martin jevnikar slovenski avtorji v italiji slovenski avtorji v italiji avtorji slovenski martin jevnikar martin Photo: Danilo Pahor MARTIN JEVNIKAR SLOVENSKI AVTORJI V ITALIJI Izbrala in uredila Marija Cenda 1913 – 2004 Marija Cenda BESEDA O AVTORJU Martin Jevnikar se je rodil 1. maja 1913 na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori na Dolenjskem. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, klasično gimnazijo pa v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. V višjih razredih je bil učenec prof. Antona Breznika, ki ga je usmerjal v literarno zgodovino in v slovnična vprašanja. Po maturi leta 1934 se je vpisal na ljubljansko uni- verzo in izbral študij slavistike. Med fakultetnimi predmeti ga je predvsem pritegnila literarna zgodovina. Prof. France Kidrič ga je nagovoril k pisanju razprave o nemškem mladinskem pisatelju Krištofu Schmidu in njegovem vplivu na slovensko pripovedništvo. Leta 1939 je diplomiral in njegovo štu- dijo Krištof Schmid v slovenskih prevodih je objavila ugledna revija Slovenski jezik. V tem in naslednjih petih letih je objavil še pet razprav, med katerimi naj omenimo vsaj O izvirnosti Blažeta in Nežice, ki je izšla v reviji Dom in svet leta 1944. Istega leta je v knjižni zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov izšel Jurčičev Sosedov sin z Jevnikarjevim uvodom in opombami. Očitno je, da je bil zavzet za raziskovanje začetkov slovenskega pripovedništva. V inter- vjuju je pozneje tako povedal: „Začetki so me vedno najbolj zanimali, ker so bili težki in negotovi.“ (Pogovor z Martinom Jevnikarjem, Dom in svet 1997 – ponatis v Mladiki 1998.) Od leta 1940 do leta 1943 je poučeval na realni gimnaziji za Bežigradom v Ljubljani, v letih 1943-45 pa na klasični. Ob koncu vojne je emigriral. Na begunski gimnaziji v Monigu pri Trevisu je bil tajnik in profesor slovenščine. Od šolskega leta 1945-46 do upokojitve septembra 1980 je bil profesor slo- venščine in zgodovine na Trgovski akademiji v Trstu, ki je pozneje dobila ime Trgovski tehnični zavod Žige Zoisa, vendar je bil od šolskega leta 1972-73 oproščen poučevanja. Skupno z drugimi profesorji je sprejel nalogo, da sooblikuje slovensko šol- stvo na Tržaškem, ki ga je Zavezniška vojaška uprava deloma obnovila (osnov- ne šole) deloma na novo ustanovila (srednje šole). Naloga pionirjev slovenske- 7 ga srednjega šolstva je bila vse prej kot lahka. Pri pouku slovenščine je profesor Jevnikar spoznal, da imajo mnogi učenci težave celo z jezikovnim znanjem in da potrebujejo posebne učne prijeme, predvsem pa ustrezne učbenike. Sode- loval je pri sestavi številnih šolskih knjig za slovenski jezik in slovstvo. Poleg obveznih učbenikov je objavil tudi nekaj priročnikov, ki so jih dijaki upora- bljali kot pomožno gradivo. Delo z naslovom Vsebine slovenskih literarnih del je izšlo v štirih zvezkih, koristen pa je bil tudi priročnik Prepovedane be- sede in zveze, ki je opozarjal na najpogostejše primorske jezikovne napake. Od leta 1949 do 1954 je bil tudi ravnatelj na nižji srednji šoli pri Sv. Jako- bu. Na tej šoli, ki je zdaj poimenovana po Ivanu Cankarju, je v tem obdobju začel izhajati dijaški list Literarne vaje. Profesor Jevnikar jih je urejal skoraj od začetka pa do konca njihovega izhajanja. Literarne vaje so si kmalu pridobile sodelavce in naročnike na vseh šolah. V njih so bodoči tržaški (in pozneje tudi goriški) pesniki in pisatelji objavljali svoje prve literarne poskuse. Medtem je profesor Jevnikar nadaljeval s preučevanjem in raziskovanjem slovenske književnosti, svoja poročila in razprave je objavljal v zamejskih in zdomskih kulturnih publikacijah, pozneje tudi v Slavistični reviji ter Jeziku in slovstvu. Leta 1961 je nostrificiral ljubljansko diplomo na Univerzi v Rimu. V letih 1963-75 je predaval slovenski jezik in književnost na Univerzi v Pa- dovi. V tem mestu je leta 1965 izšla njegova knjiga Veronica di Desenice nella letteratura slovena. Od leta 1972 je bil profesor na fakulteti za tuje jezike in književnosti Univerze v Vidmu, kjer je do upokojitve vodil stolico za sloven- ski jezik in književnost ter leta 1975 prevzel tudi stolico za srbohrvatski jezik in slovstvo. Nekaj let je bil direktor Inštituta za slovansko filologijo. Smer- nice njegovega delovanja je prof. Lojzka Bratuž tako povzela: „Jevnikarjevo videmsko obdobje je bilo daljše, pa tudi študentov slovenščine je bilo veliko več, predvsem tržaških in goriških, nekaj pa tudi iz Vidma in Benečije. Prof. Jevnikar je deloval po načelu, naj se na videmski univerzi raziskujeta predvsem jezik in književnost našega zamejskega prostora, kar bi lahko postalo bogat vir za bodoče raziskave, pri nas ali kje drugje. Zraven tega je poudarjal, da je treba obravnavati manj znane ali celo pozabljene osebnosti iz naše preteklosti.“ (L. Bratuž, Iz primorske kulturne dediščine, Gorica, 2008, str. 113.) Ob vsem tem in ves ta čas se je Martin Jevnikar ukvarjal s kritiko in oce- njevanjem, s kulturnim posredovanjem in prevajanjem, z beleženjem zgo- dovinskega in biografskega gradiva – in to ne priložnostno ali naključno, temveč načrtno in kontinuirano. Zastavil si je delovni program, po katerem je sistematično spremljal nastajanje slovenskih književnih del v zamejstvu in zdomstvu, jih registriral in poročal o njih na radiu, v Literarnih vajah (v raz- 8 delku Kulturna kronika), Mladiki in drugih publikacijah. Bil je pozoren na vsakega avtorja, še posebno pa na tiste, ki niso mogli računati na recenzije literarnih kritikov v Sloveniji. Držal se je ne prestrogih meril, kajti upošteval je pogoje, v katerih so ta dela nastala. Le če je naletel na nespoštovanje jezi- kovnih pravil, je izrekel ostrejšo sodbo. O literarnem ustvarjanju v Sloveniji pa je več let sistematično obveščal slovensko zdomstvo v reviji Meddobje. Za radio je tudi pripravil vrsto sklenjenih nizov z jezikovno in literarno vse- bino, v obliki predavanj in dramatizacij, ter prevedel mnogo dramskih del iz italijanščine. Od vsega začetka je sodeloval pri sestavljanju Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL), od 7. snopiča dalje je bil njegov urednik in ga je energično pripeljal do konca, do dvajsetega snopiča. Rast slovenske zamejske književnosti je spremljal do konca svojega življe- nja. V reviji Mladika je že od leta 1967 objavljal rubriko o sodobni slovenski zamejski literaturi, v kateri je v obliki pregledov in recenzij predstavljal njene sadove. Od leta 1972 dalje je izhajala pod naslovom Zamejska in zdomska li- teratura, ker je sledil tako objavam v primorskem in koroškem zamejstvu kot v zdomstvu. Sprva je v rubriki sistematično predstavil ustvarjalce in njihovo delo po deželah in avtorjih, pozneje je dodajal recenzije posameznih novih del. Iz tega obširnega gradiva je zajeta glavnina pričujoče knjige. Profesor Martin Jevnikar je umrl 10. januarja 2004 v Trstu. Istega leta mu je predsednik Republike Slovenije posmrtno podelil Red za zasluge z uteme- ljitvijo: za vsestranski prispevek k slovenski kulturi in slovenstvu ter za vsa dejanja v dobro Slovencev v Italiji. Viri: 1. PSBL (7. snopič), Gorica 1981. 2. Robert Petaros, Martin Jevnikar – sedemdesetletnik, Esteuropa I, Udine 1984, str. 11-13. 3. Ivo Jevnikar, Pogovor z Martinom Jevnikarjem (Iz zbornika Dom in svet 1997), Mla- dika 1998, str. 87-93. 4. Lojzka Bratuž, Martin Jevnikar o zamejski in zdomski književnosti, Primorska sreča- nja, Nova Gorica 2005. 9 BESEDA O KNJIGI Knjiga Slovenski avtorji v Italiji je sestavljena iz člankov in recenzij, ki jih je prof. Jevnikar objavljal v revijalnem tisku skozi pol stoletja (od 1957 do 2003). Predvsem v reviji Mladika, pa tudi v Literarnih vajah in drugih publikacijah je sprotno poročal o izidu novih slovenskih knjig v zamejstvu in zdomstvu, občasno pa objavljal tudi preglede literarne dejavnosti doma in po svetu. Iz množice zapisov smo odbrali tiste, ki se nanašajo na avtorje iz naše dežele, iz Gorice in Trsta, iz Rezije in Benečije. To gradivo je bilo treba smiselno razvrstiti, da bi prišla do izraza podoba zamejske književnosti in njenih ustvarjalcev. Želeli smo ohraniti zaporedje avtorjev, ki ga je Jevnikar začrtal v reviji Mladika, odkar je leta 1967 zasnoval ciklus z naslovom Sodob- na slovenska zamejska literatura. A izkazalo se je, da bi navajanje člankov po doslednem zaporedju natisov ne bilo popolnoma pregledno. V posameznih nadaljevanjih te rubrike je namreč nizal več prispevkov o različnih avtorjih, književna dela je obravnaval ob njihovem izidu, večkrat tudi ob ponatisih, z mislijo na nove bralce je včasih ponovil kak že objavljen podatek. Če bi vse gradivo navedli v kronološkem zaporedju njihovega nastanka, bi se avtorji prepletali in prikaz posameznih pesnikov in pisateljev bi bil razdrobljen. Zato smo združili članke, ki se nanašajo na posameznega avtorja, v eno poglavje, sestavljeno iz izbranih odlomkov, ki so izšli v različnih številkah in letnikih revije. Ta postopek je seveda terjal kako opustitev (ponovitve, daljši citati), toda čeprav so besedila mestoma skrajšana, se v celoti dopolnjujejo. Vrstni red avtorjev ne odraža kakih vrednostnih ali generacijskih meril, tudi delitve po literarnih zvrsteh ne upošteva, sledi le zaporedju prvih Jev- nikarjevih predstavitev zamejskih besednih ustvarjalcev v revijalnem tisku. Tako pridejo na vrsto najprej avtorji, ki so začeli objavljati v prvem povojnem obdobju, tem pa sledi drugi val piscev, ki so se jim pridružili v naslednjih desetletjih. O njih je Jevnikar pisal, ko je izšlo kako njihovo literarno (ali tudi polliterarno) delo, in skupna značilnost tega gradiva je, da je nastajalo kot sprotni odziv na knjižne objave v Italiji živečih avtorjev. Profesor Jevnikar je bil večkrat prvi poročevalec