Maribor, 10. 10. 2012

Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM

O filmih in gostih v pofilmskih klepetih

Univerzitetna knjižnica Maribor, Glazerjeva dvorana, 17. 10.—30. 11. 2012

Domofil(m) I

Mariborske zgodbe Igrano-dokumentarni film, 60', barvno, č-b, 1995 Pripravila: Sašo Radovanovič, Dušan Tomažič; besedilo: Sašo Radovanovič; režija in montaža: Marjan Kučej; kamera: Marko Leskovec, Zdene Višnič; bereta: Dušan Tomažič, Ida Baš; izbor glasbe: Zdenka Majerič; zvok: Marko Fajt, Uroš Rajzer, Robert Zupanc; maska: Erik Horvat; kostumi: Vlasta Hegedušič; pripoveduje: Tarek Rashid; igrajo: Valentina Varl, Jadran Hudales, Tadeja Dobaj, Sašo Rek, Uroš Rajzer, Matic Varl, Alan Rojko; producent: Janez Čebulj; produkcija: RTV Slovenija – TV Studio Maribor, Založba kaset in plošč RTV Slovenija

Mariborske zgodbe so zgodbe o mestu, ki je bilo prvič omenjeno v listinah pred okrog 850 leti in o njegovi bogati zgodovini. Ljudje so tod živeli v času neolitika, vendar so zgodbe o mestu začele nastajati mnogo kasneje. Leto 1164 je prva pomembnejša prelomnica v pripovedi, ki se zavrti v eni uri in se ustavi pri letu 1918. Ekipa mladih ustvarjalcev se je s kamero napotila po poti zgodovinskega spomina v preteklost in skušala pričarati tudi delček sedanjosti.

Leon Štukelj in njegovo stoletje Dokumentarni film, 22', barvno, č-b, 1998 Avtor: Franček Jauk; slika: Jože Kramer, Kristijan Sande, Zoran Vadnu, Joco Žnidaršič; montaža: Goran Glavičič, Bojana Rudl, Matjaž Prešeren; svetovalec pri scenariju: Beno Hvala; strokovna sodelavka: Andreja Turk; dokumentarno gradivo: Arhiv TV Slovenija, Olimpijski arhiv Lausanne; TV Slovenija, Uredništvo športnih oddaj, urednik: Marjan Lah; produkcija: RTV Slovenija, Regionalni center Maribor, TV program

Prijatelja Leon Štukelj in Juan Antonio Samaranch Dokumentarni film, 17', barvno, 2000 Avtor: Franček Jauk; montaža: Goran Glavičič; svetovalec pri scenariju: Beno Hvala; snemalca: Kristijan Sande, Zoran Vadnu; produkcija: TV Slovenija, Športni program, urednik: Marjan Lah in Regionalni RTV center Maribor, TV program, urednik: dr. Zoran Medved

Življenjska pot Leona Štuklja (12. 11. 1898−8. 11. 1999), tega izjemnega športnika in Slovenca, se je začela v Kandiji na Dolenjskem. Kaj hitro je med takratnimi sokoli in v šoli pokazal nadarjenost za telovadbo, a je njegovo napredovanje prekinila prva svetovna vojna, ki jo je zvečine preživel na dunajski Vojaški registraturi. Po vojni se je sočasno s študijem prava v Ljubljani znašel v jugoslovanski telovadni vrsti, zlasti uspešen je bil na drogu in na krogih, kjer je izvajal prvine, ki so trd oreh vrhunskim tekmovalcem celo še danes. Prvič je zablestel na VIII. olimpijskih igrah v Parizu leta 1924, ko je osvojil zlato na drogu in tudi v mnogoboju, zadnjo bronasto kolajno pa je za kroge prejel na XI. igrah v Berlinu in je s šestimi kolajnami (3 zlate, 1 srebrna in 2 bronasti) seveda najuspešnejši slovenski olimpionik doslej.

Leona Štuklja in naše telovadce so v tistih časih imeli za narodne junake, vojna pa je to sliko, žal, spremenila. Bil je namreč med tistimi, ki so slišali za Stalinove predvojne poboje in je odklanjal povabilo med komuniste. To mu je povojni režim zameril in čeprav mu niso dokazali nikakršnega protidržavnega delovanja, so mu odvzeli pravico do zaposlitve v sodniških vrstah in se je do upokojitve leta 1965 preživljal s priložnostnimi deli. Z osamosvojitvijo Slovenije pa je dočakal vnovično slavo.

Filmski večer bo ponudil predstavitev dveh dokumentarnih filmov in sicer Leon Štukelj in njegovo stoletje ter Prijatelja Leon Štukelj in Juan Antonio Samaranch. Oba je zasnoval avtor Franček Jauk in sta nastala v produkciji TV Slovenija – TV Maribor (producent Janez Čebulj), prvi ob stoletnici rojstva olimpijskega junaka (1998) in drugi nekaj zatem, ko je Leon Štukelj za vedno odšel od nas (1999).

O gostih klepeta Dr. Zoran Medved je že petindvajset let televizijski novinar in urednik. Bil je tudi odgovorni urednik Televizije Maribor v času njenega največjega razcveta. S Frančkom Jaukom in njegovimi filmi ga povezuje večletno novinarsko sodelovanje in tudi spremljanje poti našega someščana ter olimpionika Leona Štuklja.

Franček Jauk je uveljavljeno slovensko novinarsko ime. Pot je začel pri Večeru, se zatem uveljavil kot priljubljen radijski reporter, popoln njegov vzpon pa je sledil v televizijskem mediju, kjer je delal kot novinar in zatem urednik v mariborskem studiu nacionalne televizije. V ospredju njegovih prispevkov so odmevni prenosi Spravne slovesnosti v Rogu, obeh Papeževih obiskov, zlasti pa seveda portreti, vključno z dokumentarci o olimpioniku Leonu Štuklju. Zanje je prejel najvišja priznanja doma in v tujini – v Lausanni, Palermu, Milanu in še kje.

Lidija Pauko je hči Leona Štuklja. Štukelj je prišel v Maribor kot sodnik na tukajšnje sodišče leta 1927 in ostal v našem mestu dvainsedemdeset let. S soprogo Lidijo (roj. Plemelj) si je v Kersnikovi ulici štev. 1 ustvaril družino in dobila sta hčer Lidijo ml. (por. Pauko). Prisluhnili bomo lahko njenim doživljajskim drobcem iz vsakdanjega življenja s tako izjemno osebnostjo kot je bil Leon Štukelj.

Tomaž Zajc, bivši državni sekretar za turizem, je bil osebni spremljevalec Leona Štuklja na njegovih poteh doma in na tujem in sicer od leta 1991 pa vse do Leonove smrti. Zanimivo bo izvedeti tudi kaj o posebnem konjičku, ki ju je povezal.

Mag. Klemen Bedenik je predsednik Gimnastične zveze Slovenije; s svojim znanjem se je uveljavil doma in v Veliki Britaniji, kjer je magistriral. Zanimiva bodo njegova spoznanja o gimnastičnih prvinah nekoč in danes.

Domofil(m) II

Umrli gigant: Tovarna avtomobilov in motorjev Maribor, 1. in 2. del Dokumentarni film, 59' in 57’, barvno, č-b, 2002 Scenarij in režija: Bojan Labovič; kamera: Đorđe Legen; montaža: Violeta Legen; uporabljeni odlomki iz reklamnih filmov avtorjev: Rajka Ranfla in Jureta Pervanje; uporabljena skladba: Zlati časi Ansambla Valterja Skoka; pevca: Ervina in Marko Novosel; filmsko in TV arhivsko gradivo: Dokumentacija TV Slovenija; produkcija: Studio Legen, RTV Slovenija

S svojimi več kot 8000 zaposlenimi je Tovarna avtomobilov Maribor predstavljala simbol ne samo za delavstvo Maribora, temveč tudi za ljudi iz bližnje in daljne, predvsem ruralne okolice. Že sredi noči so se začele poti na različnih koncih severovzhodne Slovenije in na hrvaški strani, ki so se ob šestih zjutraj stkale pred vrati tovarne. Danes, ko tega ni več, so ostala stanovanjska naselja, hiške, v njih pa zgodbe tistih, ki čakajo spomine na prihodnost. Dvodelni dokumentarec Umrli gigant je obenem zgodba o časih, ki so bili in časih, ki jih je sedanjost prehitela.

Domofil(m) III

Ipavci: družinska kronika, 1. epizoda: Franc Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 77', barvno, 1976 Besedilo in režija: Fran Žižek; filmski snemalec: Janez Cimperman; glavni snemalec in kamerman: Franjo Meglič; TV kamermana: Peter Paternost, Lenart Vipotnik; filmska montaža: Olga Meglič; povezovalka prizorov: Marija Velkavrh; igrajo: Jože Zupan, Ivanka Mežan, Kristijan Muck, Rado Pavalec, Bert Sotlar idr.; produkcija: RTV Ljubljana

Televizijska nadaljevanka o znameniti slovenski dinastiji nas v petih epizodah s prepričljivo igralsko zasedbo in režijo popelje skozi zgodbe predstavnikov treh generacij v čas od prve polovice devetnajstega stoletja do drugega desetletja dvajsetega. Rodbina Ipavcev, ki so bili po izobrazbi zdravniki, po srcu pa glasbeniki in skladatelji, je odigrala izjemno pomembno vlogo v razvoju slovenske kulture. Položili so enega temeljnih kamnov, ne le romantični in novoromantični glasbi, ampak tudi slovenski glasbeni ustvarjalnosti nasploh. Večinoma so se šolali v Gradcu, nekateri tudi na Dunaju. Prvi njihov vidnejši predstavnik, vojaški kirurg Jurij Ipavec, prihaja iz Bele Krajine, njegov rod pa iz Vipave. Naša zgodba se začne z življenjsko pripovedjo Franca Ipavca (1776−1858), Jurijevega sina in očeta skladateljev Gustava in Benjamina. Ker so mu starši zgodaj umrli, je odšel v Celje k bratu Matiji, brivcu in padarju. Tudi sam je opravil izpit iz zdravilstva ter se v Gradcu izpopolnjeval v anatomiji. Leta 1805 je začel z zdravniško prakso v Šentjurju pri Celju in se kasneje poročil z lepo in izobraženo Katarino Schweighofer, hčerko višjega dvornega svetnika, ki je znala igrati na harfo in klavir. Njuni potomci, zlasti sinova Gustav in Benjamin ter Gustavov sin Josip, so postali znameniti slovenski skladatelji, čeprav je skladal tudi njun sin Alojz, ki pa je precej mlad umrl. Oče Franc je bil ugleden zdravnik, napreden v razmišljanju in izjemno velik rodoljub. Navduševal se je nad Napoleonom, nad idejami francoske revolucije, Benjaminom Franklinom, strojem za elektriziranje …

Ipavci: družinska kronika, 2. epizoda: Benjamin Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 70', barvno, 1976 Igrajo: Kristijan Muck, Milena Zupančič, Jože Zupan, Rado Pavalec idr.

Druga in tretja epizoda nadaljevanke sta posvečeni Benjaminu Ipavcu (1829−1908), ki je medicino študiral v Gradcu in na Dunaju, glasbo pa v Gradcu. Tam je bil sedemindvajset let zaposlen kot zdravnik, tudi kot primarij otroške bolnišnice. Druga epizoda nas popelje v drugo polovico 19. stoletja, v čas čitalnic, zlasti mariborske, ki je nastala kot prva v Sloveniji. Benjamin Ipavec je odigral ključno vlogo pri ustvarjanju slovensko »zavedne« glasbe. V Gradcu sta se med študijem namreč brata Gustav in Benjamin zbližala z narodno zavednimi slovenskimi visokošolci, združenimi v političnem društvu Slovenija. Leta 1850 je to društvo izbralo Benjamina za svojega glasbenega vodjo. Začel je skladati pesmi na slovenska besedila, da so jih v društvu prepevali: sprva narodnobuditeljske zbore, pozneje tudi samospeve. Sodeloval je s celjsko in mariborsko čitalnico, bil med prvimi člani Glasbene Matice v Ljubljani in njen poverjenik za Štajersko. Leta 1859 je izdal pesmarico z naslovom Pesmarica za kratek čas, leta 1862 in 1864 pa Slovenske pesmi. V tem času je deloval kot skladatelj narodnobuditeljskih pesmi in kot organizator slovenskega narodnega življenja. Je tudi avtor znamenite Serenade za godalni orkester, opere Teharski plemiči in operete Tičnik, zlasti priljubljeni pa so njegovi samospevi, ki jim je dal posebno umetniško veljavo – Nezakonska mati, Ciganka Marija, Menih, Oblaku, Mak žari, Čez noč, Na poljani, Božji volek, Pozabil sem mnogokaj, dekle, Pomladni veter … So zimzelene melodije slovenske glasbene romantike.

Domofil(m) IV

Ipavci: družinska kronika, 3. epizoda: Benjamin Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 57', barvno, 1976 Igrajo: Kristijan Muck, Milena Zupančič, Rado Pavalec, Tone Kuntner, Maja Šugman idr.

V tretji epizodi se Benjamin Ipavec z ženo Ano na silvestrovo ob prelomu stoletja spominja njunega življenja. Ker jima ni bilo dano imeti otrok, sta posvojila Gustavovega sina, ki pa je že pri šestih letih umrl. Benjamin je bil zelo cenjen zdravnik. Bil je član Društva zdravnikov na Štajerskem, leta 1881 pa celo predsednik tega društva. Njegov trud in napore je cenila tudi država, saj mu je podelila posebno priznanje, kasneje pa je dobil tudi zlati križec s krono. Čeprav mu je cesarska oblast očitala pisanje slovanskih budnic, je bila njegova narodna zavest neomajna. Če mu je dopuščal čas, se je udeleževal rodoljubnih manifestacij. Bil je med najbolj izpostavljenimi graškimi rodoljubi. Ob izteku dobe velikih zborovanj je bila v Vrbi na Gorenjskem velika Prešernova slavnost, na kateri je imel pomembno vlogo, saj je v obliki kantate za to priložnost uglasbil Stritarjevo pesem z naslovom Na Prešernovem domu. Tudi v pozni starosti Benjamin Ipavec ni prenehal z ustvarjanjem. Po prvi slovenski opereti Tičnik (1866) je leta 1892 napisal tudi prvo slovensko zgodovinsko opero Teharski plemiči, ki je sicer požela velik uspeh (najbolj znana je postala podoknica grofa Urha Tebi le se glasi, spev ljubeči moj), vendar je bil globoko razočaran nad neprijaznostjo in zavistjo drugih slovenskih skladateljev. V tej epizodi so med drugim opisane tudi okoliščine nastajanja in izvedbe omenjene opere, ki jo je pri njem naročilo ljubljansko Dramatično društvo.

Ipavci: družinska kronika, 5. epizoda: Josip Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 74', barvno, 1976 Igrajo: Tone Kuntner, Ljerka Belak, Polde Bibič, Vika Grilova idr.

Peta epizoda je posvečena najmlajšemu od Ipavcev, tudi skladatelju in zdravniku, nečaku Benjamina Ipavca in Gustavovemu sinu, Josipu (1873−1921). Med študijem medicine je bil zborovodja akademskega pevskega društva Triglav v Gradcu, pri čemer je dobil motivacijo za skladanje. Kompozicijo je študiral na Dunaju pri Alexandru Zemlinskem. Prvo službo je kot zdravnik dobil v dunajski vojaški bolnišnici, leta 1905 pa so ga prestavili v Zagreb. Zaradi očetove bolezni je iz vojaške službe izstopil in prevzel njegovo prakso v Šentjurju. Praktično mu je bilo dano le eno desetletje komponiranja. Baletna pantomima Možiček, njegova prva večja skladba, je bila dokončana leta 1901. To je hkrati prva slovenska romantična kompozicija te vrste (kasneje jo je orkestriral Viktor Parma). Svoje najobsežnejše delo, opereto Princesa Vrtoglavka pa je končal leta 1910. Glavnino njegovega ustvarjanja predstavljajo samospevi na nemška besedila, pa tudi orgel- ske skladbe. S pantomimo Možiček je celo dosegel svoj največji uspeh. Želel si je, da bi uprizorili tudi njegovo opereto, vendar kljub posredovanju prijateljev tega ni mogel doseči. Smolo je imel z libretom. Verjetno bi se bil za izvedbo trudil še naprej, a je jeseni leta 1909 težko zbolel. Nikdar več ni bil docela zdrav, tako da je opustil tudi zdravniško prakso. Začel je izgubljati prisebnost. Umrl je 8. februarja 1921 v Šentjurju, kjer je tudi pokopan. Dogajanje v pričujoči, zadnji epizodi TV nadaljevanke o Ipavcih, med drugim prikazuje dejstva okrog pantomime Možiček, okoliščine nastajanja operete Princesa Vrtoglavka, Josipove priprave na dirigiranje njene predigre v Ljubljani na koncertu Glasbene matice in njegovo napredujočo duševno bolezen.

O gostih klepeta Karmen Podlesnik Marčič je novinarka Televizije Slovenija v Regionalnem RTV centru Maribor. Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika in književnosti ter umetnostne zgodovine. Njeno delovno področje je kultura v okviru dnevno- informativnih oddaj na nacionalni in regionalni tv-mreži. Deset let ustvarja in vodi oddajo Glasnik – oddajo o kulturi, ki v magazinski obliki enkrat tedensko sledi dogajanju in temam s področja umetnosti in kulture na širšem Štajerskem. V svojem novinarskem delu sledi cilju poudarjati lokalno kulturno zgodovino in osebnosti, ki so zaznamovale ta prostor. V tej zvezi sodeluje tudi z Univerzitetno knjižnico Maribor in z drugimi kulturnimi institucijami. Letos je v televizijski obliki predstavila Wilhelma Tegetthoffa, Hermana Potočnika Noordunga, glasbenike Huga Wolfa, Zlatana Vaudo in druge. Zunaj poklicnih zadolžitev je bila aktivna v ljubiteljski kulturi kot organizatorka, pobudnica in vodja dveh mladinskih pevskih zborov, zadnji dve leti pa je tudi članica in pevka Komornega zbora Hugo Wolf v Mariboru.

Red. prof. ddr. Igor Grdina je zgodovinar, literarni zgodovinar in publicist. Diplomiral je iz slavistike in zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1989 do 2004 je bil zaposlen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil nazadnje redni profesor za starejšo in novejšo slovensko književnost. Sedaj je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, sodeluje z Inštitutom za civilizacijo in kulturo in kot redni profesor predava na programih Kulturna zgodovina in Interkulturni študiji – primerjalni študij idej in kultur na Univerzi v Novi Gorici. Z vabljenimi predavanji nastopa v Nemčiji, Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Doktoriral je iz slavistike in zgodovine, raziskovalno pa se ukvarja predvsem z zgodovino starejše slovenske književnosti, s kulturno zgodovino in politično zgodovino 19. stoletja. Za monografijo Ipavci: zgodovina slovenske meščanske dinastije je leta 2002 prejel nagrado Klio. Dejaven je kot publicist, napisal, prevedel in na novo spesnil pa je tudi nekaj libretov za opere in operete. Med najpomembnejšimi deli je novi libreto za opereto Princesa Vrtoglavka Josipa Ipavca (1997).

Muzikologinja in zaslužna prof. dr. Manica Špendal je na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomirala iz glasbene zgodovine, na Filozofski fakulteti pa iz italijanskega jezika s književnostjo. Leta 1971 je magistrirala in leta 1979 doktorirala iz muzikoloških znanosti. Najprej je poučevala na učiteljišču in na Srednji glasbeni šoli v Mariboru. Od leta 1964 je predavala zgodovino glasbe, oblikoslovje in spoznavanje inštrumentov na Pedagoški fakulteti v Mariboru, od leta 1987 kot redna profesorica. 1996 je postala zaslužna profesorica Univerze v Mariboru. Njena monografija Razvoj in značilnosti slovenskega romantičnega samospeva (1981) predstavlja prvi celovit prikaz te zvrsti. Raziskovalno se posebej posveča mariborski glasbeni zgodovini (Iz mariborske glasbene zgodovine, 2000), skladateljem, društvom, zlasti pa mariborski Operi (Glasbene predstave na odru mariborskega gledališča 1785−1861, 1975). Izsledke objavlja v monografijah, strokovnih revijah, domači in tuji leksiki ter dnevni publicistiki. Je dobitnica Glazerjeve nagrade.

Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt se je po diplomi iz glasbene pedagogike na mariborski Pedagoški fakulteti izpopolnjevala na oddelku za koncertno petje na Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost v Gradcu, kjer je z odliko diplomirala. Od sezone 1996/1997 je kot solistka redno zaposlena v SNG Maribor, kjer se je predstavila v številnih velikih sopranskih vlogah. Redno gostuje tudi v SNG Opera in balet Ljubljana. Je prepričljiva interpretka različnih glasbenih zvrsti (od šansona, samospeva pa vse do opere in operete). Dejavna je tudi na koncertnem področju: aktivno sodeluje s Slovensko filharmonijo, Slovenskim komornim zborom, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Mariborsko filharmonijo, pianistko Natašo Valant in drugimi. Večkrat je že nastopila na radovljiškem Festivalu za staro glasbo. Njen koncertni repertoar obsega dela od zgodnjega baroka pa vse do glasbe 20. stoletja. V Teharskih plemičih Benjamina Ipavca je pela glavno žensko vlogo, stalni del njenega repertoarja pa so tudi samospevi Benjamina in Josipa Ipavca.

Dirigent, pianist in profesor glasbe Simon Dvoršak je rojen v Celju. Študijsko pot je začel na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer glasbena pedagogika, kjer je diplomiral iz zborovskega dirigiranja pri Jožetu Fürstu, za tem pa nadaljeval študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Tam je z odliko diplomiral iz orkestralnega dirigiranja v razredu maestra Marka Letonje. Podiplomski študij je opravil v Londonu na Mountview Academy for Theatre Arts, kjer je absolviral iz smeri glasbeno gledališče. Kot asistent predava orkestralno dirigiranje na Akademiji za glasbo in je umetniški direktor Hiše kulture Celje in njenega orkestra. Vodil je številne glasbene sestave, redno pa kot dirigent sodeluje z orkestrom Slovenske filharmonije, simfoniki RTV Slovenija in ansamblom opere SNG Maribor. Kot korepetitor sodeluje tudi z mnogimi priznanimi slovenskimi solisti, katerih železni repertoar so Ipavčevi samospevi. Glavno mesto izvajanja Ipavčevih del pa gotovo zaseda ponovna odrska postavitev opere Teharski plemiči leta 2008 v SLG Celje.

Domofil(m) V

Ipavci: družinska kronika, 4. epizoda: Gustav Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 72', barvno, č-b, 1976 Igrajo: Rado Pavalec, Maja Šugman, Kristijan Muck, Tone Kuntner idr.

Življenje in delo Benjamina ter njegovega dve leti mlajšega brata Gustava Ipavca (1831−1908) sta tesno povezana. Oba sta se šolala v Šentjurju in v Celju, pozneje pa v Gradcu, kjer sta tudi maturirala. Kasneje sta se vpisala na triletno zdravstveno šolo v Gradcu, kjer sta diplomirala. Študij sta nadaljevala na Dunaju. Ta epizoda je posvečena Gustavu, ki se je po krajšem bivanju v Budimpešti naselil v Šentjurju, kjer je prevzel očetovo zdravniško prakso. Več desetletij je bil šentjurski župan. V zakonu s Karolino Amon iz Laškega je imel deset otrok, med njimi Josipa, poznejšega zdravnika in skladatelja. Organiziral je kulturno in gospodarsko življenje ter sodeloval z Glasbeno Matico. Njegova velika zasluga je, da je postal Šentjur trdnjava slovenske narodne zavednosti. Ustvarjal je predvsem vokalno glasbo, ki je znala navdušiti poslušalce in izražati njihovo slovensko pripadnost. Njegove spevne melodije so se hitro priljubile po vsej Sloveniji in še danes niso izgubile svojevrstne mičnosti. Med njimi so pesmi Slovenec sem, Slovensko dekle, Budnica, Planinska roža, Danici, O mraku idr. V osemdesetih letih je Gustav v Šentjurju ustanovil mešani zbor in zanj tudi komponiral. V začetku leta 1907 je težko zbolel za vnetjem ledvic in vodenico. Večinoma se je zdravil sam, z nasveti pa mu je pomagal sin Josip, takrat že zdravnik v Šentjurju. Umrl je 20. avgusta 1908. Šentjurčani so mu priredili velik pogreb. Štiri mesece kasneje, 20. decembra 1908, pa je v Gradcu umrl tudi Benjamin Ipavec. Pokopali so ga na šentlenarškem pokopališču.

Fran Žižek: TV portret Televizijski portret, 50' in 54', barvno, č-b, 1996 Scenarij in režija: Janez Drozg; snemalec: Ivo Belec; montaža: Stane Otorepec, Zlatjan Čučkov, Zvone Judež; urednik: Toni Tršar; producenta: Milan Blažin, Boro Piperovič; odgovorni urednik kulturnih in umetniških programov: Jaroslav Skrušny; produkcija: Triada, TV Slovenija

Televizijski, radijski in gledališki režiser Fran Žižek se je rodil na Studencih pri Mariboru leta 1914 in po končani gimnaziji že režiral prva dela v amaterskih gledališčih. Leta 1936 se je vpisal na dramski oddelek Državnega konservatorija in na novinarski oddelek Svobodne šole političnih ved, kjer je leta 1938 absolviral, študij dramskih ved pa opustil. V Mariboru je leta 1938 z brezposelnimi igralci in amaterji ustanovil Neodvisno gledališče kot alternativo poklicnemu, vendar je bilo le-to kmalu prepovedano. Istega leta je prevzel umetniško vodstvo Mestnega gledališča na Ptuju. Leta 1940 je bil vpoklican v vojsko, bil zajet in leta 1943 izpuščen. Do vrnitve v Maribor leta 1945 se je zaposlil v gledališču v Žatcu na Češkem. Do svoje upokojitve leta 1982 je deloval še v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, v Gledališču Slovenskega primorja v Kopru in v ljubljanski Drami ter na Radiu in televiziji v Ljubljani. Poleg dramskega delovanja velja za enega izmed pionirjev slovenske televizije, saj je postavil realizacijske osnove tako rekoč vseh televizijskih zvrsti. Bil je redni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Za svoje delo je prejel številna priznanja, tudi Velike Prešernove nagrade. Umrl je leta 2008 v Medvodah. Drugi del njegovega portreta opisuje in je posvečen rojstvu slovenske televizije.

Domofil(m) VI

Hugo Wolf: poklican in izbran Dokumentarni film, 75', barvno, č-b, 1993/94 Scenarij, redakcija in organizacija: Jasna Novak; koscenarist in režiser: Marjan Frankovič; direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc; strokovni sodelavec: Jože Leskovar; interpret besedil: Jurij Souček; interpreti skladb Huga Wolfa: Marjana Lipovšek idr.; posnetki: Glasbena produkcija RTV Slovenija; Redakcija za resno glasbo in balet, urednik: Jani Golob; Umetniški program TV, odgovorni urednik: Jaroslav Skrušny; produkcija: TV Slovenija

Avstrijski skladatelj slovenskega rodu Hugo Wolf se je rodil 13. marca 1860 v Slovenj Gradcu. Oba njegova starša – mati Katherina (Katarina) in oče Philipp Wolf (Filip Volk) sta imela slovenske prednike. Po očetovi strani rod izhaja iz Šentjurja pri Celju – praded se je pisal Joseph Volk. Po prihodu v Slovenj Gradec s pretežno nemškim prebivalstvom so slovenski priimek Volk zamenjali z nemškim, saj se je bila obrtniška družina usnjarjev, ki si je želela povzpeti na družbeni lestvici, skoraj prisiljena sprijazniti s ponemčenjem. Tako tudi Hugo, kasnejši skladatelj, pravzaprav ni imel prave možnosti, da bi se naučil slovensko. Po končani ljudski šoli v Slovenj Gradcu je nadaljeval šolanje na gimnazijah v Gradcu, Št. Pavlu in Mariboru, vendar s tem ni imel sreče. V Mariboru je začel skladati (samospeve in klavirska dela) ter se udejstvoval kot violinist v orkestru. Eno leto je stanoval v današnji Miklošičevi ulici, eno leto pa v današnji Mladinski ulici, kjer mu je Univerza v Mariboru leta 1995 odkrila spominsko ploščo. S petnajstimi leti je odšel na Dunaj, kjer je začel študij na glasbeni akademiji, ki pa je ni končal. Življenje v velikem mestu ga je hitro potegnilo v svoj vrtinec in ga na neki način povozilo. Komaj sedemnajstleten je zbolel za sifilisom in potem le še umiral. Zaradi ekstravagantnega in neprilagodljivega značaja je živel vse prej kot umirjeno. Obdobjem neverjetne ustvarjalnosti so sledila obdobja depresije. Zadnja leta je preživel v sanatoriju, v sifilistični blaznosti z redkimi trenutki prisebnosti. Umrl je 22. februarja 1903 na Dunaju, star komaj 43 let. Preden je hudo duševno zbolel, se je preživljal kot operni dirigent v Salzburgu, pa tudi kot glasbeni kritik pri dunajskem listu Salonblatt. V svojem kratkem življenju je ustvaril več kot 300 samospevov, številna zborovska, komorna in klavirska dela ter opero Der Corregidor. Wolfa pojejo vsi, ki kaj veljajo na področju samospeva, kajti njegova glasba zdrži vse primerjave, tudi s Schubertom in Brahmsom. Besedila za samospeve je izbiral pri pomembnih pesnikih (E. Mörike, J. Eichendorf, J. W. Goethe), po katerih se tudi imenujejo nekateri cikli samospevov. Wolf je znan tudi po skladbi za godala, imenovani Italijanska senerada in po simfonični pesnitvi Penthesilea.

Placebo Dokumentarni film, 90', barvno, 2012 Režija, kamera in montaža: Rudi Uran; izvajajo: Carmina Slovenica, Sabina Cvilak, Bernhard Landauer, Jožica Avbelj, Olga Kacjan, Marko Hatlak, Karmen Pečar, Musica Cubicularis, Slovenski komorni zbor, Kaja Lorenci idr.; glasba: G. B. Pergolesi, J. S. Bach, J. Cooper, A. Vivaldi, P. Vasks, G. Bryars, K. Šilec; ko-produkcija: Carmina Slovenica, Kramberger + Uran, Choregie - Novoglasbeno gledališče Maribor.

Vokalno gledališče, koncertni zbor, produkcijska hiša, pevska šola in založba Carmina Slovenica je ponos mesta Maribor. Zbor sodi med vodilne tovrstne ansamble v svetovnem merilu. Zbral je vrsto zlatih odličij na mednarodnih tekmovanjih, koncertira po vsem svetu, snema pa za številne radijske in televizijske postaje. Izdal je več kot 16 zgoščenk, LP-jev in DVD-jev. Zaznamuje ga odprt, kreativen odnos do zvočnosti ter izviren in tematsko zaokrožen program. Posebej je naklonjen izvajanju zgodnje, etnične vokalne in sodobne (avantgardne) glasbe. S »choregie – vokalnim gledališčem ali gledališčem glasov« uvaja koncept, ki vključuje glasbo, gib, igro in druge odrske elemente. Med njegovimi številnimi uspeh za uspehom nizajočimi projekti so Placebo ali Komu potok solz ne lije, Rusalke, Prošnja za besede, Perspektiva Vzhod, Musica Inaudita, Scivias, Vampirabile, Iz veka vekov..., Adiemus, Drum Café, Na juriš in the mood! idr.

Dokumentarni film o scenskem koncertu v 14 slikah PLACEBO ali Komu potok solz ne lije avtorice Karmine Šilec spremlja nastanek in realizacijo glasbeno-scenskega projekta in prinaša zanimiv vpogled v ozadje priprav in nastajanja predstav choregie. Oko kamere je pokukalo na vaje, v garderobe, v zaodrje, v scenske delavnice …

Domofil(m) VII

Ezl ek, znameniti mariborski vogal Dokumentarni film, 10', barvno, č-b, 2008 Ideja, scenarij, tekst, organizacija: Smiljan Pušenjak; kamera, ton, montaža, režija: Franc Kopič; produkcija: Franc Kopič, Smiljan Pušenjak

Znano je, da so se v Mariboru, kmalu po koncu druge svetovne vojne, pa tudi že prej, generacije srednješolske mladine srečevale, zbirale in družile na točno določenem mestu pred Kavarno Astoria na Grajskem trgu. Tega kraja se je prijelo zafrkljivo ime "ezl ek", po slovensko "oslovski vogal". Tu so mladi postajali ure in ure, se menjavali in v manjših skupinah razpravljali o športu, dogajanju v mestu, ljubezni, skratka o vsem. Konec osemdesetih let je družabno življenje na tem mestu nekako zamrlo, spomin nanj pa je ostal. Temu spominu je posvečen kratek dokumentarni film. Slikovito niza vedre spomine in zgodbe ezlekarjev – prvih »mestnih frajerjev«, očividcev, častilcev, komentatorjev, dokumentaristov … Za film sta avtorja prejela vrsto mednarodnih priznanj in nagrad.

Maribor in njegova najstarejša trta na svetu Dokumentarni film, 11', barvno, č-b, 2010 Ideja, scenarij, tekst, organizacija: Smiljan Pušenjak; kamera, ton, montaža, režija: Franc Kopič; glasba: Renato Ribič; komentar bere: Zvone Lebar; produkcija: Franc Kopič, Smiljan Pušenjak

Filmska zgodba nas najprej popelje 450 let nazaj, v mestno zgodovino. V čas rojstva naše najstarejše trte, ki še vedno rodi in raste ob Dravi na Lentu, ter je vsa čila, zdrava in občudovana. V nadaljevanju niza film vizualne dokaze o zgodnji in visoki mestni vinski kulturi, katere krona je prav ta trta. Njeno "enoletno življenje" je ob rezu in trgatvi v filmu kronološko dokumentirano, začenši z njenim legendarnim »mestnim viničarjem«, žal že pokojnim, mag. Tonetom Zafošnikom, ki jo je rešil propada. Nato spoznamo njenega novega skrbnika Staneta Kocutarja, pa njenega gospodarja, ki je vedno aktualni župan s svojimi gosti s celega sveta, vinske viteze in kraljice, mnoge organizatorje in seveda nastopajoče protagoniste ob njeni svečani trgatvi (trgače iz Malečnika, Mariborski oktet, Štajersko godbo, pevce …). Za film sta avtorja prejela 4 mednarodne nagrade in priznanja.

Kleščar: film o Dušanu Vaupotiču - Duletu Igrano-dokumentarni film, 73', barvno, 2003 Avtor predloge filma, gledališke monodrame "Kleščar": Rok Vilčnik rokgre; priredba in scenarij: Matjaž Latin, Aljoša Ternovšek; režija Matjaž Latin; kamera: Ven Jemeršič, Žiga Koritnik; glasba: Sebastijan Duh; montaža: Dafne Jemeršič; fotograf: Damjan Švarc; produkcija: TV Slovenija, Perfo production, E-motion film, Dramsko društvo MUKI

Igrano-dokumentarni film Kleščar je bil posnet leta 2002 po istoimenski gledališki igri Roka Vilčnika (alias rokgre), ki sta jo za film priredila ter po njej napisala scenarij Aljoša Ternovšek in Matjaž Latin. Kleščar je bil prvič uprizorjen 26. junija 1999 v Kulturno glasbenem brlogu Maribor v režiji Matjaža Latina. Že predstava je doživela velik uspeh in mnogo ponovitev ter gostovanj širom po Sloveniji. Osrednja figura, ki jo izvirno komično in prepričljivo upodablja Aljoša Ternovšek, je Dušan Vaupotič Dule, »tipični« fizični delavec, ki zaradi propada mariborske težke industrije ostane brez zaposlitve, zato se odloči, da bo kandidiral na volitvah. To mu omogoči, da predstavi svoja stališča o najrazličnejših stvareh in predloge za reševanje družbenih težav. »Njegovi pogledi na svet so mešanica zdravorazumske logike in naivne preproščine, a tudi radikalizma v slogu 'gostilniških' modrovanj, obremenjenih z obilico predsodkov, stereotipov, moškega šovinizma, patriarhalnega odnosa do lastne družine …« (Darinko Kores Jacks). Junak filma – Dule (Aljoša Ternovšek) je svojo pot nadaljeval tudi na slovenski nacionalni televiziji kot lik v oddaji Tistega lepega popoldneva.

O gostih klepeta Mag. Matej Dasko živi in deluje v Mariboru. Trenutno je zaposlen pri društvu Zofijini Ljubimci, kjer izvaja projekt Medijskega opismenjevanja. Leta 1996 je diplomiral iz likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer si je kasneje pridobil tudi naziv magistra sociologije. Dolgo se je udejstvoval v pedagoških vodah, kot organizator programov ustvarjalnega preživljanja prostega časa in kot publicist. Tri leta je bil asistent iz predmeta socialna antropologija pri prof. dr. Vesni Vuk Godina na Oddelku za sociologijo Pedagoške fakultete v Mariboru. Zadnja leta se posveča preučevanju nepremične kulturne dediščine. Veliko časa namenja raziskovanju neznanih lokacij s sledmi prastarih kultur in naravnih posebnosti, ki jih kot strasten fotograf dokumentira. Dve izmed številnih odkritih lokacij, naselbinski kompleks iz srednje in zaključka bronaste dobe, je potrdila tudi stroka. Skozi projekt Tur(m)istika, ki ga izvaja zadnji dve leti, deluje tudi na področju osveščanja in popularizacije kulturne in naravne dediščine.

Igralec Aljoša Ternovšek je svojo gledališko pot začel na Prvi gimnaziji v Mariboru, kjer je z Matjažem Latinom in Sebastijanom Horvatom ustanovil Mladinsko gledališče Rusli. Po zaslugi takratnega ravnatelja Rudija Mogeta, ki jim je bil izredno naklonjen, so pripravljali po dve produkciji na šolsko leto, vključno s številnimi proslavami. Študiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Prva njegova premiera v profesionalnem gledališču je bila Smrt trgovskega potnika v režiji Žarka Petana in z Borisom Cavazzo v glavni vlogi v Mestnem gledališču ljubljanskem, njegova prva glavna vloga pa je bil Alan Strang v Equusu Petra Shafferja in v režiji Tomija Janežiča. V Mestnem gledališču ljubljanskem je ustvarjal do leta 2005. Sledila so zelo ustvarjalna in plodna dobra štiri leta v Mestnem gledališču Ptuj, nato pa obdobje svobodnjaštva. Od avgusta lani je član Prešernovega gledališča v Kranju. Pravi, da se je z velikim veseljem odzval vabilu direktorice in umetniške vodje, saj ga čakajo nove dogodivščine in da mogoče celo najde tisti opojni in mamljivi vonj po šminki in prahu, ki je skrit v njegovem prvem spominu na gledališče in ga še vedno išče.

Matjaž Latin sodi med gledališke ustvarjalce srednje generacije. Gledališko režijo je študiral na Akademiji za dramsko umetnost v Zagrebu. Doslej je zrežiral že preko petdeset uprizoritev, področje njegovega delovanja pa ne zajema zgolj gledališča, temveč tudi film in televizijo, ob režiji tudi igro. Kljub vsemu pa je dejaven predvsem v gledališčih. Doslej je režiral domala na vseh slovenskih odrih, pogosto pa ustvarja tudi na Hrvaškem. Med njegove odmevnejše uprizoritve v Sloveniji sodijo Koljadev Murlin Murlo (Mestno gledališče ljubljansko, 1998), Družinske zgodbe Biljane Srbljanović (SNG Drama Ljubljana, 2000), Ravenhillov Shopping and Fucking (SNG Maribor, 2001), Berkoffov Jamr (Mestno gledališče Ptuj, 2002), Panychevo Bdenje (Mestno gledališče Ptuj, 2005), Delaneyjin Okus po medu (SNG Drama Ljubljana, 2006), Bojčev Orkester Titanik (SNG Nova Gorica, 2007), Skubicevi Neskončno šteti dnevi (SNG Nova Gorica, 2009), Obdlanjenje v Spokanu Martina McDonagha (SLG Celje,2012) idr. V sklopu Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 je sodeloval pri dokumentarni proslavi Was ist Maribor in predstavi na turističnem vlakcu Safari tour Maribor. Leta 2002 je zrežiral svoj filmski prvenec Kleščar, v letu 2012 pa dokumentarni film Besede onkraj vidnega. Igral je tudi glavno vlogo v slovenskem celovečernem filmu Damjana Kozoleta Porno film.

Doc. dr. Peter Simonič je antropolog in publicist, zaposlen na Univerzi v Ljubljani. Raziskuje na področju politike, ekonomije, ekologije, kulture in menedžmenta. Predaval je na univerzah v Beogradu, Zagrebu, Skopju, Sevilli, Portu, Dunaju in Stockholmu. Je avtor dveh knjig: Pustovanje in karneval v Mariboru (2003) in Kaj si bo narod mislil? Ritual Slovenske državnosti (2009). Uredil je več zbornikov, nazadnje Leksikon mariborske družbe in kulture (2012), za katerega je združilo moči 160 avtorjev.

Domofil(m) VIII

Kavarna Astoria Igrani film, 101', barvno, 1989 Scenarij: Žarko Petan; glasba: Bojan Adamič; kamera: Janez Verovšek; režija: Jože Pogačnik; uvodni šanson in kuplet na besedilo Ervina Fritza Ni še v totem Marpurgi blickriga poje: Brane Ivanc; produkcija: Viba film, Filmski sklad Republike Slovenije

Kavarne so bile v Mariboru v obdobju med obema vojnama pomembna družabna središča. Eno takih je bila leta 1929 odprta kavarna Astoria, ki je slovela kot lokal, kjer so se srečevali mladi in slovensko usmerjen intelektualci. Ljudje so vanjo zahajali, da bi ob pitju kave in drugih napitkov brali, se srečevali, poslušali živo glasbo ali celo igrali bridž, preferans ali šah.

Igrani film Kavarna Astoria pripoveduje zgodbo kavarne, katere lastnik je bil oče scenarista filma Žarka Petana. A skozi osebne zgodbe lastnika kavarne, njegove žene in sina in ob njih se izrisuje tudi zgodba mesta ter njegova socialna in nacionalna razslojenost v letih pred drugo svetovno vojno in kmalu po njej.

Na tirih življenja: umetnostni zgodovinar dr. Sergej Vrišer Dokumentarni film, 30', barvno, 1987 Scenarij in realizacija: Breda Kovič; snemalec: Žaro Tušar; montaža: Sonja Peklenk; Produkcija: RTV Slovenija, Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Ljubljana; urednik: Drago Pečko

Umetnostni zgodovinar dr. Sergej Vrišer (1920−2004) je bil dolgoletni ravnatelj Pokrajinskega muzeja Maribor. Proslavil se je zlasti s svojim zavzetim znanstveno- raziskovalnim delom o baročnem kiparstvu v Mariboru in na Štajerskem, zelo ga je zanimal baročni kipar Josef Straub. Zasnoval je tudi unikatno kostumografsko zbirko Pokrajinskega muzeja Maribor. Bil je uspešen ravnatelj muzeja in muzealec, pa tudi raziskovalec, publicist in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V dokumentarnem filmu dr. Vrišer pripoveduje o sebi in o svoji zanimivi poklicni karieri.

Portret Gabrijela Kolbiča Dokumentarna reportaža, 5', barvno, 1990 Avtor: Vanda Brvar; snemalec: Kristijan Sande; produkcija: TV Slovenija – Studio Maribor

In Gabrijelca je med tem odrasla Dokumentarna reportaža, 5', barvno, 1993 Avtor: Lučka Gruden; slika: Jože Kramer; montaža: Bojana Rudl; produkcija: TV Slovenija – Studio Maribor

Akademski kipar Gabrijel Kolbič sodi med najpriljubljenejše mariborske likovne ustvarjalce v obdobju po drugi svetovni vojni. Kot vsestranski umetnik, kipar, slikar, likovni pedagog in tudi pesnik je zapustil mestu in njegovi okolici neizbrisna subtilna, nostalgijo zbujajoča znamenja. V povojnem Mariboru je bil dlje časa edini akademsko izobražen kipar in pionir kiparske pedagogike, saj so iz njegovega kiparskega krožka izšli mnogi kasneje uspešno uveljavljeni slovenski likovni umetniki. Rojen je leta 1913 na Velki v Slovenskih goricah, izšolal se je v Pragi, kjer je diplomiral na Akademiji likovne umetnosti, po drugi vojni pa je svoje bogato ustvarjalno in pedagoško delo, vse do smrti leta 1995, posvetil Mariboru in Mariborčanom. Več kot pol stoletja dolgo ustvarjalno pot Gabrijela Kolbiča opredeljuje zavezanost figuraliki in zvestoba realistični kiparski tradiciji, ki sta motivsko in tematsko zakoreninjeni v okolju Slovenskih goric. V okviru javne plastike ima Gabrijel Kolbič v samem Mariboru in okolici še danes realiziranih okoli trideset javnih del, kar predstavlja svojevrsten rekord.

Domofil(m) IX

Ciklus Evropejci: Drago Jančar Dokumentarni film, 50', barvno, 2002 Scenarist in voditelj: Jaroslav Skrušny; snemalec: Mišo Čadež; montažer: Zlatjan Čučkov; režiser: Franci Slak; urednika: Jaroslav Skrušny, Ondřej Šrámek; Uredništvo kulturno dokumentarnih oddaj, urednik: Jani Virk; producent Boro Piperovič; produkcija: Česka televize, RTVS – TV Slovenija

Drago Jančar (1948), pisatelj, dramatik, esejist, novinar in urednik se je rodil v Mariboru in je največkrat prevajani sodobni slovenski pisatelj. Po končani Višji pravni šoli je bil najprej zaposlen kot novinar pri dnevniku Večer, nato se je preživljal kot svobodni pisatelj, za tem je prevzel mesto dramaturga pri Viba filmu in nazadnje urednikovanje pri založbi Slovenska matica v Ljubljani. Od leta 2001 je redni član SAZU. V pripovednih delih obravnava konfrontacije posameznika z aktualnim družbenim okoljem oziroma spopad med individualno človeško eksistenco in kaosom objektivnega sveta, pri tem si pogosto pomaga tudi z zgodovinsko tematiko. V osemdesetih letih so opazne postmodernistične prvine, pozneje pa se tem pridruži še tematski premik k intimnim eksistencialno odločilnim problemom. V svojem dramskem opusu upodablja posameznika, ki v sporu s posplošujočim in neobčutljivim sistemom praviloma propade. Pomembna je tudi njegova esejistika, ki se ukvarja z eksistencialnimi in političnimi vprašanji intelektualcev v sodobnem, posebej socialističnem svetu. Za svoj književni opus je prejel številne nagrade: leta 1982, 1985, 1989 in 1995 Grumovo nagrado, leta 1979 nagrado Prešernovega sklada, leta 1993 in 1995 Rožančevo nagrado, leta 1993 Prešernovo nagrado, leta 1999 in 2001 nagrado kresnik, leta 1994 evropsko nagrado za kratko prozo in leta 2003 Herderjevo nagrado. Izdal je okoli štirideset knjig, med njegova najpomembnejša pripovedna in dramska dela pa spadajo: Galjot (1978), Severni sij (1984), Pogled angela (1992), Zvenenje v glavi (1998), Katarina, pav in jezuit (2000), Veliki briljantni valček (1984), Dedalus (1988), Klementov padec (1988) in Zalezujoč Godota (1988).

Kocbek: pesnik v pogrezu zgodovine Dokumentarni film, 89', barvno, č-b, 2003/2004 Scenaristka: Helena Koder; strokovni sodelavec: dr. Andrej Inkret; snemalec: Aleš Belak; režiser: Miran Zupanič; sodelovali so: Viktor Blažič, dr. France Bučar, Ervin Fritz, dr. Mihael Glavan, Janez Gradišnik, dr. Spomenka Hribar, dr. Andrej Inkret, Jurij Kocbek, Matjaž Kocbek, dr. Janko Kos, dr. Edvard Kovač, Peter Kovačič Peršin, Pino Mlakar, Vinko Ošlak, Boris Pahor, Tone Pavček, Jože Penca, Alojz Rebula, dr. Franc Rode, Janez Stanovnik, dr. Peter Vodopivec; strokovna sodelavka TV dokumentacije Jožica Hafner; montaža in posebni efekti: Vojislav Polić; besedilo berejo: Vlado Novak, Barbara Zupan, Vladimir Jurc; producenta: Franci Zajc, Arsmedia, Boro Piperovič; Uredništvo kulturno dokumentarnih oddaj, producent: Jaka Hemler; urednica: Živa Emeršič; odgovorni urednik kulturnih in umetniških programov: Jani Virk; produkcija: Arsmedia, RTV Slovenija

Edvard Kocbek (1904−1981), pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec se je rodil v Vidmu ob Ščavnici. Najprej je študiral teologijo in nato romanistiko. Ob okupaciji je bil kot predstavnik krščanskih socialistov med ustanovitelji Osvobodilne fronte. Med vojno ter po njej je opravljal različne politične funkcije, dokler ni bil zaradi objave zbirke novel Strah in pogum (1951) izločen iz političnega življenja, za deset let pa tudi iz literarnega. Leta 1964 je za svojo pesniško zbirko Groza prejel Prešernovo nagrado. Hude politične obsodbe so se ponovile leta 1975, ko je izšel Pahorjev intervju s Kocbekom, v katerem je ta spregovoril o povojnem poboju domobrancev v Kočevskem rogu. Kot pesnik je izšel iz katoliškega ekspresionizma, po vojni pa je postalo njegovo pesništvo bolj refleksivno in filozofsko meditativno. Objavil je pesniške zbirke: Zemlja (1934), Groza (1963), Pentagram (1977), Poročilo (1969), Žerjavica (1974) in Nevesta v črnem (1977). Ob novelistični zbirki Strah in pogum (1951) so zelo pomembni tudi njegovi dnevniki, ki jih je pisal vse življenje: Tovarišija (1949), Slovensko poslanstvo (1964) in Listina (1967). Njegovo esejistično delo je zbrano v knjigah Svoboda in nujnost (1974) in Sodobni misleci (1981).

Domofil(m) X

Pot na Šumik: portret Andreja Brvarja Dokumentarni film, 49', barvno, č-b, 2001 Scenarij: Mitja Čander; režija: Marko Radmilovič; snemalec: Igor Dolinar; montaža in zvokovna obdelava: Goran Glavičič; pričevalci: Aleš Berger, Mitja Čander, France Forstnerič, Niko Grafenauer, Drago Jančar, Marijan Kramberger, Tone Partljič, Andrej Rant, Zorko Simčič, Ivo Svetina, dr. Marjan Skalicky; izvršni producent: Marko Radmilovič; Uredništvo kulturno-dokumentarnih oddaj, producent: Boro Piperovič; urednik: Jani Virk; odgovorna urednica kulturnih in umetniških programov: dr. Melita Zajc; produkcija: Kino Svečina in TV Slovenija

Pesnik, esejist, urednik in lektor Andrej Brvar je bil rojen 8. avgusta leta 1945 v Čačku v Srbiji, kamor so Nemci na začetku druge svetovne vojne izgnali njegova starša. Sedemletnega Andreja sta še pred svojo vrnitvijo leta 1956 poslala k babici (očetovi mami, po rodu Primorki in hčeri vipavskega pesnika in odrskega pisca Franca Radoslava Silvestra) v Maribor, da bi hodil v slovensko šolo. V gimnazijskih letih je bil sprva prepričan, da bo šolanje nadaljeval na akademiji za likovno umetnost. Toda moč besede ga je počasi, a vztrajno začela privlačevati bolj kot risba in barva, zato se je po maturi vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, smer primerjalna književnost in italijanščina. Likovna umetnost je ostala do danes njegov vzporedni medij, slika pa tudi temeljni element njegove poezije.

Študentska leta v Ljubljani je preživel zelo intenzivno, ob danes že legendarnem profesorju Dušanu Pirjevcu je prvič našel svoje »mesto znotraj takratne literature in mišljenja.« Leta 1966 mu je osupljiva drugačnost pesniške zbirke Poker Tomaža Šalamuna odprla povsem nov, osvobajajoč pogled na svet in literaturo. Z navdušenjem je sodeloval v avantgardnem Gledališču Pupilije Ferkeverk in tudi pri študentskih nemirih oziroma zasedbi filozofske fakultete ter seveda pisal poezijo.

Po diplomi se je odločil za vrnitev v Maribor, ker so ga na Dravo in mestno okolico vezala mnoga temeljna doživetja, ki so oblikovala njegovo osebnost in že takrat našla odsev v njegovi poeziji. Zavzemal se je za regionalno družbeno ureditev Slovenije, ki naj bi kljub razpršenosti omogočala bistveno večjo kreativnost. Za to so se zavzemali še drugi in nastala je mariborska "peterica" (Andrej Brvar, France Forstnerič, Drago Jančar, Marijan Kramberger, Tone Partljič). Skupaj so leta 1973 izdali znameniti zbornik Skupaj. Z njim so želeli »na manifestiven način pokazati, da se da dobro in sodobno pisati tudi izven nacionalnega središča ...«, kjer je po Brvarjevem mnenju še danes prevelika koncentracija literatov in intelektualcev.

V Mariboru je Brvar služboval do leta 1989 kot lektor v Mariborski knjižnici, nato kot urednik za izvirno leposlovje in humanistiko pri Založbi Obzorja, od leta 2002 do upokojitve pa v uredništvu študentske založbe Litera. Bistven je njegov založniški in avtorski prispevek k odkrivanju korenin mariborske kulture in k spodbujanju njenega aktualnega vitalnega dela. Vitalistično pretakanje iz življenja v literaturo in nazaj, genius loci, vztrajanje v Mariboru, čudenje nad čudežem naravnega cikla – so osišča njegovega dela. Leta 1999 je uredil kultno Mariborsko knjigo. Med njegovimi pesniškimi zbirkami so: Slikanica (1969), Kdo je ubil Holoferna (1973), Osemnajst pesmi plus dodatek (1979), Pesnitev o tem, kako je nastajala neka pesniška zbirka (1981), Skrčka čez palico (izbor, 1984), Domača naloga (za mladino, 1985), Mala Odiseja (za mladino, 1988), Zimska romanca (za mladino, 1988), Pesnitve in pesmi (1990) in Popoldan (1996). Leta 2011 je pripravil in napisal spremno besedo k antologiji slovenske pesmi v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim. V zadnji pesniški zbirki (Naplavine, 2004) je razkril, da je pognal korenine v štajerski prestolnici tudi ali pa morda predvsem zaradi mame, ki mu je v daljni Srbiji s hrepenečim pripovedovanjem o Mariboru pričarala »mili otroški privid«, za katerim hodi še danes.

Portret pesnika Franceta Forstneriča Dokumentarni film, 32', barvno, č-b, 1998 Avtor: Vanda Brvar; slika: Zoran Vadnu; montaža: Branka Kirič; pesmi je bral: Vlado Novak; urednik: Franček Jauk; produkcija: RTV Slovenija, Regionalni center Maribor, TV program

Pesnik, pripovednik, novinar in član znamenite mariborske "peterice" France Forstnerič se je rodil 29. januarja 1933 v Pobrežju pri Ptuju. Po ptujski gimnaziji je obiskoval Višjo pedagoško šolo v Ljubljani. Učiteljeval je v Leskovcu in Zavrču v Halozah ter v Središču ob Dravi. Šestnajst let je bil novinar Večera in prav toliko časa Dela. Ob delu je diplomiral iz sociologije na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani.

Z zrelo poezijo, z zbirkami Dolgo poletje (1968), Pijani kurent (1971) in Ljubstava (1981) je iznašel barvito, sočno lokalno ("štajersko") metaforo za globalni problem človekove prizemnosti in za poskuse njenega preseganja. Nagonsko je zadel ravnotežje oziroma plodno napetost med diskurzivno disciplino in svobodo jezikovne igre. Pisal je dela za odrasle in mladino. Vanje je vključeval pokrajinske značilnosti: Haloze, Dravo in kurente, objavljati pa je začel v Novih obzorjih v drugi polovici petdesetih let. Njegova prva objavljena pesem je bila Moj vlak je odpeljal v noč (1956), prva pesniška zbirka pa Zelena ječa (1961). Nagrajen je bil z nagradami Prešernovega sklada, Levstikovo, Tomšičevo, Glazerjevo listino in z Glazerjevo nagrado za življenjsko delo. Leta 1993 je izšel izbor Forstneričeve poezije pri Založbi Obzorja z naslovom Drava življenja. Objavil je med drugim tudi knjigo zgodb za otroke Srakač in pesmi za otroke Bela murva, pa knjigo novel Brlog (1987). Bil je urednik in pobudnik zbornika Siti in lačni Slovenci (1969) in soavtor monografije Jože Košar, humanist in založnik (2000). Kulturna pot po občini Videm pri Ptuju, imenovana Srakačeva pot, je dobila ime po njegovem istoimenskem mladinskem delu. Forstneričeva življenjska pot se je končala 22. maja 2007 v Mariboru.

O gostih klepeta Pesnik, pisatelj in dramatik Borut Gombač je rojen v Mariboru, kjer tudi živi in dela. Po poklicu in izobrazbi je knjižničar, zaposlen v Univerzitetni knjižnici Maribor. Izdal je osem knjig za odrasle in mladino, dve zgoščenki z uglasbeno poezijo, ob tem pa je tudi avtor ali soavtor številnih radijskih, lutkovnih in gledaliških iger. Je dobitnik Glazerjeve listine 2006, nagrade za vrhunske dosežke na področju literature Mestne občine Maribor in eden izmed pobudnikov in organizatorjev Slovenskih dnevov knjige v Mariboru.

Hči Franceta Forstneriča, novinarka in publicistka Melita Forstnerič Hajnšek, je diplomirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz francoskega jezika in književnosti ter slovenskega jezika in književnosti. Njeni članki so citirani v slovenski enciklopedistiki in leksikografiji. Bila je dolgoletna urednica kulturne redakcije dnevnika Večer in sourednica kulturne revije Dialogi. Sodelovala je kot publicistka z različnimi kulturnimi in s kulturo povezanimi mediji. Leta 2000 je v soavtorstvu ob 50. obletnici Založbe Obzorja izdala monografsko knjigo Jože Košar – humanist in založnik, leta 2007 pa hrvaško-slovensko knjigo Zagrebški Slovenci 2005−2007. Kot soavtorica je sodelovala tudi pri monografiji ob 80-letnici SNG Maribor V vrtincu nasprotij, pri Leksikonu mariborske družbe in kulture in pri projektu Po poteh slovenskih književnikov v založništvu Društva slovenskih pisateljev. Bila je in je še članica številnih žirij. Je dobitnica Glazerjeve listine 2012.

Pesnik, esejist in urednik Andrej Brvar je diplomiral iz italijanskega jezika in književnosti in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Najprej je bil zaposlen kot knjižničar v Mariborski knjižnici, potem urednik v Založbi Obzorja do njenega konca, zatem v Literi do svoje upokojitve. Bistven je njegov založniški in avtorski prispevek k odkrivanju korenin mariborske kulture in k spodbujanju njenega aktualnega vitalnega dela. Vitalistično pretakanje iz življenja v literaturo in nazaj, genius loci, vztrajanje v Mariboru, čudenje nad čudežem naravnega cikla – so osišča njegovega dela. Leta 1999 je uredil kultno Mariborsko knjigo. Izdal je številne pesniške zbirke. Bil je član "peterice" in literarne skupine 442.

Marijan Kramberger je pesnik, pisatelj, esejist, kritik, literarni zgodovinar in prevajalec. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral iz svetovne književnosti, slovenščine in nemščine. Od leta 1963 do 1965 je bil urednik in lektor pri Založbi Obzorja v Mariboru. Nato je bil več kot dvaintrideset let, od leta 1965 do 1997, svobodni književnik. Leta 1998 se je upokojil. V esejih o literaturi in družbenopolitičnih tekstih je samohodec, v nasprotju s tradicionalno slovensko miselnostjo. Leta 1971 se je posvetil projektu Matematika človeške duše. Lovca na homokumulate je pisal od leta 1972 do 1989. Med njegovimi daljšimi proznimi deli sta Ljubezenska zgodba (1968) in Fant. Po sledovih romana (1973). Je avtor številnih razprav, kritik in esejev. Bil je član "peterice".

Domofil(m) XI

Mariborska dvorišča Dokumentarni film, 73', barvno, 2004 Avtorica istoimenske knjige: Jerneja Ferlež; režiser: Bojan Labovič; scenarista: Jerneja Ferlež, Bojan Labovič; direktor fotografije: Kristijan Sande; avtor glasbe: Marko Grobler; avtorsko glasbo in priredbo skladbe Nežno kaplja mi na glavo Burta Bacharacha izvaja: skupina Ezl ek; aranžer in producent skladbe Dvorišče: Simon Šimat; produkcija: Visual production

Mestna dvorišča so posebni prostori – čeprav so fizično v mestnem središču, so nekoliko odmaknjeni od glavnih prometnic in javnih površin in zato nosijo predznak umirjenega zasebnega prostora. Mariborska dvorišča so, podobno kot dvorišča primerljivih mest, sčasoma izgubljala pomembno gospodarsko namembnost, povezano z dejavnostjo hiše ter postajala prostori druženja, še pogosteje pa zapuščeni in neizkoriščeni prostori na odličnih lokacijah sredi starega dela mesta.

Dokumentarni film Mariborska dvorišča predstavlja te zanimive mestne površine ter izpostavlja in problematizira njihovo neizkoriščenost. Prinaša tudi raznolike zgodbe meščanov, ki so povezani s predstavljenimi dvorišči.

Večer z Antonom Ingoličem Televizijska oddaja, 36', č-b, 1970 Scenarij in realizacija: Jovita Podgornik; kamera: Žaro Tušar; produkcija: RTV Slovenija Z Antonom Ingoličem ob njegovi 60-letnici Televizijska oddaja, 11', č-b, 1967 Avtor: Sandi Sitar; režija: Dušan Prebil; produkcija: RTV Slovenija

Anton Ingolič (1907−1992), pisatelj, profesor in urednik se je rodil v Spodnji Polskavi pri Slovenski Bistrici. Po končani maturi v Mariboru je študiral francoščino na Sorboni v Parizu in slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pred vojno je bil profesor na gimnaziji na Ptuju, med vojno pa je bil z družino izgnan v Srbijo. Po vojni je ponovno učil na Ptuju, v Mariboru in Ljubljani. Bil je tudi urednik revije Nova obzorja in redni član SAZU. Pisal je romane, povesti, novele in črtice, sprva izključno v socialno-realističnem slogu, po vojni pa je v skladu z novimi težnjami slovenskega pripovedništva uporabljal tudi pripovedne tehnike modernega romana. S svojimi deli je v slovensko književnost uvedel nove motive: lukarje, viničarje, splavarje, vojne pregnance idr. Anton Ingolič je dvakrat prejel Prešernovo nagrado, leta 1949 in 1978, ter dvakrat Levstikovo nagrado, leta 1958 in 1967. Njegov knjižni opus je zelo obsežen, saj obsega več kot petdeset del. Med najpomembnejša pripovedna dela spadajo: Lukarji (1936), Na splavih (1940) in Kje ste, Lamutovi? (1958). Med najpomembnejša pripovedna dela za mlade pa: Tajno društvo PGC (1958), Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967).

Domofil(m) XII

Duša slovenska dr. Anton Trstenjak Dokumentarni film, 40', barvno, č-b, 1998 Scenarij: Franček Jauk; realizacija: Kristijan Sande; montaža: Goran Glavičič; producent: Janez Čebulj; urednik: Franček Jauk; produkcija: T-ITEC Ljubljana, Andrej Štrakl, Regionalni center Maribor, TV program

Gre za enega izmed najuspešnejših dokumentarnih filmov avtorja Frančka Jauka, ki je nastal ob smrti velikega slovenskega misleca, teologa, antropologa, psihologa in filozofa dr. Antona Trstenjaka (1906−1996). Avtor nam na nazoren in slikovit način približa Trstenjakovo opazovanje življenja oziroma "slovensko hojo za človekom" in nas sooča s posebnostmi našega življa skozi zgodovino – in prek številnih hranjenih insertov in svoječasnih izjav napoveduje veliko tega, kar se nam je v tem delu Evrope v prelomnih preteklih letih zgodilo. Seveda zasleduje avtor tudi njegov hudomušen in barvit pogled na vse okrog sebe, kar daje dokumentarnemu filmu še poseben čar. Film je nastal v produkciji TV Slovenija – TV Maribor leta 1996, avtor pa je zanj prejel visoko novinarsko priznanje Consortium veritatis – Bratstvo resnice.

Slavkova pot: portret škofa dr. Vekoslava Grmiča Dokumentarni film, 55', barvno, 2000 Scenarij in režija: Bojan Labovič; kamera in montaža: Ðorđe Legen; ideja: Danijel Šprah; sodelovanje pri scenariju: Helena Grandovec in Srečko Reher; vezno besedilo: Helena Grandovec; avtor glasbene teme Slavkova pot in izbor glasbe: Mitja Reichenberg; glasbena oprema: Bojan Labovič; produkcija: Studio Legen

Dr. Vekoslav Grmič se je rodil 4. junija 1923 v Dragotincih pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Bil je šesti od sedmih otrok. Po osnovni šoli v Sv. Juriju je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, končal pa jo je na Ptuju. Po študiju teologije v Ljubljani je bil leta 1950 posvečen v duhovnika in istega leta je šel na Vransko za kaplana, do leta 1968 pa je bil tam župnik. Leta 1961 je doktoriral s temo Teološke vsebine strahu v eksistencializmu in naslednje leto je začel predavati dogmatiko na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1968 je bil posvečen v škofa, njegovo geslo pa je bilo Oznanjuj evangelij. S škofovskim posvečenjem je postal pomožni škof Maksimiljana Držečnika in začel predavati na novih oddelkih Teološke fakultete v Mariboru. Po Držečnikovi smrti leta 1978 je postal kapitularni vikar. Škofijo je vodil do imenovanja novega škofa Franca Krambergerja leta 1980. Pomožni škof dr. Grmič ni hotel več biti, do leta 1993 pa je ostal profesor na fakulteti. Leta 2002 je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, bil pa je tudi častni občan Maribora. Objavil je več sto razprav v domačih in tujih publikacijah. Umrl je 21. marca 2005 v Mariboru, kjer je tudi pokopan.

V poznih šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Sloveniji prihajalo do novega dialoga med marksisti in katoličani, je dr. Vekoslav Grmič sodil med ključne akterje dialoga. Kot dober in vznemirljiv predavatelj si je ustvaril ime odprtega in širokega teologa, ki pooseblja ideje drugega vatikanskega koncila. Kmalu po ustanovitvi revije Znamenje (1969) je prišlo do diferenciacije med njim in drugimi slovenskimi teologi, saj je Grmič zagovarjal socialistično družbeno ureditev. Napisal je več sto člankov in trinajst samostojnih publikacij.

Domofil(m) XIII

Mož, ki je sanjal zvezde Dokumentarni film, 27', barvno, č-b, 1995 Narator, scenarist in režiser: Marko Radmilovič; direktor fotografije in kamera: Jure Pervanje; glasba: Tomaž Rauch; bralec: Ivan Lotrič; pričevalci: Vojko Kogej, dr. Dušan Petrač, dr. Sandi Sitar, Dragan Živadinov; Dokumentarni program, producent programa: Boro Piperovič; odgovorni urednik: mag. Mitja Grosman; produkcija: TV Slovenija

Noordung: Herman Potočnik, pionir vesoljskih potovanj Dokumentarni film, 51', barvno, č-b, 2007 Scenarist: Andraž Pöschl; snemalca: Aleš Živec, Lenart Vipotnik; montažerka: Maja Gaspari; režiser: Slavko Hren; sodelujejo: Dragan Živadinov, Vojko Kogej, Aco Pasternjak, dr. Sandi Sitar, Simon Zajc, Darko Kragelj, Marko Peljhan, Slavko Vetrih; Izobraževalni program, urednica: Alma Lapajne; odgovorni urednik Kulturnih in Umetniških programov: Jani Virk; produkcija: TV Slovenija

Okroglih 50 let ločuje čas od prvih spoznavanj do sorazmerno dobrega poznavanja Hermana Potočnika, raketnega inženirja slovenskega rodu in nedvomno enega izmed desetih najpomembnejših pionirjev vesoljske tehnike pred prvo svetovno vojno. Živel je le 37 let (1892−1929), kar pa mu je zadoščalo, da je napisal knjigo Das Problem der Befahrung des Weltraums – Problem vožnje po vesolju (prvi slovenski prevod je izšel leta 1986), ki je kmalu postala klasično delo na svojem področju in je v marsičem aktualna še v našem času. Podpisal ga je s psevdonimom Hermann Noordung, po katerem je tudi najbolj poznan svetovni javnosti. Vsebuje kritično preverjanje različnih možnosti za letenje v vesoljskem prostoru, vrsto izvirnih tehničnih zamisli, med katerimi so najpomembnejše geostacionarni satelit, obljudena vesoljska postaja z umetno težnostjo, energetska preskrba takšne postaje in načini za preživetje v prostoru z za človeka neprijaznimi razmerami. Končuje pa se s strateškim načrtom za postopno osvajanje zunajzemeljskih razsežnosti. Kar je ob dejstvu dvojnosti tehnike za prihodnost človeštva še posebej pomembno – korist in škoda oziroma nevarnost – je Potočnikovo vsestransko, dosledno in humano preverjanje predvidljivih sprememb, ki jih bo prinesel civilizaciji prodor v vesolje.

Ogledali si bomo dva dokumentarna filma o Hermanu Potočniku. Mož, ki je sanjal zvezde je nastal že leta 1995, ustvaril pa ga je scenarist in režiser Marko Radmilovič. Noordung: Herman Potočnik, pionir vesoljskih potovanj, tudi z naslovom Noordung: dokumentarni film o Hermanu Potočniku pa je film iz leta 2007, pod katerega se podpisujeta scenarist Andraž Pöschl in režiser Slavko Hren. Oba razkrivata veličino Potočnikovega dela. Pogovor bo potekal tudi v smeri manj znanega dejstva, da je ta znameniti pionir vesoljske tehnike deset let preživel v Mariboru.

O gostih klepeta Filozof, sociolog, pesnik, oblikovalec unikatnega pohištva in kolumnist Teodor Lorenčič je bil v svojem raznolikem in obsežnem delovanju tudi aktiven član slovenske avantgarde v letih 1983–1989. Po uspešni evropski turneji Laibacha (The Occupied Europe Tour 1983/85) je postal tudi član NSK (Laibach, Irwin in Gledališče sester Scipion Nasice), ki se je v tistem času konstituiral. Je avtor treh pesniških zbirk, številnih publicističnih člankov, knjižnih recenzij in strokovnih člankov, raziskovalno pa se posveča filozofiji Reneja Descartesa (Trije pojmi Descartesove filozofije: telo, duh in enost kot netrivialna dualnost) in azijskim filozofijam. Na Fakulteti za gradbeništvo Univerze v Mariboru kot vabljeni predavatelj predava predmeta Zgodovina tehnoloških iznajdb od začetkov do danes in Etiko. Zaposlen je na Univerzi v Mariboru kot predstojnik Centra za promocijo.

Dr. Aleksander Sitar iz Ljubljane, profesor umetnostne zgodovine in doktor zgodovinskih ved, je poklicno deloval kot novinar, urednik in strokovni raziskovalec. Po upokojitvi je še vedno aktiven v različnih medijih: v tiskanem in elektronskih občilih. Posebej se posveča zgodovini znanosti in tehnike, med njegovimi deli so Slovenci in letalstvo 1, Sto let avtomobilizma na Slovenskem, Sto pričevanj o slovenski zgodovini, Slovenci, državljani sveta, knjižne biografije Edvarda Rusjana, Jurija Vege, Jožefa Stefana in druga. Prvi je celoviteje prikazal življenje, delo in pomen vesoljskega pionirja Hermana Potočnika Noordunga in je spodbudil ter uredil izid slovenskega prevoda njegove knjige Problem vožnje po vesolju.

Primož Premzl je založnik, galerist in neutruden zbiralec mariborskega domoznanskega gradiva. Leta 1986 je na oddelku za fiziko Pedagoške fakultete v Mariboru zaključil višješolski študij, leta 1992 pa ustanovil svoje založniško in galerijsko podjetje. Doslej je založil in izdal 39 umetnostnozgodovinskih, zgodovinskih in etnoloških knjig. Med ostalimi je kot soavtor, zbiralec in urednik leta 2004 izdal Mariborske vedute, ki so nastajale enajst let in so nedvomno najbolj dognana in hkrati najimenitnejša monografija o nekdanjem Mariboru. Od leta 2009 se z družbeno angažiranimi akcijami spontano, samosvoje in ironično odziva na anomalije v družbi (s performanci, razglednicami, plakati …).

Marko Radmilovič, ki živi in deluje v Svečini pri Mariboru, je avtor s petindvajsetletnim stažem v avdiovizualnih medijih. Od leta 1985, ko je začel sodelovati z Radiom Slovenija, je do danes pripravil nekaj sto radijskih dokumentarnih oddaj ter drugih radijskih prispevkov. Že dvanajst let neprekinjeno ustvarja tudi satirično radijsko oddajo Zapisi iz močvirja na Valu 202. S Televizijo Slovenija je začel sodelovati leta 1992, sprva kot scenarist, kasneje pa tudi kot režiser. Vse do danes se je podpisal pod režijo več kot sto dokumentarnih filmov. Leta 2003 je debitiral s celovečernim igranim TV prvencem Gangl, ki ga je zrežiral po lastnem scenariju. Je tudi avtor več lutkovnih in gledaliških predstav za otroke.

Domofil(m) XIV

Maistrova najdaljša mariborska noč Igrano-dokumentarna TV drama, 96', barvno, č-b, 1989 Scenarij: Saša Vuga; režija: Andrej Stojan; kamere: Silvo Knuplež, Alojz Zlodi, Mitja Marin; filmska montaža: Sonja Peklenk; strokovni sodelavci: dr. Sergej Vrišer, dr. Bruno Hartman, prof. Jaro Dolar; bralec: Ivo Lotrič; igrajo: Dare Valič, Aleš Valič, Bine Matoh, Boris Juh, Jože Hrovat idr.; produkcija: RTV Slovenija, Umetniški program TV Ljubljana, producent: Milan Blažin; odgovorni urednik: Toni Tršar

Drama portretira slovenskega državnika in generala Rudolfa Maistra v prelomnem letu 1918. Posnet po scenariju Saše Vuge in v režiji Andreja Stojana dokumentarno-poetično rekonstruira zgodovinsko dogajanje. Kraj dogajanja – Maribor, čas dogajanja – noč od 22. na 23. november 1918. Ko so avstrijski Nemci oktobra 1918 sprevideli, da bodo nastale nove državne tvorbe, so se tudi sami odločili, da ustanovijo svojo državo – Nemško Avstrijo. 30. oktobra 1918 je mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije. Prvega novembra 1918 je major Rudolf Maister v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom in zbranimi častniki odločno izjavil: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.« Tako je prevzel poveljstvo nad Mariborom in Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti narodnega sveta, ta pa ga je povišal v generala. Razglasil je mobilizacijo in zbral toliko vojaštva, da je v noči na 23. november 1918 razorožil nemško varnostno stražo. Zasedel je Maribor ter slovensko narodno mejno območje na Štajerskem.

Drava Dokumentarni film, 51', barvno, č-b, 2007 Idejna zasnova: Dragica Petrovič, Sašo Radovanovič; besedilo: Sašo Radovanovič; snemalec: Robert Zupanc, AVID Montaža, Bojan Stajnko; producentka in režiserka: Dragica Petrovič; produkcija: RTV Slovenija, Regionalni RTV center, TV program; odgovorna urednica: mag. Polona Pivec

Poreklo imena Drava se nahaja v staroindijskem sanskrtu, kjer "drava" pomeni rečni tok. Stara indogermanska beseda "dra" (Traa) pomeni hiteti, brzeti. Ime Drava tako pomeni hitro deročo reko. Drava, ki kot temno zelen lesketajoč trak hrumeče priteče med Kozjakom in Pohorjem ter nato vedno počasneje vijuga po Dravskem in Ptujskem polju, je močno zaznamovala tisočletja človekovega bivanja na tem prostoru. Deroča in hitra reka, polna vrtincev, je pomenila skoraj nepremostljivo oviro ljudem v preteklosti. Gradnja prehodov – mostov čez reko pa je bila nekoč pravi podvig. Tako ni čudno, da sta v srednjem veku na slovenskem ozemlju čez Dravo vodila le mostova v Mariboru in na Ptuju. Z naraščanjem števila prebivalstva ob Dravi so za njihove gospodarske potrebe nastali številni brodovi, ki so čez reko prevažali ljudi in blago. In tako je Drava od strahospoštovane ovire postopoma postajala pomemben gospodarski vir za ljudi ob njej. Mostovi, brodovi, ribolov, izpiranje zlata, mlinarstvo, splavarstvo je le del najbolj znanih in dobičkonosnih dejavnosti, od katerih so živeli ljudje ob Dravi.

Domofil(m) XV

Kulturna panorama: Mariborska študijska knjižnica Televizijska oddaja, 29', č-b, 1967 Scenarij: Sandi Čolnik; režija: Dušan Prebil; produkcija: RTV Slovenija, TV Ljubljana

Novinar Sandi Čolnik nas v oddaji Kulturna panorama, ki je bila predvajana leta 1967 na TV Ljubljana, popelje skozi zgodovinski razvoj Študijske knjižnice. Njeni zametki segajo v leto 1903, ko je bila ustanovljena knjižnica Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko. Leta 1918 je izšla Uredba o obveznih izvodih. Dobila je pravico do obveznih izvodov z območja Slovenije – in postala javna. Izenačila se je z sorodnimi ustanovami v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Leta 1926 se je v knjižnici zaposlil Janko Glazer, ki je v njej pustil velik pečat. Funkcijo ravnatelja je opravljal med leti 1931 in 1959, s krutim premorom med okupacijo. Kulturni zgodovinar Cene Krajnc je pred drugo svetovno vojno o knjižnici zapisal, da »ima kot prva in največja slovenska znanstvena knjižnica na Štajerskem za severovzhodni del našega naroda in posredno za nas vse izredno velik pomen«. Po drugi svetovni vojni je postala vzorec za takrat nastajajoče okrožne študijske knjižnice. Leta 1952 je dobila nove prostore v Prešernovi ulici, kjer je bila oddaja Kulturna panorama tudi posneta. Pred kamero se zvrstijo ravnatelj dr. Bruno Hartman, prof. Janko Glazer, prof. Bogo Teply, dr. Stanislav Kos in prof. Breda Filo.

Nova Univerzitetna knjižnica Maribor Televizijska oddaja, 21', barvno, 1988 Oddajo sta pripravila: Metka Volčič, Peter Kuhar; slika: Kristijan Sande; Uredništvo kulturnopolitičnih oddaj, urednik: Zoran Medved; produkcija: RTV Slovenija, TV Ljubljana

Univerzitetna knjižnica Maribor se je vse od svoje ustanovitve v letu 1903 ukvarjala z reševanjem problema prostorov in pogosto menjavala lokacije. Domovala je v stavbah, ki niso bile zgrajene za namene knjižnice. Stavbo, ki je bila zgrajena za knjižnično dejavnost, je dobila šele leta 1988. Priprave na gradnjo pa so se pričele že petindvajset let prej. Ravnatelj dr. Bruno Hartman in bibliotekarji so analizirali številne vzore tujih sodobnih knjižnic. Novo stavbo so zavestno načrtovali ob obstoječi stavbi nekdanje hranilnice, ki je bila predvidena za bodoči rektorat. S tem naj bi na tem prostoru nastalo univerzitetno središče. Organizirana je bila simbolična selitev knjižničnega gradiva z "živo verigo", v kateri je sodelovalo nad tisoč ljudi. Poleti 1988 je bil izvršen tehnični prevzem nove stavbe, 25. novembra 1988 pa so jo slovesno odprli. Ta dogodek je dokumentirala tudi TV Ljubljana in pripravila oddajo, v kateri sta novinarja Metka Volčič in Peter Kuhar opravila številne intervjuje. Svoje mnenje in vtise ob odprtju so izrazili: ravnatelj knjižnice dr. Bruno Hartman, prof. dr. Matjaž Kmecl, dr. Boris Frlec, Sonja Haberl, Bojana Kresnik, prof. dr. Vlado Sruk, Vili Ravnjak, dr. Franc Kramberger, dr. Alojz Križman, inž. Branko Kocmut, Mirko Zdovc, dr. Bratko Kreft, prof. dr. Vekoslav Grmič, Marko Pogorevc in prof. Jaro Dolar.

Nekoč bo Narodni dom: ob 100. obletnici izgradnje Narodnega doma Maribor Dokumentarni film, 30', barvno, č-b, 1998 Besedilo po predlogi Vlaste Stavbar in Bruna Hartmana pripravil: Bojan Labovič; avtor glasbe: Mitja Reichenberg; direktor fotografije: Kristijan Sande; pripoveduje: Ivan Lotrič; režija: Bojan Labovič; produkcija: Narodni dom Maribor; RTV Slovenija, TV Slovenija, Regionalni RTV center Maribor

V devetdesetih letih 19. stoletja, ko so mariborski Slovenci potrebovali svoje kulturno središče, je bila izgradnja Narodnega doma velika pridobitev zanje. V njem so našla sedež slovenska kulturna društva, ki so s svojim delovanjem prispevala h kulturnemu razvoju mesta in bila protiutež nemški kulturi v mestu. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa vse tja do prve svetovne vojne in konca habsburške monarhije, ko se je politično razslojevanje Slovencev povečalo in je bil vpliv ponemčevanja velik, je imel Narodni dom kot središče Slovencev pomembno vlogo. O njegovem izgledu ter pomenu za Slovence v Mariboru je odvetnik in politik dr. Franjo Rosina v času tik pred 1. svetovno vojno zapisal: »Če se pripelješ od juga po Tržaški cesti čez krasni državni most prek Drave v Maribor, zagledaš že od daleč veličastno stavbo z mogočnim vitkim stolpom, ponosno gledajočo proti Pohorju in čez Dravsko polje, pravega čuvarja slovenske zavednosti in pomnika slovenskega dela v Podravju.«

Vloga in pomen Narodnega doma v Mariboru, kot tudi ostalih narodnih domov po Štajerskem, sta se skozi različna obdobja spreminjala. V času stare Jugoslavije sta se manjšala, čeprav so se Mariborčani zavedali njegove pomembnosti. Medtem ko sta obe svetovni vojni pustili močne posledice tudi na sami stavbi doma, se je po 2. svetovni vojni Narodni dom preimenoval v Dom JLA in postal last Jugoslovanske ljudske armade. Kljub temu, da so se v njem vrstile tudi kulturne prireditve in ni bil namenjen le vojski, mu je bila narodnostna vloga odvzeta. Z osamosvojitvijo Slovenije pa je Maribor zopet dobil Narodni dom, ki ima danes vlogo kulturno-prireditvenega centra. Poudarki iz njegove stoletne zgodovine na filmskem traku kažejo bogato dogajanje in velike spremembe, ki jih je doživljala ta ustanova vse od nastanka "palače mariborskih Slovencev" do današnjega kulturno-prireditvenega centra. Hkrati pa lahko v dokumentarnem filmu spremljamo tudi politični in kulturni razvoj Maribora v omenjenem času ter dejanja njegovih akterjev.

Domofil(m) XVI

Ob 75-letnici Univerzitetne knjižnice v Mariboru Televizijska oddaja, 32', barvno, č-b, 1978 Oddajo so pripravili: Boris Violič, Marko Žgajnar, Ivo Debevc, Marjan Vajda, Marko Berlan, Ilija Šurev in Jovita Podgornik; produkcija: RTV Slovenija

Predhodnica današnje Univerzitetne knjižnice Maribor je bila knjižnica Zgodovinskega društva v Mariboru, ustanovljenega leta 1903. Organizacija znanstvene knjižnice Zgodovinskega društva je bila trdno v rokah uglednih znanstvenikov. Za njeno rast je značilno, da so jo omogočili predvsem knjižni darovi in zapuščine slovenskih izobražencev, zamene društvenega glasila Časopis za zgodovino in narodopisje, pa tudi denarni in materialni prispevki kreditnih zavodov, meščanov in mnogih pohorskih kmetov. Po prvi svetovni vojni postane Študijska knjižnica, njen status se pravno uredi leta 1925, ko postane ustanova mesta Maribor. V času ravnateljevanja prof. Janka Glazerja je postala prva in največja znanstvena knjižnica na Štajerskem. Leta 1964 je postala osrednja knjižnica mariborskih visokošolskih zavodov in se je preimenovala v Visokošolsko in študijsko knjižnico v Mariboru. Kot enakopravna soustanoviteljica Univerze v Mariboru pa je leta 1975 dobila ime Univerzitetna knjižnica Maribor. V oddaji, ki jo je ob 75-letnici knjižnice pripravila Jovita Podgornik s sodelavci , spregovorijo: dr. Bruno Hartman, prof. Jaro Dolar, Ivanka Baranova, prof. Bogo Teply in inž. Branko Kocmut.

Visokošolski center Maribor Televizijska reportaža, 30', č-b, 1971 Avtorica: Neda Brglez; režiser: Andrej Stojan; produkcija: RTV Slovenija

Obširna televizijska reportaža iz leta 1971, katere avtorja sta pokojni Andrej Stojan kot režiser in dr. Neda Pagon (kasnejša ustanoviteljica Studia Humanitatis, IHS in ICK) kot novinarka, se ukvarja s prisotnostjo in vlogo nastajajočega visokošolskega centra v mariborski in slovenski kulturi. O tem govorijo visokošolski učitelji, mariborski kulturni delavci, predvsem pa takrat najaktivnejši študenti. Okrogla miza je zamišljena kot ponovitev takega premišljanja po štiridesetih letih. V središču pozornosti ne bodo takratna dogajanja, ampak izhodiščni koncept mariborske univerze, da ne bo enklava, ampak živčevje svojega okolja, kar bi naj veljalo tudi za njen kulturni vpliv. Kakšne so meje tega okolja, je odvisno od potence kulturne ustvarjalnosti, vsekakor pa je to za položaj in razvoj Maribora usodnega pomena. Če so v reportaži kritično ocenjevali prve kali takega odnosa med mestom in akademijo, imamo danes opraviti z razvejano strukturo in prakso, o čemer krožijo prenagljene in poenostavljene ocene, še huje pa je, če to nikogar ne zanima. Univerza je vendar vrhunska kulturna ustanova. Ambicija okrogle mize je, da je čas prinesel velike spremembe in da se to vendarle pozna tudi v kulturni paradigmi Maribora.

O gostih klepeta Mag. Franci Pivec je filozof, predavatelj, nekdanji minister in kulturni organizator, predvsem pa nepogrešljivi poznavalec, snovalec in komentator razvoja mariborske družbe in kulture. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz filozofije in sociologije, se pozneje izpopolnjeval v tujini, v Zagrebu pa magistriral iz informacijskih znanosti. Delal je v visokem šolstvu kot predavatelj in v administrativnih vlogah pri ustanavljanju mariborske univerze v letih 1970−74 ter bil v dveh mandatih njen glavni tajnik. Bil je tudi namestnik in pozneje minister za šolstvo (1984−88), predsednik ZKS v Mariboru v času "sestopa z oblasti" (1988−94), tajnik Stranke demokratične prenove in poslanec ustavodajne skupščine (1990−93), potem pa se je umaknil iz politike. Od leta 1994 do upokojitve je delal na Institutu informacijskih znanosti Maribor, od 1994 do 1998 kot njegov direktor. Leto dni je bil tudi direktor mariborske mestne uprave (1999), pozneje predsednik Zveze kulturnih društev Slovenije (od leta 2002 do 2007). Že petnajst let je predsednik Zveze kulturnih društev Maribor. Deluje v domačih in mednarodnih strokovnih organizacijah na področjih informatike, izobraževanja, kulture, knjižničarstva, zgodovinopisja ter v kulturnih društvih kot igralec, pevec, scenarist, organizator itd. Njegova bibliografija obsega več sto zapisov. Urejeval je v desetini časopisov. Za prispevke in zasluge je prejel več odlikovanj, priznanj in častnih članstev, med drugim tudi Zlati grb mesta Maribor.

Red. prof. dr. Danijel Rebolj je redni profesor gradbene in prometne informatike. Bil je tudi gostujoči profesor na Univerzi Stanford (2009/2010). Na Univerzi v Mariboru je diplomiral na področju gradbeništva in magistriral na področju računalništva in informatike, doktorat tehniških znanosti na področju gradbene informatike pa je dosegel na Tehniški univerzi v Gradcu. Področje raziskovalnega dela zajema integracijo sistemov, modeliranje gradbenih produktov in procesov, avtomatizacijo gradnje, mobilno in vseprisotno računalništvo, spletno podprto komunikacijo in sodelovanje ter druge informacijske tehnologije, ki predstavljajo pomemben potencial za uspešnost in razvoj gradbeništva. Leta 1995 je bil pobudnik za ustanovitev Laboratorija za gradbeno informatiko in leta 2000 Katedre za gradbeno in prometno informatiko na Fakulteti za gradbeništvo UM. Med letoma 1999 in 2007 je bil prodekan za študijske zadeve na FG UM, v letih 2000–2011 pa predstojnik Katedre za gradbeno in prometno informatiko. Je pobudnik in koordinator mednarodnega podiplomskega študijskega programa Gradbena informatika, v katerem sodelujejo University College Cork, TU Dresden, TU Delft, TU Graz, LTU - Luleå, UNINOVA Lisbon, Univ. Algarve, UL in UM. Je član Zveze gradbenih inženirjev in tehnikov, aktiven član CIB w78 in EG-ICE ter soustanovitelj Društva za gradbeno informatiko Slovenije. Od 5. 5. 2011 je rektor Univerze v Mariboru.

Izr. prof. dr. Dušan Zbašnik je ekonomijo študiral v Mariboru in v Beogradu. Z magistrskim delom je proučeval neposredne naložbe v tujini, z doktorsko disertacijo pa mednarodne finančne informacije. Izvoljen je bil za izrednega profesorja Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru za področje mednarodne ekonomije in mednarodnih financ. Predaval je na domačih in tujih univerzah. Iz obseže bibliografije z več kot 400 deli izstopa tudi več knjig, med njimi Mednarodne poslovne finance (1991, 1996, 2001), Mednarodni finančni management (1994) in Mednarodno finančno ravnanje (1999). Ob znanstvenem in strokovnem delu je opravljal številne dolžnosti v okviru univerze in različnih državnih organih. Kot neodvisni strokovnjak je bil dvanajst let član Sveta Banke Slovenije. Je član strokovnih in znanstvenih združenj, član uredniških odborov treh znanstvenih revij doma in v tujini in predstojnik katedre za mednarodno menjavo UM EPF.

Vladimir Rukavina je nedvomno entuziast, ki že več kot 30 let s svojimi idejami ter izjemno subtilnim čutom za kulturo vpliva na kulturno dogajanje v mestu Maribor. Že v času, ko je predsedoval KUD-u Študent v Mariboru, med leti 1982 in 1987, so se kazali obrisi kasnejše izjemne vpetosti v vsakovrstne kulturne vsebine, najprej skozi organizacijo in vodenje Festivala folklornih skupin Folkart, ki je nato v letu 1993 prerasel lastne okvire in postal del izjemnega mednarodno priznanega in uveljavljenega Festivala Lent. Narodni dom Maribor, ki ga vodi že dvajseto leto, je postal sinonim kakovostne kulture za vse generacije in vse okuse. Njegovo vodenje največjega kulturno-prireditvenega centra v regiji je več kot uspešno, saj je Narodni dom Maribor zaradi konstantne rasti in kvalitete izvajanih programov prepoznaven tudi v svetovnem kulturnem prostoru, kar potrjujejo tudi vsakoletna prestižna priznanja mednarodne organizacije IFEA (s sedežem v ZDA), ki je največje mednarodno festivalsko združenje.

Robert Presker je prorektor za študentska vprašanja Univerze v Mariboru. Prihaja iz Slovenske Bistrice. Absolvent na Filozofski fakulteti UM, smer Prevajanje in tolmačenje - angleščina ter Sociologija, se že od leta 2008 aktivno vključuje v študentske dejavnosti. Kot koordinator programskih vsebin ter predsednik Komisije za habilitacijske postopke v okviru ŠS UM se je že spoznaval z aktivnostmi za študente. Sedaj je član Senata Univerze v Mariboru in predsednik Študentskega sveta UM, opravlja pa tudi največjo vlogo zastopanja študentov kot prorektor za študentska vprašanja. V svojem programu si je med drugim zadal konstruktivno sodelovanje z vodstvom Univerze v Mariboru, povečanje prepoznavnosti Študentskega sveta UM, motiviranje študentk ter študentov za vključevanje v študentske dejavnosti znotraj UM, nadgrajevanje in izpopolnjevanje dejavnosti delovnih skupin … Predvsem si želi izboljšati kvaliteto študija in obštudijskih dejavnosti s pomočjo konkretnih predlogov študentov UM, katerih glas je prorektor študent.

Domofil(m) XVII

Srečanje z Jankom Glazerjem Televizijska oddaja, 45', č-b, 1970 Oddajo je pripravila: Jovita Podgornik; kamera: Mile de Gleria; montaža: Meta Arh; produkcija: RTV Slovenija, TV Slovenija

Pesnik, literarni zgodovinar, bibliotekar in urednik Janko Glazer (tudi Glaser) se je rodil v Rušah 21. marca leta 1893. Po šolanju v ruški ljudski šoli in na mariborski gimnaziji, kjer se je poglobljeno in načrtno seznanjal s slovensko literarno preteklostjo ter sodobnostjo, je študiral slavistiko in germanistiko v Gradcu, na Dunaju in v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1922. V letih 1920−1926 je poučeval na klasični gimnaziji v Mariboru, nadaljeval pa svoje življenjsko poslanstvo kot bibliotekar v mariborski Študijski knjižnici. Od leta 1930 do 1959 je bil njen ravnatelj – z namenom, da postavi »knjižnico na temelje.« V sodelovanju z ravnateljem Narodne in univerzitetne knjižnice dr. Jankom Šlebingerjem jo je izoblikoval v eno vidnejših slovenskih knjižnic, odprto za javnost (s katalogi) in z znanstveno ter leposlovno literaturo. Med okupacijo je bil izgnan v Srbijo. Leta 1945 se je vrnil v Maribor in obnovil knjižnico. Glazer predstavlja osrednjo osebnost mariborskega knjižničarstva, saj je vztrajal, da je Študijska knjižnica postala domoznanska in znanstvena ter bila kot taka opora šolskemu sistemu in Univerzi v Mariboru.

Ob ravnateljevanju se je Glazer posvetil znanstvenemu in uredniškemu delu, zlasti pisanju in urednikovanju Časopisa za zgodovino in narodopisje (ČZN). Pisal je kulturnozgodovinske prispevke, ocene slovenskih in tujih leposlovnih, memoarnih in literarnozgodovinskih del ter se posvečal tudi prevajanju. Proučeval je slovensko slovstvo na Štajerskem, tiskarstvo, knjigarstvo in časopisje v Mariboru. Uredil je več antologij. Pomembno mesto pa zastopa tudi kot pesnik – kot meditativni, impresionistični pesnik Pohorja, razpoloženjskih slik, razmišljanj o življenju in neurejenosti sveta ter bolečine zaradi sinove smrti med vojno. V številnih pesmih je izražal ljubezen do ženske, rodu in domačije ter svoja vojna doživetja (Pozdrav v domovino, Ciproš). Izdal je zbirko pesmi Ob jesenskem ekvinokciju (1946) ter izbral in uredil antologijo pesmi o ljubezni Jaz in ti (1952). Leta 1963 je v uredništvu Jara Dolarja izšla zbirka njegovih izbranih Pesmi in napisov. Janko Glazer je bil tudi urednik Novih obzorij. Prejel je vrsto priznanj, med drugimi je kot prvi prejel Čopovo diplomo (1967) ter Prešernovo nagrado (1968). Umrl je leta 1975 v Rušah.

Na poti pride vse naproti: portret dr. Bruna Hartmana Dokumentarni film, 50', barvno, č-b, 2012 Scenarij in režija: Bojan Labovič; direktor fotografije: Jure Černec; montažerka: Uja Irgolič; oblikovalec zvoka: Sven Lončar; snemalec pogovora: Kristijan Sande; producent: Ðorđe Legen; produkcija: Studio Legen za RTV Slovenija, Dokumentarni program

Literarni in kulturni zgodovinar, dramaturg, prevajalec, publicist in bibliotekar zaslužni prof. dr. Bruno Hartman se je rodil 29. septembra leta 1924 v Celju. Diplomiral je leta 1951 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz književnosti južnoslovanskih narodov, slovenskega jezika, francoščine in primerjalne književnosti ter leta 1976 doktoriral. Deloval je kot profesor na gimnaziji v Murski Soboti (1951−1955) in na mariborskem učiteljišču (1955−1957), potem kot dramaturg v Drami SNG Maribor (1958−1962), od 1962 do 1965 kot umetniški vodja in ravnatelj v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, od leta 1965 do 1989 pa kot bibliotekar in ravnatelj Univerzitetne knjižnice Maribor. Z gledališčem se je ukvarjal kot lektor, dramaturg, umetniški vodja in upravnik. Za nove uprizoritve je prevedel številna dramska dela, med njimi tudi vrsto umetnin svetovnih avtorjev. Bil je med pobudniki Borštnikovega srečanja v Mariboru in ga dolga leta sooblikoval.

V bibliotekarski stroki velja za zagovornika organiziranega knjižničnega sistema. Mariborsko in slovensko visokošolsko knjižničarstvo je primerjal z razvojem sorodnih knjižnic po svetu. Sestavil je projekt visokošolskega knjižničarstva v Mariboru (1974), spodbujal dobro strokovno delo in njegovo primernejšo organiziranost, se navduševal nad tehničnimi novostmi, ki jih je pionirsko uvajal v procese knjižničarstva in Univerzitetni knjižnici Maribor priskrbel leta 1988 novo stavbo. Sodeloval je pri ustvarjanju Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je na študente prenašal svoje bogate izkušnje. Prejel je Čopovo diplomo ter Glazerjevo nagrado.

Ves čas je bil tudi aktivni javni in kulturni delavec, prevajalec proznih in gledaliških del ter zapisovalec premislekov o slovenski literaturi in delih, aktivni snovalec in udeleženec mariborskega kulturnega življenja ter pisec mariborske kulturne zgodovine. Številne objave ga potrjujejo kot pomembnega slovenskega biografa, zlasti o mariborskih osebnostih v priložnostnih zapisih, v leksiki ali v daljših študijah. Pomembno mesto je v njegovem raziskovalnem delu zastopal Rudolf Maister (Rudolf Maister, 1989; Rudolf Maister, general in pesnik, 1998), njegove študije pa so zabeležene tudi v Časopisu za zgodovino in narodopisje, v mariborskih Dialogih ter v mariborski krajevni monografiji Maribor skozi stoletja (1991). Zapisi o mariborski kulturi so zbrani v knjigi Kultura v Mariboru: Gibanja, zvrsti, osebnosti (2001). Številne dragocene podatke in dejstva iz njegovega življenja pa prinaša avtobiografija Na poti pride vse naproti (2007), ki je podlaga istoimenskega dokumentarnega filma iz leta 2012. Film je prežet z modrostjo, optimizmom, širino in toplino njegove osebnosti. V njem nas dr. Hartman popelje po svoji življenjski poti, katere konec (30. oktobra 2011) je pomenil veliko izgubo za mesto Maribor in njegovo identiteto.

O ekipi Domofil(m)a

Avtorica, urednica in producentka: mag. Karmen Salmič Kovačič

Koordinatorka projektov UKM za EPK: dr. Vlasta Stavbar

Oblikovalka celostne podobe: Jerneja Herzog

Avtorji besedil: mag. Karmen Salmič Kovačič, dr. Jerneja Ferlež, Borut Gombač, Dejan Kac, Gabrijela Kolbič, dr. Vlasta Stavbar ter avtorji filmov in gostje klepetov

Sodelovanje pri promociji projekta in izdelavi oglasnih gradiv: dr. Jerneja Ferlež in Sandra Kurnik Zupanič

Pregled angleških prevodov naslovov: Mateja Škofljanec

Univerzitetna knjižnica Maribor se zahvaljuje RTV Slovenija, TV Slovenija in TV Maribor ter ostalim producentom in gostom pogovorov za sodelovanje, predvsem pa vsem avtorjem filmov, ker so se odrekli nadomestilu za predvajanje iz naslova avtorskih pravic. Brez njih projekt ne bi bil izvedljiv.

Kontaktna oseba: mag. Karmen Salmič Kovačič Univerzitetna knjižnica Maribor 02/25-07-473 [email protected]

Univerza v Mariboru, Univerzitetna knjižnica Maribor, Gospejna ulica 10, Maribor, (02) 25 07 400, www.ukm.si, [email protected]