oloških terenskih raziskav je bil spodbujen z osamosvojitvijo Slovenije bilo dovolj strokovnjakov, denarja in znanja, so reševali z entuziazmom. in zlasti z gradnjo avtocestne mreže ter razvojem metod nedestruktivnih Študenti umetnostne zgodovine so organizirano popisovali dediščino raziskav. Primorske, uničeno dediščino Kočevske ali v delovnih akcijah popravljali Šumi, Sedej in Stopar so bili tudi etnologi, ki so pomagali prvemu in dokumentirali gradove in samostane. Pionirsko delo je na šoli za arhi- konservatorju med njimi, Borisu Orlu, in naslednikom na regionalni tekturo nadaljeval Marjan Mušič,21 za njim pa ga je razvijal Peter Fister.22 ravni,27 da so enakovredno vključili varstvo raznolikega stavbarstva in 19 Reteče, dozidava cerkve, arhitekt Oton Jugovec, konservator Milan Železnik. 23 Gizela Šuklje, Špelka Valentinčič in Staša Blažič; Vlasto Kopač, Jaroslav Černigoj. 20 Skrajno obliko tega koncepta je razvil Milan Železnik pri Opatovi kapeli v Stični, v Škofji Loki, pojavlja se pri prenovljeni Komendi v Polzeli in drugje. 24 Bitenc je samostojno ustvaril več za tedanji čas vzorčnih prenov: blejski grad, Otok, Zemono, vhod dvorca na Ravnah. 21 Marjan Mušič (1904 –1984) je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani in redni član SAZU. Izjemna je bila vloga Plečnikovega asistenta Antona 25 Aškerčeva, Volavškova in Zupanova so prevzele tudi vodstvena mesta na regijskih zavodih; Bitenca in ob njem vodilnih pri prenovi Ljubljane: Borisa Kobeta, Vlasta Kopača in Otona Jugovca. Hoyerjeva je predavala konservatorstvo na FF. 22 Fister je razvil svojo smer prenov s terensko izdelavo popisnih kartonov in arhitekturnih shem. 26 Leta 1956 je bil prvi republiški konservator arheolog dr. Vinko Šribar, za njim Peter Petru, Razvijal je terminologijo. Sam in njegovi nasledniki upoštevajo natančno topografiranje vsega potem Iva Mikl Curk. stavbarstva in konservatorske izkušnje zahodne Evrope. Ti arhitekti imajo vodilno vlogo pri prenovah. 27 Prva je v osrednji Sloveniji delala Ada Bar Janša.

40 41 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji načine življenja na podeželju. Sedej je v sedemdesetih letih 20. stoletja napisal vrsto pronicljivih metodoloških prispevkov. Na oddelku za etnologijo FF pa so izšolali prodorne konservatorje, ki z ohranjanja kmečkih domačij, vasi in podeželske krajine prešli na ohranjanje mestnih četrti in delavskih kolonij. Sami ter z muzeji na prostem rešujejo profano dedi- ščino vseh slojev prebivalstva. Skupaj z INDOK centrom ministrstva in Slovenskim etnografskim muzejem orjejo tudi ledino ohranjanja nematerialne dediščine. Varstvo narave je bilo, kakor zametki varovanja naselij, od vsega za- četka del skupne skrbi konservatorjev. Pionirka varovanja narave je bila po drugi svetovni vojni Angela Piskernik,28 zagovornica posebne zaščite Rakovega Škocjana, Robanovega kota in območja sedanjega Triglavskega narodnega parka. Varstvo narave je bilo vse do konca leta 1994 vključeno v skupen zavod za varstvo dediščine. To je bilo za državo ter sodelovanje strok edino racionalno in smiselno. Razdruževanje varovanja v istem prostoru Slovenije je obema področjema zožilo obzorja in ju močno marginaliziralo ali preusmerilo pozornost v posameznosti, in ne celoto. To najbolj občutijo krajinski arhitekti in krajina ter urbana območja, saj prostora bivanja ni mogoče deliti. Med vojnama ob Mateju Sternenu in zatem na samostojni Akademiji za likovno umetnost in v Restavratorskem centru Slovenije se je razvijala restavratorsko-konservatorska dejavnost. Akademsko šolani likovniki, med njimi je bil viden delež Mirka Šubica, Mihe Pirnata, Ivana Bogov- čiča in Franceta Kokalja, so organizirali samostojen študij. Njihovo delo, dopolnjeno z naravoslovnimi raziskavami, dodatno opremo in z aktivnim sodelovanjem kolegov v muzejih, si je postopoma nabralo reference, spo- štovane v strokovnih krogih izven Slovenije. Restavriranje srednjeveških poslikav, prestop v celostne prenove baročnih fresk, npr. v ljubljanski stolnici, ali reševanje lesenih oltarjev, kopiranje Robbovega vodnjaka in rekonstrukcija pročelja minoritske cerkve na Ptuju, pred tem statične Marjan Mušič, risba zahodnega pročelja cerkve sv. Sofije v Ohridu (arhiv Marka Mušiča) sanacije pri popotresnih obnovah od Črne gore do Posočja so potrdili, da je Restavratorski center vodilna institucija tega področja pri nas. Podobno izpostavami.31 Boji za osamosvojitev so pustili pečat tudi v rušenju dedi- marljivo delajo restavratorji znotraj regijskih enot Zavoda. ščine, v Sloveniji na srečo samo zvonika v Gornji Radgoni. Optimizem Strokovno in organizacijsko znanje slovenskih konservatorjev je bilo v nove države in samozavest ljudi sta zavela v novem prizadevanju stro- pomoč dediščini vse Jugoslavije in sveta. Prah zgodovine prekriva spomi- kovnjakov za iskanje identitete države. Občine in lokalni politiki so na 29 ne na pomoč pri reševanju fresk v Egiptu ali reševanju statike pri Sveti predlog konservatorjev v prvih dveh letih po osamosvojitvi razglasili kar Sofiji v Ohridu ter po potresu v Kotorju. Vloga direktorja centralnega 1800 kulturnih spomenikov; toliko jih niso nikoli prej ali pozneje v tako zavoda Marijana Kolariča in njegovih sodelavcev, ki so imeli pomemben kratkem času. delež pri oblikovanju kriterijev UNESCA za svetovno dediščino in so že Nova država je v svojo last prevzela tri desetine grajskih objektov32 30 leta 1979 postavili kulturne in naravne spomenike Jugoslavije ob bok ter s pomočjo občin in kulturnih institucij polovico med njimi že rešila Velikemu kanjonu in Versaillesu, državo pa med trojico vodilnih na tem pred propadom. Slovenija je optimistično sprejela dvakrat spremenjeno področju v Evropi, še ni niti ovrednotena niti presežena. področno zakonodajo; pri tem so kakor pozneje na večini področij za- Zadnje desetletje 20. stoletja je označilo osamosvajanje Slovenije; čeli pretiravati z vedno obsežnejšimi zakoni in podzakonskimi akti33 ter spomeniškovarstvene službe so že pred tem delale popolnoma neodvisno novimi reorganizacijami. Ukinjen in znova ustanovljen je bil centralni in bile že več desetletij organizirane v regijsko mrežo s sedmimi večjimi zavod; varovanje narave je prevzelo drugo ministrstvo. Samostojno je delovala Uprava za kulturno dediščino; ko pa ji je uspelo prvič v zgodo- 28 Pred njo so varstvo narave spodbujali Ferdinand Seidl, Stanko Bevk, Albin Belar, hkrati z njo Anton Šivic, za njo na Štajerskem Mirko Šoštarič, v centralnem zavodu Rado Smerdu, Matjaž Puc 31 Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Piran, Nova Gorica, Novo mesto. in drugi. 32 Zakon o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (ZLSZDL), Uradni list RS, št. 29 Freske je reševal slikar Miha Pirnat; fasado cerkve sv. Sofije v Ohridu je rešil arhitekt Marjan 16/96, 9/99 – Odl. US: U-I-312/96, 56/99-ZON (31/00 popr.), 89/99 (107/99 popr.). Večina grajskih Mušič. stavb je bila razglašena za spomenik državnega pomena leta 1999. Na seznam so uvrstili tudi 30 Zavod za varstvo kulturne dediščine je v Ljubljani nesebično koordiniral del nominacij za Aljažev stolp in več drugih simbolno pomembnih objektov. Dubrovnik, Dioklecijanovo palačo v Splitu, Plitviška jezera, Ras in Sopoćane, Kotor in spomenike 33 Ob krovnem zakonu (ZVKD-1, 2008) je na področju ohranjanja treba upoštevati več kot 50 Ohrida. zakonov, konvencij in pravilnikov ter več sto aktov o razglasitvi kulturnih spomenikov.

42 43 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

vendar poljubno pisane brošure s predstavitvami kulturnih in naravnih spomenikov Slovenije. Avtor prve je naravovarstvenik Stane Peterlin. Posvečena je Triglavskemu narodnemu parku, največjemu zaščitenemu območju narave in kulturne dediščine v Sloveniji. Serija izhaja naprej in zadnja knjižica s predstavitvijo cerkve sv. Janeza Krstnika v Bohinju ima številko 215. Slovenija je svojo kulturno vpetost v kulturno dediščino Evrope potrdila še pred osamosvojitvijo. Uprava za kulturno dediščino je organizirala dneve, posvečene nepremični kulturni dediščini. Od leta 1992 vsako leto izide bogato ilustrirana knjiga, posvečena ključnim spomenikom, zvrstem, načinom varovanja in prezentiranim objektom. Informacije o dediščini na spletnih straneh so vključno z registrom postale nuja. Sto let po zaposlitvi prvega konservatorja v službah pristojnega ministrstva, samostojnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine in njegovih izpostav ter restavratorskih delavnic dela skoraj 300 ljudi. Velika večina ima visoko izobrazbo. Za premično dediščino skrbi več kot dvakrat toliko profesionalcev v muzejih, za dragocene listine in drugo gradivo posebej Idrija, vhod v Antonijev rov (foto: Bogdan Zupan, INDOK center, fototeka INDOK centra, Ministrstvo za kulturo) skrbijo arhivarji in knjižničarji. Varovanje dediščine je kot konservatorstvo postalo znanstvena disciplina. Ima poseben krovni zakon in več področnih zakonov.38 Slovenija je podpisnica vseh ključnih mednarodnih 39 vini zagotoviti samostojno stavbo za delovanje na Metelkovi ulici 4, so jo konvencij s tega področja, od Haaške do UNESCOVE. V državi smo ukinili. Odmevno in učinkovito je bilo dodatno financiranje dediščine po osamosvojitvi zasnovali in do danes razvili računalniško podprt cen- z interventnim zakonom. Popularen »kulturni tolar« so podprli prav vsi tralni register nepremične kulturne dediščine, ki je eden sodobnejših in poslanci v slovenskem parlamentu. Izjemen razmah in metodološki razvoj najcelovitejših v Evropi; sistematično geolociranje podatkov o kulturni je z omenjenimi infrastrukturnimi posegi doživela arheološka znanost. dediščini je bila novost tudi na evropski ravni. Strokovnjaki so do sedaj Zgodovinska slika poselitve Slovenije je bila dopolnjena; v muzejih so vpisali vanj skoraj 30.000 enot nepremične dediščine in s tem olajšali nove najdbe, ki jih bodo raziskovali še desetletja. Postopoma so se lastniki celostno varstvo, zlasti posege in dinamiko posegov v prostor, v 212 ob- spomenikov usmerjali v projekte, ki jih sofinancira Evropska unija. Stro- činah. Med dediščino je več kot 8200 kulturnih spomenikov. Nekoč smo kovnjaki sodelujejo v različnih organizacijah in povezavah, pri projektih, občudovali pretežno posamezne gradove in razvaline, cerkve na gričih in kakršni so Transromanica ali Gothicmed, Herrein, Europeana. kozolce. V novem stoletju skušamo celostno ohranjati mesta in četrti, va- V novem tisočletju bodoče konservatorje naše dediščine vzgajajo na ška jedra, cele domačije, dvorce, spremenjene v muzeje, parke in kulturno Filozofski fakulteti v Ljubljani, predvsem med umetnostnimi zgodovinar- krajino. Kar 300 spomenikom sta stroka in politika priznali izjemen, ji, etnologi in arheologi: na Fakulteti za arhitekturo, Akademiji za likovno vsedržavni pomen. Tri območja v Sloveniji so vpisana med spomenike umetnost in oblikovanje, Univerzi v Novi Gorici, v Benetkah, Gradcu in izjemnega pomena na listo svetovne kulturne dediščine pri UNESCU. drugje v Evropi. Podobne študijske smeri imajo v Mariboru in Kopru. Ves svet priznava univerzalno vrednost kraških pojavov Škocjanskih jam Slovenski konservatorji se izpopolnjujejo pri domačih strokovnjakih, v z njihovo neposredno okolico, travniki, suhozidi in kamnitimi hišami; Bratislavi, Yorku, so tudi med izbranci Jeunesse Patrimoine34 v Franciji in izjemni so kolišča Ljubljanskega barja ob Ljubljanici in tehniška dedišči- znamenite ICCROM-ove šole v Benetkah ali Rimu.35 Bolj povezan teore- na rudnika živega srebra v Idriji. To je naše največje bogastvo ob številnih tični študij različnih univerz bi v povezavi s prakso dal boljše rezultate. šolanih entuziastih, v praksi preizkušenih konservatorjih. Dame in go- Varuhi kulturne dediščine so nadgradili izhodišča Stelètovega načina spodje vsakodnevno svetujejo lastnikom in vsem ljubiteljem dediščine, ozaveščanja z izdajanjem knjig, brošur in posebnega glasila šele po drugi popisujejo, raziskujejo, restavrirajo, pomagajo gradbenikom, iščejo denar svetovni vojni. Varstvo spomenikov,36 strokovno glasilo vseh strokovnja- in si prizadevajo za status dediščine. V preobilici raznolikih nalog pogosto kov za dediščino, je od avgusta 1948 hrbtenica poročanja o opravljenem zanemarjajo le promocijo svojega dela. Velikih uspehov in občasnih stran- delu konservatorjev. Nekoliko manj je objavljenih teoretičnih razprav. Do poti je preveč, da bi kratek uvod zajel vse. Različnim zvrstem dediščine in 37 stoletnice dejavnosti je izšlo še 46 številk. Skoraj dvajset let za revijo je 38 Poplava vedno številnejših pravnih aktov in obširnih obveznih ter manj obveznih študij Zavod za varstvo kulturne dediščine začel izdajati strokovno neoporečne, občasno zavira ohranjanje. Skupni zakon o varovanju naravne in kulturne dediščine iz leta 1981 je imel 113 členov (Uradni list SRS, št. 1–3/81). Samostojni Zakon o varstvu kulturne dediščine leta 34 Francoska organizacija za šolanje mladih konservatorjev. 1999 je imel 86 členov (Uradni list RS, št. 7/99), trenutno veljavni Zakon o varstvu kulturne dediščine 35 International centre for the Study of the Preservation and Restoration of Cultural Property, Rim. iz leta 2008 (Uradni list RS, št. 16/08) pa ima 146 členov. Med udeleženci šol sta bila npr. Peter Fister in Irena Potočnik. 39 Popularne konvencije so posvečene varstvu arheološke in arhitekturne dediščine, kulturne 36 Častni konservatorji in Stelè so najprej objavljali v avstrijskih muzejskih in spomeniških biltenih krajine in podvodne dediščine. Popularna je Unescova konvencija o dediščini. Listine so citirane Mitteilungen in v Carnioli in nato v Zborniku za umetnostno zgodovino. v publikaciji Uprave RS za kulturno dediščino (Petrič, Magdalena (2000): Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, Vestnik, XVII), in na spletnih straneh ZVKDS. Mednarodne listine so bile 37 Jubilej, 60 let izhajanja, je predstavljen v: Peskar, Robert (2008): 60 let Varstva spomenikov, objavljene tudi v Doktrini 1, Ljubljana, 2003, ki jo je pripravil Jovo Grobovšek s sodelavci. Varstvo spomenikov, 44, str. 7–17.

44 45 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji

Sto let v dobro dediščine na Obali: Stelètova in Forlatijeva konservatorska doktrina

Mojca MarjAna Kovač

Kratek oris zgodovine konservatorskih posegov na Obali bi najlažje prikazali na posameznih konkretnih primerih, kot sta npr. koprska loggia in krstilnica sv. Janeza Krstnika. Oba primera sta med drugim pomembna tudi zato, da posredno spoznamo, kako so se teoretična načela varovanja prenesla v prakso. Od sredine 19. stoletja je mogoče zaslediti številne publikacije, ki so s filozofskega in historično estetskega pogleda obravnavale pojavnost objekta, pojmovanega kot umetnina, katere temeljno izho- dišče je predstavljalo dejstvo, da gre za starino, podedovano od prednikov z namenom, da jo želimo ohraniti za bodoče rodove. V posameznih državah so ti pogledi in načini variirali, zato je mogoče temeljno doktrino ohranjanja in varovanja historičnih objektov v različnih državah med seboj razlikovati kot nacionalno usmeritev, značilno za določeno državo, ki jo označujejo začetniki konservatorske doktrine. Rezultati takšnega raz- Sečoveljske soline (foto: Bogdan Zupan, fototeka INDOK centra, Ministrstvo za kulturo) ličnega pristopa so še danes razpoznavni, saj je vsaka država zgradila svojo državno službo in od začetnih temeljev posodabljala konservatorstvo, zato lahko opredelimo službe glede na posamezne države. strokovnjakom ter dosežkom mora biti posvečeno jedro proslav stoletni- Pred stoletjem je sodilo današnje slovensko ozemlje v okvir avstro- ce. Vsaka celostna akcija in vsak konservator bi si zaslužila posebno po- -ogrske monarhije, zato je bila slovenska služba za spomeniško varstvo glavje debele knjige. Njihovo delo najbolje kažejo ohranjeni spomeniki, organizirana v okviru omenjene monarhije na temeljnih načelih avstrijske od Aljaževega stolpa na Triglavu in Blejskega otoka do Kostanjevice ter doktrine (Šumi, 1997). Ta doktrina je temeljila na vrednostnih kategori- od Gradu na Goričkem do Sečoveljskih solin. Države Slovenije brez njene jah Aloisa Riegla in Maxa Dvořaka; slednji, učitelj na dunajski umetno- kulturne dediščine in njenih varuhov ni. stnozgodovinski šoli, je bil obenem ključni strokovnjak pri ustanovitvi državne službe v monarhiji, zaslužen tudi za to, da je umetnostni zgodovinar France Stelè nastopil službo kot prvi profesionalni konservator za Kranjsko. Zatorej je Stelè slovensko konservatorsko doktrino razvijal na izhodiščih Riegel-Dvořak-Dehijeve spomeniškovarstvene teorije, ki jo je po svoje interpretiral in dopolnil, še posebej temeljno konservatorsko definicijo: »Konservirati, ne restavrirati« (Hoyer, 1997). Stelè je svoja teoretična konservatorska razmišljanja o estetiki in dokumentarnosti v restavriranju spomenikov strnil v članku 5. številke Varstva spomenikov (Stelè, 1955), v katerem podaja svojo interpretacijo problema »konservirati, ne restavrirati« pri arhitekturi. Po njegovih besedah »konservacija pomeni dokumentarno restavracijo, to se pravi ohranitev vseh še ohranjenih potez spomenika, naj gre za stil, formo, tehniko, funkcionalni organizem ter prav posebno vseh dokumentaričnih potez, kakor so zgodovinski napisi in vseh vrst zgodovinsko pričevalni likovni elementi« (Stelè, 1955). Estetski potencial konserviranega spomenika se mora odražati le kot spontana in neponarejena lepota, zato je najpomembnejše, da se spomeniku povrne prvotna podoba le, če nimamo nikakršnih dvomov o njej, saj je nedopustno v spomenik vnašati nove in tuje elemente. Stelètova velika skrb je način, kako se »estetsko nežaljivo /…/ vključi v restavrirano celoto posamezni element«, saj lahko »dokumentacija po nepotrebnem oškoduje estetiko konserviranega spomenika, še več, saj s pretiravanjem slabo razumljenih konservatorskih načel lahko celo uničimo estetski potencial reševanega spomenika« (Stelè, 1955). V navedenem članku Stelè predstavi Forlatijeva načela: »/…/ da se sodobni konservator ne bo ogibal najmodernejših tehničnih načinov, da utrdi ogroženi spomeniški organi-

46 47 Sto let v dobro dediščine I. Razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji zem, porabljal pa jih bo tako, da bo njihova navzočnost skrita očem, da diščine pravno urejena s prvimi mednarodnimi priporočili varovanja in z drugimi besedami ne bo vnašala v estetski izraz spomenika novih, tujih ohranjanja, uveljavilo pa se je že pravno varstvo, saj so posamezne države elementov temveč omogočala, da se podedovani estetski potencial, čeprav sprejemale prve zakone s področja varovanja kulturne dediščine. okrnjen, do najvišje možne mere ohrani« (Stelè, 1955). Stelè je štiri leta Gre torej za zanimivo obdobje, ko so se temeljne poteze konserva- kasneje predstavil Forlatijevo delo na palači v Trevisu; Forlati je namreč torske doktrine že izoblikovale v mednarodnih priporočilih in listinah veljal za izjemnega in mednarodno uveljavljenega strokovnjaka, ki je vse ter bile sprejete in uveljavljene, kar ni naključje, saj je bilo to obdobje svoje znanje usmeril v ohranitev starega objekta z metodami in »načinom naklonjeno oblikovanju sistema varovanja kulturnih spomenikov, kasneje mehaničnega vračanja nagnjenih zidov v navpično lego« (Stelè, 1959). razširjeno tudi na dediščino z državno službo in z usposobljenimi kadri Forlati in Stelè, prvi inženir in arhitekt, drugi umetnostni zgodovinar, – konservatorji, ki so pričeli strokovno varovati kulturno dediščino. For- oba pa konservatorja, sta se tedaj strinjala, da obstoječih spomenikov, ne latijevo delovanje v Kopru sovpada s časom, ko se je tudi na Kranjskem glede na njihovo materialno ohranjenost, nikakor ni primerno podirati, državna služba razvijala v polnem razmahu. Stelè je do potankosti poznal nato pa jih ponovno pozidati,1 temveč je treba uporabiti sodobne metode prostor, na katerem je deloval kot konservator, obenem pa je raziskoval in tehnike izključno za nevidno utrditev. Sodobna priporočila2 omogo- tudi zunaj svojih meja v sosednjih pokrajinah in imel odlične stike s kon- čajo sodobne načine poseganja, ki so preizkušeni in s katerimi je mogoče servatorji. Kot umetnostni zgodovinar je svoje ugotovitve v dolgoletni doseči zahtevano dokumentarnost ter ohraniti estetski potencial arhitek- praksi na objektih opredelil v posebni publikaciji, v kateri je Slovenijo ture. označil kot izjemno lokacijo, kjer so se v zgodovini križali mediteranski Območje današnje slovenske Istre, vključno s preostalim delom Istre, in srednjeevropski tokovi (Stelè, 1960). je v času postavljanja prvih državnih institucij za spomeniško varstvo Za razliko od italijanskega vzorca varovanja kulturne dediščine, ki je sodilo pod pristojnost kraljevine Italije, ki je bila od sredine 19. stoletja poudarjal praktični in tehnični vidik varovanja, je temeljno področje de- tudi izjemno aktivna na področju razvoja konservatorske stroke. Ozemlje lovanja v avstrijskem vzorcu predstavljala umetnostnozgodovinska stroka, Italije je bogato posejano s številnimi enotami nepremične kulturne de- ki se je v praksi povezovala s posebej izobraženim inženirskim tehničnim diščine in spomeniki vseh stilnih obdobij, zato so se številni italijanski kadrom, hkrati pa je sodelovala tudi z arheološko stroko ter v sistem služ- strokovnjaki povezovali z vsemi tedaj najpomembnejšimi predstavniki be v začetku vključevala tudi laike, ki so bdeli nad posameznimi teritoriji. v Angliji, Franciji in Nemčiji, ki so arheološko raziskovali antiko širšega Ferdinando Forlati je svoje bogate izkušnje iz prakse razlagal na šte- sredozemskega območja (Jokilehto, 1986). Posamezniki, ki so pripadali vilnih kongresih, zato je veljal za pionirja v uveljavljanju sodobnih ma- italijanski konservatorski usmeritvi, so sodili med tedaj vodilne strokov- terialov in tehnologij pri saniranju in obnovi spomenikov. V strokovnih njake, ki so med seboj odgovorno sodelovali in pripravljali prve listine in krogih in v javnosti je večkrat zagovarjal vlogo konservatorja v procesu priporočila za vrednotenje ter oblikovali načine poseganja v kulturne spo- restavriranja in obnove kot pomemben avtorski prispevek v projektu, menike. Njihova zavzetost je bila največja od leta 1883 do leta 1931, ko njegovo strokovno vlogo pa kot enakovredno pri sodelovanju s projek- so svoje izsledke in navodila predstavili mednarodni strokovni javnosti na tanti. Zagotovo je bila njegova prednost v danosti, ki jo je imel v sebi, saj prvem kongresu arhitektov in tehnikov za kulturno dediščino v Atenah ga ocenjujejo kot sposobnega predvsem zato, ker je imel poleg izjemnih (Doktrina 1, 2003). Italijanska državna služba, ki je bdela nad celotno tehničnih sposobnosti tudi čut za estetiko, kar je temeljni pogoj za uspe- kulturno dediščino, imenovana nadzorništvo, je temeljila na specifičnih šnega konservatorja. In prav to je Stelè izjemno cenil. načelih, ki so se izoblikovala na lastnih izkušnjah in iz dolgoletne prakse Morda sta se Forlati in Stelè prav zaradi različne strokovne izobrazbe restavriranja spomenikov različnih vrst, katerega smisel je bila ohranitev in skupnih pogledov na temeljna načela varovanja spomenikov odlično historične substance v največji možni izvirnosti, z zelo omejenim obse- dopolnjevala in uspešno delovala kot konservatorja. Priložnost za strokov- gom rekonstrukcij in tehtnim razlogom zanje (Boito, 1893; Giovannoni, no sodelovanje sta imela v pomembnem mednarodnem skupnem projek- 1913). Predpogoj za vsak poseg v spomenik je bila izdelava dokumenta- tu, ko sta še z drugimi strokovnjaki reševala močno poškodovano cerkev cije obstoječega stanja pred posegom. Sočasno so v Italiji oblikovali zelo sv. Sofije v Ohridu (Stelè, 1966: 16, 23). Za celotno slovensko pa tudi konkretna navodila in pravila konservatorske doktrine, znana kot »Carta jugoslovansko in makedonsko službo je bil omenjeni projekt reševanja del Restauro«; že v letu 1939 je Italija zaščitila varovanje kulturnih spo- kulturnega spomenika v letih 1951 in 1952 izjemno pomemben. Medna- menikov s samostojnim zakonom. Sredina tridesetih let 20. stoletja je rodno strokovno skupino, ki jo je določil UNESCO, je vodil Ferdinando pomembno obdobje v praksi uveljavljanja mednarodnih načel konserva- Forlati, člana pa sta bila še Cesare Brandi in Yves Froidevaux. Med števil- torske stroke in za ustanovitev državne službe. nimi jugoslovanskimi strokovnjaki službe sta bila imenovana kot vodja Če se povrnemo v obdobje plodnega delovanja obeh konservatorjev projekta France Stelè, ki je bil korespondent Mednarodnega komiteja za Stelèta in Forlatija v trideseta leta 20. stoletja, je mogoče ugotoviti, da je varstvo spomenikov UNESCO, in arhitekt Marjan Mušič. Na podlagi bil to čas, ko so službe za spomeniško varstvo, ki jih je ustanovila država, poročila, ki ga je pripravil Forlati, je mogoče ugotoviti, da je bila Forlati- delovale že dobri dve desetletji in je bila skrb za varovanje kulturne de- jeva naloga statična sanacija močno poškodovanega sakralnega spomeni-

1 Izvesti popolno rekonstrukcijo. ka. Ker gre za izjemno bizantinsko arhitekturo, v notranjosti poslikano s 2 Priporočila ICOMOS – Mednarodna listina o ohranjanju in obnovi spomenikov in spomeniških freskami, je bila sanacija precej zahtevna naloga (Forlati, 1953). Verjetno območij, temeljna listina konservatorske doktrine, znana kot Beneška listina, je bila sprejeta na ni naključje, da je bil za to nalogo izbran prav inženir Forlati, saj je sodil kongresu arhitektov in tehnikov za zgodovinske spomenike v Benetkah leta 1964, Doktrina 1, v sam vrh najuspešnejših strokovnjakov na področju sanacij kulturnih ICOMOS/SI, Ljubljana 2003, str. 25–28.

48 49 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso spomenikov. Iz njegovega poročila ni razvidno, kaj je bila Stelètova naloga, domnevati pa je mogoče, da se je kot strokovnjak za slikarstvo posebej posvetil bizantinskemu slikarstvu, torej freskam, saj so bile te na močno poškodovanih zidovih. Pri tako pomembnem mednarodnem projektu je v Forlatijevem poročilu posebej poudarjena možnost strokovnega uspo- sabljanja domačih strokovnjakov, še posebej restavratorjev, ki so se prav za to nalogo lahko še dodatno izobraževali in izpopolnjevali v različnih UNESCOVIH centrih v Italiji in Franciji. Pomembna je tudi odločitev vodstva projekta, da se znanje in nova odkritja posredujejo strokovni javnosti, zato je bila strokovnjakom naložena obveza, naj svoje izkušnje in odkritja predstavijo na kongresih, ki bodo posvečeni prav bizantinski umetnosti. Domnevati je mogoče, da se je Stelè posebej posvetil stenskim poslikavam, saj je bilo to njegovo priljubljeno strokovno področje. S tematiko stenskega slikarstva in bizantinske umetnosti je nastopal na števil- nih kongresih doma in po svetu (Stelè, 1955). V svojih spominih se Stelè zaveda pomena in vpliva svojih dveh uči- teljev Dvoršaka in Riegla, a njima ob bok postavlja tudi Ferdinanda For- latija, izkušenega konservatorja, ki ga sam ocenjuje kot strokovnjaka, ki je nanj naredil izreden vtis (Stelè, 1966: 37). Žal pa v Stelètovi zapuščini niso znani zapisi, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti vsebino in obseg dela posameznega strokovnjaka te skupine, niti ni znan konkreten prispevek Franceta Stelèta. V stoletnem obdobju državne spomeniške službe pravzaprav ni bilo več nobenega drugega tako pomembnega mednarodnega projekta. Začetek profesionalnega delovanja naše državne službe je postavljen torej na temeljih umetnostne zgodovine, za izvajanje spomeniškovarstve- II. nega dela v praksi pa je bilo treba usposobiti specialni tehnični kader, med katerim so bili najprej zelo cenjeni inženirji. Konservatorska služba INTERDISCIPLINARNOST V SLUŽBI VARSTVA se je razvijala in dopolnjevala skoraj vse stoletje, kot ugotavlja Hoyerje- MED TEORIJO IN PRAKSO va, »do stopnje, da jo danes označujemo kot izrazito interdisciplinarno stroko, kjer gre za koordinacijo estetskih, zgodovinskih, znanstvenih in tehničnih metod« (Hoyer, 1997). Žal se je do uveljavitve novega zakona o varovanju kulturne dediščine leta 2008 prekinila uspešna tradicija, ki je temeljila na Stelètovi zasnovi službe.

50 51 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Vloga arheologije na Slovenskem ob stoletnici spomeniške službe

Marko Stokin

Uvodni prispevek je splošni pregled razvoja arheologije v sklopu spo- meniške službe na Slovenskem ob njeni stoletnici s kratkim pregledom dogajanj na obali ter prikazom na Goriškem, Gorenjskem, Štajerskem in Dolenjskem; Ljubljani kot prestolnici je posvečeno posebno poglavje. Na koncu so dodani tudi pregled razvoja podvodne arheologije v Sloveniji in nekaj aplikativnih primerov uspešnih arheoloških projektov, ki jih je pripravil Center za preventivno arheologijo ZVKDS.

Zgodovinski oris arheoloških raziskav bomo začeli na slovenski obali, in sicer na Koprskem. Prvi se je za antiko pričel zanimati koprski hu- manist Peter Pavel Vergerij starejši (1370–1444), v 16. stoletju je znani geograf in kartograf Pietro Coppo v svojem delu Del sito de L'istria že natančno opisal Istro in nekatera arheološka najdišča, v 18. stoletju jih je opisal G. Rinaldi Carli, koprski škof Paolo Naldini je podal natančen popis sakralnih spomenikov, sir Richard F. Burton pa je že leta 1874 objavil spis prazgodovinskih gradišč v Istri (Cunja, 1992: 72). Leta 1843 je bil v Trstu, nedaleč od bazilike sv. Justa, odprt lapidarij in nato leta 1873 Museo Civico di Trieste, Koper pa je tak muzej dobil šele leta 1911. Za nepremično dediščino je skrbela leta 1850 ustanovljena Centralna komisija za proučevanje in vzdrževanje stavbnih spomenikov (Kaiserlich- -Königlich Zentralkommission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenk- mäle, kasneje preimenovana v K. K. Zentralkommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale) (Baš, 1954: 15). Obdobje avstro-ogrske države so zaznamovala predvsem dela Pietra Kandlerja, od leta 1856 častnega konservatorja v Trstu za Primorsko pri Centralni komisiji za spomeniško varstvo z Dunaja. Njegovo zanimanje in raziskovanje je obsegalo arheologijo, zgodovino in etnologijo, s svojim delovanjem je pripomogel k evidentiranju in reševanju številnih arheo- loških najdišč in najdb na Primorskem in v Istri, pomembni so njegova

Mestno jedro Kopra (foto: arhiv ZVKDS, Območna enota Piran)

52 53 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso arheološka karta za Istro in 1300 zbranih in evidentiranih rimskih napisov (Cunja, 1992: 71). Njegovo delo je nadaljeval Alberto Puschi, ki je zapustil številne arheološke topografske podatke tudi za Koprsko (Benus- si, 1927–1928: 243). Žal so to obdobje na Primorskem zaznamovali številnimi nacio- nalizmi, zato je bila tudi problematika slovanske poselitve popolnoma izključena (Cunja, 1991: 73). Pri raziskavah so bili favorizirani Italijani (Župančič, 1990: 21), na drugi strani pa so se vrstili spori zaradi tržaške- ga profesorja Karla Moserja, ki je kot korespondent Centralne komisije z Dunaja od leta 1896 tudi ob finančni pomoči antropološkega društva (Antropologische Gesellschaft) izkopaval tako na tržaškem Krasu kot na Ko- prskem (Jelarji, Sv. Mihael, Osp, Socerb), najdbe pa je pošiljal na Dunaj. Podobno je na Socerbu kopala znana vojvodina Meklenburška, ki je bila aktivna predvsem na Dolenjskem (Cunja, 1991: 74). Tudi njene najdbe s Socerba so bile prodane na dražbi in jih je kasneje odkupil Peabody Mu- seum iz ZDA (Župančič, 1990: 19). Takim Moserjevim dejanjem je ostro nasprotoval Carlo Marchesetti, ravnatelj prirodoslovnega muzeja v Trstu, ki je v svojem temeljnem delu I castellieri preistorici di Trieste e della regio- Grad Socerb po konservatorskem posegu, konsolidaciji (foto: Marko Stokin, arhiv ZVKDS, ne Gulia pripravil pregled predvsem prazgodovinskih gradišč. Območna enota Piran) Za razliko od ostalih pokrajin Slovenije, ki so leta 1918 postale del nove države SHS, kasneje kraljevine, je slovensko ozemlje v Istri ter na janskega ministra predsedniku Wilsonu, v katerem minister opravičuje Notranjskem in Goriškem ob koncu prve svetovne vojne, takoj po pre- priključitev Julijske krajine k Italiji tudi z obstojem rimskega obrambnega mirju zasedla italijanska vojska. Istega dne se je v Trstu izkrcal generalpol- sistema (Bitelli, 1999: 39). V letih 1937–1940 je izkopavanja in restavra- kovnik Carlo Petitti di Roreto, ki je takoj ustanovil Kraljevi guvernatorat torska dela vodil Giovanni Brusin (Mirabella Roberti, 1938: 233–234), za Julijsko krajino, vojaški organ, ki mu je bila poverjena tudi zaščita ravnatelj oglejskega muzeja kot projekt valorizacije rimske arheološke de- kulturne dediščine v novih pokrajinah (Milotti-Bertoni, 2002: 54), leta diščine ob praznovanju dvatisočletnice cesarja Avgusta, ki ga je predlagal 1923 pa je bilo ustanovljeno deželno nadzorništvo v Trstu (Soprintenden- Mussolini (Bitelli, 1999: 103). Dejansko gre za največji »restavratorski« za alle opere d' antichità ed arte) (Bitelli, 1999: 61). Ne glede na to, da je poseg v tistem času na arheološkem spomeniku pri nas, predvidevamo pa bilo v medvojnem času zanimanje za arheologijo v Istri osredotočeno na lahko, da so bila po svoje že upoštevana načela ohranjanja in situ »Carte velika arheološka najdišča, kot so Pulj, Nezakcij in castrum na Brionih, di restauro« (Doktrina I, 2003: 17), čeprav je oblika predstavljenih zidov opaznejših posegov na našem območju ni bilo (Bitelli, 1999: 86). Vse- tabora precej nenavadna in estetsko vprašljiva. kakor je treba omeniti Atillia Degrassija, ki je s številnimi natančnimi Razvoj spomeniške službe v prvih desetletjih prejšnjega stoletja je v topografskimi zapisi o Simonovem zalivu, Viližanu, Kopru in Serminu, ostalih pokrajinah Slovenije najbolj zaznamoval France Stelè, ko je po- kjer je domneval antično mesto Aegido (Degrassi, 1954), najbolj celovito stavil temelje sodobnega konservatorstva pri nas (Hoyer, 1997: 37), po- prikazal poselitev območja v rimskem času. Bruna Forlati Tamaro, žena membno pa je bilo tudi njegovo sodelovanje z drugimi strokovnjaki, tudi arhitekta konservatorja Ferdinanda Forlatija, je pri izkopavanjih v Simo- arhitekti, predvsem s Plečnikom. novem zalivu odkrila mozaik rimske vile in ga prenesla v takratni koprski Plečnikove urbanistične dopolnitve se kažejo tudi v njegovi nadgra- muzej (Stokin, Zanier, 2011: 33). Omeniti pa je treba še tržaškega grofa dnji posameznih elementov razvoja mesta in spoštovanju mestne zasnove Demetriusa de Economa, ki je v letih 1923 in 1924 iz ruševin gradu antične Emone, zato pri njegovih delih ne preseneča veliko število ar- Socerb ohranil in delno rekonstruiral stolp in severno obzidje ter v notra- hitekturnih elementov antične provenience. Plečnikove prezentacije so njosti prizidal manjši prostor. Posegi na Socerbu so zanimivi, ker so mi- sicer imenovali »romantična konservacija ruševine« (Kastelic, 1988: 192). nimalne rekonstrukcije nastale bolj v sozvočju z naprednimi varstvenimi Zglede za njegovo urejanje mesta z rimskimi arhitekturnimi elementi in načeli razvijajočega se konservatorstva kot pa z vprašljivimi rekonstrukci- ne s tradicionalnimi oblikami in razumevanje Ljubljane kot mediteran- jami arhitekta Eugena Viollet-le-Duca. skega mesta lahko iščemo v antični Emoni, ki je bila postavljena kot pra- Po prvi svetovni vojni so bili verjetno najbolj zanimivi in politično vokotno mesto mediteranskega tipa na skrajnem robu imperija (Gaspari, motivirani projekti raziskovanje Claustre Alpium Iuliarum ter izkopava- 2009: 2). Če je bilo v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno in tudi nja in restavratorski posegi na rimskem taboru na Hrušici (Ad Pirum), ki v povojnem času spomeniško varstvo pri nas domena predvsem umetno- jih v nadaljevanju opisuje tudi Patricija Bratina. Raziskave, ki jih je leta stne zgodovine in so se druge vede postopno vključevale v spomeniško 1920 vodil vojaški polkovnik Italo Gariboldi, so imele predvsem politični službo, je bila arheologija bolj domena posameznih muzejev, ki so izvajali pomen, tako kot je bila jasna tudi povezava med raziskovanjem rimskega tudi zaščitna izkopavanja na primer na Dolenjskem (Slabe, 1981: 121), obrambnega sistema in novo, še popolnoma nedoločeno mejo med Italijo Gorenjskem (glej Sagadin), v Ljubljani (glej Plestenjak) in na Štajerskem in novo državo SHS (Bitelli, 1999: 34–35). To se kaže v sporočilu itali- (glej Magdič, Kajzer-Cafnik) in Goriškem (glej Bratina).

54 55 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

V povojnem času je prišlo do hitrega vzpona in razvoja arheologije. 1945–1980«, do problematičnih situacij in uničevanj pa je prihajalo tudi Za to ima nedvomno zasluge institucionalizacija arheološke dejavnosti v Ljubljani (Gaspari, 2010: 7). Tako je bilo že ob tej razstavi ugotovljeno, s težiščem v Ljubljani, kjer so delovale znanstvene in strokovne ustano- da je kljub velikim odprtim površinam ostalo zelo malo arheološke dedi- ve, zgostila pa se je tudi mreža muzejev zunaj Ljubljane (Dular, Guštin, ščine, ki jo je bilo mogoče rešiti oziroma predstaviti, aktualna pa je bila Slapšak, 1991: 91). Pomembno vlogo so imeli tudi mednarodna listina takrat prepoznavnost antične identitete mesta (Plesničar, 1987: 47). UNESCO, tako imenovana newdelhijska priporočila za arheološka Po letu 1981 so bili poleg republiškega zavoda po celotni državi raz- izkopavanja iz leta 1956 (New Delhi, 1956). V povojnem času so pote- porejeni samostojni regionalni zavodi za spomeniško varstvo. Delovali so kali odmevni projekti, razmahnila so se velika sistematična in zaščitna v Mariboru, Celju, Novem mestu (ustanovljen 1985), Ljubljani, Kranju, terenska raziskovanja, najprej na Ptuju, nato pa skoraj po vsej Sloveniji. Novi Gorici in Piranu ter bili v prvi vrsti zaposleni z zaščitnimi arhe- Največ zanimanja strokovnih krogov so vzbujala tista v Ormožu, Stični, ološkimi izkopavanji. Ta so se pričela izvajati tudi na Obali, v mestnih Novem mestu, na Mostu na Soči, v Ljubljani, Celju, Šempetru v Savinj- jedrih Kopra, Izole in Pirana, in sicer s predstavljenimi starejšimi fazami ski dolini (Klemenc 1960,101), na Rifniku, Vranju, Bledu ter Hrušici poselitve, kot na primer v cerkvi sv. Jurija v Piranu. Pred tem so se z no- (ANSl, 1975). Ugotovimo lahko, da je v tem času pri različnih izkopa- vimi terenskimi pregledi in zbiranjem podatkov na podlagi geografskega vanjih sodeloval tudi Republiški zavod za spomeniško varstvo, slovenske informacijskega sistema pričele tudi prostorske raziskave Krasa in Rodika ustanove so z različnimi projekti uspešno sodelovale s številnimi tujimi (Budja, 1989; Slapšak, 1989: 41).V začetku osemdesetih let prejšnje- institucijami (Stična, Hrušica), skratka, rečemo lahko, da je bila slovenska ga stoletja je vpliv anglosaške procesualne arheologije, ki je postopno arheologija dobro vpeta v mednarodni znanstveni okvir.V tem času smo prodirala v Evropo, dosegel tudi Slovenijo, vzporedno pa so se pričele dobili tudi prve arheološke prezentacije na prostem – Šempeter (Černi- uvajati nove tehnike in metode terenskega dela ter dokumentiranja in goj, 1960: 89), Rifnik, Ajdovski gradec –, rekonstruirane rimske utrdbe tudi nedestruktivne tehnike detekcije. Že leta 1990 so ugotavljali, da si – na Lanišču (Petru, 1962), v Ajdovščini, Vrtovinu – ter posamične pred- je arheologija v Sloveniji merila in standarde dela zastavila visoko in da stavitve predvsem rimskih arhitekturnih ostankov in situ v mestnih jedrih je v svojem raziskovalnem jedru mednarodno »kompetitivna« ter da se je Ljubljane, Ptuja in Celja (Brišnik, 2012: 73). mogoče učinkovito približati razvoju v svetu le z velikimi sistematičnimi Prvi arheolog konservator kot zunanji sodelavec je postal leta 1956 terenskimi raziskavami, takšne raziskave pa so hkrati tudi pogoj za pre- Vinko Šribar na takratnem Republiškem zavodu za spomeniško varstvo, verjanje teoretskih postavk in premikov, ki so se v stroki zgodili v zadnjih kasnejši ravnatelj Narodnega muzeja Peter Petru pa je bil dejansko prvi letih (Dular; Guštin; Slapšak, 1991: 92). konservator in vodja arheološkega referata Zavoda za spomeniško var- Nov začetek pomeni leto 1993, ko so z zahtevo po predhodnih razi- stvo SR Slovenije; med letoma 1958 in 1970 je vodil števila izkopavanja skavah pri gradnji avtocest (glej Korak za korakom do preventivne arheo- (Horvat, 1984: 73), sodeloval pri prezentaciji Šempetra in Castre, rekon- logije) prinesla kvalitativen preobrat na področju preventivne arheologije strukciji utrdbe na Lanišču ter pri pripravi ANSl. Leta 1965 ga je nasledi- in so bila že upoštevana načela še nesprejete Malteške konvencije; to je la Iva Mikl Curk, ki je pred tem delovala na Ptuju. Prvi arheolog konser- posledično pripeljalo do centralne organiziranosti vodenja projekta ter vator, ki se je zaposlil v regionalnem zavodu, je bil Marijan Slabe in sicer izdelave enotne metodologije in standardov arheoloških raziskav, zaradi se je leta 1968 zaposlil v takratnem ljubljanskem regionalnem zavodu. česar je bila tudi ustanovljena Skupina za arheologijo na avtocestah Slo- Leta 1975 je izšla publikacija Inštituta za arheologijo Arheološka venije – SAAS (Djurić, 2003: 13). Sprejeti sta bili dve bistveni načeli, in najdišča Slovenije, projekt SAZU (ANSl, 1975), pri kateri sta sodelovala sicer, da mora biti vsa znana arheološka dediščina varovana brez izjeme, tako Republiški zavod za spomeniško varstvo kot Narodni muzej. Publi- tako da se ji načrtovalci gradnje izognejo, ter da se vsa novo odkrita ar- kacija je eno izmed temeljnih del arheološke stroke in je postala podlaga heološka najdišča, ki se jim ni mogoče izogniti, varujejo s preventivnim za zakonsko varovanje arheološke dediščine, vendar po drugi strani ni arheološkim izkopavanjem in izdelavo najpopolnejšega arhiva najdišča, bila nadgrajena s sistematičnimi topografskimi pregledi, z uporabo raz- ki se hrani v pristojnem muzeju, ter izjemoma s prezentacijo kvalitetnih ličnih tehnik detekcije arheoloških najdišč na državni ravni in varstvenim ostankov in situ (Djurić, 2003: 13). vrednotenjem. Izrazito počasen proces vključevanja arheologov v spome- Republika Slovenija je leta 1999, tudi na podlagi izkušenj avtocestne- niške zavode, za razliko z muzeji, je potekal vse do druge polovice osem- ga projekta, ratificirala malteško konvencijo, ki je imela velik vpliv na desetih let prejšnjega stoletja, ko sta bila prva arheologa zaposlena tudi na kasnejšo zakonodajo, predvsem na področju prostorskega planiranja in zavodu v Celju in Piranu. Pomemben preobrat pri zaposlovanju različnih prostorskega varovanja krajine (Malteška konvencija, 1999). Na koncu ne strokovnjakov in arheologov na zavodih je pomenilo sprejetje Zakona o smemo mimo pomembnega dejstva, da je prav v sklopu avtocest postal naravni in kulturni dediščini leta 1981 (Uradni list SRS, št. 1–3/81), ki je pomemben dejavnik pri izvedbi zaščitnih raziskav zasebni sektor in da so določal zakonsko varovanje vse kulturne dediščine. se pričela arheološka dela izvajati na podlagi javnih naročil. Dolgo odsotnost arheologije na nekaterih zavodih in slabo varovanje Potreba po centralnem vodenju tako velikega projekta, neenotni arheološke dediščine, tudi zaradi nedorečene zakonodaje, lahko posledič- standardi in metodologija so pogojevali centralizacijo celotne spomeniške no povežemo tudi z uničevanjem in nenadzorovanim odstranjevanjem službe, ki jo je prinesel že Zakon o varstvu kulturne dediščine leta 1999 kulturne dediščine na nekaterih območjih, kot je ugotavljal že Cunja (Uradni list RS, št. 7/99), zadnji zakon iz leta 2008 (Uradni list RS, (1991: 80). Problematika varovanja arheološke dediščine je bila izpo- št. 16/08) pa je v prvi vrsti konkretiziral novo reorganizacijo zavoda in stavljena leta 1980 na razstavi »Rešena arheološka dediščina Slovenije ustanovitev Centra za preventivno arheologijo v sklopu ZVKDS, ki je

56 57 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso dobil primarno in ključno vlogo pri prostorskem raziskovanju arheološke pregledi Krasa pod vodstvom Božidarja Slapšaka (topografska poročila v krajine tudi s sodobnimi nedestruktivnimi tehnikami detekcije. Tovrstne Varstvu spomenikov, 17–19/1, 1974) ter Brkinov in Vipavskih Brd pod raziskave so bistvene pri prostorskem načrtovanju in varovanju kulturne vodstvom Nade Osmuk (topografska poročila v Varstvu spomenikov). V krajine, ker slednjo razumemo tudi kot artefakt oziroma kot palimpsest zadnjih treh desetletjih 20. stoletja pa so večino arheoloških raziskav, med preteklih stanj, različnih arheoloških in zgodovinskih vzorcev poselitve katerimi so prevladovale zaščitne raziskave, opravili zavod in pristojni mu- in dogajanj, ki se zrcalijo v sedanjih krajinskih oblikah, zato jih moramo zeji. Tovrstne raziskave so bile navadno nujne zaradi različnih gradbenih raziskati, ovrednotiti in ohranjati (Pirkovič, 2005: 14–15). Na ta način se ali zemeljskih posegov, redko so bile topografske narave, kot sta bili na arheologija od posameznih najdišč in urbanih središč usmerja v komple- primer nalogi Banjška planota in Rimska cesta po Vipavski dolini za po- ksno vrednotenje in varovanje prostora. trebe občinskega prostorskega načrtovanja, ali po obsegu manjši topograf- Na koncu lahko ugotovimo, da se je iz izhodišč centralne komisije v ski pregledi. Gre za raziskave prazgodovinske in rimskodobne naselbine prejšnjem stoletju konservatorska dejavnost na Slovenskem v 21. stoletju in grobišča Arheološkega oddelka FF na Rodiku, raziskave Arheološkega razvila v izrazito interdisciplinarno stroko, ki temelji tako na teoretičnih inštituta kamenodobnih jam na Krasu in v Pivški kotlini, jame Divje izhodiščih, ki jih je postavila avstrijska spomeniška služba s Stelètom (glej babe na Cerkljanskem, poznoantične naselbine na Tonovcovem gradu Pirkovič) ter na Primorskem z močnim vplivom Forlatija (glej Kovač), nad Kobaridom itd. Šele v zadnjem desetletju se tudi v zahodni Sloveniji kot na sodobnih aplikativnih tehnikah in metodologijah raziskav, kot jih z uporabo nedestruktivnih metod v arheološki stroki ponovno izvajajo poznamo v sodobnem svetu. sistematične prostorske analize, kot so površinski pregledi Vremske doline, analiza lidarskih posnetkov v zgornjem Posočju, na Krasu, v okolici Škocjana in Senožeških Brd. S spremembo zakonodaje na področju Goriška varstva kulturne dediščine v letu 2008 (Zakon o varstvu kulturne dedišči- ne, Uradni list RS, št. 16/08) se je vrednotenje najdišč z uveljavljenimi Patricija Bratina metodami arheoloških raziskav razširilo od dediščine, ki sodi v klasična arheološka obdobja (prazgodovina, rim, srednji vek), na vso dediščino do Prve zametke konservatorske stroke – topografske preglede v zaho- prve polovice 20. stoletja. S tem se je obseg dela konservatorja arheologa dnem delu Slovenije – prepoznamo v delu ravnatelja tržaškega muzeja na zavodu bistveno povečal. Carla Marchesettija iz leta 1903 (I Castellieri preistorici di Trieste e della V nadaljevanju bomo predstavili pet arheoloških akcij goriškega zavo- regione Giulia), v katerem so podani natančni opisi posameznih gradišč da, ki so v slovenski konservatorski stroki najbolj prepoznavne, opozarja- ter poselitvena podoba v bronasti in železni dobi na Krasu in v Istri. Ob- jo pa tudi na pereče probleme stroke v Sloveniji. 1 močje, ki je danes v pristojnosti območne enote Nova Gorica ZVKDS, Poznoantična višinska postojanka Sv. Pavel nad Vrtovinom je s svojim je v avstro-ogrski monarhiji sodilo v delovni teritorij dveh cesarsko-kralje- dominantnim položajem obvladovala osrednji del Vipavske doline in vih spomeniškovarstvenih poverjenikov dunajske centrale, in to za Kranj- itinerarsko cesto proti Akvileji. Zgrajena je na skalnem osamelcu, kate- sko in Goriško-Gradiščansko. V obdobju po drugi svetovni vojni je bila rega prepadne stene so bile še dodatno utrjene z meter širokim obzidjem arheološka stroka naravnana zlasti v zbiranje podatkov za izdajo arheolo- (Svoljšak, 1985: 195–236). V južnem podnožju platoja je z obzidjem ške karte Slovenije (ANSl, 1975), ki jo je arheologinja Nada Osmuk, prva spojen tudi vodni stolp, h kateremu vodijo v skalo vsekane stopnice. Na zaposlena konservatorka za arheološko dediščino na goriškem zavodu, uporabila kot enega izmed osnovnih virov za vzpostavitev baze arheološke dokumentacije (Evidence arheoloških najdišč).2 Na prostoru zahodne Slovenije so bile v sedemdesetih in osemdesetih letih izvedene sistema- tične arheološke raziskave z namenom vrednotenja znanih najdišč, prazgodovinskih gradišč in poznoantičnih pribežališč ter zgodnjeslovanskih grobišč v Vipavski dolini (Goriški in Narodni muzej), prazgodovinskih gradišč v Pivški kotlini ter Brkinih in v dolini Reke (Notranjski muzej) ter jamskih najdišč na Krasu in v Pivški kotlini (Inštitut za raziskovanje Krasa in Inštitut za arheologijo SAZU). Prav tako je bila v tem obdobju narejena topografija rimskih zapor (Claustra Alpium Iuliarum, 1971). V okviru topografskega projekta Arheološka topografija Slovenije, ki ga je koordiniral Arheološki inštitut SAZU, so bili opravljeni topografski

1 Leta 1961 ustanovljeni Zavod za spomeniško varstvo Gorica se je leta 1984 preimenoval v Zavod za naravno in kulturno dediščino Gorica (ZVNKD), leta 2002 pa se je kot območna enota priključil Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) in se preimenoval v ZVKDS, OE Nova Gorica. 2 Teritorialna pristojnost novogoriškega zavoda obsega Posočje, Cerkljansko in Idrijsko hribovje, Sv. Pavel nad Vrtovinom, rimski vodni stolp (foto: Minka Osojnik, ZVKDS, Območna enota Nova Goriška brda, Vipavsko dolino, Kras, Brkine in dolino Reke, Pivško kotlino ter Kambreško, Banjško Gorica) in Trnovsko planoto.

58 59 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

1962 in 1963 utrjen in obnovljen po navodilih konservatorja Emila Smo- leta, direktorja goriškega zavoda, in Petra Petruja. Stolp 9 je bil po projektu arhitekta Antona Bitenca vključen v visoke obzidne arkadne slope, ki krasijo zunanjo stranico grajskega obzidja. Ob gradnji nove kinodvo- rane leta 1965 je bilo pod vodstvom Petruja in Svoljška odkrito južno obzidje s stolpom 13. Odkritju je sledila obnova po projektu arhitekta Bi- tenca. Dve desetletji kasneje so raziskave goriškega zavoda, ki so potekale ob urejanju tržnice pod vodstvom Osmukove, odkrile nadaljevanje juž- nega obzidja s stolpom 12 ter stavbne objekte, med katerimi so bile tudi antične terme (Osmuk, 1986: 258; 1988: 233). Po predlogu arhitekta Svetozarja Križaja sta bili izvedeni delna rekonstrukcija stolpa ter ureditev prostora pred zgradbo mestne tržnice, v katerega je bila vključena tudi prezentacija tlorisa poznoantičnih term. V okviru novozgrajene stavbe pa je bil in situ predstavljen preostali del rimskih term. Predstavitev južnega obzidja rimske utrdbe je nedvomno uspešen poskus vključitve obzidja kot samostojne spomeniške enote v ambient sodobnega mesta. Ajdovščina, rekonstruirano vzhodno obzidje s stolpom 8 (foto: Patricija Bratina, arhiv ZVKDS, Arheološke ostaline železnodobnega človeka na Mostu na Soči (Sv. Območna enota Nova Gorica) Lucija) so nedvomno eden najpomembnejših arheoloških spomenikov ne le na naših tleh, marveč v vsej srednji Evropi. Prvi, ki je že sredi 19. stole- velik pomen vodnega stolpa pod Sv. Pavlom kot prvorazrednega spome- tja nabiral prazgodovinske in rimske najdbe iz Mosta na Soči ter poročal nika poznoantične arhitekture je opozoril že Peter Petru in kot prvenstve- o njih, je bil svetolucijski župnik Tomaž Rutar. V devetdesetih letih 19. no nalogo službe spomeniškega varstva izpostavil prav njegovo zaščito stoletja je Alojzij Carli, prav tako župnik iz Sv. Lucije, odkopal ostanke in ureditev (Petru, 1972: 343–366). S tem se je v letih 1974–1978 spo- rimske stavbe. Od leta 1884 pa vse do leta 1902 so potekala arheološka padala arheologinja Nada Osmuk (Osmuk, 1982: 31–41). Načrtovano izkopavanja železnodobnega grobišča z več kot 6.000 grobovi, ki sta jih nadaljevanje utrjevalnih del na obrambnem obzidju naselbine je zaradi vodila Carlo Marchesetti in Dunajčan Joseph Szombathy (Gabrovec, pomanjkanja finančnih sredstev odpadlo. Danes je Sv. Pavel predvsem Svoljšak, 1983). Približno stoletje kasneje, med letoma 1971 in 1982, je priljubljena rekreativna točka, z žal povsem neizkoriščenim kulturnim Goriški muzej pod Svoljškovim vodstvom izvedel v okviru zazidalnega potencialom. območja na pobočju Sv. Mavra pilotski projekt raziskovanja prazgodo- Najstarejši del mesta Ajdovščine je nastal v okviru poznorimskega vinske naselbine (Svoljšak, 1974; 1979: 267–269; 1981: 214–215; 1982: vojaškega tabora, zato večina mestnih zgradb stoji na antičnih temeljih. 154; 1983: 202–203). Gre za prazgodovinsko in rimskodobno naselje, Rimska Castra je utrdba z mogočnim obzidjem in štirinajstimi stolpi. z izredno dobro ohranjenimi sledovi urbanizma ter posameznih stavb Zgrajena je bila v 3. stoletju kot bazna postojanka s stalno vojaško po- iz bronaste dobe, halštata, latenskega in rimskega obdobja. To izjemno sadko v okviru kraških zapor – Claustre Alpium Iuliarum. Arheološke bogastvo je spomeniški službi narekovalo ohranjanje in predstavitev raziskave, ki so v drugi polovici 20. stoletja v Ajdovščini potekale pod železnodobnega in rimskodobnega objekta in situ. Na območju novega okriljem spomeniške službe (Petru, Osmuk) in Goriškega muzeja (Svolj- šolskega objekta se je pokazala možnost vključitve utrjenih ostankov praz- šak), so dale izjemne rezultate, med drugim je bil v celoti ugotovljen po- godovinske hiše v vzgojno-izobraževalni objekt ter v ureditev muzejske tek južne stranice kastela, raziskani so bili atrijska hiša, terme in skladišča, zbirke. Leta 2002 je bil odprt Arheološki muzej na Mostu na Soči z delno odkopanih je bilo nekaj grobov zahodne nekropole (Osmuk, Svoljšak, rekonstrukcijo posoške halštatske hiše in predstavitvijo svetolucijskega Žbona Trkman, 1994). V tem obdobju je bilo tudi skoraj v celoti raziska- železnodobnega stavbarstva. no, utrjeno in predstavljeno rimskodobno trdnjavsko obzidje z obhodno Hrušica (Ad Pirum) je nastala kot osrednja trdnjava poznorimskih potjo ob obzidju (Petru, 1966: 131–144; Osmuk, 1991: 115–127). Pri zapor Claustra Alpium Iuliarum. Večji del arheoloških raziskav je v osem- ohranjevanju in prezentaciji Castre se je sledilo smernicam, ki jih je v desetih letih 20. stoletja opravil Narodni muzej s tujo strokovno pomočjo sedemdesetih letih začrtal Petru; to so ohranjevanje in ureditev mestnega (Petru, 1972: 343–366; 1974a: 129–130;1974b: 197; 1977: 219–222; obzidja na vseh štirih stranicah ter njegova vključitev v turistično ponud- 1981: 270–271). Srednjeveška poštna postaja je bila obnovljena pod bo (Petru, 1966: 131–144). vodstvom goriškega zavoda. Danes sta v stavbi gostilna in prostor, name- Danes so prezentirani tisti deli obzidja, ki so bili vsaj vizualno dosto- njen predstavitvi trdnjave v Hrušici. Sanacijska dela na obzidju utrdbe so pni in odprti javnosti in kjer je mestno obzidje ohranjeno kot meja med potekala od leta 1993 do leta 1998 pod nadzorom Osmukove. poseljeno notranjostjo in nezazidanim prostorom pred obzidjem. Obnova Nad dolino Soče pri Kobaridu je na skalni gmoti, imenovani Tonov- vzhodnega obzidja na prostoru Grajskega dvorišča je bila opravljena že cov grad, poznorimska utrjena naselbina, ki je zaradi odlične ohranjenosti v začetku sedemdesetih let. Stolp 8, imenovan stolp s cinami, ki je bil v stavbnih ostalin in velikih možnosti za predstavitev arheoloških odkritij srednjem veku nadzidan in verjetno uporabljen kot stražarsko razgledni javnosti eno najpomembnejših središč staroselcev in Germanov na vzho- obrambni stolp, je bil po opravljenih arheoloških izkopavanjih v letih dnoalpskem območju. Arheološke raziskave, ki so s presledki potekale

60 61 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso med letoma 1993 in 2004, je izvajal Arheološki inštitut pod vodstvom Walter Schmid, Alfons Müllner, Rajko Ložar). Število evidentiranih od- Slavka Ciglenečkega (Ciglenečki, Modrijan, Milavec, 2011). Pomen kritij arheoloških lokacij v približno šestdesetih letih delovanja Centralne naselbine na Tonovcovem gradu še povečuje v celoti raziskano zgodnje- komisije (okrog 140) je povsem primerljivo s številom odkritij (približno krščansko cerkveno središče, postavljeno na skalni plato s čudovitim 130) od njenega prenehanja do leta 1963 (zaključek redakcije Arheolo- razgledom po dolini. Pri obnovi ostankov severne in srednje cerkve je bila ška najdišča Slovenije, Ljubljana 1975). Sistematično delo pri zbiranju uporabljena metoda suhe konservacije, ki je posledično zahtevala trajno topografskih podatkov je doživelo sintezo že leta 1889 z objavo Arheo- zaščito z nadgrajeno stavbo. Rekonstrukcija cerkva, ki je narejena po loške karte Kranjske (Globočnik, 1889), izdelane na pobudo Centralne projektu arhitektke Veronike Ščetinin, v celoti upošteva konservatorska komisije. To je bil nesporno tudi plod bolj specializiranega pristopa po izhodišča , saj so bili pri gradnji uporabljeni materiali, ki so bili odkriti reorganizaciji Centralne komisije leta 1873, ki je prinesla delitev dela po med raziskavami, poseg v ostanke originalov stavb pa je bil minimalen. znanstvenih strokah. Z območja Gorenjske karta prinaša 19 (pretežno Preostala raziskana objekta v naselbini, stavba 1 in vodni zbiralnik, sta antičnih) lokacij. Arheološka izkopavanja raziskovalne narave so bila na bila obnovljena in predstavljena v ohranjenem obsegu. Upravljanje kul- Gorenjskem v tem času vendarle še zelo redka (Ajdovski gradec v Bohinju turnega spomenika je bilo poverjeno Kobariškemu muzeju. Kljub šte- 1849, Jereka 1888, Kopa nad Kompoljem 1879, Trojane 1846), še red- vilnim naravnim danostim najdišča in kljub izredno močnemu interesu kejša pa zaščitna, ki so bila zlasti po zaslugi kranjskega rojaka Schmida na lokalne skupnosti in Kobariškega muzeja po vključitvi najdišča v turi- visoki strokovni ravni (Srednja vas v Bohinju 1907, Kranj – Lajh 1901 stično ponudbo sta nadaljevanje raziskav in prezentacija ostankov zaradi in 1905). Prav ob spremljanju izjemno odmevnih arheoloških izkopavanj pomanjkanja sredstev zastala. v Kranju se je tedanji gimnazijec France Stelè navdušil za zgodovino in umetnost (Klemenc, 2003: 189). Deželni muzej, ki je že v okviru Centralne komisije strokovno vzorno Gorenjska vodil vse pomembnejše raziskave na Kranjskem, je postal po njeni reorgani-

Milan Sagadin zaciji oziroma skrčenju njene dejavnosti na umetnostnozgodovinsko podro- čje leta 1911 ključna ustanova, ki je še naprej zagotavljala strokovno varstvo Zanimanje za arheološke ostaline je bilo v skladu z estetskimi kriteriji tudi arheološkim spomenikom. Predstavljal je tudi oporo pri ustanavljanju renesanse sprva osredotočeno na likovne stvaritve rimske in grške antike in delovanju zgodovinskih društev – na Gorenjskem Muzejsko društvo v kot nosilce lepotnega kanona (Baš, 1954: 13–37, 14). Vendar je to za- Škofji Loki. Do druge svetovne vojne je bil Deželni (od leta 1920 Narodni) nimanje kmalu prekoračilo meje estetskih kriterijev in poseglo tudi na muzej angažiran pri tretjini vseh arheoloških odkritij na Gorenjskem in je področje epigrafskih spomenikov. Na Gorenjskem so sledovi teh zgodnjih vodil tudi vsa arheološka izkopavanja na tem območju (Schmidova razisko- evidenc ohranjeni v rokopisu Avguština Tyffernusa iz leta 1507, v kate- valna dejavnost v tridesetih letih v Bohinju – Ajdovski gradec z grobišči, rem so omenjeni rimski napisi iz Lesc in Radovljice (Meterc, 1999: 145). Bitnje, Nomenj, Žlan, Jereka), prevladovala pa so že zaščitna izkopavanja, Dejavnost predstavnikov slovenskega razsvetljenstva, ki so arheološke pri katerih je bil največkrat angažiran Rajko Ložar. Zanimivo je, da so na najdbe vključevali med pomembne zgodovinske vire, je na Gorenjsko po- Gorenjskem arheološka izkopavanja potekala tudi med drugo svetovno segla s Schönlebnovimi poskusi ugotavljanja antičnega imena za Blejsko vojno (Trojane in Učak, Bled – Pristava in Bled – Mlino). jezero in Linhartovimi poskusi lociranja antičnega Santica (omenjenega Sistem, kakršen se je izoblikoval po reorganizaciji Centralne komisije pri Klavdiju Ptolemeju in v Antoninskem itinerariju) v današnji Kranj leta 1911 in ki je praktično celotno skrb za arheološko dediščino prenesel (Linhart, 1788: 322). Linhartova izpeljava vie publice Emona–Atrans na Deželni muzej, je ostal praktično nespremenjen tudi po drugi svetovni preko Mengša in s tem v zvezi lokalizacija postaje Ad Quartodecimo je ob vojni. Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti, novejših raziskavah v Mengšu še vedno zanimiva. Glede na ambicioznost ki ga je na podlagi zveznega zakona leta 1948 sprejela Ljudska skupščina teh poskusov je prvi dekret dvorne pisarne na Dunaju leta 1812 prav- Ljudske republike Slovenije (LRS), je sicer med zvrsti kulturnih spomeni- zaprav konservativen, saj je usmerjen predvsem na varovanje najdb kot kov uvrščal tudi arheološke, vendar strokovnjaki za to področje niso bili nosilcev likovnih kvalitet in materialne vrednosti (Baš, 1954: 14). Mnogo vključeni v takratni Zavod za varstvo in znanstveno proučevanje kultur- doslednejši pa je bil že dekret iz leta 1818, ki je pred odtujitvijo zavaroval nih spomenikov in prirodnih znamenitosti LRS. Na Gorenjskem so de- praktično vso premično dediščino (Baš, 1954: 14). Sledila sta še zaščitna lovali izključno arheologi iz Narodnega muzeja in Arheološke sekcije pri odloka iz let 1827 in 1828 – slednji je tudi na Gorenjskem rešil marsika- SAZU. Poleg nekaj pretežno topografskih sondiranj je bilo opravljenih kšen rimski napisni kamen, na primer v Lescah in Radovljici. V zvezi z tudi nekaj za posamezna obdobja ključnih izkopavanj (Bled – Pristava, izdajo teh odlokov pa so predvsem pomembne nove funkcije, ki so jih v Drulovka, Kranj – župna cerkev). Zlasti Blejski kot je ostajal območje sistemu varstva kulturnih spomenikov dobile licejske knjižnice in deželne arheoloških raziskav Narodnega muzeja tudi še potem, ko je bil leta 1953 ustanove (deželni muzeji). To je olajšalo razvijanje mreže konservatorjev ustanovljen Mestni muzej Kranj, saj je bil prvi arheolog (Andrej Valič) tu in korespondentov Centralne komisije. zaposlen šele leta 1959. Na Gorenjskem se je novi sistem varstva arheoloških najdb in najdišč V tem času sta bili pomembni dve intervenciji Tehniškega muzeja praktično takoj in razpoznavno izrazil v izrazitem povečanju števila prvih Slovenije na področju gorenjske arheološke dediščine – leta 1953 je bila omemb najdb in najdišč v časopisju in rednih poročilih Centralne ko- izkopana in naslednje leto vzorno prezentirana in objavljena Slovenska misije. Zlasti aktivni so bili sodelavci Deželnega muzeja (Karl Dežman, peč nad Kropo (Baš, 1954), leta 1953 pa so bile očiščene, dokumentirane

62 63 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso in strokovno objavljene ruševine t. i. Heminega plavža pri Nomnju v Bo- hinju, ki ga je sicer že leta 1938 izkopal, a napačno interpretiral Schmid (Smole, 1953: 54–57). Tehniški muzej Jesenice je ostanke tega železarske- ga objekta prezentiral leta 1972. Valič je prevzel skrb za arheološke spomenike tudi v predhodnici spomeniškovarstvene ustanove v Kranju – Okrajni spomeniški komisiji, ki je bila sicer ustanovljena že leta 1953. Sistem je torej še vedno ohranjal avstro-ogrsko tradicijo iz leta 1911 in je arheologijo izločil iz spomeni- škovarstvenih ustanov ter jo prenesel v muzeje. Obenem so se pričele množiti številne intervencije na terenu ob naključnih najdbah, ki so ostale bodisi na ravni »arheoloških raziskav ob gradnji« bodisi so imele obseg večjih zaščitnih izkopavanj (Kranj – župna cerkev, Bled – sedlo). Valič je veliko pozornost posvečal sistematičnemu topografskemu delu, ki ga je pogosto dopolnjeval s sondiranjem. Vodilo so mu bili podatki iz knjige Jožeta Žontarja Zgodovina mesta Kranja, 1939 (Valič, Arheološka raziskovanja na kranjskem območju v preteklih štirih desetletjih – V: Žontar, 1982). V sodelovanju z leta 1960 ustanovljenim Okrajnim (od leta 1962 pa Medobčinskim) zavodom za spomeniško varstvo v Kranju je bila izvedena tudi prva kvalitetna in situ prezentacija v Kranju – zgodnjesre- Ajdna, prezentirana poznoantična naselbina (foto: Milan Sagadin, ZVKDS, Območna enota dnjeveški grobovi pod tlakom mestne hiše (Valič, 1966 (1967): 13–17). Kranj) Prezentacija je kvalitetno utrdila takrat prevladujoč pomen Kranja kot mesta največje zgodnjesrednjeveške nekropole v Sloveniji. Večjo anga- Izziv, ki ga je slovenska arheološka stroka sprejela z nastopom pro- žiranost pri načrtovanju in situ prezentacij je omogočila tudi zaposlitev jekta slovenskih avtocest, je zaradi uspešnega reorganiziranja stroke rešil arhitekta Petra Fistra na Zavodu za spomeniško varstvo v Kranju, eden veliko problemov, ki so zaradi šibke kadrovske in materialne opremlje- večjih dosežkov na tem področju pa je nedvomno prezentacija srednje- nosti posameznih območnih enot Zavoda za varstvo kulturne dediščine veških kostnic in zgodnjekrščanske krstilnice pri župni cerkvi v Kranju. ogrožali strokovnost dela. Zunaj avtocestnega projekta so rdečo nit od Strokovnjaki muzeja in Zavoda za spomeniško varstvo so sodelovali tudi začetka osemdesetih let dalje na Gorenjskem predstavljale arheološke pri zelo uspešnem projektu topografije in izmer gorenjskih gradov. Stanje raziskave s prezenacijami in situ na Ajdni nad Potoki, na Malem gradu v skrbi za arheološko dediščino nazorno ilustrira sklep 1. seje sveta Zavoda Kamniku in v starem mestnem jedru Kranja. Prezentacija Malega gradu za spomeniško varstvo v Kranju z dne 27. februarja 1963: se je končala pred zaključkom. Ko je bila opravljena najnujnejša sanacija »… Kar pa zadeva delovno mesto arheologa, zavodu le-to ni potreb- obzidja, ki je ogrožalo mesto pod seboj, investitor (Občina Kamnik) ni no, ker sodi odločanje o arheoloških izkopavanjih in podobnih zadevah bil sposoben dojeti tega spomenika kot razvojni potencial lokalnega turiz- po veljavni spomeniški zakonodaji izključno v pristojnost republiškega in ma in je ustavil financiranje. Kranj je dvema prezentiranima objektoma ne lokalnih zavodov; razen tega si kranjski spomeniški zavod lahko poma- (staroslovanski grobovi v mestni hiši ter kostnici in zgodnjekrščanska ga z arheologom Gorenjskega muzeja …« (Zapisnik in sklepi 1. seje sveta krstilnica) dodal še nekaj elementov. Po izhodiščni presoji, da je naselje Zavoda v letu 1963, hrani arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj.) kot mesto definirano s sedežem kulta, tako posvetne kot cerkvene oblasti, Tako je za področje arheološke dediščine za Zavod za spomeniško var- ter središčem specialne produkcije, so bili prezentirani segmenti zgo- stvo v Kranju vse do leta 1976 skrbel arheolog Gorenjskega muzeja. Takrat dnjeantičnega in poznoantičnega obzidja kot tudi ostanki poznoantične je bil na kranjskem zavodu kot zadnjem v Sloveniji zaposlen tudi prvi steklarske delavnice. Prezentacija poznoantične naselbine na Ajdni je bila arheolog (podpisani), sprva sicer kot konservator za spomenike ljudske re- v več pogledih posebnost in strokovni izziv, začeta je bila na pobudo inve- volucije in nato kot konservator dokumentalist, vendar je od vsega začetka stitorja (Občine Jesenice). Njegove konkretne zahteve in ekstremna lega prevzemal tudi vse naloge konservatorja arheologa. Načrtovani del opravil naselbine so izvajalca prisilile v reševanje velikih logističnih problemov in je bil usmerjen v nadaljevanje topografije s sondiranji – zlasti na vzhodnem uvedbo novih metod sanacije in konsolidacije arheoloških zidov, ki so se delu zavodskega teritorija. Dokler so bili materialni stroški topografij doda- med izvajanjem del še dopolnjevale. Metodološko je ta projekt pomenil tno financirani (do leta 1989), je bilo sondiranih 20 slabše opredeljivih ali pomemben razvojni prispevek. Sedemindvajset let uspešnega dela pa je na novo odkritih arheoloških lokacij. Pripravljeni so bili tudi prvi občinski bilo z razpadom občine in nerazumno odločitvijo Ministrstva za kulturo odloki o razglasitvi arheoloških spomenikov lokalnega pomena. Posebno spomladi 2004 tik pred zaključkom prekinjenih. pomembna so bila v tem obdobju zaščitna izkopavanja zgodnjesrednjeve- Skupna značilnost bolj ali manj uspelih prezentacij na Gorenjskem škega grobišča pred tovarno Iskra (1977) in notranjosti župne cerkve v Kra- je torej nedokončanost, saj v nobenem primeru niso privedle do revitali- nju (1984). Do leta 2006, ko je dobršen del terenskih nalog – predvsem v zacije in s tem do vsaj osnovnega samovzdrževanja. Ugotavljamo lahko, zvezi z avtocestnim projektom – prevzela arheologinja Judita Lux, je bilo da financiranje tega področja sistemsko ni urejeno, turizem pa tovrstne tako opravljenih 106 bolj ali manj obsežnih terenskih zaščitnih raziskav. ponudbe za zdaj še ne zaznava kot poslovno priložnost.

64 65 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Štajerska

Mihela Kajzar Cafnik in Andrej Magdič

Konservator Centralne komisije Alfons Müllner je leta 1875 v Rušah raziskoval grobišče s konca bronaste dobe, t. i. kulture žarnih grobišč. S tem so Ruše postale eponimno najdišče arheološke kulturne skupine, ki je v evropski strokovni literaturi dobila ime ruška kulturna skupina, po nemško Maria-Rast Gruppe (Gabrovec, 1971: 35). Vendar je dejavnost varstva arheoloških ostalin potekala tudi že prej. V severovzhodni Slove- niji je nedvomno močno povezana z nastankom Joanneuma, deželnega muzeja za Štajersko, ki je bil ustanovljen leta 1811 v Gradcu (http:// www.museum-joanneum.at/de/joanneum/ueber-das-joanneum). Joan- neum je že leta 1817 sprejel načrte za pričetek sistematičnih arheoloških raziskav ostankov rimskega mesta na prostoru današnjega Ptuja. Muzej se je trudil za svoje nove zbirke pridobiti odmevne in reprezentativne arheo- loške eksponate iz celotne Štajerske. Popolnoma razumljivo je, da je svoj pogled glede tega usmeril tudi na prostor Petovione, saj ta po pomenu nedvomno sodi v sam vrh rimskodobnih mestnih naselbin na območju Spodnja Hajdina, prvi mitrej, prezentacija arheoloških ostalin pod zaščitno stavbo (foto: arhiv Štajerske (Horvat idr., 2003). Kljub zastavljenim načrtom pa se Joanne- ZVKDS, Območna enota Maribor) um sam ni lotil arheoloških raziskav na Ptuju še več nadaljnjih desetletij. Z arheološkimi eksponati, prvenstveno rimskimi novci in epigrafskimi napisi, so ga v zadovoljivi meri zalagali slučajni najditelji in lokalni kopa- Po koncu prve svetovne vojne so arheološke raziskave še vedno v či, od katerih je predmete odkupoval. Tako je najstarejša pošiljka rimsko- glavnem opravljali muzeji, sicer pod nadzorom Spomeniškega urada za dobnih artefaktov s Ptuja v Gradec prispela že leta 1817, poslal pa jo je Slovenijo, vendar brez njegove aktivne vloge pri oblikovanju načel varo- cesarsko-kraljevi lekarnar Benedict Hauschka starejši (Vomer-Gojkovič, vanja arheoloških ostalin. Kolar, 1993: 24). Čas po drugi svetovni vojni je prinesel novo organizacijo spome- Najpomembnejši podvig arheološkega konservatorstva na obrav- niškovarstvene službe. Na podlagi določil Zakona o varstvu kulturnih navanem prostoru v obdobju pred prvo svetovno vojno so nedvomno spomenikov in prirodnih znamenitosti v Ljudski republiki Sloveniji arheološke raziskave na Spodnji Hajdini in Bregu pri Ptuju, na območju (LRS) iz leta 1948 je bila naloga varstva dediščine dodeljena ne samo rimske kolonije Poetovio, ki sta jih vodila Wilhelm Gurlitt, profesor za Zavodu za varstvo spomenikov LRS (nasledniku Spomeniškega urada klasično arheologijo in filologijo na Univerzi v Gradcu, ter Samuel Jenny, za Slovenijo), ampak tudi drugim ustanovam (Kuševič, 1998: 250). To oba konservatorja Centralne komisije za raziskovanje in ohranjanje ume- je posebej pomembno za varstvo arheološke dediščine, ki je bilo zaradi tnostnih in zgodovinskih spomenikov (tako imenovane od leta 1873). Pri pomanjkanja primerno profiliranega strokovnega kadra na zavodu nalo- tem velja poudariti odkritje in raziskavo svetiščnega kompleksa znotraj ženo predvsem pokrajinskim muzejem, tradicionalno dejavnim na po- mestne četrti vicus fortunae v letih 1897/99 (Vomer-Gojkovič, Kolar, dročju arheološkega raziskovanja že od konca 19. stoletja. Pomembno 1993: 27). Prezentacija ostalin Mitrovega svetišča pod zaščitno stavbo vlogo pri oblikovanju novih raziskovalnih pristopov je odigral Pokrajin- (t. i. prvi mitrej), skupaj z oltarji in obrednimi plastikami, odkritimi v ski muzej Maribor s svojim kustosom arheologom Stankom Pahičem. prvotni legi, velja za najstarejšo predstavitev rimskodobnih arhitekturnih Pahič je bil namreč izredno dejaven pri oblikovanju metodologije ter ostalin v notranjeavstrijskih deželah in eno najstarejših v celinski Evropi pri izvedbi terenske topografije in kartiranja vseh do takrat znanih ar- nasploh (Kolar, 2001: 383) V tem času je konservatorska doktrina v na- heoloških najdišč na območju Republike Slovenije. V sklopu projekta, ših deželah namreč arheološkim ostalinam namenjala prostor praviloma ki je bil osnovan na podlagi določil Medakademijskega odbora za izdajo v muzejskih zbirkah, najdiščni konteksti in gradbene ostaline pa niso arheološke karte Jugoslavije ter na podlagi Pahičeve metodologije, je bili predmet njene pozornosti. Gurlittov podvig pomeni prelomnico pri nastalo delo Arheološka najdišča Slovenije. (ANSl, 1975). dojemanju arheoloških kontekstov kot nepremične kulturne dediščine, Prihod arheologov na Zavod za spomeniško varstvo Maribor šele s čimer sta njihova obravnava in dojemanje postavljena ob bok varstvu leta 1973 sovpada z začetkom obsežnih arheoloških raziskav na velikih stavbne dediščine (Baš, 1955: 16). Podobno je bilo kasneje predstavljeno površinah v Rabelčji vasi pri Ptuju, kjer je bila načrtovana gradnja večje in zaščiteno še eno Mitrovo svetišče (t. i. tretji mitrej), ki sta ga leta 1913 blokovske soseske, na podlagi rimskodobnih arheoloških ostalin imena Bregu pri Ptuju odkrila in raziskala konservator centralne komisije novana Rimska ploščad. Raziskav tako velikih površin do takrat ni bilo, Viktor Skrabar in Mihovil Abramić (Vomer-Gojkovič, 2001: 107). Oba zato so v enormnem delovnem obsegu poleg arheologov mariborskega mitreja še danes veljata za najpomembnejša prezentirana arheološka spo- zavoda sodelovali tudi arheologi muzejev, Arheološkega inštituta SAZU, menika rimskodobnega Ptuja. arheologi in študentje arheoloških oddelkov v Ljubljani, Zagrebu in

66 67 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Maribor, Villa rustica in staroslovansko grobišče Radvanje, pogled iz zraka na prezentiran del Miklavž na Dravskem polju, gomilno grobišče, pogled iz severa na raziskano in prezentirano najdišča (foto: arhiv ZVKDS, Območna enota Maribor) gomilo I. (foto: arhiv ZVKDS, Območna enota Maribor)

Beogradu ter občasno tudi drugi. Arheološke raziskave v Rabelčji vasi, marsičem pogojevala srednje- in novoveški razvoj okolja in kulturne ki so v etapah potekale med letoma 1973 in 1978, veljajo za enega naj- krajine ob stari prometni vpadnici. Za to obdobje in za proučevanje večjih skupnih projektov jugoslovanske arheologije. Razkrile so obsežno rimske provincialne arheologije so pomembna predvsem odkritja po- rimskodobno obrtno četrt z opekarskimi in lončarskimi obrati s pečmi samičnih kmečkih gospodarstev, t. i. vile rustike (villae rusticae), ki in spremljevalnimi objekti. Ena od opekarskih peči je bila konservirana so bile središča večjih posestev, katerih lastniki so bili koloni ali pre- in predstavljena javnosti, sprva pod kovinsko konstrukcijo in zvonom iz možnejši predstavniki staroselskega prebivalstva. Takšna središča so na pleksi stekla, pri obnovitvenih delih v letih 1998–2000 pa so jo obdali Betnavi, v Bohovi in Radvanju nastala med 1. in 4. stoletjem ob cesti, z betonsko lupino in za javnost uredili tudi njeno notranjost (Tomanič ki je povezovala Celeio s Flavio Solvo (Strmčnik Gulič, 1990). Do – Jevremov, 2004: 3). V tem času so arheologi Zavoda za spomeniško raziskav večjih površin je v istem času prišlo tudi zaradi oblikovanja varstvo Maribor začeli sodelovati tudi pri arheoloških raziskavah praz- in širjenja obrtno-industrijske cone v Slovenski Bistrici. Najbolj se je godovinske naselbine v Ormožu. Ormož velja za najbolje raziskano potencial sistematičnega arheološkega raziskovanja prostora razvil pri prazgodovinsko utrjeno naselbino v severovzhodni Sloveniji. Glavno projektu nacionalnega programa gradnje avtocest v Republiki Sloveniji. vlogo pri prostorskem načrtovanju in arheoloških raziskavah na širšem Poglavitna pridobitev raziskav na tako velikem območju so bila odkritja ptujskem območju je zavod prevzel leta 1994 z ustanovitvijo posebne arheoloških najdišč v prostoru, ki je bil prej marsikje arheološko skoraj izpostave mariborskega zavoda na Ptuju. povsem neznan ali pa so nanj opozarjali le posamezni indici. Poudarek Prve obsežnejše novodobne raziskave, ki jih je opravil zavod na je predvsem na novih prazgodovinskih najdiščih s posameznimi pose- območju rimske naselbine Colatione v Starem trgu pri Slovenj Grad- litvami iz eneolitskega obdobja, zgodnje, srednje in pozne bronaste ter cu, so bile v letu 1977 sploh prve arheološke sistematične raziskave na starejše in mlajše železne dobe, dokazali smo rimskodobno poselitev z Koroškem. Potekale so v zvezi z rekonstrukcijo cestnega križišča Stari ohranjeno arhitekturo ter dolgo pričakovane zelo izpovedne zgodnjesre- trg–Kotlje in vzporedno z gradnjo trase plinovoda Podloge–Ravne. Z dnjeveške naselbinske elemente. Sploh prvič so bila na našem območju izkopavanji sta bila raziskana del rimske državne ceste Celeia–Virunum raziskana tudi visokosrednjeveška najdišča. Med izstopajoča najdišča in del bogatega rimskega grobišča iz časa 1. in 2. stoletja (Strmčnik uvrščamo predvsem Radvanje pri Mariboru – zaradi doslej najstarejše Gulič, 1982: 348). Novejše arheološke raziskave naselbinskega dela in najbolje ohranjene poselitve območja iz časa na prehodu iz 5. v 4. ti- Colatione kot osrednjega rimskega središča pokrajine med Celjem in sočletje pr. n. š. oziroma iz časa prehoda kamene v bakreno dobo; Krog Gosposvetskim poljem so potekale predvsem v devetdesetih letih prej- (Pod Kotom – jug) – zaradi izjemnega odkritja bakrenodobnega žar- šnjega stoletja na mestih redkih stanovanjskih novogradenj, večinoma nega grobišča iz sredine 4. tisočletja pr. n. š., ki sodi v srednjeevropsko pa jih je ob sodelovanju zavoda izvajal Koroški pokrajinski muzej (Dju- kulturno skupino s keramiko z brazdastim vrezom; Slivnico pri Mari- ra Jelenko, 1994: 17). boru – zaradi odkritja multiperiodnih nižinskih naselbin, ki jih do tedaj Večji nadzorovani gradbeni posegi konec osemdesetih let prej- iz obdobij, kot sta bakrena in zgodnja bronasta doba, nismo poznali, iz šnjega stoletja na južnem obrobju Maribora so potrdili vlogo ugodne poznolatenskega in zgodnjesrednjeveškega časa pa so nam bile znane le rodovitne in geografske lege med Pohorjem in Dravo, ki je privabljala deloma; Pobrežje – zaradi odkritja poznobronastodobne naselbine, ki naseljence v obdobjih od neolitika do zgodnjega srednjega veka in v ob že znanem pripadajočem grobišču v neposredni bližini pomembno

68 69 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso dopolnjuje razumevanje in poznavanje tega obdobja pri nas; Hajndl pri ali z odkritjem naključnih najdb v prostoru. Evidentirana arheološka Ormožu – zaradi bistveno spremenjene podobe o poselitvi območja v najdišča so bila definirana na osnovi starejših podatkov, večinoma ob- obdobju na prehodu iz pozne bronaste v železno dobo; Hotinjo vas – javljenih v ANSl (1975), poročil najditeljev in arheološke topografije, zaradi odkritja nižinskega naselja iz starejše železne dobe, ki je za ta čas s katero so prostorsko in časovno zamejili najdišča glede na prisotnost v naših krajih redka oblika naselbine glede na pogostejšo obliko višinske najdb in površinskih znakov oziroma glede na obliko terena. V osem- naselitve oziroma gradišča; Spodnje Hoče – zaradi prvič odkritih ostalin desetih letih 20. stoletja so večja izkopavanja ZVNKD Novo mesto (v zgodnjesrednjeveških bivalnih objektov, t. i. polzemljank, iz časa prvega času od 1980 do 1992) potekala na že znanih najdiščih, med drugim poselitvenega vala zgodnjih Slovanov, ki so se po koncu 6. stoletja pona prazgodovinski gomili pri Medvedjeku ob širitvi magistralne ceste stopoma naseljevali na Slovenskem; ter najdišča južno in jugovzhodno Ljubljana–Beograd (1981–1982) (Breščak, 1990: 43–44), na gomili IV od Murske Sobote – zaradi prvih večjih in obsežnih odkritij slovanske v skupini prazgodovinskih gomil na ledini Hrib nad Metliko po nedo- poselitve Prekmurja od druge polovice 6. pa vse do 12. stoletja. voljenem posegu v prostor (1987) (Križ, 1990: 45–48) ter na rimski vili Prav interdisciplinarni pristop in enakovredno sodelovanje med rustiki v Zloganju (Breščak, 1990: 103). Izkopavanja so potekala tudi strokami se pri obnovah stavbnih spomenikov danes kaže tudi v vse obna večjem rimskodobnem ruralnem planem grobišču v okolici naselja sežnejših in pogostejših prezentacijah starejših ostalin, bodisi v sklopu Verdun pri Stopičah, ki je bilo odkrito pri oranju v letu 1983 in je bilo samega prenovljenega objekta bodisi v sklopu njegove zunanje ureditve. ogroženo zaradi nadaljnjega obdelovanja kmetijskih površin. (Breščak, Posebno celoto predstavljajo različne prezentacije v cerkvah: na primer 1990: 99–102). sv. Jurij na Legnu pri Slovenj Gradcu ali sv. Mihael v Črešnjevcu. Kot V tem obdobju so se v arheoloških raziskavah ZVNKD Novo mesto posebni ureditveni, arhitekturni ali urbanistični element so v sklopu že pojavili inovativni raziskovalni pristopi, ki so bili v skladu z razvojem kulturnozgodovinskih obeležij in zgodovinskih točk obstale in nastale arheološke stroke v Sloveniji v tem času. Tukaj velja omeniti izvedbo tudi nekatere prezentacije v okviru mestnih jeder. Med takimi naj ome- več geofizikalnih raziskav na rimskodobni vili rustiki in v manjših me- nimo predvsem točkovni in situ prikaz poteka srednjeveškega obzidja stnih naseljih na Dolenjskem in v Posavju, na primer Zloganje pri Ško- ter nekaterih pripadajočih objektov in ostalin v Slovenj Gradcu in Ma- cjanu, Velike Malence in Benečijo pri Trebnjem. Geofizikalne in sonda- riboru ali na primer prikaz posameznih elementov, odkritih ob obnovah žne raziskave so na območju Benečije v bližini znanega rimskega naselja večjih kompleksov, na primer v sinagogi, Vetrinjskem dvoru in minorit- Praetorium Latobicorum (Trebnje) v letu 1988 pokazale prisotnost skem samostanu v Mariboru ter dominikanskem samostanu in Malem večjega rimskodobnega naselja na takrat predvidenem priključku načr- gradu na Ptuju. Drugačen sklop pa po vsebini predstavljajo samostojne tovane avtoceste (Breščak, 1989: 220; 1990: 43–44, 83–84). Znotraj prezentacije arheoloških najdišč oziroma arheoloških ostalin. Ponekod kulturnega spomenika Šentvid – Malence so na območju rimskodobne so predstavljeni posamični arhitekturni oziroma naselbinski elementi vile rustike ter prazgodovinskega in poznorimskodobnega gradišča Ve- (na primer prikaz rimskih peči in dela trase rimske ceste na Ptuju ter like Malence potekale bistveno večje raziskave: geofizikalne na površini delno v Slovenski Bistrici), drugod posamični objekti (na primer mitreji 16 ha, intenzivni površinski pregledi na površini 6,455 ha, izkopavanja na Ptuju) ali večji kompleksi (na primer rimska vila rustika v Radvanju, ob gradnji in ureditvi okolice mrliške vežice od leta 1993 do leta 1994 poznoantično/zgodnjesrednjeveško Ančnikovo gradišče v Jurišni vasi, in v širši okolici v letih 1995 in 1999 v skupni površini 590 m² (Bavec, del rimskega grobišča v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, ostaline sre- 2001: 3, 87–176). Raziskave so pripomogle k boljši interpretaciji najdi- dnjeveškega gornjega gradu na Piramidi v Mariboru). Zaradi značilne šča in predpripravi za didaktično prezentacijo. vrste spomenika in naravnih okoliščin so na našem območju nastali Tukaj velja omeniti tudi raziskave na območju obkolpske ravnine tudi razmeroma številni arheološko/krajinsko/izobraževalno/rekreativni med naseljema Griblje in Krasinec kot primer uporabe nove tehnike parki, ki zajemajo območja gomilnih grobišč, včasih skupaj s pripadajo- intenzivnega površinskega pregleda z namenom zamejevanja in odkri- čim gradiščem, z bolj ali manj urejenimi in vzdrževanimi potmi, infor- vanja doslej neznanih ali slabo znanih arheoloških najdišč v navidezno mativnimi tablami, zloženkami in ponekod tudi s prezentacijo pokopa praznem prostoru. Na tem območju je bilo odkritih ali zamejenih več v posamični gomili (na primer v Pivoli in na Pošteli, v Miklavžu na najdišč iz več obdobij, na primer neolitske, bronastodobne in rimsko- Dravskem polju, Brengovi ...). dobne naselbine ob že znanih rimskodobnih grobiščih in prazgodovinski gomili (Mason, 2001: 7–27). Območje raziskav je vključeno v enoto kulturne dediščine Griblje – arheološko najdišče ob Kolpi (EŠD Dolenjska 10094), ki obsega 316,57 ha veliko območje ob kolpske ravnine v Beli krajini (Mason, Grahek, Bricelj, Pintér, Čaval, 2006: 55–56; Žorž, Phil Mason 2013: 74–76). Prav tako so bili terenski pregledi po metodologiji SAAS že v letu Na začetku delovanja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dedi- 1997 uporabljeni pri večjih linearnih in površinskih posegih v prostoru, ščine (ZVNKD) Novo mesto leta 1983 so bili predhodne arheološke na primer pri gradnji telefonskih in električnih kablovodov in daljno- raziskave in nadzori ob gradnji delno povezani s posegi v že evidentira- vodov, plinovodov in komunalnih vodov ter na trasah novih cest in pri ne arheološke in druge vrste nepremične kulturne dediščine, za katere zazidalnih načrtih večjega obsega za industrijske cone in stanovanjska je investitor pridobil pogoje, delno pa z nedovoljenimi posegi v prostor naselja. Od leta 1997 do leta 2008 so arheologi konservatorji ZVNKD

70 71 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Novo mesto, v okviru svoje pristojnosti izvedli in nadzirali 158 eks- za določitev arheološko najbolj občutljivih delov najdišča pri izdelavi tenzivnih terenskih pregledov na območju Dolenjske, Bele krajine in strokovnih osnov za razglasitev historičnega mestnega jedra za kulturni Posavja. K temu je treba prišteti tudi večje posege v prostor, kjer so spomenik. Dosedanja arheološka odkritja so vključena v prezentacijo se v nadaljevanju izvajali intenzivni pregledi, izkop ročnih ali strojnih pri pastoralnem centru od leta 1998 in v cerkvi Sv. Duha od leta 2007, testnih jarkov in večja zaščitna arheološka izkopavanja pred gradnjo, arheološko gradivo pa je predstavljeno v okviru Mestne muzejske zbirke kot so arheološko najdišče PSC Mačkovec (Mason, 2012: 153; Mason, Črnomelj od leta 2013. Kmetec, 2007, 2008), črnomaljska obvoznica, zahodni krak (Mason, 2012: 143–152; Mason, Predan, 2006), kjer so bili v vrtačastem svetu odkriti obsežni in kompleksni sledovi poselitve in uporabe prostora v več obdobjih od eneolitika, srednje in pozne bronaste dobe, starejše železne dobe in rimskega obdobja do srednjega veka. Predhodne raziskave so pokazale velik arheološki potencial arheološko še neraziskanega nižinskega krasa v Beli krajini (Mason, 2012: 143–157). Prav tako so v letih 2007 in 2009 zaščitna arheološka izkopavanja pred gradnjo stanovanjske soseske na zahodnem robu mesta Trebnje pokazala komple- ksnost razvoja rimskodobne obcestne naselbine Praetorium Latobico- rum (Bavec, Murko, Predan, 2008: 285–286; Bavec, 2008: 383–385). Predhodne arheološke raziskave na trasi avtoceste so potekale tudi na območju Dolenjske in Posavja. Delovanje SAAS in potek celotnega avtocestnega projekta sta obravnavana drugje, zato ju za območje Dolenjske tukaj ne bomo obravnavali posebej. Velja pa omeniti dve večji izkopavanji. Izkopavanja na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje med letoma 2001 in 2003 so odkrila zgodnjeavgustejski vo- jaški tabor, srednjeveško vasico in večjo poznobronastodobno žarno grobišče (Mason, 2003: 66–71; 2008: 187–198), na območju Ribnice na Dolenjskem pa so potekala večja izkopavanja rimskodobne naselbine z grobiščem, ki predstavlja obcestno postajo Romula (Breščak, 2003: 230–232). Pomemben del zaščitnih arheoloških raziskav in prezentacij arheo- loških ostalin je potekal tudi ob posegih na območjih srednjeveških in zgodnjenovodobnih cerkvenih stavb ter historičnih mestnih in trških jedrih, kjer je Borut Križ v letih 1985 in 1986 izkopaval celotno ladjo in del prezbiterija župnijske cerkve sv. Jerneja v srednjeveškem trškem naselju Šentjernej. V cerkvi so poleg srednjeveškega in novodobnega pokopališča odkrili temelje več starejših faz cerkve, ki so tlorisno prezentirane v tlaku cerkve (Križ, 1990: 125–126; Predovnik idr., 2008). Arheološke raziskave so potekale tudi v drugih historičnih sredi- ščih: historično mestno jedro Črnomelj je vzorčen primer bogastva in prepletenosti arheološke dediščine v zgodovinskih mestnih središčih. V letu 1988 so arheološke sondažne raziskave potekale ob cerkvi Sv. Duha v historičnem mestnem jedru Črnomlja in so bile uvod za izkopavanja celotne cerkvene stavbe in terase na njeni južni, vzhodni in zahodni strani, ki so potekala od leta 1989 do leta 1991 (Mason 2008: 50). Pred pričetkom arheoloških raziskav leta 1989 so bili v mestnem jedru poleg srednjeveških plasti in stavb znani le sledovi staroslovanskega grobišča in slabo ohranjene prazgodovinske plasti. Prvo izkopavanje leta 1989 je pokazalo, da je najdišče treba obravnavati kot celoto. Tako so se od- krivali sledovi kompleksnega urbanega arheološkega najdišča, ki poleg zgoraj omenjenega staroslovanskega grobišča obsega bogato starejše- in mlajšeželeznodobno naselje (9.–1. stol. pr. n. š.), poznoantično utrjeno naselje (5.–7. stol.) ter srednjeveški trg in mesto (13.–16. stol.). Podatki o prostorskem in časovnem obsegu najdišča iz izkopavanj so bili osnova

72 73 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Pregled zgodovine konservatorstva in prezentacij arheološke dediščine v Ljubljani

Ana Plestenjak

Zanimanje za arheološke ostaline v Ljubljani sega že v čas renesanse1 (Simoniti, 1979; Slapšak, Novaković, 1996: 258), močno razširjeno pa je bilo tudi v razsvetljenstvu, ko so epigrafski viri (antični nagrobni in votivni napisi) postali temelj preučevanja zgodovine tega ozemlja.2 To je konec 17. stoletja privedlo tudi do vzpostavitve nekakšnega prvega lapidarija. Pomembnejši epigrafski spomeniki so bili na pobudo J. G. Dolničarja ob gradnji stolnice sv. Nikolaja vzidani v njeno pročelje. V ta namen je leta 1821 v Ljubljani nastal Kranjski deželni muzej (Baš, 1954: 15). Za nepremično dediščino pa je skrbela leta 1850 ustanovljena Centralna komisija za proučevanje in vzdrževanje stavbnih spomenikov (Baš, 1954: 15). Naloga komisije je bila zlasti izdelava popisov spomenikov, preprečevanje rušenja, ohranjanje čistoče okolice spomeni- Razglednica iz časa po Schmidovi ureditvi rimskega zidu na Mirju (foto: Razglednica, 1913, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Mestni muzej Ljubljana). kov, zagotavljanje upoštevanja zavarovanja spomenikov ob novogradnjah, predaja drobnega gradiva v javne zbirke ter tiskanje poročil in opažanj (Jahrbuch …, 1856: 17–26). Poleg tega je komisija po potrebi izvajala tudi arheološke raziskave, čeprav je slednje na Kranjskem večinoma izva- ki so bili razporejeni po posameznih deželah (Baš, 1954: 27–28). V Lju- jal deželni muzej. Tako je bila glavna skrb arheološke sekcije3 v Kranjski bljani je deloval Urad za Kranjsko, kjer je leta 1913 mesto konservatorja deželi oziroma konservatorja Simona Rutarja ta, da so najdbe prišle v prevzel France Stelè (Baš, 1954: 28; Mikl-Curk, 1975: 107, Pirkovič, Kranjski deželni muzej. V muzeju je v tem času deloval Karel Dežman, 1993: 29–37). ki ga mnogi pisci pregledov zgodovine arheologije štejejo za pionirja znanstvene arheologije na Slovenskem (Ložar, 1941; Gabrovec, 1971; Primer: Ljubljana – rimski zid na Mirju Kastelic, 1975; Slapšak, Novaković, 1996). Dežman je namreč vodil Med letoma 1909 in 1912 je bilo pod vodstvom Walterja Schmida prve načrtne arheološke raziskave, tj. raziskave kolišč na Igu (leta 1875). arheološko raziskano območje ljubljanskega Mirja, ki je bilo v lasti nem- Pri preučevanju odkritij je kot naravoslovec uporabljal nove napredne škega viteškega reda, t. i. komende (Deutscher Grund). Del ozemlja je bil pristope, sodeloval je z avstrijskimi in drugimi arheologi ter tako pripo- prodan za Mestno obrtno šolo. Ob tem je prišlo do odkritij arheoloških mogel, da je prazgodovinska arheologija na Kranjskem v tem času sodila najdb, zaradi česar se je nemški viteški red pred morebitno prodajo preo- v sam evropski vrh. Z izjemo Dežmanovih raziskav na Ljubljanskem stalih parcel odločil za sistematične raziskave, ki jih je tudi sam financiral barju lahko vse ostale raziskave, ki so v 19. stoletju potekale na območju (Schmid, 1913: 61–62). V tem okviru je Schmid izkopal predel od juž- Ljubljane, opredelimo kot bolj ali manj amatersko zbiranje predmetov. nega obzidja Emone do današnje Aškerčeve ceste (Schmid, 1910). Odkri- Prvo znanstveno in metodično raziskavo je zastavil šele Alfons Müllner tja so bila tako pomembna, da je bilo na posvetu o prihodnosti komende leta 1898, ko je raziskoval emonsko grobišče (Petru, 1972: 7). Njegov 13. aprila 1910 sklenjeno, da se na tem delu ustanovi Muzej Emone. S strokovni pristop v raziskovanju nekropole je nadaljeval Walter Schmid tem bi ostaline ohranjali in prikazovali in situ (Schmid, 1913: 62). Po (kustos 1905–1909). Ta je med letoma 1904 in 1907 raziskal velik del končanih izkopavanjih leta 1912 je Schmid skupaj z ravnateljem obrtne severne emonske nekropole (odkril je 1005 grobov). Poleg tega pa so med šole Ivanom Šubicem pripravil spomenico, naslovljeno na nemški viteški letoma 1909 in 1912 pod njegovim vodstvom potekala obsežna arheolo- red, mestno občino in na Centralno komisijo (Schmid, Šubic, 1912).4 ška izkopavanja rimskega mesta. V njej so bile zastavljene glavne smernice programa za ureditev zidu in Začetek 20. stoletja je zaznamovala ponovna reorganizacija Centralne njegove okolice, pri čemer je bil izpostavljen pomen ohranitve zidu kot komisije. Leta 1911 je prišlo do decentralizacije službe. Naloge nekdanje celote. V skladu s tem so bila izvedena tudi »najpotrebnejša ohranitvena arheološke sekcije je prevzel poseben arheološki inštitut na Dunaju. Cen- dela, da se obvaruje zid, ki je bil po odstranitvi varujoče ga zemlje močno tralna komisija se je poslej ukvarjala predvsem z umetnostnimi spome- izpostavljen, pred nadaljnjim krušenjem« (Schmid v Stelè, 1928c: 11). niki. Začela je začela delovati v okviru deželnih konservatorskih uradov, Do leta 1914 je bila postopoma popravljena celotna zunanja fronta zidu. V skladu s takratnimi načeli in primeri dobre prakse5 je bil nivo ohranje- 1 Iz tega časa je najbolj znan Augustus Tyffernus (1470–1535), ki se je ukvarjal z zbiranjem in preučevanjem latinskih napisov (Slapšak, Novaković, 1996: 265). 4 Spomenica sledi naredbi za konservatorje iz leta 1912, ki med drugim pravi, da je v primeru 2 Izpostaviti velja dela J. L. Schönlebna (1618–1681) pa tudi J. V. Valvasorja (1641–1693), konec 17. premičnih predmetov v javni posesti treba poskrbeti za njihovo ohranjanje na kraju prvotnega stoletja pa Dolničarja s krogom izobražencev, ki so preučevali epigrafske vire. namena ali uporabe. Le če to ni mogoče, naj se prestavijo v bližnji muzej. Kadar pa je treba 3 Z reorganizacijo leta 1873 se je delo iz rok domoljubnih polihistorjev preneslo na ustrezne dopolniti spomenik, naj se upošteva harmonija s starim, pri čemer naj se izogiba ponaredkom strokovnjake. Z novim statutom je bilo delovanje komisije po strokah razdeljeno v tri sekcije: I. (Baš, 1954: 28–29). arheološko, II. umetnostnozgodovinsko in III. arhivsko. 5 Schmid za zglede navaja Vindonisso v Švici, limes v Nemčiji ter Ostio in Rim v Italiji (Stelè, 1928c: 11).

74 75 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Nekdanji Spomeniški urad za Kranjsko je že leta 1919 svoje delovanje razširil na celotno slovensko ozemlje znotraj kraljevine in v tem obsegu deloval vse do druge svetovne vojne.8 Spomeniški urad je v tem času še vedno zaposloval le eno osebo, in sicer do leta 1938 nekdanjega konservatorja Franceta Stelèta.9 Dotedanjo vlogo arheološkega inštituta so v tem času prevzela strokovna znanstvena društva (Muzejsko društvo Slovenije, Umetnostnozgodovinsko društvo v Ljubljani, Muzejsko društvo in Zgo- dovinsko društvo v Mariboru, Muzejsko društvo na Ptuju in Muzejsko društvo v Škofji Loki). Glavni problem varovanja dediščine v tem času je bilo pomanjkanje ustrezne zakonodaje. Zaradi neurejenosti razmer na državni ravni so dolo- čene uredbe nastajale na nižjih ravneh.10 Delno sta področje varovanja de- diščine (zlasti nepremične) urejala tudi Zakon o gozdovih iz leta 1929 (Baš, 1954: 30; Gregorin, 1975: 95) in Gradbeni zakon iz leta 1931 (Čopič, Tomc, 1997: 140; Gregorin, 1975: 95). Štiriindvajseti paragraf slednjega je občinam naložil izdajo »posebne odredbe, ki bo ugotovila, kateri deli naselja imajo zgodovinski ali umetnostni pomen in katere stavbe imajo take lastnosti, da jih je treba varovati« (Gregorin, 1975: 95). Na podlagi tega paragrafa Gradbenega zakona je Mestna občina ljubljanska za svoje ozemlje

Izsek iz zemljevida Ljubljane iz leta 1902, na katerem so vidne predvidene ceste, ki leta 1934 sprejela Začasen pravilnik o zaščiti zgodovinskih in umetnostnih 11 naj bi prečkale zid na Mirju (Koch, Rude, 1902). spomenikov in zgradb ter zgodovinskih izkopanin. Ravnanje z arheološkimi ostalinami so urejali členi 6–11. Pravilnik je določal arheološka spomeniško zaščitena območja (7. člen),12 ravnanje v primeru predvidene gradnje na nosti nakazan z linijo prodnikov. Nad njimi je bil nato zid dodatno poteh območjih (8. člen) in v primeru morebitnih odkritjih najdb na drugih zidan s kamni iz ruševine do enotne (tudi današnje) višine (Hrausky idr., območjih (6. člen). Za izvedbo arheoloških raziskav na območju Ljubljane 1996: 61). Da bi preprečili erozijo, sta Schmid in Šubic predlagala, naj je bil pooblaščen izključno Narodni muzej.13 Lastnik zemljišča je moral bo vrh zidu poraščen z zeleno rušo, nasip za zidom pa zasajen z nizkim vse predvidene posege prijaviti. Pred izdajo gradbenega dovoljenja je mo- grmičevjem oziroma drevjem (Schmid, Šubic, 1912: 3–4; Stelè, 1928c: ral muzej v desetih dneh podati pisno izjavo o znanstvenem interesu na 15). Poleg tega sta za preprečevanje vandalizma predvidela tudi ograjo z zemljišču. Če je bilo ugotovljeno, da so raziskave potrebne, je te nato tudi mestne strani, ki bi jo ponoči zaprli (Schmid, Šubic, 1912: 3). izvedel, in sicer na lastne stroške (8. člen). Dodatno je pravilnik urejal tudi Že takrat je eno največjih težav predstavljal promet. Na tem delu so restavratorske in konservatorske posege »vidnih ohranjenih arheoloških bile na novo predvidene tri ceste. V Schmidovem času pa je bila že zgraje- spomenikov« (10. člen). na Gorupova ulica (današnja Barjanska cesta).6 Najbolj problematičen je Glavni arheološki konservatorski podvig v tem času je bila ohranitev bil zahodni del zidu z vogalnim, t. i. okroglim stolpom pri Paichelovem prezentacije južnega zidu rimske Emone na Mirju, ki jo je zasnoval že zidu. Schmid in Šubic sta predlagala, naj se težki promet preusmeri na Schmid. Po vojni se je gradnja stanovanjskih objektov južno od zidu in- Gorupovo ulico, Ulica rimske legije pa bi ostala slepa ulica. Tako je bil na tenzivirala. Ponovno je bilo vzpostavljeno vprašanje prometne ureditve, Centralni komisiji 13. septembra 1913 sprejet predlog, ki je predvideval med meščani pa se je kazalo tudi nezadovoljstvo nad estetskim videzom odprtje ulice, a hkrati tudi ohranitev vogalnega stolpa (Stelè, 1928c: 14). zidu. Del zidu, ki je bil rekonstruiran in pozidan v času vojne,14 se je Po prvi svetovni vojni je varovanje dediščine tako znotraj kraljevine kot tudi na območju, ki je pripadlo Italiji, izhajalo iz avstrijskih osnov 8 Edina pomembnejša sprememba v delovanju urada se je zgodila leta 1930. Zaradi upravne razdelitve Kraljevine Jugoslavije na banovine se je Spomeniški urad preimenoval v Banski (Mikl-Curk, 1975: 109). Sistem pravnega varstva je še nadalje izhajal iz spomeniški referat in je v upravnih zadevah spadal pod bana (Baš, 1954: 29; Komelj, 1976: 10–11). starih uredb. Čeprav so že pred prvo svetovno vojno nastajale pobude 9 Stelè je leta 1938 postal redni profesor na Univerzi v Ljubljani. Njegovo mesto na referatu je za sprejetje zakona, ki bi urejal področje varovanja dediščine, se to tudi nasledil France Mesesnel. v novi državi ni zgodilo.7 Podobno se je godilo tudi z javnimi službami. 10 Leta 1921 je na primer Deželna vlada za Slovenijo z odobritvijo višjih oblasti izdala Naredbo o Takoj po prvi svetovni vojni se je v Beogradu po avstrijskem zgledu za varstvu umetnin pred izvozom (Curk, Puc, 1989: 15; Jogan, 2008: 41). področje konservatorstva pripravljalo mesto generalnega konservatorja, 11 Hrani Ministrstvo za kulturo (MK), INDOK center, arhiv spisov: 1934/49. Pravilnik se je pripravljal že od leta 1932. Osnutek je izdelal France Stelè, izhodišča za varovanje arheološke dediščine pa je ki bi pokrival vso državo (Mole, 1970: 293). A takšna krovna ureditev pripravil Narodni muzej (Hrani MK, INDOK center, arhiv spisov: 1932/4 in 1932/29). se ni uresničila in organizacija služb je bila prepuščena lokalnim ravnem. 12 Pod posebno zaščito so bila naslednja arheološka območja: območje Emone in njenih grobišč, območje Špice, grajskega griča, zgodnjesrednjeveških pokopališč (med Ilirsko, Lipičevo, 6 Zid je bil na tem delu prebit in uničen. Vendar le do nivoja ceste, kar so potrdila izkopavanja na Rozmanovo cesto in Ljubljanico) ter območje struge Ljubljanice in Malega grabna. Barjanski cesti leta 2006 (Plestenjak idr., 2006). 13 Kranjski deželni muzej je po ustanovitvi nove države leta 1920 dobil vlogo narodnega muzeja. 7 Okoli leta 1935 je bil sicer v pripravi prvi jugoslovanski spomeniškovarstveni zakon, vendar pa Do leta 1926 je bil še pod upravo t. i. Ljubljanske oblasti, naslednice Deželnega odbora oziroma do njegovega sprejetja ni prišlo (Pirkovič, 1993: 30). Pri pripravi je sodeloval tudi France Stelè, ki je Deželne vlade, leta 1926 pa ga je pod jurisdikcijo prevzela država (Nabergoj, 2005: 159). strokovne utemeljitve podal v članku Problem spomeniškega varstva v Jugoslaviji (Stelè, 1935). 14 Zaradi vpoklica v vojsko pravi restavratorji ob teh delih niso bili prisotni.

76 77 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso ponekod začel podirati in obzidje je bilo vedno bolj ogroženo.15 Stelè se je ni zdel sporen, je moč razbrati iz njegovega članka Estetika in dokumen- zavzel za sanacijo zidu.16 Ponovno je predlagal že pred vojno sprejeto pro- tarnost v restavriranju spomenikov (Stelè, 1955). V njem pravi, da je v metno ureditev, skupaj z arhitektom Jožetom Plečnikom (leta 1926) pa primeru, ko gre za pomembne elemente urbanistične ureditve, estetska sta oblikovala predlog za ureditev zidu in njegove okolice ter ga predložila vloga pomembnejša od dokumentarne. V teh primerih je kreativni poseg Mestnemu stavbnemu uradu. tenkočutnega arhitekta lahko upravičen, če s tem spomenik postane bolj Po tem predlogu naj bi se reševalo prometno vprašanje. Novi prehodi uporaben (tudi iz gospodarskih razlogov) za sodobno življenje (Stelè, skozi zid naj bi bili nakazani z nadzidanimi elementi antične arhitekture 1955: 5–12). (piramida, oboki, loki …). Poleg tega bi bilo ob zidu urejeno sprehajali- Po koncu vojne so se institucije varovanja dediščine znašle v hudi šče. Pas ozemlja med zidom in sprehajališčem naj bi bil ograjen. Ograjena kadrovski in institucionalni stiski. Javne službe so bile ukinjene, mnogi mesta bi bila zasajena s travo in plezalkami, ob poti bi bile klopce (Stelè, muzeji in arhivi so bili med vojno izropani, marsikateri spomeniki poško- 1928c: 15). Leta 1926 je mestna občina Plečnikov predlog podprla in dovani.20 Avgusta 1945 je bil ustanovljen Zavod za varstvo in znanstveno leta 1928 je Mestni stavbni urad začel rimski zid popravljati v skladu z proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Ljudske načrtom. Sočasno se je pojavila iniciativa za porušitev zidu. Izražen je bil republike Slovenije, s sedežem v Ljubljani.21 Ta je nasledil Spomeni- dvom nad znanstvenim pomenom in avtentičnostjo zidu. Med drugim škovarstveni urad in postal centralna republiška ustanova za varstvo in naj bi se pojavljale trditve, da zid »ni resnično več rimski, nego je ume- proučevanje spomenikov in naravnih znamenitosti na ozemlju Slovenije tno sestavljen iz kamenja, ki ga dovažajo od drugod. Pristni rimski zid je (Šijanec 1948: 6–7). Do leta 1965 pa se je v skladu z državno politiko le še v jedru tega zidu, večji del pa le v tleh ter se torej sploh ne vidi. Iz decentralizacije organizirala mreža regionalnih zavodov. Razvoj ljubljan- neštevilnih poprav je nastal nov zid, ki je torej historična laž. Zid dela le skega zavoda je precej kompleksen, saj sta v mestu sprva delovali kar dve napotje.« (Slovenski narod 1928a.) Zahteve o porušitvi zidu so se sprva instituciji: Spomeniški referat za Ljubljano in Gradbeni odbor za Staro pojavljale v časopisnih pozivih, na koncu pa so bili predlogi podani v Ljubljano (za podrobnosti glej Slabe, 1975). Obdobje socializma je bilo s obravnavo tudi občinskemu svetu (Slovenski narod, 1928b). Stelè je z stališča razvoja arheologije na ljubljanskem območju izjemno plodno. Od namenom, da bi tovrstne namere zavrnil in govorice ovrgel, v časopisu šestdesetih let prejšnjega stoletja so v mestnem središču, zlasti na obmo- Slovenec objavil obsežno razpravo (Stelè, 1928a; id., 1928b), nato pa čju nekdanje Emone, potekala številna gradbena dela. Cilj je bil obnova je slednjo izdal še v obliki samostojne knjižice z naslovom V obrambo starega in vzpostavitev novega mestnega središča zahodno od Titove ceste Rimskega zidu na Mirju v Ljubljani (id. 1928c). Razprava je razdeljena v (danes Slovenska in Dunajska cesta). Začelo se je z gradnjo Trga revo- dva dela. V prvem je Stelè zbral mnenja osmih priznanih jugoslovanskih lucije (danes Trg republike, 1961) in širitvijo Titove ceste (Konzorcij,22 in tujih arheologov ter enega arhitekta,17 ki so v pismih potrdili njegovo 1963; severna emonska vrata, 1963–1968; Plečnikov podhod, 1965) ter pristnost ter znanstveni, kulturnozgodovinski in tudi družbeni pomen nadaljevalo z gradnjo novega trgovsko-stanovanjskega naselja Ferantov ostalin. V drugem delu razprave pa je Stelè odgovoril na aktualne kritike vrt (1963) in telovadnice ob OŠ Majda Vrhovnik (1967) ter predvideno in podprl Plečnikov predlog ureditve, ki naj bi razrešil prometno ureditev novogradnjo ob tovarni Šumi na Titovi cesti (1972–1973). Sprva so bile ter tudi prispeval k estetski ureditvi okolice. Obenem se je zavzel tudi za zaščitne arheološke raziskave ob gradbenih delih izjema (pri gradnji OŠ arheološki rezervat, ki naj bi nastal ob obzidju in bi ga bilo treba dopolni- Majde Vrhovnik so bili na primer arheologi prisotni le ob izvedbi vhodne ti še z in situ prezentacijo kake stavbe (prav tam, 20). Leta 1934 so stekla klančine), po sprejetju zakona leta 1961 pa so postale stalnica.23 Poleg dela na urejanju zidu, ki so bila dokončana leta 1936.18 Prezentacija tega so bile leta 1964 sprejete smernice za urbanistični in regulacijski rimskega zidu je bila narejena povsem po načrtu Jožeta Plečnika. Tako je načrt Ljubljane, in ta je bil leto dni kasneje potrjen. Plan je za arheološka zid pravzaprav dobil povsem novo in neavtentično podobo. Uporabljena območja predvidel tri režime. Prvi je zahteval prezentacijo arheoloških rešitev izrazito odstopa od tedaj v konservatorstvu uveljavljenega Dehio- objektov (Ferantov vrt, insuli XIII in XVII, Trg francoske revolucije), vega pravila konservirati in ne restavrirati.19 Zakaj se Stelètu takšen poseg drugi je dopuščal možnost prezentacije, če bi prišlo do odkritja pomemb- 15 MK, INDOK center, arhiv spisov: zabeležka z dne 14. aprila 1925 in poročilo z dne 9. julija 1924. nih najdb (celotna Emona, Šempeter in Grajski grič), tretji režim pa je 16 Na slabo stanje je Stelè opozarjal že od leta 1921. Mestni svet je že leta 1924 izrazil zahteval le arheološke raziskave v primeru gradbenih del (Plesničar Gec, pripravljenost za obnovo zidu in temu namenil sredstva, a je bilo ugotovljeno, da občina ni bila 1992: 67). Na podlagi tega je leta 1966 ljubljanska občinska skupščina lastnik zemljišča, na katerem je spomenik stal, temveč je bil to še vedno nemški viteški red (Arhiv sprejela tudi Odlok o varstvu nepremičnih kulturnih spomenikov na obmo- MK, INDOK center, arhiv spisov: zabeležka z dne 15. julija 1924). Zato je bilo najprej treba rešiti lastniško vprašanje, šele nato so se lahko začela izvajati dela. čju občine Ljubljana-Center (Glasnik, št. 6/66). 17 Stelè je s pismi naprosil za mnenje o pomenu in avtentičnosti zidu naslednje strokovnjake (ob Vse to je močno pripomoglo k sistematičnemu izvajanju raziskav in imenih navajam nazive, s katerimi jih je opisal Stelè): Frana Bulića (največji še živeči jugoslovanski tudi realizaciji prezentacij in situ (Plesničar Gec, 1992, 67). V Ljubljani arheolog); Nikolo Vulića (profesor arheologije na Univerzi v Beogradu); Viktorja Hoffillerja (profesor arheologije na Univerzi v Zagrebu in direktor narodnega arheološkega muzeja v 20 Tudi rimski zid na Mirju so okupacijske sile konec leta 1944 uporabile za utrjevanje svojih Zagrebu); Mihovila Abramovića (direktor Državnega arheološkega muzeja v Splitu; prej direktor položajev. Zid je bil na več mestih prebit in močno poškodovan (MK, INDOK center, arhiv spisov: arheološkega muzeja v Aquilei); Balduina Sario (profesor arheologije na Univerzi v Ljubljani); pismo Leonu Rupniku z dne 28. aprila 1945). Emila Reischa in Rudolfa Eggerja (direktor in tajnik Avstrijskega arheološkega inštituta; oba 21 Leta 1950 se je ime skrajšalo v Zavod za spomeniško varstvo Ljudske republike Slovenije (Baš, tudi profesorja arheologije na Univerzi na Dunaju); Walterja Schmida (profesor arheologije na 1954: 32–34; Jogan, 2008: 57). vseučilišču v Gradcu) in Jožeta Plečnika (arhitekt in profesor). 22 Izkopavanje emonskega grobišča na tem najdišču je potekalo noč in dan, tudi pod reflektorji, 18 Iz Stelètovih dopisov Stavbarskemu uradu in občini je razvidno, da so bila dela izvajana precej in so ga po navedbah Curkove marsikje po Evropi navajali za vzgled (Curk, 1995: 74). površno. Ker delavci niso imeli jasnih navodil, so morali dele zidu popravljati in celo podirati. 23 Novi zakon je določal, da je najditelj ob morebitni najdbi ostalin ob gradbenih delih zavezan 19 Za podrobnosti glej Pirkovič, 1993: 19–21. obvestiti zavod (Jogan, 2008: 85).

78 79 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Zaris zavarovanih območij po urbanističnem načrtu in dopolnjenem regulacijskemu načrtu iz leta 1965 (Plesničar, Slabe, 1992: 8). so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nastale številne prezentacije arheoloških ostalin, in sicer v različnih oblikah: arheološka parka (Jakopičev vrt, Starokrščanski center), prezentacije posameznih segmentov (zid ob Cankarjevem domu, kloaka na Aškerčevi cesti, severna emonska vrata, Emonec ob Plečnikovem podhodu), prezentacije v tlaku (Vegova ulica, Trg revolucije, Ferantov vrt) in ambientalne prezentacije (Ferantov vrt).Zelo pomembno pa je poudariti, da je odločitve o posameznih strokovnih postopkih sprejemala posebna komisija, ki je bila ustanovljena v okviru Zavoda za spomeniško varstvo SRS – Strokovna komisija za Emono.24 V njej so bili predstavniki Zavoda za spomeniško varstvo, Mestnega muzeja Ljubljana, sodelavci SAZU, arhitekti, ki so bili v prezentacijo vključeni, ter po potrebi tudi drugi strokovnjaki. Arheološki park Zgodnjekrščansko središče (foto: David Badovinac). Pred gradnjo telovadnice Po osamosvojitvi se je konservatorska stroka soočala z drugačnimi ob Osnovni šoli Majda Vrhovnik so se leta 1967 začela zavarovalna izkopavanja. Arheološki problemi kot v preteklih obdobjih. Zakonodaja in službe so bile na- park je bil odprt leta 1976 in je doživel eno večjo restavratorsko prenovo (leta 2007/2008) in tudi dve interpretativni posodobitvi (leta 2008 in 2012). čeloma že vzpostavljene, čeprav je tudi v tem času prišlo do nekaterih sprememb, ki so posledica spremenjene družbene in lastniške ureditve (ZVKD, Uradni list RS, št. 7/99) pa tudi usklajevanja z mednarodnimi (2008), Emonika (2008), Kongresni trg (2009–2011), ljubljanska tržnica akti (ZVKD-1, Uradni list RS, št. 16/08). Reorganizacijo je doživela tudi (2009, 2012), urejanje nabrežja Ljubljanice na Špici (2010–2011), Kozo- spomeniška služba, ki se je znova centralizirala in od leta 1999 deluje pod lec (2011) …). Zaradi jasnih zakonskih določil v zvezi z izvedbo raziskav okriljem enotne institucije – Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slove- v tem času ni bilo večjih težav. Konservatorstvo pa se sooča z drugimi nije (ZVKDS). problemi, ki izvirajo iz spremenjenih družbenopolitičnih razmer. Na eni Konservatorsko delo je v tem obdobju zaznamovalo predvsem dosle- strani je razvidno, da imajo investitorji na dediščino vedno večji vpliv, ki dno uveljavljanje izvajanja predhodnih (zaščitnih) arheoloških raziskav se kaže predvsem v tem, da pri vrsti večjih projektov, ki so jih v zadnjih pred gradbenimi posegi v mestnem središču. Začetno obdobje po osa- letih spremljale arheološke raziskave, zaradi finančnih ali drugih razlogov mosvojitvi je Ljubljani prineslo le en večji poseg v arheološko dediščino projekti niso dokončani (na primer Šumi, Tribuna, NUK 2, Emonika, – NUK 2 (1990, 2008). V zadnjih osmih letih pa smo priča vnovičnega Kozolec …). Tako prezentacije niso bile realizirane. Poleg tega je spre- gradbenega pritiska v središču mesta (Šumi (2004/05, 2009), Tribuna memba družbenega sistema privedla tudi do aktivnejšega delovanja civil- 24 Kdaj je bila komisija uradno ustanovljena, ni povsem jasno. Nekakšna komisija je delovala že v ne družbe. Ta se s civilnimi pobudami zavzema za ohranjanje dediščine petdesetih letih prejšnjega stoletja. Vodil jo je Nace Šumi, konservator na Spomeniškem referatu, ki je bil leta 1951 ustanovljen v okviru Mestnega muzeja. Ko je referat prešel pod Zavod za in občasno preko medijev skuša vplivati tudi na strokovne odločitve (na spomeniško varstvo, kateremu je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja načelovala Mica Černigoj, primer Tržnice ne damo). Spremembe so nastale tudi v strokovni kadro- je bila komisija z dekretom tudi uradno imenovana (Mikl Curk, ustno, 14. maj 2010).

80 81 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso vski strukturi in v načinu sprejemanja odločitev o usodi dediščine. Če je Korak za korakom do preventivne arheologije prej odločitve sprejemala skupina zainteresiranih strokovnjakov (Komisija za Emono),25 se je zdaj reševanje zadev preneslo na bolj formalnopravno Matija Črešnar, Dimitrij Mlekuž, Barbara Nadbath, Gašper Rutar raven. Komisija za Emono je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja prenehala delovati. ZVKDS je postal pomembnejši akter pri definiranju V zadnjih desetletjih arheologija s široko meddisciplinarno usmeritvi- postopkov ravnanja z dediščino, vloga Mestnega muzeja se je (zlasti z jo v svoje raziskave uvaja številne nove tehnike, metode in postopke, ki so upokojitvijo prej zelo aktivne Ljudmile Plesničar Gec) zmanjšala. Pri večinoma prevzeti iz drugih ved in prirejeni za specifične potrebe arheo- upravljanju že vzpostavljenih prezentacij pa je bil glavni problem dejstvo, logije. Razvile so se nove tehnike datiranja materialov, določanja izvora in da upravljavec ni bil definiran. Te naloge sta v zadnjih letih izvajala Me- sestave materialov, različne nedestruktivne metode opazovanja in beleže- stni muzej in ljubljanska območna enota ZVKDS, a jasne odgovornosti, nja tako pri študiju najdb kot pri študiju najdišč in celotnih pokrajin. potrebni posegi in tudi financiranje do leta 2012 niso bili definirani. Pre- Raziskave arheološke dediščine so sedaj razdeljene po stopnjah in zentirana dediščina za zdaj tudi nima ustreznih načrtov upravljanja, ki bi vključujejo široko paleto metod; vsem pa je skupno, da poskušajo s čim izkazovali vizijo razvoja te dediščine, kot to zahteva obstoječa zakonodaja. manj posegi v ostaline o njih izvedeti kar največ. Tako so se oblikovali Pregled zgodovine konservatorskega delovanja kaže, kako pomembne sklopi neinvazivnih metod, kot so na primer lidarsko snemanje, aerofo- so bile te odločitve za Ljubljano. Vzpostavitev pravnih podlag je privedla tografija in geofizikalne raziskave, ter šibkoinvazivnih metod, ki jih sesta- do sistematičnega izvajanja arheoloških raziskav, katerega posledica je vljajo različne oblike vzorčenja, kot so ekstenzivni in intenzivni terenski dobro strokovno poznavanje najstarejše zgodovine našega glavnega mesta. pregledi, jedrne vrtine itn. Po drugi strani pa je delo konservatorjev in drugih varuhov dediščine v Ob vsem naštetem je za razvoj slovenske arheologije in za dobrobit zadnjih stotih letih omogočilo, da se Ljubljana danes ponaša s kar petnaj- kulturne dediščine nasploh najpomembnejša vpeljava načel preventivne stimi prezentacijami arheološke dediščine in situ. Tako je dediščina kljub arheologije, ki so ob uveljavitvi novih metod prinesla tudi miselni pre- prenekateri težavi, s katero se sooča, danes vpeta v podobo modernega skok in novo perspektivo opazovanja. Od opazovanja in beleženja posa- mesta in sodobni družbi ponuja različne opcije uporabe, tudi gospodar- meznih najdb in posameznih najdišč se je sedaj pogled razširil na celoten ske (na primer turizem), ki sicer še čakajo na boljšo izrabo. prostor oziroma krajino. Doslej pogosto spregledana območja med posameznimi znanimi najdišči ali točkami v prostoru so sedaj deležna podrobnejše obravnave. Tako pogosto poleg že dolgo znanih najdišč odkrivamo nove, na površju sicer že popolnoma zabrisane sledi preteklosti, ki dopolnjujejo in dograjujejo našo podobo o preteklosti. S tem, ko jih prepoznamo, omogočamo njihovo varovanje. Arheološka dediščina je opredeljena kot trajni vir, ki ga je treba ohranjati celostno, predvsem z usmerjanjem posegov, ki bi lahko povzročili uničenje. Malteška konvencija tako predstavlja logično stopnjo v razvoju načel celostnega varstva arheološke dediščine, ki mu v zadnjih petdesetih letih lahko sledimo v različnih listinah, priporočilih, direktivah in kon- vencijah. Hkrati Malteška konvencija dopolnjuje in zamenjuje London- sko konvencijo iz leta 1969. Preventivna arheologija je izšla iz spremenjenih družbenih in gospodarskih razmer zadnje četrtine 20. stoletja. Če so v preteklosti največjo grožnjo arheološki dediščini predstavljali nelegalni izkopi in plenjenje, se v zadnjih desetletjih srečujemo z velikim porastom novih gradenj, najsi so to gradnje individualnih hiš, občinskih industrijskih con ali velikih držav- nih infrastrukturnih projektov. Prav pri največjem med njimi, pri gradnji slovenskega avtocestnega križa, so bili v slovensko arheološko terensko prakso vpeljani moderni postopki odkrivanja in raziskovanja najdišč. Skupina za arheologijo na avtocestah Slovenije (SAAS), ki je delovala v okviru ZVKDS, je po letu 1993 na območju avtocestnega križa pričela izvajati terenske preglede in druge neinvazivne in šibkoinvazivne raziskave in tako le dve leti po sprejetju Evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine začela v praksi udejanjati načela preventivne arheologije. Re- zultat je bil za vse presenetljiv. Le na 250 kilometrih bodoče avtoceste je

25 Posamezniki so se osebno zelo angažirali. Nekateri celo do te mere, da so sodelovali v bilo pred pričetkom gradnje odkritih in raziskanih 176 novih arheoloških političnem življenju. Ljudmila Plesničar Gec je bila na primer leta 1978 predlagana za kandidatko najdišč. Številna med njimi so močno spremenila naše vedenje o poselitvi za vodilno funkcijo v mestni regionalni samoupravni interesni skupnosti za kulturo v občini ozemlja Slovenije v preteklosti. Delovanje skupine SAAS je omogočilo Ljubljana Center (T P 1977).

82 83 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso uspešno vpeljavo koncepta preventivne arheologije v strokovni in konser- pridobivanja podatkov o arheoloških najdiščih in zgodovini krajine. vatorski prostor. Največjo prelomnico v tem kontekstu predstavlja uvedba Aerofotografija temelji na opazovanju znakov, kot so različne barve tal predhodnih arheoloških raziskav, s katerimi je moč v sorazmerno kratkem (barvni znaki), razlike v rasti posevkov (vegetacijski znaki) in senc (to- času pregledati velike površine, z njimi pa pridobimo vedenje o obstoju pografski znaki), ki lahko neposredno ali posredno kažejo na arheološke dediščine na območju načrtovanega posega. Naslednjo pomembno prelo- ostaline pod površjem. Aerofotografija v Sloveniji ni bila nikoli široko mnico predstavlja vključitev načel in postopkov preventivne arheologije v uporabljen postopek raziskav. Razlogov za to je več. Prvi je, da je večina Zakon o varstvu kulturne dediščine, kar daje zakonsko podlago za izved- Slovenije, okoli 60 odstotkov, prekrita z gozdom, kjer so tla zastrta z ve- bo predhodnih arheoloških raziskav v fazi sprejemanja prostorskih aktov. getacijskim pokrovom, ki domala onemogoča rekognosciranje s pomočjo V naslednjih dvajsetih letih smo bili priča vedno močnejšim pritiskom na aerofotografije. Za sistematično opazovanje so najprimernejše velike po- prostor; vrstile so se gradnje velikih državnih infrastrukturnih projektov, vršine, posejane z monokulturami, kjer lahko opazujemo pokrajino kot kot so gradnje cest, avtocest, plinovodov, daljnovodov itn. Nič drugače ni celoto ter lažje zaznamo razlike v barvi in teksturi tal in posevkov med na lokalni ravni z gradnjo industrijskih con, trgovskih centrov, stanovanj- morebitnimi arheološkimi strukturami in okolico. V Sloveniji, za katero skih sosesk itd. Po nekaterih ocenah je bilo na višku »gradbene mrzlice« so značilne razgibana topografija, heterogena geološka podlaga in raz- vsak dan urbaniziranih 9 hektarjev kmetijskih zemljišč,1 poleg vsega osta- drobljena zemljiška razdelitev z različnimi posevki, pogosto z različnimi lega je bilo tako neposredno ogrožene tudi vedno več arheološke dedišči- cikli rasti, je opazovanje vegetacijskih in barvnih znakov oteženo. Tako ni ne. Iz izkušenj izhaja, da je »reševanje« arheološke dediščine neposredno nenavadno, da so edini pomembni uspehi aerofotografije v Prekmurju, pred izvajanjem posegov v prostor ali med njim neprimerna praksa, tako kjer je pokrajina primernejša za opazovanje. V prid večji uporabi aerofo- s stališča varovanja dediščine kot s stališča potreb investitorjev. tografije ni bila niti doktrina varstva dediščine, ki je do pred nedavnim Center za preventivno arheologijo (CPA) je začel delati leta 2009 in v temeljila predvsem na varovanju posameznih najdišč in ne krajine kot tem času je na območjih državnih prostorskih načrtov izvedel več kot 50 celote. Tako je bila poglavitna metoda opazovanja prostora topografija, is- raziskav v skupnem obsegu približno 80.000 hektarjev površin. S siste- kanje najdišč v pokrajini z opazovanjem s tal in s pomočjo informatorjev. matičnim proučevanjem in ponovnim vrednotenjem historičnih virov in Topografija je bila in je zelo uspešen način prepoznavanja določenih tipov kart, analizami aeroposnetkov in podatkov lidarskih snemanj ter nadgra- najdišč, vendar z njo pokrajine ni moč opazovati sistematično in v celoti. dnjo dosedanjih podatkovnih baz v celovit sistem smo poleg znanih (in Druga pomembna tehnologija, ki se je začela uveljavljati v prvih letih registriranih) arheoloških najdišč evidentirali številna potencialna arhe- tega tisočletja, je lasersko skeniranje površja. Besedna zveza lasersko ske- ološka najdišča ali druge znake pretekle poselitve našega prostora. V dr- niranje opisuje vsako tehnologijo, ki natančno in pogosto meri razdaljo žavnem registru nepremične kulturne dediščine, ki je že več let dostopen od naprave do cilja s pomočjo laserja. Te meritve zbere kot množico ko- tudi planerjem, je registriranih le 39 odstotkov (ali 3.073) od vseh (tudi ordinat ali oblak točk, iz katerega je moč pridobiti podatke o obliki pred- potencialnih) arheoloških najdišč, obravnavanih v dosedanjih kabinetnih meta, ki ga skeniramo. Lasersko skeniranje površja, pogosto se uporablja raziskavah CPA, dodatnih 20 odstotkov (1.540) potencialnih arheoloških izraz lidar (LiDAR, Light Detection and Ranging), je metoda daljinskega najdišč je registriranih, a kot profana, stavbna ali druga dediščina, kar 41 zaznavanja, s katero je moč zelo natančno izmeriti Zemljino površje. odstotkov (3.232) najdišč, ki so vključena v postopek presoje za bodoče Lidar zazna višino tal in vseh predmetov na površju. Pri napol prosoj- gradbene posege, pa je identificiranih na novo med kabinetnimi raziskanih predmetih, kot so na primer drevesa ali druga vegetacija, se del žarka vami.2 Terenske raziskave v obliki ekstenzivnih terenskih pregledov so bile odbije od listnega pokrova ali vej, del pa prodre do tal. Tako lahko opazu- v štirih letih izvedene na skoraj 2.500 hektarih površin, pri čemer je bilo jemo tudi tla pod vegetacijo, kar je izrednega pomena za gozdnato Slove- odkritih 154 novih, danes še potencialnih arheoloških najdišč. nijo. Velike površine, ki jih prej ni bilo mogoče sistematično opazovati, V skladu z uvajanjem načel preventivne arheologije in vključevanjem so tako postale vidne. Gozdovi so ob tem tudi območja, kjer so zaradi varstva arheološke dediščine v prvo fazo prostorskega načrtovanja je omejenih človeških posegov arheološki sledovi zelo dobro ohranjeni. Da stroka morala na novo premisliti o ustreznosti obstoječih raziskovalnih lahko z lidarjem zaznamo arheološke sledove, morajo biti ti na površju postopkov. V sistematiziranem in sistematičnem večstopenjskem pristopu vidni kot grbine, vdrtine in izbokline. Takšni ostanki so na primer nasipi, so se pri odkrivanju arheoloških sledov v krajini kot posebej učinkovite zidovi, groblje ali pa vkopi, jame in jarki. pokazale metode daljinskega zaznavanja. V relativno kratkem času svoje Z analizo lidarskih digitalnih modelov terena smo v zadnjih letih uporabe so postale ključen element preventivne arheologije, njihovi rezul- odkrili množico novih arheoloških najdišč, kot so gomile, gradišča in tati pa predstavljajo temeljni podatek v postopku priprave ocene arheolo- gradovi, z njegovo pomočjo lahko tudi mnogo bolje določimo in razu- škega potenciala območja raziskav. memo vsebino, obliko in strukturo že znanih najdišč. Tako lahko včasih z Daljinsko zaznavanje je nabor metod, s katerimi lahko od daleč, obi- lidarjem mnogo natančneje zamejimo posamezno arheološko najdišče ter čajno iz zraka, opazujemo površje Zemlje. Sem uvrščamo aerofotografijo, dokumentiramo in določimo njihove posamezne strukturne dele, kot so satelitske posnetke, lasersko snemanje, termično snemanje itn. Opazova- obrambni jarki, nasipi, zidovi, gomile ipd. nja iz zraka so hiter, sistematičen, neinvaziven in relativno cenen način Toda poleg običajnih najdišč in njihovih delov s tovrstnim raziskovanjem prostora odkrivamo tudi vrste najdišč, ki jih doslej nismo prepozna- 1 Glede na podatke rabe tal (vir: Splet 1) oziroma 8 odstotkov v desetih letih (1997–2007), glej li. S pomočjo lidarja smo tako prvič sistematično beležili tudi apnenice, Vrščaj, 2007: 272–273. kopišča, kamnolome, sledove rudarjenja ter ostanke srednjeveške poljske 2 Glej tudi Rutar in Črešnar, 2011; Nadbath in Rutar, 2012.

84 85 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Grad Vernek na bakrorezu iz Topographia Ducatus Carbiolae Modernae (Valvasor, 1679: 299) (A), grad Vernek na izrezu iz karte Sava, 1807 (B), grad Vernek na izrezu iz franciscejskega katastra za Kranjsko AS176, katastrska občina Hotič (nem. Hottitsch) (C), območje gradu na ortofoto posnetku (D) in isto Gradišče Bandera nad območje na digitalnem Potočami pri Senožečah. modelu terena, izdelanem Načrt po C. Marchesettiju iz lidarskih podatkov (zgoraj; Marchesetti (izvedba: D. Mlekuž in G. 1903, tav. V: 8) in na Rutar) (E). lidar posnetku (spodaj) (izvedba: D. Mlekuž in G. Rutar). razdelitve, sledove človeškega premikanja oziroma t. i. ugreznjene poti itn. Po drugi strani z množico novih najdišč in sledov, ki so rezultat uporabe lidarja, začenjamo arheološko dediščino razumevati in dojemati drugače. Nič več ne gre le za izolirana najdišča, temveč za nepretrgan niz sledov, ki je rezultat tisočletij bivanja v prostoru, kopičenja, preurejanja in predelovanja ostankov iz preteklih obdobij. Krajina ima torej veliko časovno globino, najpogostejša metafora za opisovanje njene časovne globine in načina, kako nastaja, je palimpsest, tj. pergament, kjer je starejše besedilo izbrisano, da nastane prostor za novega. A sledovi starejšega besedila ostanejo in tega je moč v celoti ali delno prebrati, včasih pa le zaslediti njegov nekdanji obstoj. Tako smo v okolici Škocjana na Krasu odkrili sledove prazgodovinske zemljiške razdelitve, saj so ljudje že tudi v predrimskem času obdelovali zemljo in ustvarjali stalne meje v obliki zemljenih in kamnitih nasipov in grobelj. Čiščenje in obdelovanje krajine je v njej pustilo trajne sledove. Čeprav so prazgodovinska polja prekrila kasnejša, predvsem srednjeveška in novoveška, lahko fosilne sledove prazgodovinskega poljedelstva pone- Različni sledovi človeških aktivnosti, ki jih lahko prepoznamo na digitalnih modelih terena, kod na Krasu še najdemo. Najboljši primer so zemljene gomile in nasipi, izdelanih iz lidarkih podatkov: parcelne meje, kopišča, apnenice, poti, steze, njive, kulturne terase, kamnolomi, različne jame … (izvedba: D. Mlekuž). ostanki polj nepravilne oblike v bližini Gorič. Srednjeveško poljedelstvo je morda najintenzivnejši poseg pred moderno dobo, ki je usodno zaznamoval današnjo krajino. Zanj so značilna delu je bila kmetija zastopana z enim deležem oziroma poljem, na polja polja z visokimi hrbti, ki so običajno vezana na zemljiško razdelitev na pa je bilo vezano tudi triletno kolobarno menjavanje poljščin s praho. delce. Polja so bila sistematično razdeljena na dolge in ozke njive (jerme- Moderna poljska razdelitev se večinoma ne pokriva z razdelitvijo na ne, delce). Posest v lasti posameznih kmetij je bila enakomerno razpore- delce. Polja z visokim hrbtom ponekod ostajajo ohranjena le še v fra- jena po različnih delih vaškega zemljišča, t. i. odprtih poljih. Na vsakem gmentih. Spremembe načinov kmetovanja so povzročile, da so polja z

86 87 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Zemljene gomile in nasipi nepravilnih oblik pri Goričah so ostanki prazgodovinskih polj. Na severu so bila polja omejena z zidom. Srednjeveške njive so ponekod uničile ostanke prazgodovinskih polj (izvedba: D. Mlekuž).

Sled rimske vicinalne ceste čez Ljubljansko barje med Škofljico in Igom (izvedba: D. Mlekuž).

Dolina Dravinje, ostanek fosilnih srednjeveških polj z visokimi hrbti (izvedba: D. Mlekuž). visokimi hrbti marsikje popolnoma preorana in s tem izbrisana. Polja z visokimi hrbti so pomembna tudi zato, ker to niso klasična arheološka najdišča, so sledovi pretekle obdelave tal, fosilizirane zaradi spremembe Ugreznjene poti med prazgodovinskimi gomilami pri Tupaličah na Gorenjskem (izvedba: D. Mlekuž). polj na težkih ilovnatih tleh v travnike in pašnike. Vendar so še vedno del današnje krajine in pričajo o njeni časovni globini. ni uporabi in na primernih tleh lahko ugreznjene poti nastanejo v nekaj Med sledove, ki do pred nedavnim skorajda niso bili predmet raziskav desetletjih. Ko postane pot preveč blatna in neprehodna, jo ljudje opu- o preteklosti in jim doslej ni bila, če odmislimo grajene ceste, posvečena stijo in ob njej speljejo novo. Nastanejo razvejena območja ugreznjenih malodane nobena pozornost, so sledovi človekovega premikanja po po- poti, ki pričajo o vsakodnevnem premikanju v pokrajini. Prej kot komu- krajini. Ob tem, da smo na podlagi lidarskih posnetkov locirali številne nikacije v ožjem pomenu besede jih lahko razumemo kot široke koridorje rimske ceste, smo odkrili tudi mnogo bolj vsakdanje, a nič manj zanimive premikanja, ki običajno potekajo po grebenih in se tako izogibajo zamo- sledove mobilnosti, kot so na primer ugreznjene poti. Te nastanejo zaradi čvirjenim dolinam. Ob tem ugreznjene poti na robovih gozdov običajno skupnega delovanja prometa (ljudi, živali, vozov) in erozije. Ob intenziv- tudi niso prepoznavne, saj jih je kasnejša (srednjeveška) obdelava tal

88 89 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

kaj manjka, kaj je bilo uničeno, kaj je morda še skrito. Tako je v zelo dinamičnih krajinah, kot je poplavna ravnica Save, raba lidarja predvsem omejena na prepoznavanje uničenja in sprememb v pokrajini in ne toliko na iskanje arheoloških sledov in kulturne krajine. Lidar nam iz palimp- sesta uničenj, preoblikovanj in sprememb popravne ravnice pomaga izluščiti prostore, kjer so starejše površine/krajine bolje ohranjene in ki imajo boljši potencial za ohranjanje arheoloških in paleookoljskih zapisov in kulturne krajine. Je pa lidar metoda, ki je najučinkovitejša, ko jo kombiniramo z drugimi metodami, kot so geofizikalne metode, površinski ali podpovršinski terenski pregledi in naravoslovna vzorčenja. Lidar tudi v teh primerih prinaša novo kvaliteto, saj zaradi velikih površin, ki jih pokriva, in z jasno sliko površja omogoča, da lažje načrtujemo druge raziskave in postavimo rezultate raziskav v širši kontekst.

Pared pri Rodiku, ostanki jarkov iz prve svetovne vojne (izvedba: D. Mlekuž). Moč komplementarnosti

Neinvazivne tehnike daljinskega zaznavanja, kot so aerofotografija, lidar in geofizikalne raziskave, na posreden ali neposreden način vsaka s svojega zornega kota osvetljujejo arheološko dediščino. A največjo moč imajo združene ter v kombinaciji z nizkoinvazivnimi terenskimi vzorče- nji. Na takšen način so zasnovane tudi raziskave arheološkega kompleksa Poštela pri Mariboru, ki jih izvajamo skupaj s sodelavci z Oddelka za arheologijo FF UL in vodja katerih je prof. Biba Teržan (Teržan idr., 2012; Črešnar, Mlekuž, 2013). Osrednje mesto ima utrjena višinska naselbina Poštela, prvič obljudena v času starejše železne dobe, ki je bila kasneje še večkrat (kratkotrajno) poseljena. Pod njo se razprostirajo obsežna pripa- dajoča grobišča. Gre za razmeroma dobro poznano arheološko najdišče, ki je že več kot stoletje predmet različnih arheoloških raziskav. Ko je siste- matično objavljeno dostopno gradivo leta 1990 Poštelo dokončno utrdilo med najpomembnejšimi najdišči starejše železne dobe med Alpami in Panonijo, ni bilo slutiti, da bo dve desetletji kasneje najdišče zasijalo v povsem novi luči. Krško polje med Krškim in Brežicami, sledovi opuščenih korit reke Save na (izvedba: D. Mlekuž). Tehnološki napredek in posledičen metodološki razvoj sta v arheologijo vnesla do pred kratkim nepredstavljive možnosti raziskav. Osnovo izbrisala. Nekatere med njimi lahko povežemo z arheološkimi najdišči in za novo pot raziskovanja Poštele je ponudil lidarski posnetek širšega ob- so zelo verjetno precej stare. močja, ki je razkril številne nove podatke, ki jih dotlej nismo poznali. V V pokrajino so neizbrisne sledove vtisnili tudi smrtonosni spopadi sklopu višinske naselbine in nasipov, ki jo obdajajo, so se začeli razkrivati 20. stoletja. Postavitev strelskih jarkov, topniških položajev, mitraljeških detajli, ki kažejo na nekatere spremembe, morda razložljive tudi z narav- gnezd ... se ni ozirala na obstoječo historično krajino, temveč je upošteva- nimi procesi. V okolici naselja so bile jasno prepoznane številne ugre- la zgolj vojaško logiko nadzora prostora, moči in prevlade. Iz načina ume- znjene poti, ki jih lahko razumemo kot pristopne koridorje do naselja. ščanja v prostor, oblike in načina gradnje lahko razberemo njihov namen, Pomembno mesto imajo pri njihovi umeščenosti tudi gomilna grobišča, vojaško doktrino in njihove graditelje: avstro-ogrsko vojsko, starojugoslo- ki so ključna za razumevanje celotnega kompleksa. Lidar je ob tem raz- vansko vojsko, italijansko armado ali jugoslovansko ljudsko armado. kril, da vsako gomilo obdaja jarek, kar je po eni strani pomemben poda- Lidar je tako odlično orodje za preučevanje arheoloških pokrajin, še tek o načinu nasipavanja plaščev gomil, po drugi strani pa jarki, njihovo posebej to velja za stabilne pokrajine, kjer je palimpsest človeških aktiv- dotikanje in medsebojno sekanje sporočajo mnogo več. Gomilna grobišča nosti dobesedno odtisnjen na površini pokrajine in kjer je ritem naravnih tako sestavljajo grozdasto razporejene skupine gomil s pogosto večjo go- procesov spreminjanja krajine v primerjavi z antropogenimi aktivnostmi milo v središču in okoli nje nanizanimi manjšimi gomilami, na katere se zelo počasen. Vendar je lidar uporaben tudi za razumevanje uničenja in lahko neposredno vežejo še druge. ohranjanja preteklih krajin. Z njegovo pomočjo lahko odgovorimo na Če se ustavimo pri najbolj jasnih novih dognanjih, ki jih razkriva li- vprašanja, kot so: kaj vidimo v pokrajini, zakaj vidimo le to, kar vidimo, dar, jih lahko nemudoma dopolnimo z rezultati geofizikalnih raziskav. Te

90 91 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

arheološke dediščine tako pomeni, da pridobimo čim več informacij o arheoloških sledovih na velikih območjih. Le s poznavanjem sledov, njihovim obsegom, obliko, vsebino in ohranjenostjo lahko arheološko dedi- ščino ustrezno zaščitimo. To pomeni, da s predhodnimi raziskavami opazujemo zelo velike, tudi do nekaj sto kvadratnih kilometrov obsegajoče površine. Z naborom metod v sklopu preventive arheologije odkrivamo in natančno dokumentiramo množico sledov človeških aktivnosti v preteklosti. Prav velika količina podatkov prinese novo kakovost pri njihovem razumevanju. Ob tako pomnoženem številu ostankov iz preteklosti zač- nemo razumevati krajino kot celoto. Ta ni več skupek relativno redkih in dobro zamejenih najdišč ter praznih prostorov med njimi. Krajina tako postane celota, posuta z ostalinami nekdanjih človeških aktivnosti. Vpeljava in razvoj preventivne arheologije v slovensko prakso varovanja arheološke dediščine prav zaradi velike količine novih podatkov sovpada tudi z vpeljavo novih geoinformacijskih tehnologij. Obvladovanje velikega števila najdišč in območij na velikih površinah zahteva uporabo modernih geoinformacijskih orodij, predvsem geografskih informacijskih sistemov (GIS). Le tako je moč veliko količino podatkov, pridobljenih Poštela pri Mariboru, lidar posnetek širšega kompleksa, na katerem so med drugim vidni: utrjeno višinsko naselje (A), grobišča na ravnici Habakuk pod njim (B), koridorji ugreznjenih poti (C), na različne načine, združevati, nadgrajevati ter dolgoročno vzdrževati in največja, t. i. Kosova gomila v Razvanju (D) in gomilno grobišče na Pivoli (E) (izvedba: D. Mlekuž). upravljati. Pogoj za ustrezno celostno varovanje dediščine je torej znanje. Brez poznavanja in razumevanja sledov, njihovega nastanka, načinov, kako so se preoblikovali in se navezali na starejše sledove in značilnosti, je so ne le potrdile obstoj jarkov okoli gomil, ampak smo z njimi jasno lah- vsako varovanje zaman. ko prepoznali tudi kamnite grobne kamre in nasipe gomil ter v nekaterih A mnoga izmed teh novoodkritih sledov niso arheološka najdišča v primerih že prepoznali poškodovanost ali celo pretežno uničenje neka- klasičnem pomenu, vsaj ne na način, kot jih je razumela dosedanja pra- terih gomil. Pomemben prispevek so tudi raziskave nasipov naselbine, s ksa varovanja arheološke dediščine in kot jih večinoma razume tudi širša katerimi smo lahko potrdili, da nasipi sledijo naravnim danostim terena. javnost. Pogosto so del sodobne »žive« krajine in so v (spremenjeni) upo- Nadalje je bil z geofizikalnimi raziskavami dokazan obstoj geološkega rabi še danes. To naredi krajine in njihovo varstvo še bolj zapletene in tu preloma. Ta podatek lahko povežemo z domnevo, ki izhaja iz skupne postane arheologija partner drugim strokam, ki se ukvarjajo z varovanjem geološko-arheološke analize lidarskih posnetkov in terenskih opazovanj, krajine kot celote. Historične krajine so tako eden najpomembnejših da je del nasipa, ki je ležal nad geološkim prelomom, v nekem trenutku zapisov človeškega delovanja v preteklosti in hkrati življenjski prostor, zdrsnil po pobočju. V tem delu je bila nato potrebna obnovitev nasipa, kjer se soočajo interesi mnogih udeležencev. Historične krajine tako po- prepoznana na lidarskem posnetku. stajajo torišče prostorskega načrtovanja, razumevanja okoljskih sprememb Seveda ne gre vseh geofizikalnih metod dajati v isti koš, saj gre za in celostnega varovanja dediščine. Zato je potreba razumevanja razvoja, nabor metod, ki vsaka prepoznava določene fizikalne lastnosti okolja in sprememb in uporabe krajin čedalje večja, saj sta le tako mogoča skladna arheoloških struktur v njem. A namen tega vpogleda v projekt ni droblje- družbeni in ekonomski razvoj. nje zgodbe do nerazpoznavnosti in izgubljanja v detajlih. Kar velja izpo- Za konec, a ne najmanj pomembno, predstavljamo tudi aktivnosti staviti, so predvsem izkušnje, ki jih posamezniki in stroka pridobivamo. popularizacije novega koncepta preventivne arheologije širši javnosti. Izkušnje, kje so omejitve posameznih metod v določenih okoljih in kje Arheologija ima v javnosti žal še vedno precej izkrivljeno podobo. Poleti v nam posamezna metoda odkrije največ, kaj zadostuje, da lahko z goto- preteklost, Dediščina na dlani, Preventivna arheologija v Centru, Odstrti vostjo trdimo, da imamo opravka z arheološko dediščino, in kaj je treba drobci preteklosti, Arheologija nekoč in danes in Odstrta krajina je le ne- storiti, da njene ostanke tudi vsebinsko opredelimo in ocenimo njeno kaj naslovov razstav, ki so v zadnjih letih javnost opozorile na naše delo. ohranjenost in morebitno ogroženost. Izkušnje, ki jih je slovensko varstvo kulturne dediščine pridobilo s projektom gradnje avtocest, so vodile v vključevanje načel preventivne arheologije v zakonodajo in ustanovitev Centra za preventivno arheologijo ZVKDS. Glavni rezultat predhodnih arheoloških raziskav je karta arheološkega potenciala, dokument, ki opozarja na znana arheološka najdišča in sledove ter na območja, kjer ti sledovi potencialno obstajajo. Načrtovalci uporabljajo te karte, da se izognejo območjem z visokim arheološkim potencialom, saj bi bila tam zahtevana dolgotrajna in draga zaščitna izkopavanja, ki bi uničila arheološke sledove. Uspešno varovanje

92 93 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Oris razvoja podvodnega arheološkega raziskovanja in poudarki iz pravnega varstva podvodne kulturne dediščine v Sloveniji

Andrej Gaspari

Pregleda področja varstva kulturne dediščine v teritorialnem morju ter jezerih, rekah in drugih vodnih telesih na ozemlju Republike Slovenije ni mogoče obravnavati ločeno od zgodovine podvodnih arheoloških raziskav, ki imajo ravno v slovenskem prostoru eno najdaljših tradicij na svetu (Delgado, 1997). Preiskava dna struge reke Ljubljanice na Vrhniki, ki sta jo leta 1884 po predhodni odobritvi Vojnega ministrstva izvedla potapljača cesarsko-kraljeve vojne mornarice iz arzenala v Pulju po naročilu Karla Dežmana, ravnatelja Deželnega muzeja v Ljubljani, je bila zasnovana z namenom pridobivanja predmetov za razstavo v novi muzejski stavbi, dograjeni leta 1888 (Gaspari, 2003). Podvig, ki je po Dežmanovih besedah potrdil uporabnost potapljaških raziskav v znanstvene namene in pripravljenost avstro-ogrske vojne mornarice za podporo znanstvenim odpravam, se uvršča ob bok zgodnjim posegom profesionalnih potapljačev z opremo skafandrskega tipa na antičnih brodolomih pri grškem otoku Antikythera leta 1900 in pri tunizijskem mestu Mahdia v letih 1907–1913 ter raziskavam majevskega svetega vodnjaka v Chichén-Itzi na Jukatanu leta 1909. Ti pionirski posegi V Sloveniji je bila pod vodstvom Laboratorija za računalniški vid Fakultete za računalništvo in so bili omejeni na dviganje predmetov pod nadzorom arheologov, ki informatiko Univerze v Ljubljani leta 2012 prvič med podvodnimi arheološkimi raziskavami so dela spremljali s površine in nastopali v vlogi dokumentalistov brez uporabljena metodologija fotogrametričnega trirazsežnostnega dokumentiranja najdišča. Trirazsežnostni model: Gregor Berginc (XLab, tridimenzija); foto: Rok Kovačič (Golden Light natančnega poznavanja prostorskih odnosov in okoliščin dvignjenih Photography); programska oprema: Mementify PHOV (Xlab, tridimenzija). najdb. Podvodni svet je arheologom odprla izpopolnitev opreme za avtonomno potapljanje leta 1944, čeprav so tudi v začetnem obdobju te znanstvene poddiscipline prve »raziskave« opravili vojaški potapljači, sedemdesetih let, pa tudi z intenziviranjem infrastrukturnih posegov priučeni arheoloških del (Gaspari, 2012). v morski akvatorij in nenadzorovanim odnašanjem predmetov iz Razvoj podvodne arheologije v Sloveniji v drugi polovici 20. stoletja Ljubljanice (Petru, 1982). Raziskave so od leta 1979 potekale izključno je zaznamovala serija nepovezanih, a kljub temu zelo uspešnih pobud. pod vodstvom arheologov z ustreznimi potapljaškimi kvalifikacijami. Posebej velja izpostaviti raziskave razbitine rimske ladje z začetka 1. Skupina Nuše Logar iz Narodnega muzeja je v letih 1979 in 1981 v stoletja pr. n. š. pri rtu Savudrija, ki jih je v letih 1963 in 1964 izvajal sodelovanju s Pokrajinskim muzejem iz Kopra opravila rekognosciranja Center za podvodna raziskovanja SRS pod strokovnim nadzorom Štefana in prve meritve rimske gospodarske infrastrukture v Jernejevem zalivu Mlakarja in ki spadajo na sam začetek modernih podvodnih raziskav pri Ankaranu, pozneje (1981–1985) pa se je ob podpori ravnatelja Petra na vzhodni obali Jadrana. Po metodološki plati so raziskave, ki sta jih Petruja, pobudnika in promotorja podvodnega raziskovanja v Sloveniji, zasnovala potapljača biolog Jože Štirn in inženir Marjan Urbas, najmanj posvetila pregledom struge Ljubljanice in Blejskega jezera (Logar, 1984). na ravni okvirno sočasnih izkopavanj bronastodobne ladje pri rtu S smrtjo Petruja aprila 1983 so podvodne raziskave (Ljubljanice), ki Gelidonya ob turški obali pod vodstvom legendarnega Georgea F. Bassa s so imele precejšnjo odmevnost tako v stroki kot v medijih, izgubile pensilvanske univerze v Filadelfiji. konceptnega vodjo in podpornika, posledičnega zatona pa niso omejili ne V letih 1963–1967 so sledili rekognosciranja, meritve in izkopavanja zavidljivi rezultati ne zagotovljena finančna sredstva. Sočasno je zamrlo potopljenih rimskih pristanišč in ribogojnic ob obali slovenske Istre tudi organizacijsko delovanje Komisije za podvodno arheologijo, ki je (na primer Fizine v Portorožu in Simonov zaliv pri Izoli) ter drugih bila leta 1981 ustanovljena pri Slovenskem arheološkem društvu. objektov v organizaciji Mestnega muzeja Piran pod vodstvom Elice Druga ekipa, ki se je oblikovala na Oddelku za arheologijo Univerze Boltin Tome (Boltin Tome, 1979; ead., 1986). Pobude za tesnejše v Ljubljani, je pod vodstvom Timoteja Knifica in v sodelovanju s povezovanje republiških zavodov za spomeniško varstvo tedanje skupne Pomorskim muzejem Sergej Mašera Piran in Medobčinskim zavodom za države na področju podvodnega arheološkega raziskovanja in sprejemanja varstvo naravne in kulturne dediščine Piran med letoma 1983 in 1990 ukrepov za omejitev naraščajočega plenjenja antičnih razbitin vzdolž opravila podrobnejše meritve rimskih pristaniških naprav in ribogojnic v jugoslovanske obale niso bile uresničene (glej Vrsalović, 1979). Jernejevem zalivu, Viližanu, Simonovem zalivu in Fizinah ter preventivni Začetki modernega organiziranja podvodne arheološke dejavnosti pregled pred gradnjo marine v Izoli, izvedla pa je tudi sonarska snemanja v Sloveniji so povezani s popularizacijo podvodnih aktivnosti ob koncu in preglede potopljenih plovil med Strunjanom in Piranskim zalivom

94 95 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

(Knific, 1993). Konec osemdesetih let je Knific s sodelavci iz Narodnega kampanj dokumentiranja in ocene potenciala najdišč v priobalnem delu muzeja obudil topografske preglede struge Ljubljanice, ena akcija pa je morja in sicer rimskih pomolov in ribogojnic v Fizinah in Jernejevem bila leta 1989 izvedena tudi v Krki pri Kostanjevici (Knific, 1995). zalivu ter razbitin ladij Aura pri Debelem rtiču in Stojanove barke ter V v sredini devetdesetih let je bila na Upravi RS za kulturno ladje na piranskih Sipinah in ladje Kope pred Izolo. V koordinaciji SPA dediščino Ministrstva za kulturo sprejeta odločitev, da je za podvodne so bile v teh letih izpeljane tudi visokoresolucijske batigrafske izmere raziskave v notranjosti države pristojen Narodni muzej Slovenije, za objektov v Fizinah, Simonovem zalivu in Jernejevem zalivu (Stokin arheologijo morja pa Pomorski muzej Sergej Mašera. Pod vodstvom idr., 2008), Blejskega jezera (Gaspari, 2008) in območja rimskega in arheologinje potapljačice Snježane Karinja je tako muzej leta 1994 izvajal srednjeveškega mostu čez Savo v Zidanem Mostu, ki jih je opravilo zaščitna sondiranja tik zahodno od rimskega pomola v Simonovem podjetje Harpha sea iz Kopra. zalivu, izvedel celovito geodetsko izmero valobrana in dopolnil izris že V skrbi za integralno promocijo podvodne kulturne dediščine je obstoječih načrtov rimskega pristanišča (Karinja, 1997). oktobra 2005 SPA v galeriji Spomeniškovarstvenega centra v Ljubljani Določen premik je bil dosežen leta 1992, ko so se študenti in pripravila razstavo »Podvodna arheologija v Sloveniji 1995–2005. sodelavec Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Epizoda IV«, predstavitev dela skupine v vodotokih Ljubljanskega Ljubljani povezali v neformalno interesno skupino za podvodno barja je bila vključena v razstavni projekt Narodnega muzeja Slovenije arheologijo. Njeni člani so avgusta 1993 v Nynashamnu na Švedskem »Ljubljanica – kulturna dediščina reke« (Turk idr., 2009). Skupina je opravili začetni tečaj podvodne arheologije po shemi britanske Nautical svoje delovanje zaokrožila z izdajo zbornika Potopljena preteklost leta Archaeological Society, skupina pa je nato med letoma 1994 in 1996 2012 (Gaspari, Erič, 2012), njeno delo pa se od leta 2009 nadaljuje pod okriljem regionalnih zavodov za varstvo naravne in kulturne v okviru Centra za preventivno arheologijo in nevladnih združenj dediščine izvedla vrsto preventivnih pregledov, nadzorov gradbenih zainteresiranih arheologov. Med novejše raziskave sodi zavarovalno posegov in čistilnih akcij v rečnih strugah (na primer izvir Krupe, izkopavanje zgodnjerimske ladje v Ljubljanici pri Sinji Gorici (2012). Lahinja pri Pustem Gradcu, Sava pri Podkraju, Savinja v Celju, Krka Odkritje ladje leta 2008 je ponovno odprlo problematiko trajnega pri Velikih Malencah). Delo skupine se je nadaljevalo s sodelovanjem hranjenja ogroženih plovil ter drugih lesenih najdb in vzorcev, zato se je pri raziskavah in dendrokronološkem vzorčenju pilotov kolišč v strugi pod okriljem Muzeja in galerij mesta Ljubljana in Restavratorskega centra Iščice na Ljubljanskem barju, ki so potekale pod vodstvom Antona ZVKDS nedavno začelo urejati poskusni državni depozitorij za moker les Veluščka iz Inštituta za arheologijo ZRC SAZU v letih 1996–1998, iz arheoloških najdišč v bivših opekarniških kopih na Verdu. izjemno zahtevnim dokumentiranjem in dendrokronološkim vzorčenjem V orisu pravnega varstva podvodne dediščine na ozemlju RS glavno poznosrednjeveškega in zgodnjenovoveškega mostu čez Dravo na Ptuju pozornost namenjamo razglasitvi struge reke Ljubljanice za kulturni ter več kampanijami rekognosciranja reke Ljubljanice pod okriljem spomenik državnega pomena leta 2003 in ratifikaciji Konvencije Narodnega muzeja Slovenije, v okviru katerih sta bila izvedena tudi UNESCA o varovanju podvodne kulturne dediščine (Convention on projekta dokumentiranja potopljenih plovil in ostankov tovorov iz the protection of the underwater cultural heritage, Pariz, 2001) leta 2008. lokalnih kamnolomov. Odlok o razglasitvi struge reke Ljubljanice ter njenega pritoka Ljubije, Na pobudo omenjene interesne skupine je bila 25. novembra vključno z bregovi, in območja stare struge Ljubljanice za kulturni spomenik 2002 pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) državnega pomena (Uradni list RS, št. 115/03 in 103/05) je Vlada ustanovljena delovna Skupina za podvodno arheologijo (SPA), in sicer RS sprejela z namenom trajne ohranitve in spodbujanja raziskav tega kot posvetovalno in koordinacijsko telo, pristojno za izdajo mnenj o arheološkega fenomena, ki je z objavo prispevka v mednarodni izdaji dejavnostih s področja podvodne kulturne dediščine na ozemlju RS, v prestižne poljudnoznanstvene revije doživel tudi svetovno promocijo poznejši praksi pa se je potreba po njeni ustanovitvi objektivizirala zlasti v (Kaufmann, 2007). Z namenom omejitve nelegalnega dviganja in izvedbi terenskih posegov. Glavnina raziskav je imela preventivno naravo, prilaščanja najdb je varstveni režim med drugim predvidel tudi omejitev najpogosteje v obliki pregledov pred gradnjo javne in gospodarske potapljanja v večjem delu struge; potapljanje je tako od uveljavitve akta infrastrukture, ki so potekali v koordinaciji z območnimi enotami mogoče le s predhodno odobritvijo pristojnega ministrstva. V okviru ZVKDS, od leta 2009 pa v okviru Centra za preventivno arheologijo priprave Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, Uradni list RS, št. ZVKDS. Med najodmevnejše posege SPA sodijo zaščitne raziskave 16/08), ki je začel veljati leta 2008, je pripravljavec zasnoval t. i. abolicijo, mezolitskega in bronastodobnega najdišča v strugi Ljubije pri Verdu leta ki je bila usmerjena tudi v ureditev odnosov s hranitelji arheoloških 2004, problemsko usmerjena raziskava večperiodnega najdišča v strugi najdb iz Ljubljanice in s katero je bilo v javne zbirke prevzetih že več Ljubljanice v Kaminu pri Bevkah leta 2005, preventivni pregled območja pomembnih sklopov gradiva. Konvencija o varovanju podvodne kulturne kultnega mesta na iztoku Blejskega jezera pri Mlinem leta 2006, nadzor dediščine je bila sprejeta kot odgovor pomembnega dela mednarodne čistilne akcije v Lahinji v Črnomlju leta 2007, obsežnejša rekognosciranja skupnosti na razmah komercialnega izkoriščanja in plenjenja podvodnih in pregledi na območjih akumulacijskih bazenov verige HE na spodnji arheoloških najdišč, njeni glavni cilji pa so izboljšanje pravne in praktične Savi v letih 2004–2008. zaščite arheoloških ostalin na dnu svetovnih oceanov, morij in celinskih V sodelovanju z ZVKDS, OE Piran, Pomorskim muzejem Piran in voda ter uskladitev standardov dela na mednarodni ravni. Slovenija člani sekcije za znanstveno raziskovanje društva Potapljači Luke Koper je listino o ratifikaciji deponirala kot 19. država 18. septembra 2008, je bilo v okviru rednih programov SPA v letih 2004–2006 izvedenih več konvencija pa je začela veljati 2. januarja 2009 (Uradni list RS, št. 2/08).

96 97 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

S slovensko ratifikacijo so se okrepila prizadevanja skupine držav v regiji Ohranjanje stavbne dediščine – arhitekti, kot glavnih promotorjev konvencije. Imenovanje našega predstavnika v gradbeniki in še kdo… znanstveno-tehnično svetovalno telo (Scientific and Technical Advisory Body) h konvenciji na drugem srečanju držav pogodbenic v Parizu (1.–3. Mateja Kavčič, Katarina Bobek, Matej Zupančič december 2009) lahko razumemo kot priznavanje pomembne vloge naše države v procesu uveljavitve konvencije. Sestavni del konvencije Konservatorji smo zelo osebno vpeti v svoje naloge, lotevamo se jih je priloga (Annex) s pravili o dejavnostih, usmerjenih na podvodno čustveno, bijemo bitke z naročniki, politiki, sodelavci, poistovetimo se s kulturno dediščino, ki povzemajo določila listine ICOMOS iz leta »svojim« spomenikom, ponosni smo na rezultate, prizadeti smo ob ne- 1996 in so najbolj verodostojen in napreden protokol o normativnih uspehih. Posledica te vpletenosti je tudi, priznajmo si, naša nečimrnost. postopkih znanstvenega raziskovanja in varovanja podvodne dediščine Zato naj nam oproste vsi tisti, ki ne najdejo svojih imen na teh straneh. doslej. Konvencija spodbuja države pogodbenice k implementaciji pravil Pred omembo oseb se nam zdi pomembneje pisati o arhitekturnih nalo- in prilagoditvi nacionalnih predpisov, kar je Slovenija storila s sprejetjem gah v konservatorstvu ter osvetliti tri morda najznačilnejše metode dela Pravilnika o arheoloških raziskavah (Uradni list RS, št. 3/13) in objavo – arhitekturno ustvarjanje, arhitekturno konserviranje in arhitekturno Minimalnih standardov podvodnih arheoloških raziskav (Ministrstvo rekonstrukcijo; naloge, ki so v teh sto letih hote ali nehote izoblikovale za kulturo, 2010). Uveljavitev načel konvencije in pravil bo z vidika doktrino naše stroke, po kateri smo razpoznavni doma, so tiste, zaradi specifičnih okoliščin razvoja tega segmenta arheološke stroke v Sloveniji katerih nas javnost sprašuje, zakaj delate enkrat tako in drugič drugače, in zagotovo pripomogla k trajni ureditvi področja varstva podvodne ki nosijo sporočilo o nas, Slovencih, v svet. Brez omembe avtorjev seveda kulturne dediščine, uvajanju specialističnega izobraževanja kadrov ter ne gre, in čeprav so v arhitekturnem konservatorstvu pustile močan pečat promociji visokih standardov raziskovanja in ohranjanja najdišč na kraju tudi druge stroke (umetnostna zgodovina, etnologija, arheologija …), samem (in situ). bomo tokrat osvetlili nekaj tistih arhitektov in gradbenikov, ki so ostali v senci bolj opevanih, a njihovo delo ni nič manj pomembno. Zaradi skromnosti, ki so je bili zmožni in ki je v razmerju do podedovanega (torej našega delovnega gradiva) edino pravo razmerje, je pomen njihovega dela še večji. Kje začeti z delom, ko si postavljen pred nalogo orisati sto let dela ohranjanja varstva stavbne dediščine? Najdoslednejša »poročevalca« o dogajanju v stroki sta publikaciji Umetnostnozgodovinska kronika (prva številka 1903) in Varstvo spomenikov (prva številka 1948). V njiju se ogla- šajo soustvarjalci te zgodovine z razmišljanji, bojaznimi, frustracijami in ponosom na svoje delo. In kar najbolj presune, je, da so njihove misli, navidezno iz nekih daljnih časov, povsem aktualne, da zaslišiš sebe, ko bereš njih, in se zato upravičeno vprašaš – ali se sploh kaj bistvenega zgodi v človeških glavah v sto letih? V dokaz nekaj citatov.

O varstvu: »… Varujmo obraz domovine! Saj se je že nekajkrat zgodilo, da je kak samoten glas kriknil to prošnjo v dnevni trušč, toda odmeva ni našla. In vendar gre za vrednote, ki bi jih morali ljubiti z vsem srcem – saj je z njimi povezano vse naše življenje in korenini v njih prav tisto, kar nam daje pred vsem svetom znamenje samobitnega, kulturno tvornega naroda. Varstvo domačije je samo razširjen pojem varstva kulturnih in prirodnih spomenikov, zajet v širokem okviru domovinskega prostora in zemlje, na kateri živimo. Gre torej za varstvo slovenske stvarnosti, kakršna se je izoblikovala v stoletjih našega življenja na teh tleh …« (Cevc, 1950.)

O fasadah: »… Seveda je ta način obravnave ometov, kakor ga zahtevamo za historične spomenike, močno različen od tega, ki ga zidarji uporabljajo danes, ko imajo za vzor gladko izravnane stene predmestnih vil v tako imenovanem plemenitem ometu. Historični objekt zahteva historično tehniko tudi, kar zadeva omete, saj tudi sedlo ne sodi na kravo …« (Za- dnikar, 1966.)

98 99 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

O arhitektih: tehniškega deželnega konservatorja za Kranjsko, a je prva svetovna vojna »… Komaj je treba povedati, čemu so se razmerja konservator ar- grobo prekinila vsa delovanja v smeri organiziranega varovanja spome- hitekt tako zelo zaostrila v zadnjih dobrih desetih letih. Eno temeljnih nikov (Stelè, 1966). V obdobju med obema vojnama sta Stelè in Vurnik ozadij je gotovo kriza velikih investicij. Ker teh ni bilo in kakor kaže, jih sodelovala pri dveh večjih arhitekturno restavratorskih nalogah, in sicer zlepa ne bo več toliko kakor v boljših časih, je vsa številna armada arhi- pri cerkvi sv. Petra v Ljubljani in pri notranjščini župnijske cerkve v Kra- tektov, oprostite izrazu, napadla spomeniški fond. Poprej se je samozave- nju. V obeh primerih je Vurnikovo sodelovanje z lastnim umetniškim stnim arhitektom zdelo manj vredno ukvarjati se s starim spomeniškim dodajanjem preseglo zgolj konservatorski okvir (Stelè, 1966). gradivom, ukvarjanje z njim so odklanjali kot neavtorsko delo. Danes se tudi za skromnejše objekte potegujejo skupine arhitektov in celi biroji Primer: cerkev sv. Petra v Ljubljani in arhitekt Ivan Vurnik …« (Šumi, 1991.) V osnovi baročna cerkev, zgrajena leta 1733, je bila v potresu leta 1895 močno poškodovana. Takrat so po načrtih Raimunda Jeblingerja podaljšali prezbiterij, dozidali zakristiji, na vsaki strani transepta dodali Sodelovanja arhitektov v začetkih organizirane stransko kapelo ter predelali cerkveno fasado v historicističnem slogu spomeniške službe (Lazarini, Murovec, 2012). Leta 1937 je Ivan Vurnik pripravil načrte za obnovo glavne fasade cerkve; ta je bila končana leto kasneje in je zaradi Zanimanje za varstvo spomenikov se ni začelo z organiziranim delova- precej radikalnega posega vzbudila ostre polemike. Umetnostno manj njem spomeniškega varstva, a verjamemo, da bo ta prizadevanja obdelalo pomembno fasado s konca 19. stoletja je Vurnik preprosto snel in s finim več avtorjev v tej publikaciji, in jih na tem mestu ne bomo ponavljali. proporcioniranjem skoraj gladke površine, ki oba baročna zvonika pove- Zato začnimo z letom 1913, z imenovanjem Franceta Stelèta za deželnega že v enovito celoto, postavil moderno, a zadržano in nekoliko posvetno konservatorja na Kranjskem, čigar trud najbolj zaznamuje to področje cerkveno zunanjščino. Novi fasadni površini je dodal nove dekorativne v prvih nekaj desetletjih. Ob ustanavljanju organizirane spomeniško- elemente, med katerimi izstopajo mozaiki Jezusa in štirih evangelistov, varstvene službe se je Stelè dobro zavedal dejstva, da brez sodelovanja z ki so delo njegove žene Helene Vurnik. Mozaične rozete sta dobila tudi drugimi strokovnjaki, z lastniki spomenikov, z raznimi mestnimi uradi ne preprosta stranska portala, nad katerimi je Vurnik vgradil okrogla okna. bo dosegel najboljših možnih rezultatov. Zato je okoli sebe zbral skupino Masiven glavni portal je izveden kot kubična gmota z velikim mozaikom, ljudi, s pomočjo katerih je bilo delovanje na področju spomeniškega var- ki prikazuje izročanje ključa sv. Petru, vse skupaj pa podpira par nizkih stva lažje. Predvsem je to pomembno zato, ker oblast v kraljevini SHS, ki debelih okroglih stebrov. Vurnikov poseg na fasadi cerkve sv. Petra je pri- ji je Slovenija pripadla po koncu prve svetovne vojne, ni imela nobenega spevek k arhitekturi mesta, v katerem je zaznavna njegova namera, da bi posluha za zakonsko plat varovanja spomenikov. Zasilno se je problemati- novo pročelje cerkve izražalo predvsem urban, metropolitanski značaj. Z ka urejala tako, da so z dekretom znotraj Zakona o gozdovih iz leta 1929 zamenjavo neizvorne historicistične prevleke s konca 19. stoletja je hotel in znotraj Gradbenega zakona iz leta 1931 nepremičnim spomenikom doseči videz moderne in urbane fasade, ki bi zaključevala takrat izredno omogočili vsaj neko zakonsko osnovo, na podlagi katere so se pisali pri- pomembno cesto sv. Petra (današnjo Trubarjevo) in tako iz Šempetrskega ročniki za varovanje umetnostnih, arhitekturnih in drugih spomenikov, predmestja, ki je tedaj že postajalo sestavni del mestnega središča, odpra- razširjeni predvsem v Ljubljani, Mariboru in Celju. vila provincialni značaj (Blagajne, 1994). France Stelè v svojih spominih omenja sodelovanje s strokovnjaki na V javnosti so se pojavili burni odzivi na Vurnikov poseg na šempetrski področju slikarstva, kiparstva in arhitekture. Pri slednji je najbolj znano cerkvi. France Stelè, ki je bil takrat vrhovna avtoriteta slovenskega kon- njegovo dobro sodelovanje z arhitektom Jožetom Plečnikom. Stelè je na servatorstva, ga je odločno podprl s stališčem, da »sodobno spomeniško Plečnika postal pozoren že v času dunajske Centralne komisije, ko se je varstvo odklanja restavracijo historičnih oblik, ki jih ni več in mesto njih arhitekt zavzemal za ohranitev stare župne cerkve v Žireh. Tam so z mno- vidi sodobne ustvaritve, ako so umetniško zrele« (Stelè, 1937). V dnev- gimi težavami postavljali novo cerkev, medtem ko so staro cerkev prepu- niku Slovenec je objavil članek o obnovi zunanjščine cerkve, v katerem je ščali propadu. Plečnik je nanjo opozoril s pismom Maxu Dvořaku, in ta opisal značilnosti projekta in ga zagovarjal tudi z argumenti ekonomično- je zadevo v urejanje prepustil Stelètu. Nadaljnje reševalne poskuse stare sti (Blagajne, 1996). Fran Šijanec v svoji knjigi Sodobna slovenska likov- cerkve v Žireh je nato preprečila prva svetovna vojna. Sloves arhitekta s na umetnost, ki je izšla leta 1961, obnovi cerkve ni bil naklonjen. Zapisal posluhom za arhitekturno dediščino si je Plečnik pridobil tudi s posegi je: »Dekorativne, a v tem primeru nedopustne težnje je razvil Vurnik na na praškem gradu Hradčani, in ko je prišel v Ljubljano, je bil v širšem področju spomeniškega varstva. Obnova baročne cerkve sv. Petra v Lju- evropskem prostoru že znan in uveljavljen arhitekt. Stelè je z njim sodelo- bljani ne pomeni konservatorsko dosledne rešitve in ne dokazuje potreb- val tudi na urbanističnem področju, kjer je arhitekt imel veliko podporo ne strpnosti do spomenika arhitekture.« (Šijanec, 1961.) direktorja mestnega gradbenega urada inženirja Matka Prelovška (Stelè, Odnos med Plečnikom in Vurnikom, dvema vrhunskima arhitekto- 1966). ma tistega časa, so zaznamovali različni pogledi na slovensko arhitekturo Manj znano je sodelovanje deželnega konservatorja z arhitektom Iva- ter ustanavljanje ljubljanske arhitekturne šole, saj je Plečnik v Ljubljano nom Vurnikom. Ta je bil prvi arhitekt, s katerim je Stelè deloval že pred prišel ravno na Vurnikovo povabilo. Dokončen razkol med njima je pov- prvo svetovno vojno, in je po njegovem mnenju kazal veliko razumevanja zročilo favoriziranje Plečnika pri gradnji javnih projektov v ljubljanski za spomeniškovarstvena vprašanja. Zaradi teh razlogov je bil določen za občini, konkretno na primeru Narodne in univerzitetne knjižnice, česar

100 101 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

ki so jih v imenu obnove dodajali arhitekti. Čas je pokazal, da Plečni- kovim in Vurnikovim posegom, ki so s konservatorskega stališča sporni, ne gre odrekati kakovosti, ki so jih spomeniki z njimi pridobili (Šumi, 1994).

Povojna obnova in rekonstrukcije arhitekturnih spomenikov

Enostavne formule izračunavanja porabe materiala in izračuna konstrukcije streh, ki jo je arhitekt Marjan Mušič ponudil v pomoč prebivalcem v prvi številki Varstva spomenikov, so zgovoren detajl o skromnosti, problemih in stanju stavbne dediščine takoj po drugi svetovni vojni (Mu- šič, 1949). Stiska povojnega časa je terjala pragmatično reševanje dedišči- ne pred hitrim propadanjem, ki sta ga povzročila ogromna vojna škoda pa tudi povojno ropanje. V pomanjkanju prepotrebnih sredstev je obnova Ljubljana, Cerkev sv. Petra, arhitekt Ivan Vurnik (foto: Mateja Kavčič, arhiv ZVKDS, Restavratorski seveda v prvi vrsti terjala zaščitna dela in tako je treba razumeti navodila center) arhitekta Mušiča, ki kritično komentira škodljivo uporabo gradiva iz po- rušenih spomenikov za obnovo podeželja ter se trudi s praktičnimi nasveti učinkovito pomagati prebivalstvu. Arhitekt prof. Marjan Mušič je bil častni referent za arhitekturo in urbanizem na Zavodu za spomeniško varstvo ter široko dejaven in an- gažiran v arhitekturnem konservatorstvu. Njegovi pogledi na ohranjanje stavbne dediščine obsegajo vso širino, lastno arhitekturnemu dojemanju prostora – ukvarjal se je z urbanističnim načrtovanjem mest in z obnovo slovenske vasi, analitično je zaznaval potrebo po regionalnem načrto- vanju, vpet je bil v obsežne projekte reševanja slovenskih arhitekturnih spomenikov (gradu Otočec, celjske Stare grofije, samostanskega kompleksa v Kostanjevici na Krki, starega mestnega jedra Novega mesta …) ter obvladoval je zahtevne tehnološke in oblikovalske konservatorske rešitve. Kot poznavalec arhitekturnega konservatorstva je bil aktiven v mednarodnem prostoru, v Solunu, Nubiji in Egiptu, v jugoslovanskem okviru pa pri konservatorskih izvedbah sv. Sofije v Ohridu, Evfrazijeve bazilike v Poreču in Dioklecijanove palače v Splitu. Predlagani način sanacije zidov sv. Sofije v Ohridu je med vsemi drugimi predlogi priporočila v izvedbo Ljubljana, Cerkev sv. Petra, detajl fasade (foto: Katarina Bobek, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) svetovna organizacija UNESCO, kar je zanj pomenilo eno največjih strokovnih priznanj (Krečič, 2006). Najpomembnejša pa je njegova aktivnost doma, kjer je poleg konservatorskih in arhitekturnih nalog sodeloval tudi Vurnik nikoli ni mogel dokončno preboleti. Tako sta se tudi oblikovali kot svetovalec (na primer v komisiji za rekonstrukcijo samostanskega dve arhitekturni šoli – Plečnikova in Vurnikova – in ta delitev je sloven- kompleksa v Kostanjevici na Krki), vzgajal nove generacije arhitektov na sko arhitekturo spremljala še dolgo zatem. To je pomembno predvsem Fakulteti za arhitekturo, s svojimi objavami pa široko javnost ozaveščal o zato, ker sta imela tako Plečnik kot Vurnik poseben odnos do arhitektur- arhitekturi, velikih svetovnih arhitektih, dilemah obnove, urbanizma in ne dediščine, saj sta se med svojimi sodobniki največ ukvarjala z njo. Oba slovenskega arhitekturnega izročila. arhitekta sta na vseh projektih presegala zgolj konservacijo arhitekturne dediščine, in to v svojih spominih omenja tudi Stelè, ki pravi, da mu Primer: samostan Kostanjevica na Krki, rekonstrukcija arhitekturnega spo- kljub dobremu sodelovanju z arhitekti ni uspelo vzgojiti popolnoma za- menika nesljive delavniške skupnosti, kakršne je srečeval v Nemčiji (Stelè, 1966). Strokovno zanimanje je bilo v povojnem času usmerjeno v reševanje Ne Plečnik ne Vurnik nista nikjer zgolj varovala pomembnih spomeni- vojnih poškodb, ukvarjalo pa se je tudi že s predvojnimi pobudami za ških vrednot, temveč sta vanje samozavestno vnašala svoje prvine in po- ohranitev pomembnih arhitekturnih spomenikov. Eden takih je bil samo- gostokrat tudi radikalno predrugačila spomeniške objekte (Šumi, 1994). stan v Kostanjevici na Krki, ki je doživljal neprimerne vsebine od razpu- Vprašanje, ki se pojavi in ki je aktualno tudi danes, je, koliko so spo- stitve leta 1785, opustošenja, vojna miniranja in požare ter na koncu po- meniki na račun zgodovinske pričevalnosti pridobili z novimi prvinami, rušenje cerkve in zvonika. Prizadevanja spomeniškega urada in deželnega

102 103 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso konservatorja Franceta Stelèta za ohranitev tega spomenika so se začela že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila cerkev, razen zvonika, skoraj v celoti utrjena. Ljubljanski arhitekt Hugo Schell je predvidel konstrukcijske ukrepe za zelo poškodovane zidove zvonika. Konservatorski posegi so povezovali utrditev konstrukcij s spomeniško prezentacijo objekta, ki je bila usmerjena v rekonstrukcijo prvotne stavbne zasnove (Komelj, 1958/59). Dela so se zaustavila pred nalogo utrditve zvonika, za kar ni bilo dovolj posluha, nato pa je vse načrte prekinila še druga svetovna vojna. Nezaključena sanacija, vojna škoda, nezaščitenost objekta in, kot so pokazale raziskave v petdesetih letih, tudi slaba nosilnost tal in konstrukcije, so povzročile, da so se v povojnem času izničili vsi posegi, dokončno so se zrušili deli samostanskih traktov ter leta 1956 še zvonik cerkve. Stroka si je zadala nalogo rekonstrukcije, to je ponovne gradnje po- rušenega spomenika, ki je možna edino na podlagi popolne in zanesljive dokumentacije, nikakor pa ne na osnovi domnev (Feilden, Jokilehto, 1998). Že takoj po vojni je arhitekt Mušič sodeloval s projektom utrditve gradbenih delov, ki je vključeval ojačitve obokanih stropov, postavitev nosilne konstrukcije med cerkvenimi ladjami in prekrivanje s strehami. V nalogo rekonstrukcije spomenika, za katero je bilo treba pridobiti velika sredstva iz tedanjega zveznega proračuna, so združili strokovne ekipe Za- voda za spomeniško varstvo LRS ter jugoslovanskega Zveznega inštituta za zaščito kulturnih spomenikov. V sodelovanju z arhitektko inštituta Kostanjevica na Krki, porušena samostanska cerkev – notranjščina (foto: Ivan Komelj, Milko Čanak so v letu 1957 začeli raziskave, izmere, projekte sanacije INDOK center, Ministrstvo za kulturo) ter končne prezentacije spomenika, takoj naslednjega leta pa je stekla izvedba. Dela so zajemala obsežno utrjevanje ohranjenih gradbenih konstrukcij, ponovno gradnjo (rekonstrukcijo) porušenih obokov, stebrov in ostrešja ter celotnega zvonika, poravnavanje nagnjenega arkadnega trakta križnega hodnika in rekonstrukcijo njegovega zgornjega nadstropja. Obnovitvena dela so se v različnih etapah nadaljevala še vsa prihodnja desetletja; v njih so sodelovali arhitekti Špelka Valentinčič Jurkovič, Fran- ce Vardjan in številni drugi, a glavnina sanacijskih nalog, med drugim gradbeno atraktivno poravnavanje nagnjene stene križnega hodnika nazaj v vertikalno lego, je bila opravljena v teh prvih letih. Reševanje nekdanjega kostanjeviškega samostana sodi med eno večjih nalog v našem spomeniškem varstvu; bila je osupljivo zahtevna in uspe- šno izvedena ter primerljiva s sočasnim reševanjem spomenikov drugod po ranjeni Evropi. Kostanjevica pa v tem času ni bila edini primer. V petdesetih in šestdesetih letih so stekle obnove gradu Bistra in Velike Planine (arh. Vlasto Kopač – rekonstrukcija okroglega obrambnega stolpa gradu Bistra, arhitekturna raba pastirskih stanov Velike Planine v turistične namene), obnove gradov Otočec (arh. Marjan Mušič – preureditev gradu v turistično-gostinski objekt), Rihenberg (Branik) in Štanjel (obnova in arhitekturne rekonstrukcije, arh. Nataša Stupar Šumi). Veliki projekti rekonstrukcij so po svojem dokončanju pustili močan pečat v doktrini arhitekturnega konservatorstva pri nas. V stroki so se utrdili koncepti, ki imajo še danes močan vpliv v strokovnem delovanju službe: usmerjenost strokovnega interesa k pomembnim arhitekturnim spomenikom, raziskavam slogovnih značilnosti arhitekture ter ne nazadnje koncept obsežnih rekonstrukcij, tudi s pomočjo analogij, ki je pustil močan pečat predvsem v umetnostnozgodovinskem delu stroke in je še vedno pogost v arhitekturnih nalogah službe. Samostan Kostanjevica na Krki, notranjost cerkve po rekonstrukciji (foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS, Restavratorski center)

104 105 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Arhitekti in ustvarjalnost v konservatorstvu

Vlogo arhitektov v spomeniških prezentacijah dediščine so nadaljevali nasledniki Plečnika in Vurnika, ustvarjalno konservatorstvo kot plodno sodelovanje konservatorja in arhitekta ustvarjalca pa so konservatorji in predvsem arhitekti podprli. Sodelovanje je potekalo ob večjih investicijah v obnove gradov (ljubljanski in blejski grad, grad Laško in Celje ter šte- vilni drugi), cerkva (na primer cerkev sv. Janeza Evangelista v Retečah), mestnih jeder (interpolacije sodobnih arhitektur v Kopru, na Ptuju, v Rogaški Slatini, tlakovanje trgov v Piranu, Idriji …) in se ni umirilo do današnjih dni (ljubljanska Opera, Narodna galerija). Ta način, ki je doživel tudi soočenje mnenj na posvetu v Piranu (Ustvarjalnost v konservatorstvu, 1991), je mnogokrat izzval nasprotovanja v stroki pa tudi angažma civilne javnosti, ki je vedno dovzetna in občutljiva za izgubljanje spomenikov oziroma njihove pristnosti. V tem, ali arhitekt ohranja vrednote arhitekture in jih samo dopolnjuje oziroma celo nadgradi (»tanko- čutno«, kot to poimenuje Stelè), ali pa s svojo ustvarjalnostjo preglasi ali uniči njegove spomeniške kvalitete, se tudi »ustvarjalno konservatorstvo« razlikuje v svojih rezultatih. Če primerjamo »tankočutnost« nekdanjih in današnjih realizacij, je opaziti razvoj vrednotenja dediščine pri obeh sodelavcih (konservatorju in arhitektu ustvarjalcu) v nasprotujočih si smereh. Vrednotenje dediščine Samostan Kostanjevica na Krki, fasada brez zvonika leta 1956 (foto: Ivan Komelj, INDOK center, Ministrstvo za kulturo) je pri konservatorju vedno kompleksnejše, od posameznih objektov se širi na prostor in okolje, hkrati pa je znotraj materije spomenikov vedno podrobnejše, od stilnih vrednot se poglablja v materiale, načine izvedb in nesnovna sporočila. Na drugi strani so izvedbe arhitektov danes posploše- ne (morda globalne?) in arhitekti so zato težko sogovorniki teh vrednot. Vrednote, ki jih prepoznava konservatorstvo danes, so v večji meri prepoznavali arhitekti pred desetletji in jih zato bolj »tankočutno« vpletli v svojo ustvarjalnost. Eden od njih je bil arhitekt Tone Bitenc. Izhajajoč iz Plečnikove šole (bil je njegov učenec in asistent), je podedoval učiteljev posluh za ohranjanje historičnega; ta je prišel do izraza predvsem pri tistih projektih, pri katerih je bilo treba s posluhom ohraniti historično in mu hkrati s sodobnimi prijemi omogočiti povsem novo funkcioniranje. Bitenc je bil pri posegih v arhitekturno dediščino ponekod še bolj občutljiv kot Plečnik. Trudil se je upoštevati vsa arheološka odkritja in faze spomenika ter jih poskušal vgrajevati v prenove. Pomembno se mu je zdelo dobro poznati tudi zakonitosti domačega stavbarstva. Vidnejše prenove in preureditve, pod katere se je podpisal oziroma pri katerih je sodeloval z drugimi arhitekti, so ureditev letnega gledališča v Križankah v Ljubljani leta 1955 (skupaj s Plečnikom), prenova blejskega gradu v letih 1957–1961, prenova in ureditev Blejskega otoka leta 1971, ureditev »Kranclja« in »Grabna« v Škofji Loki leta 1958, ureditev Prešernove hiše v Kranju leta 1964, ureditev kompleksa uršulinskega samostana v okviru gradnje Trga revolucije v letih 1969–1975 (skupaj z Ravnikarjem), prenova dvorca Zemono pri Vipavi v letih 1975–1977 in številne druge (Uranker, 1990).

Primer: blejski grad, ustvarjalni pristop v ohranjanju spomenika Prenova blejskega gradu je stekla v letih 1951–1961. Grad skupaj z jezerom in otokom predstavlja nepogrešljivo veduto Bleda, ki že stoletja Samostan Kostanjevica na Krki, rekonstrukcija zvonika (foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) navdihuje svoje obiskovalce in je eden izmed najbolj prepoznavnih zna-

106 107 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso kov slovenske turistične ponudbe (Deanovič in drugi, 2008). Arhitekt Bitenc je ob prenovi skrbno pazil na avtentično ohranitev celotne podobe, hkrati pa je moral seveda upoštevati tudi omejitve spomeniškovar- stvene narave kot tudi funkcionalne in tehnične probleme dostopov in infrastrukture (Uranker, 1990). Prenova blejskega gradu se je začela potem, ko je avgusta 1947 na gradu izbruhnil požar in uničil večji del strehe. Takrat so se odločili za celovito prenovo gradu. Ker je bila težnja urediti grad za turistične in gostinske potrebe prisotna že prej, je tudi Bitenčeva obnova potekala v tej smeri. Vidnejši posegi so med drugim obsegali novo ureditev tlakova- nega dostopa do gradu, razširjen dostop s spodnjega na zgornje grajsko dvorišče ter vzpostavitev stranskih povezovalnih stopnic z razglednimi terasami med spodnjim in zgornjim dvoriščem na južni strani grajskega kompleksa. Obe dvorišči sta bili na novo tlakovani, njuno razčlenjenost je arhitekt izkoristil za razgledne točke po slikoviti okolici. V stavbnem delu na vzhodni strani spodnjega dvorišča je bila vzpostavljena kavarna, v nadstropju palacija, ki deli zgornje in spodnje dvorišče, je bila urejena restavracija. Na zgornjem dvorišču je po odstranitvi stanovanjskega objekta Bitenc postavil odprto lopo, ki naj bi imela funkcijo lapidarija, na katerega bi bili vzidani od drugod preneseni kamnoseški elementi in drugi historični detajli. Ostali posegi so bili usmerjeni v estetsko prezentacijo notranjščin in zunanjščin traktov (Leben, 2002). Ohranjeni načrti arhitekta Bitenca razkrivajo, da je poleg arhitekturne prenove zasnoval tudi celotno opremo za potrebe prenovljenega gradu, oblikovano in izdelano z veliko mero estetske dovršenosti (Leben, 2002). Zasnoval je celotno stavbno pohištvo in notranjo opremo za kavarno in restavracijo, vse od stolov, miz, lesenih opažev, stropov in peči pa do opreme utilitarnih prostorov, kot so kuhinja, shrambe, notranja povezovalna stopnišča in drugo. Tudi oprema zunanjščine in dvorišč je plod njegovega dela, na primer varovalna ograja južnega stopnišča, vrata v prehodu pod palacijem, svetilke, ureditev dvorišč s cvetličnimi koriti, vodnjakom in drugimi detajli. Blejski grad, pogled na prenovljen palacij z restavracijo (foto: Katarina Bobek, arhiv ZVKDS, Restavratorski center)

Na račun Bitenčeve prenove, ki je v ospredje postavila reprezentanč- nost gradu, čeprav grad sam nikoli ni imel izrazito reprezentančnega značaja, je blejski grad izgubil nekaj prvinskosti oziroma srednjeveškega značaja, vendar je s prenovljeno formo in vsebino pridobil novo funkcijo, ki mu je zagotovila ne le obstoj, temveč tudi uspešno poslovanje (na leto grad obišče okoli 235.000 ljudi). Danes so Bitenčevi posegi ocenjeni kot dodatna vrednota gradu in se varujejo v sklopu celote varovanih vrednot spomenika (Leben, 2002).

Arhitekt konservator, da ali ne?

Prodreti v spomeniško službo arhitektom, še bolj pa gradbenikom, ki bi želeli opravljati konservatorsko poslanstvo, ni bilo enostavno. A zahtevni sanacijski projekti so sčasoma vedno resneje narekovali sodelo- Blejski grad, pogled z obnovljenih grajskih dvorišč in razgledih teras (foto: Katarina Bobek, vanje strokovnih skupin, in z leti postaja jasno, da bi morala biti vloga arhiv ZVKDS, Restavratorski center) arhitektov v tej dejavnosti bistveno večja. Na to je konservator Milan Že-

108 109 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso leznik opozarjal že leta 1965 in ugotavljal pomanjkljivo sodelovanje med arhitekturnim in umetnostnozgodovinskim tolmačenjem nepremičnih kulturnih spomenikov (M. Železnik, 1965). Štiri leta kasneje je o vlogi arhitekta konservatorja ne ravno zado- voljno razmišljala arhitektka Nataša Štupar Šumi. Ugotavljala je, da, v nasprotju z drugimi tradicijami, pri nas arhitekt ni nosilec spomeniško- varstvenih prizadevanj, temveč se njegovo delo razume kot delo risarja – dokumentalista za zunanje arhitekte projektante in za potrebe konservatorja. Poklica arhitekt konservator ne razume niti arhitekturna stroka, ki ne prepoznava te specializacije. Arhitekt konservator se za razliko od klasičnega arhitekta ukvarja z že zgrajenim objektom, preiskuje njegov stavbni razvoj, poškodbe gradiv in konstrukcij ter pripravlja program obnove, katere cilj ni (v nasprotju s klasičnim načrtovanjem) najustreznejša forma za predvideno funkcijo, temveč obratno, najustreznejša funkcija za vnaprej določeno formo; to je ena pomembnejših nalog v procesu dela. Poleg vsega arhitekt koordinira skupino strokovnih sodelavcev, izvaja nadzor izvedbe in je spremlja spremembe na objektu. Torej to delo ni marginalno arhitekturno delo, temveč zahtevna specializacija in vsestranski angažma (Štupar Šumi, 1969). Grad Kamen pri Begunjah, konservirani zidovi grajskega kompleksa (foto: Mateja Kavčič, arhiv Razumevanje vloge arhitekta v spomeniški službi se do danes ni poe- ZVKDS, Restavratorski center) notilo. Na eni strani se arhitekt v konservatorstvu razume kot projektant, ki bi moral načrtovati posege za potrebe spomeniških »akcij«, na drugi strani pa kot ustvarjalec prezentacij spomenikov. Arhitekt konservator, ki je nosilec konservatorskih prizadevanj (kot so ga razvili drugi kulturni prostori po Evropi in ki ga danes zagovarjajo mednarodne ustanove ICCROM, UNESCO …), se je zaradi pomanjkanja enotnega speciali- stičnega izobraževanja, favoriziranja ustvarjalnosti arhitektov v konservatorstvu, neenotnega strokovnega dela in tudi zaradi nezainteresiranosti samih arhitektov (in gradbenikov) še najmanj izoblikoval. Morda je s tem povezano tudi vprašanje, zakaj so v ohranjanju stavbne dediščine tako redki primeri konserviranja arhitekture? Tistega pravega konserviranja, ki mu je poslanstvo te službe najbolj zavezano? V stoletni zgodovini ohranjanja stavbne dediščine smo namreč ustvarili obilico rekonstrukcij arhitekturnih spomenikov, obilico ustvarjalnih intervencij arhitektov v spomenike in jih najmanj konservirali (Pirkovič, 1999). In če pomislimo, da ima vodilno pobudo v ohranjanju stavbne dediščine pri nas umetnostna zgodovina, je to pravzaprav zanimivo dejstvo, kajti prav ta stroka je svoje poznavanje arhitekture zgradila na evidentiranju arhitekturnih spomenikov, prepoznavanju njihovih slogovnih značilnosti, vrednotenju in ključnih metodah dela na njej ter … vpeljala rekonstrukcijo kot najpogostejšo metodo predstavitve spomenika. Konserviranje arhitekture, ki je omejeno le na tiste posege, ki so nujni za zaustavitev propadanja in varno uporabo za njen novi namen, se je najbolj uveljavilo na ureditvah arheoloških najdišč (arheološka najdišča Ljubljane, Simonov zaliv, Ajdna nad Potoki, Tonovcov grad, Rifnik itd.) ter le nekaterih ruševinah arhitekturnih kompleksov (na primer kartuzije v Žičah, ruševine gradov Smlednik, Krancelj v Škofji Loki …).

Primer: grad Kamen pri Begunjah – konserviranje arhitekture Grad Kamen pri Begunjah je ena redkih arhitektur pri nas, kjer se lahko učimo arhitekturne konservacije. Dolgotrajna naloga se je začela že Grad Kamen pri Begunjah, detajl grajskega mostovža (foto: Mateja Kavčič, arhiv ZVKDS, leta 1959 in je bila pospremljena v začetku z vsemi klasičnimi dejstvi naše Restavratorski center)

110 111 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso dejavnosti – varčevanje s sredstvi, nenačrtni posegi in menjavanje tako bila sanacija izvedena le na župnišču (ki je preživel vse kasnejše potresne strokovnih kot tudi izvajalskih ekip. »Razvaline je mogoče konservirati v sunke in je dokaz uspešnosti metode sanacije); preostali Breginj je zaradi sedanjem obsegu in obliki …« je bila izhodiščna odločitev komisije Zavo- politične odločitve padel in danes vidimo le majhen del kot osamljen, da za spomeniško varstvo, ki je podala prva navodila lokalni skupnosti ob iz celote iztrgan muzej in ob njem neizrazito, okolju neprimerno naselje začetni pobudi o čiščenju in zavarovanju ruševin leta 1959. Samo izvaja- montažnih hiš, ki so neposreden dokaz slabe kakovosti montažne gradnje nje, brez dokumentiranja in raziskav, je v tej fazi povzročilo izgubo prene- in politične slepote. katerega dokaza o razvoju tega najobsežnejšega srednjeveškega grajskega Kljub grenkemu priokusu ob porazu stroke v Breginju so ostale boga- kompleksa na Gorenjskem. V nadaljnjih raziskavah se je dokazalo, da je z te organizacijske in tehnološke izkušnje. Te so bile s pridom uporabljene doslednim spremljanjem najdb, opazovanjem načinov gradnje in upora- ob kasnejših katastrofah, ki so se ponovile ob potresu v zgornjem Posočju bljenega gradiva ter z dokumentiranjem in primerjavami z arhivskim gra- v letih 1998 in 2004, plazu v Logu pod Mangartom leta 2001 in po- divom možno iz ruševin določiti ne le razvoj gradnje, temveč celo vsebine plavah v Selški dolini na Cerkljanskem leta 2007. Pripravljenost službe, posameznih prostorov in njihovo opremo, s tem pa spomenik ohrani kot jo po teh izkušnjah navaja Ribnikar, je ostala in je v vseh naslednjih neprecenljive podatke in bistveno večje možnosti za predstavitev. reševalnih akcijah prišla ponovno do izraza. Kljub zapletom z gradbenimi Konservirati ruševino pomeni zaustaviti njeno propadanje z ukrepi, lobiji in političnimi pritiski, ki imajo v dediščini svoje posebne motive in ki najmanj spreminjajo značilnosti spomenika in ki novo dodane dele se jim ob takih situacijah ni moč izogniti, še vedno veljajo Ribnikarjeve berljivo razločijo od originala. Zidovi grajskega kompleksa so bili utrjeni iztočnice: na najbolj poškodovanih delih, prostori in dostopi dopolnjeni z lesenimi – na prvem mestu so reševanje življenj in zaščitni ukrepi usposobljenih konstrukcijami (ki ne posnemajo historičnih izvedb prav z namenom, gradbenih ekip; da so razpoznavni kot dodani), deli gradu (zahodni stolp in kleti) so bili – popis škode naredi komisija, ki jo sestavljajo umetnostni zgodovinar, zaradi statične nuje edini rekonstruirani. Tehnično je konservacija pome- arhitekt, statik in restavrator, ki uporabljajo enotne obrazce; nila utrjevanje zidov z injiciranjem veziva, razpoke so se zalile s tekočim – če so narejeni arhitekturni posnetki, je prihranjenega mnogo zamu- betonom, vrzeli so bile pozidane z lokalnim kamnitim materialom in dnega merjenja; živoapneno malto, zidovi na nekaj mestih dopolnjeni z betonskimi pol- – specialne gradbene enote, ki obvladajo sanacije zgradb, vodijo usposo- nili (tudi zaradi razlikovanja originala in dodanega) ali na vrhu izravnani. bljeni statiki, ki takoj izvajajo ukrepe zavarovanja najhujših poškodb; Statične sanacije so vključevale železobetonske vezi ali skrite povezave s – po zaščitnih ukrepih organizirano delovanje inženiringa poskrbi za kovinskimi vezmi. Vrhovi zidov so bili zaključeni z naklonskim betonom pripravo izmer, načrtov sanacij, vodenje usposobljenih gradbenih in bitumnom ter prekriti s travno rušo (Fister, 1975). ekip, finančna sredstva ter nadzor nad izvedbo in porabo financ. Projekt konservacije gradu Kamen je vodil arhitekt Peter Fister, te- Ni kaj dodati. daj konservator Zavoda za spomeniško varstvo v Kranju. Ob sprotnem Sanacijska znanja slovenskih statikov so segla tudi v svet. Strokovnjaki dokumentiranju, raziskovanju, valorizaciji in načrtovanju dopolnil je bil spomeniškega varstva so svojimi izkušnjami pomagali reševati črnogorsko skupaj z lokalno skupnostjo, ki upravlja spomenik še danes, izdelan tudi obalo (arhitekt Franc Vardjan in statik Stojan Ribnikar), ki jo je prizadel predlog ureditve spomenika za turistične namene. Tedanji posegi se do potres leta 1979. Zavod za raziskavo materialov in konstrukcij je razvil danes niso bistveno dopolnjevali, žal pa se tudi redno vzdrževanje (kar serijo metod protipotresnih sanacij. Protipotresne ojačitve konstrukcij je vsesplošno nerešen problem po vsakem končanem posegu pri nas) ne temeljijo na medsebojnem povezovanju in utrjevanju zidov, ukrepi pa so izvaja. Tako je verjetno tudi zato, ker je bilo finančno breme naloženo raznovrstni in seveda prilagojeni specifiki objekta: izključno lokalni skupnosti. A spomenik je bil do nedavnega opremljen z – horizontalno povezovanje nosilnih zidov z jeklenimi vezmi, vzidani- razlagami o svoji zgodovini in gradbenem razvoju ter je dostopen obisko- mi, uvrtanimi ali vidnimi; valcem že skoraj štirideset let. – povezovanje z armiranobetonskimi venci in sidranja; – masivni stropovi in armiranobetonske plošče; – vgrajevanje jeklenih diagonalnih vezi ali jeklenih horizontalnih pre- Potresne sanacije dalčnih konstrukcij; – injektiranje zidov; Človeške moči se združijo ob naravnih katastrofah. Reševanje kultur- – ojačenje zidov z armiranim brizganim ometom; ne dediščine na Kozjanskem in v Breginjskem kotu je združilo prizade- – prednapenjanje zidov v vertikalni in horizontalni smeri (Tomaževič, vanja in znanja arhitekturne, gradbene in konservatorske stroke. Interdi- 1985). sciplinarnost je v takih okoliščinah manjši problem, kajti v prvi vrsti je Metoda Zavoda za raziskavo materialov in konstrukcij (ZRMK), ki nujno hitro in zanesljivo ukrepanje. Kot navaja statik Stojan Ribnikar, so jo je razvil statik Miha Tomaževič, uvaja izračun preverjanja potresne po potresu leta 1976 v Breginju organizirali ekipe študentov arhitekture varnosti zidanih zgradb ter ukrepe preprečevanja posledic potresov in je pod vodstvom prof. Petra Fistra, ki so v dvajsetih dneh pripravili izmere mednarodno priznana pri načrtovanju protipotresnih sanacij. vseh breginjskih stavb, ekipa statikov pa je nato v desetih dneh izdelala Potresne sanacije so dosegle zavidljivo raven tehnološkega znanja in načrte sanacije za večino stavb, in izvedba bi lahko stekla takoj (Ribnikar, izvedb, a hkrati so postale precej sistematičen pristop, ki je v procesu 1984). Zavidljiva hitrost, dobra organiziranost in veliko znanja! Žal pa je načrtovanja marsikdaj spregledal spomeniške vrednosti objekta. Čeprav

112 113 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

novega tisočletja. Odkrita strokovna soočenja mnenj so, kot vsaka kon- struktivna debata, sprožila tudi pozitivne rezultate. Grad Snežnik (in še nekaj drugih objektov) ima danes namesto novih betonskih plošč še vedno lesene stropove, ojačane z jeklenimi vezmi. Na področju injektiranja zidov se ne uporabljajo več izključno cementne mase, temveč so možnosti izbora injekcijskih mas veliko večje in z večjim deležem apnenih veziv.

Dokumentiranje in načrtovanje posegov v spomenike

Osnovna metoda dela ter način razmišljanja arhitektov in gradbenikov je organizacija načrtovanja. Zato ni čudno, da je v sedemdesetih letih arhitekt in konservator Peter Fister opozarjal na potrebo po enotnem dokumentiranju dediščine, sistemu, ki bi zajel celovit slovenski arhitekturni prostor. Sistem topografskih kartonov je zasnoval tako, da omogoča uporabo zbranih podatkov na več ravneh – za osnovno dokumentacijo slovenskega stavbnega gradiva, njegovo raziskovanje, za vzpostavitev registra kulturnih spomenikov ter kot izhodišče za načrtovanje prenove na idejni ravni (Fister, 1976). Med kolegi arhitekti in konservatorji je sicer slišati kritike o nenatančnosti in ne- točnosti načrtov, a kritiki so spregledali osnovni namen topografskega evidentiranja. Dejstvo je, da tako obsežne količine stavb, kot jo zajema zbirka Korpus slovenske arhitekture, ni mogoče niti ni smiselno meriti v velikem merilu, ne le zaradi količine izmer, temveč tudi zaradi načina hrambe dokumentacije. In to je, tedaj z najprimernejšo metodo – ročnimi meritvami in fotografiranjem – tudi omogočalo kontinuirano izvajanje dokumentiranja do danes. Fister je sistem topografskega kartona kasneje uveljavil kot profesor prenove in konservatorstva na Fakulteti za arhitekturo in s študentskimi močmi letno dokumentiral tudi več kot 200 stavb ter ustvaril obsežno gradivo o slovenski stavbni in naselbinski dediščini. Možnosti dokumentiranja dediščine so se izboljšale tudi z razvojem tehnologij. Fotogrametrija se je kot tehnika zajemanja podatkov na osnovi fotografij razvijala v dvajsetem stoletju in se od šestdesetih občasno uporablja tudi za izmere spomenikov pri nas. Podkrepljena z digitalno tehnologijo ponuja večplastno dokumentiranje dediščine, namenjeno različnim uporab- nikom, ter vzpostavitev metode dokumentacijskega varstva najpomembnej- ših stavbnih spomenikov. To je bil glavni namen projekta Izmere – tehnični posnetki zahtevnejših objektov dediščine. Projekt, ki ga je od leta 1991 vodil arhitekt Jovo Grobovšek, je zajel izmero 115 objektov kulturne dedi-

Vardjan, Franc, Ribnikar, Stojan, Bogovčič, Ivan, cerkev sv. Bazilije, Stoliv - sanacija, Kotor 1982 ščine (Potočnik, 2000). Postavil je poenoteno metodo dela in opozoril na (foto: arhiv ZVKDS, Restavratorski center) nerešena vprašanja enotnega načina dokumentiranja ter predvsem pomena dobre dokumentacije kot temelja za vse nadaljnje delo na dediščini. S pro- so se že tedaj poznale metode ojačitve lesenih konstrukcij z jeklenimi jektom je bilo odprtih tudi precej vprašanj organiziranosti stroke: izdelanost vezmi (za konservatorstvo primernejše, ker jih je iz stavbnega tkiva lažje normativov, standardov in metod dela, zmožnost interdisciplinarnega dela, odstraniti kot betonske), je slovensko gradbeništvo najraje izvajalo (mor- tehnološka opremljenost zavodov, smiselnost razvoja lastne dokumentacijske da računsko najcenejšo ali najbolj preverjeno metodo) armiranobetonske dejavnosti, pomanjkanje specialističnih znanj v konservatorstvu ter nujnost plošče in sistematična injektiranja. Večina projektov je predlagala take definiranja osrednjih nalog ohranjanja kulturne dediščine nacionalnega po- rešitve, ne ozirajoč se na posledice v občutljivem stavbnem tkivu historič- mena (Grobovšek, 1996). ne arhitekture. Sočasno je konservatorstvo postajalo vedno bolj pozorno Za oba izdelana in vpeljana sistema lahko ugotovimo, da ju služba sis- tudi na gradbene značilnosti objektov, na originalna gradiva in historične temsko ni sprejela. Odgovora, da zaradi premajhne natančnosti enega ali konstrukcijske sisteme. Različni pogledi so se v devetdesetih letih večkrat prevelike natančnosti drugega, ne zdržita strokovne debate in ju bo treba soočili v burnih debatah o rigoroznih gradbenih sanacijah, tudi nekaterih poiskati drugje. gradov, katerih obnova se je z močno politično podporo izvajala v začetku Skozi vso zgodovino varstva se postavlja tudi vprašanje, kako načrto-

114 115 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Od devetdesetih let je lastništvo spomenikov dobilo drugačen pomen. Zaradi porabe javnih financ je za izvedbena dela zahtevano javno naročanje. Ustavilo se je vključevanje lastnih izvajalskih ekip, ki so jih vzgojili konservatorji. Delo konservatorja je z izdajo kulturnovarstvenih pogojev in soglasij na projektno dokumentacijo postalo del upravnega postopka, in s tem je bilo treba ločiti načrtovanje od izdajanja soglasij zanj. Ta nova razmerja so prinesla potrebe po drugačnem sistemu načrto- vanja in drugačni razdelitvi nalog. Ob nastajanju novega Zakona o varstvu kulturne dediščine leta 2007 je bila zasnovana enotna metodologija za izdelavo konservatorskega načrta. Izdelani so bili navodila za njegovo izdelavo in pilotni primeri načrtov (Zupančič in drugi, 2007). Novi način načrtovanja je vključil možnost »zunanjih« izdelovalcev konservatorskega načrta ter s tem povzročil burno reakcijo med konservatorji, ki jim je bilo načrtovanje posega v spomenik do sedaj ena temeljnih nalog. Ločitev načrtovalskega in upravnega dela zaradi narave konservatorskega dela še vedno ni v celoti izdelana, a prvič je načrt za posege v dediščino (konservatorski načrt) uzakonjen in je obvezna sestavina gradbene dokumentacije v primerih, ki jih predvideva zakon. S tem je ta načrt »izvit iz kalupov amaterizma«, če si lahko izposodimo Železnikovo izjavo izpred 40 let. Z njim smo dosegli poenotenje načina načrtovanja v konservator- Digitalni metrični ploskovni prostorski model zunanjosti stolnice sv. Nikolaja v Ljubljani, ski stroki, vsaj delno omejili možnosti subjektivnega odločanja in omo- 1999 (izdelal Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo, Oddelek za fotogrametrijo, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) gočili sodelovanje različnih, tudi izvajalskih strok v načrtovanju posegov v spomenik. Bo tudi ta sistem, morda zaradi prevelike »projektnosti«, vati posege v dediščino? Iz potreb po sodelovanju s projektanti arhitekti opuščen? in urbanisti je ob delu konservatorjev samodejno nastal poseben elabo- Segment raziskovalne in izvedbene dokumentacije konservatorskega rat – konservatorski program. Elaborati, ki so jih posamezni Zavodi za načrta omogoča mnogo večjo vključenost konservatorsko-restavratorske varstvo kulturne dediščine delali za potrebe urbanističnega načrtovanja stroke pri posegih v dediščino. Stroka se je bistveno ojačala po ustano- ali posege v arhitekturo, v začetku niso bili obvezni elementi načrtov za vitvi rednega študija restavratorstva na Akademiji za likovno umetnost legalno gradnjo. Potreba po načrtovanju posegov je bila izpostavljena na in prevzema več predhodnih raziskav na objektu ter več izvedb, ki jih je več posvetih, na katerih se oblikuje zavest o razhajanju med teorijo in prej izvajala gradbenoobrtniška dejavnost. Nekoč dokaj običajne gradbe- prakso ter celovitem varstvu stavbne dediščine, kajti pojmovanje varstva ne postavke v popisih del, kot na primer »obnova fasade – 1 komad«, so dediščine kot zgolj varstva posameznih spomenikov se je v sedemdesetih zamenjali podrobni popisi konservatorsko-restavratorskih posegov, poleg letih počasi širilo s spomenika na prostor. Potreba po načrtovanju postaja klasičnih restavratorskih področij (štukatur, poslikav, lesene plastike …) logična tudi v času, ko je na službi ležala vsa izvedba obnove – torej je tudi prej obrobnih kamnitih arhitekturnih členov, ometov, stavbnega služba celovito obvladovala postopke od prepoznavanja, valorizacije in pohištva, notranje opreme ... Obnove stavbne dediščine zato danes ne načrtovanja do izvedbe. izvajajo več pretežno gradbenoobrtniški izvajalci, temveč pomembno Ugotavlja se, da naj bi »… konservatorski programi […] težili pred- vlogo pri njih prevzemajo konservatorsko-restavratorske ekipe. V za- vsem k zapolnitvi vrzeli med razpoznavanjem in vrednotenjem kulturne dnjem desetletju se je na ta način, in s finančno podporo države, občin dediščine na eni strani ter vsemi vrstami gospodarjenja z njo na drugi. in sredstev Evropske skupnosti obnovilo precejšnje število arhitekturne Zagotovili naj bi poglobljeno strokovno metodo in obenem tudi vzpo- dediščine, med drugimi gradovi Jable, Snežnik, Strmol, Pišece, Negova, redno metodo dela konservatorjev kot projektantov in izvajalcev dela Rajhenburg, knežji dvorec Celje, dvorec Vipava, Vipolže in drugi. na dediščini. Zagotavljati bi morali vse vrste konservatorskih odločitev, raziskav v zvezi z njimi (tudi dopolnilnih, med obnovitveni deli), uveljaviti konservatorja kot strokovnjaka, ki sodeluje pri ugotavljanju ciljev, Primer: Lanthierijeva graščina v Vipavi, konservatorsko-restavratorska dela zasnov, uveljavitve in izvedbe vsakršnih del na spomeniku. Hkrati bi Lanthierijeva graščina je pomembna poznobaročna arhitektura na Slo- morali omogočiti izvajalcem vseh vrst, da bi tudi oni s svojo problemati- venskem. Rezidenčna stavba graščine v središču Vipave leži v osi baročnega ko sodelovali pri izvedbi teh programov (ali bolje smernic, kriterijev)…« parka z drevoredom, ki je nekdaj segal od graščine do reke Vipave na za- (Fister, 1986.) O pravnih možnostih konservatorskega programa je hodu. Graščina je na zadnji strani preko mostovža povezana z dvoriščnimi razmišljala služba leta 1991, ko je izpostavljala, da je konservatorski objekti ter naravnim izvirom reke Vipave. Lastnik graščine je občina Vipa- program lahko strokovna pomoč lastnikom, a da je nujno treba določiti va. Rezidenčno stavbo je namenila za študijske dejavnosti Univerze v Novi njegovo vsebino, za katere vrste posegov in v kateri fazi odločanja se iz- Gorici ter za dodatno muzejsko in turistično ponudbo mesta. dela (Petrič, 1991). Kot podlaga za izdelavo projektne dokumentacije je bil zahtevan kon-

116 117 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso servatorski načrt, ki ga je leta 2010 izdelal Center za konservatorstvo Za- voda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Načrt je bil izdelan za rezidenčno stavbo ter, glede na kulturnovarstvene pogoje ZVKDS v Novi Gorici, obsega mape 1, 2 in 3. Pred izdelavo konservatorskega načrta so bile izvedene raziskave notranjosti graščine, ki so določile stanje stenskih poslikav ter kamnite in lesene stavbne opreme. V skladu s Pravilnikom o konservatorskem načrtu (Uradni list RS, št. 66/09) je v mapi 1 zajet analitični del z opisom in razvojem spomenika, primerjavo s sorodnimi spomeniki, opisom materialnega stanja ter ovrednotenjem in določenim družbenim pomenom. V izvedbenem delu mape 1 so podane usmeritve za ohranjanje in varovanje spomenika, ki jih morajo projektanti, izvajalci, uporabniki in lastniki upoštevati ob obnovah, nadaljnji rabi in upravljanju. Mapa 2 zajema katalog vseh prostorov s podrobnejšim opisom in podanimi natančnejšimi usmeritvami. Mapa 3 (konservatorsko-restavratorski projekt) vsebuje podrobneje opisane varovane elemente ter njihovo materialno stanje s poškodbami in opredeljenimi posegi za njihovo konserviranje-restavriranje. Priložen je tudi popis konservatorsko-restavratorskih del z oceno stroškov. V začetku leta 2012 je stekla obnova rezidenčne stavbe graščine. Kot se pri delu pogosto dogaja, se je tudi v tem primeru ob odstranjevanju novejših gradbenih konstrukcij naletelo na dodatna odkritja. Med ruši- tvenimi deli v vhodnem traktu je bil v pritličju odkrit originalen kamnit tlak, v prvem nadstropju pa pod novejšimi stropovi lepo ohranjeni leseni poslikani stropovi, datirani v prvo polovico 17. stoletja. Najdbe, ki dajejo graščini večjo kulturno-umetniško vrednost, so zahtevale spremembo projektov, predvsem zaradi poslikanih lesenih stropov pa je bilo treba Lanthierijeva graščina v Vipavi, konserviranje-restavriranje kamnitega spremeniti tudi koncept statične sanacije z armiranobetonskimi ploščami. balkona (foto: Mitja Mozetič, arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica)

Ves čas izvedbe je bilo na objektu v povprečju prisotnih 20 konservatorjev-restavratorjev, ki so izvajali konservatorsko-restavratorske posege na stenskih poslikavah, poslikavah na lesenih stropovih, štukaturnem okrasju, kamnitih arhitekturnih členih ter stavbnem pohištvu. Konserva- torji-restavratorji so svoje delo stalno usklajevali s potekom gradbeno obr- tniških del, na gradbišču sta bili vzporedno preverjani obe dokumentaciji, projektna dokumentacija za izvedbo (PZI) in konservatorski načrt. Zaslu- go za uspešno usklajevanje dela pa ima predvsem dobro vodenje gradbišča ter dobra komunikaciji med odgovornima vodjema gradbenoobrtniških in konservatorsko-restavratorskih del ter odgovornim konservatorjem. »Spomeniška služba« (danes služba za varstvo kulturne dediščine) še zdaleč ni več le požrtvovalna preiskovalka dediščine – je stroka, ki je strogo vpeta v pravne postopke, v katerih ne sme biti pomot, stroka, ki rezultate gradi le iz prepleta številnih znanj in ki odgovorno razmišlja o naši prihodnosti ter nam ponuja možne smeri razvoja. S svojimi metodami lahko odgovarja na zahteve sonaravnega razvoja, kajti s svojo dejavnostjo ne obremenjuje okolja, temveč ohranja in reciklira že dosežene kakovosti, ponuja koncepte, kako graditi ekološko, uporabljati naravna gradiva, razvijati kakovostna naselja in sobivanje starega z novim. Nedvomno je to v vseh razsežnostih razvidno iz publikacije, ki jo pravkar prebirate, a mogo- Lanthierijeva graščina v Vipavi, konservatorji-restavratorji pri če manj razvidno v prostoru, v katerem njene vrednote pogosto preglasijo utrjevanju konstrukcije lesenega stropa (foto: Andrej Jazbec, močnejši družbeni dejavniki. arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica) V sto letih skrbi za arhitekturne spomenike se je morala služba za

118 119 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso varstvo kulturne dediščine soočati tudi z razočaranji, zato naj za konec Sto let dokumentiranja kulturne dediščine na Slovenskem spomnimo še na nekatere pomembne arhitekture, ki jih nismo uspeli ohraniti. Robert Peskar, Jovo Grobovšek Izgubili smo: – številne cerkve, porušene v povojnem obdobju, med njimi več kot sto Dokumentiranje kulturne dediščine je ena od glavnih nalog in te- cerkva na Kočevskem, baročno cerkev v Poljanah nad Škofjo Loko, meljnih sestavin poslanstva konservatorske dejavnosti, saj predstavlja minoritsko cerkev na Ptuju, cerkev v Žužemberku in Idriji …, instrument, ki skupaj z raziskavami omogoča določanje ukrepov za – pokrito sprehajališče Vandelban v zdravilišču Rogaška Slatina, poruše- ohranitev posameznih objektov kulturne dediščine. Da bi na tem mestu no leta 1981, celovito zajeli naslovno tematiko in njene razvojne poteze, moramo že v – vas Breginj, porušeno po potresu leta 1976, uvodu osvetliti, kaj pravzaprav pomeni pojem dokumentiranja kulturne – ljubljanske palače: Kozlerjev dvorec, porušen leta 1960; palača Šumi, dediščine. Slovenska zakonodaja za varstvo kulturne dediščine (Zakon o porušena leta 2006; Kolizej, porušen leta 2011, varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), Uradni list RS, št. 16/08) vrst in – številne gradove po vsej Sloveniji, na propad katerih opozarjata stro- načinov dokumentiranja ne določa posebej, toda v 6. točki 3. člena ven- kovna in laična javnost in za katere se zdi, da so že več kot stoletje v darle zapiše, da je »dokumentiranje« zbiranje, urejanje in hranjenje po- krču, iz katerega ne poznamo izhoda, in datkov o dediščini, njenih vrednotah, stanju, lokaciji in drugih dejstvih, – arhitekturno dediščino podeželja, ki nezadržno izginja z obzorja slo- pomembnih za izvajanje varstva. V 69. členu še navede, da dokumentira- venske kulturne krajine. nje dediščine vsebuje predvsem evidentiranje gradiva, zbiranje podatkov Seznam bi bil lahko mnogo daljši in je samo simbolen – v spomin za inventarizacijo enote dediščine, evidentiranje njenega stanja in ogro- vsem, ki so se borili zanje, in opomin tistim, ki se niso. Zaradi teh izgub ženosti ter dokumentiranje posegov. Ob tem zakon omogoča tudi okvire je slovenska arhitekturna zgodovina osiromašena, naše bivalno okolje pa za dokumentiranje, in sicer osrednji instituciji za varstvo nepremične 1 manj kakovostno. Na mestu večine teh žrtev so ostale vrzeli ali zrastle kulturne dediščine (ZVKDS), saj 55. člen določa, da mora lastnik oziro- nove zgradbe, sicer v svojem času opevane, vendar ali bodo kdaj dosegle ma posestnik spomenika pooblaščeni osebi dopustiti dokumentiranje in naziv svojih predhodnic – kulturni spomeniki? raziskovanje spomenika, če pa lastnik posestnik oziroma druga oseba ne dovoli dostopa do spomenika ali izvedbe njegovega dokumentiranja in raziskovanja, ima pooblaščena oseba ZVKDS pravico izvesti te aktivnosti ob pomoči policije. Za dokumentiranje slovenske kulturne dediščine torej obstaja dovolj dobra pravna podlaga.2 Toda kaj dokumentiranje predstavlja in kakšen je njegov cilj? V prvi vrsti poskušamo z dokumentiranjem doseči, da neki objekt ali njegov sestavni del skupaj z vsem njegovim tedanjim stanjem, stavbnimi spremembami, pomembnimi konstrukcijskimi in stavbnozgo- dovinskimi detajli in vsemi poškodbami čim bolj celovito zajamemo na način, ki omogoča tretji osebi v drugem času njegovo ponovno podoži- vljanje ali ponovitev. Za dosego tega cilja so navadno na voljo besedni opis objekta, risbe oziroma načrti in fotografije (Praktische Denkmalpfle- ge, 2010: 6). Seveda sodoben tehnološki razvoj na področju dokumentiranja prinaša tudi druga sredstva, a o tem v nadaljevanju.

Začetki in razvoj dokumentiranja v slovenskih deželah

Na splošno so se pomena dokumentiranja začeli zavedati že v obdobju renesanse. Do spoznanja, da sta dokumentiranje in inventarizacija spomenikov celo ključen pogoj za njihovo ohranitev, pa so prišli npr. v Franciji že v času francoske revolucije konec 18. stoletja (Jokilehto, 1999: 32–34, 69–75). Toda k zavedanju, da je treba ostaline preteklosti in druge kulturnozgodovinske, etnološke in topografske posebnosti trajno zabeležiti, so določen delež prispevali tudi posamezniki v slovenskih de-

1 Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine (okrajšava ZVKDS). 2 Dokumentiranje kulturne dediščine narekujejo tudi določila različnih mednarodnih listin in konvencij. Beneška listina iz leta 1964 npr. v 16. členu določa, da mora vsa konservatorska in restavratorska dela spremljati natančna dokumentacija v obliki analitičnih poročil z risbami in fotografijami (Doktrina 1, 2003: 28).

120 121 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

novitvijo dunajske centralne komisije za varstvo spomenikov leta 1850 oziroma 1853 so bili na območju današnje Slovenije aktivni številni konservatorji centralne komisije in njihovi korespondenti (Baš, 1955: 34– 37), ki so se sicer dokumentiranja spomenikov lotevali na različne načine in z različno zavzetostjo, pač v skladu s svojo izobrazbo, saj so bili največ- krat duhovniki z določenim poznavanjem zgodovine umetnosti, arheologi, inženirji, arhitekti, redkeje šolani umetniki. Kljub temu so nekateri ustvarili izjemne opuse, ki imajo zlasti danes neprecenljivo vrednost. Če omenimo le pomembnejše, potem moramo za območje Kranjske poleg Antona Codellija, prvega konservatorja za Kranjsko, omeniti predvsem Konrada Črnologarja (umrl 1904) kot avtorja številnih krajših sestavkov o posameznih spomenikih na Dolenjskem in v okolici Ljubljane, objavljenih večinoma v osrednji publikaciji dunajske centralne komisije in publikaciji Muzejskega društva za Kranjsko (Komatar, 1904: 214–216). Na Kranjskem, predvsem pa na Primorskem, je pomemben pečat v organizaciji varstva spomenikov in njihovem dokumentiranju pustil Anton Gnirs (umrl 1933), ki je preiskoval samostansko cerkev v Stični in objavil popise številnih starejših zvonov na Kranjskem in Primorskem (Stelè, 1933: 98–99). Dalje velja omeniti Simona Rutarja, ki je dokumentiral in raziskoval zlasti arheološke in zgodovinske spomenike na Primorskem in drugod (Koblar, 1903: 52), Cornelia Budinicha, ki je objavil študije o srednjeveški arhitekturi na Primorskem in v Istri (Budinich, 1910; Budi- nich, 1916), slikarja Ivana Franketa (umrl 1927), konservatorja za okraja Kranj in Kamnik, in Arnolda Luschina von Ebengreutha (umrl 1932), ki je bil dejaven zlasti na Štajerskem. Seveda so v slovenskem delu Štajerske posebej izstopali štajerski deželni arheolog Carl Haas (umrl 1880), Johan- nes Graus (umrl 1921) in Hans Petschnig. Prvega moramo omeniti zlasti zaradi bogate zapuščine risb in opisov, ki so večinoma hranjeni v graškem Deželnem muzeju Joanneum.3 Johannes Graus, sicer duhovnik, se je posebej odlikoval tudi kot fotograf z izjemnim opusom fotografij (Bie- dermann, 2007: 538–563; Haselsteiner-Scharner, 207: 569–588) ter kot ustanovitelj in urednik revije Der Kirchenschmuk, v kateri so obravnavani tudi slovenski spomeniki (Urek, 1972: 145–158), arhitekta Petschniga pa navadno omenjamo npr. v zvezi s prvim strokovnim dokumentiranjem in obnovami Marijine cerkve na Ptujski Gori (Sapač, 2011: 204–214). Čeprav številni opisi, študije in ugotovitve naštetih in drugih avtorjev pomenijo pomemben prispevek k poznavanju spomenikov in njihovemu

Karl Haas, risba kamnoseških detajlov t. i. Celjskega oltarja v cerkvi Marije Zavetnice na dokumentiranju in so navadno nespregledljive pri načrtovanju obsega Ptujski Gori (original hrani graški Universalmuseum Joanneum, reprodukcija v INDOK centru prenov v današnjem času, pa so konservatorji in drugi v okviru tedanje- Ministrstva za kulturo) ga dokumentiranja izdelali razmeroma malo slikovnih prilog, fotografij in načrtov. Nekaj več spodbud za tovrstno dokumentiranje so izrazila želah, in to v dobi, ko je bilo ohranjanje spomenikov še stoletja daleč od posamezna društva, npr. Društvo za krščansko umetnost, ki je poleg in- zavestne in organizirane stopnje. Po zaslugi Janeza Vajkarda Valvasorja in ventarizacije cerkvenih umetnin na Kranjskem poskrbelo tudi za izdelavo njegovih sodelavcev sta za območje nekdanje Kranjske nastali najprej leta fotografij in posameznih načrtov. Ti so zajeli okoli sedemdeset cerkva 1679 Topografija dežele Kranjske in leta 1689 znamenita serija knjig Slava (Početek inventarizacije, 58–62). Vendar je pomemben korak naprej tudi vojvodine Kranjske (Valvasor, 1679; Valvasor, 1689), za območje Štajerske v tej smeri predstavljalo šele delo duhovnika Franca Avsca (1863–1943), pa je treba omeniti Vischerjevo topografijo iz leta 1681 (Vischer, 1681) ki je bil zaradi svojega navdušenega izdelovanja arhitekturnih načrtov in in Gajšnikovo rokopisno topografijo župnije Laško (Gayschneg, 1747). raziskovanja starih stavb leta 1904 imenovan za častnega konservatorja V sklopu te publikacije bi morali naš kratki oris dokumentiranja centralne komisije, od leta 1913 pa je bil zaupnik deželnega konserva- kulturne dediščine na Slovenskem pravzaprav začeti z ustanovitvijo dežel- torskega urada (Stelè, 1951: 200–201). Njegov opus načrtov, ki jih hrani nega konservatorskega urada leta 1913, a je treba poudariti, da je imelo dokumentiranje spomenikov že v 19. stoletju določeno tradicijo. Z usta- 3 Številne kopije, vezane na slovenske spomenike, so dosegljive tudi v INDOK centru Ministrstva za kulturo.

122 123 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Ptujska Gora, cerkev Marije Zavetnice na Ptujski Gori, kapitel Celjskega oltarja (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto)

Nadškofijski arhiv v Ljubljani,4 šteje več kot tristo izmerjenih in izrisanih objektov, večinoma v svinčniku in na papir. Vrednost in uporabnost Avščevih načrtov so prepoznali že njegovi sodobniki, ki so jih vključevali v svoje študije (npr. France Stelè), predvsem pa se izjemen pomen njegove dokumentacije kaže danes, ko številni objekti, ki jih je Avsec še videl, iz- meril in izrisal, zaradi predelav ali pa celo rušitev niso več ohranjeni. Med temi naj omenimo staro župnijsko cerkev v Mirni Peči, od katere je ohranjen le prezbiterij, Marijino cerkev v Vini Gorici pri Trebnjem, od katere stoji le še zvonik, in grajsko kapelo sv. Ignacija v zaselku Draškovec pri Šentjerneju, ki je bila skupaj z gradičem po drugi vojni v celoti porušena. Ne glede na velik pomen dela Franca Avsca je bilo tovrstno dokumentiranje še vedno predvsem naključno, vezano na posameznike in njihove osebne interese in ni bilo sistemsko urejeno. Enako velja tudi za prvega šolanega umetnostnega zgodovinarja, ki je deloval v slovenskih deželah, Avguština Stegenška, ki ga je leta 1908 centralna komisija na Dunaju imenovala za častnega konservatorja za posamezna območja na Štajerskem. Njegovo delo je izjemnega pomena tako za matično ume- Fran Avsec, risba po drugi svetovni vojni porušene grajske kapele v Draškovcu pri tnostnozgodovinsko stroko kot tudi za konservatorsko dejavnost. Poleg Šentjerneju, okoli leta 1900 (original hrani Nadškofijski arhivL jubljana) številnih zapisov v takratnih glasilih in publikacijah (Ciglenečki, 2007) sta izjemnega pomena zlasti njegovi umetnostni topografiji za območji gornjegrajske in konjiške dekanije. Prva je izšla že leta 1905, druga pa zaradi metodološkega pristopa in poznavanja gradiva zagotavljal avtor, leta 1909 (Klemenčič, 2007). Obe deli sta pomembni z različnih vidikov. med slovensko in avstrijsko različico in vsemi ostalimi bolj ali manj soča- 6 Umetnostna topografija Konjiške dekanije je zaradi zgodnjega nastanka snimi evropskimi topografijami izstopa ena temeljna razlika. Medtem ko pomembna celo v evropskem kontekstu, saj je za dve leti prehitela prvo sta Stegenškovi izšli v samozaložbi, zaradi česar je imel avtor tudi velike pravo umetnostno topografijo v Avstriji iz serije Österreichische Kunstto- finančne težave, je avstrijska (doslej je izšlo 59 knjig) nastala v okviru pographie, katere prva knjiga je izšla leta 1907. Je pa potrebno omeniti, 6 Na Češkem je prva umetnostna topografija v seriji Soupis památek historických a uměleckých da je dunajska centralna že leta 1889 izdala posebna navodila za pripravo v království Českém izšla že leta 1897, v Nemčiji projekt spomeniške topografije (Die 5 Denkmaltopographie Bundesrepublik Deutschland) sicer teče šele od leta 1981, a so pred tem izšle umetnostnih topografij. Vendar pa kljub ažurnosti in kvaliteti, ki ju je številne različice umetnostne topografije, npr. leta 1862 izpod peresa Wilhelma Lotza (Kunst- topographie Deutschlands: Ein haus- und reisehandbuch für künstler, gelehrte und freunde unserer 4 NŠAL, ŠAL/nčr Avs. alten kunst, Cassel, 1862). Najbolj znanih pa je pet zvezkov z naslovom Handbuch der Deutschen 5 Grundzüge zur Verfassung und Publication der Kunst-Topographie, Wien 1889. En izvod knjižice Kunstdenkmäler, ki jih je za posamezna območja od leta 1905 spisal Georg Dehio in so postali hrani knjižnica INDOK centra na Ministrstvu za kulturo. zgled za številne sorodno zasnovane potovalne vodnike.

124 125 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso spomeniškovarstvene institucije, centralne komisije, po zaslugi tedanjega vodje Maxa Dvořaka, kasneje pa v okviru njenega pravnega nasledstva zveznega urada za spomeniško varstvo (Bundesdenkmalamt). Čeprav so prepoznavanje, valorizacija in dokumentiranje spomenikov, se pravi opravila, ki jih umetnostne topografije navadno združujejo, med prvimi nalogami organizirane spomeniškovarstvene dejavnosti, tudi naslednji dve slovenski topografiji iz leta 1929 nista izšli pod okriljem tedanjega spomeniškega urada. Prvo za politični okraj Kamnik je resda spisal France Stelè kot konservator, drugo za dekanijo Vrhnika pa Marijan Marolt, toda obe je izdalo in založilo Umetnostnozgodovinsko društvo v Ljubljani, tretjo za dekanijo Celje, ki ju je v dveh zvezkih v letih 1931 in 1932 spisal Marijan Marolt, pa je izdalo Zgodovinsko društvo v Ma- riboru. Čeprav je bilo tedaj izdajanje umetnostnih topografij zastavljeno kot obsežen projekt (Klemenčič, 2007: 640–646), do realizacije ni prišlo. Prav tako do realizacije ni prišla ideja o obsežni spomeniški topografiji, ki jo je leta 1959 oblikoval tedanji Referat za spomeniško varstvo okraj- nega ljudskega odbora Ljubljana (Rozman, 1960). Vendarle pa je treba v tej povezavi poudariti, da je že leta 1947, tokrat pod okriljem tedanjega Ptuj, dominikanski samostan, atrij križnega hodnika, fotografija Franceta Stelèta iz okoli leta Zavoda za spomeniško varstvo, že začelo nastajati gradivo za umetnostno 1928 (foto: France Stelè, INDOK center, Ministrstvo za kulturo) topografijo Kočevske (Šijanec, 1948: 10). Zbral ga je Marijan Zadnikar kot mlad absolvent, do objave pa je prišlo leta 1968. Kasneje, leta 1978, je zavod izdal še Umetnostnozgodovinsko topografijo grosupeljske krajine Franceta Stelèta Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije Metoda Mikuža, kot tipkopis je bilo razmnoženo topografsko gradivo znanosti in umetnosti, prepise pa tudi INDOK center na Ministrstvu umetnostnih spomenikov za posamezne kraje na Štajerskem, ki ga je v za kulturo, ki sicer hrani večino starejše dokumentacije o spomeniškem letih 1966 in 1967 zbral Jože Curk, medtem ko je gradivo za umetno- fondu kot zapuščine nekdanjega Zavoda za spomeniško varstvo. Čeprav stno topografijo Dolenjske Ivana Komelja iz zgodnjih sedemdesetih let se je Stelè ukvarjal pretežno s cerkvami, njihovimi stavbnimi podobami 20. stoletja ostalo na ravni tipkopisa in prostoročnih skic. Je pa uspelo in opremo, pa je bistveno več pozornosti posvetil njihovemu slikarskemu tedanjemu medobčinskemu zavodu za spomeniško varstvo v Piranu kot okrasu; to ni presenetljivo, saj je srednjeveškemu slikarstvu posvetil tudi soizdajatelju izdati topografsko gradivo Tomaža Brejca o slikarstvu od večji del svojega znanstvenoraziskovalnega dela. Zato ni nobeno presene- 15. do 19. stoletja na Slovenski obali (Brejc, 1983). Na pobudo ZVKDS čenje, da je za dokumentiranje stenskega slikarstva v okviru svojega kon- je Ministrstvo za kulturo leta 2008 v program financiranja uvrstilo tudi servatorskega dela angažiral tudi vrsto zunanjih sodelavcev, zlasti slikarjev, izdajo nove serije umetnostnih topografij, katere izdelavo je prevzel Ume- od katerih najbolj izstopata Matej Sternen in Franjo Golob (Stelè, 1951: tnostnozgodovinski inštitut Franceta Stelèta. 199–200). INDOK center hrani več kot osemdeset Sternenovih risb in Da bi slovenska spomeniška služba in njen ustanovitelj vendarle akvarelov in več kot petdeset Golobovih. Posebej mikavne so akvarelne prišla do seznama in evidence o kulturni dediščini v Sloveniji, je IN- upodobitve fresk Janeza Ljubljanskega iz Muljave, Kamnega Vrha in DOK center namesto zahtevnih spomeniških topografij leta 1995 pričel Visokega ter drugih pomembnih spomenikov srednjeveškega stenskega vzpostavljati Register nepremične kulturne dediščine. Register je uradna slikarstva. zbirka podatkov o nepremični kulturni dediščini na območju Republi- Mateja Sternena in vrsto drugih slovenskih slikarjev moramo omeniti ke Slovenije. Z vpisom v register dobi vsaka enota evidenčno številko tudi v zvezi s posebnim projektom dokumentiranja srednjeveških fresk dediščine (EŠD), ki jo uporabljamo v upravnih in strokovnih postopkih v Sloveniji, to je izdelavo kopij (Jenko, 2007). Gre za posebno obliko varstva kulturne dediščine. Obseg registra, njegovo vodenje in uporabo dokumentiranja fresk, katere namen je do potankosti ponoviti kopirani podrobno ureja Pravilnik o registru kulturne dediščine (Uradni list RS, motiv (izvirnik) bodisi v enaki bodisi v drugi slikarski tehniki, pri čemer št. 66/09). naj bi bile ponovljene tudi vse poškodbe in druge posebnosti. Prav Ster- Leta 1913, ko je France Stelè v Ljubljani nastopil službo konservator- nen je leta 1921 izdelal prve kopije, med pobudniki projekta pa je bil ja, sta bili med njegovimi ostalimi nalogami nedvomno v ospredju tudi poleg odbornikov Društva Narodna galerija tudi France Stelè. Kmalu po evidentiranje in dokumentiranje slovenskega spomeniškega fonda. Stelè drugi svetovni vojni je v sklopu priprav na razstavo jugoslovanskega sre- je, kot je v literaturi o njem pogosto navedeno (Cevc, 1959: 12), opre- dnjeveškega slikarstva v Parizu leta 1950 na pobudo tedanjega Komiteja mljen s fotoaparatom in beležko prečesal celotno Slovenijo ter skrbno be- za kulturo in umetnost FLRJ kopiranje fresk prevzel Zavod za spome- ležil svoja opažanja. Rezultat njegovega dokumentiranja je več kot 10.000 niško varstvo LRS (Šijanec, 1948: 10). Vendar je akcija kopiranja stekla negativov in skoraj 150 zvezkov z zapiski o spomenikih, v katerih je poleg bistveno širše, kot je zahtevala pariška razstava, saj se je nadaljevala z večjo nadrobnejših opisov navedel tudi osnovne umetnostnozgodovinske opre- ali manjšo intenzivnostjo vse do leta 1987 (Jenko, 2007: 22–44). Kljub delitve. Originalne zapiske danes hrani Umetnostnozgodovinski inštitut težnji po sistematičnosti kopiranja pa je treba poudariti, da pri tovrstnem

126 127 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

od leta 1961 dokumentalistka Zora Turner, od leta 1957 znotraj oddelka za projektiranje Jaroslav Černigoj in Špelka Valentinčič, od leta 1962 pa fotograf Jože Gorjup (Komelj, Fatur, 1976: 141–158). Ko govorimo o INDOK centru in njegovi planoteki, moramo poudariti, da zbirka različ- nih načrtov spomenikov, risb, skic in akvarelov šteje več kot 7000 enot. Med avtorji najbolj izstopata Zvonimir Juretin z dobrimi 2200 načrti in skicami, arhitektka Nataša Štupar Šumi z več kot 1000 načrti in skicami ter Geodetski inštitut s skoraj 300 načrti. Večina gradiva je nastala do konca osemdesetih let 20. stoletja. Že po desetletju sistematičnih izdelav arhitekturnih posnetkov in druge grafične dokumentacije znotraj matičnih znanstvenih disciplin se je izkazalo, da spomeniškovarstvena stroka do tedaj ni razvila enotnih standardov, zato so kvaliteta, uporabnost in povednost posnetkov močno nihale. Zaradi tega je zavod v sodelovanju s Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo začel razvijati enoten sistem arhitekturne topografije, ki je temeljil na Unescovem poenotenju arhitekturne dokumentacije, za prenos znanja pa je bil zadolžen arhitekt Peter Fister (Fister, 1976: Matej Sternen, akvarelna 162–193). Z realizacijo enotnega standarda arhitekturnega dokumenti- upodobitev fresk Janeza Ljubljanskega, prezbiterij v ranja je bil vpeljan dobro zastavljen model, ki je tehnično dokumentacijo cerkvi sv. Petra v Kamnem spomenikov in označevanje njihovih konstrukcij in materialov dvignil na Vrhu pri Ambrusu (original zavidljivo raven. Po Fistrovi zaslugi je na Fakulteti za arhitekturo začela hrani INDOK center, Ministrstvo za kulturo) nastajati obsežna zbirka arhitekturnih načrtov številnih slovenskih spomenikov, ki so jih zrisali predvsem študenti arhitekture. Vendar pa se enotni model dokumentiranja v drugih sodelujočih dokumentiranju v prvem planu ni šlo za spomeniškovarstveni projekt, institucijah (SAZU, Filozofska fakulteta) ni uveljavil v tolikšni meri, da temveč za predstavitev te likovne zvrsti v kontekstu poslanstva Narodne bi lahko govorili o enotnem in edinem standardu. Že v sedemdesetih galerije v Ljubljani, ki hrani večino kopij. Ne glede na to pa kopiranju in letih se je kot alternativna metoda dokumentiranja spomenikov pojavila kopistom nikakor ne smemo odrekati izjemnega prispevka k dokumenti- fotogrametrija (Mravlje, 1976: 203–206), ki je bila kasneje in je še danes ranju te precej ogrožene likovne zvrsti, saj so zaradi propadanja nekaterih v rabi predvsem za dokumentiranje kompleksnih arhitekturnih spomeni- originalov (npr. Luxuria z Visokega pod Kureškom, Sveta Nedelja v Crn- kov, zlasti cerkva in gradov, ki jih ni mogoče izmeriti ročno (ali pa je to grobu) to edini verodostojni dokumenti za njihovo rekonstrukcijo. zelo težko). Toda o tem v nadaljevanju. Glavni vzrok, da do poenotenja Z ustanovitvijo Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kultur- standardov dokumentiranja ni prišlo, sta bili končno tudi reorganizacija nih in prirodnih znamenitosti Ljudske republike Slovenije leta 1945 in z spomeniške službe in njena decentralizacija. S postopnim ustanavljanjem oblikovanjem zavodovih referatov za arheologijo, spomenike NOB, ume- samostojnih regionalnih zavodov od leta 1959 do leta 1983 so glavni tnostne spomenike, etnografske spomenike, varstvo prirode in referat o nosilci izvedbe dokumentiranja spomenikov postali konservatorji in teh- slavnih Slovencih (Šijanec, 1948) se je obseg dokumentiranja močno po- nični kader regionalnih zavodov. V skladu s kadrovskimi možnostmi in večal. Najprej se je zavod sicer lotil ocenjevanja vojne škode na spomeni- osebnimi afinitetami je vsak regionalni zavod v praksi razvijal svoje me- kih, vzporedno pa tudi dokumentiranja in evidentiranja spomenikov po tode in standarde, ki so se sicer med seboj razlikovali predvsem v malen- posameznih zvrsteh. Ker pa zavod tedaj kadrovsko še ni bil dovolj močan, kostih. Pomembno pa je, da je grafična dokumentacija postala obvezna sta pri izvedbi nalog sodelovala tudi vrsta strokovnjakov iz regionalnih sestavina obnovitvenih posegov, zlasti celovitejših, kakršna je bila obnova muzejev kot častnih zaupnikov ali pooblaščencev ter oddelek za arhitek- nekdanje opatijske cerkve sv. Danijela v Celju, ki jo je vodil konservator turo na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Posebej siste- Ivan Stopar (Stopar, 1971). Izdelava arhitekturnih posnetkov stanja kot matično je bilo zasnovano dokumentiranje etnoloških spomenikov, ki so pomembne oblike arhitekturne dokumentacije, brez katere ni mogoče bili že tedaj označeni kot zelo ogroženi (Šarf, 1959: 13). Začela je nastaja- izvesti kvalitetne obnove in spomeniške prezentacije, je ostala med prio- ti izjemna zbirka dokumentacije, ki je obsegala zlasti opise, načrte in risbe ritetnimi nalogami slovenske spomeniške službe tudi po njeni reorgani- ter fotografije. Pri izdelavi načrtov so sodelovali tudi tedaj bolj ali manj zaciji leta 1999. Zavod ostaja edina institucija, ki v okviru javne službe uveljavljeni arhitekti, kot so npr. Marijan Mušič, častni referent zavoda izdeluje arhitekturne posnetke stanja objektov kulturne dediščine. Da bi od leta 1948 do leta 1953, Boris Kobe in Milica Detoni, konservatorka v bila njihova izdelava kar se da enotna, je zavod leta 2002 oblikoval po- letih 1953–1954. Iz evidence INDOK centra je razvidno, da so navedeni sebna navodila in normative za izdelavo arhitekturnih posnetkov (Simerl, avtorji prispevali več kot sto petdeset različnih načrtov. Sicer pa znotraj 2002), v katerih je predpisal stopnjo natančnosti, obseg (tloris, prerezi, kadrovske zasedbe zavoda do leta 1975 zasledimo, da je bil med letoma fasade), namembnost in tehnične parametre same risbe, ki jo je treba 1949 in 1953 zaposlen honorarni dokumentalist dr. Fran Windischer, izdelati z računalniškimi orodji CAD v merilu 1 : 1. Seveda je bila s tem

128 129 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso standardizirana spodnja raven kvalitete izdelave načrtov, medtem ko so Koristnost te vrste dokumentacije izjemno uspešno dokazuje primer potresa nekatere zavodove enote, zlasti v Celju in Novem mestu, načine izrisov v Furlaniji (in v Posočju) leta 1976. Nekaj let pred potresom so ob poletnem bistveno izpopolnile. Na ta način je zavod samo v zadnjih desetih letih terenskem delu študentje dunajske Tehnične univerze sistematično stereofo- izdelal več kot tisoč načrtov (okoli 300 objektov), je pa njihova izdelava tografirali italijansko mestece Venzone (Pušja ves). Ob omenjenem potresu odvisna od kadrovske strukture, ki je ustrezna le na Restavratorskem je bila naselbina, ki je kulturni spomenik, katastrofalno uničena. Avstrijski centru in na območnih enotah v Celju, Mariboru in Novem mestu, dokumentacijski center je takoj po prejemu novice ponudil Italijanom, da medtem ko so drugod odvisni od zunanjih sodelavcev. Normativi iz leta uporabijo dokumentacijo, nastalo v letih pred potresom. Predvsem na njeni 2002 in njihove izboljšane različice predstavljajo spodnji minimum, podlagi so nato velik del mesteca obnovili. Ta dokumentacija je od takrat medtem ko je zgornji seveda povsem odvisen od pomembnosti posa- temeljni del tamkajšnjega novega arhivskega centra. meznega projekta, razpoložljivih sredstev, dostopnosti oziroma delovne Resnejši razvoj merilnih metod in izvedbo v praksi moramo pripisati faze (med posegi) in ne nazadnje tudi od odgovornih konservatorjev. Le slovenskim geodetom, ki so sledili svetovnemu razvoju stroke in bili ves čas redko uspe dokumentacijo izvesti tudi v detajlih, npr. plasti ometov na v njenem samem vrhu (Mravlje, 2010–2011). Za res nov pristop pri doku- fasadah, kot je uspelo pri obnovi fasade stolne cerkve v Novem mestu mentiranju spomenikov v Sloveniji je bil bistvenega pomena javni natečaj (glej primer spodaj), s čimer dokumentiranje sega že na področje inter- za prenovo ljubljanskega gradu, na katerem je zmagal arhitekt Edo Ravnikar pretacije spomenikov. ml.8 Biro za obnovo ljubljanskega gradu, ki je bil ustanovljen takoj zatem, je Podobna stanje in razvoj, kot smo ju ugotovili pri izdelavi grafične doku- bil naročnik prvih resnih posnetkov obstoječega stanja gradu že v letu 1969 mentacije, je opaziti tudi pri fotografski dokumentaciji. Najstarejšo fototeko (Mravlje, 2010–2013). Poleg topografije terena za ožje območje gradu so hrani INDOK center kot zapuščino Spomeniškega urada za Kranjsko in nastali tlorisi pozidave po etažah, ki so bili tudi višinsko kotirani, posneti njegovega naslednika Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih so bili oboki in loki; med letoma 1975 in 1977 so bili izdelani fotomozaiki in prirodnih znamenitosti Ljudske republike Slovenije. Fototeko so večinoma pročelij in sten v notranjih prostorih. Popolna fotogrametrija sten in stropov ustvarjali konservatorji od Franceta Stelèta naprej, precejšen delež pa je poleg grajske kapele je bila izvedena leta 1986. Ena najbolj kompleksnih izvedb do Ivana Komelja, Marijana Zadnikarja in Cirila Velepiča prispeval tudi zavodov zdaj je bila izdelana z natančnostjo merila 1 : 50 in je služila projektiranju, ki fotograf Jože Gorjup. Celotna fototeka, ki obsega večinoma črno-bele foto- je takrat potrebovalo omenjeno natančnost. grafije s pripadajočimi negativi, posnetimi v različnih formatih in na različnih V Sloveniji so v naslednjem desetletju nastajale predvsem risbe pročelij nosilcih (tudi steklene plošče), šteje skoraj 100.000 enot. Fototeka današnjih pomembnih stavb v Ljubljani, ki so jih uporabili predvsem za ilustracijo območnih enot Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je nekoliko pisnih gradiv (fasade ob Slovenski cesti, Dalmatinovi ulici, Miklošičevi cesti, mlajša, je pa zato bistveno obsežnejša, saj spremlja številne faze v spomeniško- Kresija, Robbov vodnjak, vladna palača, šola na Vegovi ulici …) ali pa so varstvenem delu, najpogosteje pri evidentiranju in dokumentiranju kulturne natančneje zabeležili posamezne ravni arheoloških lokacij (Ajdna pri Žirovni- dediščine, izdelavi smernic za obnove in izdajanju kulturnovarstvenih aktov ci – arheološko najdišče). Razvoj metod nastajanja, uporabe in dopolnjevanja ter pred posegi, med njimi in po njih. Prevladujejo črno-bele in barvne fo- grafične dokumentacije v evropskih službah varstva stavbne dediščine, ob tografije z negativi in diapozitivi različnih formatov (največ v formatu leica), njej tudi arheološke, je bil povezan z izpopolnjevanjem konservatorskih me- posnetimi z analognimi zrcalno-refleksnimi kamerami. Celotna fototeka šteje tod, povezanih s stavbnimi raziskavami.9 Vse do leta 1989 so bila strokovna več kot milijon posnetkov, vendar v to število ni všteta digitalna fotografija, dela s področja grafičnega in fotografskega dokumentiranja po samostojnih ki se je razvila predvsem v zadnjih desetih letih in je skoraj v celoti izrinila regionalnih zavodih namenjena večinoma le aktualnim posegom, torej raz- analogno tehnologijo. Digitalna fotografija je prinesla številne prednosti. drobljena in nenačrtna. Vedno boljše sodelovanje regionalnih zavodov za Poleg enostavne izvedbe predvsem številčnost, a je po drugi strani prav to varstvo naravne in kulturne dediščine pa je ustvarjalo pogoje za oblikovanje tudi slabost. Zavod še vedno ni vzpostavil enotne evidence in sistema hranje- obsežnejšega projekta. nja digitalne dokumentacije. Ta z vsakim dnem narašča, saj dokumentiranje Leta 1989 je zavod v Novem mestu začel načrtno snemati še ohranjene kulturne dediščine obsega poleg fotografije tudi druga sredstva digitalnega zidove grajskih ruševin na Dolenjskem, v Posavju in v Beli krajini. Sodelovati zajemanja podatkov. s(m)o začeli z Geodetsko fakulteto Univerze v Zagrebu, kmalu tudi z Geo- detskim zavodom Slovenije v Ljubljani. Leta 1993 je na podlagi izkušenj iz Novega mesta zaživel Nacionalni projekt IZMERE, ki ga je vodil Zavod RS Nacionalni projekt Izmere za varstvo naravne in kulturne dediščine.10 Ministrstvo za kulturo je projekt neprekinjeno financiralo vse do leta 2002, nekaj malega še v naslednjih dveh Med številnimi poskusi poenotenja vsebine in oblike grafične dokumen- letih, nato je projekt s pomočjo uradnikov na ministrstvu zamrl. tacije objektov in območij kulturne dediščine ob doseganju svetovnih stan- Izbira izvajalcev projekta je bila v skladu z novostmi v finančnem poslo- dardov dokumentiranja je treba posebej omeniti slovenski nacionalni projekt vanju ministrstev izvedena z dvostopenjskim javnim razpisom v letu 1993. V Izmere. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je razvoj do- končni izbor se je uvrstil Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo FGG Univer- kumentiranja temeljil predvsem na fotogrametriji, tako terestični kot aerofo- togrametriji. Razvijali so jo Francozi, Nemci in Avstrijci, Slovenci in Hrvati.7 8 Ta prelomni natečaj je bil izveden v letu 1968, žal je slabo zabeležen v strokovni literaturi. 9 Stavbne raziskave (nem. Bauforschung, angl. building survey, fr. recherche architecturale 7 Znamenita imena z bogato bibliografijo so Maurice Carbonnell, Jean-Paul Saint Aubin, Hans Foramitti, préalable). Walter Waldhäusel, pri nas Dušan Mravlje, v Zagrebu Franjo Baum in Teodor Fiedler ter mnogi drugi. 10 Delno poročilo z nekaterimi podatki je bilo objavljeno leta 1996 (Grobovšek, 1996).

130 131 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

G rad O sionalno organizacijo ISPRS.13 Slovenski strokovnjaki so že leta 2000 odlično izpeljali mednarodno delavnico in izdali zbornik referatov. Na delavnici v točec N ovem pri mestu, projekt I ZME R E Cankarjevem domu je s prispevki sodelovalo nekaj slovenskih konservatorjev (Kosmatin Fras, 2000). Kljub poskusom načrtnega izobraževanja nekaterih profilov v spo- meniški službi (AutoCad-1997, fotografiranje po metričnih pravilih 3 x 3) se je pokazalo, da konservatorji še ne zmorejo v celoti razumeti pomena razvoja tehnologij in tehnik, končni rezultat pa je bil, da niso sledili razvoju. Gostovanje Robina Letellierja, nekdanjega vodje službe za dokumentiranje kanadske spomeniške službe, ki je pripravil odlično predstavitev za slovenske konservatorje in restavratorje na Restavrator-

, izris severne, izris fasade (izdelal: G skem centru v organizaciji na novo ustanovljenega Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine,14 je ostalo v senci varovanja slovenskih lokalnih posebnosti in drobni samozadostnosti nasprotujočih si posameznikov. Udeležba slovenskih predstavnikov na XVIII. mednarodnem sim- poziju CIPA15 z razstavo o rezultatih projekta IZMERE v Sloveniji je bila opazna. Koordinatorja projekta16 je Getty Conservation Institute (GCI) iz Los Angelesa povabil v začetno delovno skupino za oblikova- 17

eodetski inštitut S lovenije) eodetski nje projekta RecorDIM. Globalno zamišljen in temu primerno voden projekt je predvideval vedno bolj poglobljeno sodelovanje služb za varstvo kulturne dediščine, a ga ni bilo mogoče nikomur vsiliti. Nenadna smrt koordinatorja projekta RecorDIM Robina Letellierja aprila 2007 je nadaljnji uveljavitvi zamisli zadala nepotreben udarec. Mednarodno predstavitev koristnega gradiva je podprla angleška založba Donhead (Letellier, Eppich, 2011). Nacionalni projekt Izmere je poleg razvijanja teorije slikovnega in numeričnega dokumentiranja oblikoval tudi načelni pristop, namenjen uporabi v konservatorstvu in restavratorstvu, t. i. preventivno snemanje. Preventivno snemanje in urejanje podatkov za najbolj ogrožene spomenike je bilo s pomočjo ministrstva izvedeno v nekaj zaporednih letih. Namen je bil, da za bodočnost, za primere bodočih posegov, tako rekoč »varovalno« tehnično fotografiramo območja in objekte. Posneto gradivo uredimo in ga shranimo, tako da pripravljeno čaka na bodočo uporabo. Tako zamišljeni postopek dokumentiranja bi moral biti posebno nujen na območjih, kjer obstaja potresna nevarnost. Vsa gradiva, ki so nastala v okviru projekta Izmere, so se sproti načrtno shranjevala v

13 ISPRS (International Society for Photogrammetry and Remote Sensing – Mednarodna zveza za fotogrametrijo in daljinsko zaznavanje). ze v Ljubljani (danes Geodetski inštitut Slovenije). Kljub osamosvojitvi Re- 14 Predavanja v angleškem jeziku brez prevajanja so se nanašala na zelo pomembna vprašanja publike Slovenije je strokovno sodelovanje izbranega izvajalca in zagrebških ne le nastajanja dokumentacije, temveč še bolj nujnosti njene uporabe in izjemnega pomena njenega hranjenja in posodabljanja. Delavnica je bila prvič vsa v optiki prihajajoče digitalizacije kolegov potekalo še nekaj naslednjih let. V sklopu projekta je bila izveden znanstvenega in strokovnega dela. raziskovalni projekt, ki je bil zelo dobro ocenjen, a mu ni sledila ustrezna 15 Simpozij je bil v dneh 18.–21. septembra 2001 v Potsdamu. CIPA Heritage Documentation 11 implementacija znotraj službe varstva kulturne dediščine. Sredi devetdesetih je skupni ICOMOS in ISPRS znanstveni komite za dokumentiranje kulturne dediščine. Zbornik let je republiški zavod dal močno podporo svoji dokumentacijski službi, ki se referatov: CIPA Heritage Documentation, Vol XXXIV, Part 5/C7, Potsdam, 2002. je ob spremljanju projekta IZMERE povezala s francosko in angleško spome- 16 Koordinator projekta med letoma 1993 in 2004 je bil Jovo Grobovšek, univ. dipl. inž. arhitekt, 12 najprej svetovalec direktorice ZRSVNKD, nato državni podsekretar v Upravi RS za kulturno niško službo. IGF (Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo FGG, današnji dediščino, od leta 1999 v. d. direktorja novoustanovljenega ZRS VKD in končno svetovalca Geodetski inštitut Slovenije) je strokovnjake vključil v nevladno, a zelo profe- direktorja na istem zavodu. Ves čas je bil predsednik nevladne organizacije ICOMOS, pod katere okriljem je bila predstavljena razstava osmih posterjev. 11 Naloga Metodologija primarne fotogrametrične baze zgrajenih objektov. Raziskovalni projekt L2-0940-0246-01 je trajal v letih 1998–2000. 17 Iniciativo je GCI dal Robin Letellier (1944–2007), udeležencev je bilo 23, od tega polovica iz Gettyjeve ustanove. Ostali s(m)o bili v glavnem uporabniki dokumentacije, kar je bilo za 12 Novonastalo dokumentacijsko ustanovo English Heritage v Swindonu (English Heritage nastajajoči projekt najpomembnejše. Delo skupine je potekalo 4. in 5. marca 2002. Getty Archive), v kompleksu nekdanjega železniškega križišča, je obiskala sodelavka INDOK centra Conservation Institute je predstavljeno iniciativo sprejel, ob njem še mednarodni ICOMOS. ZRSVNKD in se seznanila z načini dela in uspehi angleškega nacionalnega središča za hranjenje V decembru 2002 je koordinator R. L. projekt že predstavil v Sevilli in Madridu ob zasedanju vseh zvrsti dokumentacije. generalne skupščine ICOMOS.

132 133 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

INDOK centru, ki je kljub ponovni ustanovitvi Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine v letu 1999 ostal v sestavi Uprave RS za kulturno dediščino kot sestavni del Ministrstva za kulturo. V INDOK centru je tega leta ostal ves arhiv dokumentov iz preteklih desetletij, vsa negateka in fototeka, dosjeji spomenikov, strokovna knjižnica in nekaj malega materialnega arhiva spomenikov. Položaj centra, ki je v bistvu zunaj spomeniškovarstvene službe, je razlog, da v njem shranjeni podatki niso vitalni del vsakdanjega raziskovanja, ki je nujno pri opravljanju dnevnih nalog in zahteva hitro dostopno in čim bolj popolno izrabo že izdelane dokumentacije. Projekt IZMERE do danes še ni doživel objave popolnega poročila o izidih. Območne enote ZVKDS so ohranile svoje raznolike arhive, do poenotenja popisov in oblikovanja skupne in javno dostopne baze podatkov še do danes ni prišlo. Javno dostopen je le Register kulturne dediščine, ki pa je le z ozkim naborom podatkov namenjen javnosti.

Razvoj tehnik grafičnega dokumentiranja dediščine skozi čas

Razvoj znanosti je zelo zgodaj zahteval meritve časa in prostora. V ta namen so merilne naprave razvijali načrtno in kontinuirano. Ni naklju- čje, da so se v vseh državnih tvorbah s pomočjo matematike najprej lotili občutljivega vprašanja delitve zemljišča kot osnovnega gospodarskega sredstva. Uporaba klepsidre za merjenje časa v Egiptu in grome za merjenje zemljišč v rimskem imperiju sta le dva primera merilnih naprav v redni uporabi (Swallow, 1993: 2–3). Kot vemo, je v zaledju mesta Stari grad na Hvaru še danes ohranjena skoraj neokrnjena rimska parcelacija razsežnega rodovitnega polja. Romantične upodobitve, ki so jih skozi čas iz lastne občutljivosti in občudovanja dosežkov preteklosti, njenih pričevanj in v njih skrite lepote ustvarili umetniki v risbi, sliki ali grafiki, so pomembne zaradi širjenja vidnega sporočila o pomembnih objektih, ambientih in pokrajinah, orišejo celo gradbišča katedral (Icher, 1998). Gorenji Mokronog, kostnica, izometrični posnetek (izdelal: Ib-Procadd) Ni naključje, da so v stavbarstvu in umetnosti pravila, ki so jih ustvar- jalci odkrili pri iskanju notranjega reda in ustvarjanju lepega, tako dragocena ter mnogokrat skrivnostna in težko razumljiva, da so ostala varno skladno in prepričljivo. Omeniti moramo, da uporabo kompozicijskih skrita in skrbno varovana le za izbrance. Redko so jih ohranili v pisni ali pravil delimo na aktivno, ko pravila oblikujemo in uporabimo za načrto- risani izvedbi. In prav zato je zbirka 33 pergamentnih listov s 66 stranmi vanje in izvedbo novega objekta, ter na pasivno, ko želimo beležiti dejan- arhitekturnih risb Villarda de Honnecourta iz Pikardije v Franciji, na- sko stanje, postavljamo pravila beleženja in nato iz pridobljenih podatkov stalih v prvi polovici 13. stoletja, posebna dragocenost ne le Nacionalne luščimo skrite zakonitosti (Borsi, 1980: 83–84, 138–139). Podrobnejša knjižnice v Parizu, temveč vse civilizacije (Erlande-Brandenburg, 1988). raziskovanja in odkrivanja konstrukcijskih in kompozicijskih zakonitosti Pregled načinov, ki jih je človek razvijal in uporabljal za beleženja že zgrajenega in izdelanega pa so zahtevala in še vedno zahtevajo natanč- podatkov o različnih zvrsteh stavbnih in umetnostnih ostalin skozi zgo- nejše merske podatke (Rykwert, 1994: 282–291, 292–299, 300–315; dovino, daje zelo pestro sliko. Na eni strani lahko opredelimo podobe Funck-Hellet, 1951; Loits, 2004). beleženja kot nanizano pripoved zgodbe – tako nastanejo besedni opisi, Sodobni razvoj načinov merjenja in z njimi povezanih merilnih poslikave, risbe, gravure, skulpture, reliefi, mozaiki in druge oblike upo- naprav umeščamo v čas pospešenega industrijskega razvoja in razvoja dobitve –, na drugi strani pa pri stavbnih strukturah sledimo notranjim različnih panog znanosti v 19. in še posebej v 20. stoletju. Meritve so zakonitostim trdnosti, ustrezni uporabnosti in lepoti kompozicije. se razširile tudi v industrijo, ki je zahtevala izdelavo podrobnih načrtov. Osnova za proučevanje slednje je brez dvoma poznavanje matematike, Geodezija, ki je nastala prvotno zaradi meritev teritorija, je razvijala nove predvsem pravil geometrije. Razsežnost razprav o lepem, ki jim sledimo naprave, izum fotografije je dodal prelomno optično razsežnost. Arhitek- skozi ves razvoj človeške civilizacije, utemeljuje pomen skritih zakonitosti tura je za izdelavo načrtov novih stavb, napeljav in izračunavanje statike kompozicije in medsebojnih razmerij stavbnih delov, da bi celota delovala objektov uporabljala grafične ponazoritve. Te so bile dolgo risane z roko

134 135 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso in preprostimi risalnimi orodji, slednja so se izpopolnjevala, uporabila zaposleni v službi varstva nepremične kulturne dediščine, je splošno stan- se je fotografija, ki pa ji je manjkala metričnost. Ni slučaj, da je razvoj dardizacijo dokumentacijskih metod in oblik zelo težko izvesti. Nujni optike, temelječe na matematiki, pripomogel h konstrukciji fotografskih so dogovori o delitvi dela in določanje vodilnih disciplin za posamezne kamer, ki so omogočale izračunavanje popravkov na videz pravilnih, a vsebine dela. metrično deformiranih podob na stekleni plošči ali filmu (Albertz, 2001). Iz zgodovine ohranjene grafične dokumentacije v arhivu slovenske Razvil se je t. i. ortofoto, ki predstavlja razpačeno, to je popravljeno po- spomeniške službe (INDOK center na Ministrstvu za kulturo) je zanimiv dobo objekta, ki ga lahko dovolj zanesljivo izmerimo in izrišemo. primer, ko je konec 19. stoletja znan slikar neogotskih cerkvenih poslikav v Nadaljnji razvoj je šel v smeri natančne stereofotografije, kjer sta zapiskih navedel, da strop cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem dva fotografska posnetka, izdelana pod določenimi pogoji in obdelana v ni bil poslikan. Toda odkritje risb izvirnih gotskih poslikav na tem stropu, dodatni strojni opremi, omogočala odčitavanje numeričnih podatkov za ki jih je izdelal sam, preden je na staro gotsko poslikavo na novo poslikal vsako točko na fotografiji (vsaka točka je imela koordinate x, y in z). Na- obočne pole, priča drugače. Primer podčrtuje zadrego izvajalca, ki je naro- stala je osnova za izdelavo trirazsežnostnega (3D) modela objekta. Razvoj čeno delo sicer izvedel, a je vendarle slutil, da s svojim dodatkom bistveno vedno hitrejših računskih strojev, računalnikov in programskih orodij spreminja stanje na kulturnem (v tem primeru tudi kultnem) objektu. Ob digitalnega sveta je omogočil vsestransko uporabo številčnih podatkov. tej zadregi velja močno podčrtati nujno etično in strokovno previdnost Programska orodja so pospešila risanje, tudi najzahtevnejše oblike so strokovnjakov, ki pa je ti v veliki večini ne zaznajo dovolj. postale obvladljive in široko uporabne. Vsak poseg na entiteti kulturne dediščine je torej neizogibno spre- V današnjem času digitalnega sveta pa že izvajamo trirazsežnostne minjanje stanja. Z raziskovanjem, ki poseže v fizično tvarino umetnine, (3D) ponazoritve v navideznem (virtualnem) svetu v naravnem merilu, je mogoče zadostiti raziskovalnemu zanimanju, potešiti radovednost torej merilu 1 : 1. Prepričljiva in javnosti namenjena je virtualna rekon- raziskovalca, žal pa odkritemu gradivu z nepotrebnim posegom lahko strukcija samostanske cerkve Cluny III v Franciji (Projet GUNZO). Po- tudi škodimo (Clark, 2001). Upoštevajoč tveganje pri raziskavah so spe- leg bližnjega, lahko bi rekli taktilnega ali terestičnega zaznavanja dimenzij cialisti razvili vrsto nedestruktivnih postopkov, ki zmanjšajo škodo ali je na manjših razdaljah je danes mogoče zajemati podatke daljinsko, iz letal, celo ne povzročijo. Mnoge metode so uporabne tudi za dokumentiranje satelitov in celo s teleskopi globoko v vesolju in iz njega (www.ISPRS. (infrardeče, ultravijolične, rentgenske in druge snemalne metode, analize org). Tehnične znanosti, predvsem optika, so nato razvile laserske tehnike mikrovzorcev in drugo). in s tem poenostavile zajemanje podatkov o svetu okoli nas do neslutene Glede na zvrst dediščine se pri opisnem dokumentiranju uporablja- »enostavnosti«. Laserska tehnologija je danes že del vizualnega beleženja, jo večinoma metode matičnih znanstvenih disciplin.18 Stroke so glede zajemanja natančnih numeričnih podatkov in vizualizacije prostorskih na predmet obravnavanja vsaka zase razvile svoje načine dela, vendar je objektov. ZVKDS je leta 2008 na osnovi laserske tehnologije poskusno osnovni, čim popolnejši opis stanja skupen vsem. Arheologija je za pred- izvedel dokumentiranje petih spomenikov, to so fasada gradu v Rado- stavljanje najdb, predmetov razvila način risanja, ki velja kot dogovorjen vljici, romanska kostnica v Gorenjem Mokronogu, Mitrejev spomenik v standard. Med prve lahko uvrstimo številne risbe, objavljene že v osrednji Rožancu, Orfejev spomenik na Ptuju in posamezni baročni kipi iz parka reviji dunajske centralne komisije. Arheologija je razvila učinkovite do- dvorca v Dornavi. kumentacijske metode, saj so te bistvo izkopavanj in so lahko uporabne tudi pri dokumentiranju stavbnih in drugih spomenikov. Arheologija dokumentira stratigrafijo nalaganja zemeljskih plasti in predmetov v njih, Metode in tehnike dokumentiranja entitet kulturne kar seveda lahko prenesemo vertikalno na zidane strukture. Včasih se je dediščine v varstveni dejavnosti vse izvajalo ročno, danes pa tudi arheologija uporablja geodetske metode s pomočjo geodetskih postaj (optičnih merilnikov), ki plasti in predmete Iz dosedanjega pregleda razvoja dokumentiranja je razvidno, da je uvrstijo v geodetski koordinatni sistem (European Terrestrial Reference treba razlikovati več vrst dokumentacije, več načinov dokumentiranja. System, nekoč Gauss-Krügerjev koordinatni sistem). Vsaka točka je v Vsako zbiranje podatkov o realnem stanju objekta ali območja mora biti njem izražena z numerično vrednostjo glede na prostorski koordinatni uporabno, natančno, nazorno in razumljivo. Zato se za različne vsebine sistem (vrednosti na oseh X, Y in Z). ohranjanja podatkov uporabljajo različne tehnike. Za vizualizacijo podo- Pri stavbah brez ornamenta z več ravnimi površinami je večinoma be uporabimo fotografijo, film, video, ki sodijo med sorazmerno verne dovolj, da se geodetsko izmerijo vogali in z njimi omejijo konture in zapise. V osnovi gre torej za dva temeljna pristopa, pisni in grafični. glavni obrisi, ostalo je mogoče izmeriti ročno. Konservator ob ročnih Vprašanja beleženja podatkov o kulturni dediščini oziroma spomeni- merjenjih sledi taktilnemu stiku s predmetom obravnave, predmet opa- kih zožimo v grobem na besedno, grafično in fotografsko interpretacijo. zuje od blizu in s tem pridobi nenadomestljive izkušnje (Knopp, 1992; Objektivnost interpretacije je odvisna od zamejitev, ki smo jih oblikovali Schuller, 2002). Zunanji izvajalci take senzibilnosti do materije navadno pred pričetkom dela. Praktično delo konservatorjev in restavratorjev stre- ne morejo razviti, saj niso seznanjeni z vso kompleksnostjo posegov. Iz mi za razumljivo in poenoteno dokumentacijo, čeprav osnovnega name- nedavne prakse omenjamo specifičen primer raziskave in interpretacije na, da naj bi bila dokumentacija uporabna za vse in razumljiva vsem, le pročelij župnijske cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu. Ne smemo pa po- ni mogoče doseči. Vsak izdelek je približek, velikokrat plod nenatančno postavljenih usmeritev. Glede na število strok, ki jih danes zastopajo 18 V prispevku zavestno uporabljamo zvrsti kulturne dediščine po stari razdelitvi, saj nova z izjemo arheološke uporablja tipološke značilnosti.

136 137 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

pomembnejši sta popolna barvna reprodukcija in različni vidiki ostrine, kar pa je popolnoma sorazmerno s kakovostjo objektivov. Morda bi bilo tu nujno opozoriti, da so optike t. i. zoom objektivov (npr. 16–35, 24– 85, 70–300 mm itd.) vedno precej manj natančne kot tiste objektivov z enojno goriščnico (npr. 24 mm, 100 mm, PC 35 mm itd.). Natančno fotografiranje zahteva še uporabo dodatne opreme: solidno stojalo, samo- sprožilec, dodatni viri svetlobe, obvezna sončna zaslonka na objektivu in še marsikaj. Velike razlike so v nujni programski opremi, ki omogoča kar najboljšo računalniško obdelavo dragocenega, velikokrat neponovljivega gradiva, ki smo ga zbrali. Posvetili smo se nekoliko detajlnejšemu opisovanju nekaterih dokumentacijskih postopkov. Varovanje in ohranjanje kulturne dediščine pa je izjemno kompleksno in zahteva vedno bolj interdisciplinarno delo. Vzorcev za primerjavo, kako službe varstva sestavljajo svoja pravila dela, Novo mesto, cerkev sv. Nikolaja, tloris z grafičnim prikazom stavbnih faz (risal: Bojan Zaletelj, vsebinska zasnova: Robert Peskar; ZVKDS, Območna enota Novo mesto) vrstni red opravil in stopnjujejo pomembnost principov, najdemo v služ- bah Kanade (Stovel, 1996), Anglije (Clark, 2001; Bryan, 2001), Nemčije (Knopp, 1992; Pause, 1998) in drugih, včasih v mnogih pogledih težko zabiti, da je vsak opis že interpretacija. Za primerjavo lahko na tem mestu primerljivih držav. Največ o zapletenosti delovanja služb varstva pove navedemo izčrpno poročilo bavarskega spomeniškega varstva ob uspešnih naslov publikacije English Heritage Informed Conservation (Clark, 2001). raziskovalnih, obnovitvenih in interpretacijskih delih na baročni cerkvi Avtorica je ob pregledovanju in pojasnjevanju »krtačnega odtisa« tega Wies, ki je danes spomenik na Unescovem seznamu svetovne dediščine priročnika v Pragi leta 2000 pojasnila, da je pisanje začela z zamislijo, da (Petzet, 1992). bi govorila o dokumentiranju, a je zelo hitro ugotovila, da je pri konser- Oglejmo si nekoliko bliže fotografiranje, ki je že dolgo standardna vatorjih nujno doseči »vsestransko informiranost«. Kanadska služba je v metoda ohranjanja podatkov o objektu ali območju dediščine. Pri foto- svojem Kodeksu delovanja (Stovel, 1996) posvetila veliko pozornost etiki, grafiranju moramo opozoriti na pomembna dejstva: kako ga načrtujemo, minimalnosti posegov, upoštevanju pravil statične trdnosti, toplotne za- kako se pripravimo nanj, kako ga izvajamo in kako preverjamo ter, kar je dostnosti, požarne varnosti pri objektih in ekonomske učinkovitosti pri najpomembnejše, kako nastalo dokumentacijo odberemo, trajno hrani- načrtovanju posegov in vodenju projektov. Še bolj presenetljiv je celovit mo in redno vzdržujemo. Dokaj pogosto je predmet dokumentiranja tiste pristop na Madžarskem, ki je npr. z ustanovitvijo Royal Angkor Founda- vrste, ko je za njegovo popolno razumevanje treba tako ali drugače ohra- tion v Budimpešti in intenzivnim povezovanjem lastnih kadrov in znanja niti barve. Beleženje barv je eno najbolj zapletenih vprašanj dokumenti- uspela kvalificirano izvesti preverjanje natančnosti dotedanje dokumen- ranja in ga tu ne želimo in ne moremo podrobneje obravnavati. Oblike, tacije v templjih Angkorja v Kambodži in doživela priznanje UNESCA kjer barva ni bistvenega pomena, je mogoče dokumentirati tudi le v črno- (Vajda, 1996: 1 in 2). V naporih za pridobitev projektov in s tem afirma- -beli tehniki oziroma v kar največ odtenkih sivine. V svetu analogne foto- ciji države so sodelovali vlada, spomeniška služba, civilna družba, nevla- grafije je velikost negativa (ali diapozitiva) vplivala na kakovost izdelanega dna organizacija ICOMOS in vrsta zasebnikov, strokovnjakov za izvedbo pozitiva; znan je primer velikosti negativa na steklenem nosilcu velikosti dokumentiranja. celo 35,4 x 49,5 cm (Pare, 1982: 224). Odziv na dosežene stopnje razvoja sistemov varovanja po svetu smo v V tem trenutku je v obveznem minimalnem obsegu javne službe na- Sloveniji oblikovali vsaj v delu aktivnosti, ki so zajete v obveznosti izde- slednja praksa: fotografsko dokumentiranje izvajamo z analognimi zrcal- lave konservatorskega načrta (Pravilnik o konservatorskem načrtu, Uradni no-refleksnimi kamerami (zlasti barvni dia ali barvni negativ – format list RS, št. 66/09). leica) ali v digitalni tehniki (format JPEG, TIFF, RAW, gostota podatkov S tem smo šele sledili stari praksi sosedov Italijanov, ki so v učni kuri- 6 milijonov pik). Za spomenike državnega pomena so predvideni foto- kulum univerz uvedli podobno tematiko že v osemdesetih letih prejšnjega posnetki v večjih formatih (4,5 x 6, 6 x 6, 6 x 7, 6 x 9 cm) ali v digitalni stoletja (Feifer, 1989). Pri nas se konservatorstvo, restavratorstvo pač, še obliki (format JPEG, TIFF, RAW, resolucija slike najmanj 10 milijonov vedno ne poučuje kot samostojna stroka. V dodiplomskem študiju se ga pik). Razvoj fotografskih aparatov napreduje veliko hitreje, kot mu lahko dotaknejo posamezne stroke vsaka zase, neusklajeno, z malo ali nič stika sledimo. Digitalni čipi danes dosegajo že ločljivost do 80 mio dpi brez s prakso. Nedvomno ostajata imperativ bodočega razvoja poučevanje in interpolacije, z interpolacijo še nekaj več; uporabnost v konservatorstvu je proučevanje konservatorstva kot pomembne samostojne stroke, ki ne bo nemogoča, saj so cene izjemno visoke. Uporabne in dostopne ločljivosti le, kot danes, ilustrativen privesek podiplomskega in doktorskega zbira- dosegajo senzorji (12 mio, 14 mio, 24 mio, 36 mio pik), ki popolnoma nja akademskih nazivov brez koristne povezanosti z vsakdanjo zapleteno prekrijejo velikost formata leica, bližajo se že formatu 6 x 6 cm. Vsekakor prakso. moramo takoj zaključiti, da je treba danes vso nastalo analogno dokumentacijo, torej tudi fotografske posnetke, zaradi zahtev dela nemudoma ustrezno digitalizirati. Ločljivost senzorja v fotoaparatu je le ena od pomembnih lastnosti,

138 139 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Novo mesto: cerkev sv. Nikolaja

Robert Peskar

Nekdanja kapiteljska, od leta 2006 škofijska cerkev sv. Nikolaja je najpomembnejši arhitekturni spomenik Novega mesta. Ta sloves ji zagotavljata dominantna lega na vrhu Kapiteljskega griča, s čimer daje neizbrisen pečat tudi veduti Novega mesta, in dejstvo, da je najstarejša ohranjena stavba v mestu z bogato, a razmeroma zapleteno zgodovino in stavbnim razvojem. Stavba je bila predmet številnih razprav in raziskovanj skoraj poldrugo stoletje,1 šele raziskave ob obnovitvenih delih v letih 2003–2006 pa so razkrile večino do tedaj odprtih stavbnozgodovinskih vprašanj (Peskar, 2006: 210–221). Predhodne stavbne raziskave pred nadaljevanjem del leta 2007 so odkrile še dobršen del nekdanjega slikarskega okrasa iz časa okoli leta 1580 (Mesojedec, 2009: 136–137). Glede interpretacije stavbne zgodovine je treba poudariti, da je kot najstarejši del cerkve obveljala ladja, ki je bila zgrajena pred letom 1429; zvonik je bil prizidan v drugi polovici 15. stoletja, a je šele leta 1860 dobil da- našnjo podobo. Po letu 1497 je stekla gradnja današnjega prezbiterija s kripto in zakristijo, kmalu po požaru cerkve leta 1576 je bil na novo obokan kor, ladja pa je bila obokana leta 1621. Vzporedno z adaptacijami je nastajala tudi cerkvena oprema: leta 1766 orgle in korne klopi, leta 1868 nov glavni oltar, leta 1877 stranski oltarji, delo kamniškega podo- barja Matije Ozbiča iz Kamnika, le osrednja Tintorettova oltarna slika je v cerkvi od okoli leta 1593, ko so cerkev, obnovljeno po požaru, tudi na novo posvetili (Peskar, 2006: 217). Zaradi izrazite zgodovinske, prostorske, arhitekturne in umetnostne vrednosti je bila cerkev tudi predmet različnih oblik dokumentiranja; te po eni strani razkrivajo razvojne smernice metod dokumentiranja skozi zgodovinska obdobja, po drugi strani pa kažejo visoke standarde dokumentiranja, ki jih spomeniška služba na Dolenjskem neguje že od svojega nastanka. Resda je bila v Novem mestu samostojna organizacija za spo- meniško varstvo ustanovljena šele leta 1983 –Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto letos praznuje tridesetletnico –, vendar je strokovna konservatorska služba v takšni ali drugačni obliki na Dolenj- skem prisotna več kot stoletje (Dražumerič, 2007: 272–279). Čeprav je najstarejša likovna upodobitev Novega mesta in cerkve iz Pogled na cerkev z vzhodne strani (foto: Marko Pršina, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) leta 1604 delo kartografa Johannesa Clobucchiaricha, pa je podobno kot drugod na nekdanjem Kranjskem prva omembe vredna upodobitev cer- V dokumentarnem smislu je izjemnega pomena še vse drugo gradivo, kve nastala šele v okviru priprave Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. hranjeno v kapiteljskem arhivu Novo mesto (Baraga, 1995), v katerem V njej izstopata grafika Andreasa Trosta (Valvasor, 1689, XI: 481), ki pri- so poleg različnih listin pomembni tudi številni originalni načrti za po- kazuje Novo mesto z jugovzhodne strani, in grafika novomeškega slikarja samezne prenove, stavbne dele in poslikave (Resman, 1990). Ker pa so ti Janeza Kocha (Valvasor, 1689, XIV: 155), ki je cerkev in mesto upodobil načrti nastali z drugim namenom, jih ne moremo obravnavati povsem v tudi z nekaterimi detajli. Seveda imamo v obeh primerih opravka pred- smislu načrtnega dokumentiranja. Izjema so mogoče akvarelne risbe Iva- vsem s shematičnimi risbami, zato so pomembni tudi najstarejši opisi na Vavpotiča, ki prikazujejo poleg danes uničenih vitrajev, delo tovarne cerkve, zlasti Valvasorjev (Valvasor, 1689, XI: 479–489) in Breckerfeldov Tiroler Glasmalerei und Mosaikanstalt iz Innsbrucka iz leta 1901 (Peskar, s konca 18. stoletja (Jarc, 1993). V tem smislu je še pomembnejša študija 2006: 220), tudi leta 1900 obnovljeno krogovičje kornih oken. zgodovinarja Ivana Vrhovca s konca 19. stoletja (Vrhovec, 1891: 22–30); S povsem jasnim namenom dokumentiranja pa so nastali arhitektur- Vrhovec je poleg zgodovine popisal tudi cerkveno arhitekturo in opremo. ni posnetki stanja tedanje kapiteljske cerkve, ki jih je konec 19. stoletja zrisal Franc Avsec.2 Nadškofijski arhiv v Ljubljani hrani več risb v svinč- 1 Na tem mestu omenjamo samo najpomembnejše razprave: Hitzinger, 1865: 106–109; Vrhovec, 1891: 23–24; Gregorič, 1937b: 22–24; Gregorič, 1937a: 217–220; Stelè, 1938: 30–31; Komelj, 1969: 2 Risbe so verjetno nastale leta 1899, ko je kot župnik služboval v Velikih Brusnicah pri Novem 201–206; Mušič, 1969: 163–179; Peskar, 1993: 508–514. mestu.

140 141 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

njegovi zapuščini, ki jo hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Novo mesto, so se ohranili tudi nekateri Mušičevi izvedbeni načrti, zlasti v zvezi z zunanjo ureditvijo in zračno kineto okoli prezbiterija, ter večje število fotografij, ki kažejo predvojno stanje cerkve. Še več arhitekturnih načrtov cerkve (tlorisi, prerezi, fasade) iz tega obdobja, natančneje iz leta 1943, skupaj s projektom statične sanacije posameznih delov, ki so nastali v biroju Marjana Mušiča in jih je potrdil vodja spomeniškega urada France Mesesnel, hrani INDOK center Ministrstva za kulturo. Avtor nekaterih načrtov iz leta 1943 je inženir Božidar Röthel (Dražumerič, 2007: 721), inženir Gustav Ogrin pa je tedaj prerisal nekaj kamnoseških znakov na klesanih členih prezbiterija. V letih po drugi svetovni vojni posebnih postopkov dokumentiranja ne beležimo, čeprav v arhivu novomeške enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije hranimo nekaj arhitekturnih načrtov kripte in prezbiterija (tuš na pavs papirju), vendar avtorstvo in čas nastanka nista znana. Okoli leta 1970 je v okviru raziskovanja gotske arhitekture v Slo- veniji, ki ga je izvajal zlasti Ivan Komelj, Republiški zavod za spomeniško varstvo, kjer je bil Komelj zaposlen, dal izdelati vrsto tlorisov posameznih cerkva, med njimi tudi novomeške, vendar gre večinoma za načrte v Fran Avsec, risba južne fasade cerkve, okoli leta 1900 (original hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana) manjših formatih (1 : 100), ki so v posameznih primerih tudi netočni (Komelj 1969: XXIX). Večino načrtov, ki jih hrani INDOK center, sta niku na papirju, ki prikazujejo tloris, fasade in detajle posameznih delov zrisala Zvonimir Juretin in arhitekt Franc Vardjan. Kljub številnim načr- (NŠAL, ŠAL/nčr Avs). Kasneje je Avsec tudi na podlagi posnetkov stanja tom pa je ustrezno obsežna in natančna dokumentacija cerkve sv. Niko- prispeval dve različici načrtov za gradnjo novega ladijskega dela (Resman, laja nastala šele po ustanovitvi samostojnega Zavoda za varstvo naravne 1990: 204–205). Je pa v zvezi s kapiteljsko cerkvijo zanimivo, da so kljub in kulturne dediščine Novo mesto leta 1983, ki je najprej načrtno izvedel številnim prenovam v drugi polovici 19. stoletja in v zgodnjem 20. stole- fotodokumentiranje tako celote kot detajlov (večinoma črno-beli in dia- tju zapisi oziroma navodila konservatorjev ali korespondentov dunajske posnetki v formatu leica). Leta 1990 je nato zavod naročil izdelavo foto- centralne komisije redki, saj beležimo le predlog slikarja Ivana Franketa grametričnih posnetkov. Izdelal jih je Zavod za fotogrametriju geodetskog (Resman, 1990: 203) in Josipa Mantuanija (Dražumerič, 2007: 717) o fakulteta u Zagrebu in so tedaj pomenili najvišji standard grafične doku- obnovi cerkvene ladje leta 1912. Le na Tintorettovi sliki je leta 1899 v mentacije pri nas. Dobrih deset let kasneje je zavod večino fotograme- soglasju s centralno komisijo Ivan Vavpotič izvedel nekaj najnujnejših tričnih načrtov, ki so obsegali posnetke vseh cerkvenih fasad, dva prereza restavratorskih posegov, medtem ko je bila temeljito restavrirana v ate- in tloris, preveril še z ročnimi meritvami, jih digitaliziral in s tem ustvaril ljeju dunajskega restavratorja Hermanna Ritschla v letih 1913 in 1914 ustrezno grafično podlago (Eckstein, 1999) za vsa načrtovana dela od (Dražumerič, 2007: 430). leta 2003 naprej. A o tem v nadaljevanju. Še prej je treba omeniti, da je v Čeprav je zgodovina strokovno vodenih obnovitvenih del na cerkvi sv. okviru posebnega projekta Izmere, ki ga je financiralo Ministrstvo za kul- Nikolaja zelo dolga, s tem pa tudi spremljajoča dokumentacija, je treba turo, koordiniral pa arhitekt Jovo Grobovšek, leta 1998 nastala obsežna posege razdeliti predvsem na dve obdobji. Prvo predstavljajo obnovitvena dokumentacija, danes hranjena v INDOK centru Ministrstva za kulturo dela, ki sta jih vodila umetnostni zgodovinar Jože Gregorič in arhitekt in arhivu ZVKDS, ki je obsegala izdelavo tridimenzionalnega modela Marjan Mušič med letoma 1937 in 1943, ko so odkrili zazidana gotska in računalniške animacije prezbiterija kapiteljske cerkve in njegove no- okna na fasadi ladje in posamezne gotske fragmente v kripti, izvedli sis- tranjščine, zlasti oltarja. Dokumentiranje je izvedel Inštitut za geodezijo tem osuševanja na severni strani kripte, v njeni notranjščini odstranili in fotogrametrijo FGG iz Ljubljane, povod zanj pa je bila načrtovana poškodovane omete, sneli fresko Pieta z vzhodnega okna kripte, v sami prestavitev tabernaklja, ki je v precejšnji meri zakrival Tintorettovo sliko v notranjščini cerkve pa izvedli manjše korekture estetske narave. Drugo glavnem oltarju. Z izvedbo te dokumentacije je bila prvič v Sloveniji upo- obdobje intenzivnih posegov pa sodi šele v čas po letu 1990, ko so bili rabljena metoda vizualne animacije, ki je temeljila na natančnih fotogra- najprej izvedeni manjši posegi v notranjščini, obnovljeni oziroma restavri- metričnih snemanjih in konsistentnem prostorskem modelu kulturnega rani fasada ladje in zvonika, v notranjščini pa kripta, deloma pevski kor spomenika za pripravo in utemeljitev bodočega posega. in prezbiterij ter posamezni kosi opreme. Poleg visokotehnološko razvitih dokumentacijskih postopkov je V zvezi s posegi pred drugo svetovno vojno je treba posebej pou- ZVKDS izvajal tudi redni monitoring z dokumentiranjem posameznih dariti vlogo umetnostnega zgodovinarja Jožeta Gregoriča, ki je skrbno stavbnih členov in nekaterih detajlov, kot so profilacije in kamnose- dokumentiral in beležil vsa nova odkritja in jih tudi redno objavljal.3 V ški znaki. Tovrstni monitoring se je izkazal kot dobra osnova tudi za znanstvenoraziskovalno delo, saj so nadaljnje različne umetnostnozgo- 3 Jože Gregorič je avtor številnih krajših prispevkov o kapiteljski cerkvi, ki so ponatisnjeni v dovinske analize ponudile tudi vrsto novih ugotovitev (Peskar, 1993; posebni, njemu posvečeni številki revije Rast, Novo mesto, december 1994.

142 143 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Grafični prikaz dokumentiranja južne fasade ladje in zvonika z interpretacijo plasti ometov (risal: Bojan Zaletelj, vsebinska zasnova: Robert Peskar, ZVKDS, Območna enota Novo mesto)

Peskar, 2001). Vendar pa tedaj nadrobnih dokumentacijskih postopkov Južna stena ladje in zvonika po obnovi (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo še ni bilo mogoče opredeliti kot posebno obliko, orodje ali celo metodo mesto) znanstvenoraziskovalnega dela. To se je pokazalo šele v okviru celovite prenove zunanjščine zvonika in ladje med letoma 2003 in 2006, ko je bilo izvedeno nadrobno dokumentiranje stratigrafije ometov, opleskov in zidanih struktur (Peskar, 2006: 232–241). Pogoj za tovrstni pristop je seveda ustrezna usposobljenost konservatorja oziroma dokumentalista in posledično pravilno evidentiranje oziroma branje arhitekturne strukture kot zgodovinskega dokumenta. Osnovo so predstavljali digitalizirani in korigirani fotogrametrični posnetki, v katere so bili vrisani stavbni členi, posamezne plasti ometov v vsem ohranjenem obsegu iz različnih časovnih obdobij in tudi novi posegi. Tako nastala grafična dokumentacija celotne zunanjščine je bila z upoštevanjem vseh dotedanjih ugotovitev in analiz ključna za razrešitev stavbnozgodovinske problematike oziroma določanje obsega posameznih gradbenih faz, sama njena izdelava pa obenem ustreza tudi najvišjim standardom izdelave grafične dokumentacije kulturnih spomenikov (Eckstein, 1999).

144 145 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Špitalič: cerkev Marijinega obiskanja

Bogdan Badovinac

Romanska cerkev Marijinega obiskanja v Špitaliču pri Slovenskih Konjicah je edina ohranjena stavba Spodnjega samostana Žičke kartuzije. V nasprotju s stavbami Zgornjega samostana v Starih Slemenih ni bila deležna pozornosti vedutistov. Prvi načrti cerkve so nastali šele v drugi polovici 19. stoletja (Fahr, 1833; Haas, 1863). Nekateri raziskovalci, ki jih je pritegnila celovita romanska arhitektura in so o zgodovini cerkve pisali na podlagi arhivskih virov in primerjalne literature, so k opisom dodali tudi svoje načrte in skice (Petschnig, 1865; Graus, 1872). Njihove slikovne ilustracije so k svojim razpravam dodajali tudi številni drugi raziskovalci (Stegenšek, 1909: 171, 172, 176; Zadnikar, 1972: 251, 256; Zelko, 1984; Oter Go- Tloris cerkve, 2004 (risal: Ivo Gričar, arhiv ZVKDS, Območna enota Celje) renčič, 2009: 297, 324). Novejša dokumentacija z interpretacijo najdb na osnovi terenskih raziskav je nastala med obnovitvenimi deli med letoma 1980 in 2012. Dokumentacijo hrani Zavod za varstvo kulturne dedišči-

Severna stran cerkve, rekonstrukcija romanske faze okoli leta 1200, 2004 (risal: Ivo Gričar, arhiv ZVKDS, Območna enota Celje)

ne Slovenije, Območna enota Celje, rezultati raziskav pa so objavljeni v Varstvu spomenikov (Badovinac, 1992, 1998, 2008, 2011). Prva znana dokumentarna upodobitev cerkve je načrt Johanna Fahra iz leta 1833 za gradnjo novega zvonika (Župnijski urad Špitalič, mapa Turmbau Acten 1835). Tloris romanske cerkve z dvopolno pravokotno ladjo in nekoliko ožjim kvadratnim prezbiterijem in gotsko zakristijo je posnet verodostojno. Na njem namreč ni opornika na severovzhodnem oglu v severni steni prezbiterija, kar so potrdile kasnejše raziskave (Bado- vinac, 1992: 311). V vzdolžnem prerezu dela severne ladje pod konzo- lama obočnih reber ob zahodni steni in v sredini ni narisanih služnikov. Mija Oter Gorenčič je opozorila na Haasovo nerodno poimenovanje obočnih reber za »stebričke« (Oter Gorenčič, 2009: 321–323), kar so sta- rejši raziskovalci nekritično prepisovali (Petschnig, 1865: 196; Stegenšek, 1909: 172; Zadnikar, 1972: 250, 258–259). Menili so, da so se služniki v ladji izgubili. Že špitalski župnik Ivan Zelko je zapisal, da pri popravilu tlaka leta 1982 niso našli sledov podstavkov baz za konzolne stebričke (Zelko, 1984: 93). Proti obstoju služnikov govori tudi dejstvo, da sta pod Načrt dozidave zvonika, leta1838 (risal: Johann Fahr, Župnijski urad Špitalič, mapa obočno konzolo ohranjena prvoten romanski omet in nad njim plast gla- Turmbau Acten 1835) jenega romanskega ometa z naslikanimi kvadri (Badovinac, 2011: 170).

146 147 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Tloris romanske cerkve, leta 1864 (risal: Hans Petschnig: Petschnig, 1865)

Dokumentarno vrednost imata tudi leta 1863 nastali risbi Carla Haasa, ki v tlorisu in vzdolžnem prerezu južne strani cerkve kažeta spremembe, nastale po zidavi zahodnega zvonika in zakristije. V tlorisu so narisani v prizidani zvonik prestavljeni romanski portal, v južno steno prestavljeni stranski romanski portal, slopa pevskega kora in leta 1843 na novo pozidana dvonadstropna zakristija z oratorijem. Na risbi ni zunanjih pokritih stopnic in vhoda na prižnico, ki so nastali sočasno z gradnjo nove zakristije (Zelko, 1984: 96). V tlorisu nove zakristije sta narisana romanski opornik in del vzhodnega zida gotske zakristije, ki ju Carl Haas ni mogel videti, saj sta bila pri zidavi nove zakristije podrta. Verjetno je Tloris in vzdolžni prerez južne strani cerkve, leta 1863 (risal: Carl Haas, Steiermärkisches Landesarchiv Graz) podatek povzel iz načrta Johanna Fahra. V tlorisu tudi ni narisane lege velikega oltarja iz leta 1849 in dveh stranskih baročnih iz leta 1757. Risba vzdolžnega prereza južne strani cerkve ni narisana v proporcih, je pa zato V Fahrovem načrtu je narisan le romanski glavni vhodni portal v zahodni kotirana. Oboka v prezbiteriju in v ladji imata izmerjeni različni višini, steni ladje, ne pa tudi romanski stranski portal. Prav tako ni narisanih čeprav sta dejansko enaki. Tako kot v tlorisu je tudi v prerezu delno po- dvojnih sedilij v južni notranji steni prezbiterija. Narisani so vse takrat manjkljivo označen obočni sistem v ladji. Na slavoloku na strani ladje vidne okenske odprtine ter nov vhod v južni steni ladje. ni narisanega služnika ostrorobe prečne oproge slavoloka in poleg njega Fahrov načrt je ostal na ravni predloga za izvedbo, saj kasneje ni vogalnega služnika križnorebrastega oboka. To je razumljivo, saj je oba bil uresničen. Med letoma 1834 in 1838 so zvonik zgradili po drugem služnika na desni strani slavoločne stene do leta 2010 zakrival desni stran- načrtu in v njegovo zahodno steno prestavili romanski glavni portal. Na- ski baročni oltarni nastavek. V sredini stene ladje je narisana obstoječa mesto izdelave novega vhoda je bil v južno steno ladje prestavljen stranski konzola obočnih reber brez služnikov (»stebričkov«). Obočno konzolo v severni romanski portal. Ta je bil zaradi novo pozidanega pevskega kora jugozahodnem vogalu ladje je Haas verjetno narisal po načrtu Johanna postavljen 57 cm desno od sredinske osi med obema opornikoma. Ob Fahra. Konzola je bila poklesana ob gradnji pevskega kora, na katerega so tem je bilo uničeno desno ostenje romanskega okna (Badovinac, 1998: leta 1841 postavili nove orgle (Zelko, 1978: 18). Od okenskih odprtin v 122). V nasprotju z ugotovitvami raziskovalcev o prvotnem »južnem južni strani cerkve je narisano le okroglo okno nad južnim vhodom. portalu« (Stegenšek, 1909: 174; Zadnikar, 1972: 234, 244; Zelko, 1984: Hans Petschnig je prvi poskusil rekonstruirati tloris romanske cerkve 91; Oter Gorenčič, 2009: 298) so nova odkritja v letu 2001 ugotovila (Petschnig, 1865). Pravokotno ladjo in nekoliko ožji prezbiterij, brez njegovo prvotno mesto (Badovinac, 2011: 168–169). Meritve so pokaza- severne zakristije, obteka atiški talni zidec, ki zajema tudi opornike. V le, da se podboja in ločni zaključek »južnega portala« natančno prilegajo severovzhodnem oglu v severni steni prezbiterija je narisan opornik, ki ga k ohranjenim kamnitim kvadrom severne stene ladje in na ohranjeni nikoli ni bilo (Badovinac, 1992: 311). Prezbiterij ni pravilno izmerjen, prag ob prekinjenem talnem zidcu. Blizu severnega vhoda je v steni za- saj je dejansko pravi kvadrat. Tudi dvojne sedilije so napačno postavljene hodnega fasadnega opornika zvoniček (Badovinac, 2008: 275), v njem v sredino severne stene. Zahodni romanski portal je vrisan na prvotnem pa je bil zvonček, s katerim so konverzi naznanjali svoj prihod v cerkev. mestu, stranski portal v južni steni ladje pa na mestu, kamor je bil vzidan Arhitekturna romanska poslikava z rombastim frizom krasi in poudarja le po prenosu iz severne stene ladje. Vsa tri okna so po obliki ostenij pota vhod. dobna onim na Fahrovem načrtu. Pravilno so narisani trije pari služnikov

148 149 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Rekonstrukcija srednjeveške cerkve (risal: Zvonimir Juretin; Zadnikar, 1972)

je narisano ostenje okna, podobnega onemu na nasprotni steni ladje. Obočna rebra v ladji so povzeta po Petschniku. V slavoloku sta namesto treh označena samo dva para stebrov. Tloris kvadratnega prezbiterija in njegov obok so pravilno narisani. Novejše terenske raziskave in meritve na objektu so razkrile nove elemente, ki kažejo prvotno podobo cerkve in v celoti ne ustrezajo Zadni- karjevi perspektivični rekonstrukciji romanske cerkve (Zadnikar, 1972: 241). V južni steni ladje sta bili odkriti dve romanski okni. S pomočjo sond in meritev je bilo ugotovljeno, da v južni steni prezbiterija ni bilo romanskega okna. Na stenah, kjer ni bilo okenskih ali vratnih odprtin, namreč horizontalne vrste, kamnite gradnje potekajo neprekinjeno. Tloris in vzdolžni prerez južne strani cerkve (risal: Johann Graus; Graus, 1872) Ugotovljeno je bilo tudi, da je slemenski stolpič mlajši po nastanku, saj je postavljen na kasneje povišano streho (Zadnikar, 1972: 252; Zelko, 1978: 15). V pomoč pri določanju predelav od gotike do začetka 20. sto- v slavoločni steni, s tem da služnika v prezbiteriju v resnici nosita občni letja so bile v notranjščini cerkve v letih 2003 in 2004 izvedene in doku- rebri križnega oboka in ne oproge slavoloka. V katerih podrobnostih bi mentirane sonde plasti ometov s poslikavami. Delo je izvajal Drago Bac. se Petschnikova risba razlikovala od Grausovega vzdolžnega prereza juž- Po odstranitvi mlajših ometov se je cerkev razkrila kot enotno zasnovana ne strani romanske cerkve (Graus, 1872), si lahko le zamislimo. Johann in enovito grajena romanska stavba s sočasno vgrajeno in enotno obliko- Graus je v prerezu dokumentiral takratno stanje cerkve. V vzhodni steni vano, organsko povezano stavbno plastiko. Vsa zidava je zelo natančno prezbiterija je ostenje romanskega okna. Nad dvojnimi romanskimi izdelana, enovita, brez cezur v gradnji. Za potrebe priprave, načrtovanja sedilijami je narisal polkrožno zaključeno poznogotsko okno, v ladji po- in izvedbe posegov je na cerkvi od samega začetka obnove potekalo doku- končno pravokotno okno iz druge polovice 17. stoletja, mlajše okroglo mentiranje obstoječega stanja z natančnimi meritvami vseh arhitekturnih okno nad vhodom, pevski kor, pritličje in prerez novega zvonika z vzi- delov in celo posameznih kosov klesancev, istočasno pa tudi evidentiranje danim romanskim portalom. Obok v prezbiteriju je tu nižji od ladje, ob novih najdb, ki so prav tako natančno ročno izmerjene in izrisane. Avtor slavoločni steni ladje manjkata (za oltarjem skrita) dva služnika, obočna risb je Ivo Gričar, ki je del starejših risb izdelal ročno, v novejšem času pa konzola na sredini stene ladje nima služnikov. Od načrta Hansa Petschni- v računalniškem programu Acad. ga se Grausov tloris cerkve bistveno ne razlikuje. Cerkev in opornike, ki so tu ožji, obteka talni zidec, ki tudi na tej risbi neprekinjeno poteka ob južnem portalu. V zidovih nove zakristije sta narisana romanska opornika in namesto preurejenega zunanjega vhoda na prižnico (Zelko, 1978: 19)

150 151 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Etnologija in varstvo kulturne dediščine

Mojca Tercelj Otorepec

Etnologija in njena povezava s spomeniškim varstvom na Slovenskem

Etnologija je danes »zgodovinska in primerjalna veda o vsakdanjem načinu življenja in kulturi etničnih skupin, ki je bila v Evropi oblikovana do konca 18. stoletja. Sprva je bila veda o etničnih skupinah (izvir, etnogeneza, zgodovinska demografija, jezik, kultura). V tem pomenu je termin zapisal A. F. Kollár 1783. Na Slovenskem se je razvila iz razsve- tljenskega zanimanja za narodovo zgodovino, življenjske razmere prebivalcev in hotenja po njihovem izboljšanju. Od konca 50. let 20. stoletja, ko se je v Evropi in na Slovenskem oblikovala sodobna etnologija, so bile kritično ovrednotene in preoblikovane predmetne in metodološke opredelitve dotedanje etnografije oziroma narodopisja. Etnološka problematika je bila razširjena s konceptom način življenja, poleg posamičnih kulturnih sestavin so bile programsko poudarjene empirične raziskave vsakdanjega življenja različnih družbenih in krajevnih skupin.« (Slavec Gradišnik, 2004.) Reden študij etnologije oziroma Oddelek za etnologijo je bil na Univerzi v Ljubljani ustanovljen šele leta 1940, v raziskovalnem pomenu se je etnologija razvijala tudi v Etnografskem muzeju, na Inšti- tutu za narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnostni, Glasbe- nonarodopisnem inštitutu v Ljubljani, v pokrajinskih muzejih in v javni službi varstva nepremične kulturne dediščine. Etnologija je danes široko razvejena stroka, ki ji je bil konec devetdesetih let 20. stoletja priključen tudi študij kulturne antropologije. V etnološki sistematiki je danes tako kot v preteklosti veliko raziskovalnih področij, ki zadevajo materialno, družbeno in duhovno kulturo večinskega prebivalstva na Slovenskem in v drugih državah Evrope ter drugod po svetu.

Lesce, Španov kmečki dvorec z novo namembnostjo (foto: Mojca Tercelj Otorepec, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj)

152 153 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Zgodovina etnološke znanstvene in strokovne misli v stilno metodologijo umetnostnega zgodovinarja Izidorja Cankarja pomenu raziskovanja stavbne zgodovine in napori za (Hazler, 1999). Na podlagi različnih značilnosti pokrajin, ki jih določajo vključitev etnologije v varstvo kulturnih spomenikov tudi klima, teren, material, gospodarska naravnanost, psihološke značilnosti in zunanji kulturni vplivi, je v razpravi Kmečka hiša Slovencev Za začetnika znanstvene etnološke vede etnologi štejejo Matijo na južnovzhodnem pobočju Alp. Donos k studijam o slovenski ljudski Murka, ki je v poročilu o češkoslovanski narodopisni razstavi leta 1895 arhitekturi razlikoval štiri hišne tipe: v Pragi analiziral razvoj etnološke misli in upravičil njen pomen v – vzhodnoslovenski tip; panonska skupina, kamor spadata Prekmurje in preteklih obdobjih ter v sodobnosti (Kremenšek, 1978). V prispevku Ptujsko polje, ter belokranjska skupina, kamor je štel Belo krajino z Nauki za Slovence Murko opozarja raziskovalce tudi na stavbe, kmečke delom Dolenjske; stavbe, ki se jih do tedaj ni veliko raziskovalo (Murko, 1896; ponatis – jugozahodnoslovenski tip s slovensko Julijsko Benečijo in Krasom; 1962: 215–220). V članku Hiša Slovencev se je posebej posvetil študiju – severozahodnoslovenski tip, kamor je štel Ziljo, Gorenjsko in slovenske hiše na slovenskem ozemlju in razlikoval več hišnih tipov: območje ob štajersko-koroški meji s Pohorjem in Kobanskim; izpostavil je romansko kaminsko hišo na jugozahodu, gornjenemško – ter poseben tip alpske hiše (Vurnik, 1930). hišo pri veliki večini ostalih Slovencev v različnih razvojnih stopnjah Med drugo svetovno vojno je arheolog, umetnostni zgodovinar, etno- (alpsko hišo v Bohinju) ter poseben tip dimnične hiše, dimnice, ki log, raziskovalec jezikov in vsestranski intelektualec Rajko Ložar podal je bila razširjena na območjih ob nemški meji, kot najprvotnejši tip prvi sintetični pregled raziskovanja slovenskega ozemlja v delu Narodopis- stavbe trdnih in višje razvitih človeških bivališč (Murko, ponatis 1962: je Slovencev I. V tem delu je predstavil tipe naselij in oblike zemljišč, za 255–274). V razvoju etnološke misli in raziskovanja stavbarstva je področje stavbarstva pa več raziskovalcev in njihove metode raziskovanja pomembno delo opravil France Kotnik, ki je nadaljeval delo Matije tipov hiš v različnih pokrajinah. Navedel je pet hišnih tipov, ki jih je do- Murka in je v pomenu stavbarstva prvič predstavil tip dimnične hiše, ločil že geograf Anton Melik. Ti so bili: Juričevo dimnico na Dobrijah pri Guštanju (Kotnik, 1943). Raziskovalci – alpska hiša; stavbarstva in zbiralci podatkov o njem so bili v prvi polovici 20. stoletja – škofjeloško-cerkljanska hiša; Janko Lokar, Matija Maučec, Albert Sič in Jože Karlovšek (Novak, 1986; – vzhodnoslovenska hiša, kamor je uvrstil tipa belokranjska hiša in Hazler, 1999). Eden prvih, ki je opozarjal na pomen varstva stavbne prekmurska hiša; dediščine, je bil tudi Josip Mantuani, ki je v prispevku Domovinsko – osrednjeslovenska hiša, kamor so spadali tipi osrednje- in vzhodnogo- varstvo postavil na prvo mesto varovanja »prirodne značilnosti in krasote: renjska hiša ter hiša v Ljubljanski kotlini, dolenjska hiša, hiša v Lju- pokrajine s svojim gospodarstvom in kulturami in spomenike, ki jih je bljani in okolici, hiša v okolici Čabra in Prezida ter Pivke in osrednja ustvaril človek s svojimi rokami: vasi, trge, mesta, krajevne značilnosti, južnoštajerska hiša; posamezne objekte« (Mantuani, 1914). Kot umetnostni zgodovinar in – primorska in mediteranska hiša, kamor je spadal tip hiše na območju muzikolog se je Stanko Vurnik prvi sistematično lotil raziskave hišnih Primorske in Goriške. tipov na Slovenskem in je bil prvi, ki je v etnologijo poskušal prenesti Rajko Ložar je k petim tipom hiš dodal še najstarejši hišni tip na Slo- venskem, dimnico in dimnično hišo (Ložar, 1944). Pomembno je vplival na razvoj slovenske etnologije v zgodovini, ker je predstavil nekatere

Liplje, Grilova domačija, območje ZVKDS, Območne enote Celje (foto: Mojca Tercelj Otorepec, Turiška vas, Marovškov kozolec (foto: Lilijana Medved, arhiv ZVKDS, Območna enota Maribor) arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj)

154 155 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso najvidnejše raziskovalce stavbarstva, ki so postavili in razvili še danes pomembne raziskovalne metode. Te niso bile le opisne, temveč so posegale v primerjave in ugotavljanje stavbnih posebnosti, kar je tudi osnova za znanstveno preučevanje stavbarstva na različnih regijskih območjih (Haz- ler, 1999). V začetku petdesetih let 20. stoletja je Vilko Novak poudarjal, da je bil glavni interes etnologov sprva le kmečka hiša, njen prostor-pokrajina, posamezni hišni tipi in njene sestavine pa ne (Novak, 1952). Prav Novak se je lotil strukture slovenske ljudske kulture, ki jo danes v sodobni etnologiji razumemo kot prvo etnološko regionalizacijo; vanjo je vključil štiri kulturna (pokrajinska) območja, ki jih je poimenoval alpsko, osrednjeslovensko, primorsko ali zahodno in panonsko ali vzhodno (Novak, 1958). Vanje je vključil celovit pregled vseh sestavin hiše z gospodarskim ustrojem ter na- činom življenja na ravneh materialne, družbene in duhovne kulture, ki je temelj tako matične stroke kot tudi etnološkega konservatorstva. Sprožil pa je tudi premik predmeta raziskave v etnologiji v razpravi O bistvu etnografije in njeni metodi (Novak, 1956), kjer je začrtal nove usmeritve v raziskovanje mest in poudaril, da je treba raziskovati tako preteklost kot sedanjost. K predmetu etnologije so takrat priključili še delavsko kulturo, ljudsko kulturo mest in industrijskih naselij (Kremenšek, 1978). Od druge polovice sedemdesetih let 20. stoletja je »predmet etnološkega preučevanja postajal vse bolj način življenja ali življenjski stil socialnih, poklicnih, lokalnih in Šentjanž nad Dravčami, Pobernikova bajta (foto: Lilijana Medved, arhiv ZVKDS, Območna enota Maribor) drugih skupnosti, ki po posameznih obdobjih sestavljajo posamezne etnič- ne skupine. Poudarek torej ni bil več na kulturnih sestavinah, temveč na odnosu omenjenih skupin in njihovih članov do vsakokratnega kulturnega in naravnega okolja.« (Kremenšek, 1974) slovenske peči, vigenjca v Kropi, starega plavža v Železnikih, žage v Bistri, plavajočega mlina na Muri in drugih stavb tehnične zgodovine na Sloven- skem (Stelè, 1969). Postopno vključevanje etnologije v spomeniško varstvo Po drugi svetovni vojni je takratna Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije 19. maja 1948 sprejela Zakon o varstvu kulturnih spome- V začetku oblikovanja javne varstvene službe etnologija v to službo še nikov in prirodnih znamenitosti (Baš, 1955). Na predlog umetnostnih ni bila vključena. Med obema svetovnima vojnama so posamezni etno- zgodovinarjev, predvsem Staneta Mikuža, ki je ugotavljal, da narodopisje logi v okviru spomeniškovarstvenih uradov sodelovali v sklopu društev, (etnologija) še ni bilo vključeno v spomeniško varstvo in da so »narodo- muzejskih društev in v pomenu domačijskega varstva. Med prvimi se je pisni teren naša vas in naša delavska naselja, kulturna tvornost našega leta 1932 v spomeniškovarstveno organizacijo na Slovenskem vključil kmeta in delavca …« (Komelj, 1975), sta bili v novo zakonodajo vključe- Franjo Baš kot banovinski arhivar v pokrajinskem arhivu v Mariboru. ni poleg celotnega kulturnozgodovinskega in umetnostnega tudi narodo- Imenovan je bil za zaupnika banovinskega Spomeniškega urada za mari- pisno spomeniško gradivo in spomeniško gradivo prirodnih znamenitosti borsko okrožje in ga vodil do leta 1950. Pozneje je na ljubljanski univerzi (Komelj, 1975). Leta 1948 se je v spomeniško varstvo vključil etnolog predaval muzeologijo in spomeniško varstvo (Stelè, 1969). Franjo Baš Boris Orel, ravnatelj takratnega Etnografskega muzeja, ki je kot zunanji je bil geograf, zgodovinar, etnograf in konservator, ki se je z raziskavami sodelavec vodil Referat za »etnografske« spomenike. usmerjal v materialno kulturo, v razvoj in zgodovino stanovanjske hiše na Boris Orel je Ministrstvu za gradnje dal pobudo o obnovi, zavarova- Slovenskem, na primer Dravčarjeva dimnica (Baš, 1951–1952) in Koban- nju in sodobnem načrtovanju kmečkih domov (Komelj, 1975). V letu ski hram (Baš, 1928). 1945 je zavod deloval z mrežo okrožnih in okrajnih zaupnikov; za okrožje Zanimalo ga je tudi agrarno gospodarstvo s poudarkom na gospodar- Maribor sta skrbela etnologa Franjo Baš in Vilko Novak, za okrožje Celje skih poslopjih. Raziskoval je tudi delavske hiše v trgih in mestih; primera pa je bil zadolžen Fran Kotnik (Komelj, 1975). Boris Orel je ugotavljal, sta znani razpravi o Rudarski hiši v Idriji (Baš, 1957) in Iz zgodovine hiše v da so se takratni etnografi raziskovanja in popisovanja nepremičnih Kropi (Baš, 1952–1953). Zavzemal pa se je tudi za varstvo tehniških spo- »etnografskih« spomenikov lotili precej pozno, šele po letu 1948, ko sta menikov. Z vztrajnim znanstvenim in strokovnim delom je najprej leta se pokrajinska in krajevna podoba že začeli spreminjati. Orel je vodil t. 1948 postal referent za tehniške spomenike na takratnem republiškem i. Orlove ekipe, ki so evidentirale stavbno dediščino s terenskim topo- zavodu, leta 1953 pa ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije. Omogočil grafiranjem in dokumentiranjem kot enim glavnih načinov raziskovanja je na primer ustanovitev železarskega muzeja na Jesenicah, tekstilnega stavbnih spomenikov. Pripravil je tudi devet osnovnih kriterijev, s kateri- muzeja v Tržiču in kovaškega muzeja v Kropi ter zavarovanje in obnovo mi so določali stavbne spomenike takrat še s področja ljudske arhitekture

156 157 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso in le na agrarnih območjih.1 Takratni Orlovi kriteriji, v marsičem podob- ni današnjim, so bili: − geografska lega nepremičnega etnografskega2 objekta; − hiša ali gospodarska stavba je po tehničnem in oblikovnem pogledu značilen primer našega ljudskega stavbarstva v preteklih stoletjih; − ljudska stavba je pomemben člen v zgodovinskem razvoju ljudskega stavbarstva; − stavba predstavlja pokrajinski tip hiše ali gospodarske stavbe iz dolo- čenega časa; − hiša sestavlja skupaj z gospodarskimi poslopji posebno obliko doma- čije; − nepremični etnografski objekti nam kažejo bivališče in gospodarske stavbe določene družbenogospodarske skupnosti na vasi; − hiša ima v svoji notranjosti ohranjene sestavne dele, posamezne prostore, ki so značilni za določen pokrajinski hišni tip; − notranji prostori hiše ali gospodarske stavbe so opremljeni z ustre- znim inventarjem; Pleterje, Muzej na prostem (foto: Dušan Strgar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) − razni sestavni deli zunaj ali znotraj stavbe kažejo primere ljudske umetniške ustvarjalnosti v preteklih stoletjih, med drugim tudi vplive stveni dejavnosti. Z varstveno zakonodajo se je leta 1961 spomeniškovar- stilne arhitekture na domače stavbarstvo (povzeto po Orlu, 1954). stvena organizacija zopet reorganizirala. Poleg centralne ustanove Zavoda Referat za etnografske spomenike, ki ga je Orel vodil vse do leta za spomeniško varstvo s sedežem v Ljubljani je bilo sčasoma ustanovlje- 1961, je imel nalogo, da predlaga Spomeniškemu varstvu primere za za- nih tudi sedem regionalnih zavodov za spomeniško varstvo. varovanje izbranih stavb in območij. Najprej so zavarovali prav najstarejši Prvi etnologi v spomeniškem varstvu so se zaposlili v šestdesetih letih tip hiše na Slovenskem, Dravčarjevo dimnico v Št. Janžu nad Dravčami 20. stoletja v Ljubljani in Mariboru, na republiškem in ljubljanskem za- pri Vuzenici, preventivno pa v sredini petdesetih let 20. stoletja še pet vodu: med letoma 1961 in 1962 Jernej Šuštaršič, leta 1963 pa Ivan Sedej domačij, deset kmečkih hiš, vodno kovačijo, kaščo in poslikan strop v eni in Ada Baar Janša na Zavodu za spomeniško varstvo Ljubljana (Komelj, od kašč (Orel, 1954). Orel se je zavzemal tudi za muzej na prostem. V 1975). Prve teoretične podlage za delo konservatorjev nasploh je postavil poznejši spomeniški praksi je ta oblika varstva dobila tudi nekaj primerov Ivan Komelj in navedel tudi metode dela za vsa strokovna področja, od na Slovenskem, v Rogatcu in pri samostanu Pleterje. umetnostne zgodovine do etnologije, zgodovine in drugih, ki so bila v Etnologija je vzporedno s študijem prehodila dolgo pot od znanstve- grobem razdeljena na vrste spomeniškega gradiva in na način njihove nih in strokovnih usmeritev na splošno do močnejše zasedbe zaposlitve metodološke obdelave; te metode dela so bile: etnologov v muzejih. Težjo pot pa so prehodili etnologi konservatorji, − dokumentiranje (inventarizacija, topografija in obdelava); saj je postopno vključevanje strokovnega področja etnologije v varstveno − pravno varstvo (vpisovanje, vodenje registra in uresničevanje varstve- dejavnost potekalo zelo počasi. Kot lahko vidimo, je to vključevanje sprva nih zahtev za njegov fizični obstoj); potekalo s sodelovanjem posameznih etnologov, ki so mlajšim tlakovali − praktično (fizično) varstvo; pot z znanstvenim delom, z vključevanjem etnološkega zornega kota v − teoretično varstvo (znanstvena teorija varstva); spomeniško teorijo in prakso, v strokovno delo ter s prenašanjem znan- − popularizacija kot izdajateljska dejavnost. stvenega dela na strokovno raven. Številčno močnejša generacija diplomi- Teoretična izhodišča za varstvo kulturnih spomenikov sta za podro- ranih etnologov se je zaposlila v sredini sedemdesetih let 20. stoletja. čje etnologije sprva uveljavljala Ivan Sedej in Ada Baar Janša. Ivan Sedej je uveljavljal etnološki zorni kot ne le v pomenu materialne kulture, Reorganizacije Zavoda za spomeniško varstvo temveč v družbenem kontekstu spomenikov v pomenu evidentiranja, SR Slovenije dokumentiranja, raziskovanja, vrednotenja, kategorizacije (razvrščanja) in varovanja stavb v vaseh in na planinah, v trških in mestnih okoljih (Sedej, 1981). Pri obnovah je opozarjal na načela, ki določajo vrednost stavbne Spomeniškovarstvena zakonodaja se je od prvega zakona leta 1945 dediščine in spomenikov, tehnično strukturo, ohranjenost in uporab- vseskozi spreminjala in dopolnjevala zaradi vedno novih spoznanj o varnost. Kot predmete varstva je pri spomenikih in stavbnih sestavinah v

1 Današnje izrazoslovje vključuje poleg kulturnih spomenikov tudi kulturno dediščino, ki je bila na starih mestnih in vaških središčih razumel tako stavbe, ki so varovane v Slovenskem uvedena z mednarodnimi konvencijami. Prvič se je pojavila v zakonodaji iz leta 1981, celoti z vsemi detajli, kot tudi stavbe, ki so varovane le kot zunanjščina nekateri avtorji pa so jo uporabljali že prej v strokovni in znanstveni teoriji (na primer Ivan Sedej). ali notranjščina (Sedej, 1981). V večini prispevkov se je ukvarjal z načini 2 Izraz etnografski nepremični spomenik je po drugi svetovni vojni obstajal kot termin za poimenovanje varstva, kaj varovati in kako revitalizirati ne le stavbe, temveč tudi am- kulturnih spomenikov s strokovnega področja etnologije, ker sta bili tudi po vojni še vedno v rabi stroki z imenom etnografija pa tudi etnologija. Prva je pomenila narodopisje, druga pa narodoslovje z vedno bolj biente, ki so sestavni del spomenikov ali dediščine. Zavzemal se je tudi poglobljenim znanstvenim aparatom, ki se je prenašal tudi na strokovne ravni. za izdelavo brezplačnih projektov obnove in za to, da bi morali imeti

158 159 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso regionalni zavodi posebne fonde za plačevanje kvalitetnih adaptacijskih Reorganizacija Zavoda RS za spomeniško varstvo z projektov za posege. Kot umetnostni zgodovinar in etnolog je kultur- regionalnimi zavodi za spomeniško varstvo (1981) no dediščino in spomenike sprva vrednotil z umetnostnozgodovinsko metodo, pozneje ji je dodal še družbeno širino. Družbeni/socialni Ponovno reorganizacijo spomeniške službe na Slovenskem je sprožil vidik mu je pomenil razmerje med človekom in arhitekturo, saj je bila nov Zakon o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1-3/81) z »stanovanjska hiša že od nekdaj najznačilnejša priča o načinu življenja, vključitvijo naravovarstvene službe. Število etnologov se je prav v osem- gmotnih možnostih in kulturni stopnji lastnika; v vseh podrobnostih desetih letih 20. stoletja dopolnilo do današnje številke. Že konec sedem- zrcali njegov družbeni status« (Sedej, 1966). Ta vidik je bil za Sedeja desetih let so v etnologiji izšli trije temeljni etnološki zborniki: Pogledi na ključen pri vrednotenju vseh zvrsti kulturnih spomenikov in dediščine. etnologijo, Slovensko ljudsko izročilo in Poglavja iz metodike etnološkega raz- Dejavno se je vključil tudi v probleme varovanja urbanističnih značil- iskovanja. Tudi na področju etnološkega konservatorstva in etnološkega nosti (Zelena jama v Ljubljani, Breginj, Koštabona). Nakazal je smer za raziskovanja so se zvrstili različni posveti, na katerih so etnologi utrjevali delo etnologa konservatorja, ki da naj se posveča »problemom človeških svoje delovno področje, na primer Etnologija in sodobna slovenska družba, odnosov v vsakokratni družbi in načinu življenja, kjer ne gre za klasično Etnologija – arhitektura, Slovenski muzej na prostem, Odnos slovenske etno- delitev po akademskem predmetu obravnave, marveč za uporabo spe- logije do arhitekturne dediščine in sodobnega stanovanjskega načrtovanja, cifične etnološke metode pri raziskovanju teh pojavov in hkrati za razi- Aktualni vidiki prenove naselbin na Slovenskem, Etnološka dediščina – izro- skovanje načina življenja v naseljih in ambientih, ki lahko predstavljajo čilo sedanjemu času, Razmerja med etnologijo in zgodovino (Koželj, 2009), osnovo za pravilno načrtovanje varstva in varstvenih posegov« (Sedej, med novejšimi tudi Etnologija in regionalni razvoj, Mesto in trg na meji ter 1980). Sedej je pri teh nalogah poudaril obremenjenost vrednotenja s Etnologija in pokrajine na Slovenskem na primeru Gorenjske (Tercelj Otore- klasičnimi spomeniškimi merili na primeru razlike vrednotenja »med pec, 2013). Trenutno poteka ustaljeno sodelovanje slovenskih in hrvaških piramidami in Pepetovo hišo v Škofji Loki, ker so spomeniki različnih etnologov konservatorjev. vrednostnih kategorij, kar se vidi iz števila konservatorjev, ki imajo Delo etnologa in etnologa konservatorja je v okviru prenov vaških in samoumevno dominacijo« (Sedej, 1979). Sedej je ob obsežni publici- mestnih naselij opredelil tudi Janez Bogataj v Sintezi leta 1982. V tem stični dejavnosti sodeloval tudi pri fizičnem varstvu in obnovah spome- prispevku je ugotavljal, da je vključevanje varstva etnoloških spomenikov nikov na celotnem območju Slovenije. Za delo etnologa konservatorja v proces obnove znotraj naselij pozitivno, ker o spomeniških vsebinah je postavil temelje tako raziskovalne kot varstvene dejavnosti, etnološki posameznih stavb in naselij ne odločajo le formalne stavbne sestavine, spomenik je obravnaval kot vir za preučevanje načina življenja neke so- temveč njihova družbena vsebina. »Posamezne stavbe niso le skupek cialne skupine ali plasti družbe v odnosu do človeka ter poudaril, da je stavbarske ali oblikovalske dediščine, ampak so dokaz stopnje kulturnega predmet varovanja v resnici »stičišče človeških in družbenih odnosov ter razvoja v določeni pokrajini ali kraju. Imamo opravka s kontinuiteto in dokaz o oblikah specifične informacije v različnih časovnih obdobjih« identiteto. Delež etnologije iz raziskovanja je moč spoznati ob načrtih (Sedej, 1980). V ospredje je postavil dvojnost etnologovega raziskovanja prenove Koštabone, Izole, Radovljice, Krškega, Stare Ljubljane in Škofje kulturne dediščine: »… iz ozko dokumentaričnega vidika bo etnolog Loke.« (Bogataj, 1982.) V tem prispevku je izpostavil bistveno smer tudi prav gotovo podal osnovo za izbor tistih objektov, ki lahko služijo kot za delo etnologa konservatorja pri celoviti prenovi vasi, trgov ali mestnih eminentni vir za raziskovanje v njegovi bazični stroki, hkrati pa bo v okolij: konservatorska prizadevanja prinesel metodo svoje stroke, kar pomeni, 1. etnolog se raziskovalno usmerja v razkrivanje posameznih kulturnih da bo z raziskavami in njihovimi izsledki sodeloval tudi pri varovanju struktur – bivalne kulture na ravni načina življenja; vseh spomeniških vrst in zvrsti …« (Sedej, 1980.) Ada Baar Janša se je 2. raziskovanje je usmerjeno v razkrivanje zakonitosti kontinuitete ra- zavzemala za vključevanje varstva kulturnih spomenikov v prostorsko zvoja v razmerju človek–način življenja–arhitektura; problematiko takratnih občinskih skupnosti ter za povezovanje z urba- 3. historično (razvojno) in družbeno pogojene sestavine (značilnosti) v nističnimi ustanovami in projektantskimi organizacijami (Baar Janša, razvoju bivanja so v ospredju etnološkega zanimanja; 1982). 4. poznavanje konkretnih pojavnih oblik v načinu življenja posameznih Glavno delo etnologov in drugih konservatorjev je v začetku zapo- socialnih in profesionalnih plasti utegne v načrtih prenove izredno slovanja v spomeniškem varstvu zajemalo temeljite preglede regijskih koristiti; območij, na katerih so delovali, pripravo evidence kulturnih spome- 5. razvojno ugotavljanje odnosov med ljudmi v nekem naselju, ugotav- nikov, topografij, konservatorskih programov za obnovo ter za fizično ljanje odnosov do arhitekture in širšega okolja in varstvo spomenikov in dediščine, sestavljanje predlogov za financiranje 6. razvojno ugotavljanje gospodarskih in ekonomskih kategorij, ki so obnov spomenikov v sodelovanju z občinskimi skupnostmi in ministr- posredno ali neposredno povezane z arhitekturo in okoljem v okviru stvom za kulturo, izvajanje nadzorov pri obnovi, sodelovanje pri pri- prenove (npr. obrt) (Bogataj, 1982). pravi dokumentacije za vključitev v takratne prostorske plane občin in Že leta 1982 se je na pobudo pokojnega Vladimirja Knifica, Vita s tem tudi varstvene usmeritve za področje dediščine, tudi za novogra- Hazlerja in Zvezde Delak Koželj formirala Delovna skupina etnologov dnje. V večji meri so izsledke tudi publicirali v strokovnih in poljudnih konservatorjev pri Slovenskem etnološkem društvu. Od leta 2003 deluje časopisih in revijah ter monografijah in vodnikih. ta skupina tudi v okviru današnjega Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Njena glavna usmeritev je poenotenje metod in oblikovanje

160 161 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso etnološke konservatorske metodologije. Delovna skupina si je prizadevala za uvedbo novega predmeta – etnološkega konservatorstva na Filozofski fakulteti, na Oddelku za etnologijo. V ta namen je pripravila tudi izhodi- šča za ta predmet oziroma njegovo vsebino z naslovom Uvod v etnološko konservatorstvo 1980 (Koželj, 2009). Ob koncu osemdesetih let 20. stoletja je bil rezultat tega prizadevanja nov predmet na Oddelku za etnologijo z imenom Etnološko konservatorstvo, predavatelj pa je postal etnolog konservator Vito Hazler. Študijski predmet je danes dopolnjen s predmetom Kultura bivanja in stavbarstva, ki ga vodi isti predavatelj. Konec devetdesetih let 20. stoletja je izšla tudi Hazlerjeva knjiga z naslovom Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. S tem delom je bil podan celovit pregled spo- meniškega varstva na Slovenskem s področja formiranja varstvene službe in njenega razvoja v zgodovini, in sicer s stališča vseh strok, z glavno témo delom etnologov konservatorjev do leta 1999.

Zgornja Radovna, Pocarjeva domačija (foto: Vladimir Knific, arhiv ZVKDS, Območna enota Reorganizacija Zavoda za varstvo naravne in kulturne Kranj) dediščine (1999 in 2008)

Nova zakonodaja za varstvo kulturne dediščine leta 1999 je sprožila odcepitev naravovarstvenikov in ponovno centralizacijo samostojnih regionalnih zavodov, ki so nastali ob pridruženem Restavratorskem centru območne enote Javnega zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine. Od leta 1999 do leta 2005 je bilo glavno opravilo vseh konservatorjev vpisovanje v register kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, in posledično vključitev registrirane nepremične kulturne dediščine v takratne prostorske akte občin. Ob tem so pripravljali tudi strokovne zasnove za razglasitvene akte kulturnih spomenikov lokalnega in državnega pomena. Za prve so razglasitveni akt pripravljale takratne občine, za druge pa Vlada Republike Slovenije. Prav v tem obdobju se je spremenil odnos lokalnih skupnosti do ohranjanja identitete njihovega okolja; mnoge so še bolj trdovratno odklanjale razglasitve, kar je lastnikom spomenikov onemogočalo pridobiti finančna sredstva od občin ali države. Spremenila se je tudi vsebina dela konservatorjev: skrb za pridobitev finančnih sredstev obnove je bila odtlej na strani lastnikov in investi- Slap pri Vipavi, domačija Majerija (foto: Mojca Tercelj Otorepec, arhiv ZVKDS, Območna enota torjev in ne več konservatorjev zavoda. Novi razpisni pogoji za pridobitev Kranj) finančnih sredstev so vključili lastnika, konservatorja pa le kot strokovnega sodelavca, nadzornika. Kljub stalnim reorganizacijam javne službe za Na območju kranjske enote je bila v celoti obnovljena Budnarjeva hiša varstvo kulturne dediščine je etnologom konservatorjem ob strokovnih v Zgornjih Palovčah pri Kamniku, ohranjen in obnovljen pa je bil tudi vprašanjih in usmeritvah dela uspelo ohraniti in obnoviti veliko število Verbanovčev toplar v Motniku, eden od dveh kozolcev toplarjev, ki sta stavbnih spomenikov in dediščine v slovenskem prostoru. Primeri s petih spomenika državnega pomena v zasebni lasti. Ob poplavi trga Kropa je regijskih območij, ki jih posebej predstavljamo, pričajo o konkretnih bilo obnovljenih nekaj varovanih stavb, v Gori pri Komendi pa Koželjeva opravilih etnologa konservatorja na zavodovih regijskih enotah. Zaradi domačija. Na območju območne enote v Novi Gorici je konservatorka njihovega velikega števila navajam le nekatere najodmevnejše. Eda Belingar ohranila najpomembnejše spomenike s področja vsakda- V okviru mariborske enote je bil eden najpomembnejših projektov njega življenja ljudi v Štanjelu, Škocjanu pri Divači, Lipici, Planini in ohranitev in obnova ene od dimnic, kot najstarejšega tipa stanovanjske drugje, Andrejka Ščukovt iz iste območne enote pa domačijo Majerijo v hiše na Slovenskem, ter domačije v Gorišnici pri Veliki Nedelji. Obnovi Slapu pri Vipavi, Možinatovo kaščo in še mnoge druge na Vipavskem, je vodila konservatorka Jelka Skalicky. Na Gorenjskem je konservator- v Trenti in na Tolminskem, na primer v Knežkih Ravnah ali v Idriji. Na ju Vladimirju Knificu uspelo ohraniti Oplenovo domačijo v Studorju, Dolenjskem so najpomembnejše obnovljene stavbe in območja Banova Lizjekovo domačijo v Kranjski Gori in Pocarjevo domačijo v Zgornji domačija v Artičah, domačija Občine 11, že omenjeni muzej na prostem Radovni; za obnovo slednje je leta 2000 prejel tudi Stelètovo priznanje. v Pleterjah kot eden prvih takšnih projektov s področja etnološkega var-

162 163 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Klenovik, Rangusova hiša (foto: Mojca Tercelj Otorepec, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj) Matavun 8, novi center krajinskega parka v stari hiši in gostilni, območje ZVKDS, Območne enote Nova Gorica (foto: Mojca Tercelj Otorepec, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj) stva ter domačija Žuniči 2. V zadnjih letih nastaja tudi v Klenoviku nova Nova zakonodaja o varstvu kulturne dediščine, ki je bila sprejeta leta postavitev z Rangusovo hišo in drugimi pripadajočimi objekti; prestavitev 2008, prinaša nekatere novosti tudi na področju etnološkega konserva- in obnovo vodi konservator Dušan Strgar. Najnovejši projekt Občine torstva. Poleg že obstoječe in premične kulturne dediščine je bila uvedena Šentrupert na Dolenjskem, ki je ob sodelovanju etnologa konservatorja tudi nesnovna dediščina. V etnologiji so poudarki v raziskovanju na treh Dušana Štepca nastajal več let, je Dežela kozolcev. Etnologi konservatorji ravneh: materialni, socialni in duhovni kulturi, in šele skupek vseh treh z ljubljanske enote pa so vse od začetka vodili prva obnovitvena dela Tav- lahko da celovito podobo vsakdanjega načina življenja ljudi v različnih čarjevega dvorca na Visokem v Poljanski dolini in drugih stavb v trgih in kulturnih okoljih. Današnji načini varovanja kulturne dediščine v najšir- vaseh širšega ljubljanskega območja. šem pomenu so bili po vzorih evropskih držav, ki so jim etnologi že prej Eno izmed pomembnih področij konservatorjevih del je tudi sode- sledili, vključitev vseh treh ravni varovanja. Prav nesnovni dediščini so lovanje pri pripravi prostorskih aktov občin in države. Prostorski akti, bili posvečeni Dnevi evropske kulturne dediščine leta 2005, na katerih so ki naj bi zaščitili registrirano nepremično kulturno dediščino, tega dela slovenski etnologi in etnologi konservatorji predstavili vidike nesnovne niso dosegali v smeri varovanja dediščinsko pomembnih stavb v okoljih dediščine v pomenu etnologije in njenih dosedanjih spoznanj. Ta pri- varovanja, temveč v smeri njihovega preoblikovanja. Za obnovo in vzdr- našajo nove izzive za delo tako etnologom konservatorjem kot nosilcem ževanje stavbne dediščine, ki je varovana z instrumenti prostora, s pro- kulturne dediščine – ljudem. Povezava strokovnih delavcev s področja storskimi akti občin, žal veljajo enaka pravila kot za novogradnje. Mnoge etnološkega konservatorstva in lastnikov kulturne dediščine je lahko lju- lokalne skupnosti so po svoje določale zazidljivost, tako da je bilo mogoče dem le v pomoč in ne v oviro pri njihovem načinu življenja na varovanih tudi nadomeščanje kulturne dediščine z nadomestno gradnjo. Vloga območjih. O tem pričajo primeri nekaterih obnovljenih stavb s področja etnologa konservatorja in drugih konservatorjev pri pripravi prostorskih nepremične kulturne dediščine, katerih obnovo so vodili prav etnologi aktov je sodelovanje pri pripravi strokovnih zasnov za varstvo kulturne konservatorji. dediščine. V njih je posebej poudarjeno kulturno okolje z nepremično kulturno dediščino posameznih stavb in območij z varstvenimi režimi za registrirano kulturno dediščino in v razglasitvah kulturnih spomenikov. Osnovni opravili etnologov konservatorjev sta še danes raziskovanje in terensko delo z evidentiranjem, dokumentiranjem in vrednotenjem, pri etnologih je najpomembnejše tudi sodelovanje z ljudmi na terenu, z lastniki stavb. Ob določanju statusa kulturne dediščine in spomenikov vključujejo etnologi konservatorji v ves proces tudi metode dela svoje matične vede – etnologije. To je raziskovanje načina življenja v povezavi s kulturnimi pojavi celotnega okolja, preučevanje odnosov ljudi v povezavi s stavbno dediščino, območji in spomeniki. Tak način dela omogoča etnologu konservatorju boljši vpogled tudi v dosedanji razvoj izbranih okolij in bolj argumentirano vključevanje kulturne dediščine in spomenikov v današnji razvojno naravnan prostor.

164 165 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Divača: Škrateljnova hiša

Eda Belingar

Ob glavni cesti, ki pelje skozi Divačo, je postavljena tudi domačija, ki jo označujemo kot Škrateljnovo hišo.1 Poleg stanovanjske hiše je obsegala še dve gospodarski poslopji, štalo s svinjskim hlevom in hram s skednjem. Ob robu dvorišča se na nekoliko dvignjenem podestu pne vodnjak s trebušasto kamnito šapo, v katerega se je stekala deževnica s skrlate strehe. V času pred letom 1857, ko je peljal prvi vlak do Trsta, in leta 1876, ko je stekla državna železnica v Pulj in se je v Divači prekrižala s prvo, je Škrateljnova domačija živela kot furmanska gostilna s prenočišči za voznike in spremstvo, hramom za pijačo, skednjem nad hišo ter prostorno štalo s senikom. Imela je tudi manjšo ledenico za lastne potrebe (Žiberna, 1981: 165). Z gradnjo železnic je furmanstvo postopno zamrlo, gostilna na Škrateljnovi domačiji pa je propadla že pred prvo svetovno vojno (Rijavec). Poseben poudarek daje domačiji imenitna stanovanjska hiša, ki je nastajala, tako kot večina hiš na Krasu, postopno skozi nekaj stoletij. Če stavbo olupimo in odmislimo vse kasnejše dodatke, si lahko čas Škrateljnova hiša med obnovo v sedemdesetih letih 20. stoletja (foto: arhiv ZVKDS, Območna nastanka Škrateljnove domačije zamislimo v obdobju po požaru, ki je enota Nova Gorica) staro Divačo uničil leta 1687, kot poroča Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske (Žiberna, 1981: 60). Nastala je nadstropna, vrhhlevna, na zunaj zelo skromna hiša z zunanjim, ob steno prislonjenim lesenim Hiša je bila po drugi svetovni vojni, ko je ostala brez lastnika, skoraj stopniščem in pritličnim prizidkom ob zahodni fasadi. Kasneje so obsojena na porušenje. Že leta 1959 se je takratno spomeniško varstvo takratni lastniki zaokrožili podobo hiše s stebrički in zazidavo na zavzelo za njeno ohranitev; ugotovljeno je bilo, da je domačiji treba zunanjem kamnitem stopnišču, dodan je bil lesen gank z ograjo, prekrit zagotoviti primerno namembnost in da je stanje strehe slabo (Zadnikar, s korčnim nadstreškom, skonstruirani so bili prizidki na severni fasadi 1958–1959: 136). Obnovitvena dela po načrtih Nataše Štupar Šumi, in v nadstropju zahodne fasade ter končno spahnjenca s slikovitim inž. arh., je spomeniška služba tako pričela izvajati v letih 1973–1975. dimnikom na severozahodu. Preoblikovalo se je tudi kamnito stopnišče, Dela so obsegala najprej statično utrditev same stanovanjske stavbe ter čez vso južno fasado ter zahodno do straniščnega prizidka pa teče lesen obnovo s skrlami prekrite strehe, pri čemer so bile ohranjene vse prvotne gank z ograjo, prekrit s korčnim nadstreškom. Nedvomno je zadnje večje likovne prvine, lesena konstrukcija pa je bila nadomeščena z betonsko. spremembe hiša doživela po požaru na začetku 19. stoletja, po katerem Obnovljena sta bila tudi nadstrešek in lesena ograja ganka. Rekonstrukciji »je z ljubeznijo in veliko požrtvovalnostjo obnovil domačijo takratni strehe spahnjence in dimnika je sledila zamenjava stropov v pritličju in lastnik Ivan Malnarčič«.2 obnova stopnišča, leta 1975 pa sta bili izvedeni horizontalna izolacija in Severovzhodni rob dvorišča zapira razpotegnjena nadstropna štala, v sanacija tal, položen je bil opečni tlak, ometane so bile stene, sanirani so današnji obliki nastala na začetku 19. stoletja. V njej se je gnetla živina tako bili kletni tlaki, izvedeni sta bili zvočna in toplotna izolacija ter vgrajene gospodarja kot mimoidočih furmanov, nad njo pa je bil dovolj prostoren so bile železne vezi. senik. Ulično, pogledom bolj izpostavljeno fasado štale so v začetku 19. Vzporedno z obnovo stavbe je nastajal projekt ponovne oživitve stoletja okrasili z velikim polkrožnim, segmentno sestavljenim kamnitim celotne domačije, ki je predvideval izrabo v turistične namene, vendar ni portalom. Prašičke so redili in skrbno krmili v hlevcu, prizidanem štali na bil nikoli realiziran. Sredi devetdesetih let je zaživela ideja o primernem dvoriščni strani. zaznamovanju 90. obletnice rojstva v Divači rojene filmske igralke Ite Jugozahodni vogal dvorišča omejuje hram s skednjem, podkleten Rine.3 Njej v spomin je Občina Divača skupaj s Slovensko kinoteko in pritličen objekt podolgovatega pravokotnega tlorisa s korčno dvokapno ZVNKD Gorica že v letu 1996 začela prenovo zgornjega nadstropja streho in dvocelično zasnovo, kot tak vrisan že v katastrski mapi iz leta 1819. Škrateljnove hiše. V njej je leta 1998 Slovenska kinoteka uredila Vhod v hram je po kamnitih stopnicah pod manjšim, danes z enokapno spominski prostor s stalno razstavo. korčno streho kritim prizidkom na vzhodni fasadi. V zatrepu vzhodne fasade Na pobudo Slovenske kinoteke in po dogovoru med Ministrstvom za je v ometu zarisan manjši kvadrat s Kristusovim monogramom. kulturo in Občino Divača je kasneje nastal projekt prenove Škrateljnove domačije v Muzej slovenskih filmskih igralcev. Projekt je upošteval 1 Škrateljnova hiša je z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov na kulturnovarstvene pogoje, kot sta ohranjanje gabaritov zadnje razvojne območju Občine Sežana razglašena za etnološki spomenik (Uradni list RS, št. 13/92). 2 Kot lahko preberemo v pismu njegove vnukinje Karoline Pelhan iz Ljubljane, ki ga je v letu 1970 naslovila na takratni Zavod za spomeniško varstvo v Novi Gorici. 3 Ta se je leta 1907 rodila na naslovu Divača 9 kot Ida Kravanja.

166 167 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Štala s senikom med obnovo v letu 2009 (foto: Eda Belingar, arhiv ZVKDS, Območna enota Obnovljena domačija v letu 2011 (foto: Eda Belingar, arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Nova Gorica) Gorica) stopnje oziroma ponovna pozidava do teh gabaritov, kjer so porušeni, ter ohranjal vse kvalitetne elemente domačije. Temu je sledila tudi izvedba, vključno z restavratorskimi posegi. Objekti so bili toliko dotrajani, da so bili potrebni temeljiti in obsežni statičnosanacijski posegi. Zaradi nove namembnosti površin se je desni del štale, ki je bil prvotno nekoliko nižji od levega, nadvišal na enotno višino, kar je bilo tudi ustrezno prezentirano. Notranjost obeh objektov je prilagojena novi, javni namembnosti in je avtorsko prezentirana. Na star zid štale se naslanjajo jekleni nosilci, ki tvorijo banjasto etažo muzeja, pod njo pa je prostor brez prekinitev. Naravna svetloba je v muzeju zaradi razstavnih eksponatov omejena na obstoječe odprtine v starem zidu ter svetlobne reže med novimi nosilci in starim zidom. Glavni vhod v muzej je skozi portal dvorišča, portal na jugovzhodni, obcestni fasadi pa služi za dostavo razstavnih eksponatov in druge servisne dejavnosti. V letu 2009 se je obnovil tudi mejni suhi zid domačije. Prenova gospodarskih poslopij v Muzej slovenskih filmskih igralcev se je nadaljevala še v leto 2010. Nekdanjo štalo in hram so namenili postavitvi muzejske zbirke ter ureditvi večnamenske dvorane za potrebe občine, pritličje hiše pa so preuredili v osrednji informacijski prostor. Zanimiv izziv sta bili tudi obnova vodnjaka ob robu dvorišča in ureditev njegove okolice. Dvorišče se je tlakovalo, uredili so se klančina za invalide, t. i. letni kino, parkirišče ter pot med parkiriščem in dvoriščem, v pripadajoči vrt pa so se vsadile sadike dreves. Zaradi dotrajanosti se je saniral omet hiše, pritličje je namenjeno sprejemnemu centru. Na novo se je z apnenim ometom zaščitil banjasti obok vhodnega prostora, poravnal se je rob ometa v spahnjenci ter prebelil sosednji prostor, ki je bil že pred leti ometan. Zaradi velikosti kompleksa in zahtevnosti del je bilo potrebno veliko usklajevanj med projektanti, izvajalci, investitorjem in konservatorjem, a projekt lahko ocenimo kot zelo uspešen. To nedvomno izkazuje tudi v letu 2011 podeljena Plečnikova nagrada za uspešno realizacijo prenove.

168 169 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Kropa

Saša Roškar

Naselje Kropa je potisnjeno v ozko rečno dolino Kroparice. Na tem mestu se je razvilo zaradi posebnih danosti, ki so nekaj stoletij omogočale predelavo železove rude z najdišč Jelovice v kovane izdelke, predvsem žeblje, ki so jih stoletja prodajali po večini na beneški trg. Kropa je bila v preteklosti, in je še danes, izrazito neagrarno naselje, ki se od konca 18. stoletja do prve polovice 20. stoletja ni bistveno širilo, obsegalo je do 94 hišnih številk, od katerih sta bila le dva kmeta (Baš, 1953: 622). Začetki srednjeveškega rudarstva in fužinarstva datirajo v Kropi v 13. stoletje, v 14. stoletju je v Dnu nad Kropo že stala slovenska peč,1 plavž v Spodnji Kropi pa je bil postavljen leta 1442. Konec 15. stoletja je Kropa imela trške pravice in leta 1550 je Ferdinand I. izdal rudarski red za Kro- po, Kamno Gorico in Lipnico. Leta 1775 je bil izdan novi rudarski red, ki je uvedel tudi samostojno sodstvo (Andrejka, 1924: 7–8). Oblika zgornjega dela naselja v 17. stoletju je znana z Valvasorjeve upodobitve Krope. Na njej lahko prepoznamo objekte, ki stojijo še danes – cerkev sv. Lenar- Foušaritnica, 2012 (foto: Saša Roškar, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj) ta, Mazollijevo hišo kot dominanto z dvema polkrožnima stolpičema na vogalih ter spodnji mlin in hišo za njim, ki bi glede na stavbne elemente in lego poleg mlina lahko bila Foušaritnca (Kropa 28). Stavbna zasnova Krope tako izvira vsaj iz 17. stoletja, v posameznih stavbnih detajlih pa so hiše še starejše. Kropa je bila tako stavbno nasiče- na ob koncu 18. stoletja, redke mlajše hiše so večinoma pritlične, slabše zidane na pobočjih in imajo naravo predtrga, ki je prostorsko nad nase- ljem in ne pred njim (Baš, 1953: 624). Za kroparske hiše je značilno, da so nadstropne in da imajo več skupnih lastnosti z meščanskimi kot s kmečkimi hišami na Gorenjskem – slednjim sledijo predvsem v oblikovanju zunanjosti (velikost in oblika kamnitih oken in portalov, okrasje, oblike streh ...) (Sedej, 1974: 162). V pritličju so bili večinoma kleti in gospodarski prostori – posameznih gospodarskih stavb Kropa ne pozna. V nadstropju so bili stanovanje lastnika in navadno še sobe za najemnike. V drugem nadstropju so bile skromne kamre za najemnike, pod streho pa manjše spalne kamre. Posebnost Kro- pe so tudi drvarnice na podstrešjih. Socialne in družbene razmere se v Kropi med drugim kažejo v postavitvi in oblikovanju oziroma odsotnosti kuhinje. Gospodar je imel Vigenjc Vice, 2012 (foto: Saša Roškar, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj) kuhinjo v okviru stanovanja, najemnik pa krušno peč, ki jo je kuril iz veže – t. i. mesteje. Bivalne razmere, katerih ostanki so še danes berljivi v mnogih stanovanjskih hišah (ohranjene mesteje, spalne kamre ...), kažejo je mogoča tudi prezentacija kovanja žebljev, ter Bodlajev vigenjc, ki ohranja na bivalni standard prehoda iz srednjega v novi vek, ko bivalni prostori podobo z začetka 20. stoletja (več Gašperšič, 1956, in Knific, 1994). Fužina in kuhinja še niso bili diferencirani. Takšne razmere so se v Kropi lahko v Zgornji Kropi je bila v celoti porušena in jo danes v prostoru lahko le sluti- ohranile globoko v 19. stoletje, ker je kuhinjo v bivalni enoti nadomešča- mo, ostanki spodnje fužine pa so vidni, vendar slabo prezentirani. lo ognjišče v vigenjcu, kjer so železarske družine med delom pripravljale Zaradi ugašanja gospodarske moči se v Kropi stavbni fond od druge svoje dnevne obroke (glej Baš, 1953). polovice 19. stoletja praktično ni spreminjal. Podoba Krope, ki je po drugi Kropa je tudi kompleksen tehniški spomenik s sistemom vodnih zajetij svetovni vojni postala zanimiva tudi za spomeniško službo, je bila tako tista, in kanalov, ki hkrati z urbanistično zasnovo deluje kot celota in priča o nek- ki sta jo v osnovi poznosrednjeveškemu kraju dodala renesansa in barok. danji dejavnosti. Med tehniškimi objekti je poleg slovenske peči treba posebej Leta 1930 je dokumentiran obisk Franceta Stelèta v Kropi, ohranjena omeniti vigenjc Vice, ki je edini v celoti ohranjen vigenjc pri nas in v katerem sta njegova zapiska o freskah v cerkvi in poslikanem lesenem stropu v sa- lonu Klinarjeve hiše.2 Čas po drugi svetovni vojni je bil tudi za Kropo čas 1 Slovenska peč je vrsta preprostih talilnih peči na volka, ki so jih postavljali blizu mesta pridobivanja rude in so bile največ v uporabi med 13. in 16. stoletjem (Baš, 1954). 2 Stelè, France (1930): Dopis, INDOK center, Ministrstvo za kulturo.

170 171 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso večjih sprememb – pred vojno je Kropa dosegla svoj populacijski minimum, načrtovanje ceste čez Jamnik je zahtevalo korenite prostorske posege, nove socialne in družbene razmere pa so prinesle velike spremembe v stanovanjski kulturi (Roškar, 2010: 11). Zato se zdi maja 1947 zabeležen poziv Edvarda Ravnikarja, da je treba čim prej določiti območje zaščite stare Krope in izdelati spomeniški načrt za ureditev celote in za obnovo posameznih stavb, razumljiv.3 Najpomembnejša avtoriteta, ki pooseblja prizadevanja za zaščito kova- ške Krope, je bil v petdesetih letih Franjo Baš, ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije in avtor temeljne strokovne razprave o stavbni zgodovini Krope in njenih bivalnih razmerah v času pred industrializacijo (Baš, 1954). Pod njegovim patronatom je bil junija 1952 ustanovljen Kovaški muzej, ki je kasneje deloval tudi kot mediator med prebivalci Krope in uradniki spome- niške službe (Roškar, 2010: 12). Leta 1953 so bili med gradnjo ceste proti Jamniku najdeni ostanki slovenske peči, ki so bili kasneje tudi prezentirani (več glej Baš, 1954). Začela pa so se tudi prizadevanja za zavarovanje Krope v celoti, za katera je prav tako zaslužen Franjo Baš. Konec istega leta je bila izdana Odločba o zavarovanju Krope (Uradni list LRS, št. 44/53), ki jo danes razumemo kot prvo odločbo o zavarovanju naselbinske dediščine pri nas. Kropa, pogled na trg, 2012 (foto: Saša Roškar, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj) Pomemben gradnik pri razumevanju spomeniškega območja je v letih 1973 in 1974 opravljena raziskava, ki je sledila metodologiji topografskih raziskav posameznih krajev v okviru Referata za etnografske spomenike pri Zavodu RS za spomeniško varstvo (glej Hazler, 1989). Spomeni- škovarstveni elaborat, ki je v grobem skušal povzeti značilnosti treh za železarstvo pomembnih krajev na Gorenjskem (Stara Fužina, Kropa in Kamna Gorica), je do danes najpodrobnejši topografski oris Krope. V raziskavi so poleg Ivana Sedeja kot nosilca sodelovali še Anka Novak iz Gorenjskega muzeja in Zmago Šmitek s študijo stanovanjskih razmer ter študentje arhitekture, ki so naredili arhitekturne posnetke večine kro- parskih hiš ali vsaj uličnih nizov. Zaradi množice zbranih podatkov in dokaj natančnih opisov posameznih stavb je elaborat še danes najboljši pripomoček pri vsakdanjem delu v okviru spomeniške službe, saj posveča pozornost ne samo stanovanjskim stavbam, ampak tudi tehniški dediščini ter skupnim prostorom naselja, kot so komunikacije in trgi. Od ustanovitve Zavoda za spomeniško varstvo Kranj so pristojni konservatorji delali predvsem na konkretnih posegih pri obnovi posameznih objektov. Med obsežnejše akcije spadajo obnova bajerja pri spodnji fuži- ni, obnova vigenjca Vice, celostna ureditev brežin Kroparice ter prenova nekaterih objektov (Potočnikove in Petračeve hiše, delna prenova Klinar- Petračeva hiša, 2011 (foto: Saša Roškar, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj) jeve hiše ...), pri katerih je kot odgovorni konservator sodeloval Vladimir Knific. Med najbolj kompleksne posege zagotovo spada sanacija Krope po uničujoči poplavi jeseni 2007, ki je prinesla temeljite posege v cestno pozornost pa se je posvečala tudi umeščanju in oblikovanju komunikacij in komunalno infrastrukturo, strugo Kroparice in celostno urejanje Placa. ter komuniciranju s prebivalci Krope. Na podlagi strokovnega elaborata Poleti 2010 so bile obnovljene fasade šestih hiš, ki so bile med poplavo naj bi prišli do dokumenta, ki bi dopolnil manjkajoči del odločbe o zava- poškodovane in niso bile statično ogrožene. Obnovljen je bil Bodlajev rovanju v delu, ki pravi, da bo zavod določil, katere so posebno pomemb- vigenjc, opravljena so bila manjša obnovitvena dela na vigenjcu Vice, ne stavbe, ki jih je treba varovati tudi v notranjosti, in ki bi vseboval slovenski peči in spomeniku NOB, statično sanirana in v notranjosti »načelna navodila za obnavljanje Krope in Kamne Gorice, ki jih prejmejo restavrirana je bila cerkev sv. Lenarta ter restavrirane so bile poslikave na vsi hišni posestniki in hišni sveti«.4 Tudi v tem delo spomeniške službe na dveh kapelicah. enem najpomembnejših kompleksnih spomeniških območjih pri nas po V zadnjih letih se je natančno in temeljito dokumentiral stavbni fond šestdesetih letih še ni končano. in tudi drugi elementi naselja, kot so vodne rake in tehniška dediščina,

3 Ravnikar, Edvard (1947): Poročilo o ogledu Krope, INDOK center, Ministrstvo za kulturo. 4 Baš, Franjo (1954): Dopis št. 331/53, INDOK center, Ministrstvo za kulturo.

172 173 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Sveti Peter: Tonina hiša v zaselku Goreli stiskalnice in peč s kotlom, v katerem so segrevali vodo. Enote so bile razporejene tako, da so omogočale smotrno opravljanje dela (Žagar, Eda Benčič Mohar 1985: 7). Obnovljena Tonina hiša je primer uspešnega sodelovanja med kon- Materialne priče nekdanjega življenja, predvsem nepremična kul- servatorsko in muzejsko stroko. Prezentirana nepremična dediščina, turna dediščina istrskega podeželja, že dobrega pol stoletja nezadržno revitalizirana z etnološko vsebino, prepričljivo ohranja spomin na po- propadajo. Izginja značilna arhitektura, ki priča o nekdanjem življenju memben del lokalne preteklosti. lokalnih prebivalcev in je včasih pomembno sooblikovala tako naselja kot pokrajino. Izgubila se je večina uporabnih predmetov, od hišne opreme do kmečkega in drugega delovnega orodja. O starih oljarnah za pridelovanje oljčnega olja – torkljah, ki so bile še do sredine 20. stoletja razširjene na območju slovenske Istre, bi brez muzejske zbirke v Tonini hiši danes bežno pričali le posamezni fragmenti, raztreseni po terenu. Tonina hiša je bila obnovljena leta 1979 v okviru spomeniškovar- stvene akcije tedanjega Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine (danes Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slove- nije, Območna enota Piran). Pred obnovo je bila dalj časa opuščena, vse od smrti njene zadnje prebivalke, kmetice Antonije Gorela, po kateri je hiša dobila ime. Leta zanemarjenosti so pustila na stavbi močne sledove, saj je bila pred obnovo v skoraj derutnem stanju. Po temeljiti obnovi je prezentirana značilna lokalna kamnita hiša z razmeroma majhnimi okni in plitko korčasto streho. Čokata stavba ima tloris pravokotnika. Preprosto zunanjščino pestrita dva plastična dimnika, od katerih je slikovit zlasti tisti na severovzhodni strani, ki se izteka iz čokate, pira- midalno oblikovane kavade (prizidka, v katerem je ognjišče). Na jugozahodni strani hiše je arhitekturno razgiban baladur (zunanje stopnišče s podestom), ki vodi v zgornje nadstropje. Pokriva ga trikapna lesena konstrukcija, krita s korci in sloneča na monolitnih kamnitih stebrih. Baladur je pogost stavbni motiv v Istri; prisoten je pri hišah, katerih pritličje je imelo gospodarsko funkcijo (hlev, klet, oljarna, kovačija …), nadstropje pa je bilo bivalno. Pojavlja se v mnogoterih slikovitih podo- bah, ki pričajo o kreativnosti in estetskem čutu nekdanjih prebivalcev.

Projekt je potekal v sodelovanju s Pomorskim muzejem »Sergej Notranjost Tonine hise – torklje (foto: arhiv Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran) Mašera« Piran, ki je postal upravljavec hiše s pripadajočo okolico, strokovni delavci pa so v njem postavili etnološko zbirko. V nadstropju je rekonstruirano stanovanje premožnejše kmečke družine, kakršno je bilo v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja. Bivalna enota obsega dva prostora, kuhinjo in spalnico. Podobo kuhinje oblikuje zlasti nizko, široko odprto ognjišče z napo. Zanimivost je vidno odprto ostrešje, saj stanovanje nima stropa. Ohranjena je originalna strešna konstrukcija iz tesanih hrastovih gred; ta je še posebej slikovita, ker so za tramove skupaj z debli uporabili dele korenin, ki so vpete v stene kot nekakšne konzole. Dragocena je muzejska postavitev v pritličju, ki nudi natančen prikaz stare oljarne – torklje, kakršna je bila do prve polovice 20. stoletja razširjena po vsej Istri. Po podatkih je v hiši delovala oljarna že v 19. stoletju. Oljarstvo je bilo v preteklosti med pomembnejšimi gospodarskimi panogami v Istri. Antični viri in literatura pričajo, da se je gojenje oljk začelo s prihodom Rimljanov (Žagar, 1985: 6). Tedaj so se razvile torklje, ki se skozi čas niso bistveno spreminjale. Pri tehnološkem postopku pridobivanja olja so že Rimljani uporabljali mlin za mletje oljk, stiskalnico za stiskanje oljčne mase, vreteno za zategovanje vijaka, vide

174 175 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Tomaška vas: Herčeva žaga in mlin

Lilijana Medved

V okviru Herčeve kmetije v Tomaški vasi na levem bregu Mislinje stoji pripadajoči kompleks mlina in žage. Zgrajen je bil v začetku 20. stoletja, natančneje leta 1914, ko naj bi ga postavila Valentin in Terezija Laure, takratna gospodarja domačije (Rajšter, 2011). V letu 2009 so bili vsi objekti obnovljeni in usposobljeni za delovanje na tradicionalni vodni pogon. Kompleks je izjemen zaradi svoje celovitosti in edinstvenosti v prostoru; ob Mislinji so bili sicer v preteklosti značilni še drugi sorodni ambienti. Stavbi mlina in žage zavzemata značilno lokacijo ob vodi. Razporejeni sta v gručo, do njiju so po polju speljani leseni žlebovi – »rače«, ki prejema- jo vodo iz Mislinje po mlinščici in jo dovajajo do ločenih vodnih koles med obema gospodarskima stavbama. Stavbi odlikuje tradicionalno oblikovana lesena gradnja, kritina je betonska opeka, ki je bila za te kraje značilna v obdobju nastanka obeh stavb. Pod skupno streho je ob podolžni stavbi žage Kompleks Herčeve žage in mlina po zadnji obnovi leta 2009 (foto: Lilijana Medved, arhiv dodan manjši zidan, podkleten bivalni del, kjer so nekoč stanovali žagarji, ZVKDS, Območna enota Maribor) danes pa je muzejsko urejen in prikazuje bivalno kulturo Herčevih žagarjev. Pomemben, nekoliko oddaljen del celote sta še jez na Mislinji ter zapornica ob izteku vode iz jezu v mlinščico, izvedena v lesu. Herčeva žaga je »venecijanka« na vodni pogon, z zahtevnejšim pogon- skim mehanizmom, kot so ga imele podobne kmečke žage, kjer so rezali les le za lastno uporabo in prodajo. Pri Hercu so se ukvarjali z razrezom lesa tudi za druge, zato je bila to »žaga na prenos«, in sicer štirikratni prenos, po domače »firzac žaga«. V žagi sta ohranjena originalen »voz na valcle«, z verigo za pomik in »priprezom«, to je drogom za pridržanje hloda. Tu je tudi krožna žaga – »cirkularka«, ki se je uporabljala za obrezovanje desk oz. »žamanje«, ter veliko pristnega žagarskega orodja. Še do leta 1991 je v žagi delal sedaj že pokojni gospodar Jože Laure, vendar je dejavnost kmalu povsem zamrla. Zaradi pomanjkanja vode so najprej pričeli propadati lesene vodne poti in vodna kolesa. Leta 1993 je Občina Slovenj Gradec kompleks razglasila za etnološki spomenik,1 v letu 1994 pa je lastnik spomenika spo- meniški službi posredoval prvo vlogo za finančno in strokovno pomoč pri popravilu in obnovi nekaterih bistvenih delov žage. Zelo pomemben del obstoječega gospodarskega kompleksa je gotovo Herčeva žaga – voz »na valcle« po obnovi leta 2009 (foto: Lilijana Medved, arhiv ZVKDS, Herčev kmečki mlin, z običajnim mehanizmom na kamne ter stope, ki so Območna enota Maribor) se uporabljale za pripravo različnih kaš. Že okoli leta 1983 so v mlinu pre- nehali redno mleti in hkrati opustili vsa vzdrževalna dela. Načrtovana obnova objektov in naprav ob vodi se je pričela pozno, šele v letu 1999, kar je prispevalo k njihovemu dokaj slabemu fizičnemu stanju. sanacijo in obnovo mlinskih naprav. Po vzoru propadlega vodnega kolesa Pred tem je umrl gospodar Jože Laure, dediči pa so kompleks oddali v na- žage je bilo izdelano novo, prav tako so bile po vzoru starih v celotni dolžini jem občini, in ta je upravljanje predala Koroškemu pokrajinskemu muzeju. narejene nove »rače«. Obnova se je ustavila pri sanaciji jezu in zapornice, saj Pri obnovi je kot strokovnjak za mehanizme mlinov in žag ter kot tesar po veljavnih predpisih na Mislinji ni bilo več mogoče ohraniti obstoječih sodeloval žagarski mojster iz Mislinje Leopold Rošer.2 Projekt obnove je bil lesenih naprav, to pa je povzročilo uničenje lesenega materiala. Leta 2009 financiran s sredstvi iz državnega in občinskega proračuna, uspešno pa je so domačini, združeni v Vaški skupnosti Turiška vas, pod vodstvom predse- bilo tudi sodelovanje konservatorske in muzejske stroke. dnika Alberta Kotnika z udarniškim delom in minimalno finančno pomo- Obnova v letu 1999 je bila celovita; obsegala je zamenjavo stare kritine čjo občine pričeli ponovno obnovo mlina. Izdelati je bilo treba popolnoma na obeh stavbah z novo, podtemeljitev in izdelavo novega ostenja mlina ter nove rače, obe vodni kolesi ter lesene mehanizme, s katerimi se iz žage upravlja vodni pogon. Z dodelavo so se obnovili obstoječi ometi zidanega 1 Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Slovenj Gradec, Uradni list RS, št. 9/94. dela stavbe, v celoti pa so se zamenjali dotrajani leseni opaži na žagi. Oken- 2 Rošer Leopold iz Mislinje, žagarski mojster in poznavalec mehanizmov klasičnih vodnih mlinov sko stavbno pohištvo se je izdelalo na novo. Glavni pogonski mehanizem v in žag, ustni vir za domače izraze iz žagarstva, povzeto iz terenskih zapiskov L. Medved, 1998. kletnem delu žage se je saniral do te mere, da je danes mogoč tradicionalen

176 177 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso prikaz razreza hlodov. Uspela je tudi obnova jezu in zapornice, ki ju je bilo Zavodnje nad Šoštanjem: Kavčnikova domačija mogoče na podlagi ohranjenih detajlov in fotodokumentacije rekonstruirati. Na izteku vodnega jarka nazaj v Mislinjo so izvajalci postavili nov, dobro Božena Hostnik utrjen, lesen most na mestu starega. Vsa dela so bila opravljena strokovno, po principu posnemanja in upoštevanja starih metod in uporabe izvirnih Kavčnikova domačija, ki je z Odlokom o razglasitvi kulturnih spomeni- materialov, tako da močna povodenj leta 2011, razen obilnih nanosov mu- kov v Občini Šoštanj razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena, lja, kompleksu ni prizadejala druge materialne škode. je eden najpomembnejših kulturnih spomenikov v Sloveniji. Njen po- Danes deluje kompleks Herčeve žage in mlina kot muzej in situ pod men ima celo evropske razsežnosti, saj je najjužnejši ohranjeni primerek vodstvom Koroškega pokrajinskega muzeja. V ta namen je muzejsko opre- dimnice v evropskem alpskem prostoru. mljen tudi bivalni del, ki želi z originalno postavitvijo sicer neizvirnega Območje v Zavodnjah, kjer stoji domačija, se imenuje Kavčel, po pohištva pričarati bivalno okolje žagarskih družin. Z istim ciljem je ob zadnjem lastniku pa Kavčnikova domačija ali Kavčnikova dimnica. Sa- zidano čelno fasado dodano novo leseno stranišče »na štrbunk«, kot so ga motno domačijo, ki je nastala na krčevini sredi gozda, oblikuje stegnjen imeli v preteklosti stanovalci žage. dom z bivalnim delom – dimnico in hišo – ter z lopo, podom in parno v podaljšku. Prvi po imenu znani lastnik domačije je bil Matevž Počen, ki je leta 1827 imel vsega skupaj okoli 3 hektare zemlje. Kavčnikova domačija je ostala brez zadnjega prebivalca leta 1986, ko se je Ferdo Kavčnik, vaški posebnež, sicer pa absolvent nemške klasične filozofije, zaradi nesrečne ljubezni razstrelil. Domačijo je nato v slabem stanju odkupila Občina Velenje in jo predala v upravljanje Muzeju Velenje. Po nekaj let trajajočih konservatorsko-restavratorskih delih, ki so potekala pod strokovnim vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine, je bila leta 1993 odprta za javnost. Domačija je najjužnejši ohranjeni primerek dimnice v evropskem alpskem prostoru. Za obdobje okoli leta 1800 je avstrijski raziskovalec Viktor Geramb določil meje dimniškega ozemlja z južno mejo na Sloven- skem. Iz njegovih podatkov je razvidno, da je bilo »še ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja v povprečju 70 do 90 odstotkov dimnic od vseh hiš (pred 2. polovico 16. stoletja več kot 90 odstotkov)« (Baš, Vilfan, 1988: 113). Ta visoka številka se je spremenila proti koncu 18. stoletja, ko je tedanja cesarica Marija Terezija dimnice prepovedala zaradi prepogostih požarov. Hitro so jih začele nadomeščati sodobneje zasnovane stavbe s tako imenovano »črno kuhinjo«. Najstarejši del Kavčnikove domačije je dimnica, ki je po oceni strokovnjakov nastala v 17. ali 18. stoletju. Prve opise dimnic na slovenskem ozemlju zasledimo v delu nepodpisanega potopisca, ki je leta 1793 po- ročal o poti iz Trsta v Ljubljano. V poročilu državne okrajne gosposke Konjice iz leta 1812 pa beremo: »Stanovanje Slovenca je ena sama soba, ki je hkrati kuhinja. Ta soba je polna dima in ima 3-4 majhna steklena okna, nad katerimi je dušek. Kmet in kmetica spita v posebni kamri. Drugi domačini ležijo na klopeh, posebno radi pa ob peči ali na njej.« (Baš, Vilfan, 1988: 113.) V zborniku Inštituta za slovensko narodopisje Traditiones 17 pa lahko v sestavku O najstarejših dimnicah na Slovenskem avtorjev Angelosa Baša in Sergija Vilfana preberemo, da sta prve dimnice pri nas opisala Stanko Vraz leta 1840 in Anton Martin Slomšek leta 1842 (Baš, Vilfan, 1988: 111). Sergij Vilfan v delu Kmečka hiša prostor najbolj detajlno opiše: »Dimnica (rauchstube) je praviloma enocelična zgradba, v kateri sta v glavnem stanovanjskem prostoru nameščena peč s kurilno odprtino kot tudi ognjišče, ki je pred to odprtino ali samostojno. Ker dimnika ni, se iz peči in ognjišča dim razširja po stanovanjskem prostoru. Pri razvitejšem,

178 179 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso nam bolje znanem tipu dimnice je zgradba vsaj dvocelična (ima vsaj tudi vežo), glavni prostor ima strop in pod njim nad vrati odprtino za odva- janje dima vežo, kjer se dim prosto dviga; kurišča so dvignjena do mizne višine. Ne glede na najrazličnejše inačice ostaja glavni kriterij za določitev dimnice nespremenjen: peč in ognjišče se kurita v stanovanjskem prostoru ...« (Vilfan, 1970: 562–563.) Kavčnikova domačija se je zaradi slabega socialnega statusa lastnikov in relativne odmaknjenosti uspela izogniti posodobitvi iz dimnice v črno kuhinjo. Najstarejši del domačije je tako ostala dimnica (lastniki so jo imenovali »kuhna«, ker je to po funkciji tudi bila. Tako starost stavbe okoli 400 let dokazujejo mala okenca na dimnični celici, smučni mehanizem za zapiranje oken in detajli lesenih tečajev na vhodnih vratih v lopi. Soba s kuriščem je bila nekdaj edini bivalni prostor domačije: kurišče s pečjo in s klobukom nad njo je tudi sedaj njen najpomembnejši element. Peč, ki se nadaljuje še v sosednji prostor, ima tam funkcijo ogrevanja, v kuhinjskem prostoru pa poleg ogrevanja še prostor za kuho. Nad ustjem peči, ki je potisnjeno v notranjost prostora, se boči lesen klobuk, ometan z blatom in počrnjen od saj, ki deloma zastira ognjiščni prostor. Prebivalci so v dimnici delali, kuhali in spali. V njej so potekale skoraj Kavčnikova dimnica (foto: Božena Hostnik, arhiv ZVKDS, Območna enota Celje) vse hišne dejavnosti; bila je delovni prostor za manjša obrtniška dela, na kar še sedaj spominja delovni kotiček »ponk« z množico predmetov, po- noči pa so v prostoru prebivale tudi domače živali. Sredi 19. stoletja so na Kavčnikovi domačiji ob prvotni lopi in dimnici na jugovzhodni strani postavili še tako imenovano belo hišo; prostor s pečjo, mizo, posteljo in bogkovim kotom. Najkasneje so na zahodnem delu prizidali še klet in hlev, nad njima pa so postavili še lesen skedenj. V kletnem prostoru hleva s kamnitimi stenami so imeli prašiče, v novejšem času pa tudi koze in ovce. S samim sistemom kurjenja v dimnici je povezana tudi notranja oprema, ki je bila v vseh časih izredno asketska. Množica ohranjenih vsakdanjih predmetov nam pričara vtis načina življenja in bivanja. Osebni pečat pa daje prostoru cela vrsta knjig na polici nad oknom, ki so nekoč pripadale Ferdu Kavčniku. V bližini zidanega ognjišča še visijo šopi šen- tjanževke in melise. Ana Samec, Ferdova babica, je bila znana zeliščarka. V začetku 20. stoletja je okolico hiše zasejala z raznimi zdravilnimi roža- mi in zelmi, s katerimi je pomagala številnim sosedom in tudi domačim živalim. V spomin nanjo je ob hiši urejen vrt z zdravilnimi zelišči, ostala pa je tudi cela vrsta napol porabljenih stekleničk z zdravilnimi pripravki. Temelji najstarejšega in novejšega dela poslopja so iz različno velikih kosov kamenja, imenovanega rženjak. To je vulkanska kamenina iz bližnje gore Smrekovca, za katero je znano, da je bila pred mnogimi leti aktiven ognjenik. Prostori so sedaj združeni pod enotno dvokapno streho, ki je krita s skodlami, kar je bilo v preteklosti značilno za vse domačije visoko v hribih. Kavčnikova domačija je od leta 1993, ko je postala muzej, poleg svoje zgodovinske vrednosti ohranila izjemno pričevalnost kot dokaz načina življenja ljudi in živali v takratnih dimnicah. V peči se velikokrat zakuri ogenj, dim se vali po prostoru, oči obiskovalcev pa se hitro zasolzijo. Obiskovalci tako z obiskom domačije dobijo nazorno didaktično podan pogled v preteklost.

180 181 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Krajinska arhitektura v službi varstva kulturne dediščine

Mitja Simič

Krajinska arhitektura je pri nas razmeroma mlada stroka. Leta 1983 se je na takratnem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Celju zaposlila Alenka Kolšek kot prva predstavnica nove stroke v spo- meniškovarstveni službi. Do konca leta 1985 so ji sledili še drugi diplo- manti prve generacije krajinskih arhitektov: Aleš Hafner na tedanjem republiškem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine, Marvy Lah na novogoriškem, Darja Pergovnik na ljubljanskem in Jelka Habjan na kranjskem. Danes je na območnih enotah Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije zaposlen vsaj po en konservator krajinski arhitekt. Krajinska arhitektura kot stroka se ukvarja tako s krajinskim oblikovanjem kot s krajinskim načrtovanjem oziroma planiranjem, predvsem pa je zanjo značilna interdisciplinarna naravnanost, saj se v krajini srečujejo in prepletajo najrazličnejši naravni in antropogeni dejavniki in procesi. Prav zaradi svoje interdisciplinarne naravnanosti so se krajinski arhitekti hitro vključili tako v naravovarstvene kot v kulturnovarstvene vsebine takratne skupne varstvene službe ter odigrali pomembno vlogo pri povezovanju obeh vidikov varstva; to danes zaradi sektorske ločenosti obeh služb pogosto pogrešamo. Vsebine, ki so jih kot delovno področje znotraj varstva dediščine prevzeli krajinski arhitekti, so obstajale seveda tudi že prej. Vendar pa te praviloma niso bile v središču pozornosti takratne varstvene službe, saj so bile vsebine, kot so parki, vrtovi, drevoredi, vplivna območja, spomeniška območja, kulturna krajina in podobno, bolj kot ne na robu zanimanja drugih strok.

Vrtnoarhitekturna dediščina

Parki, vrtovi, drevoredi ipd. so bili od začetka spomeniškovarstvene službe pri nas ena najbolj spregledanih zvrsti kulturne dediščine. Prvi konservatorji, ki so tem vsebinam začeli posvečati več pozornosti, so bili nekateri naravovarstveniki, predvsem iz vrst biologov (Polona Vrhunc, Mirko Šoštarič, Matjaž Jež, Andrej Hudoklin in drugi), ki so imeli dovolj širine, da so znali prepoznati in vrednotiti tudi kulturne vidike tovrstne dediščine. Naravovarstveniki so izdelali prve popise parkov in vrtov in tudi poskrbeli za prva sanacijska dela. Razmeroma malo zanimanja pa je za to zvrst dediščine pokazal takratni kulturnovarstveni del službe. Eden redkih, ki se je aktivno ukvarjal s preučevanjem ter prenovo parkov in vrtov, je bil arhitekt France Vardjan, takrat zaposlen v Restavratorskem centru Slovenije. Bil je tudi prvi pri nas, ki je parke in vrtove obravnaval kot sestavni del kulturne dediščine, kar je leta 1990 utemeljil s publikacijo in razstavo Park kot kulturni prostor. Sicer so bili vse do leta 1998, ko je prišlo do zakonske ločitve varstva narave od varstva kulturne dediščine, parki in vrtovi uradno uvrščeni med naravno dediščino pod imenom »oblikovana narava«. Prvi konservatorji krajinski arhitekti so kmalu prevzeli vodilno vlogo pri obravnavi parkov, vrtov in krajine tako v teoretskem kot v praktičnem pogledu. V osemdesetih letih so bili že izoblikovani prve metodologije

182 183 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Kromberk, parterna ureditev pred dvorcem Kromberk (foto: Majda Kunst, arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica) Maribor, rekonstruirana vrtna zasnova z vodnim jarkom pri dvorcu Betnava (foto: Miran Krivec, arhiv ZVKDS, Območna enota Maribor)

(na tem področju je bil dejaven predvsem Aleš Hafner) ter prvi konservatorski programi za prenovo vrtnoarhitekturne dediščine. Prva pomembnejša vrtnoarhitekturna prenova se je začela leta 1989 v grajskem parku Kromberk pod vodstvom odgovorne konservatorke Marvy Lah Sušnik. Snovanje prenove je bilo s konservatorskega vidika zelo zahtevno, saj je bilo na voljo zelo malo zanesljivih podatkov, v naravi pa je tam na takrat peščenem dvorišču sameval zgolj baročni vodnjak iz 18. stoletja. Zaradi pomanjkanja podatkov so bile tu prvič pri nas v ta namen uporabljene arheološke raziskave. Čeprav najdene arheološke ostaline niso dale povsem jasnega odgovora o prvotni parkovni zasnovi, je bil kasneje na osnovi analogij in strokovnih analiz izdelan in izveden načrt parterja in parkirišča. Zadnja dela so bila zaključena šele leta 2004. Druga pomembnejša prenova se je začela leta 1990 v parku gradu Polhov Gradec pod strokovnim vodstvom konservatorke Darje Pergovnik Cotič. Naslednje leto je bila že izvedena današnja ureditev z geometrij- skim parterjem z obrobami iz pušpana, uspešna prenova gradu in parka pa je leta 1992 konservatorjem takratnega Ljubljanskega regionalnega zavoda prinesla tudi Stelètovo priznanje. Polzela, prenovljena parterna ureditev pred dvorcem Šenek (foto: Andreja Mihelčič, arhiv Na drugem koncu Slovenije so prva prenovitvena dela potekala v ZVKDS, Območna enota Celje) parku dvorca Betnava pri Mariboru v začetku devetdesetih let pod strokovnim vodstvom biologa Matjaža Ježa. S pomočjo vrtnih arheoloških pri Celju, obnovo grajskega parka v Sevnici, rekonstrukcijo okolice olim- raziskav so bila oblikovana izhodišča za načrt obnove vodnega sistema. skega samostana, zdraviliški kompleks Laško ter prenovo zdraviliškega Urejeni in izvedeni so bili odvzemni in izpustni objekti v Radvanjskem parka v Rimskih Toplicah. Njeno bogato zanje in izkušnje so prišli do potoku, urejene so bile brežine vodnih jarkov ter obodni jarek vrtne izraza pri prenovi parkovnega kompleksa ob dvorcu Šenek pri Polzeli v zasnove in zgrajena je bila lesena brv. V letu 1995 pa je bila urejena drugi polovici devetdesetih let – prvi celoviti parkovni prenovi pri nas. osrednja jasa, dosajeno je bilo drevje in zasajen cvetlični vzorec v rene- Park je nastal ob koncu 19. stoletja po načrtih znanega dunajskega vrtne- sančnem parterju. Potem so obnovitvena dela zaradi denacionalizacijskih ga arhitekta švedskega rodu Carla Gustava Swenssona. Gre za komple- postopkov zastala. ksno vrtno zasnovo, ki od strogo formalnih vzorcev v baročni maniri v Pri obravnavi vrtnoarhitekturne dediščine pri nas ne moremo mimo osrednjem delu preide na zahodnem obrobju v povsem organsko zasnovo bogatega prispevka mag. Alenke Kolšek, ki je že v osemdesetih in devet- v maniri angleškega krajinskega sloga in se navezuje na okoliško valovito desetih letih minulega stoletja pripravila večje število konservatorskih krajino s travniki in gozdovi. Prenova na podlagi predhodno izdelanega programov ter objavila večje število znanstvenih in poljudnih tekstov. konservatorskega programa je obsegala cel spekter prenovitvenih del, med Med drugim je obravnavala prenovo slovenskega pokopališča na Golovcu drugim prenovo vrtnih elementov, restavratorska, gradbena, tesarska,

184 185 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Rogaška Slatina, prenovljena parterna ureditev (foto: Andreja Mihelčič, arhiv ZVDKS, Območna Polzela, prehod iz formalnega dela parka dvorca Šenek v južni del, ki je oblikovan v angleškem enota Celje) krajinskem slogu (foto: Andreja Mihelčič, arhiv ZVKDS, Območna enota Celje) mizarska in vrtnarska dela, prenovo kapele in sanacijo parkovnih dreves. Za uspešno opravljeno prenovo je Alenka Kolšek leta 2001 prejela tudi Stelètovo priznanje. Kolškova je bila vse do svoje prezgodnje smrti leta 2006 osrednje ime na področju slovenske vrtnoarhitekturne dediščine, njeni članki pa so bili objavljeni tudi v nekaterih najpomembnejših svetovnih publikacijah s tega področja, kot je The Oxford Companion to the Garden leta 2006. V 21. stoletju število prenov parkov in vrtov po Sloveniji ni sledilo prenovam gradov, čeprav je stroka pripravila ustrezna izhodišča za številne nove prenove. O tem govori veliko število konservatorskih programov, strokovnih izhodišč in kulturnovarstvenih pogojev za še nerealizirane prenove parkov in vrtov (na primer Radovljica, Vipava, Rafut, Dobrovo, Dornava, Borl, Šrajbarski Turn, Mokrice, Rimske Toplice, Strmol v Rogatcu in številni drugi). Zadnja leta je svoje prispevala tudi gospodarska kriza, ki ji v kratkem ni videti konca. Kljub temu je bilo v zadnjih letih kar nekaj parkov in vrtov deležnih Dvorska vas pri Begunjah, prenovljena vrtna ureditev pri dvorcu Drnča (foto: Nataša Koruza, vsaj delne prenove. Prenovitvena dela so potekala (in še potekajo) v parkih arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj) protokolarnih objektov, kot so Brdo, Strmol in Snežnik. Vsekakor velja omeniti prenovo parka Hotela Palace v Portorožu ter prenovitvena dela Celovita prenova arhitektonskega vrta iz obdobja med svetovnima voj- v parku Ferrarijeve vile v Štanjelu. Večje število uspešnih prenov je bilo nama je bila izvedena ob dvorcu Drnča v Dvorski vasi pri Begunjah pod v Ljubljani – gre predvsem za Plečnikove ureditve, kot so promenada v strokovnim vodstvom konservatorke Nataše Koruza (v letih 2008 in 2009). Tivoliju, Trnovski pristan, Hrvatski trg ter Kongresni trg in park Zvezda. Obnova je obsegala vse nekdanje parkovne površine, vendar je ekonomič- Med najnovejšimi parkovnimi prenovami (v letih 2008–2011) je nost terjala sočasno gradnjo novega hotela ob dvorcu, ki pa je z neprimerno najopaznejša celovita obnova parterja v Rogaški Slatini – edinega klasič- lokacijo in arhitekturo razvrednotil južno veduto dvorca. nega zdraviliškega parterja pri nas. Prenova temelji na strokovnih izho- Zadnja celovita prenova parkovnih površin je bila izvedena pri gradu diščih konservatorskega programa, ki ga je pripravila še Alenka Kolšek, Sevnica, kjer je bila na podlagi ohranjenih struktur parkovne zasnove ter njeno delo pa je nadaljevala konservatorka Andreja Mihelčič. Na podlagi pisnih, grafičnih in slikovnih virov izvedena rekonstrukcija parkovnih povr- arhivskih fotografij Josipa Pelikana in starejših razglednic je bil izdelan šin z renesančno baročnimi slogovnimi značilnostmi. Dela so bila izvedena detajlni načrt parterne zasnove. Ta je vzpostavil izvorno stanje, kakršno pod strokovnim vodstvom konservatorke Andreje Mihelčič. je bilo na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ki ga zaznamujejo značilni stilski Da bi opozorili na obstoj zgodovinskih parkov in vrtov pri nas ter poudarki, kot so cvetlični ornamenti, stožčasto striženi pušpani, original- dvignili zavest o njihovem pomenu tudi v širši javnosti, so krajinski arhi- na cvetlična korita, visokostebelne vrtnice in historične svetilke. tekti poskrbeli za prve knjižne preglede in obdelave parkov in vrtov. Prva

186 187 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Sevnica, izvedba rekonstrukcije parterja z vodnjakom pri gradu Sevnica (foto: Andreja Mihelčič, Hmeljčič pod Hmeljnikom, varstvo kulturne krajine zahteva inerdisciplinarni pristop (foto: Mitja arhiv ZVDKS, Območna enota Celje) Simič, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) knjižna izdaja na to temo je bila Zgodovinski parki in vrtovi v Sloveniji (več kulturne dediščine praktično nemogoče. Varstvo kulturne krajine ne more avtorjev, publikacija v sklopu Dnevov evropske kulturne dediščine, 1995). biti uspešno brez usklajenega interdisciplinarnega medresorskega pristopa Mitja Simič in Alenka Kolšek sta leta 2000 izdala knjigo Zgodovinski vrtovi v smislu trajnostnega razvoja, kar pa zahteva tudi ustrezno politično voljo. Dolenjske in Posavja, v kateri so bili predstavljeni tudi nekateri manjši in Žal se ta zadnja leta nagiba v smer liberalnega kapitalizma, ki v ospredje manj znani vrtovi. Zadnja tovrstna publikacija pa je bila knjiga Po parkih in postavlja privatni interes in interes kapitala, to pa mnogokrat ustvarja pro- vrtovih Slovenije, pri kateri so sodelovali praktično vsi krajinski arhitekti, ki storski kaos ter celo negira bazične postulate urejanja prostora in varstva pri nas delujejo na tem področju (Založba Buča, 2009). krajine. V takšni situaciji se je kot uspešno izkazalo rezervatno varstvo, ki ga izvaja naravovarstvena stroka (na primer Sečoveljske soline, Ljubljansko barje itd.), čeprav je izključevanje določenih območij iz celovite prostorske Kulturna krajina obravnave v osnovi v nasprotju z izhodišči stroke. Evropska konvencija o krajini, katere podpisnica je tudi Slovenija, je postavila dobra strokovna Tudi pri varstvu kulturne krajine velja, da so bili naravovarstveniki izhodišča, vendar bodo morala biti ta vpeta v najširši krog resorjev, ki s prvi, ki so se začeli dejavno ukvarjati z njenim proučevanjem in varstvom. svojim delovanjem vplivajo na podobo slovenske krajine. Razumljivo je, da so se kulturni krajini posvečali predvsem z vidika varstva posebnih habitatov, manj pozornosti pa so posvečali njenim kulturnim vsebinam, ki jih je včasih težko definirati, še teže pa ohranjati. Varstvo prostorskega konteksta dediščine Osnovna značilnost dediščinske kulturne krajine je njena skladna prostorska podoba, ki se je izoblikovala z rabo prostora, prilagojeno narav- Da je pri varstvu posameznih objektov dediščine zelo pomemben nim razmeram. Značilni preplet naravnih in kulturnih prvin se kaže tako tudi njihov prostorski kontekst, se je nakazovalo že ob začetkih aktiv- v prepoznavni urejenosti prostora, ki izhaja pretežno iz rabe prostora, nega varstva dediščine, vendar to takrat še ni bilo jasno definirano. Šele kot tudi v prostorski pestrosti, kjer pridejo bolj do izraza naravne danosti Konvencija o varstvu evropskega arhitektonskega bogastva (Granada, 1985, prostora. Različne rabe prostora v kulturni krajini se praviloma dopolnju- Uradni list SFRJ, št. 4–11/91 – Granadska konvencija) predpisuje obve- jejo in ne povzročajo prostorskih neskladij in razvrednotenj. Za kulturno znost, da se tudi v okolici spomenika izvajajo ukrepi za splošno zboljšanje krajino je značilna tudi njena večplastnost – od vidne (likovne), doživljaj- življenjskega okolja in za preprečevanje negativnih vplivov na spomenik. ske, ekološke in produkcijske pa do sporočilne vloge. Dandanes je jasno, da kulturne dediščine ne moremo ustrezno obrav- Kulturna krajina je podvržena stalnim spremembam kot posledica navati zunaj družbenega in prostorskega konteksta njenega nastanka in tehnološke stopnje obdelovanja, načina pozidave ter drugih družbeno- obstoja. Z ohranjanjem prostorskega konteksta je laže prepoznaven tudi ekonomskih in socialnih značilnosti določene dobe. Naloga krajinske širši družbeni kontekst, saj so družbene razmere vedno vezane na neki do- arhitekture kot stroke je, da išče uravnotežene rešitve med varstvom in ločen prostor. Sodobni principi varstva kulturne dediščine tako presegajo razvojem oziroma da skuša razvoj umerjati tako, da se pri tem ne izgu- zgolj točkovno obravnavo objektov z upoštevanjem večjih prostorskih bljajo varovane kakovosti krajine. celot, znotraj katerih pridejo do izraza tudi vrednote določenega kultur- Čeprav velja, da je kulturna krajina eden izmed poglavitnih nosilcev nega okolja z vsemi vsebinami in najrazličnejšimi pomeni. narodne identitete, pa je izvajanje njenega varstva samo z vzvodi varstva V smislu ohranjanja ožjega prostorskega konteksta prostorsko bolj

188 189 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Dob pri Mirni, hruškov drevored pred Zavodom za prestajanje kazni zapora Dob (foto: Mitja Simič, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) izpostavljene enote dediščine varujemo znotraj t. i. vplivnih območij, v Dornava, park dvorca Dornava, stanje septembra leta 2011 (foto: Mitja Simič, arhiv ZVKDS, katerih se presoja vpliv določenega posega na varovane lastnosti dedišči- Območna enota Novo mesto) ne. Vplivno območje je določeno z zgodovinskega, funkcionalnega in vizualnega vidika, katerega namen je ohranitev ali zagotovitev prostorske Krajinska arhitektura je v skladu s sodobni principi varstva kulturne integritete, pričevalnosti, dominantnosti in možnosti delovanja dediščine. dediščine s svojo interdisciplinarno naravnanostjo postala skoraj nepogre- Varovanje v vplivnem območju predpostavlja poleg fizične ohranitve tudi šljiva stroka znotraj sodobnega konservatorstva. Le redkokdaj pa delo kra- ohranitev skladne krajinske podobe v širši okolici, ohranitev obstoječih jinarjev v javnosti izstopa, saj so krajinarji pogosto vpeti v širše delovne funkcionalnih navezav ter prostorske celovitosti. Vse to pa so vsebine, ki skupine ali pa delujejo na področjih, ki ne žanjejo velikih medijskih od- osmišljajo sodelovanje krajinskih arhitektov z drugimi strokami, pristoj- mevov (upravni postopki, varstvo dediščine v prostoru, strokovne zasnove nimi za posamezne zvrsti dediščine, pri njihovem varovanju v prostoru. itd.). Vrtovi so še vedno v senci svojih grajenih sopotnikov – gradov, dvorcev, vil ipd. –, vendar pa vsaj znotraj konservatorske stroke niso več spregledani. Žal pa ostajajo zanemarjene prav nekatere najpomembnejše Vključevanje varstva dediščine v prostorsko vrtnoarhitekturne stvaritve, med katerimi izstopa Dornava kot največja in načrtovanje najbolj dovršena baročna kompozicija dvorca s parkom pri nas. Varstvo kulturne krajine zahteva utečene mehanizme prostorskega na- V 21. stoletju je kulturnovarstvena služba začela posvečati bistveno črtovanja in upravljanja, ki pa se stalno izmikajo glede na trenutne poli- več pozornosti vpetosti varstva kulturne dediščine v prostorsko načrto- tične interese. Namesto večjega medresorskega povezovanja smo pogosto vanje. Prva, ki se je začela bolj poglobljeno ukvarjati s tem področjem, je priča zapiranju v ozke okvire svoje pristojnosti. Varstvo in razvoj kulturne bila arhitektka Lenka Molek (Ministrstvo za kulturo), pod njenim men- krajine pa sta lahko uspešna le ob uravnoteženem in skladnem odnosu torstvom pa so glavnino dela prevzeli krajinski arhitekti po posameznih med naravnimi danostmi ter družbenimi vrednotami in potrebami, za območnih enotah zavoda (na tem področju poleg krajinskih arhitektov kar je medresorsko sodelovanje nujno. delujejo še geografi, arhitekti in drugi). Ta segment dela trenutno pred- Neugodno je tudi dejstvo, da se je segment strokovnega konserva- stavlja glavnino dela stroke, saj Zakon o varstvu kulturne dediščine iz torskega dela zadnja leta v območnih enotah Zavoda za varstvo kulturne leta 2008 dediščino, ki nima statusa kulturnega spomenika, prepušča na dediščine Slovenije v skladu z zakonodajo bistveno zmanjšal na račun milost in nemilost občinskim prostorskim aktom. Ustrezno vključevanje upravnopravnih in administrativnih del, kar je prizadelo tudi druge dediščine v prostorske akte je tako postalo ključno za njeno ohranitev, stroke znotraj zavoda. Zakonsko opredeljena selitev stroke na trg ni dala delo na tem področju pa izredno odgovorno. pozitivnih rezultatov, ker tam stroke enostavno ni oziroma je ni dovolj. Zaradi pogosto spreminjajoče se prostorske zakonodaje pa so postop- Tako se strokovno delo konservatorjev, če hočejo ohraniti svoje poslan- ki vključevanja kulturne dediščine v prostorske akte neutečeni in včasih stvo, počasi seli iz službenega časa v njihov prosti čas in voluntiranje. tudi nedodelani, kar zmanjšuje njihovo učinkovitost. Ob občasnih izletih Delo, ki se ne plača, pa se običajno tudi ne ceni in lahko celo sčasoma ozkih političnih interesov na področje urejanja prostora, tudi na najvišji pade na raven ljubiteljstva, česar ne bi smeli dopustiti. Te pasti bi se mo- ravni države, pa je ta naloga še dodatno otežena. Izkušnje so pokazale, rali zavedati pri pripravi nove zakonodaje, ki bi morala strokovni službi da je vključevanje varstva kulturne dediščine v prostorsko načrtovanje spet zagotoviti njeno strokovno vlogo. Kljub vsem negativnim dejav- potrebno in za ohranjanje dediščine koristno, da pa bi moral biti za kul- nikom je bistveno, da stroko, ki je sposobna izvajati svoje poslanstvo v turno dediščino, ki nima statusa kulturnega spomenika, sočasno vzposta- širšem družbenem interesu, še vedno imamo. vljen tudi samostojen in neodvisen mehanizem varovanja.

190 191 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Razvoj organiziranega konserviranja in restavriranja

Uvod

Anita Kavčič Klančar

Konservatorji-restavratorji se v svoji praksi pogosto srečujemo s pre- teklimi konservatorsko-restavratorskimi posegi na spomenikih kulturne dediščine. Prav ti posegi nam najbolj neposredno govorijo o metodologiji in organizaciji dela. Palimpsest večkratnih preteklih posegov v umetnino nam kot v preseku kaže stanje restavratorstva v različnih obdobjih. Izho- dišče našega raziskovanja je vedno umetnina. Od tu se oziramo v preteklost in se s konservatorsko-restavratorskimi posegi v umetnino – kot sled – vključujemo tudi v njeno prihodnost. Zgodovina obnavljanja likovne dediščine je stara skoraj toliko kot dediščina sama. Prvi znani primeri na slovenskih tleh se pojavljajo na stenskih slikah. Janez Aquila je že leta 1393, v okviru gotizacije cerkve v Turnišču, obnavljal in dopolnjeval stenske slike v prvotni romanski ap- sidi cerkve. Prenovitveni posegi v preteklosti so bili bolj kot ohranjanju dediščine namenjeni posodabljanju umetnine za takratni »sedanji čas«, prilagajanju za novo uporabo in okus. Zato so bili posegi grobi, veliko- potezni in do umetnine nasilni. Usoda umetnin je bila večkrat podrejena arhitekturnim in stilnim prenovam celotnega objekta. Starejše stenske poslikave so ob takih posegih pogosto nakljuvali, delno odbili, na novo ometali in preslikali, v boljšem primeru pa le prekrili z beleži. Slikam na platnu so spreminjali obliko in velikost ter jih ob tem na novo podlepljali in utrjevali ter ob zaključku doslikali ali preslikali v maniri tistega časa. Tudi pri kamnitih in lesenih plastikah ter oltarjih je težko določiti meje med restavriranjem in predelavo. Zaradi stilnih sprememb notranjščine cerkva so mnogokrat spreminjali tudi oltarno arhitekturo ali posamezne dele plastik. Uničene dele rok, nog ali rezljanih elementov oltarja so na novo izrezljali ter zaradi enotnega videza vse skupaj na novo poslikali. Vsako stilno obdobje je imelo svoje načine prilagajanja umetniških del, v večini primerov pa je šlo za posege, ki so bili za umetnino škodljivi. Ko- rak nazaj je bil največkrat narejen tudi z likovnega vidika, saj preslikave in doslikave običajno niso dosegle umetniške kvalitete originala. Žal se enak pristop pri poseganju v umetnine pri neozaveščenih naročnikih in izvajal- cih ponekod vleče vse do danes. Ustanovitev Centralne komisije za spomeniško varstvo na Dunaju sredi 19. stoletja je sprožila sistematično in strokovno proučevanje spo- meniškovarstvene problematike. Avstrijska centralna komisija je leta 1913 imenovala Franceta Stelèta za deželnega konservatorja za Kranjsko. Njegovo delovanje v duhu načel avstrijskih utemeljiteljev spomeniške- ga varstva Alojza Riegla in Maksa Dvořaka – z geslom »konservirati, ne restavrirati« –, je sprožilo velik preobrat v restavratorski praksi in miselnosti. Postavljen je bil temelj za nastanek in razvoj organiziranega restavratorstva v Sloveniji. Velik pomen je imelo tudi tesno sodelovanje med konservatorjem Stelètom ter slikarjem in restavratorjem Matejem Sternenom. Stelè v svojih konservatorskih spominih piše, da je Sternen že takrat veljal za enega najsposobnejših restavratorjev v Avstriji in bi lahko postal dvorni restavrator, če tega ne bi preprečil izbruh prve svetovne voj-

192 193 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso ne (Stelè, 1965). Po letu 1919, ko se je znotraj nove države SHS formiral Mole, Miha Pirnat in Emil Pohl, kasneje so se jim pridružili še France Spomeniški urad za Slovenijo, sta tako Stelè kot tudi Sternen nadaljevala Kokalj, Vladimira Zupan, Momo Vuković in Ivan Bogovčič. Razvoj resta- svoje delo na področju spomeniškega varstva. Za odkrivanje fresk ter či- vratorskega izobraževanja se je nadaljeval in v letu 1996 je bil ustanovljen ščenje in restavriranje slik je do druge svetovne vojne skrbel Sternen. Kot samostojen Oddelek za restavratorstvo. Z Zakonom o varstvu kulturnih nenadomestljivega restavratorja za obnovo notranjščin in stenskih posli- spomenikov v LR Sloveniji so bili po letu 1961 iz spomeniških komisij kav Stelè omenja še Petra Železnika, obetajočega, a prezgodaj umrlega pri okrajih organizirani regionalni zavodi, kasneje območne enote zavoda, Franja Goloba ter Mirka Šubica, ki se je začel uveljavljati v tridesetih letih znotraj katerih so začele delovati restavratorske delavnice ali posamezni prejšnjega stoletja. O njih piše: »Za to skupino sodelavcev na slikarskem restavratorji, ki še danes vodijo številne operativne naloge ter manj obse- področju mi je takrat lahko zavidal vsak drug jugoslovanski konservator.« žne konservatorsko-restavratorske posege na svojem območju. Nadalje opisuje, da je bilo slabše poskrbljeno za kiparske in rezbarske Leta 1983 je bila kot naslednica restavratorske delavnice republiškega umetnine, čeprav so bile v primerjavi s freskami in slikami številnejše. Šlo zavoda ustanovljena samostojna institucija Restavratorski center Repu- je predvsem za obnavljanje poslikav ter zlatenje zlatih oltarjev in pompo- blike Slovenije, ki je bila po letu 1999 priključena Javnemu zavodu za znih baročnih oltarjev. Ob tem našteva nekaj podeželskih podobarskih varstvo kulturne dediščine RS, od leta 2009 pa deluje v okviru Centra za delavnic na Kranjskem in Štajerskem, ki so »imele dobro tehnično izroči- konservatorstvo znotraj Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. lo, a so že odmirale ali pa se niso prav vključile v konservatorske težnje« Restavratorski center sestavlja več oddelkov: dokumentacijski in knji- (Stelè, 1965). žnični, arhitekturni, konservatorski, oddelek za naravoslovne raziskave, Večji prelom s spomeniško službo in z njo povezano konservator- štafelajno in stensko slikarstvo, leseno plastiko ter kamen in štukaturo. sko-restavratorsko dejavnostjo ter njuno začasno prekinitev je prineslo S svojo organiziranostjo je Restavratorski center vodilna institucija, ki je obdobje druge svetovne vojne. Številni spomeniki so utrpeli materialno zadolžena predvsem za izvajanje najzahtevnejših restavratorskih posegov škodo, mnogo jih je bilo med vojno ali po njej uničenih, poškodovanih na pomembnejših spomenikih kulturne dediščine, hkrati pa tudi edina, ali izropanih. Po vojni je bila z razlastninjenjem pomembnega deleža ki sistematično skrbi za razvoj stroke, strokovno izpopolnjevanje, interdi- stavbne dediščine, njenim simbolnim razvrednotenjem in dolgoletnim sciplinarnost in mednarodno sodelovanje. neustreznim upravljanjem storjena tudi velika škoda na področju odnosa V stoletnem razvoju organiziranega varstva dediščine se je krog delu- do dediščine, ki se je med laično javnostjo obdržal še desetletja po drugi jočih na področju restavratorstva razširil v številno mrežo strokovnjakov. svetovni vojni. Plodno sodelovanje med institucijami doma in v tujini je postalo ključno V letu 1945 je bil kot naslednik bivšega Spomeniškega urada za Slo- pri uvajanju in preizkušanju novih metodologij ter pri ikonografski in venijo ustanovljen Zavod za varstvo spomenikov LRS. Ta na začetku ni stilni opredelitvi umetnin. Restavratorsko delo se nenehno prepleta z imel niti svoje restavratorske delavnice niti strokovnega kadra. Zato je raziskovanjem in dokumentiranjem. Znanje, izkušnje in interdisciplinar- zavod v juliju in avgustu 1948 v Ljubljani priredil prvi restavratorski tečaj nost se v obliki minimalnega poseganja in kompatibilnosti materialov kot za strokovno izobraževanje restavratorjev iz vseh republik Jugoslavije. nevidna nit stekajo nazaj v umetnino in jo tako ohranjajo v njeni priče- Po mnogih strokovnih pobudah je bil v letu 1950 pod pokroviteljstvom valnosti. zavoda ustanovljen restavratorski oddelek, ki je po vseh potrebnih pripra- Konservatorsko-restavratorska stroka se od nekdaj in še vedno neneh- vah in ureditvah pričel večja restavratorska dela v začetku leta 1951. Tone no razvija. Od svojih začetkov je preizkušala različne metodologije, izva- Demšar, ki je bil prvi zaposleni restavrator na oddelku, piše: »Začetki jala kompleksne projekte v različnih organizacijskih oblikah, na različne delavnice so bili res skromni. Zavodu so dodelili ateljejske prostore po- načine je v delo uvajala interdisciplinarnost, bolj ali manj uspešno je spre- kojnega kiparja Ivana Zajca v Narodni galeriji. Od maja l. 1950 sem pol jemala nove tehnologije, materiale in orodja. Razvoj konservatorsko-re- leta z dobro voljo in veseljem sam eksperimentiral ter po Kavčičevih in stavratorske stroke v stoletni zgodovini organiziranega varstva dediščine Hudoklinovih receptih tudi restavriral manjvredne slike iz depoja Naro- smo skušali prikazati s kratkim orisom razvoja konservatorsko-restavra- dne galerije.« (Demšar, 1972.) torskih metodologij na različnih področjih slovenske likovne dediščine. Vodenje delavnice je na povabilo zavoda v letu 1951 prevzel Mirko Pogled v preteklost nam pomaga vrednotiti naše delo v sedanjosti ter od- Šubic, utemeljitelj sodobnega restavratorstva v Sloveniji, ki je konser- pira pogled k razvoju konservatorsko-restavratorske stroke v prihodnosti. vatorsko-restavratorsko specializacijo opravljal na Dunaju in v Bruslju. Oddelek je bil zamišljen kot centralni republiški laboratorij za konservatorsko-restavratorska raziskovanja. V njegovih delavnicah za restavriranje Stenske slike slik in plastik naj bi se restavrirale naše najpomembnejše umetnine, hkrati pa naj bi oddelek vodil restavratorska dela v delavnicah centralnih in Anita Kavčič Klančar provincialnih galerij in muzejev (Šubic, 1951/52). Restavriranje plastik je od leta 1953 vodil Jože Lapuh in pozneje Ivan Pavlinec. Ustanovitev Začetki spomeniškega varstva na Slovenskem so bili tesno povezani Specialke za konserviranje in restavriranje likovnih umetnin na Akademiji z odkrivanjem srednjeveškega stenskega slikarstva. Pravzaprav sta razvoj za likovno umetnost v letu 1954, katere soustanovitelj je bil tudi Mirko tega dela restavriranja napovedovali že doktorska disertacija Franceta Ste- Šubic, je prinesla vrsto mladih strokovnjakov, ki so nadaljevali Šubičevo lèta o gotskem stenskem slikarstvu na Kranjskem iz leta 1910 ter njegova pionirsko delo na področju restavratorstva. To so bili Tomaž Kvas, Izidor kasnejša strokovna usmeritev v raziskovanje slovenskega srednjeveškega

194 195 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

ter Železnik. Sternen je po Stelètovih besedah veljal za enega boljših restavratorjev v takratni Avstriji (Stelè, 1965). Ob tem je treba omeniti, da je bolj kot za celovite konservatorsko-restavratorske posege šlo za odkrivanje poslikav, ostali postopki, kot so retuša, kitanje, injektiranje, utrjevanje itd., pa so bili izvedeni v smislu osnovne zaščite ogroženega spomenika. Sternen je pri delu uporabljal materiale, ki so bili kompatibilni s fresko poslikavami. Za kitanje je uporabljal klasično apneno malto, vendar pri tem ni posebno pazil na vrsto ali granulacijo peska. Njegove plombe so se po strukturi in nivoju razlikovale od originalnega ometa (Vrzdenec, Godešič). Kitane dele je po navadi poslikal v fresko tehniki (frančiškani), retušo ali preslikave na originalni barvni plasti in ometu pa je s hitro potezo v impresionistični maniri izvajal z reverzibilno jajčno tempero, ki je danes zlahka odstranljiva. Gledano z današnjimi očmi, so bile posamezne faze Sternenovih posegov izvedene površno (kitanje, rekonstrukcija, retuša), a so bile s tehnološkega vidika nekvarne in so že takrat sledile osnovnim načelom konservatorsko-restavratorske stroke o reverzibilnosti in kompatibilnosti uporabljenih materialov ter s tem stremele k ohranjanju originalne umetnine. V času med obema vojnama je prav zaradi Stelètovega vpliva veči- Črna pri Kamniku, cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, kopiranje stenskih poslikav, 1948 (foto: na spomeniškovarstvenih aktivnosti potekala na področju restavriranja neznan avtor, INDOK center, Ministrstvo za kulturo) stenskih poslikav, natančneje, odkrivanja srednjeveških poslikav. Z odkritjem stenskih poslikav je Stelè »doživljal resnično vstajenje naše starejše slikarstva. Stelètovo delovanje na področju spomeniškega varstva je tako umetnostne kulture, pokopane v pozabo in celo v prezir« (Cevc, 1969). pomenilo tudi začetek in razvoj organiziranega restavriranja stenskih poslikav pri nas. France Stelè je bil že od samega začetka tesno povezan s slikarjem in restavratorjem Matejem Sternenom. Spoznal ga je že med pisanjem dok- torske naloge, njegove sposobnosti pa je začel ceniti, ko je kot restavrator uspešno rešil problem preslikav na freskah v cerkvi pri Sv. Primožu nad Kamnikom. Tja je bil Stelè napoten po naročilu generalnega konservatorja Maksa Dvořaka. Ene najlepših stenskih poslikav pri nas je že v letu 1840 obnavljal slikar Franz Kurz von Goldenstein, ki je kvalitetno naslikano fresko doslikal in preslikal v temperi, ta pa je zaradi vsebnosti kleja začela plesneti. Nekatere barve so počrnele, dele slikarije so sčasoma prekrile črne maroge. Avstrijska Centralna komisija za varstvo spomenikov je freske na pobudo častnega konservatorja slikarja Ivana Franketa zato sklenila očistiti. Delo je bilo zaupano slikarju Mateju Sternenu, ki je ocenil, da se pod površino tempera preslikav skriva mnogo kvalitetnejša stara fresko poslikava, v nasprotju s Franketom, ki je imel preslikave za pristne in je zahteval, naj se ohranijo in utrdijo. Na pobudo generalnega konservatorja za Kranjsko prof. Maksa Dvořaka je Stelè proučil položaj in pritrdil Sternenu, ki je freske nato očistil in zavaroval proti plesnobi. Stelè v svojih spominih piše, da je pravilnost odločitve glede restavratorskega posega, ki jo je potrdila tudi Avstrijska centralna komisija, zanj pomenila pravcati konservatorski krst ob začetku strokovnega delovanja (Stelè, 1965). Spor glede načina restavriranja fresk kaže na odločilno in pomembno mesto restavratorjevega dela znotraj konservatorske in umetnostnozgodovinske stroke. Pravilna tehnološka izvedba in korektna likovna prezentacija sta imeli odločilen pomen znotraj konservatorske stroke pred stotimi leti in ga imata še danes.

Posege na stenskih slikah pa tudi na drugih zvrsteh likovne dediščine Hrastovlje, cerkev Sv. trojice, detajl Mrtvaškega plesa med odkrivanjem, 1953 (foto: Marjan je v času med obema vojnama vodil Sternen, kasneje tudi restavrator Pe- Zadnikar, INDOK center, Ministrstvo za kulturo)

196 197 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Hrastovlje, cerkev Sv. trojice, risba severne apside z vrisanimi poškodbami (osebni arhiv Ivana Bogovčiča)

Sistematično in pregledno odkrivanje srednjeveških poslikav je bilo tesno Hrastovlje, cerkev sv. Trojice, med konservatorsko-restavratorskimi posegi v devetdesetih letih (foto: Ivan Bogovčič, osebni arhiv) povezano z njegovimi prizadevanji za uveljavljanje spomeniškovarstvenih načel, hkrati pa je pomenilo priznanje slovenske umetnostne preteklosti, saj se je delež odkrite srednjeveške likovne dediščine v tem času močno Naslednji poseg na hrastoveljskih freskah je bil v devetdesetih letih povečal (Komelj, 1965). izveden pod vodstvom Ivana Bogovčiča. Pred posegom so bile zaradi po- Druga svetovna vojna je zapustila mnogo uničenih in poškodovanih škodb in kompleksne problematike izvedene temeljite naravoslovne raz- spomenikov in obenem prinesla spremembe znotraj organiziranega var- iskave barvnih plasti in ometa, opravljene so bile meritve relativne vlage, stva dediščine. Zavod za varstvo spomenikov LRS je leta 1950 ustanovil zračnih tokov in temperature v prostoru, zbrana je bila dokumentacija o prvo restavratorsko delavnico, ki naj bi opravljala posege na pomembnej- preteklih posegih in stanju poslikav, preizkušeni so bili številni postopki ših kulturnih spomenikih po Sloveniji. V prvih letih po vojni je bila glav- in materiali. Na podlagi analiz in poskusov je bilo ugotovljeno, da je na naloga zavoda reševanje najbolj ogroženih spomenikov, hkrati pa se je luščenje barvne plasti posledica prisotnosti flišnih zrnc, ki v kombinaciji nadaljevalo delo na področju odkrivanja stenskih poslikav. z vlago nabreknejo ter posledično izrivajo barvno plast in jo odluščijo. Eden izmed prvih pomembnejših in večjih konservatorsko-restavra- Objekt so ponovno hidroizolirali, mu zamenjali streho ter naredili zračno torskih posegov pri nas je bilo zagotovo odkritje stenskih poslikav v cer- kineto ob zunanji strani temeljev, kar je prispevalo k zmanjšanju vlage kvi Sv. trojice v Hrastovljah. Dela na največji ohranjeni gotsko poslikani in preprečilo vdor meteorne vode (čeprav je ob stiku z zvonikom ob de- celoti – odkritih je bilo kar 120 m2 poslikav – so potekala med letoma ževnih dneh voda še vedno pritekala); ni pa bil dokončno rešen problem 1952 in 1958 pod strokovnim vodstvom prof. Mirka Šubica, ki je med- kondenzne vlage. Problematika hrastoveljskih fresk kaže na neločljivo tem prevzel tudi vodenje zavodske restavratorske delavnice. Iz gradiva povezanost stenskih poslikav z ustrezno gradbeno sanacijo stavbe, ki se restavratorja Miha Pirnata lahko razberemo, da je šlo za pravi restavratorji največkrat posveča premalo pozornosti in bi morala biti predpogoj za ski podvig, kakršnega na prebeljenih stenskih slikarijah pri nas skorajda vsako resnejše reševanje stenskih poslikav. ni bilo (Pirnat,1957). Glavnino posega so sestavljali odstranjevanje plasti Obsežne in temeljite preiskave, interdisciplinarnost in sistematičnost apnenih beležev, utrjevanje ometov in barvne plasti, obdelava praznih pri zbiranju gradiva in izdelavi dokumentacije so pomenile za tisti čas stenskih površin in retuširanje. Odstranjevanje beležev je bilo težavno, veliko novost v pristopu k snovanju restavratorskega posega. Prvič dotlej zato so ga izvajali hkrati z utrjevanjem ometa z razredčenim apnenim je bil pri nas pred posegom izdelan projekt konservatorsko-restavrator- kazeinatom. Beleže in sigo so odstranjevali mehansko z rahlimi udarci skih posegov, ki je na podlagi raziskav, poskusov, meritev in analiz določal lesenih kladivc, raznoterimi nožki in z zobozdravniškim svedrom. Tanke obseg in vrsto postopkov za izboljšanje stanja hrastoveljskih fresk. Novost zasigane plasti so po odbrušenju spolirali z mokrim marmornim pra- na področju dokumentiranja je pomenila tudi fotogrametrija, na podlagi hom ali kar s prahom odbrušenih beležev, freske pa so na koncu izpirali katere je bil pripravljen črtni izris stenskih slik v merilu 1 : 10. Risba z deževnico. Barvno plast so praviloma utrjevali z apnenim cvetom, po se je v kombinaciji s tekstualnim in fotografskim gradivom uporabljala končanem posegu pa so površino opršili z razredčeno disperzijo Akronala kot temeljno sredstvo dokumentacije za vnos podatkov o poškodbah ter l-401 (Bogovčič, 1990). V letih po izvedenih posegih so se zaradi neustre- opravljenih posegih na stenskih poslikavah. Hrastoveljski projekt se s zne gradbene sanacije cerkve na poslikavah začele kazati nove poškodbe. svojim celostnim in interdisciplinarnim pristopom ter izdelavo projekta Te so bile posledica čezmerne vlage v zidovju in zraku. konservatorsko-restavratorskih posegov kaže kot vzorčni primer za podobne obsežnejše konservatorsko-restavratorske posege na stenskih slikah 1 Vodna disperzija akrilnega ester-stiren kopolimera (polimerov), utrjevalec so v petdesetih letih v naslednjih desetletjih. uporabljali za utrjevanje barvne plasti.

198 199 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Ljubljana, stolna cerkev sv. Nikolaja, poslikave na oboku ladje med konservatorsko- restavratorskimi posegi, 2003 (foto: Rado Zoubek, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) Ljubljana, stolna cerkev sv. Nikolaja, retuširanje poslikav na oboku ladje, 2006 (foto: Rado Zoubek, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) Ob pozitivnih vidikih omenjenega projekta je treba spomniti, da je desetletja po vojni zaznamovalo pomanjkanje materialov in orodij ter in posegov. Kot pomembna opora restavratorskemu delu so služile tudi ustreznih raziskav, ki so se le počasi in s trudom posameznih restavra- umetnostnozgodovinske raziskave, ki so osvetlile ikonografsko in stilno torjev začele uvajati v proces dela. Sočasno so se v konservatorsko-resta- plat umetnine. Ob problematiki nečistoč na barvni plasti se je v sodelo- vratorski praksi začeli uveljavljati novi materiali, kot so Primal, Paraloid, vanju z nemškimi in italijanskimi restavratorji prvič pri nas uporabljala Akronal ... Uporaba akrilnih smol, sintetičnih polimerov, acetatnih emul- metoda odstranjevanja nečistoč in utrjevanja barvne plasti z amonijevim zij in poliamidov je za desetletja postala samoumnevna sestavina skorajda karbonatom v celulozni pulpi. Postopek se je v tujini uporabljal že vrsto vsakega konservatorsko-restavratorskega posega. Materiale so uporabljali let, pri nas pa se je začel uvajati v redno restavratorsko prakso po uspešno kot veziva, utrjevalce ali lepila praktično pri vseh restavratorskih postop- opravljenem posegu v stolni cerkvi. Novost na tehnološkem področju pri kih: pri utrjevanju, kitanju, mikroinjektiranju in retuši. Zanimivo izjemo tem projektu je pomenila tudi uporaba novega veziva za retušo, za katero in razmišljanje v nasprotno smer predstavlja stališče Izidorja Moleta, ki so se restavratorji odločili na podlagi analiz in rezultatov umetnega stara- restavriranje in utrjevanje fresk z umetnimi smolami kritično označuje nja različnih veziv (Zoubek, 2006). za neodgovorno početje. Kot edine sprejemljive materiale za restavriranje Pri konservatorsko-restavratorskem projektu, izvedenem na poslika- stenskih poslikav omenja le apno, pesek in vodo. »Vsako drugo vezivo vah stolne cerkve sv. Nikolaja v Ljubljani, gre za proces prepletanja treh daje slikariji nov značaj. Površina barvne plasti se spremeni, drugače lomi sklopov: raziskovalnega dela, restavratorskih posegov in dokumentiranja. svetlobo, drugače se odziva na spremembe vlage in temperature; freske Kompleksna organiziranost dela, temeljite strokovne raziskave in analize, po takih posegih hitreje plesnijo, temnijo in se luščijo. Svežine, značilne pretehtana uporaba materialov in novih metod dela, odprtost za znanje za fresko poslikavo ni mogoče ohraniti z nobenim drugim vezivom kot in restavratorske izkušnje iz tujine, mednarodno povezovanje, natančno apnom.« (Mole, 1986.) Njegova razmišljanja in praksa z uporabo anor- in sodobno dokumentiranje vseh faz restavratorskega dela, popularizacija ganskih kompatibilnih materialov postajajo v sodobnem restavratorstvu ter visoka strokovna etičnost so pokazatelji in odraz sodobnega pristopa h ponovno aktualni. konservatorsko-restavratorskim posegom na stenskih poslikavah. Premik v smeri uvajanja novih metod dela, raziskovalnih pristopov Seznanjanje z uporabo sodobnih metodologij v restavratorstvu ter ter sodobnejših načinov dokumentiranja zagotovo pomeni obsežen kon- mednarodno sodelovanje s sorodnimi institucijami sta poleg izvajanja servatorsko-restavratorski poseg na stenskih poslikavah Giulia Quaglija v konservatorsko-restavratorskih posegov eni prednostnih nalog sodobne stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani, ki je bil izveden v letih 2002–2006 konservatorsko-restavratorske stroke. Tako sta bila v Restavratorskem pod okriljem Restavratorskega centra ZVKDS.2 Pred samim posegom so centru ZVKDS kot plod raziskovanj in konservatorsko-restavratorskih bile izvedene kemijske analize barvne plasti in ometa ter termografske, posegov na stenskih slikah v cerkvi Marijinega Oznanjenja v Ljubljani v magnetoskopske in endoskopske preiskave stropa. Izdelan fotograme- letu 2007 organizirana mednarodni seminar na temo Metodologija upo- trični izris poslikave je bil osnova za dokumentiranje stanja, poškodb rabe amonijevega karbonata in barijevega hidroksida ter seminar na temo 2 Konservatorsko-restavratorski projekt obnove stenskih slik Giulia Quaglia v stolni cerkvi sv. Utrjevanja stenskih poslikav z nanodelci kalcijevega hidroksida pod men- Nikolaja v Ljubljani je vodil mag. Rado Zoubek, konservatorsko-restavratorski svetnik.

200 201 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso torstvom priznanih italijanskih restavratorjev. Zadnji seminar je s predstavitvijo študije ter rezultatov utrjevanja z nanodelci kalcijevega hidroksida ter prikazom načina priprave nanokalka3 prinesel nova teoretična in prak- tična znanja, ki so pomagala pri uvajanju nove metodologije v vsakdanjo restavratorsko prakso. Metoda se je uspešno uporabljala pri številnih posegih: na poslikavah Matevža Langusa v cerkvi Marijinega Oznanjenja v Ljubljani, ob restavriranju baročnih poslikav Mihaela Rainwoldta v Pre- serju, pri reševanju poslikav v Lutrovski kleti, pri restavriranju poslikav v Viteški dvorani Brežiškega gradu ter pri mnogih drugih posegih. Tehnološka izvedba konservatorsko-restavratorskih posegov, izbira materialov in postopkov, estetska prezentacija, obsežnost raziskav, načr- tovanje posega, načini dokumentacije ter prezentacije so elementi, ki so oblikovali razvoj naše restavratorske preteklosti skozi sto let. Sodobno delovanje na področju restavriranja stenskih slik vključuje interdisciplinarnost, minimalno poseganje v umetnino, uporabo kompatibilnih materialov ter poleg samega posega tudi raziskovalno in dokumentacijsko ter promocijsko delo. Vse to ob skrbnem posluhu za umetnino, budnem očesu in izurjeni roki, ki umetnino ohranja za prihodnost v vsej njeni umetnostnozgodovinski pričevalnosti.

Slike na platnu

Barbka Gosar Hirci

Novo mesto, cerkev sv. Nikolaja, Jacopo Tintoretto, Sv. Miklavž, delo na sliki, 1944 (foto: avtor Zgodovina konserviranja in restavriranja slik na platnu v svetovnem neznan, INDOK center, Ministrstvo za kulturo) merilu sega daleč nazaj, v čas nastanka same tehnike. Že takrat so predvsem slikarji umetnine tudi renovirali; včasih so obnavljali svoja lastna gledom na restavratorstvo, je varovanje originalne površine, zadržanosti dela, nemalokrat pa tudi dela svojih predhodnikov, ki so bila na takšen pri obsegu rekonstrukcije in predvsem uvajanje dokumentacije v okviru ali drugačen način poškodovana. Vendar pa slikarska tehnologija ni tudi tedaj dosegljivih možnosti.« (Smrekar, 2004.) Omenjeno trditev potrju- restavratorska. Že v 17. stoletju so začeli razvijati različne pristope k reše- jejo tudi Sternenovi nasledniki, ki so opazili, da so njegove retuše na sliki vanju poškodb platnenega nosilca in utrjevanja barvnih plasti. Posegov so Jelovškove Sv. družine stabilne, ne temnijo ter se oblikovno, barvno in se nemalokrat lotevali z zanimivimi inovacijami, velikokrat žal s premoč- optično ujemajo z originalom (Šubic, 1955). nimi in neustreznimi lepili. V 19. stoletju je razmišljanje o reševanju po- Sternenov restavratorski pečat na slikah lahko zasledimo ne le na škodb platna privedlo do razmaha podlepljanja, ki se je počasi uveljavilo samih umetninah, ampak tudi v njegovih zapisih. O Jelovškovi sliki Sv. kot univerzalna metoda. Proučevanja v smeri odkritja kvalitetnega lepila družina Sternen navaja, da je prejšnji restavrator dunajski slikar Jožef za podlepljanje in mase za utrjevanje so se nadaljevala vse do današnjih Kastner za podlepljanje slike uporabil navadno knjigoveško lepilo, ki se dni. Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da bodo raziskave v tej smeri ob izpostavljenosti preveliki vlagi razkroji. Svoje delo na Jelovškovi sliki potekale tudi v prihodnosti. Retuša je na področju restavriranja barvne je natančno opisal: »Najprej sem prednjo stran slike prelepil s tankim plasti v zgodovini velikokrat prešla v preslikovanje originalnih podob. papirjem, da bi odstopajoči deli barve ne odpadli. Nato sem s klejem Morda včasih tudi zato, ker so posege mnogokrat opravljali slikarji in jih nalepljeno platno odstranil z mlačno vodo in staro platno očistil ostan- je pri tem prevzela ustvarjalnost (Šubic, 1955). Vzporednice s svetovnim kov kleja. Potem sem sliko na zadnji strani napojil s sublimatom. Ko je konservatorsko-restavratorskim razvojem so se odražale tudi v slovenskem bila popolnoma suha, sem jo zlikal in gube zgladil. Nato sem jo nalepil z umetnostnem prostoru, čeprav z določenim časovnim zamikom, ki pa je zmesjo, sestavljeno iz kolofonije, bele smole, voska, terpentina in neko- od 19. stoletja vse manjši. liko firneža, na novo platno. S prednje strani sem odstranil papir, zakital V Sloveniji so začetki organiziranega varstva skoncentrirani okoli odluščene dele in odstranil preslikave, da je prišla zopet prvotna barva do dr. Franceta Stelèta, ki je s svojim delovanjem na področju ohranjanja veljave. Zakitane manjkajoče dele sem retuširal s primernimi barvami in kulturne dediščine pustil neizbrisljiv pečat. Matej Sternen je bil njegov sliko nato prevlekel z mastiksom.« (Šubic, 1955.) Podobne restavratorske prvi in edini sodelavec, ki mu je ostal zvest do smrti (Stelè, 1966). »Ster- materiale zasledimo tudi na sliki Križani z Magdaleno Paola Rossinija, nen je restavriral kot slikar. S svojimi sodobnimi sredstvi je ustvarjal vtis na kateri je Sternen opravil posege leta 1921: »Najprvo sem sliko impre- avtentičnega značaja slikane površine. Kar pa ga približuje novejšim po- gniral od zadaj z mastiksom, belo smolo in voskom s terpentinom, s tem 3 Nanokalk je koloidna suspenzija kalcijevega hidroksida v alkoholu. Delci apna so veliki od 1 sem prilepil tudi odstopajoče barvne dele nazaj na platno. Potem sem nanometra do 1 mikrometra.

202 203 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Brunk, cerkev Sv. treh kraljev, Paolo Rossini, Križani z Marijo Magdaleno, 1918 (foto: France Stelè, INDOK center, Ministrstvo za kulturo) Brunk, cerkev Sv. treh kraljev, Paolo Rossini, Križani z Marijo Magdaleno, slika po konservatorsko-restavratorskem posegu, 2011 (foto: Barbka Gosar Hirci, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) s slike odstranil stari firnis in drugo nesnago, zakital že odletele barve s kredo z limom in medom zmešano, in te dele poslikal z barvami, ki se popolnoma ujemajo z ostalim koloritom; slednjič sem prevlekel sliko s iz več nesešitih kosov platna različne kakovosti. Staro platno je začelo matiks firnisom.« (Škorja, 2012.) Sternenov restavratorski dotik zasledi- grozeče odstopati in se povešati. Ker je bil podokvir znatno prešibak, so mo tudi na Tintorettovem Sv. Nikolaju iz novomeške stolne cerkve. Tako se pojavile preko vse slikovne površine po dolžini in diagonalni smeri kot pri Jelovškovi sliki je tudi pri Tintorettovi Šubic kritičen do Sterne- široke močno vzbokle gube, ki so pričele trdeti in so nevarno ogrožale novega tehničnega restavriranja, torej do posegov na platnenem nosilcu. barvno plast.« (Šubic, 1952.) Sternen za razliko od Šubica ni bil formalno O Jelovškovi slike je napisal: »Zelo uspešno je odstranil Kastnerjeve pre- izobražen restavrator, zato moramo njegovo delo na področju ohranjanja slikave in vrnil sliki kljub mestoma fragmentarično ohranjeni originalni slik gledati z vidika časa, v katerem je deloval. Področje, ki ga Šubic na- slikovni površini lepoto prvotnega izgleda. Prav tako je tudi Sternen zelo vaja kot tehnično restavriranje, torej podlepljanje in utrjevanje, je bilo za ugodno prilagodil rekonstrukcije manjkajočih delov in ostale retuše ori- Sternena verjetno bistveno težji tehnološki izziv kot retuša. ginalu. Žal pa mu tehnična restavracija pri njegovih takratnih izkustvih V tridesetih letih 20. stoletja se je Sternenu pri obsežnem delu obnove in sredstvih ni zadovoljivo uspela.« (Šubic, 1955.) Sternenovo restavracijo zbirke Narodne galerije pridružil Mirko Šubic (Semion Makuc, 1998). na Tintorettovi sliki je opisal: »Rentoilažno smolno lepilo (kolofonija in Sprva je deloval kot honorarni sodelavec galerije, leta 1951 pa je prevzel terpentin) je bilo prepusto in neenakomerno naneseno ter premalo vlika- vodenje Centralne restavratorske delavnice (Demšar, 1972), ki je bila no. Lepilo je kmalu pulferiziralo. Reintolažno platno je bilo sestavljeno na področju konserviranja in restavriranja slik vseskozi tesno povezana z

204 205 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Novo mesto, cerkev sv. Nikolaja, Jacopo Tintoretto, Sv. Miklavž, slika po konservatorsko- Novo mesto, cerkev sv. restavratorskem posegu, Nikolaja, Jacopo Tintoretto, 2009 (foto: Emina Frljak Sv. Miklavž (foto: avtor Gašparović, arhiv ZVKDS, neznan, INDOK center, Restavratorski center) Ministrstvo za kulturo)

Narodno in Moderno galerijo, kjer so opravljali fotografsko dokumenta- Šubica v Bruslju in na Dunaju. Tam si je ta restavrator pridobil ogromno cijo. Prvo obsežno delo je bilo konserviranje-restavriranje večjega opusa znanja. Velika novost, ki jo je prinesel iz Bruslja, je bila smolno voščena Bergantovih slik. Šubic je natančno opisal stanje umetnin in nevarnost masa za podlepljanje slik, katere uporaba v različnih modifikacijah je ak- odstranjevanja starih oljnih firnežev zaradi načina avtorjevega slikanja. tualna še danes. »Prej smo uporabljali organska, škrobna lepila z mešanico Bergant je namreč uporabljal tanke in nežne lazure (Šubic, 1952). Tone smol, ki pa ne kljubujejo vlagi v npr. slikah, visečih v cerkvah. Dosti ob- Demšar je o projektu obnove Bergantovih del zapisal: »Prekratek rok in stojnejša proti vlagi je utrjevalna voščeno smolna masa, katero so Belgijci pomanjkanje raznega materiala ter orodja so nam odvzeli nekoliko pogu- uporabljali za restavriranje dragocenih holandskih slik na les in platno. ma, toda z dobro voljo in pomočjo zunanjih sodelavcev smo svoje delo Njihovi preizkušeni restavratorski postopki so primernejši za nas – zaradi uspešno opravili. Razstava je bila odprta 1.10.1951 v prostorih Narodne podobnih klimatskih sprememb.« (Demšar, 1972.) Pomanjkljivost, ki je galerije. Bergantove slike do tistega časa še niso bile nikoli restavrirane in bila potrebna za uspešno uporabo smolno voščene mase, tako pri utrjeva- to je bila za obiskovalce razstave novost, saj so gledali žive avtorjeve barve. nju kot tudi pri podlepljanju, je bila dublirna miza,4 ki omogoča dovaja- Zato se ni čuditi neki laični pripombi, češ da so slike na novo preslikane. nje toplote in s tem enakomerno razporejanje lepilne mase v sliko. Velika Pri restavriranju smo v tem času uporabljali dobre in dosegljive materiale. pridobitev je bila tridelna kovinska stiskalnica s stiskalno ploskvijo, ki Za podlepljanje smo uporabljali škrobno lepilo z mešanico smolnih veziv. je merila 150 x 250 cm; delavnico so s to stiskalnico opremili leta 1951 Razno drobno orodje, ki ga ni bilo mogoče kupiti, smo napravili sami: (Šubic, 1955). Gre za prvo modifikacijo dublirne mize v Sloveniji. Njena med njimi miniaturne likalnike za utrjevanje barvne plasti, razne nože, prva slabost je bila v nezmožnosti dovajanja toplote, druga pa v dimen- paletne lopatice in druge podobne priprave.« (Demšar, 1972.) 4 Izraz dubliranje se pojavlja skupaj z izrazom reintoliranje, v današnjem času pa se pogosteje Razvoj restavratorske stroke je povezan z izpopolnjevanjem Mirka uporablja podlepljanje.

206 207 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso ziji, saj ni omogočala obdelovanja večjih formatov. V teh primerih se je močno priporočajo AW2 in MS2B, ki manj temnijo, so pa krhki, zato še vedno uporabljala metoda ročnega podlepljanja. Tomaž Kvas metodo jih samih skoraj ne uporabljamo.« (Kokalj, 1972.) Znanje, ki so ga naši opisuje ob primeru konserviranja in restavriranja slike Zadnja večerja iz restavratorji pridobivali v tujini, so uspešno prenašali v stroko, ki se je na Pirana: »Pripravili smo obdelovalno mizo, tako da smo vse razpoložljive ta način razvila do te mere, da so jim bila zaupana dela umetnikov svetov- vezane panelne plošče postavili na tri pare stolic in jih pregrnili z dvojnim nega formata. Tizianov poliptih iz dubrovniške katedrale je zagotovo eno ovojnim papirjem. Sliko smo začeli utrjevati s hrbtne strani z za take izmed njih (Pirnat, Bogovčič, 1990). primere pri nas že ustaljenim sredstvom – voščeno smolno maso, ki smo Leta 1966 je Gustav Berger objavil obsežno razpravo z naslovom jo toplo vlikavali. Med likanjem smo sproti spajali pretržke z japonskim Poškodbe tkanja pri podlepljanju slik z vakuumsko metodo. Avtor se je papirjem. Za dubliranje smo vzeli močno laneno platno, ga oprali, zlikali osredotočil na problem deformacije originala zaradi uporabe prevelikega in močno napeli na pomožni okvir. Pri dubliranju slike na novo platno pritiska pri podlepljanju platna. Kot možnost za ublažitev pritiska na smo uporabljali isto voščeno maso kot pri utrjevanju. Napeto platno smo sliko je predstavil uporabo raznih papirjev in filcev. Ostal je še problem položili na hrbtno stran in ga zopet toplo likali, takoj nato še hladno ter voščeno smolnih mas, ki so za obdelovanje zahtevale uporabo previsoke ga oblagali z jeklenimi in cinkovimi ploščami. Po temeljitem likanju se je temperature, kar je lahko povzročilo deformacije barvnih plasti. Z ra- slika zravnala.« (Kvas, 1966.) V letu 1965 so metodo ročnega podleplja- zvojem termoplastičnih materialov (Beva 371) in nekaterih tipov polivi- nja nadgradili, saj so delavnico opremili s prvo toplotno dublirno mizo; nilacetatnih emulzij se je proces podlepljanja slik in utrjevanja slikovnih po načrtih iz tujine jo je izdelal domači strokovnjak.5 Velika prednost plasti močno izboljšal. Naslednji korak pri razvoju je pripeljal do razvoja opisane mize ni le v kontroliranem dovajanju toplote, temveč tudi v mo- metode hladnega podlepljanja, ki je najmanj invazivna. Lepljenje novega žnosti vzpostavitve pritiska, ki je nujen za kvalitetno obdelavo slik. platna z originalom se izvede le s pomočjo minimalnega pritiska in brez Kitanje in retuširanje sta postopka, ki po novejši delitvi spadata med uporabe temperature. Pionir metode hladnega podlepljanja je Vishwa Raj tako imenovane estetske dodatke na sliki. Izidor Mole ugotavlja, da je Mehra, ki je postopek prvič prikazal leta 1974 na Konferenci o primer- teza »konservirati in ne restavrirati« pri retuširanju izredno kočljiva in jalnih metodah podlepljanja.6 Uporabo novih materialov, ki so se na trgu da jo je treba obravnavati individualno glede na stanje umetnine (Mole, pojavili v sedemdesetih letih 20. stoletja, lahko sčasoma zasledimo tudi 1966). Avtor izpostavlja problem temnenja retuš; na to kasneje v član- v slovenskem prostoru. Prav pri obsežnem projektu obnove cikla Met- ku o retuširanju opozarja tudi Kvas: »Odkar ljudje restavrirajo slike in zingerjevih slik v letu 2000, kjer je zopet prišlo do plodnega sodelovanja retuširajo poškodbe, obstaja problem temnenja retuš. Vsako neočiščeno med galerijskimi in zavodskimi restavratorji, lahko zasledimo uporabo ali slabo laneno (makovo) olje, ker je primešano pigmentom (oljnata BEVE 371 kot materiala za podlepljanje.7 barva), močno temni, oksidira. Podslikava, prvi namaz retuše, je v čisti in Leta 1997 so se restavratorji Restavratorskega centra skupaj s kolegi iz svetlejši barvi kot okolica, tako da transparentno žari skozi lazurno nane- nacionalnih institucij udeležili delavnice o podlepljanju, ki je bila organi- seno drugo plast. Če je podslikava retuše dobra, ni več važno, ali bo naša zirana v Staatsgalerie v Stuttgartu. Poleg aktualne nizkotlačne mize je bila retuša ploskovna ali črtkana (kar je seveda odvisno od izvirnika). Izredno predstavljena tudi prenosna vlažilna komora, ki jo je bilo mogoče posta- stanovitne barve ostanejo retuše v temperi. Ta tehnika zahteva več časa viti kar na obstoječo mizo (Zoubek, 2013). Nakup nizkotlačne mize je bil za obdelavo, sušenje, glajenje itd. Pri primerni podlagi lahko zelo uspe- izveden leta 1999 in je velik prispevek k razvoju metodologije konservira- šno retuširamo tudi z akvarelnimi barvami.« (Kvas, 1972.) Avtor v istem nja in restavriranja slik na platnu. Nizkotlačna miza odpira širše možnosti članku navaja tudi material za izdelovanje mas za kitanje, ki se morajo v pristopih ravnanja platnenega nosilca in utrjevanja slikovnih plasti. ujemati z izvirnikom. Lahko so iz rdečega bolusa, kredno klejne z dodat- Omogoča nadzorovano uporabo temperature in pritiska, in sicer tako pri kom olja. Seveda se je kasneje s pojavom voščeno smolne mase uveljavila lokalnem kot pri celostnem obravnavanju umetnine. Načini obdelovanja tudi voščeno smolna masa za kitanje z dodatkom ustreznih pigmentov in slik so se s tehničnimi možnostmi in razvojem materialov zelo spremenili. krede. Podobno razmišljanje se je pojavilo v sedemdesetih letih prejšnjega V preteklosti vsesplošno uporabljeno podlepljanje se danes nadomešča s stoletja, ko so se v procesih podlepljanja in utrjevanja začele pojavljati postopnim poseganjem v umetnino. umetne smole. Slika kot originalna substanca v povezavi z obsegom po- Zaradi vse večje kompleksnosti konservatorsko-restavratorskih po- škodb je še dandanes glavno vodilo za izbor ustreznega materiala. segov na posameznih zvrsteh kulturne dediščine je v letu 2005 prišlo do Zanimivi so Šubičevi izredno natančni opisi stanja slik naših impre- delitve prvotnega slikarskega oddelka v oddelek za štafelajno in stensko sionistov, njegova razmišljanja o etiki odstranjevanja starih lakov, iz ka- slikarstvo. Prvi pomembnejši projekt oddelka za štafelajno slikarstvo je terih je razvidno restavratorjevo poznavanje »londonske« in »italijanske« bila obnova najdene slike Pietra Liberija iz ljubljanske stolnice. V tem teze. O lakih se je kasneje razpisal tudi France Kokalj, ki je svoje znanje primeru je bilo vpeljanih veliko novosti, kot so na primer podlepljanje s pridobival v Angliji (Kokalj, 1965). Pisal je o uporabi jajčne tempere za filmom BEVA 371 na sintetično platno, napenjanja slike na aluminijast retuširanje, načinih odstranjevanja potemnelih lakov in prvih sintetičnih podokvir z zaščito hrbtišča, ki je prvi te vrste v Sloveniji, in retuširanje lakih. »Poznamo več vrst lakov, na grobo jih delimo v naravne in sinte- slike z barvami na osnovi kanadskega balzama (Gosar Hirci, 2008). Vse tične. Od naravnih priporočamo samo damarjev lak, medtem ko vseh 6 V letu 2000 je bila pod njegovim vodstvom v Restavratorskem centru ZVKDS izvedena izredno drugih, kot so mastiksov, sandarak, kopalov lak itd., ne priporočamo, ker pomembna delavnica hladnega podlepljanja slik z akrilnimi emulzijami. močno temnijo, nekatere pa je pozneje težko odstraniti. V novejšem času 7 Sočasno z retrospektivno razstavo je bila tudi restavratorska razstava Pogled v restavratorsko delavnico, na kateri so bili prikazani konservatorsko-restavratorski posegi na posameznih 5 V tujini je bila toplotna dublirna miza prvič predstavljena leta 1948 (Percival-Prescott,1974). umetninah.

208 209 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

servatorja na Slovenskem se stvari niso dosti spremenile. Kipe in oltarje so podobarji obnavljali na način: ugotavljanje prvotnih barv in pozlat ter bolj ali manj verna ponovitev na površini. Še vedno je šlo za preslikovanje čez prvotno poslikavo ali čez vse preslikave. Praviloma so podobarji uporabljali barve na oljni osnovi, tanko klejno kredno podlogo, pozlato na poliment ali oljni mixtion. Materiali so bili slabše kvalitete. Pravo zlato v lističih je bilo drago, zato so ga velikokrat nadomeščali s kovinskimi lističi v barvi zlata (schlagmetall) ali s srebrom, ki so ga prevlekli z rumenim lakom. O prenovah praviloma ni poročil, posamezne zapiske in dopise najdemo v arhivih10 in kratkih poročilih v Zborniku za umetnostno zgodovino. Odnos do obnavljanja lesenih predmetov dediščine se je spremenil šele po letu 1950, ko se je v okviru Zavoda za spomeniško varstvo (ZSV) v Ljubljani organizirala prva restavratorska delavnica. V začetku so bili tudi v tej za lesene predmete zaposleni posamezni rezbarji in pozlatarji, sčasoma pa so iz Akademije za likovno umetnost prišli prvi specialisti 11 Ljubljana, cerkev sv. Nikolaja, Pietro Liberi, Sv. Miklavž med sv. Mohorjem in Fortunatom, restavratorstva. Lahko bi rekli, da so bili v prvih desetletjih restavratorji razvijanje podlepljene slike v restavratorskem ateljeju (foto: Barbka Gosar Hirci, arhiv ZVKDS, na zavodu privilegirani, saj so zaradi priprav na različne pregledne razsta- Restavratorski center) ve12 delali na najlepših primerkih gotske in baročne plastike. V katalogu ob razstavi Gotska plastika na Slovenskem dr. Anica Cevc v uvodnem teks- novosti so bile predhodno proučene in že dalj časa v uporabi v tujini. tu ugotavlja: »/.../ Poglobljen študij za razstavo zbranega gradiva in vrsta Metode so se izkazale za izredno uporabne pri reševanju slik velikega for- restavratorskih posegov so rodili nekaj novih odkritij in tudi korektur mata. Na podoben način sta bili kasneje konservirani in restavrirani tudi dosedanjega znanja. Restavriranje je omogočilo dopolnila datacij, doslej Tintorettov Miklavž iz Novega mesta (Frljak, 2009) in slika neznanega znanim umetniškim imenom so se pridružila nova. Zgodilo se je celo, da avtorja Marija med svetnikoma iz Kopra (Jerman, Gosar Hirci, 2010). so plastike, ki so dočakale naš čas kot prave razvaline, obnovljene zaživele Z organiziranjem strokovnih delavnic v sodelovanju z oddelkom za v izredni dokumentarnosti in lepoti. /.../«. Nadalje ugotavlja: »/.../ Lutka- restavratorstvo na UL ALUO se širita znanje in zavedanje o uporabnosti sto preslikani obrazi so spet zaživeli z gotskim izrazom, ubranega skladja novih metod in materialov.8 Dober konservator-restavrator mora poznati barv in kiparjevega modeliranja ne zabrisujejo več debeli nanosi poznejših širok spekter starih kot tudi novih materialov in metod. Znanje, razisko- krednatih podsnov in barv. /.../« vanje in radovednost so gonilo razvoja, česar so se kljub pomanjkanju Restavratorji so odstranjevali preslikave, ohranjali originalno poslika- finančnih in informacijskih virov zavedali že naši predhodniki. vo, utrjevali oslabljeni leseni nosilec. Propadle dele draperij, rok ali nog so dopolnjevali po analogijah, ki so jih priskrbeli člani strokovnih komisij (zgodovinarji umetnosti), s katerimi so bili v tesni povezavi. Uporabljali Lesena polihromirana plastika, kopistika so tradicionalne, preizkušene materiale (klej, kreda, tempera, voski ...) in in poslikani stropi tudi nove, ki so se v povojnem času pojavili na tržišču. S posameznimi obiski ali specializacijami v različnih evropskih konservatorsko-restavra- Nuška Dolenc Kambič, Saša Dolinšek, Nuša Saje torskih delavnicah ter s prebiranjem strokovne literature se je izboljševala kvaliteta metod dela in uporabe novih materialov za posege na lesenih Pri pregledu dogajanja pri obnovah lesenih predmetov dediščine v polihromiranih plastikah. Pomembni so predvsem razvoj umetnih smol stoletnem obdobju organizirane spomeniškovarstvene službe na območju in njihova uporaba pri utrjevanju oslabljene lesne mase, metode in sred- današnje Slovenije ugotovimo, da se je obnova kipov in oltarjev zaupala stva za zatiranje lesnih škodljivcev, uporaba akrilnih veziv namesto kleja, podobarjem,9 ki jih konec 19. stoletja pa vse do druge svetovne vojne ni uporaba epoksidnih smol z dodajanjem polnil. Povratna informacija o manjkalo. Obnavljali so po navodilih predstavnikov dunajske centralne pravilni ali napačni odločitvi za uporabo posameznega postopka ali ma- komisije. Pri premični dediščini, kamor spadajo tudi oltarji in posamezne teriala se pokaže v nekaj letih ali desetletjih, ko se posamezne umetnine lesene polihromirane plastike, je bila osnovna skrb, da se predmeti ne bi vračajo v restavratorski atelje. To so predvsem kipi in oltarji, postavljeni v po nepotrebnem uničevali in prodajali, temveč redno vzdrževali in kon- cerkvenih prostorih, kjer še vedno največ škode naredi čezmerna vlaga. servirali. Tudi po postavitvi dr. Franceta Stelèta za prvega deželnega kon-

8 Strokovne delavnice v sodelovanju z domačimi in tujimi institucijami: Retuširanje oljnih slik in 10 INDOK center. lesene polihromirane plastike leta 2006, Delavnica podlepljanja leta 2008, Materiali in metode za 11 Višji konservatorji v Ljubljani Franc Kokalj, Miha Pirnat, Momo Vukovič, konservator specialist Ivan čiščenje slik in lesene polihromirane plastike leta 2010 in Retuša s smolnimi vezivi leta 2013. Bogovčič, konservatorski tehnik Ivan Pavlinec, študenta specialke na ALU Franc Curk in Savo Štefanovski 9 Podobarji – rezbarji pozlatarji: J. Grošelj v Selcah, J. Tavčar v Idriji, Š. Šubic v Hotovljah pri ter slikarji in restavratorji Štefan Hauko v Narodni galeriji, Viktor Povše iz Celja, Boris Sajovic iz Kranja. Poljanah, J. Jereb v Kranju nato v Metliki, Pavlin in Vurnik v Radovljici, Hudoklin na Dolenjskem, 12 Na primer Gotska plastika na Gorenjskem, Mestni muzej Kranj, 1958; L′art en Yougoslavie – de M. Hohnjec v Celju, H. Podkrižnik v Šentjurju, Podobarstvo Cesar v Mozirju, Bergant v Kamniku, A. la prehistoire a nos jours, Grand Palais, Pariz, 1971, Umjetnost na tlu Jugoslavije od praistorije do Zoratti v Mariboru, A. Goetzel v Ljubljani ... danas, Skenderija, Sarajevo, 1971; Gotska plastika na Slovenskem, Narodna galerija Ljubljana, 1973.

210 211 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Muljava, cerkev Marijinega vnebovzetja, glavni oltar po restavriranju (foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS, Restavratorski center)

Piran, krstilnica sv. Jurija, piranski Križani, stanje plastike pred prvim posegom, 1971 (foto: Jože Gorjup, INDOK center, Ministrstvo za kulturo)

tarski atelje za cerkveno umetnost) delo zaupano v sporazumu s Spome- niškim uradom (Stelè, 1929 a, 1929 b). Iz njegovega »proračuna«,13 ki ga je naredil v dveh cenovnih variantah, izvemo: »/.../ vse posamezne dele od zadnje strani napustiti z močnim šelakom, da se na ta način nazaj utrdijo in uniči soliter, a vrhtega se pa še nazadnje po zadnji strani vse pobarva z oljnato barvo. Vse že manjkajoče dele, kakor tudi jako slabe, natanč- no prekopirati iz lipovega lesa. /.../ Vse zlato z potaše in detelno soljo popolnoma očistiti. Da se ohrani kar je mogoče, staro zlačenje previdno prepolirati kar je glanz, a vse odluščene in manjkajoče dele pa nanovo po- zlatiti v istih niansah, isto tudi barve, ker so še originalne kolikor mogoče Muljava, cerkev Marijinega samo dobro očistiti, zretuširati in samo manjkajoče dostaviti. /.../« Delo vnebovzetja, glavni oltar njegove restavracije je konservator ocenil za zelo »povoljno«. Naslednja po restavriranju, detajl (foto: Valentin Benedik, restavratorska obnova tega oltarja je potekala med letoma 1957 in 1959 arhiv ZVKDS, Restavratorski na ZSV. Oltar so spet temeljito restavrirali, toda slabi pogoji v cerkvi in center) stalna prisotnost prevelike količine vlage so privedli še do tretjega posega na oltarju. Med letoma 2002 in 2005 smo ga konservirali in restavrirali v Veliki baročni oltar v cerkvi Marije Vnebovzete na Muljavi je primer, ateljejih Restavratorskega centra ZVKDS. ki je v obdobju slabih stotih let doživel tri posege. Slabo stanje oltarja, Tudi piranski Križani iz krstilnice v Piranu je bil »gost« restavrator- pomembnega baročnega spomenika iz leta 1654, ki je zaradi obilne vlage jev na ZSV v Ljubljani že v začetku sedemdesetih let. Takrat so ga pod v cerkvi pospešeno propadal, je dr. Franceta Stelèta vodilo k ukrepanju budnim očesom strokovne komisije skrbno sondirali, dokumentirali ter za rešitev spomenika kmalu po nastopu službe. Prvič se je dogovarjal za z njega odstranili preslikave in predelave. Sonde so pokazale deset posli- reševanje oltarja že decembra 1914 s podobarjem Jožefom Pavlinom iz kav na telesu in sedem na prtu okrog ledij. Restavratorji so prezentirali Radovljice. Obnovo je preprečila prva svetovna vojna, ker so bili mojster zelo kvalitetno prvo preslikavo, saj so ugotovili, da je prvotna poslikava in pomočniki vpoklicani na fronto. Do naslednjega dogovarjanja je prišlo ohranjena le ponekod. Krhke plasti polihromacije in podloge so utrjevali

šele v letu 1927, ko je bilo Milošu Hohnjecu iz Celja (kiparski in pozla- 13 Hohnjec, Miloš (1928): Proračun, tipkopis, arhiv INDOK centra, Ministrstvo za kulturo.

212 213 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

restavriranju v ZSV od leta 1966 in je bil v cerkev vrnjen po razstavi Gotska plastika na Slovenskem leta 1973. V RC smo ga v zelo slabem stanju prepeljali leta 2003. Zanj smo izdelali kopijo in jo postavili v cerkev leta 2005. Prav zaradi verno izdelane kopije, za katero smo izdelali rekonstrukcijo propadlega čipkastega zaključka na vrhu, smo z lastnikom (RKC) in domačini uspeli najti voljo, da smo konservirani in restavrirani originalni oltar za nedoločen čas oddali v Narodno galerijo v Ljubljani, kjer je na varnem, v kontroliranih pogojih in na ogled širšemu krogu ljubiteljev umetnosti.

Piran, cerkev sv. Jurija, piranski Križani po posegu, 2009 (foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) z gelvatolom (polivinil alkohol), poškodbe so zapolnili z maso iz krede, kleja in pigmentov, manjkajoče prste pa so po vzoru originalnih naredili iz lipovine. Retuše so bile minimalne – v tonu, skladnem s celotno poli- hromacijo. Leta 1994 smo Križanega pred simpozijem in veliko razstavo Gotika v Sloveniji spet pripeljali na Restavratorski center. Vlažna slana Britof ob Idriji, cerkev sv. Kancijana, krilni oltar, pred konsevatorsko-restavratorskim posegom, klima v piranski krstilnici je v 20 letih povzročila poškodbe na plasteh 2003 (foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) poslikav in podloge. Plasti so spet odstopale od nosilca, retuše so po- temnele. Utrjevalno sredstvo, ki so ga restavratorji uporabili ob prvem posegu, se je izkazalo kot neprimerno, zato smo preizkusili nekaj drugih sredstev. Najboljše rezultate smo dobili z akrilno emulzijo in dodanim sredstvom za razbijanje površinske napetosti. Retuša je bila narejena z akrilnimi barvami v tehniki trateggio – s črtkanjem,14 ki se nežno povezuje z originalom. Na Križanem smo skupaj z naravoslovnim oddelkom opravili veliko dodatnih raziskav, da bi čim bolje spoznali dragoceno gotsko plastiko. Odvzeti so bili vzorci polihromacije, vzorec lesa za dolo- čitev drevesne vrste, opravljeni sta bili radiografija in boroskopija, naredili smo kopijo. Leta 1999 smo v Narodni galeriji v Ljubljani na razstavi Restavrirane umetnine: Križani iz Pirana in Ptujski oltar Konrada Laiba predstavili Križanega ter opravljene konservatorsko-restavratorske posege in obsežno dokumentacijsko gradivo. Po razstavi je bil Križani na ogled v cerkvi sv. Petra v Piranu, leta 2009 pa smo ga prenesli v cerkev sv. Jurija, kjer je končno varen pred škodljivimi dejavniki iz okolja. Predstavljen je v prezbiteriju v vitrini, ki je bila skrbno načrtovana, da bi bil dragoceni izvirnik zaščiten pred nadaljnjim propadanjem. Komora je izdelana iz najboljših materialov, je neprodušno zaprta, posebni gel pa uravnava relativno vlažnost zraka v notranjosti (50–55 %). Poznogotski krilni oltar iz cerkve sv. Kancijana v Britofu ob Idriji je bil na Britof ob Idriji, cerkev sv. Kancijana, krilni oltar, po konsevatorsko-restavratorskem posegu, 2008 (foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) 14 Vzorce retuše je odobrila strokovna komisija, ki je delo spremljala med posegom.

214 215 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

piše o izredno slabem stanju kapel. Za kipe ugotavlja, da so vsi v slabem stanju, nimajo originalne polihromacije, nekateri kipi so že črvojedni, podstavki so prepojeni z vodo in razpadajo. V letu 1966 poročilo konservatorja Ivana Stoparja omenja restavriranje sedmih plastik iz XII. in XIII. kapele, ki jih je restavratorska delavnica Zavoda za spomeniško varstvo Celje obnovila v prvotnih tonih in na novo pozlatila. Končno so bile zelo poškodovane plastike umaknjene iz kapel ob obnovitvenih delih konec osemdesetih let in postopoma prepeljane v prostore Restavratorskega centra. Tako niso bile več izpostavljene škodljivim vplivom, zato se je v nekaj letih njihovo stanje stabiliziralo. Leta 1996 smo jih dezinficirali z zaplinjevanjem po postopku ANOXI, odvzeli vzorce lesa in polihromacije ter analizirali preseke. Prvotno smo se restavratorji s člani strokovne komisije, ki spremlja konservatorsko-restavratorske posege, dogovarjali o izdelavi kopij iz obstojnejšega materiala za najbolj ogrožene kipe. Kasneje

Britof ob Idriji, cerkev sv. Kancijana, kopija krilnega oltarja, postavljena na lokaciji (foto: Nuška Dolenc Kambič, arhiv ZVKDS, Restavratorski center)

Predenca v Šmarju pri Jelšah ima Kalvarijo, kjer je v kapelah nameščeno 43 lesenih polihromiranih plastik, nastalih med letoma 1743 in 1753. Cel kompleks zaradi svoje problematike propada tako rekoč od svojega začetka. Vseh podatkov o posameznih obnovah ni. Nekateri od renovatorjev so se podpisali v posameznih kapelah. Največ podatkov najdemo v delu dr. Šmarje pri Jelšah, Avguština Stegenška Zgodovina pobožnosti sv. Križevega pota iz leta 1912, v Predenca, Kalvarija, katerem se je najbolj posvetil prav Kalvariji v Šmarju pri Jelšah. Od takrat originalne lesene polihromirane plastike v so konservatorji dogajanja v zvezi s Kalvarijo objavljali v kratkih poročilih V. kapeli, 1965 (foto: arhiv v revijah Zbornik za umetnostno zgodovino in Varstvo spomenikov. Najbolj ZVKDS, Območna enota sistematična obnova je bila leta 1911, ko je dr. Paul Hauser, tajnik Cesar- Celje) sko kraljeve centralne komisije za raziskovanje in ohranjanje spomenikov z Dunaja, popisal stanje in poškodbe ter sestavil program restavriranja kapelic Kalvarije (Stegenšek, 1912). Po njegovih navodilih in smernicah so »popravila izvršili«: stavbarska dela A. Jandl iz Ljutomera, kipe je obnovil A. Zoratti iz Maribora, stenske in oljne slike M. Sternen iz Ljubljane. Vsa obnova se je financirala iz prostovoljnih prispevkov faranov in dobrotnikov, opravljenega je bilo tudi veliko prostovoljnega dela. Kapele je po obnovi- tvi na novo posvetil knez in škof dr. Mihael Napotnik 8. oktobra 1911. Po zapisih konservatorja dr. Stelèta je Miloš Hohnjec iz Celja na pobudo šmarskega župnijskega urada leta 1931 renoviral vse plastike, jih zaščitil z oljem in voskom ter po potrebi retuširal. Večji obseg popravil je bil potreben pri III. in XIII. kapeli, kjer je bilo treba na novo narediti Janezove roke, nogo levega razbojnika in še nekaj manjkajočih delov. Iz poročila Marijana Zadnikarja iz leta 1951 je razvidno, da so kapelice in lesene plastike zaradi Šmarje pri Jelšah, delovanja talne vlage že skoraj propadle. V programu je bilo poleg drugih Predenca, Kalvarija, kopije popravil predvideno tudi restavriranje plastik. Te so bile nato pobarvane v lesene polihromirane plastike v V. kapeli, 2006 zelo živih tonih, ker ZSV LRS teh del ni zadosti nadzoroval. (foto: Nuška Dolenc V poročilu konservatorja Jožeta Curka iz leta 1961 beremo o skrajno Kambič, arhiv ZVKDS, slabem stanju kapel. Restavrator Viktor Povše v poročilu leta 1964 zopet Restavratorski center)

216 217 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

digitalno tridimenzionalno skenira s kamero, nato se dobljeni podatki obdelajo v določenem programu. Izdela se CAD-model, ki je osnova za izrez predmeta iz izbranega materiala na računalniško vodenem STL-rez- kalniku. Ker so naše originalne plastike zelo razgibane in imajo površine zahtevno strukturo, je strojno izrezani kip v t. i. grobem stanju. Potrebni sta še dodatno ročno rezanje in oblikovanje negativnih kotov, ki jih ni bilo mogoče niti skenirati niti izrezati. Originalni kip in izrezano kopijo postavimo skupaj, da se je pri dodatni obdelavi ves čas mogoče zgledovati po originalu ter primerjati obstoječi in nastajajoči kip. Pri kopijah lesenih polihromiranih plastik vedno uporabimo nosilec, ki bo v prostoru, kjer bo kopija postavljena, bolj obstojen od originalnega nosilca, tj. lesa. Tudi bloki iz poliuretanske mase industrijske izdelave so kvaliteten material z visoko vzdržljivostjo v ekstremnih pogojih. Material je po teži podoben lesu, se lepo obdeluje z ročnimi orodji in prenese klasične površinske obdelave. Na Kalvariji zdaj manjkajo le še kopije kipov za XII. in XIII. kapelo. V 100 letih so se tudi na področju ohranjanja lesenih polihromiranih plastik zgodile korenite spremembe: izobraženih restavratorjev je veliko, Šmarje pri Jelšah, Predenca, Kalvarija, razvili so se metodologije, tehnologije in materiali, s popularizacijo re- originalna plastika in stavratorske stroke se je spremenil odnos ljudi do dediščine. Pred skoraj kopija iz XI. kapele (foto: petimi desetletji je raziskovalec kiparske dediščine na naših tleh dr. Sergej Nuška Dolenc Kambič, 16 arhiv ZVKDS, Restavratorski Vrišer v strokovni reviji opozarjal na mačehovski odnos do lesene plasti- center) ke. Oltarji in kipi v podružničnih cerkvah so propadali v slabih pogojih, obnavljali so jih »vaški malarji«, posamezne kipe so odstavili na podstrešja ali razprodali. Tudi sedaj, kljub spomeniški službi in zakonom, se še ve- smo ugotovili, da bi bilo smiselno in potrebno s kopijami nadomestiti dno pogosto dogaja, da kipi in oltarji pristanejo v rokah samooklicanih kipe v vseh kapelah, saj bodo originali kljub boljšim pogojem v temeljito restavratorjev, ki predmetom naredijo več škode kot koristi. To pomeni, obnovljenih kapelah še naprej propadali dokaj hitro in jih bo treba vsakih da nas na vseh ravneh čaka še veliko dela. nekaj deset let ponovno restavrirati, z vsakim posegom pa se na plastiki izgublja originalna substanca. V dogovoru z vsemi vpletenimi zato lese- 15 ne plastike konserviramo in pripravljamo za muzejsko prezentacijo, v Leseni poslikani stropi popolnoma obnovljene kapele pa postavljamo kopije, pri katerih posku-

šamo ustvariti videz, kot naj bi ga kipi imeli ob postavitvi v kapele v času Vito Dolničar nastanka. To pomeni, da ne delamo popolnih kopij originalov s posne- manjem poškodb in poškodovane barvne površine, ki se je uspela ohrani- Med spomeniki dediščine z lesenim nosilcem posebno mesto zavze- ti po vseh preteklih posegih. Kopije oziroma replike imajo rekonstruirane majo poslikani stropi. V svojih umetnostnozgodovinskih pregledih jim vse manjkajoče dele in atribute, površine pa so polihromirane v celoti. stroka namenja zelo malo pozornosti, običajno zanje uporabi stavek: »La- Od leta 2001 do leta 2004 smo postopoma postavili kopije kipov v prvih dijski prostor lepo dopolnjuje leseni poslikani strop.« Pogosto jih uvršča v sedem kapel. Izdelali smo jih na t. i. klasični način z izdelavo kalupa in ljudsko umetnost. To stanje potrjuje tudi zelo majhna količina literature odlitka (negativa in pozitiva), ki je v drugi polovici 20. stoletja dosegel o stropih pri nas. vrhunec z razvojem kvalitetnih sintetičnih materialov (umetna guma – Lesene strope so verjetno delali zaradi pomanjkanja denarja pri kavčuk). Pozitivi so izdelani iz dvokomponentne epoksidne smole, ki gradnji podeželskih cerkva, ko so namesto zidanega obokanega stropa smo ji dodali polnila in pigmente. Kvalitetna umetna smola na epoksidni naredili cenejšega lesenega, saj je bilo zanj v okolici dovolj materiala. Tak osnovi je zelo dobra izbira za odlitek, saj material dobro prenaša nizke in strop je kar vabil ljudske umetnike, da so ga okrasili s svojimi enostavni- visoke temperature ter nizko in visoko zračno vlago, insekti in gobe pa ga mi, predvsem pa poceni rezbarijami in poslikavami. Tehnološko gledano, ne napadajo. so bile poslikave zelo pomanjkljive. Zanje so uporabljali neobstojne tem- Od leta 2006 kopije izdelujemo na sodobnejši način, ki ga je prinesel pera tehnike, velikokrat so slikali kar neposredno na les ali pa so za pod- razvoj tehnologije v 21. stoletju in je namenjen predvsem industriji. Teh- lago nanesli le apneni premaz, zaradi katerega je običajno odpadla tudi nologijo digitalizacije in obratnega inženirstva v strojništvu orodjarstvu poslikava, ki je sicer imela dovolj veziva. lahko s pridom uporabimo tudi v restavratorstvu. S tem se je pojavila Leseni stropi so poleg tehnološke nedoslednosti pri izdelavi še doda- možnost izdelave kopije, pri kateri se originala ne dotikamo. Predmet se 15 Izvirne plastike bodo postavljene v Muzeju baroka pod Kalvarijo. Objekt je že narejen, odprtje 16 Vrišer, Sergej (1968–1969): O usodi naših lesenih plastik, Varstvo spomenikov, 13–14, str. je predvideno konec leta 2013 ali v začetku leta 2014. 129–132.

218 219 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso tno ogroženi zaradi velike verjetnosti, da bo strešna kritina prej ko slej pričela prepuščati vodo. To je zelo težko ugotoviti, saj ima veliko podru- žničnih cerkva maše le nekajkrat na leto, preostanek časa pa zaklenjene samevajo. Podstrešje je tudi odlično zatočišče za živali. Tu najdemo ptice, netopirje, miši in kune, naletimo na zapuščena gnezda, ostanke poginu- Visoko pod Kureščkom, lih živali, ostanke hrane in živalske iztrebke, ki so pomešani s stoletnim cerkev sv. Nikolaja, del lesenega prahom. V večini primerov ti nanosi praviloma presežejo debelino 10 poslikanega stropa cm, in pod takim »tamponom«, ki je v deževnih obdobjih še namočen, med konservatorsko- je idealno gojišče plesni, gliv, bakterij in insektov. Posledica tega je uni- restavratorskimi posegi, detajl reševanja uničenega čevanje lesenega nosilca poslikave z vrhnje strani. Spodnja, poslikana nosilca (foto: Vito Dolničar, stran, še posebej zato, ker jo gledamo z razdalje dveh metrov ali več, daje arhiv ZVKDS, Restavratorski videz dobro ohranjenega stropa, ko pa strop pogledamo z obeh strani in center) od blizu, vidimo, v kako slabem stanju je. Iz tega lahko ugotovimo, da je glavni razlog propadanja poleg tehnoloških pomanjkljivosti pomanjkanje preventivnih ukrepov. Ob raziskovanju lesenih poslikanih stropov v veliko primerih že pri Visoko pod Kureščkom, površnem ogledu opazimo nestrokovne renovatorske posege. Praviloma cerkev sv. Nikolaja, so jih obnavljali na samem mestu, če pa je bil strop preveč uničen, so ga del lesenega skrbniki cerkve odstranili in zamenjali z novim tudi brez soglasja odgo- poslikanega stropa med konservatorsko- vorne službe. Pri obnovi so uničene deske največkrat zamenjali z novimi. restavratorskimi posegi, V cerkvi sv. Neže v Lopati so uničene kasete nadomestili z novimi, vendar sistem ravnanja ukrivljenih jih niso poslikali. Običajno je sledila rekonstrukcija poslikave, kot na pri- desk (foto: Vito Dolničar, arhiv ZVKDS, Restavratorski mer pri uničenih delih stropa cerkve sv. Ožbolta v Leskovcu nad Višnjo center) Goro. V večini primerov taki posegi ne dosegajo kvalitete originala. Franc Kos je v svoji doktorski disertaciji (Kos, 1941) za leskovški strop zapisal: »/…/ deske za prizorom v raju nadomeščene z novimi in poslikane z belimi in rdečimi pasovi z nekimi zmazki. Popolnoma brez vsakega smisla za staro in hoteno posnemanje starih vzorcev grobo in surovo izdelano.« Kot zanimivost naj dodam, da so prve aktivnosti za ponovno restavriranje tega stropa potekale že poleti leta 1990, vendar so domačini demontažo preprečili. Šest let pozneje so dela vseeno stekla. Velikokrat so ob povečanju cerkve dodali še dve do tri vrste kaset ali kor. Dokaj lepo so to rešili v cerkvi sv. Miklavža na Grebenu v Tuhinjski dolini. Ob povečanju cerkve so dodali štiri kasete po širini, dve po dolžini in tri na dnu kora. Ta strop je bil pripeljan iz samostana v Mekinjah, kjer so podrli samostansko cerkev. Veliko renovatorske svobode so si privoščili na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Kot je bilo običajno za ta čas, so strope prebarvali v bolj umirjene sive tone. Leta 1928 si je zelo drzen in neustrezen poseg privoščil rezbar France Bečaj na stropu v cerkvi sv. Lenarta v Krvavi Peči. Živopisan oranžno-zelen strop je prebarval v sivo rožnate tone. Po vsej verjetnosti je uničene kasete nad korom odstranil in jih nadomestil z navadnimi deskami. Leta 2004 smo strop demontirali po posredovanju inšpektorata RS za Visoko pod Kureščkom, cerkev sv. Nikolaja, lesen poslikan strop po konservatorsko- področje kulture, ki je priskrbel tudi finančna sredstva. Šele pri demon- restavratorskem posegu, 2011 (foto: Vito Dolničar, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) taži smo videli, kako potreben je bil poseg, saj je bil eden od stropnikov pregnit in so ga na stropni konstrukciji držali le elementi stropa. Zadrže- vanje v cerkvi je bilo zato nevarno. V zadnjih letih sta se v naše ateljeje vrnila tudi dva stropa, ki sta po Po oceni Franca Kosa je bil tudi strop v cerkvi sv. Rozalije v Krškem restavriranju zdržala manj kot trideset let. Prvi se je v restavriranje vrnil leta 1840 »dobro obnovljen« (Kos, 1941). Leta 1994 smo ga demontirali, leseni poslikani strop iz cerkve sv. Miklavža na Kurnu. Strop je bil re- ker je kazal nevarne znake propadanja. Poslikava se je luščila, zato smo stavriran pred dobrimi dvajsetimi leti, vendar se je pokazalo, da so bili morali barvno plast utrjevati že pred demontažo, ob zaščiti za transport »posegi kozmetične narave« na sami lokaciji nezadostni. Na stropu so se pa smo postopek še enkrat ponovili. pokazali znaki propadanja, in ker je obstajala nevarnost, da se bo to stanje

220 221 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

še slabšalo, smo se odločili za temeljitejši konservatorsko-restavratorski poseg. Večina lesa je bila predvsem z zgornje strani tako oslabljena, da ni mogla nositi niti lastne teže. Drugi strop je bil iz cerkve sv. Nikolaja z Visokega pod Kureščkom, ki je bil restavriran v naših ateljejih že leta 1982. Zanimiv je bil inovativen pristop pri ponovni montaži, saj so restavratorji na panelno ploščo skupaj prilepili po tri posamezne poslikane stropne deske, ki so jih pritrdili na stropnike. Deske so prilepili z dvokomponentnim (epoksidnim ali poliuretanskim) lepilom. Zaradi slabega vzdrževanja strehe je prihajalo do zamakanja, kar je povzročilo hude poškodbe in del stropa je pričel odpadati. Odločili smo se za demontažo in konservatorsko-restavratorski poseg na celotnem stropu. Odstranili smo tudi panelne plošče, ki so se izkazale kot slaba rešitev, saj so pričele razpadati. V zadnjih petintridesetih letih imamo v naši ustanovi ustaljen postopek, da predmet obravnavamo z vseh plati. Tako kot vidna poslikava je pomemben tudi les kot nosilec poslikave. Zato je nujno treba izvesti demontažo celotnega stropa in lesene dele najprej sterilizirati, da odstra- nimo škodljivo delovanje lesnih insektov. To naredimo z nestrupenim zaplinjevanjem po postopku ANOXI. Obvezen je tudi preventivni Bled, južno stopnišče na blejskem otoku po obnovi, 2004 (foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS, insekcitidno-fungicidni premaz. Oslabljeni leseni nosilec poslikave je Restavratorski center) treba primerno utrditi, ker poslikava potrebuje dobro podlago. To naredimo z raztopinami umetnih smol. Zaradi trohnobe uničene dele stropa okvirjev ter oltarjev, govori o neprimernosti uporabe cementa in navaja nadomestimo z vstavljanjem kosov novega lesa, manjše poškodbe pa vrsto praktičnih nasvetov. »Kjer je že tak tlak naj se ne meče iz cerkve. zapolnimo s kitom. Utrjeni leseni nosilec poslikave pri najbolj uničenih Poškodovan je, plošče so slabe in okrušene, porečete. Ali ne veste, da je deskah stanjšamo s hrbtne strani do polovice ali več ter ga nadomestimo mogoče plošče preložiti, zravnati in ogladiti, one pa, ki so čisto za nič, z zdravimi deskami, tako da dobimo debelino originalne deske. Postopek nadomestiti z novimi? Tlak bo potem spet lep in bo trajal najbrže toliko po načinu dela spominja na podlepljanje slik na platno. časa, kakor je trajal pred popravilom.« (Dostal, 1913.) »Morda ste že Zgodovina našega delovanja je polna takih in drugačnih poskusov, opazili pri starejših cerkvah, na raznih oglih, zlasti gotskih prezbiterijev kako bi probleme reševali bolje, hitreje in ceneje. Velikokrat se čudimo tenko začrtane kvadre in sledove krepkih barv, rdeče, sive. To vam kaže, predhodnikom in sami sebi, kakšne postopke smo nekoč uporabljali. da so bili ogli nekdaj krepko barvani, da se poveča vtis tektonike /…/ Vse Dejstvo je, da pri konservatorsko-restavratorskih posegih vedno upo- to more služiti kot vzorec za primerno barvanje cerkva.« (Dostal, 1913.) rabljamo metodologijo, za katero smo prepričani, da bo predmete naše Iz sto let starega članka lahko razberemo, da se sama načela ohranjanja dediščine ohranila za dolgo. in restavriranja kamnite dediščine ne razlikujejo od današnjih, zanimivo je tudi dejstvo, da avtor v članku svetuje duhovnikom tudi o tem, kako spomenike približati ljudem in vzbuditi zanimanje zanje, saj se zaveda, Kamniti spomeniki kako je to pomembno za ohranjanje spomenikov. Načela ohranjanja in restavriranja kamnitih spomenikov se od samih Nina Žbona, Jože Drešar začetkov do današnjih dni niso veliko spremenila, spremenilo se je predvsem njihovo uresničevanje v praksi. Kljub teoretični zasnovi pa članki, Načela konservatorsko-restavratorske stroke in zakonodaja, tudi kot je V obrambo Rimskega zidu na Mirju v Ljubljani iz leta 1928, in na področju ohranjanja in restavriranja kamnitih spomenikov, so se na številne kasnejše objave kažejo, da se v praksi še ni razvil pravi odnos do slovenskih tleh pod vplivom habsburške monarhije izoblikovali že v 19. vrednotenja in ohranjanja kamnite dediščine. stoletju. Vendar iz pregleda literature s konca 19. in začetka 20. stoletja Vse do druge polovice 20. stoletja v Sloveniji nismo imeli strokovnega najdemo le malo člankov, poročil ali drugega gradiva na temo restavrira- kadra, ki bi se ukvarjal izključno z ohranjanjem kamnitih spomenikov. nja kamna. V bolj splošnih arhitekturnih publikacijah, kot je delo Janeza Čeprav smo imeli že najsodobnejšo zakonodajo, ki je skrbela za ohranja- Flisa iz leta 1885, zanimivo najdemo navodila, kako naj ohranjamo nje kulturne dediščine, in odlično teoretično podlago, so restavratorske prvotne kamnite arhitekturne člene, od splošnih načel do konkretnih posege na kamnu izvajali predvsem kiparji, kamnoseki in obrtniki, ki pa primerov. Ravno tako iz cerkvenih krogov je tudi izčrpen članek o var- žal niso imeli dovolj znanja s področja ohranjanja dediščine. Pomanjka- stvu spomenikov iz leta 1913, namenjen predvsem duhovnikom kot nja usposobljenega kadra na tem področju in posledic tega pomanjkanja skrbnikom cerkva. V članku avtor obravnava kamen kot sestavni del spo- pri ohranjanju spomenikov se je zavedala tudi konservatorska stroka menika ter izpostavi dejavnike, ki vplivajo na propad spomenikov, poda v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Franjo Baš je v kratkem pregledu priporočila, kako se pravilno ravna pri obnovi tlaka, portalov, okenskih spomeniškega varstva v Sloveniji leta 1951 ugotavljal: »Pomanjkanje stro-

222 223 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso kovnjakov ni dovoljevalo, da bi se posvetila ista pozornost kakor freskam, ki so po delih Franceta Stelèta od spomenikov najbolj vključene v našo kulturno miselnost, tudi kiparskim spomenikom.« (Baš, 1951.) »Varstvo spomenikov je tako tudi odraz stanja naše restavratorske znanosti in tehnike, ki je v slikarstvu sodobna, ki pa je v drugih spomeniškovarstvenih panogah šele po osvoboditvi dobila možnosti za prave smotrne prijeme.« (Baš, 1951.) Tudi Marjan Zadnikar je v poročilu o obnovi polhograjskega vodnjaka zapisal: »Čeprav vse delo na vodnjaku zaradi pomanjkanja strokovnjakov ni bilo najbolj solidno izvršeno, je spomeniku zagotovljen nadaljnji obstoj.« (Zadnikar, 1953.) Istega leta je v poročilu o obnovi Robbovega vodnjaka in semeniškega portala Nace Šumi kritično zapisal: »Obnova in zaščita teh dveh baročnih spomenikov je bila zgolj tehnično vprašanje, a zaradi dejstva, da pri nas nimamo nikake tradicije obnavljanja in zaščite kamnitih skulptur, vendarle dovolj težavna.« (Šumi, 1953.) Iz kratkih poročil o restavratorskih posegih lahko razberemo, da so delo na arhitekturnih elementih kamnitih spomenikov, ki še zdaleč niso imeli takega Ljubljana, Robbov vodnjak, izdelava mavčnih odlitkov treh skulptur Robbovega vodnjaka v pomena kot slike in freske, prevzemale kamnoseške delavnice, ki so upo- ateljejih Republiškega zavoda za spomeniško varstvo, 1974 (foto: arhiv ZVKDS, Restavratorski rabljale neustrezne in agresivne tehnike. Prvi konservatorji na Slovenskem center) so bili priča naglemu propadanju kamnitih spomenikov. Nepopravljiva škoda na spomenikih je nastajala predvsem kot posledica pomanjkanja strokovnjakov na tem področju, agresivnih čiščenj, neustreznih zamenjav originalnih delov spomenika in nepravilne uporabe novodobnih utrje- valcev. Seveda ne gre zanemariti dejstvo, da gre za obdobje obeh vojn in čas po njih, ki ni bil naklonjen ohranjanju spomenikom. Hkrati so se na kamnitih spomenikih začele kazati prve posledice vedno bolj naraščajoče- ga onesnaženja, ki so v letih do danes vplivale na usodo številnih spomenikov, hranjenih na odprtem. Številni originalni spomeniki so bili tako v kratkem obdobju do danes zamenjani s kopijami. Pri tem je pomembno omeniti, da je kopija nadomestila poškodovani original, ta pa je pogosto končal v prezaloženih depojih ali je celo za vedno izginil. Pogosto se je kopistika uporabljala z vidika estetskih potreb na kamnitih skulpturah, pri tem pa ohranjanje originalov ni bilo tako pomembno. Danes kopistika služi predvsem reševanju originalov. Sam razvoj tehnik in metod pri restavriranju kamnite dediščine se lepo kaže v pregledu konservatorsko-restavratorskih posegov na izjemnem spomeniku slovenske kamnite dediščine, Robbovem vodnjaku v Ljublja- Ljubljana, Robbov vodnjak, osnovne preiskave pred pričetkom konservatorsko-restavratorskih ni. Na tem spomeniku so po obstoječi dokumentaciji prve večje posege posegov na kamnitih skulpturah, 2007 (foto: Jože Drešar, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) opravili že v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. Na strokovnem posvetu je bilo takrat sprejeto, da se tri skulpture previdno očistijo, da se vodnjaka in prezentaciji originala v nadzorovanih klimatskih pogojih. čaša vodnjaka obrusi, da se poškodbe nadomestijo s kamnitimi vložki ter Če so bili do tedaj na vodnjaku posegi izvedeni predvsem po principu da se krogla na vrhu vodnjaka pozlati. Poleg del, predvidenih na posve- »lepotnih popravkov«, pa je stroka v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tu, je kamnoseško podjetje Toman leta 1931 izvedlo še čiščenje celotne razmišljala o vrstah poškodb ter vzrokih njihovega nastanka oziroma o površine kamnitih elementov vodnjaka, rekonstruiralo manjkajočo vazo vzrokih intenzivnega propadanja spomenika in hkrati o tem, kako ta pro- na voluti in prst na roki ene od skulptur ter namestilo ob potresu pre- ces ustaviti. Zamisel o izdelavi kopije je bila v začetku omejena zgolj na maknjen element na obelisku vodnjaka. Podobno kot leta 1931 so se tri skulpture, kasneje pa je bilo odločeno, da se vodnjak v celoti prestavi tudi leta 1952 na vodnjaku izvedli posegi, ki so za spomenik pomenili v zaprt prostor. Izdelava kopije vodnjaka se je zavlekla vse do leta 2000. bolj estetsko korist kot kaj drugega. Je pa pomembno omeniti, da so pri Med tem časom se je na originalu posegalo minimalno, razen leta 1983, omenjenih posegih prvič razmišljali o utrjevanju kamna, kar se je tedaj ko so vse tri skulpture očistili in jih utrdili s silikonskim utrjevalcem. tudi izvedlo. Tudi pri tem poseganju so del površine kamnitih elementov Dejansko je šlo v tem času za nujen ukrep, saj se je na skulpturah poja- obrusili. vljalo zrnato razpadanje, ki je vodilo k večji izgubi materiala. Leta 2000 Približno dvajset let kasneje je stroka pričela razmišljati o kopiranju je bila predvidena selitev vodnjaka v vezni trakt Narodne galerije. Selitev

224 225 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

poseganjem na spomenik. Vsekakor lahko trdimo, da so načela interdisciplinarnosti in minimalnega poseganja na originalnih delih spomenika močno uveljavljena. Iz tega kratkega zgodovinskega pregleda je jasno razvidno, kako se je spremenilo samo vrednotenje kamnitega spomenika kot celote. V preteklosti so za odstranjevanje najrazličnejših oblog uporabljali agresivnejše metode, nemalokrat so se kamnite površine preprosto ponovno kamnoseško obdelale, pri čemer je vedno prišlo do izgube originala oziroma prvotne obdelave. Zaradi ohranjanja prvotnih površin se na tem področju tehnologija neprestano izboljšuje. Pri tem stroka uporablja tudi novosti, ki se razvijajo na drugih področjih znanosti (na primer ultrazvoč- na kladivca, laser itd.). Tako kot pri tehnologiji konservatorsko-restavratorskih posegov se tudi pri dokumentiranju opazi velik napredek. Na začetku 20. stoletja je dokumentacija temeljila v glavnem na opisu stanja spomenika in na fotografijah, kar se danes kaže kot zelo pomemben del gradiva za pripravo na izvajanje konservatorko-restavratorskih posegov. Kasneje se je s prepo- Tri-razsežnostni zajem podatkov antičnega spomenika iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož iz znavanjem poškodb na spomenikih pojavila grafična dokumentacija. Z arheološke zbirke dominikanskega samostana na Ptuju, 2012 (foto: Nina Žbona, arhiv ZVKDS, naraščanjem najrazličnejših preiskav se je dokumentacija močno bogatila, Restavratorski center) vendar pa se je pri plastiki zaradi tridimenzionalnosti vedno pojavljal je bila močno podrejena gradnji veznega trakta, saj naj bi se izvedla pred problem korektnega dokumentiranja. To je pripeljalo do uporabe triraz- postavitvijo jeklene konstrukcije trakta. Širša strokovna in laična javnost sežnostnega zajema podatkov v obliki digitalnega zapisa celotne površine je projekt selitve vodnjaka s peticijo ustavila in ga posledično ločila od predmeta. Dokumentacija se ne glede na razvoj izvaja na dveh raveh, in gradnje veznega trakta Narodne galerije. Od takrat pa do končne posta- sicer kot dokumentiranje dejanskega stanja spomenika ter kot dokumen- vitve vodnjaka v Narodno galerijo je preteklo osem let. V tem času so tiranje poseganja na spomeniku. se na vodnjaku izvedle vse nedestruktivne preiskave za diagnosticiranje konstrukcije spomenika in mirno pripravo na njegovo selitev, ki je zaje- Naravoslovne preiskave mala razstavljanje oziroma demontažo, vse konservatorsko-restavratorske posege ter postavitev in končno prezentacijo na novi lokaciji. Z obsežni- mi preiskavami, ki so bile izvedene v začetku leta 2002, se je potrdilo, da Katja Kavkler vodnjaku na prvotni lokaciji ni mogoče zagotoviti pogojev za ohranitev. V sodelovanju s strokovnjaki z različnih področij je bila leta 2004 sprejeta Podatek o prvem poskusu uvedbe naravoslovnega laboratorija za- odločitev, da se na vodnjaku izvede interventni poseg, ki bo zajemal de- sledimo v poročilu Rudolfa Berceta (Berce, 1951–1952). Laboratorij je montažo vseh ogroženih elementov. Leto kasneje je bil interventni poseg bil osnovan jeseni leta 1950 skupaj z delavnico za restavriranje likovnih tudi izveden. Demontirali so se vsi elementi, razen čaše in stopnic, ki so umetnin v okviru restavratorsko-preparatorskega oddelka na Zavodu za bile demontirane leta 2006 v sklopu priprav na postavitev kopije vodnja- spomeniško varstvo. Prvotni namen laboratorija je bil priprava potrošne- ka. Do poletja 2008 so se na vseh elementih vodnjaka izvajali konserva- ga materiala za preparatorske delavnice posameznih muzejev, preiskava torsko-restavratorski posegi po načelu minimalnega poseganja. Z upo- materialov predmetov v delu in preučevanje sodobnih delovnih postop- rabo sodobne tehnologije so bile s površine vseh elementov odstranjene kov. Prav tako naj bi laboratorij skrbel za izobraževanje. Sprva je deloval sekundarne obloge. Z ultrazvočnimi kladivci so se odstranjevale močno na področju konserviranja kovin, na katerem je bil že od vsega začetka na vezane obloge, z laserjem črne obloge in s suhim ledom nevezane obloge. razpolago strokovni sodelavec. Možnosti za zaposlitev analitskega kemika V relativno kratkem času, od leta 2000 pa do leta 2006, ko je bil sprejet ni bilo. Oprema v laboratoriju je bila deloma last Zavoda za spomeniško osnovni koncept muzejske prezentacije vodnjaka in je bila na Mestnem varstvo, deloma Narodnega muzeja in deloma zasebna last. V obdobju od trgu postavljena kopija, lahko opazimo velike razlike v razmišljanju. Leta poletja 1951 do jeseni 1952 laboratorij zaradi prostorske stiske ni deloval. 2000 je bilo predvideno, da se temelj vodnjaka, kljub dobro ohranjene- Kasneje se je preselil v stavbo Narodnega muzeja, kjer se je spremenil v mu originalu, izdela v armiranem betonu. Šest let kasneje je stroki uspelo delavnico za konserviranje kovinskih predmetov. ohraniti prvotni temelj iz kamnitih surovcev, kot ga je zasnoval Robba, Ponoven razvoj naravoslovnega oddelka Restavratorskega centra in nanj postaviti kopijo vodnjaka. Od zamisli, da se ob selitvi nekateri ZVKDS se je začel v poznih sedemdesetih letih 20. stoletja, ko so konser- elementi, kot je denimo voluta, zaradi visoke stopnje poškodovanosti vatorji-restavratorji, zaposleni v centru, začutili potrebo po podrobnejšem nadomestijo z novimi, je stroki dejansko uspelo ohraniti in prezentirati poznavanju spomenikov kulturne dediščine, ki so jih konservirali in vse ohranjene originalne elemente, ne glede na njihovo poškodovanost. restavrirali. Septembra 1979 so v centru zaposlili kemika Iva Nemca. Ta Ta primer nazorno kaže, kako se je obseg konservatorsko-restavratorskega je ob prihodu našel že pripravljen laboratorij, a brez opreme, ter precej posega močno povečal, vendar predvsem v smislu raziskav pred samim literature na temo analiz predmetov kulturne dediščine, ki so jo konser-

226 227 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Dolgoletni vodja Naravoslovnega oddelka Ivo Nemec v laboratoriju v prostorih pod Shematski prikaz razporeditev barvnih slojev ali pigmentov v slojih iz začetnih let delovanja Uršulinskim samostanom, 1990 (foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS, Restavratorski center) laboratorija, ko mikroskopi še niso bili opremljeni s fotoaparati (vir: arhiv Naravoslovnega oddelka, Restavratorski center ZVKDS). vatorji-restavratorji pridobili predvsem na različnih kongresih. Literatura mu je služila za prvo seznanitev s postopki in možnostmi analize predme- bil odvzet s polihromiranega lesenega stropa brestaniškega gradu (1. nad- tov kulturne dediščine. Na začetku so bila pričakovanja visoka in nerealna stropje, Z stena, SZ kot) 21. septembra 1979, odvzel ga je Ivo Nemec. za slabo opremljenost laboratorija, vendar je bilo z razvojem laboratorija Sprva se je dokumentacija vodila ročno, v zvezku, vzorci pa so se hranili v mogoče pridobiti vedno več informacij o tehnologiji izdelave predmetov plastičnih škatlah na policah, razvrščeni po zaporednih številkah. Kasneje kulturne dediščine in vzrokih poškodb. je bil v operacijskem sistemu MS-DOS izdelan program MaDok, ki ga Od začetka delovanja oddelka je bil poudarek na optičnih preiskavah uporabljamo še danes. Ob selitvi v nove prostore na Poljansko cesto 40 in t. i. spot testih.17 Prva laboratorijska oprema, ki jo je Ivo Nemec kupil, so bile kupljene kovinske omare za načrte, v katerih se je do konca leta je bil stereomikroskop firme Technival, ki po več kot 30 letih uporabe še 2012 nabralo že več kot 21.500 vzorcev različnih predmetov kulturne vedno deluje. Omogoča do 40-kratne povečave (4-kratno na objektivu, dediščine. 10-kratno na okularju). Sprva mikroskop ni imel kamere, zato je bilo Leta 1995 je bil kupljen mikroskop firme Olympus, ki omogoča do treba preseke vzorcev prikazovati ročno, z barvnimi svinčniki. Šele ne- 500-kratno povečavo (50-kratno na objektivu in 10-kratno na okularju). koliko kasneje je bila dokupljena kamera, ki je omogočila fotografiranje Z njim je bilo mogoče veliko natančneje določati število in barvo slojev presekov slikovnih plasti. Prvo poročilo s priloženimi mikrofotografijami slikovnih plasti. Imel je tudi ultravijolično luč, ki je omogočila opazova- je poročilo iz šempetrske nekropole o analizi kamnin in vzrokov poškodb nje premazov in lakov. Vse to je omogočilo natančnejšo in zanesljivejšo (P 23) iz leta 1983. analizo vzorcev barvnih plasti in premazov. Šele s pridobitvijo novega Pomemben nakup je bila igla za vzorčenje, ki je omogočala serijsko mikroskopa je bilo mogoče opazovati tudi preseke slik na platnu. Do pripravo vzorcev. Vendar pa so bili vzorci pogosto zdrobljeni in pomanj- takrat so bile analize omejene na predmete z debelejšimi barvnimi sloji in kljivi, poleg tega so tako odvzeti vzorci zelo majhni, kar otežuje kvalitetno večjimi delci. Nov preboj pa je bil nakup kamere JVC leto dni kasneje, ki analizo in onemogoča analizo surovcev, zato je bila ta metoda sčasoma je omogočila fotografiranje mikropresekov v digitalni tehnologiji. opuščena. Še danes vzorce večinoma odvzemamo s skalpeli. Nekoliko pred nakupom mikroskopa, leta 1993, je laboratorij prido- Ves čas obstoja laboratorija in naravoslovnega oddelka se zbirajo vzor- bil še eno pomembno napravo – medicinski mobilni rentgen. V uporabi ci za materialno dokumentacijo. Začetek sega že pred prihod Iva Nemca ga je imel skoraj 20 let, čeprav so ga na Travmatološki kliniki UKC Lju- na oddelek, vendar je bila dokumentacija iz tega obdobja pomanjkljiva, bljana, od koder ga je laboratorij pridobil, odpisali zaradi starosti. Pred vzorci niso bili označeni, pogosto ni bil znan niti objekt, s katerega so pridobitvijo rentgenskega aparata so restavratorji slike nosili na rentgen- bili odvzeti. Kasneje se je dokumentacija začela voditi bolj sistematično. ske analize v porodnišnico ali na Onkološki inštitut UKC Ljubljana. Po Vsak odvzet vzorec je bil oštevilčen, zapisan je bil objekt, s katerega je bil pridobitvi rentgenskega aparata so v gradbenih barakah na Potočnikovi odvzet, in opisana je bila natančna (mikro)lokacija, navedena pa sta bila ulici v Ljubljani postavili svinčeno steno, ki je preprečevala sevanje za tudi datum odvzema in oseba, ki je vzorec odvzela. Prvi vpisani vzorec je predmetom, in temnico za razvijanje filmov z velikimi kadmi. Od za- četka, ko je razvijanje filmov potekalo še ročno, so bili uporabljeni filmi 17 Gre za analize prisotnosti posameznih elementov; identificiramo jih s kapljico reagenta, ki ga večjih formatov (tudi do 1 x 2 m), da je bilo mogoče predmete posneti kapnemo na izbrano plast ali zrno v prečnem preseku vzorca.

228 229 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso v enem posnetku. Kasneje so pridobili napravo za razvijanje filmov, pri kateri je bila širina filmov omejena na 30 cm, in začeli kupovati filme velikosti 30 x 40 cm, ki so bili posamezno zaviti v posebnih ovojih. Za fotografiranje večjih predmetov je bilo treba zložiti več filmov in jih delno prekriti med seboj, da se niso izgubili podatki, razvijanje pa je potekalo le v velikih serijah, saj je bilo treba iz naprave za razvijanje vsakič znova izliti kemikalije in napravo dobro očistiti. Leta 2007 smo začeli izvajati rentgensko radiografijo z digitalnimi filmi, kar je močno olajšalo delo in pospešilo pridobivanje rezultatov. Zunanji dejavniki, še posebej relativna vlaga in temperatura ozračja ter temperatura kondenzacije, pomembno vplivajo na spremembe materialov. V ta namen so v laboratoriju že od začetka devetdesetih let 20. stoletja v uporabi podatkovni hranilniki (dataloggerji), ki jih namestimo na različna mesta v prostoru in beležijo zgoraj naštete parametre; te kasneje lahko prikažemo na grafih. Na ta način spremljamo dejavnike okolja in njihovo spreminjanje, na podlagi česar lahko določimo vzroke poškodb. Prvi podatkovni hranilniki so bili poceni in majhni (velikosti lončka za filme), kasneje pa je oddelek pridobil večje in zmogljivejše. V korak z drugimi sorodnimi institucijami je naravoslovni oddelek Del krilne omare s kipom sv. Janeza Krstnika iz Narodne galerije v Ljubljani. Prikaz rezultatov stopil z nakupom infrardečega in ramanskega spektrometra leta 2008, s sodobnih analiz. Na sliki je prikazana mikrofotografija prečnega preseka vzorca v vidni svetlobi (levo zgoraj) in v ultravijolični svetlobi (desno zgoraj). V spodnji vrsti so rezultati katerima se lahko določi sestava materialov z identifikacijo vibracij vezi v spektroskopskih analiz v izbranih točkah. Levo je ramanski spekter rdečega sloja, ki prikazuje molekulah. Ob koncu leta 2012 pa je bil kupljen tudi prenosni rentgen- mešanico cinobra in hematita (žganega zemeljskega pigmenta), desno sta infrardeči (FTIR) ski aparat, tako da pri snemanju ne bomo več omejeni le na laboratorij. spekter podloge (prikazuje mešanico kalcijevega karbonata, kalcijevega oksalata, voska in sintetične smole, verjetno PVAc) ter barvnih slojev (prikazuje sadro oz. gips) (vir: arhiv Za izvedbo analiz je oddelek sodeloval s številnimi zunanjimi institu- Naravoslonega oddelka, Restavratorski center ZVKDS). cijami (Nemec, 1989). Občasne analize so izvajali z Institutom Jožef Ste- fan, kjer so bile izvedene analize z rentgensko fluorescenčno spektrosko- pijo s popolnim odbojem (total reflection XRF) in vrstično elektronsko katerih so bile izvedene različne analize ali odvzeti vzorci za arhiv. Sprva mikroskopijo (SEM EDS), kasneje pa tudi PIXE (proton induced X-ray so bile analize predvsem namenske in so služile konservatorjem-restavra- emission), na Zavodu za gradbeništvo uporabljamo elektronski mikro- torjem pri ugotavljanju tehnologije izdelave in še pogosteje pri ugotavlja- skop, na Naravoslovnotehniški fakulteti pripravijo vzorce za optično mi- nju vzrokov poškodb. Šele kasneje so se začele izvajati analize z namenom kroskopijo in izvajajo analize XRF (rentgenska fluorescenčna spektrosko- dokumentiranja tehnologije izdelave posameznih del ali različnih opusov pija) ter XRD (rentgenska praškovna difrakcija), na Biotehniški fakulteti (Anton Cebej 1988–1989, Valentin Metzinger, 2000, Mojster HGG pa analizirajo okužbe z glivami. Pri posameznih manjših projektih smo 2004, Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja, 2005). sodelovali tudi s številnimi drugimi institucijami. Iz poročil in dnevnikov del iz prvih let obstoja laboratorija je razvi- Najstarejše ohranjeno poročilo (z oznako P 1) je bilo dokončano 15. dno, da so bili analizirani predmeti zelo različnega izvora, od stenskih julija 1980. Gre za poročilo o stavbi na Titovem trgu 70 v Kopru. Anali- poslikav in fasad do muzejskih predmetov. V laboratoriju se je Ivo Nemec ziranih je bilo šest vzorcev vezivne malte in en vzorec ometa ter izdelana (ki je že po nekaj letih samostojnega dela dobil prvo sodelavko Beto Ben- primerjava sestave vseh sedmih vzorcev. V istem poročilu sta bila analizi- ko Mächtig) lotil analiz vsega, čemur je bil kos. Analizirali so kemično rana tudi dva vzorca malte iz notranjosti stolpa hrastoveljske cerkve. Po- sestavo ometov, pigmentov ter izločkov in soli, izdelovali so barvne štu- ročila so bila že od začetka izdelana v več kopijah, po eno kopijo vsakega dije fasad. Leta 1985 so analizirali patine na spomeniku Francetu Pre- poročila (od začetka pogosto brez vključenih shem in fotografij) hranimo šernu na Prešernovem trgu v Ljubljani. Sprva so bile pogostejše kemične tudi na oddelku. analize, šele od leta 1988 so začela prevladovati poročila s stratigrafijami Prvo poročilo, ki je vključevalo analizo barvnih plasti, je bilo zaklju- slikovnih slojev. Poleg izvedbe analiz je bila pomembna naloga laborato- čeno 5. oktobra 1980. Gre za drugo ohranjeno poročilo po vrsti (P 2). V rija tudi sodelovanje pri izvedbi nekaterih konservatorsko-restavratorskih njem je bilo analiziranih šest vzorcev barvnih plasti iz podružnične cerkve posegov. Eden takih je bil nanos vodoodbojne impregnacije s silikonskim sv. Lenarta iz Krtine pri Moravčah. To je tudi prvo poročilo, v katerem impregnacijskim sredstvom na fasadi nekdanje Narodne banke (sedanje je bil poiskan vzrok za spremembo uporabljenega pigmenta. Na podlagi Banke Slovenije) s Cankarjeve in Titove (današnje Dunajske) ceste leta prisotnosti svinca in žvepla v vzorcu št. 1 je Ivo Nemec sklepal, da je rdeči 1982; za ta poseg imamo ohranjen tudi podroben dnevnik dela. Sledili svinčev pigment, minij, prešel v sulfidno obliko in se obarval v črno. V so konserviranje in restavriranje mozaika grobnice z ljubljanskih Žal z prvih letih je bilo dokončanih manj poročil – eno do dve na leto, šele od lepljenjem manjkajočih mozaičnih kock ter utrjevanje in zaščita skal leta 1983 se je njihovo število povečalo. Do konca leta 2012 se je nabralo na Ljubljanskem gradu leta 1983, utrjevanje in biocidna zaščita lesenih že približno 1050 poročil, približno dvakrat več pa je bilo predmetov, na modelov za voščene votive in medenjake leta 1984, istega leta pa tudi

230 231 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso silikonska hidrofobna zaščita betona na Zmajskem mostu v Ljubljani. prenosni rentgenski aparat, kar omogoča radiografijo predmetov, ki jih Tretji sklop nalog, ki jih je izvajal laboratorij, je bilo svetovanje, bodisi ni moč prenesti v laboratorij (na primer oltarje v cerkvah, zelo občutljive lastnikom umetnin, umetnikom ali konservatorjem-restavratorjem. Tako predmete, ki bi jim prevoz škodoval, ipd.). Namesto klasičnih filmov so imamo ohranjeno poročilo iz leta 1984 o poskusih odstranitve akrilnega v uporabi digitalni na osnovi fosforja, ki se razvijajo v posebej prirejeni laka, ki je vseboval vosek in koloidno kremenico, z reliefa, poslikanega s kapsuli, priklopljeni na računalnik, in so uporabni več stokrat. Optični polivinil acetatnimi barvami. mikroskop je še vedno osnovno orodje pri analizi večine predmetov kul- Pomemben del časa je zavzemalo tudi konserviranje t. i. mokrega lesa turne dediščine. Že nekaj let pomembno vlogo pri analizi materialov in (arheološkega lesa, ki vsebuje močno povečan delež vode) iz različnih njihovih sprememb igrata spektrometra – infrardeči spektrometer s Fou- virov, kar je bil eden prvih večjih projektov laboratorija. V ta namen so rierevo transformacijo (FTIR) in ramanski spektrometer. Spektrometra se Ivo Nemec (kemik), Peter Mali (konservator-restavrator) in Dare Vuga uporabljata komplementarno, infrardeči predvsem za analizo organskih (arheolog) prejeli štipendijo Raziskovalne skupnosti Slovenije ter v enem materialov, ramanski pa pretežno za analizo anorganskih materialov. mesecu obiskali tri območja, kjer je bilo konserviranje mokrega lesa Uporabljamo ju lahko na mikroskopsko majhnih vzorcih, ramanska že močno razvito (severna Nemčija, Danska in Švedska). Prvi poskusi spektroskopija je lahko povsem neporušna, medtem ko za neporušnost konserviranja mokrega lesa so potekali z različnimi utrjevalnimi sredstvi FTIR-spektroskopije potrebujemo tanke in nelomljive predmete (papir, (Nemec, 1981). Kot najprimernejša metoda se je izkazalo utrjevanje s tekstil, jagode nakita ipd.). saharozo, posamezni predmeti pa so bili konservirani tudi s polietilen Širi pa se tudi znanje zaposlenih na oddelku. Iz prvotne ekipe izključ- glikolom (PEG). Ker predmeti niso prihajali redno, je delo z mokrim no kemikov je nastala ekipa, ki poleg kemikov združuje še restavratorje, lesom sčasoma zamrlo. geologe in tekstilce. Na ta način pokrivamo znanje o širokem razponu V času začetkov delovanja laboratorija je bila Slovenija še del skupne materialov, od organskih do anorganskih. jugoslovanske države, zato so slovenski konservatroji-restavratorji izvajali posege tudi zunaj meja današnje Slovenije. Vzorce iz nekaterih delovišč so prinesli tudi v analizo v laboratorij. Ohranjena so poročila iz sredine osemdesetih let 20. stoletja o ugotavljanju vzrokov poškodb ometa iz cerkve sv. Đorđa iz Orahovca (Črna gora) in o analizi štukature (količina in vrsta soli) ter tehnologiji pozlate in uporabljenih pigmentih iz zakladnice dubrovniške katedrale. V več kot tridesetih letih delovanja naravoslovnega oddelka so se zvrstili številni projekti, nekateri med njimi so pri sodelavcih oddelka in v javnosti pustili velik pečat. Z naravoslovnimi preiskavami so zaposleni v oddelku sodelovali pri nekaj pomembnih retrospektivnih razstavah v Narodni galeriji; to so bile na primer Valentin Metzinger, življenje in delo baročnega slikarja (2000), Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem (2006), Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920 (2008). Pomembno vlogo so imeli člani naravoslovnega oddelka tudi pri obnovi fasad ljubljanskih stavb. Na podlagi rezultatov njihovih analiz so stavbe zasijale v svojem prvotnem sijaju. Prav tako so prispevali pomemben delež pri prenovi notranjosti ljubljanskega Nebotič- nika in Urbančeve palače (nekdanji Centromerkur na Prešernovem trgu), kjer so na podlagi analiz vzorcev in sondiranja identificirali prvotni videz prostorov. Raziskovalno delo je pomembno prispevalo tudi k celoviti obnovi stenskih poslikav v različnih posvetnih in sakralnih objektih (grad Brežice, Lutrovska klet sevniškega gradu, ljubljanska stolnica sv. Nikolaja, cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani). Konservatorji in restavratorji so na podlagi rezultatov analiz lahko določili vzroke in obseg poškodb ter najprimernejše metode konserviranja in restavriranja zgoraj omenjenih del. Prav tako pa rezultati naravoslovnih analiz umetniških, kulturnozgodovinskih in arheoloških predmetov pomembno prispevajo k poznavanju tehnik in tehnologij preteklih obdobij. Zaposleni v oddelku stremimo predvsem k temu, da bi analize, ki jih opravljamo na predmetih, te čim manj poškodovale ali spremenile, zato poskušamo čim več uporabljati mikroporušne (mikrodestruktivne) in neporušne (nedestruktivne) analizne metode. V laboratoriju je sodoben

232 233 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Umetnostna zgodovina in konservatorstvo

Robert Peskar

V kontekstu nacionalnega prebujanja v različnih evropskih deželah se je že v 18. stoletju začelo oblikovati sodobno pojmovanje spomenika in njegovih vrednot. K novemu pojmovanju sta z uvedbo umetnostne in estetske dimenzije ter čustvenega doživljanja spomenikov odločilno prispevala zlasti Jochann Joachim Winckelmann (umrl 1768), ki velja za očeta umetnostne zgodovine, in Jochann Wolfgang Goethe (umrl 1832), ki je z opredelitvijo spomenikov kot last in skrb celotnega omikanega človeštva nakazal enega glavnih motivov spomeniškega varstva (Winckelmann, 2003: 123–155; Jokilehto, 1999: 59–65; Hubel, 2006: 20–26). Vendar so šele z znanstvenimi in filozofskimi razlagami bistva spomenikov ob koncu 19. stoletja spomeniki postali glavni nosilci univerzalnih vrednot in vrednosti. Vrednostni sistem spomenikov, ki ga je oblikoval Alois Riegl (Riegl, 1903), ter druga teoretična besedila pionirjev konservatorstva v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju so omogočili, da je umetnostnozgodovinska znanost postala vodilna na področju spomeniškega varstva oziroma konservatorstva zlasti v srednjeevropskih oziroma nemških deželah, se pravi tudi v deželah nekdanje avstrijske monarhije. Namen predstavitve umetnostne zgodovine v povezavi s konservator- stvom pa ni pregled odnosov v širšem evropskem prostoru, temveč kratek oris vloge umetnostne zgodovine oziroma umetnostnih zgodovinarjev v razvoju konservatorske dejavnosti v Sloveniji ter njune soodvisnosti od njenih začetkov do današnjih dni s poudarkom na zadnjem stoletju. Naš oris seveda ni prvi te vrste, saj je na to temo opozoril že Nace Šumi (Šumi, 1997: 25−31), poleg tega pa se z enako tematiko soočajo tudi drugod (Białostocki, 1986: 161–168). Glede na namen te publikacije pa se ne bomo mogli izogniti vsaj bežnemu vpogledu v razmere v drugi polovici 19. stoletja z ustanovitvijo dunajske centralne komisije, ko so se začeli izvajati prve umetnostnozgodovinske opredelitve posameznih spomenikov, njihovo dokumentiranje in njihove bolj ali manj strokovno vodene obnove. Leta 1853 se je centralna komisija razdelila na muzeološke in konservatorske dejavnosti oziroma v sekciji za varstvo premičnih in nepremičnih spomenikov, leta 1873 pa je z reorganizacijo ustanovila tri sekcije: arheološko, umetnostnozgodovinsko in arhivsko, s čimer se je tudi v slovenskih deželah začela profesionalizacija centralne komisije oziroma konservatorske dejavnosti (Baš, 1955: 13–37). Prepoznavanje in vrednotenje spomenikov je bila ena prvih nalog, ki jo lahko tesno povežemo z umetnostnozgodovinskim in konservatorskim delom še pred nastopom Franceta Stelèta (Höfler, 1994). Seveda so na začetku razvoja umetnostnozgodovinske znanosti sodelovali različni akterji, od posameznikov do društev, ki so z vidika različnih družboslovnih ved preko številnih glasil vplivali na uveljavitev ohranjanja spomenikov. Poleg publikacije dunajske kraljevo-cesarjeve centralne komisije za ohranjanje spomenikov, ki je izhajala od leta 1856 do leta 1918,1 moramo omeniti graški Kirchenschmuck, ki je kot glasilo društva Kunstverein der Diözese Seckau izhajal od leta 1870 do leta 1905 (Urek, 1972), Izvestja Društva za

1 Publikacija je izhajala pod naslovom Mittheilungen der Kaiser. Königl. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, Dunaj, zadnjih šestnajst let pa kot Mitteilungen der K. K. Central-Commission für Denkmalpflege.

234 235 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso krščansko umetnost v Ljubljani, ki so izšla v petih zvezkih za leta od 1895 do 1912, in seveda poročila o spomeniškovarstvenih akcijah v Zborniku za umetnostno zgodovino od leta 1921 do leta 1943 (Dostal, 1913; Höfler, 2007). Med konservatorji centralne komisije, ki so imeli umetnostnozgodovinsko izobrazbo, je pravzaprav najbolj izstopal v Rimu šolan Avguštin Stegenšek (1875–1920), ki ga je leta 1908 centralna komisija na Dunaju imenovala za častnega konservatorja za posamezna območja na Štajerskem. Poleg številnih zapisov je bil Stegenšek zaslužen tudi za prvi umetnostni topografiji na naših tleh (Klemenčič, 2007). Že leta 1905 je namreč izšla topografija gornjegrajske dekanije, se pravi dve leti pred prvo sodobno avstrijsko topografijo. Z nastopom na Dunaju šolanega Franceta Stelèta in njegovo ustanovitvijo Spomeniškega urada za Kranjsko leta 1913, ki ga je kasneje nasledil republiški Zavod za varstvo spomenikov, se je vloga umetnostne zgodovine tudi v konservatorski dejavnosti v Sloveniji manifestirala kot temeljna znanstvena disciplina. Kot je razvidno iz doslej povedanega, tu ne gre za slučaj, saj je bilo to le odsev razmer v avstrijskih deželah oziroma dunajske umetnostnozgodovinske šole na čelu z Aloisom Rieglom Stična, cistercijanski samostan, dvoriščna fasada po obnovi (foto: Marko Pršina, arhiv ZVKDS, in Maxom Dvořakom, ki sta bila poleg Georga Dehia, sicer šolanega in Območna enota Novo mesto) delujočega v Nemčiji, obenem tudi glavna utemeljitelja sodobne konservatorske doktrine v nemško govorečih deželah in nekdanjih deželah avstrijske prakse, z njegovimi nasledniki pa je še nekaj desetletij umetnostna zgodovi- monarhije. Zato tudi ni slučaj, da sta bila vrednotenje kulturnih spomeni- na ostala primarna znanstvena disciplina znotraj konservatorske dejavnosti. kov in konservatorska teorija dolgo časa v tesni soodvisnosti z umetnostno- Zasluge za to imata ustanovitev Zavoda za zaščito in znanstveno prouče- zgodovinsko metodologijo. Umetnostna zgodovina kot znanstvena disci- vanje kulturnih in prirodnih znamenitosti Ljudske republike Slovenije 27. plina nudi bogat nabor metod, s pomočjo katerih je mogoče spomenike avgusta 1945 in prvi slovenski Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prepoznati, analizirati in ovrednotiti. Celovito razumevanje spomenikov je prirodnih znamenitosti v Ljudski republiki Sloveniji iz leta 1948. Slednji mogoče doseči z analizo stavbnih konstrukcij, uporabljenih materialov in je poleg skrbi za spomenike omogočal tudi znanstvenoraziskovalno delo. njihovih formalnih oblik, se pravi elementov, s katerimi je bil uresničen ar- Organizacijsko je bil zavod takrat razdeljen na upravni del, konservator- hitekturni program posameznih stavb, pri čemer sta pomembna tudi splo- ski oddelek in restavratorski oddelek, strokovno pomoč pa so zagotavljali šen zgodovinski kontekst nastanka stavbe in relevantna umetniška kvaliteta tudi zunanji sodelavci (Komelj, Fatur, 1976). Med prve konservatorje (Binding, 1993: 5–11). Vendar je tovrstna metodologija učinkovita pred- umetnostne zgodovinarje, ki so v letih po vojni najbolj zaznamovali spo- vsem za starejše arhitekturne spomenike, kajti že pri vrednotenju novoveške meniškovarstveno službo in matično stroko, štejemo Marijana Zadnikarja arhitekture moramo upoštevati vsaj še različne arhitekturne teorije, funkci- in Cirila Velepiča (1947–1953), nato pa še Ivana Komelja, Ivana Sedeja in jo … Zato je moderno konservatorstvo razvilo svojo metodologijo, merila Milana Železnika. S postopnim razvojem samostojnih regionalnih zavodov, in kriterije, saj z njimi poskuša ovrednotiti spomenike vseh zvrsti skupaj z s katerimi se je začel proces decentralizacije spomeniškovarstvene službe njihovo širšo družbeno, ekonomsko, prostorsko in didaktično vlogo. Tako pri nas, moramo med tiste, ki so najbolj zaznamovali spomeniškovarstveno splošno spomeniškovarstveno vrednotenje večinoma temelji na analizi službo in matično stroko, uvrstiti še Sergeja Vrišerja v Mariboru, Jožeta spomenikov z vidika avtorskega in razvojnega merila, tipološkega in zgo- Curka v Celju, Naceta Šumija v Ljubljani, Ceneta Avguština v Kranju in dovinsko pričevalnega smisla ter kulturno-civilizacijskega in prostorskega Emila Smoleta v Kopru in kasneje v Novi Gorici. Med naštetimi so vsi, merila (Pirkovič, 1993: 117–125), kajti pojavnost spomenika v prostoru in zlasti pa Zadnikar in Komelj, združevali aktivno konservatorsko službo in njegov odnos do okolice sta pomembni sestavini njegove izraznosti. Čeprav znanstvene raziskave znotraj matične umetnostnozgodovinske discipline. je umetnostna zgodovina veda, ki preučuje spomenik in njegova sporočila, Prav aktivno delo s spomeniki in njihovimi obnovami je konservatorjem konservatorstvo pa dejavnost, s katero konservator poskuša ustvariti pogoje omogočalo številna nova spoznanja in odkritja (Zadnikar, 1963), ki so se fizične ohranitve spomenika, navadno pa tudi izboljšati njegovo stanje in zrcalila v prvovrstnih monografskih obravnavah. Med temi gotovo izstopa- družbeni pomen, pa se je velikokrat izkazalo, da brez upoštevanja spoznanj jo študije Marijana Zadnikarja o samostanu Stična in romanski arhitekturi, matičnih disciplin zgolj spomeniškovarstvena merila oziroma prisotnost Ivana Komelja o gotski arhitekturi, Naceta Šumija o secesijski in baročni zgolj konservatorja ali restavratorja še ne zagotavlja ustrezne spomeniške arhitekturi, Ivana Stoparja o grajski arhitekturi, Sonje Ane Hoyer o piranski prezentacije in pojavnosti po prenovi. hiši Tartini in še bi lahko naštevali. Te razprave še danes veljajo za temeljna Slovenska umetnostna zgodovina je s Francetom Stelètom in kasneje z dela, ki še niso bila presežena, čeprav z razvojem stroke in vedenja beležimo ustanovitvijo umetnostnozgodovinske stolice na novi ljubljanski univerzi vrsto korektur. leta 1919 pod vodstvom Izidorja Cankarja dobila ustrezno teoretično in Vzporedno z umetnostnozgodovinskimi razpravami so se konserva- metodološko osnovo. France Stelè je bil vse do odhoda na univerzo leta torji umetnostni zgodovinarji lotevali tudi študij, ki jih moramo uvrstiti 1938 (pa tudi potem) glavni oblikovalec spomeniškovarstvene teorije in med temeljna teoretična izhodišča v slovenskem konservatorstvu. V prvi

236 237 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

V letih po drugi svetovni vojni se je torej uveljavilo načelo povezovanja raziskovanja spomenikov z njihovim ohranjanjem, kar je umetnostni zgodovini tudi zaradi sposobnosti kritične distance do spomenikov, izrazite humanistične širine in filozofskega utemeljevanja omogočilo primaren položaj v procesu spomeniškega varstva. Stanje se v Sloveniji ni bistveno spremenilo niti s sprejetjem novega zakona leta 1961 o varstvu kulturnih spomenikov v tedanji Ljudski Republiki Sloveniji, s katerim se je začela izrazita decentralizacija, ki se je odrazila z ustanavljanjem samostojnih regionalnih zavodov: leta 1959 v Mariboru, leta 1961 v Novi Gorici, leta 1962 v Ljubljani in Kranju, leta 1963 v Celju in leta 1964 v Piranu. Potreba po sodelovanju drugih matičnih znanstvenih disciplin pri varovanju kulturnih spomenikov se je v slovenski konservatorski dejavnosti pojavila že z ustanovitvijo republiškega zavoda leta 1945, a se je, razen pri restavratorjih, uveljavljala zelo počasi. Zavod je že od začetka organiziral oddelke (referate) za arheologijo, spomenike NOB, umetnostne spomenike, etnografske spo- Kostanjevica, cistercijanski samostan, pogled iz jugovzhodne smeri (foto: Marko Pršina, arhiv menike, varstvo prirode in referat o slavnih Slovencih (Šijanec, 1948). Zato ZVKDS, Območna enota Novo mesto) je presenetljivo, da so se s temi področji, razen z umetnostnimi spomeniki, več kot desetletje ukvarjali le zunanji sodelavci zavoda. Šele leta 1959 je bil fazi razvoja konservatorske dejavnosti v Sloveniji so to nedvomno dela npr. med zaposlene konservatorje uvrščen arheolog Peter Petru, leta 1961 Franceta Stelèta (Stelè, 1966). Stelè je, opirajoč se na dognanja pionirjev te pa etnolog Jernej Šušteršič (Komelj, Fatur, 1976: 149–150). dejavnosti Aloisa Riegla, Maxa Dvořaka in drugih (Riegl, 1903; Dvořak, Bistveno spremembo v organizaciji in pristojnosti tedanjega zavoda je 1916), zaznamoval tudi sodobno konservatorsko prakso v Sloveniji. Ri- najprej prineslo sprejetje samostojnega Zakona o varstvu narave leta 1970 eglovim izhodiščem sledi že njegova razprava Varstvo spomenikov iz leta in še posebej novega Zakona o naravni in kulturni dediščini leta 1981,2 ki je 1914 (Stelè, 1914), v kateri je Rieglove starinske vrednote uporabil le pri uveljavil novi kategoriji, naravno in kulturno dediščino, povzeto iz UNES- razvalinah, ki naj bi jih navadno prepustili zobu časa. Določil pa je tri vre- COVE konvencije o varstvu kulturne in naravne dediščine iz leta 1972. Po- dnote, zgodovinske, spominske in razpoloženjske. Podobno je nadaljeval membno je, da je 16. člen zakona iz leta 1981 kulturno dediščino razvrstil tudi v nekaterih kasnejših delih, zlasti v razpravi Estetika in dokumentarnost po zvrsteh, in sicer na arheološko, zgodovinsko, umetnostno, arhitekturno, v restavriranju spomenikov (Stelè, 1955), kjer je poudaril nekatere kon- urbanistično, etnološko in tehnično. Z novimi kategorijami se je v konser- flikte med dokumentarno, estetsko in uporabno vrednostjo spomenikov. vatorski dejavnosti pričela uveljavljati prepotrebna interdisciplinarnost, ki je V bistvu je zreduciral Rieglov vrednostni sistem na najbolj osnovno, pri bila do tedaj izražena večinoma le na relaciji med umetnostnim zgodovinar- čemer je poudaril, da je treba v resničnem življenju določiti razumno mejo jem konservatorjem in restavratorjem, medtem ko je do zglednega sodelo- oziroma kompromis med vsemi tremi naštetimi vrednostmi. Dokumen- vanja prihajalo le pri posameznih nalogah ali primerih. V tem smislu vseka- tarno vrednost je označil kot individualno lastnost spomenika, ki se nanaša kor izstopa obnova nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na na njegovo zgodovinsko pričevalnost (stil, forma, tehnika), in tudi kot Krki, kjer sta bila strokovna nosilca konservatorskih posegov Ivan Komelj poseben estetski potencial, ki pa tvori glavnino estetske vrednosti spome- in arhitektka Milka Čanak iz Beograda. Vendar pa za določeno pešanje nika; sem sodi tudi patina in ne samo optično dosegljiva površina objekta. vloge umetnostne zgodovine kot matične discipline s svojo metodologijo Restavratorski in konservatorski posegi naj ne bi služili zgolj poveličevanju ni bila kriva toliko interdisciplinarnost, čeprav so tudi v svetovnem merilu obeh vrednosti, dokumentarni in estetski, ampak je treba upoštevati tudi pobudo za razvoj konservatorske doktrine ter nastanek različnih listin in uporabno vrednost, saj so spomeniki vendarle v rabi. Spomeniki namreč konvencij vse bolj prevzemali arhitekti in naravoslovne znanosti. Razloge je služijo življenju, ki od spomeniškega varstva pričakuje kompromis med prej treba iskati v družbenopolitičnih spremembah, drobljenju pristojnosti uporabnostjo, dokumentarnostjo in estetiko (Stelè, 1955: 8). Pomembno ter v zakonski uveljavitvi različnih upravno-administrativnih nalog, zlasti v je, da Stelè hkrati ugotavlja, da se te tri vrednosti med seboj ne izključujejo. delu regionalnih zavodov, ki so prejkone izrivale raziskovalne in analitične. Zato ni presenetljivo, da je kljub načelu konservirati in ne restavrirati pogo- Takšen trend v prid upravnega dela se je nadaljeval tudi z zakonom iz let sto priporočal restavratorske posege v smislu dopolnjevanja uničenega dela, 1999 in 2008, s katerim je vloga konservatorjev vseh humanističnih strok, vendar v mejah, ki ne načenjajo dokumentarne vrednosti spomenika. Pred- ne zgolj umetnostne zgodovine, pri raziskavah in preiskavah objektov kul- vsem pa ne smejo zmotiti estetike oziroma harmoničnosti celotne zunanje turne dediščine zajeta predvsem v okviru upravnih postopkov. Postopno podobe, kar v bistvu pomeni določeno umetniško ustvarjanje. Dopolnje- manjšanje vloge matičnih humanističnih strok je ne nazadnje razvidno tudi vanje je torej mogoče, še posebej, če je staro uničeno ali manjvredno in če iz nove razvrstitve kulturne dediščine po zvrsteh, ki ga prinaša Pravilnik o ga dopolni umetniško boljša kreacija. Stelè je menil, da poseg tenkočutnega seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah (Uradni list Republike arhitekta lahko poveča estetski potencial spomenika, s čimer je v bistvu upravičeval in utemeljeval nekatere posege v pomembnejše spomenike, ki 2 Na podlagi tega zakona je bil leta 1982 ustanovljen samostojni Restavratorski center, ki je prej deloval v okviru republiškega zavoda, leta 1983 pa še Zavod za varstvo naravne in kulturne jih je izvedel Jože Plečnik (Bogojina, ljubljanske Križanke). dediščine Novo mesto.

238 239 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Slovenije, št. 102/10), ki razen arheološke dediščine poskuša dediščino Celje: celjski grad razvrstiti po tipoloških lastnostih (stavbe, stavbe s parki ali vrtovi, drugi objekti in naprave …). Zaradi naštetega v zadnjih desetih ali petnajstih Ivan Stopar letih redkeje beležimo temeljitejše študije oziroma kvalitetne znanstvene prispevke, ki bi bili rezultat konservatorjevega dela in (so)uporabe umetno- Stari grad nad Celjem je ne le ena najprepoznavnejših, ampak tudi stnozgodovinske metodologije, čeprav je bilo priložnosti spričo številnih najznamenitejših grajskih razvalin na Slovenskem. Je tudi največja med konservatorsko-restavratorskih posegov vendarle veliko. Med vzornejše njimi, saj njena površina meri kar okoli sedem tisoč kvadratnih metrov, predstavitve s publikacijo sodi obnova krstilnice v Kopru (Kovač, 2006) obenem pa je tesno povezana s celjskimi grofi, rodovino, ki je zapustila in nazadnje restavratorski posegi v ljubljanski stolnici. Znotraj takšnih in v naši zgodovini globoko sled. V prvotni obliki so grad sredi 12. stoletja sorodnih projektov se je še do nedavna vloga umetnostnih zgodovinarjev pozidali grofje Vovbrški s Koroškega, od leta 1333 pa vse do izumrtja konservatorjev zrcalila predvsem skozi prizmo funkcije in nalog odgovornih rodovine leta 1456 so ga imeli v lasti Celjski, tem je sledilo še nekaj konservatorjev pri spomeniških prezentacijah, seveda tam, kjer sta gradbena lastnikov. Sredi 18. stoletja je bil grad opuščen. Počasi se je pričel spremi- zakonodaja in njena logika na operativni ravni to omogočali. njati v razvalino, ki je kmalu postala priročen kamnolom. Da bi razvalino Več možnosti za znanstvenoraziskovalno delo tako s področja ume- rešili pred popolnim uničenjem, so jo leta 1846 odkupili Štajerski deželni tnostne zgodovine kot tudi konservatorstva ponujajo naloge v okviru stanovi, odtlej pa se vse do danes vrstijo prizadevanja, da bi jo, sanirano vrednotenja kulturne dediščine in predvsem njenega dokumentiranja, saj in urejeno, ohranili zanamcem. vsak korak pri dokumentiranju (od opisa, risbe, načrtov do fotografije …) Grad je v dolgih stoletjih svojega obstoja doživljal številne dozidave in navadno pomeni tudi določeno interpretacijo, ki je seveda odvisna od kon- prezidave. Šele ko je kot razvalina že zdavnaj izgubil malone vse kamno- servatorja in njegovih sposobnosti. Prav tako do številnih novih najdb, ki seško obdelane arhitekturne člene, je med letoma 1909 in 1913 sledil lahko bistveno spremenijo ali dopolnijo dosedanje vedenje o spomenikih, prvi poskus, da bi ga vsaj takšnega zavarovali pred dokončnim propadom. po pravilu prihaja v okviru konservatorskega nadzora med deli in znotraj Sanacijskih del se je lotilo celjsko Muzealsko društvo, v obdobju med predhodnih raziskav spomenikov za potrebe celovitejših obnov. Predhodne obema velikima vojnama in v prvi desetletjih po drugi svetovni vojni pa raziskave sicer izvajajo restavratorji, ki pa seveda niso usposobljeni za inter- je njegova prizadevanja nadaljevalo celjsko Turistično društvo, vse dokler pretacijo rezultatov raziskav, zato je sodelovanje ustrezno usposobljenega ni pobude za strokovno pretehtano sanacijo tega spomenika leta 1963 konservatorja ali skupine konservatorjev različnih strok nujno. Čim bolj prevzel na novo ustanovljeni Zavod za spomeniško varstvo Celje. popolno poznavanje posameznega spomenika je namreč edini pravi temelj, Ko se je zavod pripravljal na spoprijem z novim izzivom, se je brž na katerem je mogoče graditi izhodišča za njegovo spomeniškovarstveno pokazalo, da o razvaljenem gradu pravzaprav kaj malo vemo. Literatu- obravnavo. Seveda je treba pri tem upoštevati sodobno konservatorsko ra je bolj ali manj ubrano navajala, da gre za enovito arhitekturo iz 14. teorijo in doktrino. Ta spoznanja in potrebe je spomeniškovarstvena stroka stoletja, ki so jo v času renesanse le dodatno utrdili, to pa je bilo poleg poudarila že pred desetletji in pri tem poudarila, da znanstvenoraziskovalno znanih zgodovinskih podatkov malone vse, kar smo o njej vedeli. Tako se delo v spomeniški službi daje konservatorstvu potrebne teoretične osnove je že pred pričetkom obnovitvenih posegov pokazalo, da je treba razva- in izhodišča, saj jih lahko konservatorstvo v praksi s pridom uporablja v lino najprej temeljito preučiti, nato pa ob upoštevanju novih ugotovitev okviru svoje specifične metodologije kot kompleksne interdisciplinarne izdelati ustrezen sanacijsko-prezentacijski program. Pri tem delu, ki ga je dejavnosti (Sedej, Zadnikar, 1977: 38). Vendar razvoj konservatorske teo- spremljalo nekaj najnujnejših sond, se je kmalu pokazalo, da grad še da- rije in doktrine ni pogojen z umetnostnozgodovinsko stroko, le zaradi že leč ni bil iz enega liva, saj je bilo že takoj na začetku mogoče utemeljeno omenjenih razlogov je teoretične osnove izoblikovala pred drugimi. Žal se razločiti več kot deset natanko opredeljivih faz stavbnega razvoja. A to razvojna pot slovenskega konservatorstva v zadnjih dveh ali treh desetletjih še ni bilo vse. Pokazalo se je tudi, da je zlasti najstarejši del gradu, torej ni nadaljevala v dobro začrtani smeri. Mlajše generacije slovenskih konser- prvotno grajsko jedro tik nad previsno skalno steno, v dobršni meri zasut vatorjev umetnostnih zgodovinarjev so se raziskovanja teoretične plati kon- in da bo zato vsak resen sanacijski poseg mogoč šele potem, ko bodo servatorstva sicer še vedno lotevale, a so se večinoma posvečale strukturam nasutja odstranjena in si bo mogoče ustvariti pravo sliko ne le o prvotnih in oblikam spomeniške službe in njenim nalogam zlasti z vidika zgodovin- nivojih, ampak tudi o ostankih morebitnih starejših gradenj, ki bi jih ob skega razvoja konservatorstva in njegove metodologije dela, ne pa toliko konservatorskih posegih kazalo upoštevati in prezentirati. Tako se je brž teoretičnim podlagam za sodobno konservatorsko dejavnost in spomeniško pokazala potreba po sistematičnih, takrat v okviru starejših grajskih stavb prezentacijo. Omeniti moramo nekaj poskusov orisov konservatorske de- še dokaj neobičajnih arheoloških raziskavah, ki naj bi dopolnile našo javnost, npr. Jelke Pirkovič in Sonje Ane Hoyer (Pirkovič, 1993; Hoyer, vednost o tem spomeniku in tako nadgradile rezultate dotedanjih kaste- 1997; Hoyer, 1998). Med temeljne izzive še vedno sodijo nekatere teme, loloških študij. kot je npr. sistematični pregled konservatorske dejavnosti po drugi svetovni Arheološke raziskave na celjskem gradu so pod vodstvom dr. Tatjane vojni, vrsta analiz kompleksnih obnovitvenih del in rezultatov predhodnih Bregant potekale vse od leta 1971 do leta 1991, torej malone dvajset let. raziskav posameznih spomenikov, ki bi nedvomno nadgradile dosedanjo Opravljene raziskave so poleg številnih drobnih najdb omogočile po- doktrinarno in teoretično plat konservatorstva v Sloveniji, obenem pa tudi globljen vpogled v grajsko preteklost, v vsej ostrini pa so zlasti opozorile ključno obogatile njihovo poznavanje in vedenje z umetnostnozgodovin- na nepričakovano hudo statično ogroženost dobršnega dela zidovja, ki skega vidika. prej ni bila tako očitna. Prva konservatorska dela na celjskem gradu so

240 241 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso bila zato namenjena prav statični sanaciji ogroženih zidov, torej najzah- tevnejšim, čeprav pozneje na zunaj komaj zaznavnim posegom. Tako je bilo najprej iz dveh delov sestavljeno južno obzidje ob grajskem jedru nekaj metrov pod obstoječo pohodno površino z jeklenim vrvmi pripeto na skalno podlago v grajskem jedru, pozneje je bilo na ustrezen način statično sanirano tudi drugo ogroženo zidovje. Šele po teh posegih je bila mogoča korektna prezentacija obzidja z delno rekonstrukcijo prej malone uničene renesančne krone z nadzidki. O opravljenih raziskavah in obnovitvenih posegih na starem celjskem gradu obstaja obsežna strokovna dokumentacija in literatura. Iz nje je razvidno, da je spomeniška služba pri svojem delu izhajala zlasti iz naslednjih načel: zagotoviti je treba statično trdnost obnovljenega zidovja; vzpostavijo se na novo ugotovljeni avtentični historični pohodni nivoji; v največji možni meri se ohrani in ustrezno poudari pričevalnost historičnih arhitekturnih prvin; odstranijo se moteči ostanki strokovno spornih posegov v preteklih desetletjih; kjer je le mogoče, se uničene ali odstranjene arhitekturne prvine, npr. vogelni kamni, deli okenskih okvirjev ipd., nadomestijo z rekonstruiranimi; vsi neogibni novi arhitekturni členi, okvirji novih vrat na prvotnih mestih ostanejo stilizirani, slogovno neopredeljeni, prepoznavno novi; lesene prvine, ki jih je čas uničil, pripo- morejo pa k večji pričevalnosti nekdanje podobe gradu in hkrati ustrezajo današnjim potrebam, je mogoče rekonstruirati; novi funkcionalni posegi znotraj grajskega obzidja so mogoči, če ne okrnijo prepoznavne historične podobe grajske arhitekture; vsi še predvideni posegi morajo biti uglašeni s spomeniškovarstveno službo in njenimi strokovnimi izhodišči. V skladu z naštetimi načeli so bila na gradu doslej opravljena številna dela. Sanirano je bilo zidovje, urejena je bila razgledna ploščad; na grajskem dvorišču so bile tlakovane pohodne površine, obnovljena je bila srednjeveška grajska cisterna, nakazan je bil njen nekdanji zunanji obod; ob grajskem jedru je bilo urejeno južno medzidje z obema polkrožnima obrambnima stolpoma. K južnemu obodnemu zidu grajskega jedra je bilo prislonjeno novo kamnito, vendar le začasno stopnišče. To bo pred- vidoma odstranjeno, ko bo urejen prvotni dostop v grajsko jedro skozi vhodni stolp, ki je v spodnjem delu še ohranjen in je prislonjen k sever- nemu delu notranjega obodnega obzidja. Obnovljeno je bilo srednjeveško notranje obzidje v jugozahodnem delu grajskega kompleksa, sledila mu je obnova celotnega zunanjega, renesančnega obzidnega oboda v jugozahodnem in južnem predgradju; obnovljena sta bila t. i. Pelikanov stolp in Friderikov stolp; na vzhodnem pobočju vzpetine s Friderikovim stolpom so bile nameščene kamnitne klopi za občinstvo, ki spremlja gledališke predstave in drugo dogajanje v vzhodnem delu predgradja ob notranjem grajskem jarku. Ob prenovljenem vhodu v grajski kompleks je bila v zahodnem delu južnega medzidja urejena restavracija. V tem kratkem sestavku seveda ni bilo mogoče navajati vseh zaželenih nadrobnosti o več desetletij trajajočih prizadevanjih spomeniške službe

za sanacijo obravnavane grajske razvaline, vsaj v tej skopi obliki pa naj elje) to poročilo vendar pokaže, da je tudi vrhunske spomenike ob hkratnem upoštevanju temeljnih spomeniškovarstvenih normativov ter nadrobnem študiju stavbne zgodovine in pomena spomenika mogoče ustrezno prila- arhiv prikazom faz (risal: G ričar, z grafičnim stavbnih tlorisIvo gradu elju, goditi današnjim željam in potrebam ter jim tako zagotoviti preživetje. gornji grad v C Z gornji grad ZVKDS , O bmočna enota C

242 243 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Celje: cerkev sv. Danijela

Ivan Stopar

Na območju, kjer deluje območna enota v Celju, je v drugi polovici 20. stoletja potekala vrsta pomembnih spomeniškovarstvenih akcij, med katerimi po zahtevnosti pristopa izstopa prenova današnje stolne cerkve sv. Danijela v Celju. V tem primeru je šlo za iskanje pravega odgovora na zahtevne strokovne dileme, saj sanacijsko prezentacijska dela še zdaleč niso potekala zgolj po že utečenih tirih, ampak so terjala tudi izvirno obravnavo, prilagojeno značilnostim spomenika. Temeljna poročila o dosedanjih posegih na spomeniku so bila javnosti doslej že nadrobneje predstavljena, zato naj prispevek opozori predvsem na posebne izzive, ki jih je spomenik postavil pred stroko, obenem pa naj strnjeno povzame, kako se je stroka nanje odzvala. Obnova cerkve sv. Danijela v Celju je bila ena prvih strokovnih nalog, Obok kapele Žalostne Matere božje (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo s katerimi se je moral leta 1963 formirani zavod spoprijeti. Stavba, ki je mesto) bila sicer že dolgo potrebna temeljite obnove, je dodatno škodo utrpela ob medvojnem zavezniškem bombardiranju mesta, ko so postala vidna tudi znamenja njene velike statične ogroženosti. Tako ni naključje, da so bili prvi posegi spomeniške službe namenjeni statični sanaciji njenega najbolj ogroženega severnega dela. Opravljeni so bili s takrat še relativno novo metodo, z injiciranjem. Takoj nato je prišla na vrsto prenova spo- meniško najdragocenejšega dela cerkve, Marijine kapele. Ta že nekaj desetletij ni več služila svojemu prvotnemu namenu, že prve raziskave pa so pokazale, da so različni posegi v preteklosti prekrili mnoge prvine in jih skrili za novejšo preobleko. Tako smo že kmalu odkrili in odprli zazidane niše v severni in južni steni, dve oltarni in dve molilni, ter skušali v polni- lih ohranjene kamnoseško obdelane fragmente njihovih nekdanjih obrob, delce akantovja in fial, znova vstaviti na njihova nekdanja mesta. Pri tem manjkajočih členov nismo skušali nadomestiti z novimi, na novo izkle- sanimi, saj bi bil vsak tak poseg preveč tvegan. Tako smo tudi ostanke nekdanjega, na Slovenskem redkega gotskega baldahinskega oltarja, dotlej skritega v južni steni, le izluščili iz zidu in prestavili v ladjo, kjer je prevzel

Pogled na zahodno steno kapele Žalostne Matere božje (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto)

vlogo okvirja za steber z baročno plastiko Marije iz župnijske shrambe. Vrh prizadevanj sta bila odkritje in obnova na oboku kapele prebeljenih fresk iz drugega desetletja 15. stoletja. Restavrator Viktor Povše, ki je freske prenovil, je hkrati prelepi Pieta z začetka 15. stoletja vrnil prvotno Detajl kamnoseškega okrasa (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) barvno podobo.

244 245 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Če je šlo pri prenovi Marijine kapele le za korektno prezentacijo ohranjenih oz. na novo odkritih arhitekturnih in slikarskih ostalin, pa je prenova gotskega prezbiterija pomenila za spomeniško stroko povsem drugačen izziv. Prvič so ga temeljito prezidali že sredi 18. stoletja, v času baroka. Da bi izravnali njegovo severno steno, so k njej prislonili novo, opečno, in tako zakrili fresko s Pohodom Sv. treh kraljev iz časa okoli leta 1400 in poznogotsko fresko Pisanega mojstra z marijanskimi motivi tik ob njej. Takrat so odstranili tudi služnike ob stenah, okna v sklepnem delu prezbiterija so zazidali, sklep pa preoblikovali v konho, ki jo je s fresko sv. Danijela v levnjaku okrasil mojster Franc Jelovšek. Da bi v spre- menjenem okolju freska prišla čim bolj do izraza, so porušili tudi gotski slavolok ob prehodu v ladjo ter tako prezbiterij neposredno povezali z verniki. Drugo veliko prenovo je cerkev doživela konec 19. stoletja. Takrat so prezbiterij, iz katerega so odstranili konho z Jelovškovo fresko, v celoti neogotsko preoblikovali. Pri tem je zanimivo, da niso skušali obnoviti zazidanih, zdaj znova odkritih originalnih gotskih oken v njegovem skle- pu, ampak so tik ob njih izdelali nova, neogotska. Cerkev s prenovljenim prezbiterijem je tako pričakala zadnjo obnovo. Pri tem se je pred konservatorje postavila dilema, ali naj prenova ohranja takratno podobo cerkve oz. zlasti njen neogotski prezbiterij ali naj prezbiteriju vrne njegovo zače- tno, avtentično podobo iz druge polovice 14. stoletja. V dogovoru z žu- pnijskim uradom, ki ga je takrat vodil opat Friderik Kolšek, je prevladalo mnenje, da kaže eliminirati neogotske prvine in rekonstruirati prvotno podobo prezbiterija. Zastavljena naloga je bila vse prej kot preprosta, saj je bilo treba nekatere stvari domisliti in doreči povsem na novo. Svoje je k temu prispevalo tudi odkritje gotskih fresk, skritih za sekundarno opečno steno na severni strani prezbiterija. Te so bile kajpak odkrite in restavrirane, vzporedno pa je potekala tudi rekonstrukcija služnikov z bazami ob severni in južni steni. Sledila je prenova na novo odkritih, vendar hudo poškodovanih avtentičnih gotskih oken v sklepnem delu prezbiterija, kjer je bilo treba ne le nadomestiti manjkajoče ali hudo poškodovane dele ostenij, ampak hkrati v njih rekonstruirati tudi uničeno krogovičje. Odprto je tako ostalo le še vprašanje vnovične postavitve slavoloka, ki naj bi obnovljenemu prezbiteriju ne le vrnil prvotno naravo in ga op- tično spet ločil od ladje, ampak tudi pomagal znova ustvariti avtentično vzdušje v cerkvi – vse tri ladje prvotne bazilikalne zasnove so namreč vse do danes ohranile svojo gotsko podobo. A se je zastavljena naloga pokazala za težjo, kot je sprva kazalo. Načrti za rekonstruirani slavolok, ki so Pogled v prezbiterij po rekonstrukciji slavoloka (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna jih pripravljali »kvalificirani« strokovnjaki, so se pokazali za neizvedljive, enota Novo mesto) zato se je z nalogo spoprijel kolega iz zavoda Ivo Gričar in jo kljub na videz nepremagljivim tehničnim težavam uspešno pripeljal do konca. Slavolok je dobil končno obliko, ko je restavrator Viktor Povše na osnovi skromnega ohranjenega vzorca rekonstruiral njegovo prvotno obrobno poslikavo. Nadaljnji konservatorski in restavratorski posegi na stavbi in njeni opremi so potekali po že uveljavljenih metodah in vzorcih, odprto je ostalo le še vprašanje o morebitnem rušenju renesančnih, zaradi poenotenja strehe urejenih nadzidav na severni in južni stranski ladji, ki naj bi cerkveni zunanjščini vrnili njeno nekdanjo bazilikalno podobo. Tak poseg v naslednjih letih za zdaj še ni predviden.

246 247 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Koper: krstilnica sv. Janeza Krstnika

Mojca MarjAna Kovač

Med najstarejše koprske stavbe sodi po zasnovi romanska krstilnica, del stolničnega kompleksa, v katerega sta vključena bazilika in obrambni stolp; ta je bil kasneje spremenjen v cerkveni zvonik. Centralna sakralna stavba, zgrajena za krščevanje, je bila v preteklosti različno imenovana: najprej je bila posvečena sv. Janezu Krstniku, na načrtu mesta iz leta 1619 je označena kot Carmine, v sredini 18. stoletja je imela funkcijo zasebne kapele koprskega škofa Agostina Bruttija kot kapela Karmelske Matere božje, meščani pa so jo poznali tudi kot rotondo. Vsa ta poimenovanja kažejo na različno sakralno namembnost, ki jo je imel objekt. Cerkveni kompleks je bil zgrajen med 10. in 12. stoletjem po vzoru oglejskega, v obdobju, ko so mestu vladali oglejski patriarhi, ki so si v bližini verjetno postavili tudi palačo. Koprska krstilnica je izjemna zaradi velikosti in tlorisne oblike; gre za arhitekturo z valjastim prostorom, veliko opečno kupolo in stožčasto streho nad njo. Prvotna krstilnica je imela na vzhodni strani polkrožno apsido. Napis nad vhodom v krstilnico in letnica 1317 sta povezana s predelavo, ko je krstilnica dobila opečno kupolo.1 Predelava vhodnega portala s konzolno strešico šilastoločne oblike z reliefoma sv. Janeza Krstnika in leva sv. Marka ter napisom med njima je iz omenjenega časa; to potrjuje v teme kupole postavljena freska Kri- stusa Pantokratorja (Höfler, 2005), ki je bila največje odkritje leta 1997, ko je bila odstranjena baročna slika, ki je prekrivala poslikavo v temenu kupole. Koprski škof Agostino Brutti je krstilnico tik pred sredino 18. stoletja temeljito predelal v svojo zasebno kapelo; tedaj je bila posvečena Karmel- ski Materi božji (Kovač, 2005, 108–109).2 Škof je dal spremeniti okna; ozke in visoke med lizene postavljene gotske odprtine so zamenjala štiri velika pokončna pravokotna baročna okna in tako je notranjščina dobila povsem novo baročno stensko dekoracijo. V osi vhoda je bil prizidan pravokotni prezbiterij, v katerega se je odpirala nova slavoločna stena. Rezultati raziskav so pokazali, da je bila tedaj spremenjena lesena strešna konstrukcija,3 vendar je bila ohranjena stožčasta oblika strehe (Kovač, 2005: 100–109). Krstilnica je bila vedno v lasti cerkve, čeprav jo je ta v dvajsetih letih Krstilnica (foto: Mojca MarjAna Kovač, arhiv ZVKDS, Območna enota Piran) 20. stoletja uporabljala tudi v posvetne namene. Ker je bil spomenik že v zelo slabem stanju in so bila potrebna temeljita obnovitvena dela, se je kazal v praksi, pri čemer je izpostavil zgodovinsko in estetsko vrednost naloge lotila strokovna državna institucija s konservatorjem Ferdinandom spomenika in prostora. Pomembno konservatorsko načelo predstavlja Forlatijem na čelu. dokumentacija stanja objekta z baročno dekoracijo v notranjščini, kar Na krstilnico so bili naslonjeni manjši objekti brez historične vredno- kažejo trije ohranjeni Forlatijevi načrti: tloris, pogled na južno fasado z sti, ki so spomenik razvrednotili in zakrili, zato jih je arhitekt Forlati že vhodom in prerez skozi objekt. Forlati je te načrte izdelal na samem za- v začetni fazi odstranil, vključno s kasnejšim prezbiterijem. To njegovo četku projekta obnove. Baročno predelavo krstilnice je ocenil kot močno dejanje je bilo upravičeno, saj se je tedaj že uveljavil pomen varovanega poškodovano in za krstilnico neprimerno, saj je pred seboj imel vendarle prostora v okolici spomenika (Giovannoni, 1913: 176). Postavljena zunanjo podobo romanske krstilnice. Domnevati je mogoče, da se je načela vrednotenja kulturnega spomenika je na tem primeru Forlati po- znašel pred zahtevno in odgovorno nalogo, ker je končno prezentacijo 1 Debelina zidu opečne kupole je 34 cm, zunanji premer kupole pa je 12,90 m. krstilnice izdelal v dveh variantah. V prvi je temeljiteje »očistil« zunanjšči- 2 Koprska družina Brutti je imela tik za stolnico svojo palačo; zgrajena je bila po načrtih no vseh dodatkov, tudi gotskih predelav vhodnega portala, z namenom, beneškega arhitekta Giorgia Massarija, ki je sočasno naredil tudi načrt za predelavo koprske da povrne stavbi vse značilnosti romanske arhitekture in njene originalne stolnice. podobe. Drugo varianto je mogoče interpretirati kot manj temeljito od- 3 Lesena konstrukcija je bila zaradi različnih vzrokov tako deformirana, da je pričela pritiskati na stranjevanje kasnejših predelav, predvsem tistih iz časa okoli leta 1317, ki opečno kupolo, to pa je bil tudi pomemben vzrok, da je kupola razpokala.

248 249 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Ferdinand Forlati, predlog prezentacije zunanjščine, 1935 (original hrani Soprintendenza archeologica e per i beni ambientali, architettonici, artistici e storici del Friuli Venezia Giulia, Trst)

Kljub krajšim prekinitvam je tri desetletja trajajoča obnova krstilnice med letoma 1976 in 2005 objektu povrnila dokumentarno vrednost in tudi prvotno ime: krstilnica sv. Janeza Krstnika. Spomenik je bil tudi Ferdinand Forlati, prerez notranjščine, pred letom 1935 (original hrani Soprintendenza archeologica e per i beni ambientali, architettonici, artistici e storici del Friuli Venezia Giulia, Trst) statično saniran, česar Forlati v času svojega mandata v Trstu ni načrto- val. Zaradi zaskrbljujočih razpok v opečni kupoli je bila statična sanacija nujna, namen temeljite obnove je bil ohraniti avtentično historično jih je najverjetneje upošteval kot kvalitetne rešitve. Ugotoviti je mogoče, substanco krstilnice in prezentirati vse varovane vrednote. Ker se je od da se za povrnitev prvotne romanske podobe krstilnice ni odločil, saj so zadnje obnove konservatorska doktrina razvijala in napredovala v sodob- gotske predelave ne le kvalitetne, temveč tudi tako obsežne, da bi z nji- no stroko, tehnologija raziskav pa posodabljala, je bilo pred dokončnimi hovo odstranitvijo spomenik izgubil večji del avtentičnosti. Notranjščino odločitvami o načinih varovanja in prezentacije treba najprej opraviti krstilnice je Forlati prezentiral kot romanski prostor, predvsem z ometom raziskovalna dela na objektu. S sodobnim pristopom in premišljenimi svetlo oker barve in z rdeče opečnimi linearnimi dekoracijami ob odpr- odločitvami o najprimernejših posegih se je ukvarjala skupina strokov- tinah. Krstilnici je med drugim povrnil tudi gotske okenske odprtine, s njakov, ki so poiskali najprimernejše rešitve, med drugimi tudi take, ki čimer je objekt ponovno dobil primerno osvetlitev (Cherini, 1993). Za- jih zahtevajo najsodobnejši konservatorski standardi. Najzahtevnejša je nimivo je, da je Forlati iz notranjščine odstranil vso baročno dekoracijo bila statična sanacija kupole in strehe; pri tem sta bili uporabljeni metoda ostenja, razen slike v temenu kupole, pod katero se je ohranila podoba in tehnologija, ki sta v svetu že uveljavljeni, pri nas pa sta bili uporablje- Kristusa Pantokratorja. Notranjščina krstilnice je dobila nov omet, izde- ni prvič. Pomemben delež pri statični sanaciji kupole je imel gradbeni lan na sodoben način z dodatkom cementa, vendar je bil barvno usklajen inženir, ki je sodobno tehnologijo povezal s premišljeno rešitvijo lesene z najdenimi fragmenti linearne dekoracije v rdeče opečnati in črni barvi konstrukcije nove strehe nad opečno kupolo in tako uspešno rešil kupolo ter z imitiranjem različnega kamna, kar je posnemalo romanske in gotske pred nadaljnjim propadanjem (Kovač, 2005: 87–99). Forlati v načrtu ob- vzorce (Kovač, 2005: 73–78). nove ni predvidel posegov v konstrukcijo krstilnice, izvedel je dela, s kate-

250 251 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Kristus Pantokrator, leta 1317 ali okoli leta 1320 (foto: Mojca MarjAna Kovač, arhiv ZVKDS, Območna enota Piran) rimi je krstilnico očistil kasnejših predelav in dodatkov. Žal je bilo stanje v notranjščini krstilnice po zadnji obnovi leta 1935, če izvzamemo že omenjene razpoke kupole, v materialnem pogledu zelo zaskrbljujoče, saj so bili stenski ometi močno poškodovani. Zagotovo je bila med vzroki za poškodbe v ometu odločilna uporaba cementa, saj je bila v času obnove to novost, ki še ni bila dovolj preizkušena. Posledica omenjenega je bila vlaga v zidovih, zato je bila ob zadnji celoviti obnovi sprejeta odločitev, Notranjščina krstilnice, oltar (foto: Mojca MarjAna Kovač, arhiv ZVKDS, Območna enota Piran) da je za spomenik primerna prezentacija notranjščine, kjer ostenje ne bo ometano in bosta vidna iz sivega lokalnega peščenjaka zgrajen obodni zid in opečna kupola. Taka odločitev je bila sprejeta, čeprav je povsem jasno, da je bila notranjščina krstilnice ometana, še posebej kupola, saj se je v temenu ohranil prizor Kristusa Pantokratorja, ki naj bi ga dopolnjevali vsaj še angeli. Prezentacija neometane notranjščine je odločitev, ki je zna- čilna za način arheološke prezentacije, v katerem so vidni sledovi prezidav in dopolnitev, stavbna zgodovina spomenika pa je tako lažje »berljiva«. Rešitev so številni strokovnjaki podprli kot primerno za koprsko krstilnico. Zaradi čezmerne vlažnosti kamnitega obodnega zidu se bo lahko zid počasi izsuševal, v prihodnosti pa vsekakor obstaja teoretična možnost, da se notranjščina omeče na primeren način.

252 253 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Koper: loža

Mojca MarjAna Kovač

Koprski spomenik loža (loggia)1 sodi med najimenitnejše mestne spomenike in je v svojem dolgoletnem obstoju doživel vrsto predelav. Njegov pomen se nedvomno kaže v tem, da so ga kot javni objekt v različnih zgodovinskih obdobjih z bolj ali manj primernimi posegi ohranjali in varovali. Med letoma 1933 in 1935 je prva strokovno vodena obnovitvena dela izvedel beneški inženir, arhitekt in konservator Ferdinando Forlati, ki je tedaj v Trstu načeloval novoustanovljenemu državnemu uradu »Regia soprintendenza alle opere d'antichità e d'arte« (Milotti Bertoni, 2002). Leta 1931 v Italiji sprejeti dokument »Carta del restauro« je bil tedaj vodilo sodobne konservatorske stroke, ki ga je Forlati uveljavil v praksi ter dopolnil s svojimi načeli in metodologijo dela. V obod koprskega mestnega trga sodijo najpomembnejše arhitekturne stvaritve iz različnih stilnih obdobij od romanike do baroka; gre za petsto- Stara loža v Pretorski palači (foto: Mojca MarjAna Kovač, arhiv ZVKDS, Območna enota Piran) letno obdobje in za značilen prostor mesta, ki se je razvijal pod vplivom Beneške republike. Osrednji mestni trg je bil torej namenjen najpomemb- nejšim javnim zgradbam, ki jih je beneška uprava uporabljala za izvajanje državnih nalog. Od 13. stoletja, ko se je pričelo obdobje beneške nadvlade, sta bili kmalu združeni kapitanova in podestatova palača v novo Pretorsko palačo, nato sta bili sezidani še Foresteria in Armeria, na trg Brolo pa je bil postavljen Fontico. V omenjenem sklopu upravnih stavb beneške oblasti je bila nepogrešljiva še mestna loža. Sledovi stare lože, ki jo je leta 1269 dal sezidati kapitan Marino Morosini v sklopu pritličja svoje palače, so še danes ohranjeni v prostoru ob podhodu, ki se s stebriščem odpira proti Čevljarski ulici. Novo ložo so postavili šele dve stoletji kasneje na nasprotni stranici trga, na mestu, kjer sta pred tem stali dve manjši občinski zgradbi, v katerih naj bi vse do leta 1462 hranili vzorce dolžinskih in prostorninskih mer ter javno tehtnico (Smole, 1958). Temeljni kamen nove lože je 17. oktobra 1462 postavil podestat Lorenzo Onorati, ložo pa sta zgradila stavbenik Nicolò da Pirano in kamnosek Tommaso da Venezia. Stavba je bila v dveh letih dokončana, kar nam sporoča v vogalni pilaster pod grb Navagero vklesana letnica 1464. Podoba tedanje lože je bila drugačna, čeprav nimamo povsem zanesljivih virov. Zagotovo je bila to pritlična stavba, ki jo je pokrivala lesena streha, proti trgu se je odpirala s petimi šilastimi loki, ki so jih nosili vitki gotski stebri. Del Bello navaja, da se je tedaj loža na strani proti današnji Verdijevi ulici odpirala s štirimi enakimi šilastimi loki, a žal ne navaja vira, ki bi to domnevo potrdil (Del Bello, 1905). Podestat Nicolò Salomon je v času svojega mandata med letoma 1556 in 1557 v nišo jugozahodnega vogala dal postaviti votivni kip Marije z detetom, izdelan iz terakote.2 V notranjosti lože je dal postaviti še tri medaljone Justinijana, Justinijana II. in Konstantina ter Kristusovo glavo, prav tako izdelane iz terakote, ki pa so izgubljeni. 3

Risba lože, stavbnozgodovinski razvoj, prvotna podoba po Del Bellu (risala: Mojca MarjAna 1 Register kulturne dediščine, Koper – Loža Titov trg 1, EŠD 244. Kovač, arhiv ZVKDS, Območna enota Piran) 2 V vogalno nišo je bila leta 1997 postavljena kopija, original je hranjen v Pokrajinskem muzeju, saj gre za izjemno redko zastopano terakotno plastiko pri nas. Plastiko je kvalitetno domnevno severnoitalijansko delo, avtor naj bi poznal Donatellovo sedečo Madono na glavnem oltarju Temeljita predelava mestne lože je potekala v času podestata Marca bazilike sv. Antona v Padovi, prim. Dioecesis Justinopolitana. Spomeniki gotske umetnosti na Michela Salamona tik pred iztekom 17. stoletja, ko so jo nadzidali za še eno območju koprske škofije, 2000, str. 194. etažo in podaljšali ter ji dodali prizidek stopnišča na vzhodni strani. Prvo- 3 Domnevati je mogoče, da bi lahko medaljoni iz terracotte izhajali iz lokalne delavnice, za katero sta leta 1461 pridobila dovoljenje Leonardo de Roi iz Asola in Zanino de Astai iz Verone (Alisi, 1910: 19). tna stavba lože je imela nad gotskimi loki steno sezidano iz opeke, saj je tak

254 255 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Načrt mestnega trga iz leta 1745 (original hrani: Archivio di Stato di Venezia)

odpiral z gotskimi arkadami na trg, kjer so bile postavljene mize in stoli, zadnji del je razdeljen na dva prostora, namenjena prodajalni kave in igram s

Risba lože, stavbnozgodovinski razvoj, domnevna prvotna podoba (risala: Mojca MarjAna kartami. Mestna kavarna »Caffè della Loggia« je zavzemala celotno pritličje, Kovač, arhiv ZVKDS, Območna enota Piran) v njeni vzhodni steni se je odpiral vhod na stopnišče, ki je vodilo v dvorano v prvem nadstropju. način gotske gradnje v Benetkah veljal za pravilo, medtem ko so ostali obo- Kmalu so se pokazale poškodbe na stebru in kapitelu jugozahodnega dni zidovi iz sivega lokalnega kamna. Današnja oblika lože je rezultat prav vogala lože, zato je društvo, imenovano »Società del Casino«, ki je upora- te predelave, ki je povsem spremenila obliko in konstrukcijo starega objek- bljalo prostore nadstropja, poskrbelo za popravilo. Pietro Zeriul je naredil ta, a so kljub temu ohranili večino kvalitetno oblikovanih gotskih arhitek- načrt in natančne popise nameravanih del, ki so jih potrdili proti koncu turnih elementov. To je presenetljivo in vendar tudi logično, saj so ne glede leta 1841 v Pazinu.5 Pritličje lože je bilo leta 1846 v celoti urejeno za mena tedaj že uveljavljeno baročno obdobje ohranili sicer stare dele stavbe, stno kavarno, gotske arkadne loke so zasteklili z raznobarvnim steklom, ki so jih zagotovo ocenili kot kvalitetne kamnoseške arhitekturne elemen- vstavljenim v neogotsko oblikovane okvirje. Na pročelje so nad arkade po te. S konservatorskega vidika je taka odločitev zelo zanimiva, saj v praksi celotni dolžini stavbe postavili platneno senčilo, ki se je zvilo v svitek. V no- potrjuje večno humanistično idejo oživljanja in ohranjanja antike, tudi še tranjščini so zadnjo polovico pritličja kavarniškega prostora po višini razde- v letu 1700. Zagotovo so se odločili ohraniti star objekt zato, ker je bilo lili in postavili vmesno etažo ter tako pridobili dodaten kavarniški prostor. staro gradivo še dovolj dobro in kvalitetno za ponovno vgradnjo, obenem Ob koncu 19. stoletja, ko so predelovali stavbe na območju za mestno pa ni mogoče spregledati izraženega ponosa do podedovanega in pomena ložo in so posegali v stavbo znane koprske plemiške družine Sabini, so nje- tradicije. V vzhodno steno osrednjega pritličnega prostora lože so postavili no beneško gotsko biforo vzidali na višini mezanina v zahodno steno lože. monumentalen polkrožno zaključen vhodni portal, ki je omogočal dostop Postavitev gotske bifore je načrtoval tržaški arhitekt Enrico Nordio, ki je v stopniščni prizidek. Z novo stavbo lože zagotovo niso želeli vnesti spre- predlagal dve varianti postavitve in zanju izdelal načrte v letu 1894.6 Tudi memb, s katerimi bi spremenili oblikovanje najpomembnejšega mestnega na del vzhodne stene lože je bil vzidan kamnit okvir beneškega gotskega trga, kjer je tržni prostor ohranil razmeroma enotno arhitekturno podobo. okna. S takim načinom ohranjanja kvalitetnih arhitekturnih elementov Spremembe zunanjščine, ki jih je dobila nova stavba, je mogoče oceniti kot iz različnih stilnih obdobij s ponovnimi vzidavami na druge lokacije je razmeroma nevtralno rešitev arhitekturne dopolnitve stare lože. mogoče ohraniti kvaliteten izdelek iz preteklih obdobij, vendar mora biti Z novo dvorano v nadstropju je loža pridobila še nove funkcije. Poldru- po sodobnih konservatorskih priporočilih izvedba jasno prikazana kot se- go stoletje kasneje, v sredini 18. stoletja, je v mestih postalo modno poseda- nje ob pitju kave, zato ni naključje, da so v Kopru mestno kavarno odprli 5 Arhivski dokumenti, hranjeni v Občinskem arhivu Koper, SI PAK , t. e. 2, a. e. 178, 202, 314; t. e. 3, a. e. 320 in 570. v loži.4 Načrt kaže delitev pritličnega prostora lože v dva dela, sprednji se je 6 Arhivski dokumenti, hranjeni v Pokrajinskem arhivu Koper, SI PAK, v Zbirki gradbenih načrtov, a. 4 Archivio di stato Venezia, Fondo »Scansadori alle spese superflue«, 29/1 (Istria nel tempo, 2006: 320). e. 42, načrt Enrico Nordio, leto 1894.

256 257 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Enrico Nordio, načrt postavitve bifore, 1894 (original hrani Pokrajinski arhiv Koper) Enrico Nordio, načrt postavitve bifore, 1894 (original hrani Pokrajinski arhiv Koper) kundarna vgraditev. Prav to je bilo načelo konservatorske stroke, ki je tedaj delovala na strokovnih temeljih, oprtih na tedanje prve mednarodno uve- veljalo za sodobno prezentacijo in so ga priporočali kot primerno metodo ljavljene listine sodobne konservatorske doktrine (Jokilehto, 1986). ohranjanja in varovanja, a le pod pogojem, da je bila predhodno izdelana Forlati je pri svojem delu upošteval nova načela konservatorske doktri- natančna dokumentacija o izvoru, ki opredeljuje prvotno lokacijo objekta, ne in se je najprej strokovno lotil »čiščenja« tega historičnega objekta tako, njegovo namembnost oziroma uporabnost in stanje ohranjenosti (Boito, da je odstranil večino kasnejših dodatkov (Smole, 1958). Zasteklitev arka- 1893). Objekti arhitekta Nordia, ki je študiral na Dunaju, kažejo tesno dnih šilastoločnih odprtin je ocenil kot kasnejši neprimeren poseg, zato jo povezanost s historizmom, kar kaže obenem tudi na njegovo predanost je odstranil. Presenetljivo je, da ni odstranil tudi medetaže v zadnjem delu ohranjanju historične tradicije (Kovač, 2012). lože, saj se je s kavarno razširila še v sosednjo stavbo, v pritlične prostore Kavarna naj bi se brez bistvenih sprememb ohranila vse do leta 1935, hiše Bratti. ko jo je bilo treba ponovno obnoviti. To je bil za ložo pomemben poseg; Zelo pomemben je bil Forlatijev poseg sanacije poškodovanih kapitelov odločitev zanj je prvič temeljila na strokovnem vrednotenju arhitekture, vogalnega dela gotskih šilastoločnih arkad. Posledica nadzidave lože okoli saj je loža že tedaj imela status spomenika. Ocenjena je bila kot kvalitetna leta 1700 se je pokazala na jugozahodnem vogalu arkadnih lokov, saj so beneška gotska stavba s kasnejšimi spremembami; med temi so bili tudi ne- gotski kapiteli nosilnih stebrov močno razpokali. Najverjetnejši vzrok za to primerni posegi, zaradi katerih je bila okrnjena njena avtentičnost. Obnovo poškodbo je bila slaba nosilnost zaradi prevelike obtežbe. Ker so bili For- lože je prvič vodil strokovno usposobljen inženir in arhitekt Ferdinando latijevi posegi do takrat edini sanacijski posegi na loži, ki so bili izvedeni v Forlati, ki je od leta 1926 načeloval novoustanovljeni tržaški spomeniško- nosilno konstrukcijo na tedaj najsodobnejši način, je nedvomno Forlatijeva varstveni službi (Milotti Bertoni, 2002). Gre za prvo državno službo, ki je zasluga, da se je spomenik ohranil do danes.

258 259 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

prav iskanju najprimernejših rešitev na področju statičnih sanacij. Kamnite kapitele in stebre lože so morali previdno razstaviti, izdolbsti in odstraniti njihovo razdrobljeno notranjost. V izpraznjeno notranjost so bila vstavljena nosilna kovinska jedra, ki so jih zalili s posebnim betonom. Sanirane kapitele in stebre so postavili nazaj na svoja mesta, treba pa je bilo še povezati arkadne loke z železnimi vezmi, ki so potekale po obodu zahodne in južne stranice objekta (Forlati, 1940).7 Obnovo koprske lože je v dveh variantah načrtoval tudi arhitekt Jože Plečnik, ki je želel rešiti problem predelne stene, postavljene med nosilne stebre; spremembe je namenil oblikovanju stopniščnega trakta s konca 17. stoletja (Smole, 1958). Na podlagi njegovih risb je mogoče načrta interpretirati kot konservatorsko primerno rešitev predvsem zaradi odstranitve masivne predelne stene med stebri; to je zamenjala velika steklena in transparentna stena, kjer so bila v kovinske okvirje vpeta stekla. Po Pleč- nikovih idejnih načrtih obnova ni bila v celoti izvedena, steklena stena je bila postavljena, medetaža je bila odstranjena šele v letu 1987, takrat pa je bila zamenjana tudi steklena stena. Kasneje je spomenik doživel le manjše spremembe.

Statična sanacija gotskih arkad, 1935 (original hrani Soprintendenza archeologica e per i beni ambientali, architettonici, artistici e storici del Friuli Venezia Giulia, Trieste)

Forlati je način, ki ga je uporabil na koprski loži, že preizkusil na spomenikih v Benetkah in Torcellu. Pri svojem delu je tedaj že upošteval priporočila in navodila sprejete in uveljavljene »Carte del Restauro«, ki je že veljala kot priročnik državne službe. Konservatorja Forlatija so cenili kot izvrstnega strokovnjaka, bil je sposoben praktik, ki je imel bogato hi- storično znanje in je združeval tradicionalne načine gradnje s sodobnimi 7 Forlati se je odločil za način sanacije kapitelov, ki so ga v drugi polovici 19. stoletja že uporabili tehnološkimi rešitvami. Pogosto se je izkazalo, da ga upravičeno ocenjujejo na Doževi palači v Benetkah. Prav tako je metoda gradnje s povezavo s kovinskimi sidri, ki jo je kot pionirja, ki utira nove poti in načine v konservatorstvu. Tudi sam se je izbral Forlati na koprski loži, tradicionalen način gradnje, uporabljen že v renesansi. Tak način gradnje sta predlagala beneška gradbena mojstra že leta 1595 pri gradnji oltarne kapele cerkve tega zavedal in je še pred drugo svetovno vojno večino svojega dela posvetil sv. Jurija v Piranu, prim. Kovač, 2010: 385–408.

260 261 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Podsreda: grad Podsreda

Ivan Stopar

Podobno kot še nekateri drugi projekti, ki jih je koordiniral in vodil celjski zavod, po zahtevnosti izstopa obnova gradu Podsreda nad Bistrico ob Sotli. Sanacijska in obnovitvena dela so se tu pričela kmalu po ustanovitvi zavoda, v času, ko je za nacionalizirano stavbo vsaj formalno že skrbel takrat na novo ustanovljeni Spominski park Trebče, predhodnik današnjega Kozjanskega parka. V gradu, ki je po vojni služil različnim namenom, je bilo nekaj stanovalcev, nekateri prostori so bili nedostopni, povsod pa so se že kazale posledice dolgoletnega zanemarjanja – še potem, ko so se vzdrževalna dela že pričela, je v gradu zaradi neprevidnosti stanovalcev kar dvakrat zagorelo. Streha je tu in tam že popuščala, kot najbolj problematičen pa se je pokazal severovzhodni vogal grajskega jedra, ki je že grozil s sesutjem – v času baročnih prezidav so v nadstropju izgrebli vanj prostor za sanitarije in ga s tem nepremišljenim posegom statično skrajno ogrozili. S sanacijo tega vogala in s popravili najbolj ogroženega dela strehe so se potem pričela obnovitvena dela, ki so nepre- trgano trajala več kot štiri desetletja. Pri tem so številna nova odkritja in spoznanja večkrat terjala povsem nove konservatorske pristope, ki so v marsičem odstopali od dotlej uveljavljene konservatorske prakse. Tu jih lahko, ne oziraje se na njihov vrstni red, kvečjemu le na kratko označimo, ob njih pa vsaj nakažemo, kaj je vsakokratne konservatorske odločitve izzvalo in na čem so temeljile. Pri tem sta zlasti ohranitev in prezentacija številnih na gradu na novo odkritih romanskih prvin postali vodilo spo- meniškovarstvenih obnovitvenih prizadevanj. Ko so bile temeljne sestavine gradu zavarovane pred nadaljnjim pro-

padanjem, so se postopno pričela sistematična obnovitvena dela. Pred- elje) gradje, ravnica na dvorišču, kjer je vse do 18. stoletja še potekal obrambni jarek, je bilo zavarovano s sanacijo in nadzidavo napol sesutega južnega opornega zidu. Vzpostavljen je bil nekoliko nižji, prvotni nivo pohodne površine, po predlogi starih vedut je bil ob naslonu na gospodarsko poslopje rekonstruiran vhodni dvoriščni portal. V obrambnem stolpu je bila tlakovana vhodna veža, v prostoru na severni strani je bila po vzoru analogij urejena srednjeveška grajska kuhinja. V nadstropjih so bile odkrite in delno rekonstruirane romanske line. V pritličju južnega palacija je bil prebita zazidana arkada, pod stopniščem so bile na novo urejene sanitarije. Na dvoriščni strani so bile sanirane arkade, na dvoriščni steni nadstropja so bile ob stopnišču v pritličju in v veži nadstropja prezentirane romanske arhitekturne prvine, prej zazidani okenski in vratni okvirji. Te prvine so bile izluščene tudi v notranjščini prvega nadstropja palacija, najdeni ostanki vrhnjega dela nekdanjega romanskega dvoriščnega vhoda pa so ostali skriti pod pohodno površino – za raziskovalce so dostopni skozi zakrito odprtino v prenovljenem tlaku. V drugem nadstropju palacija je bila urejena renesančna dvorana. V njej je bil po vzoru starega, propadlega stropa rekonstruiran lesen renesančni strop z bogato profili- ranimi tramovi. Tam na novo odkrita niša, ostanek romanske bifore, je bila očiščena in skrita za novim lesenim opažem, saj je zaradi baročnega preetažiranja palacija ni bilo mogoče pustiti vidne. V manjši sobi severnega dela palacija je bila na novo odkrita romanska bifora, manjkajoči deli

njenega ostenja so bili med obnovitvenimi deli dopolnjeni. V sobi je bil arhiv ZVKDS , O bmočna enota C prikazomloris faz (risal: pritličja G ričar, z grafičnim stavbnih Ivo T

262 263 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Vhodni stolp z vzhodne strani (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) Pogled v notranje dvorišče po prenovi (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) spet vzpostavljen prvotni romanski nivo. Podobno je bila prezentirana prostori v veznem traktu, ki povezuje stolp s severnim palacijem. Stolp in romanska bifora v vzhodni steni sobe, ki je bila že v prvi polovici 13. vezni prostori so bili na zunanjščini in delno tudi v notranjščini na novo stoletja, ko so k palaciju prislonili stolp s kapelo, preoblikovana v molilno ometani. nišo. Sobi, ki je zdaj zaradi višjega nivoja dostopna po lesenih stopničkah, Posebej zanimiva odkritja so se pokazala v severnem traktu, saj se je smo skušali vrniti prvotno romansko podobo. Dela pri rekonstrukciji izkazalo, da gre za najstarejši del gradu, za prvotni romanski palacij iz starega lesenega stropa so bila v rokah tehnične operative, vendar žal niso srede 12. stoletja. Na njegovi dvoriščni strani je bil odkrit mogočen zazi- bila preveč uspešna. To se brž pokaže že pri primerjavi tega stropa z re- dan romanski portal, na novo odkriti romanski vhodni na zunanjščini pa konstruiranim renesančnim stropom v sosednji renesančni dvorani. je le delno ohranjen in še ni prezentiran. Prenovljene so bile vse tri etaže Dela so zajela tudi stolp s kapelo; urejena je bila njegova zunanjščina, palacija, pri tem je bilo odkritih in obnovljenih tudi nekaj romanskih lin. kjer smo odkrili ostanke nekdanje romanske kapele z apsido. V zahodni V kletnem pritličju palacija je bil prebit na novo odkrit romanski prehod steni stolpa sta bila obnovljena na novo odkrita romanska portala, ki sta med njegovim vzhodnim in zahodnim delom. nekdaj od zunaj vodila v kapelo in njeno emporo. Notranjščina kapele na Tla v severnem palaciju so v preteklosti dvakrat poglobili, prvič v prenovo še vedno čaka, obnovljeni in delno na novo tlakovani pa so bili obdobju renesanse, drugič med prenovo v 19. stoletju, zato so bili tal-

264 265 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso ni nivoji v nasprotju s pričakovanji najmlajši prav v svojem spodnjem delu. V renesansi poglobljeni nivo je prenoviteljem narekoval nižji prag novega gotsko-renesančnega portala, ki smo ga med prenovo namestili nekoliko globlje v ostenje prvotnega, med obnovitvenimi deli odkritega romanskega, mnogo višjega in širšega dvoriščnega vhoda. Na ta izvirni, morda nekoliko tvegani način smo omogočili hkratno prezentacijo obeh, iz različnih obdobij izvirajočih dvoriščnih vhodov v palacijevo kletno pritličje. Temeljitejšega posega so bile v tem delu gradu med obnovitvenimi deli deležne arkade, v preteklosti zazidane iz statičnih razlogov. Ko smo s sodobno injekcijsko metodo zavarovali oporne slope, smo sekundarna polnila odstranili, posebna skrb pa je veljala ureditvi hodnika v drugem nadstropju palacija. Njegova neogotska podoba je po opravljenih posegih v danem historičnem ambientu postala moteča, zato smo ga sicer neokr- njenega ohranili, vendar pa zakrili s tanko novo predalčno steno, kuliso, ki jo je mogoče kadar koli odstraniti. V drugem nadstropju so bili vsi prostori na novo ometani, v mali sobici sredi nadstropja je bil obnovljen baročni štukirani strop, leseni pod pa zamenjan s parketom, ki je bil na predlog odgovornega konservatorja povzet po baročnem vzorcu. Med pripravami za sanacijo zahodnega veznega trakta se je pokazalo, da gre za statično najbolj ogroženi del grajskega jedra. Med prezidavami v 19. stoletju so nepremišljeno podrli notranjo predelno steno, ki je v času baroka povezala zunanji obodni zid gradu z novejšim dvoriščnim zidom pod renesančno obrambno galerijo, sočasno pa so stopnišče, ki je povezovalo nadstropja, podaljšali vse do vznožja severnega trakta. Med sanacijskimi deli smo zato z na novo pozidano predelno steno najprej znova zagotovili statično trdnost veznega trakta, v 19. stoletju podaljšane stopnice pa smo skrajšali – zdaj spet držijo le do podesta, od koder je mogoč neposreden dostop na grajsko dvorišče. Ko smo njegov nekdanji podaljšek odstranili, smo lahko znova prebili v 19. stoletju zazidano arka- do v tem delu trakta. Na renesančni galeriji smo ob obstoječih baročnih okencih prezentirali renesančne strelne line. Vseh številnih manjših posegov, ki so bili na gradu med potekom del opravljeni, tu ni mogoče nadrobneje naštevati in se do njih opredeljevati. Kaže pa vendar vsaj nakazati nekatere spodrsljaje, ki bi se jim bilo mo- goče izogniti, če bi obnovitveni posegi na gradu potekali tako, kot je to samoumevno povsod v tujini in kot je pri nas samoumevna navzočnost arheologa pri vseh z arheologijo povezanih posegih. Tako se ne bi moglo primeriti, da je bil uničen srednjeveški tram, ki je opiral strop današnje romanske sobe – med potekom del so ga po nalogu konservatorja sprva Stenska slika s podobo viteza na dvoriščni fasadi (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna sicer shranili, vendar so ga izvajalci del že takrat ali enkrat pozneje brez enota Novo mesto) njegove vednosti najprej na skrivaj prežagali na dvoje. Ko je prišla na vrsto prenova romanske sobe, je konservator želel vsaj domnevno še ohra- neogotska galerija. Nanj smo naleteli pod vežnim tlakom in ga namerava- njena dela tega trama prezentirati tako, da bi ju oprl na nov osrednji slop, li ohraniti, toda izvajalci so ga po bližnjici odžagali, tako da je danes skozi izdelan po primerljivih zgledih iz tujine. Toda ko je bil narejen, obeh prikrito, posebej zato narejeno odprtino v tleh videti le še njegov ostanek. delov srednjeveškega trama ni bilo več. Novi slop, na katerega naj bi se Toda medtem ko so bili na gradu po naročilu investitorja samovoljno oprla, bi moral biti masiven, vendar je bil izdelan iz desk in brez konser- opravljeni tudi nekateri sporni posegi (npr. nove sanitarije na podstrešju, vatorjeve vednosti, zato je postal zdaj odveč in celo moteč. ki nikoli niso bile do kraja izvedene), so drugi, za dokončno prenovo Takšnih ad hoc posegov je bilo med obnovitvenimi deli na podsre- gradu ključni in že zdavnaj načrtovani posegi po več kot štirih desetletjih škem gradu še kar nekaj, a jih tu ne kaže naštevati. Na tem mestu naj sistematičnih obnovitvenih prizadevanj ostali nerealizirani – da pri tem tokrat zato omenim le še usodo originalnega lesenega opornika prvotnega stavbnozgodovinskih raziskav ni bilo mogoče opraviti pred začetkom srednjeveškega obrambnega hodnika, ki ga je v 19. stoletju zamenjala rednih obnovitvenih del, ampak so potekala sproti, komaj kaže posebej

266 267 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso omenjati. Z vidika evropske konservatorske prakse je to vsekakor skrajno Urbanizem – povezava med varstvom kulturne in naravne nenavadno, če ne kar obskurno. dediščine ter načrtovanjem razvoja prostora v Sloveniji Neogibne posege, ki nas na podsreškem gradu še čakajo, lahko po vsem povedanem tu le na kratko nakažemo. Gre za ureditev prvotnega Peter Fister dostopa v grad skozi izjemni, več kot tri metre visoki romanski portal v zunanji steni severnega trakta, za obnovo še vedno razsute romanske »V današnjem razvitem okolju je zaradi pritiskov globalnih sprememb kapele s hkratno ustrezno namestitvijo oltarne plošče z doslej še nerazvo- postala identiteta prostora in v njej zlasti značilnosti grajene dediščine zlano pisavo in potem za ureditev zunanjega lesenega hodnika do roman- izjemno ogrožena. Izziv našega časa je zato postalo iskanje uravnotežene- skih vhodov kapele. Posebej je bila načrtovana tudi ureditev bergfrida z ga razvoja in hkratnega varstva ne le posameznih kulturnih spomenikov, ohranjenim romanskim vhodnim portalom in linami, njegovo neogibno ampak celovitega prostora.« (Iz norveškega projekta »Heritage as an Asset nadzidavo in hkratno namestitvijo obhodne hurde, ki bi obiskovalcem of Development«.) V zadnjih letih se zato razvijajo nove metode načrto- omogočila širok razgled po njegovi bližnji in daljni okolici, vse to pa je vanja razvoja in hkratnega varstva dediščine, ki za razliko od nekdanjih, povezano z ureditvijo dostopa do zgornje etaže, do katere je zdaj mogoče osredotočenih le na posamezne spomenike ali njihove dele, postavljajo priti le po podstrešnih stopnicah. Gre za posege, ki so zdaj za nedoločen doslej ustvarjene vrednote (= dediščino) za eno najpomembnejših izho- čas odloženi, a jih ta najpomembnejši spomenik romanske grajske arhi- dišč kulturno, ekološko, sociodemografsko in ekonomsko utemeljenih tekture na Slovenskem nedvomno zasluži – manj pomembne reprezen- strateških in izvedbenih ciljev v bodočem načrtovanju najbolj racionalne tativne posege, kot je rekonstrukcija hurde na zunanjščini dela južnega rabe prostora. romanskega palacija in urejenega dostopa do nje skozi med prenovo v V Sloveniji so bili doslej izdelani številni urbanistični projekti prenove zidu odkritega prehoda, lahko pri tem začasno celo pustimo ob strani. Ali naselij ali delov naselij s kulturno dediščino, ki pa so se zaradi večkrat po vsem povedanem upanje, da bo ta naš izjemni spomenik kaj kmalu – spremenjenih pogojev v različnih obdobjih, zlasti od sedemdesetih let do če sploh kdaj – korektno prezentiran, še obstaja? danes, zelo različno uveljavljali, vedno znova pa nepovezano med strokami. Zaradi posebnosti neusklajene slovenske zakonodaje je konservatorska stroka največkrat lahko upoštevala le posamezne strokovne pogoje, ki niso bili povezani z razvojnimi prostorskimi in vsebinskimi cilji, ampak večinoma le z oceno likovnih vrednosti. Posebna specifika slovenskega prostora je tudi velikost obravnavanih primerov, saj segajo načrti od ravni vasi do delov mest, kjer je bila prednostno obravnavana prenova iz celote izločenih mestnih jeder z razmeroma pomembno stavbno dediščino ali prenova degradiranih območij, v okviru katerih je šlo prej za novo gradnjo kot za prenovo in ohranitev obstoječih struktur. Namen tega prispevka ni podati časovni pregled najznačilnejših del konservatorjev in urbanističnih načrtovalcev, temveč osvetliti odnos načrtovalcev do teh vprašanj in opozoriti na upoštevanje oziroma neupoštevanje načel sodelovanja vseh akterjev, vključno s konservatorji. Tudi izbor literature je samo indikativen. V naštetih delih bo bralec našel širši izbor literature s tega področja in dobil podrobnejši vpogled v posamezne projekte in njihove avtorje. Kot temeljno ugotovitev je mogoče postaviti trditev, da so bili vse prevečkrat različni strateški ali planski urbanistični dokumenti izdelani v (pre)ozkem krogu brez ustreznih strokovnjakov – zlasti konservatorjev – kot tudi le redkokdaj ob resničnem sodelovanju z javnostjo. To potrjuje tudi nepripravljenost uveljavitve zahtev najnovejše zakonodaje z uvedbo Konservatorskega načrta za prenovo. Izhodišča za pravilno usmeritev so v že prepoznani pomembni kvaliteti slovenskega prostora, ki je s svojo raznolikostjo in relativno ohranjeno regionalno in marsikje tudi lokalno identiteto prav zaradi stavbne dediščine postala eden osnovnih ciljev strategije razvoja, v katerem »ima prenova prednost pred novogradnjo« (Strategija prostorskega razvoja Slovenije, 2004). V poglobljenem sodelovanju s široko skupino evropskih držav je nastala tudi posebna študija, ki je združila sociodemografske, ekonomske, ekološke, varstvene in arhitekturno-urbanistične eksperte, da so raziskali in nakazali nove oblike tako raziskovanja kot načrtovanja

268 269 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso strateških in izvedbenih urbanističnih načrtov za najkvalitetnejše posege v pojasniti pojem spomeniškovarstvene zaščite, ki je splošno razumljen naselbine; temu se posredno priključuje tudi ves ostali prostor (kulturna povsem napačno. Spomeniško zaščitena arhitekturna dediščina v odnosu krajina) ter v njem še posebej naravna in kulturna dediščina kot osnovni do revitalizacije pomeni predvsem strokovno ovrednotenje njenih kva- vrednoti. litet in zakonsko zagotovilo, da je treba te kot splošno dobrino varovati. Ohranjevanje teh kvalitet – še posebej v okviru naselij, ki so živa – pa je možno le tako, da v stavbah in hkrati v njihovem značilno izoblikovanem Izhodišča za varstvo kulturne dediščine v okolju ohranimo ali še bolj oživimo neko dejavnost, pa naj bo to bivanje, urbanističnem načrtovanju obrt, trgovina, kultura ali kaj drugega.

Naselje, naj bo to mesto ali vas, je odraz družbe, ki ga je zgradila in ki ga uporablja. Z njenimi spremembami se spreminjajo tudi podoba, vse- Razvoj vloge varstva kulturne dediščine v urbanizmu v bina in prostorski kontekst naselja (logični razvoj strukturnih elementov slovenskem prostoru naselja in njihova umeščenost v prostor). Čim višja je kulturna, socialna in ekonomska raven prebivalcev, tem kvalitetnejši so podoba, vsebina in O problemu stare arhitekturne in naselbinske dediščine se je začelo prostorski kontekst naselja; čim bolj je razvita mestna ali vaška skupnost, razmišljati najprej po ljubljanskem potresu leta 1895. Poleg tega, da je tem večja je potreba po tistih skupnih in karakterističnih oblikah de- skupina »strokovnjakov« z Dunaja ocenila, da je Ljubljana staro naselje javnosti ter prostora v naselju, ki tako skupnost oblikujejo kot posebno brez posebnih vrednosti z ozkimi in umazanimi ulicami, je mesto prav vrednost. Zato se izoblikujejo tudi tiste posebnosti, ki vsakemu naselju tedaj želelo postati sodobnejše. Začeli so ga obnavljati kot celoto, in po dajejo njegovo lastno podobo in ki obenem predstavljajo ne le izbrane regulacijskem načrtu Maksa Fabianija in Camilla Sitteja je bila večina najkvalitetnejše dosežke ter meščane ali vaščane same, ampak tudi nasel- posegov namenjena oblikovanju novega mestnega središča in razvoju, od binski prostor, ki sooblikuje največje vrednote in zaledje, katerega središče starega pa so sklenili ohraniti le najznačilnejše dominante (Šumi, 1978). je posamezno naselje. Tako so in naj bi tudi v prihodnosti nastajale vre- Do prve svetovne vojne je tako zraslo več kot 450 novih stavb, preko 900 dnote, ki jih uvrščamo v kulturno dediščino; slednja je najbolj razpoznav- obstoječim stavbam pa so prizidali nove dele. Tako se je mesto le spre- no merilo vrednot, identitete in kulture bivanja. menilo ali, kot so takrat rekli, »preporodilo«, od kulturne dediščine pa Z napredkom, z uvajanjem novih oblik arhitekture in prostora so pre- so bili, največ po zaslugi konservatorja Franceta Stelèta, ohranjeni posa- bivalci v svojih naseljih vedno skušali ohranjati tudi tiste kvalitete, ki jih mezni deli. Celota se je vsaj delno ohranila le zato, ker za posege v staro šele danes pričenjamo priznavati. Nastala je nova veja načrtovanja priho- mestno jedro tedaj ni bilo posebnega zanimanja. dnosti, ki ne gradi le na ruševinah, ampak z vso odgovornostjo upošteva Razmerje med urbanističnim načrtovanjem ter konservatorsko in tudi preteklost in sedanjost. V okvire obstoječih kvalitet dodaja nove, urbanistično stroko v prvi polovici 20. stoletja nam ponazarja primerjava predvsem pa daje novo vsebino naselju, ki bi sicer v obstoječi in tudi vse- med konservatorji in arhitekti. Po »oživitvi« stare Ljubljane, ki se je leta binsko nespremenjeni obliki lahko le odmrlo. Načrt obnove in razvoja, ki 1935 začela spreminjati v Veliko Ljubljano, sta umetnostni zgodovinar in gradi iz kvalitet sedanjosti in preteklosti, je načrt prenove ali revitalizacije. konservator France Stelè ter urbanist in arhitekt Maks Fabiani postavila Pojem revitalizacija je težko razumeti, ker izvira iz tuje prakse (v anglešči- vsak svoje izhodišče. Konservator Stelè je predlagal, naj »... v interesu ni revitalisation, reurbanisation, rehabilitation ipd.); »ponovna oživitev« lepotne izpopolnitve arhitektonsko in že tako prelepega starega mesta, v namreč ne ustreza dejstvu, da ne gre za že mrtvo, ampak za še vedno živo interesu zgodovinske oživitve nemih prič ljubljanske in narodne zgodo- mesto. Boljši je termin »prenova«, ki pa spet premalo pove o vsebinskih vine in v interesu naše narodne in državne samozavesti mestna uprava spremembah ter o hkratnem ohranjanju identitete in kulturne dediščine, energično vzame v svoj načrt: 1. načrtno estetsko ureditev fasad v starem temeljev sodobnega urbanizma mest in naselij, v katerih je ohranjena mestu, ki bi jo s svojo odločujočo avtoriteto in po potrebi z gmotnimi posebna kulturna dediščina in z njo tudi identiteta. Vrsta mednarodnih prispevki izvajali polagoma, kakor bi se javljala obnovitvena dela na teh listin in naših predpisov govori o nujnosti takega načina pristopa, obe- hišah; 2. da se z umetniško izvršenimi znaki (freskami, reliefi, prosto sto- nem pa zaradi posebnosti dela uvaja tudi nujno sodelovanje javnosti in ječimi kipi ali spomeniki) vidno in zgovorno označijo po zgodovinskem uporabnikov; to je v urbanistični in spomeniškovarstveni praksi še pre- pomenu važne ulice in trgi; 3. da se mesto smotrno prepreže z okrašenimi malo upoštevano, obenem pa pomeni tudi eno od temeljnih razlik med ali neokrašenimi spominskimi tablami in s primernimi, na važne dogod- urbanističnim in »prenovitvenim« načrtovanjem. Po izkušnjah naprednih ke iz slovenske in jugoslovanske narodne zgodovine opozarjajočimi napisi dežel je namreč prav sodelovanje med uporabniki in načrtovalci poroštvo ...« (Stelè, 1935.) S takim programom je Stelè poudaril le posamezne dele za uspešno in realno načrtovano prihodnost kvalitetnega in hkrati ohra- arhitekturne dediščine, tedaj porojeni ideji o nacionalnih kvalitetah pa je njenega značilnega bivalnega okolja. podredil vse ostalo. Čeprav danes razumemo zahtevo po izdelavi načrtov prenove pred- Bolj širok in globok je bil Fabiani, nekdanji profesor na dunajski vsem za območja, kjer je arhitekturna dediščina kot posebna kvaliteta arhitekturi. Ugotovil je, da »... je mesto živ organizem in tak potreben priznana tudi v pravnem pogledu (je spomeniško zaščitena), kaže ra- stalne, nepretrgane nege. - Razvoj mesta mora biti moderen, odpirajoč zvoj ideje na to, da postaja metodologija revitalizacije potrebna tudi v novi umetnosti široko možnost udejstvovanja; kjer pa se nudi možnost in likovno-zgodovinsko manj atraktivnih predelih. Zato je treba najprej prilika, je važno in koristno opozarjati na zgodovinske spomenike. Vsak

270 271 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso arhitektonski fragment, vsako staro znamenje tudi najmanjše vrednosti, formalne spomeniškovarstvene stroke v celovito prostorsko urbanistično zvezan z zgodovino mesta, je donos k obogatitvi, k poeziji in k dosto- načrtovanje, v različnih obdobjih zelo različno izvajali. Kot temeljno ugo- janstvu mesta ...« (Fabiani, 1935.) Tako vrednotenje nakazuje že skoraj tovitev je mogoče postaviti trditev, da so bili vse prevečkrat različni strate- današnji odnos do arhitekturne dediščine, čeprav še vedno predpostavlja ški ali planski urbanistični dokumenti izdelani v (pre)ozkem krogu stro- »spomenike«, torej le posamezne detajle pred kompleksni arhitekturni kovnjakov kot tudi le redkokdaj ob resničnem sodelovanju z javnostjo. prostor, ki posamezne spomenike ali njihove detajle ohranja kot ključne Temeljna izhodišča za izboljšanje stanja, kot jih lahko povzamemo po sestavine in posebnosti urbanega prostora. Žal so ostale take ideje marsi- obsežni zakonodaji in vrsti mednarodnih konvencij, so naslednja: kje prezrte in neupoštevane, in to vse prevečkrat vse do danes. Celo Vur- – aktivna prenova je temeljna oblika strategije in izvajanja varstva nik, ki ga je hvalil tudi Stelè, je skoraj istočasno v svojem načrtu regula- kulturne in naravne dediščine, cije starega dela mesta Kranja leta 1937 obstoječo arhitekturo dobesedno – v prihodnosti mora postati prenova strateška sestavina planiranja, podrl, jo poenotil na dvonadstropno višino ter ohranil le osnovne poteze organizacije, varstva in razvoja prostora ter regeneracije in revitalizacije prostorske ureditve. K sreči je vojna preprečila izvedbo. Danes iščemo degradiranih sestavin, načine, da bi to rano zapolnili! – načrtovanje prenove/revitalizacije (zlasti kvalitetnih območij) mora Med drugo svetovno vojno je morala biti skrb za arhitekturno dedi- biti izvajano v najmanj dveh stopnjah in v neposrednem sodelovanju med ščino postavljena ob stran. V nekaj nesrečnih letih je bilo uničeno ogro- strokami: a) kot dolgoročni strateški načrt, b) kot izvedbeni načrt aktivne mno kulturno bogastvo, čeprav je pod nadzorstvom okupatorja še vedno in celostne prenove, to je varstva in razvoja izbranih območij ali grajenih formalno obstajala celo služba za zaščito spomenikov (Spomeniški urad struktur ter naravne in kulturne dediščine. za Ljubljano). Zaradi njene pomembnosti je problematiko reševal tudi Navedene značilnosti so bile v času zadnjih sprememb prostorske Znanstveni inštitut pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega zakonodaje in vzporedno tudi zakonodaje za varstvo kulturne dediščine sveta. Januarja 1945 je izdal Odlok o zaščiti knjižnic, arhivov in kultur- formalno sprejete, vendar v praksi še niso ustrezno uveljavljene. Priznane nih spomenikov, 20. februarja pa je bil izdan tudi zvezni odlok. Kljub so bile pretežno kot upoštevanje vrste mednarodnih priporočil, konvencij novim pogojem ter odločbi o tem, da so spomeniki pod posebno zaščito in celo zakonitosti (UNESCO, Svet Evrope, Evropska unija itd.), v veliki slovenske narodne oblasti, kar naj bi dokazovalo njeno visoko zrelost, meri pa tudi kot posledica zelo široke aktivnosti na ravni raziskovalnih je bilo takoj po vojni varstvo že po vsebini namenjeno predvsem čistim študij ter vzorčnih in pilotnih primerov v okviru Evrope in tudi Slovenije. likovnim in premičnim spomenikom in ne oblikovanemu urbanemu Med umetnostnimi zgodovinarji je posebno vizijo objavil dr. Nace Šumi, prostoru. ko je sodeloval v tedanji pripravi metodologije za prenovo Ljubljane. Po- Arhitekti so se po vojni še vedno le občasno in v majhnem številu leg vrednotenja posameznih sestavin je posredoval vizijo o tako imenova- vključevali v varstvo arhitekturne dediščine. Najaktivnejši med njimi je nem »konservatorskem programu«, ki je še danes poseben problem. Na- bil vsekakor prof. Marjan Mušič. V bistvu se je nadaljevalo stanje izpred vaja, da »… načini oblikovalskega programa, katerega namen je določiti okupacije, čeprav je nastajala pravna ureditev v novih oblikah. Najprej sestavine varovanih prostorov in lupine objektov ali območij, naj bodo je bila ustanovljena centralna ustanova (Zavod za zaščito in znanstveno ilustrirani z nekaj orientacijskimi situacijami. V vsakem primeru pa mora proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije), biti temeljno vodilo prostorski sestav izvirne funkcije in lupine ali izvir- ki je imela nalogo organizirati tudi nadzor nad nepremičnimi, ume- nih funkcij, če gre za temeljito adaptirane stavbe ...« Žal pa je tedaj hkrati tnostnimi in etnografskimi spomeniki. Kot pomoč so bile ustanovljene veljala ugotovitev: »S tem je že podana možna situacija, ko je treba ob komisije po področjih. Prvi naselbinski spomenik pri nas je bil razglašen določitvi varovanih sestavin opredeliti tudi tiste, ki naj se odstranijo ...« leta 1953, in sicer je na pobudo Franja Baša takratni republiški svet za (Šumi, 1978.) Vendar je bilo v praksi vse prevečkrat ugotovljeno, da so kulturo in prosveto sprejel odločbo o zavarovanju Krope (Uradni list vzporedno z urbanističnimi načrti izdelane za upoštevanje vloge kulturne SRS, št. 44/53). Kasneje (po letu 1958) je bila služba deloma decentra- dediščine le »strokovne osnove«, ki pa niso vključene v celovito aktivno lizirana, poleg Zavoda za spomeniško varstvo, ki je deloval na slovenski načrtovanje, ampak so obravnavane le kot posebne ločene zahteve. ravni, je bila urejena še po regionalnih kriterijih (Maribor, Celje, Kranj, Največ pilotnih ali posebnih projektov je nastalo na Fakulteti za arhi- Ljubljana, Nova Gorica, Novo mesto, Piran). Šele leta 1953 je bil v re- tekturo v okviru dolgoletnega raziskovalnega projekta Korpus slovenske publiškem zavodu imenovan (le za dve leti!) prvi arhitekt konservator arhitekture (vodja dr. Peter Fister) in večinoma v sodelovanju s pristojno (Milica Detoni); mesto so kmalu preimenovali v arhitekta projektanta, to spomeniško službo. Celoten arhiv študij in pilotnih projektov je bil leta pa pomeni, da naj bi arhitekti le pripravljali konservatorske projekte in 2010 shranjen v Arhivu Republike Slovenije. Raziskanih in obdelanih sodelovali pri konservatorskih posegih na posameznih spomenikih, niso je bilo več kot 4300 naselij in 45.000 posameznih stavb in na tej osnovi pa imeli možnosti sodelovati v procesu vrednotenja in odločanja ter poso nastale tudi osnovne študije za umestitev vloge kulturne dediščine v vezovanja varstvenih vsebin in značilnosti njihovega okolja v urbanistične prostorske akte in v strategijo razvoja Slovenije na pristojnem Ministrstvu razvojne načrte. za okolje in prostor (MOP) ter občasno tudi na mednarodni ravni. Tako Kljub takšnim razmeram, ki niso bile naklonjene ohranjanju in pre- je bila predstavitev enega prvih pilotnih načrtov za ohranitev in prenovo novi naselbinske dediščine, so bili v Sloveniji od sedemdesetih let izdelani starega jedra Tržiča na svetovni konferenci v Rimu 1975 sprejeta kot številni projekti prenove naselij ali delov naselij, ki pa so se zaradi večkrat pomembno temeljno izhodišče za metodo načrtovanja prenove in varstva spremenjenih pogojev, predvsem pa zaradi neustreznega vključevanja urbane dediščine s predlaganim sistemom »open planning« (odprto načr-

272 273 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso tovanje) in objavljena v posebnem zborniku (Urban conservation, 1975). Med raziskavami in študijami so bile najpomembnejše še naslednje: v okviru zbirke Prostor. Arhitekturna identiteta. Poselitev MOP: Glosar arhitekturne tipologije in Arhitekturne krajine in regije Slovenije (1993) ter Celostno varovanje stavbnih in naselbinskih vrednot v prostorskem razvoju : strokovne podlage za prostorski plan Slovenije – sistem poselitve (2001) kot del izhodišč za Strategijo prostorskega razvoja Slovenije (2004). V Sloveniji pa je nastala in bila objavljena, vendar še ni bila upošte- vana, tudi monografija v okviru evropskega projekta Re Urban Mobil (2003–2005) kot temeljno izhodišče za enotno planiranje varstva in razvoja obstoječih naselbin, ki vsebujejo tudi pomembno kulturno dedi- ščino. Ljubljana je bila v njej poleg treh drugih evropskih mest (Bologna, Leipzig in Leon) eden od vzorcev, vendar ne v Ljubljani ne nikjer drugje v celotni Sloveniji teh rezultatov in dogovorjene metodologije kljub priporočilu doslej še nihče ni upošteval, čeprav bi s tem lahko pridobil pomembna evropska sredstva.

Primeri urbanističnih načrtov in strokovnih izhodišč za ohranitev naselbinske dediščine

S primeri in nekaterimi ključnimi rezultati vzorčnih raziskav in na- črtov prenove lahko predstavimo tako pozitivne kot negativne primere urbanističnih načrtov in rešitev, v katerih je sodelovala ali bi morala sodelovati tudi konservatorska stroka. Najprej so nastali spomeniškovarstveni elaborati »načrtne zaščite« mestnih jeder, ki pa niso bili nikdar uporabljeni kot dejanski urbanistični plani, ampak le kot izhodišče za mnenje o možnosti posegov v stavbno strukturo. Tako so bili odloki sprejeti za Ljubljano (1963), Kranj (1965), Kamnik (1965) itd. Navedeni so številni pogoji za ohranitev likovnih sestavin, vendar brez podatkov o vsebinskih ali funkcionalnih kriterijih. Prvi primeri pozitivnih vzorcev, ki pa so se večinoma izvajali le neformalno in ne kot obvezna sestavina urbanističnih načrtov, so bili izdelani v sedemdesetih letih. Nastajali so v sodelovanju med Fakulteto za arhitekturo in regionalno pristojnimi Zavodi za spomeniško varstvo, večkrat pa so bili soudeleženi tudi strokovnjaki iz drugih institucij, ki so bile povezane na poseben način s kulturno dediščino naselbinskih enot. Za Tržič je bil leta 1970 izdelan prvi urbanistični načrt ohranitve in prenove mestnega jedra. Predstavljen je bil najprej v mednarodnem okolju in njegova izvedba je bila šele 1977 samo zato tudi pogojno prvič dovoljena, čeprav formalne osnove za tak načrt ni bilo. Posebnost je bila tudi ena od prvih interdisciplinarno izdelanih študij v obliki urbanističnega načrta za prenovo Izole v letu 1978, v kateri so sodelovali domači in tuji konservatorji, etnologi, arhitekti, ekonomisti in drugi strokovnjaki, vsi pa so hkrati poglobljeno sodelovali s tamkajšnjimi prebivalci. Podobno so bile izdelane študije še za več pilotnih urbanističnih načrtov za nekatera druga mesta, kot na primer za Radovljico (1972) in Kranj (1978). Načrti za Radovljico so bili izvedeni kot strategija in ne kot obveznost; prebivalci kot osnovni akterji so bili aktivno vključeni, delno je sodelovala lokalna uprava, v največji meri se je strategija izvajala kot spontana prenova, delno jo je podprla država. Ekonomski rezultat Skice rekonstrukcije faznega razvoja Šivčeve hiše (risal: Peter Fister, arhiv ZVKDS, Območna je bil povečan dotok obiskovalcev, izjemna kulturna ponudba itd. Tako enota Kranj)

274 275 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Skice zunanjosti Šivčeve hiše po končanih obnovitvenih delih (risal: Peter Fister, arhiv ZVKDS, Prenova Šivčeve hiše kot del načrta prenove Radovljice, prezentirana fasada, 1976 (foto: Milan Območna enota Kranj) Kosi, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj)

izdelkov, po prenovi pa je postala eden ključnih ciljev obiska turistov in prostor za pomembne kulturne dejavnosti. Za Kranj je bil izdelan izredno podroben načrt prenove spomeniško zaščitenega mestnega jedra. Načrti so bili sprejeti zaradi specifike zakonodaje le kot samostojen del urbanističnih dokumentov s poudarkom na fizični obravnavi tkiva in na podrobnem usmerjanju dejavnosti in ohranjanju izbranih najkvalitetnejših kulturnih spomenikov. Izvedba se je uveljavljala le po delih in večinoma nepovezano, kar se je poglobilo zlasti v drugem obdobju (novo lastništvo itd.). Večji so bili le posegi v infrastrukturo in nekatere najpomembnejše arhitekture. Danes je izražena velika pripravljenost za posodobitev načrtov in za njihovo vključitev v celovito strategijo razvoja mesta. Za Maribor in Ljubljano pa so bile izdelane in deloma izvajane le študije aktivnega varstva (Šumi, 1978). Po večletnem strokovnem dogovarjanju in prepričevanju, da je nujno upoštevati tedaj zelo pomembne mednarodne konvencije za dopolnitve obstoječe zakonodaje o prostorskem načrtovanju in o varstvu kulturne Šivčeva hiša pred začetkom konservatorskih del, 1972 (foto: Peter Fister, arhiv ZVKDS, Območna dediščine, so nastali tudi posebej organizirani pilotni projekti s širokim enota Kranj) interdisciplinarnim in mednarodnim sodelovanjem. Tako je bil izdelan načrt prenove vasi Goče kot vzorca za Vipavsko dolino (1988), ki je poleg je bila vzročno ohranjena in obenem dosežena ustrezna raba stavbne in medstrokovnega sodelovanja razširil pomen varstva kulturne dediščine mestne strukture. Nekaj primerov stavbne prenove je postalo vzorec ne le tudi na neposredno povezavo s kulturno krajino. za formalno podpiranje prenove s strani države ali drugih javnih institu- Škofja Loka je eno redkih slovenskih mest, ki je že pred desetletji cij, ampak celo za posamezne lastnike ali investitorje. Tak primer je bila dobilo prvi prostorski dokument prenove starega jedra na evropsko pri- vsekakor Šivčeva hiša, ki jo je občina predvidela celo za rušenje in pro- merljivi ravni. Načrt je bil izdelan v osemdesetih letih na Fakulteti za dajo, na njeni lokaciji pa naj bi bil zgrajen objekt za izdelavo cementnih arhitekturo. Osnovno evidenco arhitekturne dediščine je pripravila skupi-

276 277 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso na diplomantov umetnostne zgodovine, ki so delovali v okviru Znanstve- izvajala raziskave posebnega segmenta o arhitekturi in urbanističnem na- nega inštituta Filozofske fakultete v povezavi s takratnim Ljubljanskim črtovanju vzporedno s štirimi osnovnimi sekcijami (druge: sociologija in regionalnim zavodom. Ker je Škofja Loka eno najstarejših srednjeveških demografija, ekonomika in zakonodaja, urbana ekologija) ter aplikativno mest v Sloveniji, s prvo omembo leta 973, ter je do danes ohranila podo- v štirih evropskih mestih kot vzorčnih modelih (Bologna, Lepizig, Léon, bo starega jedra, kakršna je nastala po potresu leta 1511, je kmalu pristo- Ljubljana). Najširši cilj raziskave je bil razvoj instrumentov, spodbud pila k evropski zvezi zgodovinskih mest in jo je lahko Svet Evrope v prvi (stimulacij) in strategij za ustrezno in dolgoročno metodo v obravnavanih polovici devetdesetih let izbral kot enega od vzorcev in jo vključil v svoj območjih ob upoštevanju značilnosti naselij, njihove kulturne dediščine program preizkušanja metod načrtovanja prenove. Zaradi novih teoretič- ter sprememb demografskih pogojev. Posebna cilja sekcije za arhitekturo nih izhodišč in novih družbenoekonomskih pogojev (tranzicija!) je v prvi in urbanistično načrtovanje sta bila analiza prednosti in ovir za prenovo/ polovici devetdesetih let nastala potreba po razvoju novih oblik in metod reurbanizacijo mestnih jeder kot splošen problem ter preizkusna uvelja- načrtovanja prenove. vitev predlagane metode na izbranih vzorčnih primerih. Znanstveni cilji Zelo pomemben je bil »Pilotni projekt načrta revitalizacije starega so bili usmerjeni v določitev osnovnih pogojev za višjo kvaliteto bivalnega mestnega jedra Škofje Loke« (1997–1999). Poleg neposrednega sodelova- okolja ob hkratnem upoštevanju urbanega razvoja in arhitekturnega načr- nja vseh odgovornih institucij in prebivalstva je v izvedbi sodeloval tudi tovanja ter ohranjanja dediščinske identitete. Unescov ekspert Roy Eugen Graham iz Washingtonske univerze, projekt sam pa je bil izveden na podlagi priporočil ekspertov Odbora za kulturno dediščino pri Svetu Evrope. Izvedbo načrta je občina zaupala Fakulteti za arhitekturo, kjer naj bi nastala v obliki urbanistično-arhitekturnih delavnic s soudeležbo konservatorjev in drugih strokovnjakov ter študentov in prebivalcev ena od evropskih vzorčnih študij (pilotni projekt). Ob njej naj bi se razvila nova metoda dela, hkrati pa naj bi se zlasti bodoči načr- tovalci prenov seznanili z najnovejšimi načeli načrtovanja integralne prenove starih mestnih jeder kot dela celovitega in trajnostnega načrtovanja razvoja mest. Tako je nastal prvi z novo evropsko prakso primerljivi dokument strategije prenove v slovenskem prostoru. Njegovo posebnost so določale naslednje nove sestavine: razvoj namembnosti stavbne dediščine v jedru in delu okolice, načrtno varstvo naravne in kulturne dediščine, razvoj socialnih značilnosti in posebnosti družbenega življenja, vključitev javnosti v pripravo in izvedbo pilotnega projekta prenove, načrt vsebinske prenove starega mestnega jedra, izhodišča za reševanje problemov prometa, infrastrukture, ekologije, varstva okolja in kot poseben dodatek suge- stije za ustrezno dopolnitev nezadostne zakonodaje (poleg slovenske tudi za druge države v tranziciji!). Rezultati so bili zlasti pomembni kot izhodišče za nadgradnjo v splo- šno metodologijo načrtovanja in uveljavljanja prenove. Zaključna študija je postala vzorec za slovenski prostor, strokovna osnova za načrtovanje razvoja mesta Škofje Loke in nov prispevek k nastajanju sodobne metodologije načrtovanja trajnostnega razvoja in integralnega varstva stavbne dediščine v evropskem okolju. Projekt je dosegel največji možen uspeh doma in v mednarodnem prostoru. Rezultati so bili predstavljeni tako na posebnih razstavah v Škofji Loki kot v različnih slovenskih medijih. Poleg predstavitev v Škofji Loki in v slovenskem prostoru so bile posebne predstavitve tudi na mednarodni ravni: na kongresu ICOMOS-a 2000 2002) G raham, oke – vključitev urbanistični načrt v celotni (Fister, v Braziliji, v Unescovem centru ICCROM leta 2001 v Rimu, v okviru mednarodne delavnice Re Urban Mobil (5. okvirni evropski program) v letu 2002 v Leipzigu itd. Predlog metodologije načrtovanja prenove naselij s pomembno vsebino kulturne dediščine je bil izdelan v okviru večdisciplinarnega raziskovalnega projekta Re Urban Mobil (Mobilising Reurbanisation on conditi- on of demographic change), ki je nastal v okviru 5. evropskega okvirnega programa »Energija, okolje in trajnostni razvoj« med letoma 2002 in 2005. Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani je koordinirala in Iz Š kofje L pilotnega načrta za prenovo

278 279 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso Iz pilotnega načrta za prenovo pilotnega načrta Š kofje L Iz oke – vzorec predlaganih rešitev (Fister, G raham, 2002)

Del vzorčnega načrta za Ljubljano v okviru evropskega projekta Re Urban Mobil (2005–2007) (Fister, 2007)

Razvite so bile nove oblike metodološkega pristopa v raziskovalnem Med številnimi podobnimi projekti (več kot 70) sta bila v tem obdo- načrtovalnem in izvedbenem pristopu v mestnih jedrih. Najpomembnej- bju priprav za dokončno oblikovanje formalnih podlag za tovrstno delo še novosti so bile specifične večdisciplinarne analize in predlogi, poseben (zakonodaja itd.) zanimiva tudi načrt za prenovo Štanjela, enega najpo- seznam indikatorjev in njihova uporabnost, predlog metode arhitekturne- membnejših naselbinskih spomenikov, in poseben primer formalnim ob- ga in urbanističnega načrtovanja, nova metoda analize uspešnosti prenove činskim planom vzporednega načrta za vas Kamna Gorica pri Radovljici, in hkratnega ohranjanja obstoječih arhitekturnih in urbanih struktur, za katero je bil izdelan načrt kot poseben vzorec neposrednega sodelova- predlogi za posebne instrumente kot del procesa reurbanizacije. Proces nja med urbanisti in konservatorji (ZVKDS, Območna enota Kranj), ki načrtovanja v izbranih vzorčnih primerih je temeljil na novi metodologiji je med prebivalci dosegel izjemno podporo. Občina je zato morala kljub in je bil sprejet kot skupna metoda planiranja v EU. temu, da taka oblika urbanističnega načrta še ni imela pravne podlage,

280 281 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso dovoliti krajevni skupnosti in posameznikom uresničitev skupno dogo- vorjenih smernic in pogojev prenove ter varstva kulturne dediščine. Posebni so bili tudi vzorci, ki so sicer nastajali kot pomembno izhodišče z vidika konservatorske stroke ali tistega dela urbanistične stroke, ki se je usmerila posebej na načrtovanje prenove in hkratno varstvo kulturne dedi- ščine. Novo mesto je tako postalo vzorec vzporednih načrtovanj in izvedb med urbanizmom in konservatorsko stroko (ZVKDS, Območna enota Novo mesto). Štanjel je bil v preteklosti značilen primer ločenega pristopa urbanistične prakse, v zadnjem obdobju pa je postal vzorec sorazmerno uspešne celostne prenove. V okviru Pilotnega projekta Kras, ki se je v izvajal v koordinaciji medresorskega odbora na državni ravni, kraških občin in Sveta Evrope, so bili pripravljeni različni prostorski dokumenti za Štanjel in leta 2005 še občinski lokacijski načrt za staro jedro Štanjela. Pri pripravi sta sodelovala skupina domačih strokovnjakov (Živa Deu, Nataša Kolenc in drugi) in Mednarodni center za konservatorstvo Raymond Lemaire iz Leuvena. Lokacijski načrt je bil podlaga za večletno prenovo Štanjela, ki je bila sofinancirana na podlagi zakona o tako imenovanem kulturnem tolarju. Žal je v izvedbeni fazi Štanjel ostal na ravni prenove posameznih stavb, ni pa bil dosežen celosten pristop. Kot primer negativnega odnosa do vrednot dediščine v drugi polovici prejšnjega stoletja in kot primer politično onemogočenega sodelovanja konservatorske stroke morda še najbolj izstopa načrt prenove oziroma ohranitve Breginja, poškodovanega v potresu leta 1976. Za Breginj in ves tolminski kot se je Fakulteta za arhitekturo zanimala že pred potresom. Povsem ohranjen del Breginja po potresu, maja leta 1976 (foto: arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica) V arhitekturi je bilo tu vedno mogoče najti izjemne vrednote, njena zraščenost s pokrajino je bila edinstvena. Zato se je Oddelek za arhitekturo takoj po vesteh o naravni katastrofi ponudil, da po svojih najboljših močeh pomaga reševati nenadomestljivi del naše preteklosti in da hkrati pomaga tudi prebivalcem potresnega območja. V povezavi z Zavodom za spomeniško varstvo Nova Gorica in Republiškim zavodom za spome- niško varstvo je bila takoj organizirana akcija dokumentiranja stanja. V času od 17. do 27. maja je 34 študentov pod vodstvom doc. dr. Fistra in asistentov v celoti dokumentiralo Breginj. Izdelan je bil podroben posnetek vsega naselja, poleg tega pa so bili s sodelovanjem Inštituta za gradbe- ništvo pripravljeni tudi podrobni načrti za prenovo in ohranitev kulturne dediščine. Vse to delo so na začetku poletja, torej še pred septembrskim ponovnim potresom, nasilno prekinili politični predstavniki in zahtevali, da se naselje, ki dejansko ni bilo močno poškodovano, poruši z vojaškimi bagri. Dogajanje je bilo prepovedano predstaviti javnosti in še bolj prebivalcem, tako da sta dve že pripravljeni televizijski oddaji, ki sta opisovali razmere, končali v »bunkerju«. Nadaljevalo se je tako, kot je poročal Primorski dnevnik: »Odločitev o gradnji novega Breginja je torej sprejeta Porušen ter zgrajen »novi Breginj« (foto: Peter Fister) in dokumentacijo bo izdelal Invest-biro iz Kopra. Treba je poudariti, da je odbor za odpravo posledic potresa v tolminski občini glede zgraditve Možnosti, ki jih nudijo dopolnitve zakonodaje v novega naselja dosegel tudi soglasje medobčinskega Zavoda za spomeni- zadnjem obdobju ško varstvo v Novi Gorici ...« (Primorski dnevnik, 1976.) Tudi v Potre- snem zborniku (1980) zato ni smelo biti objavljeno, da je bil za obnovo Amsterdamska deklaracija (Splet 4), iz katere izhajajo tudi drugi te- tako pomembnega naselbinskega spomenika pripravljen podroben načrt, melji za našo in evropsko novo zakonodajo, postavlja med drugim nasle- v katerem je bil tudi izračun potrebnih investicij, ki bi bil celo precej dnje ugotovitve in zahteve: manjši od zgraditve »novega« Breginja. Primer je bil v zadnjem obdobju »– Arhitekturna dediščina ne vključuje zgolj posameznih stavb izjemne večkrat predstavljen, da ne bi postal vzorec za preprečevanje podobnega vrednosti s pripadajočo okolico, temveč tudi širša območja mest ozi- uničevanja naselbinske kulturne dediščina tudi v prihodnje. roma vasi zgodovinske ali kulturne vrednosti.

282 283 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

– Ohranjanje arhitekture ne sme biti obrobno, temveč bistveno vpraša- Zgodovinska dediščina in njeno varovanje nje pri načrtovanju mest in krajine.« Zahteve sta seveda upoštevala v največji možni meri tudi novi Za- Judita Podgornik Zaletelj kon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07) in vzporedno z njim do določene mere spremenjeni Zakon o varstvu kulturne dediščine V preteklosti so bile zapisane številne definicije, ki so jih z izkušnjami (ZVKD–1, Uradni list RS, št. 16/08). Zakon o prostorskem načrtovanju in razvojem konservatorstva in zgodovinske vede dopolnjevali in zapisali med drugim zahteva: v knjige. Zgodovinska dediščina je nastala kot posledica nekega doga- »(3. člen) Posege v prostor in prostorske ureditve je treba načrtovati janja v preteklosti, zato lahko, če zelo posplošimo, ugotavljamo, da je tako, da se omogoča: vsa kulturna dediščina hkrati tudi zgodovinska dediščina. Vsa kulturna – prenova obstoječega, ki ima prednost pred graditvijo novega, dediščina je nastala kot posledica nekega zgodovinskega dogajanja in – ohranjanje prepoznavnih značilnosti prostora, ima v sebi tudi zgodovinsko pričevalnost. Ta je pogosto skrita za obliko, – celostno ohranjanje kulturne dediščine, vključno z naselbinsko dedi- avtorjem, namenom uporabe. Zato o zgodovinski dediščini pišemo pred- ščino ...« vsem takrat, ko gre za objekte, ki so postavljeni v spomin na dogajanje v Zakon o varstvu kulturne dediščine: preteklosti ali pa so povezani z dogodki, pomembnimi za našo preteklost, »(132. člen) Če v registru za registrirano dediščino, ki je bila vanj ali so spomin na posamezne osebnosti. vpisana do uveljavitve tega zakona, ni drugače določeno, se pri posegih Ljudje so že v prazgodovini posebej označevali njim posebej po- vanjo, za katere je po predpisih, ki urejajo graditev, potrebno gradbeno membne prostore, slavili svoje junake s postavitvijo njihovih kipov, obe- dovoljenje, upoštevajo naslednje varstvene usmeritve za prostorsko načr- leževali velike vojaške zmage s postavitvijo različnih objektov, kasneje, v tovanje in za izdajanje kulturnovarstvenih soglasij: antiki, slavolokov ali spominskih stebrov. Z menjavami držav, režimov, – pri posameznih nepremičninah: ohranjajo se njihovi gabariti, zunanj- vladarjev ali v vojnah so bila prav taka obeležja najbolj izpostavljena in ščina, razmerja s sosednjimi nepremičninami in njihova uporaba, velikokrat uničena. To se ni dogajalo samo v daljni preteklosti. Prav v – pri območjih naselbinske dediščine: ohranjajo se morfološka zasnova vojnah ob razpadu socialistične Jugoslavije je bilo uničeno veliko kultur- naselja, javni prostori, ulične fasade, oblika streh, gabariti, meje in ne dediščine, zlasti zgodovinske. V Sloveniji na srečo do takih ekstremnih silhuete naselja; dogodkov praktično ni prišlo. Morda tudi zato, ker je spomeniškovarstve- – pri območjih kulturne krajine: ohranjajo se vzorci poselitve v pokra- na služba v preteklosti prepoznala zelo širok spekter objektov zgodovinske jini, razmerja med odprtim prostorom in naselji, tradicionalna raba dediščine, ki pričajo o dogajanju v preteklosti na prostoru Slovenije in so zemljišč in vzorci parcelacije, značilna vegetacija, prostorske dominan- za njeno zgodovino zelo pomembni, ter je bilo to vtkano v zavest prebi- te in panoramski pogledi, oblike terena, spominska obeležja, grobišča valcev države. in pokopališča ter ostanki struktur ...« Postavljanje posebnih spominskih obeležij na Slovenskem v prete- Ohranitev kulturne dediščine ob hkratnem razvoju naselij je torej klosti ni bilo tako množično kakor v 20. stoletju. Antične spomenike so mogoča le, če bo uresničena zahteva po meddisciplinarnem načrtovanju, podrli ali uporabili kot gradbeni material, nekatera znamenja, postavljena če urbanistično načrtovanje vsebuje vse sestavine enakovredno in če pona primer v spomin zmagam nad Turki, so bila mišljena kot sakralna stane »konservatorski načrt za prenovo«, tako kot je zahtevano, sestavni znamenja. Podobno se je dogajalo ob označevanju krajev, kjer se je po- del tako Občinskega podrobnega prostorskega načrta kot Občinskega nesrečil posameznik, ali pri označevanju večjih grobov ob vojnah ali prostorskega načrta. boleznih (kužna znamenja). Reprezentančni dinastični spomeniki so bili zlasti po prvi svetovni vojni in ob začetku druge svetovne vojne odstranje- ni. V času pred prvo svetovno vojno so bila postavljena le redka tovrstna obeležja, med njimi izstopa Aljažev stolp na vrhu Triglava. Kovinski valj s strešico je sam po sebi zelo majhen in nepomemben objekt, vendar je že ob postavitvi imel močno simbolno in narodnozavedno vrednost, ki se je kasneje samo še krepila. Večji razmah je postavljanje spominskih obeležij dobilo po končani prvi svetovni vojni. Takrat so v marsikaterem, tudi manjšem kraju, postavili spominsko obeležje, vsaj spominsko ploščo z imeni padlih domači- nov. Prva svetovna vojna je na slovenskih tleh, posebej ob sedanji zahodni meji, kjer je potekala soška fronta, pustila pokopališča padlih vojakov in ostanke objektov na fronti. Te objekte smo kot pomemben del naše zgodovinske dediščine ustrezno ovrednotili šele v zadnjih desetletjih. Med zgodovinsko dediščino prve svetovne vojne oblikovno izstopa spominska cerkev sv. Duha na Javorci pri Tolminu. Leseno cerkev so med kratkimi presledki med boji zgradili vojaki v spomin padlim tovarišem. V čas med obema vojnama sodi tudi spominska ureditev rojstne

284 285 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Pišece, Pleteršnikova domačija (foto: Judita Podgornik Zaletelj, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) hiše Franceta Prešerna v Vrbi na Gorenjskem. Prav ta je bila pri nas prva izmed rojstnih hiš pomembnih osebnosti prepoznana kot pomemben objekt naše kulturne dediščine. Uredili so jo v obdobju močnih german- skih pritiskov s severne strani Karavank. Trebnje, spomenik padlim v prvi svetovni vojni, kipar Frančišek Smerdu, kamnosek Lipovš (foto: Drugi veliki zgodovinski razmah je zaznamovalo najprej podiranje Judita Podgornik Zaletelj, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) spominskih obeležij, po koncu druge svetovne vojne pa postavljanje novih obeležij. Že v nekaj mesecih po koncu vojne so začeli nastajati prvi kraj zgodovinskega dogodka označili tudi s postavitvijo spominske plošče spomeniki. V začetku je šlo večinoma za nagrobnike. Prvi tovrstni javni ali spomenika. Ena kvalitetnejših tovrstnih ureditev je v Sloveniji prostor spomenik je bil avgusta 1945 postavljen osvoboditeljem v Murski Soboti. zadnjega boja Pohorskega bataljona na Osankarici, ki sta ga leta 1959 Na Dolenjskem sodita med najstarejše spomenik Narodnoosvobodilni skupaj preuredila arhitekt Branko Kocmut in kipar Slavko Tihec. borbi (NOB), ki stoji sredi vasi Gabrje, postavljen leta 1946, in spome- Spomeniškovarstvena služba, ki je svoje delo aktivno nadaljevala že nik talcem v Vavti vasi, postavljen leta 1947. To so spomeniki, ki so bili kmalu po končani vojni, je posebno skrb namenila evidentiranju v vojni postavljeni namensko, da označijo in ohranijo spomin na padle in ubite uničene kulturne dediščine, ob tem pa tudi ohranjanju zgodovinske de- ter na pomembne dogodke iz obdobja NOB. Kasneje je bilo postopoma diščine ter značilnim objektom iz obdobja druge svetovne vojne, posebej postavljenih več tisoč spominskih znamenj, spomenikov in spominskih partizanskim bolnišnicam. Vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja se plošč. Predvsem ob pomembnih obletnicah se je njihovo število hitro je zavedalo pomena kulturne dediščine slovenskega naroda. Že januarja povečevalo. Med njimi so tako preprosti kamnoseški izdelki kakor tudi 1945 je predsedstvo SNOS sprejelo Odlok o zaščiti knjižnic, arhivov in kvalitetna umetniška dela znanih slovenskih ustvarjalcev. Zanimiv primer kulturnih spomenikov (Varstvo spomenikov, 1975 (1976): 37). je kamnit vodnjak iz Novega mesta, ki z vklesanimi verzi obuja spomin V povojnem obdobju je bilo verjetno največ skrbi posvečene tistim na pesnika Ketteja, hkrati pa je posvečen 10. obletnici osvoboditve. Po- zgodovinskim spomenikom, ki so obeleževali spomin na narodnoosvobo- stavljen je bil po načrtih Marjana Mušiča ob urejanju Glavnega trga na dilni boj. Tako Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih zna- mestu, kjer je nekoč že stal litoželezni vodnjak. Mogoče prav ta vodnjak menitosti v Ljudski republiki Sloveniji, ki je bil sprejet leta 1948 (Varstvo simbolizira združitev različnih zvrsti in kriterijev pri vrednotenju kultur- spomenikov, 1948: 3–6), že v 1. členu, ko našteva kulturne spomenike nega spomenika, ki so se izoblikovali skozi desetletja delovanja službe in oziroma njihove zvrsti, posebej poudari zlasti spomenike narodnoosvobo- jih uporabljamo še danes. dilnega boja. Na podlagi tega zakona je bila izdana vrsta odločb o razgla- So se pa takratne oblasti in sami udeleženci NOB zavedali pomena sitvi spomenikov. Takrat so poseben status dobile tudi posamezne rojstne avtentičnih spomenikov in njihove ohranitve. Znan je primer, ko so po in spominske hiše pomembnejših osebnosti, na primer Župančičeva hiša izpraznitvi Partizanske bolnišnice Franja v njej pustili stražarja, ki naj bi na Vinici. čuval objekte, da se bodo ohranili kot spomin na delovanje te bolnišnice. S pregledom spomeniškovarstvene zakonodaje po letu 1945 lahko Prav partizanska bolnišnica Franja je dobila in do danes ohranila simbol- značilno spremljamo razvoj varovanja zgodovinske dediščine ter njeno ni pomen humanosti in skrbi za ranjence v času druge svetovne vojne. Že vrednotenje. V Zakonu o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih zna- poleti 1945 so bila zabeležena tudi pričevanja o obiskih Baze 20 v Ko- menitosti, sprejetem leta 1958 (Ur. l. LRS, št. 22/58), so bili v 2. členu čevskem rogu, ki se je ohranila do konca vojne. Velikokrat so avtentični med naštetimi kulturnimi spomeniki še vedno posebej izpostavljeni

286 287 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Črnomelj, spomenik NOB na Grički, avtor spomenika: kipar Jakob Savinšek; avtor celotne ureditve: arhitekt Marko Župančič (foto: Judita Podgornik Zaletelj, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) spomeniki narodnoosvobodilnega boja. Kasneje v zakonu sicer niso bili posebej omenjeni in zanje so veljala enaka določila kot za druge zvrsti spomenikov. Zakon, sprejet leta 1961 (Ur. l. LRS, št. 26/61), je znova opredelil kulturne spomenike. To so bili »nepremični in premični predmeti ter skupine predmetov, ki so zaradi svoje arheološke, zgodovinske, sociolo- ške, etnografske, umetniške, urbanistične in druge znanstvene ali kulturne vrednosti pomembni za družbeno skupnost«. V kasnejših dveh zakonih iz leta 1981 (Zakon o naravni in kulturni dediščini, Ur. l. SRS, št. 1/81) in leta 1999 (Zakon o varstvu kulturne de- diščine, Ur. l. RS, št. 7/99) je bila natančneje opredeljena kategorija zgodovinskih spomenikov, kamor sodijo po dikciji zakona iz leta 1981 tudi »območja, naselja ali njihovi deli, predmeti ali zbirke predmetov, ki so posebnega pomena za zgodovino delavskega gibanja, narodnoosvobodilne Komarna vas v Kočevskem rogu, grobišče umrlih v partizanskih bolnišnicah, avtor: arhitekt Miloš Lapajne (foto: Judita Podgornik Zaletelj, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) vojne in socialistične graditve ali ki sicer značilno ponazarjajo in izpriču- jejo politično zgodovino, zgodovino vojn, socialno zgodovino, zgodovino prometa in trgovine, sodstva, prosvete in kulture, verstva, znanosti in stvo, dogodek. Spominski objekti in kraji služijo spominu kot vrednoti, tehnike ter gospodarske zgodovine na naših tleh«. V zakonu iz leta 1999 družbeni pomen imajo zaradi zgodovinske pričevalnosti in lahko zaradi so zgodovinski spomeniki politično manj poudarjeni: »območja, stavbe, likovnih kvalitet. Razlikujemo domove pomembnih osebnosti, znamenja predmeti ali zbirke predmetov, ki značilno ponazarjajo in izpričujejo (javni spomenik, mejnik, obcestni kamen, spominska plošča, pil, križ, politično zgodovino, zgodovino vojn in vojaštva, socialno zgodovino, kapelica), objekte in kraje mrtvih (grob, grobišče, pokopališče, grobnica, razvoj prometa, prometnih in trgovskih poti ter povezav, razvoj sodstva, mrliška vežica, kostnica), kraje zgodovinskih dogodkov, preproste vojaške prosvete in kulture, verstev, znanosti in tehnike ter gospodarsko zgodovi- objekte (vojaško taborišče, partizanska bolnišnica), kraje spominjanja na no na naših tleh«. človekovo poselitev ali dejavnost (lokacija stavbe, lokacija drugega objek- Zadnji izmed zakonov, ki je bil sprejet leta 2008 (Zakon o varstvu ta, opuščena vas). kulturne dediščine, Ur. l. RS, št. 16/08), ne pozna več posameznih zvrsti Razvoj posameznih skupin dediščine, znotraj katerih se je razdelitev spomenikov, govori le o registrirani kulturni dediščini in o kulturnih zgodovinske dediščine najbolj dopolnjevala in širila, je plod dela generacij spomenikih. Zvrsti so posebej opredeljene v Pravilniku o seznamih zvrsti konservatorjev, ki so ob svojem delu prepoznavali pomen posameznih dediščine in varstvenih usmeritvah (Ur. l. RS 10/10), kjer je dediščina pr- objektov ali prostorov za narodovo zgodovino. vič razvrščena po pojavnosti, ne več po posameznih zvrsteh. Tako lahko Zakon iz leta 1999 je uvedel tudi enoten, računalniško podprt Regi- veliko večino zgodovinske dediščine postavimo v skupino »Spominski ster nepremične kulturne dediščine. Gre za računalniško evidenco enot objekti in kraji«, ki jo sestavljajo grajeni ali oblikovani objekti in prostori dediščine, ki jo vodi Ministrstvo za kulturo. Register je uveljavil tudi izražanja spoštovanja ter spominjanja na neko osebo, dejavnost, dej- pojem memorialna dediščina. Gre za prevladujoč in ne edini kriterij. V

288 289 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso to skupino sodijo objekti in prostori poudarjenega spominjanja, kot na S časovno distanco dogodke in dogajanja lažje objektivneje vrednotimo, primer javni spomeniki oziroma javne plastike, spominske plošče in zna- vendar so posamezni dogodki iz leta 1991 enako ali bolj pomembni za menja, grobnice, pokopališča skupaj z grobovi, nagrobniki in vrtnoarhi- narodovo zgodovino kot tisti izpred 50, 100 ali pa več let. tekturno ureditvijo ter posamezni grobovi oziroma nagrobniki, ki so bili postavljeni in urejeni zato, da obeležujejo zgodovinski dogodek, zgodo- Prostorsko merilo vinsko dogajanje ali spomin na zgodovinsko osebo, oziroma ki so služili Merilo upoštevamo pri večjih območjih, krajih pomembnega dogod- ali še služijo spominskim in pietetnim namenom, z izjemo objektov, ki so ka in pri monumentalnih spomenikih, ki imajo vizualen ali drugačen neposredno služili ali še služijo verskim obredom. prostorski vpliv. Vse ostale objekte, ki bi jih lahko opredelili kot zgodovinsko dedišči- no, uvrščamo v druge tipe, predvsem v profano stavbno dediščino, »kadar Med posameznimi enotami dediščine izstopajo tiste, ki so kvalitetnej- gre za stavbe, katerih zgodovina je povezana z določenim dogodkom (roj- še in pomembnejše. Taki objekti pridobijo s posebnim postopkom status stne hiše …). Takšne vrste objekti imajo praviloma na pročeljih spomin- kulturnega spomenika. Ta je, glede na strokovno ovrednotenje konser- ske plošče, ki opozarjajo na določen dogodek ali osebo. V zgodovinsko vatorjev, kulturni spomenik lokalnega ali državnega pomena. Prav v krajino uvrščamo tiste dele naravne in kulturne krajine, kjer so potekali opredelitvi med dediščino in spomenikom ter med lokalnim in državnim pomembni zgodovinski dogodki, razna zborovanja, predvsem bitke in spomenikom nastopi najpomembnejši del vrednotenja. Spoznati moramo druge vojaške operacije.« spomenik v njegovi celoti. Poznati moramo njegovo zgodovino, dogodek, Ob preučevanju in prepoznavanju zgodovinske dediščine so se v vseh ki mu je posvečen, in njegov pomen za lokalno ali narodovo zgodovino, povojnih letih z delom številnih konservatorjev izoblikovali kriteriji za avtorja in njegov opus, druge primerljive spomenike v okolici ali v državi opredelitev in vrednotenje tovrstne dediščine: in še kaj bi se našlo. Čeprav je bila ožje opredeljena zgodovinska dediščina, zlasti njeno Avtentičnost ohranjanje in vrednotenje, v preteklosti močno pod vplivom političnega Avtentičnost kraja nekega dogodka oziroma avtentičnost materialnega dogajanja, so konservatorji s svojim strokovnim delom uspeli dokazati stanja objekta, povezanega s spominjanjem, je eden najpomembnejših, in še vedno dokazujejo pomen njenega ohranjanja v celoti. Vrednotenje ključnih kriterijev za opredelitev zgodovinske dediščine. Ohranjeni kraj zgodovinske dediščine se lahko spreminja, a le na podlagi strokovnih (prostor) nekega dogodka, pa naj bo to rojstna hiša pesnika, bivališče ali raziskav, analiz vseh zvrsti dediščine in pridobivanja novih zgodovinskih delovni prostor pomembne osebe, dvorana, kjer je potekalo pomembno podatkov. zborovanje, ali v krajini ohranjen prostor vojaškega spopada, so pomembni pričevalci naše zgodovinske dediščine.

Pričevalnost oziroma zgodovinski pomen Pri zgodovinski dediščini je ta kriterij, skupaj z avtentičnostjo, med pomembnejšimi. Konservator mora ob poznavanju lokalne kot tudi širše zgodovine ovrednotiti pomen dogodka ali osebe in obravnavanega objekta ali prostora za lokalno ali širšo zgodovino. Stopnja ovrednotenja vpliva na raven zaščite in varstvene režime.

Avtorstvo oziroma likovna vrednost Kriterij, ki opredeljuje likovno nadgradnjo spominjanja, uporabimo pri javnih spomenikih, spominskih obeležjih in nagrobnikih, včasih pri avtorsko načrtovanih stavbah. Pogosto dopolni prva dva kriterija, v redkih primerih, ko gre za pomemben avtorski dosežek, je lahko celo prevla- dujoč.

Tipološka opredelitev Kriterij pride v poštev pri objektih, ki so številni, pogosto avtorsko anonimni. Iz večje skupine lahko izločimo nekaj najznačilnejših, posebej takšnih, ki so bili ali so postali vzorec za podobne objekte, na primer značilna plošča, prvič uveljavljeni dodatki v obliki Triglava in podobno.

Starost Starost je pri tovrstni dediščini pomemben kriterij, ni pa edini in v vsakem primeru odločujoč. Pomen dogodkov ne raste samo s starostjo.

290 291 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Dolenji Novaki: partizanska bolnišnica Franja

Ernesta Drole

Delovanje partizanske bolnišnice Franja je bilo vezano na partizansko obliko boja slovenskega naroda v času druge svetovne vojne. Bolnišnica Franja je bila do neke mere neodvisno delujoča ustanova, ki je za veliko svojih potreb poskrbela sama, ker je delovala v zelo specifičnem okolju (tež- ko dostopen teren, obramba je bila organizirana znotraj bolnišnice, saj je sam teren onemogočal pomoč od zunaj, izkoriščali so vodno silo, za lastno kuhinjo so vzredili prašiča). Kljub temu je bila za nemoteno delovanje še vedno odvisna od zunanje pomoči. Brez sodelovanja civilnega prebivalstva bolnišnica ne bi mogla preživeti. Svoje dejavnosti ne bi mogla širiti brez sprotne dobave lesa, ki je seveda prihajal iz gozdov bližnjih kmetov (Vol- čjak, 1983). Žagali so ga na žagi v Logu. Pri varovanju in vrednotenju bol- nišnice moramo upoštevati vse dejavnike, ki so bili med seboj tesno preple- teni in so omogočali, da je bolnišnica sploh lahko delovala. V tesni strugi Stanje bolnišnice leta 2001 (foto: Ernesta Drole, arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica) potoka, kjer do druge svetovne vojne nihče niti pomislil ni, da je mogoče živeti, so partizanski zdravniki in borci vzpostavili življenjsko skupnost in si Bolnišnica se je med vojno, dokler je še delovala, sproti dograjevala kvaliteto življenja izboljšali s preprostimi tehničnimi rešitvami. in tudi obnavljala. Po koncu druge svetovne vojne, ko je izgubila svoj Bolnišnica Franja je bila postavljena v izredno občutljivem okolju, prvotni namen, pa so neprijazne naravne razmere začele pospešeno uni- kjer hudourniški potok Čerenščica odnaša, kadar naraste, velike količine čevati barake in naprave. Čeprav so se odgovorni že zelo zgodaj zavedali materiala. Poleg tega v tem okolju grozi stalna nevarnost zemeljskih in pomembnosti bolnišnice, pa stanje barak in naprav ni bilo pravočasno snežnih plazov ter padanja večjih odkrušenih skal s pobočij nad sotesko. V dokumentirano – takrat, ko je bil še ves material avtentičen in je bil preteklosti je spomenik utrpel že veliko škode (leta 1952 ga je poškodoval spomin živih prič še svež. Tako so se pri obnovah dogajale hude napake. sneg, leta 1957 ga je zasul plaz kamenja). Eno večjih naravnih nesreč je Ena največjih je bila narejena v šestdesetih letih, ko so zunanjost barak bolnišnica doživela v noči s 7. na 8. januar 1989, ko je plaz zasul sotesko pobarvali, očitno z namenom obnoviti kamuflažno poslikavo, v močnih in porušil tri objekte (Bevk, 1999). Lesene barake so zgrajene nad vodo ali zelenih, oker in modrih tonih. Ta nestrokovni poseg je bil odpravljen šele v njeni neposredni bližini in so izpostavljene izredno veliki vlagi. Sončni v osemdesetih letih, ko je bil izdelan »Splošni predhodni program sana- žarki posijejo v globoko sotesko le za zelo kratek čas, pozimi pa tam sonca cije PB Franja« in je bila pripravljena tehnična dokumentacija. Dela so tako rekoč ni. To so naravne danosti, ki jih ni mogoče spremeniti, in v teh bila opravljena v konzultaciji z osebjem bolnišnice, še posebej z avtorjem determinantah je treba ohranjati in varovati spomenik, ki je izjemen dokaz avtentične poslikave Danilom Šuligojem. človeške plemenitosti, neuklonljive volje, iznajdljivosti in ne nazadnje inte- S pripravo dokumentacije za vpis partizanske bolnišnice Franja na ligentne hrabrosti. seznam svetovne naravne in kulturne dediščine pri UNESCU so bili izdelani konservatorski načrt, geodetski posnetek soteske ter 3D-model terena in objektov, od leta 2002 pa so nastajali načrti izmer posameznih barak. Do leta 2007 so bile izmerjene vse barake, razen električne centrale in invalidskega doma. Najhujša katastrofa je spomenik prizadela 18. septembra 2007, ko je ob hudem nalivu narasli potok Čerinščica tako rekoč odplavil barake partizanske bolnišnice Franja. Ob izjemni količini padavin je hudournik tako narasel, da je odnesel lesene barake, zgrajene ob potoku ali čez njegovo strugo. Od trinajstih lesenih objektov sta ostala le dva. Baraka števil- ka ena, kjer je bila soba za ranjence, in podzemni bunker. Barake voda ni odnesla, vendar je bila poškodovana in razmajana, saj so se nanjo nasloni- li ostanki drugih višje ležečih barak. Ostala je tudi baraka številka devet, v kateri so bile delavnice, soba za ranjence in soba za komisarja. Delovna skupina pri Ministrstvu za kulturo je februarja 2008, ko se je seznanila s konservatorskimi izhodišči za obnovo, ki jih je pripravil Za- vod za varstvo kulturne dediščine, odločila, da se spomenik rekonstruira v celoti z vsemi barakami. Dela pri rekonstrukciji spomenika so potekala Stanje bolnišnice leta 1957 (foto: Srečko Habič, arhiv Cerkljanski muzej) od junija 2008 do decembra 2009. Pri izvedbi del se je izkazalo, da so bili

292 293 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Stanje spomenika po neurju septembra 2007 (foto: Ernesta Drole, arhiv ZVKDS, Območna Urejanje struge potoka in bregov, 2009 (foto: Ernesta Drole, arhiv ZVKDS, Območna enota Nova enota Nova Gorica) Gorica) vsi pomisleki iz konservatorskih izhodišč glede oblike prenove upravičeni. Prvi problem, ki se je pojavil, je bil, kako prenovo spomenika uskladiti z zahtevami vodarske stroke po zadostnem pretoku vode in po čim manjših posegih v vodotok ter po ohranjanju čim naravnejšega stanja. Ko so bili v strugi fizično označeni vsi deli, ki bi jih bilo treba odstraniti, da bi se pretok povečal, smo s projektantom prenove spomenika in projektantom regulacije struge pregledali strugo meter za metrom in iskali vse možne rešitve. Cilj je bil zagotoviti varnost in dovolj visok pretok vode ter, seveda, ohraniti naravno divjost soteske. To je bila skoraj misija nemogoče. Generalni dogovor je bil, da bodo posegi minimalni na tistih delih struge in pobočja, ki bodo po zgraditvi barak ostali vidni. Naravne skale naj se ne odstranjujejo oziroma naj se čim manj odbijejo. Nasprotno pa naj se struga širi in poglobi na delih, ki so manj vidni oziroma so skriti. Ob vsakokratnem pregledu struge na tedenskih sestankih se je bilo treba praktično vsakih nekaj metrov struge pogajati tako rekoč za vsak kamen. Vsak poseg v strugo, ki je bil z vidika pretoka nujen, smo pretehtali in izvedli tako, da je bil za zunanji videz soteske čim manj umeten. Posame- Maskirna poslikava barake številka 1 – soba za ranjence z bunkerjem, 2011 (foto: Ernesta Drole, zne skale, ki niso bile problematične z vidika pretoka, so ostale v strugi. arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica) Regulacija struge je bila seveda nujno zlo – posledica odločitve za rekonstrukcijo spomenika, ki je predvidevala tudi vse varnostne ukrepe pred smo se skušali čim bolj približati avtentičnemu zunanjemu videzu. Zaradi ponovnim možnim neurjem. statičnih normativov so stebri nove konstrukcije bistveno močnejši, kot Varnostnih ukrepov pa ni bilo mogoče izvesti brez delnega žrtvovanja so bili v prvotnih barakah. Zunanji videz streh in sten barak je posnetek videza soteske, kar je bilo poudarjeno že v konservatorskih izhodiščih. avtentičnega videza barak. Po ohranjeni fotografski dokumentaciji so Zaradi širitve struge je bilo treba za nekatere barake, če smo jih hoteli zunanji vidni detajli posnetek barak pred uničenjem. Vsaka baraka je uni- umestili na prvotno lokacijo, postaviti posamezne tehnične premostitve kat zase. Prenesli smo vse detajle, ki smo jih našli na ohranjeni fotografski – grede. Osnovno izhodišče rekonstrukcije in izdanih kulturnovarstve- dokumentaciji. Vsaka od avtentičnih barak je imela svoje posebnosti, in nih pogojev je bilo, da morajo biti vse barake postavljene na avtentične to smo želeli prenesti na nove rekonstruirane barake. Dostopne poti in lokacije. Dilema se je pojavila le pri baraki številka osem, v kateri sta bili vsi zaščitni elementi na njih so projektirani na novo. Uporabljeni so novi soba za ranjence in jedilnica. Pri tehtanju, ali odstraniti drevo ali za nekaj moderni materiali, da bi bilo takoj jasno, kateri deli spomenika so histo- centimetrov umakniti barako, da streha ne bi zamakala, smo se odločili rični in kateri so novejšega izvora. za slednje. Pretehtalo je dejstvo, da je bukev za prepoznavnost zunanjega Sodobna konservatorska teorija ni naklonjena rekonstrukcijam celo- videza spomenika tako pomembna, da jo velja ohraniti ter barako nekoli- tnega spomenika (Pirkovič, 2003). Pri partizanski bolnišnici Franji je bilo ko umakniti oziroma jo za malenkost zmanjšati. Pri rekonstrukciji barak originalno gradivo skoraj v celoti uničeno, uničena je bila večina avtentič-

294 295 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

z uporabo sodobne tehnologije prikazati originalno podobo spomenika: materiale, obdelavo materialov, naravno okolje, ki ga je človek z iznajdlji- vostjo prikrojil za lažje preživetje, ter doživetje zgodovinske preteklosti preko ohranjenega pisnega gradiva, ki je nastalo v Franji. Center bi moral raziskovati, ohranjati, širiti in popularizirati avtentično podobo spomenika, ki smo ga po nesreči izgubili, ter razvijati idejo humanosti, nesebičnosti in požrtvovalnosti v času vojne, ko človeško življenje visi na nitki medsebojnega sovraštva. Njegova širša naloga bi bila povezovanje in iskanje stikov s podobnimi spomeniki in zgodovinskimi dogodki v svetu. To je samo nekaj vsebin, na katerih bi center moral delati. Z ambicio- znim načrtom bi postal osrednje raziskovalno središče razvoja medicine, organizacije medicinske pomoči in reševanja življenj v prelomnih zgodovinskih obdobjih. Bolnišnica Franja je preživela vojno vihro nepoško- dovana, ranjencem in invalidom je poleg zdravstvene oskrbe nudila tudi relativno varnost, da so se lahko pozdravili. Rekonstruiran spomenik je izgubil originalno gradivo, ohranil pa je originalnost ideje, kako pomagati ranjenemu in bolnemu v času vojne. Bolnišnica Franja je še vedno dokaz, da dobro v človeku nikoli ne umre. To so vrednote, ki naj jih spomenik v povezavi z informacijsko-dokumentacijskim centrom gradi in širi v prihodnosti.

Stanje obnovljenega spomenika, 2011 (foto: Minka Osojnik, arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica) nih premičnih muzejskih predmetov v posameznih objektih. Vendar pa je bolnišnica Franja eden od najbolj prepoznavnih spomenikov za sle- hernega Slovenca. Ta kraj spomina ima za slovenski narod izjemno simbolno vrednost in obenem pooseblja boj naroda za preživetje v nemirnih ciklih svetovne zgodovine. Ohranja in neguje spomin na izjemno raven humanizma, ki se je oblikovala v času vojne, in na nečloveške napore pri reševanju in ohranjanju življenj. V naravni nesreči je originalno gradivo izginilo ali bilo do neuporabnosti uničeno. Spomenik je popoln faksimile oziroma ambientalna postavitev na sicer avtentični mikrolokaciji. V rekonstrukcijo spomenika in varovalne naprave v zgornjem toku Čerinščice je bilo vloženih veliko sredstev in znanja. Ne bi pa bilo prav, da se z doseženim zadovoljimo. Dolg slovenskega naroda do fenomena bolnišnice Franja še vedno ostaja, dokler ne bo dograjen informacijsko- -dokumentacijski center. Ideja živi že dolgo in je ne bi smeli zapreti v predal kot preobsežen in neuresničljiv načrt ali, še slabše, kot nepotreben element. Z rekonstrukcijo smo naredili le polovico dela. Prav zato, ker originala ni več, je treba obiskovalcem in predvsem prihodnjim rodovom

296 297 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Lukanja: kraj poslednjega boja Pohorskega bataljona

Dean Damjanović

Na prostoru poslednjega taborišča in bojišča Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici – Lukanji stoji spomenik, ki ga sestavljajo osrednja granitna plošča z bronastima plastikama borcev, šestnajst granitnih plošč, ki Prizorišče poslednjega ponazarjajo zemljanke, in dvaintrideset manjših granitnih kvadrov s partizan- boja Pohorskega bataljona, 2012 (foto: Srečko skimi imeni, ki simbolično označujejo bojne položaje borcev okoli taborišča. Štajnbaher, arhiv ZVKDS, Spomenik je posvečen Pohorskemu bataljonu, ki so ga Nemci 8. januarja Območna enota Maribor) 1943 obkolili in ga v hudih bojih uničili. Na mestu poslednjega boja je bilo že leta 1949 postavljeno skromno spominsko obeležje, sedanji spomenik pa je bil slovesno odkrit leta 1959. Pohorski bataljon (uradno se je imenoval Prvi bataljon Pohorskega odreda) je s svojimi akcijami na obrobju Pohorja povzročal Nemcem velike teža- ve. Požgal je več planinskih koč na Pohorju, da jih sovražne sile ne bi spremenile v svoje postojanke. V Oplotnici je zažgal občinsko stavbo ter orožniško postojanko, zažgal je upravno stavbo kamnoloma v Cezlaku ter zaplenil večjo količino razstreliva. Miniral je železniško progo pri Hudi Luknji in uničil Pergerjevo tovarno v Mislinji. Nemci so hoteli bataljon za vsako ceno uničiti. Slavko Tihec končuje figuro za spomenik na Osankarici, Tako je prišlo v začetku decembra 1942 do več bojev, vendar so partizani april 1958 (foto: Jože Gal, prebili sovražnikov obroč ter se umaknili proti Črnemu vrhu. Nemci so sku- Katalog Slavko Tihec (1928- šali s svojimi propagandnimi nastopi odvrniti ljudi od sodelovanja s partizani. 1993), Maribor 2004) V letakih so pozivali pohorsko prebivalstvo, naj sodeluje z nemškimi oblast- mi v boju proti »banditom«, partizanskim sodelavcem pa grozili, da bodo vsakogar, kdor bo partizane podpiral, hranil, skrival ali pa jim na drug način (Ruše – spomenik z grobnico, EŠD 6388). O uničenju bataljona so Nemci pomagal, kaznovali s smrtjo. V tem času je bilo veliko ljudi s Pohorja zaprtih poročali celo v Berlin, in sicer državnemu vodji SS in šefu nemške policije in odpeljanih v koncentracijska taborišča. Heinrichu Himmlerju, ta pa je poročilo poslal samemu Hitlerju. Borci bataljona so prišli 21. decembra 1942 k Osankarici in si pričeli V smrekovem gozdu na prizorišču boja je bilo leta 1949 postavljeno skro- urejati zimsko taborišče. Pri stari drvarski koči so si začeli graditi zemljanke; mno spominsko obeležje, tega pa je 4. julija 1959 zamenjal sedanji spome- teh je bilo skupno šestindvajset. Okoli taborišča so skopali položaje za mitra- nik, ki ga je dal postaviti okrajni odbor združenja borcev Maribor. Načrt zanj ljeze in strelce, postavljali so straže ter pošiljali patrulje v dolino, da bi borcem sta pripravila akademski kipar Slavko Tihec (1928–1993) in arhitekt Branko priskrbele dovolj hrane za zimske mesece. V globokem snegu je bilo to zelo Kocmut (1921–2006). Na osrednjo granitno ploščo je vklesan verz profesorja tvegano in naporno. Nemci so v prizadevanjih, da bi uničili bataljon, pri- Branka Rudolfa: »V boj za svobodo sveta ste šli kot ponosni junaki. Venec je dobili nekaj gozdnih delavcev, da so poizvedovali za partizani. Delavci so se večno zelen, Pohorje vam spomenik.« kmetom predstavljali za prekupčevalce z živino in volno. V tem času so Nem- Spomenik padlemu pohorskemu bataljonu na Osankarici (1958/59) je ci zajeli enega od borcev bataljona, in ta je po mučenju izdal nekaj podatkov Tihčeva prva spomeniška plastika. Z novimi, skoraj drznimi prijemi je kipar o položaju bataljona. Nemci so se takoj začeli pripravljati na napad. Zbrali z razžrto in razpadajočo figuro, ki prikazuje bolečino in grozo, nadgradil teda- so vojsko, policijo in orožništvo v Poljčanah in Mariboru ter jih odpeljali na nje vzore Moora in drugih ustvarjalcev z vsem znano krščansko simboliko izhodiščna položaja v Oplotnico in Ruše. Osmega januarja 1943 je okoli dva žrtve na oltarju. Označba dogajanja je na kraju, kjer so borci padli; spomin tisoč nemških vojakov obkolilo bataljon, ki pa ni imel podatkov o sovražni- nanje je med ljudmi močno zasidran. Kipar Slavko Tihec ter arhitekt in so- kovi moči. Obkolil ga je tridesetkrat močnejši sovražnik. Po prvem spopadu avtor spomenika Branko Kocmut sta mesta zemljank, enot bataljona in poso se Nemci umaknili in pričeli taborišče obstreljevati z minometi. Partizani sameznikov simbolno zaznamovala s ploščami in kvadri. Svetli kvadri se vkla- so skušali prebiti obroč, a je bilo prepozno. Padli so vsi borci, le ranjeni Franc pljajo v nasad vitkih smrek, ki streme kvišku, k življenju. Sinteza naravnega Kunaver - Sulc je bil ujet in kasneje v Ljubnem ustreljen kot talec. okolja in premišljene arhitekturne nadgradnje se je razvila v značilnost javnih V poslednjem boju je padlo vseh 69 borcev, med njimi narodni heroji spomenikov v drugi polovici 20. stoletja v Sloveniji. V bližini poslednjega Pavla Mede - Katarina, Jože Menih - Rajko, dr. Dušan Mravljak - Mrož, Al- bojišča bataljona, dobrih dvajset minut hoda stran, je v planinskem domu na fonz Šarh - Iztok in Franc Vresk - Gustl, prav tako trije Šarhovi sinovi Lojzek, Osankarici od leta 1951 odprta stalna razstava o Pohorskem bataljonu. Leta Pepček in Vanček. Najmlajši, Vanček, je imel 13 let. Padle borce so Nemci 1971 in znova leta 2001 je bila razstava obnovljena in dopolnjena. odpeljali v Gradec in jih pokopali na tamkajšnjem pokopališču. Štirje, ki so Zaradi tragičnih dogodkov in kvalitetnega spomenika je območje Treh padli zunaj bojišča, v patrulji, pa so bili pokopani na pokopališču v Čadramu. žebljev eden izmed najpomembnejših kulturnih spomenikov iz časa druge Po vojni so njihove posmrtne ostanke prenesli v grobnico pri spomeniku svetovne vojne pri nas.

298 299 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Triglav: Aljažev stolp »Na tem mestu so med NOB l. 1944 partizani Gradnikove brigade, kulturniki IX. korpusa, Jes. boh. odreda in mladinci OK Bohinj podrli Renata Pamić mejnik Italija – Nemčija in izobesili slovensko zastavo.« (Kos (ur.), 1990: 205-206) Pločevinasti stolp na Triglavu je dal leta 1895 postaviti dovški župnik, Line stolpa nimajo več stekelc, nosilci šip so odlomljeni. Na zunanjih domoljub in zaveden Slovenec Jakob Aljaž, da bi s skromnim zavetiščem delih pločevinastega plašča se lokalno pojavljajo poškodbe, zlasti na ko- za večne čase zapečatil in ohranil slovensko nacionalno ozemlje na najvišji rodiranih pritrdilnih mestih. Strokovni pregled 10. avgusta 2009 je po- točki slovenske zemlje. Zemljišče, veliko 16,00 m², je kupil od tedanje kazal, da je stolp zdržal vse vihre časov, strele in poškodbe vandalov in ga dovške občine za en goldinar, kakor je sam zabeležil v svojih spominih. ni treba shraniti v muzej. Znano je, da je bil stolp večkrat prebarvan brez Stolp je naročil pri kleparskem mojstru Antonu Belcu iz Šentvida nad nadzora spomeniške stroke. Ugotovljeno je bilo, da je bil pločevinasti Ljubljano. Za preveritev »mere« je mojster postavil v sredo načrtovane- plašč na udrtinah saniran z armirano sintetično smolo. Pločevina je debe- ga oboda kar svojo soprogo in okrog nje očrtal krog. Stolp ima obliko line 1 mm in je zaščitno prevlečena s cinkom ali zlitino kositra in svinca. pokončnega valja premera 125 centimetrov in višine 2 metra ter streho Na lokalno poškodovanih mestih je bila pločevina zamenjana. Oplate so v obliki stožca. Skupaj s streho in nosilcem za zastavico je visok 290 cen- bile prvotno spojene z zakovicami. Tečaja vrat so zamenjali. Dno stolpa timetrov. Aljaž je stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu, usta- je bilo zalito z betonom in delno podzidano, ker je bilo staro kamenje ob novljenemu 27. februarja 1893. V začetku, leta 1895, je vrh stolpa krasila stolpu odstranjeno. Zaradi izpostavljenosti ostrim klimatskim razmeram, kovinska zastavica z letnico 1893. Leta 1908 je znani planinec Alojzij strelam in mehanskim obremenitvam prihaja do napetosti in deformacij Knafelc stolp prebarval na »belo«, na fotografijah je bilo vrh stolpa videti plašča. Ob odstopanju premazov se pojavlja korozija, ki je močnejša v letnico 1895. Aljaž je leto po postaviti stolpa dovolil, da se njegova streha notranjosti, zlasti ob vrhnjem delu stožčaste strehe, kjer je bila zato plo- premaže s črno barvo in obod z belo ter tako stolp tudi na zunaj postane čevina zamenjana. Pločevina je na valjastem delu tik pod vrhom strehe »daleko vidno državno triangulacijsko znamenje«. To delo je opravil voja- predrta, vendar kaže, da vse poškodbe niso posledica korozije, temveč ški inženir, nadporočnik Ludvik Guttmann in 24. julija 1896 sredi stolpa fizičnega odstranjevanja snega s cepini. Sidrna mesta so bila večkrat 50 centimetrov globoko v tla zakopal ploščo z rdečim križem in zapeča- sanirana, jeklenice zamenjane. Strokovni pregled je pokazal posamezne teno steklenico. V steklenici je listina z napisom: »To trigonometrijsko pomanjkljivosti. Zamenjan strelovod je ostal na površini, stolp je podbe- točko je ustanovil c. in kr. vojaški trigonometrijski oddelek dne 24. julija toniran, kamnita in betonska škarpa na pobočju pod njim je bila zgrajena l . 1896. za vlade Njegovega c. in kr. Apostolskega Veličanstva Franca kasneje in kazi naravno podobo vrha Triglava. Jožefa I. - Ludvik Guttman. c. in kr. nadporočnik peh. polka št. 101.« Stolp je bil večkrat v celoti prebarvan. Prvotno je bil siv, leta 1896 ga V stolpu je bilo prvotno nekaj opreme: trije manjši okrogli stolci, dva je Anton Knafelc, oče slovenske planinske markacije, obarval z belo bar- samovarja, šest kositrnih kozarcev, barometer, termometer, posoda s špiri- vo, leta 1908 pa so obod prebarvali z belo barvo in streho s črno. Sledilo tom za samovar ter spominska knjiga. Na steni so bili napisi v več jezikih, je desetletje, v katerem so stolp barvali amatersko in svojevoljno, dokler naj se ob hudi uri zaradi udara strele ne biva v stolpu, čeprav ta učinkuje ni bil preslikan na rdeče, v barvi takrat zaščitnega minija. kot Faradayeva kletka. Leta 1922 in 1923 je bila nekakšna »pleskarska vojna« med Slovenci V spominski knjigi je bil napis v latinskem jeziku, v prevodu: »Poz- in Italijani. Posledica tega je bila odločitev Slovenskega planinskega dru- dravljen popotnik! Blagovoli, če Ti je ljubo, zapisati v to knjigo ime svoje štva, da stolpu povrne originalno sivo barvo. Po drugi svetovni vojni je in kako misel. Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in ob stolp dobil rdečo barvo in nad konico strehe peterokrako zvezdo. Večkrat svojih stroških ter na svojem svetu dne 7. avgusta 1895. l. v občo korist. so izpeljali manjša popravila in stolp pritrdili z jeklenicami. Prestavili so Jakob Aljaž, župnik na Dovjem.« Stolp je žal v stoletju in več izgubil vso tudi trigonometrijsko točko za nekaj metrov od stolpa, da so omogočili prvotno opremo, le samovar je uspel rešiti sedanji dovški župnik. snemanje iz zraka. Leta 1984 so ob snemanju filma o Juliusu Kugyju Od leta 1899 je bil v stolpu tudi žig, ki sta ga darovala gospoda Če- z vednostjo vzdrževalcev Planinskega društva Ljubljana – Matica stolp snik in Mejač. Na njem je bil napis »Aljažev stolp vrh Triglava 2865«. ponovno prebarvali s sivo barvo in na vrh postavili zastavico z letnico. Leta 1923 je sporočal Planinski vestnik, naj se v kočah uporabljajo ovalni Leta 2003 in 2012 so stolp obnovili Prijatelji Triglava. Pri zadnji obnovi žigi z vijoličasto barvo, v domovih pa štirioglati z rdečo barvo. Žig na so z nasveti sodelovali konservatorji Zavoda za varstvo kulturne dediščine, vrhu Triglava naj se razlikuje od vseh ostalih in naj ima rdečo barvo. Območne enote Kranj, in specialisti Restavratorskega centra pri ZVKDS. Dejstvo je, da so številni žigi spreminjali svojo obliko in tudi nakazovali Svoje mnenje sta dala še Agencija Republike Slovenije za okolje in Naro- različno višino Triglava. Danes je žig pritrjen zunaj, v bližini stolpa. Pr- dni muzej Slovenije, Oddelek za konzerviranje in restavriranje. Soglasje votno je na notranjem obodu stolpa visela slikana reprodukcija triglavske oskrbnika je poslalo Planinsko društvo Ljubljana – Matica. panorame z imeni krajev in gora, ki jo je na platno naslikal Marko Pern- Aljažev stolp je po 95 letih obstoja dobil status kulturnega in zgodo- hart leta 1867 (original je v Narodnem muzeju). Leta 1897 je trikratno vinskega spomenika na lokalni ravni z Odlokom o razglasitvi Aljaževega povečano panoramo po celotnem notranjem obodu stolpa naslikal dovški stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik, ki ga je spreje- učitelj Franc Jeglič. Kasneje so na obod pritrdili panoramsko risbo Vilka la Občina Jesenice leta 1990 (Uradni list RS, št. 27/90). Leta 1996 je bil Mazija. Panoramo je izdelal Alojz Štirn leta 1995. stolp vpisan v Register kulturne dediščine in je dobil uradno evidenčno Na stolp so leta 1944 pritrdili bronasto spominsko ploščo z napisom: številko dediščine EŠD 5531 Triglav – Aljažev stolp. Status kulturnega

300 301 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Strokovni pregled je leta 2009 ponovno odprl vprašanje o dejanski lokaciji in lastništvu Aljaževega stolpa. Po kupo-prodajni pogodbi med občinama Dovje in Mojstrana ter Jakobom Aljažem, datirani 15. aprila 1895, je to parcela 1484/1, k. o. Dovje. Vse kaže, da so stolp nevede postavili na parcelo št. 1717/1, k. o. Studor, kar je razvidno iz neuradnih geodetskih meritev, ki jih je opravila Območna geodetska uprava Kranj leta 2002. Katastrsko in zemljiškoknjižno stanje za Aljažev stolp so uredili z novo odmero posebne parcele.

Aljažev stolp, 2009 (foto: Bernarda Jesenko Filipič, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj) spomenika državnega pomena je dobil leta 1999 z Odlokom o razglasitvi Aljaževega stolpa na Triglavu za kulturni spomenik državnega pomena, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 81/99). Aljažev stolp je bil obakrat razglašen za spomenik na podlagi strokovnih podlag, ki jih je pripravila pristojna spomeniška služba. Leta 1999 je bil tudi podržavljen na podlagi Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (ZLKSDL, Uradni list RS, št. 89/99). Za ta edinstveni kulturni spomenik in nacionalni simbol Slovenije ter za vse dostopne poti po grebenu do Triglava in tudi za kočo na Kredarici skrbi Planinsko društvo Ljubljana – Matica, ker je del Planinske zveze in ker je Aljaž stolp nesporno podaril Slovenskemu planinskemu društvu (njegov naslednik je Planinsko društvo Ljubljana – Matica).

302 303 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Vrba na Gorenjskem: rojstna hiša Franceta Prešerna mi posegi se Finžgarjeva ureditev objekta, z izjemo preureditve oskrbni- kovega stanovanja v razstavni prostor, ni bistveno spremenila, z ureditvijo Renata Pamić vrta in okolice v osemdesetih letih 20. stoletja je pridobila dodaten prostor za druženje obiskovalcev in izvajanje pedagoško-kulturnih progra- Hiša Vrba 2 je registrirana enota profane nepremične kulturne dedi- mov. Hiša vseskozi ohranja kulturno in muzejsko namembnost, s katero ščine pod evidenčno številko dediščine EŠD 840 Vrba na Gorenjskem raste in se plemeniti kulturna zavest Slovencev. – rojstna hiša Franceta Prešerna. Hiša je pomemben del prostora in de- Muzejsko urejena hiša omogoča vpogled v način življenja v vaseh pod diščine Republike Slovenije, v ožjem pogledu Gorenjske in vasi pod Sto- Stolom v Prešernovem času in kasneje. Ohranjeni stavbni deli in oprema lom. Objekt je kulturni spomenik z muzejsko funkcijo. Hiša, po domače so materialni dokaz zgodovine stavbarstva, obrtniškega znanja, kmečkega pr´Ribč, s funkcionalnim zemljiščem obsega parceli 679 in 663/1, obe gospodarjenja, prehranjevanja, higiene, življenjskega standarda in medse- katastrska občina Zabreznica. Parceli s hišo sta last Republike Slovenije. bojnih odnosov v družini. To podobo dopolnjujejo sadovnjak, vodnjak in Med domačijami v vasi je izvirno podobo iz 19. stoletja še najbolj ohra- vodno korito ob hiši, ki pričajo o nekdanji oskrbi z vodo in o skrbnosti nila prav Ribčeva domačija. K njej je v preteklosti spadalo še samostojno vaških gospodarjev, ki so znali koristno uporabiti prostor ob hiši. Mar- gospodarsko poslopje. V Ribčevi hiši je bil rojen velikan naše poezije in mornata plošča z rodovnikom Prešernovega rodu pa kaže na duhovno in avtor slovenske himne France Prešeren (1800–1849), ki je svojo rojstno kulturno bogato poreklo Franceta Prešerna in njegovih sorodnikov. vas, opevano predvsem v znamenitem sonetu o Vrbi, povzdignil do sim- Varovanje Prešernove rojstne hiše je bilo večkrat strokovno oprede- bolnega pomena za ves slovenski narod. V isti hiši je bil rojen tudi prvi ljeno in tudi pravno regulirano. Leta 1951 sta ministrstvo in svet vlade ljubljanski nadškof in metropolit Anton Vovk (1900–1963), zato je bila LRS na podlagi 1. in 3. člena Zakona o varstvu kulturnih spomenikov ob stoletnici škofovega rojstva, leta 2000, na fasado hiše pod Prešernovo in prirodnih znamenitosti v LRS (Uradni list LRS, št. 23-137/48) po spominsko ploščo iz leta 1872 nameščena še plošča, posvečena nadškofu predlogu Zavoda za spomeniško varstvo LR Slovenije izdala odločbo o Vovku. zavarovanju Prešernove rojstne hiše v Vrbi (Uradni list LRS, št. 26/51). Prešernova hiša je vrhkletna zgradba. V 16. stoletju je bila še deloma Leta 1975 je Zavod za spomeniško varstvo v Kranju po uradni dolžnosti lesena, s slamo pokrita, v času pesnikovega rojstva pa v celoti pozidana. ter na podlagi 39. člena Zakona o varstvu kulturnih spomenikov (Uradni Pesnik je v njej preživel prva leta svojega otroštva, do leta 1808, ko so list SRS, št. 26/61 in 11/65) in 11. člena Pravilnika o registraciji kulturnih ga poslali v šole na Dolenjsko. Prešernova rojstna hiša s tradicionalnim spomenikov v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 29/62) izdal za Prešernovo tlorisom, fasadnimi šivanimi robovi, kamnitima vhodnima portaloma rojstno hišo odločbo o kulturnem spomeniku (Odločba št. II-12/1-1975 in okenskimi okvirji iz zelenega kamna (tufa) je značilen primer pozno- z dne 28. 3. 1975) I. kategorije. Na podlagi 3. člena Zakona o naravni in baročnega oblikovanja bogatejših kmečkih domov na Gorenjskem, zato kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81) je bila hiša leta 1985 z Od- je poleg memorialnega spomenika tudi spomenik ljudske arhitekture, ki lokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Jesenice priča o ustvarjalnosti domačih mojstrov (od kamnosekov iz Peračice do (Uradni vestnik Gorenjske, št. 1/85-2) razglašena za kulturni spomenik. mizarjev, ki so izdelali notranjo opremo). Ohranjeni arhitekturni elemen- Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) je uvedel ti (kamniti portal v kleti) izpričujejo nastanek starejšega dela stavbe v 16. pojem spomenik državnega oziroma lokalnega pomena ter opredelil tudi stoletju. Hiša je doživela več prezidav v času od 16. do 19. stoletja. Njena postopek razglašanja. Pristojna spomeniška služba je zato v letih 2004 in današnja podoba je nastala po letu 1856, ko je požar v Vrbi uničil gospo- 2005 pripravila Strokovne podlage za razglasitev vasi Vrba (EŠD 9411 darsko poslopje Ribčeve domačije in ostrešje hiše. Na funkcionalnem ze- Vrba na Gorenjskem – vas) za kulturni spomenik državnega pomena. Do mljišču Prešernove rojstne hiše sta ohranjena vodnjak in delno sadovnjak. razglasitve vasi ni prišlo. Na podlagi izvedenega vrednotenja vasi Vrba na Notranjost Prešernove hiše zelo jasno opredeljuje njena temeljna Gorenjskem po metodi komisije za naselbinsko dediščino in pripravljenih sporočilnost, sporočilnost spominske hiše. Oprema iz Prešernovega časa strokovnih podlag pri ZVKDS je bila Prešernova rojstna hiša, skupaj z (med drugim ohranjena zibka Franceta Prešerna, hišna skrinja z letnico vaško lipo in cerkvico sv. Marka, razglašena za spomenik državnega po- 1837, stenska ura) se prepleta s spominskimi obeležji, zgodnjimi izdajami mena (Odlok o razglasitvi spomenikov v vasi Vrba na Gorenjskem za kultur- Prešernovih poezij in Prešernovimi portreti. V razstavnem prostoru sta ne spomenike državnega pomena, Uradni list RS, št. 3/2011). predstavljena življenje in delo pesnika Franceta Prešerna. Opisati je treba vsaj dva sklopa večjih obnovitvenih del Prešernove Prešernova rojstna hiša je vir za razumevanje zgodovinskih procesov, rojstne hiše. Večjo ureditev so prvič izpeljali ob 40-letnici muzejske otvo- pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom. Dana- ritve Prešernove rojstne hiše v osemdesetih letih 20. stoletja in ob 200-le- šnjo zasnovo z vežo, hišo, kamro in črno kuhinjo ter vhodnim delom tnici pesnikovega rojstva na prehodu iz drugega v tretje tisočletje. Že leta s kamnitim stopniščem je hiša dobila sredi 19. stoletja, temeljito pa so 1978 je bilo ob škarpo pri hiši preneseno kamnito vaško korito z napisom jo prenovili leta 1939, ko je bila na pobudo pisatelja Frana S. Finžgarja A. 1871. J. Leta 1979 je bil preurejen sadovnjak, urejene so bile pešpoti, odkupljena in urejena v spominski muzej. Sredstva za odkup je takrat narejeni so bili temelji za odprto lopo in obnovljena je bila škarpa. Pri prispevala šolska mladina, muzejsko urejena hiša pa je postala eden prvih Prešernovi hiši so bili podbetonirani kamniti zidovi, posebnih temeljev slovenskih zavarovanih kulturnih spomenikov, odprtih javnosti. Obenem hiša nima. Ob obnovi fasade leta 1979 so bili s sondiranjem odkriti šiva- je to že več kot 70 let star primer spomeniške, avtentične, še Finžgarjeve ni vogali, zato se je takratni Zavod za spomeniško varstvo v Kranju odlo- predstavitve Prešernove rojstne hiše. S konservatorskimi in restavratorski- čil rekonstruirati šivane vogale in znižati nivo barvanega cokla, ki je bil v

304 305 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

ali manj izvajala le manjša vzdrževalna dela. Leta 1995 pa je bila krušna peč ponovno obnovljena. Obnovil jo je mojster Franc Šuštaršič iz Lju- bljane. Leta 1998 so bili zamenjani deli strohnele strešne lege, ojačan je bil nosilec opaža, zamenjane so bile strešne letve ter prekrita je bila streha hiše in lope s še dobrim starim bobrovcem. Zidarsko so bili sanirani di- mniki in urejene so bile dimniške obrobe in čelne obrobe. Dela je izvedlo podjetje Lar, d. o. o., iz Mošenj. Šele naslednja večja prenova, ob 200-letnici rojstva Franceta Prešerna, je prinesla nekaj izboljšav. Prepotrebno in sodobno dokumentiranje za obnovo objekta in okolice je leta 2001 izpeljal Geodetski inštitut Sloveni- je. Pripravil je fotogrametrijo objekta. Projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja je izdelalo projektno podjetje Gea Consult, d. o. o., iz Škofje Loke. Leta 2001 je Vrba dobila Prešernov spomenik in parkirišče. Obnova Prešernove rojstne hiše je bila zaključena leta 2002. Kljub detajlnemu načrtovanju je območje samega objekta še vedno pro- blematično. Poleg zamenjave dotrajanega strešnega lesa, prekritja strehe z novim bobrovcem postaranega videza in sanacije dimnikov je bila ob vzhodni in severni fasadi izdelana drenaža, odvodnjavanje meteornih voda je bilo urejeno preko peskolovov v ponikovalnico čez cesto. Za lokacijo in izdelavo ponikovalnice je bilo pridobljeno pisno soglasje lastnika zemljišča, družine Žvan. Na objektu so bile izdelane statične horizontalne vezi, sanirane so bile razpoke, opravljen je bil oplesk fasade in retuširani so bili šivani vogali fasade. Urejen je bil obcestni zid stopnišča v skladu z njegovo prvotno podobo, ko je bil pokrit s ploščami iz tufa. Ostanki tufa so bili najdeni ob čiščenju veziva pod leseno desko stopniščnega zidu. V »hiši« objekta je bilo izvedeno arheološko sondiranje, ki je pokazalo, da posebnega prostora pod »hišo« ni bilo. Najdeno je bilo nekaj kosov stekla, fragmentov črepinj iz časa požara in nekaj živalskih kosti. Domneva o obstoju še ene kleti iz časa nastanka hiše ni bila potrjena. Arheološka izkopavanja je izvedla Magelan skupina, d. o. o., iz Kranja. Na podlagi zahtev upravitelja in oskrbnika hiše po »temperiranju« prostorov zaradi ohranjanja opreme in občutljivih eksponatov je bila istočasno z izdelavo smrekovega krtačenega poda v »hiši« izdelana toplotna izolacija in ureje- Prešernova rojstna hiša, 2009 (foto: Renata Pamić, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj) no je bilo električno talno ogrevanje. Prav tako so bile pod omet v veži lokalno vgrajene ogrevalne električne mreže višine 100 centimetrov. Na- višini vhodnega podesta. Šivane vogale je obnovil restavrator Zavoda za men posega je bil vzpostaviti minimalne pogoje temperiranja prostorov v spomeniško varstvo Tone Marolt. Od takrat cokel posnema naklon tere- prehodnih mesecih, ko peč ni zakurjena, in s tem preprečiti propadanje na. Pod apnenim ometom, ki sta ga pazljivo odstranjevala delavca Zavoda muzejskih eksponatov in druge opreme. Vgrajen ogrevalni sistem se zara- za spomeniško varstvo France Fortuna in Rafael Legan, sta se pokazali di debeline zidov v veži in slabe tesnitve vhodnih vrat ni posebej obnesel. struktura raznih prezidav in razrahljanost kamnitih zidov. Zidovi iz me- Prednost sistema je le v tem, da ni vidnih grelnih teles. Žal se vidnim šanega kamnitega drobirja in razrahljanega apnenega veziva so bili pred požarnim senzorjem in alarmni napravi ni dalo izogniti. nanosom novega fasadnega ometa utrjeni s cementnim injektiranjem, kar Na objektu so bila ob 200-letnici pesnikovega rojstva izvedena še je z današnjega konservatorskega stališča problematično. Cementne injek- nekatera druga dela na fasadi; tako je zmanjšano okno galerijskega dela cije delujejo kot plombe, ki vlečejo nase vodo, zato se na fasadi vidijo objekta in s tem usklajen fasadni raster odprtin, restavrirani so bili ka- madeži. Zlasti so bili problematični kletni zidovi, skozi katere je pronicala mniti okvirji, okenske mreže in polkna, pri čemer je bilo zamenjano do- voda in polnila klet. Zato je bil v tleh kleti ob stenah izdelan kanal, ki je trajano okovje po vzoru prejšnjega. V galeriji je bila odstranjena novejša pobiral vodo, ta pa je speljana po betonski cevi pod cesto na prosto. Dela peč, kurišče je bilo urejeno kot omara za blagajno, pri čemer so ohranjena je izvajal mojster Franc Pelko. V »hiši« je bila takrat prezidana krušna peč prvotna vratca kurišča. Galerija in bela kuhinja sta namenjeni literarni in restavrirana je bila oprema. V tem času je bila v neposredni bližini Pre- predstavitvi pesnika in omogočata krožno povezavo in izhod skozi vežo, šernove rojstne hiše brez upravnega dovoljenja zgrajena garaža in kasneje iz katere je bila umaknjena neustrezna oprema. V notranjosti objekta je še orodjarna ob sanitarijah Prešernove rojstne hiše. Ob hiši je bil urejen bil obnovljen omet, popravljene so bile klopi, restavrirani so bili stavbno tlak iz prodnikov »mačjih glav«. Sledila je desetletna pavza, ko so se bolj pohištvo in tlakovec v veži, v kleti je bil podprt strop, kletni portal pa

306 307 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso je bil očiščen barv in cementnih plomb, na kletnem stopnišču so bila Zatolmin, Javorca: spominska cerkev Sv. duha narejena lesena vratca. V podstrehi, kamor so pripeljane tudi vodovodne inštalacije, je bila urejena in toplotno izolirana soba za oskrbnika. V letu Ernesta Drole 2011 je bila ponovno zidarsko preložena krušna peč, na streho pa so bili nameščeni točkovni snegolovi. Stavbno pohištvo sanitarij, ki kaže znake Nad planino Polog stoji na umetno uravnani polici cerkvica Sv. duha. dotrajanosti, je bilo zaradi pomanjkanja denarja le mizarsko popravlje- To je cerkvica številnih simbolov, ki je nastala v posebnem času, zato je no in restavrirano. Streha sanitarnih prostorov, ki je potrebna obnove njena sporočilna vrednost toliko večja. Zgrajena je bila v prvi svetovni in se dotika sosedovega poslopja, pa še ni obnovljena. Sanitarije so bile vojni, v času hudih bojev na soški fronti. Po območju med Vodil vrhom, priključene na občinsko javno kanalizacijsko omrežje z najmanjšimi po- Rdečim robom, Slemenom in Mrzlim vrhom je potekala prva avstrijska škodbami okolice objekta. Prav tako čaka na zamenjavo kritine tudi lopa obrambna črta. Avstrijska vojska je z nadčloveškimi močmi ohranjala za obiskovalce. Opravljen je bil strokovni fitopatološki pregled jablane na položaje na Mrzlem vrhu ves čas spopadov na soški fronti, Polog pa je bil vrtu. Ta zaradi gobe odmira in jo bo treba nadomestiti z istovrstno staro v zaledju in tako varen pred izstrelki sovražnika. Lokacija cerkve je pri- sorto. bližno enako oddaljena od avstrijskih bojnih položajev na Mrzlem vrhu, Zob časa pri Prešernovi rojstni hiši, najbolj obiskanem kulturnem Slemenu in Vodil vrhu ter je bila tako dostopna pripadnikom enot, ki so spomeniku Dežele, terja sprotno vzdrževanje, skrbno upravljanje in stro- se borili na teh položajih. Vojaki 3. gorske avstro-ogrske brigade so cerkev kovni nadzor nas stanjem spomenika. gradili z lastnimi rokami, da bi ohranili spomin na mrtve tovariše. Gra- diti so jo pričeli 1. marca 1916 in jo 1. novembra 1916 predali svojemu namenu. Pri gradnji cerkvice so se združila znanja različnih mojstrov, ki so se skupaj znašli v vojni vihri na soškem bojišču. Načrte je izdelal avstrijski slikar in scenograf Remigius Geyling. Tehnični stavbni del je delo poročnika Geze Jablonskega, ki je tudi vodil gradnjo. Rezbarska dela pa je opravil Južni Tirolec Anton Perathoner. Na umetno ustvarjeni polici je nastala za Tolminsko nenavadna cerkvica – na do 2 metra visokem kamnitem talnem zidu sloni lesena vrhnja konstrukcija. Do objekta po strmem pobočju vodi krajše monumentalno stopnišče. Nad vhodno fasado se dviga manjši osmerokoten sedlast zvonik, na njegovem podstavku pa je tabla s sončno uro in dvojnim grbom Avstro-Ogrske in napisom Pax (mir). Na zunanjih stenah med okni ladje in po prezbiteriju so razporejene table z naslikanimi grbi vseh dvajsetih dežel monarhije. Dvoransko notranjost deli v navidezne ladje osem lesenih slopov. Pomemben pečat notranjosti daje enotno secesijsko učinkujoč prostor. Prevladujeta modra in črna barva z zlatimi in belimi ornamenti. Oltarni mozaik Sv. duha je izdelan iz steklenih kamenčkov. Na desni in levi slavo- ločni steni sta zrcalno postavljena lika dveh stoječih angelov.

Pogled na planino Polog s cerkvijo Sv. duha na Javorci, 2010 (foto: Andrejka Ščukovt, arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica)

308 309 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Stanje spomenika leta 1974 (foto: arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica) Stanje grbov na fasadi leta 1977 (foto: Matjaž Prešeren, arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica)

Vojaki so zbirali prostovoljne prispevke za postavitev objekta, ki Po drugi svetovni vojni je bila cerkev prepuščena neprijaznim vre- bi jim pomagal v dneh težkih bojev, ko sta jih v nečloveških naporih menskim vplivom, sprotnega vzdrževanja ni bilo in v začetku šestdesetih zapuščala volja do življenja in zaupanje v človeka ter jim je ostalo le še let je bil objekt na robu propada (Smole, 1962). Puščala je streha, voda priporočilo veri. Nova vojaška tehnika je neusmiljeno klestila in redčila je prodirala v notranjost, lesena nosilna konstrukcija je popustila in za- enote, mrtvi vojaki so brezimni ostajali na bojiščih. Zato so preživeli že čela se je posedati tudi strešna konstrukcija ladje. Leta 1962 so zaradi kmalu po začetnih spopadih prve svetovne vojne uvideli, da bodo svoje pomanjkanja sredstev preventivno podprli najbolj kritične dele, da ne bi padle tovariše ohranili v kolektivnem spominu le, če njihovih imen ne prišlo do porušitve objekta. Direktor takratnega Zavoda za spomeniško bodo prepustili pozabi, potem ko bodo trupla položili v zemljo. Spomin varstvo Gorica Emil Smole je vedno znova poudarjal pomen tega objekta na tisoče mrtvih, ki so se borili na strmih pobočjih tolminskih vršacev, se in vse pristojne opozarjal na nujnost njegove obnove (Smole, 1969). Do zrcali v notranjosti cerkve. Na hrastovih ploščah, narejenih iz zabojev za nekoliko večjih obnovitvenih del je prišlo leta 1968 pod vodstvom arhi- strelivo, ki se kot listi knjige odpirajo ob stenah ladje, je vžganih več kot tekta Janeza Suhadolca. Vendar je sredstev za celovito obnovo zmanjkalo. 2500 imen padlih. Večina teh vojakov počiva na vojaškem pokopališču Izvedena je bila le prenova statično konstrukcijskih elementov prezbite- Loče pri Tolminu. Leto dni je cerkev služila vojakom, ki so iskali tolažbo, rija in ladje. Sredstev za restavratorske posege ni bilo dovolj, propadanje duhovno moč in notranje pomirjenje v kratkih premorih, ko je potihnilo spomenika se je nadaljevalo, k temu je pripomogel tudi potres leta 1976. bobnenje in je ugasnil ogenj izstrelkov. Premnogi so tu ostali za vselej, Zapisnik ogleda konservatorja in restavratorja Zavoda za spomeniško zadnje spoštovanje jim je izkazal tovariš, ki je z mojstrsko natančnostjo varstvo Gorica1 z dne 6. septembra 1978 priča, da je bila cerkev Sv. duha vžgal njihova imena na leseno ploščo. Oktobra 1917 je prišlo do preboja na Javorci tik pred tem, da dokončno propade: vhodno stopnišče je bilo pri Kobaridu, in avstro-ogrske sile so prodirale proti zahodu za umikajo- zaraščeno in poškodovano, vhodna lopa je bila uničena, vhodna fasada je čo se italijansko vojsko. bila obita z deskami, notranjost je bila neurejena in napolnjena z različ- Lesena konstrukcija objekta je le stežka kljubovala neprijaznim vre- nim materialom, puščala je streha, plošče z napisi so bile poškodovane, menskim razmeram v tolminskih hribih. Les je začel hitro propadati. poškodovane so bile slike angelov, prezbiterij je bil skoraj uničen, zunanja Leta 1934 je Italija cerkvico obnovila. V tem času je bila tudi v cerkveni fasada z grbi je bila poškodovana, tri plošče z grbi so manjkale, polovica ladji postavljena vitrina s predmeti, ki spominjajo na boje v krnskem oken z vitraži je bilo razbitih. pogorju. Ob prenovi so Italijani levo od vhoda postavili ploščo, ki še 1 Restavrator Rudi Pergar in konservator Pavel Medvešček sta podrobno opisala nezavidljivo stopnjuje posebnost in sporočilnost cerkve: Ultra cineres hostium ira non stanje objekta, ki so ga uničevale vremenske razmere in posledice nedavnega potresa. Zapisnik je superest (Onkraj pepela sovragov jeza premine). del dokumentacije spomenika Javorca – cerkev Sv. duha, ZVKDS, Območna enota Nova Gorica.

310 311 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Stanje objekta leta 1980 (foto: Pavel Medvešček, arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica)

Obnovljena spominska cerkev Sv. duha na Javorci (foto: Andrejka Ščukovt, arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica)

ladji že po enem letu poškodovana, so jo zamenjali z bakreno.2 Tolminska je v zgodovini doživljala številne nemire, tudi tla tega dela Slovenije so silno nemirna. Po temeljiti statični obnovi in celovitih restavratorskih posegih je potres leta 1998 zopet zahteval obsežna obnovitvena dela. Prišlo je do poškodb obzidja okoli cerkve in stopnišča, tudi lesena konstrukcija cerkve ni bila več stabilna, pokazalo se je, da so vremenske razmere zopet poškodovale les. Po prvotnem vzorcu sta bili obnovljeni obzidje in stopnišče. Dotrajani leseni deli so bili zamenjani z novimi, na Obnova objekta leta 2005 (foto: Robert Červ, arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica) novo je bila izdelana tudi lopa. Opravljeni so bili tudi temeljiti restavratorski posegi na spomeniku.2 Popolna prenova se je začela poleti 1980 in se končala jeseni 1982. V Cerkev je nastala v enem najbolj krvavih obdobij v zgodovini Posočja. tem času so bile očiščene vse zarasle površine, obnovljeni so bili oporni V času, ko je orožje na fronti malo potihnilo, so vojaki gradili cerkev. zidovi in zunanje stopnišče. Utrjeni so bili obodni zidovi in izdelana sta Nanjo so dali napis: Mir. Tega so si vsakodnevno želeli, a doživljali, videli bila novo ostrešje in lesena konstrukcija cerkve. Izrezljana in postavljena in slišali so le sovraštvo, smrt in vojno hrumenje. Cerkev je po vojni še so bila vhodna lopa in hrastova vhodna vrata. Okolica cerkve je bila v vedno štela za objekt, ki ga je zgradil nekdanji sovražnik. A njeno po- celoti urejena. Restavrirani so bili oltar in obe sliki angelov, restavrirani in slanstvo za prihodnost je sprava, mir in složnost, ki ga podaja tudi napis: na novo poslikani so bili grbi na fasadi, restavrirana so bila tudi barvasta »Onkraj pepela sovragov jeza premine.« okna. Streha lope, zvonika, prezbiterija in zakristije je bila pokrita z bakreno pločevino. Ker se je izkazalo, da je bila prvotna etrnitna streha na 2 Dokumentacija spomenika Javorca – cerkev Sv. duha, ZVKDS, Območna enota Nova Gorica.

312 313 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Tehniška dediščina in njeno varstvo v Sloveniji

Tadej Brate

Varstvo tehniške dediščine je tako po svetu kot tudi v Sloveniji v primerjavi z varstvom drugih zvrsti kulturne dediščine eno najmanj razvitih področij in ima najkrajšo tradicijo. Sam termin se je pri nas začel uporabljati šele v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja. Vse skupaj se je uradno začelo po drugi svetovni vojni, leta 1953, z nastankom slovenskega tehniškega muzeja, ki se je združil z lovskim muzejem in si tako pridobil osnovne razstavne prostore v nekdanji kartuziji Bistra med Vrhniko in Borovnico. S tem sta se začeli načrtno zbiranje in proučevanje ostalin in odsluženih tehniških predmetov, starih tehničnih naprav in podobnega, kar poznamo pod imenom tehniška dediščina. Muzej v Bistri je bil sprva mišljen le kot domicil lovskega muzeja, ki so ga odprli leta 1951. Ker pa so bile kapacitete nekdanje kartuzije za tisti čas več kot prevelike za eno samo zbirko, so lovsko zbirko združili s teh- niškim muzejem. Sprva je kazalo, da je rešitev prostorsko ustrezna, toda muzej se je z leti s pridobljenimi eksponati tako razširil, da danes dobesedno poka po šivih zaradi prenapolnjenosti. Skladišča in depoji so postali pretesni, da bi še sprejemali zgodovinsko pomembne eksponate, zaradi česar muzej ne more več izpolnjevati svojega temeljnega poslanstva. Ve- deti pa je treba, da je bil Tehniški muzej Slovenije takrat edina strokovna služba, ki ji je bilo zaupano varstvo tehniške dediščine pri nas.

Začetki varstva tehniške dediščine v svetu

Različne kulture, skupnosti in civilizacije, ki so do danes živele na zemlji, so vedno imele svoj specifičen odnos do preteklosti. Ta se je razpe- njal vse od kultnega čaščenja prednikov in njihove lastnine do preziranja in ignoriranja vsega starega in preživetega. Še danes lahko zasledimo miselnost, da je treba vse staro uničiti in podreti, potem pa na ruševinah preteklosti graditi nov svet in družbo. Po drugi plati pa se je vse bolj razvijala skrb tudi za varovanje naše preteklosti in zgodovine, in to z različ- nih področij delovanja človeka. Katero od obeh razmišljanj je primernejše, rušenje ali varstvo, je pogosto stvar posameznika. Vendar je sedanja civilizacija vzpostavila sistem, ki v veliki meri varuje ostaline preteklosti kot dokaz človeške kulture in inventivnosti. Varstvo dediščine pogojuje v prvi vrsti višja izobrazbena in kulturna raven narodov in je tisti element, ki zagotavlja dodaten in jasnejši pogled na probleme in kvaliteto hrambe in varstva kulturne dediščine vseh vrst. Varstvo kulturne dediščine v Evropi sega – gledano zelo na grobo – nekako v 17. in 18. stoletje, torej v čase, ko so sodobniki začeli spoznavati, da so bili tudi njihovi predniki mojstri svojega poklica in so znali izdelovati izdelke, ki so bili lepi, redki in predvsem dragoceni. Predvsem premožni sloji so se ukvarjali z varstvom umetniških in finanč- no vrednih predmetov in zgodovinskih ostalin, ki so pričali o nastankih tedanje družbe in njeni zgodovini, obenem pa so bili tudi tiha finančna naložba za hude čase. Sprva so prednjačile zbirke umetniških predmetov, redkeje pa tudi predmeti iz vsakdanjega življenja, od katerih so bili najbolj iskani kosi orožja in orodja (Burton, 1983).

314 315 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

Vzporedno z industrializacijo v Angliji in Franciji ter Nemčiji se je novih zakonov, med njimi tudi novi zakon o varstvu naravne in kulturne začel razvoj različnih strojev, turbin in vodnih koles ter drugih naprav dediščine, ki je v skladu s smernicami varovanja dediščine v svetu zajel (Trinder, 1990). Vendar pa so z nadaljnjo industrializacijo in razvojem tudi varovanje nepremične tehniške dediščine. Tako je pod okrilje zavo- preživeli le malokateri stroji in naprave. Posebej načrtno so sprva ostaline dov za varstvo naravne in kulturne dediščine prišlo sedemnajst zgodovin- preteklosti uničevali v Franciji v času francoske revolucije (1789–1792), sko pomembnih objektov tehniške dediščine. Nekateri so že bili razgla- med drugim tudi tehnične naprave in njihove iznajditelje. Leta 1794 so šeni za tehniške spomenike, drugi pa so bili še v fazi razglašanja. Od leta na primer obglavili znamenitega znanstvenika Lavoisiera! Kljub temu da 1984 do danes se je število objektov evidentirane nepremične tehniške se je zameril oblasti, pa so njegov laboratorij skrbno popisali in spravili dediščine dvignilo skoraj do 1000, kar dokazuje polno aktivnost spome- vse znanstvene inštrumente. Kaj kmalu so v Parizu odprli prve muzeje, niške službe na tem področju v zadnjih tridesetih letih. med drugim tudi tehniški muzej, imenovan Art & Metier (Umetnost in Zaradi specifičnih znanj in posebnega posluha, ki ga zahteva varo- delo); v njem so našli svoje mesto tudi Lavoisierevi inštrumenti, Cugno- vanje tehniške dediščine, strokovnjakov za njeno evidentiranje in pre- tev parni voz iz leta 1770 in še vrsta drugih starih znanstvenih predmetov učevanje v Sloveniji ni veliko. Da bi sledili novi zakonodaji, je tedanji in izumov. Tam so shranjeni in razstavljeni še danes! Francozi so bili torej Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Republike Slovenije leta prvi, ki so začeli varovati za bodočnost predmete tehniške vsebine kot 1984 zaposlil strojnega inženirja energetika Tadeja Brateta iz Ljubljane kulturno dobrino. kot posebnega svetovalca za področje nepremične tehniške dediščine. Na Pol stoletja kasneje, leta 1861, so v Londonu odprli Science museum podlagi kasnejše specializacije na oddelku za industrijsko arheologijo Bir- (Muzej znanosti), leta 1882 tehniški muzej v St. Peterburgu, leta 1885 minghamske univerze v Coalbrookdalu, Iron Bridge, Tellford, kjer je leta na Dunaju, leta 1890 v Budimpešti, leta 1905 v Münchnu itd. Do prve 1995 diplomiral in magistriral, je Brate postal edini slovenski industrijski svetovne vojne je bila ustanovljena in odprta za javnost večina velikih arheolog in s tem tudi vodilni raziskovalec slovenske tehnične dediščine; tehniških muzejev Evrope! leta 2009 je prejel strokovni naziv konservatorski svetnik. Kasneje se je V Sloveniji, ki je bila tedaj še v okvirih avstro-ogrske monarhije, vzporedno z njegovim delovanjem po posameznih samostojnih zavodih, beležimo prvo zbirko starih tehniških predmetov in ostalin v Idriji, a sedanjih območnih enotah ZVKDS, oblikovalo še nekaj strokovnjakov za žal o njej ni veliko podatkov, saj je v 20. stoletju izginila brez sledu. Je tehniško dediščino, ki pa so šele začeli sestavljati ustrezno vrsto potrebnih pa tehniški muzej na Dunaju ohranil pred uničenjem nekatere stroje iz strokovnjakov za varstvo tehnične dediščine. Kranjske industrijske družbe na Jesenicah (skrinjasto pihalo), model Pan- tzovega plavža za proizvodnjo feromangana na Javorniku, model gozdarskega laufa iz Idrije, najstarejšo ohranjeno parno lokomotivo Steinbrück, Evidentiranje tehniške dediščine v Sloveniji v zadnjih za katero je dokazano, da je vozila po slovenskih tirih, in še nekaj malen- treh desetletjih kosti. Iz vsega tega je razvidno, da se je naša tehniška dediščina v manjših količinah ohranjala že konec 19. stoletja. Z delitvijo posameznih zvrsti dediščine se je pričelo pri nas tudi siste- V obdobju med obema svetovnima vojnama posebnega posluha matično evidentiranje tehniške dediščine. V nekaj letih je bil izdelan grob za ohranjanje tehnične dediščine v Sloveniji ni bilo. V Beogradu živeči pregled tehniške dediščine Slovenije. V pripravi je bila celo knjiga z naslo- Slovenec France Repič, sicer direktor železniške prometne šole, je leta vom 100 tehniških spomenikov Slovenije, ki pa kasneje žal ni izšla. Leta 1931 pozival k ustanovitvi železniške muzejske zbirke, a več od tega 1991 je bila v seriji Slovenska dediščina natisnjena le njena precej okrnje- mu ni uspelo. Šele po koncu druge svetovne vojne, ko je bila leta 1949 na različica z naslovom Tehniški spomeniki Slovenije (Brate, 1991), ki pa v Ljubljani velika razstava ob 100-letnici Jugoslovanskih železnic, se je jo štejemo za prvo knjižno delo, posvečeno splošni tehniški dediščini na prvič začelo resno govoriti o nastanku Tehniškega muzeja Slovenije in Slovenskem. podobnih institucijah tudi v drugih republikah države. Vendar so se tedaj Poleg evidentiranja je bila primarna naloga tudi priprava strokovnih odločili, da bi morala imeti vsaka od republik svoj tematski tehniški mu- podlag za razglasitve. Med prvimi je bila za tehniški spomenik razglašena zej. V Beogradu naj bi bili poštni, železniški in letalski muzej, v Zagrebu mestna elektrarna v Ljubljani (MEL), ki je prenehala delovati konec pet- so pripravljali splošni tehniški muzej, v Ljubljani naj bi bil tehniški muzej desetih let. Razglasitev je uspela in nekaj let pozneje je podjetje Elektro cestnega prometa, za Sarajevo, Skopje in Titograd (Podgorico) pa dogo- Ljubljana zbralo sredstva in ob sodelovanju in z nasveti tedanjega Zavoda vora še ni bilo. S pomorsko zgodovino naj bi se ukvarjali predvsem lokal- za varstvo naravne in kulturne dediščine vzorno obnovilo sto let staro ni muzeji, ki so v nekaterih krajih že delovali, na primer v Dubrovniku, v elektrarno. Zunaj objekta MEL je danes ohranjena tudi parna lokomo- Sloveniji pa smo kmalu po priključitvi cone B ustanovili Pomorski muzej bila z električnim generatorjem iz leta 1926. Ponazarja prvo poskusno Sergej Mašera v Piranu, ki pa tehniške dediščine obalnega območja žal lokomobilo, ki je v Ljubljani okoli leta 1890 dajala elektriko Narodnemu ni zajel. Tako je bil za varstvo vsakovrstne tehniške dediščine v Sloveniji domu. Poleg pa je predstavljen izredno velik mehanski pretvornik elek- zadolžen spet le Tehniški muzej Slovenije, ki pa je varoval le izbrane pred- trike iz izmeničnega v enosmerni tok. Kot zanimivost naj zapišemo, da mete tako imenovane premične dediščine, medtem ko večjih objektov je nekoč deloval v filmskih studiih v Berlinu in omogočal znani režiserki nepremične dediščine, razen nekaterih izjem (Strojeva kovačnica, Pantze- Leni Reifenstahl snemanje nemških propagandnih filmov druge svetovne va žičnica itd.), ni varoval. vojne. Po vojni so ga prepeljali v Jugoslavijo, kjer je dolga leta proizvajal V začetku osemdesetih let 20. stoletja je slovenska vlada sprejela vrsto enosmerni tok za obločne luči studiev Viba filma. Tudi te naprave so bile

316 317 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso restavrirane po nasvetih spomeniške službe iz Ljubljane in so danes v bilo treba opraviti osnovne dokumentacijske postopke in valorizacijo. ponos tako Elektru Ljubljana kot tudi mestu in stroki. Vendar s tem nastanejo tudi različni problemi. Mnogokrat kljub stro- Prav tako ne smemo pozabiti ohranitve starih železniških delavnic v kovni proučitvi in solidni valorizaciji za varstvo nekaterih spomenikov ni Šiški, kjer je v polkrožnem objektu nekdanje kurilniške rotunde nastanje- ne razumevanja ne zanimanja v krajih, kjer je bila dediščina zabeležena. na zbirka starih železniških vozil, imenovana Železniški muzej. Spomeni- Takrat prihaja do njenega uničenja, pa čeprav po nepotrebnem. ška služba je v vseh letih sodelovanja uspela pomagati pri ohranitvi vsaj Ne znamo se zavedati, da utegne biti prav vsaka tehniška dediščina stotih tirnih vozil (lokomotiv, vagonov) ter raznih predmetov in tehnič- ključna za vključevanje tehniške kulture in dediščine v najširšo turistično nih naprav, tako da smo vozila našli in pravilno zgodovinsko ovrednotili. ponudbo, kakršno pogosto zasledimo v tujini. Zdi se, da bi intenzivnejše Za muzejsko postavitev, ki jo je zbrala spomeniška služba, je bilo podar- vključevanje naše tehniške dediščine v turistično ponudbo zagotavljalo jenih več kot 1000 predmetov. Prav tako je tudi muzejski turistični vlak, več možnosti za njeno preživetje. Z edinstveno dediščino, ki jo Slovenija ki je že v prvem letu obratovanja prejel priznanje turistični nagelj, plod premore, to niti ne bi bilo težko. zamisli in dela naše spomeniškovarstvene stroke. Slovenska spomeniška služba je kot prvi tovrstni objekt rešila pred propadom železarski plavž v Železnikih. Sledila mu je Slovenska peč, Izbrani primeri tehniške dediščine v Sloveniji prastari preprosti plavž za taljenje železove rude v Dnu nad Kropo, ki je dobil za varovanje zidan objekt. Sledila je Kropa s svojim vigenjcem Idrija, dediščina živega srebra (kovačijo) Vice, ki deluje še danes, in kroparskim muzejem kovaštva. Kot Največji uspeh službe za varstvo tehniške dediščine v Sloveniji je po tehniški spomenik je bila zavarovana tudi Strojeva kovačija v Grabčah pri vsej verjetnosti vpis Idrije in njene okolice na UNESCOV seznam svetov- Bledu, ki pa je v osemdesetih letih prenehala obratovati in je bila predela- ne dediščine. Tu je ZVKDS opravil skupaj z Mestnim muzejem Idrija in na v malo hidroelektrarno. Leta 1966 so strokovnjaki zavarovali naš naj- strokovnjaki rudnika živega srebra temeljne spomeniškovarstvene oprede- večji parni stroj iz leta 1905 in valjčnice za valjanje cinkove pločevine v litve. Valorizirana je bila vsa tehniška pa tudi druga dediščina rudnika in Cinkarni v Celju. Vendar pa so bili ti stroji med rušenjem stare Cinkarne okolice. ZVKDS je v skladu s pristojnostmi bdel nad tehniško dediščino kljub odloku o varstvu uničeni. Idrije in spodbujal obnovo klavž, Kamšta in vseh starih strojev, ki so bili nekoč ohranjeni in so propadali na dvorišču gradu Gewerkenegg. Hkrati je ZVKDS vodil, svetoval in nadziral restavriranje vseh starih rudarskih Popularizacija tehniške dediščine in izzivi za prihodnost strojev, ki so sedaj našli svoj prostor v zgradbi Frančiškovega jaška. Stroji so bili vzorno obnovljeni in so razstavljeni, nekateri celo v delujočem Popularizacija dediščine je ena od pomembnih nalog, ki so učinkovite stanju. pri njenem ohranjanju. Nič drugače ni na področju tehniške dediščine v Sloveniji. Doslej je ZVKDS sodeloval pri različnih oblikah popularizacije, Idrijski lauf zlasti pri razstavah, publikacijah, predavanjih in podobno. V sodelovanju Leta 1820 je v idrijskih gozdovih tamkajšnji nadgozdar izdelal gozdno s Kulturnim centrom Štore in Koroškim muzejem so bile pripravljene tri železnico za oskrbovanje rudnika živega srebra z lesom. To je bila prva razstave, od katerih je ena gostovala celo v Budimpešti in Moskvi. gozdna železnica na svetu, namenjena le spravilu lesa. Naprava je bila en- Omembe vredno je tudi sodelovanje s Televizijo Slovenije, ki je pri- krat posodobljena, z opustitvijo rudnika pa je izgubila svojo funkcijo in je pravila okoli 30 krajših in daljših dokumentarnih filmov o slovenskih bila opuščena. S pomočjo ZVKDS je bila izdelana replika proge in vozič- tehniških spomenikih in zgodovini tehnike; zelo odmevna je bila serija ka, gozdarskega laufa, ki jo je postavilo Tolminsko gozdno gospodarstvo. osmih polurnih filmov. Najpogostejša oblika popularizacije in promocije pa je gotovo strokovno-znanstvena obravnava posameznih objektov v Fala – Hidroelektrarna Fala obliki člankov v različnih revijah in časopisih ali samostojnih knjižnih Eden večjih uspehov spomeniške službe na področju varstva tehniške izdajah. Med pisci izstopa Tadej Brate, ki je večino svojega dela posvetil dediščine je tudi sprememba hidroelektrarne Fala v tehniški spomenik prav tehnični dediščini, njenemu preučevanju in ohranjanju, s čimer je z muzejsko dejavnostjo. Delo so usmerjali zaposleni v mariborski enoti prispeval dobro osnovo za študije zgodovine tehnike v Sloveniji. za varstvo kulturne dediščine in vrsta strokovnih sodelavcev iz strojne in Seveda popularizacija ne bi bila mogoča brez uspešno izdelanih pro- elektrofakultete v Mariboru. Danes posodobljeni del hidroelektrarne Fala jektov za ohranjanje tehniške dediščine. ZVKDS je na tem področju še vedno proizvaja elektriko, stari pa je imeniten tehniški muzej. doslej sodeloval na različne načine in v različnem obsegu. Po vsebini izstopajo idejni projekt spremembe namembnosti starega jaška v Velenju Moste – Hidroelektrarna Završnica v muzejski objekt, revitalizacija idrijskega in mežiškega rudnika in še bi Objekt stoji na levem bregu Save Dolinke. Gre za akumulacijsko lahko naštevali, veliko nalog pa še čaka na realizacijo. V Sloveniji je veliko derivacijsko dvoagregatno hidroelektrarno s Peltonovima turbinama, s tovarn, ki za svojo proizvodnjo uporabljajo staro tehniško opremo. Pre- padcem vode 165 metrov, nazivnim pretokom 21 m3/s in sinhronskima zreti ne smemo niti vrste starih elektrarn, vodovodnih sistemov na Krasu, generatorjema z močjo 2 x 1250 kVA. Objekt je prva javna elektrarna ostankov objektov iz prve svetovne vojne, starih črpalnih naprav in opu- za elektrifikacijo podeželja na Slovenskem, zgrajena leta 1913 s turbina- ščenih rudnikov. Potrebni bodo tudi pregledi vozil raznih vrst. Za vse bi ma, izdelanima v Ljubljani. Restavratorska in obnovitvena dela tečejo že

318 319 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso skoraj 15 let, zlasti na zastarelih delih hidroelektrarne. Celoten objekt se počasi, a vztrajno spreminja v tehniško dediščino, ki so si jo že ogledali mnogi obiskovalci. Zaradi pomanjkanja sredstev dela tečejo razmeroma počasi, čeprav vodstvo elektrarne izkoristi vsako možnost, da ohrani tiste dele proizvodnje elektrike, ki se opuščajo in posodabljajo z novimi napravami.

Veržej – Mlin na Muri Plavajoči mlin z vodnim kolesom na sidranih čolnih ima urejeno leseno stavbo s stroji in skladiščem na desnem bregu reke Mure. Prvi mlin na tem mestu je znan že leta 1860, leta 1915 je bil postavljen nov, a je pogorel, zatem pa je bil zgrajen današnji mlin. Posebnost mlina je njegov pogonski del, ki je nameščen na čolnih – kumpah. V sredini devetdesetih let 20. stoletja je narasla Mura kumpe odtrgala in potopila. Obnovo rešenih elementov je vodil konservator Aleš Arih iz mariborskega zavoda. Mlin danes spet deluje kot nekoč. Sečoveljske soline (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) Savci – Vodni mlin Mlinarska dejavnost v Savcih je izpričana že v 19. stoletju. Stajnkov mlin je obratoval do leta 1984, ko je umrl še zadnji mlinar. Leta 1995 so na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor izdelali konservatorski program za revitalizacijo opuščenega mlina, na podlagi katerega je mlinarski strokovnjak Konrad Repa s pomočniki izdelal njegovo rekonstrukcijo. Stajnkov mlin predstavlja posrečeno kombinacijo elementov iz različnih obdobij tehnološkega razvoja mlinarske obrti pri nas. Mlin ima poleg funkcionalnega tudi spomeniški, turistični in didak- tični pomen.

Sečovlje – Sečoveljske soline Ravnica ob Dragonji, stoletja izrabljena za soline, je izjemna solinska krajina, ki jo na severu in jugu zaključujeta polotoka. Naplavljeno ravnico Dragonje zaznamujejo mreža kanalov, solinarske hiše in vodni mlini ter seveda solinska polja, ki so s svojim delovanjem in tehničnim ustrojem svojevrstna tehniška dediščina v širšem mediteranskem prostoru. Kljub izjemnosti pa se spomeniška služba solinam doslej ni posvetila v zadostni meri, kar je eden od izzivov za prihodnost. V letih 1984–1990 je sicer konservator Tadej Brate v solinah evidentiral ostanke edinstvenih črpalnih naprav za koncentratno slanico, ki jih je poganjal veter ne glede na to, iz katere smeri je pihal. Na podlagi najdb sta bila izdelana tehnična dokumentacija naprave in model v merilu 1 : 5, ki je danes razstavljen v Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu. Kasneje so bile izdelane replike vodne črpalke, ki v starem delu solin še danes delujejo in prečrpa- vajo slanico.

Ljubljana – Mestna elektrarna Ljubljanska mestna elektrarna je najstarejša velika termocentrala na Slovenskem. Gre za značilno opečno tovarniško arhitekturo z neometano fasado in kiparskimi detajli in z originalno industrijsko opremo. Zgradba je bila dograjena leta 1897. Ob stoletnici Mestne elektrarne ljubljanske (MEL) leta 1997 je bila zgradba elektrarne generalno obnovljena in sanirana, obenem pa je dobila tudi novo funkcijo. Staro dvorišče je bilo obnovljeno, priročna skladišča MEL so bila generalno sanirana in posta- Mestna elektrarna Ljubljana (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto)

320 321 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso vljena sta bila oba popolnoma obnovljena in restavrirana stroja. V opu- ščenih objektih nekdanje lesne žage podjetja Hoja je bila odkrita parna lokomobila iz leta 1926, v kleti ob cerkvi, kjer so nekdaj bili studii Viba filma, pa smo odkrili velik mehanski električni pretvornik, ki so ga nekoč uporabljali v berlinskih filmskih studiih za snemanje filmov. Po postavitvi pretvornika na dvorišče elektrarne je dvorišče dobilo lokalni naziv Muzej- ska ulica. V elektrarni so se pridobili tako muzejski prostori za stare stroje kot tudi novi poslovni prostori in dvorana. Vse stroške je krilo podjetje Elektro Ljubljana, končna izvedba pa je bila velik uspeh vseh, ki so pri tem projektu sodelovali. Izšla je tudi knjiga ob 100-letnici MEL.

Ljubljanske transformatorske postaje Podobno kot je bila obnovljena zgradba MEL, je bila sanirana in obnovljena tudi zgradba transformatorske postaje ob osnovni šoli na Viču ob Tržaški ulici (EŠD 12501). Nekoliko drugače pa je bil rešen problem transformatorske postaje pri Klavnici (EŠD 5902), ki je stala v sredini cestnega križišča s Poljansko cesto. Nova postaja v smislu replike je bila zgrajena na novi lokaciji nekaj deset metrov proč, kjer ne ovira več prometa, vanjo pa so bili vgrajeni elementi stare postaje, ki so jo podrli.

Ljubljana – Klavnica Kompleks s klavničnima halama in parkovno zasnovo med njima, hlevoma in upravnim poslopjem je bil zgrajen v letih 1880 in 1881 po načrtih A. Wagnerja, prometna hala, vodni stolp, kotlovnica in dimnik pa v letih 1926 in 1927 po načrtu Škodovih zavodov iz Plzna. Ljubljanska klavnica je bila nekoč eno najmodernejših tovrstnih podjetij. Objekti so bili večinoma v tako slabem stanju, da njihova sanacija ni bila smiselna. V novem kompleksu trgovskega centra so ohranjeni le še nekateri ključni arhitekturni elementi.

Ljubljana – Hradeckega most Litoželezni most, izdelan v Auerspergovi livarni na Dvoru pri Žužem- berku, je bil prvotno postavljen leta 1867 na lokaciji Čevljarskega mostu za povezavo Tranče in Novega trga. Ob gradnji današnjega Čevljarskega mostu pa ga je Plečnik leta 1931 prestavil ob nekdanjo mrtvašnico in Ljubljana, klavnica (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) dopolnil z lučmi. Po novi lokaciji je dobil ime Mrtvaški most. Zaradi slabega vzdrževanja je grozilo, da se bo most porušil. Zato se je Mestna Brežice – Vodovodni stolp občina Ljubljana tudi na pobudo spomeniške službe odločila, da stari Visok, v večjem delu okrogel stolp, vrh katerega je osmerokotni vodni most zamenja z novim, starega pa generalno obnovi in ga postavi na novi rezervoar, je pokrit s stožčasto streho. Stolp je eden izmed dveh starejših lokaciji v Trnovem. Most je namreč edinstven tehniški spomenik in do- stolpov te vrste v Sloveniji in je v Brežicah igral ključno vlogo pri oskrbi kaz naprednosti slovenske železarske industrije iz sredine 19. stoletja. Od z vodo. Ko je izgubil svojo nekdanjo funkcijo, ga je občina pričela obna- leta 2011 ga na novi lokaciji uporabljamo kot most za pešce. vljati pod nadzorom pristojne spomeniške službe v Novem mestu. Danes služi kot zanimiv in prijeten gostinski lokal. Radeče – Stari most Most čez reko Savo povezuje staro mestno jedro s staro železniško Mežica – Separacija Žerjav postajo. Zgrajen je bil v letih 1893 in 1894, nastal pa je na pobudo kra- Stopničast rudniški objekt zaznamuje opečna jeklena konstrukcija, janov, ki so z njim želeli povezati tedanji sosedni pokrajini Štajersko in postavljena v hrib. Njegovo obliko je narekoval poseben tehnološki na- Kranjsko. Dolg je 84 in širok 6 metrov. V tedanjem času je bil tretji naj- čin predelave rude z ločevanjem čistih koncentratov svinca in cinka od večji tovrstni most v Avstro-Ogrski in največja konstrukcija z enim sa- jalovine. Zgrajen je bil leta 1914 po načrtih podjetja Humboldt iz Kölna. mim nosilnim poljem na Slovenskem. Most je bil obnovljen in spet služi Je edini ohranjeni tovrstni objekt v Sloveniji. Zgornji del je bil sicer po svojemu namenu, ob Dnevih splavarjenja z njega izvajajo celo tekmova- nenadnem požaru v rudniški separaciji precej poškodovan, vendar je bil nje v skokih v vodo. Znamenitost je razglašena za kulturni spomenik. ustrezno saniran, tako da današnja podoba ustreza izvirnemu stanju.

322 323 Sto let v dobro dediščine II. Interdisciplinarnost v službi varstva med teorijo in prakso

ki prepihuje predor. Od konca uporabe parne vleke, od leta 1984, naprava nima več funkcije, zato jo upravljajo lokalni prostovoljci po nasvetih ZVKDS. V potresu pred nekaj leti je bil objekt poškodovan do te mere, da se ventilatorji ne vrtijo več.

Vače, vaška tehtnica Tehtnica za vaške vozove se zdi na prvi pogled komajda omembe vredna. Toda večina takih tehtnic je že davno izginila iz uporabe. Na Vačah so se odločili, da ob pomoči tovarne Libela iz Celja in z našim svetovanjem vaško tehtnico iz leta 1934 obnovijo.

Muzej javnega prometa v nastajanju Vsa sodobna mesta Evrope imajo tudi svoje muzeje javnega prometa, le v Ljubljani se pri tem že 50 let zatika. Ohranjeni so le en star avtobus in štirje tramvajski vozovi – dva od njih sta vzorno restavrirana, dva pa še čakata na blagoslov restavratorjev. Naša služba si že več kot 40 let prizade- va za njihovo ohranitev – a žal brez večjih uspehov, saj pri podjetju LPP za take stvari nimajo potrebnega posluha.

Plinarniški muzej Ob 130. obletnici Mestne plinarne v Ljubljani je bila organizirana postavitev plinarniškega muzeja, ki je bil realiziran na osnovi naših znanj in poznanj. Poleg tega je izšla tudi knjiga o zgodovini mestnega plina v Ljubljani.

Železniški muzej Slovenskih železnic v Ljubljani Železniški muzej je začel nastajati že v šestdesetih letih 20. stoletja. Svoje prostore je dobil v nekdanji kurilnici na Parmovi ulici 35, kjer se je postopoma razvil v manjši, a izoblikovan in celovit muzej. V osrednjem objektu, rotundi iz leta 1893, je na ogled del zbirke parnih lokomotiv in drugih muzejskih vozil. Stalna razstava drugih ključnih strok, ki so potrebne, da železnica lahko deluje, pa je v bližnjem pomožnem objektu. Za potrebe muzeja je bil glavni objekt z lokomotivsko okretnico zava- Brežice, vodovodni stolp (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) rovan kot tehniški spomenik. Spomeniška služba je pomagala tako pri iskanju starih muzejskih vozil kot tudi pri njihovi valorizaciji. S pomočjo Celje – Kretniška postavljalnica spomeniške službe je bilo organizirano delovanje muzejskega turističnega Enonadstropen, zidan stolpičast objekt z lesenim razglednim pomo- vlaka. Le obnova in restavriranje vozil in historičnih predmetov sta bila lom in ohranjenim kretniškim varovalnim prestavnim mehanizmom je do danes žal izvedena nepopolno. Muzejska služba namreč boleha za po- bil zgrajen v letih 1908–1910 po vzoru enakega objekta v Mürzzuschlagu manjkanjem strokovnjakov, zato so posegi na področju železniške tehnike na avstrijskem Štajerskem. Po posodobitvi celjske glavne železniške posta- pogosto izvedeni nestrokovno. je je mehanska kretniška postavljalnica postala odveč, zato so jo namera- vali podreti. Potem ko so rušilna dela že stekla, je celjsko območno enoto ZVKDS o dogajanju obvestil član društva ljubiteljev železnic g. Resnik. Celjska območna enota je takoj ukrepala in objekt zavarovala pred uni- čenjem. Danes je stolp obnovljen in muzejsko urejen ter je priljubljeno mesto za srečanja različnih ljubiteljev tehnične dediščine.

Koritnica ob Bači – Prezračevalna naprava železniškega predora Bukovo V Baški grapi, dolini reke Bače, blizu vasi Hudajužna, je na bohinjski progi železniški predor Bukovo. V času parne vleke je bil to najbolj zaka- jen predor, zato so med obema vojnama, leta 1928, Italijani tu zgradili prezračevalno postajo. Naprava z velikimi ventilatorji ustvarja val vetra,

324 325 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

III. Izzivi in priložnosti

326 327 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Upravljanje dediščine v 21. stoletju

Marko Stokin

Prispevek opisuje razvoj spomeniške službe v širšem mednarodnem kontekstu in predstavlja najpomembnejše mednarodne dokumente, ki so vplivali na zakonodajo, razvoj in upravljanje kulturne dediščine po vsem svetu. Razvoj konservatorstva je tesno povezan z mednarodnimi dogajanji na tem področju, največji razmah pa je konservatorstvo doživelo v prej- šnjem stoletju. Razvoju konservatorstva in standardov, ki jih opredeljujejo mednarodne listine, priporočila, deklaracije in konvencije, lahko sledimo predvsem od leta 1931, ko so bili na konferenci v Atenah prvič na mednarodni ravni ustvarjeni temelji za strokovno razmišljanje o konservatorstvu (Athens charter for the restoration of Historic Building, Athens Conference, 21.–30. oktober 1931) (Doktrina I, 2003: 17) ter so bila predpisana merila za postopke dokumentiranja spomeniške dediščine in priporočila za sodelovanje arhitektov in arheologov. Tako je bilo oblikovano izhodišče za interdisciplinarni pristop pri varovanju kulturne dediščine (Matero, Kecia-Fong i.dr., 1998: 32). Katastrofalne posledice druge svetovne vojne so zahtevale množično obnavljanje spomenikov in prisilile arhitekte, konservatorje in druge strokovnjake, da so začeli sodelovati pri tej obnovi. Že pred tem je bila sprejeta Haaška konvencija (Haag, 1907), zadnja takoj po drugi svetovni vojni (Haag, 1964; Uradni list FLRJ, št. 4/56). Leta 1964 je bilo v Benetkah na drugem kongresu arhitektov in speci- alistov za zgodovinske objekte sprejetih trinajst resolucij, ki jih poznamo kot mednarodno listino o restavratorstvu, bolj znano kot Beneško listino (Doktrina I, 2003: 25). Listina je nastala kot potreba po organiziranju strokovnjakov s področja konservatorstva in restavratorstva neodvisno od že uveljavljenega združenja muzeologov ICOM. Vzporedno z Beneško listino je bil na podlagi resolucije (Resolution con- cerning the creation of an international non-governmental organisation for monuments and sites) in pod pokroviteljstvom organizacije UNESCO leta 1965 v Varšavi ustanovljen Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja kot nepolitično in nedržavno združenje ICOMOS (Internatio- nal Council on Monuments and Sites); združenje je odločilno vplivalo na razvoj spomeniške službe po vsem svetu. ICOMOS je danes posvetovalni organ UNESCA na področju nepremične kulturne dediščine. Ima že več kot deset tisoč članov iz strokovnih, znanstvenih in drugih ustanov, deluje v skoraj stotih državah in ima 28 znanstvenih komitejev tako za snovno kot tudi za nesnovno dediščino. Vse do danes je ICOMOS sprejel 40 različnih listin, tudi nacionalnih. Ta priporočila, deklaracije in resolucije (www.icomos.org) so bili podlaga za nastanek mednarodnih pogodb (konvencij), predpisov Evropske unije (direktive), ki so bistveno pripomogli k razvoju kulturne politike, tako na področju konservatorske teorije kot v praksi. Med najbolj priznane mednarodne dokumente nedvomno sodi Konvencija o varstvu kulturne in naravne dediščine (Uradni list SFRJ, št. 56/74), ki jo je leta 1972 sprejel UNESCO in je začela veljati leta 1975. Do zdaj jo je ratificiralo že 188 držav. Sama konvencija je tudi pri nas vplivala na organiziranost spomeniške službe, predvsem na Zakon o varstvu kulturne in naravne dediščine iz leta 1981 (ZVKND, Uradni list SRS,

328 329 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

št. 1–3/81). V njem so bila upoštevana newdelhijska priporočila (Splet tegralno in kompleksno varovanje velikih industrijskih kompleksov (na 2), ki so pomembno vplivala na razvoj in varovanje arheološke dediščine primer Idrija), arhitekturne dediščine 20. stoletja (na primer arhitekturna pri nas. Najpomembnejše vodilo svetovne konvencije o kulturni in na- dediščina Plečnika), velikih naravnih in kulturnih parkov ali rezervatov, ravni dediščini je, da v enem dokumentu združuje naravno in kulturno kulturnih krajin iz različnih zgodovinskih obdobij, naravnih rezervatov dediščino ter poudarja njuno medsebojno vplivanje oziroma sodelovanje velikega obsega, muzejev na prostem in ekomuzejev ter na koncu velikih kot enotne in neposredno soodvisne dediščine. Cilj konvencije je varo- transnacionalnih območij naravnih parkov (na primer serijska nominacija vanje kulturne in naravne dediščine – ne samo izjemne univerzalne kul- Dinarskega krasa). turne dediščine – za današnje in prihodnje rodove po vsem svetu. Danes Slovenija ima s svojo bogato kulturno in naravno dediščino velik izbor je konvencija zelo poznana in tudi priljubljena, razlogov za to pa je več: izjemnih spomenikov, ki imajo potencial izjemne univerzalne vredno- na primer razvoj kulturnega turizma kot sestavnega dela ene največjih vej sti, kot so arhitekturna dediščina Plečnika, Dinarski kras in Sečoveljske gospodarstva na svetu – turizma, ki za nekatere države in regije postaja soline s Piranom ter Lipica, rimski zaporni sistem Claustra Alpium Iu- celo edini vir dohodkov; prav zato postaja tudi ekonomska vrednost dedi- liarum, izjemna soška fronta, bolnišnica Franja, arhitektura povojnega ščine tako pomembna. socialističnega obdobja, nekatere tudi kot serijske nominacije, vendar pa Poleg raziskav kulturne dediščine, ki vedno bolj temeljijo tudi na zato potrebujemo sistematičen in načrtovan sistem raziskav in standar- nedestruktivnih in izrazito interdisciplinarnih tehnikah, ostaja ena pride vrednotenja, ki skupaj z načrtom upravljanja in integracijo lokalnih marnih nalog konservatorstva v 21. stoletju vrednotenje kulturne dedi- skupnosti edini lahko zagotovijo trajnostno ohranitev kulturne dediščine ščine (Pirkovič, 1993: 109). Že Carver je poudarjal, da so ena glavnih prihodnosti. nalog raziskovalnih tehnik arheologije sistemi vrednotenja in da je prav vrednotenje najpomembnejše »orožje« arheologije v 21. stoletju (Carver, 1989: 671). Prav svetovna konvencija postavlja v ospredje vrednotenje kulturnih spomenikov na svetovnem seznamu UNESCA, v okviru opera- tivnih smernic – Operational Guidelines (Splet 3), pa je smernice mogoče implementirati tudi na lokalno raven. Bistvena elementa vrednotenja sta predvsem avtentičnost in integriteta dediščine, čeprav danes na področju arheologije veljajo različni kriteriji vrednotenja; tako Winwright postavlja v ospredje ohranjenost, obdobje nastanka, redkost, krhkost itd., Darvill pa zgodovinsko in ekonomsko vrednost arheološke dediščine (Darvill, 1991: 57). Ciljni namen vrednotenja je varovanje dediščine in zagotavljanje trajnostnega upravljanja in s tem ohranjanja dediščine prihodnosti. V zadnjih desetletjih je opaziti naraščajočo gospodarsko vlogo prav kulturne dediščine. Množičnost tega pojava je bila prepoznana že v osemdesetih letih 20. stoletja, ko jo je Hewison (1987) sicer v kritičnem smislu poimenoval »dediščinska industrija«. Vedno pomembnejši je postajal segment trženja kulturne dediščine v sodobnem svetu, kjer so postmo- derne dediščinske prakse v veliki meri zagotovile ohranitev dediščine iz preteklosti. S tem so tudi povzročale veliko akumulacijo spomenikov, ki jih je zdaj treba učinkovito upravljati v kontekstu vedno bolj retrospek- tivnega kulturnega zanimanja sodobne družbe (Harrison, 2012). Poudariti je treba, da je t. i. »dediščinska industrija« v svetu, ne samo v razvitem delu, pomemben dejavnik ene najhitreje rastočih gospodarskih panog, in sicer turizma. Nekdanji predsednik mednarodnega znanstvenega komiteja za kulturni turizem ICOMOS (ICOMOS; International Scientific Committee on Cultural Tourism) (Brooks, 2008: 3) ugotavlja, da trajnostni razvoj turizma povzroča gospodarski, izobraževalni in zapo- slitveni napredek, pa tudi razvoj lokalnih skupnosti in njihovo vključeva- nje v konservatorske aktivnosti; zmanjšuje revščino lokalnih skupnosti, ki živijo na teh območjih, omogoča različne, inovativne načine financiranja konservatorskih posegov ter napredovanje metod in tehnik za razvoj celovitega turističnega menedžmenta. Če je bilo v prejšnjem stoletju konservatorstvo osredotočeno na posamezne spomenike in spomeniška območja, kasneje urbana mestna jedra, se danes prav na podlagi konvencije o svetovni dediščini usmerja v in-

330 331 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Podeželje, kdo bo tebe ljubil?

Zvezda Delak Koželj

Najobsežnejšo razlago izraza podeželje v tradicionalnem smislu, ki je nastal iz besede dežela, najdemo v Leksikonu geografije podeželja. Pomenil naj bi »območja zunaj mest, katerih značilne poteze so manjša gostota prebivalstva, prevlada kmetijske in gozdarske dejavnosti v pokrajinski podobi, navezanost precejšnjega dela nekmetijskih dejavnosti na kmetijsko pridelavo in kmečko prebivalstvo, počasnejša prebivalstvena rast in (ali) zaradi poudarjenega izseljevanja celo upadanje števila prebivalcev, tesnejše zveze med ljudmi, večja tradicionalnost in praviloma manjša naselja z nižjimi stopnjami centralnosti« (Kladnik, 1999: 163). Sodobni pristop k preučevanju podeželja kot tudi krajine in kulturne dediščine preusmerja pozornost od statističnih značilnosti podeželja k ljudem, ki tam živijo ali ga obiskujejo. Predlaga, naj posameznega območja ne opredeljujemo kot podeželje zaradi njegovega gospodarstva, prebivalstvene gostote ali drugih strukturnih značilnosti, ampak zato, ker ga ljudje, ki tam živijo ali ga uporabljajo, zaznavajo kot podeželskega. Skratka: poudarek sodobnih strokovnih prizadevanj je na procesih, ki oblikujejo izkušnje ljudi in predstave sodobne podeželskosti. Delo Deželnega spomeniškega urada za Kranjsko je bilo od njegovega nastanka leta 1913 in med obema svetovnima vojnama usmerjeno predvsem v raziskovanje in varstvo posameznih kulturnih spomenikov v »klasičnem« pomenu – arheoloških najdišč, starih mestnih jeder, gradov, cerkva in znamenj. Krajina, naselja in stavbe tedanjega večinskega prebivalstva na podeželju, t. i. ljudsko stavbarstvo, najverjetneje zaradi njihove tedanje številčnosti, (še) niso bili predmet spomeniškovarstvenega zanimanja. France Stelè jih je kot edini tedanji predstavnik javne službe varstva umeščal v dejavnost domovinskega varstva, za kar si je tudi javno in neposredno prizadeval. Tako so zagovorniki domovinskega varstva, ki so pospeševali ali propagirali s pokrajino usklajen tip domačije ali novo gospodarsko poslopje, posredno skrbeli tudi za ohranitev značilne krajinske podobe. Od konca 19. stoletja se je namreč v avstro-ogrskem prostoru mimo uradne varstvene službe uveljavilo gibanje, imenovano domačijsko oziroma domovinsko varstvo. Razcvetelo se je tik pred propadom nekdanje skupne države, ob prebujajočih se osamosvojitvenih težnjah.1 Ne uvrščamo ga samo med začetnike sodobnega urbanizma, načrtovanja in razvoja podeželja ter krajine, ampak tudi širše, ohranjanja vsega kulturnega izročila. Z razširitvijo vsebine obravnave od ohranjanja lepot narave, krajine in naselij so bile vanj poleg posameznih stavb vključene tudi premične prvine (npr. noše) in prvine duhovne kulture (npr. pesmi, šege in navade, obrtniška znanja). Prizadevanja po ohranitvi vsega pristnega, domačega, starega in lepega so v prvi vrsti podprli meščani, sčasoma tudi vaščani. Meščani so to gibanje podprli tako, da so si ustvarili in opremili svoja bivališča v »narodnem slogu«. Uradno spomeniško varstvo se je z dejavnostjo domačijskega varstva povezovalo od njegovega nastanka: že tedaj se je zavedalo, da je varstvo

1 Ta koncept je kot pomembna prvina načrtovanja in varstva podeželja še vedno splošno uveljavljen v avstrijskih deželah. Pri nas je po letu 1919 društvo za domovinsko varstvo zamrlo, deloma je to področje v okviru svoje dejavnosti pokrival Etnografski muzej, ustanovljen leta 1923.

332 333 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti posameznih spomenikov neučinkovito, če ne zavarujemo tudi okolice spomenikov. Zagovorniki domačijskega varstva so si tudi prizadevali, da se morajo vsi novi posegi prilagoditi že obstoječim danostim in pojavom: tako naj bi pri sodobnem prostorskem načrtovanju in gradnji stavb izhajali predvsem iz preteklih znanj, gradiv in spretnosti. Kot kritiki historiziranja, kopiranja slogov iz preteklosti (kot npr. omenjeni »narodni slog«), so zagovarjali njihovo nadgradnjo s pomočjo sodobnih oblikovnih in tehnoloških rešitev. Nedvomno sodijo predstavljena načela med začetke sodobnega ohranjanja kulturne dediščine nasploh, žal pa so bile te zahteve v vseh razsežnostih do danes le v redkih primerih ustrezno razumljene in uveljavljene. Vzporednice izhodiščnih načel domačijskega varstva, predstavljenih že v prvih desetletjih 20. stoletja, zasledimo v številnih sodobnih mednarodnih dokumentih, ki utemeljujejo varstvene zahteve za urejevalce prostora, kot npr. v Konvenciji o varstvu evropskega arhitektonskega bogastva (Svet Evrope, Granada 1985) in v Priporočilu o varstvu in prenovi podeželske stavbne dediščine (Svet Evrope, Strasbourg Velika planina, počitniško naselje projektanta Vlasta Kopača, ki se je pri načrtovanju uspešno 1989). Listini načrtovalce med drugim tudi zavezujeta, naj usklajujejo naslonil na tamkajšnjo pastirsko arhitekturo (60. leta 20. stol.) (foto: Zvezda Delak Koželj, arhiv strategijo za celovito zaščito in prenovo grajene in naravne dediščine, ZVDKS) ki naj temelji na celovitem sistemu planiranja, ta pa naj združuje tudi neločljivi sestavini dediščine na podeželju, zemljo in arhitekturo. porušenih vasi. Viden tovrstni prispevek predstavlja zlasti publikacija France Stelè je med drugo svetovno vojno objavil knjižico Kmečka Marijana Mušiča Obnova slovenske vasi, ki je služila bolj praktičnim kultura, ki jo je zasnoval že za potrebe obnove domovine. Poleg načel za potrebam obnove domačij kot pa širšim prenovitvenim in razvojnim ohranjanje vsega obstoječega kakovostnega izročila preteklosti je namenil prizadevanjem. dokajšnjo skrb tudi vodilom za oblikovanje novogradenj, prilagojenih Neustrezno načrtovanje ob pomanjkanju ustreznih razvojnih sodobnim zahtevam bivanja in dela. Zavzel se je za interdisciplinaren programov, prostorskoplanskih in izvedbenih aktov, razvrednotenje pristop, ki naj upošteva domačijski značaj, ki se je razvil v stoletnem kmetijske zemlje, neuravnoteženo razmerje med urbanizacijo in razvojem sožitju ljudi z zemljo. Ob prikazu prepletenosti in nedeljivosti podeželske so na podeželju povzročili veliko škode. Vzniknili so nenačrten sistem kulture je opozarjal, »da bo moralo vsako gibanje, ki si je postavilo za cilj nekontrolirane razpršene gradnje, neustrezni infrastrukturni posegi, ohranitev spoznanih vrednot materialne kulture, skrbeti predvsem, da se novogradnje, nadomestne gradnje in naselja sekundarnih bivališč, ki ne razkrojijo njene duhovne podlage« (Stelè, 1944: 33). so s svojim videzom, neprilagojenim regionalni arhitekturi, rušili tudi Ob vse večjem zmanjševanju števila enot kulturne dediščine na strukturo podedovane kulturne krajine. Velik del krivde za zaskrbljujoče podeželju se je razvijalo njihovo varstvo. Tako se je že v času med obema stanje dediščine na podeželju je nosila neustrezna kmetijska, davčna in svetovnima vojnama pokrajinska diferenciacija še posebej v oblikah kreditna politika, saj so bila ugodna posojila dodeljena le za novogradnje in gradivu stavb čedalje bolj umikala notranji diferenciaciji na vasi. in nadomestne gradnje: postavitev slednjih je zakonsko narekovala rušitev Premožnejši so postavljali obsežna poslopja, podobna predmestnim starih objektov. vilam, ki so bile pravo nasprotje stanovanjskega standarda hišic V šestdesetih letih se je kriza identitete v prostoru, do tedaj značilna le podeželskega delavstva. Sčasoma so se tudi čedalje bolj zgledovali po za povojno intenzivno rast mest, razširila tudi na podeželje, za katero pa stavbnih vzorih iz tujine, kar se tudi danes še prepogosto dogaja. Tako ni bilo izdelanih ustreznih prostorskih načrtov. Ti negativni pojavi so bili je Josip Mantuani, ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja, že leta 1914 tudi posledica dejstva, da prostorsko urejanje in arhitekturno načrtovanje zapisal: »Naš deželan spoštuje čez mero vse, kar prihaja iz tujine, ne da bi nista bili prepoznani kot pomembna urbanistična in arhitekturna izziva. premislil posledice.« (Mantuani, 1914: 85.) V sedemdesetih letih se je v politični in strokovni zavesti izoblikovala Po letu 1945 je bil čas velikih sprememb v gospodarskem, socialnem za podeželje predstava o »ruralno – urbanem kontinuumu«, ki naj bi in duhovnem pogledu tedanje družbe, zlasti želja po prekinitvi s tradicijo po dobri opremljenosti in oblikah delovnega in bivalnega standarda in po vzpostavitvi novih vrednot, v veliki meri v nasprotju z dotedanjimi. postopoma zbrisal razlike med vasjo in mestom. Vzporedno s širitvijo Povojna stihijska obnova, obsežne in trajne spremembe (tudi) v načinu interesa planerjev in urbanistov na podeželje so konservatorji (tudi) z življenja ter v bivalni kulturi kot njegovem najbolj vidnem elementu so izostritvijo etnoloških raziskav širili svoje področje delovanja na varstvo botrovale neustavljivemu procesu opuščanja ter neustrezni rabi, predelavi dotlej manj poudarjenih zvrsti dediščine. Šele konec sedemdesetih let in rušenju objektov kulturne dediščine. Prvi slovenski varstveni zakon iz so strokovnjaki različnih strok začeli resneje razmišljati o podeželju in leta 1945 je vključil v varstvena prizadevanja tudi etnološke spomenike človeku v njem ter o nujnosti interdisciplinarnega načrtovanja prostora in naravne znamenitosti – v duhu še vedno prisotnega domačijskega in urejanja naselij z upoštevanjem posebnosti podeželja. Leta 1980 je varstva, ki je v desetletju po vojni vplival na koncept obnove med vojno bila tudi sprejeta nova zakonodaja o sistemu družbenega planiranja, ki

334 335 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

premišljenih izhodišč iz sedemdesetih let: s preselitvijo prebivalcev v začasna bivališča so zastavili celovito prenovo v potresu prizadetega območja, v katero se je aktivno vključila tudi varstvena stroka. Podoben, dolgoročno zasnovan pristop prenove so izpeljali pred dobrimi tridesetimi leti na italijanski strani, kjer so celo povzeli slovenski model protipotresne sanacije, ki je takrat veljal za naprednejši sanacijski postopek (Pipan, 2011: 292). Opozarjamo na pogosto nevarnost, da pretirano popotresno vlaganje finančnih sredstev v obnovitvena dela z vso infrastrukturo degradira območja in objekte kulturne dediščine. Podeželju kot načrtovalskemu in varstvenem konceptu je bilo namenjeno tudi šestjezično Drugo skupno poročilo o zgodovinskih središčih Delovne skupnosti Alpe – Jadran s podnaslovom Majhna zgodovinska središča na podeželju (Delovna skupnost Alpe – Jadran, 1994). Uvodni del publikacije je še zlasti opozoril na potrebo po izvedbi celostnega varstva naravne in kulturne dediščine kot tudi načrtovanja podeželskega razvoja. Ob koncu splošnega dela je bilo predstavljenih »Deset tez za varstvo, prenovo in razvoj majhnih zgodovinskih središč na podeželju«, ki naj bi usmerjale politike vlad v smislu določanja ciljev, strategij in konkretnih Goče, vas, ovrednotena za spomenik državnega pomena, za katero še niso bili izdelani pobud, še zlasti v zvezi z varstvom, prenovo in prostorskim načrtovanjem prostorski dokumenti, ki bi omogočili načrtovanje in izvedbo naselbinske prenove (foto: ter urejanjem majhnih zgodovinskih središč na podeželju. Zvezda Delak Koželj, arhiv ZVDKS) Istega leta je v Sloveniji prišlo do delitve nekdanje celovite službe za varstvo naravne in kulturne dediščine, kar številni strokovnjaki s področja naj bi še posebno usklajevala gospodarski, družbeni in prostorski del varstva kulturne dediščine ocenjujejo ne samo kot slabitev obeh strok načrtovalskega procesa, kar pa se praviloma ni uresničevalo. nasploh, ampak tudi varstva kulturne dediščine na območjih, ki jih Takrat so končno tudi dozorele pobude za pripravo prostorskih varuje varstvo narave. dokumentov za izvedbo prenove trgov in vasi (Goče, Koštabona, Štanjel), Na prelomu iz 20. v 21. stoletje je Odlok o spremembah in dopolnitvah ki se razen kakovostno in ustrezno pripravljenih prostorskih načrtov prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana v praksi zaradi različnih vzrokov ni nikoli začela izvajati v ustrezni Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 11/99) sprožil kakovosten celovitosti. V času samoupravnega sistema dogovarjanja so obveznosti načrtovalski premik. Odlok ni upošteval kot zakonskega dejstva samo širšega pomena nosile občine, stanovanjske, kulturne in zemljiške celostnega varstva kulturne dediščine, prenove in ohranjanja kulturne skupnosti (organizirane oblike združevanja uporabnikov in izvajalcev), v raznovrstnosti ter kulturne identitete slovenskega nacionalnega prostora: katerih so usklajevali naloge, določali njihov obseg in vrsto ter združevali prvič je obravnaval tudi druge kakovostne grajene ali kako drugače finančna sredstva za te dejavnosti. S prenehanjem tega sistema je izostal ustvarjene prostorske prvine zaradi materialnega, gospodarskega, proces prenov naselij, saj so tedaj praviloma obnavljali le stavbe, ki so bile kulturnega in socialnega pomena. družbena lastnina. V času, ko je Slovenija postala del Evropske unije, je celovitost Zakonodaja urejanja prostora je do leta 2002 za naselja, za katera se načrtovanja podeželja postala zaželena stvarnost. Predstavlja eno načrtuje intenzivnejši razvoj, in za zavarovana naselja predvidela pripravo izmed načel Skupne evropske kmetijske politike in na njej temelječega ureditvenega načrta. Vendar so v praksi tudi v primerih zavarovanih Nacionalnega strateškega načrta razvoja podeželja 2007–2013. Ena izmed naselij na podeželju izdelovali prostorske ureditvene pogoje; ti so bili le prednostnih usmeritev Strategije prostorskega razvoja Slovenije (2004) na podlaga za izdajo lokacijske dokumentacije, ne pa mehanizem za razvoj državni ravni je tudi ohranjanje vitalnosti in privlačnosti podeželja. To območja, temelječega na kulturni dediščini. Javna služba varstva je za pomeni, da je tudi na podeželju, kot prevladujočem delu slovenskega potrebe prostorskega načrtovanja izdelovala posebne strokovne osnove ozemlja, predviden usklajen in načelom trajnosti zavezan prostorski z evidentiranimi in zavarovanimi objekti in območji ter jih posredovala razvoj. projektantskim organizacijam. Te so jih le izjemoma ustrezno povzele in Osrednja vloga interdisciplinarne dejavnosti prostorskega načrtovanja ob usklajevanju z drugimi dejavnostmi vključile v strateške in izvedbene je usklajevanje številnih različnih, tudi popolnoma nasprotujočih si akte. interesov v prostoru, med katerimi je tudi varstvo dediščine. Veljavni Kot primer neuspelega poskusa varstvenih prizadevanj iz sredine varstveni zakon iz leta 2008 je za potrebe prostorskega načrtovanja sedemdesetih let 20. stoletja omenjamo probleme popolne popotresne predvidel pripravo smernic, ki jih področno ministrstvo pripravi s preobrazbe dela vzhodne Slovenije (Kozjansko) in postavitve novih sodelovanjem varstvene službe. Obvezna sestavina prostorskih aktov so (okolju in ljudem neprilagojenih), montažnih hiš in popotresnega kulturni spomeniki (razglašeni na državni ali lokalni ravni), registrirana rušenja starega Breginja na skrajnem zahodnem delu Slovenije. Izhodišče arheološka dediščina in varstvena območja dediščine (do njihove popotresne obnove iz leta 1998 izhaja iz negativnih posledic ne dovolj vzpostavitve veljajo posebne strokovne zasnove). Kot obvezni sestavni del

336 337 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti podrobnega prostorskega akta, ki je podlaga za celovito prenovo območja (Ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja). Pri slednjem ukrepu so naselbinske dediščine, kulturne krajine ali drugega območja dediščine, je predmet naložb obnovitveni posegi v nepremično kulturno dediščino na zakon uvedel kot novost konservatorski načrt za prenovo, ki pa v praksi podeželju (prvotno samo etnološke, sčasoma tudi druge zvrsti dediščine), še ni ustrezno zaživel. muzeji na prostem in prostori za postavitev razstav stalnih zbirk etnološke V 21. stoletju je stanje prostorskih razmerij, tj. odnosov med dediščine ter ureditev in gradnja tematskih poti, ki povezujejo naravne posameznimi ustvarjenimi prostorskimi prvinami, še vedno neustrezno. vrednote in nepremično kulturno dediščino določenega območja. Razlogi so številni, eden izmed njih je tudi (pre)splošnost programskih Oba ukrepa z izvedenimi projekti pomenita izredno pomemben in prostorskih aktov. Ta pomanjkljivost slabša uporabnost in nezmožnost korak k ohranjanju in izboljševanju dediščine podeželja. Ugotavljamo, dovolj natančnega prenosa konkretnih določil s planske na projektno in da uspešni projekti z dobrimi zgledi spodbujajo druge investitorje, da izvedbeno raven, ne nazadnje tudi kontrola izvajanja njihovih določil v vedno večjem številu kandidirajo na razpise oziroma se odločajo tudi največkrat ni dovolj učinkovita. Enega od bistvenih vzrokov tega za ohranitev dediščinskih objektov z ustrezno rabo v lastni režiji. Le pri stanja vidimo tudi v dejstvu, da po zdaj veljavni zakonodaji podeželje projektih četrte osi, Izvajanje lokalnih razvojnih strategij, ki se kakor koli v prostorskih aktih lokalnih skupnosti ni opredeljeno. V praksi prav navezujejo na dediščino, ugotavljamo preslabo sodelovanje njihovih tako ne delujejo zakonsko opredeljeni mehanizmi usmerjanja poselitve nosilcev z javno službo varstva. v zgoščevanje naselij in v prenovo obstoječih stavb in naselij tako Kot spodbudo za uspešno delovanje v prihodnje izpostavljamo na strateški kot na izvedbeni ravni, večinoma se poselitev usmerja predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o podpori za razvoj v novogradnje. Tako projektanti novih stanovanjskih, še zlasti pa podeželja iz EKSRP za novo programsko obdobje 2014–2020. Predlog tehnološko zelo zahtevnih proizvodnih objektov ne upoštevajo v predvideva spodbujanje projektov, ki vključujejo tudi kulturne prostorskih in izvedbenih aktih podanih zavez: tj. določb o funkcionalnih dejavnosti, obnovo vasi in dejavnosti, katerih cilja sta obnova in in oblikovnih merilih in pogojih, od tipologije zazidave do oblikovanja izboljšanje kulturne ter naravne dediščine vasi in podeželskih krajin, ki so zunanje oblike in podobe stavb. Ti neustrezni posegi pomenijo bistveni elementi vsakega prizadevanja za uresničitev možnosti za rast in nespoštovanje zavez ne samo na mednarodnih predpisih temelječega spodbujanje trajnosti podeželskih območij. varstva kulturne dediščine (ustrezno vključene v prostorske akte), ampak tudi že omenjenih načel trajnostnega razvoja na državni ravni ter varstva ozemeljske raznovrstnosti. Sodobno vzporednico domačijskega varstva – tudi na mednarodni ravni – lahko iščemo v načelih celostnega ohranjanja dediščine, ki ga v zadnjih petdesetih letih bolj ali manj uspešno razvija Svet Evrope. Omenjeni široko zasnovan koncept vključuje kot vzajemni proces varstvo kulturne dediščine kot bistveni cilj kulturne politike, urejanja prostora in urbanizma. Spodbuja programe za obnovo dediščine in vzdrževanje, rabo izročenih znanj in gradiv, ki so bistveni za prihodnost dediščine. Zavzema se tudi za primerno rabo, dostopnost javnosti in sodelovanje vseh pristojnih služb ter lastnikov dediščine na vseh ravneh odločanja. Smiselno deli naloge ohranjanja dediščine med različne državne organe in lokalne skupnosti ter predvideva sodelovanje med njimi. Državljani, lastniki dediščine in drugi zainteresirani (društva, združenja, nevladne organizacije) so prepoznani kot pomemben in enakopraven soudeleženec pri sprejemanju odločitev na vseh ravneh. Zlasti dejstvo, da sta področji kulture in prostora v Evropski uniji prepuščeni posameznim državam članicam, naj bi bilo poglavitni vzrok, da se določbe različnih mednarodnih pogodb, ne nazadnje tudi koncepta celostnega ohranjanja, v praksi (še) ne izvajajo ustrezno. Po tujih zgledih je projekt celostnega razvoja podeželja in obnove vasi (CRPOV) od leta 1991 vodilo kmetijsko ministrstvo. Pri izvedbi posameznih lokalnih razvojnih projektov, izhajajoč iz lokalnih pobud, je varstvena služba sodelovala le obrobno. Po vstopu v Evropsko unijo so ga nadvse uspešno nadomestili ukrepi štirih osi Programa razvoja podeželja 2007–2013 skupne evropske kmetijske politike. Od leta 2008 varstvena služba nadvse zgledno sodeluje pri izvajanju obnovitvenih posegov na objektih in območjih kulturne dediščine in kulturnih spomenikih, vezanih na tretjo os, Ukrepov 322 (Obnova in razvoj vasi) in 323

338 339 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Grajska dediščina je družbena vrednota

Tomaž Golob

Gradovi in dvorci že od nekdaj burijo človekovo domišljijo. Boga- stvo številnih legend, ljudskih pesmi in pripovedk je vtkano v njihove mogočne zidove, s katerimi obvladujejo bližnjo in daljno okolico. Žal pa romantične predstave o gradovih nimajo veliko skupnega z vsakodnevno resničnostjo. Zgodovina nas uči, da so lahko »polnost grajskega življenja« uživale le tiste plemiške družine, ki so se znale prilagajati vedno novim ekonomskim in političnim okoliščinam. Od dobe baroka do druge svetovne vojne so postajali lastniki gradov in dvorcev tudi industrialci in bogati meščani, ki so si lahko privoščili njihov nakup in drago vzdrževa- nje, sicer pa je bila usoda večjega dela gradov in njihovih prebivalcev vse prej kot rožnata. Neprestane družbenopolitične spremembe, kasneje pa tudi agrarne reforme ter vedno novi davki so mnoge lastnike prisilili, da so zanemarjali njihovo vzdrževanje, v skrajnih primerih pa so se morali celo iz njih izseliti in jih prepustiti žalostni usodi. Organizirana služba varstva kulturne dediščine na Slovenskem1 se je z varstveno problematiko gradov in dvorcev pričela ukvarjati dokaj pozno. Prvim prizadevanjem na tem področju sledimo v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času izredno neugodne davčne politike Kra- ljevine Jugoslavije2 do lastnikov gradov in pripadajočih posestev, mnogo bolj sistematičnim pristopom pa šele po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba v neugodnih političnih in gospodarskih razmerah nove Jugoslavije dokumentirati in vsaj za silo sanirati grozljive posledice vojne vihre. O kakšni celoviti prenovi med drugo svetovno vojno požganih in po vojni z dekreti tedanje komunistične oblasti porušenih gradov in dvorcev na Dolenjskem in Notranjskem ni bilo niti misliti. Zato se lahko strinjamo s Stoparjem, ki ocenjuje, da zato »prav usoda naših gradov in dvorcev predstavlja eno najbolj žalostnih poglavij naše dediščine« (Stopar, 2012: 380), ko v tistih, za slovenski narod izredno tragičnih časih niso trpele le grajske stavbe, temveč tudi grajski parki, oprema in inventar. Še zlasti pomenljiva je usoda grajskega pohištva, ki ga je po vojni zbirala v ta namen ustanovljena komisija in ga neevidentiranega dodeljevala številnim državnim in republiškim institucijam pa tudi številnim pomembnim osebam iz tedanjega političnega, gospodarskega in kulturnega življenja.3

Pomeni kulturne dediščine se s časom spreminjajo

Gradovi in dvorci so vsekakor tista zvrst kulturne dediščine, ki jim zgodovina ni bila naklonjena, in le njihovi trdni gradnji se lahko zahva- limo, da kljub vsem pretresom kljubujejo minljivosti časa. In ker tudi

1 Kratek zgodovinski pregled varstva grajske dediščine na Slovenskem z navedbo referenčne literature je podal Stopar, Ivan (2012): Slovenski gradovi – prezrta dediščina, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 60 (3), str. 383–387. 2 Kraljevina Jugoslavija je vztrajno zavračala sprejetje zakona o varstvu kulturnih spomenikov, zaradi česar je bilo delo tedanje varstvene službe še dodatno oteženo in se je večinoma omejilo na preučevanje umetnostnih spomenikov, z ožjega varstvenega vidika pa na svetovanje lastnikom in upravljavcem glede vzdrževanja in obnove kulturne dediščine. 3 Zgodi se, da še danes odkrijemo primere grajskega pohištva v zasebnih stanovanjih, vendar brez vsakega upanja, da bi rekonstruirali njegov izvor.

340 341 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Grad Klevež pri Šmarjeti; stanje pred drugo svetovno vojno, leta 1942 požgan, danes je Graščina Polhov Gradec; v njej so urejeni krajevni muzej, poročna dvorana in prireditveni ohranjenih le nekaj skromnih razvalin (fototeka INDOK centra, Ministrstvo za kulturo) prostori (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) danes ni bistveno drugače, si moramo za začetek postaviti vprašanje, kot vir gospodarskega delovanja in ustvarjanja novih delovnih mest ter kateri pomeni oziroma vrednote »ustvarijo/ustvarjajo« kulturno dedišči- vedno manj kot breme in strošek, ki ga ni mogoče upravičiti z ekonom- no oziroma kako prepoznavamo in vrednotimo dediščino kot izrazito skega vidika. Za razliko od dediščine verskega in simbolnega pomena ter družbeno kategorijo. Kot vemo, se pomeni objektov in območij kulturne spomenikov in spomeniških območij z izrazito didaktično vlogo za vse dediščine s časom spreminjajo. Njihova pomenskost je v tesni odvisnosti druge zvrsti dediščine namreč velja, da mora ekonomska vrednost dedi- od vsakokratnih družbenih razmer, ki odražajo vrednostni sistem Slo- ščine podpirati tudi njen kulturni pomen, in obratno: kulturni pomen vencev v določenem zgodovinskem obdobju, v novejšem obdobju pa dediščine mora biti vir dodatnega ekonomskega zanimanja. Dejstvo je, da posledično vplivajo tudi na razvoj teoretičnih izhodišč in delovanje strok če je dediščina ekonomsko privlačna, ne more biti ogrožena; in naspro- in služb s področja varstva kulturne dediščine. Iva Mikl-Curk poudarja, tno, če je ogrožena, pomeni, da je njena ekonomska vrednost nizka ali pa da »tako kot ima pojem kulturni spomenik za razne oblike družbenega da nikoli ni bila ustrezno preverjena. To pomeni, da v njej ni prepoznana življenja vrsto različic, tako različne so v kulturnem spomeniku vsebovane niti neposredna uporabna vrednost, ki se kaže v ustrezni namembnosti, vrednote« (1981: 48). Muñoz-Viñas (2005: 51–55) v kulturni dediščini niti posredna uporabna vrednost kot navdih poslovnih priložnosti, zapo- prepoznava naslednje pomene: slovanja, storitev ipd. a) visok kulturni pomen (pomemben zlasti za področje znanosti Dediščino moramo torej vedno bolj prepoznavati kot razvojni po- in umetnosti, h kateremu prištevamo tudi materialni oziroma zgodo- tencial z visoko dodano vrednostjo, kot vir gospodarskega delovanja in vinski pomen); ustvarjanja novih delovnih mest ter vedno manj kot breme in strošek, ki b) skupne identifikacijske pomene (pomembne za oblikovanje ga ni mogoče upravičiti z ekonomskega vidika. Svetovna banka v svojem skupne identitete); poročilu Cultural Heritage and Development: A Framework for Action in c) ideološke pomene (v moralnem, verskem ali političnem smislu); the Middle East and North Africa (2001) ugotavlja, da je v vsakodnevni č) čustvene ali tudi izkustvene pomene (od vseh so najbolj nestano- praksi, če nam je to po volji ali ne, ohranjanje kulturne dediščine zelo vitni in niso v povezavi s pomeni, ki so sad kolektivnega mišljenja, torej odvisno od ekonomskih kriterijev. Zlasti v kriznih časih, ki smo jim po- »naučeni« ali »privzgojeni« in v tem pogledu posredovani od izobraževal- novno priča, so sredstva v ta namen še dodatno omejena in je odločitev, nega sistema, medijev, tradicije, običajev ipd.). katere kulturne spomenike obnoviti in katere prepustiti nadaljnjemu Vendar če smo se do nedavnega, v duhu pozitivizma, omejili le na propadanju, še toliko bolj zahtevna. materialno strukturo spomenikov in njihov fizični pomen v prostoru, danes, v postmodernem času, vedno bolj prevladuje prepričanje, da je treba pomene ocenjevati tudi z ekonomskega in socialnega vidika. Dediščina je javna dobrina Na primer, gradovi in dvorci imajo danes drugačen pomen, kot so ga imeli v času svojega nastanka. Nekoč so bili gospodarska in politična Kulturno dediščino vrednotimo kot javno dobrino, ki mora biti javno središča gospostev, kasneje udobne rezidence visokega plemstva, danes dostopna in je zato tudi upravičena do javnega denarja za potrebe vzdrže- pa so – če niso ravno zapuščeni in prepuščeni propadanju – večinoma vanja in ohranjanja njenega kulturnega pomena za sedanje in prihodnje muzeji, hoteli, zdravstveni zavodi, predvsem pa v širši zavesti ljudi sim- generacije. Ker tržni mehanizmi v primeru dediščine le niso vedno učin- boli nekdanjih »plemenitih« viteških časov. Dediščino skratka vedno bolj koviti pri vzpostavljanju ustreznih ekonomskih okvirov in razumevanju prepoznavamo tudi kot razvojni potencial z visoko dodano vrednostjo, njene uporabnosti in razvojnih potencialov, se od lokalnih skupnosti in

342 343 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Brestanica, obnovljen in revitaliziran grad Rajhenburg je v lasti Občine Krško; ob odprtju Dnevov evropske kulturne dediščine 2013 (foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS) države pričakuje, da tržne nedoslednosti korigirajo z ustreznimi prora- čunskimi mehanizmi. In če se ozremo malo naokoli, kaj hitro opazimo vrsto propadajočih in zapuščenih gradov in dvorcev, ki so programsko nezanimivi ali je njihova raba neustrezna; to kliče po izboljšanju ekonomskih metodologij na področju varstva in prenove te kulturne dediščine. Izdelati bi bilo treba analize uporabne in tržne vrednosti spomenika ter njegovega kulturnega, identitetnega in simbolnega pomena tako na nacionalni ravni kot na ravni lokalne skupnosti. Da teh metod nismo vešči, dokazujejo na primer praviloma zelo ponesrečeni poskusi prenove vrste »državnih« gradov. Največja zadrega pri teh prenovah se ne kaže v pomanjkanju denarnih sredstev, temveč v obupnih, mnogokrat tudi nekoliko naivnih poskusih države pri iskanju ustreznih programov. Nemoč Grad Bizeljsko v jesenskem soncu; v njem so urejeni bivalni prostori in poslovna dejavnost države je na koncu tako velika, da večje število teh objektov prodaja ali najemnika (foto: Robert Peskar, arhiv ZVKDS, Območna enota Novo mesto) poskuša vrniti pod okrilje lokalnih skupnosti. In tudi v tem primeru smo priča zgodbi o računu brez krčmarja. ko so kulturne poleg statusnih in verskih v spodnjem delu razpredelnice. Pri tem pa Musek posebej opozarja, da je identiteta izredno kompleksen Kako Slovenci vrednotimo svojo kulturno dediščino pojem in da je treba razlikovati med etnično, državno in nacionalno identiteto (prav tam). Če se v tem pogledu ozremo na usodo naših gradov Zakaj je tako? Ali imamo Slovenci do svoje kulturne dediščine dru- in dvorcev v novejši zgodovini našega naroda, lahko ugotovimo, da so gačno vrednostno orientacijo kot drugi evropski narodi? Musek v svojem se prvi razkoraki med zgodovinsko tradicijo in identitetno kontinuiteto članku Slovenci v luči mednarodnih in medkulturnih primerjav ugotavlja pričeli dogajati s posledicami zemljiške odveze leta 1848, najbolj grob in (Musek, 1999), da imajo vrednote posebno pomembno vlogo v osebno- dokončen rez pa se je zgodil z nacionalizacijo gradov in dvorcev v povojni stnem in motivacijskem delovanju posameznika in skupin. Vrednostni komunistični Jugoslaviji. Z vidika oblikovanja nove, na komunistični sistem, ki prevladuje v nekem kulturnem in tudi nacionalnem prostoru doktrini vzpostavljene državne in nacionalne identitete je bil ta korak značilneje in bistveneje kot mnogi drugi pojavi, označuje tak prostor. verjetno pričakovan, če pa se na to politično odločitev tedanje oblasti Raziskave, ki jih Musek navaja, so pokazale, da pomen posameznih ozremo z zornega kota etnične identitete, se je s tem v zelo kratkem nacionalnih atributov pri različnih narodih nikakor ni enak. Slovenska času v našem prostoru zgodil kolaps dotedanjih ekonomskih, socialnih, nacionalna identiteta se po njegovem mnenju v primerjavi z drugimi, kulturnoidentitetnih in okoljskih odnosov, posledice česar občutimo še tudi sosednjimi narodi v dobršni meri opira na jezikovne, kulturne in danes in jih bomo zagotovo tudi v prihodnje. To je žal tudi odgovor na naravne prvine. Pri Slovencih so še zlasti močno izražene socialne (ljube- misel, ki sta jo zapisala Preinfalk in Sapač, da je zato »še toliko težje razu- zen, družinska sreča …), varnostno zdravstvene, societalne (svoboda, mir, mljivo, da danes, ko naj bi bila kulturna zavest družbe višja kot kadarkoli pravica …) in tradicionalne vrednote (poštenost, delavnost …), medtem v zgodovini, številne stavbe z izjemnim kulturnozgodovinskim pomenom

344 345 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti propadajo kot za stavo« (Preinfalk, Sapač, 2012: 370). Že dlje časa se namreč soočamo z razkrojem skupnih vrednot, saj Slovenija kot mlada država, več kot očitno nevajena samostojnega in odgovornega odločanja o lastni usodi, v zadnjih dvajsetih letih ni zmogla resnega premisleka o svoji današnji in prihodnji etnični, državni in nacionalni identitetni podobi. In to se seveda mora tako ali drugače odraziti tudi na področju vrednotenja in stanja kulturne dediščine.

Paradoks današnjega stanja gradov in dvorcev

Če pogledamo na varstvene politike in vlogo kulturne dediščine z vidika današnjih družbenih odnosov, lahko ugotovimo, da država in do neke mere tudi lokalne skupnosti s svojimi politikami uveljavljanja nacionalnega in lokalnega interesa varujejo in zaradi javnega interesa tudi (so) financirajo vzdrževanje in prenovo naše dediščine. In ravno na področju gradov in dvorcev smo priča svojevrstnemu paradoksu. Za številne grado- Grad Strmol v bližini vasi Dvorje je v lasti Republike Slovenije in je eden od dveh slovenskih ve in dvorce, še zlasti tiste, ki so v lasti in upravljanju države in lokalnih gradov, v katerih je ohranjena celotna notranja oprema. Grad je namenjen hotelski dejavnosti skupnosti, se namenjajo znatna sredstva za potrebe izdelave dokumen- ter protokolarnim in drugim dogodkom (foto: osebni arhiv Sabine in Zvoneta Štefaniča). tacije in raziskave, za restavratorska dela, za razvoj novih tehnologij in materialov ter za njihovo vzdrževanje in prenovo. Po drugi strani pa prepoznavnosti in konkurenčnosti v regionalnem, nacionalnem in sve- ugotavljamo, da so ravno gradovi in dvorci poleg arheološke in etnološke tovnem okolju, temveč je tudi priložnost za revitalizacijo naših propa- dediščine najbolj ogrožena zvrst dediščine. Država in lokalne skupnosti so dajočih gradov in dvorcev. In ravno v zadnjem obdobju smo priča sicer z omenjenimi politikami zavezane h kontinuiranemu oblikovanju naci- še redkim praksam na tem področju, ko postaja tudi ta zvrst dediščine onalne in državne identitete Slovenije, torej tudi k varstvu naših gradov zanimiva zlasti za lokalne poslovneže in druge zainteresirane posameznike in dvorcev, žal pa so manj uspešne pri vodenju konsistentnih politik na z razvojno vizijo, čeprav se še kako zavedajo, da imeti v lasti grad ali dvo- področju izoblikovanja etnične identitete, zlasti v današnji postmoderni rec v današnjem vrednostnem sistemu Slovencev pomeni prej oviro kot globalni družbi, razpeti med univerzalnimi civilizacijskimi dosežki in prednost. Da bi to presegli, bi morali ravno na področju vzgoje in izo- normami ter lokalnimi tradicijami. Če kulturno dediščino razumemo kot braževanja več pozornosti nameniti spoznanju o pomembnosti dejavnejše eno od glavnih opor kulture, umetnosti in kreativnosti, smo vedno bolj integracije vrednot v življenje in delovanje posameznika, saj kot ugotavlja zavezani k povsem novemu vrednotenju strateške vloge dediščine in nje- Musek (Musek, 2003), če vzgoja ne temelji na vrednotah, potem je ni. nega varstva znotraj današnjih družbeno-prostorskih pojavov in procesov, Ob tem Musek posebej poudarja, da »ni družbe, družbenega sistema in ki težijo na eni strani k brezmejni dostopnosti kulturnih in materialnih kulture brez značilnega sistema vrednot« in da na eni strani ta sistem dobrin in svobodni izbiri življenjskega stila posameznikov, skupin in usmerja »družbene in kulturne dejavnike (starše, šolo …), da pri posa- organizacij, po drugi pa vedno bolj poudarjajo pomen lokalnega kultur- mezniku oblikujejo sebi skladen individualni vrednotni sistem«, na drugi nega okolja in tradicije. Tako kot kultura tudi dediščina postaja vedno strani pa usmerja »vrednotni sistem posameznika v njihovem ravnanju in bolj fluiden fenomen sodobne družbe. Skladno s sodobno teorijo varstva medsebojnih odnosih tako, da bo to ustrezalo temeljnim vrednotam in jo obravnavamo kot socialni konstrukt, ki je rezultat socialnih procesov v omogočilo reprodukcijo družbe in kulture iz ene generacije v naslednjo« določenem prostoru in času. Dediščina zato ni statično utelešenje kultu- (Musek, 2003). Na tem področju družbenega vsakdana nosijo določeno re, temveč medij, ki služi (pre)oblikovanju družbene identitete. odgovornost tudi znanost in stroke, katerih zanimanje in skrb je naša kulturna dediščina. In ravno temu področju smo v preteklosti posvečali premalo pozornosti, kar pomeni, da se moramo v bodoče bolj posvetiti Kulturno dediščino moramo približati ljudem čitljivosti kulturne dediščine, torej, da jo bo opazovalec oziroma javnost pravilno razumela. Dediščine ne smemo obravnavati le z njenega doku- Ob teh mislih lahko zapišemo, da ustvarjalni razred in kulturna mentarnega in/ali estetskega vidika, temveč tudi kot medij komunikacije, industrija že postajata del vsakdanjih procesov in marsikdaj tudi motiv torej se moramo posluževati pravih medijev s področja interpretacije ohranjanja kulturne dediščine in orodje na eni strani preživetja kulturnih dediščine. Interpretacijo moramo razumeti kot komunikacijski proces, ki ustanov, kot so muzeji in galerije, na drugi strani pa vir novih poslovnih razkriva pomen in vlogo kulturne dediščine na način, ki je blizu osebnim priložnosti in posledično tudi celostnega ohranjanja kulturne dediščine. izkušnjam ljudi, povečevanju njihovega interesa in motivacije ter širjenju Še več, socialni in lokalni vidik kulturne dediščine v tesni povezanosti s njihove razgledanosti (Glen, 2009). Kot poudarja Glen (2009), interpre- kulturno industrijo postaja ne samo osrednje orodje oblikovanja lastne tacija ni »izobraževanje« v ožjem smislu poučevanja, kot smo ga vajeni v identitete slovenskih mest in lokalnih skupnosti s ciljem njihove večje šolskih procesih, temveč informacijski proces, ki običajno pride do velja-

346 347 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Varstvo industrijske arhitekturne dediščine – revitalizacija žele- zarskega kompleksa na Ravnah na Koroškem

Sonja Ifko

Industrijska arhitektura predstavlja v kontekstu arhitekturnega razvoja izhodišče funkcionalistične modernistične paradigme dvajsetega stoletja. Hkrati pa je avtonomen stavbni tip, ki je nastal kot posledica intenzivnega tehničnega in tehnološkega razvoja v proizvodnji. Zaradi teh dejstev je industrijska arhitektura dediščinska kategorija, ki pomembno sooblikuje arhitekturni razvoj zadnjih dvesto let. V slovenskem merilu lahko njenim temeljnim razvojnim značilnostim jasno sledimo (Ifko, 2003), čeprav seveda v manjšem merilu in relativno skromnejši produkciji. Povedati pa je treba, da je razvoj industrijske arhitekture od prvih protoindustrijskih struktur rudarskih in železarskopredelovalnih obratov do intenzivne industrializacije po prihodu Južne železnice ključno soustvarjal ne le ar- Mengeš, v zgledno obnovljenem Ravbarjevem gradu v zasebni lasti Zdravka Grginiča ima hitekturno inženirsko tradicijo, ampak so industrijska območja ključno prostore Založba Izolit (foto: Maja Avguštin, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj) sooblikovala tudi urbanizacijske in prostorskorazvojne procese praktično v vseh slovenskih mestih. ve, ko so ljudje sproščeni, v njihovem prostem času, celo ko lahko izbira- jo med »preučevanjem« ali zgolj »spoznavanjem« kraja, ki so ga obiskali. Kulturne informacije moramo zato posredovati širši javnosti s pomočjo Odnos do varovanja industrijske arhitekturne (unikatnih) zgodb, te pa so med drugim tudi tržni produkt kulturne dediščine v Sloveniji industrije in turizma ter vir novih blagovnih znamk. Prizadevajmo si, da bodo tudi vir preživetja naših gradov in dvorcev! V zadnjem desetletju so tudi v Sloveniji stekli projekti intenzivnejšega prestrukturiranja industrijskih območij, kar je seveda izpostavilo tudi vprašanja varovanja dediščine in širše identitete teh območij kot ključnih pričevalcev polpreteklega razvoja. Prizadevanja za ohranitev industrijske arhitekturne dediščine segajo v Sloveniji v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so nastali nekateri vidnejši primeri prenov (Ljubljanska mestna elektrarna, 1998, in Hi- droelektrarna Fala, 1998). V zadnjih letih nastajajo novi projekti, kjer revitalizacijski procesi vključujejo varovanje in prezentacijo dediščine kot pomemben del novih razvojnih procesov; med njimi velja omeniti projekte za regeneracijo območja železarn na Ravnah in Jesenicah, revitalizacijo območja Tobačne tovarne v Ljubljani in ne nazadnje prenovo tovarne Rog v Ljubljani, če naštejemo le največje projekte. Žal pa smo bili priča tudi pristopom, kjer je pritisk investitorjev prevladal; tako smo izgubili kar nekaj pomembne dediščine, če izpostavimo na primer Tiskarno Jožeta Moškriča v Ljubljani, Opekarno Košaki v Mariboru ali mestno klavnico v Ljubljani, katere deli so bili rekonstruirani zelo ponesrečeno. Prav tako pa predvidena intenzivna gradnja na območju Tobačne tovarne v veliki meri negira primarno identiteto enega najpomembnejših industrijskih kompleksov poznega 19. stoletja pri nas.

Ravenska železarna in aktivnosti za njeno varstvo

V letu 2002 je bila akcija Dnevi evropske kulturne dediščine (DEKD) posvečena zgodnji industrijski arhitekturi v Sloveniji. V okviru projekta so začele intenzivno potekati tudi aktivnosti za zaščito opuščene- ga dela železarskega kompleksa na Ravnah na Koroškem s tremi objekti:

348 349 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

torej skupek arhitekturnih in tehniških značilnosti in kot tak izhodišče za celovito analizo. Izločanje posameznih objektov ali struktur iz celote je nesmiselno, vendar izredno pogosto. Varovanje celotnih kompleksov je res v večini primerov nemogoče, vendar jih je treba kot celote analizirati in varstvene posege zasnovati tako, da je pričevalnost čim manj okrnjena.

Prva faza: identifikacija in analiza razvojnih značilnosti območja Prva faza metodologije je namenjena identifikaciji obstoječega stanja in opredelitvi razvojnih značilnosti, ki jih analizirajo za posamezna po- dročja usposobljeni strokovnjaki. Arhitekturno industrijsko dediščino oziroma industrijski kompleks kot osnovno analitično enoto raziskujemo kot prostorsko in stavbno kategorijo na treh ravneh, kot: 1. mikrourbanistično vrednoto v kompleksu kot temeljni organizacij- ski enoti, Zunanjost krčilne kovačnice (foto: Primož Javoršek) 2. prostorsko krajinsko vrednoto v odnosu do okolja v urbanističnem oziroma krajinskem merilu, krčilno kovačnico – štauharijo (1915), večstanovanjskim objektom s 3. arhitekturno vrednoto z analizo posameznih objektov in struktur, konca 19. stoletja – personalom in opuščenim industrijskim laboratori- ki izpostavijo stavbnooblikovne in konstrukcijske značilnosti. jem z začetka 20. stoletja. Omenjeni projekt bo v sestavku predstavljen Analitični parametri interdisciplinarne raziskovalne metodologije so podrobneje, saj je primer revitalizacije, ki primarno izhaja iz koncepta razdeljeni v štiri temeljne skupine obravnave. To so zgodovinskopriče- ohranjanja dediščine železarske tradicije in z novo muzejsko dejavnostjo valne, urbanističnoprostorske, stavbnokonstrukcijske ter tehnološke in navezuje območje na mestno središče, na robu katerega leži. tehnične značilnosti. Vsaka od skupin povezuje zanjo značilne analitične Na Koroškem se železarska tradicija razvija že od 18. stoletja. Raven- parametre v enoten sistem, ki izpostavi najpomembnejše razvojne lastno- ska železarna je namreč naslednica tradicije koroških fužinarskih obratov sti za posamezno skupino. in velike prevaljske železarske družbe, ki je v prvi polovici 19. stoletja z železniškimi tiri zalagala znaten del evropskega trga. Po prestrukturiranju Zgodovinskopričevalne značilnosti proizvodnje konec 20. stoletja oziroma precejšnjem zmanjšanju obsega Industrializacija, in še posebej razvoj železarstva, je zaznamovala tako proizvodnje so nekatere dele kompleksa odprodali, tri najstarejše objekte gospodarsko kot družbeno, politično in kulturno življenje celotne Koro- pa so ohranili in jih izročili v upravljanje mestu. Aktivnosti za njihovo ške, še posebej pa Raven. Povezovanje in organiziranje železarjev sta bili varstvo je pospešila urbanistična arhitekturna delavnica, ki smo jo na temelj družbenosocialnega združevanja. Na drugi strani so življenje ključ- lokaciji organizirali ZVKDS, ravenska enota Koroškega pokrajinskega no sooblikovali lastniki in pozneje vodilni delavci železarne, saj je bila muzeja in Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani v okviru projekta njihova gospodarska politika ključna za razvoj železarne in posledično DEKD 2002. Predlogi prenove in revitalizacije, ki so nastali na delavnici, celotne regije. so bili izhodišče za razvoj nadaljnjih aktivnosti; na podlagi rezultatov so bili pripravljeni odloki za zaščito objektov in območja, tem je sledila izdelava arhitekturnega posnetka osrednjega objekta krčilne kovačnice, že prej pa so bila izvedena tudi nekatera nujna vzdrževalna dela. V naslednjih letih se je delo nadaljevalo s pripravo arhitekturnih posnetkov še drugih dveh objektov ter izdelavo konservatorskega načrta in načrtov prenove za celotno območje, ki so delno tudi realizirani.

Metodologija varovanja območij industrijske arhitekturne dediščine

Pristop dela je od začetne – analitične faze sledil varstveni metodologiji, ki je nastala na Fakulteti za arhitekturo (Ifko, 2003) in bo podrobneje predstavljena v nadaljevanju. Razvojne značilnosti so pokazale, da je treba kot temeljno obliko industrijske dediščine obravnavati industrijski kompleks, ki je tista osnovna celota, znotraj katere poteka zaključen produkcijski proces. Kompleks je Ohranjena strojna oprema v zahodni proizvodni dvorani (foto: Tomo Jeseničnik)

350 351 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Prostorskourbanistične značilnosti Povzetek vrednotenja prostorskourbanističnih značilnosti kompleksa Prostorski razvoj Raven je bil vse od 18. stoletja, ko so tu dokumen- Območje opuščenih objektov je del urbane krajine, navezano na tirane prve fužine, navezan na železarstvo in železarno. Iz fužin se je zahodni strani na železarsko območje in na vzhodu na mestno središče. namreč razvila ena največjih železarn v državi. Obravnavano območje Glede na odnos do železarskega kompleksa kot prostorske celote govo- leži na vzhodnem robu železarskega kompleksa in se navezuje na urbani rimo o podrejenosti in nekonsistentnosti, saj so stavbni gabariti novih center mesta. Lega omogoča neposredno navezavo na mesto in enostavno objektov mnogo večji in sledijo logiki intenzivne industrijske proizvo- izločitev iz kompleksa železarne. dnje, razvite v drugi polovici 20. stoletja. Na drugi strani pa je kompleks treh najstarejših objektov s svojo lego tik ob mestnem središču izhodišče Stavbnokonstrukcijske značilnosti: krčilna kovačnica1 za uspešno oblikovno in programsko intenzivnejšo povezovanje. Objekt je pritlična dvoranska zgradba, ki so jo pozneje dograjevali. Obodni zidovi so zidani iz opečnih zidakov. Konstrukcijske ojačitve se Povzetki vrednotenja stavbnokonstrukcijskih značilnosti krčilne kovačnice kot pilastri kažejo na glavni fasadi. Na južni strani je objekt dvignjen Razmerje med obliko in funkcijo opredeljuje namembnost proizvo- zaradi boljšega prezračevanja. Nad delom, kjer so nameščena kovaška dnje. Objekt je bil prvotno zasnovan za proizvodnjo granat. Pozneje so ognjišča, je na nižjem delu streh še dodatna prezračevalna konstrukcija. program spremenili, kar priča o fleksibilnosti strukture, ki se je lahko V notranjosti prostora so v liniji razporejeni armiranobetonski stebri v prilagajala različnim tipom kovinskopredelovalne proizvodnje. razmiku 4,5 metra. Na njih in na pilastrih vzhodne notranje stene leži V povzetku ocene lahko rečemo, da objekt torej nima posebnih kon- žerjavna proga. strukcijskih ali arhitekturnih kvalitet, pomemben pa je njegov zgodovin- Zunanjost objekta je skromna, oblikovanje izhaja neposredno iz funk- ski pričevalni kontekst. Gre namreč za najstarejši železarski proizvodni cionalne zasnove. Okna so velika, sestavljena. Fasade so osnosimetrične, objekt na Koroškem; kot tak je izjemne vrednosti in ga je zato treba toda simetrijo motijo predvsem poznejše dozidave. ustrezno ohraniti in predstaviti.

Tehnične in tehnološke značilnosti: krčilna kovačnica Tretja faza: usmeritve za oblikovanje varstvenih posegov Objekt stare kovačnice je bil zgrajen leta 1915 za potrebe vojaške Usmeritve za oblikovanje varstvenih posegov industrijske arhitekture industrije. V njem so izdelovali granate za avstrijsko mornarico. Po vojni lahko strnemo v dve skupini: v tiste, ki se nanašajo na urbanistično meri- so proizvodni program spremenili. Leta 1925 so začeli izdelovati podkve, lo, in v tiste, ki opredeljujejo varstvene usmeritve za posamezne objekte, leta 1926 vzmeti, v zadnjih letih pa so izdelovali odkovke. kjer bo kot primer predstavljen objekt krčilne kovačnice. Od prvotne opreme ni ostalo nič, ohranjeno je le nekaj tehnične do- Analize na prostorskourbanistični ravni so pokazale nujnost po inten- kumentacije in načrtov. Toda program vojaške proizvodnje se je pozneje zivnejši povezavi z mestom. Predvidena muzejska funkcija vsekakor zago- razvil v enega vodilnih proizvodnih programov železarne. tavlja kvalitetno vsebinsko izhodišče, ki mu mora slediti tudi prostorska Ob prenehanju aktivne proizvodnje leta 1998 so v osrednjem prosto- navezava. To je treba doseči v prvi vrsti z odstranitvijo oziroma premakni- ru objekta ostali štirje krčilni stroji z ogrevalnimi pečmi, sedem žarilnih tvijo obstoječe tovarniške ograje ter povezavo poti med bodočim muzej- peči, dva oljna bazena in jašek za ohlajanje. Vzdolž notranje stene so skim območjem in območjem občinskega središča. ostale nameščene komande za peči, elektroomarice, telefonska kabina in Usmeritve za varovanje stavbnokonstrukcijskih kvalitet krčilne ko- garderobne omare. V sosednjem, nižjem delu je bila strugarska delavnica vačnice so temeljile na izhodišču, da je treba v čim večji meri ohranjati s skladiščnimi prostori, ki pa so jo izselili. pričevalnost objekta, zato so bili predlagani minimalni posegi na obodu objekta in v proizvodni hali. Glede na novo muzejsko funkcijo so bile in- Druga faza: ovrednotenje razvojnih značilnosti in usmeritve za oblikovanje tenzivnejše spremembe predvidene v notranjosti vzhodnega dela, kjer so varstvenih posegov bile načrtovane odstranitve vseh pregradnih sten in sekundarnega stropa. Vrednotenje razvojnih značilnosti zahteva ovrednotenje vseh segmentov kompleksa in relacij tako do širšega prostora kot med samimi objekti in strukturami znotraj njega. Temu se v tem sestavku ni mogoče ustrezno Prenova in začetki muzejske dejavnosti na območju posvetiti, zato bodo predstavljeni le povzetki vrednotenja prostorskour- banističnih značilnosti kompleksa in stavbnokonstrukcijske značilnosti Obsežnejša dela so se začela med letoma 2005 in 2006, potem ko je krčilne kovačnice, ki so temelj za pripravo konkretnih predlogov za kompleks prešel v last občine in je bilo območje leta 2004 razglašeno za varstvo in prezentacijo. V kontekstu varovanja strojne opreme je prevla- spomenik lokalnega pomena (EŠD 7752). Občina Ravne je v tem ob- dala odločitev, da se oprema ohrani v celoti. Skladno z novopredvideno dobju v celoti prevzela investicijsko izvedbeni del projekta. Po prvi fazi muzejsko rabo pa je dopustno v tem prostoru predstaviti tudi del strojne prenove so bili končani posegi za zaščito stavbnega ovoja, opravljena so opreme, ki jo hrani muzej in je bila prvotno postavljena na ogled v muze- bila vzdrževalna dela v zahodni proizvodni hali, kjer je bilo vgrajeno novo ju na prostem v okolici ravenskega gradu in v prvotni železarski zbirki. stavbno pohištvo, v prostor pa so bili postavljeni nekateri ključni eksponati muzeja, ki so bili do tedaj na prostem. Ob tem so bili v vzhodnem 1 Stavbnokonstrukcijske značilnosti obravnavamo v vseh treh fazah metodologije, vedno za delu izvedeni posegi preoblikovanja skladiščnih in delavniških prostorov vsak objekt posebej. V članku bo v prvih dveh fazah metodologije predstavljen objekt krčilne v sprejemni prezentacijski del muzeja z vstopno avlo, sanitarijami in gar- kovačnice.

352 353 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Pet desetletij in več reanimacij arhitekture 20. stoletja

Gojko Zupan

V članku so razloženi razvoj ohranjanja arhitekturne dediščine 20. stoletja v Sloveniji, njegove skupne značilnosti in posebnosti. Zno- traj države je bilo v preteklem stoletju postavljeno več kot 1.000.000 objektov. Kot dediščina 20. stoletja je v registru nepremične kulturne dediščine okoli 11.000 novo postavljenih arhitektur ali večjih predelav starejših objektov (stavb, notranjih ureditev, javnih spomenikov, parkov, urbanističnih zasnov). Med njimi je več kot 100 arhitektur, za katere so skupine strokovnjakov potrdile izjemni pomen. Zabeleženi so kronologija sestavljanja popisov in vzroki za selekcije ter zakonsko zaščito in nekateri spodrsljaji pri varovanju. Predstavljeni so pozitivni zgledi ohranjanja in posebna smer sintezne arhitekture, ki v 20. stoletju izrazito avtorsko nad- grajuje starejšo dediščino kateregakoli obdobja. To se je spontano razvilo ob varovanju starejših kulturnih spomenikov, s prenavljanjem Plečni- kovih del in ob različnih praksah, ki so sledile kritiškim obravnavam v Postavitev razstave Mati fabrika v predstavitveni vzhodni dvorani (foto: Sonja Ifko) knjigah ter zakonodaji. Konservatorji strogo ščitijo značilnosti in namembnosti izbranih stavb – kulturnih spomenikov. Dopuščajo kreativne derobnim prostorom. Izvedena so bila vsa inštalacijska dela, tako da je bil izvirne posege arhitektov ali dopolnjevanje arhitektur, ki imajo vrednote objekt pripravljen za finalna obrtniška dela in montažo notranje opreme dediščine, zlasti ob nujnih statičnih posegih ali širitvah namembnosti. ter ureditev razstavnih vsebin; ta dela so zaradi dinamike financiranja pri- Znotraj množice vzdrževalnih posegov in novogradenj včasih ne rešijo šla na vrsto v letu 2012, ko je bila odprta razstava Mati fabrika avtorice prezrtih vrednot ali pa njihova mnenja obidejo. Pogosto so konservatorji dr. Karle Oder, ki raziskuje zgodovino koroškega in ravenskega železarstva in arhitekti (avtorji) na istem bregu branjenja kakovostnih arhitektur in ter programsko vodi projekt vse od njegovih začetkov. ureditev, na drugem bregu pa so manj ozaveščeni investitorji, izvajalci in Vzporedno s prenovo krčilne kovačnice se je na območje kompleksa arhitekti (predelovalci). preselila tudi uprava ravenskega muzeja; prostore so ji uredili v prvem Arhitektura 20. stoletja je najznačilnejša in najštevilnejša nepremična nadstropju personala. Projekti revitalizacije predvidevajo v ostalih etažah kulturna dediščina Slovenije. Skupna obravnava ohranjanja in prenavlja- ureditev razstav o vplivu železarne na življenje na Ravnah in na širšem nja vse arhitekture, nastale ali prenovljene v 20. stoletju pri nas, ni mogo- Koroškem. Kot je bilo povedano že v uvodu, ob dokončanju prenove per- ča. Zgodovinsko, količinsko, oblikovalsko, stilno, socialno, tehnološko, sonala in zunanjosti krčilne kovačnice projekt zaokroža prenova industrijskega laboratorija, kjer sta predvideni umestitev restavratorskih delavnic in manjšega muzejskega lokala ter ureditev okolice z gradnjo lapidarija industrijske dediščine. Tudi za ta del projekta so bili v letih 2009 in 2010 izdelani vsi načrti, dinamika njihove izvedbe pa je odvisna od možnosti financiranja. Skratka, izvajanje projekta revitalizacije, ki kontinuirano poteka že več kot desetletje, v veliki meri določajo finančne razmere, vendar natančna analitična projektna faza zagotavlja realizacijo skladno z izhodiščnimi določili varstvenega raziskovalnega procesa.

Velenje, Kulturni dom, arhitekt Oton Gaspari, 1959–1960; prenova: 2004–2006 (foto: Gojko Zupan)

354 355 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti funkcionalno in simbolno gre za preplet zelo različnih vzrokov in posle- V Sloveniji se je začelo razvijati 45 let po nastanku objektov.6 Vzrokov za dic nastanka in manj doslednega sprotnega vrednotenja milijona novih pozno vrednotenje je več: ohranjanje osnovnih namembnosti po drugi objektov1 v Sloveniji. Vseh kreacij se ne da uvrstiti v eno samo teorijo svetovni vojni, sorazmerno sodobni tlorisi, pretežna uporaba klasičnih ali zgodovinsko obravnavo, ker v arhitekturo 20. stoletja sodita tako Trg materialov ter tehnik pri gradnji pred prvo svetovno vojno. Konserva- republike kot rekonstruirani samostan v Kostanjevici ali Kocmutova in- torska stroka za historistične in secesijske objekte običajno ni vpeljevala terpretacija spomenika Pohorskemu bataljonu. novih načinov prenov ali tehnologij; prešla pa je značilne začetne zadrege Razvoj načinov varovanja teh stvaritev po drugi svetovni vojni bi in napake.7 mogli deliti najmanj v tri ohlapne skupine: ohranjanje arhitekture histo- V prvem desetletju stoletja se je arhitektura postopoma izvila iz okvi- rizma in secesije; ohranjanje arhitekture druge četrtine stoletja, vključno z rov uvoženega historizma. Ta je prej obvladoval arhitekturo, od sakralne deli Jožeta Plečnika; obravnava arhitekture druge polovice 20. stoletja in do javnih stavb, ki so jih načrtovali vodilni ali znani evropski avtorji načini njene zaščite v odmevu sodobnih teorij ter mednarodnih zgledov. (Carlo Ghega, Friedrich von Schmidt, Jean-François Pichat, Carl Gustav Korak za nastajanjem objektov sta bili običajno likovna kritika2 in posto- Swensson, Alfred Keller, František Škabrout, Adolf Wagner, Alexander pna valorizacija, nujna temelja ozaveščanja in ohranjanja.3 Ocena ne bi Graf). Premik je povzročila gradnja infrastrukture, najprej železnic, ka- mogla nastati brez naporov znanih ali anonimnih stavbenikov, arhitektov, sneje cest, industrijskih objektov in stanovanjskih vil. Sledila je secesija. konservatorjev in izvajalcev. Pomembno poglavje, ki je samo bežno ome- Po prekinitvi zaradi prve svetovne vojne so jo kot likovno izjemno obdo- njeno, so bili razstave, predstavitve in kongresi ter Piranski dnevi arhi- bje kulturni krogi Slovenije razpoznali šele po izidu knjige Naceta Šumija tekture.4 Srečanja arhitektov, zvezd arhitekturnega oblikovanja in kon- (Šumi, 1954). Vlogo secesije pri prebujanju identitete naroda postopoma servatorjev so v ohranjenem ambientu Pirana od leta 1983 naprej dokaz, luščimo iz zgledov impresionističnega in simbolističnega slikarstva, analiz da je dialog med novim, kar reanimira staro, in spoštovanjem grajenega fotografije ter literature. Korak v to smer je bila razstava impresionizma v konteksta ter naravnega prostora značilnost bivanja in ustvarjanja v Slo- Narodni galeriji. Takšen način zapoznelega obravnavanja vrednosti arhi- veniji, da je dialog med konservatorji in arhitekti nujnost. Pri analizah so tekture se je in se pri nas ciklično ponavlja za vsako stilno in tehnološko upoštevani različni viri in literatura. Upoštevana je bila bogata dokumen- posebnost vse do konca stoletja. Stroka je morala prva, običajno so bili tacija Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in INDOK centra to likovni kritiki ali arhitekti iz tujine,8 jasno predstaviti dosežke posame- Ministrstva za kulturo (MK), ki hranita stotine načrtov posameznih znega sloga ali avtorja na razstavi in v knjigi. Zatem je naše konservativno objektov. Nekdaj so jih skrbno risali na roko, zdaj jih podobno natančno kulturno občinstvo stil ali posameznega ustvarjalca posvojilo in nekatere merijo in dokumentirajo z računalniško tehnologijo.5 Primerjave omo- avtorje nekritično hvalilo in častilo, običajno izvzete iz konteksta. Dolgo gočata, ob raznolikih besedilih, dva mojstra fotografije: Janez Kališnik in so se analize držale predvsem likovnih vrednotenj; celostna obravnava Damjan Gale, ki sta skozi svoje objektive včasih pokazala celo več, kakor funkcij in pomenov arhitekture je sledila postopoma.9 so prej videli in vedeli arhitekti in konservatorji. Brez teh virov, spremlje- V Sloveniji je večinoma ustrezen odnos do ohranjanja Plečnikove valcev nastajanja ali prenavljanja arhitektur, bi bile primerjave in ocene ustvarjalnosti. Razvijal se je od prenosa bežigrajske cerkve sv. Cirila in dediščine nemogoče. Metoda za Bežigradom naprej. Projekte so izpeljali že manj kot tri dese- Jedro zapisa je posvečeno analizi ohranjanja objektov, ki so nastali po tletja po zidavi posameznih arhitektur ali ureditev tega avtorja. Izjemoma prvi četrtini 20. stoletja. Varovanje secesijske arhitekture je v novem tiso projekt začeli celo pred arhitektovo smrtjo (1957). Kakor pri vsakem sočletju že podobno uveljavljeno kot konservatorstvo za starejša obdobja. poglavju ohranjanja niti pri Plečniku nimamo samo svetlih zgledov: zasledimo nenavadne (na srečo začasne) predelave Peklenskega dvorišča v Križankah, kar je izpeljal profesor na Fakulteti za arhitekturo. Konserva- 1 Uradno imamo v Sloveniji 6000 naselij in 1.162.000 stavb ter več kot 6.098.000 parcel. torji niso uspeli preprečiti uničenja znamenite Lectarije;10 novo trgovino 2 Kritiška obravnava arhitekture je v Sloveniji skromna. Vzrokov za to je več: načini in kakovost šolanja piscev; medsebojna povezanost strokovnjakov; majhna odzivnost javnosti; nemožnost je izrisal študent na isti fakulteti. Ista ustanova je v vhodni veži originalno 11 objavljanja v ozkem krogu strokovnih revij in časnikov; klanovsto skupin Fakultete za arhitekturo; Plečnikovo delo zamenjala s spominskim poprsjem idola samega. Več zapostavljanje teh študijskih vsebin na Filozofski fakulteti. premisleka bi potrebovali za posege v NUK, pri predelavah v Komendi, 3 Izhodišč in teoretičnih shem valorizacij je veliko; upoštevajo starejša izhodišča Beneške listine pri načrtovanju prenov bežigrajskega stadiona in še kje. (1964), mednarodne konvencije in besedila ICCROM, zlasti Jukke Jokilehta. Granadska konvencija (1985) je posebej posvečena varstvu stavbne dediščine Evrope. Domači pisci uporabljajo 6 Prenavljanje te arhitekture je v članku samo bežno omenjeno, čeprav je v Sloveniji nekaj pretežno teoretične sheme (F. Košir, J. Pirkovič); upoštevajo topografiranje in primerjave zglednih prenov. objektov (E. Ravnikar, S. Bernik), kombinacije analiz, mednarodne kriterije. Raznoliki doktorati so 7 Pogosto je bilo uničevanje dekoracij (npr. pročelje Filipovega dvorca), detajlov (vzvalovanost dobrodošla pomoč pri analizah (S. Bernik, N. Koselj, J. Pirkovič, A. Vodopivec, E. Sapač). Podobna pritličja Fabianijeve palače na Ajdovščini), notranjih ureditev (preureditev Narodnega doma, prva so podrobna zakonska izhodišča za konservatorske načrte. Zaradi preobsežnosti teh zadnjih predelava Unionske dvorane). Nekatere starejše napake so že popravljene: Fabianijevo pročelje ostajajo redki konservatorji na terenu prepuščeni sami sebi in nujnosti hitrega odločanja. ob Ajdovščini, Unionska dvorana. Pereče se pokažejo pomanjkljivosti ob naravnih nesrečah ali nasilnih posegih gradbenikov in investitorjev. 8 Lojze Gostiša z razstavo v Narodni galeriji leta 1968 in François Burkhardt z razstavo v Parizu leta 1986. 4 Piranske dneve arhitekture organizirajo arhitekti in Obalne galerije. Ohranjena dediščina Pirana, Plečnik in umirjen dialog so magnet za vse generacije in stroke. 9 Odprti ostajajo problemi množične reciklaže dotrajanih objektov in materialov, od azbestnih kritin do velikih količin betona. Vzorec v Evropi bo v bodoče način revitalizacije londonskega 5 Neredko je izris natančnih načrtov prvi temelj tudi za stavbe 20. stoletja, ker so originalne kareja, urejenega za olimpijske igre. načrte izgubili ali pa je sedanje stanje rezultat predelav. Sodobnejše, sistematične izmere je razvijal in opisal Jovo Grobovšek s sodelavci v zavodih in raziskovalnih inštitutih. Predstavitev je v 10 Opremo je rešil lastnik E. Majaron in jo podaril Slovenskemu etnografskemu muzeju. posebnem članku te knjige. 11 Plečnik ima samo v Ljubljani sedem večjih ali manjših javnih spomenikov.

356 357 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Kranj, Blagovnica Globus, arhitekt Edvard Ravnikar, 1969–1972; danes Mestna knjižnica Kranj, Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, arhitekt Jože Plečnik; prenova leta 1945: arhitekt prenova leta 2008: arhitekta Uroš Birsa in Majda Kregar (Ambient), konservatorka Nika Leben Marko Mušič, konservatorka Staša Blažič, 1989 (foto: arhiv INDOK centra, Ministrstvo za kulturo) (foto: Gojko Zupan)

Ohranjanje novejše arhitekture, ki je aktualno zlasti od osemdesetih Posamezne arhitekture so v Sloveniji zaščitili kot kulturne spomenike let12 naprej, se je začelo okoli 25 let po nastanku arhitektur. Glavni vzrok že manj kot 15 let po nastanku, vendar je to bil le zgled načina ščitenja.16 je bilo prilagajanje funkcij in ob tem nujne tehnične posodobitve. Vpliva- Izbrane objekte bo mogoče zaščititi z odloki; vseh kakovostnih stvaritev li so drugačni materiali in tehnike gradenj stavb. Pri spreminjanju lokalov 20. stoletja pa je preveč, da bi vsako varovali v občinskih planih in z v pritličjih mestnih jeder13 je med nastankom in prenovo še krajši razmik. odloki s področja dediščine. Ovrednotene prvine, ki niso samo v večjih Hitre spremembe so običajno posledica spreminjanja mode oblikovanja kopalnicah in opremljenosti ali v imenih načrtovalcev, bo treba razložiti in novih namembnosti. Manj vplivajo dotrajanost novih materialov in vsem ozaveščenim državljanom. Pred stoletji so gradovi izgubili svojo go- teoretično ali zakonsko postavljene meje, znotraj katerih so posamezni spodarsko vlogo, v novih desetletjih izginjajo vasi z značilnimi kmetijami objekti vrednoteni kot dediščina. Zakonodaja pogosto zaostaja za prakso. in še hitreje industrijski objekti ter delavska naselja. Slovenija se razvija S paragrafi skuša zamejiti uničevanje ter organizacijske in strokovne za- v deželo naredi si sam predmestne gradnje. Vrednotenje in občudovanje gate od izborov do izvedb ali financiranj, kar vodi v neproduktivne nove arhitekture je v revijah ter šolah prepogosto usmerjeno v nekaj ikonskih dopolnitve pravnih aktov. Uspešnejša pot so zgledi dobrih rešitev, kjer za- arhitektur v metropolah in v likovno ali simbolno izstopajoča dela po- nimivi objekti, včasih celo povprečni izdelki, s prenovo postanejo izbrana sameznih ustvarjalcev. Niti teh v Sloveniji ni mogoče varovati v celoti: in vzorčna arhitektura. Izčiščeni kubus Festivalne dvorane Iva Spinčiča na njihove prostorske umeščenosti in osnovne ali primerne namembnosti. Bledu (1960–1961) je bil reanimiran z dopolnili Aleša Vodopivca (1989). Daleč smo od gabaritov, tlorisov, materialov in posebnosti, kakor so okna Pri vrednotenju moderne in sodobne arhitekture, izbrane za prenovo, ali kljuke na vratih. Včasih je nujna zaščita pred avtorji samimi, ki bi radi so ocenjevalci v težavah, ker niti likovni kriteriji niti kriteriji tipologij ne predelali svoja mladostna dela. Pravila in zakonodaja s področja dediščine zadoščajo. V nekaterih državah so kot časovno mejo za dediščino posta- so pogosto v opreki z avtorsko zaščito, kar včasih pobudniki predelav vljali sto let po nastanku, kasneje pet desetletij. Stelè se je že v osnutku izkoriščajo. V Sloveniji obe zakonodaji skupaj ne uspeta preprečiti neka- starojugoslovanskega zakona iz leta 1931 izogibal šablonskim časovnim terih škodljivih predelav.17 V svetu nismo osamljeni. Najbolj znan primer mejam.14 Sodobnejša vrednotenja nepremične in celo premične dediščine 15 16 Trg revolucije v Ljubljani (zasnova 1959–1972), ki so ga zaključevali v letih 1981 in 1982, je časovno mejo in poudarjanje (samo) estetske vrednosti opuščajo. bil delno zaščiten v mestnem odloku že leta 1993. Odlok o razglasitvi spomenikov naravne in 12 V Sloveniji se je razvilo pred podpisom Granadske konvencije kot odmev razstav in valorizacij. kulturne dediščine na območju občine Ljubljana Center med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto, Uradni list RS, št. 60/93. V Ljubljani so enakovredno vrednotili vse stavbe srednjeveškega jedra: 13 Krajši časovni razmik je tudi pri nekaterih specifičnih skupinah stavb, npr. hotelih, trgovskih Odlok o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra Stare Ljubljane in Grajskega griča za kulturni in hišah, kar ogroža zlasti interierje, včasih celote (Janez Lajovic: Hotel Prisank, Kranjska Gora (podrt); zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost, Uradni list SRS, št. 5/86: 297. Vojteh Ravnikar: Hotel Klub, Lipica (preurejen), Hotel Piran, Piran (notranjost, pročelje predelana); Edvard Ravnikar: Ljubljanska banka (pritličje), Maximarket (notranjost), Ljubljana (predelano); 17 Npr. Slaščičarna Slon, delo Jožeta Kregarja in Svetozarja Križaja; leta 1986 jo je brez soglasja Miloš Lapajne: Nama, Ljubljana (notranjost predelana); Gregor Košak: Motel Grosuplje (preurejen). enega od avtorjev preuredil Miha Furlan. Podobno so preuredili pritličje stolpnice Ljubljanske Bolj spoštljivi so v tujini, kar kaže urejanje veleblagovnice v Osijeku, delo Milana Miheliča. banke, čeprav so nosilci avtorskih pravic nasprotovali predelavi. Pri prenovi spodnjega preddverja Cankarjevega doma je Ravnikarjev sodelavec uveljavljal svoje avtorske pravice. Pri spremembi 14 Avtor v paragrafu 25 poudarja znanstveno in estetsko vrednost (Stelè, 1936: 85). glavne dvorane Ljudske skupščine v Ljubljani (arhitekt Vinko Glanz, 1959) ni za avtorske pravice 15 Vrednotenja stavbne dediščine v Sloveniji ne postavljajo časovnih omejitev kot zakonsko vprašal nihče. Veliko dvorano so predelali leta 2000 po projektu arhitektk Sonje Miculinić, Darje obvezo. Nekoliko drugače je pri nacionalnem bogastvu (premična dediščina). Člen 10 Zakona o Valič in Albine Kindlhofer. Avtorske pravice je mogoče uveljaviti predvsem s pomočjo dolgotrajnih varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/08. pravd (Milan Mihelič: Gospodarsko razstavišče).

358 359 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti avtorske skazitve na svetu je Utztonova Opera v Sydneyju (1957–1973). Kljub temu so jo leta 2007 uvrstili na seznam UNESCA. V preteklem stoletju smo doživeli hiter razcvet industrije z uvajanjem novih materialov in gradbenih tehnik, kakršnega prej ni bilo. Popolnoma se je spremenila vloga stekla, saj so okenska stekelca zamenjale steklene viseče fasade in stene. Stroji, izobilje elektrike, motorizacija, uveljavljanje betona in železobetona, montažni elementi, prevlade kovinskih konstrukcij, uvajanje novih zlitin in kovin, zlasti aluminija in umetnih mas, so spremenili načine mišljenja, urbanizma, bivanja. Izolacije, ekološka gradnja, samooskrbnost, naravni materiali so moda nove dobe. Arhitekturo vseh obdobij pa najbolj ogrožajo hitre, nepremišljene spremembe. Proble- me ohranjanja vidnega betona ali plastičnih oblog stroka v Sloveniji uspe- šno rešuje šele v novem tisočletju, pri ohranjanju urbanističnih izhodišč in parkov smo na začetku. Načrtno varovanje kakovostne arhitekture 20. stoletja se je razvilo potem, ko so temelje novega ustvarjanja utrdile Fakulteta za arhitekturo in njene predhodnice ter Filozofska fakulteta z različnimi matičnimi štu- dijskimi smermi, v največji meri umetnostno zgodovino in profesorjem Nacetom Šumijem ter zgodovino, etnologijo in arheologijo. Varovanje Ljubljana, Moderna galerija, arhitekt Edvard Ravnikar, 1938–1948; prenova: 2006–2009, arhitektur 20. stoletja in že prej interpolacijo nove arhitekture v starejše arhitekta Matija Bevk in Vasa Perović, konservatorka Marija Režek (foto: Gojko Zupan) strukture je France Stelè uvrstil med naloge konservatorjev. Postopoma se mu je pridružila skupina umetnostnih zgodovinarjev, ki so brez for- praksi prevzeli skoraj vse operativne naloge pri obnavljanju porušenih malnosti sodelovali s posameznimi arhitekti. Izidor Cankar je spremljal objektov in kot stransko nalogo izvajalske naloge spomeniške službe, kjer razvoj naše sodobne arhitekture. Čeprav so bili njegovi premožni soro- so se z valorizacijami in redkeje s teorijo ukvarjali umetnostni zgodovi- dniki povezani z Miho Osolinom in drugimi arhitekti, jih je vizionarsko narji, med njimi Marijan Zadnikar, Ivan Komelj in Nace Šumi. Arhitekti prepričal, da so načrtovanje Moderne galerije zaupali takrat neznanemu Marjan Mušič, Anton Bitenc, Boris Kobe in Vlasto Kopač so le štirje med 18 Edvardu Ravnikarju. desetinami ustvarjalcev, ki so bili nosilci sprememb na univerzi ali/in v Arhitekturo 20. stoletja je v Sloveniji, v dobrem in slabem, kot avtor, zavodih za spomeniško varstvo. Bolj anonimno so ustvarjale arhitektke zgled in učitelj dolgo obvladoval Jože Plečnik. S pomočjo panslovanske Špelka Valentinčič, Staša Blažič, Nataša Štupar Šumi.22 Nenadomestljiv 19 slave iz Prage in v domačih krajih s članki in knjigami konservatorja je bil delež teh arhitektov pri prenovah sakralnih stavb in prilagajanjih Stelèta je bil merilo vse arhitekture od dvajsetih let do leta 1945. Pri po- novim pravilom drugega vatikanskega koncila.23 Svoj položaj pri prena- sameznih piscih in avtorjih to velja še naprej, posebej po razstavah v Pari- vljanju dediščine so Plečnikovi učenci ohranjali vse do osemdesetih let, zu in drugje v Evropi. Vlogo Plečnika so po drugi svetovni vojni prevzeli svetovalno vlogo do konca devetdesetih.24 Zapisov o tem je malo, ker so njegovi vodilni učenci z načinom dela, pogosto z navideznim zanikanjem se večinoma držali učiteljevega napotka, naj arhitekt riše, zgodovinar piše. oblik ostarelega »Ata«. Izstopala je zlasti šola Edvarda Ravnikarja in bi- Vzporedno so manj aktivni udeleženci prenov ustvarili mit o zaposta- stveno manj Edvarda Mihevca, čeprav sta oba upoštevala nove trende, od vljenosti posameznih matičnih strok. Ta je bil bolj rezultat rivalstev med Le Corbusiera do skandinavskih zgledov. Vzporedno so se že v tridesetih posamezniki in strujami na Fakulteti za arhitekturo. letih, nekoliko v senci, uveljavljali doma in v tujini šolani arhitekti z ak- Prenavljanje Plečnikovih del se je v konservatorski stroki zgodilo tualnimi modernističnimi (funkcionalističnimi) načrti, prilagojenimi za samo od sebe, brez načrtovanih vizij in tujih zgledov. Arhitektovi učenci 20 naše mere in razmere. so bili neposredno udeleženi pri risanju načrtov in pri zidavi. Na enak Nove oblike in načini zidav so prevladali po letu 1945 in se razcveteli način in s poznavanjem detajlov so pomagali pri vzdrževanju in zatem zlasti s kvantiteto. Po vojni so Marjana Mušiča, Danila Fürsta in druge kot konservatorji ali zunanji sodelavci pri posegih vse do devetdesetih arhitekte vpregli v zanosno prenovo, ki je segla do udarništva za vsako let. Prva velika akcija je bil znamenit prenos cerkve sv. Cirila in Metoda ceno. Razvila se je mentaliteta, da lahko vsakdo zida sam. Njeni odmevi za Bežigradom.25 Čeprav ne gre za avtorjevo najbolj znano delo, so pod so vidni v prostoru. Fizičnost in količinskost sta premagali duhovnost in premišljenost. Zidali so posamezniki, kaznovani duhovniki ali arhitekt 22 Med prvimi je bila za krajši čas na zavodu zaposlena arhitektka Milica Detoni. S spomeniško 21 Šubic, ki je pri tem umrl. Plečnikovi učenci in učenke so v povojni službo sta sodelovali Gizela Šuklje in Erna Tomšič. Edino Šumijeva je pred upokojitvijo svoje delo in raziskave predstavila v doktoratu. Delo ostalih še ni ovrednoteno. 18 Prenova galerije, zaključena leta 2009, je vzorčno delo biroja Bevk Perović. 23 Najvidnejšo vlogo sta imela po letu 1965 nekdanja Plečnikova asistenta Janez Valentinčič in 19 Plečnik je bil osebni arhitekt idola Slovanov Tomaža Masaryka in je Hradčane spreminjal v Anton Bitenc. akropolo Češke; podoben koncept sta s Stelètom zasnovala za Ljubljanski grad s Šancami. 24 Vlasto Kopač je leta 1996 prejel Plečnikovo nagrado za pomoč pri prenovi Žal in Plečnikovih 20 Nebotičnik, najvišjo stavbo Ljubljane, simbol modernizma Vladimirja Šubica, so Plečnikovi Tržnic. učenci dopolnili z »antičnim« tempeljčkom na vrhu. 25 Objekt, prizidek starejše cerkve sv. Krištofa, so prestavili zaradi zahtev politike. Branko Simčič je 21 Vladimir Šubic je umrl leta 1946 v delovni brigadi med gradnjo železnice Brčko–Banovići. na lokaciji načrtoval Gospodarsko razstavišče tako, da bi cerkev ostala.

360 361 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti nadzorom Antona Bitenca cerkev rekonstruirali v bližini nekdanje lokacije. V istem obdobju so spoštljivo nadaljevali in zaključili Plečnikovo preureditev Križank. V Sloveniji se je pod vplivom Plečnika in Stelèta razvilo avtorsko dopolnjevanje kulturnih spomenikov in njihove zaščite, ne glede na starost objektov in dozidav. Soustvarjanje arhitektov in konservatorjev (med njimi so bili po osnovni izobrazbi umetnostni zgodovinarji, arhitekti, etnologi in arheologi) je bilo dnevno in neformalno. Sodelovanje je vse do sredine osemdesetih let 20. stoletja teklo brez dokumentiranja in tehtanja deležev posameznikov, ker so bili med njimi sodelavci istih institucij, kolegi, prijatelji, včasih celo zakonski pari ali drugi sorodniki.26 Večji konservatorski prelom, kjer ni šlo samo za dopolnjevanje tlakov, streh in manj vidne, včasih kompleksne statične posege v Plečnikovo delo, je bila rekonstrukcija Tromostovja in Čevljarskega mostu. Radikal- no so bile zamenjane vse ograje. Izvajalci niso idealno izpolnili natančnih zahtev konservatorjev; vpeljan pa je bil način dela, kjer se ob odgovornem konservatorju in sodelovanju Plečnikovih učencev upošteva mnenje strokovne komisije s specialisti različnih strok.27 Podobno ravnajo konservatorji in restavratorji po ustanovitvi zavodove Komisije za arhitekturo 20. stoletja. Povzet je bil še način ohranjanja originala, kakršnega poznajo arheologi, ko se ohranja »kontrolni stebriček«. Ovrednoteni, značilni Teharje, Spominsko območje Bukovžlak, arhitekt Marko Mušič (foto: Gojko Zupan) originalni elementi ograj so shranjeni v muzeju, v Plečnikovi hiši. Konservatorska stroka se do devetdesetih let, če izvzamemo Plečnikov Vodilni umetnostni zgodovinarji so vedeli, da je obvezen del konser- opus, ni ciljno in samostojno ukvarjala z arhitekturo druge polovice 20. vatorjevih nalog spremljanje tekoče produkcije na različnih ustvarjalnih stoletja. Vzrokov za to je več, najprej omenjena kadrovska šibkost. Grad- področjih. Poznavanje srednjeveških tehnik, pisnih virov ali zakonodaje beno solidni objekti so ostajali v senci nujnih prenov stanovanj, drugih ni dovolj. Nezamenljiva je interdisciplinarnost in ob njej vključevanje objektov in naselij po prvi in drugi svetovni vojni. Varuhi dediščine so se v timsko delo, za katero je nujno šolanje že na dodiplomski stopnji. To ukvarjali z najbolj ogroženimi objekti, npr. z gradovi, kasneje tudi s stav- je posebej nepogrešljivo za ohranjanje prostorskih celot, za načrtovanje bami na podeželju. En sam konservator med obema vojnama ali v novi razvoja krajine in urbanizma. Kakovostne elemente urbanizma in po- Jugoslaviji dober ducat strokovnjakov za srednji vek in za arheologijo so men arhitekture 20. stoletja sta pionirsko vrednotila Nace Šumi in Stane imeli do šestdesetih let obilico drugih nujnih dolžnosti. Uvrščanja novih Bernik. Konservatorjem sta odprla novo področje dela. Nove metode objektov med dediščino niso nikoli strogo omejevali. Del vzrokov je bil konservatorstva, z natančnejšim dokumentiranjem, je zase in za svoje v skrbi za simbolne objekte, javne spomenike28 in avtentične objekte iz študente vpeljal dr. Peter Fister.31 Že ob potresih v Posočju, zatem v pri- obdobja druge svetovne vojne, kar so povsod prepuščali zavodom za var- pravah celostnih prenov Ljubljane in Škofje Loke so bili v skupno topo- stvo dediščine. V petdesetih letih so kot dediščino ovrednotili Plečnikova grafiranje vključeni študenti umetnostne zgodovine. Znanje ljubljanske in posamezna Fabianijeva dela. Ko so z občinskimi odloki začeli ščititi šole je Fister nadgradil z izkušnjami s terena in z izpopolnjevanjem v šoli večja mestna jedra, so v osemdesetih letih upoštevali tudi avtorsko izsto- ICCROM. Sodobnejša izhodišča je uspešno vključil v prakso ohranjanja pajoče stvaritve. Posamezne značilne vrednote arhitektur bodo bolj jasne kulturne dediščine med konservatorji in izvajalci. Njegovi učenci razvija- v bodoče, ob analizi teorij, prakse, ki šele nastaja, in s primerjavami zno- jo raznoliko delo v seminarjih Fakultete za arhitekturo in so med vodilni- traj evropskega konteksta ter slovenskega prostora.29 Kljub temu so kon- mi konservatorji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. servatorji, zlasti skupina okoli DOCOMOMO, tudi za evropske zglede Redko v predstavitvah omenjamo pomembno poglavje ohranjanja prepričljivo ohranili funkcije in interierje Nebotičnika30 in posameznih prostorskih dediščinskih vrednot: premišljeno in kreativno nadgrajevanje prostorov Cankarjevega doma ter Maximarketa v Ljubljani. značilnosti poseljenega in naravnega prostora. Sodobno arhitekturno ustvarjanje ni le vzporednica varovanju naše kulturne dediščine, ki včasih 26 Prepletali sta se sodelovanje ali nadaljevanje avtorskih projektov, sodelovanje nosilcev zaide v betoniranje ali kopiranje »srednjeveških« in »baročnih« oblik. avtorskih pravic. Podobno delajo in so delali v različno imenovanih skupnih ateljejih prijatelji in Boljši slovenski arhitekti so postopoma razvili izjemno prefinjen odnos sorodniki: Edo Ravnikar starejši in mlajši ter snaha Majda Kregar; zakonca Frelih Ribič; zakonca do stavbnega konteksta, materialov, gabaritov, celo do izhodišč anoni- Šumi; oče Marjan in sin Marko Mušič; mati in sin Blažič Gjura. 27 Ta način so prej uporabljali za starejše spomenike in kompleksne posege. Dodatno so bili mnih arhitektur. Niso izhajali zgolj iz ponavljajočih se primerjav ali do- mostovi pred posegi profesionalno fotografirani (D. Gale). Naročena je bila študija poškodb. polnjevanj Plečnika, srednjeveških jeder ter stilnih in tehnoloških izzivov 28 Pri večjih spomenikih so vedno sodelovali arhitekti: Ljubelj, 1954; Urh, 1955; Dražgoše, 1976 ali tujih vzorcev. S t. i. podaljšanim ali regionalnim funkcionalizmom (Boris Kobe); Trije žeblji na Pohorju, 1957; Maribor, 1975 (Branko Kocmut); Begunje, 1953; Draga 1953; Trg revolucije v Ljubljani, 1959–1981 (Edvard Ravnikar). 31 Njegovi študenti so v procesu študija topografirali po profesorjevem zgledu številne kraje v 29 Sodobnejše načine ohranjanja naselij ali njihovih delov je obravnaval dr. Peter Fister. Sloveniji. V Ljubljani in Škofji Loki so že od leta 1979 enakovredno in vzporedno metode popisov 30 Odgovorna konservatorka je bila Tatjana Adamič. razvijali študenti iz seminarja dr. Naceta Šumija; nekateri so popise nadgradili v diplomske naloge.

362 363 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti so pokazali nove smeri razvoja, nujne za ohranjanje stavbne tipologije naših regij. Trend, ki je prerastel v gibanje, je bil v Sloveniji vedno živ kot samostojna smer ustvarjanja. Izstopajoč primer je bilo urejanje stanov Velike Planine arhitekta Vlasta Kopača ali pri Plečnikovih nagrajencih (2007) opažen urbanistični koncept za hiše v Kotljah Mirka Mrve, Boru- ta Delaka in Janeza Kobeta. V inovativen vzor sobivanja vrednot dediščine je kontekst prostora razvila skupina Kras pri pošti v Vremskem Britofu (1978) ter v Sežani: občina, Vojteh Ravnikar (1979). Skozi časovno zrcalo je šlo za nadaljevanje trenda regionalnega funkcionalizma, ki ga je vešče izčistil Janez Lajovic s Hotelom Prisank v Kranjski Gori (1962) in Hotelom Kanin v Bovcu (1973). Prefinjene, racionalne sodobne oblike in uporabo naravnih materialov je Oton Jugovec izoblikoval v sprejemni objekt za Bazo 20 in v nadstrešku za arheološko prezentacijo Gutenwertha (1973). Ideje je materializiral desetletja pred tem, ko je Pritzkerjeva komisija nagradila izhodišča Glenna Murcutta. Znova smo šele v tujih zgledih medmrežja in v revijah opazili kakovost domače dediščine gradnje v lesu in njene sodobne interpretacije. Ozaveščena stroka je izbrano sozvočje redno prepoznavala kot kako- Trbovlje, Občinska kolonija, arhitekt F. Razinger, 1927–1939, pred prenovo (foto: Tanja Hohnec, vost. Plečnikove nagrade in medalje že od prve, podeljene Antonu Bi- arhiv ZVKDS, Območna enota Celje) tencu leta 1973, sledijo spoštovanju sobivanja novega in starega. Zadnje desetletje je trend ustvarjalnih nagrajencev izrazito naklonjen ohranjanju konstant dediščine in njihovi kreativni nadgradnji. Izhodišča soustvarja- nja, znana že v dialogu med Stelètom in Plečnikom, prepoznana pri sodelovanju med Otonom Jugovcem in Milanom Železnikom ter med Nace- tom Šumijem in več različnimi arhitekti, so postala nenapisano pravilo sintezne arhitekture. Občutljivost za prostorske konstante se je nekdaj izražala predvsem v ruralnem prostoru; postopoma se uveljavlja v mestnih jedrih. Novo kreativnost je Ofis arhitektom dopustil konservator dr. Uroš Lubej za projekt Mestnega muzeja v Ljubljani leta 2000. Skupaj s Cekinovim gradom je takšna izstopajoča kakovostna avtorska nadgradnja kulturnih institucij postala skoraj zaščitni znak nove smeri ljubljanske arhitekturne šole, prepoznavne v Evropi.32 Inventivno in raznoliko kon- cipiranje ter detajliranje sta lahko skoraj ironični dopolnili: Hiša XXS.33 Nagrajeni so bili projekti restavriranja antičnih ostalin Knežjega dvorca v Celju34 ali oživitev Škrateljnove domačije v Divači v Muzej filmskih igralcev in zatem ureditev Lutkovnega gledališča v Mariboru.35 Že prej so nastale Podreccove samozavestne in prefinjene intervencije v Piranu.36 Trbovlje, Občinska kolonija, prenova: 2008–2010, konservatorka Tanja Hohnec (foto: Tina Opaženi so bili projekti Maruše Zorec, zlasti pri dodajanju funkcij ob Lorbek, arhiv ZVKDS, Območna enota Celje) frančiškanski cerkvi v Ljubljani in na Brezjah. Hiperprodukcija risalcev načrtov gre v drugo smer, ko je kateri koli objekt z barvaste fotografije Mlajše generacije konservatorjev znajo tankočutno in pogumno primeren za vsak prostor. prepoznati izjemnosti v Trboveljski delavski koloniji (konservatorka Tanja Hohnec), pri prenovi Škrabčeve domačije in dvorane v skednju v

32 Arhitekta Špela Videčnik in Rok Oman; Cekinov grad je 1990–1992 prenavljal Jurij Kobe, kot Hrovačah (arhitekt Božo Rot, konservator Vito Hazler), v gradnji prista- konservatorja sta sodelovala Modest Erbežnik in Gojko Zupan. ve Lepena ali v prostoru prilagojeni arhitekturi Nebes nad Kobaridom 33 Dekleva Gregorič arhitekti. (arhitekt Rok Klajnšček). Oblikovan prostor in njegove značilnosti so 34 Plečnikova medalja 2007: (arhitekti: Jernej Gartner, Tanja Gobov, Brigita Babnik in Matija dobremu arhitektu izziv in ne ovira. V Mariboru so zgledno prenovili Lenaršič vilo Majer,37 v Ljubljani Perhavčevo vilo. Več vil so uredili na Bledu.38 35 Plečnikova nagrada 2011: Muzej filmskih igralcev (arhitekti: Matjaž Bolčina, Ernest Milčinovič, Izzivalni so celo projekti Nandeta Korpnika, ki je v gabarite značilnega Teja Savelli), konservatorka Eda Belingar; Plečnikova nagrada 2012: Lutkovno gledališče Maribor (arhitekta Jurij Kobe in Rok Žnidaršič), konservatorka Irena Kranjc Horvat. Značilno je, da se v 37 Arhitekturo Jožeta Jelenca (1931) je ohranila konservatorka Eva Sapač. obrazložitvah redno izpuščajo imena sodelujočih konservatorjev. 38 Vilo je načrtoval Josip Costaperaria. Matija Bevk in Vasa Perović sta nadaljevala občutene 36 Tartinijev trg (1987–1989); Galerija Donat (1992); Obalne galerije (2012). Aktivno vlogo so imeli posege s postavitvijo Kongresnega centra Brdo (konservator Gojko Zupan). Na Bledu je z konservatorka dr. Sonja Hoyer in več njenih sodelavcev zavoda v Piranu. različnimi arhitekti sodelovala konservatorka Nika Leben.

364 365 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Bled, Vila Škrabec, prenova: 2010–2013, arhitekt Boris Podrecca, konservatorka Nika Leben (foto: Nika Leben, arhiv ZVKDS, Območna enota Kranj)

Viri in literatura

Objave o kontekstu nastajanja arhitekture 20. stoletja in njenih prenovah so zlasti po letu 1945 pogoste v revijah Arhitekt, Sinteza, AB, Krog, Piranesi, manj pogosto v Zborniku za umetnostno zgodovino ali Kroniki. Posamezni posegi so zabeleženi v reviji Varstvo spomenikov. Ključna razstava Vitanje, JZ Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, arhitekti: Matija Bevk, Vasa J. arhitekture 20. stoletja je bila leta 1979 v Moderni galeriji. Povedne so monografske predstavitve Perović, Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Rok Oman, Špela Videčnik, Jurij Sadar in Boštjan Vuga, Jožeta Plečnika, Milana Miheliča, Ivana Vurnika, Edvarda Ravnikarja, Vladimirja Šubica, Otona 2012 (foto: Gojko Zupan) Jugovca, Danila Fürsta, zakoncev Ivanšek in drugih ustvarjalcev ter birojev. Izrise projektov hranijo Arhiv RS, avtorji in dediči avtorjev, INDOK center Direktorata za kulturno dediščino hleva izrisal hišo, ali Janka Rožiča, ki je v ohranjen toplar v Lučah vložil Ministrstva za kulturo, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, zavodi za varstvo kulturne dediščine, Zgodovinski arhiv Ljubljana in druge regijske institucije; naročniki, posamezni raziskovalci. Več sto sodoben apartma. Vsako imenovano delo je samostojna stvaritev, ki je ni je vpisov v Register nepremične kulturne dediščine INDOK centra MK, ki je dostopen na spletu. mogoče posnemati s tipsko montažo kjer koli drugje; upoštevati je mo- Popisani objekti so v evidencah Fakultete za arhitekturo (mentorstvo dr. Petra Fistra) ali dosjejih goče zgolj način dela, ko je dediščina izziv in konstanta. To je upošteval DOCOMOMO (npr. Nebotičnik, Moderna galerija). Te je v Sloveniji prvi koncipiral G. Zupan, večino pa izpolnjevala Nataša Koselj s svojimi študenti. Vse splošno gradivo, enako kot enciklopedije, ni 39 tudi »leteči krožnik« KSEVT ob pristanku v Vitanju. Smer nadgradnje posebej navedeno. Prav tako niso citirana gradiva ameriških konferenc Preserving Recent Past in prenove je začrtana, v zgodovinskem situ logična in ob stoletnici službe I in II (Chicago, 1995, in Philadelphia, 2000), ki so večinoma dostopna na spletu. Pri analizah so optimistična. koristne številne diplomske naloge v seminarjih dr. Petra Fistra, dr. Aleša Vodopivca, Maruše Zorec, ki so obravnavale prenovo objektov ali karejev. Med njimi so projekti, ki bi zaslužili realizacijo. Dodatni podatki o arhitekturah in avtorjih so na spletnih straneh Trajekta in v dosjejih Muzeja za 39 Plečnikova nagrada 2013: Matija Bevk, Vasa J. Perović, Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Rok Oman, arhitekturo in oblikovanje. Seznam osnovne literature (60 naslovov) je dodan skupnemu popisu Špela Videčnik, Jurij Sadar in Boštjan Vuga. na koncu knjige.

366 367 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Kulturna dediščina in naravne nesreče

Tatjana Adamič

Kulturna dediščine je zaradi svoje splošno priznane nematerialne (čustvene, zgodovinske, umetniško-estetske), materialne, tržne in uporabne vrednosti prepoznana kot javno dobro, njeno varstvo in ohranjanje ter vključevanje v sodobno življenje pa so v državnem interesu v smislu krepitve narodove samobitnosti in identitete. Obstoj kulturne dediščine ogrožajo različni dejavniki, med najbolj uničujoče sodijo naravne nesreče. Ena največjih naravnih nevarnosti v Sloveniji so potresi, ki lahko povzročijo nepopravljivo škodo ali popolnoma uničijo celotna območja tako nepremične kot premične dediščine. Sekundarna tveganja, kot so npr. požari, poplave in plazovi, pogosto nastanejo kot posledica potresa kot primarne nesreče. Seizmografi v Slove- niji zabeležijo vsako leto več kot sto šibkih potresnih sunkov. Samo v 20. stoletju je bilo na Slovenskem več kot 20 potresov, katerih intenziteta je presegla VII. stopnjo po evropski potresni lestvici, ki označuje močnejši potres in na kulturni dediščini že lahko povzroči manjše poškodbe. Pose- bej ogroženi so zapuščeni ali nevzdrževani objekti. Na razmeroma velikem delu slovenskega ozemlja so možni rušilni potresni sunki. Izstopajo tri območja z največjo potresno nevarnostjo, in sicer območje zahodne Slovenije, območje Ljubljane z okolico in obmo- čje Brežic. Prva znana velika potresa na Slovenskem sta bila leta 792 in 1081 na Kranjskem, vendar podrobnejša poročila o njiju niso ohranjena. Leta 1348 je veliki potres na Koroškem z epicentrom v Beljaku segel tudi na ozemlje Kranjske. Na območju Idrije in Cerknega je 26. marca 1511 nastal doslej najmočnejši potres z žariščem na slovenskih tleh. Povzročil je porušenje objektov tudi v Ljubljani in okolici, čutiti pa ga je bilo v odda- ljenosti 750 kilometrov. Eden od dveh največjih potresov v 20. stoletju z žariščem na ozemlju Slovenije je bil potres leta 1998 v zgornjem Posočju. Sicer pa so velike vrednosti projektnega pospeška tal na tem območju predvsem posledica velikih in pogostih potresov v bližnji Furlaniji, kjer sta bila zadnja velika potresa leta 1976. Na območju Ljubljane in okolice so razmeroma pogosti šibkejši potresi, pa tudi nekoliko močnejši niso redkost. Največji znani potres na tem območju je bil veliki ljubljanski potres 14. aprila 1895, ki je največje razdejanje povzročil v svojem epicentru, v Ljubljani, čutili pa so ga na celotnem ozemlju današnje Slovenije. Polmer občutljivosti je segal do 350 kilometrov daleč, manjše poškodbe na objektih pa so nastale v oddaljeno- sti približno 52 kilometrov. Prvi potresni sunek je trajal 23 sekund, sledilo je 30 do 40 popotresnih sunkov. Prebivalstvo Ljubljane in okolice je do 26. aprila 1895 čutilo še 109 potresov, občasno pa so se potresni sunki pojavljali še več kot dve leti po velikonočnem potresu. Zaradi potresa leta 1895 je bilo do konca leta 1906 v Ljubljani podrtih 154 hiš (11 odstotkov vseh stavb), zgrajenih pa 361 novih (Studen, 1995). Katastrofalni potres je v mestu prizadel zlasti nabrežje Ljubljanice, močno poškodovano in porušeno je bilo tudi območje današnje tržnice med Tromostovjem in Zmajskim mostom. Še dolgo po potresu so bili značilnost mesta tramovi, ki so podpirali od potresa razmajano zidovje. V jugovzhodnem delu Slovenije, na območju Brežic, k dokaj veliki

368 369 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Ob potresu leta 1895 poškodovane stavbe na sedanjem Cankarjevem nabrežju v Ljubljani (foto: Karta potresne nevarnosti Slovenije s prikazom območij kulturne dediščine (izdelal: INDOK Wilhelm Helfer, fototeka Zgodovinskega arhiva Ljubljana, LJU-342) center Ministrstva za kulturo) vrednosti projektnega pospeška tal prispevajo številni razmeroma šibki in fužinarsko naselje Železniki. Škoda septembrskih poplav leta 2007 na redki močnejši potresi. Najmočnejši znani potres je bil tu leta 1917, ki je kulturni dediščini je bila katastrofalna. bil eden od dveh največjih potresov v 20. stoletju z žariščem na ozemlju Ob naravnih nesrečah sta posebej ranljivi in ogroženi stavbna in na- Slovenije. K potresni nevarnosti tega območja prispevajo tudi potresi na selbinska dediščina, ki predstavljata kar 70 odstotkov vseh enot kulturne hrvaški strani meje in močnejši potresi severno od Zagreba.1 dediščine v Sloveniji, vpisanih v Register nepremične kulturne dediščine. Naravni dejavnik, ki prav tako ogroža kulturno dediščino, so popla- V register niso posebej vpisane tradicionalne stavbe na območjih nasel- ve, visoke vode z rekordno velikimi pretoki rek. Vpliv pogostih poplav v binske dediščine, ki kot nepogrešljivi del te dediščine sestavljajo vzorec preteklosti je bil na območju današnje Slovenije tako močan, da so se po- zavarovanega tradicionalnega bivalnega okolja. Naselbinska in stavbna samezni predeli v preteklosti izoblikovali v značilno poplavno pokrajino, dediščina sta med drugimi zvrstmi dediščine nenadomestljiv izraz boga- predvsem ob Muri, Dravi in Savinji ter ob spodnjem toku Save in Krke, stva in raznovrstnosti Slovenije. kjer so bile poplave najobsežnejše in najpogostejše. Na višino poplavne Države članice Sveta Evrope in podpisnice Granadske konvencije2 so vode v preteklosti ponekod opozarjajo pomniki, kot so kamnita spomin- spoznale, da je stavbna dediščina naša skupna dediščina, ki predstavlja ska plošča na vodnem stolpu v Celju, ki označuje višino Savinje 2. sep- nenadomestljiv izraz bogastva in raznovrstnosti ter neprecenljiv dokaz o tembra 1550, in spominska znamenja velike poplave Drave 3. novembra naši preteklosti. Opozarjajo tudi na dejstvo, kako pomembno je priho- 1851 na Radelskem polju, Falski pečini, mariborskem Lentu in na Ptuju. dnjim rodovom posredovati sistem zgodovinskih in današnjih kulturnih Od leta 1888 pa do prve svetovne vojne so se poplave pojavljale vsako povezav, izboljšati mestno in podeželsko okolje ter na ta način spodbujati leto v večjem obsegu in na različnih območjih Slovenije. Močno deževje gospodarski, družbeni in kulturni razvoj držav in pokrajin. Zavedajo se, je leta 1901 povzročilo katastrofalne poplave, ki so prizadele skoraj celo- da se je treba sporazumeti in določiti poglavitne smernice skupne politi- tno območje Slovenije (Kolbezen, 1991, 1992). Zadnje velike povodnji v ke, ki naj zagotavlja ohranjanje stavbne dediščine in povečanje njenega Sloveniji so bile zabeležene septembra 2007, ko so potoki in hudourniki pomena. V ta namen je Svet Evrope leta 1993 izdal Priporočilo št. R(93) zlasti na območjih Škofjeloško-Cerkljanskega pogorja, Bohinjskega gre- 9 o zaščiti stavbne dediščine pred naravnimi nesrečami, leta 2007 pa je bena, predgorja Kamniško-Savinjskih Alp in na širšem celjskem območju pripravil študijo zaščite kulturne dediščine v primeru naravne nesreče.3 poplavljali tudi na območjih, kjer poplave niso pogoste, in povzročili Pogoste naravne nesreče zahtevajo vključevanje kulturne dediščine pravo razdejanje (Polajnar, 2008). Hudournik potoka Čerenščica v soteski Pasica se je v kratkem času 2 Konvencija o varstvu evropskega arhitektonskega bogastva ali tako imenovana Granadska konvencija je bila sprejeta 3. oktobra 1985 v Granadi. Med podpisnicami konvencije je tudi izjemno dvignil in dobesedno odnesel s seboj partizansko bolnišnico Slovenija (Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 4/91). Franja. Muzej je bil uničen, na svojem mestu sta ostali le dve baraki, 3 European Parliament, Directorate-General for Internal Policies of the Union, Policy Department, originalni muzejski predmeti pa so bili skoraj popolnoma izgubljeni. V Structural and Cohesion Policies. Protectiong the Cultural Heritage from Natural Disasters, Study, istem obdobju je poplavljala tudi Selška Sora, ki je med drugim prizadela februar 2007. Študija prikazuje tako državna kot mednarodna orodja in aktivnosti na področju varstva kulturne dediščine ob naravnih nesrečah s primeri dobre prakse ter z opisom težav in 1 Povzeto po podatkih na spletni strani Uprave RS za zaščito in reševanje, http://www.sos112.si/ pomanjkljivosti, ki temeljijo na analizi veljavne zakonodaje. Zaradi naraščanja naravnih nesreč slo/page.php?src=na12.htm. in njihovega vpliva na kulturno dediščino avtorji študije priporočajo neposredno vključevanje varstva kulturne dediščine v ustrezno evropsko politiko.

370 371 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

binami Okvirnega programa izvajanja Direktive o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti za obdobje 2009–2015 vodil Inštitut za vode RS v letih 2010–2011 po naročilu Ministrstva za okolje in prostor, pa je bila pripravljena Ocena poplavnega škodnega potenciala nepremične kulturne dediščine. Namen naloge je na podlagi metodološkega pristopa, ki bo upošteval podatke o nevarnostnem (obseg, verjetnost, jakost in trajanje poplav) in škodnem potencialu (razsežnost, vrednost, ranljivost in izpo- stavljenost ljudi, okolja, gospodarskih dejavnosti in kulturne dediščine), na državni ravni izdelati predhodno oceno poplavne ogroženosti, ki bo opredelila območja pomembnega vpliva poplav v Sloveniji. V letu 2012 je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pripravilo predlog območij pomembnega vpliva poplav, ki vključuje 61 območij v Republiki Sloveniji, za katera lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da so glede kriterijev poplavne ogroženosti zdravja ljudi, gospodarstva, kulturne dediščine in okolja poplavno najbolj ogrožena območja v Republiki Sloveniji.6 Vsekakor je eden izmed bistvenih dejavnikov varstva kulturne de- diščine preventivno delovanje, kot so predvsem potresno varna prenova dediščine, izobraževanje strokovnjakov za ravnanje v primeru naravnih Prikaz poplavnih območij in kulturne dediščine, v izdelavi (izdelal: INDOK center Ministrstva za kulturo) nesreč ter navodila za nujne zaščitne ukrepe. Nestrokovna intervencija v primeru naravne nesreče namreč lahko povzroči še dodatno škodo na kulturni dediščini. v strateške načrte varstva pred naravnimi nesrečami. Velika materialna škoda, ki je pogosto niti z zavarovanji ni mogoče finančno povrniti, in predvsem hude poškodbe varovanih prvin ali celo izguba dediščine v celoti so bistven razlog za neposredno vključevanje kulturne dediščine v zakonodajo s področja varstva pred naravnimi nesrečami in načrtovanja zaščite in reševanja. Z novo slovensko zakonodajo s področja zaščite in reševanja,4 ki je bila sprejeta po letu 1992, je bilo varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami v Sloveniji izločeno iz obrambnega sistema z namenom, da se organizira kot celovita interdisciplinarna dejavnost ter da se vse reševalne službe in druge namensko organizirane sile za zaščito, reševanje in pomoč povežejo v organizacijsko in funkcionalno enoten sistem. Preventiva je formalnopravno postala temeljna usmeritev in naloga tega sistema, tež- išče njegovega delovanja pa je v lokalnih skupnostih. Nova zakonodaja zagotavlja, da se vse oblike zaščite, reševanja in pomoči izvajajo v skladu z načeli mednarodnega prava o varstvu ljudi, živali, kulturne dediščine in okolja pred škodljivimi vplivi naravnih in civilizacijskih nesreč ter v skladu s sprejetimi mednarodnimi obveznostmi.5 Za zagotovitev organiziranega in učinkovitega ukrepanja pred naravnimi nesrečami in po njih je treba vzpostaviti ustrezne strateške dokumente na državni in lokalni ravni. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije se je leta 2009 aktivno vključil v proces zaščite in reševanja na področju varstva kulturne dediščine v primeru potresa s pripravo načrta dejavnosti, ki vsebuje delovanje pred potresom in po njem, in sicer glede na stopnjo in učinke potresa, zagotavlja potrebne ukrepe zaščite in reševanja kulturne dediščine in njenih delov ter neposredno pomoč ob nesreči, izvaja pa se v obdobju pred potresom in v primeru nesreče. Z vključevanjem v izvedbo naloge Območja pomembnega vpliva poplav v Sloveniji, ki jo je v skladu z vse-

4 Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN, Uradni list RS, št. 64/94). 6 Povzeto po Poročilu o določitvi območij pomembnega vpliva poplav v Sloveniji in spremljanju 5 Povzeto po podatkih na spletni strani URSZR, http://www.sos112.si/slo/clanek. aktivnosti obvladovanja poplavne ogroženosti na območjih pomembnega vpliva poplav, http:// php?catid=5&id=104. www.mko.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/1328/6339/.

372 373 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Popotresna obnova Posočja po potresih leta 1998 in leta 2004

Andrejka Ščukovt

Posočje je v zadnjih treh desetletjih zaznamovalo več rušilnih potresov. Leta 1976 sta ga prizadela dva, maja in septembra, z epicentrom na območju Pušje vasi v Furlaniji. Zadnja dva, aprila 1998 in julija 2004, z epicentrom v Krnskem pogorju sta najbolj prizadela območje občin Bovec, Kobarid in Tolmin. Julijski potres leta 2004 se je zgodil ravno v času, ko se je obnova po velikonočnem iz leta 1998 zaključevala. Potresi so v Posočju povzročili večjo materialno škodo, na srečo smrtnih žrtev ni bilo. Največ škode so povzročili na starejših stavbah, zidanih iz kamna ali mešanice kamna in opeke. Starejši stanovanjski in gospodarski objekti so v Posočju običajno zgrajeni iz debelih neobdelanih kamnitih zidov, vezanih z apneno malto, in materiala, pridobljenega iz neposredne okolice ali bližnje rečne struge. Ostrešja in stropne konstrukcije so iz lesa. Če pa je v objekt vgrajena betonska plošča, ima ta po ocenah gradbenikov vprašljivo količino armature. Ker je bilo pri gradnji uporabljenega malo apnenega veziva, so bili v potresih prav ti objekti tudi med najbolj ranljivi. Po potresu leta 1998 je bila stroka še vedno pod vtisom posledic potresa iz leta 1976, ko so v takratni popotresni obnovi nekontrolirano rušili, odstranili celotna naselja in zgradili nova montažna. Zato se je izoblikovalo enotno strokovno stališče, da se nepotrebne rušitve ne smejo ponoviti. Vlada Republike Slovenije je sprejela Zakon o popotresni obnovi objektov in spodbujanju razvoja v Posočju (ZPOOSRP, Uradni list RS, št. 26/05). Določila je obliko in pogoje državne pomoči v potresu prizadetim prebivalcem. Zaradi obsežnosti območja je ustanovila Držav- no tehnično pisarno (DTP) za vodenje postopkov oškodovancem potresa. Gradbeni inštitut ZRMK je prevzel skrb za postopke gradbene sanacije objektov, podjetje Projekt, d. d., iz Nove Gorice pa organizacijsko plat delovanja pisarne. V prvem letu je pri obnovi sodelovala še Fakulteta za arhitekturo. lobučarju po potresu 12. aprila 1998 lobučarju po potresu

Soča, domačija V mlinu, Soča 51, 2010 (foto: Andrejka Ščukovt, arhiv ZVKDS, Območna enota opisni list poškodb domačije pri K

Nova Gorica) P

374 375 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Konservatorji ZVKDS, Območne enote Nova Gorica, ki v Posočju opravljamo javno službo na področju varstva nepremične kulturne de- diščine, smo se po aprilskem potresu organizirali v dve terenski ekipi. Pričeli smo popisovati potresne poškodbe na kulturnih spomenikih. V naslednjem tednu je Uprava za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo imenovala še dve skupini za popisovanje škode na dediščini. Delo skupin je temeljilo na stališču, da je treba popotresno obnovo stavbne dediščine organizirati tako, da se ne bi ponovile izkušnje iz leta 1976, ko je rušilna volja prevladala nad interesom varovanja in obnove kulturne dediščine. Zato smo sistematično pregledali in ocenili posledice potresnih poškodb najprej na kulturnih spomenikih in dediščini, nato tudi na stavbah, ki so bile ohranjeni primeri regionalnega stavbarstva, a še niso bile zavarovane. V potresu poškodovane objekte z lastnostmi dediščine smo vpisali v Re- gister kulturne dediščine. Za objekte z lastnostmi kulturnega spomenika pa smo zaradi ogroženosti izdelali strokovne podlage za razglasitev za kulturni spomenik lokalnega pomena za dobo enega leta, z možnostjo stalne razglasitve. Konservatorji smo za vsako zavarovano enoto dediščine pripravili Tolminske Ravne, popotresno obnovljena domačija pri Klobučarju, Tolminske Ravne 14, 2002 popisni list, v katerega smo vpisali podatke o poškodbah na fasadah, (foto: Andrejka Ščukovt, arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Gorica) strehi, stavbnih členih, detajlih in opremi. Popisnemu listu smo priložili fotodokumentacijo, skico ali tehnični posnetek potresnih poškodb. Popis novih gradenj je bila upoštevana regionalna stavbna tipologija. Kljub enot dediščine smo opravili na podlagi razpoložljivega inventarja stavbne velikemu številu poškodovanih enot dediščine in preobilici raznolikih dediščine oziroma spomenikov, ki smo ga sproti dopolnjevali z novo- nalog, ki jih je konservator moral opraviti v okviru popotresne obnove, evidentiranimi objekti. Po opravljenem popisu smo pričeli pripravljati uspešnost obnove predstavljajo tudi vzorno obnovljeni primeri: hiša na vsa potrebna strokovna gradiva v zvezi s popotresno sanacijo objektov. domačiji Jerovca št. 4 v Gorskem Vrhu, Jakovna hiša v Podbrdu, hiša Konservatorski pristop je potekal v skladu s konservatorskimi načeli – v Magozdu št. 19, hiša v Ulici F. Volariča 4 a in hiša Trg svobode 16 v nujnostjo, postopnostjo, združljivostjo in odstranljivostjo. Aktivno smo Kobaridu ter objekti v Gregorčičevi ulici prav tako v Kobaridu, Kofolov pričeli sodelovati z lastniki dediščine, pri pripravi sanacijskih elaboratov mlin v Dolenji Trebuši, domačija V mlinu Soča 51, zaselek Pri Cerkvi in projektnih nalog pa z DTP. Za popotresno sanacijo kulturnih spome- v Trenti, hiša Gradnikova ulica 24 v Tolminu, gospodarski objekti na nikov smo izdelali konservatorski program, za popotresno sanacijo objek- domačiji pri Francu v Kneških Ravnah, lesena kašča na domačiji Hum v tov dediščine smo pripravili kulturnovarstvene pogoje in soglasja. Do Podmelcu, gospodarski in stanovanjski objekti v Robidišču, gospodarsko- potresa leta 2004 je bilo izdelanih okrog dvesto elaboratov za popotresno stanovanjski objekt na domačiji Škratovše na Vojskem, hiša Trebenče št. sanacijo profane stavbne dediščine in okrog trideset za sakralne objekte. 4, domačija v Idriji pri Bači št. 35 ter planini Kuhinja in Sleme. Med V prvem letu popotresne obnove je bilo v obnovo prioritetno uvrščenih primere dobre prakse popotresno sanirane naselbinske dediščine pa sodijo šest, v naslednjih letih pa še okrog dvajset objektov (etnološke) stavbne Tolminske Ravne, Kobarid in Bovec. dediščine. Objekti so bili celovito sanirani na podlagi konservatorskega in gradbenega nadzornika DTP. Po potresu leta 2004 so se v DTP zaradi pomanjkanja sredstev odločili izvajati zgolj ukrepe statične sanacije. Dosedanjo popotresno obnovo dediščine uvrščamo v več sklopov: popotresno obnovo kulturnih spomenikov, naselbinske, etnološke, sakralne in tehniške dediščine, popotresno obnovo objektov z ohranjenimi elementi dediščine, nadomestne gradnje na območjih naselbinske dediščine in popotresno obnovo planin. Najpogostejši ukrepi popotresne sanacije stavbne dediščine so ob upoštevanju predpisov o popotresni varni gradnji: zamenjava lesenega stropa z armiranobetonsko ploščo, izvedba jeklenih vezi in povezovanje objekta z njimi, injektiranje zidov s cementno malto, izdelava armiranobetonskega venca po zunanjem obodu temeljev, povezava podstrešnih zidov z armiranobetonskim vencem s pritrditvijo ostrešja na konstrukcijo in nadomestna gradnja. S popotresno obnovo kulturne dediščine po letu 1998 je bil narejen velik korak, saj se ni več rušilo vsepovprek tako kot po potresu leta 1976. Pri izvajanju popotresne statične sanacije kot tudi pri načrtovanju

376 377 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti

Poplavna obnova naselja Železniki

Damjana Pediček Terseglav

Železniki so staro fužinarsko naselje v Selški dolini, ki je bilo poseljeno že konec 13. in v začetku 14. stoletja. Od takrat je bila zgodovina kraja neprekinjeno povezana z izkopavanjem rude, pridobivanjem železa, kovanjem žebljev, podkev in drugih izdelkov, z vzponi in padci fužinarske dejavnosti, ki je svojo zlato dobo doživela v 17. stoletju. Takrat je nastala večina stavbnega fonda, ki pa je skozi stoletja zaradi spreminjanja gospodarske moči kraja in zaradi naravnih nesreč spreminjal svojo podobo. Kraj je kljub velikim spremembam, ki jih je doživel v obdobju po drugi svetovni vojni, ohranil prepoznavno in kvalitetno podobo fužinarskega naselja, zato ga je spomeniškovarstvena stroka leta 1990 zavarovala kot urbanistični kulturni spomenik s posameznimi umetnostnimi, arhitekturnimi, etnološkimi in zgodovinskimi spomeniki. Kot že večkrat v zgodovini Železnikov, ko so naravne katastrofe, požari in potresi pomenili prilo- Hiša Na plavžu 12 po poplavah, 2007 (foto: Damjana Pediček Terseglav, arhiv ZVKDS, Območna žnost za nov začetek, je bilo tudi neurje s poplavami 18. septembra 2007, enota Ljubljana) ki je največje razdejanje in škodo povzročilo prav v starem mestnem jedru in na območju ob Selški Sori do Zalega Loga, za kraj prelomno. Voda je večinoma napolnila kletne prostore stanovanjskih hiš in dele pritličij, ponekod je segala do nadstropnih etaž. Poškodovani so bili predvsem notranji in fasadni ometi, stavbno pohištvo, vhodni portali in vrata, talne obloge in hišni inventar. Močno poškodovani so bili oba stara mostova, kamnite ograje, kapelice, obe cerkvi z opremo, pokopališče in muzej. Konservatorji ZVKDS, Območne enote Ljubljana in Restavrator- skega centra smo najprej izdelali popisne liste z osnovno identifikacijo, fotografsko dokumentacijo, varstvenim statusom in opisom poškodb na posameznem objektu, ki so bili osnova za elaborate. Za celotno prizadeto območje je bilo do maja 2008 izdelanih 80 elaboratov, razdeljenih v tri sklope: v prvega je bilo vključenih 35 objektov s statusom kulturnega spomenika iz Odloka o razglasitvi (Uradni list RS, št. 20/90) profanih in sakralnih objektov, v drugega 32 pomembnejših objektov znotraj urbani- stičnega spomenika starega jedra in v tretjega 13 objektov kulturne dedi- ščine zunaj naselja Železnikov (Jesenovec, Zali Log, Suša in Češnjica).

Elaborati, ki so vsebovali popise gradbenoobrtniških del oziroma Hiša Na plavžu 12 – med obnovo odkrita fasadna poslikava, 2013 (foto: Damjana Pediček konservatorsko-restavratorsko oceno škode na kulturni dediščini, so bili Terseglav, arhiv ZVKDS, Območna enota Ljubljana) osnova za državni program odprave posledic neposredne škode na stvareh zaradi neurja s poplavo z dne 18. septembra 2007 in za razpis za gradbe- novih oken in vrat, barvanje fasade v skladu s konservatorskimi smerni- na dela, ki ga je razpisalo Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slo- cami, popravilo ali ponovno pozidavo kamnitih ograj z izvornim materi- venije. Slednje je bilo tudi nosilec izvajanja obnove iz sredstev državnega alom, tlakovanje pohodnih in povoznih površin poškodovanih mostov in proračuna in je koordiniralo vse aktivnosti z Ministrstvom za kulturo, restavratorske posege na sakralni opremi. katerega pristojna javna služba za področje varstva kulturne dediščine Konservatorski pristop je temeljil na zahtevani uporabi ustreznih Zavod za varstvo kulturne dediščine je pripravljala vsa strokovna gradiva izvornih materialov, pravilnem načinu izvedbe in na upoštevanju pred- in izvajala konservatorski nadzor. Obnova je potekala med letoma 2009 hodnih raziskav stavbnih detajlov in poslikav. Obenem pa je morala biti in 2012. upoštevana tudi vsa aktualna gradbenotehnična regulativa, ki predposta- Pri obnovi objektov je bila s spomeniškovarstvenega vidika pred- vlja vgradnjo atestiranih materialov in izvedbenih tehnologij, da so izpol- videna predvsem celovita obnova zunanjosti objekta, ki pa ni zajemala njene pogodbene zahteve za garantiranje kvalitete izvedenih del. ukrepov za zagotovitev trdnosti in stabilnosti objekta, razen v primeru Na kulturnih spomenikih so bili izdelani ometi z apnenim vezivom, rekonstrukcije v celoti porušene in odplavljene kapelice ali kamnite na drugih pa tudi toplotnoizolativni, pri čemer je moral biti zaključni sloj ograje. Obnovitvena dela so tako predvidevala popravilo ali odstranitev izveden v gladki strukturi. V preteklosti neustrezno obnovljeni fasadni poškodovanih in izdelavo novih fasadnih ometov, popravilo ali izdelavo ovoji so se ustrezno sanirali. Pri stavbnem pohištvu smo v glavnem načr-

378 379 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti tovali obnovo, vendar so ga lastniki večinoma že zamenjali z novim takoj Digitalne vsebine kulturne dediščine Slovenije na Europeani po poplavah, tako da je bilo obnovljeno le v nekaj primerih. Za barvanje fasad smo uporabljali paroprepustne silikatne barve in tudi barve na Franc J. Zakrajšek apneni osnovi. Med poškodovanimi objekti je bilo nekaj tudi takšnih, ki jim je EUROPEANA (Evropska digitalna knjižnica) je skupna iniciativa povodenj gradbenotehnično stanje iz preteklosti še poslabšala in ki niso Evropske komisije in držav članic Evropske unije in združuje digitalne izpolnjevali predpisanih statičnih normativov, potrebnih za uspešno kon- vsebine muzejev, knjižnic, arhivov, ustanov za varstvo nepremične de- servatorsko-restavratorsko obnovo fasad. Ker program državne pomoči diščine ter avdiovizualnih in drugih kulturnih ustanov. Na portalu je ni predvideval statične sanacije, lastniki pa tovrstnih ukrepov niso uspeli čedalje več tudi digitalnih vsebin slovenske nepremične kulturne dedišči- izvesti, nekaj fasad objektov ni obnovljenih. ne. Zadnja leta pri iniciativi uspešno sodeluje Zavod za varstvo kulturne Veliko lastnikov je pri obnovah zavzeto sodelovalo, sami so se lotili dediščine Slovenije, ki je skupaj s partnerji iz številnih evropskih držav tudi sanacije poškodovanih ali manjkajočih podstrešnih vencev ter celo- uspel s prijavami na mednarodnih razpisih Evropske komisije. tnih streh in strešnih kritin. Od predvidenih 80 objektov je bila konser- Namen tega članka je na kratko opisati rezultate treh projektov, v ka- vatorsko-restavratorska obnova izvedena na 66, od tega so jih 10 lastniki terih je sodeloval Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije: CARA- obnovili sami, na 14 pa obnova ni bila izvedena. RE, Linked Heritage in PartagePlus. Delo pri teh projektih je pomembno Obsežnejše in zahtevnejše obnove, kjer so se izvedli sondažne raziska- zaradi boljše dostopnosti slovenske kulturne dediščine v evropskem pro- ve, izrisi fasad, odkrivanje in ohranjanje prvotnih plasti in poslikav ter storu in zaradi možnosti vključevanja v pripravo najnovejših standardov, restavriranje in rekonstruiranje poslikanih delov fasad v celoto, so obnove pristopov in tehnoloških orodij na področju digitalizacije, dostopnosti in na Popčevi in Poldetovi hiši in njunih gospodarskih poslopjih na Racov- trajnega hranjenja digitalnih vsebin kulturne dediščine. niku ter na Dermotovi, Kovačevi, Barglnovi, Boncljevi in Pečnikovi hiši Na Plavžu, na Plnadi na Trnju ter na hišah Češnjica 15 in Jesenovec 5. Projekt CARARE (Povezovanje arheologije in arhitekture na Euro- Skoraj triletna poplavna obnova Železnikov je pomenila precejšen in peani/Connecting ARchaeology and ARchitecture in Europeana) je trajal povečan obseg konservatorskega dela ter pridobitev izkušenj z gradbe- od 1. februarja 2010 do 31. januarja 2013. Pri projektu je sodelovalo 28 notehničnega, konservatorsko-restavratorskega in etnološkega področja. partnerjev, nacionalne in raziskovalne ustanove za varstvo arhitekturne in Poleg najpomembnejšega in najvidnejšega rezultata, ki ga je imel ta pro- arheološke dediščine, muzeji, arhivi in druge ustanove na področju kul- jekt fizične obnove arhitekturne dediščine, je prav gotovo zelo pomemb- turne dediščine in kulture iz 20 evropskih držav (spletna stran projekta: na tudi prebujena zavest o dediščini, njenem pomenu in nalogah varstva http://www.carare.eu). Vodilni partner je bil Kulturarvsstyrelsen iz Dan- kulturne dediščine pri lastnikih in širšem krogu javnosti. Prebivalci in la- ske. Iz Slovenije pa je poleg Zavoda za varstvo kulturne dediščine Sloveni- stniki so se seznanjali z načinom in zahtevami konservatorsko-restavratorje sodelovalo tudi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. skega dela, pri marsikom pa se je porodila želja po nadaljnji obnovi svojih V projektu je bil razvit enoten metapodatkovni opis arheološke in objektov. Konservatorji in restavratorji smo zaradi pogoste prisotnosti v arhitekturne dediščine v skladu z mednarodnimi standardi in standardi kraju vzpostavili trdnejše stike z lastniki dediščine, okrepili medsebojno Europeane, razviti in preizkušeni so bili standardi 3D-modeliranja in ge- poznavanje, si s tem utrli pot do lažjega in predvsem kvalitetnejšega dela v prihodnosti ter si zagotovili prepoznavnost.

Piran, mestno jedro (foto: Jure Bernik, arhiv ZVKDS, Območna enota Piran)

380 381 Sto let v dobro dediščine III. Izzivi in priložnosti ografskih informacij kot znatna obogatitev digitalnih vsebin Europeane. V Europeano je bilo prispevano 2.006.809 digitalnih vsebin arheološke dediščine, arhitekturno pomembnih stavb, zgodovinskih mest in industrijskih spomenikov svetovnega, evropskega in nacionalnega pomena. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je skupaj z drugimi partnerji zasnoval koncept, razvil in implementiral interaktivno geografsko karto digitalnih vsebin (pribl. 1,5 milijona objektov), pripravil pripo- ročila za vključevanje geografskih informacij na Europeano ter sodeloval pri opredelitvi standarda metapodatkovnega zapisa. Slovenski partnerji so v Europeano prispevali 6323 slik, 1162 člankov in 164 3D-digitalnih modelov pomembnejših spomenikov kulturne dediščine Slovenije. Ljubljana, Grand hotel Union (foto: Franc J. Zakrajšek)

V projektu Linked Heritage (Koordinacija standardov in tehnologij Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je razvil pilotno inte- za obogatitev Europeane/Coordination of Standards and Technologies for raktivno geografsko karto digitalnih vsebin Linked Heritage. Slovenski the Enrichment of Europeana), ki je trajal od 1. aprila 2011 do 30. sep- partnerji so v Europeano prispevali 3161 slik kulturne dediščine Sloveni- tembra 2013, je sodelovalo 37 partnerjev, raziskovalni in razvojni inštitu- je. ti, muzeji, knjižnice, založniki, nacionalna ministrstva, univerze in druge ustanove na področju kulturne dediščine in kulture iz 20 evropskih držav Projekt Partage Plus (Digitalizacija in priprava vsebin Art Nouveau (spletna stran projekta: http:// www.linkedheritage.eu). Vodilni partner je za Europeano/Digitising and Enabling Art Nouveau for Europeana) je bil Istituto Centrale per il Catalogo Unico delle biblioteche italiane e per trajal od 1. marca 2012 do 30. aprila 2014 in je vključeval 25 partnerjev, le informazioni bibliografiche iz Italije. Iz Slovenije so v projektu sodelo- muzeje, raziskovalne ustanove, knjižnice in nacionalne ustanove na po- vali Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Slovenski etnografski dročju kulturne dediščine in kulture iz 17 evropskih držav (spletna stran muzej, Muzeji in galerija Mesta Ljubljana ter Narodni muzej Slovenije. V projekta: http:// http://www.partage-plus.eu/). Vodilni partner je Collec- projektu Linked Heritage so bile razvite metode na področju terminolo- tions Trust iz Velike Britanije. V Sloveniji projekt koordinira Urbanistični gije in večjezičnosti digitalnih kulturnih vsebin, prilagoditve in uporaba inštitut Republike Slovenije, sodelujejo pa Zavod Republike Slovenije za javno dostopnih podatkov (LOD – Linked Open Data iniciativa) v varstvo kulturne dediščine, Zavod Republike Slovenije za varstvo kultur- okviru Europeane, razvoj poslovnih modelov javno-zasebnega partner- ne dediščine – Restavratorski center, Muzeji in galerija Mesta Ljubljana, stva, predvsem z založniki, ter izboljšave semantičnega iskanja vsebin na Narodna galerija Slovenije in Narodni muzej Slovenije. Europeani, obogatitve metapodatkov in priporočila glede dopolnitve na Projekt Partage Plus je vzpostavil skupno točko za dostop do digital- področju iskanja, prikaza in ponovne uporabe digitalnih vsebin. nih vsebin evropske kulturne dediščine iz obdobja secesije. Pomemben V Europeano je bilo prispevano 2.611.169 digitalnih vsebin: tekstov, del projekta je razvoj večjezične terminologije za obdobje secesije v obliki slik, videoposnetkov in 3D-digitalnih objektov. SKOS (Simple Knowledge Organisation System). V projektu je bilo digitalizirano in prispevano v Europeano več kot 75.000 objektov in 2000 3D-digitalnih modelov kulturne dediščine. Slovenski partnerji so sodelovali pri razvoju večjezične terminologije in pilotiranju skeniranja 3D-objektov ter uporabi HD interaktivnih slik. V Europeano so prispevali 2527 slik in člankov o slovenski kulturni dedi- ščini iz obdobja secesije ter 64 3D-digitalnih modelov arhitekturne dedi- ščine in 57 3D-digitalnih modelov predmetov najpomembnejše premične dediščine.

Mali Vrh, Bednikova zidanica (foto: Tanja Hohnec, arhiv ZVKDS, Območna enota Celje)

382 383 Sto let v dobro dediščine Viri in literatura

Viri in literatura

ACHLEITNER, F. Edvard Ravnikar : architect and teacher, Dunaj, New York 2010. AGRICOLA, G. De Re Metallica, 1556, Dover publ. inc., New York 1950 (prevod). ALBERTZ, J. Albrecht Meydenbauer – Pioneer of Photogrammetric Documentation of the Cultural Heritage, CIPA Heritage Documentation, Proceedings 18th International Symposium, Potsdam 2002, str. 19–25. ALISI, A. Il Palazzo Pretorio, la Loggia, il Municipio di Capodistria, Koper 1910. ANDREJKA, R. Kropa in Kamna Gorica, Ljubljana 1924. ANGERHOLZER VON ALMBURG, F. Bau und Betrie der Waldbahnen, Wilhelm Frick, Dunaj & Leipzig 1914. Arbeitsgemeinschaft Alpen-Adria = Comunità di lavoro Alpe-Adria = Radna zajednica Alpe-Jadran = Delovna skupnost Alpe – Jadran = Alpok – Adria munkaközösség = Association Alps – Adria. Zweiter gemeinsamer Bericht über die histrorischen Zentren = Secondo rapporto comunbe sui centri storici = Drugi zajednički izvještaj o povijesnim središtima = Drugo skupno poročilo o zgodovinskih središčih = Második közös jelentés a történeti központokról = Second report on historical centers, Ljubljana 1994. AŽMAN MOMIRSKI, L.; KLADNIK, D. Preobrazba podeželske kulturne pokrajine v Sloveniji, Georitem, 13, Ljubljana 2009.

BAAR JANŠA, A. Naselbinska stavbna dediščina v prostorskem načrtu Občine Vrhnika, Varstvo spomenikov, 24, Ljubljana 1982, str. 79–83. BACHER, E. (ur.). Kunstwerk oder Denkmal? Alois Riegls Schriften zur Denkmalpflege, Böhlau, Dunaj, Köln, Weimar 1995. Badovinac, B. Predenca, poročilo, Varstvo spomenikov, 24, Ljubljana 1982. BADOVINAC, B. Špitalič, Varstvo spomenikov : Poročila, 34, Ljubljana 1992, str. 311. Badovinac, B. Predenca, Kalvarija, konservatorski program obnove križevpotnih kapelic, Zavod za varstvo kulturne dediščine Celje, Celje 1995. BADOVINAC, B. Špitalič pri Slovenskih Konjicah, Varstvo spomenikov : Poročila, 37, Ljubljana 1998, str. 122. BADOVINAC, B. Špitalič pri Slovenskih Konjicah, cerkev Marijinega obiskanja: Konservatorska izhodišča za prezentacijo romanske cerkve Marijinega obiskanja, tipkopis, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje, Celje 2005. BADOVINAC, B. Špitalič pri Slovenskih Konjicah, Varstvo spomenikov : Poročila, 44, Ljubljana 2008, str. 272–277. BADOVINAC, B. Konservatorjev pogled na stavbne faze romanske cerkve Marijinega obiskanja v Špitaliču pri Slovenskih Konjicah, Varstvo spomenikov, 46, Ljubljana 2011, str. 166–187. Baraga, F. Kapiteljski arhiv Novo mesto, Regesti listin in popis gradiva, Acta ecclesiastica Sloveniae, 17, Ljubljana 1995. BAŠ, A., VILFAN, S. O najstarejših dimnicah na Slovenskem, Traditiones : zbornik Inštituta za slovensko narodopisje, 17, Ljubljana 1988. BAŠ, A. Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana 2004. BAŠ, F. Muzeji, galerije, arhivi in spomeniško varstvo 1918–1938, Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, str. 314–319. BAŠ, F. Spomeniško varstvo v Sloveniji, Zgodovinski časopis, 5 (1–4), Ljubljana 1951, str. 257–277. BAŠ, F. Spomeniško varstvo in prosveta, Varstvo spomenikov, 4, Ljubljana 1951−1952. BAŠ, F. Iz zgodovine hiše v Kropi (prispevek za podobo delavskih stanovanjskih razmer v zgodnji kapitalistični dobi), Zgodovinski časopis, 6–7, Ljubljana 1953. BAŠ, F. Organiziranje spomeniškega varstva v slovenski preteklosti, Varstvo spomenikov, 5, Ljubljana 1953−1954, str. 13–34. Baš, F. Organizacija spomeniškega varstva v slovenski preteklosti, Varstvo spomenikov, 5, Ljubljana 1953−1954, str. 13–37. BAŠ, F. Slovenska peč v Dnu nad Kropo, Ljubljana 1954. BAŠ, F. Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, Ljubljana 1984. BAVEC, U. Mikroregionalno vrednotenje poselitve Velikih Malenc, magistrsko delo, Ljubljana 2001. BAVEC, U.; MURKO, M.; PREDAN, P. Trebnje – arheološko najdišče Praetorium Latobicorum, Varstvo spomenikov : Poročila, 44, Ljubljana 2008, str. 285–286. BAVEC, U. Trebnje – arheološko najdišče Praetorium Latobicorum, Varstvo spomenikov : Poročila, 46, Ljubljana 2010, str. 383–385. BELAMARIĆ, J.; DOLENC KAMBIČ, N.; HÖFLER, J., idr. Križani iz Pirana : Ptujski oltar Konrada Laiba : restavrirane umetnine : Narodna galerija, Ljubljana 1999.

384 385 Sto let v dobro dediščine Viri in literatura

BELINGAR, E. Varstvo spomenikov : Poročila, 38, Ljubljana 2001, str. 21. BOGOVČIČ, I. Hrastovlje, restavratorski posegi na stenskih slikah, Razprave, Ljubljana BELINGAR, E. Divača, Domačija na Kraški cesti 26, Škrateljnova domačija, Pod zvezdnim 1990. nebom. Arhitekturna delavnica Škrateljnova domačija v Divači, Ljubljana 2002, str. 4–6. BOGOVČIČ, I. O restavratorski stroki in dejavnosti, Vračanje izvirnih podob : Restavratorski BELINGAR, E. Divača, Domačija Kraška cesta 26, Škrateljnova hiša, Gospodarska poslopja, posegi, Ljubljana 2004, str. 5–18. konservatorski program, ZVKDS, Območna enota Nova Gorica, Nova Gorica 2002. BOITO, C. Questioni pratiche di belle arti, Milano 1893. BELINGAR, E. Varstvo spomenikov : Poročila, 39–41, Ljubljana 2006, str. 38–39. BOLTA, L. idr. Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975. BENUSSI, B. Dalle annotazioni di A.Puschi per la Carta archeologica dell Istri, Archaeografo BOLTIN TOME, E. Slovenska Istra v antiki in njen gospodarski vzpon, Slovensko morje in Triestino, 3 (14), Trst 1927/28, str. 243–281. zaledje, 2–3, Koper 1979, str. 41–61. BERCE, R. Tehniška dokumentacija na arheološkem terenu, Zbornik zaštite spomenika BOLTIN TOME, E. Arheološke najdbe na morskem dnu slovenske obale, Kronika, 37, 1986, kulture 2, 1951, str. 125–141. str. 6–16. BERCE, R. Poročilo laboratorija Zavoda za dobo od jeseni 1950 do pomladi 1953, Varstvo BORSI, F. Leon Battista Alberti – L´opera completa, Milano 1980. spomenikov, 4, Ljubljana 1951–1952. BRATE, T. Idrijske klavže, Maribor 1985. BERNIK, S. Novejša slovenska arhitektura = The recent architecture in Slovenia, [Moderna BRATE, T. Ljubljanski tramvaj, Ljubljana 1990. galerija Ljubljana, 6.–19. maj 1968 (zasnova razstave in izbor del Stane Bernik)], Ljubljana BRATE, T. Tehniški spomeniki Slovenije, Ljubljana 1991. 1968. BRATE, T. Gozdne železnice na Slovenskem, Ljubljana 1994. BERNIK, S. Organizem slovenskih obmorskih mest: Koper, Izola, Piran, Ljubljana, Piran 1968. BRATE, T. Vodarna in elektrarna mesta Kočevje, Kočevje 1996. BERNIK, S. Kočevje: urbanistično-arhitekturni oris, Ljubljana 1969. BRATE, T. 100 let MEL, Elektro Ljubljana, Ljubljana 1997 in 2002. BERNIK, S. Načela dokumentacije sodobne arhitekture, raziskovalno poročilo, Ljubljana BRATE, T. Slovenske muzejske lokomotive, revija GEA, priloga, Ljubljana 2004. 1969. BRATE, T. Zgodovina mestnega prometa, Ljubljana 2005. BERNIK, S. Slovenska arhitektura, urbanizem, oblikovanje in fotografija 1945–1978, BRATE, T; RAVNIKAR, V. Slovenija – 9 arhitektov, Piranesi, Ljubljana 1996. Ljubljana 1979 (dokumentacija Stane Bernik [idr.]; kronologija Stane Bernik in Peter BREJC, T. Slikarstvo od 15. do 19. stoletja na Slovenski obali, topografsko gradivo, Krečič). Medobčinski zavod za spomeniško varstvo Piran, Koper 1983. BERNIK, S. Črnomelj: urbanistični, arhitekturni in spomeniškovarstveni oris, fotografija BREŠČAK, D. Zloganje, Varstvo spomenikov : Poročila, 23, Ljubljana 1981, str. 265–266. Stane Bernik, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1987. BREŠČAK, D. Benečija pri Trebnjem, Varstvo spomenikov : Poročila, 31, Ljubljana 1989, str. BERNIK, S. Izhodišča sodobne slovenske arhitekture, doktorska disertacija, Ljubljana 1988. 220. BERNIK, S. DOCOMOMO: Skrb za preživetje arhitekture modernega gibanja, Sinteza : BREŠČAK, D. Medvedjek, Trebnje, Arheološka najdišča Dolenjske, Arheo, 20, Novo mesto revija za likovno kulturo, 87/90, oktober 1991, str. 193–195. 1990 a, str. 43–44. BERNIK, S. Pogledi na novejšo slovensko arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana 1992. BREŠČAK, D. Benečija pri Trebnjem, Arheološka najdišča Dolenjske, Arheo, 20, Novo mesto BERNIK, S.; GOLOB, N. (ur.). Slovenski arhitekturni in oblikovalski modernizmi, Umetnost 1990 b, str. 83–84. na Slovenskem – od prazgodovine do danes, Ljubljana 1998, str. 292–329. BREŠČAK, D. Verdun pri Stopičah, Novo mesto, Arheološka najdišča Dolenjske, Arheo, 20, BERNIK, S. Arhitektura Miloša Bonče, Ljubljana 2002 (z besedili Miloša Florjančiča in Miloša Novo mesto 1990 c, str. 99–102. Bonče). BREŠČAK, D. Zloganje, Novo mesto, Arheološka najdišča Dolenjske, Arheo, 20, Novo mesto BERNIK, S. Slovenska arhitektura 20. stoletja / Slovene architecture of the 20th century, 1990 č, str. 103–104. Ljubljana 2004. BREŠČAK, D. Ribnica na Dolenjskem, Zemlja pod vašimi nogami. Arheologija na avtocestah BERNIK, S. Milan Mihelič : arhitektura med stvarnostjo in vizijami, Ljubljana 2011. Slovenije: vodnik po najdiščih, Ljubljana 2003, str. 230–232. Białostocki, J. Povijest umjetnosti i humanističke znanosti, Zagreb 1986. BRIŠNIK, D. Od črk na papirju do presentacije arheoloških ostalin, Konservatorski Biedermann, G. Monsignore dr. theol. H. c. Johann Graus (1836–1921): Theologe postopki za ohranitev arheoloških ostalin na mestu odkritja na primeru Celja, Scripta in – Kunsthistoriker – Denkmalpfleger – Fotograf, Studia Historica Slovenica. Časopis za honorem Bojan Djurić, Ljubljana 2012, str. 73–91. humanistične in družboslovne študije, 7 (3–4), Maribor 2007, str. 529–567. BRÜCKLER, T. Thronfolger Franz Ferdinand als Denkmalpfleger: die »Kunstakten« der Binding, G. Zur Methode der Architekturbetrachtung mittelalterlichen Kirchen, Köln 1993. Militärkanzlei im Österreichischen Staatsarchiv (Kriegsarchiv), Böhlau, Dunaj, Köln, Weimar BINTLIFF, J. L.; GAFFNEY, V. L.; SLAPŠAK, B. Kontekst in metodologija terenskega pregleda 2009. ager pharensis-Hvar, Arheo, 9, Ljubljana 1989, str. 41–55. BRYAN, P., idr. Metric Survey Specifications for Cultural Heritage (Second edition, BITELLI, R. Claustra Alpium Iuliarum, Il confini di Rapallo e il Fascismo/Claustra Alpium provisional), London 2008. Iuliarum, Rapalska meja in fašizem, Ljubljana 1999. Budinich, C. Die St. Jakobskirche in Illyrisch-Castelnuovo (Castelnuovo del Carso) BITENC, P.; KNIFIC, T. Arheološko najdišče Ljubljanica, Argo, 40 (2), Ljubljana 1997, str. und verwandte Bauten, Kunstgeschichtliches Jahrbuch des K. K. Zentral-Kommission für 19–32. Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, 1–4, Beiblatt, Dunaj BLAGAJNE, D. Ivan Vurnik, arhitekt, Arhitektov bilten, 24 (119–124), Ljubljana 1994. 1910, str. 129–138. BLAGAJNE, D. Ivan Vurnik v ocenah kritikov, Arhitektov bilten, 24 (119–124), Ljubljana Budinich, C. Spitzbogige Bauwerke in Istrien und den angrezenden Gebieten, 1994. Jahrbuch des Kunsthistorischen Institutes der K. K. Zentral-Kommission für Denkmalpflege, BLOWER, J. Max Dvorak, Franz Ferdinand and the Katechismus der Denkmalpflege, (Sonderabdruck), Dunaj 1916, str. 7–68. Umění / Art, 58, št. 5/6, Praga 2010, str. 433–444, http://www.umeni-art.cz/en/issue- BUDJA, M. Arheološki zapisi na površju, palimpsesti preteklih stanj, Poročilo o detail.aspx?v=issue-issue-394. raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji, 17, 82–102. Ljubljana 1989. BOGATAJ, J. Etnološki vidik pri prenovi mestnih in vaških naselij, Sinteza, 58, 59, 60, BURTON, A. The National Trust Guide to our Industrial Past, George Philip London & The Ljubljana 1982, str. 35–40; 153–154. National Trust, The National Trust of Scotland, 1983. BOGATAJ, J. Domače obrti na Slovenskem, Ljubljana 1989. BOGOVČIČ, I. Posebnosti restavratorsko-konservatorskih del na zgodnjekrščanskem CARBONNELL, M. Hans Foramitti et le développement de la photogrammétrie mozaiku pri šoli Majde Vrhovnikove v Ljubljani, Varstvo spomenikov, 15, Ljubljana 1970, architecturale. ICOMOS, Saint-Mandé 1983. str. 55–58. CARVER, M. Digging for Ideas, Antiquity, York 1989. Bogovčič, I. Dokumentiranje v restavratorstvu, Varstvo spomenikov, 20, Ljubljana 1976, CEVC, E. Obraz domovine, Varstvo spomenikov, 3–4, Ljubljana 1950. str. 209–233. Cevc, e. France Stelè – umetnostni zgodovinar, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., BOGOVČIČ, I. Nova spoznanja o stenskih slikah v hrastoveljski cerkvi in izdelava 5–6, Ljubljana 1959, str. 5–19. pilotskega restavratorsko konservatorskega posega, Varstvo spomenikov, 27, Ljubljana CEVC, E. Vse življenje sem bil konservator, Varstvo spomenikov, 20, Ljubljana 1975, str. 1985. 53–73.

386 387 Sto let v dobro dediščine Viri in literatura

CHERINI, A. La rotonda dei Carmini, Trst 1993. Dostal, J. Varstvo spomenikov in naše cerkve, Peto izvestje Društva za krščansko CHERINI, A. Il caffè della Loggia di Capodistria, http://www.cherini.eu/pdf/Loggia.pdf. umetnost v Ljubljani 1907–1912, Ljubljana 1913, str. 56–81. CHERRY, M. Protecting Industrial Buildings: The Role of Listing, Managing the Industrial Dražumerič, M. Zgodovina in razvoj konservatorstva (1–5). Na Dolenjskem in v Beli Heritage, Leicester Archaeology Monographs, No 2, Leicester 1995, str. 119–124. krajini od njegovih začetkov do leta 1945, Rast : Revija za literaturo, kulturo in družbena Cigleneški, M. Bibliografija Avguština Stegenška, Studia Historica Slovenica: Časopis za vprašanja, 17 (1–5), Novo mesto 2007, str. 120–129, 270–285, 427–436, 568–581, 713– humanistične in družboslovne študije, 7 (3–4), Maribor 2007, str. 931–948. 734. CIPA HERITAGE DOCUMENTATION. The ICOMOS/ISPRS Committee for Documentation of DULAR, J.; GUŠTIN, M.; SLAPŠAK, B. Izhodišča za raziskovalno polje arheologije, Arheo, 13, Cultural Heritage, http://cipa.icomos.org/. Ljubljana 1991, str. 91–93. CLARK, K. Informed Conservation (posebej poglavje 7, str. 72–101: Techniques for DVOŘÁK, M. Katechismus der Denkmalpflege, Verlag von Julius Bard, Dunaj 1916. understanding historic building and their landscapes), London 2001. COSSONS, N. The BP Book of Industrial archaeology, David & Charles, Newton Abbot, Eckstein, G. Empfelungen für Baudokumentationen. Bauaufnahme – Bauuntersuchung, Devon 1993. Arbeitsheft 7, Landesdenkmalamt Baden-Würtenberg, Stuttgart 1999. Cultural Heritage and Development : A Framework for Action in the Middle East and EEP/85/337. Official Journal of the European Communitie, Council Directive, Appendix A, North Africa, The World Bank, Washington 2001, https://openknowledge.worldbank. Article 2-4-3. Strasbourg 1985. org/bitstream/handle/10986/13908/225590REPLACEM1ccession0A2003100110. EPPICH, R. (ur.). Recording, Documentation, Information Management r tor Conservation of pdf?sequence=1. Heritage Places. Illustrated Examples, Donhead Publishing Ltd (& The Getty Conservation CUNJA, R. Zgodovinski oris arheoloških raziskav na Koprskem, Annales, 2, Ljubljana 1992, Institute), Shaftsbury 2011. str. 67–86. ERLANDE BRANDENBURG, A. idr. Villard de Honnecourt Disegni, Di fronte e attraverso 204, CURK, I.; PUC, M. Varstvo naše dediščine, Ljubljana 1989. Jaca Books, Milano 1988. Curk, J. Šmarje pri Jelšah, poročilo, Varstvo spomenikov, 7, Ljubljana 1958−1959. Curk, J. Sakralni spomeniki na območju občine Šmarje pri Jelšah, topografsko gradivo VII., FABIANI, M. Ljubljana: slika mesta in moji vtisi iz l. 1934, Kronika slovenskih mest, 2 (1), Zavod za spomeniško varstvo Celje, Celje 1967. Ljubljana 1935. CURK, I. Sto zgodb arheoloških spomenikov v Sloveniji, Ljubljana 1995. FEIFER, C. Il progetto di conservazione. Franco Angeli Libri, Milano 1989. FEILDEN, BERNARD, M.; JOKILEHTO, JUKKA. Management guidelines for world cultural ČANAK, M. Konsolidacija samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki, Varstvo spomenikov, heritage sites, ICCROM, Rome 1998. 7, Ljubljana 1958−1959. FIKFAK, A.; SLAK, T.; BAUER, A. Ljubljana – Arhitektura 20. stoletja, Ljubljana 2001. ČERNIGOJ, J. Šempeter po osmih letih, Varstvo spomenikov, 7, Ljubljana 1958−1959, str. FISTER, P. Grad Kamen pri Begunjah na Gorenjskem, Varstvo spomenikov, 17–19 (2), 89–106. Ljubljana 1975. ČOPIČ, V.; TOMC, G. Kulturna politika v Sloveniji. Ljubljana 1997. Fister, P. Uvedba enotnega sistema topografiranja arhitekture, Varstvo spomenikov, 20, Črepinšek, M. Prenova stavbne dediščine v Sloveniji, Ljubljana 1993. Ljubljana 1976, str. 150–193. ČREŠNAR, M.; D. MLEKUŽ. Identities of the Early Iron Age in North-eastern Slovenia, FISTER, P. Obnova in varstvo arhitekturne dediščine, Ljubljana 1979. Fingerprinting the Iron Age. Proceedings of the conference held at the Magdalene College FISTER, P. Konservatorski programi, Varstvo spomenikov, 28, Ljubljana 1986. and McDonald Institute, Cambridge, 23.–25. september 2011, Cambridge 2013 (v tisku). FISTER, P. idr. Poselitev 1, Glosar arhitekturne tipologije, Ljubljana 1993. FISTER, P. idr. Poselitev 2, Arhitekturne krajine in regije Slovenije, Ljubljana 1993. DEANOVIČ, B.; KAVČIČ, M. Stavbna dediščina, Vračanje izvirnih podob : Restavratorski FISTER, P.; GRAHAM, R. E. idr. Pilotni projekt načrta revitalizacije starega mestnega jedra posegi, Ljubljana 2004, str. 37–47. Škofje Loke, Ljubljana 1998. DEANOVIČ, B.; LEBEN, N. Bled – Blejski grad, EŠD 24 : konservatorski načrt, ZVKDS, FISTER, P. idr. Celostno varstvo stavbnih in naselbinskih vrednot v prostorskem razvoju – Restavratorski center, Ljubljana 2008. strokovne podlage za prostorski plan Slovenije – sistem poselitve, Ljubljana 2001, http:// Declaration of Amsterdam, Congress on the European Architectural Heritage, (21. –25. www.arhiv.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/podrocja/prostor/pdf/ oktober 1975), http://www.icomos.org/en/charters-and-texts/179-articles-en-francais/ prostor_slo2020/2_8_dokument.pdf. ressources/charters-and-standards/169-the-declaration-of-amsterdam. FISTER, P. Korpus slovenske arhitekture = Corpus of the Slovene architecture, AR, 1, 2001, DEGRASSI, A. Abitati preistorici e romani nell´agro di Capodistria e il sito dell´antica Egida, str. 11–13. Poreč 1933, str. 1–44. FISTER, P. Reurbanizacija/prenova naselbin in arhitekture – (metodologija načrtovanja), DEL BELLO, N. Capodistria, la Piazza del Comune nel secolo XV, Pagine Istriane, 3 (11-12), Ljubljana 2007, www.re-urban.com/outcomes.htm. Trst 1905, str. 245–264. FISTER, P. Konservatorski načrt za prenovo kot sestavina prostorskega načrtovanja, AR, 2, DELAK KOŽELJ, Z. Etnologija in varstvo naravne in kulturne dediščine, Vestnik, 11, 2009, str. 22–27, . Ljubljana 2009. FLIS, J. Stavbinski slogi, zlasti krščanski, njih razvoj in kratka zgodovina z dodatkom o zidanji DELGADO, J. P. Encyclopaedia of Underwater and Maritime Archaeology, London 1997. in popravljanji cerkva, Ljubljana 1885. Demšar, T. Začetek in razvoj restavratorske delavnice pri republiškem zavodu za FORLATI, F. L‘arte moderna e la tecnica d‘oggi nel restauro monumentale, III. Congresso spomeniško varstvo, Varstvo spomenikov, 16, Ljubljana 1972. Storia dell‘architettura, Rim 1940, str. 335–342. DEŠMAN, M, idr. Arhitektura : pet let slovenske arhitekture / Architecture : five years of FORLATI, F. Saint Sophia of Ochrida. Preservation and restoration of the building and its Slovene architecture, Ljubljana 2012. frescoes, Museums and Monuments, IV (a), Unesco, Pariz 1953. DEŠNIK, S.; OGRIN, D. idr. Zgodovinski parki in vrtovi v Sloveniji, Ljubljana, 1995. FRLJAK, E.; GOSAR HIRCI, B.; ROPRET, P.; HIRCI, A. Konservatorsko-restavratorski posegi DIBNAH, F. Little Book of Traction Engines, G-2 Entertainment Ltd. Velika Britanija 2012. in naravoslovne preiskave na Tintorettovem Sv. Miklavžu v Novem mestu, Acta historiae DJURA JELENKO, S. Arheologija Koroške krajine, stalna razstava, Colatio – 90 let, 1994. artis Slovenica, 14, Ljubljana 2009. DOCOMOMO Slovenija_100, Arhitektov bilten, 40 (185–187), Ljubljana 2010. FUNCK-HELLET, C. De la proportion (L´équerre des maitres d´œuvre), Éditions Vincent, Fréal DOLENC, J. (ur.). Potresni zbornik, Tolmin 1980. & Cie, Pariz 1951. Dolenc Kambič, N. Propadanje lesene plastike v izbranih kapelah Kalvarije v Šmarju pri Jelšah, magistrska naloga, ALUO, Ljubljana 2008. GABROVEC, S. Sto petdeset let arheologije v Narodnem muzeju, Argo, 10, 1971, str. DOLINŠEK, B.; GOSTIČ, S. Upoštevanje in izkušnje pri uporabi Evrokoda 8 v okviru 35–48. popotresne obnove v Posočju, Gradbeni inštitut ZRMK, Ljubljana 2004. GABROVEC, S. (ur.), idr. Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana, 1975. DOLINŠEK, B.; JANEŽIČ, I.; KOS, J. Pet let po potresu v Posočju, Gradbenik, 10, Ljubljana GASPARI, A. Mednarodna konferenca o sodelovanju v Sredozemlju za varstvo podvodne 2003. kulturne dediščine, Sirakuze, 3.–5. April 2003, Arheo, 12, 2002, str. 99–102.

388 389 Sto let v dobro dediščine Viri in literatura

GASPARI, A. Archaeology of the Ljubljanica River (Slovenia): early underwater HÖFLER, J. Kristusova podoba na oboku, Vestnik, 19, Ljubljana 2006, str. 113–121. investigations and some current issues, The International Journal of Nautical Archaeology, Höfler, J. Devetnajsto stoletje: pota nastajanja umetnostne zgodovine na Slovenskem, 32, januar 2003, str. 42–52. Studia Histiorica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, 7 (3–4), GASPARI, A. K (zlo)rabi detektorja kovin na arheoloških najdiščih, Varstvo spomenikov, Maribor 2007, str. 463–469. 42–43, 2007, str. 335–340. HRAUSKY, A.; KOŽELJ, J.; PRELOVŠEK, D. Plečnikova Ljubljana : vodnik po arhitekturi, GASPARI, A. (ur.). Neznano Blejsko jezero : Podvodna kulturna dediščina in rezultati Ljubljana 1996. arheoloških raziskav, Vestnik, 20, Ljubljana 2008. HRAUSKY, A. Porušeni objekti moderne v Sloveniji, DOCOMOMO Slovenija_100, GASPARI, A. »Apud horridas gentis« Colonia Iulia Emona – začetki rimskega mesta/ Arhitektov bilten, 40 (185–187), Ljubljana 2010, str. 40–41. Beginning of the Roman town of Colonia Iulia Emona, Ljubljana 2010. Hubel, A. Denkmalpflege. Geschichte, Themen, Aufgaben. Eine Einführung, Stuttgart 2006. GASPARI, A. Podvodno arheološko raziskovanje, Gea, 22 (julij 2012), str. 27–29. HUDOLIN, J. Restavratorstvo v Sloveniji in njegove razvojne možnosti, Vračanje izvirnih GASPARI, A.; ERIČ, M. (ur.). Potopljena preteklost. Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podob : Restavratorski posegi, Ljubljana 2004, str. 19–24. podvodne kulturne dediščine v Sloveniji: zbornik ob 128-letnici Dežmanovih raziskav HUMER, J. Naravna in kulturne dediščine ter njeno varovanje v Sloveniji : gradivo Ljubljanice na Vrhniki (1884-2012), Radovljica 2012. Republiškega komiteja za kulturo, Ljubljana 1989. GAŠPERŠIČ, J. Vigenjc: vodnik po zgodovinskih žebljarskih kovačnicah v Kamni Gorici, Kolnici, Kropi in Železnikih, Ljubljana 1956. ICHER, F. Les ouvriers des cathédrales, Éditions de La Martinières, Pariz 1998. Gayschneg, I. B. Compendiosa totius archiparochiae Tyberniensis Topographia, 1747. IFKO, S.; ODER, K. Stara kovačnica – štauharija in stanovanjski objekt – personal (rokopis, hrani Nadškofijski arhiv Maribor). na Ravnah na Koroškem, Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem: vodnik po GIOVANNONI, G. Vecchie città ed edilizia nuova, Torino 1913 (1931). arhitekturi, Ljubljana 2002, str. 177–181. GLEN, M. H. Interpretation – profession, discipline, art or science? 2009, http://interpret- IFKO, S. Kako usmerjati varstvene procese na območjih industrijske arhitekturne europe.net/uploads/media/Glen2009-Boletin-article_en.pdf. dediščine, Zbornik prispevkov problemske konference in predstavitev predlogov za GLOBOČNIK, A. Mittheilungen des Musealvereines für Krain 2, Ljubljana 1889. varovanje območja železarske dediščine, Ravne na Koroškem 2003, str. 31–34. GOSAR HIRCI, B. Pietro Liberi, Sv. Miklavž med sv. Mohorjem in Fortunatom : IFKO, S. Varstvo industrijske arhitekturne dediščine v Sloveniji, doktorska disertacija, Konservatorsko-restavratorski posegi na sliki, Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani, Celje 2008, Ljubljana 2003. str. 220–229. IFKO, S.; KOŠIR, F.; ODER, K.; VEČKO, M. Konservatorski načrt Stara železarna, Ljubljana GRAUS, J. Der Übergang vom romanischen zum gothischen Style. Nachgewiesen an 2009. einem steierischen Kirchen, Kirchenschmuck, 3, Gradec 1872, str. 17–21. IFKO, S. Reuse of historical ironworks at Ravne na Koroškem for the museum centre, GRČA, D. Muzej slovenskih filmskih igralcev v Škrateljnovi hiši. Čez nekaj let bo Ita Rina Programme and abstracts: reusing the industrial past, Tampere 2010, str. 334. dobila »družbo«, Delo, Ljubljana, 12. november 2004, str. 7. IVANŠEK, F. (ur.). Hommage, Edvard Ravnikar, Ljubljana 1995. Gregorič, J. Najnovejša umetnostnozgodovinska odkritja v Novem mestu, Kronika IVERSEN, M. Alois Riegl : Art History and Theory, The MIT Press, Cambridge, Massachusetts slovenskih mest, 4, Ljubljana 1937, str. 217–220. 1993. Gregorič, J. Stavbna zgodovina kapiteljske cerkve v Novem mestu, Kronika slovenskih IVETIC, E. (ur.). Istria nel tempo, Rovinj 2006. mest, IV, Ljubljana 1937, str. 22–24. GREGORIN, D. Razmišljanja o spomeniškem varstvu ob novi ustavi, Varstvo spomenikov, JAHRBUCH der Kaiserlich-Königlich Zentralkommission zur Erforschung und Erhaltung der 20, Ljubljana 1975, str. 93–106. Baudenkmäle Dunaj 1856, http://books.google.si/books?id=GXQOAAAAQAAJ&printsec= GROBOVŠEK, J.; RIBNIKAR, B. (ur.). Fotogrametrija kot metoda dokumentiranja kulturne frontcover&hl=sl#v=onepage&q&f=false. dediščine : Sodobne tehnologije, Vestnik, 15, Ljubljana 1996. Jarc, J. Anton Breckerfeld o Novem mestu 1790, Jarčev zbornik : razprave in portreti, GROBOVŠEK, J (ur.). Doktrina 1. mednarodne listine ICOMOS, Ljubljana 2003. Novo mesto 1993, str. 15–27. Jenko, M. Zbirka kopij fresk v Narodni galeriji, Ljubljana 2007. HAAS, C. Bericht über die Bereisung des Herzothumes Steiermark im Sommer d. J. 1856, JERMAN, K.; GOSAR HIRCI, B. Marija s sv. Avguštinom in sv. Filipom Benizijem: ponovno Mitteilungen des Historischen Vereines von Steiermark, 7, Gradec 1857, str. 201–236. odkrita oltarna podoba iz nekdanje cerkve koprskega servitskega samostana, Bilten HAFNER, A. Grad Jablje, Vračanje izvirnih podob : Restavratorski posegi, Ljubljana 2004, str. Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, 9/10 (okt.–dec.), Ljubljana 2010. 50. JERNEJEC BABIČ, P.; SIMIČ, M. idr. Po zgodovinskih parkih in vrtovih Slovenije, Šmarje - Sap Haselsteiner–Scharner, J. Die fotografische Kulturgüterdokumentatition von 2009. Monsignore Graus, Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne JOGAN, S. Pravno varstvo dediščine, Koper 2008. študije, 7 (3–4), Maribor 2007, str. 569–589. JOKILEHTO, J. A History of Architectural Conservation, York 1986 (2005). HAZLER, V. Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu, Etnolog, 8, Jokilehto, J. A History of Architectural Conservation, Oxford 1999. Ljubljana 1998. JOKILEHTO, J. A History of Architectural Conservation, Oxford 2005 (ponatis). HAZLER, V. Podreti ali obnoviti? : Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem, Ljubljana 1999. KARINJA, S. Dve rimski pristanišči v Izoli, Arheološka istraživanja u Istri, Izdanja Hrvatskog HITZINGER, P. Kje je stal Santicum, Kmetijske in rokodelske novice, 14, Ljubljana 1856. arheološkog društva, 18, 1997, str. 177–192. Hitzinger, P. Nachträge zur 500-jährigen Grundungsfeier von Neustadtl KAUFMANN, C. A River of Gifts, National Geographic Magazine, januar 2007, str. 150–157. (Rudolfswert), Mittheilungen des Historischen Vereines für Krain, 20, Ljubljana 1865, str. KASTELIC, J. Arheologija Slovenije v XIX. stoletju in njene dileme, Ljubljana 1975. 106–109. KASTELIC, J. Zaščita arheoloških spomenikov, Iosephi Kastelic Opera Selecta, Archeologia HORVAT, J. Prof. dr. Peter Petru, Laško, 15.12.1930–Ljubljana, 20.4.1983, Zgodovinski Iugoslavica, Ljubljana 1988, str. 191–196. časopis, 1–2, Ljubljana 1984. KAVČIČ, I. Pridobivanje in uporaba živega srebra, Idrijska obzorja : Pet stoletij rudnika in HORVAT, J., idr. Poetovio, Development and Topography, The autonomuos towns of mesta, Idrija 1993, str. 83–92. Noricum and Pannonia I, Situla, 41, str. 153–189. Ljubljana 2003. KAVČIČ, M. Konserviranje-restavriranje ometov po načelu minimalnega poseganja, Hoyer, S. A. Konservatorska doktrina na Slovenskem, Umetnostna zgodovina Varstvo spomenikov, 42–43, Ljubljana 2007. in spomeniško varstvo : posvetovanje ob 75-letnici ustanovitve Slovenskega KIKELJ LESAR, M. Cerkev Marijinega oznanjenja – Ljubljana, Varstvo spomenikov : Poročila, umetnostnozgodovinskega društva (1921-1996), Ljubljana 1997, str. 33−42. 44, Ljubljana 2008. Hoyer, S. A. Spomeniško varstvo, Enciklopedija Slovenije, 12, Ljubljana 1998, str. 214–217. KIKELJ LESAR, M.; KRAMAR, S.; MLADENOVIĆ, A.; MAUKO, A. Izbira najprimernejšega Höfler, J. Raziskovanje srednjeveške umetnosti na Slovenskem : referat ob kolokviju utrjevalca pri obnovi Langusovih stenskih poslikav v cerkvi Marijinega oznanjenja v ob stoletnici rojstva Milka Kosa v Ljubljani, Zgodovinski časopis, 48 (4), Ljubljana 1994, str. Ljubljani, Varstvo spomenikov : Poročila, 46, Ljubljana 2011. 449–456.

390 391 Sto let v dobro dediščine Viri in literatura

KINDER, H.; HILGEMANN, W. dtv-Atlas zur Weltgeschichte, Deutscher Taschenbuch Verlag KOSELJ, N. Danilo Fürst, magistrska naloga, Ljubljana 1998. GmBH & Co. KG, München 1966. KOSELJ, N., idr. Danilo Fürst : arhitektura [Razstava Arhitekt Danilo Fürst, Galerija KLADNIK, D. (ur.). Leksikon geografije podeželja, Ljubljana 1999, str. 163. Cankarjevega doma, 11. oktober–19. november 2000], Ljubljana 2000. KLEMENC, A. Kranj v Steletovih terenskih zapiskih, Avguštinov zbornik (50 let Gorenjskega KOSELJ, N. Tradicija napredka: kriteriji vrednotenja in metodologija zaščite arhitekture muzeja), Kranj 2003, str. 189–193. nastale med leti 1945–70 v Sloveniji, doktorska disertacija, Ljubljana 2009. KLEMENC, J. Šempeterski spomeniki postavljeni, Varstvo spomenikov, 7, Ljubljana KOSI, M. Potujoči srednji vek: cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. 1958−1959, str. 101–106. stoletjem, Ljubljana 1998. KLEMENČIČ, I. Optimalna gustoća šumskih prometala, Samozaložba ŠIPAD A.D., Sarajevo KOSMATIN FRAS, M. (ur.), idr. International Cooperation and Technology Transfer, 1939. Proceedings of the workshop, IGF in ISPRS, 23, Part 6W8/2, Ljubljana 2000. Klemenčič, J. Umetnostnozgodovinske topografije na Slovenskem v 20. stoletju: KOTNIK, F. Slovenske starosvetnosti, Ljubljana 1943. zgodovina in ocena problematike, Studia Histiorica Slovenica, Časopis za humanistične in KOVAČ, M. M., idr. Krstilnica sv. Janeza Krstnika v Kopru, Vestnik, 19, Ljubljana 2006. družboslovne študije, 7 (3–4), Maribor 2007, str. 637–648. KOVAČ, M. M. Župnijska cerkev sv. Jurija v Piranu: Nova odkritja o obnovi ali novogradnji KNIFIC, V. Vigenc Vice, Po poteh ljudskega stavbarstva Slovenije, Ljubljana 1994. med letoma 1580 in 1637, Annales, 20 (2), Koper 2010, str. 385–408. KNIFIC, T. Arheološki pregled morskega dna v Sloveniji, Zbornik, Kultura narodnostno KOVAČ, M. M. Sodnijska palača v Piranu, Acta historiae artis Slovenica, 17 (1), Ljubljana mešanega ozemlja slovenske Istre, Ljubljana 1993, str. 13–27. 2012, str. 103–122. KNIFIC, T. Podvodna arheologija, Enciklopedija Slovenije 9 (Plo–Ps), Ljubljana 1995, str. KRALJ PAVLOVEC, J. Edo Mihevc, urbanist, arhitekt in oblikovalec 1911–1985, magistrska 27–28. naloga, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, 1999. KNOPP, G., idr. Bauforschung – Dokumentation und Auswertung, Arbeitsheft der KRAUT, B. Strojniški priročnik, Strojniški vestnik, 16, Ljubljana 1981. rheinischen Denkmalpflege, 43, Rheinisches Amt für Denkmalpflege, Köln 1992. KREČIČ, P. Jože Plečnik, Ljubljana 1992. Koblar, A. Spisi profesorja Simona Rutarja v »Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko«, KREČIČ, P. Akademik arhitekt Marjan Mušič (1904–1984), Zbornik Marjana Mušiča, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 8 (1/2), Ljubljana 1903, str. 52. Ljubljana 2006. KOCH, C. M., RUDE, A. Zemljevid Ljubljane, 1902, http://www.geopedia. KREMENŠEK, S. Družbeni temelji razvoja slovenske etnološke misli, Pogledi na etnologijo, si/?params=T1512#T1512_x461719_y100315_s17. Ljubljana 1978, str. 9–65. Kokalj, F. Varstvo kulturnih spomenikov po svetu, Obisk londonskih restavratorskih KREMENŠEK, S. O razsežnosti pojmov »ljudska kultura« in »sodobne spremembe«, delavnic, Varstvo spomenikov, 9, Ljubljana 1962–1964. Simpozijum Etnološko proučevanje savremenih promena u narodnoj kulturi, 28.–30. januar Kokalj, F. Čiščenje potemnelega laka, Varstvo spomenikov, 16, Ljubljana 1972. 1974, 23–31 (povzeto po KOŽELJ DELAK, ZVEZDA. Etnologija in varstvo naravne in KOKALJ, F. Iz gradiva za zgodovino restavratorstva na Slovenskem, Varstvo spomenikov, 7, kulturne dediščine, Vestnik, 11, Ljubljana 2009.) Ljubljana 1958−1959. KRIVOGRAD, A. Železarna Prevalje 1835–1899, Sporočilo ugaslega plavža, Prevalje 1999. KOLAR, N. Gradnja zaščitne stavbe I. Mitreja na Spodnji Hajdini, Ptuj v rimskem cesarstvu, KRIŽ, B. Metlika, Arheološka najdišča Dolenjske, Arheo, 20, Novo mesto 1990 a, str. 45–48. mitraizem in njegova doba : Zbornik mednarodnega znanstvenega srečanja, Ptuj, 11.–15. KUŠEVIČ, A. Razvoj spomeniškega varstva na Slovenskem, Varstvo spomenikov, 38, 1998, oktober 1999, str. 383–388. Ptuj 2001. str. 247–254. KOLBEZEN, M. Velike poplave in povodnji na Slovenskem – I, UJMA, revija za vprašanja Kvas, T. Nekaj o restavriranju slike Zadnja večerja iz Pirana, Varstvo spomenikov, 10, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, 5, Ljubljana, 1991, str. 146–148. Ljubljana 1965. KOLBEZEN, M. Velike poplave in povodnji na Slovenskem – II, UJMA, revija za vprašanja KVAS, T. Retuširanje, Varstvo spomenikov, 16, Ljubljana 1972. varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, 6, Ljubljana 1992, str. 214–219. KOLŠEK, A. Prispevek krajinske arhitekture h konservatorstvu, Umetnostna LAZARINI, F.; MUROVEC, B. Župnijska cerkev sv. Petra. Pot po baročni Ljubljani, virtualna zgodovina in spomeniško varstvo: posvetovanje ob 75-letnici ustanovitve Slovenskega razstava sakralnih spomenikov, april 2012, http://barok.zrc-sazu.si/Spomeniki/Peter.aspx. umetnostnozgodovinskega društva (1921–1996), Ljubljana 1997, str. 92–95. LEBEN, N. Blejski grad, konservatorski program, ZVKDS, Območna enota Kranj, Kranj 2002. KOLŠEK, A. Prenova parkovnega kompleksa ob dvorcu Šenek na Polzeli, Varstvo LEBEN, N. Vloga furlanskih stavbenikov v arhitekturi in stavbarstvu Gorenjske na prelomu 19. spomenikov, 39, Ljubljana 2001, str. 173–180. stoletja in prenova meščanske arhitekture v tem času, doktorska disertacija, Ljubljana 2012. KOLŠEK, A. Die Stadtparks in Slowenien 1864-1918, Stadtparks in der österreichischen LESKOVEC, I. V temini rovov, Idrijska obzorja : Pet stoletij rudnika in mesta, Idrija 1993, str. Monarchie 1765-1918 : Studien zur bürgerlichen Entwicklung des urbanen Grüns in 151–158. Österreich, Ungarn, Kroatien, Slowenien und Krakau aus europäischer Perspektive, Wien, LETELLIER, R. Recording, Documentation, Information Management for the Conservation Köln, Weimar, Böhlau 2007. of Heritage Places. Guiding Principles, Donhead Publishing Ltd (& The Getty Conservation Komatar, F. Personalnachrichten, Mitteilungen des Musealvereines für Krain, 16, Ljubljana Institute), Shaftsbury 2011. 1904, str. 212–222. LIKAR, D. Arhitekturni postinformacijski sistem, Logatec 2009. KOMELJ, I. Cistercijanski samostan v Kostanjevici na Krki, njegova usoda in konservatorki LINHART, A. T. Versuch einer Geschichte von Krain und der Übrigen südlichen Slaven posegi, Varstvo spomenikov, 7, Ljubljana 1958−1959. Österreich, I, Ljubljana 1788. Komelj, I. Gotska arhitektura, Ljubljana 1969. Logar, M. Šmarje pri Jelšah, poročilo, Varstvo spomenikov, 10, Ljubljana 1965. KOMELJ, I. Umetnostna preteklost Novega mesta, Novo mesto 1365–1965 : Prispevki za LOGAR, N. Podvodna arheologija v Sloveniji in njena problematika, Podvodne raziskave v zgodovino mesta, Novo mesto 1969, str. 201–206. Sloveniji, Podvodna arheologija v Sloveniji 2, Ljubljana 1984, str. 35–40. KOMELJ, I. Zgoščen pregled restavratorske dejavnosti Zavoda za spomeniško varstvo SR LOITS, A. Analyse de l´évolution stylistique, L´église Notre-Dame du Sablon. Histoire & Slovenije v letih 1950–1971, Varstvo spomenikov, 16, Ljubljana 1972. Restaurations, Ministére de la Region de Bruxelles-Capitale, Direction des Monuments et Komelj, I.; Fatur, V. Delavci Zavoda SR Slovenije za spomeniško varstvo v letih 1945– des Sites, Bruselj 2004. 1975, Varstvo spomenikov, 20, Ljubljana 1975/76, str. 141–158. LOŽAR, R. Razvoj in problemi slovenske arheološke vede, Zbornik za umetnostno KOMELJ, I. Ob jubileju : leto 1945 in varstvo kulturnih spomenikov na Slovenskem, zgodovino, 17, 1941, str. 107–147. Varstvo spomenikov, 20, Ljubljana 1975/76. LOŽAR, R. Narodopisje Slovencev I, Ljubljana 1944. KOMELJ, I. Očrt sistematike dejavnosti varstva spomenikov ali poizkus metodologije spomeniškega varstva (prvi poizkus koncepta), Vestnik, 4, Ljubljana 1977, str. 55–65. MACDONALD, S. Modern Matters, English Heritage, Bath 1996. KORDIŠ, F. Idrijski gozdovi skozi stoletja, Idrija 1986. MAKAROVIČ, G. Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa, Kos, F. Ornamentika lesenih stropov v cerkvah na Slovenskem : Doprinos k povezanosti Etnolog, 8, Ljubljana 1998. visoke in ljudske umetnosti, Ljubljana 1941. MANTUANI, J. Domovinsko varstvo, Čas : znanstvena revija Leonove družbe, 8 (2), KOSELJ, N. Arhitektura 60–ih let v Sloveniji, Arhitektov bilten, 25 (nov. 1995), Ljubljana Ljubljana 1914, str. 73–102, http://www.dlib.si (geslo URN:NBN:SI:DOC-YEK02ZX49). 1995.

392 393 Sto let v dobro dediščine Viri in literatura

MARSHALL, J. A Biographical Dictionary of Ry. Engineers, David & Charles, Newton Abbot MRAVLJE, D. Pregled večjih strokovnih del IGF na področju geodetskih in fotogrametričnih 1978. meritev spomeniških objektov (1969 – 1993, 19 del), tipkopis v odgovoru na pismo Jova MASON, P. Črnomelj – Sv. Duh: Črnomelj, Arheološka najdišča Dolenjske, Arheo, 20, Novo Grobovška (Priloga 3), Ljubljana 7. 4. 2010 (arhiv Jovo Grobovšek). mesto 1990, str. 123–124. MUÑOZ–VIÑAS, S. Contemporary Theory of Conservation, Elsevier Butterworth MASON, P. Late Roman Črnomelj and Bela krajina, Arheološki vestnik, 49, Ljubljana 1998, Heinemann, Oxford 2005. str. 285–313. MURKO, M. Izbrano delo : Matija Murko, Ljubljana 1962. MASON, P. Arheološko najdišče: Črnomelj, Kulturne poti 1999: vodnik po spomenikih, MUSEK, J. Slovenci v luči mednarodnih in medkulturnih primerjav, 1999, http://www. Ljubljana 1999, str. 32–41. musek.si/Teksti/Slovenci%20v%20lu%e8i%20mednarodnih%20in%20medkulturnih%20 MASON, P. Griblje in problem nižinskih arheoloških kompleksov v Sloveniji, Varstvo primerjav.pdf. spomenikov, 39, Ljubljana 2001, str. 7–27. MUSEK, J. Raziskovanje vrednot v Sloveniji in vrednotni univerzum Slovencev, pogovori MASON, P. Rimska vojaška utrdba, Zemlja pod vašimi nogami : Arheologija na avtocestah o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike, 19. november 2003, http://www. Slovenije : vodnik po najdiščih, Ljubljana 2003, str. 66–71. prihodnost-slovenije.si/up-rs/ps.nsf/krf/6E9DC6507D449582C1256E940046C554?Open MASON, P. Črnomelj: a complex late prehistoric settlement and its hinterland, Scripta Document. praehistorica in honorem Biba Teržan, Situla, 44, Ljubljana 2007, str. 357–368. MUŠIČ, M. Obnova slovenske vasi, Celje 1947. MASON, P., GRAHEK, L., BRICELJ, M., PINTÉR, I., ČAVAL, S. Griblje, Varstvo spomenikov : MUŠIČ, M. Iz praktičnega spomeniškega varstva, Varstvo spomenikov, 1–2, Ljubljana 1949. Poročila, 39/41, Ljubljana 2006, str. 55–56. MUŠIČ, M. Podoba novomeške kapiteljske cerkve skozi čas, Novo mesto 1365–1965 : MATERO, F.; FONG L. K.; DEL BONO, E., idr. Archaeological site conservation and Prispevki za zgodovino mesta, Novo mesto 1969, str. 163–179. management : An appraisal of recent trends, Conservation and Management of MÜLLNER, A. Emona, Archacologische Studien aus Krain, Ljubljana 1879. Archaeology sites, 2, 1998, str. 129–142. MAZI, S. Klavže nad Idrijo, Tehniški muzej Slovenije, Ljubljana 1955. NABERGOJ, T. Muzealec v Narodnem muzeju in začetki arheologije srednjega veka, MEDVED, L. Herčeva žaga in mlin v Tomaški vasi, konservatorski program, ZVKDS, Pretrgane korenine; sledi življenja in dela Rajka Ložarja. Ljubljana 2005, str. 159–189. Območna enota Maribor, Maribor 1998. NADBATH, B.; G. RUTAR. Preventivna arheologija in Center za preventivno arheologijo, MESOJEDEC, T.; SMREKAR, A.; KOROŠEC, J. idr. Restavriranje slik Valentina Metzingerja, Arheo, 29 (2), 2012, str. 65–73. Ljubljana 2000. Namesto starega bodo zgradili nov Breginj, Primorski dnevnik, 7.7.1976. Mesojedec, T. Novo mesto – cerkev sv. Nikolaja, Varstvo spomenikov : Poročila, 45, Napotnik, M. Križev pot ob bregu sv. Roka v Šmarju pri Jelšah, Maribor 1913. Ljubljana 2009, str. 136–137. NEMEC, I. Raziskava mokrega lesa – študij konservacijskih metod I., Varstvo spomenikov, METERC, J. Pregled zgodovine Lesc do 18. stoletja, Gorenjski kraji in ljudje. 10, Leški 24, Ljubljana 1981, str. 123–128. zbornik, Lesce 1999, str. 143–151. NEMEC, I. Laboratorijske preiskave za barvno študijo fasad v Restavratorskem centru SR MIHELIČ, B. Urbanistični razvoj Ljubljane, Ljubljana 1983. Slovenije, Varstvo spomenikov, 31, Ljubljana 1989, str. 45–52. MIKL CURK, I. O strokovnem srečanju ˝Arheološko izkopavanje˝, Varstvo spomenikov, NEMEC, I. Pigmenti in materiali poslikav v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom, Varstvo 17–19/1, Ljubljana 1974. spomenikov, 36, Ljubljana 1997. MIKL CURK, I. Kako varovanje arheoloških spomenikov v preteklosti usmerja sedanja NOVAK, V. Ljudsko stavbarstvo v naši etnografiji, Slovenski etnograf, 5, Ljubljana 1952, prizadevanja, Varstvo spomenikov, 20, 1975, str. 107–114. str.14–17. MIKL CURK, I. K oblikovanju nekaterih definicij iz varstva kulturnih spomenikov – NOVAK, V. O bistvu etnografije in njeni metodi, Slovenski etnograf, 9, Ljubljana 1956, str. konservatorstva, Varstvo spomenikov, 23, Ljubljana 1981, str. 47–54. 7–16. MIKL CURK, I. Teorija varstva arheoloških spomenikov v naši praksi, Varstvo spomenikov, NOVAK, V. Struktura slovenske ljudske kulture, Razprave SAZU, Ljubljana 1958, str. 3–26. 23, Ljubljana 1981, str. 81–99. NOVAK, V. Raziskovalci slovenskega življenja, Ljubljana 1986. MILOTTI BERTONI, D. Delovanje tržaške Soprintendenze v Slovenski Istri 1918–1945, NOVAKOVIĆ, P. Osvajanje prostora : Razvoj prostorske in krajinske arheologije, Ljubljana Kultura na narodnostno mešanem ozemlju Slovenske Istre, Ljubljana 2002, str. 87–108. 2003. MIRABELLA ROBERTI, M. Notiziario archeologico (1937-1938-1939), Atti e Memorie della NOVAKOVIĆ, P., LOVENJAK, M., BUDJA, M. Osemdeset let študija arheologije na Univerzi v Società Istriana di archeologia, Storia patria, 50, 1938, str. 233–264. Ljubljani, Ljubljana 2004. MLEKUŽ, D. Poplavne ravnice v novi luči: LiDAR in tafonomija aluvialnih krajin, Arheo, 26, 2009, str. 7–22. ODER, K. Živeti z železom, Med železom in kulturo, naša dediščina, naša pot : Between iron MLEKUŽ, D. Zapletene krajine. Lidar in prakse krajinjena. – Arheo 28, 2011, str. 87–104. and culture : our heritage, our trail, Ravne na Koroškem 2007, str. 66–68. MOHORIČ, I. Rudnik živega srebra v Idriji : zgodovinski prikaz nastanka, razvoja in dela : Odločba o zavarovanju Krope (Uradni list LRS, št. 44/53). 1490-1960, Idrija 1960. Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in Mole, I. O retušah. Varstvo spomenikov, 9, Ljubljana 1962–1964. srednjeročnega družbenega plana Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 11/99). MOLE, I. Poskus analize tehnologije gotskih fresk I, Varstvo spomenikov, 26, Ljubljana OGRIN, D. Evropski tokovi vrtne umetnosti in njihovi odmevi v Sloveniji, Parki – umetnost 1984. oblikovanja prostora, Ljubljana 1992, str. 17–25. MOLE, I. Poskus analize tehnologije gotskih fresk II, Varstvo spomenikov, 27, Ljubljana OREL, B. Problematika varstva etnografskih spomenikov v Sloveniji, Slovenski etnograf, 1985. 6–7, Ljubljana 1952, str. 11–35. MOLE, I. Poskus analize tehnologije gotskih fresk III, Varstvo spomenikov, 28, Ljubljana OTER GORENČIČ, M. Deformis formisitas ac formosa deformitas : Samostanska stavbna 1986. plastika 12. in 13. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2009. MOLE, I. Poskus analize tehnologije gotskih fresk IV, Varstvo spomenikov, 29, Ljubljana 1987. PAHIČ, S. Arheološka topografija Slovenije, Argo, 1, 1962, str. 93–120. MOLE, V. Iz knjige spominov, Ljubljana 1970. PARE, R. Photography and Architecture 1839 – 1939, Centre Canadien d´architecture, Mravlje, D. Možnost uporabe fotogrametričnih metod v spomeniškem varstvu, Callaway Editions, Montréal 1982. arhitekturi in arheologiji, Varstvo spomenikov, 20, Ljubljana 1976, str. 195–208. PARKER, G. The World – an ilustrated History, The Times Books, London 1988. MRAVLJE, D. Začetek fotogrametrije in njen razvoj v Sloveniji – IGF, tipkopis v odgovoru na PATURI, F. Chronik der Technik, Chronik Verlag K.G. Dortmund 1988. pismo Jova Grobovška (Priloga 1), Ljubljana 7. 4. 2010 (arhiv Jovo Grobovšek). PAUSE, P. Hinterer Bach 3 – Bauforschung in Bamberg, Arbeitshefte des Bayerischen MRAVLJE, D. Literatura IGF na področju spomeniškega varstva (1975–1988), tipkopis Landesdenkmalamt für Denkmalpflege, Band 92, München 1998. v odgovoru na pismo Jova Grobovška (Priloga 2), Ljubljana 7. 4. 2010 (arhiv Jovo PELHAN, K. Pismo z dne 10. avgusta 1970, Ljubljana, arhiv ZVKDS, Območna enota Nova Grobovšek). Gorica.

394 395 Sto let v dobro dediščine Viri in literatura

Percival-Prescott, W. The lining cycle: Conference on comparative lining techniques, POTOKAR, R. Arhitekturni vodnik – Gorenjska, diplomska naloga, FA, Ljubljana 1990. National Maritime Museum, Greenwich 1974. POZZETTO, M. Maks Fabiani : nove meje v arhitekturi : [Razstava, Trst, junij-september 1988], PESKAR, R. Prezbiterij kapiteljske cerkve v Novem mestu, Rast : Revija za literaturo, kulturo Benetke 1988. in družbena vprašanja, 4 (7–8), Novo mesto 1993, str. 508–514. POZZETTO, M. Plečnikova šola v Ljubljani, Ljubljana 1996. Peskar, R. O stavbni zgodovini kapiteljske cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu, “Hodil Praktische Denkmalpflege : Handreichung zur Bestandsuntersuchung und Dokumentation, po zemlji sem naši …”. Marijanu Zadnikarju ob 80 letnici – Festschrift Marijan Zadnikar, hrsg. vom Landesamt für Denkmalpflege und Archäologie Sachsen-Anha, Haale (Saale) Ljubljana 2001, str. 243–258. 2010, http://www.lda-lsa.de/fileadmin/bilder/baudenkmalpflege/Hr_Bestand_Dokum. Peskar, R. Umetnostna podoba novomeškega kapitlja, Škofija Novo mesto: onim pri pdf. Bogu, sebi in zanamcem, Ljubljana 2006, str. 208–279. Pravilnik o konservatorskem načrtu, Uradni list RS, št. 66/09. PETRIČ, M. Pravne osnove za konservatorske programe, Varstvo spomenikov, 33, Ljubljana PREDOVNIK, K. Nova obzorja: arheologija mlajših obdobij, Arheo, 25, 2008, str. 81–88. 1991. PREINFALK, M.; SAPAČ, I. Gradovi na Slovenskem – med včeraj, danes in jutri. Kronika, PETRIČ, M. Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, Vestnik, 17, Ljubljana 2000. časopis za slovensko krajevno zgodovino, 60 (3), Ljubljana 2012, str. 369–371. PETRU, P. Vprašanja in naloge pri reševanju podvodnih najdb v 1981, Podvodna PRELOVŠEK, D.; ZUPAN, G.; ADAMIČ, T. idr.: Arhitekt Jože Plečnik : Vodnik po spomenikih, pričevanja preteklosti. Novejše najdbe v Ljubljanici, Podvodna arheologija v Sloveniji 1, Ljubljana 2008. Ljubljana 1982, str. 1–7. Primorske novice, Uradne objave, Koper, 17. april 1992. PETRU, S. Emonske nekropole (odkrite med leti 1635-1960), Katalogi in monografije, 7, Projet GUNZO, www.cluny-numerique.fr. Ljubljana 1972. PETSCHNIG, H. Über einige Kirchen in Steiermark, Mitteilungen der k. k. Central- RADICS, P., PL. Geschichte Krains, Handbuch, (Archäologische Karte von Krain), Ljubljana Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, 10, 1862. Dunaj 1865, str. 195–197. RAJŠTER, B. Herčeva žaga in mlin v Tomaški vasi, zloženka, Koroški pokrajinski muzej PETZET, M. idr. Die Wies – Geschichte und Restaurirung, Arbeitshefte des Bayerischen Slovenj Gradec, Slovenj Gradec 2011. Landesdenkmalamt für Denkmalpflege, Band 55, München 1992. RAVNIKAR, E. Umetnost in arhitektura : Zbornik esejev, Ljubljana, 2007. Početek inventarizacije cerkvenih umetnin na Kranjskem, Četrto izvestje Društva za RAVNIKAR, V.; ZOREC, MARUŠA; G., TINA; KOSELJ, N. Evidenca in valorizacija objektov krščansko umetnost za leta 1903–1906, Ljubljana 1907, str. 58–62. moderne arhitekture med leti 1945-70 : aplikativna raziskava, Ljubljana 2000. PIPAN, P. Primerjava popotresne obnove v Italiji in Sloveniji po potresih v Zgornjem Posočju in Resman, B. Nova gotika na novomeškem kapitlju, Dolenjski zbornik 1990, Novo mesto Furlaniji, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Koper 2011. 1990, str. 201–215. PIRKOVIČ, J. Izgradnja sodobnega Maribora, Ljubljana 1982. RIBNIKAR, S. Kako ob potresu ravnati s stavbami – nepremično kulturno dediščino, PIRKOVIČ, J. Osnovni pojmi in zasnova spomeniškega varstva v Sloveniji, Vestnik, 11, Varstvo spomenikov, 24, Ljubljana 1984. Ljubljana 1993. Riegl, A. Der moderne Denkmalkultus. Sein Wesen und Entstehung, Wien – Leipzig 1903. PIRKOVIČ, J. Nova zakonodaja in organiziranost spomeniškovarstvene službe po letu RIEGL, A. Der moderne Denkmalkultus, sein Wesen, seine Entstehung, W. Braumüller, 1981, Umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo: posvetovanje ob 75-letnici ustanovitve Dunaj 1903. Angl. prevod povzetka: The modern cult of monuments: its essence and its Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva (1921–1996), Ljubljana 1997, str. 102–108. development, https://docs.google.com/file/d/0B40gMrq2RJzbOWY0ZTQ3MjItM2JlYS00M PIRKOVIČ, J.; MIHELIČ, B. Secesijska arhitektura v Sloveniji, Ljubljana 1997. jJkLWFmMTMtYjcxZWUwY2Q3OTJh/edit?usp=drive_web&hl=en&pli=1. PIRKOVIČ, J. Reproduciranje izginulih spomenikov in vprašanje pristnosti, Varstvo RIEGL, A. Gessamelte Aufsätze, Augsburg, Dunaj 1928/1929. spomenikov, 40, Ljubljana 1999. RIJAVEC, ZDRAVKO. Kraška cesta 15, Divača, informator. PIRKOVIČ, J. Celostno ohranjanje naselbinske dediščine : Integrated conservation of ROŠKAR, S. Kropa – od leta 1953 zavarovana kot kulturni spomenik, Vigenjc : glasilo historic and rural areas, Vestnik, 17, Ljubljana 2005. Kovaškega muzeja v Kropi, 10, Radovljica 2010. PIRNAT, M. Hrastovlje, Odkrivanje in restavriranje fresk v podružnici sv. Trojice v Hrastovljah, Rozman, K. Priprave in misli o izdaji spomeniške topografije, Kronika, 8, Ljubljana 1960, Slovenska Istra, gradivo za strokovni izpit za restavratorja, Ljubljana 1957. str. 56–58. PIRNAT, M. Tehnike stenskega slikarstva na Slovenskem, Varstvo spomenikov, 16, RUTAR, G.; ČREŠNAR, M. Reserved optimism: preventive archaeology and management Ljubljana 1972. of cultural heritage in Slovenia, Remote sensing for archaeological heritage management : Pirnat, M., Bogovčič, I. Tizian – restavriranje poliptiha iz dubrovniške katedrale, oris proceedings of the 11th EAC Heritage management symposium, Reykjavik, Islandija, 25.–27. restavratorskih postopkov, Varstvo spomenikov, 32, Ljubljana 1990. marec 2010, 21/1-5, Bruselj 2011. PLESNIČAR GEC, L. Starokrščanski center v Emoni. Ljubljana 1983. RYKWERT, J.; ENGEL, A. Leon Battista Alberti [Catalogo della mostra: Mantova, Palazzo Te, PLESNIČAR GEC, L. Arheološki spomeniki Ljubljane, Varstvo spomenikov, 29, Ljubljana 1994], Olivetti/Electa, Milano 1994. 1987, str. 45–48. PLESNIČAR GEC, L. Antično obdobje, Rešena arheološka dediščina Ljubljane, Ljubljana SAINT AUBIN, J.-P. Le relevé et la représentation de l´architecture, Documents et méthodes 1992, str. 41–119. no 2, Inventaire général, Pariz 1992. PLESNIČAR GEC, L.; SLABE, M. Varovanje arheoloških ostalin. Rešena arheološka dediščina SAPAČ (PEZDIČEK), E. Vila Majer v Mariboru in projekt njene obnove, Umetnostna kronika, Ljubljane. Ljubljana 1992, str. 7–15. 5, Ljubljana 2004, str. 10–16. PLESTENJAK, A.; HRUSTELJ, J.; PODPEČAN, B. Poročilo o izvedbi arheološkega nadzora in SAPAČ, E. Urbani razvoj Maribora v 20. stoletju: umetnostnozgodovinsko in arheoloških izkopavanj na Barjanski cesti v Ljubljani, tipkopis, arhiv ZVKDS, Ljubljana 2006. spomeniškovarstveno vrednotenje urbanistično oblikovalskih kvalitet mesta, doktorska PLESTENJAK, A.; HVALEC, S.; MASARYK, R. Kongresni trg, Ljubljana – arheološko najdišče disertacija, Ljubljana 2010. Ljubljana, konservatorski načrt, tipkopis, arhiv ZVKDS, Območna enota Ljubljana, SAPAČ, E. Cerkev in spomeniško varstvo, Marija Zavetnica na Ptujski Gori: zgodovina in Ljubljana 2011. umetnostna zapuščina romarske cerkve, Maribor 2011, str. 203–230. POLAJNAR, J. Visoke vode v Sloveniji leta 2007, Ujma, revija za vprašanja varstva pred SAWFORD, E. The Heyday of the Traction Engine, Inan Allan Publ. Co. Weybridge, Surrey naravnimi in drugimi nesrečami, 22, Ljubljana 2008, str. 28–30. 1995. POTOČNIK, I. Ljubljana–Kasarna ob Metelkovi : Preizkus uporabe tridimenzionalnega SCHMID, W.; ŠUBIC, J. Die römische Stadtmauer auf dem Deutschem Grunde in Laibach : Ein fotogrametričnega modela in zasnova konservatorskih smernic za njegovo prenovo, pisna Vorlach zur Ausgestaltung der Umgebung der Stadtmauer, Ljubljana 1912. naloga za strokovni izpit na področju konservatorske dejavnosti za nepremično kulturno SCHMID, W. Ausgrabungen in Emona, Ljubljana 1910. dediščino, Ljubljana 2000. SCHMID, W. Emona, Jahrbuch für Altertumskunde, 7, 1913, str. 61–188. POTOČNIK SLAVIČ, I. Razumevanje sodobnega podeželja, Veliki atlas Slovenije, Ljubljana SCHULLER, M. Buiding Archaeology, ICOMOS, International Council on Monuments and 2012, str. 98–107 Sites, 7, München 2002.

396 397 Sto let v dobro dediščine Viri in literatura

SCHWARTZE, T. Katechismus der Dampfkessel, Dampfmaschinen und anderen Splet 2: New Delhi, 1956. Recommendations on international principles applicable to Wärmemotoren, Verlag von J. J. Weber, Leipzig 1889. archaeological excavations, http://www.icomos.org/icahm/documents/newdelhi.html. SEDEJ, I. Nekaj načelnih vprašanj varstva etnoloških spomenikov, Varstvo spomenikov, 11, Splet 3: UNESCO World Heritage Centre, 2013. Operational Guidelines for the Ljubljana 1966, str. 74–80. Implementation of the World Heritage Convention, http://whc.unesco.org/en/guidelines/. SEDEJ, I. Resnica in mit v teoriji spomeniškega varstva, Varstvo spomenikov, 15, Ljubljana Splet 4: Amsterdam, 1975. The declaration of Amsterdam - 1975, Congres on the European 1972, 7–14. architectural heritage, 21.–25. oktober 1975, http://www.icomos.org/en/what-we-do/ SEDEJ, I. Kropa, Kamna Gorica, spomeniškovarstveni elaborat, tipkopis, Ljubljana 1974. standards/179-articles-en-francais/ressources/charters-and-standards/169-the- Sedej, I. Prispevek h konservatorski metodologiji in teoriji, Vestnik, 4, Ljubljana 1977, str. declaration-of-amsterdam. 66–107. STEGENŠEK, A. Umetniški spomeniki Lavantinske škofije : Konjiška dekanija, 2, Maribor Sedej, I.; Zadnikar, M. Znanstveno-raziskovalno delo v spomeniški službi, Vestnik, 4, 1909. Ljubljana 1977, str. 34–54. Stegenšek, A. Zgodovina pobožnosti sv. Križevega pota, Maribor 1912. SEDEJ, I. Dimnično stavbarstvo v severovzhodni Sloveniji, Varstvo spomenikov, 22, STELÈ, F. Varstvo spomenikov, Dom in svet, 27 (1/2), Ljubljana 1914 a, str. 49–45, http:// Ljubljana 1979. www.dlib.si (geslo URN:NBN:SI:doc-YORYKO4H). SEDEJ, I. Etnološki spomeniki in etnologija, Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega STELÈ, F. Varstvo spomenikov. Čas: znanstvena revija Leonove družbe, 8 (3), Ljubljana 1914 društva, 4, Ljubljana 1980. b, str. 206–212, http://www.dlib.si (geslo URN:NBN:SI:DOC-9X569SGN). SEDEJ, I. Metodološka izhodišča in etnološki vidiki prenove starih mestnih in vaških jeder, STELÈ, F. Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih: kulturnozgodovinski poskus, Ljubljana Varstvo spomenikov, 23, Ljubljana 1981. 1924. SEDEJ, I. Etnološka valorizacija spomenikov, Sinteza, 58, 59, 60, Ljubljana 1982, str. Stelè, F. Osnovna načela varstva spomenikov, Časopis za zgodovino in narodopisje, 162–163. Ljubljana 1928, str. 179–185. SEDEJ, I. Prenova in poskus strukturalnega vrednotenja planšarske in počitniške STELè, F. V obrambo rimskega zidu na Mirju, Slovenec: političen list za slovenski narod, 56 »arhitekture« v kontekstu varstva spomenikov, Varstvo spomenikov, 24, Ljubljana 1982, (163), 20. julij 1928 a, str. 3, http://www.dlib.si/. str. 71–83. STELè, F. V obrambo rimskega zidu na Mirju, Slovenec: političen list za slovenski narod, 21. SEDEJ, I. Sto najlepših hiš na Slovenskem, Ljubljana 1989. junij 1928 b, 56 (164), str. 3, http://www.dlib.si/. Semion Makuc, M. Konservatorsko-restavratorski oddelek, Osemdeset let Narodne STELè, F. V obrambo rimskega zidu na Mirju v Ljubljani, 1928 c Ljubljana. galerije (1918–1998), Ljubljana 1998. STELÈ, F. Varstvo spomenikov, Zbornik za umetnostno zgodovino, 9 (1–2), Ljubljana 1929 Simerl, S. Navodila in normativi za izdelavo arhitekturnih posnetkov objektov kulturne a, str. 55. dediščine, tipkopis, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (s sodelovanjem STELÈ, F. Varstvo spomenikov, Zbornik za umetnostno zgodovino, 9 (3–4), Ljubljana 1929 Marlenke Habjanič, Eve Pezdiček in Janeza Mikuža), Maribor 2002. b, str. 139. SIMIČ, M. Problematika krajinskoarhitekturne dediščine in vloga krajinskega arhitekta STELÈ, F. Varstvo spomenikov, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1/2, Ljubljana 1929, konservatorja, Krajinska arhitektura med danes in jutri, 10. strokovna konferenca Društva str. 99–104, http://www.sistory.si/SISTORY:ID:6313#page=105. krajinskih arhitektov Slovenije, Ljubljana 2004, str. 110–115. STELÈ, F.; PLEČNIK, J. Jože Plečnik na Hradčanih in v Ljubljani, Ljubljana 1930. SIMIČ, M.; KOLŠEK, A. Zgodovinski vrtovi Dolenjske in Posavja, Seidlova zbirka, 22, Novo STELÈ, F. Ljubljanski grad: slovenska akropola, Ljubljana 1932. mesto 2000, str.79. Stelè, F. Nekrologi, Zbornik za umetnostno zgodovino, 7, Ljubljana 1933, str. 98–100. SIMONITI, P. Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, STELÈ, F. Veliki načrti za opuščeno pokopališče sv. Krištofa v Ljubljani, Ljubljana 1933. Ljubljana 1979. STELÈ, F. Kako oživiti staro Ljubljano, Kronika slovenskih mest, 2 (1), Ljubljana 1935. SITAR, M. N. Raziskovanje historiata s poudarkom na obnovah Quaglijevih poslikav, STELè, F. Problem spomeniškega varstva v Jugoslaviji, Jugoslavenski istorijski časopis, raziskovalna naloga, ZVKDS, Restavratorski center, Ljubljana 2006. 1935, str. 425–454. SKOBERNE, P.; PETERLIN, S. (ur.). Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, 2. STELÈ, F. Spomeniško varstvo v Jugoslaviji, Jugoslovenski istorijski časopis, 1936, str. 85. del, osrednja Slovenija, Ljubljana 1991. STELÈ, F. Obnova zunanjščine župne cerkve sv. Petra v Ljubljani, Slovenec, 161, Ljubljana SLABE, M. Po razvojni poti Ljubljanskega regionalnega zavoda za spomeniško varstvo, 1937. Varstvo spomenikov, 20, 1975, str. 125–134. STELè, F. Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji, Zbornik za umetnostno zgodovino, 15, SLABE, M. Iz 35-letne dejavnosti spomeniškega varstva v Dolenjski regiji, Varstvo Ljubljana 1938, str. 30–31. spomenikov, 23, Ljubljana 1981, str. 121–135. STELÈ, F.; PLEČNIK, J.; TRSTENJAK, A. Architectura Perennis, Ljubljana 1941. SLAPŠAK, B.; NOVAKOVIĆ, P. Is there national archaeology without nationalism?, STELÈ, F. Kmečka kultura, Sodobna razmišljanja slovenskega človeka o njenih vrednotah, Nationalism and archaeology in Europe, San Francisco 1996, str. 256–293. Sodobna vprašanja, 4, Ljubljana 1944. SLAVEC GRADIŠNIK, INGRID. Etnologija, Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana 2004, str. Stelè, F. Franc Avsec, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., 1, Ljubljana 1951, str. 117. 200–201. Slovenija. 9 arhitektov = Eslovenia. [9] arquitectos = Slovenia. [9] architects. Ljubljana 1996. STELÈ, F. Napori, Ljubljana, 1955. (Sever, Savin; Mihelič, Milan; Kristl, Stanko; Jugovec, Oton; Bonča, Miloš; Kobe, Jurij; STELÈ, F. Estetika in dokumentarnost v restavriranju spomenikov, Varstvo spomenikov, 5, Koželj, Janez; Vodopivec, Aleš; Ravnikar, Vojteh.) Ljubljana 1953−1954, str. 5–12. SLOVENSKI NAROD. Iz Ljubljane, Slovenski narod, 61 (103), 4. maj 1928a, str. 3, http:// STELè, F. Estetika in dokumentarnost v restavriranju spomenikov, Varstvo spomenikov, 5, www.dlib.si/. 1953−1954, str. 5–13. SLOVENSKI NAROD. Za koristi ljubljanskega prebivalstva, Slovenski narod, 61 (110), 12. STELÈ, F. VIII. bizantološki kongres (poročilo), Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., 3, maj 1928b, str. 2, http://www.dlib.si/. Ljubljana 1955, str. 259–261. SMOLE, E. Arhitekturni razvoj koprske loggie, Kronika, 4 (1), Ljubljana 1958, str. 13–20. STELÈ, F. Umetnost v Primorju, Ljubljana 1960. SMOLEJ, S. Najstarejša livarna železa na Slovenskem, Kronika, 1, Ljubljana 1953, str. STELÈ, F. Rezultat čiščenja fresk pri sv. Primožu nad Kamnikom, Varstvo spomenikov, 9, 54–57. Ljubljana 1962–1964. Smrekar, A. Matej Sternen (1870–1949), Vrhniški razgledi, 5, Vrhnika 2004. STELÈ, F. Iz konservatorskih spominov, Varstvo spomenikov, 10, Ljubljana 1965, str. 13–38. Sotler, A. Izdelava kopij polihromirane plastike, diplomska naloga, Ljubljana 1989. STELÈ, F. Osnovna načela varstva spomenikov, Časopis za zgodovino in narodopisje, 5, Status animarum Župnije Divača, zvezek V, 1903–1923. Ljubljana 1928, str. 179–185, http://www.sistory.si/SISTORY:ID:6256#page=183. Splet 1: Raba zemljišč, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 2002, 2005, STELÈ, F. Spomeniško varstvo v Sloveniji do leta 1941, Časopis za zgodovino in 2007; obdelava: Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana 2008, http://kazalci.arso.gov. narodopisje: nova vrsta, 5, Ljubljana 1969, str. 535–539, http://www.sistory.si/ si/?data=indicator&ind_id=87. SISTORY:ID:7281 Stelè, F. Slovenska umetnostna zgodovina po letu 1920, Zbornik za umetnostno

398 399 Sto let v dobro dediščine Viri in literatura

zgodovino, n. v., 8, Ljubljana 1970, str. 27–44. Šubic, M. Poročilo o delu restavratorskega oddelka, Varstvo spomenikov, 5, Ljubljana StelÈ, F. Umetnost in obrt, Loški razgledi, 32, Škofja loka 1985. 1953−1954. STEPANČIČ, L. Restavriranje slikarstva na Slovenskem: zgodovinski oris, zaključna naloga na ŠUMI, N. Problemi spomeniškega varstva v Ljubljani v letih 1951 in 1952, Varstvo podiplomskem študiju, Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost, Ljubljana 1999. spomenikov, 4, Ljubljana 1951−1952. STOKIN, M.; GASPARI, A.; KARINJA, S.; ERIČ, M. Archaeological research of maritime ŠUMI, N. Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani, Ljubljana 1954. infrastructure of Roman settlements on the Slovenian coast of Istria (1993–2007), Terre ŠUMI, N. Pogledi na slovensko umetnost, Pogledi, 2, Ljubljana 1975. di mare, L‘archeologia dei paesaggi costieri e le variazioni climatiche, Atti del Convegno ŠUMI, N. Prenova Ljubljane, Ljubljana 1978. Internazionale di Studi (Trst, 8.–10. november 2007), Trst/Piran 2008, str. 56–74. ŠUMI, N. Ustvarjalnost in konservatorstvo, Varstvo spomenikov, 33, Ljubljana 1991. STOKIN, M., ZANIER, K. Simonov zaliv, Vestnik, 24, Ljubljana 2011. ŠUMI, N. Ivan Vurnik med pionirji slovenske moderne arhitekture, Arhitektov bilten, Stopar, I. Šmarje pri Jelšah, poročilo, Varstvo spomenikov, 9, Ljubljana 1962–1964. 119/124, Ljubljana 1994. Stopar, I. Šmarje pri Jelšah, poročilo, Varstvo spomenikov, 11, Ljubljana 1966. Šumi, N. Umetnostnozgodovinska znanost in konservatorstvo, Umetnostna Stopar, I. Šmarje pri Jelšah, poročilo, Varstvo spomenikov, 15, Ljubljana 1970. zgodovina in spomeniško varstvo : posvetovanje ob 75-letnici ustanovitve Slovenskega Stopar, I. Opatijska cerkev v Celju, Celje 1971. umetnostnozgodovinskega društva (1921-1996), Ljubljana 1997, str. 25−31. Stopar, I. Opatijska cerkev v Celju : Načela restavracije in umetnostnozgodovinski rezultati ŠUMI, N., MUŠIČ, M. idr. Arhitektura za vse čase, Novo mesto in Dolenjska, Kranj 2002. obnovitvenih del v letih 1963 do 1969, Celje 1971. STOPAR, I. Slovenski gradovi – prezrta dediščina, Kronika, časopis za slovensko krajevno TAYLOR, P. (ur.). The Oxford Companion to the Garden, Oxford University Press, Oxford zgodovino, 60 (3), Ljubljana 2012, str. 379–390. 2006, str. 554. STOVEL, H. FHBRO Code of Practice / Code de pratique du BEEFP, Federal Heritage Buildings TERCELJ OTOREPEC, M. Regionalizacija in etnološko konservatorstvo, doktorska Review Office (FHBRO) / Burreau d´examen des édifices fédéraux du patrimoine (BEEFP), disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno Parks Canada / Parcs Canada, Montréal 1996. antropologijo, Ljubljana 2013. Strategija prostorskega razvoja Slovenije, Ljubljana 2004, http://www.mzip.gov.si/ TERŽAN, B., ČREŠNAR, M.; MUŠIČ, B. Pogledi v preteklost: Poštela – “staro mesto” na fileadmin/mzip.gov.si/pageuploads/publikacije/sprs_slo.pdf. obronkih Pohorja in njegova okolica, O arheoloških raziskavah, Dialogi, 48 (1–2), Maribor STRGAR, J.; VARDJAN, F.; KOLŠEK, A. idr. Park kot kulturni prostor [Razstava ob 40-letnici 2012, str. 17–58. organiziranega restavratorstva v Sloveniji Mestna galerija Ljubljana september 1990], TOMANIČ JEVREMOV, M. Obrtniške delavnice rimske Petovione, Ptuj 2004. Ljubljana 1990. TOMAŽEVIČ, M. Prenova starih mestnih in podeželskih središč in njihova potresna STRMČNIK GULIČ, M. Antično grobišče v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, Arheološki varnost, Posegi v stavbno dediščino, tehnike projektiranja in tehnologije obnove, Portorož vestnik, 32, 1982, str. 348–371. 1985. STRMČNIK GULIČ, M.; PAHIČ, S. Slovenska Bistrica, Varstvo spomenikov, 27, Ljubljana TURK, P. (ur.) idr. Ljubljanica – kulturna dediščina reke, Ljubljana 2009. 1985, str. 252–257. STRMČNIK GULIČ, M. Podoba antične poselitve med vzhodnim Pohorjem in Dravo, UNESCO. Recommendations on international principles applicable to archaeological Arheološki vestnik, 41, 1990, str. 135–146. excavations, New Delhi, 1956, http://www.icomos.org/icahm/documents/newdelhi.html. STUDEN, A. Strašen potres je pretresel ljubljanska zidovja, Ljubljanski potres pod URANJEK, M. In situ preiskave in utrditveni ukrepi za izboljšanje potresne odpornosti drobnogledom radovednega novinarja, Kronika, časopis za krajevno zgodovino, 43, obstoječih zidanih stavb, skripta v okviru tematskega predavanja »Koncept celostne Ljubljana 1995. obnove stavbne dediščine« na ZVKDS, Restavratorski center, Ljubljana 2012. STUHLIG, L. Aufschliessen, Gewinnen, und Fördern, Geschichte des Bergbaus, Deutsches URANKER, D. Izhodišča Bitenčeve arhitekture, diplomska naloga, Ljubljana 1990. Museum und RoRoRo Taschenbuch Verlag GmbH Reinbek bei Hamburg 1983. Urban Conservation in Europe and America, Planning Conflict and Participation in the Inner City, SWALLOW, P. idr. Measurement and Recording of Historic Buildings, Donhead Publishing, Rim 1975. London 1993. Urek, V. Slovenica v reviji Kirchenschmuck (1870–1905) – bibliografski popis, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., 9, Ljubljana 1972, str. 145–158. Šarf, F. Iz varstva ljudske arhitekture, Varstvo spomenikov, 6, Ljubljana 1955−1957, str. 12–16. VAJDA, J. Report on the Photogrammetric Documentation of Preah Ko, The Preah Ko ŠČUKOVT, A. Strokovne osnove za razglasitev objektov kulturne dediščine za etnološki Temple: Emergency Consolidation at Angkor, Cambodia, Phase I, 1993 – 1994 (Chapter 8), spomenik v občinah Kobarid in Tolmin, ZVKDS, Območna enota Nova Gorica, Nova Gorica Royal Angkor Foundation, Budimpešta 1996. 1999. VAJDA, J. The Preah Ko Project (Risbe I – XLI), Emergency Consolidation at Angkor, ŠČUKOVT, A. Slikarske upodobitve »Priče iz pekla« na Tolminskem –popotresna obnova Cambodia, Drawings, Royal Angkor Foundation, Budimpešta 1996. Kofolovega mlina v Dolenji Trebuši, Traditiones : zbornik Inštituta za slovensko narodopisje VALIČ, A. Prezentacija staroslovanskih grobov na mestu odkritja, Varstvo spomenikov, 11, in Glasbenonarodopisnega inštituta SAZU, 30 (2), Ljubljana 2001. Ljubljana 1966 (1967), str. 13–17. ŠČUKOVT, A. Popotresna obnova nekdanje kaplanije v Kobaridu, Varstvo spomenikov, 40, VALIČ, A. Arheološka raziskovanja na kranjskem območju v preteklih štirih desetletjih, Ljubljana 2003. Zgodovina mesta Kranja, ponatis, Kranj 1982, str. 5–24. ŠIJANEC, F. Delo zavoda od 1945 do 1948, Varstvo spomenikov, 1, Ljubljana 1948. Valvasor, J. W. Die Ehre des Herzogthums Krain, Laibach-Nürnberg 1689. ŠIJANEC, F. Spomeniška zakonodaja, Varstvo spomenikov, 1, Ljubljana 1948, str. 3–10. Valvasor, J. W. Topographia Archiducatus Carinthiae modernae, Bogenšperk 1689. ŠIJANEC, F. Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961. VELEPIČ, C. Umetnostni spomeniki, Poročilo o njihovem življenju v letu 1945, Varstvo Škorja, S. Restavrirana slika Paola Rossinija, Križani z Magdaleno iz podružnične cerkve spomenikov, 2, Ljubljana 1949. Sv. Treh kraljev na Brunku, Varstvo spomenikov, 47, Ljubljana 2014 (v tisku). VILFAN, S. Kmečka hiša, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina ŠTEFANAC, S. (ur.). Dioecesis Justinopolitana : Spomeniki gotske umetnosti na območju agrarnih panog, Ljubljana 1970. koprske škofije, Koper 2000. Vischer, G. M. Topographia Ducatus Stiriae, Graz 1681. ŠTUPAR ŠUMI, N. O delu arhitekta v spomeniško varstveni službi, Varstvo spomenikov, VODOPIVEC, A. Arhitektura Ljubljane, Arhitektov bilten, Ljubljana, 1974. 13–14, Ljubljana 1968/69. VODOPIVEC, A. Postmodernizem: Kaj je to in v čem ga vidimo, Sodobnost, 30 (8/9), ŠTUPAR ŠUMI, N. Projektni model za asanacijo kraške hiše, Varstvo spomenikov, 21, Ljubljana 1982, str. 821–824. Ljubljana 1977, str. 101–118. VODOPIVEC, A. Prostorsko polpismeni Slovenci: z uničevanjem grajene kulturne ŠTUPAR ŠUMI, N. Varstvo spomenikov : Poročila, 21, Ljubljana 1977, str. 371–372. dediščine izgubljamo identiteto, Mladina, 36, 9. september 2011, str. 44–46. ŠUBIC, M. Poročilo o delu restavratorskega oddelka, Varstvo spomenikov, 4, Ljubljana VOLAVŠEK, A. Zavod za spomeniško varstvo Maribor, Varstvo spomenikov, 20, Ljubljana 1951−1952. 1975, str. 135–139. VOMER GOJKOVIČ, M.; KOLAR, N. Archaeologia Poetovionensis: stara in nova arheološka

400 401 Sto let v dobro dediščine Viri in literatura

spoznanja, Ptuj 1993. ZUPAN, G. Poslovili so se, Arhitekt, urbanist, oblikovalec in pedagog Edo Ravnikar, VOMER GOJKOVIČ, M. Petovionski mitreji, Ptuj v rimskem cesarstvu, mitraizem in njegova Sinteza, 95–100, september 1994. str. 11. doba : Zbornik mednarodnega znanstvenega srečanja, Ptuj, 11.–15. oktober 1999, Ptuj 2001, ZUPAN, G.; PIRKOVIČ, J.; DEŠMAN, M. idr. 20 stoletje: arhitektura od moderne do sodobne: str. 105–124. vodnik po arhitekturi, Ljubljana 2001. VRHOVEC, I. Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891, str. 23–24. ZUPAN, G. Arhitektura dvorca Brdo pri Kranju, Kronika : časopis za slovensko krajevno VRSALOVIĆ, D. Arheološka istraživanja u podmorju istočnog Jadrana : Prilog poznavanju zgodovino, 52 (2), Ljubljana 2004, str. 201–210. trgovačkih plovnih putova i privrednih prilika na Jadranu u antici, Zagreb 1979. ZUPAN.G. Konservatorstvo od A do Ž, Od Anke Aškerc do Alenke Železnik, VRŠČAJ, B. Urbanizacija tal v Sloveniji. – Strategija varovanja tal v Sloveniji: zbornik Spomeniškovarstveni razgledi, 7, december 2004, str. 10. referatov Konference ob svetovnem dnevu tal 5. decembra 2007, Ljubljana 2007, str. ZUPAN, G. Bernikov pogled na slovensko arhitekturo 20. stoletja/Slovene architecture of 263–280. the twentieth century, Delo, 1. junij 2005, str. 12. VURNIK, F. (ur.). Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947–1996, Kranj 1996. ZUPAN, G. Iz srednjeveškega gradu v meščansko bivališče, Kronika, časopis za slovensko VURNIK, S. Kmečka hiša Slovencev na jugovzhodem pobočju Alp, Donos k studijam o krajevno zgodovino, 54 (2), Ljubljana 2006, str. 253–264. slovenski ljudski arhitekturi, Etnolog, 4, Ljubljana 1930, str. 30–86. ZUPAN, G. (ur.). Zbornik za Staneta Bernika: ob njegovi sedemdesetletnici, Ljubljana, 2009. ZUPAN, G. 5.000 let premoščanj = 5,000 years of bridging, Arhitektov bilten, 42 (195/196), WARE, M. Canals & Waterways, Shire Publ. Cio. Ltd. Aylesby, Bucks 1990. Ljubljana 2012, str. 8–11. WHITEHEAD, R. Steam in the Village, David & Charles, Newton Abbot, Devon 1977. ZUPAN, G. Gradovi kot duhovna dediščina Slovenije v 20. stoletju: med dokumenti in Winckelmann, J. J. Geschichte der Kunst des Altertums, Berlin 2003. zidovi, Iz zgodovine slovenskih gradov, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 60 (3), Ljubljana 2012, str. 809–824. ZADNIKAR, M. Odkrivanje stenskih slikarij v Hrastovlju, Varstvo spomenikov, 4, Ljubljana ZUPANČIČ, B. Arhitekt s prefinjenim občutkom za prenovo in detajl, Usode ljubljanskih 1951−1952, str. 18. stavb in ljudi, Ljubljana 2005. ZADNIKAR, M. Vodnjak v Polhovem Gradcu obnovljen, Varstvo spomenikov, 4, Ljubljana ZUPANČIČ, M.; KAVČIČ, M.; DEANOVIČ, B. Enotna metodologija za izdelavo 1951−1952, str. 12–15. konservatorskega načrta, tipkopis, ZVKDS, Restavratorski center, Ljubljana 2007, http:// Zadnikar, M. Šmarje pri Jelšah, poročilo, Varstvo spomenikov, 4, Ljubljana 1951−1952. www.arhiv.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/raziskave-analize/ ZADNIKAR, M. Varstvo spomenikov : Poročila, 7, Ljubljana 1960, str. 136. dediscina/metodologija-konservatorski_nacrt/01_Konservatorski_nacrt.pdf. Zadnikar, M. Ochrona zabytków i historia sztuki w Słowenii po roku 1945, Ochrona Zabytków, 3 (62), XVI, Warszawa 1963, str. 16–29. ŽAGAR, Z. idr. Tonina hiša : etnološka zbirka v Ravnu, Piran 1985, str. 6, 7. ZADNIKAR, M. Razkorak med spomeniško teorijo in prakso, Varstvo spomenikov, 11, ŽBONA TRKMAN, B.; SVOLJŠAK, D. Most na Soči 1880–1980 – sto let arheoloških Ljubljana 1966. raziskovanj, Tolmin 1980. ZADNIKAR, M. Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije, Ljubljana 1972. ŽELEZNIK, M. Ob restavriranju fresk, Varstvo spomenikov, 7, Ljubljana 1958−1959. Zadnikar, M. Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov, Ljubljana 1977. ŽIBERNA, J. Divaški prag, Ljubljana 1981. Zadnikar, M. Romanika v Sloveniji: Tipologija in morfologija sakralne arhitekture, ŽUPANČIČ, M. Arheološka podoba Brega s kraškim robom, Kraški rob in Bržanija, Koper Ljubljana 1982. 1990, str. 19–26. Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, ZPNačrt). Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o krajini (MEKK), Firence, 2000 (Uradni list RS, št. 19/03 – Mednarodne pogodbe). Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine (spremenjene) (MEKVAD), La Valletta, 1992: Malteška konvencija (Uradni list RS, št. 7/99 – Mednarodne pogodbe). Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, ZVKD-1). ZAKRAJŠEK, F. J. Geographic Information in the Carare and Athena Projects, Place, Cultural Heritage and the Internet, prispevek na delavnici, Dunaj 4.–5.11.2010. ZAKRAJŠEK, F. J. Slovenske digitalne kulturne vsebine [Projekt Athena: Access to cultural heritage networks across Europe/Dostop do kulturne dediščine Evrope, Nacionalna konferenca EuropeanaLocal, Cankarjev dom, 15.9.2010], Ljubljana 2010. ZELKO, I. Špitalič pri Konjicah: Zgodovina župnije Špitalič pri Konjicah, Špitalič 1978. ZELKO, I. Žička kartuzija, Ljubljana 1984. ZOREC, M. Oton Jugovec : arhitekt/architect : 1921–1987, Ljubljana 2001. ZOUBEK, R. Ljubljana – Cerkev sv. Nikolaja, Varstvo spomenikov : Poročila, 43, Ljubljana 2007. ZOUBEK, R. Poslikave Giulia Quaglia na oboku ladje, Vračanje izvirnih podob : Restavratorski posegi, Ljubljana 2004, str. 129–135. ZOUBEK, R. Predstavitev Konservatorsko-restavratorskega projekta obnove stenskih poslikav oboka in zahodne stene slikarja Giulija Quaglija v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani, tipkopis, ZVKDS, Restavratorski center, Ljubljana 2006. ZUPAN, G. Prešernov trg nekoč in danes, Delo, 13. februar 1988, str. 27. ZUPAN, G. Črna gradnja na Gospodarskem razstavišču, Dnevnik, 13. september 1988, str. 5. ZUPAN, G. Oglati utrinki z okrogle mize, Maks Fabiani, Naši Razgledi, 10. marec 1989. str. 137. ZUPAN, G. Veliki Louvre - zgled za muzeje sveta, Delo, 22. avgust 1989. str. 8. ZUPAN, G. Ljubljanska arhitektura danes : Uvodnik, Ars Vivendi, 6, 1989, str. 98–99. ZUPAN, G. Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo 1979–989, Sinteza, 83, 84, 85, 86, oktober 1990, str. 202–203. ZUPAN, G. Štirje natečaji za Ljubljano, Sinteza, 87, 88, 89, 90, oktober 1991, str. 13–45.

402 403 20,00 €

9 789616 902717