UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Sabina Hren Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo GLEDALIŠKA DEJAVNOST NA PTUJU

Mentor: Kandidatka: izr. prof. dr. Bernard Rajh Sabina Hren

Maribor, 2010

Lektorica: Darja Plajnšek, prof. slo. j.

Prevajalka: Ksenija Kozar, dipl. prof.

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju dr. Bernardu Rajhu za nasvete, usmeritve in strokovno pomo č pri pisanju diplomskega dela.

Hvala tudi mojim najbližjim, še posebej staršema in Iztoku, ki so mi v času študija stali ob strani, mi nudili podporo in me vzpodbujali.

IZJAVA

Podpisani-a Sabina Hren rojen-a 12. 10. 1983 študent-ka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Gledališka dejavnost na Ptuju pri mentorju-ici izr. prof. dr. Bernardu Rajhu, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

______(podpis študenta-ke)

Kraj, Maribor

Datum, 24. 10. 2010

POVZETEK

V diplomskem delu z naslovom Gledališka dejavnost na Ptuju je predstavljen razvoj ptujskega gledališkega življenja in steber njegovega delovanja vse od za četkov gledališke dejavnosti na Ptuju pa do današnjih dni. Opisani so za četki gledališke dejavnost na Ptuju, ko je bilo gledališ če v nemških rokah, gledališka dejavnost v Narodni čitalnici in Dramati čnem društvu, poklicno gledališ če in njegova opustitev, prikazano je nadaljevanje ljubiteljskega gledališ čnega dela in ponovna oživitev profesionalnega gledališ ča. Predstavljeni so vsi pomembnejši gledališki ustvarjalci, ki so delovali na Ptuju. Ob tem je predstavljena bogata festivalska dejavnost ptujskega gledališ ča. Na koncu je dodan repertoar predstav, ki so jih ptujski gledališ čniki odigrali v času obstoja gledališ ča.

KLJU ČNE BESEDE: • Ptuj, • gledališ če, • Narodna čitalnica, • Dramati čno društvo, • repertoar, • gledališki ustvarjalci.

ABSTRACT

In final thesis titled Theatre activity in Ptuj is represented the development of Ptuj's theatre life and its activity from the beginning of theatre activity in Ptuj to the present days. There are described the beginnings of theatre activity in Ptuj when the theatre was is Germans’ hands, there are also described the theatre activities in National reading society and Dramatic society, professional theatre and its omission, the continuation of amateurish theatre work and renewed resuscitation of professional theatre. There are represented all important theatre creators, which were working in Ptuj. Beside that it is represented rich festival activity of Ptuj’s theatre. At the end it is added the repertoire of performances which were performed by Ptuj’s actors in the time of theatre’s existence.

KEY WORDS: • Ptuj, • theatre, • National reading society, • Dramatic society, • repertoire, • theatre creators.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ...... 1

2 NAMEN IN METODOLOGIJA DELA ...... 3

3 NEMŠKO GLEDALIŠ ČE...... 4

4 SLOVENSKE PREDSTAVE V NARODNI ČITALNICI ...... 6

5 DRAMATI ČNO DRUŠTVO...... 8

6 AVANTGARDNI TEATER FRANA ŽIŽKA...... 13

7 GLEDALIŠKA DEJAVNOST PO VOJNI...... 19

8 POLPOKLICNO GLEDALIŠ ČE ...... 22

9 POKLICNO GLEDALIŠ ČE...... 25

10 LJUBITELJSKA GLEDALIŠKA DEJAVNOST...... 27

11 GLEDALIŠKI PODMLADEK...... 33

12 GLEDALIŠ ČE ZATO ...... 34

13 FESTIVALSKA DEJAVNOST ...... 47 13 1 FESTIVAL MONODRAMA ...... 47 13 2 SLOVENSKI FESTIVAL KOMORNIH UPRIZORITEV ...... 54

14 POMEMBNEJŠI PTUJSKI GLEDALIŠ ČNIKI ...... 60 14. 1 VALO BRATINA ...... 60 14. 2 JOŽE BORKO...... 60 14. 3 FRAN ŽIŽEK...... 61 14. 5 JOŽE BABI Č ...... 62 14. 6 HINKO KOŠAK ...... 62 14. 7 PETER MALEC ...... 62 14. 8 EMIL FRELIH ...... 63 14. 9 ANA STRELEC BOMBEK...... 63 14. 10 BRANKA BEZELJAK GLAZER...... 63 14. 11 SAMO STRELEC...... 64 14. 12 RENE MAURIN ...... 65 14. 13 PETER SRP ČIČ ...... 65

14. 14 ALJOŠA TERNOVŠEK ...... 65

15 GLEDALIŠKI REPERTOAR ...... 66

16 SEZNAM IGRALCEV...... 77

17 SKLEP...... 81

18 VIRI IN LITERATURA...... 85

KAZALO SLIK Slika 1: Ena najstarejših fotografij gledališ ča, pred letom 1896 ...... 5 Slika 2: Otvoritev Klotzove prezidave leta 1896...... 7 Slika 3: Gledališka hiša po letu 1945 ...... 21 Slika 4: Gledališka stavba leta 2006 pred obnovo...... 44 Slika 5: Obnovljeno gledališ če...... 44 Slika 6: Žabe; režiser Jernej Lorenci ...... 46 Slika 7: Zijah A. Sokolovi č ...... 48 Slika 8: Karajan C, igra Brane Šturbej ...... 49 Slika 9: Radko Poli č - Rac...... 50 Slika 10: Gregor Čušin ...... 51 Slika 10: Pavlek...... 52 Slika 11: Eva Braun, Hitlerjeva ljubica...... 53 Slika 12: Kipec, ki so ga prejelinajboljši gledališčniki na SKUP-u 2002 ...... 55 Slika 13: Vabilo na SKUP 2005...... 57 Slika 14: Mama ni ena sama...... 59

1 UVOD

Ptuj je nastal na križiš ču cest, ki so povezovale Italijo, Panonsko nižino ter alpsko dolino z Balkanom v času mlajše kamene dobe. Naravne danosti in ugodna lega so povzro čile, da je tukaj zrasla prometno, strateško in gospodarsko pomembna naselbina. To podro čje so v pozni železni dobi naselili Kelti, ki so prostor postopoma urbano organizirali. Vendar pa so že kmalu po za četku zadnjega stoletja pred našim štetjem za čeli sem prodirati rimski vplivi. Rimljani so tukaj postavili vojaško taboriš če, ki je dobilo izhodiš čno vlogo pri osvajanju zahodne Panonije. Zaradi tega se je obmo čje za čelo pove čevati in razvijati.

Ptuj je okrog leta 103 postal samoupravna enota Colonia ulpia traiana Poetovio, ki je dosegla svoj najve čji obseg v 2. in 3. stoletju. Leta 450 so mesto požgali Hunti, vendar je mesto požar preživelo in še naprej ohranjalo utrjen prehod čez Dravo.

Leta 570 so Ptuj zasedli Avari in Slovani. Njihova poselitev je bila zelo intenzivna, tako da se Ptuj še danes ponaša z najpomembnejšim zgodnjesrednjeveškim najdiš čem na Slovenskem, katerega gradivo obsega časovno obdobje med 8. in 11. stoletjem.

Z uni čenjem avarske države ob koncu 8. stoletja je Ptuj prešel v okvir frankovske države. Zaradi zelo pomembnega re čnega prehoda je po frankovski zasedbi ponovno zaživela naselbina, ki je sprva pripadala spodnjepanonskima mejnima grofijama, kasneje pa je prešla v last salzburške nadškofije. Med leti 977 in 1555 je bilo mesto v lasti salzburških nadškofov, kasneje pa v lasti deželnega kneza.

Izguba funkcije obmejne utrdbe, veliki požari leta 1684, 1705, 1710 in 1744 ter druge ujme so Ptuj spremenile v povpre čno podeželsko mesto. Vendar pa je mesto kljub temu doživljalo mnoge vzpone, tako da so se tukaj postopoma udoma čili šolstvo, vojaštvo, usnjarska industrija, vinska veletrgovina, železniški in cestni promet ter za četki turisti čne dejavnosti.

Ptuj je torej mesto z bogato in dolgo zgodovino, ki se najbolj kaže prav v starem mestnem jedru, kjer je že od same ustanovitve locirano tudi ptujsko gledališ če. Ob pogledu na stavbo Mestnega gledališ ča Ptuj sem se za čudila, da pravzaprav, kljub temu da imam stavbo skorajda na dlani, o njem vem zelo malo. In ravno to dejstvo je bilo odlo čilno, da sem se lotila raziskovanja gledališke dejavnosti in razvoja gledališ ča na Ptuju.

1

Diplomska naloga je sestavljena iz osemnajstih poglavij. V uvodu sem predstavila temo ter orisala vsebino diplomskega dela. V drugem poglavju sta zapisana namen diplomske naloge in metodologija. V tretjem poglavju sem predstavila nemško gledališ če na Ptuju, torej za četek ptujske gledališke dejavnosti. Četrto poglavje govori o delovanju Narodne čitalnice na Ptuju in njenem pomenu za razvoj ptujskega gledališ ča. V petem poglavju sem predstavila delovanje gledališ ča v okviru Dramati čnega društva. V šestem poglavju sem se posvetila Franu Žižku in njegovemu avantgardnemu teatru, s katerim je ptujsko gledališ če doživelo pomemben napredek in se približalo vodilnim slovenskim gledališ čem. V sedmem poglavju je predstavljeno delovanje ptujskega gledališ ča po vojni; zanimalo me je, kaj so uprizarjali ter kdo so bili pomembni sodelavci gledališ ča. V osmem poglavju sem predstavila gledališ če v času, ko je le-to postalo polpoklicno. V devetem poglavju pišem o obdobju poklicnega delovanja ptujskega gledališ ča, ki je trajalo vse do ukinitve leta 1958. V desetem poglavju me je zanimalo delovanje gledališ ča po letu 1958, ko je gledališ če delovalo pod okriljem ljubiteljskih privržencev gledališča. Enajsto poglavje je namenjeno delovanju gledališkega pomladka; posvetila sem se predvsem mladinskima gledališkima skupinama Stopinje in Teater III ter delovanju Gledališkega studia. V dvanajstem poglavju sem predstavila ustanovitev in delovanje gledališ ča Zato in ponovno profesionalizacijo ptujskega gledališ ča. V trinajstem poglavju sem se posvetila festivalski dejavnosti, predstavila sem Festival monodrame in Slovenski festival komornih uprizoritev, ki imata na Ptuju že dolgo in mo čno tradicijo. V štirinajstem poglavju so predstavljeni pomembnejši gledališ čniki na Ptuju, vse od Vala Bratine do Petra Srp čiča, ki je aktualni direktor gledališ ča. V petnajstem poglavju je seznam uprizorjenih del od leta 1912 pa vse do sezone 2009/2010. V šestnajstem poglavju sem dodala seznam igralcev, ki so delovali v ptujskem gledališču. V sklepu sem zapisala povzetek in ugotovitve raziskovanja gledališke dejavnosti na Ptuju.

2

2 NAMEN IN METODOLOGIJA DELA

Ptuj je najstarejšo slovensko mesto in del njegove kulturne zgodovine je zagotovo tudi gledališ če, saj je bilo ves čas tesno povezano z mestom in njegovim prebivalstvom.

Namen diplomskega dela je predstaviti kulturnozgodovinske okoliš čine v razvoju ptujskega gledališ ča. Zanimali so me razvoj gledališ ča vse od njegovega nastanka v 18. stoletju, gledališka dejavnost v okviru čitalnice in Dramati čnega društva ter oblike poklicnega oziroma ljubiteljskega dela vse do današnjih dni. Raziskala sem, kako je potekalo delo v gledališ ču ter v kakšnih pogojih so ustvarjali. Zanimalo me je, kdo je bil zaslužen za razvoj gledališkega življenja, torej kdo je gledališ če vodil, kdo režiral, igral ali kako druga če sodeloval pri gledališkem delu. Posebej sem se posvetila tudi predstavam, ki so jih v preteklosti postavili na oder ptujskega gledališ ča.

V diplomskem delu sem uporabila deskriptivno metodo raziskovanja. Pri osebah in zgodovinskih dejstvih sem uporabila zgodovinsko metodo, saj je delo temeljilo na prou čevanju daljne in bližnje preteklosti na nivoju opisovanja in vzro čnega pojasnjevanja.

3

3 NEMŠKO GLEDALIŠČE

Za četek gledališke dejavnost v pravem pomenu besede sega na Ptuju v čas nemških in italijanskih potujo čih skupin v za četku 18. stoletja. Sprva so te gostovale na ptujskem gradu, ko pa se je število gostovanj pove čalo, so se odlo čili za gradnjo gledališke stavbe, v kateri ima gledališče še danes svoje prostore. Najprej so igre uprizarjali doma či diletantje, člani Diletantskega društva. Društvo je vodil mestni župnik dr. Gregor Jožef Plohel. Repertoar je bil skromen, najve čkrat so posegali po burkah, veseloigrah in operetah. Predstave so uprizarjali ob posebnih priložnostih, kot npr. cesarjevih rojstnih dnevih, adventnih in postnih nedeljah ter ob silvestrskih ve čerih. Izkupi ček od predstav so uporabili v dobrodelne namene.

Kot možna letnica gradnje gledališke hiše se navaja leto 1786, čeprav Slavko Desetak v Ptujski gledališki dejavnosti, ki jo je objavljal v gledališkem listu, trdi, da je prve dokumente, ki se nanašajo na ptujsko gledališče, mo č najti šele leta 1798. Z izgradnjo gledališke stavbe se je na Ptuju za čela ustaljena in stalna oblika gledališke dejavnosti. Sprva so bile vse predstave uprizorjene v nemškem jeziku, saj je bila ve čina prebivalstva na Ptuju nemškega.

Leta 1826 je v gledališču že igrala stalna gledališka družina, ki jo je vodil Viola. Leta 1832 je umetniško vodstvo prevzel Gustav Karnich. Tega leta so se na Ptuju za čela tudi gostovanja mariborskega gledališča. Po Karnichu so vodstvo gledališča prevzeli Söld, Hoffmann, Mayerhofer, Schwarz, Mayer in Römer. Kvaliteta predstav je bila iz leta v leto slabša. Najslabše je bilo v letih 1851 in 1852, ko sta gledališče vodila Rostock in Beker. Do pozitivnega premika je znova prišlo šele leta 1852, ko so gledališče prevzeli doma či diletantje. Leta 1854 je vodstvo gledališ ča prevzel Johann Nep. Koch. Ta sezona je bila zelo uspešna, saj je igralcem uspelo uprizoriti kar tri premiere na teden. V tem času so obnovili gledališke prostore, sve čana otvoritev prenovljene stavbe pa je bila dolo čena na rojstni dan kraljice Elizabete 19. novembra 1854, vendar so jo zaradi zapletov pri gradnji morali prestaviti za en dan. Od leta 1855 se je gledališko vodstvo nenehno menjavalo. Sezone so se za čele po trgatvi in so ponavadi trajale tri mesece. Med direktorji se v ptujski kroniki omenjajo: Štefan Müller, Jozef Lutz, Carl Hässel, Karolina Schweizer, Rietz, Ferdinand Mayer, Zanetti in drugi.

4

Stoto obletnico delovanja gledališča so Nemci proslavili 24. novembra 1886 z veseloigro Zapor. Zanimanje za gledališko igro se je znova pove čalo leta 1890, ko je direktor Lampret ustanovil igralsko skupino Dilentanten Club.

Temeljno obnovo je gledališka stavba doživela leta 1896 pod vodstvom dunajskega arhitekta Rudolfa Klotza, ki je pro čelje gledališke hiše obogatil v neorenesan čnem slogu. Po njegovih na črtih so prenovili tudi dohode v dvorano, poglobili prostor za orkester, po ložah so obesili draperije in uredili kurjavo. Ptuj v tem času ni imel stalne gledališke družine, ampak so tu nastopale potujo če skupine iz Maribora, Celja in Varaždina. Čeprav so bile to poklicne igralske družine, predstave niso bile na zavidanja vredni umetniški ravni, saj je potujo čim komedijantom gledališče pomenilo obrt ne pa umetnost. Nemško gledališče tako na Ptuju ni ustvarilo daljše gledališke tradicije, saj so se direktorji in igralci nenehno menjavali. Je pa bilo pomembno zaradi oživitve in samega razvoja gledališke kulture na Ptuju.

Slika 1: Ena najstarejših fotografij gledališ ča, pred letom 1896

5

4 SLOVENSKE PREDSTAVE V NARODNI ČITALNICI

Slovenska gledališka dejavnost nasploh se je za čela razvijati s pri četkom ustanavljanj čitalnic, ki so bile ustanovljene med leti 1861 in 1868. Ptujska čitalnica je bila ustanovljena leta 1863 in gledališče je bilo le eno od njenih dejavnosti, s pomo čjo katerega so budili narodno zavest. Čitalnica je bila na Ptuju pomemben steber slovenstva, saj je bilo ve činsko prebivalstvo nemško. Čitalnica je za čela poslovati 1. junija 1864, sve čana otvoritev pa je bila 5. septembra istega leta. Prvi predsednik je bil dr. Avgust Čuček. Čitalniški prostori so bili v Hermanovi hiši, današnji Prešernovi ulici 27. Čitalnica je postala ognjiš če narodne zavesti, kova čnica novih borcev za pravice slovenskega ljudstva in jedro prosvetnoizobraževalnega dela. Da bi privabili čim ve č ljudi, so organizirali zabave s petjem, govori, plesom, deklamacijami in gledališkimi predstavami. Po drugi strani pa so svoje člane izobraževali s časniki, revijami, knjigami in predavanji. Slovence so pritegnile predvsem razne gledališke predstave, burke, ske či, igrice … Te niso bile na visoki umetniški ravni, so pa bile pomembne, saj so oznanjale in slavile slovensko besedo, ki do tedaj v gledališki kulturi ni bila prisotna.

Prvo slovensko gledališko predstavo so uprizorili 18. decembra 1864. Ptujski kronist Ferdinand Reisp je zapisal: »18. decembra je bila v Ptuju prva slovenska predstava. Imeli so jo diletanti pri besedi v čitalnici, kar so tukaj ozna čili kot velik kulturnozgodovinski dogodek.« (Mavri č 1988: 13) Na za četku predstav ni bilo veliko, vse je bilo odvisno od dobre volje posameznih čitalni čarjev in njihove naklonjenosti gledališki dejavnosti. Med leti 1871–1875 so uprizorili Svojeglavneže, Strast in krepost, Holbeinovo komedijo Vdovec in vdova, Poglavje I, II in III ter Medene tedne. Najuspešnejša je bila sezona 1875/76, ko so uprizorili burko Brati ne zna, šaloigro Kteri bo? ter igre Visoki C, Ravna pot in Lorian.

Od leta 1876 pa vse do leta 1885 je v čitalnici vladal gledališki molk, saj so čitalnico bremenili veliki stroški pri nabavi kulis, kostumov in drugih rekvizitov, prav tako pa se je v teh letih mnogo čitalni čarjev izselilo iz Ptuja. Delo čitalnice pa je ovirala tudi njihova ve čkratna selitev. Iz Hermanove hiše se je selila v prostore nad današnjo kavarno Evropa, v Teutchmannovo hišo, potem v današnji Narodni dom in nazadnje v Murš čevo hišo na Ormoški cesti, kjer jih je motil tudi skromni napis, tako da so ga morali odstraniti.

6

Šele leta 1882 so kupili hotel Zur Stadt Wien in ga preimenovali v Narodni dom. Od takrat naprej se je vsa gledališka dejavnost čitalni čarjev odvijala prav tam. Gledališko dejavnost so znova obudili leta 1885. 12. aprila so uprizorili Ogrin čevo igro Kje je meja. Leta 1887 so uprizorili opereto Seržan. Leta 1894 so na Ptuju gostovali mariborski učitelji z igro Telegram, doma čini pa so ob 25. obletnici u čiteljskega zbora ponovili opereto Ti čnik. V naslednjih letih so se zvrstile naslednje predstave: Nestorjev Lumpacij Vagabund, Raupachov Mlinar in njegova h či, enodejanka Bog vas primi, Monsentalova igra Na osojah, Oče so rekli, da le, Štepihar mlajši, Eno uro doktor.

Leta 1903 so nastopili z igrama Bucek v strahu in Bratranca. Po letu 1903 pa so sledile: Dr. Hribar, Kotzebujev Raztresenec, Idealna taš ča, Jur čičev Deseti brat, Govekarjevi Legionarji, Putifarka ter Telegram. Leta 1909 so se lotili obnove odra v Narodnem domu. Obnovitvena dela je vodil Kristo Horvatin. Od leta 1902 do 1912, ko je s svojim delom za čela podružnica mariborskega Dramati čnega društva, so se čitalni čarji lotili ve čjih in zahtevnejših umetniških del: Jur čičevih Rokovnja čev, Meškove Matere, Muhastega muzikanta, Linhartove Županovove Micke, Govekarjeve Legionarje … Predstave čitalni čarjev najve čkrat niso bile umetniško kvalitetne, vendar so bile zelo pomembne, saj so oznanjale zatirano slovensko besedo v nemškem Ptuju.

Slika 2: Otvoritev Klotzove prezidave leta 1896

7

5 DRAMATI ČNO DRUŠTVO

Ptujska podružnica mariborskega Dramati čnega društva je bila ustanovljena 8. februarja leta 1913, s čimer so bili na Ptuju narejeni prvi koraki od ljubiteljskega igranja k pravemu poklicnemu gledališ ču. Prvi predsednik je bil Andrej Haladej, toda še istega leta ga je zamenjal dr. Ivan Fermevc, ki je društvo s krajšim presledkom vodil vse do za četka okupacije. Z gledališkim delom so za čeli že leta 1912. Igralsko družino je v sezoni 1912/1913 vodil Lev Brun čko in pod njegovim vodstvom so uprizorili 12 predstav, od tega 8 premier: • Karl Costa: Brat Martin, • Adolf Willbrandt: Svetinova h či, • Görner: Janko in Metka, • Karl Costa: Njen Korporal, • Gustav Kadelburg: V civilu, • Ludvig Anzengruber: Četrta božja zapoved, • Jur čič: Deseti brat. Repertoar sezone 1913/14 je bil sestavljen izklju čno iz ljudskih iger. Obisk je upadal in marsikatera igra je bila odigrana z materialno izgubo. Zadnjo predstavo te sezone in hkrati zadnjo predstavo pred vojno je odigralo mariborsko Dramati čno društvo. To je bila igra Ustoli čenje. Prva svetovna vojna je gledališko delo onemogo čila. Prišlo je celo tako dale č, da je Mestna ob čina 26. 8. 1914 prepovedala uprizarjanje gledaliških predstav, prostore Narodnega doma pa je zasedla vojska. Mrtvo obdobje je trajalo vse do za četka leta 1918. Sredi še trajajo če vojne jim je uspelo odigrati burko Oskarja Blumenthala in Avgusta Kadelburga Martin Smola. Na črtno gledališko delo se je znova za čelo buditi šele ob razpadu habsburške monarhije jeseni leta 1918. Gledališ če so ponovno otvorili z igro Josipa Jur čiča Tugomer, ki so jo uprizorili v Narodnem domu na dan ustanovitve Kraljevine SHS 1. decembra 1918. Člani Dramati čnega društva so prvi č nastopili na deskah ptujskega Mestnega gledališča 26. januarja 1919 s ponovitvijo igre Deseti brat. S tem je nemščina v mestnem gledališču dokon čno zamrla, z gledališkega odra se je prvi č oglasila dolga leta zatirana in prepovedana slovenska beseda.

8

V dveh mesecih so pripravili Govekarjeve Legionarje, opereto Pri belem konji čku ter Meškovo Mater. Ob zadnji predstavi je izšla tudi kritika, ki je bila izredno pozitivna. Igralci naj bi se kon čno otresli prejšnje nesigurnosti in površnosti. To je bila prva kritika, ki je ocenjevala predstavo Dramati čnega društva.

Predstave Dramati čnega društva je režiral Mirko Majcen, dolgoletni intendant društva. Zraven njega, ki je bil hkrati režiser in igralec, so v predstavah nastopili še Fran Ramšak, Bogomir Krištof, dr. Anton Horvat, dr. Hinko Schreiner, Ivan Žmaher, dr. Zvarnik, dr. Fran Šegula, Lešnik, Muršec, Marjana Lukner, gospa Izwolski, gospa Gabrova, gd č. Scheligo, gd č. Voršič in gd č. Zupan čičeva.

Ptujska podružnica mariborskega Dramati čnega društva se je leta 1920 popolnoma osamosvojila. Tega leta je vodja okrajnega glavarstva na Ptuju dr. Otmar Pirkmajer z ravnateljem mariborskega gledališča Hinkom Nu čićem sklenil dogovor, da bodo mariborski gledališčniki na Ptuju gostovali s tridesetimi predstavami. Vendar pa zastavljenega cilja niso uresni čili, saj so bila ta gostovanja preveliko finan čno breme za obe strani. Sezona 1920/1921 je bila zelo skromna, saj so uprizorili samo eno dramo, in sicer Finžgarjevo igro Verigo. Nasledna sezona je bila veliko bolj uspešna, saj so pripravili 13 predstav, kot gostja pa je v ptujskem gledališ ču nastopila ruska igralka Natalija Aleksandrova Bronskaja.

Vse od osamosvojitve si je Dramati čno društvo prizadevalo, da bi v svoje roke dobili gledališko stavbo, a ob čina temu ni bila naklonjena. Šele 1. januarja 1922 jim je uspelo skleniti najemno pogodbo za pet let. Vendar pa pogodbe takratni župan Tomaž Lozinšek ni priznaval, saj so nanj pritiskali Nemci, ki so se dobro zavedali, kakšen pomen ima gledališče za Slovence. Kasnejši župan Anton Blažek je bil Dramati čnemu društvu bolj naklonjen, vendar so bili kljub temu pogoji pogodbe zelo težki. Mestni ob čini so morali pla čevati najemnino, krili so vse stroške, ki so nastali pri predstavah, vsako leto pa so morali uprizoriti 20 novih del. V sezoni 1923/24 so uprizorili veseloigro Josefa Stobla Stari grehi, igro Otta Ernsta Vzgojitelj Lanovec, dramo Sr đana Tu čića Golota, Krekove Tri sestre, dramo Jakoba Špicarja Pogumni Ton ček in Rem čevo tragedijo Užitkarji. V tej sezoni je društvo nameravalo obnoviti gledališko stavbo, prav tako pa so uvedli abonma in si tako prvi č zagotovili redne dohodke.

9

Uspešna sezona je vodstvo Dramati čnega društva pripeljala do zamisli, da bi si pridobili poklicnega režiserja. Mesto so ponudili režiserju Pavlu Rasbergerju, ki pa je medtem že obnovil pogodbo z mariborskim gledališčem. Igralskemu ansamblu se je v tej sezoni pridružila le Nada Gabrijel čič, poklicna igralka iz mariborskega gledališča.

Sezono 1925/26 je zaznamovala obnova gledališkega odra, tako da se je za čela zelo pozno. Toda kljub temu je bila uspešna, saj so z zaklju čno predstavo Cankarjevega Kralja na Betajnovi diletantje dosegli svoj umetniški vrh. V eni od kritik so še posebej pohvalili igralca Mirka Kauklerja, ki se je izoblikoval v mo čnega karakternega igralca. Nada Gabrijel čičeva in Komavlijeva, ki se je priklju čila diletantom v tej sezoni, sta, po njihovem mnenju, igrali doživeto. Posebej sta se odlikovali v zahtevnih vlogah.

Vodstvo ptujskega gledališ ča je že od samega za četka težilo k ustanovitvi poklicnega gledališ ča, za kar so potrebovali stalno navzo čnost poklicnega gledališ ča, v njihovem primeru mariborskega. Vendar pa realnih možnosti za ustanovitev le-tega ni bilo veliko. Voda na njihov mlin je bilo predvsem dejstvo, da so na Ptuj prihajali gledališ čniki, ki se iz razli čnih razlogov niso mogli uveljaviti v Mariboru. Eden takšnih je bil tudi nekdanji upravnik in ravnatelj Narodnega gledališ ča v Mariboru Valo Bratina. Sezona pod taktirko Bratine je bila zelo uspešna, saj je z njim prišel v ptujsko gledališče ustvarjalec, ki je Dramati čnemu društvu omogo čil številsko bogato in redno gledališko sezono. Vendar pa je bilo njegov program nemogo če kakovostno izvesti, saj oder ni bil dovolj dober za njegove scenske eksperimente, prav tako ni bilo dovolj usposobljenih igralcev in navsezadnje repertoarju ni bilo doraslo niti ob činstvo. Vendar pa je opaziti, da se je poskušal prilagajati publiki, saj zahtevnejši drami najve čkrat sledi lahkotnejša ljudska igra ali komedija. Bratina je za svoj repertoar dosledno izbiral slovenske dramske tekste, tako da ga po številu teh dramskih tekstov ni prehitelo nobeno slovensko gledališče. Gledališki ansambel so v tej sezoni sestavljali: Nada Gabrijel čičeva, Lojzka Kocmutova, Marjana Luknerjeva, Gregorinova, Komacova, Komavlijeva, Kostanjev čeva, Krašnerjeva Mayerjeva, Megli čeva, Šentjur čeva, Šijan čeva, Wagnerjeva, Valo Bratina, dr. Anton Horvat, prof. Miroslav Gorše, Rudolf Kakhel, Štefan Job, Mirko Kaukler, Bogomir Krištof, Kostanjevec, Krašner, Malešič, Pavko, Pretekel, Slavko Prek, Robi č, Saša Skaza, Šuler in Vlado Zupan čič.

10

Bratina je zasnoval repertoar kot zgodovinski pregled razvoja slovenske igre od romanti čnega realizma do slovenskega ekspresionizma. Sezono je za čel z uprizoritvijo Cankarjevih Hlapcev, kar že nakazuje na njegovo stremenje k uprizarjanju sodobne slovenske dramatike in željo po popolni umetniškosti. Nadaljeval je s Schonerrjevo dramo Satan v ženski, kjer je kot gostja nastopila njegova soigralka iz Maribora Berta Bukšek. Sledijo Jur čičev Deseti brat, Baluckijeve Težke ribe, Rem čeva Magda, Petr čkove poslednje sanje, igra Gabriele Zapolske Morala gospe Dulske ter srednjeveška igra Deutsha Pasijon ali Trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Po koncu sezone je Bratina odšel v celjsko gledališče. Umetniško vodstvo na Ptuju pa je prevzel Mirko Kaukler. V sezoni 1927/28 je pripravil veseloigro Františka Langerja Kamela skozi uho šivanke, Prvo ljubezen, Raupacherjevo igro Mlinar in njegova h či ter pravljico Pogumni Ton ček. Ob koncu sezone je Kaukler zapustil ptujsko gledališče in po njegovem odhodu je delo v Dramati čnem društvu zamrlo. Gledališki molk je trajal vse do leta 1935. V tem času pa so v ptujskem gledališču gostovali Ljubljan čani in Maribor čani.

Mestno gledališ če je prevzelo Delavsko prosvetno in kulturno društvo Svoboda. Pod njihovim okriljem je do leta 1932 deloval dramski odsek Delavski oder, ki sta ga vodila Roman Jaguši č in Ivan Žnidari č. Predstave Delavskega odra, kot pove že samo ime, so bile namenjene predvsem delavcem. Od leta 1927 so pripravili Finžgarjevo igro Razvalina življenja, Tolstojevo dramo Mo č teme, Cankarjevi drami Jakob Ruda in Hlapec Jernej … Najuspešnejši so bili leta 1931, ko so ob činstvu predstavili Anzengruberjevo narodno igro Četrta božja zapoved, Haškovega Dobrega vojaka Švejka, Cankarjevega Hlapca Jerneja in Blumenthalovo – Kadelburgovo veseloigro Gostilna pri belem konji čku. Vsa omenjena dela je režiral Jože Jaguši č.

Leta 1932 je režisersko mesto prevzel Mirko Bezjak. Pod njegovim vodstvom so pripravili Stolbejevo igro Stari grehi ter Golarjevo Vdovo Rošlinko. Njihova zadnja predstava na odru Mestnega gledališ ča je bila Cankarjeva igra Hlapec Jernej. Svoje delo so namre č nadaljevali v stari kasarni v Panonski ulici. Do leta 1935 so tam ptujskemu ob činstvu predstavili dramo Franca Škrlja Najden ček, Molierovega Namišljenega bolnika, Klop čičevo No č, Seliškarjevo Črno mater ter pesem Frana Kozarja Cestar Martin.

11

Po razpadu Svobode leta 1935 je za krajši čas v delavskem kulturnem življenju zavladalo mrtvilo. Leta 1937 je poslanstvo Svobode prevzel dramski odsek Vzajemnost. Na oder so postavili veseloigro Konec sveta, delo Jožeta Kranjca Detektiv Megla, Cankarjevega Hlapca Jerneja … Naslednje leto je režisersko mesto prevzel Franc Koželj. Pod njegovim vodstvom so uprizorili Kranj čeve Katakombe, Sinclairovega Vlomilca ter burko Ljubezen in ljubosumnost.

Poleg ljubljanskih in mariborskih gledališ čnikov so v ptujskem gledališ ču gostovali tudi ptujski gimnazijci. Pod vodstvom prof. dr. Karla Zelenika so naštudirali Cornellijevo igro Le Cid, drugo dejanje Evripidovega Bratskega spora, Gogoljevo Ženitev, Ogrizovi čevo dramo Hasanaganica itd. V sezoni 1932/33 je Dramati čno društvo pod vodstvom režiserja Mirka Kauklerja znova poskušalo ustvariti vzdušje za delo. Vendar njihova prizadevanja niso obrodila sadov, saj so uprizorili le Deutschovo srednjeveško igro. V naslednjih dveh sezonah niso zmogli pripraviti nobene predstave. Svoje delo so nadaljevali šele v sezoni 1935/36. Pod vodstvom Avgusta

Špata so uprizorili Ganglovega Sina, veseloigro Lászlá Cerkvena miš ter Ingoli čeve Zgrešene poti. Leta 1936 je Dramati čnemu društvu zopet uspelo pridobiti mariborske igralce za gostovanja, sami pa so pripravili 5 premier.

V gledališki sezoni 1937/38 je na Ptuj prišel Jože Borko. Tudi njegov repertoar je bil usmerjen k uprizarjanju novejših slovenskih dramskih besedil. Z Borkom je znova zaživela dramska šola, v kateri so se seznanjali z obrazno mimiko, vadili so geste, recitacije, veliko pa so se posve čali tudi vlogi in pomenu gledališ ča. Borko pri svojem delu ni sodeloval z nobenim od profesionalnih igralcev in najbrž je to tudi eden od razlogov, zakaj je že po prvi sezoni zapustil gledališ če. Drugi vzrok lahko najdemo tudi v njegovi neizkušenosti in mladosti. Njegov položaj pa je oteževala še usmerjenost k modernizmu, ki je dolo čala izbor besedil in odnos do prostora ter nekaterih drugih postavk. Pod njegovim vodstvom so uprizorili dramo Valentina Katajeva Petrovi ča Kvadratura kroga, Kranj čev Skedenj, Švajgerjevo Doma čijo, Rem čeve Kirke, Plohlovo igro Zakonci stavkajo ter Šnuderlove Lopovščine.

12

6 AVANTGARDNI TEATER FRANA ŽIŽKA

Leta 1938 je na Ptuj prišel mlad režiser Fran Žižek, ki je uvedel avantgardni teater, s katerim je ptujsko gledališče doseglo svoj umetniški vrh. Pod njegovim vodstvom je postalo ptujsko gledališče eno najvažnejših in najnaprednejših kulturnih ustanov na Štajerskem. Z drznimi uprizoritvami je postavil mo čne in zdrave temelje za izgraditev novega slovenskega gledališča. »Žižkovo avantgardno gledališče na Ptuju je v umetniškem pogledu pomenilo samostojno, visoko kulturno umetniško dejanje, ki pa ga je na žalost nasilno prekinila okupacija.« (Grobelnik 2001: 37) Nova smer slovenske gledališke umetnosti, ki jo je uvedel Žižek, je veliko obetala, a povojni čas je bil preve č zaposlen s politi čno utilitaristi čnim socializmom in se je raje vrnil k preizkušenemu modelu gledališča.

Fran Žižek je za čel svoje delo v Mestnem gledališču zelo entuziasti čno. Ob sebi je zbral požrtvovalne sodelavce, med njimi tudi take, ki so se z gledališčem ukvarjali profesionalno. Njegova stalna sodelavca sta bila koreografka Jo Žižek in igralec Albert Wilhelm, ki je bil nosilni igralec skoraj vseh predstav. Wilhelma je Žižek pripeljal s seboj iz Maribora in le-ta je postal edini poklicni igralec ptujskega gledališča. Velikokrat je Žižek izbral prav takšno dramo, v kateri je Wilhelmov talent prišel do največje veljave, saj je to obema omogo čalo karseda velik uspeh. Žižek se je tako kot predhodniki posve čal igranju slovenske dramatike, kar je za ptujsko gledališče postala stalnica in je pomenila tudi nekakšen politi čnodemonstrativen odziv na nekdanje ve činsko nemško prebivalstvo na Ptuju. Avantgardisti čne poteze Žižkovega teatra se ne kažejo samo v svobodnem odnosu do besedila in poudarjanju ideologije, ampak predvsem v Žižkovem razumevanju prostora in na rušenju identifikacije med gledalci in osebami na odru. Oder je bil zanj prostor treh dimenzij, na katerega je namesto kulis postavljal stilizirane in zelo funkcionalne scene, s čimer je publiko nenehno spominjal, da gleda gledališ če, ne življenje. Zna čilnost njegovega teatra pa se kaže tudi v druga čnem razumevanju odrskega prostora, saj je oder razumel kot prostor treh dimenzij, tako da so bile njegove scene vedno sestavljene iz posameznih fleksibilnih delov.

13

Ob prihodu v ptujsko gledališče je bil razo čaran, saj so se prvega sestanka udeležili le trije člani gledališkega ansambla (Jože Samec, Jožica Čehova in Ljudevit Fürst). Razmere za delo so bile v gospodarskem in politi čnem pogledu izredno slabe. Gledališ če za svoje delo ni prejelo nikakršnih subvencij, vendar je Žižku kljub temu uspelo zbrati mo čno gledališko družino, ki so jo sestavljali Mirko Bezjak, Jože Kogej, Franc Peršon, Franc Koželj in Milica Domanjko. Nadarjeni ptujski dijaki so prevzeli propagando za obisk gledališ ča, pomagali so pri izdelavi in postavljanju scen, zbirali kostume in podobno. Kolektiv ptujskega avantgardnega teatra so tako v glavnem sestavljali dijaki, delavci, pomo čniki in vajenci, ki so si podnevi služili kruh v delavnicah in trgovinah, ob ve čerih pa so se popolnoma predali gledališkemu odru. Aplavz navdušene ptujske publike je bil najve čkrat edino pla čilo za mnoge ure, ki so jih žrtvovali za učenje vlog.

Prvo sezono v ptujskem gledališ ču je Žižek za čel z Linhartovim besedilom Ta veseli dan ali Mati ček se ženi, pri čemer je tekst spremenil in dopolnil, kar je najve čkrat po čel z namenom, da je poudaril njegovo (politi čno) provokativno mo č. Omislil si je majhen vrtljiv oder, na katerem je bilo postavljenih le nekaj najnujnejših scenskih elementov. Že pred premiero je bilo z igro veliko težav, tako da so le-to dvakrat preložili. Odigrana je lahko bila šele, ko je Žižek vse prizore o čistil neželenih dodatkov. Težave so se pojavile tudi po odigrani igri, saj se je sreskemu na čelniku zdelo, da je bil epilog prevratniški poziv in je zahteval, da morajo Žižka odpustiti. Po dolgem prepri čevanju jim je uspelo, da je Žižek lahko ostal na Ptuju, vendar se njegovo ime ni smelo pojavljati na gledaliških letakih. Sledila je Cankarjeva Lepa Vida. Igra je bila z vseh vidikov umetniško kakovostna, vendar je bila za tukajšnjo publiko prezahtevna. V njej je Žižek prvi č uporabil elemente sen čnega teatra. Z zaveso iz tan čice je oder razdelil na dva svetova, realnega in sanjskega. Svet hrepenenja in fantazij pa je podkrepil s pomo čjo sen čnih iger in filmskimi projekcijami. Nadaljevali so z igro Jožeta Krajnca Detektiv Megla, s katero je Žižek želel nakazati problem ve čnega politi čnega spletkarstva v času volitev. Tudi ta tekst je doživel veliko dramaturških posegov, gre celo tako dale č, da uvede novo osebo – voditelja predstave oziroma režiserja. Tudi tokrat je bila scena vrtljiva.

14

Naslednja je bila na vrsti igra Angela Cerkvenika Kdo je kriv. Glavni vlogi sta odigrala Albert Wilhelm in Tita Veljak kot gostja. Tudi to besedilo ni ostalo nespremenjeno, saj je dodal ve č gibanja in akcije ter dopisal še nekaj besedila. Zaradi napredne vsebine in nekaterih prizorov je oblast dijakom prepovedala obisk. Uprizoritev ni uspela, saj so bili gledalci, po Žižkovem mnenju, že dovolj zbegani od dnevnih časopisnih poro čil o vojni, da niso hoteli biti še v gledališču soo čeni z vojnimi grozotami. V nadaljevanju so se predstavili s Smasekovo Burko o jezi čnem dohtarju. Kljub temu da gre za francosko ljudsko igro, jo je Žižek s številnimi slovenskimi izrazi in navadami tako spremenil, da lahko o njej govorimo kot slovenski. Odziv na igro je bil izredno pozitiven, kar je Žižek želel izkoristiti in je imel pred vsako predstavo predavanje, na katerem je poudarjal, da bi gledališče moralo skrbeti za prosveto ljudskih množic in krepiti narodno zavest. Prvo sezono je Žižek kon čal z Jur čičevim Desetim bratom. Igra je bila uprizorjena ob 20. obletnici Dramazi čnega društva. V tej drami je Žižek poudaril predvsem socialno problematiko, boj med razlaš čenim siromakom in o četom meš čanom. Osredoto čil se je na konflikt med razlaš čenim sinom Martinom Spakom in njegovim o četom Piškavom. Težava se je pojavila, kako številne prizore prikazati čim bolj teko če in brez premora. Zato si je izmislil sistem črnih, premi čnih zaslonov, ki so s svojimi razmiki odkrivali izseke prizoriš č, s čimer se mu je posre čilo ustvariti vtis nekakšne filmske pripovedi. Hkrati je Žižek ob tej priložnosti postavil razstavo o ptujskem gledališ ču, v kateri pa je predstavil samo svoje delovanje, ostalo pa je izpustil z namenom, da poudari, da avantgardno gledališče ne potrebuje tradicije, ker je za četnik novega.

V času, ko je izbruhnila vojna, se je Žižek čutil dolžnega, da se zoperstavi nacisti čnemu barbarstvu z repertoarjem, ki bi pokazal na povezanost slovenske dramatike s svetovno dramsko dediščino. Drugo sezono njegovega delovanja na Ptuju (1939/40) je tako zaznamoval predvsem odmik od slovenske dramatike in zahtevnost repertoarja. Prav tako je za čel ve čjo pozornost namenjati igralski zasedbi, kar se je kazalo v kakovostnejši igri, ki jo je opazila tudi kritika. Od tekstovnih predelav se je preusmeril k vizualnemu vidiku predstav in izbiri igralcev, kar se je navsezadnje kazalo tudi v odzivih in kakovosti odigranega.

15

Sezona se je za čela v znamenju proslavljanja 25. letnice obstoja Dramati čnega društva. Ob tem jubileju je bila v Mariboru in Ptuju pripravljena razstava, na kateri je osrednja pozornost veljala predvsem prvi sezoni Žižkovega avantgardnega gledališča. Prva predstava v tej sezoni je bila Sofoklejev Kralj Ojdip. Predstava naj bi bila opomin in opozorilo na bližajo čo se morijo, hkrati pa so hoteli v prenesenem pomenu opozoriti na Hitlerja in njegovo tiranstvo. To so opazili tudi ptujski Nemci, ki so z dreves in zidov potrgali plakate za reprizo. Sezono so nadaljevali s Kreftovimi Malomeščani. Z njimi je Žižek opozoril na ve čno prisoten problem ovaduštva in kle čeplazništva v takratni družbi. Groteskno ob čutje je hotel ustvariti že s samo sceno, kjer je meščanski salon okrasil z velikimi naki čenimi portreti Franca Jožefa, pohištvo je bilo odeto v barve avstro-ogrske zastave, na stropu pa je lebdel velik kovinski dvoglavi orel. V zaklju čnem prizoru so dramske osebe pripete na vrvice, ki jih drži dvoglavi orel, kot nekakšne lutke. Te lutke sprva krožijo po odru, kasneje pa povsem otrpnejo. Naslednja je bila na oder postavljena igra Evgena O'Neilla Strast pod bresti. Z njo je Žižek želel opozoriti na agrarne probleme in na to, kako pohlep uni čuje ljudi. Tudi pri tej igri se je domislil zanimivega scenskega efekta. Dogajanje v notranjosti hiše in pred njo je lo čil s trstiko, skozi katero se je videlo, in s spremembo osvetlitve dobil nekakšen »elasti čni scenski prostor«. Sledile so Ingoli čeve Sirote . Dramatizacija mladinske povesti je bila namenjena šolarjem od sedmega do štirinajstega leta. Povest je zdramatiziral kot odrsko slikanico v 13 slikah. Naslednje so uprizorili Coltanove Beneške troj čke. Namesto kulis je Žižek na oder postavil tri polovi čne valje, ki so jih igralci sami obra čali in tako ustvarjali hodnike in notranjost treh hotelskih sob. Ta zamisel se je najbolj izkazala v zaklju čku igre, ko se zapored prikazuje dogajanje v sobah. Gledalci so dobili vtis, da na odru igrajo tri osebe, v resnici pa se je Albert

Wilhelm z menjavo pokrival bliskovito spreminjal iz enega lika v drugega.

V za četku marca so v gledališču priredili umetniški ve čer, na katerem so svoja dela prebirali Tone Šifrer, Anton Ingoli č in Jože Jarc. Ptujski glasbeniki so nastopili z glasbenimi to čkami, ptujska gledališka skupina pa je prispevala plesno pantomimo V mraku in enodejanko Nevarna igra avtorja Stanka Cajnkarja. Plesno pantomimo je odplesala Žižkova žena, Jo

Žižkova.

16

Zadnja predstava v sezoni 1939/40 in tudi zadnja, ki jo je Žižek zrežiral v Mestnem gledališču, je bila Martin Krpan. S to predstavo je želel, kot je sam poudaril, haloškim revežem in drugim zaslepljencem odpreti o či in jih z uprizoritvijo zbuditi iz lažnih nostalgičnih utvar. Sporo čilo te igre poudarja, naj bo slovenski narod v teh časih mo čan tako kot Martin Krpan. Po Žižkovih osnutkih za gledališki list so želeli v tej predstavi obuditi nekakšen slovenski ljudski slog in na čin igre, ki v ospredje postavi prevladujo čo lastnost ali zunanjo zna čilnost osebe. To besedilo in zamisel o izvedbi predstave pomenita vrhunec Žižkovih snovanj na Ptuju. Predstava je imela mo čan demonstrativni naboj in tik pred izbruhom 2. svetovne vojne jasno sporo čilo o samozavedanju slovenskega naroda. Kljub vsemu temu je uprizoritev ostala povsem neopažena. Kot poudarja Žižek, je bila publika ob premieri šokirana. Nekaj intelektualcev je predstavo pohvalilo, ve čina pa za njegov naivni slog ni imela nikakršnega razumevanja.

Žižek je tik pred vojno za čel organizirati tudi ljudske predstave. Igrali so jih ob nedeljah popoldne, vstopnina pa je bila zelo nizka, tako da se jih je lahko udeležilo čim ve č ljudi, predvsem delavci in gospodinje, ki so si kruh služile pri nemških družinah. Ta dekleta so morala v službi venomer govoriti samo v nemš čini, tako da so jim te predstave postale edino sredstvo za ohranjanje materinega jezika. Aprila je Dramsko društvo na prosvetni oddelek Dravske banovine naslovilo prošnjo po profesionalizaciji ptujskega ansambla. Igralska družina naj bi štela 15 članov. S štirimi predstavami za odrasle in dvema za mladino bi gostovali v petnajstih krajih severne Slovenije. Vendar odgovora ni bilo.

Zadnjo sezono pred izbruhom druge svetovne vojne je vodstvo ptujskega gledališča prevzel Jože Babi č. Prva uprizoritev, ki so jo predstavili pod njegovim režijskim vodstvom, je bila igra Bena Jonsona Volpon. Kritika z igro ni bila najbolj zadovoljna, poudarjali so, da je Babi č kot režiser igralcem pustil preve č svobode in zato so bile pomanjkljivosti njihove igre še bolj vidne. Že iz prve predstave je videti, da je Babi č posamezniku posve čal ve č pozornosti in mu obenem nudil ve č možnosti za razmah igralskih sposobnosti. Naslednja predstava, ki so jo uprizorili je bil Nušićev Pokojnik. Pokojnika so igralci (Franc Glavnik, Franc Peršon, Albert Wilhelm, Jože Kogej in Mirko Centrih) študirali kar v zaporu. Tam so pristali zaradi miklavževanja, v katerem je Babič ostro napadel fašizem, in to tik pred

17

vojno v mestu z večinskim nemškim prebivalstvom. Takoj po prihodu iz zapora so odigrali premiero, ki je postala prava manifestacija zavednega naprednega ljudstva. O tem dogodku je po Ptuju krožila pesem: »Ko je Miklavž v arest zašel, študentje so priklicali si Notradamusa. Miklavževi prijatelji v arestu ves čas sede reprizo tam »Pokojnika« za šalo uprizore.« (Mavri č 1988: 42) Ob uprizoritvi je bila dvorana polna do zadnjega koti čka in igralci so poželi aplavz, ki se kar ni kon čal. V igri Wilema Wernerja Na ledeni plošči, ki so jo predstavili kot naslednjo, je Babi č postavil simultano prizorišče, ki je najpogostejši scenski dispozitiv pri njegovih uprizoritvah. Pri simultanem prizorišču se težnja dogajanja prenese iz prostora privatnosti v prostor javnega in družabnega. Sezono so nadaljevali s predstavo Ostrovskega Gozd, ki jo je zaradi Babi čevega odhoda v taborišče moral zrežirati Wilhelm. Pod njegovim vodstvom so uprizorili tudi Veseli ve čer, ki je bil usmerjen predvsem v kritiko družbenih razmer v Jugoslaviji. V njem so bili zlepljeni razni ske či, recitacije in pesmi. Igro so pripravljali na pol tajno. Policija igralcem ni zaupala, zato so bili prisotni na vseh vajah. Toda igralci so jih pretentali in so na vajah politi čno sporne zadeve izpustili, na predstavi pa je bilo zaradi tega veliko ogor čenja, zgražanja, groženj in podobnega.

Ustvarjalno dejavnost gledališča je prekinil prihod okupatorja. Ve čina igralcev je bila izseljena v Srbijo, veliko se jih je vklju čilo v partizanske enote. Svojo gledališko poslanstvo med vojno je nadaljeval samo Wilhelm. Postal je vodja igralske diletantske skupine pri glavnem štabu Srbije za okraj Leskovac. Vendar je svojo življenjsko pot kon čal tragi čno, saj je bil med bombandiranjen ranjen in za posledicami ran tudi umrl.

18

V času med vojnama se je gledališko delo nadaljevalo zlasti z amaterskim delovanjem. V igralski družini so se zbirali komunisti in napredno misle či ljudje. Kljub trudu se je zgodilo, da doma če društvo kar po celo sezono ni zmoglo pripraviti niti ene same uprizoritve, česar pa gledalci niso ob čutili, saj sta repertoar polnili gostujo či gledališči iz Maribora in Ljubljane. Tako kot so bile nekatere sezone popolnoma sušne, pa so bile druge zelo uspešne. Med vojno je v kleti gledališča delovala tiskarna, ki je tiskala razni propagandni material. Dolgo časa jo je vodil tiskar Edi Murn. Kmalu so Nemci gledališče zaprli in ga preuredili. Podrli so Klotzov portal, kip Melpomene, stebre in balkon. Preurejeno stavbo so sve čano odprli 17. novembra 1942 s predstavo nemškega gledališča iz Maribora.

Druga svetovna vojna je v slovenskem gledališkem ustvarjanju povzro čila globoko zarezo, predvsem zato, ker sta bila ansambla zaradi vojne predruga čena in zaradi spremenjenih družbenopoliti čnih razmer in z njim razumevanje gledališke umetnosti kot take.

7 GLEDALIŠKA DEJAVNOST PO VOJNI

Gledališko življenje na Ptuju po drugi svetovni vojni je oživelo že julija 1945, kljub temu da so bili številni člani gledališča mrtvi. Delo je tudi po vojni nadaljeval Babi č, ki se je posve čal predvsem režiranju predstav in drugih prireditev, kar pa s pravim umetniškim ustvarjanjem ni imelo veliko skupnega. Na Ptuju je deloval do jeseni leta 1945, nato je odšel v Maribor. Od starega predvojnega ansambla se po osvoboditvi vrnejo Jože Samec, Milica Domanjko, Ivo Kostanjšek in Jože Babi č. Tem so se v prvi povojni sezoni pridružili še Dušan Furlan, Franjo Gunžer, Lojze Kostanjevec, Majda Vošnjak idr. Po vojni je bilo med ptujskim prebivalstvom veliko zanimanja za kulturne prireditve.

Babi č se je lotil obnove gledališča tako v organizacijskem kot v umetniškem pomenu. Njegovo nekaj mese čno delovanje na Ptuju po vojni je bilo prežeto z zanosom in udarništvom. Umetniška kakovost, ki si jo je gledališ če s težavo pridobilo pred vojno, se je po vojni hitro porušila. Veliko je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da gledališ če ni združevalo samo

19

umetnikov, ampak so se vanj za čeli vklju čevati ljudje razli čnih sfer, ki so do gledališ ča gojili simpatijo. Kljub dejstvu, da je bilo gledališ če hendikepirano tako v umetniškem kot v materialnem smislu, so morali skrbeti še za razvoj številnih podeželskih odrov. Po vojni se čuti še mo čnejši vdor politike v gledališ če, saj so postala politi čna predavanja obvezna, tako da so politi čnim vprašanjem posve čali ve č časa kot pa samemu repertoarju. Obsojeni so bili na nemogo če materialne in ustvarjalne razmere. Prva uprizoritev po vojni je bila Klop čičeva igra Mati, sledila pa je Zupanova drama Tri zaostale ure. Jeseni leta 1945 je bil Babi č premeščen v Maribor, tako da je prvo uprizoritev v sezoni 1945/46 zrežirala Ljuba Menaše. To je bila igra Katajeva Kvadratura kroga.

V sezoni 1946/47 je vodstvo gledališča prevzel Hinko Košak. Njegov repertoar je bil sestavljen iz lahkotnejših in preverjenih del, ki so jih med vojnama uspešno uprizarjali v mariborskem in ljubljanskem gledališču. Sledil je do tedaj izdelani shemi, da je uprizarjal umetniško neopore čna, a pretežno zabavna dela. Pod njegovim vodstvom so na oder postavili Švarkinovo Tuje dete, Linhartovo Županovo Micko, Rem čeve Volkodlake, Cankarjevega Kralja na Betajnovi, Nuši ćevega Pokojnika in dramo Ostrovskega Gozd. Kolektivu so se pridružili Andrej Žvan, An čka Bajgot, Stanko Glavnik in Jože Rojic.

Okoliščine so jih prisilile, da so poklicni režiserji prevzeli mentorstvo nad ljudmi, ki so se z igralstvom ukvarjali ljubiteljsko, s čimer so se oddaljevali od njihove ve čne želje do poklicnega teatra. Po predstavah so organizirali kriti čne ure, na katerih se je zbral ves ansambel. Vsak je lahko povedal svoje mnenje o odigrani predstavi. Iz raznih zapisov kriti čnih ur lahko zaznamo, da Košak v gledališču ni imel tolike besede, kot bi jo kot umetniški vodja moral imeti. Na nesoglasja so kazale številne režiserjeve odsotnosti, neutemeljene kritike članov ansambla na ra čun njegovega dela in predvsem velika premo č Rojica, ki si jo je kot intendant in funkcionar jemal, ne da bi zato imel strokovno podlago. Tako so s časoma za Košaka, ki je imel edini ustrezno izobrazbo in izkušnje, ne pa pravega politi čnega prepri čanja, razmere na Ptuju postale nevzdržne. Še huje pa je postalo, ko se je moral udejstvovati v politi čnem življenju. Z odhodom Košaka iz Ptuja je bila gledališču zadejana nepopravljiva škoda.

20

V sezonah 1947/48 in 1949/50 je gledališče delovalo brez stalnega režiserja. Njegovo delo so v tem času prevzemali Andrej Žvan, Draga Kmetec, Polde Dežman, Franjo Blaž, Edo Verdonik in Janja Baukart. Te sezone so bile polne pretresov in sprememb, kar se kaže tudi v številnih preimenovanjih same ustanove. Pred vojno se je gledališ če imenovalo Mestno gledališče, leta 1945 se preimenuje v Narodno gledališče, že v naslednji sezoni v Ljudsko in v sezoni 1947/48 v Sindikalno gledališče. Šele v sezoni 1950/51 je dobilo ime Okrajno gledališče Ptuj, pod katerim je znano do ukinitve leta 1958.

Sčasoma pa so tudi na Ptuju v ospredje prodrla umetniška vprašanja, kar lahko pripišemo zrelosti, ki si jo je ansambel pridobil, in navsezadnje tudi zunanjim dogodkom, saj se je povojna evforija za čela umirjali. Umetniško vodstvo je v sezoni 1948/49 prevzel Polde Dežman. Za nastop gledaliških skupin v Mariboru je izbral dramo Belocerkovskega Življenje kli če, s katero so ptujski gledališ čniki zasedli tretje mesto. Ob trideseti obletnici Cankarjeve smrti so uprizorili Kralja na Betajnovi. V tej sezoni je za čel s svojim delom tudi gledališki naraš čaj, ki je uprizoril Bonifi čevo enodejanko Škržat, Nosovo dvodejanko Sinji model in Beljakovo enodejanko Sestra. Vse uprizoritve je zrežiral Andrej Žvan.

Slika 3: Gledališka hiša po letu 1945

21

8 POLPOKLICNO GLEDALIŠ ČE

Sezona 1949/50 je bila za ptujsko gledališ če izredno pomembna, saj je 1. januarja 1950 pridobilo status polpoklicnega gledališ ča. Čeprav te sezone ne zaznamuje prava umetniška rast, pa je vseeno zaznati pozitivne premike. Najprej so z avdicijami okrepili iz črpan ansambel. Še pomembneje pa je, da se je v zavesti članov gledališ ča okrepila misel, da so o svoji instituciji za čeli razmišljati kot o ustanovi, ki mora svoj obstoj osmisliti predvsem z umetniškimi uspehi. V sezoni 1949/50 so v gledališču potekale avdicije za poklicne igralce. Tako so na novo angažirali Franceta Vi čarja, Danijela Šugmana, Sonjo Dolinarjevo, Franjo Gunžer, Berto Ukmarjevo, Zorico Modrinjakovo in Sandija Krošlja.

Predstave v sezoni 1950/51 je režiral Vladislav Cegnar. Svojo pot na Ptuju je za čel precej ambiciozno in samozavestno, saj je za prvo predstavo izbral Molierovo besedilo, za katero je bil ptujski ansambel neizkušen. Premajhen in neizkušen ansambel je bila nenehna težava gledališča, ki se je kazala v nepravilnem razdeljevanju vlog med igralce ter pri izboru besedil. Tako je med Cegnarjem in ostalim vodstvom hitro prišlo do nesoglasij. O čitali so mu preveliko število bralnih vaj, nepravilnost raz člembenih vaj, želeli so si soodlo čanja. Sezono so nadaljevali z Nušićevimi Žalujo či ostali ter Miklovo Zalo. Vse poteze gledališča še vedno kažejo na dejstvo, da so še zmeraj delovali na ravni boljšega amaterskega gledališča. A kljub temu je gledališče po časi raslo in premoglo dolo čen potencial. Bili so materialno tako iz črpani, da velikokrat niso premogli denarja niti za kostume in sceno. 1. junija 1951 je Cegnar kljub najve čjemu trudu vodstvu ponudil svoj odstop.

V sezoni 1951/52 je bilo gledališče brez stalnega režiserja. Iz Maribora sta prišla Franjo Blaž in Edo Verdonik, iz Dubrovnika pa Peter Malec, ki je gledališ če umetniško vodil v sezoni 1953/54. Kljub temu da polpoklicno gledališče še ni dolgo delovalo, so ob činske oblasti hotele v za četku sezone 1951/52 gledališče zapreti. Vendar se grožnja z zaprtjem na sre čo ni uresni čila. V gledališču sta za čela gostovati Franjo Blaž in Edo Verdonik. Blaževo trdo delo z ansamblom se je za čelo kazati tudi navzven, kar kažejo številne pozitivne kritike, ki so poudarjale, da se trud, ki ga je Blaž že dalj časa vlagal v ptujsko gledališ če, po časi popla čuje, kajti napredek mladega in majhnega ansambla je bil vse bolj viden.

22

Mnogi so bili mnenja, da bi bilo potrebno gledališče podpreti, tako materialno kakor tudi moralno. S tem, ko so za čeli angažirati izkušene režiserje, so ubrali pravo pot k uspehu, ki pa jim je bila otežena predvsem zaradi finan čnega stanja. Slabo materialno stanje je ptujsko gledališ če venomer omejevalo in jim onemogo čalo zadosten razvoj in napredek. Ta sezona je bila zelo uspešna. Ansambel je v umetniškem smislu napredoval, bil je požrtvovalen in poln zagona. Čeprav ni bil izobražen, ga to pri svojem delu ni oviralo.

Ko je vodstvo gledališča ugotovilo, kakšne rezultate je ansambel sposoben dosegati, je uvidelo, da je nujno pridobiti stalnega režiserja. Za čelo se je okrepljeno iskanje režiserja, vse dokler to ni postal Peter Malec. Malec je s svojimi izkušnjami in pedagoškim nagnjenjem ptujskim gledališ čnikom posredoval znanje, brez katerega ne bi mogli napredovati. Prvi č se je ptujskemu ob činstvu predstavil v sezoni 1951/52 s Schillerjevo igro Kovarstvo in ljubezen. V sezoni 1952/1953 se je ansambel predstavil s Cesarjevo Izdajo pri Novarri, Golarjevo Vdovo Rošlinko, Cankarjevim Kraljem na Betajnovi, Brenkovo Ma čeho in pastorko, Župan čičevo Veroniko Deseniško in Vegovo Prebrisano Norico. Cankarjevega Kralja na Betajnovi so uprizorili od praznovanju 40. obletnice ptujskega gledališ ča. Ma čeha in pastorka je otroška igra, ki jo je režiral Franc Vičar. V igri so igrali Til čka Štuhec, Sonja Dolinar, Nada in Anica Bajgot. Ta sezona je bila na splošno za gledališče uspešna, prvi premik opazimo v repertoarju. Še vedno so prikazovali slovenska dela, a so se preusmerili h komedijam in resnim dramam. Ansambel se je za čel kontinuirano izobraževati in umetniško rasti. Pomembna pa so bila tudi številna gostovanja, saj so gostujo či igralci prevzemali glavne vloge v zahtevnih besedilih in jih uspešneje odigrali, kot bi jih kateri koli član ptujskega ansambla.

Leta 1952 je ptujsko gledališče praznovalo 40. obletnico. Ob tej priložnosti so na črtovali izid zbornika ter proslavo. Tako je Fran Ali č izdal Kroniko 1912–1952. Gre za prvo objavljeno zgodovino ptujskega gledališ ča, kjer so bili prvi č objavljeni skoraj vsi podatki o gledališ ču, ki so bili na voljo. Uprizorili so tudi Cankarjevega Kralja na Betajnovi. Predstava je požela velik uspeh, po mnenju nekaterih je bil to najve čji umetniški dogodek v ptujskem gledališču do tedaj. K temu pa sta gotovo pripomogla Pavle Kovi č in Vladimir Skrbinšek, člana ljubljanske drame.

23

V sezoni 1953/54 je Malec nadaljeval svoje delo. Uvodna predstava je bila Schurekova igra Pesem s ceste. Nadaljevali so s Finžgarjevim Divjim lovcem, Grillparzerjevo Ljubezen in morja valovi, Petrovi čevim Vozlom in kon čali z Goetzovo Dedinjo. Sestava repertoarja je bila takrat zahtevna, saj je ob činstvo v gledališču iskalo predvsem zabavo. Malec je tako ob činstvu predstavil nekaj lahkotnih, a še vedno kakovostnih del, predvsem pa se je usmeril v uprizarjanje tehtnih del.

V sezoni 1953/54 se je gledališču pridružil tudi Emil Frelih, ki pa je v ve čini uprizarjal lahkotnejša dela. Predstavil se je s Hennequinovo komedijo Sladkosti rodbinskega življenja in O' Neillovo Ana Christie. V sezoni 1954/55 je zrežiral Rabadanovo igro Kvej – Lan ter Niccodemijevo igro Scampol. Tretjo predstavo sezone, Mladost pred sodiš čem, je kot gost režiral Hinko Košak. Proti koncu leta je Tone Potušek na oder postavil otroško igro, Gorinškovo Rde čo kapico. Malec je zrežiral Finžgarjevo delo Naša kri, nato pa Frelih delo Konfina V soboto se poro čim. Predzadnja predstava je bila Budakov Metež v režiji Petra Malca. Zadnjo premiero, Miklovo Zalo, je režiral Tone Potušek. Repertoar je bil v tej sezoni zastavljen zelo poljubno, saj je bil odvisen od volje gostujo čega režiserja. Najve č predstav je zrežiral Emil Frelih, ki se je zatekal predvsem k lahkotnim besedilom, s čimer se je zgolj prilagajal ob činstvu. Iz mnogih sodb lahko razberemo, da je Okrajno gledališče od Mal čevega prihoda za čelo dosegati tisto raven, ki jo lahko od polpoklicnega gledališča tudi pri čakujemo. To pa je bilo za tisti čas velik uspeh, saj je gledališče delovalo v bednih, nezanesljivih finan čnih razmerah, z izposojenimi ali predelanimi kulisami in na tehni čno skoraj neuporabnem odru.

24

9 POKLICNO GLEDALIŠ ČE

31. avgusta 1955 postane ptujsko gledališ če poklicno. Direktor je postal Jože Gregorc, ki je gledališ če vodil vse do ukinitve. Prve tri predstave je zrežiral Peter Malec, in sicer Kreftove Celjske grofe, Patrickovo Vro čo kri ter Streicherjevo veseloigro Kam iz zadreg, ki je bila Mal čeva zadnja režija v ptujskem gledališču. Kritika je bila nad izbiro te drame zelo kriti čna; prepri čani so bili, da bi bila marsikatera slovenska igra boljša izbira kot ta uvožena burka. Igro Vro ča kri je kritika ocenila kot eno najboljših del, ki jih je Malec zrežiral na Ptuju. Maeterlinckovega Stilmondskega župana, ki je sledil, je zrežiral Ciril Debevec. Kritika je bila nad režijskim delom Debevca navdušena. Poudarili so, da je ansambel pod njegovim vodstvom odigral zelo prepri čljivo. Nadaljevali so s Pe čjakovo otroško predstavo Kralji čna z mrtvim srcem, ki jo je zrežiral Anderle. De Filippovo besedilo Ni res, pa le verjamem je zrežiral Jože Tiran, utemeljitelj Mestnega gledališ ča ljubljanskega. Dobri čaninovo predstavo Skupno stanovanje je zrežiral Hinko Košak, Hopwoodov Škandal pa Emil Frelih.

V sezoni 1955/56 je ptujsko gledališče ve čkrat gostovalo v Mestnem gledališču ljubljanskem, kar so si šteli za svoje ve čje uspehe. Ta gostovanja so bila pomembna predvsem zato, ker si je z njimi gledališče pridobilo nekaj samozavesti in kompetentnih potrditev. Kljub nekaterim pomankljivostim je ve čina odzivov pozitivnih, med drugim Jože Javoršek v svoji kritiki pravi, da ima ptujsko gledališče neko resni čno čustvo, ki se kljub svoji nerodnosti in neizdelanosti uspešno prenaša na publiko. Gostovanja v Ljubljani so še jasneje pokazala pozitivne in negativne vidike delovanja Okrajnega gledališča. Pokazalo se je, da so bili nekateri igralci nadarjeni in so imeli smisel za igro, a ker so delali brez dramaturga in lektorja, njihovo delo ni moglo napredovati in se razvijati.

Sezono 1956/57 so za čeli z Linhartovo dramo Ta veseli dan ali Mati ček se ženi pod režijskim vodstvom Emila Freliha. Kritiki so predstavo ocenili kot uspešno, kljub temu da je igralcem veliko težav povzro čalo gorenjsko nare čje. Naslednja je bila na vrsti Čapkova Mati, katere režiser je bil Hinko Košak. Ta predstava je bila pomembna predvsem s tega vidika, da je v njej igrala gostujo ča igralka Mila Šari č, članica ljubljanske Drame. Naslednjega so uprizorili Molierjevega Tartuffa, v katerem je prav tako nastopil gostujo či igralec. Tokrat je to bil Arnold Tovornik iz SNG Maribor. Sledita Čebuljeva igra Janko in Metka ter Nuši ćev Narodni

25

poslanec, ki ju je zrežiral Adolf Anderle. Zadnjo dramo v tej sezoni je zopet zrežiral Košak, in sicer Priestleyjev Nevarni ovinek. Ta sezona je bila uspešna, saj je Košaku uspelo obnoviti gostovanja uspešnih igralcev, kot so Mila Šari č in Arnold Tovornik. Med o čitnejše uspehe pa lahko štejemo tudi, da je upravni odbor naro čil na črte za obnovo dotrajane gledališke stavbe.

Sezono 1957/58 so za čeli z Goldonijevo igro Sluga dveh gospodov in Frelihovo Vrnil se je pod režijskim vodstvom Emila Freliha. Dva dni pred drugo premiero je gledališče dosegla zelo nespodbudna novica, da so zaprli gledališ ča v Kranju, Kopru in Jesenicah, ukinitev pa je grozila tudi Mestnemu gledališču ljubljanskemu in gledališčema v Celju in na Ptuju. Kljub negotovim časom se je gledališče odlo čilo napeti vse sile, da bi dokazalo svojo sposobnost in tako ubežalo ukinitvi. Vodstvo je pritegnilo nekaj novih članov iz že ukinjenih gledališč. Kljub slabim napovedim so še pripravili Verneuilovo igro Potovanje v Benetke in Čašulovo Vejo v vetru. To je bilo prvo tehtnejšo besedilo v tej sezoni, s katerim doseže gledališče tudi režijski in igralski uspeh. Še bolj pa je bila pomembna igra, saj je Frelihu uspelo v gledališče privabiti makedonskega režiserja in scenografa Mirka Stefanovskega in Perico Angelovskega. V tem času se je zvrstilo veliko predstav, tako da je bil ansambel oziroma umetniško vodstvo zelo obremenjeno, kar je zagotovo eden od razlogov za Frelihov odstop. V nadaljevanju sezone je režiser Juro Kislinger iz celjskega gledališča zrežiral Axelrodovo delo Sedem let skomin, nakar so uprizorili še Harrisova Mol čeča usta in igro Vsakih sto let.

Zadnja sezona je potekala v mrzli čnem reproduciranju uprizoritev, saj so se s tem hoteli zaščititi pred možno ukinitvijo gledališča, ki jim je grozila. Vendar je že 15. oktobra 1957 direktor gledališča Gregorc svoje sodelavce prvi č obvestil o morebitni ukinitvi gledališča, v katerem poudarja, da bo Ptuj z izgubo gledališča postalo nepomembno in prazno mestece. Že 25. marca 1958 pa je Milan Apih podpisal dokon čni sklep o ukinitvi Okrajnega gledališča, ker ne izpolnjuje pogojev, ki so potrebni za poslovanje poklicnega gledališča. 31. avgusta 1958 je bilo gledališče dokon čno ukinjeno.

26

10 LJUBITELJSKA GLEDALIŠKA DEJAVNOST

Poklicno gledališ če je bilo torej dokon čno ukinjeno, vendar pa gledališka dejavnost na Ptuju po ukinitvi profesionalnega gledališ ča ni zamrla. Nadaljevali so jo amaterski igralci Delavskega prosvetnega društva Svoboda (DPD Svoboda), katerim so se pridružili tudi nekateri poklicni igralci. Zagotovo je Ptuj z ukinitvijo poklicnega gledališ ča izgubil pomembno kulturno ustanovo, vendar so amaterski igralci kar nekaj desetletij skrbeli, da Ptuj čani in okoli čani niso bili prikrajšani za gledališko umetnost. »Svet za prosveto in kulturo in DPD Svoboda Ptuj sta prevzela vse potrebno, da bi gledališka tradicija na Ptuju ostala na primerni ravni. Za pomo č sta prosila SNG Maribor, ki je ptujske kulturne potrebe v celoti razumelo. Gledališki svet SNG Maribor je med drugim soglasno odobril nekaj rednih gostovanj v Ptuju.« ( Čelan 2003: 16) Po ukinitvi poklicnega gledališ ča so v gledališ ču še naprej gostovale druge gledališke hiše, kot so SNG Maribor, SLG Celje, Ljubljansko lutkovno gledališ če, Mestno gledališ če ljubljansko, Prešernovo gledališ če iz Kranja, Stalno slovensko gledališ če iz Trsta, Žepno gledališ če Poldeta Bibi ča … Kulturno življenje na Ptuju vsekakor ni zamrlo, saj so v teh letih na Ptuju potekale revije gledaliških skupin ob čine Ptuj, sre čanja gledaliških skupin Slovenije, Tedni bratstva in prijateljstva ob čin Čakovec, Ormož, Ptuj, Varaždin itd. Ptujski gledališki oder pa je služil tudi predstavam, ki so jih pripravljali dramski krožki na razli čnih šolah ptujske ob čine.

Ob koncu leta 1959 je DPD Svoboda Ptuj na ob čnem zboru govorila tudi o gledališki problematiki na Ptuju. Prizadevali so si za pove čanje ansambla, kar je bil predpogoj uspešnega dela sekcije. V upravljanje so prevzeli gledališko hišo, predvsem pa jim je bilo v ospredju, da na Ptuju odpravijo kulturno mrtvilo in nadaljujejo s tradicijo ptujskega gledališča. Prva odigrana igra je bila komedija S. Camasia in N. Oksilisa Mladost ne pride ve č nazaj. Režijo je prevzel poklicni režiser Borivoj Svetel, sodelovali pa so tudi trije bivši igralci poklicnega gledališ ča. Podmladek sekcije je pod vodstvom režiserja Svetela pripravil mladinsko predstavo A. Dulov čeve in M. Šumaši čeve Pehta, ki so jo odigrali dijaki in vajenci. Pripravili so tudi delo Mihe Remca Klopi (Mrtvi kurent). Sledili sta še Nestroyeva komedija Utopljenec in sodobna mladinska igra Leonarda Franka Jezusovi apostoli. Igrali naj bi tudi dramo Arthurja Millerja Vsi moji sinovi.

27

DPD Svoboda je za čela v svoje vrste vabiti mlade in vse ostale, ki bi jih veselilo delo v gledališ ču in bi lahko pripomogli k njegovemu uspehu v prihodnosti. Obenem je sekcija nameravala gledališ če tudi tehni čno preurediti. Razveseljivo je bilo predvsem dejstvo, da je oblast gledala na delo sekcije z razumevanjem ter da so ji pomagali tako z nasveti kot finan čnimi sredstvi.

Gledališko sezono 1959/60 so za čeli z dramo Usseua Globoko so korenine v režiji Slavka Orovi ča. Nadaljevali so s komedijo Camasia in Oxsilie Mladost ne pride ve č nazaj v režiji Borivoja Svetela. Mladinsko igrico Pehta je zrežirala Majda Herman, dramo Mihe Remca Klopi pa ponovno Slavko Orovi č. Pripravljali pa so še Molierjevega Skopuha v režiji Lojzeta Matjaši ča. Ob koncu sezone je bil podan predlog, da bi v okviru DPD Svobode ustanovili mladinsko gledališ če. V sezonah 1964/65 in 1965/66 je bilo gledališ če zaprto zaradi obnove gledališke stavbe. 12. januarja 1966 je bila sve čana otvoritev obnovljene gledališke stavbe s slavnostno predstavo drame Arthurja Millerja Lov na čarovnice v prevodu Janka Modra in dr. I. Črnagoja ter v režiji Franja Poto čnika. V sezoni 1966/67 so na oder postavili Friscovo dramo Andorra, ki jo je režiral Franjo Poto čnik. V tej sezoni so na ptujskem odru potekala tudi številna gostovanja gledališ č iz Ljubljane, Maribora, Celja … V prvi polovici leta 1967 je ob činski svet kulturno-prosvetnih organizacij v Ptuju angažiral poklicnega gledališkega režiserja Petra Malca, ki je svoje delo za čel v naslednji sezoni. V sezoni 1968/69 so uprizorili 25 predstav, od tega štiri premiere. Ob predstavah v doma čem gledališ ču so nastopali tudi v Gorišnici, Lovrencu, Destrniku, Majšperku, Grajeni in v Markovcih. Sodelovali so na reviji dramskih skupin v Pekrah. Pripravili so sve čano akademijo ob smrti Franceta Prešerna ter dve radijski igri. V gledališ ču je sodelovalo 30 igralcev. Poklicni režiser Peter Malec je režiral tri drame, ostale predstave so režirali starejši, že izkušeni igralci. Vendar pa delo ni potekalo brez težav, saj jih je pestilo predvsem veliko težav tehni čnega zna čaja. Dvorana je bila obnovljena, vendar so oder in ostali prostori ostali stari in niso ustrezali potrebam. Niso imeli tehni čnega kadra, odrskih delavcev, kostumografa itd. Scene so si morali izposojevati in pla čevati sposojevalnino. Kljub vsem tem težavam so številni mladi igralci skupaj s starejšimi žrtvovali veliko prostega časa za številne vaje in nastope, kar se jim

28

je popla čalo z zasedenostjo dvorane ob vsaki premieri. Kljub težkemu finan čnemu položaju tako gledališ ča kot same ptujske ob čine so jim pomagali v ob činski skupš čini in družbenopoliti čnih organizacijah. Sezono 1969/70 so pri čeli z delom Mirka Mahni ča in Petra Malca Ve čer v čitalnici, ki so jo uprizorili v po častitev 1900-letnice Ptuja. Nadaljevali so z dramo Cvetka Golarja Vdova Rošlinka, Aldousa Huxleya Strup, Petra Ustinova Komaj do srednjih vej, Antona Nova čana Pri čarani ženin … Ob vseh na črtih so se ljubiteljem gledališ ča na Ptuju porajale tudi misli o tem, kakšno vlogo naj bi gledališ če v sodobnem času in družbi sploh imelo. Poudarjali so, da je nujno potrebno, da gledališ če izbira takšen repertoar, ki ne bo temeljil zgolj na cenenem uprizarjanju dvomljivih tekstov, ampak da morajo težiti k delom, ki so resni čno trajne družbene in umetniške vrednosti. Že sam repertoar te sezone je kazal na dejstvo, da se je ptujsko gledališ če dobro zavedalo, kakšno umetniško pa tudi družbeno funkcijo mora gledališ če imeti.

Gledališko sezono 1970/71 so ptujski gledališ čniki za čeli s Finžgarjevo ljudsko dramo Razvalina življenja v režiji Petra Malca, s katero je Malec proslavil 35-letnico svojega gledališkega udejstvovanja. Igrali so Andrej Fekonja, Mirko Vaupoti č, Lojze Kostanjevec, Marjan Šneberger, Olga Fric in An čka Bajgot. Temu je sledila komedija Duška Roksandi ča Babilonski stolp. Tretja predstava je bila Molierova tragikomedija Skopuh, s katero je Lojze Matjaši č slavil 25-letnico svojega delovanja kot igralec in režiser. Prav tako so v tej sezoni pripravili dvoje radijskih iger. Otvoritvena predstava sezone 1972/73 je bila igra Klob čič avtorja Pera Budaka. Nadaljevali so z Babilonskim stolpom in tragedijo Maria Stuart. Gledališ če je imelo v tem času dvajset aktivnih amaterskih igralcev, ki so svojo delo opravljali prostovoljno. V letu 1973 so si v gledališki sekciji DPD Svoboda zastavili cilj, da mora imeti igralska skupina Gledališ ča Ptuj v razvoju gledališke dejavnosti na obmo čju ob čine Ptuj posebno mesto. Na obmo čju ob čine bi morali gostovati z najmanj tremi predstavami, ki bi si jih naj ogledalo 80 odstotkov ob čanov. Da bi to dosegli, bi bilo potrebno v kadrovskem pogledu dati prednost vodstvenem umetniškem osebju in profesionalnemu tehni čnemu kadru, ki bi lajšali delo celotnemu gledališkemu ansamblu.

29

Uvodna predstava sezone 1973/74 je bila Hlapec Jernej in njegova pravica, s katero je Lojze Matjaši č slavil 25-letnico svojega dela v gledališ ču. Nadaljevali so s komedijo Trije vaški svetniki, ki jo je režiral Marjan Kova č. Tudi ta premiera je bila slavnostna, saj je Natalija Anreiter z njo proslavila 25-letnico dela v gledališ ču. Igrali so Natalija Anreiter, Mirko Vaupoti č, Stane Horvat, Lojze Kostanjevec, Marjan Šneberger in Mišo Damiš. V programu za leto 1974 so se zavzemali, da bodo uveljavili takšen gledališki program, ki bo družbeno angažiran in bo zagotavljal celovit pogled na gledališko dejavnost. V tem letu so nameravali predstaviti tri premiere: Žižkove Otroke apokalipse in Miklovo Zalo ter Cankarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Vendar pa igra Otroci apokalipse v režiji Marjana Kova ča ni doživela premiere, saj je prihajalo do velike neenotnosti med režiserjem in igralci. Igralci niso bili zainteresirani za delo, pojavljalo se je nezaupanje do režiserja. Gledališki ansambel je bil prepri čan, da pod gledališkim vodstvom Marjana Kova ča ne morejo ve č napredovati in nadaljevati dolgotrajne tradicije ptujskega gledališ ča. Zato so Zvezo kulturno prosvetnih organizacij Ptuj prosili, naj jim v sezoni 1974/75 zagotovi finan čna sredstva za najetje drugega režiserja. Ker Kova č ni našel stika z gledališkim ansamblom, je režiral v drugih gledaliških skupinah: v Gimnaziji Ptuj, v gledališki skupini Bolnišnice Ptuj ter v raznih gledaliških skupinah na podeželju takratne ob čine Ptuj.

Prvo delo te sezone je bilo Cankarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, ki ga je zrežiral Bojan Čebulj. Režiser Peter Malec, ki je bil takrat že v pokoju, je ob 40-letnici svojega dela pripravil Goethejevo Ifigenijo na Tavridi. V gledališki sezoni 1975/76 so pripravili tri nova dela in obnovili Ifigenijo na Tavridi. Najprej so predstavili komedijo Marcela Francka Sre ča na kredit. To lahkotno komedijo, ki aktualizira sodobno kupovanje na kredit in z njim povezan življenjski standard, je priredil in prevedel Bruno Hartman. V za četku leta je upokojeni režiser Peter Malec zrežiral dramsko delo Mire Miheli čeve Svet brez sovraštva. Obnavljali so tudi dramatizirano povest Janeza Jalna Ograd. Pripravili pa so tudi igro Velika ljubezen, ki jo je režiral Peter Malec.

Ob vsem gledališkem ustvarjanju pa si je gledališ če prizadevalo pritegniti v svoje vrste čim ve č mladih ljubiteljev gledališke umetnosti, ki bi bili pripravljeni delati v gledališ ču. K sodelovanju so vabili vse, ki imajo veselje do nastopanja in smisel za odrsko igro. Odziv na

30

njihov poziv je bil zelo velik, s svojo prisotnostjo na avdicijah so dokazali, da se veliko mladih želi posvetiti gledališkemu delu. Gledališko sezono 1978/79 so pri čeli z delom Frana Saleškega Finžgarja Lucija v režiji Malca. Naslednjo so uprizorili Servantesovo komedijo Tri medigre, ki jo je režiral mariborski režiser Franjo Poto čnik. Nadaljevali so z Ibsenovo dramo Heda Gabler. Finan čne težave, ki so jih vseskozi spremljale, pa so se še nadaljevale, kar se je kazalo predvsem pri izdelavi scen in kostumov. Težava se je pojavljala tudi pri režiserju. O sodelovanju so se pogovarjali z mnogimi, vendar so bili postavljeni pogoji glede vaj, te bi morale biti ob sobotah in nedeljah, nesprejemljivi, zato do sodelovanja ni prišlo. Dejstvo pa je tudi, da so bili režiserji skepti čni do sodelovanja s Ptuj čani prav zaradi tega, ker bi morali delati z amatersko skupino. Ptujski gledališki ansambel pa si je želel svojega režiserja. Želeli so si podobne delovne pogoje, kot so jih imeli v Prešernovem gledališ ču v Kranju, kjer je bil ves tehni čni del ansambla profesionalen, igralci pa so bili amaterji. Da bi dosegli takšne pogoje kot v Kranju, bi morali urediti gledališko dvorano, zagotoviti primerne delovne pogoje in na novo organizirati delo v gledališ ču.

Sezona 1979/80 se je za čela sve čano, ob 50-letnem jubileju dela v gledališ ču je Peter Malec zrežiral Kozakovo Afero. Goldonijevo komedijo Zdrahe na vasi, ki je sledila, je zrežiral Franjo Poto čnik. Položaj ptujskega gledališ ča je bil iz leta v leto slabši, težave so jim povzro čale stalna menjava članov, pomanjkanje režiserjev, slaba opremljenost odra … Še naprej so životarili brez stalnega režiserja, odvisni so bili od režiserjev gostov, ki so z ansamblom v eni sezoni pripravili najve č dve dramski deli. To je trajalo vse do sezone 1981/82, ko je Zveza kulturnih organizacij ob čine Ptuj zaposlila poklicno režiserko Branko Nikl. Ta je bila zadolžena, da bi v tej sezoni zrežirala tri dela, kar pa ni bilo uresni čeno, saj je zrežirala samo eno delo. Februarja leta 1982 je namre č že zapustila gledališ če. In tako se je zopet za čelo iskanje primernega človeka, ki bi bil pripravljen delati v amaterskem gledališ ču, hkrati pa bi imel veliko življenjskih in delovnih izkušenj. Po ve čini so bili ali zasedeni ali pa so bili stroški zanje previsoki, da bi si jih lahko privoš čili. Naposled jim je za naslednjo sezono uspelo pridobiti gosta iz Maribora – Bojana Čebulja. Prvo predstavo sezone 1982/83 je pripravil prav on. To je bila komedija Vražji fant zahodne strani.

31

»Na ob čnem zboru gledališke sekcije Delavsko prosvetnega društva Svoboda so spomladi leta 1983 imenovali vse ustrezne organe, predvsem upravni in nadzorni odbor, s čimer so bili dani osnovni pogoji za delo gledališ ča tudi po organizacijski plati. Novi predsednik gledališke sekcije je postal Mišo Damiš, ki si je prizadeval, da bi gledališ ču vrnili mesto in ugled, ki ga je v zgodovini že imelo.« ( Čelan 2003: 31) Tukaj jim je na pomoč prisko čila Zveza kulturnih organizacij, ki jim je krila stroške za pla čilo režiserja. V za četku leta so tako zaposlili režiserko in hkrati organizatorko kulturnih prireditev Branko Bezeljak Glazer. Proti koncu leta 1983 so pripravili prvo premiero v tej sezoni, in sicer Partlji čevo igro Neko č in danes ali Atova doma ča naloga, v kateri se je predstavil Oto Mesari č. To je bila prva doma ča predstava neke monodrame, ki jo je zrežirala Branka Bezeljak Glazer. V nadaljevanju sezone so pod njenim okriljem pripravili Cankarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Mladinska skupina pa je uprizorila pravlji čno igro Mali strah Bav-bav. Za glasbo je poskrbel Tone Horvat, za koreografijo pa Mira Mija čevi ć. Leta 1985 so uprizorili Preglove humoreske oziroma črtice Zgodbe na dvoru kralja Janeza. V sezoni 1986/87 so uprizorili samo igro Petra Božiča Človek v šipi, ki jo je zrežirala Branka Bezeljak Glazer. V naslednji sezoni je ptujsko gledališ če pripravilo tri premiere. Skupina Stopinje je v režiji Branke Bezeljak Glazer pripravila delo Vike Grobovšek No č, ko je posijalo sonce, Teater III dramo Emila Filip čiča Ujetniki svobode, Lojze Matjaši č pa je režiral še Nuši ćeve Žalujo če ostale.

32

11 GLEDALIŠKI PODMLADEK

V ptujskem gledališ ču sta poleg članske amaterske skupine delovali še dve mladinski skupini: Stopinje in Teater III, ki ju je režijsko prav tako vodila Branka Bezeljak Glazer.

Skupina Stopinje je za čela delovati v sezoni 1982/83, ko so pripravili igrico Leopolda Suhodol čana Sre čna hiša dober dan. V skupini so nastopali mladi igralci, v glavnem osnovnošolci, ki so se prvi č sre čali z odrom. Gostovali so po razli čnih krajih ptujske ob čine. Sodelovali so na podro čnem sre čanju Naša beseda v Mariboru in na republiškem sre čanju v domžalski ob čini. Leta 1985 so pripravili premiero igre Alenke Goljevš ček Hiša. V sezoni 1986/87 pa so pripravili igrico Žarka Petana Zaspana Trnulj čica in Kremžljavi Matjažek. Za režijo in kostume je poskrbela Branka Bezeljak Glazer.

Mladinska gledališka skupina Teater III se je ob činstvu prvi č predstavila ob otvoritvi razstave fotografij Ptuj 82 v paviljonu Dušana Kvedra. Predstavila se je z gledališko-glasbenim plesnim projektom po motivih Jacques Prevertove lirike pod skupnim naslovom Lajna barbarstva. Prvo gledališko predstavo so pripravili v sezoni 1984/85. To je bilo delo Slavka Pregla Zgode na dvoru kralja Janeza.

Od leta 1983 naprej je pri DPD Svoboda potekalo šolanje pomladka, in sicer pod imenom Gledališki studio. Udeleževali so se ga mladi, predvsem osnovnošolci in srednješolci, ki so si želeli delati v gledališ ču. Cilj Gledališkega studia je bil vzpodbujanje ustvarjalnosti pri mladini in razvijanje sposobnosti sprejemanja in doživljanja najzahtevnejših umetniških del. Gledališki studio je deloval kot nekakšen te čaj. V prvem delu, imenovanem Stopinjice, so se seznanili z osnovami gibanja na odru, odnosa v prostoru in odnosa do telesa. Drugi del Stopinje je bil posve čen osnovam gledališke igre, posebna pozornost je bila posve čena dialogu, improvizaciji itd. Na najvišji stopnji, Teatru III, pa so ostali tisti člani studia, ki so bili najbolj vztrajni in nadarjeni ter so se želeli resno ukvarjati z gledališ čem. Studio je vodila Branka Bezeljak Glazer, ki je bila prepri čana, da se za vsakogar, ki kon ča te čaj, najde v gledališ ču delo glede na njegove sposobnosti in želje.

33

12 GLEDALIŠ ČE ZATO

Na Ptuju je še vedno obstajala želja po ponovni profesionalizaciji gledališ ča. Bogato dediš čino ptujskega gledališ ča so hoteli še podkrepiti. V sezoni 1991/1992 so se tako zbrali mladi igralci pod umetniškim vodstvom Sama Strelca, ki so želeli obnoviti delovanje ptujskega gledališ ča. Lotili so se uprizoritve predstave Slawomirja Mrožka Na odprtem morju. Režiser predstave je bil Samo Strelec, igrali so Gregor Ge č, Urška Vu čak in Nenad Tokali ć. Strelec je ob uprizoritvi želel združiti gledališko ustvarjalnost s turisti čno ponudbo Ptuja. Bil je mnenja, da bo projekt združil ljudi razli čnih znanj, zamisli in pobud. Sprva je nameraval igro uprizoriti v Ptujskih toplicah, a so se kasneje odlo čili za ribnik v Ljudskem vrtu. Kot velikokrat prej so se tudi tukaj pojavile finan čne težave, vendar je bil Strelec prepri čan, da bo projekt izpeljal do konca; poudaril je: »Igrali bomo pa č ob smrde či vodi, po površini bodo plavale najlon vre čke in crknjene ribe, namesto gledališkega lista bomo delili zmazek, plakat bo podoben javnemu razglasu, če ga bomo sploh imeli. Gledališke vstopnice za predstavo bodo gledalci po predstavi pa č metali na tla, ker tam ne bo košev, morda bomo predstavo osvetlili z baklami ali nekaj sve čami, če nam jih bo kdo zelo poceni prodal … Predstava bo.« (Strelec 2003: 14) Navsezadnje je bila predstava dobro obiskana. Nekateri kritiki so bili mnenja, da je Strelec naredil bolj komorno, manj razposajeno in burkaško predstavo, ki pa še vedno dovolj izvirno podaja Mrožkovo besedilo. Gregor Ge č, eden od ustanoviteljev gledališ ča Zato, je o predstavi Na odprtem morju povedal: »Bil je julij. In smo res jadrali po ribniku v Ljudskem vrtu, v vojaških čolnih, tudi sredi no či, v vro čini, kjer smo si žejo gasili s toplo radensko, kjer smo prenašali skupine obiskovalcev Ljudskega vrta /…/. Smeha poln ribnik. Še ribe so se smejale na svoj na čin.« (Strelec 2003: 229) Avgusta leta 1993 je Sekretariat za družbene dejavnosti razpisal nate čaj za profesionalizacijo gledališča na Ptuju. Do 25. avgusta so prispeli trije projekti, projekt Sama Strelca, Branke Bezeljak Glazer in Petra Srp čiča. Posebna komisija je 14. septembra izbrala projekt Sama Strelca – Gledališ če ZATO, z obrazložitvijo, da je ta projekt umetniško in vizijsko najbolj dodelan ter da ponuja koncept, ki obvezuje. Glede na dosedanjo delo lahko edino Strelec naredi edinstveno gledališ če. Tako je Ptuj po 35 letih znova dobil profesionalno gledališ če, ki si ga je zagotovo zaslužil in že nestrpno pri čakoval.

34

V komisiji za profesionalizacijo gledališ ča so bili: Vili Ravnjak, Simon Kardum, Jože Gregorc, Meta Zobec, Nataša Vodušek, Vojteh Rajher, Branko Brumen, Lizika Vidovi č, Štefan Čelan in Kristina Šamperl Purg. Že ob nastajanju gledališ ča so se vsi zavedali, da bo gledališ če za ob čino predstavljalo veliko finan čno breme. Oder je bil premajhen, garderobe so bile neprimerne, gledališ če ni imelo prostorov niti za bralne vaje. Vedeli so, da bo za »normalno« delovanje gledališ ča potrebnega še veliko dela. Poklicno gledališ če v nastajanju je vodil Franc Mlakar. Ekipo ZATO so še sestavljali: režiser Samo Strelec, dramaturginja Romana Ercegovi č, scenografinja Mirjana Koren, kostumografinja Gordana Gašperin, organizatorka glasbene opreme in giba Vesna Tomsi č, igralci Vojko Belšak, Tadej Toš, Nenad Tokali ć, Grega Ge č, Maša Židanik, Gorazd Jakomini, tehni čni vodja Silvo Vu čak, administratorka Iris Zupanc, likovnik Viktor Rebernak, lektor Arko, vokalistka Stanka Vauda, lu čni in tonski mojster Tomaž Bezjak, odrski mojster Andrej Cizerl, fotograf Stanislav Zebec, masker in frizer Sašo Fenos.

V sezoni 1992/93 so pripravili Sartrova Zaprta vrata, v katerih so igrali Gregor Ge č, Nenad Tokali ć, Vojko Belšak in Urška Vu čak. Predstava je bila odigrana v kleti ptujskega gradu. Ob tem dogodku je Katarina Klan čnik poudarila, da so gledališ čniki dokazali, da se da tako reko č iz nič ustvariti predstavo. Po njenem mnenju gledališ če Zato ne bo muha enodnevnica, ampak za četek profesionalizacije ptujskega teatra. Gregor Geč, igralec v predstavi, je povedal, da je bila ta premiera za vse, ki so sodelovali pri predstavi, še posebej pa za tiste, ki globoko v sebi nosijo sanje o ptujskem poklicnem gledališ ču, resni čno veli časten dogodek. Bila je triumf gledališ ča, saj je bila glede na razmere, v katerih je nastajala, vrhunski dosežek. Prepri čan je, da so ustvarjalci pripravili gledališki dogodek, kakršnega Ptuj še ni poznal, in nobenega dvoma ni, da je bila ta predstava ena najboljših, če ne najboljša, kar jih je slovensko gledališ če ustvarilo v tistem letu.

V sezoni 1993/94 so ptujski gledališ čniki na odrske deske postavili Ionescovo Plešasto pevko. Režiser predstave je bil Samo Strelec. Igrali so Vojko Belšak, Tadej Toš, Nenad Tokali ć, Gregor Ge č, Maša Židanik in Goraz Jakomini. Scenografija je bila zelo pestra, na odru so združili dež, bazen ček, premi čne rolete, avtomobil itd., skratka elemente, ki so na odru zaradi svoje zahtevnosti dokaj neobi čajni. Igralci so se izkazali kot zelo zavzeti, radoživi in

35

disciplinirani. Druga predstava sezone je bila Turinijeva Kr čmarica, v kateri so igrali Vesna Pernar čič, Vojko Belšak, Tadej Toš, Gregor Ge č, Rok Vihar, Barbara Vidovi č in Maša Židanik. Premiera je bila na dvoriš ču dominikanskega samostana. Zgodbo je gledališ če bogato nadgradilo z duhovitim humorjem, minimalna scenografija pa govori o tem, da je bila na delu izjemno iznajdljiva, inovantivna skupina igralcev. V tej sezoni so ptujski gledališ čniki gostovali v Mestnem gledališ ču ljubljanskem s Plešasto pevko, na gostovanju na Dnevih komedije v Celju pa je bil za komedijanta leta izbran Gregor Ge č.

25. marca 1994 so na ob čini podpisali pogodbo projekta profesionalizacije gledališ ča Zato. S podpisom dvoletne pogodbe med ZATO in Občino Ptuj naj bi gledališ če Zato postalo poklicno gledališ če projektnega tipa. Kaj so hoteli dose či in kakšni so bili cilji mladih gledališ čnikov iz Ptuja, zelo jasno nakazuje tale zapis: »Razmišljamo o našem gledališ ču ZAKAJ SMO TUKAJ 1. Tukaj smo Zato, da bi bilo ljudem v Gledališ ču Ptuj lepo. 2. Tukaj smo Zato, da delamo kvalitetno. Kvalitetno delamo, kadar se vedno znova sprašujemo, kako bi lahko dolo čeno stvar naredili še bolje, in jo nato naredimo še bolje. 3. Tukaj smo Zato, da ljudem pripravimo čim ve č čim kakovostnih prireditev. 4. Tukaj smo Zato, da kot posamezniki in kot firma rastemo in se razvijamo. Na kakovostnejše, na boljše.

ČISTO PRAKTI ČNO 1. Ni pomembno, koliko delamo, ampak kako delamo. 2. Ni pomembno, da je delo narejeno, ampak da je dobro narejeno. 3. Ni treba delati dosti, zadosti je, da delamo tiste stvari, ki funkcionirajo. 4. Ni toliko važno, da uspemo, ampak da vemo, zakaj smo uspeli. 5. Ne zanima nas, kaj pravijo zakoni in predpisi, ampak kaj pravi prakti čno življenje. 6. Ne zanimajo nas pravne, ampak funkcionalne rešitve. 7. Ne zanimajo nas problemi, ampak predlogi rešitev.« (Strelec 2003: 106, 107)

36

Ob ustanavljanju profesionalnega gledališča je prihajalo do mnogih preprek, saj so bili nekateri prepri čani, da bo gledališče Zato ogrozilo ljubiteljsko dejavnost, ker se bo Zveza kulturnih organizacij morala seliti v Narodni dom, vzeli pa naj bi ji tudi del denarja za njeno dejavnost. Po drugi strani pa so se pojavila razmišljanja, kam bo šel ves mladi kader, ki ga je v za četni dobi vodila in usmerjala Glazerjeva, ko bodo kon čali Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Zavedali so se, da če mestni svet ne bo ustanovil poklicnega gledališča, bodo tako režiser kot igralci zapustili Ptuj, kar bi bila za kulturo na Ptuju velika škoda. Branka Bezeljak Glazer nazadnje predlaga, da se ustanovi javni zavod Gledališče Ptuj, v okviru katerega bi delovalo gledališče Zato. Novembra so se Zato-jevci zbrali na no čnem sestanku o tem, ali naj sprejmejo pogoje Mestne ob čine za ustanovitev javnega zavoda. Strinjali so se s pogoji, ki jih je postavila ob čina. Nova ureditev je predvidevala poklicno gledališče z umetniškim vodjem, za katerega bi bil imenovan Strelec in z dejavnostjo Branke Bezeljak Glazer, ki bi v novoustanovljenem gledališkem zavodu vzgajala in pripravljala predstave ljubiteljskih gledaliških skupin. V gledališču bi bili poleg njiju zaposleni še trije, ki bi skrbeli za administracijo in vzdrževanje. Gledališče Zato je na željo mestnega sveta spremenilo tudi ime. Preimenovali so se v Gledališ če Zato Ptuj. Franc Mlakar, menedžer Gledališ ča Zato, kasneje v. d. direktorja Gledališ ča Ptuj, je povedal, da je bilo okrog ustanovitve gledališ ča leta 1996 veliko lobiranja, ki pa zagotovo ne bi bilo uspešno, če prej ne bi bilo uspešnih predstav in vere v uspešnost projekta. Še danes je prepri čan, da veliko mestnih svetnikov ni bilo za ustanovitev novega zavoda, vendar je bila klima tako spretno pripravljena, da niso glasovali proti. Da so dosegli svoj cilj, je bilo potrebno malo sre če, znanja, predvsem pa ogromno vztrajnosti.

Ker se kalvarija okrog ustanavljanja profesionalnega gledališ ča nikakor ni kon čala, ob tem pa so jih nenehno omejevale finan čne težave, 22. januarja 1996 Strelec odstopi z mesta v. d. direktorja javnega zavoda z utemeljitvijo, da želi v gledališ ču ustvarjati, ne pa da se mora nenehno ukvarjati in izgubljati energijo za reševanje vseh problemov, ki jih nikakor no če biti konec. Zamenjal ga je Franc Mlakar. Njegov cilj je bil, da se ptujsko gledališ če integrira v okolje, v katerem deluje, in prodre v slovenski gledališki prostor. V sezoni 1995/96 so pod njegovim vodstvom pripravili monodramo Wilchelma Reicha Govor malemu človeku, v kateri igra

37

Vlado Novak. Druga premiera v tej sezoni je bila igra Alana Ayckbourna Polovi čne resnice v režiji Vladimira Jurca. Uprizoritev so posvetili spominu na nedavno preminulega velikana slovenskega gledališča Jožeta Babi ča, ki je svojo umetniško pot za čel na Ptuju.

Franc Mlakar je prevzel vodstvo gledališ ča za 6 mesecev, ko je ta doba potekla, so morali za četi iskati novega direktorja. Nov umetniški vodja postane Jernej Lorenci, ki se zavzema za avtorski in raziskovalni pristop, ki se ukvarja predvsem z igralcem, z raziskavo avtorske zavesti in njegove avtorske predstavitve. V sezoni 1996/97 so v koprodukciji s Studiem za raziskavo umetnosti igre pripravili uprizoritev Tomija Janežiča Praznina, stara zgodba iz moje vasi. Naslednjo so uprizorili monodramo Sebastijana Horvata, Klavdije Zupan in Nataše Matjašec Elizabeth. Režiser predstave je bil Sebastijan Horvat, igrala pa je Nataša Matjašec. Gre za konglomerat ve čih tekstov. Kot tretjo so v koprodukciji z AGRFT uprizorili dramo Rogerja Vitranca Victor ali Otroci na oblasti, ki jo je režiral Samo Strelec.

V prvi polovici leta 1997 je ob čina objavila razpis za delovno mesto direktorja, na katerega se je prijavil Samo Strelec in znova postal direktor gledališ ča. Meni, da ima vizijo, s katero bi malo koli čino denarja porabil u činkovito in smotrno. Na to mesto se je znova vrnil, ker ima sedaj gledališče urejen status in se ne bo ve č potrebno ukvarjati z vprašanji tehni čnega zna čaja, ampak se bo lahko v celoti posve čal umetnosti.

Sezono 1997/98 so za čeli s predstavo Paula Maarja Oj, čudežni zaboj. Igrali so Aljoša Koltak, Niko Krajnc Kus in Primož Pirnat. Predstava je bila delo študentov 3. in 4. letnika AGRFT. Nadaljevali so z igro Murraya Schisgala Strojepiski, v kateri sta igrala Vanja Slapar Ljubotin in Iztok Bevk. Kritiki igre niso dobro sprejeli, ozna čili so jo kot površno in nedosledno, prepri čljiva naj bi bila le scena. Ustvarjalci predstave so bili diplomanti moskovske Ruske akademije za dramsko umetnost, združeni v skupino Sodobnik. Režiser je bil Viktor Ljubotin.

Januarja leta 1998 Strelec prejme nagrado Zlata ptica za leto 1997 za oživitev profesionalnega gledališča na Ptuju, saj se je znal odzvati na potrebo svojega mesta, kar je publika dokazala z množičnim obiskom. Znal je zbrati pogum, vztrajnost in moč. Znal je zbrati in navdušiti sodelavce.

38

Svet zavoda sprejme akt o sistematizaciji delovnih mest. Gledališče ima 6 redno zaposlenih: direktorja, organizatorja programa, pisarniško referentko, odrskega mojstra, rekviziterko/garderoberko ter tonskega/lu čnega mojstra. Direktor je vodil poslovanje, organiziral delo, predlagal letni repertoar, pripravljal in podajal poslovno in programsko poro čilo itd. Strokovni svet gledališ ča je dolo čal strokovne podlage za program dela in razvoj gledališ ča, podajal mnenja, predloge itd. Sestavljen je bil iz treh članov. Svet gledališ ča ali svet zavoda je upravljal z gledališ čem kot javnim zavodom. Sprejemal je program dela, finan čni na črt, programsko in poslovno letno poro čilo, opravljal nadzor nad poslovanjem, sprejemal statute in pravilnike. Tega je sestavljalo šest članov. Za vodjo gledališ ča je bil ponovno izbran Samo Strelec. Ob ponovni izvolitvi poudari, da si želi, da bi bilo gledališ če odprto za vse mlade, ki bi želeli biti del njega, po drugi strani pa želi privabiti tudi že uveljavljena imena.

Za naslednjo premiero so pripravili igro Markusa Köbelia Sobo oddam. V njej so igrali Vesna Slapar, Sandi Krošl, Marjana Krošl in Nenad Tokali ć. Najbolj odmevna igra sezone po številu obiskovalcev, ki so si igro ogledali, je bila komedija Tankreda Dorsta Ovinek, ki jo je režiral Matjaž Latin. Igrali so Tadej Toš, Nenad Tokali ć in Ivo Leskovec. Igra je bila uprizorjena na prostem. Maja leta 1998 se za čeli s temeljito obnovo notranjosti gledališ ča, ki je trajala vse do oktobra. V sezoni 1998/99 so uprizorili igro Suzanne van Lahuizen Fant v avtobusu. Igrali so Nenad Tokali ć, Nataša Burger in Vesna Lubej. Nenad Tokali ć je v naslovni vlogi duševno zaostalega psihotika predstavil bogato paleto psihi čnih preobratov in stanj, prehodov med resni čnostjo in spomini. Naslednjo so pripravili igro A. R. Gurneya Ljubezenska pisma, v kateri sta igrala Bernarda Oman in Jožef Ropoša. V nadaljevanju sezone je režiser Zijah A. Sokolovi ć pripravil komedijo Petra Turrinija Finžgar v seksšopu. Igralska mesta sta zasedla Stanislava Bonisegna in Peter Ternovšek. Zatem so pod režijskim vodstvom Janeza Burgerja ob činstvu predstavili znanstvenofantasti čno tragikomedijo Piki in Roni. Igra je nastala v koprodukciji z neodvisnim gledališkim studiem Burgerteater in Društvom umetnikov in ustvarjalcev Ptuj. V monodrami Willya Russella Štefka Valentin, ki so jo uprizorili naslednjo, je nastopila Alenka Teti čkovi č.

39

V komediji Marcusa Kobelija Sobo oddam igrajo Vesna Slapar, Sandi Krošl, Marjana Krošl in Nenad Tokali ć.

V sezoni 1999/2000 je z režijskim delom v Gledališ ču Ptuj nadaljeval Matjaž Latin. Vzrok za njegovo vrnitev v ptujsko gledališ če je v vzdušju in pozitivni energiji, ki vlada v gledališ ču. Prva premiera te sezone je igra Roberta Thayenthala Ana in kralj, ki je padel iz pravljice. Igrala sta Alenka Teti čkovi č in Niko Kranjc Kus. Sezono so nadaljevali z Jesihovim Trikojem, ki ga je prav tako režiral Matjaž Latin. Igrali so Iva Kranjc, Mojca Fatur, Nenad Tokali ć in Tadej Toš. Naslednja predstava, ki so jo predstavili ob činstvu, je bila igra Lutza Hübnerja Marjetka, str. 89, ki sta jo odigrala Mojca Funkl in Gojmir Lešnjak Gojc. Predstava je bila na 10. Dnevih komedije v Celju razglašena za najboljšo komedijo leta 2000, za žlahtnega komedijanta je žirija izbrala Gojmira Lešnjaka Gojca, nagrado za režiserja pa je prejel Samo M. Strelec. Naslednjo premiero so uprizorili na dvoriš ču minoritskega samostana, to je bila igra Antona Pavlovi ča Čehova Snubec / Medved, v kateri so igrali Gregor Geč, Alenka Teti čkovi č, Vojko Belšak, Vesna Pernar čič in Tadej Toš.

Kljub naprednemu delu in velikemu entuziazmu pa so ptujsko gledališ če še naprej pestile tako finan čne kot kadrovske težave. Mladi ptujski igralci so si želeli svojo vizijo in potencial izkoristiti v doma čem gledališ ču, vendar jih je oviralo primanjkovanje denarja in nepodpora ptujskega župana Miroslava Lucija, ki se ni zavedal ali ni hotel spoznati resnosti gledališkega trenutka. Avgusta je gledališču naposled uspelo s tedanjim ministrom za kulturo mag. Rudijem Šeligo podpisati pogodbo o sofinanciranju, tako da je bila izvedba nove sezone zagotovljena.

Sezono 2000/2001 so za čeli z dramo Ta presneta ljubezen, v kateri so igrali Alenka Teti čkovi č, Aljoša Koltak, Mateja Pucko in Gaber Kristjan Trseglav. Naslednja premiera je bila igra Daria Foja in Franca Rame Svobodno razmerje. Igrali so Jure Ivanušič, Petra Rojnik in Rajko Pavalec. Po mnenju kritike sta bila nosilna protagonista Petra Rojnik in Jure Ivanuši č disciplinirana, zanesljiva, duhovita ter vseskozi v čustvovanju in razumniškem komentiranju ustrezno odmerjena.

40

Nadaljevali so z igro Ksenije Jus Človeštvo v a-molu. V igri so igrali Ksenija Jus, Andreja Žel in Matjaž Stosi ć. V tej sezoni so še uprizorili dramo Sekumandeya Condéja Sizif na begu ter dramo Franza Xaverja Kroetza Nagon.

V sezoni 2001/2002 so ob rednem programu za čeli izvajati tudi t. i. ob-program, to je programski sklop, v katerem najdejo svoje mesto zamisli posameznikov, ki za svoje ustvarjanje nimajo ustrezne institucije. V njegovem okviru so najprej pripravili prireditev Glasba skozi čas – Glasbena u čna ura. Sledila je predstava Frana Mil činskega Ježka Songi, v kateri je igral in pel Tadej Toš. V koprodukciji s Studiem za raziskovanje obrednih oblik gledališ ča so ptujski gledališ čniki publiki predstavili krstno uprizoritev igre Romane Ercegovi č Elektra. Pod režijskim vodstvom Sekumandeya Condéja so uprizorili igro Sysiphus On The Run, v kateri je igral Zvone Funda. V okviru rednega programa so pripravili krstno uprizoritev igre Lilijane Praprotnik Zupan čič Princeska in čarodej. Režiser igre je bil Miha Alujevi č. Igrali so Gorazd Žilavec, Alenka Teti čkovi č in Sabina Kogovšek. Uprizoritev želi ob činstvo nagovoriti s sporo čilom, da na nekatera življenjska vprašanja najdemo odgovor le, če prisluhnemo svojemu srcu.

Decembra izide razpis za delovno mesto direktorja ptujskega gledališ ča. Prijavijo se Andreja Babšek, Tamara Deu Ošlak, Rene Maurin, Aleš Novak, Peter Srp čič in Alen Jelen. Za v. d. direktorja je bil imenovan Rene Maurin. Izbrali so ga zato, ker zelo dobro ocenjuje trenutni položaj gledališ ča in ima za prihodnje obdobje realno vizijo ter ponuja preprost, prakti čen in uresni čljiv program za naslednje 5-letno obdobje.

V prazni čnem vzdušju so pripravili predstavo Tatjane Doma Dedek Mraz pri nas. Režiserka predstave je bila Nevenka Gerl, nastala pa je v koprodukciji Gledališ ča Ptuj, Centra interesnih dejavnosti, Društva prijateljev mladine Ptuj in Zveze kulturnih društev Ptuj. Leta 2001 na 10. Dnevih komedije v Celju je bila predstava Marjetka, str. 89 s strani ob činstva ocenjena s 4,9 to čk, najvišjo oceno to čk v vsej festivalski zgodovini. Naziv žlahtnega komedijanta pa je prejel Samo Strelec.

41

Sezono 2002/2003 so za čeli s premiero Lützove igre Creeps, v kateri so igrali Alenka Teti čkovi č, Mateja Pucko, Aljoša Koltak in Katarina Čas. Nadaljevali so z Berkoffovo igro Jamr, v kateri so nastopali Kristijan Ostanek, Maša Židanik Bjelobrk, Boris Mihajl, Alenka Cilenšek in Nenad Tokali ć. Nadaljevali so z igro Martine Šiler Pikado, ki je bila leta 2000 nagrajena na nate čaju za mlado dramatiko. Pikado sestavljajo dramske slike in izseki, ki skušajo ponazoriti kakšnega od aktualnih dramskih problemov. V nadaljevanju sezone so pod režijskim vodstvom Zvoneta Šedlbauerja pripravili dramo Ay, Carmela.

V tej sezoni se sestaneta Svet zavoda in Strokovni svet Gledališ ča Ptuj z namenom, da presodita kandidate za direktorja gledališ ča. Na to delovno mesto so se prijavili Rene Maurin, v. d. gledališ ča, režiser Aleš Novak, dramatik Rok Vil čnik in Branka Bezeljak Glazer. Za direktorja so izbrali dotedanjega v. d. direktorja Reneja Maurina. Gledališ če ima sedem zaposlenih, želijo si, da bi lahko zaposlili vsaj še dve osebi ter da bi imeli svoj igralski ansambel. V sezoni 2003/2004 javnosti ponudijo dva otroška in en abonma za odrasle. Ker je bila gledališka stavba iz dneva v dan v slabšem stanju, so za čeli s pripravo nate čaja za idejni projekt obnove gledališke stavbe. Sezono so za čeli z igro Paula Vogela Baltimorski valček, v kateri so nastopali Janja Mazelj, Primož Ekart in Sebastijan Cavazza. V aprilu so pripravili premiero Schnitzlerjeve drame Cafe Amoral, ki jo je režiral Rene Maurin. Premiero so zaradi poraznega stanja v gledališki hiši morali odigrati v mariborskem gledališ ču. Dan pred premiero se je namre č med glavno vajo zrušil del stropa. Ranjen na sre čo ni bil nih če razen njihovega ponosa, da morajo lastno premiero igrati v rivalskem Mariboru.

V tem času je v polnem zaletu izdelovanje idejne zasnove prenove gledališ ča, ki je bila že nujno potrebna. K sodelovanju so povabili šest arhitekturnih birojev. Želeli so si, da bi bil leta 2004 projekt idejne zasnove kon čan, tako da bi do konca leta 2005 zbirali projektno dokumentacijo ter se navsezadnje leta 2006 lotili obnove.

V sezoni 2004/2005 so na odrske deske postavili mladinsko igro Igorja Bauersima Norway.today, monodramo Roka Vil čnika Pavlek, igro Morrisa Panycha Bdenje, komi čno kriminalko Anthonyja Schafferja Vohlja č in Linhartovo Županovo Micko.

42

Januarja 2005 doseže ptujsko gledališ če pomemben napredek, saj redno zaposlijo prvega igralca po letu 1958, ko je bil razpuš čen gledališki ansambel. To je bil Aljoša Ternovšek. Prva predstava, ki jo je odigral kot redno zaposleni igralec Mestnega gledališ ča Ptuj, je bila predstava Vohlja č, v kateri je igral skupaj z o četom Petrom Ternovškom.

Sezona 2005/2006 je bila slavnostna, saj so decembra slavili 10. obletnico profesionalizacije ptujskega gledališ ča. V tej sezoni so pripravili Panychovo igro Bdenje pod režijskim vodstvom Matjaža Latina, v kateri so igrali Aljoša Ternovšek in Štefka Drolc. Nadaljevali so z znanstvenofantasti čno igrico za otroke Kalisto 7, avtorja Alana Ayckbourna. Andreja Mikluž je režirala Fraynovo igro Tukaj, v kateri sta igrala Alenka Teti čkovi č in Aljoša Ternovšek.

Kljub temu da je bilo gledališ če v vedno slabšem stanju, država ni našla sredstev za njegovo obnovo. Nazadnje župan Mestne ob čine Ptuj dr. Štefan Čelan najde finan čno rešitev za obnovo gledališ ča: financira jo gradbeno podjetje Gradis GP Gradnje Ptuj, ki s pogodbo za 15 let postane lastnik gledališ ča. 12. oktobra 2006 so župan MO Ptuj dr. Štefan Čelan, direktor Mestnega gledališ ča Ptuj Rene Maurin, predsednik sveta zavoda Mestnega gledališ ča Franc Mlakar in direktor Gradisa GP Gradnje Ptuj Ljubo Cimerman položili temeljni kamen za obnovo gledališ ča. Novembra je Mestna ob čina Ptuj s podjetjem Gradis Gradnje Ptuj podpisala pogodbo o podelitvi stavbne pravice. Na nate čaju za obnovo gledališ ča je zmagal projekt podjetja Plan B iz Maribora. Vendar tudi zdaj ni šlo brez zapletov, saj so na nate čaju najprej izbrali projekt Tonija Hamlerja iz podjetja Arhitekt Dekor. Predstavnika arhitekturne stroke, ki sta na tej seji manjkala, sta kasneje izpodbijala njihovo odlo čitev in izbrali so drugega izvajalca. V prvi fazi obnove so o čistili notranjost, zgradili konstrukcijske elemente, dvignili steho ter uredili zaodrje. Ob delu so v kleti gledališke stavbe imeli veliko dela tudi arheologi. Naleteli so na temelje stavbe iz 17. stoletja, keramiko iz 16. in 17. stoletja ter kamnito gradivo iz rimske dobe. Med obnovo so ptujski gledališ čniki igrali po raznih krajih na Ptuju, v Stari steklarski delavnici, Kulturni dvorani Gimnazije Ptuj, hotelu Mitra … Sezona 2007/2008 je bila za gledališ če in samo mesto Ptuj izredno pomembna, saj so kon čno do čakali otvoritev obnovljene gledališke stavbe, ki je staremu mestnemu jedru povrnila sijaj, ki si ga je zaslužil. 14. decembra 2007 je bila svečana otvoritev prenovljene gledališke stavbe.

43

Govorniki so bili direktor gledališ ča Rene Maurin, predsednik sveta zavoda Franc Mlakar, župan MO Ptuj dr. Štefan Čelan ter direktor Gradis GP Gradnje Ptuj Ljubo Cimerman. Prireditev je povezoval Aljoša Ternovšek. Obnovitvena dela so potekala približno eno leto. Obnovili so zunanjost stavbe, prav tako je v celoti nova notranjost. V Murkovi ulici so dobili prostore uprave, prodajalno vstopnic ter garderobo za igralce. Obnovitvena dela naj bi stala nekaj ve č kot 2,7 milijona evrov.

Slika 4: Gledališka stavba leta 2006 pred obnovo

Slika 5: Obnovljeno gledališ če

V nadaljevanju sezone so v novi obnovljeni gledališki hiši pod režijskim vodstvom Sebastijana Horvata predstavili Borovo dramo Raztrganci / U čenci in u čitelji, katere premiera je bila najprej v Cankarjevem domu v Ljubljani, šele kasneje pa na Ptuju. V igri so igrali

44

Nataša Matjašec, Tjaša Železnik, Gojmir Lešnjak Gojc, Primož Pirnat, Kristijan Ostanek, Aljoša Ternovšek … Decembra so pripravili premiero režiserja Roka Vil čnika Sirup sre če. Maja naslednjega leta je Tadej Toš pripravil stand up komedijo Hamlet, v kateri je tudi sam igral. Predstava je doživela zelo pozitiven odmev, tako da je z njo gostoval po mnogih krajih bližnje in daljne okolice. V koprodukciji s Cankarjevim domom v Ljubljani, Stalnim gledališ čem Trst in Art radionico Dubrovnik so pripravili Müllerjevo dramo Kvartet, ki jo je zrežiral Ivica Buljan.

Leta 2008 v. d. vodje gledališ ča postane Anica Strelec Bombek, koordinatorka in organizatorka kulturnega programa v ptujskem gledališ ču. Sezono 2008/2009 so za čeli z dramo Romane Ercegovi č Travnik čarovne lepote, ki so jo pripravili v koprodukciji s koprskim otroškim gledališ čem Potujo ča hišica. Naslednjo so predstavili igro Roka Vil čnika Smeti na luni, ki je leta 2008 dobila nagrado za najboljšo novo izvirno dramsko besedilo. Igrali so Zala Linea Rutar, Vesna Jevnikar, Uroš Poto čnik, Aljoša Ternovšek in Niko Gorši č. Režiser Matjaž Latin je marca pripravil igro Mama ni ena sama. Sezono pa so zaklju čili z igro Petra Shafferja Leticija in Luštrek, ki jo je režiral Peter Srp čič. Igrali so Alja Kapun, Violeta Tomi č in Gregor Ge č.

1. aprila 2009 je direktor gledališ ča postal Peter Srp čič. Ob za četku svojega mandata se je zavzel, da bo gledališko delo čim bolj približal mestu, tako da bo na oder postavljal predstave, ki bodo blizu mestu in njegovim prebivalcem. Poudarja, da bo gledališ če odprto za vse, ki bi želeli vanj vnašati pozitivno energijo, pobude in predloge. V tem letu je gledališko ponudbo popestrila galerija, ki so jo umestili na stopniš če in v predverje gledališke hiše. Program galerije sooblikuje galerija Tenzor, ki je imela do sedaj prostore v bližini gledališ ča. Sezono 2009/2010 so za čeli z otroško predstavo Pika, kje je tvoja nogavica režiserja Roka Vil čnika. Naslednja predstava je bila prav tako za otroke, in sicer drama Dunje Zupanec Strahec. Pri ob činstvu najbolje sprejeta predstava te sezone je bila monokomedija Petra Srp čiča Prava baba, v kateri je igrala Urška Vu čak. Nadaljevali so s Strniševimi Žabami, ki jih je zrežiral Jernej Lorenci. Igrali so Radko Poli č Rac, Igor Samobor ter Pia Zemlji č. Kritiki so poudarili, da je Lorenciju uspelo Žabe na oder

45

postaviti kot brez časno pesniško dramo oziroma dramsko pesnitev, ki z minimalnimi teaterskimi iluzionisti čnimi triki deluje kot popolna odrska iluzija. Zadnja premiera sezone je bila igra Kuhinja po meri, vsakdanje srhljivke režiserja Igorja Samobora. Uprizoritev so pripravili v sodelovanju z gledališ čem Glej Ljubljana. Igrali so Nina Vali č, Matej Puc, Jure Henigman, Gregor Gruden in Jurij Drevenšek.

Slika 6: Žabe; režiser Jernej Lorenci

Danes kolektiv Mestnega gledališ ča Ptuj sestavljajo: • Peter Srp čič, direktor • Ana Strelec Bombek, koordinatorka in organizatorka kulturnega programa • Simon Puhar, vodja tehnike • Petra Kurnik, tajnica • Irena Meško, rekviziterka in gardoberka • Danijel Vogrinec, tehnik • Andrej Cizerl, scenski mojster in tehnik

Svet zavoda Mestnega gladališ ča Ptuj sestavljajo: • Lidija Majnik, predstavnica Mestne ob čine Ptuj • Helena Neudauer, predstavnica Mestne ob čine Ptuj

46

• Branka Bezeljak Glazer, predstavnica Mestne ob čine Ptuj • Peter Priboži č, predstavnik Mestne ob čine Ptuj • Robert Križani č, predstavnik zainteresirane javnosti • Franc Mlakar, predstavnik zainteresirane javnosti • Ana Strelec Bombek, predstavnica zaposlenih Mestnega gledališ ča Ptuj

13 FESTIVALSKA DEJAVNOST

13 1 FESTIVAL MONODRAMA Festival monodrame je usmerjen predvsem v druženje ustvarjalcev in njihovega dela, hkrati pa opozarja na velikokrat zapostavljen žanr monodrame. Selekcija tekmovalnih predstav nastaja s pomo čjo umetniškega vodja festivala, ki po pregledu dvoletne produkcije in prijavljenih projektov izbere od pet do sedem tekmovalnih monologov.

FESTIVAL MONODRAMA 1997 Tekmovalni program so sestavljala naslednja dela: • Matija Logar: Dosje ali Aforizem v šestih slikah; Ivo Ban, Prešernovo gledališ če Kranj. • Zijah A. Sokolovi ć: Glumac … je glumac … je glumac; Zijah A. Sokolovič, SNG Drama Ljubljana. • Uršula Cetinski: Alma; Polona Vetrih, Cankarjev dom Ljubljana. • Mihailo Radoi ćić: Sex u Gorskom vijencu; Mihailo Radoi ćić. • Evgen Car: Poredušov Janoš, Mestno gledališ če ljubljansko. • Wilchelm Reich: Govor malemu človeku; Vlado Novak, Mestno gledališ če Ptuj. • Željko Vukmirica: Zgodovina moje neumnosti; Željko Vukmirica. • Andrej Rozman: Rupert Marovt; KUD France Prešeren, Ljubljana.

47

Žirija v sestavi dr. Bruno Hartman, Aleš Novak in Matej Bogataj je za najboljšo monodramo izbrala uprizoritev Glumac … je glumac … je glumac, avtorja in igralca Zijaha A. Sokolovi ća. Njegovo zmago so razložili: »Zijah A. Sokolovi ć v svoji predstavi premišljeno razgrinja razvojni lok gledališ ča, tudi nekaterih starejših in bolj komunikativnih, tradicionalnih zvrsti pa vse do najmodernejših. Z izredno predanostjo in širokim razponom mu je uspelo premišljeno ustvariti odrsko iluzijo in se popolno in natan čno igralsko razživeti.« (www.mgp.si, 4.10. 2010)

Slika 7: Zijah A. Sokolovi č

FESTIVAL MONODRAMA 1999 Na festivalu so sodelovali: • Marjan Tomši č: Bužec on, bušca jaz; Saša Pav ček, Slovensko stalno gledališ če Trst. • Patrick Süskind: Kontrabas; Slavko Cerjak; Mestno gledališ če ljubljansko. • Anton Pavlovi č Čehov, Zijah A. Sokolovi ć: Medved; Zijah A. Sokolovi č. • Willy Russell: Štefka Valentin; Alenka Teti čkovi č, Gledališ če Ptuj. • Matea Reba: Lajnarska (1999 ‒2000); Rastko Tepina, Emblem Kranj & GUD Krajnski komedijanti. • Marko Sosi č: Balerina, Balerina; Lu čka Po čkaj, Slovensko stalno gledališ če Trst. • Damir Zlatar Frey: Igrati; Iva Zupan čič, Koreodrama Ljubljana. • Marinko Nikoli ć: Hitler medju nama, Marinko Nikoli ć. • Damir Zlatar Frey: Beckett; Štefka Drolc, Koreodrama Ljubljana. • Tone Partlji č: Čistilka Marija; Mojca Partlji č, Kulturni hram Moste.

48

• Po motivih Zvonimirja Baloga priredil Peter Ternovšek: Klobukovci; Peter Ternovšek, Lutkovno gledališ če Maribor. • Dušan Jovanovi ć: Karajan C; Brane Šturbej, A Agencija Urše Ali č. • Maruša Geymayer Oblak: Moskovsk; Maruša Geymayer Oblak.

Strokovna žirijo so sestavljali Milena Muhi č, Katarina Klan čnik Kocutar in Jaša Jamnik. Za zmagovalko so izbrali dramo Dušana Jovanovi ća Karajan C. Festival je naletel na izredno pozitivne odzive, po mnenju Jaše Jamnik je festival pomemben dogodek v slovenskem gledališkem prostoru, pred katerim je še bogata prihodnost.

Slika 8: Karajan C, igra Brane Šturbej

FESTIVAL MONODRAMA 2001 • Alenka Vidrih, Natalija Gorščak: Mimi je pozitivka; Alenka Vidrih, Kulturni dom Franceta Bernika Domžale. • Eberhard Streul, Otto Schenk: Rekviziter; Bogomir Veras, Moje gledališče, Kulturni dom Španski borci, Ljubljana. • Alessandro Baricco: Devetsto; Janko Petrovec, Slovensko stalno gledališče Trst, Primorski poletni festival, Avditorij Portorož. • Zijah A. Sokolovi ć: Jooo, tako sem prišel na svet?!; Gašper Ti č, KUD France Prešeren, Ljubljana. • Radko Poli č Rac: Dobro jutro; Radko Poli č Rac, Cankarjev dom, Ljubljana. • Rokgre: Kleščar; Aljoša Ternovšek.

Žirijo so sestavljali Katja Pegan, Tatjana Doma in Aleš Novak. Zmago so dodelili Radku Poli ču Racu za dramo Dobro jutro. Svojo odlo čitev so utemeljili: »Radko Poli č Rac nas v

49

avtorskem projektu Dobro jutro nenehno soo ča s svojim intenzivnim notranjim stanjem, ki je skozi igralska sredstva artikulirano zelo precizno. S silovito igralsko prezenco in šarmom nas vodi skozi klju čne postaje svoje trpke hamletovske dileme. Avtorski projekt Radka Poli ča Raca odlikuje subtilna uporaba vseh gledaliških sredstev, ki se učinkovito zlivajo v harmoni čno celoto. Predvsem prefinjena uporaba glasbe v predstavi pod črtuje vse nasprotujo če si emocije, ki jih igralec mora in more soo čiti, jih ovrednotiti in se odlo čati. Dobro jutro je naslov, ki v sebi nosi upanje lepega dne, igral čevo samospraševanje pa optimizem in svetlobo.« (www.mgp.si, 4. 10. 2010) Radko Poli č Rac je ob zmagi povedal, da se je na ptujskem odru po čutil odli čno in takšna je bila tudi njegova igra. Ozra čje je bilo enkratno in čutil je, da je s publiko eno.

Slika 9: Radko Poli č - Rac

FESTIVAL MONODRAMA 2003 • Nebojša Pop Tasi ć: Tajni agent; Miha Nemec, Plesni forum Celje. • Slavenka Drakuli ć: Okus po moškem; Maja Blagovi č, Slovensko stalno gledališ če Trst. • Lu Xun: Nor čevi zapiski; Aleš Kolar, Slovensko stalno gledališ če Trst. • Alessandro Baricco: Devetsto; Bojan Maroševi č, SNG Drama Maribor. • Conor McPherson: Rum vodka; Miha Arh, Mestno gledališ če Ptuj. • Mojca Simoni č: Nož za romantike; Mojca Simoni č, SNG Drama Maribor. • Gregor Čušin: Hagada; Gregor Čušin, Mestno gledališče ljubljansko . • Rob Becker: Jamski človek; Uroš Fürst, Kavarna Union (Gustaf).

50

• Svetlana Makarovi č: Kako postaneš glavni; Janja Majzel, Lutkovno gledališ če Ljubljana.

Žirijo so sestavljali Tina Kosi, Alen Jelen in Gojmir Lešnjak Gojc. Zmagala je monodrama Hagada Gregorja Čušina. Žirija je svojo odlo čitev utemeljila: »Igralec Gregor Čušin pooseblja kompleksnega gledališkega ustvarjalca. Skladnost giba, dovršenost umetniške besede, natan čnost ritma in mojstrstvo prehodov med dialoškimi in pripovednimi pasusi so najvidnejše odlike nagrajenca. Osnovno igralsko obrt je oplemenitil z umetnostjo, z lucidno aktualizacijo, ki ne temelji na banalnostih vsakdana, temve č posega na nivo splošno človeškega.« (www.mgp.si, 4. 10. 2010)

Slika 10: Gregor Čušin

FESTIVAL MONODRAMA 2004 • J. Edith, Vesna Pernar čič: Piaf, Edith Piaf ; Vesna Pernar čič, Pernar čič & Pernar čič in Grand Hotel Union. • Nataša Matjašec, Sebastijan Horvat: Elizabeth 2 ali Get famous or die trying; Nataša Matjašec, E.P.I. center Ljubljana. • Miro Gavran: Hotel Babilon; Violeta Tomi č, Avtonomno gledališ če Lili Irt. • Franca Rame, Dario Fo: Osamljena ženska; Barbara Vidovi č, Slovensko ljudsko gledališ če Celje. • Franca Rame, Jacopo in Dario Fo: Seks? Izvolite, in naj vam tekne?; Anica Kumer, Slovensko ljudsko gledališ če Celje. • Rokgre: Pavlek; Peter Ternovšek, Mestno gledališ če Ptuj.

51

• Hasija Bori ć Feral Tribune cabaret; Hasija Bori ć, Putuju či teatar Hasije Bori ć Sarajevo. Žirija 5. ptujskega festivala Monodrama 2004 v sestavi Ivanka Mežan, Nenni Delmestre in Borut Gomba č si je ogledala šest predstav in se soglasno odlo čila, da se nagrada za najboljšo dramsko uprizoritev festivala razdeli in enakovredno podeli dramskima igralcema Nataši Matjašec za vlogo v monodrami Get Famous or Die Trying ali Elizabeth 2 in Petru Ternovšku za vlogo Pavleka v istoimenski monodrami.

Slika 10: Pavlek

FESTIVAL MONODRAMA 2006 • Lara P. Jankovi č, Zijah A. Sokolovi ć, Simona Semeni č: Kot jaz; Lara P. Jankovi č, SNG Drama Ljubljana. • Irena Miheli č, Zdenko Kodri č: Primer po čene zra čnice ali dialog z golobom; Irena Miheli č, Stara steklarska delavnica Ptuj. • Stefan Kolditz: Eva Braun, Hitlerjeva ljubica; Alenka Teti čkovi č, Cankarjev dom Ljubljana. • Raymond Cousse: Otro čarije; Dejan Pev čevi ć, Mestno gledališ če ljubljansko. • Maja Gal Štromar: Alma Ajka Delikatesno metafizi čni manifest v treh slikah; Maja Gal Štorman, Gledališ če Koper. • Saša Pav ček: Al en al dva?; Aleš Vali č, Potodom d. o. o. • Pedro Almodovar: Patty Diphusa; Boštjan Gomba č, Familija.

52

Žirijo so sestavljali Nataša Matjašec, Ivana Djilas in Željko Vukmirica. Soglasno so se odlo čili, da ne bodo izpostavili ene same predstave in da ne bodo podelili nagrade za najboljšo. Finan čna nagrada se je tako enakovredno razdelila med vseh 6 udeležencev festivala.

Slika 11: Eva Braun, Hitlerjeva ljubica

FESTIVAL MONODRAMA 2008 • Maro Pokorn: Kdo pa vam je to delu; Boris Kobal, Cafe teater Ljubljana. • Doug Wright: Poro čena s seboj; Primož Ekart, Imaginarni Ljubljana. • Andrej Rozman Roza: Skopuh; Andrej Rozman Roza, Rozinteater Ljubljana. • Zoran Ho čevar: Za znoret; Valter Dragan, Gledališ če Koper. • Avtorski projekt Tadeja Toša: Hamlet; Tadej Toš, Mestno gledališ če Ptuj.

Žirija v sestavi Maja Gal Štromar, Tone Partlji č in Nenad Tokali ć je bila mnenja, da je izbor in nivo predstav visok ter hkrati izraža mnogovrstnost monodram, zlasti odli čno kondicijo igralcev. Po tehtnem premisleku se je žirija odlo čila, da nagrado prejme Valter Dragan za interpretacijo Vojca Pujška v monodrami Zorana Ho čevarja in režiji Nicka Upperja Za znoret.

53

13 2 SLOVENSKI FESTIVAL KOMORNIH UPRIZORITEV

Rene Maurin je ob za četku Slovenskega festivala komornih uprizoritev (SKUP) poudaril, da je festival logi čna posledica teženj in smeri slovenske gledališke dramske umetnosti, saj je komorno gledališ če v 20. stoletju stopilo v ospredje in zato tudi potrebuje svoj festival oziroma sre čanje. Želijo, da bi SKUP predstavljal pregled naporov, dosežkov in premikov pretekle sezone ter možnost za nagrajevanje izstopajo čih stvaritev. Na tekmovalni festival SKUP lahko posamezna gledališ ča po lastni presoji prijavijo po eno lastno produkcijo teko če sezone. Festival želi vzdrževati kontinuiteto komorne produkcije in poudariti pomen le-te. V dobrem tednu se zvrsti okoli deset predstav manjšega formata, ki so bile ustvarjene v zadnjih dveh letih. Predstave ocenjuje tri članska strokovna žirija, ob činstvo pa glasuje za veliko nagrado ob činstva za najboljšo predstavo festivala. Festival torej daje presek produkcije manjšega formata in nagrajuje izstopajo če dosežke gledaliških hiš oziroma ustvarjalcev v vsem razponu od nosilcev forme, igralcev do glasbenikov, kostumografov, scenografov in drugih vpletenih v kreacijo gledališča.

SKUP 2002 Tekmovalni progam so sestavljali: • O. J. Traven: Ekshibicionist; SNG Drama Ljubljana. • Martin McDonagh: Samotni Zahod; Gledališ če Koper. • Mark Ravenhill: Shopping & Fucking; SNG Drama Maribor. • Franz Xaver Kroetz: Nagon; Gledališ če Ptuj. • Donald Margulies: Zgodba o uspehu; Mestno gledališ če ljubljansko. • Sarah Kane: Fedrina ljubezen, 4.48.

• Janusz G ƚowacki: Antigona v New Yorku; Prešernovo gledališ če Kranj. • Janez Povše: Lo čitev; Slovensko ljudsko gledališ če Celje. • Harold Pinter: Ljubimec; Gledališ če Glej. • Eugène Ionesco: Kralj umira; Primorsko dramsko gledališ če Nova Gorica.

Žirijo so sestavljali: igralka Milada Kalezi ć, gledališki kritik Slavko Pezdir in pisatelj ter likovni umetnik Rok Vil čnik. Nagrado SKUP-a za režijo je prejel Eduard Miler za igro Sarah Kane v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališ ča iz Ljubljane. Nagrado za igro je prejela

54

Nataša Matjašec za igro Sarah Kane. Nagrado za scenografijo so podelili Vladimirju Repniku za prispevek v uprizoritvi Kralj umira. Nagrada za kostumografijo je pripadla Alanu Hranitelju za igro Kralj umira. Nagrado za izvirno glasbo je prejel Sebastijan Duh za igro Shopping & Fucking. Nagrado ob činstva za najboljšo predstavo festivala SKUP pa je dobila predstava Ekshibicionist.

Slika 12: Kipec, ki so ga prejelinajboljši gledališčniki na SKUP-u 2002

SKUP 2003 • Jose Sanchis Sinisterra: Ay, Carmela!; Mestno gledališ če Ptuj. • Miro Gavran: Kreontova Antigona, Ljubezni g. Washingtona; SLG Celje. • Nicy Silver: Debeluhi v krilcih; Drama SNG Maribor. • Albert Camus: Play it again, Caligula; Slovensko mladinsko gledališ če Ljubljana. • Zoran Ho čevar: 'M te ubu; Primorsko dramsko gledališ če Nova Gorica. • Eugène Ionesco: Instrukcija ; Gledališ če Koper. • Ronald Harwood: Na čigavi strani; Mestno gledališ če ljubljansko. • Harold Pinter: Zabava za rojstni dan; Prešernovo gledališ če Kranj. • Petter S. Rosenlund: Nemogo či otrok; Slovensko stalno gledališ če Trst. • Thomas Bernhard: Izboljševalec sveta; SNG Drama Ljubljana.

55

Žirijo so sestavljali publicistka in gledališka kritičarka Petra Vidali, dramaturginja Tatjana Doma ter scenarist in filmski kritik Gorazd Trušnovec. Nagrado ob činstva za najboljšo predstavo je dobilo SNG Drama iz Ljubljane za Izboljševalca sveta Thomasa Bernharda. Nagrado za vlogo je prejela Pia Zemlji č za vlogo Pam in Popo Martin ter Radko Poli č za vlogo Bernharda Minettija. Nagrado za režijo je prejel Samo M. Strelec za režijo Debeluhov v krilcih. Nagrado za izvirno glasbo je dobil NIOWT za glasbo v predstavi Play it again, Caligula SMG iz Ljubljane.

SKUP 2004 • Arthur Schnitzler: Café Amoral; Mestno gledališ če Ptuj. • Mark Ravenhill: Nekaj eksplicitnih fotk; Prešernovo gledališ če Kranj. • Conor McPherson: Dublinska zgodba; Gledališ če Koper.

• Eugène Ionesco: Plešasta pevka; SNG Drama Maribor. • Samuel Beckett: Čakajo č Godota; SNG Nova Gorica. • Eugène Ionesco: Učna ura; Slovensko mladinsko gledališ če Ljubljana. • Václav Havel: Avdienca in protest; Slovensko stalno gledališ če Trst. • Alfred de Vigny: Chatterton; SNG Drama Ljubljana. • David Auburn: Dokaz; Slovensko ljudsko gledališ če Celje. • Caryl Churchill: Kloni; Mestno gledališ če ljubljansko.

Žirijo so sestavljali dramska igralka Mirjana Šajinovi ć, gledališki in filmski režiser Matjaž Latin ter dramatik in scenarist Pav Marinkovi ć. Nagrado ob činstva za najboljšo predstavo so podelili Gledališ ču Koper za Dublinsko zgodbo Conorja McPhersona. Nagrado za vloge so prejeli Gaber K. Trseglav za vlogo Viktorja, Boris Cavazza za vlogo Jona Plankerta ter Iztok Mlakar in Radoš Bol čina za vlogi Vladimira in Estragona. Nagrado za režijo je prejel Vito Taufer za igro Čakajo č Godota. Nagrado za oblikovanje svetlobe je prejel Diego de Brea za Chatterton.

56

SKUP 2005 • Peter Handke: Kaspar; Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana. • Miro Gavran: Vse o ženskah; Mestno gledališ če ljubljansko. • Po motivih Reze Abdoha: Misfits(z); Gledališ če Glej in E. P. I. center. • Dario Fo: Naklju čna smrt nekega terorista; Gledališ če Koper. • Žanina Mir čevska: Werther & Werther; Prešernovo gledališ če Kranj. • Matjaž Zupan čič: Igra s pari; Slovensko ljudsko gledališ če Celje. • Ken Ludwig: Ti nori tenorji; Drama SNG Maribor. • Anthony Shaffer: Vohlja č; Mestno gledališ če Ptuj.

Strokovno žirijo so sestavljali dramska igralka Irena Varga, hrvaški režiser Dražen Feren čin ter novinar in pisatelj Zdenko Kodri č. Nagrado ob činstva za najboljšo predstavo je prejela Drama SNG Maribor za Ti nori tenorji Kena Ludwiga. Nagrade za vloge so prejeli Ivan Peternelj za vlogo Kasparja, Matjaž Tribušon za vlogo Wilhema in Nenad Tokali ć za vlogo direktorja. Nagrado za žirijo je prejel Jaka Ivanc za režijo Kasparja. Nagrado za dramaturgijo je prejela Žanina Mir čevska za Werther & Werther. Nagrado za kostumografijo je prejel Alan Hranitelj za kostume v predstavi Kaspa.

Slika 13: Vabilo na SKUP 2005

57

SKUP 2008 • David Rabe: Tisti, ki jih reka ne spusti; SNG Nova Gorica. • Jordi Galcerán: Grönholmova metoda; Mestno gledališče Ptuj. • David Ives: Vse ob pravem času; Drama SNG Maribor. • Po motivih H. von Kleista in Biblije: Diptih o ljubezni; SMG Ljubljana. • Avgust Strindberg: Gospodi čna Julija; PG Kranj. • Eugène Ionesco: Stoli; Slovensko ljudsko gledališ če Celje. • Denise Chalem: Reci moji h čeri, da sem šla na potovanje; Mestno gledališ če ljubljansko. • Brian Friel: Jaltska igra ; Poigra; Drama Ljubljana. • Edoardo Erba: Maraton v New Yorku; Slovensko stalno gledališ če Trst. • Mihail A. Bulgakov: Don Kihot; Gledališče Koper.

Strokovno žirijo so sestavljali igralec in režiser Niko Gorši č, kriti čarka in teatraloginja Dubravka Lampalov ter dramski igralec Vlado Novak. Nagrado za igro so podelili igralskemu paru Olgi Kacjan in Ivanu Rupniku za vlogi v drami Diptih o ljubezni ter Silvi Čušin in Gregorju Bakovi ću za vlogi v Jaltski igri in Poigri. Nagrado za režijo je prejela Mateja Koležnik za Gospodi čno Julijo. Nagrado za uprizoritev je prejelo Prešernovo gledališ če Kranj za Gospodi čno Julijo, Mestno gledališ če Ptuj za Grönholmovo metodo ter Gledališ če Koper za Don Kihota.

SKUP 2009 • Dušan Jovanovi č: Znamke, nakar še Emilija; Gledališ če Koper. • Paul Vogel: Mama ni ena sama; Mestno gledališ če Ptuj. • David Maneta: Bostonska naveza; SNG Drama Ljubljana. • Barbara Rovan: Veter v vejah borov; Drama SNG Maribor. • David Harrower: Črni kos; Cankarjev dom Ljubljana. • Milan Jesih: Triko; Slovensko ljudsko gledališ če Celje. • Eda ‒ zgodba bratov Rusjan; Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana v koprodukciji s SNG Nova Gorica.

58

• Jaan Tatte: Pre čkanje avtoceste ali zgodba o zlati ribici; Prešernovo gledališ če Kranj.

Strokovno žirijo so sestavljali gledališki igralec in dobitnik Borštnikovega prstana Janez Bermež, dramaturginja in teatraloginja Mojca Kreft ter režiserka in gledališka pedagoginja Branka Bezeljak Glazer. Satiro za igro so prejeli Janez Starina za vlogo v igri Črni kos, Silva Čušin za vlogo v igri Bostonska naveza ter Anica Kumer za vlogo v igri Triko. Satiro za režijo je dobil Luka Martin Škof za predstavo Triko. Satiro za posebne umetniške dosežke je dobila predstava Eda ‒ zgodba bratov Rusjan. Satiro za najboljšo komorno uprizoritev je žirija podelila Bostonski navezi. Veliko nagrado ob činstva je prejela predstava Pre čkanje avtoceste ali Zgodba o zlati ribici.

Slika 14: Mama ni ena sama

59

14 POMEMBNEJŠI PTUJSKI GLEDALIŠ ČNIKI

14. 1 VALO BRATINA Valo Bratina je svoj gledališki vrhunec doživel v Narodnem gledališ ču Maribor, kjer je smel nekaj let kot upravnik in kasneje kot ravnatelj gledališ ča izbirati tekste po lasti presoji in jih na tak na čin tudi uprizarjati. Iz Maribora se je umaknil na Ptuj in nekateri menijo, da je to pomenilo konec njegove kariere. Ko se je kasneje znova želel vrniti v profesionalno gledališ če, je odšel v Ljubljano, kjer pa se zaradi prevelike konkurence in številnih svojih pomanjkljivosti ni mogel ve č uveljaviti. Njegov prvotni namen je bil ustanoviti potujo če gledališ če, ki bi ob činstvo seznanjalo s slovenskimi dramskimi besedili. Na Ptuju je ustanovil dramsko šolo, v kateri je pou čeval odrsko dikcijo in igro. Ob tem so pou čevali še literarno zgodovino s poudarkom na dramski literaturi, zgodovino umetnosti, bojevanje in sabljanje. Bratinov repertoar je bil zelo težaven, in ker v tako kratkem času ni mogel vzgojiti igralcev, ki bi bili nalogi kos, je ve čino predstav gradil na Nadi Gabrijel čič, Mirku Kaklerju in sebi. Po Babškovem mnenju Mestno gledališ če Ptuj kot institucija s prihodom Vala Bratine ni pridobilo veliko, razen uglednega gledališkega ustvarjalca, sodelavko Nado Gabrijel čič in razmeroma kakovosten in moderen repertoar.

14. 2 JOŽE BORKO Jože Borko je bil režiser, dramatik, organizator in publicist. Na Ptuju je za čel delovati v sezoni 1937/38, pred tem pa je ustvarjal v Mariboru. Na Ptuju je ustanovil dramsko šolo za za četnike in nastopajo če diletante. Na Ptuju ni ostal dolgo, najverjetneje zaradi svoje neizkušenosti in težkega položaja v gledališ ču. Pri svojem delu je bil usmerjen v modernizem, ki je dolo čal izbor besedila in odnos do prostora. Njegovo delo na Ptuju ni prišlo do pravega izraza predvsem zaradi njegove mladosti in neizkušenosti, po drugi strani pa igralci niso zmogli slediti njegovemu naprednemu repertoarju.

60

14. 3 FRAN ŽIŽEK Zavedajo č se, da v Mariboru svojih namer ne bo mogel uresni čiti, se je Žižek odzval povabilu pisatelja Ingoli ča in prevzel umetniško vodstvo gledališ ča v Ptuju, čeprav je imel vselej vseslovenske cilje in je ob sleherni priložnosti poudarjal, da njegov oder no če biti ne mariborski ne ptujski, temve č ob ča organizacija. Na Ptuju je deloval dve sezoni in takrat je ptujsko gledališ če postalo eno pomembnejših v slovenskem gledališkem prostoru. Žižek se je zavzemal za ustanovitev neodvisnega gledališ ča, ki naj bi bilo alternativa meš čanskemu poklicnemu gledališ ču. Pomembno je bilo tudi dejstvo, da bi bilo takšno gledališ če neodvisno od raznih politi čnih strank in njihovih kulturnih zvez, ki so v tem času vršile pritisk na gledališ čnike in njihovo delo. Da bi na Ptuju lahko za čel z delom, je bila ustanovljena zadruga, katere namen je bil financiranje gledališ ča iz prispevkov zadružnih članov, ljubiteljev napredne in moderne gledališke umetnosti. Ustanavljali naj bi gledališke šole, pripravljali te čaje in predavanja, izdajali strokovno literaturo itd. Žižek je na Ptuju ustanovil dramati čno šolo, v kateri je gojence pou čeval zgodovino in teorijo literature in gledališ ča ter jih usposabljal z zahtevnimi fizi čnimi vajami. Pri svojem delu se je odpovedal iluzionisti čnemu odru, utesnjenemu med zaveso in nerodne kulise. Prav tako se je odrekel dekoraciji, scenski stilizaciji, metaforam in nepotrebnim rekvizitom. V igro je vklju čil elemente ljudskega gledališ ča: glasbo, petje in ples. Zahteval je, da mora gledališka umetnost publiki predstaviti resni čno življenje. Hotel se je vrniti k t. i. Sheakspearovem gledališ ču brez kulis in nepotrebnih rekvizitov.

14.4 ALBERT WILHELM Wilhelm je na Ptuj prišel v času Žižkovega dela na Ptuju in pod njegovim okriljem postal prvi poklicni igralec na Ptuju. Pod Žižkovim vodstvom je odigral ve č glavnih vlog, med drugim v dramatizacijah Desetega brata, Martina Krpana, Kralja Ojdipa itd. Velikokrat je Žižek izbor svojih iger podredil Wilhelmu, tako da je njegov talent prišel karseda do izraza. Po Žižkovem odhodu pa se je lotil tudi režiranja nekaterih dram.

61

14. 5 JOŽE BABI Č Babi č se je s ptujskim gledališ čem prvi č sre čal kot igralec gostujo čega gledališ ča, ko je obiskoval Kovi čev dramski studio. Prvi č je v gledališ ču nastopil v vlogi ov čarja v igri Burka o jezi čnem dohtarju marca 1939. Ob prevzemu vodenja ptujskega gledališ ča je nadaljeval Žižkovo za črtano pot prav v vseh vidikih, tudi pri izbiri igralcev. A za razliko od vseh prejšnjih režiserjev je posegel predvsem po tujih besedilih. Babi ča so pri izbiri del zanimale predvsem človeške napake. Družbeno razsežnost dogajanja je skušal izraziti skozi doživljanje posameznih oseb. Pri svojem delu na Ptuju si je prizadeval obdržati raven kakovosti, ki jo je v preteklih sezonah vzpostavil Žižek. Inovacijam in eksperimentiranju ni posve čal veliko pozornosti, temve č se je bolj posve čal individualnim igralskim dosežkom. V uprizoritvah, ki jih je zrežiral, je opazno stopnjevanje družbeno-kriti čne naperjenosti. Ves čas je stremel za tem, da je njegova režija zapustila vtis kot celota, zato je vsako podrobnost natan čno izdelal. Stremel je k temu, da je podkrepil vse dramati čno; kontraste je zaostril in ob njih stopnjeval igro, ki je bila brez vsakih improvizacij.

14. 6 HINKO KOŠAK Košak je bil gledališki in radijski režiser ter pedagog. Študiral je na Dunaju in Berlinu, leta 1970 je diplomiral na AGRFT. Deloval je na Ptuju, v Sarajevu, Pulju, Jesenicah, Postojni, Kopru itd. Na Ptuj je prišel v povojnih letih. Pod njegovim režijskim vodstvom so predstavljali »preverjena« dela, ki so bila uprizorjena že drugod. Gre za besedila, kot so Švarkinovo Tuje dete, Linhartova Županova Micka, Rem čevi Volkodlaki, Cankarjev Kralj na Betajnovi … Na Ptuju ni ostal dolgo, saj so se hitro pokazala številna nestrinjanja in nasprotovanja s strani ostalih članov ptujskega gledališ ča.

14. 7 PETER MALEC Malec je imel izkušnje s profesionalnim in amaterskim gledališ čem tako doma kot na tujem. Na Ptuj je prišel leta 1967 po 30-letnem delu v poklicnih gledališ čih. Ostal je in se razdajal vsem, ki jim je gledališka umetnost blizu, vsem, ki jim je bila lepa beseda nuja v tem svetu, ki tako hitro drvi naprej. S prevzemom režiserskega mesta na Ptuju je nase prevzel tudi delo na širšem ptujskem podro čju, kjer je vzpodbujal in pomagal gledališkim skupinam pri strokovnem delu in

62

oblikoval mlade gledališke generacije. Prav njemu lahko pripišemo zaslugo, da je bila v tistih časih ob čina Ptuj eno najmo čnejših gledaliških podro čij v Sloveniji. Od leta 1967 je v ptujskem gledališ ču zrežiral preko 40 predstav. Bil je tudi med pobudniki ideje in organizacije Ptujskih kulturnih sre čanj. Mnoga leta je bil programer ob velikih kulturnih sre čanjih. Zveza kulturnih organizacij Slovenije mu je leta 1972 podelila Linhartovo plaketo, najve čje priznanje za gledališke dosežke pri nas. Svet Zveze sindikatov ob čine Ptuj ga je odlikoval s srebrno zna čko. Kulturna skupnost ob čine Ptuj mu je leta 1979 podelila najve čje priznanje, veliko oljenko. Predsednik Republike Slovenije pa ga je za izredne dosežke na kulturnem podro čju odlikoval z redom republike s srebrno zvezdo.

14. 8 EMIL FRELIH Emil Frelih si je gledališko izobrazbo pridobil v dramski šoli Osipa Šesta, takrat najvidnejšega slovenskega dramskega in opernega režiserja. Kasneje se je izpolnjeval še na Dunaju, v Salzburgu in Pragi. Deloval je v Ljubljani, Ptuju, Kopru, Novem Sadu, Mariboru itd. Na Ptuj je prišel v sezoni 1953/54. Poleg režije dramskih del se je posve čal tudi režiji opernih predstav. Pod njegovim vodstvom so na Ptuju uprizarjali predvsem lahkotnejša besedila, ki so bila primerna za tamkajšnjo ob činstvo in gledališki ansambel.

14. 9 ANA STRELEC BOMBEK Ana Strelec Bombek je v dvajsetih letih delovanja v gledališ ču sodelovala pri nastajanju 54 gledaliških projektov, desetih festivalov, organizirala preko 2400 predstav na Ptuju, po Sloveniji in v tujini ter ob tem sodelovala s preko 500 zunanjimi sodelavci. Kot producentka in koordinatorka trži predstave ptujskega gledališ ča doma, po Sloveniji in v tujini. Z delom v gledališ ču je za čela leta 1996. 1. oktobra 2008 je prevzela vodenje gledališ ča kot v. d. direktorja. Vseskozi pa je v gledališ ču delovala kot organizatorka in koordinatorka programa.

14. 10 BRANKA BEZELJAK GLAZER Branka Bezeljak Glazer se je prvi č sre čala z gledališkim odrom med svojim delom na ptujski gimnaziji, ko je sodelovala v Klubu mladih z režiserjem Marjanom Kova čem. Na številnih sre čanjih in festivalih je sodelovala s svojimi projekti. Kasneje je ustanovila Gledališki studio. Delovala je kot mentorica otroških in gledaliških skupin. V letu 1982 in 1983 je bila zaposlena

63

pri Zvezi kulturnih organizacij kot vodja gledaliških skupin. Pri svojem pedagoškem delu z mladimi je oblikovala mo čno generacijo Ptuj čanov, ki so iz njene skupine nadaljevali šolanje na AGRFT: Helena Peršuh, Iva Kranjc, Romana Ercegovi č, Vojko Belšak, Tadej Toš, Gorazd Jakomini, Aljoša Koltak, Samo Strelec. V sezoni 1997/98 je postala direktorica Šentjakobskega gledališ ča. 2002/03 je bila v Mestnem gledališ ču ljubljanskem koordinatorka programa permanentnega izobraževanja u čiteljev za predmet Gledališki klub v devetletki. V sezoni 2003/04 je bila med ustanovitelji Umetniškega društva Stara steklarska na Ptuju. Branka Bezeljak Glazer je bila ena najuspešnejših režiserk v ptujskem gledališ ču. Skrivnost njenega uspeha z mladimi je bila, kot je sama dejala, v tem, da je skušala vedno najprej na poseben na čin prodreti v mlade ljudi in ugotoviti, kaj je njim vše č, kaj jih zanima, in potem graditi na tem, na njihovih zmožnostih.

14. 11 SAMO STRELEC Samo Strelec je eden najpomembnejših ljudi, ki so zaslužni za ponovno ustanovitev poklicnega gledališ ča na Ptuju. Od leta 1990 je doma in v tujini vodil delavnice ter seminarje s podro čja gledališke igre in režije. Med letoma 1992 in 1997 je bil umetniški vodja gledališke skupine Zato, iz katere je izšla ponovna profesionalizacija Gledališ ča Ptuj, za kar je leta 1997 prejel nagrado zlata ptica. Med letoma 1997 in 2001 je bil kot direktor Gledališ ča Ptuj pobudnik ideje za Festival monodrame, nate čaja Mlada dramatika ter SKUP-a, slovenskega festivala komornih uprizoritev. Od leta 2001 je bil umetniški vodja Drame Slovenskega narodnega gledališ ča v Mariboru. Na gledaliških festivalih doma in v tujini redno dobiva nagrade strokovnih žirij in ob činstva, med katerimi velja posebej omeniti nagradi žlahtne režije na Dnevih komedije leta 1996 v Celju za Turrinijevo Kr čmarico in Huebnerjevo nagrado leta 2001 za Marjetko, str. 89 ter ve č drugih nagrad za režijo. Režira v vseh slovenskih institucionalnih gledališ čih, kot režiserja ga poznajo tudi na Reki, v Beogradu in Gradcu.

64

14. 12 RENE MAURIN Rene Maurin je študiral na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu. Po diplomi se je ukvarjal predvsem s snemanjem dokumentarnih filmov. Leta 2001 je prevzel vodstvo Mestnega gledališ ča Ptuj, kjer je bil direktor vse do leta 2008. Pod njegovim vodstvom se je na Ptuju naredilo veliko. V teh letih je gledališ če dobilo prvega poklicnega igralca po ukinitvi gledališ ča leta 1958. Najve čji in najdolgotrajnejši projekt pa je bila zagotovo temeljita obnova gledališke stavbe, ki so jo Ptuj čani čakali že vrsto let.

14. 13 PETER SRP ČIČ Srp čič je študiral na ljubljanski AGRFT. Po kon čanem študiju je nekaj časa deloval kot samostojni kulturnik, kasneje pa kot poslovni svetovalec in predavatelj komunikacije ter vodja in organizator ve čjih kulturnih prireditev. Vodstvo ptujskega gledališ ča je prevzel 1. aprila 2009. Njegov cilj je gledališ če in njegovo ustvarjanje čim bolj približati Ptuj čanom in vsem, ki imajo veselje do gledališ ča. Želi si, da bi se ptujsko gledališ če povezovalo s kulturnimi organizacijami na Ptuju kot tudi z vsemi ostalimi gledališ či po Sloveniji. Hkrati pa želi, da bi v samem gledališ ču vladala pozitivna atmosfera, zaradi katere bi si vsak igralec, režiser ali kdo drug še želel vrniti na Ptuj.

14. 14 ALJOŠA TERNOVŠEK Svojo gledališko pot je za čel v srednji šoli kot član dramske skupine RUSLI. Kon čal je AGRFT. Po kon čanem študiju se je zaposlil v Mestnem gledališ ču ljubljanskem, kjer je odigral kar nekaj prepoznavnih vlog. V sezoni 2004/05 je postal prvi poklicni igralec novega ptujskega gledališ ča. Na Ptuju smo ga lahko videli v predstavah: Kalisto 7, Bdenje, Tukaj, Micka, Kokolorek, Vohlja č, Igra za dve osebi itd. Širši javnosti je najbolj poznan kot Dušan Vaupoti č - Dule iz oddaje Tistega lepega popoldneva.

65

15 GLEDALIŠKI REPERTOAR

V tem poglavju je podan repertoar ptujskega gledališ ča od sezone 1912/1913, ko je za čelo delovati Dramati čno društvo, pa do sezone 2009/2010.

Sezona 1912/1913 Sezona 1918/1919 • Carl Costa: Brat Martin • Josip Jur čič: Tugomer • Adolf Wilbrandt: Svetinova h či • Fran Govekar: Deseti brat • Karl Costa: Njen korporal • Fran Govekar: Legionarji • Gustav Kadelburg: V civilu • Oskar Blumenthal, Gustav • Ludwig Anzengruber: Četrta božja Kadelburg: Pri belem konji čku zapoved • Franc Meško Ksaver: Mati • Fran Govekar: Deseti brat • Fran Mili činski: Cigani

Sezona 1913/1914 Sezona 1919/1920 • Otto Ernst: U čitelj Lanovec • Fran Govekar: Deseti brat • Andrejev Ksaverij: Zaklad • Julius Horst: Nebesa na zemlji • Maria Thiede: Rde ča kapica • Bernhard Buchbinder: On in • Karl Laufs: Veharjevo letoviš če njegova sestra • Franc Saleški Finžgar: Naša kri • Ivan Česnik: Domen • Oskar Blumenthar, Gustav Kadelburg: Martin Smola Sezona 1920/1921 • Anton Medved: Za pravdo in srce • Franc Saleški Finžgar: Veriga

Sezona 1918 Sezona 1921/1922 • Oskar Blumenthar, Gustav • Rudolf Dobovišek: Rodoljub iz Kadelburg: Martin Smola ali Amerike Kinematograf • Ivan Rozman: Testament • Oskar Blumenthar, Gustav • Bernhard Buchbinder: On in Kadelburg: Pri belem konji čku njegova sestra

66

• Oskar Blumenthal, Gustav • Akademija v po častitev Ujedinjenja Kadelburg: Martin Smola ali Srbov, Hrvatov in Slovencev Kinematograf • František Xaver Svoboda: Poslednji • Pot v pekel mož • Ludwig Anzengruber: Četrta božja • Anton Tomaž Linhart: Veseli dan zapoved ali Mati ček se ženi • Gangl Engelberd: Sin • Lev Nikolajevi č Tolstoj: Mo č teme • Karl Morré: Naš župnik gospod • Jakob Špicar: Miklova Zala

Jakob (Peter Jakob) Sezona 1925/26 Sezona 1922/23 • Spi moja deklica • Anton Medved: Stari in mladi • Petar Petrovi ć Pecija: Vozel

• Johan Nepomuk Nestroy: Jumpacij • Karl Morré: Rev ček Andrej ček Vagabund • Ilja Surgu čev: Jesenske gosli • Karl Laufs, Vilhelm Jacoby: Velika • Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi repatica ali Konec sveta Sezona 1926/27 Sezona 1923/24 • Ivan Cankar: Hlapci • Janez Evangelist Krek: Tri sestre • Karl Schönherr: Satan v ženski • Josef Stolba: Stari grehi • Michal Balucki: Težke ribe • Otto Ernst: Vzgojitelj Lanovec • Alojzij Remec: Magda • Sr đan Tu čić: Golgota • Pavel Golia: Petr čkove poslednje • Fran Govekar: Rokovnja či sanje • Alojzij Remec: Užitkarji • Josip Ogrinec: V Ljubljano jo • Jakob Špicar: Pogumni Ton ček dajmo • Angelo Cerkvenik: Greh Sezona 1924/25 • Fran Saleški Finžgar: Divji lovec • Franc Meško Ksaver: Na smrt • Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini obsojeni Šentflorjanski • Franc Meško Ksaver: Pri Hrastovih • Gabriela Zapolska: Morala gospe Dulske

67

• Petar Pecija Petrovi ć: Gozd Sezona 1937/38 • Nikolaus Deutsch: Pasijon ali • Jože Kranjc: Skedenj trpljenje in smrt Jezusa Kristusa • Valentin Kataev Petrovi č:

• Molière: Namišljeni bolnik Kvadratura kroga • Angelo Cerkvenik: O čiš čenje • Zmago Švajger: Doma čija • Branislav Nušić: Svet • Alojzij Remec: Kirke • J. Plohl: Zakonci stavkajo Sezona 1927/28 • Maks Šnuderl: Lopovš čine • Prva ljubezen • Ernst Raupach: Mlinar in njegova Sezona 1938/39 hči • Anton Tomaž Linhart: Veseli dan • Jakob Špicar: Pogumni Ton ček ali Mati ček se ženi • František Langer: Kamela skozi • Ivan Cankar: Lepa Vida uho šivanke • Jože Kranjc: Detektiv Megla • Angelo Cerkvenik: Kdo je kriv? Sezona 1932/33 • Neznani francoski pisatelj: Burka o • Nikolaus Deutsch: Pasijon ali jezi čnem dohtarju Trpljenje in smrt Jezusa Kristusa • Josip Jur čič: Deseti brat

Sezona 1935/36 Sezona 1939/40 • Engelbert Gangl: Sin • Sofokles: Kralj Ojdip • Lászió Fodor: Cerkvena miš • Bratko Kreft: Malomeš čani • Anton Ingoli č: Zgrešene poti • Eugene Gladston O' Neill: Strast pod bresti Sezona 1936/37 • Anton Ingoli č: Sirote • Ernst Bach, Franz Arnold: • Antonio Collalto: Beneški troj čki č Odgodena no • Stanko Cajnkar: Nevarna igra • Č Cerar: evljar in vrag • Otto Ernst: Vzgojitelj Lanovec • Č Ivan esnik: Domen • Emil Smasek, Fran Žižek: Martin • č Jakob Špicar: Svojeglav ek Krpan

68

Sezona 1940/41 • Branislav Nušić: »Dr.« • Ben Jonson: Volpone • František Xaver Svoboda: Poslednji • Branislav Nušić: Pokojnik mož

• Vilém Werner: Na ledeni ploš či Sezona 1948/49 • Veseli ve čer • Bill Belocerkovskij V. N.: • Aleksandr Nikolaevi č Osrovskij: Življenje kli če Gozd • N. Bonifa čić: Škržat

Sezona 1945/46 • N. Nosov: Sinji model • Mile Klop čič: Mati • Beljak: Sestra • Vitomil Zupan: Tri zaostale ure • Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi • Valentin Kataev Petrovi č: • Branislav Nušić: Gospa ministrica Kvadratura kroga • Sergej Vladimirovi č Mihaljkov: • Vasilij Vailjevi č Škvarkin: Tuje Posebna naloga dete • Marija Šurinova: Dedek Mraz • Anton Tomaž Linhart: Županova • Vasilij Vasiljevi č Škvarkin: Izpit za Micka življenje

Sezona 1946/47 Sezona 1949/50 • Alojzij Remec: Volkodlaki • Miško Kranjec: Pot do zlo čina • Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi • Nikolaj Vasiljevi č Gogol: Ženitev • Branislav Nušić: Pokojnik • Pavel Golia: Snegulj čica • Aleksandr Nikolaevi č Ostrovskij: • Veseli ve čer I Gozd • Fran Žižek: Miklova Zala • Valentin Kataev Petrovi č: Milijon težav Sezona 1950/51 • Molière: George Dandin ali

Sezona 1947/48 Osramo čeni zakonski mož • Matej Bor: Raztrganci • Branislav Nušić: Žalujo či ostali • Andrej Žvan: Ustoli čenje koroškega • Franc Saleški Finžgar: Razvalina kneza življenja • Molière: Namišljeni bolnik

69

• Alojzij Remec: Miklavžkove • Pavel Golia: Jur ček vragolije • Maurice Charles Hennequin: • Veseli ve čer II. Sladkosti rodbinskega življenja • Vladislav Cegnar: Deseti brat • Eugene Gladstone O` Neill: Ana Christie Sezona 1951/52 • Ruth Goetz, Augustus Goetz: • Veseli ve čer III Dedinja • Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini Šentflorjanski Sezona 1954/55 • Franjo Blaž: Pepelka • Vojmil Rabadan: Kvej – Lan • Carlo Goldoni: Lažnik • Dario Niccodemi: Scampolo • Veseli spored IV • Hans Tiemeyer: Mladost pred • Friedricg Schiller: Kovarstvo in sodiš čem ljubezen • Danilo Gorinšek: Rde ča kapica • Fran Saleški Finžgar: Naša kri Sezona 1952/53 • Žak Konfino: V soboto se poro čim • Arx Caesar: Izdaja pri Novari • John Druten: Grlice glas • Cvetko Golar: Vdova Rošlinka • Pero Budak: Metež • Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi • Fran Žižek: Miklova Zala • Kristina Brenkova: Ma čeha in pastorka Sezona 1955/56 • Oton Župan čič: Veronika • Branko Kreft: Celjski grofje Deseniška • John Patrick: Vro ča kri • Félix Lope Carpio Vega: Prebrisana • Maurice Maetelinck: Stilmondski norica župan • Rudolf Pe čjak: Kralji čna z mrtvim Sezona 1953/54 srcem • Paul Schurek, Hans Sassmann: • Peppino de Filippo: Ni res, pa le Pesem s ceste verjamem • Fran Saleški Finžgar: Divji lovec • Ivan Potr č: Krefli • Petar Pecija Petrovi ć: Vozel

70

• Dragotin Dobri čanin: Skupno • Elmer Harris: Mol čeča usta stanovanje • Hugh F. Herbert: Vsakih sto let • Avery Hopwood: Škandal Sezona 1958/59 Sezona 1956/57 • Globoko so korenine • Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Mati ček se ženi Sezona 1959/60 • Karel Čapek: Mati • Mladost ne pride ve č nazaj • Molière: Tartuffe • Miha Remec: Mrtvi kurent • Branislav Nuši ć: Narodni poslanec • John Boynton Priestley: Nevarni Sezona 1960/61

ovinek • Moliere: Skopuh • Bojan Čebulj: Janko in Metka • Frank Leonhard: Jezusovi apostoli • Roger Ferdinand: Trije fantje in eno • Max Frisch: Andorra dekle • Nicola Manzari: Naši ljubi otroci

• Jerzi Lutowski: Dežurna služba • Molière: Namišljen bolnik • Victor Eftimiu: Človek, ki je videl • Goldoni: Lažnik smrt Sezona 1962/63 Sezona 1957/58 • Danilo Gorišek: Rde ča kapica • Carlo Goldoni: Sluga dveh • Kristina Brenkova: Modra vrtnica gospodov • Michael Fernanda: Z vrati treskajo • Emil Frelih: Vrnil se je • Georges Berr, Louis Verneuil: Sezona 1966/ 67 Potovanje v Benetke • Arthur Miller: Lov na čarovnice • Kole Čašule: Veja v vetru • Leslie Stevens: Zakonski vrtiljak • Oscar Wüchner: Pastir ček Peter in kralj Briljantin Sezona 1967/68 • Patrick Hamilton: Plinska lu č • Oton Župan čič: Veronika • George Axelnod: Sedem let skomin Deseniška • Alojzij Remec: Magda

71

• Johann Wolfang Goethe: Ifigenija Sezona 1971/72 na Tavridi • Ivan Cankar: Kralj ne Betajnovi • Janko Moder: Kam iz zadreg • Pero Budak: Klop čič

Sezona 1968/69 Sezona 1972/73 • Alejandro Casona: Drevesa umirajo • Duško Roksandi ć: Babilonski stolp stoje • Friedrich Schiller: Marija Stuart • Saša Škufca: Janko in Metka • Aleksandar Marodi ć: Svetloba nad • Federico Garcia Lorca: Mariana divino Pineda Sezona 1973/74 Sezona 1969/70 • Ivan Cankar: Hlapec Jernej • Mirko Mahni č, Peter Malec: Ve čer • Max Ferner, Max Neal: Trije vaški v čitalnici svetniki • Cvetko Golar: Vdova Rošlinka • Aldous Huxley: Strup Sezona 1974/75 • Peter Ustinov: Komaj do srednjih • Johan Wolfang Goethe: Ifigenija na vej Tavridi • Tennessee Williams: Steklena • Ben Minolli, Herbert Grün: menažerija Vilin ček z lune • Ferdinand Roger: Trije fantje in eno • Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini dekle Šentflorjanski • Miloš Mikeln – Prežihov Voranc: Samorastniki Sezona 1975/76 • Marcel Franck: Sre ča na kredit Sezona 1970/71 • Agatha Christie: Mišolovka • William Somerset Maugham: Sveti plamen Sezona 1976/77 • Fran Saleški Finžgar: Razvalina • Janez Jalen, Marija Kolednik: življenja Ograd

72

Sezona 1977/78 • Peter Boži č: Človek v šipi • Pavel Kohut: Velika ljubezen Sezona 1984/85 Sezona 1978/79 • Alenka Goljevš ček: Hiša • Fran Saleški Finžgar: Lucija • Slavko Pregl: Zgode na dvoru kralja • Miguel Cervantes Saavedra: Tri Janeza medigre • John Knittel: Via mala • Henrik Ibsen: Hedda Gabler Sezona 1985/86 Sezona 1979/80 • Dušan Jovanovi č: Življenje • Primož Kozak: Afera podeželskih plejbojev • Carlo Goldoni: Zdrahe na vasi • Deniz Poniž: Spolno življenje Franja Tahija Sezona 1980/81 • Jean Tardieu: Zaljubljenca v • Jean Paul Sartre: Zaprti v Altoni podzemeljski železnici • Carlo Goldoni: Zdrahe na vasi Sezona 1986/87 Sezona 1981/82 • Žarko Petan: Zaspana Trnulj čica in • Aleksander Rivemal: Rezervist kremžljavi Matjažek • Vili Ravnjak: Aneks Sezona 1982/83 • John Millington Synge: Vražji fant Sezona 1987/88 zahodne strani • Fran ček Rudolf: Koža megle

Sezona 1983/84 Sezona 1988/89 • Maria Clara Machado, Simon • Izbor besedil Ivana Cankarja: Iz Michel: Mali strah Bavbav mo čvirja se je vzdignil • Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini • Georges Feydeau: Dama iz Maxima Šentflorjanski • Dane Zajc: Otroka reke • Tone Partlji č: Neko č in danes ali Atova doma ča naloga

73

Sezona 1989/90 Sezona 1995/96 • Branislav Nuši ć: Žalujo či ostali • Wilchelm Reich: Govor malemu • Emil Filip čič: Ujetniki svobode človeku • Vika Grobovšek: No č, ko je • Alan Ayckbourn: Polovi čne resnice posijalo sonce Sezona 1996/97 Sezona 1990/91 • Federico Garcia Lorca, Tomi • Ronald D. Laing: A me ljubiš? Janeži č: Praznina, stara zgodba iz moje vasi Sezona 1991/92 • Sebastjan Horvat, Klavdija Zupan, • Federico Garcia Lorca: Publika Nataša Matjašec: Elizabeth • Leopold Suhadol čan: Narobe stvari • Roger Vitrac: Victor ali Otroci na v mestu Petpedi oblasti • Slawomir Mrožek: Na odprtem morju Sezona 1997/98 • Paul Maar: Oj, čudežni zaboj Sezona 1992/93 • Murray Schisgal: Strojepiski • Žarko Petan: Igralec • Markus Köbeli: Sobo oddam • Fran ček Rudolf: Pegam in • Tankred Dorst: Ovinek Lambergar • Jean Paul Sartre: Zaprta vrata Sezona 1998/99 • Suzzane van Lahuizen: Fant v Sezona 1993/94 avtobusu • Eugene Ionesco: Plešasta pevka • Albert Ramsdel Gurey: Ljubezenska pisma Sezona 1994/95 • Peter Turrini: Finžgar v seksšopu • Peter Turrini: Kr čmarica • Peter Musevski, Nataša Burger, Janez Burger: Piki in Roni • Willy Rusell: Štefka Valentin • Marcus Kobeli: Sobo oddam

74

Sezona 1999/2000 Sezona 2002/03

• Robert Thayenthal: Ana in kralj, ki • Lütz Hubner: Creeps je padel iz pravljice • Steven Berkoff: Yamr • Jesih: Triko • Jose Sanchis Sinisterra: Ay, • Lutz Hübner: Marjetka, str. 89 Carmela! • Anton Pavlovi č Čehov: Snubec / • Rok Vil čnik: Evrodejanka Medved • Yasmina Reza: Art

Sezona 2000/2001 Sezona 2003/04 • Ta presneta ljubezen • Road Dahl: Gregorjevo čudežno • Romana Ercegovi č: Elektra zdravilo • Dario Fo, Franc Roma: Svobodno • Paula Vogel: Baltimorski val ček razmerje • Arthur Schnitzler: Cafe Amoral • Ksenija Jus: Človeštvo v a-molu • Tim Firth: Nevillov otok • Sekumady Condé: Sizif na begu • Franz Xaver Kroetz: Nagon Sezona 2004/05 • Igor Bauersima: Norway.today Sezona 2001/2002 • Rok Vil čnik: Pavlek Ob-program: • Anthony Shaffer: Vohlja č • Glasba skozi čas – Glasbeno u čna • Robert Farquhar: Poljubljanje z mr. ura Beanom • Lilijana Praprotnik Zupan čič: • Anton Tomaž Linhart: Županova Princeska in čarodej Micka

• Sekumady Condé: Sysiphuson On

The Run Sezona 2005/06 • Tatjana Doma: Dedek Mraz pri nas • Alan Ayckbourn: Kalisto 7 • Martina Šiler: Pikado • Morris Panych: Bdenje • Conor Mcpherson: Rum vodka • Michael Frayn: Tukaj

75

Sezona 2006/07 • Paula Vogel: Mama ni ena sama • Rokgre: Kokolorek • Peter Shaffer: Leticija in Luštrek • Rokgre: Sirup sre če • Heiner Müller: Kvartet Sezona 2009/2010 • Astrid Lindgren: Pika, kje je tvoja • Hamlet nogavica? • Williams Tennessee: Igra za dve osebi • Dunja Zupanec: Strahec • Philip Riddley: Pravlji čno srce Sezona 2007/08 • Peter Srp čič: Prava baba • Matej Bor: Raztrganci / U čenci in učitelji • Gregor Strniša: Žabe • Jordi Gelcerán: Grönholova metoda • Vala Thorsdottir: Kuhinja po meri, • Tadej Toš: Ovinek 2 vsakdanje srhljivke

Sezona 2008/09 • Romana Ercegovi č: Travnik

čarobne lepote • Rokgre: Smeti na luni

76

16 SEZNAM IGRALCEV

Tukaj je podan seznam igralcev, ki so delovali v ptujskem gledališkem ustvarjanju. Seznam sem časovno omejila. Najprej sem zajela igralce, ki so na Ptuju delovali od leta 1918 do leta 1928, ko so za časno prenehali z gledališkim delom. Drugo obdobje traja od leta 1935, ko je bil zaklju čen gledališki molk, do vojne. Tretje obdobje zajema čas od vojne do ukinitve profesionalnega gledališ ča. Četrto obdobje vklju čuje igralce, ki so ustvarjali v času amaterskega delovanja gledališ ča. V zadnjem obdobju pa so podani igralci od ustanovitve gledališ ča Zato naprej. Težava se je pojavila zlasti pri iskanju in pridobivanju informacij za starejše igralce, saj so bili podatki velikokrat pomankljivi in nenatan čni, tako da nisem mogla najti in navesti natan čnih podatkov za vse igralce.

• 1918 ‒1928: Admont, Valo Bratina, Bratko, Lojze Bren čič, Tomaž Breznik, Breški, V. Bu čar, Cestar, Čadež, T. Desetišek, Dolinski, Dolinšek, Flere, Nada Gabrijel čič, Gabrova, Glavi čeva, Gorišekova, Gomolova, Gosak Ema, Miroslav Gorše, Grajski, J. Gregorin, Štefka Haladeja, Anton Horvat, Štefan Job, Rudolf Jakhel, Jakhelova, Jan čič, Jurmanova, Mirko Kaukler, Kenda, Lojzka Kocmut, Kocmut, Komavlijeva, Kostanj čeva, Alojz Kostanjevec, A. Krašner, Krašnerjeva, Bogomir Kristof, Kukovica, Franc Lenart, Lešnik, Levi čnik, Logar, Marjana Luknar, Mirko Majcen, Majšek, Majžerjeva, Maleži č, Megli čeva, Mele, Mehle, Mlakarjeva, Mojzerjeva, Murkovi č, Muršec, Ogrizek, Parko, Pe ček, Petek, G. Petrovi č, Podjaveršek, Poli č, Poli čeva, Olga Poto čnik, Slavko Prek, Pu čko, Pukši č, Rabi č, Rajh, Fran Ramšlak, Rožanski, Rubin, Sagadinova, Savinski, Schilligo, prof. Sila, Saša Skaza, Franc Šafar, Simoni č, Sluga, Izwolski, Fran Šalamun, Ljudmila Šegula, Mara Šegula, Šentjurc, Šentjur čeva, Šebec, Šijan čeva, Štuh čeva, Šuler, Ternon, Tkal čeva, Tomaži čeva, J. Vouk, Milan Vuga, M. Vorši č, Veselko, Wagnerjeva, Zamudova, A. Zeilhafer, Zavrnik, Drago Zupan čič, Anton Žmahner, Olga Župan čičeva.

77

• 1935 ‒1941: Jože Babi č, Mirko Bagar, Bernard Kralj, Mirko Bezjak, Jože Borko, Milica Bratkovi č, Brecelj, Jožica Čeh, Milica Domajnko, Eva Drobin, Dušan Drolc, Ljudevit Fürst, Gajzer, Franc Glavnik, Anka Ilec, Jože Kogej, Ivo Kostanjšek, Ivanka Korošec, Anton Kostanjevec, Košir, Kova č, Kova čeva, Franc Koželj, Stane Krek, Kuhar, Jože Kun čič, Likarjeva, Letnikova, Lugari čeva, Ludvik Muthans, Mimica Mlakar, Štefan Mo čnik, Muren, Slavko Pal, Franc Peršon, Nada Pfajfer, Podbreznik, Prelog, Mara Prosnik, Ivanka Ramšak, Vera Remec, Toroš, Tugomir Tory, Trepšetova, Tita Veljak, Vrun čičeva, Milan Vuga, Zvonko Sagadin, Sam čeva, D. Samec, Jože Samec, Seidling, Rado Sok, Sokrova, Srdinšek, Herman Stožer,

Šalamun, Miljenko Šober, Avgust Špat, Albert Wilhelm, Fran Žižek.

• 1945 ‒1958: Adolf Anderle, Anica Bajgot, Nada Bajgot, Bezjakova, Berli č, Bogdan, Nada Boži č, Maks Bra čič, Burg, Anica Butolen, Mijo Cegnar, Mirko Cegnar, Vladislav Cegnar, Drago Cepe, Miro Cobelj, Černi čeva, S. Červek, Natalija Čihal, Irena Čuček, I. Debeljak, Polde Dežman, Sonja Dolinar, Milica Domanjko, Lizika Dragar, Ivanka Fabjan, Faganelij, Andrej Fekonja, Aleš Fenos, Dragan Flisar, Vilko Fram, Emil Frelih, Ivan Fric, Dušan Furlan, Oto Furman, I. Galjevi č, Fricika Gec, Stanko Glavnik, Marica Gojkovi č, Jože Gregorc, Gnilšek, Franjo Gunžer, Hanzel, I. Hauber, Majda Herman, Natalija Holas, Stane Horvat, Vida Hrga, Jože Ilec, Marjan Irgl, Ivan Janžekovi č, Mina Jeraj, Jernej čeva, Boža Jesenko, Stane Jurh, I. Juri č, Nedeljka Kacin, Ivan Kampl, Tone Kariš, Tinka Keržan, Frido Klan čnik, Draga Kmetec, Boris Ko čevar, M. Kokol, Stanka Kolar, Franc Kolari č, Ivo Kostanjšek, Alojz Kostanjevec, Ivanka Korošec, Hinko Košak, I. Kramberger, Vinko Kralj, Krošl, Franjo Lenarti č, Zvonko Lešnik, Marica Loren čič, Franc Lubec, Nina Lugari č, Viktor Lugari č, Peter Malec, Karlo Marsel, Alojz Matjaši č, Hermina Matjaši č, I. Mikloši č, Joža Milkovi č, Jerica Mišica, Vili Miško, Zorica Modrinjak, Ivan Moravec, Slavko Orovi č, Julij Ošlovnik, Zora Ovija č, Ludvig Pe čnik, Milan Pe čnik, Zdenka Pegan, Edo Peklar, Igor Pelan, Meta Pirnat, Neli Poto čnik, Tone Potušek, Ivan Prejac, I. Pukl, Marjan Radon, I. Rajšter, I. Rakuša, Jože Rojic, Rojko, I. Rosi č, I. Rutar, Danilo Samec, Jože Samec, I. Sen čar, Eva Danica Senkin č, Jože Slani č, I. Spevan, Erika Stehlik, Stiglji čeva, Stiplovškova, I. Šajn, Franc Širec, I. Šmigoc, Vilko Šprajger, Til čka Štuhec, Danijel Šugman, Rajko Šugman, Marica Terbuc, Jur ček Tomaži č, Vili Tomaži č, Emil Tomaži č, Jur ček Tomaši č, Zdravko Tomažej, I. Tominc, Stanko Topolovec, Marica Tretjak,

78

Erika Murš čak, Jože Turš čak, Berta Ukmar, Štefan Verdnik, Ivan Verta čnik, I. Vetrih, Franjo Vi čar, Vera Vida čnik, Jože Vimer, Ernest Vinkovi č, Franjo Vlah, Jože Vodopivec, Vošnjakova, J. Vrbnjak, Vu čko, Ivan Zajšek, Zavec – Polajnerjeva, Mirko Zemljič, Milan Zupanc, Erna Žajdela, Dušan Žnidari č, Andrejka Žvan, Andrej Žvan, Vu čko Žvan, Wažna Žvan.

• 1958 ‒1996

Natalija Anreiter, Sillva Belovi č, Anica Bombek, Ivan Burina, Sandra Ciglar, Sabina Črnila, Mišo Damiš, Diana Fele, Andrej Fekonja, Suzana Firbas, Olga Fric, Majda Gajzer, Nevenka Gerl, Franjo Gunžer, Lidija Horvat, Stane Horvat, Silvo Ilec, Valerija Ivanuša, Stane Janžekovi č, Marija Kolednik, Lojze Kostanjevec, Karmen Komel, Janko Kozel, Janko Krajnc, Jože Krivec, Sre čko Lah, Silvin Lenarti č, Martina Lešnik, Lojze Matjaši č, Natalija Mesari č, Oto Mesari č, Mitja Mikloši č, Vanja Mlakar, Boris Nio činovi č, Jožica Novak, Stane Pal, Metod Peklar, Andi Podbreznik, Mateja Polanec, Jasmina Prkac, Marjan Pšajd, Sonja Rogina, Leonida Rotvejn, Nataša Sen čar, Ivo Serdinšek, Franc Simoni č, Rado Simoni č, Jožica Skok, Nataša Slodnjak, Bratko Stres, Robert Suki č, Mojca Šeruga, Mina Širec, Marjan Šneberger, Darja Štefanec, Fleur Tkal čec, Irena Toš, Mirko Vaupoti č, Dominik Vrhovšek, Vinko Zemlji č, Jolanda Zorc, Iris Zupanc, Mojca Žirovnik, Alenka Žlebnik,

• Po letu 1996:

Miha Arh , Vojko Belšak, Iztok Bevk, Maja Blagovi č, Stanislava Bonisegna, Nataša Burger, Sebastian Cavazza, Barbara Cerar, Alenka Cilenšek, Katarina Čas, Štefka Drolc, Primož Ekart, Romana Ercegovi č, Mojca Fatur, Zvone Funda, Mojca Funkl, Gregor Ge č , Niko Gorši č, Jure Ivanuši č, Gorazd Jakomini, Vesna Javnikar, Sergej Jeri č, Vladimir Jurc, Ksenija Jus, Aljoša Kapun, Sabina Kogovšek, Jasmina Kokol, Aljoša Koltak, Karin Komljanec,Hana Kosi, Sara Kova čič, Iva Krajnc, Barbara Kranjc, Niko Kranjc Kus, Aleksander Krošl, Marjana Krošl, Sandi Krošl, Ivo Leskovec, Gojmir Lešnjak Gojc, Vesna Lubej, Danijel Malalan, Nataša Matjašec, Janja Mazelj, BarbaraMedveš ček, Boris Mihajl, Boris Mio činovi ć, Peter Musevski, Vlado Novak, Bernarda Oman, Kristijan Ostanek, Rado Pavalec, Vesna Pernar čič, Kaja Petrovi č, Pintar Veronika, Primož Pirnat, Radko Poli č, Uroš Poto čnik, Mateja Pucko,

79

Vesna Rojko, Petra Rojnik, Jožef Ropoša, Sara Rozinger, Ana Ruter, Zala Linea Rutar, Igor Samobor, Mojca Simoni č, Vanja Slapar Ljubutin, Vesna Slapar, Uroš Smolej, Matjaž Stosi ć, Nika Šeruga, Ervin Štopfer, Peter Ternovšek, Ternovšek Aljoša, Alenka Teti čkovi č, Nenad Tokali ć, Violeta Tomi č, Tadej Toš , Gaber Kristijan Trseglav, NinaVali č, BarbaraVidovi č, Rok Vihar, Urška Vu čak, Pia Zemlji č, Andreja Žel, MašaŽidanik Bjelobrk, Gorazd Žilavec.

80

17 SKLEP

Predhodnik današnjega Mestnega gledališ ča Ptuj je bil ustanovljen leta 1786, za četki same gledališke dejavnosti na Ptuju pa sežejo v čas potujo čih igralskih skupin v za četek 18. stoletja. Za četniki gledališke dejavnosti na Ptuju so bili Nemci, saj so bili le-ti v takratnem času ve činsko prebivalstvo na Ptuju. Sprva so igre uprizarjali doma či diletantje, igrali pa so ob pomembnejših praznikih, npr. cesarjevem rojstnem dnevu, sveti no či, boži ču itd. Prva stalna gledališka skupina je na Ptuju igrala že leta 1826 pod umetniškim vodstvom Viole. Leta 1832 je vodenje gledališ ča prevzel Karnich in tega leta je prišlo tudi do prvih gostovanj mariborskih gledališ čnikov na Ptuju. Vodstvo gledališ ča se je nenehno menjavalo, kar se je poznalo tudi na kakovosti uprizorjenih predstav, saj je ta iz leta v leto padala. Do pozitivnega premika je prišlo leta 1852, ko so vodstvo znova prevzeli doma či diletanje. Stoto obletnico gledališ ča so Nemci proslavili 24. novembra 1866. Leta 1896 je bila gledališka hiša deležna temeljite obnove pod vodstvom arhitekta Rudolfa Klotza, ki je dal gledališ ču tisti zna čilni videz, ki se je ohranil zelo dolgo. Predstave v času nemškega gledališ ča niso bile odigrane na visoki umetniški ravni, saj je potujo čim umetnikom gledališ če pomenilo obrt, ne pa umetnost. Lahko re čemo, da nemško gledališ če na Ptuju ni pustilo pomembnejše tradicije, saj so se režiserji in vodstvo nenehno menjavali, kar pa se kaže tudi pri njihovem delu. Za četek slovenske gledališke dejavnosti sega na Ptuju v čas ustanovitve Narodne čitalnice, ki je bila na Ptuju sve čano odprta 1. junija 1864. Narodne čitalnice so postale pomemben steber slovenskega prebivalstva v nemških mestih. Gledališče je bilo le del njihovega delovanja, s pomo čjo katerega so med prebivalstvom budili narodno zavest. V ve čini so pripravljali lahkotne igre, burke, ske če in skice, ki niso bili uprizorjeni na visoki umetniški ravni, so pa bili pomembni, ker so oznanjali zatirano slovensko besedo. Prav zato, ker so bile čitalnice usmerjeno izrazito slovensko, so bile Nemcem velik trn v peti. Njihovo delovanje so poskušali uni čiti, zato se je morala čitalnica nenehno seliti z ene lokacije na drugo. Leta 1882 so čitalni čarji kupili hotel Zur Stadt Wien ter ga preimenovali v Narodni dom, v katerem so od takrat dalje uprizarjali svoje predstave.

81

Prva slovenska predstava je bila uprizorjena 18. decembra 1864. Med leti 1876 in 1885 je vladal gledališki molk, saj so bili stroški nabave kulis, rekvizitov in ostale opreme preveliki. Gledališko dejavnost so znova obudili leta 1885. Takrat pa so se na Ptuju za čela tudi gostovanja mariborskega in ljubljanskega gledališ ča. Ptujska podružnica mariborskega Dramati čnega društva je bila ustanovljena 8. februarja 1913, s čimer je bil narejen prvi korak na poti k poklicnemu gledališ ču. Prvi predsednik društva je bil Andrej Haladeja, igralsko družino pa je v prvi sezoni vodil Lev Brun čko. 1. svetovna vojna je gledališko delo onemogo čila, mestna ob čina je 26. 8. 1914 v njem prepovedala delo. Mrtva sezona je trajala vse do jeseni leta 1918. Prvo slovensko predstavo na odru Mestnega gledališ ča so člani Dramati čnega društva uprizorili 26. januarja 1919, s čimer se je v gledališ ču kon čno pojavila dolga leta zatirana slovenska beseda. Predstave je režiral Mirko Majcen. Leta 1920 vodja glavarstva na Ptuju sklene dogovor z ravnateljem mariborskega gledališ ča Hinkom Nu čićem o gostovanju mariborskega gledališ ča na Ptuju. Maribor čani naj bi na Ptuju gostovali s tridesetimi predstavami, kar pa se ni uresni čilo, saj so gostovanja predstavljala preveliko finan čno breme tako za ene kot za druge. Vse od osamosvojitve si je Dramati čno društvo prizadevalo pridobiti gledališko stavbo v svoje roke. To jim je uspelo šele januarja 1922. Hkrati pa so težili k temu, da bi čim prej postali poklicno gledališ če. Če so hoteli to uresni čiti, so nujno potrebovali poklicnega režiserja, ki pa ga na Ptuju ni bilo. Tukaj se zopet kaže povezava z mariborskom gledališ čem, saj režiser postane Valo Bratina, nekdanji ravnatelj Narodnega gledališ ča Maribor. Po Bratinovem odhodu so njegovo mesto zasedli Mirko Kaukler, Jože Borko in Fran Žižek. Najve čji pe čat je v ptujskem gledališ ču pustil prav Fran Žižek in njegov avantgardni teater, ki je spremenil zgodovino gledališ ča nasploh. Žižek se je odpovedal iluzionisti čnemu odru, nepotrebni dekoraciji in rekvizitom. Želel je, da gledališ če prikazuje resni čno življenje. Besedila dram je velikokrat spremenil in priredil tako, da so čim bolj izražala provokacijo in opozarjale na nek aktualen problem. Zadnjo sezono pred drugo svetovno vojno je gledališče vodil Jože Babi č, tik pred vojno pa ga je nadomestil Albert Wilhelm, ki je bil tudi prvi poklicni igralec ptujskega gledališ ča.

82

Gledališko delovanje med vojno je bilo neredno, kasneje so Nemci gledališ če zaprli in ga preuredili. Ptujsko gledališ če je po vojni za čelo delovati že julija leta 1945. Pogoji za delo so bili zelo težki, saj je bil gledališki ansambel predruga čen, pomembno vlogo pa so igrale tudi druga čne družbeno-politi čne razmere. 1. januarja 1950 je postalo ptujsko gledališ če polpoklicno, za kar so si že dolgo prizadevali. Tega leta so priredili avdicijo, s katero so želeli pove čati oslabljen gledališki ansambel. Režiserji so se nenhno menjavali; najprej je režijsko mesto prevzel Vladislav Cegnar, potem Franjo Blaž, Edo Verdonik, Peter Malec, Emil Frelih itd. 31. avgusta 1955 se jim je uresni čila dolgoletna želja, saj so postali poklicno gledališ če. Direktorsko mesto je zasedel Jože Gregorc, ki je gledališ če vodil vse do ukinitve leta 1958. Družbene razmere in nerazumevanje nekaterih ljudi so pripeljale do tega, da je moralo ptujsko gledališ če zapreti svoja vrata, kljub temu da je bila njihova umetniška dejavnost na višku. To je bil za ptujsko gledališ če mo čan udarec, vendar pa se s tem njihova gledališka ustvarjalnost ni zaklju čila. Delo so nadaljevali člani Delavskega prosvetnega društva Svoboda Ptuj in nekateri poklicni igralci. Za pomo č so zaprosili tudi Slovensko narodno gledališ če iz Maribora, ki jim je pomagalo z gostovanji in osebjem. Tukaj se še enkrat pokaže mo čna povezanost ptujskega gledališ ča s kolegi iz Maribora. Ta povezanost se kaže v številnih gostovanjih Maribor čanov na Ptuju, prav tako pa je veliko režiserjev, ki so bili dejavni na Ptuju, prišlo ravno iz Maribora. Delo je tako teklo naprej, čeprav še vedno niso imeli stalnega režiserja. Prizadevali so si, da bi v gledališ če vklju čili čim ve č mladih, ki bi bili pripravljeni delati v gledališ ču. Kljub vsemu trudu pa je bil položaj gledališ ča vedno slabši, režiserji in člani gledališkega ansambla so se nenehno menjavali, prav tako pa je bilo zelo težko delati z dotrajano opremo.

Leta 1983 so imenovali vse organe gledališ ča, tako da so bili postavljeni temelji za delovanje gledališ ča tudi po organizacijski plati. Novi predsednik je postal Mišo Damiš. Zveza kulturnih organizacij pa jim je pla čala režiserja, to je postala Branka Bezeljak Glazer. Glazerjeva se je ob režiserskem delu v veliki meri posvetila tudi delu z mladimi. Vodila je gledališki skupini za mlade Stopinje in Teater III. Prav tako je vodila Gledališki studio, ki je bil nekakšen te čaj za vse mlade, ki jih je veselilo gledališ če. Ob naprednem delu pa v ptujskih gledališ čnikih nikoli ni ugasnila želja, da bi znova imeli profesionalno gledališ če. Tako je avgusta leta 1993 ob činski sekretariat za družbene dejavnosti

83

razpisal nate čaj za profesionalizacijo gledališ ča. Na nate čaju je bil izbran projekt Sama Strelca – Gledališ če Zato. Vodja gledališ ča je postal Franc Mlakar, režisersko mesto pa je zasedel Samo Strelec. 25. marca 1994 so s podpisom pogodbe z Mestno ob čino Ptuj postali poklicno gledališ če projektnega tipa. Ker se težave okrog ustanovitve in uspešnega delovanja gledališ ča nikakor niso zaklju čile, je Samo Strelec januarja 1996 podal odstopno izjavo. Zamenjal ga je Franc Mlakar, kasneje pa Jernej Lorenci. Leta 1998 je svet zavoda sprejel akt o sistematizaciji delovnih mest, na podlagi katerega so dobili šest redno zaposlenih. Ker je bila gledališka stavba v vse slabšem stanju, je bila obnova nujno potrebna. Leta 2003 tako za čnejo zbirati idejne zasnove za prenovo. Po zbrani dokumentaciji in zaklju čenih nate čajih 12. oktobra 2006 položijo temeljni kamen za obnovo gledališ ča, s čimer se dolgo pri čakovana dela kon čno za čnejo. Prenovljeno gledališko stavbo so sve čano odprli 14. decembra 2007, na žalost pa vsa saga okrog obnove še danes ni zaklju čena. 1. aprila leta 2009 je vodenje Mestnega gledališ ča Pruj prevzel Peter Srp čič, ki si prizadeva, da bi gledališ če čim bolj dihalo z mestom ter da bi bilo odprto za vse, ki si želijo biti del njihovega ustvarjanja.

Mestno gledališ če Ptuj ima na Ptuju ter bližnji in daljni okolici tradicijo, ki se po mojem mnenju ne more pozabiti, še posebej ob današnjem rodu gledališčnikov, ki se trudijo, da z nizkimi sredstvi ustvarjajo kakovostno produkcijo in jo skušajo približati čim širšemu krogu ob činstva. Ptujsko gledališ če je majhno gledališ če in morda je prav to njihova prednost, ki jo danes želijo čim bolj izkoristiti, saj kljub svoji majhnosti sodijo med najbolj produktivna gledališ ča v Sloveniji, ki se lahko po številu gledalcev primerja z najve čjimi slovenskimi gledališ či.

84

18 VIRI IN LITERATURA

Literatura: • Fran Ali č, 1952: Gledališka kronika 1912 ‒1952. Ptuj: Okrajno gledališ če. • Fran Ali č, 1962: Nekdanja čitalnica in stari Narodni dom v Ptuju. Ptujski zbornik II 1942 ‒1962, Celje. • Andreja Babšek, 2001: Mejniki v razvoju ptujskega gledališ ča 1918 ‒1958. Ptuj: Gledališ če Ptuj. • Andreja Babšek, 2000: Kratka zgodovina ptujskega gledališ ča. Dialogi, letnik 36, št. 3/4, str. 59 ‒68. • Brence Andrej, 1996: Ptuj : vodnik po mestu. Ljubljana: Delo. • Andreja Čelan, 2003: Odrske deske na Ptuju (med leti 1958 ‒1994) v lu či lokalnega tednika. Diplomsko delo. Maribor: Pedagoška fakulteta. • Vika Dabi č, 1975: Ptuj in gledališ če. Živo gledališ če: pogledi na slovensko gledališ če v letih 1945 ‒1970. • Slavko Desetak, 1954: Gledališka dejavnost v Ptuju. Gledališki list. 3/5. 3764. • Emil Frelih, 1989: Zadnjih pet let profesionalnega gledališ ča v Ptuju. Dialogi. 5‒6/1989. • Valerija Grobelnik, 2001: Ptujsko gledališ če od 1786 do 1958. Diplomsko delo. Maribor: Pedagoška fakulteta. • Nena Lejko, 2008: Ptujsko gledališ če skozi čas. Raziskovalna naloga. Ptuj: Osnovna šola Olge Megli č. • Irena Mavri č, 1988: Ptujsko gledališ če 1786 ‒1958. Varaždin: Pokrajinski muzej. • Smilijan Samec, 1972: Slovenski gledališki leksikon. Ljubljana: Mestno gledališ če ljubljansko. • Samo M. Strelec, 2003: Deset gledaliških let na prelomu tiso čletja 1992 ‒2002. Ptuj: Gledališ če Ptuj. • Samo Strelec, 2003: Hinko Košak in ptujsko gledališče. Tednik. 14/45. • Tone Šifrer, 1939: Žižkove režije v Ptuju. Ljubljanski zvon. 308 ‒309. • Tone Peršak, 1982: Med stvarnostjo in domišljijo. Ljubljana: Tiskarna Jože Moškri č. • Fran Žižek, 2000: Moja zgodnja gledališka leta. Maribor: Založba Obzorja.

85

Digitalni viri: • Ve čer (www.vecer.com), • Delo (www.delo.si), • Nedeljski (www.dnevnik.si), • Mestno gledališ če Ptuj (www.mgp.si), • Sigledal.org. (www.sigledal.org).

86