Slovenski Avtorji V Italiji Slovenski Avtorji V Italiji Avtorji Slovenski Martin Jevnikar Martin Photo: Danilo Pahor MARTIN JEVNIKAR

Home , Marko Kravos, Spomenka Hribar

martin jevnikar slovenski avtorji v italiji slovenski avtorji v italiji avtorji slovenski martin jevnikar martin Photo: Danilo Pahor MARTIN JEVNIKAR

SLOVENSKI AVTORJI V ITALIJI

Izbrala in uredila Marija Cenda 1913 – 2004

Marija Cenda

BESEDA O AVTORJU

Martin Jevnikar se je rodil 1. maja 1913 na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori na Dolenjskem. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, klasično gimnazijo pa v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. V višjih razredih je bil učenec prof. Antona Breznika, ki ga je usmerjal v literarno zgodovino in v slovnična vprašanja. Po maturi leta 1934 se je vpisal na ljubljansko univerzo in izbral študij slavistike. Med fakultetnimi predmeti ga je predvsem pritegnila literarna zgodovina. Prof. France Kidrič ga je nagovoril k pisanju razprave o nemškem mladinskem pisatelju Krištofu Schmidu in njegovem vplivu na slovensko pripovedništvo. Leta 1939 je diplomiral in njegovo štu- dijo Krištof Schmid v slovenskih prevodih je objavila ugledna revija Slovenski jezik. V tem in naslednjih petih letih je objavil še pet razprav, med katerimi naj omenimo vsaj O izvirnosti Blažeta in Nežice, ki je izšla v reviji Dom in svet leta 1944. Istega leta je v knjižni zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov izšel Jurčičev Sosedov sin z Jevnikarjevim uvodom in opombami. Očitno je, da je bil zavzet za raziskovanje začetkov slovenskega pripovedništva. V intervjuju je pozneje tako povedal: „Začetki so me vedno najbolj zanimali, ker so bili težki in negotovi.“ (Pogovor z Martinom Jevnikarjem, Dom in svet 1997 – ponatis v Mladiki 1998.) Od leta 1940 do leta 1943 je poučeval na realni gimnaziji za Bežigradom v Ljubljani, v letih 1943-45 pa na klasični. Ob koncu vojne je emigriral. Na begunski gimnaziji v Monigu pri Trevisu je bil tajnik in profesor slovenščine. Od šolskega leta 1945-46 do upokojitve septembra 1980 je bil profesor slo- venščine in zgodovine na Trgovski akademiji v Trstu, ki je pozneje dobila ime Trgovski tehnični zavod Žige Zoisa, vendar je bil od šolskega leta 1972-73 oproščen poučevanja. Skupno z drugimi profesorji je sprejel nalogo, da sooblikuje slovensko šol- stvo na Tržaškem, ki ga je Zavezniška vojaška uprava deloma obnovila (osnovne šole) deloma na novo ustanovila (srednje šole). Naloga pionirjev slovenske-

7 ga srednjega šolstva je bila vse prej kot lahka. Pri pouku slovenščine je profesor Jevnikar spoznal, da imajo mnogi učenci težave celo z jezikovnim znanjem in da potrebujejo posebne učne prijeme, predvsem pa ustrezne učbenike. Sode- loval je pri sestavi številnih šolskih knjig za slovenski jezik in slovstvo. Poleg obveznih učbenikov je objavil tudi nekaj priročnikov, ki so jih dijaki uporabljali kot pomožno gradivo. Delo z naslovom Vsebine slovenskih literarnih del je izšlo v štirih zvezkih, koristen pa je bil tudi priročnik Prepovedane besede in zveze, ki je opozarjal na najpogostejše primorske jezikovne napake. Od leta 1949 do 1954 je bil tudi ravnatelj na nižji srednji šoli pri Sv. Jako- bu. Na tej šoli, ki je zdaj poimenovana po Ivanu Cankarju, je v tem obdobju začel izhajati dijaški list Literarne vaje. Profesor Jevnikar jih je urejal skoraj od začetka pa do konca njihovega izhajanja. Literarne vaje so si kmalu pridobile sodelavce in naročnike na vseh šolah. V njih so bodoči tržaški (in pozneje tudi goriški) pesniki in pisatelji objavljali svoje prve literarne poskuse. Medtem je profesor Jevnikar nadaljeval s preučevanjem in raziskovanjem slovenske književnosti, svoja poročila in razprave je objavljal v zamejskih in zdomskih kulturnih publikacijah, pozneje tudi v Slavistični reviji ter Jeziku in slovstvu. Leta 1961 je nostrificiral ljubljansko diplomo na Univerzi v Rimu. V letih 1963-75 je predaval slovenski jezik in književnost na Univerzi v Pa- dovi. V tem mestu je leta 1965 izšla njegova knjiga Veronica di Desenice nella letteratura slovena. Od leta 1972 je bil profesor na fakulteti za tuje jezike in književnosti Univerze v Vidmu, kjer je do upokojitve vodil stolico za slovenski jezik in književnost ter leta 1975 prevzel tudi stolico za srbohrvatski jezik in slovstvo. Nekaj let je bil direktor Inštituta za slovansko filologijo. Smer- nice njegovega delovanja je prof. Lojzka Bratuž tako povzela: „Jevnikarjevo videmsko obdobje je bilo daljše, pa tudi študentov slovenščine je bilo veliko več, predvsem tržaških in goriških, nekaj pa tudi iz Vidma in Benečije. Prof. Jevnikar je deloval po načelu, naj se na videmski univerzi raziskujeta predvsem jezik in književnost našega zamejskega prostora, kar bi lahko postalo bogat vir za bodoče raziskave, pri nas ali kje drugje. Zraven tega je poudarjal, da je treba obravnavati manj znane ali celo pozabljene osebnosti iz naše preteklosti.“ (L. Bratuž, Iz primorske kulturne dediščine, Gorica, 2008, str. 113.) Ob vsem tem in ves ta čas se je Martin Jevnikar ukvarjal s kritiko in oce- njevanjem, s kulturnim posredovanjem in prevajanjem, z beleženjem zgodovinskega in biografskega gradiva – in to ne priložnostno ali naključno, temveč načrtno in kontinuirano. Zastavil si je delovni program, po katerem je sistematično spremljal nastajanje slovenskih književnih del v zamejstvu in zdomstvu, jih registriral in poročal o njih na radiu, v Literarnih vajah (v raz-

8 delku Kulturna kronika), Mladiki in drugih publikacijah. Bil je pozoren na vsakega avtorja, še posebno pa na tiste, ki niso mogli računati na recenzije literarnih kritikov v Sloveniji. Držal se je ne prestrogih meril, kajti upošteval je pogoje, v katerih so ta dela nastala. Le če je naletel na nespoštovanje jezikovnih pravil, je izrekel ostrejšo sodbo. O literarnem ustvarjanju v Sloveniji pa je več let sistematično obveščal slovensko zdomstvo v reviji Meddobje. Za radio je tudi pripravil vrsto sklenjenih nizov z jezikovno in literarno vsebino, v obliki predavanj in dramatizacij, ter prevedel mnogo dramskih del iz italijanščine. Od vsega začetka je sodeloval pri sestavljanju Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL), od 7. snopiča dalje je bil njegov urednik in ga je energično pripeljal do konca, do dvajsetega snopiča. Rast slovenske zamejske književnosti je spremljal do konca svojega življe- nja. V reviji Mladika je že od leta 1967 objavljal rubriko o sodobni slovenski zamejski literaturi, v kateri je v obliki pregledov in recenzij predstavljal njene sadove. Od leta 1972 dalje je izhajala pod naslovom Zamejska in zdomska literatura, ker je sledil tako objavam v primorskem in koroškem zamejstvu kot v zdomstvu. Sprva je v rubriki sistematično predstavil ustvarjalce in njihovo delo po deželah in avtorjih, pozneje je dodajal recenzije posameznih novih del. Iz tega obširnega gradiva je zajeta glavnina pričujoče knjige. Profesor Martin Jevnikar je umrl 10. januarja 2004 v Trstu. Istega leta mu je predsednik Republike Slovenije posmrtno podelil Red za zasluge z utemeljitvijo: za vsestranski prispevek k slovenski kulturi in slovenstvu ter za vsa dejanja v dobro Slovencev v Italiji.

Viri: 1. PSBL (7. snopič), Gorica 1981. 2. Robert Petaros, Martin Jevnikar – sedemdesetletnik, Esteuropa I, Udine 1984, str. 11-13. 3. Ivo Jevnikar, Pogovor z Martinom Jevnikarjem (Iz zbornika Dom in svet 1997), Mla- dika 1998, str. 87-93. 4. Lojzka Bratuž, Martin Jevnikar o zamejski in zdomski književnosti, Primorska sreča- nja, Nova Gorica 2005.

9 BESEDA O KNJIGI

Knjiga Slovenski avtorji v Italiji je sestavljena iz člankov in recenzij, ki jih je prof. Jevnikar objavljal v revijalnem tisku skozi pol stoletja (od 1957 do 2003). Predvsem v reviji Mladika, pa tudi v Literarnih vajah in drugih publikacijah je sprotno poročal o izidu novih slovenskih knjig v zamejstvu in zdomstvu, občasno pa objavljal tudi preglede literarne dejavnosti doma in po svetu. Iz množice zapisov smo odbrali tiste, ki se nanašajo na avtorje iz naše dežele, iz Gorice in Trsta, iz Rezije in Benečije. To gradivo je bilo treba smiselno razvrstiti, da bi prišla do izraza podoba zamejske književnosti in njenih ustvarjalcev. Želeli smo ohraniti zaporedje avtorjev, ki ga je Jevnikar začrtal v reviji Mladika, odkar je leta 1967 zasnoval ciklus z naslovom Sodob- na slovenska zamejska literatura. A izkazalo se je, da bi navajanje člankov po doslednem zaporedju natisov ne bilo popolnoma pregledno. V posameznih nadaljevanjih te rubrike je namreč nizal več prispevkov o različnih avtorjih, književna dela je obravnaval ob njihovem izidu, večkrat tudi ob ponatisih, z mislijo na nove bralce je včasih ponovil kak že objavljen podatek. Če bi vse gradivo navedli v kronološkem zaporedju njihovega nastanka, bi se avtorji prepletali in prikaz posameznih pesnikov in pisateljev bi bil razdrobljen. Zato smo združili članke, ki se nanašajo na posameznega avtorja, v eno poglavje, sestavljeno iz izbranih odlomkov, ki so izšli v različnih številkah in letnikih revije. Ta postopek je seveda terjal kako opustitev (ponovitve, daljši citati), toda čeprav so besedila mestoma skrajšana, se v celoti dopolnjujejo. Vrstni red avtorjev ne odraža kakih vrednostnih ali generacijskih meril, tudi delitve po literarnih zvrsteh ne upošteva, sledi le zaporedju prvih Jev- nikarjevih predstavitev zamejskih besednih ustvarjalcev v revijalnem tisku. Tako pridejo na vrsto najprej avtorji, ki so začeli objavljati v prvem povojnem obdobju, tem pa sledi drugi val piscev, ki so se jim pridružili v naslednjih desetletjih. O njih je Jevnikar pisal, ko je izšlo kako njihovo literarno (ali tudi polliterarno) delo, in skupna značilnost tega gradiva je, da je nastajalo kot sprotni odziv na knjižne objave v Italiji živečih avtorjev. Profesor Jevnikar je bil večkrat prvi poročevalec o izdani knjigi, včasih pa celo edini. Člankom iz Mladike (iz rubrik Sodobna slovenska zamejska literatura, Zamejska in zdomska literatura ter Ocene) so mestoma dodane Jevnikarjeve recenzije iz drugih publikacij (Literarne vaje, Trinkov koledar idr.), tako da predstavljajo v tej knjigi objavljena besedila širok izbor tistega dela Jevnikar- jeve publicistike, ki doslej še ni bil natisnjen v knjižni obliki.

10 Prvi razdelek Jevnikarjevih besedil je naslovljen Soočanje z zamejsko stvarnostjo in prikazuje njegovo vživetost v primorski prostor, vsebuje pa tudi pregled slovenskega povojnega revijalnega tiska v Italiji. Osrednji del knjige je posvečen slovenski besedni ustvarjalnosti v primorskem zamejstvu. Posebej je obravnavano slovstvo v Reziji in Beneški Sloveni- ji. Oznakam literarnih del in njihovih piscev sledi še izbor poročil o literar- nozgodovinskih, domoznanskih in esejističnih delih. Zadnji razdelek vsebuje dodatno besedilo Pripis, ki smo ga pripravili v želji, da bi bila knjiga čimbolj aktualna. Odkar je prof. Jevnikar odložil pero, je izšlo v našem zamejstvu več leposlovnih del in pojavili so se tudi novi pisci. Zato smo dodali nekaj opažanj o nadaljevanju zamejske literarne dejavnosti v zadnjem času.

Seznam zamejskih avtorjev, ki jih je obravnaval prof. Jevnikar, šteje devetinosemdeset imen:

Artač Ivan Jakomin Ferruccio Babič Branko Janežič Stanko Bandelj David Jelinčič Dušan Bartol Vladimir Jelinčič Zorko Bednarik Rado Jermol Zavadlav Ivanka Bekar Milan Jeza Franc Beličič Vinko Jež Janko Benedetič Filibert Kosmač Angel Birtič Anton Kosovel Srečko Birtig Valentin Košuta Miran Bratuž Lojzka Košuta Miroslav Budal Andrej Kralj Atilij Bufon Milan Kravos Josip Cracina Angelo Kravos Marko Curk Tončka Lavrenčič Pahor Minka Čuk Marij Lipovec Milan Dolhar Rafko Lukeš Jožko Fischer Filip Luscak Rinaldo Firmani Roman Markuža Aleksij Gruden Živa Martelanc Saša Hergold Ivanka Matičetov Milko Hočevar Pavla Maver Marij Jakomin Dušan Mazora Mirko

11 Merkù Pavle Rebula Tuta Alenka Mermolja Ace Rudolf Ivan Mijot Marija Rudolf Neva Miklavec Albert Rupel Aldo Mikuletič Frane Saksida Zora Mislej Marija Samsa Mara Nadlišek Bartol Marica Sosič Marko Obid Zlatka Smotlak Ljuba Pahor Boris Škamperle Igor Paljk Jurij Škrap Milko Pangerc Boris Šorli Ljubka Perat Mariza Štoka Drago Pertot Bruna Marija Tavčar Ivan Peterlin Jože Tavčar Josip Pirjevec Marija Tavčar Zora Piščanc Zora Tonkli Štefan Predan Izidor Trinko Ivan Pregarc Aleksij Tuta Slavko Premrl Radoslava Verč Sergij Prinčič Vili Vetrih Tomek Quaglia Renato Žerjal Irena Rebula Alojz

V Pripisu je ob že obravnavanih avtorjih 24 novih:

Artač Majda Peterlin Susič Lučka Battistig Luisa Povše Janez Carli Andrej Primožič Vesna Cernetig Marina Purič Vilma Černo Viljem Rojc Tatjana Danev Adi Rustja Adrijan Furlan Aleksander Turk Lida Jurečič Jasna Umek Evelina Klemše Matjaž Uršič Mario Kravos Bogomila Volk Zlobec Anamarija Paletti Silvana Volpi Lisjak Bruno Pavletič Bojan Vončina Klavdija

12 Martin Jevnikar

Soočanje z zamejsko stvarnostjo

O pouku slovenščine

Izmed vseh učnih predmetov je bila leta 1945 za učence največja novost slovenščina. Bila je sicer njihov materin jezik, vendar se ga ogromna večina nikoli ni učila v šoli, ker je bil potisnjen v strogo družinsko okolje, med štiri domače stene, kamor pa je tudi prihajal kulturni vpliv večinskega naroda. Zato je bilo vse znanje materinščine odvisno od staršev, njihove izobrazbe, zavednosti in dobre volje. Nekateri starši so svoje otroke dobro naučili mate- rinščine, z njimi so v njej govorili, brali knjige in jih uvajali v skrivnost pisanja. Drugi so imeli manj zmožnosti in možnosti, zato je bilo znanje njihovih otrok omejeno na izraze in območje vsakdanje govorice. Na boljšem so bili spet otroci na deželi, kjer jih je obdajal strnjen slovenski živelj in so imeli vsakdanjo priliko, da so med seboj slovensko govorili. Le redki pa so mogli obiskovati kako slovensko šolo. To neenakomerno znanje slovenščine se je pokazalo že prvo uro pouka. Ko sem začel govoriti, so me v vseh razredih napeto in presenečeno gledali in poslušali, a takoj so se začeli oglašati, da ne razumejo, oziroma vsaj ne vsega. Prenehal sem razlagati in šel od učenca do učenca in ugotovil njegovo znanje; šele tedaj sem odkril vso lestvico pripravljenosti: v vsakem razredu jih je bilo nekaj, ki niso znali nobene besede, drugi le vsakdanje izraze, več ali manj narečno pobarvane, s tretjimi se je bilo mogoče pogovoriti, končno pa je bilo nekaj tudi takih, s katerimi bi lahko začel obdelovati predpisano učno snov. Težave in odgovornosti so bile zato velike. Začeti sem moral z abecedo, nato z narekovanjem lahkih besed, odtod smo prešli na preproste stavke, sklanjatev, spregatev, pisanje obnov in prostih spisov. Vse to sem doma popravljal, dopolnjeval in razlagal napake. Slovnice in primernih čitank ni bilo, ker jih je zaradi vojne tudi v Ljubljani primanjkovalo. Zato sem jim slovnico pisal na tablo, od koder so si jo učenci prepisovali. Tudi pri literaturi sem si pomagal s pisanjem na tablo in pozneje z narekovanjem. Za branje so učenci prinesli razne knjige od doma in smo iz njih brali primerne sestavke. Tako smo si za silo pomagali in z dobro voljo premagali začetne težave.

13 Še nikoli pa se niso učenci tako vneto, navdušeno in z ljubeznijo učili kakor prvo leto. Vse jim je bilo novo, pri vsakem koraku so odkrivali v jeziku in literaturi stvari, ki so jih privlačile, zanimale in na katere so bili kot Slovenci ponosni. Zato je tudi znanje od dne do dne raslo in uspeh je bil nadvse zado- voljiv in presenetljiv. Še nikoli nisem imel v šoli toliko zadoščenja z učenci, ker nobena beseda ni šla v izgubo ...

(Iz priložnostne publikacije „20 let Trgovskega tehničnega zavoda“, Trst 1965, str. 17-18).

Radio in jaz

Slovenski tržaški radio je bil od ustanovitve nepogrešljiv prijatelj, ki je prihajal v vse slovenske hiše in poslušalce seznanjal z dnevnimi novicami, a tudi s slovenskim jezikom, literaturo, kulturo, z vsem, za kar so bili pod fašizmom prikrajšani. Postal je neke vrste ljudska univerza in skušal zapolniti vrzeli, ki so jih zasekale neprijazne politične razmere. Tako sem gledal na pomen radia, ko sem leta 1946 začel sodelovati pri njem. Najprej sem dvakrat po vrsti predelal vso slovensko slovnico, ker toliko let ni bilo pouka v slovenščini in ker smo videli v šolah, da je bilo znanje materinščine zelo pomanjkljivo. Po dveh pregledih celotne slovnice sem vodil cikel Slovenščina za Slovence, kjer sem obravnaval vsakdanje napake v govoru in pisavi pri rabi slovenščine. (...) Ves čas sem na radiu spremljal rast slovenske literature v zamejstvu in zdomstvu. Predstavil sem vsako knjigo posebej, ki je izšla v Italiji, na Koro- škem ali kjerkoli po svetu, saj so o njih malo pisali ali pa sploh nič ...

(Odlomek iz intervjuja v knjigi L. Turk, Glas v ...etru, Trst 1991).

Vloga revijalnega tiska

Med Slovenci v Italiji je bilo v preteklosti v revijalnem življenju zelo ži- vahno, saj so revije in zborniki nastajali in ugašali. Najprej so bili Razgledi, potem Stvarnost, Sidro, Tokovi in druge publikacije, Most in Zaliv, dijaške Literarne vaje, katoliška Mladika, Koledar Goriške Mohorjeve družbe, Ja-

14 dranski koledar, Trinkov koledar, Pastirček, Galeb ... Vse te revije – nekatere še izhajajo – so bile žive, zanimive, ohranjale so slovensko narodno zavest, širile pa so tudi slovensko leposlovje v zamejstvu, saj so v njih sodelovali najboljši zamejski pisatelji in pesniki ... Vse to je pripomoglo, da je danes slovenska zavest in samozavest živa in ustvarjalna.

(Odlomek iz intervjuja Pogovor z Martinom Jevnikarjem, Mladika 1998, str. 88).

Pomen Primorskega slovenskega biografskega leksikona

To je veliko delo, ki je v letih 1974-94 izšlo v 20 snopičih, združenih v štiri debele knjige za skupno 2811 strani. S številnimi odličnimi sotrudniki sem sodeloval od začetka, od leta 1981 dalje pa kot urednik. Nad 4400 gesel predstavlja prav toliko pomembnih primorskih Slovencev, ki so prišli z leksi- konom v vseslovenski prostor in ga obogatili.

(Odlomek iz intervjuja Pogovor z Martinom Jevnikarjem, Mladika 1998, str. 93).

15 SLOVENSKE POVOJNE REVIJE V ITALIJI

Razgledi

Leposlovne revije igrajo že od nekdaj v slovenskem kulturnem življenju pomembno vlogo. Umetnikom nudijo prostor, da sproti seznanjajo občinstvo s svojimi ustvaritvami, znanstvenikom, da odkrivajo tujo literaturo in tuja kulturna gibanja, mladim ustvarjalcem odpirajo pot v svet umetnosti in jim pomagajo dozoreti. Istoča- sno uvajajo nove smeri in nova kulturna gibanja. Slovenci v Italiji so bili v preteklosti šibko zastopani z revijami. V Trstu sta začasno izhajala Slovanski svet (1891- 95) in list za mladino Novi rod (1921-25/26), v Gorici pa dvomesečnik za znanost in kulturo Veda (1911-15) in družinski list s podobami Mladika (1920-23). Med obema vojnama je izhajalo več razmnoženih listov (npr. štempiharski idr.), ki pa so bili kratkotrajni in omejeni na ozek krog. Šele po zadnji vojni je začelo izhajati v Italiji več slovenskih revij, ki so razgibale kulturno življenje in ustvarile iz Trsta pomembno kulturno središče, najvažnejše v zamejstvu in zdomstvu. Tu si bomo ogledali po vrsti vse revije, kakor so začele izhajati. Razgledi so prva povojna slovenska revija in je začela izhajati v začetku leta 1946. V uvodniku piše, da je „nastala iz potrebe, da na važni prelomnici na- šega narodnega življenja izpričuje pred svetom tvornost našega duha“. Prina- šala bo leposlovje, ki bo zraslo „na teh tleh“, in članke, ki bodo „z znanstveno temeljitostjo obravnavali pereča kulturna, politična, gospodarska in socialna vprašanja teh krajev“. Bralca bo seznanjala s kulturnim življenjem sosednjih, predvsem slovanskih narodov, in opozarjala na domače in tuje knjige in glasove, ki se bodo dotikali teh krajev. „Naš idejni program je isti, ki smo si ga začrtali že med osvobodilnim bojem.“ Odgovorni urednik prvih dveh letnikov je bil France Bevk, zadnjih petih pravno Drago Pahor, dejansko pa Miroslav Ravbar oziroma Boštjan Žagar. V prvih dveh letnikih je bil naveden širši uredniški odbor, v tretjem letniku je odbor odpadel in revija je spremenila podnaslov v „Mesečnik za književnost in kulturna vprašanja“, prevzelo pa jo je Založništvo tržaškega tiska. Začela je prinašati tudi umetniške priloge tukajšnjih avtorjev.

16 Razgledi so izhajali mesečno na skoraj 600 straneh na leto od 1946 do 1952. Zadnje leto so se pojavile gospodarske težave in nesoglasja med ure- dništvom in nekaterimi sodelavci, zato so ob koncu leta 1952 prenehali. Leta 1955 so jih skušali obnoviti, a brez uspeha, ker so jih bojkotirali vodilni tukajšnji pisatelji. V prvih letnikih je bilo težišče na razpravah in člankih s področja politike, gospodarstva, književnosti in umetnosti. Veliko so razpravljali o Trstu in njegovih problemih, ker takrat njegova usoda še ni bila določena. Prav tako so prva leta veliko govorili o Rusiji. Dosti je izšlo člankov in razprav o knji- ževnosti in umetnosti, a največ jih je napisal Andrej Budal. Z njemu lastno pridnostjo, natančnostjo in vestnostjo je zbiral in obravnaval domača in tuja kulturna dogajanja, priobčeval razprave o pisateljih ter preglede slovenskih del v tujih prevodih, npr.: Slavistika med Italijani in O italijanskih prevodih iz Prešerna. Pomembna je njegova monografija o Bevku (1950), kjer je prikazal Bevkovo življenje in delo, razčlenil njegove pomembnejše romane in povesti ter v ponazorilo navedel kratko vsebino. Dolga je vrsta njegovih drobnih poročil, zapiskov in knjižnih ocen. Prva leta je bil borben in oster do ljudi drugačnega političnega naziranja. Izmed ostalih literarnih razprav je treba omeniti: Lino Legiša: Svet ob morju v leposlovju in Vladimir Bartol: Nekaj opažanj o zgodovinskem duhu in tipologiji dobe. Leposlovni del Razgledov je obsegal pesmi in prozo. Poezija je bila ves čas šibka, saj ni bilo v Trstu nobenega vidnega pesnika. Oglašali so se sodelavci ljubljanskih revij, poleg njih še Andrej Budal in Zdravko Ocvirk. Glavna pripovednika Razgledov sta bila Boris Pahor in Alojz Rebula. Pa- hor se je oglasil v prvem letniku in je sodeloval do konca izhajanja. V reviji je priobčil kakih 12 krajših in daljših del, ki jih je zajel iz lastnega in slovenskega življenja v Trstu pred vojno, med njo, a tudi življenje v nemških taboriščih ter prva leta po vojni. Nekatera dela je iz Razgledov pozneje predelal v romane, ki so izšli v samostojnih knjigah, tako Prevratno jesen (v knjigi Mesto v zalivu), Laneni kosmiči v laseh (v knjigi Vila ob jezeru), tudi zametek romana Nomadi brez oaze je izhajal v Razgledih. Rebula se je oglasil v Razgledih v drugem letniku in je v njih objavil sedem del, ki so večinoma izšla pozneje v knjigi Vinograd rimske cesarice. V vseh teh delih je avtor izrazito samosvoj, trdno zakoreninjen v kraški zemlji in njenih ljudeh, katerim vrta v dušo ter razkriva njihove probleme. Tretji je bil Vladimir Bartol, svojevrsten pripovednik, zasidran v nekaki ek- sotiki in Freudovi psihoanalizi. V Razgledih je priobčil nekaj zgodb s partizansko tematiko in štiri humoreske, ki so izšle pozneje v knjigi Tržaške humoreske.

17 Četrti vidnejši pripovednik je bil Andrej Budal, ki si je pred vojno pridobil ime s povestmi in romani, v Razgledih pa se je omejil na črtice, v katerih je obravnaval življenje Slovencev v notranjosti Italije, razkroj družin med vojno, tržaško predvojno življenje in lastne spomine. Obdržal je nekdanji realizem, zato se je tudi stilno ločil od mlajših. Nekajkrat so se oglasili še: France Bevk, Gema Hafner, Danilo Lokar, Ciril Kosmač, Alojz Kraigher in Bogomir Magajna. Razgledi so bili po zgradbi primer predvojnih slovenskih revij. Čeprav so hoteli biti glasilo tukajšnjih ustvarjalcev in znanstvenikov, so se morali odpreti tudi sodelavcem iz osrednje Slovenije, ker jih tukaj ni bilo dovolj, vsi pa niso mogli sodelovati zaradi ideološke opredelitve. Prinesli so dosti važnih in zanimivih prispevkov, poglobili umetniško in kulturno življenje tržaških Slo- vencev, istočasno pa širili stike med Slovenci in Italijani. V njih sta se razvila Pahor in Rebula, že dolgo vodilna slovenska pripovednika.

(Mladika 1978, str. 10-11)

Mlada setev

V jeseni 1945 so se po dolgih in težkih letih spet odprle slovenske šole v Trstu, Gorici in okolici, ne samo osnovne, ampak tudi srednje, nižje in višje. Učencev je bilo veliko, tudi zanimanja in navdušenja veliko, saj je bilo treba nadomestiti izgubljena leta. In tako se je med drugim porodila želja po skupnem tiskanem dijaškem listu. V vseh časih in mestih je izdajala dijaška mladina svoje liste, pisane in tiskane, hotela je na dan s tem, kar je čutila v sebi. Dijaški listi so bili v slovenski preteklosti trojni. Ene je pisala in izdajala mladina sama (a malo časa) – najlepši primer so znamenite Vaje, ki so jih izdajali Erjavec, Jenko, Mandelc in sošolci. Druge so pisali odrasli za mladino, npr. Mentor, ki je izhajal med obema vojnama v Šentvidu nad Lj. in pozneje v Ljubljani. Tretji so bili mešani, sodelovali in vodili so jih odrasli, pritegnili pa so tudi mladino. Za zgled bi lahko navedli Vrtec. Prvi povojni tržaški in goriški dijaški list je bila Mlada setev, ki je začela izhajati 1. jan. 1946. Odgovorni urednik je bil sicer dr. Kazimir Humar iz Gorice, vendar je bilo pravo uredništvo v Trstu v rokah Petra Maljuca, kakor

18 se je podpisoval prof. Jože Peterlin. Zaradi neurejenih povojnih razmer so se namreč vsi sodelavci podpisovali s psevdonimi. List je imel podnaslov „Glasi- lo dijaške mladine“, v drugem letniku „Neodvisna kulturno literarna revija“, v tretjem se je vrnil na prvotni naslov, v četrtem pa se je spremenil naslov v Setev, glasilo slovenske mladine. Prvi letnik je izhajal vsakih 14 dni na osmih straneh in je dosegel 13 številk in 104 strani. Prvih deset številk je bilo nati- snjenih v Gorici, ostale v Trstu (tiskarna Tenente). V uvodu je Maljuc zapisal naslednje programske besede: „Mladi živimo v nov čas, iz ponižanja v vstajenje, iz temne, grenke, umazane preteklosti v veselo in svetlo bodočnost. V prihodnost brez sovraštva, zahrbtnosti in ego- izma, v čas svobode duha in svobodnega osebnega prepričanja. V čas resnične in prave demokracije ...“ In to so bili temelji Mlade setve. Urednik je v vsaki številki s pesniškimi besedami predstavil po eno slovensko pokrajino in jo približal mladim bralcem, ki zaradi predvojnih in vojnih let niso mogli potovati, da bi jih osebno spoznali. Majev (M. Jevnikar) je v razpravi Primorska v slovenski kulturi opisal primorske ustvarjalce od najstarejših časov do sodobnosti. Primorska je vstopila v slovensko kulturo že v dobi prvih zapiskov (Starogorski rokopis iz 1494, Čedajski rokopis iz 1497 idr.), Trst je dal Trubarju misel, da bi pisal knjige, Primorska je dala nekaj najlepših ljudskih pesmi (npr. Lepa Vida), primorski kulturni delavci so bili v vseh dobah glasniki svojega ljudstva in so bogatili slovensko in evropsko kulturo. Andrej Judnič (Vinko Beličič) je prispeval dve pesmi in dve črtici, največ pesmi pa je napisala Trnček (Jolka Miličeva). Veliko pesmi in črtic so prispevali dijaki sami. Precej sestavkov je napisal inž. Simon Kregar. Na splošno je bil prvi letnik razgiban in je našel odmev med dijaško mladino. V drugem letniku je postala Mlada setev mesečnik in je dosegla deset številk (160 str.). Urejal jo je Peter Maljuc. V pesništvu je na prvem mestu V. Beličič, sledi mu Anton Novačan, ki je priobčil sedmi spev dvajsetih sonetov iz pesnitve Peti evangelij. Zvesta je ostala Miličeva, nov je Vladimir Kos, danes misijonar in pesnik v Tokiu. Med pripovedniki je najvidnejši Bine Šu- linov (Zorko Simčič, danes v Argentini), ki je priobčil štiri „italijanske“ novele, psihološko globoke in občutene. Po eno novelo imajo: V. Beličič, Zora Saksida iz Gorice, Karel Mauser iz Celovca in še nekateri. Metod Turnšek je priobčil odlomek svoje zgodovinske tragedije v verzih Država med gorami. V tretjem letniku je prišlo do spremembe: odgovorno uredništvo je prevzel dr. Lojze Škerl in ga ohranil tudi v naslednjem letniku. Urednik je postal dijak Aldo Danev in ob podpori prof. Peterlina zbral okrog lista nekaj nadarjenih dijakov, ki so napolnili pet številk na 64 straneh. Največ pesmi je napisal urednik Aldo Danev sam, ki se je poskusil tudi v povesti Junaki. Sodelovali so

19 še: Jolka Milič, V. Beličič, Medtod Turnšek, ki je odkrival Beneško Slovenijo, Jurij Slama s črticami, Peter Flander idr. Uvedli so tudi Uganke in mreže. „Prevzeli smo Mlado setev, ki naj bi postala spet dijaški list,“ je zapisal urednik v uvodniku Ob začetku. Toda pokazalo se je, da bo list v tej obliki težko izhajal, saj je bilo že med prvo in drugo številko tri mesece presledka, majska in junijska št. pa sta izšli skupaj. Ni še bilo dovolj tradicije, dijaki sami niso znali organizirati sodelavcev, hoditi v tiskarno, opravljati korekture, skrbeti za prodajo in poravnavo stroškov. Tudi jim je bila „beseda še trda in neokretna“, kakor je zapisal urednik. Četrti letnik je postal časnik na štirih straneh in z naslovom Setev. Tiskali so ga spet v Gorici (Tiskarna Budin), podpisan je samo odgovorni urednik (dr. Škerl), urejal pa ga je spet J. Peterlin. List je bil s tem bolj dnevno aktualen, prinašal je sicer načelne članke, a tudi odmeve na dnevne dogodke, radijski program, kulturni koledarček, oceno knjig, drobna poročila pod naslovom Naši razgledi idr. V 3. št. je začel priobčevati v podlistku slikanico Rokovnjači Josipa Jurčiča in z ilustracijami akad. kiparja Franceta Goršeta. V tej obliki je prišel list le do sedme številke (30. marca 1950) in ugasnil. Mlada setev je v štirih letih zarezala globoke brazde, dijaški mladini pa vlila samozavest, da je lahko nadaljevala delo v novem dijaškem listu – v Li- terarnih vajah – ki so začele izhajati takoj po prenehanju Mlade setve. Mlada setev je založila tudi nekaj leposlovnih knjig.

(Mladika 1978, str. 35)

Stvarnost – Stvarnost in svoboda

V letih 1950-54, ko se je začelo delati na to, da bi odpravili Svobodno tržaško ozemlje, in ko so se pojavili med sodelavci tržaških Razgledov spori, so v Trstu manjše sku pine kulturnih delavcev mislile na novo revijo, ki bi bila politično neodvisna od vsake stranke. Bilo je več posku- sov, a vsi so bili kratkotrajni, ker niso imele gmotne podla- ge, ne urejene uprave, saj so bili uredniki istočasno uprav- niki, razpošiljalci, prodajalci idr. Tudi so doživljale nasprotovanja, napade in omalovaževanja na drugi strani.

20 Prvo tako revijo je začel izdajati konzorcij Stvarnosti, imenovala se je Stvar- nost, neodvisna slovenska revija, urejala pa sta jo Vili Hajdnik (Franc Jeza) in dr. Janko Jež. Prva številka je izšla dec. 1950 in prvi letnik je do febr. 1952 dosegel šest številk, čeprav je bilo napovedano, da bo izhajala dvomesečno. V Uvodni besedi je naznačen namen revije takole: „Že dolgo smo čutili potrebo – in ne samo mi v Trstu – po neodvisni reviji, ki bi obravnavala vpra- šanja današnje slovenske stvarnosti nepristransko in brez ozira na levo in desno. Želeli smo si revije, ki bi služila resnici. Samo s stvarnim obravnavanjem vprašanj, ki se danes postavljajo pred nas, in z resnico lahko služimo slovenski stvari, to je koristimo slovenskemu ljudstvu in doprinesemo svoje k napredku v Sloveniji in v svetu. Čutimo potrebo, da začnemo v tej reviji s procesom čiščenja pojmov v duhovni in idejni zmedi na Slovenskem, ko tudi študirani ljudje izgubljajo vsako orientacijo in ne vedo več, kaj je črno in kaj belo, kaj je napredno in kaj ni, ko so besede kakor svoboda, ljudstvo, demokracija v nekaj letih popolnoma izgubile svoj pravi pomen. S to revijo bi radi v prvi vrsti pomagali rešiti to duhovno krizo v slovenskem človeku in ga osvobodili političnih kompleksov ter ga iztrgali iz današnje duhovne osamelosti.“ Zaradi tega programa je razumljivo, da prevladujejo v prvem letniku razprave. Tako je Franc Jeza pregledal in ocenil povojno slovensko slovstveno ustvarjanje. Njegove oznake so kratke, sodbe ostre in večinoma negativne; to velja za pesnike in pisatelje osrednje Slovenije in za zdomske. Morda je še naj- prizanesljiveje ocenil tržaške avtorje. Razprava je zanimiva tudi zaradi tega, ker je prvič v takem obsegu predstavila povojno ustvarjanje. Druga Jezova razprava je Sodobna slovenska problematika. V njej je ostro prijel levico in protikomunistični tabor, kakor gleda nanju krščanski socialist. Antun Dabinović je priobčil dve obsežni razpravi: Trst in njegovo zaled- je ter Državnopravni položaj STO-ja. V obeh je pokazal veliko znanja in ljubezni do Trsta, katerega usoda je bila tedaj še negotova. Zanimiva je tudi razprava Janka Ježa Ljubljanski jezuitski kolegij je imel značaj prave univerze. Avtor navaja za svojo trditev številne vire in literaturo in ugovarja tistim, ki so o tem pisali drugače. Pesništvo je skromno zastopano. Izmed Tržačanov ima Vinko Beličič „zvočno lirsko fantazijo“ Pri svetem Jerneju, Dimitrij Jeruc iz Anglije je prispeval Begunske pesmi, pet pesmi pa je iz zapuščine Antona Novačana. Med njimi je Slovenska himna, v kateri izraža skrb za slovenske meje, kot Prešeren pa želi, da bi vladalo med narodi bratstvo in na zemlji večni mir. Skromna je tudi proza. Vili Hajdnik (Fr. Jeza) je priobčil v vsaki številki daljši odlomek iz romana Smrt v pomladi. V njem opisuje siromašnega Ti-

21 neta iz vzhodne Štajerske, ki študira za duhovnika, a zapusti bogoslovje, ker sreča neko dekle. Lepi so zlasti opisi narave in matere, ki je sama in s težkimi žrtvami šolala sina in doživela tako bridko razočaranje. Ob koncu vsake številke so ocene, razgledi in zapiski. Po prvem letniku je Stvarnost prenehala izhajati, krive so bile predvsem gmotne razmere, a tudi število sodelavcev je bilo omejeno. Namesto nje je prišel na dan zbornik Stvarnost in svoboda, leta 1952 prvi in 1953 drugi. Prvega so uredili Vinko Beličič, Franc Jeza in Borut Žerjav iz Pariza, pri drugem je Žerjav izpadel. V obeh zvezkih je več sodelavcev, vsebina je bolj pisana, vendar je težišče na idejnih in načelnih razpravah. Tako je v obeh Jeza nadaljeval razpravo Sodobna slovenska problematika in z očmi nekakega nepristranskega opazovalca obsodil KP, ki je v OF prevzela vso oblast in sama odločala o vsem, in prav tako vaške straže (imenuje jih bela garda) in domobrance, češ da je „protikomunistično gibanje v Sloveniji sicer do neke mere pravilno ocenilo komunistično nevarnost, popolnoma zgrešeno pa je nastopilo proti njej“. Obsodil je povojne napake in zlorabe, uboje brez obsodb in nakazal rešitev v slovenski državi. Po njegovem so bili „slovenski ministri v beograjskih vladah že od nekdaj slabo jamstvo za slovenske interese“. Anton Legiša razmišlja o Rasti novih sil, Jože Peterlin se v Bolečem spominu ustavlja ob požigu Narodnega doma v Trstu in ob nedoumljivem sovra- štvu, M. P. (Poštovan) predstavlja eksistencializem, Josip Terčon pripoveduje o boju nabrežinske občine za dvojezične napise v letu 1952. V pesniškem delu imamo spet Vinka Beličiča in Dimitrija Jeruca, novi pa so: Stanko Janežič, Jolka Trnček (Miličeva), Pavel Krušič ter Korošca Milka Hartmanova in Valentin Polanšek. V prozi je še en daljši odlomek iz Jezovega romana Smrt v pomladi in dve črtici ter ena Beličičeva. Zbornika sta zbrala okrog sebe lepo število sodelavcev, vendar zaradi gmotne stiske nista mogla vzdržati. Morda je vplivala tudi negotovost Tržaškega ozemlja.

(Mladika 1978, str. 58)

22 Tabor

Vzporedno s Stvarnostjo in svobodo je druga skupina izdala zbornik umetnosti in razprav Tabor, ki je izšel v Trstu-Celovcu 1951 na 128 straneh. Založili so ga sotrudniki, ki so tudi odgovarjali samo za vsebino svojih člankov, odgovorni urednik sploh ni podpisan. Jedro zbornika predstavljajo idejne, politične in socialne razprave: Nova pota, ki izzveni v tezo, naj bi se ustvarila „samostojna in neodvisna država Slovenija s Tr- stom kot kantonalno edinico“; Slovenski položaj 1951 dokazuje, da doživljajo Slovenci četvero razočaranj. Nad sedanjim vodstvenim slojem, nad dosedanjo politično usodo, nad slovanstvom in nad Zahodom. Sledijo: Vloga krščanstva v slovenski zgodovini, Današnje poslanstvo slovenskega razumnika, Socializem na razpotju, Tržaško vprašanje in svetovna javnost ter Misli in problemi ob Ko- cbekovi Tovarišiji. Vse te razprave so napisane dokumentirano, vendar zelo ostro, zato so naletele v Sloveniji na hud odpor. Drugi prispevki so bolj literarne vsebine. Tako je Vinko Beličič predstavil Liriko v povojni Sloveniji in Slovensko leposlovje ob zatonu stare dobe, Anton Ivanov Družbo sv Mohorja od ustanovitve do sodobnosti, Martin Jevnikar Slovenske šolske knjige v Trstu, ki jih je po vojni izdala Zavezniška vojaška uprava, in Ob slovenskem pravopisu, ki je izšel 1950. Jože Peterlin je opisal slovensko kulturno življenje v Italiji, Valentin Inzko na Koroškem. Pesmi so prispevali že znani ustvarjalci: Vinko Beličič, Stanko Janežič, Ra- fko Vodeb, Vladimir Kos in Milka Hartmanova, prozo pa: Beličič, Turnšek, Avg. Žele in grof Robert Barbo. Tabor je bil tudi ilustriran. Tabor je izšel samo enkrat, ker ni našel pravega odmeva, ker sodelavci niso mogli vzdrževati lista in ker so se tudi nazorsko razhajali.

(Mladika 1978, str. 101)

23 Sidro

Ko je utihnila Stvarnost in svoboda, so Boris Pahor, Alojz Rebula in Pavle Merkù ustanovili Sidro, neodvisno tržaško kulturno revijo. Prva številka je izšla spomladi 1953, druga v jeseni istega leta, potem je Sidro prenehalo. V uvodniku Optimizem so uredniki pojasnili, da je Sidro „odhod po pristanih človeške ustvarjalnosti, pomoč v nevihti in ljubezen za domačo zemljo“. Pot začenja „v imenu svobode, kajti prepričani smo, da napredka ne more biti tam, kjer je svoboda pepelka. In to ne glede na svetovni nazor, na snovanje Vzhoda in Zapada, ne glede na razdelitev sveta in na fanatizem omejenih možganov ... Zato bomo zmeraj skušali izluščiti resnico, naj jo prinese veter z leve ali desne; zato bodo mnenja sotru- dnikov večkrat različna.“ Vodilno idejno razpravo je napisal Boris Pahor pod naslovom Ne narodne koristi, ampak koristi ideologij, v kateri je ostro zamahnil na levo in desno in se zavzel za edinost med tržaškimi Slovenci. Rebula je priobčil satirično novelo Vinograd rimske cesarice, ki je dala leta 1956 naslov istoimenski zbirki novel. Tretji urednik Pavle Merkù je objavil razpravo o izvirnosti v sodobni glasbi. Izmed ostalih sodelavcev prve številke je važnejši še ljudski dramatik Lojze Cjak s Kontovela, ki je prispeval 3. dejanje ljudske igre Zapadnik, zajete iz ribiškega življenja okrog leta 1800. V drugi številki sta daljša sestavka v prozi Pahorjeva novela Sonce in kri ter Rebulovi zapiski Iz Dnevnika ’53. Obe deli sta izrazito tržaški in napisani s sposobnostjo obeh ustvarjalcev. Novi sta dve Gradnikovi pesmi in črtica Vijolice Fonda, sodelavke Literarnih vaj. Krajšo razpravo o Vlogi zaledja v pomorskem razvoju Trsta do prve svetovne vojne je prispeval Gojmir Budal. V obeh številkah je še več ocen slovenskih del iz zamejstva, krajših sestavkov, drobnih poročil in drugih aktualnih zanimivosti. Številki sta opremljeni z lesorezi Avgusta Černigoja, Lojzeta Spacala in Avrelija Lukežiča. Sidro je nekoliko prispevalo h kulturnemu in literarnemu življenju tr- žaških Slovencev, ki so bili tedaj brez vsake revije, če izvzamemo Pastirčka in Literarne vaje. Vendar se uredništvu ni posrečilo, da bi zbralo okrog sebe večje število tržaških ustvarjalcev, težo sta mu dajala le Pahor in Rebula.

(Mladika 1978, str. 101)

24 Tokovi

Po Razgledih, Mladi setvi, Stvarnosti in svobodi, Ja- dranu, Taboru in Sidru, sedmih revijah, ki so izhajale v Trstu daljši ali krajši čas od 1946 do 1953, so se januarja 1957 pojavili Tokovi na 80 straneh kot Zbornik I. Kot zvemo iz uvodne besede, izvira zamisel nove revije iz jeseni 1956, ko je Sovjetska zveza zasedla Madžarsko: „Skupina slovenskih tržaških kulturnih delavcev, ki se vsa ta leta ni odpovedala zamisli slovenske kulturne publikacije v Trstu, je bila soglasna ob ugotovitvi, da takšne publikacije ne bo več treba, če zamudi jesen 1956, ki je tako usodno pretresla svet.“ Rodil jo je „goli idealizem, brez osebnih iht, skupinskih ambicij ali tveganih utvar“, občutek dolžnosti, da tukajšnji del slovenske kulture „popolnoma sproščeno spregovori besedo humanizma v to praznino vseh vrednot“. Biti hoče javna tribuna vseh kulturnih delavcev tu in onstran meje in različnih nazorov, „dokler ta nazor ne zagovarja zločina“, postati hoče „širši forum razgibanega dialoga, kjer naj vsak sodelavec odgovarja samo za svoj prispevek“. Končno hoče speljati „neki most spora- zumevanja in spoštovanja med tukaj živečima narodoma“, saj je iz italijanske kulture „slovenski genij od Prešerna do Gradnika črpal svoje sokove“. Tokovi so temeljili „na jedru Sidra“, ki so ga ustanovili Boris Pahor, Alojz Rebula in Pavle Merkù, zato je ostal uredniški odbor isti, le namesto Mer- kuja je vstopil Josip Tavčar. Kot večina revij so tudi Tokovi obsegali prozo, pesmi, eseje, ocene in poročila. Pahor je priobčil idilo Alge med prsti, rahlo ljubezensko črtico, ki se konča z odpovedjo, ozadje pa predstavlja pokvarjeno mestno življenje. Rebulov prispevek Ljubljanska noč je odlomek iz Prešer- novega življenja po Čopovi smrti, pretresljiva notranja podoba človeka, ki je izgubil vse, ki je podoben ljubljanski megli ob poznem večeru. Tavčarjeva črtica Via della Salita slika brezposelnega očeta, ki komaj uide zapeljivostim malovredne ženske. Evelina Umek, dijakinja in sodelavka Literarni vaj, je pri- občila črtico Poletnega dne je prišel k njej, ki prikazuje upe in obupe mlade pisateljice in njeno zorenje. Beličič je prevedel črtico italijanskega pisatelja Michela Prisca Črna haljica. Več kot pisateljev se je oglasilo pesnikov od tu in onstran meje. Med tu- kajšnjimi je najizrazitejši Beličič, ki je priobčil Gmajno in Pepel. Zdravko Ocvirk je zastopan s pesmijo Nekdo me kliče, Franc Jeza z Izletom na Repen-

25 tabor, Zora Tavčar z Drevesom in Nocoj, Miroslav Morje (Miroslav Košuta) s Prejel si me. Izmed ljubljanskih pesnikov je najmočnejši Kocbek, ki je prispeval Mesečinsko mavrico in venec petih pesmi Povabilo na ples. Alojz Gradnik ima izvirno pesem Pred zimo in dva prevoda iz Leopardija, Cene Vipotnik pa Jutro otožnega ribiča (iz zbirke Drevo na samem). Med esejisti prevladuje Fr. Jeza s Premišljevanjem o Madžarski in s Fran- cosko navzočnostjo v Alžiru. V prvem razpravlja o ruski zasedbi Madžarske in prihaja do sklepa, da Francija ne bo mogla obdržati Alžira. Merkù je v eseju Značilnosti slovenske moderne glasbe dognal, da v tem stoletju slovenska glasba nima zamudniškega značaja, nove evropske struje pa je sprejemala kritično. Tavčar je v Tržaškem Zaratustri obdelal tri probleme sodobnega življenja: moderno umetnost, Madžarsko in Djilasa. Rebula je v uvodniku Našim bralcem označil slovenske tržaške bralce in nakazal smer in namen nove revije. V Beležnici iz naprsnega žepa je prebral nekaj duhovitih, ostrih in satiričnih zapisov o povojnih kulturnih razmerah v Sloveniji in pri nas, v začetku pa je v obliki litanij ironiziral strah, ki nas spremlja od jutra do večera skozi vse življenje. Jože Babič razpravlja v intervjuju o repertoarju, o SNG v Trstu in o izvirni slovenski sodobni dramatiki. Sledijo gledališka poročila in zapiski. V tem delu je revija manj razgibana, kakor bi pričakovali. Številko je opremil slikar Rudolf Saksida, ilustrirali pa so jo tukajšnji slikarji A. Černigoj, R. Hlavaty, L. Spacal in R. Saksida. Nati- snila jo je Graphis iz Trsta. Čeprav so zbrali Tokovi najuglednejše tukajšnje kulturne delavce, se med občinstvom niso mogli ukoreniniti. V Trstu nikoli ni bilo tradicije literarno- znanstvenih revij, zato so se uresničile Rebulove besede: „Izdajati kulturno revijo v Trstu, v tem tipično pridobitniškem mestu brez globlje kulturne tradicije, je težka stvar celo za naše someščane Italijane, kaj šele za nas Slovence, seme izkrvavelega rodu, strankarsko razcefrano manjšino, živečo iz rok v usta brez prave gospodarske hrbtenice.“ Izšla je samo prva številka, ki nima letnice, a Bibliografija slovenskega tiska v Italiji navaja leto 1956.

(Mladika 1978, str. 137)

26 Jadro

Septembra 1957 je začela izhajati v Trstu nova revija Jadro, s podnaslovom „mladinska revija“. Urejal jo je uredniški odbor, odgovorni urednik in izdajatelj je bil Milan Bolčič. Zapisano je še bilo, da „izhaja vsake tri mesece“. Tiskala jo je Graphis. Po besedah uredništva bo Jadro „izvenšolska in vsemladinska revija“, vanjo naj bi pisali „tisti nadarjeni pisci, ki so se že nekoliko afirmirali v literarni tekmi. Srednješolci, akademiki, mladi delavci in kmetje imajo svoje lastne probleme in gledanja, o katerih želijo, da se razpravlja.“ V prvem delu revije naj mladi literarni talenti „izpovejo svoja čustva, svoje veselje in dvome, zamotana vprašanja življenja, ki jih teže, ali pa lepote življenja, ki jih radoste in plemenitijo. V drugem delu revije sodeluje mladina z eseji in kulturno-družbenimi vprašanji od književnosti do filma ter z razpravami o splošni mladinski problematiki.“ Revija ne bo ideološko opredeljena, „vodila jo bo vseskozi napredna in svobodna misel. Članki bodo nosili avtorjev podpis ter bodo izražali le njegova osebna mnenja in misli.“ Jadro je kot druge revije prinašalo pesmi, prozo in razna poročila. Sode- lavci so večinoma izšli iz Literarnih vaj, njihovi prispevki so včasih ponatisi iz Primorskega dnevnika ali od drugod. Med pesniki sta največ sodelovala Fili- bert Benedetič in Miroslav Košuta, ki sta se tudi drugod že precej uveljavila ter sta zorela prvima pesniškima zbirkama, Košuta Morju brez obale (1963), Benedetič Razpokam (1966). Ostali pesniki so priložnostni in neizraziti: E. Švab, S. Birsa, V. Mijot. V prozi so se poskušali: Drago Sedmak, Tatjana Uršič, Luis Abram, An- gelo Švab, Drago Grah, Anamaria Pizziga in Evelina Umek. Oglasili so se največ po dvakrat. Najdaljši tekst je Svet ob bergli ali dvodnevna kronika Ka- lanovih. Vesela drama v štirih dejanjih, ki jo je napisal Humbert Kalc. Godi se v Ljubljani „v današnjem času“ v uradniški družini in med dijaškimi krogi. Ima začetniške napake, predvsem v psihologiji. Razen Košute in Benedetiča ni nihče izmed tukajšnjih sodelavcev pozneje nadaljeval z leposlovnim ustvarjanjem, zato je razumljivo, da revija ni dosegla posebne višine. Tudi poročila pričajo o pomanjkanju sodelavcev.

27 Prvi letnik je do julija 1958 dosegel štiri številke (po 32 strani). Drugi letnik se je začel 1959 in je z drugo številko prenehal. Reviji se ni posrečilo, da bi pritegnila k sodelovanju mlade delavce in kmete, kakor je želela, a to ni uspelo še nobeni reviji. Tudi sodelavci iz Slovenije ji niso dali kake posebne note. (Mladika 1978, str. 137-138)

Pastirček

Doslej smo si ogledali že devet revij, ki so začele po vojski izhajati v Trstu, a so vse imele kratko življenje, nekako do 1952, ko se je začelo majati STO. Prva revija, ki je začela izhajati takoj po vojski in se ohranila do danes, je Pastirček. Otroški list Pastirček so ustanovili aprila 1946 slovenski kateheti v Italiji in ga namenili otrokom osnovnih šol na Tržaškem in Goriškem. Širili so ga predvsem kateheti in si hoteli z njim pomagati pri praktičnem pouku verouka. Odgovorni uredniki so bili: Mirko Re- ner, od marca 1949 Stanko Stanič, od nov. 1955 Franc Močnik, od okt. 1963 Dušan Jakomin. Sprva je imel Pastirček podnaslov Otroški list. Trinajst let ga je urejal (1950-63) mons. Srečko Gregorec, okt. 1963 pa so ga prenesli v Trst, mu dali podnaslov Mladinski list, vodil pa ga je in skrbel zanj dr. Jože Prešeren. Spremembo je naznačil z besedami: „Ves čas po vojni prihaja Pastirček med mladino na Primorskem. Razumljivo je, da je zrasel. Ne zadovolji se samo z osnovno, obiskovati hoče tudi srednjo šolo.“ Okt. 1976 se je Pastirček spet vrnil v Gorico. Ureja ga uredniški odbor: Ivo Bolčina, Mariza Perat, Ljubka Šorli, Zora Saksida in Cvetko Žbogar. Ves čas izhaja med šolskim letom, ima 8 številk, vsaka od 24 do 26 strani. Pastirček je namenjen osnovni in srednji šoli, sodelujejo odrasli in mladi, najmlajši predvsem s številnimi dopisi in pismi. Ker pa je bil v Trstu tudi nekako glasilo slovenskih skavtskih organizacij v zamejstvu, so pisali vanj in ga brali tudi skavti. Kar je dr. Prešeren zapisal za svojo dobo, velja za vse letnike: „Kar smo v 13 letih pisali v Pastirčka, je bilo vse izvirno. Nismo jemali iz drugih listov ali knjig. Pesmi, povesti, članki, igrice, uglasbene pesmi (38 po številu) so bile posebej pripravljene za Pastirčka. Samo nekaj, tako na primer Krvnička in povest Nonni in Manni v gorah smo prevedli iz nemščine.

28 Pastirček je hotel svoji bralcem nuditi vse, kar jih poleg šole zanima. Prinašal je lepe povesti in pesmi. Opisoval je lepoto narave. Zadnja leta je v vsaki številki prinesel opis ene rastline in ene živali. Poročal je o skavtskem delovanju na Pri- morskem in razlagal skavtske vzore. Prinašal je novice o športu in vas navduše- val, da bi ga gojili. Predstavljal vam je življenje mladih ljudi, ki so vzorno živeli. Opisoval je razvoj vlakov, ladij, letal, sputnikov. Pisal je o lepem vedenju. Spre- mljal vas je v šolskem in cerkvenem letu. Prinašal je vsakovrstne zanimivosti.“ Poleg pesmi in črtic, ki jih prispevajo tukajšnji katoliško usmerjeni ustvarjalci: Vinko Beličič, Ljubka Šorli, Bruna Pertot, Zora Saksida, Jožica Peric, Srečko Gregorec, ki je v več letnikih priobčeval ciklus Ivček nagajivček, Vla- dimir Kos iz Tokia idr., je prinesel Pastirček več celoletnih izvirnih povesti: Franc Jeza je napisal štiri: Dogodivščine dveh dečkov, Domačija otrok, Pustolovščine v gozdu in Sparunove dogodivščine z Obri; štiri (je napisala) Dorina Konc: Otroci v Krpanovi ulici, Preko petih meja, Živel je pastirček in Mladost med gorami; dve Tončka Curk, ki se je podpisala N. N.: Malemu Francku se odpira svet in Marjetica; po eno: Zora Tavčar: Luč z Vrhovelj; Ta- nja Rebula: Dogodivščine Anice in Katrice; Srečko Kopač: Počitniški dnevnik Kopačevega Srečka; Z. S. (Zora Saksida): Lajnar Marion. Tako je izšlo 14 domačih mladinskih povesti, ki so napisane zanimivo, napeto, primerne otrokovi duševnosti, da so bralce zabavale, jim širile obzorje in jih plemenitile. S temi povestmi je Pastirček pomnožil slovensko mladinsko pripovedništvo, in če bi izšle kdaj v knjigah, bi se krog bralcev po- množil. Z njimi pa je tudi dokazal, da imamo v zamejstvu dobre mladinske pripovednike, na kar pogosto pozabljamo, ker ocenjujejo literarne zgodovine v glavnem le literaturo za odrasle. Pastirček govori stalno o športu, o kinu, radiu in televiziji, stalna so tudi poročila o delovanju skavtov in skavtinj. O skavtski zgodovini, skavtskih dol- žnostih in podobnem je kakih deset let pisal Ivo Jevnikar, njegov brat Marjan je ob lastnih črtežih tri leta razlagal letala, avtomobile in ladje, brat Marko pa rakete in televizijo. List je seznanil bralce s Trstom in okolico, s slovensko zgodovino, obiskal je fare na Tržaškem in Goriškem, potoval je po Sveti deželi in ostalem svetu, lani se je vse leto sprehajal po Gorici in spoznaval njeno zgodovino, umetnost in življenje. Spominjal se je slovenskih slavnih mož, priobčeval njihove slike in s tem dopolnjeval šolsko znanje. Pomembne so mladinske igre, ki jih je izšlo nad trideset. Mnoge so uprizorili po krožkih, društvih in v šolah in so žele lep uspeh. Posebej je treba omeniti tudi uglasbene mladinske pesmi, ki so jih prav tako prepevali v mladinskih zborih. Največ jih je uglasbil prof. Zorko Harej, poleg njega pa pomembnejši tukajšnji skladatelji. Tudi uglasbenih pesmi bi bilo za lepo pesmarico.

29 Na zadnjih straneh prinaša Pastirček pisma mladih sodelavcev, ki dokazujejo, da je list mladini pri srcu. Najmlajšim, ki jim dela abeceda še težave, sta navadno odmerjeni dve strani, ki sta natisnjeni z večjimi črkami.

(Mladika 1978, str. 154) *Pastirček še izhaja.

Literarne vaje

Ko je začela pešati Mlada setev, je decembra 1949 ustanovil prof. Rudolf Fajs na Nižji gimnaziji pri Sv. Jakobu nov dijaški list Literarne vaje. O nastanku lista piše sam v zapisniku naslednje: „V šolskem letu 1948- 49 sem prevzel pouk slovenščine na nižji gimnaziji v treh različnih razredih. Toda najbolj me je pritegnil II.c razred, v katerem so bili sami dečki. Ne zato, ker so bili dečki, temveč zato, ker sem našel v tem razredu nekaj zelo prizadevnih dijakov ... Posebno pozoren sem postal na pismene izdelke nekaterih dijakov tega razreda. V njih sem našel mnogo samostojnih misli ...“ Te dijake je začel še posebej vaditi on in ob prostem času je v začetku novega šolskega leta, ko so bili v III.c razredu, začel njihove spise pretipkavati v treh izvodih - in tako so nastale Literarne vaje. Prva številka je izšla decembra 1949, za urednika se je podpisal Slokar Jurko, upravo in opremo lista pa je imel na skrbi Černigoj Teodor. Urednik Slokar je v uvodni poslanici zapisal: „Začenjamo izdajati svoj dijaški literarni list. Dijaški je zato, ker bomo v njem sodelovali izključno le dijaki. Na- men našega lista je, vzgojiti po možnosti nove pisateljske oziroma pesniške moči in s tem obogatiti našo kulturo, ki je bila prav na tem lepem koščku slovenske zemlje tako kruto prizadeta v teku petindvajsetletne italijanske okupacije.“ Prva št. je izšla na 16 straneh in v njej je sodelovalo pet pripovednikov: Jur- ko Slokar, Jože Bradač, Teodor Černigoj, Andrej Kačičnik in Klavdij Repič, ter en pesnik: Rado Žerjal. V drugi št. se je krog sodelavcev razširil na vso Nižjo gimnazijo, v njej je bilo že 13 sestavkov v prozi in 11 pesmi. Prvič se je pojavila Bruna Pertot, ki je potem sodelovala v vseh letnikih in prišla 1961 do samostojne pesniške zbirke Moja pomlad. Ves letnik je dosegel štiri številke in v njih je nastopilo 14 pesnikov in 20 pisateljev. Ta tipkani letnik je uredništvo za 15-letnico septembra 1963 ponatisnilo v enem samem zvezku na 64 straneh.

30 Drugi letnik je izšel spet v štirih številkah, razmnoženih na ciklostil v 300 izvodih. Uspeh je bil tako spodbuden in zanimanje zunaj šole tako veliko, da je začel prof. Fajs misliti na tiskane Literarne vaje. Ustanovil se je upravni in uredniški odbor - prof. Josip Tavčar odgovorni urednik, Neda Jevnikar lastnica, Stanislav Soban tajnik, Rudolf Fajs in Martin Jevnikar urednika in blagajnika Prva dva sta morala biti po zakonu italijanska državljana. Tako je tretji letnik izšel tiskan in se razširil na vse srednje in strokovne šole. Izšlo je 6 številk, naročnikov pa je bilo okrog 1.200, toliko, da se je lahko list sam vzdrževal. Tudi sodelavci so se pomnožili, ker je uredništvo vedno pazilo, da so bile zastopane vse šole. Ta razpredenost sodelavcev in naročnikov je uspela predvsem zaradi tega, ker so vsi ravnatelji prevzeli moralno pokroviteljstvo nad listom, profesorji slovenščine pa so pri svojih dijakih zbirali prispevke, jih po potrebi popravljali in vodili mlade pisatelje. Da so mogli v listu sodelovati tudi dijaki, ki imajo smisel za risanje, je za- čelo uredništvo od 3. letnika dalje priobčevati linoreze in klišeje boljših slik. Z linorezi so nekateri dokazali veliko slikarsko nadarjenost, z njimi so poži- vljali list, in to brez stroškov. Nekateri so se potem uveljavili v tej umetnosti. Že v 3. letniku je uredništvo vpeljalo rubriko Šport, ki se je ohranila. V 4. letniku je priobčil prof. Fajs prevod Daudetove povesti Mali Onè. V tem letniku se je pojavila Kulturna kronika, ki se nadaljuje v vseh letnikih. V njej so bile ocenjene vse zamejske in zdomske knjige in važnejše iz Slovenije. V 5. letniku je izhajala skozi vse leto kot priloga povest Alojza Rebule Devinski sholar. Na koncu leta so jo vezali in tako se je predstavil današnji najmočnejši tržaški pisatelj s prvo knjigo. Leto pozneje je že dijak Emil Čuk napisal celoletno povest Študent Karel, ki je izšla na koncu leta v posebnem odtisu. Nato so leto za letom izhajale celoletne povesti, vsega 18. Večina je zajeta iz dijaškega življenja in avtorji razkrivajo težave, s katerimi se je morala boriti slovenska zamejska mladina v Trstu in Gorici, probleme, ki so lastni vsem mladim ljudem, posebno v neurejenih razmerah splošnega protestiranja in upiranja vsemu ustaljenemu in potrošniški družbi še posebej. V povestih pa je polno tudi sonca in smeha, zdravega optimizma, požrtvovalnosti in prijateljskega sodelovanja. V njih živijo tudi kraške vasi z izrazitimi ljudmi in kraška pokrajina s svojo edinstveno lepoto. Ko so se po letu 1950 razmere v Evropi uredile, so začeli dijaki potovati in sad njihovih doživetij so potopisi. Tako je Aleksander Jerič opisal potovanje iz Trsta v Stockholm (7. letnik), Matjaž Schart pa je tri leta opisoval svoja potovanja po Afriki, kjer je bil njegov oče v službi, eno leto pa doživetja v Franciji. V teku let so uvedle Literarne vaje nove rubrike in jih spet menjavale, kakor se je spreminjal okus bralcev. Kmalu so pritegnile med bralce in sodelavce

31 tudi goriške dijake, tako da so postale zares „mesečnik dijakov slovenskih srednjih šol na Tržaškem in Goriškem“.

(Mladika 1978, str. 178) *Literarne vaje so izhajale do leta 1979.

Galeb

Po Mladi setvi (1946-50) in Pastirčku (1946-) je začel v Trstu izhajati oktobra 1954 tretji mladinski list, in sicer Galeb, deseta povojna revija v Italiji. V podnaslovu je stalo, da je „list za mladino“, pozneje je postal „mladinska revija“. Urejal ga je uredniški odbor, odgovorni urednik je bil Ivan Grbec do 1963, Milan Jereb do smrti, za njim Lojze Abram. Izdaja ga Založništvo tržaškega tiska. Prvi letnik je dosegel 5 številk, zdaj izhaja po 8 številk med šolskim letom. Pobudo za list je dala učiteljica in pisateljica Mara Sam- sa, kateri se je pridružilo nekaj učiteljev in učiteljic, ki še danes skrbijo za širjenje lista po osnovnih in nižjih srednjih šolah, katerim je namenjen. V prvi številki je uredništvo zapisalo, da moramo biti ponosni na lepoto slovenske zemlje, „na naš rod in jezik, na vse, kar je lepega povedanega v njem in je naše kulturno bogastvo. Galeb prihaja k vam z željo, da bi se tudi vaša srca polnila s ponosom, ko bi od tega bogastva neprestano zajemala. Le skozi velike duhovne vrednote naše besede in kulture nam je dano resnično spoznati duhovne vrednote drugih jezikov in drugih narodov. Skupaj tvorimo samo veliko družino, ki ji pravimo človeštvo.“ Galeb prinaša pesmi, prozo, priložnostne sestavke, opisuje slovensko zemljo, predvsem zamejsko, posega v preteklost in sedanjost, bralce seznanja s tukajšnjimi umetniki, prinaša športna poročila, navodila za ročna dela, poro- ča o filmih in knjigah itd., prinaša tudi primerno slikanico. Sodelavci so večinoma iz matične domovine in spadajo med najboljše mladinske pesnike in pisatelje pretekle in sedanje dobe. Vendar pa sodelujejo tudi nekateri tukajšnji ustvarjalci, kot: Mara Samsa, Hinko Medič, Bršljan- ski, Jože Pahor, Zora Tavčar, Miroslav Košuta, Marko Kravos, Lojze Abram idr., izmed koroških pesnikov pa zlasti Valentin Polanšek.

32 V Galebu je izšlo tudi več celoletnih povesti, izvirnih in ponatisnjenih: Charles Vildrac: Levovi naočniki, Jožica K. Martelanc: Volkec in njegov prijatelj, Fran Milčinski: Zgodbe kraljeviča Marka, Ivan Matičič: Zarasla pota, Skozi globine, Živalski vrtič, France Bevk: Peter Klepec, Mali upornik, Zora Tavčar-Rebula: Velika pustolovščina, V srcu Afrike, Med vzporedniki in poldnevniki, Angelo Cerkvenik: Resnici glave ne odrobiš, ker resnica ne umira!, Maričina skrivnost, Zmaga srca, Zgodbe in nezgode šarplaninskega ovčarja Šara, Rado Založnik: Čudežni otrok, Fran Roš: Jok in smeh v Temaniji, Vo- jan Arhar: Zapiski veselega vrabčka, Nada Kraigher: Iz moje tržaške mape (spomini na otroška leta v Trstu) in še katera. Nekatere izmed teh povesti so bile napisane nalašč za Galeba in so tako uspele in pomembne, da bi jih bilo vredno ponatisniti v knjigi. Zadnji del Galeba je odmerjen pismom šolarjev. V njih opisujejo dogodke iz domačega in šolskega življenja, potovanja o počitnicah, poskušajo pa se tudi v krajših samostojnih sestavkih. Posebnost Galeba je njegova barvna priloga, ki jo prinaša že nekaj let in služi šolarjem za pouk. Na vsaki strani je po osem slik, na hrbtni strani pa napis, opis ali razlaga slike. Učenci jih izrežejo in prilepijo v album, ki jim služi kot učni pripomoček. Tako je Galeb predstavil različne naravne lepote, ustanove, domove, športne objekte in podobno iz zamejstva in od drugod. Letos ima še štiri strani barvne priloge Miroslava Košute Abecerime, v vsaki številki po štiri črke s primernimi pesmimi, ki jih je ilustriral Klavdij Palčič. Zadnja leta prinaša Galeb tudi pesmi z notami, stalno pa uganke in posebno stran za najmlajše z velikimi črkami in risbicami. Za letošnje jubilejno 25. leto izhajanja je urednik naročnike presenetil s povečanim obsegom: „Najprej naj povem, da bo Galeb ob letošnji petindvajsetletnici izhajal vsakokrat v dru- gačni obleki in redno na 32 straneh ... imel bo tudi nekaj novih rubrik, med temi rubriko ‘za spretne roke’ na predzadnji strani platnic. Najbolj bodo s tem zadovoljni najmlajši, ki bodo lahko figure barvali, strigli in se z njimi zabavali.“ Posebnost Galeba so še njegove ilustracije: vsi sestavki so primerno ilustri- rani, navadno večbarvno, kar list poživlja in priljublja mladini. Za ilustracije skrbijo priznani tukajšnji umetniki in drugi. Galeb je po opremi in vsebini moderna mladinska revija, pošiljajo pa jo tudi v Beneško Slovenijo in Kanalsko dolino.

(Mladika 1979, str. 15) *Galeb še izhaja.

33 Mladika

Kot 12. slovenska povojna revija v Italiji je začela januarja 1957 izhajati v Trstu Mladika, namenjena dru- žinam. Vse dotedanje revije so bile ali literarne, kulturno-politične ali mladinske, manjkala je družinska revija po zgledu Mladike, ki je začela po prvi svetovni vojni izhajati v Gorici, pozneje pa jo je prevzela Mohorjeva družba v Celju in jo dvignila na zavidljivo višino. Dve leti so poskušali vpeljati tudi na Tržaškem in Goriškem koroško revijo Vera in dom, vendar so bile razmere v obeh državah tako različne, da poskus ni uspel. Pobudo za revijo je dal prof. Jože Peterlin, ki je že 1946 začel izdajati Mlado setev. Prof. Peterlin je bil do smrti (4. marca 1976) urednik, le prva tri leta je bil ob njem podpisan Dušan Jakomin. Ob sebi je imel širši uredniški odbor, predvsem mladih sodelavcev, in uredniški odbor je revijo izdajal. Odgovorni uredniki so bili: Dušan Jakomin (1957-61), dr. Lojze Škerl (1962-66), za zadnje tri številke 1966 Drago Štoka in Marij Ma- ver (od 1967 dalje). Leta 1978 piše, da je lastnik Slovenska prosveta. Letno izhaja po 10 številk večje revijalne oblike in navadno na 20 straneh. Revija je bogato ilustrirana. Namen revije je pojasnil mons. dr. Lojze Škerl v prvi številki takole: „Mla- dika prihaja spet v slovenske domove na Tržaškem in Goriškem. Prinesti želi lepo in preprosto domačo besedo: zgodbo in pesem ljudi, misel o srečnem zakonskem, družinskem in socialnem življenju. Želi vlivati poguma in prina- šati resnico z vseh področij človeškega življenja. Rada bi pripomogla k zdravi in pravilni presoji vsakdanjih, predvsem kulturnih dogodkov v ožji domovini in v svetu v luči pameti in vere v Boga.“ Kot družinski list je Mladika razpravljala o najrazličnejših vprašanjih dru- žine, nekaj časa pod posebnim poglavjem Naša družina. Govorila je o vzgoji otrok, o ljubezni med družinskimi člani, o duhovnem življenju, o zdravju, zakonu ipd. Sodelovali so strokovnjaki iz zamejstva, matične domovine in slovenski profesorji iz Rima. Prinašala je načelne in verske članke, ki so osvetljevali različna vprašanja ter so jih pisali priznani strokovnjaki od mons. Jakoba Ukmarja, dr. L. Škerla, dr. Jožeta Prešerna, dr. Klinca do ljubljanskih teoloških profesorjev. Spremlja- la je II. Vatikanski koncil, evharistični kongres v Vidmu, prenovo v tržaški Cerkvi in življenje slovenskih vernikov v zamejstvu.

34 Spremljala je politično dogajanje v zamejstvu, zavzemala do volitev načel- na stališča in prinašala razgovore s slovenskimi izvoljenimi predstavniki, tudi drugačnega svetovnega nazora. Pri srcu ji je bila slovenska šola, zato se je zavzemala za njeno pravično ureditev, poročala je o njeni rasti in upadanju, o šolskih knjigah in prireditvah, prof. Šah pa je skozi dve leti priobčeval razpravo Zgodovina slovenskega šolstva. Posebno skrb je posvečala slovenski tržaški radijski postaji, ker se je zavedala, da prihaja njen glas v vse slovenske družine in da ima zaradi tega ogro- men vzgojni in narodni pomen. Prinašala je njene programe, opozarjala na važnejše oddaje, jih ocenjevala in zavzemala kritična stališča do programske politike. Enako skrbno je spremljala uprizoritve Stalnega slovenskega gledali- šča, jih ocenjevala in zavzemala stališče do repertoarske izbire. Zanimala se je za mladino, zato je izčrpno poročala o delovanju skavtske organizacije in Slovenskega kulturnega kluba, ki združuje mlade. Izčrpno je poročala o delovanju Društva slovenskih izobražencev, o taborih na Repentabru in o Študijskih dnevih slovenskih izobražencev v Dragi, prinašala izvlečke govorov in jih opremljala s fotografijami. Ker je Mladika zamejska revija, se je živo zanimala za življenje Slovencev v Benečiji, Reziji, Kanalski dolini in na Koroškem. S tem je širila znanje o bratih in pospeševala sodelovanje na kulturnem in političnem področju. Zadnja leta ima posebno rubriko Drobci iz manjšinskega sveta, ki jo vodi Ivo Jevnikar. V vsaki številki je tudi vsaj ena črtica ali novela. Da bi pospešila literarno ustvarjanje, razpisuje vsako leto nagradni natečaj za novele in črtice. Tudi tu je veliko sodelavcev in segajo od A. Rebule do najmlajših. V reviji pa je izšlo tudi nekaj. Tako je Franc Jeza v prvih treh letnikih objavil „povest iz časa naselitve Slovencev“ Moč ljubezni, ki je izšla pozneje pri celovški MD. Jože Pirjevec je priobčil zgodovinsko povest iz starega Egipta Ekhnaton (V. letnik), Zora Saksida povest o primorski družini Tujci povsod (III.-IX. letnik), Marijan Brecelj je prevedel Pomlad Adele Ostroluške slovaškega pisatelja L’uda Zubeka (1970-71). Rafko Dolhar je v III. letniku popeljal bralce na Izlete po naših gorah, ki so izšli v knjigi Pot v planine (1965). Dr. A. Kacin je priobčil spomine in zapiske iz naše bližnje preteklosti, Rado Bednarik pa je opisal Stare gradove na Goriškem. Janez Belej je skozi tri leta vodil bralce Nekaj dni po Afriki. Lani je začel izhajati dnevnik Lada Piščanca V zelenih daljavah božje bodočnosti. V reviji sta izšli dve igri: Mihael Jeras: Tržaška legenda, drama v šestih slikah, in Lev Detela: Graščina, vesela in žalostna burka. V Mladiki je ocenjena vsa zamejska in zdomska literatura v razpravi Mar- tina Jevnikarja Sodobna slovenska zamejska literatura (nov.1967-dec.1971)

35 in v nadaljevanju Zamejska in zdomska literatura (od jan.1972 do danes). Tu so prvič sistematično označeni vsi zamejski in zdomski pisatelji od 1945 dalje ne glede na politično prepričanje in umetniško vrednost. Dalje so bili predstavljeni slovenski listi po svetu in slovenske povojne revije v Italiji. Mladika prinaša še drobne kulturne novice, pisma bralcev, glose, smešnice itd. Revija je živa, razgibana in v njej je za vsakega bralca kaj.

(Mladika 1979, str. 35) *Mladika še izhaja. Most

Most je bil 14. slovenska povojna revija in je začel izhajati januarja 1964. Tedaj smo imeli v Trstu samo tri mladinske revije (Pastirček, Literarne vaje, Galeb) in dru- žinsko Mladiko, zato je bil zanj kulturni prostor velik. Misel na novo revijo se je rodila v jeseni 1963, ko se je zbrala na Repentabru skupina osmih izobražencev katoliškega svetovnega nazora in sklenila, da začne izdajati novo leposlovno revijo, ki naj bo demokratična in odprta, zamejska in zdomska, nekak most med vsemi Slovenci. Zato naj bodo tudi uredniki iz Trsta, Gorice, Celovca in z Dunaja. Že takoj v začetku pa so se pokazale težave ob tako široki zamisli. Prvo šte- vilko so uredili: Vinko Beličič, Lev Detela, Florijan Lipuš, Aleš Lokar in Drago Štoka in je izšla kot posamezna številka brez odgovornega urednika. Že v 2. št. sta Beličič in Lipuš odstopila, vstopila pa Stanko Janežič in Vladimir Vremec. Detela je postal glavni urednik, Štoka odgovorni. V 4. št. Detela ni več glavni urednik. V III. letniku je Detela izstopil iz uredništva, pristopil pa Boris Podre- ka z Dunaja. V IV. letniku sta prišla Alojz Rebula in Marjan Rožanc iz Ljublja- ne, a Rebula je v VIII. letniku odstopil. V V. letniku je odstopil Štoka in odgovorno uredništvo je prevzel Vladimir Vremec. Leta 1973 je pristopila Mara Debeljuh Poldini, končno se je 1978 umaknil Rožanc. Danes je breme revije na ramenih A. Lokarja kot glavnega urednika in V. Vremca kot odgovornega. Spremembe so bile tudi v podnaslovu. Sprva je pisalo, da je tromesečnik za leposlovje in kulturo, v četrtem letniku je postal revija za kulturo in druž- bena vprašanja, leta 1973 je podnaslov odpadel. Ves čas odgovarja za podpi- sane prispevke avtor. Tudi zunanja oblika se je v četrtem letniku zelo poveča-

36 la. Največja sprememba pa je v tem, da je postal Most leta 1971 dvojezičen. To spremembo pojasnjuje uredništvo takole: „Nove ideje zbliževanja ob meji (navaja nekaj italijanskih pojavov v tej smeri) ... nas silijo, da napravimo še korak naprej in objavimo zvezek Mostu v celoti dvojezičen. Most postaja tako prva dvojezična publikacija na našem področju in okno, oziroma vrata, med dvema kulturama. Zdi se nam, da je kljub geografski soseščini, sožitju, gospodarskim stikom in odprti meji, doslej prav kultura še najbolj zaostajala za novimi tokovi.“ (št. 35-36, 66). V uvodni besedi v prvo številko pravi uredniški odbor, da prihaja revija „na svetlo z izvirnim naslovom in novim programom, ki je izražen v naslovu: ni in noče biti glasilo kake stranke pa tudi ne kake ideologije v ozkem pomenu besede, marveč roka, ki se ponuja ljudem čistih namenov in dobre volje“. Svet se zbližuje, naproti gremo nekemu novemu bratstvu in skupnosti narodov. „Naša revija ima oči uprte naprej, dasi hoče ohraniti zvestobo vsem vrednotam minulih časov, ki so že po svojem bistvu neuničljive. Služiti želi nadaljnjemu svobodnemu razvoju in rasti slovenske kulture ter duhovnemu utrjevanju slovenstva.“ V prvem letniku je nastopilo pet pesnikov, osem pripovednikov in en dramatik, skoro samih Tržačanov, zunanji so bili le Boro Kostanek iz Celovca, zakonca Detela z Dunaja in Humbert Pribac iz Avstralije. Izostali so v glavnem levo usmerjeni kulturni delavci. Pozneje so se pridružili novi, tudi iz matične domovine, zlasti mlajši, ki so nekoč sodelovali v Perspektivah, a tudi znana dramatika Dominik Smole in Marjan Rožanc. Vendar pa jedro revije ni v leposlovju, ampak so njeno težišče eseji in razprave. Že v prvem letniku je A. Lokar začel razpravljati o razvoju slovenskega naroda, sledile so razprave: Marksizem, socializacija in gospodarstvo, Dialog in Slovenci, Dialog o meji, Nemci in Slovenci, Ideologija, nasilje in kritika idr. V. Vremec je prispeval vrsto razprav: Perspektive in marksizem, Dva primera demokratizacije, Koroški Slovenci v slepi ulici, O temeljih na- šega obstoja v zamejstvu, Misli o nalogah kulturnega delovanja pri zamejskih Slovencih, Je kriva samo ena stran, da ni dialoga?, Kratek pregled razvojnih možnosti v Benečiji idr. Vrsto esejev so prispevali A. Rebula, Lev Detela, Jože Velikonja, Toussaint Hočevar, Marjan Rožanc in Taras Kermauner, Irena Žerjal pa je predstavila Slovenske filmske scenarije v letih 1948-65. Most je pritegnil tudi več italijanskih avtorjev, kot so: Botteri, Ramani, Agnelli, Miglia, Favaretto in Brazzoduro. To je začetek dialoga med sose- dnima narodoma. Sem bi lahko prišteli še Jolko Milič, ki prevaja slovenske pesnike v italijanščino.

37 Posebej je treba omeniti Moje spomine na Antona Korošca, ki jih je napisal Stanko Majcen. Avtor je bil dolga leta podban v Ljubljani in je politika Korošca dobro poznal, zato so njegovi spomini dragoceni kot zgodovinski dokument o možu, ki je toliko časa soodločal o slovenski in jugoslovanski usodi. Most prinaša tudi zapise in kritike. V zapisih spremlja najrazličnejše po- jave in dogodke iz sodobnega življenja, v kritikah so različni avtorji ocenili domače in tuje knjige. Za sklep lahko rečemo, da je Most živa in sodobna revija, odprta vsem možnim vprašanjem slovenskega zamejskega življenja, istočasno pa spremlja razmere v matični domovini, na Koroškem in v zdomstvu. Uredništvu se je posrečilo, da je pritegnilo sodelavce iz vseh treh Slovenij in tudi italijanske so- državljane. S svojimi razpravami so se lotili najrazličnejših vprašanj, v zadnjih letih pogosto sožitja ob meji. Dvojezičnost revije so nekateri pozdravili, drugi grajali in se od revije oddaljili, uredništvo samo je prepričano, da je potrebna in koristna, vendar pa še čaka na večji odmev, za katerega je potreben čas.

(Mladika 1979, str. 67) *Most je izhajal do leta 1988.

Zaliv

Kot 15. povojna slovenska revija v Italiji je začel februarja 1966 izhajati Zaliv, s podnaslovom: „Revija za književnost in kulturo; izhaja štirikrat na leto, odprta je vsaki razsodni slovenski besedi, za katero si upa avtor prevzeti odgovornost. Člani uredniškega odbora se prištevajo med sodelavce.“ Odgovorni urednik je od začetka do danes Milan Lipovec, prvi uredniški odbor pa so sestavljali: Dani- jela Nedoh, Marko Kravos, Milan Lipovec, Boris Pa- hor in Igor Tuta. V 2. letniku sta vstopila Filip Fischer in Radojko Starc, odstopil pa Tuta, 1970 so se umaknili Kravos, Fischer in Starc, pristopila pa Irena Žerjal. Naslednje leto sta vstopili še Rada Premrl in Marica Vidmar, od 1975 uredniški odbor ni več naveden, stoji le, da je številko uredil Boris Pahor. Spremenila se je tudi zunanja oblika, ki je od leta 1970 (št. 22-23) žepna, polovica prejšnje.

38 O namenu Zaliva je zapisal Boris Pahor, da se je čutila potreba po laični tribuni, ki naj bi bila „široko odprta za pluralistični dialog“. Uredniki Zaliva so si določili dve poglavitni smernici: „Prva je bila poudarjanje narodnih prvin v sodobnem stehniziranem in k integraciji težečem svetu. S prispevki, ki so jih napisali strokovnjaki iz raznih dežel, smo dokazovali in dokazali, da narodno načelo ne otežuje širokih dogovorov, ampak je šele edina prava podlaga zanje. Druga naloga, ki smo si jo zastavili, je bila skrb za poglobitev vseh vprašanj, ki se tičejo našega narodnega, od matičnega telesa ločenega občestva.“ Ta narodni in odprti program je pritegnil skoraj vse, ki so doslej stali ob strani, pridružili pa so se tudi sodelavci drugih revij. Pesnikov se je oglasilo kakih 30 in med njimi srečujemo znana in manj znana tržaška imena: M. Košuta, F. Benedetič, M. Kravos, F. Fischer, M. Čuk, A. Pregarc, J. Renko, M. Mijot, B. Pertot, I. Žerjal, S. Remec, I. Hergold, M. Selj, J. Daneu. Izmed pesnikov iz osrednje Slovenije nastopa zlasti mlajši rod, toda v zadnjih letih je poezije vedno manj. Pripovednikov se je zbralo v Zalivu kakih 20, med njimi vodilna tržaška pisatelja A. Rebula in B. Pahor. Oba sta se poslužila oblike dnevnika, ker pravi Pahor: „Dnevniki imajo pred drugimi knjigami to prednost, da ti v vsakem trenutku ponudijo samostojen izsek iz življenja, zlat ostružek, asociacijo. Pa spet tudi urejen zapis, ki je zgoščen esej.“ Taki so njegovi sestavki: Iz dnevnika, Sorentinski dnevnik, Rimski utrinki idr. Največje odkritje Zaliva pa je pisateljska nadarjenost Radoslave Premrl, ki je napisala daljše spominsko-pripovedno delo Moj brat Janko-Vojko (št. 2-36). Vsega besedila je za celo knjigo in tu ni opisala samo brata od rojstva do smrti, ampak vso domačo družino, vrsto prijateljev in ljudi, razmere in oblasti v Vipavski dolini od 1920 dalje, trpljenje, preganjanja in smrti, brez jeze in sovraštva, a z velikim optimizmom in narodnim ponosom. V Zalivu se je kot pripovednica predstavila tudi Irena Žerjal s povestjo Tragedijca na grobljah, ki je izhajala pet let in dosegla 117 strani. Dogaja se v tržaški okolici, napisan pa je modernistično. Roman piše Boro Ban – Moč v belem – a še ni končan. Ostali pripovedniki so sodelovali le občasno: Milan Lipovec, Pavle Zidar, Edvard Kocbek, Edvard Rutar, Ivanka Hergold, Ivana Placer, Janko Messner idr. Več je zgodovinskih in spominskih člankov in razprav. Tako je objavljal Josip Merkù več let delovanje okoličanskega bataljona leta 1868 v razpravi „Fatti di luglio“, ki je bogato opremljena s tedanjo literaturo. Slavko Tuta se spominja internacije in drugega tržaškega procesa, Marica Žagar Ivana Can-

39 karja v Trstu, Tone Abram je prispeval Življenjsko pot Pinka Tomažiča, Ma- rijan Brecelj je priobčil 82 pisem Alojzija Resa Francetu Bevku, Ezio Martin objavlja Bevkovo dopisovanje z menoj idr. Kljub poeziji, prozi in zgodovini pa predstavljajo jedro in težo Zaliva eseji, razprave, glose, polemike in zapiski. V tem je Boris Pahor tista osebnost, ki daje reviji ton, smer, in za mnoge bralce predstavljajo ti Pahorjevi sestavki nekak sinonim Pahor – Zaliv. Njegovo pero je zelo plodovito in njegovih prispevkov je toliko, da jih na tem mestu ne morem našteti (precej jih je izšlo v knjigi Odisej ob jamboru). Skoro vsem je skupna neizmerna ljubezen do slovenskega naroda v zamejstvu in matični domovini in v tej ljubezni in skrbi je neizprosen, ne ozira se ne na desno ne na levo, ne ustavlja se pred osebnost- mi, pripoveduje na ves glas in brez diplomatskih zapletenosti, zato doživlja odgovore in napade, ki pa ga ne ustavijo. Poleg Pahorja je sodelovalo v Zalivu kakih 40 esejistov, znanstvenikov in kritikov, ki so razpravljali o splošnih zamejskih vprašanjih, o razmerah v posameznih pokrajinah, kjer živijo Slovenci, o razmerah v matični domovini in o različnih kulturnih vprašanjih. O Beneški Sloveniji sta pisala Albert Rejec in Pavle Merkù, o Koroški Luka Sienčnik in Lojze Ude. Več razprav se tiče literarno zgodovinskih vprašanj. Pavel Štrajn je prikazal Josipa Godino Vrdelskega, Čopovega učenca, Vera Tuta Pregljeve duhovnike, Jože Pogačnik Rebulo in Pahorja, Marija Pirjevec kraškega človeka in njegovo povojno usodo v Kosovelovi poeziji, Alojz Rebula dve slovenski pismi iz leta 1686 itd. Poročila o novih knjigah in prireditvah pišejo Zora Tavčar, B. Pahor, Savina Remec idr. Zaliv je ustanovil tudi Kosovelovo knjižnico, ki izdaja večinoma tukajšnje knjige. Zaliv je živahna, podjetna, neodvisna, pluralistična in razgledana revija, ki se bori za slovensko uveljavitev v državah, kjer živijo Slovenci. Pri tem je polemičen in neizprosen, zato doživlja nasprotovanja, ali pa o njem molčijo.

(Mladika 1979, str. 83) *Zaliv je izhajal do leta 1990.

40 Dan

Ko se je leta 1955 ponesrečil poskus, da bi obnovili revijo Razglede, je ostalo Založništvo tržaškega tiska brez revije. Na eni strani je izhajala družinska revija Mladika, na drugi kulturni in politični reviji Most in Zaliv, toda nobena izmed njih ni bila idejno blizu ZTT. Izhajale so tudi vse tri mladinske revije Pa- stirček, Literarne vaje in Galeb. Po daljših pripravah je končno založništvo ustanovilo svojo revijo Dan, s podnaslovom mesečnik, začel pa je izhajati leta 1971. Prvo leto je dosegel 4 številke, drugo 8, nato pa 12. Glavni urednik je od začetka Miroslav Košuta, odgovorni Milan Bolčič. V tretjem letniku je prišlo do nekaterih sprememb: Dan je postal mesečnik, natisnjen deloma v barvah in prejemajo ga brezplačno vsi naročniki Primorskega dnevnika. Prejšnje uredništvo se je spremenilo v uredništvo in uredniški svet. V prvem so: Živa Gruden, Slavko Rebec, Karel Šiškovič in Josip Tavčar. V uredniškem svetu pa: Viljem Černo, Odo Kalan, Marko Kravos, Ace Mermolja, Samo Pahor, Milko Rener, Stojan Spetič, Ser- gij Tavčar in Marko Waltritsch, umaknil se je Filibert Benedetič. Za opremo skrbi Klavdij Palčič. Tako je v uredništvu in uredniškem svetu 15 ljudi, ki so iz vseh treh tukaj- šnjih pokrajin, različnih poklicev in zanimanja, a vsi znajo sukati pero. In vsi tudi sodelujejo v reviji. Tako dobro ni organizirana nobena tukajšnja revija, ki ima za seboj skupaj z Galebom tudi založbo, da nimajo uredniki skrbi še z upravnimi zadevami. V Besedi na pot v prvi številki je uredništvo zapisalo, naj bi bil Dan dostopen „najširšemu krogu bralcev in resnično prava sodobna, v svoji skromnosti bogato ilustrirana družinska revija. Po značaju in vsebini torej ne misli biti tekmec katerikoli izmed obstoječih revij na Primorskem, ne tostran ne onstran meje, pač pa prej njihovo dopolnilo.“ Uredništvo se bo trudilo, „da bodo prispevki na naših straneh pisani čim bolj preprosto in da bodo obravnavali v prvi vrsti žive probleme naših krajev in ljudi, odkrivali njihove podobe, jih osvetljevali ali prikazovali v novi luči. To bo gotovo privlačno čtivo in tvorilo naj bi jedro našega mesečnika.“ Dan bi rad zajezil prodiranje cenenega italijanskega tiska v slovenske družine. Posegel bo na vsa področja človeškega delovanja, še posebej bo poudarjal zamejsko problematiko.

41 Program je uredništvo ponovilo v drugi številki, ko je dobilo odmeve na prvo številko. Ugotovilo je, da so bralci „ocenili večino člankov kot pretežkih in preveč načelnih ali političnih.“ Dan ima nekaj stalnih rubrik: že na prvi strani v drobnem in mastnem tisku pojasni nekaj tekočih dogodkov, sledi Globus, kjer so v slikah in besedah na dveh straneh prikazani ljudje in dogodki, ki so zaradi česarkoli zbudili zanimanje. Stalno je Glosa, v kateri Naivnež na duhovit, šaljiv ali satiričen način obravnava vsakdanje probleme, navadno v razgovoru s sinom ali kom drugim. V Ocenah in mislih so ocenjene nove knjige, predstave SSG in drugo. Pomembno je, da je prof. Tavčar predstavil vsa nova dela italijanske trža- ške literature. V rubriki Iz naše preteklosti so različni avtorji posegli v zgodovino zamejskih Slovencev. Tako je Lado Premru podal zgodovino Trsta (V. do VII. Letnik). Drago Pahor je prikazal težko pot slovenske šole v Italiji, Samo Pahor devinsko zemljiško gospostvo, Miroslav Košuta kriške ribiče, Milan Bolčič je spregovoril o 30-letnici ustrelitve Tomažiča in tovarišev, Josip Tavčar o Stendhalu in Trstu, Vojmir Tavčar o nabrežinskih kamnolomih, Miroslav Košuta je začel priobčevati Vilfanova pisma sinu. Največ je pisal o polpretekli dobi Albin Bubnič, in sicer o razprodajanju slovenske zemlje, o spominu na Cairo Montenotte 1943, o Rižarni, o procesu proti Lerchu, o kraški ohceti, o ricmanjski aferi itd. Rubrika Naš mali svet je posvečena ženskam in njihovim vprašanjem, ki segajo od otrok, mode, počitnic in zdravja do razporoke in prekinitve nose- čnosti. Skoraj stalna je tudi novela v vsaki številki. Tu so ponatisnili več novel pisateljev iz matične domovine, nastopili pa so skoraj vsi tukajšnji ustvarjalci: J. Tavčar, F. Benedetič, Ivanka Hergold (petkrat), M. Čuk, B. Pahor, A. Rebula, P. Strajn, B. Pangerc, T. Martelanc in morda še kdo. Vse novele so ilustrirane. Pesništvo pa je skromno, saj so nastopili samo Mijotova, Čuk, Mermolja, Pangerc in koroški pesnik Kokot. Veliko je političnih in načelnih člankov, ki so jih prispevali različni avtorji. Stojan Spetič je pisal o novem fašizmu, o ustaški poti skozi Trst, o atentatu v Milanu, o drugem atentatu na slovensko šolo, o Vietnamu, o državnem udaru leta 1974, o coni B itd. Karel Šiškovič je razpravljal o volitvah, Ivan Zor o manjšinah, Bojan Brezigar o volitvah, Bogo Samsa o Čilu, Jože Koren o Gonarsu, Ivo Vajgl o rojakih v Molizah, Pavla Kolarič o mandrjanih, Vla- dimir Turina o Slovencih v Liechtensteinu itd. Veliko je potopisov, med katerimi se odlikujejo Magajnovi, ki so ponazor- jeni z barvnimi fotografijami. Tako je opisal izlet na Malto, v Kenijo, na Irsko

42 in Škotsko, med vulkane in gejzire, na Oktoberfest in v 18 dneh okoli sveta. Potopise pa so prispevali tudi drugi, predvsem mlajši. Več je člankov o pomembnejših možeh, kot so: Prešeren, Gradnik, Koso- vel, Šavli, Budal, Elvira Kraljeva, Nakrst, Marij Berce in drugi. Posebno mesto zavzema v reviji Beneška Slovenija, za katero skrbi v prvi vrsti Živa Gruden, ki poroča o vsem važnejšem dogajanju v tej pokrajini. Od časa do časa se oglasi tudi Milko Matičetov. Tako je prinesel Dan v osmih letih izhajanja veliko pomembnega gradiva iz naše preteklosti, ki bo koristilo zgodovinarjem. Na zadnji strani ovitka je bil od III. do VII. letnika Pikadan z zbadljivkami in smešnice.

(Mladika 1979, str. 113) *Dan je izhajal do leta 1981.

Utripi

Slovenska prosvetna matica (SPM) je začela leta 1956 izdajati Utripe kot literarno prilogo Demokra- cije. V njih so priobčili literarne prispevke mladih avtorjev, ki so jih napisali za natečj SPM in jih je ocenil prof. Vinko Beličič. To je bilo 21. dec. 1956 in priloga obsega eno stran božične številke Demokracije. Maja 1957 so izšli Utripi kot zvezek na 32 straneh in s podnaslovom Majniška literarna priloga Slovenske prosvetne matice. Aprila 1958 je izšla enako obsežna številka, 1959 in 1960 je imela 16 strani. Junija 1961 so izšli Utripi kot Poljudna kulturna izdaja SPM v Trstu na 8 straneh in z barvnim ovitkom, leta 1965 na 40 straneh in s podnaslovom Kulturna izdaja SPM v Trstu; ta podnaslov je ohranila do sedaj. Potem so Utripi prenehali do 1971, ko sta izšli dve številki po 16 strani. Na- slednja tri leta je redno vsako leto izšla številka na 24 straneh, za leto 1975-76 je izšla skupna številka na 72 straneh, za 1977-78 pa na 86 straneh kot zbornik. Utripi so nastali zato, da bi spodbujali mlade pri literarnem oblikovanju in priobčevali njihove spise. V prvi številki se je najbolj izkazala Neva Rudolf, ki ima pesmi Pod tržaškim svetilnikom in Pompejska Marija ter črtico Rdeče morje. Leta 1952 je končala gimnazijo v Trstu in odšla v Avstralijo, kjer sta ji

43 dozoreli pesniška zbirka Južni Križ in zbirka črtic Čisto malo ljubezni, ki sta izšli 1958. Druga je bila Jožica Peric, ki je sodelovala v Literarnih vajah in v Pastirčku in se lepo uveljavila. Tretji je bil Marko Udovič, ki je prispeval Božični večer na „mandriji“, kjer je na folkloristični način popisal spomine pradeda Jerneja na ta praznik. Prof. Vinko Beličič se je spomnil 50-letnice smrti Simona Gregorčiča. V poznejših letnikih so se tem mladim pesnikom in pisateljem pridružili Aleksij Pregarc, Bruna Pertot, Vijolica Fonda, Ljubka Šorli, Ivan Rudolf z lovskimi zgodbami, Saša Rudolf in vrsta sodelavcev, ki so se podpisali samo z lastnim imenom. To sodelovanje je trajalo do leta 1965, ko so prenehali z na- tečaji. Na splošno so pokazali sodelavci nadarjenost in zrelost, nekateri izmed njih so s pisanjem nadaljevali in uspeli, večina je umolknila. V Utripih je izšlo veliko razprav in esejev. Že v prvem letniku se je oglasil dr. Avgust Sfiligoj z Enakopravnost v šolstvu je naša pravica, sledile so razprave: Deseta obletnica republikanske ustave in pravni položaj Sloven- cev v Italiji (1958), Ob stoletnici ustanovitve slovenskih čitalnic 1861 -1961 (1962), Naš boj proti fašizmu (1965), Položaj in zahteve Slovencev v deželi Furlaniji-Julijski krajini (1972), O nastanku SDZ (1973), Začetki boja proti fašističnemu nasilju (1975-76), kjer je navedel vse procese proti Slovencem in sezname obsojencev. Dr. Anton Kacin je skrbel za eseje literarne vsebine in pisal o dr. Janezu Ev. Kreku, o A. M. Slomšku, o Joži Lavrenčiču, o Simonu Gregorčiču in o 30-letnici slovenskih šol, kjer je podal dosti zgodovinskih podatkov, saj je bil sam med ustanovitelji teh šol. Vinko Beličič je pisal o Gregorčiču, Prešernu in Preglju, M. Jevnikar o Val. Vodniku, Maks Komac o Francetu Goršetu, Slavko Bratina o Napoleonovi Iliriji in slovenščini ter o stoletnici Slovenske matice. Dr. Franjo Delak je naslikal nekdanje kulturnoprosvetno življenje na Primorskem, spregovoril je o moderni zborovski glasbi, o Chopinu ter o Freudu in njegovi psihoanalizi. Dragoceno je bilo sodelovanje italijanskega slavista prof. Umberta Urba- nija, ki je pisal o Danteju in Slovanih, o črnogorskem pesniku Petru P. Njego- šu, o Dositeju Obradoviću, o Marku Maruliću, popisal je svoje potovanje po Črni Gori, kamor ga je povabila črnogorska vlada, ker je prevedel Njegošev Gorski vijenac v italijanščino, o Danteju po 650. letih. Njegovi članki so napisani poljudno, a zanimivo. Veliko je napisal v Utripe Marko Udovič, tajnik SPM in urednik revije. Predvsem je poročal o raznih zaslužnih možeh, živih in mrtvih, skrbel za kulturne novice in za to, da je bila vsaka številka mnogovrstna in bogata. Brez njegove podjetnosti in požrtvovalnosti bi revija ne bila vzdržala toliko let.

44 V zadnji številki je ponatisnjena razprava dr. Andreja Uršiča Misli o demokraciji, kjer je jasno in nazorno osvetil demokracijo, ki je po njegovem „samo ena, demokracija je načelo. Ni demokracija nove, višje, zapadne, vzhodne, kolektivne, socializirane, leve, desne, kmetske, delavske, meščanske, ljudske, progresivne ali kakorkoli že podobno označene vrste in oblike. Demokracija je samo demokracija ali pa ni demokracija.“ Utripi opravljajo v zamejskem tisku pomembno nalogo, na eni strani spodbujajo mlade k literarnemu ustvarjanju, na drugi širijo demokratično miselnost, odkrivajo primorsko preteklost in ohranjajo spomin na može, ki so se v teh krajih odlikovali na različnih področjih življenja. Vse številke so bogato ilustrirane.

(Mladika 1979, str. 134) *Zadnja številka Utripov je izšla leta 1984.

SODOBNA SLOVENSKA LITERATURA V ITALIJI

Slovenska literatura v zamejstvu je danes bogata, razgibana, zajema vse literarne zvrsti in oblike ter ne obsega samo obmejnega pasu v Italiji in Av- striji, ampak se razprostirajo njene veje v obe Ameriki in po zadnji vojni celo v Avstralijo. Kljub mejam in daljavam pa je sestavni del celokupne slovenske literature, ki se ustvarja v republiki Sloveniji, iz nje navadno in naravno izhaja in vanjo se zliva ter tudi dopolnjuje njeno podobo. To velja v prvi vrsti za ob- mejne, zamejske predele, ker so tukaj stiki in vplivi vsakdanji in mnogovrstni in ker številni ustvarjalci tiskajo svoja dela v Sloveniji. Do konca prve svetovne vojne razlik sploh ni bilo, ker so vsi Slovenci stoletja živeli v bivši Avstro-ogrski monarhiji, torej v isti državi, delili so se le na dežele: Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko, ki pa niso bile zaprte enote. Reči moremo celo, da so v določenih dobah današnje zamejske pokrajine v kulturnem življenju prednjačile pred osrednjo Slovenijo in njeno prestolnico Ljubljano. Tako je znano, da Brižinski spomeniki, prvi zapiski v slovenskem jeziku, niso nastali na Kranjskem, ampak nekje na Koroškem. Primož Trubar je po mnenju literarnega zgodovinarja Mirka Rupla začel najbrž že v Trstu v šoli škofa Petra Bonoma s prvimi zapiski slovenskih besed z italijansko abecedo. Nato so domala vse protestantske knjige nastale in bile natisnjene v Nemčiji. Okrog 1850 pa do 1870 je bil Celovec pravo slovensko literarno središče. Tu je od 1852 do 1919 delovala Družba sv. Mohorja, ki je po številu naročnikov leto za letom naraščala. Od začetnih tisoč je dosegla leta 1918 kar 91.000 naročnikov, skratka, skoro v sleherno slovensko družino je poslala vsako leto vsaj pet knjig. V Celovcu je Anton Janežič deset let izdajal prvo pomembno slovensko revijo Slovenski glasnik (1858-1868) in prav tedaj prvo redno knjižno zbirko Cvetje iz domačih in tujih logov. V obeh so sodelovali najboljši pesniki, pisatelji in kulturni delavci iz vseh slovenskih dežel. Po razsulu Avstro-ogrske monarhije so se kulturne razmere bistveno spremenile in šele od tedaj govorimo o slovenski zamejski literaturi. Če imata osrednja in zamejska literatura marsikaj skupnega, pa ima danes zamejska literatura tudi marsikaj samorodnega, izvirnega in tipičnega. Od osrednje

49 slovenske literature jo ločijo drugačne gospodarske, politične in kulturne razmere, v katerih so se pisatelji rodili izobrazili, živijo in delujejo. Sožitje z drugim narodom in njegovo visoko kulturo, naj bo italijanska, nemška ali druga, seveda po svoje deluje in vpliva na slovenske avtorje, da so njihove stvaritve hkrati produkt slovenske tradicije in avtorjevega življenjskega okolja, doživljanja in izkušnje; torej so istočasno domače in svetovljanske, ker v zamejske avtorje od vseh strani pljuska tuja kultura, laže in hitreje pa se tudi seznanjajo z evropsko in izvenevropsko literarno dejavnostjo. Vse to ji vtiskuje pristnost, dokumentarnost in poseben čar, kar je našlo odmev tudi pri mlajših pisateljih osrednje Slovenije.

(Mladika 1967, str. 142)

50 TRST IN GORICA

Mesto Trst je zavzelo po zadnji vojni med vsemi slovenskimi narodnimi manjšinami vodilno vlogo kulturnega življenja in literarnega ustvarjanja. Vzroki so bili številni, tako zgodovinski kot kulturni; na eni strani je kazalo, da bo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje, na drugi se je v Trst preselilo veliko število izobražencev iz Slovenije, ki so dali skupaj z domačimi več pesnikov, pripovednikov, dramatikov, esejistov, kritikov, časnikarjev itd. To kulturno življenje pospešuje sedaj razvito šolstvo, ki sega od otroškega vrtca do klasičnega in znanstvenega liceja, razpredena prosvetna društva različnih svetovnih nazorov, Slovensko gledališče, radijska postaja v slovenskem jeziku, časopisje in revije. Ljubljanski esejist dr. Jože Pogačnik je v knjigi Rusi most, v kateri je predstavil sodobno tržaško književnost, zapisal značilne besede: „Po spontani ustvarjalni energiji, po snovnem bogastvu, idejni globini in oblikovni vse- stranskosti je sodobno tržaško slovstvo torej živ in pomemben člen današnje slovenske književnosti.“ Pa ne samo to: po mnenju istega avtorja je tržaško slovstvo „s Pahorjem in Rebulo najbolj načelo tradicionalistično tkivo slovenske pripovedne proze ter jo s tem pognalo v nemirno iskanje ustreznih struktur“. Po teh besedah tržaška slovenska literatura ne koraka za ostalo slovensko, ampak ji celo kaže pot v novo obliko in vsebino. Zaradi razmer, v katerih pisatelji živijo, pa ima tukajšnja slovenska literatura tudi pečat in posebnosti italijanskih tržaških pisateljev: nagnjenje k lirič- nosti, razpoloženje za filozofsko in psihološko razglabljanje, iskanje resnice in smisla življenja, svetovno odprtost in vrsto drugih sestavin. Največja ustvarjalca te literature sta Pahor in Rebula. Gorica je bila nekoč kulturno središče Primorskih Slovencev, med vojnama pa slovenske manjšine v Italiji. Tu je ustvarjala vrsta pesnikov, pisateljev in drugih javnih delavcev, kot so bili: Bevk, Bednarik, Bolè, Doktorič, Feigel, Gregorec, Kumar, Pavlica, Terčelj, Tonkli, in drugi, ki so veliko pisali in lahko izdajali svoja dela, ker je tukaj delovalo več založb, revij in časopisov. Po zadnji vojni se je z novimi mejami slovenska manjšina zelo skrčila, ustvarjalci so večinoma pomrli ali odšli, založbe so prenehale z delovanjem, ohranila se je le Mohorjeva družba, ki pošlje vsako leto po tri knjige med svoje ude.

(Mladika 1967, str. 142-143; 1968, str. 121)

51 LJUBKA ŠORLI

Šorlijeva se je rodila 1910 v Tolminu. Med prvo svetovno vojno se je njena družina zatekla na Jesenice in tu je obiskovala osnovno šolo; dokončala jo je v Tolminu, za njo še meščan- sko šolo, v Gorici pa trgovsko. Leta 1933 se je poročila z znanim pevovodjem in skladateljem Lojzetom Bratužem, toda po treh letih skupnega življenja so ga fašisti zaprli in mu dali piti umazanega olja, da je po hudem trpljenju 17. februarja 1937 umrl. Ostala sta ji otroka Lojz- ka in Andrej. Med vojno je bila zaprta v Trstu in Zdravščini. Leta 1944 je opravila v Tolminu učiteljski tečaj in začela poučevati, leta 1947 je napravila v Gorici še učitelj- sko maturo in tu nadaljevala s poučevanjem.

V bibliofilski izdaji je izšla ob 20-letnici smrti Lojzeta Bratuža knjiga pesnice Ljubke Šorlijeve z naslovom Venec spominčic možu na grob. Posvetila jo je pokojnemu možu. Uvod v knjigo je napisal Anton Kacin in je stvarno in toplo prikazal Bratuževo življenje in delo. Bil je človek vere in dobrote, slovenski skladatelj in pevovodja, duša in glava pevskega življenja v slovenskem delu goriške nadškofije. Njegova žena Ljubka Šorlijeva mu je poklonila sonetni venec, v katerega je izlila vse svoje trpljenje ob izgubi ljubljenega moža. Njena ljubezen ga išče brez miru in jo spominja srečnih dni, ko sta se na Tolminskem spoznala, se poročila in si ustvarila topel dom. Dva otroka sta jima večala srečo, kar je prišel tisti črni dan, ki ji je ugrabil moža. Groza in bolečina sta ji pretresala dušo, krivice so jo pritiskale k tlom, da so se ji pleča krivila pod bremenom. Toda zatekla se je k Mariji in vera v onostransko srečanje z dragim ji je dala moči, da ni omagala. Sonetni venec je pretresljiva izpoved mlade žene, ki ji je v cvetu let usoda iztrgala moža, ki ji je bil izpolnitev dekliških sanj in edina opora. Čustva so globoka in iskrena, podana v tekočih verzih in izklesanem jeziku. Tako so

52 bogata, da napolnjujejo ves venec, nikjer se ne ponavljajo ali razblinjajo. Nje- no ranjeno srce ne obtožuje nikogar, kar je še posebna vrednost te pesnitve. Sonetni venec ima akrostih – posvetilo: Lojzetu Bratužu in enako zgradbo kot Prešernov Sonetni venec. Knjigo je razkošno opremil Maks Komac. Knjiga ni sicer obsežna, a prerašča okvir navadne izdaje. V njej je drobec velike usode in zgodovine slovenskega idealista in s tem drobec pretresljive preteklosti našega naroda. Venec je umetnina in dokument.

Ljubka Šorlijeva je priobčevala pesmi po zamejskih in zdomskih revijah, časopisih in koledarjih, več jih je prišlo v šolske čitanke, mnogo so jih uglasbili. Decembra 1972 so izšle pri Goriški Mohorjevi družbi kot redna knjiga njene Izbrane pesmi (Gorica 1973, strani 175). Pesmi izbral, uredil, spremno besedo napisal in bibliografijo sestavil Marijan Brecelj. V knjigi je 89 pesmi, med njimi sta dva sonetna venca; razporejene so v štiri oddelke. V prvem oddelku so ljubezenske pesmi, ki so sprva silno rahle, neosebne, povezane z naravo, tragične, da jih pravzaprav ne moremo šteti med pravo ljubezensko liriko. Šele ko spozna bodočega moža, zavzame ljubezen osrednje mesto in tedaj ji privrejo iz srca verzi, v katerih poje, kako med jesenskim cvetjem „šla nasproti sva neznani sreči“. Ta sreča pa je bila kratkotrajna, že je tu sonetni venec Ti in jaz in tri leta življenja (že omenjeni Venec spominčic možu na grob). Ljubezenska pesem do moža se nadaljuje spet po vojni in zraste v ši- rino in globino. Marijan Brecelj jo takole označuje: „Šele tu si je mogoče ustvariti pravo veličino in lepoto te ljubezni dveh duš, ki nista bili le druga druge vredni po tisti osnovni lepoti vsakega človeškega bitja, temveč še posebej, ker ju je združeval na višji ravni status umetništva: moževo skladateljstvo, glasbeno in pevovodsko delo ter ženino pesnjenje ... Ta njena ljubezenska pesem, ki se še desetletja po smrti ljubezenskega tovariša, rekel bi, skoraj enako živo napaja ob ljubezenskem studencu, je za slovensko literaturo gotovo edinstvena.“ Drugi oddelek je sestavljen iz Tolminskih (10) in Goriških (6) motivov. Opeva tolminsko zemljo spomladi in poleti in kraje okrog Tolmina, znane tudi iz kmečkih uporov. Pesmi so polne naravne lepote, planinske in ravninske, sredi nje pa se vije Tolminka: „S srebrno nitko sonce je žareče / v Tolminko rož natkalo brez števila“. Pesničina duša se navdihuje ob tej naravi: „Gledajo moje oči to lepoto, / napaja ob njej se mi duša.“ Goriški motivi dopolnjujejo podobo Tolminske s svojevrstno lepoto, s češnjevim cvetjem in vinogradi: „Moja duša se potaplja / v to prelest, v ta čar - / kakor češnjev cvet bi pila / sonca topli

53 žar.“ Toda to lepoto trga „čudna meja“, v Gorici na Travniku pa se sv. Ignacij čudi: „Še vedno v vrstah, Gradniki, Kobali? / Ne bo li konca tej turobni četi?“ Tretji oddelek je najdaljši (38 pesmi in sonetni venec materi) in najbolj slovenski, ker je v njem glasnica vseh primorskih rojakov pod Italijo, njihovega trpljenja pod fašizmom in med zadnjo vojno. Impresije iz narave so melanho- lične, v njih prevladujejo jesenske barve, med cvetlicami astre: „Tam v vrtu za hišo / so astre zacvele / in težko so vplele / v nas misel jeseni.“ Osebni bolečini se pridružuje še narodna, ki je tako silna, da bi pesnica rada padla v nemirne Sočine valove „in z njimi bi v svet razkričala / vso bol, vse uboštvo, gorje, / ki muči nas, bije in žge“. Obupana toži: „Vse samo strup nam je, vse bolečina. / Mine dan. S strahom že drugega čakamo ... / Strta so srca nam, v dušah praznina. / Kje naše sonce je? Kje je svoboda?“ Ljudje odhajajo v pregnanstva, v ječe, tudi Šorlijeva. Razbesnela se je vojna vihra: „Kamenja kup in zrušeni zidovi / o dneh strahote pričajo popotnim.“ Koliko solza in strupa je v Soči! „Njen tek težak je kakor mrtva skala / in vode grenke ko pelina kupa.“ Padle so bazoviške žrtve, padlo sedem talcev iz Poljubina, „nekje v gorah ves zapuščen / samoten križ stoji“. Toda tudi hudi časi so prešli: „Spet se čez polje, kakor pesem ptice, / glasijo zvoki naše govorice, / ki nam molitev je in vrisk in jok.“ V ciklu Med dragimi starimi stvarmi se ljubko pogovarja s hčerko in sinom in obnavlja njuna otroška leta. Oddelek se zaključuje s sonetnim vencem Neizpovedana ljubezen, z akrostihom Tebi, moja mamica. V njem prepričljivo opeva materino smrt in svojo ljubezen do nje, istočasno pa tudi težave modernega sveta: „V poštenju vsi so zagrenjeni, / ki tu z Jernejem iščejo pravico, / ki dvignjene glavé trpe krivico.“ Govori tudi o materah, „ki tla slovenska z znojem so pojile / in težo ječ in taborišč nosile / za rod razbičani, za dom teptani. / Kdo vrste nepregledne skoz stoletja / slovenskih mater-mučenic prešteje?“ Zadnji oddelek obsega 18 pesmi z versko tematiko, ki sega od molitve in meditacije do božičnih, velikonočnih in Marijinih pesmi ter treh legend. Ma- rijanu Breclju se zdi, da je religiozna pesem Šorlijeve „v nekem oziru podobna Frančiškovi pesmi stvarstva, podobna v tisti najosnovnejši in končni fazi, ko Ubožec vabi stvarstvo, naj daje hvalo Stvarniku“. Boga je globlje doumela skozi trpljenje. Šorlijeva je do zdaj napisala nad 500 pesmi (glej Bibliografijo na koncu knjige), v Izbranih pesmih jih je torej komaj petina. Izmed 89 pesmi je 25 sonetov, dva sonetna venca, gazela (Molitev), himna (Pred Križanim) in tri legende. Rada ustvarja ciklično, kar dokazujeta oba sonetna venca, 15 sonetov Rožni venec, 12 sonetov Izza vojnih dni, 8 sonetov Tolminski motivi, 7 sonetov Odmevi iz Lurda. Tudi sicer se drži klasične verzne oblike, najpogo-

54 steje štirivrstičnih kitic in stalnega ritma. Po lastni izjavi je najraje prebirala Gregorčiča, Župančiča in Kosovela, brez dvoma pa je študirala Prešerna in Murna, ni pa se mogla oplajati s slovensko poezijo med obema vojnama, ker je bila slovenska knjiga v Italiji prepovedana. Njene pesmi so zelo melodiozne in pevne, zato so jih 46 uglasbili (mož Lojze, sin Andrej, Vinko Vodopivec, Mirko Filej, Zorko Harej, Stane Malič, Max Debenjak). Uporablja številne pesniške figure, zelo pogosto anaforo, podvojitev, poo- sebljenje (za sončni žarek Mrzli vrh berači – rohnela v me usoda je preteča), antitezo (srce je eno, tisoč govoric), dialog, retorična vprašanja, vzklike, nagovor, refren, ponavljanje verzov itd., posebno bogata in samonikla pa je njena metaforika: „solze, / ko rosa blesteče, / ko rana skeleče; - topla so jim mlada srca / ko večer v kresu; - težka slutnja svojo ost bodečo / v srce mi kakor meč je zasadila; - nad mano strah je visel kakor skala; - Nežno ko dih se je sonce večerno / tolminskih gora dotaknilo ...“ Jezik je skrbno izbran, pesniški, oseben in mnogo poveden. O Tolminskih motivih pravi Brecelj, da je v njih „prišel do izraza kolorit, besedna izraznost, realistična poteza, pesniški zanos in še več drugih elementov njene pesmi. Šorlijevo smemo brez pretiravanja imenovati pesnico Tolminske.“ Še več, pesnico zamejskih Slovencev, njihovega trpljenja in pričakovanja, saj je ob izrednem osebnem trpljenju vedno videla tudi sočloveka, sorojaka, občutila njegovo trpljenje in ga podajala v pretresljivih in prepričljivih verzih. Kot pri nobenem pesniku tudi pri njej niso vse pesmi na enaki višini, z najboljšimi pa je dokazala resnično pesniško nadarjenost in ustvarila nekaj biserov, ki bodo ostali. Marijan Brecelj je izbor skrbno pripravil, z enako prizadetostjo pa je napisal spremni esej Pesniški svet Ljubke Šorlijeve.

Leta 1983 je izšla pri mladinski reviji Pastirček v Gorici pesniška zbirka Ljubke Šorlijeve z naslovom Veseli ringaraja in s podnaslovom Pesmi za otroke. Šorlijeva je že zgodaj pisala tudi mladinske pesmi, posebno po rojstvu obeh otrok, ko je začela po zadnji vojni poučevati na osnovni šoli in ko so v Gorici kateheti ustanovili mladinsko revijo Pastirček, v katerem je sodelovala od začetka in ga tudi urejala. Tako je napisala ogromno mladinskih pesmi, ki pa so obležale v revijah. Izbor teh pesmi prinaša Veseli ringaraja. Uredil in izbral jih je Marijan Brecelj in jim napisal tudi Spremni zapis. Knjigo je lepo opremil slikar in grafik Edi Žerjal. V zbirki je 128 pesmi in so razdeljene v štiri razdelke brez naslovov, spremljajo pa otroka od jeseni, ko se začne šola, do poletja, ko se zapro šolska vrata.

55 V jeseni gre mladeži „senca čez obraz“, ker se začenja šola in odletijo lastovke, a jesen je tudi lepa, ker nam podari „vse, kar zemlja obrodi“. Za vrabčka „najlepši je domači kraj“ tudi pozimi, v bedi, lakoti in sili, v jeseni, ko je vsega dovolj, pa ne misli na zimo. Lastovka mora odleteti v tuje kraje, nazaj pa jo bo zvabil „doma glas“. Veverica prosi sonce, naj obseva tudi pozimi njen domek, toda sonce mora ogrevati ves svet. Jesenski čas je bogat in lep, le ob krizantemah „srce je žalostno, / ob njih so misli neme“. (...) November s krizantemami nas spomni dragih rajnih. Pesnica se pokloni Gregorčiču, ki je zbudil v posoških domačijah še druge velikane, ki so narodu ravnali poti. Bazoviški junaki so padli, „da bi ta zemlja slovenska ostala, / da bi svoboda nam kdaj zasijala“, zato naj v mladem rodu „njih plamen gori“. Deček jim je prinesel za vse svete štiri svečke. Mladina je obiskala Erjavčev grob, mož nam je odkrival naravo, ki „z lepoto svojo Bogu nas približa“. Otroci se zabavajo na vrtiljaku, čakajo Miklavža in se boje parklja. Siro- mašen deček prosi Miklavža, naj mu prinese kruha. Pesnica moli k Mariji v letu otroka, naj pogleda na lačne otroke, bratski čut pa naj izgladi prepade. V drugem ciklu smo v zimi, ob Soči zmrzuje taščica, pesnica jo tolaži, da „zima tu ni večna“. Pozimi se otroci kepajo in kričijo, živali pa prezebajo in stradajo. V gozdu stoje tri smrečice: ena bi rada šla za božično drevo, druga v cerkev, tretji je najlepše v gozdu. In že je tu božični čas. Jaslice pričarajo nebesa „pred tisoč otroških oči“. V vrsti pesmic obuja Šorlijeva božično skrivnost, ko je prišel Bog k nam, „zdaj nihče ne bo več sam“. Boštjanček išče zvezdo repatico, da bi mu pokazala pot v Betlehem, kjer bi prosil za lačne otroke in za mir. Prešernov dan „v eno nas združuje, / k zvestobi vabi, v nas pogum budi“. Na pusta se vsi zabavajo, saj je vse leto preveč mrkih obrazov. V tretjem ciklu se iz zime prebuja pomlad, otroci se veselo igrajo, pesnici pa se vračajo misli v otroška leta. Pomlad prihaja „kakor pesem prek livad“, zvončki, trobentice, vijolice in mačice so prepredli bregove, da je pomladni čas en sam vrisk, „mladost se naša v njem zrcali“. Ko zacveto češnje v Brdih, je lepo kot raju. (...) Spomladi je več praznikov: Velika noč, maj, posvečen Mariji, Vnebohod in prvo obhajilo. Pesnica je o vseh zapela po več občutenih pesmi, polnih otroške dobrote in lepote narave. Trume romarjev hitijo na Sveto goro, da dobijo pri Mariji „pogum za življenje, / pogum za trpljenje, / in milost v srce“. V ječo je dobila pisemce svojih dveh otrok, da molita k Mariji za njeno vrnitev. (...) V četrtem ciklu se bliža šola koncu, zato je več pesmi iz drugega otroškega sveta. Sestrica pade s stola, bratec zato nabije stol. Medvedek je bolan, bratec

56 mu da injekcijo. Jasna je dobila sestrico in bi je ne prodala za nobeno stvar. Otrok bi se rad skril v bajko, tam so vsi enaki; rad bi dal kruha lačnim za- morčkom. Primorska mladina poje zemlji, vzorom dedov in domači besedi in ji bo ohranila svobodo. Tudi beneški otroci bodo ljubili materino besedo in domači kraj, ki ga je prizadejal potres, a so ga očetje popravili. Trinko je ohranil materin jezik, njegov duh se vrača k bratom. Če bi imeli otroci krila, bi poleteli preko celega sveta in z drugimi otroki zaplesali veseli ringaraja, saj je na svetu lepo, „če si v sreči in nesreči / bratsko stisnemo roko“. (...) Kot vidimo iz tega razbora vsebine posameznih pesmi, lahko rečemo, da je bogata in mnogovrstna, otroka spremlja od njegovih prvih igrač do šolskih let in potem skozi vse šolsko leto. Skratka, zajeto je otrokovo življenje v veselih in žalostnih trenutkih, doma, v šoli in naravi, vedno pa podano v novih verzih, novih podobah in primerah, nikoli se verzi ali misli ne ponavljajo. Marijan Brecelj je v Spremnem zapisu ugotovil, da so pri Šorlijevi štiri stalne konstante: narava, človek, domovina in versko čustvo. Narava nastopa v vseh letnih časih, zdaj je vsa v cvetju, barvah ali sadežih, zdaj v snegu, vedno pa lepa in draga, saj je to slovenska zemlja, domovina. Pesnica govori zelo čustveno in prizadeto o njej in enako ljubezen do nje bi rada vcepila tudi mladim bralcem. V tej naravi živi človek – otrok, ki ga pesnica kot skrbna mati spremlja od prvih korakov in igrač do šole, vedno z ljubeznijo, z rahlo vzgojno besedo in z globokim socialnim čutom. Njeni otroci bi bili radi bratje vsem, lačnim bi radi dali kruha, zanje prosijo Boga in Marijo. Tako močna socialna nota, red- ka v mladinski poeziji, ni vsiljiva, otroci naravno čutijo, da morajo pomagati svojemu bližnjemu v potrebi. Njeni otroci so naravni, živi, znajo se igrati, a tudi učiti in delati. Domovina je za Šorlijevo dobrota, ki je zlasti v zamejstvu zelo dragocena, zanjo je trpela vse življenje, zaradi nje je izgubila moža in trpela v zaporu. Zato kaže otrokom bazoviške junake, govori o težkih časih fašističnega terorja in o uporu, ki je prinesel svobodo, vodi jih v Benečijo, kliče jim v spomin velike može. Vera je za pesnico najvišja vrednota, del nje same, njeni otroci zatrjujejo, da ji bodo ostali zvesti, saj vidijo v vsem stvarstvu, kako slavi svojega Stvarni- ka. Teh pesmi je nastalo največ ob praznikih. Ljubke in sveže so zlasti božične pesmi ob jaslicah, ki jih pomagajo tudi otroci postavljati, nežne in prisrčne pa so Marijine pesmi. (...) Jezik je primeren otrokovemu dojemanju, naraven, vendar izbran in peven. Kar 28 teh pesmi so uglasbili priznani skladatelji: Ivan Bolčina 5, sin

57 Andrej Bratuž 8, Ubald Vrabec 2, Zorko Harej 12, Humbert Mamolo in Ivan Bolčina skupaj eno. Pesmi so navadno napisane v kiticah po štiri vrstice, ki se neprisiljeno iz- livajo v rime, pozna pa tudi druge oblike, petkrat uporablja sonetno obliko. Za poživitev in nazornost se večkrat poslužuje dialoga pri ljudeh in živalih. Z zbirko Veseli ringaraja, ki se je po desetih letih pridružila Izbranim pesmim, smo končno dobili najboljše, kar je ustvarila Ljubka Šorlijeva za nas in našo mladino. Nobena nesreča in ovira je ni ustavila, zato je njena žetev tako bogata.

Leta 1987 je izšla pri ZTT v Trstu pesniška zbirka Ljubke Šorlijeve pod naslovom Pod obokom čarobnim (82 strani). Pesmi je izbral in uredil Fran- ce Bernik, ki je napisal tudi izčrpno spremno besedo. Pravi, da je strogo izbiral iz pesmi novejšega časa, ki še niso bile natisnjene v samostojnih izdajah. Vsega je sprejel 60 pesmi in jih enakomerno porazdelil po tematiki in obliki v štiri cikle, in sicer v impresionistično refleksivne, pokrajinske, domoljubne in religiozne pesmi. V prvem ciklu so čudoviti izrezi iz narave v vseh letnih časih, ki so že sami po sebi biseri, oplemeniteni še z življenjskimi spoznanji. Pesnica zajema v pesmi vso naravno lepoto in petje ptičev, toda pomlad jo tudi spominja, da se mladost več ne vrne. Ko roma v kraje mladih dni, jo nenadoma spreleti misel: „Oh, in skoraj že jesen je ...“ Ko gleda pred hišo živo orumeneli brest, se ji v misli vsiljuje: „Letos še ... Ali – do kdaj?“ Vendar pa te žalostne misli preganja: „Brez sanj in upov se srce izniči.“ Novembra plete krizantema na grobovih skrivnostne vezi med živimi in mrtvimi. Te pesmi so zapete iz polnega srca, ki ga je življenje preizkušalo in trpinči- lo kakor malokatero drugo, toda ni ga strlo, ker ga je prevevala vera v Boga in Marijo in ljubezen do naroda in človeštva. V uvodni z naslovom Pesem pravi: „Ko poraja se v srca globini / in ji glas skrivnosten reče: Bodi!, / o, takrat moj duh po zvezdah hodi, / ves sproščen v srebrni mesečini.“ In njena pesem „tr- kat gre k ljudem na srčne duri“. V drugem oddelku se v več pesmih vrača v rodni Tolmin, ki ji je spomin mladosti in mlade sreče, a tudi zavest, da poti ni nazaj, da je ostal od njenega Tolmina samo okvir. Od rojstva jo spremlja Soča, nihče je ne pozabi, kdor se je ob njej rodil. In še jesenski sprehod na Kras, ki je ves v barvah, na Matajur, ki varuje Nadiške doline, k Rabeljskemu jezeru po lepoto in počitek in v Prešernov gaj na pogovor s pesnikom.

58 Šorlijeva je opela številne zamejske kraje in pokrajine, posebno rada pa se vrača v Tolmin, kjer je preživela otroška in mladostna leta, ki so vsem najlepša in najdražja. Deset njenih pesmi o Tolminu so ji izdali Tolminci leta 1985 v bibliofilski izdaji Rumeni kot zlato so zdaj kostanji. Pri Šorlijevi je ena vodilnih misli domoljubnost, srčna navezanost na slovenske kraje in ljudi, kar je v zamejstvu življenjske važnosti. Njeni rojaki so morali vso zgodovino tlačaniti tujcem, ki jih niso samo telesno uničevali, ampak so jim skušali iztrgati tudi materino besedo. Tolminski in bazoviški uporniki so dokaz, da so bile v borbi za svobodo „same križeve postaje“, istočasno pa nam kličejo, naj se združimo v ljubezni, miru, spravi in gremo „v boj nad sleherno krivico“. Slovenski rod kljubuje viharjem kakor bori ob morju, „pravdo terja“, „ne pusti se strahovati“. Manifestacija Slovencev v Gorici 20. maja 1984 jo navdaja s ponosom in željo, „da bi ENO vedno se čutili“. V šestih občutenih in prizadetih pesmih opeva Benečijo in njeno bridko usodo; „Kdo ljudem po teh vasicah / je usodo pisal, / da njih biti val stoletja / ni hrumeč izbrisal?“ Danes se popotnik skoraj začudi: „Kako? Še tu Slo- venci so prisotni?“ Spominja se Trinka in želi, da bi njegov glas slišal mladi rod. Potres je v Benečiji podrl hiše, cerkve in zvonike, ni jim pa podrl vere v prihodnje dni. Naj jim pomaga Marija s Stare gore in Mengor! Še skok na prelepo Koroško in že je tu sklepna misel: „Ko bo svet pregnetla misel zdrava / in ljubezen stala bo najviše, / vzklili bodo mir, svoboda, sprava.“ Tudi te domoljubne pesmi so neprisiljeno povezane z naravo in zamejskimi kraji, poudarek pa je seveda na ljubezni do rojakov in v prošnji k Bogu za lepšo bodočnost. Čeprav so razmere od nekdaj do danes tragične in njeni rojaki niso dosegli niti osnovnih pravic, pesmi niso pesimistične, ker najde Šorlijeva vedno kako svetlo točko, na katero se opre, največjo zaslombo pa ji daje krščanska vera. V četrtem oddelku so religiozne pesmi, ki so globoko doživete, saj čuti pesnica povsod božjo pričujočnost: „Nad mano Bog bedi trenutek slednji, / ob varstvu božjem v duši je toplo.“ Njeno življenjsko vodilo je: „Naj v srcu smeh kraljuje ali jok, / moj up je mati, domovina, Bog.“ Na dan vseh mrtvih ugotavlja: „Živi in mrtvi vsi smo bratje - / Bog naš pristan in svet brez pregrad je.“ Na sveti večer vsa Tolminska „rojstvo božje izpričuje“. Vstalega Zveličarja pozdravljajo ljudje in narava. V cvetoči maj je stopila Marija, njene cerkvice so ljudem „varen kažipot do sreče prave“. Vsa narava „slavna dela božja ozna- njuje“, pod obokom čarobnim vej „čutim bližino nebes“. V teh religioznih pesmih ne gre za običajne molitve, kakršne so pisali sta- rejši pesniki, bolj gre za versko občutje ob cerkvenih praznikih in notranjih

59 doživetjih, saj čuti božjo roko v sebi in v naravi. Vera je bistveni del nje same, brez trdne vere, upanja in ljubezni bi ne bila prenesla vseh strahot, ki so se zgrnile na njeno življenjsko pot. Njena prošnja zaobjema ves slovenski narod, še posebej pa zamejske rojake, ker so bolj izpostavljeni stiskam in težavam. Pesmi so napisane v izbranem pesniškem jeziku, s svežimi primerami in podobami, brez iskanja modernosti, razumljive in dostopne vsem. Pesnica se je zgledovala pri slovenskih klasikih, v marsičem je blizu Gregorčiču. Tudi oblika je klasična, saj je v zbirki kar 23 sonetov, ki ji je priljubljena oblika za izpoved, saj je napisala dva sonetna venca v Prešernovi obliki, enega možu, drugega materi. V vseh pesmih uporablja kitice z rimo, največkrat štirivrstične. Urednik France Bernik zaključuje uvodni esej z ugotovitvijo, da je „lirika goriške pesnice homogen pojav, uravnotežen po izpovedni vsebini in verzni zgradbi“ in da ima „v polifoniji pesniškega snovanja v naši književnosti, zlasti v zamejskem delu skupnega slovenskega kulturnega prostora, svoje posebno in nezamenljivo mesto“. Zbirka, napisana iz srca za srce.

(Literarne vaje 1956-57; str. 156-157) (Mladika 1957, str. 152; 1968, str. 141-142; 1973, str. 17-18; 1983, str. 138-139; 1987 str. 99-100) *Ljubka Šorli je umrla leta 1993 v Gorici.

60 VLADIMIR BARTOL

Rodil se je 1903 v Trstu kot sin pisateljice Marice Bartol Nadliškove. Študiral je biolo- gijo in filozofijo, zlasti pa Freudovo psihoa- nalizo. Posvetil se je samo pisateljevanju. Njegov roman Alamut je prvič izšel leta 1938 v Ljubljani. Dvajset let pozneje je izšla druga izdaja v Trstu (založila in tiskala tiskarna Graphis, 1958). Alamut je filozofski roman. Pisatelj je zajel snov iz zgodovine muslimanskih verskih bojev okrog leta 1092 v Iranu. Osrednja oseba je vodja izmailske verske ločine Hasan Ibn Saba, ki je prikazan kot nekak nadčlovek in moderni diktator. Že v mladosti je spoznal izmailski nauk: „Nič ni resnič- no, vse je dovoljeno“. Ker je po njegovem mnenju vse dovoljeno, se hoče z nasiljem polastiti oblasti v Iranu. In to mu uspe s tako imenovanimi fedaiji, izbranci, ki so prepričani, da ima Hasan ključ od raja, kamor bodo prišli, če bodo padli za izmailsko stvar. Da bi jih še bolj privezal nase, jih spusti za nekaj časa „v raj“. Na neke skrite vrtove je namreč postavil nekaj deklet, ki ljubeznivo sprejmejo fedaije in jih prepričajo, da je pri njih raj in da so one tiste rajske hurije, o katerih govori koran. Fantje se zaljubijo v dekleta in so pripravljeni vse storiti, da se čimprej vrnejo k njim. Hasan jih uporabi za atentatorje in z njihovo pomočjo nevzdržno zmaguje. Roman je snovno izviren in zanimiv, brez zgodovinske barve in precej hladen, razumski. Največ prostora je odmeril pisatelj vzgajanju fedaijev in dekletom v vrtovih. Tu je več naturalizma, v prizorih in govorjenju. Dobro so razviti nekateri značaji, zlasti Hasan, Ibn Tahir in drugi. Tržaški izdaji je napisal pisatelj opombe, v katerih je razložil, kako je prišel do te snovi in romana.

V letih 1955-1956 so v Primorskem dnevniku izhajali Bartolovi spomini z naslovom Mladost pri Sv. Ivanu. Delo je zelo na široko zasnovano.

61 Tržaške humoreske (1957) pa so štiri humoristične novele iz povojnega Trsta, ko je tu vladala anglo-ameriška vojaška uprava. Izšle so najprej v reviji Razgledi. V njih je osmešil pisatelja Novačana, Tržačanko, ki bi rada postala filmska zvezdnica, razne špekulante ter prikazal razkroj meščanske umetnosti.

(Mladika 1958, str. 209) (M. J., Vsebine slovenskih leposlovnih del, IV. del, Trst 1958, str. 146-151) *Vladimir Bartol je umrl leta 1967 v Ljubljani.

62 BORIS PAHOR

Pahor se je rodil leta 1913 v Trstu, dovršil škofijsko gimnazijo v Kopru, študiral bogoslovje v Gorici, a po dveh letih izstopil. Ker koprska matura ni bila državno priznana, se ni mogel vpisati na univerzo, zato so ga februarja 1940 poklicali k vojakom in poslali v Libijo. Maturiral je v Bengaziju in se vpisal na univerzo v Padovi. Po vrnitvi v Italijo je služboval kot narednik-tolmač v taborišču za ujete častnike jugoslovanske vojske ob Gard- skem jezeru. Septembra 1943 se je vrnil v Trst in sodeloval z ilegalo. Januarja 1944 so ga aretirali domobranci in predali Nemcem. Ti so ga prepeljali v Dachau, potem v Natzweiler-Struthof, nato v Harzungen in Bergen Belsen, od koder so ga 27. aprila 1945 rešili zavezniki. Ker se je v taborišču nalezel jetike, se je moral poldrugo leto zdraviti v Franciji, nato se je vrnil domov in leta 1947 diplomiral v Padovi na filozofski fakulteti. Do leta 1967 je izdal tri knjige novel: Moj tržaški naslov (1948), Kres v pristanu (1959) in Na sipini(1960) ter šest romanov: Vila ob jezeru (1955), Mesto v zalivu (1955), Nomadi brez oaze (1956), Onkraj pekla so ljudje (1958), Parnik trobi nji (1964) in Nekropola (1967). Pahor ni pognal iz slovenske literarne tradicije, ker se je od 4. razreda osnovne šole dalje vzgajal v italijanskih šolah in v bogatem italijanskem kulturnem okolju. Z uspehom je prebiral zlasti italijanske povojne neorealiste, a tudi moderne zahodne romanopisce (Hemingway, Dos Passos, Saroyan idr.). Ta šola in avtorjeva narava sama se kažeta v vsem leposlovnem delu, v vsebinskem in oblikovnem gradivu. Pahorjeve zgodbe so krhke, skromne, brez epske širine in napetosti, pisatelj jih uporablja le v toliko, kolikor mu služijo za razpravlja- nje o vprašanjih, ki ga bolijo, za dialog med glavnim junakom-pisateljem in njegovimi sobesedniki. Dialogi so prepleteni z liričnimi vložki opisov narave, ki jih sestavljajo brezštevilni pejsaži iz Trsta in okolice, a tudi iz italijanske, francoske, nemške in afriške puščave, kamor je pisatelja nasilno vrglo življenje. Pahor je izpovedovalec človekove notranjosti, njegove duševnosti, misli in čustev, izrazit novelist, čeprav piše pretežno romane. Ker je glavni junak avtor

63 sam, pa naj se imenuje Mirko Godina (Vila ob jezeru), Rudi Leban (Mesto v zalivu), Bojan Pertot (Nomadi brez oaze), Igor (Onkraj pekla so ljudje), Danilo (Parnik trobi nji), da ne omenjam avtorjeve biografske in v prvi osebi napisane Nekropole, se problematika vedno suče okrog lastne osebe, ki je zapletena in skozi vsa dela išče svojo polno človeško podobo; to je avtor po lastnem zatrjevanju izgubil v osnovni šoli, ko je moral po Gentilejevi šolski reformi nadaljevati učenje v nematerinskem jeziku. Pozneje se je ta podoba še skalila ob iskanju poklica in v nemškem koncentracijskem taborišču, ko je doživel vse razčlovečenje človekovega dostojanstva in pogledal smrti v oči. Iz teh doživetij in izkušenj sta se izoblikovala dva osnovna problema, in sicer narodnostna usoda tržaških Slovencev in doživetje taborišča. Obe vpra- šanji se pogosto prepletata v istem delu, zdaj prevladuje narodnost (Mesto v zalivu, Nomadi brez oaze, Parnik trobi nji), drugič taborišče (Vila ob jezeru, Onkraj pekla so ljudje, Nekropola). Tema osnovnima problemoma pa je pisatelj dodal še nekaj drugih, kot je ljubezen, ki da edina more ustvariti novega človeka po strahotah zadnje vojne, borba proti fašizmu in vsem diktaturam, vprašanje vere itd. Oblikovno so Pahorjeva dela sveža, mnogovrstna in izbrušena. „Stilu“, pravi literarni zgodovinar Matjaž Kmecl, „daje svojsko obeležje razgibana stavčna sestava, presenetljive asociativne zveze, čutno-registrativna iznajdljivost, mno- gobesednost v opisu, posebno v lirskih zastranitvah, pogostna eruptivna neu- rejenost, v jeziku, posebno v sintaksi, pa številni regionalizmi in italianizmi.“

Pahorjev roman Vila ob jezeru je izšel prvič v tržaških Razgledih leta 1950, in sicer z naslovom Laneni kosmiči v laseh. Naslov je vzet po lanenih kosmičih, ki se nabirajo delavkam v laseh v predilnici ob Gardskem jezeru, spremenjeni naslov v knjigi pa je vzet po vili, v kateri je živel Mussolini ob Gardskem jezeru, ko je vladal svoji Salojski republiki. Nosilec zgodbe je tržaški Slovenec arhitekt Mirko Godina, ki pride nekaj let po vojni h Gardskemu jezeru, kjer je bil med vojno italijanski vojak. Obi- šče nekdanjo gostilno in se seznani z domačim dekletom Luciano, ki dela v predilnici in se vozi tja s kolesom. Njena mati je vsa zaverovana v nekdanjega diktatorja, ki da je delal samo dobro, pa so ga tako kruto ubili. Tudi Luciana spoštuje diktatorja, ker so jo tako naučili v šoli, medtem ko je bil Mirko v nemškem taborišču, sovraži vse diktatorje, zagovarja oblast delovnih ljudi, predvsem pa ljubezen, o kateri pravi: „Mislil sem, da je ljubezen moža in žene edina resnica, ki nas po ti vojski lahko reši. Edina vrednost, edini temelj, ki bi na njem lahko začeli graditi vse drugo.“

64 Ko gresta z Luciano v nedeljo popoldne na dolg sprehod ob jezeru in pri- deta tudi mimo vile bivšega diktatorja, o katerem pove dekle svoje občudo- vanje, sklene Mirko, da jo mora spreobrniti. Pove ji, kaj je diktator napravil slabega slovenskemu narodu, kako je dal ustreliti na Bazovici slovenske fante, kako je tudi on zaradi njega končal v nemškem taborišču. Njegove besede so jo tako prizadele, da dolgo nista govorila, potem sta se spravila. Naslednji večer jo je šel čakat pred tovarno in ji povedal zgodbo o nekem hipnotizerju, ki se je znal igrati z ljudmi. Zgodba jo je tako pretresla, da po- noči ni mogla spati, zgrabila je diktatorjevo sliko na nočni omarici in jo vrgla v jezero. Tako jo je Mirko prevzgojil, ob Luciani pa je prevzgojil tudi sebe, ki se je vrnil iz taborišča bolan in malodušen, da je premagal v sebi smrt, da se mu vrne vera v življenje in da se okrepi njegova vera v človeka. Med mladima človekoma, ki se srečata trikrat, vzklije neka ljubezen, če- prav oba vesta, da bo po treh dneh arhitektovih počitnic vsega konec. Ljube- zen zaradi lepote ljubezni, poljubi in spogledovanje, božanje – potem pa „Boš moral iti“, je tedaj šepnila. Idejno je Pahor v romanu pesnik življenja in njegovih lepot, glasnik demokracije in človečanstva, borec proti socialnim in narodnostnim razlikam. Ob italijanski delavki Luciani in slovenskem arhitektu je nanizal vrsto drugih likov, ki so simbolno privzdignjeni in pomembni: Lucianino mater kot predstavnico starega odmirajočega sveta moralne hinavščine in politične reakcije; hotelskega kuharja, ki bi rad povišek, ladijskega strojnika, dečka s pomarančami, siromaka s harmoniko, prešerne delavke in brezdelno gospo- do, da je z njimi prikazal družbena nasprotja v tedanji Italiji in poudaril svojo ljubezen do preprostih delovnih ljudi. V vse te ljudi se je psihološko mojstrsko poglobil in jih obdal z opisi čudovite narave, Gardskega jezera, stisnjenih ribiških vasi, sončnih gajev cipres in raznih cvetic, asfaltirane obrežne ceste s predori, nekdanje Mussolinijeve vile in tekstilne tovarne, kjer delajo dekleta. Pahor zna zajeti drobne lepote v naravi na jezeru in jih lirično podati. Roman ima tri dele, vsak prikazuje po en dan arhitektovega življenja ob jezeru. Ob izidu v knjigi je dobil nagrado Društva slovenskih pisateljev.

Knjiga Borisa Pahorja Nekropola, ki sta jo izdali založbi Obzorja iz Ma- ribora in Založništvo tržaškega tiska, je opis strahot nemških uničevalnih taborišč med zadnjo vojno; strahot, ki jih je pisatelj sam doživljal in opazoval. Okvir je potopisen, ker se pisatelj vrne na obisk v nekdanje taborišče Natzwe- iler-Struthof v vogeških planinah. Počasi se pomika po terasah, na katerih so nekoč stale lesene barake, mimo vislic in krematorija, v mislih pa se pomakne

65 nazaj v medvojni čas. Pred njegovimi duhovnimi očmi se vrste prizori uni- čevanja človeškega dostojanstva in življenja, strahote, ki se morejo primerjati Dantejevemu Peklu. Ni bil samo v tem taborišču, ampak tudi v drugih, zato v mislih obišče vse, da je njegova pripoved „široka in gosta reka zla“. Ker gre vse pripovedovanje skozi pisateljevo dušo, je ob vsem trpljenju zelo nazorno naslikal tudi samega sebe. Na eni strani svoje telesno propadanje, ki ga pripelje na rob groba oziroma pred žrelo krematorija, na drugi svoje mišljenje, občutje, značaj. Kot vztrajen Kraševec se je znašel v vsakem polo- žaju, čeprav se ni znal na nobeno stvar in na nikogar z vsem srcem navezati, kakor ugotavlja sam: „A priznam, te osamitve je bila morebiti v veliki meri kriva alergija za sklepanje tesnih prijateljskih vezi. Moja razmerja do drugih so lahko zelo prisrčna, nikoli pa se ne razvijejo do popolne zaupljivosti. Ne- kaj ujetosti vase najbrž izvira iz kraških prvin, ki so v meni, dobršen del sem podedoval z materine strani, a dokončni pečat so ji dala kaotična leta po prvi svetovni vojski“ (str. 147). V taboriščih je bil avtor dolgo časa bolničar in občutek, da je koristen drugim, ga je reševal pred obupom in mu dajal moči, da je vzdržal sredi umiranja. Knjiga Nekropola je pretresljivo pričevanje o zlu, a je vsa prepojena s humanizmom, ljubeznijo do sočloveka, kar lepo izraža naslednji stavek: „Spre- meniti je treba okolje, ne pokončati morilca, ki ga je spridilo okolje“ (str. 184).

Boris Pahor je izdal dve novi knjigi: Odisej ob jamboru (Trst 1969, razši- rjeni ponatis 1971) in Skarabej v srcu (Maribor 1970). Odisej ob jamboru obsega „glose in polemične zapiske“, ki so izšli v Zalivih, Dialogih, Kapljah ter Prostoru in času. Izbrani so naslednji: Glose ’65, Tržaški zapiski, Neprazniške misli, O sodobnem slovenstvu, O slovenski suverenosti, O misteriozni samobitnosti, Slovenstvo danes, Odisej ob jamboru, Zvestoba narodni biti. Jedro knjige je posvečeno slovenski samobitnosti, slovenski suverenosti in sploh slovenskemu duhovnemu in gospodarskemu življenju. Pahor je prepričan, da je „ narodno občestvo še zmeraj najbolj žlahtna domovina človeškega srca“, in to bo ostalo tudi v prihodnosti. Uverjen je, da bo slovenski narod zaradi svoje preteklosti in vloge, ki jo je imel, „poklican, da drugim, še neizoblikovanim etničnim skupnostim posreduje svoja dognanja in svoje izkušnje“. Če pa hoče to doseči, mora imeti tako samobitnost, „ko narodni osebek tako formalno kakor stvarno v politiki in gospodarstvu suvereno ukrepa“. To je važno tudi za narodne manjšine, ker „samo politično suveren narod lahko učinkovito skrbi za usodo odsekanih delov narodnega organizma“. In še: „To so resnice, za katere sem se zavzemal v polemičnih zapisih, zbranih v tej knjižici.“

66 Pahor dobro pozna probleme narodnih manjšin, ker je član mednarodne- ga združenja za obrambo ogroženih jezikov in kultur ter se redno udeležuje sestankov, razprav in o tem tudi veliko piše. Odisej ob jamboru je zbudil v Sloveniji vrsto ostrih zavrnitev in uradno prepoved, vendar je čas ublažil raz- položenje in mnogi njegovi nazori so se uveljavili. Svoje nazore o narodnosti je Pahor jasno izpovedal v intervjuju v Novem listu, kjer je izjavil, da Slovenci nimamo smisla za stvarno usodo, ampak se predajamo odrešilnim idejam. Nadaljuje: „Mislim pa, da se bomo kljub vsem klavrnostim in zmešanim pojmom počasi vendarle povrnili k zdravemu mi- šljenju. Narodni čut nam bo pomagal, da se rešimo alienacije, o tem ni nobenega dvoma. Ne rečem, da nas bo rešil, ampak da bo pomagal pri reševanju.“ Človeka mora pri razvoju obdajati „toplina naklonjene skupnosti. Prav tako je za duševno zdravje potrebna tradicija. Zato uničevanje naroda nujno pomeni porajanje izkoreninjencev in psihopatov, cinikov in kruhoborcev brez idealov. Seveda govorim o narodu kot plemeniti skupnosti ...“ (19. nov. 1970). Pahorjevo idejno-politično in narodnostno delo je enakovredno pisatelj- skemu ustvarjanju in zavzema zadnja leta vedno več časa in prostora. To dokazuje med drugim tudi revija Zaliv, ki ji dajejo njegovi sestavki posebno težo in aktualnost.

Skarabej v srcu ima podnaslov Ladijski dnevnik, vendar ni samo opis poti, ki jo je leta 1960 napravil z jugoslovansko trgovsko ladjo ob dalmatin- ski obali na Ciper, v Sirijo in Egipt. V samoti sredi morja je napravil nekak obračun dosedanjega ustvarjanja, dopolnil ljudi, ki jih je že predstavil v svojih delih, poglobil in potrdil je svoje idejne in politične nazore – med potjo je pisal Skarabeja v srcu. Tako je v knjigi najprej potopis, v katerem je kot s filmskim trakom posnel značilnejša mesta s človeškimi, socialnimi, arhitektonskimi in zgodovinskimi značilnostmi. Ta mesta v knjigi živijo, po njih se sprehajajo resnični ljudje, za katere se pisatelj bolj zanima kakor za muzeje in zakladnice faraonov. V muzeju pravi: „Prevzema me vse, kar je tkivo človeškega trajanja. Na miniaturni maketi osebe, preproste, brez olepšav, ki tkejo pri dolgih statvah. Majhno, zasenčeno dvorišče. Veslači v ozkem in dolgem čolnu. Pisano vezan pas. Zakaj prav te ma- kete z veslači in obrtniki so mimo faraona ostale veljavne priče o večni podobi življenja, ki nas ganejo in potolažijo, da nismo sami. In kljub vsem draguljem, kljub nakitu in dragocenosti vseh vrst vendar samo posadke koničastih bark, samo te ‘fotografije’ preprostih ljudi povezujejo preteklost s prihodnostjo.“

67 Izredno ostro oko ima za barve, ki se prelivajo v teh južnjaških mestih v taki množini kakor nikjer drugje. Barve hiš, pokrajine in tudi ljudje. Mešajo se rase in plemena, visoki in nizki, iz vseh pa kipi življenje. Drugi krog Skarabeja v srcu napolnjujejo dekleta, ki so igrala v pisateljevem življenju pomembno vlogo. V tem delu jih je oživil tako, da prevladujejo nad vsem drugim, istočasno jih je dopolnil in zaključil njihovo usodo. Prva je francoska bolničarka Arlette, ki mu je po prihodu iz nemškega taborišča vrnila ljubezen do življenja. Opisal jo je v romanu Onkraj pekla so ljudje. Druga je Nemka Agnes, ki jo je srečal, ko je bil še ves razbolel, ko so mu pred očmi še vedno goreli ognji nemških krematorijev. Zato je bil do nje krivičen kakor do Luciane v Vili ob jezeru. Tretja je Alma, na pol koroška Slovenka, zastopnica narodne manjšine kot pisatelj sam. Četrta je Živka, hči te zemlje, idealna žena, o kateri je zapisal: „Ženska je lahko dobra bližina, igrivost, vitko telo in razumen smehljaj, strast in moč. Poredkoma pa je vse obenem. Še bolj poredkoma je žena tragika, ki se je rešila v mehko dobroto in hudomušen smeh. In to je, kar bi hotel. To čudovito spojino nasprotstev.“ Pisatelj jo je posnel po svoji ženi in jo že opisal v Mestu v zalivu. Peta in zadnja je Nike, sopotnica na ladji, zaradi udarcev usode „okamenela Nioba“. Pet ženskih likov, popolnoma različnih, vendar pa so vsi prepričljivi, enkratni, ker se je pisatelj poglobil v njihovo bistvo, človečnost, ki jo je zadnja vojna tako kruto porušila. Ob Živki je Pahor poustvaril Kras in Vipavsko dolino. V knjigo je presadil iz življenja ljudi, vinograde, rdečo kraško zemljo, Nanos, trgatev in druge običaje. Ta del knjige je klasičen, doživet, napisan s srčno prizadevnostjo in veliko umetniško silo. Vse to pa je prepleteno z refleksijo, kulturno razgledanostjo, s citati tujih in domačih mislecev in pisateljev, s problematiko slovenstva, humanizma, krščanstva, socializma, kulture in umetnosti. Pisatelj se sproščeno in kompe- tentno sprehaja med temi sodobnimi problemi, rešuje jih s svojimi in tujimi pogledi in tu je ves Pahor, kakor ga poznamo že iz prejšnjih del in publicistike, marsikaj pa je tudi čisto novega. Tako govori o slovenski travmi, slovenskem „mamizmu“, slovenskem značaju itd. Oblikovni pristopi so mnogovrstni: pisatelj je uporabil potopis, dnevniške zapiske, črtice, eseje, sentence, razmišljanja itd. Vse to se preliva, da je delo sveže in zanimivo, a tudi jezikovno izdelano. Knjiga je dobila tržaško literarno nagrado Vstajenje za leto 1970.

68 Leta 1972 je izdal Boris Pahor pri Državni založbi Slovenije knjigo Grma- da v pristanu, s podnaslovom Novele (308 strani). Pripravil jo je prof. Jože Pogačnik in jo snovno omejil na življenje Slovencev v Trstu in okolici med obema svetovnima vojnama, v glavnem v dobi fašizma. V knjigi ni nič novega, obsega pa šest novel, ki so vzete iz novelske zbirke Kres v pristanu (1959), pet odlomkov je iz romana Parnik trobi nji (1964), štirje pa iz romana Onkraj pekla so ljudje (1958, predelana izdaja 1961). Naslovna novela je ista kakor v Kresu v pristanu, samo kres je spremenil v grmado. Ostale novele so: Metulj na obešalniku, Brodolom, Rože za gobavca, Orient-expres in Nesluteno vprašanje. Iz novel in odlomkov žari pisateljev svet, zdaj v mladostni brezskrbnosti, polni sonca in morja, tržaških ulic in kraške gmajne, potem mračen in gro- zoten, iz njega se dviga grmada ob požigu Narodnega doma, muke učenja v šoli, ko mora nenadoma zamenjati materinščino tuj jezik, končuje pa se z begom iz semenišča in z vročino afriške puščave v vojaški uniformi. Ta svet grozi, da bo zadušil narodno zavest v avtorju in njegovih sorojakih, v tem svetu visi šolarica za kazen kot metulj na obešalniku, umrje nasilne smrti skladatelj Lojze Bratuž, orient-expres povozi narodno nezavedno Fani, Mil- ko z muko raziskuje, ali je Milko ali Emilio. V tem svetu pa se pisatelj tudi dokončno zave svojega bistva in v afriški puščavi se zaključi notranji proces, ki se je začel v semenišču. Odlomki iz knjige Parnik trobi nji pa prikazujejo narodnostno delo v teh časih. S to knjigo je še bolj poudarjena Pahorjeva tržaška problematika, ki je močno zastopana v zbirkah novel in daljših tekstih: Mesto v zalivu, Nomadi brez oaze, Parnik trobi nji in Skarabej v srcu. V Grmadi v pristanu je ta problematika tako zgoščena in urejena, da ustvarja verno sliko tistih časov in razmer. Čeprav Pahor ne pripoveduje v prvi osebi, je po silni prizadetosti očitno, da je v vseh nastopajočih vodilnih osebah skoraj vedno pisatelj sam, njegova so doživetja, njegove izkušnje, ideje in nazori. O načinu Pahorjevega ustvarjanja piše dr. Jože Pogačnik, da glavni junaki sicer niso zgodovinske osebe v običajnem pomenu besede, „kljub temu pa je zgodovinsko pristno ozračje, v katerem se odločajo in delujejo. To je spet ena od Pahorjevih slovstvenih posebnosti: pisatelj oblikuje hkrati iz osebnih doživetij in iz zgodovinskih podatkov. Te podatke ustvarjalna intuicija ureja in osmišlja, pisateljska domišljija pa jih neodvisno od zgodovinske resničnosti opredmeti v ustrezni fabulativni sklop. Pahorjeva pripovedna dela so zato zgodovinsko verodostojna v splošni gibalni liniji in razpoloženju, niso pa zgodovinska v pravem pomenu besede.“ V novelah in odlomkih je veliko liričnih mest, ki jih pisatelj zagovarja v Skarabeju v srcu, češ da so dokaz, „kako je človek izgubil glavo od sreče, da

69 s svojimi očmi lahko spet neguje zemljo in morje pred njo“. Tržaška zemlja in morje, Trst s svojimi ulicami in Rusim mostom, s svojimi delavskimi dru- žinami, in morje, ki se neprestano spreminja in nastopa v Pahorjevih delih samostojno, ali pa z njim podčrtuje duševno razpoloženje svojih ljudi. Tudi Pahorjev jezik je dokaj samonikel in ne gre vedno po ustaljenih slovničnih pravilih. Že na drugi strani uvodne novele beremo takele stavke: „Francu Jožefu je podoben, njen stric, ko moli na klečalniku, in morebiti je zato tako strog, ker tržaško mesto ni več pod oblastjo njegovega cesarja ... A oni so otročji in o vsem tem nič ne vejo, hudi pa so nanj, ker je tako zoprn, da kriči na Mici kakor na deklo in se ona potem joče. Črno kučmo ima na glavi, njen stric, in sivi lasje mu strčijo izpod nje. Kot azijski svečenik je v rjavkasti halji, v brezpetnikih in s kučmo.“ Dr. Lavo Čermelj je v uvodu prikazal medvojno dobo na Tržaškem, dr. Pogačnik pa je v 23 strani dolgem eseju označil Književno delo Borisa Pa- horja, skrbno in izčrpno. Prav tako je na kratko razčlenil vse sestavke in jih opremil z opombami (pri Bratuževi je napaka, str. 287).

Za 60-letnico rojstva tržaškega pisatelja Borisa Pahorja je izdala Založba Obzorja v Mariboru njegove izbrane novele in črtice z naslovom Varno na- ročje (1974, str. 260). Knjigo je uredil pisatelj sam, izčrpen esej o njem je napisal prof. Joža Mahnič. V knjigi je 16 novel in črtic: 5 iz zbirke Moj tržaški naslov, 1 iz Kresa v pristanu, 8 iz Na sipini, 2 še nista bili v knjigi. Vse družita Trst in Kras, segajo pa od pisateljevih otroških let do sodobnosti. V prvih novelah prevladujejo otroci, ki so zdaj razigrani in brezskrbni, drugič morajo že v nežnih letih občutiti revščino in socialne krivice. Ob teh otrocih živijo tržaške ulice, v glavnem siromašne, živi pa tudi morje s svojo spremenljivo lepoto. V drugem delu je Trst pod ameriško upravo, del Krasa pa se pridruži Jugo- slaviji. Tukaj je poleg osebne tragike tudi polno sonca in veselja. V zadnjem delu so novele o ljudeh, ki jih je življenje na ta ali oni način zaznamovalo: dve dekleti, star istrski vlakovodja, obubožan trgovec, slovenski trgovec, ki si ne upa uporabljati materine govorice, in berač Remigio v noveli Varno naročje, ki je dala zbirki naslov. Naslovna novela je zanimiva zaradi simbolov in ideje. Pahor trdi, da je slovenska narodna duša premehka in tožeča, podobni smo otrokom in samo zahtevamo, namesto da bi sami možato delali in sami odločali o sebi in na- rodovi usodi. Vedno iščemo kako varno naročje: „Če ne iščemo žene-matere,

70 ki naj nas sprejme vase, potem pričakujemo, da nas posrka vase ideologija, če ta ne, pa kaj drugega.“ Gre za nekak matriarhat v najširšem pomenu besede, misel, ki jo je Pahor večkrat izrazil tudi v drugih spisih. V tej knjigi je Pahor čudovito dozorel, saj je vse novele izčistil in dopolnil, da so dokončne. V njih čutiš, kako je pisatelj osebno prizadet pri usodi svojih ljudi, kako zna doživljati ljudi in naravo, da jih sodoživljaš, kako zna to kleno in na svojski način povedati. V novelah je tudi veliko lirike, razmišljanj in živih razgovorov.

V založbi tržaške revije Zaliv je izšla knjiga Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (1975, str. 154). Sestavila sta jo Boris Pahor in Alojz Rebula, izdajo pa omogočili številni podporniki. Izšla je za Kocbekovo 70-letnico. V prvem delu je Boris Pahor objavil polemike in dokumente, ki so nastali ob izidu Kocbekove knjige Strah in pogum leta 1951. V tem delu so zbrani naslednji sestavki: Boris Pahor: Polemika o zbirki „Strah in pogum“. Prva ocena, Odprto pismo „Primorskemu dnevniku“, Pismo Franceta Bevka, Pismo Borisa Pahorja, Bevkovo sporočilo, Kaj je dialog mogoč, Svobodna polemika, Naša zrelost. Nekateri sestavki so bili že objavljeni, drugi so novi. V drugem delu je Alojz Rebula priobčil esej Premišljevanje o „Listini“. V njem je analiziral nekatere Kocbekove poglede v partizanskih dnevnikih To- varišija in Listina. Esej obsega naslednja poglavja: Uvod, Zgodovina, Demi- tologizacija, Problem likvidacij, Mišljenje, Slovenstvo, Krščanstvo, Umetnost in Sklep. Esej je napisan z znano Rebulovo razgledanostjo, pronicljivostjo in preciznostjo. V tretjem delu so Kocbekovi odgovori na Pahorjeva vprašanja. Kocbek odgovarja na različna vprašanja, ki zadevajo predvsem njegovo medvojno delovanje, ko je kot voditelj krščanskih socialistov pomagal organizirati OF in od- šel v gozd. Predvsem Pahorja zanima, kako je Kom. partija prevzela vso oblast in kako so pobili domobrance, ki so jih Angleži vrnili kot vojne ujetnike.

Proti koncu leta 1983 je izšla pri Cankarjevi založbi v Ljubljani nova leposlovna knjiga Borisa Pahorja – Tržaški mozaik. Z njo je hotela založba počastiti pisateljevo 70-letnico rojstva, ker pa Pahor ni imel nobenega novega pripovednega dela, se je odločil za „mozaik“, za izbor iz starejših zapiskov, spominov, potopisov, srečanj z ljudmi in narodnimi manjšinami, esejev in premišljevanj, opisov barkovljanske narave in morja in Krasa okrog Dutovelj

71 in iz novih spoznanj o tržaških Slovencih. Tako je knjiga zelo mnogovrstna, res mozaik, iz njega pa jasno izstopa podoba slovenskega človeka v Trstu in Italiji, njegova usoda od prihoda pod Italijo, predvsem pod fašizmom, in njegovo sedanje stanje. Da bi postal slovenski človek svoboden in enakopraven v samem sebi in v družbi, subjekt in oblikovalec svoje usode, pri čemer mu mora nepristransko pomagati in ga podpirati matična domovina, to je Pa- horjeva nenehna skrb, o tem govori in piše v Zalivu, v Odiseju ob jamboru, v Skarabeju v srcu in tudi v izrazito leposlovnih delih. Vse drugo v knjigi to osnovno podobo ali idejo le dopolnjuje in pojasnjuje, nekateri odlomki glasneje, drugi posredno, vendar razumljivo. Tudi v potopisih o daljnih deželah, kamor hodi na kongrese Združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur, misli na svoje rojake, saj pravi pri opisu Katalo- nije in Kataloncev: „Katalonci naši bratje. In saj če pišem o njih, pišem o nas. Skoraj vsi moji zapiski s poti so bili vendar doslej uglašeni na struno ljubezni do rodnih prvin.“ Nekateri daljši odlomki so taki, da živijo tudi sami zase. V začetku ima zapis o Golniku, kamor je odšel aprila 1974 na splošni pregled. Obiskala ga je Vla- sta, razgledana književna zgodovinarka in estetsko zahtevna poznavalka. Raz- pravljala sta o zakonu, ki da bi moral biti odkrit razgovor o zvestobi samemu sebi in zakonskemu drugu in ločljiv, če se ne ujemata. Vlasta ga je nagovarjala, naj se posveti spet čisti literaturi, ki bo ostala, medtem ko bodo politične glose prešle. „Seveda ji nisem kdove kako ugovarjal; kar sem o vprašanju narodne biti imel povedati, sem povedal, nobenega smisla nima, da bi se ponavljal.“ Drug tak samostojen sestavek je zapis o šolskem izletu v Firence, kamor je spremil z ženo dijakinje. Že na vlaku jim je povedal, „da bomo v prihodnosti toliko svobodni, kolikor bomo znali potrditi svoj rodni osebek“. Kdor se v Evropi odloča za socializem, „mora sproti preverjati, ali je njegov socializem demokratičen in pluralističen“, na noben način „ne more sprejeti ‘socializma’, ki se doma poslužuje taborišč, zunaj pa vojaške sile“. Pri dekletih pa ga „preseneča ugotovitev, da pri teh kriških, proseških, openskih dekletih ne samo ni zaslediti nikakršnega znamenja kakega kompleksa, ampak so vse že tako preprosto evropske hčere, da so njihovi gibi kot dediščina neke starodavne aristokratske šole.“ V Santa Croce pred spomeniki italijanskih velikih mož ugotavlja, da je v italijanski književnosti od Danteja dalje narodna identiteta na prvem mestu, Slovencem pa „uradni ideologi zatrjujejo, da bo narod v so- cializmu izumrl; na drugi strani pa se neka tako imenovana avantgarda trudi, da bi dokazala, kako je samo slovenska književnost natrpana s spisi o narodni tragiki, medtem ko se druge literature ukvarjajo z občečloveškimi vprašanji“.

72 Ljubka je črtica o psu, ki je ponoči branil dvojezične table pred vasjo, pa so ga neznanci skoraj ubili. Daljši in poln rodoljubnih misli je opis obiska Trubarjevega groba v Derendingenu. Pahor je razočaran nad skromno leseno ploščo, groba ni več, dostojno pa ga ni počastila niti rodna domovina. Najdaljša samostojna sestavka pa sta opis kongresa Združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur v Kataloniji (str. 161-206) in opis Pariza ob Picas- sovi razstavi (str. 239-314). Pariz je Pahorju domač in ljub, saj mu je Francija po taboriških grozotah povrnila zdravje in veselje do življenja, privlači ga francoska kultura in francoski izobraženci, ki se borijo z njim za ogrožene jezike. Obišče kripto, posvečeno padlim v taboriščih, pri nas pa, pravi, so „izbrali spravne žrtve za potrditev svoje ortodoksnosti pred moskovskim faraonom“ prav med povrnjenci iz taborišč. Sprehaja se po Parizu, obiskuje muzeje, razstave in prijatelje, opisuje mesto, vse pa je prepredeno z njegovimi mislimi o svobodi, o malih narodih, o razmerah v zamejstvu in v matični domovini. Ob vseh teh daljših tekstih pa je polno prebliskov, razmišljanja in razpravljanja o slovenski levičarski stranki, ki je v zamejstvu ni, o razlaščanju, o Osimu, o slovenski državotvornosti, o slovenski narodni identiteti in ponosu, o materinskem značaju Slovencev, o Prepeluhovem gledanju na socializem, o Reziji in Beneški Sloveniji in drugem. Toplo se spominja pokojnega tiskarja Pegana, pogosto je navzoč Edvard Kocbek, s katerim sta bila iskrena prijatelja, in navaja dve njegovi pismi, spominja se Josipa Godine Vrdelskega, ki se je sam izobrazil, kaplana Lada Piščanca, ki so ga hoteli tudi po nasilni smrti umazati, polemizira z Josipom Vidmarjem in njegovo kritiko Kocbekove knjige Strah in pogum, toplo piše o slikarju Pilonu, s katerim sta se po vojni spoznala v Parizu, priobčuje dve pismi ljubljanskemu študentu o narodnosti itd. Boli ga, da govorijo slovenski ljudje med seboj v domači govorici, ko pa zagledajo tujca, „izključijo tok slovenskih besed in odprejo italijanski regi- ster“. In še o slovenskih meščanih v Trstu: „Smo seveda pravi meščani, a tudi kot taki se že dolga stoletja zavzemamo predvsem za to, da bi nam drugi status meščana potrdili. Smo in nismo. Od svojega življa oddajamo ljudi vsem mestnim slojem, imenitnikom in parijem in deklam in vlačugam; a kljub temu smo zmeraj kot voda v sipku, ki je, a je ne vidiš in zato tudi rečeš, da si hodil po mokrem sipku, ne po vodi ...“ Tako je Pahorjeva knjiga Tržaški mozaik na nekaterih mestih polna dožive- tih liričnih opisov barkovljanskega brega, morja in kraške pokrajine, a tudi de- žel, po katerih je hodil. Po drugi strani so v knjigi potopisi, polni opisov dežel, razmer in ljudi, vedno pa s prebliski slovenskih razmer v zamejstvu in v matič- ni domovini. Potem je v knjigi nekaj novel in črtic, dramski monolog, pisma

73 prijateljev, predvsem pa brni iz knjige Pahorjeva skrb in ljubezen do rojakov v zamejstvu in v matični domovini. Za te svoje ideale se bori doma in po svetu, mnogi jih odobravajo, mnogi jim tudi nasprotujejo, vendar hodi pisatelj po svoji poti. Zaradi teh nazorov se je založnica na koncu knjige opravičila, zakaj jo je izdala. Čeprav je knjiga mozaik in ne prinaša dosti pisateljevih novih spoznanj, je vredna branja in premišljevanja o nazorih, ki jih izpoveduje.

Tržaški pisatelj Boris Pahor je izdal 1984 pri Slovenski matici v Ljubljani kar dve knjigi. Prva je njegov najdaljši roman V labirintu, druga pa Peščena ura, pisma Edvarda Kocbeka Borisu Pahorju 1940-1980. V knjigi je 109 pisem in kakih deset voščilnic za razne prilike, ki jih je v 40 letih pisal Edvard Kocbek Borisu Pahorju. Začelo se je s Pahorjevim sodelovanjem pri Kocbekovi reviji Dejanje, ko je bil vojak v Libiji in šele na začetku svoje pisateljske poti, in se počasi razvilo v iskreno prijateljstvo. Kocbek skrbno spremlja Pahorjev pisateljski razvoj, izčrpno razčlenja njegove romane, svetuje izboljšave, veseli se umetniškega napredka. Istočasno pa se zanima za življenje Slovencev v Italiji in ga skrbi njegova usoda. Pahor pravi v uvodni besedi o tem, „da je bil tudi v tem razmerju do zahodnega slovenskega življa Edvard Kocbek med slovenskimi besednimi ustvarjalci edinstven“. Še bolj je bil navezan na Kocbeka Boris Pahor. Skrbno je spremljal njegovo literarno delo, in ko so vsi napadli Kocbekovo knjigo novel Strah in pogum, jo je Pahor pogumno zagovarjal v Primorskem dnevniku, in ko ni mogel več tam, v samostojni brošuri. In ko so o Kocbeku vsi molčali, je Pahor pisal o njem in ga obiskoval. Nazadnje ga je pregovoril s pisateljem Rebulo, da jima je dal obširen intervju, ki sta ga 1975. v Trstu izdala v posebni knjigi. Ta knjiga je prinesla veliko sitnosti Kocbeku in Pahorju, oba so v časopisih napadali, Pahorju pa še prepovedali prehod meje. Toda prijateljstvo je vzdržalo, dopisovanje se je nadaljevalo skoraj do Kocbekove smrti. V pismih je Kocbek odkritosrčen in človečanski. Veliko govori o sebi, o svojih težavah in malodušnosti, o bolezni, o preganjanju, o literarnem ustvarjanju, o družini, o slovenskih razmerah v kulturi in politiki. Kaj mu je po- menil Boris Pahor, pa je opisal v pismu dne 3. sept. 1973, kjer pravi med drugim naslednje: „Kličem Ti: Boris, prijatelj in bojni tovariš, moj starter in sodnik, učenec in učitelj, zdravstvuj in veseli se samega sebe, iz vse svoje biti Ti čestitam k obletnici, voščim in privoščim Ti od srca zenitni položaj, ki ga doživljaš na stiku naše zemlje in našega morja, želim Ti, da bi še dolgo stal na kapitanskem mostu in držal krmilo, s pogumom in bistrino si si ustvaril

74 položaj, ki Ti ga nihče ne more več osporiti. Blagrujem uro in navdih, ko je nastal med nama odnos, ki je pognal korenine najinemu zahtevnemu in napornemu, rodovitnemu, brezpogojno odločujočemu in nenehno razčišču- jočemu ter obe najini osebni usodi potrjujočemu prijateljstvu ... Bil si izrazito edini prijatelj, ki me nikoli ni zapustil, ki me je vedno globoko razumel in me nikoli ni nehal krepiti in utrjevati s svojo vedro, vseskozi značajno in neomajno prijateljsko zvestobo.“ To je priznanje, ki bi ga težko našli še kje drugje in ki dokazuje, sta se razumela in dopolnjevala. Pisma so napisana z enako umetniško močjo kakor druga Kocbekova dela, še bolj je v njih odprl samega sebe, zato so važno dopolnilo k njegovi človeški in umetniški podobi.

Pri Slovenski matici v Ljubljani je izšel v redni zbirki roman tržaškega pisatelja Borisa Pahorja Zatemnitev (1987). Gre za ponatis, čeprav to v knjigi ni navedeno, le urednik Drago Jančar pravi v spremni besedi na ovitku, da je avtor sedanjo izdajo tako „dopolnil in razširil, da je pred nami v marsičem nov tekst“. Prvič je izšel leta 1975 v Trstu v pisateljevi samozaložbi, ker ga tedaj ni mogla izdati Državna založba Slovenije zaradi spora ob Kocbekovi knjigi, ki sta jo izdala Pahor in Rebula v Trstu. Zatemnitev je prvi del trilogije, ki jo sestavljajo romani Zatemnitev, Spo- pad s pomladjo in V labirintu in prikazujejo življenje tržaških Slovencev od italijanske kapitulacije 8. septembra 1943 do januarja 1949, torej najtežje obdobje po fašizmu. Osrednji junak je Radko Suban, pisateljev dvojnik in glasnik, tržaški otrok, ki je že po prvi svetovni vojni občutil, da je drugačen od someščanov. Doživel je požig Narodnega doma, moral je hoditi v šolo, kjer ni razumel jezika, v srednji šoli v italijanskem zavodu pa se je začel zavestno narodno prebujati, v njem je rasel odpor, dokler ni med hudimi notranjimi boji zapustil semenišča. Moral je v vojsko v Libijo, napravil maturo na državni gimnaziji in med peščenimi viharji in letalskimi bombami iskal svojo člove- ško podobo in mesto v življenju. Iz Libije so ga poslali h Gardskemu jezeru, kjer je bil za tolmača v taborišču jugoslovanskih oficirjev. Tu se je prvič srečal z žensko, ki ga je rešila manjvrednostnega občutka in ga napravila moža. Ob italijanskem razsulu septembra 1943 se je Radko vrnil v Trst in tu se začenja Zatemnitev. Trst je zvečer zatemnjen, zatemnjeni so ljudje, dogodki mračni in tragični, nemški vojaški koraki usodno odmevajo po tlaku. Roman se začenja z Mijo: „Saj res, z Mijo se ni prvič srečal v mestu, ampak na Krasu.“ Z Mijo se je prvič srečal na dijaškem izletu, ki se ga je udeležil še v talarju,

75 čeprav že odločen, da sleče črno suknjo. Morda ga je pritegnila prav s tem, da se mu ni hotela približati, da mu je zapela zbadljivko o kaplanu, ki mora biti sam. Bila je iz ugledne tržaške levičarske družine, njen brat je bil med vodilnimi komunisti in na drugem tržaškem procesu leta 1941 obsojen na smrt. Mija se je poročila z uglednim inženirjem Darkom Ličenom, ki je bil na istem procesu obsojen na 15 let in zaprt v severni Italiji. Radko in Mija sta se začela sestajati in kmalu je med njima vzklila močna ljubezen, ki je junaka dokončno prerodila in postavila na trdna tla. Ljubila sta se „nagonsko, samogibno“, kakor da bi živela „v svojem svetu in bi vse drugo odmišljala“. Odsotni mož Mije ni motil, češ da bi „na mojem mestu ravnal prav tako kakor jaz“, ni pa se nameravala ločiti, da bi ne prizadela obeh dru- žin, čeprav je Radka prosila, naj jo odpelje v hribe. Radko ji ni mogel nuditi ničesar, saj je bil brez službe, študent na univerzi v Padovi, njegovi so težko živeli. Ta „nezamenljiva ljubezen“ je edina nit, ki veže roman, edina svetla točka v zatemnjenem mestu. Prav tako sta Radko in Mija edina človeka, ki ju je pisatelj izdelal in analiziral do konca, pri njima se je v novi izdaji najbolj razpisal in ju dopolnil. Radka spremlja od osnovne šole, ob njem poustvarja tedanje razmere, šolanje v tujem jeziku, duševne boje ob odhodu iz semeni- šča, dijaške izlete, na katerih so krepili narodno zavest in se pripravljali na upor, razmere v libijski puščavi in skoraj normalno življenje ob Gardskem jezeru, kjer so mu pustili, da je študiral in hodil delat izpite v Padovo. Svet je razširil še na Bergamaško, kamor so ga prestavili po Mussolinijevem padcu. Tu je pri dobri družini doživel premirje, razpad, nemško lovljenje beguncev in končni odhod v Trst, da bi se na svojih tleh boril proti Nemcem. Razširil je tudi opis življenja v tržaških zaporih, kamor so ga pripeljali tržaški domobranci, ker je delal za Osvobodilno fronto. Tu so ga sprva pretepali, potem pa je prebiral tržaški nemški list Adria Zeitung in romane. Kot Radka je poglobil tudi Mijo, pri kateri je čutiti, kako nežno in prizadeto se ji približuje. Vsaka beseda o njej je premišljena, izbrana, njen du- ševni razvoj je logičen in utemeljen, njeno odmikanje od oddaljenega moža postavljeno v različna svetovna nazora in predolgo ločitev, njeno zbližanje z Radkom izvira sprva iz nekake materinske ljubezni do duševno razklanega in neuresničenega fanta, ki potrebuje pomoči, ki je neodločen in nepodjeten, da ga mora ona voditi in tudi navajati na ljubezen. Ko pa se preda ljubezni, se ji preda v celoti, pozabi na vse in živi samo sedanjosti. V to ljubezensko zgodbo je vdelal pisatelj vrsto premišljevanj in razgovorov o vprašanjih, ki so med vojno pritiskala na tržaške Slovence in na ves narod. Na prvem mestu je narodnostno vprašanje, borba za obstoj, sodelo-

76 vanje v Osvobodilni fronti in s komunisti. Radko zagovarja pluralizem in pušča komunistični partiji toliko oblasti, kolikor ljudi predstavlja. Zanj bi bil dovolj osvobodilni boj, nasprotuje pa socialni revoluciji, ki naj bi jo s svojim življenjem in premoženjem plačeval kraški kmet, „ki ni bil nikdar nič drugega kot mizeren proletarec“. Prav tako je proti domobrancem, ki jih je v prvi izdaji imenoval „kvizlin- ge“, zdaj „partnerje okupatorja“, „neslavni, ponarejeni vojaki“, vendar „iz- zvani“. Dodal je tudi: „Ob misli na avstrijske čase pa je začutil vso zblojenost slovenske zgodovine, saj so primorski ljudje od 1918. leta naprej mislili na slovensko deželo kot rešiteljico, zdaj pa je bil človek v rodnem mestu jetnik ljudi, ki jih je bila poslala slovenska prestolnica.“ Popolnoma nov pa je Epilog (11 strani), v katerem je na kratko prikazal prihod v Dachau, novico o Mijini smrti, vrnitev iz taborišča, vživetje v ustre- litev Mije, Darka in njunega znanca na Ulici Rossetti, obiskovanje Mijine matere, branje Darkovih pisem iz zapora, končno mu je njena mati poklonila Mijino sliko in prstan, v katerega je dala Mija vrezati datum njegove aretacije: 21. 1. 44. Preskrbela mu je tudi sobo na Krasu, v kateri je napisal ta roman. Pahor je napisal nekaj novih poglavij, nekaj jih je premaknil, da bolj logič- no spremljajo dogajanje, vse besedilo pa je močno prestiliziral. Večkrat je čr- tal stavke in odstavke, napisal nove, včasih zamenjal samo besedo, predvsem pa mu je šlo za to, da bi bil roman pripovedno tekoč. In res teče neprisiljeno in brez zastojev. Roman je posvetil „Dani v spomin“ in tu in v Epilogu še poudaril, da je imel ob pisanju žive vzore pred seboj.

Pri Slovenski matici v Ljubljani je leta 1984 izšel roman Borisa Pahorja z naslovom V labirintu. To je najdaljši Pahorjev roman (637 strani) in istočasno tretji del trilogije, ki jo sestavljata še romana Zatemnitev in Spopad s pomladjo. Glavni junak Radko Suban se decembra 1946 vrne v Trst iz francoskega sa- natorija, kjer so ga ozdravili od jetike, ki si jo je nakopal v nemških taboriščih. Notranje je ves razdvojen in pisatelj ga takole označuje: „Še zmeraj je seveda v njem smrt imela kozmične razsežnosti, še zmeraj je bil z njo in v nji nekje v nevidnem prostoru sredi vesolja, a zdaj je vedel, da se mora s pogubo spoprije- ti tam, kjer se je za njegove ljudi začela, to je na tržaških ulicah, na pločnikih, na katerih se je bil tudi sam srečal z njo, kmalu potem, ko je shodil.“ Sprehaja se ob morju, ki mu je od otroških let domače in blažilno, in po mestnih ulicah, v katere se skuša vživeti. Pri tem misli na Mijo, junakinjo

77 Zatemnitve, s katero sta se prav tako sprehajala in z ljubeznijo nekako odre- šila drug drugega. Toda Mija je preminila, ko je bil v taborišču, vendar pa jo čuti ob sebi kot tolažnico in oporo. Veliko misli tudi na francosko bolničarko Arlette, junakinjo Spopada s pomladjo, ki ga je s svojo ljubeznijo priklicala v življenje po vsem razčlovečenju pred krematorijskimi pečmi. Povabil jo je v Trst, da bi tukaj začela skupno življenje, toda ni se še mogla odločiti, ker so ji starši izbrali bogatega ženina. Obljubila pa mu je, da bo premagala vse ovire in prišla k njemu. V romanu si dopisujeta, toda iz njenih pisem zveni vedno večje popušča- nje staršem, dokler se sredi romana Arlette ne poroči. Radko je ni silil, tudi je ni šel iskat, ker je želel, da se sama odloči, da bi mu pozneje ne očitala, če bi ne bila v Trstu zadovoljna. Vendar tudi po poroki Arlette ne pretrga popolnoma stikov z Radkom, v zakonu ni srečna, čeprav je dobila hčerko. Tudi Radko do konca misli nanjo. Tudi v domači družini se Radko ne počuti dobro: še vedno je brez diplome in v breme staršem. Oče ima pozimi od mraza razpokane prste, ko prodaja rožaricam papir na trgu, mati je polna revmatizma in se s težavo premika po stanovanju. Sestra Vidka leži v postelji jetična in počasi umira. Mlada je, polna življenja, zato je njeno hiranje pretresljivo. V največjo oporo mu je druga sestra Verica, ki najbolj pozna njegove težave in ga tudi zagovarja pred starši. Radko piše kroniko svojega življenja v taboriščih in jo priobčuje, da vsaj nekaj zasluži. V Padovi doktorira, toda ZVU mu ne da službe v šoli. Končno dobi štipendijo iz Jugoslavije za pisanje in spomladi 1948 izide v Trstu prva njegova knjiga novel. Ko je nekoliko pozabil na Mijo in Arlette, se je srečal z uradnico Nevo. Čeprav sta bila politično povsem nasprotna in ji je povedal, da se ne mara vezati z nobeno žensko, sta se nekoliko zbližala, ko pa je Neva pričakovala otroka, sta se popolnoma razšla. To junakovo osebno življenje je vdelano v povojne tržaške razmere, ki so bile neurejene in polne nemirov. V coni A je vladala ZVU, v coni B jugoslo- vanska oblast, toda Slovensko-italijanska antifašistična unija, ki so jo vodili slovenski komunisti, imela pa je večino italijanskih delavcev, ni priznavala Za- vezniške vojaške uprave. Prirejala je demonstracije, proteste in se potegovala za oblast. Za njo je stala Slovenija, Jugoslavija in v daljavi Rusija, medtem ko zavezniki niso bili voljni deliti oblasti z nikomer. Po mirovni pogodbi 1947, ki je prepustila Italiji Gorico in Benečijo, so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje, kjer bi bili Slovenci enakopravni Italijanom. Radko je bil zadovoljen s to rešitvijo, ker bi bili Slovenci narodno zavarovani in bi postali subjekt

78 lastne usode. Motilo ga je, da so vpeljali v Jugoslaviji enostrankarski režim s cenzuro, s procesi Nagodetu in Furlanu, z napadom na mons. Ukmarja v Istri, z ugrabitvijo urednika Demokracije Uršiča in drugimi samovoljami. O vsem tem je veliko razpravljal s pristaši nove oblasti, toda vsa razpravljanja niso privedla do zaključkov, češ da gre revolucija „čez drn in strn“ in odstra- njuje vse, ki bi jo mogli ovirati. Radko je bil „za demokracijo, a ne za tisto, ki podjarmlja svet z denarjem; sem za socializem, a ne za tistega, ki se uveljavlja s tajno policijo in je zato enostrankarski, totalitaren sistem. Moj položaj seveda ni lahek, tega se vsak dan bolj zavedam.“ Ta razpravljanja so jedro in ideja romana in iz njih odseva utrip tedanjega Trsta, usoda slovenskega demokratičnega izobraženca, ki je šel skozi fašistič- no preganjanje in nemška uničevalna taborišča, se kot Slovenec prepričano pridružil osvobodilnemu gibanju, na koncu pa spoznal, da se je gibanje spremenilo v stalinistično diktaturo, v Trstu pa so bile razmere močnejše od slovenskih hotenj. Šlo je za svetovni spopad med vzhodom in zahodom, med demokracijo in komunizmom, med ruskim dostopom do Jadranskega morja in ameriškimi interesi. Radko je čutil vsa ta trenja, zlasti pa se je boril proti enotni organizaciji slovenskih in italijanskih delavskih množic. Da je imel prav, se je pokazalo ob resoluciji kominforma 1948, ki je razklala slovensko italijansko bratstvo in potegnila v italijanski tabor večino slovenskih delavcev. (...) Mnoga društva so prenehala z delom. Ko so zavezniki dali izjavo, naj se Svobodno tržaško ozemlje vrne Italiji, se je slovensko povojno zmagoslavje spremenilo v polom in bridko iztreznjenje. Roman se zaključuje z novico, da so izpustili iz zapora Giunto, ki je zažgal slovenski Narodni dom v Trstu. Tako je Pahor v romanu plastično in nazorno prikazal tržaške razmere v prvih povojnih letih, ki so bili za večino Slovencev čas množičnega navdu- šenja in nekakega pijanega zmagoslavja, za junaka romana in demokrate pa čas skrbi, nevarnosti in zasmehovanja. Pisatelj se je poglobil tudi v italijanski živelj, ne samo v delavske množice, ampak tudi v izobražence in prikazal njihovo stališče. Pri Slovencih je posegel tudi v prejšnje stoletje, v čas okoli- čanskega bataljona, ki so ga morali zaradi italijanske nestrpnosti razpustiti. Dalje v dobo fašizma in nemške okupacije in taborišč in tržaške Rižarne s krematorijem. Roman je oblikovno večplasten: Pahor opisuje sprotno življe- nje tedanjosti, v spominih sega v preteklost, priobčuje Arlettina in svoja pisma, navaja medvojni dnevnik sestre Verice, ki je bila učiteljica na Krasu sredi sovražnih taborov, sam piše dnevnik ob praznovanju 1. maja, navaja razpra-

79 vljanja s slovenskimi politiki in znanci in z italijanskimi izobraženci, opisuje Trst, morje, s pravim liričnim navdihom Kras, pokrajino in ljudi, razmere na Koroškem, kamor je odšel za teden dni. Glavni junak Radko je psihološko zelo poglobljen in pretehtan, neprestano vrta po sebi in okolici, misli trezno in politično umerjeno, išče rešitve za slovenske prebivalce in za lastno vlogo med njimi. Tako je roman po izpovednosti, pričevanju in splošnem podajanju najpristnejše in umetniško najbolj dovršeno Pahorjevo delo, zares roman o Trstu v najusodnejšem času. Tudi jezik je sproščen in plemenito izoblikovan. Knjigi je napisal spremno besedo prof. Bogo Grafenauer, predsednik Slo- venske matice.

Pri mariborski Založbi Obzorja je izšla nova knjiga Borisa Pahorja z naslovom Napoved nove plovbe in s podnaslovom: Dnevniški zapiski 1986- 1989. Nova knjiga je že 20. samostojna Pahorjeva knjiga, če ne štejemo ponatisov in predelav in manjših del, vsebinsko in oblikovno pa je nadaljevanje prejšnje, ki je izšla leta 1991 pri Založništvu slovenske knjige v Ljubljani pod naslovom Žlahtne transverzale. Knjiga ima štiri razdelke, za vsako leto enega, naslovi razdelkov so vzeti iz Zaliva, v vseh štirih pa so ponatisnjeni dnevniški zapiski tistega leta. Naslovi so: Žlahtne transverzale II, kar kaže na nadaljevanje prejšnje knjige, Evropska domovina, Tipanje za sintezo in Napoved nove plovbe. Knjiga ima 523 strani in je posvečena „Jožetu Košarju, žlahtnemu uredniku v nenaklonjenem času“. Uvod, ki ga je napisal Pahor v Žlahtne transverzale, je v razširjeni obliki ponovil tudi v tej knjigi, in sicer, da „objavljeni teksti niso pravi dnevniki, ampak krajši ali daljši zapisi, ki so bolj odziv na zunanje dogajanje kot izraz notranjega doživljanja“. Pahor je čutil, da se mora v svoji reviji Zaliv bralcem osebno približati z dnevniškimi zapiski, v katerih bo poročal o vsem, kar spada v obravnavo slovenske usode. Ko pa se je vključil v Mednarodno združenje za zaščito ogroženih jezikov in kultur, je začel opisovati sestanke ali zborovanja Združenja, ki so bili vsakikrat pri drugi narodni manjšini. Tako je Pahor predstavil manjšino kot tako, njene organizacije, kulturo in politiko, probleme in težave, a tudi dosežke npr. v Kataloniji in na Južnem Tirolskem, istočasno pa tudi značilnosti njihove pokrajine, mesta, vasi, hiše, cerkve, kulturne spomenike. Predstavil je tudi njihove ugledne zastopnike, ki so tudi sami sodelovali v Zalivu. Tako so bralci spoznali vrsto narodnih manjšin in njihove probleme in se v zamejstvu tolažili, da tudi drugim ni postlano z rožicami. Pahor se je zborovanj redno udeleževal, ker je eden izmed podpred- sednikov, ima pa tudi tak ugled in nastop, da je pogosto zgladil nesporazume

80 v organizaciji, ki nima lahkega življenja, frančiškansko je revna, nima uradov in pomožnega osebja, delati morajo odborniki in paziti, da se ne zamerijo velikim državam, ki imajo vse narodne manjšine, a jih ne priznavajo. Vendar pa so vsako leto poslali vrsto protestov raznim vladam proti njihovemu ravnanju z manjšinami. In Pahor je bil pri resolucijah o Slovencih zelo delaven. (...) V začetku leta 1986 je odšel v Pariz v Centre Pompidou, kjer je nastopil na razstavi Trouver Trieste. V francoščini je napisal črtico, kako sta se peljala z ženo v Firence na Raffaellovo razstavo. „Ko sva stopila v voz, prostor poleg Živke ni bil zaseden in je zato ostal vso pot prost; poleg mene pa je sedel visok in eleganten gospod, ki se ji je, ko je sedla meni nasproti, Živki prijazno nasmehnil. In to je bilo čisto v redu, saj je Živka tudi zdaj, ko ni več rosna deklica, čudovito podobna Ingrid Bergmanovi.“ Ko pa sta začela govoriti slovensko, je začel postajati gospod „čudno nemiren. Bilo je, kot da ga je nepričakovano obsedla neodložljiva nestrpnost.“ Sunkovito je vstal in ostal vso pot na hodniku, Pahorjeva pa jezno gledal skozi steklena vrata. Klasičen primer narodne nestrpnosti in to ne na Velikem trgu sredi Trsta, ampak na vlaku zunaj mesta. V Parizu je bil še večkrat, saj ima tam več iskrenih prijateljev in sodelavcev. Pariz ga poživlja, Pariz ga je po grozotah druge svetovne vojne in taborišč ponovno privezal na življenje. Razmere v Sloveniji so se toliko otoplile, da je Pahor mogel nastopiti v Can- karjevem domu v Ljubljani, v Štatenbergu, v Portorožu, pri PEN klubu na Ble- du, v Vilenici, kandidiral je za evropski parlament in dobil tri tisoč preferenc. Pahorjevi dnevniki so natrpani z dogodki, ugotovitvami in premišljeva- nji, vedno pa je v ospredju slovenska manjšina v Italiji in slovenski narod v Jugoslaviji. Obema deloma naroda bi rad pomagal, zato hodi po svetu, govori in piše, se upira političnim oblastnikom, prosi pisatelja Toneta Svetino, naj popravi krivico, ki jo je napravil v Ukani kaplanu Ladotu Piščancu in nedolžnim ubitim, zanima se za šolski zakon na Koroškem, ki ga je podprl tudi slovenski poslanec Smolle. Življenje kar kipi iz Pahorjevih zapiskov, saj je pisatelj sredi dogajanja, zanima se za to in ono, teče sem in tja, povsod spregovori vsaj tehtno besedo, saj brez oblasti in sredstev ne more odločati. Prizadene ga zapor Janše in tovarišev in sodeluje pri borbi za njihovo osvoboditev. Skrbno pazi na slovensko pisanje v Trstu, oceni dve Rebulovi knjigi, polemizira s kritiki, piše odprto pismo Hergoldovi, huduje se na Tomizzo, ki je porabil Pahorjevo knjigo v svojem romanu. Pahorjeva knjiga Napoved nove plovbe je kos slovenske zgodovine, zamejske in matične, napisan z veliko ljubeznijo in poznanjem stvari.

81 Pri mariborski založbi Obzorja je izšla 21. knjiga – če ne štejemo ponatisov in predelav – leposlovnih del pisatelja Borisa Pahorja. Naslov ji je Slovenska svatba, podnaslov pa Dnevniški zapiski 1990-1992. Po avtorjevi uvodni besedi so zapiski v tej knjigi nadaljevanje tistih, ki so izšli pod naslovom Napoved nove plovbe 1992. leta, toda že prej je imel dnevniške zapiske v knjigah Ta ocean strašno odprt, 1989, in Žlahtne transverzale, 1991. Vsi zapiski so prej izšli v Pahorjevi reviji Zaliv, in sicer od leta 1966 do 1991, ko je revija prenehala izhajati. Naslov Slovenska svatba je vzet iz Kocbekove pesmi, knjiga pa je nastala na pobudo urednika Andreja Brvarja. Toda zapiskov iz Zaliva je bilo samo za prvo tretjino knjige, zato jih je Pahor na urednikov predlog „dopolnil do evropskega priznanja slovenske države, kar je nekako logično spadalo v tisto končno fazo, ki jo je nakazovala Napoved nove plovbe“. Pahorju se je zdelo, „da doslednost celo zahteva, naj svoje odzive podaljšam do sprejetja slovenske države v Zdru- žene narode, kar bi zapiskom upravičilo naslov Slovenska svatba“. Po lastni odločitvi pa je zapiske končal šele v jeseni 1992, ker je poleti 1992 dvakrat obiskal vogeško taborišče Natzweiler, „kjer so naši ljudje s svojim življenjem odkupovali svobodo za narodno skupnost“. Zlasti mladim je hotel podčrtati resnico, da je bila svoboda vse prej kot poceni. Pravi: „Prav tako sem uvrstil v knjigo tudi sklep vtisov z obiska v Argentini, to pa zato, da bo prišla do izraza povojna ideološka slovenska politika, ki je tako pogubno učinkovala pri ločenih delih slovenskega življa.“ Knjiga ima tri dele s samostojnimi naslovi: Resonančni spektrum, Sloven- ska svatba in Reminiscence in odmevi. Naslovi se ne nanašajo na vsebino, ampak na leta – tri leta, trije sklopi z naslovi. Zapiskov ni pisal sproti, ampak vzporedno s pripravljanjem Zaliva, v tej knjigi s pripravo knjige. Kljub temu pa jih je označil za „dnevniške“, ker se vrstijo po dnevih in so v soglasju z dogajanjem. Tudi v teh zadnjih letih je bilo Pahorjevo življenje bogato in razgibano. Leta 1990 je govoril v Kulturnem domu na Prešernovi proslavi, kar je vzel kot dolžnost. „In priznam, da nisem bil doslej pred nobenim nastopom tako neraz- položen, razdvojen ob zavesti, da moram biti sebi zvest, čeprav bom povzročil v ozračju živo razglašenost. Ta občutek se je še stopnjeval ves čas do začetka slo- vesnosti ... pa potem ob pogledu na prvo vrsto sedežev, ki so bili vsi rezervirani, a nezasedeni. Imenitniki so me namreč sabotirali kot poprej Ubalda Vrabca.“ Leta 1993 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Nagrade je bil seveda vesel, čeprav ga je motila utemeljitev, da gre za življenjsko delo, saj je to povezano z mislijo na smrt, na konec. Motil ga je slavnostni govor

82 Daneta Zajca, ker je risal „mrke podobe sedanje družbene skupnosti“, nastop predstavnice ljudi, ki so odklonili nagrado, se mu je uprl, ker je bil namer- no kršenje slovesnega razpoloženja. Zaradi vsega tega se je na koncu obrnil proti občinstvu in spregovoril, da bi ob takih priložnostih kazalo prerasti vsakodnevne težave: „Zato bi rekel, da je zdaj nujno, da slovensko državnost poudarimo, da se ne odločamo ne za klasično ne za avantgardno književnost, ne za tako ne za drugačno koncepcijo. Poglavitna je enotnost. Premagajmo torej skupne težave in uprimo svoj pogled v prihodnost.“ V Parizu so mu izdali francoski izvod Nekropole, ki govori o življenju v nemških taboriščih. Knjiga je doživela velik uspeh pri bralcih in v časopisih, pisatelj je bil večkrat v Franciji in je knjigo tudi sam predstavljal. Vzporedno so prevedli v francoščino Spopad s pomladjo, ki prikazuje prihod iz taborišča. Pahor je moral dvakrat v Pariz, da je podpisal pogodbo za natis knjige. V Pariz in Strasbourg je odšel tudi na predstavitev Bavčarjevih slik nem- škega taborišča Natzweiler in svoje Nekropole. Vsi ti obiski so mu prinašali priznanja za njegovo pisateljsko ustvarjanje, istočasno pa so mu nudili priliko, da je spregovoril o Slovencih in slovenski državi. Pri vseh dejanjih in nehanjih so mu bili Slovenci vedno poglavitna skrb, saj je tudi v Zalivu od ustanovitve 1966 do prenehanja izhajanja 1991 s prizadetostjo in skrbjo spremljal uspehe in neuspehe vseh slovenskih ljudi doma in po svetu. Zagovarjal je resnično narodno spravo, ne pa samo pomiritve, kot jo je predlagalo politično vodstvo. V tej knjigi je posegel tudi v svoja otroška leta, ker je našel rokopis spisa, ki ga je na prošnjo napisal leta 1977 za Mladinsko knjigo. Spisa tedaj niso objavili, zato ga je Pahor priobčil v tej knjigi. Posegel je v prvo svetovno vojno, ko je razsajala španska gripa. Oče je bil vojak v Pulju, mati s hčerkama in sinom pa je bila bolna. Sestra je umrla, ostale je rešil oče, ki se je vrnil iz vojske. Vojska je minila, slovensko trpljenje pa se je nadaljevalo. Leta 1920 je zgorel Narodni dom v Trstu, pisatelj in sestra sta gledala ogenj s pločnika, dokler ju ni odpeljal pretreseni oče domov. Sledile so nove krivice in nova nasilja, dokler ni v zavodu v Kopru spoznal, da „smo bili obsojeni zavoljo naše drugačnosti“. Tedaj pa je ta drugačnost „naenkrat postala nezamenljiva vrednota“. In v bežnih zapisih gre do doktorske disertacije, ki jo je napisal pri prof. Cronii v Padovi o Edvardu Kocbeku. Ugotavlja, da smo se napotili k sebi in se s tem odtujili zemlji. Morali bi se „napotiti“ k nam, k občestvu, da bi lahko spet našli zemljo. „Tudi kra- ško. Njeno stavbarsko posebnost. Njen zunanji in podzemeljski svet. Njen kamen. Njeno burjo. To nam ne bo uspelo, če ne bomo znali ovrednotiti preteklosti, njene tragičnosti.“

83 O italijanski tržaški literaturi sodi, da so številni nosilci po rodu Judje, Slo- venci in drugi. Tako je današnja pisateljica Susanna Tamaro, ki živi v Rimu, judovskega rodu kot Svevo, Saba, Fölkel, Slovenca sta Cecovini, Cergoli in drugi. V kavarni Stella polare se je sestal z gospo Slataper, ker je poznala Ga- briela Foschiattija, ki je bil s Pahorjem v nemškem taborišču. Pogovor je bil prisrčen, dokler ni gospa omenila Sama Pahorja „in obžalovala, da je nasilen“. Ker je avtor zagovarjal Pahorja, se je ozračje ohladilo. Knjiga se konča z Argentinskim doživetjem. O tem pravi: „Prišel sem sèm brez vsakršnega načrta, pripravljen samo na nalogo, ki jo je vsebovalo vabilo, finančno podprto od organizacije emigrantov, ki je za moje potovanje žr- tvovala del sredstev, dodeljenih od Dežele Furlanije-Julijske krajine. Preletel sem torej ocean na račun najbolj revne izmed vseh slovenskih skupnosti.“ Še posebno žalosten pa je bil ob obisku beneške skupnosti v Villa Bellester. „Pa ne toliko zaradi razločka med jezikovno primarnim, to je nerazvitim jezikom poslušalcev in mojo slovenščino.“ Politični begunci so povabili Pahorja šele na večer pred odhodom, da jim je govoril o vprašanju slovenstva pri nas, kar se zdi pisatelju „razmeroma nevtralna tema“. Knjiga, ki ima 528 strani, je bogata in mnogovrstna, saj ob Pahorjevem razgibanem življenju odmeva ves slovenski narod s stiskami in težavami, a tudi z uspehi in viškom ob proglasitvi slovenske države. Tudi Pahor sam je dosegel s tem življenjski cilj in uspeh, le škoda je, da je ukinil Zaliv, ki je bil ves čas ogledalo slovenske stvarnosti.

Pri Slovenski matici v Ljubljani je izšla nova leposlovna knjiga Borisa Pa- horja z naslovom V vodoravni legi. Obsega 223 strani in je Pahorjeva 22. leposlovna ali esejistična knjiga. Med njimi prevladujejo dolgi romani, v katerih je Pahor opisal svoje življenje, in sicer očeta, mater, sestri, potem svojo družino, vse na podlagi življenja primorskih rojakov od prihoda italijanske oblasti v te kraje. O teh ljudeh in razmerah je pisal v romanih, v katere je zajel vso primorsko zgodovino, ker pa se je v prejšnjih delih omejil na važnejše dogodke in ljudi, je v novi knjigi ljudi in dogodke razširil, jim dal popolnejšo podobo, večjo zgodovinsko resničnost. V romanu V vodoravni legi gre za spominsko življenjsko delo, kjer mu razni opravki ali dogodki prikličejo v spomin prizore iz preteklosti, ki jih nato razvija, obnavlja in dopolnjuje, da dobijo celotnejšo podobo, ker se mu zdi, da jih je prvič premalo predstavil. Značilen je že začetek: gostuje oziroma dela pri

84 sestri, ki je s prijateljico kupila vilo v kraju, ki je za Pahorja „najbolj mikaven predel barkovljanskega brega“. Sem se je torej pisatelj zatekal, da je lahko v miru in tišini ustvarjal, da ob večerih ni bilo treba pospravljati mize in papirjev. Toda že leta 1954 se je Pahor preselil v vilo ob barkovljanskem zalivu, ki jo je kupil in dal predelati. Preselitev je občutil „kot nekakšno posebno obliko izdajstva“, ker je bil rojen v mestu Trstu, s preselitvijo pa naj bi potrdil, da je Trst italijansko mesto. In čeprav je sestrina vila samo za nekaj desetin hišnih številk više na istem bregu, piše in pogosto spi pri sestri, da more zjutraj hitreje nadaljevati z delom. Postiljanje kavča mu prikliče v spomin življenje v dijaškem domu v Kopru in potem v Gorici, kasneje v vojašnicah in taboriščih. Povsod je dostavil kaj značilnega in zanimivega za takratno življenje. Tako spet beremo črtico o učenki Julki, ki jo je učitelj obesil za kiti na obešalnik, ker je spregovorila nekaj slovenskih besed v razredu. Učitelj se je obnašal s tako krutostjo in zagrizenostjo, da je razred onemel: „A oči so vse na Julki. In vse klopi zadržujejo dih, da bi bile oči še bolj tesno ob nji. Kot da bodo iz njih, iz oči vsak hip zaplavale otroške dlani kot golobje peruti in privzdignile njeno telo in mu zmanjšale bolečino. Njene oči pa so žametno in vlažno mehke, ker se njena stopala ne dotikajo poda. Rožnati trak, ki povezuje kiti, pa čepi na kavlju kot metulj z odprtimi krili. Tedaj je pretrgala tišino klop, ki je bila poprej zaškrtnila. Danilo, deček v kratkih hlačah in s svetlim čopom las na čelu, je stopil k Julki, jo objel čez pas in jo nalahno snel s kavlja. Potem jo je odpeljal iz razreda in pustil za sabo odprta vrata, da je obsojeni razred zajel prepih.“ Ta črtica je napisana tako pretresljivo in obtožujoče, da je šla v prevodih po vsem svetu. Poglobil je očeta, ki je imel pod Avstrijci lepo službo na znanstvenem oddelku K. u. K. policije v Trstu, fašisti pa so ga vrgli na cesto, da je moral preživljati družino s prodajo papirja branjevkam na trgu. Imel je samo osnovno šolo, vendar se je sam toliko izobrazil, da je poučeval sina v italijanščini in pisal z njim domače naloge. Seveda je tu pa tam pogrešil v slovnici, da so se sošolci smejali, ko je bral nalogo na glas pred razredom, toda sin je vzdržal in prišel do univerze. Z očetom ni bil posebno zaupen, ker oče ni odobraval njegove življenjske poti: najprej gimnazija in bogoslovje, potem k vojakom in k državni maturi v Bengaziju, potem vojaški rok, nemška taborišča, zdravljenje po vojski v Franciji, univerza v Padovi, čakanje na službo – leta pa so tekla očetu in sinu. Kljub vsemu pa je bil ponosen na sina, to zvemo zlasti iz pripovedovanja starejše sestre. Ko se je sin rodil, je bil oče vojak in je od veselja pogostil vso četo. Ko se je vrnil iz Padove po zagovoru teze, so se očetove „poteze pomla-

85 dile za desetletje“. Sestra se zaveda, da je doživel oče malo svetlih trenutkov v življenju. Kljub vsemu „je bil vseeno zlat“, sklepa sestra. Mati je bila tipična slovenska mati, vsa v skrbi za družino, sinu je v zavod pošiljala priboljške, da bi ne omagal. Zaradi njega je trpela do smrti, saj se tudi poročil ni po njeni želji. Po njeni smrti je dobil v roke njeno pismo, polno skrbi za njegovo počutje na gorenjskem zraku. Ob odhodu v taborišče „mu je v nevidni del jopiča skrivaj zašila svetinjico Matere božje“. In ob pismu pride do spoznanja: „Moral bi biti bolj skromen. Bolj prožen. Bolj širok. Moral bi bil najti neko čisto svojo obliko nežnosti zanjo, tako da bi ji lahko rekel mamica.“ Poglobljeni in z veliko ljubeznijo sta podani sestri, ki sta imeli brata radi in bili nanj ponosni. Olga je prosila prijateljico, če bi ne videla več brata, naj mu ona pove, „da sem ga zmeraj neskončno rada imela in da ni minil dan, da ne bi mislila nanj“. Še bolj je bila povezana z bratom starejša sestra, ki mu je odstopila del stanovanja. Ob koncu navaja Pahor še eno italijansko časnikarsko cvetko: ko so ustrelili štiri bazoviške junake, je zapisal Il popolo d’Italia: „Kaj se lahko prištevajo k novemu narodu stenice, ki so se ugnezdile v nekem stanovanju?“ Citat navaja v italijanščini in francoščini. Pahorjeva knjiga V vodoravni legi je istočasno avtobiografsko in primorsko delo, ki oživlja vrsto težkih časov za slovenske ljudi pod Italijo. Pahor pripoveduje stvarno in nazorno, besede in misli so pretehtane, celotna podoba časov in razmer jasna in pregledna. Seveda je v knjigi še vrsta ljudi in dogodkov, ki pa niso bistveni.

Za 50-letnico prve knjige črtic pisatelja Borisa Pahorja Moj tržaški naslov in za pisateljevo 85-letnico je izdala Goriška Mohorjeva družba knjigo član- kov, esejev, govorov in polemičnih zapisov z naslovom Pogled iz jamborovega koša. Izšla je v redni zbirki GMD za leto 1999 in jo je zbral in uredil Marko Tavčar. Obsega 358 strani, podobnih spisov pa je še za dve knjigi. Uvodne misli v knjigo je napisal Evgen Bavčar, ki poudarja, da sodi Pahor med tiste slovenske avtorje, ki so v globini svoje človeške in narodne biti za- čutili, da je za majhen narod literatura vprašanje življenja in smrti. Ko je Pahor po vojni in taboriščih prijel pero v roke, ga ni več odložil, saj je napisal 9 romanov, prav toliko dnevniških zapisov, političnih esejev in 5 knjig novel. V novi Pahorjevi knjigi Pogled iz jamborovega koša je 39 zapisov, ki so razdeljeni v štiri poglavja. V njih obravnava Pahor različna vprašanja in probleme slovenskega naroda, predvsem zamejskih Slovencev, njihove stiske, težave, ne-

86 varnosti, poglede naprej in nazaj. Gre za spodbujanje k vztrajanju, upanju v boljše razmere, skratka za poziv k optimizmu, saj se knjiga začenja s člankom Optimizem 1953, ki je vzet iz Sidra, tržaške revije, ki so jo ustanovili mladi, a je imela v takratnem Trstu kratko življenje. Že drugi članek – Ne narodne koristi, ampak koristi ideologij – je zelo pesimističen, ker vsi govorijo o narodu, v resnici pa skoraj nihče ne dela zanj. Po vojni so se Slovenci v Italiji razcepili v tabore, se med seboj napadali in dajali tujcem snov za kritike. (...) Ob sklepu, da ne bodo ustanovili Svobodnega tržaškega ozemlja, so se slovenski ljudje ustrašili, da bodo spet prepuščeni brezpravnosti in zasramo- vanju. Zahtevajo poroštvo za enakopravnost našega jezika. Naj pride karkoli, „Naši ljudje bodo ob morju živeli. So se srečno pretolkli skozi 13 stoletij, se bodo tolkli še skozi štirinajsto.“ V govoru Primož Trubar prvi oblikovalec naše identitete pravi s Srečkom Kosovelom, da se je pričela slovenska tragedija 1918. leta, ko smo postali državljani kar štirih držav. Kljub vsemu pa se moramo čutiti eno, ker bomo edino s tem skupnim hotenjem obvarovali svojo identiteto. Vsemu svetu pa bomo dokazali, kako se je skozi zgodovino pretolkel narod, ki je obstal samo s pomočjo svoje kulture, svoje književnosti, katere začetnik je bil naš sijajni starosta Primož Trubar. Ta pa se je na svoje veliko poslanstvo pripravil prav v naši sredi v Trstu ob škofu Bonomu. (...) Leta 1202 so tržaški meščani podpisali podložniško izjavo beneškemu dožu Dandolu, podpisov je bilo 370 in med njimi je bila ena tretjina takih, ki so imeli slovensko ime in priimek. In šlo je za meščane, ki niso pripadali manj pomembnemu sloju. Zato ni nič čudnega, da je tržaški škof Peter Bonomo razlagal svojim bogoslovcem Vergila in Erazma v nemščini, italijanščini in tudi v slovenščini, kakor piše Primož Trubar. (...) Lahko bi še naprej listali in govorili o novi Pahorjevi knjigi, saj bi lahko iz vsakega izmed 39 prispevkov razvili samostojno poročilo. Vendar pa bi se podoba ne spremenila, saj je Pahor v vseh sestavkih isti: zaveden Slovenec, zaskrbljen za usodo svojih rojakov v Italiji in vseh Slovencev, razkriva napake in jih odklanja, istočasno pa kaže pravo pot v bodočnost. Knjiga je izredno bogata in mnogovrstna in predstavlja lep kos slovenske zgodovine.

(PSBL, 11. snopič, str. 550-554) (Mladika 1967, str. 168; 1971, str. 168-169; 1973, str. 37; 1984, str. 78-79 in str. 116- 117; 1985, str. 17; 1987, str. 100-101; 1992, str. 193-194; 1993, str. 250; 1996, str. 27-28; 1997, str. 156-157; 1999, str. 28) (Literarne vaje 1966-67, str. 218; 1974-75, str. 28-29 in str. 222)

87 ALOJZ REBULA

Rodil se je 1924. v Šempolaju pri Trstu, obiskoval klasično gimnazijo v Gorici in Vid- mu, dovršil klasično filologijo na ljubljanski univerzi (1949) ter je profesor v Trstu. Izdal je: romana Devinski sholar (1954) in Senčni ples (1960), novele Vinograd rimske cesarice (1956) in povest Klic v Sredozemlje (1957). Rebula je sin tržaškega Krasa, negosto- ljubne zemlje, ki nudi premalo za sodobno življenje, a preveč za smrt. V bližini je veliko tržaško mesto s svojo svetovljansko privlačno- stjo in vsakovrstno dejavnostjo, ki spodrezuje kraškim ljudem korenine. Votel je Kras - tak je naslov Rebulove novele - , izvotljuje pa tudi ljudi, zlasti tiste, ki ga zapuščajo. Zapuščajo pa ga v vedno večjem številu, kmalu ne bo imel kdo več obdelovati še tistih skromnih njivic in paštnov, saj mora Rebulov junak Štefan v Klicu v Sredozemlje pripeljati za bodočega gospodarja pol slovenskega pol italijanskega otroka. To je svet in to so problemi pisatelja Rebule, kraj in čas pa sta tudi njemu samemu vtisnila neizbrisno znamenje: notranjo razdvojenost, ki mu jo je zadala srednješolska vzgoja v škofijskem semenišču v Gorici, kamor ga je odpeljala mati, da bi postal duhovnik. Zato so vsa Rebulova dela posledi- ca avtobiografskih spoznanj in osebnih hotenj, vsako novo delo pa le višja stopnja dozorevanja teh problemov. Pisateljevi junaki so notranje razklani, omahujejo med tradicionalnim vaškim življenjem in narodno zvestobo ter mikom velikega mesta ali tujine. Vprašanje obstoja kraškega doma in narodne zvestobe je Rebula najob- širneje obdelal v povesti Klic v Sredozemlje. Prikazal je tri rodove, ki se zvr- ste na kraški kmetiji od prve svetovne vojne do let po zadnji vojni, obe vojni jim porušita dom, toda ljubezen do zemlje in dela premaga vse neštevilne zunanje težave, ko pa se začne njihov notranji razkroj, ko se začno iznever- jati kmečkemu okolju in ga zapuščati, moralno in narodno propadajo, ruši pa se tudi dom.

88 Leta 1960 je Rebula v romanu Senčni ples narodnostnemu vprašanju dodal še dve važni vprašanji: razmišljanje o smislu življenja in vprašanje o pomenu pesnikove eksistence. Vsa vprašanja gredo skozi dušo glavnega junaka Kandorja, pisateljevega dvojnika in glasnika, globoko klasično in filozofsko izobraženega človeka, toda notranje razdvojenega in razbolelega. Zatekel se je na dom, da bi bil tu varen in trden, toda tudi dom je že izpodjeden, ker se je brat odločil za Avstralijo. Začel se je reševati v pisateljsko ustvarjanje, toda njegovo pisanje je ostalo brez odmeva in priznanja v javnosti. Ob bivšem profesorju in njegovi hčeri je iskal smisel življenja in ljubezni, vendar je na koncu ostal bolj sam kakor prej. Ves roman je natrpan z globokimi življenjskimi in filozofskimi spoznanji, ki pa lepo spadajo vanj, ker je Kandor izobražen mislec, ki neprestano vrta po sebi in družbi. Zna se kretati in debatirati v vsakem okolju, pa naj bo to prefinjen klasik De Martinis, njegova razgledana hči ali preprosti kmečki fantje, gosposki salon ali kmečka kuhinja, dve pozorišči, ki si simbolično stojita nasproti. Tako so v romanu navzoči miselni in čustveni konflikti sodobnega podeželskega in mestnega človeka, bolj kot epska pripoved junakov pogovor s samim seboj in s svetom. Zato je Rebulov Senčni ples eden najmočnejših intelektualnih romanov vse povojne slovenske literature. Odlikuje se tudi po umetniški obliki, ki se izraža v občutku za mero, v harmoniziranju delov ter v razporeditvi luči in senc. Že omenjeni Pogačnik pravi, da ne gre več „za pripovedovanje v prozi, marveč so s prozo povezane predvsem določene spoznavne tendence“. Če gleda Pahor v svojih delih samo v preteklost, je Rebula ves obrnjen v sedanjost in prihodnost. V nečem se ujemata: oba sta prepojena s toplim humanizmom in ljubeznijo do sočloveka. Pahorju je vzor „dober človek, ki živi v sožitju z naravo“, Rebula pa naroča: „Ne živi zase!“ O obeh pa je Pogačnik zapisal, da „sta s svojim delom v samem vrhu sodobne slovenske proze“, vsaj za Rebulov Senčni ples pa lahko rečemo, da je tudi v samem vrhu sodobne svetovne proze.

Rebulovih novel, ki so izšle leta 1956 pri Založbi Obzorja v Mariboru v knjigi Vinograd rimske cesarice, že davno ni bilo mogoče dobiti, ponatis v Sloveniji pa ni bil mogoč, čeprav so knjigo iskali študentje in ljubitelji primorske stvarnosti. Goriška Mohorjeva družba je leta 1994 izkoristila to potrebo po Rebulovi prvi knjigi, počastila pa je še pisateljevo 70-letnico ži- vljenja. Torej več vzrokov za ponatis, ki pa ni samo ponatis, ampak so dodane

89 še štiri novele, ki spadajo v prvo dobo, a niso izšle v knjigi. To so: Vedež ob Jadranu (Koledar Gregorčičeve založbe za leto 1947), Mali John (revija Novi svet 1948), September na vasi (v knjigi Narod se je uprl, Ljubljana 1951) in Zemlja brez blagoslova (tržaški Razgledi 1951). Tako je v novi Rebulovi knjigi Vinograd rimske cesarice 13 novel, s katerimi je pisatelj vstopil v slovensko literaturo in že nakazal probleme, ki jih je pozneje razvil v širino in globino. Manjkajo samo klasični motivi iz starega Rima in Aten in judovski svet, motivi, v katerih je Rebula mojster virtuoz, poustvarjalec nekdanjega življenja, po umetniški veličini enakovreden kakemu Sienkiewiczu v romanu Quo vadis? in še kje. Knjigo je zbrala in uredila pisateljeva žena Zora Tavčar, uvod pa je napisala prof. Diomira Fabjan Bajc. Po treh uvodnih lirskih črticah: Vedež ob Jadra- nu, Skrivnost severne stene in Sreča, sledijo novele s kraško in narodnostno tematiko: Mali John, Deček od Misisipija, Votel je Kras, September na vasi, Zemlja brez blagoslova, Vrnitev, Vinograd rimske cesarice. V njih je Rebula poustvaril življenje slovenskih ljudi na Krasu, po slovenskih vaseh, ki so bile tedaj še popolnoma slovenske, preproste in skromne, narodno zavedne in samozavestne, odvisne od zemlje in redkih podrejenih dejavnosti. V teh novelah se odvijajo usode skromnih ljudi, ki pa so živi in plastični, podani s toplo ljubeznijo in realistično nazornostjo, z zdravim humorjem in jedko ironijo. Več teh likov je Rebula pozneje vdelal v povesti in romane. Najdaljša novela, povest ali kratek roman predstavlja Vrnitev, v kateri je naslikal razpoloženje na vasi ob italijanskem premirju septembra 1943. Ljudi je prevzelo splošno navdušenje, zmagoslavje, praznovanje, saj je bilo konec fa- šizma, ki jih je stiskal in dušil toliko let. Nemci, ki so se pripravljali na zasedbo teh krajev, so se jim zdeli daleč, nanje skoraj niso mislili, zato tudi niso pripravljali obrambnih načrtov. Veselili so se, jedli in pili, kot da je vsega konec. V delu je veliko avtobiografskih podatkov iz mladosti in dijaških let. Kot glavni junak Milan je tudi Rebula obiskoval šolo v Malem semenišču v Go- rici, kjer je občutil zaradi oddaljenosti od doma in tujega okolja veliko do- motožja. Mati, ki je odločala v družini, ker je bil oče železničar, ga je poslala v Gorico nalašč, da bi se ne izpridil. To mu je jasno povedala pred slovesom: „Nočem študirane barabe!“ Besed si ni samo zapomnil, ampak so mu bile vodilo v življenju. Ni se razpisal ne o sebi ne o materi, vendar je z nekaj potezami naslikal mater v njeni materinski in ženski postavi, ki „zna biti tudi gospa“. O Vrnitvi pravi prof. Katarina Šalamun Bjedrzycka, da je Rebula v njej dosegel „nekaj, kar lahko imenujemo novo stopnjo v razvoju proze, značilno v svetovnem merilu prav za dvajseto stoletje“. To je sposobnost, da avtor pozabi nase

90 in se poistoveti z vsem, o čemer piše, da se skoraj magično vživlja v druge. Prav tako je njihov govor resnično njihov. Mali John je primer slovenskega fanta, ki je iz italijanske internacije ušel k Američanom, pri njih delal in se mu je dobro godilo, neke noči pa je pobegnil k partizanom in padel. V noveli Deček od Misisipija je Rebula prikazal, kako propada stara pa- triarhalna morala v stiku s tujim svetom. Gizela se je odtrgala od kraške vasi in v Trstu propadla, nazadnje jo je ameriški vojak pokopal pod kup kraškega kamna. Pisatelj je tako plastično in nazorno naslikal kraško vas, da jo gleda- mo in čutimo. V noveli Votel je Kras se je slovenska učiteljica izneverila narodu, se odpovedala asketsko čistemu in narodno trdnemu slovenskemu učitelju ter se poročila z uživaškim Italijanom. Kaznovana je s težavami življenjske praznine, saj je moževi domači in okolje kljub zatajitvi slovenske identitete niso sprejeli. Vinograd rimske cesarice je duhovita satira o dvojezičnih napisih, s katerimi se mora ukvarjati že angloameriška vojaška uprava, pa še danes niso rešeni. Novela September na vasi je nekaka prva zasnova Vrnitve, v Zemlji brez blagoslova pa je vzel za osnovo svojega deda in ga pozneje v romanu Klic v Sredozemlje opisal v junaku Mohorju. V zadnjih dveh črticah – Ura poklica in Lovorov grm – se je spomnil Srečka Kosovela in Ketteja, Murna in Župančiča, slovenske moderne v stari cukrarni v Ljubljani. Rebulova knjiga Vinograd rimske cesarice in zgodnje novele (366 strani) je umetniško zanimivo in pomembno delo, v katerem je Rebula že na samem začetku dokazal izredno pisateljsko nadarjenost in neomajno zvestobo narodu in veri. O jeziku je zapisal: „Moja mladost je bila oropana nečesa neprecenljivega : šole v materinem jeziku. Osnovna šola in gimnazija sta bili italijanski. Fond domačega narečja je bil skrajno obubožan, bil je do kosti razjeden od železničarske nemščine in tovarniške italijanščine, zato je bilo treba začeti slovenščino praktično iz niča.“ Začel je torej „iz niča“ in v nekaj letih tako napredoval, da je lahko nastopil v osrednjih slovenskih revijah, pozneje pa se dvignil v vrh slovenskih besednih umetnikov, do Prešernove nagrade. Prof. Diomira Fabjan Bajc je v Spremni besedi razčlenila posamezne novele in jih postavila na mesto, ki jim pritiče. Knjiga je napisana s tako ume- tniško silo, da njena vrednost stalno raste.

91 Pri Slovenski matici v Ljubljani je izšel nov roman Alojza Rebule V Sibili- nem vetru (1968), ki je hkrati njegovo najdaljše delo, saj obsega 618 strani. Naslov je vzet po stari rimski Sibili, ki je pisala svoje prerokbe na liste in jih prepuščala vetru, da jih je raznašal po svetu. Kakor naslov je tudi vsebina zajeta iz rimske zgodovine v 2. stoletju po Kr. in sega od cesarja Antonina Pija do Septimija Severa. Pripoveduje jo osvobojeni suženj Nemezijan, ki so ga z desetim letom odpeljali iz Jacigije ob Donavi v Rim, kjer ga je lastnik vojsko- vodja Furij Apulej osvobodil in klasično izobrazil. Postal je družabnik njegovega sina Marka Furija Laterana, skupaj sta študirala v Atenah, nato je stopil v vojsko proti Partom. Tu se je zapletel v zaroto proti cesarstvu, padel v roke tajni policiji, delal več let kot kaznjenec v bakrenih rudnikih na Sinajskem polotoku, pobegnil, postal profesor v Atenah, stopil spet v vojsko proti Kva- dom, Noriskom in drugim narodom ob Donavi, prepisoval dnevnik cesarja Marka Avrelija, nazadnje pa se umiril, se z ženo naselil nekje blizu Ljubljane in se posvetil pisateljevanju. V te zunanje mejnike je Nemezijan zajel vse utripanje tedanje rimske drža- ve, ki je že presegla zlato dobo in počasi lezla v vojaško diktaturo. Na znotraj je bila pomehkužena in pokvarjena, preko mej pa so vdirala sveža plemena. Vera je bila v razsulu in so jo cesarji poživljali z novimi kulti, večina meščanov pa ni verjela v nobeno stvar, ampak se je prepuščala uživanju. Mlado krščan- stvo je bilo na zmagovitem pohodu in ga vsa preganjanja niso mogla zatreti, v njem pa so se že javljale ločine in samostojna iskanja. Da si je pisatelj izbral zgodovinsko snov, ga je vodila fantazijska svoboda, ki jo nudita oddaljeni čas in prostor. O tem je izjavil sam tržaškemu listu Go- spodarstvo in še dodal: „Pri pisanju sem izhajal iz globokega prepričanja, da se v globini silnice, ki urejajo medčloveške odnose, niso v bistvu spremenile. Tudi politika je ostala to, kar je vedno bila, to je igra sil. Tudi rimska zunanja politika je v bistvu poznala vse variante modernih političnih sredstev od su- rovega nastopa s silo do premetenega taktiziranja.“ (10. jan. 1969) ... Delo je torej zgodovinsko, vendar izrazito sodobno, saj je očitno, da izpoveduje pisatelj resnico današnjega sveta in razmer. Vzporednice z današnjim življenjem bi lahko potegnili z matematično natančnostjo: diktatura, zase- danje malih narodov, tajna policija, prisilno delo, preganjanje vere in obože- vanje oblastnikov itd. Pisatelju je uspelo, da je ustvaril umetnino, ki prepri- čuje in privlači, romanu je znal vdihniti tisti čar, tisto magično silo, ki snov spreminja v umetnost. Nosilcem dejanja, ki jih je cela galerija, od sužnjev do cesarjev, je znal izklesati telesno in duševno življenje, da v vsej polnosti nastopajo pred bralčevimi očmi. Enako spretno se avtor suče v suženjski prikleti

92 kakor v cesarski pisarni, enako prepričevalno se zna pogovarjati o kmečkem delu kakor reševati najtežja verska, filozofska in politična vprašanja. Vse razmere in kraje sodoživlja Nemezijan, katerega dogodki premetavajo in mu usmerjajo življenjski tek. Istočasno pa se mora boriti še sam s seboj in s svojo razdvojeno duševnostjo. Rodil se je svoboden, padel je v sužnost, postal osvobojenec, vojak, zarotnik, kaznjenec, profesor, zaupnik cesarja Marka Av- relija, toda v bistvu je ostal Jacig, član nesvobodnega majhnega naroda. Kot zrel mož bi se bil rad vrnil domov, a so se razmere tako zasukale, da ga lastni ljudje niso več marali. Do dna je spoznal antično kulturo, čisto ljubezen in strastno erotiko, srečen zakon z zvesto Elektro, seznanil se je s krščansko vero in vse življenje iskal Boga, obstal pa pri nekakem „krstu željà”. Čeprav ne more dospeti do zadnjih skrivnosti, je nakazal smisel življenja v razgovorih z Endimianom, ki „je vedel vse, bil je obveščen o vsem, zraven pa je kot ča- rovnik znal projicirati vse v nekakšen večnosten razpon. Kolikokrat mi je v njegovi topli sobi z razgledom na platane v drevoredu bilo, ko da slišim rasti naokrog travo zgodovine. Pri njem je vse raslo in zorelo v smisel. Ničesar ni vsiljeval: njegova nerazumljiva radost se je vsiljevala sama. Njegova vera mi je ostala tuja, a od njega sem odhajal kakor od nikogar: potrjen v svojem oma- hljivem prepričanju, da se splača iskati in živeti – skoraj posvečen.“ Njegov zadnji namen je bil tako sodobno krščanski: „Saj končno tudi meni tako svoboda kot domovina nista bili več sredstvo – cilj je bil samo eden, biti človek, biti človek, čimbolj ...“ Zgradba romana je pretehtana, posamezni deli so harmonično izdelani, posamezni odlomki mojstrsko izrezljani do podrobnosti. Čutiti je globoko klasično izobrazbo in oster posluh za jezik, v katerem je Rebula pravi virtuoz, saj se pri njem preliva in poje kakor v redkokaterem delu. Tako je delo po idejni globini in umetniški obdelavi edinstveno. Roman V Sibilinem vetru je začel pisati Rebula leta 1961, torej takoj po Senčnem plesu, s katerim ima marsikaj skupnega, ali pa je celo njegovo nadaljevanje. V obeh romanih sta junaka klasično in filozofsko izobražena, oba notranje razbolela in razdvojena, oba sinova majhnega in zatiranega naroda, oba iščeta smisel življenja in skozi dušo obeh se pretakajo miselni in čustveni konflikti nekdanjega in sodobnega človeka. Vendar pa je Nemezijan polnejši in duhovno bolj razgiban od tržaškega Kandorja.

Gorje zelenemu drevesu (Maribor 1971) so dnevniški zapiski od 20. oktobra 1962 do 29. decembra 1964. Avtor pravi v opombi, da je prišlo do izbire

93 tega obdobja po naključju, ker ima zapiske tudi iz drugih let; sicer pa „obrni klepsidro kakor hočeš, vanjo se bo zmeraj iztekal čas, ne pa večnost“. Ni torej važen čas, vse je v tem, kako zna umetnik na dogodke reagirati, kako ob njih odmevata njegovo srce in razum. In v knjigi je več tega odmevanja kakor zunanjih dogodkov, čeprav je tudi teh toliko, da dobimo zaokroženo celoto pisateljevega življenja v tem obdobju, slovenskega življenja, ki avtorja obdaja, Trsta, Krasa in širšega svetovnega prostora. Kot rdeča nit pa se pletejo skozi vso knjigo tri osnovna vprašanja, ki jih Rebula od vseh strani osvetljuje, poudarja in rešuje s srčno prizadetostjo in suverenim poznanjem. To so: narava, problem slovenstva doma in v zamejstvu ter literatura. V knjigi živi Kras v vsej svoji nenavadni lepoti, s stalno razstavo „Forma aeterna“, v vseh letnih časih in urah dneva. Barve se kar prelivajo po tej zemlji, ki je v preteklosti toliko pretrpela, „pa je ostala naša“, v zadnjih letih pa stegujejo po njej roke Tržačani, da si gradijo vikend hišice. Vprašanje slovenskega naroda je še bolj tragično: vasi se praznijo, „otroka skoraj ne vidiš“ na vasi, po Krasu se širi predmestje, nihče pa se ne izprašuje zaradi „strahotnega padca natalnosti pri Slovencih, in to celo v kraški vasi, ki je bila do nedavnega naš biološki vrtec“. Vse kulturne in druge prireditve ne bodo nič koristile, če ne bo ljudi. Trst bi bil lahko celo danes „ druga slovenska kulturna prestolnica“ po duhovni dinamiki svoje atmosfere. Tudi domovina preživlja podobne težave. Slovencu manjka širine, do nje pa more priti le „po poti etosa“. Samo tako bo lahko slovenska kvaliteta dosegla svojo zadnjo žlahtnost, ker bo univerzalna – človeška. Slovenec se lahko do kraja izživi kot Slovenec samo na univerzalni ravni. Toliko bo Slovenec, kolikor bo človek. Manjvredna človeškost, manjvredna slovenskost.“ S tem pa bi se okrepila tudi naša samozavest, „da nismo več, a tudi nič manj kot kdorkoli drug“. Velik del sodobne slovenske kulture se danes „vozi v Nič“. „Nič je postal v moderni filozofiji športna disciplina“, toda bodočnost bo morala imeti „smisel za resnico in smisel za ideal“. Knjiga je polna miselnega in idejnega bogastva, saj pisatelj na vsaki strani preseneča z razgledanostjo po svetovni literaturi, filozofiji in družbeni problematiki. Njegov kulturni lok sega od starih Grkov in Rimljanov do Manna, Joycea, Rilkeja, Fabbrija, od Prešerna, Gregorčiča, Kosovela in No- vačana do današnjih domačih in zdomskih ter italijanskih avtorjev. V knjigi je tudi nekaj izdelanih portretov ljudi, s katerimi se je avtor srečal, in nekaj leposlovnih sestavkov.

94 Nad vso knjigo plava vprašanje o smislu človekovega življenja, iskanje absolutnega, človečnosti, etosa. Knjiga ni pesimistična, dasi je v njej veliko črne barve. Pisatelj je v njej velik človek in umetnik, odkrit in iskren, zato nas knjiga bogati in nas sili k razmišljanju. Posebno poglavje je njegov jezik, ki je sočen, izbrušen in plemenit kakor v njegovih najboljših delih. ...

Kot 123. knjiga Slovenskih večernic Celjske Mohorjeve družbe za leto 1972 je izšel nov roman Alojza Rebule z naslovom Divji golob (240 strani, 66.000 izvodov). Avtor ga je poklonil „dr. Jakobu Ukmarju hvaležno na grob“. Roman je razdeljen v dva po straneh skoraj enaka dela z naslovoma: Tam za turškim gričem in Svetlobni ples. Prvi se odigrava v prvih povojnih letih v Sloveniji, drugi od 1954 do 1958 v Trstu in okolici. V obeh je junak Jordan Košutnik, ki v prvi osebi pripoveduje zgodbo. Vojna leta je preživel pri teti Galiciji v Novem mestu, ker sta oče in mati odšla k partizanom. Dovršil je gimnazijo, delal na mladinski progi v Bosni, mislil nekaj časa na astronomijo, nato pa stopil v bogoslovje in postal duhovnik. Na odsluženje vojaškega roka so ga poslali v Makedonijo, nekaj dni so ga tudi zaprli, ker pa so bili njegovi iz Trsta, je prišel kot duhovnik sem in začel delovati v tržaški okolici. To je epska zgodba, ki pa v Rebulovih delih ni poglavitna, bolj ga zanimajo razmere in ljudje, njihova duhovna rast, ideje, nova spoznanja in borba za večjo popolnost. Razmere v Sloveniji so podane realistično nazorno, odkrito, pošteno, z globokim človečanskim razumevanjem za dobro in slabo. V nekaj stavkih je označil povojno Ljubljano: „Na pločniku obleke, ki so bile vse podobne druga drugi, v prahu praznih izložb Stalin za Stalinom, na osa- melih križiščih kakšno opotekajoče se kolo z držaji na rogove, iz mikrofona na vogalu se je vsipal nekakšen sodni proces, bogvedi za kakšno politiko je šlo, tožilec je vpil na ne vem koga. Gredoč sem vstopil v cerkev sv. Frančiška Asiškega. Bolj za pozdrav kot za molitev. Počutil sem se, kakor se pač počutiš v cerkvi po revoluciji. Kakor ovca, ki se je zapasla na minsko polje. Ko stopiš spet ven, si ogleduješ, kaj bo.“ Skrbno in značilno je pisatelj označil vse kraje, kjer se je Košutnik mudil, ob njih pa razmere in ljudi, s katerimi se je srečal. Junak sam nekak divji golob, sin partizanskih staršev, poln telesnega in duševnega zdravja, samostojen, misli z lastno glavo, poln dejavnega krščanstva, moli in dela dobra dela, pred nikomer ne zataji svojega prepričanja. Duhovski poklic mu je privzgojila in primolila teta Galicija, zato se brez težav in bojev odloči zanj. Prav ta lahkota odločitve se bo morda komu zdela premalo psihološko utemeljena, ker smo

95 navajeni, da so Rebulovi junaki razklani in prav v verskih vprašanjih ne morejo do zadnje resnice (npr. Silvan Kandor v Senčnem plesu ali Nemezijan v romanu V Sibilinem vetru). Toda ko se odloči, ga ne more nobena ovira speljati s poti: ne starši, ki so se mu odpovedali, ne brat Aljoša, ki ga je prego- varjal, ne dekle Marlenka, ne vojaška služba in tudi ne zapor. Kot duhovnik je Jordan ves pokoncilski: vse skuša razumeti, vsemu dati božje merilo, češ: „Kristjani morajo samo celiti rane, ne pa jih razgrebati ... Kristjan mora samo moliti za vse mrtve in želeti vse dobro vsem živim ... Kaj vemo, kdaj smo pravični, gospod profesor! Samo v enem primeru smo nezmotljivi: kadar ljubimo!“ Po teh načelih se neprestano trudi za večjo popolnost. Pisatelj sam je v intervjuju v Novem listu (22.dec. 1972) izjavil: „Ker hoče biti predvsem duhovnik, mu gre v prvi vrsti za eno samo načelnost: za načelnost evangelija. Spričo nje mu je seveda politika drugorazredna zadeva, kakor duhovniku tudi mora biti. Fanatizem mu je tuj, tako z leve kakor z desne. Kakor je bil tuj Kristusu, ki prav tako ni bil odpadnik, kakor ni bil zelot.“ V drugem delu, to je v Trstu, je Košutnik že zrel mož, zato tukaj bolj opazuje dogodke in jih komentira, kakor pa da bi iz njih rasel ali jih soustvarjal. Na vsak korak pa zadeva na versko odtujenost slovenskih ljudi in na narodnostno vprašanje. Verske razmere označuje duhovnik Robert z besedami: „Tu seješ na njivo, kjer je krščanska plast že zginila. To so jalova tla, kjer sol in luč ne primeta več. Tu seješ tako rekoč brez upa, ker pač moraš sejati. In vendar gorje nam, če ne bomo sejali.“ Tudi narodno vprašanje rešuje v krščanskem duhu, skuša biti pravičen na obe strani, zavrača slovensko „samoobrambno ožino“ na eni strani, napadalni nacionalizem na drugi. A ne ene ne druge razmere ga ne vržejo s tira, mu ne vzamejo notranjega ravnotežja. Na to kaže tudi naslov drugega dela Svetlobni ples, ki je odgovor romanu Senčni ples. Ob Jordanu Košutniku živi vrsta najrazličnejših ljudi polno življenje, kakor ga je moglo izoblikovati le resnično pisateljsko pero. Starši so zvesti svojim nazorom in se odpovejo sinu, češ da jih je izdal. Oče je dosleden stalinist, zaradi tega tudi zaprt; sinu pošlje za novomašniško darilo pismo, v katerem mu sporoča, da je kot partizan ubil duhovnika. Oče in mati sta dva meča, ki sta zadrta v Košutnikovo srce, šele Jakob Ukmar mu ju pri spovedih počasi izdere. Brat Aljoša je profesor in pijanček, edini, ki vzdržuje z Jordanom zvezo, na zunaj robat, a v srcu dober. Najmarkantnejša figura je teta Galicija, preprosta ženska, a tako življenj- ska in plastična, da bi ji težko našli enako v vsej slovenski literaturi. Že pred koncilom je čudovito ekumenska: v vsakem človeku vidi Jezusa. V sebi je slišala njegovo besedo: „Kar ste storili najmanjšemu izmed mojih bratov, ste

96 storili meni!“ In dijak Jordan dostavlja: „Tisti trenutek sem verjel. Ne prej ne pozneje ni bilo kakega razsvetljenja v mojem življenju, a tisti hip je bilo. Nenadoma me je obšlo: če ima prav teta Galicija, ima prav Kristus!“ In ta teta je znala fanta tako vzgojiti, da je šel brez večjih pretresov skozi življenje. V drugem delu nastopa tudi Silvan Kandor, pisateljev dvojnik in glavni junak romana Senčni ples. Tedaj (leta 1960) je bil Silvan notranje razdvojen in razbolel, zaman je iskal odgovor na vprašanja o smislu življenja, o narodnem občestvu in umetniškem ustvarjanju, zaman je iskal ljubezen, po brato- vem odhodu v Avstralijo se mu je podrl še kmečki dom. Na koncu romana je ostal bolj sam kakor prej. V novem romanu ga je Košutnik poiskal v njegovi samoti in odljudenosti in počasi se mu je posrečilo, da ga je potegnil med šolsko mladino, kupil nekaj njegovih knjig in v razgovorih o veri je končno našel vero. Skratka, dal mu je smisel življenja in ga vrnil življenju. Ko je Sil- van na koncu knjige odhajal od njega, „je stopil ven ves brneč, z značilnim naklonom noge navzven je zakorakal v svetlobni ples žarnice na klancu“. Sprememba je bila tako očitna, da se duhovnik izprašuje, „ali ta spreobrnje- nec ne bo končal v kakšni kartuziji.“ Ta Silvanov razvoj in dopolnitev njegove prejšnje podobe je podal Rebula mojstrsko, psihološko prefinjeno in poglobljeno. V tem je napredek v dosedanjem Rebulovem pisateljskem ustvarjanju, nov dosežek v njegovem razvoju. Sem spada tudi optimističnejši pogled na razmere in življenje tržaških Slo- vencev. Ne več Senčni ples, ampak z vso upravičenostjo Svetlobni ples. (...) Rebula je že v omenjenem intervjuju na vprašanje, če je zgodba sama izmišljena, odgovoril: „Izmišljena je podoba na mozaiku, a v njem ga skoraj ni kamenčka, ki ne bi bil vzet iz resničnosti ... Za likom tete Galicije stoji resnična zgodba, kombinirana z likom ženske, ki še živi.“ Vsa krajevna imena in imena oseb je pisatelj spremenil: Brljana – Ljubljana, Zali breg – Novo mesto, Trontelj – Trst, Ščurkovci – Opčine, Nebeški rovt – Ricmanje itd. Marsikoga bo sprememba imen motila, pisatelj pa je izjavil: „Naredil sem jo iz težnje, da v naš prostor pogledam malce oddaljeno, iz neke ironične distan- ce, brez vsake sentimentalnosti.“ (...) Blesteča in iskriva sta kot ponavadi Rebulov slog in jezik. Ideje se krešejo, stavki so prepredeni z duhovitimi in samoniklimi primerami. Divji golob se po epski širini in idejnem bogastvu sicer ne more primerjati z romanom V Sibilinem vetru, vendar je v njem ves Rebula, njegova široka razgledanost, njegovo mišljenje in čustvovanje.

97 Pri Založbi Lipa v Kopru je izšla nova Rebulova leposlovna knjiga z naslovom Snegovi Edena in podnaslovom Novele (Koper 1977, strani 234). Knji- ga vsebuje vse vrste Rebulovega dosedanjega literarnega ustvarjanja: kratek roman Ob babilonski reki, dnevnik Snegovi Edena, novele in črtice. V kratkem romanu Ob babilonski reki piše bančni uradnik Krištof roman, za katerega je že podpisal pogodbo in prejel nekaj honorarja. Delo mu ne gre od rok, kak dan napiše le po en stavek. Sam pravi, da je popravljal, „destiliral, namesto da bi enostavno zlagal – mogočno, preprosto, enkratno. Tako da bi kvadri stali. Presijani v prozornost življenj, ki je več kot življenje, ki je umetnost ... Samo v dnevniku mu je šlo, tja se mu je zlivalo, v manj vredni prekleti dnevnik“. Tolažbe je hodil iskat k družini prijatelja Andreja, kjer pečejo čevapčiče in pijejo cviček ter se pogovarjajo „o Ljubljani in o Ameriki“ in o slovenskih pisateljih. Za nekaj dni obiščeta z ženo Adelo slikarja Jermolaja v Tinjanu v Istri: vasujejo, popivaja in modrujejo o umetnosti, ki da se je rodila kot dekla in slu- žila vsem režimom, o slovenski kritiki, ki da je ni, o slovenskem provincializmu, o slikarstvu. Skupaj se odpeljejo v samostan Pleterje in uživajo lepoto dolenjske pokrajine, drugič poslušajo harfista in Adela ob njem za hip zgubi ravnotežje. In še spomin na obisk na Pohorju in na počitnice pod Kamniškimi planinami kmalu po poroki, ko sta nabirala lešnike in uživala ljubezen. Na koncu Krištof ves obupan napiše založniku pismo z odpovedjo pogodbe in zmečka rokopis. Žena mu vzame pismo in zravna rokopis, češ: „Krištof, pretipkala bom jaz, če ti nočeš ... Tudi odposlala bom sama ... Z lastnim spremnim pismom.“ Naslov romana je svetopisemski in meri na Izraelce, ko so bili v babilonski sužnosti. Tudi Krištof, doma na Opčinah, se čuti kot zamejec v sužnosti. Po njegovem bi bilo skoraj bolje „dobiti enkrat bombo v obraz kakor pa desetletja doživljati nekaj drugega za hrbtom, nekako izvotljevanje noter do pljuč“. Ves je živčen, nemočan, strastno kadi in pije črno kavo, istočasno jemlje zdravila. Pred časom so mu odpovedali živci, da so ga morali spraviti v bolnišnico. Po sodbi žene Adele je „silovit do viharnosti in krhek do nemoči“, iz vsega prede mračnost, podoben je narobe Midasu in z dotikom spreminja zlato nazaj v šaro. Pisateljsko ustvarjanje mu pije življenjske sile. O sebi je prepričan, da ima prvenstvo „v zmožnosti trpljenja“. To junakovo življenjsko in pisateljsko nemoč pripisuje Rebula dejstvu, da je zamejec, vendar pa ni poustvaril razmer in težav zamejskega življenja, iz katerega je zrasel Krištof. Tak je že v začetku, o sebi le pripoveduje, ne bori se proti razmeram, ne išče kakih globljih spoznanj. Ne razvija se in tudi v razpravah se ne krešejo tiste iskrive in duhovite misli, ki smo jih vajeni pri Rebuli. Gre za podobo šibkega in nesrečnega človeka, ki grabi življenje samo

98 za rogove, „namesto da bi ga prestrezal v vsem njegovem nedoumnem toku“. In taki ljudje živijo povsod, ne samo v zamejstvu. Bolj življenjska je Adela, ki je uradnica, ljubi knjige in potepanje, kom- ponira, izmed gospodinjskih del jo priteguje le kuhanje, ker pri njem lahko fantazira. Do moževega umetniškega dela je kritična, prav tako do njega kot človeka. Moti jo, da ne opazi nobene spremembe na njej, da je ne pohvali, da ni ljubosumen, da se mora tudi nehote vse vrteti okrog njega. Po njenem je človek-umetnik „praktično več ali manj človek-samoljubnež ... samo delno odgovorno bitje“. Na moža pazi kot bolniška sestra, spominja ga, da jemlje zdravila, odvrača ga od kave in cigaret in ga priganja k pisanju. Zna se vdati v življenje in okoliščine, češ: „Oh, vdati se v to, da je vsem dan več ali manj isti balkon, z več ali manj istim razgledom, na pokopališče.“ Navajena je stopati „skozi križne ognje moških poželenj“, vendar si želi le moževe ljubezni. Na koncu odločno poseže v moževo malodušnost in reši novi roman. Pravo nasprotje glavnega junaka je slikar Jermolaj, ki zna govoriti, biti duhovit in ciničen, gostoljuben in širokosrčen. Pisatelj mu je dal širino in globino, zato je res „baron“ v pravem pomenu besede, kakor ga imenuje. Če je v romanu malo epskega dogajanja, pa je več lepih liričnih opisov narave, istrske in dolenjske, od maja do jeseni. Tukaj se je pisatelj sprostil tudi v jeziku, ki je prepleten s svežimi in izvirnimi primerami. Med ostalimi deli so najdaljši Snegovi Edena s podnaslovom Gobarjev dnevnik. Gre za 25 zapisov o nabiranju gob po obsavskih gozdovih, za re- alističen opis gozdov, polj in travnikov ter za iskanje pravih in simboličnih gob, od skromnih jurčkov do vertikalk in horizontalk in do gobe usodnice, ki je proti smrti in raste tam, od koder se vidijo na obzorju snegovi Edena. Pri tem brezupnem iskanju ga spodbuja glas nevidnega, srečuje neko žensko, straši ga jokajoča svinja, vendar vztraja, saj; „Vse sem zapustil, da bi šel za tabo, ti goba mogota!“ Delo je tako več kot dnevnik, tudi jezik je potresen s sodobnimi primerami. Izmed novel in črtic izstopa Ob uri najkrajših senc in pripoveduje o Ada- mu in Evi, ki morata zapustiti rajski Vrt. Adam bi se bil najrajši takoj povrnil v prah, v drobovju je nosil „kerubov meč“, iskal je pusto zemljo, da bi ga ne spominjala Vrta, ni pa mogel strpeti, da bi vsaj od daleč ne gledal snegov Edena, saj „ne bo mogoče biti človek brez spomina na Vrt“. Eva se je hitreje vživela v usodo, najhuje ji je bilo, da „je imela ob sebi nekega drugega Ada- ma“. Nazadnje mu je priznala, da je igrala pozabo, da bi bilo njemu manj tež- ko. Pisatelj je psihološko poglobljeno analiziral njuno razpoloženje in iskanje notranjega miru, v delo je položil življenjske in teološke dimenzije, prav tako sta nazorna Kajn in Abel.

99 Ostale novele tega cikla so zapisi o razpoloženju v bolnišnici (Neznano drevo), o Kserksu, ki da zgraditi most preko Helesponta za svojo vojsko (Po- gled na Helespont), o letovanju na jugu (Artičokin cvet) in o Nekem pra- znem dopoldnevu. V drugem ciklu novel so še: Panonsko morje, pripoved o obisku v zidanici in razgovor s slovenskim kmetom, ki je bil v nemškem taborišču, prehodil pol Evrope, zvečer „bere na glas zbrani družini Rakov oddelek“, pa ga „niso povabili na Štatenberk“. Tihožitje z jabolki je opis obiska pri prijatelju v Ljubljani, sprehod po mestu in večerja pri Šestici ter razgovor o Dolenjski in njenih pisateljih-prerokih. Prodajalka bučk je spomin na dva profesorja Italijana, prvi se ni menil za šolo, drugi je sovražil Slovence. Balada na vrtu je posvečena Jožetu Udoviču, ki ga obišče v Istri, in spominu Janeza Tominca; tega so kmetje ka- menjali, da bi se rešili okupatorjevih vojakov. Avgustovska ekstaza je ekspresi- onistični opis naravne lepote. Slovenski roman je razmišljanje o vsem, kar bi moral obravnavati slovenski roman. Rebulova knjiga je motivno bogata, vendar je poudarek na zamejstvu in njegovih težavah. Dela so nastala v daljših časovnih razmahih, ob večjih delih, zato so različna. Pisatelj pravi sam: „Po čem naj sodimo umetnika, če ne po tem, do kakšnih podvodnih plasti bivanja sega njegova mreža.“ V nekaterih sestavkih je segel zelo globoko, v drugih je mreža posnela bolj pri vrhu. Vedno pa je mojstrsko podana narava in tudi jezik je tako izbrušen in prekva- šen z izvirnimi primerami, da nima tekmeca.

Med rednimi knjigami Celjske Mohorjeve družbe za leto 1980 je izšla nova knjiga tržaškega pisatelja Alojza Rebule Duh velikih jezer, s podnaslovom Lik Ireneja Friderika Baraga (312 strani). Tako sta se v knjigi srečala dva izredna moža: zamejski in vseslovenski vrhunski pisatelj Alojz Rebula in naš največji misijonar Irenej Friderik Baraga, ki je 38 let deloval med Indijanci ob velikih ameriških in kanadskih jezerih. V slovenski literaturi še nismo našli velikega pisatelja, ki bi se bil lotil življenjepisa določenega zgodovinskega človeka, v katerem bi se bil moral strogo držati stvarnih zgodovinskih podatkov in po njih poustvarjati življenje in dobo. Vaštetova, Malenškova in Slodnjak so rajši napisali nekaj biografskih romanov o Prešernu, Cankarju, Ketteju, Murnu in Trubarju in v njih sprosti- li svojo bogato umetniško domišljijo. Rebula je v Duhu velikih jezer dokazal, da je lahko tudi življenjepis ume- tniško dovršeno delo, saj je v njem razvil vse svoje umetniške sposobnosti in

100 stilistične dovršenosti – kakor v prejšnjih leposlovnih delih je tudi v Duhu velikih jezer ves Rebula. V uvodni besedi je zapisal, da je hotel „vsaj približno dognati maso in svetlobo te že neznane zvezde“ - Friderika Barage, ki je „z nezgrešljivim žarom heroja duha“ blestel na katoliškem firmamentu prejšnjega stoletja. „Prepri- čan, da so svetniki prevelike stvaritve božje Domišljije, da bi prenesli pozlato človeške umišljenine, je avtor že vnaprej zavrnil vsakršno romaneskno sku- šnjavo. Njegovo edino izhodišče je bilo izpričano biografsko gradivo. Napi- sati je hotel čisto zgodovinsko knjigo, brez vsakršne domišljijske primesi. To pa ne pomeni, da se je hotel tudi upirati pesniškemu izžarevanju samega gradiva.“ Ni se oprl samo na gradivo, ampak je sam prehodil obširno Baragovo deželo okrog velikih jezer. Baraga spremlja od rojstnega dne 29. junija 1897 v graščinici Mala vas pri Trebnjem preko ljubljanske gimnazije, ko je skrbel zanj namesto umrlih staršev svetniški profesor Jurij Dolinar. Na Dunaju doštudira pravo in poslu- ša poznejšega svetnika Klemena Hofbauerja, postane duhovnik in kaplanuje v Šmartnem pri Kranju in v Metliki sredi janzenistično hladne duhovščine, širi bratovščine in piše nabožne knjige, med njimi znamenito Dušno pašo, ki je dosegla v prejšnjem stoletju 114.666 izvodov. Leta 1830 odide v Ame- riko med Indijance, jih spreobrača, krščuje, kulturno in gospodarsko dviga, jim postavlja hiše, cerkve, jim napiše prvo slovnico in slovar in vrsto verskih knjig, postane 1853 škof Gornjega Michigana, večje škofije, kot je Slovenija, a ima dva duhovnika in nekaj lesenih cerkvic. Rebula natančno opisuje Baragovo delovanje, predvsem med Indijanci, ki jih je neprestano obiskoval v vseh letnih časih. Ne poveličuje ga zaradi tega, nasprotno: „Človek se vpraša, ali ni, že petdesetletnik, počenjal s svojim sicer železnim organizmom stvari, ki so mejile že na območje pete božje zapovedi: prenočeval na snegu v divjih temperaturah, hodil na krpljah sto kilometrov daleč samo zaradi krsta bolnega otroka, v nečloveškem naporu vztrajal na krpljah do štiriindvajset ur zaporedoma, na meji nezavesti oral naprej in naprej s tistima splavoma, da ne bi zmrznil ... A zanj je bil napor poplačan, če je mogel potem v črnem revirju počenjati to, kar je bila zanj edina industrija: spovedovati, obhajati, maševati, pridigati“. In tako ga spremlja do smrti 19. januarja 1868. Vseskozi stvarno, reali- stično, plastično, da Baraga v knjigi živi, dela, trpi, se veseli in žalosti. Ob njem pa je poustvaril celo galerijo ljudi, poustvaril tedanje razmere in deželo, v kateri je Baraga deloval. Knjiga je napisana sočno in umetniško dovršeno. Opremljena je s slikami in bibliografijo.

101 Tržaški pisatelj Alojz Rebula je prišel do desete pripovedne knjige, do novega romana Zeleno izgnanstvo, ki ga je izdala Slovenska matica (1981). To obširno delo (427 strani) je posvetil Manom dr. Franceta Koblarja, ki je bil predsednik SM, ko je tam izšel Rebulov roman V Sibilinem vetru. Roman je zgodovinski in zajema tri leta, ko je bil v Trstu za škofa Enej Silvij Piccolomini (1448-51), sienski plemič, izobražen v vseh mogočih zna- nostih, pisatelj in zgodovinar, diplomat in zaljubljen v lepoto v naravi in umetnost. Pisatelj je ob njem prikazal tržaške in svetovne razmere, zanimal pa ga je tudi slovenski in slovanski živelj v Trstu samem in na Krasu. Trst je bil tedaj majhno, obzidano mestece, pristanišče z obrtniškimi de- lavnicami in tudi z razbolelo „obrtniško dušo“. Bilo je proti Avstriji in Benet- kam in tudi proti rimski Cerkvi, ker si je hotelo samo voliti škofe. Enej Silvij je bil tedaj „štiridesetletnik s kakšnim znamenjem staranja, a z jedrim, še prožnim telesom, z nečim orlovskim bolj v izrazu kot v profilu“. V življenju je dosegel že vse: slavo in čast, lovorov pesniški venec, bil je tajnik koncila v Baslu, diplomat Friderika III. na Dunaju, ljubljenec žensk in Edith in Elizabeta sta mu dali po enega sina. Šele pred letom dni je postal duhovnik, zato je bil še poln prejšnje posve- tnosti. Ni doživljal novega, vstajenjskega, „kljub polnosti duhovništva, ki ga je imel od škofovskega posvečenja. Novo je doživljal drugje, pri pisalni mizi, v prijateljskih družbah, na potovanjih, v naravi, na lovu, kolikor je šel kdaj na lov. V religioznem pa zanj skoraj ni bilo novega. Njegovo verovanje je bilo v bistvu pusto, brez sladkosti, kaj šele ekstaz. V Novo je vsekakor verjel, sicer ne bi bil sprejel mašništva in še manj škofovstva, a ga ni doživljal. Morda je bila tudi v tem večja zasluga, morda je bil v tem drobec blagra, obljubljenega onim, ki niso videli, pa so verjeli.“ (...) Bil je literarni ustvarjalec in zgodovinar, v Trst je prinesel tri nedokončane rokopise in jih dopolnjeval. Čeprav je bil škof, je izjavil: „No, dogmatika je prav tako malo moja strast kakor jus.“ Kako težko se je vživljal v novega človeka, dokazuje tudi to, da je med nastopno pontifikalno mašo v Trstu mislil na Edith, na svojo škotsko ljubezen, ki „ni bila prva, nikakor ne, a bila je najbolj divja“. Vendar pa se je trudil, da bi bil vreden mesta, ki ga je zasedel, in pisatelj skrbno spremlja njegov napor za večjo popolnost. Kot škof je na mestu, opravi vizitacijo nekaj župnij, čeprav mora dvakrat na Dunaj in dvakrat v Milan, vmes pa še posredovati med Pazinom in Motovunom, med Benetkami in cesarstvom. Do konca tržaške dobe se je že toliko utrdil, da je sprejel Elizabe- to, ki je potovala v Rim, z besedami; „Veš, čigav sem zdaj?“ se je nasmehnil. „Njegov. Torej od vseh. Torej tudi moj.“ „Mogoče bolj kot ob Renu,“ je rekel. „Samo drugače.“ In še nekaj ji prizna: „Človek je tu strahotno sam.“

102 Rebula je torej poustvaril Eneja Silvija v vsej njegovi človeški resničnosti, vendar se je bolj ustavil pri njegovih ljubeznih kakor pri njegovem pisateljskem in diplomatskem delu. Poudaril je njegov humanizem, o katerem je predaval na Dunaju, predvsem pa njegovo silno ljubezen do narave. Elizabeti je zapel himne štirim drevesom in ob obisku ji je izjavil o Krasu: „Zaleže mi več kakor kakšna platonska akademija. Posebno v jutrih in večerih ga čutim vdirati semle. Ko da mi meče trave in vejevje skozi okno.“ Ob Eneja Silvija je postavil pisatelj slovenskega vikarja Tilna s Kontovela. Na zunaj tršat, robat, v ponošenih škornjih, ljubitelj dobre kapljice, v besedi odrezav, nepredvidljiv, strastno ljubi svetovno politiko, enako zavzeto govori proti Turkom. Po rodu je bil iz hrvaške Like, ko mu je bilo deset let, je izgubil starše in brate in se pred Turki zatekel v Sisek. Nato se je znašel v Metliki. Za- tekel se je h komendatorju ondotnih križevnikov in v samostanu luščil fižol, dokler ga ni „iztaknil pokojni plebanus Ožbolt, vikar na Opčinah“. Odpeljal ga je na Opčine in ga „učil latinščine, kolikor je je znal. Teologijo sem moral loviti sam, kjer sem staknil kako knjigo. Za openskega vikarja je namreč zadostovalo Verujem v Boga očeta vsemogočnega, na teologijo ni nič dal, celo postrani je gledal nanjo, teologija napihuje kot detelja, je pravil. Na koncu se je zgodilo, da me je škof Albergati posvetil. Namesto na kakšno univerzo sem se imatrikuliral na Kras. Poslovenil sem se in pokrašil.“ Izobraževal se je sam in ob Enejevem prihodu je prebiral Avguštinovo De civitate Dei. Njegovo znanje je neverjetno obsežno, z eno samo kretnjo vrže pred Enejem v koš vso latinsko literaturo, češ da ni v njej vonja in soka grškega vinograda. Tilen kmetuje, lovi tune z ribiči, pobeli knjižnico v škofiji in zakristijo v cerkvi, s škofom razpravlja o veri, politiki, umetnosti, obišče Dunaj in zleze na nedokončano cerkev sv. Štefana, devinskemu graščaku se maščuje s tem, da mu zažge okrog gradu stare cunje, doma je v vseh gostilnah, a nikoli pijan, ima vinotoč, kot duhovnik je neoporečen, širok, tudi samomorilce pokopuje v blagoslovljeno zemljo, neustrašen in nesebičen. Enej ga ima za čudaka, „ni urezan po moji predstavi. Preveč nagonskosti je v njem. A to je svetla nagon- skost, ki mi v bistvu dobro dene.“ Kakor je Tilen živ in resničen, enkraten, je v njem le nekoliko preveč krja- vljevskih potez, ki se zdijo bolj hotene kakor prirojene. Nekako se ne skladajo z njegovim značajem tri njegove strasti: knjiga, francoska gotika in slovenski gozdovi. Popolnoma drugačen od Tilna je drugi škofov vikar Nemec Kajetan: soli- dnost, mistika, izreden spomin, živ svetnik, srečen le med bolniki in reveži. (...)

103 Slovencev živi v mestu samem zelo malo. Prvi je škofov kočijaž Melhior z ženo Metodo in hčerko Cintijo. V mesto se je priselil, saj je bil prej v službi v Pleterjah v kartuzijanskem samostanu. Mož in žena sta živa in nazorna, hčer- ki pa sta že dala italijansko ime Cintija, in če jo bo pridobil škofov služabnik Faffuccio, bo postala Sienčanka. Potem je v Trstu neki trgovec z vinom Sto- jan, vendar v romanu ne nastopa. V Barkovljah je bil doma Lukež Grinjanec, posestvo pa je imel ob mestu. Tudi on je pobegnil iz Vojne krajine in se poslovenil. Čeprav mora hoditi z berglami, bi šel takoj nad Turke, predvsem pa je ves živ in napreden kmet. Tudi škof se gosti z njegovimi češnjami in občuduje sadne nasade. Da živijo Slovenci do mestnega obzidja, je naravno, prav tako pa je čutiti v mestu njihovo prisotnost. Pojavi se celo Martin Krpan, a s tako neznatno vlogo, da ni razumljiv njegov nastop. O Slovencih pravi Tilen, da so prekrotek narod. „Prestrašen narod. Žen- ski narod. Narod za krmo večjim.“ In drugič: „Slovenovi sinovi so medlo in mehko, ritkasto ljudstvo. Iz plemena ga je treba vzgajati v narod. Vzgajati ga je treba k možatosti in pokončnosti. Vzgajati ga je treba k smislu za politiko in za Evropo. Nad to izmedlelo ljudstvece je treba iti s Staro zavezo. S konji Juda Makabejca.“ Da bi Tilen spremenil Slovence v narod, snuje Bratovščino veselih užigov- cev, zdi se pa, da ne misli z njo resno. Njegovo vedenje in ravnanje vzbuja pri Tržačanih odpor, pritožujejo se proti njemu pri škofu, ki pa je preveč svetovljanski, da bi ga motili jeziki. Vodja navdihnjencev Dommarumma pa je jasno povedal meščansko miselnost: „Ničesar nimam proti govorici, v kateri občujejo med sabo naši podeželani. Še več: ničesar ne bi imel proti, če bi na primer naši dobri podeželani takole recimo enkrat na leto nastopili v svojih pisanih patriarhalnih nošah.“ Ob Trstu je še Devin z grofom Rampertom in njegovo ženo, v stalnem sporu z mestom zaradi kraških far. Ko potuje Enej na Dunaj, ga počakajo grofovi biriči v zasedi, vendar jim s Tilnovo pomočjo uide in se udeleži lova na polhe. Spotoma se ustavi za nekaj dni v Jurkloštru, da doživi njegovo zgodovino in kulturno poslanstvo. Zadnji Enejev obisk velja Dragi, kamor odidejo s Tilnom nabirat gobe. Posebna odlika romana je narava, ki jo je pisatelj prenesel v knjigo tako živo in nazorno, da vse cvete in diši. Zemlja za Rebulove junake ni izgnanstvo iz raja, prekleta, kakor pravi pevec Ahacij: „Bog je pozabil prekleti zemljo, čeprav bi jo bil moral. Poglej na primer tole nebo nad nama. Ali bi moglo izzivati s takšno sinjino, če bi bilo prekleto? In te črede brinja v soncu, ali

104 bi mogle ležati v tako zelenem sijaju, ko bi bile preklete? In ti valovi vonjev od trav in kamenja, vse to cvetje in ves ta blišč zemeljskega plašča – kje je tu ožganost od domnevnega prekletstva? Sinjina in oblaki iz izgubljenega raja so to, vonj in rastlinstvo iz Edena ! Kulise, daleč preveč lepe za oder, na katerem se odvija drama človeka!“ Vsi junaki imajo velik smisel za naravo in jo uživajo v vsej njeni lepoti. Roman je nabit z razpravami o veri, politiki, umetnosti, filozofiji, turški nevarnosti, ki jo občutijo zlasti slovenski ljudje, nastopata tudi dva vohuna, ki skušata Tilna pridobiti za politiko Celjskih grofov. Tako je roman vsebinsko bogat, manjka pa mu vsakdanjega življenja predvsem v Trstu in zaklju- čene zgodbe. Trst v knjigi ne živi, Enej gre le v eno hišo na sprejem, kaj dela v škofiji, ne vidimo, največ se pogovarja s Tilnom, navadno v sentencah, Tilen vedno odrezavo, samozavestno in vsevedno. Kanoniki zborujejo samo pred škofovim prihodom, čutiti je bolnike, ki jih oskrbuje kancler Kajetan, zmedence, ki bi jih Tadej rad peljal na božjo pot, kmete, ki prinašajo na trg v mesto. Posamezni prizori pa so mojstrsko podani in nepozabni. Jezik je umetnina zase, tako mojstrski, da preko njega ni mogoče iti. Mor- da bi kaka tujka lahko izpadla, ker ne spada v tisto dobo.

Leta 1985 je izdal Alojz Rebula dve novi leposlovni knjigi: Oblaki Michi- gana in Savlov demon.

Oblaki Michigana. Ameriški dnevnik od 22. julija do 19. avgusta 1975. Izdali Mohorjeva družba v Celovcu in Mladika v Trstu. Besedo o avtorju je napisal Vinko Ošlak. Rebula je sprejel vabilo baragoslovca Toneta Zrnca, lazarista in župnika slovenske fare Marije Pomagaj v kanadskem Torontu, in v omenjenih dneh obiskal Kanado in ameriško zvezno državo Michigan, da bi si ogledal kraje, kjer je med Indijanci misijonaril slovenski svetniški kandidat Irenej Friderik Baraga. In pisatelj je tam tako doživel Barago, da je o njem napisal „morda najbolj občuteno hagiografijo, kar jih Slovenci imamo“ (V. Ošlak), dnevnik- potopis pa je že spomladi 1976 poslal Goriški Mohorjevi družbi, a ga zaradi različnih vzrokov ni mogla izdati. V Oblakih Michigana je ves in najboljši Rebula: velik umetnik, ki zna združiti naravo, ljudi, razmere, izredno razgledanost po svetovni literaturi, filozofiji in teologiji z globoko vero v doživeto in zaokroženo enoto. Zato je potopis večplasten in mnogopoveden.

105 Podlaga vsemu je lepota narave. Pred bralci se odpirajo nepregledni in ne- pokvarjeni ameriški in kanadski gozdovi okrog Velikih jezer, ob katerih se je razprostiralo Baragovo misijonsko področje, gozdovi Michigana in Ontaria, ki jih je Baraga prekrižaril z indijanskimi krpljami ali na pasjih saneh, danes pa so kraji povezani z modernimi avtomobilskimi cestami: „Udobno zleknjen v avtu, obdan s konfortom modernih motelov, sem si ogledal zemljo, ki jo je slovenski Frančišek Ksaverij prekrižaril peš in v čolnu in s prvimi parniki in prvimi vlaki, s pavlovsko nepomirljivostjo, nenasitno lačen milj in duš in božje slave.“ Na to podlago je vdelal Rebula spomine na Barago, ki so v tistih krajih zelo živi. V Houghtonu je npr. prešel v ljudsko reklo. Če mora kdo kam peš, pa se mu zdi predaleč in godrnja, mu rečeš: „Kaj pa Baraga?“ Ob Gornjem jezeru so po Baragi poimenovali okrožje, okraj, vas, park, gozd, jezero in potok, v kraju L’Anse so mu 1972 postavili spomenik, kot piše Rebula: „pač spomenik v slogu dežele, ki ima za sabo osvojitev Lune. Štirje oporniki v obliki naperk velikanskega dežnika ponazarjajo indijanski šotor. Njihovi loki se koncentrično stekajo v nekakšen oblak. Na njem, kakih pet metrov nad zemljo, stoji s svojimi petimi tonami bronasti Baraga, v talarju in mantilji, z razpelom v desni roki in krpljo v levi.“ Našel je indijanske vasice, ki jih je postavil Baraga, da bi jih navadil kme- tovanja in jih rešil zasužnjenja žganju, s katerim so jih napajali beli trgovci, Baragove cerkvice in polno sledov njegovega civilizacijskega in verskega delovanja. Našel je muzeje in arhive z Baragovimi spominki, škofijsko hišo v Marquettu in stolnico s kripto, v kateri počiva Baraga. Pisatelj je toliko povedal in odkril o Baragi, da vstaja pred bralcem v vsej veličini ta enkratni Baragov človeški lik. Tretjo plast predstavljata Amerika in Kanada, dve urejeni državi z delavni- mi ljudmi, z demokracijo in svobodo in globokim verskim čustvom. Rebula je odkril drugačen svet, kot ga slika evropsko časopisje, in nad tem je bil prijetno presenečen. In sem so postavljeni slovenski izseljenci, ki so si poiskali novo domovino z različnimi usodami in po raznih poteh. Ustvarili so si nove domove in marsikje slovenske skupnosti. Samo v Torontu imajo dve župniji, slovenski osnovni šoli, vrsto dvoran za prireditve, več društev in denarnih zavodov, mnogi pa so se gospodarsko uveljavili. Rebula je obiskal tri podjetne Sloven- ce, ki s svojimi podjetji tekmujejo z drugimi Kanadčani. Vsi pa se borijo za to, da bi se narodnostno čim dalje ohranili. Vse to pa je prepredeno z razgovori o vseh mogočih vprašanjih, ki dopolnjujejo celotno podobo. Nad vsem pa je On, ki je vse to ustvaril. Rebula in njegov spremljevalec molita rožni venec, ko brzi njun avto z 90 miljami na uro.

106 Izredno uspel je opis obiska Niagarskih slapov, ki je tako plastično in poglobljeno podan, da bi spadal v antologijo slovenske proze. Izven Baragovih poti je kratek opis New Yorka in posebno Washingtona, kjer se sreča z nekaterimi slovenskimi izseljenci, ki so se vključili v ameriško življenje in se v njem uveljavili. Tu je mogel Rebula videti nekaj dovršenih ameriških ustanov in spomenikov, ki so še potrdili njegovo doživetje Amerike. Čeprav bi bil Rebula prvi dan najrajši na torontska vrata napisal: „Evropi za en mesec vstop prepovedan“, ga Evropa nevidno spremlja na vseh korakih. Iz knjige odmeva Kocbekova afera zaradi intervjuja o pobitih domobrancih, ki ga je dal Pahorju in Rebuli za zeleno knjižico, ki je izšla v Trstu. Odmevata marksizem in krščanstvo, preteklost in sedanjost doma in po svetu, pripovedi izseljencev o doživetjih. „V Rebulovi zdomski Ameriki spregovorijo vse barve predvojne in medvojne politične, konfesionalne in celo vojaške palete. Ni njegovo, da bi med njimi razsojal, temveč jih pušča spontano govoriti in utemeljevati njihov prav“ (V. Ošlak). Knjiga, polna naravnih lepot, živih ljudi in tehtnih misli.

Savlov demon. Šest iger z religiozno tematiko. Ognjišče Koper 1985. „Pričujoča dramska šesterica predstavlja izbor iz mojih radijskih iger, ki so bile v šestdesetih in sedemdesetih letih izvajane na Radiu Trst A in ki so zdaj prirejene za oder. Dve od teh iger – Četrti kralj in Neznana zvezda – sta z božično, dve – Poncijeva žena in Somrak – z velikonočno tematiko; ena od teh iger – Mesto Arbela – posega v sodobnost, ena pa – Savlov demon – v biblijske čase ...“ (A. Rebula, Šesterici na pot). Osrednja misel iger je, da preprosti ljudje, ljudje dobre volje najdejo Kri- stusa, ker ne iščejo sebe, ugleda in gmotnih koristi. Pilatovo ženo je moževa obsodba Kristusa tako pretresla, da je obiskala Marijo, razumela dogodke in našla vero. Tudi stotnik Kornelij in njegova žena sta doživela vstajenje in vero. Trije modri so videli neznano zvezdo in šli za njo, odpravnik kraljevih slov Asver se je vrnil, ker je vzel v službi samo dopust. „Ta zvezda se da videti, kolikor ne vidiš sebe“ (Neznana zvezda). Tudi Herodov pisar Grk Dinarh je videl zvezdo in se pridruži trem kraljem kot četrti kralj. V mestu Arbela pride v sodobnosti Tujec (Jezus) v mesto in vznemiri vse, ki ga vidijo, da telefonarijo na policijo, čeprav ni nič napravil. Odklonijo ga bogati in vplivni, na kosilo ga povabi le uboga snažilka iz gostišča, ki ga je prvi hip spoznala. Končno ga je policijski ravnatelj izgnal „zaradi kaljenja dnevnega in nočnega miru“. Arbela bo spet lahko mirno spala. V igri nastopajo še Napovedovalec in Zbor živih in Zbor mrtvih.

107 Savlov demon je zajet iz stare zaveze in prikazuje Savla, kako ga muči demon, odkar ni poslušal Gospoda. Pridružilo se je še ljubosumje na Davida, ko je premagal Goljata in Filistejce. Končno so ga pokončali Filistejci. Pisatelj zna z nekaj potezami poustvariti razmere in razpoloženje časov in krajev, v katerih se dejanje odvija, vanj pa vdela žive in prepričljive ljudi, ki delujejo po svojih nazorih. Ideje so jasne in nevsiljive. Igre, ki so bile napisane za radio, je izbrala, priredila in opremila s scenski- mi napotki pisateljeva žena Zora Tavčar.

Alojz Rebula je svojim zgodovinskim romanom: Devinski sholar, V Si- bilinem vetru, Duh velikih jezer in Zeleno izgnanstvo – pridružil novega, ki je izšel v Novi Mohorjevi knjižnici v Celju 1988 pod naslovom Jutri čez Jordan. Kot je povedal sam v Avtorjevem pripisu, je navdihnila roman judo- vska Stara zaveza, natančneje dogajanje od izraelskega odhoda iz Egipta do praga Obljubljene dežele. To je bilo nekako v drugi polovici 13. stoletja pred Kristusom. In še to je zapisal: „V njej mi ni šlo za arheologiziranje in še manj za dekoriranje. Hotel sem se samo prepustiti veličastnim možnostim metafi- zičnega, ki sem jih čutil v snovi.“ Roman piše v prvi osebi od zrelih let do smrti Absalom, Jehujev sin iz Za- bulonovega rodu, dopolnjuje in nadaljuje pa ga njegov sin Elidad do končnih besed: „Jutri gremo čez Jordan.“ Sam ni doživel začetnega navdušenja, ko so se po štiristo letih suženjstva odpravili iz Egipta, prešli Rdeče morje, blodili po puščavah in se za več kot dve leti ustavili pod Sinajem. Šele tu se jim je pridružil, ker je bil pisar v Amonovem templju ob libijski meji in so novice o rojakih prihajale počasi in v odlomkih. V samoti si je še bolj zaželel dežele Obljube, kjer „tečeta mleko in med“, zato je pobegnil in po dolgi in nevarni poti dospel do ušotorjenih Izraelcev pod Sinajem. Toda našel jih je razoča- rane, uporne, naveličane vsega, večina bi se bila najrajši vrnila v Egipt, kjer so imeli mesa v izobilju, sadja, čebule in vode, tu pa same puščave, pesek in kamen, dežela Obljube pa je tonila v nedogled. Med Mojzesovo odsotnostjo so si postavili zlato tele, kar je voditelja tako razjezilo, da je razbil plošči po- stav in dal pobiti vse malikovalce. Za mladega in idealnega Absaloma je bil to največji pretres: „Preliti kri človeku, to se mi je zdelo nekaj najzadnjega, nekaj onkraj vseh človeških in vesoljskih mer. Kakor če bi na primer skala pognala veje ali če bi škorpijon zapel.“ To enolično življenje v puščavi je bilo posebno za mlade neznosno. Eden izmed njih ga je takole opisal: „Ampak to, da zjutraj vstaneš, pogledaš okrog

108 in si rečeš: ‘Ta dan je že bil!’ To je glavna neznosnost puščave: da je v njej vse že bilo!“ Mladi so se povrsti ubijali in nič ni pomagalo, da je Mojzes izprosil od Jahveja vsakodnevno mano, dvakrat na leto prihod jerebic, nezadovoljstvo se je širilo, vrstile so se zarote, eni so se navduševali za vrnitev v Egipt, drugi so hoteli odstaviti Mojzesa in prevzeti vodstvo prehoda naravnost v Oblju- bljeno deželo. In prav Absalomu so poverili nalogo, da je odšel k Mojzesu in zahteval njegov odstop, Mojzes pa ga je dal zapreti v skalno votlino. Ponoči so ga rešili prijatelji in z ženo Lijo sta pobegnila proti morju. Mislila sta oditi sama v Kanaan, toda pot ju je pripeljala do morja in dobre feničanske druži- ne, kjer sta se ustavila. S tem je konec Absalomovega romanja z rojaki proti Obljubljeni deželi, konec Prvega dela. Začenja se Drugi del, ko odpeljejo morski roparji Absa- loma in Lijo na Kreto in ju prodajo bogatemu trgovcu. Tu si Absalom zaradi svojega znanja uredi življenje: pri trgovcu postane knjigovodja, ta pa mu pokloni hišico z vrtom. Kmalu se rodi sin Elidad, ob porodu pa Lija umrje. Otroka mu vzredi soseda, ko nekoliko odraste, ga vzame k sebi, ga uči in vzgaja v judovski veri, toda fant je na pol Krečan, uči se slikarstva, hodi z lahkoživo Krečanko Neajro, zanima pa se za izraelsko počasno pomikanje preko puščav. Oče po malem piše spomine, vrt pa predela v Obljubljeno de- želo, ker „mu je bila materina smrt znamenje, da se mora Obljubljeni deželi odpovedati“. Po očetovi smrti je odšel Elidad s prijateljem k svojim rojakom in jih našel pred Jordanom; z njimi bo prestopil reko in stopil v Obljubljeno deželo, po kateri je njegov oče tako hrepenel. Roman – 320 strani – je mojstrski prikaz izraelskega pohoda iz Egipta proti Kanaanu, težav puščavske poti, pomanjkanja vsega in splošne naveličanosti in upiranja. Le Mojzesova odločna volja in njegovo zaupanje v Jahveja jih poganja, da ne omagajo. Pisatelj je iz ljudskih množic izluščil nekaj junakov, ki pa so le navidezni junaki, saj le redki do konca verujejo v Jahvejevo obljubo, da jih bo pripeljal v deželo, kjer se cedita mleko in med. Tudi Absalom, ki je gorel za to idejo in zaradi nje veliko pretrpel, je rajši ostal pri feničanskih ribičih, kakor da bi bil napravil še nekaj dni hoje do Jordana. Izgovarjal se je, da je žena trudna in noseča. Voditelj Mojzes malo nastopa, saj se mora neprestano boriti z Jahvejem za svoje uporno ljudstvo, da ga ne pokonča. Njegov brat Aron je „moški in ne, vsekakor ne kaj dosti več kot senca nekoga drugega“. Tudi sestra Marija je v Mojzesovi senci, rada pomaga, ob posebnih prilikah je podjetnejša od vseh moških Izraelcev. Rebula je kritičen do prerokov, ki bi morali biti luč na svetilniku, pa so čisto navadni ljudje, nezadovoljni z vsem. Edino Jerihej

109 je mož na mestu in ta Absalomu pojasni, kaj je prerok: „Viš, prerok ni za to, da razkriva skrivnosti med nebom in zemljo. Tudi ni za to, da napoveduje prihodnje reči. On je za to, da nakazuje človeku to, kar mu je od vsega najbolj potrebno.“ Za Jeriheja je bilo vse „veličastno enostavno“, ne samo deže- la Obljube, ampak tudi Sin Obljube: „Tam na dnu časov ima vzkliti, hrast Vsemogočnega, golob iz večnih dalj, Sinaj iz skladov luči, vino in kruh duš, sonce ob vzhodu in zahodu obenem ...“ Zanimivi in živi so mladi uporniki v Sinajski zavezi, kamor so pritegnili tudi Absaloma, najboljši izmed vseh pa Boaz, ki mora umreti zaradi kačjega pika. Izmed ženskih likov izstopa poleg Marije še Lija, ki jo je Absalom vzljubil ob prvem srečanju in ji ostal zvest do smrti. Bila je lepa, razumna, podjetna, zaradi idealne ljubezni je zapustila vse in odšla z možem v negotovo bodočnost. Puščava je podlaga prvega dela, in čeprav je enolična, peščena in kamnita, je odkril pisatelj v njej polno zanimivosti in lepote, skoraj nevidnega življe- nja. Še bolj se je razpisal ob sredozemski naravi Krete, njenih vrtovih, gozdovih, saj je v knjigi zapisal, da mu je ljubša narava od vseh velikih mest. Roman je napisan v Rebulovem poetičnem jeziku in slogu, z bogato me- taforiko, z zanosom, a tudi s karikaturo in ostro ironijo. Njegove primere so edinstvene, nepozabne. Čeprav govori roman o starih Izraelcih, je sodoben in se da brati v različ- nih ključih. O tem je napisal Andrej Capuder na ovitku: „Ali se ne zdi, kot da bi v oklevanju in v malenkostnih skrbeh za naš vsakdanjik, češ ‘kaj bomo jedli in v kaj se bomo oblačili ...’, prepoznali sebe in svoje sodobnike, svojo lastno usodo in usodo svojega naroda?“ Pisatelj veliko govori o narodu, o narodni zvestobi v vseh položajih življe- nja. Absalom bo zvest Izraelec, če vsi drugi propadejo: „Ostal bom pač zadnji Izraelec na zemlji, nezlomljivo zvest imenu in sanji, ki sta mi bili doslej vsebina, kruh in vino življenja.“ Ostro obsoja Nahsona, ki je zavrgel narodnost in vero za kariero. Asimilacija se mu zdi „ogabna“. O tiraniji pa sodi: „Neka tiranija jaha neki narod natančno toliko, kolikor se ta narod jahati pušča!“

Pri mariborski založbi Obzorja je izšla nova knjiga pisatelja Alojza Rebule z naslovom Na slovenskem poldnevniku in s podnaslovom Predavanja in eseji. Posvečena je Jožetu Košarju, „humanistu v nehumanističnih dneh“, ki je bil ravnatelj založbe Obzorja. Po avtorjevih besedah vsebuje knjiga del tega, kar je doslej napisal nepri- povednega. Deloma gre za ponatise, deloma za eseje, ki so izšli v zamejstvu

110 in so bili matičnim Slovencem nedostopni, eseji zadnjega razdelka pa so bili namenjeni Italijanom v italijanščini in jih je za knjigo prevedel avtor sam. Predavanj in esejev je 28 in so razdeljeni v štiri razdelke z naslovi: Rečeno v živo, Z njive besede, Rečeno kristjanom in Rečeno Italijanom. Najprej so tri predavanja, ki jih je imel Rebula na kulturnih dnevih Dru- štva slovenskih izobražencev Draga na Opčinah pri Trstu. Govoril je o Slo- vencu med domom in svetom, O spremenljivosti in nespremenljivosti vrednot in o Kam plovemo, govoril z njemu lastno prizadetostjo, s prepričanjem in navdušenjem, ki je poslušalce pritegnilo in prevzelo. V predavanjih je izpovedal svojo vero, do katere se je priboril v zrelih letih, svojo slovensko narodno zavest, ki ne pozna omahovanja in popuščanja, svojo demokratičnost, strpnost, sožitje v enakopravnosti v matici in zamejstvu, politični pluralizem in druge vrednote. Rebulova predavanja so bila vedno pravo doživetje. V naslednjih esejih prvega razdelka govori o grški literaturi in kulturi, v kateri sta prevladovala smisel za mero in misterij, dva sta posvečena slovenskim šolam v Italiji ob štiridesetletnici, zadnji pa govori o Biti Slovenec danes. Ni pesimist, opira se na zavest: „Za nič bistvenega nisem prikrajšan kot Slovenec. Kdove, če nisem s čim celo oblagodarjen.“ V drugem razdelku razpravlja o kulturi, literaturi, filozofiji in o izvorih slovenske duhovnosti. „Utemeljeno smemo reči, da je slovenski genij eminentno humanističen“, ugotavlja. In nadaljuje: „Slovencem ni več treba, da rinejo v evropeizem: nepovrnljivo so Evropejci, v dobrem in slabem. Zato mora biti njihova ambicija zdaj samo ena, če hočemo navesti Goetheja: Postati, kar so.“ Osrednji razpravi sta Premišljevanje o „Listini“ in Dante. V prvi premi- šljuje o Kocbekovem partizanskem dnevniku Tovarišija in Listina in ga analizira z vseh strani, poudarja njegovo zgodovinsko pomembnost, ugotavlja pa tudi Kocbekove zmote, ko je verjel, da bo po vojski mogoče sodelovati katoličanom s komunisti. Razprava je izšla v tisti zeleni knjžici s Kocbekovim intervjujem, ki sta jo Rebula in Pahor izdala v Trstu leta 1975. Danteja pa je napisal ob njegovi sedemstoletnici in osvetlil njegov pomen od vseh strani. Danteja si je izbral Rebula za doktorsko disertacijo v Rimu in v njej prikazal, kako so ga razni avtorji prevajali v slovenščino. V Celovškem Zvonu se je 1985 spomnil devetdesetletnice Josipa Vidmar- ja, kritika in predsednika Prezidija IO-OF. Prikazal je Vidmarjev ateizem in zavračanje krščanske literature in kulture ter poudaril njegovo samozavest, „vojvodski korak skozi ponižno slovensko bivanjskost“, njegova knjiga Kul- turni problem slovenstva pa ostaja „veliko dejanje vere v naš narod“. V tretjem razdelku je osem esejev o verskih vprašanjih. Govoril jih je v rimskem Sloveniku, na teoloških tečajih v Ljubljani in drugod, v njih pa je

111 dokazal izredno poznanje Sv. pisma in sodobnih teologov raznih narodnosti, seveda pa tudi starejših cerkvenih učiteljev. Rebula govori jasno, načelno, ne klanja se pred navideznimi avtoritetami, njegova vera je globoka in trdna. Ob tem razmišlja Rebula še o slovenskem duhovniku, od zgodovinskih du- hovniških velikanov, brez katerih ne bi bilo sodobne slovenske kulture, do pokoncilskih duhovnikov in bogoslovcev, ki se šele pripravljajo na vstop v slovensko Cerkev. Pomemben je tudi esej Prešeren in krščanstvo, v katerem razbira Prešernove krščanske misli in podobe v Poezijah. V zadnjem razdelku je sedem sestavkov, ki so bili napisani ali govorjeni Italijanom, da bi jih Rebula seznanil s slovenskim narodom in z manjšino, ki živi v Italiji. Sestavki so kritični tudi do rojakov in seveda italijanskih so- meščanov, ki Slovencev navadno ne vidijo. Za razumevanje med narodi je potrebno, da „ostajaš zvest svoji narodni identiteti, a obenem postajaš čedalje bolj človek, čedalje bolj državljan Planeta ...“ Rebulova knjiga Na slovenskem poldnevniku je bogata in mnogovrstna, napisana z evropsko razgledanostjo po kulturi, veri, politiki, napisana v eseji- stičnem slogu, a s pravim pisateljskim navdihom.

Pri Mohorjevi družbi v Celju je izšla (1992) nova knjiga Alojza Rebule z naslovom Pastir prihodnosti in s podnaslovom Lik Antona Martina Slom- ška. Strani je 288, barvnih prilog pa 35 – spet ena izmed knjig, ki jo s ponosom pokažeš vsakomur, tudi tujcu. To je druga Rebulova knjiga o slovenskem svetniškem kandidatu. Prva je bila Duh velikih jezer, življenjepis škofa misijonarja Ireneja Friderika Barage (1980), zdaj pa o njegovem sodobniku in znancu Slomšku, ki ni odšel med Indijance „v polnočno Ameriko“, ampak je pasel duše najprej v Št. Andražu, 1859 pa je prenesel škofijski sedež v Maribor. Rebula je v uvodu v knjigo zapisal: „Naj končno poudarim, kar sem zapisal že ob življenjepisu Friderika Barage: knjiga ni in noče biti roman. Vsak svetnik je premočan božji roman, da bi potreboval še fantazijskega dolivanja. Knjiga hoče biti biografija, to se pravi zgodovina, izhajajoča izključno iz do- kumentiranega gradiva.“ Isto trditev je ponovil v intervjuju v septembrski številki Ognjišča, kjer je poudaril, da je napisal Slomškov življenjepis „z literarnim pristopom“, ko je temeljito preštudiral vse, kar je našel o Slomšku. Tudi to je navedel – Odkod sem jemal. Največ je našel v knjigi Anton Martin Slomšek, Fürst-Bischof von Lavant, ki jo je napisal Slomškov učenec in prijatelj Franc Kosar leto dni po Slomškovi smrti. Po Rebuli „ostaja Kosar do danes edini slovenski hagiograf

112 evropskega formata: žlahten intelekt, žlahtno srce, žlahtno pero“. Po Kosarju so izšle še štiri knjige o Slomšku in vrsta razprav. Rebula spremlja Slomška od rojstva do smrti kot zgodovinar, ki se opira samo na dokazana dejstva. Pravi, da je k njemu pristopil „z majhno mero predsodka, češ da je Slomšek vreden človek, velik človek, a nekje v provinci- alni, domačijski ravni. Ko sem se poglobil v njegovo življenje, sem videl, da je evropski škof in svetnik.“ Rebula je najprej nazorno in stvarno prikazal Slomškov dom, očeta, mater in sedem bratov in sester, ki pa niso vsi hodili po stopinjah najstarejšega An- tona. Brata Jožef, ki je postal gospodar na domu, in Valentin, ki ga je poslal Anton v srednje šole, a je po maturi omagal, sta mu povzročala velike skrbi in ju je moral denarno podpirati. Po materini zgodnji smrti se mu je dom tako odtujil, da je hotel na počitnice h kaplanu Andreju Prašnikarju, ki mu je nadomestil mater, dom in mu pomagal do duhovniškega poklica. Slomšek je študiral z lahkoto, na liceju v Ljubljani je bil nekaj časa Pre- šernov sošolec, potem je odšel v Senj, ker so mu rekli, da lahko preskoči en letnik, kar pa ni držalo. Po novi maši sept. 1824 je bil po dve leti kaplan na Bizeljskem in v Novi Cerkvi, od 1829 do 1838 pa spiritual v celovškem bo- goslovju. Tu se je posvetil izobrazbi bogoslovcev v slovenščini in jih dvakrat na teden vadil v govoru in pisavi, za praktično vajo pa jim je dajal prevajati najbolj znanega nemškega mladinskega pisatelja Krištofa Schmida. Te prevode je potem cele noči popravljal in jih nato izdajal v knjigah. Z njimi je položil temelje slovenski mladinski literaturi. Delo je nadaljeval kot nadžupnik v Vuzenici (1838-44), kjer je 1842 izdal znamenito knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli, ki je izšla v 4000 izvodih v prvi izdaji, doživela dva ponatisa, prevod v češčino, iz Moskve so naročili 80 izvodov, na univerzi v Petrogradu pa so jo uporabljali kot pomožno branje pri pedagoškem pouku. Rebula pravi o knjigi: „Kaj vse je bilo v tej knjigi, dišeči od bivanjskega razkošja – računske operacije in nemška slovnica, zemljepis in astronomija, naravoslovje (o drevesih govori s pravim ekološkim čutom) in medicina, prva pomoč ob naravnih nesrečah in pravila lepega vedenja, javne ustanove in vo- jaščina, sestavljanje dokumentov od zadolžnice do oporoke ...“ Junaka sta Blaže in Nežica, kočarjeva otroka, ki hodita v nedeljsko šolo in se učita vsega, kar je v tej knjigi. Ker sta pridna, dobra in pobožna, v življenju uspeta: Blaže se izuči za mizarja, dela dalj časa v Milanu, Nežka služi na gradu in se poroči z grajskim oskrbnikom. Ko sta ločena, si dopisujeta in tako je Slomšek učil mladino, kako je treba pisati pisma.

113 Nato je bil Slomšek dve leti stolni kanonik in dva meseca celjski opat, dne 5. julija 1846 pa je bil v Salzburgu posvečen v lavantinskega škofa. Spadal je med najmlajše avstrijske škofe, bil pa je tudi edini avstrijski škof, ki ni dobil nobenega cesarjevega odlikovanja. Kot škof je dosegel 1858 razmejitev krške, lavantinske in sekovske škofije, da je čim več štajerskih Slovencev prišlo v la- vantinsko škofijo, katere sedež je leto pozneje iz odročnega in nemškega Št. An- draža prestavil v Maribor in ga s tem poslovenil. Umrl pa je že 24. sept. 1862. Kot škof je leta 1853 dosegel ustanovitev Društva sv. Mohorja, ki se je po desetih letih preimenovalo v današnjo Družbo sv. Mohorja. Do konca prve svetovne vojne je bil sedež v Celovcu in je dosegla 90.000 udov ali naročni- kov knjig, zdaj delujejo Mohorjeve družbe v Celovcu, Celju in Gorici. Rebula je ganljivo opisal Slomškovo pripravo na smrt in počasno umiranje, ki je bilo junaško in svetniško. Iz Rebulove knjige stopa Slomšek v vsej svoji veličini: svetniški človek v vsakem pogledu, velik Slovenec, a prav tako velik humanist do drugih narodov, goreč dušni pastir v spovednici in na prižnici, druge pa je prekosil tudi v tem, da je pripravil duhovne vaje za berače in izdal pastirski list Beseda žganjepivcem (1851). Eno leto pred smrtjo je imel v adventu 7 govorov o nebesih, kar je spet nekaj posebnega. Več let je izdajal almanah Drobtinice in oskrbel več nabožnih knjig, ki so doživele vrsto ponatisov. Tako je Rebulova knjiga o Slomšku verna zgodovinska biografija in pristno umetniško delo.

Pri založbi Mihelač v Ljubljani je izšel roman pisatelja Alojza Rebule z naslovom Kačja roža (1994). Ta naslov je drugo ime za divjo potoniko, ki škrlatno cvete sredi kraških kamnov, predstavlja simbol Krasa in njegove vitalnosti. Večina dogajanja se odvija prav na Krasu, sredi borovcev, brinja, hrastov, kamnitih in blatnih poti. Junaka sta dva, vsak s svojo pisavo, da je že na zunaj označeno, kaj zadeva enega, kaj drugega. Italijan Amos Borsi ima ležeče črke, Slovenec Stanko Križnik navadne. Borsi je doma iz Florence, oče je bil Italijan, mati Judinja. Njegov stric ga je takole priporočil fašističnemu generalu Ceccheriju, ko ga je prosil za službo v Trstu: „Amos je človek, ki hoče skozi življenje z Dantejem. S poezijo! S tem je povedano vse!“ Slovenski Amosov vrstnik je Stanko Križnik, ki študira v Ljubljani klasič- no filologijo, je pesnik in bolehen fant. Oče Križnik ima šestdeset let, ker ni hotel napraviti učiteljskega izpita iz italijanščine, je zgubil službo. Hči Nataša študira glasbo in neprestano igra klavir.

114 Amos se zanima za Slovence, išče slovenske knjige po knjigarnah, a mu odgovarjajo, da slovenščine ni. Seznani se s Stankom in ta mu daje lekcije iz slovenščine. Postaneta prijatelja in tudi Nataša ga privlači, toda ta ima za fanta komunista Dušana. Amos je v uradu za politične zadeve videl dokumente o vseh nadzorovanih Slovencih. Šef mu je stalno naročal, da mora pisati poroči- la o Slovencih, Amosu pa se to upira, ker je proti nasilni asimilaciji. Dušanu svetuje, naj se umakne iz Trsta, ker ga bodo zaprli, toda Dušan mu ne verjame. V vasi sta živi še dve osebi: župnik Jamar, zaveden Slovenec, ki zna braniti vero in narodnost, in invalid Zorze, ki je zgubil v prvi svetovni vojni obe nogi in čaka, da mu pošlje kraljica voziček. Izmed Italijanov je živa zagrizena fašistka, 20-letna učiteljica Romilda Spasimo, ki bi rada otroke prvi dan poitalijančila: poskrbi jim uniformo, a je nočejo obleči. Vrti se okrog Amosa, ki se pa ne zmeni zanjo. V romanu nastopa še komisija za spreminjanje slovenskih priimkov v italijansko obliko, in pisatelj podaja njeno „strokovno“ delo v humorističnem ključu. Prišlo je do prvega tržaškega procesa in štirje so bili obsojeni na smrt in ustreljeni, tudi Natašin Dušan. Nataša je dala sliko ustreljenega na mizico pred vhodom v svojo sobo z lučko. Amos je vedel, da je s tem njegovih obi- skov pri Križnikovih konec. Vendar ji je pisal francosko pismo, potem jo je obiskal in jo prosil, naj mu zaigra Beethovna, po igri jo je objel in poljubil, a ga je oštela in zapodila. To je bil njegov zadnji obisk pri Križnikovih, obiskoval pa je še Stanka, ki je bil v bolnišnici. Stanko je sanjal o Grčiji, kamor ga je vleklo, in je Amosu tako živo opisal pot po Grčiji, kot bi hodil po njej. Amos se je s šefom vedno manj razumel. Podal je ostavko, toda šef je ni hotel sprejeti – stric je bil preveč vpliven. Ko sta se zadnjič sprla, mu je rekel, da mora iti naslednji dan h Križniku na preiskavo. Amos se je uprl, potegnil samokres in se vpričo njega ustrelil. Na pokopališču je Nataša nasadila vrtnice na njegov grob. Umrl je tudi Stanko in malo za njim oče, ki ni prebolel, da so ga prekrstili v Crocianija. Roman prikazuje torej dobo fašizma med primorskimi Slovenci, ko so jim zaprli 400 osnovnih šol, razpustili vse organizacije, prepovedali časopise in slovenske knjige. Razmere so bile brezupne, nikjer upanja v dogledno rešitev. Vendar Rebula teh razmer, te tragike ne razglaša z velikim zvonom, ne joka in ne preklinja, vse podaja skozi doživljanje dobre slovenske družine Križniko- vih, ki trpijo krivice in preganjanja, vendar se ne vdajo, se ne zlomijo, ne obupajo. Oče Leon je mož starega kova, značajen in zaveden, izpit po štiridesetih letih poučevanja mu je pod častjo. Amosa sprejema v hišo, ceni njegov značaj

115 in trezno politično zadržanje, vendar pa ga moti to, da je pač Italijan. Tudi polovica židovske krvi v njem ne more tega zabrisati. Prav tako sprejme in pogosti kolego učitelja Rifnika, ki pride v črni srajci in z učiteljskim izpitom in z dekretom za Abruzzo. Križnik pa nasprotno pravi: „Ponos, tega si hočem kot Slovenec privoščiti! Enkrat živim, enkrat sem Slovenec in to enkratnost si hočem privoščiti!“ Nataša je ljubila Dušana, čeprav je bil materialist, toda ko ga je gledala, kako se je razdajal za druge, kako je vozil svojo pobožno mater na Sveto goro, „kadar ga je videla tako izgorevati, iz neznanske sle po pravici, se ji je zdelo, da je tisti žar mogel biti le Božji: morda je Dušan že bil nevede v polnosti Božjega kraljestva“. Stanko je pesnik, živi med Ljubljano in kraškim domom, odkriva se le Amosu, ki je prav tako pesniška duša. Izmed njegovih pesmi je pisatelj navedel samo odlomek Kačje rože, ki ga je pred smrtjo poklonil Amosu. Živa sta seveda župnik in invalid Zorze, neizraziti pa so trgovci, ki se zbirajo v kraški jami in v kamnolomu. Ni jasno, kaj so sklepali in ukrepali. Ves roman je zavit v bujno kraško naravo, v kateri vse zeleni in cvete in prepeva. Rebula zna podajati kraški svet z vsemi njegovimi značilnostmi, v vseh letnih časih, podnevi in ponoči. Roman je nastal iz igre Operacija Timava, ki jo je napisal za Slovensko gledališče v Trstu, le da je roman razširil z osebami in problemi. Ob pisanju igre in romana je imel pred očmi nekatere zgodovinske osebe.

Julija 1994 je tržaška Založba Mladika izdala posebno antologijo odlomkov iz Rebulovih knjig z naslovom Severni križ in s podnaslovom: Slovenski utrinki na umetniškem in miselnem nebu, izbrani in ponatisnjeni za sedemdesetletni- co, ki jo slavi Alojz Rebula. Knjigo so uredili Diomira Fabjan Bajc, Saša Marte- lanc in Marij Maver. Odlomki so zajeti iz desetih Rebulovih knjig in dveh revij. Na prvem mestu stoji kraška vas, pogreznjena v močan vonj po skuhanih tropinah: „vse se ji je v tej noči zazdelo tu novo in tuje, a prav zato blizko, pošteno in osrečujoče. In ko ji je roka sama po sebi v temi padla na kljuko kolone, je začutila, da je končno doma: borjač, latnik, pod latnikom kockasto pristriženi pušpani, dobri duh po živini, topla, domačnostno razmetana kuhinja, hlebec kruha na mizi in ljudje, ki je edini ne varajo. Poljubila bi zidove domače hiše in se zjokala.“ In za domom takoj narodnost, ki je „nujna sestavna prvina“ vsake osebnosti. „Pri premnogih vprašanjih se moramo Slovenci vdano povračati k nekemu preprostemu dejstvu: k našemu številu. Malo nas je.“ Toda majhnost ima tudi

116 prednosti: „Zato je pripadnik majhnega naroda najbližje resnici, on stoji tako rekoč na radiranih tleh, njegov pogled ne pozna velikaških tančic, koordinate njegovega bivanja so postavljene v izvirno tesnobo človeškega pogoja, njegov odnos do usode je lahko povsem sorazmeren, spopad z njo čist do brezupa.“ Nemezijan, Jacig po rodu, odpeljan v Rim, kjer se je napil grške in rimske kulture, je na stara leta iskal domovino, ki jo je valjar vojne v zadnjih petnajstih letih nespoznavno zmendral. Stoji na meji in se sprašuje: „Koliko je bilo še v meni Jaciga in koliko človeka? Kje je bila domovina? Ali na tistih poljih tam onkraj sivih žrel peskolomov? Ali ji ni bilo meja?“ Pri ponovnem razmišljanju o domovini pride Nemezijan do spoznanja, da je važno samo to, da si „človek, človek čim bolj“, z drugo besedo „dober človek“. In Rebula je ustvaril v svojih delih celo vrsto dobrih ljudi, ki se borijo za resnico in pravico in za svojega bližnjega. Pri tem ne igra narodnost vloge, dobri ljudje so povsod, kakor so tudi slabi povsod. Poleg zamejstva in Slovenije je Rebula predstavil tudi Kanado in Združene države Amerike, kjer je odkrival svetniškega škofa Barago in slovenske izse- ljence. Starejši izginjajo v ameriškem jezikovnem morju, izseljenci po zadnji vojni pa se držijo in ohranjajo jezik in narodno zavest. Najbolj pretresljivo pa je bilo Rebulovo srečanje v Crested Butteju, kjer je odkril 40 propadajočih nagrobnikov za prav toliko dolenjskih fantov, ki jih je skupaj zasulo v rudniku. Nesreča je zapisala smrti tudi cvetočo slovensko naselbino. Tujina je toliko Slovencev pogoltnila, toliko zapuščenih grobov so pustili za sabo, a tudi toliko cerkva in prosvetnih domov. V enem izmed njih piše Rebula na mizi, v kateri je vžgan obrazec „Preseren club“. Stopil bo k Prešer- novemu potoku, „pokleknil bom med njegovo kamenje, zameseno z rudni- nami, in lovil v dlani iskre njegovega zlatega prahu ...“ V drugem delu ugotavlja: „Biti Slovenec danes, na pragu leta 2000, se pravi v času jedrskih arzenalov in vesoljskih poletov, v času računalniške estetike in filozofije o mrtvem Bogu, očitno ne more biti isto kot biti Slovenec denimo v Trubarjevem letu 1550, v Prešernovem letu 1848 ali v Krekovem letu 1914.“ Slovenec bi moral imeti vsaj eno veliko zadoščenje: da vidi zahajati božan- stva iz moči in številk, pred katerimi je še pred nekaj desetletji utegnila njegova narodna zavest veneti. „Z eno besedo: Slovenec je danes vkrcan na prav isti minirani splav, na katerega so vkrcani veliki, Rus in Američan, Nemec in Francoz, Anglež in Kitajec ... Slovenec, kaj naj si bolj želi, kot da gleda v čudež in grozo prostora in časa iz neke izmirjene slovenske polnosti. Saj mu je samo enkrat dano razkošje življenja in smrti: nič več kot enkrat mu je dano razkošje, da je Slovenec.“

117 Knjiga Severni križ dokazuje, da je Rebula velik umetnik, miselno in ži- vljenjsko bogat in globok, jezikovno verziran do skrajnosti, tako slovenski in istočasno občanski, zamejec in Slovenec v celoti.

Pri Založbi Mladika v Trstu je 1996 izšla nova knjiga Alojza Rebule Pre- visna leta. Dnevnik 1974-1975-1976. Ti dnevniki še niso bili objavljeni, bili pa so pripravljeni za natis, zato se je pisatelj odločil zanje, ko mu je založba ponudila natis, še bolj pa zaradi vsebinskih razlogov. Spomladi 1975 sta izdala Boris Pahor in Alojz Rebula knjižico Edvard Kocbek. Pričevalec našega časa, v kateri je Kocbek potrdil povojni poboj domobrancev, kar je vrglo slovensko oblast s tira: Pahorju so za leto dni prepovedali prihod v Slovenijo, Rebulo so oznovci zasliševali in obiskovali na domu. Ista leta je umrlo v italijanskem zamejstvu več pomembnih slovenskih kulturnih delavcev. Rebulov dnevnik je poln vsakdanjega življenja v Trstu, Gorici in Sloveniji, istočasno pa obsežen razgled po svetu, saj njegovo pero spretno lovi vse va- žnejše dogajanje po svetu. Do vsega zavzema svoja stališča, ki so vedno načel- na in premočrtna, nikoli napadalna ali sovražna, če so dogodki še tako hudi in krivični. Rebula presoja vse s krščansko etiko, s širokim razumevanjem ljudi in razmer, zato rajši odpušča in pozablja, kakor da bi obsojal. Seveda pa nikoli ne popušča pri krivicah in zatiranjih, nikoli pri veri, morali ali etiki. Biti Slovenec je zanj samo po sebi umevno, brez debate ali pomisleka, enako kakor biti človek. V italijanščino je začel prevajati Kocbekovo Tovarišijo za založbo Jaca Book, za kar ga je pridobil duhovnik don Ricci iz Forlija. Prepričan je bil, da bo zbudila knjiga v Italiji velik odmev, češ: „Prebral. Je fantastično. Sem do- besedno navdušen. Prepoznal sem popolno duhovno in kulturno identiteto med Kocbekom in nami (v mislih ima pač Jaca Book, Comunione e Libera- zione, CSEO, a v tem se po vsej verjetnosti moti ...).“ Tovarišijo je Rebula zelo hitro prevedel, izpustil pa je nekaj odlomkov razmišljanj in filozofiranj, ki ne spadajo v pripovedovanje. Ricci je to opazil in dal odlomke prevesti neznanemu prevajalcu, proti čemur je Rebula prote- stiral. Tudi njegovega uvoda Ricci ni sprejel. Seznanil se je z mladim izseljenskim duhovnikom Frančkom Križnikom iz Münchna, o katerem je zapisal: „Še en prijatelj, še en dinamičen kristjan za naš čas.“ Ta si ni bil na jasnem o Kocbeku in je spraševal o njem Rebulo, ki je v dnevnik zapisal: „Odgovoril mu bom: 1) da je po mojem v Kocbeku velik samo umetnik, mislec v njem eklektičen, politik pa brez operativnega talenta,

118 2) da je njegovo do danes nespregledanje bistva tako imenovane NOB dejansko hud minus na njegovi intelektualni osebnosti, 3) da je irealno naprtiti njemu krivdo za komunistično diktaturo v Sloveniji ...“ To spoznanje o Kocbeku še za njegovega življenja je edinstveno, saj so vsi v Sloveniji Kocbeka ali precenjevali ali mu odrekali vsak pomen. Rebula ga je dobro spoznal iz razgovorov in iz njegovih spisov. Julija 1974 je bil z družino na počitnicah v Istri in se družil s pesnikom Jožetom Udovičem, pisateljem Cirilom Kosmačem in pisateljem Pavletom Zidarjem. Največji vtis je napravil na Rebulo Kosmač, ki ga imenuje „pisatelj in grof“. „Grof sedi na zofi, zmagoslavno zvrača šilca borovničevega žganja in pripoveduje, z epsko slovesnostjo. Kosmača je treba ne brati, ampak po- slušati. Poslušati! Z očetom gre bos k ravnatelju gimnazije v Tolmin, tam si nabrska koš knjig za izpit, z njimi se zarije za tri dni v senik. A pride aretacija, in ko se vrne iz zapora, mu oče reče: 'Nisi ne kmet ne gospod'.“ Umrl je prof. Ivan Theuerschuh, Rebuli zelo prikupen „sončen plavolasec, rojen pedagog“. Predvojni poslanski mandat si je „verjetno pridobil s svojim vzgojiteljskim žarom, s svojo človeško odkritostjo in zrelostjo, združeno z možatostjo nastopa. Po vojni je odpredaval na tržaškem radiu na stotine in stotine pedagoških ur. S tisto otroško vero v možnosti vzgoje, ki jo imajo nekateri pedagogi, za katere ne obstaja izvirni greh.“ Dr. Bratko Kreft je na Peterlinovo prošnjo govoril v Dragi, pa je vse razoča- ral, ker smo „morali posrebati leninistično enolončnico. Tudi njegov nagli odhod po predavanju, kako je nekam panično segel po aktovki in izginil, je vpli- val mučno, prav nič akademsko. Očitno je Draga, ki jo je Ljubljana, kot kaže, dokončno proskribirala, začela matičnemu kulturniku goreti pod nogami.“ Kocbek je dopolnil 70 let, pisal mu je, a je razdvojen ob njem med ob- čudovanjem človeka, intelektualca in umetnika ter med udržanostjo do mi- lenarista. V Delu je nalil v Kocbekov „vrč France Novšak nekaj režimske zdrizovine“. Kmalu se mu je pridružil še Jože Javoršek s silovitim napadom na Kocbeka in njegove tržaške pisatelje-prijatelje. Črtomiru Kolencu je izročil za Lipo rokopis Snegov Edena (223 strani), iz katerega pa je moral pozneje izpustiti Kralja Matjaža in štiri odlomke iz novel. Zaradi Kocbekove afere je knjiga za več let obležala v skladišču. Šla je skozi vse cenzure, toda Rebuli kot soavtorju zelene knjižice so se hoteli vodilni maščevati. Umrli so: goriški pesnik Ludvik Zorzut, kulturni delavec France Koblar, pesnik Janko Glazer in še kulturna delavka Dora Vodnik. Rebula se je vseh spomnil s toplimi besedami in jih na kratko predstavil.

119 Pahor mu je 20. januarja 1975 vrgel v nabiralnik Kocbekov intervju, na katerega sta čakala pol leta. Ko ga je začel brati, je začutil, da je „v sobi zadiša- lo po eksplozivu“, „plamenica, vržena v papirnato konstrukcijo iz marksistič- nih resnic“. Kocbek še nikoli ni govoril tako, prvič je uporabil besedo „teror“ na račun komunističnih partnerjev. „Kakšen odstavek je strašen.“ Po izidu knjige so Pahorja ustavili na repentabrskem bloku, ga v procesiji treh avtov spremili do Sežane, ga štiri ure zasliševali in mu vpisali v potni list odločbo, da mu je za eno leto prepovedan vstop v SFRJ. Rebula je hotel zvedeti, kako mislijo o njem, zato je odšel sam v Sežano na mejo. Ustavili so ga in odpeljali na komando milice in po dveh urah čakanja, da sta prišla oznovca iz Ljubljane, sta ga tri ure zasliševala, potem pa spustila brez kazni. Hotela sta zasejati razdor med Pahorjem in njim. Pozneje so ga povabili še v Koper, a tudi domov sta prišla, vendar brez uspeha. Z ženo je bil v Baragovi deželi v ZDA in Kanadi, vozil ga je duhovnik Zrnec. O tem je napisal poseben dnevnik. Umrli so v Gorici Rado Bednarik, na Koroškem Metod Turnšek, v Trstu Jože Peterlin in Elza Antonac. Vseh se je spomnil s spoštljivimi besedami. V knjigi je toliko drobnih podatkov, da jih ni mogoče navesti, toda iz vseh diha pristno slovensko življenje posebno na Tržaškem. Sega pa tudi preko meje, saj sta bila z ženo na Dunaju in v Franciji, v Parizu in Lisieuxu. Ogledal si je Benečijo, ki jo je porušil potres; trudil se je, da bi izpustili zaprta Blažiča in Miklavčiča. Knjigi je dodal Pamfleteido, farso v enajstih slikah, ki je bila napisana ob Kocbekovi aferi in koncertno izvedena v Peterlinovi dvorani v Trstu. Na koncu je še 15 strani fotografij iz tistih časov. S knjigo je napravil Rebula nov korak v svojem leposlovnem ustvarjanju.

Pisatelj Alojz Rebula je izdal pri Mohorjevi družbi v Celovcu nov zgodovinski roman Maranathà ali Leto 999. Že v naslovu je poudaril, da gre za prelomno leto, za konec prvega tisočletja, ki so se ga mnogi ljudje bali, češ da bo tedaj konec sveta. „Mille et non plus mille – tisoč in ne več tisoč,“ so govorili, čeprav so izobraženi duhovniki trdili, da tistega „Mille“ v svetih pismih ni. Ljudje so bili zbegani, odpravljali so se v oddaljene romarske kraje, kjer so mislili varneje dočakati ta dogodek. V Burgundiji, v mestu Auxerre, se je odpravljal v Jeruzalem in na goro Sion skriptor ali prepisovalec knjig Nitard, človek srednjih let, dober in po- božen mož, ki je živel s prav tako dobro in verno ženo Amelijo. Izučil se je v

120 znamenitem samostanu Clunyju in tukaj si je tudi prepisal pot do Jeruzale- ma. Opat mu je svetoval, naj potuje po kopnem. Pridružil se je vojvodu Arnulfu, ki je odšel na pot z dvema služabnikoma. Vojvodinja je prosila Nitarda, naj pazi na njenega moža, ker ne odhaja na romanje iz pobožnosti, ampak iz dolžnosti, ker je oklofutal autunskega škofa. Ni slab človek, toda zapeljujejo ga druščine, turnirji, vino in ženske. Vojvo- dinji je obljubil, da bo odvračal moža od razvad, toda takoj je spoznal, da ni mogel nič vplivati. Pijančeval je in se zabaval z ženskami, ki so ga tudi po več dni spremljale ali ostale pri njem. V Italiji so se ločili, ker je šel vojvoda s spremstvom po morju, Nitard pa je zajahal proti vzhodu. Nekje pri Piavi so mu ponoči ukradli konja, zato je nadaljeval pot peš. V hudi nevihti se je zatekel v benediktinski samostan v Štivanu in ostal tukaj. Slepi opat Ulderih mu je ponudil sobo in hrano, če mu bere eno uro na dan kako nabožno knjigo. Pater Leoncij je samostan takole predstavil: „Samostan? Bil, pred stoletji. Preden so čezenj zlomastili Langobardi in drugi vragi in na koncu še Madža- ri. To je bil res samostan, vreden svojega imena. Ponosna oaza svetega Bene- dikta, sredi čred konj in prašičev! Pol Evrope je romalo k sv. Janezu Krstniku ad fontes Timavi. A danes? Trije patri in dva brata, en konj, tri krave in ena mačka!“ Opatu je bilo 92 let in je kot slepec pletel košare in koše. Na romarja Nitarda se je tako navezal, da ga kar ni pustil naprej. Tudi romar se je navezal na samostan in ob večerih posedel z bratom Akakijem, ki je bil vratar, kuhar in zakristan, v vratarnici in počasi srkal štivanskega pucinčana, ni pa se smel napiti, ker je ženi obljubil, da ne bo pil. Onkraj Timave je bil zaselek v gomazenju kokoši in otrok, ki so se lovili v jeziku, katerega ni razumel. Gledal je sčrnelo slamo na strehah njihovih hišic. To je največ, kar pove o Slovencih, med katere hodi le eden izmed menihov. Pripoveduje, da so Slovenci častili lipo, a še tej so se odpovedovali. Bolj kot za Slovence se je pisatelj zanimal za mogočne hrastove gozdove, za naravo kot tako, za prevozništvo in življenje v samostanu. V okolici je delovala neka tajna bratovščina, ki se je imenovala Bratovščina vesele svežine. Vodil jo je bivši menih, za simbol pa so imeli opico. S samo- stanom so živeli skoraj v miru, podrli pa so križe na pokopališču, Nitarda je eden izmed njih v gozdu ugrabil in strpal v votlino, iz katere pa je pobegnil, ko je ječar zaspal. Na poti proti Štivanu je Nitard ponovno občudoval „obcestne hišice iz kamenja in slame, pogrebno meketanje privezane koze, siromašni samostanski kompleks z izstopajočim lesenim zvoničkom in lipo.“

121 Proti koncu se je spet pojavil vojvoda Arnulf. Ni prišel sam, ampak njegov odposlanec, ker so vojvodo ujeli člani „bratovščine vesele svežine“ in zahtevali veliko odkupnino. Vojvoda je prosil opata, naj mu preskrbi denar za odkupnino, in res ga je dobil pri oglejskem patriarhu, kamor je šel tudi Nitard. V štivanskem samostanu je umrl opat in določil, da lahko ostane Nitard v samostanu do smrti. Nitard, Leoncij in Akakij so čakali konec leta v vratarnici in pili: „Nitard je smrtno bled pogledal na uro. Vrglo ga je pokonci. Polnoč! Bilo je strašno, tisto iztreznjenje. ‘Konec!’ je zavpil. Akakij se je zgrudil na kolena. Leoncij je dolil obema, ko da nič ni. ‘Konec!’ je ponovil Nitard, tudi sam na kolenih. ‘Kakšen konec!’ je rekel Leoncij, ‘konec je že bil!’ ‘Kaj?’ ‘Pred dvema urama!’ Za toliko je bil namreč naravnal nazaj Melanhtonov časomer. ‘Kar stopita pogledat, kje stojijo zvezde!’ je rekel in vstal, da bi naravnal napravo na drugo uro novega dne.“ Čez nekaj dni se je Nitard poslovil, da se vrne k svoji ženi v Burgundijo: „Poslovil sem se od vsega, a ljubim naprej vse.“ V najnovejšem romanu je poustvaril Rebula stiske in težave ljudi, še posebej ljudi tukajšnjih krajev, ki so jih razmere tistih časov pripeljale do prepri- čanja, da bo ob zatonu prvega tisočletja konec sveta. Na različne načine so se pripravljali na ta veliki dogodek, devinski grof si je npr. dal izkopati podzem- sko zaklonišče in ga obdal z marmorjem, v štivanskem samostanu so nekateri verjeli v konec sveta, drugi ne, mirno so čakali in pili domačega pucinčana. Romar Nitard se je poslovil od oblakov morja, izvirov Timave, -mogočnih kraških hrastov,- od vsega stvarstva, tudi od gob in jurčkov. Za marsikaj prosi Boga, naj ostane tako, kot je zdaj, ker ne more biti lepše in popolnejše. Napi- sal je nekaj pisem ženi v Burgundijo, v prvem je kot Adam opisal sanje, kako je šel za neznancem proti raju ali Vrtu, kakor ga imenuje. Slovenci živijo nekje onstran Timave, nobeden ne nastopa osebno, le eden izmed menihov zahaja mednje in jih skuša spreobrniti, v kolikor še verujejo v lipo. Rebulovi opisi narave so mogočni orisi od stoletnih hrastov do najmanjših cvetk, od dolin do zasneženih hribov, vendar pa se ljudje malo premikajo od samostana. Tudi nastopajočih ljudi je malo, so pa živi in nazorni, vsak enkraten značaj. Vsak prenaša svoje križe in težave, ki so v vseh časih več ali manj enaki.

(Mladika 1968, str. 17-18; 1971, str. 169-170 in str. 193; 1972, str. 197-199; 1977, str. 153-154; 1981, str. 18; 1982, str. 36-37; 1986, str. 141-142; 1989, str. 17-18; 1992, str. 25 in str.2-193; 1994, str. 126- 127 in str. 153; 1995, str. 23; 1996, str. 150-151; 1997, str. 91-92) (Literarne vaje 1968-69, str. 126-127)

122 VINKO BELIČIČ

Rodil se je 1913 v Črnomlju, dovršil gimnazijo v Novem mestu, slavistiko v Ljubljani, od 1945 poučeval v Trstu. Izdal je pesniške zbirke Češminov grm (1944), Pot iz doline (1954) in Gmajna (1967), knjige črtic in novel: Kačur- jev rod (1952), Dokler je dan (1958) in Nova pesem (1961), povesti Molitev na gori (1943) in Zelenica pod Krnom (Glas zaveznikov, Trst, od 4. do 21. febr. 1947), s pesmijo in prozo pa sodeloval pri zamejskih katoliških revijah. Beličič je sin Bele krajine, siromašne kraške deželice s svojstveno lepoto in še vedno živimi starimi narodnimi običaji. Ko je štirileten v prvi svetovni vojni izgubil očeta, sta se z materjo preselila v skromno hišico v Rodinah. Tu mu je v samoti in revščini potekla mladost, zakaj razen matere ni imel druge družbe kot živali v gozdu in na travnikih ter bele breze in cvetoče češminove grme. Sem se je ob vsaki priliki vračal iz šol, dokler mu druga svetovna vojna ni zaprla domačih vrat in ga postavila na rob kraške gmajne in življenja, v mislih pa je ostal vsaj do materine smrti bolj v Beli krajini kakor v svetu. Iz mladostne osamelosti in belokranjske naravne lepote so pognale prve Beličičeve pesmi in črtice, ki so izhajale v tedanjih revijah in pričajo o avtorjevi mehki lirični nadarjenosti. Vendar pa se je prvič samostojno predstavil s povestjo Molitev na gori, ki je že prej izšla kot podlistek v Slovencu in ostala njegov najdaljši tekst. Očitno je in tudi sam je izjavil, da jo je napisal na tezo: greh – očiščenje. Akademik in poznejši profesor Janko Petrušič nekako nehote zapelje študentko Mojco Mihelakovo, zato ga je sram pred seboj in njo, začne se je izogibati in sklene, da mora delati pokoro in se očistiti. Ona se čuti ob njegovem izmikanju ponižana in izdana, zato se oddalji od njega in šele po petnajstih letih se končno poročita. Vsako tezno pisanje je nevarno in tudi Beličič ni v celoti uspel. Zgodba je malo realna, tudi oba junaka preskromno psihološko poglobljena in utemeljena, profesor je bolj čudak kot tragični junak. Veliko bolje je zajeta belokranjska vas s Petrušičevo materjo, ki je preprosta in resnična. Višek knjige predstavlja opis njene smrti. Vse skupaj

123 pa je zavito v intimne in lirične slike iz narave, ki spominjajo na Jalna, samo da je Beličič tišji in nežnejši. Leto pozneje je izšla Beličičeva zbirka Češminov grm. V njej je veliko belokranjske lepote, na kar kaže že naslov, nastopajo pa tudi vojni motivi, v katerih je pesnik izrazil bolečino in spoznanja tistih hudih dni, ko je po vsem svetu tekla kri, Slovenci pa so se idejno razcepili in sovražili. V povojnih črticah in novelah je Beličič našel svojo obliko in vsebino. Svoj svet je omejil na družino in neposredno življenjsko okolje, iz katerega posega in ga razširja v spomine na Belo krajino, ki je skoro mistično povezana z njegovo mladostjo. Ta njegov svet je sicer majhen, vendar ni ozek, ker se v njem odražajo tudi veliki problemi in dogodki širokega sveta, od vesoljskih raket do političnega dogajanja. V zbirki Kačurjev rod si je vzel za vodilo Cankarjeve besede; „Prva čednost je zvestoba spoznani resnici. Resnica pa je podoba svobode, lepote in večnega življenja.“ Zato v vseh svojih črticah zavzema jasno stališče do dogajanj okrog sebe, toda vsega se dotika obzirno, prej hoče omiliti bolečino in tolažiti, kakor pa zasekati novo rano. Vse skuša razumeti in na vse se obrača s prošnjo: „Ži- vljenje je tako čudovito ... in tako silno kratko! Zakaj si ga otežujemo? Zakaj se nimamo radi? Zakaj si ne pomagamo? Zakaj se grizemo, ko smo sopotniki ...“ Prva povojna pesniška zbirka Pot iz doline obsega 27 pesmi, razvrščenih v tri cikle. V prvem prevladujejo osebne bolečine ob prelomu časa in spominu na dom. „Ubogi kakor kamenje na poti, / ki čezenj časa voz drvi, / strmimo v luč nekdanjih dni.“ (Sončni zahod) Mesto ga duši: „Ne zadržujte me – jaz sem bolan!“ Vleče ga v pristan, od koder lahko vidi „pozlačeni Sveti Križ“, ki je „moj paradiž“. (Moj paradiž) „Težko je, težko živeti!“ (Pri Svetem Justu) „Če- šminovi rdeči grozdiči / mi zgoščajo v prsih spomine.“ (Sajavi so že lešniki). Drugi ciklus, Gorske večernice, je nastal v Sužidu pri Kobaridu, v planinskem svetu, ki ga je tako prevzel, da ga je iztrgal iz misli na dom in preteklost ter mu vdihnil nove pesmi, nove primere. V tretjem ciklu se začne borba med dvojno človeško naravo. Zdi se mu, da bi je ne mogel poljubiti „s pelinastimi ustnami“, kljub temu pa ga „slasti- željne oči“ mamijo in mu dražijo „zbujene čute“, da vzklikne: „O da sem jaz potepuh, / kako bi užil te minute, / kako opil srce!“ Razum pa mu pravi: „Ali meni je ozka pot / usojena skoz dolino, / odmerjen je skromen kot, / nalito je trpko vino / - že od davnega dne.“ (Ve, slastiželjne oči). V zbirki je Beličič umetniško lepo napredoval. Verzi so izpiljeni, zveneči, prepleteni z novimi, izvirnimi primerami, misli so tehtne, izpoved iskrena, globoko pretresljiva.

124 Osnovni ton zbirke 15 črtic Dokler je dan je trpek, otožen in resen. „Prva angleška beseda, ki sem se je naučil, je bila ‘displaced’,“ pravi v naslovni črtici. Displaced – razseljenec, ne besedo, njeno bistvo, življenje, ki ga označuje, je spoznal in zaživel od tistega dne, ko je prvič opazil to besedo odtisnjeno nad svojim zatočiščem. In začel se je križev pot razseljenca s številno družino in nestalno službo, z eno nogo v Trstu, z drugo preko morja, z dušo pa prikle- njen na skromni dom v Beli krajini. „Tudi mene tišči k tlom stotero težav in ovir, da včasih ne morem niti živeti niti umreti.“ Najbridkejše pa je spoznanje, da iz „mračne doline“ ni izhoda: „Naj grem kamorkoli, jaz ne bom nikdar nikjer doma: zakaj preveč je bilo moje življenje razbito v tuja si razdobja.“ Vsakdanjim težavam življenja se pridružujejo duševne stiske, negotovost, misel na smrt, borba za večjo popolnost, jasnost, širše razumevanje, skrb za bodočnost, spomini na mladost. Toda kljub temu, da je zbirka izrazito osebno izpovedna, odseva iz nje tudi tržaško življenje. Zlasti izseljevanje, šola itd. Posebno lepo je naslikana narava, ki je Beličiču kot drago bitje, h kateremu se zateka po dnevnem delu in življenjskih težavah. Na Opčinah, kjer si je ustvaril dom, se je spet srečal z gmajno, podobno rodni belokranjski: „O gmajna – in zdaj sva spet skupaj ... Mislil sem nate in koprnel po dehtivem drobnem žoltem in vijoličastem cvetju tvojih tal, po brinju in mladih borih, ki so pognali upapolne svetlozelene svečke ... Midva sva si močno podobna in si imava veliko povedati.“ Višek proze je dosegel Beličič v Novi pesmi, ki obsega 14 črtic, nekake pesmi v prozi, na kar kaže že naslov. Življenje je še vedno težko, da se mu včasih zdi: „Znorel bom!“, toda na koncu mu poje kos v megli, da „bo jutri nov dan: svetal, spočit in pogumen“. Jedro zbirke predstavlja družina, zlasti v drugem ciklu, kjer se igra, pogovarja in sprehaja z otroki in jih vzgaja. Cer- kveni prazniki mu še čarajo mladost v Beli krajini, vendar spomini niso več tako bridki, češ „jaz res nimam po kaj hoditi nazaj. Ves tisti mali zlati svet je v meni.“ Spoznal je tudi, da „nikdar ni sam, kdor ljubi naravo“. Vse pripovedovanje gre skozi prizmo osebnega doživljanja in čustvovanja, rahlo in zaupno, kakor bi se s prijateljem odkritosrčno pogovarjal o svojem veselju in žalosti, o upih in razočaranjih, o družinskih zadevah in dogajanju v velikem svetu. Pri tem ni pasiven opazovalec, ampak do vsega zavzema jasno in načelno osebno stališče, vedno pa obzirno in brez obsojanja. V vseh Beličičevih delih je nekaj grenkega, trpkega, vendar to ni brezupni pesimizem, ker vedno najde kak žarek svetlobe. Še več, pisatelj se zna dvigniti tudi do humorja in ironije, s katerima se nekako zviška ozira okrog sebe in gre z nasmehom celo preko resnično žalostnih strani življenja.

125 Presenetljivo življenjsko in umetniško zrelost pa je Beličič dosegel v pesni- ški zbirki Gmajna. Gmajna - to kaže že naslov - ni samo prizorišče, ampak je junakinja nove zbirke. Pesnik jo obiskuje in doživlja v vseh letnih dobah in dnevnih urah, veseli se njenega pomladnega cvetja, zelenja, ptičev in njihovega petja, a tudi v jeseni in pozimi, ko vse utihne in še bolj zveni njegovo srce. Tako spremlja knjiga gmajno skozi vse leto, pri tem pa pesnik zvesto zapisuje razpoloženja, ki se mu zbujajo ob njej. Gmajna mu je nevesta, ki mu odvzema „ ves mrzli strup / znanja človeške- ga, ves brezup“. Ob cvetočem drenu misli na velemesto (Trst) „tam zad“, kjer so „boji, gnev, tekma in zavist“. S „pečine stasite“mu duh po gmajni ne da več dalje, čeprav ga mami vetrič iz domovine in ga iz nje gleda detinstvo; sinji večer mu poje, da „kratek je dan, kakor mavrica mine: / zajde, obmolkne, odleže ... in gremo Domov“. Do tedaj pa si želi: „Ostani vse dolgo, čimdalje tako / v brezčasju, v sladki pozabi, / v sopenju smrek od sončnega vetra, / v drozgovi pesmi, ki odpira in celi srce.“ Še vedno hodi po trdi poti sovražnikov krivice, „malo vas gre z mano“, a ni ga strah, „dalj hodim, bliže so mi zvezde“. Večer je, „molk in mračina použivata v meni / breme tujih besed in lastnih skrbi“, iz srca pa mu poganja „bela roža“: „rada bi v Tvoje svete dlani“. Na koncu je še Zahvalna pesem „za ljubo gmajno ... za ta moj zemski raj“. Zbirka Gmajna je zrela izpoved uravnovešenega človeka, ki ga je sicer usoda potisnila na rob življenja, na prag kraške gmajne. A mogoče ga je ravno žilava, drobnih lepot polna gmajna ojeklenila, da je znal ujeti notranji mir in zadovoljstvo. Še pljuskne v njegovo tišino mestni hrup s svojim mikom, toda podoben je daljnemu grmenju, ki se odmika. Prerasel je vse skrbi in težave in prišel do spoznanja, da je življenje kratko, da bo kmalu treba Domov. Na gmajni se je pesnikovo oko zbistrilo za vso lepoto, ki jo nudi ta skromni, navidezno pusti svet. Gmajna je „stekališče zgubljenih steza“; spomladi je „sladko dišeča, svetlo zeleneča“, nobena drenova vejica ni „brez cveta zlatega, brez sončeca“; divja potomka je „tiha, razkošna, nevsiljiva“; „veter v silnih poljubih gre poln sijaja iz dalje v daljo“; poleti zorijo „lahkotne trave“; „gozd razpreda nevidno anteno in poje“; plameneči ruj mu diha na flavto srca; v jeseni se bleste „rubini šipka, gloga in češmina“. Poleg cvetlic, kamnov in trav pa je gmajna polna kosov, škrjančkov, kobilarjev, taščic in „njih manjših bratov“. Noben slovenski pesnik ni tako vsrkal vase njene lepote, njene mogočnosti in miline in to prenesel v verze, ki so pretehtani, izdelani, pojoči, svobodni, a ne iskano „moderni“. Sploh je jezik v vseh Beličičevih delih plemenita in izbrušena posoda, ki zveni kakor kristal v steklarjevih rokah. Slog je jasen, prepleten s primerami iz narave, liričen, vedno bolj uglašen in izpiljen.

126 Beličič je napisal tudi radijsko igro Več ko bron in cimbale (1964), kjer rešuje zapletena moralna vprašanja. Vinko Beličič je bil prvi prejemnik tržaške literarne nagrade Vstajenje (za leto 1963).

Beličič je izdal 1971 pri Goriški Mohorjevi družbi knjigo Med mejniki (89 strani), v kateri je deset črtic, deset drobnih prizorov iz vsakdanjega ži- vljenja pisatelja samega, njegove družine, znancev in prijateljev, vendar pa je središče vedno avtor sam. Tako je Stavkokaz bridka podoba profesorja, ki je po dvajsetih letih poučevanja še vedno suplent, zato ne more ne stavkati ne zboleti, da ne izgubi službe. V Novi reviji z dokajšnjim humorjem opisuje ustanavljanje nove revije (Most), veličastne besede in načrte nekaterih usta- novnikov, prepire in spletke ob izbiranju prispevkov in končni neuspeh. Pri tem je dodal avtor nekaj trpkih ugotovitev, češ da „najmogočnejši in najsle- pivejši ogenj šviga iz goreče slame“, da smo „vase zagledani, sebi prezvesti, na premajhni podporni ploskvi in zato slabotni; in ostajamo, kar smo: sadovi svojega prejšnjega življenja“. Poštenjak pripoveduje o davkih, ki jih je moral dve leti plačevati za postranski zaslužek, s katerim si je nameraval kupiti „opravo, stanovanje – mogoče kar parcelo“, da bi po tolikem potikanju nazadnje „prišel pod svojo streho“. Toda o njegovi „drobni, zgarani, pošteni de- snici“, ki je podpisala obvezo za davke, se mu je zdelo, „da jo je tisti trenutek poljubil neviden angel“. V Vigiliji vernih duš lista po starem mohorskem koledarju in pregleduje seznam udov. Iz koledarja mu je „ zadišalo po kruhu in vinu, po mleku in sadju, po živini, po milem dimu brezovih drv, po zemlji in vetru, po očenašu s prvinami vseh narečij domovine“. Tedaj je bil „zrak še čist, vode še neokuže- ne, ptice še poslušane, tišina še nepreganjana, ljubezen še sramežljiva, človek še potreben človeku. Uživali ste mali, nepopačeni, nerazmajani svet.“ V Bo- žični spovedi ugotavlja: „Meja med dobrim in zlom namreč izginja, pojmi se mešajo, vsakdo razglaša za dobro in pravilno tisto, kar mu prija, ustreza – in tisto tudi sprejema ... Zakaj svet je zahrbten, zvit, mrzel, sebičen, duša pa je iskrena, rahločutna, topla in ljubeča. Med njima bo večni boj.“ V Sončnici si je kupil teren, da bi si sezidal hišo: „Umreti na svojem!“ Toda po novih regulacijskih predpisih je bilo zemljišče premajhno in pisatelj trpko vzklikne: „Zamudili smo ... Ali je revščina krivda?“ Gospod in pol je zgodba o Sloven- cu, ki je odšel po vojni iz Trsta v Ameriko, se vrnil na obisk kot gospod in pol, pogostil prijatelje, ki so ostali, kar so bili, le nekoliko bolj uslužni do bivšega

127 sotrpina. Samo Osatniku se je vse to gabilo, rad bi bil Amerikanca „usekal po ustih“, toda zavedel se je, da je moč „v oblasti nad samim seboj“. Ob pasjem laježu je tudi spoznal, da „žival razglasi, kar čuti, človek pa mora molčati“. V Gnezdu je avtor narisal velikonočno razpoloženje in prebujajočo se naravo, otrokovo duševnost in njegovo veselje s ptičjim gnezdom. Efa in njen svet je prizor iz resničnega življenja, v katerem nastopa samotarka s pobočja Volnika. V zadnji črtici Med mejniki, ki je dala knjigi naslov, se je strnilo pisateljevo trpljenje povojnih let v nekak biser kot pri školjki. „Usojeno mu je bilo, da se bo rodil v cesarstvu (s prestolnico na severu), dorasel in dozorel v kraljevini (s prestolnico na vzhodu), a življenje dokončno spoznal v republiki (s prestolnico na jugu). Usoda se je povsem izpolnila.“ Muči ga domotožje po Beli krajini, tako rad bi poromal na materin grob. Svet „nenehno naskakuje mojo čuječnost“, toda Bog je „potrpežljivi oče zbeganega otroka, ki ne bo nikdar dorasel“. Kot „iskalec večje svobode“ je obstal v tem ozkem pasu med morjem in mejo, kjer „nenehno ob koga zadevam, vedno sem pod nekimi očmi, vse je vsakomur na dlani“. Ob čakanju na potrditev službe je že skoraj obupal, potem pa je spoznal, da „velja med mejniki ena sama modrost: Ne upaj preveč, ne obupuj prezgodaj!“ Knjiga Med mejniki je nekak mozaik iz pisateljevega življenja, saj gre za resnične dogodke, naj nastopa avtor v prvi osebi ali pa si privzema tuja imena. Petindvajset let življenja „med mejniki“, na prepihu, ves čas z eno nogo v brezposelnosti, ves čas obrnjen proti rodni Beli krajini, ki ga vabi z lepoto iz mladosti, a se ji je odpovedal, ker hoče biti pokončen mož. Nad vsem tem življenjem plava rahla otožnost, a tudi trpki humor, predvsem pa vdanost, živa vera, ki je „moja sreča, moj mir, moja luč, moja lepota“, in življenjska modrost. Zaradi tega so trdote vsakdanjega doživljanja nekoliko uglajene, vendar pa so izpovedi vseskozi pristne, pretresljive in prepričljive. Pisatelj je poustvaril resnično življenje, globoko je posegel vase in brez prikrivanja raz- grnil težave in veselje, brezup in zmage, drobne vsakdanje skrbi, skratka vse, kar lahko zadene človeka v petindvajsetih letih. Oblikovno so črtice dograjene v podrobnostih. Če je poudarek na du- ševnem dogajanju, je vendar avtor oster opazovalec sveta, ki ga obdaja, zato je v črtice vdelal celotno slovensko življenje na tem koščku zemlje, pogosto pa je pritegnil kraško gmajno, kamor se tako rad zateka. Črtice so prave pesmi v prozi, ker je tudi jezik tako izbrušen in plemenit kakor v malokateri sodobni knjigi.

128 Za stoletnico Manzonijeve smrti je Beličič prevedel njegove Svete himne (Inni sacri), da bi tudi Slovenci počastili ta jubilej. Izšle so proti koncu leta 1973 v založbi Mladike v Trstu (Alessandro Manzoni – Vinko Beličič: Svete himne). Beličič pravi v opombi, da je bil njegov namen en sam: „italijanski izvir- nik, uklenjen v disciplinirano obliko in zgoščeno besedo, posredovati slovenskemu bralcu tako, da bo prišla do izraza vsa globina Manzonijeve vere, lepota njegove poezije in pa premišljenost zgradbe.“ V vsem je popolnoma uspel in znova dokazal, da je velik pesnik, saj je mojstrsko prelil Manzonijevo misel in prispodobo v ustrezen slovenski jezik. Knjigi je dodal uvod o Manzoniju, prav tako je razložil vsako himno posebej.

Vinko Beličič je izdal za 60-letnico življenja v založbi Mladike pesniško antologijo Bližine in daljave (Trst, 1973, str. 96).Uredil jo je in ji napisal spremno besedo prof. Martin Jevnikar, pesmi za antologijo pa je izbral pesnik sam. V knjigo je sprejel 54 pesmi: 39 jih je vzel iz prejšnjih treh zbirk, in sicer 12 iz Češminovega grma (1943), 14 iz Poti iz doline (1954), 13 iz Gmajne (1967), 11 je bilo drugod objavljenih, štiri pa so nove. Pesmi so razdeljene v pet ciklov. Prvi trije opevajo tri obdobja pesnikovega življenja: mladostno Belo krajino in medvojni čas, Trst v prvih povojnih letih ter kraško gmajno, na robu katere se je na Opčinah naselil in pognal korenine. Zadnja dva cikla zajemata priložnostne pesmi o krajih ter miselno in religiozno liriko. Antologija prinaša globoke izpovedi Beličiča človeka, ki je živel z materjo v samotni belokranjski vasici, živel v čudoviti naravi, se napil njene edinstvene lepote, vzljubil drobne cvetlice in bele breze in ves živi svet, saj je povoženi ptički zapel občuteno balado. Na Opčinah je na Krasu odkril gmajno, ki je tako podobna njegovi rojstni pokrajini, da jo je vzljubil in je postala njegov drugi dom. Tudi gmajno je prenesel v pesmi kakor še nihče pred njim. V priložnostnih pesmih opeva kraje v bližnji in daljni okolici, od tržaškega Svetega Justa do koroške Kneže in tirolskega Briksna in Svetih Višarij. V religioznih pesmih čutimo iskreno izpoved in globoko vero, saj samozavestno ugotavlja: „Bog, saj si z mano!“ S tem prepričanjem hodi dvignjene glave po poti življenja in odriva zapreke, ki mu jih vali življenje na pot. Poma- ga mu, da je optimist in veruje v boljši svet. Da občuti povezanost tega sveta z onostranstvom, živih z mrtvimi, časa z večnostjo.

129 Ker je bil profesor slovenščine, ima izostren posluh za slovenski jezik. Nje- gov izraz je zgoščen,realističen, pesniško izbran, melodiozen, zato so toliko njegovih pesmi uglasbili. Zlasti lepoto narave zna v njeni enkratnosti zajeti v klasične verze:

„Vse cvetlice so se po prosojnih brežinah sešle za dehteči binkoštni dan. Divji voz časa je obstal, mirujejo konji, strmijo v negibni, prostrani, zeleni sijaj.“

O Beličičevem jeziku je zapisala Zora Tavčar v Celovškem Zvonu (1993): „Že sam jezik je, kakor da si se skopal v pristni, sočni slovenščini, ki diši še malce po Beli krajini, malce pa tudi po meti in timijanu in žepku – in seveda po pesniku, ki mu je vsaka beseda cekin ...“ Antologija dokazuje, da je Beličič resničen pesnik, ustvaril je bisere, ki so pognali iz srčne krvi na težki življenjski poti. Vodila sta ga Bog in Lepota, a čeprav je bila pot strma in kamnita, ga je pripeljala na Parnas, kjer je natrgal žlahtnih sadov. Njegovo umetniško delo omenjajo vse povojne literarne zgodovine, njegovo pesem Moje Rodine so sprejeli v veliko antologijo slovenske poezije Živi Orfej (Ljubljana, 1970), njegove pesmi in črtice so v šolskih berilih. Ob Beličičevi 80-letnici je revija Mladika skupaj s Knjižnico Dušana Čer- neta ponatisnila antologijo Bližine in daljave v miniaturni obliki.

Tržaški pesnik in pisatelj Vinko Beličič je izdal februarja 1975 pri založbi Tabor v Trstu deseto leposlovno knjigo – Nekje je luč. Obsega 122 strani in je izšla v petsto izvodih. Kakor tolikokrat se je tudi tukaj Beličič povrnil v rodno Belo krajino in jo prikazal med zadnjo vojno. Osrednja oseba je Tomečka, pisateljeva mati, in po njej ima naslov prvi del. V desetih poglavjih je prikazal njena poslednja leta, in sicer od trenutka, ko izobesi ob italijanski zasedbi Bele krajine belo zastavo, kakor je bilo ukazano, do smrti. Edini sin Apa (pisatelj) se je vrnil iz kratke vojne in začel kmetovati, ker mu diploma v tistih časih ni nič koristila. Izposodil si je kravo, popravil in pobelil skromno hišico s slamnato streho, se poročil, toda v Beli krajini so se pojavili prvi partizani, nekaj idejnih nasprotnikov so ubili, obiskali so tudi Apa in ga vabili k sodelovanju, ta pa se je pred njimi umaknil v Ljubljano. Mati je počasi hirala in končno obležala.

130 V mislih je preletela svoje težko življenje, nato je čisto mirno „prestala, kar je vse žive še čakalo“. Drugi del ima naslov Drevesnica in prav tako v desetih poglavjih prikazuje razvoj Osvobodilne fronte in partizanskega gibanja v Beli krajini. Ta del je torej politične narave, s prvim je povezan le po Beli krajini. Za ta del navaja Beličič kot vir lastne doživljaje in spomine ter knjige avtorjev Fajfarja, Vogri- ča in Ižanca, ki so pisali o dogajanjih v Beli krajini. Prvi del je zelo liričen, topel, brez epske širine, vsako poglavje je samostojna celota. Pesnik Beličič slika rodno deželico s srčno prizadetostjo, povsod vidi drobne lepote te kraške pokrajine. Najlepše je naslikal mater, ki mu je bila vse, odkar je kot otrok izgubil očeta. Zanj si je pritrgovala, da ga je poslala v šole, zato ji je bil vse življenje srčno vdan in hvaležen. Dobro je poustvaril njeno osamelost, njeno stradanje zadnje leto in njeno smrt, ki je preprosta in mogočna. V drugem delu je dogajanje bolj nakazano in našteto, pripovedovano, avtor na manj kot 60 straneh ni mogel poustvariti vse groze in težav tistih vojnih časov in razmer. Kar pa je povedal, je povedal trezno in v skrbi za resnico.

Med rednimi knjigami Goriške Mohorjeve družbe za leto 1980 je izšlo Be- ličičevo Prelistavanje poldavnine. To je njegova že enajsta leposlovna knjiga. Na prvi pogled je ta knjiga novost v Beličičevem pisateljevanju, ko pa jo prebereš, spoznaš, da se je spremenila le zunanja oblikovna podoba. Zajeta je namreč iz pisateljevega dnevnika, ki ga piše v povojnih letih, in sicer je vzel iz različnih let od 1948 do 1974 take odlomke, da je iz njih sestavil 18 enot, zaokroženih sestavkov, ki bi lahko tudi samostojno živeli kot črtice. Tu je iz svojih srečanj predstavil osem važnejših mož, dva italijanska šolska nadzorni- ka Salvinija in Cronio, kiparja Goršeta, pesnika Janežiča in Vodeba, pisatelja Turnška, politika Agneletta in prof. Muhra. Ob teh se vrstijo enote o menzi v Ulici Bellosguardo, o stanovanjskih težavah na Proseku, o nastanku in spre- jemu zbornika Tabor 1951, o težavah pri pridobitvi italijanske diplome, o počitniških doživetjih na Višarjah in podobnem. Beličič je v teh odlomkih izrazito liričen in oseben – kakor v prejšnjih knjigah -, središče vedno sam, obrnjen vase, ob njem žena in družina, ki se počasi združi in poveča ter prinaša nove skrbi in težave. To je njegov „mali svet“ in ta svet ga tako zajema in napolnjuje, da je „veliki svet“ precej odda- ljen in le od časa do časa vdira v njegov svet. Če to knjigo primerjamo z drugimi dnevniki, da omenjam le najbližja Rebulo in Pahorja, so razlike velike: v njihovih dnevnikih v esejistični obliki

131 odsevajo pisatelj, čas, razmere, filozofija, politika ,idr., Beličič pa tudi v dnev- niški obliki ni šel preko lirične izpovedi. V tem je njegova odlika in tudi meja. Vsak dnevnik je oseben, vendar bi nepoučen bralec ob tolikih drobcih iz ta- kratnega življenja, ki je bilo za tržaške Slovence tako prelomno in usodno, rad zvedel nekoliko več, predvsem od avtorja, ki je živel sredi tega dogajanja in ga tudi sam sooblikoval. Morda bi bil to lahko napravil vsaj v obliki pripomb ali dodatkov. Kakor v prejšnjih knjigah je tudi tukaj narava tisti element, v katerega se pesnik zateka v stiskah in težavah, se v njej sproščuje in navdihuje, črpa člo- veške in umetniške moči. Jezik je pesniški, mojstrski, pretehtan, izpiljen in izbrušen, da kar zveni v sočnosti in svežini primer. V tem svojem svetu je Beličič velik in resničen umetnik.

Pri družbi sv. Mohorja v Celovcu je izšla 1981 dvanajsta leposlovna knjiga tržaškega pesnika in pisatelja Vinka Beličiča pod naslovom Leto borove grizlice. Nova knjiga prinaša na 106 straneh 20 črtic, ki imajo to posebnost, da je v vseh glavni junak Ambrož (pisatelj sam), dogodki pa se odvijejo v enem letu, zato je knjiga po pisateljevem mnenju lahko tudi povest. Nekoliko nenavadni naslov je pojasnil s tem, da je borova grizlica, z znan- stvenim imenom Diprion pini, ličinka, ki žre borove iglice, pojavi pa se vsakih dvajset let. Ko je grizlica napadla kraške bore, so se pisatelju tako zasmi- lili, da je hodil vsak popoldan na gmajno in uničeval ličinke, ni jim pa mogel do živega, ker jih je bilo preveč. Že ta poteza kaže na pisateljevo sočutno srce in navezanost na kraško gmajno, ki je del njega samega, zato ga prizadene vse, kar se ji slabega pripeti. Vsebinsko zajemajo črtice zadnje leto Beličičevega poučevanja na Lice- ju Fr. Prešeren. Tako zavzema šola precej prostora, saj je bila njegov poklic, posvečal se ji je z ljubeznijo, slovensko literarno in politično zgodovino je razlagal z navdušenjem in srčno prizadetostjo. Pred seboj je imel mladino, ki je prišla v prvih povojnih letih iz italijanskih šol, živela v tujem okolju, odrezana od matične domovine, zato je hrepenela po znanju v materinem jeziku, se učila in cenila svoje vzgojitelje. Toda po študentskih nemirih v svetu 1968 se je tudi slovenska mladina v zamejstvu spremenila. Beličič pa je ostal vedno zvest samemu sebi in svojemu prepričanju, zato je doživel težave in razočaranja. O šoli je zapisal: „Tam danes ni, da bi človek pričakoval srečo. Ne poslušajo, ne verjamejo, ne ubogajo.“

132 Še posebej pa ga je pretresla zasedba šole, ko so zlasti v fizikalnici opusto- šili vse, kar se je dalo, tablo pa popisali z nespodobnimi napisi v več jezikih. Črtico sklepa pisatelj z ugotovitvijo: „Materialno škodo bo oblast popravila pač iz davkov. Bolj me skrbi moralna škoda. Na mlade duše so se ulegle saje in naše delo bo odslej še težje. Strah me je trenutka, ko se bom spet srečal z njimi: z znanimi obrazi, pa z zastrupljenimi srci.“ Vse to ga je pripeljalo do tega, da je stopil v predčasni pokoj. Drug krog predstavljajo avtorjevi prijatelji, ki jih tržaški starejši bralec pozna, čeprav imajo druga imena in so podani s pisateljsko svobodo. Beličič jih ni fotografiral, ampak je poustvaril njihove značilnejše poteze, zraven pa poudaril, da se mu zdi, kot bi bil ob vsakem novem grobu „svet vnovič malce tišji, samotnejši in mračnejši, a srce plašnejše“. Tretji krog predstavljajo: rodna Bela krajina, na katero gleda z mladostni- mi očmi, polnimi naravnih lepot in domotožja, in na slikah, ki so jih zanj po vojni posneli prijatelji; dalje Slovenija v celoti, Kras, na katerem živi in vsak dan obiskuje in odkriva njegove značilne lepote, izleti, letovanje na Višarjah, kjer si nabira novih moči, stiki s prijatelji po svetu – vse to pa je prepredeno s sodobno problematiko. Kot že v prejšnjih knjigah tudi v tej Beličič veliko premišlja o sebi, o svojem življenju, rad bi se izpopolnil, pretresa sebe in svet, ki sta nujno povezana. Vsako jutro moli tudi za tele kreposti: „Vodi me po poti modrosti ... pravice ... dobrote ... potrpežljivosti (potrpežljivosti!) ... zvestobe ... stanovitnosti ... budnosti ... in poguma! Navdihuj mi dobre misli, blagoslavljaj trdne sklepe!“ Knjiga Leto borove grizlice je polna drobnih dogodkov, ki so razvrščeni skozi eno leto pisateljevega življenja. O vsem govori zelo odkritosrčno, iskreno in pogumno, naj bodo to šola ali današnje razmere v domovini. Toda čutiti je, da je za vsem velika pisateljeva ljubezen do mladine in slovenskega naroda. Pripovedovanje je zgoščeno, jezik pretehtan, izbran in mnogo poveden, da poje in zveni kakor pesem v prozi. Knjigo je sklenil z naslednjimi besedami: „Vem, da me boš spraševal, ali sem zdaj popolnoma srečen, ko so vsi dnevi moji. Kdo, ki ima odprte oči in človeško srce v prsih, more biti srečen na svetu? Kdo, nad katerim vihra zmagoviti prapor časa? ... Še dalje bom premišljeval, zakaj človek živi in kako mora živeti. Prosil bom Boga, naj mi pomaga nositi križe, da bi jih sam kot Njegovo orodje lahko pomagal nositi svojemu bližnjemu.“

Leta 1988 se je Vinko Beličič predstavil s pesniško zbirko Pesem je spomin, ki je nekoliko nenavadna za celoten slovenski kulturni prostor. V knjigi

133 je namreč ponatisnil vse pesmi, ki so izšle v dosedanjih zbirkah, in vse, „kar je bilo doslej razgubljeno po časopisih, revijah, koledarjih in zbornikih“. Dodal pa je še 24 neobjavljenih pesmi iz tržaške dobe. Tako bi lahko rekli, da je to Beličičevo zbrano delo, ki ga doživijo veliki pesniki šele po smrti. Knjigi je napisal Predgovor, v katerem je pojasnil, da je razdelil pesmi v dva cikla: v Prvo in Drugo domovino, prva sega od prve pesmi v letu 1932, zaklju- čuje pa se z majem 1945, ko je odšel v tujino; druga obsega daljšo in zrelejšo umetniško dobo od 1945 do 1986, ko je nastala zadnja pesem v tej knjigi. Prva domovina je predvsem Bela krajina s čudovito naravo, preprostim ži- vljenjem, s kmečkim delom in običaji, s svetonočnim in vstajenjskim razpo- loženjem, z rahlo prvo ljubeznijo do zrele Zaročne pesmi, z letnimi dobami in vojnimi strahotami. V začetnih pesmih je še iskanje pri Murnu, Kosovelu, nove stvarnosti s Kocbekom, ki je lirsko pesem osvobodil ritma in rime, verz pa ohranil le za oči; „njegov zgled je tudi mene opojil za nekaj časa“ (Predgovor). Ob tedanjih dominsvetovcih pa je naglo zorel in prišel sredi vojne 1944 do prve samostojne zbirke Češminov grm, ki je simbol in „priča mojih jasnih dni“. V Drugi domovini se je znašel sam. Mučila ga je negotovost, dvom, ali naj gre čez morje s toliko drugimi, in končno odločitev, da ostane v negotovosti „na meji dveh dob in dveh svetov“. Odkril je kraško gmajno z njeno naravno lepoto, z barvami, vonjem, ptičjim petjem in svetlobo. Noben slovenski pesnik ni tako vsrkal vase kraške gmajne, njene lepote, njene mogočnosti in miline ter jo prenesel v verze, ki so pretehtani, izdelani, pojoči, svobodni in zvenijo z izrazito osebno barvitostjo in ritmom. V Drugi domovini se mu je razgled razširil nad vsem zamejstvom, segel pa je še dalje po Evropi, kamor ga je zanesla pot. V knjigi je tudi več miselne in religiozne lirike, ki prehaja mestoma v prave molitve. Doživete so tudi priložnostne pesmi, npr. Profesorju Ivanu Sosiču ali Ob mrtvem gradbeniku Josipu Miliču z Opčin. Beličičeve pesmi so navadno kratke, zgoščene, v njih je zajeto pesnikovo življenje, v njih pa odmeva tudi istočasna slovenska stvarnost pred vojno in po njej. Zato so dragocene pričevalke krajev in razmer, v katerih so se rodile. Besede so izbrane, pevne, slog je idealni realizem. Osnovni ton, ki brni skozi pesmi, je otožnost, trpkost, žalost, ki jo jasno izpoveduje že prva pesem iz leta 1932: ponoči posluša fantovsko pesem in „trpko čutim, aj, / kako na širno zemljo pada noč, / in tiho vstane v duši mi tedaj / tesnobna misel. Ko jeklen obroč / oklene mi srce; ne vem, zakaj. / In jaz trpim, tegobno k zvezdam zroč.“ In v eni od zadnjih poje: „O ptica otroštva, tvoj alt naj me spremlja še tisto pot, / ko prost vse teže odplujem na krilih smehljaja.“

134 Beličič piše pesmi počasi, premišljeno, med njegovimi zbirkami je vsaj deset let presledka. Če pogledamo posamezna leta, je napisal največ pesmi leta 1946, in sicer 22, leto pozneje 11, pred vojno pa leta 1939 16, leta 1934 pa 13. Vseh pesmi je v knjigi 215, iz Prve domovine 91, iz Druge 124. Ni veliko, če pomislimo, da obsega ustvarjanje nad 50 let življenja, ni veliko, vendar pa je zrelo zrnje in trajne umetniške vrednosti. 13 pesmi so tukajšnji skladatelji uglasbili.

Pri Založništvu tržaškega tiska so izšle leta 1991 v zbirki Leposlovje Izbra- ne pesmi Vinka Beličiča. „Pretehtan strog izbor“ sta naredila avtor in Tone Pavček, ki je napisal knjigi tudi spremno besedo. Tako se je Beličič po 46 letih s pesmimi vrnil v domovino, kamor je odšel skoraj istočasno na obisk v rodno Belo krajino tudi sam. Vrnil pa se je tudi v celokupno slovensko literaturo, ki ga je doslej zamolčevala, čeprav je ustvaril pet pesniških zbirk in devet knjig črtic in povesti. V Izbranih pesmih je 56 pesmi, ki sta jih urednika razdelila v štiri cikle: Mati zemlja, Srce srcu, Po krožnici in Na vrh in navzdol. Beličič piše, da je pesnik dveh domovin, prve, ki jo je zapustil leta 1945, in druge, ki jo je po tem letu našel na tržaškem Krasu. Po Pavčku pa gre le za dve pokrajini, saj je domovina in očetnjava samo ena. Bela krajina otroških in mladostnih let, ko se je napil njene čudovite lepote, belih brez, zelene trte, rdečih češminovih češuljkov, ptičjega petja, živel s preprostimi ljudmi, delal na skromnih njivicah, se udeleževal ljudskih običajev posebno o Božiču in Veliki noči – ta Bela krajina je ostala Beličiču vse življenje v neizbrisnem spominu, V prvi dobi jo je opeval tako, kot je bila, po neposrednem doživlja- nju, v drugi dobi se je vračal k njej samo v spominu, zato je žarela še lepše, v pesmih je bilo polno domotožja, bolečega hrepenenja po domačih Rodinah, osameli materi in domovini. V drugi pokrajini se je znašel sam, v negotovosti. V tej brezdomovinskosti pa je odkril kraško gmajno, ki je tako sorodna Beli krajini, le da je bolj revna in kamenita. Prenesel jo je v verze, ki so pretehtani, izdelani, pojoči, svobodni in zvenijo z izrazito osebno barvo in ritmom, prepleteni s kraškimi primerami. V Izbranih pesmih niso posebej poudarjene religiozne pesmi, ki jih je napisal Beličič veliko. Ko je izgubil vse, ko se je znašel sam sredi tujega sveta, mu je ostal le Bog (Pri Svetem Justu). Posebnost so tudi njegove ljubezenske pesmi, ki jih ni veliko, nekak umirjen nagovor, pohvala, načrti za prihodnost, brez strastne zagnanosti ali ero- tičnega vabljenja.

135 Beličičeve pesmi so navadno kratke, v njih je zgoščeno zajeto pesnikovo ži- vljenje in mišljenje, njegova bogata čustvenost, v njih pa odmeva tudi slovenska stvarnost med vojno in po njej. Tako se spominja tudi pobitih znancev in domobrancev. V Prvem novembru poje: „Tisoče z molkom pozabe odel je poraz.“ Antigona pa je polblazna od štetja let, od misli; „Polineik, ne boš nikoli otet?“ Osnovni ton Beličičevih pesmi je prej elegičen kot vesel in razposajen, saj prisrčnega smeha ne najdemo v nobeni pesmi. Že v prvi v tej zbirki Tihe gore v belih meglah, ki je nastala leta 1934, poje: „V prsih žalostno srce utriplje / pred neznanim težkim, ki od daleč gre.“ Vendar pa ne gre za pesimizem in črnogledost, saj poje v eni zadnjih pesmi: „Leta gredo, oblaki se dvigajo nad- me / - a jaz se smehljam.“ V Izbranih pesmih je najboljši Beličič in tudi Tone Pavček ga je v spremni besedi izčrpno in občuteno predstavil.

Kot redna knjiga Goriške Mohorjeve družbe za leto 1993 je izšlo novo pripovedno delo Vinka Beličiča Leto odmrznitve. Gre za nekak zgodovinski sprehod po Sloveniji v letu 1990, ko se je po 45 letih sesul enostrankarski totalitarni režim, ko je prišlo do odmrznitve in so bile razpisae svobodne volitve. Pisatelj, ki nastopa kot upokojeni prof. Žunič, je glavni junak, pripoveduje, premišljuje, se pogovarja s prof. Glivarjem, piše pisma sošolki Anici v Argentino, gleda ljubljansko televizijo, veseli se sprememb in upa v boljše čase. Zelo je čustven, optimističen, vsaka sprememba v Sloveniji mu prinaša novega upanja, da se bodo razmere po tako dolgem strahu in zatira- nju končno le uredile v demokratičnem duhu: „Po volitvah čez poldrug mesec bo vsekakor zapihal nov veter, svež veter, zahteven veter, o tem ni dvoma.“ Prof. Glivar pravi o sebi, da je „stvarnejši, in rečem ti, da se mi kdaj kar zagnusijo sedanje razmere tam gori“. Moti ga literatura, ki je preveč porno- grafska, saj kar „mrgoli peres, ki brez opevanja spolnih dogodivščin sploh ne morejo živeti“. Na uspeh pri volitvah se ne zanaša preveč, ker gre kljub tolikim strankam le za spopad med Levico in Protilevico. „Levica ima dejansko še vso oblast in vsi zakoni jo varujejo“. Protilevičarji so še vedno prestrašeni, ustrahovani, neizkušeni, levičarji pa so vsa povojna leta povsod vzgajali svoje ljudi, ki so „izkušeni in izurjeni v nastopanju in govorjenju, ne poznajo tre- me, in pa denar imajo“. Najbolj se pisatelj izpoveduje v štirih pismih sošolki Anici. Ker je ta daleč in ne more zasledovati dogodkov doma, ji izčrpno poroča o važnejših. Na dolgo govori o Cerarjevi knjigi „Partizan nekoliko drugače“ in o spominih duhovnika Jožka Kraglja „Moje celice“. (...)

136 Globok vtis so napravile na pisatelja besede predsednika slovenskega par- lamenta Franceta Bučarja po volitvah v parlamentu: „Razglašam konec drža- vljanske vojne, ki nas je lomila in hromila skoraj celega pol stoletja. Konec je monopola ene politične stranke ...“ Pretresla ga je ljubljanska televizija, ki je prenašala izkopavanje kosti pobitih domobrancev v Kočevskem Rogu in pozneje prenos iz Roga maše sprave, ki so se je udeležili državni in cerkveni predstavniki, govorila pa sta predsednik slovenske republike in ljubljanski metropolit. Da je slika popolnejša, opisuje še prenos spravne maše v Teharjah, ustavlja se pri katastrofalnih poplavah na Štajerskem, gleda proslavitev Vidmarjeve 95-letnice in govori o njegovi vlogi v slovenski kulturi in politiki med vojno in po njej. Odkriti so bili tudi podzemski bunkerji in zaklonišča, pripravljeni in opremljeni za umik oblastnikov, če bi prišlo do atomske vojne. V Koče- vskem Rogu so bili že sami po sebi nedostopni in sredi nepreglednih gozdov varni tudi pred bombnimi napadi. Veliko razpravlja o sodobni literaturi: „Poglej naše sodobne kulturnike! Cela truma se jih tare, da ni prostora za vse. Pesniške zbirke, prozne knjige, antologije, zborniki, in že vsaka večja občina bo kmalu imela svojo revijo. Po- ganjajo zasebne založbe, pojavljajo se nove lokalne radijske postaje. In potem od zgodnje pomladi do kasne jeseni pa tudi čez zimo razni festivali, koncerti, igre, razstave, predstavitve novih knjig, srečanja, proslave, literarni večeri – zdaj pod streho, zdaj na prostem, zdaj v gradu, zdaj v kraški jami. A kdo naj plačuje vse te manifestacije, ki se ne morejo plačevati same?“ In še o zlatomašniku, ki je prišel iz Argentine samo zato, da bi v domači cerkvi daroval zlato mašo. In o bratrancu Vilku, ki so ga partizani nasilno mobilizirali in se ni vrnil domov. V knjigi so še vsakdanje razmere na Opčinah, prehajanje letnih dob, suša in vročina, bujna rast po vrtovih in tudi po kraških tleh, ptičje petje, zadovoljstvo, da je po toliko letih dobil italijansko državljanstvo in ga je tako druga domovina sprejela za svojega. Na Jernejevo nedeljo 1991 se je pisatelj končno odpravil „v prvo domovino“ z ženo in sinom, ki ga je vozil. Srečanje je bilo ganljivo, pretresljivo, čeprav je bilo vse spremenjeno in tudi ljudje drugi. Obiskal je materin grob, bil pri maši, spregovoril ljudem in bil na kosilu pri sestrični. „Čudna žalost je prevzela Žu- niča. „Jaz nisem več tukaj doma. Tukaj je doma moja mladost – a kje je že ona! Srce ti moje, ne delaj si več utvar, zakleni spomine!“ ... Odhajal je pobit od raz- očaranja in obenem čvrst, ker je od čustvenih varljivih sanj za vselej ozdravel.“ Knjiga je napisana z Beličičevim lirsko-epskim slogom, osebno prizadeto, z veliko ljubeznijo do „prve domovine“ in s srčno širino in razumevanjem za

137 medvojne in povojne dogodke in razmere. Obsoja nasilja vseh vrst, zagovarja spravo in odpuščanje, odklanja pa maščevanje in nove krivice. Skrbi ga usoda slovenskega naroda, ki je tako razdvojen, gospodarsko šibek, brez resničnih idealov in načrtov za bodočnost. Knjiga Leto odmrznitve se lepo pridružuje Beličičevim pripovednim delom, ki so nastala na osnovi dnevnikov, kot so: Prelistavanje poldavnine, Leto borove grizlice ali Človek na pragu. Tudi tu je jezik pesniška proza.

Pri založbi Mladika v Trstu je izšla leta 2000 nova, posmrtna knjiga pesnika in pisatelja Vinka Beličiča. Nastala je iz dnevnika, ki ga je Beličič pisal vse življenje. Iz njega je leta 1980 za Goriško Mohorjevo družbo izbral nekaj odlomkov, da je nastala knjiga Prelistavanje poldavnine. Dve desetletji pozneje pa je vzel iz tega dnevnika toliko odlomkov, da je pripravil knjigo Prelistavanje polstoletja. Knjigo je pretipkal in uredil in jo pustil ženi, da razpolaga z njo. In ta jo je dala založbi Mladika v Trstu. Rokopis je lektoriral Saša Martelanc in skrbel za tisk. Prelistavanje polstoletja je 20. Beličičeva knjiga pesmi in proze. Razen prvih dveh so vse ostale nastale in izšle v zamejstvu in tujini, saj je živel v Trstu od leta 1945 do smrti 1999. Martelanc je na ovitku na kratko podal Beličičevo življenje in delo. O tej zadnji knjigi piše: „V njej so drobni in pomembni dogodki iz nekega življe- nja, v njej so številna imena in srečanja, v njej na stotere načine odseva čas, ki ga je prehodil Vinko Beličič – in ob njem premnogi že pokojni – ali še živeči. V tej knjigi so jasne besede. Iz njih govori človek, ki sta ga na življenjski poti spremljala čut za vrednost stvari in dobra želja za urejenost med ljudmi. Seveda se vmes zaleskeče tudi kaj poetičnega in večkrat zautriplje lepota narave. Skoraj simbolično pa se zdi, da je zadnja beseda v Prelistavanju polstoletja prav tista, ki je bila avtorju posebno pri srcu: gmajna.“ Sam avtor je v uvodni besedi pojasnil, da ta knjiga „niso spomini, ni zgodovina, ni leposlovje, pač pa je vsakega nekaj. Je pričevanje o času, kot sem ga doživljal s svojim srcem in znanjem.“ V prvem razdelku govori o svojem branju svetovne literature in se kratko ustavlja pri knjigi Gorje zelenemu drevesu, ki mu jo je poklonil pisatelj Alojz Rebula. O njem pravi: „Zanimivo bi bilo njegov prikaz tega obdobja (od konca 1962 do konca 1964) primerjati z mojim dnevnikom iz istega časa. Rebula se suče okoli podobnih stvari kot jaz: slovenstvo v zamejstvu, domačijstvo, sre- čanja: le svoje družine se ne dotakne. Tudi za vreme, ki tolikim ljudem določa

138 razpoloženje, se zdi očitno imun. Jaz sem čisto drugačen. Pri njem prevladuje meditacija. To pisanje ni lahko in terja veliko zbranost. Jaz imam še vedno raj- ši običajno leposlovje, kjer se fantazija laglje sprosti in je več lirike. Tudi zna- čilni Rebulov intelektualizem z drznimi pobliski ni najbolj po mojem okusu.“ V nadaljnjem razdelku piše o ustanavljanju nove revije Mladike, kjer je bil med glavnimi pobudniki Jože Peterlin. Beličič ni zapisal, koliko je sodeloval pri podjetju. Vrstijo se obiski iz domovine in tujine, vsi so zgovorni in pisatelja seznanjajo z razmerami, ki jih poznajo, ker jih doživljajo. V razdelku Nova pesem in njeni odmevi pripoveduje, kako je openski dekan v pridigi pri vseh treh slovenskih mašah „pograjal Novo pesem in ob- žaloval, da se napake v fari razglašajo po obeh straneh oceana.“ Zamera je bila velika in šele na Petrovo je Beličič dekanu stisnil roko. V šoli je izbruhnila dijaška stavka, ki je bila dolga in neusmiljena. Tudi Beličič se je moral pogajati z dijaki, toda brez večjega uspeha. Na razpis šolskih oblasti je začel pisati šolsko knjigo zgodovine za višje srednje šole. 27. junija 1972 je oddal rokopis: Prazgodovina. Antični vzhod. Grčija. Tipkopis je obsegal 195 strani, bil sprejet, ker pa drugi pisci niso napisali ostalih delov, se je natis knjige zavlekel in je izšla šele konec avgusta 1976. Na Prešernovi proslavi, na kateri so nastopile tržaške višje šole, je bilo žvi- žganje in Beličiču je ostal zoprn okus in koristen nauk. Dne 9. avgusta 1986 je Beličiča Drago Štoka odpeljal na Koroško – brez po- tnega lista – na pogreb profesorja in kiparja Franceta Goršeta. Šlo je brez težav. V zadnjem razdelku piše, kako je izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu „zadnja“ Beličičeva knjiga Na vetrovni postojanki januarja 1997. Knjiga je doživela lep sprejem. Nič pa ne piše, kako je pripravljal res zadnjo knjigo Prelistavanje polstoletja. Knjiga je napisana z vso Beličičevo literarno močjo in izkušenostjo in z vsemi problemi, ki jih je obravnaval že v prejšnjih knjigah. Tako je nov prispevek k Beličičevi duhovni podobi.

(Mladika 1968, str. 18-19; 1972, str. 17-18; 1974, str. 97-98; 1975, str. 126; 1980, str. 93; 1981, str. 117; 1988, str. 144-145; 1991, str. 192; 1992, str. 221; 1993, str. 189; 2001, str. 28) (Literarne vaje 1957-58, str. 55-56; 1967-68, str. 61-62; 1972-73, str. 221-22; 1974-75, str. 221-22)

139 ANDREJ BUDAL

Rodil se je leta 1889 v Štandrežu pri Gori- ci, gimnazijo je dovršil v Gorici, romanistiko na Dunaju. Kot profesor slovenščine in fran- coščine je služboval v Gorici, Idriji, Tolminu, Vidmu, dve leti na Ca’ Foscari v Benetkah in v Trstu do upokojitve. Umrl je v Trstu leta 1972. Ko je prišel Budal v Videm, je vladal fašizem, ki je povsod zatiral Slovence, in tudi Budal je čutil, da so ga prestavili v furlansko-italijansko prestolnico zaradi političnih načrtov. Tu je bil odrezan od slovenskega kulturnega središča v Gorici, čutil se je tujca. Vendar pa se je pokazalo, da Videm ni imel samo senčnih strani. Ni bil daleč od slovenskega sveta, Budal je lahko zahajal v Gorico in iz Gorice k njemu pisatelj Bevk, na drugi strani pa je bil toliko odmaknjen, da ga ni zadevalo najhujše divjanje fašizma. Budala so pustili pri miru in je mogel pod raznimi psevdonimi nadaljevati s svojim delom. Sodeloval je v različnih revijah, samostojno pa je izdal več leposlovnih knjig: Križev pot Petra Kupljenika (1924), Župan Žagar (1927), Ubogi Uštin (1928), Dora se drami in drugi spisi (1929), Čigava si? (1930), Rakeževa Liza in drugi spisi (1930), Spomini z jezera in drugi spisi (1931), Med srci in zemljo (1932), Z onstran groba (1934), Na konju (1938), Odmevi z roba (1967). Podrobna bibliografija je izšla v tržaških Razgledih 1949, 470-473. Veliko je prevajal iz italijanščine, npr. Fogazzaro: Svetnik, Manzoni: Zaročen- ca, Boccaccio: Dekameron, Pellico: Moje ječe. Budal je izrazit ljudski pripovednik, in ker je pisal za ljudstvo, ki je bilo narodno ogroženo, so njegove povesti oblikovno tradicionalne, zgodba je napeta, manj pa je psihološko poglobljena in umetniško izdelana. Močno je poudarjena pozitivna lastnost slovenskega človeka nasproti tujemu. Jože Po- gačnik je zapisal: „Z nezahtevno idejno-vsebinsko in slogovno podobo so bila ta dela dostopna vsakomur ter so imela velik politični in kulturni odmev.“ V Vidmu je bilo nujno, da se je Budal srečal z Ivanom Trinkom. Kako sta se spoznala, ne vemo, Budal pa piše v svoji knjigi Odmevi z roba o njem

140 takole: „V Vidmu je bilo zelo mikavno srečanje s starosto slovenskih zamejskih književnikov Ivanom Trinkom, ki je pripravljal slovensko slovnico in slovensko berilo za Italijane, izdal v italijanščini zelo stvarno napisano knjigo o Jugoslaviji in prikazal slovenski mladini Naše paglavce. Rad je pripovedoval o svojih bogatih izkušnjah iz narodnoobrambnega dela, o fašističnem rovar- jenju zoper njega in o grožnjah z odgonom v pregnanstvo.“ Čeprav je bil Budal 26 let mlajši od Trinka, sta bila več kot dobra znanca, povezana tudi po skupni usodi, da sta morala živeti in delati za svoj narod v tujem jezikovnem okolju, ki je oba ogrožalo. Ker je živel Trinko v odma- knjeni Benečiji ali v Vidmu, v osrednji Sloveniji niso mogli poznati vsega njegovega dela. In ker je bil Budal najbliže Trinku kot človeku in javnemu delavcu, je naravno, da je tudi druge Slovence seznanjal z njegovim delom. Res je veliko pisal o njem. Največ pa je napravil Budal za Trinka s tem, da je uredil njegove Spise (Trst 1964). V knjigi (318 strani) je ponatisnil Poezije iz leta 1897 in Naše paglavce iz 1929, dodal pa je še 13 pesmi iz Trinkove zapuščine, pravljico Bo- ter petelin, tri narodne pripovedke, razpravi Beneška Slovenija in Hajdimo v Rezijo! ter življenjepis Petra Podreke. Tako je Budal v eni knjigi združil naj- boljše Trinkove spise in jih ponudil bralcem, saj so bili do tedaj nedostopni, ker so pesmi in črtice že zdavnaj pošle, drugo pa je bilo v revijah. Knjigi je dodal Budal 15 strani dolg Trinkov življenjepis, v katerem je opisal njegovo življenjsko pot in označil njegovo delo.

(Mladika 1968, str. 37) (Trinkov koledar za leto 1982, str. 66-73)

141 MARA SAMSA

Rodila se je v Trstu leta 1906, postala učiteljica in umrla na Golniku 1959. Sodelovala je v različnih revijah in izdala knjigo Trst je klical (1958). Zbirka obsega 13 črtic, ki so večinoma zajete iz pisateljiči- nega življenja, ali pa je bila sama na ta ali oni način soudeležena pri dogodkih, ki jih obravnava. Samsova je v črticah opisala svoje življenje od otroških let do sodelovanja s partizanskim gibanjem med zadnjo vojno in pobega iz nemške ječe v Trstu. Prve tri črtice je posvetila svoji mladosti (Očka se ne vrne, Zgodba o goldinarju in Krivica), ki se je odvijala v Trstu. Tu se je namreč rodila, tu so ji potekla otroška leta. Zgodaj je izgubila očeta in mater in skrb zanjo je prevzela teta Karla, Ta jo je držala strogo, dekletce se je čutilo nesrečno in zapuščeno, šele pozneje je spoznala, da ji je teta hotela dobro, da jo je doštudirala za učiteljico, zato ji je posvetila to knjigo. Iz teh treh zgodb spoznamo marsikatero stran iz tedanjega tržaškega življenja. Dve zgodbi lahko štrjemo v pisateljičina učiteljska leta, ko se je z vsem srcem posvetila mladini. Iz tega okolja bi pričakovali več spominov, saj je delovala na osmih službenih mestih. Sama je zapisala: „V učiteljskem poklicu nisem bila srečna, a v trenutku, ko sem stopila v razred, sem to pozabila.“ Dvakrat je hotela spremeniti poklic, a so ji okoliščine to preprečile. Zato se najbrž teh let nerada spominja. Jedro knjige predstavljajo spomini na partizanska leta, ki jih je preživela v gozdu in v Trstu kot aktivistka. Tudi tu ima več opraviti s seboj kot z boji in v tem se njene črtice razlikujejo od običajne partizanske literature. V njih ni sovraštva, ampak so napisane z osebno prizadetostjo in toplino. O načinu pisanja Mare Samsove je v uvodu v knjigo zapisal Vladimir Bartol naslednje: „Gradnja teh črtic in novel izpričuje sodoben prijem. Tu ni stroge ločitve med preteklostjo in sedanjostjo, eno prehaja v drugo, vmes so vpletena razmišljanja, ki so pa pravzaprav pretrgani čustveni in boleči kriki. Resnica in sanje se prav tako v teh črticah prepletajo in dajejo tem spisom nek svojski vizionarni navdih.“

142 Razmišljanja so natisnjena z ležečimi črkami. Nekatere črtice so močne in napete, v drugih so dogodki le bolj nakazani, vse pa so brez sonca in veselega nasmeha. Očitna je Cankarjeva šola.

(Literarne vaje 1958-59, str. 27) (Mladika 1968, str. 37)

143 MILAN LIPOVEC

Rodil se je leta 1912 v Trstu, toda zgodnja otroška leta je preživel v Brkinih, ki so mu ostali v živem spominu, da jih je pozneje prenesel v knjigo. Osnovno, meščansko in eno leto trgovske šole je dovršil v Trstu na Ciril-Metodovi šoli, 1929 pa je odšel v Ljubljano, kjer je bil knjigovodja in korespondent pri raznih lesnih podjetjih v Podpeči in na Škofljici. L. 1935 je postal stavec v Narodni tiskarni, v kateri sta izhajala dnevnika Jutro in Slovenski narod. Med drugo svetovno vojno so Lipovca in- ternirali v Gonarsu in v Renicciju, po italijanskem premirju je odšel v Ljubljano. Po vojni so ga poslali v Trst v bivšo tiskarno Edinosti, 1948 je bil v uredništvu Primorskega dnevnika, eno leto je urejal tudi goriško Sočo, po letu 1952 je bil nekajkrat brez službe, končno je stopil najprej v tiskarno Graphis, nazadnje v tiskarno ZTT, kjer je ostal do upokojitve 1972. Umrl je leta 1997 v Trstu. Lipovec je začel pisati 1938 novele in črtice, objavljal jih je v Jutru in za- grebški Istri, po vojni v Primorskem dnevniku, Soči, Jadranskem koledarju, Razgledih in v Zalivu, pri katerem je bil od ustanovitve do konca v uredni- škem odboru in odgovorni urednik. Lipovec se je uveljavil že s prvim romanom Ljudje ob cesti, ki je izšel 1961 pri Lipi v Kopru, nekoliko dopolnjeni ponatis pri isti založbi 1981, podlistek v Primorskem dnevniku od 7. maja do 20. julija 1961, dramatizi- rana nadaljevanka na RAI Trst A januarja 1974. V romanu je opisal ljudi ob cesarski cesti Trst-Reka, Brkine, proti koncu devetnajstega stoletja. Delo je kolektivno, z vrsto nastopajočih ljudi, zgodbe so spletene okrog posameznikov, toda vse skupaj sestavljajo pisano podobo življenja, mišljenja in čustvovanja Brkinov od rojstva do smrti, življenje na vasi z običaji in zgodovinskimi dogajanji. Najvažnejši junak je Janez Palčič iz Loč: slab kmet, ker je bil preveč nadarjen, da bi se zakopal samo v kmečko delo. Po potrebi je bil zdravnik, porodničar, pozdravil je cesarja, ko se je pripeljal mimo, oženil se je z dekletom, ki ga ni marala in mu je pobegnila takoj

144 po poroki. Umrl pa je naravnost veličastno: ko je čutil, da se mu je približala smrt, je sedel na voz in se dal zapeljati nad cesarsko cesto, da je imel razgled nad vse Brkine, in tukaj je umrl sredi svojega sveta. V romanu živi brkinska zemlja, njeni ljudje so plastični in nazorni, jezik je sočen, zajet iz ljudi, pretehtan in naraven.

Tržaški pisatelj Milan Lipovec je izdal leta 1976 pri Založbi Lipa v Kopru svoj drugi roman. Naslov mu je Leseno jadro in šteje 464 strani. Roman se godi v Bistri ob Ljubljanici, med Vrhniko in Ljubljano, torej sredi Ljubljanskega barja. Tukaj stoji košata kmečka hiša Selarjevih, ki imajo trgovino, gostilno in žago. Gospodar Matevž je po nesreči ubil pijanega soseda, zato ga je vest tako pekla, da se je zapil in umaknil v kot. Gospodarstvo je prevzel brat Ivan, znan kot „stric Ivan“, in pomagal nečakinjam Andreji, Evi in Bistri. Komaj se je življenje malo umirilo, je prinesla Andreja domov nezakonskega otroka, stric pa je presedel nekaj dni v ječi, ker se je shajal z ženo nekega avstrijskega bogataša. Ta je ženo ustrelil in hotel krivdo prevaliti na Ivana, vendar mu ni uspelo. Blizu Selarjevih živi čolnar Vid, ki prevaža z velikim čolnom z Vrhnike v Ljubljano opeko in kamen iz podpeškega kamnoloma. Pomaga mu primorski Slovenec Filip, ki ljubi Selarjevo Bistro. Poleg teh je še vrsta drugih ljudi, toda vse je pisatelj lepo izdelal. Prikazal jih je v njihovem vsakdanjem delu, posvetil pa tudi v njihovo duševnost in miselnost. Posebno skrbno je izdelal strica Ivana, ki je svet zase, nekak „samo- všečen eksistencialist“, ki je ostal zaradi ljubezni do popolne svobode na kmetih, ki je nekak vaški modrijan, „gospod Mirodolski“, le da je bolj življenjski, podjeten in delaven. Rad potuje, zanima se za vse, o vsem zna izreči kritično sodbo in jo pogosto zabeliti s sarkazmom. Čudaški pa je v tem, da neprestano zahaja k samotnemu izviru, se z njim pogovarja in trdi, da pri njem dobiva navdihe in notranji mir. Prav iz življenja je zajet Vid, čolnar starega kova, delaven, a tudi veseljak in brezskrbnež, vedno pripravljen pomagati prijateljem v potrebi ali nesreči. K sebi je vzel Filipa, mladega človeka, ki je prišel iz Trsta brez poklica in sredstev. Priklenil ga je nase in na delo in mu pomagal, da se je telesno in duševno razvil in dozorel. Tudi ostale osebe je pisatelj skrbno izdelal. Vsak je svet zase, o vseh Selar- jevih pa je zapisal, da so bili svojevrstni ljudje, „vsak zase je bil osebnost in posebnost“. Izmed nekmečkih ljudi so dobro zadeti orožniki, sodnik, odvetnika in avstrijski nadutež Gratzer.

145 Poleg ljudi pa v romanu živita tudi Ljubljanica in gozd, ki obdaja Se- larjevino. Ljubljanica živi v vseh letnih dobah in časih, zdaj molči, kot bi razmišljala, drugič se oglaša z vsemi glasovi zvočne lestvice, plivka, prasketa, vrvra, morda ima tudi čustva, „vendar jih nikdar očitno ne kaže“. Tudi gozd živi svoje življenje, zdaj skrivnostno, drugič domače, zdaj je prijetno hladen, pa razviharjen in pozimi nedostopen zaradi zametov. Lipovec je znal prisluhniti naravi kot malokateri slovenski pisatelj. Mojstr- sko podaja ljudi in naravo, njegov realizem je nazoren in oseben. Skrbno riše položaje in razmere, da podoživljamo leta med obema vojnama z načinom življenja in mišljenja. Opisi so polni pesniške lepote, oznake izčrpne in nazorne. Jezik je izklesan in izbran, primere marsikdaj svojske. Lipovec je z Lesenim jadrom znova dokazal, da je velik pripovednik, mojster jezika in opisa, a tudi duhovno bogat.

Pred koncem leta 1984 je prišel pisatelj Milan Lipovec pri Založbi Lipa v Kopru do tretje samostojne knjige z naslovom Slovenci pod jelševo brezo. Rekel sem knjiga, ker ne gre za roman ali povest, ampak za neke vrste mozaik slovenske zgodovine od naselitve do sodobnosti. Vendar pa tudi ni zgodovina v klasičnem pomenu besede, ki bi slonela na virih in ustaljenih dognanjih zgodovinarjev, čeprav je očitno, da se je pisatelj na delo temeljito pripravil, preštudiral celo vrsto zgodovinarjev, od starih grških do najnovejših, saj jih pogosto navaja in citira ali se nanje sklicuje. Pisatelj je vzel nekaj pomembnejših obdobij iz slovenske zgodovine, jih prikazal, kako so se zapletali ali razpletali, v čem so ga naši predniki „polo- mili“, ker niso ravnali drugače, toda vse to podaja zelo svobodno, kritično, satirično, s hudomušnim nasmehom in neusmiljenim pikanjem na desno in levo. Vedno namreč najde priliko, da posega v sodobnost in razkriva napake in pomanjkljivosti. ... Menda ga ni problema v preteklosti in sedanjosti na Slovenskem, ki bi ne bil prišel pod Lipovčevo nakovalo. S to knjigo, ki se popolnoma razlikuje od prejšnjih dveh, je Lipovec dokazal, da ima velik smisel za humor in kritičnost, a tudi za pogum, saj pravi založba na ovitku, da je kritičen „do nekaterih dogajanj v našem nacionalnem prostoru, do nekaterih simbolov in prvin, do tistega, kar naj bi pomenilo najbolj temeljne stalnice v našem zgodovinskem spominu.“ Vendar pa ni kri- tičen samo do sodobnosti, ampak do vse težke slovenske zgodovine, pri tem je čutiti osebno prizadetost in veliko ljubezen do slovenskega naroda. Pripovedovanje je sproščeno, samosvoje, jezik barvit in bogat. Knjiga je novost in presenečenje v zamejski in splošni slovenski literaturi.

146 Na koncu knjige je še Čubejska prigoda o tem, kako je slikar Johan Ka- stavski poslikal cerkev v Hrastovljah. Novela, ki je Lipovčev literarni biser, je napisana v tedanjem duhu, šaljivo, duhovito in zbadljivo predvsem do cerkvenih krogov.

(Mladika 1968, str. 37-38; 1976, str. 61-62; 1985, str. 56; 1997, str. 180) (Literarne vaje 1975-76, str. 157-158)

147 STANKO JANEŽIČ

Rodil se je 1920 pri Sv. Miklavžu pri Ormo- žu, gimnazijo je dovršil v Mariboru, bogoslovje v Rimu, v povojnih letih je deloval na Tržaškem kot duhovnik in se uveljavil kot pesnik in pisatelj. Izdal je pesniško zbirko Romar s kitaro (1951), idilično povest iz Prlekije Mlin ob potoku (1952), knjigo črtic Moja podoba (1962) ter slike in zgodbe Tržaški obrazi (1968). Janežič je mehka pesniška duša, nekoliko sorodna Mešku, s katerim sta si rojaka. Še tako velike življenjske težave ga ne premaknejo s tira, ker jih rešuje z globoko vero in krščansko etiko. Njegove pesmi so mehke in krhke, polne narave in lirizma, razpoloženjske in čustvene, a vedno z miselno globino, verzi so navadno kratki, izbrušeni, primere sveže in mnogopovedne. Njegove črtice so pesmi v prozi, nastale so večinoma v letih, ko je študiral v Rimu in ko je potoval. Po lastni izjavi mu je bližja proza, ker se tu lahko svobodno izraža „v pripovednem tonu, ne da bi opustil ritem in melodijo besede, ki sta značilna za pesem“. Zato je njegova lirična proza kratka, podu- hovljena, nekak dnevnik pisateljevega razgibanega zunanjega in duhovnega življenja. Najlepše so črtice o materi. V povesti Mlin ob potoku je prikazal siromašno življenje nekdanjih vini- čarjev, ker pa je izbral idiličen način oblikovanja, je tragika močno zabrisana. Zgodba je skromna, ljudje so naravno dobri in delavni, ideja je enostavna: „Življenje je kakor vožnja v čolnu. Iz pristana v pristan te prenaša. Čudiš se lepoti, novosti. Jočeš v trpljenju. Pozabljaš. Smeješ se v sreči. Vriskaš in poješ. Človek si pač in živiš.“ V povesti je veliko narave, lirike in narodnih običajev ob različnih prilikah v letu. V knjigi Tržaški obrazi je 27 drobnih „slik in zgodb“, katerih motivika je v glavnem omejena na lepoto kmečkega življenja, ljubezen do slovenske zemlje in naroda ter na opis nekaterih posebnežev. Pisatelju je vzor kmečko življenje, ki je vir telesnega in duševnega zdravja, veselja, sreče in zadovoljstva (Otroški smeh v bregu, Zorka, Pomlad), medtem ko prinaša mesto pogubo (Navadna zgodba). Največ prostora je avtor posvetil različnim posebnežem,

148 ki jih je srečal v svoji duhovniški službi (Branjevka Urša, Obisk, Jape, Prerok Vanek idr.). Sem lahko prištejemo tudi štiri tržaške slovenske izobražence, ki jih je iz opisa lahko spoznati (Slikar, Pevec, Profesor, Borec za pravico). Konč- no so še zgodbe, ki govore o ljubezni do rodne zemlje in naroda (Majniški izlet, Materina beseda, Naša zemlja, Pesem na brežini idr.). Boli ga, da ljudje zapuščajo zemljo zaradi udobnejšega življenja v tovarni ali mestu, najdejo pa razočaranje. A prav v teh zgodbah je pisatelj najšibkejši, ker z idiliko in lepimi besedami ni mogoče reševati tako težkih življenjskih vprašanj (prim. Majni- ški izlet, Naša zemlja). Tudi Tržaški obrazi so napisani v že znani avtorjevi lirični prozi, ki ne dokazuje razvoja. S pesmimi in novelami sodeluje na radiu, v Mladiki in Mostu, ki jima je sourednik.

Maja 1968 je izšla pri založbi Tabor v Trstu Janežičeva pesniška zbirka pod naslovom Tihe stopinje (103 strani). Z njo je Janežič prenehal biti zamejski ustvarjalec, ker se je preselil v Maribor. Zbirka je sad zadnjih 17 let, ko se je vrasel v novo okolje ter duševno dozorel. Že za triintrideseti rojstni dan pravi, da je sedaj čas sadov, srce mu kipi, um žari, na ukaz „prestavim goro, / morje izsušim, / zvezde ugasim“. Zaveda se torej zrelosti, požel je klasje in v roki mu je ostalo 53 pesmi, ki jim je dal skupni imenovalec Tihe stopinje. Res, tihe so te pesmi, daleč od hrupne mode avantgardistične in hermetične poezije, tihe kakor narava, ki jih neprestano spremlja s svojo spremenljivo lepoto. Pesem mu je izraz življenja: „In če tebe ne bi imel, / kako bi navriskal se in naihtel, / kam srečo izlil in obup?“ Več je sreče kot obupa, kajti na koncu, na Golgoti spozna: „Zdaj sem eno s tabo, moj Gospod.“ Tihe stopinje obsegajo štiri simbolične korake: Po gozdu, Na goro, Skozi noč, Do jutra. Če hoče na Goro in v Jutro odrešenja, Svobode, do večne Ljubezni, mora z Gospodom na Golgoto in na križ po gozdu in skozi noč. Ti štirje koraki so tudi naslovi štirih ciklov. Prvi se odvija sredi narave, na Krasu, v vseh letnih dobah. V teh pesmih žari Kras v svoji edinstveni lepoti, ki je pesnika tako očarala, da je pozabil na težave. Pesnikovo oko je znalo zajeti vrsto drobnih lepot in jih prenesti na papir, kakor prenaša slikar barve na platno. Te impresije so sveže in žive, kakor sta jih znala izražati le Kosovel in Beličič. V drugem ciklu je pogled obrnil v lastno notranjost. V njem „tiho kljuje samota“ in se druži z bridkostjo. Podoben je tolmunu v podnožju gora, „nikdar ne poljubi me žarek sinjine“, toda nekoč si bo romar v njem napolnil vrč „in lepša bo pot skozi bridko dolino“. Čas mu poteka, drugi so gradili in trgo-

149 vali, on pa se je učil, konec pa bo, ko mu „siv pepel prerasel bo grobišče“. Bog naj mu pošlje angela, da v samoti ne pade v obup, dovoli naj mu, da joka zaradi svoje nepopolnosti. Strah ga je samote, toda na Golgoti je končno našel mir in se združil z Gospodom. Idejni zaključek tega cikla je pesem Sebi na pot. V ciklu Skozi noč se notranja tesnoba še stopnjuje. Dom je zapuščen, črički pojo v pozdrav in slovo, želi končati z romanjem in zmotami ter oditi „na ono stran“. Podoben je usahli travi in veter bo raznesel „pepel vseh nad“. Somrak „vse bolj uklepa moj nič“. Strah ga je „mrtve bodočnosti“. V sivih nočeh je „mrtev prašek / na mrtvem dnu“. Skozi „križaste veke ihtim“. Ogor- čen je na dobo brez hrbtenice, v neurju in burji naj se rodi „novi vek“. V zadnjem ciklu se je osvobodil vozla noči, vstal je iz krste, „vsesončje me preveva“. Zeleni „z mlado travo“, slavec mu je prebudil „usahlo srce“ in čuti, kako je „brat samotnemu mesecu“. Odkril je nove poti, dosegel Svobodo, „v gloriji / Krasa / bom tukaj sijal, / in tiho oznanjal / blagoslov / stvarstva“. Bivati hoče z vsemi stvarmi, rad bi sredi narave razglašal „skrivnost / nesmr- tnosti / in prerojenja“. V njem „vesolja cveto“, išče Harmonijo in čaka na poslednji klic, ko bo „nič in vse“ in „večna Ljubezen“. O tem vstajenju poje pesem Zvonjenje. Zbirka je urejena zelo smiselno, prvi in četrti ciklus sta polna narave in njene lepote, ker je pesnikov pogled obrnjen navzven, najprej okrog sebe, nato naprej, proti večnosti, zadnjemu cilju. Osrednja oddelka predstavljata miselno jedro, pesnikove osebne bolečine, ki pa so istočasno splošno člove- ške težave sodobnega časa. Vendar pa zna mehka in verna Janežičeva duša te bridkosti omiliti, ublažiti, nikoli ne slišimo obupovanja, trde besede, krika ali protesta. Vendar pa je tesnoba pristna, živa, kakor je prepričljiv tudi optimizem. Tako je zbirka veren dokument rahločutnega človekovega srca, časa, kraja in razmer. Pesmi so napisane v svobodni obliki, verzi moderni, kratki, pogosto obsegajo le po eno besedo in padajo kakor udarci usode na pesnikovo dušo. Bese- de in primere so izbrane, večinoma sveže, nekaj malega jih je ustvaril Janežič sam. Knjigo je lepo opremil tukajšnji slikar Avrelij Lukežič.

(Mladika 1968, str. 38; 1972, str. 58-59) (Literarne vaje 1967-68, str. 219-221) *Stanko Janežič je umrl leta 2010 v Mariboru.

150 FRANC JEZA

Rodil se je leta 1916 v Hajdini pri Ptuju in v Ptuju je 1939 tudi maturiral. V Ljubljani se je vpisal na pravo, toda že decembra 1941 so ga zaprli in je preživel vojno v zaporih in taboriščih Dachau in �Überlingen.�� Po vojni je delal pri Slo- venskem poročevalcu v Ljubljani, ker pa se ni strinjal s politiko, je 1948 pobegnil v Italijo, po nekaj mesecih se je za stalno ustavil v Trstu in delal pri zavezniški agenciji AIS, po vrnitvi Ita- lije v Trst pa je bil zunanji sodelavec Radia Trst A in sodelavec Novega lista, vedno nestalen, pla- čan od vrstic, ki jih je napisal. V Gradcu je do- vršil univerzo, v Trstu pa se uveljavil kot pisatelj, časnikar, prevajalec, politik. Izdal je zgodovinsko povest Moč ljubezni (Mladika 1957-59, knjiga 1967), nedokončani roman Smrt v pomladi (Stvarnost, Stvarnost in svoboda 1950-52), napisal več radijskih novel in dramo Zadeva je končana, ki je dobila 1964 prvo nagrado Radia Trst A, priobčil več črtic in novel v različnih revijah ter Spomine iz Dachaua v Novem listu, kjer izhaja sedaj (1968) tudi ponatis Smrti v pomladi. Drama Zadeva je končana je spretno in tehtno zgrajena, vsebinsko zanimiva, zgoščena in vseskozi napeta. Osebe so žive in nazorne, psihološko poglobljene in vzete iz resničnega življenja. Njihov dialog je tekoč, prožen, izpiljen, utemeljen in resničen nosilec dejanja. Vsebinsko in oblikovno je drama psihološko realistična, z močno človečansko noto, obsoja nasilje in teži za svobodoljubno ureditvijo države. Napisana je nalašč za radio in avtor je izbral vso lestvico pisanega radiofonskega izražanja, da dejanje svojih junakov poglobi in poživi. V delu Moč ljubezni, s podnaslovom „povest iz časa naselitve Slovencev“, je prikazal kakih tisoč oboroženih Slovencev z družinami in premoženjem, ki se pomikajo po stari rimski cesti iz Panonije proti zahodu. Vodi jih župan Gorazd in brez težave pridejo do Celeie, ki pa jim noče odpreti vrat. Z zvija- čo in hrabrostjo jo zasedejo, oropajo, nekaj ljudi zasužnjijo, nato si v okolici razdelijo zemljo in se stalno naselijo. V ta politični okvir je vdelal Jeza še

151 ljubezensko zgodbo: v Celeii je živela lepa Magona, njen oče je v boju padel, njen fant je bil premagan in je zbežal. Prišla je k županu Gorazdu za sužnjo, in ker je bil ta vdovec z bolnim otrokom, se je najprej navezala na otroka, nato pa še na njegovega očeta. V povesti je avtor dobro naslikal tedanje Slovence, njihov značaj, način življenja in mišljenja, vero, hrano, zabave in obleko. Nakazal je tudi prve začetke pokristjanjevanja, ki so ga širili preostali langobardski duhovniki, a tudi posamezni meščani. Psihološko je najbolj poglobil Magono in Gorazda, vendar pa so tudi drugi živi, nazorni, res zajeti iz krajev in razmer, v katerih se gibljejo. Prav tako je Celeia dobro zadeta: v njej se mešajo Kelti, Langobardi in Rimljani, večinoma so trgovci in obrtniki ter tudi po prihodu Slovencev nadaljujejo s svojim delom. Povest je napisana v preprostem in razumljivem realističnem slogu, kot nalašč za ljudstvo.

Franc Jeza je izdal med rednimi knjigami Goriške Mohorjeve družbe za leto 1980 knjigo Nevidna meja, s podnaslovom Povest iz daljne prihodnosti in druge fantastične zgodbe. V knjigi Nevidna meja se je lotil fantastike, ki je v slovenski literaturi šib- ko zastopana. (Sam je že prej napisal fantastični roman iz bodočnosti Povra- tek iz vesolja, ki je izhajal v Novem listu 1961-62). Na prvem mestu je povest Nevidna meja, ki je dala knjigi naslov. Zgodba je fantastična v tem, da se 31 mladih ljudi, moških in žensk, zapelje z avtobusom v neznano pokrajino in neznano dobo, kjer ni sledov človeškega življenja in njegovega tehničnega napredka. Živijo le neznane živali in rastejo neznana drevesa. Pisatelja zanima, kako se bodo ti ljudje znašli v tem svetu, kaj se bo dogajalo v njihovi duševnosti, kako se bodo med seboj zbližali in začeli živeti. In tako jih spremlja skozi začetne pretrese, skozi vživljanja v nove razmere in v končno lagoditev, da požene življenje na novih temeljih, ki so nekako taka, kot so morala biti v kameni dobi. Ob tem splošnem skupnem iskanju pa je pisatelj izrezljal posamezne osebe, predvsem vidnejše, in jih podal psihološko poglobljeno in življenjsko verno. Povest ni samo snovno nova, ampak je napisana sveže, zanimivo in v lepem jeziku. V treh zgodbah je posegel v slovensko ljudsko izročilo, in sicer v prepri- čanje, da hodijo mrtvi nazaj. Najpogosteje se vračajo matere, da skrbijo za svoje otroke. Tak primer je obdelal Jeza v črtici Dim nad gozdovi, kjer vidi partizan pred požgano hišo ženo in otroke. Ko pride do hiše, ugotovi, da so Nemci pred tednom požgali hišo in ubili ženo, deklici pa najde v zaklenjeni

152 sobi, zdravi in veseli. Pojasnili sta mu, da ju je hranila in oblačila mati. Ni si znal razlagati tega dogodka in tudi drugi mu niso verjeli. Podobna zgodba je Dekle na vrtu, kjer da neznano dekle nemškemu voja- ku, ki je pobegnil, denarja, da se reši. Ko jo je po vojski iskal, ni nihče nikoli slišal o njej. V Danijeli sreča študent na cesti proti Kontovelu dekle in cel mesec se shajata, domov pa ju vozi vedno isti taksist. Po mesecu dni pove dekle štu- dentu, da se je vrnila z drugega sveta, da bi spoznala ljubezen, taksist pa je njen angel varuh. Tudi v teh treh zgodbah zanima pisatelja v prvi vrsti človekova duševnost ob nenavadnih dogodkih. Zgodbe so podane stvarno in realistično, kakor da so se v resnici dogodile, fantastično je samo to, da je eden izmed junakov z drugega sveta. V črtici Adamova skrivnost sta Adam in Eva priletela na Zemljo z vesoljsko ladjo. Živela sta na drugem planetu, toda ljudje so hoteli postati enaki Bogu, zato so sprožili sile, ki so bile v snoveh, in planet se je razletel. Ko ubije Kajn Abela, uniči Adam vesoljsko ladjo, da bi Kajn z njo ne pobegnil na drug planet in še tja ne zanesel zla. Prepričan je, da je vzrok zla človekova svobodna volja, na prošnjo pa mu Bog noče odvzeti svobodne volje, češ da je človek samo z njo „vreden človeškega dostojanstva“, podoben Bogu, drugačen od živali. Konec pošasti slika propad tirana, ki ga resnica zruši v prah. Diktaturo opisuje tudi Prevrat; tukaj se upre urednik in pobegne v tujino. Dve zgodbi prikazujeta učinke moderne tehnike. V prvi, Sem umoril človeka?, je zdravnik sestavil človeka iz sintetičnih snovi, ko pa se je vanj zaljubila njegova hči, ga je ubil. Iščem človeka je zgodba o tem, kako je človeštvo s svojo tehniko uničilo sebe, ko mu je sintetični virus ušel nadzorstvu. Jezova knjiga je snovno nova in zanimiva, in čeprav spada v fantastiko, je pripovedovanje verjetnostno, zgrajeno na vzrokih in posledicah. Pisatelj pripoveduje zanimivo, napeto, povsod je v ospredju človek s svojo problematiko. Jeza človeka ljubi, skrbi ga njegova usoda, obsoja vse, kar človeka ovira pri njegovem moralnem in tehničnem napredku. Jezik je zelo skrbno izbran in tudi v tehničnem izražanju slovenski. Tudi v tem je odlika knjige. *Za Nevidno mejo je dobil Franc Jeza tržaško literarno nagrado Vstajenje.

Med rednimi knjigami Goriške Mohorjeve družbe za leto 1985 je izšla tudi obširna knjiga Spomini iz taborišča tržaškega pisatelja in kulturnega delavca Franca Jeze, ki je umrl 20. januarja 1984 v Trstu.

153 Knjiga je sestavljena iz dveh delov: V dachauskih blokih in Tekma s smrtjo. Oba dela sta izhajala v tržaškem Novem listu od januarja 1958 do marca 1961 in že tedaj vzbujala veliko zanimanja, saj je bilo to eno redkih slovenskih del, ki je obravnavalo strahote nemških uničevalnih taborišč. Toda Jezovo delo ni samo opis življenja v taboriščih Dachau in Überlingen, ampak je tudi opis pisateljeve človeške veličine, njegovega optimizma, pokončnosti in nezlomljivega upanja, na drugi strani pa tudi želje po novih spoznanjih in doživetjih, kar je bilo včasih zelo tvegano. Ko je zvedel, da bo moral v koncentracijsko taborišče, ni obupoval, ampak si mislil: „Koncentracijsko taborišče je pomenilo vsaj spremembo. Razen tega sem bil na tihem kar radoveden, kako je tam.“ In malo naprej: „Nikakega pomena ni imelo bati se stvari, ki se še niso zgodile, ker je bilo v sedanjosti že dovolj takega, kar je človeka zaposlovalo in ga ogrožalo ali pa veselilo in pomirjevalo. Niti v najhujših dneh ni ugasnila v meni iskra upanja, da se bo vse dobro končalo, in tako sem sprejemal tudi udarce še kar mirno, kot nekaj neizogibnega, a prehodnega. Treba je počakati, pa bo vse minilo, kakor je minilo že marsikaj.“ In tako je kar mirno prenašal nemške poskuse, da bi jih človeško in telesno uničili. Vzeli so jim ime in ga nadomestili s številko, skušali pa so jih tudi v njihovih lastnih očeh osmešiti in pomižati, ko so se vsako jutro divje rvali, pretepali in psovali za posamezne kose obleke, ki so jo odložili zvečer v dnevni sobi. S tem so hoteli ljudem dokazati, „da niso nič drugega kot množica človeških svinj, ki so morale čim prej tudi same doumeti, da so le-to in nič drugega. In v tem je bil simbol tistega jutranjega kaosa.“ Jeza je znal v vseh položajih ohraniti človeško dostojanstvo in z njim tudi večina Slovencev, ki jih je bilo veliko in so bili prijateljsko povezani. Bili so resni, delavni, zanesljivi, da so jih spoštovali tudi sobni starešine in taborišč- ni vodje. Dosegli so, da so si smeli narisati na suknjič znak S – Slovenec in ne J – Jugoslovan. In ta znak jih je večkrat rešil brezobzirnega pretepanja in zapostavljanja. Ker je bila v taborišču vrsta narodnosti, je Jeza opazoval pristaše različnih narodov in študiral njihov značaj in obnašanje. Najslabši so se mu zdeli Ukra- jinci, ki so bili hrupni in tatinski, znali so izkoristiti vsako priliko, „da se najedo in podaljšajo življenje“. A tudi zanje je skušal Jeza najti opravičilo, češ da so bili malo izobraženi in sestradani. Bili pa so tudi zapostavljeni, saj poleg Italijanov niso dobivali nobenih paketov. Italijani so veliko trpeli, ker niso znali nemščine in ker niso zmogli dela. Bili pa so tudi malodušni in niso skrbeli za snago. Naj- ponosnejši so bili Poljaki, ki so sovražili Nemce in Ruse, si med seboj poma-

154 gali in z zaskrbljenostjo spremljali dogajanje na vzhodnem bojišču. Tudi redki Judje so se dobro držali, znali pa so kljub številnim preiskavam skriti nekaj dragocenosti in z njimi trgovati. Največ paketov RK so dobivali Francozi. Poleg razčlovečenja in trdega dela so jetnike mučile lakota, uši in bolezni, da so množično umirali in so jih odvažali v krematorij. A tudi umiranju so se počasi privadili, saj so umirali tiho, neopazno, nihče ni tožil po njih. Jeza je že po treh dneh v Dachauu zbolel, prepeljali so ga v bolniško ba- rako, kjer ga je zdravil pisatelj dr. Alojz Kraigher. Tu je hitro ozdravel, toda dr. Kraigher in slovenski bolničarji so ga zadržali v bolniški sobi do Binkošti, potem je delal na bližnjem posestvu Wildpark, kjer je našel spet več znanih Slovencev. Tu se jim je za taboriške razmere dobro godilo, saj jih niso preveč priganjali k delu, znali pa so si tudi pomagati pri hrani. Ker pa je želel uiti, se je oktobra 1944 prijavil za podružno taborišče Überlingen, ker so govorili, da bodo obirali jabolka na kmetih. Toda poslali so jih v rove, v katerih so nameravali namestiti tovarne raket V 1 in V 2. Delo je bilo ob slabi hrani in neprestanem priganjanju nečloveško in proti koncu januarja 1945 je Jeza popolnoma omagal, začela se je tekma s smrtjo. Ker je dajal vodji materine cigarete, se ga je ta usmilil in ga poslal najprej v bolniško sobo v Überlingenu, ko si je malo opomogel, pa nazaj v Dachau, kjer so ga prijatelji spet spravili na bolniški oddelek, na katerem je pričakal prihod Amerikancev. Jeza je prepričan, da ga je rešilo upanje, češ: „Vsi smo dobivali enako majhne obroke hrane, in nikomur niso zadostovali, da bi mu življenjska sila počasi ne usihala, toda nekateri so pri tem naravnost umirali od lakote, drugi pa so si vendar ohranili kljub hujšanju še mnogo vedrine in vitalnosti. Odlo- čilni so bili psihični vzroki.“ Na dveh mestih pa spregovori Jeza trdo in neprizanesljivo tudi o Sloven- cih. V začetku o slovenski domobranski policiji, ki ga je kot zagovornika Osvobodilne fronte zaprla in zahtevala od njega, da podpiše izjavo za radio, v kateri obsoja Osvobodilno fronto. Ker tega ni storil, so ga zasliševali in končno poslali v Dachau. Druge jetnike pa so tudi pretepali in mučili. Na koncu pa prikazuje Jugoslovanski odbor v taborišču, ki so ga sestavili partijci po prihodu Amerikancev. Vse Slovence, Hrvate in Srbe so uniformirali in jim poveznili na glavo partizansko kapo z rdečo zvezdo. Ljudi so zapirali v bivše nemške bunkerje in jih zasliševali in obsojali. Nastopali so proti zahodnim zaveznikom in ti so jim neprijaznost vračali. V začetku junija so jih končno Amerikanci prepeljali domov. In šele ko je stopil Jeza na ljubljanska tla, je imel občutek, da je svoboden.

155 Knjiga je napisana zelo odkritosrčno in osebno prizadeto. Pisatelj obravnava dogodke in razmere realistično, povsod pa čutimo njegov humanizem in željo, da bi bil pravičen do vseh. Nad vsem pa plava nezlomljivi optimizem in silna želja po preživetju. Znal se je vživeti v razmere in ljudi, z vsemi se je prijateljsko pogovarjal, še take težave ga niso strle, zato se je rešil. Delo pa je napisano tudi z veliko pisateljsko močjo: njegovi ljudje so živi in plastični, razmere poustvarjene, kot so bile, ni pretiraval ne v slabem ne v dobrem, naravo v Wildparku pa je podal s pravim liričnim navdihom. Znal je razlikovati tudi med Nemci in jih ni vsesplošno obsojal. Smilili so se mu begunci iz bombardiranega Münchna, čeprav se je zavedal, da je bombardiranje za konec vojne potrebno, na koncu so se mu smilili mladi nemški vojaki, ki jih je Amerikanec neusmiljeno postrelil. Pripovedovanje je živahno in plastično, res na umetniški višini.

(Mladika 1968, str. 58; 1980, str. 93-94; 1986, str. 58-59; 1995, str. 187)

156 NEVA RUDOLF

Rodila se je sicer 1934 v Ljubljani, toda po vojni se je preselila v Trst, kjer je preživela dekli- ška leta in dovršila gimnazijo. Nato je odšla za nekaj let v Avstralijo, od koder se je vrnila in se poročila v Beograd. Rudolfova je začela pisateljsko pot v Literarnih vajah, prešla v Mladiko in Meddobje, leta 1958 pa je prišla do dveh samostojnih knjig: v Buenos Airesu je izšla knjiga črtic Čisto malo ljubezni, v Trstu v samozaložbi pesniška zbirka Južni križ. V prvi knjigi je 14 kratkih, nemirnih, po duhu in zgradbi popolnoma modernih črtic, ki pa so istočasno novost v slovenskem slovstvu, ker prvič obravnavajo avstralske motive (podnaslov knjige je: Avstralske črtice). Vse so izpovedne vsebine, toda avtorici ne gre za dogodke, ampak za lirično razpoloženje in vzdušje, ki ju zna mojstrsko vzbujati. To občutje nenadoma prekinja, s čimer bogati pripovedovanje in ga tako poživlja. Ne gre torej za reševanje velikih vprašanj, v bistvu razodeva svoja iskanja, razočaranja in navdušenja, ljubezen in domotožje, na kar gleda s svojih osebnih odnosov do sveta, pa naj bo avstralska obala ali puščava ali domača zemlja v prividu spominskega domotožja. Rudolfova ima velik smisel za ubranost zgradbe, za opazovanje poetičnega bistva stvari in za lepoto jezika. Slog je samostojen in zrel, povezanost med mislijo in besedo popolna. V zbirki Južni križ je 27 pesmi, v katerih je enako vzdušje kakor v črticah: domotožje, ki ga čuti v daljni Avstraliji, ljubezen do odsotnega fanta, vera v Boga in Marijo ter navezanost na Trst in Kras. Toda vsi ti motivi so nekako v ozadju, v ospredju je vedno čisto dekliško srce, ki sprejema zunanji svet le v toliko, kolikor najde v njem pesniškega. Vinko Beličič je napisal zbirki uvod in ga zaključil z besedami: „V veliki odkritosti, v svežini in iskrenosti, ki poje iz izbranih besed, je poglavitni čar tega krotkega, rahlega šopka lirike.“

(Mladika 1968, str. 58)

157 ZORA TAVČAR

Rodila se je 1928 v Loki pri Zidanem mostu, študirala na Dunaju in v Ljubljani, kjer je do- vršila primerjalno književnost in slavistiko. Od 1953 živi v Trstu, poročena s pisateljem Alojzom Rebulo, in poučuje na slovenski srednji šoli. Tavčarjeva je začela s pesmimi in z njimi od 1948 dalje sodelovala v Novem svetu, Obzorjih, Besedi, po preselitvi v Trst v Mladiki, Tokovih in Galebu, vendar pa je njeno pravo področje proza. V Mladiki je priobčila tri uspele novele: En dan življenja (1962), Marlenka in Rumena svetloba nad mestom (1967). V njih obravnava ljubezen na robu usodnih življenjskih prelomnic z občutljivostjo za sodoben način podajanja, s smislom za psihološke odtenke in v zelo sočnem jeziku. Za mladino je napisala štiri celoletne povesti za oba tržaška mladinska lista: Luč z Vrhovelj (Pastirček, 1964), Velika pustolovščina, V srcu Afrike in Med vzporedniki in poldnevniki (Galeb 1962, 1964, 1966). V vseh je razgibana zgodba, smisel za humor in bogat jezik. Najboljša je Luč iz Vrhovelj, v kateri je psihološko veren prikaz odnosov med mladino, starši in vzgojitelji, orisan z zdravim humorjem, vse štiri pa so napisane v duhu sodobne mladinske povesti. Avtorica je napisala tudi deset mladinskih radijskih iger, ki so jih oddajali v Trstu in Ljubljani. Vsebinsko dopolnjujejo njeno mladinsko prozo, oblikovno pa so izkoriščeni vsi pripomočki radijskega izražanja. Za radio in oder je dramatizirala tudi možev roman Devinski sholar.

Zora Tavčar že vsa svoja tržaška leta polni tukajšnje revije z novelami in povestmi, prav tako prenaša njene najrazličnejše prispevke Radio Trst A, da ne omenjamo njenega vzgojno-literarnega dela. Vse to razdajanje na vse strani jo je zavrlo, da je šele 1982 prišla do prve samostojne knjige, ki je izšla pod naslovom Veter v laseh v 132. zvezku častitljivih Slovenskih večernic celjske Mohorjeve družbe.

158 V prvem delu Stoji učilna zidana (naslov po Stritarjevi pesmi) je opisala svoje razgibano šolanje do mature. Čeprav gre za otroška in mladostniška leta, ko se navadno še ne zgodi kaj življenjsko važnega, jih je pisateljica znala napolniti in oživiti s toliko doživetji in opazovanji, da nas potegne v naša lastna leta, da jih ponovno doživljamo, pred nas stopajo prizori iz šolskih let, saj so skoraj povsod več ali manj enaki, zdaj veseli in žalostni, zdaj trpki, zlasti če so bile tudi zunanje razmere težke. Tavčarjeva je najprej ekspresionistično očrtala rojstno Loko pri Zidanem mostu, kjer je preživela otroška leta in dovršila osnovno šolo. Prikazala je svoje sošolce iz hribovskih vasi, ki so prihajali v šolo utrujeni, že vnaprej do- ločeni, da bodo postali „krampači na progi ali vajenci ali dninarji“. Učili sta dve sposobni učiteljici in dolgočasen učitelj. Pisateljica se je ustavila zlasti pri učiteljici Fanči, ki je bila razgledana in je živela za svoje učence, saj jih je obiskovala tudi doma. Otroke je znala pritegniti in jih naučiti. Tavčarje- va piše: „Draga gospodična Fanči, ... še vedno skušam hoditi po tvojih stopinjah in slediti zgledu, ki si mi ga dajala tam v veliki kockasti šoli sredi jablan.“ Ker je pisateljica profesorica, zelo pazi na učitelje in profesorje, ki so jo poučevali v različnih šolah. Predstavlja jih telesno in duševno, predvsem pa njihov način poučevanja. Bili so dobri vzgojitelji, ki so znali razlagati in pritegniti dijake, da so se učili, in slabi, ki so kričali, grozili, enolično brali iz knjig in potem veliko zahtevali, ne da bi sami kaj dali. Po osnovni šoli je odšla na klasično gimnazijo v Maribor, stanovala pri mojstru Lojzetu, ki jo je pripravil za sprejemni izpit in ji pomagal preko prvih težav. Tu se srečamo z galerijo profesorjev in sošolcev, predstavlja pa tudi mesto kot tako. V drugem razredu stanuje v Zavodu šolskih sester, kjer je vse lepo urejeno in usmerjeno v versko življenje, da se ji upira in zapiše, da „ni je boljše protiverske vzgoje kot takšno pretiravanje“. Oglaša se ji pesniška žilica, zanimajo jo prvi fantje, zato je v šoli polom. Preseli se k prof. Milanu Pertotu in tu pride prvič v primorsko družino, živahno, glasbeno usmerjeno, doživi izbruh druge svetovne vojne, in ko odpeljejo Pertota Nemci, se vrne domov. Sama odide v Ljubljano in se vpiše na poljansko gimnazijo, da dokonča drugi razred. V jeseni 1942 jo bivši vladni svetnik Redl, ki je hodil na počitnice na grad v Loko, vpiše v peti gimnazijski razred na Dunaju. Stanovala je v nekakem med- narodnem dekliškem internatu. Težave so bile z nemščino, a jih je hitro premagala. Spoznala je Dunaj, nekaj nemških družin in se vživela v živahno dunajsko življenje. Ko so zavezniki z bombami porušili šolo, se je spomladi drugega leta spet vrnila domov. V jeseni 1943 je odšla na nemško gimnazijo v Brežice, kjer so živeli kočevski Nemci, vpisali so jo spet v 5. razred, v šolo pa so hodili le do

159 pomladi, ko so jih poslali kopat jarke v Krško. Tavčarjeva je pobegnila s sošolko peš domov in morala potem delati v vojaški kuhinji do konca vojne. Po vojni se je vpisala na Partizansko gimnazijo v Ljubljani, „neke vrste pripravljalnico za vse tipe šol, kjer si se lahko vpisal v tečaj za katerikoli gimnazijski razred“. Tako je v nekaj mesecih odpravila vse manjkajoče razrede in se v začetku januarja vpisala v sedmo gimnazijo na Poljanah. In z maturo na tej gimnaziji je konec spominov. Tudi povojna leta, ki so bila polna spreminjanja, pomanjkanja in iskanja, je Tavčarjeva napolnila z drobnimi in značilnimi prizori, z opisom tedanje šole, profesorjev in sošolcev, a tudi z opisi lastnega notranjega življenja. Profesorje označuje še izčrpneje kakor v prejšnjih šolah, sošolce spremlja tudi v poznej- šem življenju. Že zgodaj polni zvezke s pesmimi in prozo, piše dnevnik, uči se klavirja, slikarstva, nastopa v igrah, skratka, njeno življenje je polno, mladostno razgibano, podaja pa ga odkrito, včasih se sama sebi malo nasmehne, v izbranem jeziku in s svežimi primerami. Čeprav gre za mladostne spomine, je knjiga prepredena s tehtnimi mislimi in spoznanji. Malo njenih vrstnikov je imelo v tako težkih časih tako razgibano in navsezadnje srečno mladost. V drugem delu z naslovom Veter v laseh je zbrala črtice Drevo, Potok, Reka, Muzika, Babica, cikel pesmi Ljubezen in razmišljanje Bog. Vse so zajete iz istih let kot spomini in pri vseh prikazuje, kaj so ji posamezne stvari pomenile. Ob njih razmišlja o gorenjskem in štajerskem značaju, pri lipi tudi o svoji družini. Vse so napisane toplo, prizadeto, z veliko umetniško močjo, saj se je Tavčarjeva do zdaj posvečala predvsem črticam in novelam, zato je v njih pravi virtuoz. Knjiga se sklepa z razmišljanjem, kaj pomeni Bog posameznim ljudem in kako se pri njej spreminja predstava o Bogu. Zdaj ji je: „Moj mali osebni Bog je torej predvsem Bog-Človek. Ni preblizu, a vendar dosegljiv. Zelo je razumevajoč, širok in človeški kot vsi, ki sem rada z njimi.“ Knjigo je plastično ilustrirala pisateljičina sošolka Melita Vovk. Za Veter v laseh je dobila Tavčarjeva tržaško literarno nagrado Vstajenje za leto 1982.

Leta 1985 je izšla pri Založbi Ognjišče v Kopru druga knjiga Zore Tavčar Poklical si me po imenu. V knjigi je na 144 straneh 21 poglavij, v katerih na duhovit, šegav in prikupljiv način razpravlja o ženskih imenih, o dobrih in slabih lastnostih nosilk posameznih imen v preteklosti in sedanjosti, ob tem pa stresa življenjsko modrost. Tudi moške spotoma potegne za ušesa, saj so pogosto krivi ženske nesreče in odvisnosti, in to že od Eve, ki se je ne samo dala „ustvariti kot druga, ampak se je celo dala oblikovati iz Adamovega rebra,

160 kar se nam že tisočletja otepa“. Prav tako je Eva „v navalu ljubeče pozornosti brž ponudila Adamu sadež s prepovedanega drevesa. Adam bi se bil prav lahko stegnil ponj, a bil je že takrat ves pramoški, udobno se je zleknil in počakal, da mu je postregla Eva in da je ona vzela nase vso krivdo.“ In tako je postala Eva prva grešnica, zapeljivka, Adam pa čist in nedolžen. Toda tedaj še ni bilo „fe- minističnih gibanj in ženskih časopisov, ki bi žensko osveščali in jo opozarjali, da je moški nadvse nevaren tekmec, pa mu zato ne kaže na začetku popuščati“. In v tem duhu pretresa pisateljica Magdalene, Vere, Katarine, Marije, Bri- gite, Jožefine, Ane in vrsto drugih imen in izpeljank iz osnovnih imen. V delu kaže izredno razgledanost, saj navaja zgodbe svetnic, pisateljic, javnih delavk do svojih sorodnic in prijateljic. Povsod pa je nekaj bodic na moške, saj iz vse knjige zveni, da se čuti pisateljica v marsičem prikrajšana, ker je ženska. Tako je vsa knjiga duhovito kramljanje o vsem mogočem, podano v razgibanem slogu in poetičnem jeziku. Slikarka Melita Vovk je narisala za vsako poglavje posrečeno celostransko inicialko.

Po avtobiografski povesti Veter v laseh in po duhoviti kulturni kozeriji Poklical si me po imenu je prišla tržaška pisateljica Zora Tavčar do tretje leposlovne knjige Ob kresu življenja. Izšla je kot redna knjiga Goriške MD leta 1989. V njej je avtorica združila 20 novel in črtic, ki so večinoma izšle v Mladiki in drugod, zajela pa je iz svoje bogate mladosti, ki se je odvijala v Zasavju, kjer se je rodila, na Gorenjskem pod Blegošem, od koder izvira njen rod, na Tržaškem, kjer živi od poroke, posegla pa je še v daljni Kolorado, kjer je bila z možem na počitnicah. Ob življenjski poti je srečala različne usode ljudi, ki so jo pritegnile. Iz mladosti je obudila dva dogodka, ki se vtisneta otroku neizbrisno v spomin. Najprej je prvo sv. obhajilo, ki ga je zaznamovala še ljubezen do živali: izpustila je ovčko, ki je bila določena za kosilo. Za birmansko botro si je izbrala teto Tono, ki ni bila bogata in ugledna, imela pa je zlato srce. Avto- biografska je lahko Mala elegija za Tjašo, ki jo je Miklavž po krivici obdaril s palico. Izmed sorodnikov se je spomnila še stricev-dvojčkov: eden je pasel duše med Eskimi, drugi je bil preprost vaški župnik. V Zadnji vožnji, ki je na meji med realnostjo in večnostjo, pa je upodobila dva bratranca, ki sta se ponesrečila pri prevažanju hlodov. V ta sklop bi lahko uvrstili še Skavtske Tri kralje, ki obdarujejo zapuščenega starčka. S posebno skrbjo je orisala vzgibe prve ljubezni med dečkom in deklico, ko še ne vesta, za kaj gre, vendar čutita, da se dogaja v njuni notranjosti ne-

161 kaj neznanega, skrivnostnega. Navadno to prvo čustvo pozebe, lahko pa se konča tudi z nesrečo kot v noveli Skozi goščavje divjih rož, kjer umre fant ob skalah pod slapom. Če so med fantom in dekletom socialne razlike in fant še ni toliko dozorel kot dekle, se ob nepričakovanem otroku razideta in mora dekle sama skrbeti za otroka, zase in še študirati. Včasih je lahko eno samo srečanje med nesrečnima človekoma spodbuda za premislek in vrnitev v vsakdanje življenje. Na delu pohabljeni inženir pa najde pri svitanicah bli- žino Boga in sorodno dušo. V Sliki iz Škofjeloškega pogorja se je pisateljica namenoma naslonila na Ivana Tavčarja in v njegovem načinu narisala dva mala človeka, ki pa sta uspela v življenju, posebno malo zaostala mati je preskrbela vse tri otroke: ena je postala šivilja, druga učiteljica, sin pa frančiškan. Novela je polna življenja, optimizma, nekak slavospev naravi in malim ljudem, ki s pridnostjo in podjetnostjo dosežejo več, kot je bilo pričakovati. Bolj zase je značajevka Agata iz Sopotnice, ženska, ki se preživlja s tem, da umiva, preoblači mrliče in bedi pri njih. Težko se preživlja in zgodi se ji, da pride k nekemu bolniku prezgodaj in jo naženejo; vendar pa ji ne bo treba dolgo čakati. Nevsakdanja je tudi novela Chopinove Etude, kjer pusti mož na smrtni postelji ženi pismo s sporočilom, da ima v Pragi nezakonsko hčerko. Vdova gre po deklico in jo pripelje v Trst, je pa pohabljena in tudi ne govori. Igra ji Chopina in deklica se začenja osveščati. Zahtevnejše in pomembnejše so ostale novele. Tako je Velika maša prava psihološka študija o patru Arneju z Dolenjske in o njegovi negotovosti zaradi mladostne ljubezni. Čeprav sta se po maturi sporazumno razšla in se je ona preselila na Dunaj, on pa za 25 let v Rim, kjer se je uveljavil kot profesor in govornik, se je ves čas boril z njo, „bila je njegov obup in njegova moč“, kakor si jo je predstavljal, šele po vrnitvi je našel v domači cerkvi ob molitvi, spominu na mater in prijazni dekanovi besedi moč, da je stopil naslednje jutro pred vernike in jih prevzel s svojo besedo. Postal je njihov župnik. Pisateljica se je mojstrsko poglobila v duhovnikovo notranjost in ga prikazala v stiskah in te- žavah, bojih in zmagah. Novela je dobila prvo nagrado na natečaju Mladike. V noveli Tristan in Izolda je podala skozi občutje mlade zdravnice dva bridka prizora iz umobolnice: kmečko ženo in mlado meščanko ob nemih in nerazsodnih možeh. Novela je napisana s srčno prizadetostjo in globokim posluhom za neozdravljive nesrečnike in za brezupno okolje. Po življenjskih usodah je še bolj tragična novela Ko zmrzne Gunison, kjer je na svoji poti po Ameriki spoznala v Crested Buttu zadnjega Slovenca, ki

162 oskrbuje zapuščeno slovensko pokopališče. Na njem je pokopanih tudi 40 mladih slovenskih rudarjev, ki so se istočasno ponesrečili v rudniku. Zgodba je pretresljiva: vsi slovenski izseljenci so pomrli, ostal je le Frenk, ki se je rodil že v novi domovini, a ostal zvest domovini staršev in mrtvim rojakom. Proti koncu sta dva dnevniška zapiska: eden je nastal v vikendu v Poljan- ski dolini med slovenskimi razumniki, drugi v Ljubljani pri prijateljih. Taki obiski ji „polnijo baterije“ in ji kažejo, „ob katerem miljnem kamnu smo“. Knjigo sklepa najdaljša Via Assenzio – Pelinova ulica, s podnaslovom V spomin na moje dijake (1954-1988). To je sprehajanje upokojenega profesorja po openskih ulicah, ki jih je prekrstil s slovenskimi imeni, lirično-epski oris kraja in znanih ljudi, živih in umrlih, bridko poslavljanje človeka, ki je živel za šolo, doživel v sanjah svoj pogreb, muči pa ga: „Kam s tistim tako utečenim dnevnim redom, ki je tekel kot švicarska ura?“ Novele so razmeroma kratke, od 3 do 12 strani, v začetku in proti koncu so zahtevnejše, v sredi lažje. V njih se je sprehodila po vseh slovenskih pokrajinah, čeprav sta ji najbližja Zasavje in Gorenjska. Povsod jo zanimajo življenjske usode ljudi, vanje se poglablja, jih študira in podaja tako, da v novelah živijo, mislijo in delajo. Ljudi razume, z njimi živi, se veseli in trpi, bolj jo zanima njihov notranji svet kot zunanjost. Pri nekaterih je očitno, da je dalj časa študirala njihovo psihologijo, zato so izdelani do podrobnosti. V tem sta vzorni Velika maša in Pelinova ulica. Pisateljica ima oster posluh za socialne razlike, o katerih ne razglablja, ampak jih podaja tako, da jih občutimo v vsej nepravičnosti. Ob ljudeh je navzoča narava v svoji mnogovrstnosti, zdaj v cvetju in rasti, pa spet v snegu in mrazu, nikoli sama sebi namen, ampak spremljevalka in podčrtovalka človekovega razpoloženja. Vse svetlo in blesteče pred kresom življenja, vse temno in brezupno za njim. Lahko pa se tudi pisateljica počuti ob kresu svojega življenja. Pripovedovanje je realistično nazorno, brez dolgih opisovanj in pripovedovanj, poživljeno z duhovitimi in odrezavimi dialogi, z notranjimi mono- logi, s pripovedovanjem v prvi osebi, skratka, uporablja vso moderno pripovedno tehniko. Jezik je živ in nazoren, čutiti je pisateljičino literarno izobrazbo, suvereno ustvarja nove primere in zveze, da je pripovedovanje zares sočno, sveže, pogosto prehaja v pravo pesniško prozo. Knjigo je opremila akademska slikarka Veselka Šorli-Puc.

163 Pri založbah Družina iz Ljubljane in Mladika v Trstu je izšla 1991 debela knjiga (280 strani) Zore Tavčar Slovenci za danes in s podnaslovom: 30 intervjujev z znanimi Slovenci in Slovenkami v emigraciji in doma. V uvodnem avtointervjuju je pojasnila naslov in kriterij za izbiro osebnosti: „‘Za danes’ mi je pomenilo ljudi, ki so poleg svoje visoke strokovnosti, temeljitosti in predanosti svojemu poklicu tudi živo vraščeni v današnji svet, še posebej širši slovenski svet. Skratka, kriterij je bil: Slovenci tako ali drugače izjemnega formata, bodisi že znani v širšem slovenskem in pogosto tudi svetovnem prostoru, bodisi vredni, da to postanejo. Ta kriterij predvsem člove- ške, šele vzporedno tudi strokovne kvalitete mi je bil vodilo.“ Na prvo mesto v knjigi je postavila 13 uglednih emigrantov z vsega sveta, ne zato, ker je danes emigracija zanimiva in ponatiskujejo v Sloveniji njihove knjige. Emigracija je bila v zamejstvu, predvsem v Trstu, vedno prisotna in Mladika je ves čas izhajanja poročala o njih in ocenjevala njihovo delo. Tavčarjeva je ob zamisli intervjujev vključila tudi emigrante in jim poslala vprašalne pole (v Argentino, Kanado, ZDA, Japonsko, Avstralijo). Vsi emigranti ali begunci so odšli v svet po zadnji vojni, brez sredstev, le z znanjem, ki so si ga pridobili v mladosti, nekateri pa so se rodili že v tujini. Vsi pa so se s trdim delom uveljavili ne samo med rojaki, ampak tudi med narodom, s katerim živijo, in še preko mej. Tavčarjeva jih je izbrala 13 in jih razvrstila po abecednem redu. Prvi je Alojzij Ambrožič, nadškof v milijon- skem Torontu v Kanadi. Katica Cukjati se je rodila v Argentini, se dovršeno naučila slovenščine, po poklicu je juristka in javna delavka, podpredsedni- ca Slovenske kulturne akcije, sourednica Svobodne Slovenije in Celovškega Zvona. Marjan Eiletz je arhitekt in se je uveljavil po vsej Argentini, slovenski skupnosti v Buenos Airesu je preuredil Slovensko hišo in zgradil ob njej cerkev Marije Pomagaj. Alojzij Geržinič je slavist in skladatelj, znan tudi v Trstu, kjer je pomagal obnavljati slovenske šole. O tem je napisal dve knjigi, znan pa je tudi kot urednik in esejist. Nikolaj Jeločnik je režiser in zgodovinar, avtor knjige Stalinistična revolucija na Slovenskem. Maksimilijan Jezernik je tajnik papeške univerze Urbaniana, profesor in ravnatelj Slovenika v Rimu. Vladimir Kos je pesnik, vseučiliški profesor v Tokiu in misijonar med naj- revnejšimi v predmestjih. V Tokiu je dal natisniti pesniško zbirko kot prvo slovensko knjigo v tem mestu. Božidar Ted Kramolc je slikar in pisatelj v Ka- nadi, znan po vsej državi. Irena Mislej se je rodila v Argentini, postala ume- tnostna zgodovinarka in dela v Sloveniji. Bara Remec je znana slikarka in je umrla pred izidom te knjige. Jože Velikonja je geograf in vseučiliški profesor v ZDA, strokovnjak za italijanske in slovenske naseljence v ZDA. Tone Zrnec

164 je kulturni delavec in urednik v Kanadi, pospeševalec Baragove beatifikacije, pisec šolskih knjig za zdomske šole, avtor dokumentarnih filmov. Stanislav Rapotec iz Avstralije je svetovno znan slikar. Torej 13 življenjskih usod, prav toliko naporov za preživetje in dvig iz pov- prečnosti, zato prav toliko uspehov. Zato je domovina lahko nanje ponosna. Med Slovenci doma so zastopani: France Bučar, pravnik, politik, publicist in predsednik slovenske skupščine. Anton Trstenjak, psiholog svetovnega formata, avtor neštetih strokovnih knjig. Matjaž Kmecl, slavist, pisatelj in politik, član predsedstva Slovenije. Ivan Oman, kmet in politik. Anton Stres, filo- zof in teolog, pisec številnih knjig in esejev. Bogo Grafenauer, vodilni zgodovinar in kulturni delavec. Drago Jančar, pisatelj evropskih razsežnosti, tajnik Slovenske matice. Alojzij Šuštar, ljubljanski nadškof z evropskim ugledom. Med Slovenkami so: Spomenka Hribar, sociologinja, publicistka, borka za slovensko „pomlad“, poslanka. Majda Mazovec, zdravnica in alpinistka. Hel- ga Glušič, slavistka, vseučiliška profesorica, uveljavljena v svetu. S. Katarina Ambrož, predstojnica klarisinj. Dubravka Tomšič, pianistka, ki se je uveljavila v svetu. Božena Orožen, knjižničarka in kulturna delavka. Alenka Puhar, časnikarka in prevajalka. Aleksandra Kornhauser, kemičarka, univerzitetna profesorica, najbolj uveljavljena Slovenka v svetovnem znanstvenem svetu. Tavčarjeva se je na vsak intervju posebej temeljito pripravila, da je vpra- šancu lahko zastavljala vprašanja, na katera je vprašanec lahko razkril svoj notranji in zunanji svet, študij, delo, uspehe, zanimanja ob poklicu, skratka sebe in razmere, v katerih dela ali ustvarja. Zato je knjiga pomembno delo o dana- šnjih vodilnih Slovencih in Slovenkah doma in po svetu, o njihovih delovnih uspehih, načrtih in pričakovanjih. Pri vsakem intervjuvancu je več fotografij, ki dopolnjujejo besedilo. Vprašanja in odgovori so strnjeni, odgovori jasni, odkritosrčni, za vse bi morda lahko veljale besede, ki jih je izrekla Spomenka Hribar po intervjuju Tavčarjevi: „Tako temeljito me pa še ni spovedal nihče.“ To je priznanje za Tavčarjevo in tudi za njeno knjigo.

(Mladika 1968, str. 58-59; 1983, str. 117; 1986, str. 101; 1990, str. 41-42; 1992, str. 24-25)

165 RAFKO DOLHAR

Rafko Dolhar, zdravnik, profesor, politik, publicist in pisatelj, se je rodil leta 1933 na Trbižu. Leta 1959 je priobčil v Mladiki osem Izletov po naših gorah, kar je bil zametek knjige, ki jo je leta 1965 izdal v samozaložbi pod naslovom Pot v planine. Obsega 24 sestavkov, med katerimi so spomini na gorske izlete, potopisi z osebnimi doživetji in poučno mislijo, črtice z opisi planinskih lepot, orisi vzponov na zahodne Julijce, Montaž, Mangart, Viševo skupino, Ponce, Ka- nin in druge. Vso knjigo je napisal kot planinec in smučar, po lastni izjavi pa gre za nastanek te knjige „vsaj trojna zasluga mojemu očetu“ (zdravniku na Trbižu), ki mu je vcepil ljubezen do slovenske besede, ga jemal že kot otroka v gore in mu dal prvi fotografski aparat. Iz Dolharjeve knjige odsevajo barve planin, gozdov in dolin v vseh odtenkih dnevnih in nočnih ur, v vseh letnih časih, ker ima avtor ostro oko za vse menjave in prehode v naravi. Pripovedovanje je preprosto, živahno, doživeto, povsod pa mimogrede pritakne nekaj podatkov o višini, o sestavi tal, o vremenskih razmerah ter praktičnih nasvetov, ki jih zajema iz lastne izkušnje. Knjiga je opremljena s celostranskimi fotografskimi posnetki obravnavanih planin in predelov, kar lepo dopolnjuje celoto. Kratek uvod vanjo je napisal Vinko Beli- čič. Vsebinsko je knjiga izjemen primer v slovenskem tržaškem slovstvu.

Druga Dolharjeva knjiga je Pot iz planin (založila Mladika 1974). Čeprav ni izrecno omenjeno, je knjiga napisana v spomin očetu, ki se je leta 1969 ponesrečil v planinah. Oče ga je kot otroka vodil v planinski svet in mu odkrival njegove lepote, v deški dobi pa se je očetu uprl in hodil po svojih poteh. O tem je zapisal: „Znano je, da predstavlja oče v sinovih očeh neke vrste dolgo roko odraslih, skratka drugih, tistih, do katerih mladostnik misli, da ne more najti pravega odnosa in upoštevanja. No, jaz sem tedaj kon- testiral očeta s tem, da sem sam kolovratil po hribih in ne v njegovi družbi kot

166 doslej.“ Minila so leta, dozorel je in z očetom sta se spet našla: „Tako danes v prijetnem razgovoru stopava po hladnem bukovem gozdu proti veličastnemu amfiteatru Mangarta in Ponc.“ In tako gresta z očetom dvakrat proti Triglavu, a ju ustavi dež, na Visoko Belo špico, na Kvoto 2000 nad Rabeljskim jezerom, dvakrat na Öztalske Alpe in nazadnje na planino Pecol, nekajkrat pa gre s prijatelji po slovenskih planinah. Dolhar teh poti ne opisuje z realistično natančnostjo, ampak podaja li- rične vtise, impresije, ki se nabirajo v njegovi duši ob pogledu na naravo, ob plezanju ali smučanju. Gleda naravo in jo slika v vseh barvnih odtenkih, čudoviti so opisi spreminjanja oblakov ali sončni zahodi. Sam pravi, da mu je „v hribih vedno tudi za estetski užitek.“ „K planinstvu pa spadajo tudi tišina in vonj jutranjega gozda in razgibanost vetra in megla nad zračnimi grebeni, spadajo tudi tihi oddihi na skalnih policah in prostrani razgledi, k planinstvu spada pač z eno besedo vse tisto, česar človek ne more občutiti ne v dolini ne v letalu, temveč le na hribih, na katere se povzpne sam.“ Pravi užitek pa ti nudijo le domače gore: „Oko preleti obzorje nepoznanih vrhov in se nikjer ne ustavi. Tu ni kot v domačih gorah, kjer s pogledom pobožaš vsak vrh posebej in ti je vsak greben domač in vsaka škrbina poznana. Na domačih razglednih vrhovih se lahko ustaviš za cele ure in ob pogledu na vrhove in doline lahko v spominu obujaš izlete in doživljaje, prehojene gorske poti in smeri.“ Dolhar v črticah veliko razmišlja o planinstvu na splošno, ki postaja vedno bolj mehanizirano, saj so se ljudje odvadili hoditi. Vse mora biti dosegljivo z žičnicami in vlečnicami. Razmišlja o vodnikih, ki izginjajo, o slabo oskrbova- nih planinskih kočah. Ko sreča na poti proti Triglavu Dinka Bertonclja, ki je po vojni odšel v Argentino in se z argentinsko ekspedicijo kot prvi Slovenec povzpel na himalajski vrh Dhaulagiri, premišlja o domovini: „Kako čudna družba pod to pločevinasto streho! Sem pomislil. Govorimo vsi en jezik, pa imamo v žepih trojne potne liste. Po novem bi nas klasificirali za trojne Slo- vence: v domovini, v zamejstvu in v zdomstvu. Vsak v drugi državi živimo, z drugimi problemi. Seveda, država ni merodajna, država je geopolitična tvor- ba. Pripadamo torej različnim državam, pa smo vendar člani istega naroda. To je tujcem, ki živijo v enonarodnih državah, težko dopovedati. Mnogi ne ločijo pojmov narod in država. Toda kaj je potem domovina? Ali imamo mi vsi, ki smo našli zavetišče v tem bivaku pod Kriško steno, eno in isto domovino? Za naše jeseniške prijatelje pač to ni problem. Toda ali imamo Dinko, ki je bil presajen v otroških letih v Argentino, in mi, ki smo rojeni tu, isto domovino? Domovina je kraj, kjer stoji tvoj dom ali očetov dom, zato so včasih domovini rekli tudi očetnjava. Kje si torej, Domovina?“

167 Z očetom sta razpravljala o planinski literaturi, o številnih znancih, „ki bi morali spregovoriti o svojih doživljajih v planinah, posebno v polpretekli dobi, ko so bili hribi zatočišče za bolj ali manj legalne stranke, ki so sestavni del zgodovine našega naroda.“ Očeta je občudoval in se spraševal, kako je mogel vzdržati na Trbižu, „tako razgledan in na tekočem o vsem dogajanju“. Dolharjeve črtice so sočne in bogate, napisane s srcem in razumom, prepletene z lirično obarvano naravo in neprisiljenimi razmišljanji. Knjigi je dodanih 16 celostranskih fotografij, ki jih je posnel Dolhar na svojih izletih.

Pri ZTT in Lipi v Kopru je izšla nova leposlovno-potopisna knjiga trža- škega pisatelja Rafka Dolharja Moji kraški sprehodi (1980, 112 str.). Po knjigah Pot v planine in Pot iz planin, v katerih je opisal svoje poti po slovenskih planinah, se je tokrat ustavil na Krasu. Ko ga je življenje odtrgalo od domačih planin, na podnožju katerih se je rodil na Trbižu, in ga posadilo v Trst, si je ustvaril dom na Trsteniku in odkril Kras: „Moj planinski svet se danes, tako kot v moji zgodnji mladosti, začenja za mojo hišo“. Po nekaj sto metrih se že „zariješ v zelenje košatih hrastov in temnih borov, zatopiš se v svoje misli. Da le ne dvigneš pogleda nad obzorje, pa se lahko za nekaj ur odmakneš v planinski svet, pa čeprav v miniaturi“. V planinah je našel vse možne gorske in rastlinske elemente, a na Krasu ima vse to pomešano, „zato pomeni včasih kratek sprehod že celo krajinsko doživetje. Rdeče ograde med zelenimi dolinami, med košatimi hrasti se vije mehka steza, malo naprej pa že od ostrih skal razdrapana pot.“ In malo naprej: „Na Krasu pa si zdaj na dnu prostrane doline in ti pogled zapirajo krošnje hrastov, čez nekaj korakov pa se ti skozi temnozelene borove veje že zaleskeče morska gladina ali pa pogled zaplava tja do zasneženega Nanosovega slemena. Še malo se obrneš, pa te pozdravi prijazna Vremščica“. Kras ima rad in mu je „postal neobhodno potrebna življenjska prvina“. Obiskuje ga za uro ali ves dan, kadarkoli, s ciljem ali brez njega. Včasih gre za odkrivanje neznanih poti, drugič hodi po izhojeni stezi, da bi razčistil problem, ki ga tre, in sklepa: „Kako blagodejno vplivajo name taki sprehodi. Prezračijo mi pljuča in misli, verjetno mi pospešeni krvni obtok s kisikom napolni možganske celice“. Tako zajema v 14 črtic vse lepote in značilnosti tržaškega Krasa, a jih ne opisuje z zemljepisno natančnostjo, ampak podaja impresije ob pogledu na naravo in na vse, kar je na njej. Še tako lepa narava pa je prazna, če na njej ni človeka. Dolhar ima rad kraškega človeka, rad se z njim pogovarja, pozna njegove težave, skuša jih reševati z besedo in politično dejavnostjo. Tako je

168 knjiga polna razmišljanj in razpravljanj o vprašanjih, ki zadevajo Kras, slovenske ljudi v zamejstvu in njega samega; nobena črtica ni brez miselnega jedra. Ko je zdravnik v sanatoriju v Nabrežini, se čuti na robu življenja, kakor so na robu bolniki. Ko rine proti Šentlenartu, mu rojijo po glavi besede starke, „ki mi je ravnokar pripovedovala, da hodi vsa vaška mladina na delo v tovarno. Mladina zapušča zemljo, to je pač splošen pojav. Ladjedelnica vabi in njive so zapuščene. Še najbližje vrtove zarašča trava, ki je je komaj za zajce“. Dalje razmišlja o enotni (nižji) srednji šoli, ki je sicer nekaj novega za tiste, ki ne nadaljujejo šolanja, pa je pot do poklica iz nje morda težja. Sicer pa znanje z leti zbledi in zastari. Mladini je treba dati inštrument, s katerim se bo lahko dokopala do vedno novega znanja in novih izkušenj. „Saj je končno razlika med znanjem in kulturo ravno v tem; znanje je vrednota, ki zastari s časom in zbledi, ko opeša spomin. Kultura pa je inštrument, sredstvo torej, s katerim, si lahko vse življenje obnavljaš znanje.“ Na osmici v Zagradcu razmišlja o srednjem ali izobraženem sloju, ki ne najdeta poti v to preprosto družbeno ustanovo. Tudi meščani bi se morali seznaniti s problemi Kraševcev, pisatelj jih pozna in jih skuša reševati na ob- činskih sejah: „Vsaj to smo dosegli, da bi se vsi, celo fašisti, danes sramovali izpodbijati Slovencem pravice, ki jim gredo ...“ Ob Efi na Volniku ugotavlja, da „premnogi, tudi sredi mestnega vrveža, hodijo drug mimo drugega, stojijo ob strani“. „Da, življenje nam uravnavajo rdeče in zelene luči. Ustavimo se pred rdečo lučjo, a ne dvignemo oči kvišku, da bi videli, ali je nebo jasno ali oblačno. Nestrpno čakamo samo na zeleno luč, da lahko hitimo dalje.“ Bazoviški junaki so dali Bazovici splošen pojem, postala je „žarišče cele generacije, simbol določene dobe, svetišče naroda“. Blizu nje so hoteli postaviti industrijsko prosto cono, ki naj bi združevala naroda, a ju razdvaja. Pod Bazovico v ravnini, kjer so bila rodovitna polja, je industrijsko pristanišče. Namesto produktivne farme goveje živine so naftni terminal in še tovarniška poslopja Velikih motorjev, ki so vzeli veliko rodovitne slovenske zemlje. In še bi lahko razbirali misli in ugotovitve o tej kraški zemlji, po kateri se sprehaja avtor z odprtimi očmi in ljubečim srcem za ljudi in njihove probleme. Pripoveduje stvarno, realistično, včasih domiselno in pesniško, sproščeno in prizadeto. Zadet je konec, ki mu ga sproži napis na pročelju starodavne cerkve na Taboru pri Štjaku: „Ena bo zadnja.“ Seveda zadnja ura. „Napol zabrisan napis, prav tako kot v naši zavesti!“ Knjiga je ilustrirana s fotografijami, ki jih je posnel avtor, stiliziral pa Gra- ficenter.

169 12 teh črtic je urednica Zora Tavčar uvrstila v knjigo Prgišče Krasa skupaj s pesniško zbirko Alberta Miklavca.

Ob 80-letnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva v Trstu je izšla 1984 nova Dolharjeva knjiga z značilnim naslovom Vabilo v Julijce. Gre za planinske spise, ki jih je pisatelj deloma vzel iz prvih dveh knjig in jih izčistil in dopolnil, deloma so novi spisi. Tako je knjiga nekak šopek planinskih cvetic, ki ga je mogel natrgati samo avtor, doma iz Kanalske doline, od vseh strani obdane z gorskimi vršaci. Ta svet mu je začel odkrivati že v rani mladosti oče, zdravnik na Trbižu, navdušen planinec in smučar. Skupaj sta prehodila bližnje in daljne hribe in gorske velikane, oče pa ga je navajal, kako je treba hoditi, na kaj moraš paziti, kaj gledati, da postaneš dober planinec. Iz potopisov spoznamo vso Kanalsko dolino, njene vasi, ljudi in probleme, lepoto Belopeških jezer, Zajzero, Rabeljsko jezero, Ukovško planino in seveda Sv. Višarje, na katerih je bil neštetokrat v lepem in grdem vremenu, pozimi in poleti. Za tem pa opisuje pot v prave planine, kot so Ponce, Mon- taž, Jalovec, Mangart, Kanin in vrsta drugih vrhov, ki so razporejeni po zgor- njem delu slovenske Vertikale, ki nosi ime po Dolharjevem očetu. Vsi sestavki so osebna doživetja, lirični vtisi ob pogledu na naravo, ob plezanju ali smučanju. Čudoviti so opisi spreminjanja oblakov, ki so v planinah pogosti in nenadni, ali sončnih zahodov. Mimogrede pa pritakne nekaj podatkov o višini hribov, o sestavi tal, o vremenskih razmerah, o ljudeh in podobnem. Pri Ukovški planini opozarja na „počitniško ali poletno kolonijo za govedo“, ljudje v tej planini pa so „nekakšno nomadstvo v osrčju Evrope“. Rabeljsko jezero mu nudi priliko, da spregovori o rudniku svinčene in cinkove rude in o življenjskih razmerah rudarjev. Dalje razmišlja o planinstvu na splošno, o vsemogočni mehanizaciji, o vodnikih, ki izginjajo, o planinskih kočah itd. Prisrčna je Jutranja molitev na Visoki Ponci, ko markira pot v spomin svojemu očetu: „Da bi tudi drugim pokazal pot v planine, ki si jo ti pokazal meni. Da bi jih navezal na lepoto prgišča naše zemlje.“ In še zadnja pisateljeva želja: „In ko pride tista ura, ki je za vsakogar nekje zapisana, naj tudi mene zadene v gorah (kakor je očeta). Tedaj naj korak zastane na zračnem skalnem grebenu. Tedaj naj se obzorje poznanih vrhov zavrti pred očmi v zadnjem plesu. Tedaj naj trudna glava obleži na blazini gorskih rož in trav.“ V knjigi je 31 celostranskih fotografij, v barvni in črno-beli tehniki, ki jih je posnel avtor sam, štiri pa tudi oče. Slike bistveno dopolnjujejo knjigo.

170 Predsednik SPD Trst Pino Rudež je prispeval sestavek Knjigi na pot, Martin Jevnikar pa Nekaj besed za uvod.

Pri Založbi Obzorja v Mariboru so izšle planinske črtice dr. Rafka Dol- harja iz Trsta pod naslovom Romanje v Julijce (1991). V zbirki je 39 črtic na 136 straneh. Pisatelj je vzel nekaj najbolj uspelih črtic iz prejšnjih knjig, jih dopolnil in jim dal klasično obliko ter jih določil kot temeljne kamne za novo zbirko. In tako imamo v Romanju v Julijce 29 črtic iz Vabila v Julijce, 4 so iz Poti iz planin, 6 jih je od drugod, s Tržiškega in z Viševe skupine. Tako je prišel Ra- fko Dolhar do klasične zbirke planinskih črtic, ki jih bo lahko ponatiskoval še leta in leta. Knjiga je napisana s toplim človeškim srcem, z očesom za vse naravne lepote in z zaskrbljenostjo, napisana je sveže, živahno, doživeto in v izbranem jeziku, da je edinstvena v naši zamejski literaturi. V knjigi je pet črno-belih reprodukcij in sedem barvnih. Tudi to poživlja knjigo in približuje hribe v njihovi veličastnosti.

Rafko Dolhar je prišel pri založbi tržaške Mladike do nove leposlovne knjige s preprostim naslovom Stezice (1993). Te stezice ga vodijo npr. na Triglav, na počitnice v Gradež, na pohod iz Glinščice v Mačkovlje in še v celo vrsto planinskih in kraških krajev. Vseh črtic je 22 in pisatelj jih je razporedil v tri razdelke: v Spominske, Gorske in Kraške. Ti motivi so zastopani že v prejšnjih Dolharjevih knjigah. V teh in prejšnjih črticah je Dolhar vedno zamejski Slovenec, zdravnik in politični delavec, zaskrbljen za usodo svojih rojakov, za katere se je trudil v raznih ustanovah in društvih, izleti v planine so mu duševna in telesna potreba, ki mu jo je vcepil oče, literarna nadarjenost pa mu omogoča, da zna svoja opazovanja in občutke izpovedati v kleni slovenski besedi. Že v prvi črtici - Pot iz zelene doline – pripoveduje, kako je odločil oče, da odide v šole v Trst, ker na Trbižu in v Kanalski dolini ni bilo slovenskih šol. Odločitev je bila težka, vendar za Dolharjevo življenje odločilna, saj pravi: „Tako sem med solzami doživel odločitev, za katero bom očetu vedno hvale- žen, ker je preokrenila tok mojega življenja.“ Pri tem razpravlja o osnovnih šolah v Benečiji in Kanalski dolini, ki jih ni, češ: „Ves trud domačih Čeder- macev, ki so vztrajali pri uporabi slovenske besede, ne more odtehtati ene same osnovne šole.“

171 V gorskih črticah se odpravlja v visoke planine, kot so Bavški Grintovec, Prisojnik in Triglav. O svoji hoji v planine pravi: „Morda je najbolj preprosto, če povem, da si želim imeti pri hoji v gore tudi estetski užitek. Uživati dobro počutje ob širnem razgledu in popolni duševni sproščenosti. Če tega ni, lahko postane izlet čisto navadno težaško opravilo, delo, če že ne kar muka.“ V kraških črticah opisuje izlete na Slavnik, Vejno, Volnik, pohod iz Glin- ščice v Mačkovlje, izlet na Trstelj in v Škrbino, nazadnje se spomni še Dorčeta Sardoča, ki ga je spoznal kot otrok v internaciji v Gradežu. Tudi te črtice so polne sodobne zamejske problematike, v katero je Dolhar vraščen in jo od dijaških let sooblikuje. Če primerjamo Stezice s prejšnjimi knjigami, je v njih manj opisov poti, nevarnosti, naporov, orisov naravnih lepot in vremenskih sprememb, več je v njih treznega razmišljanja o razmerah v zamejstvu, o naporih in žrtvovanjih za izboljšanje razmer in splošni blagor, kakor da bi šlo res za obračun „na sredi našega življenja poti“. Zora Tavčar piše v spremni besedi, da je knjiga „hkrati sprehod skozi naše zamejske tegobe. Pa to ni knjiga samo za današnjo rabo. Marsikaj bo ostalo dokument neke generacije, neke prisotnosti in s tem neke resnice o nas zamejcih za prihodnje rodove.“ V knjigi je 12 celostranskih barvnih slik naravnih lepot in umetniških ustvaritev.

Ob 50-letnici smrti znanega alpinista in humanista Juliusa Kugyja je pisatelj in planinec Rafko Dolhar napisal knjigo Od Trente do Zajzere, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi kot posebna knjiga zunaj vsakoletne božične zbirke. Posvečena je Kugyju, kakor nakazuje tudi podnaslov „Julius Kugy, slovenske gore in ljudje“. Ne gre za navaden življenjepis, ampak za njegov svojevrstni prikaz v času in prostoru, v Trstu med avstroogrsko monarhijo, ko je Kugy rasel in se razvijal v kulturno in denarno bogatem okolju tržaške meščanske družine. Dolhar je v 22 črticah predstavil Kugyja in njegovo planinsko delo. Najprej je orisal očeta Pavla Kugyja, ki se je iz Slovenca spremenil v Italijana in nazadnje v Nemca, in mater Julijo Vesel, hčerko slovenskega pesnika Jovana Vesela Koseskega, ki je iz Slovenke postala Italijanka, ves čas pa so imeli slovenske dekle in kuharice. Kugy sam je znal nekaj slovenskih besed, premalo za razgovor. Dolhar je predstavil Kugyja kot botanika, glasbenika in planinca, seveda pa tudi kot pisatelja knjig o planinah, ki jih je napisal šest, vse v nemščini, in

172 Slovenci smo edini, ki imamo vse prevedene v slovenščino, in to po zaslugi prof. Franceta Avčina in njegove žene Lilijane. Kugyja je že v drugi gimnaziji profesor prirodopisa navdušil za botaniko. Uslužbenec očetovega podjetja in hišni učitelj klavirja Richard Kuehnau ga je začel jemati s seboj na botanične izlete na Kras. Na teh izletih je Kugy spoznal tržaškega župana in dvornega svetnika Muziusa pl. Tommasinija in pesnika Rudolfa Baumbacha. Sam je o njima zapisal: „Prvi mi je zbudil zanimanje za modro cvetico mojega srca, bajeslovno Scabioso Trento in me napotil na pravljično potovanje v njeno čudežno deželo. Iskanje te rože je ‘kot privid in pesem blaženega zvoka’, kot nežna povest hrepenenja napolnjevalo velik del mojega življenja. Drugi pa je v mojo dovzetno dušo prelil vso romantiko svojega z milostjo obdarjenega pesniškega srca, zlate zaklade svoje poezije.“ Baumbach je spesnil ep o Zlatorogu, ki ga je prevedel leta 1886 Anton Fun- tek v slovenščino. Leta 1870 je cela Kugyjeva družina obiskala očetovo rojstno hišo v Lipi pri Podkloštru na Koroškem. Julius se je z bratom povzpel na Dobrač. S 17 leti je šel prvič na Triglav in se zaljubil v tega slovenskega očaka, da ga je pozneje obiskal še 40 krat, tudi pozimi. Na vrh je šel s slovenskim vodnikom, s katerim je pozneje 40 let hodil po Julijcih. Po maturi je šel z vodnikom na Jalovec, potem v dolino Trente, ki je napravila nanj silen vtis: „Ta najveličastnejša in najbolj samosvoja vseh dolin v Julijcih me je na mah osvojila. Postala mi je najljubša visokogorska dolina mojih mladih časov. Zame ni bilo ničesar, kar bi se moglo kosati s čarom Trente. Stopil sem v šolo trentarskih divjih lovcev. Vsi so bili mojstri v hoji pa tudi mojstri ravnotežja v skalah. Moj prvi spremljevalec je bil nesrečni Anton Tožbar, ‘medvedja smrt’.“ Temu Tožbarju je zadnji medved na Triglavu odtrgal spodnjo čeljust z jezikom, vendar je živel še 20 let in si po cevki zlival hrano v grlo. S Kugyjem sta postala prijatelja in je nekaj desetletij zahajal v njegovo hišo. Po očetovi smrti je bil tudi sin Anton Kugyjev vodnik. In tako je začel Kugy s pomočjo domačih vodnikov sistematično odkrivati nove poti in smeri v Julijce ter go- ram in ljudem peti slavo v svojih knjigah. Kugy se je povzpel na vse Julijce po večkrat in po različnih poteh, ki jih je prej dolgo opazoval in študiral. Če je opazil gamse, je vedel, da gre tja lahko tudi človek. Pri plezanju se ni posluževal nobenih tehničnih pripomočkov, ker je gore spoštoval in jih ni smel raniti, saj imajo dušo. Dolhar je Kugyjeve vzpone ponazoril s citati iz Kugyjevih knjig in jih povezal z lastnimi mislimi in ugotovitvami, tako je v knjigi oživil planine, kakor

173 je napravil v svojih izvirnih knjigah. Kugy je živ, plastičen in človečanski, ob njem pa živi vrsta slovenskih gorskih vodnikov, ki jim je dal literarno in člo- veško podobo Kugy v svojih knjigah. Dolhar je prikazal Kugyja tudi kot glasbenika, saj je 14 let vsak dan po tri ure na dan igral v armenski katoliški cerkvi v Trstu na orgle, ki jih je kupil in podaril tej cerkvi. Bil je izreden mož, pravi humanist in alpinist, zato je prav, da ima v Trenti dostojen spomenik. Tudi Dolhar je s to knjigo dokazal svojo ljubezen do planin in lepega pisanja.

(Mladika 1968, str. 59; 1976, str. 125; 1981, str. 60; 1985, str. 117-118, 1992, str. 81; 1994, str. 29; 1995, str. 151-152)

174 MARIJA MIJOT

Rodila se je v tržaškem predmestju pri Sv. Ivanu 1902 ter dovršila dvoletni slovenski trgovski tečaj. Po zadnji vojni je veliko moči posvetila obnovi prosvetnega življenja pri Sv. Ivanu. Nagnjenje k literarnemu ustvarjanju je kazala že v šoli, prve pesmi pa je napisala v 16. letu. Pisala je vedno v svetoivanskem narečju. Leta 1962 je izšla pri ZTT njena pesniška zbirka Souze jn smeh. V knjigi je 25 pesmi in Mijotova je izjavila, da je hotela potomcem ohraniti nekdanje vzdušje, navade in običaje, ki tako naglo tonejo v pozabo. Dosegla pa je več, kajti pri nekaterih pesmih čutimo pravo pesniško žilico, ki poje o njenih osebnih občutkih, o naravi in ljudeh, o sončnem zatonu nad morjem, o prebujanju jutra, o poletnem poldnevu na Griži, o svetoivanskem sejmu, razgovoru peric, ljubezni itd. Vse to je podano naivno in preprosto, a silno domače. Spremno besedo h knjigi je napisal pisatelj Vladimir Bartol. Mijotova je napisala v narečju tudi enodejanko Slika iz življenja svetoivan- skih mandrjerjev (1959).

Prva knjiga Marije Mijot je vzbudila veliko zanimanja in je bila hitro raz- prodana. Leta 1969 je izšla druga, razširjena izdaja, v kateri je 39 novih pesmi, nekaj spremnih besed Filiberta Benedetiča, Predgovor, ki ga je za prvo izdajo napisal Vladimir Bartol, na koncu pa poročilo prof. Ivana Šavlija o prvi izdaji. Nova zbirka bistveno ne spreminja pesniške podobe, ki smo si jo ustvarili o Mijotovi ob prvi knjigi. Iz nekaterih pesmi zveni pristna pesniška struna, in sicer tedaj, kadar se lahko popolnoma sprosti, kadar poje in zajema iz sebe. Sem spadajo pesmi o naravi in človeku ter nekateri folklorni prizori. Osebno se Mijotova nerada izpoveduje, čeprav prihaja v drobnih izpovednih pesmih najbolj do izraza njena pesniška osebnost in veljavnost. Tukaj je umetnica, ki je znala prenesti svoje pesniško doživljanje v način ljudskega čustvovanja. O svoji mladosti je v štirih vrsticah povedala vse: „Kaku reuno je u mladuste

175 blo žeulenje. / U’jske skuze ta narbulša leta. / Še kruha črnega je mrva bla n’n šteta. / U smehe, juoke utruk, samo trplenje!“ Bolj sproščena je v neosebni ljubezenski pesmi: fant bi za drago razklal največji hrib, noč in dan bi pel in vriskal „za svoje zlato sonce“; dekle bi za fanta sklatila z neba oblake, zanj bi dala zadnji kanec krvi. Ko pa se ogenj mladosti umiri, njen človek spozna, da je ljubezen bolezen mladih let, da je vsega krivo „tu zmuotjeno srcje“. Jedro knjige so pesmi o naravi in človeku in o nekdanjem življenju pri Sv. Ivanu. S tenkim posluhom za humor, ki ga nekdanjim Svetoivančanom ni manjkalo, je zajela vsakdanje življenje v hiši, na dvorišču, na njivah, perice ob potoku, bedenje pri mrliču, pustovanje, semenj, kresovanje, vaške pogovore. Poseben oddelek sestavljajo Otroške pesmi, ki jih je 24. Večinoma so kratke, vesele, pojejo o živalih in otroških igrah. Pozna se jim bližina ljudske pesmi. Mijotova v narečnem pesništvu nima tekmeca, zato je njena knjiga doži- vela živahen odmev v vsem slovenskem kulturnem prostoru.

(Mladika 1968, str. 95; 1972, str. 98) (PSBL, 10. snopič, str. 423) *Marija Mijot je umrla leta 1994 v Trstu

176 MARIJ MAVER

Rodil se je v Trstu 1937, maturiral na slovenskem učiteljišču, študiral na pedagoški fakulteti tržaške univerze. Nekaj let je poučeval na slovenskih nižjih srednjih šolah, nato pa je nastopil službo kot urednik slovenskih govorjenih sporedov na Radiu Trst A. Od 1967 je bil odgovorni urednik tržaške revije Mladika, od 1976 je njen glavni urednik. Maver je začel svojo pisateljsko pot v Literar- nih vajah. S polnim imenom ali s psevdonimi je pozneje sodeloval v drugih revijah, največ v Mladiki. Tu je najprej priobčil nekaj pesmi, ki izražajo pristno čustvo, najpogosteje ljubezensko, vendar so podane v tradicionalnem jeziku in obliki, kmalu pa je prešel na črtice in novele. Črtice so lirično navdahnjeni kratki sestavki o nepričakovanih srečanjih in spominih „nanjo“, medtem ko so novele zaokrožene, razpoloženjsko meditativne zgodbe, rahle ljubezenske vsebine, podane v pesniškem jeziku. Najboljše so: Vresje brez pomladi, Aurora Stur- man in Srečanje. Za svoje članke in glose je uporabljal psevdonim Kondor ali Kobilar. Maver je napisal tudi dve radijski igri: Zbogom, Martina! (1963) in Veter s pampe (1964). V prvi se On in Ona razideta in čez leta spet srečata, toda ona, Martina, ni zanj več ista, kot je bila nekoč: „Ona živi samo v meni.“ Ona pa mu odvrne, da „zate živita obe“. Igra izzveni kot elegija in avtor je hotel poudariti, da čas ničesar ne izbriše; čim bolj minevajo leta, tem bolj živi so v človekovi zavesti dogodki – kot spomini. V drugi igri pa prikazuje človeka, ki se je iz tržaške okolice izselil v Argentino in se tam ob dnevniku spominja doma in ljudi. Vse delo je prepredeno z domotožjem in Trstu zapoje pravi slavospev. Obe sta radiofonsko spretno napisani.

Za sedemdestletnico Vinka Beličiča je Marij Maver pripravil knjigo Vinka Beličiča pogled nazaj (založila Mladika, Trst 1983) ter jo opremil z uvodno spremno besedo in Beličičevim življenjepisom. V spremni besedi v knjigo po-

177 jasnjuje, da je nastala ob radijskem pogovoru s pesnikom 23. decembra 1982, vendar pa je pogovor „predelan, izčiščen in prirejen za objavo“. V pogovoru razkriva Beličič svoje življenje v rodni Beli krajini, Ljubljani in Trstu, Maver njegovo pripovedovanje prekinja, poglablja in dopolnjuje, da stoji pred bralcem pesnik v svojem notranjem in zunanjem življenju, v sreči in težavah, v uspehih in omahovanjih. V življenjsko izpoved je vdelan dnevnik, ki sega od septembra 1939 do septembra 1940, ko je bil Beličič zadnje leto na univerzi. Bili so to težki časi. Nemčija je napadla Poljsko in sprožila drugo svetovno vojno, ljudje v Slove- niji so bili zaskrbljeni, ker so vedeli, da se tudi Jugoslavija ne bo izognila vojne. Vendar Beličič ne piše izčrpno o zunanjih dogodkih, bolj se poglabja vase, v svoje izpopolnjevanje, v svoje umetniško ustvarjanje, predvsem pa v svojo ljubezen do Elke, s katero se obiskujeta v Ljubljani in na Rodinah v Beli krajini, hodita na sprehode in izlete, kujeta načrte in sta srečna. Če ni v Ljubljani, kmetuje doma, poučuje za popravne izpite, bere in piše kritike, skratka, živi polno življenje sredi idilične Bele krajine, zunaj pa hrumi življenje. V knjigi je tudi ponatisnjen ciklus osmih pesmi Mrtvi materi, ki je prvič izšel v Vrednotah 1951 v Buenos Airesu. O ciklu pravi Beličič, da je „dokonč- no notranje slovo od mame in Rodin, kot konec prve, pripravljalne polovice življenja“. Razgovor o življenju in delu Vinka Beličiča obsega 72 strani in predstavlja pesnika v celoti – kot človeka in ustvarjalca. Na koncu knjige je Beličičeva bibliografija, ki obsega 29 strani in dokazuje, koliko je v življenju ustvaril. Knjiga je ilustrirana in lepo opremljena.

(Mladika 1968, str. 76; 1984, str. 118) (PSBL, 10. snopič, str. 395)

178 FILIBERT BENEDETIČ

Rodil se je 1935 v Tržiču (Monfalcone), dovršil v Gorici učiteljišče, univerzitetni študij opravil v Benetkah. Od leta 1967 je bil ravnatelj Slovenskega gledališča v Trstu, od leta 1978 pa ravnatelj slovenskih sporedov na Radiu Trst A. Pesmi je objavljal v raznih revijah, leta 1966 pa je izdal zbirko Razpoke. V uvodni pesmi pravi o sebi, da je potreboval trideset let, da „sem se naučil povedati to, / kar me je v duši postaralo. / Slovenska mati me je rodila / - v italijanskem Tržiču - / izven nekje. Iz svojih ranih let / pomnim pesek, močvirje in smolo barak. / Moje sanje spet in spet so bila Brda, / kjer je bil spočet moj rod ...“ V zbirki je 60 pesmi, ki so razdeljene v štiri cikle: Pesem z ulice, Ne jokaj, zemlja, V Benetkah, Razpoke. Osnovni ton vse zbirke je žalosten, trpek, razklan; najpogosteje se ponavljajo prav besede „žalost“, „revščina“, „samota“. Ta žalost izvira iz usode njegovih rojakov: „Ogenj kraške burje in sonca / je oblizal dušo / - morje Soča Beneška Brda - / rana naših razsekanih dreves / je postala ocean. / Da bi ti rekel vse prav vse / kar v srcu joče in poje / zemlja mati / bi moral izjokati nerazrešljivo pesem / samote.“ Njegovim ljudem grozi narodna smrt, zato živi pesnik „s tesnobo smrti“, joka „svojo deželo“. Enako tragično podobo mu nudi Benečija. Mati iz Benečije je podobna Michelangelovi Pietà: “Oči – globoke kakor zemlja samota / oči – podoba sinov s krampom v tujini / oči – pozabljena revščina ob reki Nadiži / oči motno prozorne ...“ V vseh slovenskih zamejskih krajih je življenje tragično: „Ta razžarjena gnezda so lakota / lakota neskončnih nerazrešljivih krivic / in brezmejne bede.“ V takih razmerah tudi pesnik ne more biti dobre volje, in zlasti v prvem delu knjige neprestano ponavlja, kako je sam in žalosten, da nazadnje vzklikne: „Jaz bi rad ne bil. / Vse je strašno mrtvo.“ Vendar pa se pesnik ne ustavlja samo na svoji ozki domači zemlji, ampak njegova žalost obišče Hirošimo, zatrti madžarski upor (Magyarovar 1956) in druge kraje. Prav ob rodni zemlji pa je našel Benedetič tudi smisel življenja: „Hvala za sonce, ki me okopa / ki štika oblake na obzorju / hvala za burjo za češnje za

179 skale / za moj mali narod hvala / in za življenje. / Ne jokaj, zemlja. / Hvala da lahko govorim s teboj.“ Vsebinsko se Benedetičeva zbirka močno loči od ostalih tržaških zbirk, oblikovno pa se pesnik ne drži pravopisa, ločil, velikih črk itd. Rad kopiči samostalnike, kar je italijanski vpliv. Zato je pesniški izraz trd, jezik vsakdanja govorica, premalo izčiščena, le tu pa tam jo preseka kaka samonikla primera. Kot dramatik je napisal dvodejanko Ne vedno kakor lastovke, ki obravnava primorsko izseljenstvo in jo je 1967 uprizorilo Slovensko gledališče v Trstu. Skupaj z Miroslavom Košuto in ob gradivu Albina Bubniča je napisal dramski tekst Rižarna, ki je bil prvič uprizorjen leta 1975. Tesno na gledali- ško dejavnost je vezana pretežna večina njegovega esejističnega dela.

(Mladika 1968, str. 77) *Filibert Benedetič je umrl leta 2005 v Gorici.

180 MIROSLAV KOŠUTA

Rodil se je v Sv. Križu pri Trstu 1936, maturiral na tržaški višji gimnaziji, diplomiral leta 1962 na Univerzi v Ljubjani, kjer je študiral svetovno književnost in literarno teorijo. Pesniti je začel v Literarnih vajah, v Ljublja- ni pa je stopil v tamkajšnje revije. Leta 1963 je izšla v Kopru njegova zbirka Morje brez obale, ki obsega 37 pesmi v naslednjih oddelkih: Po- mladno popoldne, Sipina, Bisernica, V produ, Razklani jambor, Zlizana obala in Akvatinta. V prvem oddelku je nežna ljubezenska lirika, zasanjana, nekoliko razigrana, večkrat boje- ča; „preko travnika svoje mladosti / sem stekel / in si natrgal polno naročje / živo pisanih sanj“ ter jih poklonil deklici. V Sipini toži, da je popoldne pusto; pusta je obala spomladi; pot ob reki te spominja mladosti; v jeseni piha veter brez svežine in topline; sonce prebuja mrtvo jutro; trudnost prihaja. V Biser- nici meditira o morju, toda pesmi niso dovolj jasne in izrazite. V razklanem jamboru toži: Čas gazi naša telesa; mrtvo sonce zibljemo; ljudje se gredo miši in nastavljajo pasti drugim; ostal je brez besed in prazen, gora raste nad dolino in mu bo s plazom zasula srce; umiral bo v največjem soncu in konji bodo tekali po njem. Sledi spet erotika. Zadnja pesem v zbirki je Akvatinta: „Delfini, pljuskanje, pene. / Prebujanje v jutru. / Delfini s soncem v očeh. / Hrepenenje poldneva. / Samotni in zapuščeni. / Votli. / Kdaj bomo umrli / in ničesar več: / morje je vrglo delfine na breg. / Večer, / večer.“ Zbirka je nežna, miselno skromna, bolj idilika kakor zrela moška izpoved. Košuta se je le rahlo dotaknil življenjskih vprašanj, zanj je vse „nekje v izven- časju“, v katerem je ljubezen glavna vsebina tega bivanja. Najboljše pesmi so impresionistični morski pejsaži, a še v teh je preveč opisen, premalo izpoveden, morje mu je bolj okvir kot lirično doživetje.

Leta 1969 – medtem se je pesnik preselil iz Ljubljane v Trst kot dramaturg slovenskega gledališča, postal pa je tudi glavni urednik revije Dan – mu je Za- ložba Lipa v Kopru izdala drugo pesniško zbirko Pesmi in zapiski (69 strani).

181 V prvi zbirki Morje brez obale je bil še ves mladosten, miselno skromen in nežen, slogovno neenoten, predan ljubezni in morju, vendar pa zlasti v im- presionističnih morskih pejsažih prepričljiv in občuten. V Pesmih in zapiskih je Košuta življenjsko zrelejši, a tudi v oblikovnem pogledu je znatno napredoval. V zbirki je 45 pesmi, ki so po vsebini razporejene v pet ciklov z značilnimi naslovi: Sledi mornice, Abecednik, Podoba stvari, Hvalnica s tremi jagodami ter Sipina med nočjo in jutrom. Prvih deset pesmi je nekak prehod med prvo in sedanjo zbirko. Vse so prepojene z duhom po morski vodi, mornici, povsod vidi pesnik goli kraški kamen, tenka stebla dima, črne ladje, sliši staro ribiško pesem, od vsepovsod ga vabijo mladost, nekdanji prijatelji, domači kraji, kjer je bil srečen in notranje urejen. Zato so te pesmi polne domotožja, saj se mu zmeraj znova vrača „luna z domačega dvorišča, / obala zmučenega proda, / zemlja ilovnatih korald“ in ta zemlja mu je „ljubljena in edina, / do zadnje kaplje krvi“. Njegove črne ladje „plovejo skozi močvirja ... skozi temo, skozi mraz“. Sam je „na mrtvi straži“, zato se bo vrnil domov, onstran meje, kjer „je vse to, kar ni nikdar bilo“. O tem najizraziteje poje v pesmi Vrnil se bom. Ta ciklus je najbolj tradicionalen tudi v oblikovnem pogledu, verzi so sicer prosti, vendar naravni in tekoči, realistični in brez sentimentalnosti, kar je tako pogosto pri domotožju. V drugem ciklu je šest otroških pesmi, ki so prisrčne, sveže, poučne in igrive. Kakor nekoč Župančič tudi Košuta uči svojega sina in mu ob igračah vceplja življenjske resnice, le da na koncu vedno trpko pritakne kako svoje spoznanje. Dokler ne bo otrok ničesar razumel in bo jahal vse, kar bo spravil podse, „dotlej boš lahko rekel, da si na konju. / To je zdaj razumel še tvoj tata ... ki sicer ničesar ne razume.“ Lepo je biti majhen, saj delaš z igračami, kar hočeš: „Tvoj tata bi marsikoga cop za vrat, / pa si grizlja brke.“ Oslička naj kar raztrga, saj „oslov je zmeraj dosti, / oslov nikoli ne zmanjka“. In v življe- nju naj ponavlja, ponavlja, „fant moj, da boš zrasel pameten / kakor vsi, ki ponavljamo, ponavljamo, / kar ponavljajo drugi“. V osrednjih dveh ciklih se je Košuta najbolj približal sodobni avantgardi- stični in nadrealistični slovenski poeziji, ki mrzlično išče novih snovi in smeri v obliki in izražanju. Tu opeva algo, domino, hišo, kamen, kmeta, morje, nož, ogenj, pepel, petelina, policista, prostitutko, ptico, svinjo, šah, škofa, v treh hvalnicah pa čas, naravo in mizarsko orodje. To so bolj zapiski kot prave pesmi, zdaj realistični opisi, drugič samo pobliski in življenjska spoznanja. Vendar pa Košuta tudi v teh pesmih ni tako nerazumljiv, kakor so mnogi njegovi sodobniki, čeprav pogosto niza misli brez prave povezave in logike, kot

182 npr. v pesmi Svinja: „Svinja je domača žival / z druge strani meseca / in morja senc.“ To vrsto poezije imenujejo sodobni kritiki reizem, opevanje stvari, ki žive same zase in neko svoje življenje. Zadnji ciklus je nekako nadaljevanje prvega, le da je v njem še več sodobne stiske, osamelosti in hrepenenja iz razčlovečene sedanjosti. Vsak trenutek si je bolj neznan, „ ne najdem se, zato se več ne iščem“, saj „to ni čas smrti niti čas življenja“. Vsebinsko je tako zbirka mnogovrstna, oblikovno so pesmi svobodne, moderne. Pozna se vpliv ljudske pesmi, saj vpleta cele verze iz njih, ponavlja verze itd. Vpeljal je nekaj novih metafor: moja leta plapolajo kakor makov šal; stražarjem krokarji prše z jezika; štirinožni pesimizem; krvavo satje; reči so te obstopile kot stražarji; jezik nam cvete kakor bela marjetica; kriki visijo v zraku kakor odmevi rafalov ... Večkrat pa so metafore že izrabljene: besede bojo dišale po kruhu in domačem vinu; mlada, topla zemlja ... Na splošno je jezik realističen, stvaren, prej pripoveden kakor pesniško izbran. Knjigo je lepo opremil Jože Brumen.

Miroslav Košuta je prišel do tretje pesniške zbirke – Tržaške pesmi, ki je izšla v Pesniškem listu št. 23 (izdali ZTT in Lipa v Kopru, 1974). V novi zbirki je 16 pesmi, v katerih najprej opeva svojo vrnitev iz Ljublja- ne v Trst, kamor sta ga klicala veter in morje. Brez Trsta je bil podoben ladji, „ki drsi skozi večer. / Brez pomola, brez obzorja. Gluha.“ Ta Trst je „obreden in star“, nekdanji sijaj mu „cesarsko odpada“, okraden je za jutri, vendar „ta Trst je kot vera, ki ne dogori“. Kraško poletje „prihaja iz slanih mehurjev, / z jutrom čez ramo“, v gmajnah se kličemo „z glasovi / iz trpkega reja: / Kras / je v zraku in v nas.“ Po poti vrnitve v Trst ga spremljajo stopinje, odtisnjene v prst, koraldno žito iz proda, školjka, jadro, desetnice, trepetlike. Značilna je pesem Albatros, o katerem ribiči iz njegovih krajev ne vedo, „če je veter / ali riba, / na misel jim ne pride, / da je ptič.“ Sledita dve rahli ljubezenski pesmi, za njima pa dve, ki sta posvečeni Beneški Sloveniji in njeni usodi. Vsi Benečani so kaplani Čedermaci in vsi Benečani morajo v svet. O tem poje v duhu ljudske pesmi zapeta Beneška narodna. V zadnjih pesmih poje o sodobnih stiskah, ki pa preidejo v optimizem, saj že prihaja človek, „ki smo mislili nanj“, tudi zori že noč „in jutro bo za vse ljudi“. Tržaške pesmi so nov napredek v Košutovem pesniškem razvoju. Občute- ne so, vsebinsko bogate, polne hrepenenja po Trstu in morju, ki ga zna pesnik tako prepričljivo podati. Jezik je izbran, verzi izklesani, prepredeni z lepimi primerami in pesniškimi figurami in kar 13 pesmi je rimanih.

183 Leta 1976 je izšla pri Založbi Lipa v Kopru Košutova zbirka Pričevanje, ki jo je razkošno opremil Klavdij Palčič. V novi zbirki je 52 pesmi, vendar niso vse nove, ker je v njenem prvem ciklu Odmiranje ponatisil skoraj vse Tržaške pesmi. Naslovi ostalih ciklov so: Tesnoba, Stiska, Otroštvo, Božime, Prastrah, Rob. V ciklu Tesnoba so samo štiri pesmi: Balkon, Postelja, Miza in Vrata, štirje predmeti iz vsakdanjega življenja, toda v pesniku zbujajo bivanjsko grozo. Vrnil se je sicer domov, vendar ni našel miru; z balkona gleda v svet, „ure mečem čezenj, kolesca teme, / njih zobovje grize kakor črv: cvetim / z agavo v sušna leta“. Na postelji spozna, da „ nič ni večno“, istočasno pa je „vsak trenutek cela večnost“. Blagruje mizo, ki ima noge, pa je „ne nesejo od nas“, ker ve, „kje je sreča“. Nekega dne ne bo na njej njegovega krožnika. Skozi vrata odhajajo žena in otroka, kliče jih nazaj, „pa je zapisano: tudi ti pojdeš“. V ciklu Stiska se tesnoba nadaljuje: v dežju diši po gnitju in razpadanju. Vlaki iz sanj in muk vozijo proti jugu, upa, da se bo kmalu tudi on odpeljal. Kraški kamen je povsod, tudi v pesnikovi krvi. V Pismu Niku Grafenauerju pripoveduje o tržaški stvarnosti junija 1975: „Tu stvari merimo z drugačnimi merili: / človek je v stiski, človek je v sili. // Včasih kipim od sreče, včasih me zmaga jok. / Morda mislim na prihodnost svojih otrok. // Kisika je komaj za sprotno rabo - / zato tudi ne iščem za tabo. // Stiska jezika / gore premika, // stiska človeka ustvarja / rudarja.“ Otroštvo je navadno najlepši čas življenja. Košuta je brezskrbnosti posvetil le dve pesmi, v tretji že nastopajo vojaki, v naslednji so vzeli očeta in je padel stric. Sledijo tri otroške izštevanke, ki so vse narodnostno porazne: Trst, Go- rica, Čedad – tri izgubljena mesta; Primorec je ostal tostran meje - „naredimo čezenj križ“; pevec nas je odpisal, vendar še živimo. V vencu Božime je zbral pesmi o Beneški Sloveniji. Nediža je „žila sestra- danih“. V Večerni molitvi prosi Starogorsko Devico, „da se naša dolina / ne izsuši, / da naše narečje / ne onemi“. V Pismu v doline kliče bolni sin iz ru- dnika na pomoč. Matajur je zrasel „iz rudnih solz in smrtnih ur“ Benečanov. V Prastrahu se stiske in življenjske težave nadaljujejo in večajo. Večer te vabi z mišjimi pastmi v noč, slediš mu sredi nevarnosti in nisi, „kar si bil še včeraj“, in tudi ne, „kakršen se ujameš v past“. Hočeš domov, a padeš „v hišo strahov“. „Ti si, ki se vračaš, / ki si in ki te ni“. Greš za drugimi, „zapisan si času, / jetnik strahu“. V mesečini bežiš, „ali si klavec / ali boš zaklan“. V ciklu Rob sta dve pesmi o Trstu, dve razpoloženjski sliki in zadnja Pesem o slovesu. Pričevanje je logično nadaljevanje prejšnjih zbirk, ki so bile izraz mladostne razigranosti in nemira, morja, sonca in Krasa, pozneje ostrega reagiranja

184 na življenjske težave. Z vrnitvijo v Trst je mladost odšla, za pesnika se je začela nova doba, doba zrelosti in očetovske skrbi za sinova v Trstu „brez jutri“, sredi križišč in stikališč svetov, sredi beganja, ob zavesti, da si odpisan ti in tvoji rojaki, in s trpko mislijo, da se približuje poslednji odhod. Brezizhodnost Be- neških Slovencev je v Trstu občutnejša, kakor je bila v Ljubljani. Iz teh osnov so torej nastale te pesmi, v katerih poje pesnik o sebi in družini, o Benečanih doma in po svetu, o slovenski problematiki in splošnih življenjskih vpraša- njih. V njih je polno bivanjske tesnobe, stiske, prastrahu, brezupnega iskanja rešitve, ki je ni videti nikjer. Značilno je, da je iz Pesniškega lista izpustil najbolj optimistično pesem In vendar. Tako so pesmi mračne in trpke, nekaki kriki v brezup ujetega človeka, ki ne najde rešitve ne zase ne za svoje rojake tostran meje. Napisane so doživeto in prepričljivo in tudi izrazi poudarjajo to razpoloženje, saj se vrstijo besede: strah, krik, past, preklet, mrak, tesnoba, mrtev, bolečina, rana, stiska, prastrah, prekletstvo, ječanje, tema, samota itd. Pesniški izraz je izbran in kultiviran, metafore so bogate in izvirne, samonikle so zlasti primere in personifikacije, vmes pa so tudi nadrealistične podobe: „Besede so zaznamovan drobiž ... grenkejši ko pelin so mrtvi ljudje ... (Poletje) zgubljeno stopa kot breja in samotna ovca s plamenečo glavo ... Z jutrom greš ko plug, ki me preorje ... kot slak med trte se plete glas ...“ Zbirka dokazuje, da je Košuta človeško in pesniško dozorel in da zna svojo tesnobo izražati v prepričljivih verzih. Vsi niso na enaki višini, z najboljšimi pa sega visoko v današnjo slovensko poezijo.

Miroslav Košuta je izdal decembra 1977 pesniško zbirko Selivci pri ZTT v Trstu. Ta zbirka je po vsebini precej različna od prejšnjih, ker je vanjo sprejel Songe z odra in Songe s ceste, ostali trije cikli pa so napisani po pesnikovih dosedanjih merilih. Songi so posebna vrsta pesmi, ki morajo biti pevni, vezani torej na note, ritem, razumljivost in na vsebino dela, v katero so vdelani. Vendar pa je Ko- šuta tudi v songih izpovedal nekaj resnic, ki jih zagovarja v življenju, le da so morda tukaj bolj poudarjene, bolj robato povedane, ker jih pojejo različne osebe. Zlasti songi z odra so vsi rimani, pogosti so refreni, naštevanja in druge pesniške figure, ki z glasbo in vsebino ustvarjajo zaokroženo celoto. Katere resnice so v songih z odra? Najprej o oblasti in zakonih: „Oblasti padel si v objem, / zakon te za vrat drži, / in če se ne ravnaš po njem, / če ne lajaš kakor psi, / si prišel na tale svet / zgolj v ječo posedet“ (Pesem o Ja-

185 ningerju in Terezi). Potem o resnici: „Kaj pomaga nam resnica, / saj resnica nima strica: / je le stara nogavica, / ki obuva jo berač“, „svet vrti le korobač“ (Resnica nima strica). Najbolje je molčati in ubogati, saj: „Kaj iskal bi dlako v jajcu, / kaj satire pel po sili: / če ne boš ponižno tiho, / ti bojo gobec zamašili“ (Dlaka v jajcu). Ta satira je bridka ugotovitev, da svet ni dobro urejen, vendar pa pripoveduje Košuta vse to na šaljiv način, da je tragika nekoliko ublažena. Songi o Rižarni so balade, saj pojejo o zaporu, o sežiganju, o krivcih, istoča- sno pa so tudi pesmi upora, obtožbe in naročila: „Ne ubijaj in ne daj, da te ubijajo ... Ne bodi tujec doma! ... Čuvaj svojo svobodo!“ (Zaključni koral). Beraško moralo in miselnost izražajo songi iz Dveh bregov. „Rodiš se samo enkrat, / živiš samo enkrat, / crkavaš pa vsak dan po malem ... pač vzemi si sam, kar ne dajo ... življenje je tragična igra“ (Rodiš se samo enkrat). Ko se človek rodi, „je vržen v garjav svet ... Vzemi, kar moreš odnesti, / razgrabi ta gnili svet!“ (Pesem lažnih slepcev). „Dva bregova gresta čez svet, / dva bregova, dve plati, / dve resnici, dve laži / delita svet“ (Dva bregova). In še: „Povsod le smrt, strasti, laži, morije, / izobčenja / in lakota, / ko človek v lastnem blatu gnije“ (Veliki nori ples). V drugem ciklu so songi s ceste, vendar to niso songi v pravem pomenu besede, ampak razpoloženjske in miselne pesmi o življenju in svetu, zdaj bridke, a tudi šaljive. Postaja Sv. Andreja v Trstu je bila nekoč živahna, zdaj je prazna, nekoč je mesto kipelo, zdaj „odhodi v tujino in v smrt“. „Ljubezen meriš na grižljaje ... sovraštvo meriš zgolj po sebi.“ Človek je tepen pes, kaj bi mu vest in kes. Pogled, poljub, nasmeh se vračajo v spomin, „od njih smo sončni kot od mladih dni“. Nekega dne spoznaš, da si brez glave in da ni tebe v tebi, in „težko je z glavo skozi svet – človek brez glave je sebi vzet“. Pesmi o kruhu in krvi so polne rdeče barve in krvi: za lovci ostajajo „lise tople krvi“, upornik brez upanja vidi krvavo sončno pego, golobica naj ne leti čez polje, „v soncu je rdeče ko kri“, izvoljeni morijo z dobroto „huje od kuge“, na stričevi murvi je dotrpel „prestreljen in zimsko bel“ partizan, za- stave prvega maja so „kot plamen rdeče“, v totalitarnih državah pa „Povsod je zver na preži, da te vklene, / da strelja, aretira, muči, sodi ...“ Kristusa so pribili na križ, a bilo mu je laže, ker je osmislil svet. „Tako umirajo še danes / in jim ni težko umret.“ Cikel se zaključuje s pesmijo iz Tržaških pesmi, v kateri napoveduje, da že prihaja človek, na katerega smo mislili, stopil bo na pomol: „takrat bo štetja / in zvezd dovolj“. Kdo bo ta človek, ki bo odpravil vse težave, ni jasno, saj bo prišel „na sončni ladji / pod jadrom iz sanj“. V ciklu Pesmi o dveh poje o njej in sebi. Z njo gre v gmajno, z jagodo pou- žije njeno kri. Njena dlan mu daje varnost, saj sam sebe ne pozna. Zeleni volk

186 se je zagrizel v njuna leta, čas je zamejil njun sen. Vabi jo, naj sede k njemu s svojimi drobnimi opravili in skrbmi, „človek je velik od majhnosti“. Ob veče- ru je krvav molk med njima. Pozimi je vse belo, še njena roka, ki ga je objela. Pesmi o selitvah pripovedujejo o minevanju, počasnem odhajanju. Vrnil se je, a ni več isti, kot je bil nekoč. V pomorskem muzeju mu stopi pred oči podoba vračanja mornarjev po težki poti. Zašel si v gozd „iz samih strupenih gob: / prišel si v poslednjo / od svojih dob“. Misel na minevanje življenja, na staranje se vedno pogosteje oglaša v Košutovih pesmih. Človek je razpet „med dva hipa“, vsi bomo šli „nazaj v zemljo“, odselili se bomo „na jug“. Vsa tesnoba pa je podana v uvodni pesmi Preganjanje, kjer pravi, da si na pol iz mesečine in na pol iz lepljive prsti. „Živiš samo še na begu.“ Vendar ne veš, ali bežiš pred preteklostjo ali prihodnostjo, istočasno „preganjani prega- njalec / si zver in lovna žival“. Življenje je težko, človek ne pozna sam sebe, ne ve, iz česa je, zato je razdvojen, brez družbe, brez opore, za dan naprej ne ve, kako bo z njim. V zbirki je 48 songov in pesmi. V pesmih nadaljuje Košuta pot, ki jo je začel v Pričevanju, njegova izpoved je trpka in bridka, neurejeno sodobno življenje ga teži, nikjer ni videti izhoda, neizprosno pa se približuje poslednja doba, ko se bo treba odseliti „na jug“. Pesmi so miselno in izpovedno bogate, podane v izbranem jeziku, da se verzi kar prelivajo. Uporablja kitice in rimo in vrsto svežih primer: „Življenje je bridka stvar ... smrt jaše v nebo ... kriki so težki ko svinec ... jutra so stroga in dolga ... razpada predvečerje dneva ... goščava zelenih rezil ...“ Z vsebino se ujemajo tudi izrazi: kri, hropenje, solze, smrt, sovraštvo, ža- lost, rdeč, kuga, noč, revež, zver, pretresen, v križ razpet, križev pot itd. Nekaj posebnega je likovna obdelava in oprema Klavdija Palčiča, ki je oskrbel celostranske barvne slike metulja v različnih razvojnih dobah – simbol življenja. Za knjigo Selivci je dobil Košuta nagrado Prešernovega sklada.

Proti koncu leta 1978 je izšla pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani v zbirki Živi pesniki knjiga pesmi Miroslava Košute pod naslovom Pesmi. Ne gre za novo zbirko, ampak za izbor iz dosedanjih pesniških knjig, za pesniški obračun, ki ga delajo pesniki po „lepši polovici let“, čeprav je Košuta sredi zrelega ustvarjanja in snovanja. Izbor je pripravil sam, imel pa je omejen prostor, zato je izbral 72 pesmi za 112 strani iz petih zbirk s 198 pesmimi. Največ pesmi je vzel iz Pričevanja (36), iz Pesmi in zapiskov 21, iz Morja brez obale 10 in iz Selivcev pet. Pesniški list pa je že ponatisnil v Pričevanju.

187 V Pesmih je Košuta v celoti in ves, kakor smo ga spoznavali iz posameznih zbirk: zamejski Slovenec z morjem in Krasom in Beneško Slovenijo, s tukajšnjimi problemi in stiskami, istočasno pa sodobni človek brez narodnih meja, ki občuti vse stiske in težave današnjih ljudi, sredozemski človek s smislom za liričnost, za barvo, naravo, predmete in vse živo, občutljiv in razbolel, vendar razumsko pretehtan. Prepušča se trenutku, a domišljija ga spet požene po svetu, besede mu brez napora prehajajo v čudovite metafore, polne morja in sonca, a spet polne trpkosti, v otroških pesmih vesele razigranosti, ki pa se na koncu spremeni v trpko in ironično spoznanje. „Če bi ne bilo v Košuti nekakšne slovanske ali slovenske melanholije, bi bil s svojo poprasto vitalnostjo ter z iskrivostjo in barvitostjo svojih podob lahko tudi Španec ali Maver.“ (Zora Tavčar). Vse pesmi je razporedil v 11 ciklov in jim dal vsebinske naslove: Bisernica v produ, Sledi mornice, Abecednik, Podoba stvari, Sila vode, Otroštvo, Lju- bezen, Odmiranje, Tesnoba, Prastrah, Rob. Cel življenjski lok, od brezskrbnih dijaških let, ko je nestrpno čakal na produ dekle, do tesnobe zrelih let. To je bogata in mnogopovedna zbirka, ki uvršča Košuto med najboljše slovenske pesnike. Zamejskost ga ni utesnila, dala mu je le več stisk in težav, poglobila ga je, da gleda na vse življenje in razmere z izostrenim pogledom in se izraža z ustrezno besedo. Košutov jezik je izbran in izbrušen, posejan je z izvirnimi primerami in podobami, nekako diši po morju, kraškem kamenju in brinu.

Miroslav Košuta, najvidnejši tržaški pesnik, je ves čas gojil tudi mladinske pesmi, ki jih je priobčeval z drugimi pesmimi in v revijah. Posebej za mladino je napisal odrski deli Štirje fantje muzikantje in Vitez na obisku, ki sta izšli 1980 pri Mladinski knjigi v Ljubljani. Obe sta šli preko odrov in sta prinesli avtorju potrdilo, da je dober mladinski dramatik. Štirje fantje muzikantje so nastali po pravljici bratov Grimm Bremenski mestni godci, vendar jo je Košuta zasukal po svoje in napisal mladinski muzi- kal. Igra je napisana v tekočih in izpiljenih verzih, ima vezalca, malo govorjenja, a veliko petja, zanimivih dogodivščin, a tudi več bridkih resnic sodobnega življenja.Igra je uspela, prenašali so jo po radiu ter igrali na številnih šolskih in amaterskih odrih, leta 1975 pa v poklicnem gledališču v Novi Gorici. Vitez na obisku je mladinska igra v šestih slikah. Igra je na eni strani sodobna, na drugi pravljična. Andrej veliko bere, nazadnje o Karlu Velikem,

188 Orlandu in Olivieru, ki sta se spopadla s Saraceni. Sredi branja plane v njegovo sobo vitez, o katerem je bral. Ko pove prijateljem, mislijo, da se mu je zmešalo zaradi prevelikega branja. Toda vitez je zares tukaj in tatova Šestprsti in njegov pomagač Refren že načrtujeta, da bi ga ugrabila in za drag denar odstopila kakemu muzeju. Vitez se ne znajde v modernem svetu, zato razseka z mečem gospodinjske stroje, uro, radio in televizijo v Andrejevem stanovanju. Andrej odpelje viteza v šolo, da pripoveduje o starih časih. Tatova skušata ponoči ugrabiti viteza, vendar se jima ne posreči. Prav tako ne med sklepnim plesom v zgodovinskih oblekah, med katerim se vrne vitez v zgodovino. Vsem je žal po njem, Andrej pa pravi: „Vsakdo od nas lahko oživi svojega viteza, samo pravo knjigo mora vzeti v roke.“ Igra je živahna, napeta, prikupna, sedanji in nekdanji svet se neprisiljeno prepletata in povzročata humor. Če je nekdanji vitezov svet poln idilike in romantične lepote, je sedanji zapleten, poln nevarnosti in napak, vendar ne- zamenljiv. Tudi jezikovno je igra uspela: vitez govori v tekočih verzih, ostali v prozi, vmes pa so duhoviti songi. Skratka, dobra sodobna mladinska igra.

Leta 1975 je izdal v Ljubljani pri Mladinski knjigi izbor pesmic za najmlaj- še Kje stanuješ, mala miška? Knjigo je bogato ilustriral Kostja Gatnik s stili- ziranimi vejami na vsaki strani, z račkami in miškami, s Tanjo in cigančkom, da je knjižica (16 strani) skoraj slikanica. Pesmice so prisrčne, ljubke, primerne otrokom za petje in igranje, preproste, rimane, da si jih otroci lahko zapo- mnijo. Miške plešejo, Mak in Ciganska nekoliko spominjajo na Župančiča. V začetku jeseni 1979 je izšla spet pri Mladinski knjigi v Ljubljani nova Košutova mladinska pesniška zbirka Zaseda za medveda. Knjiga šteje 60 strani in 31 pesmi; vse je lepo ilustriral Milan Bizovičar. V pesmi vabi Košuta otroke v gmajno, na polje in na obalo, kjer jim poka- že jadro in galeba. Stesali so si barko kar iz oreha, sledi igriva pesem o psičku in ptičku in vsesplošna „jamrarija“. Več pesmi sta mu navdihnila sinova Aleš in Uroš. Z njima se igra in ju odvaja od trme in cmeravosti, z njima se gre zdravnika, potuje v Afriko in na druge celine in spoznavajo živali, z njima obiskuje slovenske vasi v Italiji, s pesmico pa se potepa po svetu do Kamčatke. Pesmi so polne iger, smeha, veselja, mladostne razigranosti, razposajenih domislic, nekatere kar same silijo v petje, druge v igranje. Z zabavo pa otroku tudi širijo obzorje, odpirajo mu svet, seznanjajo ga z neznanimi živalmi in tudi s slovenskimi vasmi v tržaški okolici.

189 Lahko rečemo, da so Košutove pesmi polne otroškega sveta, da se je pesnik lepo vživel v otrokovo mišljenje, čustvovanje in doživljanje. Pesmi so rimane, prepojene z zvočnimi in besednimi igrami, da si jih bodo otroci igraje zapomnili. Tretja Košutova knjiga, namenjena najmlajšim, ima naslov Abecerime. Ilustriral in opremil jo je Klavdij Palčič, založilo in izdalo Založništvo trža- škega tiska v Trstu v sodelovanju z Mladinsko knjigo v Ljubljani, natisnila pa tiskarna Del Bianco v Vidmu 1979. Strani je toliko kot črk, ker je vsaki črki posvečena po ena stran. Košuta je zložil za vsako črko po štiri verze, v katerih se ponavljajo besede, ki se začnejo s tisto črko. Verzi so primerni otrokovemu razumu, lahki so in nazorni, zato jih bo otrok brez težave obdržal v spominu in si zapomnil črke. Vse risbe so zelo posrečene in motivno bogate.

Četrta Košutova pesniška zbirka za otroke je Ptička smejalka (Mladinska knjiga v Ljubljani, 1984). Prinaša 36 pesmi, ki so skoraj enakomerno razdeljene v štiri razdelke: Gradovi v oblakih, Kratkovidna žirafa, Križada in Ptička smejalka. V prvem razdelku so drobne, bolj pravljične pesmi. Drugi razdelek govori o živalih, v tretjem so pesmice o naših napakah. V zadnjem razdelku poje Košuta o pe- snikih in pesmih, o lepih deklicah in o prvi ljubezni med deklico in fantkom. Košutov otroški pesniški svet je obsežen, živ in prešeren, poln smeha in sonca, saj ga podaja s smehom na ustih, lahkotno in sproščeno. Tone Pavček je v obširni uvodni besedi, ki je prav tako sproščena in razigrana, zapisal, da Košutov smeh ni le žgečkljiv, ampak: „Ne, tu gre drugače: smeješ se nenava- dnemu, domislici, pravi besedi, prav zasukani in na pravo mesto postavljeni, obrnjeni in zafrknjeni, da ima čepico smešno po strani in se nagajivo prikupno, a tudi pametno smehlja. Ta smeh je nalezljiv, pretihotapi se tatinsko vate in te greje, da se smeješ, čeprav potiho, a še dolgo potem, ko je beseda, zvonka in smešna, že izzvenela, ali ko je pesem že prebrana.“ Vesele in šaljive pesmi torej, brez žuganja na desno in levo, istočasno pa tudi z zdravim jedrom, ki ga otrok brez težave izlušči iz njih. Današnji svet, v katerem sta doma otrok in odrasel človek, zato so pesmi namenjene enim in drugim. Sodobno življenje in mišljenje, zato v njem ni pesmic o pomladi in drugih letnih časih, o šoli in njenih težavah. Knjigo je ilustriral in opremil Marjan Manček, ki je narisal 12 celostranskih plastičnih in mnogo povednih podob, ki lepo dopolnjujejo pesmi.

190 Iz navednih štirih zbirk je v jeseni 1988 Košuta sestavil izbor Na Krasu je krasno, ki je izšel pri Mladinski knjigi v Ljubljani. V knjigi je 68 pesmi, ki so zajete iz treh knjig, izpuščene so le Abecerime, ker so prekratke in namenjene učenju abecede. Vse pesmi niso zajete iz prejšnjih zbirk, nekaj je novih, a so tako uglašene z drugimi, da med njimi ni razlike. Košuta je s tem izborom ponovno potrdil, da je najboljši otroški in mladinski pesnik v zamejstvu, dostojno pa se uvršča v skupen slovenski kulturni prostor. Njegov pesniški svet je obsežen, živ in prešeren, poln smeha in sonca, dobre volje in razigranosti, zna pa se tudi zresniti in malo poučiti, vendar nikoli vsiljivo. Knjigo je posrečeno ilustriral z barvnimi risbami Milan Bizovičar, uvod pa je napisal pesnik Tone Pavček.

V zbirki Liščki založbe Borec v Ljubljani je 1987 izšla Košutova mladinska pesniška zbirka Zidamo dan. Na 68 straneh je 32 pesmi, izmed katerih jih je 24 duhovito in ustrezno ilustriral Karel Zelenko. Zbirko je Košuta posvetil sinu „Alešu, da bo še kdaj otrok“. Nove pesmi, o čem in kako? V prvi pesmi, ki je tudi naslovna, zidajo otroci svoj dan od jutra do večera, pesnik jih spremlja med štirimi stenami v naravi, v šolski klopi, na kolesih, med skrivanjem in plezanjem po drevesih, v sobi pri učenju, dokler se „dozidani dan“ ne poslovi od njih. Pri tem pesnik nekako mimogrede opazi, da se zjutraj umijejo le, če utegnejo, da se v šoli dolgočasijo in si grizejo nohte, da se učijo „čisto malo tudi z lenobo“. Ob tem ne dviga grozeče prstov, ne graja in uči, samo ugotavlja, saj bo lahko mladi bralec sam odkril napake in se poboljšal, kakor razlaga moderna pedagogika. In tako ravna Košuta vedno, kadar hoče kaj poučnega povedati. Pesnik je ustvaril s peresom največjo cvetico na svetu, drugič bo naslikal sliko, „da bodo ljudje podnevi in ponoči / strmeli v tisti papir“, in napisal tako pesem, „da se knjiga ne bo dala zapreti“. V Pisačih rimačih se norčuje iz pesnikov, ki pišejo, rimajo, izbirajo, likajo verze, „drugim v razmislek in zabavo, / sebi v čast in slavo“. In besedne igre in primerjanja: če si višji, je vse nižje; za glavo je glaven glavnik, v glavi je glavno, kar se iskrega kreše; pitka je putka, a putka ni potka. Kratek skok na Kras, kjer imajo punčke sinje oči, fantje pa so junaški. Zaradi Kraševk je Kras tako krasen, zaradi Kraševcev glasen. Še nekaj socialne kritike in ironije: V majhnem mestu je vse majhno, velik je samo hrup. Veliki ljudje so vedno veliki, „veliko ne slišijo in veliko ukazujejo“, majhni so „samo

191 na sliki“. Stegnjeni prst kaže kupcem v Trst, „to bojo veseli, trgovci debeli, / to bojo žareli, / ko bojo šteli“. Torej bogata in mnogovrstna zbirka, vse pesmi so nove, realistične in do- mišljijske, duhovite, včasih rahlo vzgojne, zajete iz sodobnega otroškega sveta, ki obsega družino, naravo, predmete, živali, pojme, podane so v igrivem in lahkotnem slogu, ne manjka pa tudi šaljivosti, smeha in ironije, kritike in satire. Vse to smo našli že v prejšnjih Košutovih zbirkah, toda zdi se, da je dosegel v tej knjigi pravo mero in zrelo dovršeno izpovednost.

Sedma otroška pesniška zbirka Miroslava Košute je Galeb nad žitom. Izšla je leta 1995 pri tržaški založbi Devin.

Leta 1982 je izdal Miroslav Košuta pri ZTT Tri igre za glas, leta 1983 pa epigrame Robidnice in maline. O knjigi Tri igre za glas pravi avtor v spremni besedi, da so „nekakšna trilogija iz časa narodnoosvobodilnega boja, ki je nastala po resničnih dogodkih, po osebnih spominih ali dokumentih ... Resnične so vse nadrobnosti, ne da bi bila v enaki meri resnična tudi celota, vendar je izmišljenega samo toliko, kolikor je potrebno, da se raznoteri dogodki združijo v pripoved ali da se dve različni zgodbi zlijeta v eno“. V prvi, Mreže in zvezde, pripoveduje pripovedovalec o preletavanju zave- zniških letal in skrivanju vaščanov v kraški jami. Nemci so zbili zavezniško letalo, pilot je odskočil in se obdržal na morju. Ribič Karlo Sedmak ga hoče rešiti, vesla proti njemu, prileti nemški lovec in ga ustreli. V drugi igri - Gora, imenovana sin – pripoveduje mati padlega partizana Danila, kako se je odpravila, da bi v Čepovanu obiskala sina, a so jo med potjo Nemci zaprli. Drugič je prišla do njega, a je bil že mrtev. V tretji - Kadar te zbudijo - pripoveduje stara mati vnukinji Vidi, kako je od desetega leta dalje samo garala, potem se poročila, dobila pet sinov in dve hčeri. Med vojno je eden umrl kot partizan, drugi v taborišču, tretji se je po vojni ponesrečil v pristanišču. Zdaj jo vsi trije obiskujejo in tolažijo. V igrah je Košuta oživil težke medvojne čase s sredstvi, ki mu jih nudi radio. Vse tri imajo pripovedovalca, ki povezuje posamezne dogodke in pri- zadete ljudi, veliko je šumov in drugih glasov, ki poustvarjajo okolje in čas. Pisatelj je dobro podal tragične vojne čase.

192 V knjigi Robidnice in maline je sto epigramov, ki jih je Košuta napisal in še niso bili priobčeni. Z epigrami je začel pri nas Prešeren, sledili so mu števil- ni pesniki do danes, njihovo bistvo pa je, da duhovito v nekaj verzih zadevajo razne človekove posebnosti, značilnosti in dogodke, ne smejo pa biti žaljivi. V predgovoru in zagovoru pravi Košuta po Prešernu, ki je zadeval le vrhove hribov, da so v zamejstvu samo griči, povprečnost, vendar pa „mrgoli uspehov, špic in nad“. Nato po vrsti špika zamejske pesnike od Benedetiča, Čuka, Mermolje do Jeze, Pahorja in Rebule. Sto epigramov, veliko, preveč, da bi bili vsi res posrečeni, da bi zadevali bistvo ljudi in stvari. Z epigrami je dodal Košuta novo potezo svoji mnogovrstni ustvarjalnosti, ni pa ta poteza značilna in tehtna.

Leta 1990 je izšla pri Cankarjevi založbi v Ljubljani pesniška zbirka Mirosla- va Košute Odseljeni čas. V novi zbirki je 80 pesmi in so razdeljene v štiri cikle z naslovi: Zalivski tok, Val vetra, Zaznamovanje in Ribje luske. Osnovni ton zbirke je melanholija zaradi propadanja Trsta in Slovencev v njem, predvsem pa žalost in obup zaradi sinove smrti. Pesmi so izredno zgoščene, premišljene, besede izbrane, večkrat odsekano poudarjene. Posebno o pesmih o sinu pravi v spremni besedi Tone Pavček: „Ta bolečina narekuje stih, ki ni spevno zgovoren, ki je kakor iz kamna kraškega izklesan, lapidaren, kot spomenik bolečini.“ V prvem ciklu so nekaka tihožitja o Trstu in se iztekajo v spoznanje, da mesto nezadržno propada, izumira, izgubilo je nekdanji blesk, že „zdavnaj ne živi“. Na Goldonijevem trgu z neonsko lučjo je le star par: „Sama sta, a drug drugemu v napoto.“ V kavanskih barih posedajo ženske z zlatimi spon- kami, natrganim smehom in razmazanim ličilom in čakajo na moške. Pred jutrom lazijo ljudje brez sna proti pomolu, ki ga ni videti. Starosvetske dame pa še vedno pijejo čaj ob petih, nato hodijo na sladoled na Akvedot: „Potem temà grozljivih let, v fotelju pa neznan skelet.“ Odpisana ladja rjavi, odpisani mornar sedi na koncu pomola: „Trije koraki v vesolje, trije koraki domov ... / stopi navzgor ali stopi navzdol?“ Marčna narava vzbuja v pesniku občutek, da se poslavlja, maja pa v nas „vse klije in z brstjo poganja“. Pesnik ima Trst rad, zato ga boli njegovo propadanje, odmiranje pravega življenja, veselja, podjetnosti. Zato so te pesmi nekake žalostinke. V drugem ciklu se vrača v otroštvo v Križu, kjer so bili njegovi dnevi „gra- nitni plodovi“. Pozdravlja ga perilo v vetru z domačega dvorišča. Opazuje kriške ribiče, njihovo delo in uspehe. In še tri prisrčna dekleta: dekle z modrikastim cvetom, prodajalka s stojnico in plesalka ob jezeru, tri žive podobe, blizu ljudskemu čustvovanju.

193 Tretji cikel je posvečen umrlemu sinu: „Angel smrti je obletel hišo, / stra- šni ogenj je obstal pred vrati.“ Strti pesnik je za javnost umolknil, dokler ni prerasel osebne bolečine: „V trenutku, ko pesnik piše,“ je izjavil v intervjuju, „ne more biti privatnik, ampak mora skušati pisati o stvareh, ki v enaki meri lahko prizadenejo kateregakoli bralca. Pisanje je seveda na osnovi bolj ali manj tragičnih osebnih izkušenj, vendar maksimalno objektivizirano“ (Pdk 6. maja 1990). Pesnikova bolečina je res splošno človeška, pretresljiva in ne- utolažljiva. Ne morejo več spati, vso noč strmijo v mizo, ki je zdaj prevelika, tudi dom je prevelik, vse je dušljivo in mračno. Matere mrtvih sinov slonijo toliko časa na oknih, „da jih izpije svetloba“. Vsepovsod ga vidi: zdaj ob lipi- cancih, potem na Ulici Carducci med dekleti, bledorumeni cvet mu prinaša pozdrave od njega, živi samo zanj: „Kakor čez polje grem sinu na grob.“ Zadnji cikel je popolnoma drugačen od prvih treh, ker je sestavljen iz 37 štirivrstičnih pesmi. Ker so kratke, so seveda zgoščene, metaforika je zredu- cirana na minimum. V njih govori o življenju in njegovi lepoti, ki se lahko kaže tudi v drobnih stvareh. Cikel pa je povezan tudi s prejšnjim, saj je v njem ena najbolj pretresljivih pesmi o umrlem sinu: „Pri mizi sedimo trije, četrti je naše gorje. // Prihaja, pa nikdar ne pride, / odhaja, nikdar ne odide.“ Sicer pa je v njih veliko narave, predvsem kraške, misli in spoznanj in vprašanj brez odgovorov. Kakor je zbirka v prvih treh delih vsebinsko enotna in zakoličena s Trstom, mladostjo na Krasu in ob morju ter s sinovo smrtjo, tako je tudi oblikovno enotna. Skoraj vse pesmi so iz štirivrstičnih kitic, največ jih ima po tri kitice, ostale po dve ali štiri. Rime so skoraj v vseh pesmih, pogosto so rimani vsi štirje verzi, drugič le po dva, očitne so odsekane moške rime. V Trieste triste se skozi vse štiri kitice v enem samem stavku vrstijo stopnje tržaškega propadanja. V Kriških ribičih pa je prav tako v enem samem stavku ponazoril njihovo delo in življenje na vasi. Zastopane so tudi razne pesniške figure, da je zbirka zares zrelo in tehtno delo, vrhunec Košutovega pesniškega ustvarjanja.

Založništvo tržaškega tiska je proti koncu leta 1991 ustanovilo za leposlovje novo knjižno zbirko „Devin“. Kot prva knjiga so v njej izšle pesmi Miroslava Košute z naslovom Riba kanica. Naslov je v Opombah takole razložil: „Riba kanica, narečno iz it. pescecane, v letih mojega otroštva morski pes in največja nepravljična pošast.“ V prvem oddelku je tudi pesem Riba kanica, ki opeva to strahotno pošast, ki živi med bajko in resnico, njena „reža strašljivo brušenih zob“ je „žrelo zime in smrtnih podob“, „noč in dan stražiš izhod na ocean“.

194 V zbirki je 45 pesmi, ki so razporejene v štiri skoraj enako dolge razdelke z nekoliko šaljivimi napisi: Galebi, golobi; Vzporednice porednice; Razgle- dnice raz; Dom, dim. V prvem razdelku so miselno izpovedne pesmi, iz katerih se v podtonu oglaša bolečina zaradi sinove smrti, odmev pa je čutiti še v nekaterih naslednjih pesmih. Odtlej „pije“ pesnik samo težave življenja, „pijem dom, ki prazen čaka“. Vse njegovo življenje je eno samo čakanje, „vse bolj vsakdanje, / je tudi vse, kar mi ostane, / za vsak obrok bolj prazna miza“. Odšli so, ni jih več, „in ti si jim vse bliže“. Ko sediš ponoči na pomolu, „moliš, da se rešiš od tod“. In še Galebi, golobi, prvi rojeni iz morske pene, drugi z asfalta. V drugem razdelku so „porednice“, šaljive pesmi, ki so nastale v mlajših letih, ko je zidal zase oltar z nevesto. Njegova nevesta je oblečena v žido, lase ima spletene v črnikasti kiti, ki ga lovita podnevi in ponoči. Ženin in nevesta gresta iz mesta, „ljubezen vso pojesta“, vrneta se do mesta, „ne več ženin ne nevesta“. Dekle z modrikastim cvetom gre čez polja in sanja o vitezu. „Drob- cen hudiček hodi z dekletom, / poje s čričkom v njenih očeh.“ Drugo dekle ima oči s sončnicami, kakor da jih je naslikal Van Gogh; pesnik bo znorel, če ga ne usliši. V naslednjih pesmih se ponuja dekletu in jo svari pred zapeljivci, vse na lahkoten, hudomušen način, s šalami in besednimi poigravanji. V tretjem razdelku so pesmi, ki imajo bolj priložnostni značaj. Najprej se spominja učiteljice Elze, ki je privihrala „na partizanski pesmi“ in ga zorala „z domačo besedo“. Opis Prešernove proslave in zabave „Primorcev kremeni- tih“. Dekle, „ko da se je iz vala porodila“, lahko je Slovenka ali Italijanka. Po mestu pa hodijo tudi gospe iz drugih časov. Na Velikem trgu stoji kip cesarja Karla VI., tudi on je kriv za to mesto. V četrtem razdelku so pesmi propadanja, izgubljenih vrednot, dolgočas- ja, varljivega upanja, umiranja. Soča ni več nekdanja. Nimamo več dednega doma, „nobena hiša nam ni več dom“. „Oblačimo se v kožo mrtvih / in mislimo, da še živimo.“ Za vrati IHS ne živi nihče več. Košutova zbirka Riba kanica je trpek obračun zamejskega Slovenca, ki je izgubil najdražje in gre nezadržno za njimi. Trst je neprijazno mesto, ne po- žira samo ljudi, ampak tudi okoliške vasi. Nekaj več vedrosti je v drugem razdelku, ki je očitno iz pesnikovih mlajših let, ko se je poigraval z ljubezenskimi motivi. Tu je zgovoren, pesniške primere in prispodobe se mu kar usipajo iz ust, vendar pa se zna zadrževati, da bi te pesmi lahko brala tudi šolska mladina. Pesniški izraz je realistično izbran in kultiviran, metafore so bogate in izvirne, samonikle so primere in personifikacije. Nekaj primerov: „Nekaj sip-

195 kih glasov / mi veter milostno na pot nasuje ... Dan se je osul, še preden je vzcvetel ... Nekega dne se bom zbudil in si dejal: / Buongiorno, Košuta! Come stai?“ Pesmi so razdeljene v kitice, največ jih ima po tri kitice, malo manj po dve. Stalno uporablja rimo, s katero se tudi poigrava. V pesmi Na drugi strani zunaj mesta ima isto rimo v vseh verzih. V drugem razdelku je uporabil zelo ljudski ton, npr.: „Gre dekle z modrikastim cvetom, / gre čez travnike, gre čez polja ...“ Zbirka Riba kanica je nova stopnica na Košutovi pesniški poti, ki se je za- čela leta 1963 s knjigo Morje brez obale, sledile pa so ji: Pesmi in zapiski, Tr- žaške pesmi, Pričevanje, Selivci, Pesmi, Robidnice in maline in Odseljeni čas.

(Literarne vaje 1969-70, str. 92-93; 1974-75, str. 29) (Mladika 1968, str. 95; 1972, str. 37-38; 1975, str. 17; 1977, str. 129-130; 1978, str. 89-90; 1979, str. 119-120; 1980, str. 35; 1981, str. 138; 1983, str. 154; 1985, str. 79; 1987, str. 143; 1989, str. 68-69; 1990, str. 85-86; 1992, str. 23-24; 1995, str. 222)

196 BRUNA MARIJA PERTOT

Rodila se je 1937 v Barkovljah (Trst), dovr- šila v Trstu klasični licej in univerzo (književ- nost), poučevala je na slovenski srednji šoli. Pesmi je priobčevala najprej v Literarnih vajah, nato v koroški Veri in domu ter tržaški Mladiki. Leta 1961 je prišla do pesniške zbirke Moja pomlad, ki obsega 40 drobnih pesmi, nežnih in osebnih, kakor da bi bile nastale v idilični odmaknjenosti od trdega sveta. V Po- mladnih pesmih sramežljivo vabi fanta „na sončni sprehod / po domači grudi“, da bo slišal peti „moje bore“, na barkovljanski obali ima privezan čoln, z njim ga bo popeljala od kraja. „Večer je. / Iz paštnov trte / v cvetju zadišijo, / in slani veter / otresa cvetni prah. / Ko na september / latniki nam dozorijo, / utrgam zate / sončen, zlati grozd.“ V oddelku Zimske pesmi se spominja odsotnega fanta, a tudi tu brez posebne tragike, z rahlo melanholijo. Kakor vsi primorski pesniki tudi Perto- tova ni mogla mimo borov, stražarjev kraške pokrajine, in jim je zapela štiri pemi Mojim borom. Tudi v ostalih pesmih je narava stalni spremljevalec pe- sničinih misli in čustev, lepa obmorska pokrajina v vseh letnih časih. Knjiga ne prinaša novih razodetij, vendar odkriva košček lepote in ljubezni do domačega človeka nežnega dekliškega srca.

Bruna Marija Pertot je l. 1961 izdala pri tržaški Mladiki pesniško zbirko Moja pomlad, l. 1975 pa je izšla pri isti založbi njena druga pesniška zbirka Bodi pesem. Knjiga šteje 60 strani in jo je umetniško občuteno opremil Ed- vard Žerjal, spremno besedo na ovitku ji je napisala Zora Tavčar. V knjigi je 24 pesniških naslovov ali 39 pesmi, ki so razdeljene v tri cikle in zaključno Pesem o pesmi. V prvem ciklu prevladujejo pokrajinske podobe: morska obala in obmorska pokrajina okrog Barkovelj, kjer je pesnica doma, do vrha planote, posejane s terasami, na katerih raste rumena brnistra. Ta pokrajina nastopa v vseh letnih dobah, podnevi in ponoči, vsa diši od cvetja

197 in slane morske vode. Pisateljičino oko najde lepoto v najmanjših stvareh, med katerimi živi, pokrajina in čas jo oblikujeta: „s pisanim prodom / se roke igrajo, / morje izklesalo / je moje srce ... Samotna domujem / na belih pečinah ... Cvet me je naučil / dehteti ponoči / in riba molčati, / če v prsih boli. / In zemlja / se v soncu / in v dežju smejati - / in morje pozabiti, / kogar več ni ... Na produ klečim / in štejem pomladi, / ki tiho beže ... Tako je kle- čala / nekoč lepa Vida ... Ker rod lepe Vide / ne umre.“ V tej petdelni pesmi (Pesem morske deklice) je Pertotova najlepše zapela o sebi, o svoji osamelosti, o begu let, a tudi o uravnovešenosti, saj zna sprejemati življenje tako, kot je, in gledati z zaupanjem v prihodnost. V tej pesmi se je tudi jasno povezala s tradicijo, z lepo Vido. Kako se zna zadovoljiti z majhno stvarjo, priča v Mali tamariski, kjer pravi, da ji je lepo viseti „na edinem žarku / in biti srečen ... in biti človek. / Biti večen.“ V svetli poletni noči je lepo, „če pestuješ / v naročju / drobno pesem“. Pomlad je lepa „kot tisoč / in še ena noč“. V drugem delu prevladuje Legenda o stari mami, ki je tako prisrčno in plastično podana, da jo deklamirajo na šolskih prireditvah in je že na pol po- narodela. Bila je dobra „kakor zemlja“, bila je lepa; „Iz temena ji je valovala kita / z mehkobo / mlade morske trave / in oči so grele / s toplino / zrelega kostanja.“ Rodila je vsako leto, delala na njivah, nosila pridelke v mesto, prala za druge, pri rožah in pridelkih je bila „čarodejka“ in Bog „ji ni znal odreči“. Na sveti večer se mu je vsa darovala in tedaj, „sam / in bosih nog / po belem klancu / prihajal k tebi / je tvoj Bog“ (Njen božič). Na enaki višini je mladinska pesem Štefančku, prisrčen razgovor med materjo in otrokom in zaključek: „Nikdar ne boš umrl. / Le telo bo šlo / s sveta. / Ti pa jagode nabiral / boš po travnikih / neba.“ Sledijo pesmi o morju in človeku, uspavanka, prijatelju idr. V tretjem delu so ljubezenske pesmi, polne poduhovljenosti, hrepenenja in zrele modrosti. Za pesnico „Ljubiti je biti. / Ljubiti - / hoditi je v dvoje: / in tvoje so moje / in moje so tvoje vse solze, / ves smeh.“ V dvoje se je treba razdajati: „Naj se ti duša / kakor kruh razdaja, / nazadnje nekaj / še in še ostaja, / da joče s tabo, / ko te kaj boli.“ (Darujem ti pesem). On je brest, rada bi se spremenila v ptico in mu s srcem pela, „ker samo s srcem / peti znam“. Sama sta, ljubezen v njima ni potešila „brezmejnosti“, rada bi ga ljubila še tam „na srečni gori / Brez- želja“. Ob njegovem glasu ji roka sama ustvarja, ob njem je pozimi v njenem srcu sonce in pomlad. Šele na koncu bo spoznal: „ljubila je, / bila je / poet“. V zadnji, Pesem o pesmi, poje o tem, kaj je zanjo pesem. Ni ujeta v obliko, ampak „ujeta v vse, / kar je še živo“. Ko jo je Bog ustvaril, je bil sedmi dan stvarjenja: „Ti si tisti čas / počival. / Vendar si se mi / nasmehnil / in si rekel: / bodi / Pesem.“

198 Zbirka je vsebinsko bogata, v njej je kos slovenske obale, v njej so pesni- čine stiske in težave, istočasno pa veliko optimizma in vere v prihodnost. Pesmi so izbrane, verzi prosti, izbrušeni, primere mnogopovedne in samonikle. Samo nekaj zgledov: „Potišal je jantarski somrak ... Marelice zorijo / in v negibni noči / udarjajo / z oranžnim srcem / na spočita tla ... dimniki so razigrani / dali sajasti / klobuk / postrani / in / migljali / z votlimi očmi ... (so) tiktakale veje ... drobljiva je bila tišina ... Na oknu so nitke / snežene / zabrisale pot do sveta ...“

Za božič 1981 je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi knjiga črtic Brune Marije Pertot z naslovom Dokler marelice zorijo. V knjigi je na 148 straneh 30 opisov vrtnih in gozdnih sadežev, začimb, zelenjave, sadnih dreves, kot so: marelica, robidnica, jagoda, vrtnica, žajbelj, timijan, rožmarin idr., do vrbe, bezga, lipe in vinske trte. Torej rastlin in dreves, ki so v vsakdanjem stiku s človekovim življenjem, saj se z njimi hrani, ne da bi se dostikrat zavedal, kaj koristnega vsebujejo. Celo vrtnico, kraljico rož, je po pisateljičinih besedah mogoče jesti: „Marsikaj pametnega je mogoče pripraviti iz teh aromatičnih listov. Čira- čara! Čaj iz venčnih listov, ki je vsestransko čudodelen in ima priokus poezije; nato še po vrsti sirup, konzervo, marmelado, aromatiziran kis, vino, vrečke z listi za kopalno kad, vodo za lepoto kože, obkladke za boleče oči, dišeč šop svežih vrtnic proti zdolgočasenosti in sivini duha: poda se čudovito v družbi borovih vejic, ki jih drže pokončno in narazen, da se kažejo v vsej lepoti. Za krizo v ljubezni pa menda ni boljšega recepta kot slaščica iz marmelade iz vrtnic, pa čeprav močno diši po pregovoru, da gre ‘ljubezen skozi želodec’.“ Pisateljica je napisala te sestavke z veliko ljubeznijo do narave, ki jo vedno bolj uničujemo: „Dokler marelice zorijo,“ sem si rekla, „se nam ni treba bati, čudež ravnovesja še drži.“ In še nekaj želi: „Zato, dokler vse to dozoreva, zori upanje človeštva v čas, ko bo naročje vsakega polno in ne bo nihče več lačen in bo vsak sadež, vsaka travica, vsako zrno izpolnjevalo svoje poslanstvo.“ O sestavkih pa pravi: „V nobeno literarno zvrst jih ne bo moč spraviti, povsod bodo ostali brez domovinske pravice.“ Res niso to navadne črtice, tudi ne prirodopisni opisi rastlin, vendar so leposlovne ustvaritve, saj imamo prave lirične opise narave in rastlin, pesni- ške primere, izbran jezik, srčno prizadetost, vložke zgodbic iz zgodovine in sedanjega življenja, dialoge, vse pa podano s pisateljskim peresom, zraven so tudi čisto praktični opisi, nekaki kuharski recepti, podatki o zdravilni moči

199 posameznih rastlin, o vitaminih itd. Ves čas pa je pisateljica prisotna in z nasmehom ali ironijo komentira naše ravnanje z naravo, pretirano skrb za vitkost in druge napake. Navadno pripoveduje v tretji osebi, pogosto pa pre- skoči v drugo in drevesa ogovarja, se z njimi pogovarja. O sodobni civilizaciji ima zelo slabo mnenje. Po njenem je bil tisočkrat srečnejši od nas kosmati in neuki prednik, ki je živel, spal in jedel in delal vse, kadar in kakor se mu je zljubilo: „ ... on, ki še ni iznašel besede za inkvinacijo, emarginacijo živečih v velemestih, atomskega razdejanja, niti ni vedel, da jo bo moral enkrat iznajti, besedo namreč. On, ki je brez ceremonij legal k večnemu počitku pod senčnato drevo. Blagor ti, mostiščar, ki si jedel divjo slivo, čeprav v strahu pred zvermi. Blagor ti, kocinasta lepotica, ki si se kopala v deviški vodi!“ Kako lepo zna predstaviti marelico: „Drevesa nihajo, se pripogibajo, kadar zapiha veter, marelica ne: ona pleše. To je najljubkejši menuet, kar jih premore narod dreves: neko ritmično igranje in izzivalno prestavljanje in razka- zovanje vej, odetih v tkanino, ki ji človeška roka ne premore enake, naravna ikebana. In vsaka ikebana skriva pomen, sporočilo. Kaj neki pravi ta živa ikebana? Pravi nekako takole: „Rajajte z mano, rajajte in veselite se sonca. Kaj, če je to naša zadnja pomlad?“ Tako spremlja rastlino za rastlino, jo predstavi, poseže v zgodovino, nave- de kakega znanstvenika, razbere njeno hranilno vrednost, se prepusti navdihu za liričen vložek, jo zaskrbi usoda sveta, se pošali ali zbode. Zares nenavadna knjiga, leposlovna in prirodopisna, sveža in prikupna, da te pritegne, napisana s srčno prizadetostjo, kar potrjuje tudi sama z besedami, „da sem te sestavke napisala z neizmernim veseljem“. Sestavki so prej izhajali v Mladi- ki. V knjigi, ki jo je opremil Edi Žerjal, je šest celostranskih slik rastlin na posebnem papirju. Zanjo in za pesmi je dobila Bruna Marija Pertot tržaško literarno nagrado Vstajenje za leto 1981.

Tržaška pesnica in pisateljica Bruna Marija Pertot je od 1961 izdala dve knjigi pesmi in dve knjigi liričnih črtic, ki govorijo o Barkovljanskem bregu, cvetlicah in pticah, o morju pred bregom z ribami, v hišah po bregu pa poteka življenje, staro in novo, z veseljem in žalostjo, kakor se vrstita v naravi sonce in dež. Večina črtic, ki so izšle pri Goriški Mohorjevi družbi v redni zbirki za leto 1994 z naslovom Ko se vračajo delfini, je napisana v prvi osebi, vendar je na predstavitvi knjige pojasnila, da niso avtobiografske, vsaj ne v smislu, da je vse povezano z njo, o čemer pripoveduje. V naslovu pa je poudarila, da svet še

200 ni tako umazan in zapuščen, da bi moral propasti, ampak se sproti čisti. Pra- vi: „Naše bivanje je morje: je srd podmorskih skrivnih besov in je prozornost, mir, modrina. Vendar vidiš: vse, kar pride, tudi mine. Nekoč se unesejo nalivi ter se izbistrijo vode. Takrat se vselej vrnejo delfini: poroštvo, da je voda zopet čista in da se življenje izteka v večnost v vsej svoji modrini.“ Svet torej še ne bo propadel, izginjajo in propadajo pa „dobri stari časi“, v katerih je bilo življenje urejeno, naravno, zdravo in delovno, ljudje so se imeli radi, pomagali so drug drugemu, zakonska ljubezen je trajala do groba. Danes pa je vse drugače, kakor je prikazala v črtici Bili smo družina. Že v tej črtici je poustvarila galerijo nekdanjih in sedanjih ljudi, ki so se spreminjali s časi in razmerami, vsak s svojimi težnjami, načrti in sanjami, vsi v begu za srečo, ki je nikjer ne najdejo, ker je ne iščejo v sebi. Časi in razmere se spreminjajo, človek pa je vedno enak, vedno nezadovoljen. Podobne razmere in ljudi slika in kritizira v črtici Kako se nismo imeli radi z besedami: „En sam kaos: zaroke, poroke, razporoke, pa spet poroke; mi pa danes z mamo, jutri z očetom, dokler nas je še hotel. In kako ste se grizli, grizli. Zares slab model ste nam ponudili za življenje.“ Prisrčno je naslikala staro mater, ki je hodila pred šolo obiskovat svoje tri vnuke, ker jih doma ni smela, jim nosila torbe in jih spraševala, če so molili. Iz prejšnjih časov je gospa Marija iz Egipta, ena izmed tisočev Slovenk, ki so delale v Egiptu. Ni šla zaradi potrebe, ampak zato, „da bi si udobneje uredili dom“. Po vrnitvi je toliko govorila o Egiptu, da je zvabila tja še osemnajstle- tno hčer in teto. Hči je ostala v Egiptu 36 let in tam se je po sedmih letih poročila z domačinom iz Barkovelj. „Nazadnje človek ni drevo, da bi tičal venomer v istem kraju, in neka neustavljiva želja ga nosi sem in tja po tej naši lepi zemlji. Radovedni smo, kakšni so ljudje, ki živijo tam daleč, kako živijo in kako umirajo.“ Toda spoznala je: „Tuja dežela nam je bila prijetno posta- jališče, tu pa je naš pravi dom.“ V knjigi je še nekaj ljubkih in prijaznih babic: ena ji je prerokovala iz ka- vinih sesedkov, teta Vanca nosi na trg ribe in rože, gospa pod gozdom prižiga lučke za Abela in Kajna, bratova sinova, ki sta padla v vojski drug proti drugemu, in glasno razmišlja o Abelu in Kajnu in njuni usodi, zato jo imajo ljudje za čudakinjo. Lepo dekle so med vojno odpeljali v gozd in jo ubili. Deček in deklica sta hodila iz mesta na kmete in se navdušila za babičin jezik in zemljo. Sosed hodi v Medjugorje. Vsi ti ljudje pa živijo sredi bujne barkovljanske narave, sredi trave in vsa- kovrstnih dreves, sadnih in gozdnih. „Okrog in okrog hiše vstajajo in padajo, se prelivajo in prepletajo prave pravcate družine figovcev; ne le eno deblo,

201 temveč po dve, tri in več skupaj ustvarjajo s svojimi sivo belimi vejami, ki se objemajo in prepletajo, živo umetniško razstavo.“ Vse pripovedi so prepletene z bogatimi življenjskimi spoznanji in mislimi, ki dopolnjujejo življenje nastopajočih ljudi. Jezik je izbran, liričen, bogat s primerami, živ in mnogo poveden. Črtice je izbrala prof. Zora Tavčar in jim napisala Spremno besedo. Tu je zapisala: „Njeno nekam magično občutljivost prizadevajo predvsem trpljenje in pogum, odpoved in bolečina, razkrojene družine, osamelost starih in otrok. Nad vsem tem se sklanja z globokim etičnim čutom, tako da mi je ob sklepu knjige prišla misel: ta knjiga se ne bere kot literatura, bere se kot molitev ...“ Knjigo je občuteno opremil prof. Franko Žerjal.

Septembra 1996 je izdala Bruna Marija Pertot novo pesniško zbirko: Pe- smi iz pipe. S celostranskimi slikami jih je ilustrirala Jasna Merkù, založila jih je revija Mladika, natisnila tiskarna Graphart. Pesmi iz pipe so mladinske in to je novost v njenem pesniškem ustvarjanju. Vseh pesmi je 25. O njih pravi: „Šla sem pit, / odprla pipo - / ven pa ni / pritekla voda: / iz nje so pesmice prišle, / v sončni luči se / iskrile / in po sobi / se razlile.“ Pobrala jih je na papir in zdaj so tukaj „za otroke in velike“, saj se marsikdaj zgodi, da smo žejni poezije. Spet je padel dobri dež in poživil vso naravo. Dež ni majhna stvar, „je življenje, milost, / dar“. Otroci v pesmih so naravni in dobri, seveda tudi razposajeni, kadar so sami, v vrtcu npr. skačejo s čevlji po rjuhi in mešajo juho z roko, v srcu pa so dobri in navezani na starše. Ker oče in mati ne verjameta v Jezuščka, prosi otrok Jezuščka, naj se prikaže materi in spregovori z očetom, da ga bosta spoznala. Molijo za svet, ki se večkrat trese, in za vse reveže. Narava je zastopana v vseh letnih časih, s cvetjem in snegom. Prav tako nastopa vrsta živali, ki jih otroci poznajo in imajo radi. Jezik je izbran, pesniški verzi so večinoma kratki in deloma rimani. Umetnost zase so ilustracije Jasne Merkù. Tu je prava poezija barv, otrok, živali in narave. Barve so nežne, izbrane, rahle, ne kričeče in nasičene. Tako se pesmi in slike čudovito ujemajo in dopolnjujejo. Oblika knjige je velika in trdo vezana.

(Mladika 1968, str. 95; 1975, str. 77; 1982, str. 100; 1994, str. 66; 1996, str. 208)

202 MARKO KRAVOS

Rodil se je leta 1943 v kraju Montecalvo Irpino, provinca Avellino, kjer je bil njegov oče Josip, znani kulturni delavec in pisatelj predvsem humorističnih črtic in novel, interniran. Leta 1963 je dovršil slovensko klasično gimnazijo v Trstu, 1970 pa slavistiko na ljubljanski univerzi. Bil je urednik knjižnih izdaj pri Zalo- žništvu tržaškega tiska. Pesmi je začel zlagati v Literarnih vajah (26 pesmi v treh letnikih), od tod je prešel v druge revije, obširneje pa se je predstavil javnosti v skupinski knjigi mladih pesnikov in pisateljev, ki je izšla leta 1967 v Ljubljani pod naslovom Štirinajst; zastopan je tudi v Rusem mostu (Ljubljana-Trst 1967). Kravosov doživljajski svet je mnogovrsten, vendar mu je najbližji Kras s svojo lepoto in značilnostjo (S trgatve, Jesenska, Kraški večer idr.). Tu je vidna Kosovelova šola. Veliko razmišlja o sebi, ki je „neskončno velik in ne- skončno majhen“ (Štiri podobe). Človek je samo utrinek „na neskončnem nebu“ in je en sam ukaz „z dlanmi proti nebu / verjeti v dobro“ (Trenutje). Zanimiva je nekaka pravljica v petih pesmih o Fu Sanovih delih (Iz knjige o sreči, Šesta plošča). Pesmi so polne humanizma, daleč od sodobne alienacije, napisane v tekočih in svežih verzih.

Leta 1969 je izšla njegova prva samostojna knjiga Pesem pri mariborski Založbi Obzorja in Založništvu tržaškega tiska. V zbirki je 55 pesmi, ki so razdeljene v štiri cikle, v uvodno in zaključno pesem. V uvodni – Pastirji odhajajo za svojimi čredami – želi dati „tihim ljudem in otrokom“ tako pesem, da jih bo prešinila in bodo zašepetali: „Lepo je in res je tako.“ Po tem programu hoče peti razumljivo, preprosto, da ga bodo ljudje brali in imeli od tega kaj, torej pravo nasprotje njegovih sodobnikov, ki so krenili v nerazumljive in nedostopne skrajnosti. In še to želi, naj bo njegova pesem srce, zemlja in voda, „ki šumi in preglaša samoto“.

203 V prvem ciklu so ljubezenske pesmi, zelo rahle, otožne in tihe, brez prave erotike, bolj iskanje kot izpoved. Te pesmi so zgrajene iz svetlih las, tihih tolmunov, zarje, kresnic, spominčic, biserne pene, iz igranja, šepetanja, bolj iz hrepenenja kakor iz močnih čustev, iz mladeniškega iskanja in rahle oto- žnosti. V njih avtor nadaljuje smer, ki jo je nakazal že v Literarnih vajah, v njih je jezik izbran in prepleten s svežimi primerami, polnimi narave in barv. Veseli se življenja, na kar kaže tudi geslo tega cikla: „in še kamen pobožam / v zahvalo / da sem“. V drugem ciklu govori o težavah vsakdanjega življenja. Odhaja „utrujen in sam, / bogve kam. / Pa si žvižgam pesmico, / oj na to rajžo žalostno.“ Nje- gove misli so hladne, „moji dnevi so kratki / in v zraku dim“. Tesno mu je in padel bo „daleč od srca“. „Prebodenih nog“ so ga izpostavili na Kitajronu, in „čeprav se rešim, / bom pogubljen“. Stiska ga mora, „na svoje srce poklekneš in umreš“. S čolnom se vozi po deroči reki, hiti k izvirom, a izgubi smer, „nikdar ne prideš do morja“, vrglo ga je „na obalo molka“. Na robu je, „dnevi trobeliko žvečijo“, obrabljene stvari zavržeš, a kaj napraviti s seboj? Običajne stiske, ne posebno tragične, videti je, da ga življenje še ni potegni- lo med neusmiljeno kolesje. Še vedno kraljuje dijaška mladost, ne tare ga pomanjkanje, poklicne odgovornosti so še daleč. V središču je vedno on sam, le v eni pesmi se spomni ribičev, a tudi ta pesem je bolj slika kakor socialni oris. Tretji ciklus izstopa iz dosedanjega okvira, ker je najprej pet pesmi Iz knjige o sreči. Srečo išče Fu San, a je ne najde. Misel je : „Da je cvetja dovolj, bi svet postal raj. / Da ima vsak svoj ogenj, / bi bila zemlja sonce.“ V Vojni pesmi je „roka krvava od tuje in lastne krvi“, svoboda pa je „visoka, vsa bela, s svetlo koso na rami“. Pet kratkih pesmi je posvečenih vojni v Vietnamu. Nova ni samo motivika, ampak je v tem ciklu Kravos tudi snovno razširil svojo liriko preko slovenskih mej, na Japonsko in v Vietnam. Njegove „ja- ponske“ pesmi kažejo vpliv tamkajšnje lirike in miselnosti, zato je oblika bolj sproščena, daljša, lepo jo poživlja tudi dialog. Manj so izrazite pesmi o Vie- tnamu in se ne morejo primerjati s ciklom Afriška velika noč, ki ga je priobčil 1961 v Literarnih vajah. Zadnji ciklus se vsebinsko in oblikovno povezuje z drugim, le da je splo- šnejši, ne tako oseben, a „modernejši“, dostikrat manj neposreden. V kresni noči se mu je odkrila lepota narave in stvari. Mesečna noč je tako lepa, da „bi se ljubil z lepoto“. Ob trgatvi „težko škripa voz“ po klancu. Rad bi šel daleč in legel v „travo, ko je sonce visoko“. Troje pohojenih makovih semen sanja o ponosnem cvetu. Kraški večer diši po brinju, travah in borovcih. V kaverni je pridušen hrup, v jutranjem vlaku so vsi zaspani. Vse, kar je ljubil, ga pušča

204 samega. „Strah me vrača stvarem. / Ne sprašujem več; / zaupam, zaupam.“ Upanje izraža tudi zaključna pesem Žarek. Taka je torej vsebina te prve Kravosove pesniške zbirke: zelo mladostna, osebna izpoved o vsakdanjih težavah, ki pa niso posebno velike, želja po ljubezni in nekaj podob iz življenja drugih ljudi in s Krasa. Nekatere pesmi so prepričljivi lirični izlivi občutljive duše, v drugih je še iskanje, nedodelanost in hoja za modnimi novostmi (tudi opuščanje ločil). Očitna je tesna naslonitev na ljudsko pesem, iz katere vpleta cele verze ali posnema slog in ritem (Pesem, Narodna, Slutnja, Samomorilka, Balada, Odhajam, Slovo). Če je ta vpliv očiten in hoten, pa je zaznaven še Kosovelov, Kocbekov, Lorcov in morda še kak odmev. Marijan Kramberger v uvodni besedi na ovitku poudarja te vplive, hvali pa Kravosovo zvestobo slovenski lirični tradiciji, zaupanje v pesniško besedo in občestvo, poezija je zanj še zmeraj „komunikacija in zdru- ževanje ljudi proti ne-človeškemu svetu“. Kravos trdi sam, da mu je poezija nekaj sprotnega, vsakdanjega in zato nujnega, ne pa enkraten zapis o enkratnih stvareh. Tudi bi želel v vsakem trenutku zajeti vso raznolikost in vsestransko veljavnost življenja, zato ima neenoten oblikovalni prijem, ker je treba vsako stvar po svoje povedati. Obi- čajna poetika mu je tuja in z njo se npr. v pesmi Garcia in možuhi tudi spopada: „Pobral se je Garcia s tega sveta ... / Zbežal je bledim možuhom z očali ... / Možuhi plezajo na svoje bergle, / da bi ga dosegli. / On pa je v travi, v murnovi luknji, / glas mu odmeva visoko.“ Pesmi so skoraj vse kratke, v prostem verzu, moderne, vendar je avtor pogosto ohranil rimo, vsaj v nekaj verzih. Uporabil je tudi vrsto pesniških figur, kot so: aliteracija, anafora, epifora, geminacija, ponavljanje verzov, brezvezje; poskusil se je tudi v gazeli. Sveže, nove, včasih drzne so njegove metafore, ki dajejo pesmim osebno noto.

Druga Kravosova pesniška zbirka ima naslov Trikotno jadro (Založba Lipa – Založništvo tržaškega tiska, Koper – Trst 1972). Tudi ta zbirka je razdeljena v štiri cikle: prvi je brez naslova, sledijo Kuwajeve pesmi, Pričevanje iz Teskuka in Stare pesmi. Naslov Trikotno jadro kaže, da sega to jadro od avtorjeve ožje domovine do Afrike in Južne Amerike, in pod tem jadrom pesnik jadra in prepeva o svojih doživetjih in spoznanjih. V prvem ciklu opeva svojo deželo, ki „je dežela sonca, / je dežela širše vode, / je dežela pravice in burje, / kamenja in brinja ...“, je vrt z rožami, s

205 smehom, „v njej hodijo ljudje pokonci“. Kraški kamen je bil nekoč školjka, zato je v njem „beli zvok sivega morja“ in ta „nemirni glas kamnitega morja“ je urekel Lepo Vido in pesnika. Manjka nam besed, da bi izrazili, kar se dogaja v naravi in v naši notranjosti, „vsak človek je / navsezadnje brez besed in sam“. V mestu prevladujejo dim, pepel in stolpnice, „brez ene same kravice, / brez ene same rožice, / brez ene same mehke travice“. Marca vse brsti / „vse bo še dobro – brez bolečin“. V Aprilski revoluciji pesnik za šalo ves svet „noro pomladi“, ker ga „vsak po malem živi in sanja“. Ko gre ponoči skozi Tivoli, se zboji, da nekoč zmanjka zvezd. „Tišina tišina / edina velika pesem / sveta.“ Nič novega ni, če ješ svoje srce za malico, potem pa stopiš pred puške in „rdečih oči kričiš: / živio svoboda!“ Pesnika je sram, da je „član in podpornik zahodne civilizacije“, rad bi se odselil. V drugem ciklu se res preseli v Afriko in zapoje sedem Kuwajevih pesmi: najprej o njegovem rojstvu, dalje njegovo bojno pesem, njegov odhod v gozd, da vidi živalski ljubezenski ples ter si s tem pridobi moč nad njimi, zajetje nosoroga, s čigar mesom se nasiti vsa vas, uročni les proti kačjemu piku in Kuwajevo starost, ko je nadložen in odvisen od sinov, da kliče smrt. Še večji skok čez morje napravi v Južno Ameriko, kjer je prišel v davnini na zemljo Keotetl, začel voditi ljudi, si dal postaviti tempelj „za kri, tekočino zemlje“, vzel ženo Mectli, končno pa odšel skozi ogenj „v temo podzemlja“. Človeštvu je dal nauke v obliki nekakih nasprotij, npr.: „ne sovraži, če ne lju- biš, / ne ljubi, če ne sovražiš, / človek.“ Sledita še dva obrednika o žrtvovanjih in podobnem ter obredni spev. V Starih pesmih je spet doma in občuduje gotski meč husitskega bojev- nika – prijatelja. Ribič vesla, da reši dekle sredi morja. Dekle leži na produ, pene ji dajejo „tisoč belih poljubov“. V knjigi je našel njen las, „v prsih me je zabolela tenka, zvita bolečina“. Ljubezen je lahko „bela / trda / žalostna“. Ljubosumen je, „v meni raste mušnica, / rdeča, z ostrimi pikami“. Sveča „samoto žge“. Zapustil jo je, zato „ iz prazne skodelice / iščem žejna hladne vode“. Konjeniki jezdijo v noč, za gozdom plešejo vile in se maščujejo nad vitezi, ki so jih zmotili. V Legendi reši sv. Jurij deklico pred zmajem in pesem se zaključuje s prešernovskim naukom „skopuškim dekletom“. Taka je vsebina in ideja druge zbirke. Bralec obsedi pred njo presenečen in zmeden, ker je sestavljena iz dveh popolnoma različnih vrst pesmi. Prvi in če- trti cikel nadaljujeta dosedanje Kravosovo pesniško ustvarjanje s problemi in doživetji pesnikovega vsakdanjega življenja v Trstu, ob morju, na Krasu in v Ljubljani. Posebno živ, nov in aktualen je prvi del, ker imamo v njem različne probleme, ki tarejo današnji svet. Pesnikov jezik je žlahten, primere so sveže

206 in samorasle, oblika prosta. V Starih pesmih je očitnejša naslonitev na ljudsko pesem (Skodelica, Sama, Skica v belem), približal se je otroški pesmi (Pra- vljica, Veverka), epski pripovedi (Premaganec, Breze) in legendi (Legenda). Posebno vprašanje pa so afriške in južnoameriške pesmi. V prvih je tu pa tam čutiti pristno poezijo (Kbaluvi, Po srečnem lovu) in tudi miselnost primitivnih afriških lovcev, medtem ko je o drugih težko reči, kaj so pravzaprav: poezija, kronika, stara zgodovina ali modno poigravanje z besedami in stavki. To ni „poezija nekaj sprotnega, vsakdanjega in zato nujnega“, ampak iskanje eksotike po zgledu nekaterih mlajših slovenskih pesnikov.

Kravos je dosedanjima pesniškima zbirkama pridružil Obute in bose; ta zbirka je izšla v Pesniškem listu št. 27 (ZTT in Lipa – Koper 1976). V novi zbirki je 12 pesniških naslovov, pesmi pa so nastale v letih 1972-75. Po vsebini so zelo različne, bolj miselni utripi kot izpovedi o težavah sodobnega življenja. Kljub pogosti ironiji in nekaterim nepesniškim izrazom (če je pri mladih danes še kak izraz nepesniški) pa je čutiti neko otožnost, nestalnost, hrepenenje po begu iz onesnaženega sveta, po nečem trdnem („vse je spet tu, mislim, / pa je vse drugače“). Privezan je na čevlje, „ki hodijo po svetu kar tako, / brez prave misli“. November je „brez barve, vonja in oblike“. Težko jo najde, pravi v pesmi O zvestobi, ker je vedno vse drugače, vse negibno, „samo potok teče v napačno smer / in ptice / so zdaj ribe“. Anakonda „je in ni / kača. / Ona ljubi cvetje in ptice / in svojo podobo.“ Drevesna senca je proti večeru „tangenta na nebo / Daljica v mir.“ Nekje mora biti „prehod predor preliv“ iz zamazanega sveta.Temni se in pesnik hrepeni „po naročju črnih ženskih las“. V petih pesmicah duhoviči o piki, češ: „Pika na stropu / je muha / pika na nebu / je zvezda ... Ko se pika napije / postane dvopičje ... Pesem brez pike / je pesem brez omike ... Največja pika je svet ... smrt, to je zadnja pika.“ V Zamejski žalostni poje o zamejcih, ki da so vsi žalostni: „Ko je žalost največja, / postane zamejec pesnik, / ko je pisatelj največji zamejec, / postane politik: / žalosten politik žalostnih časov / v žalostnem zamejstvu.“ Zamejci so zajci, od žalosti postanejo zamorci, k njim romajo rojaki in jim kličejo: „neomajni ostanite, kremeniti“. V Drugi žalostni se smili sam sebi, v Slovesu od mladosti pa je mladost „tri klaftre“ pod zemljo, „bolezen in usoda že trka na srce“. Jezik je sodobna pesniška govorica, a ga zna tudi izbrusiti, kar dokazuje November, ki je dragocena razpoloženjska pesem.

207 Tržaški pesnik Marko Kravos je prišel v desetih letih do četrte pesniške zbirke. Leta 1979 je izdal pri Cankarjevi založbi v Ljubljani knjigo Tretje oko. Ta prinaša 41 pesmi na 104 straneh, pesmi pa so razdeljene v tri cikle: Jaz o tem, Biografija s kredo in Tretje oko. Spremno besedo v knjigo je napisal Taras Kermauner, ki je postavil Kravosa v sodobni slovenski pesniški prostor in razložil pomen novih pesmi. Zbirka je velik premik na dosedanji Kravosovi pesniški poti, o čemer priča zlasti prvi cikel, ki zajema nad polovico pesmi. Pesnik se je zamislil v današnji svet in v današnjega človeka, ki je zgubil smisel za vse vrednote, vse je relativno in tudi beseda je izgubila svoj pomen. Beseda ni več občevalno sredstvo med ljudmi, brez smisla je, mrtva, daleč od vrednosti in pomena, ki ga sestavljajo njene črke. O tem poje že v prvi pesmi Beseda ni konj.

„Človek eno reče, misli na drugo, pa se sliši čisto drugače.“

Sodobni človek lahko obljubi karkoli, če se ne more drugače izmotati iz položaja, toda ob prvi priliki se začne izmikati, obračati besede, da bi mu ne bilo treba biti odgovoren, da bi ne bilo treba kaj tvegati. Pesnik gleda sebe in modernega človeka, ki ne zna ali noče zavzeti jasnega stališča, ki nima značaja in je zato razčlovečen, nemoralen, pusti, da ga drugi obračajo po vetru kakor vetrnico. Proti temu protestira z ironijo, posmehuje se sebi in drugim, zaveda pa se, da stvari ni mogoče spremeniti, svet gre po svoji poti, ki mu jo je začrta- la potrošniška miselnost. Tudi kar je jasno, očitno, se lahko izkaže za drugač- no, „ja“ je morda samo preoblečeni „ne“ (Ja ali ne). „Jaz imam rad mir“, zato ne prevzamem nobenih odgovornosti, „jaz o tem ne vem, / me ni bilo zraven“ sicer se nič ne bojim, „samo pameti in previdnosti je treba“ (Jaz o tem). Taras Kermauner je zapisal o tej pesmi: „Jaz o tem je klasična pesem: dia- gnoza dandanašnjika. Vsak v svojo luknjo, se pravi, da je še zmerom v njem zavest, kaj je prav in kaj ne, kaj je opustil, kje je pokleknil, v čem je slabič. Ka- dar je ta zavest ostra, je humor grenak. Tedaj je še komaj mogoče živeti v milem samorazumevanju. Pobalinsko simpatični prizvok pesmice je pod kožo krut.“ Čeprav je človek razčlovečen, se mora vsak dan skrbno umivati in čistiti, samo tako ne bo povzročal „socialnih nemirov“. To pa je seveda nevarno in današnji prilagodljivi človek si kaj takega noče in ne more privoščiti. V pesmi Leva desna se rahlo posmehuje levičarjem, ki več govorijo, kot delajo. V Zamejski žalostni se posmehuje sentimentalnemu in žalostnemu zamejskemu slovenstvu, ki toži in besediči, ne upa si pa odločno nastopiti in

208 postati iz objekta subjekt. Upira se mu, da nekateri to izrabljajo. V Slovenski lipi pa obračunava z ljudmi, ki izrabljajo narodne svetinje v svoje koristi. Humor se na koncu spreminja v robat posmeh: „Zdaj vsako prase iz člove- koljubja raste.“ „Najtrši del na človeku je glava“ in laže zvabi čarodej izpod klobuka belega zajca kakor „zares odprto glavo“. Pod klobukom ni odkritih ljudi „in brez klobuka tudi prav malo“. V to vrsto spada tudi Cunja, v kateri pesnik resi- gnirano sklepa: „Zakaj bi človek / ne smel biti cunja?“ Prazno, Vrata, Statistično vzeto so besedne igre, ki le potrjujejo, kako je beseda zgubila svoj pomen. Tudi v Variacijah o pikah je dosti duhovitega igranja z besedami, ki pa le povedo, da je zadnja pika smrt, največja pa svet. Sobota je edini dan, ko pozabiš na enolične delovne dneve „ in se odpelješ na veselje“. Le da je sobota tako daleč- pride „vsakih sedem let“. V drugem ciklu se razočaranje nad ljudmi in življenjem nadaljuje. Nič se ne da spremeniti: „Če rečem lep dan, bel dan, / zdrav dan, se stvari za las premaknejo?“ Važen je prijateljski stik roke, ker „roka roko ogreje“. Zgolj funkcioniranje vodi v norost, da ne veš več, kako ti je ime. Bolj si „družbeno marljiv kot živ“. Včasih je bilo na svetu sto barv, danes je vse le temno ali svetlo in z ostrimi robovi. Vse je vedno drugače, tudi z dekletom se ni mo- goče pogovoriti. V tretjem oddelku je deset drobnih ljubezenskih pesmi, ki se povsem lo- čijo od prejšnjih pesmi. Kravosova zbirka Tretje oko je podoba današnjega sveta, večine današnjih ljudi, Kermauner pravi „srednjeslojskih“ ljudi, torej malomeščanov, vendar pa kaže, da je število večje, da smo v njem vsi (razen izjem). Podoba je siva in mračna, pesnik jo podaja tako, kakor jo vidi. Zaveda se, da sveta ne more spremeniti, vendar pa proti temu protestira z edinim možnim sredstvom: z ironijo, posmehom, včasih s sarkazmom, vedno pa z osebno prizadetostjo. Uporablja izbrane in ljudske izraze, včasih se pesem spremeni v popevko, na splošno pa je zbirka sveža in duhovita.

Decembra 1984 je Kravos izdal v samozaložbi miniaturno bibliografsko knjižico Napisi in nadnapisi, ki jo je likovno opremil Klavdij Palčič, natisnila pa Graphart v Trstu. V prvem delu je 19 naslovov drobnih pesmic, ki prehajajo mestoma v sentence, začinjene z rahlim humorjem. V prvi, Vrtna pesem, poje: „Sredi našega vrta cveti špinača, / najlepša, najboljša, najbolj domača! / Vse domače je najboljše, / vse naše je najlepše.“

209 Nadpisov je 30 in v spremni besedi pravi Kravos, da „niso v nikakršni zvezi z večkrat omenjenim človekom in z dogodki in ljudmi, v katere so bili sredi leta 1983 vpleteni revija Mladika in njen odgovorni urednik, Primorski dnevnik“ in drugi „in seveda jaz“. Zdijo se mu „nedolžne čebelice“, primerne tudi za šolsko uporabo, zato jih je opremil z literarnoteoretičnimi oznakami. Danes so zgubili dosti osti in duhovitosti.

Marko Kravos je prišel leta 1985 pri ZTT do nove pesniške zbirke V znamenju škržata. V novi zbirki je 44 pesmi, ki so razdeljene v tri cikle: Sredozemlje, V znamenju škržata in Markovščice. Zbirka se vsebinsko močno loči od prejšnje - Tretje oko -, v kateri je opeval današnji svet in sodobnega človeka, ki je zgubil smisel za vrednote, vse mu je postalo relativno. Pel je prizadeto, zdaj z rahlim posmehom, potem z ironijo in sarkazmom. Za zbirko je dobil nagrado iz Prešernovega sklada. V tej knjigi je bolj umirjen, bolj se je sprijaznil s svetom, spoznal je, da „Samo počakat je treba, vsi pridejo enkrat na vrsto ...“ Svet je velik, vse se giblje in rešuje: „Vedno se najde pot, vedno se najde moč, samo da so noge zdrave.“ Svoboden je, ko misli s svojo glavo in živi v samoti. Nekatera drevesa se obletavajo, druga ostanejo vedno zelena. Po njem bo ostal samo srebrni pepel. In končno slavospev sredozemskemu vinu, ki „iz mene malega napravi tisočkratnika“. V drugem ciklu je več žalosti, razočaranja. Ljudje imajo „vodo na srcu in vodo v glavi“. Metulji sejejo v „oble glave“ seme bolezni in zla, „bogovi, iz človeškega rodu, so sključeni zaspali“. Bolj sam je tu, „kjer me telo zavezuje tujemu redu“. Sam si, vrže te vznak in ležiš „vijolično žalosten, / nečloveško moder“. Ne more spati, kar koli bi napravil, bi bilo narobe. Podoben je ka- plji, ki polzi po šipi in pušča sled: „Spiram obraz, / in sem vedno bolj slan.“ Zoper hude žene si bo spletel srečo iz vrbovih šib. V tretjem ciklu – Markovščice – je 11 pesmi, ki se po vsebini in izrazu popolnoma ločijo od prejšnjih. V njih je hotel posnemati ljudske fantovske erotične in „klanfarske“ pesmi, kjer ne gledajo na robatost izrazov in posmeh samemu sebi.

210 Zbirka je v glavnem osebna izpoved sodobnih težav, ki jih pesnik občuti v življenju. Samota pritiska nanj, vendar pa se ne predaja pesimizmu. Uspele so tudi pripovedne pesmi, npr. Vrnitev. Jezik je svež in primere plastične, brez potrebe je v nekaterih pesmih uporabil kratki nedoločnik.

Galerija Tržaške knjigarne je založila leta 1987 reprezentančno antologijo Sredozemlje, ki obsega 12 pesmi Marka Kravosa, 12 grafik Franka Vecchieta in esej Matjaža Kmecla. Pesmi so prevedene v italijanščino (Arnaldo Bressan), nemščino (Maja Haderlap) in francoščino (Viktor Jezernik) in natisnjene na nevezanih polah po 4 strani, vsaka pesem na svoji, vmes pa je dodana grafika, pokrita s prozornim papirjem. Oblika je razkošna, oprema dovršena, tisk Graphart jasen in skrben. Nekaj posebnega je uvodni esej Matjaža Kmecla, sestavljen iz samih vpra- šalnih stavkov, kaj je pravzaprav Sredozemlje. V duhovitih vprašanjih našteva vse, kar je bilo in je še v Sredozemlju negativnega in pozitivnega, mogočna klo- aka zablod in napak, a tudi veličastna podoba civilizacije, kulture, znanosti ... Kravosove pesmi so izbor iz prejšnjih zbirk, največ (7) iz V znamenju škr- žata, potem še iz Trikotnega jadra in Tretjega očesa. Pesmi so uglašene na sre- dozemsko klimo, na sonce, južno vino, dionizijsko uživanje, brezskrbnost, veselje do življenja, istočasno pa izpovedujejo sodobne stiske, težave vsakdanjega življenja, ki ga ni mogoče spremeniti, iščejo lastno človeško podobo in smisel življenja, pot do sočloveka, ko je brez besed in sam, uteho najde le v tišini. Že prva pesem Piti in biti je slavospev sredozemskemu vinu: „vinska rosa, jantar južnega morja, vino! / Mavrico zvablja z oblakov, vonjave iz spomina, / iz mene malega napravi tisočkratnika.“ Potaplja se v trdi ritem stvari in se pri- lagaja stvarstvu. Starega sveta ni mogoče spremeniti, ker visi na jekleni verigi, „šele ko se utrže, bomo šli na izlet v vesolje“, tedaj si bomo lahko izbrali novo sonce. Z vsemi čuti lovi blaginjo, vdihuje sinje sanje in izdihuje nekdanjost. V njem so vsi trije spoli, moški, ženski in otroški, veseli se svoje „gibke majhnosti, svoje ljubke malenkosti“. Nočni šumi so polni življenja, s prsti si naredi glavnik, „tema se krotko drgne obenj“. Pol življenja spi, pol spanja sanja, v barvah in v belem na črni podlagi, pravzaprav ni prehudo niti predobro. Sprašuje se, kaj je in čemu je. „Kdo bo razločil v šumenju dežja / moje življenje?“ Kako najti z besedami do sočloveka? Kako „preko cele brvi besed / priti od tebe do sebe?“ Bogata izpoved, včasih rahlo posmehljiva in lahkoživa, v bistvu pa resno soočanje s sodobnim življenjem, sredozemski človek brez kompleksov manj- šinskosti. Pesmi so svobodne, moderne, tekoče, jezik izbran, primere sveže in mnogo povedne.

211 Kolikor je mogoče soditi o prevodih, so bolj poustvaritve kakor dobese- dno prevajanje. Drugi avtor knjige je Franko Vecchiet, ki je dokazal v grafikah veliko mojstrstvo.

Leta 1988 je izšla pri Prešernovi družbi v Ljubljani pesniška zbirka Marka Kravosa Ko so nageljni dišali. Pod naslovom stoji zapis: „Ljubezenske, / ki jih je po stari šegi / uglasil Marko Kravos, / upodobil pa Klavdij Palčič.“ To je ključ za zbirko, ki je sestavljena iz Kravosovih besedil in Palčičevih risb ob vsaki pesmi. Zbirka Ko so nageljni dišali je deveta Kravosova pesniška zbirka od 1967, ko se je prvič predstavil, loči pa se od prejšnjih po tem, da so pesmi napisane „po stari šegi“. Ne gre za običajne pesniške izpovedi, ampak se je pesnik zgledoval po staroljudski liriki in po starejšem pesniškem izročilu, da bi preizkusil svojo spretnost, „pa tudi to, koliko in kako je mogoče nekdanje pesniške vrednosti obnoviti za današnji čas“ (ovitek). V zbirki je 46 pesmi in 12 izrekov, torej 58 enot, ki jim je skupna ljubezen, ne osebna izpoved, ampak bolj nadosebna kakor v ljudski pesmi. Ljubezenski razpon je zelo širok, kakor je lahko ljubezen mnogovrstna in brezmejna. Sega od plahega hrepenenja do iskanja, sreče, ločitve, odhoda na vojsko, ugasle ljubezni do smrti, ki pomeni dokončno ločitev. Veliko je tudi ljubosumnosti in brezupnega pričakovanja. V mnogih pesmih zazvenijo verzi iz ljudskih pesmi: „Česala je gladke lase ... Jabolka brala je tam na poljani ... Da te ljubim, ti je znano ... Moje dekle je roža ... Na koži mi vzcvete spominčica ... Na belem konjiču mlad junak jez- di ... Dekle v vrtu pušelc spleta ... Fantje na vasi pojejo ... Veslaj, ribič mladi, dekle je sredi morja.“ Verzov in izrazov iz ljudskih pesmi je še več, vendar jih je Kravos spretno vdelal v pesmi, da so njegove, moderne, večkrat razigrane, sveže in polne poetičnih primer, tropov in figur, notranjih in zunanjih rim, ki se mu delajo kar same. Kako je staro pesem posodobil, kaže že ena sama kitica:

„Da te ljubim, ti je znano, da me ljubiš, davno vem, daj, okrog prinesi mamo, da v gozdiček sam ne grem.“

212 Zanimiva je tudi miselna sprememba od ljudske pesmi do Kravosove. De- kleta so nekoč fantom odpuščala, če so jih zapustili: „je drugo dobil ... naj srečen ostane, dokler bode živ!“ Pri Kravosu jim želijo smrt:

„Fantje na vasi pojejo, Nocoj ga spet k meni ni, moje srce je žalostno, o, da vsaj mrtev leži, moje srce je žalostno. o, da vsaj mrtev leži.“

Ko so dekleta pletla venčke fantom, ki so odhajali na vojsko, so upala, da se kmalu zdravi vrnejo, pri Kravosu pa:

„Oj, na vojsko to krvavo fantje mladi rajžajo. Rdeča kri čez prsi steče, plavo plavo je nebo.“

Kravos pa je znal z nekaj besedami ustvariti pretresljive balade, kakor kaže npr. Skodelica:

„Izmila bom skodelico, Iz prazne skodelice tvoja usta so se je dotaknila. Iščem žejna hladne vode. Kako naj izmijem srce. Kako si me mogel pustiti.“

O Palčičevih ilustracijah piše na ovitku knjige, da so nastale v drugi polovici leta 1987 „kot samostojna, vzporedna upodobitev ljubezenskih tem in motivov v pesemskih besedilih“. Slike v črno-beli tehniki ne pojasnjujejo pesmi, vsem je skupno golo žensko telo, izrazite prsi in dolgi lasje, medtem ko je drža različna. Ob njih so stilizirani ptiči in druge živali, sonce, cvetlice, kak moški, stol, sadež. Na predstavitvi je Palčič izjavil, da se je z risbami poigraval in to najbrž drži. Drugače pa je knjigo zelo lepo opremil.

Pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani je izšla leta 1992 Kravosova pe- sniška zbirka z naslovom Obzorje in sled. Na 58 straneh je 28 pesmi daljše oblike, ki so razdeljene v pet ciklov z naslovi: Jazonova sled, Triptih, Pesmi desetnice, S ptičje perspektive in Lipov bog. Verzi so tako dolgi, da je dala založba knjigi kvadratno obliko, da ni treba verzov deliti. Nova knjiga je že deseta Kravosova pesniška zbirka in se po lirsko epski izpovedi in pripovedi lepo ujema z dosedanjim delom. Pesnik rad druži

213 ljudskost z eksotiko, tržaško pokrajino z Afriko in Srednjo Ameriko, tukaj z Grčijo in pravljično Kolhido, kratke verze z dolgimi, baladno razpoloženje s slavospevom. V prvem ciklu Jazonova sled nas poveže z antično grško pravljico o Jazo- novem pohodu v daljno Kolhido po zlato runo. Vendar pa pesnika ne zanima smrtno nevarna pot, na kratko pripoveduje o pripravah na odhod, ki ga dolo- čajo zvezde, smer pa letenje žerjavov. Med potjo opazujejo ljudstva na obalah, njihov način življenja in državne ureditve, z njimi kupčujejo, a ne puščajo za seboj sledov. Na vrsti je slavospev morju, ki ga izpoveduje morje v prvi osebi: mogočno je, skoraj da večno, vse je iz njega in vanj se spet steka. Balada je Kr- marjev konec, v kateri se stari krmar zgrudi sredi prividov in v bolečinah umrje. V Idili nastopajo rak, biserna školjka in mali delfin in se igrajo v valovih, dokler lepega dne delfin ne skoči na breg. V dvospevu Mati in hči se pogovarjata mati in hči o svojih možeh in njunih odhodih v svet. V Fragmentih pesnikovega epiloga pravi, da ni pisal o Jazonu, kako išče prehod čez alpsko predgorje, vendar je s tem zapisom dobro končal tretje od svojih sedmih življenj. V te pesmi je zajel Kravos cel kup ljudske modrosti in lepote narave, posebno morja, ki je neizmerno, vendar vedno drugačno, zdaj polno lesketanja, potem mračno in grozeče. Veliko življenjske modrosti je tudi v razgovoru med materjo in hčerjo, ki bridko pogrešata moža. Počutita se, kot bi bili priklenjeni k praznemu grobu. Ni mož, ni njihovega groba, „da bi prinašala nanj cvetje in olje“. Na eni strani hrepenenje po tujini, neznanem, na drugi navezanost na dom in družinsko srečo. Na eni strani bojne vihre, zmage in smrti na bojiščih, na drugi zapuščene žene in otroci v tihih domovih. V Triptihu so tri epske pesmi o vojakih: križar se vrača domov star in utrujen in se sprašuje. „Kako še zase živeti? Za svoje? On, sveti junak?“ Jekleni vitez na konju se vrača iz boja. Vse je mrtvo, prebode še konja, češ: „vse, kar živi, naj plača!“ Car Vasilij je dal po bitki na Belasici l. 1014 oslepiti deset tisoč Samuelovih vojakov, samo vsakemu stotemu je pustil po eno oko, da bodo peljali slepe rojake domov. Vse tri pesmi so tragične balade o ljudeh, ki so dali svojo mladost za druge, na starost pa so jih poslali domov, tudi če doma sploh nimajo več. Novost je cikel Pesmi desetnice, enajst pesmi, ki imajo skupen prvi verz v mastnem tisku: „Grem jaz tako s sprehajalnim korakom skozi vse to“. Torej hodi počasi po mestu, opazuje stvari, premišljuje: Rad bi bil lep in dober; v človeku se jastreb izvali in mu jetra raztrže; ni vse sivo v sivi prihodnosti; dete sedi sredi ceste, pridejo trije gospodje z darili, a zbeži na varno; spremenil se je v star pomol; steče do vodometa, „kjer vsakih sto let nimfa oživi“; hodi po mestu in gleda, „kako bivša bitja bdijo ob rojstvu novih oblik“.

214 Pesmi so preproste, z dolgimi verzi, nekako kramljanje o vsakdanjih zadevah, ne preveč bridkih. V ciklu S ptičje perspektive poje o ponirku, netopirju in sokolu selcu. Ponirek se potaplja v vodo in lovi ribe, netopir se zdi slaba vest in hunski kralj, sokol selec je gospodar višin, pa ga krogla trešči med čeri. Stari svet se bo odtrgal od jeklene verige in zletel v ravni črti v vesolje, izbrali si bomo novo sonce. V ciklu Lipov bog so štiri humoristične pesmi, v katerih se je idejno in oblikovno povrnil k zbirki Tretje oko, iz katerega je ponatisnil Slovensko lipo. Posrečena je tudi Hvalnica ušesu. Kravosova zbirka Obzorje in sled je po vsebini in obliki sveža in nova, čeprav je naslonitev na prejšnje zbirke očitna. Kravos je vedno iskal izvirnost, zato je hodil po snov v Afriko, Ameriko, v tej zbirki v staro Grčijo in po morju proti Kolhidi. Toda to niso samo eksotični kraji, Kravos jih je znal oži- viti s tamkajšnjimi pokrajinami, ljudmi in razmerami, podati pa v izbranem pesniškem jeziku. Seveda pa je v zbirki veliko domače pokrajine in razmer, veliko tudi smisla za humor in ironijo. Brez dvoma napredek na pesniški poti.

Pri založbi Mihelač v Ljubljani je izšla l. 1993 pesniška antologija Marka Kravosa Sredi zemlje – Sredozemlje: ob pesnikovi petdesetletnici; izbral, uredil in spremno besedo napisal Tone Pavček. Knjiga ima 92 strani in prina- ša 60 pesmi, ki so zajete iz dosedanjih Kravosovih zbirk, ki se jih je od 1969 do 1992 nabralo natančno deset, zato je Pavček lahko pod njimi potegnil črto in izbral 60 najboljših pesmi, pesmi, ki jim pravimo „antologijske“ ali s trajno vrednostjo. Po vsebini in obliki jih je razdelil v štiri cikle, vendar pa meje niso natančne, saj se pesmi stikajo, prepletajo, vsem pa je skupna neka „radobesednost in radoživost“, kakor je označil Kravosovo poezijo Tone Pav- ček v spremnih besedah. V antologiji je torej najboljši in naiznačilnejši Kravos: živ, hudomušen, igriv, po svoje zaskrbljen za zamejsko usodo, vendar ne žalosten, saj se norču- je iz zamejske žalosti, v marsičem drugačen od ostalih zamejskih pesnikov in tudi od matičnih. Ker smo o vsaki zbirki posebej poročali ob njenem izidu, ni treba ponavljati že izrečenih ugotovitev. Kravos je z vztrajnostjo in rednim delom dosegel velik uspeh. Tone Pavček je v spremni besedi globoko analiziral Kravosov pesniški svet in ga postavil na mesto, ki ga zasluži.

215 Tržaški pesnik Marko Kravos je izdal pri mariborski založbi Obzorja novo pesniško zbirko Krompir na srcu in s podnaslovom „pesmi z zlatim rogom“. Urednik zbirke je Andrej Brvar, oprema Marjan Kravos. V knjigi je na 109 straneh 37 pesniških naslovov. V spremni besedi na ovitku piše Peter Kolšek, da imamo pred seboj „starega“ in „preizkušenega“ pesnika, ki zdaj vendarle zna oponašati veter v gozdu. Jecljanja v prvi osebi ni bilo pri Kravosu niti v začetnih verzih, prav tako ne ljubezenskega mrmranja, ki je bilo vedno fantovsko gruljenje ali moška od- rezavost, prav tako je domovinsko zdihovanje stvar preteklih časov, saj se je pesnik nagnil v šesto desetletje. Nova Kravosova zbirka je resnejša, kakor so bile dosedanje. Pesnik je poznan po tem, da se je rad pošalil ali ponorčeval iz vsega, tudi iz stvari, ki jih navadno puščamo pri miru. Zdaj je tudi ta poteza skoraj izginila, pošalil se je le iz Boga v Poslanici Bogu. Lepa Vida je zapustila ljudsko pravljico in stopila v Ribje oko, ki se tako konča: „Ne pride prek širnega morja / do zlatega dvora, / ne pride več Vida, / ki je lepa bila, / ki je krmarja izdala, / ki se je v sivem morju zgubila.“ Človek dvajsetega septembra je pesem o Drevoredu XX. septembra v Tr- stu, ki je glavno tržaško sprehajališče in zbirališče nacionalistov. Pesnik pravi, da tak nacionalistični tip „s prstom pokaže na krivca, / izdajalca, škodljivca. Povsod jih razkriva, / samo kazalce ima na svoji roki.“ Krompir na srcu je pesem, ki je dala zbirki naslov. Človek si je utrl veliko poti preko zgodovine, doživel veliko stvari, ki so v malem prstu zgodovine, toda svet se od tega ne vrti:

„Pod zemljo, na skrito, rase krompir: siv, brez duha in prave oblike mozga vsakdanjo prst, čaka na svoj nastop. Človek poklekne in ga izgrebe, v ognju ga pozlati. In že se vanj naseli hrustljava slast in nadzemska vonjava. V prgišču toplina. Ah, domovina, rad bi ti rekel krompir.“

Zgodba o kozorogu pripoveduje o Slovanih, ki so iskali po deželi najboljšo lego za ajdo, prišli do Triglava in naleteli na kozoroga. Na koncu knjige je dodal Kravos še pravljico v prozi Zlatorog, polno poezije in dobrote.

216 Zbirka Krompir na srcu je nova, sveža. Kravos umirjeno in zgovorno pripoveduje o svoji poti skozi življenje. Dosti korakov je že napravil, marsikaj je doživel, marsičemu pa se mora zaradi let odpovedovati, vendar pa je življenje še vedno zanimivo, privlačno, vredno življenja. Omenili smo, da so pesmi resnejše kakor v prejšnjih zbirkah, opustil pa je tudi vse zunanje pesniške pripomočke: rime, asonance in drugo, včasih tudi ločilo in veliko začetnico. Kljub temu pa je jezik dovolj izbran in pesniško poveden. Neke vrste vsakdanja govorica, ki je primerna tudi za poezijo.

(Mladika 1968, str. 95-96; 1972, str. 118-119; 1976, str. 143; 1980, str. 134; 1986, str. 81; 1988, str. 41 in str. 79; 1992, str. 221-222; 1993, str. 216; 1996, str. 243-244)

217 IRENA ŽERJAL

Rodila se je 1940 v Ricmanjah pri Trstu, do- vršila v Trstu klasični licej, se vpisala na slavistiko v Ljubljani, se poročila z Jožetom Pučnikom, sedaj živi doma. Prve pesmi je objavila v Lite- rarnih vajah, najboljše pa v Perspektivah, Pro- blemih in Zalivu. Izbor je izšel v Rusem mostu. Žerjalova se je v Ljubljani pridružila najmlaj- ši pesniški generaciji, ki je razbila pesniško obliko in logično misel. Njene pesmi so obtožba sodobne slovenske stvarnosti doma in v zamejstvu, govore o osamljenosti, o nerazumevanju med ljudmi, o borbi za obstoj: „trde mrzle so stvari ob meni / oznanjam dan kot trpko čisto vino / kot topel kruh mračnjaških let / kot topel enolični kruh / ki človek se najraje mu odreče / in vendar jem ta kruh / in pijem čisto vino / in še verjamem / to je vse kar tu živimo“. Dr. Jože Pogačnik je v Rusem mostu o njej zapisal naslednje: „Pesniški svet Irene Žerjal-Pučnikove, izpovedan v sodobni inačici svobodnega stiha, je kafkijanski: občutek grozljive absurdno- sti, človekove popolne osamelosti in odtujenosti, življenjske bojazni, groze pred družbo in svetom, ki sega z lovkami birokratskega in administrativnega aparata kakor zlohotni polip po človekovi eksistenci. V razkrivanju takšnih neznosnosti, ki jim je izpostavljen sodobni človek, je pesničina veličina in človeška avtentičnost.“ Podobne probleme in v enakem slogu obravnava ljudi v črticah, ki so izšle v Mostu in Zalivu.

Leta 1969 je izdala v samozaložbi v Trstu prvo pesniško zbirko Goreče oljke, leta 1972 pa drugo Topli gozdovi (Založba Obzorja Maribor in Zalo- žništvo tržaškega tiska Trst). V Gorečih oljkah je zbrala 15 pesmi in jih razdelila v pet ciklov: Ob mejah, Okovi, Religija bastardov, Pročelje Nagasaki in Prostranost. Z naslovom živo posega v življenje Slovencev na Tržaškem, saj se nanaša na razlaščevanja zemlje v Dolini za tovarno Grandi Motori. Na to meri tudi uvodna pesem

218 prvega cikla Ob mejah: „Kjer ruješ svoje vinograde / pustošiš svoja polja / podiraš in sežigaš svoje oljke / Pokušaš zrele sadeže s pravkar izrutega drevja / kjer otroci zapuščajo svoje hrame / za tisočletje dobiš pest papirja / ti zaple- nijo čustva prastare vere / ožigosajo tvojo prostost / zaklepajo tvojo dušo.“ Na tukajšnjo danost meri še nekaj motivov; „Izgini! Vrni se! / Ta svet ne bo tvoj!“ V letu človečanskih pravic je prišel domov „okrvavljen, marogast, tepli so ga po trebuhu in gležnjih“. Vedno boš „balkanec ciganski“. Izseljevanje v Av- stralijo, kjer stric Jo spravlja v pomarančne kletke pitone / potem jih udomači“. V ostalem pa poje Žerjalova o sodobni stiski, osamelosti, o svojem trpljenju in razklanosti, poje v gostobesednih avantgardističnih verzih, zaprtih, brez otipljive vsebine, glasnih, da je kritik France Pibernik zapisal: „Večina pesmi z nakazano tematiko je opazno klicarska.“ (Prostor in čas, 1969, 476). Vendar pa njen slog ni enoten, čeprav je očitna smer, ki jo je zavzel krog revije Perspektive, v katerih je sodelovala, ko je študirala v Ljubljani. Jezik ji je le izrazno sredstvo, ne žlahtna posoda, zato uporablja grobe izraze in ne pazi na slovnične pravilnosti. Zora Tavčar je o tem zapisala: „Njena pesniška govorica je razdrobljena, neurejena, pogosto časnikarsko ohlapna in hladno intelektu- alistična.“ (Zaliv, 1969, 195-196). Njene pesmi so zelo mračne in „krvave“, saj skoraj ni pesmi, ki bi ne govorila o krvi: podzemlje prepleskano s krvjo, kri herojska, kri plamteča, zaklani izhirani dedje, krvava reka, molči kepa strnjene krvi ... Vendar pa verzi Žerjalove tu pa tam čudovito zazvenijo, v njih je pristno občutje, glasba, resnična poezija, le škoda, da je tega premalo, da so se ji besede razrasle kot divji grm, ki bi potreboval spretne vrtnarjeve roke.

Topli gozdovi obsegajo 23 pesmi na 65 straneh, razdeljene v tri oddelke: To- pli gozdovi, Oranžna jesen, Zadnja internacionala. Očiten je napredek in rahel odmik od avantgardistične prve knjige, vendar pa je v njenih verzih še vedno veliko Kafke, Majakovskega in nekakega ekspresionizma, kopičenja impresij, podob brez povezave, kot so jagode na rožnem vencu. Besede same zase so še vedno brez lastne vrednosti in se ji kar usipajo iz ust, vsaka zase ne pomeni nič, šele vse skupaj ustvarjajo določeno razpoloženje, misel ali izpoved. Vzemimo samo začetek prve pesmi z naslovom Izginevanje v elipsi: „Skrivnostno se gne- tejo goličave v najrazličnejših barvah / odet si v ovčji kožuh in gledaš tisto odkrivanje / odkriva se ti življenje / obseva te ljubezen / spojena te iščeta v najne- žnejšo nežnost / si gledalec odkritja stvarjenja / prazgodovinski človek v svojem čudenju / v taktu vzneseno plava naproti pradavni ples / med pradavne skale ...“ Ločil kot „moderna umetnica“ seveda ne pozna ne v prvi knjigi ne v drugi!

219 V tem slogu so zgrajene pesmi prvega in tretjega oddelka. Besede, primere se kopičijo, toda otipljive vsebine je malo, ker gre pri tej vrsti poezije le za občutje. Vendar pa je iz prvega in tretjega oddelka mogoče izluščiti, da opeva Žerjalova stisko sodobnega človeka, še posebej zamejskega Slovenca, osamelost, nerazumevanje, splahnjevanje sanj, izginjanje vsega, razkosavanje slovenske zemlje, razkol med vzhodom in zahodom, brezuspešen boj za pravico. Proti tem težavam moraš prestati sam „krizne bolezni“ in se sam reševati „iz skoposti asfalta v skopost skalovja“, saj „rezervirana je naša pot v nezna- nost / imenovano življenje“. Ostale so nam besede, ki zamenjujejo ljudi in njihova dejanja“. Ker so ji v mladosti dame „ lepile klofute na via Carducci“, še bolj ljubi svoj jezik. Trupla „konkvistadorjev“ so zastrupila zemljo, „soko- vi so se razvili v nuklearne lišaje / odtod zvirajo moje pesmi“. V Benečiji še vedno nosijo „zemljo na ramah v pletenih košarah ... za večnost jo nosijo“. Usoda tvojih otrok „ni v tvojih rokah“, „prebiramo besede dveh svetov“. Drugi oddelek – 13 pesmi – se močno razlikuje od obravnavanih dveh. Tu so pesmi krajše, vsebinsko in oblikovno realističnejše. Tudi tukaj je polno hrepenenja po sorodni duši, štiri pesmi govore o prijateljici, nekaj je ljubezenskih, zapetih iz globine srca žene, kateri je mož odšel na tuje in jo pustil samo z otrokom. Sprašuje ga, kje se bosta našla, kajti „Ti si vzhodnjak in ljubiš zahod / zahodnjakinja sem zaljubljena v vzhod / tako tavava / ti za zahodom / jaz za vzhodom / kje se bova našla“. Njene želje so tako skromne: „Samo nekaj snežink / v trepetanju vesolja / tiho in nežno jih pripni na steklo / krhko mojih sanj.“ Samo v tem oddelku je Žerjalova res ženska. Tudi na ovitku je poudarjena njena „moškost“, prav tako jo je Zora Tavčar predstavila v Tržaški knjigarni, da je „ženska ne pogojuje“, da je njena poezija bolj moška kot ženska, bolj prevladuje um kot srce. V tem oddelku pa res govori srce, iz globočine, preprosto in iskreno, kakor čuti. Izognila se je širokim govorniškim kretnjam in opisovanju, pesmi so ji privrele kot studenček iz osrčja zemlje. Pri tej raznolikosti so tudi izrazna sredstva različna. Poleg mnogopovednih in samoniklih primer, impresij in neorealističnih orisov stoji vrsta besed, ki bi jih tradiciji vdani pesniki ne zapisali. Poleg prostega verza pozna v drugem oddelku tudi kitice in včasih velike črke namesto ločil. Kljub vsem pomislekom pa obe knjigi dokazujeta, da je Žerjalova res pesnica ter globoko občuti stisko sodobnega človeka. Kakor je nakazala v ciklu Oranžna jesen, bo morda krenila v umerjenejše slogovne tokove in se bolj prepustila čustvom, kar bo dalo njenim pesmim večjo vsebinsko oprijemljivost in tudi več ženskosti. Protest zaradi protesta, če je nerazumljiv, malo učinkuje.

220 Leta 1973 je izšla pri mariborski založbi Obzorja prva knjiga proze Irene Žerjal. To je Tragedijca na Grobljah, ki je izhajala v odlomkih v Zalivu od 1967 do 1971. Knjiga obsega 152 strani in je zgrajena iz 27 poglavij z naslovi. V njih se precej samostojno odvija življenje skupine mladih slovenskih ljudi v prvih povojnih letih v Trstu in okolici, a tudi širnem svetu od Ljubljane do Av- stralije. V spremni besedi pravi Založba, da delo „ni omejeno na konkreten kraj, morebiti niti na čas“. Pisateljica je kraj in čas impresionistično nanesla v knjigo, kakor so nekoč delali slikarji. Vendar pogosto omenja Trst, Kras, morje, ameriške vojake in njihove kratkotrajne ljubezni s tukajšnjimi dekleti, odhajanje delavcev po letu 1954 iz Tržaške pokrajine,izseljevanje v Avstra- lijo, demonstracije in še kaj. Tudi razmere niso podane realistično izčrpno, vendar so toliko nakazane, da je iz njih mogoče izluščiti, kaj je v povojnih letih najbolj žulilo naše ljudi, a jim kljub razočaranju nad povojno ureditvijo in neugodnim razmeram utrjevalo prepričanje, da morajo ostati na svoji zemlji. Eden izmed junakov se takole izpoveduje: „Jaz pa, dragi, verjamem, da je moje življenje edino smiselno tu, da je moja vera najbolj avtentična tu in da ne bom drugje nič manj gnil kot tukaj, če sem gnil.“ Odločno je proti prodajanju zemlje za tovarne, ker je naši pradedje tudi takrat niso prodajali, „ko so jim umirali otroci“. Brez zemlje ne bodo več navezani na te kraje in se bodo asimilirali. Lahko rečemo, da obravnava v glavnem probleme tržaških Slovencev, ki jih je opevala že v pesmih. Nosilci dejanja so mladi ljudje. O njih pravi, da se tukaj in onstran meje „predvsem dolgočasijo in iščejo vse po svoje ... ustvariti mislijo neukrotljivega in nedotakljivega človeka. Tistega, ki so ga stari pustili v gozdovih, ilegali in taboriščih. Najhuje je, da moraš po tej logiki začeti znova rušiti, krvaveti in žrtvovati.“ Toda mladi bi rajši rušili kot žrtvovali, in ko jih dobijo po glavi, se prestrašijo ali zresnijo in odnehajo. Sestajajo se in razhajajo, razmišljajo in razpravljajo, vendar pa jih le redko vidimo pri delu in tudi njihovi zunanji in notranji obrisi so samo nakazani. Največjo vlogo imajo: Rok, ki postane svetovljan, ker je študiral v Nemčiji; Stojan, učitelj, rodoljub in revolucionar; Dimitrij, tihotapec orožja; huligan s kitaro, ki sam sebe imenuje Jutro; in seveda Anita, katere zgodba se plete skozi vso knjigo in je edina, ki vsaj rahlo povezuje ljudi in dogodke. Anita je Rokova in Stojanova sošolka, nezadovoljna in nestalna, in sama sebe na koncu knjige takole označuje: „Več let sem hodila skozi življenje kot vr- vohodec. Bila so obdobja, ko nisem imela nobene ideje. V tri dni. Izkusila sem biti prikazen. Tudi nezaželena. Ko so me spodili, sem postala človek. Incor- poratio voluntatis.“ Najprej je obljubila Stojanu, ki jo je imel rad, da se bosta

221 borila za zemljo, ko je bil ob demonstracijah ranjen, je šla brez vzroka k Roku in živela pri njem, dokler je ni vrgel iz stanovanja. Odpravila se je v Avstralijo in se udeleževala demonstracij. Ustvarila si je neko svojo vero in se vrnila. Naselila se je v predmestni hišici, pisala potopise in gostila prijatelje. Nekega dne se je pri njej ustavil huligan Jutro, vzljubila sta se, ko pa je fant ugotovil, da prislu- škujejo njunim pogovorom z mikrofoni, je pobegnil. Anita ga še vedno išče. Pisateljica se poslužuje modernega načina pripovedovanja, ki se ga je nav- zela v Ljubljani, ko je sodelovala s perspektivovci. V knjigi je vse razdrobljeno, nakazano, prekvašeno z liriko, nastopajo pa ljudje in „ljudje prividi“. Očitno je, da se je učila tudi pri Kafki, ki ga v knjigi omenja. Slog je sunkovit, elipti- čen, osvetljene so le posamezne točke in posamezni ljudje. Dosti je abstraktno- sti in simbolizma. Založba pravi na ovitku: „Dozdeva se tudi, da se pisateljica pomembno pridružuje posebnemu proznemu stilu, ki se je razvil prav med pisatelji na Tržaškem in ki je precej različen od „matičnega“: bolj svetovljanski, zato pa morebiti manj nabit z zemeljsko težo.“ To drži samo nekoliko, ker Žerjalove ne moremo primerjati kakemu Rebuli ali Pahorju, dosti bližja je npr. Levu Deteli in nekaterim mlajšim ljubljanskim pripovednikom, ki so izšli vsi iz iste šole. Ima pa slog Žerjalove nekaj osebnega in je v podrobnostih svež in izbrušen. Jožetu Pogačniku se zdi ta osebno-meditativni tip proze „za sedaj predvsem zanimiva oblikovalna mogočost, ki se bo lahko uresničila šele v prihodnosti“ (Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo, 1972, 51).

Irena Žerjal je prišla do tretje pesniške zbirke Klišarna utopičnih idej, Trst 1974, str. 32, samozaložba. V zbirki je 24 pesmi, ki jih je avtorica razdelila v tri cikle. V prvem – Maj- nica – je v šestih pesmih doživeto in prepričljivo zajela običaje v Dolini in Bregu, kot so šagra, majnica, nekdanje perice v dolini Glinščice, delo na njivi, babičina poslednja peka za veliko noč v stari krušni peči, enkratna lepota ob obali. V treh pesmih je polno sonca in veselja, toda v Prehodu že vidimo minevanje tega, saj peče babica zadnjič v krušni peči, ki jo bodo podrli in hišo modernizirali. Pesnica je spretno uporabila domače besede, ki so povezane s temi običaji: šagra, parterji, karpon, pušeljc, plenirji, torklje, paštni, nogle, panogle, žeželj, lenčice, Ozem (velika noč), pirog ... V drugem delu – Lastovke nad letališči – poje v 11 pesmih o razkošju ljubezni, hrepeni po nji: „Vzemi me na pot skozi temo / vzemi me na svojo mlado dušo ...“ Šla je v njun jutranji dom, kjer sta živela „bedne dneve bajnih sanj“, a ga ni našla. Z otrokom prihaja vsak dan proti Prežihovini, zdaj je svet najlepši, v globači Peklu bo kmalu prva solzica. Njena duša je polna pesmi - „vsa sem

222 v besedah ... Zasidrale so se kot na nori ladji / v barve, podobe, potovanja / iz krajev, kjer sem prebivala. / Če bi imela dvajset pisarjev, bi vseh ne mogli pre- pisati.“ Treba bi bilo le „zbrati vzporednost besedi in jih vliti v bronene verze“. V zadnjem ciklu, ki je dal zbirki naslov, je sedem pesmi, ki se močno razlikujejo od prejšnjih. V njih je pesnica spet krenila v avantgardizem, zato je v teh pesmih malo oprijemljivega, čeprav so besede sproščene, kar žuborijo in se prepletajo. V teh pesmih je veliko tesnobe, saj „boš v kratkem delil bližino z mitraljezi, katjušami“. ... Oče partizan ne more več delati „revolucije drugim v prid“, v sedanjih ljudeh ne more več najti njegovih potez. ... Iščemo zaklade humanosti „v jezikovnih manjšinah. / Potem jadramo v dvojnost / dvojezičnost / dvospev / sožitja. / Klonemo v boju idealov / razvrednotenih besed pojmov svoboščin.“ Zbirka je zelo mnogovrstna, vsebinsko in oblikovno. Pesnici besede kar lijejo pod pero, zato so mnoge pesmi gostobesedne in premalo domišljene. Nekatere primere so sveže in izvirne, drugod samo niza podobe, ker ji gre kot avantgardistom samo za občutje, ne pa za izpoved in vsebino. Oblika je povsod svobodna, ohranila je le kitice, včasih se ji nehote zapiše tudi rima. Na vsak način pa je napredek, če jo primerjamo s prejšnjima zbirkama. Včasih bi bila potrebna nekoliko večja skrb za jezik in tudi vejice postavlja ali ne postavlja, kakor se ji zdi.

Leta 1976 je izšla v samozaložbi v Trstu knjiga črtic Morje ribe asfalt, ki sta jo izdali Irena Žerjal in Marija Mislej. Črtic je štirideset, nobena ni podpisana, vsaka pa ima pod naslovom mesec in leto nastanka. Druga posebnost je, da so črtice obeh avtoric pomešane, vendar je lastnico brez večjih težav mogoče ugotoviti po vsebini, slogu in jeziku. Irena Žerjal v črticah nadaljuje in širi dosedanje probleme iz pesmi in povesti. Tesno je povezana s svojo ožjo domovino, Bregom, in ne more pozabiti, da so jim vzeli njive in vinograde za hranilnike nafte. „Biti bi morala trgatev, taka, ko mlade ženske vreščijo in dekleta bingljajo z nogami na škripajočih vozovih, vsevprek prepevajo in govorijo. Toda tisto jesen se je zemlja izravnala, grozdje so samo površno potrgali; tu pa tam kakšen bel ali črn grozd, repljice so pustili, nakar je prišel buldožer in pomendral trte, travo, grmovje, drevesa pa so ležala s koreninami navzgor.“ Ta razlaščeni predel je bil „barvni despotski svet, bogat kot nebesa, kričeč kot orgle v bučnih cerkvenih praznikih“, zdaj se bo človek težko „navadil na dneve brez čričkov in noči brez škržatov, pokušanja sladkih sadežev, čivkanja brhkih ptičic“. Ko se je vrnila iz Ljubljane, so jim vzeli najlepšo njivo. Mislila je na to, kako bi se skupaj uprli, toda „preden smo

223 se vsi zbrali in se drug drugega prepričali, kako naj se stvar uredi, so že prišli odloki in sončnega, prekrasnega poletnega dne so bili na njivah buldožerji“. Ne gre pa samo za razlastitve, ljudje tudi sami prodajajo kraško zemljo, na kateri so predniki hranili po deset otrok. „Niso izpustili svoje zemlje, ker so vedeli, da je zemlja vse, da iz zemlje vse vzklije.“ Danes njihovi sinovi prodajajo gmajno in paštne, „zato da blestijo lepše in svetlejše po križarjenju okoli sveta“. Razočarana je nad človekom, ker iz ljudi le redko veje topel žar. Ljubljane še ni doumela, a jo je razočarala: „Vstopila sem v menjalnico. Vljudno vpra- šam v slovenščini. Gospa mi grobo odgovori, da menjajo samo tujim drža- vljanom. Pokažem potni list. Vidi, da sem iz Trsta. Čudila se je, da obvladam tako dobro slovenščino. Jaz pa sem se vsa stresla. Bila sem si na jasnem. Smo zares nezakonski. V Italiji smo številke, v Ljubljani – Italijani.“ Ne razume več mladih ljudi, zgubila je mladostne ideale, pomiri se le v razpadajoči cerkvi. Anita, osrednja oseba Tragedijce na Grobljah, je še vedno nemirna, odhaja in se vrača. Ponatisnjena je Bajka o ljubezni, ki je dobila 1974 tretjo nagrado revije Mladika. Žerjalova obravnava zamejske in lastne probleme, pripoveduje sproščeno, prizadeto, včasih s trpkim prizvokom in razočaranjem, kar pa ima vedno izvor v ljubezni do zemlje in ljudi. V njenih črticah cvete in dehti kraška zemlja. Njen slog je izbrušen, včasih prehaja v nekak ekspresionizem (npr. Mahalijin glas).

Novembra 1977 je izdala Irena Žerjal v samozaložbi novo pesniško zbirko z naslovom Pobegla zvezda. V Pobegli zvezdi je 30 pesmi in so razdeljene v štiri cikle, ki že z naslovi povedo razsežnost pesniškega sporočila: Istrsko sonce, Pot skozi Breg, Širja- va in Pobegla zvezda. Najdaljši je prvi oddelek, saj obsega 14 pesmi, skoraj polovico vseh. Gre za trpke ljubezenske pesmi, polne razočaranja, grenkobe, iskanja in bežanja, podane pa so z ostrimi in drznimi primerami. „Zgubljeni osebek sredi vesolj. / To sem jaz.“ Ne sme ga ljubiti, ob njem se sprehaja „strašna in temačna tema ...“ Previdna je, „Besede postajajo bodala“. Prizade- to je zapela Legendo o stoletnem prtu, kjer je v skopih besedah podala težko življenje kraških mater od prababice do sebe. Prababica je sešila prte, da bi z njimi pregrinjali mizo ob lepih dogodkih življenja. Toda „prababica samo enkrat svoj prt pogrne, / garaški svet, prastari mož, / življenje je steklo z lakoto na nož. / Babica samo enkrat prt pogrne. / Svatba je, a vojna življenje obrne. / Dedek v Soči za vedno zaspi. / Presvečeni prt se več ne pogrne.“ Mati pogrne prt, ko se vrne oče iz vojne, toda življenje ne potrebuje polikanih prtov.

224 Pesnica se poroči, toda mož je brez službe ter „gre s trebuhom za kruhom v noč“. Končno dobi sina: „Na mizi je prt in dobra potica. / V soncu ves Breg, / v tem soncu je smeh. / Prt se blešči kot povrnjena ptica.“ Te pesmi so večinoma kratke, nekako odsekane, misli nanizane druga ob drugi, vsak verz nova podoba, le proti koncu kitic je malo več sproščenosti. Zadnje pesmi so daljše in tudi verzi so prosti in razvezani. V ciklu Pot skozi Breg je v štiri pesmi zajela nekaj domačega življenja, kar je poskusila že v prejšnji zbirki. Praznujejo „barčico“, na veje starega borovca vežejo pomaranče in pripenjajo svete besede, začeli so živeti, ne bodo več „razlaščevali besed“, več je ni strah. Božična je svojevrstna molitev in pretresljiva prošnja, da bi se kmalu rešila tega lažnega sveta, kjer ni nobena reč več sveta. Vse plava „v svetle bregove niča. / Razblinja se svetost, ljubezen, smeh. / Sivina razdaja svoj hijenski krohot ...“ V Širjavi so pesmi bolj občečloveške, saj segajo od Alžirca, ki odpelje za ženo domov slovensko študentko, do bosanske deklice, ki se bo strašno ma- ščevala nad nezvestim fantom, do Benetk „s cukrenimi palačami“ in čipkasti- mi strehami. Baladna je Izpoved ženice, ki se je vrnila iz nemškega taborišča, veruje v Boga in ideale in ponavlja, da „svet ni zaplemba enega sistema“. In še pravljični kaskader z jabolkom, ki je bil „podoben črnemu zamorcu iz Lepe Vide, babica mu je posodila črni šal, vnukinja mu ga je vzela pozneje nazaj in zavrnila jabolko, ki ji ga je ponujal. V zadnjem ciklu, Pobegla zvezda, je pet pesmi in v njih poje spet o sebi in pojasnjuje, da je pobegla zvezda pesem. Prijatelji so obkolili njen prostor in ga raziskujejo ter jo sprašujejo, zakaj je sama, a ne more jim reči: “Poj- dite k vragu, moja zvezda je zašla!“ Poznopomladanski veter raznaša „misli v svobodo“, otožnost „premaže resnico, prevetri laži“, v novih predalih so „stare pesmi“. Njena duša je na zahodu in tukaj najlepše izpoveduje svojo razdvojenost: „Ogenj bo plapolal v tvoje začarano življenje. / Rdeča svetloba bo odsevala tvoj žalostni obraz. / Ko bodo drugi vzklikali koračnicam, / boš ti sežigala stara pisma / in skušala v očeh ognja / poiskati plapolajočo nekdanjo mladost. / Pozvanjalo bo k maši / in ti boš ateist. / Vzklikali bodo revoluciji / in ti boš papist / brez prstanov, brez obrednega veselja, / le življenje – divje jeklo – bo teklo, teklo, teklo ...“ Zbirka Pobegla zvezda je globoka in mestoma pretresljiva izpoved zrelega človeka, ki mora živeti sredi neurejenega sveta, kjer so izginile vse vrednote, kjer ga nihče ne razume, kjer vse drsi proti niču. Pesniška izpoved je preprosta, realistična, brez iskanja novih primer in nerazumljivih besednih zvez. Jezik je izbran in svež, včasih z rahlim ekspresionističnim navdihom, ustrezen misli in obliki. Oblika je večinoma prosta, vendar uporablja kitice, dostikrat

225 rimo in vrsto pesniških figur, kot so anafora, podvojitev, refren idr. Čeprav je knjiga izpovedna, je v njej polno istrske pokrajine in življenja tržaškega Bre- ga. Zbirka pomeni nov korak navzgor v pesništvu Irene Žerjal.

Tržaška pesnica Irena Žerjal je prišla 1982 do pete pesniške zbirke. Izda- lo jo je Založništvo tržaškega tiska pod naslovom Gladež. V petih ciklih je zbrala 42 pesmi, v katerih je več občutja in lepih podob kot otipljive vsebine ali izpovedi. V prvem ciklu – Šahovnice – poje v lahkotnem ritmu o življenju, ki da je stara šahovska igra, toda igramo jo površno, delamo napake, pesnica ima „svoje hudo, za sabo in pred sabo“. Črni kralj in bela kraljica se od daleč ljubita, ne moreta pa se približati drug drugemu, ker sta si nasprotnika: „In ta strašna igra, / večna, / terja mnogo življenj, / terja mnogo trpljenja.“ Elektronika na- domešča preprosto igro, rdeči atom grozi, po šahovnici se sprehaja hudiček. Pesmi tega oddelka so lahkotne, podobe druga ob drugi, sveže in izvirne, vse pa ustvarjajo tragiko sodobnega življenja, ki je težko, zapleteno, zmeha- nizirano, odvisno od predsodkov, saj se črni kralj in bela kraljica ne smeta ljubiti, ker ju loči barva, morda narodnost ali drugačen družbeni red. Reji zajemajo pesmi o tukajšnji zemlji, ki ob trgatvi vsa „vinsko zadiši“. Rdeči rej na Krasu se redči in Kras bo vedno votel. Nekdo je pokončal najlep- ši travnik, zato bo „kmalu konec tega lepega sveta“. En rej „rase za Bubniča“. V pesmih so očitni namigi na uničevanje slovenske zemlje, problem, ki spremlja Žerjalovo od njene prve zbirke Goreče oljke. Če je bila tam bolečina odprta, beseda glasna, je tukaj umirjena, a zato nič manj trpka. Jedro zbirke predstavlja cikel Gladež (21 pesmi), ki ima ime po trnatem plevelu z rožnatimi cvetovi. Tu so najrazličnejše pesmi, ki pa jim je nemogoče določiti vsebino, ker so sestavljene iz vrste podob. „Bitje tega sveta“ se rodi iz ljubezni ali brez nje. Nekdanje življenje je bilo preprosto in naravno, „svet se oddavna vrti, ti pa se stoje spogleduješ z dolgočasom“. Gladež so pobrale „roke dobre svetnice / vesele in brhke / pesniško večne“. „Gospod je klical v Sredozemlje“, klic smo slišali vsi, odzvali so se tujci, „a nas so / drugi tujci se- števali“. „Ne zaustavljajte se ob drevesu, če ga ne ljubite!“ Tako dolgo si sam, „ne rešiš se več teh plasti“. Pesnica žaluje za pobeglo zvezdo, ki ji je v prejšnji zbirki pomenila poezijo. Ko prenaša stari smeh iz Ljubljane v Trst, se zaveda, „koliko skrbi v ljudeh, / ki hodijo mimo“. Njen obraz je drugačen kot prej, „žalosten za tisoč noči“. Izdala je ljubimca, zdaj je „brez duše in prazna“. Živi v mestu, ki je „stolp in nakit ostarelih ljudi“. Tukaj je 21 podob iz življenja, več osebnih izpovedi, težko oprijemljivih, močno hermetičnih, trpkih in otožnih, ker je sama, brez opore in brez upa-

226 nja v spremembo ali izboljšanje. Včasih se posmehne sama, drugič se osebno izpoveduje, potem odgovarja fantu ali ji govori on. V ciklu Razstava na otočkih je pet močno impresionističnih podob od zemlje, ki je njemu vse, njej daljna, do bolgarskih zelenih hribčkov, avstralskih kengurujskih urokov in kitajske dekliške bale. V zadnjem ciklu Malajda (ime po tajnem dijaškem listu Malajda iz leta 1939) poje o pepelki, ki grebe po pepelu in misli na nekdanje čase, „svoboda mila v očeh ji zrase, / nagelj nasmiha se ji“. V pesmi Malajda toži, da potomci komaj še vedo za nekdanje čase, ko je izhajala v sivih časih Malajda. Zadnja pesem je Medica, lahkotna, igriva in pevna. Gladež Irene Žerjal je mnogovrstna zbirka, izpoved človeka, ki občuti sodobne težave življenja, ki so še večje v zamejstvu, kjer ti odtujujejo zemljo izpod nog, kjer si sam in brez opore. Pesnica občuti to osamelost še bolj, ker je ženska, zaman hrepeni po ljubezni, ker je on sanjač, cinik, preveč različen od nje. Misel na preteklost ji vzbuja melanholijo, saj ni več tistega idealizma, ki je preveval mladino pred zadnjo vojno. V primerjavi s prejšnjo zbirko Pobegla zvezda je šla bolj v hermetičnost, v nekako moderno slikarstvo, kjer so najvažnejše barve, ki le približno predstavljajo predmet. Pesniška oblika je svobodna, prosta, včasih brez potrebe brez ločil, izbran pa je jezik. Pesnica je skrbno ustvarila nekaj izvirnih primer, npr.: „novi prodajalec prodaja bleskavost: maki kri zasanjajo v lepoto; ne bom stala kot kažipot svojim nesrečam“ idr.

Novembra 1984 je izdala Irena Žerjal šesto pesniško zbirko Alabaster. Ka- kor že tri prejšnje zbirke je tudi zadnjo izdala v samozaložbi; v spremni besedi pravi, da ji ni prav, da mora čakati pri založbah na vrsto „in se pred mano zvrsti- jo pesniki, ki jih jaz nimam ravno za boljše od mene, a so deležni večje milosti“. V novi zbirki je 23 pesmi, ki so razvrščene v pet ciklov z naslovi: Pesmi z ulic na strmini, Bič in čas, Murva, Plebejsko krilo in Balade. V prvem ciklu razmišlja: Človek ge na pot, da bi se rešil zmot, da bi odkril izgubljeni raj, potem te zadene prah in tvoja pot „medli, kot bi je nikoli ne bilo“. Prijateljice odhajajo, da bi pozabile na muke preteklosti, ona pa ostaja v starem domu in ugotavlja, da je najhujša bolečina hrepenenje. Ob kalni reki ni več kopalcev, pesnico teži mora, da izginjamo. Samo en žarek sije mimo njene poti. Biser naj ostane v školjki, „ne drezajte v rano: rana je smrtna!“ V drugem ciklu skozi smaragd, opal in rubin odseva zgodovina „teh tal, teh dni, teh ljudi“, zgodovina, ki „bič in vajeti napreza“. Tu ni več srečnih besed, cement je pokril zemljo. Kdo bo premagal Črta?

227 Arnika bi še zdravila rane. Storžek naj zrase v macesen, ko bo ona hodila po svetu in si želela nazaj. Murva raste na dvorišču in piše letnice stoletju. Erazem (Predjamski) je šel skozi atomski vek in prišel iz jame. Gluha loza se širi. Srečala sta se, a sta bila preveč različna, zato sta se razšla. Zdaj je življenje enolično, živi ob starih spominih. „Napuh pokopava ljudi,“ mu bo povedala, ko bo prišel, in da je sama, le „tiho sanja angelček, / ki z nami rastel je / takrat“. Na severnem tečaju so, z vodičem iščejo v ledeni skorji luske rib. Na ledu si ustvarijo novo naselje. Pobegla zvezda je zares ušla in bo končala v zemlji ter ne bo več zvezda. Zbirka je iskrena izpoved pisateljičinega težkega življenja, upanj in razo- čaranj, bridke usode njene ožje domovine, razhoda z njim, ki si ga je izbrala, a ji je ostal samo sin. Ob vsej osebni izpovedi pa je čutiti splošne težave sodobnega sveta. Jezik je pesniški, izbran in zgoščen, primere sveže in mnogo povedne. Pri- mer: „jaz sem pika, / on vprašaj, / v navednicah je moj značaj ...“

Irena Žerjal je prišla do sedme pesniške zbirke – Let morske lastovice (ZTT 1987, str. 62). Naslov je simboličen po morski lastovici, ki je zelo navezana na gnezdo, vendar mora po svetu; tudi pesnico je potegnil svet vase, a se je vrnila v rodni dom, čeprav mora prenašati sumljive poglede, ker ima v priimku „ž“, osamelost, spreminjanje, koliko težav, koliko grenčice. Sreča ji medli, vendar bi ne prodala svojih travm, siromaštva, bohemstva. Njeno življenje je „krhko in težko“ kakor alabaster, tudi sanje ji „vse upanje obrnejo narobe“. Nemila usoda „nam je izstružila srce / in zredčila misli“. O tem svojem življenju se izpoveduje zlasti v prvih dveh ciklih, ki ju je naslovila Let morske lastovice in Skrile in stihi. Sredi temne noči ji čebljajo sinice: „poletje bo, poletje bo!“ Koliko poletij je že prešlo in odneslo „spomine na odurne dneve“. Spominja se leta 1948, ko je v hiši „povasovala lakota“ in se je začela prva ideološka vojna ... Poletje je prišlo pozno, v troje so šle pod macesne, asimilirala se je „tem svečenicam družine in miru“. In spet jo zalije žalost, da ugotavlja: „Lahko bi postala skala, / vanjo bi butali valovi, / a igrati moraš togo osebo, / kar si že postala.“ In malo naprej še trpkejša ugotovitev: „Nič nisem. / Nič nočem. / Nič ne bom.“ Proti koncu zbirke se je Žerjalova povrnila v svoj domači svet, iz katerega je izšla. Pred nami se dviga mlaj, „prastar je in nov slavolok pomladi“. Otroci že čakajo na rožiče in pomaranče, ko ga bodo podrli. Mlini meljejo oljke v tor- kljah, žene nosijo v plenirjih potice. Perice perejo v Glinščici, z njive na poljani pospravljajo koruzo. Mati peče zadnjič v krušni peči, ker jo bodo podrli in

228 postavili novo hišo. Skozi temo življenja gre, premišljuje o ljubezni in o njem in ga prosi, naj ji pove resnico o njej. Vendar je srečna, da je daleč od nje. Zbe- žati mora in tudi ime bo zamenjala. Nosi masko kot on, „življenje je prepolno mask“, nikoli več ne bosta skupaj. Življenje so ji posrkali „sredi rosnih let“. Taka je najnovejša pesniška zbirka Irene Žerjalove Let morske lastovice. Vsega je trideset pesmi (naslovov), razporejenih v sedem ciklov. Pesnica je spet odprla svoje srce, v katerem je več žalosti in razočaranj kot veselja in zadovoljstva. Besede ji kar vrejo na papir kakor voda potoka Glinščice, ne zadržuje jih, zato je videti zgovorna in sproščena, zato so pesmi razmeroma dolge in mnogo povedne. Vendar pa zna biti tudi zgoščena in plastična: „Loparji so ožgani / lenčice prazne / zeva globoka peč / jutri jo bodo podrli / saje prepleskali / skrili tramovje / žeželj vrgli v staro železo. / Nova hiša bo drugačna / stara je bila temačna ...“ (Prehod). Z grenkobo, hrepenenjem in odpovedjo se spominja njega, ki ji je bil vse, a sta se razšla v razporočni dvorani. Do zdaj se nikoli ni lotevala tega vpraša- nja s tako prizadetostjo. Nikoli pa je tudi še ni obšla misel na „smrtni ples“. V zbirki pa je veliko tudi „zamejskega“: morje v različnih obdobjih, predvsem pa rodni kraj (Ricmanje) s svojim življenjem, navadami in običaji ter Glinšči- ca, kjer so nekoč prale gospodinje perilo, seveda pa tudi trte in murve. Zbirka je živa in sveža, precej trpka, vendar pa je v njej tudi veliko od- ločnosti, saj bi svojega življenja ne spremenila, rada bi bila le „križanec med krokodilom in levom“, potem bi ji bilo laže.

V začetku leta 1987 je izšla v Gorici v samozaložbi knjiga Burja in kamni, s podnaslovom Proza in poezija, ki so jo izdale tri tržaške ustvarjalke: Irena Žerjal, Nadja Švara in Marija Mislej. Gre za izrazito žensko knjigo, ne samo, ker so avtorice ženske, ampak predvsem zato, ker pripovedujejo v prvi osebi o svojih osebnih doživetjih – vsa knjiga je prepojena z izrazito žensko liriko. Žerjalova je tu v prvih črticah zajela iz svoje mladosti v srednji šoli in na klasičnem liceju. Ta čas je bil zanjo kljub pomanjkanju v prvih povojnih letih lep, zasidran v domači hiši, od koder se je vozila v šolo z vlakom. Na to življenje gleda iz časovne razdalje, razlaga ga in komentira, zato ni fotografija ljudi in razmer, ampak spominski mozaik z večjimi in manjšimi kamenčki, iz katerih izstopajo samo nekateri dogodki in ljudje. Profesorji so se ji zdeli „profeti“, omenja pa le Turnška, ker jo je učil slovenščino in verjel v njeno pisateljsko nadarjenost, in Černigoja, ker jim je pri risanju pustil „spontano“ ustvarjati. Če je doma kaj potožila, ji je oče z zaupanjem odgovarjal, da je to vendarle „slovenska šola“.

229 Da bi ji starši prihranili pot na gimnazijo, so jo dali v samostan, kjer je spoznala nove razmere in nova dekleta, nova razočaranja in hudo utesnitev, vendar je to trajalo malo časa. Šolsko življenje je sklenila s stavkom: „Če je bilo idealiziranje sveta v povojni slovenski šoli logika časa in prostora, je sedanje zanikanje idealov alegorija poti v prazno.“ Ob šoli je rahlo odprla vrata v domačo hišo in prikazala očeta, ki je bil lep človek, rad je bral dolge romane, zaupal v njeno pisateljsko nadarjenost, ob vsaki priliki citiral Lenina, leto 1948 pa ga je vrglo s tira, „za mojega očeta se je začelo razkrajanje, pijančevanje, debatiranje in propad“. Ostale črtice so vsebinsko samostojne, a vse iz prvih povojnih let, tudi dramski prizor Ples in samota, s pisateljem V. Bartolom. Psihološko je najbolj poglobljena Vielenica. Iz novejše dobe sta zajeta Tržaški in ravenski dnevnik. V prvem se pogovarja s Černigojem o slikarstvu in pesništvu, nekaj malega pove tudi o domačih zadevah, v drugem obišče z učenci Ravne in Prežihovi- no in se spominja, kako je tu živela z možem in sinčkom - „izgubljena sreča“. Žerjalova pripoveduje živahno in zanimivo, ne ustavlja se pri podrobnostih, neprisiljeno prehaja od dogodka do dogodka, od misli do misli. Rajši debatira kot opisuje, veliko uporablja razgovor, zato je njen slog sproščen, privlačen. Zdi pa se, da dosega večji uspeh v pesmih.

Nova slovenska ustanova Slovenska gospodarsko-prosvetna skupnost – Trst je začela izdajati knjige v zbirki Bor, kjer je poseben oddelek Zamejsko leposlovje. Kot 2. zvezek je izšla 1994 knjiga tržaške pesnice in pisateljice Irene Žerjal Magnetofonski trak in s pojasnilom: „Roman je izhajal v reviji 'Zaliv' od 1974. do 1983. leta v daljših in krajših nadaljevanjih s psevdonimom Jasminka.“ Knjiga šteje 119 strani in je sestavljena iz 20 poglavij z naslovi, v njih pa se precej samostojno zapleta in razpleta življenje v glavnem žensk srednjih let, v začetku v Ljubljani, potem na Tržaškem in na Krasu, ena izmed junakinj pa odide v širni svet. Pisateljica ne opisuje krajev in ljudi z realistično natančno- stjo, ampak jih impresionistično nanaša v knjigo. In tako se v knjigi realizirajo in oživljajo številne izobraženke, ki jih je Žer- jalova spoznala v življenju, saj pravi avtorica spremne besede o Ireni Žerjal, „da je večina oseb opisanih po njenih duševnih in življenjskih izkušnjah“. To smo videli tudi v njenem prvem romanu Tragedijca na Grobljah, kjer so prav tako zajeti junaki iz pisateljičinega življenjskega kroga. Prva junakinja, ki sega preko vse knjige, je Dana, ki je prišla s Štejerske v Ljubljano in študirala na univerzi ter pripravljala diplomsko nalogo o sovjet-

230 ski književnosti. Spoznala je Primorca Rajka Fazanšiša, ki se ji je zdel čudaški človek, ker je imel v gledališču klobuk na glavi in dežnik v rokah, pogledal pa jo je s takim pogledom, „ki je Dano popolnoma zasužnjil“. Še istega dne je sklenila, da se bo vanj zaljubila, in ko sta se srečala, sta se mimogrede dome- nila za poroko in preselitev na Kras. Ko sta se vozila proti domu, je premišljeval: „Te ljubezni, ki se vozi ob njem, ne bi našel nikjer na svetu. Da bi imela tako zvonki glas in tako ponosno držo in polno glavo učenosti in z zakladom slovenskega besedišča, ki ga zlepa niti vsak pisatelj ne premore! To dekle mu je poslal tisti Bog, ki ga je častila njegova babica in ve zanj malokdo.“ Fazančičeva je prišla v tržaški Breg kot „potepuh na konec božje poti. Po svojem možičku je sklepala, da so tu ljudje vljudni, čeprav redkobesedni, inteli- gentni, čeprav naivni, in da so predvsem živahni. Radi kričijo in še rajši pojejo.“ V knjigi ni zaključene enotne zgodbe, ki bi bila povezana v celoto, rasla in se zapletala, ampak so več ali manj samostojne zgodbe izobraženih žensk, ki se srečujejo, se duhovito, blesteče ali zajedljivo pogovarjajo, niso prave prijateljice, druga drugo bi prej utopila kot rešila. Vendar pa so na zunaj vljudne in prijazne, ker so pač navezane na določeno okolje in družbo. Veliko vlogo igrajo v njihovem življenju moški, možje ali zaročenci, ki prihajajo in odhajajo brez posebnih pretresov za nobeno stran. Vendar te ženske nekaj delajo, ali učijo v šoli, Fazančičeva ureja in popra- vlja mladinske lističe in vodi otroške krožke. Lada je kmetijski strokovnjak, obdeluje polje in ljubi kraško zemljo. Večina se ukvarja s poučevanjem v osnovni zamejski šoli. Skrbi jih upadanje števila učencev, zato se osebno tru- dijo, da bi zajele vse slovenske šolske otroke. V tem pomaga tudi župnik, ki ima najlažji dostop do ljudi, posebno do starejše generacije. To je le ena izmed zamejskih problematik, ki pa je najhujša: če ne bo otrok, ne bo šol, če ne bo šol, bodo zamejski Slovenci izumrli. Žerjalova je dokazala, da zna ustvarjati dialoge, istočasno pa zna živahno in plastično opisovati ljudi, njihova razpoloženja, razmere, pokrajino. Ker je pisala toliko let, so nekateri odlomki napisani močneje in z večjim navdihom kakor drugi.

(Mladika 1968, str. 96; 1972, str. 98-99; 1974, str. 117; 1975, str. 17-18; 1976, str. 142; 1978, str. 19; 1983, str. 38-39; 1985, str. 157; 1987, str. 160; 1987, str. 58; 1994, str. 152-153)

231 JOSIP TAVČAR

Rodil se je 1920 v Dutovljah na Krasu, do- vršil italijanski znanstveni licej v Trstu, univerzo je študiral v Benetkah in v Neaplju, kjer je diplomiral iz germanistike. Od 1945 do 1948 je poučeval v Kopru, odslej na slovenskih srednjih šolah v Trstu. Od ustanovitve je bil odgovorni urednik Literarnih vaj, od 1960 umetniški vodja Slovenskega gledališča v Trstu. Kot slovstveni in gledališki kritik in esejist je sodeloval pri Radiu TrstA, v Primorskem dnevniku, Jadranskem koledarju in drugod. Pisati je začel okrog leta 1940 v italijanščini igre, katerih eno so uprizorili, in filmske scenarije. Deset let pozneje se je v slovenščini posvetil novelam, črticam, mono- logom in dramam. Leta 1957 je Slovensko gledališče v Trstu uprizorilo prvo Tavčarjevo dramo Prihodnjo nedeljo; sledile so: Pekel je vendar pekel (1959), Nicky – zlati deček (1959), Zeh pred smrtjo (1962), V Honolulu (1963) in Mrtvi kanarček (1966). Na tržaškem radiu pa so izvajali njegove slušne igre: Ivan in Ivanka (1958), Sanjači (1959), Klinika za živčne čudeže (1962), Sobojevniki (1964), Sence iz preteklosti (1965) ter več enodejank. Nekaj dramskih monologov je izšlo v Jadranskem koledarju in Sodobnosti. Tavčar je v svojih igrah klasični humanist in ga bolijo sodobne zablode. V spremni besedi k drami Prihodnjo nedeljo je takole pojasnil svoje nazore o življenju: „Dandanes se vedemo, kot da bi morali živeti samo nekaj trenutkov in bi v teh pičlih trenutkih morali izkoristiti vse, kar nam lahko nudi življenje. Izgubili smo smisel za notranje, moralne vrednote in skušamo nadomestiti to izgubo z nesmiselno težnjo po zunanjem blesku. Življenje gre zato mimo nas in se tega ne zavedamo. Namesto da bi uživali skromno življenje, ki nam ga je naključje prisodilo, govorimo in sanjamo o tem, kako bi živeli, ko bi imeli to, česar v resnici nihče nima in ne more imeti, kajti človekov pohlep je – kot je znano – neskončen.“ Napačno pojmujemo tehnični napredek, „človek veruje danes bolj v proizvode svojega duha kot v samega sebe. Zato izgublja svoje notranje ravnovesje in postaja živčen. Ta živčnost pa je še večja in se izpreme-

232 ni v pravo duhovno bolezen, če je razlika med tem, kar hoče človek imeti, in tem, kar ima, zelo velika.“ (Zbornik XII. sezone SNG v Trstu, 13-14) Snovno je Tavčar svetovljanski, preko tržaškega okolja sega v vprašanja, ki zadevajo sodobnega človeka na splošno in v Trstu vidi „okno v svet, preko katerega je doslej prišla v slovensko umetnost nasploh marsikaka nova misel in nova pobuda“. Izrazito tržaško-slovenska je samo drama Prihodnjo nedeljo, vendar ga še tukaj zanimajo bolj čisto človeški problemi kakor pa narodno- stni odnosi, ki jih obravnava le v okviru družine glavnega junaka. Ta junak – učitelj starega kova – se hoče nekako maščevati nad skromnim življenjem, zato tako hrepeni po denarju, po glavnem dobitku na vsakotedenski nogometni stavi, da je slep za vse okrog sebe, slep za družino, ki se končno razleti. V fantaziji v dveh dejanjih Pekel je vendar pekel je avtor pokazal na ne- mogoče in nesmiselno življenje v dovršenem tehničnem napredku. Prizorišče je fantastični svet pekla, kamor pride po smrti tržaški vojni pridobitnik in pre- šuštnik, da bi se pokoril za grehe, toda tu najde še vse bolj urejeno in več mo- žnosti za nove grehe, le spremembe in smisla ni nobenega – še ubiti se v obupu ne more. Na koncu je v njem ena sama želja: „Prosim vas, pošljite me na novo zemljo ... tu ne morem živeti, saj sami vidite, da ni mogoče ... nič ne de, če bom moral spati v ledenih jamah in se boriti z zvermi ... samo, da se vrnem ...“ Komedija v treh dejanjih Nicky – zlati deček je satira na moderne popev- karje – kričače, ki navdušujejo mladino in postajajo njen vzor. Avtor je posegel v njihovo zasebno življenje in jih prikazal kot nebogljene igrače managerja in nepoštene okolice, ki jih obdaja. Pred krstno predstavo je Tavčar izjavil: „Preziram svet, ki si ustvarja malike, kakršen je Nicky, ker sem prepričan, da je prav v češčenju takih malikov razlog duhovne zmede, v kateri živimo. Vsakdo ima zglede, ki jih zasluži. Današnji svet ima za zglede Nickyja, Biby, Rudija, Susy in Gizdalina. Zato ne more biti boljši, kot je. To je žalostno. To je pravzaprav tragično. In vendar sem si izbral ironijo, da prikažem svoje lutke v njihovem življenju.“ (Primorski dnevnik, 1959, 10. nov.) Drama Zeh pred smrtjo je obsodba „sladkega življenja“, ki se izživlja v nebrzdani spolnosti. Glavni junak ustanovi klub za tako izživljanje, toda zaradi ljubosumnosti klub razpade, junak pa spozna, da je ta zadeva že stara in sad moralne izprijenosti, zato se ubije. Meščanski zakon je obdelal v drami V Honolulu. Mož se je povzpel iz kmečkega rodu do velikega trgovca, družini je omogočil vse udobnosti, žena pa si išče ob robatem možu „velike ljubezni“ izven zakona, a je ne najde. Av- tor poudarja, kako materialno udobje ne more izpolniti človekovega bistva, ampak tira ljudi v duhovno praznoto, v živčno razdraženost in histeričnost. Ideal vidijo v sožitju z naravo, v eksotičnem Honoluluju.

233 Tragična fantazija v dveh dejanjih Mrtvi kanarček prikazuje, da je človek vse življenje osamljen in nerazumljen. Zapira se v lastni svet neizpolnjenih želja, ki jih skriva pred drugimi ljudmi, ker se boji vseh in vsega. Eden izmed nastopajočih pravi: „Bojimo se postave, ljudi in samih sebe. Bojimo se staršev in bratov, predstojnikov in kolegov, prijateljev in znancev. Bojimo se vsega, ker nismo pripravljeni tvegati ničesar. Udobnost je ubila v nas strast.“ Podobne probleme rešuje Tavčar tudi v radijskih igrah. Njegovi junaki so duševni razrvanci in slabiči, ki jih uničuje samota. Dramaturško je avtor osredotočil dejanje na glavno osebo, ki jo je psihološko poglobil in osvetlil od vseh strani, da so njegove igre družbeno kritični in psihološki sodni procesi, v katerih večina propade, nekateri pa se le povzpno do novih spoznanj. Dra- maturško so zgrajene realistično z nekaj elementi neorealizma. Z uspehom so jih igrali tudi v osrednji Sloveniji.

Tri Tavčarjeve igre so šele 1976 izšle v knjigi Utvare, in sicer v zbirki Le- poslovje, ki jo izdaja ZTT v Trstu. To so prva, druga in zadnja igra: Prihodnjo nedeljo, Pekel je vendar pekel in Igorju ugaja Bach. Izbor je opravil avtor sam in se je oziral na prostor, ki so mu ga dali na razpolago. Prihodnjo nedeljo je drama v treh dejanjih in se dogaja 1956 v Trstu. Zgodba je dokaj preprosta: učitelj Srečko Dolinar in njegova žena Katja imata tri otroke. Ludvik bi moral že davno maturirati, pa je opustil šolo, ker je prišel do prepričanja, da sta potrebna za življenje samo pogum in podjetnost. Začel se je ukvarjati s trgovskimi posli, ko pa tudi tukaj ni uspel, se je brez slovesa odpeljal v Avstralijo, kamor je odhajalo več Tržačanov. Hči Marija je šivilja in zaročena z uradnikom iz Ljubljane. Kljub očetovemu nasprotovanju se z njim poroči in preseli v Ljubljano. Pri starših ostane najmlajša hči Marta, ki obiskuje še osnovno šolo. Nad vsem dejanjem pa plava očetovo fanatično prepričanje, da bo prihodnjo nedeljo zadel na nogometni stavi in postal mi- lijonar. Junak je učitelj starega kova, življenje ga je neusmiljeno premetavalo, zato se hoče nad njim maščevati, zato hoče obogateti, pri tem pa je slep za vse okrog sebe. Mož je sam po sebi tragičen, ker je bolan in živčno razrvan, pada iz najtišje nežnosti v hrupne izbruhe, a se svoje bolezni ne zaveda, ker je prepričan, da ima samo on prav in da hoče izboljšati položaj svojih otrok. Sam trdi, da ga je bridka izkušnja naučila, „da mora biti človek pogumen in drzen ... in neusmiljen. Jaz pa nisem bil nikoli nič, samo učitelj, nič drugega kot učitelj.“ Ker je edina možnost za obogatitev po njegovem nogometna stava, je ves obseden od nje in sploh ne vidi družine, ki jo hoče rešiti.

234 Tavčar je Dolinarja prepričljivo psihološko izdelal, mož je živ in verjeten do konca, enako so uspeli tudi drugi družinski člani. Žena je podoba tolikih slovenskih mater, ki moža molče spremljajo na skupni poti, le redko pa najdejo pogum, da se upro moževemu zgrešenemu koraku. Sin je primer mladega človeka, ki so ga zapeljale neurejene povojne razmere v prepričanju, da je potrebno za uspeh tveganje in podjetnost. Ko se v Trstu več ne znajde, odide v daljno Avstralijo, kjer bo morda uspel s svojo podjetnostjo. Po materinih stopinjah hodi starejša hči, le da je odločnejša, ko gre za njeno življenjsko izbiro. Skratka igra, ki je po mnenju mnogih višek Tavčarjevega ustvarjanja. Pekel je vendar pekel je fantazija v dveh dejanjih o bivšem peku Juriju Mačku in njegovi ženi Marti. Mož je imel v Trstu pet pekarn, dve slaščičarni, lepo ženo, veliko ljubic in med vojsko dve žrtvi na vesti. V peklu je našel vse udobnosti moderne tehnike in zabave po volji. In avtor je pri tem pokazal, kako nesmiselno in nemogoče je življenje v dovršenem tehničnem napredku in v brezdelnosti, saj je začela peku ta udobnost kmalu presedati, želel si je ponovno umreti ali vsaj trpeti, toda obsojen je bil na enoličnost za vso več- nost; in prav v tem je pekel vendar pekel. Podobna mu je bila žena Marta, ki ga je varala z vsemi, mu kradla denar, igrala pa ljubosumnost. Ko mu v peklu vrže v obraz svoje grehe, izjavi: „Iz- plačalo se je, da pridem v pekel, samo da ti to v obraz povem. Ne veš, kakšen užitek je to.“ Toda v peklu doživi enako razočaranje in obup kakor mož. Igra je uspela in avtor je prepričljivo poustvaril duševno razpoloženje obeh zakoncev, v njune razgovore pa je vdelal veliko misli o tem, kje je treba iskati na svetu resnično srečo. Igorju ugaja Bach (upriz. 1976) je drama v dveh dejanjih o lesnem trgovcu Furlanu, ki zbira denar in udobnosti potrošniške družbe, enako njegova žena Lilijana in hči Rosana, le sin Igor je drugačen, ljubi Bacha in sam sebe takole označuje: „Nisem zblaznel, pa čeprav bi zelo rad. In veš zakaj? Zato, da bi ne mogel več razumeti tega umazanega sveta, ki ste ga nam pripravili ti, mama in vsi tisti, ki mislite, da je vse na prodaj. Tudi sreča. Veš, verjel bi vam, če bi vas videl srečne in zadovoljne. Toda grizete se od jutra do večera, golju- fate drug drugega, tekmujete v ničevnosti in se telesno in duševno uničujete v imenu sitega želodca in samomorilskega udobja.“ Proti koncu igre pa ta Igor ne dovolj utemeljeno ugrabi očeta in zahteva odkupnino „recimo sto milijonov“, izsiljuje pa tudi sestro in njenega prijatelja. Rad bi jih spreobrnil, češ „ni mi do tradicionalne morale, temveč samo do boljšega in pravičnejšega sveta. Do sveta, v katerem naj bi bilo malo prostora tudi za čisto ljubezen, za nesebičnost, za lepoto ... in predvsem za poštenost.

235 V pravilno razvitem svetu ne bi smelo biti bedakov. Prav v tem je bistvo celotnega vprašanja. Zato je naša dolžnost, da vse bedake prevzgojimo v pametne ljudi. To pa lahko storimo samo tako, da ne izkoriščamo bedaštva.“ Konec je hiter in skoraj komičen: vsi se spreobrnejo, oče bo dal sto milijonov za „Družbo za prevzgojo trmastih in manj razvitih staršev“. V igri je Tavčar dodal nekaj potez sodobni družbi, ki jo je prikazal v prej- šnjih delih. Starši so še nekoliko bolj potrošniški, za njimi pa gredo tudi otroci, predvsem hči, ki je na poti še k večji pokvarjenosti. Izjema je sin, vendar je njegov odločni nastop psihološko premalo pripravljen in utemeljen, bolj komičen kot dramatičen. V Tavčarjevih igrah je v središču družina, ki je v razpadanju, ker so ljudje zgubili smisel za resnične vrednote, za pravo ljubezen in družinsko sožitje, predali so se potrošniški miselnosti in vsem njenim moralnim in materialnim zablodam. Pisatelja to boli, zato je s svojimi junaki pri razgaljanju njihovih napak neusmiljen in brezobziren, jasno daje razumeti, da je to življenje zgre- šeno, da na tej poti ne bodo našli sreče in notranjega zadovoljstva. Dogajanje je navadno postavljeno v Trst, toda problemi niso samo slovenski, ampak splošno človeški. Knjiga Utvare je dokaz, da je tudi dramatika dobro zastopana v slovenski tržaški literaturi.

(Mladika 1968, str 96-97; 1977, str. 110-111) *Josip Tavčar je umrl leta 1989 v Trstu.

236 JOŽKO LUKEŠ

Jožko Lukeš se je rodil 1920 v Mariboru, se posvetil gledališču in prišel leta 1946 v Trst, kjer se je razvil v vrhunskega igralca in se udomil. Leta 1962 je za gledališče napisal uspelo tridejansko dramo Prgišče zemlje o propadanju kmečkih posestev na Tržaškem. Kmalu je začel sodelovati na Radiu Trst A, za katerega je najprej dramatiziral vrsto slovenskih in tujih del, nato pa pisal izvirne igre za mladino in odrasle in se z njimi tako uveljavil, da so jih na radiu ponavljali, igrali pa tudi v Kopru in Ljubljani, po šolah in društvih. Vsega jih je trideset in o njihovem nastanku je izjavil v intervjuju Borisu Pangercu naslednje: „Motiviko sem največ črpal iz lastne domišljije, spodbude pa so mi dajale naravne katastrofe, socialni problemi, otroški pravljični svet, ki pa je v svojem prenosu na resnič- nost tako živ in stvaren ... Nikoli nisem imel namena otroke učiti skozi igre.“ Pri založbi Fontana v Kopru je izšla leta 1990 knjiga Jožka Lukeša Igra za vse življenje, in sicer ob avtorjevi 70-letnici. To je izbor ali antologija iger za otroke in odrasle, ki jih je Lukeš napisal za radio. V knjigi je pet iger. V prvi, Uporna letala, želi ranjeni vietnamski deček podariti letalom otroška srca, da bi več ne bombardirala, med narkozo se mu je zdelo, da je uspel, ko pa se je zavedel, so mu povedali, da bi moral ljudem vsaditi srca. Igra je človečansko ganljiva, obtožba ljudi, ki uničujejo druge in naravo. Pisatelj je uporabil vsa možna tehnična sredstva: zavijanje reaktivnih letal, bombardiranje, streljanje protiletalskega topništva, sireno ambulantnega avtomobila, zvonjenje telefo- na, odpiranje vrat, korake, vojaška povelja, utripanje src, šum velikih valov, vse pa je prepleteno s primerno glasbo, ki pomaga pri spreminjanju prosto- rov. Nastopa tudi Napovedovalec, ki veže kraje in pojasnjuje dogodke. Igra se izteče v skoraj idiličen konec. Srčna desetica je kriminalka o presajanju src, ko so deset ljudi ubili, jim vzeli srca in jih presadili v bogate in ugledne ljudi. Igra se sklene z besedami: „Malemu človeku grozi, da ga ne bodo pehali samo v vojne klavnice, grozi mu, da mu bodo kratili in krajšali življenje zato, da bi drugi živeli.“ Igra je napisana spretno in je odmev na polemike ob prvih presaditvah srca.

237 Vodnjak želja: gre za vodnjak v Miramarskem parku, v katerega mečejo izletniki novce z najrazličnejšimi željami. Avtor je nanizal pet prizorov, kaj si ljudje želijo. V prvem bi stara mati rada zvedela za grob sina vojaka. V drugem bi siromašno dekletce rado postalo miramarska Šarlota. V tretjem nastopa zloben nemški industrijec, v četrtem nastopata oče in mati pohabljenega otroka, v zadnjem pa dobrosrčna voznika tovornjaka. - V vseh teh prizorih se prepletajo želje, ljudje bi bili radi srečni, bogati, toda pisatelj ugotavlja, da bogastvo ne prinaša sreče, sreča je že življenje samo: „Naše življenje je kot cesta v megli ... hitiš po njej od kilometra do kilometra ... hrepenenje in življenje te vodita naprej, naprej ... komaj nekaj dosežeš, že bi rad spet nekaj novega.“ Toda ljudje bodo vedno hrepeneli po udobju in bogastvu, zdravju in lepoti in ljubezni, sanjali o sreči in pozabljali, da je sreča življenje, ki vse daje. Pisatelj je spretno prepletel te življenjske zgodbe s pogovori novcev v vodnjaku in njihovimi razpravljanji. Zlomljena kitara sama pripoveduje policijskemu vodniku, v sanjah seveda, o ljudeh, ki so igrali nanjo. V zgodbi je veliko tragike, preganjanje Judov, nemško taborišče, dve smrti in malo sreče. Igra je spretno napisana in prepri- čljivo utemeljena. Sreča na štirih kolesih je zgodba iz sodobnega potrošniškega življenja, ko je višek sreče velik avto. Oče kupi star avto, zato mora tudi mati v službo, ko pa se jim pokvari, ukrade oče v službi denar in konča v zaporu. Obupana hčerka maže ponoči avtomobile ob cesti, dokler je ne aretirajo. Na policiji pove žalostno zgodbo svoje družine, in ko obljubi poboljšanje, jo izpustijo. Jožko Lukeš je že v tem izboru iger dokazal, da zna pisati za mladino in odrasle. Spretno zapleta in razpleta zgodbe, ki so izseki iz življenja, trdega in neusmiljenega, saj vojna in taborišča uničujejo ljudi, močnejši pa tlačijo šibkejše. Vse so podane s humanizmom in socialnim čutom, in čeprav pisatelj trdi, da noče biti poučen, so vendar vse usmerjene v spoznanje, da ne bogastvo, moč in nasilje ne prinašajo sreče, srečo prinaša samo urejeno življenje. „Neprecen- ljiv zaklad je gledati svetlobo dneva in modrino noči, sonce in zvezde, pašnike in gozdove“, „bogastvo je poslušati glas pastirjeve piščali in pesem mladih deklet, žvrgolenje ptic in hrzanje konj, bučanje morja in žuborenje potočka“. V knjigi je napisala prisrčno besedo jubilantu Mira Sardoč, intervju z igralcem je napravil Boris Pangerc, Bibliografijo del Jožka Lukeša pa je sestavila Nataša Sosič.

(Mladika 1968, str. 120; 1991, str. 84-85) *Jožko Lukeš je umrl leta 1993.

238 SAŠA MARTELANC

Saša Martelanc - rojen leta 1934 v Ljubljani, maturiral 1953 na slovenskem klasičnem liceju v Trstu, časnikar - je ustvaril radijsko policij- sko kriminalno igro, z močnim humanističnim pridihom in prijetnimi liričnimi prehodi. Take igre so: Nevtralna prestolnica, Usodna znamka, Diktator za eno noč, Ujetnik med oblaki, Ob četrt na enajst, Večerni pomenek in Gospod Andrej potuje. Avtor je v njih izrabil vse možne radiofonske načine izražanja.

Leta 1984 je izšla med rednimi knjigami Goriške Mohorjeve družbe za naslednje leto prva leposlovna knjiga Saše Martelanca Melodija. Dosegla je tak uspeh, da ji je komisija literarne nagrade Vstajenje podelila nagrado kot najboljšemu delu v tem letu in odločitev utemeljila takole: „Delo dobi nagrado zaradi osebno doživete pričevalnosti, saj prikazuje kos povojne slovenske tržaške zgodovine v ključnih doživljajskih trenutkih. Odlikuje ga izredna ob- čutljivost za krščanske in narodne vrednote. Poudariti je treba tudi kultivira- nost jezika in sloga, izbrano liričnost ter intelektualni pristop.“ V knjigi je 12 novel in črtic, v katerih pripoveduje o svojih doživljajih, ki so se začeli med vojno na vasi blizu Ljubljane, nadaljevali prav tam po vojni, ko je nastopil s harmoniko pred veliko Stalinovo podobo, sklenili pa v isti vasi po desetih letih, ko so mu starši odsvetovali, da bi šel k polnočnici, ker bi v vasi ljudje opazili in bi bile posledice. Ko je prišel leta 1948 v Trst, so se začela dijaška doživetja na klasični gimnaziji, v Barkovljah pri teti, pri kateri je stanoval, po maturi služba na prevajalskem uradu tržaške občine, zbiranje dokumentov za izselitev v ZDA, poroka, prvi otrok, predavanja na Prešernovih proslavah, proslava obletnice mature, izleti k Belopeškim jezerom, iskanje Melodije in drugo. Ob vseh teh doživljanjih pa so podane povojne razmere v Sloveniji in na Tržaškem, problemi, ki so tedaj mučili ljudi, predvsem pa so prisrčno prikazani sošolci in nekateri profesorji.

239 O knjigi je napisala daljše poročilo Ester Sferco v Mladiki 1985, str. 19-20. Leta 1987 je izšla med rednimi knjigami Goriške Mohorjeve družbe za leto 1988 druga leposlovna knjiga tržaškega radijskega časnikarja Saše Mar- telanca Veter iz ljubih daljav. Kakor v prvi knjigi Melodija so zbrane tudi v tej knjigi spominske črtice na mladost in prva tržaška leta. V prvi črtici Votek se vrača v otroštvo na vasi blizu Ljubljane, ki je bilo lepo in brezskrbno, toda sinov klic v spanju ga opo- mni, da se mora bolj posvečati otroku. Podkvice na Miklošičevi so spomin na prvo povojno leto na Klasični gimnaziji v Ljubljani, kamor se je vozil z vlakom iz vasi. Bila so lepa leta, profesorji še starega kova, knjig ni bilo, pomanjkanje se je oglašalo vsepovsod, po zvočnikih so razglašali smrtne obsodbe, preskok nazaj v vojna leta, ko so ljudje v vasi pomagali učitelju, ki je bil zaradi politike odpuščen, po vojni pa se jim je bogato oddolžil. Drevesa rastejo v Rojanu je prva tržaška črtica. Že prej so obiskovali sorodnike v Rojanu, od 14. do 20. leta pa je živel pri teti v Rojanu in obiskoval slovensko klasično gimnazijo. Opisuje drobno povojno življenje, brez večjih dogodkov, a tudi brez sovraštva med narodoma, zapel pa je slavospev drevesom in ptičjemu petju. V Cenzorju je poustvaril značaj upokojenega zidarja, ki je vsak teden nosil na postajo Tednik in še čez mejo. Avtor je postal pri časopisu korektor, kmalu pa je začel tudi pisati in še zidarja je pregovoril za spis. Spet košček povojnih razmer, opis tiskarne in znane gostilne. V Valčku sreče nastopata dva značaja, nekoliko pohabljeni Giordano in zmedena gospa Marija. Konec je optimističen, ker gre Giordanova hči v slovensko šolo. Pajčevina pod Ojstrnikom je opis nočne poti na Ojstrnik, opazovanja lepote narave, poslušanje ptičjega petja, ob tem pa spomin na letovanja v Ukvah, kamor je prof. Peterlin vodil študente. Tu so se spoznavali z domači- ni, doživeli praznovanje vaškega patrona, s prijateljem pa je odšel na Nabojs in se srečal z grozo v strmini. V Tujcu se je vrnil v rojstno vas, da bi si ogledal polja in obnovil spomine na osnovno šolo. Avto je pustil pred tovorno postajo, zato so ga poklicali na milico in primerno poučili, kar ga je prizadelo. Ko se je vozil proti Trstu, se je spraše- val: „Kam vozim? Domov ali zdoma? Odhajam ali se vračam? ... Vozim spro- ščeno, saj imam jasen pregled: pred vetrobranom je pot do doma, v vzvratnem zrcalu je pot od doma.“ Že med zasliševanjem je spoznal, da je sicer domačin, ki je za vedno odšel, a se lahko vrača po spomine, po zakonih pa je tujec.

240 V Brvincu se spominja prijatelja, ki je znal čudovito pripovedovati in peti, ki je dosegel velik uspeh v življenju, a ga je tujec ogoljufal in spravil na cesto. Spet si je opomogel, a si je z garanjem pokvaril srce, da je umrl za kapjo. V krajši črtici Konec je hrepenenje razmišlja o bistvu konca in prihaja do ugotovitve: „Konca ni, konec je hrepenenje.“ Svetogorsko darilo je tragična črtica z veselim koncem o tem, kako sta se z ženo in hčerko ponesrečila z avtom in se v bolnišnici tresla za še nerojenega otroka, dokler nista zvedela, da je vse v redu. Poromal je na Sveto goro, se spravil z Bogom in plačal za mašo. Na dan maše se mu je rodil sin. V zadnji črtici Epsilon Orionis se po 25 letih sreča z Marjetico, mladostno ljubeznijo, na pogrebu njene matere, ki mu ni bila naklonjena. Spomini in dokončno slovo. Martelančeve črtice so po obliki in vsebini nadaljevanje prve knjige, vse so osebno doživete, vdelane v medvojne in povojne razmere, ki so bile težke in krute, vendar jih avtor ni občutil v vsem obsegu, ker je bil mlad. Kljub mladosti pa je v črtice vnesel nekaj prizorov in dogodkov iz tistih časov in razmer, ki dajejo spominom večjo tehtnost. Velik smisel in občutek ima za naravne lepote in ptičje petje, za gozdove in planine, vendar zna tudi tu najti pravo mero, da opisi niso sami sebi namen. S krepkimi potezami je očrtal nekaj značajev iz povojnih let in poustvaril razmere v tiskarni Tednika, ki je zagovarjal smer, nasprotno tedanji večini. Na splošno je nekoliko razširil ozke osebne spomine. Pripoveduje stvarno in nazorno, veliko je liričnih opisov, jezik je izpiljen in oseben.

(Mladika 1968, str. 120; 1986, str. 80; 1988, str. 18)

241 RADO BEDNARIK

Rodil se je 1902 v Gorici, dovršil v Šentvidu nad Ljubljano gimnazijo, univerzo v Ljubljani, poučeval v Gorici. Pred zadnjo vojno je urejal Družino in Rast, po vojni Trinkov koledar. Bednarik je v bistvu zgodovinar in zemljepi- sec, o čemer pričajo knjige: Goriška in tržaška pokrajina v besedi in podobi (1927), Križem sveta (1932), V tri smeri (1932), Od Anapa do Soče (1930), enajst šolskih učbenikov itd. Drugo njegovo področje je folklora: Na lovu s kriškimi ribiči, Trtica rodila je, vipavske humoreske Ha, to je pravica, Lohovi žebljarji idr. Tretje Bednarikovo področje je literarno ustvarjanje: mladinska povest V skalnih gorah, povest o Miramarskem gradu Beli grad, zakleti grad itd. Pove- sti so ljudske, avtorju gre bolj za napeto in zanimivo, zgodovinsko in narodo- pisno utemeljeno zgodbo kot za umetniško dovršenost.

(Mladika 1968, str. 121) *Rado Bednarik je tudi anonimni avtor znane knjižice Čisti žrtvi svetal spomin, ki je izšla v Grobljah pri Domžalah ob smrti Lojzeta Bratuža l. 1937. *Rado Bednarik je umrl l. 1975.

242 ZORA PIŠČANC

Rodila se je 1912 v Trstu, kjer je dovršila osnovno in meščansko šolo. Mladost je preži- vela v Pisi, kamor so premestili očeta in se je z njim preselila vsa družina. Po očetovi upokojitvi so se naselili v Gorici. Pri Goriški Mohorjevi družbi je izdala dve povesti: Cvetje v viharju (1952) in Dom v tujini (1958). V prvi povesti je naslikala usodo inženirja Mirka iz Ljubljane in slikarice Mare iz Barkovelj, ki se srečata v Opatiji in vzljubita. Med zadnjo vojno morata pretrpeti vsak svoj križev pot, da se izčistita in dozorita drug za drugega. Ob njuni zgodbi se plete usoda njunih družin, ki je bridka in težka. V Domu v tujini pa je prikazala slovensko družino, ki so jo pred vojno preselili v Piso, kjer so jo zadevale razne nesreče, toda z vero je zdržala. Po- dobna usoda je doletela pisateljičino družino, vendar je izjavila: „Gotovo je, da se vse, kar sem pisala, ni pri nas zgodilo. Pač pa mi je bila usoda naše dru- žine nekako ogrodje za zgodbo.“ Poudariti je hotela, „kako nekaj neskončno lepega je domovina in materina beseda in kako nekaj veličastnega in odrešu- jočega je odpoved in žrtev“ (Mladika 1958, str. 55). Obe povesti sta ljudski, obe izražata košček slovenske zamejske zgodovine iz predvojnega časa, obe sta podani z globokim življenjskim čustvovanjem in krepko izrazno silo. Umetniško uspele so tudi njene novele in črtice.

Leta 1970 je izdala Zora Piščančeva pri Goriški Mohorjevi družbi svoje najdaljše delo (337 strani), roman Andrejka. To je roman o slovenskem gozdarju Matiji, ki so ga pod fašizmom prestavili v kraljeve gozdove San Rossore v Toskani. Za ženo si je pripeljal Katjo s Cerkljanskega, dobila sta hčerko Andrejko in življenje je potekalo kar v redu med hrepenenjem po domu in vsakdanjimi skrbmi. Najmanj je to občutila Andrejka, ki se je ob počitnicah igrala s kraljevimi hčerkami, ko je prišla družina na lov. Hodila je v samostansko šolo in se dobro počutila med tujimi

243 deklicami. Prvič je videla domovino ob dedovem pogrebu. Sprijateljila se je z bratrancem Dejkom, kmalu pa si je začela dopisovati z nekim bratrancem Danijelom iz Pariza. Materina sestra Irma se je namreč poročila v Parizu z vdovcem, ki je imel sina Danijela. Potem ko je Matija padel v abesinski vojni, sta se Katja in Andrejka vrnili na Cerkljansko, kjer je imela mati hišo in manjše posestvo. Andrejka je odšla v Gorico v nunski zavod in študirala na učiteljišču. Ker je bila zavedna Sloven- ka, jo je sošolka Gigliola, katere oče je bil visok fašistični funkcionar, spravila iz zavoda, toda mati se je obrnila na kraljico in tako je Andrejka dovršila uči- teljišče. Ko je že divjala druga svetovna vojna, je Danijel, ki je v Parizu doštu- diral za inženirja, prišel z materjo na Cerkljansko. Andrejka je dobila službo v šoli, Danijel v rudniku in počasi sta se začela pripravljati na poroko. Toda tudi na Cerkljanskem je izbruhnila revolucija in bratomorna vojna. Andrejka in Danijel sta bila globoko verna, zato sta postala žrtvi sovraštva, vendar ju je uro pred smrtjo poročil kaplan Simon – in njuno poročno potovanje je peljalo v smrt. Za njima je šel še kaplan Simon. Dejka, ki je hodil po drugi poti, je njuna smrt tako pretresla, da je odvrgel puško in se zaklel, da ju bo maščeval. Roman opisuje popreteklo dobo primorskega ljudstva, ko je morala marsikatera družina zaradi narodne zavesti zapustiti rodni dom in oditi službovat v daljne kraje v Italiji. Enaka usoda je doletela tudi pisateljičino družino in to je opisala v povesti Dom v tujini. Brez dvoma je tudi pri Andrejki imela pred očmi domačo družino, čeprav je dogodke primerno prikrojila. Ustvarila je vrsto živih oseb, ki delajo in mislijo, ki so zajete iz vsakdanjega življenja, zato realistične. Lepo sta očrtana oče Matija in mati Katja, dobra človeka, ki le s težavo rasteta v tuje okolje, vendar sta srečna, ker se imata rada in ker vdano zaupata v Boga. Njuno življenje je težko, a tudi polno notranje sreče in zadovoljstva, ker si znata tudi v tujini ustvariti topel slovenski dom. (...) Slabše sta se ji posrečili vodilni osebi: Andrejka in Danijel. Oba sta preko mere idealizirana in premalo psihološko poglobljena. Oba gresta skozi življenje brez posebnih težav in dosežeta zaželeno diplomo. Ko pa izbruhne revolucija, sta naivna in nestvarna, njune izjave so bolj fraze kot globoko prepričanje. Zavedata se nevarnosti, Andrejko navdajajo večkrat slutnje, a ne storita ničesar, čeprav ju vsi svarijo. (...) Pisateljica ju je obdala z vsemi možnimi pozitivnimi potezami, že na zunaj sta lepa, po vedenju vzorna, prežeta z bratoljubjem, vero, slovenstvom, humanizmom, nedostopna za vsako skušnjavo, čeprav se morata oba trgati iz objema, ona šolskega upravitelja, on snažilke Ančke. Morda so tudi taki ljudje na svetu, vendar so izjema (...)

244 Na drugi strani pa je vrsta popolnoma negativnih oseb. Taka je že An- drejkina sošolka Gigliola, ki jo samo zaradi slovenstva spravi iz zavoda. Tudi Ančka nima nobene pozitivne poteze in je kriva smrti obeh vodilnih oseb. Čas, ki ga zajema roman, je dolga doba, od Andrejkinega rojstva do smrti. Tedaj so se majali temelji sveta in pisateljica je nakazala te izredne dogodke, tako pomembne tudi za njene rojake. Ni se spuščala v podrobnosti, ampak je o vsem le bolj poročala. V tem pogledu je bolje izdelan prvi del, ki sega do Andrejkine mature, ko je bilo življenje mirnejše. V drugem delu ima bralec vtis, da dogodke bolj navaja kakor poustvarja, tudi v ljudi se manj poglablja. Kljub pomanjkljivostim pa je Andrejka zanimiv roman in bo marsikatera družina na Primorskem našla v njem nekaj lastne usode.

Leta 1975 je izšla v redni zbirki Goriške Mohorjeve družbe četrta povest Zore Piščanc Na obalah morja (104 str.). Podpisala se je s psevdonimom Marijana Kanduš. Junakinja te ljubezenske zgodbe je Simona Pertot, uradnica iz Barkovelj, ki je do začetka povesti živela zelo enolično: „Dom, služba, ob nedeljah cerkev in sprehod po barkovljanski obali.“ S sestro Rezido sta živeli sami v lastni hiši na bregu. Nekega dne je odšla na počitnice k teti na otok Cres in že pred ladjo srečala kapitana Nadirja, ki je vozil na progi Reka – Cres. V trenutku sta se vzljubila in ljubezen je trajala cele počitnice, ko je moral Nadir odpluti za 4 do 6 mesecev na Japonsko. Dal ji je zaročni prstan in ji omenil neko japonsko družino z deklico Suzaki iz Osake. Dve leti ga ni bilo nazaj in tudi pisma so izostala, vendar je Simona izvedela, da živi s Suzaki, ki je zgubila starše, in ima z njo otroka. Nezvestoba jo je silno potrla, ker je ostala po sestrini poroki čisto sama. Po dveh letih ji je Nadir poslal svoj dnevnik, v katerem ji je razkril svoje življenje na Japonskem: Suzaki bi bila brez njega umrla, ostal je, imel z njo deklico Maki, po otrokovem rojstvu pa je začela Suzaki bolehati za levkemijo, ker so bili starši ob atomski bombi v Hirošimi. Obrnil se je na misijonarja Vladimirja (Kosa), ki je Suzaki in otroka krstil in ju poročil. Preden je Suzaki umrla, ji je povedal vse o Simoni in žena mu je naročila: „Reci ji, naj bo dobra mamica najinemu otroku. Iz nebes jo bom blagoslavljala.“ Simona mu je odpustila, vrnil se je k njej, dobil službo na Reki na starem mestu, na velikonočni ponedeljek sta se poročila v barkovljanski cerkvi. Zgodba je ljubezenska, idilično idealizirana, ljubezen na prvi pogled, ki se iz „male pustolovščine“, kakor jo v začetku imenuje Simona, spremeni v resno zadevo. Za Simono je „vsaka ljubezen odsev božje ljubezni ... Moža ni

245 mogoče zamenjati, a tudi fanta ne, če je ljubezen prava ... ljubezen je močnej- ša kot smrt. Smrt bo prešla, ljubezen pa bo ostala.“ Simona je vzorno dekle, ki zelo resno gleda na vsa vprašanja življenja. Ve, „kaj je dobro, in slutim, kaj je slabo. Oba bova morala skozi viharje, da si zasluživa miren pristan.“ Pogosto jo spreletavajo slutnje, da njeno življenje ne bo lahko z Nadirjem, toda že prvič na ladji „je sprejela nase vse, kar ji je Bog namenil ob srečanju z Nadirjem“. Zato je tudi Nadirjeva nezvestoba ne zlomi in mu brez težave odpusti, češ: „Oba sva po trpljenju dozorela v moža in ženo. Ob tebi se ne bojim težav, kajti vse premore tisti, ki ljubi.“ Vendar pa je pisateljica le malo utemeljila njegovo združitev s Suzaki, zapustitev ladje in Simone. Vse njegovo življenje in ravnanje na Japonskem je podano z njegovim dnevnikom, v katerem se opravičuje in zvrača krivdo na usodo, „na trenutek šibkosti, ki ga je narekovalo zgolj usmiljenje in nikdar ne ljubezen“. V to zgodbo je vpletla pisateljica še nekaj zares živih oseb, v prvi vrsti teto Ivano in starega mornarja botra Šimna s Cresa, sestro Rezido in šest franco- skih prijateljev s Cresa. Njihovo smrtno nevarnost ob razburkanem morju je podala dramatično napeto in prepričljivo. Pripovedovanje je živahno in tekoče, posejano z opisi kraške narave in morja. Morje ji je tudi simbol, kar potrjujejo tudi sklepne besede povesti: „... in večno šume valovi ob obalah morja. Šepečejo o skrivnosti ljubezni in življenja, hrumijo skozi viharje nemira in bolesti, umirjeni se spet povračajo in pojo pesem o dobroti in odpuščanju, o ljubezni, ki je močnejša kot smrt, lepša in svetlejša kot biser na morskem dnu ... Ljubezen, ki nikdar ne mine.“

Kot peta povest pisateljice Zore Piščanc je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi Pastirica Urška. Pod naslovom stoji: Ob 440-letnici prikazanja Ma- tere božje na Sveti gori. Gorica 1979, str. 224. Doslej je prikazovala Piščančeva sodobno življenje, dobo fašizma, vojno in povojne razmere, kar je več ali manj sama doživljala in opazovala, seveda z vso pisateljsko svobodo ustvarjalne domišljije. V Pastirici Urški pa je posegla v zgodovino in prikazala, zakaj in kako je nastala božjepotna cerkev Matere božje na Skalnici ali Sveti gori pri Gorici. Kot poudarja že naslov, je v ospredju pastirica Urška Ferligoj iz Grgarja, kateri se je na prvo pobinkoštno soboto v juniju 1539 prikazala Marija in ji naročila: „Reci ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.“ Urška Ferligoj je zgodovinska oseba, čeprav ne poznamo ne letnice njenega rojstva ne smrti, ker je župni arhiv v Solkanu zgorel okr. 1600. Vendar pa je toliko zgodovinarjev pisalo o njej, o Marijinem prikazanju, o njenem delu

246 za zidavo cerkve, o njenem trikratnem čudežnem rešenju iz ječe, da ne moremo dvomiti o njenem življenju. Pisateljica je preštudirala vrsto zgodovinskih del, ki jih navaja na koncu knjige. Središčna oseba je torej Urška, bolehno 12-letno dekletce, ki pa je po naravi bistra, vztrajna in obiskuje šolo vikarja Luke v Solkanu. Po Marijinem prikazanju ji postane njeno naročilo življenjsko vodilo in neustrašno in neutrudno hodi od vasi do vasi in nagovarja ljudi, da se lotijo zidave cerkve. Nobena stvar je ne ustavi, ječa in rešitev iz nje v ljudeh še bolj potrdita vero vanjo. Tudi ljudje, ki jih reši iz ječe, so njeni glasniki. Verjeli ji niso plemiči, ki so jo trikrat zaprli v ječo. Urška nad tem ni bila razočarana, saj je bila prepričena, da so bile Marijine besede „namenjene preprostemu ljudstvu, trpečim tlačanom v deželi. Ko bi Mati božja govorila plemičem, bi bile njene besede nemara drugačne“. Čeprav so nasprotovale posvetne oblasti in čeprav je bilo težko spraviti ves material na Skalnico, je mojster Gregor iz Ljubljane tako hitro sezidal cerkev, da so jo 12. okt. 1544 posvetili, Urška pa je kmalu nato umrla. Čeprav je Urška tako mlada in preprosta, jo je videnje popolnoma spremenilo: neustrašno hodi po vaseh in govori tako prepričljivo, da ji vsi verjamejo. Sama gre na grad h grofu Strassoldu, pred katerim vsi bežijo, in prosi za tlačane, da bi smeli pomagati pri zidanju cerkve. Ko jo vrže v ječo, se ne prestraši, ampak napove grofu, da ji bo Marija pomagala. Enako se obnaša na drugih gradovih in v Gorici, da prepriča grofa Attemsa in grofico Jadvigo. Pisateljica je obdržala Urško v človeških mejah, ni je idealizirala preko mere, ostala je skromna pastirica, dobra in pridna, vendar z vsemi človeškimi la- stnostmi, kot so strah, skrb, žalost in veselje in bolehnost. Šele Marijino naro- čilo jo spremeni v tem, da ga hoče na vsak način uresničiti. A tudi tedaj ne dela nič takega, kar bi šlo preko njenih človeških moči. Tako je pisateljica ustvarila v Urški resnično in živo deklico, ki je v vseh svojih dejanjih naravna in verjetna. Ob njej je najvidnejši Jan, ki mu je kuga leta 1532 vzela vid. Z Urško sta neločljiva prijatelja, ona so njegove oči, nauči ga brati in pisati, jemlje ga s seboj po vaseh in tudi ob prikazanju je z njo, čeprav Marije ne vidi. In Jan je prvi čudežni ozdravljenec: na Sveti gori nenadoma spregleda. Pisateljica je psihološko lepo prikazala njuno otroško ljubezen. Ko je bil še slep, sta se zmenila, da se ne bosta nikoli ločila. Ko je spregledal, je spoznal: „Njuni poti se bosta ločili. Urška je le božja last in on ji bo na tej poti sledil, nikoli pa ne bo hodil skupno z njo.“ In proti koncu knjige: „Šla sta dalje skozi življenje, skoro roko v roki, blizu in vendar tako daleč, kakor da bi bila med njima deroča, neprehodna reka.“ Jan je že prej želel služiti Kristusu, ko pa je spregledal, je odšel v šole in bo postal duhovnik. Tudi Jan je zelo naraven, nazoren in življenjsko poln.

247 Njuni družini – Urška je Piskova, Jan Tkalčev – sta preprosti kmečki dru- žini, ki jima je kuga pobrala druge otroke, zato sta navezani z vsem srcem na preostala dva. Tkalčev oče Jernej pa je prekupčevalec s platnom, neprestano na poti, večkrat v Ljubljani, kjer se seznani s Trubarjem in njegovo vero. Dolgo omahuje, Trubarju celo obljubi sina, da ga bo izobrazil, ko pa vidi navdušenje ljudi ob zidanju cerkve in vero sina Jana, ki je dobil vid, se otrese Trubarja in njegovih skušnjav. Nazoren je vikar Luka, ki ne skrbi samo za versko življenje svojih ljudi, ampak ustanovi tudi šolo in uči mladino branja in pisanja. Njemu Urška prvič odkrije svoje videnje in duhovnik, ki ne ve, ali gre za čudež ali ne, ji modro odgovori, naj naredi to, „kar ti narekuje srce“. Plemiči so v glavnem taki, kakor si jih predstavlja ljudska domišljija: hudobni, neusmiljeno izterjujejo desetino, ljudi zapirajo v podzemske ječe, ne verjamejo v možnost čudežev, nekateri se oprimejo protestantizma. So pa tudi izjeme, kot Attems, Jadviga idr., ki pomagajo pri zidavi svetišča. Jadvigi je Marija ozdravila sina, zato je poklonila zvonove. Kmetje so siromašni tlačani, brezpravni, vendar že glasno godrnjajo: „Ne, zemlja je tistega, ki jo obdeluje ... Uprli se bomo. Na Tolminskem že močno vre.“ Srčno pa so dobri in verni in takoj pomagajo pri zidanju cerkve. Zgodovinske razmere je podala še s kugo, ki je pomorila 1532. leta veliko ljudi na Goriškem, s protestantizmom, z običaji ob cerkvenih praznikih in z vrsto zgodovinskih osebnosti plemiškega in cerkvenega stanu. Tako je dobo dobro nakazala. Marijino prikazanje je podala tako, kakor poroča legenda o prikazanju na Sv. Višarjah: ovce se zberejo v polkrogu na najvišji strmini in to pritegne Urškino pozornost. Padla je na kolena: „Na skali je v bleščečem oblaku stala čudovito lepa žena z otrokom v naročju.“ Trikratna rešitev iz ječe je podobna rešitvam apostolov iz ječe: ponoči se je ječa razsvetlila, Urška pa je „kot na čudežen ukaz iz onstranstva stopila proti svetlobi. Vse se ji je zdelo tako naravno. Ni se začudila, ko so se pred njo odprla vrata, ko je šla za svetlobo navzgor po stopnicah, nato po dolgem hodniku do vežnih vrat. Tudi ta so se neslišno odprla. Bila je pod oboki na dvorišču. Svetloba je šla pred njo do velikih vhodnih vrat v obzidju. Odprla so se in dvižni most se je rahlo spustil prek jarka. Stekla je čezenj in bila na svobodi.“ Iz tretje ječe jo je rešil Janov angel varuh in tu vzdihne Urška: „Kakor Da- nijela iz levjega žrela si me čudežno rešil, o Gospod!“ Pastirica Urška spada med dobre ljudske povesti.

248 Goriška pisateljica Zora Piščanc je izdala leta 1984 dva romana: Most čez ocean o izseljencih v Ameriko po zadnji vojni (glej M 1984, 139-40) in ro- maniziran življenjepis o sv. Cirilu in Metodu Blagovestnika Slovanov. Ta roman je nastal ob 1100-letnici smrti sv. Metoda, ki je umrl l. 885 v Velehradu na Moravskem. Na delo se je pisateljica temeljito pripravila po virih, ki jih navaja na koncu knjige. Najprej spremlja sv. Cirila od otroških let v Solunu do vseučiliške profesorske službe na visoki šoli v Carigradu. Me- tod je bil cesarski namestnik v slovanski pokrajini ob Strumici, toda zaradi sprememb na cesarskem dvoru se je odpovedal službi in stopil v samostan na gori Olimp v Mali Aziji ter postal menih. Pridružil se mu je še Ciril in pripravljati sta začela slovansko abecedo glagolico in prevode bogoslužnih knjig v slovanski jezik, ki je bil tedaj še skupen. Od takrat sta vedno delala skupaj in se dopolnjevala: Ciril je bil filozofsko in teološko zelo podkovan, globok in pobožen, da so ga vsi imeli za svetnika, toda rahlega zdravja, Metod je bil bolj praktičen, diplomat, neustrašen in trdnega zdravja. Prvič sta se uveljavila pri Hazarih, kjer nista samo zavrnila verskih ugovo- rov in zmot, ampak sta našla tudi ostanke svetega rimskega papeža Klementa, ki je umrl mučeniške smrti. Odnesla sta jih s seboj in pozneje v Rim. S slovansko abecedo in s prevodom bogoslužnih knjig sta bila pripravlje- na, da sta mogla oditi na Moravsko, kamor ju je l. 863 klical knez Rastislav. S seboj sta vzela tudi nekaj učencev, ki sta jih pripravljala za duhovniški poklic, in med njimi so bili Angelarij, Naum, Kliment, Sava in drugi, ki so se pozneje uveljavili v Srbiji in Bolgariji s cirilico in cerkvenoslovansko literaturo. Spotoma so se ustavili v Panoniji pri knezu Koclju in šele po daljšem času odšli na Moravsko. Ker sta sveta brata učila v domačem jeziku, sta imela v obeh deželah velik uspeh, doživela pa sta tudi silno nasprotovanje nemških duhovnikov. Zatožili so ju v Rimu, da učita krivo vero, in morala sta na zagovor. Papež je potrdil slovansko bogoslužje, Ciril je umrl, Metod pa postal panonsko-moravski nadškof. Vrnil se je v Panonijo, ker se je na Moravskem Svetopolk povezal z Nemci in odstranil Rastislava. Ko so se razmere nekoliko uredile, je odšel Metod na Moravsko, toda nemški škofje so ga prijeli in za dve leti in pol zaprli, čeprav je zanj posredoval v Rimu Kocelj. Nemci so uničili Koclja, po Metodovi smrti pa so izgnali njegove učence z Moravske ali jih prodali v su- žnost. Delo svetih bratov je bilo uničeno. Pisateljica se je zgodovinsko verno vživela v razmere v Solunu, v Bizancu, na Herzonu, v Rimu, Panoniji in na Moravskem. Ob svetih bratih nastopa v vseh teh krajih vrsta vodilnih in preprostih ljudi, ki jim je dala pisateljica zunanjo in notranjo podobo, da se gibljejo pred nami kot resnični in živi ljudje.

249 Zgodovinsko dobo je še poživila z Rastislavovimi in Kocljevimi pismi pape- žem in s pismi papežev tema vladarjema, z odlomki tedanjih molitev in na- govorov. Lepo je poustvarila Panonijo s knezom Kocljem in njegovo družino, zadnjo samostojno slovensko državo. Prav tako so dobro podane razmere na Moravskem z Rastislavom, ki bi se bil rad rešil tujega vpliva tudi na verskem področju, a ga je sredi dela izdal nečak Svetopolk. Kljub stalni vojni nevarnosti pa se je krščanstvo uspešno širilo, ker so ljudje duhovnike razumeli. V knjigi živita Ciril in Metod, ki sta bila doslej v znanstvenih delih prikazana dokaj abstraktno, nekako tako kakor na podolžnih bizantinskih mo- zaikih. Pisateljica jima je vdihnila življenje, da se gibljeta, mislita, se veselita uspehov, trpita in obupujeta nad razmerami, a vedno vztrajata in zmagujeta. Vraščena sta v svoj čas, odločno nastopata pred Hazari, pred nemškimi škofi in duhovniki, pogajati se znata s papežem in uveljaviti pravice svojih slovanskih vernikov. Zdi se, da je pisateljici bližji Ciril, ker ga spremlja od veselih otroških let in ga do smrti polno podaja. Prav tako je živ knez Kocelj z družino in dvorom, čeprav navajajo zgodovine o njem samo ime. Tukaj je v najlepših moških letih, dober mož in skrben oče, slovansko gostoljuben, samozavesten in podjeten, odločen branilec svetih bratov, človekoljuben vladar in spreten diplomat, ki se zna pogajati s papežem in doseči slovansko nadškofijo. Njegova država je premajhna, da bi mogel uresničiti svoje velike načrte. Plastični so tudi učenci svetih bratov, posebno Kliment, ki ju spremlja od prvega koraka do smrti. Svetima bratoma zna pomagati, vživljati se v njun duhovni svet, vedno je optimist in vidno se duhovno razvija. Poleg teh je še vrsta večjih in manjših ljudi, ki so prav tako živi in naravni in dajejo knjigi celotnejšo podobo tedanjega življenja. Prikupna je Zvezdan- ka, Cirilova mladostna duhovna ljubezen, ki jo krsti in na koncu pokoplje, ko se je vsa razdala za širjenje vere med makedonskimi Slovani. Knjiga je vsebinsko bogata in polna, napisana stvarno in realistično, brez pretiravanj v dobrem in slabem in v izbranem jeziku.

Goriška pisateljica Zora Piščanc je izdala od leta 1953 sedem leposlovnih knjig, ki jih je zajela iz primorske preteklosti, in sicer: Cvetje v viharju, Dom v tujini, Andrejka, Na obalah morja, Pastirica Urška, Most čez ocean, le roman Blagovestnika Slovanov je iz širše slovanske zgodovine o Cirilu in Metodu. Knjige so izšle razen ene pri Goriški Mohorjevi družbi in pisateljici so prinesle ugled izrazito „primorske“ pisateljice. Tri knjige so ji ponatisnili pri Ognjišču v Kopru (Na obalah morja, Pastirica Urška, Blagovestnika Slovanov).

250 Decembra 1987 je izšla spet pri GMD njena osma knjiga – Pesnik zelene pomladi – s podnapisom: Gorica 1938-1988 – ob 50-letnici bratove nove maše (208 str.). Gre torej za življenjepisno povest o bratu Ladislavu (Ladu) Piščancu, ki je bil duhovnik, pesnik, pevec tenorist, rojen 16. junija 1914 v Barkovljah pri Trstu, kjer je dovršil osnovno šolo, gimnazijo in bogoslovje pa v Gorici, posvečen 11. junija 1938. Najprej je bil kaplan pri Sv. Ignaciju v Gorici, leta 1940 župni upravitelj v Št. Vidu pri Vipavi (Podnanos), od 1941 do 1944 kaplan v Cerknem. Tu so ga partizani z drugimi 13 Cerkljani skrivaj ustrelili 3. februarja 1944, češ da so izdali Nemcem partijsko šolo. Preprosto in kratko življenje, toda duhovno zelo razgibano, bogato, obču- tljivo za vse dobro in lepo, za bližnjega in slovenski narod. Pisateljica ga spremlja od rojstva do smrti, istočasno pa slika čas, kraje in razmere, ki pogojuje- jo vsako življenje. Najprej domačo družino, očeta Rafka, poštnega uradnika, mater Ivano Pipan in štiri sestre: Marico, Martino, Delko in Bernardko (vsa imena so spremenjena, tudi Lado je Simon). Ob družini sta še dva strica žu- pnika: materin brat Tine v Renčah in očetov brat Gabrijel v Klancu. Živeli so v lastni hiši v barkovljanskem bregu, obdelovali vinograd in gre- de in bili zadovoljni. Fašizem je posegel tudi v njihovo družino, saj so očeta 1926 prestavili v Piso, kamor je odšla tudi družina. Tu so se znašli v tujem svetu in pomanjkanju, Marica pa se je poročila z Italijanom. Po očetovi upokojitvi so se naselili v Gorici. Simon je v Malem semenišču v gimnaziji našel nekaj prijateljev, s katerimi je ostal povezan vse življenje. Udeleževal se je živahnega zavodskega kulturnega življenja, se učil violine, klavirja in nemščine, začel pa je tudi zlagati pesmi. Svoje pesniške prvence je pokazal podravnatelju Ivu Juvančiču, ki ga je uvajal v pesniški jezik, slog, ritem, postal pa je tudi njegov duhovni voditelj. Čeprav se je že v osnovni šoli odločil, da bo duhovnik, je moral premagati težke duševne boje: „Glasba, petje, gledališče, pa tudi dekleta, kaj bi tajil, vse me vznemirja, da ni jasne poti pred menoj.“ Tako je po maturi tožil Juvan- čiču, a ta ga je modro vodil, mu odkrival življenje in ga svaril pred dekleti, s katerimi mora biti trd, tudi pozneje kot duhovnik. Vendar z dekleti ni imel resnih težav, edina, ki bi mu bila lahko „nevarna“, je odšla k sestram v Tomaj. V gimnaziji je s prijatelji odkril planine, ki so ga tako pritegnile, da je stalno zahajal nanje, posebno na Višarje. Nova maša je bila pri stricu v Renčah in tu mu je župnik Albin Kjuder drugič napovedal: „Bog ima s teboj svoje na- mene.“ Prvi dve službi v Gorici in Št. Vidu sta bili mirni in polni duhovnega zadovoljstva. Usodno pa je bilo zanj Cerkno, kamor so ga nastavili za kaplana 2. okt. 1941. Bila je vojna, časi težki in nevarni, po italijanski vdaji je bilo

251 Cerkno osvobojeno ozemlje in v kraju razne komande, od januarja 1944 par- tijska šola. Ljudje so se razdelili med verne in neverne, Simon pa je opravljal svojo službo in imel veliko uspeha z mladino. Pri njem sta bila oče in sestra Martina. Pripravil je pesniško zbirko Pesmi zelene pomladi, ki zaradi vojne ni mogla iziti, in pisal dnevnik, poln tesnobe in globokih doživetij. Pesmi je izdala sestra Zora 1950, dnevnik je objavila tržaška Mladika v letih 1978-79. Pred praznikom Kristusa Kralja 1943 so partizani Piščanca z drugimi zaprli in cele noči zasliševali. Dolžili so ga, da je povezan z Brumatom v Gorici, da kujeta zaroto proti njim, da je gosposki človek. Po enem tednu so jih izpustili, dva pa so ustrelili. S kaplanom Slugo sta pripravila v cerkvi uspelo božičnico, toda: „Že na božič so ju na nekem mitingu na bližnji podružnici obsodili na smrt, kar so nato še v Cerknem slovesno odobrili na mitingu teden pred njuno aretacijo. Na tem mitingu so bili navzoči vsi najuglednejši Cerkljani.“ (str. 197) Dne 27. januarja 1944 so Nemci napadli Cerkno in ustrelili 47 tečajnikov partijske šole. Oba kaplana sta bila že v cerkvi, vzela sta sveto olje in sanitetne potrebščine in pomagala umirajočim. Na svečnico ponoči so partizani aretirali oba kaplana in še 13 Cerkljanov. Hoteli so odpeljati tudi Martino, ki pa je bila bolna, namesto nje so vzeli mlado Malko, ki je bila pri njih: „Že ko jo tako braniš, pa pojdi ti namesto nje. Ne bomo dosti zgrešili, če te odpeljemo. Ta hiša je gnezdo samih izdajalcev. Vse vemo, kaj ste skovali; izdali ste nas Nemcem“ (str. 203). Odpeljali so jih nad Cerkno in ponoči ustrelili in vrgli v brezno, le eden se je rešil. Tu še vedno leže in jih niso rehabilitirali, čeprav je Tedenska tribuna 17. septembra 1958 pisala, da so pozneje odkrili in likvidi- rali partizanskega majorja Jerneja Hrastnika, ki da je bil nemški obveščevalec in po vsej verjetnosti kriv za nemški napad. Povest je napisana realistično nazorno, v slogu in načinu kakor prejšnja pisateljičina dela: veliko je razgovorov, ki poživljajo dejanje, a motijo življe- njepisno delo, lepi so opisi krajev in razmer, ki so krščansko plemeniti, čeprav so bili časi bridki. Vse svoje zanimanje je posvetila bratu, ki ga prikazuje z veliko ljubeznijo in prizadetostjo, vendar pa je resnično psihološko prodrla v njegovo notranjost šele v Cerknem, ko se je znašel v življenjskih nevarnostih, ko je slutil in pričakoval nasilno smrt. Njegovo tedanje razpoloženje, vero, upanje, strah, grozo je podala prepričljivo in plastično, pri čemer so ji poma- gale tudi njegove pesmi in odlomki iz dnevnika. V Cerknem je Simon mož na mestu, dušni pastir, ki ne zapusti svoje črede za ceno lastnega življenja. Tukaj je pisateljica res segla v globino in dosegla svoj višek. Vsi ostali nastopajoči so bolj Simonovi spremljevalci kot žive in izrazite osebnosti. Oče je skoraj vedno žalosten in zaskrbljen in s težavo vzdržuje

252 številno družino, nazadnje ga brezvestni najemnik spravi še ob hišo. Mati je vzorna, vedno optimistična in najde rešitev v težavah. Sestre žive v bratovi senci, nobena se ne razvije v samostojno osebnost, čeprav pridno delajo in pomagajo pri vzdrževanju družine, Delka in Bernardka pa nosita vse tedne od maja do novembra 1942 kovčke hrane slovenskim internirancem v Gonars. Oba strica župnika sta dobra in jemljeta Simona na počitnice, a tudi sestre, ki pa pomagajo pri gospodinjstvu. Nekateri sošolci in profesorji nastopajo s pravimi imeni in so taki, kakor jih poznamo iz tedanjega in poznejšega življenja. Razmere, v katerih živi in dela Simon, so podane stvarno, bolj v obrisih kakor v zgodovinski dokumentarnosti. Na zavihku ovitka je Piščančev življenjepis, v knjigi pa njegova fotografija. S to knjigo je Piščančeva postavila dostojen spomenik svojemu nesrečnemu bratu.

(Mladika 1968, str. 121; 1972, str. 156-157; 1977, str. 15; 1979, str. 21-22; 1985, str. 56-57; 1989, str. 18-19 in str. 188) *Zora Piščanc je umrla leta 1989.

253 ZORA SAKSIDA

Rodila se je 1921 v Ljubljani, a živi v Go- rici, kjer je dovršila učiteljišče. Izdala je knjigo pravljic in pripovedk Nageljčki (1946, samoza- ložba) ter dve povesti Tujci povsod (Mladika 1963-65) in dvodelno Mami (Goriška MD, 1965). V prvi povesti je obdelala življenje primorske družine po prvi svetovni vojni. Mož Franc Obrobek je bil policaj, poleg tega sta imela z ženo Anico v Trstu gostilno. Malo pred koncem vojne je mož gostilno prodal, se z ženo preselil v Ljubljano, dobil enako službo in si kupil še hišo z velikim vrtom v ljubljanskem Trnovem. Povest, ki ni zaključena, preneha tistega dne, ko pelje Anica prvič solato na trg, ko postane branjevka. Pisateljica sega z obširnimi spominjanji v mladost obeh zakoncev in tako bogati in dopolnjuje vsakdanje dogajanje, ki je sestavljeno iz samih drobnih skrbi, domotožja in moževe bolestne ljubosumnosti. Lepo in brez težav sta si uredila v Ljubljani življenje, vendar pa moževa robatost Anico grize, da ni zadovoljna in da vedno pogosteje sanja o mladosti in Briških brdih, kjer bi edino mogla biti srečna. Pripovedovanje je zanimivo, na več mestih je oživila nekdanjo Ljubljano celo s pravimi imeni tedanjih prebivalcev, vendar pa so ti opisi in spomini na mladost preobširni za osnovno zgodbo. Večkrat jo popolnoma zatemnijo in potisnejo ob stran. Pisateljica je bolj pazila na snovno zanimivost kakor na umetniško dovršenost in psihološko poglobitev. V povesti Mami je na podoben način opisala življenje osrednje junakinje Bele, ki opusti študij na umetnostni visoki šoli v Florenci ter prevzame gospodinjstvo pri tujih otrocih, ki jim je umrla mati. Vse njeno življenje je posvečeno delu za druge, za plačilo pa prejema razočaranja, vendar pa je po svoje tudi srečna, ker je življenje tako lepo, da ga je vredno živeti. Povest je bolj zgoščena kot prva in tudi ljudje so bolj poglobljeni in polnejši. Kakor je v prvi povesti prikazala Trst in Ljubljano, tako je tukaj oživila Gorico. Obe spadata med dobre ljudske povesti.

254 Poleti 1984 je Zora Saksida izdala v samozaložbi v Gorici mladinske pesmi Sračje gnezdo in jih sama opremila in ilustrirala. Mladinske in otroške pesmi piše že dolga leta in jih priobčuje v Pastirčku. Kot učiteljici ji je otroški svet blizu, pozna otrokove potrebe, njegova zanimanja, dovzetnost za lepo in dobro. Za knjigo je odbrala 76 pesmi in jih posvetila „Vsem svojim nekdanjim učencem na Goriškem in Tržaškem“. Kar 76 mladinskih pesmi je veliko, vendar je otroški svet tako bogat in spremenljiv, da se motivi ne ponavljajo. Najprej opeva nekaj otroških doži- vetij in iger. Simon je izgubil zobček, Matej opazuje deževne kaplje, Mitja igra na klavir, Ivan pa riše „oblak in sonce, / ljudi in hiše, / cvetice in travo“. Mirjam pere srajčke za medvedka, Kristina je pridna in se rada uči, Vesna je deklica in pomlad. Anka je ves teden zaspanka, v nedeljo pa prva vstane za mašo. Junak motokrosa drvi čez drn in strn, da dobi zlato kolajno v pohvalo. Sledijo pesmi o naravi skozi letne čase. Najprej nastopa jesen. Veter potrga z vej jesensko zlato, da bo prostora za zimsko srebro. Jesensko sonce samo pomežikne skozi meglice in se skrije v njih. Jesen je polna vseh mogočih barv, a že so tu prve snežinke, ki prinesejo otrokom novega veselja. V zimski noči se je rodilo božje Dete, otroci so mu mehko postlali, preko njih bo „ljubezni dih / zavel do vseh / božjih otrok“. Na zimo priletijo škorci preko meje in se gostijo s kakiji. Sneženemu možu se smilijo lačni ptički. Zaledeneli potoček ne more veselo skakljati. Tudi zima mora oditi in prvi ozeleni rman, za njim zvonček, ki pogumno kljubuje snegu. Češnje so okrasili beli metulji. V Brdih češnje kmalu dozorijo in kosi in škorci jih zobljejo. Prijetno poučna je pesem Kaj vse je v kruhu. Največ pesmi je posvečenih živalim, ki jih otroci poznajo. Tu so polhi, zajci, jež, podlasica, svizci ali mrmotice, zelena žabica, pikapolonica, striga, dihur, lisica, jazbec, miši, mačka, metulj, kresnica, osliček, kos in petelinček. Živali prikazuje v njihovem svetu, ki je dostikrat trd in neusmiljen, a si znajo s prirojeno prebrisanostjo pomagati in se rešiti iz nevarnosti. Kakor je otroški svet živ, razigran in domiseln, tako so pesmi Zore Saksi- dove vesele, razigrane in polne lepote. Verzi se kar prelivajo, tekoči so in zvoč- ni, da si jih otrok mimogrede zapomni. Jezik je izbran, dostopen otroškemu dojemanju, posejan z lepoto narave in z barvami letnih časov. Pesnica nikjer ne deli naukov, vendar so pesmi vzgojne v tem smislu, da otrok sam ugotovi, kaj je prav in kaj ni, iz pesmi spoznava naravo, predvsem pa celo vrsto živali in njihovih lastnosti. Tudi ilustracije so posrečene.

255 Leta 1986 je Zora Saksida izdala v Gorici v samozaložbi zbirko pesmi Bela tapiserija. Posvetila jo je „Mami in nečaku ob desetletnici njune smrti“. V knjigi je 40 pesmi in so razdeljene v štiri cikle z značilnimi naslovi: Za- dnje stopinje, Molitev, Razpredene niti in Retrospektiva. Že v prvi pesmi si želi sonca kot pomladansko cvetje: „Še bolj: / sivim, / za smrt / zorim.“ Osrednja misel vsega cikla je staranje, minevanje, hlad, osamljenost, v njenem srcu so ledene rože, ki „cveto, / a ne diše“. Ne more več korakati s časom. Same ugotovitve, ki jih ni mogoče spremeniti, zapete prizadeto, pretresljivo. Čeprav ji je hudo po nekdanjih časih, ne joka, samo spominja se jih, saj je tudi v spominih toliko lepega. In še končno spoznanje: „Srce ustvarjeno / zato je, / da skoz življenje / hodi v dvoje.“ V pesmih prevladujejo sneg, smrt, mrak, noč, praznina, ledene rože. Drugi cikel ima sicer naslov Molitev, vendar ne gre za običajne molitve in prošnje, ampak za nekaka tiha hrepenenja po Bogu, po nadnaravni luči. Le- pota v naravi ji govori o Bogu, sneg olepša steze do Boga, v meglenem mestu za mrežo temnih misli „tudi mene SONCE čaka“. Tretji cikel je najobsežnejši, v pesmih izpoveduje spoznanja o sodobnem življenju, ki je trdo, neusmiljeno, brez srca, „življenje vihti svoj ostri bič“. Povsod vlada nemir, posekali so drevored in zgradili cesto, po kateri drvi smrt. Luna gleda pod sabo vedno isto dogajanje, tudi leta 4000 bo človek tak kot danes, „perfidnejši kot vrag“. Vmes pa trpke osebne izpovedi o samoti, ki jo neprestano spremlja, življenje ji je razcefralo sanje, podobni smo kapljam, „kaplja v morje / zgine, nas v večnost / smrt odnese“. In še nekaj naukov: Ko ti sije sonce, prižgi lučko tudi drugim; od misli do dejanj je varen most – modrost; potrudi se, da dan ne mine zaman. Tudi v teh pesmih je veliko mračnih barv, a tudi dosti slik iz narave, ki dopolnjujejo in pojasnjujejo spoznanja in izpovedi. V zadnji cikel je zajela spomine na mladost, ko je „s srečo nevede / vštric hodila“. V mladosti je bilo vse lepo in enkratno, v družini je bila srečna, Lju- bljana z okolico je bila njen otroški svet. Vsak spomin na te čase ji je „še en cvet v herbarij / mojih rosnih let“, vsaj v spominih si „znova mlad“. Zdaj pa jo starost „za roko vodi / skoz labirint nadlog“. Gre torej za intimistično izpoved, otožno, rahlo in vdano, zraslo v samoti in v jeseni življenja, brez obtoževanja in brez solz. Okrog nje pa je v naravi vse živo in glasno, vendar ne odmaknjeno in tuje, saj najde pesnica srčen stik in pogovor z vsem. Zajela je starost in preko spominov segla v mladost, presko- čila pa je zrela leta, prav tako ni ljubezenskih čustev. Izpoved je preoblikovala

256 razumska refleksija v kratke verze, v katerih so značilne podobe iz narave, ki so pogosto kar nanizane, na koncu pa se iztečejo v kontrast, v pesničino trpko ugotovitev ali spoznanje. Uporablja proste verze, a tudi rimo in vrsto pesniških figur. Prevladujejo samostalniki, ki dajejo poudarek pesničinim mislim. Izpovedi so podane v izbranem pesniškem jeziku in ekspresionističnem slogu. Ustvarila je nekaj svežih primer: „Ko dan, / truden / od dolge poti, / za vzglavje / si polaga mrak ...“, „Trave, / veter v harfo / jih spreminja.“ Med cikle je narisala štiri značilne in nežne risbe. Saksidova se dostojno uvršča v krog slovenskih pesnic novejše dobe.

Leta 1987 je izšla v Gorici tretja pesniška zbirka Zore Saksida pod naslovom Ugašajoča sonca. Izdala jo je revija Pastirček, založilo pa Katoliško tiskovno društvo. Posvetila jo je „Vsem oropanim lepot življenja“. Zbirko je sama opremila, v njej je 36 pesmi v dveh ciklih, ki se vsebinsko popolnoma razlikujeta. Prvi del (22 pesmi) je vsaj za slovenske razmere nenavaden in vsebinsko nov. Pesnico je pretreslo dejstvo, da je dandanes življenje izgubilo vrednost, dragocenost, pomen, da se kar vrstijo samomori v različnih oblikah in v vseh življenjskih dobah, uboji komaj rojenih otrok in odraslih, splavi, nasilstva in posilstva, ugrabitve brez vrnitev. Vse to se ponavlja dan za dnem, postalo je del vsakdanjega življenja, tako da so ljudje otopeli, kot da se jih sploh ne tiče. Ko posiljuje moški dekle ob belem dnevu na prometni ulici sredi Pariza, pravi pesnica: „Prizoru sledi / več parov oči / kot filmu / v kinodvorani. / Zaman mladenka / kliče na pomoč.“ Zato se v prvi, uvodni pesmi Dragocenost za- čudeno sprašuje: „Človeku življenja ni mar?“ In to v nasprotju z drevesi, ki hitijo „k soncu, v življenje“, čeprav se jim v krošnje zaganja vihar. Pesnica je izbrala 21 primerov nasilja nad seboj ali drugimi in napisala prav toliko trpkih pesmi. Če bi strnili vsebino vsake pesmi v en stavek, bi dobili naslov iz časopisov, kjer je našla pesnica snov za svoje pesmi, kolikor je ni doživela v bližnji okolici: 13-letni dijak se je obesil na okensko kljuko zaradi negativne ocene; oče je hotel posiliti hčerko, ko se mu je uprla, jo je ubil z nožem in sekiro; v kraju Giussano zvoni don Agostino z navčkom vsak torek, ko morijo zdravniki nerojene otroke; in tako skozi vse pesmi. Tragična in pretresljiva vsebina, nič pesniškega ni v njej, vendar pa jo je znala Saksidova zaviti v pesniško govorico, jo obdati s primerami iz narave, z orisi domačih razmer nesrečnikov, z dramatičnim podajanjem, s pesniškimi

257 figurami, z začudenjem, vprašanji. Nekatere pesmi so pesniško prepričljive in doživete, umetniško močne, druge so bolj opisne, krajše, nekaka gola kronika. Za primer pesem Okno:

„Ključ: Po njem oko z njim odpira riše mraz pogled v sinjino. cvetje, pejsaže, mlade, stare Skozenj obraze. lije srce svojo dobro Študentka medicine vsebino. trešči skozenj svoje komaj rojeno Nanj dete. tipka dež Na tlaku obleži zgodbe, kupček mesa, kakor jih kosti.“ srce želi.

Nič glasnega obsojanja in moraliziranja, ampak premišljena odmaknje- nost in stvarno podajanje, čeprav čutimo pesničino srčno prizadetost. Do- godki sami po sebi so tako grozotni, da ne potrebujejo še besedne obsodbe. Drugi del ima naslov Prebliski in tu so izpovedne, refleksivne, religiozne in sodobne pesmi. V njih poje Saksidova o sebi in svojih spoznanjih, o osamelosti, o mladosti, ki piše utopijo o idealih, o nezaupanju v soljudi, o notranjem bogastvu in o spominih, ki so v starosti drobne kresnice. Dotika se tudi uničevanja narave in sodobnega problema najete matere, ki noče dati najemnici otroka. Edina stalnica v teh zmedenih dneh ji je „moja vera. / Bog, / stalnica si ti.“ Na zemlji ni studenca čudežne vode, ki bi sprala napake in napojila žejne dni: „Le On jo razliva / s križa in ran, tiho, vabeče - / in čaka.“ Te pesmi so v pristni obliki in verzih, besede so izbrane in prepredene s primerami in pesniškimi figurami. Celotna zbirka preseneča po vsebini, po obliki in izpovednosti pa je na višini, ki jo je Saksidova dosegla v prejšnji zbirki.

(Mladika 1968, str. 141; 1985, str. 17-18; 1987, str. 37 in str. 160-161) *Zora Saksida je umrla leta 2012.

258 MILAN BEKAR - BRŠLJANSKI

Rodil se je 1897 v Voloski pri Opatiji, do- vršil gimnazijo v Ljubljani, univerzo v Padovi, poučeval v Trstu, Poreču, Miljah in Tolminu, po drugi svetovni vojni pa slovenščino na slovenski gimnaziji v Gorici, kjer je umrl 1966. Bekar je napisal ogromno pesmi in z njimi je sodeloval v skoro vseh slovenskih listih in revijah, ni pa prišel do samostojne pesniške zbirke. Zato je njegovo delo težko pregledno in še neocenjeno. Mati božja v Obršljanu mu je navdihnila nešteto Marijinih pesmi in po tej cerkvi je prevzel tudi psevdonim Bršljanski, češ: „Gospa, jaz pevec tvoj sem v bednem tem stoletju! / Škržat, ki poje v borih, v soncu in poletju.“ Drugi pesniški navdih mu je nudil Kras, za katerega lepoto je bil ves zavzet. Prav v kraških pesmih je našel Bekar svoj lastni izraz bolj kakor kjer koli drugod. Za primer naj služi Kras žari: „Pozimi Kras žari srebrno sivo / in sonce z zlatim sijem ljubi drago, / kjer mah zelen je, potok zmrzel z žago, / kjer vrana črna gre na pusto njivo. / A v jutru v rdečih kepah zmrzla slana / iskriš se in oranžnega fazana / v borovju vidiš plavo plahutati. / V pepelu išče zubljev stara mati.“ Višek je dosegel leta 1939 v Domu in svetu, kjer sta izšla cikla Kras in Roma (9 pesmi) in Kras in samota (5 pesmi). Tretji navdih mu je dajala topla ljubezen do naroda, kateremu je zapel vrsto spodbudnic, a tudi žalostink. Prepogosto je bil Bekar preveč prigodniški, v zadnjih letih se je ponavljal, vendar pa bi iz njegovega celotnega dela lahko nabrali zbirko pesmi trajne vrednosti.

V Gorici je izšla v grafični in računalniški obdelavi pesniška zbirka pokojnega profesorja in pesnika Milana Bekarja – Bršljanskega, ki jo je izbral in uredil Aldo Rupel. Bekar je zlagal pesmi od univerzitetnih let in pod raznimi psevdonimi sodeloval v vseh tedanjih časopisih, revijah in koledarjih. Napisal je toliko

259 pesmi, da vseh ne bo mogoče prešteti, ker je uporabljal toliko psevdonimov, da jih nihče ni preštudiral. Največ njegovih tiskanih pesmi je preštudirala Ti- ziana Pacor, ki je napisala doktorsko tezo Pesniško sporočilo Milana Bekarja na Fakulteti za tuje jezike in literature na Univerzi v Vidmu v akademskem letu 1981-82. Teza je napisana v slovenščini in šteje 141 strani. Prof. Milan Bekar bi zaslužil, da bi ta teza kje izšla in ga približala njegovim rojakom. Ob dnevu slovenske kulture 1994 sta Zveza slovenskih kulturnih društev in Združenje slovenskih športnih društev v Italiji s sedežem v Gorici izdali knjižico Prijateljici moje pesmi. Neobjavljene pesmi in nekaj proze so našli v zapuščini prosvetarke Jožice Smet. Vsega je 13 pesmi iz povojne dobe, na kar kažeta vsebina in oblika. Pri- jateljica njegove pesmi mu je prinesla brinja, zamaknil se je v domovino, svobode sonce v srca lije. Jutra so vsa zlata, dan poln sonca: „Večeri mili so, že zlato klasje molči, tako devojka dozoreva v ženo, v polju več ne peva, od nje in klasja bolj vsa zlata vas je.“ Pesem je polna kraške narave, brinja, borov, zlatega klasja, sivih gmajn in zelenih polj, nad vsem pa plavajo „mladost, ljubezen, zlati kraški časi“. Tu je ves Bekar, ki je mojstrsko poustvarjal drobne kraške lepote, ki se jih je navzel že v otroških letih. „Sladak večer je zimski na duhtečem Krasu, kjer rožnata živel sem mlada leta.“ Bekar sanja „ep o Gradniku Ivanu“. Namesto epa je napisal igro Oporoka Ivana Gradnika, ki so jo uprizorili na več odrih. V dveh pesmih se spominja padlih partizanov, na partizanski spomenik poklanja lovorov venec in naroča: „a mene na svobodnem Krasu pokopljite“. Opeva Štandrež, kjer „ni zime, do mraka sonce sveti in slavec prepeva vse noči“. Opeva tudi požgani Komen, ki je vstal iz razvalin: „Zdaj v zlatem žitu Komen nov, / prečudežna ta vezenina.“ Zbirko zaključujeta dva slavospeva. Prvi ima naslov: Slovenskemu poetu – Orfeju Goriške Simonu Gregorčiču (Ob 110-letnici rojstva), drugi je Obraz domovine. V prvi slavi Gregorčiča in našteva njegove zasluge za slovenski narod, v drugi opeva domovino in mater. Zbirka ne dodaja novih potez Bekarjevi pesniški podobi. Ker je pesmi malo, ne predstavljajo vseh motivov, ki jih je opeval Bekar v svojem življenju. Rudi Pavšič je v spremni besedi zapisal: „Ob letošnjem Dnevu slovenske kulture smo v uredništvu Glasila želeli izpostaviti osebnost in ustvarjalnost

260 Milana Bekarja, profesorja na slovenskih šolah, pesnika in velikega ljubitelja naše zemlje.“ Namen je brez dvoma vreden vse pohvale, škoda je le, da niso izdali izbora najboljših pesmi, ki jih je sam priobčil po raznih revijah. Tam so nepregledne in težko dostopne, zato jih ljudje ne bodo spoznali in cenili. Spominski članek je napisal v knjižico tudi Marko Waltritsch, ki ga je na kratko označil in zapisal: „Med vsemi šolniki nam je bil najbližji ta, po svoje čudaški možakar, pesnik, bohem, ljubitelj Krasa in borov ter Srečka Kosove- la, navdušen ljubitelj slovenskih pesnic, od Josipine Turnograjske in Pavline Pajkove in seveda do Prešernovega mita, Primicove Julije.“ Knjižica se sklepa z Bekarjevim spominskim zapisom Moji sodobniki in jaz. Na koncu je življenjepis, posnet po Primorskem slovenskem biografskem leksikonu. Knjižica ima 22 strani in je izšla v 500 izvodih.

(Mladika 1968, str. 141-142; 1994, str. 64)

261 ŠTEFAN TONKLI

Rodil se je 1908 v Breginju, maturiral v Lju- bljani in dovršil bogoslovje v Gorici. Leta 1931 je postal duhovnik in služboval v raznih krajih na Primorskem, poučeval pa je tudi v goriškem malem semenišču. Leta 1948 je odšel v Argen- tino, se 1963 vrnil v Gorico in bil od 1964 žu- pnik v Mavhinjah. Umrl je 1987 v Gorici. S pesmimi se je oglasil leta 1927 v Mladiki kot Venceslav Sejavec in ta psevdonim je ohranil do odhoda v Ameriko, ko se je začel pod- pisovati Slavko Srebrnič. Leta 1934 je izdal v Trstu v samozaložbi prvo pesniško zbirko Pe- smi, kateri je sledila v Gorici 1948 druga, Bežni oblaki; obakrat se je podpisal Venceslav Sejavec. Bežni oblaki imajo že v podnaslovu zapisano, da so pesmi nastale v letih 1928 do 1948, ko je njegova ožja domovina doživljala najbolj tragične čase. In odsev teh razmer je očiten tudi v knjigi. Razdeljena je na štiri cikle: V globoki ječi, Krog zemski se sesipa v prah, Vse življenje verno je iskanje, Valovite, o polja – pesmi pa je 47. V uvodu pravi, da so mu bile pesmi „vzdih in jok in spev iz dna srca“. V prvem ciklu slika trpljenje svojih rojakov pod fašizmom: „Zakaj pustiš, o Bog, / da umiramo zaničevani?“ Začenja se V globoki ječi in zaključuje z Vstajenjem, ki je nastala leta 1938: „Vstajenje bo prišlo ...“ Pesmi so krik bolečine, pesnikove tesnobe, osamelosti, molka in obupa. Ta temna podoba se nadaljuje v drugem ciklu, ki opeva medvojne razmere. „Zdaj težak je čas.“ „Vsi maliki so na tleh ...“ „Pekel na svetu smo zgradili, / pregnali milost in Boga.“ „Naš rod je zdaj na Golgoti / na križ razpet - “. Vendar pa se tudi ta oddelek zaključuje optimistično: „... In mi bomo vstali ...“ V tretjem ciklu je šel pesnik vase, v svoje človeške težave in nepopolnosti. „Vse življenje verno je iskanje / pota v božji tihi vrt.“ V Molitvi (5 pesmi) ves razdvojen prosi za milost, za združitev z Njim, da bi bil z Njim ubran, želel bi Njegov „glas skrivnosten čuti“, naj mu bo „ko zlato šumen slap“. Z Bogom sta soseda, zato upa, „da mi nekje podaš roko“. V četrtem ciklu poje o naravi, o materi, ki je ostala sama, o domotožju, saj „sredi sem življenja sam“.

262 Zbirka je nazoren prikaz pesnikove življenjske poti in iskrena izpoved tega, kar je živel in čutil. Pripoved je preprosta, realistično neposredna, zato večkrat premalo pesniška, izbrana. Drži se ustaljene oblike z rimo, kar mu včasih veže polet. V Argentini je Tonkli človeško in pesniško dozorel. Kmalu po prihodu je napisal dva sonetna venca v Prešernovi obliki: Neurejen venec (1950) je posvečen padlim v zadnji vojni, Venec na grob materi z akrostihom Tebi, o draga mati pa umrli materi.

Leta 1969 je izdal v samozaložbi – kot vse ostale knjige – v Gorici pesni- ško knjigo Kaj si, bolečina? Gre za 40 rdečih strani, na katerih je ena sama pesnitev v treh delih. Podpisal se je kot Sfinks. V pesnitvi se sprašuje, kaj je pravzaprav bolečina? Ali je kemična spojina, raztopina, prvina, sestavina, privid in strah, misel žgoča ... Proti koncu prvega dela pa pravi: „Bolečina, ti si plod zorenja ... / vez spomina, / mojih dni vsebina ...“ V drugem delu so vprašanja globlja, segajo v samo bivanje in smisel življe- nja in prihajajo do zaključka: „Bolečina, / si jasnina, / barv ubrana harmonija, / veličastna simfonija ...“ V tretjem delu še naprej razglablja o bolečini, ki je „kruh zemljana, / slednji živi / v zibel dana“, ki spremlja človeka od rojstva do groba, in „ko najvišja si - / si smrt ... / Tisti hip / odpre se vrt – večnosti vzcvete sinjina ...“ Pesnitev je globoka, verzi so izklesani, zgoščeni, navadno se rimajo.

Leta 1976 je izdal v Gorici novo pesniško zbirko Na križpotjih cest stojim in se podpisal Niko Kotnik. Že v naslovu je poudaril osamelost in iskanje poti skozi zmede življenja, naslov sam pa je vzel iz prve pesmi, kjer pravi: „Na križpotjih cest stojim / in signalov luč lovim, / da uganem cilj in smer, / v varno zatočišče tir - / ali kot megla in dim / se v brezbrežje razgubim ...“ Sprašuje se, kaj je pravzaprav človek, ali samo eno izmed tisočerih bitij, sin hipa, blisk v temo, odgovor pa je, da je človek poklican „v luč, v zavest, / v poraz in hrepenenje, / si utira gaz v življenje, / žge ga opoj, bolest“. Toda če ni večen, je preklet, a če hoče najti mir, naj se zapre „v tihi hram srca“. Pozabil je na svojo dušo, se potopil „v trušč in blesk sveta“, duša pa se je „vtopila v mrtvi, motni in brezglasni mrak“. Po teh razmišljanjih in izpovedih se pesnik zazre v naravo in se sprašuje, kdaj mu je drevo dražje, ko cvete in dehti ali ko se šibi v plodovih. Odgovor

263 je, da v jeseni: „Zdaj vse v zlatu goriš, / v dno srca me boliš - / joj, zdaj umira, drevo ...“ Ob dežju, zeleneči senožeti in svetlih kamnih v strugi je spoznal, „da družina smo / jaz in trava ena“. V jeseni se želi pesnik razpršiti v veter „ko listi kostanja, / življenje bo sanja / in barv melodija / naj dušo opija“. Zdaj ve, da je bilo življenje „svetla, zlata kaplja“. Čeprav mu bodo svetile na pot zvezde, ga bo rešil muk „šele večni dan“. Na srebrnem rogu lune „vrag ubira mehke strune“, duša pa drhti „na obodu sveta“. Sledi kratek ciklus pesmi o Noemi, o kateri poje, da bi moral ljubiti njeno dušo in ji pomagati na vrh gore, pa ga priteguje njeno telo, njena pesem ga uničuje. Vendar ne išče njenega telesa, ampak čudovito zarjo, „ki iz oči skrivnostno sije“. Njena duša išče srečo in lepoto, našla jo bo šele „v jasnih ognjih večnosti“. Naj ne misli nanj, rajši naj moli zanj, ko bo umrl. Bolan je in spet se sprašuje, kaj je življenje. Pesem mu je zatrl mestni hrup. Kot se vzpenja drevo iz korenin in zemlje, tako hoče njegovo srce iz dna blo- denj k Bogu. „V neznano smer / samoten grem - / kje najdem dver / in prag k ljudem?“ Ne ve, kam bo po smrti prišel, „in groza negotovosti raztaplja me v beden atom“. Bliža se konec: „Že telo ko list bledi, / smrt ga z vlažnih tal pobira - / duša svobodno razstira / krila proti večnosti.“ Zbirka je vsebinsko bogata in mnogovrstna, v njej čutimo tesnobo in osamelost sodobnega človeka, ki se potaplja v mestni hrup in blesk, vendar ne najde stika s sočlovekom in ne duševnega miru. Na drugi strani mu leta na- povedujejo konec romanja, pred njim se odpira negotovost in strah pred poslednjo skrivnostjo. Ta življenjska stiska je pretresljiva, zelo sodobna, vendar jo blaži misel na Boga in večnost. Pesnik je tako tesno povezan z naravo, da se čuti z njo eno, njena spreminjajoča se lepota ga opaja, čim bolj mu potekajo leta, tem bolj jo razume in občuti. Zunanja podoba pesmi je klasična, realistična, sveža in sočna, jezik izbran in izbrušen, verzi tekoči, skoraj vedno rimani. V zbirki sta tudi dva soneta, pesem Drevo pa se bere od spodaj navzgor in ima obliko nekake čaše. Čeprav zbirka ni moderna v današnjem smislu besede, je vsebinsko polna, mnogo povedna, topla in bogata človečanskih čustev, barv in naravnih lepot. Ob zbirki je dobil Tonkli literarno nagrado Vstajenje 1976 za življenjsko delo.

Goriški rojak Štefan Tonkli je izdal 1978 v Gorici novo pesniško zbirko pod psevdonimom Slavko Srebrnič: Argentinsko slovenski odmevi (64 strani, 34 pesniških naslovov). Vsaki Tonklijevi zbirki daje pečat obdobje iz pesnikovega razgibanega ži- vljenja, zadnji bivanje v Argentini. Tonkli se je takoj vključil v argentinsko

264 slovensko kulturno življenje, nova zemlja mu je dala novih pesmi in z njimi je začel zalagati predvsem Zbornik Svobodne Slovenije iz Buenos Airesa, kjer jih je v letih 1950-63 priobčil pod psevdonimom Slavko Srebrnič 28, med njimi sonetni venec mrtvi materi. Iz Zbornika jih je vzel že za predzadnjo zbirko 7, za zadnjo pa 15. Že v prvi pesmi poje o novi domovini: „Zdaj sem tu doma, / kjer je skrajni jug, / oceana dva / pljuskata ob breg, / brez meja ravan, / velik, jasen dan ...“ V novem svetu se je prebudil „ iz groznih, blodnih sanj“, ki jih je povzročila zadnja vojna, rešil se je iz potokov krvi, iz ognja, ran, iz ječ, zato bo poromal na največjo argentinsko božjo pot: „Poromal bom na božjo pot, / k Mariji pojdem tja v Lujan, / za milost čudežnih dobrot / vsaj pesem dam ji, cvet izbran.“ Z izseljenci prosi Boga, naj ne odmakne svojih rok, ko gradijo nove domove. Tudi on si bo zgradil belo hišico, v njej bo Svetogorska Mati, prijateljem pa bo dal pridelke novega sveta. Ko se je tako udomačil v novem svetu, se je zastrmel v Panamericano, cesto, ki bo povezovala vse tri Amerike, in zapel ji je himno, himno svobodnim ljudem, ki bodo drveli po njej, se zbližali in gospodarsko dvignili. Drugo himno je zapel Stvarniku, ki je ustvaril mogočne argentinske gore, med katerimi se Aconcagua dotika z belo glavo sinjega neba. Nikjer še ni srečal bliže Večne moči. Ob vraščanju v novo domovino in ob novih spoznanjih pa vidi toliko bede, toliko nesreč, rad bi jim dal svoje srce, a se zaveda, kako je nepopoln. Podoben je odkrhnjenemu listu z drevesa, hrepeni po dobrem in lepem, a če bi hotel to doseči, bi se moral vsak dan pribijati na križ. Pesmi se spremenijo v molitev, hodi po cesti, da „morda srečam Tebe“, da v njem vžge „dan kristalen“. Pogosto se ga polašča misel na smrt. Umrl bo v jeseni, v tujini, pogrebni spev bo „šum Ria de la Plata in pampski veter v vejah evkalipta“. Ob vsem tem pa roma misel v staro domovino, po kateri mu srce krvavi, obiskuje sle- pega očeta in materino gomilo. Himna je Božična noč 1961, ki jo doživi na morju, sam, nesrečen, a poln spominov na sveto noč doma. V novi pesniški zbirki je Tonkli prikazal novo deželo, nove razmere in ljudi, vraščanje Slovencev v ta svet, v drugem delu zbirke pa je prevladalo domotožje, osebna izpoved in spomin na umrlo mater. Zato je v prvem delu bolj nov, svež in aktualen, česar ne vidimo pri naših argentinskih ustvarjal- cih, ki še vedno zajemajo iz spominov na staro domovino. Tonkli ima oko za prostrano pampo, mogočne Ande in mednarodno velemesto Buenos Aires, posluh pa ima tudi za revščino in vsakdanjo stisko sodobnega človeka. Sonetni venec je mojstrsko zgrajen po Prešernovem vzorcu. Pesnik je snov spretno porazdelil in prikazal tudi razmere v mladosti, ko je bilo prepovedano

265 slovensko peti. Prav tako brezbrižnost Amerike, kjer je med milijoni ljudi sam s svojo bolečino. Pesmi so zapete v realističnem slogu, vendar je jezik izbran in prepreden z izvirnimi primerami. Oblika pesmi je svobodna, vedno pa uporablja kitice, pogosto rimo in druge pesniške figure. Pri srcu mu je sonet, tudi moderniziran.

Štefan Tonkli je izdal septembra 1979 v Gorici novo pesniško zbirko. Na- slov ji je: Bodi črka srčna kri, podpisal pa se je Venceslav Sejavec. Knjiga obsega 30 pesniških naslovov, pesmi pa je 31. V novi zbirki so stare in nove pesmi, miselne, čustvene in religiozne, segajo od pesnikove ožje domovine do Argentine, kjer je živel in deloval po vojni več let, v njih je slovenska pokrajina, Kras, manjšinska bridkost, osebna in splošno človeška stiska. V prvih dveh pesmih govori o svojem pesniškem ustvarjanju. Dve fantastični pesmi pa sta nastali ob ponovnem ameriškem odhodu na Luno in sta polni ekspresionističnega izražanja in apokaliptičnih podob. Ne- koliko podobna jima je pesem XX. vek, kjer pravi, da si človek osvaja svetove, ne zaveda pa se, kako je majhen, ker v njegovi duši ne odmeva Stvarnikov večnostni spev. Napredek bi moral biti človeku v prid, toda kamor gre, nese svoje napake s seboj. In tudi Medzvezdna mu dokazuje, da se odpirajo člove- štvu vedno novi svetovi, ki le pričajo: „Kako velik si, Bog.“ V naslednjih pesmih je človekovo iskanje in končno spoznanje: misel se hoče dokopati do zadnje resnice, ne zaveda pa se, da „on, ki stopil je v prebor- no kočo, / je osnova vsega, zadnja klica“. V pesmi Misli začenja vsako izmed petih kitic z verzom: „Misli – ve ne boste umrle.“ Duša bo ostala. Sledijo osebno izpovedne in religiozne, v katerih priznava napake in je srečen, ko stopa On z njim, ko hodi po poti, ki ga „privede pred Dobroto“. Posebno mesto zavzema Črni Kristus, pretresljiv opis Kristusovega umiranja na križu, ko črn od trpljenja „v jasne luči blesku / vpiješ zapuščen k Očetu“. V treh pesmih poje o naravi, o lepoti na Krasu okrog Tomaja po trgatvi, ko so listi pisani, o okuženi naravi in o golem listju v jeseni, ki ga spominja, da gre morda „zadnji tihoti naproti“. V zadnjem delu so priložnostne pesmi. Prodana posest obravnava prodajo zemlje v Brdih, ki jo je med obema vojnama kupovalo Ente Tre Venezie: „Tuje dete se igra med travo, / tuja mati slova mu šepeče / tuja, kaže v sinjo mu daljavo, / v polje, v holme, v gozde zeleneče.“ Slovenska zemlja prehaja v tuje roke, tuje družine se naseljujejo na njej, narava pa si kljub temu „raz-

266 košne plašče plete“. Tri pesmi obravnavajo božično in velikonočno misel. Zadnja pesem je misel na smrt, ki jo primerja sestri (Zadnja sestra): „Kako si dobra, ko se lahno bližaš / in je povsem neslišen tvoj korak, / do postelje samotne se ponižaš - / šele tedaj se čuje glas šibak / in preko čela, lic gre blaga roka / in prsti alabastrni oči / pobožajo – kot mati zna otroka ...“ Zbirka je vsebinsko in miselno bogata, odsev srca, ki ga skrbi in teži lastna in tuja usoda in ki najde uteho v Kristusu. Oblika je klasična: pesmi so razdeljene v kitice, v vseh je rima, veliko pa je tudi pesniških tropov in figur.

Goriški rojak duhovnik Štefan Tonkli je izdal v presledku nekaj mesecev tri pesniške zbirke in tako dosegel deset zbirk. Vse tri so izšle v Gorici, v enaki obliki in opremi, v samozaložbi kot vse prejšnje in s psevdonimom Venceslav Sejavec. Osma zbirka je izšla 1979 in ima naslov Prigodne, 1927-1979. Pesmi so torej nastale v razdobju 52 let, zato je razumljivo, da so oblikovno in umetniško zelo različne. Največ je prigodnic, na kar kaže že naslov, nekaj je religioznih, predvsem o božiču in Veliki noči, dodan je tudi nedovršen sonetni venec. Knjiga se začenja z Judovsko bojno pesmijo, ki je nastala 15. nov. 1927, sredi fašizma. V njej opeva poniževanja in zaničevanja, ki jih morajo prena- šati na Primorskem, toda v svojih srcih že čutijo upor krvi in čakajo na sveti ukaz svojih duš, da se upro:

„da planemo, raztrgamo, razbijemo jeklene si okove okrog nog in rok, v orjaka silnega pod nebes zrastemo in soncu gorkemu poljubimo obraz. Kot Gedeon se bomo utrgali nad vas - temni kot maščevalni bič, ki ga vihti sam Bog.“

Sledijo prigodnice Danilu Ferjančiču, Ladotu Piščancu, Lojzetu Bratužu, Ernestu Bandlju, ki so bili nasilno umorjeni, potem še vrsti drugih: Petru Butkoviču, škofu Vovku, Janezu Erženu, mons. Leopoldu Jurci, Ivanu Trin- ku idr. Izmed teh je morda najuspešnejša Trinku, ki ga primerja sv. bratoma Cirilu in Metodu. Drugi del se začenja z odlomkom sonetnega venca, posvečenega Juliji Cenčič, ki se je rodila v slovensko-nemški družini v Salzburgu, prišla v Ce-

267 lovec in se seznanila s slovenskim svetom. Pesnik ji želi, da bi ob Prešernovih pesmih in Julijinem imenu spoznala „edinstven cvet slovenstva“. Venec je zgrajen po Prešernovem vzoru, vsebina teh osmih sonetov je zelo lirična in rodoljubna, jezik izbran in tekoč. Dva soneta sta posvečena Mariji, sonet Umetnikova molitev je posvečen Tonetu Kralju in njegovim slikam v cerkvi v Pevmi, sonet Ruskemu narodu jim želi „boljše dni in čudežno vstajenje“. Priobčen je tudi Tonklijev prevod ruske pesmi Kraguljčki, ki je nastal 1934. Pesem so zapeli umirajočemu Loj- zetu Bratužu pod oknom bolnišnice v Gorici. Zbirka Prigodne obsega 30 pesniških naslovov in 43 pesmi, od teh 16 sonetov. Jezik je tak kakor v prejšnjih zbirkah, izbran in riman. Pesniški navdih ni pri vseh pesmih enak, saj se v vsako prigodnico pesnik ni enako vživel.

Deveta Tonklijeva zbirka je izšla prve dni 1980 pod naslovom Nekje studenec žubori na 36 straneh in obsega 32 pesmi. Očitno gre za starejše pesmi, ki so deloma izšle po časnikih in revijah in ki se Tonkliju niso zdele primerne, da jih uvrsti v prejšnje zbirke. Največ pesmi je religioznih. Jedro knjige predstavlja venec 11 pesmi z naslovom Ranjena mladost in z letnico 1928. Tedaj mu je bilo 20 let, pričakoval je vse mogoče kot vsak mlad človek, čakal, da se mu odstre „zavesa tajna / tihe večnosti / in odgrne srcu / sij se / večnega spoznanja“. Pomlad je prišla z ognjenimi plameni, „v zelenju vse diši, kipi“, njemu pa „zre iz oči smrt žalostna“. Njegovo „srce je obupa prepolno, / brez hrepenenja in nad“. Pesnik pa končno premaga to mladostno žalost in v pomladanskem prebujanju in brstenju se tudi v njegovi duši razgori nemir, da ga zaskrbi, kako bo njegova duša prestala „ogenj žgoč“. Pomaga naj mu mati, ki je sicer v neskončnosti, vendar jo čuti, „kako drhtiš otožno iz večnosti“. Svojo bolečino bi rad prelil v pesem in jo zaigral na vio- lino. Potem spet za njegovo dušo „upanje zeleno veje“. V ciklu je veliko mladostnega iskanja, nemira, žalosti in obupa, nekateri odlomki so doživeti in zato prepričljivi in pretresljivi, precej pa je tudi našte- vanja in lepih besed. Kaj vse ga je tako ranilo, ni jasno, najbrž materina smrt. Verzi so sproščeni, svobodni, pogosto brez kitic in rime, kar je skoraj izjema pri Tonkliju. Zbirka Nekje studenec žubori je vsebinsko precej bogata in razgibana, oblikovno pa je neenotna, saj je nastajala nad pol stoletja. Jezik je sicer izbran, vendar malo oseben in brez izvirnih pesniških figur. Ponekod prehajajo verzi v prozo, ker je pesnik bolj gledal na idejo kakor na izraz.

268 Deseta Tonklijeva zbirka ima naslov Samotno drevo in je izšla marca 1980 na 32 straneh in prinaša 29 pesmi. V zbirki se pesnik nekako poslavlja od življenja. Črne veje kličejo v mrazu po soncu in življenju, on, „v trpkih mukah, v bolečini preizkušen“, ne more klicati s tako vero, naj zasije dan. Odleteli dnevi so podobni ugaslim zvokom dragocenega klavirja. V tolažbo mu je zavest, da bedi nad njim umrla mati. Vse preveč je grenkosti, njegovo življenje je razbita čaša, ubito zrcalo, glasbilo brez strun, sam pa „trohneča soha“. Ostalo mu je le žalostno srce „z edino uteho v prošnji: Oče naš ...“ Njegovi koraki so vedno tišji, smrt že tke „mojega življenja prt“. Na koncu so tri občutene pesmi o Golgoti, ki je prinesla trojno pomlad: Kristusovo vstajenje, pomlad v naravi in svetlo milost, toda cena za to je bilo trpljenje. Zdaj je kot izmučen popotnik prispel na domača tla, „zdaj Adam se vrača / v spet najdeni raj“. Celo večerni zvonovi mu pojejo pesem „zadnje Tajnosti“. Tonklijeva zbirka Samotno drevo je vsebinsko pretresljiva izpoved člove- ka, ki se mu iztekajo leta, ki se zaveda, da mu „zadnja tkalka – smrt“ že tke mrtvaški prt. Čeprav je smrt tako očitno prisotna, pesmi niso pesimistične, ker jih preveva globoka vera in zaupanje v božje usmiljenje. Oblikovno se je Tonkli držal svoje pesniške tradicije. Skoro vse pesmi so sestavljene iz kitic, ki imajo enako dolge verze in rimo. Zanimivo je, da je ve- čino naslovov vzel iz prvih verzov. V zbirki so tudi trije soneti, vendar nimajo klasične oblike, ki se je je pesnik navadno držal.

Odslej je izdal Tonkli še štiri zbirke, ki so vsebinsko sicer bogate, oblikovno pa ne presegajo prejšnjih. V vseh zbirkah so starejše in novejše pesmi, dosti je priložnostnih, umetniška vrednost pa je skromna. To so: Grmada – kres (1981), Ob 50-letnici smrti goriškega nadškofa msgr. F. B. Sedeja, 28. 11. 1931 – 28. 11. 1981 (1982), Pesmi (1984) in Soneti (1985), ki prinaša kar 197 sonetov.

(Mladika 1969, str. 94; 1972, str. 137-138; 1977, str. 63-64; 1978, str. 161-162; 1979, str. 167; 1980, str. 75-76; 1982, str. 77; 1983, str. 58-59; 1985, str. 139; 1986, str. 38) (PSBL, 16. snopič, str. 28-29)

269 JOSIP KRAVOS

Josip Kravos se je rodil 1909 v Dobravljah na Vipavskem, se izučil za krojača in prišel delat v Trst. Zaradi prosvetnega delovanja in narodne zavednosti je moral med zadnjo vojno v razna pri- silna taborišča, po vojni pa se je preselil z družino v lastni dom k Sv. Ivanu v Trstu. Leta 1972 je prišel do prve knjige, ki jo je izdala Goriška Mo- horjeva družba pod naslovom Kuštrava glava. V uvodu v knjigo pravi Vinko Beličič o njem: „Josip Kravos je po značaju odprt, zgovoren, za- baven in družaben človek. Melanholija in zami- šljenost sta mu tuji. Že v ranem življenju je toliko skusil, da se zna veseliti sveta in da ostaja veder optimist. Njegov prirojeni pogum je bil in je še zdaj kos vsem nevšečnostim“. Kravos sodeluje s svojimi črticami v različnih zamejskih revijah, časopisih in na radiu, snov pa najrajši zajema iz lastnih doživetij doma na Vipavskem in v Trstu. V knjigi je petnajst takih sestavkov, različne dolžine, a tudi različne obdelave, ker so nastali v daljšem časovnem presledku, pri pisanju pa je vpli- valo tudi glasilo, za katero je kak spis namenil. V njih oživlja svojo mladost in tudi poznejša leta v Trstu, poustvarja vaško življenje z revščino časov pred prvo svetovno vojno, z grozotami in preganjanji obeh svetovnih spopadov, prikazuje pa tudi sodobnost v Trstu in Sloveniji. Ob avtorju samem vstajajo domači, prijatelji in znanci, predvsem tisti, ki se zaradi te ali one lastnosti razlikujejo od drugih. Tako je v knjigi Kuštrava glava kos slovenske zgodovine, kakor jo je doživljal avtor sam. Čeprav je v zgodbah veliko tragike, trpljenja in krivic, prevladujejo optimizem, ljudska modrost in vedro razpoloženje. Pisatelja stalno spremlja humor, zato zna vse ostrine življenja nekako ugladiti, če je potrebno, se poslužuje še satire in groteske. Nekatere črtice so napisane tako, da jasno kažejo na Kravosovo pisateljsko nadarjenost. Sem spadajo: Pri svojih ljudeh, Prikrita podoba, Kam bomo pr- šli, če bo šlu taku naprej in še katera. V njih je oživil resnične ljudi, v njihovi majhnosti in veličini, navezane na tradicijo, naj bi jo še tako radi prikrili. Zadnja – Kam bomo pršli – je naravnost pretresljiva, ker kaže, kako se nepo-

270 sredna tržaška okolica spreminja v novo življenje, na zemlji, ki je preživljala rodove Slovencev, rastejo tovarne, prebivalci pa se utapljajo v tujem morju in potrošniški civilizaciji. Kravos uporablja knjižno slovenščino, domačo narečno govorico in sve- toivanski govor, vse skupaj pa zabeli še s tržaško italijanščino in furlanščino. Na splošno je jezik preprost, zajet iz ljudstva, sočen, ker je zabeljen z ljudsko modrostjo, svež in neposreden. Knjigo je lepo ilustriral in opremil slikar Milko Bambič.

Josip Kravos (Dobravlje na Vipavskem 1909 – Trst 1972) je prišel po smrti do druge zbirke zgodb Moje in vaše zgodbe iz let 1931-1945. Izšla je pri ZTT leta 1975 in obsega 149 strani. V knjigi je šest sestavkov, ki v obliki spominov prikazujejo Kravosovo življenje v Trstu, v ječi in konfinaciji. V Spominih starega štempiharja pripoveduje o tajnem in javnem delovanju te družbe mladih narodnjakov, ki so v času fašizma skrbeli za ohranjevanje narodne zavesti. Kravos je opisal nekaj njihovih prireditev, nastopov v skritih gostilnah in izletov, navedel vrsto imen sodelavcev in kraje prireditev, tako ima sestavek zgodovinsko vrednost in dopolnjuje Milana Bolčiča, ki je o tej dobi že več napisal. V naslednjih petih sestavkih govori o vojnih letih, zaporu in konfinaciji. Te zgodbe so: Med vpoklicanimi, Živi in mrtvi, Iz fašističnih zaporov v internacijo, Zadnja internacija in Srečanja v Bariju in povratek domov v Trst. Dne 10. junija 1940 so ga vpoklicali v sanitetni oddelek vojaške bolnišnice v Trstu, kmalu pa so ga poslali v Cagliari na Sardiniji. Od tam so ga 7. sept. odpeljali v Trst, kjer so ga zasliševali in mučili, da bi kaj povedal o svojih prijateljih, za katere se je pripravljal proces. Ko niso mogli ničesar izvleči iz njega in ker je bil preveč oslabel, so ga poslali na otok Tremiti-San Domino v internacijo. Razmere so bile tako slabe, da se je njegovo rahlo zdravje še po- slabšalo, zato so ga premestili v Montecalvo pri Avellinu. Tu se mu je življenje in zdravje izboljšalo: najprej je stanoval v hotelu, potem v manjši hiši in po dveh letih je smela priti k njemu še žena s hčerko. Uredil si je življenje, rodil se mu je sin Marko, marca 1945 pa se je preselil v Bari v oporišče jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske in od tam so ga po končani vojni preko Dalmacije prepeljali v Trst. Kravos je torej v knjigi obdelal pet let svojega najbridkejšega življenja, značilno pa je, da se je ustavljal pri lastnem trpljenju razmeroma malo. Vsa mučenja na tržaški kvesturi je stisnil v nekaj strani, ki pa so zelo učinkovite,

271 npr.: „Privlečejo vrv in mi jo ovijejo pod nosom okoli glave. Dva sta me vlekla kvišku, tretji pa me je začel biti, kamor je padlo. Komisar je kričal: ‘Premalo, premalo, do smrti!’ in še sam pomagal ter mi je potiskal nalivno pero v nosnice. Toda kmalu je bilo vse to daleč od mene, onesvestil sem se in zavedel sem se šele naslednje jutro v svoji samici na pogradu.“ Kljub kratkosti pa je dobro naslikal razmere v ječi, sotrpine, medtem ko ni nobenega mučitelja natančneje označil, kot bi jih hotel predstaviti kot simbol zla samega. Tudi drugod je podal dogodke in ljudi, v internaciji pa je razširil to podobo še na pokrajino. V knjigi zaživi italijanski jug s svojo značilno pokrajino, predvsem pa je pisatelj dobro označil ljudi, ki so bili siromaki, a dobri in ustrežljivi, pobožni in polni praznoverja. Kravos se je znal vživeti v vsake razmere, povsod je znal najti stik z ljudmi, pomagal jim je s svojo spretnostjo in oni njemu. V Montecalvu mu je celo neki premožen kmet ponudil hčer za ženo. Noben drug interniranec ni tako živo in plastično opisal ljudi in razmer kakor Kravos, ki je imel oster posluh za vse, kar ga je obdajalo, in toliko pisateljske nadarjenosti, da je znal prenesti na papir svoje in tuje mišljenje in življenje. Pripoveduje iskreno, ne prikriva svojih slabosti, svojega strahu in trpljenja, prav tako pa slika po resnici italijanske ljudi, med katerimi ni našel zagrizenih režimovcev. Povsod in vedno je zagovarjal svoje demokratično pre- pričanje in tudi to mu je samo množilo ugled in spoštovanje.

(Mladika 1972, str. 58; 1976, str. 42) (PSBL, 8. snopič, str. 192-193)

272 ALBERT MIKLAVEC

Rodil se je leta 1928 v Tomaju, študiral gimnazijo najprej v Malem semenišču v Kopru, nato v Gorici, bogoslovje je dovršil v Trstu. Novo mašo je pel v Ricmanjih 1952, služboval v Bazo- vici in na Katinari, od 1965 kot župnik. Pesni- ti je začel že zgodaj in od ustanovitve Mladike (1957) je bil njen redni sodelavec pod psevdonimom Slavko. In Mladika mu je za Veliko noč 1970 izdala prvo pesniško zbirko z naslovom Prošnja za jutri. Tako je zbirka nekak izbor iz dotedanjega dela in obračun z mladostjo. V zbirki je 42 pesmi, ki jih ločijo jedkanice Marjana Kravosa v tri skupine, vsako skupino pa uvaja še geslo iz Svetega pisma. Prvi del je posvečen rojstni kraški zemlji, kjer so mu v mladosti peli bujni bori, da je zrasel kot pšenični klas. Kmalu pa je spoznal, da se v kraškem kruhu „pretaka kri trpeče kraške zemlje“, ko pa ga dene k ustom, se mu zdi, „da grem k obhajilu“. V te pesmi je zajel Miklavec trpko lepoto kraške zemlje v vseh letnih časih, saj jo pozna do podrobnosti. Vendar ji ne poje slavospevov, ampak jo podaja tako, kakršna je: lepa, toda skromna, kamnita, suha, gola, dobra kot mati, a je treba trdo delati za vsak košček kruha in kozarec vina. Prav v tej enostavnosti je Miklavec izviren, samorasel, daleč od kakega Kosovela ali Beličiča. Miklavec je bolj stvaren, trezen, na zemljo gleda s kmečkimi očmi, vidi lepoto in jo zajema v pesmi, vidi pa tudi težko življenje na tej lepi zemlji. Kakor že omenjena pesnika pa je znal v pesmi vdelati veliko svojih misli, spoznanj, čustev in želja. V drugem delu poje iz sebe o svojem razmerju do Boga. Te pesmi so iskren razgovor z Bogom, dobrim očetom, ki ga kot otroka vodi po ravni poti. Mučijo ga težave in stiske kot vsakega človeka, vendar je njegovo zaupanje v Boga tako trdno, da ga ne zajame niti senca najmanjšega dvoma, iskanja, negotovosti. Pogosto opisuje praznike, ne zaradi narodopisja, ampak zaradi večje povezanosti z Bogom. V tretjem delu se pesnik srečuje s sočlovekom in svetom. Novomašniku, ki si je „utiral pot med trnjem in skalovjem“, naroča, naj „roke sprosti v molitev

273 nad domovjem“. Današnjemu nesrečnemu človeku bi rad nasul „v proseče dlani / praznih življenj / zrnja plodne sreče“. V tem oddelku je Miklavec duhovnik, ki bi rad pomagal svojemu bližnjemu, saj je njegovo srce tako toplo, da bi lahko ogrelo tudi druge. Toda svet je tako razrvan, da brez božje pomoči njegovo delo ne more biti uspešno. Zaveda se, da hlasta svet po „plinastih vrednotah“, ki se razblinjajo kot megla, zato ne more biti srečen, pesnik pa bi rad vsem prinesel „sončen dan“. V štirih pesmih se spominja umrlega očeta, kateremu ni mogel zatisniti oči, zato mu bo ponesel na grob prvih vijolic. Prav tako pa moli za slovenski narod, ker peneči se valovi „čedalje bolj poplavljajo / nam njive in domove / ter vklepajo v okove / odvisnosti naš rod“. V uvodni pesmi Daritev je daroval Bogu vso zbirko, ki jo imenuje „snope rži“. Iz tega razgleda je mogoče spoznati, da je zbirka vsebinsko razgibana, globoka, bogata, zrasla na trdi kraški zemlji, privrela pa iz mehkega duhovniko- vega srca, ki bi rado pomagalo vsem ljudem. V pesnikovem srcu se ne borita „pekel al nebo“, ker je uravnovešen, poln ljubezni do Boga, sočloveka in domače zemlje. Skoraj vse pesmi so oblikovno svobodne, vendar jih je samo 11 brez rime, pet pa je sonetov. Primere so lepe in sveže, največkrat zajete iz narave, dostopne tudi preprostim bralcem.

Leta 1983 je Hranilnica in posojilnica na Opčinah pri Trstu izdala monumentalno knjigo Prgišče Krasa, v katero je urednica Zora Tavčar uvrstila 12 črtic Rafka Dolharja iz knjige Moji kraški sprehodi, novo pesniško zbirko Alberta Miklavca Prgišče Krasa in 49 celostranskih barvnih Dolharjevih fotografij kraške zemlje in folklore. Vse to bogastvo je predstavila v mnogopo- vedni spremni besedi Knjigi na pot. V novi zbirki Prgišče Krasa, ki obsega 25 pesmi, je Miklavec dozorel kot človek in se pesniško izčistil. Kras je ohranil svojo enkratno lepoto v vseh letnih časih, toda pesnik ga je dojel globlje in širše, kakor poje v pesmi Kraška zemlja:

„V kraški zemlji v stezah iskanje videti ves svet: v gmajni trpljenje, v njivah življenje, v borih pesem v ogradah sproščenost, v tolažbo v vinogradih veselje, za trnje, v brinju zdravje, ki bode v srce!“ v skalah kljubovanje,

274 Spomladi so vinogradi, ograde, vrtovi in livade pripravljeni in se ponujajo pomladi. Ptice so se vrnile in bodo zagostolele „po svetnih tratah“. Ob pogledu na kraško pomlad bi tudi pesnik „rad zapel z mladostnim glasom“, rad bi „cvetel v vso to praznoto“, rad bi „brstel z današnjim časom“, rad „bi razdal vso to toploto, / ki me razvnema, in prekril z okrasom / cvetenja vso to pusto, prazno gmoto“. Na Krasu je vsaka dolina njiva in pomlad jo vsak dan zaliva. Pomlad je ogrela tudi pesnikovo bit, duša mu je radostno zapela, „ozelenela so mi hrepenenja“. Pomlad ga vabi k novi rasti, da „bi vzcvetel v duhovnem pomlajenju“, da bi svojo bit še prerasel. Poleti so začeli sadovi dozorevati, tudi pesnikova bit je tako obrodila, „da sočloveku rad svoj sad razdajam“. V vročih poletnih dneh se sonce „kotali / po golih tleh / kot zlata žoga ...“ in se ne upeha na kraški gmajni do predolgega večera. V naravi bi vse želelo živeti, tudi mi bi radi živeli, vendar so naši dnevi šteti. Živimo jih „v dobroti in poštenju, / da bomo preko smrti mogli še živeti“. Kras je zajela jesen in pesnik pomisli na cvet in sad: rad bi bil vreden po- čitka kot Kras. Kakor so trte polne dozorevajočih grozdov in jih že obletavajo ptice, da se naužijejo sladkih plenov, tako se je tudi pesnikovo življenje na- polnilo s sadovi. In spet misel na smrt: rad bi stopil s kraških klancev na topla tla - „za zadnjo pot ... / domov!“ Zima je, toda vsi „pridelki / so še na njivah / mojega življenja“. Če sonce prehitro zaide za obzorje njegovih dni, bo revež, „s prazno malho / bom odhajal / s polne njive / svojega življenja“. Kraški bori pojo zvečer o kraški zemlji, o njeni junaški preteklosti in boli, naokoli pa brnijo mrtvi stroji. Na kraški gmajni je zavladala noč, le kresnice svetijo. Tudi njegovo sonce bo odslej romalo k zatonu, rad bi lovil kresnice duha, da bi bil svetlejši „v poslednjem vzponu“. Iz analize pesmi vidimo, kako je Miklavec vraščen v kraško zemljo, kako mu je pri srcu njena raznolika lepota v vseh letnih časih, ki mu je istočasno simbol življenja, razjedene skale pa „kipi trpljenja“. Ljubi njeno samoto in pije iz globin njenih tolmunov. Ob rasti v naravi je tudi sam dozorel in se duhovno izpopolnil, vendar bi rad še više. Že zdaj pa je tako poln sadov, da vabi sorojake, naj pridejo k njemu in zajemajo iz njega, da ne bodo ostali sadeži neobrani. Pri tem poglabljanju vase je socialen in človečanski, ne pridiga in ne razglaša novih resnic, ampak ponuja ekumensko ljubezen in razumevanje. Čeprav so pesmi kraške in osebno izpovedne, je v njih odsev sodobnega življenja in problemov današnjega časa in ljudi. Predvsem ga boli razkroj družin, praznota sveta brez idealov in Boga, pustošenje narave in vsesplošna odtujenost, po Krasu in okrog njega pa brnijo mrtvi stroji. Pri vsem tem pa se

275 zaveda, kako dnevi tečejo, vendar ga ni strah tega, ker ve, da so naši grobovi odprti „za vstajenje in večno življenje“. Pesmi so se mu rodile „pod tihim nebom duha“, ko je v njegovi duši „rosna tišina“. Napisane so v prostih verzih, pogosto z rimo in svežimi pesni- škimi figurami, ima pa tudi šest klasičnih sonetov. Jezik je poln in sočen, brez nepotrebnih besed in podob, z velikim smislom za pevnost verza, za toplo in neposredno izpovednost. Miklavec je v Prgišču Krasa napravil velik umetni- ški korak v primeri s Prošnjo za jutri.

(Mladika 1972, str. 76-77; 1984, str. 56) (PSBL, 10. snopič, str. 425) *Albert Miklavec je umrl leta 1996.

276 BORIS PANGERC

Boris Pangerc je prišel do samostojne pesni- ške zbirke kot najmlajši tržaški pesnik. Rodil se je leta 1952 v Dolini pri Trstu, maturiral na Znanstvenem liceju France Prešeren v Trstu, diplomiral na Univerzi v Ljubljani. S pesmijo in prozo se je oglašal v Literarnih vajah, od tod je prišel v tržaško Mladiko, sodeloval pa tudi v celjski Novi Mladiki in mariborskem Prostoru in času. Za Veliko noč 1972 mu je tržaška Mladika izdala zbirko Amfora časa (62 strani in 38 pesmi), ki jo je opremil Walter Jerebica, na ovitku pa jo predstavila Zora Tavčar. Zbirka je prečiščen sad dotedanjega Pangerčevega pesniškega ustvarjanja, ubrana na štiri glavne probleme; to so: rodna kraška narava, ljubezen, sodobni življenjski problemi in spomin na pokojno mater, kateri je vsa zbirka posvečena (mater je izgubil, ko je imel komaj štiri leta). Življenje brez matere mu je vtisnilo neizbrisen pečat, vse pesmi preveva neka tiha žalost, povsod vidi samo minevanje, noč, v naravi jesen in propadanje. Vendar pa je ta žalost doživeta, zato nas prepričuje in dokazuje, da je Pangerc resničen pesnik, da zajema iz občutljivega srca in podaja v svežem, toplem pesniškem jeziku. Prvi del je posvečen kraški pokrajini. „Kras mre - / mrejo bresti, macesni / in vonj po senu.“ Dan se je skalil v utripih večera, sredi pomladne noči ihtijo topoli, cvet dremlje sam in zapuščen med praznimi klasi suhe trave, pesnikove kraško lepe sanje je jek odplavil v globino ... V tem ciklu, ki je najdaljši (13 pesmi), so vse značilnosti kraške pokrajine: češmin v cvetju, simfonija barv, borjači, belo kamenje, kraške ograde, vrtače, ciprese, akacije, trudni bori, ptičje petje, dolgolase alge, školjke, potopljene barke, galebi ... Kljub temu zunanjemu bogastvu pa so pesmi spletene iz temnih slik in doživetij, ker je sam in zapuščen in ker so njegove kraško lepe sanje odletele ... Narava odseva le njegovo žalost, zato ne vidi kraškega člove- ka in njegovih problemov. Druga skupina je posvečena ljubezni. Pesnikova duša je bolna, odmaknjena na rob vsega, že tisočkrat prevarana od hinavskih stiskov rok, zato išče v

277 ljubezni odrešenja. Tiho je prišla in izginila, ko je stegnil svojo roko k njeni, je otipal led bolečine, njen zadnji poljub je bil le odjuga pomladnih sanj. Zavrnila je njegov načrt ljubezni in pobegnila v temni gozd. Njen ljubljeni obraz vene v trnju, mavrica njenih krotkih oči odmira, umre. Tudi tukaj prevladujejo žalost, hrepenenje, prošnja, razočaranje in iskanje, zato se zdijo te pesmi manj izrazite, premalo fantovske. V tretjem delu plove srce v blatni strugi obupa k bregovom daljne reke upanja, resnica ga biča s spoznanjem, čas že plete luskinasto mrežo pozabe, drag spomin se potopi v klasje. Zaman išče toplih dlani, očetova povest je zbledela v brezdanji nič, stric je sejal, a ni nič zraslo (Otroška balada – edina igriva pesem). Moli za zaprte Vietnamce. Jedro tega cikla je : „Misli letijo, / podobne / zmaličenim sencam, / proti belemu razpotju / noči.“ Tudi teh osem pesmi se po osnovnem razpoloženju ne loči od prejšnjih, preostaja mu le „upanje“, kakor poje v naslovni Amfori časa. Zadnji del (šest pesmi) je posvečen mrtvi materi. Tu je Pangerc dosegel višek, pesmi so krik otrokovega srca po materi, žalost sirote, ki stoji ob na- grobniku in boža hladni kamen ter si želi, da bi stenj večnosti „kmalu dogorel / med nama - / in takrat / ne boš več / sama“. Močna in prepričljiva sta prvi in zadnji del, ker je tudi izraz svež, izviren, delikaten, svojski. Nekaj primerov iz prvega dela: „Počasi odpeva z dreves simfonija jesenskih barv ... tiho brstijo kraške ograde ... tišina je legla v belo nedolžnost speče akacije ... cvet ziblje nad vodo svojo preteklost ...“ To nabiranje izvirnih primer bi se lahko še nadaljevalo, a že naštete dokazujejo, kako resno jemlje Pangerc pesniško ustvarjanje.

Pesniški zbirki Amfora časa, ki jo je izdal Boris Pangerc še kot dijak, je leta 1975 pridružil knjigo črtic Beg pod Daglo (ZTT, zbirka Leposlovje). V knjigi je devet črtic ali kratkih pripovedi, ki so tesno povezane s pisateljevo ožjo domovino Dolino in tržaškim Bregom. Lahko bi rekli, da je pokrajina nosilec vsega dogajanja, osrednja vez, ki druži posamezne zgodbe in dogajanja, pisateljeva ljubezen in bolečina, simbol vse knjige, vanjo se zateka pred hrupom sodobnega življenja. Že v prvi zgodbi – Jesen v Bregu – jo je podal skoraj z zemljepisno na- tančnostjo: „Za češpljami in češnjami se je med rjavimi paštni in rumenimi lehami visoko v hrib krčila brajda. Po ozkem pasu kamenja in opoke se je više, v ostrem pobočju, zaraščala gmajna; od tam se je utrinjal potok, ki je v polo- žnem loku obšel vas in se pri podrtem Pilu sredi polja zlival v Glinščico ...“ Ali

278 opis jeseni v Bregu: „Breg začne spreminjati svoje lice nepričakovano. Nekega jutra, ko ga sonce odvije iz meglene koprene, se pokaže komaj za spoznanje orumenel. V nekaj dneh se škrlatni jeziki v žarečih odtenkih razlijejo čez Glinščico nad Boljunec, se preko Drevjice in Hribence oklenejo Boršta, nato se pa v opečnato rjavih lisah razkošno razpredejo čez ricmanjske pašnike.“ In še smrt v naravi je lepša: „Trinožnik pod njim se je zamajal in se prevrnil v visoko, še nepokošeno travo. Iz šipkovega grma so vzleteli ptiči. Splašena taščica je bilo poslednje, kar je zaplahutalo mimo Sevčevih oči, ko so zadnjič objemale ogrado. Preden jih je zagrnila tema, je še videl, kako se je živalca plaho vrnila in zakrilila med trte njegovega vinograda. Potem se je sonce zlilo v ravno črto z obzorjem in rdeče obarvalo odhajajoči dan.“ Naravo je podal Pangerc z vso ljubeznijo človeka, ki se je na njej rodil in jo zna ceniti s srcem človeka, ki pozna njeno gospodarsko in narodno vrednost. Toliko rodov je prehranila, zdaj jo mladi zapuščajo in bežijo v mesto, tovarne pa se širijo po njivah in travnikih in uničujejo vse, kar so kmečke roke z ljubeznijo in žulji uredile. Zato sta že prvi dve zgodbi posvečeni propadanju kmečkih posestev in zemlje. V Jeseni v Bregu so Tomažu vzeli skoraj vso zemljo za tovarne, v Trinožniku na vrzeli pa prikazuje Sevča, ki je vse ži- vljenje dokupoval zemljo, toda oba sinova sta mu ušla v mesto in oče je umrl sredi travnika, ki ga je tako ljubil. Močvirnat travnik Martinjevec je pogubil kmeta Tineta, medtem ko je v črtici Moški črnikaste polti Vane moral najeti Srba, da mu pomaga pri delu v vinogradu. Stricu je avtor posvetil naslovno črtico Beg pod Daglo; v njej je opisal stričevo vsakdanje delo, stiskanje oljk v torkli, njegovo smrt in svojo žalost ob tej izgubi. Zadnji Kacun je zgodba o kmetu, ki mu zboli kobila in tako teče po živinozdravnika, da ob povratku od utrujenosti umrje ob poti. Zunaj tega vaškega okvira sta črtici V senci Ko- loseja, kjer prikazuje Rada, kako doštudira v Rimu telesno vzgojo, ter Deček in pes, ki je balada o dečku in izgubljeni materi ter se konča z nasilno smrtjo obeh. Končno prikazuje v Ljubezni v Bregu idilično ljubezen med drevesi v Bregu v poletni noči. Pangerc opisuje torej kmečko življenje v Dolini in okolici, delo in težave preteklih in sedanjih dni, pri tem pa oživlja veliko ustreznih narečnih izrazov, da se tem bolj poglobi v bistvo stvari. To življenje in delo je na zunaj enolično in skromno, toda avtor ga zna čustveno razgibati in mu vtisniti pečat svoje ljubezni in srčne navezanosti. To daje črticam poetični navdih, ki ga še po- večujejo lirični opisi narave v vseh letnih časih. Boli ga bežanje iz kmečkega sveta in narave, ker spodkopuje narodno samozavest in zdravo, duševno in telesno življenje, toplo domačnost, kmečke tradicije in življenjske navade.

279 Avtorju se pozna, da je pesnik, ker je njegovo pripovedovanje slikovito, polno lepih primer in prispodob iz vidnega sveta, liričnih vložkov ter drobnih slik in dogodkov, kar vse skupaj sestavlja zaokrožene celote. Spremno besedo v knjigo je napisala dr. Helga Glušič.

Tržaški pesnik Boris Pangerc je prišel leta 1981 do svoje tretje zbirke. Po pesmih Amfora časa in črticah Beg pod Daglo je izšla v Castelnuovo Magra (La Spezia) njegova dvojezična pesniška zbirka In legla je tišina – E scese il silenzio. Ta kraj je spoznal leta 1977, ko je za božič nastopil z vokalnim ansamblom Ancilla Vocis. Zaradi tega prijateljstva je prišlo do dvojezične zbirke, ki prinaša na 104 straneh 36 pesmi. Skoraj polovico jih je vzel iz Amfore časa, in sicer o kraški pokrajini, o ljubezni in o težavah sodobnega življenja. Novih pesmi je 20 in jih je razdelil v tri oddelke. V prvem z naslovom Trenutek je samo ena pesem (Hip), ki je nekako geslo in oznaka pesnika samega: Sem kakor voda spenjene obale, zgoščen v siloviti udarnosti bučečega vala. Padam - in razlomljen med tisoč čermi se spet stekam po produ v sinji lijak. Drugi oddelek ima naslov Vsečez tišina in tukaj je jedro zbirke. Prve pesmi govorijo o njegovi ožji domovini in o problemih, ki tarejo njegove ljudi. Indu- strializacija je „ubila sadovnjake“, ognjeni dež škropi peščene rože, breg tenko govori, iz „savane / jesenskega srca / brnijo klici oljk“. V pesmi Tujec ob naših njivah toži po poljih, grmih „moje mladosti“, po pašnikih, ki so jih spremenili v tovarne in naftovode in obdali z mrkimi mrežami. In za „cementnimi ogradami / zori naš davek Bližnjemu vzhodu“. Mehko je doma, poje v pesmi s tem naslovom, ki je polna nežnosti in toplote, sestavljena iz listja, brajd, vrbja, grozdja in mehke domačije. Plastično je naslikal Dolino v pesmi Moja vas. V dveh pesmih poje o izginuli ljubezni, opeva plesalko, lepoto noči, večer- ni molk, brezvetrje na morju, tišino in osamelost, saj je sredi vse lepote „tako prazen / tako prazen“. V zadnjem razdelku Nekdo je zasadil gobo poje o bivanjski grozi, saj že z naslovom kaže na atomsko bombo.

280 Pangerčev pesniški svet je dokaj mračen, ker razlaščajo tujci njegovo lju- bljeno rodno zemljo za industrijske potrebe, jo obdajajo s sivimi žičnimi mre- žami, za katerimi „siva polja bolščijo za davnim zelenjem“. Jeklene gosenice so podrle „bujne grme moje mladosti“ in „žive meje na razvalu pašnikov“. Tudi v domači vasi so zrasle nove hiše in jo spremenile, ostala je le „pohlevno rumena cerkev“ in kamnite steze nad vasjo. Vse to ga navdaja z melanholijo in črno žalostjo. Grozi pa še atomska smrt, zato se žalost spreminja v grozo in zbirka se izlije v misel na smrt: Nekega dne snameš jadra in položiš vesla na konec svoje poti. Svojo pokrajino podaja Pangerc v lirskih impresijah z izvirnimi in mnogo povednimi prispodobami. Besede slikajo realni položaj in pesnikovo občutje ob njem. Podobe so iskrene in doživete, brez bučnih obtožb, saj je žalost zaradi uničevanja njegove pokrajine tako globoka, da ne potrebuje glasnih besed. V Predgovoru piše Jože Pirjevec, da je v pesniškem delu Borisa Pangerca nekaj starodavnega in eksotičnega, vendar pa je njegov svet zajet v stvarnost, „bogato barv, svetlobnih odtenkov, ptičjih letov in rastlinskih dišav“. Iz njegovih pesmi pa odseva stiska „Slovenca, ki mu je usoda dala privilegij (ali tragedijo), da živi in dela v Trstu“. V pesniškem izražanju je Pangerc ustvaril vrsto izvirnih in samoniklih primer, ki so pravi biseri. Nekaj primerov: „Veje prožijo roke v dišeči mir ... siva polja bolščijo za davnim zelenjem ... sivolasi čas s helebardo trudno ždi ... na sidrišču spomina ...“ Italijanski prevod je oskrbela Jolka Milič iz Sežane, ki se je uveljavila že z drugimi uspelimi prevodi. Njen prevod je prepesnitev, dovršena in popolna, da si ni mogoče želeti boljše.

Tržaški pesnik Boris Pangerc je prišel leta 1990 pri ZTT v Trstu do svoje tretje pesniške zbirke. Po Amfori časa in dvojezični In legla je tišina je izšla knjiga Glas odznotraj, o katerem je pesnik izjavil, da „je nastajal, propadal, se prerojeval, dograjeval in se dokončno uredil v sedanji zapis skozi poldrugo desetletje“. V zbirki je 35 pesmi, ki so razdeljene v tri cikle z naslovi: V strugi tvoje bližine, Pribežališče – zemlja, Rezek je moj glas odznotraj. Prvi cikel je posvečen čutni ljubezni, daleč od navadne ljubezenske lirike. Nikoli ne reče dekletu ali ženi, da jo ima rad, da jo ljubi, da je njegov ideal,

281 njegova opora ali moč, ona mu je predmet, ob njej se izživlja, saj mu je „sava- na strasti“, pripravljen je „na strastljivo žetev“, sanja „divjesladko pokončanje s tabo“. Odnaša ga „kot ponorela moč pragozdne reke“, „šelestljivo klasje / znova pozvanja / h gorkemu darovanju“. „Jaz – lakotnik strasti - / sem uglasbil pesem tvojih bokov.“ V sedmih od osmih pesmi nastopa beseda „strast“, ki je jedro vseh pesmi. Seveda pa je ta strast prepletena s številnimi, svežimi, novimi, osupljivimi primerami, ki se vrstijo v nekaterih pesmih od začetka do konca, zastirajo naturalistično realnost in zbujajo lirično občutje, Včasih na koncu zasuče doživetje ali ga umiri. Ta cikel je nov v dosedanjem Pangerčevem ustvarjanju, zgled je lahko našel v Alojzu Gradniku. V drugem ciklu so žalostinke za zemljo, ki jo je zasegel in uničil naftovod, ali z njegovimi besedami „tesnobni rekvijem za razdeljeno prst“. Kjer so žive- la polja, „zeva pošastna naftna rana“. Tudi v njegovi vasi „mj rod umira“. Pod pločevino „so shirale poslednje trave“. V štirih pesmi z daljšimi verzi brez kitic je zajel impresije jeseni, brazd v somraku, ki so brazde tudi na čelu in na duši, tišino čistine spomladi in poleti, širino belega gorišča, razpoloženje ob mraku in sanje. Te pesmi so pla- stične, občutene, sestavljene iz samoniklih primer in otožnih občutkov. Po- tem se spet vrne k zemlji, v katere nedrih je rodbinska kri, ki jo zavezuje kot svetopisemska prisega. V duši mu je, kot bi ga uroki prekleli. In še slavospev domu, kjer se „pogrezam v pritlehne sence / na robu neke mehke domačije“. V Pesmi za jutri pa je njegov poldan tako poln lepote zoreče zemlje, „da bi bilo škoda umreti / sredi slovesnega zvonjenja“. Te pesmi pri Pangercu snovno niso nove, saj je že pel in pisal o razlaščanju slovenske zemlje, nove pa so po izpovedni pristnosti, življenjski prizadetosti, narodni občutljivosti in umetniški izdelanosti. Prepričljive so in pretresljive, ker je že vse uničeno in se ne da popraviti. V tretjem ciklu so osebnoizpovedne pesmi, v katerih je veliko pesnikovih stisk in težav. Tiho in osamljeno nosi svoje prekletstvo, v svetu vlada odtujenost, med nami zeva „hrapava molčečnost“, samota ga „razkraja“, v braz- gotinah misli pa se oglaša hrepenenje. Končno pa odhiti v vročo Saharo in v ledeni polarni sij in ugotovi, da „ljubezen je povsod“. Te pesmi bi morale biti tragične in mračne, toda pesnik izpoveduje svoje stiske s tako bujnimi primerami, da je tragika precej ublažena. O zbirki je izjavil Pangerc: „Mogoče bo bralec našel v njej še veliko trpkosti, črnoglednosti in molovskih odtenkov. To je duhovni dnevnik, intimni zapis nekega življenja na robu Trsta, samogovor z naravo in ljubeznijo, krik trenutkov poraza, ko se ti zdi, da ne boš zmogel več v nikakršno smer. Ta zapis je bil neštetokrat prečesan ...“

282 Pesmi so res skrbno izdelane, zgoščene, vsak beseda na svojem mestu. Jezik je izbran, primere številne, izvirne in sveže. Včasih skuša biti tudi v jeziku izviren, zato sestavlja besede, kot: vsepovsodprisotnost, nadprostorje, topodnevje, knjižni „ohlip“ za sunek vetra, narečni „nirek“ in še kaj. Z Glasom odznotraj je napravil Pangerc velik korak v svojem pesniškem razvoju. Knjigi je napisal France Bernik spremno besedo.

Pri koprski reviji Fontana je izšla 1991 nova pesniška zbirka Borisa Pan- gerca Pesem Brega. Likovno jo je opremila Jasna Merkù, spremno besedo pa ji je napisal Marjan Tomšič. V zbirki je 32 pesmi, ki jih stilizirane ilustracije Merkùjeve delijo v tri enakomerne cikle, vse pesmi pa so brez naslovov. Knjiga je slavospev pesnikovi rojstni vasi Dolini, njenemu Bregu in ravnici Vale, ki segajo do morja, njenim ljudem, s katerimi je tesno povezan, z njimi se veseli, pleše, prepira in spravlja, češ „jaz in ljudje v Bregu / rastemo v bivanje / kot ena gruda“: „Všeč so mi paštni in hiše v Bregu, razsute po tistih enkratnih pobočjih kot roji trobentic in gladež pod snegom, in misliš, da vse, kar pod soncem brsti, - je naše“. V drugem delu se slavospev nadaljuje, v tretjem delu pa toži o propadanju Brega. Za zgraditev naftnega terminala so razlastili večino dolinskih Val, dolina je pošastno razkopana, pahnjena „v krsto terminala“. Bridko in ostro je ozračje v Valah, podobno je hrbtišču Meseca. Kljub vsemu pa se zajedajo njegove korenine v Breg, vse njegovo bogastvo je „eno samo veliko in sončno prgišče zemlje“. Zato moli za preživetje: „Bog, daj mi biti v naši srenji / plamen vseprežarni!“ V pesmih je Pangerc živo povezan s predniki, ki so s trdim delom obdelovali zemljo in jo močili z znojem in krvjo, da so jo ohranili potomcem. Prišle so razlastitve, ki so uničile ta polja, toda pesnik je še bolj navezan na preostalo zemljo: „Tu so pisani ogelniki / moje trde mladosti, / tod se razpredajo / vihar- na polja moje duše, / tu bodo pognale trave in rože / iz hraniva mojega telesa“. To ljubezen in skrb je prelil Pangerc v pesmi iz polnega srca, doživeto in prepričljivo, brez iskanja modernosti ali narejenosti. Njegov jezik je pesniško izbran, ves prepreden z metaforami, da se kar prelivajo iz verza v verz. Zbirka Pesem Brega je nov napredek na Pangerčevi pesniški poti.

283 Pri Prešernovi družbi v Ljubljani je izšla nova prozna knjiga zamejskega pesnika in pripovednika Borisa Pangerca z naslovom Majenca (1992). Ma- jenca je v Dolini pri Trstu „čarobna beseda“ in v uvodni besedi jo pisatelj takole pojasnjuje: „Majenca je več kot praznik in praznik je več kot običaj. Majenca je Dolina in Dolina je majenca. Dolinčani nosijo to sladko prekletstvo v dedni zasnovi. Majenca jim je zapisana v krvi in nihče je ne more izžgati iz sebe, ker je oddavna zažeta v naravo vaščanov in vasi.“ Majenca je prastar vaški običaj, ko postavijo vsako leto na glavnem trgu (Na Gorici) prvo nedeljo v maju visok mlaj s starimi narodopisnimi običaji. Kdaj se je začel ta običaj, ni znano, domnevajo, da sega v poganske obrede praznovanja pomladi in mladosti. Sčasoma je dobilo praznovanje narodnoobrambni pomen, danes ni več tako ostre razmejitve, ohranja pa se slovenski značaj vasi. Majenco so v preteklosti prirejali dolinski fantje, tako imenovana „fanto- vska“, v katero so vstopili s 15. letom, zapustili pa so jo navadno s poroko. Od 1965 sodelujejo tudi dekleta. Vsako leto izvolijo od 8 do 10 parov par- terjev in parterc, ki so stari 19 in 16 let ter imajo stalno nošo: fantje temno modre hlače in belo srajco, dekleta temno modra krila in bele bluze. Pangerc je opisal majenco večplastno: kot pisatelj je realistično predstavil Dolino z njenimi vaškimi značilnostmi, s polji, travniki in gozdovi z njihovimi domačimi imeni. V začetku maja v Dolini vse zeleni, cvete in diši in pisatelj je znal prenesti to svetenje in dehtenje v knjigo, da je sveža in sočna. Poustvaril je vrsto Dolinčanov, mlajših in starejših, da pred nami živijo. Opisal je majenco od začetka do konca, z običaji in navadami, s pripravami in delom samim, ki je naporno in odgovorno, s prireditvami, petjem, plesom in zabavami, zlasti mladine in številnih gostov. Čeprav je prikazal vse značilnosti, se ni spuščal v narodopisne nadrobnosti, ki bi bile pripoved otežile in zgodbo razvlekle. Avtor je na vse dogajanje veliko gledal skozi dušo najmlajšega člana fantovske Tadeja, ki so ga šele to leto sprejeli v fantovsko in mu naložili nalogo, da skrbi za zajčevino, iz katere spletejo venca za mlaj. Tadej je bil „v devetih nebesih“: „Ura je tekla dalje, a Tadej je komaj še slišal kakšno besedo. Lastne misli so ga odplavile na poseben otok, kjer je maj že visoko molel pod nebo in so krancli na njem viseli težki in bleščeči se od rumenih cvetov najlepše brnistre, ki jo je sam po vejicah odbiral in zlagal na kupe, da bi pripeli na obroče najbolj bujno in najbolj razbohoteno.“ Odslej je bil Tadej povsod, naj je bil potreben ali ne, čeprav se je moral izmikati materi, ki je pazila nanj. Marsikaj je videl, slišal, doživel in pisatelj je z njim poživil pripovedovanje. Ob Tadeju je še cela skupina deklic in dečkov, ki po svoje sodelujejo pri majenci, ji dajejo zagon ter so jamstvo, da majenca v Dolini ne bo zamrla.

284 Natančno po običaju je opisal Pangerc vse stopnje priprav na majenco: prošnje za dovoljenje na oblasti, postavljanje stojnic za hrano in pijačo, naj- več skrbi in naporov pa povzroča maj sam. Fantje so morali v soboto zvečer ukrasti najlepšo češnjo in jo pripeljati in prinesti na trg. S češnjo je šlo po sreči, čeprav so se morali mučiti, da so jo spravili na pot, ker je bila ograja preozka. Na trgu jo cepijo na lentjeno, borovčevo deblo, jo okrasijo s poma- rančami, limonami in zastavicami in dvignejo. Na majenci nastopajo v kulturnem programu orkestri, umetniške, pevske, folklorne in plesne skupine. Tokrat je nastopil tudi ljubljanski kantavtor An- drej Šifrer in govoril v pristni ljubljanščini. V Majenci je Pangerc na 107 straneh opisal navade ob majenci v Dolini z realistično natančnostjo, vendar tako živo in nazorno, da je knjiga leposlovno delo in ne kak narodopisni zapis ali študija. Pripovedovanje je živahno in nazorno, v knjigi živijo ljudje in narava, tudi jezik je živ in nazoren. Spremno besedo je napisala Anaroža Slavec, ki je prikazala zgodovino in pomen majence. Na koncu je še Besednjak narečnih izrazov in pojmov.

Pri založbi Lipa v Kopru je izšla 1993 nova pesniška zbirka Borisa Panger- ca z naslovom Bližanje. V zbirki je 37 pesmi, ki so razdeljene v tri razdelke z značilnimi naslovi: Ko duša otrpne kot zasneženo polje – kriči samota, Glu- hotna nedogled in Bližanje, ki je dalo knjigi naslov. V prvem oddelku so osebne izpovedi, bridke in trpke, saj so v njem globoko ledene rože, zbrušene iskre, pekoče zmrzali, razkuštrane sanje, lava, ki peče in peče. V prsi se mu zasaja led, utrujen je in sam. Njegova sanja je gluha, zasuta ognjeniška kotanja. Med ljudmi so ledena sopotja, odšli so, v prostoru brez oblik „ječi krvava lutnja“. Vas je tiha in mirna, v gostilni pojo „razgreti od samote in vina“. „Meni je tako težko - / najraje bi se ob trpkem ognjišču / zjokal sam.“ Lepo mu je le v vaški sredi, „kjer pritrkavajo besede, / vino brbota v kozarcih / in otrokom zvenčijo nasmejana lica.“ V teh pesmih je izbran pesniški jezik, ki ga poudarja z zapostavljenim pridevnikom, npr. so rože ledene, s črnino blazno, še več pa je personifikacij, npr.: kriči samota, polje trza, veter preganja votlo vas, se plazijo sence, pritrkavajo besede ... Torej izbran jezik, ki poudarja pesnikovo osebno stisko. V drugem delu se potaplja v „gluhotno nedogled“, strmi v mrene ozvezdij, brežine vsemirske in se sprašuje o svetu in življenju. Bivanje „je nit - / izveze- na na neobstojnost, ko se bo pretrgala, „bom drobec še samo - / prosojnost / iz razjede časa“. Gleda v daljine, „gluha je v planetih / magma neba“. Sprašuje se, kako je tam v brezčasju, kaj je tam čez „- samo srhljivi ognjenik? / Nad-

285 strah? Čeljust vesolja - / prah?“ Od kod ta svet in vse na njem? „Drvimo vsi v brezdanji cilj ...“ Vprašanja, ki so stara kot človeštvo, Pangerc jih podaja le v svojstvenem jeziku, več je vprašanj kot odgovorov. Izvirajo pa iz osebne stiske v prvem razdelku. Tretji del obsega več kot dve tretjini pesmi (23) in opeva strastno erotiko, romantično, sanjsko, s slavospevnimi poudarki, npr.: „Iz spleta najžlahtnejših tkanin bi dvignil šotor ti ljubezni in iz smaragdov, zlata, sijočih kamenin obložil stebre bi in zmagoslavne oboke tam, od koder priblestel bi tvoj božanski stas, ko vstopala bi v moje duše hram ...“ Pangerčeva zbirka Bližanje kaže pesnika v novi luči: v vseh pesmih je izrazito osebno izpoveden, naj gre za osebne težave, svetovna vprašanja ali ljubezensko motiviko. Posebno bogat in izbran je njegov pesniški izraz, ustvaril je vrsto novih pesniških figur, da je razgibal in osvežil izpoved. V ljubezenski liriki prehaja včasih skoraj v baročno nabreklost verzov, saj se primere in na- števanja kar vrstijo.

Oktobra 1997 je pri literarni reviji Fontana v Kopru izšla nova pesniška zbirka Borisa Pangerca Črno zlato. To je 13. Pangerčeva knjiga pesmi in proze. V novi zbirki je 43 pesmi, ki so razdeljene v štiri cikle z naslovi: Breg, Zamejska balada, Nimfa zarotna in Črno zlato. V prvem, tretjem in četrtem ciklu so pesmi brez naslovov, velikih črk in ločil, razdeljene pa so v kitice, v drugem ciklu so naslovi iz velikih mastnih črk. Tako je knjiga pregledna, čeprav nima kazala. Pangerčev Breg je prostrana jasa, bujna od grenkih in rdečih cvetov. Mejni- ke je zarasla trava, njive so nezorane, travnike kosi samota, poljske poti je zara- sel plevel, pašnike so zarasle akacije. „Gledam vse to - / in srce utripa grenko“. Zvečer pogled v Zaliv, nad njim dimnik Železarne, dva svetlozelena hrbta in med njima Vale, hranilniki nafte, travniki, hiše, vinogradi. Breg je svet in najlepši, ob smrtni uri naj nas „potolaži tvoja prst“. V drugem ciklu je že v naslovu Zamejska balada poudarjena žalost, ki mu jo prinaša življenje. Zvečer bo prižgal nad kamnito mizo večerno luč, prišli

286 bodo fantje in zapeli njegovo žalostinko. Daleč je še do trdega spanja, pri hiši se razlega samota, ko da kdo za vedno odhaja. Pri njem je kot v kraški jami, temno, mrzlo, vlažno. Vedno več je mrtvih kot živih. „Počasi / bomo tujci v lastni vasi.“ V tretjem ciklu je prejel načrt ljubezni od zvezd, vse celine bi objadral z njo in ji ostal zvest. V njenih očeh so globoke sledi. Najlepšo pesem bo ustvaril zanjo, „ki te Bog je dahnil vame“. Ob njej je spomladi koprnenje, poleti drhtenje, v jeseni hrepenenje, „ko zima zašklepeta, / je črna žetev“. V zadnjem ciklu je ona črno zlato, skozi vseh šest pesmi. Uvod (malo manj kot eno stran) v knjigo je napisal Tone Partljič: „Nedvo- mno gre za najzrelejši literarni sadež z drevesa Pangerčeve lirike.“ To je jedro uvodnih ugotovitev. V pesmih je očiten vsebinski in oblikovni razvoj. Če je bil že prej z vso dušo navezan na rodno zemljo v Dolini, je po uničenju njenih polj in travnikov pretresen in izpodrezan Vzeli so jim zemljo očetov in dedov, ki jim je omogočala življenje in jih je tudi po smrti sprejemala vase. In bridka ugotovitev, da počasi iz našega rodu „ne bo več znancev / počasi / iz našega rodu / niti ne zanamcev“. Jezik je pesniško izbran, pogosto uporablja rimo in večkrat aliteracije (npr.: čez poljske poti se pne plevel), da poudari razpoloženje.

(Mladika 1972, str. 77-78; 1976, str. 42; 1982, str. 58; 1990, str. 85; 1991, str. 218; 1992, str. 165-166; 1993, str. 215-216; 1997, str. 253)

287 FILIP FISCHER

Rodil se je 1943 v Splitu, toda od 1951 živi v Trstu, kjer je dovršil Trgovski tehnični zavod Žiga Zois. Zaposlil se je pri Primorskem dnevniku. Pesmi je začel objavljati v dijaških Literarnih vajah, od tod je prešel v Jadranski koledar, Pri- morski dnevnik, Zaliv in goriška Srečanja. Prvič se je predstavil javnosti z večjim izborom pesmi v Pesniškem listu št. 1, Trst 1971. Pesniške liste sta začeli izdajati v Trstu decembra 1971 dve založbi: Založništvo tržaškega tiska v Trstu in Lipa v Kopru. To je bila posebna zbirka, ki je imela namen predstavljati najmlajše, a tudi že uveljavljene pesnike. Prvi pesniški list je posvečen Filipu Fischerju. Prinaša 20 pesmi moderni- stične smeri, brez ločil. Kaže, da se je učil pri ljudski pesmi in pri Kocbeku, vendar hodi svoja pota, nekje v sredi med tradicijo in najmlajšo pesniško generacijo, bližji realnosti in stvarnosti kakor abstrakciji. Najpogosteje opeva noč, saj „opolnoči / ko mrtvo oživi / poslušam glasove nemih predmetov / poslednjih utrinkov minevanja / kakor bajko iz materinih ust“. Ti nemi predmeti pripovedujejo o preteklosti in tedaj se mu zdi, da „vse je večno“, in pokorno „čaka na poslednjo sodbo“. Ponoči „stvarstvo okameni“, „zemljo za- preda brezčasje“, „časa ni več / odšel je v deveto deželo“. Kar v dveh Noktur- nih poveličuje noč, ki se mu zdi tako lepa, da „zdaj zdaj bo zaigrala pravljica“. Osebne izpovedi je malo, življenje ga še ni močno prizadelo, če mu danes napove „mat“, bo jutri zaigral „novo partijo“. Večkrat opeva ljubezen, a ta je še nekam boječa, zavita v plašč noči. Nekaj je še impresij iz narave. Fischer poje toplo, verzi so sočni, zloženi kakor zrela jabolka, da čutiš vonj in vidiš barvo. Zbirka je lep obet.

Za 150-letnico prve izdaje pesmi goriškega kanonika Staniča (1774-1847) je ZTT izdalo faksimilno izdajo Valentin Stanič: Pesme sa Kmete ino mlade ljudi (Trst 1971). Knjižico je uredil in ji spremno besedo napisal Filip Fischer. (Literarne vaje 1971-72, str. 92, str. 94) (Mladika 1972, str. 118) *Filip Fischer je umrl leta 2012 v Trstu.

288 IVANKA HERGOLD

Ivanka Hergold se sicer ni rodila v Trstu, toda po poroki s Tržačanom Markom Kravosom se je 1971 za stalno naselila v Trstu in postala zamejska pisateljica. Rodila se je 1943 v Gradišču pri Slovenjem Gradcu, dovršila gimnazijo v Ravnah, nato je na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze diplomirala na prvi stopnji iz predmetne skupine sloven- ščina – angleščina. Objavljala je v Sodobnosti, v mariborskih Dialogih, v idrijskih Kapljah, v trža- škem Dnevu, tržaškem Zalivu in drugod. Hergoldova se je poskusila tudi v poeziji in je v Zalivu 1967 priobčila štiri pesmi, napisane v slogu tedanje poezije mladih, ki so iskali novo pesniško pot – avantgardizem in absurd. Njena prva samostojna knjiga je izšla z letnico 1971 v zbirki Pota mladih, ki jo izdaja Mladinska knjiga v Ljubljani. Naslov ji je Pasja radost ali karkoli. V knjigi je 21 črtic in drobnih zapisov, večina je bila že objavljena v revijah, gre torej za nekak obračun dosedanjega dela. Zbirki na pot je napisal nekaj spremnih besed urednik Ivan Potrč, ki pravi: „Že prva črtica, ki jo preberete, vam pove, da jo je napisalo svojsko pisateljsko pero. Sam ne veš kdaj in že se resničnost sprevrže v pravljico – a v pravljico zato, da bi nam mlada pisateljica več povedala, da bi se znebila stiske, ki jo nosi v sebi, ona sama in njeni junaki, da bi se te stiske osvobodila. To je literatura, ki je še vedno v prvem vretju: v njej začutimo pisateljičino nadarjenost in moremo slutiti jutrišnje pero.“ Prva črtica, ki jo omenja Potrč, je Pravljica o dečku in dedku. Z babico so živeli na majhni gorski kmetiji, zato sta si dedek in babica želela, da bi se preselila v ravnino. Res je dedek razprodal vse, le hiše ni hotel nihče kupiti. Ostali so v hiši in trpeli lakoto. V to realistično okolje pa je vdelana pravljica o dečku, ki se izgubi v gozdu, doživi čudovite stvari, nato kupi v mestu ču- dodelnega jeklenega konja in z njim spremeni kamnito zemljo v rodovitno polje. Ded je šel na polje in ga začel obdelovati, bil je „visok in silen kot kameniti velikan“.

289 Resničnost in pravljica, ki pa bi prav lahko ne bila pravljica. Gre za sodobni problem zapuščanja zemlje in bega v mesto. Brez pravljičnega jeklenega konja, toda s sodobnimi jeklenimi poljedelskimi stroji bi nerodovitno zemljo spremenili v rodovitno in dovolj bi bili trije ljudje, da bi jo obdelovali. Tudi bi bili stroji za kmečko mladino privlačnejši kakor motike in lopate, kakor je bil jekleni konj za dečka. Pisateljica je črtico tako živo, nazorno in prepričlji- vo podala, da bralca prime in mu da misliti. V ostalih črticah zanimajo pisateljico ljudje, ki imajo to ali ono posebnost, kar jih loči od vsakdanjih ljudi, tako imenovane „male ljudi“; ti sicer ne spreminjajo sveta, a ga že s svojim dejanjem in nehanjem delajo zanimivejšega. (...) Hergoldova opisuje sočno, realistično nazorno, z nekaj potezami zna svoje ljudi oživiti in jih narisati v njihovi posebnosti, enkratnosti. Njeni junaki znajo misliti in govoriti, zgodbe imajo zaokroženo vsebino, v vseh junakih pa je neka tragika, ker se ne znajo vključiti v razmere in življenje. Ob ljudeh pa ima Hergoldova velik smisel za naravo, ki jo spretno dodaja kot spre- mljevalko dogajanja ali okvir. Njeno pripovedovanje noče biti za vsako ceno „moderno“, vtis imaš, da se je učila pri Tavčarju (Med gorami), Kersniku (Kmečke slike in povesti) in realistih. Seveda pa podaja svoje črtice z današnjo tehniko in današnjim jezikovnim razvojem. O svojem pisanju je Hergoldova sama zapisala: „Vznemirja me problem čistega, vznemirja me izgubljenost človeka, ki se ne znajde v mestu ...“ Vse te probleme najdemo v knjigi in tudi zaradi teh problemov, ki danes izgubljajo vrednost pri pisateljih, je Hergoldova zanimiva in prijetna izjema.

Ivanka Hergoldova je izdala 1973 svojo drugo knjižico proze z naslovom Beli hrib (Slovenj Gradec ). V njej je opisala bajtarico Mico, ki ima šestero otrok in moža tesarja. Večkrat so lačni kot siti, ker se ji ne ljubi preveč delati, po drugi strani pa je toliko prebrisana in privlačna, da premoti premožnega kmeta Miho, da ji pokloni kravo. Takoj pa jo odpelje na prodaj in si bo kupila kdo ve kaj. Novela je realistična, podana v sočnem jeziku in z rahlim nasmehom, glavna junakinja je polna življenja in neuresničljivih sanj.

Tretja knjiga Ivanke Hergold ima naslov Dido in je izšla 1974 pri Založni- štvu tržaškega tiska kot prvi zvezek knjižne zbirke Leposlovje. Dido je pravljična junakinja, ki je od libijskega kralja Hiarbasa z zvijačo dobila toliko zemlje, da je na njej zgradila mesto Kartagino. Imela je štiride-

290 set let, bila je pametna, spretna in lepa, dogradila je mesto, toda tedaj se je začela njena osebna tragedija. Mesto je začelo živeti svoje življenje, kraljica ni bila več potrebna, opravila je svojo nalogo, stvari so se začele razvijati po svoji naravni poti. Dido se je čutila odveč, dolgočasila se je in odbijala snu- bitve starega libijskega kralja Hiarbasa. Prepirala se je s sestro Ano, ki je bila popolnoma drugačna od nje: mirna, molčeča, stvarna ter navezana na mesto in poveljnika Hanona, ki pa se ni menil ne za Didono ne za Ano, ampak je počasi grabil vso oblast v svoje roke. V to njeno prazno življenje je prišel Enej s tovariši, ki so se rešili iz goreče Troje. Ustavili so se v Kartagini, da so si odpočili in se pripravili za nadaljnje poti, med Didono in Enejem je vzplamtela ljubezen, ki pa je bila samo plamen brez netiva. Neke noči je Enej skrivaj odplul, Didona pa se je od žalosti ubila. Hergoldova je natančno obnovila pripovedko o Didoni, vendar pa je z vso skrbnostjo posvetila v njeno duševnost. Ustvarila je živo žensko, ki čuti, kako ji čas beži, kako Kartagina ni taka, kakor si jo je zamislila. Najhujše spoznanje zanjo je v tem, da je odvečna, da je izpolnila svojo nalogo in da je zdaj nihče več ne potrebuje. Celo lastna sestra se ji je odtujila. Didona ne zna sprejeti te stvarnosti, ne zna se vdati v usodo, zato bega po dvoru in se opaja s trenutni- mi nasladami. Edino Enej bi ji bil mogel dati novega zagona, novega smisla življenja, ker je bil prav tako podjeten in poln načrtov kakor nekoč ona. Zato se ga je oklenila z vsem srcem, toda zanj je bila Kartagina le ena izmed postaj na poti proti cilju, ki so mu ga določili bogovi. Zato je bilo Didonino končno prebujenje toliko strašnejše in brezupnejše, da je videla rešitev samo v smrti. Hergoldova pripoveduje spretno in uglajeno, slog je izpiljen, misli se prelivajo druga v drugo, pogovori so duhoviti in blesteči. Pripoveduje realistično in nazorno, prepletata se šala in trpka resnoba, junaki premišljajo in delajo. Novela je uspela, ker jo je znala pisateljica napolniti z zgodovinsko, sodobno in večno veljavno miselnostjo.

Tržaška pisateljica Ivanka Hergold je prišla do četrte knjige, ki je izšla leta 1974 pri mariborski Založbi Obzorja. Naslov ji je Vse imaš od mene in obsega deset novel in črtic na 140 straneh. (...) Zgodbe so preproste, vsakdanje, večinoma zajete iz kmečkega okolja, iz okolice Slovenj Gradca, kjer se je pisateljica rodila in kjer se je srečevala s tamkajšnjimi ljudmi. Problemi na videz niso veliki ali pomembni, ker pa so junaki skromni, „mali ljudje“, in več ali manj obremenjeni, so zanje dovolj pomembni, da jim pogosto niso kos. Ne znajo najti izhoda iz čudaške samo- tnosti in odtujenosti, v katero so se zaprli.

291 Narava je navzoča v vseh zgodbah, lepa in nepokvarjena od sodobne civilizacije, vendar je pisateljica ne uporablja za to, da bi z njo poudarjala duševno razpoloženje svojih junakov. Narava živi samostojno življenje. Hergoldova zna toplo in prijetno pripovedovati, realistično, preprosto, poenostavljeno, včasih s trpkim humorjem in ironijo. Poslužuje pa se tudi moderne tehnike, samogovorov, razgovorov brez zunanje oznake. Ob različ- nih duševnih razpoloženjih zna pripovedovati sunkovito, zadihano, kakor se prepletajo misli. (...)

Ivanka Hergold je prišla proti koncu leta 1980 do svoje pete leposlovne knjige Nož in jabolko (Cankarjeva založba v Ljubljani, 192 strani). Doslej je pisala črtice in povestice iz svoje ožje domovine Koroške in eno iz zgodovine, vse na realističen način in z vrtanjem v duševnost ljudi. V novem delu pa je popolnoma spremenila okolje in tudi način pisanja. Lahko bi rekli, da je Her- goldova dozorela v moderno pisateljico, ki obvlada tehniko sodobnega romana: opisuje še vedno realistično, psihološko poglobljeno, dodaja lirične vložke, posega nazaj, prehaja v dramatiko in televizijo, uporablja sodobni jezik. Glavna junakinja je Herta Jamnik, suplentka na slovenski višji srednji šoli v Trstu, vse dejanje pa se odvije v zimskem petku od jutra do pozne noči. Za- čelo se je pravzaprav že ponoči, ko se ji je sanjalo, da se je s smučmi spustila s hriba proti železniški postaji. Na ravnini je omagala, ko pa so prišle čudne živali, pol-ljudje in pol-živali, je zlezla na smreko. Potem se je znašla na zasne- ženi postaji brez vlaka in neznan moški je stopil za njen hrbet. Ob petih zjutraj se prebudi, ogleduje pohištvo, ki ga je kupila pri židu v starem mestu. Spominja se, da sta bila z možem zvečer v kinu, potem v baru, mož se je skopal, ona se je pripravila za naslednji šolski dan. Dopoldne je bila v šoli, popoldne je poslušala predavanje psihologa o razvoju otrok. Ob šestih vstane in začenja se njen vsakdan. Nič posebnega se ji ne zgodi: umivanje, oblačenje, zajtrk z možem, pospravljanje, po moževem odhodu nekaj spominov na sončenje v solariju, na umrlo mater, na beg po gozdu, na osnovno šolo pod Uršljo goro, na gimnazijo, razmišljanje o moški vlogi v ljubezni. Ob desetih odide iz stanovanja, sreča mrtvega zlatarja, obišče nekaj trgovin z živili, kupi očiščeno raco in se odpelje proti šoli.V avtobusu govori s Pamelo Palestro, ki stanuje nad njo, vedno čisti stanovanje, ponoči pa njen otrok pogosto joka. Po poti proti šoli sreča nekaj Hrvatov, ki so prišli nakupovat v Trst. V šoli posedajo dijaki med odmorom po stopnicah, profesorica Tanja pa sedi z dijakinjami na stranišču in z njimi kadi. Tanja ji pripoveduje z italijan-

292 skimi pouličnimi izrazi o svojem poučevanju. V zbornici najde nekaj profesorjev in jih označi z rahlim posmehom. V razredu razlaga Tristana in Izoldo, dijakom da nalogo o ljubezni, neka mati pride izpraševat o sinu. Po pouku odideta s Tanjo v bar in ta ji „ne neha pripovedovati o frustraciji, emancipa- ciji, socializaciji, pa kaj je rekel sekretar v celici“. Popoldne speče raco, pokosi in pospravi, ob pol treh pa pride skozi okno tujec, ji vzame denar in jo posili. Na kavo odide k Pameli, potem jo obišče spet mrtvi zlatar in ji pripoveduje o nekem zločinu. Spomni se umrle matere, ob sedmih pa odide k Tanji, kjer je večja družba. Tanja jim predvaja na platnu raziskavo o ženskih vprašanjih in o ljubezni. Postreže jim s pašto, nato odidejo k slikarju Pepetu, kjer se pogovarjajo in zabavajo pozno v noč. Ob eni ponoči pride Herta domov. Mož že spi, leže in „dan huškne skozi dremež v podobi pol-lovskega psa pol-jagnjeta“. Tak je bil zimski petek Herte Jamnik. Nič izrednega se ji ni zgodilo – če izvzamemo moža, ki je vdrl v stanovanje – nič takega, da bi morala o tem napisati roman. Vendar ga je in je drobne vsakdanje dogodke napolnila z bogatimi spominjanji na mladost pod Uršljo goro, s premišljevanji, sanjami in liričnimi vložki, da je ves dan izpolnjen, prepričljiv in sočen. Tako se prostor in čas prelivata, sedanjost in preteklost se prepletata, ob glavni junakinji se vrstijo drugi ljudje, domači iz preteklosti, iz Trsta pa nekaj žensk, vsi pa so podani le v glavnih obrisih. Najdalj se je ustavila ob Tanji in jo označila z njenim vedenjem in govorjenjem. Vse te ljudi življenje nekam preganja, v strahu pred osamelostjo iščejo družbo, mestni hrup in vrvež jih razosebljata, tudi dom ni več mirno zato- čišče: iz gornjega nadstropja prihaja otrokov jok, skozi okno vdirajo tatovi, pred oknom se sprehaja mrtvi zlatar. Zabave so hrupne – same besede, jedača in pijača, ali pa dolgočasna predavanja, ponočevanja s preoblačenjem in ma- zanjem s smetano. Ob Hertinem dnevu pa se razvija življenje v mestu, ne v celoti, ampak v odsekih: v avtobusu, baru, gostilni, trgovini, na cesti, v šoli. Te prizore je zajela pisateljica v vsebini, duhu in jeziku. (...) Herta hodi po mestu, opazuje ljudi in predmete okoli sebe, jih nadrobno opisuje, misli in govori v sebi (notranji monolog), tudi drugi govorijo v tem slogu, zato so mnoge strani prav nabite tega načina opisovanja. Poslužuje se kratkih stavkov, ki so z vejicami povezani v en sam odstavek, da poudarjajo hitro, zadihano pripovedovanje. Pri tem se poslužuje pisateljica izbrane knjižne slovenščine, tržaškega narečja in še italijanskih sodobnih pouličnih izrazov, kadar ponazarja govorico mladine. Hrvatje seveda govorijo hrvaško.

293 Kljub premišljevanjem in spominjanju pa pisateljica glavne junakinje ni pokazala v vsej njeni duševni razsežnosti, kaj misli, čuti. Res je toliko zunanjih dogodkov, da skoraj ne utegne misliti, vendar pa bi ob določenih trenutkih le pričakovali malo več odzivov, npr. ko ji napravi tujec silo ali ko sreča mrtvega zlatarja. Ob njej sta dobro izdelani še Pamela in Tanja, tako da je to izrazit ženski roman. Nož in jabolko je napredek v dosedanjem pisanju Hergoldove.

Šesta knjiga Ivanke Hergold Pojoči oreh je izšla 1983 pri Založništvu tržaškega tiska v zbirki Leposlovje. Hergoldova se je po romanu Nož in jabolko zopet vrnila k črticam, v katerih je doslej opisovala majhne ljudi, ki jih je življenje zaznamovalo s to ali ono posebnostjo, a so kljub temu živeli svoje polno življenje. V novi knjigi je devet črtic, v katerih spet nastopajo mali ljudje, njihov svet pa je drugačen, kakor smo ga bili vajeni doslej pri Hergoldovi. V prvi črtici Drugi kraj opazuje onemogel upokojenec vrvenje ljudi petih blokov, ki se jim je pokvarila skupna naprava za odplake. Ob svojem položa- ju nebogljenega starca ugotavlja, da so ljudje šibki in nepomembni. V črtici Ngorongoro se izkušena učiteljica pogovarja s svojim otrokom, ki hoče imeti hijeno, igrata se in sanjata o živalih, učiteljici pa se ob popravljanju zvezkov prikaže v mislih repetent, ki zaradi domačih razmer ne more študirati. Za vrati je pretresljiva zgodba o umiranju: Jula umira, mož Lenč bedi ob njej, nista se razumela in tudi zdaj mu je tuja in se je boji. Pod milim nebom je zgodba o možu in ženi, ki živita v samoti, streha se jima je podrla, ona čaka v nedeljo delavce, ki bodo morda prišli v ponedeljek, on se odpelje k starcu Timošku, ki živi sam v na pol podrti koči, že več let ne spi zaradi grozot, ki jih je doživel v vojskah, in pripoveduje zgodbo, kako so živeli nekoč v gori nagi in kaj so doživljali. Vsi trije so na meji med resničnim in sanjskim svetom. Najdaljša je črtica Zeleni pašniki o mladem Gašperju, ki je odšel v Argen- tino in delal kot mesar. Ker niso hotele živali v klavnico, je prijel kravo in jo peljal v klavnico, za njo pa so šle druge brez upiranja. Mesarji so se mu čudili, od kod ima moč nad živalmi, on pa je samo hotel biti enak njim. Tožilo se mu je po zelenih pašnikih v domovini. Zgodba ima očiten simbol. Na meji med resničnim in neresničnim življenjem je črtica Pogubna puščica o Florja- nu, ki zbira v samotni vasi besede s pozabljenim pomenom, odide z nekimi domačini na veselico in se zjutraj zbudi v svoji sobi. V črtici Lov se izpoveduje lovec župniku, da se veseli, ko ubija živali, in da se ne kesa. Tukaj je očiten

294 namig na vojno. Gospodična Eliška je prikupna zgodba o 80-letni starki, ki živi sama v veliki hiši in se pogovarja z umrlo prijateljico, da bi ne bila sama. Sicer ima najemnika, a ga ne pozna, neke noči pa ga reši, ko ga najde brez zavesti pred vrati. Zadnja črtica – Pojoči oreh – je dala knjigi naslov. To je zgodba o babici in dedku: dedek je pobegnil na vrh oreha na dvorišču, igra na harmoniko in noče dol. Babica ga kliče in vabi, a nič ne pomaga. Počasi jo zapustijo hlapci in dekle, tudi otroka, posestvo propada, dedek pa igra na orehu, čeprav ga nihče ne vidi. Snovno nekoliko nenavadna knjiga, brez določene pokrajine in časa, najpogosteje s starejšimi ljudmi, ki jih je življenje potisnilo v samoto, a si znajo ustvariti lastno življenje. Zgodbe prehajajo iz realnega v irealni svet, meja je pogosto zabrisana, vendar pa so vse črtice take, da bi se v resnici lahko zgodile. Pripovedovanje je toplo in prisrčno, pisateljica si je ustvarila svoj slog, ki je razgiban, jasen, v pripovedovanju se poslužuje notranjega monologa, dialoga in opisov, eno prehaja v drugo. Jezik je pesniško izbran in prilagojen zgodbam.

(Mladika 1972, str. 137; 1974, str. 136-137; 1975, str. 78; 1981, str. 40; 1984, str. 138) (Literarne vaje 1974-75, str. 28)

295 ACE MERMOLJA

Rodil se je 1951 v Ljubljani, študiral na kla- sični gimnaziji v Gorici, nato slovenistiko in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pesmi je objavljal v Literarnih vajah, Jadranskem koledarju, študentski Tribuni, Prostoru in času ter v Sodobnosti. Leta 1972 se je Ace Mermolja predstavil s Pesniškim listom št. 3 (Lipa, Koper in ZTT, Trst). To je prvi večji izbor, po katerem moremo presoditi Mermoljevo ustvarjanje. Njegov svet sega od Krasa do Benečije in morja in v njem opaža predvsem drobne stvari, za katere ima oster posluh, v njem pa je tudi tesnoba in osamelost sodobnega življenja. V Benečiji je vse sivo, od sonca do duše, le „smeh pijanih je črn / in moja ljubezen do te zemlje / je rdeča“. Na Krasu je vse „mrzlo in oskrunjeno“, ne najde ljubezni, preboden je „kot piška na ražnju“. Tri pesmi so izrazito „domače“. V eni opisuje zaboj na kašči, v katerem je našel vrsto starih predmetov. Rad ima ta zaboj in vanj bi zaprl „svoj kosmati obraz / in bi kot vsa ostala šara / ostal zvaljen v prah“. V Himni omari trdi, da si bo na stara leta „iz nje napravil krsto, / za v prvo parnaško vrsto“. V pesmi Soba trdi, da si bo sobo lepo opremil, na sredi pa bo postavil lampijon „za dneve, ko bom pijan / ali pa tako čudno sam, / da bom drsel obenj oprijet / na gladka tla“. Končno poje tudi o sodobnem življenju, ki je obrnjeno samo navzven, ne vidi ne zunanje ne notranje lepote, češ „mi igramo na ščinke, / mislimo na ščinke, / ljubimo ščinke“, ker imamo tudi „ščinkaste duše“. V Bolečini pravi, da ga je trikrat zabolelo: ko ga je sosedov Peter udaril po nosu, ko ga je zavrnilo dekle, ko pa je izgubilo domače mo- štvo, ga je „zajela kar skupna bolečina“. V pesmi Morje je lepo naslikal večer na morju: „Ribič položi / svojo koščeno glavo / k slanemu dnu / preperele barke / in misli / na raztrgane mreže.“ Mermoljeve pesmi ne prinašajo novih spoznanj, vendar se prijetno berejo, ker so zgrajene iz drobnih dogodkov in predmetov, ki so jih mnogi vrgli že v staro šaro, pesniku pa so ljubi, ker predstavljajo nekdanje življenje, katerega vse moderne „ščinke“ ne morejo nadomestiti. Kljub težavam življenja

296 pa ga ni zapustil smisel za humor, duhovit, nevsiljiv, ki bistrovidno gleda iz skoraj vseh pesmi. Pripovedovanje je v glavnem tradicionalno, največ ima glavnih stavkov, pogosto gre za naštevanje. Jezik je ljudsko preprost, nikjer ne išče novosti za vsako ceno, čeprav pozna sodobne slovenske avantgardistične pesnike, le z vejicami si večkrat ne zna pomagati. Včasih zna biti ironičen, posmehljiv, rad pa vplete tudi sebe. Mermoljev Pesniški list je lepo opremil Klavdij Palčič.

Marca 1975 je izšla pri ZTT pesniška zbirka Aceta Mermolje z naslovom Nova pesmarica. V knjigi je 41 pesmi, ki so razdeljene v pet ciklov. V prvih treh ciklih vlada nekako „cigansko veselje“, ki ga razglaša že v uvodni pesmi: „In že dam pametno glavo / za skodelico kave, / paradiž za pivo, / dojke zamenjam za slavo / in v misli na večne poljane / sadim radič in zelje.“ To so robate popevke v duhu Jenka mlajšega in ljudske pesmi iz kroga „viž“, napisane iz fantovske prešernosti in kljubovalnosti, češ „mi si upamo peti o vsem“. Lahko bi jih primerjali moštu, ki vre in se kali, a postane šele po pretočenju in negi čisto vino. V četrtem ciklu govori o pesmi in pesništvu. Pesniška beseda rada zbeži, „najdeš jo v košu za stare stvari / ali ob vrčku piva“. „Morda so moji stihi vredni figo“, vendar ga to ne boli, „saj pesništvo je taka igra, / ki se muke veseli“. V Pesmi pa takole označuje pesem: „Pesem je nališpan račun, / revna fantazija, / cingljanje srčnih strun, // je stisnjena bolest, / visoka sleparija / ali težka vest. // Le včasih je še dobro vino / in vonj po travi. / Navadno je vprašanje, ki si ga Mica ne zastavi.“ Zadnji cikel je družbeno angažiran in kritičen. Resnica „ljubi toplo hišo / in skromen avto v garaži“. Junak našega časa / „se zdi gospod, / morda pa je navaden fičfirič. / Z besedo je povsod, / v resnici ga ne zbode nič ... / V žepu ima vse filozofije, / šop denarja, / avtomobilske ključe / in naslov neke Marije.“ Pesnik je zavrgel pesniško ime, poklicni obup, iluzije in „v navadni obleki čakam Lucijo“. Resničnost „ima neizprosno podobo / in v njej stalno živiš“. Nasilje „je zavito v smeh / gole žene“. Fašizem „ni le oblast“, je „noč“. „Resnice spijo, site obljub / in neplodnega vrenja.“ Zbirka je napisana v vsakdanjem pogovornem jeziku, zato besede niso izbrane in pesnik tudi ne išče izvirnih primer in podob. Verzi so sproščeni, le tu pa tam srečamo rimo. V celoti je zbirka premalo izbrana in prečiščena ter ne kaže napredka v primeri s Pesniškim listom.

297 V zbirki Sodobna slovenska poezija Založbe Lipa v Kopru je izšla prve dni 1979 nova pesniška zbirka goriškega pesnika Aceta Mermolje Med kaktusi kuham kavo. V novi zbirki je 57 pesmi, ki so razdeljene v štiri cikle: Popevke, Jesse James, iskalci zlata in Diogen. Samostojne naslove imajo samo popevke, ostali cikli imajo nad posameznimi pesmimi rimske številke, ker so cikli zaokrožene celote. V popevkah so realistični prizori iz življenja in razmišljanja o različnih vprašanjih. Kakšno pa je njegovo razpoloženje v teh pesmih, najlepše izpoveduje prva pesem, Intimna: „Po razposajeni igri / in ostri besedi, / potem ko z verzi / omrežiš dekletce / in čelo namakaš / v miselni bedi, / ko prebredeš lužo zlobe, / da iščeš pod kamnom zlato, / ko zaigraš veselega klovna / s klobučkom grenkobe; // potem, potem bi namočil pero // malce vase. / Ne smrtno resno, / le tako, za špas ... // Drugače izgubiš svojo uro, / svoj zemljevid in kompas.“ Popevke torej, ki bi hotele biti lahkotne, a so vendar izrezi iz vsakdanjih stisk in težav. Tako je naslikal večer v gostilni, igralko na odru, prostitutko, večerjo z dekletom v majhni gostilni, večer pred TV in sanje o dekletu, prizor z mestne ulice, pritrgovanje za počitnice, razbiti motor ob cesti, obisk v Bar- du po potresu, smrt reveža v čevljih in trližu itd. (...) V teh pesmih je precej osebnih težav sodobnega življenja, vendar pa so podane z optimizmom mladega človeka, ki ne gleda na to „smrtno resno“. Te- žave niso omejene na zamejskega človeka, ampak so občečloveške, saj je samo v pesmi Bardo julija 1976 omenjeno zamejstvo, pa še to v zvezi s potresom. V ciklu Jesse James opisuje človeka, ki si je zapel za pas dva samokresa in postal bandit. Postave ni več spoštoval, „ker je ni“. Njegovo ime „bo za ljudi dinamit“. Narisali so ga na plakate in razpisali nagrado „tisoč dolarjev za glavo“. Nekoč je bil ponižni kavboj in ob kitari prepeval o Suzani. Včasih zaide v saloon, da igra in pije, „sreče ni“. Če koga preluknja, se smeje in ga pokrije s kamni. V preriji je življenje grenko, a tudi v saloonu najdeš „isto samoto, / ki pod soncem ubija“. Postal je Indijanec, kot je vsakdo „ubogi, preplašen Indijanec“, če mu „polomijo živce“. Misli na konec: „padeš s konja / ali te šerif ustreli“. Po njem „ostane le pravljica / revnih ljudi“. Pesnitev obravnava problem ljudi, ki jih je življenje izločilo, iz njihove osamelosti se rodi nasilje, ki pa ne reši ne osebnega ne občega problema. V Iskalcih biserov poje o ljudeh, ki iščejo zlato žilo, ki je ni. Kosmati in izčrpani tavajo po puščavah, a če dobijo košček zlata, so gospodarji sveta, v mestu zapijejo zlato, osla in lopato. Če obupajo, se obesijo. Svet bo tehnično napredoval, zemljevid zlate žile pa bo ostal „kot kamen, upanje in past“. Iskanje Eldorada je nujno, človek mora imeti neke cilje, čeprav so neure- sničljivi.

298 Diogen študira usodo ljudi, a je težko najti „jasne smeri in točen kompas“. Lista po debelih knjigah, sam je, drugi se zabavajo, hodi od mesta do mesta in poučuje. Drugi imajo družinsko življenje, modrec ostane sam, toda miren, ko drugi trepetajo od strahu. Igramo se s pomeni besed, „modrec trpi / in sanja svet, / kjer z imeni / uvrščaš stvari“. Dvom „preži z večnimi zobmi“, najmanjša vprašanja „odtisnejo svoj žig krvi“. Von Braun vodi po vesolju rakete, „domači vrt / ostane posut s pastmi“. Samo modrost uči živeti z ljudmi. „Diogen se bori / odkrito, / nevednost iz zasede.“ Zbirka je nov korak v Mermoljevem pesniškem razvoju, posebno zadnji trije cikli, ki so bolj miselno in zaokroženo podani. V njih kaže pesnik na vrednote, ki jih današnji svet pogreša, čeprav napreduje z raketno naglico. Jezik je razumljiv in preprost, vendar izbran in prepleten z izvirnimi primerami, npr.: „v vino namakava ljubke besede ... v prsih grejem žabico spomina ... ljudje hite s torbo zvitih misli ... želje so balonček, ki se v prsih napne ... pod čelom se tiho iskrijo rakete razuma ...“ Ima pa tudi nekaj pogovornih besed: „za špas, panin, par tisoč lir, štrik, kartolina ...“ Ritem je tekoč, rima občasno, skoro vedno uporablja kitice.

Goriški pesnik Ace Mermolja je prišel do četrte pesniške zbirke. Naslov ji je Z zvezdami v žepu (Trst 1982) in obsega 41 pesmi v dveh razdelkih in deset pesmi s samostojnimi naslovi. Na koncu je v posebnih črkah naslovna Z zvezdami v žepu. Po zunanji zgradbi je zbirka sorodna prejšnji, ki je prav tako sestavljena iz ciklov in samostojnih pesmi, vsebina je prav tako čustvena in miselna. V prvem razdelku z naslovom Galilej (XIII pesmi) prikazuje v začetku otroški svet, poln iznajdljivosti, pravljic in skrivnosti. Otroški svet ne pozna „zakoličenih mej“, v vsem najde lepoto, vse zna spremeniti v pravljico. Na- sproti temu svetu stoji Galilejev, kjer je vse strogo izračunano in začrtano: vesoljski krog in hišni kot. Toda lepega dne se razbije oštevilčeno steklo, nebo zažari v svoji lepoti, Galilej pa se več ne znajde brez šestila, računov in teorije. „Jasni račun / se pod čelom spremeni / v zbegano veščo.“ Počasi pa le začne zaznavati lepoto v naravi, v njegovem srcu „zavrešči otrok“, v luninih žilah zadiši človeška podoba. Življenje je preprosto, vedno prihaja s čudežnim glasom. Vidi Lizo, ki si je zataknila med lase marjetico in se s kolesom odpeljala k prijatelju. „Nič ni / resnično važno, / samo pravljična pot / se ustavi / ob prestrmih stopnicah.“ „Polet preko belih mej oblakov, / glas srca / in tenka nit razuma“ - to so trije elementi, potrebni za vsakdanje življenje. Do tega spoznanja je prišel Galilej, ki je mislil, da je življenje in smisel samo v zaprtem

299 stolpu sredi daljnogledov in računov. Postati bi morali kot otroci, ki znajo najti lepoto in smisel v najmanjši stvari, saj življenje brez sanj, ljubezni in „nitke“ razuma ni polno. Drugi razdelek ima naslov Velikani in obsega devet pesmi, pododdelek Odhod pa pet. Nekoč so živeli velikani, ki so lovili ptice, podili volkove, za- govarjali uroke, zvečer se srečni vračali med družine. Krpan je pregnal strah, ljudje so svobodno zadihali, „ljubezen si je nataknila / pisana očala“. V var- nem naročju so ljudje verjeli v pravljice, velikan jim je dal skrivnost, „da je gorela na domači polici“. Trpljenje je bilo lažje, ker so upali, da „jutri bo bolje“, tudi skrinje se jim niso zdele preveč prazne. Toda lepega dne je junak odšel iz gradu, pravljična skrinja bo kmalu stara lupina: „Kot smo lupina mi, / ki zapiramo okna / pred skrivnostno / lunino senco.“ „Trudni prihajamo / vedno na iste postaje / in odhod se pomeša / s prihodom.“ Le spomin še leze v preteklost in osvetljuje zelenega Jurija, ki sedi na lipicancu „in najlepši deklici / vtakne med lase marjetico“. Ta razdelek je idejno nadaljevanje prejšnjega, hrepenenje po nekdanji pre- prostosti in naravnosti. Tudi oblikovno so podobne prejšnjim. Zadnji del ima naslov Kresnice. V naslovni pesmi Z zvezdami v žepu pravi pesnik, da sedi ob cesti z zvezdami v žepu, a ne ve, komu bi jih dal: če jih natakne na zid, bodo parole, če jih prilepi na list, bodo pesem, če jih obdrži, se lahko zgubijo: „In potem adijo / srce, ki bije / za Lizo, / in razum, / ki odkriva kresnice.“ Na pesnika pritiskajo težave sodobnega življenja, ki je brez domišljije, lepote, ljubezni, sanj in stika z živo naravo. Vse je preračunano, dognano, zme- hanizirano, celo otroci niso več naravni, resnični, igrajo se s tanki. Pesnika to boli in skrbi, sam je poln lepote, v žepu ima zvezde, toda ljudje bi jih ne razumeli in sprejeli. Vendar pa ne prevladuje pesimizem, saj se zna pesnik pošaliti, nasmehniti, razbiti „oštevilčeno steklo“, za katerim se skriva cvetoča narava in živo vesolje. Pesmi so občutljivo zapete, podane v izbranem jeziku in z mnogopove- dnimi primerami. Zbirka je važen korak naprej v Mermoljevem ustvarjanju.

Ace Mermolja in Marij Čuk sta izdala leta 1984 pri ZTT v Trstu v zbirki Leposlovje skupno pesniško zbirko Igra v matu. Obema je napisal uvodne besede Peter Kolšek. Ace Mermolja je prišel do pete pesniške zbirke. V Igri v matu je njegov prejšnji pesniški svet izgubil nekdanjo aktivnost in angažiranost, na svetu vlada trpka realnost, brez pravljic in mitov. Le deček še lahko sanja o luni, da mu

300 vrača kamenčke iz vodnjaka, kamor jih je podnevi metal. Podjetni Robinzon, ki si je podvrgel otok, se je naveličal vsega, ždi na plaži, žveči opojno korenino in se ne zmeni za zveri v džungli. Čarovnik je zgubil klobuk in z njim je odšel njegov mitski svet. Želva je zapustila jajca na produ, kjer že čakajo ujede na mladiče: „gradovi alg / so močnejši od ljubezni / in slast tišine uniči / materino hrepenenje“. Vili se je ljubezenski napoj spremenil v ledeno kocko. Ponoči se brez pravljic in podoknic za ženo vrača z dela, sklonil se bo nad spečega sina in zamrmral: „bo že šlo, če bo ...“. V ciklu Snežinke (6 pesmi) poje, kako zravnajo snežinke vse v belo razsežnost, burja dvigne sneg in „dahne v srce / kristalno sapo smrti“. V ciklu Zapiski o Hektorju (12 pesmi) opeva trojanskega junaka, ki je utrujen; še bi se lahko bojeval, obzidje je trdno, desnica krepka, toda srce je „brez bojne sle“. Lahko bi z ladjo zbežal po morju, čeprav stražijo mesto Grki, toda spomin na prelito kri, „lepljivi okus krvi / je najostrejša straža, / ki brani dostop do morja“. Zaradi Andromahe bi ne odprl vrat obzidja, toda ljubezen bi ob lakoti pošla in v mestu bi ostale samo še sence. Upor do konca ali predaja? Predal se bo zvijačnemu Odiseju, ne ve pa, kam ga bo Zevs poslal po smrti. Sedaj je „junak in reva“, ko bo zadnjič stopil pred oltar bogov, ga bo strah. Umrl bo, toda v pesmih bo živel „in nihče mi ne vzame / zlatih večerov ob ženi“. Ko bo mrtev ležal v puščavi, bo Andromaha „vrgla k tvojim nogam / šop peščenih rož“. Hektor je naveličan vojne, nasilja in prelivanja krvi, njegovo srce je zazna- lo ob Andromahini svili in njenem glasu lepoto in ljubezen, mir in spravo, toda svet je tako urejen, da vladajo v njem nasilje, pravica močnejšega, zati- ranje, zato je smrt edini izhod iz tega. Za vse desetletno vojskovanje bo prejel po smrti le „šop peščenih rož“. Pesniški jezik je izbran, pogosto oseben, primere izvirne in mnogopovedne.

Goriški pesnik Ace Mermolja je prišel proti koncu leta 1991 do svoje šeste pesniške zbirke, ki je izšla pri ZTT v Trstu v novi knjižni zbirki Devin. Na- slov knjige je Elegije in basni. V zbirki je 48 pesmi, ki so razdeljene v Elegije, skupaj 38, in v Basni, ki jih je 10. Tudi Elegije imajo cikle, in sicer: Klodija, Bakhov rog, Kraljica Afrike, Svatba in Poljub. Mermolja je prinesel v zbirki Elegije in basni nov svet v slovensko poezijo. Najprej je tu starodavni Rim, ki so ga v slovenski poeziji opevali že Silvin Sardenko, Mihael Opeka, v novejših časih Vladimir Truhlar in Rafko Vodeb, toda ti so stali prevzeti pred spomeniki poganskega in krščanskega Rima ter

301 jih opevali v odah in himnah, Mermolje ne zanima ne eno ne drugo, zanj je važna samo Klodija, samo njo bi rad dobil. Počasi pa pride do spoznanja, da je njegovo iskanje zaman, dekle je premlada zanj, z njim se samo igra. Pesmi so polne nemira, nestalnosti, „moja sreča se maje / na krovu prazne ladje“ sredi temnih valov, vse je eno samo iskanje sreče in mesta v življenju. Iz Rima se je preselil v Afriko, kamor ga je zvabila kraljica. Tukaj je veliko afriškega občutja: plemena drhtijo od bojnih krikov, ritmi bobnov stresajo zvezde, z morja vrši smrt, to je noč, ko umre junak ali se tiran rodi. Nekoč se bo vrnil, ne bo več mislil „na temne stražarje, / na drhteče šape zveri, / na rane in na trpljenje“. Ustavil se bo pred obzidjem afriške kraljične, ki jo „temno ljubi“, in padel zadet od puščice, ona pa ne bo vedela, kaj ga je pripeljalo do nje. Pesnik je lepo podal to okolje, to skrivnostno razpoloženje in občutje. Pravo baladno občutje je v ciklu Svatba. Ženin in nevesta vstopita zvečer v hišo kot tujca, nihče ju ne spozna, saj bi morala priti iz mesta šele jutri, mirno odideta, samo stari pes sili za njima. Odpeljeta se, sneg pokrije vse, tudi ljubezen: „Sneg pada / vedno tiše / v črno žalost / in na ljubezen, ki propada.“ Če bi se bila srečala kje drugje, v drugem času, če bi bila iz drugačne snovi ustvarjena, bi se bila drug v drugega izlila kot potoka in se vzela tako rahlo in tiho, da bi še smrti ušla. Kot sklep Elegij je venec devetih pesmi z naslovom Poljub. Poje o mladosti, ki počasi izgineva kot sonce za otokom. Življenje, ki je bilo bolj skopo, ne pušča v tebi lakote in obžalovanj. Po predolgem času si spustila s sebe nočno haljo, kakor da bi koga čakala. Torej pričakovanje neznanega in ugotovitev, da ni več načrtov, „kot sta sreča in velika hiša“. In še večerja v separeju in smrt, „ki leze od vsepovsod v kri / kot steklenica kaberneta“. Basni so moderne, s poučnim jedrom, vendar ne tako izrazitim, da bi bil zajet v končna verza. Nauk je zaobsežen v vsej basni, proti koncu je le bolj zgoščena ideja. Pesnik se je pri podajanju omejil na najnujnejše besede. Za primer začetek basni Lisica in pes:

V mrzli noči zdaj sito spi, pred kurnikom sedi le mene, ki imam najbolj zvito lisica in toži: glavo, loči od kokoši „Kje je pravica? Mreža, gostejša od noči.“ Vsak bedak

Jezik je zgoščen, mnogo poveden, brez nepotrebnih prilastkov in opisov. Ustvaril je vrsto svežih in živih primer, npr.: ona je podobna jutru, / ki mesec

302 spravi / v svoje belo krilo; upanje postane / svilena mreža, / razpeta med zelene veje; zjutraj je srce / le prazen rimski vrč; se odpravljam / v gluhi gozd / na dnu srca; želel bi besede, / ki se prepletajo / s peclji nočnih sanj ... Pesmi so razmeroma kratke, največ ena stran, razdeljene so v neenakomerno dolge kitice, tudi verzi niso enako dolgi in so brez rim.

(Literarne vaje 1971-72, str. 154; 1974-75, str. 221) (Mladika 1972, str. 138; 1975, str. 127-128; 1979, str. 90-91; 1983, str. 17-18; 1986, str. 17-18; 1992, str. 82-83)

303 MARIJ ČUK

Marij Čuk se je rodil v Trstu 1952, dovršil 1970 učiteljišče A. M. Slomšek in se vpisal na slovenistiko in romanistiko ljubljanske univerze. S pesmimi je začel sodelovati v Literarnih vajah, od tod je šel v Primorski dnevnik, Zaliv, Jadranski koledar, Dan, Dialoge in Sodobnost. Leta 1973 sta mu Založništvo tržaškega tiska in Lipa v Kopru izdala Pesniški list (št. 13), v katerem se je prvič obsežneje predstavil javnosti. V Listu so naslednje pesmi: Potovanje po mi- stični poti ali kako je postal Janez sneženi mož (6 pesmi), Zaton, Playa de oro, Uničenje, Kralj bik, Jacques Anquetil (tri pesmi), Gledam, Važnost rešitve in Sonet bridkosti. Vse pesmi so napisane v slogu avantgardistične poezije, brez otipljive in razumljive vsebine. Pesnik je ob predstavitvi Lista izjavil, da ne piše za bralce, ampak zase.

Leta 1974 je izšla pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani pesniška knjiga Marija Čuka Šumenje modrega mahu. Na 52 straneh je 36 pesmi, razdeljene so v tri cikle: Šum, Modro in Mah. Pesnik je sam izjavil, da so nastale pesmi v preteklem letu in da jih je vrgel na papir in objavil „brez važnejših popravkov“. V njih je močna socialna in politična angažiranost. Boli ga sedanjost, brezbrižnost vseh, ki se ženejo za materialnimi dobrinami. Tudi sam bi bil rad brezbrižen, „konec koncev – kaj mi mar“, vendar ne more biti, pravico ima „povedati svoje“, pravico ima „pisati pesmi“. Sekira, ki reže, ne pomaga, „vsem bi morali spustiti kri / kot Krjavelj svoji kozi“. Zakopal bo bojno sekiro, „kajti proti noči se ne moreš boriti“. Vse je tako črno, povsod so same sence. Najznačilnejša in morda najboljša pesem je Singapur: „Singapur, Singa- pur, / kraj nesreče in miru, / ki se pretakaš po žilah / temnega popotnika. / Singapur je kot roža, / dokler je ne utrgaš – blesti, / domovina lepih sanj, / črnih oči in resnega nasmeha. / Singapur z rdečimi usti, / blede planjave na preprogi, / zelene gosenice v srcu, / solze ne morejo teči. Singapur v meni ...“ 304 To je sanjska pesem, pesem hrepenenja po nedoločenem kraju, pesem lepe Vide po tujini in sreči. Zbirka je modernistična, precej hermetična, vendar pa so posamezne primere izbrane in žlahtne, le da so prevečkrat samo nanizane, ne dovolj domišlje- ne, zato ne nudijo zaokrožene predstave, čeprav pesnik poudarja, da je „vsebina važna“ (prim. Pogovor z Marijem Čukom, Literarne vaje 1974-75, str. 96)

Pesnik Marij Čuk, doma iz Doline kot Pangerc, se je po Pesniškem listu in Šumenju modrega mahu predstavil še s pesniško zbirko Zakleta dežela (ZTT 1975, 56 strani). V novi Čukovi zbirki je 39 pesmi, ki so razporejene v tri razdelke z naslovi: Tudi klovn zna ljubiti, Češnje in Naša domovina. V uvodni pesmi predstavlja to zakleto deželo takole: „Zakleta dežela. / Lunica žogica / se smeje v noči / neurja in časti. / Slika na mizici. / Otožne oči / in grenka usta. / Sonce je leno. / Veter zapiha. / Zakleta dežela.“ Že v tej pesmi vidimo, kako pesnik niza podobe in primere, brez povezave in logičnega smisla: svoji mali punčki poklanja „rože zelene in rožmarin rdeč“, ker smo pač v zakleti deželi, v navadnem svetu so barve zamenjane. Za tak nesmisel, kot sta on in ona, „se v luži polmraka nebo sprehaja“. Ko pesnika ne bo več, bo vse pepelnato, vendar pa bo šla zemlja svojo pot: „Utrgal bi valove večnosti / in si privezal topel šop neskončnosti.“ Na tem svetu je „več ali manj nerodno“. Skozi rdeče semafore, zmedene črne poti, megle in močvirja „išče žejna želja pot“. V ledeni deklici teče voda, v pesniku kri. V pesniku je vse, kar ga obkroža, in vse ga spravlja v obup. Za začaranimi vrhovi „je dežela mojega maja“. „Vsi zamejski pesniki / so geniji.“ Zamejski pogovori o politiki in kulturi so „bla, bla, bla ...“ Ko gre iz kroga svojih sanj, ga pograbi vsa nočna beda. Proti hipni modrini se premikamo tako sklonjeni, „da ne moreš človeku do oči“. Naša domovina je „liter vina“. Vse je gnilo in mrtvo, pesnikova glava je „sajasta in votla, / s prazno slamo napolnjena“. Kot berač hodiš po tem neznanem svetu in „lajaš nehote v dan“. Ujel je trenutek „brezoblične sreče“. Lepa podoba je pesem Popoldan: „Strelišča na gmajni. / Od vedno zbrušeni kamni. / Stalno življenje oblakov. // Vse to sem občutil / v popoldanski uri ...“ Zbirka se zaključuje s trodelno pesmijo Čilskim tovarišem. Zakleta dežela je korak naprej od prve zbirke, predvsem je v njej več sodobne problematike, ki pesnika teži. Svet je poln nasprotstev in krivic, pesnik bi ga rad spremenil, pa je prešibek. Obsojen je na samoto, na nerazumevanje, podoben je beraču, zaveda se, da je nekje za začaranimi vrhovi sreča njegove mladosti, ki pa ni več dosegljiva. Sveta ne smeš spremeniti, čeprav bodo vedno „mladi pokončni ljudje“, ki ga bodo želeli. 305 Pesmi so modernistične in nekoliko hermetične, ne izrazito osebne izpovedi, bolj podobe, v katerih so največkrat nanizane misli v kratkih stavkih, vsak verz nova misel ali trditev, ki ne izvira iz prejšnje. Jezik je sočen in izbran, čeprav pesnik ne išče novih metafor. V prvi pesmi – Svoji mali punčki – ima samo stare ukrasne pridevke: stara pesem, otroškim očem, nedolžnemu telesu, velikemu srcu, staro hrastovo drevo, ovlažena trava, sivo kamenje, mlade roke ... Vendar pa zna tudi sam ustvarjati nove zveze: Mavrica „seda na dušo“, groza „sinja in votla“ ... Uporablja tudi različne pesniške figure, tu in tam celo rimo in kitice. Če jo primerjamo s prvo zbirko, kaže vsebinski in oblikovni napredek.

Tržaški pesnik Marij Čuk je prišel pri mariborski Založbi Obzorja proti koncu leta 1982 do nove pesniške zbirke Suho cvetje. V novi zbirki je 51 pesmi in so razdeljene v šest ciklov, brez naslovov ciklov, ker se pesmi med seboj prepletajo in bi jih bilo težko ločiti po tematiki. V geslu je potožil o samoti, o samoti človeka, „ki mirno stopa / in ne ve / kam gre“. Pesniški svet, ki je do zdaj odseval iz Čukovih treh zbirk, se je v Suhem cvetju premaknil, poglobil, zresnil. Prej je bil njegov svet nekaka „zakleta dežela“, kakor je naslovil tretjo zbirko, polna nasprotij in krivic, ki jih ne moreš spremeniti, lahko se temu svetu le ironično posmehuješ, ga zavračaš ali greš brezbrižno mimo njega. Zdaj se mu kaže svet v svinčenih podobah, pesnik je sprt „s svetom in seboj“, dež pada „kot težka beseda“, z meglo se ponoči „prikotali strah“. Pesnik je podoben raku, „ki bi rad naprej, / a leze nazaj“, dnevi so prazni, v njih „ni mesta za sonce ... ni mesta za sanje“. Njegova dežela je zelo lepa, iz lonca stare mame veje duh po svobodi, očetova pipa „hropi po uporu“, vendar je pesnik na razpotju in ve, kje naj si poišče domovino. Ljudje so mu tuji, vsak zase in kopičijo „ zlobo in zavist“. Zato pravi:

„Vrgel bi puško v koruzo, zaverižil svoja vrata in se predal spancu, ki preganja oblake bolesti ...“

V drugem ciklu se ta podoba sveta nadaljuje, saj je svet na eni strani „bera- ško črn“, na drugi neznansko širok, mehak, razdrobljiv, resen. Prevladuje de- magogija, toda „V geslih / in klicih / ni naše svobode“. S tega sveta ne moreš zbežati, „povsod ostaneš sam, / obupan, / siv in smešen“. Istočasno je hrast in trska in jeklo, „ki ga strah topi“. Mladi so pometli z Aristoteli, Cezarji in

306 Prešerni, svet ostaja „gol in samemu sebi neznan“. V njegovem nemiru kljuje „pošastna praznina, / ki krepi in podžiga upor“. V tretjem ciklu je pet ljubezenskih podob, vendar ne gre za ljubezenske izpovedi, ki so v tem neurejenem svetu nemogoče, ampak za hrepenenje po njej in pesmi o njej, ki hodi ponoči utrujena, ko „svet smrči“. V četrtem ciklu je kritika ljudi in razmer. Junaki našega časa so „v pajčevini jetniki, / v noči smrtniki“. Ko umirajo kralji, se svet obrne „in v razpokah sije luč“. Amerika je dežela sanj in iluzij. Hiša sanj je bister in jasen pogled, hropeče, rjoveče srce in pomlad iz brinovih jagod. Po njegovih žilah se pretaka svobodna kri, zato ne mara potrošniške udobnosti. V petem ciklu poje o čudnem svetu, spremenjenih razmerah in svojem poklicu. V Trstu prodajajo „do onemoglosti kavbojke“. Nekoč je bila nedelja praznik, danes je „v avtu / in sonce / je privezano na blatnik“. Bil je pesnik, zdaj je novinar in piše o vsakdanjih stvareh brez sanj, „rad bi bil otrok“. Da- našnji človek je postal konj, ki brca „v korito pomij“. V zadnjem ciklu sta ogorčenje in ironija dosegla višek. Zdaj so težki časi, „ker barabe / umirajo počasi“. Vojake plačujejo z nedeljskimi dekleti. Veljaki so ugotovili, da Slovencev sploh ni več, ker so se spremenili v funkcionarje, toda vsi ti so Slovenci in hodijo v procesiji, „da se izognejo samoti“, ker nimajo ponosa. Ves svet se je tresel, ker so bili „krti sprti“. Merjasci in prasci so imeli svoj praznik in se valjali po gnoju, naslednje jutro so se lepo uredili in se z avtom „med nas pripeljali“. V sedanjem junaškem času padajo ljudje za mrtve pravice. Iz sanj naj nastane pesem, „krvava v krvavem svetu“. Čuk je v novi zbirki Suho cvetje segel v korenine sodobnega sveta in zapel o njegovi mračni podobi v kratkih, odsekanih verzih, zdaj realistično nazor- nih, zdaj ironično posmehljivih. Nič lepega, svetega ni več, tudi človek ni drugačen, saj je sam spremenil svet in ga zapeljal v potrošniško miselnost, kjer so edini ideali avto, vrtiček, televizija, dobra plača, kino, kosilce, aperi- tivček, morski dopust – leto za letom. Vendar pa je po pesnikovem prepri- čanju toliko drugega, kar daje smisel življenju: gozdovi in polja, dež in letni časi, nedeljski počitek s starimi običaji, pot do sočloveka, narodni ponos, tudi pesniki, norci in bohemi in toliko drugega. Pesnik sam je prešibak, da bi kaj spremenil, zato se zateka v svoj svet. Pesmi so moderne, podobe kratke, jezik izbran. Ustvaril je tudi nekaj lepih in povednih primer: „svinčene podobe; vrček praznih pletenin; dež pada kot težka beseda; tema dreza v čas; kri je žvenketala; pluje moja zavest; nasadi strupenih laži; kača resnice“ idr. Zbirka Suho cvetje je velik korak v Čukovem pesniškem razvoju.

307 Ace Mermolja in Marij Čuk sta izdala leta 1984 pri ZTT v Trstu skupno pesniško zbirko Igra v matu. Tudi Marij Čuk je prišel s to knjigo do pete pesniške zbirke. Vseh pesniških naslovov je 27, pesmi pa so razdeljene v tri cikle: Pravljice, Sizif in Bose veje. V Pravljicah so Rdeča kapica, Ostržek, Sneguljčica, Pepelka izgubile vso pravljičnost in so postavljene v realni svet, po Petru Kolšku so „zgolj prazne in prozorne mitične figure, skozi katere sije svet s svojo silovito nepravljično prezenco“. V drugem ciklu so hermetične pesmi, včasih z rahlo ironijo, ki je bila močneje prisotna v prejšnjih zbirkah. Tudi v zadnjem ciklu so pesmi zelo hermetične, vendar je mogoče v njih slutiti tesnobo zamejskega vsakdana in stiske zamejskega pesnika: zbudi se v mreži, neznansko je sam in utrujen, napočil je čas velikih molkov. „Sem samo igra / v šapah krutega tigra / in jeklen lesket / v njegovih očeh.“ Kljub vsemu pa je v njem „oranžno obzorje“. Peter Kolšek je zapisal o zbirki: „Čukova poezija, ki je ujeta med sanje in resničnost, med zamejstvo in čutni individualizem, med tragiko in vitalnost, predstavlja eno od avtentičnih resnic sodobnega slovenskega pesništva.“

Tržaški pesnik Marij Čuk je prišel leta 1993 pri Založbi Lipa v Kopru do nove pesniške zbirke Sledovi v pesku. Nova zbirka prinaša 47 pesmi, ki so razporejene v petih ciklih. Cikli so brez naslovov, vendar pa je pustil pesnik med njimi prazne strani, da sami napišemo naslove. Prvi cikel je najobsežnejši in prinaša bivanjske pesmi, ki niso realistično povedne ali izpovedne, ampak precej hermetične, neoprijemljive, zakrite, če- prav so zgovorne in pripovedujejo o težavah in stiskah življenja, o minevanju, propadanju in o tem, da „danes jokajo lahko le kipi.“ Nekoč so bili „gusarji, temni, ognjeviti, divji, vladarji črnega morja, ... kralji vseh peščenih plaž“, zdaj so le „starčki s črnimi zobmi“. Vse je tako, „kot tretje oko ukazuje: kavarne zakajene, konjaki izpiti, dim nažira stene, vsi Slovenci umiti“. Sredi proslave so se razšli, nič niso rekli, a tudi poslušali niso. Rad bi bil oblak, da bi letel. Ugasne luč in nevidne roke ga grabijo. So fronte, večje in manjše. Mravlja stoji pred prsti z drobtino in pesnik ugotavlja: „Zdaj jaz odločam o smrti in življenju.“ Svoj nič bi bruhnil v nebo, a vse bi ostalo kakor prej ... V drugem ciklu se neoprijemljive izpovedi nadaljujejo. Oblaki skrijejo zvezde, ki ne toplijo, ne živijo, pesnik pa leži na zemlji v prahu „kot presekan črv, ki diha v dveh svetovih“. Išče sled, „ki bi oplazila travo mojega vrta“.

308 Trije dolgi uji v megli „postavljajo vprašaj, ali je smrt takrat, ko res ne moreš več“. Zapustil ga je zadnji strah „in sem žerjavica brez dima“. Ko te sredi noči omami sova, „zahropneš v spanje, kot prebliski dneva padejo orehi v kamen in zasveti se dežela jutra, ki pogoltne barvo modre pomaranče“. V tretjem ciklu vidi v sanjah „topo, tiho, mrtvo vas“ in se sprašuje: „Naj oživim se v svoji sanji?“ Vseeno je, če ptica še leti, „in je vseeno, če jo pogoltne črni oblak“. Tvoj gib leti mimo, „čeprav se me dotika z ostrim žebljem“ ... V zadnjem ciklu so ljubezenske pesmi, ki so rahle, neoprijemljive, nežni govori, nekake prošnje. Ne odhajaj zvečer, „nekam mučno je zvečer. Nevsak- danje čudno.“ V šestih pesmih jo prisrčno ogovarja, ona pa „negibno bereš knjigo“. On se igra z žerjavico, lovi dihanje opek, švigajoča luna zabija žebelj v morečo otožnost, mušice letajo proti topolu, v kamnu je življenje, ona pa negibno, zavita v klobčič, bere knjigo. In še štiri kratke pesmice „Ah, tebi, le tebi, deklica z A“, rahle in nežne, neoprijemljive, občutja, ne vsebina. Ko mu je prijela roko, mu jo je začarala, da mu vseskozi brenči t-mol v ušesih. Tudi to je ljubezen: da si pelin, in ti rečem roža. Marij Čuk spada v mlajši pesniški rod tržaških ustvarjalcev, hodi dokaj samostojna pota, išče moderne smeri v svet poezije, na kar kažejo že naslovi njegovih pesniških zbirk. Piše počasi, premišljeno, zato je očiten v vsaki zbirki vsebinski in oblikovni napredek. Skrbno goji pesniški jezik, ki je živ, izbran, besede se kar prelivajo, jedrnate, sočne, brez iskanja in mašil. Po obliki so pesmi moderne, navadno brez kitic in brez rime.

Pri založbi EST ZTT v Trstu je izšel 1998 prvi roman pesnika in pisatelja Marija Čuka Pena majskega vala. Knjigo je natisnila tiskarna Graphart na 165 straneh in je izšla v knjižni zbirki Mornik. Vodilna oseba povesti je Maks, diplomiran jurist, doma z Opčin, kjer sta mu pustila starša v stolpnici stanovanje. Zaradi očetovih zaslug so mu dali službo, da je vodil Urad za evidentiranje mrtvih Slovencev: uro in kraj njihovega pogreba, udeležbo na žalnih sprevodih, pripadnost rajnkega politični stranki in računanje možnosti, komu naj bi umrli na volitvah oddajal svoj glas. Na tem gradijo manjšinske organizacije strategijo prihodnosti. Maks je šel s prijatelji v Dolino na podiranje majence, po nerodnosti pa je z vinom polil hlače Italijanke Luise. Njene italijanske prijatelje je pomiril s tem, da jim je plačal pijačo. Nato sta z Luiso plesala in se zmenila za naslednji večer. Maksov oče je bil idealist, takih pa sodobno življenje in razvoj ne marata. Zato se je umaknil v šolski krog, zamorjen in brez sanj je dočakal pokojnino, ki pa je ni dolgo užival.

309 Luisina družina je takoj po vojni pribežala iz Rovinja v Trst, kjer je bil oče ugleden odvetnik. Zasedali so slovenske hiše in posestva, češ da so jim Slovenci vzeli v Istri, zato jim morajo vrniti na Tržaškem. Luisin oče je po- speševal italijanske pohode v Istro in mazanje spomenikov padlim. Hči ga je spraševala, zakaj počenja tako, pa ji je odgovarjal, da so Slovenci komunisti in kot taki zlo. Ko je začela zagovarjati Slovence, ji je zabrusil, da je šla italijanska vojska proti barbarom, da zajezi komunizem in prinese civilizacijo, da ubrani tisočletni italijanski duh teh krajev. Predsednik organizacije, pri kateri je bil Maks zaposlen, je povabil Maksa k sebi in mu povedal, da bo odbor odstopil. Peljal ga je po temnem hodniku v obširen arhiv, kjer je bila lepo urejena kartoteka vseh Slovencev, ki so kdaj koli živeli tukaj. Pripravljali so jo pet desetletij. Maksa so določili, da bo na koncu uničil arhiv in zabrisal vse sledove. Uprl se je. Opoldne je napisal ostavko na službo in vrgel pismo v hišni nabiralnik. Medtem sta se Maks in Luisa srečevala in hodila na izlete. Toda oče je Luisi povedal, da bo morala iti v Rim na univerzo. Ko mu je rekla, da ne bo šla, je zakričal in jo klofnil. Zvečer se je sešla z Maksom. „Lep večer, Luisa,“ pravi Maks. „Jaz brezpo- seln, ti z Rimom v žepu ...“ „Lepe možnosti v tem našem lepem mestu,“ je premogla sarkastičen smehljaj. Roman Pena majskega vala je nevsakdanje delo, saj ne prikazuje samo vsakdanjega življenja Slovencev v Italiji, ampak govori tudi o zapisovanju njihovega umiranja v posebnem uradu. Vendar ni jasno, kakšen namen naj bi imelo to zapisovanje mrtvih. Izmed nastopajočih je najbolj izdelan Maks, ki živi polno življenje, ki misli in dela, konec romana pa je nepričakovan in lahko tak ali drugačen. Pri- povedovanje je živahno, nazorno, realistično, prepričljivo in v lepem jeziku.

(Mladika 1974, str. 117-118; 1975, str. 128; 1976, str. 43; 1983, str. 156-157; 1986, str. 18; 1993, str. 215; 1998, str. 144)

310 ALEKSIJ PREGARC

Rodil se je leta 1936 v Ricmanjah pri Trstu ter obiskoval realno gimnazijo in triletno dramsko šolo pri Slovenskem narodnem gledališču v Trstu. Je pesnik, dramatik, igralec in publicist. Pesniti je začel leta 1958 in njegove pesmi so izšle v revijah in časopisih. Leta 1974 je prišel do svoje prve pesniške zbirke, ki je dvojezična, slovensko-italijanska, izdal pa mu jo je Circolo culturale G. Salvemini v Gorici. Naslov je preprost: Poesie – Pesmi. V knjigi je na 50 straneh 12 pesmi, na levi strani izvirno slovensko besedilo v lastnoročnem zapisu, na desni italijanski prevod Jolke Miličeve iz Sežane. V tem pogledu je knjiga nekaj posebnega in vsega priznanja vredna, saj je italijanski krožek istočasno predstavil Pregarca Slovencem in Italijanom, knjiga pa služi tudi za večje poznavanje med obema narodoma. Škoda je le, da so slovenska besedila napisana s Pregarčevo roko, ne vedno dovolj čitljiva, zato si je včasih treba pomagati z italijanščino. V zbirki so naslednje pesmi: Sožitje, Vabilo, Utrujenost, Iz predilnice (tri), Kaos (tri), Zima, Ni ljubezni in Beg. Nekatere so že izšle v revijah, druge so nove. Pregarc poje o stiskah sodobnega človeka-človečka, o socialnih vpraša- njih v tovarnah, o ljubezni, o begu pred umazanim življenjem ipd. Pesmi so iskrene osebne izpovedi, a tudi angažirane, napisane v prosti obliki in v malo izbranem jeziku. Odličen pa je prevod Jolke Miličeve. Na ovitku je Ograja Demetrija Ceja. Uvod v knjigo je napisal Gianni Anglisani.

Leta 1982 je prišel Aleksij Pregarc pri mariborski založbi Obzorja do svoje druge pesniške zbirke z naslovom Moja pot do tebe. Tukaj je 40 pesmi in pr- vič obširno predstavljajo tega izvirnega tržaškega pesnika, ki hodi popolnoma svoja pota ne samo v zamejskem pesništvu, ampak v vsem slovenskem svetu. Zbirka je sestavljena iz dveh delov, ki sta si po obsegu podobna. V prvem ciklu Jaz je 16 dolgih pesmi, v drugem Moja pot do tebe pa 24 kratkih.

311 Cikel Jaz je zapet iz lastnega izkustva delavca v predilnici v Podgori pri Gorici, kjer je bil samo številka:

„kartonček zaškrta v reži ure: on postane zdaj številka 217 za kapoja – na delovnem razporedu v igračah svojih otrok med dolgovi v trgovini z jestvinami DVESTO SEDEMNAJST“

Brezdušna številka sredi predilniškega prahu, ki ovija vse, prodira v člo- vekovo notranjost, mu razjeda drobovje in prinaša bolezni. „Kosmato zlati žarek je umoril metulja“, ki se je spremenil v netopirja. Razpršilec res odnaša „kosmiče bombaža in ksilona“, razvetril je tudi njega tako temeljito, da mu je „namesto jetike navrgel plevritis“. Toda valjarji se neusmiljeno vrtijo in vsak dan je nekaj manj delavcev:

„nekomu je stržen prahu začepil prebavila nekomu srčni izcedek še komaj kaplja v jetra nekdo je moral med statvami dvigniti izkrvavelo žensko v naročje ta in oni in vsi drugi zabodeno gledajo V VEDOMCE JEKLENIH ZOB“

Njihova malodušnost sega v globino kloake. Iz srca so ti postrgali gesla in jih napisali na stranišču, jutri boš tukaj „razbral svojo PRIHODNOST“. Pretresljiva je Jutranja molitev tkalke, ki ne prosi za srečo ali gmotne dobrine, ampak samo, da bi bil sukanec pravšnji, da bi ji ves prah sedel samo na ruto na glavi, da bi jo vodja spustil domov, domov. Brezosebnemu sosedu bo dal vina, da postane janjček, revolucionar ali talec svojega obupa. Med splošno malodušnostjo okličejo štrajk, sindikalisti jih pitajo z BO- MO-programom in s pozivom, „prispevek nam podvojite“. Ljudje so tako utrujeni, malodušni, brezbrižni, da jih ne gane nobena stvar, radi bi bili „zrno v sipu ... drobno zrno skrilavca ... sekunda večnosti“, ker se zrna vsaj kotalijo, se orosijo, sekunde neslišno utripljejo. V drugem delu teh tovarniških pesmi opeva vse štiri letne čase, ki pa so v tovarni vsi enaki. Pozimi je sanjal o belem oblaku, ki pa so ga izpušni plini vsak dan bolj počrnili, dokler ni omahnil „kot cunjasta jetika“. V naravi je poletje, v tovarni vrata v pekel, sonce ne more prodreti v vlažne prostore, v črevesju se oglaša čir. V jeseni si v tovarni „sam kot suho drevo / kot razsoljen kip“.

312 V teh pesmih je Pregarc pretresljiv in prepričljiv. Tovarniško okolje je tako, da je delavke in delavce duševno ubilo, zmehaniziralo, delajo brez veselja, brez upanja v izboljšanje, med sindikalnim zborovanjem dremljejo, da si odpoči- jejo. Tudi zunaj tovarne je vse sivo in zaprašeno, povsod eno samo umiranje, počasno, a neizbežno. Iz te tragike ni izhoda, jekleni stroji se neusmiljeno vrtijo in zahtevajo postrežbe, vse brezobzirno hiti, vse se spreminja v gole številke. V drugem delu - Moja pot do tebe – opeva v 24 pesmih brez naslovov svojo težko pot ljubezni do nje. Ko gre k njej, se mu zdi, da „kot jekleno dleto grizem železobeton“ in opazuje pod seboj topole v somraku, pešca-palčka in otroke-pike na kotalkah. Kaj ga je pognalo na to pot? Človekov bes, zbega- nost, vsekakor nekaj razkrajajočega. Toda tanek otroški pisk mu priča, da nekdo živi. Brisati mora včeraj, toda hoja v jutri je „trudno tavanje“. V njeni lepo opremljeni sobi je „ugaslo poleno kamineta ... / v tvojem samovšečnem naročju“. Nanj je hladno pripeta kot vagon k vagonu, tirnici pa sta „vzpore- dni in dotrajani“. Skupaj sta, vendar kot „razočarani rozeti / na njih je prah prekril med“. Njegova ljubezen je kot „krater ponižnega vulkana“. V njenih očeh je kačji blisk. Ko ga je prevzela ljubezen, so ga „že čakale vislice svobode / in svilena zanka pogube“. Oglasil se je „mraz vesti“, njene oči so „blodnjak in smetnjak ljubezni“, obvisel je „v brezzračju ko pajac“, poražen je, ne obstaja več, v srčiki zemlje bo pogorel. Iskanje ljubezni ni torej več kot nekoč, ko je bežen nasmeh, skriven pogled, rahel stisk roke povedal in zagotavljal vse, ko je bila ljubezen lepa, moč- na in zvesta. V današnjem svetu je tudi ljubezen izgubila svojo vrednost, svoj končni namen, spremenila se je v erotiko, v tržno blago. Ko gre k njej, ni skrivnostnega pričakovanja, njegovi koraki so težki, naveličani, gre, ker je tako navajen, v njeni opremljeni sobi ga čaka razočaranje, malodušnost in kesanje. Vsa pot do nje je eno samo drsenje navzdol, z izgubljanjem vere vanjo in vase, s črnim pesimizmom. To stanje je pesnik prepričljivo prikazal. Tako je cela Pregarčeva zbirka siva in mračna: če tovarna ubija človeka in ga nobena organizacija ne more rešiti tega kosmatega prahu, mu tudi ljubezen ne prinaša odrešenja. Tudi erotika ne vleče, saj sta njuni „goli telesi v mumijski preperelosti“. Pesniški jezik je realistično preprost in neposreden. Pregarc je opustil vse izrabljene primere in ustvaril vrsto svojih. Pesmi so svobodne, to je brez pik in vejic in velikih črk, pozna le vprašaj in dvopičje, drugi del je tudi brez kitic. Tri pesmi so vzete iz prve zbirke: Prijatelja, Jutranja molitev tkalke in Sindikalno zborovanje.

313 Leta 1985 je izšla pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani Pregarčeva tretja pesniška zbirka Temelji mojega vrta. Zbirka je razdeljena na deset temeljev, na katerih sloni njegov vrt v trža- škem Bregu, o katerem pravi: „neroden oškrbljen kvadrat je moj mali vrt / prepreden s trakastimi stezicami / nagnojen z vonjem letnih časov / napojen s tisočletnim vračanjem prednikov / vsaka jablana eno rojstvo / vsaka vrtnica roj čustev / vsak pušpan ena kropitev / v enem kotu smreka za zadnji sen / rana ob rani / zakrastanost“. Pesnik koplje s krampom v ta vrt in išče temelje, v katerih so vkopani njegovi predniki; nekateri so se vojskovali v tujih krajih in hrepeneli po domu in ženi. Spominja se matere, povsod prisotne, ki je „s hlapčevskim pranjem tujih rjuh prva skalila / vodo čistih virov / - brežanske potoke -“. Spominja se očeta, ki mu je „v smrti dozorela moškost“. Pesnika je uničil njegov „korak zastali“. In še vroča erotika: „speljala si me tatica jabolk / pod češminov grm / da sem odsanjal utrujenost / in se napil tvojega samičjega zasmeha“. In razmišljanje o Niču in Neznancu, ki „poznala te je moja stara mati / nepismena dekla mučenka / in moj stari oče hejslovanec“. In še o Slovencih, ki sicer „svobodno pojejo / glas pa jim šibi / mnogo je razglašenih“. Na koncu so še Stigmate, v katerih se prisrčno pogovarja s svojim otrokom, ki bi ga rad obvaroval neusmiljenega življenja. Te je uglasbila prof. Dina Slama. Tako je Pregarc izkopal na svojem vrtu nekdanje in sedanje življenje primorskih Slovencev, a ne v domačijskem slogu, ampak v izrazito moderni poetiki. To življenje pa je presegel z iskanjem lastne podobe, s premišljevanji o večnih človeških problemih, o niču in Bogu, o ljubezni, o prihodnosti naših otrok. Knjiga je jasno in plastično zgrajena, ustvaril pa je tudi nekaj svežih poetskih podob.

Tržaški pesnik Aleksij Pregarc je prišel do četrte pesniške zbirke z naslovom Duh po apnencu, izšla je pri ZTT v Trstu proti koncu leta 1986. Na 55 straneh prinaša 32 pesmi, ki so razvrščene v 5 ciklov, štiri daljše pa stojijo zunaj njih. Prva daljša pesem je uvodna Smrt poduhovljenca, v kateri pokoplje Pre- garc Nič, ki pa že med sprevodom razpade s krsto vred. Nič, problem, ki ga obravnavajo samo še redki slovenski kulturniki, tudi Pregarc ga ni podal pesniško prepričljivo in logično: pogrebci so nesli proti večeru drugega dne krsto „odvečneža“, a ta je „pri dotiku z domom smrti razpadla“, toda tudi kosti in duha ni bilo nikjer, kljub temu pa so tretjega dne „Nič zagrebli“. Grob so kopali „grobarji s statusom grobarjev“, „leni in sivi krtovi bratje“,

314 „so mučili pokoj zemlje“; jama je bila „lutkovna škatla brez pokrova“, „tu bo počival kot v dišeči bonbonieri“. V Baladi o krvavi dojilji je „sesal dojke poženščene Evrope / dokler se ni razgalila / v vsej živalskosti / brez sramu / brez razlik / brez selekcije / divjak proti nebogljenosti“. Potem je najbrž peklensko počilo in „skoro dvajset let / elektrošoki / bele halje ...“, „zdaj imam lepo penzijo / in invalidnino“. Pesem bi morala biti tragična, vendar bralca ne prevzame, ker je preveč narejena. Ozemlje ob meji poje o zemlji ob meji, poteptani z napadi in umiki, morala bi biti njegova domovina, a se mu zdi „neprijazna domovina“, ljudje pa „bolj in bolj leseni / leseni in grdi / namrščeni in stari“. Sožitje je ponatis iz dvojezične zbirke Poesie – Pesmi in poje o protislov- nem človeku-človečku, ki ustvarja zmedo, kraljuje in živi „edinstveno čudo- vito življenje“. Pesem je sestavljena iz naštevanja in protislovij. V teh pesmih je posegel Pregarc v evropsko dogajanje, torej iz svojega sveta, zato je dostikrat narejen in neprepričljiv. Primere, prispodobe so ali starinske ali preveč iskane, nedoživete, dostikrat nejasne, neprimerne, preveč je tudi naštevanja in antitez, ki niso vedno učinkovite. V to vrsto spadata tudi daljši pesmi Ecce homo in Molitev postopača iz cikla Ecce homo. Pravi in najboljši Pregarc je v krajših pesmih, ki so zbrane v ciklih: Otroci brez solza, Zimzeleni Kras, Ne, nisem obseden in Skice v sivem. V ciklu Otroci brez solza se spominja mladosti med zadnjo vojno, „grdih in brezglavih dni“ ... To so drobne slike, v katere je pesnik z nekaj besedami prepričljivo ujel tedanje težke čase, ki jih je doživljal kot otrok s svojimi sovr- stniki, doživljal v običajnih otroških igrah, sredi strahu in groze, vendar brez solza, kakor je poudaril v naslovu, saj otrok hitro pozabi na hudo in najde vsak dan kaj novega. Ob tem pa je nakazal tudi težave odraslih, stiske in nasilja, ki jih je povzročala vojna. Cikel Zimzeleni Kras obsega tri krajše pesmi o Krasu, tri podobe, kakor bi jih naslikal Lojze Spacal. Prva: „Prstena vijuga / skozi stebrišče škrbin je rdečkasta / melanholija Krasa / blažilni lek zbeganega potnika / iz cementnih sanj.“ Malodušnost zliva v kraške požiralnike, kjer se spreminja v trpek upor. Domačija umira. Kraška narava – vizija upora in zmage. V teh pesmih je z nekaj potezami naslikal značilnosti Krasa, njegovo lepoto in simboliko, saj so mu ostri kamni in trave „kriki upora / krik nekdaj ponižanega ljudstva / krik zmage“. Te pesmi so izšle 1985 v pesniško-grafični mapi Tri podobe – tri pesmi. V ciklu Ne, nisem obseden poje, da ni pijan in tudi ne obseden, krčevito se bori za fantazijo, protestira proti vsem in vsemu, hoče biti svoboden, noče

315 hoditi po povelju in v vrsti, rajši „posedam na klopci pred spomenikom padlim“, z dekleti se samo zabava. V zadnjem ciklu Skice v sivem so pesmi o minevanju, o tujosti v kraški vasi, o neprijateljstvu med sosedi, o kamnu, ki se ne zmečka, v zadnji pesmi pa se obrača na smrt: „dobrodošla smrt / v tebi je lahko zaspati / vsa minlji- vost je zdaj sončen raj / le sanje ... / sanj ni več / a če sanj ni, ni nebes / grozljiv je tvoj prihod“. Jedro Pregarčeve zbirke je zasidrano v opisovanju Krasa in izpovedovanju lastnega nemira in nezadovoljstva. Pesnik s Krasom živi, globoko občuti njegovo enkratno lepoto, zna jo zajeti v občutene pesmi, ki pa imajo tudi globlji simbol. Prav tako se zna prepričljivo zamisliti v svojo mladost, ki mu je potekala sredi vojnih grozot in vsestranskega pomanjkanja in nevarnosti. In še eksistencialne stiske sodobnega življenja.

Proti koncu leta 1987 se je Pregarc odločil za izreden korak: iz dosedanjih zbirk je izbral 30 značilnih pesmi in jih v slovenščini in še šestih tujih jezikih ponudil kulturnemu svetu v italijanščini, nemščini, srbohrvaščini, madžar- ščini, francoščini in angleščini. Knjiga je izšla pod naslovom Jedra, v samo- založbi, natisnila jo je Graphart, opremil Edi Žerjal, uvod pa napisal Josip Tavčar. Posvetil jo je „pokojnemu očetu, Evropejcu-utopistu“. Torej 30 pesmi, razpetih med Kaos in Kras, od iskanja lastne podobe in smisla življenja do zamejske problematike. Pesmi so razdeljene v 7 ciklov, ki imajo večinoma po štiri pesmi, le drugi, ljubezenski cikel je dvakrat večji. V prvem ciklu krčevito išče sam sebe, smisel življenja, ubijata ga samota in brezciljnost. Izpovedovanje je sunkovito, pretrgano, bolj nakazano kot iz- peljano. Drugi cikel ima značilen naslov Bacil norenja, ker je zanj „ljubezen / bacil norenja / ko si zapela v mojo kri / so me že čakale vislice svobode / in svilena zanka pogube“. Ljubezen ga izčrpava, uničuje, peče ga vest, v njenih očeh je „blodnjak in smetnjak ljubezni“, konča se „s pogoriščem mojega trpljenja“ in „s suhimi solzami“. Že po poti „do odkritja tebe“ „zaudarjalo je po nečistem“, zato pri njej ni našel tiste ljubezni, ki bi ga osrečila in obogatila, spremenilo se je v ljubljenje, ki ga nista mogla zaustaviti ne „zven križa“ ne „mraz vesti“, zato je prišlo do končnega razočaranja in naveličanosti. V Tlaki so štiri pretresljive pesmi iz predilnice, kjer morita delavke in delavce prah in ropot strojev. Uspela Jutranja molitev tkalke, ki prosi, da bi bil sukanec pravšnji, da bi se ves prah usedel samo na njeno ruto in da bi bil vodja oddelka človek, ne Bog, je že tretjič ponatisnjena. Tu je Pregarc res prepričljiv in samonikel umetnik. 316 V Mojem vrtu prekopava svoj vrt in išče temelje, v katerih so vkopani njegovi predniki: „vsaka jablana eno rojstvo / vsaka vrtnica roj čustev / vsak pušpan ena kropitev“. Še bolj „družinski“ je v Jedrih, kjer sta slavospeva materi in očetu in za- hvala za njuno delo ter skrb za hčerko, ki bi ji rad našel varno zavetje, zeleno vejo, toda drevo je „ovila gnusna plesen“. V Krasu zliva malodušnost v kraške požiralnike, toda nič ne pomaga, „do- mačije umirajo“, zdaj je sam in postaja „apnenčasti simbol kraške trpkosti“. V Epilogu prosi ljudi, naj ne teptajo s škornji „bujne trave / moje oaze“, ker „ni še čas neurja“. Tako je Pregarc v celoti predstavil svojo dosedanjo pesniško žetev. Mnogo- vrstna je, z zamejskimi in svetovnimi problemi, odsev sodobnega brezčutnega sveta. Napisana je v modernističnem slogu, brez velikih črk, pik in vejic, z vrsto primer, ki so večkrat bolj nanizane kot povezane. Jezik je sodobna govorica brez pesniškega poleta.

Pri Založbi Mihelač v Ljubljani je izšla 1992 zamejska pesniška zbirka, in sicer Samohodec Aleksija Pregarca. Zbirka je dvojezična, slovensko-italijanska, torej Samohodec – Il viandante solitario. V italijanščino jo je prevedla Jolka Milič iz Sežane, ki je največji strokovnjak na tem področju. Knjiga sama ima več odlik: grafično jo je opremil tržaški slikar Boris Zulian, ki je ustvaril za vsak cikel celostransko črno-belo stilizirano sliko, ovitek pa je v barvah: iz- tegnjene roke proti izbruhu rdeče svetlobe. Spremno besedo je napisal Carlo Milic, uredil pa jo je Jaro Mihelač. Zbirka je trdo vezana v bele platnice, torej slovenski izdelek, ki ga lahko pokažeš ali pokloniš komur koli. V Samohodcu je 42 pesmi, ki so razdeljene v pet ciklov. Če je Pregarc že doslej iskal smisel življenja in prostor na soncu, je v Samohodcu njegov pogled na življenje še bolj pesimističen. Morda podaja najbolje njegovo raz- položenje druga pesem, v kateri poje:

„glej: zeleni rajski obod in bele luknje od Katinare do Botača ni to čudežna rešetka? Okno je tja gor sicer oplinjeno zelena vrtoglavica a kdo mi utaji da ni to moj veliki ječar? da nisem sam jetnik zeleno belega zapora?“

317 V ciklu Spominski splet, ki je najdaljši, na dolgo in široko razpravlja o samohodcu in ga prikazuje od vseh strani. Hodil je po svetu in ga spoznaval, spoznal pa je, da „zdaj šele postajam člen neznane suženjske verige“. Zašel je v drevored, ki ga je sam zasadil, drevesa pa so zrasla in se več ne menijo zanj. (...) Samohodec postaja atrofičen, vedno počasneje obrača liste beležni- ce, „svetloba vse težje vdira v stebrišče gub“, življenje je postalo prehudo, samohodca se je polastila vseenost, da se sprašuje: „s čim bi poživil to nesrečno vseenost? / s kresom ali molotovko“? V predzadnjem ciklu – Nemir od mraka do globoke noči – se samota nadaljuje in stopnjuje. Bližina „vsa po peklenščku diši“, sam si je skoval hu- dobijo hudobca, sedi na štoru in sanja o njej iz ljudske pesmi. Strmi v znano in neznano grozljivost, le ob sončnem zatonu zavlada zatišje, tiho trepetanje zvokov, skladnost nemega obzorja. Zadnji cikel – Privid ljubezni – ima nekaj ljubezenskih motivov, vendar so zelo rahli, samo nakazani, saj je on „teman sam v rdeči medli mesečini“. Nje- govo zdravje se krha, vendar misli nanjo. Sapa ji prinaša vonje, je tudi njegov? Prikazala se mu je pod mostom, potem jo je preplavilo morje sončnic. Nihče ne more mimo njene ljubezni. Zbirka se zaključuje s kratko pesmijo Sizif, v kateri je označena slovenska majhnost in nepomembnost:

„Neurje ki podira grbe trt domače žganje ki ti ustnice nažge in te sleče in vročega požene v zasneženi breg da od zgoraj vretenčasto vališ vališ plazove na slovenske krtine.“

Pregarčeva zbirka Samohodec se bistveno loči od drugih slovenskih pe- sniških zbirk po vsebini in obliki. Pregarc hodi svoja samotna pota, vrta vase in v svoje ljudi, išče globlji smisel življenja. Toda obsojen je na samoto, kot samohodec se mora premikati po svetu, rešitve ni ... Pesimizem, ki ga rdeči plameni na ovitku ne morejo utišati. Jezik je izbran, vendar je večkrat tako zgoščen, da je težko umljiv. Pesmi imajo nakazane kitice, so brez ločil in velikih črk. Nekaj pesmi je podanih v pesniški prozi. O prevodu Jolke Miličeve ni treba govoriti, ker je mojstrsko delo.

318 Pri Založbi Mihelač v Ljubljani je izšla 1999 pesniška zbirka Aleksija Pre- garca : Moj veliki mali svet in v italijanščini Il mio grande piccolo mondo ter v angleščini My big little world. V italijanščino je knjigo prevedla Jolka Milič, v angleščino Katarina Minatti. Spremno besedo v vseh treh jezikih je prispeval Manlio Cecovini. Knjigo je celostransko opremil Hijacint Jussa. Pesmi so razdeljene tako, da segajo slovenske od uvoda do 43. strani, italijanske do 77. strani, na koncu so pesmi v angleščini. Tako je knjiga zelo sistematično in pregledno urejena. Vse pesmi imajo isto geslo, posvečeno hčerki Maši: „Sprožili smo v nebo nered / in ves naš kaos / preklali mu sinjino / v zločinsko tanko pregrinjalo / smo si odeli vest.“ Prvi cikel je posvetil Gornjemu Ključu, ki je vzpetina med Lonjerjem in Bregom. „Pika na specialki je Gornji Ključ / je drobni muren na čepici sveta / križišče ob njem njegova pentlja.“ Ob nekdanji mitnici „križišče vidim zraven / in vem / da si je tod moj prednik krčil pot / iz kraške bede in brkinskih ledenic / si sekal gozd za svoje ognjišče / za oskrbnike neznane mu gospode.“ „Vem in slutim / da s kraškim lesom zrasle so Benetke / na obzornici so vidne / nagrbane na zlati nitki / namakajoče se v jasnini morja in neba.“ Sledijo štirje krokiji, duhoviti in zbadljivi pesniški zapisi. Zadnji od teh je Neuspeli trik: „Peklenšček / je gnilad skrivaj zagrebel / in vzgajal gobe / je vbrizgal vanje zlonamernost / ki ga je pojila / vražje lepe mušnice / so sladko pognale / pripravljene sejati smrt / glej / od njihovih hlapov / umrlo je eno samo bitje / začuda in neverjetno / bil je zlodej sam“. Pacient je daljša pripovedna pesem o življenju v bolnišnici, stari in dotrajani, kjer ga obiskuje žena in se boji zanjo, da se ne naleze bolezni. Ves preplašen je, žena mora sedeti tesno ob njem, da se ne naleze od sosedov. In ko žena odide, si skrbno umije roke, čeprav je imel rokavice. Ne upa si iti v drugo nadstropje, kjer so po njegovem prepričanju vsi bolniki nalezljivi. In ker je tam telefon, nikoli ne telefonira ženi, da se počasi odtujujeta. Čeprav se godi Pacient v bolnišnici, pa ozračje ni tako mračno in pesimi- stično, kakor so nekateri odlomki v prejšnjih zbirkah, kjer ni nobene svetlobe, nobenega optimizma in upanja. (...) Vrt je spomladi vsakoletni laboratorij, kjer poganjajo drevesa, trave in cvetlice, zbirajo pa se tudi raznovrstne ptice, majhne in velike. Iz vrta prehaja v širni svet, ki je tako različen, zdaj podoben folklorni prireditvi, drugič sprt in v vojni celo med pripadniki iste vere. Omenja Sašo Ota, ki je padel kot poročevalec v Mostarju. Zdaj bi krožil po Kosovem polju, ker je tudi tam izbruhnila vojna med nekdaj prijateljskima narodoma.

319 V daljavi vidi bloke človeških mravljišč, hipotenuzo nazobčenih parobkov. In tam stoji kolos. Sedmi pomol (spet kraška nedra izvotljena) in na njem nizi umazanih lampijonov-kresnic. In zobotrebčasti žerjavi. In hranilniki kot lego kocke, nanizani na ledja ladij, živahno šviganje avtomobilov po cemen- tnem črevesju, ki se vijugasto zažira v kraški trebuh. „Vse brez božjega blagoslova, zakaj Bog je izročil vajeti razuma svojemu največjemu izumu: človeku.“ Odide v preteklost in se spomni, da je znal Trst gostiti Joycea in ljubiti Rilkeja, Stendhalu je bilo lepo, zato pa je bilo veliko manj prijazno Levstiku, je pa zasvojilo Babiča – največjega domačega režiserja, je izjavil Strehler, Na- poleonu ni bilo tu obstati itd. Na koncu vsakega dela so pesmi brez oblik in naslovov, nekaki komentarji k besedilu. Zanimivo pa je, da uporablja pesnik v prozi vsa pravopisna pravila. Pregarc je v tej knjigi pesniško zelo napredoval, razširil je obzorje, postal vsebinsko bogatejši in izrazno mnogovrstnejši. Zlasti pesmi v prozi so miselno bogate in podane z zamahom in pesniškim liričnim izlivom. Kritik Manlio Cecovini je zapisal, da je Aleksij Pregarc gotovo eden izmed najbolj zanimivih pesnikov sodobne tržaške književnosti.

(Mladika 1973, str. 17; 1975, str. 78; 1983, str. 37-38; 1986, str. 160; 1987, str. 18; 1988, str. 95; 1992, str. 130; 1999, str 188) (PSBL, 12. snopič, str. 72-73)

320 JAKOB RENKO

Jakob Renko se je rodil 1946 v Trstu, dovršil klasični licej France Prešeren in študiral filozofijo na tržaški univerzi. Pesmi piše že od dija- ških let, nekaj jih je priobčil v tržaškem Zalivu (1973) ter v ljubljanskih revijah in časnikih. Leta 1974 je izšel njegov Pesniški list ( št. 19, ZTT in Lipa v Kopru), v katerem se je prvič ob- širneje predstavil javnosti z 19 kratkimi pesmimi. Skoraj v vseh poje o stvareh, kot so: stebri, stolica, postelja, bik, morje, reka, veter, pajčevi- na itd. Čeprav so predmeti stvarni, pesniku ne gre za to, da bi jih realistično predstavil ali opel v njihovi obstojnosti, v njihovem bistvu ali pomenu, ki ga imajo v človeko- vem življenju, te predmete uporablja samo zato, da ob njih izraža nekakšno modernistično filozofijo, filozofijo niča, kar je najočitneje podano v pesmi Stebri. „Stebri so prijatelji / senc. / Govore opoldan, / včasih celo zvečer / ali ponoči. / TUDI NIČ JE SMISEL.“ Če je prvi stavek smiseln, ker je res, da mečejo stebri senco, ne vemo, kam naj postavimo njihov govor (morda misli na brzojavne drogove), še manj pa spada sem zaključni stavek, ki je natisnjen z velikimi črkami, o niču in smislu. Še bolj raznolika je pesem Predmet, v kateri je združil tri raznorodne stvari: predmet, ljubezen in priznanje: „Predmet je oseba: / nikoli ne joče, / nikoli se ne smeje, / temveč enostavno / je. / (Ljubezen je kompleksna) / PRIZNA- NJE: / reči dvakrat / dobro je slediti / samemu sebi.“ Ta način gradnje je pogost pri Renku, konci pa so dostikrat brez zveze pritaknjeni, osemkrat natisnjeni z velikimi črkami. O pesništvu pravi Renko naslednje: „Poezija je božanskost: / ni naravnost / ampak vseskozi; / kot ptič vzleti / v praznik in / razkraja večnost. // Sicer je tudi / konkretna: / zna biti veselje.“ Iz te pesmi ne moremo razbrati, kaj je za mladega pesnika poezija. Vidi se, da se je popolnoma naslonil na poezijo mladih v Ljubljani okrog revije Problemi in v Mariboru, kjer izdajajo svoje pesmi v zbirki Znamenja. Nekateri verzi pa dokazujejo, da bi Renko lahko napisal prave pesmi, če bi hotel biti malo manj „moderen“ za vsako ceno.

321 Leta 1984 je Jakob Renko sam založil svojo pesniško zbirko z naslovom Resnica in dež. Spremno besedo je napisal Marko Kravos, opremil jo je Klavdij Palčič. V knjižici, ki je manjše oblike in ima 64 strani, je 44 pesmi, ki so razdeljene v štiri razdelke. Pesmi so zelo modernistične, misli in izpovedi so postavljene druga ob drugo brez logične povezave, zato je težko ugotoviti smisel in pesnikovo misel. Zdi se, da opeva v prvem razdelku problem bivanja, transcenden- ce, dolgočasnega življenja. Štiri pesmi so posvečene „ubogemu Bogu“, ki leži „na tleh, razbit in jeklen, / v srcu kot živ človek“. Bog odhaja s sveta, tudi za pesnika „ni skrinje zaveze in ni Boga“. Tudi resnice ni za človeka, za tistega pa, ki sledi sledem, je ena sama laž. Išče Boga in skupaj gresta proti jedkanici zla. V teh osmih pesmih je še največ bivanjske tesnobe, sodobne razčlovečeno- sti, a tudi rahlega optimizma v iskanju Boga. Drugi razdelek je posvečen ljubezni, veliki, nesebični, ob kateri „bo več- nost obstrmela“. Če je vmes ljubezen, „nisem jaz in nisi ti“. Toda tudi v ljubezni je veliko odhajanja „drugam“ in osamljenosti. V tretjem oddelku so krajše pesmi, nekake sentence o bivanju, o filozofiji, brez jasne misli. Proglaša se za eksistencialista in spet poudarja, da je sam. V četrtem razdelku so pesmi podobne začetnim, le da je v njih še več tesnobe. V Avtoportretu se takole označuje:

„Žalostno nasmejan za posrečeno duhovitost smem povedati le toliko, da ne postanem sumljiv. Pozorno poslušam tuje ustvarjanje ker si želim tudi sam biti uslišan.“

Ob trenutkih slovesa si sam „na cesti pred mejo svoje domovine“. „Samo zato, / ker ga ne izpustijo na svobodo, / mu vsi pravijo, / da je nor.“ V zbirki Resnica in dež je Jakob Renko le delno zajel svojo in sodobno življenjsko stisko, a še to je pogosto podal v težko dostopnih mislih in malo povednih verzih. Jezik je brez osebne note, sodobna proza, brez pesniškega navdiha.

Tržaški pesnik Jakob Renko je prišel pri Založništvu tržaškega tiska do nove knjige pesmi Spirala (1988). Tukaj je 40 pesmi, 40 izpovedi o brid- kostih pesnikovega življenja in o neurejenosti sodobnega sveta. Pravi, da je

322 zaman na svetu, „če me ti ne pogledaš več, / če sem žalosten / ob zelenem drevesu / in je vsakdanjost bela“. Če je torej brez ljubezni, če ga ne navdušuje narava, če je vsakdanjost bela, enolična, brez barv, brez veselja, brez življenja, če je sam kot „bilka ali žuželka“, če v peklenskih mukah „tavam v zlu. In v brezbrižnosti“, če zanj „ni nikogar / na tem svetu“. Brezup do kraja. Vendar pa je bil nekoč srečen, zdaj pa prihaja sreča le „v trenutkih / najbolj elementarnega / pomanjkanja“. Po svoje je trden, vztrajen, saj „nobena gren- koba, / noben udarec / me ne spravi iz tira“. Še več: „A jaz molim, / da se vse / nekega dne spremeni.“ In najbridkejši vzklik: „O da se nisem nikdar / rodil! ... O, da bi mogel / verjeti v Boga / in v vse Svetnike.“ Tudi v pesništvu ni dosegel tega, kar je pričakoval. Čuti, da je zamudil dragocena leta, kar izpoveduje v pesmi Zamuda: „Prepozno prihajam med vas. / Prej sem kolovratil / po neizmernem vesolju / in vas sanjal, / samo zato, / da bi tudi jaz / postal kot vi.“ Zdaj je stopil na zemljo, na trdna tla, morda še ni vse izgubljeno, odpravlja se na novo pot in upa, „da vsaj eden izmed tisočih / zagleda v meni sebe“. V zbirki Spirala še ni vidna ta nova pot. V pesmih je res veliko tragike, a tudi posmeha in cinizma, vse skupaj pa podano tako, da bralca ne prepriča in ne pretrese. Preveč je iskanja, nizanja nepovezanih misli ali podob, premalo pa prepričljive izpovedi in osebnega pesniškega izraza.

Jakob Renko je prišel julija 1993 do četrte pesniške zbirke, ki jo je izdal sam, natisnila pa tiskarna Graphart v Trstu. To je brošura na 48 straneh z naslovom Zeleni Pegaz. Platnico je izdelal Andrej Pisani. Vseh pesmi je 60, na vsaki strani pa ena ali dve, brez presledkov ali oddelkov. Poje v prostih, sproščenih verzih, brez rime in pesniških figur, v tekočem in dovolj izbranem pesniškem jeziku. Poje o težavah svojega življenja, o iskanju samega sebe in nje, o slutnji Boga, ki naj ga ozdravi: „kadar se bom podal na Tvoja / ogromna kolena in Ti edini / me boš molil in jokal boš ob meni“. Pogovor z Bogom je laičen („me boš molil“), po drugi strani pa zaupljiv, kot je razmerje med očetom in sinom, ko zleze sin očetu na kolena in skupaj jokata ob sinovi nesreči. Največ poje o ljubezni, vendar ne gre za enkratno, usodno in pretresljivo ljubezen, ampak za nekakšno igranje, za pripovedovanje o ljubezni: „Ljube- zen moja / se ljubkuje z mano, / a zaman: / sem našel drugo ljubico, / ki rada me ima.“ Ali: „ne maram te več, / deklica moja! / Imam te še rad - / na žalost grem spat / drugam, drugje je / ljubezen moja“. Ali bridka ugotovitev: „nisva si znala / postlati ljubezni“. (...)

323 V Zelenem Pegazu ni večjega pesniškega napredka v primerjavi s prejšnjimi zbirkami. Renko pripoveduje lagodno o tem in onem, v nobeno stvar se ne poglablja, nič ga ne pretrese, malo prizadeto nadaljuje svojo pot. Tudi ljubezen je lahkotna zadeva, saj mu je vseeno, ali je ona pri njem ali ne. Dobil si bo drugo.

Leta 1994 je izdal Jakob Renko v samozaložbi knjižico Spreminjave. Beseda „spreminjave“ je starinska, po Slovarju slovenskega knjižnega jezika uporabljamo danes besedo „spreminjanje“. Toda Renko rad išče nevsakdanje besede, izraze in motive. V knjižici je 13 črtic, kratkih, drobnih, nobena ne napolnjuje treh strani. Pisatelj piše v noti, da so bile črtice „že na sporedu tako na Radiu Trst A kot tudi na Radiu Slovenija“. Renko ne zajema motivov iz vsakdanjega resničnega življenja, navadno nastopa sam, premišljuje o sodobnih filozofskih smereh, misli na dekleta, razmišlja o pojmih „kimati, ubogati, jemati, plačati“. Povabili so ga v gledališče gledat igro Umetni kužek. On pa si je kupil knjižico, prebral knjigo in umetni kužek se je spremenil v živega in začel hoditi po hiši. Njegov dan je preprost in brezciljen: „Sonce neutrudno vzhaja vsako jutro in zahteva od mene vsakodnevni napor: skuhati kavo, pokaditi nekaj cigaret in oditi po nakup vsakodnevne hrane.“ Pisateljevanje ga veseli: „Pišem še vedno o vsem tem, kar je res, in tudi o vsem tem, kar naj bi bilo“. Iz tiskarne je vzel rokopis pesmi, ker jih niso hoteli pravočasno natisniti. Tudi slovenske revije niso prinesle nič njegovega. Ko je izšla 1988 njegova tretja pesniška zbirka Spirala, je ostal „razočaran nad uradno literarno kritiko, ki ni hotela in ni hotela sprejeti v vednost nekaj objektivno dobrih poezij in je raje razcefrala zbirko na banalne izjave o pod- povprečnosti mojih poezij. Sam sem bil seveda prepričan o nasprotnem, pa tudi publika me je pohvalila. Vendar.“ In zadnja ugotovitev: „Brez pomena teče življenje, ki sem si ga ustvaril ... Ob novem svitu se pričenja nova muka vsakdanjosti, pri čem sem?“ Težko in monotono življenje, brez poletov in upanja v spremembe, siva enoličnost, ki ga duši. Pisal je roman, a ga je odložil, ker ni bil z njim zadovoljen. V črticah ni poezije, liričnih razpoloženj ali izrezov iz resničnega ži- vljenja. Tudi ni pesniškega jezika, svežih primer, globokih čustev, pretresljivih izpovedi, čeprav slutimo, kako neusmiljeno pritiska življenje na pisatelja. Vse te pripovedi so neizrazite, samo odsvit resničnega življenja.

(Mladika 1975, str. 18; 1984, str. 161; 1988, str. 146; 1993, str. 190; 1994, str. 220)

324 TOMEK VETRIH

V Gorici je izšla leta 1977 v samozaložbi pesniška zbirka doslej le malo znanega avtorja Tomeka Vetriha z naslovom Kapljice. Pesnik je sam sebe takole predstavil: „Rodil sem se 4. novembra 1948 v Gorici. Obiskoval sem italijanske šole, kot Slovenec pa pišem in živim za slovensko ljudstvo. Objavljal sem v mladinskem listu Pastirček in v skavtskem glasilu Planika. Moje pesmi pojejo o ljubezni do narave in dekleta. V njih izpovedujem svoje želje, veselje in žalost.“ Pesnik je skavt, zato že po organizaciji ljubi naravo in sočloveka, še bolj pa lastni narod in jezik, ki si ga je moral sam izoblikovati brez slovenskih šol. Zato je njegov pesniški poskus še pomembnejši. Planinski svet ga veseli in privlači, ker ga oplemenituje in mu nudi nepo- kvarjeno naravo: „Veter nežno pihlja, / rožice planinske cveto, / ptički še mirno pojo / in narava doživlja / radost čistega sveta.“ Gorska stezica ga popelje v idiličen kraj: „Tam teče vodica, / ki nežno šumlja, / okrog nje drevesa, / veter pihlja.“ Ali večerno rapoloženje v naravi: „Tiho prihaja mrak, / tema odeva dolino, / vetrič se dviga lahak, / vse se potaplja v tišino.“ Največ pesmi je posvečenih dekletu in ljubezni, ki je osebno izpovedna ali objektivna. Srečal je deklico „in zdaj sem po dolgem času spet srečen, / odpira nama nov se, srečen raj“. Odšla je, zapustila ga je, „prehodil bom vse gore, / preplaval bom vsa morja, / dokler te ne bom našel“. Ne ve, če ga mara, toda prišel bo čas, „podala mi boš roko / in šla boš z mano pred oltar“. Njeno ime je lepo kot roža, „ki sama raste na vrtni gredi / in jo tiho veter boža“. Ob naravi in dekletu se sprašuje, kdo je: „Človek sem in Bog me je ustvaril, / da spoznal bi darove: življenje, / smrt, žalost, veselje, ljubezen, trpljenje.“ Nekatere pesmi se spreminjajo v prave molitve: „Moj Bog, / prosim Te, / naj mi nikdar v srcu ogenj ne ugasne! / Naj greje, naj sveti, / bratom kaže pot.“ Poje še o materi, o rojstni hiši, razmišlja o Križu, v dveh pesmih se spominja umrlega skavta Petra Špacapana, že občuti samoto. Pesmi so lirične in miselne, bolj idilične kot pretresljive izpovedi devet- indvajsetletnika. Verzi so zelo prozaični, pesnik se ne drži niti ritma, jezik je 325 vsakdanja govorica, tu pa tam se poslužuje rime. Ne gre za pravo umetnino, pohvaliti je treba plemenite misli, ki jih Vetrih izpoveduje. Oprema je lepa in knjigo poživljajo ilustracije.

Goriški pesnik Tomek Vetrih je izdal leta 1985 v Gorici v samozaložbi drugo pesniško zbirko z naslovom Zeleni cvet. V novi knjigi je 40 pesmi, ki so s celostranskimi risbami nekako razdeljene v pet ciklov, vendar pa delitev ni ostra, saj v vseh delih poje o ljubezni. Pesmi so večinoma otožne, resignirane, ker ne more najti prave ljubezni, čeprav jo išče vsepovsod. Srečal je to in ono dekle in srečen mislil, da ga ima rada, toda zapustile so ga vse, ostali so le žalostni spomini. Toda čas neizbežno hiti in v Slovesu od mladosti jo prosi: „Ko bom spoznal ljubezen, / lahko odideš.“ Končno začne sanjati o nemogoči ljubezni na neznanem otoku sredi severnega morja. Že v prvi pesmi Molitev se oglaša Vetrih kot skavt, ki dela za bližnjega, ljubi Boga, domovino in naravo. Boga prosi, „da z ljubeznijo silno obudil / vsem bi željo po tebi neutešno“. In še: „Daj, da bom ljubil tudi druge ljudi, / ki ne vedo, da si ti nekje.“ Ljubi slovensko domovino in poziva rojake: „pokažimo, da smo Slovenci, / pokažimo, da branimo zvesto / naš jezik, narod in telo“. Domovina nam daje ljubezen, zato jo bo vedno branil. Več pesmi je posvečenih naravi in kmečkemu življenju. Narava spremlja večino pesmi in dopolnjuje pesnikovo razpoloženje. Kakor se je v prvi zbirki poslovil od matere, tako se v tej poslavlja od očeta. Rad se igra z nečaki, zapeti pa zna tudi pravo otroško uspavanko (Lahko noč). Zbirka je vsestransko razgibana in bogata, manj pa je oblikovno dovrše- na. Pozna se ji, da je Vetrih samouk, in čeprav zatrjuje, da je poet in poezija „moja edina ljubezen“, je izpoved premalo globoka, doživeta in pretresljiva. Pesniški izraz je premalo oseben in preveč prozaičen. Tudi oblika ni dovršena, ritem pogosto šepa, rima ni vedno čista, tu pa tam uporablja še apostrof. V knjigo je napisala izčrpen uvod Franka Ferletič z naslovom Tomekov pesniški svet. V njem je skrbno razčlenila zbirko in sklenila z besedami: „V tem malem pesniškem svetu, v tej galeriji drobnih želja in občutkov je Tomek Vetrih zgradil poseben lik umetnika naivca, plemenit lik, ki je v svoji prosoj- nosti in nedodelanosti prepričljiv in človeški.“

(Mladika 1977, str. 154,156; 1986, str. 39)

326 ATILIJ KRALJ

Atilij Kralj je izdal v Trstu v samozaložbi svojo prvo pesniško zbirko, napisano v vzhodnokra- škem narečju, z naslovom Pagruntane na risalne mize in s podnaslovom Damače pesmi Atilija Kralja. Knjigo je Kralj, ki je tudi slikar, ilustriral s pokrajinskimi motivi. Kralj se je rodil 1929 v Trstu, starši pa izvirajo iz Trebč. Dovršil je višjo tehnično šolo A. Volta in postal gradbeni tehnik. Ukvarja se s projektira- njem in notranjo opremo. Njegova je npr. izvedba nekaterih del v naših prosvetnih dvoranah. Poleg poklicnega dela piše narečne pesmi in humoristične skeče. Za amaterske odre je pripravil več scenografij in glasbene opreme. Nekaj njegovih pesmi sta uglasbila Ubald Vrabec in Aleksander Vodopivec. Pesmim je Kralj napisal krajši predgovor, v katerem pravi med drugim, da njegove pesmi „niso nobjena visoka literatura, in prou zatu, ki niso cerebral- ne, samo enostaune in žiuljenske vrstice, ih lohko usak prebave“. Vseh pesmi je 32 in so razdeljene v štiri skupine. V prvi skupini (5) prevladuje misel na smrt. V podstrešju je našel nekaj slik, spomni se očeta in njegove pesmi. Stari sestri se pozimi pogovarjata o smrti, eni se zdi, da ji smreka na pokopališču kaže: „te, lidje, lepu se spi!“ V drugem oddelku sta le dve pesmi. Prva je ekspresionistična podoba zime na Krasu, občutena in sestavljena iz učinkovitih primer: „U ledjenim mrake / hiše pavite z burjo, / zazidane u mraze / ana pr’ druge / u klance se tiščijo. / Druabne veje / u zadnjen živin žarke / ku guale duše / djelajo čud’n pljes. / Pr grčave murve / na praznin brjače /ledjeno uakno / ku nježno uaku u mrake / špjega letječe listje, / ki pljete vrtince ...“ Pesem Rižarna je pretresljiva, ker je podana na čisto samosvoj način. V tretjem oddelku je pet pesmi, ki so daljše in v obliki razgovorov, pojejo o starih časih, ki neizprosno izginjajo. Nona Lenčka je izgubila v prvi vojni moža, v drugi sina ; Francka premišljuje, kako so nekoč delali na polju; sin se bo poročil in prodal zemljo; mož pride k vedeževalki, napove mu srečo, na

327 cesti ga povozi avto - „srječ’n je“. V teh pesmih je Kralj najbolj uspel, najbolj se vsebina prilega narečnemu izražanju, v njih je največ tragike. V zadnjem oddelku je dvajset pesmi, različne vsebine in oblike, resnih in šaljivih, vedno pa zajetih iz življenja. Na pustnem plesu v maskah našteje mož ženi dekleta, ki jih je imel rad, zato bosta zvečer obračunala. Vsi strmijo v televizijo, zato ni več družinskega življenja, ne družbe, petja, smeha, krega- nja. Na praznik žen si je ujna Pina pri peči v dvorani zažgala plašč. Šli so na dopust, a je bila povsod taka gneča, da se je vrnil in bo počival v hlevu, ženske pa so ostale tam. Ves svet je zmešan, se pogovarjata Lojze in Tone, še sreča, da sta onadva pametna, a Lojzetu se zdi tudi Tone zadnje dni čudak ... Nekatere teh pesmi so izrazite anekdote, napisane za smeh in dobro voljo, med njimi pa je tudi nekaj bridkih življenjskih resnic, ki so Kralja prizadele in jih je podal prepričljivo in doživeto. Kraljeve pesmi so preproste kakor prave ljudske pesmi, tudi jezik je do- mač, stvaren in realističen. Podobne so žanrskim slikam naivcev. Ker je avtor slikar, mu je ta način izražanja najbližji. Z zbirko je Kralj dokazal, da je nadarjen za narečno pesništvo, v katerem lahko pove to, kar misli in čuti, izpričal pa je tudi velik smisel za humor.

Leta 1996 je izdal Atilij Kralj drugo narečno pesniško zbirko, ki ima enak naslov kakor prva: Še druge pagruntane na risalne mize in z istim podnaslovom. V uvodu pravi, da je izdal to zbirko zato, ker je prva kmalu pošla in so ga ljudje spraševali po njej. Knjiga je izšla v samozaložbi in vsebuje 44 pesmi, ki so razdeljene v štiri cikle, ločene z ilustracijami avtorja samega. Pesmi so v glavnem humoristič- ne, namenjene dobri volji in smehu, v njih pa je veliko bodic, spoznanj in življenjskih resnic. V prvem ciklu so bolj družinske pesmi z začetno Našo Ančko, ki pomaga vsem potrebnim, streže bolnikom, zadnjič je reševala ljudi iz goreče hiše, da bi bila skoraj sama zgorela ... Na robu kraške doline čepijo sive skale, „razjete uat cajta in dežja“ in „vahtajo stuletne hraste / prepletene s palčjuno in mh’am“. In še opis domače vasi, kjer pozna vse ljudi in „usak kantuon, kam’n al br’jač“. Te pesmi so prisrčne, tesno povezane z domačo pokrajino in ljudmi, v njih pesniku ni šlo za šalo in zbadanje. Drugi razdelek obsega 19 pesmi, je najdaljši in najbolj mnogovrsten. Pe- snik ugotavlja, da traja pust vse življenje. Kjer je zdaj Trst, so bile nekoč slovenske njive. V pristanišču je polno ladij, ker je stavka. Luna sveti brez potrebe in razmetava luč „u tašne krize“.

328 Žena ga naganja iz gostilne, ker vidi dve, jo uboga, saj se z dvema ne more boriti. Kadar tepe ženo, miži, ker se vse najlepše v življenju uživa z zaprtimi očmi. Mož prosi ženo, naj mu da denar za IVO, ona misli, da je kaka druga ženska, zato ga premikasti. Te pesmi so bolj anekdotične, usmerjene v smeh in dobro voljo. Tarča je pogosto žena, ki je Kralju priljubljen objekt za šalo in smeh, vendar vedno dobrohoten in naklonjen. V tretjem razdelku so pesmi bolj pripovedne, zajete iz vsakdanjega ži- vljenja. Tako je pesem Morski zaton prikupna podoba obmorskega življenja, polna drobnih prizorov kot neorealistična podoba: dve razpadajoči barki kot dva upokojenca, mačka, ki išče hrano v zmečkanem časopisu, zadnji sončni žarki in prihajajoče sence, razjedene stene in morski valovi, galeb nad starim ribičem, ki krpa mreže, kakor bi vezal daljne spomine. V pesmi je več kot samo opis, v njej je življenje, pesnikova ljubezen do narave, predmetov in ljudi – vse pa podano s preprostimi in skopimi besedami, brez ritma in rime. V zadnjem oddelku je 13 pesmi, ki se vrtijo okrog družinskega okolja, malo za šalo, malo za res. Npr.: Otrok sprašuje strica, zakaj ima sive lase in črne brke. Stric odvrne, da brki „imajo skuare 20 let manj“. In še zadnja pesem o Krasu (Zlate Kr’s):

„Čudovit je res n’š Kr’s in najlepše prou u jesene izrazite ima use njanse u t’me zjetro al u belim dneve. Škuoda de zelenje in listje prej rumeno ki rata zlato spremeni se vsako leto prej u smeti in pual še u blato“.

Kraljeve pesmi so preproste, stvarne, življenjske, prepletene z ljudsko modrostjo, v vsakdanji govorici, celo brez stalnega ritma in rime. Napisane za razvedrilo, smeh in dobro voljo, istočasno pa v njih izpoveduje globoko ljubezen do rodne kraške zemlje in njenih lepot. Jezik je vzhodnokraško narečje, čisto in brez tujk.

(Mladika 1977, str. 178-179; 1996, str. 211-212) *Atilij Kralj je umrl leta 2008.

329 MARIJA MISLEJ

Maja 1976 je izšla v samozaložbi v Trstu knjiga črtic Morje ribe asfalt, ki sta jo izdali Irena Žerjal in Marija Mislej. Črtic je štirideset, nobena ni podpisana. Čeprav so črtice obeh avtoric pomešane, je lastnico mogoče ugotoviti po vsebini, slogu in jeziku. Marija Mislej se je rodila v Benetkah (1936), kjer je bil oče železničar, njen pravi dom pa je Nabrežina. Maturirala je na slovenskem učite- ljišču v Trstu in bila učiteljica. Svojo pisateljsko pot je začela v Literarnih vajah in iz njih prešla v Mladiko že v prvem letniku 1957. In iz Mladi- ke je tudi vzela svoje črtice in jih dopolnila z novimi. Tako se prvič v večjem obsegu predstavlja javnosti – z brezimno sramežljivostjo. Mislejeva v svojih črticah v prvi osebi izpoveduje predvsem svoje osebne izkušnje, težave, misli in nazore. Že v prvi se spominja očeta: „Ob misli na očeta se mi zgane nekaj v prsih. Oče, kaj vam je storila vojna? Zakaj ni pri nas več tiste družinske sreče, ki nas je vezala skupaj? Vse je postalo razbito ognjišče.“ (Zakaj). V vojni je postal invalid in več ne more delati na polju. Zaradi njega mora v službo, in ker je ne more dobiti doma, odide v tuje kraje za domačo učiteljico. V Turinu je bila guvernantka triletnega sina pri bogati družini. „Zasovražila sem vse pretirano bogastvo.“ Očeta, ki ji je umrl, se še večkrat spominja. Razlagal ji je neznane besede (Učka), vdihnil je v njeno „revno, ubogo dušo košček svojega plemenitega srca“ (Srce), naučil jo je, „da cvetice govore“ (Žar), vodil jo je v beneško gledališče La Fenice (Biser), naj- lepši trenutki njenega dneva so nad njegovo gomilo (Žar). Razočarana je z učiteljsko službo. Najprej je ni mogla dobiti in je morala za domačo učiteljico, potem je delala v baru, srečala je predstojnika, ki ji je v obraz povedal, da ne bo mesta zanjo, med pisanjem naloge za učiteljski izpit je ugotovila: „Spoznavam, da nismo več ljudje.“ Imela je težak razred, učenko Ani so presadili v italijansko šolo: „Mnogo me je tvoj odhod naučil. Naučil me je to, da se ne splača idealno delati ne v razredu, ne v uradu, ne na polju, ne na njivi, ne na morju. Nikjer!“ Nihče ne ceni učiteljevega dela. Ljudje so

330 iz svinca, maščevati se hočejo. Potrebujemo odprtost, širino, dialog. Toplo se spominja pokojne prijateljice Učke Štrekelj in prof. Turnška, ki jih je peljal na izlet na Višarje. V črticah je veliko žalosti in razočaranja nad življenjem in ljudmi, pesimizma, ki ga tudi ljubezen ne more odstraniti, saj je fant daleč, nedosegljiv, samo v spominih. Veliko pa je tudi opisov naravnih lepot od Krasa do Višarij in čez. Jezik je premalo izpiljen in izbran. Ne gre samo za tiskovne spodrsljaje, ampak za grobe slovnične in pravopisne napake. Ni razumljiva anonimnost in pomešanost črtic, ker ne more iti za skupno odgovornost, ampak vsak umetnik priča o sebi in svojih problemih in za svoje delo odgovarja.

Tržaška pisateljica Marija Mislej je izdala 1978 v samozaložbi v Gorici knjigo črtic z naslovom Blesk (36 str.). V novi knjigi je 18 črtic, drobnih, največ jih ima po eno stran ali manj. V njih izpoveduje avtorica svoj notranji svet, svoje občutke ob stiku s soljudmi in naravo, svoja spoznanja, predvsem pa svoja razočaranja. Gre torej po poti, ki jo je nakazala v prvi knjigi, morda je tu malo več optimizma, več notranjega miru in samozavesti, več upanja v prihodnost. V prvi črtici se spominja pokojnega prof. Peterlina, ki je bil „vsem nam nenadomestljiv mentor in življenjski svetovalec“, zgled „premisleka, diplo- macije, potrpljenja, odpovedi, vere, ponižnosti“. Z njim je Radijski oder izgubil režiserja in v zamejstvu „je vsak dan težje živeti“. Prelepo Koroško so spremenili objestni ljudje „v kioske, vikende, velike bare“, koroški človek „trpi, ker ne podleže“. Sneg ji je zamel knjige, njene peruti so zbičane. Težave in problemi jo imajo v kleščah. „Postajam bežen izgnanec s tovorom grdega cvetja. Lahko se me vsakdo privošči. V vesolje bi rada kriknila krivice.“ Njen rdeči avto je razbit, z njim upanje in ljubezen. Njeni delovni tovariši jo „spretno radi potisnejo na stranski tir“. Pesnik Pacek ji je „razpihal pahljačo spo- drsljajev, ki jih je samo on ulovil v mrežo. Za njim so zakokodakali še drugi. Hoteli so mi odlomiti srce.“ Občutek ima, da jo „nekdo s sekiro razceplja“. Nihče ne sliši njenega krika, ne vidi njenih solz. Človeška dobrota je zašla zelo daleč. „Od nikoder in od nikogar ni lepe besede.“ Mlad človek umira, pisateljico skrbi, da bo vdovi „pretres spremenil srce“, da ne bo moglo več deliti dobrot in razumevanja. Vse te črtice so trpke, nekoliko več luči je v ostalih. Tako se je v gorski lepoti napila rožnatega čaja, ob katerem je pozabila „na vso meglo v dolini“. Od oblastnega človeka je odšla v naravo in skuša biti „zrelejša in samosvoja“. Na pragu Prešernovega doma upa na lepše dni, ki jih je napovedal. Potres v

331 Huminu je bil pravi pokol, toda življenje se še obnavlja. Na Ravnah je našla dobre ljudi in lepo naravo. V rabeljskem rudniku dela njen fant, čakala ga bo: ona, pogrnjena miza, topla peč in ljubezen. Črtice so občutene, doživete, manjka pa jim neko jedro, dogodek, ki bi ga prepletla s svojimi mislimi in občutki. Tako pa so največkrat ena sama izpoved, ki pa je premalo prepričljiva, ker ne poznamo vzroka, dokaza za vso to žalost, pesimizem, odrivanje v življenju. Jezik je še vedno pomanjkljivo prečiščen.

Tržaška pisateljica Marija Mislej je prišla do tretje zbirke črtic – Mirijade. Zbirka Mirijade je izšla v samozaložbi v Gorici 1982 in prinaša na 96 straneh 44 črtic, razdeljenih v tri cikle. Vse so kratke, osebno izpovedne, napisane v prvi osebi in osnovni ton je razočaranje nad življenjem, ki je s pisateljico kru- to, krivično, gluho za njene ideale. V črtici Vedno nekaj iščeš pripoveduje, da je imela v šoli v Ulici sv. Frančiška otroke, ki so bili polni problemov, zato je bilo delo silno težko: „Še težje je postajalo, ko vodstvo ni hotelo razumeti in sprejeti resničnih dejstev, ki so vplivala na problematičnost zapuščenih otrok. Velikokrat se mi je v razredu trgalo srce na sto in sto koscev zaradi vodstva, ki je s kolegico vred vrglo name krivdo, da so otroci blokirani“. Zaradi tega je zapustila Trst in odšla v Kanalsko dolino, kjer je šola v ba- raki. Ob slovesu je podarila malčkom košček srca, spominja pa se junakov drugega tržaškega procesa, ki so odšli v smrt z besedami: „Pogum potrebujete vi, vi boste ostali“. Mi jim nismo podobni, saj ne znamo niti skupaj pra- znovati njihove obletnice, polni smo „praznih besed in dolgih avtomobilov, vikendov“. Malo jih je med nami, „ki stoje pokonci kot orkan in se ne boje pogledati resnici v obraz. Resnica boli, zato je naši ljudje ne marajo“. Trbiž je križišče treh narodnosti, pri trgovini znajo vsi vse tri jezike. „Če pa jih le količkaj vprašaš, zatajijo svojo narodnost in so vse, samo Slovenci ne! Ti ljudje na revni tromeji niso nikoli čutili potrebe po svoji domači besedi. Čutili so le potrebo, da bi obogateli“. V drugem ciklu se tožbe in obtožbe nadaljujejo. Če imaš „samo pošteno srce in nič bogastva, je danes težko živeti. Zlepa ne dobiš dela. Ne pomagajo ti.“ Na Višarjah opazuje prodajalce spominčkov in ugotavlja, da nimajo duše ... V nekaj črticah govori o svojem fantu, ki ga je dolgo iskala, zdaj pa ga ne ljubi več. Bil je zaprt, zdaj hoče postati kmet, a ne pozna kmečkega dela, obiskala sta najlepše slovenske kraje, a ljubezen je trajala eno samo poletje, potem je nastopilo razočaranje in ločitev.

332 V tretjem ciklu je potrta, da še moliti ne more. Drobno pismo jo je za nekaj časa umirilo, najbolj pa jo pomiri sneg. V mestu so ljudje, ki ranijo krhko srce, zato se težko vrača mednje. Nova knjiga Mislejeve je mračna podoba sodobnega življenja, saj pisateljica ne najde stika s soljudmi, ki so usmerjeni v potrošniško miselnost, ona pa je ustvarjena za lepoto, umetnost, ljubezen in pravico. „Hitro vzkipim, ko vidim kaj krivičnega“, pravi v neki črtici. Da bi ljudi spremenila, ostro biča njihove napake, jih obtožuje vseh mo- gočih lastnosti, vendar pa obtožbe navadno niso utemeljene v črticah samih, ampak so nekako dodane. Črticam manjka epskega jedra, okrog katerega bi avtorica razvrstila svoja razmišljanja. Najlepši so opisi narave, ki jo pisateljica resnično ljubi in občuti. In prav črtice, ki so vdelane v naravo in spomine, so najlepše, npr.: Poletje, Mirijade, Rabelj, Neslišno pismo, Košček pomladi in Rdeča beležnica.

Leta 1984 je izdala v Gorici v samozaložbi tržaška pisateljica Marija Mi- slej novo knjigo črtic z naslovom Lampare. V knjigi je 40 drobnih črtic - od ene do dveh strani - , ki so razdeljene v štiri enake razdelke z naslovi: Tihi izseki, Svetle baklade, Beli kosmiči, Veter. Vendar ta razdelitev z naslovi ni bistvena, saj se motivi prepletajo. Gre za izrazito čustveno vsebino brez ve- čjih zunanjih dogodkov. Pisateljica uči v Kanalski dolini, v tuji vasi, kjer se ne počuti dobro. Ponoči misli na tamburico iz otroških let: „In sedaj mi poje v tej noči, v tem mrazu, kjer nisem nikomur ne brat ne sestra, nič, le tujec, navadna smet na cesti.“ V isti črtici si želi, naj ji posveti vsaj ribiška lampara: „Če svetiš v tej noči ribičem, posveti še k meni, lampara, zlij svojo luč v mojo sobo, ki ji ni konca, obsij ta visoka steklena okna, podobna onim v Cankarjevi in Murnovi cukrarni, da me ne bo tako zeblo vsaj to noč.“ To je nekako osnovno razpoloženje vse knjige, vendar je v njej tudi nekaj svetlih trenutkov: poleti bi bila rada en dan sama na barkovljanski obali; želi si, da bi ostal sen kresne noči vse leto v njej; gozd v Kanalski dolini še ni uničen; rumeni metulj ji je naznanil pomlad; zacvetel bo encijan; tudi v zakotno vas je posijalo sonce. Rada bi, da bi ostalo vsaj hrepenenje v njenem srcu, obiskala je jezero, ki so ga ljudje ukanili kot njo, pri pospravljanju je našla v predalu njegovo pismo in ugotovila, da ga še vedno ljubi. Prijateljici ponese na grob ciklamen, v soboto popoldne je najlepše, ker je ne preganjajo službene dolžnosti. V drugem delu knjige je več žalosti in pesimizma: vlak je povozil pozimi srnico; pesnica je polna ljubezni, a je ne more oddati; smili se ji mati, ki jo

333 je mož zapustil; rožo bo nesla v dom za ostarele; muči jo samota, podobna je osamelim gnezdom pozimi; starček ji je poklonil izrezane planike; ledene rože na oknih ji pomagajo živeti. Pozimi je obiskala Prešernovo Vrbo, ugotovila je, da je na svetu še dosti dobrote; moderna kultura je postala potrošniško blago; otroci v šoli so brez toplote ljubezni; ona je zvečer zdrobljena v črepinje, pojoča školjka ji blaži življenje v tuji vasi. Ob teh osebnih problemih se na kratko ozira tudi na svetovne: denarne stiske ovirajo ljudi pri dosegi ciljev; ljudje uničujejo gozdove, po barkovljanskem bregu rijejo buldožerji, avtoceste pokrivajo polja; koroški Slovenci so zapostavljeni; beneška dekleta se izseljujejo; vojne grozote divjajo po vseh celinah. Cela vrsta osebnih in splošnih vprašanj in težav, ki jih pisateljica srečuje na svoji poti, zato jo prizadevajo, zato je vsa nesrečna in pesimistična in vidi življenje v temni barvi. V daljših črticah so lepi opisi pomladanske in zimske narave, veliko je v njih cvetlic in ptičjega petja, veliko domotožja po barkovljanski obali in morju, krajši spisi pa so bolj skice kot razvite izpovedi. Na vsak način je Mislejeva s knjigo Lampare dokazala, da je napredovala v izpovedi, opisu in jezikovnem izražanju.

Leta 1987 so Irena Žerjal, Nadja Švara in Marija Mislej izdale v Gorici knjigo Burja in kamni. Marija Mislej je prispevala 15 črtic, nobena ne presega dveh strani, ker so bolj lirične kot epske. Bridke in pretresljive izpovedi občutljive in razbolele duše, podane odkrito in jasno, preprosto, brez iskanih primer, vedno pa jim je okvir narava, zdaj planinska s smrekami in snegom, mrazom in viharji, da ji pretresa mraz dušo in telo, potem Kras z morjem, vročino in hrumečo cesto, Pariz ali Benetke. Izpoved in narava se enakomerno dopolnjujeta.

Leta 1988 je izdala Marija Mislej v Gorici novo leposlovno knjigo Izmik. V knjigi je na 63 straneh 30 črtic, večina obsega le eno stran ali še manj, parne strani pa so bele. Za vsebino je značilen že naslov Izmik, kjer pravi: „Izmikam se vsemu in vsem. Drugi te privedejo do tega ... Tudi jaz se bojim vsakega niča, zato se raje umaknem med zeleno travo, kjer lahko nemoteno poslušam petje ptic.“ Zbirka se po vsebini in obliki ne loči od prejšnjih, gre za nekake liste iz dnevnika, na katere izliva čustva in misli svoje občutljive duše. V njen razboleli duševni svet butajo odmevi zunanjega življenja, ki ni lepo: uničujejo

334 Kras, nad mestom letajo krokarji in zastirajo svetli dan, pristaniški delavci so v dopolnilnih blagajnah, v več črticah pa se spominja njega, s katerim sta uživa- la ljubezen v planinskem svetu, a sta se razšla, ker se je preveč spremenil. Čuti pa „ljubezen, novo, že nedotaknjeno, še negibno“ in se sprašuje, kakšna bo. Nekaj črtic je pravih pesmi v prozi, slavospevov, npr. Moreči sviž, Glicinija in še katera. Izpoved je pogosto obdana z naravo, zdaj planinsko, drugič s kra- ško, prisoten je Števerjan, Polhov Gradec, Benetke in seveda Trst z okolico. Pisateljica razume, „kako govorijo rože na polju, kako drhti zemlja, kako se čez poletje razdiši naša gmajna“. In tudi to daje sicer pesimistični zbirki nekaj sonca in optimizma, da izpovedi niso tako brezupne in brezizhodne. Pripovedovanje je realistično, jezik izbran, primere sveže in izvirne, ponekod prehajajo v pravi ekspresionizem.

Pred koncem leta 1989 je izšla v Gorici nova leposlovna knjiga tržaške pisateljice Marije Mislej z naslovom Žarišča. To je že njena peta samostojna knjiga, v dveh pa je nastopila v družbi. Značilno je, da je morala vse knjige založiti sama. Žarišča prinašajo 70 kratkih črtic, navadno po eno stran ali še manj, natisnjene pa so na vsaki drugi strani, kar daje knjigi več beline, zraka in morda poudarek vsebini. V črticah razkriva svojo občutljivo dušo, ki se odziva na najmanjše dražljaje težkega življenja. Njeno življenje je postalo še bridkejše in trpkejše, ker je bila petdeset dni v bolnišnici, o čemer pravi: „Tako so me zadnje dni zdelali, da ne čutim ne rok ne nog. Telesno in duševno so me iz- dolbli ... Drobljivi čas me grabi, vse se križa v srcu ... Nimam več moči živeti v tej drhteči grozi“. Učiteljica je, delo z otroki jo veseli, ubija pa jo okolje, motijo učni načrti, ki delajo s computerji, mladi ljudje pa so potrebni „božanja nežnih metuljev, pomladnega soja, potrebni so čričkov, da jim vežejo noč in da jim pričarajo pojoče sanje“. Tako ji je tudi šola postala „nemirni ples za kos kruha, samo za borni kos kruha“. Na vaškem sejmu bi si rada kupila tako neobčutljivo srce, „ki ga imajo skoraj vsi, ki živijo z mano“. Kakor leti lastovka v noč, tako se bo ona zatekla „v neranljive sanje“. Srečo najde le v planinah, kamor se zateka sama ali v spominih. Opaja jo lepota gorske narave, cvetlice, drevesa, potoki, jezera. Tu je še naravno življe- nje, duša se ji sprosti, tu lahko ustvarja. Zapela je slavospev Soči, Bohinjske- mu jezeru, Lepi Vidi v Devinu, Zgoniku in Mavhinjam in štirim med vojno požganim kraškim vasem. Povsod je pognalo novo življenje, toda ljudje odha-

335 jajo v tovarne, zemlja pa je neobdelana. Čuti težave zamejskega človeka, skrbi jo usoda slovenskega naroda tukaj, ker je vedno manj otrok, da se zapirajo šole. V Trstu je vse „ozko, nerahločutno za poezijo in njeno rast, za svetlobo in lepoto. Tu ti vse sanje zavržejo v smeti in z njimi te neizprosno oblatijo“. Skozi vso knjigo pa se plete nežna ljubezen, sestavljena iz kratkih srečanj in lepih besed. Zdaj zatrjuje: „Meni zadostujejo ti drhteči, lomljeni, kratki hipi. Srce mi presiješ z rdečim sojem, morda je samo še v pravljici tako“. Dru- gič trdi, da bosta „v soglasnem molčanju cvetela“, zaplavala bosta „do belega lokvanja“, morda pa bo „zeleni dež ... zgladil vse najine cementne ograde“, da bosta prišla na svetlo. V zadnji črtici, ki je dala knjigi naslov – Žarišča, se še jasneje izpoveduje: „Kar sem vrgla na papir, je Tebi namenjeno! Preko neizhodnih prepadov je vrelo. Preko pretresujočih krikov je šlo ... Ponavljata se samo trpljenje in bo- lečina. Toda ta dva samostalnika sta žarišči umotvora“. Res sta trpljenje in bolečina rodila to knjigo, ki je v globini pretresljiva in trpka izpoved človeka, ki se s svojo občutljivo dušo ne more ujeti s tem moder- nim, hrupnim, sebičnim svetom. V tem je tragika in iz nje ne najde izhoda. Črtice so zato mračni izseki iz pisateljičine duše, medtem ko so orisi planinskega sveta in slike iz narave prave idilične podobe. Primere so sveže in žive, pisateljica zna izrabljati kontraste v naravi in sebi. V Žariščih je več problematike, kot je je bilo v dosedanjih zbirkah Marije Mislejeve.

(Mladika 1976, str. 142; 1978, str. 111; 1982, str. 138-139; 1985, str. 98-99; 1987, str. 58; 1988, str. 127; 1990, str. 42-43) *Marija Mislej je umrla leta 1990.

336 IVANKA JERMOL ZAVADLAV

Iz Štandreža pri Gorici je prišla lična pesni- ška zbirka, razmnožena na ciklostil, s tiskano naslovno stranjo in ovitkom in z naslovom Ivanka Jermol Zavadlav To usoda je hotela, Štandrež 1976-1980. Strani je 48, vseh pesmi pa 45. Na Goriškem ime Ivanke Zavadlav v kulturnem življenju ni novo, saj je redna sodelavka domačega Štandreškega zvona, ki ga izdaja Slo- vensko prosvetno društvo Štandrež od januarja 1970. Zavadlavova se je oglasila že v prvi številki z dvema pesmima, pozneje jih je priobčila še celo vrsto. Enako sodeluje že vrsto let v mladinskem Pastirčku. V pesništvu je Zavadlavova samouk, saj se lahko pisanju posveča le v času, ki ji ga dopuščata gospodinjstvo in delo na polju. Z branjem se je sama tako izobrazila in izpopolnila, da ji verzi gladko tečejo in je tudi njen pesniški izraz bogat.Ker se je učila pri naših klasikih, zelo pazi na obliko, ritem in rimo, va- žna pa je zanjo tudi vsebina. Pesmi je za zbirko temeljito izboljšala, dodelala, včasih skrčila. Za uvod v zbirko je postavila naslednje verze: „Pesem moja, / skromna si, / a občutena, / pa ne toži, / tudi taka / boš živela, / kotiček / svoj imela.“ Tudi v naslednji Moje punčke – pesmi izjavlja, da so njene pesmi preproste, toda polne vrednot. Pesmi so njena srčna potreba, vanje se zateka pred težavami življenja, ki je bilo z njo zelo neusmiljeno. V njih se izpoveduje, zateka v lepši svet, v svet poezije, po katerem hrepeni. Na prvem mestu so izpovedne pesmi, globoke in pretresljive, saj ji je usoda zarezala globoke rane, „do smrti mi duša je strta“, ko pa zapojejo slavčki, se ji počasi rane celijo: „Vsi upi mi spet zagorijo.“ Poslavlja se od matere in jo prosi odpuščanja, „da bo lepši nate mi spomin ostal“. V tujem kraju si je ustvarila nov dom, v mislih pa se vedno vrača nazaj in k prijateljicam. Njen rojstni kraj je idilično lep, v jasni noči obuja spomine nanj:

„Z gorenjepoljskega zvonika ubrano zadone zvonovi, 337 z Jelenka zašume vetrovi ... Spet v soncu vstaja tvoja slika“.

V Domači vasi opeva lepoto vasi in izraža željo, da bi ohranila v nas lepe navade in narodno zavednost. Boli jo, da je vzela zima ptičku družico in srni- ci mater, vendar ne more pomagati, treba se je vdati, češ „to usoda je hotela“. Sin je bil podoben bohotnemu cvetu:

„V vrtu krasni cvet je ovenel; sin v poslednjem domu zdaj prebiva, se molitev moja v up preliva: v vrtu večnosti bo spet vzcvetel“.

Ker živi pesnica sredi narave, ji je ta blizu, opazuje cvetlice in drevesa, spreminjanje letnih časov, predvsem pa občuti razlaščevanje kmečke zemlje. Spomladi si kmet urno zaviha rokave in odhiti na delo:

„Srce za zemljo mu je vneto, nad njo mu hrbet se krivi, vse kmečko delo mu je sveto, v kmetijo vlaga vse moči“.

Toda lepo štandreško polje so razlastili za nove hiše, ceste, tovarne in to je kmeta strlo:

„Vse njive razorane, vse gosto posejane - s koruzo, žitom? Ne! Tam rasejo moderne hiše, zdaj kmet solze si briše ...“

Na tistih njivah pa, ki so ostale, žanjejo stroji in lajšajo kmetu življenje, odpravljajo pa stare navade in tudi za Boga ni več časa. Dve pesmi je posvetila češnjam, ki spremenijo goriško okolico v snežno belino, zrele pa so „dragulji rdeči“. Tretji ciklus so nabožne pesmi, predvsem božične in Miklavževe. V njih je preprosta, iskrena, navezana na izročilo, večkrat se ji pesem izteče v prošnjo ali molitev. Zvezda nad hlevčkom naj bo svetilnik vsem in naj jih vodi „v zavetje pristana, / do vere luči“.

338 V drugem delu je 16 pesmi pod skupnim naslovom Tončkove dogodi- vščine in njegove sanje. V njih je ustvarila prikupnega fantka Tončka, ki je poln življenja, radovednosti, včasih razposajen in razigran, vendar nikoli hu- doben. Pesmi so polne igrivosti. Zavadlavova je znala zajeti pravi metrum in ton, otrokovo zanimanje in ravnanje. Tako lovi Tonček veter, nagaja noni, hodi v šolo, se podi za metuljem in potepta vrtne gredice, sreča kosmatinca, nagaja petelinu, da ga okljuva, obdari ga Miklavž, na vseh mrtvih dan gre na pokopališče in moli za rajne. V sanjah hodi po luni, zgrabil ga je kit za nogo, namočil dež, ko je šel na piknik, med smučanjem je padel v prepad in preganjajo ga petice. Tako je knjiga mnogovrstna, snovno bogata in raznolika. Čutiti je, kako se Zavadlavova mora izpovedovati, zajemati iz sebe, ker je njena notranjost tako bogata, da hoče na dan. Občutljiva pa je tudi za razmere okrog sebe in lepoto narave. Zato so pesmi doživete in tople, podane v realističnem jeziku in ustaljeni obliki. Vendar pa uporablja vrsto lepih primer in pesniških figur. V knjigi sta sliki Anhovega (pesničinega rojstnega kraja) in Štandreža.

(Mladika 1982, str. 77-78)

339 ALENKA REBULA TUTA

V knjžni zbirki Leposlovje Založništva trža- škega tiska je izšla v jeseni 1983 pesniška zbirka Alenke Rebula Tuta z naslovom Mavrični ščit. Knjiga je pravo presenečenje, saj se je avtorica (rojena 1953) doslej ukvarjala predvsem z znanstveno raziskovalnim delom, šele zadnja leta je priobčila nekaj pesmi. Drugo presenečenje pa je v tem, da zbirka ne kaže začetništva in mladostnega iskanja izraza in vsebine, ampak je po obliki in vsebini sad zrele, sodobne žene, občuti pa seveda vse probleme, ki zadevajo svet, Slo- vence in zamejce še posebej. V zbirki je 41 pesmi, ki so razdeljene v skoraj enakomerne cikle z naslovi: Zgodovina, Ve- ronikin prt, Venec, Čas na Krasu in Odiseja. Minila je mladost, ko je človek prepričan, da lahko dela nemogoče stvari. Toda „ni ga slovarja / za jezik zveličanja“. Slovenci nočejo biti kremeniti, postali so del potrošniške družbe. Fantje odhajajo v Avstralijo v ladji, ki je istočasno ra- kev. Pozdravljata jih brin in materina groza. Slovenci so zaprli svojo zgodovino in izročilo v muzej, Judež brodi „po kotanji denarjev“, „tretjič poje / petkov petelin“, zibelke so kamnite, brez otrok, pod stropom visi „angel s krivooko zvezdo“. Stari Edvard (Kocbek) je odšel, čaka ga „nasad molčečih“ in „častna straža rodnih trav“. Spomladi so vsi živi „vpoklicani“, da bodo novi ali mrtvorojeni. V drugem ciklu govori najprej o besedah, s katerimi se ne moreš igrati in jih pohabljati, ker se vrnejo mrtve v rojstna usta, Bogomila stoji v govorečem kamnu, ljudi čaka „z mesarskimi zobmi“ in „s čekani obupa“, bogove prosi, da bi vse pobila. To ni Prešernova ljubeča Bogomila, tudi ne Smoletova prila- godljivka, ampak nekaka moderna poganska amaconka. Ne smemo tožiti nad nesrečno usodo, sami moramo uravnavati svoje ži- vljenje. Njena bala je skrinja šepetajočih školjk na morskem dnu, ona se potopi v morje in dvigne zakopano. Vrača se nazaj, neizmerno mora spregledati in prav tako neizmerno zamolčati. Življenje te premetava, da obležiš v pisanih sragah, na prsih pa imaš „mavrični ščit“.

340 Tretji cikel govori o ženskah, predvsem o kmečkih materah. Ves dan ga- rajo, le zvečer se zagrnejo z molčečo rjuho in prerežejo čas, ker je bilo vsega dovolj. Tudi če ženske zapreš, spuščajo ponoči po žilnati vrvi svoje duše in nihče jih ne more ujeti. 8. marca dobijo ženske nagelj z mimozo, vtaknejo ju v lonec za mleko, kjer veneta. Kmečka mati je tako navezana na delo, da še umreti ne utegne. Desetnica je kruh „v peharju dneva“. Hlapec Jernej se ni upiral sam, tudi njegova hči je upornica in se s svečo sama zažge. Pesnica živi na Krasu, zato ji je navdihnil nekaj pesmi kakor tolikim pred njo. V Slovesu od mladosti je podobna sončnici v trdi kraški zemlji, obrnjeni proti severu. Šentjanževo prebudi življenje v njej, treba je poiskati šentjanže- vo rožo, „da ti strahove razveže“. V Ecce homo je kratko, a pretresljivo podala podobo današnjega človeka: „Glej / ljudje / ubogi brini / z jagodnimi očmi / in pred vsakim / sekira nevere / da se podseka.“ Človeški mladiček si je v jeseni postlal na gmajni, „kraški vojvoda bo / in vsak kamen / mu bo zvest“. V lunini megli je videti repatico, za brinovim grmom držijo trije kralji knjigo dajatev in kmalu bodo potrkali „na kamne Krasa“. Še kraški pogreb sredi bujne narave in vstajene šipkovega srca iz kamenja in trnja. Zadnji cikel je ljubezenski. Vse bo pustila in šla za njim, že sliši šumeti drugi breg. Sliši biti njega in svoje plašne srčne krče. Za njim je hodila „čez ognjeni prag / skozi strupeno travo / z nesrečno zvezdo nad sabo“, zato ni poti nazaj. Tiho stopata po poti osata in žajblja, toda pod nebom so „stolpi rožmarina“. Prevzel jo je, ali se ji zblede od strahu, ali ga izreže iz sebe, ali pa ga ljubi. Ljubi svojega malega Robina Hooda, ki že zna ločiti dobro od slabega. Na križišču brez znamenja bo izkopala darilo zanj. Zbirka je vsebinsko bogata in mnogovrstna, osebna izpoved je istočasno polna problemov sodobnega življenja. Čustvo in razum se prepletata, kar dokazuje tudi umirjena oblika, ki je sicer precej hermetična, vendar dostopna. Modernistična je tudi v nizanju primer in podob brez povezave, saj uporablja samo piko na koncu pesmi. Jezik je izbran in sočen, veliko primer in podob je izvirnih in mnogo povednih, kot npr.: vrat reke zlomiti, jutro zadrgnjeno okrog vratu, široki kosmi groze, zelena vejica nasmeška, drevesnica usod, v ušesih lajanje spominov, alge skovikajo, razmaknejo se boki vesolja, blazinjaki iz vetrovnega ivja, večna luč pelina. Knjigo Alenke Rebula Tuta Mavrični ščit je lepo opremil Franc Vecchiet.

(Mladika 1983, str. 154-155)

341 JOŽE ALEKSEJ MARKUŽA

Pri Katoliškem tiskovnem društvu v Gorici je izšla za božič 1983 prva pesniška zbirka Jože- ta Aleksija Markuže, ki se je rodil v Trstu 1939 in bil vrsto let župnik v Mavhinjah. S pesmimi sodeluje v Koledarju Goriške Mohorjeve druž- be in v zbornikih Kraljestvo božje s pravim imenom ali s psevdonimi. Zdaj je zbral zrelo klasje v lični knjigi, ki jo je lepo opremil Edi Žerjal, naslov pa ji je dal V času. Vseh pesmi je 50 in so razdeljene v tri razdelke: Rimski spomini, Religiozni motivi in Znamenja. V Rimu je študiral Markuža filozofijo in teologijo na Gregoriani, nato še na Vzhodnem papeškem inštitutu vzhodne cerkvene vede in dosegel 1974 doktorat. Večni Rim je napravil nanj globoke vtise kakor njegovim soroja- kom, ki so tudi obiskovali Gregoriano in zapeli Rimu zbirke pesmi, Alešu Ušeničniku, Silvinu Sardenku in Mihaelu Opeki. Markuža v Rimskih spominih ne opeva poganskega ali krščanskega Rima v njegovi zgodovinski veličastnosti, ves čas čuti domotožje in je tesno povezan s svojimi rojaki v zamejstvu in domovini. V dveh pesmih o katakombah misli na tiste, „ki so padli / za vero, / dom in rod“, spominja se „naših mučen- cev“, ki so tudi po smrti „luč v naših temnih dneh“. Na grobu Janeza XXIII. moli za naš narod, pred ikono pa moli za zedinjenje. Na vzhodne brate misli ob jesenskem preletavanju žerjavov in jim naroča, naj ponesejo ob povratku njegov pozdrav. Sredi mestnega hrupa se le Marija Snežna skrivnostno dviga „v zvezdnato nebo - / nad vso človeško bedo“. Grič Pincio je zelen otok sredi večnega mesta. Človek je pozabil naravo, išče lepoto, toda samo „preprosti in mali / jo v srcu zazrejo“. Ob Albanskem jezeru se mu zazdi, da je „na obali lepega Jadrana“. Še božič je v Rimu drugačen od božiča slovenskih otrok: pri odprtem oknu čaka neznanca, da bosta skupaj praznovala sveti večer. V votlini kumanske Sibile je zaman iskal „preroških besed“. Tako se je Markuža omejil le na nekaj začilnejših rimskih motivov in jih napolnil s svojo plemenito versko in narodno mislijo, z molitvijo za rojake in vzhodne brate, s skrbjo za naravo in s hrepenenjem po domači zemlji.

342 V Religioznih motivih poje o božiču, ko je Kristus zedinil nebo in zemljo in ko pojejo angeli na kraškem bregu pesem o miru in sreči. Vstali Kristus je šel „preko cvetočih Brd, / borov in Krasa, / tja do obale / mimo Trsta“, veliko- nočni zvonovi pa kličejo človeka „v svetlo prihodnost / vstajenja“. Pet pesmi je posvetil Mariji in tukaj prosi Repentabrsko Marijo, naj čuva in ohrani slovenski rod. Slavi sv. Cirila in Metoda, ki sta pred več kot tisoč leti „razsijala novi dan“ in „vzkalilo je / življenje našega jezika“. Pesnik se je spretno izognil tradicionalni obdelavi verskih motivov, svoje misli in prošnje je podal na svojski način in jih obdal s krajevno značilnostjo. V zadnjem razdelku je nekaj pokrajinskih pejsažev, polnih barv, v treh pesmih poje o Koroški, zibelki slovenstva, Korošci naj se složno upro, ker „zarja svobode / že tli“. Rad bi pel o kraški gmajni in trudnem kmetu, pa ne more, narava je mrtva, nebo pokrito z oblaki, toda „na vzhodu je luč. / Mi čakamo odrešenja“. Božji hram v Štivanu prerokuje „trpljenje / in vstajenje / našega rodu“. Vsi zamejci so zaznamovani s slovenstvom. Bori, Brda in morje pričajo: „tukaj smo mi, / tu živimo, / tu je naša kri“. Po naši zemlji bodo hodili tujci in jo oskrunjali, tedaj pa se bomo vsi uprli. Goriški grad je grenak spomin od tolminskih uporov do današnjih dni. Na Matajurju bomo prižgali kres, ki bo razsvetlil domovino, mi pa bomo peli „pesem Svobode“. Hrib Grmada stoji na meji dveh svetov, pesniku je znamenje svobode in prostosti duha in kliče „k novim upom / boljšega sveta“. Markuževa zbirka V času je vsebinsko mnogovrstna in bogata, zapeta s srčno prizadetostjo in občutljivostjo. Pesmi so podane v izbranem jeziku, v katerem pa avtor ne išče novih izrazov in primer, ampak je naraven in zgo- ščen. Vsak verz prinaša novo misel ali predstavo, verzi so kratki in povezani v kitice, a brez rim. Pesnik pazi na zvočnost in pevnost, na jasnost in razumljivost vsem. Iz zbirke odseva Kras v svoji enkratni lepoti, pljuska morje, v njej je košček nekdanjega in sedanjega Rima. Iz zbirke zveni pesnikova iskrena ljubezen do slovenskega naroda, ljubezen, ki je pri zamejskem ustvarjalcu še izrazitejša, ljubezen do vzhodnih bratov in vsega človeštva.

(Mladika 1984, str. 57-58) (PSBL, 9. snopič, str. 362)

343 TONČKA CURK

Kot redna knjiga Goriške Mohorjeve družbe za leto 1984 je izšla povest Tončke Curkove De- ček z Gornjevipavskega. Pisateljica se je rodila 1906 na Slapu pri Vipavi, v Trstu pa živela od 1926, najprej je bila gospodinjska pomočnica, potem uradnica. Vse strokovno in literarno znanje si je pridobila sama, toda njen literarni razvoj je močno prizadel fašistični režim, ki je ukinil vse slovenske revije in časopise, v katerih bi bila mogla sodelovati in se izpopolnjevati. Tako je prvič nastopila šele 1939 v Svetogorski Kraljici, po zadnji vojni pa je največ sodelovala v Pastirčku s pesmimi, črticami, pravljicami in dvema celoletni- ma povestima. Za Radio Trst A je napisala več pravljic in mladinskih zgodb, 9 iger za odrasle in pet dramatizacij, za katere je dobila tudi nekaj nagrad. No- vele in črtice je pisala tudi za Mladiko in Koledar Goriške Mohorjeve družbe. Deček z Gornjevipavskega je njeno prvo samostojno knjižno delo in ga je posvetila „V spomin svojim dobrim staršem in vsem, ki jih v povesti omenjam“. Povest je življenjepis nezakonskega otroka, ki ga je Žebrakova Minka poslala na Slap k staršem, ko je začel hoditi v 3. razred osnovne šole, ker se je poročila v Ljubljani in mož ni maral otroka. Gospodar Janez Žebrak je bil zmeden človek in je neprestano pisaril pritožbe na cesarja, dokler je bila še Avstrija. Njegovi otroci so bili živčni in hudobni, Stanku se je zmešalo in je ubil nekega otroka, zato so ga zaprli v norišnico, kjer je umrl. V to hišo je prišel torej Božo in veliko trpel: stari oče, stric Vlado in teta Zora so ga pretepali in puščali lačnega, dobra je bila le stara mati, ki pa ni imela besede pri hiši. Božo je pasel živino in si pridobil veliko prijateljev. Ko se je začela šola, jo je obiskoval in bil najboljši učenec. Župnik ga je napravil za strežni- ka, kar je vzbudilo pri pobožnih ženicah veliko negodovanja in protestov, češ da nezakonski otrok ne more biti strežnik pri maši. Toda Božo se ni samo pridno učil in ministriral, ampak je sklenil, da postane duhovnik. Sam si je pripravil mašno obleko, s prijatelji postavil oltar na pašniku in bral „novo mašo“. Novica se je razširila po vasi, toda Žebrakovi so se fantu smejali, češ

344 da ne bodo dali niti lire za njegovo šolanje. Vendar pa je bilo njegovo hrepenenje po duhovniškem poklicu tako močno, da je po končani osnovni šoli skrivaj odšel čez mejo v Ljubljano k materi. Ta ga je napodila, češ da ne spada v njegovo družino. Pomagal mu je škof Rožman in ga sprejel na škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano, kjer se je tako pridno učil, da je maturiral po šestih letih. Vstopil je v bogoslovje, sredi prvega letnika pa ga je napadla jetika. Škof ga je poslal domov, da bi se v svežem zraku okrepil, in čeprav so na Vipavskem storili vse, je bolezen nevzdržno napredovala in ga v nekaj mesecih spravila v grob. V povesti je Curkova predstavila lepoto Vipavske doline v vseh letnih ča- sih in jo napolnila z bogatimi običaji ob cerkvenih praznikih. V tem pogledu je povest prava zakladnica narodopisja. V to okolje je vdelala življenjepis dečka Božota, ki je v neurejeni in na pol zmešani družini izpostavljen zaniče- vanju, pretepanju, stradanju in mrazu, saj je moral pozimi in poleti spati na seniku, kar je na koncu priklicalo bolezen. Božo je silno dober, brez napak, vse prenaša z dobro voljo in upanjem, da postane duhovnik. Dobri so tudi sosedje, ki mu pomagajo, kolikor morejo, dobri dečki in deklice, s katerimi se srečuje v šoli in na paši. Tudi stric in teta postaneta na koncu dobra in mu med boleznijo strežeta. Povest je napisana prizadeto in toplo, čutiti je, da je pisateljica zajela iz lastne mladosti v Vipavski dolini, da je vse osebe, ki nastopajo v povesti, dobro poznala. Povest psihološko ni poglobljena, napisana je v slogu nekdanjih ljudskih povesti. V njej je dosti razgovorov in opisov narave, kmečkega dela, nekdanje paše in običajev skozi vse leto. To je jedro knjige, saj je vsa fantova dijaška leta strnila na eno samo kratko poglavje, dalj časa se je spet zadržala pri fantovi bolezni, ko se je vrnil v Vipavsko dolino. Knjiga je primerna za mlajše in starejše bralce.

Leta 1986 so izšle v Knjižnici Pastirček v Gorici Pravljice pisateljice Tonč- ke Curk. V knjigi je pet pravljic in pripovedujejo o krutem graščaku, ki izkorišča kmete, a ga kaznujejo vile, ko zida grad na njihovi ravnici; o deklici, ki si želi živo punčko in obišče štorklje, nazadnje ji mati ugodi; o fantu, ki tako lepo igra na harfo, da si pridobi vilo v gozdu, zgubi pa harfo; o princesi, ki so jo ugrabili razbojniki, zaradi dobrote in lepote pa se z vilino pomočjo poroči s kraljevičem; o razvodju v Kanalski dolini, ki so ga postavile vile, da bi povo- dni mož ne spremenil doline v jezero.

345 Vse zgodbe so pristne pravljice, v njih nastopajo pravljična bitja, živali in potoki se pogovarjajo, ob njih pa živijo dobri in hudobni ljudje. V duhu pravljic so dobri poplačani, hudobni kaznovani, vendar pa nauk nikjer ne izstopa, vse je obrnjeno tako, da si mladi bralci sami izluščijo jedro. Vsaka zgodba je lepo zaokrožena, pripovedovanje je jasno in nazorno, primerno otroškemu svetu in dojemanju. Pravljice so tako privlačne in življenjske, da bodo otroci uživali ob njih, in ker so večinoma postavljene v slovenski svet, se jim bo tudi v tem pogledu nekoliko razširilo obzorje. Pravljice so nazorno ilustrirane, uvod pa jim je napisala goriška pesnica Ljubka Šorli.

(Mladika 1984, str. 57; 1987, str. 18) *Tončka Curk je umrla leta 1997.

346 MILAN BUFON

Pri Založništvu tržaškega tiska je izšla 1984 v zbirki Leposlovje prva knjiga proze Milana Bufo- na z naslovom Rondò. Bufon se je rodil v Trstu leta 1959 in dovršil na ljubljanski univerzi zemljepis in etnologijo. Objavljal je v Sodobnosti, Pri- morskih srečanjih, Mentorju in tržaškem Dnevu. Bufonovi kratki prozi, ki je zbrana v tej knjigi, se pozna, da je avtor študiral v Ljubljani in se pridružil najmlajšemu tamkajšnjemu pisateljske- mu rodu, ki išče novo pot v prozo. Malo dogodkov, veliko premišljevanj, notranjih monologov z vprašanji, na katera ni odgovorov. Jezik vsakdanji, pomešan z žargonom, ki brez potrebe prehaja v vulgarnost – vse to, da bi čim bolj približal sodobno stvarnost in življenje in mišljenje mladih. V prvem delu je pet črtic, ki imajo največ epične vsebine in so skoraj vse napisane v prvi osebi. V prvi - Reševalci - so poslali pisatelja s tremi prijatelji v Benečijo po potresu reševat iz podrtih hiš. Pisatelj podaja splošne popotresne vtise, brez posebne tragike, študentje sodelujejo s potresenci, ne občutijo pa njihovega trpljenja, celo smrt starca, ki mu niso pomagali pri reševanju iz na pol podrte hiše, gre mimo njih. V drugi zgodbi so spet štirje študentje na počitnicah in skušajo ponoči na- gajati tabornikom v šotorih, a se jim ne posreči. Spijo, pijejo in se pogovarjajo v svojem jeziku o vsemogočem. Nekaj zamejske problematike je zajel v črtici Zamorec, v kateri gre pisatelj na osmico, sede v tujo, gosposko družbo, kjer ima prijatelje, a se čuti zamor- ca, ki je prišel v belo Pretorijo. Vendar vzrokov za to tragiko ni nakazal, le sprašuje se: „Kaj delam tu? Moral bi biti z domačini, ki sede v kleti in se prerekajo. Toda oni niso moji prijatelji. Ob nedeljah se z njimi ne dobivam ... Seveda, tu ni mogoča nevtralnost. Zavestno pripadam nekemu bloku. Kakor da bi bilo to nekaj samo po sebi umevnega. Do bloka sem nezaupljiv in tudi blok mi ne zaupa. Blok razumnih in boljših. Izven njega le dobri zamorci, prijetni pre-

347 bivalci ljubkih dežel. Kako to, da sem se pretihotapil vanj? Z lastno zvijačo, z lastno sramotnostjo, s svojim kamaleonstvom, s svojo pankrtsko mešanico? Na meni je očitno krivda mojih prednikov.“ To je drugačno gledanje na zamejskost, kakor smo ga vajeni pri Pahor- ju, Rebuli ali Žerjalovi. Mlad človek, neobremenjen s preteklostjo, ki je ni doživel, išče sebi primerno družbo med večinskim narodom, ki ga sprejme, čeprav se včasih počuti med njimi kot zamorec v Južni Afriki. V drugem delu je poudarek na osamelosti in nerazumevanju. Mlada člo- veka sedita med plesom na zidku, a ne moreta drug do drugega, končno ga dekle zapusti in odide plesat. V deževnem ponedeljku premišljuje fant o sebi in v odlomkih bere njeno poslovilno pismo. Brez volje je, ničesar ne napravi, še vstati se mu ne ljubi. Spet on in ona, med njima praznina, niti postelja ju ne zbliža. Bližine in razumevanja ni niti med materjo in sinom: „Nikoli je ni bil vprašal kaj osebnega. Ostalo je samo še vreme, zdravje in opazke o tem, kako slabo se vidijo nekateri kanali.“ In vendar nosijo ljudje v sebi toliko misli in spominov, „koliko vprašanj in koliko negotovosti je bilo v njem“, a nista si jih mogla odkriti. V tretjem delu gre v glavnem za premišljevanje brez zunanjih dogodkov. V dveh zgodbah – Ponočnjak in Drugi ponočnjak – leži junak ponoči v postelji in misli mu blodijo naokrog, premišljuje o vsem mogočem, vendar ne pride do nobenega sklepa. V zadnjem sestavku premišljuje o tem, zakaj in o čem naj bi pisal. Bufonova knjiga Rondò je prvi poskus najmlajše literarne generacije v zamejstvu, da bi se pridružila našim pripovednikom, ki so se tako visoko pov- zpeli v sodobni slovenski literaturi. Bufon zna pripovedovati in vrtati v svoje junake, če bo našel primerno snov, se bo lahko uveljavil, ker Rondò priča o nadarjenosti.

(Mladika 1985, str. 117)

348 DUŠAN JELINČIČ

Dušan Jelinčič je eden najuspešnejših sodobnih slovenskih pisateljev na Tržaškem. Rodil se je leta 1953 v Trstu in tukaj je opravil vse šole do sodobne literature in modernih jezikov na Filozofski fakulteti tržaške univerze. Namesto profesorskega poklica pa si je izbral časnikarstvo in deluje pri italijanski RTV – RAI za slovenska radijska poročila. Leta 1984 je izdal knjigo Zgodovina SPD Trst, leto pozneje pa Srečanje nikjer, s podnaslovom Potovanje po deželi brez miru. Izčrpen uvod v knjigo je napisal Pavel Stranj. Delo je izhajalo marca in aprila 1985 v Primorskem dnevniku. Jelinčič je leta 1975 s sedaj že pokojnim bratom obiskal Izrael, preživel štirinajst dni v kibucu Mišmarot, nato pa prekrižaril državo podolgem in počez. Gnal ga je nemir, ki je zajel povojno mladino, da si ogleda to državo, ki je nastala iz preganjanja, se ohranjala z vojskami in se tudi sama spremenila v zatiralko arabskih Palestincev. Kibuc – magična beseda, ki je privabljala mlade ljudi z vsega sveta, da preživijo počitnice v njem. Jelinčič ga takole predstavlja: „To so kolektivne delovne organizacije, poljedelske ali industrijske, v katerih ljudje živijo in delajo v pravem komunitarnem sistemu. Kar proizvedeš, s tem živiš; vse je skupna last, saj še denarja ni tu. Ljudje se takemu sistemu pokorijo, saj so vsi prostovoljci. Nihče jih ni prisilil, naj v taki kolektivni ustanovi živijo.“ V Mišmarotu so ju prijazno sprejeli, vključil se je v delo, ki so ga opravljali na polju, ni bilo težko, toda vročina je bila tako huda, da so mogli delati samo dopoldne, popoldne pa so bili prosti, se kopali, igrali, predvsem pa se pogovarjali in sklepali prijateljstva, o katerih se je zdelo, da bodo večna. Kmalu po razhodu pa so prijateljske obljube usahnile, zato naslov knjige Srečanje nikjer. Čeprav je Izrael majhen, si ga je ogledal le površno, bežno, saj ga je vleklo vedno naprej, v nova spoznanja in doživetja. Kljub temu pa je v knjigi podal bistvene poteze zemlje in ljudi, grozečih vojnih razmer in izredne prijaznosti, ki je je bil povsod deležen.

349 Pavel Stranj, ki je bil dvakrat v Izraelu, je lepo označil želje mladih ljudi po potovanjih in ugotovil, da ti ljudje „iščejo pravzaprav človeka v sebi in da je njih potovanje velik, zamotan ovinek na poti v iskanju oziroma vračanju na lasten dom“. Knjigo je lepo ilustrirala Paola Grudina s celostranskimi črno-belimi slikami.

Pri Založništvu tržaškega tiska je izšla proti koncu leta 1990 v knjižni zbirki Leposlovje nova knjiga Dušana Jelinčiča Zvezdnate noči. V njej je opisal jugoslovansko oziroma slovensko odpravo Karakorum 86, ki je odletela iz Za- greba 17. junija in se je vrnila 26. avgusta 1986. Jelinčič se jim je pridružil teden dni pozneje. Odprava je bila ena najuspešnejših v zgodovini alpinizma, saj je kar 12 njenih članov izmed 14 osvojilo osemtisočak – Broad Peak, 8047 m. Jelinčič je prvi v deželi Furlaniji-Julijski krajini, ki je osvojil osemtisočak, Marija Štremfelj pa prva Slovenka. Jelinčič si je sproti pisal dnevnik, v katerega si je zapisoval vtise s poti, življenje v baznem taboru in v ostalih štirih taborih, sožitje s člani odprave, srečanje z odpravami Italijanov, Poljakov in Avstralcev, aklimatizacijo, pribli- ževanje vrhu, končni naskok nanj, vrnitev v smrtni nevarnosti, čakanje na helikopter za vrnitev in polet iz Islamabada proti domu. Vendar pa Jelinčič knjige ni napisal v obliki dnevnika, ampak jo je sestavil iz drobnih črtic s samostojnimi naslovi. Vanje je zajel posamezne dogodke, vremenske razmere, meglo, viharje, sneženje, divjo gorsko pokrajino s pre- padi, razpokami, ledenimi plazovi, pomanjkanje kisika, višek pa predstavlja plezanje na vrh, kjer se znajde čisto sam in razočaran: „Na vrhu sem. Na cilju, za katerega sem se borile mesece, se nanj pripravljal, o njem sanjal, vlagal vanj svoje upe. In sedaj? Stojim na tem kvadratnem metru snega, megle in niča in si ne morem predstavljati, da je prav to moj cilj ... Vrh brez svetlobe, ki je ugasnila nekje na poti, ki je izginila nekje v snegu.“ Vodilna nit knjige je pot proti vrhu, ki je težja, kakor si jo je pisatelj predstavljal. Doma se je mesece pripravljal in treniral, vendar pa se je zavedal, da ni dovolj pripravljen, pa tudi kolegi so mu pripovedovali, da ne more kar tako zavzeti osemtisočak. Pozneje je spoznal, da je napravil nekaj napak pred vzponom. Ko je šel proti vrhu, se je počutil slabo; pred sedlom ga je dvakrat napadla omotica; z Mojmirom sta šla na vrh, ko se je očitno bližalo slabo vreme. Že pred odpravo pa ni zaupal vase, zato je tudi na gori opustil dva aklimatizacijska pohoda. Spoznanje: „Negotovost, površnost, lahkomiselnost in nestrpnost bi te kmalu ugonobile.“

350 Približevanje vrhu, divja pokrajina, sneg in viharji, življenje v tesnih in mrzlih šotorih, pomanjkanje zraka, življenje s slovenskimi in tujimi alpinisti je opisal z realistično natančnostjo in z vsemi podrobnostmi. Zlasti plastičen je opis povzpenjanja na vrh med omotico, slabostmi, pomanjkanjem zraka, gosto meglo na vrhu, ki ni imel nič vrhu podobnega, in potem vračanje v enakih razmerah, ko sta s prijateljem zgrešila pot, prespala v razpoki, kjer ju je zasul plaz, da sta se s težavo izkopala, blodila še ves dan in končno zagle- dala rešilni šotor. Prav tako pretresljiv je pogreb ponesrečene alpinistke med ledom in odtrganimi kamni. Vso slovensko odpravo pa je mučila zavest, da se je v tistih dneh kar 13 alpinistov smrtno ponesrečilo na gori: „Tudi sam sem spoznal karakorumski pekel in sedaj poslušam zgodbo o mrtvih tovariših. Jaz pa sem ostal živ. Tako divje, krčevito, hlastno sem se boril za življenje in narava me je nagradila.“ Vsa knjiga pa je prepletena s čustveno-miselnimi razglabljanji, v katerih Je- linčič razmišlja o smislu alpinizma, plezanja na vrhove v nemogočih razmerah, o medsebojnih odnosih s tovariši in tujimi alpinisti v izjemnih razmerah, o življenju in smrti, o novih čustvenih vzgibih v izrednih položajih, o enoličnem življenju v mestu, o iskanju izpopolnjevanja, o sreči in podobnem. Jelinčič vrta vase v vseh prilikah, neusmiljeno odkriva svoje slabosti in išče rešitve. V tem je knjiga nekaj posebnega v slovenski planinski literaturi, posebnost tudi v tem, da se je tako spojil z naravo in stvarstvom, da se npr. pogovarja z zvezdami, ki ga naganjajo, da se poglablja vase in išče vzroke za svoje težave. Osnovno spoznanje pa je v besedah: „Vadiš, treniraš, se navajaš na odpoved, tvegaš in nato morda dosežeš rekord. In potem? Nekdo bo tvoj rekord popravil, tebe bodo pozabili. Morda ti bo ostal lep spomin na tiste čase in konec.“ Knjigi je napisal spremno besedo O knjigi in avtorju prof. Marijan Krišelj. Izčrpno je analiziral vsebino in obliko in prišel do prepričanja, da prestopa knjiga „v svojstvenem fabularnem dogajanju bregove province in jo vklaplja v svetovne tovrstne vsebine, predvsem zavoljo vsega povedanega, pa tudi zato, ker avtor z globino svojih razmišljanj prebija to mejo in ozkost, kar velja posebej poudariti“. Za delo Zvezdnate noči je prejel Dušan Jelinčič tržaško literarno nagrado Vstajenje.

Pri mariborski založbi Obzorja je izšla leta 1992 v zbirki Domače in tuje gore nova knjiga tržaškega alpinista in časnikarja, pisatelja Dušana Jelinčiča Biseri pod snegom. V njej je na umetniški način opisal odpravo Alpe Adria

351 Sagamartha Expedition 1990 na najvišjo goro sveta, 8872 visoki Everest, ki jo je pod pokroviteljstvom Dežele Furlanije-Julijske krajine organiziralo Slo- vensko planinsko društvo iz Trsta s sodelovanjem Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije. Odprave so se udeležili slovenski alpinisti iz zamejstva in iz Slovenije, italijanski alpinisti iz Trsta in Furlanije-Julijske krajine ter še iz Lombardije. Odprava je zabeležila nekaj pomembnih uspehov: 21. sept. 1990 so njeni člani preplezali prvenstveno direktno varianto Ameriške smeri na Zahodni greben, sedaj imenovano Alpe-Adria, 7. okt. pa so njeni člani Andrej in Ma- rija Štremfelj, Janez Jeglič in šerpa Lakhpa Rita stopili na vrh Everesta po klasični smeri. Andrej in Marija Štremfelj sta prvi zakonski par, ki je stopil na najvišjo goro sveta. Oba sta po poklicu profesorja iz Kranja. Odprava je 15. avgusta 1990 odletela iz Zagreba v Katmandu. Skoraj mesec dni so urejali formalnosti in dokupovali opremo in hrano, 8. sept. pa so se peš sešli v baznem taborišču pod Everestom na višini 5350 metrov. Tu so ostali do 15. okt.; od tu so se približevali vrhu, postavili še štiri višinska tabo- rišča, v katerih so se navajali na višino, redek zrak, plezanje po nedostopnih ledenih strminah, v viharjih in snežnih metežih. Jelinčič si je sproti pisal dnevnik, v katerega si je zapisoval vtise s poti, posebnosti pokrajin, navade domačinov, življenje v baznem taboru in v ostalih višinskih taborih, občevanje med člani odprave, ki je slovensko-italijansko, ker pa nekateri iz Slovenije ne znajo italijansko, uporabljajo še angleščino in se dobro razumejo. Predvsem pa zapisuje svoje misli, razpoloženje, spoznanja, sklepe, načrte, analizira samega sebe. Že v začetku je slabo razpoložen: „Že pet dni sem v popolni omami potovanja. V popolni nepreklicni otope- losti.“ Čuti se osamelega: „zakaj v usodnih trenutkih si vedno sam.“ Njegovo navdušenje „za nekaj velikega“ je že zdavnaj izpuhtelo. Monsum divja v njegovi duši in se iz nje preseli v zunanjo pokrajino, v ozračje, na blatno cesto: „Črne misli v črni ulici, nad mestom črno nebo, pod mano pa črno blato.“ V baznem taboru ima svoj šotor, nekak nov dom. Tu se njegove misli, sanje, načrti razmahnejo, lotijo pa se ga tudi težave: skoraj ne more brati, ker mu nagajajo oči, napade ga višinska bolezen, za njo bronhitis. Tedaj dela velike načrte, kako se bo spremenil, ko pride domov, nazadnje pa se kislo nasmehne: „Ko se vrnem domov, bo vse ostalo enako, kot je bilo prej. Nič se ne bo spremenilo ...“ Pridejo trenutki, ko sedi na kamenju za velikim šotorom in raztreseno zre v daljavo: „Ne delam nič, ne razmišljam, ne pišem, ne berem, ne govorim, ne poslušam, ne spim, ne sanjarim, ne jem, ne hodim, ne tečem, se ne umivam, ampak samo strmim nekam v prazno.“

352 Tolaži se, da je to tisti vmesni čas, ko se moraš za trenutek ustaviti, da se dogodki v tebi umirijo in sesedejo ter se pripraviš na naslednji napor. Tedaj že ve, da bo iz dnevnika napisal knjigo o tej odpravi. Spomni se, kako mu je pred časom razlagal znan alpinist, da vsi pišejo samo o poteku odprave: „Kaj pa lahko sploh še napišemo o odpravah? Saj vsi premlevajo popolnoma iste stvari: najprej pripovedujejo o neskončni hoji z nosači, nato o osvajanju gore, o velikih in majhnih tragedijah, vedno začinjenih z osebnimi junaštvi avtorja, nato pa o otožnosti odhoda in o obljubah, da se bomo še vrnili v tiste čude- žne kraje. Vse to postaja vse bolj nezanimivo, puščobno in dolgočasno, ker je vedno tako podobno.“ Rajši naj bi napisal kriminalko. Že tedaj pa se je odločil, da bo dal knjigi naslov Biseri pod snegom. Pozne- je pripoveduje, da so biseri zakopani na vrhu Everesta pod snegom in jih ni še nihče izgrebel: „Če bom jaz stopil na vrh Sagarmate, bom bisere pustil tam, da bom lahko vedno hrepenel po njih. Nisem prišel sem zaradi vrha, temveč zato, ker je tam vrh in so biseri na njem: biseri, ki se imenujejo hrepenenje. Brez hrepenenja bi niti vrha ne bilo.“ Ko so prvi trije dosegli vrh Everesta, je odprava izpolnila svojo nalogo. Poskušali so še drugi, pa jih je zadrževalo slabo vreme ali slabo počutje, da so morali kar po vrsti odnehati. Tudi Jelinčič je poskušal, vendar je bila pot pre- več naporna za njegove moči: „‘Razumeš, ne morem. Noge so mi odpovedale. V sebi nimam niti trohice moči več,’ tulim v belo, sumljivo nebo. Sedaj v sebi zadržujem solze jeze. Trenutek prvega poraza me je ujel povsem nepripravlje- nega.“ In odprava se je vrnila domov. Knjiga Biseri pod snegom je napisana podobno kot prejšnja Jelinčičeva knjiga Zvezdnate noči. Vsa doživetja je avtor razdelil v dva dela, v prvem delu je 65, v drugem 59 zaokroženih črtic, v katerih so podane najgloblje misli, dognanja, poznanja in čustvovanja. Tako knjiga ni navadan potopis, čeprav je tudi to, ampak mnogo več, izbrana doživetja in odkritosrčne izpovedi vsakdanjih upov in težav, ki so jih doživljali v divjem planinskem svetu in neusmiljenem vremenu. Avtor zna pripovedovati prepričljivo, zaupljivo, ob razočaranjih pretresljivo, vse pa v izbranem in pogosto pesniškem jeziku. Besedo o avtorju je napisal urednik zbirke Franc Vogelnik, ki je dodal knjigi tudi nekaj barvnih slik himalajskih krajev.

Dušan Jelinčič je izdal leta 1995 pri Lipi v Kopru zbirko novel Prazne sobe. Novele je uredil Miran Košuta, spremne besede Knjigi na pot je napisal Janez Povše, avtor pa je knjigo posvetil pokojnemu bratu Zlatku. V knjigi je devet novel, ki so zajete iz pisateljevih potovanj po svetu, iz velikih mest, kjer

353 se ob bogastvu in ob razkošju stiskajo lesene barake, dostikrat pa zadostujejo cunje ali časopisi za prenočevanje na cestah ali železniških postajah. Ob limu- zinah in lepo oblečenih ljudeh se preletavajo otroci, ki prodajajo karkoli in spretno kradejo, deklice in otroci pa prodajajo svoje telo, da preživljajo starše, brate in sestre. Pisatelj z njimi sočustvuje, trpi in se čuti krivega, ker jim ne more pomagati. Globoko premišljuje o krivicah, ki vladajo svetu, jezi se in prepira z odgovornimi, ničesar pa ne more spremeniti. V noveli Carmen se pelje pisatelj v starem avtobusu in prisede k njemu mlada Carmen. Spregovorita nekaj besed, ko se ji pridruži domačin Antonio in ji ponudi sto pesov za ljubezenski sestanek. Pisatelja kupčija pretrese, ona pa mu odvrne: „Revna sem. Vsak peso, ki pride v žep, je dobrodošel, tako da ne smem biti izbirčna.“ Pojasni mu, da sta na svetu dve vrsti ljudi, tisti, ki se rodijo na pravilni strani, in tisti, ki se rodijo na napačni! Prosi ga še za naslov, da mu bo pisala in „poslala nekaj lepega“, nato izstopi, pisatelj pa vzdihne: „Moja uboga mala Carmen, tisto življenje, tista stvarnost in tista usoda, ki si jih ti že zdavnaj spoznala, jaz pa jih ne bom nikoli.“ Kratka vožnja in odprla se mu je „napačna stran“ sveta in življenja, da se je prestrašil, Carmen pa mu je izustila trde besede: „Revček, kaj sem te prestrašila?“ Res je, ti si revna, Carmen, jaz pa sem revček! V velikem pristanišču ob oceanu, poleti, po polnoči, neznosno vročino preganja s sprehajanjem po cestah. „Srečam vrsto mladih deklet, ki se mi ponujajo. Ljubezen za plačilo. Nimajo videza prostitutk, le mladih deklet, ki si služijo vsakdanji kruh s svojo dekliškostjo ... Najmlajša ima naravnost mil pogled, dober, nadvse otroški, nedolžen: ves svet ima v očeh.“ Ko gre mimo, ga najbolj pogumna povleče za roko, on pa se je nalahno ogne, skoraj nevidno se ji nasmehne, ona pa mu smehljaj vrne. „Spet me zazebe. Kakšen obrazek, si mislim. Ubogo nežno dekle, ki mi je namenilo škrlatno sinji smehljaj! Še prehitro bo njen pogled postal grob, beseda robata, gibi okorni, nič več sproščeni, temveč kar tako, iz navade.“ Tudi v tretji noveli nastopajo deklice prostitutke. Srečal jih je v velikem mestu, ko je obiskal misijonarja Iva. Ta je upravljal najrevnejšo župnijo sredi mesta in mu je pokazal barake, v katerih se stiskajo siromaki. Polno otrok, ki skačejo po cestah, deklice pa prodajajo sebe, da preživljajo družine. Mag- dalena ima komaj 12 let, pa je že na cesti. Ima očeta, mater in pet mlajših bratov in sester in za vse skrbi sama. „In vendar so ti moji otroci srečni,“ pravi misijonar, „saj se vsi skupaj in složno borimo za njihovo srečo.“ Duhovnik je napovedal pisatelju, da mu bo ob slovesu stisnil nekaj dolarjev, da si bo s tem opral svojo črno vest. „Ob povratku domov boste nato razlagali, kako ste s svojim denarjem rešili ves geto, ne, kaj pravim, celoten problem revščine in umiranja od lakote na vsem kontinentu.“

354 Res je dal duhovniku 20 dolarjev, ne da bi rešil revščino, ampak da bi duhovnik pripravil zvečer otrokom majhno pojedino. Bilo ga je sram in dolarji so ga še vedno skeleli v roki. „In nenadoma sem začutil, da to ni bilo dvajset dolarjev, temveč trideset Judeževih zlatnikov.“ (pravilno: srebrnikov). Misijo- nar je nadaljeval: „Ti otroci ostanejo čisti v duši in čutijo ljubezen in toplino do tistih, ki jih imajo radi; ostali jim bodo vdani vse življenje. Toda vedi: one prodajajo svoja telesa, ker morajo živeti, me razumeš? Prostituirajo se, da ne umrejo od lakote!“ Ti reveži se po misijonarjevih besedah skoraj nikoli ne prepirajo. „Če pa nastanejo kakšni večji problemi, pokličejo duhovnika, ki je edina oblast, ki jo tu priznavajo.“ Duhovnik živi sredi med njimi, jim praktično pomaga in jih ima rad, zato mu vračajo zaupanje in ljubezen. Na avtobusu prisede v drugi noveli k njemu študentka Klara in po kraj- šem pogovoru zapojeta dve pesmi Julia Iglesiasa. V presledkih eksplodirata v ogromni smeh, ljudje v avtobusu pa se začudeno obračajo. „Eni se nama prizanesljivo in naklonjeno nasmihajo, drugim pa se na obrazih prikaže neiz- govorjeno opozorilo: ‘Bodi resen!’“ „Bodi resen! To je geslo tistih, ki ne poznajo nasmeha, tistih, ki se ne znajo smejati, in tistih, ki nam smeh zavidajo.“ Objela sta se in spet zapela Iglesiasa. Na postaji je Klara izstopila, avtobus pa je nadaljeval pot. V pisatelju je kljuvalo, da je sam, počasi pa je spoznal: „Sicer pa nisi sam, ko je nekdo odšel, sam si takrat, ko ni nihče prišel.“ Novela Avenida Figaroa je spet mračna slika iz tretjega sveta. Pisatelj je srečal italijansko dekle in fanta v velikem mestu, zaprli so ju in plačati je moral 20 dolarjev, da so ju izpustili. Pretresle so ga razmere v ječi, zlasti pa predstojnik, ki se je dal za 20 dolarjev podkupiti. Dekle je bila zaprta s tremi Indijankami, najmlajša je prodajala na cesti kruh brez dovoljenja, trije poli- caji so jo prijeli, posilili in zaprli. To se ji je že večkrat zgodilo. Ker niso delili v teh celicah hrane, so italijanski turisti nakupili na trgu hrane in jo razdelili Indijankam. Ena izmed zapornic je vrnila pisatelju pogled, „nebeško sinji pogled, poln sonca, dobrote, pravičnosti in hvaležnosti. In ta pogled ... hranim kot enega najlepših, najbolj kristalno čistih, najbolj sončno ščemečih in od jutranje zarje obdanih spominov mojega nemirnega življenja.“ Pizarrova prevara je duhovita domislica iz pisateljevega življenja, ko ga je v velikem mestu ravnatelj potovalnega urada ogoljufal pri vozovnici, kakor je španski osvajalec Francisco Pizarro ogoljufal zadnjega inkovskega kralja Atahualpija, ki je napolnil največjo sobano svoje kraljevske palače z zlatom, Pizarro pa ga je vseeno dal usmrtiti.

355 Predzadnja novela Odhajanja je posvečena Bratu v spomin in pripoveduje, kako sta hodila po kraški gmajni in se pogovarjala. Proti večeru sta se ustavila na križpotju in brat je rekel: „Naprej ni treba. Prispela sva. To je cilj.“ Ta izjava je pisatelja mučila celo leto, nazadnje je spoznal, da je cilj ... živeti. Cilja sploh ni, „ker ne sme obstajati“. V sebi ima bogastvo, „vse moje in vse tvoje najlepše imam v sebi.“ V noveli je označil brata in sebe. S Praznimi sobami se zbirka zaključuje in pripoveduje o življenju nekdanje mladine, ki se je navduševala ob modernih pisateljih in filozofih, jih citirala in bila prepričana, da ima svet v roki. „Govorili smo vsevprek, nato pa dolgo molčali. Ne spominjam se tistih pogovorov, vem le, da so bili polni poceni filozofije, jeze nad družbo, pred katero smo mislili, da smo zbežali.“ Pili so in se zabavali. „In vendar je bilo tudi to moje, morda to še toliko bolj moje kot marsikaj drugega ... ta obup, ta zmeda, ta praznota, ta stiska, ta samota.“ V zbirki predstavlja Jelinčič tretji svet in njegovo revščino in zaostalost, a tudi človeško toplino in navezanost med družinskimi člani. Pri tem se pisatelj poglablja v njihove probleme, išče rešitve, sočustvuje s trpečimi, da je vsa knjiga polna pisateljevega razmišljanja, a tudi orisov nastopajočih deklet, ki so naravne in polne življenja. Knjiga je bogat prispevek sodobni slovenski prozi.

V knjižni zbirki Roman novega časa pri Založbi Devin v Trstu je izšel roman Dušana Jelinčiča Tema na pomolu (1995). Zbirko ureja Andrej Fur- lan, spremni esej pa je napisal Igor Škamperle pod naslovom Kazen za ne- storjeni zločin. Roman Tema na pomolu je za sodobne slovenske razmere nekoliko ne- navadno delo. Glavni junak Abel je od prihoda v mesto Aron zavrt, obre- menjen, nesproščen človek. Po tednu dni v mestu zagleda s pomola v morju obraz svojega očeta, ki mu pravi: „Saj nisi kaj prida, kar pojdi za profesorja, nič ne boš zaslužil in boš plačan le za to, da buljiš v knjige.“ Maksu, ki je stanoval v isti hiši kakor Abel in so o njem govorili, da je ubil očeta, je rekel: „Je toliko načinov, kako lahko ubiješ svojega očeta. Tudi jaz sem ga ... že pred davnimi leti ... in sedaj sem tu in obžalujem, da sem ga ubil samo v sebi ...“ Odslej se mu je na pomolu vedno prikazoval oče in mu očital, zakaj ga je ubil. Tudi v sanjah je videl očeta vsega okrvavljenega, kako drži v rokah nož in ga sprašuje: „Abel, zakaj si me ubil?“ Tako je rasel „v večnem občutku krivde“. Druga nesreča, ki mu je vtisnila neizbrisni pečat, je bilo ljubezensko razo- čaranje: Abela je „pred davnimi leti zapustilo dekle, v katero je vlagal vse svoje upe in s katero je gradil velike načrte“. Od tedaj se je zbujal vedno zgodaj zjutraj in ni mogel več zaspati.

356 Na šoli se je seznanil s profesorico Odette in začel je zahajati k njej. Že na prvem srečanju je začela ihteti in je rekla: „Ali veš, kaj pomeni rasti brez ljubezni? Hlastati po njej in je nikoli ne doseči? Midva sva za skupaj ... za ljubezen brez ljubezni.“ Zmenila sta se za ljubezen brez ljubezni in se shajala, vendar je bilo njej žal, da se ni hotel niti en večer pretvarjati, da jo ima rad. Branil se je: „Preveč sem že bil razočaran, da bi se, pa čeprav v igri ... predajal utvaram.“ Z urednikom krajevnega časopisa Torellijem je igral šah in ga vedno pre- megal, ta ga je zmerjal, Abel ga je udaril in odšel k Odette. Rekel ji je: „Mi- slim, da se midva le pretvarjava in iščeva drug v drugem tisto, kar ne bova nikoli našla.“ Spet mu je očitala, da je strahopetec in se boji trpeti v ljubezni. Ugovarjal ji je: „Le kako mi moreš reči, da ne znam trpeti, ko vse tako temno preži name in čaka na ugodni trenutek, da udari in me zdrobi ...“ Zjutraj so Abela zaprli in ga obtožili, da je ubil Torellija. Zasliševal ga je komisar Klatowski in mu rekel, da ima vse dokaze vrste prič. Abel se je izgovarjal, da je bil zvečer pri Odette. Pri zasliševanju pa je Odette zanikala, da bi bil pri njej, na vprašanje, če bi bil Abel zmožen ubiti človeka, je pritrdila. V ječi ga je obiskala Odette in mu govorila o krivdi, naj jo sprejme, ker je večkrat v sebi ubil očeta. Pristal je na njeno željo, češ: „Morda je pa prav, da sem ga ubil. Bom vsaj odplačal svoj davek in bo ta najina večna in neizogib- na krivda vsaj bolj jasna ...“ Odette je pristavila: „Najvažnejša zmaga je, ko priznaš svoj poraz.“ Obiskal ga je tudi sostanovalec Arist in mu rekel: „Kaj misliš, da je pomembno, če si ga ali ga nisi ubil? Ti si uradni morilec, ker ljudje vedno potrebujejo nekega krivca, da se pomirijo s seboj in postavami in ohranijo svoj mali vsakdanji mir, drugo pa jih ne zanima.“ Komisar Klatowski je poklical Odette in ji povedal, da so odkrili pravega morilca, toda v zaporu bodo pustili Abela, „ker so se ljudje nanj že navadili“. Odette naj ne spreminja prve izjave, ker bi lahko zabredla v hude težave. Za- hvalil se ji je, da je „razumela naše potrebe in višje zahteve“. Odette je spet obiskala Abela in ga nagovarjala, naj prevzame krivdo, če- prav ga ni ubil. Ponoči se mu je prikazal oče z okrvavljenim nožem in z ob- tožbo, zakaj ga je ubil. Zjutraj se je prijavil komisarju, ki pa ga je sprejel šele zvečer, in pred njim prevzel vso krivdo. Tako se zaključuje Jelinčičev roman, toda osnovna vprašanja ostajajo: Zakaj je sprejel krivdo, čeprav je očitno, da ni ubil Torellija? Je ubogal samo Odette? Brez dvoma je bil notranje tako strt in pohabljen zaradi očetovih očitkov, da ni našel pravega izhoda. Tudi ljubezensko shajanje z Odette ga ni potešilo

357 in razbremenilo, ker je bila tudi Odette mračna in ranjena zaradi razočaranj v življenju. V ječi je Abel prosil Odette, da mu je prinesla knjigo o šahistu Aljehinu, ker se je ta „večkrat poročil z materjo in ubil očeta“, sicer le v sebi. Abel je zapleten značaj, očetovi očitki, ki jih je ponavljal sinu od otroških let, da ni nič in da ne bo nič, so ga pohabili, in čeprav je postal profesor, je bilo to za očeta tudi nič. Srečanje z Odette ga ni dvignilo, ker je bila tudi ona vsa razočarana in v letih, ko je mrzlično iskala pravo ljubezen, ki bi ji prinesla življenjsko srečo. Obema pa je manjkalo prav to, zato je bil polom neizbežen. Na splošno pa je Odette podjetnejša od Abela. Založba pravi na ovitku, da je Tema na pomolu lahko psihološki, ljubezenski, eksistencialni ali kriminalni roman. „Karkoli že, v njem avtor vrhun- sko interpretira duševno stisko sodobnega človeka.“

Leta 1998 je izšla Jelinčičeva knjiga Budovo oko. V njej je pisatelj opisal občutke in notranje nagibe gornika, ki naskakuje Everest. Nastopajo zaho- dnjaki in vzhodnjaki. Prvi se nanašajo na svojo tehniko in kulturo, prepriča- ni, da zmorejo vse. Zlasti Amerikanci so samozavestni. Pisatelj spremlja z vso skrbnostjo in strokovno pazljivostjo drobnega in žilavega Garyja in orjaškega blondinca Roberta na njuni poti na goro. Bila sta „v res odlični formi. Delovala sta kot popoln stroj in nista ničesar prepustila naključju. Plezala sta natančno po načrtu, brez zastojev in prevelikih zakasni- tev.“ V podajanju te poti je Jelinčič pravi mojster, videti je, da je te kraje in dogodke sam doživel in preizkusil. Najbolj dramatično je opisal Jima in Tonyja, ki sta izginila v himalajskih višavah, da nihče ni vedel kako. Vrsta ljudi je skušala razumeti njuno izgi- notje. Nosač Anga Temba je napovedoval skrivnosti, dostopne le redkim. Te skrivnosti so svete in gorje, če zavržemo njihov opomin. In še zagotovilo psihiatru in alpinistu Marku, ki se je pridružil odpravi s ciljem, da bi odkril skrivnost izginotja: „Še nisi razumel, da tisti, ki umrejo na Sagarmati, ne umrejo nikoli? So v nebesih večne mladosti, saj bosta Jim in Tony v vaših spominih ostala večno mlada.“ Tako nas Jelinčič ne povede samo proti Everestu, temveč odpre vrata v nepričakovane dimenzije, v Kraljestvo velike poti, ki je prag večnosti. Tu se nahajata mrtva alpinista in med vzponom proti vrhu Everesta ju glavni junak Mark sreča in se z njima pogovarja. Povesta mu, kako sta končala, predvsem pa zakaj. Za Jimom in Tonyjem se pojavita zgodovinska lika Mallory in Irvin, ki sta izginila na Everestu leta 1924. Alpinista potrdita, da sta dejansko prva

358 osvajalca najvišjega vrha, saj sta se ponesrečila in izginila šele pri sestopu. Markova naloga je sporočiti svetu to resnico in s tem omogočiti umrlima dokončni prestop v večnost. Prepuščamo bralcu, da sam odkrije, če Mark opravi svoje poslanstvo. V knjigi pride do izraza vzhodna duhovnost in gledanje na življenje. Mrtvi in živi skupaj razmišljajo o človekovih osnovnih vzgibih, o željah in strasteh, krivdi in trpljenju, o iskanju sreče. Obesek Budovo oko je pripomoček na poti k razsvetljenju in ga prejmejo razni alpinisti, ki nastopajo v knjigi. Ven- dar ga nihče izmed njih ni vreden, saj je ta pot za nas zahodnjake pretežka. Jelinčičeva pripoved je napeta, dogajanje v gorah je opisano zelo verodo- stojno in doživeto, vpogled v vzhodnjaški svet in njegove skrivnosti je nevsak- danji. Knjiga Budovo oko je zato zanimiva in privlačna.

Leta 1998 je pri Združenju slovenskih športnih društev v Italiji izšla nova knjiga Dužana Jelinčiča z naslovom Tisti vonj po Krasu in s podnaslovom „ali kako sem doživljal Slovenske športne igre“. V knjigi je opisal ob štiri- desetletnici ustanovitve Slovenskih športnih iger te igre, pri katerih je bil tekmovalec, organizator, trener in časnikarski poročevalec. Pripoved začenja z besedami: „Moje osebno doživljanje Slovenskih športnih iger je pravi razvojni roman. Vstopil sem vanje kot otrok, zapustil pa jih kot odrasel človek. Bolj pravilno je pravzaprav reči, da so me igre zapustile, ker se je njihov čas iztekel, jaz pa sem kot toliko drugih obubožal za veliko življenjsko izkušnjo, ki se je spominjam z veseljem, nežnostjo in veliko nostalgijo.“ Njegovo športno življenje je bilo tesno povezano s pohodi po Krasu, s sta- dionom 1. maj, z improviziranimi, a organizacijsko čudežno brezhibnimi ko- šarkarskimi in odbojkarskimi tekmami, s tekmovanji v bližanju na dvorišču kake gostilne na Krasu, s šahovskimi turnirji z vso njihovo pisano druščino. Eno najsilovitejših doživetij je bila tesna spojitev z naravo, ki jo je prvič občutil, ko sta šla z bratom Zlatkom peš zvečer s Proseka v Zgonik. Ko sta za- čela hoditi, jima je bilo malce tesno pri srcu, „a potem nama je narava podarila svoj najlepši dar: zvezdnato nebo. Asfaltna proga se je lesketala v bleščavi srebrnini, nad nama pa svetleče zvezde, ki so migetale, se umikale, vabile, se nama muzale, in ob nama svetli obrisi mogočnih dreves in grmičev kot častna straža mladima šahistoma, ki se pripravljata na prvi turnir v življenju.“ (...) Počasi je Jelinčič napredoval od tekmovalca do organizatorja, selektorja, trenerja in novinarja. Pravi, da se je na tekmovanjih prvič seznanil s figuro „tako imenovanega faktotuma ali vseveda. Ta prisotnost je bila že takrat pri

359 nas naraven pojav. Očitno je bilo povsem normalno, da imamo v svoji sredi celo baterijo genijev, ki so dejansko deset oseb v eni – ker faktotumi so točno to – ali pa nekaj ni bilo v redu v tej logiki ... Na ta način smo seveda potlačili specializacijo, za katero nismo niti vedeli, kaj sploh pomeni.“ Na naslednjih igrah je bil „vse bolj popoln zamejski Slovenec“. Postal je odbojkarski trener in se zanašal na svoj talent in vse improviziral. V prvo vrsto je postavil tri največje igralce, ki jim je določil vlogo tolkača, zadaj pa tri „zamaške“, nizke igralce, ki so bili podajalci: lovili bodo žoge po igrišču in jih podajali tolkačem, ki jih bodo neusmiljeno zabijali na nasprotnikovo igrišče. Ker pa se pri odbojki po vsakem servisu igralci zamenjajo, so prišli zamaški v prvo vrsto in niso mogli uspešno zabijati žog. Polom je bil katastrofalen. Končno si je Jelinčič na 12. športnih igrah priboril leta 1972 bronasto kolajno, „ki jo še danes hranim kot dragoceno svetinjo“. Prislužil si jo je na planinsko-orientacijskem pohodu, ki je potekal po tržaških ulicah. Potem je osvojil še dve bronasti medalji, in sicer v šahu. „Pravzaprav sem dal v žep le kolajno iz leta 1973, ker jih dve leti kasneje, v dekadentnem vzdušju zadnjih iger, niso več podeljevali. Kot tudi ni bilo več navdušenja in prepričanja v lastno početje.“ Tako so se končale Slovenske športne igre, ki so vrsto let navduševale in vzgajale velik del slovenske mladine v Italiji. Bile so množična mladinska prireditev, ki je zbujala in poživljala slovensko narodno zavest, ponos in samozavest, istočasno pa so tekmovalce telesno krepile, jih vzgajale in pripravljale na življenje. Ob njih se je pokazalo, kaj vse je mogoče storiti in doseči z idealizmom in navdušenjem, dobro voljo in pripravljenostjo na odpoved in na skupno delo. Jelinčič je izčrpno prikazal razvoj in rast iger, istočasno pa tudi svojo rast in dozorevanje. V uvodu omenja, da je ta spis „Bildungsroman“, roman o tem, kako se je pisatelj ob športnih igrah razvijal in rasel. To je očitno v vsem delu, a tudi sam kaže na to. Na koncu se sprašuje: „Kaj so nam Slovenske športne igre dale? ... Na njih sem se naučil navezovati stike z najrazličnejšimi ljudmi in s tipično za- mejskim načelom „pomagaj si sam“ sem doumel, da se moram v ključnem trenutku, pa naj bo še tako težak, zanesti le na lastne moči. Naučil sem se sistematizacije in optimalne porabe svojega časa, ki ga imam že trideset let vedno premalo, naučil sem se vsakovrstne in vsestranske organizacije, ker sem bil v to enostavno prisiljen. Mar nisem bil trener, koordinator, tolažnik pri porazih, veseljak ob zmagah, novinar, svetovalec, šofer, psiholog, telefo- nist, maser, tehnični direktor in še marsikaj drugega v tisoč različnih športnih

360 disciplinah? Od takrat nimam nikoli časa. Slovenske športne igre so me do- končno zastrupile za javno in prosvetno delo. In ni mi žal.“ Jelinčičeva knjiga Tisti vonj po Krasu je dobro delo, ki ne prikazuje samo Jelinčičevega telesnega in duževnega razvoja in rasti, ampak podaja tudi lep kos slovenskega življenja v Italiji, ko se je slovenska zavest močno okrepila in pognala globoke korenine.

(Mladika 1987, str. 77-78; 1992, str. 51-52; 1993, str. 25; 1996, str. 56-57 in str. 116- 117; 1998, str. 180 in str. 284)

361 JURIJ PALJK

V Gorici je izšla pred koncem leta 1986 prva pesniška zbirka vipavskega rojaka Jurija Paljka z naslovom Soba 150. Izdajo je omogočil Sloven- ski mladinski rekreativni kulturni klub v Gorici, z risbami pa opremil Davorin Devetak, pesmi pa je zbral in uredil Ivan Sirk. V knjigi, ki ima 131 strani, so najprej trije uvodni članki. Ivan Sirk razlaga, zakaj nosi zbirka naslov Soba 150. To je bila soba v študent- skem domu v Trstu in v njej sta stanovala Da- vorin Devetak in Jurij Paljk. Sledi kratek zapis o pesniku in vrsti njegovih pesmi. Paljk se je rodil leta 1957 v Velikih Žabljah v Vipavski dolini, študiral v Malem semenišču v Vipavi, izstopil, napravil maturo na Znanstvenem liceju F. Prešeren v Trstu in se 1978 vpisal na tukajšnjo Medicinsko fakulteto, a se pozneje prepisal. Poleg študija se je zanimal za vse mogoče stvari in pisal pesmi. V drugem sestavku razlaga Davorin Devetak, kako je v tistih študentskih letih risal, Jurij Paljk pa na kratko označuje njegove risbe. Zbirka je urejena zelo smotrno, pregledno in domiselno. Vseh pesmi je 47, razvrščene so pod 15 naslovov ali ciklov. Pesmi same so brez naslovov, vsebinsko pa ustrezajo naslovu v ciklu. Pesmi so iskrena in dostikrat pretresljiva izpoved mladega človeka, ki je zaradi študija zapustil rodni kmečki dom in odšel v Trst. Odtrgal se je od zemlje, tradicije, izgubil mirno in urejeno življenje, trdnost in zaupanje vase in se znašel v sobi 150 študentskega doma v Trstu. Tu so ga obdali prijatelji in znanci, ki so se ob popoldnevih zgrinjali v sobi in z besedami postavljali gradove v oblakih. Ivan Sirk pravi o teh časih: „Tu smo kadili MS in se pogovarjali, večkrat prav živo in zagrizeno, o ženskah, glasbi, profesorjih, politiki, dinarju, partizanih, belogardistih, revijah, člankih, filmih, knjigah in poeziji. Glavno besedo je imel Jurij ...“ Hoteli so ustvariti kaj trajnega, da bi pustili sled za seboj, izdajati časopis, v katerega bi pisali o tem, kar mislijo in čutijo. Toda iz vseh velikih besed ni bilo nič, v Paljku pa so se počasi podrli ble- steči prividi, spoznaval je, da je v tujini, brez trdnih tal. Nanj so se zgrnili pro-

362 blemi, konflikti, eksistencialna in verska vprašanja. Porušila se mu je notranja trdnost, doživljal je poraze, sanje so zbežale, vaza v njem se je zdrobila, v njem je nastalo ugaslo ognjišče, ki ga ne more oživiti, pred očmi ima beton, vsako noč po malem umira, vsak teden se malo obesi. Postal je „Človek, / pust in prazen, / brez zemlje in brez neba“. V teh duševnih stiskah se mu je odprl svet poezije in v pesmi je začel izliva- ti svoje bolečine, razočaranja, spoznanja, svoj novi svet. V njih je hrepenenje po domači zemlji, po Vipavski dolini, po očetu in materi, vendar čuti, da ni vrnitve: „Samoten si tal želiš, / opora je tam, / a še bolj po nebu hrepeniš.“ Zaveda se, da je zemlja neuničljiva in zvesta, saj so jo ljudje blagoslavljali in preklinjali in izginili, „zemlja je ostala“. Stari so postavili na Skriucah kapeli- co za mlade in za hude čase, toda: „Mladi smo prišli. / Mimo šli.“ Čuti, da je vso dušo pihnil „v balonček sanj“. Rad bi zasajal v Vipavski dolini trte in pil „kozarec krvavega vina“, a tudi te sanje so izginile, le oče in mati se borita z burjo na polju, njega pa zebe, „kot zebe lahko le v tujini ljudi“. V Trstu se ni udomačil, italijanski del je skoraj odsoten, nekaj slovenskih kulturnikov je srečal ponoči na Trgu Oberdan, pogovarjali so se o novih knjigah, a vse se mu je zdelo nič. Drugič jih je srečal spet ponoči po Prešernovi proslavi in ugotovil: „Prešerna ni.“ Morda je zanj značilno prepričanje: „Trst je čudovit ponoči, / ponoči ni ljudi.“ V verskem pogledu spominja od daleč na Ketteja, ki si je želel otroške vere. Tudi Paljk je napisal nekaj globokih misli, a jih ni dovolj razvil. Žal mu je, da se mu Bog odmika, da se mu na očitke samo smehlja, vendar se pogosto obrača nanj. Zebe ga v srce in vpije, „da bi umolknil / in začel moliti stari psalm odpuščanja“. Ljubezen se je le rahlo oglasila, bila je „hipa dih čarobni“, zdaj ga ni več. Ljubil jo je otroško, ji prinašal knjige, rože in pesmi in ji govoril o sreči in „o dneh, ki jih še ni“. Večkrat poje o poeziji, da bi moral peti o življenju, o mladih, o sebi, a vsega tega ne zna. Dovolj bi bila ena črka, vse drugo bi prišlo in na belem papirju „bo ostala sled mojega hrepenenja“. Zna pa se tudi ironično posmehniti svoji poeziji. Vrsta pesmi ne spada ne v to ne v ono skupino, v njih opeva življenje, iskanje pravih poti. In končno spoznanje, ki je geslo prvega cikla: „Tragika življenja je, / da ga meriš po sebi, / presojaš po sebi, / ubijaš v sebi, / da bi živel naprej.“ Pesmi so odsev pesnikovega razpoloženja, čustvene in lirične, napisane tako, kakor so mu privrele iz srca. V glavnem so kratke, razumljive, z miselnim skle- pom, s poanto, včasih blizu aforizmu. V njih ni iskanja in narejenosti, pesniški jezik je stvaren, naraven, nobenega narejenega ukrasnega pridevka ne najdemo, prevladujejo samostalniki in glagoli, večkrat brez pomožnikov, odsekano, poudarno.

363 Pri založniku Pegaz International d.o.o. Ljubljana je izšla druga knjiga pesmi Juruja Paljka Nemir. Uredil jo je Ignac Naglič, oblikoval in opremil Stojan Brezočnik, spremno meditacijo na notranjem ovitku je napisal pisatelj Igor Torkar. V knjigi je na 60 straneh kakih 50 pesmi, ki se močno razlikujejo od pesmi iz prve zbirke Soba 150. V prvi zbirki je zapustil kmečki dom, kjer je bil med domačimi srečen in vesel, postal je „človek, / pust in prazen, / brez zemlje in neba“. V drugi zbirki se razočaranje nadaljuje in stopnjuje in nekako mimogrede vzdihne: „O mati, zakaj sem šel.“ Življenje je tako težko, enolično, prazno:

„Ave Marijo so že odzvonili, jutri jo bodo spet. Nocoj sem sklonil glavo, deževalo je na spomine, ostale so le ugasnjene cigarete, prazni, razbiti kozarci, in nekje tudi ti.“

Pesem je prva, nekaka napoved vsebine, ki jo sestavljajo prazni kozarci, spomini, ki jih sprejema s sklonjeno glavo, nekje daleč pa je tudi ona, daleč, nedoločena, neimenovana. „Samo nemir je še, / tema, / mnogo sramu, / pre- več za življenje.“ Vsi te pustijo nekje ob strani, ti pa piješ naprej: „V žalost, ki je vedno bolj žalostna, / v vedno bolj obupani obup.“ Na robu „je nekaj lepega pisalo“, a nihče ni znal prebrati. V senci debelega drevesa sta sedela „misel in jaz. / Drobcena misel, / debelo drevo / in jaz“. Sedaj prodaja nasmeh, ker mu ostaja posmeh. Svetla brezmejnost duha pada čez nečimrnost tvojega praznega dne, a se tega ne zaveš, žalost trenutka pozabe se bo mešala s prepoznim spoznanjem. „Vedno iste besede iz vedno istih črk, / neprijetno je vedno misliti nanje.“ Zvečer zapira vrata in okna, „pred vrati puščam sebe, / pred vrsti puščam vse“. Zdrsnil je „nekam čez“, še strah ga ni bilo, sliši „le smeh belih kosti“. V njem ostajajo samo velike tišine, prostor delajo večjim, kamor se bodo stekale bolečine trenutnosti. Moderno življenje je označil z besedami:

„Ta hrup moderne samote, ko gledaš in ne vidiš, ko poslušaš in ne slišiš, le tiha bolečina je tista, ki jo ljubiš ...“

364 To, kar tu piše, so samo besede, „besede polne, debele, debele in bele“. Strah ga je večerov, „ko sem vsega sit in tišine prelačen“. In še pesem o sebi:

„Bil sem svetla obljuba drznih sanj mojih staršev, bil sem seme, vrženo na gnojna tla močvirij in puščav duha. Bil sem vse tisto, kar potem nisem nikoli postal. Bil sem projekcija misli nekoga, ki ni obstajal. Bil sem vse tisto, kar so drugi hoteli. Bil sem mlad. Premlad.“

Paljkova zbirka Nemir je pretresljiva izpoved človeka, ki je zapustil tradicionalno kmečko življenje in odšel poln svetlih načrtov v mestne šole, tu pa je našel razočaranje, zapuščenost, življenje nekje ob strani, hrup moderne samote. Vse to zna podajati prepričljivo, verjetno, tudi pretresljivo, vendar brez jokavosti. Igor Torkar je v spremni meditaciji zapisal, da številne pesmi Jurija Paljka „dramijo bralčeva čustva, številne so take, da jih doume tudi bralčev um. Številne dokazujejo, da so se zgostile v kristalčke umetniške stvaritve zato, ker v Juriju Paljku zveni zaresen smeh, zaresen jok, zaresna jeza, zaresno hrepenenje, zaresna žalost, pa tudi zaresno kesanje. Prepričan sem, da bo takih pesmi v naslednji pesniški zbirki Jurija Paljka še več kot v tej, ki dokazuje, da je Jurij Paljk pozornosti vreden pesnik.“ Tako torej Igor Torkar. Zdi se mi, da ni treba dalje razpravljati o zbirki, ker so Torkarjeve besede jasne. Omeniti je treba še to, da so pesmi brez naslovov, nad nekaterimi stoji datum, pesmi so nastale od novembra 1985 do januarja 1992.

Jurij Paljk, časnikar pri Novem glasu v Gorici, je izdal pri Goriški Mo- horjevi družbi tretjo pesniško zbirko Nedorečenemu. V njej je nad šestdeset pesmi, ki so z oljnimi slikami Davida Faganela razvrščene v osem ciklov, brez večje vsebinske razlike. Uvod v knjigo je napisal Otmar Črnilogar in Paljkove pesmi uvrstil med „modrostno poezijo“, v pesmih pa je nad tridestkrat slišati besedo „tišina“, okrog dvajsetkrat besedi „beli list“. Že v začetku je polno Tišine, ki jo piše z veliko črko Sklanja se nad umrlega v sebi, „mu sveče prižigam, bedim, / da bi le Tišino obdržal, / da bi pregnal Nemir“. V tišini noči bi dal „ves Nemir in celo Tišino v meni, / da lahko bi

365 bil ob tebi“. Njegov pogled z razpela je „čista tišina med nama“. Zvečer je ti- šina v njem, ne more živeti brez kruha tišine in vode zamolčane besede. Ni ga kozarca, ki bi žejo po Tišini pogasil, ni ga človeka, da bi Tišino v tebi ugasil. Ni besede, ki bi Tišino ubila. Tišine ni, „dolge zgodbe si govorimo, zvečer sedamo v divane in si rečemo: „Tu smo, tu smo.“ „In nas ni. / Nas ni. / Ni.“ Razmišlja o svoji genraciji: „In smo prazni in smo sami, / in smo rdeči in smo beli ... in smo siti vsega ... Meglo stiskamo v pesteh, / toplo vodo prodaja- mo.“ Nekoč so kričali, pisali pesmi in grafite na zid, ostali so „sami, sami“. Ve- dno mu je žal za dnem, ki prehaja v tiho noč. In kratek pouk o jeziku: „Nekaj pridevnikov več, gospod ... Slog je vašen, slog! ... Rime ne ... le malo postmo- derno na bo ... slovenska beseda je lepa ... ker po življenju diši ... Živa kot kri.“ Napisati bi moral majhno slovensko poskočnico za zamejce in zase, „ki to sem in nisem. / Sem, ko je treba. / Nisem, ko to ni treba.“ Tako, ki nikogar ne zbudi. In še ena, morda najglobljih žalostink:

„Vse te izgubljene besede, nikdar napolnjeni dnevi, izpraznjene duše, mesta, bele kosti. Tam na asfaltu sem v mestu izgubil obraz, dušo skušal v besede sem zliti. Moje črnilo na belem papirju je kri. Kri, ki teče in teče, kri, ki boli.“

Paljkova zbirka Nedorečenemu je globoka, doživeta, zares srčna kri, kakor poje v pesmih. V njem so strašne puščave, samotni molki, ko še jek ne odmeva, ko se zdi, da ga ni. Nenapisano najbolj boli. Vsak dan je bolj sam, le ob spominu na Božjo mater Marijo mu je toplo in ni sam. So stvari, za katere je vredno živeti. Ali svojevrstna molitev: „Strašen si, Gospod, v svoji tišini, / mogočen v svojem dopuščanju, / da lahko zapišem te besede.“ Jezik je pesniško izbran in zgoščen, oblika pesmi prosta.

(Mladika 1987, str. 77; 1995, str. 93; 1997, str. 89)

366 ZLATKA OBID LOKATOS

V knjižni zbirki Leposlovje je pri ZTT v Tr- stu izšla prva pesniška zbirka Zlatke Obid Loka- tos Ob vodi in kruhu. Pesnica je prišla 20-letna v Trebče pri Trstu iz Idrijskih Krnic, vmes pa je bila v Plaveh, Izoli in Ljubljani, kjer je študirala in se prepojila s tamkajšnjim avantgardnim pe- sniškim ustvarjanjem mlajše generacije. V zbirki Ob vodi in kruhu je 60 pesmi, na vsaki strani po ena, z geslom: Svoboda - „nekje v tebi / živi / ob vodi in kruhu / ječa.“ Pesmi so po vsebini in obliki avantgardistične in hermetične, v njih ne moremo iskati kake rea- listične vsebine, ampak gre bolj za občutja, za nizanje misli, ugotovitev, podob in primer, ki dajejo določeno razpoloženje, občutje. V pesmi Prostosti npr. sklepa: „Biti v niču ali ob niču / je isto, je večnost / in sam moraš začrtati mejo / med življenjem in smrtjo, / a kje: ko življenje in smrt / istočasno umirata.“ Veliko poje o ljubezni in pesmi: „misel naslonim na kamen, telo k drevesu / in k sebi sedem s kozarcem verza; / iz življenja si natočim pesem, / ki v smrt opija ; ob strugi poje: / ljubezen je mehka kot kamen, je trda / kot voda, je morje vrh gore ...“ V zbirki je precej Krasa, npr.: V domu kamna: „sem ograda / sredi skalne- ga močvirja, / skozi zidno zobovje / srkam zemljo iz burjinih ust / o vem, - da mi jo kradete, / v brezvetrju.“ Pesniški izraz je izbran in pogosto oseben. Čeprav piše v svobodnih verzih, uporablja razne pesniške figure, ki poudarjajo misli in izpovedi. Učinek dosega tudi z enostavnim prestavljanjem besed: „tvoje življenje je telo ... življenje tvoje je telo ... tvoje telo je življenje“ (Tvoje). Škoda, da bo ostala lepa zbirka zaprta večini bralcev.

(Mladika 1987, str. 124)

367 MIRKO MAZORA

Julija 1988 je izšla v Gorici kot spominska izdaja ob peti obletnici pesnikove smrti zbirka Pesmi Mirka Mazore. Pesmi je izbral, uredil in spremno besedo napisal Marijan Brecelj, opremil in ilustriral jo je Andrej Kosič, založilo Ka- toliško tiskovno društvo. Mazora se je rodil 1913 v Breginju, doštu- diral je v Gorici in bil 1939 posvečen v duhovnika. Služboval je v Idriji, Tolminu, Srpenici, v Gorici na Travniku, v Šempolaju, nazadnje v Podgori, kjer je zaradi bolezni stopil 1978 v pokoj in umrl 1983 v Gorici. Bil je občutljiva pesniška duša, nagnjen k elegičnosti in silnemu domo- tožju. Pesmi je zlagal že v gimnaziji in potem do smrti, objavljati pa jih je začel šele 1956 v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe in drugod, večina pa je ostala v rokopisu. Iz vseh jih je izbral Marijan Brecelj 70 in vse tri sonetne vence in jih razvrstil v sedem ciklov, ki jih ločijo ilustracije Andreja Kosiča. Brecelj je napisal tudi uvod (Skromna popotnica Mazorovim pesmim), v katerem je označil Mazoro človeka, duhovnika in pesnika. Jedro zbirke sloni na dveh vsebinskih skupinah: spomin na rojstni Breginj in čudovito deželico ob potoku Beli v Breginjskem Kotu ter spomin na umrlega očeta z željo, da bi bil pokopan ob njem. Že prva pesem ima naslov Iskre domotožne in kaže na Gregorčiča, ki ga je znal na pamet in se očitno navdihoval ob njem. Kaže pa tudi, da vzornika ni dosegel ne po globini izpovedi, ne po pesniškem izrazu. Hrepeni po zibelki, „priči moje prve sreče“, ki v tuji hiši „nalomljena plesni“. Od daleč posluša domači zvon in melodije potoka Bele, z Matajurja se razgleduje po rodni de- želici, v kateri bi bil rad „vsaj zasut“. Tem spominom pa se kmalu pridružuje misel na očeta. Kliče ga iz groba in ga prosi: „Me vzemi s seboj!“ Oba motiva je združil v prvem sonetnem vencu Tebi na grob z akrostihom Tebi, o dragi tata. V njem poje o lepoti kraja, o težavah očetovega in svojega življenja, sklepa pa s prošnjo, naj ga pokopljejo poleg očeta, da „tu bova v miru sama“.

368 Sledijo pesmi o naravi, predvsem spomladi, o domu, o duševnem in tele- snem trpljenju, o minljivosti vsega na svetu, le v kraški jami je „temni, čarni svet ... vedno isti na vekove“. Potres leta 1976 je Breginj porušil in pesnika tako pretresel, da mu je zložil sonetni venec Z Bogom, Breginj! Po besedah „Zdaj te ni več ... si le na dnu spomina“ opisuje razdejanje v vasi in ljudeh, obup brezdomcev, odhajanje v svet, na koncu pa moli k Bogu za pomoč in tolažbo, da „prihodnost lepša bo za nje skovana“. Nekaj je priložnostnih pesmi, nekaj religioznih, ki prehajajo v pravo molitev. Zadnji je sonetni venec Oj z Bogom, bratje!, ki je poslavljanje od življenja in duhovna oporoka rojakom za srečno življenje. Zbirka kaže na bogastvo misli, čustev, pogledov na življenje, na občutlji- vost za naravne lepote in človeške težave, predvsem pa na izredno navezanost na očeta in rodni dom. Ni pa si znal ustvariti samoniklega pesniškega izraza, besede so premalo izbrane, večkrat prozaične, starinske. Sonetna oblika ga je vezala na ritem in rimo, da ni dovolj prožen in neposreden. Bolje je uspel v štirivrstičnih pesmih, čeprav se tudi tukaj dosledno drži rime. Čeprav Mazorova zbirka „ne predstavlja posebnih dosežkov v slovenski liriki“ (ovitek), je prav, da je izšla, zaradi plemenitih misli in vroče ljubezni do domačih krajev in vseh ljudi.

(Mladika 1988, str. 146)

369 MARIZA PERAT

V Pastirčkovi knjižnici v Gorici je izšla 1989 zbirka pravljic Marize Perat Zajček Uhaček se ne boji. Avtorica se je rodila leta 1939 v Gori- ci in je po poklicu učiteljica in mladinska pisateljica. Že od dijaških let sodeluje v mladinski reviji Pastirček. Tukaj so štiri leta izhajali njeni Goriški sprehodi, ki so 1985 izšli v knjigi v Pastirčkovi knjižnici (s spremno besedo Ljub- ke Šorli). Knjiga nudi splošno podobo Gorice v zgodovinskem in umetniškem pogledu in je prvi slovenski tovrstni vodič. Tudi pravljice o Zajčku Uhačku je najprej napisala za Radio Trst A in so jih podajali kot „pravljice za dobro jutro“. V knjigi jih je 22 in v vseh je glavni junak Zajček Uhaček, ki je tako podoben šolarjem po svetu, da ga bodo mladi bralci vzljubili in se zanj bali, ko mu bo grozila lisica, ko bo ležal bolan za influenco, ko ga bo bolel zob ali stresal mraz. Tudi Uhaček hodi v šolo in se nauči brati. Zgradi si hišico in prebira pravljice, večkrat pa vmes tudi zaspi in sanje ga odpeljejo v čudežno deželo, na Mars in severni tečaj. Najbolj pa se seveda boji lisice, ki je zvita in prili- znjena, večkrat si že brusi zobe, da bi ga pojedla, toda Uhaček je prebrisan in jo zna prelisičiti in odnesti pete. Ob Uhačku nastopajo še druge gozdne živali, vse ga imajo rade in se z njim pogovarjajo, medved pa mu tudi pomaga. Torej živahna, prikupna in poučna knjiga za otroke. Prisrčno Uvodno besedo je napisala Ljuba Smotlak, s celostranskimi barvnimi slikami pa jo je opremila Danila Komjanc.

(Mladika 1989, str. 117)

370 MIRAN KOŠUTA

Leta 1989 je prišel Miran Košuta, ki se je rodil 1960 v Trstu, do svoje prve leposlovne knjige Rapsodija v treh stavkih. Izšla je pri Založništvu tržaškega tiska v zbirki Leposlov- je, glasbeni naslov pa je utemeljil z rapsodijo, ki je trodelna in sloni na ljudski snovnosti, kakor so v knjigi tri skupine novel in črtic. Ko- šuta je namreč dovršil v Ljubljani slavistiko, v Benetkah pa še glasbeni konservatorij. V knjigi je deset novel in črtic v treh razdelkih z glasbenimi naslovi, ki poudarjajo vsebinsko usmerjenost, natisnjene pa so tudi v treh črkovnih različicah. Prvi del je pomaknjen v preteklost in v mladostne spomine – jedro je vedno krivda, v drugem nastopajo kraški ljudje s svojimi življenj- skimi problemi, v tretjem je odhod v mesto, ki ima spet svojo problematiko. V začetku je pripovedka o devinski Beli gospe, znana iz ljudskega izročila in literature. Košuta jo je podal na svojski način: zgodbo je zapisal leta 1607 devinski grof Rajmund VI. sam, kako je vrgel ženo z grajskega balkona, da se je spremenila v Belo gospo, se skesal in stopil v samostan; kako njegov zakon ni bil naraven, ker ga žena ni ljubila in ni bila nikoli njegova; kako se je med njegovo dolgo odsotnostjo shajala z nekim ribičem in kako jo je po vrnitvi posilil in odkril njeno nezvestobo. Košuta posnema baročni slog z dolgimi stavki in latinskimi citati, z globoko grofovo ponižnostjo in iskrenim izpovedovanjem zgrešenega življenja. V tem je avtor prepričljiv, manj pa zadovoljuje grof sam, ker je preveč tradicionalno črn. V to grofovo pripoved je vdelal pisatelj sodobno, ne posebno poglobljeno in izvirno zgodbo o profesorju, ki je odkril ta rokopis, in njegovi ženi, ki zapusti moža, ker je preveč zaposlen. Tako je pisatelj prikazal tudi dva načina ločitve: nekoč uboj, danes samo „grem“. In še nekaj imata skupnega: grof vrže na ženo na skali belo rjuho, profesor za ženo njeno belo poročno obleko – obe sta pokriti, izbrisani.

371 Ostali črtici sta zajeti iz otroških let. V prvi mu je žal, da je kot otrok iz objestnosti pomagal uničiti oreh na borjaču, v drugi vaški otroci niso sprejeli medse italijanske begunke, ampak so jo z divjimi kostanji ranili. Obe črtici sta zelo čustveni, pisatelju je kot Cankarju žal mladostnih grehov, čeprav so bili storjeni brez hudobije, nobeno izgovarjanje ga ne more pomiriti. Drugo črtico je vdelal v sejo enega tistih odborov, „kjer se v kraljmatjaževsko dol- gočasje razpravlja o tem, kaj bi bilo treba narediti, kako bi morali postopati, koga bi morali prepričati, kaj bi bilo nujno oživiti“. Drugi del je najobsežnejši in zajema vaško kraško in ribiško življenje. Tako opisuje ribolov z nekdanjimi ribiškimi izrazi, s prodajo rib v Trstu in smrtjo starega ribiča. Najboljša je črtica Rekvijem za trte in starko, ki prikazuje stalna razlaščanja in uničevanja kmečke zemlje. Starka Marija piše predsedniku, naj napravi avtocesta ovinek, da ne bo uničila njenega vinograda, že isti dan pa vidi, da njenega vinograda ni več. Potem še spomin na nekdanje romanje s čolni in petjem na Barbano, trgatev z običaji in šalami in še osmica, brez katere ni kraške vasi. V teh zgodbah se pretaka slovensko vaško življenje, polno in zdravo, tesno povezano z naravo in izročili. Ljudje so pridni in delavni, narava darežljiva, bujna in lepa v vseh dobah. V zadnjem oddelku sta dve zgodbi, ki vsebinsko in oblikovno izstopata. V prvi se pisatelj Peter trudi, da bi napisal črtico v duhu novega poslanstva literature, konča pa v običajni naročeni črtici in v vsakdanjih težavah življenja. Zadnja, Happy end? (Srečni konec?), je nekak filmski scenarij o tržaškem nočnem življenju v terezijanski četrti z vrsto prostitutk. Junakinja je Snegulj- čica (Ana Rajić iz Jugoslavije), ki je prišla v Trst, da bi si prislužila doto, njen fant pa je odšel v Nemčijo. V Trstu je čistila stranišča v železničarski menzi, dokler ni spoznala, da je večji zaslužek na cesti. Lepega dne je prišel ponjo fant, spretno mu je zakrila svoje tržaško življenje in zadovoljna sta se vrnila domov. Zgodba bi bila lahko pretresljiva, enkratna, če bi se bil pisatelj v to okolje poglobil in ga prikazal v vsej širini, krutosti, strahu in upanju, ustavil pa se je le na zunanjem videzu. Prostitutke in njihovi odjemalci so preveč klišejski, vedno enaki, brez misli in čustev, brez pravega življenja. Sneguljčica je samo avtomat, zbiralka denarja. V nekaterih prizorih se je pisatelj preveč naturalistično razpisal. Košuta je s to knjigo dokazal, da je nadarjen pripovednik, da ima smisel za zgodbo, za naravo in kmečko življenje, za narodno izročilo, a tudi za moderne mestne probleme. Pripovedovati zna dramatično napeto, živo in sveže, misli se prepletajo s čustvi. Pozna svetovno in domačo literaturo, z uspehom

372 je prebiral Cankarja in Rebulo. Jezik je na splošno živ in prepleten s svežimi primerami ter narečnimi izrazi, ni pa dovolj izčiščen, ker je včasih zapleten in ker ne morejo njegovi kmečki ljudje uporabljati učenih tujk iz raznih jezikov. Knjiga se dostojno uvršča v današnjo zamejsko literaturo, pomembno mesto pa ima tudi v celokupni slovenski literaturi.

(Mladika 1989, str. 116)

373 ALDO RUPEL

Aldo Rupel (rojen v Trstu 1941), kulturni in športni delavec in publicist v Gorici, je izdal leta 1990 zbirko Bodice iz Gorice. Izšla je v lastnem tisku v 250 oštevilčenih izvodih in na 31 neoštevil- čenih straneh. Slikar Hijacint Juša je narisal šest celostranskih slik, ki se lepo ujemajo z vsebino bodic. Vseh bodic je 75, vsaka ima naslov, štiri vrstice, ki se po dve in dve rimata. Po tri in tri bodice imajo še skupni naslov, ki pove, komu so namenjene. Največ bodic meri na razmere v Gorici, kjer avtor živi, kjer ga boli to in ono, kamor pljuskajo nove razmere Slovenije in širšega sveta. V Gorici menja „staro nova generacija“, unejci jim prihajajo „brat levite“ in prisegajo na Evropo, „fašizem tu ima rezerve skrite, / še včeraj zjutraj so mi rekli s’ciavo“. Pred volitvami obljubljajo manjšini zaščito, ko sedejo na stolč- ke, pozabijo „na nas in naše štorije“. Vendar pa kultura napreduje:

„Je Kulturni dom res prima, ne pomaga vsaka rima. Dan na dan se kaj dogaja, dokler publika še vztraja.“

Telesna kultura se zdaj razvija, da „mecenov dobrota jo težko prenaša“, le Kmečka banka rada priskoči na pomoč. Vsa goriška športna društva so v gospodarski krizi, Združenje jim ne pomaga, češ „vsakdo naj poišče lastne molzne krave“. Ameriški marinci so prišli osvajat naftno puščavo, ker potrebuje Zahod „vse več molzno kravo“, toda zaostali Jug bo pričel svoj pohod proti razvite- mu Severu. In o novih spremembah v Sloveniji: Pelhan predlaga združenje Goric, proti so Italijani in slovenski Demos. „Primorska je še vedno sveže rdeča, / potrebna bo dodatno kakšna sveča.“ Zaradi pretesnega gospodarstva je šla Zveza komunistov na desno, poraja pa se mučno vprašanje, „kje najde orientir uboga raja“? „Odkar tovariši postajajo gospodje, / resnica prava krhko je orodje.“

374 KPI išče novo ime, nastajajo frakcije:

„Stalinisti, kabulisti, oportunisti, in povsod prisotni kvalunkvisti, da dopolnimo seznam na listi, ji dodati treba je: filistri.“

Privošči si tudi ljubljanskega dopisnika Primorskega dnevnika, nehvale- žneže, ki napadajo napise „Naš Tito“, plakate, ki zanemarjajo slovenščino v javnosti, potujčene priimke, nove žanjce „na odločujoči njivi, prevnete pla- nince in rekreativce. Nazadnje je še bodica na Tržačane, ki bojkotirajo Go- ričane; pisatelj je dvakrat predaval v Tržaškem klubu, a ni bilo poslušalcev; predsednik

„zdaj za gotovo ve: če so iz Gorice, poslušajo novice le – stolice.

Ruplove Bodice iz Gorice so vsebinsko razgibane in mnogovrstne, zadevajo celo vrsto ljudi in problemov, vendar pa je avtor zelo rahločuten in obziren. Njegove bodice niso strupene, tudi hudobne ne, pogosto so tako „goriške“, da jih lahko razumejo in uživajo samo Goričani, ki poznajo ljudi in razmere. Videti pa je, da so nastale iz avtorjeve prizadetosti nad ljudmi in razmerami, ki bi jih rad spremenil v korist svojih sorojakov. Ilustracije Hijacinta Juše so realistično nazorne, duhovite in posrečeno dopolnjujejo besedilo. Tako je knjiga obogatitev slovenskega satiričnega pesništva, ki v zamejstvu ni bogato.

(Mladika 1991, str. 54)

375 SERGEJ VERČ

Tržaški pisatelj Sergej Verč (rojen 1948) se je uveljavil predvsem v gledaliških delih, bodisi da jih je napisal sam, priredil ali prevedel, dramatiziral, soavtor pa je tudi številnih radijskih in gledaliških kabaretov. Za Evangelij po Judi, ki je izšel v Dramski knjižnici v Ljublja- ni (1986) in v italijanskem prevodu v reviji Si- pario (1990), je dobil leta 1988 nagrado Slav- ka Gruma za najboljši slovenski dramski tekst. Proti koncu leta 1991 pa je izdal pri Zalo- žništvu tržaškega tiska kriminalni roman Ro- landov steber, delo, ki obsega 202 strani. Kriminalni roman je šibko zastopan v slovenski literaturi, ker zanj ni bilo primernih osnov in pogojev. Manjkala je razvita družba, v kateri so bili zastopani vsi možni stanovi, seveda tudi kri- minalci, istočasno pa razmeram primerni in usposobljeni policisti. Brez policije ni kriminalnih romanov, ki se lahko imenujejo tudi „policijski“ romani. Verč je v Rolandovem stebru ustvaril primerno okolje in ustrezne ljudi. Glavni policijski zastopnik je komisar Benjamin, krajše Beno Perko, Slovenec iz Trsta, v službi pa vodja letečega oddelka policije v Eboliju. Eboli pa je znan po tem, da se je Kristus ustavil v Eboliju, naprej ni šel. Tega Perka si je izprosil tržaški kvestor dr. Rea, ker ni mogel razrešiti nekaterih težjih primerov. Ker so bili vpleteni tudi Slovenci, je Rea mislil, da bo Perko laže prodrl mednje kot Slovenec, njemu so bila vrata zaprta. Prvi primer, ki ga je kvestor Rea predstavil Perku, je bil posnetek trupla Sanje Haderlap, kakršnega so 3. maja 1987 zjutraj našli na plaži v Marina Ju- lii pri Tržiču. Po policijskem prepričanju je smrt nastopila zaradi utopitve: ali je zaradi slabosti padla v morje ali se je utopila. Toda kvestor ni bil prepričan o samomoru, zato je naročil Perku, naj primer razišče. S tem se je začel roman zapletati in razpletati. Verč se je strogo držal pravil, ki urejajo kriminalni roman. Bralec in detektiv morata imeti enake možnosti za razkritje „slučaja“ ali skrivnosti, to je, v začetku morata oba enako vedeti, imeti iste podatke na razpolago. Verč je pripeljal glavnega junaka Perka iz Ebolija, zato je bilo zanj v Trstu vse novo oziroma neznano. Vendar pa se je

376 hitro znašel, ker je bil razgledan, spreten in podjeten detektiv, ki ga nobena ovira ni mogla ustaviti. V prejšnjih preiskavah je našel napake in površnosti, zato je dal najprej izkopati Sanjino truplo. Razne preiskave so mu dale toliko opore, da je začel odmotavati klobčič. Odkril je nekaj uglednih koroških Slovencev, ki so živeli na tržaškem Krasu v vilah-trdnjavah in se ukvarjali s prepovedanimi posli, bili pa povezani z vodilnimi tržaškimi ljudmi, tudi s policijskim vrhom, zato kvestor dr. Rea ni mogel voditi preiskav. V to družbo je vpleten tudi bivši nemški oficir, ki je preusmeril del nemškega zlatega zaklada na tržaški Kras, kjer je skrit pod vilo vodilnega slovenskega hudodelca. Perko spretno in nenasilno odmotava kriminalni klobčič, ne gre pa brez novih žrtev. Krivci se branijo, streljajo in tudi padajo. Na koncu je imel Perko devet trupel, razrešil je Sanjino smrt, razkrinkal nevarnega kriminalca, one- sposobil organizacijo, ki je razpečevala mamila in najemala tujo delovno silo, počistil policijski svinjak, saj so bili najvišji funkcionarji zapleteni v hudodel- stva, kljub temu pa kvestor dr. Rea ni bil zadovoljen, hotel je „Dokaze, Perko, priče. Brez njih je bil ves trud zaman. Vi pa namesto dokazov prinašate – kaj? Kup trupel in kup besed.“ Perko se odpelje v Eboli, njegova naloga v Trstu je končana, pravici je zadostovalo nekaj strani dolgo poročilo. Pisatelj Verč je roman tako zasnoval in izpeljal, da je ves čas zanimivo branje, tudi nastopajoči ljudje so življenjski in realistični. V glavnem kraški Slovenci, ki so se gmotno dvignili nad druge in se odtrgali od svojega okolja. In prav zato se more med njimi zapletati kriminalni roman. Glavni junak Perko ni dvignjen nad druge, uspehe mu prinašajo samo znanje, delavnost in vztrajnost. Jezik je stvaren, realističen in pisateljsko izbran.

(Mladika 1992, str. 50)

377 MARKO SOSIČ

Marko Sosič se je rodil v Trstu leta 1958, dovršil Trgovski tehnični zavod Žige Zoisa, se vpisal na Akademijo za gledališko in filmsko umetnost v Zagrebu ter diplomiral na Oddel- ku za gledališko in filmsko režijo. Režiral je v gledališčih v Ljubljani (Drama), v Trstu (SSG), v Novi Gorici (Primorsko dramsko gledališče) in v Rimu (Teatro in Trastevere). Režiral je tudi kratke in televizijske filme. Za Radio Trst A je zrežiral nad 80 tekstov. V letih 1991-94 je bil zaposlen v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici kot umetniški vodja. O tem obdobju je napisal knjigo Tisoč dni, dvesto noči. Marko Sosič piše kratko prozo že iz dijaških let, sodeluje v revijah, vendar ni posebno plodovit, ker ga gledališki svet preveč zaposluje. Leta 1991 je pri založbi Devin izdal zbirko novelet Rosa na steklu. Prof. Ivan Verč je dal spremni besedi v knjigo naslov: Marko Sosič in njegovi romani na treh straneh. Ivan Verč je v spremni besedi zapisal: „Zgodbe Marka Sosiča ničesar ne osmišljajo, ničesar ne razlagajo, prav obratno, zavestno se odpovedujejo vsakemu preseganju vidnega in sprotno zaznavnega: nobene introspekcije, nobenega komentarja, skratka, nič, kar ne bi bilo mogoče opisati iz golega (epskega) zunanjega gledališča.“ Oglejmo si nekaj novelet. Ovsene besede: Tina je bila nekoliko omejena, živela je na Opčinah, gledala skozi okno tovornjake, ki so vozili živali. Nekoč je skrila v hišo ubežnega konja in izginila. Čez dvajset let je pisalo, da živi na Poljskem dekle, ki živi in se pogovarja s konji. Če analiziramo to zgodbo, vidimo, da je napisana natančno tako, kakor pravi v uvodu Ivan Verč. Samo zunanje dogajanje, brez čustev, misli, želja, načrtov, kakor da bi stal pisatelj ob strani, opazoval in pisal, kar vidi. Ne samo da ne vidi nobenega junakovega duševnega vzgiba, tudi pisatelj sam se ob junaku ne gane, nanj gleda z enakimi očmi kakor na predmete in stvari v naravi. Vsi junaki novelet so nepomembni ljudje, zaznamovani na ta ali oni način, nesposobni za vsakdanje življenje, mnogi žalostno končajo: učitelja ustrelijo

378 graničarji, ko steče za goljufom preko meje; prof. Albreht je „spreobrnil“ dijake z novo karto Alaske; Franc gleda vsak dan skozi okno in čaka človeka, ki mu bo pokazal novo pot; Luki je visel jezik iz ust, na plesu je izginil s plesalko, po več letih so našli pod ledenikom človeka s pregriznjenim jezikom; Albin je videl v duhu železniško nesrečo, v kateri je izgubila življenje njegova nekdanja kolegica; Bruno se je zaljubil v deklico Alino in ji kupil zapestnico, njegova mati ga je prisilila, da se je Alinini družini opravičil, zato je zabodel mater in se zatekel k svojim čebelam, kjer so mu začele poganjati tipalke in dlake. Enako so v ostalih zgodbah ali noveletah samo zunanji dogodki majhnih in nepomembnih ljudi. Niti smrti niso posebno pretresljive, saj jih podaja pisatelj z enako lagodnostjo kot druge dogodke. Za te zgodbe je tudi naravno, da se mrtvi vračajo in pogovarjajo z živimi (npr. Ondina). Brez dvoma ima Ivan Verč tudi prav, ko piše, da so Sosičeve zgodbe „romani na treh straneh“. Ne pravi romani, ampak vsebine ali osnutki za romane. Krat- ke skice, iz katerih bi se dali razviti romani, če bi stal za njimi pravi pisatelj. Marko Sosič je hotel dati svojim rojakom nekaj novega, ne realistično izdelanega in poglobljenega, ampak samo „nekaj novega“. Vrednost tega novega pa bo dokazal šele čas.

Leta 1997 je izšel pri založbi Mladika v Trstu prvi roman Marka Sosiča Balerina, Balerina in z dostavkom „Kratki roman“. Balerina, Balerina je po vsebini in zgradbi nekaj izrednega. Glavna junakinja je brez imena, vsi ji pravijo samo Balerina, Balerina, ker najrajši stoji v kuhinji v kotu na prstih, poje in razbija vse, kar ji pride pod roko, tudi ne govori. Balerina je po besedah pisatelja Kosmača „božji otrok“, tako prizadeta, da ne more živeti sama, ker si ne zna pomagati, ampak mora biti vedno kdo z njo. Vsako jutro se v postelji zmoči in jo morajo umiti in oprati, potem jo obleči in obuti, ji dati hrano, mati pa mora z njo na ves glas peti Volare. Kadar je slabe volje, meče v vrata krožnike, kozarce in vse, kar doseže, mati pa brez besede pometa črepinje in jih meče v smetnjak. Včasih jo peljejo na dvorišče, kjer raste divji kostanj, v katerem spijo ponoči ptiči. Le malokdaj gre do njive s krompirjem ali do travnika, enkrat je bila v Trstu, večkrat pri teti Elizabeti, kadar je bila mati preveč utrujena, da bi skrbela zanjo, bila je pri fotografu, da jo je slikal za prepustnico, ker jo je hotela mati peljati v svojo rojstno Ajdovščino. Bila je v baru na sladoledu, kamor jo je odpeljal sosedov Ivan, ki trdi, da bo postal zdravnik in jo bo pozdravil. Morda največji praznik pa je bil v družini, ko se je njen brat Albert vrnil z ženo iz Avstralije na obisk.

379 To je svet, ki obdaja Balerino, in ta svet sestavljajo v glavnem sorodniki: oče, mati, brata, sestra, tete, strici in bratranci. Vsi so skromni ljudje in morajo trdo delati za vsakdanji kruh, ženske kot služkinje in likarice, brat Karlo je npr. gozdni čuvaj. Ta ozki svet je omejen še s tem, da ga doživlja in podaja Balerina s svojim omejenim dojemanjem in razumevanjem. Kdor ni bil v njihovi kuhinji, zanjo ne obstaja, ne pozna ga in o njem ne govori. Tudi čas zanjo ne teče, ve le, da je jutro, ko se zbudi in je na dvorišču svetlo. Ko se zgodba začenja, ima Balerina 16 let, nekje proti koncu naj bi jih imela 30. Vendar pa ves čas enako govori in dela, njeno duševno stanje se ne spreminja. Spreminjajo pa se seveda ljudje okrog nje. Tako ji je najprej umrl oče – v baru ga je zadela kap in so ga pokrili z belo rjuho, potem je umrla še mati, kar je bilo usodno za Balerino. Z materjo sta bili neločljivo povezani, mati je vodila in urejala njeno življenje, da se je čutila varna in preskrbljena z vsem. Zdaj je ostal v hiši samo Karlo, sicer skrben brat, toda je moral hoditi v služ- bo, če je hotel preživljati sebe in sestro. Nekaj časa so hodile k njej tete, ki pa tudi niso mogle stati cel dan pri njej. Tako je Balerina končala v bolnišnici. Toda tudi v bolnišnici ni šlo gladko, ker je na ves glas prepevala in metala vse v steno. Dali so jo v posebno sobico v podzemlju in tu je ležala, da se ji je vnel hrbet. Obiskovali so jo in mazali s kremami. Potem je umrla in spremljala svoj pogreb. Nevsakdanja zgodba, vendar napisana tako, da bralca pritegne, ker je polna drobnega življenja vsakdanjih ljudi, slovenskih kraških ljudi, najbrž z Op- čin. Vendar pa niso važni ne ljudje ne kraj, ker živi Balerina svoje življenje, na katero ne vplivajo drugi ljudje. Bolj kot vse drugo so jih zanimali vesoljci, ki so se izkrcali na Luni. Pri Balerini je oče kupil televizijo telefunken in vsi sosedje so prišli gledat izkrcanje na Luni. Kljub Balerinini prizadetosti pa poteka življenje v družini skoraj normalno, brez večjih pretresov, oče, ki je upokojenec, zahaja vsak popoldan v bar kvartat. Nekoliko je prizadet tudi bratranec Srečko, ki se boji trgov in širokih cest. Peljal se je v Španijo, videl pred postajo trg, čakal cel dan, potem se vrnil domov. Drugič je šel na Dunaj in ostal leto dni na neki kmetiji na Bavarskem. Sosičev kratki roman Balerina, Balerina je zanimivo delo, nastopajoči so povzeti po živih ljudeh, Balerina pa je življenjsko prepričljivo podana. Pisatelj se na nekaterih mestih poslužuje kraškega narečja.

(Mladika 1992, str. 23; 1997, str. 154)

380 IGOR ŠKAMPERLE

Leta 1992 je izšla pri ZTT v leposlovni zbirki Devin knjiga Igorja Škamperla Sneg na zlati veji. Knjigo je natisnila Grafica Goriziana in šte- je 224 strani. Igor Škamperle se je rodil leta 1962 pri Sv. Ivanu v Trstu, kjer je preživel otroška leta in osnovno šolo. V srednjo gozdarsko šolo je hodil v Postojni in se začel posvečati planinstvu. Ob sobotah je hodil s prijatelji plezat v najra- zličnejše hribe, se vadil in utrjeval, da je kmalu premagal strmine od 5. do 6. težavne stopnje. Po maturi je najprej študiral na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani, nato na Filozofski fakulteti primerjalno književnost in sociologijo kulture in diplomiral leta 1991. Škamperle piše eseje in kritike v dnevnike in revije. Leta 1990 je nastopil na Študijskih dnevih Draga na Opčinah pri Trstu s predavanjem Narodnost v postmoderni misli. Roman Sneg na zlati veji je prva Škamperlova samostojna pripovedna knjiga. Gre za roman o pisateljevih otroških letih in šolanju do diplome, predvsem pa pripoved o njegovih stikih z gorami, doživljanju notranjega in zunanjega sveta, Čeprav se je rodil v Trstu in se je v otroških letih lahko po- tikal le po Krasu in Drašci, plezal pa je v Glinščici, se mu je v Postojni že v srednji šoli odprl slovenski planinski svet, pozneje še francoski, južnoameriški andski z Aconcaguo, končno sanje vseh alpinistov himalajski osemtisočaki. Planine so ga tako prevzele, da je o njih sanjal in jih obiskoval ob vseh prilikah. Vendar ga niso privlačile predvsem kot naravne lepote, kot vrhovi vseh mogočih oblik, travniki in gozdovi, ampak gore kot prostor, kjer dokaže človek svoje moči, spretnosti in vzdržljivosti, samo da doseže neki cilj, vrh, ki je cilj vseh alpinistov, za katerega se izpostavljajo naporom, trpljenju, boleči- nam, žrtvam, tudi smrti, da dosežejo na vrhu nekaj trenutkov zadovoljstva in zadoščenja, nekaj, česar ni mogoče izraziti, nekaj, kar je „več“ od vsakdanjega. In za ta „več“ premagujejo alpinisti nečloveške težave, se izpostavljajo nevarnostim in nesrečam.

381 Tudi Škamperle se je izpostavljal nečloveškim naporom, ko je s prijatelji osvajal gore. Samo primer, kako je plezal s prijateljema na Kriške pode: „Nika- mor. Strašno se bojim, da ne bom mogel niti nazaj dol! Mokre hlače se mi le- pijo ob stegna, gledam črno-zelen žamet, mamo, ki mi jih je likala. Tudi dolge gate so že mokre, mrzlo vodo čutim na koži in solze mi pridejo, ko pomislim na to ... Čez čas zaslišim pod seboj razpršen, nerazločen Rajkov klic. Nič ga ne razumem, veter, napolnjen s sneženjem, se poigrava z glasovi in jih raznaša kot snežinke. O Bog, vsaj ti mi pomagaj, vedno sem te prosil ... Saj ni mogoče, da bi padel ... Previdno zapikam zobovje derez, sprednja dva zoba na vsakem čevlju, pa oklo cepina v roki ... Previdno. Vsakič, ko pogledam navzgor, mi metež zasuje obraz. Strmina me odriva ven, v zrak. Ne, ne, ni več dosti, dva metra, mogoče tri! Čutim, kako strahovito sem sam ... Strahovito sam ...“ Vse te težave in nevarnosti pa Škamperlu ne vzamejo poguma, ampak ga vodijo vedno više, v težje in nevarnejše velikane, na Aconcaguo v Argentini in končno v Himalajo. Pisatelja ne zanimajo gore kot take po zunanjem videzu, obravnava jih kot alpinist, plezalec, kako jih osvojiti in se jim povzpeti na vrh. Tu je zanimiv, vedno nov, saj je vsaka gora drugačna, vsako plezanje mora biti primerno terenu, težavam in nevarnostim. V tem pogledu dosegajo Škamperle in prijatelji uspehe, ker so vsi dobro pripravljeni, tovariški in požrtvovalni. Šalijo se in prepirajo, imajo lastna mnenja, vendar se na koncu vedno zedinijo na skupno mnenje in odločitev. So pa tudi otroci svoje dobe: v Mendozi v Ar- gentini jim je neka gospa ponudila kipec Matere božje, da bi ga vzeli s seboj na Aconcaguo in tam pustili, vendar se ga niso upali sprejeti, češ kaj bodo rekli doma, oblast in ljudje! Videli smo, da je Škamperle v največji nevarnosti pomislil na Boga, saj so njegovi alpinistični podvigi tesno povezani z religioznim čustvovanjem. Doživljanje vere je najpodrobneje opisal v poglavju o postojnski dijaški dobi, kjer pravi: „Navadil sem se hoditi k maši, skoraj vsak večer. Dan se mi je tako še bolj popestril, razgibal v zaključeno celoto in ohranjal v sebi globino skrivnostnega. Zaživel sem v tem ritmu, čuteč, kako se v njem prebuja in ohranja neka oddaljena, pradavna celovitost živega ... ta polnost trenutka v sozvočju dneva in noči! Ta zraslost mene z vsem!“ Vera je tesno povezana z ljubeznijo, saj pravi avtor, „da je tisto, kar je v nas najlepšega, vedno namenjeno še nekomu“. Vendar pa gre še bolj za iskanje, za srednješolsko ljubezen, kakor pa za trajno ljubezensko čustvo. Preveč se je posvečal alpinizmu, da bi mogel resno misliti na določeno dekle. Tomo Virk pravi v spremnem eseju Naročje večnosti, da gre pri Škam- perlovem Snegu na zlati veji „za tako imenovani razvojni roman ... Knjiga

382 namreč spremlja „junakov“ razvoj od otroštva do „dozorelosti“ in vstopa v družbo.“ Avtor je spretno variiral oblikovne in stilne značilnosti. Prvo poglavje je napisal v tretji osebi, vsa ostala v prvi, ker gre za alpinistična doživetja, ki jih je v prvi osebi laže in živeje podal. Jezik je bogat in živ, poln metafor in živahne ljubljanske mladinske govorice, ki jo govorijo Škamperletovi prijatelji, izmed deklet pa posebno Marta, ki je izredno živa in prepričljiva. Škamperle je s prvo knjigo dokazal, da je nadarjen pisatelj, zato veliko obeta.

Drugi Škamperlov roman je Kraljeva hči, Založba Devin 1997. Roman je za slovenske razmere izreden po vsebini in obliki, saj poteka v dveh zgodovinskih obdobjih, v sodobnosti in v renesansi, na slovenskih in čeških tleh. Nastopajo navidezne zgodovinske osebe, od cesarja Rudolfa II. Habsburškega z dvorom v Pragi, dvorjani, meščani in zarotniki, Slovenec je glavni junak Ernest Fabian, ki ni zgodovinski, samo omenjen je Polikarp Kalan iz Tavčarjeve Visoške kronike, na pol Slovenka je tudi junakinja Katja. Izven tega okvira je preprosta Jerina v samotni dolini. Kdo je kraljeva hči, ni jasno, nobena izmed teh dveh, drugih žensk z ve- čjo vlogo pa v romanu ni. Sicer pa naslov ni važen, pomembna je vsebina in umetniška obdelava. Roman se začenja s skrivnostnim pismom, ki ga prejme prof. Ernest Fabi- an, naj pride v Prago na mednarodno srečanje o novi renesansi stare celine. V vlaku za Prago je spoznal prikupno Katjo, ženo uglednega Mathiasa Breitala, precej starejšega Nemca, bogatega in živečega v Pragi. Začela sta govoriti in se hitro sprijateljila, da jo je prosil, naj ga pokliče v hotelu Slavja in razkaže Prago. Tukaj vključi pisatelj zgodbo iz renesanse, ko gresta cesarjeva sodelavca Mihael Maier in Andrej Rožemberk pregledat rudnike živega srebra v od- ročno pokrajino. Maier spozna živahno in prikupno dekle Jerino in ponoči ostane pri njej. Ernest je dopoldne obiskal starinarja Zalmana in kritično sta razpravljala o cesarju Rudolfu. Popoldne si je s Katjo ogledal Kokoškovo slikarsko razstavo. Ker je bil njen mož dva dni odsoten, je ostal pri njej. V nedeljo je Ernesta povabil v kavarno Čeh Martin Belehar, eden izmed zarotnikov, in mu takole razkril načrt zarotnikov: „Pripravlja se srečanje, na katerem bodo vplivni možje iz premišljeno in natančno izbranih dežel razpravljali o novi strategiji duhovnega razvoja naše celine ... Načrt pripravljamo, veliko zadevo, ki naj bi zagotovila trden in varen vstop v novo tisočletje.“

383 Ernest ni razumel, kako so njega pritegnili v ta načrt, Belehar pa mu je pojasnil, da je njegov ded, mamin oče, nekaj let živel v Trstu in bil član Češke besede s sedežem v Narodnem domu, dosti Slovencev pa je študiralo v Pragi. Razložil mu je neurejeno sedanjost: Bosanci ne pustijo, da bi se njihovi Srbi združili s Srbijo. Poljaki so ustanovili sindikat Solidarnost, dobili so poljskega papeža, v zgodovini so rešili Dunaj pred Turki. V Pragi je bila pod Dubčk- om leta 1868 praška pomlad. Sovražnik je en sam: Kremelj. Pri atentatu na papeža je res streljal Turek, toda ni šlo za udar islama, napadalca so usmerjali Bolgari, njih pa Rusi. Dodaja še vlogi žen ameriškega in ruskega predsednika. Na cesarski dvor sta prišla Mihael in Andrej, pridružil se je še Zdenek Lobkovic in vneto so razpravljali o antični medicini, o svetu, resnici, filozofiji, včasih je posegel tudi cesar, ki je najrajši molčal. Na kresni večer je Mihael spet obiskal Jerino, gledala sta ljudske običaje in se zabavala. Ernestu je godec Landini povedal, kako je zapeljal upokojenega oficirja v ovinku na sredo ceste in ga pustil, da ga je povozil avto. Maščeval se mu je, ker je moral zaradi njega služiti v vojski leto in pol več. Ustavil ga je zarotnik Kruger in ga povabil na predstavitveni sestanek pri Katjinem Mathiasu. S Katjo sta se sprehajala po mestu in prišla do kapelice Jana Nepomuka. Pisatelj je obnovil njegovo usodo, kako ga je dal kralj Venceslav IV. vreči v Vltavo, ker mu ni smel povedati kraljičinih grehov. Nepričakovano sta srečala Katjinega moža in začel se je polom. Mož je Ernestu telefoniral in ga povabil na sestanek v gostilni. Šel je, toda moža ni bilo. Potem ga je poklicala Katja, dobila sta se v kavarni in tu mu je razkrila svoje življenje: njen oče je bil ruski oficir, službeno v Sloveniji. Seznanil se je z njeno materjo, rodila se je Katja, a se nista mogla poročiti. Zameril se je ruski oblasti in za kazen so ga poslali v Afganistan, od koder se ni vrnil. Katja in Ernest sta se umaknila iz Prage in se naselila v pastirski koči na planinah, kjer sta živela v miru. Ko je pritisnila zima, sta se preselila v mesto, Katja k sošolki Veroniki, on v staro stanovanje v hotelu. Čutila sta, da sta se oba spremenila, bila sta nezadovoljna s tedanjim načinom življenja. Ernest je hotel biti na vsak način na seji zarotnikov, ker bodo odločali tudi o slovenskih krajih, odšel je v Prago k starinarju Zalmanu in ta ga je odpeljal na sejo v samostan Strahovsky. Sejo je vodil Kruger. Odkrivali so igralske karte, a niso nič sklenili. Ernest se je sprl s Katjinim možem, zapustil dvorano in se vrnil domov. Katja je izginila, ker jo je našel mož in jo pregovoril, da se je vrnila k njemu. Po dolgem času ga je Katja spet poklicala in zaprosila; „Samo na čaj me od- pelji in pusti, da sem pri tebi. Srečna sem, ker te lahko gledam. Da sva skupaj.“

384 To je konec, ki pa bi bil lahko tudi začetek, saj je opisan v prvem poglavju. Zaključena pa je renesančna zgodba med Jerino in Mihaelom: Jerino so obtožili čarovništva in jo na grmadi sežgali, Mihael se je rešil preko težko prehodnega močvirja. Roman je vsebinsko mnogovrsten, bogat, saj razpravljajo nastopajoči o vseh mogočih stvareh, od alkimije in panaceje do zadnjih političnih premi- kov v evropskih državah. Ker so govorniki izobraženci, so razgovori tehtni, stvarni in realistični. Izmed njih je najbolj nebogljen cesar Rudolf II., ki ne odloča o ničemer, užaljeno in boječe se zaklepa v praški Grad in molči. Nekoliko preveč prostora je pisatelj odmeril erotičnim prizorom pri obeh parih, čeprav v celotnem romanu niso to vodilni dogodki. Čeprav nastopa toliko zgodovinskih oseb, ni nobena izdelana tako natanč- no, da bi mogli ugotoviti, koga predstavlja. Vse so navidezno zgodovinske, vendar opisane tako, da predstavljajo zgodovinsko okolje in nudijo vpogled v nekdanje in sedanje življenje. Pripovedovanje je zelo tekoče, sproščeno, pisatelj zna poustvarjati kraje in ljudi, tudi zna zapletati in razpletati zgodbe. Toliko govorjenja in političnih načrtov, dobrih namenov in sestavkov, toda nobenih zaključkov in uspehov. Kljub temu pa je roman zanimiv in berljiv.

(Mladika 1993, str. 26; 1997, str. 154-155)

385 RADOSLAVA PREMRL

Pri Slovenski matici v Ljubljani je izšla leta 1992 knjiga spominov Radoslave Premrl Moj brat Janko – Vojko. Gre za ponatis, saj so izhajali prvič ti spomini v tržaški reviji Zaliv, ki jo je izdajal pisatelj Boris Pahor, mož Radoslave Pre- mrl. Izhajali so od leta 1966 do 1972, v knjigi je 209 strani. Premrlova (rojena 1921) je s pisateljsko nadarjenostjo in velikim vživetjem v ljudi, kraje in razmere predstavila brata, domače, vaščane, italijanske, nemške in četniške vojake, ki so se menjavali v njenem rojstnem kraju Šembidu pri Vipavi, zdaj v Podnanosu, domačine, ljudi v internaciji, domobrance in partizane. Bili so strahotni časi, ljudje so se bali drug drugega, nikomur nisi mogel zaupati, smrt je bila nekaj vsakdanjega. Avtorica opisuje ljudi in razmere z veliko preudarjenostjo in s človeško toplino. Ker je bila vzgojena v krščanski tradiciji, jo zanima v prvi vrsti človek kot tak, njegova notranja humanost in dobrota, ne zanima jo, v katero uniformo je oblečen. In dobrih ljudi je našla v vseh uniformah, prav tako slabih v uniformah in brez njih. Čeprav je bila sestra narodnega heroja Vojka Premrla, ki se je prostovoljno odločil za partizanski boj proti okupatorjem in je padel še ne 23 let star, ko si je pridobil občudovanje vse Primorske, se ni ponašala s tem. Že od otroških let sta bila velika prijatelja in zaupnika, skupaj sta hodila na dolge sprehode in izlete, med vojno ga je povezala s partizansko zvezo, da je odšel v gozd, potem ga je še enkrat videla za Veliko noč 1942. Ker je bila nato internirana, je šele po mesecih zvedela, da je padel in umiral teden dni, ker ni bilo zdravnika. Po- stala je partizanska učiteljica, stradala in prezebala, bala pa se tudi otrok iz vasi, skozi katere je hodila. Tožili so jo partizanskim inšpektorjem in ji očitali vse mogoče prestopke, vendar so bili „višji“ uvidevnejši od domačih prenapetežev. Najhujši udarec za vso družino pa je bila nasilna smrt najmlajše sestre Božene, ki je bila tudi učiteljica. Ponoči 29. aprila 1945 so prišli četniki in jo

386 odpeljali s seboj, češ da jo mora komandant zaslišati. V resnici so jo zabodli, ustrelili in vrgli v potok blizu hiše, preden so se umaknili v Italijo. Groza je zajela vso družino in vsi so spremenili značaj: mati ni nikoli več pela. S tem se spomini sklepajo, o sebi pove le to, da je šla na dva učiteljska tečaja in da se je udeležila svečanosti, ko so Janka in druge heroje pokopali v Ljubljani. Pripovedovanje je realistično nazorno, napisano v skladu s tedanjimi razmerami. Premrlova se je odločila za OF, njen brat je bil partizanski borec, italijanski vojaki so jim požgali hišo in gospodarska poslopja, četniki so ji ubili sestro, vendar ne dela propagande za partizanstvo, še več, skeptična je do njihove pravice. Preveč je videla borbe za osebne koristi, premalo pa požrtvoval- nosti in nesebičnega dela za ljudstvo. Razpaslo se je preganjanje navideznih nasprotnikov ali grešnikov, če lahko to prinese osebno korist. Nekaj dni pred koncem vojne so četniki zasedli vas, v kateri je poučevala Premrlova Božena. Nadzorniki so ji naročili, da mora vas zapustiti, drugače bo kaznovana. Ker pa so tudi četniki zvedeli za ta ukaz, so ji zagrozili, da se bodo maščevali nad njo in družino. In Božena je ostala v vasi in že po smrti dobila dekret, da je kazensko prestavljena, ker ni ubogala. Alojz Rebula poudarja v spremni besedi, da je knjiga etično žlahtna in očarljiva: „Očarljivost pa ji daje sveža pisateljska nadarjenost, s katero je napisana, njeno brizgajoče pripovedno veselje. V njej čutiš neko žensko prana- turnost, ki je v drzni in celo izzivalni sproščenosti odprta pojavnosti življenja. Nič priskutne osvobodilne samoumevnosti, kaj šele režimske spogledljivosti, ampak občutljivo registriranje vsega živega, od človekovega profila do vzdušja nekega okolja.“ Knjiga se močno loči od partizanskih spominov, kjer je polno bojev, zmag, izdajstva, smrti, tu je vse umirjeno, pretehtano, pisateljica noče nikogar ob- toževati, čeprav so jim ob internaciji pobrali vse, kar se je dalo odnesti ali odpeljati od doma. Pričakovati je bilo, da jim bodo po vrnitvi domov odnešene stvari vrnili, pa ni bilo tako. Vendar pisateljica ne joka zaradi tega, ampak se tolaži: „Mladi smo in zdravi, si bomo že uredili življenje.“ In so si ga, le njo so oblasti še pozneje preganjale, ker je njen mož Boris Pahor izdajal Zaliv in govoril, kar se mu je zdelo potrebno, ona pa ga je spremljala in podpirala.

(Mladika 1992, str. 222) (PSBL, 12. snopič, str. 85-86) *Radoslava Premrl je umrla leta 2009.

387 IVAN ARTAČ

Rodil se je leta 1921 v Notranjih Goricah pri Ljubljani, študiral na klasični gimnaziji v Ljublja- ni, kot privatist je potem v Gorici dovršil učitelji- šče, na univerzi v Trstu pa diplomiral iz političnih ved. Po vojni se je naselil na Opčinah pri Trstu, se uveljavil kot šolnik, vzgojitelj, publicist in pisec šolskih knjig, ob tem pa je napisal za tri natečaje Prosvetnega društva na Opčinah tri veseloigre in dobil zanje nagrade. To so: Trubadur z vrtnico. Veseloigra v treh dejanjih. - Rdeča črta čez ograde. Veseloigra iz openskega življenja v treh dejanjih. - Pepče se ženi. Veseloigra v dveh dejanjih. Drugo in tretjo igro so večkrat uprizorili na Opčinah in drugod, nato jih je Artač zbral v prikupno knjigo Trubadur z vrtnico, Trst 1996, in jo izdal v samozaložbi. Uvodno besedo je napisala prof. Nada Pertot. Na koncu vsake igre je Opomba, kjer je navedeno, kdaj je igra nastala, kje so jo uprizorili, kakšen uspeh je doživela, in še nekaj besed o igri sami. Oglejmo si na kratko posamezne veseloigre. Trubadur z vrtnico je bil napisan 1987. leta in mu je komisija prisodila prvo nagrado z utemeljitvijo: „Besedilo je ljudska komedija s prisrčno vsebino in zanimivimi karakterji. Dialog je tekoč, dovolj živ in prijeten. Oblikovanost besedila odlikuje odrsko dovolj učinkovit jezik.“ Dejanje se godi okoli leta 1960 na Opčinah, ko po vojni ljudje niso zaupali drug drugemu, povsod so videli sovražnike, vohune in obveščevalce. V hotelu Diana se znajdeta naenkrat dva bivša Kraševca, trgovec Emilio iz Milana z ženo Fany in John Mill iz Detroita v ZDA. Prvi gre na lov v Bosno, drugi hoče študirati slovensko glasbo. Oba se zdita brivcu Pepiju in trgovskemu potniku Gigiju sumljiva, posebno mladi študent John, čeprav je bil že njegov oče rojen v Ameriki. Vsi Amerikanci so bili tako imenovanim „naprednim Slovencem“ sumljivi in prav trgovski potnik in brivec sta bila tipična zastopnika teh slovenskih vodilnih predstavnikov. Od hotelirja Slapnika sta zahtevala, da oba tujca zapodi iz hotela, toda hotelirja zanimajo samo gostje z denarjem. Spor reši neznan tat, ki napade Johna in mu odnese dolarje, vendar ga policija hitro izsledi.

388 Ob teh zasebnih dogodkih se Turistično društvo pripravlja, da bo Sla- pniku „podelilo diplomo za odlične hotelske usluge“, Gigi pa zbira podpise proti razlastitvam. Vendar hotelirka Barbara pravilno ugotovi: „Vsi so proti razlastitvam, potem pa tisti, ki najbolj kriče, prvi prodajajo zemljo tujcem.“ Na koncu se na videz vsa nesoglasja poravnajo in komedija se konča v slogu dobre ljudske igre z vrsto porok, ki pa so več ali manj umetno prirejene. Pertotovi se zdi v Uvodni besedi, da komedija „pusti za sabo grenkobo, saj vidimo lahko v njej sebe kot v ogledalu“. Igra je uspela komedija, dovolj razgibana, čeprav se je pisatelj časovnih in krajevnih razmer samo dotaknil. Značilno je, da igre niso uprizorili, čeprav so jo nagradili. Druga igra – Rdeča črta čez ograde – je prav tako komedija, ki se godi v začetku XX. stoletja na Opčinah. V vas sta prišla inženir Nikola in njegov pomočnik in rišeta načrt za novo železnico od Trsta do Beljaka. Rdeča črta bodoče železnice gre preko openskih ograd, ki so jih predniki s težavo očistili kamenja in si uredili rodovitne njive za krompir, fižol in druge pridelke. V vasi je nastalo razburjenje in vsesplošno kričanje, da zemlje ne dajo. Župan in inženir jih nagovarjata, da se cesarski oblasti ne morejo upirati, ker železnico zahteva napredek. Na inženirjevo prigovarjanje so ustanovili Zadrugo oško- dovanih posestnikov, ki je dosegla odškodnino. Na Opčine je tedaj pripeljal tudi tramvaj in prvi avtomobil. V veseloigri nastopa kopica originalnih vaščanov, ki dopolnjujejo skromno zgodbo, poustvarjajo vaško življenje in pritegujejo zanimanje gledalcev. Pisatelj je dobro zadel nekdanji način življenja in mišljenja, ljudje so resnični in živi, zato je doživela igra več uprizoritev. Tretja Artačeva igra je veseloigra v dveh dejanjih Pepče se ženi. Igra se odvija okrog 1850 v tržaški okolici in gre v glavnem za snubitev nerodnega kmeč- kega fanta, ki ga mora oče naučiti, kako naj se obnaša in kaj naj govori. Ko pride na nevestin dom, se skrije v omaro, kar bi bilo skoraj prekrižalo očetove načrte, ker pa so vsi ljudje preprosti in poznajo življenje, se vse srečno izteče. Prizori so razgibani, zabavni, prepleteni z ljudsko motiviko, vse skupaj pa podano v živem ljudskem jeziku. Osebe so realistično nazorne, prikupne in polne življenjske stvarnosti. Igra je doživela več uprizoritev. Artač je s temi igrami dokazal, da zna poustvarjati vaško življenje v vsakdanjih, veselih in žalostnih trenutkih.

(Mladika 1997, str. 61-62; 2003, str. 38-39) *Ivan Artač je umrl leta 2005.

389 DRAGO ŠTOKA

Leta 1996 je izdal župnijski pastoralni svet Opčine knjigo Draga Štoke Andrej Zink: dekan in župnik na Opčinah. Drago Štoka, rojen 1937 na Kontovelu pri Trstu, pravnik in politik, je napisal knjigo po številnih dokumentih, ki jih hranijo na škofij- skem ordinriatu v Trstu in v župnijskem arhivu na Opčinah. In prav župnijski arhiv ima svojo vlogo pri knjigi. Tedanji župnik dr. Zvone Štrubelj je zaupal Štoki v oskrbo in ureditev žu- pnijski arhiv. Štoka je takoj ugotovil, da imajo matične knjige 340 let, vmes pa so tudi važne listine od tistih časov do danes. Predvsem ga je pritegnila doba Andreja Zinka, ki je 38 let vodil župnijo in vodil knjigo z lepopisno natančnostjo in berljivostjo. Zink je bil doma od Sv. Ivana, na Opčinah pa je bil župnik in dekan od 1912 do upokojitve 1949, že 1950. pa je umrl. Na Opčinah je preživel dve svetovni vojni, ki sta župnijo zelo prizadeli. Bil je pravi ljudski duhovnik, živel je z ljudmi in jim pomagal, kolikor je mogel, poznal je vse, in ko jih je pred Nemci zagovarjal, se je skliceval prav na to poznanje in prepričanje, da niso zmožni, da bi delali atentate. 2. maja 1945 ga je ustrelil v desno roko neki nemški bežeči vojak. Nekaj časa ni mogel pisati. Štokova knjiga je bogato ilustrirana, prinaša vrsto dokumentov v izvirniku in slovenskem prevodu in ima večjo obliko.

Pri Mladiki v Trstu je izšla leta 1999 knjiga črtic Draga Štoke Po prehoje- ni poti in s podnaslovom Spominske črtice. Vseh je 35 na 160 straneh in pripovedujejo o pisateljevem življenju od otroških let, ko je začel hoditi v vrtec, do šestdesetih let, ko je začutil, da je prišla jesen življenja. Gre za značilnejše doživljaje, ki so ga prizadeli in mu zato ostali v spominu. Med vojno so živeli v večji stanovanjski hiši nasproti cerkvice, ki stoji med Kontovelom in Prosekom. Imeli so dva prostora, kuhinjo in spalnico,

390 stranišče pa je bilo skupno na dvorišču. Čeprav so se v stanovanju stiskali, so bili zadovoljni in še srečni povrhu. Znali so tudi koga skriti, da ga nemška obhodnica ni odkrila. Za otroški vrtec ga je mama lepo oblekla in odpeljala k italijanski učite- ljici. Učiteljica ga je začela spraševati, kako mu je ime. Ker je ni razumel, je molčal. Šele prijatelji so mu povedali, kaj želi od njega. Odgovoril ji je, da je Drago. Učiteljica ga je takoj prekrstila v „Carlo, Carletto“, kar ga je motilo. Za kosilo so dobili riž z mlekom. „Tudi naslednjega dne je bil riž z mlekom, pa še naslednjega ... Tako sem se ga najedel, ... da se mi še danes želodec jezno obrne, ko se spomnim nanj.“ Ko so ga starejši dečki dražili, jih je začel tepsti. Ker se ni znal zagovarjati, ga je poslala učiteljica domov. Tako se je končal njegov italijanski vrtec: „Pr- vikrat v svojem življenju sem bil resnično srečen.“ Dne 8. septembra 1943 je umrla polsestra Milka, oče je bil namreč dvakrat poročen. Nastopile pa so tudi druge spemembe: ljudje so začeli glasno slovensko govoriti; izropali so vojašnico, vojaki pa so se razbežali. Prišli so Nemci, grdo ravnali z ljudmi in streljali talce. Mrtve partizane so pripeljali v vas in jih svečano pokopali. Toda razmere so se začele spreminjati, vedno več je bilo rdečih zastav, slovenske pa so izginjale. Partizanov s titovko na glavi je bilo vedno manj, pojavile so se nove besede: komunist, kolaboracionist, izdajalec, revolucija, likvidacija ... Nekega dne je župnik pripeljal Stanka Janežiča, pesnika in novega kaplana. Lepo so ga sprejeli, vendar se je kmalu razširil glas, da je zbežal „pred našimi“, da ima krvave roke. Glas je sicer utihnil, Janežiča pa je tako prizadel, da se je spremenil, čeprav so ga ljudje zelo cenili. Kominform je razklal ljudi, da niso govorili drug z drugim. Preselili so se v veliko hišo z vrsto družin, ki so se prepirale, kričale, zato niso bili srečni. Šele ko jih je vzel k sebi nono, oče prve očetove žene, se je začelo njihovo lepo, pravo življenje. V bližini je bila velika mlaka, že pravo jezerce, saj je imela izvirek, ki je mlako neprestano čistil. Otroci so se v njej kopali, pozimi drsali, ženske so v njej prale, krave so se v njej napajale pred pašo in po njej. Sredi mlake zažgo vsako leto pusta. Ponoči so se okrog mlake potepale „štrige“, žive čarovnice, ki so ljudi tudi napadale. V mlaki sta utonila dva fanta, vanjo pa je skočil neznan fant. Poleti so otroci pasli živino in se igrali na gmajni. Iskali so orožje iz prve svetovne vojne in ga prodajali. Z Vejne so videli skoro do Benetk. Danes je kontovelska gmajna zapuščena, oziroma je izginila, na njej so zrasla naselja, „poseljena s tujci, s katerimi nismo imeli prav nobenega stika“.

391 V nižjo gimnazijo je šel v Gorico in vsa tri leta je imel veliko domotožje. „V Alojzijevišču nam ni bilo lepo,“ piše. „Jedli smo malo, premalo in preskromno za doraščajoče fante. Učili smo se v mrzli učilnici.“ Poleg Božiča in Velike noči je bila za Štokovo družino trgatev največji praznik v letu. Oče je na trgatev povabil nekaj beguncev: Beličiča, Peterlina, Kosa, Vodeba, Šaha, Rada Lenčka in še koga. Pisec jih je bil vesel, pozneje je nekatere srečal na gimnaziji kot profesorje. Na klasični gimnaziji je imel dobre profesorje in brez večjih težav je izdelo- val razrede. Tudi pri maturi je šlo gladko. Vpisal se je na slavistiko v Ljubljani, ker pa ni dobil štipendije, se je prepisal na pravo v Trstu. Začel je sodelovati pri Radijskem odru, odslužil je vojaški rok, se oženil in novembra 1967 kon- čal univerzo. Ustanovili so Slovenski kulturni klub in Štoka je postal njegov prvi predsednik. Največ pa so delali pri Radijskem odru, ki je proslavil leta 1966 tritisočo oddajo. Sodeloval je tudi pri ustanovitvi revije Mladika. Proti koncu knjige se spominja dveh velikih Slovenk in Slovenca: Eme Tomažičeve, Ljubke Šorlijeve in odvetnika Tončiča, s katerim je delal 30 let. Dosegel je 60 let življenja in misli na to, da se bo moral posloviti. „Tako lepo je zdaj vse to, kar vidim, kar otipam, kar ljubim. Zdaj in na tem koščku moje drage zemlje.“ Knjiga je napisana živahno, življenjsko prepričljivo, očitno je, da zna Što- ka sukati pero. Zna se poglobiti vase, v ljudi in razmere, ki ga obdajajo, zato odkriva knjiga lep kos povojne slovenske zgodovine. Bila je zelo negotova, stalno se je spreminjala, zdaj je obljubljala rešitev slovenskih problemov, potem jih je pognala v nasprotno smer, da je bilo ozračje vse temno in grozeče. Mnogi so obupali in odšli v svet, drugi so ostali, zavihali rokave in ustvarili pogoje, v katerih se je slovensko življenje razraslo, utrdilo in poglobilo, da ni več strahu za bodočnost. In Štoka lahko upravičeno ugotavlja: „Pri vsem tem sem bil tudi jaz.“

(Mladika 1996, str. 208; 1999, str. 121)

392 IVAN TAVČAR

Ivan Tavčar se je rodil v Trstu leta 1943 in tukaj je dovršil trgovski tehnični zavod Žige Zoisa ter se zaposlil pri italijanskem izvoznem podjetju. Otroška leta je preživel pri stricih v Tomaju in tu se je za vse življenje nasrkal lepote kraške zemlje. Pesmi je začel zlagati že med študijem in jih objavljal v različnih revijah. Leta 1995 pa je izdal dve pesniški zbirki v italijanščini, in sicer Lo spesso- re del tempo v Milanu in v Salernu Qualcuno verrà. Pri Mladiki v Trstu pa je izdal leta 1997 prvo slovensko zbirko Ta mala zemska večnost. V knjigi je 51 pesmi, razdeljenih v štiri cikle z naslovi: V divji burji plamen sem, Odvrgel sem orožje greha, Ko pride čas in Usmerjen v večnost. Že naslovi veliko povedo o vsebini in usmerjenosti zbirke, kar je razvidno tudi iz razdeljenosti pesmi, saj obsega npr. drugi cikel 22 pesmi, prvi in četrti 9, tretji pa 11. Spremno besedo v knjigi je napisala pisateljica Ivanka Hergold in pesnika nekoliko obširneje predstavila. Slovenske pesmi objavlja v ljubljanski reviji 2000 in v novogoriški reviji Primorska Srečanja, vendar pa je začel pogosteje pisati slovenske pesmi šele v zadnjih letih. Da spoznamo motiviko in obliko teh pesmi, preberimo prvi dve kitici izpovedne pesmi Pesem moja:

„Pesem moja je otožnost, krik, izpoved trezna, rjoveč protest, melanholija. Nikoli pa razstava čustev, javna predstavitev, galerija, razprava, gledališče.

Pesem moja je utrinek duše, notranja potreba, srčni utrip, razgovor s sabo, klicanje po luči, meditacija, dih po svetem, žeja, smehljaj v živo.“ 393 Njegove pesmi izražajo sicer vsa človeška čustva, misli in želje, ni pa med njimi krikov in rjovečih protestov; najpogosteje se izraža v obliki prošenj in hvalnic, v nekakem svetopisemskem slogu. Iz otroških let so mu ostali v spominu odhodi na Kras, kjer je z nono pasel krave, nona pa je delala iz kamnov hišice s sobami in sobanami in govorila, da živijo tam škratje, a jih nikoli ni videl. Pozneje v življenju je večkrat srečal škrate: „velike, hudobne, plašeče, polne sovraštva in hudoželjstva“. V njih ni nič pravljičnega, nič dobrotljivega, vsi so „nasilni, ostudni, rogati“. V knjigi njegove usode je polno nenapisanih listov, porumenelih besed, črtanja, pomislekov, gostih popravkov. Vse bi bilo treba napisati znova, do- končno obliko pa bo zadobila „le v osvobodilnem finalu“. V drugem ciklu je največ religioznih pesmi, izmed katerih so nekatere prave molitve, druge spoznanja, ugotovitve, hrepenenja po Bogu, prošnje za pomoč ... Gospod naj postane njegova „blesteča pomlad duše“. Vse se lahko razdeli z bratom, le samota ni deljiva. Hrani ga božja milost kot nekoč He- brejce v puščavi. In nekaj splošnih spoznanj in ugotovitev: Najtežji poklic „je graditi pot do sočloveka“. Premalo časa imamo, da bi se spoznali. Ko vse cvete, gleda človek v tla in ne vidi nič. Duh biva v naši tišini. Drugo tisočletje hropeče umira: „Vse propada. / Vse sivi. / Vse krvavi ... Tisočletje je brez človeka?“ Po smrti bo vse le „barva, zvok, začarana lepota“. Zbirka je torej mnogovrstna, vsebinsko bogata, ob cvetoči naravi se vrstijo verske misli, spoznanja, ugotovitve in prošnje. Tavčar je v nekaterih pesmih zelo sodoben, saj poje o današnjih dogodkih in problemih. Tako govori o mrtvih na ruandskih cestah, o ugaslih očeh otrok, ki trohnijo v brazilskih velemestih, o rojstvih brez staršev, o kislem dežju itd. Oblika pesmi je moderna, saj se pesnik ne drži ne ritma, ne izbranih pe- sniških besed, ampak kopiči predmete in pojme, kot npr. v pesmi Recepti, reklame, nasveti:

„Človek televizije, računalnikov, vesoljskih poletov, laserskih žarkov, drznih kirurških posegov, genetskih manipulacij je obenem človek obupa, depresije, molčanja, živčnih polomov, samote, samomorov in smrti.“

394 V pesmih je dosti besed; če bo nadaljeval s pesmimi v slovenščini, bo moral misli zgostiti in tudi na rimo bo moral bolj paziti.

Pri Društvu 2000 v Ljubljani je izšla leta 1999 nova pesniška zbirka trža- škega pesnika Ivana Tavčarja s pesniškim naslovom Ko bisere v očeh rojevaš. Knjigo je uredil in ji napisal spremno besedo Denis Poniž. Vseh pesmi je 78 in so razdeljene v šest ciklov s pesniškimi naslovi: „Ne škropi, dekle, me z divjim drhtenjem“, „Ne iščem novih poti“, „Kdo sem?“, „Truden sem, ves gol in prazen“, „Kako bi rad poletel“, „Kako lepo je biti spet doma“. Zbirka je bogata in razgibana. Besede in primere se kopičijo, prehitevajo, vendar ne grejo preko meje, ker vse njene privlačnosti ne morejo „krčev več- nosti razgnati“, ne zbrisati spomina o prgišču, kjer ga je Bog zgnetel iz žarkov „ljubezensko topeče se pomladi“. „V tolmune molka in zavesti zagrebel rad bi / žeblje ostro krvavečih ran.“ Kako ga boli, ko se igra z njenimi rokami in gleda, „kako lepota tvoja žu- boreča / mi skozi prste teče, / neusmiljena, brezbrižna / in boleča“. Lačen je nje in njene lepote. „Oh ljubezen, / slast skeleča, / opoj, omama, sreča, / pred oltarjem tvojim / zdaj stojim ...“ Dekle naj ga ne škropi z divjim drhtenjem, ker je njegov duh prežet s krvavim zorenjem. Pod gladino njenih bisernih oči vse nemirno valovi, raz- posajeno pleše. Preden se v njem vse razdre, naj mu da dekle zdravilo za srce. V drugem razdelku so pesmi o Krasu. Kras temni in ga skrbi, če se tema ne bo več ločila od Krasa. Njegovo srce čaka, da mu burja izpiha vse grenke solze. V žilah mu plava nemir in ga vsega drobi, to bo trajalo, „dokler ne bo izšume- la / tesnoba se / zastrupljene krvi“. In v Kraškem akvarelu realistična podoba Krasa, golega, pustega, suhega, ki nima konca, ker „konec v tajni, skriti, / in brezšumni je samoti“. Spet je v naravi, razpet med zemljo in nebom, njegovi dnevi so polni luči, sreče, svetlobe, veselja. Tišina na Krasu je „tišina, ki staplja in ki spaja, / tišina, ki hrani in odžeja“. Nocoj je ves truden, polomljen, zbit, duša pa mu gori veselo, sveže, hrepeneče. „Komu naj srce zapoje hvalo / za lepoto, / ki krasi tvoj svet, Gospod?“ Čeprav naraščajo leta, še išče novih poti, še sanja o ljubezni. Čeprav je že davno utihnil zvon, v njem še opojno bije. Sprašuje se, kdo je, morda skladatelj, poet, slikar. Ne eno ne drugo, ampak vrtiljak svoje duše, ki se vrti veselo ali otožno, ali čaka, da jo gospodar preseli med nove obraze in nove, zrelejše ljudi. V letih mladosti je toliko pričakoval, zdaj je le sivo prekladanje izmučenih dni. V poletnem jutru se mu zdi, da bo zdaj zdaj zaplaval v neskončno radost ljubezni in pozabe. Bolan je in do kraja

395 razklan. Morda pa pride še enkrat pomlad in mu zapusti vsaj delček večnosti pojoče. Njegov dom je rodni Trst in očetov kraški gaj, dom so Žabnice, materin rojstni kraj, dom mu je ves svet. Vsa pričakovanja, ki jih nosi v sebi, ne morejo biti le sanje, pretveza, privid. V teh pesmih je veliko razočaranje, ker mu življenje ni izpolnilo mladostnih načrtov in pričakovanj. V razdelku Truden sem, ves gol in prazen je 13 pesmi, v katerih se nadaljujejo razočaranja nad življenjem. Bitka za vsakdanji kruh ga žre iz dneva v dan. Jesen je zasula poletje, nihče si ne želi več na pot. Ko pride čas, se vse podre okrog nas. Kako majhen je ta svet! „Kdaj bo res zagorel ogenj sprave?“ „Nora igra je življenja, / ki jo človek odigrava, / pol bedeče, pol v snu, / brez najmanjšega veselja, / brez drobtinice sramu.“ Dolge so naše poti ... komaj pa smo odprli oči, že nas več ni. V naslednjem razdelku bi rad poletel s pticami v daljavo, „kjer ni žalosti in bolesti, joka in trpljenja, bede in nasilja, v deželo kuštravo in vonjavo“. „Tiši- na, molitev, vedrina / so le barviti sozvoki / za nebeško uglašena glasbila.“ Od- bija ga sobana brez svetlobe oken, obok neba brez zvezdnatega diha. Njegov duh živi le v milosti svetlobe. Njegov svet je v vetru, v prekipevanju svetlobe, v zorenju posvečenih polj, v barvah kozmičnih iskanj. Sunkoma se bo dvignil v kri in plamen novega rojstva in bo bujno vzcvetel, „vrtnica večne pomladi“. Rad bi se spremenil v marsikaj: „Rad bi se učlovečil v Novo Razodetje, / v Milost, ki ne vene, / v Ljubezen, ki ne ugaša in ne vara.“ Če bi še kdaj prišel na svet, bi bil rad rdeča, praznična sveča ... sveča ljubezni. Dela poti, „poti, polne ljubezni, / zvestobe in vere, / ki krepi“. „Trpljenje je darovanje, / ljubezen, sočustvovanje, / seme, ki nas praznično in plodno / v božjo večnost rodi.“ „Kako je danes lep in nasmejan obraz Tvoj, o Gospod, / vir upanja, tolažbe, sreče, neminljivih vseh dobrot.“ „Kako lepo je biti spet doma, / pri ognju, ki veselo prasketa, / in greti s Tvojo se besedo.“ Denis Poniž je zaključil zbirko z besedami: „To je sveža, nekonvencional- na lirika, včasih zaznamovana z dogodki določenih trenutkov, drugič spet prepuščena času brez omejitev, polna z osebnim čustvom zaznamovanih podob, ki bodo zagotovo našle pot v srca bralcev.“ Dostavili bi še lahko, da so nekatere pesmi prave molitve.

(Mladika 1997, str. 128; 1999, str. 122)

396 FERRUCCIO JAKOMIN

Pri Založbi Mladika v Trstu je izšla leta 1998 pesniška zbirka prezgodaj umrlega istrskega pesnika Ferruccia Jakomina. Rodil se je 1930 v Pobegih pri Kopru, umrl je zaradi avtomobilske nesreče na cesti Nabrežina-Sesljan 30. aprila 1958. Gimnazi- jo je obiskoval v Kopru in Celju, slavistiko na univerzi v Ljubljani in Neaplju. Oktobra 1956 je nastopil službo na industrijskem strokovnem tečaju v Nabrežini za slovenščino, zgodovino in zemljepis in tu ostal do smrti. Leta 1954 je bil v uredni- škem odboru Borov. V Trstu je sodeloval v prvem letniku Mladike s štirimi pesmimi, kako pesem je priobčil še drugod, bral jih je na Radiu Trst A, na Slovenskem taboru na Repentabru, večina rokopisov pa je ostala pri najmlajši sestri Neviji, od koder jih je vzel Dušan Jakomin za knjigo Istrske pesmi. V zbirki je 32 pesmi, ki jih je urednik Dušan Jakomin razdelil v štiri cikle z naslovi: Istrani (12 pesmi), Družinske pesmi (11), Ljubezenske pesmi (4) in Razmišljanja (5). Že iz te razdelitve je očitno, da so mu bili najbolj pri srcu Istrani, saj je bil tako navezan na rodno pokrajino, da ni mogel živeti brez nje. „Njegovo srce in čutenje je ostalo v njegovih Pobegih in pri tamkajšnjih ljudeh. Pogrešal je svojo zemljo in njene ljudi, zato je rad prijateljeval z ljudmi, ki so ga spominjali na njegovo Istro,“ piše Dušan Jakomin v Zapisu o pesniku. Opel je vrsto Istranov, ki se ubijajo na negostoljubni zemlji, med zidarji in kopači, z ribiči na razburkanih morjih, toda „Ko bolna je mati, / težko je veslati / na morje odprto.“ Mati je lahko rodna Istra, ki mu je bila vse življe- nje tako draga. Kubejskega zidarja je ponoči bolelo v križu, da je tiho ječal, vendar pa je vstal in odšel na delo. Kmet se je poleti zaklel, da ne bo več garal. „A vino je trta rodila, / vino, ki utaplja bridkost; / in spet ga je zemlja zvabila, / kri mu sesala in mladost.“ In še o številnih istrskih zapornikih v tujih mestih in o istrskih dekletih, ki so pozabila na domačo govorico in se poročila s tujci. Vsak večer je hodil na grič čakat očeta, da se bo vrnil z ladjo iz koprskega zapora, ljudje pa so mu dopovedovali, da ga bo moral čakati še leta. Spominja se očeta v ječi na Ponzi, dobili so njegovo pismo, nobene žalosti niso našli v njem, čeprav vedo, „da včasih solze z lica brišeš“.

397 Tem pesmim je dal naslov Družinske pesmi in v njih nastopajo ded in babica, mati in oče. Pesmi so žalostne in tragične, oblikovno preproste in enostavne, malo izbrana govorica brez pesniških tropov in figur, torej naraven govor, živ in ljudski. Iz vseh teh pesmi žari goreča pesnikova ljubezen do Istre in njenih ljudi. Ljubezenske pesmi so samo štiri, tihe in nežne, bolj prošnje in hrepenenje kakor žareče izpovedi. Pesnik jo čaka pod sanjajočimi topoli in vsak najtišji korak ga vznemiri. Ljubi te zelene griče, nobena samota ni lepša, kot je ta. Sleherni večer ga vabi k sebi njen plahi korak in nežni šepet. Tudi nocoj so našle vse ptice na bregu Rižane pokoj, „Le zate, srce, / pokoja nikjer!“ Kliče burjo in dekle, ki naj ga tiho omami, da ne bo slišal polnočnih vetrov, „ki boleče ječijo / nad tiho gomilo, / kjer drugi mi spijo“. Njegov zlati Kras mu prinaša ljubezen in mir. Ko zapoje zvečer „pesem dobrote“, hitijo v njegove samote vse misli in ga mirijo. V urah boleče tišine, ko na murvi ne gane se veja, njegovo koprneče srce še vedno žeja po nečem. „Zdaj poslušaš šumenje to mlado, / šumenje teh polj, / ki jih ljubiš vse bolj, / pa kaj bi še rado?“ Maj med grobovi. Sonce ne obseva nabrežja nocoj, „kjer vrba sameva / in žaluje z menoj. / Maj, cvetoči maj. / A tudi v maju / v tem kraju / je v meni vse tuje, / ker duša žaluje.“ Zunanja oblika pesmi je prosta, svobodna, ima samo dva soneta, oba o Istri, oba tragična in pretresljiva. V Moji Istri toži, da so nasilneži pustili, da njegova Istra v svoji žalosti propada, samo tihi valovi ji ponoči šepetajo: „Ne joči, ne joči.“ Istrske pesmi Ferruccia Jakomina so sveže in aktualne, čeprav je od njihovega nastanka preteklo mnogo let in so se menjale politične in literarne razmere. Zahvaliti se moramo Dušanu Jakominu in Ivanki Hergoldovi za predstavitev in uredniku Mariju Maverju za fotografije.

(Mladika 1998, str. 143)

398 IVAN RUDOLF

Pri Goriški Mohorjevi družbi je izšla knjiga Ivana Rudolfa Spev v nanoško jutro, ki prinaša njegove lovske črtice, ki so izhajale kot Lovčevi zapiski v tržaški Demokraciji, na Radiu Trst A in v drugih revijah. Toda šele knjiga je dokazala, da je bil Rudolf tudi pisateljsko nadarjen, le razmere mu niso dovolile, da bi se bil v celoti razvil in uveljavil. Ivan Rudolf je bil narodni delavec, profesor, časnikar in politik, včasih pa še pisatelj, če mu je dopuščal čas. Rodil se je leta 1898 v Vrabčah pri Sežani, kjer je bil njegov oče nadučitelj, umrl je 1962 v Trstu. Študiral je na realki v Idriji, toda zaradi protiavstrijskega govorjenja so ga s 17 leti zaprli na ljubljanskem gradu, nato v koncentracijskem ta- borišču v Mittergrabernu na Spodnjem Avstrijskem. Po izpustitvi so ga 1916 mobilizirali in poslali na rusko bojišče, najprej v Galicijo, potem v Ukrajino. Nato se je z Maistrovimi borci boril na Koroškem (1918-19). Po maturi v Idriji se je vpisal na dunajsko Visoko trgovsko šolo, diplomiral pa je leta 1924 v Frankfurtu ob Maini. Službo je dobil v Gorici v podružnici Ljubljanske kreditne banke, in ko jo je prevzela Banca del lavoro, je ostal pri njej. Ves čas je narodno delal in bil zadnje leto gledališča predsednik Dramatičnega društva. V začetku 1929 je moral oditi v Jugoslavijo. Službo je dobil na dvorazre- dni trgovski šoli v Ljubljani. Zunaj šole se je uveljavil kot časnikar in bil v uredništvu dnevnika Jugoslovan in tednika Pohod, delal pa je še pri drugih časopisih. Organiziral je primorske emigrante in bil predsednik društva Bra- nibor. Navezal je stike s protifašističnimi in protinacističnimi organizacijami po svetu, vzdrževal zvezo z britansko in francosko obveščevalno službo in dobival od njih razstrelivo in orožje. Nemčija je zahtevala od jugoslovanske vlade, da ga zapre. Rudolf je zato v marcu 1941 pobegnil v Palestino in Egipt in se posvetil reševanju primorskih in istrskih vojakov iz angleških taborišč. Že junija 1941 je ustanovil v Agami pri Aleksandriji gardni ali jugoslovanski bataljon, ki je bil v sklopu britanske VIII. armade. Julija 1943 je večina bataljona odšla v Jugoslavijo, Rudolf pa je delal pri angleški tajni službi.

399 V Kairu je izdajal Rudolf od 1941 do novembra 1944 list Bazovica in Šotorsko knjižnico. Po vojni je po Churchillovem posredovanju prišel v Trst. Tu je postal profesor in vrsto let urednik Demokracije. Tedaj je napisal največ črtic iz te knjige. V knjigi Spev v nanoško jutro je 28 črtic, ki so razdeljene v štiri cikle: Črni vrh – Idrija, Šembid – Nanos, Begunje – Cerknica, Od Egipta do Obeliska. Črtice obravnavajo lov, o katerem je Rudolf izjavil: „Lov mora biti užitek, telesno in duševno razvedrilo. To pa postane le, če lovec posveča divjačini vso svojo ljubezen in skrb. Najlepši pa je lov s fotografskim aparatom in brez puške.“ In v tem duhu so napisane vse črtice v knjigi. Še več kot sam lov pa je vreden opis pokrajine: gozdov, ki so obširni, gosto porasli z različnim drevjem, prepredeni s stezicami, vrtačami, jamami, potoki. Ves gozd pa poživljajo ptice in gozdne živali od zajcev in lisic do jelenov in medvedov. Medvedi so bolj gostje kot redni stanovalci, saj se le redko prikažejo v kraških gozdovih. Dosti pa je zajcev in lisic. Tudi je nekaj ptičev, med njimi je najimenitnejši kragulj. Idrijski ravnatelj dr. Stanislav Bevk je rad vodil dijake v gozd in jim razlagal življenje živali in ptic. Med drugim jim je povedal o usodi kragulja in njegove samice. Srečala sta se nekega pomladnega dne in letala visoko pod oblaki in nizko nad hojami ob Idrijski Beli. Gnezdo sta si zgradila v najnedostopnej- šem delu gozda, nikoli nista krožila nad gnezdom, ampak vedno sta odhajala in prihajala vanj skrivaj. Lovski čuvaj ju je stalno zalezoval in postavil železne pasti. Nekega jutra se je ujel kragulj samec, nekaj dni pozneje pa je dobil še kraguljko brez desne noge. Nogo je zapičila v smrekovo lubje, da bi obdržala zajca, ki ga je ujela, zajec pa je tako silovito odskočil, da je ujedi iztrgalo nogo. Nekaj dni pozneje je zaslišal obupne klice mladih kraguljev in jih rešil. V tolmunu Idrijce je živela stara in debela postrv, ki so jo vsi lovili, a ji nihče ni mogel do živega. Nekoč se je namreč rešila trnka, zato se ga je vedno izogibala. Tudi češki dvorni svetnik je ni mogel ujeti. Kot akademik je odšel pisatelj z Abramovim očetom brez puške divjega petelina gledat in poslušat. Po vseh lovskih pravilih sta se približevala petelinu, ga opazovala in poslušala: „Nato je stari petelin odprl kljun in zapel tako čudovito, tako v srce segajoče, da so kokoške prenehale z zobanjem in z odprtimi kljuni občudovale svojega vladarja.“ Nekoč so na Nanosu živeli divji petelini, ko pa so vojaki gradili utrdbe, so jih pregnali. V šembiški mrtvašnici je imel čuk v podstrešju svoje gnezdo, gojil mladiče in jih vadil letati. Ko so mladiči odrasli, so zapustili gnezdo in si ustvarili lastna. Nastopa še več različnih živali, vsaka ima svoje navade, vsako je treba dru- gače loviti, ene so bolj prebrisane od drugih, previdnejše, toda izkušeni lovci jih le uženejo.

400 Vse opisane živali v knjigi so tudi upodobljene in zelo žive risbe je izdelal Jurij Mikuletič, živinozdravnik iz Ajdovščine. Spremno besedo je napisal sin Saša Rudolf. Knjiga je pomembna, ker opisuje tukajšnje živali v naravi, v vsakdanjem življenju, ob njih pa tudi kraško pokrajino, gozdove in grme. Pripovedovanje je živahno, nazorno in prikupno.

(Mladika 1999, str. 27)

401 DAVID BANDELJ

Pri tržaški založbi Mladika je izšla leta 2000 nova pesniška knjiga, ki jo je napisal David Bandelj (takrat še Bandelli) pod naslovom Klic iz nadzemlja. V uvodni besedi se pesnik sprašuje, če ima literatura danes še smisel in more kaj povedati. Izjavili so, da po Auschwitzu ni več mogoče pisati poezije. In še: ko svet preplavljajo vse mogo- če vrste šunda in trivialne literature, sploh nima smisla govoriti o književnosti. Odgovor je, da ima smisel. „Ima smisel, dokler so še taki ljudje, ki vedo, da je poezija po Auschwitzu dobila še višji smisel, in sicer ta, da človeka vzgoji v spoštovanju. Tudi v spoštovanju besede, ki gre v javnost. Ima smisel, ker je njen poglavitni cilj prevrednotenje same sebe. Da bo nad literaturo zavladala Resnica, ki bo osvobajala. Ob koncu časov.“ Že prva pesem Umetnost resnice je polna pesimizma:: „resnica laže pred nami ... / svet je iztrebek / prodanih čustev.“ Pesnik se usede in ozre proč „in lažem naprej“. Brez lučke svetlobe, brez upanja v spremembo, v poboljšanje. Ob meji ugotavlja, da je meja za omejene. „MEJO vidim in / se ji sMEJEm.“ V Ontološki pesmi pravi, da vsi „iščejo / don Kihota / da bi jim / dal smisel obstoja“. V Hvalnici norosti je svet zmešan, „umiram v morju oznanil / ume- tniškosti“. „In še sedaj mi ni uspelo / napisati take ljubezenske / pesmi kot jo pišejo najstnice.“ „Ta je / prava / pesem / brez / naslova / ker / ne / bo / v / njej / ničesar kar lahko pričakuješ // koleno me boli / in / nekateri zamejci so zafru- strirani.“ Ko bo velik, je rekel mali Hitler, bo odrešil svet, mali Stalin je rekel, da bo sprejemal ljudi v svoj dom, da bodo imeli kaj jesti in da bodo živeli v miru, mali Broz je rekel, da bo prvi med enakimi, mali Karadžič, da bo pesnik. „ ... Nekoč sem / bil angel / ki je / hotel postati / človek.“ Njegova duša, „napolnjena z vedro bolestjo / molči“. Beži „pred / varnostjo / zaprtih / svetov“. Ko bo njega odnesla reka uvelega listja, se sprašuje, če bo tudi on za- vržen stvor ponavljajočih se dni. V ciklu Ples sedmih tančic odlaga plesalka tančice in ob zadnji zahteva njegovo glavo na srebrnem pladnju.

402 V zadnjem Psalmu prosi:

„odpusti svojega hlapca iz podzemlja da ne bodo rovi njegovo prebivališče naj upamo v Gospoda da nam bo dobro naj v Tvoji hiši bivamo do večnostnega diha“.

Vseh pesmi je 52 in so razvrščene v pet ciklov, ki imajo naslednje naslove: Pristopi, Podobe, Tebi, Predvečnostne in Večnostne. Zbirka je zelo mnogovrstna, začetniška, iskanje vsebine in oblike, vendar napisana z zamahom in navdušenjem. Mladi avtor obvlada pesniško govorico, z verzi in kiticami se poigrava. Ljubi proste oblike in cikle, pozna sonet, celo repatega, ki ga že davno nihče več ne uporablja. David Bandelj je na najboljši poti, da se razvije v uglednega pesnika, ker ima smisel za vsebino in obliko.

(Mladika 2000, str. 253)

403

REZIJA IN BENEČIJA

REZIJANSKA KNJIŽEVNOST

Rezija je že od nekdaj vzbujala zanimanje jezikoslovcev, narodopiscev in zgodovinarjev, ker je ta ozka dolina, ki jo obdajajo visoki hribi in ločijo od ostalih slovenskih pokrajin, vedno živela zelo svojsko življenje. Prepuščena je bila sama sebi, zato je ohranila največ starih posebnosti v jeziku, narodnih plesih, pesmih in ustnem izročilu. Ustvarila pa si je tudi lastno književnost, ki je sicer skromna in nabožne vsebine, vendar stara in pomembna, če pomislimo, da je vseh Rezijanov le tri do štiri tisoč. Narodopisec Milko Matičetov iz Ljubljane, ki že leta zapisuje in posnema na magnetofonski trak rezijansko ljudsko izročilo, je v zborniku Ricerche slavistiche, ki ga izdaja Inštitut za slovansko filologijo rimske univerze, priobčil obširno razpravo o rezijanski književnosti (Ricerche slavistiche, vol. XII – 1964: Milko Matičetov, Scritti resiani, str. 123-144). Ob njegovi razpravi si oglejmo na kratko rezijansko književnost. Rezijansko književnost so ustvarili duhovniki, ki so se rodili v Reziji in tam delovali. Ker ljudje niso imeli šol v materinščini, da bi se v njih naučili knjižne slovenščine, jim duhovniki niso mogli dati v roke tiskanih katekizmov in drugih verskih pripomočkov, a tudi sami se jih niso mogli posluževati, ker bi jih ljudje ne razumeli. In tako so si za lastno potrebo oskrbeli primerne rokopise, katere so potem prepisovali drugi duhovniki, pa tudi podjetnejši verniki. Prvi je odkril rezijansko književnost poljski grof Jan Potocki. Ta je prišel v Rezijo leta 1791 in tamkajšnji župnik Giovanni (Žvan) Micelli mu je poklonil rokopisni katekizem z naslovom Cratca dottrina christiansca. Grof je katekizem podaril knjižnici grofa Ossolinskega v Lvovu in sam izjavil, da ga je napisal don Giovanni Micelli, ki se je rodil leta 1730 v Njivi sredi Rezije in tu župnikoval do smrti 1814. Dalje je izjavil, da je poleg katekizma dobil še „nekaj drugih odlomkov podobne vrste“, toda vse to se je izgubilo v knjižnici grofa Ossolinskega. Drugi Poljak, ki se je znanstveno zanimal za Rezijo, je bil znani jezikoslovec Jan Baudouin de Courtenay. Ta je leta 1875 izdal v Varšavi in Petrogradu dva rezijanska teksta: katekizem, o katerem ni znano, kdaj je nastal in kdo ga je napisal, vendar se Matičetovemu zdi, da je prepis istega, ki ga je dobil grof Potocki. Drugi rezijanski tekst pa ima naslov Libri od lvzi nebesche; podpi-

405 san je župnik Micelli, „Anno 1797, Resia Gniva“. Baudouin de Courtenay ga je izdal pod naslovom Rezijanski katihizis ... Ta rokopis je dobil po neznani poti v last trgovec s sadjem v Mariboru Franc Copetti Cundia; leta 1873 so ga prepisali in dve leti pozneje ga je izdal Courtenay. Leta 1894 je Libri od luči nebeške ponatisnil G. Loschi iz Vidma. V letih 1890, 1892 in 1893 je bil Courtenay v Reziji in tu je našel več primerkov obeh katekizmov, ki ju je izdal. Primerjal je svoja tiskana teksta z rokopisi, si zapisal dostavke in popravke duhovnika Štefana Valenteja in nekatere odlomke, kakor so jih rabili krajevni duhovniki v tistih letih. Leta 1893 mu je lastnik poklonil oba katekizma, toda že nekoliko pokvarjena. Tako je Courtenay leta 1895 v Petrogradu izdal novo, pregledano izdajo obeh katekizmov, dodal pa je tudi spremembe, ki jih je ugotovil ob svojem obisku Rezije. Iz tistega časa je tretji rezijanski tekst, in sicer prevod svetopisemske prilike o izgubljenem sinu: Parabula uot itoga sinu prodiga. Odkrili so ga v Veroni v mestni knjižnici in ga mislijo kmalu izdati. Po župniku Micelliju je pisal v rezijanščini njegov naslednik don Odorico Buttolo, ki se je rodil leta 1768 v Solbici v Reziji. Leta 1818 je sestavil Zbirko nekaterih besed rezijanskega jezika, ki sta jo opisala skupaj z dvema rezijan- skima Očenašema G. Perusini in M. Matičetov ( G. Perusini e M. Matičetov, Un dizionarietto e due Paternoster resiani inediti, Ricerche slavistiche, IV, 1965, 76-87). Buttolo je prevedel tudi nekaj odlomkov iz evangelijev, kakor poroča Stanko Vraz (Danica Ilirska, 1841, str. 115). Kje so ti prevodi, ni znano, enega, in sicer dogodek o dveh učencih na poti v Emavs, je priobčil jezikoslovec Oroslav Caf v Slovenski Bčeli leta 1852 (Rozeansko in Ogersko-slovensko narečje, Slovenska bčela, III., 1852, str. 318 in 399). Rokopis mu je dal kaplan Valentin Blesigh iz Rezije, najbrž po Buttolovi smrti. Ko je 1845 umrl župnik Buttolo, ki so ga Rezijani „z velikim jokom spremili do groba“, kakor poroča kronist, se je zaključila važna doba kulturne in verske zgodovine Rezijanov. Župniki niso bili več domačini: Buttolov naslednik je bil Frančišek Gallizia, Furlan iz Možaca (Moggio), za njim Giovanni Rucchini, Benečan iz okolice Špetra, nato Rucchini (1871-1910); ti trije so se še naučili rezijanščine, da so ljudi lahko poučevali v njej, niso pa več knjižno delovali. Rezijanščina je počasi v cerkvi izgubljala tla in po prvi svetovni vojni je imela samo še vas Osojani pridigo in verouk v rezijanščini. In prav osojanski kaplan don Jozef Kramaro je poskrbel, da je izšla zadnja in prva rezijanska tiskana knjiga, namenjena neposredno vernikom, leta 1927 pri Katoliški tiskarni v Gorici z naslovom To kristjanske učilo po rozeanskeh ...

406 Poleg katekizmov in prevodov iz svetega pisma pa so rezijanski duhovniki sestavljali tudi svete ali nabožne pesmi. Že v rokopisu Libri od luči nebeške, ki ga je izdal Courtenay, stoji v naslovu, da obsega tudi „Te Suvete Canzone- te“, vendar pa jih poljski znanstvenik ni priobčil. Zapisal je, da je slišal samo začetek pesmi te vrste:

„te din na sodni din, ke höry svît anô wsî judi ...“ Drugega da mu niso mogli povedati, zagotovili pa so mu, da poznajo to pesem nekateri starčki oziroma starke. Verzi so vzeti iz Dies irae in rokopis je našel Matičetov leta 1962 v Liščacu. Vendar pa je Courtenay poznal vsaj rezijanski prevod Stabat Mater, ki je izšel leta 1862 v slabi rezijanščini tudi v Bleiweisovih novicah v Ljubljani (11. junija 1862, str. 187). Drugačnega mnenja pa je mons. Giuseppe Fontana, ki je bil od 1921 enajst let župnik v Reziji. V rokopisni knjigi iz leta 1932 Libro Storico piše: „Župniku Micelliju pripisuje ustno izročilo, da je naučil ljudi mnogo rezijanskih svetih pesmi, prevod psalmov, med katerimi sta Miserere in De profun- dis, in žalostink, kot sta Dies irae in Stabat Mater, in tudi sestavo novih v čast svetnikom ali za ponazoritev krščanskega nauka ... Te pesmi je Micelli prevedel ali izvirno sestavil zato, da bi odvrnil ljudi od lahkomiselnih ljubezenskih pesmi in da bi istočasno zadovoljil njihovo ljubezen do petja.“ Fontana trdi, da so te pesmi znane samo v Njivi, ker je bil pač njihov avtor doma od tod, v drugih vaseh pa da so skoro popolnoma pozabljene. Matiče- tov pa jih je našel v več rezijanskih vaseh, celo v rokopisih. Po poročilih je bilo pesmi mnogo, vendar pa se izvirniki niso ohranili, pesmi same pa so se skoraj skozi dve stoletji ohranjevale med ljudstvom, ker so bile povezane z melodijami. Sprva so jih prepevali v cerkvah ob posebnih praznikih, kot so božič, sv. Trije kralji, velika noč, ali ob posebnih obredih zunaj cerkve, kot so procesije, pogrebi in podobno. Vadili in vodili so jih rezijanski duhovniki, ki so jih prevedli ali sestavili, ko teh ni bilo več, so se širile med ljudstvom s petjem ob zimskih večerih, pri mrličih in raznih skupnih delih. Da bi se pesmi ne pozabile, so si jih nekatere rezijanske žene zapisale. Matičetov je našel leta 1962 dva zvezka rezijanskih umetnih pesmi in prevodov. Prvega je napisala okrog leta 1920 Luigia Di Floriano iz Liščaca, obsega 32 popisanih strani, s črtami in brez njih in z ovitkom že rabljenega šolskega zvezka. V njem je 11 pesmi in zvezek je zelo obrabljen, kar dokazuje, da so ga veliko uporabljali. Drugega je dobil Matičetov istega leta pri Mariji Paletti v Bili; ima 24 oštevilčenih strani, a manjkata 11. in 12. stran. Pesmi je

407 8, šest se jih ujema s pesmimi iz Liščaca, dve pa sta novi (Magnificat in Vera v verzih). Oba zvezka sta napisana v italijanskem črkopisu, ki se ga Rezijani od nekdaj poslužujejo. Matičetov je v Ricerche slavistiche priobčil pesem o Mariji Krniški, ki je najbolj izvirna izmed vseh znanih rezijanskih nabožnih pesmi. Nanaša se na božjepotno cerkvico sv. Ane na Krnici, pod prelazom iz doline Učje v dolino Rezije, kjer planšarijo domačini iz Njive, Liščaca in Bile. Pisec je priobčil pesem iz obeh zvezkov, nato recitacijo Luigie Di Floriano in tekst, kakor sta mu ga zapeli Marija Paletti in Julijana Micelli. Iz vseh štirih tekstov je lepo videti spreminjanje, preoblikovanje in razvoj tekstov. Pesem je napisana po ljudski legendi, ki jo je Matičetov tudi priobčil, vendar ni mogoče dognati, kdo jo je zložil. Poleg že omenjenega Žvana Micellija sta bila iz Njive še dva duhovnika: Andrej Kos in Štefan Micelli.

Milko Matičetov je strokovnjak za rezijansko in beneškoslovensko narodopisje. Mnogo tega blaga je izdal po raznih znanstvenih revijah, slovenskih, italijanskih, nemških itd., v Vidmu pa sta izšli dve knjižici narodnega blaga: Leta 1966 je Matičetov izdal pesem o kralju Matjažu v turški ječi, kakor mu jo je 12. februarja 1964 pela v Bili gospa Julijana Micelli Klitawa skupaj s prijateljico Marijo Paletti. Izdal jo je kot poročno darilo Julijanini hčeri Mariji, ki se je tistega leta poročila z Robertom Longhinom. Knjižici je dal naslov: Nozze Micelli – Longhino. Resia, 27 agosto 1966. Pesem ima v Reziji naslov Linčica Turkinčica in se precej razlikuje od obeh, ki ju je izdal Štrekelj v Slovenskih narodnih pesmih. Matičetov je našel že pet oseb iz Bile, ki so mu narekovale ali pele to pesem, vendar vsaka v nekoliko spremenjeni obliki. To dokazuje, da je narodna pesem v Reziji še vedno živa, da ne pojejo narodnih pesmi samo stari, ampak tudi mladi, ki jih ob določenih prilikah celo improvizirajo. Druga knjižica je separat iz revije Società Filologica Friulana, Udine 1970. Naslov je La leggenda di „Giosafat e Barlaam“ a Resia – tipico esempio di tradizione discendente. Legendo mu je povedala Tyna Wajtawa (Valentina Pielich, vdova Negro) s Solbice v Reziji. Izdaja je opremljena z vsem znan- stvenim aparatom. Legenda je natisnjena v rezijanščini in italijanščini.

(Mladika 1967, str. 17-19; 1972, str. 178)

408 MILKO MATIČETOV: ROŽICE IZ REZIJE

Proti koncu leta 1972 je izšla zajetna knjiga Rožice iz Rezije, ljudske lirične pesmi. Zbral, prevedel, z opombami in uvodom predstavil Milko Matičetov, ilustriral in opremil Miha Maleš. Knjigo so izdali: Založba Lipa v Kopru, Založništvo trža- škega tiska in Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Posvečena je poljskemu jezikoslovcu Janu Baudouinu de Courtenayu, ki je leta 1872 začel raziskovati rezijansko narečje in seznanil svet z njim. V knjigi je 60 rezijanskih lirskih pesmi, na levi strani v izvirniku, na desni v knjižni slovenščini Milka Matičetova. Naslov Rožice iz Rezije je avtor zajel iz pesmi samih, ker je „Ta prenatyta rožica – Oj ta preteta rožica“ priljubljen refren rezijanske lirike. Tu je „rožica“ dekle, izvoljenka, ljubi, izbranec srca, zakonski drug, a tudi vsaka oseba, ki je pevki ali pevcu posebno draga. Avtor je razdelil pesmi v devet zaokroženih ciklov, med katerimi pa ni stroge meje, kakor je tudi v drugih lirskih ljudskih pesmih ni. V prvem delu so pesmi, ki pojejo o petju, plesu, o citiri (goslih) in igranju na gosli. Nekate- re pesmi so zelo kratke, npr. druga: „Oj citira Kafolova, / kako otožno citira, / nemara tudi ona ve: / na plesu ljube moje ni!“ V drugi skupini so pesmi o naravi. Rezija je majhna, zato so v pesmih zastopane vse vasi, bregovi in planine. Nastopajo pastirji, kmetje in divji lovci, vsi tesno povezani z naravo, ki jih skromno preživlja. Sledijo vojaške pesmi, ko je treba zapustiti rodno dolinico in dekle, ki tako ganljivo prosi vladarja, da „bremen mu ne nakladate, / on ni utrjen kakor jaz, / ki sem uže navajena / le delati in garati“. Jedro zbirke so pesmi četrtega in petega cikla: govorijo o odhajanju z doma za delom in o ljubezni. Rezija ne more preživljati svojih ljudi, zato morajo za kruhom po svetu. Dvaindvajseta pesem takole poje: „Jaz pojem in se veselim, / a me ne čuje ljubi moj, / ki se je vzdignil in odšel / tje čez te bovške travnike, / šel krpat kotle sajave, / popravljat ponve vegaste / in te marele strgane. / Kadar bo vse pokrpala, / tedaj mi prišla bo domu / oj ta preteta rožica.“ Ljubezenske pesmi so številne, vendar pa je značilno, da je skoraj v vseh otožnost, več je žalosti kakor veselja. V ostalih ciklih prevladujejo različna razpoloženja, spet največ žalostna, krivi pa so revščina, nerazumevanje, razo- čaranje v življenju in ljubezni. Jezik teh pesmi je seveda rezijanščina, vendar je za nedomačina večkrat težko razumljiva, ker pevec besede preveč krči, zlasti zaimke. Verz je preprost,

409 skoraj dosledno četverostopni jamb, ki je nekak rezijanski narodni verz ter ga uporabljajo tudi v pripovednih pesmih. Poznajo rimo in različne pesniške figure, na splošno pa so pesmi zelo kratke. Matičetov je napisal knjigi štiri strani dolg rezijanski uvod, 18 strani raz- lage o rezijanski pesmi, kratka pojasnila o branju rezijanščine, na koncu pa opombe in povzetek v italijanščini. Rožice iz Rezije so pomemben prispevek k slovenskemu ljudskemu pesništvu. (Literarne vaje 1972-1973, str. 126)

RENATO QUAGLIA

Rezija, ki jo je začel 1875 odkrivati svetu poljski vseučiliški profesor Jan Baudouin de Courtenay, od 1962 pa je posnel prof. Milko Matičetov nad 300 rezijanskih tekstov, je edina slovenska pokrajina, kjer nastaja ljudsko slovstvo še vedno. Nastaja med preprostimi ljudmi, največ med starejšimi ženskami, ki

Renato Quaglia z mamo na domačem pragu v Reziji zlagajo pesmi in pravljice in jih potem pravijo ali pojejo svojim ožjim rojakom. Proti koncu leta 1985 pa je prišla Rezija do prve umetne pesniške zbirke, ki jo je izdal Renato Quaglia pri ZTT v Trstu. Renato Quaglia je pesnik, pisatelj, kulturni in gospodarski delavec, doma iz Solbice, kjer se je rodil leta 1941. Njegovega očeta so med vojsko odpeljali v nemško taborišče in je tu umrl novembra 1941. Tako je ostal sam z materjo. Po osnovni šoli v Solbici in Huminu je stopil v malo semenišče v Castelleriu in dovršil tu gimnazijo, licej in prvi letnik bogoslovja pa v Vidmu. Nato je odšel v Verono v semenišče za latinsko Ameriko in bil leta 1965 posvečen v duhovnika. Dve leti je bil kaplan v Villi Santini v Karniji, nato je odšel na univerzo v Louvain v Belgiji in 1969 dovršil psihologijo. Nekaj mesecev je bil kaplan v Pontebbi, nato 6 mesecev v Ekumenskem centru S. Egidio pri Sotto il monte blizu Bergama. Potem je zapustil duhovniško službo in delal v tovarni pri Vidmu, od 1971- 77 v neki zavarovalnici, od 1978-83 je bil deželni vodja Associazione regionale cooperative agricole. Leta 1977 je ustanovil kmetijsko zadrugo „Ta rožyna 410 dolyna“, da bi poživil gospodarsko dejavnost v Reziji. 1983 je zasnoval nov načrt in ustanovil manjše, a tehnološko razvito podjetje MIR, ki mu sam načeluje. S temi pobudami bi rad oživil Rezijo, zaustavil emigracijo ter rešil skupnost počasnega izumiranja. Istočasno pa skuša tudi družbeno in kulturno razviti Rezijo. V ta namen je napisal dvojezično knjigo Resia: il linguaggio della terra e del pane – Re- zija: jezik zemlje, jezik kruha. Načrt družbenogospodarskega in kulturnega razvoja Rezije (ZTT Trst 1981). Ob koncu leta 1985 je torej Renato Quaglia izdal svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Baside. Pesmi so napisane v solbiški rezijanščini, ker Qua- glia ne zna knjižne slovenščine, čeprav dovršeno obvlada italijanščino, fran- coščino in latinščino. Pesmi je v knjižni jezik prestavil Marko Kravos in jih postavil na desne strani knjige. Vseh pesmi je 27 in so razdeljene v dva cikla: Baside me in Naša rožica. „Kako težke ste / moje besede / kot skale / tam pri Laščem / celo vas bi bilo treba / da bi vas privzdignila / in dve vasi / bi vas šele zložili / da pa zapojete / naj Ognjenec pride.“ Besede so torej težke, zamorjen jok in upor, vendar samo z njimi lahko njegovi rojaki živijo in kličejo odrešenika – Ognjenca. Pesnik je obšel veliko sveta, vrnil se je in njegove prelepe oči gledajo samo noč. Pozimi je doma na goričici izbruhal dušo, kričal je na ves glas, a nihče mu ni prišel na pomoč. Odšel je v svet, komaj pa je prišla pomlad, se je že vrnil, ni pa našel več svoje duše. Dopolnil je 41 let in se izprašuje, če bo jeseni še zeleno listje v Moroncanu. Slekli so ga do golega, ponoči sanja o soncu, sam je in zapuščen, življenje je težko: „Jed naša / s strahom / obeljena. / Za nič / živet je greh / še huje pa umret.“ Ob „rožici moji“ bi rad spet mislil, molil in pel stare pesmi. V prvem oddelku so osebno izpovedne pesmi, trpke, včasih pravi kriki ra- njene duše, ki se je znašla v puščavi in se nihče ne zmeni zanjo. Večkrat je odšel v svet, vendar se je vedno vrnil, ker brez svoje „rožice“ Rezije ni mogel živeti. V drugem razdelku poje o Reziji, o kateri je v tujini sanjal in hrepenel, končno jo je našel in zdaj je sam „ta rožica“. Strehe njegove vasice se „kot deklice podijo / navzdol po pobočju“. Hrepeni po starih listnatih stezah, ki so zdaj preraščene s trnjem, ker ga cementne ceste vodijo v nečloveški svet. Ko bo sam in od vseh zapuščen, bo sedel k izviru pod Sartom, ki nikoli ne usahne. Čas požira svoje sinove, imeli so potres in povodenj. Njegova lepa rožica je dala za dva solda vse. Vse je propadlo, zdaj ne poje več, samo molči, da lahko bolj piči. V Reziji je vse mrtvo in tujci gospodarijo po njej. Prosi Ognjenca, naj pride v Rezijo in jih izvleče iz ledenih grobnic. Vsepovsod so jih razgnali in pesnik se sprašuje, kam je odšel „duh naših src“. Končno pa „ob vodici Logovi / je vzklila ena rožica / To je ta naša rožica“. 411 Tukaj je s pesniško močjo podal podobo Rezije, od katere se je trikrat odtrgal, a se trikrat vrnil, toda nič se ni spremenilo, vse je mrtvo, zapuščeno, tujci gospodarijo, za pojem „svoboda“ pa nimajo niti rezijanske besede, ker je niso nikdar poznali. Kot je povedal pesnik Kravosu, se njegove pesmi najprej porodijo v ustno- slušni obliki, torej kot meditativni izbruh, šele potem jih prenese na papir. Ob vsaki priliki govori in pravi svoje pesmi ožjim rojakom. Očitno je, da je podlaga njegovih pesmi ljudsko izročilo, ki je tako bogato in še vedno ustvarjalno, vendar pa je tudi jasno, da gre za osebno ustvarjanje, za osebno izpoved. Ker pa poje v solbiškem narečju, je ohranil ljudski melo- dični vzorec, kitično obliko in besedne podobe. Ni mogoče ločiti, koliko so njegove personifikacije ( rožice, izviri, dušice, sence, volkovi, vetovi in druge) iz ljudskega izražanja ali sodobne ekspresivne prispodobe. Brez dvoma pa je Quaglia ves v ljudskem izraznem bogastvu in tradiciji, globoko prizadet nad narodnim in gospodarskim mrtvilom, ki vladata v Reziji. Svoje rojake bi rad dvignil in jim pomagal k polnemu življenju in smehu. Pesnika Quaglio je prvi predstavil Pavle Merkù v ljubljanski Sodobnosti 1980. Kravosov uvod Živa rožica iz Rezije je izčrpen in dovolj poveden za knjigo, ki je lepo opremljena.

(Mladika 1986, str. 16)

BENEŠKA SLOVENIJA

Beneška Slovenija je dala vrsto slavnih mož, le da jih premalo poznamo. Ker je bila ves čas odrezana od ostalih slovenskih dežel in podrejena beneški republiki in od 1866 italijanski kraljevini, je bila tudi usoda beneškosloven- skih izobražencev povezana z italijansko kulturo. Doma so mogli pisati v materinem jeziku samo duhovniki, kot Peter in Jožef Podreka, Ivan Obalo, Ivan Trinko in še nekateri. Drugi izobraženci so morali pisati v italijanščini in teh je bilo veliko: Jakob Stelin iz Gornjega Tarbilja, Anton Podreka iz Špetra Slovenov, Ivan Vogrig iz Hlaste, dr. Carlo Podrecca iz Čedada, Ivan Klodič iz Klodiča, Evgen Blankin iz Bijače pri Špetru, Bruno Guyon iz Brnasa, France- sco Musoni iz Saržente in drugi. V knjižni slovenščini pa je znal pisati Anton Klodič vitez Sabladoski iz Klodiča.

412 IVAN TRINKO ZAMEJSKI

Ivan Trinko (1863-1954) je izreden primer Beneške- ga Slovenca, ki se je sam naučil toliko knjižne sloven- ščine, da je postal ugleden pesnik in pisatelj, do danes največji in najpomembnejši v Beneški Sloveniji. Vsa njegova šolska izobrazba je bila italijanska in je bila v obmejnem pasu še posebno skrbna. Začela se je z osmi- mi leti v italijanski osnovni šoli v Jeleni pod Trčmunom, se nadaljevala eno leto v Čedadu in zaključila v Vidmu, kjer je dovršil gimnazijo, licej in bogoslovje. Ker je bil vsestransko nadarjen, je postal po novi maši (1886) in vojaščini prefekt v semenišču, poučeval na nižji gimnaziji matematiko in prirodoslovje ter se pripravljal za redno profesuro. Leta 1895 je dobil stolico filozofije na liceju, poučeval pa je tudi slovenščino slovenske bogoslovce videmskega semenišča. Tako je živel v Vidmu do upokojitve.

Trinko je sam povedal, da je šele v šesti gimnaziji videl prvo slovensko knjigo. To ga je tako navdušilo, da se je začel učiti knjižne slovenščine, in sicer sam, brez učitelja, brez slovnice in slovarja, skrivaj in večinoma ponoči. Že v prvem letniku bogoslovja jo je toliko obvladal, da je lahko v Ljudskem glasu (1883) priobčil spis Beneški Slovenci, dve leti pozneje pa je s pesmijo prodrl v osrednjo slovensko leposlovno revijo Ljubljanski zvon. Leta 1897 je zbral pesmi v knjigi Poezije in so izšle pri Gabrščku v Gorici.

Po izidu Poezij se je Trinko umaknil s Parnasa, pesmi je pisal le še zase. Bolj se je posvetil filozofiji, matematiki, prirodopisu, znanosti, likovni umetnosti, glasbi, arhitekturi, predvsem pa posredovanju italijanske kulture Slo- vencem in slovenske Italijanom. Leta 1929 je pripravil za Goriško Mohorjevo družbo devet črtic, v katerih je opisal svojo mladost, beneške otroke, tedanje življenje, mišljenje in običaje svojih rojakov.. O tej zbirki poroča dr. Anton Kacin naslednje: „Prav takrat je Trinko poslal Goriški Mohorjevi družbi zbirko črtic Naši paglavci. Roko- pis sem prebral in predlagal odboru, naj ga sprejme med redne knjige. Pre- dlog je bil sprejet. Potem je bilo treba urediti z avtorjem nekaj podrobnosti. Sporočil sem mu, da pridem k njemu ... Uredniške zadeve sva hitro rešila.“ (Anton Kacin, Nekaj spominov na Ivana Trinka, Mladika 1973, 22-23). Po

413 lastni izjavi je dr. Kacin popravil samo malo besedni red, predvsem vrstni red naslonk, in kak lokalizem, ki ni bil dovolj splošno znan. Knjiga je izšla pod naslovom Naši paglavci. Črtice in slike iz beneško-slovenskega pogorja. Goriška Mohorjeva družba, v Gorici 1929. Ob stoletnici rojstva in ob desetletnici smrti je prof. Andrej Budal zbral Trinkovo pesniško in pripovedno delo in ga opremil z izčrpnim uvodom, v katerem je razložil avtorjevo življenje in ocenil njegovo umetniško delo. V Spisih sta ponatisnjeni predvsem obe Trinkovi samostojni knjigi, in sicer Poezije in Naši Paglavci. Knjiga je vredna branja, ker je bil Trinko res pesnik in pisatelj. Ni bil novotar, ne v snovi in ne v obliki, a pisal je tako, kakor mu je narekovalo srce, predvsem o svoji nesrečni domovinici, o svojih življenjskih težavah in o veselju, ki ga je užil. Prav tako je zasidrana v domačem okolju mladinska knjiga Naši paglavci. Knjigo je izdalo in založilo Založništvo tržaškega tiska (1964) in jo opre- milo z lepimi slikami. (Trinkov koledar za leto 1980, str. 77) (Izvestje za š. l.1979, str. 5-16) (Trinkov koledar za leto 1978, str. 52) (Literarne vaje 1964-65, str. 58)

ANGELO CRACINA

Mons. Angelo Cracina, rojen 1909 v Campeglio (Čampej) pri Fojdi, župnik in dekan v kraju Buia (San Lorenzo), je bil dolgo let župnik pri Svetem Lenartu Slovenov. Tedaj je sestavil, uredil in sam založil celo vrsto knjižic, v katerih je opisal kakega beneškega duhovnika, različne cerkve in kraje, običaje, narodopisje in zgodovino, dodal pa je tudi vedno kako priložnostno pesem. Največ pesmi mu je zložil Valentin Birtič (Birtig), župnik v Dreki, ki se podpisuje Zdravko in sodeluje s pesmimi tudi v časopisih in revijah. Cracinove knjižice so navadno napisane v italijanščini, le posamezni sestavki so slovenski, vendar so zaradi vsebine pomembne za slovensko kulturo in literaturo. (...) Najvažnejša je Devetica božična v podutanski fari (1966). Če so bile prej- šnje knjižice dvojezične, je ta popolnoma slovenska. Zgled, namen in lepo-

414 to Cracinovega jezika vidimo v uvodu: „Dragi moji farani! Najparvo povjem vam, de pišem po vašim zak’ pišem za vas. Prosim, nič naj mi ne zamjerejo tisti, ki so bli željel’ mjet adne bukve pisane po gosposko. Potlè vam porečem de me je nudila pisat jubezan do vaših ljepih pobožnih navad ... Kaj dragih on svetih starin jih je nardilo že konac tle par nas, ali skuoze prešernost ali skuoze nemarnost! Če se zgubi še kar je ostalo od tistega svetega zaklada ki smo ga po- uerbali od naših tih rancih, smo sami krivi ... Vaš famoštar duhovnik Angelo Cracina. Podutana (Sv. Ljenart), na sklepu devetice božične, 2. febrarja 1966.“ Najprej je opis in razlaga božične devetice (devetdnevnice), sledijo zapisi vseh molitev, ki jih je treba pri tem obredu izgovarjati, in končno seznam pesmi, ki jih ljudstvo poje pri tej devetici. To so pristne ljudske pesmi v bene- škem narečju, stare in zanimive za slovensko etnologijo. Knjigo je ocenil prof. Pavle Merkù (Zaliv, 1967, št. 5, str. 24-25: Knjiga v lepi slovenščini) in je edini, ki je doslej pisal o Cracinovem pisateljskem in izdajateljskem delu.

(Mladika 1972, str. 178) *Mons. Angelo Cracina je odkril Starogorski rokopis in ga leta 1973 objavil pod naslovom Starogorski spomenik. *Angelo Cracina je umrl leta 1992.

ANTON BIRTIČ – MEČANAC

Anton Birtič se je rodil 1924 v gorski vasici Mečani v Nadiški dolini. Osnovno šolo je obiskoval v Petjagu in Tarčetu, glasbo pa je študiral v Če- dadu in Ljubljani, kjer je na gimnaziji maturiral. Ostal je v Ljubljani, 1952 ustanovil svoj glasbeni ansambel Beneški fantje. Leta 1966 je izšla v Čedadu njegova knjiga Oj, božime. Slovenske bene- ške narodne, Birtičeve in druge pesmi. Zbral in uredil Anton Birtič – Me- čanac. Izdalo Prosvetno društvo Ivan Trinko. Narodnih pesmi je 68, nekatere so izrazito beneške, druge so znane v ina- čicah tudi po ostalih slovenskih krajih. Lahko bi rekli, da so pesmi fantovske, ker vse prepeva Birtičev ansambel. V drugem delu knjige so umetne pesmi znanih beneških pesnikov. Na čelu jim je narodni buditelj Peter Podreka (1822-1889, župnik v Roncu) s štirimi narodno spodbudnimi in oblikovno preprostimi pesmimi. Vse govorijo o težki usodi rojakov in proslavljajo lepoto Beneške Slovenije: „Zares

415 si častita / Nadižka dolina! / Ja, vredna spomina / si slavnega ti. // Si lepa in velika / in tud si modrica, / zato si kraljica / slovenskih dolin.“ Sledi pet pesmi najbolj znanega beneškega pesnika Ivana Trinka Zamej- skega. Tudi njegove pesmi opevajo ožjo domovino, o sebi pa pravijo: „Da zvezde so svetlejše nam žarele, / krepkeje, veseleje pač bi pele. / To pomni, brate, krivo nas ne sodi! / Prav motri, umi nas in zdrav nam bodi!“ Največ umetnih pesmi je Birtičevih (42) in avtor jih je razdelil med uglasbene (24) in neuglasbene (18), ker jih je napisal za svoj zbor. Če bi hoteli presojati njegove pesmi z merilom sodobne slovenske lirike, bi ne prišli daleč, a bi tudi ne bilo pravilno, ker Birtič ni pesnik v navadnem pomenu besede, ampak popevkar. Ne zanima ga pesniška dovršenost in globoka izpovednost, gre mu le za možnost petja, za tekoč in peven verz ter za primerno vsebino. Na prvi pogled lahko odkrijemo, da se je učil pri domači ljudski pesmi, a tudi drugi rodoljubni pesniki se oglašajo iz njegovih verzov. Osnovni noti sta jim ljubezen do dekleta in domače dežele. V Dolincah beneških poje: „Preljepa dolinca Sauonjska moja, Rečanjska je urjedna na kupe zlata, / nam Terska ostala je zvesta sestra / narljeuš je Nadiška, kjer mi smo doma.“ Deset pesmi ima Izidor Predan, znani beneški kulturni delavec. Vse so izrazito rodoljubne in tožijo zlasti nad izseljevanjem. „V srcu čutimo boleči- ne, / okrog sebe tuji glas, / ne poznam svoje doline, / mi je tuja rodna vas.“ (Črna megla) Na koncu je še osem pesmi manj znanih avtorjev. Spremno besedo v knjigo je napisal France Bevk, ki pravi: „Preproste so te pesmi, nastale iz ljubezni do materinega jezika, domače, lahko dostopne razumevanju in srcu.“

(Mladika 1972, str. 177) *Anton Birtič je umrl leta 2009.

DVE BENEŠKI KNJIGI

Pri Založništvu tržaškega tiska sta izšli dve knjigi iz Beneške Slovenije in to je dogodek, ki ga je vredno omeniti. Prva teh knjig je Naš Božic. Beneška pastoralka. Napisala skupina članov Kulturnega društva Rečan z Les. Trst 1972, strani 52.

416 V uvodu stoji, da je nastala ta ljudska igra v manjši vasi Beneške Slovenije, napisala in uprizorila jo je proti koncu leta 1970 skupina članov kulturnega društva Rečan z Les. In dalje: „Med pisci pastoralke ni niti enega, ki bi kdajkoli hodil v slovensko šolo, tudi zato je jezik igre čisto, po svojem izrazu nekoliko privzdignjeno narečje Nadiških dolin. V njej prevladuje tragični motiv izseljeništva, ki se pred očmi gledalca razpleta naravno in s pretresljivo verjetnostjo. Prav prepričevalna moč Našega Božicja pa nam govori o tem, da imamo pred seboj polnokrven umetniški organizem. Ta je še toliko bolj dragocen, ker je v povojnem času prvi, ki v samostojni knjižni obliki prihaja iz Benečije v širši slovenski kulturni prostor.“ Pastoralka je vsebinsko dvodelna: v začetku in na koncu je pet prizorov iz svetega pisma, v sredi pa je enajst „beneških“ prizorov. V začetku je angelovo oznanjenje Mariji, da bo postala Mati božja. V ta okvir je vdelan tragični motiv težkega beneškega življenja doma in v tujini, v emigraciji. Stari živo- tarijo doma, mladina mora po svetu, kjer gara, da se bo nekoč vrnila domov in tu počakala na smrt. Marija se ni mogla poročiti z Bepicem, ker je bil siromak. Odšla je v Milan, Bepic v Švico. Čez leta sta se za božič srečala v domači vasi, in čeprav je Marija pričakovala otroka s fantom, ki jo je zapustil, jo je Bepic vzel in odpeljal v Švico. Dokler je mogla, je delala, a prav na sveti večer sta morala iz vasi v mesto na policijo, da se prijavita. Tu ne najdeta niti stanovanja, Zato „za nas nie Božicja“. Ker pa je Kristus za vse trpel, „zatuo ist (Marija) se troštan, de počas’ usi judjé bojo živel’ kupe ku bratri med sabo!“ Zgodba je očitno naslonjena na svetopisemsko poročilo o Mariji in Jožefu, vendar je v delu toliko beneške tragike deklet in fantov in vseh izseljencev, da je vse skupaj pretresljivo in prepričljivo. Pastoralka je razdeljena na enajst „beneških“ prizorov in pet svetopisemskih. Dejanje je razgibano, živahno, strnjeno na bistveno. Pastoralko je jezikovno uredil prof. Pavle Merkù, dodal ji je Besedo o jeziku „Našega Božicja“ in obširen slovarček beneških besed. Knjiga je pomembna, ker je prvo umetniško delo, ki je po zadnji vojni nastalo v Beneški Sloveniji.

Drugo delo je knjižica Pavle Merkù: Tersko narečje. Prof. Pavle Merkù je v knjižici označil tersko narečje, ki zajema „zaporedje vzporednih dolin: Terska, Karnajska, Černjejska, Malinska in dolinice na obronkih Joanca“. Opira se na gradivo, ki so ga zbrali dr. Fran Ramovš, Baudouin de Courtenay, Ermacora Vidoni in Nicolò Persi, precej gradiva pa

417 je prispeval avtor sam. V prvem delu opisuje narečje, izpadanje nemških tujk, vnašanje italijanskih in izumiranje arhaizmov. V drugem delu prinaša Merkù izraze za botanična imena, živalska imena, hišo, orodje, vsakdanje življenje, kmečka opravila itd. Pravi: „Teh nekaj primerov daje slutiti, kolikšno je bogastvo terskega besedišča.“ Tretje poglavje je posvečeno glasovom in morfološkim značilnostim terskega narečja. Marsikaj je še nejasnega in bo terjalo še veliko dela primerjal- nih jezikoslovcev, narodopiscev in raziskovalcev oglejske liturgije. Kdor se hoče na hitro seznaniti z bistvenimi potezami terskega narečja, mu bo knji- žica zelo koristila.

(Literarne vaje 1971-72, str. 154-155)

ROMAN FIRMANI: ZADNJA DOLINA

Med rednimi knjigami, ki jih je Založništvo tržaškega tiska priložilo Ja- dranskemu koledarju 1982, je tudi roman Romana Firmanija Zadnja dolina. Knjigo je natisnila tiskarna Nuova Del Bianco v Vidmu 1981 (220 str.), ilustriral jo je Moreno Tomasetig. Roman Firmani je Slovenec in se je rodil v zaselku Klavore pri Roncu v Nadiški dolini v Benečiji 1930. leta. Ko je imel leto dni, ga je mati odnesla v Liège v Belgiji, kjer je bil njegov oče rudar. Ko so Nemci zasedli Belgijo, so leta 1941 očeta zaprli v taborišče, mati in Roman pa sta se vrnila k sorodnikom v Benečijo. Po vojni sta se spet pridružila očetu, ki je nadaljeval z delom v rudniku do l. 1952, ko je moral zaradi silikoze v pokoj; umrl je deset let pozneje. Roman je dovršil francosko osnovno šolo in med vojno italijansko nižjo srednjo šolo v Špetru. Ko je imel 16 let, je začel delati v steklarni v Liègeu, l. 1960 je ustanovil samostojno gradbeno podjetje, ki pa ga je moral zaradi krize pred leti opustiti. Tedaj je začel pisati, in sicer v italijanščini, beneško narečje pozna iz domače hiše v Belgiji, kjer so govorili beneško in italijansko, ne pozna pa knjižne slovenščine. Njegovo delo je prevedla v slo- venščino Magda Jevnikar. Firmani je slovenski pisatelj po rodu in čustvovanju, tudi po izbiri snovi – spada torej v dolgo vrsto Benečanov, ki so se morali zaradi sile razmer izražati v italijanščini, če so se hoteli uveljaviti. 418 V Zadnji dolini je opisal življenje svojega očeta Celsa, ki je bil najdenček in je do dvanajstega leta živel v sirotišču v Vidmu. Leta 1906 ga je posinovil oče Šturem iz Gornjega Ronca, ker je potreboval delavca.. Tako je prišel italijanski deček v slovensko hribovsko vas, se vrasel v družino, ki so jo sestavljali delavni in robati oče, bolehna mati, ki je cele dneve sedela v sobi in šivala za druge, 16-letna hči Felicita, ki je po nesreči zgubila eno oko, in 4-letni Nacek. Celso se mimogrede nauči slovenščine in privadi kmečkega dela, ki je sprva zanj naporno in sega od ranega jutra do pozne noči. Prekinjajo ga le nedelje, ko gre vsa družina k maši, potem se sme malo igrat z vrstniki, ki ga takoj sprejmejo za svojega. Ob trdem delu raste in se razvija, že zgodaj se zaljubi v lepo Gizelo, toda ljubezni ves čas nasprotuje Gizelin oče, ki bi rad za zeta fanta z zemljo ali premoženjem. Leta 1912 umrje mati, oče Šturem pa začne piti. Da bi se Celso osamosvojil in dobil Gizelo, odide k financarjem, najprej v Genovo, potem v La Spezio, med prvo svetovno vojno pa ga pošljejo v Koba- rid, ker zna slovenščino. Tu je zelo dober z domačini. Pri obrambi Gorice je težko ranjen in zaradi tega odpuščen iz službe, izgubi pa tudi Gizelo. Zaposli se v kamnolomu v Tarčetu, se poroči z Ruončanovo Danijelo, dobi sina (pisatelja), zgubi delo, zato odide v Belgijo. To je okvir romana oziroma očetovega življenjepisa. V ta okvir pa je pisatelj vdelal življenje Benečanov v začetku stoletja, težko delo po bregovitih njivah in senožetih, kjer je bilo treba skoraj vse pridelke znositi v košu na rami, kjer je bilo več žalosti kakor veselja. Omejil se je predvsem na Šturmovo družino, kakor mu jo je orisal oče v mladih letih. Pred bralcem vstaja oče Šturem, ki zna garati od jutra do večera, ki je redkih besed, še kadar odpre usta, navadno godrnja in robanti. Rad pogleda v kozarec, po ženini smrti pa se tako vda pijači, da ga mora Celso nositi in vlačiti iz gostilne domov. Kmetija gre tako navzdol, da jo morajo dati v zakup revnim sosedom. Zaradi pijače tudi umre. Mati je tako bolehna in odmaknjena v svojo sobo, da njenega vpliva v družini skoraj ni čutiti. Vendar pa jo vsi spoštujejo in imajo radi. Hišo pravzaprav vodi Felicita, ki opravlja vsa dela, ki je zrela preko svojih let. Zaradi pohabljenosti na očesu se je vdala v trpko usodo, da bo ostala vse življenje sama. Na Celsa se je tako navezala, da „osem dolgih let je bilo to dekle zanj zaupni prijatelj, sestra in mati obenem“. Felicito je pisatelj najlepše obdelal, zajeta je prav iz življenja, krhka in močna, dobra, da bi odstopila Celsu polovico svoje zemlje, če bi ostal pri hiši, globoka in občutljiva, delavna preko svojih moči, navezana na dom in njegov ugled. Malo nad polovico knjige je pisatelj odmeril Celsovemu življenju v Ron- cu, v zadnjem delu pa ga spremlja na njegovi poti v financarski uniformi, dokler je ni prisiljen sleči. Tudi tedaj se obnaša kot vzoren fant: zvest v službi,

419 dober tovariš, v boju neustrašen, v bolnišnici potrpežljiv bolnik. Premagati mora veliko težav in nevarnosti, vendar nikoli ne obupa ali stopi z ravne poti, ki so mu jo vcepili v Roncu. Precej je idealiziran, zrel in razsoden še kot otrok, skrben gospodar, ko nadomešča pijanega Šturma, kot financar človečanski in dober s svojimi ljudmi. Zadnja dolina je dobro pripovedno delo, avtor najbrž ni imel namena ustvariti velike umetnine, ampak orisati svojega očeta v času in kraju. In v tem je uspel, v delo pa je vlil tudi veliko ljubezni do benečanske zemlje in ljudi. Ko odhaja Celso v Belgijo, se takole poslavlja od doma: „Četudi ne manjka močnih rok, naša zemlja ne daje toliko, da bi lahko od nje živeli. Država ne napravi ničesar za naše ljudi. Pomagati si moramo sami. V naših dolinah se čutimo zapuščene, odrinjene od ostale Italije. Mogoče zato, ker govorimo drug jezik? Občutek imamo, da smo na svoji zemlji tujci ... In vendar so se naši fantje borili, prelivali kri za to deželo ... In glej, danes moram kot toliko drugih po srečo v tujino, daleč od vsega, kar mi je drago. Odhajam v neznano z obnošeno obleko in čevlji, z nekaj lirami v žepu in s sklonjeno glavo! ... Draga moja dolina, te bom sploh še kdaj videl?“

(Mladika 1982, str. 159-160)

RINALDO LUSCAK

Da se v Benečiji kulturno življenje prebuja, je poleg drugega dokaz tudi to, da je izšla junija 1982 v Liesi pesniška zbirka Rinalda Luscaka Narava an ljudje moja ljubezan. Založilo jo je KD Rečan iz hvaležnosti, ker ga je Luscak pomagal ustanoviti, natisnila pa jo je tiskarna R. Liberale v Čedadu. Časovno gre za prvo samostojno pesniško zbirko, ki je izšla v Benečiji. Luscak se je rodil 1910 v Hostnem in napravil nekaj italijanskih šol, potem je bil kmet, kotlar, predvsem pa godec, da ga poznajo vse Nadiške doline. Na stara leta je začel zlagati pesmi z napevi, da jih je pel in igral na harmoniko. V spremni besedi pravi KD Rečan, da „nam je dau kuražo za se borit za naše pravice, za ohranit naš jizik in naš dom ... nam je dau tele male, pa zdrave in sarčne piesmi, ki nam morejo pomagat za vse naše dielo za napri“. V zbirki je 15 pesmi na 28 straneh. V njih poje na preprost način o domu, o lepoti domače deželice, o letnih časih, o ljubezni, o optimizmu, misli na smrt, o Mariji, dve sta posvečeni KD Rečan.

420 Za rojstni dom živi, govori njegov jezik, kakor so ga navadili starši. Tudi v svetu ne bo pozabil doma, ker se mu zdi, „da lepšega na svetu ni“. Nikdar ne smemo obupati; čeprav je prišla jesen „s praznim rokam“, moramo vedeti, da bo kmalu prišla spet pomlad, „ko vse oživi“. Prijateljem dru- štva Rečan priporoča, naj živijo v skupnem življenju mirno, ker „pošteno veselje / duha oživi“. Ob naši reki sta sedela, voda je šumela, ptički so peli, z drevja se je smejal dišeči cvet, bila sta srečna, da sta zapela pesem. V poletni vročini je tako lepo pri hladnem studencu, da „še v Adamovem raju / lepše ni blo“. Kakor roža je cvetela in kakor ptička prepevala, zdaj se bliža zima in zanjo ne bo več pomladi:

„Je že jesen roko podala mrzli zimi ne zvesto, tudi jaz bom kmal’ zaspala, naj ti ne solzi oko.“

Mater dobrega sveta prosi za varstvo. Pustimo sovraštvo, ker bo za vse lepša bodočnost. Ne more pozabiti pridne in lepe deklice v stisnjeni dolinici. Kadar je toplo, počiva v hladni senci, toda „gorko poletje / že gre od nas“. Ker ni imel rož v življenju, jih ne mara tudi na grobu:

„Nočem ne petja ne solznih oči, zdaj moje truplo počitka želi.“

Smrt je že nabrusila koso:

„Tebi pomlad nikdar več ne bo, sem že zate nabrusila koso; precej te spravim tja u večni mir, na tile zemlji ni ga nikjer.“

Pastirji ga vabijo na planine, kjer se srečno živi. Še en pozdrav društvu Rečan, ki je prižgalo luč in bo gojilo slovenski jezik in pesmi. Na koncu se sprašuje, kje naj dobi tolažbo za duha in veselje za srce. Pesmi so torej preproste, naravne, zajete iz vsakdanjega življenja, čutiti je, da se je avtor navdihoval pri ljudski pesmi. Vse pa dokazuje, da ima Luscak občutljivo srce za svoje rojake, ki bi jim rad z vsemi močmi pomagal do sreče,

421 sloge in do narodnih pravic. Občutljivo oko ima za naravne lepote, ki jih zna tudi prenesti v pesem. Vse pesmi so namenjene petju – štirim je dodal tudi note – zato bi lahko občutili njihovo popolno vrednost šele tedaj, če bi jih tudi poslušali. Pesmi seveda ne moremo meriti s sodobnimi pesniškimi merili, ampak jih moramo presojati iz razmer, v katerih so nastale, in avtorjevega namena: pomagati rojakom „za ohranit naš jezik in naš dom“. Če vse to upoštevamo, je knjiga pomembno dejanje v današnjem beneškem kulturnem življenju.

(Mladika 1984, str. 98)

VALENTIN BIRTIG – ZDRAVKO

„Dani se in še danilo se bo / slovensko beneško nebo,“ poje Valentin Birtig – Zdravko v pesmi Nediži, ki je uvrščena v njegovo pesniško zbirko Spomin na dom. Res se dani beneško nebo, saj je izšla Birtigo- va zbirka decembra 1983 v založbi Società Cooperativa Editrice DOM, Podbonesec, Udine, natisnjena pa je Valentin Birtig s prof. Jevnikarjem bila v Premarjagu (Premariacco). To- rej pesnik, založba in tiskarna – vse v Benečiji, povrhu pa je to druga pesniška zbirka, ki je izšla v Benečiji. Namenjena je Benečanom, ki nimajo nobene slovenske šole. To je znamenje kulturnega razvoja v zadnjih letih, dokazuje pa tudi pesnikov pogum in zaupanje v svoje rojake. Valentin Birtig se je rodil 1909 v Roncu nad Podbonescem, postal 1933 duhovnik, bil kaplan v Reziji in Mrsinu, nato 31 let župnik v Dreki, potem kanonik v Čedadu. Pesniti je začel v Dreki, kamor je prišel leta 1947, in sicer je pisal prigodnice novomašnikom in jih sam recitiral v beneškem narečju ali v knjižni slovenščini. Druga spodbuda pa so mu bili beneški ljudje, kakor je sam izjavil: „Naj odkrito povem, največjo spodbudo je nudila usoda naših beneških ljudi. Videl sem jih v njihovem trpljenju v boju za vsakdanji kruh, pa tudi v njih veselju, ko so se iz tujine vračali domov. Te momente sem izlil

422 v svoje pesmi, ki so zato izrazito „beneške“, ker opevajo naše beneške ljudi in našo malo domovino.“ Pesmi je priobčeval pod psevdonimom Zdravko v Trinkovem koledarju, časopisu Dom in drugod. V zbirki Spomin na dom je 55 pesmi. V prvem delu poje o svoji povezanosti z Benečijo. V Spominu na dom, ki je prva in je dala knjigi naslov, poje:

„Oj dragi beneški moj kraj! Oj ljubi slovenski moj dom! Ti zame najdražji si raj, za vedno jaz ljubil te bom.“

Misel na dom ga spremlja vse življenje in nobena sila ne bo zbrisala ljubezni do doma. Nediža se odvija kot povoj po dolini in pobira potoke, enako naj poveže razprte duhove, ker se že dani beneško nebo. Matajur ga uči, da nevihte utrjujejo „mali dom“, Kristus v kapelici na vrhu pa naj „milosti deli ljubezni prave“. Marsince prosi, naj ostanejo zvesti lastni zemlji. Pesem Mati je slavospev materi, ki je skrbela za dom in otroke, bila je verna, modra, sladka, znala je vzbujati upanje in deliti tolažbo. V Benečiji pa je bila tudi „edina učiteljica znanja / za hčer in sina. / V beneškem jeziku / si vedno učila ...“ Žalostinko je zapel tudi očetu ob njegovi smrti. Misli na rodni Ronec in na grob župnika in pesnika Petra Podreke, ki mu je dal spodbudo za pesmi. Lipa, slovenski simbol, stoji na beneških dvoriščih in ob cerkvah, videla je rast beneških družin, po potresu pa je ostala sama: pesnik prosi nebo, „naj v težkih zadevah / dobrotno nam bo“. Stari beneški kostanj usiha, nekoč pa je bil glavna hrana „revnih beneških sirot“. Kakor pojo ptički svobodno, naj vsakdo govori v svojem jeziku, to je božji zakon svobodnih ljudi:

„Po beneških dolinah in gorskih strminah odmeva naj pesem slovenskih otrok, naj čustva odkriva - življenja so sok.“

V drugem delu so pesmi o izseljencih, ki s težkim srcem zapuščajo domovino in družine in se v tujini mučijo za vsakdanji kruh. V tretjem delu so religiozni motivi, predvsem božični. Novorojeni Kristus je bil siroten kot Benečani.

423 V četrtem delu so priložnostne pesmi, posvečene duhovnikom, najprej Trinku in Podreki, nato 12 novomašnikom, zlatomašniku Jožetu Kjačiču, nadškofu in ob blagoslovitvi kapelice v Dolenji Mersi. V zadnjem delu so spet priložnostne pesmi, povezane z Benečijo. Pred- vsem svari dekleta, naj ne sanjajo o bogatih italijanskih mestih, mladoporo- čencema pa želi, „naj nova družina / naš rod potrdi“. Birtigova zbirka Spomini na dom je bogata in razgibana, iz vseh pesmi veje pesnikova ljubezen in skrb za Benečane in rodno zemljo. Boli ga, da morajo v tujino za kruhom, in prosi oblasti, da bi našle rešitev, da bi mogli ostati doma, da bi vasi spet zaživele in odmevale od slovenskih pesmi. S svojimi pesmimi bi Birtig rad utrdil svoje rojake v veri in materini besedi, rad pa bi jih tudi razveselil v težkem življenju. In v tem namenu je brez dvoma uspel. Pesmi so preproste, jasne in razumljive tudi Benečanom, ker pesnik ni gledal na na pesniško obliko ne na umetniški jezik. Vse pesmi so zapete v narečju ali knjižni slovenščini in dokazujejo, da se je Birtig zgledoval po Petru Podreki, ki je bil bolj narodni buditelj kot pesnik v pravem pomenu besede. Tudi Birtig je izrazit narodni buditelj in s tem merilom moramo presojati njegovo zbirko. Uvod ji je napisal Marino Qualizza.

(Mladika 1984, str. 117-118) *Valentin Birtig je umrl leta 1994.

PUSTITE NAM ROŽE PO NAŠIM SADIT

Poleti 1984 je izdalo Založništvo tržaškega tiska knjigo pesmi Pustite nam rože po našim sadit. To so pesmi, ki so jih v desetih letih zapeli na senjamu beneške pesmi, ki ga prireja Kulturno društvo Rečan iz Les. V uvodni besedi v knjigo je KD Rečan zapisalo v beneščini naslednje misli, ki jih bom podal v knjižni slovenščini: „Senjam beneške pesmi je začel z besedo 'noč', ki je naslov prve pesmi, ki je bila zapeta na sv. Jakob leta 1971, in res, velika, mrzla, huda noč je bila v beneških dolinah. Mladi so se vedno bolj izgubljali po svetu, stari doma pa so po sili zapuščali grunt, ker je primanjkovala moč, naša slovenska kultura ni več rodila in vse je kazalo na konec našega rodu. Senjam je prišel ko iskra in je takoj nastal plamen, in že v prvih besedah je povedal, kaj in kako misli delati: ‘Pustite nam rože po naše sadit’ ... ‘Tako

424 naprej’ je naslov zadnje pesmi desetega leta našega ‘sejma’, ker smo vsi danes razumeli, da je za ohranitev našega malega naroda potrebna kultura ...“ Že omenjeno prvo pesem Nuoc je zapela Elda Vogrig in v njej pravi:

„Ne videm vic ubednega, ki mi gre pruot an de se smieje. Vic ne morem se posmejat, bit vesela za vse judi. Ku zviezda ist bi rada bila ...“

Senjam se je torej začel leta 1971 in je bil v desetih letih vsako leto, samo dvakrat je odpadel: leta 1974 je KD Rečan pripravilo Božični koncert naših starih piesmi, zato ni moglo misliti na senjam; leta 1976 pa je odpadel zaradi potresa, ki je 6. maja hudo prizadel Benečijo. Komaj pa so si malo opomogli, so ga spet obnovili in ga še vedno nadaljujejo. Da je senjam Benečijo prebudil, kažejo pesmi v tej knjigi. Vseh pesmi je 81 in 7 nabožnih, ker so leta 1973 zapeli samo cerkvene ali nabožne pesmi v cerkvi sv. Marije v Lesah. Vsako leto so zapeli od 7 do 14 pesmi, vseh avtorjev je 30, moških in žensk, za melodijo pa je poskrbelo 16 godcev in glasbenikov. To je velika številka, če pomislimo, da je bila pred tem „noč“. Uspešnejši pesniki so: Bergnach Francesco od Sv. Lenarta, ki je zložil 10 pesmi in oskrbel tudi glasbo; Valentin Birtig, kanonik v Čedadu, ima 5 pesmi; Cernetig Marco iz Cernece – Srednje 5 pesmi; Chiabudini Luciano iz Scigel 7 z glasbo; Clodig Aldo iz Hlocja 12 pesmi; Predan Izidor iz Gorenjega Barda 6 pesmi in Luszak Rinaldo iz Grmeka 4 z glasbo. Mož je medtem umrl in po smrti mu je 1972 Rečan izdal pesniško zbirko Narava an ljudje moja ljubezen. Brez se- njama bi do zbirke ne prišlo. Prav tako je 1983 izdal pesniško zbirko Valentin Birtig pod naslovom Spomini na dom. O čem pojejo? Veliko o izseljevanju, kamor morajo za kruhom. Vsi mislijo, da se bodo vrnili, ko bodo dovolj zaslužili, toda mnogi se v rudnikih in drugod ponesrečijo in jih domači zaman čakajo, ali pa se vrnejo in ne najdejo več staršev, nekdanja izbrana dekleta pa so se poročila z drugimi. Opevajo Be- nečijo, ki je siromašna, a lepa za tistega, ki zna opazovati naravno lepoto; saj je dovolj, da sta sedela ob „naši Rieki“ in bila srečna. Sreča je tudi v zakonu, če se mož in žena razumeta. Vsi pojejo vsak v svojem narečju, samo Izidor Predan je zapel leta 1980 pesem Bodi mož v knjižni slovenščini. Narečja se vsi krčevito držijo, čeprav znajo nekateri tudi knjižni jezik. Leta 1981 se je pridružil tudi pesnik Rino

425 Chinese iz Njivice v Reziji in zapel to in naslednje leto po dve pesmi v rezi- janščini. Pri njem je tudi posebna abeceda. Iz knjige je očitno, da je senjam beneške pesmi že veliko Benečanov prebudil, poslušalcev in tudi ustvarjalcev. Namen je bil torej dosežen.

(Mladika 1985, str. 98)

IZIDOR PREDAN – DORIČ

Pri založbi Devin je izšla knjiga podlistkov Izidorja Predana – Doriča z naslovom Piše Petar Matajurac. Uredila jo je Jole Namor, ki je napisala tudi spremno besedo na ovitku o avtorju in njegovem delu v tej knjigi. Izidor Predan Dorič je bil eden najuglednejših in najdelavnejših ljudi v Beneški Sloveniji po zadnji vojni. Rodil se je 7. maja 1932 v Gorenjem Bardu v kmečki družini kot deseti in zadnji sin. Z materino pomočjo je že kot otrok začel brati slovenske povesti iz zbirk Družbe sv. Mohorja. Italijansko osnovno šolo je končal v vasi Platac, potem je nekaj časa služil za hlapca. Vedno je rad bral in z narodno zavestjo je rasla tudi politična in prepričanje, da brez odprave socialnih krivic ne bo miru in pravice za malega človeka. Zato je postal komunist, vendar pa nikoli ni zašel v skrajnosti, še prej pa je deloval v naprednih slovenskih organizacijah. Že 1948, ko mu je bilo 16 let, je postal odgovoren za Zvezo slovenske mladine v Benečiji v sklopu Gorice in Benečije. To odgovornost so potrdili tudi na ustanovnem kongresu Demokratične fronte Slovencev 1. maja 1949. Naslednje leto je bil v konzorciju in uredništvu Ma- tajurja. Zaradi slovenstva in odločnosti je bil večkrat zaprt, najdalj od oktobra 1953 do maja 1954. Po prihodu iz zapora je bil izvoljen za tajnika Socialistič- ne fronte Slovencev za videmsko pokrajino. Oktobra 1955 je bil med ustanovitelji prvega slovenskega kulturnega društva Benečije – Društva Ivan Trinko v Čedadu. Od ustanovitve do 1960 je vodil to društvo kot tajnik, nato do 1974 kot predsednik. Organiziral je Dan emigranta, zdaj tudi Dan slovenske kulture. Bil je pobudnik Kamenice, srečanja sosednjih narodov, 1971. Bil je delegat Benečije na ustanovnem občnem zboru SKGZ, kasneje je imel v njej važne funkcije. Od 1. januarja 1974 do konca leta 1985 je bil glavni in odgovorni urednik Novega Matajurja. Pisal je črtice, novele, pesmi, uveljavil pa se je tudi z igrami, ki jih je uprizorilo Beneško gledališče. Leta 1968 je imel odmevno predavanje o problematiki Benečije na študijskih dnevih Draga.

426 V Novem Matajurju je ustvaril uspešen in priljubljen lik z imenom Ma- tajurac, beneškega človeka, ki v narečju in z ljubeznijo pripoveduje o nekdanjih navadah od najstarejših časov dalje, o težavah in nevarnostih za narodni obstoj, spodbuja v bralcih ljubezen do domače zemlje in jezika, do narodnih izročil in navad, istočasno pa v bralcih širi splošno znanje in poznanje ljudskega kulturnega bogastva. Urednica Jole Namor je izbrala 50 podlistkov, to je posebna leposlovna zvrst, ki so jo v slovensko časnikarstvo vpeljali trije mladoslovenci: Josip Jur- čič, Janko Kersnik in Ivan Tavčar, in sicer v mariborskem Slovenskem narodu. Podlistki so bili narodnospodbudni, rodoljubni, načelni, bojeviti in brez- obzirni, zato se je moral urednik Jurčič večkrat zagovarjati pred sodnikom in plačevati kazni. Podlistek se je razvijal in širil, saj so priobčevali podlistke vsi slovenski časopisi. Izidor Predan je že prvo leto urejanja Novega Matajurja vpeljal Petra Ma- tajurca in ga obdržal do konca urejanja. Namorjeva je razporedila podlistke v pet poglavij in jih opremila z značilnimi in mnogo povednimi naslovi: Naš kralj se je imenoval Savo Nedižnjak, Smieh je potreben kot voda in sonce, Vsi ste moji sinovi in vse vas ljubim, Biti Slovenec ni meštjer! in Še žlice ne bo imeu, kaj pa jesti? V prvem razdelku je posegla urednica v najstarejšo beneškoslovensko zgodovino, ko jim je vladal mladi kralj Savo Nedižnjak. Bil je hudo bolan in po vsem kraljestvu so iskali srajco srečnega človeka, ki bi ga ozdravila. Končno so našli srečnega pastirja na Matajurju, toda bil je brez srajce. Kralj je umrl, zavladala je njegova vdova kraljica Vida, znana po tem, da je rešila Benečijo pred hunskim kraljem Atilo. To je vsa beneška zgodovina, bogatejši pa so ljudski običaji. Začenja z ženitvenimi navadami. Oče, mati in sin gredo v bližnjo vas, kjer sta oče in mati izbrala sinu nevesto. Postrežejo jim, ker so jih pričakovali, zmenijo se za doto, za balo, govorijo o tem in onem, samo neveste ne pokažejo, čeprav je ženin ne pozna. „Naenkrat se parkaže na vratih. Bila je srednje postave, ne majhna, ne velika. Črne lase je imela spletene v kite, ki so ji segale do pasu. Tudi oči je imela črne, velike, liep izoblikovan, dolgoličast obraz, majhan nuos in majhna ustaca. Na en žlah mi je bila ušeč.“ Potem jo je hodil obiskovat, toda „mati naju ni pustila sama niti takrat ne, ko nas je gospod mašnik že v trečjo oklical“. Poroka, dva dni ohcet pri njej in pri njem in potem je steklo vsakdanje življenje. Sklep: „Zmieraj sma se dobro zastopila, čepru so mi jo zbral drugi za ženo“.

427 Moža je ponoči vozila „smuojka“, neka neznana sila, da se je vrnil zjutraj ves utrujen. Nekaj je šaljivo resnih zgodb. Žena je med vojsko rodila črno dete in možu pojasnila, da je pil otrok v bolnišnici mleko črne postrežnice, mož pa je pil kozje mleko, zato so mu zrasli rogovi. Mož je odšel v gostilno in naročil kosilo in pijačo „za moj sud“. Ko je pojedel in hotel plačati s soldom, mu je dal gostilničar še 20 lir, če gre še v sosednjo gostilno. Šel je in zaslužil kosilo in še 20 lir. Štefana so ujele krivopete. Prosil jih je, naj ga izpuste, da jim bo pridno delal. Izpustile so ga, on pa je zabil sekiro v hlod, da je nastala široka razpoka. Prosil je krivopete, naj gredo s prsti v odprtino. Ko so šle, je sekiro izdrl in krivopete so se s prsti ujele v hlod. Mlada žena ni mogla imeti otrok, tašča je hodila na božja pota in jih izprosila za celo hišo. Slovanskemu papežu je Gorbačov stisnil roko. Beneške Slovence Mataju- rac poziva, naj bodo ponosni na svoj izvor. Biti Slovenec ni meštjer, ampak ponos. Beneški fantje želijo biti vsi alpinci, tudi pisatelj je bil. Fašisti so po- mazali zidove s pisanjem proti bilingvizmu. „Un gruppo di fedeli“ iz Grmeka v Benečiji je napisal žaljivo pismo proti videmskemu nadškofu Battistiju, ker brani slovenščino in je birmal slovenske otroke v Liesah septembra 1985. Tenenteju kolonelu Marinu Droliju je napisal dolg odgovor o priimkih v Benečiji in o tem, kaj je minoranca. Spis je duhovit in utemeljen in prijazen, čeprav bi bil lahko polemičen. Tako smo dobili s knjigo Piše Petar Matajurac še časnikarsko in narodno- obrambno podobo beneškega kulturnega delavca Izidorja Predana – Doriča. Bil je izreden mož, Slovenec do zadnjega vlakna, za svoje ljudi je delal, trpel in bil v ječi. Iz njegovih podlistkov odseva Beneška Slovenija s svojo zaposta- vljenostjo, revščino in odrezanostjo od ostalih Slovencev. Matajurac pozna svoje rojake, njihove težave in potrebe, rad bi jim pomagal, pa je sam enako reven in nemočen kakor drugi. Z veliko ljubeznijo in razumevanjem obravnava njihove probleme, stiske in vsakdanje težave, ki se vlečejo skozi stoletja. Kjub vsemu pa so zvesti državljani in vsi beneški fantje hočejo služiti vojsko pri elitnih alpincih. Urednica Jole Namor je v spremni besedi zapisala tudi tole: „Nikoli ni zamolčal nobene krivice in vseskozi zagovarjal pravico do vsestranske zaščite slovenskega človeka v Benečiji.“ Petra Matajurca je napisal v beneškem nare- čju, „pravzaprav v nadnarečni obliki, vsekakor v jeziku, ki je dostopen vsakemu bralcu, torej tudi ljudem, ki niso imeli nobene možnosti izobraževanja v knjžni slovenščini“.

(Mladika 1997, str. 253-254) *Izidor Predan je umrl leta 1996. 428 MILAN GREGO – ŽIVA GRUDEN: BENEŠKA SLOVENIJA – SLAVIA VENETA

Pri založbi verskega tednika Družina v Ljubljani je izšla leta 1998 monumentalna knjiga Beneška Slovenija – Slavia Veneta, dvojezična in bogato ilustrirana. Spremno besedo in prevod je opravila Živa Gruden, fotografije je posnel Milan Grego. Knjiga ima 255 strani večje oblike in 217 fotografij, med katerimi jih je več, ki zajemajo po dve strani, vse pa so v barvah. Tako je knjiga tudi na pogled privlačna. Živa Gruden je v uvodni besedi predstavila Beneško Slovenijo, ki jo je pr- vič srečala na šolskem izletu s profesorjem Vinkom Beličičem na Trinkovem domu v Trčmunu, pozneje se je pogosto vračala in se končno tja preselila. Opisala je politično zgodovino in njeno ureditev. Sprva je spadala Beneška Slovenija (ali na kratko Benečija) pod oglejski patriarhat do 1419, potem je prišla pod beneško republiko in z njo pod Italijo. Sprva so imeli Benečani veliko samostojnosti in so si sami vladali. Imeli so „veliki arengo“, parlament Nadiških dolin. Ozemlje je bilo razdeljeno na „sosednje“, to je na vasi s pri- padajočimi zaselki, v okviru katerih so zadeve reševali gospodarji – družinski poglavarji. Sosednje Nadiške doline in Aborne so sestavljale Landarsko veliko sosednjo, sosednje vzhodne doline Kozice in Erbeča pa Mersko veliko sosednjo s sedežem v Gorenji Mersi. Vsaj enkrat na leto pa sta se po en predstav- nik vsake sosednje sestala pri Sv. Kvirinu. Zadnji tak arengo je bil 2. maja 1804. - Z Napoleonovimi vojnami je bil konec avtonomije. Benečani so imeli tudi sodno avtonomijo, ki so jo izvajale tako imenovane „banke“, sestavljene iz 12 ljudskih sodnikov, imenovane „dvanajstije“. Nji- hova pristojnost je segala od civilnega do krvnega sodstva. Priziv je bil mogoč od ene „banke“ na drugo. Najpogosteje so obsojali „na klado“, v katero so za določen čas javno uklenili obsojenca. V 15. stoletju so Benečani dobili prve zapiske. Prvi je bil Starogorski rokopis (Oratio Dominicalis Sclavonice), ki ga je Lovrenc iz Mernika v dolini Idrijce zapisal v letih 1492-1498. Obsega Očenaš, Zdravo Marijo in Vero. Znani so še drugi rokopisi. Šole so prvotno vodili duhovniki v slovenščini, pod Italijo so prišli učitelji in poučevali tudi italijanščino, dokler ni bila slovenščina prepovedana. To se je zgodilo s slovenščino tudi v cerkvah leta 1933. Po gričih in pobočjih je kakih 40 votivnih cerkvic. Svojo današnjo podobo so dobile v obdobju pozne gotike, ko so dobile mnogokoten prezbiterij z 429 rebrastim obokom ter s šilasto zaključenimi okni.Taka je cerkvica v Landarski jami, pa tudi cerkev sv. Kvirina pri Špetru idr. V knjigi je veliko fotografij in opisov cerkvic v poglavju Pripoved cerkva. V nadaljevanju opisuje avtorica zavezanost Benečanov lastnim koreninam, čeprav se je samozavedanje mnogokdaj omejevalo na ožjo domačnost, na družinsko in vaško življenje. Kljub vsemu pa so se nekatere stare navade ohranjale skozi stoletja do naših dni. Bogastvo pustnih šem, priprošnje pomladne procesije po poljih in velikonočne navade, kres in svetoivansko cvetje, ki ga spletejo in obesijo nad hišna vrata, vahtni hlebčki, božična devetica s posebnimi ljudskimi molitvami, novoletne in trikraljevske kolede, vse to so priložnosti, ki skozi vse leto zaznamujejo utrip življenja skupnosti in povezujejo mlajše generacije s starejšimi. To poglavje se izteka v besede: „Danes se upravitelji z obeh strani meje srečujejo in iščejo poti, da bi s tega prostora izbrisali razprtije preteklosti in mu omogočili, da skupaj zadiha in zaživi, da svojo zgodovinsko vlogo iz oglejskih časov uveljavi tudi v današnjem evrop- skem smislu. Srečujejo pa se predvsem in preprosto ljudje, ki na obeh straneh meje govorijo isti jezik, pojejo iste pesmi, delijo veselje in žalost, strah in pričakovanja.“ V tem letu je dobila Beneška Slovenija državno priznano dvojezično osnovno šolo, na kar je morala čakati več kot tisoč let. Knjiga Beneška Slovenija je napisana strokovno, pregledno, zanesljivo in v takem obsegu, da pove vse, kar je treba vedeti o tej deželi in njenih prebivalcih. Slike so jasne, pregledne in zgovorne.

(Mladika 1998, str. 255-256)

430 POROČILA O NEKATERIH ZGODOVINSKIH, DOMOZNANSKIH IN ESEJISTIČNIH DELIH

SLAVJANSKI RODOLJUB

Marčna revolucija leta 1848, ki je prinesla „pomlad“ avstrijskih narodov, je močno odjeknila tudi med Slovenci. Povsod so ustanavljali Slovenska dru- štva, v Ljubljani pa je začelo izhajati več časopisov. Tudi Trst v tej dejavnosti ni hotel zaostajati in oktobra 1848 so ustanovili Slavjansko društvo, ki je do februarja naslednjega leta nabralo 336 domačih in 130 zunanjih članov. Predsednik je bil znani pesnik Jovan Vesel Koseski, ki je bil v Trstu višji finančni svetnik, tajnik pa Ivan Macun, učitelj latinskih šol in slovenskega jezika v Trstu. Prostore so imeli v Tergesteju, in sicer dvorano in tri sobe. Tu so se zbirali na prireditve in branje slovenskih časopisov. Društvo je takoj po ustanovitvi mislilo na svoje glasilo in že marca 1849 je izšla prva številka Slavjanskega rodoljuba, s podnaslovom Mesečni časopis na svitlobo dan od Slavjanskega družtva v Terstu. Urejal ga je Ivan Cerar, kontrolor pri glavnem carinskem uradu. List je bil vseskozi dvojezičen, prva kolona slovenska, druga srbohrvatska, ker sta bila tudi v Slavjanskem dru- štvu oba jezika enakopravna. V Trstu je namreč tedaj živela bogata kolonija srbskih trgovcev, brodarjev in pomorščakov, ki je štela 1842. leta 247 članov, imela svojo pravoslavno cerkev in od 1842 srbsko osnovno šolo. Tudi v odboru Društva je bilo od 14 odbornikov 8 Srbov in Hrvatov. Prva številka je v celoti posvečena društvenemu delovanju in namenu, zato ima naslov Dokaz vravnanja in delavnosti Slavjanskiga družtva v Terstu od svojiga začetka do konca Februarja 1849. Na kratko je vsebina naslednja: Nekdaj so bili Slovani samostojen narod s starešinami in župani. Karel Veliki jih je „osvobodil“ od Obrov, a jih je zasužnjil po nemškem kopitu z grofi in uradniki, katerim so morali kot fevdalni podložniki delati tlako in plačevati desetino. V Primorski je 504.442 prebivalcev, od tega je 342.023 naših, to je 2/3 vsega prebivalstva. V Trstu nas je najmanj 25.000 in to mora državna vlada upoštevati. Zahtevamo poslance v državnem parlamentu, ker samo rojen Slovenec pozna razmere in se bori za blagor svojega naroda. Tudi v pokrajin- skem svetu morajo biti zavedni rodoljubi, prav tako na občinah. Porotniki morajo biti ljudje iz ljudstva, ker gre za življenje in smrt, svobodo in premo- ženje obtoženih. Naš jezik mora v pisarne, to je osnovna pravica vsakega naroda. Mi smo podvrženi tujcem in se moramo učiti njihove jezike. Treba se je boriti na vseh stopnjah, da se ustanovijo osnovne slovenske šole povsod tam, kjer je večina slovenska. Uradniki, ki jedo naš kruh, se morajo naučiti našega jezika. Slavjansko društvo ne goji nobene mržnje proti drugim narodnostim.

433 Iz tega programa se razmeroma jasno vidi položaj Slovencev pred več kot sto leti v Trstu in okolici. Ljudstvo se je prebudilo in spoznalo, da živi v po- drejenem položaju. Začutilo je, da je treba najprej ustanoviti osnovne šole v domačem jeziku, saj so prav te temelj kulture, gospodarstva in politike. Zato je Slavjanski rodoljub posvetil šoli največ prostora. V 3. številki je začel izhajati članek v nadaljevanjih Slovenske šole, njih potreba. V njem pobija trditev, da otroci že od rojstva znajo slovenski, če pa hočejo v življenju na- predovati, se morajo naučiti tujih jezikov. Z materinim jezikom se bistri um, utrjuje značaj in daje človeku samozavest, da ni suženj drugih. Druga skrb lista je veljala slovenski zemlji, ki so jo bogati meščani kupovali za nizko ceno, kmetje pa so postali na lastni zemlji koloni. O tem govori članek v 4. in 5. številki z naslovom: Opomini kmetiškim zlasti primorskim Slovenom. V ostalih sestavkih so drobne novice iz Trsta, Istre in zlasti slovan- skega sveta, do katerega goji list veliko ljubezen. Vsega je izšlo šest številk Slavjanskega rodoljuba. Prenehal je avgusta 1849, ker urednik ni zmogel sam dela in ker so se politične razmere v avstrijski monarhiji spremenile. Ob stoletnici lista je Slovenska kulturno-gospodarska zveza naročila Zalo- žništvu tržaškega tiska, naj izda faksimilirano izdajo tega prvega slovenskega lista v Trstu. Zaradi različnih ovir je ta izdaja izšla šele 1971 poleti. Uredil jo je Stanislav Renko, ki je napisal nekaj spremnih besed. Samo Pahor je v razpravi Tržaški Slovenci v letih 1848-49 in Slavjanski rodoljub prikazal tedanje slovenske razmere ter ustanovitev Slavjanskega društva in časopisa. Isti avtor je podal tudi življenjepis urednika Ivana Nepomuka Cerarja. Na koncu je Pahor dodal še komentar k listu. O Slavjanskem društvu govori v hrvaščini tudi Ive Mihovilović, in sicer je tu odlomek iz razprave, ki je izšla v Kolu Matice Hrvatske iz Zagreba leta 1948. V knjigi so tudi štiri ilustracije iz tedanje dobe. Faksimilirana izdaja je po obliki za polovico manjša od izvirnika, obsega pa 48 strani. Založbi je treba samo čestitati, da je izdala to delo, ki je bilo doslej Tržačanom nedostopno, saj ni nobene številke v tukajšnjih knjižnicah. Koristno bi bilo, da bi delo vsi prebrali.

(Literarne vaje 1971-72, str. 29-30)

434 MARICA NADLIŠEK BARTOL IN NJEN ROMAN FATA MORGANA

Pri Mladiki v Trstu je izšel prvi tržaški roman Fata morgana, ki ga je pred sto leti napisala trža- ška pisateljica Marica Bartol Nadlišek. Izhajal je v Ljubljanskem zvonu, zato med bralci ni bil dovolj znan, v knjigi pa ga do zdaj niso ponatisnili. Šele po sto letih se je uredništvo Mladike odločilo za knjižni natis, toda slovenski jezik se je v zadnjih sto letih toliko spremenil, da je morala urednica Ivanka Hergold poseči v besedilo, kakor piše sama v spremni besedi: „Zdaj je delo pred vami, vendar v nekoliko posodobljeni jezikovni podobi (brez srbohrvatizmov, nekaterih zastarelih besed; tudi besedni red je pogosto spremenjen itd.). Imeli smo namreč v mislih tukajšnje bralce, ki bi jim jezik izpred sto let nemara povzro- čal le prehude težave pri branju.“ Marica Bartolova je izšla iz slovenske malomeščanske družine, ki je živela v Kolonji pri Sv. Ivanu v Trstu. Oče Štefan je bil geometer. Osnovno šolo je obiskovala v slovenščini pri Sv. Ivanu, meščansko pa v Trstu v italijanščini. Učiteljišče je opravila v Gorici. Maturo je napravila v slovenskem in italijanskem jeziku, iz nemščine in hrvaščine pa še poseben izpit. Poučevala je v Bazovici in na Proseku (1886-87), nato pri Sv. Ivanu do 1899, ko se je poročila s poštnim uradnikom Gregorjem Bartolom in imela sedem otrok, med njimi pisatelja Vladimirja. Leta 1919 je morala za možem z družino v Ljubljano, kjer je ostala do smrti 1940. Bartolova se je začela že kot dijakinja tudi sama izobraževati, da je kmalu lahko brala nemško, italijansko, rusko in francosko leposlovje v izvirniku. Snov je zajemala predvsem iz tržaškega okolja, ki ga je dobro poznala. Tudi njene glavne junakinje so pretežno iz učiteljskega poklica, ki ga je sama živela. Prvi njeni spisi so bili pod vplivom romantične leposlovne šole, ko pa se je seznanila z Jankom Kersnikom, se je pod njegovim vplivom oklenila zmernega realizma in začela oblikovati malomeščansko realnost. Njen razvoj je očiten v Ljubljanskem zvonu, v katerega je prišla leta 1889, ko ji je bilo 22 let. Čeprav je pisala že v dijaških letih, se ni oglašala v javnosti,

435 v Zvonu pa je potem skoraj redno sodelovala in v Zvonu je izhajal tudi njen celoletni roman Fata morgana. Leta 1911 je prenehala z leposlovnim pisanjem, ker je imela preveč dela z družino. Bartol-Nadliškova je bila tudi v najtesnejši zvezi z nastankom prve slovenske ženske revije Slovenka, ki jo je od 1897 do 1900 tudi urejala. Prav tako je v Ljubljani delovala v raznih društvih in organizacijah in sodelovala v revijah in časopisih. Nikoli pa ni dosegla, da bi izšli njeni spisi v kaki knjigi, čeprav je novele že pripravila za knjižni natis. Ob stoletnici je torej izšel v knjigi njen roman Fata morgana. Za Ljubljan- ski zvon ga je pisala sproti in to ji je povzročalo velike težave, ker je morala vedno hiteti. Nikoli ni mogla dela v miru premisliti, kaj spremeniti, dostaviti ali odvzeti, komaj je odlomek napisala, že ga je morala poslati v Ljubljano. V intervjuju Marji Boršnikovi je pisateljica priznala, da je morala hitro delati: „To ni bilo prav od njega (urednika), da je dopustil, da sem roman pisala sproti. Bila sem čez glavo zaposlena: šola, roman pa še Slovenka,“ ji je rekla. Roman se večinoma odvija na bogatem posestvu družine Rošerjevih: Ro- šer je bil veletrgovec; z bistrim umom, srečo in podjetnostjo je množil pre- moženje, ki je bilo že ob prevzemu veliko. Žena Adela ga je v gospodarstvu spretno podpirala, hčerka Dana je bila lepa in pobožna, po mnenju prijateljic ni bila za ta svet. Okrog nje se je sukal inženir Peric, ki mu je bilo samo za denar, zato ga Dana ni marala. Prijazno pa je sprejemala mladega kaplana, ki je bil tudi zaljubljen vanjo. Sklenila sta, da pojdeta v samostan, da bosta po smrti večno skupaj. Vendar pa se kaplan ni držal tega sklepa, tudi so ga prestavili v oddaljeno župnijo. Pri Rošerju se zbirajo vsi vaški izobraženci: kaplan, zdravnik, profesor Ne- mec in vse učiteljice. Pogovarjajo se o vsakdanjih stvareh, največ o ljubezni, vendar pa ne pride do nobene resnejše povezave. Vse dejanje in nehanje je lahkotno, brez globine in odgovornosti, igranje z besedami, dosti šale in smeha. Političnih problemov sploh ne vidijo in ne občutijo, zato o njih ne razpravljajo. Tudi gospodarskih vprašanj ne obravnavajo, življenje je tako lepo in lahko, Rošerjeva hiša tako prostorna in gostoljubna, plesne prireditve tako zabavne in številne. Od hiše je vodila idilična pot v gozd, ki je bil tako urejen in košat, da se je zdel pravljičen. To prijetno življenje se je za mesec dni pretrgalo, ko sta odšli Rošerjeva mati in Dana za mesec dni na Dunaj k sorodnikom. Rošerjeva sta hotela Dano nekoliko seznaniti z družbenim življenjem, ker je bila najrajši doma. Toda tudi na Dunaju se ni znašla, zato sta se predčasno vrnili domov. (...) Rošerjeva Dana je odšla v samostan, vendar je morala leto dni čakati doma, če bi se premislila. Po treh letih je pisateljica povzela kratko vsebino romana

436 in odgovorila na vprašanje, ali so njeni ljudje srečni. Ugotovila je, da nihče ni srečen. Profesor Nemec odgovarja: „Jaz pravim, da nihče, ker sreče sploh ni.“ Pesimizem torej, ker nimajo junakinje in junaki Bartolove nobenega viš- jega cilja v življenju, le zabave in lepo življenje, kar pa je premalo za srečno življenje.

(Mladika 1998, str. 282)

SREČKO KOSOVEL V TRSTU

Revija Zaliv je leta 1969 ustanovila v Trstu založbo Kosovelova knjižnica, „ki si je med drugim zastavila tudi to nalogo, da prikaže razvoj slovenske knji- ževnosti s tržaške perspektive“. Druga od njenih izdaj je posvečena pesniku Kosovelu. Srečko Kosovel v Trstu (1970) je zbornik, ki obsega tri eseje. Stano Ko- sovel je avtor eseja Srečko Kosovel med Ljubljano in Trstom, Boris Pahor je napisal študijo Srečko Kosovel v Trstu in Milko Bambič je prispeval sestavek Srečanja s Srečkom Kosovelom. V drugem delu je Kosovelov opis Trsta (Iz albuma), predavanje o Ivanu Prijatelju ter pet pisem domačim in prijatelju Av- gustu Černigoju. Knjiga lepo prikazuje vezi, ki so pesnika priklepale na Trst.

(Mladika 1971, str. 167-168)

KRAS KOSOVEL SPACAL

Založništvo tržaškega tiska je v sodelovanju z založniško in tiskarsko druž- bo Drava v Celovcu izdalo trijezično knjigo z naslovom Kras Kosovel Spacal. Gre za veliko knjigo, ki obsega 15 pesmi Srečka Kosovela in 15 grafik Lojzeta Spacala. Vsaka pesem je natisnjena v slovenščini, italijanščini in nemščini, in sicer na drugi strani upognjenega lista, v sredi pa je priložena na posebnem listu Spacalova grafika v izvirni barvi. Tako je knjiga sestavljena iz 15 snopičev, ki niso zvezani in lahko vzamemo Spacalove grafike ven. Teh 15 snopičev je v

437 beli barvi, v začetku pa je šest listov v sivi barvi. Tu je najprej naslov, na drugi strani so podatki o treh avtorjih, ki so sodelovali v knjigi: o Srečku Kosovelu, Lojzetu Spacalu in Cirilu Zlobcu, ki je napisal esej Kosovelov in Spacalov Kras. Esej je preveden v italijanščino in nemščino. Na koncu je kazalo pesmi in grafik ter podatki o sodelavcih. V italijanščino so pesmi prevedli: Luciano Morandini, Marino Vertovec in Marko Kravos, v nemščino: Helmut Scharf in Andrej Kokot, grafično je knjigo opremil Lojze Spacal z Graficentrom, uredil jo je Marko Kravos, matisnila pa tiskarna Trieste. V uvodnem eseju je pesnik Ciril Zlobec, ki je sam Kraševec, predstavil Kras, kakor ga podajata Kosovel in Spacal. Pravi, da je Kosovelov Kras „siv, teman, razklan, tuj, bolan, krvaveč, z nemo grozo v šelestečih borih, s slutnjo in podobo smrti na vsakem koraku, z zarjami, ki so požari, s samotno svetilko v oknu, ki je pravzaprav izpostavljeno umiranje v temi“. Kosovel se je izpovedal z metaforo Krasa, mrtvo pokrajino je oživil s svojo govorico, se z njo poistil, ji dal svojo in prevzel njeno pesniško govorico. Pesnik in pokrajina sta eno, imata enako usodo in enako čutita. Zelo pogosto omenja smrt, ker je tudi Kras v tej liriki bolan, obsojen na smrt, vendar se pesnik in Kras smrti upirata. V Kosovelovi poetski inkarnaciji Krasa je vse pesnikovo življenje, Kras ima Kosovelov obraz, njegovo dušo, skratka, Kras je kosovelovski. Drugačen je Spacalov Kras, čeprav je tudi on z njim povezan z doživljajsko in estetsko predanostjo in se z njim izpoveduje. Kosovelova pesem je vrenje, Spacalova grafika mir, obvladanost, premišljenost. (...) Spacalova slika je sestavljena iz bistvenih potez, poudari pa kak detajl, ki je razpoznavni ključ za vso podobo, znamenje, jedro doživetja. Človek je navadno iz tega sveta izlo- čen, vendar ga z duhovnimi očmi vidimo v domu, v dvorišču, v predmetih in orodju, ki ga je izdelal. „Mir in samota sta temeljni čustvi teh podob,“ sklepa Zlobec svoj esej. Pesmi so v izboru večinoma kraške, vendar posvetijo tudi v drugo Koso- velovo motiviko. Italijanski prevod je skoraj dobeseden, vendar izpušča Ko- sovelovo rimo, kakor je že navada pri italijanskih prevajalcih. Nemški prevod je nekoliko svobodnejši, skuša pa obdržati Kosovelovo obliko in rimo. Lahko rečemo, da so se vsi prevajalci potrudili, da bi čim zvesteje in nazorneje podali Kosovelove misli in značilnosti, in to se jim je posrečilo. Manjkajo pa tiste drobne finese, ki so značilne za Kosovela.

(Mladika 1980, str. 95)

438 PAVLE MERKÙ: SLOVENSKA PLEMIŠKA PISMA

Leta 1980 je izšla pri Založništvu tržaškega tiska knjiga Pavleta Merkuja Slovenska plemiška pisma, knjiga, ki bo spremenila mnenje o srednjeveški slovenski pismenosti. V knjigi je namreč Merkù (pri- znan skladatelj in jezikoslovec, rojen 1927 v Trstu) priobčil 31 pisem in listkov, ki sta si jih pisali grofici Maria Isabella Marenzi iz Trsta in njena mati Ester Maksimilijana Coraduzzi iz Koče vasi pri Cerknici. Pisma je tržaški zgodovinar Pietro Corve leta 1971 izročil očetu prof. Pavla Merkuja, Josipu Merkuju, znanemu raziskovalcu zgodovine tržaških Sloven- cev. Mati in hči sta si pisali v letih 1685 in 1700, vendar pa začetek in konec dopisovanja nista zapisana, ker vsa pisma nimajo datuma. Tedaj je vladala v slovenski literaturi velika revščina: po Čandkovem Kate- kizmu iz leta 1615 je Janez Ludvik Schönleben�� izdal 1672 ponatis Evangeli- jev in listov, Matija Kastelec je v tem času obogatil nabožno slovstvo s tremi knjigami premišljevanj, Janez Svetokriški pa je izdal prvi dve knjigi Svetega priročnika. Zato so ta pisma važen prispevek k poznavanju tedanje sloven- ščine, istočasno pa zavračajo trditve dr. Kidriča in njegovih pristašev, češ da plemstvo na Slovenskem ni uporabljalo slovenščine. Kdo sta bili pisateljici teh pisem? Mati Ester Maksimilijana pl. ��Prückent- hal se je skoraj gotovo rodila na gradu Suhi – Neuhaus na Koroškem in se 1662 poročila z baronom Francem Henrikom Coraduzzijem. Po poroki sta vsaj občasno živela v Ljubljani, kjer se jima je rodila hči Maria Isabella, največ pa sta živela na gradu Koča vas, kjer se je morda rodila druga hči Terezija, bodoča klarisa sestra Maksimilijana. Maria Isabella se je 1685 poročila s tr- žaškim plemičem Lodovicom Antonijem Marenzijem ter se preselila v Trst v rodbinsko palačo, ki stoji še danes v Via dei Rettori. Ko sta si pisali ta pisma, je bila mati Ester že dvajset let vdova, hči Maria Isabella pa je imela vsaj prvega izmed osmih otrok. Kaže, da je Esterini hčeri učil slovenščine cerkniški župnik Gregor Cervič, ki je bil zelo izobražen mož ter je daleč slovel zaradi svojega življenja in zdra- vljenja ljudi in živine. To bi kazalo, da je bila slovenščina tedaj toliko ugledna, da so jo govorili in pisali tudi plemiči. 439 O čem si pišeta mati in hči? Skoraj izključno o družinskih zadevah. Hče- rina pisma so se ohranila samo tri, moralo pa jih je biti več, ker se mati zahvaljuje za pisma. V njih se opravičuje, da ne more k njej, zahvaljuje se ji za poslana živila, sama ji pošilja vina in grozdja, prosi jo pa tudi, naj ji napiše lažno zadolžnico, da ne bo treba možu plačati davkov. Mati je skoraj ves čas bolna, zatekajo ji noge, da ne more niti v cerkev, od pasu navzdol je vsa trda, zdravila ji ne pomagajo, čistila pa ji škodijo. Včasih je naravnost ganljiva v svojih tožbah. V četrtem pismu pravi, da bo pristavo „ino njive no grunte cirkvam dala. Jest pa čem v en klošter ali spitau it, da vsaj v miru bom merla, zakej me ni mogoče več terpet. Noč no dan jokam no cagujem. Buh se čez me smile!“ Večkrat naroča terana, ki da ji koristi, vendar hoče vedeti ceno, ker ga hoče plačati. Vtis ima, da je njen mož nima rad. Ven- dar pa stalno poroča, kaj ji pošilja, od jarca in zajcev do piščancev in rakov, suknjico za sina, platno za rjuhe, a tudi goldinarje. Tudi za hčer nuno skrbi in ji kaj pošlje, ker se ji zdi bolehna. Torej drobna družinska vsebina, podana pa z grofovsko vljudnostjo. Za hčer je „Vašegnada, perserčna moja luba gospa mati! Cartana luba moja gospa mati!“ Pozdravlja pa jo: „Vašegnade pokorno dejte.“ Mati pa začenja pisma: „Moja perserčna luba gospa hči“ in jih sklepa z besedami: „Ostanem tvoja zvesta mati do smerti!“. Jezik je tedanja slovenščina, predvsem notranjsko-primorsko narečje s tedanjimi nemškimi in italijanskimi izposojenkami. Črkopis sta si sami prire- dili, ker se nobena ni držala dosledno bohoričice. Prof. Merkù je pisma najprej prepisal, pri čemer je naletel na številne teža- ve, čeprav so pisma precej čitljivo napisana. Hčerina pisava je jasna in izpisa- na, včasih pa so si črke preveč podobne, zato so bile težave. O materini pisavi pravi: „Pač pa so pisma Ester Maksimilijane Coraduzzi pogostoma poškodovana in povrhu je pisava težka: starčevska je in zato mestoma negotova in zaradi baroničinih bolezni krčevita: izdaja njeno pomanjkljivo izobrazbo in značajsko objestnost; podobnost med črkami je v nekaterih primerih tolikšna, da ustvarja nerešljive probleme pri branju samih črk in pri fonetičnem tolmačenju znamenj in dialektološkem vrednotenju besedila.“ Na levi strani knjige je torej prepis pisem ali transliteracija, na desni strani pa fonetično tolmačenje. Na koncu so fotografije vseh pisem, v obširnem uvodu pa je spregovoril Merkù o pismih, dopisovalkah in o jeziku. Dodana sta tudi celostranska grba Marenzijevih in Coraduzzijevih. Knjiga ima 200 strani in po svoji tehtnosti zavzema eno prvih kulturnih dejanj v zadnjem času.

(Mladika 1980, str. 158)

440 DVE DELI LOJZKE BRATUŽ

Pri Založništvu tržaškega tiska je izšla obsežna knjiga, ki jo je pripravila univerzitetna profesorica dr. Lojzka Bratuž (rojena 1934 v Gorici) pod naslovom Karel Mihael Attems: Slovenske pridige. Knjigo je natisnila Grafica Goriziana marca 1993, obsega pa 222 strani večje oblike. Knjiga spada po pomenu v vrsto tistih temeljnih slovenskih del, ki dokazujejo, da so slovenšči- no v srednjem veku uporabljali v Trstu in Gori- ci, od škofa Petra Bonoma do plemiških družin Marenzi Coraduzzi, od Alasia da Sommaripa do grofa nadškofa Karla Mihaela Attemsa. Prof. Bre- da Pogorelec piše v Predgovoru o razširjenosti slovenščine na Tržaškem in Goriškem, navaja može, ki so jo uporabljali, in knjige, ki so jih napisali, sklepa pa z besedami: „duhovniki so morali svoje znanje (slovenščine) celo dokazovati na tako imenovanem župnijskem izpitu (tak primer je v tržaški škofiji izpričan leta 1755)“. Grof Karel Mihael Attems izhaja iz ugledne in razvejane plemiške družine Attems, ki je imela svoja posestva po slovenskih, furlanskih in nemških deže- lah. Rodil se je 1. julija 1711 v Gorici, kjer je tudi umrl 18. februarja 1774. Po ukinitvi oglejskega patriarhata je postal Attems 1750 prvi goriški nadškof. Razmere, ki jih je našel, so bile zelo težke, saj nad 250 let oglejski patriarhi niso smeli stopiti na avstrijski del oglejskega patriarhata, zato je bilo versko, pravno in družbeno življenje duhovnikov in vernikov pomanjkljivo, red in cerkvena disciplina v razsulu. Attems se je takoj lotil dela s kanoničnimi vi- zitacijami in trikrat prehodil vso škofijo, pregledal vse župnije, samostane, ustanove; zaslišal duhovnike, cerkvene ključarje, zastopnike mest, trgov in vasi. Zapisniki teh kanoničnih vizitacij so dragocen zgodovinski vir. Goriška nadškofija je tedaj obsegala znaten del Primorske, Dolenjske, Šta- jerske, Koroške in Gorenjske, 75% vernikov je bilo Slovencev, ostali nemške, italijanske in furlanske narodnosti. Attems je govoril vse jezike svojih vernikov in v vseh krajih se je do njih obračal v njihovi materinščini. Govoril in pisal je tudi slovensko, saj je spoznal ta jezik že v nežni mladosti, ga poslušal in se ga naučil, pozneje se je izpopolnjeval s knjigami in v pogovoru z ljudmi. Kot nadškof je izbiral generalne vikarje in rektorje semenišča med slovensko

441 duhovščino, ki ga je tudi službeno redno obiskovala v škofiji. Z vsemi temi je govoril slovensko, na drugi strani pa je bila tedaj bogata slovenska nabožna literatura, zlasti izdaje pridig, ki jih je lahko z uspehom prebiral. Da se je učil stalno in v različnih krajih na vizitacijah, kažejo narečni izrazi in ogromno nemških in romanskih izposojenk. Bratuževa je našla v Attemsovi rokopisni ostalini v knjižnici goriškega bogoslovnega semenišča 61 rokopisnih enot v slovenskem jeziku, 45 jih je napisal Attems lastnoročno, 16 je prepisov petih piscev. Attems je nekatere rokopise – pridige ali govore – popravljal, jim kaj dostavljal, ker jih je po več- krat uporabil. Obsegajo dve, tri ali štiri strani, napisani so s črnilom po obeh straneh listov, zato so mnogi poškodovani od črnila, vlage ali plesni, da jih je težko ali celo nemogoče prebrati. Bratuževa je izbrala 28 pridig, ostale pridige je samo opisala, ker se besedila ponavljajo, gre za prepise ali samo osnutke. Težka je tudi Attemsova pisava, ker si je prosto prikrojil bohoričico in jo dopolnil z romanskimi in germanskimi sestavinami. Za „č“ npr. piše „ch, chi, z, zh ali tch“, enako omahuje pri „š, ž, k, h, kv, hv, nj“, o jezikovnih pomanjljivostih je Bratuževa zapisala: „Jezikovna podoba teh besedil terja samostojno obdelavo.“ Pridige je avtorica razdelila v šest zaokroženih sklopov: 1. Boga spoznati – 4 pridige o življenju in smrti, zveličanju in pogubljenju. 2. Komaj sem do- čakal – 5 pridig ob pastirskih obiskih, škofova radost ob ponovnem srečanju z verniki, želja, da bi jim pomagal v duhovnih in telesnih težavah. 3. V čast imenu Jezusovemu – 5 pridig o Jezusovem imenu. 4. Devica Marija – 6 pridig o Marijinih praznikih in bratovščinah. 5. Vse cerkve so časti vredne – 6 pridig o cerkvah, cerkveni hierarhiji in duhovnikih. 6. Meni se v srce smilite – 2 pridigi o posvetirvi nove cerkve in ob požaru. Na levi strani knjige so natisnjeni prečrkovani prepisi iz izvirnika, na desni v posodobljenem prepisu. Bratuževa je svoj posodobljeni prepis takole pojasnila: „ohraniti kolikor mogoče Attemsov jezik in slog. Besedni red skoraj v celoti odgovarja izvirniku. Glavni posegi zadevajo besede in besedne zveze tujega izvora, te v zapisu redno nadomešča slovenski izraz. Popravljene so napačne predložne zveze, neustrezni skloni ipd., prav tako povratno svojilni zaimki, ki jih Attems uporablja po pravilih latinskega in italijanskega jezika, ne pa slovenskega.“ Bratuževa je spremenila tudi nekatere dovršne glagole v nedovršne, prav tako je izpustila kazalne zaimke pred samostalniki, ki jih je pod vplivom nemščine vpeljal Trubar. Tako so nastali „goli rodilniki“, ki se odmikajo od Attemsove pripovedi, npr.: „k nucu tega človeka = v korist človeka“. Attem-

442 sova slovenščina je tako nepopolna, da je nemogoče določiti, kaj bi bilo treba spremeniti, ali pa pustiti vse, kakor je, morda nadomestiti samo grobe tujke. Attems pridig ni napisal zato, da bi izšle v knjigi, ampak jih je uporabljal sam ob kanoničnih vizitacijah in drugih verskih slovesnostih. O tem piše v Uvodu prof. Pogorelčeva takole: „Pri oblikovanju svojih pridig posveča Attems večjo pozornost jasnosti sporočila in miselni podlagi kakor njihovi zunanji podobi.“ Na koncu vsake pridige je Bratuževa dodala osnovne podatke o pridigah in razložila besedne posebnosti in pomanjkljivosti. Bratuževa je opravila ogromno delo, njena knjiga Karel Mihael Attems: Slovenske pridige spada med temeljne kamne zgodovine slovenskega knji- žnega jezika.

Leta 1996 je pri Goriški Mohorjevi družbi izšla monumentalna knjiga večje oblike Gorica v slovenski književnosti, ki jo je izbrala, uredila in spremna besedila napisala Lojzka Bratuž. V spremni besedi je avtorica pojasnila, da se „izbor slovenske poezije in proze na temo mesta Gorice uvršča med po- bude v zvezi z bližajočo se tisočletnico njegove prve znane omembe v pisanih virih. Gre za darilno listino z dne 28. aprila 1001, v kateri nemški cesar Oton III. poklanja oglejski Cerkvi in njenemu patriarhu polovico solkanskega gradu in polovico naselbine s slovenskim imenom Gorica.“ Otonova listina je zanimiva tudi zato, ker je v njej izpričana navzočnost slovenskega jezika na tem ozemlju že v času, iz katerega so se ohranili Brižin- ski spomeniki, prepisi najstarejših slovenskih besedil. Bratuževa je podala najprej politično in kulturno zgodovino Gorice, ki je spadala do konca XV. stoletja pod oblast Goriških grofov, ki so bili nemškega rodu. Proti koncu 15. stoletja se je mestu nevarno približala turška nevarnost, v začetku 16. stoletja pa je prišla pod Habsburžane do konca prve svetovne vojne, ko jo je dobila Italija. Leta 1714 so v Gorici obglavili voditelje velikega tolminskega kmečkega upora. Sredi 18. stoletja je postala Gorica nadškofija in je obsegala velike predele današnjega slovenskega ozemlja. V drugi polovici 19. stoletja je postala eno izmed pomembnih središč slovenskega kulturnega in političnega gibanja. Prva svetovna vojna je mesto skoraj uničila, prebivalstvo pa pognala v begunstvo, a tudi druga svetovna vojna ji ni prizanesla. Ker leži Gorica na stičišču treh narodov in kultur, je tudi prebivalstvo go- vorilo jezike treh jezikovnih skupin, romanske, germanske in slovanske. Dva goriška rokopisa iz 16. stoletja pričata o rabi slovenskega jezika pri bogoslužju in pri slovesni javni priložnosti. Bratuževa je oba rokopisa objavila v uvodu.

443 Potem je šla po vrsti in prikazala, kateri pesniki in pisatelji so opisovali Gorico in njeno deželo, kako so jo opisovali in kakšen delež ima v slovenski književnosti. Predstavila je tudi tisk, založbe, kulturne ustanove, zlasti Gori- ško Mohorjevo družbo, ki jo je ustanovil in varoval nadškof Frančišek Borgija Sedej, da deluje od leta 1923 do danes. Uvodne besede so zelo izčrpne in natančno podajajo nekdanje goriško politično in kulturno življenje. Po tej predstavitvi je Bratuževa pregledala poezijo in prozo, ki govorita o Gorici, in sestavila bogat izbor, najprej iz poezij, potem iz proze. Med pesniki so najpomembnejši: Alojz Gradnik, ki je opeval tolminski upor in usodo glavnih voditeljev. Joža Lavrenčič je avtor zgodovinske balade Gospa s sedmimi psi in vrste romanc. Vsa goriška in tolminska je Ljubka Šorlijeva, ki se je vse življenje zanimala za usodo goriških in primorskih ljudi in jim postavila prepričljive spomenike, ki segajo od puntarjev do današnjega Andrejevega sejma in mogočnega slovenskega zborovanja 20. maja 1984 na Travniku v Gorici. Ob teh vodilnih je še vrsta pesnikov, ki so se občasno ustavljali pri goriških motivih. Bogatejša je proza, ki jo je sestavljalka uvedla s citatom iz spisov Lada Pi- ščanca, ki je zapisal: „Rad bi še enkrat videl Gorico, polno sonca in toplote, njo, ki mi je dala mladost in pomlad, pesem v besedah in pesem v zvokih, ki me je napotila po beli cesti v bodočnost ... O Gorica, veselje in trpljenje naše, upanje in hrepenenje, svetinja naša ...“ Vrsto pisateljev začenja France Bevk z odlomki iz zgodovinske trilogije Znamenja na nebu, kjer plastično in življenjsko polno prikazuje življenje tlačanov, ki jih niso uničevali samo številni brezdušni plemiči in njihovi po- močniki, ampak tudi kuga, lakota, vojske in druge naravne nesreče. Bevk je poustvaril pomembna obdobja goriške in primorske zgodovine, ki je bila v vseh časih težka in neusmiljena. Največji poustvarjalec goriškega in tolminskega življenja je bil Ivan Pre- gelj, ki se je z izredno nadarjenostjo poglobil v življenje tolminskih tlačanov, upornikov in obglavljenih v Gorici na Travniku. Njihova usoda je tako tra- gična, da jo je lahko poustvaril samo Pregelj v svojem kolektivnem romanu Tolminci. V ta sklop spada tudi klasična Pregljeva balada Matkova Tina. Tolminski upor je obravnaval tudi Alojzij Remec v romanu Veliki punt, ki je dobro realistično delo, zgrajeno na zgodovinskih dogodkih. Pregelj je poustvaril tudi življenje goriškega zdravnika Antona Muznika, znanstvenika in borca proti črnim kozam. Roman in njegov dodatek štirih Vigilij je mogočen slavospev goriški zemlji, volji po znanju, napredku in ljubezni, predvsem pa govori o Muznikovi človeški pristnosti in prizadevnosti.

444 Andrej Budal je napisal več povesti in romanov iz goriške okolice, v tej knjigi pa je odlomek iz Križevega pota Petra Kupljenika, v katerem je predstavil tega znanega in tragičnega protestanta. Narte Velikonja je pogosto zajemal iz goriškega življenja, predvsem kmeč- kega, in prikazoval njegove tragične doživljaje. Alojzij Res je črpal iz goriških vojnih let med prvo svetovno vojno, ko je bilo mesto v plamenih, ljudje pa razseljeni po Italiji in Sloveniji. Močno je prisotna Gorica v delih Alojza Rebule in Borisa Pahorja, ker sta študirala v tem mestu. Mesto se jima je s svojo kulturno živahnostjo prikupi- lo, da sta se v leposlovnih delih vračala vanje. Ob teh je še vrsta pisateljic in pisateljev, ki opisujejo Gorico v različnih zgodovinskih dobah in z različnimi pristopi. Toliko pisateljev ni opisovalo nobenega drugega slovenskega mesta. To dokazuje, da je bila Gorica zaradi svoje lege in politično-kulturnega pomena nekako središče slovenskega življe- nja od najstarejših časov do prve svetovne vojne. V knjigi je zastopanih 15 pesnikov in nad 40 pripovednikov. Sestavljalka knjige pravi o izboru: „Za izbor proznih besedil velja posebej poudariti, da sta se zaradi njihove kronološke razvrstitve izoblikovali dve skupini zaokro- ženih odlomkov, kar ustvarja videz dveh samostojnih pripovednih enot. Prva je skupina besedil z motivi tolminskega punta ... Drugo skupino sestavljajo odlomki o Gorici med prvo svetovno vojno ... Tematsko zaokrožena je tudi skupina besedil, ki prikazujejo razmere med obema vojnama, vendar je tu motivika raznovrstnejša.“ Torej knjiga, kakršne nima nobeno slovensko mesto. Bratuževa je poiskala vse, kar je bilo objavljenega o Gorici, v uvodu pa izčrpno podala goriško zgodovino in njeno podobo v slovenski literaturi. Delo je sestavljeno z velikim strokovnim znanjem in ljubeznijo do rodnega mesta. V knjigi je tudi 24 barvnih ilustracij slikarjev Gorice. Knjiga ima 352 strani večje oblike in je lepo vezana.

(Mladika 1993, str. 96, 1996, str. 177-178)

445 MARIJA PIRJEVEC: TRŽAŠKI ZAPISI

Leta 1997 so izšli pri založbi Mladika Tržaški zapisi profesorice Marije Pirjevec s tržaške univerze, potem ko je v prvi polovici istega leta iz- šla pri Slovenski matici v Ljubljani njena knjiga Dvoje izvirov slovenske književnosti. V spremni besedi k Tržaškim zapisom piše Pirjevčeva, da so bili ti eseji že natisnjeni, in nadaljuje: „Za to knjižno izdajo so bili nekateri prispevki na novo prirejeni, razširjeni in dopolnjeni. Vsebinsko težišče raziskovanja je na no- vejši tržaški književnosti, s posebno pozornostjo do Srečka Kosovela, Borisa Pahorja in Alojza Re- bule. Del razprav pa posega na druga področja literature 20. stoletja in v starejšo slovensko klasiko od baroka v 17. stoletju mimo razsvetljenstva do romantike. Dva prispevka sta posvečena vodilnima posrednikoma slovenske literature v Italiji: uredniku Dantejevega zbornika (1921) Alojziju Resu in Luigiju Salviniju, ki je leta 1951 izdal znamenito antologijo slovenske poezije Sempreverde e rosmarino.“ V prvem delu je na začetku razprava Sodobno slovensko pripovedništvo na Tržaškem. (Ob pisateljih Alojzu Rebuli in Borisu Pahorju). Oba vodilna slovenska tržaška pisatelja sta se morala boriti z vrsto težav, preden sta se mogla razviti v ugledna slovenska pisatelja. Oba sta se morala šolati na italijanski osnovni šoli in srednji šoli, Pahor tudi na univerzi, medtem ko je Rebula končal študije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oba sta v mladosti doživljala pretrese, Pahor je doživel grozo ob požigu Narodnega doma leta 1920. „Tako je v Pahorjevi literaturi ljubezen do življenja in svobode, povezana z ljubeznijo do lastnega naroda, ena središčnih vrednot.“ Rebula je imel manj razgibano zunanje življenje, študij v Ljubljani pa ga je vrgel v negotovost, toda ta odločitev ga je dokončno zavezala slovenstvu in globoko determinirala vse njegovo literarno delo. Tudi pri Rebuli kakor pri Pahorju je stalno prisotno vprašanje jezika in naroda, toda ta vprašanja presega in na poseben način dopolnjuje eksistencialna problematika, njegovo tesnobno vprašanje Smisla, Absolutnega. Njegova pot na „goro Najvišjega“, kot je sam nekje zapisal, ga je naposled pripeljala do meje, ko mu je krščanska eshatologija postala „Atlantida, ki se mu je vzdignila iz morečega socialistič-

446 nega in manjšinskega časa“. Čeprav se je odločil za krščanstvo, pa še vedno išče in izbira najboljše. To je zlasti očitno v velikem romanu V Sibilinem vetru. Tu pravi med drugim: „Saj končno tudi meni svoboda, kakor domovina, nista bili več kot sredstvi – cilj je bil samo eden, biti človek.“ In najvažnejše spoznanje: Tržaška slovenska književnost je „duhovno in slogovno odprta v širok evropski in svetovni prostor“. V drugi razpravi predstavlja Pirjevčeva Kosovela, Bartola in Pahorja v francoskem kulturnem svetu. Dela vseh treh so prevedli v francoščino in so doživela lep sprejem. Bartolov roman Alamut je bil po besedah Pirjevčeve „prispodoba strašnih diktatorjev dobe, to je Hitlerja, Mussolinija in zagone- tnega Stalina“. V eseju Narodnost in nacionalizem v razmišljanju Srečka Kosovela razpravlja o nekaterih slovenskih napakah, predvsem o „podpetništvu“, to je nesvobodna in premalo pokončna drža. Novost je esej Ženska v Vorančevih Samorastnikih, kjer je analizirala zlasti Radmanco, ki je izreden človeški lik, telesno močna in živa ženska, ki zapusti moža in majhne otroke in se preseli k mlademu tesaču, s katerim ima nove otroke. Njena brezmejna erotika premaguje vse življenjske ovire. V eseju Aktualni Zidar je predstavila Pavleta Zidarja in njegov roman S konji in sam. Ne gre samo za opis življenja in dela pisatelja Zidarja, ampak tudi za njegovo poznanje Srbov in Slovencev, ki so se znašli v isti državi, ne da bi se poznali. Alojzij Res – posrednik med slovensko in italijansko kulturo je esej o Resu, ki je ob šeststoletnici smrti Danteja Alighierija leta 1921 izdal italijanski Dantejev zbornik, leta 1923 pa slovenskega. V njem so sodelovali slovenski in italijanski znanstveniki, zbornik je bil odlično delo, toda doživel je malo odmeva, ker je Italija že lezla v fašizem. Več odmeva je imel Salvinijev Zimzelen in rožmarin – Sempreverde e rosmarino, Rim 1951. Čeprav je imel zbornik velik odmev in so ga italijanski in slovenski bralci kupovali in brali, ga Pirjevčeva še enkrat predstavlja, ker je poteklo že toliko časa. Luigi Salvini se je med zadnjo vojno izkazal za velikega prijatelja Slovencev, med drugim je Župančičevega sina rešil taborišča. Pirjev- čeva piše, da Salvinijeva antologija „do danes še ni bila presežena“. V drugem delu so štirje eseji iz starejše slovenske književnosti. Prvi govori o Prešernovi Novi pisariji in Jerneju Kopitarju. Kopitar je že klišejski, vendar pa ga skuša Pirjevčeva razumeti in mu priznava zasluge, ki si jih je pridobil. Vsega slabega ni bil kriv samo Kopitar, ampak tudi njegovi učenci. Linhartov spoj dveh tipov slovenske književnosti je mnogo poveden esej o Linhartovem delu in njegovem združevanju več kultur. Prikazala je Linhar-

447 tovo poezijo, ki se je napajala pri slovenski ljudski pesmi, nemški in drugih literaturah. Isto se je dogajalo z njegovo dramatiko. Pirjevčeva piše: „V obeh slovenskih komedijah je Linhartu uspelo prestopiti meje svojega časa, okolja in razmer, obe lahko še danes zaživita na slovenskih odrih zaradi demokratič- nega sporočila, pristnega humanizma in naravne človeške govorice.“ Accademia Operosorum in njeni stiki z Italijo je esej o nekaterih možeh Aka- demije, ki so nekaj časa živeli v Italiji in se navzeli duha italijanskih operozov. Tržaški zapisi prinašajo zanimive in sveže eseje, ki jih je napisala Pirjevčeva v letih 1993-97. Za naše razmere prinašajo marsikaj novega in svežega, zato je prav, da so izšli v knjigi, da jih bodo mogli brati vsi, ki jih zanima slovenska književnost.

(Mladika 1997, str. 224)

JOŽE PETERLIN: SLOVENSKO TRŽAŠKO GLEDALIŠČE 1945-1975

V začetku decembra 1990 je izšla pri Založbi Mladika v Trstu obsežna knjiga Jožeta Peterlina Slovensko tržaško gledališče 1945-1975, ki razkriva lep odsek tukajšnjega slovenskega kulturnega življenja v prvih tridesetih letih po vojni. Gre namreč za ocene, ki jih je pokojni prof. Peterlin napisal o vseh predstavah Slovenskega narodnega gledališča, zdaj Slovenskega stalnega gledališča, v tem obdobju. Izbral in uredil, tržaško bibliografijo sestavil ter uvodno besedo je napisal Marij Maver, predvojno bibliografijo pa je sestavil prof. Mirko Mahnič. To je izredno delo, saj ni našega poklicnega gledališča nihče med nami spremljal tako zvesto, vestno in strokovno pripravljeno kakor prav Peterlin, ki je bil rojen igralec. Peterlin je že v dijaških letih v Novem mestu - rodil se je 1911 na Vinjem vrhu pri Beli Cerkvi - igral v amaterski skupini. V Ljubljani je bil član raznih

448 igralskih skupin, od 1937 do 1945 tudi član Radijske igralske družine. Dve leti je obiskoval igralsko šolo na Državnem konservatoriju v Ljubljani, nekaj mesecev pa je s štipendijo študiral na Dunaju. Že tedaj je začel sodelovati s poročili o gledaliških predstavah v Straži v viharju, med vojno pa je bil uradni kritik ljubljanske Drame v dnevniku Slovencu. Septembra 1945 je prišel Peterlin v Trst in tu razvil vse svoje izredne sposobnosti kot prosvetni delavec, profesor, organizator, publicist, kritik, igralec, režiser in urednik. In kot kaže ta knjiga, je spremljal predstave Slovenskega narodnega gledališča od začetka do smrti. Ko se je namreč vračal od predstave Franka Wedekinda Pomladno prebujenje 4. marca 1976 okrog 11. ure zvečer peš proti openskemu tramvaju, se je na Trgu Stare mitnice zgrudil – zadela ga je srčna kap. Popoldne 2. dec. 1945 si je ogledal prvo predstavo Jernejeva pravica, ki jo je po Cankarju priredil Ferdo Delak. Dvorana je bila polna, ljudje navdušeni. Leta pozneje se je vrnil k tej predstavi z besedami: „Režiser Delak je zgnetel na oder igralce kot maso delavcev z zavihanimi rokavi in pred njimi je stopal Jernej kot politkomisar ali marksistični demagog. Ves oder je bil preprežen z rdečimi zastavami, in ko je Jernej terjal pravico, so se dvigale v svitu žaro- metov pesti iztegnjenih rok vseh delavcev. Skratka, Cankar je bil takrat grdo potvorjen in izrabljen kot politični priganjač“. V prvem poročilu o tej predstavi ne omenja zastav in delavske množice, zanima ga igra kot taka. Ni bil zadovoljen z dramatizacijo, ki je ostala „le recitativ, bolj manifestacija kot živa gledališka umetnost“. Tudi pozneje je bil proti dramatizacijam, ki nikoli ne morejo nadomestiti pravih dram. Hlapca Jerneja je Just Košuta izoblikoval v lepi, neprisiljeni besedi. „Njegova podoba je živa, realistična, v zvezi z zborom pa utone njegov realizem in njegova življenjska resničnost“. Izmed ostalih igralcev omenja samo Tirana in Nakr- sta, kar je značilno, saj je Peterlin vedno vsakemu igralcu odmeril zasluženo mesto. Kritiko zaključuje z ugotovitvijo, da so gledalci razumeli Jernejevo zahtevo, blizu jim je bila njegova pravica, manj pa je zadihala njegova lepota. Torej zelo umerjena in prizanesljiva kritika, ker je upošteval razmere in zadovoljstvo ljudi, da so smeli po toliko letih poslušati slovenščino v javnosti. Tako je začelo tukajšnje poklicno gledališče svoje delo in pred Peterlinovi- mi očmi se je zvrstilo 227 predstav (toliko jih našteva knjiga), ki jih je gledal z ljubeznijo, zadoščenjem, odobravanjem, včasih z zaskrbljenostjo, nezado- voljstvom in ugovorom. V vsakem delu je skušal najti kaj lepega, dobrega, kar bi ljudi dvigalo in jim krepilo samozavest, nikoli ni napadal vodstva ali igralcev zaradi del, ki se mu niso zdela primerna za tukajšnje razmere. „Tu- kajšnje razmere“ so za Peterlina vedno Trst kot križišče narodov, zato mora

449 gledališče „dostojno in po najboljših močeh predstaviti slovensko kulturo, da ne bo majhna in neznatna ob kulturah drugih narodov. Slovenska dramatska literatura sicer nima del Shakespearjeve širine, vendar je tako bogata kot pri marsikaterem večjem narodu. Slovenska gledališka odrska umetnost pa je hodila že več let skupno z odrsko umetnostjo naprednih evropskih narodov“. Podobno je zapisal ob koncu osme sezone: „Osem sezon spremljamo Slo- venci na Tržaškem z zanimanjem in skrbjo slovensko poklicno gledališče, ker predstavlja našo gledališko kulturo sosedom in večkrat tudi oddaljenim tujcem. Vedno smo iskali tistih pozitivnih izrazov, ki so bili vsem Slovencem dragi in sveti, vedno pa smo opozarjali, naj predstavniško gledališče izloči vse, kar ga ponižuje s kulturne ravni na dnevno politično vsakdanjost“. Zaveda se, da so bile prva leta razmere težke, nad vsem javnim življenjem v zamejstvu je skrbno bedela Ljubljana, toda časi se spreminjajo, tukajšnje gledališče mora opraviti „še zadnjo operacijo, če bo hotelo služiti res svojemu kulturnemu poslanstvu: iskati bo moralo dramskih del, ki bodo nesporno umetniška, ki bodo moderna, ki bodo reševala sodobno problematiko, a jo bodo reševala na človeški, etični način. Obenem pa bo seveda moralo uvrstiti v spored tudi tista dramska dela iz preteklosti v svetovni književnosti, ki imajo večnostno vrednost“. To so nazori, ki jih lahko podpiše vsakdo, ki mu je za dramatsko umetnost, in s temi nazori je Peterlin presojal repertoarje in posamezne igre. Vsako igro je na začetku postavil v čas in okolje, navedel kratko vsebino in ideje, da so si mogli radijski poslušalci ustvariti pravo podobo predstave, saj je vse kritike napisal za radio, šele potem so izšle v časopisih, največkrat brez spremembe. Analiziral je režiserjevo zamisel in izpeljavo, scenografijo, obleke in potem po vrsti igralce, kakor so se izkazali. Skrbno je spremljal delo režiserjev, njihovo rast in razvoj, njihove domislice, a tudi manj posrečene prijeme. Zdi se, da mu je bil pri srcu režiser Jože Babič, ki je bil nekak hišni režiser. Prav tako je spremljal igralce, skrbel ga je njihov nestalni položaj, prestavlja- nja in krčenje ansambla. Pri vsakem igralcu je iskal pozitivne poteze, neuspehe je skušal opravičiti z mladostjo, utrujenostjo, premajhno pripravo ali nepri- merno vlogo. Skrbno je spremljal Staneta Raztresena, njegovo rast in razvoj. Izmed dramatikov je vestno presodil vseh devet Tavčarjevih iger, ki jih je uprizorilo tukajšnje gledališče. Želel je, da bi Tavčar ne bil samo pisatelj v slovenskem jeziku, ampak da bi v svojih delih obravnaval tudi slovenske probleme. Izmed 227 kritik jih je urednik Maver sprejel v knjigo 108, 119 pa jih je moral izpustiti, ker je knjiga že zdaj obširna – 320 strani. Peterlin je ocenil tudi 50 gostovanj slovenskih gledališč, napisal pa je še 37 člankov in zapisov o gledališču. 450 Knjiga je verno ogledalo tržaškega stalnega gledališča, ki hodi vsa leta po težki in negotovi poti, kakor je za prvih 30 let opisana v tej knjigi. Opisana stvarno, strokovno utemeljeno in z veliko ljubeznijo do gledališča in njegovih ustvarjalcev, a tudi v skrbi, da bi bila slovenska dramatska umetnost čim lepše prikazana primorskim Slovencem in tudi sosedom. Knjigi je dodanih več slik iz Peterlinovega albuma, na koncu pa je Nekaj literature o Jožetu Peterlinu in Seznam imen. Zunanjo opremo je oskrbel Edvard Žerjal

(Mladika 1991, str. 50-51)

NAŠ GLAS PRI VAS DOMA

Pri Založbi Mladika v Trstu je izšla leta 1997 knjiga Naš glas pri vas doma in s podnaslovom Ob petdesetletnici Radijskega odra v Trstu. Grafična obdelava in platnica Andrej Pisani, računalniška obdelava Marjan Jevnikar, uredila Matejka Peterlin Maver, strani 224. Radijski oder je ustanovil prof. Jože Peterlin, ki je prišel takoj po vojni v Trst in nadaljeval delo, ki ga je začel v Ljubljani. Bil je profesor na slovenskih srednjih šolah, ki so jih odprli zavezniki, nastopal je pred radijskim mikrofo- nom, kar je delal že v Ljubljani, organiziral je Radijski oder, s katerim je nastopal v igrah, na akademijah, recitacijah, bil je imeniten govornik, predvsem pa človek, ki je znal izbirati ljudi, jih usmerjati in družiti, saj je npr. Radijski oder kljub številnim težavam vzdržal nad 50 let. Nad 50 let so hodili večer za večerom k vajam, neposrednim snemanjem in prenosom, ker so se zavedali, da delajo narodu koristno delo, da jih imajo ljudje radi in so jim hvaležni. Duša vsega tega je bil seveda Jože Peterlin, ki je znal najti za vsakogar prijazno in spodbudno besedo, da ji nisi mogel odreči. In besede Radijskega odra so zlasti v prvih povojnih letih obiskovale vse slovenske hiše v zamejstvu in po vsej Primorski, saj so bili ljudje žejni slovenskih besed po letih fašističnega zatiranja. Slovenske besede so prihajale v slovenske domove in ljudi zabavale, krepčale in učile, saj ni bilo slovenščine ne v šolah ne v knjigah in časopisih. Radijski oder je predstavil slovenskim poslušalcem vso slovensko dramatiko, od Linhartovega Matička do zadnje igre, ki je izšla v knjigi ali reviji. Prav po načrtu je predstavil tudi celotno italijansko dramatiko od najstarejših

451 časov do sodobnosti, prof. Josip Tavčar pa je Italijanom predstavil slovensko dramatiko. Radijski oder je dal prevesti najboljše ustvaritve svetovne dramatike, tako iz češke, poljske, nemške, francoske, angleške, ameriške in drugih literatur, da so se slovenski poslušalci lahko seznanili s svetovno dramatiko. Večkrat so v celoti spoznali Dantejevo Božansko komedijo in slovenske in svetovne romane v dramatizacijah. Še nikoli ni imel Slovenec odprtih toliko vrat v svetovno kulturo. Prof. Peterlin je že v prvih letih Radijskega odra mislil na izobraževanje igralcev v lepi knjižni slovenščini, zato je že v začetku 50-ih let ustanovil prvi tečaj slovenske govorice, ki ga je vodila režiserka Balbina Baranovič Battel- lino. Take tečaje so pozneje pod vodstvom režiserjev iz matične domovine ponovili še večkrat. Velik pečat v tem smislu je dal Radijskemu odru takratni lektor ljubljanske drame prof Mirko Mahnič. Pri njem je bila vsaka še tako nepomembna vaja prava šola interpretacije in obvladovanja igralčevega glasu. Ko je prof. Jože Peterlin nepričakovano in nenadoma odšel 4. marca 1976, ko se je zvečer vračal iz gledališča, je Radijski oder izgubil ustanovitelja, men- torja in umetniškega vodjo. Zdelo se je, da se bo vse zrušilo, toda Radijski oder je bil tako utrjen in pripravljen, da so takoj stopili novi ljudje na prazna mesta in Radijskemu odru dali novega zagona in novih moči. Prišlo je do spora med slovenskim vodstvom Radia Trst A in Radijskim odrom. Po zaslugi nekaterih članov - v knjigi so omenjeni Marijan Kravos, Matejka Peterlin, Ivan Buzečan, Marko Kandut in Marjan Jevnikar – je Ra- dijski oder znova zaživel. Skupina si je omislila nov, lasten studio, imenovan Trak, ki ima svoj sedež v prostorih Slovenske prosvete. Kljub tehničnemu napredku pa, piše Matejka Peterlin Maver, „spremljajo naše delo večne težave – zelo omejena produkcija, zahtevno pripravljanje predlogov, dogovarjanje z vodstvom na eni strani in sodelavci na drugi, večne finančne težave, pa prilagajanje vedno novim in bolj zapletenim birokratskim predpisom ... Predvsem pa vrtenje v nekakšnem začaranem krogu: skupino bi bilo treba povečati in pomladiti, zato pa bi morali imeti več možnosti nastopanja, več dela, a s tako razredčeno produkcijo je že težko ohraniti skupino, kaj šele jo razširiti.“ Po njenem mnenju bi morali Slovenci v zamejstvu ohraniti tudi Radijski oder, ker je vzgojil vrsto dobro govorečih radijskih uslužbencev, politikov, šolnikov itd. Veliko tukajšnjih avtorjev je prav Radij- ski oder spodbudil, da so začeli pisati, prevajati, prirejati, dramatizirati. V drugem delu knjige so seznami dramatikov, katerih dela je podal Ra- dijski oder. Slovenskih dramatikov je kar 107, veliko več, kot jih navajajo literarne zgodovine, ker so našteti tudi povojni zamejski in zdomski avtorji in

452 kulturni delavci, ki so se ukvarjali z dramatiko. Nekateri so uspeli in je prav, da jim je Radijski oder omogočil uveljavitev. Italijansko dramatiko predstavlja 164 avtorjev. Še več pa je seveda iger iz svetovne dramatike, saj so tu zastopane najrazličnejše kulture in jeziki. Od 1966 do 1996 je Radijski oder predstavil 1240 iger. Na koncu je še abecedni seznam avtorjev in njihovih del. Knjiga o Radijskem odru Naš glas pri vas doma je razkrila težko dosegljivi del slovenskega kulturnega življenja v zamejstvu, zato je prav, da je izšla in se razširila med ljudmi.

(Mladika 1997, str. 155-156)

PAVLA HOČEVAR: POT SE VIJE

Pavla Hočevar ni sicer Tržačanka po rojstvu, vendar je v tem mestu preživela dvajset najlep- ših in najdelavnejših let. Doma je bila v Malih Laščah na Dolenjskem, a rodila se je 1889 na Dunaju, kjer je bil njen oče kostanjar. V Ljublja- ni je dovršila učiteljišče in prišla 1910 v Trst na Ciril-Metodovo šolo za učiteljico. Tu je ostala do 1930, ko je morala oditi v Ljubljano. V literaturo so jo potegnile razmere, ker so 1923 tržaške Slovenke ustanovile mesečno revijo Ženski svet in Hočevarjevi zaupale uredništvo. Tako je bila primorana, da je pisala uvodnike in članke, s podpisom in psevdonimi, kadar ni imela dovolj drugih prispevkov. To delo je nadaljevala tudi v Ljubljani, kamor se je list preselil. Leta 1969 je izšla pri Založništvu tržaškega tiska njena knjiga Pot se vije, s podnaslovom Spomini (166 strani). Razdelila jo je v štiri dele. V prvem je opisala domači kraj s šegami, značilnostmi, domače, predvsem pa svojo mladost, češ „kadar začne človek zbirati spomine na določena obdobja svojega življenja, si večkrat ne more kaj, da bi ne segel v svojo prvo mladost in iskal tam tako ali drugačno zvezo za svojo poznejšo pot“. Doma je dobila trdno narodno vzgojo, že zgodaj pa se je seznanila z vodilnimi Slovenkami,

453 ki so skušale vključiti tudi ženske v kulturno, socialno in politično delo. V drugem delu opisuje Ljubljano in svoje šolanje, svoj duhovni razvoj, razmere, ki so tedaj vladale v slovenski prestolnici, tako da je podoba živahna in zgodovinsko verna. Tretji del je posvečen Trstu, kamor je prišla 1910. Hitro se je razgledala po razmerah in se vključila v delo. Delala je v šoli, pri ženskih društvih in njihovih časopisih, saj so bile tedaj Tržačanke vodilne pred vsemi drugimi Slovenkami, tako na društvenem polju kakor tudi pri časopisih, ker so imele kar tri istočasno. Pisateljica se sprašuje: „In kaj bi bilo v Trstu, če bi bile žene klonile? Brez njihove pomoči bi ne bilo slovenskih vrtcev in šole bi ne bile mogle uspevati. Brez naših šol pa bi ne bilo zavednih mladih ljudi, bi ne bilo pevskih zborov, telovadnih in športnih društev, knjižnic ...“ V tržaški okolici je bilo leta 1866, ko je okoliško šolstvo prevzela tržaška občina, enajst slovenskih šol, a razen proseške in škedenjske so bile vse enorazredne. V mestu samem so bile samo Ciril-Metodove šole, in sicer od 1888 dalje. Hočevarjeva podaja zgodovino teh šol, narodno prebujenje, prosvetno življenje v Trstu do 1930, medvojna in prva povojna leta, govori o slovenskem delavstvu, zlasti na široko pa o gospodinjskih pomočnicah, za katere so ustanovile narodne dame Zavod sv. Nikolaja. Pisateljica se zaveda, da so bile te gospe koristne in delav- ne, zato se je o njih široko razpisala, pri nekaterih je podala tudi življenjepis. Največ otrok so pošiljali v slovenske šole delavci, medtem ko so nekateri javni delavci dajali otroke v nemške šole, češ da se bodo bolje znašli pozneje v gimnaziji, ki je bila samo nemška ali italijanska. Hočevarjeva se je zanimala tudi za strankarsko življenje; najbližja ji je bila socialno demokratska stranka, a je ugotovila: „Slovenskim socialistom moramo priznati, da res prispevajo za slovensko kulturo. Ali težava je v tem, da se ne moremo zanesti nanje, ker so pač v italijanski socialistični stranki in ne morejo nastopati samostojno.“ Navedla je nekaj zgledov te odvisne politike. Hočevarjeva navaja tudi nesporazume in nezadovoljstvo tržaških Slovenk, ker je Ciril-Metodova šola nastavljala na svoje šole tudi učitelje in učitelji- ce, ki niso bili domačini. Hočevarjeva priznava, da bi imeli domačini nekaj prednosti, po svojih lastnih izkušnjah pa je ugotovila: „Naj so bili domači učitelji še tako sposobni za svoj poklic v domačem kraju, jim vendar priznani profesorji slavisti na koprskem in goriškem učiteljišču niso mogli med študi- jem privzgojiti pristnega duha slovenskega jezika ... Sloga in dikcije se skoraj ne moreš priučiti, oboje si prilastiš šele pri vsakdanjem občevanju z ljudmi iz takih predelov, kamor ne sega vpliv tujega jezika.“ Hočevarjeva je realistično in izčrpno prikazala tržaške razmere. Ni se opi- rala samo na lastne spomine, ampak se je poslužila tudi razprav avtorjev, ki 454 so obravnavali te razmere in vprašanja (L. Čermelj, Ferdo Kleinmayr idr.), časopisov (Edinost, Prim. dnevnik) in drugih virov. Tako gre za več kot gole spomine, skoraj za zgodovinsko pričanje, ki pa je podano z osebno noto. Zanimiv je tudi zadnji del, ko se je avtoričino delo razmahnilo tudi preko slovenskih meja. Spomini Pavle Hočevarjeve so torej pomembno delo, saj je prva ženska, ki je opisala po lastnih doživetjih to razgibano dobo slovenske tržaške zgodovine, katero je pomagala ustvarjati. Srečala se je z vrsto uglednih javnih delavk in delavcev in jih označila iskreno, odkrito in prizadeto. Nikomur ne prizanaša, ne pritožuje se nad očitnimi krivicami, pohvali, kar je vredno. Na nekaterih mestih je knjiga napisana z umetniškim navdihom, v celoti pa se bere kakor roman. Kratek predgovor ji je napisal dr. Lavo Čermelj. Knjiga je tudi ilustrirana.

(Literarne vaje 1969-70, str. 26-27) (Mladika 1972, str. 38) (PSBL, 7. snopič, str. 541) *Pavla Hočevar je umrla leta 1972 v Ljubljani.

MINKA LAVRENČIČ PAHOR: PRIMORSKI UČITELJI 1914-1941

Znana tržaška kulturna delavka Minka Lavrenčič Pahor (rojena leta 1908) je izdala pri Odseku za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu 544 strani debelo knjigo: Primorski učitelji. 1914-1941. Prispevek k prouče- vanju zgodovine slovenskega šolstva na Primorskem. Naslov in podnaslov kažeta na to, da prikazuje knjiga križev pot učiteljic in učiteljev, ki so ga prehodili od začetka prve svetovne vojne in priključitve slovenskih krajev Italiji, preko fašistične raznarodovalne politike, do začetka druge svetovne vojne. Skupno je avtorica prikazala 1280 učiteljic in učiteljev, za katere je zbrala vse dosegljive podatke o življenju, izobrazbi in službovanju. Na ozemlju, ki je pripadlo po Rapalski pogodbi Italiji, je bilo 326 javnih osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom, in vse so bile polno zasedene s slovenskimi učnimi močmi, ki so bile usposobljene in na višini tedanje pe- dagoške znanosti.

455 Toda vso to urejenost je Gentilejeva šolska reforma leta 1923 ukinila, vpe- ljala italijanski učni jezik, učitelje, ki se niso hoteli ukloniti novemu redu, ali so se zdeli novim oblastem sumljivi, pa premestila v notranjost države, poslala na cesto ali pregnala v Jugoslavijo. Številke prizadetih učiteljev so strahotne. V Jugoslavijo so jih poslali 316, čeprav so bili italijanski državljani. Seveda jih slovenske oblasti niso pustile na cesti, ampak so vsem podelile službe na šolah po vsej Sloveniji. Odpustili so 168 učiteljic in učiteljev in jih pustili brez službe, pogosto z družino in brez sredstev. Nekateri so odšli domov k staršem, drugi so si pomagali s kakim priložnostnim delom, da so se preživeli. Premestili so 402 učitelja, vse v južno Italijo, kjer so bile nezdrave in primi- tivne razmere. (...) Mnogi, ki so jih prestavili v južno Italijo, so zapuščali nove kraje, ker se niso mogli vživeti v razmere, in odšli v Slovenijo. V Italiji jih je ostalo samo 64. Več učiteljic se je v Italiji poročilo z Italijani, in ker so bile odre- zane od slovenskega sveta, so skoraj pozabile materinščino. Ko se je avtorica te knjige obrnila nanje za podatke, so se v italijanski slovenščini opravičevale zaradi slabega znanja slovenščine in poslale podatke. Nekatere pa so ohranile narodno zavest, naučile svoje otroke slovenščine in jih povezale z rodnim domom. Vse je bilo seveda odvisno od ljudi samih in razmer, v katerih so se znašli. Misel na knjigo o primorskih učiteljih se je porodila učitelju in kulturnemu delavcu Dragu Pahorju, ker se mu je zdelo primerno, da bi se leta 1973 spomni- li petdesetletnice Gentilejeve šolske reforme, ki je razgnala primorske učitelje in uničila slovenske šole. Ker pa je imel Drago Pahor drugo delo, se je pod njegovim strokovnim vodstvom lotila dela njegova žena učiteljica Minka Lavrenčič Pahor, ki so jo tudi odpustili iz službe. Po smrti Dragota Pahorja 1980 se je materi pridružil pri delu prof. Samo Pahor, strokovnjak za domačo zgodovino. O virih piše urednica naslednje: „Viri zbranih podatkov so najraznovrstnej- ši. Od osebnih pričevanj, zbranih z anketo (preko 560 odgovorov) in dopiso- vanjem, preko dnevnega in drugega časopisja, uradnih staležev in neuradnih ročnih zapisnikov do arhivskega gradiva. Tu je treba predvsem omeniti službene liste šolskega oddelka banovinske uprave v Ljubljani, dokumentacijo (osebne mape) šolskega nadzorništva v Tolminu, fond prefekture v Pulju, vpisnice gori- škega in ljubljanskega učiteljišča ter matične knjige župnij in občin. Nadalje podatki občin in ravnateljstev v Italiji, kamor so bili premeščeni primorski učitelji.“ Dela je bilo ogromno, Pahorjeva in sin Samo sta se v nekaterih krajih ustavila po več dni, da sta pregledala različne vire. Mnogokrat pa ni bilo odgovorov in vsa iskanja niso koristila. To je očitno v osrednjem poglavju Podatki o življe- nju in službovanju primorskih učiteljev. Pri vseh so navedeni rojstni podatki: vsaj letnica, rojstni kraj, leto mature in kraj, usposobljenostni izpit leta in v 456 kraju, službovanje z letnicami in kraji. Pri številnih so navedene poroke in smrti z letnico in krajem. To je bilo zamudno delo, saj je bilo treba zbrati za 1200 ljudi, ki so živeli v Sloveniji in Italiji, brez povezave, najosnovnejše podatke. Zato je pri nekaterih pokrito s podatki vse življenje, pri drugih so vrzeli. (...) Avtorica Minka Pahor je napravila vse, da je knjiga zgodovinsko resnična in popolna, kolikor je bilo mogoče doseči. Čeprav pa se zdi, da gre le za gole podatke, piše o tem v spremni besedi Ciril Zlobec naslednje: „Včasih so gole števil- ke in najbolj skopi podatki pretresljivo pričevanje o velikih prelomih v življenju posameznika ali naroda. Treba jih je samo skrbno prebrati in se jim prepustiti, da nas prevzamejo, ko jim sami dodamo manjkajoče, zamolčano, izpuščeno.“ Ob branju čutimo, koliko tragedij so doživeli primorski učitelji, ki so jih neusmiljeno razgnali po svetu. V končnem poglavju Križev pot primorskih učiteljev je Pahorjeva natanč- neje opisala osemdeset hujših primerov križevega pota, ki se ni začel šele z nastopom fašizma, ampak s prvim italijanskim prihodom v Trst, končal pa se ni z Mussolinijevo smrtjo in vojnim porazom, ampak je segel še naprej. Ko je bil npr. spor za šolske prostore na Ulici sv. Frančiška in „je italijanska učiteljica zaklenila vrata slovenskim učiteljem, da niso mogli vpisovati otrok v slovensko šolo, je Ferjančičeva Gizela vpisovala otroke kar na pločniku pred zaprtimi šolskimi vrati“. Knjiga je bogato ilustrirana s fotografijami učiteljic in učiteljev, z zgodovinskimi fotografijami, s skupinskimi slikami, okrožnicami, odloki in drugim zgodovinskim gradivom. Napisana je tako stvarno in zgodovinsko podprto, da spada v vsako slovensko družino.

(Mladika 1994 str. 131-132) *Minka Lavrenčič Pahor je umrla leta 1998.

ZORKO JELINČIČ: POD SVINČENIM NEBOM

Med rednimi knjigami Goriške Mohorjeve družbe za leto 1995 je izšla v zbirki Naše korenine knjiga Zorka Jelinčiča Pod svinčenim nebom. Zbrala in uredila jo je hči Rada Jelinčič, ki je kmalu po izidu knjige umrla, arhivske raziskave je opravil sin Dušan Jelinčič, zgodovinski okvir pa je prispevala Mi- lica Kacin Wohinz. Tako prinaša knjiga Jelinčičeve spomine, ki jih je napisal 457 v zadnjih letih življenja na prigovarjanje Milice Kacin Wohinčeve, prijateljev in domačih, zato spomini niso popolni, premišljeni in enotni, pisal je hitro, v šolske zvezke, se ponavljal, ker ni utegnil vsega ponovno prebrati in popraviti. Vendar pa so ti spomini iskreni, odkritosrčni, napisani z veliko ljubeznijo do slovenskega naroda, brez obtoževanja rojakov, ki so mislili drugače in ga na zasliševanjih obremenjevali, valili nanj krivdo. Jelinčič je že ob prvih zaporih in zasliševanjih sklenil, da bo prevzel nase vso možno krivdo, vse tisto, kar bi moglo drugim zapornikom koristiti. Nikoli se ni izgovarjal na druge, vse obtožbe je voljno sprejel in zanje trpel v najrazličnejših zaporih v najlepših moških letih, družina pa se je doma borila z revščino in pomanjkanjem. Jelinčič se je rodil leta 1900 v Logu pod Mangartom, kjer je bil oče Fer- dinand učitelj. Maturiral je na realki v Idriji 1918. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, v šolskem letu 1923-24 pa sta se s prijateljem Klemen- tom Jugom prepisala na padovansko univerzo, vendar univerze ni dokončal. Postal je tajnik Zveze prosvetnih društev v Gorici in tajnik dijaškega društva Adria v Gorici. Obe funkciji je odlično opravljal. Ker je veliko hodil na de- želo, so ga karabinjerji večkrat spremili v Gorico. Že v jeseni 1926 so začeli Italijani razpuščati slovenska društva, zato so le s težavo in na pol ilegalno prirejala sestanke in tečaje. Pozimi 1927 so ustanovili narodno obrambno organizacijo TIGR na Nanosu in Jelinčič je bil med vodilnimi ustanovitelji. Julija 1928 se je Jelinčič v Viški skupini težko ponesrečil, da je moral več mesecev preživeti v bolnišnici. Po razpustu Adrie je delal pri Goriški Matici. Navezal je tesnejše stike z narodno delavko Fanico Obidovo, s katero se je sredi julija 1929 poročil, ko se je preselil v vas Jesenica pod Konco. 15. marca 1939 ga je tajna policija OVRA aretirala v zvezi s terorističnimi napadi na šole, ki so postale potujčevalnice, na svetilnik Zmage v Trstu, na fašistični dnevnik Il Popolo di Trieste in drugod. Najprej je bil v strogi osamitvi v Kopru, nato v Regina Coeli v Rimu, kjer je dočakal proces pred posebnim sodiščem proti 30 obtožencem. Bil je glavni obtoženec in je dobil 20 let ječe. Preživel jih je v kaznilnicah Civitavecchia, S. Gimignano in v Sieni, kjer je bil obsojen na samico. Zaradi treh amnestij so ga po devetih letih izpustili. Doma je našel ženo Fanico in hčerko Rado, ki sta se ob njegovi izpustitvi vrnili iz južne Italije, kjer sta bili internirani. Svobodo so uživali samo dobro leto, nato je Jelinčiču umrla žena na porodu hčerke Jasne. Ob izbruhu vojne so Jelinčiča aretirali in poslali v Isernio, kjer je dočakal polom. Po vojni se je naselil v Trstu in bil pri kulturnem oddelku PNOO, nato pri Prosvetni zvezi. Bolelo ga je, da je moral oblasti v Ljubljani dokazati s pričami, da je pred vojno delal za slovenski narod. Leta 1948 se je drugič

458 poročil in dobil sinova Zlatka, ki se je ponesrečil v planinah, in Dušana, ki je časnikar na Radiu Trst A in pisatelj. Do smrti je pisal in zbiral Etnografski zemljevid Tržaškega ozemlja, ki je izšel šele 1978, dolgo po Jelinčičevi smrti, ki ga je vzela leta 1965 v Trstu. V knjigi je najprej Milica Kacin Wohinz podala zgodovinski okvir in Je- linčičeve v italijanskih dokumentih. Delo je enkratno in novo, saj je zgrajeno na italijanskih virih, ki jih je Kacinova našla v državnih arhivih v Rimu. Sledi zapis sina Dušana Mit, človek in trpin: moj oče Zorko Jelinčič. Svoje spomine začenja takole: „Moji spomini nate segajo v otroška leta. Marsikateri so že bledi ali zaviti v tančico megle, ki je z leti vse gostejša, marsikateri pa še tako živi, kot da bi se dogodki izpred tridesetih in več let zgodili včeraj. Sicer pa je prvi, boleči spomin nate, spomin na tvojo večno odsotnost. Kolikokrat bi si želel, da bi mi bil ob strani, pa te ni bilo nikoli. Odkar sem začel s svojo otroško glavo sprejemati svet okoli sebe, si bil stalno, dolge mesece, po bolni- šnicah in zdravniških pregledih, ko pa si bil doma, si bil na srečanjih, na sejah in sestankih, predvsem pa pri publicističnem in raziskovalnem delu, kolikor ti je pač dopuščala bolezen. Tako je moje otroštvo minilo brez tebe. Potem ni bilo več priložnosti za bližino, ker si odšel, ko sem imel enajst let.“ Ti spomini so napisani zelo prisrčno, s pravo sinovsko ljubeznijo do očeta, o katerem ve marsikaj, dosti pa še vedno odkriva in želi, da bi ljudje njegovega očeta ne pozabili, saj je vse življenje nesebično delal za svoje ljudi. Jedro knjige sestavljajo Jelinčičevi spisi, ki opisujejo njegovo življenje od mladosti do smrti. Jelinčič pripoveduje preprosto, nazorno, z veliko odkri- tosrčnostjo in umerjenostjo, nikogar ne sovraži, nikogar ne obtožuje, ve- likodušno prevzema krivde, da bi drugim olajšal položaj. Ker so bile vse akcije TIGRA in drugih tajne, tudi Jelinčič pri nobenem podvigu ne omenja nikogar. Tako je Jelinčičeva knjiga Pod svinčenim nebom bogata zgodovina življenja primorskih Slovencev v Italiji od prve do konca druge svetovne vojne, ko je bil avtor osrednja osebnost raznih dejavnosti. Važna so tudi njegova pisma domačim. Knjiga je bogato ilustrirana.

(Mladika 1995, str. 125)

459 VILI PRINČIČ: PREGNANI

Leta 1997 je izšla pri Založbi Devin v Trstu knjiga spominov goriških beguncev iz prve svetovne vojne z naslovom Pregnani. Podnaslov je: Prva svetovna vojna. Pričevanja goriških beguncev. Knjiga ima 312 strani večje oblike in jo je napisal goriški kulturni delavec Vili Prinčič. Opisal je 66 zgodb različnih družin, ki so morale med prvo svetovno vojno zapustiti domove v spodnjem Posočju, skratka na Goriškem. Računajo, da je zbežalo 80.000 Slo- vencev, največ v različne kraje v Avstriji, nekaj pa v Italijo do Sicilije. Veliko jih je v pregnanstvu umrlo, nekaj se jih je tudi rodilo, ko pa so se vrnili, so našli domove večinoma porušene, zgradili so nove in začeli novo življenje v novi državi Italiji. Rane so se počasi zacelile in Prinčič piše v Spremni besedi: „Vse te zgodbe, vsa ta pričevanja so z leti tonila v pozabo in se v veliki večini primerov niso ohranila niti v ustnem izročilu.“ Ker pa je živih še precej ljudi, ki so kot otroci doživljali to obdobje, je zbral Prinčič njihova pripovedovanja in tako je nastala ta knjiga. Zamisel o zbiranju pričevanj iz begunstva se je porodila že pred leti. V pogovoru z višjim kustosom novogoriškega muzeja Dragom Sedmakom sta s Prin- čičem ugotovila, da so podatki o begunstvu zelo skopi: „Ve se sicer, da so bili begunci iz Posočja tam in tam, zelo malo pa se ve o njihovem begu iz rojstnih krajev, o njihovem iskanju zatočišč po širni avstroogrski monarhiji in Italiji, o njihovem preživljanju in počutju v pogostokrat neprijaznem, negostoljubnem in tujem okolju, o njihovih stikih z domačini, šolanju otrok, rojstvih in smrtih v različnih begunskih taboriščih, o ošpicah, koleri, tifusu, španski gripi in drugih nalezljivih boleznih, nazadnje pa še o njihovem povratku domov, o obnovi porušenih domačij in vasi ter o njihovem srečanju z novimi gospodarji.“ Sedmak in Prinčič sta se zavedala, da vseh teh podatkov ne more nuditi nobena statistika, nudi jih lahko samo živo pričevanje beguncev samih. Pri- jatelju Sedmaku je Prinčič obljubil, da bo skušal dobiti med sorodniki kak uporabljiv podatek in tako se je začelo. Začel je pri stricu in teti in si zapisal njuni zgodbi. Obredel je vse sorodnike in njihove sosede in se zavedel, da je stopil „v nekakšen odmaknjen, skoraj skrivnosten svet, svet, ki si ga imel pred nosom, a ga nisi videl. Šele tedaj se začnem spraševati: ‘Ali so moji predniki zares doživeli vse to? Saj je skoraj neverjetno.’“ Sprva je nameraval obdelati domače področje, desni breg Soče z vasmi Pevma, Oslavje, Štmaver in Podgora. Piše: „V vsej svoji tragičnosti nedvo- mno izstopa Oslavje, ki predstavlja edinstven primer tudi begunstva, poleg

460 tega, da ga je vojna popolnoma zbrisala z obličja zemlje. Petnajst mesecev je fronta potekala prav po sredi vasi in je domačine, celo ožje sorodnike, ločila za skoraj pet let.“ O Prinčičevih raziskavah se je hitro razvedelo in tudi iz drugih vasi so ga vabili na raziskave. Obredel je vse slovenske vasi na Goriškem, od Brd pa do Krasa in Tržiča, le v Štandrežu mu je pomagala gospa Elda Gravner – Nanut. Zapisal je vse, tudi drobne stvari, predvem ga je zanimal odhod, potovanje, ži- vljenje v begunstvu in vrnitev. Vsaki zgodbi je dodal naslov, družinske člane z letnicami, učitelje in duhovnike, ki so delovali pred vojsko na Goriškem, uči- telje v večjih begunskih taboriščih. V pričevanjih je mogoče najti tudi imena učiteljev, ki so poučevali v večjih begunskih kolonijah, ki so organizirali šole. Večina beguncev ali pregnancev je živela v taboriščih v lesenih barakah, polnih stenic in uši. Ker mrčesa niso mogli uničiti, so nekateri spali poleti pred barakami na tleh. Hrano so kuhali v skupnih kuhinjah in ponjo je hodil po en družinski član. Ker je v Avstriji kmalu začelo primanjkovati hrane, so pregnanci stradali. Zato so se kmečki pregnanci selili na kmete, kjer so pomagali domačinom pri delu in dobivali za plačilo razne pridelke. Nekateri so vzeli v najem njive in jih obdelovali. Drugim se je posrečilo, da so dobili delo v kaki tovarni ali večji delavnici. Okrog 300 mirenskih čevljarjev je razstavilo stroje in se z njimi in svojci preselilo v Prihovo v Savinjski dolini, kjer so nadaljevali z delom do povojnih let. Ljudje so množično umirali v taboriščih in drugod, ker so bežali starejši ljudje, matere in otroci, fantje in možje so bili seveda na bojiščih, kjer pa so tudi umirali. Toda kljub umiranju je prevladovalo življenje. Otroci so se rojevali že na vlakih v begunstvo in v taboriščih ali na kmetih. Ena izmed pripovedovalk je posrečeno povedala: „Na dopust z bojišča je prišel oče in dobili smo sestrico.“ Nobena težava in nobeno pomanjkanje ni moglo ustaviti novih življenj. Kljub izgubi vsega premoženja in mračni bodočnosti pa pregnanci niso obupali, žalovali in jokali. Pogumno so se lotili vsakega dela, ki je bilo na razpolago, varčevali in mislili na bodočnost. Pripovedovalka iz Jazbin poroča: „V začetku so se naše družine preživljale od podpor in od tega, kar so nam dajali kmetje, kasneje pa so si naše mame in tete marsikaj prislužile z delom na okoliških kmetijah. Nabrana jabolka so nosile na tržnico v Ljubljano. V popoldanskih urah smo pri delu na poljih pomagali tudi otroci ... Spomladi, mislim, da je bilo maja 1918, smo se odločili, da se vrnemo v domače kraje. Malo prej nam je uspelo kupiti kravo in odpeljali smo jo s seboj na Goriško kar na vlaku. Ob vsakem postanku je mama skočila z vagona ter požela nekaj trave za lačno žival.“ 461 Knjiga je bogato ilustrirana, toda družinskih slik iz begunskega obdobja se je ohranilo malo, zato si je avtor pomagal s fotografijami splošnega značaja, s slikami družin, vasi pred bombardiranjem in po njem, porušenih hiš itd. Dodani so trije zemljevidi, kamor so se begunci zatekli v Avstriji in Italiji iz širšega območja Gorice. Prinčič ni hotel napisati zgodovinske ali leposlovne knjige. „Moj glavni namen je bil v pisni obliki ohraniti zgodovinski spomin; to pa je najmanj, kar smo našim prednikom dolžni.“ Knjiga je izredno delo, saj je Prinčič skrbno in potrpežljivo zapolnil vrzel, ki je ostala v slovenskem spominu po prvi vojni.

(Mladika 1997, str. 190-191)

DVE DELI LJUBE SMOTLAK

V Pastirčkovi knjižnici v Gorici je izšla leta 1991 poljudno-znanstvena, kulturno- zemljepisna knjiga učiteljice Ljube Smo- tlak Sprehodi po Trstu. Delo obsega 222 strani večje oblike, papir je bel in močnej- ši, tisk dvokolonski, skoraj na vsaki strani je slika, 20 barvnih fotografij pa je nati- snjenih na prilogah. Knjiga, ki je priku-

Ljuba Smotlak in pesnik Vinko Beličič pna na prvi pogled. Vsebina je bogata in mnogovrstna. Pisateljica (rojena 1930 v Mačkoljah pri Trstu) spremlja bralca po tržaških ulicah in mu razlaga zgodovino in nastanek ulic, palač, cerkva, umetnostnih spomenikov, javnih zgradb, trgov, vrtov in vsega, kar vidimo, če se pomikamo po cestah. Pred nami zaživi rimski in srednjeveški Trst, potem habsburški cesarjev Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II., ko je prehajal v moderno prista- niško in trgovsko mesto z baročnimi in renesančnimi palačami in cerkvami, bankami in zavarovalnicami, z največjim avstrijskim trgovskim pristaniščem. Pod Italijo se je razvoj ustavil, saj ima Italija brez števila podobnih pristanišč. Smotlakova pa sproti opozarja na slovensko prisotnost v Trstu. Včasih je bila številnejša, očitnejša, toda kar so slovenski ljudje zgradili, je ostalo in priča o njihovi podjetnosti in pridnosti. Že takoj ob morju se ustavimo pred pala- čo na Velikem trgu, kjer je bilo nekoč morje in pozneje močvirje. Slovensko 462 gradbeno podjetje Martelanc in drug je zabilo v temelje vladne palače 2.332 jelovih pilotov. Isto podjetje je zgradilo Narodni dom na Kasarniškem trgu po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Prav tako nabrežje od Velikega kanala do Campo Marzio, kjer je še mogočen oporni zid. V Barkovljah pa je zgradilo podjetje Martelanc kopališče Excelsior in vrsto hiš in palač v različnih mestnih okrajih, ki pa nimajo znanih imen. Omeniti je treba še Ciril-Metodovo šolo v današnji Ulici Montecchi, ki jo je zgradilo podjetje Martelanc leta 1912. Gradnjo je vodil odvetnik dr. Josip Abram, ki je bil od 1900 do 1945 predsednik moške podružnice Ciril-Metodove družbe v Trstu in je tri mesece sam plačeval delavce, da se delo ni ustavilo. Stavba je stala 580.000 zlatih kron, ki jih je zbralo slovensko ljudstvo pod geslom: „Mal položi dar domu na oltar.“ Drugo slovensko podjetje je bilo last Franca Ferluge v Ulici sv. Frančiška. Zgradilo je dve jezuitski palači in cerkev Srca Jezusovega ob Ulici del Ronco. Zgradbe sta zasnovala in dovršila tedanja jezuita: Nemec p. Emil Volbert in tržaški Slovenec p. Franc Tomc. Cerkev je bila posvečena leta 1910 in v njej je imel p. Tomc zelo delavno žensko Marijino družbo, ki je vsak dan opravljala versko in socialno delo. Leta 1919 so jezuitsko rezidenco prevzeli beneški menihi in vse slovensko versko življenje je prenehalo. Velepodjetnik in mecen Janez Kalister (1806-1864) je med drugim zgradil v Trstu dve še danes pomembni palači. V vsakem okraju je toliko zanimivega in važnega, da bomo morali knjigo večkrat prebrati, če si bomo hoteli zapo- mniti. Za županstvom npr. je še danes hiša, v kateri se je rodil baron Žiga Zois, ki je v Ljubljani pomagal razsvetljencem pri njihovem literarnem delu. Blizu stoji palača Marenzi, v kateri so nastala slovenska plemiška pisma, ki jih je objavil prof. Pavle Merkù. Ob Ulici Donota je bila palača znamenitega upornika viteza Erazma Predjamskega. Pri Sv. Justu je pisateljici žal, da je „škofijska maša samo v italijanščini“; nekoč je bilo drugače, vsako nedeljo je bila tudi slovenska maša, za obrede pa so uporabljali slovensko knjigo Cerkveni obrednik, to je bila prva slovenska knjiga natisnjena v Trstu leta 1757. Pri Sv. Justu je pridigal Primož Trubar. Pri Sv. Justu je bila cela galerija slovenskih škofov, zadnji Andrej Karlin (1910- 19), ki je moral po prihodu Italije zapustiti Trst in oditi v Slovenijo. Pri Sv. Justu je bil tudi škofijski konvikt, kjer so stanovali mnogi slovenski fantje, ki so pozneje postali duhovniki. Škof je moral konvikt zaradi italijanskega nasprotovanja prodati in je zdaj muzej. Avtorica se ustavlja tu in tam, navaja sedeže slovenskih društev in ustanov, rojstne hiše pomembnejših Slovencev, cerkve, v katerih je še danes slovenska služba božja, opozarja na zanimivosti, kot je stolp za svinčene kroglice ob Ulici sv. Frančiška, slovenska Študijska knjižnica in knjigarna ob isti ulici, pokriti potoki pod tržaškimi cestami in drugo. 463 Knjiga dokazuje, da je Trst staro in kulturno-zgodovinsko zanimivo mesto. Vrsta ljudi različnih narodov je prišla v Trst in vsakdo se je trudil, da je kaj ustvaril zase in za mesto. Največ so dali seveda Italijani, veliko Slovenci, Srbi, Grki, Judje in drugi. Počasi se je mesto razširilo na okolico in jo vsrkalo, kar je lepo razvidno tudi iz knjige. Dragocene so slike in velik zemljevid na posebnem listu. Uvod v knjigo je napisal Vinko Beličič.

Leta 2001 je izšla pri Založbi Mladika knjiga Ljube Smotlak Na robu Istre – Vas Mačkolje do leta 2000. V njej piše o svoji rojstni vasi, ki leži na koncu Osapske doline, obrnjena proti Trstu. Nekoč je bil tukaj Tržaški zaliv, a so ga zasuli potoki in morje. Dolina je dolga 8 km in sega od morja pri Miljah do Ospa, na južni strani je neposredno ob Osapski dolini še tretja vzporedna vzpetina s kopastimi vrhovi, poraslimi s hrastovimi drevesi. Na severovzhodni strani pritekajo v Osapsko dolino številni potoki in hu- dourniki, ki imajo dosti vode samo ob nevihtah. Po dolini so rodovitna polja, ki so bila nekoč obdelana, v zadnjih časih pa jih ljudje zapuščajo, prodajajo ali dajejo v najem. Pisateljico to boli in misli, „da so zadeve v ozadju načrtno izpe- ljane“. Vas počasi propada, otrok ni, vrtec in osnovna šola sta zaprta. Nekoč pa je bilo polno otrok in matere so jih puščale kar same, ko so nosile mleko v Trst. Mačkoljanska cerkev je bila stoletja podružnica župnije v Ospu, stara je pa blizu 350 let. V župnem uradu je ohranjen pergament, na katerem je zapisano, da je tržaški škof Marenzi, baron Marenfeld, posvetil cerkev leta 1658. Cerkev je razmeroma majhna, vendar dobro oskrbovana. Ohranjen je star baročni oltar, ki je ves lesen. Na oltarju je slika okronane Matere Božje, v naročju drži malega Jezusa. V stranskih in manjših nišah sta dva kipa: eden naj bi bil sv. Ruf, drugi sv. Jernej. Nad Materjo Božjo je v niši križne oblike kip Boga Očeta v oblakih neba, ki z razprostrtima rokama zaobjema svoje stvarstvo. Čisto na vrhu pa stoji kip vstalega Zveličarja ob dveh ležečih ange- lih. Oltar v tej obliki in barvi je oskrbel župnik Žarko Škerlj. Od oljčne nedelje 1981 visi v cerkvi Goršetov križev pot. Sestavljen je iz 16 samostojnih reliefnih glinastih podob, ki jih je izdelal akademski kipar France Gorše. Delo je velika umetnina in ga vsi občudujejo in hvalijo. V Mačkoljah in v okoliških vaseh so v prejšnjem stoletju delovali skoraj vedno domači duhovniki, ki so bili zelo delavni in zavzeti za dušno pastirstvo, veliko pa so pomagali ljudem tudi zunaj cerkve. Ljudje so jih imeli radi in so cenili njihovo delo. Izmed duhovnikov se je dvignil najvišje dr. Ivan Tul iz ugledne kmečke družine, ki je bil profesor v goriškem semenišču, med prvo svetovno vojno je moral kot vojni kurat spremljati na morišče Nazaria Saura in ga je miril, ko je kričal proti Avstriji, kar so mu Italijani zelo zamerili. Ker je že zgodaj 464 spoznal, da je tiskana beseda zelo važno orodje in orožje za ohranjanje vere, resnice in slovenskega jezika, je sam izdal več religioznih knjig in pesniško zbirko Rožmarin in cipresa ter več molitvenikov. Danes so njegove knjige pozabljene. V poglavju Dušnopastirstvo in duhovni poklici je avtorica opisala 14 duhovnikov, ki so delovali ali bili doma v tem kraju. V naslednjem poglavju Ži- vljenjsko-verski utrip župljanov je Ljuba Smotlak predstavila verske prireditve, kot so ljudski misijoni, župnijski list Domači zvonovi, razne pobožnosti in romanja. V poglavju Društveno-prosvetne dejavnosti govori o nekdanjih vaških županih, o fantovskih zabavah, o Prosvetnem društvu, o knjižnici, o slovenskih večerih, o dveh praporih, o kresovanju, o razstavah, o nastopih na odrskih deskah, o prazniku češenj, o petju itd. Na kratko je opisala prvo in drugo svetovno vojno in vaščane, ki so padli. Knjiga Ljube Smotlak je odlično delo, skrbno sestavljeno in z vsemi podatki, ki jih je mogoče zbrati. Zato je podoba vasi bogata in prepričljiva. Sama je zbirala podatke vse življenje, pomagali so ji tudi domači in drugi ljudje. Skoraj na vsaki strani knjige je slika, da je delo tudi v tem bogato. Za- nimivo je tudi to, da so vsa poglavja opremljena s citati iz Slomškovih spisov.

(Mladika 1992, str. 80-81; 2002, str. 29)

FORTUNAT MIKULETIČ: INTERNATITIS

Pri goriški Mohorjevi družbi je izšla med redno zbirko za leto 1974 tudi knjiga Mikula Letiča, ki je le drugo ime Fortunata Mikuletiča, z naslovom Internatitis. Rokopis je pripravil za tisk dr. Zorko Harej, ki je tudi jasno predstavil avtorja. Mikuletič se je rodil v Trstu 1988, dovršil tu gimnazijo, se vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze, a je istočasno delal v tržaški luki, da se je vzdrževal. Med prvo svetovno vojno so ga vpoklicali, po vojni pa je dovršil pravo v Pragi. Prakticiral je v Trstu pri dr. Vilfanu, leta 1923 pa je odprl samostojno odvetniško pisarno v Ilirski Bistrici. Leta 465 1930 se je pred grožnjo konfinacije preselil v Celje, kjer je ostal do 1941, ko se je pred Nemci umaknil v Ljubljano. Tu so ga avgusta 1941 aretirali in poslali v italijansko konfinacijo, najprej v Corropoli, potem v Casoli, kjer je ostal do septambra 1943. Ostali čas vojne je prebil deloma v Modeni, deloma v Milanu, nato je živel v Kopru in urejal italijanski del Uradnega lista. Umrl je 1965 v Ljubljani. Mikuletič ni bil poklicni pisatelj, vendar je jemal pero v roke od dvajsetega leta dalje. Pisal je črtice in novele, pesmi in parodije, predvsem pa se je posvečal šaljivim zgodbam. O tem pravi dr. Harej v spremni besedi: „Poseb- nost njegovega pisanja je, da iz pripovednega tkiva kakor sonce izza oblakov neprestano sili v ospredje komična situacija, smešna postava, šaljiv dogodek.“ O spisu Internatitis pravi avtor sam, da je „nekakšna kronika, ki je bila spisana leta 1943 v internacijskem taborišču. Je to skromen, a točen odlomek iz življenja vojnega interniranca, kakršno je v resnici bilo: brez junaštev, brez patetičnih stavkov, brez globokih političnih in strategičnih razprav.“ Ime si je sam izmislil in zaznamuje bolezen, za katero zbolijo vsi, ki so dalj časa zaprti. Spremenijo namreč svojo miselnost, čustvovanje in vedenje. Pripovedovanje v prvem delu je kronološko natančno, v taborišču pa se je poleg opisovanja in razmišljanja poslužil namišljenih dnevnikov, da je tem verneje podal življenje posameznikov in svoje. Težko je bilo to življenje, saj je bil pisatelj brez krivde odtrgan od družine, dela in domovine, taboriške razmere so bile obupne, mučila sta jih še brezdelje in negotovost za bodoč- nost. Vendar je znal pisatelj ohraniti notranji mir, poiskal si je delo v občinski pisarni, pisal prošnje sotrpinov, ob razsulu se je zatekel h kmetu Peppinu in tako srečno ušel taborišču in Nemcem. V taborišču je kljub mračnim razmeram našel vrsto dogodkov in ljudi, iz katerih je znal potegniti vesele, šaljive ali komične poteze. Zato je knjiga optimistična, vedra, polna življenjske modrosti in upanja v svetlejšo prihodnost. Pisatelj je že od začetka vedel, da bo vojna dolga, krvava, toda zmagovita za slovenski narod. Spoznal je, da proti višjim silam človek ničesar ne more, zato naj se vda in zaupa v božjo previdnost. Takole pravi ob skrbi za usodo družine: „Zaenkrat sem brez moči. Glavna skrb je zdaj, da si ohranim zdravje in živo glavo; vse drugo naložim začasno na močna pleča Njega, ki skrbi za ptice pod nebom in lilije na polju.“ Mikuletič v Internatitisu ni iskal umetniških učinkov, povedal je preprosto in pošteno to, kar je doživel in videl. Zato je knjiga dragocen zgodovinski dokument, poživljajo pa jo številne izvirne slike Ljuba Ravnikarja, ki so nastale v taborišču. Spis je izšel prvič v Primorskem dnevniku leta 1958.

(Mladika 1974, str. 118)

466 MILKO ŠKRAP: DNEVNIK

Milko Škrap se je rodil leta 1910 pri Sv. Ivanu v Trstu, dovršil dvoletno Trgovsko šolo Družbe sv. Cirila in Metoda pri Sv. Jakobu, potem se je aktivno vključil v delo mladinskih in športnih društev na Tržaškem. Zlasti je bil delaven pri Sv. Ivanu, kjer je bil tajnik, potem odbornik in revizor. Svoje tedanje življenje, društva in njihovo delovanje je popisal v knjigi Uporna mladina, ki so jo izdali v Kosovelovi knjižnici Zaliva člani nekdanjih mladinskih društev (Trst 1971). Knjiga obravnava lep kos slovenske tržaške zgodovine v najtežji dobi fašizma, zgrajena je na osebnem doživljanju, na pripovedovanju sodobnikov, na tiskanih in pisanih virih. Leta 1930 se je moral Škrap umakniti v Ljubljano in tukaj je bil med sou- stanovitelji primorskega emigrantskega društva Tabor in več let njegov tajnik. Med zadnjo vojno se je vključil v delo OF, in ko so aprila 1943 odkrili v njegovi hiši bunker za skrivanje aktivistov OF, so ga zaprli in obsodili. V ječi je začel Škrap pisati dnevnik, čeprav je bilo skoraj nemogoče, saj niso smeli imeti ne papirja ne svinčnika. Vedno pa mu je uspelo, da je našel kak listek, cigaretni zavitek ali karkoli, da je zapisal to, kar se je zgodilo v ječi, kar je mislil in občutil. Ko je med vojsko pobegnil iz nemške tovarne v Porurju v Belgijo, je te zapiske, ki so bili že slabo čitljivi, prepisal ter jih prvič objavil v Primor- skem dnevniku leta 1963. Pred božičem 1977 pa je izšel dnevnik v samostojni knjigi pri ZTT kot Dnevnik in Spominska knjiga iz fašističnih zaporov. Dnevnik se začenja 8. avg. 1943 v ljubljanski ječi, ko se pripravljajo na prevoz v Koper. Dva dni pozneje so jih 40 naložili na vlak in odpeljali proti Kopru. Ko se peljejo preko Krasa, pravi: „Kras, naš Kras, napojen z znojem in krvjo naših toliko preizkušenih Primorcev, se mi ni zdel še nikoli tako reven in zapuščen. Skrčen in pogreznjen sam vase, kakor starec, ki umira, se mi je zdel.“ Neki sotrpin mu je omenil, da bodo po vojski Kras spremenili v rodna polja, kakor so v Rusiji. In Škrap ugotavlja, da vsi, „ko dajejo primere, ko dajejo poudarka svojemu prepričanju, se vedno sklicujejo na Rusijo. V njej vidijo moč, ki ni več naravna“. Škrap je prepričan, da „Krasa ne bo mogel nihče spremeniti v rodno polje“ in da bi „Kraševec umrl, če bi mu izginilo to brinje, to sivo kamenje, na katerega je tako navezan“. Kaznilnica v Kopru je nosila napis: „Per la Patria, per la Famiglia, per Te stesso, risorgi!“ Škrap ugotavlja, da v taki ječi, kot je bila v Kopru in kot so bile po vsej Italiji, ni možno prerojenje. Stenice, surovi in neizobraženi pazniki, nesposobna in oportunistična uprava, slaba hrana, nečloveške razmere, vse 467 to vpilva na kaznjence, da se vrnejo iz ječe slabši, kot so prišli vanjo. Nujno bi bilo treba preurediti sodstvo, „ki je ostalo še v marsičem srednjeveško“. V je- tniški celici so si politični jetniki uredili „popolno kolektivno življenje“, ki naj bi bil skromen primer, „kakšna naj bi bila naša bodoča družbena ureditev“. Vendar so se takoj pokazale težave, človek je tudi v ječi ohranil svoje napake. O kaki čistoči „ni bilo govora“. Jetniki so se uprli, da bi vstajali, ko so prihajali pazniki pregledovat sobo in rešetke na oknih. Ker je znal Škrap ita- lijanščino, so ga zaporniki določili za svojega zastopnika pred ravnateljem. Odločno je zagovarjal pravice sojetnikov in se skliceval na to, da so zakoni fašistični, fašizem pa je z Mussolinijem padel. Poveljnik jetnišnice mu je dokazal, da je hišni red v veljavi že od leta 1885! Izolirali so jih, vendar so se počasi naveličali upiranja in se posvetili študiju Engelsa in predavanjem, včasih so prišli tudi do časopisa. Dne 23. avg. je doživel presenečenje – sestal se je z zaprtima sestrama. Dne 29. avg. so jih prepeljali iz Kopra v Trst k jezuitom. Tu je bila nesnaga še hujša, a tu je že lepo pripravil beg. Toda nastopili so partijci in zapretili, da se bodo morali ubežniki zagovarjati pred partijo, češ da niso tako pomembni, da bi morali ostali zaradi njih trpeti posledice. V Trstu so ostali do 1. sept., ko so jih prepeljali v Benetke. Tu so se širile najrazličnejše novice, da so se Angleži izkrcali v Anconi, v Dalmaciji in drugod, edina resnična novica pa je bila, da so Nemci rešili Mussolinija. Zvedeli so tudi za italijansko premirje, vendar se jetniške razmere niso spremenile. Tri dni so gladovno stavkali, Škrap se je pogajal z ravnateljem, 25. sept. pa so jih prepeljali v Parmo. Tudi tukaj so nadaljevali s kolektivnim življenjem, vendar je Škrap spoznal, da raznih funkcij ni določal sobni kolektiv, „ampak le nekateri, ki ob vsaki priložnosti drug drugega podpirajo, drug drugega predlagajo, drug drugega branijo: gre za zaključen ozek krog. Nemalo je pojavov, ki pri- čajo, da je v naši kaznilniški skupnosti mnogokrat konspiracija le pretveza za nekatere, da si v okviru kolektiva obdržijo vodilne položaje“. In končno spoznanje: „Mučim se z mislimi, da se bo v bodoče spremenila le zunanja oblika sožitja ljudi, medtem ko ne bo mogoče nič ukreniti za ozdravljenje ali vsaj za omejitev strasti in bolnih ambicij. Mogoče bo, da se povzpne do oblasti klika nesposobnih, brezvestnih in brezobzirnih demagogov, ki bo vzela idejo v zakup in – potem? Kdo se ji bo upal upreti?!“ In res so nekateri v ječi strahovali vse, ki niso z njimi soglašali. Pretepli so vodjo opozicije, bojkotirali so mašo, vsi so morali odkloniti hrano. Končno so posredovali Nemci in jim dovolili, da so sami vodili kuhinjo. Življenje se je nekoliko zboljšalo, Škrap je moral skrbeti za nakupovanje hrane in je

468 imel veliko dela in odgovornosti. Zato je tudi prenehal pisati dnevnik (12. nov.), decembra pa so avtorja z drugimi zdravimi zaporniki poslali Nemci v Rheinhausen pri Duisburgu v Porurje, kjer je delal v Kruppovi tovarni. O tem piše v Pripisu in dostavlja, da je delal pri žagi in z nemščino pomagal Dalmatincem in Črnogorcem. Z nemškimi delavci, ki „niso bili prav nič nav- dušeni nacisti, sem se dobro razumel“ in nekateri so mu pomagali z malico, ker je bilo hrane premalo. Končno je s pomočjo organizacije OF pobegnil k sorodnikom v Belgijo in tam dokončal prihod zaveznikov. V Dnevniku Škrap ni opisal samo zunanjega dogajanja v jetnišnicah, ki ga je podal zelo stvarno, neposredno in pretresljivo, ampak je poustvaril razpo- loženje, mišljenje, težnje in obup zapornikov. Poglobil se je v notranjost svojih sotrpinov, pokazal njihove vrline in napake, a tudi svoje nazore in upanja. Dnevnik je tako avtentična priča tedanjih dni, ko je bil iz življenja v smrt le majhen korak. Škrap je bil duševno močan, nikoli ni izgubil upanja v rešitev, in ker je znal italijanščino in nemščino, je nehote postal glasnik in zagovornik svojih sotrpinov. Zagovarjal jih je neustrašeno, zato so ga preganjali, vendar ni odnehal, ker ga je vodilo srce, ne pa politični računi. S prijaznim nastopom si je znal pridobiti zaupanje in že v Trstu bi bil lahko pobegnil, če bi se ne oziral na druge. V Nemčiji je to brez škode za druge uresničil. Posebna vrednost Dnevnika je tudi v tem, da ga je napisal v ječi, dan za dnem, ne pa pozneje po spominu, ko gleda človek nehote na dogodke z drugačnimi očmi. Drugi del knjige predstavlja Spominska knjiga političnih zapornikov v parmski ječi, Parma decembra 1943. Sestavlja jo 23 listov, ki so po obeh straneh popisani s podpisi zapornikov po sobah, nekaj je tudi posvetil v slov., srbohr., gršč., ital. in nem. Tudi to knjigo je Škrap odnesel iz Parme in tukaj so listi v naravni velikosti fotokopirani. Knjigi je napisal spremno besedo Boris Race, dodan pa je Škrapov življe- njepis s sliko.

(Mladika 1978, str. 66-67) (PSBL, 15. snopič, str. 556) *Milko Škrap je umrl leta 1978.

469 BRANKO BABIČ: LJUDJE IN BOJI NA KOZARI

Med knjigami, ki jih je Založništvo tržaškega tiska priložilo Jadranskemu koledarju 1980, je tudi izvirna knjiga Branka Babiča Ljudje in boji na Kozari. Njen avtor je tržaški domačin, saj se je rodil leta 1912 v Dolini pri Trstu in se že v mladih letih pridružil protifašističnemu delu. Zaradi preganjanja se je 1930 preselil v Slovenijo, v Maribor, kjer se je takoj pridružil revolucionarne- mu gibanju. Ker so se starši preselili v Banjo Luko v Bosni in odprli trgovino z živili, je tudi sam odšel julija 1940 k njim in jim pomagal pri delu, istočasno pa je deloval v bosanski Komunistični partiji. Med vojno so ga mobilizirali, a se je kmalu vrnil v Banjo Luko in se pridružil tistim, ki so junija pripravljali oborožen upor proti nemški zasedbeni vojski in Paveličevi Neodvisni hrvaški državi, ki je zasedla tudi Bosno. Splošna vstaja se je začela po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, Babič je odšel v partizane in ostal med partizani do konca vojne. In v knjigi opisuje prav delovanje v Bosanski krajini, kjer je bil pri partizanih sekretar okrožnega komiteja KPJ za Kozaro. Natančno opisuje priprave na upor, označuje glavne voditelje, ki so bili vsi komunisti, zato so vsi že v začetku jasno vedeli, da gre za revolucijo in narodno osvoboditev. O tem piše na več mestih in pravi: „Tako organizirano ljudstvo je prežemala zavest, da se v boju proti tujcu, ki je prišel v deželo ropat, požigat in ubijat, hkrati bojuje tudi proti vsem doma- čim nazadnjaškim in izkoriščevalskim silam, ki so s svojo protiljudsko politiko odprle vrata fašističnim napadalcem. Ljudstvo se je dobro zavedalo povezanosti boja proti okupatorju z bojem za nove, naprednejše družbene odnose. Zato je narodnoosvobodilna vojna vedno bolj preraščala v revolucionarni boj ljudskih množic za spremembo družbenih odnosov, za novo ljudsko oblast.“ Seveda tega niso javno razglašali, zlasti v začetku ne, „ko še nismo bili vojaško in politično dovolj čvrsto organizirani. Zato je bilo treba taktizirati“, piše Babič. Babič se je dve leti in pol zadrževal na Kozari, dolgem gozdnatem planinskem grebenu, ki leži južno od Save, med Bosansko Kostajnico, Bosansko Gradiško, Prijedorom in Banja Luko. Po splošni vstaji julija 1941 so partizani dobro organizirali svoje čete in z njimi zasedli velik teritorij, zavzeli tudi Pri- jedor in napravili iz njega prestolnico svoje oblasti v Podkozarju. Toda Nemci in hrvaška vojska so Kozaro obkolili in jo zavzeli. Padla je polovica partizanov

470 – 1.900, med njimi je bilo 500 ranjencev, ki so jih Nemci na mestu pobili. Veliko hujše pa so bile žrtve med civilnim prebivalstvom. Nemci so odpeljali 60 tisoč civilistov v razna taborišča, med njimi na tisoče otrok, ki so jih ločili od staršev. Izmed teh jih je umrlo 25.000 in 8.900 otrok. Po ofenzivi so se preostali partizani vrnili na Kozaro in jo ponovno zasedli in obdržali. Branko Babič je odšel novembra 1942 v Slovenijo in se pridružil slovenskim partizanom. Babič je v knjigi opisal svoje delovanje na Kozari tako, kakor se ga spominja. Opisal je kraje in ljudi, s katerimi je sodeloval in se srečeval, najbolj pa so mu bili pri srcu preprosti in delavni bosanski kmetje, ki so stoletja trpeli pod raznimi oblastniki in so tudi med vojno največ žrtvovali. Bili so nezlomljivi, čeprav so živeli stalno v smrtni nevarnosti. Komaj so jih odpeljali, so se že vrnili in začeli popravljati požgane domove in preživljati partizansko vojsko. Brez njih bi ne bil nihče vzdržal na Kozari. Natančno opisuje tudi boje, čeprav ne gre za zgodovinski prikaz operacij, ampak za boje, kakor so jih doživljali navadni borci in kmetje. Knjiga je napisana napeto in pretresljivo, tekoče in v lepem jeziku. Opre- mljena je s številnimi fotografijami voditeljev in z zemljevidom Bosanske krajine. Ta Babičev tekst je prej izšel kot podlistek v Primorskem dnevniku.

(Mladika 1980, str. 115-116) *Branko Babič je umrl leta 1995

VAS, LJUDJE IN ČAS

Pri Založništvu tržaškega tiska je izšla leta 1975 zanimiva knjiga Vas, ljudje in čas. Zgodovina Opčin. Spisal jo je domačin Angel Vremec – Mežnarjev ob sodelovanju številnih vaščanov. Tako je knjiga edinstveno skupinsko delo, sad spominov, ustnega izročila in tudi zgodovinskih podatkov o nekdanjih dejavnostih in običajih. Knjiga je razdeljena v 27 razdelkov in vanje je zajeto vse, kar so mogli ljudje povedati o svoji vasi: geografski podatki, ime kraja in naselitev, cerkev, šolstvo, razne gospodarske dejavnosti, podatki o prebivalcih, prva in druga svetovna vojna, prosvetna dejavnost, zgodovinski drobiž, običaji, vaške zanimivosti, pripovedi in sedanje življenje Opčin. Za vsako hišo posebej je povedano, kdo jo je postavil, kdaj so jo popravili, kdo je bil lastnik, kaj je bilo

471 v njej itd., in pri vsaki je dodano hišno ime, kakor je običaj na kmetih. Prav tako so zanimive cerkvene zadeve, saj so Opčine dobile župnijo 1622 in od teda so navedeni tudi župniki, prezidave cerkve, nabave zvonov, znamenja, pokopališča idr. Prav tako so pri šolstvu našteti učitelji in ves potek šol, števi- lo učencev, ki jih je bilo v devetnajstem stoletju nad 230, zdaj pa ... Vsako poglavje je zanimivost zase, vsako odkriva košček življenja vasi in njenih navad, težav in zabav. Manjka le poglavje o znamenitih Opencih, ki so se v preteklosti uveljavili kjerkoli. Knjiga je opremljena z dvema dvostranskima zemljevidoma in številnimi slikami. Take knjige bi morale napisati vse vasi v zamejstvu!

(Literarne vaje 1975-76, str. 32)

DUŠAN JAKOMIN: SKOZI VASI DO LJUDI

Dušan Jakomin, duhovnik za Slovence v Škednju, se je uveljavil kot dušni pastir in vodja pevskih zborov, ustanovil pa je tudi pomemben Škedenjski etnografski muzej, ki ne zbira samo slovenskih etnografskih predmetov, ampak je izdal tudi več knjig in brošur, kot so: Škedenjska krušarica (dve izdaji), Škedenj v besedi in sliki (dve izdaji), dve knjigi o Jakobu Ukmarju, Narečni slovar Sv. Antona pri Kopru in zdaj (1997) se je spet vrnil v rojstni Sv. Anton pri Kopru in izdal 120 strani debelo knjigo večje oblike Skozi vasi do ljudi – Sv. Anton pri Kopru. V spremni besedi pravi, da je Sv. Anton skupno ime za razloženo vas s šte- vilnimi zaselki, razporejenimi na širokem hrbtu v severnem delu Šavrinskega gričevja, ki je severozahodni podaljšek Marežganskega slemena in se tu spušča v dolino reke Rižane. Središče kraja je ob župni cerkvi sv. Antona, zaselkov, raztresenih po pobočjih hriba, pa je 22. To je važen predel slovenske Istre, malo poznan, malo obiskovan, ker nima pravih avtomobilskih cest, ampak pota in steze, ki pa se vedno bolj zaraščajo, ker se ljudje izseljujejo, zapuščajo kmečlo delo in življenje in odhajajo v mesta. Jakomin se je odpravil v svoj mali stari svet kar peš od ankaranskega križ- išča ob cesti Trst – Koper. Na tem križišču je velik rumen smerokaz, njegova

472 puščica kaže proti Sv. Antonu. Cesta zavije čez most in pelje mimo Bertokov, Prad, Pobegov in Čežarjev. Za zadnjim čežaranskim zaselkom, „p’r Žnider- jev“, se človeku takoj odpre pogled na večji del Sv. Antona, ki je ozemeljsko zelo prostran in razpotegnjen. V šolah smo se učili o „tužni Istri“, ki da je kraška, gola in suha, nerodovitna, če pa se ozremo od Čežarjev na Šavrinske griče, vidimo, da so oblečeni v razkošne gozdove, trte in sadno drevje, med njimi se vrstijo hiše, same zase ali v skupinah. Pisatelj hodi po vasi in kliče v spomin in rešuje pozabe ljudi, ki so živeli, delali, se veselili in trpeli pod zvonikom sv. Antona. Vsaka vas je imela kakega zanimivega človeka, ki je nehote ustvarjal zgodovino svojega kraja. Pisatelj jih oživlja po lastnih spominih in po pripovedovanju starejših vaščanov. Izginil pa je seveda tudi svet, v katerem so živeli. Nekdaj ni bilo sedanjega napredka in bogastva, po zatrjevanju ljudi pa je bilo več veselja in zadovoljstva: „Ljudje so se znali iz srca nasmejati, radi so prepevali na polju, med potjo ali pa doma, in tudi na njivah med delom ali ko so se z dela vračali.“ Prvi antonski zaselek je Farančan. Takoj v prvi hiši na desni strani ceste je stanoval Franc Vatovec z družino: „Gospodar je bil znan predvsem zato, ker je bil zaposlen v škedenjski železarni, kamor je hodil več let peš in to ob vsakem vremenu, le zadnje čase s kolesom, kar je bilo po svoje zanimivo, saj je imel prvi v vasi kolo.“ Vatovec se je pozneje preselil v Škedenj, od Sv. Antona pa je bilo v škedenjski železarni zaposlenih okrog 15 moških. Opravljati so morali najtežja dela, zato se jih je nekaj ponesrečilo, tudi Jakominov stric Ivan. V vasi je živel čudak in šaljivec Lojz, ki je malo delal in veliko pil ter hodil v Koper vsako sredpostno nedeljo, da bi si izbral dekle, kakor je bila navada. V zaselku Sv. Ubald – Šambalda je živel čebelar Ivan Sabadin, poročen s sestro Jakominove tete Rozine. Kraj je spremenil v čudovit vrt, imel pa je tudi lepo urejen čebelnjak. V Boškarjih sta živela brata Lazar in Nane Jakomin. Lazarjeva žena Kar- lina je bila mlekarica in je ob vsakem vremenu nosila mleko v Trst. Avtor dostavlja: „Trda je bila skorja tega kruha!“ Blizu Boškarjev teče potok Martežin: „Sem smo se otroci ob vročih poletnih dnevih hodili kopat. Voda je bila kristalno čista, mirno je tekla izpod Kortine proti reki Rižani, ni bila mrzla in v tistih časih je je bilo kar precej.“ Prva večja vas so Gregoriči, rojstni kraj Dušana Jakomina. Hiša je enonad- stropna z dvoriščem in vodnjakom, spredaj pa je stalo gospodarsko poslopje. „Nekaj časa nas je bilo kar precej: nono Bepo, nona Urša, moj oče Jože, mama Veronika, sestra Ida, stric Dolfo z ženo Rožino in hčerami Lidijo, Vil- mo in Rožo. Pa še mutasti stric Lazar je živel z nami in do svoje poroke tudi

473 stric Franc.“ Oče Jožef je bil kmet, obenem pa znan tudi kot pevec; „Še sedaj mi v ušesih zveni njegov glas, ko je pel v cerkvi solo.“ Bil je tudi član krajevne godbe. Odlična pevka je bila tudi sestra Ida. Lepi so bili poletni večeri na plečarju pod murvami. „Življenje na vasi je potekalo v znamenju skupnosti, povezani smo bili v dobrem in slabem. Življenje je bilo preprosto. Človek je vedel vse o vseh, vas je bila kot odprta knjiga ... Kljub tedanjemu pomanjkanju in majhnim možnostim družabne- ga življenja je znal tedanji človek, tako odrasel kot mlad, ustvariti posebno prijetno vzdušje, ki ga danes ni več. Človek je rad pel, se iz srca smejal in rad kaj pripomnil ... Med cestama je na začetku vasi podolgovat prostor, kjer so nekoč rastle štiri murve, danes so samo še tri. Tu je ‘plečar’. Po večerji se je pod temi murvami zbirala vsa vas, vendar ne vsi skupaj. Moški so bili posebej, prav tako mladi, pa tudi ženske so bile same zase. Vsaka skupina je imela svoje pogovore. Šele ko se je oglasila pesem, ali je kakšna šala vzbudila smeh, smo stopili vsi skupaj, mlajši in starejši smo postali ena sama družina.“ Kurili so kres in skakali čezenj, ko je ogenj pojemal. Za kosilo je bila mi- neštra, za večerjo pa skoraj vedno polenta, radič in fižol. Tako je Jakomin opisal rojstne Gregoriče in šel dalje; ustavi se pri Turkih, kjer je bila doma piščeva mati. Njen oče Miha je bil ud Mohorjeve družbe in zadnji, ki je nosil narodno nošo, zelene hlače do kolen z razporkom pri strani, doma pletene volnene nogavice in komežlin (telovnik). Na trg pri Turkih so prihajale vse procesije iz cele župnije, tedaj so trg okrasili z vejami in rožami, fantje pa so streljali z možnarji. Pisec gre mimo manjših zaselkov do središča Sv. Antona, kjer so najpo- membnejša poslopja: šola, cerkev, dve kapelici, trgovina z gostilno in poko- pališče. Tu se je začel Jakomin leta 1931 šolati samo v italijanskem jeziku. Po opisu Sv. Antona se napoti do drugih vasi in zaselkov in jih na kratko predstavlja, da imamo vso faro Sv. Antona jasno pred seboj. Na koncu je dodal Sobotni in Nedeljski večer na vasi, ko je po hišah največ zaupnosti in intimnosti, dalje obiranje oljk, opis oljarne, predstavil je otroke, igre, zdravnike, ples, pevce, nabor, „battaglione speciale“, vraže, be- rače, kmečko delo, zasmehovanje. Na zadnji strani piše: „Tako smo prišli do zadnje strani našega potovanja po posameznih zaselkih Sv. Antona in opisov nekdanjih vidnejših pojavov na vasi.“ Sprašuje se: „Ali bomo tudi mi sposobni izročiti našo skupno baklo novi generaciji? Prav bi bilo, da bi jo!“ Jakominova knjiga Skozi vasi do ljudi – Sv. Anton pri Kopru je pomembno delo, saj oživlja nekdanjo istrsko vas z ljudmi in navadami, ki vedno bolj usihajo. Nekoč je bilo življenje težko in trdo, toda ljudje so pljunili v roke, zgrabili za orodje in delali v vročini in mrazu, vmes pa peli ljudske pesmi. Tr- 474 pljenje in veselje, lakota in izobilje, smeh in jok, ljubezen in sovraštvo, rojstva in smrti, vse se je mešalo in delalo življenje zanimivo in privlačno. Jakomin je zajemal iz lastnih spominov in iz pripovedovanj starejših in napisal dragoceno knjigo o nekdanjih časih, krajih in razmerah. Take knjige bi morali dobiti vsi večji kraji. V knjigi je skoraj na vsaki strani fotografija tistih krajev in ljudi, kar knjigo poživlja in dopolnjuje.

(Mladika 1997, str. 92-93)

DVE DELI ANGELA KOSMAČA

Leta 1997 je izdal Angel Kosmač pri Založbi Mladika v Trstu monumentalno knjigo z naslovom Ricmanje včeraj in danes in z dostavkom „ali kratek sprehod skozi zgodovino neke vaške in cerkvene skupnosti“. Angel Kosmač, ki se je rodil leta 1923 v Zabrežcu pri Borštu, je bil od leta 1960 župnik v vasi Ricmanje in Domjo pri Trstu. Ker je vas Ricmanje znana po vsej Sloveniji in še čez zaradi cerkvene afere v zvezi s staro cerkveno slovanščino v začetku 20. stoletja, je hotel tudi to vprašanje pojasniti in razumeti, saj je zapustilo v vasi še danes občutene sledove. Kosmač je vsa leta zbiral gradivo za zgodovino vasi, ki je po mnenju nekaterih nastala v rimski dobi, toda v listinah so bile Ricmanje prvič omenjene leta 1271. Od božjepotnega svetišča sv. Jožefa je preteklo več kot dvesto let, avtor pa je leta 1996 praznoval zlato mašo. V knjigi torej spremlja Ricmanje od ustanovitve, oziroma od 13. stoletja. V fevdalni dobi so vadali vasi plemeniti Bonomo z gradu na Socerbu. V vasi je delovala vaška skupnost ali srenja, ki so jo vodili vaški župani. Ti so si pridobili veliko oblast in za časa cerkvene afere ali razkola nadomeščali župnika, pokopavali in poročali. Vaščani so bili tlačani, žene pa so bile krušarice, pekle so kruh in ga nosile v Trst. Vinograde jim je uničevala peronospora, dokler niso 1870 odkrili v Ameriki žvepla in modre galice kot škropilo. Za praznik sv. Jožefa so odprli v vasi do 30 osmic. Na Veliki petek 14. aprila 1797 je bila na Katinari velika bitka med Francozi ter Avstrijci in Ricmanjci – zmagali so 475 Avstrijci in domačini. O tem je ohranjena velika slika ex voto. Železnica je vozila iz Trsta skozi Ricmanje in Kozino v Pulj od 1887 do 1936. Slovensko šolo so odprli 1871, stavbo osnovne šole pa so zgradili leta 1905. V župnij- skem arhivu je listina, na kateri se je podpisalo vseh 14 hišnih gospodarjev s križcem. Navedeni so učitelji od 1945 do 1996. Ricmanje so spadale od nekdaj v župnijo sv. Urha v Dolini, ki je imela leta 1700 24 vasi in 34 podružnic ter 7293 duš. Farani so morali dajati bero duhovnikom, cerkovniku in organistu in to jih je večkrat žulilo. Vaška cerkev je bila posvečena leta 1645 sv. Juriju, imela pa je tudi oltar sv. Jožefa kot sedež istoimenske Bratovščine, ki jo je papež Inocenc XIII. leta 1693 potrdil. Leta 1749 je pred oltarjem sv. Jožefa začela goreti stara svetilka, ne da bi ji kdo nalil olja in jo prižgal. Dogodek je zbudil veliko zanimanje in Kosmač piše: „Tedanji tržaški škof Leopold Petazzi (Petač) je sicer vzel zadevo zelo strogo v pretres in ustanovil razne komisije in odbore, ki so zadevo kritično ocenjevali. Podobno strogo je že prej postopal dolinski župnik ... Po vseh zasliševanjih in preiskavah je končno zmagala resnica in tržaška Cerkev je po svojem škofu sprejela ‘to znamenje od zgoraj kot potrdilo, da je zraven božji prst’.“ Dne 5. maja istega leta je škof končno dovolil javno češčenje sv. Jožefa v Ricmanjah, neki romar pa je predlagal, da so cerkev prekrstili v cerkev sv. Jožefa. Treba je bilo zgraditi novo cerkev, ker je bila stara premajhna. Graditi so jo začeli leta 1769 in so jo gradili 20 let, in sicer tako, da so med gradnjo pustili staro cerkev v novi, da so lahko v njej maševali. Avtor je natanšno opisal zunanjščino in notranjščino nove ricmanjske cerkve in njene zanimivosti, orgle, cerkveno petje, glasbeno nadarjeno družino Švara, društveno življenje, zvonove in drugo. Dalje govori o spisih o Ricmanjah, o duhovnikih, o žrtvah prve in druge svetovne vojne in o povojnih razmerah. V tretjem delu opisuje težko pot ricmanjske skupnosti do župnije. Leta 1787 je državna oblast v Gradcu potr- dila ustanovitev duhovnije v območju matične župnije v Dolini. Leta 1898 je bil imenovan za kaplana v Ricmanjah dr. Anton Požar, ki pa je že prvi dekret vrnil škofiji in zahteval, da ga imenujejo za samostojnega kaplana, pri tem pa še za oskrbnika svetišča sv. Jožefa. Hotel je ustanovitev samostojne župnije. Sprva je bil zelo delaven: organiziral je slovesno proslavo 150-letnice božje poti v Ricmanjah, v ta namen je izdal tudi posebno knjižico, dalje je bil med pobudniki ustanovitve organizacije primorskih duhovnikov Zbor svečenikov sv. Pavla. Ko pa je 1899 umrl dolinski župnik Ivan Varl, so Ricmanjci takoj vložili prošnjo na tržaški Škofijski ordinariat in na Ministrstvo za uk in bogočastje na Dunaju, naj postanejo Ricmanje samostojna župnija. Požar ni čakal na odgovor, ampak je začel postopoma uvajati v bogoslužje staro cerkveno slovanščino, ker je dobil v Ricmanjah glagolski misal iz leta 1483.

476 Obrnil se je na unijatskega škofa Drohobeckega iz Križevcev na Hrvaškem, naj bi sprejel Ricmanje v svojo Cerkev, to je v grško-katoliški obred. Ker niso ne v Rimu in ne v Trstu ustregli Požarjevim zahtevam, so hoteli Ricmanjci prestopiti v pravoslavno vero, a jim niso dovolili. Cerkev v Ricmanjah so za deset let zaprli in župan je nadomeščal duhovnika. Končno so Požarja prestavili in 1909 ustanovili v Ricmanjah župnijo, toda vaščani dolgo niso sprejeli nobenega župnika. Kosmač tudi to ricmanjsko afero opisuje natančno, po virih in deloma pričevanjih prizadetih. Knjiga Ricmanje včeraj in danes lepo in izčrpno prikazuje vas in njene prebivalce skozi stoletja. Kosmač je uporabil vse dostopne vire in opisal razmere trezno in v skladu s podatki. Škoda, da je povsod uporabil narečno obliko „v Ricmanjih“, saj ne drži izgovor, da tako govorijo ljudje. Ljudje marsikaj govorijo, a tega ne pišemo v knjigah. Prav za Ricmanje pa navaja Slovenski pravopis, da se piše „v Ricmanjah“. Knjiga je tudi bogato ilustrirana.

Leta 1998 je pri Mladiki v Trstu izšla zgodovinska knjiga župnika Angela Kosmača Boršt skozi čas. V Besedi za uvod je Kosmač zapisal: „Podpisani iz- hajam iz borštanske vaške in župnijske skupnosti. Zato se skupaj z ostalimi brati in sestrami veselim praznovanja visoke obletnice (150-letnice) domače cerkve. Skupni materi ... poklanjam to kratko zgodovino domačega kraja in cerkve.“ Boršt se loči od drugih vasi po tem, da leži v dolini, ostali kraji pa stojijo na pobočju Krasa. Tu je bila v najstarejših časih dolina gradišč in gradov z vrso naselbin, ki pa so tako propadle, da ni več sledov o njih. Najbolje so ohranjeni ostanki cerkve sv. Mihaela, ki je delovala od 15. do 18. stoletja. Znan je bil grad Mohovo, ki sta si ga izmenjavala tržaški škof in mesto, ker je bil pomemben v bojih med Trstom in Benetkami. Novi Mohov grad je bil zgrajen v 17. stoletju in je bil dolgo sedež carinskega urada, potem občinske uprave ali okrajnega komisariata za občini Materija in Dolina, ob koncu 19. stoletja je postal grad hotel, med drugo svetovno vojno so ga zažgali in danes je v razvalinah. Boršt je glavna vas na tem področju, leži na 187m nadmorske višine, ime pa bi lahko kazalo, da je bilo tod obširno gozdnato področje. Polagoma pa je nastajalo naselje, predvsem zato, ker so bili tu močni izviri vode, ki so zagota- vljali življenje. Pa tudi zrak in podnebje sta bila dovolj zdrava, da so v prejšnjih stoletjih celo mnogi Tržačani želeli preživeti poletne počitnice v tem kraju, ki stoji na sončni strani in nudi prelep pogled v dolino skoraj vse do morja. Druga pomembna vas je Zabrežec, ki že s svojim imenom pove, da leži nekje za bregom oziroma na pobočju, ki ščiti vas pred hudimi vetrovi ter za-

477 gotavlja obilo sonca tudi številnim vinogradom, ki so vedno dajali življenje in kruh prebivalcem. Zato je ta vas najstarejša in je bila prva obljudena, morda ima korenine v nekdanji rimski naselbini. Hrvati so manjši zaselek nedaleč od obeh vasi in ime priča, da so se sem priselili ljudje iz hrvaških krajev v Istri. To je razvidno tudi iz družinskega imena Hrvatič, ki je posejano po okolici, zlasti v Ricmanjah in Logu. Sojk ali na Sojku je spet manjši zaselek, ki je povezan s Hrvati z mostom čez nekdanjo železnico. Po vsej verjetnosti nosi to ime, ker je zgrajen na osoj- nem kraju. V bližini so pokopališče in razvaline nekdanjega Mohovega gradu. Jezero je nekoliko večje naselje, če ga primerjamo s prejšnjima zaselkoma. Postavljeno je na izrazito kraškem svetu, na vrhu strmine, pod katero ležita Boršt in Zabrežec. Jasno je, da tukaj ni bilo nikoli jezera, bili pa so kraški kali kot naravna napajališča za živino, ki se je tod pasla. Tak večji kal ali „jezero“ je bilo v bližnjem Dolu, ki je ena od številnih vrtač, kjer so še danes opuščene senožeti in pašniki. Naselje je verjetno nastalo kot planinsko pašno področje za živinorejce iz Boršta in Zabrežca, kjer takih pašnikov ni bilo. Pogoji za razvoj živinoreje segajo verjetno v 16. in 17. stoletje, kar tudi sovpada z nastankom vasi in njene cerkve. O zgodovini cerkev se je ohranilo malo podatkov. Najstarejša znana cerkev je bila cerkev sv. Marine nad Zabrežcem. Posvetil jo je l. 1636 tržaški škof Pompej Coronini. V njej je bil menda tudi oltar, posvečen sv. Antonu, zavetniku živinorejcev. Teh je moralo biti res dosti, če so ga izbrali pozneje za zavetnika nove cerkve v Borštu. V začetku ni bilo pokopališča okrog cerkve in so pokopavali samo v Dolini, kjer je bila prafara za ves Breg in za mnoge vasi na Krasu in v bližnji Istri. Pokopališče je nastalo leta 1800, ko so nanesli za grobove dovolj prsti in ga ogradili s primernim zidom. Tedaj je cerkvena skupnost v Zabrežcu postala samostojna duhovnija s stalnim duhovnikom in matičnimi knjigami. Leta 1665 je nastala cerkev sv. Lovrenca na Jezeru, zgrajena je v obliki pra- vokotnika in ena redkih kraških cerkva pokritih s skrilami. Najbolj zanimiv je baročni oltar, ki je starejši od cerkve, zato so ga prinesli od drugod. Posebna vrednost oltarja je v tem, da je ročno izdelan iz lesa, iz katerega je izrezljanih veliko kipov in različnih dekoracij iz narave. Župnijsko cerkev sv. Antona so zgradili v Borštu v letih 1841 do 1847, ko jo je posvetil tržaški škof Jernej Legat. Ima eno samo ladjo, oltar je baročen, kip sv. Antona Puščavnika je iz litega železa. Stranska oltarja sta pravzaprav dva, eden z lurško votlino in s kipom Brezmadežne, drugi je posvečen sv. Križu. Pomemne so oljnate slike na platnu Križevega pota.

478 V knjigi so opisani duhovniki, ki so delovali v Borštu, predstavljen je naj- imenitnejši Borštan škof Ivan Glavina, ki se je rodil v Borštu leta 1828 – rojstna hiša je zdaj popolnoma prenovljena – in bil posvečen v duhovnika v Trstu 17. avgusta 1852; po krajšem službovanju v Istri je postal škofov tajnik, nato 25 let župnik pri Starem sv. Antonu v Trstu. Od 1878 do 1882 škof v Poreču in od 1882 do 1896 škof v Trstu. Tukaj je imel kot Slovenec tako hude težave, da je odstopil in se umaknil v pokoj, umrl pa leta 1899. V vasi imajo podružnico šolskih sester, Krekov dom, šolo, živahno dru- štveno življenje. Avtor je dodal odlomke iz spominov župnika Franca Malala- na, seznam padlih, hišna imena in nekaj narodnega blaga iz Boršta. Kosmačeva knjiga Boršt skozi čas je pomembno delo iz življenja slovenske vasi na Tržaškem. Kosmač je poiskal vse dostopne vire, zato je njegova podoba Boršta prepričljiva in važna za vso slovensko skupnost v Italiji. Knjiga je tudi bogato ilustrirana.

(Mladika 1997, str. 127; 1998, str. 75) *Angel Kosmač je umrl leta 2005.

JANKO JEŽ: ŽIVLJENJE MOJE

V knjižni zbirki Goriške Mohorjeve družbe za leto 1998 je izšla spominska knjiga Janka Ježa z naslovom Življenje moje in s podnaslovom Z Akcijskim odborom v boj za zedinjeno Sloveni- jo! Knjiga ima večjo obliko, 230 strani, razdeljena je v šest oddelkov in ti v poglavja z naslovi. Tako je vsebina zelo pregledna, ker je tudi pripoved sama jasna in zgoščena. Janko Jež pripoveduje o svojem življenju od rojstva v Trstu leta 1911. Oče Josip je bil doma iz Strmice pri Postojni, po študiju na ljubljanski realki je prišel v Trst in postal arhivar v češko- slovaški Živnostenski banki, toda umrl je že leta 1926. Mati je prišla v Trst iz Logatca in delala pri sestri, ki je imela gostilno. Na dan požiga Narodnega doma je odšel Janko s teto za nekaj dni v Ljublja-

479 no. Na postajnem poslopju je videl cirilski napis in to ga je tako zanimalo, da se je začel učiti srbohrvaščine. Po slovenski osnovni šoli v Rojanu so ga vpisali na gimnazijo in licej Dan- te Alighieri, kjer ga je pisatelj Giani Stuparich učil vseh osem let. Jež ga je ohranil v hvaležnem spominu, ker je bil nepristranski in mu je zadnjo uro pred maturo izjavil: „Jež, zares ste se potrudili.“ Šola je bila elitna, v prvem razredu jih je bilo 35, pri maturi samo 10, le Jež in še eden sta izdelovala brez popravnih izpitov. Po maturi je imel težave z nadaljevanjem študija, ker mu je umrl oče in ni bilo denarja za študij na univerzi. Ker je bil bolan na pljučih, ga niso sprejeli k vojakom. Rekel je, da se gre zdravit v Ljubljano, in odšel tja za dest let. Sorodniki ga niso sprejeli, spoznal pa je poznejšo ženo, ki mu je zelo pomagala. Dobil je inštrukcije, med drugimi je učil francoščine politika Albina Prepeluha. Pridružil se je iredentističnim nacionalističnim društvom, vendar ni nikoli zagovarjal skrajnega nacionalizma. Bil je predsednik libe- ralnega akademskega društva in urednik revije Omladina. Seznanil se je in sodeloval z inž. Borisom Sancinom, ki se je po vojski preselil v Trst in vodil slovenski tržaški radio. Jež je s Sancinom veliko sodeloval v Ljubljani in potem v Trstu, kamor sta se po vojski oba preselila. Po prvih izpitih na pravu je Jež zamenjal fakulteto in se prepisal na filozofsko fakulteto, kjer je izbral romanistiko. Študij se mu je prilegal, zato je v redu opravljal izpite. Ko je diplomiral, so mu svetovali, naj vloži prošnjo za asistenta in lektorja italijanščine, ker je tedanji lektor Stanko Leben postal izredni docent. Šlo je seveda za univerzo v Ljubljani. Ker je imel zagotovljeno mesto na univerzi, se je leta 1939 poročil s Francko, k sebi pa sta vzela sestri- nega sina Draga. Ob nemškem napadu na Jugoslavijo je šel Jež kot prostovoljec v vojsko, prišel pa je samo do Zagreba, ker so Nemci vse prehiteli. Nekaj dni se je skrival v Zagrebu, potem se je vrnil v Ljubljano. Prvo leto vojne je bil prof. italijan- ščine na Trgovski akademiji, nato je napravil izpit in postal prevajalec na Ko- misariatu ljubljanske pokrajine, hitro pa je dobil mesto asistenta na univerzi. Dne 10. avgusta 1942 so Ježa zaprli in prepeljali v Trst, najprej v Coroneo, potem v Ulico Tigor. Konec septembra so ga prepeljali v Arezzo, kjer so ga v začetku leta 1943 obsodili na dve leti zapora, češ da je odšel v Jugoslavijo in ni odslužil vojaškega roka. Pritožil se je, izpustili so ga in poslali v delavski bataljon. V Arezzu so vojaki veliko prepevali, na župnikovo prošnjo so slovenski vojaki peli v cerkvi slovenske pesmi. S slovenskimi pesmimi so nastopili tudi v gledališču. Občasno so morali hoditi na Sicilijo delat obrambne naprave proti Angležem.

480 Ob koncu septembra 1943 se je Jež usedel na vlak in se odpeljal v Rim. Ustavil se je pri slovenskih šolskih sestrah in jih učil italijanščine, one pa so mu dajale hrano. Prepustile so mu tudi Ehrlichovo stanovanje, ki je bilo prazno. Poklical je ženo in posinovljenca, ki sta prišla za božič 1943 in ostala z njim v Rimu pet let. Dobil je mesto lektorja na rimski univerzi za slovenščino in učil slovenščine znana italijanska slavista prof. Meriggija in Picchia, sam pa je decembra 1944 nostrificiral ljubljansko diplomo. V Rimu se je vključil v politično delo, ker je bilo tukaj več slovenskih politikov in uglednih mož katoliške in liberalne stranke. Seznanil se je s Ci- rilom Žebotom, vodilnim mlajšim katoliškim politikom, ki je vodil Stražo v viharju. Skupaj sta ustanovila Akcijski odbor za suvereno in samostojno slovensko državo, sestajali so se in razpravljali predvsem o slovenskih mejah, vendar niso nič stvarnega dosegli. Bili so ljudje brez domovine in zaslombe, zato ni moglo biti uspehov. Ko se je spomladi 1948 Srečko Baraga odločil, da zapusti mesto voditelja slovenskih šol v Trstu in odide v Argentino, je Boris Sancin predlagal Ježa za njegovega naslednika. Šel je v Rim in mu ponudil Baragovo mesto, Jež ga je sprejel in se preselil dokončno v Trst. Vendar tržaških šolskih razmer ni poznal. Bile so težke, politično zagrizene, brezobzirne, obvladoval jih je le Baraga, ki jih je ustanovil, ki je bil diplomat, prijazen in brezobziren, če je bilo potrebno, ki je imel trdno ameriško in angleško zaslombo. Jež v knjigi sam navaja Beličičeve besede, da ni bil kos nalogi, in dostavlja: „Prav je imel ... Zato sem se kmalu kesal, da sem prišel v Trst. Sklenil sem, da bom čimprej izpregel.“ Res je odstopil ter postal profesor in ravnatelj na učiteljišču. V Trstu je Jež postal spet časnikar in publicist. Dalj časa je urejal Demo- kracijo, revijo Stvarnost, pisal v Novi list in drugam. Učil je italijanščino po Radiu Trst A in jo izdal v dveh knjigah. Pisal je o slovensko-italijanskih kulturnih stikih skozi stoletja (Primorski dnevnik), esej o Gianiju Stuparichu (Novi list), po radiu je razlagal Gradnikov prevod Dantejevega Pekla, sodeloval je pri italijanski izdaji Brižinskih spomenikov, ki je doživela tri izdaje. Ježevi spomini so zanimiva in pomembna knjiga, ker oživljajo nekdanje čase, ki so bili za avtorja in vse Slovence težki in usodni. S požrtvovalnostjo in delom pa so se počasi uredili in pri tem ima tudi Jež svoje zasluge. Trudil se je po svojih močeh in uspehi niso izostali. Knjiga je tudi ilustrirana.

(Mladika 1998, str. 33-34) *Janko Jež je umrl leta 2005.

481 SLAVKO TUTA: CENA ZA SVOBODO

V redni zbirki Goriške Mohorjeve družbe za leto 1999 je izšla v razdelku Naše korenine knjiga Slavka Tute Cena za svobodo. Knjigo je uredil sin Igor Tuta, lektorirala pa hči Vera Tuta Ban. V Uvodni besedi pripoveduje Igor Tuta najprej o svoji materi: „Moja mama je bila pri svojih dvanajstih letih tako nevarna za italijansko kralje- vino, da so jo za vedno izključili iz vseh italijanskih državnih šol.“ To kazen si je zaslužila s tem, da je doma povedala, kako žaljivo je neki profesor govoril o slovenščini in Slovencih. Besede je po- novila tudi v šoli pred šolskim nadzornikom, profesorji in starši sošolcev. Knjiga je sestavljena iz dveh delov. V prvem so kronološko povezani šte- vilni razdrobljeni spomini, osnovna podlaga temu delu pa je predvsem prepis devetih radijskih oddaj z naslovom Četrtkova srečanja, ki so bila na sporedu Radia Trst A od 5. julija do 30. avgusta 1979. Te oddaje si je zamislila urednica govorjenih sporedov Lida Debeljak Turk, vodil pa jih je zgodovinar Milan Pahor. Tuta je bil takrat že bolan, nekaterih stvari pa sploh ni hotel povedati. Zato je manjkajoče prehode dopolnil Igor z dokumenti iz zapu- ščine in državnih arhivov. Gre za izrazito osebne spomine, ki se ne ujemajo vedno z drugimi pripovedovalci in z zgodovino, zato jih je sin Igor po potrebi dopolnil in pojasnil. Drugi del knjige pa vsebuje očetove članke, ki jih je objavljal večinoma v Planinskem vestniku, v Zalivu, pa tudi drugod. Po upokojitvi je rad potoval in pisal. Vera Tuta Ban piše o izboru člankov: „Iz te publicistične zapuščine smo izbrali le tiste članke, ki se nanašajo na prizadevanja in na boj za osvoboditev Primorske. Nekateri članki pa so bili še neobjavljeni, čeprav že pripravljeni za tisk. Objavljamo jih v nespremenjeni obliki, čeravno bi zahtevali določene popravke in pojasnila. Na tem mestu naj ponovno opozorim, da gre za osebne spomine, kar pomeni, da so včasih zabeležene stvari pomanjkljive ali pa v nasprotju z drugimi pričevanji tistega časa.“ Slavko Tuta je takole sintetično označil primorski boj proti diktaturi in genocidu: „Iredentizem, se pravi priključitev Primorske Jugoslaviji, in anti- fašizem sta bila glavna cilja vsega našega ilegalnega delovanja po letu 1926. To sicer ni bilo več v skladu z zakonom, toda po legalni poti bi prišli samo

482 v narodni propad in zato je bila izbira ilegalnega boja edina možna pot. Ire- dentisti smo postali po sili razmer in takšni smo ostali do leta 1947, ko je bil večji del Primorske priključen Jugoslaviji in je morala Italija zapustiti neupra- vičeno zasedeno slovensko in hrvaško ozemlje, za kar smo se od prvega dne po rapalski pogodbi borili za ceno svojega življenja.“ Slavko Tuta se je rodil leta 1908 v Tolminu, kjer je imel oče manjšo tovarno pijač. Osnovno šolo je začel v Tolminu in jo tukaj tudi končal, vmes je živel zaradi fronte v Cerknem. Po meščanski šoli se je v Tolminu vpisal na učiteljišče, ki pa ga je naslednje leto zapustil, ko je oblast uvedla italijanski učni jezik. Bil je med ustanovitelji in tajnik Dijaške zveze, ki jo je oblast leto pozneje razpustila. Sodeloval je pri domačem Rokodelskem bralnem društvu, ki ga je ustanovil ded Valentin, a so ga 1927 razpustili. Nato je bil tajnik tolminske srenje Ferialnega društva Adrija. Na Tutovo pobudo so začeli proti koncu 1927 v Tolminu izdajati ciklostiliran (ena številka napisana z roko) dijaški list Soča. Prvič je bil Tuta aretiran 1928 zaradi požiga otroškega vrtca. Zaradi pomanjkljivih dokazov so ga spustili. Spet so ga zaprli ob koncu istega leta in zaradi pomanjkljivih dokazov izpustili, obsodili pa so ga zaradi 25 izvodov abecednika Prvi koraki Goriške Matice. Dobil je dva meseca zapora, med prestajanjem kazni so mu dali še štiri leta konfinacije na Lipariju. Med stavko konfinirancev je bil dva meseca zaprt v Messini. Seznanil se je s slovenskimi in italijanskimi konfiniranci in zaporniki, posebno s Sardočem in Parrijem. Po vrnitvi je 1932 dokončal študij na Trgovski akademiji in se vpisal na Fa- kulteto za ekonomske in trgovske vede, ki jo je končal 1936 z diplomsko nalogo o oljkah. V tej dobi se je pridružil tajni organizaciji TIGR in bil spet 34 aretiran, po posredovanju Penkluba je dobil samo opomin. Od 1936 do 1940 je bil v službi v Tržaški hranilnici in posojilnici. Ob italijanski napovedi vojne Franciji so ga prijeli kar v banki in konfinirali v Manfredonijo, decembra 1941 pa ga pridružili drugim 60 obtožencem na drugem tržaškem procesu. Državni tožilec je zahteval tudi za Tuto smrtno obsodbo, obsodili pa so ga na 30 let ječe zaradi iredentizma in terorizma. Leta 1943 so ga premestili v tržaške zapore, od koder so ga Nemci izpustili. Vrnil se je v Tolmin in tu so ga jugoslovanske oblasti zaprle, ga zasliševale, mučile, marca 1946 pa brez sodbe izpustile. Junija 1944 se je v Tolminu poročil z Marico Šorli in dobil sina Igorja in hčer Vero. Leta 1947 se je preselil v Trst, oziroma v Sesljan in delal na Radiu Trst A kot časnikar, nato kot tajnik in urednik govorjenega sporeda do upokojitve 1968. Umrl je leta 1980. Hči Vera in sin Igor Tuta sta uporabila 50 očetovih spisov za to knjigo. Skrbno sta jih izbrala in komentirala in prikazala sta, da se je oče vse življenje

483 odločno boril za pravice slovenskega naroda na Primorskem. Šele z razsodbo leta 1965 so ga v Italiji popolnoma oprostili in oče je bil ponosen, da je kljub dolgoletnim težavam, skrbem in primerno visokim stroškom končno le dosegel svojo pravico, čeprav se je to zgodilo šele dvajset let po vojni in čeprav bi bila morala demokratična vlada to urediti takoj po padcu fašizma. Knjiga je lahko v zgled in vodilo vsem Primorcem.

(Mladika 2000, str. 26)

484 PRIPIS Marija Cenda

Poročila profesorja Martina Jevnikarja o literarnih delih zamejskih avtorjev zajemajo iz njegove sodobnosti. Med koncem njegovega poročanja in izidom te knjige pa zija desetletje dolga vrzel, ki jo želi ta pripis uredništva vsaj deloma zapolniti s povzetkom glavnih značilnosti novejše knjižne pro- dukcije.

Med tržaškimi književniki je v zadnjem desetletju izstopal njihov starosta BORIS PAHOR, ki si je s prevodi svojih del in še posebej Nekropole v števil- ne tuje jezike pridobil mednarodno prepoznavnost in visoka priznanja. Tudi v Italiji, ki je dolgo zamujala s prevajanjem njegovih del, je bil, ko je bila ta zamuda odpravljena, deležen pozornosti medijev in literarne kritike. V tem pogledu lahko navedemo besede Claudia Magrisa, ki kot Pahorjev italijanski someščan priznava, da v njegovih delih „spoznamo ne le fašistično nasilje in nacistične grozote; v teh delih spoznamo tudi, kako pogosto niso priznavali Slovencem niti najosnovnejših pravic in njihove popolne pripadnosti Trstu; razumemo, zakaj je posledično Italijane in slovensko manjšino dolga leta lo- čeval zid, tako da se skupnosti nista obojestransko oplajali in bogatili. Borisa Pahorja, tega kritičnega in strastnega pesnika mojega in njegovega Trsta, sem tudi sam relativno pozno odkril“ (Claudio Magris, Alfabeti – Eseji o literaturi, Slovenska matica, Ljubljana 2012, str. 156). Slovenske založbe so v tem času izdale več ponatisov njegovih del in tudi nekaj novih. Med ponatisi gre omeniti izbor njegove novelistike Dihanje morja (Mladinska knjiga 2001) in predvsem njegovo Izbrano delo, ki je izšlo leta 2009 v sozaložništvu Mladinske knjige in Cankarjeve založbe. V paketu je pet knjig: Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola in Spopad s pomladjo. Pri tržaški založbi Mladika je 2001 izšla druga, dopolnjena izdaja Nomadov brez oaze s spremno besedo Ivanke Hergold, 2003 pa Notranji odmevi. Občasni zapiski 1996-1999. Pahorjeva čitanka z naslovom Zalivi je izšla 2010 pri Cankarjevi založbi: izbor besedil je opravila in spremno besedo napisala Tatjana Rojc. Objavil je tudi nekaj novih knjig. V predgovoru k Pahorjevi fotomono- grafiji, ki je izšla 2006 pri tržaški Mladiki, je Miran Košuta zapisal: „Poznejša dela – zlasti romana Zibelka sveta (1999) in Zgodba o reki, kripti in dvor-

487 ljivem golobu (2003) – zvesto udejanjajo avtorjeve že utečene zgodbeno-te- matske topose: od fizičnega nasilja nad osebo in skrunitve telesa do povsod in vselej aktualnega vprašanja posameznikove svobode v primežu družbenih ali ideoloških fundamentalizmov.“ Med novimi knjigami zavzema posebno mesto Trg Oberdan (Slovenska matica 2006), ki podaja nekakšen kompendij zgodovinske izkušnje primorskih Slovencev. Okvir in izhodišče te pripovedi je tržaški trg, poimenovan po mladeniču iz 19. stoletja, ki je, čeprav sin slovenske matere, postal italijanski iredentist. Ob simboliki tega poimenovanja se v pripovedovalčevem spominu zgostijo dogodki, ki jih je doživel na tem prizorišču in so ga neizbrisno zaznamovali. „S spretnostjo zgodovinarja odkriva preteklo namembnost sivih palač, ki obkrožajo Oberdankov trg, skozi katerega stopa danes kot mestni sprehajalec, v mladosti pa je mimo zlezel kot potlačeno bitje, ponižano v svoji kristalni bivanjski esenci: v jeziku in posledično tudi v misli“, je zapisala Vil- ma Purič (Mladika 2007, št. 1, str. 29). V pripoved je vgradil več navedkov iz drugih avtorjev in iz svojih del. Med njimi so tudi njegovi prvi literarni poskusi. Na koncu se je še ljubeznivo oddolžil svoji sestri Evelini in razkril, da je v romanu V labirintu uporabil njen dnevnik, ko je navajal zapiske Radkove sestre Verice. Podobno je v knjigi Danica Tomažič – Pisma bratu v zapor in drugi dopisi (Mladika 2010) preko Daničine korespondence in njenega prijateljstva z njegovo sestro Marico razkril, da je Mija iz romanov Zatemnitev in V labirintu v resnici Danica. Publikacijo je Pahor uvedel in zaključil z dvema pomemb- nima pričevanjema. Leta 2012 pa je izšla Knjiga o Radi, ki jo je posvetil pokojni ženi Radoslavi Premrl in je vzbudila veliko zanimanje.

Od leta 1998, ko je izdal roman Cesta s cipreso in zvezdo, do Četverore- čja (2011) je ALOJZ REBULA utrdil svoj sloves velikega romanopisca. Leta 2000 je izšel njegov roman Jutranjice za Slovenijo, 2004 Nokturno za Pri- morsko, 2005 Zvonovi Nilandije, 2007 Ob babilonski reki, 2010 Skrivnost kostanjevega gozda. Večinoma so izšli pri Celjski Mohorjevi družbi. Vzporedno je objavljal svoje dnevniške zapise v knjigah: Ko proti jutru gre (2000), Iz partiture življenja (2002) in Pod vrhom tisočletja (2009). O njegovi dnevniški prozi je David Bandelj zapisal: „Zanimivo je predvsem videti, kako niha Rebulov dnevnik med javnim in zasebnim, a nikdar ne zapade v intimen samozadostni samogovor.“ (David Bandelj, Razbiranja žarišča, ZTT, Trst 2008, str. 43-44).

488 Nepričakovano pa se je vrnil tudi h krajši prozi, ko je izdal zbirko novel Arhipel (Slovenska matica 2002). Njeno vsebino označuje podnaslov: Pano- rama slovenskih stoletij. Snov za te novele je namreč vzel iz slovenske zgodovine, ki jo je ljubeče podoživel in na izviren način podal v dvajsetih pripovednih enotah, posvečenih prav tolikim zgodovinskim dogodkom, srečanjem ali osebnostim. Na zavihku platnic založba poudarja pripovedno svežino teh novel, ki segajo „v samo srčiko življenja nekega davnega ali bližnjega obdobja naše narodne usode“. To pripovedno svežino najdemo tudi v uvodoma omenjenih romanih, ki jih zaznamujeta živahen tempo in dramatična napetost. Rebulova navdihovalka je slej ko prej muza Klio, vendar bi njegova dela težko označili kot zgodovinske romane. Pisatelj oživlja osebe in dogajanje iz slovenske preteklosti in jih vgra- juje v čvrste pripovedne strukture, v katerih se prepletata okvirna in uokvirjena zgodba (Cesta s cipreso in zvezdo), včasih s tehniko romana v romanu (Zvo- novi Nilandije). Zgodovinske osebe so prepoznavne, čeprav jih poimenuje s psevdonimi, včasih pa strne v eno usodo več kot eno življenjsko predlogo. Bralcem je bil posebno všeč roman Nokturno za Primorsko. Z njim je postal Rebula dobitnik literarne nagrade Kresnik za leto 2005. Potem ko je knjiga izšla v italijanskem prevodu, je zanjo prejel še dve italijanski literarni nagradi. Glavni junak romana je Florijan Burnik, kaplan na Vipavskem v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Model za Florijanov lik je bil pisatelju duhovnik Filip Terčelj, vendar je njegovo zgodbo dokaj svobodno oblikoval. Iz- jemnost Terčeljeve osebnosti in njegova tragična smrt sta pisatelja navdihnili, da je ustvaril izviren in plastičen lik, ki s svojim delovanjem, z razdajanjem samega sebe, s svojo neomajno vero in z globokim narodnostnim čutom po- oseblja držo slovenske primorske duhovščine pod fašizmom. V Zvonovih Nilandije je svobodno prikazal Edvarda Kocbeka in agente tajne službe, ki oprezajo za njim. Ironično se je poigral z nesporazumom ob imenu pesnika Vergilija, ki ga agenti najdejo navedenega v njegovih zapiskih in ga zamenjajo za njim sumljivo osebo. Absurdnost vohunjenja in prisluško- vanja je prisotna tudi v Skrivnosti kostanjevega gozda. V romanu Ob babilonski reki se je Rebula vživel v angleškega humani- tarnega delavca, ki je deloval v ujetniškem taborišču na Koroškem, ko so Angleži izročili domobrance partizanski vojski. To ga je tako pretreslo, da je celo življenje raziskoval, kaj se je potem z njimi zgodilo. Četverorečje je obširen roman o slovenskem intelektualcu iz časa Ilirskih provinc, ki je občudoval francosko kulturo. „V Rebulovem opusu se prepletajo antika, zgodovina in sodobni svet, tako da sestavljajo continuum, ki mu je izhodiščno prepričanje, da zgodovina lah-

489 ko izpričuje tako angelski kot demonski element in da je življenje edini navdih za vsako resnično obliko umetnosti, zaradi česar se nam avtor kaže kot iskalec resnice.“ Tako je zapisala Tatjana Rojc v spremni besedi h knjigi Pogo- vori z Alojzom Rebulo, ki je izšla ob pisateljevi petinosemdesetletnici (2009) v sozaložništvu vseh treh Mohorjevih družb. Gre za 19 izredno zanimivih pogovorov med Rojčevo in Rebulo, ki jih je Radio Trst A oddajal leta 2007.

V zadnjem času je zamejska poezija močno zablestela po zaslugi MIRO- SLAVA KOŠUTE, ki je leta 2011 prejel veliko Prešernovo nagrado za ži- vljenjsko delo. Že prej je veljal za vodilnega pesnika na Tržaškem, v zadnjem desetletju pa je svojo knjižno bero še znatno povečal. O pesniški zbirki Pomol v severno morje, ki je izšla leta 2001 pri tržaški Mladiki, je sam priznal, da je ena od njegovih „temeljnih pesniških izpovedi“. V njej prevladuje tema minljivosti: prvi razdelek je naslovljen Okruški krat- kega dne, v drugem razdelku pesnika navdihujejo motivi iz tržaške nepovra- tne preteklosti in literarne reminiscence, v ljubezenskih pesmih je nostalgija po mladostnem občutju, v četrtem in petem razdelku je prisotna senca smrti. Naslednje leto (2002) je izšla pri Mladinski knjigi njegova antologija Me- sto z molom San Carlo, ki je bila leta 2011 ponatisnjena. Medtem so še izšle mladinske zbirke Basni kratke sape (2000), Trije velblodi ali Pesmi za vsakogar (2001), Strašnice (2002), Nove basni kratke sape (2003) in Mini- malčice (2004). V svoji oceni Treh velblodov je Zora Tavčar zapisala: „Pesnik radoživo zvršča besedje v nemogoče zveze in zaporedja, ki pa učinkujejo zabavno in ušesom zvonko: otrok ne tehta pomenov, veseli se smešnih podob, čeprav vsi otroci ne sprejemajo takšne poezije enako prepričano in enako radi. Najbrž bodo te pesmi v določenem smislu zadovoljile tudi odraslega bralca, predvsem tistega, ki ceni muzikaličnost verza, domišljijsko razgibanost in predvsem jezikovno bravuro.“ (Mladika 2002, št. 2, str. 29). Med posebno doživetimi otrokom namenjenimi knjigami naj omenimo še Kriško kraške: avtobiografija z izborom otroških pesmi o rodnem Križu, morju in Krasu (Galeb 2005) ter Križado (Mladinska knjiga 2006). V prozi je napisal Njune zgodbe (Mladinska knjiga 2002), esejistično zbirko Teža sončnega (2007) in knjigo Spomini Angela Katice. Skoraj družinski roman (ZTT 2009). Ta vsebuje življenjepis pesnikovega očeta, v katerem je Košuta združil očetove zapiske in lastne spomine. Družinsko pričevanje Ko- šutovih ima tudi zgodovinsko vrednost, iz zapiskov in spomina pride na dan podoba nekdanjega in polpreteklega Križa.

490 Leta 2011 je pri založbi Mladika izšlo Drevo življenja, ki prinaša najob- sežnejši nabor že znanih in novih pesmi. Maja Smotlak, ki je zbirko ocenila, je zapisala: „Košutove besede se ob samoizpraševanju o minljivosti, neznan- kah, ki jih zastavlja življenje, ljubezenskem hrepenenju in smrti največkrat nahajajo v območju nepomirjene in istočasno mehke neizrečene grenkobe, navidezne resigniranosti, nostalgije in bolesti, v nekakšnem melanholičnem ‘premirju’ s stvarstvom, v katerem pa se največkrat skriva tiha kal upanja“ (Mladika 2011, št. 8, str. 35). Istega leta je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi še Mavrična školjka, ki prav tako prinaša že znane in nove pesmi, vendar lahkotnejše. Tudi italijanski bralci so se lahko seznanili z delom Košutove poezije: leta 1999 je izšla v sozaložništvu ZTT in Consorzio culturale del Monfalconese zbirka Memoria del corpo assente – Spomin odsotnega telesa s predgovorom prof. Elvia Guagninija in spremnim esejem prof. Marije Pirjevec. Prevod pesmi v italijanščino je dovršeno opravila Daria Betocchi.

ZORA TAVČAR je bila zadnja leta dejavna kot pripovednica in kot pesnica. Kot pripovednica je doživela ponatis svoje zbirke novel Ob kresu življenja (Založba Družina, 2003), v katero je vnesla še štiri nova besedila. Knjiga je zanimiva tudi zato, ker je v njej France Pibernik izčrpno predstavil pisateljico in njen opus (str. 207-221). Pozorno je prikazal življenjsko in ustvarjalno pot Zore Tavčar – ob prozi tudi njeno poezijo, dramatiko in mladinsko leposlovje. Med novimi besedili, ki jih je dodala zbirki Ob kresu življenja, je pohvalil prav tisto novelo (Taksist iz Ulice Gramsci), ki je postavljena v tržaško okolje. Leta 2008 je izdala mladinsko knjigo Kroži, kroži, galeb (kratka proza in skeči) pri Celjski Mohorjevi družbi. Od šolskih let je pisala pesmi in jih objavljala v literarnih revijah. V samostojni knjigi je prvič izdala zbirko Ko se ptički prebude. Pesmi za otroke in otroške duše (Mladika 2001). Prisrčne in oblikovno dognane pesmi je spremljala zgoščenka z uglasbitvami navedenih besedil. Žarenje pa je naslov njene življenjske pesniške zbirke, ki je posvečena možu Alojzu Rebuli za petdeset let ljubezni, kot je sama zapisala. Knjiga je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2009. V njej je zbrano najboljše, kar je Tavčarjeva napisala v verzih. Motivni razpon je zelo širok, saj gre od doživljanja narave in ljubezenske tematike do življenjske refleksije. Oceno te pesniške zbirke je Vilma Purič zaključila z besedami: “Zbirka Žarenje sodi iz vsebinskega vidika med tista verzifikacijska dela, ki v prvi vrsti opevajo pri-

491 stno življenjsko radost. Element vitalizma prevzame tudi besedišče, ki se če- stokrat razbohoti v estetsko dovršeno stilno igro“(Mladika 2010, št.7, str.38).

IVAN ARTAČ se je v zadnjih letih svojega življenja posvetil memoarski ali avtobiografsko navdahnjeni prozi. Leta 2002 je pri založbi Mladika objavil knjigo Nebo je žarelo, v kateri je nanizal spomine na svoje učiteljevanje v obnovljenih slovenskih šolah na Primorskem. Leto po Artačevi smrti je izšla zbirka njegovih črtic Zaraščene stezice (Mladika 2006), ki jo je še sam zasnoval in sestavil. Zbirka šteje štiriindvaj- set črtic, ki so postavljene v dva razdelka. V spremni besedi h knjigi je Janez Rotar zapisal: „Proza Ivana Artača nastaja iz vzgibov pisateljevega temeljnega doživljanja sveta, ki se mu vseskozi odkriva v svoji dihotomnosti.“ Na to di- hotomnost naletimo v celotni zbirki in skoraj v vsaki črtici. Gre za dvojnost med otroškim in zrelim doživljanjem sveta, za razliko med podeželskim in mestnim načinom življenja, za navade iz prve polovice prejšnjega stoletja, ki so se izgubile in so jih nadomestile nove. Vse te različnosti zaobjema Artačev spomin, ko prehaja od otroških let, ki jih je preživljal v Notranjih Goricah pri Ljubljani, do izkušenj zrelega človeka, profesorja v tržaškem zamejstvu.

BOJAN PAVLETIČ (1928 – 2009), profesor telesne vzgoje in publicist, se je rodil v Trstu v narodno zavedni slovenski družini, ki se je morala zaradi fašističnega preganjanja izseliti v Jugoslavijo. Šolal se je na Ptuju in v Ljublja- ni, od koder se je leta 1945 vrnil v Trst. Napisal in uredil je več publikacij, raziskoval zgodovino telesne kulture (Tržaški Sokol in njegov dolgi let, ZTT 1999) in narodnoosvobodilnega boja (Nesrečni sajevški boj Sočanovega bataljona, ZTT 2005), objavil pa je tudi nekaj takih del, ki jih lahko imenujemo leposlovna.. Leta 2003 je pri založbi Mladika izdal knjigo Prarealci iz Ulice Starega lazareta, v kateri je poleg podatkov o nastajanju prvih slovenskih srednjih šol v Trstu zapisal tudi nekaj osebnih spominov na tisti čas, saj je bil tudi sam dijak tržaške realne gimnazije. „V središču Pavletičeve pozornosti so tako znotrajšolska in zunajšolska, burna in politično nabita dogajanja, s čimer je avtor prispeval še en, svež, drugačen pogled na prva povojna leta ne le v Trstu, marveč tudi v širšem čezmejnem prostoru,“ je o knjigi napisal Silvo Fatur (S. F., Okruški, Libris Koper 2010, str. 237).

492 Velik uspeh je dosegel s knjigo Devet velikih jokov (Mladika 2007). V njej obravnava slovenski eksodus s Primorske v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, to veliko primorsko tragedijo, o kateri vedo današnji Slovenci malo ali nič, število beguncev pa sploh ni bilo ugotovljeno. Čeprav črpa snov iz otroških spominov in družinske kronike, „to osebno soudeleženost … spretno prikriva z rahlo humorno ali samoironično noto ter skuša slog čim bolj razosebiti s prvinami ‘filmskega’ neorealizma“ (Zora Tavčar v Spremni besedi). Za to knjigo je dobil tržaško literarno nagrado Vstajenje. Omeniti velja tudi knjigo Vrhovi v megli, ki jo je leta 2008 izdalo Sloven- sko planinsko društvo Trst. V njej je Pavletič opisal svoja srečanja na planinskih poteh: s Frančkom Kavsom, z Zorkom Jelinčičem, Dorčetom Sardočem, Alojzom Dolharjem, s Sonjo Mašero in z Ivanom Rudolfom pa še z dvema neznancema. Knjiga se bere kot edinstven preplet vtisov iz narave in zgodovinskih pričevanj. Njegovo zadnje delo je roman Zvoki barv, ki je izšel posthumno (2010). Dogajanje je postavljeno v sodobni Trst, glavna oseba pa je umetnik v zrelih letih, vpleten v ljubezensko razmerje z mlajšim dekletom. Delo preseneča po izbiri snovi in opredelitvi za literarno fikcijo, vendar je avtor že v knjigi Devet velikih jokov dokazal, da literarno veščino dobro obvlada.

Leta 2003 je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izšla knjiga RAFKA DOL- HARJA Odbrani listi, s podnaslovom Spomini politika, planinca in zdravnika. Uvedla jo je tehtna in premišljena spremna beseda Ivanke Hergold, ki je v zgoščeni obliki podala pregled avtorjevih del. Knjiga je razdeljena na dva dela. Prvi je naslovljen Zapiski in odmevi ter vsebuje komentarje s področja politike in aktualnosti, pa tudi dnevniške liste in razmišljanja. Zanimiv je opis iskanja obeležja, postavljenega tigrovcu Da- nilu Zelenu, pa tudi sestavek z naslovom Tragična jesen slovenskega naroda, v katerem Dolhar primerja zgodovinski razvoj in položaj naše manjšine ter slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Drugi razdelek je naslovljen Črtice in je avtobiografsko zasnovan. Med črticami je tudi nekaj posrečenih zdravniških zgodb (Hergoldova obžaluje, da jih ni napisal več) ter besedilo Odhajanja in prihajanja, v katerem čarobno zasnežena trbiška pokrajina spominja pisatelja na nekdanji Trbiž, kakršnega je doživljal v otroštvu in mladosti. Leta 2006 je Dolhar pri isti založbi izdal priročnik Zahodni rob. To je kulturno-turistični vodnik po zahodnem robu slovenskega narodnostnega

493 ozemlja. Obsega Kanalsko dolino, Rezijo, Tersko dolino, Čedad in Nadiške doline, Gorico, Devin in Tržaški Kras s Trstom.

V svojo redno knjižno zbirko za leto 2006 je Goriška Mohorjeva družba uvrstila knjigo z naslovom Kam potujejo večeri. Tako je prišel SAŠA MAR- TELANC po dolgem osemnajstletnem premoru do svoje tretje zbirke leposlovne proze. Njegovo pisanje postaja od prve zbirke dalje vedno bolj lirično, črtice so stkane iz vedno rahlejše preje, kar je treba razumeti v smislu, da odbira avtor drobce spominov in neznatne dogodke, ki se s pomočjo čustvenih odmevov in poglabljanja razrastejo v pomenljive motive in teme. Te teme so: predvsem človeška dobrota, nato otroška naivnost, dramatično prepletanje ene in druge z vojnimi dogodki, povezanost med družinskimi člani, prijateljstvo, ljubezen do narave. Vse tri Martelančeve zbirke črtic in novel so bile označene kot „pretežno avtobiografske“, toda Kam potujejo večeri je v tem pogledu najmanj fakto- grafsko pripovedna in najbolj poetična. K temu vtisu nemalo prispeva pisateljev izbrušeni slog. Poleg nadarjenosti za impresionistično besedno slikanje ima Martelanc tudi dar za portretiranje oseb. Plastično je predstavil svojo barkovljansko babico, nono Marijo, in druge človeške like iz tržaške in ljubljanske okolice ter iz Kanalske doline.

Leta 2001 je DRAGO ŠTOKA pri založbi Mladika objavil knjigo z naslovom Jože Peterlin v mojem spominu. Oblikoval jo je na oseben in izviren način. Svoje spomine na profesorja Peterlina je tako uredil in razvrstil, da se povezujejo v pripoved. Ta pripoved govori o generaciji, ki je dorasla in se izoblikovala pod mentorstvom Jožeta Peterlina. Tako opisuje Štoka šolsko življenje na gimnaziji v Ulici Starega lazareta, šolske prireditve v Avditoriju, nastopanje na radiu, delovanje Slovenskega kulturnega kluba idr. Z obču- dovanjem prikazuje Peterlinov odnos do matice in zamejstva, predvsem pa njegovo mojstrstvo v oblikovanju slovenske besede v nastopih in govorih ter sposobnost posredovanja te veščine drugim. Z zgodovinskega vidika je Štokovo pričevanje zanimivo, ker osvetljuje kulturne in politične smernice in pristope v katoliškem taboru v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, ki jih je Peterlinova osebnost odločilno zaznamovala.

494 Leta 2006 je pri isti založbi izšla Štokova knjiga Začeti znova, ki večinoma vsebuje avtobiografske črtice in razmišljanja. Naslov zbirke meri na to, da je mogoče tudi v zrelih letih „začeti znova“ in popraviti svoje napake ter spet pridobiti samozaupanje. S svojo iskrenostjo je avtor napravil na bralce močan vtis.

ALEKSIJ PREGARC objavlja pri različnih založbah eseje, dramska dela in pesniške zbirke. Čeprav je bolj znan kot pesnik, je gledališče njegova velika ljubezen. Že leta 1992 je ustvaril dramo Črni galebi, ki mu je veliko pomenila, ker je prikazovala tako imenovano „ricmanjsko afero“ iz zgodovine njegovega rojstnega kraja, in jo je zato zelo skrbno oblikoval, SSG pa jo je dovršeno uprizorilo. Leta 2006 so igralci SSG v sodelovanju z Radijskim odrom počastili Pre- garca s koncertno izvedbo njegovega dramskega dela Na pragu Niča. Že v naslovu je poudarjeno, da izpostavlja drama pomanjkanje ali opuščanje vrednot. Naslednje leto je ta drama izšla, skupaj z dramskim delom Božji vitez na slovenski zemlji in dramo Druščina s potoka v knjigi Odtenki vesti (Nova Gorica, Branko 2007). Predgovor h knjigi je napisal Taras Kermauner, ki je ocenil, da izbrane tri drame primerno zastopajo Pregarčevo dramatiko, in obžaloval, da ta dramatika ni dovolj opažena. Istega leta je izdal Pregarc knjigo (Ne)všečne obrobnosti: zapiski, glose, eseji. Objavljena besedila so nastala v obdobju 2000-2004. Od njegovih pesniških objav omenjamo tiste, ki so bile v zadnjem desetletju najodmevnejše. Zemlja – zemljica (2001) je delo dveh avtorjev, Aleksija Pregarca in Edel- mana Jurinčiča. Pesmi obeh so posvečene domačim krajem, Pregarčeve Bre- gu, Jurinčičeve Istri. Žlahtnost – Preziosità je dvojezična zbirka Pregarčevih pesmi, v kateri je za italijanski del poskrbela Jolka Milič. Za to zbirko in za življenjsko delo je Pregarc dobil nagrado Vstajenje za leto 2006. Zadnja Pregarčeva pesniška knjiga je Amebno razkošje (Goriška Mohorje- va družba 2011). Z njo je avtor potrdil svoj sloves pesniškega in stilističnega samohodca.

BRUNA MARIJA PERTOT je leta 2007 objavila svojo tretjo pesniško zbirko Ti navdih in jaz beseda (uvodno besedo je prispeval Pavle Merkù). Na- slov zbirke je že sam po sebi pesem, ki daje slutiti pesničino predanost umetni-

495 škemu ustvarjanju. Njena gimnazijska sošolka in pesniška kolegica Irena Žer- jal je zapisala, da je Brunina poezija „kot lep šopek rož ali kot ikebana, skratka, kaj dobro izbranega, a tudi hudo občutenega“ (Mladika 2008, št. 5-6, str. 40). Tretjo zbirko ločuje od druge (Bodi pesem, 1975) zelo dolga časovna razdalja. Ob petdesetletnici njene prve pesniške zbirke (Moja pomlad, 1961) je za- ložba Mladika izdala njene Izbrane pesmi z naslovom Črnike dobre na nabrež- ju (2011). Izbor je opravila prof. Marija Pirjevec, ki je v spremni besedi h knjigi že uvodoma opozorila: „Opazna razdalja med izidi zbirk razkriva eno značilnih črt njenega notranjega obraza, ki se kaže v izjemni zadržanosti in utišanosti, hkrati pa tudi njen poseben, strog odnos do lastnega ustvarjanja. Skratka, je pesnica, ki ji ni do zunanje uveljavitve in priznanja za vsako ceno ...“ (str. 7) V tem pesniškem izboru pride zahtevnost Pertotove do same sebe močno do izraza. Njeni kratki verzi brez olepševalnih pridevkov in iteracij so lahko- tni samo za uho, ker spoštujejo ritem in jezikovno jasnost, sicer pa izražajo neko miselno samoraslost, v kateri temelji izvirnost njene pesniške izpovedi. „Zmogla je ustvariti prvinski in samosvoj pesniški svet, na zunaj preprost in nezahteven, v resnici pa globok, kompleksen in izrazit, osvobojen privajenega gledanja. Vanj je vtisnila zgodbo svojega intimnega gledanja na življenje pa tudi na svet, kjer se je rodila in od katerega se ni nikoli mogla ne hotela iztrgati“ (Marija Pirjevec, str. 9). V preglednem kazalu ob koncu knjige lahko vidimo, iz katerih zbirk so vzete izbrane pesmi. Po naslovih jih je največ iz tretje, najbolj znane pa so tiste, ki so vzete iz njene druge zbirke (npr. Pesem morske deklice, Legenda o stari mami, ciklus Človek in morje).

LIDA TURK je kot urednica na Radiu Trst A intervjuvala več znanih osebnosti, ob prepisovanju njihovih pričevanj pa razvila svojo zgodovinsko in pripovedno žilico. Mnogi od teh prepisov so bili objavljeni v knjižni obliki. Njena prva samostojna knjiga Glas v … etru (Izdal deželni sedež RAI za Fur- lanijo-Julijsko krajino, 1991) je sestavljena iz številnih intervjujev radijskih sodelavcev, ki jih povezuje zanimiv in osebno poantiran vezni tekst. Več knjig je tudi uredila, nekatere pa pospremila z uvodno študijo ali ko- mentarjem, tako knjige: Josip Kosovel, Vaš Pepi in papači (Goriška Mohor- jeva družba 1995), Dobri ravnatelj Andrej Čok (SKD Tabor, Opčine 2002), Nenavadne zgodbe Lipeta Kosca (Mladika 2010) idr. Njena prva izrazito leposlovna knjiga je bila zbirka črtic Le šepet je, ki ga slišimo o njem (Goriška Mohorjeva družba 2003). Pisateljica, ki je svoje

496 poklicno in osebno zanimanje posvetila zbiranju in ohranjanju kolektivnega spomina, je končno našla čas za to, da pobrska po svoji notranjosti in da literarno oblikuje svoje življenjske vtise. Z občutljivostjo človeka, ki goji navezanost na preteklost, sočutje do bližnjega in spoštovanje do božjih skrivnosti, je prikazala trenutke in osebe, ki so zaznamovali njeno rast in izoblikovali njen odnos do sveta. Ne gre za avtobiografske zapise, temveč za refleksivno prozo, ki se sicer napaja ob spominih na resnična doživetja, a jih prikazuje v subjektivno ponotranjenih podobah. Prava uspešnica je bila knjiga Zora, ki je izšla l. 2005 pri ZTT. To je bio- grafski roman o Zori Perello (1922-45), legendarni tržaški antifašistki, ki je umrla v nemškem taborišču Ravensbrück. Zgodovinarka Marta Verginella je opisala genezo tega romana z besedami: „S čustveno previdnostjo, a tudi z nezanemarljivo mero nagnjenosti do filigranske biografske natančnosti, je avtorica zbrala ustna pričevanja oseb, ki so Zoro Perello poznale in jo prežive- le. Spretno je uporabila spominske beležke, ki jih je po Zorini smrti napisala njena mati Pavla Kocjančič, Zorina pisma iz zapora, internacije in časa par- tizanstva. Prisluhnila je že zbledelim, a tudi še vedno silovitim spominom na prerano umrlo dekle in ženo, ki je s svojim naravnim leskom in odprtostjo znala očarati prijatelje in neznance ... “(Pdk, 18. 9. 2005). V romanu je tudi močno prisoten utrip šentjakobske mestne četrti in še posebej njene slovenske komponente.

EVELINA UMEK se je rodila v Trstu leta 1939. Maturirala je na sloven- kem klasičnem liceju v Trstu in diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljublja- ni. Že kot tržaška dijakinja je sodelovala pri Literarnih vajah, nato Tokovih, Jadru, Sidru in Mladiki. V Ljubljani je bila zaposlena najprej v založništvu in nato na Televiziji Slovenija. Napisala je več knjig za otroke in prevajala italijanska književna dela v slovenščino. Ko se je leta 1995 vrnila v Trst, je zasnovala nekaj pripovednih del, ki so bila deležna zanimanja in pozornosti. Leta 2000 je pri Mladiki objavila poučno knjigo za šolske otroke Sprehod z baronom in drugimi imenitnimi Slovenci, ki je bila v naslednjih letih še dvakrat ponatisnjena. Leta 2003 je izšla njena pripovedna zbirka Mandrija in druge zgodbe. V naslovni povesti Mandrija je Umkova prikazala epopejo slovenske družine iz Sv Ivana pri Trstu. Za knjigo je prejela nagrado Vstajenje. Leta 2005 je ista založba izdala roman Frizerka, v katerem je pisateljica na zelo odkrit in neposreden način obravnavala pojav narodnostne asimila-

497 cije. Opisala je upokojeno frizerko Romano in njeno osamljenost v tržaškem predmestju. V njen enoličen življenjski ritem prinese spremembo pismo, ki ga Romana dobi iz Slovenije, ker ji je sodišče prisodilo dediščino po stari materi. Ta dogodek vrže Romano iz tira, kajti svoje pripadnosti slovenskemu rodu zavestno ni nikoli priznavala. Pismo jo prisili, da se sooči s svojo preteklostjo, z likom očeta, koristoljubnega črnosrajčnika, in mame, ki se je zaradi manjvrednostnega kompleksa možu podrejala. Zato Romana slovenščine ne zna. Trdovratno se brani, da bi se kakorkoli približala svojim slovenskim koreninam, zato se tudi odpove svoji „slovenski“ dediščini. Njeno življenje bo enolično potekalo dalje, kot da se ni nič zgodilo. V kratkem izseku iz Roma- ninega življenja je Evelina Umek izrisala pravcato rentgensko sliko asimilacije in odtujenosti. Opozarja nas, da je asimilacija večinoma definitivna in zdru- žena z radiranjem vsakega spomina na prejšnjo identiteto. Lahkotnejši, a še vedno izrazito realističen je njen naslednji roman Hiša na Krasu (Mladika 2006), ki obravnava ljubezensko zgodbo zrelejšega para. V romanu Po sledeh fate morgane (2008) je Evelina Umek prikazala usodo tržaške pisateljice Marice Nadlišek Bartolove (1867-1940). Preko spomi- njanja ostarele književnice je podoživela dobo njene mladostne zagnanosti in njenih življenjskih razočaranj. V roman je posrečeno vgradila pisemsko korespondenco med Nadliškovo in pisateljem Jankom Kersnikom. Na podlagi pisateljičine avtobiografije in drugih virov je opisala dogajanje med prvo svetovno vojno in po njej, ko je morala družina Bartolovih zapustiti Trst. Za svetoivansko pisateljico je bila selitev v Ljubljano boleča. Njeno zasledovanje življenjske sreče in literarnega uspeha se je spremenilo v zagrenjenost. Umkova je tudi uredila prisrčno zbirko Maričinih zapisov iz življenja njene številne družine Amerika in druge zgodbe o mojih otrocih (Mladika 2009). Tako kot Sprehod z baronom je tudi to knjigo ilustrirala Živa Pahor. Leta 2010 pa je izšel roman Zlata poroka ali Tržaški blues, v katerem Eve- lina Umek ironično obravnava napake tržaških ljudi.

Čeprav je IRENA ŽERJAL znana predvsem kot pesnica, objavlja v zadnjem obdobju le prozo. Pod psevdonimom M. Žitnik so v reviji Mladika izhajala nadaljevanja njenega romana Čarodejke, pri založbi Mladika pa je l. 2006 izšel roman Kreda in hijacinte, ki se v marsičem razlikuje od njene prej- šnje proze. V tem romanu je dogajanje bolj osredotočeno na glavno osebo (to je Verka, dekle iz tržaške okolice), v njeni zgodbi pridejo bolj nedvoumno do izraza absurdi in razklanosti povojnega časa, skratka, pripoved je bolj premi-

498 šljeno sestavljena. V prvem delu je prikazana povojna stvarnost na Tržaškem, v drugem delu pa se Verka poda na študij v Ljubljano, kjer spozna oporečnika Pastuškina. Sredi razburljivega dogajanja v krogu literatov se med Verko in Pa- stuškinom splete ljubezenska vez. Zgodba seveda ne ostane skrita oblastem in Verka je poklicana na odgovor. Zdaj se mora Verka odločiti, kje in kako bo potekalo njeno nadaljnje življenje. Izbirati mora med kredo in hijacintami, med trdim delom za vsakdanji kruh in opojno sladkostjo umetniškega ustvarjanja. Na videz je to tipična zgodba generacije, ki je doživljala mladost v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar je zaradi imena avtorice na poseben način vznemirljiva in pomenljiva. Ester Sferco je v spremni besedi zapisala: „V romanu je vseskozi prisotna močna avtobiografska nota – kljub očitnemu prizadevanju, da bi nam marsikaj ostalo prikrito.“ Še dalj je šla Alenka Puhar, ki je v Sobotni prilogi Dela (8. 7. 2006) vzporedila literarno fikcijo in resnično usodo pisateljice. Vsekakor je ta odziv pokazal, da je bil roman Žerjalove zanimiv tudi za osrednjeslovenskega bralca.

Založništvo tržaškega tiska je leta 2008 posvetilo knjigo pisateljici IVAN- KI HERGOLD in dvema njenima deloma, ki predtem nista še doživeli knji- žne izdaje. Knjiga z naslovom Ponikalnice – Paracels vsebuje njene mladostne lirične zapise in dramo iz obdobja njene umetniške zrelosti, sklene pa se z obširno in izčrpno študijo Loredane Umek o ustvarjalnem delu pisateljice. Ponikalnice so nekakšne pesmi v prozi. Vilma Purič je o njih tako razmi- šljala: „Poetičnost je zaznavna v prvi vrsti na oblikovni ravni, saj je marsikje vidna verzna ritmičnost, ob tem se občasno celo izcimita kaka rima ali zvočna uglašenost besed. Predvsem pa se s pesniškim načinom izražanja povezuje intenzivna sporočilnost, strnjena v goste lirske vizije in izražena z izjemno besedno izbranostjo … Hergoldova z neizprosnim realnim čutom razodene čutenja in doživetja ženskega lirskega subjekta. V glavni junakinji pa tudi v predmetnosti, ki jo obdaja, prihaja nenehno do razglasij. Svet je sestavljen iz samih nasprotij. Ostri spopadi si sledijo brez pomiritve. Vsaka stvar zapade v protislovje … Človek je razpet med razglašenostmi, občasno zaživi v vmesnem prostoru in ujame hipno resnico, ki pa takoj zamre v paradoksu. Onstran disonance pa je le praznina“ (Mladika 2009, št. 10, str. 30). Če so bile Ponikalnice še neobjavljena novost, pa je bila zgodovinska drama Paracels eno najbolj znanih del Hergoldove. Uprizorjena je bila leta 1984 v tržaškem SSG in gledališka kritika jo je upoštevala. Njen naslovni junak je zgodovinska oseba, renesančni znanstvenik in medicinski reformator Teofrast

499 Paracels(1493-1541). Dogajanje v drami se nanaša na njegovo bivanje v Ba- slu, kjer je bil Paracels v sporu s predstavniki starejših zdravniških šol pa tudi s cerkvenimi predstavniki. Ko se je izkazala pravilnost njegovih stališč, je bil njegov položaj v mestu še težavnejši. Erazem Rotterdamski mu je svetoval, naj bo ponižen in naj se svojim nasprotnikom opraviči, toda Paracels je raje ponosno zapustil mesto. „Dramo Paracels lahko beremo kot spopad med posameznikom, ki zagovarja za svoj čas revolucionarne resnice, ter ustoličeno oblastjo, ki se samoo- hranjuje z obrambo svojega absolutnega prava. Glede na čas nastajanja drame in njene uprizoritve je ta teza povsem verodostojna“, je zapisal Ace Mermolja v spremni besedi k drami.

SERGEJ VERČ je predvsem dramatik in režiser, v zadnjih dvajsetih letih pa se je izkazal tudi kot uspešen pisec kriminalnih romanov. Odkar je v Rolandovem stebru ustvaril lik detektiva Benjamina Perka, ga je uporabil še v treh pripovedih. Te so: Skrivnost turkizne meduze (ZTT 1998), Pogrebna maškarada (Cankarjeva založba 2003) in Mož, ki je bral Disneyjeve stripe (Modrijan 2009). Verčevo uspešnost v tem žanru je pripisati napetim zgodbam s presenetlji- vimi zasuki, tekoči dikciji in pravšnji meri duhovitosti in humorja. Posebno simpatijo pa si je pri bralcih pridobil njegov komisar Perko, šef letečega oddelka tržaške policije, in to ne samo zato, ker je zamejski Slovenec. Pri risanju tega lika je imel Verč srečno roko. Perko je odločen, premočrten, zavzet za resnico, pa tudi kritičen (tudi do sebe), razumevajoč in toplo človeški. V zadnji od omenjenih kriminalk se npr. ukvarja z nedoumljivo in tra- gično življenjsko uganko o tem, kdaj in zakaj se na videz krotkemu človeku naenkrat utrga in postane morilec. Dodati je še treba, da je pisatelj postavil dogajanje tega romana v čas propada Tržaške kreditne banke in da je zgodbo, ki je bila že sama na sebi zagonetna, še dodatno zapletel. V vseh zgodbah omenja nepoštenosti v policijskih krogih, intrige, ki jim mora Perko kljubovati, če hoče izpolniti svojo poklicno nalogo. Prizorišča zločinov in preiskav so v bližini Trsta, ob morju ali na Krasu, storilci zlo- činskih dejanj pa marsikdaj Slovenci. Na pregovorno poštenost slovenskega človeka se Perko ne more več zanašati. Verčeve detektivske zgodbe niso samo kriminalke, ampak pravi romani.

500 Uspešno ustvarjalno pot je MARKO KRAVOS nadaljeval z objavljanjem poezije in kratke proze. Svojo izdelano pesniško produkcijo je razdelil po temah in zvrsteh. Leta 2001 je izšla njegova pesniška knjiga Potrkaj na žaro, v kateri je zbral svoje epske pesnitve: Prešeren v Trstu, Jazonova sled, Kuwajine pesmi, Pričevanje iz Teskuka, Fu Sanova dela in Pesmi desetnice. V spremnem eseju k temu izboru je dr. Boris Paternu zapisal, da pojav epskega pesništva pri Kravosu ne preseneča: „Novo je samo to, da imamo te njegove pesnitve prvič skupaj in jih lahko dojamemo temeljiteje. Ob njih bi se dalo reči, da celo nazorneje kot lirika kažejo bivanjsko jedro Kravosovega pesnjenja, še posebej njegov eksistencialni kontrapunkt, se pravi, zmeraj zdrsljiv položaj med poetičnim biti in ne biti, med veličino in ničevostjo življenja sploh ...Vendar se pri tem ne kaže motiti in se prepuščati vtisu, da imamo pred seboj epiko prvotne in nedolžne vrste. Epski medij, sestavljen iz mitičnih zgodb starodavne Azije, Afrike in Amerike ali evropskega srednjega veka, je predvsem podoba ali me- tafora, ki nosi v sebi izpoved subjekta, znanega že iz avtorjeve lirike … Gre torej za epiko, vendar v resnici za njeno moderno simulacijo.“ Kot osrednje delo te Kravosove epike postavlja dr. Paternu pesnitev Jazo- nova sled. Ta je bila leta 2000 predstavljena širšemu literarnemu občinstvu v izvirniku ter italijanskem in hrvaškem prevodu (Milano, Hefti). Sicer pa je Kravosova poezija prevedena v številne jezike. Leta 2003 je izšla miniaturka Ljube/zenske z risbami Klavdija Palčiča, leta 2008 pa zbirka Med repom in glavo (Maribor, Litera),v kateri niha med pe- simističnim in pozitivnejšim življenjskim občutjem ter ironičnim razgrajeva- njem te dramatične razpetosti. Kot zmagovalcu natečaja „Trieste scritture di frontiera 2008“ mu je založ- ba Ibiskos (Empoli 2009) objavila dvojezično knjigo Terra da masticare – Za grižljaj zemlje. Za italijanski prevod so poskrbeli Jolka Milič, Daria Betocchi in sam avtor. Zbirka kratke proze Trst v žepu (DZS 2006), ki jo je ilustriral Klavdij Palčič, vsebuje 21 zgodb, izbranih iz Kravosovega mozaičnega romana Kratki časi (1999). Po neposrednosti in humornosti izraza lahko te zgodbe uvrstimo v mladinsko literaturo. Za še mlajše bralce pa je Kravos napisal vrsto pra- vljičnih knjig, med katerimi naj izpostavimo vsaj humoristično grozljivko Začarani grad (Obzorja 2001, spremna beseda Igor Saksida) in zbirko Zlati rog (Galeb 2002, spremna beseda Tone Pavček).

501 ACE MERMOLJA je znan kot pesnik in kot publicist. Leta 2003 mu je ZTT izdalo knjigo Na robu lista, ki vsebuje izbor iz njegovih prejšnjih pesniških zbirk. Knjiga je izšla v izvirniku in italijanskem prevodu Darie Betocchi ter s spremno besedo Mirana Košute. V tem eseju, naslovlje- nem Opozorilo pomorščakom, je Košuta subtilno prepoznal Mermoljevo ra- zvojno pot in izvirnost njegove dozorele poezije. V začetnem delu svojega eseja opaža, „da Mermolja do kraja problematizira umetniško besedo, saj ne verjame več Orfejevemu petju, opomenjujoči, eshatološko mesijanski moči poezije. Za razliko od Miroslava Košute in Marka Kravosa ga utvara, da bo s svojo besedo preimenoval svet in rešil človeka pred ontološkim kaosom sodobnega nihiliz- ma, ne preslepljuje več … Toda še ostrejšo cezuro v primerjavi s pesnjenjem omenjenih avtorjev predstavlja Mermoljev nepreklicni relativizem“. Ko pa analizira sporočilo izdanega antološkega izbora, sklepa, „da utripa pod skorjo avtorjeve ironične, mestoma cinične odmaknjenosti, pod gladino njegove igrive, navidezne neprizadetosti, srce romantičnega, razklanega, krhkega lirika ...“ Zadnja Mermoljeva pesniška zbirka To ni zame (ZTT 2007) potrjuje obe Košutovi opažanji. Kot daje slutiti njen naslov, izražajo te pesmi neko depre- sivno in skeptično občutje poraženosti in brezizhodnosti, v katerem bo nad besedo prevladala tišina („vame vrača se / jesenski molk“). Kot publicist je Mermolja znan širokemu krogu bralcev Primorskega dnevnika, ki ob sredah objavlja njegove kolumne v rubriki Ogledalo. Zajetna knjiga v dveh delih z naslovom V izpostavljeni legi (ZTT 2011) je izbor teh zapisov iz obdobja 1996-2011. Široka paleta tem, ki jih Mermolja obravnava, je razvidna iz naslovov njenih razdelkov: Manjšina, Multikulturnost / globalizacija, Evropa, Kultura, Politika / preteklost, Ekonomija / tehnika, Narava / čas. Zapisi so poglobljeni, zanimiv pa je tudi avtorjev stilni prijem, ki združuje prvine časnikarske in esejistične govorice.

MARIJ ČUK je večkrat objavljal pesmi vzporedno z Acetom Mermoljo. Tako je tudi v zadnjem desetletju ob Mermoljevi Na robu lista izšla Čuko- va dvojezična knjiga Ugrizi (ZTT 2003) z isto prevajalko in istim avtorjem uvodne besede. Esej, ki ga je Miran Košuta posvetil Mariju Čuku, ima pomenljiv naslov Onkraj videza in prinaša med drugim zanimiv pesnikov por- tret: „Marij Čuk je takšen: ironičen in tragičen, navihan in globok, mehak in pronicljiv, stvarnež in sanjač, pesnik in protipesnik, lirik in časnikar.“ V zbirki so poleg iz prejšnjih zbirk izbranih pesmi tudi nekatere nove. Opazna je nekakšna izzivalna drža v odnosu do Kosovela in kraške motivike, ki pa jo gre morda razumeti kot karikaturo sedanjih pogledov otopelih ljudi.

502 Tudi naslednja Čukova zbirka je izšla ob Mermoljevi leta 2007. Njen naslov je Zibelka neba in dna, spremni esej pa ji je napisal dr. Boris Paternu. Kot je za Čuka značilno, se pesmi gibljejo v protislovnih razsežnostih. V knjigi Pesniki pod lečo je Vilma Purič tako označila njegovo pesništvo: „Gre za poetiko disharmonije, ki občasno dopušča krhke preboje svetlega. Pesnik jih z ostro ironično kretnjo vselej razkrinka ter pristane na presunljivem sizifo- vstvu in trpežni vdanosti.“ Svojo ironično žilico je Čuk preizkusil tudi v dramatiki. Leta 2004 je SSG uprizorilo njegovo farso Razpoka v krogu. Leta 2010 pa je pri ZTT izdal zabavno knjižico z dolgim naslovom: Nikar se ne hudujte na vreme, da je zmešano. Vsak naj najprej pomete pred svojim pragom. V njej je zbral najbolj posrečene članke, ki jih je zadnja leta prispeval za športno stran Primorskega dnevnika. Dodal jim je vrsto duhovitih aforizmov.

BORIS PANGERC piše poezijo in prozo. V pripovedništvu je njegova domena kratka proza. V prvi zbirki Beg pod Daglo mu je tipologija črtice omogočila, da je z lir- skim pristopom uokviril doživljaje svojega otroštva in doraščanja v rojstni vasi Dolini. Barvitost spominov podčrtuje z rabo narečnih izrazov ter krajevnih in ledinskih imen. V naslednji zbirki Šum vode Glinščice (1986) je združil črtice in novele. V teh besedilih večkrat opisuje vaško mladino, ki se je že odtujila kmečkim koreninam, zato v njihovih dialogih prevladujejo žargonske besede in izrazi. V Pangerčevi prozi je čutiti nostalgijo po ruralnem svetu, čeprav kmečkega sveta ne idilizira ali idealizira. Njegov kmečki svet je „svet ostrih robov“: napornega garanja, neprizanašanja nikomur, točno definiranih nalog in vlog ter redkih besed, ki znajo biti ostre in trde. Na to tematiko naletimo tudi v Pangerčevi pripovedni zbirki Grad v Kaličju (ZTT 2000). Vrsta črtic obravnava vaškega otroka v tesnem in ljubeznivem sožitju z domačimi žival- mi. V teh črticah nastopajo tudi pisateljev oče in drugi vaški očanci. Dobro so okarakterizirani kot predstavniki nekdanjega dolinskega kmečkega prebivalstva. Ob teh ljudeh, ki so si v potu svojega obraza služili kruh, zaživita v povestih Vanca s Klanca in Perikolo plastični figuri dveh vaščanov, ki sta se po življenjski tragediji znašla na robu družbe. To sta močna, dramatična lika, njuni zgodbi sta izvirno izpeljani in ožarjeni z avtorjevim sočutjem. Leta 2004 je Pangerc pri Mladiki objavil pesniško zbirko Odžejališče. Mo- tivno izhodišče je kot v prejšnjih pesmih in pripovedih navezanost na rojstni kraj in njegovo tradicijo. Pesnik z obžalovanjem opaža, kako se vas spreminja

503 in kako se njene korenine (tudi narodnostne) sušijo. Elegična nota je močna posebno v ciklu Ptice v mojem oljčniku, kjer izpostavi pesnik sorodnost med oljko in prebivalci Brega. Za to zbirko je prejel literarno nagrado Vstajenje.

DUŠAN JELINČIČ je zelo dejaven in uspešen pripovednik. Obravnava različne tematike in mnogo njegovih del je izšlo tudi v italijanščini. Znan je velikemu številu bralcev. Leta 2000 je pri koprski založbi Lipa objavil dva romana: Umor pod K2 in Ljubezen v času samote. Umor pod K2 obsega dve zgodbi, ki se dogajata na dveh različnih gorskih prizoriščih, a ju povezujejo iste literarne osebe in se- rija nepojasnjenih umorov. V bistvu je pisatelj razvil motiv, ki ga je že nakazal v Biserih pod snegom. Podobno se je v romanu Ljubezen v času samote vrnil na motivno izhodišče, ki ga je obdelal v Praznih sobah in ki sega v avtorjeve avtobiografske izkušnje iz študentske preteklosti. Pri isti založbi je 2002 izšel Jelinčičev roman Martin Čemur, ob njem pa poglobljeni esej Loredane Umek. Ta je skrbno razčlenila pisateljeva do tedaj objavljena dela. Na poseben način se je posvetila zgodbi o Martinu Čemurju, katere izrazito zamejsko problematiko je bilo treba približati osrednjesloven- skemu bralcu. V dvojno uokvirjeni pripovedi pisatelj predstavi glavnega junaka, „idealista Martina Čemurja, in dogajalne okoliščine tik pred zapletom in hitrim propadom protagonista. Avtor Dušan Jelinčič ne skriva svoje vple- tenosti v fiktivni pripovedovalni svet, tako da seznanjenemu bralcu ni težko razbrati zamolčane analogije in prekritih namigov na ne povsem oddaljeno politično, gospodarsko in kulturno tržaško stvarnost“ (Loredana Umek, Beg v pustolovščino besede, Spremni esej). Leta 2004 je Lipa objavila njegovo Legendo o človeku, ki je govoril z vetrom. Dogajanje je postavljeno v severno Italijo, dogajalni čas so leta avtorjeve mladosti. Legendi je dodana še Legenda o nastanku legende, vendar to ne prispeva k večji prepričljivosti besedila. Pri mariborski založbi Litera je Jelinčič objavil Eseje z zahodnega roba (2005). Istega leta je SSG v Trstu v skrajšani obliki uprizorilo njegovo dramo Oseka na robu gozdov v režiji Marka Sosiča. V dvodejanki je avtor prikazal dogajanje ob neizvedenem samomorilnem atentatu na Mussolinija leta 1938 v Kobaridu. V neokrnjeni obliki je Jelinčič to dramsko besedilo objavil leta 2006 pri ZTT z naslovom Upor obsojenih. Uvodni esej je prispevala dr. Mi- lica Kacin Wohinz.

504 V zelo majhni nakladi je leta 2006 izšla dvojezična knjiga Aleksander od kresnic – Alessandro delle lucciole. Avtor je delo označil kot dramski monolog, beremo pa ga kot prvoosebno pripoved. Prinaša namreč izpoved nekdanjega vrhunskega alpinista, v njegovi zgodbi pa sta združeni dve pripovedni plasti, ki sta za Jelinčiča značilni: gorniška snov in bivanjsko razmišljanje. Aleksander ima za sabo nemirno preteklost, ki jo je v mladosti zaznamovala „strast po uspehu“. Ta ga je gnala v osvajanje najvišjih gorskih vrhov. A ko visokogorsko pustolovščino preživi za ceno šerpovega življenja, se temeljito spremeni. Njegovo izpovedovanje zveni tako, kot da se je v njem naselila bogata vzhodnjaška duhovnost umrlega šerpe. Naslednjega leta je pri mariborski Literi izšel roman Kam gre veter, ko ne piha, pri založbi Sanje pa leta 2010 Bela gospa devinska. V tem delu, ki ga je kot dvojezični avtor napisal v italijanščini in slovenščini, je uporabil ajtiološko pripovedko o nastanku skale pod devinskim gradom in jo slikovito obdelal.

Knjižni prvenec MAJDE ARTAČ STURMAN, profesorice slovenščine in latinščine na liceju Franceta Prešerna v Trstu, je bila pesniška zbirka Žejni oleander (GMD 2002), ki je prijetno presenetila ljubitelje poezije. Izvirne in doživete pesmi iz te knjige so nastajale dalj časa, preden se je pesnica odločila, da jih objavi. Jurij Paljk je v spremni besedi h knjigi zapisal: „Odlika njene poezije, predvsem najkrajših pesmi, je v neposrednosti, drobni skici, navrženi viziji in občutju, ki presega osebne meje in postane univerzalno, vsem lastno.“ Svojo drugo pesniško zbirko z naslovom [email protected] je Artače- va objavila pri Mladiki (2005). V njej poglablja motive iz Žejnega oleandra, npr. „drobce vsakdanjosti“, in jim dodaja nove, bolj boleče, kot so družbene krivice, vojna in smrt. Motiv smrti je razvila v ciklu Na blazinah večnosti. Njeno poezijo je Vilma Purič označila z besedami: „Pesniška tipanja besedne ustvarjalke Majde Artač Sturman zapeljejo bralca v zaokroženi svet, kjer prevladujejo zelena zavetja in pomirjujoče uravnovešenosti, vendar je pesni- ški prostor dovolj odprt, da se vanj ob veselje zlivajo še žalost, razočaranje, upor, trpljenje in smrt. Ob subjektivnem prostoru pa upesni Majda Artač tudi naravo, na katero jo veže življenjski vsakdan. Narava je hkrati kraj, s katerim se istoveti in v katerem se bogati.“ (Pesniki pod lečo, str. 225) Majda Artač nadaljuje s pisanjem in objavljanjem pesmi, leta 2006 pa je pri Mladiki objavila Gregorčiču posvečeno študijo Rapsodija o goriškem slavčku. V njej je analizirala tri motive, ki jih je navedla v podnaslovu: Biseri, cvetje in antika v poeziji Simona Gregorčiča. Ob prvih dveh, skorajda ob- robnih in dekorativnih motivih, podčrtuje njuno pogostost in metaforično

505 vlogo v Gregorčičevih pesmih. V tretjem razdelku pa črpa iz svoje klasične izobrazbe, da ovrednoti nekatera dela iz pesnikove starosti. S to študijo je želela Majda Artač počastiti stoletnico Gregorčičeve smrti. Leta 2012 je pri isti založbi izšla njena iz poezije in proze sestavljena zbirka Mozaik v kovčku.

ALENKA REBULA TUTA je šestindvajset let po Mavričnem ščitu izdala novo pesniško zbirko V naročju (ZTT 2009). „Ljubezenski odnos, staršev- stvo, odnosi med moškimi in ženskami, otroki in odraslimi so osrednja os petih ciklusov pesniške zbirke.“ Tako je glavno vsebino zbirke opredelila Maja Smotlak (Mladika 2009, str. 4 priloge Rast). Ženska usoda je tu razgrnjena v vseh oblikah preizkušenj, ki jim je izpostavljena, pa tudi v vseh pozitivnih aspektih, ki jih je po svoji naravi deležna. Ni čudno, da je ena od pesmi naslo- vljena Blagor ženskam in da se torej povezuje z dve leti prej objavljeno in mnogokrat ponatisnjeno uspešnico z istim naslovom, ki je bila sicer zamišljena kot strokovno psihološko delo, a napisana z literarno roko in žarom solidarnosti. Tudi ostala prozna dela Rebulove, ki imajo študijsko vsebino, prevzamejo bralca zaradi njenega kultiviranega in – lahko bi rekli – ljubeznivega podajanja snovi. Naj navedemo npr. Globine, ki so nas rodile (Mohorjeva Celovec, 1999, dopolnjena izdaja 2009). O tej knjigi je dr. Manca Košir zapisala: „Tako, kot piše Alenka Rebula o otroku … na Slovenskem še ni bilo pisano. Tako občutljivo, tako celostno in celovito, tako sočutno in milo in v tako lepem, lepem slovenskem jeziku, kakršnega obvlada le pesniška duša s Tržaškega, kjer je slovenščina dragocenost, ki jo je vredno negovati. Zato se njeno poglobljeno strokovno študijo o otroštvu in odraščanju bere tudi kot literarno umetnino vrhunske kakovosti.“ (Bukla, november 2009, str. 13). Za knjigo Sto obrazov notranje moči pa je Alenka Rebula prejela nagrado Vstajenje za leto 2010.

Pisatelj in režiser MARKO SOSIČ objavlja svoja dela v precejšnjih časov- nih razmikih. Ta upočasnjeni ritem izdajanja vzbuja pričakovanja, ki bralce skoraj vedno poplačajo z vznemirljivim in včasih tudi skrivnostnim branjem. Tako je nanje deloval leta 2005 objavljeni roman Tito, amor mijo. Pri branju so morali upoštevati pripovedno perspektivo, ki je prav tako nenavadna kot v romanu Balerina, Balerina. „Protagonist je otrok, ki čuti, doživlja in pripoveduje kakor otrok, v glavnem skozi tok zavesti,“ je zapisal David Ban-

506 delj (Razbiranja žarišča, str. 69), ki ugotavlja, da Sosič oblikuje pripoved iz perspektive ‘drugačnih’ in s tem zagrne njeno vsebino v tančico njihovega dojemanja. Tako se pri branju dela Tito, amor mijo dogajanje iz medvojnega in povojnega časa razkriva, kot so se pogovori odraslih vtisnili otroku v spomin, ko si je po svoje tolmačil nerazumljive dogodke. Obe Sosičevi deli sta doživeli italijanski prevod. Leta 2011 je založba Litera objavila Sosičevo zbirko kratke proze z naslovom Iz zemlje in sanj. Na neki način so zgodbe iz te zbirke sorodne tistim iz Rose na steklu. Pisatelj ustvarja grozečo atmosfero, ki je odraz (ali slutnja) strahu ali nemoči nastopajočih oseb. Te so razklane tudi zaradi negotovih razmer, v katerih živijo (npr. migranti, tujci). Zadnje njegovo delo je naslovljeno Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (Beletrina 2012). V tem romanu je dogajanje postavljeno v Trst, glavna oseba je slovenski profesor, ki je duševno razrvan. Ne protagonist ne bralec ne poznata vzroka te njegove bolezni, to, kar ga je zaznamovalo, se v subtilno napetem romanu obema počasi odkriva.

VILMA PURIČ je že s svojim prvencem Burjin čas (Mladika 2009) do- živela uspeh, saj je bil roman še v istem letu ponatisnjen. V svoji oceni romana je Irena Žerjal toplo spregovorila o delu in avtorici. Pravi, da v njeni umetniški prozi „ni sence komercialnih in vzvišenih banalnosti: samo dobro, a predvsem izvirno besedilo. Burjin čas je namreč preplet zgodb iz velikokrat obravnavanega časa druge svetovne vojne, a protagonistke in protagonisti iz tega romana so popolnoma na novo obravnavani“ (Mladika 2009, št. 3-4, str. 37). Izvirnost, ki jo podčrtuje Žerjalova, je nekakšen zaščitni znak te pisateljice in ne pride do izraza samo v zgodbah in njihovem prepletanju, ampak tudi v njeni pripovedni govorici in njeni metaforiki. Leta 2011 pa je Puričeva pri isti založbi objavila esejistično delo Pesniki pod lečo, v katerem je podrobno analizirala pesništvo dvanajstih zamejskih pesnikov in pesnic (L. Šorli, V. Beličiča, B. Pertot, A. Pregarca, M. Košute, I. Žerjal, M. Kravosa, A. Mermolje, M. Čuka, B. Pangerca, A. Rebula in M. Artač Sturman). Prof. Irena Novak Popov, ki je uvedla knjigo s spremno besedo, je o njenem delu zapisala tudi naslednje opažanje: „Avtorica je v svojih razlagah upoštevala tudi številne pronicljive ugotovitve iz spremnih besed k posameznim zbirkam, vendar se jim ni pustila slepo voditi, temveč se je sama pogumno izpostavila z lastnim branjem.“ Nato se je vrnila k literarnemu ustvarjanju in napisala roman Brez zime (Mladika 2012).

507 Nova pisateljica je bila tudi JASNA JUREČIČ, ko je leta 2008 izšel njen roman Prerokuj mi še enkrat. Presenetila je z obvladanjem jezika in pripovedne tehnike. Z veščim zapletom je združila dve zgodbi, ki se dogajata vsaka na drugi strani oceana. Njena pozornost je osredotočena na žensko usodo, obravnava jo na elegičen način in s ščepcem fatalizma. Leta 2012 je izšla njena knjiga Pasji dnevi, ki vsebuje pet novel. V nekaterih popelje bralca v eksotične kraje, vendar ne zaradi krajinskih efektov, temveč zato, da razkrije krutost nekaterih primitivnih običajev. Tudi v tej knjigi je jezik zelo izpiljen.

Pesnik IVAN TAVČAR je v zadnjem desetletju izdal nekaj slovenskih in nekaj italijanskih pesniških zbirk, leta 2005 pa pri GMD življenjepis tomaj- skega župnika in dekana Albina Kjudra, ki ga je naslovil Albin Kjuder To- majski. Med njegovimi pesniškimi deli naj omenimo zbirke Hoja v neskončnost, ki jo je leta 2004 izdalo Društvo 2000 v Ljubljani, Dih večne besede (2005) in Odselitev (GMD 2012). Zadnja obsega sto pesmi, je torej nekakšen ob- račun avtorjevega dela. Pozorno spremno besedo h knjigi je prispevala Maj- da Cibic. Naslov te zbirke je pomenljiv, ker podčrtuje pesnikov odmik od zmaterializiranega sveta. Kot v prejšnjih zbirkah je tudi v tej poudarek na religioznih motivih, v meditacijah o pesništvu pa razkriva svoje orfejsko poj- movanje poezije.

Mnogo knjig z morsko tematiko je napisal in objavil BRUNO VOLPI LISJAK. Nekatere so zgodovinskega značaja, med njimi sta bili zelo uspe- šni Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave (Mladika 1995) in Čupa – prvo slovensko plovilo in drevaki. Prispevek k etnologiji in vprašanju etnogeneze Slovencev (Izdalo KD Ribiški muzej Tržaškega primor- ja, založila Mladika 2004). Obe sta opozorili na premalo znano ribiško preteklost Slovencev na naši obali. V drugih knjigah je motiv življenja ob morju in z morjem bolj literarno obdelan. Taki sta Vonj po morju (Mladika 2006) in Radovedni galeb (Libris 2012).

Pesnica ZLATKA OBID LOKATOS je izdala svojo drugo pesniško knjigo (ZTT 2010). Zbirka ima enak naslov kot prva, torej Ob kruhu in vodi 2, svoj priimek pa je avtorica spremenila v obliko Obed.

508 ANDREJ KRALJ se ukvarja s poezijo in glasbo. Njegova pesniška zbirka Srčni napadi v rumenih globinah (ZTT 2006), ki jo je še podpisal kot Andrej Carli, je nastala pod vplivom avantgarde in hermetizma.

ALEKSANDER FURLAN je objavil zbirko pesmi v barkovljanskem na- rečju z naslovom An popodan in s spremno besedo Zore Tavčar (Mladika 2007).

Režiser in dramatik MARIO URŠIČ je napisal ljudsko igro Deja Husu (uprizorjena 2004) in narečno ljudsko igro Štorije s’Kržade (2006).

Režiser in igralec ADRIJAN RUSTJA je svoji knjigi spominov, ki seveda vključujejo gledališko dogajanje, dal naslov Rodil sem se v soboto. Knjiga je izšla leta 2003 pri GMD.

BOGOMILA KRAVOS je preučevalka zgodovine slovenske gledališke dejavnosti v Trstu. Poleg študijskih del na to temo je po pripovedi Zlate Ro- došek zapisala Zlatina leta v slovenskem gledališču (Lipa 2003).

Belkanto je naslov knjige o operi in opernem petju. Napisal (in ilustriral) jo je maestro ADI DANEU in jo popestril z vrsto zabavnih spominov iz svoje glasbene kariere, ki ga je popeljala v svetovne operne hiše.

S pisanjem kratke proze je nadaljeval JAKOB RENKO Leta 2000 je v samozaložbi izdal črtice v zbirki Normalni genij, leta 2010 pa zbirko Rojen je bil v mestu Trstu.

Med tržaškimi pravljičarji lahko omenimo ANAMARIJO VOLK ZLO- BEC (več zbirk pravljic) in LUČKO PETERLIN SUSIČ (Od Miklavža do Božiča, Dve odrski igri za otroke, Mladika 2007), med goriškimi pa MARI- ZO PERAT.

509 Leta 2012 je umrla najstarejša goriška pesnica ZORA SAKSIDA. Njena zadnja pesniška zbirka je bila Alfa in Omega (Zadruga Goriška Mo- horjeva 2005). Saksidova je že v prejšnjih pesniških zbirkah pokazala samo- svojo ustvarjalno naravo. Ta se razodeva v dokaj zagonetni pesniški govorici, ki z izpuščanjem povedkov včasih ustvarja lapidarnost, kdaj drugič pa neko impresionistično nedoločenost. To še posebej velja za to zbirko, ki zajema iz daljnih ljubljanskih spominov in jih vzporeja s poznejšimi goriškimi občutji.

Publicist ALDO RUPEL je leta 2002 uredil zbornik Znamenja (ZSKD Gorica), v katerem je sodelovalo dvanajst piscev: Ace Mermolja, David Ban- delj, Vesna Primožič, Jurij Paljk, Klavdija Vončina, Sara Hoban, Liliana Vi- sintin, Aleksandra Ravnik, Aldo Rupel, Beti Tomšič, Filibert Benedetič in Janez Povše. Rupel je nadaljeval s svojim angažiranim pisanjem, ki ga je zastavil leta 1997 s Skicami Gorice. Leta 2002 je objavil Nočitve pod zvezdami, dve leti nato pa Premisleke. Svoje poglede izraža kritično, mestoma tudi ironično in s humorjem. Njegov slog je prepoznaven.

JANEZ POVŠE je dramatik in esejist. Leta 2004 je objavil zbirko esejev V iskanju srečne poti.

KLAVDIJA VONČINA piše večinoma v italijanščini. Leta 2000 je izdala dvojezično pesniško zbirko Fantasia/Fantazija (Ibiskos, Empoli), leta 2006 pa zbirko Mosaico/Mozaik. Pesmi, ki jih je najprej napisala v italijanščini, je sama prevedla v slovenščino, tiste, ki so nastale v slovenščini, pa v italijanščino.

Mlada pesnica VESNA PRIMOŽIČ je leta 2005 izdala zbirko Pesmi s spremno besedo Jurija Paljka.

Po prvih treh pesniških zbirkah je pesnik in časnikar JURIJ PALJK izdal leta 1999 pri GMD dvojezično antologijsko pesniško zbirko z naslovom Kako je krhko – Com’è fragile. Za italijanski prevod je z velikim posluhom poskrbela Jolka Milič. Potem je objavljal v glavnem prozo. Leta 2001 je pri GMD izšla njegova knjiga Očetovstvo malo drugače, v kateri je podal svojo izkušnjo vzgajanja

510 otrok v jezikovno mešani družini. Doživela je uspeh in ponatis. Leta 2005 je objavil prozne zapise O kruhu in naših stvareh. Tudi v prozi ima Paljk samosvoj slog, ki pa se precej razlikuje od njegovega pesniškega sloga. V prozi je živahen in gostobeseden, včasih tudi vzkipljiv in drastičen, a njegov poglavitni dosežek na literarnem področju je vendarle njegova poezija.

DAVID BANDELJ je pesnik in kritik. Svojo pesniško pot je nadaljeval z zbirko Razprti svetovi (2006). „Pod ta naslov je pesnik uvrstil svojo verzno izpoved, preko katere razkriva mladostniško razmerje do izbrane predmetnosti, ki jo tvorijo kolesarske poti, utrinki iz študentskega življenja, srečanja v knjižnici ali večerna sedenja ob pisalni mizi. Ob zapisovanju pojavov iz vsakdana pa se pesnik obrača navznoter, ko skuša v svetu zunanjosti zagledati tudi samega sebe. V zapisih o stvarnih obstajanjih so zarezane neke razprtosti, skozi katere zdrsi zavest v iracionalne sfere nevarnih globin...“ (Vilma Purič, Mladika 2006, št. 9, str. 31) Leta 2008 je pri ZTT izšla njegova zbirka esejev Razbiranja žarišča s podnaslovom Razmišljanja o meji in literaturi. Z novim, sproščenim in neobre- menjenim pristopom je opozoril nase, še ko so ta besedila izhajala v Primor- skem dnevniku in Novem glasu. Rad je izzivalen in ikonoklastičen, a njegova opozorila v zvezi z odnosom do slovenščine in s pomanjkanjem kritike v našem kulturnem prostoru so upoštevanja vredna. Leta 2009 je za Študentsko založbo v Ljubljani uredil antologijo sodobne poezije Slovencev v Italiji z naslovom Rod lepe Vide. Ob koncu leta 2012 je izšla njegova tretja pesniška zbirka Odhod.

Leta 2009 je ZTT objavilo knjižni prvenec V zakrpanih gojzarjih, katerega avtor je mladi MATJAŽ KLEMŠE. Knjiga ima značilnosti dnevnika in potopisa, bralce pa je prevzela zaradi številnih razlogov: zaradi odkritosti, s katero izpoveduje svojo bolezen in svoje zdravljenje, zaradi poguma, ki ga iz- kazuje na življenjski poti prav tako kot na pohodništvu po slovenskih gorah, zaradi spretnosti v pisanju, ki je ne bi pripisovali tehniku. Tudi na jezikovni ravni preseneča z besednim zakladom in izrazno živahnostjo. Knjiga je bila naslednje leto ponatisnjena.

511 V Reziji in Beneški Sloveniji uporabljajo pisci vse bolj narečje. Med knji- žnimi izdajami prevladujejo dvojezične (v narečju in v italijanščini), verjetno z namenom, da bi pritegnile tudi tiste bralce, ki so že pozabili domačo govorico. Razveseljiva izjema je bil zbornik Besiede tele zemlje – Antologija pesmi in proze v narečju, ki ga je leta 2004 uredil Michele Obit. V njem se predstavljajo s prozo Luisa Battistig in Bruna Dorbolò, s pesmimi pa Marina Cernetig, Aldo Clodig, Viljem Černo, Loredana Drecogna in Andreina Trusgnach. V svoji recenziji te knjige je David Bandelj zapisal, da je ta knjiga „močna tro- benta, ki izraža klic Beneške Slovenije, da še obstaja in deluje, kljub težavam, s katerimi se je prisiljena soočati“.

Sodelavci tega zbornika izhajajo iz različnih predelov Beneške Slovenije. Najbolj zahodno področje je Terska dolina, od koder je doma prizadevni kulturni delavec VILJEM ČERNO (1937). Leta 2006 je Celjska Mohorjeva družba objavila delo Terska dolina v besedi, sliki in pesmi Viljema Černa.

LUISA BATTISTIG je v krajih pod Matajurjem zbirala pričevanja o starih bajkah. Z zapisom je rešila pozabe dvanajst pripovedk in jih objavila v dvojezični knjigi Ta par počivale – Storie raccolte lungo un sentiero (2009). Med njimi je zgodba o vilah krivopetah.

Ustanovitelj znanega ansambla Beneški fantje ANTON BIRTIČ (1924- 2009) je leta 1999 in ponovno leta 2005 objavil novo zbirko Poezije.

Leta 2007 je pri ZTT izšla lepa narečna pesniška zbirka Pa nič nie še umar- lo, ki jo je napisala MARINA CERNETIG. Njene pesmi so napisane v nare- čju, a ne posnemajo ljudskih pesmi. Njena lirika je motivno izvirna in sodobna, prav lahko bi jo postavili ob bok pesniškim zbirkam v knjižnem jeziku.

Priljubljene so narečne ljudske igre. Pisali so jih Aldo Clodig, Loredana Drecogna, Adriano Gariup, Bruna Dorbolò in drugi.

512 Rezijanščino bomo spoznali v knjigi SILVANE PALETTI Rozajanski serčni romanenj – Rezijanska srčna govorica (ZRC Ljubljana 2003). Prevod pesmi v italijanščino je prispeval Roberto Dapit, prevod v knjižno slovenšči- no pa je opravila Marija Pirjevec.

V zadnjem času je izšlo kar precej esejističnih in študijskih del, ki so jih napisali primorski strokovnjaki. Iz tega gradiva navajamo nekaj temeljnih in re- prezentativnih znanstvenih prispevkov o besedni ustvarjalnosti na naših tleh.

Skladatelj in jezikoslovec PAVLE MERKÙ ima bogato bibliografijo, ki obsega področje dialektologije, onomastike, toponomastike in drugih z jezi- koslovjem povezanih ved. Prvi del njegove razprave Ljudsko izročilo Sloven- cev v Italiji je izšlo že leta 1976 pri ZTT. Sedemindvajset let pozneje je izšel njen drugi del, sicer v dvojezični izdaji, pri založbi Pizzicato v Vidmu. Tako je Merkù sklenil svoje najobsežnejše raziskovalno delo.

V Trubarjevem letu 2008 je LOJZKA BRATUŽ objavila zbornik Iz primorske kulturne dediščine kot nadaljevanje zbornika Iz goriške preteklosti iz leta 2001. Iz naslovov je razvidno, da je prvo delo bolj osredotočeno na goriške teme, drugo pa na širšo primorsko stvarnost. Posamezni prispevki v zbornikih (skupaj jih je 33) obravnavajo snov od 16. stoletja dalje. Pri Slovenski matici v Ljubljani je leta 2009 v zbirki knjig, ki so posvečene Ljubljani, Mariboru, Trstu, Celju, Celovcu, Ptuju, Novemu mestu in Kra- nju, izšla Goriška knjiga, ki jo je uredila Lojzka Bratuž. Tudi Goriška knjiga prinaša, kot ostale, antologijsko berilo o obravnavanem mestu, bogatijo pa jo tudi reprodukcije.

Tržaško knjigo pa je že leta 2001 oskrbela MARIJA PIRJEVEC, avtorica mnogih študij o slovenski književnosti. Literarna in zgodovinska pričevanja, ki jih je Pirjevčeva izbrala in uredila v tej knjigi, so izredno številna in imajo raznovrstno vsebino, ne zgolj literarne. Ta izbor je pospremila s tehtno razpravo Tržaška zgodba, v kateri je razgrnila zgodovinsko problematiko in literarno podobo tržaškega mesta.

513 Leta 2008 je založba Mladika izdala italijansko varianto njene Tržaške knjige: L’altra anima di Trieste. Saggi, racconti, testimonianze, poesie. Še posebej zaradi omenjene uvodne razprave Una storia triestina je imela ta izdaja velik pomen. Leta 2012 je Marija Pirjevec pri isti založbi objavila zbirko esejev in razprav Tržaški književni pogledi, ki ji je spremno besedo napisal Igor Škamperle.

O slovenski književnosti v našem zamejstvu je mnogo pisal MIRAN KO- ŠUTA. Njeno tipologijo je analiziral v eseju Ime in duh rože - Sodobno slovensko slovstvo v Italiji. Skupaj z drugimi študijskimi besedili ga je v knjižni obliki objavil v izdaji E-mejli (Eseji o mejni literaturi, Litera 2008). Košutova esejistika je stilistično izdelana in prepoznavna. Piše v slovenšči- ni in italijanščini. V slovenščini je leta 2010 objavil Mikrofonije( ZTT), ki vsebujejo njegove govore in intervjuje, na koncu knjige pa je tudi popis vseh njegovih del.

Avtorica številnih predstavitev, spremnih besed in intervjujev s pesniki in pisatelji je tudi TATJANA ROJC. Med njenimi samostojno objavljenimi deli naj omenimo vsaj knjigo Lettere slovene dalle origini all’età contemporanea (GMD 2004), napisano za Italijane, ki bi se radi seznanili s slovensko književnostjo, in delo Pogledi na nove razsežnosti slovenskega pesništva od Prešerna do Kosovela (GMD 2005). Pri mnogih knjigah je sodelovala kot urednica ali avtorica spremne besede.

514 SINTESI

Questo volume comprende le presentazioni degli scrittori sloveni in Italia e le recensioni delle loro opere, elaborate da Martin Jevnikar lungo la seconda metà del secolo scorso. Nella parte introduttiva, curata dalla redazione, vengono esposte una breve biografia dell’autore e una nota sulla composizione del libro.

MARTIN JEVNIKAR, nato nel 1913 nella Carniola Inferiore, una delle regioni centrali della Slovenia, studiò e si laureò a Lubiana in lettere slovene. Alla fine della seconda guerra mondiale scelse la via dell’ esilio e si stabilì a Trieste. Come professore nelle allora istituite scuole medie superiori slovene di Trieste potè avvertire le difficoltà che gli allievi, provenienti da altre scuole, dovevano superare e, insieme ad altri colleghi, si impegnò a comporre i libri di testo per lo studio della lingua e letteratura slovena. Nel 1963 ottenne la nomina di professore in lingua e lettere slovene all’ Università di Padova. In questa città nel 1965 pubblicò il libro “Veronica di Desenice nella letteratura slovena”, in cui espose le interpretazioni che vari autori avevano dato a una vicenda medievale, tratta dalla storia dei conti di Celje. Altri suoi studi vennero pubblicati sia in riviste italiane specializzate che in pubblicazioni slovene. Dal 1972 al 1984 fu professore alla Facoltà di lingue e letterature straniere dell’ Università di Udine e, per alcuni anni, anche direttore del suo Istituto di filologia slava. Morì a Trieste nel 2004. Martin Jevnikar seguiva sistematicamente la produzione letteraria degli sloveni in Italia e nel mondo. Man mano che qualche libro degli autori ope- ranti fuori dei confini della Slovenia veniva stampato, ne pubblicava una recensione o una semplice segnalazione. Dimostrava attenzione anche per le opere degli autori che erano trascurati dalla critica ufficiale slovena del dopoguerra. I suoi articoli apparvero sulle pagine di varie pubblicazioni, e in parti- colare della rivista Mladika, dove dal 1967 in poi Jevnikar curava una rubrica intitolata “Letteratura contemporanea degli sloveni fuori dei confini della Slovenia”. Da questo copioso materiale è stata ricavata la presente raccolta di attente “letture”, dedicate sostanzialmente alla promozione degli scrittori locali. Nella sua rubrica Jevnikar commentava anche gli autori della Carinzia e quelli sparsi in varie parti del mondo, ma in questa edizione compaiono solo gli articoli riferiti agli autori della nostra regione: triestini, goriziani, della Sla-

517 via veneta e della Val Resia. I testi che riguardano un singolo autore, apparsi in vari periodi, sono stati collegati insieme e formano un unico capitolo, affinchè il lettore possa seguire il percorso artistico dell’autore recensito.

Gli scritti di Martin Jevnikar sono divisi in cinque comparti. Il primo di questi, formato dai brani delle sue interviste e testimonianze, riporta alcune considerazioni inerenti ai presupposti dell’attività letteraria, quali l’insegna- mento scolastico, le disponibilità editoriali e l’attenzione della critica. Segue una rassegna di riviste slovene, fondate a Trieste e Gorizia nel dopoguerra. L’ autore annovera 16 periodici, tra i quali due per ragazzi: Pastirček (Il pastorello) e Galeb (Il gabbiano) che si pubblicano ancora oggi. Tra le altre riviste vanno segnalate le testate: Razgledi (Panorama), “mensile di letteratura e di problematiche culturali” (1946-1952); la rivista studentesca Literarne vaje (Esercizi letterari), attiva dal 1949 al 1979; Mladika (Il germoglio), fondata nel 1957 e ancora attiva; la rivista socio-culturale Most (Il ponte) che si pubblicava dal 1964 al 1988; la rivista Zaliv (Il golfo), attiva nel periodo 1966-1990; la rivista Dan (Il giorno), edita dal 1971 al 1981.

La parte centrale della trattazione riguarda la produzione letteraria degli autori sloveni in Italia, attivi nella seconda metà del ventesimo secolo, e si apre con un quadro generale storico-letterario. Pur facendo parte della letteratura slovena complessiva, le loro opere dimostrano caratteristiche peculiari, sia nell'apporto di motivi e problematiche locali che nella scelta del linguaggio, e ciò le rende originali e riconoscibili. In passato e nel periodo tra le due guerre la città di Gorizia era stata il centro della minoranza slovena in Italia. Qui vivevano ed operavano numerosi poeti, scrittori e altri esponenti culturali. Il ruolo che prima aveva svolto Gorizia, nel secondo dopoguerra è passato a Trieste, per una serie di motivi storici e culturali: l'istituzione di una fitta rete scolastica, dell'emittente radiofonica, del quotidiano e di molte riviste, la ri- fondazione del Teatro sloveno e di vari circoli culturali e sociali.

La sequenza degli autori recensiti è molto lunga e comprende sia nomi di spicco che autori meno conosciuti. Il gruppo più numeroso è quello dei lettera- ti triestini e goriziani. Tra i rappresentanti della prima generazione affermatasi

518 dopo la guerra si distinguono: i poeti Ljubka Šorli e Vinko Beličič e i noti romanzieri Boris Pahor e Alojz Rebula. Nella seconda generazione li affiancano i poeti Miroslav Košuta, Marko Kravos, Ace Mermolja e il narratore Dušan Jelinčič. Conformemente all'impostazione originale degli articoli l'attenzione prin- cipale è riservata alle singole opere, il cui contenuto è esposto spesso in modo dettagliato e arricchito con citazioni. Così vengono evidenziate anche le qua- lità e i meriti degli autori che hanno pubblicato meno libri o che sono stati sottovalutati da altri critici.

Data la situazione singolare della�� Slavia veneta e ��della�� Val Resia, l'attivi��- tà letteraria in questa parte della regione è stata affrontata in modo diverso. L'esposizione inizia con la descrizione della scoperta dei manoscritti resiani alla fine del Settecento e passa alle successive annotazioni della tradizione orale in dialetto. L'espressione dialettale spesso prevale anche nella produzione scritta. Il commento delle opere e degli autori contemporanei mette in rilievo: il dramma ��Naš Božic (opera collettiva di autori anonimi), il poeta resiano Re- nato Quaglia e il prosaista Izidor Predan.

L'ultima parte degli scritti di Martin Jevnikar comprende una scelta di pubblicazioni di saggististica e di storia locale. Le opere segnalate più inte- ressanti sono: Lettere delle famiglie nobili Marenzi – Coraduzzi del Seicento, scritte in sloveno (autore Pavle Merkù); Il teatro sloveno di Trieste 1945 – 1975 (critiche teatrali di Jože Peterlin); i saggi storico-letterari di Lojzka Bratuž e Marija Pirjevec.

L’Appendice, aggiunta dalla redazione, contiene un aggiornamento re- lativo alle edizioni pubblicate nell’ultimo decennio e presenta alcuni autori nuovi. Fra le pubblicazioni recenti vengono segnalate anche le traduzioni in italiano e le edizioni bilingui.

519 KAZALO

Marija Cenda Beseda o avtorju 7 Beseda o knjigi 10

Martin Jevnikar Soočanje z zamejsko stvarnostjo O pouku slovenščine 13 Odlomki iz intervjujev 14 Slovenske povojne revije v Italiji 16 Razgledi 16 Mlada setev 18 Stvarnost – Stvarnost in svoboda 20 Tabor 23 Sidro 24 Tokovi 25 Jadro 27 Pastirček 28 Literarne vaje 30 Galeb 32 Mladika 34 Most 36 Zaliv 38 Dan 41 Utripi 43

Sodobna slovenska literatura v Italiji Trst in Gorica 51 Ljubka Šorli 52 Vladimir Bartol 61 Boris Pahor 63 Alojz Rebula 88 Vinko Beličič 123

521 Andrej Budal 140 Mara Samsa 142 Milan Lipovec 144 Stanko Janežič 148 Franc Jeza 151 Neva Rudolf 157 Zora Tavčar 158 Rafko Dolhar 166 Marija Mijot 175 Marij Maver 177 Filibert Benedetič 179 Miroslav Košuta 181 Bruna Marija Pertot 197 Marko Kravos 203 Irena Žerjal 218 Josip Tavčar 232 Jožko Lukeš 237 Saša Martelanc 239 Rado Bednarik 242 Zora Piščanc 243 Zora Saksida 254 Milan Bekar - Bršljanski 259 Štefan Tonkli 262 Josip Kravos 270 Albert Miklavec 273 Boris Pangerc 277 Filip Fischer 288 Ivanka Hergold 289 Ace Mermolja 296 Marij Čuk 304 Aleksij Pregarc 311 Jakob Renko 321 Tomek Vetrih 325 Atilij Kralj 327 Marija Mislej 330 Ivanka Jermol Zavadlav 337 Alenka Rebula Tuta 340 Jože Aleksej Markuža 342 Tončka Curk 344 Milan Bufon 347

522 Dušan Jelinčič 349 Jurij Paljk 362 Zlatka Obid Lokatos 367 Mirko Mazora 368 Mariza Perat 370 Miran Košuta 371 Aldo Rupel 374 Sergej Verč 376 Marko Sosič 378 Igor Škamperle 381 Radoslava Premrl 386 Ivan Artač 388 Drago Štoka 390 Ivan Tavčar 393 Ferruccio Jakomin 397 Ivan Rudolf 399 David Bandelj 402 Rezija in Benečija Rezijanska književnost 405 Milko Matičetov: Rožice iz Rezije 409 Renato Quaglia 410 Beneška Slovenija 412 Ivan Trinko Zamejski 413 Angelo Cracina 414 Anton Birtič – Mečanac 415 Dve beneški knjigi 416 Roman Firmani: Zadnja dolina 418 Rinaldo Luscak 420 Valentin Birtig – Zdravko 422 Pustite nam rože po našim sadit 424 Izidor Predan – Dorič 426 Milan Grego – Živa Gruden: Beneška Slovenija – Slavia veneta 429

Poročila o nekaterih zgodovinskih, domoznanskih in esejističnih delih

Slavjanski rodoljub 433 Marica Nadlišek Bartol in njen roman Fata morgana 435 Srečko Kosovel v Trstu 437 Kras Kosovel Spacal 437

523 Pavle Merkù: Slovenska plemiška pisma 439 Dve deli Lojzke Bratuž 441 Marija Pirjevec: Tržaški zapisi 446 Jože Peterlin: Slovensko tržaško gledališče 1945-1975 448 Naš glas pri vas doma 451 Pavla Hočevar: Pot se vije 453 Minka Lavrenčič Pahor: Primorski učitelji 1914-1941 455 Zorko Jelinčič: Pod svinčenim nebom 457 Vili Prinčič: Pregnani 460 Dve deli Ljube Smotlak 462 Fortunat Mikuletič: Internatitis 465 Milko Škrap: Dnevnik 467 Branko Babič: Ljudje in boji na Kozari 470 Vas, ljudje in čas 471 Dušan Jakomin: Skozi vasi do ljudi 472 Dve deli Angela Kosmača 475 Janko Jež: Življenje moje 479 Slavko Tuta: Cena za svobodo 482

Marija Cenda Pripis 485 Sintesi 515

524 CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in študijska knjižnica, Trst

821.163.6(450.36).09

JEVNIKAR, Martin Slovenski avtorji v Italiji / Martin Jevnikar ; izbrala in uredila Marija Cenda. – Trieste : Associazione temporanea di scopo Jezik - Lingua = Trst : Ciljno začasno združenje Jezik - Lingua, 2013

ISBN 978-88-7342-182-5

6098924

Pričujoča publikacija je na voljo v elektronski obliki na spletni strani www. jezik-linga.eu. / La presente pubblicazione è reperibile in formato elettronico all'indirizzo www. jezik-linga.eu

Projekt je sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013, iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacio- nalnih sredstev. / Pubblicazione finanziata nell'ambito del Programma per la Cooperazione Transfrontaliera Italia-Slovenia 2007-2013, dal Fondo europeo di sviluppo regionale e dai fondi nazionali.

Vsebina publikacije ne odraža nujno uradnega stališča Evropske unije. Za vsebino publikacije je odgovorno izključno Ats - Czz JEZIK – LINGUA. / Il contenuto della presente pubblicazione non rispecchia necessariamente le posizioni ufficiali dell'Unione europea. La responsabilità del contenuto della pubblicazione appartiene all'Ats - Czz JEZIK – LINGUA. Martin Jevnikar Slovenski avtorji v Italiji Založnik / Editore Ciljno začasno združenje Jezik – Lingua Associazione Temporanea di Scopo Jezik – Lingua

Izbrala in uredila / Scelta dei testi e redazione Marija Cenda

Oblikovanje in uredniško delo / Progetto grafico e revisione editoriale Mladika S.c.a r.l. – z.z o.z.

Tisk / Stampa Grafica Goriziana

Izdaja in naklada / Edizione e tiratura 1000 izvodov / 1000 copie

Trst, 2013 / Trieste, 2013 martin jevnikar slovenski avtorji v italiji slovenski avtorji v italiji avtorji slovenski martin jevnikar martin Photo: Danilo Pahor