Univerza Maribor Filozofska Fakulteta Oddelek za zgodovino
Metka Gelt
VPLIV KULTURBUNDA NA NEMŠKA DRUŠTVA V MARIBORU (1930 - 1939)
MAGISTRSKO DELO
Maribor, december 2011
Univerza Maribor Filozofska Fakulteta Oddelek za zgodovino
Metka Gelt
VPLIV KULTURBUNDA NA NEMŠKA DRUŠTVA V MARIBORU (1930 - 1939)
MAGISTRSKO DELO
Mentor: red. prof. dr. Darko Friš Somentor: doc. dr. Dragan Poto čnik
Maribor, december 2011
2 IZVLE ČEK
V mojem magistrskem delu »Vpliv Kulturbunda na nemška društva v Mariboru (1930- 1939)« preu čujem oblikovanje in delovanje krovne organizacije jugoslovanskih Nemcev. Pri tem sem se osredoto čila na delovanje mariborske krajevne skupine SDKB med leti 1930 in 1939. V središ če sem postavila povezovanje nemških društev v krovno organizacijo in probleme, ki so nastali zaradi nadvlade enega izmed manjšinskih društev. V magistrskem delu ugotavljam v koliki meri sta saintgermainska mirovna pogodba in dodatna pogodba o zaš čiti manjšinskih pravic, vplivali na razvoj manjšinskega življenja v Mariboru in kako je s pomočjo posameznih členov mirovne pogodbe lahko prišlo do izoblikovanja krovne organizacije. Poleg tega preu čujem problem zlorabljanja društvenega življenja v politične namene.
UDK: 94:323.1(497.412)"1930/1939"(043.2) 061.2(497.412=112.2)"1930/1939"(043.2)
GESLA: mirovna pogodba, manjšinske pravice, Kulturbund, jugoslovanski Nemci, nemška društva
3 SUMMARY
In my Master‘s Degree work entitled »The influence of Kulturbund on the german associations in Maribor (1930- 1939)«, i have presented the developement of the german associations in a unified organization between the years 1930 and 1939. My work presents the work of smaller german associations and the problems of the conection in to a more powerful german organization Kulturbund. In my work I present the influence of the peace treaty of Saint Germain and the minorty treaty to development minorty living in Maribor and how some treaty articels have influence the development of the unified organization. I presented the problems of abusing the associations living with political intentions.
UDK: 94:323.1(497.412)"1930/1939"(043.2) 061.2(497.412=112.2)"1930/1939"(043.2)
KEY WORDS: peace treaty, minorty rights, Kulturbund, yugoslavian Germans, german associations
4 KRATICE
AA Auswertige Amt (Urad za tujino) AMNOM (Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor) AO NSDAP Auslandsorganisation (Organizacija za tujino) Nazionalsozialistische deutsche Arbeiter Partei (Nacionalsocialisti čna nemška delavska stranka) DAI Deutscher Ausland Institut (Nemški inšitut za tujino) GAW Gustav- Adolf Werk (Društvo Gustav- Adolf) GESTAPO Geheimestaatspolizei (Nemška tajna policija) KWVD Kultur und Wohlfahrtsvereinigung der Deutsche Slawoniens (Kulturno in dobrodelno združenje slavonskih Nemcev) MGV Männergesangsverein (Moško pevsko društvo) MOM (Mestna ob čina Maribor) MZ (Mariborer Zeitung) OF (Osvobodilna fronta) PAM (Pokrajinski arhiv Maribor) RSHA Reichssicherheitshauptamt (Glavni urad za državno varnost) SA Sturmabteilung (jurišni oddelek) SDKB Schwäbisch- Deutscher Kulturbund (Švabsko- nemška kulturna zveza) SHS Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev SODI Südostdeutsches Institut (Nemški inštitut za jugovzhod) SS Schutzstaffel (zaš čitni oddelek) VDA Volksbund für das Deutschtum im Ausland (Društvo za Nemce v tujini) VDJ Verband der Deutschen Jugend (Zveza nemške mladine), VoMi Volksdeutsche Mittelstelle (Urad za Nemce iz nenemških dežel) ZDA (Združene države Amerike)
5 KAZALO 1 UVOD…………………………………………………………….……....……..9 1. 1 PREDSTAVITEV PROBLEMA…………………………….…………...……11 1. 2 METODA DELA...... …………….….…11
2 NEMŠKA MANJŠINA IN UPOŠTEVANJE SKLEPOV MIROVNE KONFERENCE V PARIZU………………………………………..………….13 2. 1 OSNOVANJE KROVNE ORGANIZACIJE ………………………..……..….13 2. 1. 1 VEREIN FÜR DAS DEUTSCHTUM IM AUSLAND (DRUŠTVO ZA NEMCE V TUJINI)……………………………………………………..………………16 2. 1. 2 DEUTSCHER AUSLAND INSTITUT (NEMŠKI INŠTITUT ZA TUJINO) 17 2. 1. 3 AUSLANDSORGANISATION NAZIONALSOZIALISTISCHE DEUTSCHE ARBEITER PARTEI (ORGANIZACIJA ZA TUJINO NACIONAL- SOCIALISTI ČNE NEMŠKE DELAVSKE STRANKE) ……………………18 2. 1. 4 VOLKSDEUTSCHE MITTELLSTELLE (URAD ZA NEMCE IZ NENEMŠKIH DEŽEL) ……..………………..……………………….…...18 2. 2. RAZVOJ MANJŠINSKIH PRAVIC…………………………………….....19 2. 2. 1 SPREJETJE MIROVNIH POGODB………………………………………..20 2. 2. 1. 1 ZAKONSKA UREDITEV MANJŠINSKIH PRAVIC………….…..……...23 2. 3 ZAŠ ČITA PRED REVANŠIZMOM ……………………………………...32 2. 3. 1 DRUŽBENA SLOJEVITOST NEMCEV …………………………….…...33 2. 3. 2 POMEN »RECHTSFIGUR« (PRAVNE OSEBE) ...... …...... 35 2. 2 POMEN NEMŠKE MANJŠINE V GOSPODARSTVU …………….....…37 2. 2. 1 MANJŠINSKA VARNOSTNA POGODBA ……………………....……...37 2. 2. 1. 1 NEMŠKI INTERESI …………………………………………...….……….38 2. 2. 2 ZAHTEVE PO NEMŠKI SAMOUPRAVI …………………………...…...41 2. 2. 2. 1 PREPREKE PRI VZPOSTAVLJANJU MANJŠINSKE SAMOUPRAVE..44
3 NEMŠKA DRUŠTVENA DEJAVNOST PO LETU 1930…………….…….50
3. 1 NEMŠKA DRUŠTVENA DEJAVNOST…………………………..…….....50 3. 2 DELOVANJE NEMŠKIH DRUŠTEV V MARIBORU PO LETU 1930…..52 3. 2. 1 OBLIKOVANJE KROVNE ORGANIZACIJE…………………….……..53
6 3. 2. 1. 1 MÄNNERGESANGSVEREIN (MOŠKO PEVSKO DRUŠTVO)…..…...54 3. 1. 1 PODROČJE DELOVANJA ……………………………………………...56 3. 1. 1. 1 BUNDESSÄNGERFEST (ZVEZNI PEVSKI PRAZNIK) ……………...59 3. 1. 1. 1. 1 POTOVANJE V BRESLAU/ VROCLAW ……………………….……...66 3. 1. 1. 1. 2 SODELOVANJE MGV Z OSTALIMI DRUŠTVI …………………...…74 3. 3. 1 SODELOVANJE S TUJINO …………………………………………....75 3. 3. 1. 1 SODELOVANJE MED NEMŠKIMI MANJŠINSKIMI DRUŠTVI V KRALJEVINI JUGOSLAVIJI ……………………….….…………….76 3. 3. 2 90. OBLETNICA DELOVANJA MGV………………………….………80 3. 4 SCHLARAFFIA MARPURGIA………………………………………..…81 3. 5 RAPID………………………………………………………………..……83
4 DELOVANJE SDKB V MARIBORU (1930- 1939)………………….….87 4. 1 SPREMEMBE V KROVNI ORGANIZACIJI ………………….…….….87 4. 2 RAZVOJ MARIBORSKE KRAJEVNE SKUPINE SDKB PO LETU 1930……………………………………………………….…….....90 4. 2. 1 RAZPUST SDKB V MARIBORU LETA 1935……………………….....95 4. 2. 1. 1 VZROKI ZA RAZPUST……………………………………………..…...95 4. 2. 1. 2. RAZPUST MARIBORSKE KRAJEVNE SKUPINE SDKB ………...….99 4. 2. 1. 3 ILEGALNO DELOVANJE………………………………………….…..100 4. 2. 1. 4 SDKB IN OBVEŠ ČEVALNA DEJAVNOST ………………….……....102 4. 2. 2 DELOVANJE SDKB V LETU 1938………………………………..….103 4. 2. 2. 1 USTANOVITEV SÜDOSTDEUTSCHES INSTITUT (NEMŠKEGA INŠTITUTA ZA JUGOVZHOD)...... 106 4. 2. 3 AUSLANDSORGANISATION NAZIONALSOZIALISTISCHEN DEUTSCHEN ARBEITERPARTEI (AO NSDAP) ORGANIZACIJA ZA TUJINO NEMŠKE NACIONALSOCIALISTI ČNE DELAVSKE STRANKE……………………………………………………….………..108 4. 2. 4 DELOVANJE AO NSDAP V KRALJEVINI JUGOSLAVIJI PO ANŠLUSU……………………………………..…………………..……….110 4. 3 PONOVNO DELOVANJE SDKB………………………………………..113
7 4. 3. 1 PONOVNO DELOVANJE MARIBORSKE KRAJEVNE SKUPINE SDKB……………………………………………………………………...114 4. 4 DIE STATISTISCHE STELLE DER SDKB DER DRAUBANSCHAFT (STATISTI ČNI URAD SDKB DRAVSKE BANOVINE)……....………..117
5 ORGANIZACIJA NEMŠKE MLADINE (1930- 1939)……………….125 5. 1 USTANOVITEV MLADINSKIH ODDELKOV……………………...127 5. 1. 1 OBLIKOVANJE NOVE MLADINSKE ORGANIZACIJE »KULTUR- UND WOHLFAHRTSVEREINIGUNG DER DEUTSCHE SLAWONIENS« (KWVD) (KULTURNA IN DOBRODELNA ZDRUŽENJE SLAVONSKIH NEMCEV)...... 129 5. 2 NEMŠKA MLADINA V MARIBORU……………………….….…...132 5. 2. 1 REORGANIZACIJA MLADINE……………………………...………134 5. 2. 1. 1 MLADINSKO DELOVANJE PO RAZPUSTU MARIBORSKE KRAJEVNE SKUPINE SDKB……………………………….….…….136
6 VLPIV NEMŠKIH DRUŠTEV NA MANJŠINSKO ŠOLSTVO………138 6. 1 POLOŽAJ ŠOLSTVA………………………………………...………...138 6. 1. 1 PARALELNI NEMŠKI POUK…………………………………..……..139 6. 2 VLOGA SDKB PRI USTANAVLJANJU ŠOL…………………...…...140 6. 3 VLOGA EVANGELI ČANSKE VERSKE SKUPNOSTI………...…….143 6. 3. 1 SENIOR JOHANN BARON……………………………………….……147
ZAKLJU ČEK ………………………………………………………………………...150 VIRI IN LITERATURA………………………………………………………….…...154
8 1 UVOD
Mirovna pogodba iz Saint-Germain-en-Laye in dodatna pogodba o zaš čiti manjšin sta podali jamstvo manjšinskih pravic, ki naj bi jugoslovanske Nemce varovali. Zaradi kršenja manjšinskih pravic je bilo treba vzpostaviti varovalko, ki bi prepre čevala kršenje. Po dolo čilih mirovne pogodbe bi to nalogo opravljalo Društvo narodov, katerega predstavnik niso imeli zadosti znanja o nacionalni problematiki nekdanjih dežel Habsburške monarhije. Zaradi tega je prišlo s strani Nem čije do zahtev po oblikovanju lastne krovne organizacije, kot politi čnega subjekta, ki bi varovala njihovo manjšino pred krivicami. Zahteve po lastni varovalki so se za čele uresni čevati z ustanovitvijo »Schwäbisch- Deutscher Kulturbunda« (Švabsko- nemške kulturne zveze) (dalje SDKB), ki je s pomo čjo krajevnih skupin nadzorovalo nemško manjšinsko življenje in jih zastopalo pri jugoslovanski oblasti pri uveljavljanju njihovih pravic. V prvem poglavju sem izpostavila težave pri vzpostavljanju nemške manjšinske politike v Kraljevini Jugoslaviji, ki se je sre čevala z revanšizmom. Izpostavila sem vlogo nemških organizacij pri ohranjanju in utrditvi nemške kulture in jezika, ter kakšno vlogo so imele te organizacije pri vzpostavitvi krovne organizacije jugoslovanskih Nemcev. Obrazložila sem v koliki meri je jugoslovanska oblast, spremenila svoj odnos do nemške manjšine po uvedbi Aleksandrove diktature in kako je ta vplivala na društveno dejavnost nemške manjšine v 30. letih 20. stoletja. Izpostavila sem problem nacionalizacije, ki je bila v nasprotju z interesi varstva manjšine in problem družbene slojevitosti Nemcev. Obrazložila sem kako je svetovna gospodarska kriza vplivala na društveno življenje v Mariboru. Izpostavila sem boj za delovna mesta in zaposlitveno politiko v mariborskih podjetjih in kakšen je bil pomen obvladovanja nemš čine v delovnem okolju. V koliki meri so na zaposlitveno politiko vplivale zunanjepoliti čne razmere, zlasti med leti 1933-1939. Obrazložila sem, zakaj je članstvo v nemških društvih dajalo prednost pri iskanju zaposlitve in kakšno vlogo je pri tem odigralo SDKB. V drugem poglavju sem opisala društveno dejavnost nemških manjšinskih društev v Mariboru med leti 1930- 1939. Opisala sem povezovanje drugih nemških društev v Mariboru v SDKB, med njimi Nemško moško pevsko društvo, Edelweiss, Rapid in Schlaraffia. Na primeru razvoja Nemškega moškega pevskega društva, Edelweissa, Rapida in Schlaraffije sem izpostavila njihovo društveno dejavnost med leti 1930 in 1939 in njihovo povezovanje s SDKB. Opisala sem društveni razvoj in njihovo stališ če do krovne organizacije SDKB, do obnoviteljskega gibanja in njihovo priznavanje SDKB kot krovne organizacije. V tretjem poglavju sem opisala delovanje mariborske krajevne skupine SDKB med leti 1930 in 1939. Na podlagi zbranih podatkov sem razložila, zakaj je SDKB postalo najmo čnejše manjšinsko društvo in kako so se lotevali izvajanja politi čne dejavnosti pod krinko prizadevanja za ohranjanje nemške kulture in jezika. Opisala sem na čin prevzemanja vodilnih položajev v nemških društvih s strani kulturbundovskih veljakov. Izpostavila sem njihovo društveno in poro čevalsko dejavnost in kakšno vlogo so odigrali leta 1934 ob neuspelem avstrijskem pu ču. Opisala sem kako je avstrijski pu č vplival na razvoj mariborske krajevne skupine SDKB in na njen razpust leta 1935. Izpostavila sem odziv nemških društev ob »anšlusu« Avstrije k nacisti čni Nem čiji v letu 1938 in pove čanem delovanju manjšinskih društev. Kako je svoje politi čne interese zastopala mariborska krajevna skupina SDKB v ilegalnem času in po ponovnem dovoljenju leta za delovanje 1939. V četrtem poglavju sem izpostavila dejavnike, ki so vplivali na porast zanimanja za rešitev manjšinskega vprašanja pri mlajši generaciji v SDKB in izven krovne organizacije. Opisala sem reorganizacijo mariborske mladinske skupine, ki je bila po njihovem mnenju nujna za skladno delovanje celotne krovne organizacije. V petem poglavju sem opisala razvoj manjšinskega šolstva v Kraljevini Jugoslaviji in kakšno vlogo je imel SDKB. Opisala sem na čine s katerimi so jugoslovanski Nemci umetno, ve čali število svojih otrok, v manjšinskih oddelkih po šolah in v koliki meri so bili pri tem uspešni. V tem poglavju sem razložila pomen evangeli čanske verske skupnosti v Mariboru, ki je predstavljala pomemben povezovalni člen pri organizaciji nemškega manjšinskega dela in oblikovanju krovne organizacije. Vsebino magistrske naloge sem razdelila na 6 poglavij v katerih se posve čam problematiki oblikovanja krovne organizacije jugoslovanskih Nemcev. Na primeru mariborske krajevne skupine SDKB sem opisala njihovo prikrito prepletanje politi čne in društvene dejavnosti in njihovo povezovanje z ostalimi nemškimi društvi med leti 1930 in 1939.
10 1. 1 PREDSTAVITEV PROBLEMA
V magistrskem delu raziskujem težnje jugoslovanskih Nemcev po oblikovanju krovne organizacije, preko katere bi si zagotovili dodatno politi čno mo č. Osnovni cilj magistrskega dela je prikazati oblikovanje krovne organizacije in njen vpliv na manjša društva, ki so kot posledica vklju čevanja v krovno organizacijo izgubila svojo samostojnost.
1. 2 METODA DELA
Pri izdelavi magistrskega dela sem v uvodu z opisno metodo najprej predstavila oris problematike, vezane na položaj nemško govore čih prebivalcev Kraljevine Jugoslavije in cilje naloge. Po uvodu bo sledil osrednji del in analiza. Najprej sem opredelila osnovne pojme, ki so temeljni za vsebino dela. Z zgodovinsko in opisno metodo in analizo primarnih in sekundarnih virov sem predstavila položaj jugoslovanskih Nemcev v Mariboru med leti 1930 in 1939, pri čemer sem osrednjo pozornost namenila obravnavi oblikovanja krovne organizacije jugoslovanskih Nemcev SDKB. Za oris položaja nemške manjšine v Kraljevini Jugoslaviji sem si pomagala s saintgermainsko mirovno pogodbo in dodatno pogodbo o zaš čiti manjšinskih pravic. Za oris dejavnosti nemških društev sem si pomagala z arhivskim gradivom iz Arhiva Muzeja narodne osvoboditve Maribor (AMNOM) Rudolf Holzer- die Statistische Stelle des Schwäbisch- Deutschen Kulturbundes, Švabsko- nemški Kulturbund na Spodnjem Štajerskem, ki vsebuje podroben opis delovanja mariborske krajevne skupine SDKB ter mladinske dejavnosti in z arhivskim gradivom iz Pokrajinskega arhiva Maribor (PAM) arhivskim fondom Mestne ob čine Maribor, kjer so shranjena poro čila sej ob činskega sveta od leta 1850 do 1941, arhivskim fondom Nemški evangeli čanski seniorat v Sloveniji Maribor prej Celje, arhivskim fondom Evangeli čanska verska ob čina Maribor, kjer so shranjena poro čila o delovanju nemške evangeli čanske skupnosti med leti 1847 - 1945, arhivskim fondom Nemško moško pevsko društvo Maribor, kjer so shranjena poro čila o delovanju društva, plakati, dopisi in poro čila med leti 1847 – 1942, arhivskim fondom Kolesarski klub Edelweiss, arhivskim fondom Schlaraffia in arhivskim fondom Mestni odbor
11 Osvobodilna fronta (OF) Maribor 1945- 1946. Pri nalogi sem uporabila naslednje doma če in tuje časnike, Mariborer Zeitung, Slovenec, Cillier Zeitung, Slovenski gospodar, Mariborski ve černik Jutro, Reichspost, Das kleine Blatt, Volkszeitung, Wiener Zeitung in Neues Wiener Journal. Pri tem sem analizirala ukrepe jugoslovanskih oblasti pri omejevanju manjšinskega politi čnega delovanja. V drugem, tretjem in četrtem poglavju pa sledi analiza manjšinskega društvenega delovanja v Mariboru in usoda posameznih društev. V zaklju čku magistrskega dela sem strnila zaklju čne misli in ugotovitve, do katerih sem prišla v osrednjem deli magistrskega dela. V okviru tega pa bom potrdila tudi osnovno tezo, da je prišlo do velikega vpliva s strani krovne organizacije na manjšinska društva, ki so tako izgubila samostojnost.
12 2 NEMŠKA MANJŠINA IN UPOŠTEVANJE SKLEPOV MIROVNE KONFERENCE V PARIZU
2. 1 OSNOVANJE KROVNE ORGANIZACIJE
Društvo SDKB je v Kraljevini SHS in pozneje v Kraljevini Jugoslaviji s prekinitvami delovalo med leti 1920-1941. V za četku so ga poimenovali agencija »Nemštva« . Za četni koncept je bil sestavljeno tako, da bi preko manjšega števila intelektualcev širili koncept pravega »Švaba« . Njihova naloga se je osredoto čila na to, da bi nemškogovore če prebivalce Kraljevine SHS navdušili nad idejo »Volksdeutschen« (Nemca) in bi jih mobilizirali za kulturno, politi čno, socialno in ekonomsko življenje. Do za četka 2. svetovne vojne oz. do napada na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941, bi naj 90 % nemškogovorečih prebivalcev Vojvodine in Hrvatske bilo članov SDKB. Pri tem se postavi vprašanje, zakaj je bilo SDKB tako uspešno, ali je bil uspeh povezan s tem, da so ga tako oblast kot javnost smatrali za zastopnika vseh jugoslovanskih Nemcev? Izvor uspešnosti je bil povezan z navezovanjem na zgodovinsko tradicijo nemškogovore čih prebivalcev Kraljevine SHS. Na ustanovitev društva SDKB sta vplivala dva pomembna dejavnika iz časa Avstro- Ogrske. K prvemu dejavniku je spadala »Ungarländische Volkspartei« (Madžarska ljudska stranka), ki je bila ustanovljena v času Avstro- Ogrske, obmo čje njenega delovanja pa je bila Vojvodina. Drugo je bilo velikonemško narodno gibanje v srbskem mestu Ruma. Vodja gibanja je bil Ferdinand Riester, ki je bil poslanec v budimpeštanskem parlamentu, poleg tega pa je bil izdajatelj časnika »Volksblatt« (Ljudski list) in »Bund der Deutschen« (Nemška zveza). Preko teh časnikov je gibanje doseglo velik del nemškogovore čih prebivalcev. Na podlagi delovanje dveh predhodnikov se je lahko oblikovalo SDKB. Krovna organizacija jugoslovanskih Nemcev SDKB se je ustanovila 20. junija 1920 v Novem Sadu na »Schwabenversammlung« (Sre čanje Švabov). Datum ustanovitve je bil posebej izbran, ker je na ta dan bila podpisana trianonska mirovna pogodba. Neuradno so vse za ustanovitev SDKB pripravili že februarja 1920 in v časniku »Deutscher Volksblatt« objavili celo poziv. Prvi vodja SDKB je postal Stefan Kraft iz In đije (današnja Beška v Srbiji), porazil je celo do takrat bolj vplivnega Riesterja. Odlo čilna dejavnika pri Kraftovi zmagi staj bila njegova mladost in njegov dober odnos z tedanjim
13 jugoslovanskim predsednikom vlade Stojanom Proti ćem. Takoj po imenovanju je Kraft Proti ću poslal želje in pri čakovanja nemškogovore čih prebivalcev. Pri vodenju je Kraftu od za četka pomagal Georg Grassl, bivši avstroogrski uradnik iz sarajevske deželne uprave. Delovanje SDKB je bilo v za četku omejeno le na Vojvodino. Novosadsko vodstvo pa je poudarjalo, da so se slovenski Nemci razlikovali od ostalih in so zaradi tega rabili tudi druga čno organizacijo SDKB. Vendar kljub druga čnosti slovenskih Nemcev so se ti udeležili ustanovitvene slovesnosti, med njimi je bil tudi mariborski odvetnik Ernst Mrawlag, ki se je tudi zavzemal za enoten nastop Nemcev v Kraljevini SHS. Prva krajevna skupina SDKB na slovenskem ozemlju se je ustanovila v Ko čevju in zatem v Mariboru. H glavnim nalogam SDKB je na za četku štelo premagovanje ovir, ki so bile povezane z asimilacijo. Asimilacija pa ni bila povezana z oblikovanjem jugoslovanskega »Staatsvolka« (državnega naroda), ampak s strahom pred madžarizacijo. Grassl je celo govoril o hudih pritiskih oz. o »grdi madžarski manjšinski politiki« in zaradi tega apeliral na Auswärtiges Amt (Urad za tujino) (AA) v Berlin, da naj oni intervenirajo v Beogradu. Vendar so ti konflikti bili le lokalne narave, pri tem je šlo za obmejne konflikte in za zamere iz časa Avstro- Ogrske. Vodstvo SDKB je stari strah pred madžarizacijo izkoristilo in zaradi tega za čelo nemškogovore čim prebivalcem Kraljevine SHS »prodajati« etnično pripadnost. Izražanje svoje etni čne pripadnosti so kulturbundovci razlagali s tem, da gre za sodoben pojav, ki omogo ča da se ohrani identiteta naroda. Za četno uspešno sodelovanje med SDKB in Beogradom je omogo čilo, da se je na obmejnih krajih med Kraljevino SHS in Kraljevino Madžarsko, izvajal pouk v nemškem jeziku in ne v madžarskem jeziku. Zaradi tega je vodstvo SDKB šlo še en korak bližje Beogradu in je sprejelo geslo društva »Staatstreu und Volkstreu« (Zvest državi in zvest narodu), s katerim so poudarili njihovo podporo Kraljevini SHS. Uspešno za četno sodelovanje je oviral le konflikt povezan s Slovenci na avstrijskem Koroškem, zlasti po neuspešnem plebiscitu 10. 10. 1920. Rezultat plebiscita je prekinil jugoslovansko »goodwill« politiko. Zaradi zaostritve je prišlo leta 1924 do ukinitve SDKB. To kulturbundovce ni motilo, ti so namre č »tiho« delovali dalje. Ukinitev se namre č ni navezovala na »Deutsche wirtschaftliche Partei« (Nemško gospodarsko stranko), ostala nemška društva in časnike. Do ponovnega delovanja je prišlo 6. junija 1927, v In điji, kar je bilo povezano tudi s proslavo 100- obletnice obstoja
14 nemške ob čine v tem mestu. 1 Tega zborovanja so se udeležili tudi mariborski Nemci s svojim pevskim društvom, poleg njih so prišla tudi društva s Ptuja, Ko čevja in Celja. 2 V letu 1927 je kulturbundovcem iz Novega Sada uspelo ustanoviti 50 krajevnih skupin, med njimi tudi v Mariboru. 3 Še pred tem so nemški predstavniki morali posredovati pri avstrijski vladi, da naj dovoli kulturno avtonomijo koroškim Slovencem. 4 Koroški Slovenci so junija 1927 predložili avstrijskemu deželnemu zboru predlog kulturne avtonomije. Podlaga za kulturno avtonomijo bi bil slovenski narodni kataster. Vanj bi se vpisali le Slovenci, ki bi se prostovoljno odlo čili za vpis, za katerega ne bi odlo čala objektivna dejstva, ko je materni jezik, temve č izklju čno subjektivna volja posameznika. Do leta 1929 so predstavniki manjšine sprejeli vrsto členov predlaganega zakona, vendar so predstavniki avstrijskih politi čnih strank prekinili pogajanja, tako da do sprejetja zakona o kulturni avtonomiji koroških Slovencev ni prišlo. Ugodnejše pogoje za manjšinsko delovanje so imeli jugoslovanski Nemci, ki so leta 1927 na podlagi odlo čbe s strani ministrstva za notranje zadeve dobili dovoljenje za obnovo SDKB. 5 Preden se osredoto čimo na razvoj SDKB med leti 1930 in 1939 moramo opisati delovanje nemških organizacij, ki so vplivale na nastanek in poznejše delovanje SDKB. Te organizacije so s SDKB delovale v razli čnih obdobjih, nekatere so celo so časno poskušale spraviti SDKB pod svoj vpliv. Te organizacije so bile naslednje: Verein für das Deutschtum im Ausland (VDA), Deutscher Ausland Institut (DAI), Auslands - organisation (Organizacija za tujino) Nazionalsozialistische deutsche Arbeiter Partei (Nacionalsocialisti čna nemška delavska stranka) (AO NSDAP), Auswertige Amt (Urad za tujino) (AA) in Volksdeutsche Mittelstelle (Urad za Nemce iz nenemških dežel) (VoMi). Razvoj SDKB je bil tesno povezan z njimi, saj so preko naštetih organizacij
1 Carl Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina 1918- 1941, Identitätsentwürfe und ethnopolitische Mobilisierung, Harrassowitz Verlag, Wiesbaden 2009, (dalje: C. Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina), str. 271- 277. 2 Dušan Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, CZ, Ljubljana 1966, (dalje: D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941), str. 33- 35. 3 C. Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina, str. 271- 277. 4 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 33- 35. 5 Tone Zorn, Koroški Slovenci v prvi avstrijski republiki, v: Koroška in koroški Slovenci, Zbornik poljudnoznanstvenih in leposlovnih spisov, Založba Obzorja, Maribor 1971, str. 192- 196.
15 jugoslovanski Nemci imeli stike z Nem čijo. Nekatere od organizaciji pa so z leti odprle svoje podružnice v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in celo v Mariboru. 6
2. 1. 1 VEREIN FÜR DAS DEUTSCHTUM IM AUSLAND (DRUŠTVO ZA NEMCE V TUJINI)
Razen uradne nemške politike sta pomembno vlogo igrali instituciji VDA s sedežem v Berlinu in DAI iz Stuttgarta. Simbol društva VDA je predstavljala »blaue Blume« (modra roža). K nalogam VDA je spadalo podpiranje mladinskih skupin in potujo čih predavateljev, oskrba nemških knjižnic z knjigami in časniki ter posredovanje možnosti nadaljevalnega izobraževanja v Nem čiji. VDA je vodilo tudi predavanja, prirejalo razstave, izdajalo razli čna besedila, posredovalo naslove dopisovalcev med Nemci po svetu, organiziralo zbiralne akcije in se ukvarjalo z prodajo spominkov (plakete, sve če, razglednice itd.). Botrstvo nad Kraljevino SHS je od leta 1927 prevzela VDA iz Badna, za tem pa VDA Sachsen- Anhalt. V času Weimarske republike je bilo financiranje VDA nejasno, ve čina financiranja je šla mimo Auswertige Amt. Problem dokazovanja financiranja VDA je bil povezan s tem, da ni bilo ohranjenih dokumentov. Predhodnik VDA je bil leta 1809 ustanovljeno »Allgemeine Deutsche Schulverein« (Vsenemško šolsko društvo), ki je vplivalo na ustanavljanje šol s strani VDA. VDA je bilo društvo, ki je med obema vojnama prevzelo vlogo oglaševalca ideologije »Grenz- und Auslanddeutschtums« (zamejskega – in tujskega nemštva). VDA je dobivalo finan čno podporo iz razli čnih ministrstev, predvsem od rajhovskega ministrstva za notranje zadeve (letno 50.000 rajhsmark). Dodatno se je financiralo z donacijami. Uspeh VDA se je pokazalo tudi v tem, da se je število članov med leti 1919- 1926 pove čalo iz 69.541 na 2, 000.000. Uspeh društva je bil povezan z njegovo politi čno zmernostjo, kar se je tudi s tem, da so »arijski paragraf« sprejeli pozno. V tem letu se je društvo preimenovalo v »Volksbund für das Deutschtum im Ausland« (Društvo za Nemce v tujini). Takrat je z mesta vodje tudi odstopil liberalno usmerjeni bivši zunanji minister Otto Gessler. Njegovo mesto je prevzel nacionalist Hans Steinacher, ki ga je odstavil Heinrich Himmler. V tem času je VDA prišlo pod okrilje VoMi, ki ga je vodil Himmler. Ta je poskušal razširiti nacionalsocializem v VDA, ki pa se ni popolnoma uklonilo
6 C. Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina, str. 239- 240.
16 njegovemu vplivu. Vpliv nacionalsocializma je bilo opaziti tudi v podružnicah VDA, tako je zastopnik VDA v Kraljevini Jugoslaviji Paul Claus povedal, da se je ta za čel širiti med nemško mladino šele po letu 1933. 7
2. 1. 2 DEUTSCHER AUSLAND INSTITUT (NEMŠKI INŠTITUT ZA TUJINO)
Nemški inštitut za tujino je bil ustanovljen leta 1917 v Stuttgartu, njegove naloge so bile obravnavanje vprašanj gospodarskega in finan čnega povezovanja ter raziskovanje zamejskih Nemcev. Na inštitutu je bilo leta 1938 zaposlenih 130 ljudi. DAI je redno izdajal publikacije, knjige, brošure, vodi če, ter publikacije o Vzhodni Evropi, ki jih je sestavljal njihov vodja oddelka za stike z javnostjo Hermann Rüdiger. Prav slednji je leta 1920 »izumil« imenovanje za jugoslovanske Nemce »Donauschwaben« (Donavski Švabi) . S tem je zamenjal staro poimenovanje »Karapatendeutsche«(Karpatski Nemci) , ki je bilo v navadi za časa Avstro- Ogrske. Novo poimenovanje je pojasnil s tem, da novo ne »provocira«, ne neti nemirov in da naj ne bi povzro čalo sumni čenje novih držav. Po letu 1933 je prišlo tudi v DAI do kadrovskih sprememb. Delovanje DAI je prevzel Richard Csaki, ki je odstavil prejšnjega vodjo Fritza Wertheimerja, zaradi njegovih judovskih korenin. Poleg nove kadrovske podobe inštituta je tudi mesto Stuttgart, kjer je bil sedež, dobilo novo imenovanje »Stadt der Auslanddeutschen« (Mesto zamejskih Nemcev). Malo znano pa je dejstvo, da sta tako VDA kot DAI bili povezani z katoliško in evangeli čansko Cerkvijo. Povezali sta se z leta 1932 ustanovljenim Gustav- Adolf Werkom (GAW) s sedežem v Leipzigu. Tako je GAW podaril 60.000 dinarjev jugoslovanski Evangeli čanski Cerkvi. Poleg tega je financiralo gradnjo cerkva, nakup zvonov in štipendij. Za lažje povezovanje z Nemci v tujini je bil leta 1934 ustanovljen »Kirchliche Aussenamt der evangelischen Kirche in Deutschland« (Zunanji urad Evangeli čanske Cerkve v Nem čiji), ki ga je vodil »Reichsbischof« (rajhovski škof) Ludwig Müller. 8
7 C. Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina, str. 239- 240. 8 Prav tam, str. 240- 241.
17 2. 1. 3 AUSLANDSORGANISATION NAZIONALSOZIALISTISCHE DEUTSCHE ARBEITER PARTEI (ORGANIZACIJA ZA TUJINO NACIONALSOCIALISTI ČNE NEMŠKE DELAVSKE STRANKE)
Leta 1933 je AO NSDAP je poskušala konkurirati VDA, a ji ni uspelo. Njeni glavni nalogi sta bili uni čenje emigriranih rajhovskih Judov in pove čanje vpliva na jugoslovanske Nemce. Krajevno skupino AO NSDAP v Beogradu je vodil Franz Neuhausen, vendar ni bilo popolnoma jasno kakšen vpliv je krajevna skupina imela na razvoj jugoslovanskih Nemcev, ker o tem ni obstoje čih dokumentov. Po mnenju britanskega veleposlaništva je financiranje obnoviteljev potekalo ravno preko beograjske krajevne skupine AO NSDAP. Čeprav je vodja VDA Hans Steinacher obtoževal »stare« manjšinske voditelje, kot je bil Georg Grassl, da oni vzdržujejo stike z AO NSDAP in ne »Erneuerer« (obnovitelji). Na drugi strani pa so »stari« manjšinski voditelji obtoževali VDA, da podpira obnovitelje. Kar je bilo tudi res, saj je v tem času najve č »povezovalnega« dela med VDA in obnovitelji opravil Luig Wilhelm. Poleg VDA sta obnovitelje podpirala AA in njihov vodja kulturnega oddelka Fritz von Twardowski ter nemški veleposlanec v Beogradu Konstantin von Heeren, ki sta vse do leta 1938 vplivala na razvoj SDKB. 9
2. 1. 4 VOLKSDEUTSCHE MITTELLSTELLE (URAD ZA NEMCE IZ NENEMŠKIH DEŽEL)
Urad je bil ustanovljen leta 1937, odgovoren je bil Rudolfu Hessu. Njegovi sodelavci so bili vsi člani SS in je s tem spadal v »Himmlerjev imperij« . Vodja VoMi je bil trgovec Werner Lorenz, njegov namestnik je postal energi čen Herman Behrends, ki so ga leta 1948 v Beogradu, kot vojnega zlo činca, obsodili na smrtno kazen. Urad se je ukvarjal z »Volkstumsarbeit« (narodnostnim delom) . Od leta 1937 sta AO NSDAP in VDA izgubljali na mo či, saj je AO postal le oddelek AA in je s tem izgubila vpliv nad jugoslovanskimi Nemci, podobno se je zgodilo v VDA po odpoklicu vodje Hansa Steinacherja 30. oktobra 1937. Zaradi izgube mo či obeh organizacij je povezovalno vlogo za jugoslovanske Nemce prevzel VoMi. Vodja urada za Balkan je postal Karl
9 C. Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina, str. 253
18 Henniger. VoMi je s tem uspela centralizacija jugoslovanskih Nemcev. K uspehu je pripomoglo tudi taktiziranje urada pri sporu med obnovitelji in »staro« generacijo jugoslovanskih Nemcev, kjer se ni vmešaval v spor, ampak igral le vlogo posrednika, čeprav je prikrito simpatiziral z obnovitelji. 10
2. 2 RAZVOJ MANJŠINSKIH PRAVIC
Preden se osredoto čimo na razvoj SDKB med leti 1930 in 1939 moramo prej povzeti družbeni in politi čen razvoj Nemcev na slovenskem obmo čju, ker le tako lahko vzpostavimo povezavo med razvojem nemškogovore čega prebivalstva v nemško manjšino v Kraljevini SHS in samim razvojem SDKB v krovno organizacijo. Nemci so na slovenskem etni čnem ozemlju živeli že v srednjem veku, ko je potekala kolonizacija, ki so jo narekovali nemški fevdalci. Tako se je pretežno nemško kme čko prebivalstvo naseljevalo tudi v strnjenih obmo čjih slovenskega ozemlja. Strnjene nemške naselbine je bilo mogo če zaslediti na Ko čevskem, v Podravju, predelih Prekmurja in na Gorenjskem. Zakaj je prišlo do nemške kolonizacije slovenskega ozemlja v srednjem veku lahko pripišemo temu, da je takrat ozemlje spadalo v Rimsko nemško cesarstvo, kjer so si posamezni fevdalci, pretežno nemškega rodu, prizadevali za naseljevanje svojih nemških rojakov. Vzroki so bili ve činoma prakti čne narave, saj si fevdalci niso prizadevali za razumevanje slovenskega jezika, stvari so si poenostavili z naselitvijo nemških kolonistov, ki so bili veš či njihovega jezika, s tem pa so pove čali tudi nemški naselitveni prostor. Zaradi nemške kolonizacije se je spremenila tudi podoba mest v notranjosti, ki so postala po zunanjosti podobna nemškim mestom tistega časa. S tem so se nemški kolonisti vklju čili s svojimi ohranjenimi obi čaji v slovensko etni čno ozemlje, se tudi delno asimilirali, ali pa ostali strnjena nemška kolonija, ki je živela svoj nemški na čin življenja, kot je bilo mogo če to zaslediti na Ko čevskem. Novo obdobje, ki je zajelo slovensko etni čno ozemlje je prišlo z letom 1848 in idejami o lastni slovenski narodi identiteti, kjer so se s pomo čjo velikega češkega vpliva razširila slovenska narodna društva, ki so si prizadevala za uveljavljanje slovenskega narodnega razvoja. Vendar je prišlo po letu 1848 in z zemljiško odvezo do novega preobrata, kjer je slovensko prebivalstvo stalo pred novo preizkušnjo, ki je bila povezana z
10 C. Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina, str. 254- 255.
19 industrializacijo slovenskega etni čnega ozemlja in preseljevanja slovenskega pretežno kme čkega prebivalstva v mesta, kjer so se ponujala delovna mesta. S tem je slovensko prebivalstvo prišlo v stik z nemškim prebivalstvom, ki so bili ve činoma lastniki podjetij. Zaradi tega je prišlo tudi do germanizacije slovenskega prebivalstva, ki je bila posledica prilagajanja novemu na činu življenja delavcev. Tudi zaradi lažje komunikacije z lastniki podjetij so slovenski delavci prevzeli nemš čino in jo za čeli uporabljati tudi v zasebnem življenju. 11
2. 2. 1 SPREJETJE MIROVNIH POGODB
Konec 1. svetovne vojne je prinesel propad Habsburške monarhije. Ena od najpomembnejših posledic za Slovence je bila ustanovitev samostojne države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS) je bila ustanovljena 1. decembra 1918 in je obsegala vzhodno polovico Balkanskega polotoka in severovzhodni del Srednje Evrope. Kraljevina SHS ni sestavljala zaklju čene geografske enote, promet med posameznimi deli države je bil težaven in celotno ozemlje je bilo skozi zgodovino podvrženo razli čnim politi čnim, ekonomskim in kulturnim vplivom, ki so bili klju čnega pomena pri razvoju nove države in so nakazovali tendence lo čenega razvoja posameznih dežel, ki so oblikovale Kraljevino SHS. 12 Nemci so na slovenskem ozemlju živeli že ve č stoletij in zaradi tega bi jim naj bila priznana pravica do svojega lastnega narodnega razvoja oz. manjšinskih pravic. Vendar, je primer ohranjanja nemške manjšine negativno izkoristila nacisti čna Nem čija, ki jih je uporabila, kot predmet za izsiljevanje in kot podaljšano roko v ostalih evropskih državah. Po razpadu Avstro- Ogrske in mirovnih pogajanjih v Saint Germainu leta 1919 in v Trianonu leta 1920 je bilo urejenih veliko vprašanj med antantnimi silami in novonastalimi državami. Tako je bilo urejeno vprašanje državljanstva v Republiki Avstriji, Kraljevini Madžarski in državami naslednicami nekdanje Habsburške monarhije med katere je spadala Kraljevina SHS. Najprej je bila sprejeta saintgermainska mirovna pogodba z Avstrijo, ki je v 70. členu dolo čila, da bodo
11 Fran Zwitter, Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji, Slovenska matica, Ljubljana 1962, (dalje: F. Zwitter, Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji), str. 26-31. 12 Milan Lazarevi ć, Stanoje Stanojevi ć, Georg Grassl, Südslawien, Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen, Heft 10, Buchdruckerei R.Th. Hauser & Co., Frankfurt am Main, 1922, (dalje: M. Lazarevi ć, Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen), str. 5-6.
20 nekdanji državljani Avstro- Ogrske dobili novo državljanstvo glede na ozemlje na katerem živijo. Dodatno je 76. člen predvidel za Kraljevino SHS in Češkoslovaško omejitev veljavnosti 70. člena s t. i. »Heimatrechtom« (domovinsko pravico ali domicilom), na podlagi katere so lahko nekdanji polnoletni državljani Avstro- Ogrske pridobili državljanstvo Kraljevine SHS na ozemlju, ki je pripadalo v okvir Kraljevine SHS. Prebivalci, ki do takrat niso izkoristili domovinske pravice, so morali zaprositi in dobiti državljanstvo od ene izmed novoustanovljenih držav. Tisti, ki so se za to odlo čili so v roku 12. mesecev morali prenesti svoj domicil v državo, za katero so se odlo čili, s tem, da so tudi obdržali svoje nepremi čno premoženje v doti čni državi. V primeru, da so se pred 1. januarjem 1910 odlo čili za dolo čeno narodnost, so jim bile priznane državljanske pravice doti čne države. 13 Podobno je bila sestavljena trianonska mirovna pogodba med Kraljevino Madžarsko in antantnimi silami, ki je vsebovala v členih 61 do 64 enake odredbe. Saj je ve čina jugoslovanskih Nemcev živela na ozemlju, ki je neko č pripadalo Ogrski. 14 Na podlagi saintgermainske mirovne pogodbe je jugoslovansko ministrstvo za notranje zadeve izdalo odredbo, t. i. opcijsko pravico nacionalnim manjšinam. Tako so se lahko Nemci, Madžari in ostali tujci odlo čili za Kraljevino SHS, ali za Republiko Avstrijo ali Kraljevino Madžarsko. Zaradi odlo čitve v korist svoji mati čni domovini so izgubili volilno pravico v doti čni državi, to je v Kraljevini SHS, Kraljevini Madžarski ali Republiki Avstriji. 15 Kar je imelo za posledico, da niso mogli aktivno sodelovati na volitvah v ustavodajno skupš čino Kraljevine SHS leta 1920. 16 Ni znano koliko Nemcev, Avstrijcev, Madžarov in ostalih tujcev je izkoristilo opcijsko pravico. Ve čina Nemcev se je v prvih letih po 1. svetovni vojni izselila, ostali pa so ve činoma tisti, ki so bili vezani na nepremi čnine, katera so bila njihova osnovna sredstva za gospodarski obstoj. Število se je dodatno zmanjšalo tudi zaradi pritiskov
13 Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, 10. September 1919, Abschnitt VI. Bestimmungen, betreffend die Staatsangehörigkeit, Artikel 70 bis 82, http://alex.onb.ac.at/cgi- content/anno-plus?aid=sgb&datum=19200004&seite=00000995 (12. 12. 2010) (dalje: Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, Abschnitt VI., Bestimmungen betreffend die Staatsangehörigkeit, Artikel 70 bis 82). 14 Zoran Janjetovi ć, O državljanstvu jugoslovenskih Nemaca, str. 1-9, Gesellschaft für serbisch- deutsche Zusammenarbeit, 1991, www.drustvosns.org (12. 12. 2010) (dalje: Z. Janjetovi ć, O državljanstvu jugoslovenskih Nemaca). 15 Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, Abschnitt VI., Bestimmungen betreffend die Staatsangehörigkeit, Artikel 78. 16 »Opositionsrecht«, Mariborer Zeitung (MZ), 11. november 1920, št. 254, let. 60, str. 2.
21 reslovenizacije, ki je potekala med germaniziranimi Slovenci. Jugoslovanska oblast je izkoristila opcijsko pravico za izklju čevanje pripadnikov nemške manjšine iz za četnega oblikovanja jugoslovanskega politi čnega življenja, kot tudi pri agrarni reformi 17 , z izgovorom, da opcijski rok še ni potekel. Država je izkoriš čala opcijsko pravico in od nemške manjšine zahtevala izpolnjevanje državljanskih dolžnosti, vklju čno s služenjem vojaškega roka na nevarni albanski meji. Po izteku opcijske pravice leta 1922 so jugoslovanski Nemci postali, polnopravni državljani Kraljevine SHS, ki so nastopili tudi na jugoslovanskih volitvah v narodno skupš čino 18 .19 Jugoslovanski primer je prikazal, da je bilo mirno skupno življenje v ve čnacionalnih državah odvisno od volje in želje po sodelovanju razli čnih narodov. Zakoni in pravice bi naj definirali njihovo skupno življenje predvsem kar se ti če najbolj pere čih vprašanj, kjer so bili potrebni kompromisi. Zakon o manjšinskih pravicah naj bi definiral pravice in dolžnosti. Kot v primeru posebnih varnostnih ukrepov ali privilegijev – kot je uporaba maternega jezika ali politi čna dejavnost - gre za pozitiven diskriminacijski ukrep, ki je bil upravi čen za vzpostavitev enakopravnosti med manjšino in ve čino. Razvoj manjšinskih pravic je bil, zlasti v središ ču vzhodne Evrope, problemati čen, saj je tam, vse od ustanovitve novih držav na podro čju nekdanje Habsburške monarhije prihajalo do manjšinskih konfliktov. Poseben pomen uveljavljanja manjšinskih pravic je
17 Agrarno reformo je napovedalo Narodno vije će leta 1918, ki je s tem odlo čilno vplivalo na lastniško strukturo. S sprejetjem zakona o nacionalizaciji februarja 1919 so razlastili vsa veleposestva v Kraljevini SHS. Smisel zakona je bil ta, da bi razlaš čeno zemljo razdelili med kme čko prebivalstvo. Druga če je oblast ukrepala pri razlaš čanju gozdov, ki so ostali v državni lasti, kmetje pa so dobili pravico do paše, drv za kurjavo in les za potrebe gradnje. Oblast je tudi opredelila pojem veleposesti, h katerim je spadala obdelovalna zemlja, ki je presegala 75 ha. Vendar upravi čenci razlaš čene zemlje niso dobili v trajno last, temve č le v za časni zakup, dokler se ni zakonodaja dokon čno uskladila. (Žarko Lazarevi č, Gospodarsko sodelovanje Slovenije in Avstrije med obema vojnama, v: HISTORIA 8, Slovensko- avstrijski odnosi v 20. stoletju, Ljubljana 2004, str. 117). 18 Deutsch- wirtschaftliche Partei (Nemška gospodarska stranka), ki je bila ustanovljena leta 1922 je imela trdno volilno bazo, ki se je po časi širila. Število izvoljenih poslancev v narodno skupš čino je bilo leta 1923 8, leta 1925 in 1928 pa 5. (Oskar Plautz, Das Werden der Volksgemeinschaft, Novi Sad 1940, str. 53-55). Da so lahko kandidirali na volitvah v narodno skupščino Kraljevine SHS leta 1923 so dne 1. oktobra 1922 v Mariboru ustanovili »Politi čno in gospodarsko društvo Nemcev v Sloveniji«. Društvo je bilo odobreno s strani oblasti le pod enim pogojem, da so statuti, oz. pravila društva enaki tistim pravilom, ki jih je sprejelo »Politi čno in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem« . Leta 1923 je društvo štelo že 3.000 članov. Nosilec liste je bil predlagan Franz Schauer. Stranka je zagotavljala samostojnost in neodvisnost od ostalih strank, hkrati pa si je prizadevala za kulturni in gospodarski blagor (»Deutsch- wirtschaftliche Partei: 6. Kiste!«, Cillier Zeitung (CZ), 15. marec 1923, št. 21, str. 1). 19 Z. Janjetovi ć, O državljanstvu jugoslovenskih Nemaca, str. 1-2.
22 imelo obdobje od razpada Habsburške monarhije, saj je tam bilo veliko število nerešenih konfliktov, ki so se vlekli že iz starih zamer v času Habsburške monarhije. Ti, ve činoma obmejni konflikti so imeli za posledico destabilizacijo celotne vzhodno- evropske regije. Pri reševanju kršenja manjšinskih pravic so bili pomembni zunanji opazovalci, ki naj bi reševali težave kot posredniki. Delo zunanjih opazovalcev je bilo vprašljivo, glede tega v koliki meri so bile njihove informacije relevantne, če so bili v posamezni državi le nekaj dni in če niso razumeli maternega jezika ve čine in manjšine. 20
2. 2. 1. 1 ZAKONSKA UREDITEV MANJŠINSKIH PRAVIC
Poleg pomo či nemških organizacij je temelj za delovanje krovne organizacije podala tudi saintgermainska mirovna pogodba, ki je jugoslovanskim Nemcem zagotovila manjšinsko varstvo. V III. delu, ki je obsegal evropska politična dolo čila, so bila v II. odseku in v členih od 46 do 51 saintgermainske mirovne pogodbe zapisana dolo čila za zaš čito manjšin v Kraljevini SHS. Na podlagi tega ni bilo mogo če izvesti popolne ali delne manjšinske družbene integracije, ker če bi prišlo do popolne integracije, manjšina ne bi obstajala, ampak bi bila del ve činskega naroda. Kar bi pa pomenilo tudi konec z nemškim prizadevanjem o »Nemcu« v Vzhodni Evropi. Z namenom varstva pravic se je lahko izoblikovala krovna organizacija SDKB. Da pa ne bi prišlo do nasprotnega u činka, to je do narodove samoodlo čbe, je bilo v II. odseku III. dela saintgermainske mirovne pogodbe govora samo o individualni zaš čiti in ne o skupinski zaš čiti manjšin. Ta zakonodaja je bila sprejeta na podlagi politi čnega nezaupanja v manjšine. Ogniti so se hoteli priznanju kolektivnih pravic narodnih manjšin zaradi strahu pred že prej omenjeno kolektivno pravico do samoodlo čbe. Tako so dokumenti, ki bi izrecno opredeljevali kolektivne pravice dolo čene skupine redki. 21 Individualna pravica je posebna pravica, ki jo uporabljajo pripadniki manjšine in le oni, kot posamezniki se lahko na njo sklicujejo. Tako je pripadnik manjšine obravnavan
20 Angelika Nußberger, Minderheitenschutz im östlichen Europa, Das Minderheitenrecht der Staaten Mittel- und Osteuropas in der Konsolidierungsphase, v: Publikation »Der Donauraum«, Ausgabe 3/ 2001, Verlag Böhlau, Köln 2001, str. 1- 7. 21 General Recommendation No. 21: Right to self-determination: 23.08.1996, http://www.unhchr.ch/tbs/doc.nsf/0/dc598941c9e68a1a8025651e004d31d0?Opendocument (5. 3. 2011).
23 individualno in kot del manjšine. 22 Individualna zaš čita je bila vezana na osebno zaš čito posameznega manjšinskega pripadnika, ni pa jim zagotavljala skupnih pravic. Individualna zaš čita je zagotavljala vsem državljanom enake državljanske pravice, kot so bile: dostop do javnih služb in svobodna uporaba jezika manjšin v javnem življenju. Manjšine so dobile dovoljenje, da na lastne stroške ustanavljajo in tudi upravljajo verske, socialne in dobrodelne ustanove ter šole. 23 Kraljevina SHS se je zavezala, da bo priznala dolo čila saintgermainske mirovne pogodbe in jih uresni čevala. Jugoslovanska oblast je priznavala pravico do manjšinskega šolstva in uporabe maternega jezika pri izvajanju pouka, vendar pod pogoji, ki jih je dolo čal zakon. 24 Na manjšinsko društveno življenje je po 1. svetovni vojni najbolj vplival revanšizem ve činskih narodov, ki je bil negativen pojav v novonastalih državah. Pri tem so nekateri narodi v Evropi šli celo tako dale č, da so se posluževali etni čne diskriminacije na podro čju gospodarstva in šolstva. 25 Podoben proces se je odvijal v Kraljevini SHS, kjer je na izrinjanje jugoslovanskih Nemcev iz javnih služb in udarce proti nemškemu šolstvu Nem čija reagirala na parlamentarni ravni, preko svojega veleposlanika Viktorja von Heerena, poleg tega preko tiska in skozi ponavljajo če se protestne shode jugoslovanskih Nemcev, predvsem Stefana Krafta in Georga Grassla, ki pa so bili brez pravega učinka. 26 Da bodo v Kraljevini SHS težave z priznavanjem manjšine se je pokazalo takoj na za četku, ko jugoslovanski predsednik vlade Ljubomir Davidovi ć ni hotel podpisati »Manjšinske varnostne pogodbe« in je zaradi tega raje odstopil. Podpisal jo je šele Ante Trumbi ć 10. septembra 1919. 27
22 Harald Ermisch, Minderheitenschutz ins Grundgesetz?, LIT Verlag, Munster- Hamburg- London, 1999, str. 133- 134. 23 Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, Teil III., Politische Bestimmungen über Europa, Abschnitt II. Serbisch-kroatisch-slowenischer Staat, Artikel 46 bis 52. 24 Janez Cvirn, Nemci na Slovenskem (1848- 1941), v: Zbirka, »Nemci« na Slovenskem 1941- 1955, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1998, (dalje: J. Cvirn, Nemci na Slovenskem), str. 114- 116. 25 Dušan Kova č, Das Scheitern der Verständigung - Tschechen, Deutsche und Slowaken in der Ersten Republik 1918 - 1938, v: Veroffentlichung des Instituts fur Kultur und Geschichte der Deutschen im ostlichen Europa, 1. Auflage, Essen 1994, str. 166- 168. 26 Emil Franzel, Sudetendeutsche Geschichte, 8. Auflage, Kraft, Mannheim 1987, (dalje: E. Franzel, Die Sudetendeutsche), str. 343. 27 Johann Böhm, Die deutsche Volksgruppe in Jugoslawien 1918-1941: Innen- und Aussenpolitik als Symptome des Verhältnisses zwischen deutscher Minderheit und jugoslawischer Regierung, Verlag Peter Lang, Frankfurt am Main 2009, (dalje: J. Böhm, Die deutsche Volksgruppe in Jugoslawien 1918-1941), str. 127- 131.
24 Poleg jugoslovanske za četne odklonilne politike je nastopila še ena težava, ki se je navezovala, na to, da se bodo po propadu Avstro- Ogrske vsi nemškogovore či prebivalci imeli za avstrijsko manjšino, zlasti na Štajerskem in ne toliko v Vojvodini. Vendar je kljub temu koncept manjšinskega »Nemca« , ki so ga uspešno oglaševale nemške organizacije, uspel. Poleg že prej omenjenih nemških organizacij so na to vplivali naslednji dejavniki: • predstava o avstrijski narodnosti se je uveljavila šele po letu 1950 • pred tem je obveljalo prepri čanje, da so »Nemci« prebivalci v Avstriji • za časa Avstro- Ogrske, ni bilo »Staatsvolka« (državnega naroda) • svoje so dodala ljudska štetja, kjer so izvajali štetje na podlagi jezika in ne narodnosti. 28 Pri tem se postavi vprašanje, kdo se je štel k pripadnikom manjšine, tako so ljudska štetja k manjšinam prištevala prebivalce dolo čenega ozemlja na razli čne na čine. Ljudska štetja so si pomagala z razli čnimi tipi etni čnih podobnosti, kot so podobnost na podlagi maternega jezika in pogovornega jezika. S tem na činom ugotavljanja manjšinskih pripadnikov je v srednji Evropi prišlo do napa čnega štetja manjšinskih pripadnikov. Dodatno je na štetje vplival vedno prisoten pritisk, da se pripadniki manjšine naj ob ljudskem štetju ne identificirajo kot pripadniki manjšine. 29 Manjšine se lahko razdelijo v razli čne skupine, glede na njihov naselitveno obmo čje, njihovo navezanost na obmo čje in glede na njihov politi čni status: • manjšine, ki so bile lo čene od mati čne domovine zaradi državne meje, ki je nastala po propadu ve čnacionalne države, v kateri so pred spremembo bile del ve činskega naroda; • manjšine, ki so bile lo čene od mati čne domovine, vendar pred tem niso imele svoje lastne državo pred spremembo meja. Po oblikovanju države mati čnega naroda so ostale njihove manjšine v sosednjih državah; • manjšine, ki so bile ozemeljsko lo čene od mati čnega naroda zaradi posledic preseljevanja v preindustrializacijski dobi (migracije);
28 C. Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina, str. 262. 29 Matjaž Klemen čič, European migrants, diasporas and indigenous ethnic minoritis, CLIOHRES Project, published by Edizioni Plus- Pisa University Press, Pisa 2009, CLIOHRES. Net, (5. 3. 2011), str. 55- 81.
25 • manjšine, ki niso imele mati čne države in živijo na obmo čju med dvema ali ve č državami; • manjšine, ki niso imele mati čne države in so živele na to čno dolo čenem obmo čju ene države • etni čne skupine, ki so bile ostanek ve čjih in razširjenih ljudstev. Zna čilnost avtohtonih manjšin je bila ta, da so se razlikovale po številu od ve činskega prebivalstva. Prav tako so se razlikovale od ostalih narodov v dolo čeni državi (etni čno, kulturno in jezikovno). Pripadniki avtohtonih manjšin so zahtevali naslednje pravice, ki so se navezovale na ohranjanje in uporabo maternega jezika v javnem in zasebnem življenju, ohranjanje kulture, ustanavljanje šol in politi čnega udejstvovanja. S pomo čjo pravic so poskušale ohraniti narodne zna čilnosti preko katerih so se identificirale z mati čnim narodom (kultura, tradicija, vera in jezik). Dolgoro čno gledano so vse avtohtone manjšine bile mo čno povezane z mati čno državo. 30 Povezanost z mati čno domovino nemškogovore čih prebivalcev je bila rezultat ve čstoletne podvrženosti slovenskega etni čnega prostora germanizaciji. Ki pa je prinesla to, da Slovenci takrat niso kot glavnega sovražnika smatrali državo in cesarja, temve č neslovenske sosede, Madžare, Italijane in kot »najbolj brezobzirne« Nemce. V 19. st. je prišlo s slovenske strani do delitve Nemcev na ve č skupin: • v prvo skupino so spadali »nemškutarji« , ki so bili slovenskega porekla, narodni odpadniki in so bili deležni najve čjega odpora. • v drugo skupino so spadali »pangermani« , ob čudovalci »cesarske Nem čije« ali »bismarkovci« , ki so podpirali velikonemški na črt. • v tretjo skupino so spadali »pravi in pošteni Nemci« , ki so bili Nemci po rodu in krvi. 31 Slovenci so v prvo skupino ve činoma prištevali prebivalce mest, ki so bila po mnenju Nemcev »urdeutsche Städte« (pranemška mesta) , kot Maribor, Celje in Ptuj. K tem potuj čenim Slovencem, ki so bili v stiku z nemško kulturo, duhom in sovraštvom do Slovencev, naj bi spadali tudi nekdanji slovenski u čenci šol v Nem čiji. 32
30 Matjaž Klemen čič, Mary N. Harris, Introduction, European migrants, diasporas and indigenous ethnic minoritis, CLIOHRES Project, published by Edizioni Plus- Pisa University Press, Pisa 2009, CLIOHRES. net, (5. 5. 2011), str. 11- 21. 31 Peter Vodopivec, Položaj Slovencev, Časopis za zgodovino in narodopisje, 71- 36, 2000, št. 2, Prispevki za novejšo zgodovino, 1988, XXVIII, št. 1/ 2, (dalje: P. Vodopivec, Položaj Slovencev), str. 63- 66.
26 Nedejavnost cesarske vlade pri prepre čevanju nacionalnih sporov je povzro čila, da je narodni boj postal vedno mo čnejši in agresivnejši pri narodnih zahtevah. Zaradi tega so nastala narodna društva, kot so šolska, obrambna, pevska, stranke in zveze, ki so pomagale pri utrjevanje narodne zavesti posameznih narodov v Habsburški monarhiji. 33 Nemci so v času Habsburške monarhije s svojo prisotnostjo oblikovali Maribor, ki je bil provincionalno mesto in je zaostajalo za Gradcem kot glavnim mestom Vojvodine Štajerske. Število prebivalcev je stagniralo od 16. do 18. stoletja in je leta 1783 znašalo 2.177 prebivalcev. 34 Najve čjo zaslugo za pove čanje števila prebivalstva je bilo pripisati izgradnji Južne železnice, tako se je v 19. stoletju število prebivalcev pove čalo na 5.000. 35 Zaradi izgradnje železnice so bile v Mariboru zgrajene delavnice, kjer je okoli 1.000 delavcev popravljalo lokomotive in vozove. Sestava mestnega prebivalstva je v 19. st. bila tako raznolika. Prebivalci so prihajali iz razli čnih koncev Habsburške monarhije, kot je iz Bavarske, avstrijske Koroške in Štajerske, Bene čije, Češke, Moravske, Šlezije, Tirolske, ter Hrvatske in Slavonije. Dodatno se je v mesto za čelo preseljevati slovensko prebivalstvo zlasti iz Koroške, Kranjske in Štajerske. 36 Zna čilnost novega prebivalstva pa je bila ta, da je zelo hitro prevzelo nemš čino za svoj jezik. Nemš čina je predstavljala jezik višjih slojev, tako je njegova raba pomenila boljše možnosti pri zaposlitvi in vzpon po družbeni lestvici. Da je lahko pozneje prišlo do izgradnje krovne organizacije, lahko pripišemo bogatemu nemškemu društvenemu življenju. V 2. pol. 19. st. so nemški meš čani v Mariboru dobili sedež v kazinski stavbi kjer so svoje dejavnosti izvajala naslednja nemška društva: Turnverein, Deutscher Sprachverein, Deutscher Schulverein, Verband deutscher Hochschüler, Deutscher und Österreichischer Alpenverein in Südmark .37 Glavno vlogo pri germanizaciji sta prevzeli dve društvi, ki sta v tem obdobju delovali v Mariboru, to sta bili Südmark 38 in Schulverein 39 .40 Po koncu 1. svetovne vojne sta bili
32 Vasilij Melik, Nemci in Slovenci (1815 – 1941), Zgodovinski časopis 46- 1992-2, str. 173. 33 Fritz-Peter Habel: Eine politische Legende - Die Massenvertreibung von Tschechen aus dem Sudetengebiet 1938/ 39, München 1996, str. 27. 34 Bruno Hartman, Kultura v Mariboru, Gibanja, zvrsti, osebnosti, Založba Obzorja, Maribor 2001, (dalje: B. Hartman, Kultura v Mariboru), str. 62. 35 Gustav Rudolf Puff, Maribor: njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Obzorja, Maribor 1999, (dalje: G. R. Puff, Maribor: njegova okolica), str. 209. 36 G. R. Puff, Maribor: njegova okolica, str. 259. 37 B. Hartman, Kultura v Mariboru, str. 63. 38 Podobno dejavnost kot jo je opravljal Schulverein jo je opravljalo tudi društvo Südmark , ki se je ustanovilo 24. novembra 1889 na pobudo Josefa Feichtingerja lastnika zasebne šole v
27 obe društvi s strani jugoslovanske vlade prepovedani, saj sta s svojo dejavnostjo predstavljali veliko oviro pri postavljanju jugoslovanske narodne enotnosti. 41 Prav mešanje prebivalstva in prevzemanje nemškega na čina življenja, zlasti kar se ti če rabe nemš čine v javnem in zasebnem življenju privedlo do konfliktov, ki so se vlekli iz časa Habsburške monarhije in se nadaljevali vse do za četka 2. svetovne vojne. Vendar je primer nemške manjšine v Kraljevini SHS pokazal, da so zahteve voditeljev nemške manjšine presegale meje normalnega, kjer je prišlo do izoblikovanja krovne organizacije, ki je zahtevala vedno ve č pravic in pristojnosti, ki bi naj zaš čitile
Gradcu. K osnovnim nalogam društva je spadala gospodarska podpora Nemcev, ki so živeli v jezikovno mešanih krajih na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem. Poleg tega je k društvenim nalogam spadala tudi kolonizacija obmejnih obmo čij z nemškimi naseljenci, ki so jih pritegnili s finan čnimi sredstvi. Z razpoložljivimi finan čnimi sredstvi so kupovali posestva na mešanih/ kriti čnih podro čjih, s tem so poskušali ustvariti trdno nemško jezikovno in narodno podro čje, ki bi tako lažje zavzelo v slovensko notranjost umaknjene nemške jezikovne otoke, kot je Ko čevje.; Tone Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941- 1945, Maribor 1988, (dalje: T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna …) str. 70- 71. 39 Društvo Deutscher Schulverein se je ustanovilo 17. decembra 1881 v Nem čiji, in se je takrat imenovalo Allgemeiner Deutscher Schulverein, šele leta 1908 se je preimenovalo v »Verein für das Deutschtum im Ausland«. H glavnim društvenim nalogam je spadala širitev in utrditev nemštva v dežele Habsburške monarhije, v za četku so se predvsem osredoto čili na Češko in avstrijske dežele, pozneje pa še na slovensko Štajersko in Koroško. Tako so Nemcem v nenemških deželah Habsburške monarhije preko društva pomagali ohranjati nemški jezik in kulturo. Društvo je zaradi svojega pomena uživalo veliko finan čno in moralno podporo v Nem čiji, gmotno so jo podpirale nemške deželne in ob činske uprave. S pomo čjo teh finan čnih sredstev je Schulverein lahko izvajal razli čne oblike pritiskov, ki niso služili le za narodnoobrambne namene, temve č tudi v raznarodovalne namene. Uspeh Schulvereina se je kazal tudi v tem, da so uspeli zbrati 30 milijonov avstrijskih kron, s pomo čjo katerih so sezidali 300 novih šol. Poleg same gradnje pa je še društvo dajalo posojila za izgradnjo 420 šolskih in ostalih objektov. Delovanje Schulvereina je bilo uspešno uvedeno v avstrijskih deželah, kjer je uspelo zaš čititi in ohraniti Nemce in razširiti njihov vpliv preko društva tudi v slovenske dežele. O tem pri ča tudi naslednji podatek, da je Schulverein v germanizacijske namene zbralo 2 milijona avstrijskih kron. V ta namen je društvo Schulverein na črtno za čelo krožiti okoli Maribora, tako da je konec 19. st. ustanavljalo šole, ki naj bi predstavljale » zaporo proti slovenskemu prodiranju na sever« . Svoje šolske prostore so odprli na Kr čevini, Radvanju, Pobrežju, Razvanju, Teznem, Studencih in Pekrah, s tem so obkolili Maribor. Nem čija je pri tem imela v mislih ustanovitev »Deutschosterreich« . Pri izgradnji nemškega šolskega sistema je društvo naletelo na težave, h katerim so spadali zakonski pogoji za ustanovitev javne nemške šole, zaradi premajhnega števila nemških otrok. Tako so dobili še dodatno nalogo priskrbeti zadostno število nemških otrok za ustanovitev šole. Dodatno so delovanje društva oteževale še lokalne oblasti, ki niso podprle društva z dodatnimi finan čnimi sredstvi. Nemci so pove čali število otrok s pomo čjo naslednje taktike t. i. »Kinderbesiedlung« (naselitev otrok) , ki so jo uvedli leta 1911. Pri tem je šlo za ustanavljanje otroških naselij, otroke so pripeljali iz avstrijskih sirotišnic. Tako se je v Spodnji Štajerski ustanovilo 24 kolonij. Pri tem so spet imeli za cilj širiti svojo mejo proti jugu. (T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna …, str. 68- 71). 40 B. Hartman, Kultura v Mariboru, str. 63. 41 E. Franzel, Die Sudetendeutsche, str. 338.
28 manjšino, hkrati pa je s svojim delovanjem posegala v notranjo politiko Kraljevine SHS. Nemška zunanja politika po 1. svetovni vojni je imela za nalogo ohranjati in varovati nemške manjšine v novih pretežno slovanskih državah in zaš čita njihovih manjšinskih pravic, ki so jim bile zagotovljene z mirovnimi pogodbami. Pri tem je Nem čija vodila diferencirano zunanjo politiko, kot merilo za svoja prizadevanja za zaš čito nemških manjšin je vzela lego države in število pripadnikov nemške manjšine. Zaradi tega je glavno oporo predvidela v oblikovanju krovne organizacije, ki bi jih zastopala v posameznih državah. 42 Glede na delitev manjšin v skupine (glej str. 25) je nemška manjšina v Kraljevini SHS spadala v prvo skupino, po kateri je manjšina nastala po propadu ve čnacionalne države. Konec 1. svetovne vojne je za nemškogovore če prebivalce Avstro-Ogrske prinesel spremembe, ki so se navezovale na sprejemanje dejstva, da je nekdanja ve čnacionalna država propadla in da so postali manjšina v Kraljevini SHS. Ta spremenjen položaj je povzro čil, da so se nekateri nemškogovore či prebivalci izselili, drugi pa so »odkrili« svoje slovanske korenine in se s tem prilagodili novoustanovljeni državi. To je imelo za posledico, da se je spremenilo tudi njihovo število, ki se je znatno zmanjšalo po ustanovitvi SHS. Če primerjamo štetje prebivalstva iz leta 1910 v Avstro- Ogrski, s štetjem prebivalstva iz leta 1921 v Kraljevini SHS ugotovimo, da se je v nekdanjem avstrijskem delu jugoslovanske države leta 1910 upošteval ob čevalni jezik za dolo čanje narodnosti, v madžarskem delu pa materni jezik. Če primerjamo obe štetji, ugotavljamo, da se je število Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1921 pove čalo, število Nemcev pa zmanjšalo, izjemo je predstavljala le Bosna in Hercegovina. Prav na ozemlju jugoslovanske Slovenije iz obdobja med obema vojnama se je njihovo število najbolj zmanjšalo iz nekdanjih 106.377 ali 10,0% na 39.631 ali 3,8% prebivalstva. Šlo je za to, da so iz tega podro čja odšli državni uradniki, vojska, deloma pa tudi učitelji, zato da je ob vprašanju maternega jezika, ki so ga interpretirali, kot vprašanje o poreklu, velik del prebivalstva, ki je prej trdilo, da je njihov ob čevalni jezik nemš čina, se sedaj odlo čilo za slovenski materni jezik. 43
42 Herbert Kier, Über die Gestalltung eines Volksgruppenrechtes, Max – Planck- Institut für ausländisches Recht und Völkerrecht, Jahr 1937, (dalje: H. Kier, Über die Gestalltung eines Volksgruppenrechtes), str. 506. 43 Wilhelm Winkler, Statistisches Handbuch der europäischen Nationalitäten, Universitäts- Verlagsbuchhandlung, Wien- Leipzig 1931, (dalje: W. Winkler, Statistisches Handbuch), str. 207- 216.
29 Na katerem obmo čju se je število Nemcev spremenilo prikazuje naslednja tabela:
Število Nemcev po Število Nemcev po Število Nemcev po Dežela ljudskem ljudskem štetju ljudskem štetju štetju leta 1910 leta 1921 leta 1931 Srbija / 5.286 4.300 Črna gora / 29 / Bosna in Hercegovina 16.461 27.044 15.000 Dalmacija 1.332 1.056 1.000 Slovenija 106.377 39.631 29.000 Hrvaška, Slavonija 133.855 122.836 128.000 Banat, Ba čka 312.507 328.173 390.700 in Baranja skupaj 570.532 524.055 567.300
Tabela 1 Primerjava jezikovnih skupin v Kraljevini SHS po ljudskem štetju leta 1910, 1921 in 1931 44
Jugoslovanska uradna statistika je obsojala štetje iz leta 1910, ki ni kazala pravo sliko narodnostne sestave Avstro- Ogrske. Glede na nemško interpretacijo, je tudi pri štetju prebivalstva leta 1921 prišlo do odklona, tako da naj tudi to štetje ne bi pokazalo resni čne slike narodnostne sestave Kraljevine SHS. Ljudsko štetje, ki je bilo izvedeno 31. januarja 1921 je dolo čalo narodnost po maternem jeziku, na rezultat štetja je vplival tudi odnos vlade in ve činskega naroda do manjšin v času štetja prebivalstva. Po tem ljudskem štetju bi naj 4, 3 % jugoslovanskega prebivalstva predstavljali Nemci. Naslednje ljudsko štetje je bilo izvedeno 31. marca 1931 in je pokazalo podoben rezultat, le da se je v nekaterih predelih spremenilo število Nemcev, tudi zaradi nove upravne ureditve v banovine. 45 Nemci so po 1. svetovni vojni bili najbolj števil čno zastopani v naslednjih državah: v Kraljevini SHS, Kraljevini Madžarski, Češkoslovaški in Poljski. 46
44 W. Winkler, Statistisches Handbuch, str. 207- 216; Statisti čki godišnjak 1931 knjiga III., Kraljevina Jugoslavija, Opšta državna statistika, Državna štamparija Kraljevine Jugoslavije, Beograd 1934 (dalje: Statisti čki godišnjak 1931 knjiga III. Kraljevina Jugoslavija), str. 52- 57. 45 Prav tam. 46 Fran Zwitter, Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji, Slovenska matica, Ljubljana 1962, (dalje: F. Zwitter, Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji), str. 219- 227.
30 Zaradi velikega števila manjšinskih pripadnikov si je Nem čija v teh državah prizadevala za vzpostavitev krovne organizacije. Poleg politi čnega zastopstva, bi krovna organizacija delala na tem, da bi prišlo do združitve Nem čije z Avstrijo v Deutschösterreich z izvedbo plebiscita, ki bi dokazal, da Avstrija pripada k Nem čiji. Deutschösterreich je bil neuraden naziv za ve činsko nemškogovore če ozemlje avstrijskih dežel (Cislajtanija) v Avstro- Ogrski. S podpisom saintgermainske mirovne pogodbe so se Avstrijci na željo Antantnih sil odpovedali temu nazivu in so sprejeli naziv Republika Avstrija. 47 Čeprav si je Nem čija na eni strani prizadevala za povezovanje nemškogovore čega prostora v eno celoto, je na drugi strani svojim manjšinam, preko svojih organizacij narekovala, da bi se naj nemške manjšine prilagodile novemu okolju in bi se naj vklju čevale v življenje ve činskega naroda. Tako bi naj prišlo do vklju čevanja manjšine v ve činski ambient, po drugi strani pa bi naj prišlo do družbene emancipacije manjšine, ki bi tako preraš čala iz družbenega objekta v družbeni subjekt, ki bi bil dejaven na vseh podro čjih manjšinskega življenja. Prehod iz družbenega objekta v družbeni subjekt bi bil po mnenju Nem čije možen le s pomo čjo izgraditve mo čne manjšinske organizacije, ki bi zastopala manjšino. Nemške organizacije VDA, DAI in AA so zato med pripadniki manjšine iskale primerne izvajalce, s pomo čjo katerih bi postavile temelj krovne organizacije SDKB, katera bi potem ustanavljala krajevne skupine po celotni Kraljevini SHS. S pomo čjo saintgermainske mirovne pogodbe so bili zagotovljeni pogoji za manjšinsko delovanje. Pri tem je prišlo do manjšinskega delovanja na treh ravneh, na lokalni, banovinski in državni ravni. Uspešno delovanje je bilo odvisno od njihove samoiniciative in sposobnosti posameznih krajevnih skupin SDKB. Do podobnega proces oblikovanja krovne organizacije je prišlo tudi v Mariboru, kjer je med leti 1930 in 1939 krajevna skupina SDKB prevzemala nadzor nad ostalimi manjšinskimi društvi. Oblikovanje krovne organizacije ni bila le posledica spremenjenih odnosov med Nemci in Slovenci, ampak tudi vsebinsko spremenjen odnos med mati čnim narodom in manjšino, ki se je spreminjal s pomo čjo organizacij VDA, DAI ter pozneje VoMi. 48
47 Oskar Böse, Rolf-Josef Eibicht, Die Sudetendeutschen - Eine Volksgruppe im Herzen Europas 1848- 1988, Langen Muller, München 1989, str. 50. 48 H. Kier, Über die Gestalltung eines Volksgruppenrechtes, str. 506.
31 2. 3 ZAŠ ČITA PRED REVANŠIZMOM
Po koncu 1. svetovne vojne so nemška društva predstavljala oviro pri postavljanju jugoslovanske narodne enotnosti, ki si je prizadevala za vzpostavitev »fiktivne državne narodnosti« . Nastanek fiktivne državne narodnosti je bil rezultat unitarizma in centralizma, ki sta se uvedla v Kraljevini SHS, da bi združila vsa tri plemena v enoten umeten jugoslovanski narod. V jugoslovanskima ustavama leta 1921 in 1931 je bila zavzeta posamezna kulturna zna čilnost vseh treh plemen, ki so se združevala v skupen fiktiven narod. Zagovorniki unitarizma so bila takrat mnenja, da le v obliki enotnega naroda lahko kljubujejo razlikam posameznih plemen, vendar je prišlo s strani Slovencev in Hrvatov do nasprotovanja, ti so zahtevali uvedbo federalizma. 49 Problem pri vzpostavljanju nove fiktivne narodnosti je nastal že med samimi vodilnimi narodi (Slovenci, Hrvati in Srbi), ki so se morali sporazumeti kako bodo vladali v ve čnacionalni državi, s tem, da bodo imeli od tega kar najve č koristi. Pri tem se niso hoteli še dodatno soo čati z Nemci, zaradi tega se jim je kot rešitev ponudil revanšizem, ki bi prepre čeval nemški narodni razvoj. 50 Kljub naraš čanju revanšizma je pomo č pri oblikovanju nemškega manjšinskega življenja prihajala iz Nem čije in Avstrije, kjer sta dalje delovali društvi Südmark in Schulverein. Poleg tega je velik del manjšinske društvene dejavnosti prevzela nemška organizacija VDA. H glavnim sodelavcem VDA v Kraljevini Jugoslaviji so spadali Helmut Carstanjen 51 , ki je bil poznan tudi pod drugim imenom kot nacist Gerhard
49 Dunja Mel čić, Der Jugoslawien-Krieg: Handbuch zu Vorgeschichte, Verlauf und Konsequenzen, VS Verlag für Sozialswissenschaften, Wiesbaden 2007, str. 217- 234. 50 E. Franzel, Die Sudetendeutsche, str. 338. 51 Helmut Carstanjen/ nacist Gerhard Werner je bil bil član vseh pomembnih nemških organizacij, tako je bil član »Ladesverbanda der deutschen Akademiker im Königreich Jugoslawien« (Zveza nemških akademikov v Kraljevini Jugoslaviji), ki je prirejala te čaje nemš čine. Glavni organizator te čajev je bil prav Carstanjen, ki jih je vodil iz avstrijskega Gradca. Carstanjen je vodil tudi Südostdeutsches Institut (SODI) (Nemški inštitut za jugovzhod) v Gradcu. Kot dr. Gerhard Werner potoval po Štajerskem in zbiral gradivo za svojo knjigo »Sprache und Volkstum in der Untersteiermark«, ki je izšla leta 1935, v kateri je ugotavljal, da je narodno zavednih "Slovencev" malo. Poleg tega je bil sodelavec VDA im Ausland (Društvo za Nemce v tujini). Kot pisec se je pojavil v »Handwörterbuch des Grenz- und Auslanddeutschtums« (Nemški žepni slovar nemških zamejcev). Po koncu vojne je deloval kot srednješolski u čitelj v Berchtesgadnu. (Christian Promitzer, Täterwissenschaft das Südostdeutsche Institut in Graz, str. 93- 114, Südostforschung im Schatten des Dritten Reiches (1920- 1960), v: Tagung von 24. – 26. Oktober 2002 in der Carl- Friedrich- von- Siemens- Stiftung München; D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 44, 98, 281, 291).
32 Werner, Otto Badl, Leo Gozani in Camillo Morocutti/ Josef Lindner, ki so bili tudi kulturbundovci. Finan čna sredstva, ki so jih potrebovali pri svoji dejavnosti, so dobivali preko posebnega ban čnega ra čuna, ki je bil odprt pri nemškem hranilnem in posojilnem društvu na Ptuju. 52
2. 3. 1 DRUŽBENA SLOJEVITOST NEMCEV
Nemci so na celotnem slovenskem etni čnem ozemlju imeli že ve č stoletij izoblikovano narodno in politi čno zavest. Na izoblikovanje narodne in politi čne zavesti je vplival njihov gospodarski, kulturni in politi čni razvoj, ki se je razlikoval, glede na socialno sestavo in poreklo. Nemci so imeli svojo hierarhi čno razporeditev etni čnih skupin, ki je povzro čala družbeno neenakost na podlagi razli čnega etni čnega izvora. V primeru Nemcev naj bi šlo za dominantno etni čno skupino, ki je bila zbrana v zgornjih družbenih razredih. Pri tem je ta pojav potrebno razumeti kot kontinuum 53 . To je pomenilo, da so se pripadniki dolo čene etni čne skupine raztezali čez vse stopnje družbene lestvice, pri tem je bila ve čina skoncentrirana le na dolo čeni stopnji, ki bi jo lahko uporabili kot kriterij za njeno klasifikacijo. 54 V letu 1907 sta se pojavila pojma »zgodovinski narod« in »narod brez zgodovine« , na podlagi tega bi naj zgodovinski narodi obstajali iz vseh družbenih razredov, ki imajo zato nacionalno kulturo v svojem lastnem jeziku in narodnostmi, pri katerih so višji razredi družbe drugega jezika in ki zato nimajo kulture v lastnem jeziku, ker more biti kultura tvorba višjih socialnih razredov, so jih pojmovali kot »narod brez zgodovine« . Nekateri so govorili tudi o privilegiranih in neprivilegiranih narodih. Dejstvo je bilo, da so v času Habsburške monarhije v ve čini predelov države višji socialni razredi pripadali drugi narodnosti, kakor pa nižji razredi, to dejstvo je bilo seveda v prakti čnem življenju znano že davno. Pojav, da kak družbeni razred ali kak stan predstavljal posebno etni čno enoto, sre čujemo precej pogosto na ozemlju nekdanje Habsburške monarhije. Pri tem
52 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna …, str. 89- 90. 53 Kontinuum je socialna teorija poimenovala skupino posameznikov, ki si zaradi svojega ve činoma enakega socialnega položaja nevede pomagajo in izlo čajo iz svojega okolja ostale posameznike, ki ne spadajo v njihovo skupino (Henri Tajfel, Social identity and intergroup relations, Cambridge University Press, Cambridge 1982, str. 7-24). 54 Janez Cvirn, Celjsko nemštvo in problem nacionalne identitete, Zgodovinski časopis 46, 1992-4, (dalje: J. Cvirn, Celjsko nemštvo in problem nacionalne identitete), str. 451- 452.
33 lahko opozorimo na nemška mesta na ozemlju nekdanje Ogrske in na gospodarsko vlogo Judov. Tako lahko za slovensko ozemlje povzamemo enako specifiko, da Slovenci niso bili »zgodovinski narod« ampak Nemci, ki so z nemš čino predstavljali jezik višjih socialnih razredov, kot tudi uradništva in vseh ostalih inteligen čnih poklicev. Slovenski jezik je postal jezik kmetov, germanizaciji pa so se podvrgli tisti, ki so se hoteli dvigniti po družbeni lestvici in so zaradi svoje želje po uspehu bili prisiljeni sprejeti tuj jezik. Pri Slovencih je do tega pojava prišlo že v 17. in 18. stoletju, po uspešni protireformaciji je slovenska literatura bila omejena na dela, ki so bila namenjena duhovnikom, pozneje tudi kmetom in obrtnikom, ki so znali brati. Družbene razlike so ostale dalje tudi po odpravi fevdalizma, predvsem zaradi obstoja veleposesti in zaradi neenake porazdelitve kapitala med narodi.55 Nemci so v Mariboru bili do konca Habsburške monarhije privilegirano prebivalstvo, ki je obvladovalo gospodarsko, kulturno in politi čno podro čje. Vendar je prišlo do sprememb, ki so se nanašale na krepitev slovenskega meš čanstva, ki je s svojo naraš čajo čo politi čno mo čjo sprožilo ostre narodne konflikte in tekmovanja. Pri tem je prišlo do procesa adaptacije, asimilacije in transformacije etni čne identitete. Tako naj bi bila osnova za identifikacijo Slovenca njegov izvor, med tem, ko bi naj za Nemca bila nemška kultura in jezik, ki sta predstavljala razločevalni element. Nemci so sami klasificirali svojo narodnost preko kulture in jezika, kar so s pomo čjo društev poskušali ohraniti na najbolj kriti čnih predelih. Dodatno jim je pri tem prišla na pomoč SDKB, kot krovna organizacija, ki je pokrivala vsa podro čja manjšinskega društvenega in tudi politi čnega življenja. Nemško društveno življenje je lažje steklo zaradi boljšega družbenega statusa jugoslovanskih Nemcev. Ti so pripadali višjemu družbenemu sloju, kateri je imel na razpolago tudi ve čje finan čno zaledje, ki je pomagalo pri vzpostavitvi društvenega življenja in pri organizaciji krovne organizacije. 56
55 F. Zwitter, Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji, str. 32- 37. 56 Janez Cvirn, Celjsko nemštvo in problem nacionalne identitete, Zgodovinski časopis 46, 1992-4, (dalje: J. Cvirn, Celjsko nemštvo in problem nacionalne identitete), str. 451- 452.
34 2. 3. 2 POMEN »RECHTSFIGUR« (PRAVNE OSEBE)
Pravne osebe so gospodarske družbe, zavodi, društva, organi in organizacije, ki z vpisom v konstitutivni register, ustrezno evidenco ali ustrezni razvid ali z zakonom pridobijo status (lastnost) pravne osebe. 57 Pravna oseba je opredeljena kot »na dolo čen namen vezano premoženje ali skupina posameznikov, ki ji pravni red priznava lastnost pravnega subjekta« . Bistvo pravne osebe je, da deluje tudi navzven, kot subjekt z lastno pravno osebnostjo. Neka socialna tvorba se ne smatra za pravno osebo le, če velja za nosilca pravic in obveznosti. S tem, ko postane subjekt prava, postane tudi zanjo pravo obvezno, kar pomeni, da postane tudi odgovorna. 58 Nem čija je vztrajala pri uvedbi pravne osebe, ki bi poskrbela za izvajanje manjšinskih pravic od zaposlovanja, ustanavljanja zasebnih šol in do rabe maternega jezika v javnem življenju. Pri tem je poudarjala, da manjšinske pravice ne zavzemajo skupinskih pravic, ampak samo individualne pravice. Tako bi naj jugoslovanskim Nemcem, kot celoti bile priznane skupne pravice, ki pa niso bile navedene v dodatni manjšinski pogodbi. Zaradi tega se je Nem čija prizadevala za vzpostavitev »Rechtsfigur« (pravne osebe). Sestava pravne osebe bi naj bila razli čna, glede na državo v kateri bi zastopala interese manjšine in bi se s tem prilagajala notranji ureditvi države, ali je šlo za demokrati čen ali avtokratski režim. 59 Z vzpostavitvijo »Rechtsfigur« (pravne osebe) bi v okviru nje delovali za to imenovani uradniki iz vrst manjšinskega naroda, ki bi skrbeli za njihove prošnje. Pravna oseba bi zagotavljala pravice manjšini in bi opravljala nalogo posrednika med jugoslovansko vlado in pripadniki nemške manjšine. Poleg tega bi pravna oseba skrbela za komunikacijo z Nem čijo, ki bi tako dobila vse informacije o manjšinski dejavnosti in tudi o jugoslovanski notranji politiki. 60 Da bi lahko prišlo do uvedbe pravne osebe, za jugoslovanske Nemce, do leta 1930 še o tem v jugoslovanski politiki ni bilo govora, vendar se je položaj spremenil s politi čnimi smernicami obeh držav, ko je Kraljevina Jugoslavija 25. marca 1941 podpisala na
57 http://www.stat.si/vodic_oglej.asp?ID=38&PodrocjeID=14.(5. 3. 2011). 58 Pravo, Leksikon Cankarjeve založbe, Druga razširjena in spremenjena izdaja, CZ, Ljubljana, 2003, str. 270. 59 Arnold Suppan, Deutsche Geschichte im Osten Europas, Zwischen Adria und Karawanken, Siedeler Verlag, Untersteirer, Gottscheer und Laibacher als deutsche Minderheit zwischen Adria, Karawanken und Mur (1918- 1948), (dalje: A. Suppan, Deutsche Geschichte), str. 369- 370. 60 H. Kier, Über die Gestalltung eines Volksgruppenrechtes, str. 506.
35 Dunaju pristop k trojnemu paktu. Do zavezništva je prišlo le uradno, neuradno je bilo veliko odstopanj glede jugoslovanske manjšinske politike. Do odstopanj je prišlo zaradi jugoslovanskega manjvrednostnega kompleksa nasproti Nemcem, ki so ga poskušali nadomestiti s poudarjanjem politi čno- administrativne premo či. H kateri je spadalo tudi nameš čanje državnih uradnikov. Manjvrednostni kompleks je izviral iz dejstva, da so Nemci bili ve činoma člani višjih slojev, zaradi katerih so jim bile zagotovljene temu primerne službe, med drugim tudi uradniške. Njihov višji socialni status jim je uspelo obdržati, predvsem v industriji in kot lastniki veleposestev, zgradb ter vinogradov. V 30. letih 20. stoletja so morali sprejeti izgube, kot je izguba nekaterih uradniških mest. 61 K temu je pripomoglo neobvladanje uradnega jezika, ki je bil po 3. členu jugoslovanske ustave jasno dolo čen, to je srbsko- hrvaški - slovenski jezik. V koliki meri so jugoslovanski Nemci znali uraden jezik je vprašljivo, ali je šlo le za upor proti oblasti in s tem trmastim vztrajanjem pri starih avstroogrskih navadah, ali so pa imeli težave z učenjem jezika. 62 Vzroke, zakaj je slovenska javnost negativno reagirala na nemške uradnike je mogo če razbrati iz dejstva, da so že v 19. stoletju nemški uradniki veljali za glavne germanizatorje, k temu je pripomogel tudi strah nemških uradnikov pred slovenskim uradništvom, ki se je lažje nau čilo nemš čine, kot oni slovenš čine. Poleg strahu je pomembno vlogo odigrala avstrijska vladna politika nameš čanja uradnikov, ki je na črtno premeš čala slovensko uradništvo v druge dežele Habsburške monarhije. 63 Vendar je do odmika dolo čil saintgermainske mirovne pogodbe prišlo tudi v Republiki Avstriji, kjer so avstrijske oblasti zahtevale od koroških Slovencev izklju čno rabo nemš čine, kot edinega uradnega jezika, s pojasnilom, da veljajo dolo čila saintgermainske mirovne pogodbe o uporabi slovenskega jezika kot pomožnega jezika izklju čno le za sodiš ča, ne pa za upravne oblasti. Kar je nakazovalo na nadaljnji proces germanizacije koroških Slovencev. 64 Problem nameš čanja uradnikov se je vlekel v 30. leta 20. stoletja in je bil vzrok za
61 A. Suppan, Deutsche Geschichte, str. 369- 370. 62 Ustava Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, 28. junij 1921, odeljak prvi, Opšte odredbe; Branko Petranovi ć, Mom čilo Ze čevi ć, Jugoslavija 1918/ 88, tematska zbirka dokumenata, RAD, Beograd 1988, (dalje: B. Petranovi ć, Jugoslavija 1918- 1984, Zbirka zbranih dokumenata), str. 191- 192. 63 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna, str. 66. 64 Tone Zorn, Koroški Slovenci v letih 1920- 1930, v: Koroški plebiscit, Razprave in članki, Janko Pleterski, Lojze Ude, Zone Zorn, Slovenska matica, Ljubljana 1970 (dalje: T. Zorn, Koroški Slovenci v letih 1920- 1930), str. 507- 508.
36 konflikt med Slovenci in jugoslovanskimi Nemci, vendar so bila leta 1937 oblikovana dolo čila v okviru oblikovanja manjšinskih pravic, ki so dolo čala, da mora vsaka manjšina imeti na obmo čju, kjer živi svoje predstavnike na uradniških mestih. To je bila osnovna pravica manjšine na dvojezi čnem podro čju, saj so uradniki morali biti veš či obeh jezikov. Na podlagi tega dolo čila bi naj bil zagotovljen miren soobstoj ve činskega in manjšinskega naroda na dolo čenem ozemlju, v tem primeru v Mariboru. Nem čija je v primeru nameš čanja uradnikov apelirala na vzpostavitev varovalke, ki bi varovala manjšinske pravice. Poleg samega varovanja se je s strani Nem čije pojavila potreba po vklju čitvi pravne osebe, ki bi kot pravni subjekt, prevzela varovanje manjšinskih pravic. Ker do uvedbe pravne osebe ni prišlo, je Nem čija vse upe polagala na izoblikovanje krovne organizacije jugoslovanskih Nemcev. 65
2. 2 POMEN NEMŠKE MANJŠINE V GOSPODARSTVU 2. 2. 1 MANJŠINSKA VARNOSTNA POGODBA
Zaradi dobrega gospodarskega položaja so jugoslovanski Nemci lahko obdržali svoj privilegiran položaj. Za zagotovitev opravljanja gospodarske dejavnosti se je med Antanto in državo SHS, Republiko Avstrijo, Češkoslovaško, Bolgarijo, Romunijo in Poljsko sklenila dodatna pogodba o zaš čiti manjšin, ki je zagotovila vsem manjšinam pravice, ki bi jih naj varovale pred revanšizmom. Kot prva, ki je služila za vzor čno pogodbo, se je sklenila pogodba med Poljsko in Antanto. Pogodba je bila podpisana 28. junija 1919 v Versaillesu in je zagotovila minimalno manjšinsko varstvo. Pogodba je v 7. členu zagotovila manjšini izvajanje gospodarske dejavnosti: »Noben državljan ne sme biti prikrajšan pri svojih državljanskih in civilnih pravicah. Noben ne sme biti oškodovan pri izvajanju gospodarske dejavnosti ali prikrajšan glede zasedbe uradniškega delovnega mesta.« 66 V 8. členu so se manjšinske pravice dopolnile še z dovoljenjem uporabe jezika: »Noben državljan ne sme biti omejen pri uporabi
65 H. Kier, Über die Gestalltung eines Volksgruppenrechtes, str. 506. 66 Treaty between the Allied and Associated Powers and the Kingdom of the Serbs, Croats and Slovenes on the Protection of Minorities of 1919, 8. Articel http://www.mpil.de/ww/en/pub/research/details/publications/institute/wcd.cfm?fuseaction_wc= aktdat&aktdat=107090500200.cfm (12. 12. 2010). (dalje: Treaty between the Allied and Associated Powers and the Kingdom 8. Articel).
37 kateregakoli jezika, ne pri svojih osebnih in gospodarskih odnosih.« 67 Dodatno jim je 51. člen saintgermainske mirovne pogodbe zagotavljal gospodarsko enakopravnost: »Prav tako se država SHS strinja, da zavezniške velesile v pogodbo zavzamejo dolo čbe, ki zagotavljajo pravi čno obravnavo trgovskega prometa drugih narodov.« Sprejetje dodatne pogodbe o manjšinski zaš čiti je prineslo možnost nadaljnjega gospodarskega udejstvovanja Nemcev, ki so s pomo čjo gospodarstva in iz tega izhajajo čega dobi čka pripomogli k razvoju kulturnega življenja mariborskih nemških društev. 68
2. 2. 1. 1 NEMŠKI INTERESI
S prihodom Hitlerja na oblast leta 1933 je nemška zunanja politika dobila novo smer, tako je bila sprejeta taktika razbijanja evropskih blokov. Na eni strani je nacisti čna Nem čija nekaterim evropskim državam ponujala prijateljstvo, na drugi strani se je do ostalih držav vedla skrajno sovražno. 69 V obdobju, ko je vlado vodil Milan Stojadinovi ć (od junija 1935 do februarja 1939) se je Kraljevina Jugoslavija postopno oddaljevala od francoske politike oblikovanja protinemških zvez, kot je bila leta 1920 oblikovana Mala antanta in francosko- sovjetsko- češkoslovaška povezava iz leta 1935. Približevanje Kraljevine Jugoslavije k Nem čiji se je za čelo potem, ko so za čele sosednje države sklepati gospodarske in politi čne sporazume z Nem čijo. S tem je bila Kraljevina Jugoslavija prisiljena navezovati stike z Nem čijo in prav tako z Italijo, da ne bi bila popolnoma osamljena. Zaradi tega se je za čela oddaljevati od Francije in Velike Britanije. V tekmovanju kdo bo dobil Kraljevino Jugoslavijo v svoj blok, Francija ali Nem čija, je zmagala slednja s podpisom pristopa k trojemu paktu leta 1941. 70 K podpisu je botrovalo samo vojno stanje v Evropi in tudi uspešno gospodarsko sodelovanje med Kraljevino Jugoslavijo in Nem čijo. Dodatno jim je pomagala svetovna
67 Treaty between the Allied and Associated Powers and the Kingdom 8. Articel. 68 Der Staatsvertrag von Saint-Germain, III. Teil, Politische Bestimmungen über Europa, Abschnitt II., Serbisch-kroatisch-slowenischer Staat, Artikel 51. 69 Bogdan Krizman, Vanjska politika jugoslovenske države 1918- 1941, Školska knjiga, Zagreb 1975, (dalje: B. Krizman, Vanjska politika), str. 83- 87. 70 Slovenska novejša zgodovina, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848- 1992, 1, Mladinska založba, Ljubljana 2005, (dalje: Slovenska novejša zgodovina), str. 412- 3.
38 gospodarska kriza 71 . Nem čija je namre č ponujala ugoden odkup jugoslovanskih pridelkov, ker je s tem ra čunala na posreden politi čen vpliv, ki naj bi dolgoro čno izrinil francoski in italijanski vpliv. Kraljevina Jugoslavija je pozitivno sprejela nemško gesto gospodarske pomo či, ker je v tem času čutila hude italijanske pritiske in zmedeno politiko Francije do nje. Zaradi prijateljskega odnosa sta obe državi sklenili 1. maja 1934 trgovinski sporazum o blagovni menjavi kmetijskih pridelkov in surovin za nemške industrijske in vojaške izdelke. Na podlagi sprejetega trgovinskega sporazuma je bila Nem čija pripravljena prevzeti 60 % jugoslovanskega pridelanega žita za 30 % ve čjo ceno, kot je bila takrat na svetovnem trgu. 72 V času gospodarske krize je pomo č Nem čije bila za Kraljevino Jugoslavijo še kako dobrodošla, Nem čija pa je s tem upala, da bo lahko vplivala na jugoslovansko notranjo politiko. Na podlagi trgovinskega sporazuma iz leta 1934 je v letu 1936 Nem čiji uspelo izriniti iz jugoslovanskega gospodarstva tudi Veliko Britanijo in Francijo, tako da je pove čala svoj uvoz na 26,7 %, ki je leta 1935 znašal komaj 16,2 %. Prav tako je narasel nemški kapital v Kraljevini Jugoslaviji, ki je leta 1934 znašal slabih 0,88 %, a je leta 1938 narasel na 6,77 %. Bolj nazorno pove čanje kapitala prikazuje naslednji grafikon:
71 Na gospodarstvo v Mariboru je nedvomno najbolj vplivala velika svetovna gospodarska kriza, ki z zlomom borz oktobra 1929 v Združenih državah Amerike (dalje ZDA) prinesla zmanjšanje dohodkov in velik val brezposelnih. Poleg tega je izni čila kupno mo č prebivalstva, investicijsko dejavnost in likvidnost ban čnega sistema in podjetij po celem svetu. Iz ZDA se je gospodarska kriza širila v zahodno Evropo, kmalu zatem je zajela še vzhodno Evropo in s tem Kraljevino Jugoslavijo, ki je bila v tem letu v državni reorganizaciji, ki jo je povzro čila diktatura kralja Aleksandra. V letu 1930 je gospodarska kriza v Kraljevini Jugoslaviji pokazala najhujše, kateremu je sledilo slabšanje položaja v kmetijstvu, industriji, s katero je potem gospodarska pomo č bila popolnoma ohromljena. Kriza je povzro čila zlom izvozne trgovine s kmetijskimi pridelki, padec cen in kupne mo či kmetov. Kljub temu da je slovenski del spadal k najbolj razvitemu podro čju jugoslovanske države je bila Slovenija v ve čini agrarna dežela. Tako je povpre čni zaslužek ene slovenske kmetije znašal v letu 1933 30 % tistega, kar je znašal v letu 1926. To je privedlo do zmanjšanja življenjskega standarda za celih 80 %, namre č znižanje je bilo posledica previsoke življenjske ravni pred krizo, ki so si jo privoš čili z zadolževanjem. Znižanje cen pridelkov je imelo pozitivno stran za meš čanstvo s stalnimi dohodki, ki so sedaj kupovali pridelke po zelo nizkih cenah. Posledica vsesplošne gospodarske krize je prinesla poleg padanja cen, prekinitev denarnih tokov in povzro čila ohromitev ban čnega sistema, s tem pa padanje industrijskih cen, proizvodnje, delavskih pla č in pove čanje brezposelnosti (Slovenska novejša zgodovina, str. 473- 475). 72 B. Krizman, Vanjska politika, str. 83- 87.
39 8% 7% 6% 5% 1934 4% 1938 3% 2% 1% 0%
graf 1 Pove čanje nemškega kapitala v Kraljevini Jugoslaviji (1934- 1938) 73
Sodelovanje med državama je potekalo tudi po za četku druge svetovne vojne 1. septembra 1939, tako je že 21. septembra 1939 prišlo do dogovora med poslanikom Viktorjem von Heerenom, generalnim konzulom Franzem Neuhausenom in Hermannom Vossom, ki je bil direktor tovarn »Herman Göring« in novi direktor Škodine tovarne, ki so svetovali jugoslovanski vladi o oborožitvi jugoslovanske vojske. V zameno naj bi Kraljevina Jugoslavija Nem čiji posredovala celotne zaloge strateških surovin kot so baker, cink in konoplja. Do dogovora je potem prišlo, tako da je Kraljevina Jugoslavija v letu 1939 dobila 100 letal znamke »Messerschmit« , 120 protiletalskih topov in 250 protitankovskih topov znamke »Škoda« , kar je skupno znašalo 34 milijone nemških mark. Nem čija je na črtno približevanje s Kraljevino Jugoslavijo zelo dobro izpeljala, pri čem ji je koristila svetovna gospodarska kriza, ker je lahko z gospodarsko pomo čjo vezala Kraljevino Jugoslavijo nase. Kot kažejo podatki, ji je uspelo oddaljiti Kraljevino Jugoslavijo oddaljiti od ostalih držav, ki so
74 imele odklonilen odnos do nacisti čne Nem čije.
73 Branko Petranovi č, Istorija Jugoslavije 1918-1978, Nolit, Beograd 1980, (dalje: B. Petranovi ć, Istorija Jugoslavije), str. 337. 74 B. Petranovi č, Istorija Jugoslavije str. 337.
40 2. 2. 2 ZAHTEVE PO NEMŠKI SAMOUPRAVI
Leta 1937 je nacisti čna Nem čija na podlagi sklenjene versajske mirovne pogodbe iz leta 1919 dopolnila manjšinske pravice Nemcev po Evropi. V ta namen je predlagala ustanovitev nemške samouprave znotraj Kraljevine Jugoslavije. Samouprava ali avtonomija bi pomenila pravico do samostojnega upravljanja dolo čenega ozemlja znotraj neke države, na primer pravica manjšine, da bi sama odlo čala o dolo čenih stvareh, ki zadevajo njo samo. Pravico do samouprave naj bi si, po mnenju Nem čije, jugoslovanski Nemci pridobili s svojo gospodarsko, kulturno in socialno premo čjo. Samouprava bi naj po mnenju Nem čije predstavljala jugoslovanskim Nemcem organ pomo či, ki bi preverjal kršenje manjšinskih pravic in nadzor nad kršenjem ustave. Težnja po vzpostavitvi samouprave s strani Nem čije naj bi bila nujna prav zaradi tega, ker so bili jugoslovanski Nemci na gospodarskem podro čju v premo či nasproti Jugoslovanom, ki so bili v ve čini primerov le delovna sila v podjetjih nemških lastnikov. Po mnenju Nem čije naj bi jugoslovanski Nemci s svojo gospodarsko premo čjo odlo čilno vplivali na Kraljevino Jugoslavijo in njen gospodarski razvoj. Prav na podlagi tega velikega vpliva naj bi bila organizacija samouprave s strani Nem čije opravi čena. Ustanovitev nemške samouprave v Mariboru je bila po nemškem mnenju edini pravilen korak v razvoju nemške manjšine. Dejstvo je bilo, da je nemška manjšina zaznamovala mariborsko gospodarstvo in vplivala na razvoj mesta, vendar gospodarska uspešnost še ni pomenila vzrok za dodatno pravico po vzpostavitvi nemške samouprave. Jugoslovanska oblast ni posegala na podro čje gospodarskega delovanja nemških podjetij, ker so prinašala delovna mesta. Kot dokazujejo naslednji podatki, so jugoslovanski Nemci ostali pomembni v vseh gospodarskih panogah v Mariboru, kar pa še ni pomenilo, da so bili opravi čeni do lastne samouprave. Razvijala se niso le podjetja, ki so bila v nemški lasti, ampak tudi podjetja, ki so bila v slovenski lasti. 75 Tekstilna industrija : v Mariboru je bilo 15 tekstilnih tovarn. Najve čja podjetja so zaposlovala do 1.500 delavcev, k tem podjetjem so štela naslednja: Hutter in drug (v nemški lasti), Doctor in drug (v nemški lasti), Rosnerjeva skupina (v nemški lasti), August Ehrlich (v nemški lasti), Thoma & Co. (v nemški lasti), Mariborska tekstilna (Mauther), Zelenka & Co. Vsa tekstilna podjetja so zaposlovala skupaj kar 13%
75 H. Kier, Über die Gestaltung des Volkgruppenrechts, str. 510.
41 celotnega mariborskega prebivalstva, oz. kar 7.000 delavcev. Kovinska industrija : Stavbena družba na Teznem, Kovina d. d. (Tezno), Mariborska livarna kovin J. Pengg (v nemški lasti), K. & R.- tovarna poljedelskih strojev (v nemški lasti), J. Poga čnik tovarna in livarna, J. & K Bühl- livarna zvonov (v nemški lasti) in Ruda. Kemi čna industrija: Tvornica za dušik d. d. (Ruše), ki je bila najve čji odjemalec falske elektrike, Zlatorog (tovarna mila), ki se je razvila iz prve mariborske tovarne mila (prej C. Bros). Gradbena industrija: za gradbeni material so poskrbele tri opekarne: Košaška opekarna, Opekarna v Ra čah in Nassimbenijeva opekarna v Radvanju. Usnjarska industrija : podjetje Freund (v nemški lasti) v Melju- tovarna usnja, ki se je razširilo. Živilska industrija: zaradi prevlade vojvodinske mlinske industrije je mariborska mlinska industrija propadla, oz. svoje delovanje usmerila v drugo industrijsko nišo, kot je naredila Franzova mlinska tovarna v Melju, ki se je preusmerila v izdelovanje testenin. Podobno se je znašel Rosenbergov mlin (v nemški lasti), ki je svoj obstoj zagotovil s tem, da je delal izklju čno za vojsko. V živilski industriji je ostala enako uspešna le mesna industrija. 76 Grafi čna industrija: v Mariboru je delovalo pet tiskarn, ki so bile politi čno grupirane. Po letu 1918 je nemška Kralikova tiskarna s časnikom Mariborer Zeitung prešla v slovenske roke. Januarja 1919 jo je prevzela Mariborska tiskarna d. d., ki je prav tako kupila tiskarno Karla Rabitscha. Mariborska tiskarna d. d. je bila vpisana v trgovinski register 2 junija 1920, z za četno glavnico dva milijona kron. Upravni svet je štel 10 članov, v njem pa so bili: Hinko Poga čnik, tovarnar iz Ruš. Generalni zastopnik delniške družbe je postal direktor Stanko Detela. Leta 1931 je Mariborska tiskarna imela 62 zaposlenih. Iz Mostböckove tiskarne v Mariboru, ki so jo kupile delovne organizacije, se je leta ustanovila Ljudska tiskarna d. d.. Poleg tega je tiskarske posle izvajala Tiskarna Hinka Saxa (v nemški lasti), ki je tiskala tiskovine, šolska poro čila in brošure vse do leta 1925. 77 Lastno tiskarno je hotela imeti tudi nemška manjšina, kjer bi lahko tiskala svoj nemški dnevnik, vendar je prišlo do velikega upora s strani slovenskih
76 Dragan Poto čnik, Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918- 1941, Litera, Maribor 2003, (dalje: D. Poto čnik, Kulturno dogajanje), str. 72- 77. 77 D. Poto čnik, Kulturno dogajanje, str. 74- 77.
42 strank in organizacij. 78 Vendar, da je neka skupina dominantna še ne pomeni, da bo prišlo do uresni čevanja njenih zahtev, če so to zahteve bile v nasprotju z notranjo politiko Kraljevine Jugoslavije. Poleg vzpostavitve lastne nemške samouprave si je Nem čija prizadevala za širitev svojega vpliva tudi s pomo čjo meddržavnega gospodarskega povezovanja. Ve čina nemških podjetnikov iz Maribora in okolice je imela poslovne partnerje v sosednji Avstriji. Tako je tudi z avstrijske strani prišla pobuda za tako imenovano »Zollfreiezone« (brezcarinsko obmo čje) , ki naj bi olajšalo poslovanje med Mariborom in Avstrijo. Obmo čje bi tako vsaj gospodarsko povezovalo Maribor in njegovo okolico z Avstrijo. Do postavitve tega ni nikoli prišlo, ker je že sama ideja na za četku požela veliko kritik s slovenske strani. Avstrijska stran je v opravi čenost vzpostavitve brezcarinskega obmo čja navedla pove čanje tujskega prometa, ki naj bi v Maribor prinesel velik zaslužek in s tem tudi razvoj novih gospodarskih panog. 79 Sama ideja po vzpostavitvi brezcarinskega obmo čja je predstavljala kršenje dolo čil saintgermainske mirovne pogodbe, ki jo je podpisala Avstrija. Mirovna pogodba je v X. delu, I. odseku zavzemala gospodarstvo, tako je bilo v 218. členu dolo čeno naslednje: »Avstrija se zaveže, da ne bo med državami delala nobenih razlik glede uvoza, kar se ti če prednosti ali pomanjkljivosti trgovanja. Ne bo delala razlik pri carinjenju, postavljanju tarif, preiskovalnih metodah, pogojih pla čila ali preko monopola.« 80 Člen je obravnaval enakopraven položaj vseh gospodarskih subjektov, ki bi bil z uvedbo brezcarinskega obmo čja kršen, ker bi s postavitvijo brezcarinskega območja imeli Avstrija in Kraljevina Jugoslavija boljše možnosti poslovanja. Nemške želje po samoupravi nemške manjšine so ostale neizpolnjene. Avstrija je opravi čevala potrebo po gospodarski povezavi, zaradi izgube velikega trga Habsburške monarhije, ki ga je poskušala ponovno vzpostaviti. 81
78 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Mestna oblast Maribor (MOM), AŠ 473, št. spisa 3144, Mestno poglavarstvo Maribor, dopis Kraljevski banski upravi, 23. februar 1940. 79 »Für und wieder die Einbeziehung Maribors in die Grenzzone«, MZ, 17. november 1929, let. 69, št. 102, str. 5. 80 Der Staatsvertrag von Saint-Germain, Teil X., Wirtschaft, Abschnitt I, Artikel 218. 81 Friedrich Weissensteiner, Der ungeliebte Staat, Österreich zwischen 1918 und 1938, Österreichischer Bundesverlag, Gesellschaft m.b.H., Wien 1990, str. 44.
43 2. 2. 2. 1 PREPREKE PRI VZPOSTAVLJANJU MANJŠINSKE SAMOUPRAVE
Na možnost vzpostavitve manjšinske samouprave v Mariboru je vplivala tudi svetovna gospodarska kriza, ki ni prinesla le zmanjšanja cen kmetijskih pridelkov in s tem krizo kme čkega prebivalstva, ampak je povzro čila spremembe v podjetjih, kjer je prišlo do odpuš čanja delavcev. Nemškim podjetnikom v Mariboru je bilo ve čkrat s strani mestne oblasti o čitano, da so glede odpuš čanja in zaposlovanja delavcev pristranski. Tako naj bi prišlo do povezovanja na ravni zaposlovanja, kjer so delovna mesta našli tuji državljani, ve činoma Nemci pa tudi pripadniki nemške manjšine. V Mariboru je zaradi tega v letih 1937 in 1938 prišlo do ve čjega pritoka delovne sile, ki je povzro čil hudo konkurenco na trgu delovne sile. 82 Zakon o zaš čiti delavcev iz leta 1922 je v 1. oddelku zavzemal pravice in dolžnosti delavcev, ki se bi jih morali vsi delavci držati, ne glede na njihovo delovno mesto, ali je to bilo uradniško mesto ali delo na polju. V 5. oddelku v 109. členu je zakon predvidel nadzor varstva delavcev s pomo čjo delavskih zastopnikov, ki bi naj skrbeli za red med delavci in bi naj š čitili njihove socialne ter kulturne interese in s tem tudi njihovo razli čno kulturo. Vendar je zaradi svetovne gospodarske krize prišlo do pove čanja števila brezposelnosti. Zaradi tega so na podlagi zakona o zaš čiti delavec bila sprejeta ustanovitev borz dela. Ker je zakonodaja zaš čitila delavce tudi v težkih socialnih razmerah, je sledila tudi sprememba na deželni in ob činski ravni, kjer so za čeli bolj skrbeti za delavce, zlasti po letu 1929. 83 Zaradi tega je mariborska mestna oblast ob sprejetju prora čuna za leto 1937/ 38 sprejela sklep, da imajo pri zasedbi delovnega mesta prednost prebivalci Maribora in šele potem ostali tuji državljani. Hkrati je mestna oblast apelirala na industrijske obrate, če bi lahko zaposlili še ve č brezposelnih, da bi s tem zmanjšali njihovo število. Pri tem pa tudi opozarjala, da naj ne sprejemajo kot prve delavcev iz podeželja, ker ti imajo vsaj zemljo, da lahko preživijo, kar pa prebivalci mesta niso imeli. Da bi lažje prenesli krizo jim je mestna oblast obljubila dodatno finan čno pomo č. To so nekateri meš čani s
82 PAM, fond MOM, AŠ 166, Sprejetje prora čuna za leto 1937/ 1938, str. 42. 83 Zakon o zaštiti radnika, 22. februar 1922, odeljak prvi, Opšte odredbe, odeljak peti, radeni čki poverenici; str. 292- 302, Branko Petranovi ć, Mom čilo Ze čevi ć, Jugoslavija 1918/ 88, tematska zbirka dokumenata, RAD, Beograd 1988, (dalje: B. Petranovi ć, Jugoslavija 1918- 1984, Zbirka zbranih dokumenata), str. 191- 192.
44 pridom izkoriš čali in niso imeli niti namena, da bi se zaposlili. 84 Krivci za nastal položaj bi naj bili tujci, ki so se zaposlovali v nerazumljivo visokem številu in so tako odžirali Slovencem prosta delovna mesta. Po uradnih podatkih naj bi v mariborskih podjetjih bilo zaposlenih 638 tujcev, vendar je po poro čanju Slovenca bila neuradna številka zaposlenih višja in je znašala kar 2.000 zaposlenih, pri tem so bili našteti le glavarji družine in ne vsi družinski člani. Drugi problem pri zaposlovanju je predstavljalo tudi odklanjanje jugoslovanskega državljanstva tujih državljanov, kljub dobri službi, ki so jo zasedali. Tu so bili v ospredju predvsem tuji »strokovnjaki« , ki so bili v za četku zaposleni le za dolo čen čas. Po preteku roka pogodbenega dela naj bi zapustili Kraljevino Jugoslavijo, vendar se to v večini primerov ni zgodilo. Najve čji kamen spotike je predstavljalo zaposlovanje tujih »strokovnjakov« v javnih službah, ki naj bi predstavljale simbol jugoslovanstva. S tem so tujci predstavljali Kraljevino Jugoslavijo. Tujci naj bi te službe opravljali že skoraj 10 let, vendar s strani oblasti še vedno ni prišlo do sankcij. Ve činoma pa je bilo njihovo vedenje dokaj neprimerno za jugoslovanske državne uslužbence, kar se je pokazalo ob zaprisegi novemu jugoslovanskemu kralju: »Ko so morali pred kratkim vsi naši državljani zaprise či zvestobo novemu kralju in domovini, so se inozemci, ki imajo, kakor zgleda, pri nas vse pravice, pa le malo dolžnosti, mogli temu sve čanemu aktu posmehovati, in to celo taki, ki so v javni službi.« 85 Mariborska mestna oblast je 4. avgusta 1934 sprejela sklep o ukinitvi rabe nemškega jezika v uradih in hkrati zagrozila z denarnimi sankcijami in morebitnimi izgubami službe v primeru neupoštevanja. Čeprav je bilo že leta 1921 ob sprejetju jugoslovanske ustave podano, da je edini uradni jezik srbsko- hrvaški- slovenski jezik. Pri zelo poznem sprejetju ukinitve rabe nemškega jezika so botrovale številne pritožbe s strani slovenskega prebivalstva. Najbolj števil čne pritožbe so prihajale iz mestnih podjetij, kot je mestno elektri čno podjetje, avtobusni promet in vodovod, kjer niso znali uslužbenci govoriti slovensko, ampak le nemško. Celo vozni red, ki je uradna listina in bi moral biti napisan dvojezi čno. je bil napisan le nemš čini in ne tudi v slovenš čini. Zaradi tega je Kraljevska banska uprava leta 1933 prepovedala izklju čno rabo nemškega jezika. Uvedla se je tudi preiskava, kdo je zmožen slovenskega službenega jezika in kdo ga zna
84 »Der Arbeiter aus der Stadt hat Vorrang«, MZ, 8. januar 1935, št. 75, str. 5. 85 »Še enkrat inozemci...«, Slovenec, 2. december 1934, št. 924, str. 5.
45 uporabljati, a ga ne uporablja v službi ali doma. Prepoved uporabe nemškega jezika v uradih in drugih javnih službah so predlagali naslednji mestni svetniki, ki so bili člani takratne vsedržavne Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS), ki je zagovarjala unitarizem: Rudolf Tumpej (uradnik zaposlen na državnih železnica), Anton Bajt (prej član Narodno napredne stranke- NNS), Miloš Vauhnik (odvetnik), Miloš Oset (trgovec), Fero Miler (pesnik) in Dragotin Rogli č (podjetnik). Popolna prepoved uporabe nemš čine, ni bila v skladu z upoštevanjem manjšinskih pravic, po katerih bi naj na dvojezi čnem prostoru bilo omogo čeno komuniciranje v obeh jezikih. Sama prepoved pa ni vplivala na rabo nemš čine, saj je nemš čina ostala glaven jezik nemškega društvenega življenja. 86 V Mariboru je bilo zaradi ilegalnega zaposlovanja ve č apelov na beograjsko oblast in na posamezna ministrstva, tako je bilo ve čkrat apelirano na Ministrstvo za socialno skrbstvo za odpravo nepravic pri zaposlovanju. Pri tem je bilo opozorjeno na vsemogo če trike, ki so se jih posluževali tuji podjetniki. K tem trikom je spadalo tudi solastništvo v podjetjih. Tako je v svojem podjetju tuj podjetnik zaposlil ve čje število tako imenovanih solastnikov, katerih kapitalski vložek je znašal le 10- 50.000 dinarjev, pri tem, da je samo podjetje bilo ocenjeno ve č kot milijon dinarjev. Pogosto bi naj zaposlovali tudi preko »sorodstvenih vezi« , tako bi naj dobili delo tudi sorodniki tujerodnega lastnika podjetja. 87 V zaposlovanje tujcev se je vmešala tudi Republika Avstrija, saj so avstrijski obmejni organi velikokrat pomagali tujcem pri prehodu v Kraljevino Jugoslavijo,kjer so lahko poiskali primerno zaposlitev. Tako naj bi se po nasvetu avstrijskih orožnikov podalo čez mejo v Kraljevino Jugoslavijo na nelegalen na čin ve č posameznikov. Vendar so ve čino namer prekora čitve jugoslovanske meje prepre čili jugoslovanski obmejni organi. 88 Avstrijsko po četje je bilo v veliki meri v nasprotju z dolo čili saintgermainske mirovne pogodbe, preko katere se je Republika Avstrija v 66. členu zavezala za upoštevanje naslednjih pravic: »Vsi avstrijski državljani brez razlike glede rase, jezika ali vere so pred zakonom enaki in uživajo enake civilne in politične pravice. Razlike v veri naj ne bi imele nobene posledice za slabše obravnavanje avstrijskega državljana pri izvajanju
86 PAM, fond MOM, AŠ 164, prepoved o uporabi nemš čine v mestnih službah, seja iz 4. avgusta 1933, str. 126. 87 »Še enkrat inozemci...«, Slovenec, 2. december 1934, št. 924, str. 5. 88 »Avstrijci pošiljajo lastne brezposelne v Jugoslavijo«, Slovenec, 5. februar 1936, št. 29, str. 4.
46 civilnih in politi čnih pravic, kot tudi pri izvolitvi na javna mesta, urade ali pri izvajanju razli čnih poklicev ali dejavnosti.« 89 Republika Avstrija je v ve čini primerov kršila svobodo izvajanja poklicev na njenem ozemlju predvsem, če so dolo čeno dejavnost hoteli opravljati državljani jugoslovanske narodnosti, kjer se je hitro pozabilo na enake civilne in politi čne pravice. V takih vsakdanjih primerih je bil nazorno prikazan nepopoln nadzor severne meje in neresen pristop beograjske oblasti do problematike severne meje. 90 Obmejni konflikti so bili nekaj vsakdanjega, zlasti po neuspelem plebiscitu na avstrijskem Koroškem 10. 10. 1920, so se stopnjevali in vplivali na za časno ukinitev SDKB v Kraljevini SHS. Čeprav je Republika Avstrija bila podpisnica saintgermainske mirovne pogodbe in se je po členih 62-69 zavezala, da bo zagotavljala varstvo manjšin na svojem ozemlju, pa se je položaj Slovencev v Republiki Avstriji za čel slabšati. Neuspeli plebiscit pa ni vplival le na zunanjepoliti čne odnose med Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS, ampak je prinašal negativne posledice za Slovence, ki so ostali v Republiki Avstriji. Avstrijske oblasti so kmalu po koroškem plebiscitu za čele omejevati pravice Slovencem, ki so jim bile zagotovljene. Uraden jezik je postala nemš čina, odstranjeni so bili vsi dvojezi čni napisi in izvajal se je velik pritisk na slovenske izobražence in narodnopoliti čne delavce. Zaradi tega je prišlo do izseljevanja Slovencev v tujino. Germanizacijski pritiski so se tudi ponovno pokazali (kot že za časa Habsburške monarhije) pri popisu prebivalstva leta 1923, kjer so spet spraševali po ob čevalnem jeziku, oz. »jeziku, ki ga oseba najbolj teko če uporablja in v katerem obi čajno misli« . Naslednji popis prebivalstva je bil izveden leta 1934, kjer so spet spraševali po ob čevalnem jeziku, oz. »po jeziku, v čigar kulturni krog se prišteva vprašani. Jezikovna pripadnost se dolo ča torej izklju čno po ob čutku vprašanega, nikakor pa ne po kakršnihkoli znakih pokolenja, maternem jeziku, ve čji ali manjši spretnosti v rabi nekega jezika, obi čajnem jeziku, izobrazbi in podobnem …« Rezultat obeh popisov je bil ta, da se je število Slovencev iz leta 1923, ko je znašalo 39.292, zmanjšalo leta 1934 na 26.796 Slovencev. 91
89 Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, III. Teil, Politische Bestimmungen über Europa, Abschnitt V., Schutz der Minderheiten, Artikel 66. 90 »Maribor in avstrijska meja«, Slovenec, 11. februar 1936, št. 34 a, str. 3. 91 Matjaž Klemen čič, Vladimir Klemen čič, Prizadevanje koroških Slovencev za narodni obstoj po drugi svetovni vojni, Mohorjeva družba, Celovec- Ljubljana- Dunaj, 2006/07, str. 29-30.
47 Podobnega drasti čnega procesa izgube narodne identitete in službe ni bilo mogo če zaslediti v Kraljevini Jugoslaviji, kot je že pokazal mariborski primer, o zapoznelem ukinjanju nemš čine v uradih leta 1934 in zaposlovanje tujih »strokovnjakov« . Dodatne težave pri zaposlovanju niso predstavljali le tuji državljani, ampak tudi jugoslovanski, ki so bili zaposleni, ve činoma v Avstriji in Nem čiji. Vendar zaradi germanizacije, vzpona nacionalsocializma in vedno ve čji gospodarski krizi jugoslovanski delavci niso bili ve č zaželena delovna sila v obeh državah. Zaradi tega so se števil čno vra čali v Kraljevino Jugoslavijo v upanju, da se čim prej zaposlijo, kar povzro čilo dodaten dvig števila brezposelnih. 92 Kot protiukrep se je mariborska mestna oblast odlo čila, da bo obdav čila tuje podjetnike v Mariboru, ki so imeli s svojim poslovanjem velike uspehe, vendar pri tem niso veliko prispevali za samo mesto in niso zaposlovali doma činov. Mariborska mestna oblast jim je o čitala, da tuji lastniki podjetij, njihovi nameš čenci ter »nenadomestljivi strokovnjaki« , ne poznajo jezika, nimajo jugoslovanskega državljanstva, a kljub temu trdijo, da je Kraljevina Jugoslavija njihova domovina. Tako bi naj nemški podjetniki rajši ve č denarja dajali za razne intervencije, s katerimi so si prizadevali obdržati tujo delovno silo, kot da bi zaposlovali doma čine. Iz tega zornega kota jih je mariborska oblast lahko brez slabe vesti obdav čila. Z obdav čitvijo je po izra čunih letno v ob činsko blagajno prišlo kar 1,000.000 dinarjev. Tako so na primer za vsakih zasluženih 2.000 dinarjev mese čnih dohodkov, morali pla čati 1.000 dinarjev davka letno. S tem si je mestna oblast prizadevala omejiti brezposelnost in omejiti nov dotok tujcev. 93 Če primerjamo obdav čitev z izra čunom povpre čnih pla č med obema vojnama, je okoli 1.000 dinarjev na mesec zaslužil delavec v dobrem podjetju, v manj uspešnem pa okoli 500 dinarjev na mesec, od 1.000 do 4.500 na mesec so zaslužili nameš čenci (mojstri) in od 5.000 do 50.000 dinarjev na mesec direktorji. Pla če so se razlikovale tudi od mesta do mesta, tako so delavci iz Maribora dobivali boljše pla če v Kraljevini Jugoslaviji. Povpre čna pla ča v Mariboru je bila 25,04 dinarjev na dan, kar je bilo za takratne razmere zelo dobro. 94
92 »Iz Avstrije se vra čajo«, Slovenec, 17. september 1935, št. 213, str. 4. 93 »Vir novih dohodkov – obdav čimo tujerodne inozemce«, Slovenec, št. 27, 2. februar 1935, str. 3. 94 France Kresal, Mezde in pla če od novele obrtnega reda 1885 do kolektivnih pogodb 1991, Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XXXV, številka, 1-2, Ljubljana 1995, str. 7- 23.
48 Čeprav je jugoslovanskim Nemcem v gospodarstvu kazalo dobro, se niso mogli popolnoma izogniti slabim razmeram svetovnega gospodarstva. Zaradi tega so se oddaljili od uresni čevanja manjšinske samouprave za katero si je prizadevala Nem čija in se popolnoma posvetili izoblikovanju krovne organizacije jugoslovanskih Nemcev SDKB.
49 3 NEMŠKA DRUŠTVENA DEJAVNOST PO LETU 1930 3. 1 NEMŠKA DRUŠTVENA DEJAVNOST
V tem poglavju je v ospredju odnos Kraljevine Jugoslavije do manjšinskega društvenega življenja, ki se je zlasti v 30. letih 20. stoletja s pomo čjo dolo čil saintgermainske mirovne pogodbe in dodatne pogodbe o zaš čiti manjšinskih pravic okrepilo in pripomoglo k uspešnemu delovanju krovne organizacije SDKB, ki bi povezala, š čitila in predstavljala vse jugoslovanske Nemce. Po podpisu saintgermainske mirovne pogodbe se je država SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev) zavezala, da bo po 51. členu: » Država SHS se strinja, da antantne sile v mirovni pogodbi zavzamejo dolo čila po katerih bo država SHS skrbela za varstvo narodnih in verskih manjšin« .95 Na drugi strani se je s podpisom saintgermainske mirovne pogodbe tudi Republika Avstrija zavezala, da bo spoštovala manjšinske pravice, oziroma, da se bodo vsi pripadniki manjšin, lahko v zasebnem in javnem življenju, sporazumevali v svojem maternem jeziku, poleg tega jim bo zagotovljena verska in politi čna svoboda. 96 Vendar je prišlo na obeh straneh do kršenja manjšinskih pravic, predvsem kar se ti če uporabe maternega jezika. Tako je pogodba o zaš čiti manjšinskih pravic med Antanto in Kraljevino SHS je urejala zagotovitev pravic manjšinam, tako je 8. člen dolo čal: »… manjšine bi naj imele enako pravico ustanavljati na svoje stroške verske, socialne in dobrodelne ustanove, kot so šole in ostale vzgojne ustanove …« 97 Saintgermainska mirovna pogodba je zagotavljala manjšinam še naslednje pravice, ki so dovoljevale uporabo lastnega jezika v javnosti: »Nobenemu državljanu ne sme biti
95 Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, 10. September 1919, III. Teil, Politische Bestimmungen über Europa III. Teil Politische Bestimmungen über Europa, Abschnitt II. Serbisch-kroatisch-slowenischer Staat, Artikel 51. 96 Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, 10. September 1919, III. Teil, Politische Bestimmungen über Europa Abschnitt V., Schutz der Minderheiten Artikel 62 bis 69. 97 Treaty between the Allied and Associated Powers and the Kingdom of the Serbs, Croats and Slovenes on the Protection of Minorities of 1919, 8. Artikel http://www.mpil.de/ww/en/pub/research/details/publications/institute/wcd.cfm?fuseaction_wcd =aktdat&aktdat=107090500200.cfm (dalje:, Treaty between the Allied and Associated Powers and the Kingdom 8. Artikel) (12. 12. 2010)
50 vsiljen ali omejen noben jezik pri zasebni in poslovni rabi, prav tako ne pri dejavnosti povezani z vero, tiskom, javnim nastopom.« 98 Jugoslovanski Nemci so v Mariboru izkoristili pravico uporabe svojega maternega jezika v društvenem in v javnem življenju, kar so Slovenci sprejeli precej negativno, kljub temu da so živeli na dvojezi čnem podro čju, kjer sta bila v veljavi oba jezika. Konflikt, ki se je pojavil glede rabe maternega jezika, je nemška organizacija VDA povezovala s starostjo novih držav, ki je vplivala na sposobnost reševanja manjšinskega problema. VDA je bila mnenja, da je bilo manjšinsko vprašanje ob čutljiva tema, ki so jo antantne sile poskušale po 1. svetovni vojni reševati s pomo čjo mirovnih pogodb z državami naslednicami Habsburške monarhije. Rezultat teh pogajanj je bilo nezadovoljstvo s strani držav naslednic Habsburške monarhije, ki so težko sprejele reševanje njihovih notranjih problemov preko mednarodnega sodiš ča. Nem čija je pri reševanju notranjih problemov, predvsem manjšinskih, vztrajala pri stališ ču, da vsaka država sama reši manjšinski problem in zagotovi manjšinskim narodom enakopraven položaj v svoji državi. Vendar se Nem čija pri tem zaš čitila in poslala člane svojih organizaciji naj nadzorujejo stanje nemških manjšin. 99 Nemški organizaciji VDA in DAI, ki sta sodelovali z jugoslovanskimi Nemci v Mariboru, sta apelirali, na enakopravno obravnavanje Slovencev in Nemcev, na varstvo narodnega razvoja, socialne in kulturne lastnine ter na sodelovanje pri izgradnji nove družbe, ki naj bi bila sestavljena iz ve činskega in manjšinskega naroda. Da je prišlo v Mariboru do vzpona nemškega narodnega, socialnega in kulturnega razvoja pri ča tudi bogato nemško društveno življenje, ki je zlasti po letu 1930 pokazalo izrazito povezovanje v krovno organizacijo SDKB. 100
98 Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, III. Teil, Politische Bestimmungen über Europa Abschnitt V., Schutz der Minderheiten Artikel 66. 99 H. Kier, Über die Gestalltung eines Volksgruppenrechtes), str. 500. 100 Prav tam, str. 502.
51 3. 2 DELOVANJE NEMŠKIH DRUŠTEV V MARIBORU PO LETU 1930
Dejavnost društev jugoslovanskih Nemcev se je spreminjala, kot se je spreminjala notranja politika Nem čije. S stališ ča jugoslovanskih Nemcev je bil glavni poudarek na razvoju in povezovanju nemških društev v Mariboru v eno krovno organizacijo in njihovemu prilagajanju jugoslovanski zakonodaji, ki se je zlasti med leti 1930- 1939 zelo hitro spreminjala. Nemška politi čna dejavnost je bila delno ohromljena z šestojanuarsko diktaturo, ki jo je leta 1929 vpeljal kralj Aleksander, zaradi streljanja srbskega poslanca radikalne stranke Puniše Ra čića v narodni skupš čini junija 1928, je kralj 6. januarja 1929 razveljavil vidovdansko ustavo iz leta 1921, ukinil narodno skupš čino in uvedel osebno t. i. šestojanuarsko diktaturo. Po uvedbi šestojanuarske diktature je general Petar Živkovi ć postal predsednik vlade. Države se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo in je bila razdeljena na 33 banovin, brez upoštevanja zgodovinskih in jezikovnih mej. Vse stranke so bile prepovedane, razne vsedržavne Jugoslovanske nacionalne stranka (JNS). Kralj je s tem ukinil strankarsko življenje in s tem tudi politi čno udejstvovanje jugoslovanskih Nemcev. To je imelo za posledico, da so jugoslovanski Nemci svoje politi čno dejavnost uspešno prenesli na kulturno podro čje. S tem je kultura jugoslovanskim Nemcem postala edini instrument politi čnega izražanja vse do za četka druge svetovne vojne. Nem čija si je v 30. letih 20. stoletja prizadevala, da bi Nemci po Evropi oblikovali društva, preko katerih bi lažje uveljavljali svoje pravice. Pri tem bi naj šel društveni razvoj na naslednjo stopnjo, kjer bi se ustanovila krovna organizacija, ki bi predstavljala skupen zna čaj vseh društev. Krovna organizacija bi naj bila povezovalni člen med nemško manjšino in jugoslovansko vlado in bi naj bila najvišja avtoriteta nemške manjšine, na katero naj bi se obra čali vsi jugoslovanski Nemci. 101
101 H. Kier, Über die Gestaltung des Volkgruppenrechts, str. 506.
52 3. 2. 1 OBLIKOVANJE KROVNE ORGANIZACIJE
Šestojanuarska diktatura je povzro čila, da se je v letu 1930 za čelo pospešeno povezovanje mariborskih nemških društev v krovno manjšinsko organizacijo SDKB. Društva, ki so prišla pod okrilje mariborske krajevne skupine SDKB, so bila Männergesangsverein (MVG), Schlaraffia, Športno društvo Rapid in Kolesarski klub Edelweiss. Našteta društva so vplivala na kulturno in politi čno sliko Maribora, njihovo delovanje pa je pokazalo tudi to, da so v društvih vodilna mesta prevzela mlajša generacija jugoslovanskih Nemcev, ki je prišla v spor s starejšo generacijo, poleg tega je bilo opazno, da so vsi kulturbundovski veljaki prevzeli vodilna mesta v ostalih nemških društvih. 102 Posledica prevzema vodilnih mest je bila ta, da je mariborska krajevna skupina SDKB (ve č o delovanju SDKB v naslednjem poglavju) prevzela nadzor nad nemškimi društvi in s tem postal krovna organizacija jugoslovanskih Nemcev v Mariboru. Ta proces ni bil zna čilen le za Maribor, ampak se je odvijal v vseh ve čjih jugoslovanskih mestih, kjer je prebivalo ve čje število Nemcev. SDKB je imel sedež v Novem Sadu, poleg tega so bile pomembne naslednje krajevne skupine SDKB v Zagrebu, Sarajevu, Mariboru, Celju in Ljubljani. 103 Podoben proces povezovanja Nemcev v krovne organizacije je bilo zaslediti drugje po Evropi, tako da jugoslovanski Nemci niso bili nobena izjema. Glavno vlogo pri vzpostavljanju krovnih organizacij so imele nemške organizacije VDA, DAI, AA, VoMI in AO NSDAP, ki so preko svojih podružnic lahko lažje koordinirale manjšinsko življenje svojih rojakov po evropskih državah. Nem čija je opravi čevala oblikovanje krovnih organizacij s tem, da so predstavljale varovalko pred morebitnimi kršitvami manjšinskih pravic in skrbele za ohranjanje nemškega jezika in kulture. Vse to so bile lastnosti krovne organizacije SDKB, ki se je tudi v svojem statutu oddaljila od oznake, da je politi čna organizacija. 104 Da bi lahko razumeli, zakaj je prišlo do kopi čenja mo či le v enem nemškem društvu SDKB, je treba opisati delovanje posameznih nemških manjšinskih društev. Tako je
102 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru 1847- 1942, AŠ 1, dopis iz SDKB Novi Sad. 103 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo, AŠ 1, dopis SDKB Novi Sad. 104 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo, AŠ 1, dopis SDKB Novi Sad.
53 delovanje manjšinskih društev Mariboru pokazalo dober primer povezovanja v krovno organizacijo SDKB. Nemška društva so bila financirana s strani prej naštetih nemških organizacij, poleg tega so dobivala dodatna finan čna sredstva s pomo čjo članarin. Zaradi velikih finan čnih sredstev so imela možnost svojim članom ponujati bolj obširen program svoje dejavnosti, ki se je navezoval na ohranjanje nemškega jezika in kulture . V primeru posebnih varnostnih ukrepov ali privilegijev- kot je uporaba maternega jezika ali politi čna dejavnost- je šlo za pozitiven diskriminacijski ukrep. Vendar je ta postal hitro sporen, če je nemška manjšina prekora čila obseg svojih »privilegijev«, ki so se navezovali na njihovo društveno življenje. Pri izoblikovanju krovne organizacije SDKB s pomo čjo Nem čije ni ve č šlo samo za ohranjanje nemškega jezika in kulture, ampak za oblikovanje politi čnega telesa, ki je zastopal, preko svoje manjšine, interese Nem čije v Kraljevini Jugoslaviji. 105
3. 2. 1. 1 MÄNNERGESANGSVEREIN (MOŠKO PEVSKO DRUŠTVO)
Društvo Männergesangsverein (MGV) je bilo ustanovljeno 29. novembra 1846, število njegovih članov je naglo naraš čalo. Tako je v letu 1862 društvo imelo 46 članov, v letu 1863 se je število članov pove čalo na 59, kar je bil zadosten kriterij za ustanovitev pevske šole. Zastava društva je vsebovala barve, ki so izražale predanost Nem čiji, tako so zeleno- belo zastavo obkrožali črno- rde či- zlati trakovi, podobnost z nemško zastavo pri tem ni bila naklju čna. Priljubljenost društva je naglo naraš čala, tako med nemškim, kot slovenskim delom prebivalstva, njegovo uspešno delovanje pa je prekinila 1. svetovna vojna. Društvo je ponovno za čelo delovati 12. aprila 1919, ko je pod vodstvom Hermanna Frischa priredilo koncert v kazinski dvorani. Tako je članstvo spet naraslo in imelo v letu 1921 že 72 aktivnih članov in 177 podpornih članov. 106 Naloga krovne organizacije je bila ta, da je ponujala zadosti širok spekter interesnih dejavnosti, ki bodo zavzele najve čje možno število jugoslovanskih Nemcev. Nem čija je zahtevala pri narodnostnem boju, da se ga udeleži vsak posameznik, zaradi tega je
105 Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, III. Teil, Politische Bestimmungen über Europa, Abschnitt II., Serbisch-kroatisch-slowenischer Staat, Artikel 51. 106 Rudolf Pertassek, Marburg von der »Marchburch« zur Universitätsstadt, Edition Strahalm, Graz 2000, (dalje: R. Pertassek, Marburg von der »Marchburch«), str. 216- 223.
54 morala krovna organizacija SDKB pod svoje okrilje spraviti ostala nemška društva. 107 Dober primer prevzemanja društva s strani krovne organizacije je bil prevzem mariborskega MGV, ki je vedno bolj prehajalo pod okrilje SDKB, vendar je v okviru društva prišlo do odpora upoštevanja kulturbundovske direkcije iz Novega Sada. Poleg tega se je v tudi v MGV poznal boj med starimi manjšinskimi voditelji in obnovitelji. Problem upoštevanja navodil SDKB Novi Sad je bil povezan že s samo ustanovitvijo mariborskega MGV (v letu 1846), ki je bilo zaradi bližine bolj povezano z graškim in ostalimi avstrijskimi pevskimi društvi, kot z društvi v Novem Sadu, Zagrebu ali Sarajevu. Zaradi te povezanosti je prišlo do vrsto ve čjih in manjših sporov med mariborskim MGV in SDKB Novi Sad. Kazala se je tudi slaba povezanost in lo čenost jugoslovanskih Nemcev, ki so sedaj imeli nalogo vsa svoja društva povezati in oblikovati v krovno organizacijo, ki naj bi jih skupno zastopala. Problem pri povezovanju je nastal zaradi že obstoje čih povezav s sorodnimi avstrijskim društvi, ki so smatrala mariborski MGV kot njim bližnje društvo in so ga vklju čevala v njihovo kulturno življenje. Da je bil pomen mariborskega MGV pomemben za graško pevsko društvo pri ča tudi vabilo Steirischer Sängerbund (Štajerske pevske zveze) ob njeni 70. obletnici ustanovitve. Del vabila je vseboval posebno pohvalo, ki je bila vezana na zbrane arhivske podatke Steirischer Sängerbund- a, da je mariborski MGV aktivno sodeloval pri njeni ustanovitvi leta 1862 in je zaradi te vloge pomemben člen štajerske pevske zgodovine. Da bi po častili ustanovitev in povezavo mariborskega in graškega pevskega društva je mariborski MGV prejel vabilo na slavnostno prireditev v Gradec, dne 21. septembra 1932 ob 18.00, katerega naj bi se v najve čjem možnem številu udeležili. 108 Sodelovanje MGV ni potekalo le z mariborsko krajevno skupino SDKB, ampak tudi z glavno izpostavo SDKB v Novem Sadu, ki je poslalo vabilo na » Neusatzer deutscher Trachtenball« (Novosadski nemški ples v narodnih nošah). Vabilo je bilo dober primer povezovanja med društvi in krovno organizacijo jugoslovanskih Nemcev, ki je preko razli čnih kulturnih prireditev usmerjala njihovo življenje. 109 Proces vklju čevanja s SDKB, ki je prevzemala zna čaj krovne organizacije, je potekal preko vklju čitve mariborskega MGV v Südslawisches Sängerverband (Južnoslovansko
107 H. Kier, Über die Gestaltung des Volkgruppenrechts, str. 504. 108 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ1, pismo Steirischer Sängerbunda, Bundesleitung Sitz Graz, 20. avgust 1932. 109 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, vabilo SDKB Novi Sad, 19. december 1930.
55 pevsko zvezo) . S tem povezovanje ni ostalo le na simboli čnem obiskovanju kulturnih prireditev. Glavni idejni vodja društvenega povezovanja je bil Johann Keks, ki je poudarjal, da bo mariborskemu MGV priklju čitev koristila po tem, ko jim še jugoslovanska vlada v okviru Deutscher Sängerbunda 110 ni odobrila pravila, ki so jih vložili že leta 1928. SDKB Novi Sad je imel že potrjena pravila s strani vlade, poleg tega so veljala za celotno Kraljevino Jugoslavijo. Pravilnik SDKB je tako tudi predvideval organizacijo pevskih društev v svojem okviru. Zaradi organizacije priklju čitve pevskih društev v Südslawisches Sängerverband je bil predviden glavni sestanek SDKB v Novem Sadu dne 15.- 16. avgusta 1931. Isto časno je potekalo zasedanje Deutscher Sängerbunda. SDKB Novi Sad je apeliral na mariborsko društvo MGV, da bi o vklju čevanju v Südslawisches Sängerverband obvestilo tudi ostala nemška pevska društva v Celju, Ptuju in ostalih manjših krajih. Pri tem je SDKB podarjalo, da bo pevskim društvom ostala njihova samostojnost v okviru Südslawisches Sängerverbanda. 111 Do potrditve pravil Deutscher Sängerbunda je le prišlo, zaradi tega se je MGV odlo čilo za vstop, kar pa je moralo biti potrjeno s strani SDKB. Prošnja po vstopu MGV v Deutscher Sängerbund, je bila pozitivno rešena, tako so zvezo sestavljali glasbeni oddelek SDKB in nemška pevska društva. Zaradi pozitivnega odgovora je SDKB naprošal MGV, da se vklju či v povezovanje nemških pevskih društev in enako naj priporo ča sorodnima pevskima društvoma v Celju in Ptuju. 112
3. 2. 1. 1. 1 PODRO ČJE DELOVANJA
MGV je delovalo kot pevsko društvo, s svojim statutom, ki v posameznih členih ni veliko izstopalo od ostalih društev, vendar je jugoslovanska oblast dobro preu čila tudi njihov statut, tako je prišlo leta 1930 do zahteve, da naj iz statuta umaknejo člen, ki govori o zavrnitvi morebitnega člana društva brez navedbe vzroka. Glede te zahteve so
110 Deutscher Sängerbund (Nemška pevska zveza) se je ustanovila 8. septembra 1928 v Novem Sadu, za mariborsko društvo MGV je bila pomembna zaradi tega, ker je bil njihov društveni svetnik Josef Baumeister izvoljen za drugega predsednika zveze. (Rudolf Pertassek, Marburg von der »Marchburch«, str. 223). 111 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru AŠ 1, pismo SDKB Novi Sad, 30. april 1931. 112 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, prošnja SDKB Novi Sad, 9. september 1936.
56 se posvetovali z ostalimi nemškimi pevskimi društvi v Kraljevini Jugoslaviji, od kod so dobili odgovor, da naj ne popuš čajo pri svojih pravicah v članitve. 113 Da bi odstranili nesporazume, povezane z njihovim delovanjem je MGV poslalo na Predstojništvo mestne policije v Mariboru poseben dopis v katerem naj bi opredelili funkcijo MGV. Na podlagi poslanih društvenih pravil je bilo njihovo delovanje dne 20. februarja 1933 potrjeno s strani predstojnika mestne policije z naslednjimi besedami: »Na Vašo vlogo z dne 20. februarja 1933 potrjuje predstojništvo mestne policije v Mariboru, da ima Vaše društvo v smislu to čke II. Društvenih pravil, ki jih je vzel na znanje veliki župan mariborske mestne oblasti v Mariboru pod U. br. 54/ 18 z dne 26. marec 1927 namen, da goji nemško »pevanje« in sicer umetni in narodni pesmi, da utrjuje nemško narodnost svojih članov in da podpira družabnost, to je, da ima društvo namen kulturno delovati med pripadniki nemške narodnosti v Mariboru in da ta svoj namen tudi izvaja« 114 Dodatno so podro čje mariborskega MGV poskušali potrditi v Beogradu na oddelku za umetnost na ministrstvu za šolstvo. S pomo čjo beograjskega odvetnika Zdenka Vajnerja je MGV poskušalo pridobiti potrdilo s katerim ne bodo izpostavljeni kot društvo, ki se ukvarja s politiko in ne z umetnostjo. Po nasvetu Vajnerja so morali pri vlogi upoštevati naslednje: »V prošnji za potrditev društvenih nalog mora biti navedeno, da se društvo ukvarja izklju čno s kulturo in umetnostjo in da služi izklju čno v ta namen.« 115 Mariborski MGV je pri svoji prošnji dobil dodatno pomo č od » vplivnega poslanca gospoda D« (v vseh dopisih in pismih se pojavljala le za četnica D), ki je Vajnerju obljubil maksimalno pomo č pri tej stvari, ne glede na to, da jih je po njegovem mnenju na tej poti čakalo veliko strogih pravil. 116 Na potrditev s strani ministrstva za šolstvo ni bilo potrebno dolgo čakati, tako je mariborski MGV pozitiven odgovor dobilo že čez tri dni. Hitremu posredovanju se je bilo mo č zahvaliti na čelniku Dimovi ću, ki je po
113 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo SDKB iz Semlina- Zemuna, 18. september 1930. 114 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, pismo Predstojništva mestne policije v Mariboru, 21. februar 1933. 115 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, pismo advokata Zdenka Vajnerja iz Beograda, 22. februar 1933. 116 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, pismo advokata Zdenka Vajnerja iz Beograda, 22. februar 1933.
57 kratkem pregledu prošnje in hitri cenzuri odobril potrditev s strani ministrstva za šolstvo. 117 Mariborsko društvo MGV se je v vseh društvenih dejavnostih moralo posvetovati z krovno organizacijo SDKB, poleg tega je rabilo odobritev s strani oblasti. Tako je za udeleževanje na ostalih prireditvah nemških društev moralo prositi za dovoljenje pri SDKB in oblasti. Ve čkrat jim je uspelo dobiti še dodatne ugodnosti, tako je MGV zaprosilo Direkcijo državne železnice v Ljubljani za dodaten popust pri potovanju nemških pevskih društev iz Maribora, Celja in Ptuja na njihovem potovanju v Ko čevje, ki so ga nameravali po častiti z obiskom ob 600. obletnici ustanovitve mesta. Slavje v Ko čevju je trajalo od 1. do 5. avgusta 1930 in mesto naj bi v tem času obiskalo 80 pevcev iz nemških pevskih društev. 118 Kljub manjšim nesporazumom, glede sprejetja člena v statutu SDKB, o zavrnitvi morebitnega člana društva brez navedbe vzroka statuta društva, je MGV uživalo pri mariborski mestni oblasti tudi ugodnosti, tako jim je bilo na njihovo prošnjo, z dne 3. novembra 1932 ugodno rešena prošnja za brezpla čno uporabo Kazinske dvorane za 10. december 1932. Društvu je ostalo le pla čilo stroškov, ki so bili povezani z razsvetljavo, kurjavo in čiš čenjem. 119 Potrdila so mariborskemu MGV skoraj vedno omejevala delovanje in spremembe pri organizaciji prireditev in potovanj. Primer s potrditvijo se je zgodil pri organizaciji potovanja v Celovec/ Klagenfurt, kjer bi se naj udeležili pevskega sre čanja, vendar jim je ra čune prekrižala zapoznela potrditev potovanja. Odvisni so bili od dveh potrditev, s strani ministrstva za notranje zadeve in s strani SDKB, ki je kot krovna organizacija bedela nad delom nemških društev. Pri tem je pri MGV bilo opaziti tudi dolo čen strah pred vedno ve čjim vplivom SDKB in ne toliko pred ministrstvom za notranje zadeve. Glavno vlogo SDKB in njegovo prepoznavnost so na potovanju nameravali potrditi z zastavami in trakovi SDKB. 120
117 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, dopis advokata Zdenka Vajnerja iz Beograda, 25. februar 1933. 118 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, prošnja MGV iz Maribora, 18. julij 1930. 119 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, pismo Mestnega na čelstva v Mariboru, 11. november 1932. 120 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, vabilo iz Celovca, 8. junij 1933.
58 Organizacija potovanja je kljub čakanju na dovoljenje s strani ministrstva za notranje zadeve stekla dalje, tako se je mariborski MGV povezalo z MGV Vrbo ob Vrbskem jezeru/ Velden am Wörtersee preko katerih so organizirali prevoz in dodaten 50 % popust na plovbo po Vrbskem jezeru, katerega so se nameravali udeležiti vodje vseh sodelujo čih pevskih zborov. 121 Poleg finan čne podpore pri organizaciji potovanj nemških društev so imela društva dodatne olajšave pri davkih s strani ministrstva za finance, tako so morali pla čevati le 10 % davek na njihovo društveno dejavnost. Pri tem je bilo poudarjeno, da mora biti prireditev izvedena kot kulturno plesna prireditev, le tako jim je pripadalo 10 % obdav čenje. Po »Takseni pristojbeni pravilnik«, odsek 103, »koncert doma čega pevskega društva/ glasbenega društva/ brez igranke« so padla vsa društva samodejno v kategorijo 10 % obdav čenja. Vendar je manjše obdav čenje veljalo le ob prijavi prireditve, sama prijava je stala le 5 dinarjev. S pomo čjo nižje dav čne stopnje sta ministrstvo za finance in ministrstvo za notranje zadeve poskušali imeti pregled nad nemškimi društvenimi prireditvami. V zakonu ni bila dodatno utemeljena kategorija »doma ča pevska društva« , tako so nemška društva spadala tudi zraven, ne glede na to kaj je bila definicija »doma če« . Lažja obdav čitev je bila zelo mamljiva, vendar se je pri tem SDKB odlo čilo, da bodo vse krajevne skupine SDKB pri tem enotne, ali bodo vse prijavile obdav čitev ali pa ne. Nemška društva zaradi financiranja s strani nemških organizacij niso imela finan čnih težav, tako jim gesta ministrstev ni pomenila kaj dosti. Tako poskus nadzora nemških prireditev s strani ministrstev ni prinesel želenih rezultatov. 122
3. 1. 1. 1. 1 BUNDESSÄNGERFEST (ZVEZNI PEVSKI PRAZNIK)
Organizacija pevskih sre čanj in udeležba na njih je bila velika priložnost vsake nemške manjšine, da se preko pesmi poveže z ostalimi nemškimi manjšinami po Evropi. Vodstvo Deutscher Sängerbunda (Nemške pevske zveze) je poudarilo pomen pevskih sre čanj z naslednjimi besedami: »an der Einheit und Macht des Vaterlandes
121 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, vabila MGV iz Velden am Wörtersee, 14. junij 1933. 122 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, okrožnica SDKB, 27. september 1935.
59 mitarbeiten« (sodelovati pri edinosti in mo či domovine). Pomena organizacije »1. Bundessängerfesta« (1. Zveznega pevskega praznika) med 8. in 10. junijem 1935 se je zavedala tudi krovna organizacija jugoslovanskih Nemcev, ki je s svojo organizacijo poskušala prikazati povezanost jugoslovanskih Nemcev. Sre čanje vseh nemških pevskih društev v Kraljevini Jugoslaviji je bilo temeljito pripravljeno. V ta namen sta SDKB in njen glasbeni oddelek poslala okrožnico s posebnimi navodili, ki so morala biti upoštevana s strani udeležencev. 123
Navodila za pevce in ostale sodelujo če: - vsa navodila se morajo striktno upoštevati Odhod - vsak krajevni vodja skupine bo dobil vozovnico, ki je hkrati legitimacija. Cena vozovnice je 5 dinarjev. Vsi udeleženci so upravi čeni do brezpla čne povratne vozovnice. Železniška postaja – Novi Sad- prihod - vozovnico vsak posameznik naj obdrži - med 8., 9. in 10. junijem bodo vsi udeleženci pevskega sre čanja pozdravljeni s strani sprejemnega odbora - Redar (beli trak na levi roki) vodi skupine v sprejemno pisarno, kjer bodo dobili informacije o nastanitvi/ Eisenbahngasse 98, staro poslopje Agrarie V sprejemni pisarni - skupine in posamezniki se morajo legitimirati (žig Deutscher Sängerbund) - legitimacijo zaradi hitrejšega postopka opravi vodja posameznih skupin. 1. Stanovanjske karte: za udeležence so pripravljena skupna preno čiš ča ali sobe v zasebnih prostorih. Skupna preno čiš ča so brezpla čna. Vsi posamezniki, ki se odlo čijo za preno čiš če v zasebnih prostorih, morajo pla čati 10 dinarjev za stanovanjski sklad. V primeru, da se posameznik odlo či za prebivanje v hotelu mora sam poravnati stroške.
123 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, dopis SD KB Novi Sad, 5. junij 1935.
60 2. Oznaka sre čanja: oznako priskrbi vodja posamezne skupine, ta stane 5 dinarjev. Do nje po znižani ceni so opravi čeni vsi sodelujo či pevci, ne pa spremljevalci ali ostali udeleženci sre čanja. Vsi ostali pla čajo za zna čko 25 dinarjev, ki je hkrati vstopnica za vse izvedene prireditve med 9. (nedelja) in 10. junijem (ponedeljek). Izjema je rekviem, 8. junija in prireditve spodnještajerskih pevskih društev »Heiterer Abend« (veseli ve čer), kjer morajo obiskovalci pla čati dodatno vstopnino. 3. Informacije o poceni možnosti prehrane: vsak vodja pevske skupine bo dobil seznam, kjer se nahajajo gostilne s poceni prehrano. Seznamu so dodane cene posameznih gostiln. 4. Potek sre čanja: potek sre čanja je objavljen v sredstvih javnega obveš čanja, poleg tega ga je možno kupiti v sprejemni pisarni (1 dinar). Urnik sre čanja je obvezen za vodje posameznih pevskih skupin, tako da lažje organizira prisotnost svoje skupine na posameznih prireditvah. Preno čiš ča posamezne skupine same poiš čejo svoja preno čiš ča. Skupno preno čiš če se nahaja v Duni ć Gasse v prostorih razstavnega prostora (razstaviš ča). Posamezna preno čiš ča so za vsako skupino posebej ozna čena. Poleg tega je potrebno upoštevati red in mir! Odeje prinesti s sabo! V preno čiš ču V preno čiš ču udeleženci sre čanja odložijo svoje stvari, za katere je v njihovi odsotnosti poskrbljeno varstvo.
61 Prireditve 1. Bundessängerfest- a Otvoritev 8. junij 20.30 izvedba Mozartovega rekviema v prostorih dvorane Sloboda na glavnem trgu (oštevil čena sediš ča – cene sediš č od 20 do 30 dinarjev, cena stojiš ča je 20 dinarjev, za pevce le 5 dinarjev) Nedeljski koncert - dopoldan - popoldan - v prostorih dvorane Svoboda Zunanja prireditev 10. junij ob 15.00 pred hotelom Park (pevci se morajo zbrati to čno pred vhodom v hotel, zatem jih bo redar pospremil do njihovih sediš č) Veseli ve čer spodnještajerski nemških pevskih društev 10. junij, 20.30 v veliki dvorani hiše Habag pla čilo oštevil čenih sediš č od 25 do 15 dinarjev, sediš č 10 dinarjev. Za pevce le 5 dinarjev.
Odhod Poteka z vlakom, tako da vsi udeleženci pripotujejo domov do 12. junija do 24.00, ker le do takrat velja 50% za prevoz. Posebno obvestilo Med sre čanjem so v sprejemni dvorani na prodaj posebne razglednice prvega nemškega zveznega pevskega sre čanja in razglednice narodnih noš Švabsko- nemškega Kulturbunda. Cene: razglednica sre čanja je 50 dinarjev, razglednica noš je 1,50 dinarjev. Vsak pevec in udeleženec sre čanja uporablja med tem časom izklju čno le te razglednice. 124
124 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo SDKB Novi Sad, 5. junij 1935.
62 Mariborsko društvo MGV je dobro sodelovalo s SDKB Novi Sad, tako je prevzelo velik del pri organizaciji obiska Bundessängerfesta v Novem Sadu leta 1935. Svoje delo kot povezovalec nemških pevskih društev je mariborsko MGV dobro opravilo, na podlagi tega jim je bila s strani SDKB Novi Sad izre čena posebna pohvala glede njihove prizadevnosti za povezovanje društev ob obisku Bundessängerfesta. 125 Tako ugotavljam, da je sodelovanje društev na eni strani potekalo na prostovoljni bazi, nemška društva so se namre č zavedala svojega pomena za ohranjanje nemškega jezika in kulture. Na drugi strani pa so imela tudi dolo čen strah pred krovno organizacijo, ki je kljub obljubi po samostojnosti društev, čedalje bolj nadzorovala društveno delovanje. Podobno dobro je sodelovanje med mariborskim MGV in SDKB Novi Sad steklo pri organizaciji koncertov po Kraljevini Jugoslaviji. Pri tem je glavno vlogo prevzel vodja mariborskega MGV Josef Baumeister, ki je zagotavljal pomo č pri organizaciji koncertov s strani nemških društev, predvsem s strani krajevnih skupin SDKB, ki so zagotovile popolno podporo. Njihovo delo so popolnoma zagovarjale krajevne skupine SDKB iz Sarajeva, Splita, Zagreba in Nemška akademija iz Zagreba. Podporo so lahko pri čakovali od Reichsmusikkammer (Rajhovski glasbeni zbor) iz Münchna in nemškega veleposlaništva v Beogradu. Vsi koncerti so bili tudi odobreni s strani jugoslovanske vlade, Nem čija je namre č kot protiuslugo odobrila gostovanje jugoslovanskega akademskega pevskega društva Obili ć v Nem čiji. 126 Zaradi vklju čitve mariborskega društva MGV v SDKB je steklo dobro sodelovanje z ostalimi nemškimi pevskimi društvi, tako so za čeli sodelovati s krajevno skupino SDKB iz Zagreba. V ta namen je mariborsko društvo MGV skupaj s ptujskim pevskim društvom priredilo obisk Zagreba, ki bi vklju čeval njun koncert. Pri tem je zagrebška krajevna skupina SDKB ponudila pomo č pri organizaciji koncerta, glede iskanja primernega prostora za izvedbo in pri nastanitvi pevcev. Zagrebška krajevna skupina SDKB je predvidela izvedbo koncerta v veliki dvorani glasbene akademije. Nastanitvene probleme 40 do 50 pevcev in pevk so rešile nemške družine iz Zagreba, ki so jim ponudile prenočiš če in hrano. Pri organizaciji koncertov je kljub navidezni samostojnosti mariborskega MGV vse vodil glasbeni oddelek SDKB Novi Sad, ki je z Neussaserprogrammom (Novosadskim programom) organiziral koncerte nemških
125 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo SDKB Novi Sad, 12. junij 1935. 126 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo SDKB Novi Sad, 30. avgust 1935.
63 pevskih društev po jugoslovanskih krajih. 127 Pri organizaciji koncerta »Koncert v Zagrebu« dne 16. novembra 1935 je SDKB šlo tako dale č, da je vsem sodelujo čim bila poslana v podpis pogodba s katero se strinjajo s pogoji potovanja, izvedbo koncerta in preno čitvijo. Dodatno je v pogodbi bilo zahtevno posredovati podatke o pevcih (starost, poklic, možno članstvo v Schlaraffii, podatki o morebitnih sopotnikih, podatki o sorodnikih in znancih v Zagrebu). 128 Podobno se je pokazalo vmešavanje SDKB pri povezovanju nemških manjšinskih društev s sorodnimi društvi iz Nem čije. Na dobro sodelovanje med mariborskim MGV in SDKB Novi Sad so upali, ko so društva iz Nem čije naprošala za pomo č pri organizaciji preno čiš č za nemške umetnike, ki so bili del nemško jugoslovanske akcije izmenjave umetnikov. Zaradi tega je novosadski pevski oddelek SDKB naprošal mariborsko društvo MGV za pomo č pri preskrbi nemških umetnikov. Poslan jim je bil seznam umetnikov, ki so prihajali iz Magdeburga »Madrigalchor« , med njimi so bile koncertne pevke Margarethe Roll in koncertni pevec Gerhart Hüsch. Prvi izmenjavi naj bi sledil še obisk godalnega kvarteta iz Dresdena, ki je nameraval obiskati kraje z ve čjim številom nemškega prebivalstva, po mnenju Nemcev, kot je Ljubljana, Zagreb in Novi Sad. Zaradi bližine koncerta v Ljubljani je SDKB priporo čalo Karlu Kieserju obisk kvarteta tudi Mariboru, ker so spadali k najboljšemu nemškemu komornemu društvu. K temu je SDKB prištelo tudi ugodne pogoje za obisk Maribora, kot so bile: brezpla čno preno čiš če z oskrbo in zagotovljena varnost. Na podlagi tega je SDKB, kot krovna organizacija ukazovalno priporo čalo izvedbo koncerta v Mariboru. 129 Na priporo čilo o izvedbi koncerta godalnega orkestra se je mariborsko društvo MGV odzvalo pozitivno, tako da je SDKB Novi Sad poslalo vse potrebne informacije o izvajalcih in izvedbi koncerta, vklju čno s plakati. Dodatno so priporo čali, da koncert imenujejo spominski koncert za preminulega vodjo MGV in znanega mariborskega trgovca Josefa Baumeistra. Dodatno so jih obveščali, da se ob vseh dodatnih informacijah naj povežejo s Petrom Gerickom iz avstrijskega Halberstadta. 130 Naloga krovne organizacije je bila ta, da je skrbela za pretok vseh informacij med krajevnimi skupinami SDKB in ostalimi nemškimi društvi. Na podlagi pretoka informacij je lahko zastopala njihove interese. Da je bil pretok informacij zelo uspešen pri ča tudi naslednji
127 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, dopis MGV iz Ptuja, 7. oktober 1935. 128 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo Gesangsverein der deutschen Minderheit Ptuj , 25. oktober 1935. 129 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo SDKB Novi Sad, 8. januar 1936. 130 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo SDKB Novi Sad, 20. januar 1936.
64 dogodek , ki je bil povezan z organizacijo »Landestrachtenfesta« (Praznika narodnih noš) . SDKB Novi Sad je zaradi tega povpraševalo pri članih mariborskega MGV in pri društvih v Celju in Ptuju, če bi lahko odstopili svoje narodne noše. Na posamezne člane so se obrnili zaradi tega, ker od vodstva društev niso dobili odgovora. Pri tem so poudarili, da je v prejšnjih letih za organizacijo nemških narodnih noš poskrbel Osiander (imena ni bilo zaslediti), ki pa se je v letu 1935 preselil z družino v Avstrijo. SDKB je naprošalo tudi noše za najmlajše, kar kaže na vklju čevanje mladih v društveno dejavnost. SDKB Novi Sad se je s svojo prošnjo obrnilo na posameznike zaradi tega, ker so opazili zelo prijazen odnos do njih na sre čanju pevcev v Novem Sadu. Organizacija iskanja narodnih noš ni bila ni č posebnega, če ne bi bilo iz povpraševanja po njih razvidno, da so jugoslovanski Nemci sestavili obveš čevalno mrežo, ki je segala od Novega Sada do Maribora in je zajela tudi manjše kraje, kjer so prebivali jugoslovanski Nemci. 131 Z naslavljanjem posameznikov je SDKB hotelo pokazati povezanost vsakega jugoslovanskega Nemca s krovno organizacijo. Ta organizacija je navezovala stike s posamezniki tudi zato, da bi dobilo čim ve č informacij o dejavnostih posameznih članov in društev. Podobno je potekala tudi zasebna korespondenca med člani. V letu 1936 je Karl Kieser dobil pismo iz Novega Sada, kjer ga je Hilde Isolde Reiter spraševala o organizaciji potovanj in sre čanj v Nem čiji za pevska društva. V letu 1936 je Nem čija bila organizatorica poletnih olimpijskih iger, v ta namen je bil organiziran obisk iger s strani jugoslovanskih Nemcev. S strani SDKB je prišlo do povpraševanja kdo vse se bo udeležil iger, v ta namen so iz Novega Sada poslali pisma nemškim društvom, da dobijo informacije, če se bo kdo udeležil iger v lastni režiji in ne s skupnim obiskom. Olimpijskih iger so se udeležili vsi pomembni kulturbundovci, med njimi tudi vodja novosadskega pevskega oddelka SDKB Peter Freund. 132 Leta 1935 je bilo poudarjeno, da po ukinitvi krajevnih skupin SDKB, ve čji pomen nosijo nemška društva, med drugimi tudi mariborsko društvo MGV, katero je sedaj pridobilo na pomenu. Zaradi tega je kulturbundovce v Novem Sadu še bolj zanimala dejavnost MGV, zaradi tega so naprošali Kieserja za iz črpno poro čilo o društvenem delovanju. Podobno pismo je bilo poslano še naslednjim osebam, ki so bile vse vklju čene v VDA: • Peter Freund, pri Frau von Rayher, Berlin- Wilmersdorf, Kaiserplatz 8 (sodelavec VDA)
131 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo SDKB Novi Sad, 15. januar 1936. 132 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo Hilde Isolde Reiter iz Novega Sada, 19. junij 1936.
65 • Dr. Wilhelm Luig, Dessau, Strasse des 30. Januar Nr. 5 (sodelavec VDA, ki je v okviru svojega dela navezoval stike z jugoslovanskimi Nemci) • Peter Gericke, Halberstadt, Sedanstrasse 43 (sodelavec VDA, ki je opravljal obveš čevalno dejavnost) Naštete osebe so hkrati dobivale vse informacije od dejavnosti mariborskega društva MGV in njegovega sodelovanja s SDKB. 133 V zameno je MGV dobilo popolno podporo s strani SDKB pri pripravah in organizaciji nastopov v Nem čiji. Preko krovne organizacije je pomo č ponudil Deutscher Sängerbund Berlin (Nemška pevska zveza iz Berlina) , ki je poskrbela za potovanje po Nem čiji. Dodatno je SDKB naprošalo MGV, da jim v Novi Sad pošljejo poročilo o prazni čnem koncertu ob 90. obletnici MGV, tako da bodo o njihovi uspešni dejavnosti obvestili društva v Nem čiji. Pri sami organizaciji se je spet pojavilo ime Petra Gericka iz avstrijskega Halberstadta, ki je bil posrednik med VDA ter AA in jugoslovanskimi Nemci. 134 Uspešno delovanje in 90. obletnica MGV sta pripomogla k velikemu uspehu pevskega društva med jugoslovanskimi Nemci, tako je Karl Kieser dobil podporo iz celotne Kraljevine Jugoslavije pri organizaciji nastopov. Poleg podpore, so se na njega obra čali tudi tisti, ki so v svojem kraju poskušali ustanoviti nemško pevsko društvo. Pri tem so apelirali na njegove izkušnje zbiranja finan čnih sredstev. Uspeh ni bil pri tem le odvisen od dela samega društva, ampak je bil tudi posledica povezovanja s SDKB, ki je s pomo čjo svojih poznanstev odprlo pot v Nem čijo. Kot protiuslugo je SDKB pri čakovalo popolno podporo in priznanje njihove vodilne vloge med nemškimi društvi. 135
3. 1. 1. 1. 1 POTOVANJE V BRESLAU/ VROCLAW
Podobno je nemška manjšina na Poljskem leta 1937 organizirala 12. Zvezni pevski praznik v Breslau/ Vroclaw. Njihovo dobra pripravljenost je bila odraz dobrega sodelovanja z nemškimi organizacijami, kot je bil Deutscher Sängerbund (Nemška pevska zveza) , ki je pomagala poljskim Nemcem pri organizaciji pevskega praznika. Organizacija pevskega praznika je bila zahtevna, saj so gostitelji pri čakovali veliko število Nemcev iz vsega sveta. Namen pevskega
133 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo Hilde Isolde Reiter iz Novega Sada, 19. junij 1936. 134 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, pismo SDKB Novi Sad, 30. oktober 1936. 135 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, Banater Rundschau, Petrograd, 10. december 1936.
66 praznika je bil ta, da se pokaže povezanost med Nemci, ki živijo v razli čnih državah, skozi nemške pesmi in jezik. 136 Pevska praznika so se udeležila tudi nemška pevska društva iz Kraljevine Jugoslavije, ki so imela še pred prihodom v Vroclaw težave, povezane z organizacijo potovanja. Med nemškimi društvi so se pojavila trenja, ki so bila posledica razkola v SDKB med mlado »Erneurer« / (obnovitelji) in staro generacijo, ki sta se bojevali za oblast v SDKB in ki zaradi tega nista našli skupnega jezika tudi glede potovanja v Breslau. Čeprav so leta 1935 jugoslovanski Nemci poskušali pokazati povezanost z organizacijo 1. Pevskega sre čanja, se je v dveh letih položaj drasti čno spremenil. K spremembi je pripomoglo ve čanje vpliva SDKB, ki je postalo krovna organizacija vseh nemških društev jugoslovanskih Nemcev. Sodelovanje med nemškimi društvi ni bilo vedno usklajeno, najve čje probleme je povzro čala podrejenost društev krovni organizaciji in njihovo vedno bolj omejeno samostojno delovanje, ki jim je bilo obljubljeno na za četku. Težaven odnos med mariborskim MGV in SDKB Novi Sad se je pokazal pri organizaciji potovanja v Vroclaw. Vsa pevska društva so dobila vabilo naj se udeležijo »12. sre čanja nemške pevske zveze v Vroclaw«. V ta namen so vsa pevska društva dobila naslednje vabilo 137 :
»Vsem nemškim pevcem!« Vsi nemški pevci iz celega sveta se pripravljajo na 12. sre čanje nemške pevske zveze, ki bo potekalo od 28. julija do 1. avgusta v Vroclaw. S tem, da se je pri nas prijavilo ve čje število nemških pevcev, pozivamo vsa ostala nemška pevska društva, da se nam pridružijo za nemški narod pomembnem potovanju v Vroclaw. Hkrati prilagamo natan čna navodila iz Centrale nemške zborovske zveze za tujino. Navodila vsebujejo informacije o potovanju in oskrbi. Priprave so že tako dale č, da lahko objavimo tri možnosti potovanja v Vroclaw: 1. poseben vlak (v primeru 300 udeležencev). Poseben vlak je bolj primeren za potovanje iz ekonomskega vidika, stane le 900 dinarjev, v ceni je vklju čena povratna karta. Pot vlaka je: Novi Sad- Subotica- Budimpešta- Oderberg- Vroclaw- Berlin- Leipzig- Nürnberg- München- Salzburg- Rosenbach/ Podrožca- Jesenice- Zagreb- Novi Sad. Pot iz Vroclawa preko Budimpešte nazaj v Novi Sad se ne spla ča, saj znaša 600 dinarjev.
136 »Triumph des österreichischen Liedes in Breslau«, Reichspost, 31. julij 1937, let. 44, št. 209, str. 6. 137 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, navodila SDKB Novi Sad, 5. marec 1937.
67 2. potovanje posameznikov, skupinsko potovanje Potovanje posameznikov ali manjše skupine ni dosti cenejše od skupnega potovanja, namre č vse države ponujajo velike popuste na potovanja z velikim pomenom . Tako ni izklju čeno, da bodo sosednje države ponudile velik popust pri skupinskem potovanju, ra čuna se na 20 % popust pri nakupu vozovnic. Vendar pri tem opozarjamo, da bo cena potovanja za polovico ve čja kot pri potovanju s posebnim vlakom. 3. Vsi udeleženci dobijo skupen potni list. Poleg tega lahko izkoristijo potovanje preko Berlina- Leipziga- Münchna- Salzburga- Jesenic. Potovanje s posebnim vlakom bo trajalo 10 dni (vklju čno 3 dni v Vroclawu). Zaradi boljše organizacije potovanja glasbeni oddelek SDKB naproša nemška pevska društva za reklamo pri svojih članih in ostalih interesentih. V ta namen naprošajo, da svojo udeležbo na sre čanju potrdijo zveznemu vodstvu glasbenega oddelka v Novem Sadu. 138
Potovanje jugoslovanskih Nemcev sta pripravljala zvezni vodja SDKB Johann Keks in vodja novosadskega glasbenega oddelka SDKB Peter Freund. 139 Vabilo je s strani SDKB v Maribor prispelo 7. marca 1937, vendar se je mariborsko društvo MGV (Moško pevsko društvo) obrnilo na graški MGV in jim dalo pobudo za skupno potovanje. Tako so v svojem dopisu, ki so ga v sredini marca poslali graškemu MGV, sporo čali, da glede potovanja v Vroclaw niso dobili nobene informacije iz Novega Sada in jih zato naprošajo, če se lahko na potovanju priklju čijo njihovemu društvu. Steirischer Sängerbund (Štajerska pevska zveza) se je na njihovo prošnjo oglasila pozitivno in jim priporo čala potovanje z njimi, poleg tega jim je ponudila brezpla čno potovanje s posebnim vlakom od Gradca do Vroclawa in brezpla čno preno čiš če in oskrbo v Vroclawu vse tri dni. Kljub ponujeni pomo či s strani SDKB Novi Sad se v primeru Vroclawa mariborsko društvo MGV ni nameravalo podrediti njihovemu ukazu po skupnem potovanju. 140 Že naslednji dan po pozitivnem odgovoru Steirischer Sängerbunda je mariborsko MGV dobilo dopis iz Novega Sada. V tem jim je glavni koordinator potovanja v Vroclaw, vodja glasbenega oddelka SDKB Novi Sad Peter Freund, poslal pobudo po skupnem potovanju v Vroclaw. Mariborskemu društvu MGV naj bi se po njegovem mnenju pridružila še pevska društva iz Celja in Ptuja, ki bi najprej skupaj morala odpotovati v Novi Sad in šele nato v
138 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, dopis, navodila SDKB, Novi Sad, 5. marec 1937. 139 Prav tam. 140 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo Steirischer Sängerbunda, Bundesleitung Sitz Graz, 31. marec 1937.
68 Vroclaw. Zakaj se je Freund odlo čil za dražjo varianto potovanja, je bilo povezano predvsem s tem, da naj bi se pokazala enotnost znotraj krovne organizacije jugoslovanskih Nemcev. S tem, da bi skupaj pripotovali v Vroclaw, bi bilo to priznanje SDKB, kot krovne organizacije vseh jugoslovanskih Nemcev. Iz finan čnega vidika bi se mariborskim, celjskim in ptujskim pevskim društvom spla čala varianta potovanja preko Avstrije. Da bi se društva odlo čila za predlagano varianto je Freund ponujal 50 % popust na vozovnice do Novega Sada. Cena celotne poti je znašala 900 dinarjev, poleg tega je bilo potrebno še pla čati nemško vizo, ki je znašala 50 dinarjev in skupen potni list. Kot glavni pogoj za potovanje s posebnim vlakom je bilo navedeno zadostno število potnikov, ki je znašalo 300. Hkrati z dopisom je Freund mariborskemu MGV poslal prijavnice za sre čanje, ki naj bi jih posredovali ptujskemu in celjskemu pevskemu društvu. 141 Kljub zahtevi Freunda, da naj se nemška pevska društva v Mariboru, Celju in Ptuju povežejo, je prevladala stara povezanost iz časov Habsburške monarhije s sorodnimi društvi iz Gradca. Povezanost pevskih društev je bila zna čilna za ve čje podro čje od Celja, Maribora, Ptuja in Sv. Lovrenca, ki so se za potovanje v Vroclaw odlo čili potovati z graškim društvom. V ta namen so bila organizirana sre čanja, kjer so se zbrali vodje pevskih društev z graškim vodstvom, da bi se posvetovali o skupnem potovanju. 142 Povezanost mariborskega društva MGV z graškim pevskim društvom je bila mo čnejša kot povezanost s SDKB Novi Sad. Tako so preko Steirischer Sängerbunda (Štajerska pevska zveza) iz Gradca dobivali informacije iz Nem čije, preko njih so se dogovarjali z nemškimi društvi in organizacijami in v prostorih MGV der Kärntner (Koroški moški pevski zbor) v Gradcu, Burggasse 9 prirejali sestanke. 143 Pri skupnem potovanju mariborskega društva MGV ni motilo, da je kljub obljubi, da bo potovanje za pevska društva brezpla čno, Steirischer Sängerbund poslala informacije o pla čilu potovanja in preno čiš ča. 144 Ne glede na dodatne stroške se je pri mariborskem MGV informiral MGV s Ptuja, tako so poslali dopis zvezi s potovanjem v Vroclaw, kje in kdo zbira prijave, ali je število potnikov omejeno in vprašanje o popustih. Pevska društva so imela
141 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 3, pismo Petra Freunda iz Novega Sada, 1. april 1937. 142 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo Steirischer Sängerbunda, Bundesleitung Sitz Graz, 1. maj 1937. 143 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo Steirischer Sängerbund, Bundesleitung Sitz Graz, 24. maj 1937. 144 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo Steirischer Sängerbunda, Bundesleitung Sitz Graz, 28. maj 1937.
69 težave sprejemati ukaze s strani krovne organizacije, oziroma so čutila staro povezanost iz časa Habsburške monarhije z društvi iz Gradca, kot z društvi iz Novega Sada. 145 Zvezno vodstvo glasbenega oddelka SDKB Novi Sad je dalje vztrajalo, da se morajo vsa društva, ki se bodo udeležila 12. sre čanja v Vroclaw prijaviti pri zveznem vodstvu glasbenega oddelka SDKB v Novem Sadu, k prijavljenim so spadali tudi posamezniki, ki so nameravali potovati v lastni režiji. S tem je SDKB Novi Sad poskušalo izsiliti enotnost jugoslovanskih Nemcev, ki bi s skupnim potovanjem priznavali vodilno vlogo SDKB. 146 Da bi ohranili sliko o dobrem sodelovanju in enotnosti jugoslovanskih Nemcev, je zvezni glasbeni oddelek »priporo čal« mariborskemu društvu MGV, da naj opusti idejo potovati v lastni režiji, oziroma s Steirischer Sängerbundom. V ta namen je vodstvo MGV zaprosilo za posebno dovoljenje pri ministrstvu za notranje zadeve o potovanju s tujim društvom. Zaradi negativnega odgovora s strani ministrstva za notranje zadeve pri podobni prošnji zveznega glasbenega oddelka SDKB je prav ta odsvetoval mariborskemu društvu MGV organizacijo potovanja s tujim društvom. Zvezni glasbeni oddelek SDKB je vztrajal pri svoji zahtevi, da se naj mariborska, celjska in ptujska pevska društva priklju čijo vsem ostalim društvom pri skupnem odhodu iz Novega Sada. Da bi jim olajšali odlo čitev so priporo čali tudi uporabo vlaka smer Maribor- Osijek- Novi Sad, s tem, da bi dobili 50 % popust na vozovnico smer Jesenice- Maribor. Ponujali so jim še dodatno ugodnost, v primeru, da se v Donavski banovini zbere 300 prijavljenih, dobi MGV dodatno povrnjenih 80 dinarjev. S tem bi jim bila pokrita pot iz Maribora v Novi Sad. Dodatno so apelirali na varnost pri potovanju, ki bi jim bila zagotovljena le s skupnim potovanjem. 147 Da bi si pevska društva iz Maribora, Celja in Ptuja premislila in potovala s SDKB Novi Sad, je bila vklju čena še potovalna agencija Putnik iz Novega Sada, ki je v imenu zveznega glasbenega oddelka SDKB Novi Sad posredovala prijavnice, prospekte in informacije o potovanju v Vroclaw. V dopisu je tudi Putnik, po navodilu SDKB, priporo čal skupno potovanje na zelo pomembno nemško manifestacijo. Tako je poudaril, da morajo člani mariborskega MGV potovati z ostalimi pevskimi društvi iz Novega Sada, zaradi tega jim bodo upoštevali 80 do 100 dinarjev bonifikacije. 148
145 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, dopisi, AŠ 1, pismo MGV- ja iz Ptuja 25. maj 1937. 146 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo zveznega vodstva glasbenega oddelka SDKB iz Novega Sada, 5. junij 1937. 147 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo zveznega glasbenega oddelka SDKB iz Novega Sada, 11. junij 1937. 148 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo Središnjega putni čkog biroja Putnik Novi Sad iz Fruške gore, 14. junij 1937.
70 Ker nobena stran pri svoji odlo čitvi ni popuš čala, so sledili dopisi med njimi kot po teko čem traku, tako je mariborsko društvo MGV prejelo poseben dopis iz Novega Sada na podlagi katerega je SDKB vljudno (ukazovalno) zahtevalo skupno potovanje v Vroclaw preko Novega Sada. To je povzro čilo pomisleke s strani MGV, ki si je organiziralo skupno potovanje s Steirischer Heimatbundom (Štajersko domovinsko zvezo) , ki jim je bila bližnja. Vendar se novosadsko vodstvo SDKB ni predalo in vztrajalo na skupnem potovanju z njimi, kar je utemeljilo s tem, da potrebujejo dovoljenje z ministrstva za notranje zadeve, za katerega so že zaprosili. Zaradi vedno bolj ukazovalnih dopisov je prišlo do velikega nezadovoljstva pri vodstvu, ki jih je motil vedno hujši nadzor s strani SDKB. Nezadovoljstvo je bilo zaslediti tudi pri MGV na Ptuju in v Celju, kjer so vztrajali na potovanju z mariborsko potovalno agencijo Putnik in s Steirischer Sängerbundom. Vsa društva so se strinjala, da bi bilo potovanje iz Novega Sada potratno. 149 Ker je mariborsko društvo MGV vztrajalo pri svoji razli čici potovanja, je 25. junija Karl Kieser prejel še en dopis od Petra Freunda, ki je zahteval skupno potovanje vseh nemško jugoslovanskih pevskih društev, ne glede na cenejše potovalne variante. Tako je MGV obveš čalo, da njihova samostojna prijava pri Deutscher Sängerbund (Nemški pevski zvezi) v Berlinu nima nobene veljave in da se morajo prijaviti v Novem Sadu. Dodatno je Freund obrazložil pomen skupnega potovanja z agencijo Putnik, ki je uredila dovoljenje za potovanje po Nem čiji. Freund je poudarjal enotnost nemških pevcev, ki se je morala pokazati s skupnim prihodom v Vroclaw/ Breslau in skupnim nastopom na prireditvi, s pesmima »Wo gehn Himmel Eichen ragen« (Kje segajo hrasti do nebes) in »Lied der Ausland-deutschen« (Pesem Nemcev v tujini) .150 Kljub vztrajanju SDKB Novi Sad po skupnem potovanju je obveljala volja mariborskih, celjskih in ptujskih nemških pevskih društev, ki so se povezala z Gradcem. Na podlagi poslane prošnje jim je zvezno vodstvo SDKB vseeno odobrilo potovanje. Za boljši pregled potovanja je SDKB Novi Sad predlagal skupen sestanek s Steirischer Sängerbundom, da so tako lahko dobili vse potrebne informacije o udeležencih. 151
149 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo SDKB Novi Sad, 17. junij 1937. 150 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo Petra Freunda iz Novega, 25. junij 1937. 151 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo SDKB Novi Sad, 2. julij 1937.
71 K rešitvi težave je pripomoglo tudi posredovanje Karla Kieserja, ki je bilo zelo ostro, zlasti proti mladi generaciji kulturdundovcev, ki so pri svojih dopisih ve činoma uporabljali velelnike. Peter Freund se je pisno opravi čil za neprijetnosti, ki so nastale zvezi z organizacijo potovanja v Vroclaw in hkrati opravi čil nespametno po četje nemške mladine z naslednjimi besedami: »Z moje strani bi rad pripomnil, da zagovarjam vljudno obliko pisnega in ustnega sporo čanja in da obžalujem, da je prišlo do te nesre čne formulacije (dne 11. junija 1937), ki bi se lahko zlahka obšla. Krivec za nastalo situacijo je bil pisec pisma, ki ni imel slabih namenov, ampak kot je znano se je v zadnjih letih pri naših mlajših sonarodnjakih pojavil nov stil pisanja, ki je kratek in brezobziren in pravo nasprotje od pisanja starejše generacije, ki je poznala oliko pisanja.« 152 V tem citatu je bil razviden tudi razkol, ki je nastal znotraj SDKB in je bil posledica trenj mlade in stare generacije pri uveljavljanju politi čnih interesov. Že na čin pisanja je pokazal, da mlada generacija uporablja druga čen slog pisanja, ki je bil kratek in brezobziren z veliko velelniki, ki so bili odraz čustvenega stanja, ki je nakazoval na nezadovoljstvo, nasproti umirjenemu in preudarnemu uveljavljanju politi čnih interesov starejše generacije. Peter Freund je poskušal omiliti nastalo situacijo in opravi čiti nespametno ravnanje mlade generacije. Dovoljenje SDKB iz Novega Sada in pisno opravi čilo je umirilo situacijo med mariborskim MGV in SDKB Novi Sad. 153 Če so od leta 1920 vodilno vlogo manjšinskega delovanja vodili slovenski Nemci, se je to zlasti po letu 1930 spremenilo. Klju čno vlogo pri tem preobratu je igrala mlada generacija, ki je zrasla v Kraljevini Jugoslaviji in za razliko od starejših ni negovala simpatij do Kraljevine Jugoslavije ali nekdanje ve čnacionalne Avstro- Ogrske. Mlada generacija je bila precej bolj radikalna in nestrpna v formuliranju svojih želja- predvsem nasproti svojim starejšim manjšinskim vodjem, ki so po njihovem mnenju odpovedali, kot vodje. Starejši generaciji je bilo o čitano, da svoj vpliven položaj izkoriš čajo za lastne namene, ki niso povezani s samo manjšino. Generacija »angry young men« (jezni mladi ljudje) je so časno nastopila na plano z vzponom nacionalsocializma v Nem čiji in Avstriji. Mladina je novo ideologijo spoznala na nemških univerzah, kjer je ve činoma študirala. Na univerzah je bil nacionalsocializem že pred letom 1933 precej razširjen in ga je tako mladina prenesla domov v Kraljevino Jugoslavijo. Kjer je vladala kraljeva diktatura in neupoštevanje manjšinskih pravic, ampak tudi neperspektivnost za mlade manjšinske akademike. Za njih prakti čno ni bilo dostopa do
152 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, opravi čilo SDKB Novi Sad, 3. julij 1937. 153 Prav tam.
72 državnih služb, prav tako so bila zasedena mesta v manjšinskih organizacijah s strani »starih« , ki so zasedali ve č mest so časno. Tako je prišlo do boja znotraj manjšine, to pa ni bil le boj generacij, ampak tudi svetonazorski in še pomembnejši boj za materialne interese. 154 SDKB kljub za časni navidezni umiritvi ni prenehalo z idejo o skupnem potovanju, ker je imelo pregled nad korespondenco mariborskega društva MGV. Vse pisne pošiljke iz tujine so pošiljali iz Maribora v Novi Sad, kjer je imelo vodstvo SDKB vpogled v dejavnost MGV in njihovo povezovanje z nemškimi društvi. Na podlagi zbranih informacij je SDKB obvestil Steirischer Sängerbund (Štajerska pevska zveza) v Gradcu o tem, da mariborsko društvo MGV še ni dobilo dovoljenja s strani ministrstva za notranje zadeve, če lahko z tujim društvom odpotuje v Vroclaw. To pa je izkoristilo MGV in v tej zadevi apeliralo na Steirischer Sängerbund, da naj oni uredijo dovoljenje za potovanje pri jugoslovanskem ministrstvu za notranje zadeve. 155 Dodatna ovira pri potovanju v Vroclaw se je pojavila s strani jugoslovanskega ministrstva za notranje zadeve, ki ni še nobeni skupini dovolila potovanja v Vroclaw. 156 Celjsko društvo je MGV obvestilo o morebitnem skupnem nastopu v Vroclawu pod naslovom »Lied der Ausländerdeutschen« (Pesem nemških izseljencev) . Hkrati je bilo MGV obveš čeno o težavah z ljubljansko policijsko direkcijo, ki je zahtevala temeljito poro čilo o potovanju, le tako bi MGV lahko dobilo dovoljenje za odhod in potne liste. 157 Kljub negodovanju, da je bilo potrebno v Ljubljano poslati temeljito poro čilo o potovanju, je MGV v dveh tednih dobilo pozitiven odgovor in potne liste. 158 V spor med SDKB Novi Sad in nemškimi pevskimi društvi iz Maribora, Celja in Ptuja se je dokaj pozno vpletlo vodstvo »12. nemškega zveznega pevskega praznika« iz Vroclawa, ki je pevskim društvom svetovalo, naj se zaradi problemati čnosti potovanja odlo čijo za potovanje s SDKB Novi Sad. 159 Ob kon čni odlo čitvi, da pevska društva lahko potujejo z Steirischer Sängerbundom, so jim ti iz Gradca poslali dodatna navodila, pri tem je najbolj padlo v o či, da so posebej pevska društva iz Maribora, Celja in Ptuja opozarjali z naslednjimi besedami: 160
154 Z. Janjetovi ć, Die Donauschwaben in der Vojvodina, str. 3- 4. 155 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo MGV iz Maribora, 5. julij 1937. 156 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, pismo MGV iz Celja, 5. julij 1937. 157 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo MGV iz Celja, 8. julij 1937 158 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo MGV iz Celja, 24. julij 1937. 159 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, pismo vodstva 12. Nemškega zveznega pevskega praznika iz Breslaua, 18. julij 1937. 160 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, navodila Steirischer Sängerbunda, Bundesleitung Sitz Graz, 14. julij 1937.
73
!!! ZELO POMEMBNO!!! Na avstrijskih železniških postajah nih če ne sme pozdravljati in vzklikati »Heil Hitler« ali »Siegheil«; ali spodbujati naše pevce k temu po četju! Zaradi tega vas izrecno opozarjamo, da s svojim po četjem ne ogrozite naših in vaših pevskih interesov!« Zvezno vodstvo 161
Celoten nadzor poti, je prevzel vodja pevskega društva, ki je skrbel, da se potniki primerno obnašajo. 162 Po pri čevanju časnika Mariborer Zeitung se je na festivalu zbralo okoli 130.000 nemških pevcev iz celega sveta. Pomembnost festivala za Nemce se je pokazal z prihodom Hitlerja, ki je v svojem govoru poudaril pomen petja in pevcev, kot glasnikov nemštva ne glede na politi čno situacijo v posameznih državah iz katerih prihajajo. 163 Podobna novica je prišla tudi iz Republike Avstrije, tako bi se naj po pri čevanju časnika Reichspost kar 15.000 Avstrijcev udeležilo pevskega praznika. V Vroclaw bi naj odpotovalo 300 pevskih društev iz Avstrije. Nemške organizacije so pomagale manjšinskim društvom pri organizaciji festivalov in podobnih sre čanj, ker so tako lahko ohranjali stike z Nemci po celem svetu. S pomo čjo sre čanj so nemške organizacije, kot so VDA, AA, DAI in pozneje AO NSDAP ter VoMi, imele vpogled v delo nemških manjšin in so lahko preko njihovega naraš čajo čega vpliva širile svojo politi čno usmeritev. 164
3. 1. 1. 1. 2 SODELOVANJE MGV Z OSTALIMI DRUŠTVI
Sodelovanje med mariborskim društvom MGV (Moško pevsko društvo) ni potekalo le s SDKB Novi Sad, ampak tudi z ostalimi pevskimi društvi in krajevnimi skupinami SDKB. Do sodelovanja je ve čkrat na leto prišlo z mariborsko krajevno skupino SDKB, kjer so na sre čanjih pripravljali koncerte, pri tem so prednja čile dolo čene skladbe, kot je Jedermann 71
161 PAM, fond Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, navodila Steirischer Sängerbunda, Bundesleitung Sitz Graz, 14. julij 1937. 162 Prav tam. 163 »Hitlers Werte an die Sänger von Breslau«, MZ, 3. avgust 1937, let. 77, št. 174, str. 1. 164 »Triumph des österreichschen Liedes in Breslau“, Reichspost, 31. juli 1937, let. 44, št. 209, str. 6. 71 Jedermann (Everyman) je staro angleško delo anonimneža, ki je v svoji drami predstavil angleški moralni svet v 16. stoletju. Delo je leta 1911 obnovil Hugo von Hoffmansthal in ga predstavil nemškemu ob činstvu v Deutsches Theater im Zirkus Schumann (Nemško gledališ če in cirkus Schumann) v Berlinu. Delo se ni razlikovalo od angleškega izvirnika, le da je Hoffmannsthall delo predstavil v stari nemš čini. Dramo je predstavil v sodobni obliki, kjer je srednjeveške motive povezal s sodobnim hlepenjem po bogastvu. Jedermann je postal sopomenka za človeka, ki je izgubil moralne
74 (Slehernik) od Huga von Hofmannsthala, ki jo je v te namene priredil vodja pevskega zbora MGV Hermann Gruber. 165
3. 3. 1 SODELOVANJE S TUJINO
Sodelovanje med društvi ni potekalo le znotraj Kraljevine Jugoslavije, ampak tudi preko meja. Vendar so se pri sodelovanju s tujino pojavile težave, ki so bile povezane z izmenjavo informacij med društvi. Težave jim je povzro čala jugoslovanska mejna policija, ki je maja 1937 zasegla pošiljko iz Gradca namenjeno mariborskemu pevskemu društvu MGV. V paketu je bilo 100 pesmi štajerskega pevskega društva »Schützenlied« (Lovska pesem). Po krajši poizvedbi, je društvo dobilo odgovor, da je paket zasegla jugoslovanska mejna policija in ga poslala v pregled v Beograd. Vzrok za zaseg pošiljke je bil, po nemškem mnenju ta, da je MGV iskalo preve č stikov s sorodnimi tujimi društvi, med katerimi so prednja čila društva iz Nem čije in Avstrije. Graško pevsko društvo je upalo, da pošiljka ne bo povzro čila probleme nemškim društvom v Mariboru, zato se je branilo s tem, da so bile pesmi poslane le v »ogled« in ne v »uporabo« . Graško moško pevsko društvo je upalo, da bo za časna ohladitev odnosov med društvi pripomogla k boljšemu odnosu med nemškimi manjšinskimi društvi v Mariboru in jugoslovansko oblastjo. Zaradi tega se je odlo čilo, da ne bo sodelovalo na tretjem zborovskem prazniku, ki ga je leta 1937 prirejalo društvo MGV. 166 Nobenih težav pa ni MGV imelo pri gostovanju »Bohemnquartet- a« . Koncerta so se med 5. in 6. januarjem 1936 udeležili tudi jugoslovanski Nemci s Ptuja in Celja. 167 Tako so se brez težav člani mariborskega MGV in ostala sorodna društva leta 1937 tudi udeležila pustnega rajanja na Dunaju. 168 Kakšno povezavo so imela nemška društva z politi čnim vodstvom v Nem čiji je pokazala okrožnica iz leta 1939, ko je » Zentrale für die deutschen Chorverbände im Ausland« (Centrala za nemške zborovske zveze v tujini), obvestila vsa nemška pevska društva o politi čni situaciji v nacisti čni Nem čiji in njenem odnosu do sosednjih držav: »Poudarjamo, da
vrednote. Svoje mesto je delo našlo na vsakoletnem Salzburger Festspiele (Salzburški festival). Vendar je drama prekosila Hoffmannsthalova pri čakovanja in je postala priljubljena gledališka predstava po Evropi. (Lexikon der Weltliteratur, Hauptwerke der Weltliteratur in Charakteristiken und Kurzinterpretationen, A- K, Band 3, Deutscher Taschenbuch Verlag, München 1997, str. 650- 651) 165 »Die Jedermann Aufführung«, MZ, 14. april 1933, let. 53, št. 101, str. 5. 166 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo Steirischer Sängerbunda, Bundesleitung Sitz Graz, 5. junij 1937. 167 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo iz Celja, 3. december 1935. 168 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 3, vabilo na pustno rajanje na Dunaju 1937.
75 je naš obrambni boj bil Nem čiji vsiljen. Poljska vlada je pod velikim vplivom Anglije. Zaradi tega je odklonila velikodušno ponudbo našega firerja, ki jim je ponujal miroljubno rešitev obojestranskih življenjskih vprašanj. Namesto tega je Poljska pahnila naše sonarodnjake v peklenske muke. Poleg tega je, kljub vsem opozorilom in posredovanjem, nemška mesta napadla s strelnim orožjem … Noben ne dvomi v to, da je naš miroljuben firer poskrbel za varnost in čast svojih sonarodnjakov. Mi, kot tudi ves svet vemo, da za njim stoji 80 milijonov ljudi, ki ga brezpogojno podpira pri njegovi pravi čni zmagi… Tudi mi, ki že desetletja služimo nemški pesmi, bomo sedaj zvesti svojemu firerju. Vi, ki ste naši bratje po krvi ste lahko prepri čani, da naš narod no če ni č ve č, kot mirno živeti v njegovi po naravi danih mejah. Vi poznate bojni duh naših nemških vojakov, ki so ga poskušali okrniti z lažno propagando o firerjevih grozodejstvih, katerih sam ni bil zmožen. Vi boste njegove pri če pri zlobnih natolcevanjih. Vaša nemška pesem vam naj pomaga pri razkrivanju globoke čiste nemške duše v vaši okolici … Ne pustite vstran našega sodelovanja, pošljite nam od časa do časa informacije o svojem glasbenem ustvarjanju. Mi spadamo skupaj kot nemški narod, kar bomo poskušali v tem težkem času čim bolj pokazati.« 169 S tem je vodstvo vodja Centrale obveš čalo svoje sonarodnjake, da se sodelovanje med njimi ne bo prekinilo, ampak se bo utrdilo. Zaradi spremembe notranjepoliti čnega položaja v Nem čiji se je spremenil odnos med društvi jugoslovanskih Nemcev in društvi iz Republike. Najve čje spremembe so se zgodile po vzponu Hitlerja, ko je v ospredje prišel poudarjen pomen nacionalsocializma, ki so za širile nemške organizacije VDA, DAI, GESTAP- o in VoMi. 170
3. 3. 1. 1 SODELOVANJE MED NEMŠKIMI MANJŠINSKIMI DRUŠTVI V KRALJEVINI JUGOSLAVIJI
Nemška društva v Mariboru se niso povezovala le z avstrijskimi in nemškimi društva, ampak tudi s sorodnimi društvi širom po Kraljevini Jugoslaviji, predvsem s tistimi kjer je bilo zaslediti ve čje število Nemcev. Tako se je dobro sodelovanje med mariborskim društvom MGV in ostalimi nemškimi manjšinskimi društvi ter krajevnimi skupinami SDKB se je pokazalo ob smrti mariborskega trgovca, častnega člana mariborskega MGV in podvodjo »Deutscher Sängerbunda « (Nemške pevske zveze) Josefa Baumeistra, ki je v letu 1935 umrl.
169 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, okrožnica Zentrale für die deutschen Chorverbände im Ausland, 15. september 1939. 170 Prav tam.
76 Zaradi tega je celjska krajevna skupina SDKB poslala naslednjo brzojavko, v kateri je bila opisana vloga Baumeistra pri utrjevanju nemške narodnosti z naslednjimi besedami: »Diesem aufrechten und schaffensfreudigen Manne wird von unserer Volksgruppe immer ein ehrendes Angedenken bewahrt bleiben. Unseren Nachwuchs wird der Heimgenagene wohl immer ein leuchtendes Beispiel deutscher Treue und deutschen Wirkens sein. In dieser Stunde wollen wir der Vorsehung danken, dass unserem Freunde, der dem Zusammenbruch der deutschen Herrlichkeit als ein schweres persönliches Schicksal empfunden hat, gegönnt wehre die Auferstehung Deutschlands noch zu erleben. So lag sein Lebensabend « (Ta pokon čen in ustvarjalen mož bo ostal v spominu naši manjšini. Naši mladini po ostal kot svetel primer nemške zvestobe in nemškega delovanja. Ob tej uri bi se zahvalili usodi, da je bil pokojni še pri ča vzponu Nem čije, ker ga je osebno prizadel propad nemške veli častnosti.) 171 Iz brzojavke je bilo razvidno, da so voditelji nemške manjšine bližnji prihodnosti predvidevali priklju čitev slovenskega obmejnega pasu k nacisti čni Nem čiji. 172 Podobno brzojavko je poslala tudi novosadska krajevna skupina SDKB, ki je poudarila Baumeistrovo delo pri povezovanju vseh nemških društev v Kraljevini Jugoslaviji, pri tem je sporo čala, da misli na vse rojake, ki si prizadevajo za krepitev nemške narodne enotnosti v Kraljevini Jugoslaviji. 173 V brzojavki se je poudarilo njegovo delo pri povezovanju pevskih društev v » Deutscher Sängerbund« (Nemško pevsko zvezo), katere podvodja je bil. 174 Baumaistrova smrt je bila povod za okrepitev sodelovanja med mariborskim društvom MGV in ostalimi nemškimi društvi ter nemškim konzulatom v Zagrebu. Žalno slovesnost so namre č izkoristili tudi za sre čanja predstavnikov vseh jugoslovanskih nemških društev, ki so poslala svoje predstavnike v Maribor. 175 Obvestilo o žalni slovesnosti je bilo objavljeno tudi v Mariborer Zeitung, kjer so obveš čali, da bo žalna slovesnost v soboto 14. decembra 1935 ob 15. uri popoldan. 176 Po smrti Josefa Baumeistra je njegovo delo (krepitev nemške narodne enotnosti), prevzel Karl Kieser, ki je v letu 1936 je na črtoval ve čje potovanje po Nem čiji, kjer bi navezoval stike z društvi. V ta namen se je povezal z znanim avstrijskim VDA obveš čevalcem Petrom Gerickom, ki mu je poslal navodila za čim bolj uspešno izvedbo potovanja. Gericka je najbolj zanimalo naslednje:
171 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo celjske krajevne skupine SDKB, 13. december 1935. 172 Prav tam. 173 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo SDKB Novi Sad, 14. december 1935, žalna brzojavka. 174 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, pismo SDKB Novi Sad, 17. december 1935. 175 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, pismo iz Nemškega konzulata Zagreb, 14. april 1936. 176 »Die Trauerfeier«, MZ, let. 75, št. 203, 12. december 1935, str. 4.
77 1. čas in trajanje potovanja 2. obiskani kraji 3. s katerimi ustanovami, organizacijami in posamezniki sodelujejo v Nem čiji 4. na črt programa 5. dodatne možnosti financiranja 6. dodatna podpora in približen znesek stroškov Dodatno je Peter Gerick obljubil pomo č pri organizaciji slavja ob 90. obletnici mariborskega društva MGV (Moškega pevskega društva) , kjer se je ponudil za glavnega oglaševalca v Nem čiji in pri razdeljevanju kronike MGV. 177 Pri organizaciji Kieserjevega potovanja v Nem čijo so se spet pojavile težave povezane, z dovoljenjem s strani novosadskega SDKB, ki je moralo biti obveš čeno o namenu in času potovanja Karla Kieserja v Nem čijo. Informiranje SDKB je zahtevala » Zentrale für die Chorverbände im Ausland« (Centrala za pevske zveze v tujini), ki je opozarjala, da mora biti v Nem čijo poslano dolo čeno število kronik MGV. Kieserju je tako bilo obljubljeno, da bo njegovo potovanje oglaševano s strani » Zentrale für die Chorverbände im Ausland« , tako da bo v posameznih nemških mestih dobil popolno finan čno podporo. 178 Kieser je potovanje po Nem čiji v veliki meri na črtoval samostojno s pomo čjo VDA v Nem čiji, zaradi tega je s strani SDKB prišlo do zamere, ki se je pokazala z zapoznelo potrditvijo potovanja. Tako je kot posrednik med SDKB in Karlom Kieserjem bil vklju čen obveš čevalec VDA- ja Peter Gericke, ki je kulturbundovca Helmuta Carstanjena/ Gerharda Wernerja naprošal naj čim prej podpiše dovoljenje za potovanje. 179 Zaradi tega je Gericke organiziral v Mariboru sre čanje med Kieserjem in Carstanjenom, ki sta z njegovo pomo čjo zgladila vse nastale nesporazume. Poleg tega je Gericke opozarjal, da naj bo Kieser pozoren pri nadaljnjih na črtovanjih, kjer mora na zahtevo višjih instanc v Nem čiji vklju čiti tudi SDKB, kot krovno organizacijo jugoslovanskih Nemcev, oziroma jih obveš čati o novostih, ki so se dogajala v okviru društva. 180 Da se je oblikovala posebna povezava med mariborskimi nemškimi društvi in da je bilo vedno ve č znakov na skupno delovanje v SDKB se je kazalo tudi v društvenem informiranju, glede zasedbe položajev društvenih svetovih. Decembra 1935 je prišlo do ponovnih volitev v
177 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, pismo Petra Gericka iz Halberstadta, 3. junij 1936. 178 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, pismo Petra Gericka iz Halberstadta, 17. avgust 1936. 179 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, pismo Petra Gericka iz Halberstadta, 8. september 1936. 180 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, Gericke, Halberstadt, 22. september 1936.
78 »Verband deutscher Hochschüler in Maribor« (Zveza nemških študentov v Mariboru). O poteku letne konference in rezultatih volitev so obvestili tudi vodstvo MGV. V vodstvu so se pojavila imena, ki so bila znana iz drugih društev: vodja Oswald Werther, namestnik Viktor Mussnig (konstruktur in inovator iz Studencev), tajnika Franz Pirchan in Gildo Unger, blagajnika Friedrich Mussnig in Herbert Duma in ostali svetniki Otto Badl (sodelavec VDA), Gerhard Pfirmer ter Erich Peteln ( član SDKB). S tem so vsa ostala društva dobila informacijo na koga se naj obrnejo v primeru društvenega sodelovanja. 181 MGV (Moško pevsko društvo) je v Mariboru našlo somišljenika v delavskem pevskem društvu Frohsinn, ki je bilo ustanovljeno leta 1892 in je v leta 1932 praznovalo svojo 40. obletnico obstoja. V po častitev svojega 40. letnega delovanja so društvo MGV povabili na slavnostno prireditev, ki je potekala od 3. do 4. septembra 1932. Delavsko pevsko društvo Frohsinn se je ob svoji obletnici sre čevalo s problemi upadanja števila članov, ki so ogrozili njihov obstoj, ne glede na to, da je bilo tretje najstarejše pevsko društvo. 182 Društvo MGV se ni povezovalo izklju čno le z pevskimi društvi, ampak tudi z ostalimi nemškimi društvi, tako je potrdilo svojo udeležbo na 35. obletnici delovanja Kolesarskega kluba »Edelwiess 1900«. 183 V letu 1933 je bilo opaziti, da je bilo ve č prireditev, kjer so svojo pevsko dejavnost povezovali z ostalimi kulturnimi podro čji, tako so v pustnem času, 11. februarja 1933 priredili sre čanje, pod imenom »Flucht ins Märchen« (Pobeg v pravljico), 15. marca 1933 je MGV prevzelo pokroviteljstvo »Hermann- Gruber- Abenda« (Ve čer Hermanna Gruberja), ki so ga prirejali v Zadružni gospodarski banki v Mariboru in katerega namen je bil pomagati revnim doma čim umetnikom. Tako so 23. maja 1933 uprizorili tudi opereto v treh aktih Edmunda Eyslerja »Schützenliesel« (Lovska pesem), pevce je pri izvedbi na klavirju spremljal dirigent MGV Hermann Frisch. Posebej pa je društvo MGV v tem letu počastilo spomin na nemškega opernega skladatelja Richarda Wagnerja. Konec leta so prvi č po ve č kot 12 letih zaklju čili z veliko silvestrsko zabavo v Unionski dvorani v Mariboru. Zabavo so popestrili z nastopom treh moških kvartetov, ženskim triom in moškim pevskim zborom ter nastopom lokalnega graškega humorista Aloisa Stadlmayra. MGV ni posve čalo svojih slovesnosti izklju čno pomembnim nemškim osebnostim, temve č tudi jugoslovanskim, kot o tem pri ča žalna slovesnost posve čena kralju Aleksandru, ki je potekala 19. oktobra 1934. Zaradi kraljeve smrti je bilo odrejeno polletno državno žalovanje, to je pa MGV in ostalim društvom
181 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 3, pismo Verband deutscher Hochschüler Maribor, 27. december 1935. 182 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 1, vabilo Arbeitergesangsverein »Frohsinn« Maribor, 20. avgust 1932. 183 Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, vabilo Edelweiss 1900, 9. avgust 1935.
79 onemogo čilo izvajanje javnih prireditev v letu 1934. 184 Hkrati pa je veljala prepoved kakršnih koli shodov, predvsem politi čno naravnanih. 185 Kljub polletnemu zatišju pa je društvo MGV nadaljevalo svoje povezovalno delo v letu 1935, ko je 22. februarja izvedlo prireditev v čast častnemu predsedniku MGV Josefu Baumaistru. V ta namen so v Maribor prišli predstavniki pevskih zborov iz Celja in Ptuja, pevskega društva Liedertafel, kolesarskega kluba Edelweiss, športnega kluba Rapid ter predstavniki mariborske krajevne skupine SDKB. S tem je MGV spet pokazalo uspešno povezovanje z ostalimi društvi in hkrati priznavalo velik pomen SDKB. 186 Za 14. december 1935 so imeli v na črtu še eno prireditev t. i. »Bunter Abend « (Veseli ve čer), ki pa so ga prestavili zaradi smrti Josefa Baumeistra. Prireditev »Bunter Abend« so izvedli šele 23. maja 1936 v razprodani Unionski dvorani v Mariboru. 187
3. 3. 2 90. OBLETNICA DELOVANJA MGV
Leta 1936 je društvo MGV praznovalo 90. obletnico delovanja (1846- 1936) in je veljalo za najstarejše mariborsko društvo. V tem letu so člani društva pripravili in izdali kroniko, kjer so na 340. straneh opisali svoje delovanje od za četkov do sedanjosti. V kroniki so ve čkrat poudarili pomen negovanja in posredovanja nemške kulture. 188 Na glavnem zboru društva MGV so 7. julija 1936 z 41 aktivnimi člani na črtovali organizacijo proslave ob 90. obletnici obstoja, ki bi naj potekala v jeseni. Na proslavi so na črtovali predstavitev del Johanna Brahmsa, Huga Wolfa in Hermanna Frischa, druga če dirigenta MGV. 189 V tem času je bil predsednik društva Karl Kiefer, podpredsednik Viktor Hausmaninger in dirigent Hermann Frisch. Slednji je tudi vodil slovesnost ob 90. obletnici delovanja MGV. Sam koncert je bil visokopotezen, saj je na njem deloval 200 članski zbor. V program so vklju čili vse najve čje mojstre klasi čne glasbe od Mozarta, Wolfa do Brahmsa. Pri organizaciji obletnice so se izognili politi čnim temam in tako so vsaj na videz dajali vtis izklju čno pevskega društva. 190 Leta 1936 ob 90. letu društvenega obstoja MGV je bilo število aktivnih članov društva 64, od
184 Rudolf Pertassek, Marburg von der »Marchburch« zur Universitätsstadt, Edition Strahalm, 2000 Graz, (dalje: Rudolf Pertassek, Marburg von der »Marchburch«), str. 216- 223. 185 »Aufruf des Stadtpräsidenten«, MZ, let. 75, št. 224, 8. oktober 1935, str. 5. 186 Rudolf Pertassek, Marburg von der »Marchburch«, str. 216- 223. 187 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 3, vabilo »Bunter Abend«, 23. maj 1936. 188 »Erster deutscher Sängerbundsheft in Jugoslawien«, MZ, let. 76, št. 134, 14. junij 1936, str. 4. 189 R. Pertassek, Marburg von der »Marchburch«, str. 225- 227. 190 »Jahrestagung der mariborer Volksminderheit«, MZ, let. 76, št. 134, 1. junij 1936, str. 4.
80 tega 56 pri ženskem zboru. V tem letu je društvu MGV uspelo v Maribor povabiti svetovno znani zbor iz Magdeburga, s katerim bi naj skupaj nastopili na spominski slovesnosti v čast umrlemu kralju Aleksandru. S tem sodelovanjem so poskušali člani MGV priti v širšo javnost. Vendar jim je na črte pokvarila jugoslovanska oblast s tem, da jim ni dala dovoljenja za prireditev. 191
3. 4 SCHLARAFFIA MARPURGIA
Društvo se je ustanovilo 10. oktobra 1859 v Pragi in se je hitro razširilo po celem svetu. Geslo društva je bilo »In arte voluptas« (v umetnosti je veselje). Beseda šlaraf je bila izpeljanka iz besede srednje visoke nemš čine »Slur-Affe« , kar je takrat in danes pomenilo »brezskrbni uživa č«. Društvo je dejavno še danes, vendar se je oddaljilo od vsakršnih primerjav s karnevalskimi društvi. Člani društva so izklju čno moški. 192 Svoje društveno življenje so predstavili v zborniku »Allschlarafische Stammrolle« (Vsešlarafska plemenska vloga). 193 Schlaraffia Marpurgia je bilo društvo, ki je prevzelo organizacijsko obliko srednjeveškega viteštva. Člani društva so bili razdeljeni v pripravnike, oprode, junkerje in viteze. K šlarafom so spadali častniki in premožni meš čani Maribora. Kake pomembne naloge niso imeli poleg tega, da so se predajali hedonizmu oz. uživanju življenja in so v ta namen prirejali razli čne rituale ter ceremoniale. Podoben proces podrejanja s strani SDKB je doživelo tudi društvo Schlaraffia Marpurgia, ki je pri Rudolfu Holzerju, vodji statisti čnega urada, povzro čilo najve č neodobravanja, saj je člane imel za Jude in ne Nemce, ter jih na podlagi tega ni štel v okvir nemških društev. Vendar se z njegovim mnenjem niso strinjali vsi jugoslovanski Nemci, ki so se v članjevali v društvo. 194 Člani društva so bili moški. Društvo je imelo sedež na Aleksandrovi ulici 5 (danes Slovenska ulica). Barva njihove zastave je bila zelena- bela- zelena. 195 Društvo se je v Mariboru hitro utrdilo, o tem pri ča tudi podatek o številu članov med leti 1922- 1935. Tako je bilo šlarafov v letu 1922 35, v letu 1929 38 in v letu 1935 54. Ve čina je pripadala premožnemu sloju meš čanov, le število častnikov, h katerim so spadali upokojenci
191 Rudolf Pertassek, Marburg von der »Marchburch«, str. 225- 227. 192 Schlaraffia Pressemape, http://www.elberfeldensis.de, str. 1- 36 (5. 3.2011). 193 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Meš čansko podporno društvo Šlarafija, AŠ 1, knjiga Allschlarafische Stammrolle. 194 Bruno Hartman, Društvo Schlaraffia Marphurgia v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, let. 73, 2002 Ljubljana, (dalje: B. Hartman, Društvo Schlaraffia Marphurgia), str. 154- 155. 195 PAM, Meš čansko podporno društvo Šlarafija, knjiga Allschlarafische Stammrolle, 77/78, Verlag Allschlarafische Veröffentlichungen, Praga 1936, str. 183.
81 avstroogrske armade, se je z leti zmanjšalo. Med člane so se šteli trgovci, lekarnarji, zdravniki in knjigarnar. V 30. letih 20. stoletja pa so se društvu šlarafov pridružili imeni, ki sta se pojavljali v povezavi z udejstvovanjem v mariborski krajevni skupini SDKB, to sta bila Franz Brandstetter in Otto Blanke, oba sta bila tudi vodilna moža v mariborskem Športnem klubu Rapid. Njima se je pridružil še Josef »Pipo« Peteln sicer akademski slikar in kulturni referent mariborske krajevne skupine SDKB. V društvo so se uspešno infiltrirali tudi ostali kulturbundovci, ki so imeli tako tudi nadzor nad tako »nepomembnim« društvom, kot je to Schlaraffia. Vendar se je Holzer uštel, glede pomena šlarafov, ki se je pokazal konec 30. let 20. stoletja. Društvo je zlasti v letih ilegalnega delovanja SDKB ponujalo varno zavetje za kulturbundovce, ki so tako lahko nadaljevali svojo dejavnost, vse do ponovne ustanovitve SDKB leta 1939. Ti so namre č s svojo v članitvijo poskrbeli za spremembe v društvo, katerega prva naloga se je iz predajanja hedonizmu/ uživanju spremenila v širjenje nacional- socializma. To nalogo so pa zelo dobro opravili infiltrirani Franz Brandstetter, Otto Blanke in Josef »Pipo« Peteln. Tako je k 30. ustanovnim članom mariborske krajevne skupine SDKB leta 1939 spadalo sedem šlarafov, to so bili: Otto Blanke, Franz Brandstetter, Gustav Bernhard, Heinz Jäger, Fritz Felber, Ernst Miglitsch in Hans Käfer. 196 Njihova imena so se pojavila tudi v zborniku šlarafov celotne Evrope Allschlarafische Stammrolle, kjer so bili med šlarafi v Mariboru omenjeni: Otto Blanke, Heinrich Saboth, Bernhard Gustav, Leopold Fauland, Rudolf Böhm, Franz Brandstetter, Heinz Jäger in Bezjak Josef. 197 Rudolf Holzer in okrog njega zbrana mladina (ve č o tem v naslednjem poglavju) se niso strinjali s po četjem šlarafov, saj so do konca trdili, da se grejo judovske nor čije, da so judovska izpostava ter da želijo pove čati vpliv judovstva v svetu. Poleg tega jih je obtožil prostozidarstva in gospodarskega obvladovanja mesta, slednje pa je bilo povsem možno, saj so člani društva bili premožni meš čani. Holzerju je šlo v nos predvsem to, da so posegali za vodilnimi položaji, ki so njemu in mladi generaciji bili nedosegljivi. To je Holzer na njegovo veliko žalost opazil leta 1941 ob Hitlerjevem obisku Maribora, ko so se v ospredje prerinili šlarafi in ne on. Ki po njegovem prepri čanju niso bili Nemci, ampak Judje. 198
196 B. Hartman, Društvo Schlaraffia Marphurgia, str. 164- 165. 197 PAM, Meš čansko podporno društvo Šlarafija, AŠ 1, knjiga Allschlarafische Stammrolle. 198 Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor (AMNOM), Rudolf Holzer, die Statistische Stelle des Schwäbisch- Deutschen Kulturbundes, Gau: Draubannschaft, Sitz: Marburg/ Dr. Aus den Erinnerungen des damaligen Leiters dieser Statistischen Stelle: Gauamtleiter Rudolf Holzer, (dalje: R. Holzer, Statistische Stelle), str. 6- 7.
82 Neodobravanje s strani Holzerja so opazili tudi šlarafi, ki so njegov odnos obravnavali na seji, tako so vzeli za protokol vse neresnice, ki krožijo o njihovem društvu, tako nih če od njih ni izjavil naslednje: »Sauft nur bei Juden« (Pijte le pri Judih), zavra čali so tudi Holzerjevo trditev, da se je njihov član v mariborskem Narodnem domu izdajala za Hitlerja in s tem provociral Slovence. Po njihovem mnenju je Holzer blatil njihovo društveno dejavnost, ker ni mogel zasesti pomembnejšega položaja. 199
3. 5 RAPID
Dober primer prevzemanja vodilnih mest s strani mariborske krajevne skupine SDKB je pokazalo Nemško športno društvo Rapid, ki je spadalo k društvom, ki so najbolj zaznamovala mariborsko športno življenje. Športno društvo Rapid se je ustanovilo 23. julija 1919 z dekretom ljubljanske deželne vlade. V obseg društvenega delovanja je spadalo izobraževanje in treniranje lahke in težke atletike, plavanje, veslanje, telovadba, tenis, športi povezani s travo in zimski športi. Člani so lahko postali tako moški kot ženske, ki so dopolnili 17 let. V primeru nerednega obiskovanja vadbe so bili člani kaznovani z denarno kaznijo, v primeru neprimernega vedenja na športnem igriš ču in izven, je lahko sledila izklju čitev. Barvi športnega društva sta bili črno- modra. V letu 1928 je društvo dobilo novo športno igriš če poleg kadetnice. Igriš če je imelo poleg tega provizori čno zgrajene tribune za gledalce, ker je šlo pri tem za takratni čas sodoben objekt je športno društvo privabilo velik del mariborskega prebivalstva. 200 Športno društvo Rapid je v za četku samo prevzelo povezovalno vlogo in tvorilo neke vrste krovno organizacijo za vsa ostala športna društva. V nekaj letih je združilo vse nemške športne organizacije in njihove športne delavce v Mariboru (Rote Elf, SK Sturm, Merkur in Herta). Tako je leta 1927 postal edini nemški športni klub v Mariboru, ki je ponujal s pomo čjo nemškega kapitala raznovrstno športno dejavnost. 201 Kljub temu, da se je športno društvo Rapid v letih obstoja moderniziralo in da je dobivalo finan čna sredstva iz Nem čije, so člani društva na ob čnem zboru leta 1933 poudarili, da morajo z dobljenimi finan čnimi sredstvi ravnati preudarno, ker so se tudi pri njih poznale
199 PAM, Meš čansko podporno društvo Šlarafija, Protokoll der 1056, Sitzung am 13. Ostermond A. A. 74. 200 R. Pertassek, Marburg von der »Marchburch«, str. 229. 201 Franjo Baš, Prispevki k zgodovini SV Slovenije, Obzorja, 1. izdaja, Maribor 1989, str. 104.
83 posledice svetovne gospodarske krize. 202 Da pa je prihajalo do prevzemanja vodilnih mest v Rapidu s strani članov mariborske krajevne skupine SDKB pri ča dejstvo, da so se s to problematiko za čeli ubadati na ob čnem zboru športnega kluba Rapid. Poleg samega prevzemanja vodilnih mest s strani SDKB so se Rapidovci ubadali še z nadzorom jugoslovanskih oblasti, ki se je v letu 1934 poostril. 203 Vendar ni ostalo le pri nadzoru, v letu 1935 je jugoslovanska oblast za čela izvajati sankcije proti Rapidu. Med prvimi so sankcije prizadele NK Rapid, zaradi neprimernega protijugoslovanskega obnašanja. NK Rapid je dobil prepoved igranja na mariborskem stadionu. Protijugoslovansko propagando je vodstvo Rapida s Franzem Brandstetterjem na čelu zavrnilo in poudarilo, da njihovi člani spoštujejo svojo državo. Ta prepoved je pustila za posledice, ki so se najbolj ob čutile v blagajni NK Rapida, saj so se znižali prihodki kluba. Da bi ublažili finan čno situacijo in tudi družbeno so rapidovci priredili »Spominski koncert« za preminulega kralja Aleksandra. 204 Rapidovci so sodelovali tudi z mariborskim društvom MGV (Moško pevsko društvo) , ki je s svojim pevskim znanjem popestrilo njihove prireditve. 205 Za boljše sodelovanje med Slovenci in Nemci se je športno društvo Rapid v letu 1938 s svojimi športniki udeležil štafetnega teka po Mariboru in zmagalo proti slovenskemu »Železni čarju« , za katerega so tekli slovenski železni čarji. Podobno so se rapidovci udeležili banovinskega tekmovanja v tenisu leta 1939, kjer so pokazali svojo uspešnost in so postali banovinski prvaki v tenisu pri moških in ženskah. 206 Nenadno sodelovanje je bila posledica nove nemške zunanje politike, ki je svojim manjšinam nalagala, da naj zaradi boljših odnosov z ve činskim narodom na posameznih obmo čjih sodelujejo na državnih in lokalnih prireditvah. Dokon čno se je pokazal vpliv mariborske krajevne skupine SDKB na Rapid v letu 1940, ki je tega leta celotno članstvo Rapida sprejela v svoje vrste. Tako se Rapid ni posve čal le telesnemu urjenju, temve č tudi šolanju mladine, v duhu nacionalsocializma. Rapidovo telovadiš če v Mariboru je predstavljalo prvi korak pri nacionalsocialisti čni vzgoji mladine.207 Poleg Rapida se je s športno dejavnostjo ukvarjalo tudi društvo Edelweiss, ki se je ustanovilo že 18 let pred Rapidom in je imelo s tem daljšo tradicijo, kar pa ni bila velika prednost, saj je
202 »Rapidversammlung«, MZ, let. 73, št. 28, 29. januar 1933, str. 4. 203 »Hauptversammlung«, MZ, let. 74, št. 23, 30. marec 1934, str. 4. 204 »Verbot«, MZ, let. 75, št. 39, 18. februar 1935, str. 4. 205 PAM, Nemško moško pevsko društvo v Mariboru, AŠ 2, zahvala Rapid, marec 1935. 206 R. Pertassek, Marburg von der »Marchburch«, str. 229. 207 Tone Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941- 1945, Založba Obzorja, Maribor 1968, (dalje: Ferenc T., Nacisti čna raznarodovalna…), str. 106.
84 Rapid pokrival širši spekter športnih dejavnosti. Edelweiss je bil ustanovljen 26. junija 1900, prvi predsednik društva je bil gostilni čar Nikolaj Horvat. Leta 1930 je postal njihov predsednik lastnik restavracije in hotela Andrej Halbwindl, ki je po 30. letih društvenega delovanja poudarjal, da je društvo gojilo kolesarstvo strogo v športnem smislu. Svoje prostore pa je društvo našlo pri predsedniku Halbwindlu. 208
slika 1 Kolesarski klub Edelweis leta 1930 Kolesarski klub Edelweis 1913- 1930, AŠ 1, album
V Mariboru je med 1930 in 1939 prišlo do povezovanja starih in uspešnih nemških društev, ki so imela pomembno vlogo v kulturnem in športnem življenju v Mariboru. Prav zaradi njihovega vpliva, na vsakega posameznika nemške manjšine je lahko prišlo do izoblikovanja krovne organizacije SDKB. Jugoslovanskim Nemcem je uspelo izoblikovati krovno organizacijo, ki je pod svoje okrilje vzela manjša nemška društva in na njihova vodilna mesta postavila svoje voditelje, ki so zaradi svoje politi čne prepri čanosti bolj ugajali nacisti čni Nem čiji. Raznoliko društveno življenje jugoslovanskih Nemcev je pokazalo, kam lahko gredo napa čno interpretirane manjšinske pravice in da ni prihajalo do toliko revanšizma, kot je to
208 »30 let kolesarskega športa«, Slovenec, št. 151, 5. julij 1930 str. 4.
85 hotela prikazati nacisti čna Nem čija. V skladu z dolo čili saintgermainske mirovne pogodbe so bile jugoslovanskim Nemcem zagotovljene pravice, ki so privedle do izoblikovanja manjšinskega življenja, ki pa ga je v svoje namene izkoristila nacisti čna Nem čija, ki je svoje manjšine smatrala za svojo podaljšano roko. S pomo čjo izoblikovanja mo čne krovne manjšinske organizacije, se ji je uspelo vmešavati v notranje zadeve Kraljevine Jugoslavije. S pomo čjo svojih organizacij VDA, DAI, VoMi je Nem čiji uspelo združiti manjšinsko delovanje v celoto, ki jo je upravljala krovna organizacija SDKB.
86 4 DELOVANJE SDKB V MARIBORU (1930- 1939)
4. 1 SPREMEMBE V KROVNI ORGANIZACIJI
S stališ ča Nem čije bi naj vsaka nemška manjšina imela svoje politično zastopstvo v parlamentu, kot vzrok so navajali, da je manjšina v ve čini primerov bila prikrajšana, namre č politi čne stranke ve činskega naroda so imele možnost, da bodo postale v parlamentu ve čina in imele s tem tudi možnost strmoglaviti vlado, če ta ni opravljala svojih nalog korektno in prav za to možnost je po njihovem mnenju manjšinski narod bil prikrajšan. Rešitev za ve čjo politi čno mo č manjšin si je Nem čija predstavljala v obliki krovne organizacije, ki bi prav tako skrbela za uveljavljanje manjšinskih politi čnih interesov v parlamentu. 209 Nem čija je vedno bolj poudarjala, da se manjšinsko vprašanje lahko reši s pomo čjo oblikovanja enotne krovne organizacije, ki bi zastopale vse Nemce v Kraljevini Jugoslaviji. Zaradi tega si je prizadevala, da v okviru njenih manjšin ne bi prišlo do trenj, do katerih je pa potem prišlo. 210 Nezadovoljstvo nad delom manjšinskih voditeljev in SDKB je leta 1932 privedlo do izoblikovanja opozicijskega bloka akademikov, h kateremu so spadali: Josef Trischler, Sepp Janko, Thomas Menrath, Nikolaus Hasslinger in Georg Awender. Svoje nezadovoljstvo so koncentrirali v eno osebo v Stephana Krafta, ki si je SDKB podredil in preve č razširil svojo mo č. Zaradi vedno ve čjega Kraftovega vpliva, so nemški akademiki zahtevali lo čitev oblasti v okviru SDKB. Tako bi se naj delil na politi čno, kulturno in gospodarsko podro čje. V ozadju tega nezadovoljstva so bili predvsem osebni interesi mladih intelektualcev. Niso bila toliko pomembna ideologija ali ideološka vprašanja, ali pogledi na metode in cilje boja, kot boj za osebne položaje. Šlo je za spor med staro in mlado generacijo. Pri tem pa je treba omeniti, da so se nacisti čne ideje razširile tudi med staro generacijo. Mlada generacija se je seznanila z nacisti čnimi idejami med študijem na avstrijskih in nemških univerzah. Spor med generacijami je sprožil nastanek »Erneuersungsbewegung« (Obnoviteljskega gibanja), ki se je za čelo leta 1934 in je zahtevalo vzgojo nemške manjšinske mladine po »Führerprinzipu« .211 V središ ču boja je stalo SDKB, ki je predstavljalo najve čje in najpomembnejše združenje jugoslovanskih Nemcev, ki je na za četku združevalo le 10 % vseh jugoslovanskih Nemcev. Pomen boja pa ni bil povezan le s številom kulturbundovcev, ampak s tem, da se je boj vmešala jugoslovanska oblast, nemška organizacija VoMi in celotna manjšinska inteligenca.
209 H. Kier, Über die Gestalltung eines Volksgruppenrechtes, str. 509. 210 Prav tam, str. 498. 211 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 43- 46
87 Boj je potekal preko časopisja, sre čanj in uli čnih pretepov in je trajal do leta 1939, ko so zmagali obnovitelji. Še v maju 1939 je jugoslovanska oblast menila, da kljub porastu vpliva SDKB, ni prišlo do poenotenja znotraj društva, predvsem zaradi njihove razli čne politi čne, družbene in gospodarske raznolikosti. 212 Zaradi nenehnih sporov med SDKB in Obnoviteljskim gibanjem, se je zvezni odbor SDKB 20. novembra 1938 na seji odlo čil, da bo preklical za časno izklju čitev Obnoviteljskega gibanja iz SDKB dne 13. januarja 1935, ter sklenil vklju čitev Kultur und Wohlfahrtsvereinigung der Deutsche Slawoniens (KWVD) ( Kulturno in dobrodelno združenje slavonskih Nemcev) v SDKB in ustanovitev 3. okrožij SDKB, za Banat, vzhodno in zahodno Ba čko z Baranjo, Bosno, Sremom in Slavonijo. Morebitna ustanovitev okrožij za Dravsko banovino pa je bila odložena za nedolo čen čas, zaradi razpusta SDKB. 213 Posledice obnoviteljskega gibanja se pokazale tudi v mariborski krajevni skupini SDKB, ki je imela pod svojim okriljem mladinsko skupino, kjer se je s pomo čjo Rudolfa Holzerja mladina vzgajala po »Führerprinzipu« .214 Spor med »starimi« kulturbundovci in »obnovitelji« je še tako dale č, da so razjezili celo VDA. Vzrok za jezo je povzro čilo SDKB, ki je zaradi »obnoviteljskega« agresivnega prevzemanja krajevnih skupin samo za čelo ukinjati lastne krajevne skupine in odstavljati opore čne vodje, ki so za čeli simpatizirati z »obnovitelji« . Leta 1937 je VDA govorila o kulturbundovski provokaciji, ki jo je bilo potrebno sankcionirati. Tako SDKB ni dobilo obljubljenih knjig, časnikov iz Nem čije, prenehalo se je posredovanje prosti u čnih mest. Na drugi strani je VDA ponudila popolno finan čno podporo »obnoviteljem« . Spor so poskušali leta 1937 rešiti kulturbundovci, saj je prihajalo do vedno ve čjih konfliktov znotraj nemške manjšine vse do posameznih nemških družin, kjer so bili starejši člani družine pristaši SDKB, mlajši člani pa na strani »obnoviteljev« . Da bi lahko med obema prišlo do sodelovanja so »obnovitelji« z Awenderjem na čelu postavili naslednje pogoje: • odstranitev Stefana Krafta iz vseh funkcij • ponovna vklju čitev »obnoviteljev« v SDKB • 50 % vpliv »obnoviteljev« na odlo čanje znotraj glavnega vodstva SDKB in v vseh krajevnih skupin SDKB. 215
212 Zoran Janjetovi ć, Die Donauschwaben in der Vojvodina und der Nationasozialismus, Gesellschaft für serbisch-deutsche Zusammenarbeit http://www.drustvosns.org 1991, (dalje: Z. Janjetovi ć, Die Donauschwaben in der Vojvodina), str. 3- 7. (12.12.2010). 213 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 181- 190. 214 AMNOM, Rudolf Holzer, die Statistische Stelle, str. 1- 15. 215 Johann Böhm, Die deutsche Volksgruppe in Jugoslawien 1918-1941, str. 242- 250
88 Spor med »starimi« in »obnovitelji« se je rešil s pomo čjo Nem čije, ki je vse aktivnosti jugoslovanskih Nemcev 1. februarja 1937 prenesla pod nadzor VoMi. Tako je o zmagovalcu v boju za prevlado v SDKB med jugoslovanskimi Nemci odlo čala VoMi. To nalogo je oteževal politi čen odnos med Nem čijo in Kraljevino Jugoslavijo, ki naj bi ostal »prijateljski« . Tako je AA opozarjal jugoslovanske Nemce, da naj ne uporabljajo protijugoslovanskih parol in da se naj izogibajo protijugoslovanskim izjavam. Nejevoljo jim je povzro čil »stari« vodja SDKB Stefan Kraft, ki je prepre čil širjenje nacionalsocializma med kulturbundovci, ki se je s tem zoperstavil glavni nalogi VoMi. Zaradi tega je VoMi zahteval njegov odstop. Njegovo mesto v SDKB je prevzel Janko Sepp in ne kot bi vsi pri čakovali eden od »obnoviteljev« Jakob Awender ali Branimir Altgayer, ki sta vse do leta 1940 ostala v ozadju. 216 V letu 1938 se je pokazalo, da SDKB izgublja na mo či, in da se pri okrepljenih »obnoviteljih« pripravljajo na iskanje Keksovega naslednika. Zaradi tega je med 18. in 19. maje 1938 VoMi v Grazu sklicala sestanek, katerega so se udeležile vse skupine jugoslovanskih Nemcev, razen Kraftove skupine. Prisotni so bili naslednji zastopniki jugoslovanskih Nemcev: Johann Keks, Hans Moser, Branimir Altgayer in mariborski senior Johann Baron. VoMi je zavrnilo kandidaturo Jakoba Awenderja, da bi on postal vodja SDKB, ker se je po njihovem preve č zameril jugoslovanski vladi. Bolj neopore čen se jim je zdel Janko Sepp, katerega so potrdili tudi zastopniki jugoslovanskih Nemcev. Le Awender in Altgayer se nista strinjala z izvolitvijo Seppa za vodjo SDKB, kar pa je bilo znano VoMi in tako ni bilo nobeno presene čenje. Zakaj je VoMi komaj leta 1938 posredovala v sporu je v veliki meri bilo odvisno od Berlina, ki si je od leta 1938 prizadeval za stabilne odnose z vzhodnoevropskimi državami, ki bi s tem prepre čil vpliv Francije in Velike Britanije. Tako je Berlin poskušal preko AA v Beogradu jugoslovanskim Nemcem dopovedati, da naj ne provocirajo Jugoslovanov s svojimi radikalnimi nemškimi parolami. To je izkoristil Stefan Kraft, ki je zaradi opozorila AA prepre čil širjenje nacionalsocialisti čnega gradiva v SDKB in ostalimi jugoslovanskimi Nemci. Zaradi tega je postal zelo nepriljubljen pri VoMi, ki mu ga je uspelo pozneje izklju čiti iz vseh mest. Svoje nestrinjanje sta Awender in Altgayer izrazila pisno, kjer sta predlagala izvolitev seniorja Johanna Barona za vodjo vseh jugoslovanskih Nemcev, kar pa je VoMi zavrnil. Kmalu zatem pa je VoMi sam predlagal, da bi se glavni svet SDKB iz šest pove čal za tri člane, to so bili poslanec v narodni skupš čini Franz Hamm, član jugoslovanskega senata Georg Grassl in Josef Trischler. Za seniorja Johanna Barona je bilo predvideno, da bo prevzel
216 Thomas Casagrande, Die volksdeutsche SS-Division "Prinz Eugen": Die Banater Schwaben und die nationalsozialistischen Kriegsverbrechen Campus Fachbuch, Frankfurt 2003, str. 138 - 139
89 mesto vodje jugoslovanskih Nemcev v Dravski banovini in podobno bi Branimir Altgayer prevzel vodstvo v Savski banovini. Nakar si je Awender prizadeval, da bi dobil mesto gospodarskega vodje jugoslovanskih Nemcev, ki ga pa ni dobil. VoMi je dokon čno oblikoval vodenje jugoslovanskih Nemcev, ki je imel obliko triumvirata. Tega so sestavljali Franz Hamm, kot politi čni vodja, Janko Sepp kulturni vodja in gospodarski vodja Josef Trischler. Njim je pomagal svet, ki so ga sestavljali Jakob Awender iz Vojvodine, Branimir Altgayer iz Slavonije in Franz Breitweiser iz Slovenije. 217
4. 2 RAZVOJ MARIBORSKE KRAJEVNE SKUPINE SDKB PO LETU 1930
Nem čija je poudarjala, da za normalno politi čno, družbeno in kulturno delovanje manjšine potrebuje lastno politi čno stranko in še dodatno krovno organizacijo, ki bi bila neke vrste varovalka, če nemški stranki ne bi uspelo priti čez parlamentarni prag, bi njeno funkcijo prevzela krovna organizacija. Manjšinska politika Nem čije je glede zaš čite manjšin gledala dolgoro čno. S pomo čjo izoblikovanja manjšinske krovne organizacije je imela nadzor nad politi čno usmeritvijo svoje manjšine, poleg tega jim je velevala kakšen odnos naj vzpostavijo do ve činskega prebivalstva. Krovna organizacija bi naj bila garancija za uspešno delovanje manjšinskega življenja, ki je bilo na črtovano iz Nem čije. Da so bila nemška predvidevanja o pomenu oblikovanja krovne organizacije resni čna, pri ča tudi jugoslovanski notranjepoliti čen dogodek, ki je prepre čil nadaljnje manjšinsko politi čno delovanje. Dogodek, ki je vplival na pove čano dejavnost izoblikovanja krovne organizacije je bila šestojanuarska diktatura leta 1929, ko so bile razpuš čene vse stranke. Tako je bilo v Mariboru tudi razpuš čeno društvo »Politisch und Wirtschaftlicher Verein der Deutschen in Slowenien« (Politi čno in gospodarsko društvo Nemcev v Sloveniji). Na sedežu društva, na Strossmayerjevi ulici (prej Schmiderergasse, danes Strossmayerjeva ulica) so se tako zbrali policijski zastopnik, inšpektor Pavleti ć in detektiv, ki bi v navzo čnosti predsednika društva mariborskega notarja Lotharja Mühleisena in sekretarja izvedla razpust društva, pri tem so po protokolu podpisali razpust. Prostori društva so bili zape čateni in s tem se je zgodil zadnji razpust politi čne organizacije Nemcev v okrožju Maribor. 218 Delovanje se je prekinilo le za dve leti. Med tem časom so nemške organizacije VDA, DAI in
217 Johann Böhm, Die deutsche Volksgruppe in Jugoslawien 1918-1941, str. 283- 285. 218 »Auflösung des politisch und wirtschatlichen Vereines der Deutschen in Slowenien«, Mariborer Zeitung (MZ), let. 69, št. 17, 19, januar 1929, str. 5.
90 VoMi izvajale pritisk na jugoslovansko oblast, ki je zaradi tega leta 1931 popustila in je 14. aprila 1931 preko Oddelka za državno zaš čito ministrstva za notranje zadeve Kraljevine Jugoslavije, na osnovi 9. člena zakona o notranji upravi odobrila nova pravila SDKB. Dodatna povezanost med posameznimi krajevnimi skupinami se je pokazala s tem, da je zvezno vodstvo SDKB v Novem Sadu izdalo pravila, ki so veljala za celotno državo. 219 Krajevna skupina SDKB v Mariboru je bila ustanovljena 27. julija 1931. Predsednik mariborske krajevne skupine SDKB je postal mariborski notar Lothar Mühleisen, ta se je ob svoji izvolitvi zahvalil tudi jugoslovanski oblasti in kralju. Že na prvem ustanovnem sre čanju so za čeli z organizacijo razli čnih dejavnosti, h katerim so spadale tudi gledališke igre in predavanja z znanstveno popularnimi besedili. Pri tem so poudarjali, da gojijo nemški jezik in kulturo. 220 Vse cilje in naloge SDKB je podrobnejše opisal statut, ki je v svojih členih kazal na nadaljnjo germanizacijo. Tako je statut zavzel naslednje društvene dejavnosti: 1. Ustanavljanje in vzdrževanje knjižnic, čitalnic, bralnih krožkov, knjigarn in drugih ustanov, ki služijo izobraževanju. 2. Prirejanje razli čnih predavanj ter pevskih, glasbenih in gledaliških predstav v nemškem jeziku. 3. Organiziranje in spodbujanje zasebnih izobraževalnih dejavnosti ter samoizobraževanja, ki se naj doseže tako: • z izgradnjo in upravljanjem zasebnih šol: osnovnih, srednjih, u čiteljskih in strokovnih, z nemškim u čnim jezikom. • z ustanavljanjem, vzdrževanjem in podpiranjem različnih te čajev v nemškem jeziku, ki služijo splošnemu, ali strokovnemu izobraževanju. • z vzgojo in izobraževanjem nemških u čiteljev, duhovnikov ter drugih izobraževalnih in duhovnih delavcev. • s podporo nemških zasebnih in potujo čih u čiteljev. • z izdajanjem nemških u čbenikov, ki so napisani v skladu z zakonom o ljudskem šolstvu. • z izgradnjo domov in internatov za dijake, vajence in pomo čnike, ter skrb za njihovo prehrano.
219 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Nemški evangeljski seniorat v Sloveniji Maribor prej Celje 1925- 1941, AŠ 61, Statuti Švapsko- nema čkog prosvetnog saveza- Gaustelle, (dalje: PAM, Nemški evangeljski seniorat, statuti SKDB). 220 »Schwäbisch- deutscher Kulturbund«, MZ, let. 71, št. 200, 29. Julij 1935, str. 5.
91 • z dajanjem štipendij študentom srednjih, visokih in strokovnih šol, ter bodo čim učiteljem in duhovnikom. • ustanavljanje in podpiranje razli čnih nemških društev in združenj, predvsem kme čka, delavska, obrtniška in trgovska kot tudi mladinska, glasbena, športna in gledališka. • nudenje socialne zaš čite ekonomsko šibkim, predvsem siromakom, bolnikom, materam z otroki in mladini. • k socialni dejavnosti je spadalo tudi brezpla čno posredovanje prostih delovnih mest za sonarodnjake in skrb za izseljence in sezonske delavce. • skrb za zdravstveno zaš čito in boj proti škodljivim vplivom, ki ogrožajo zdravje naroda. 221 Za boljše izvajanje dela so bile v zvezi ustanovljene sekcije, skupine in odbori, poleg tega je lahko zveza ustanavljala sklade, ki so v veliki meri lajšali delo. SDKB je svoja finan čna sredstva črpalo iz ve č virov: • članarina • prostovoljni prispevki • z zbiranjem prispevkov • oporoke in zapuš čine • prirejanje prireditev glasbene, gledališke in literarne narave • prirejanje razstav in loterije (za to dejavnost so potrebovali dovoljenje oblasti) • prodaja društvenih simbolov, kot so zna čke, koledarji in razglednice • obrt, s katero pa se ni smel okoristiti noben član, ampak je šlo za skupni interes SDKB. V statutu je bil dolo čen tudi poslovni, interni in uraden jezik, to je bila nemš čina. Vsa pisna korespondenca med posameznimi krajevnimi skupinami in tudi med zvezno upravo je bila v nemš čini. Uradni jezik Kraljevine Jugoslavije se je uporabljal le pri stikih z oblastjo. 222 V statutu so imeli to čno opredeljene naloge novih članov v upravnem odboru. Po statutu so lahko prvi č izvoljeni člani svoje delo opravljali eno leto. Po preteku so sledile volitve, s katerimi se je zamenjala polovica članov upravnega odbora. Kot kandidati na volitvah so lahko pristopili le člani SDKB z bivališ čem v Mariboru. Podoben postopek volitev so izvedli naslednje leto, ko so zamenjali drugo polovico upravnega odbora, ki so bili dve leti člani
221 PAM, Nemški evangeljski seniorat, AŠ 61, Statuti SKDB. 222 Prav tam.
92 upravnega odbora. Prav tako je bila možna ponovna izvolitev nekdanjih članov upravnega odbora. Naloge upravnega odbora je urejala zvezna uprava v Novem Sadu, tako je tudi mariborska krajevna skupina SDKB bila organizacijsko podrejena njej in je morala opravljati dane naloge. Te naloge so bile naslednje: 1. Sprejemati nove člane in mese čno poro čati o tem zvezni upravi, ki je nove člane dokon čno potrdila. 2. Pisati poro čila o dejavnosti mariborske krajevne skupine SDKB in obveš čati zvezno upravo. 3. Pravico dajati predloge in ideje. 4. Sprejemati dnevni red za letno skupš čino krajevne skupine. 5. Zbrana denarna sredstva nakazati zvezni upravi (enkrat na pol leta). 6. Imenovati pooblaš čence za sosednje kraje, ki so imeli manj od 20 članov SDKB. 7. Pošiljati delegate na seje zvezne uprave. Mariborska krajevna skupina SDKB je dobila s strani zvezne uprave še dodatno veljavo, saj ji je bila dodeljena pravica upravljanja širšega obmo čja, s tem je imela ve č pravic in pooblastil. Tako je delovanje obsegalo Maribor, okrajna glavarstva Prevalje, Slovenska Bistrica in Slovenske Konjice. Maribor je s tem postal sedež SDKB za severno Dravsko banovino. 223 Krajevna skupina SDKB v Mariboru je delovala v enajstih delovnih sekcijah, ki so bile razdeljene tako: • kulturna sekcija (vodja Josef »Pipo« Peteln- akademski slikar) • sekcija za socialno skrbstvo (vodja Julius Pfirmer) • mladinska sekcija (vodja Rudolf Holzer- vodja statisti čnega urada in mladine) • organizacijska sekcija (vodja Josef Iwanschek) • gospodarska sekcija (Ernst Miglitsch- šlaraf) • zdravstvena sekcija (ni podatkov) • športna sekcija (Walter Thalmann in Erich Peteln- svetnik v Verband der deutschen Hochschüler in Maribor) • pravna sekcija (vodja Franz Brandstetter- šlaraf in rapidovec) • prosvetna sekcija (vodja Hans Käfer) • statisti čna sekcija (vodja Rudolf Holzer- vodja statisti čnega urada in mladinskega odseka mariborske krajevne skupine SDKB)
223 PAM, Nemški evangeljski seniorat, AŠ 61, Statuti SKDB.
93 • ženska sekcija (vodja Grete Schmiderer- h či bivšega mariborskega župana Ivana Schmidererja). 224 V društvenih prostorih sta bili knjižnica in čitalnica. Prirejali so gledališke predstave, literarne ve čere, plesne te čaje in predavanja. 225 K posebnim priložnostim je spadalo tudi sve čano sprejetje novincev v društvo SDKB, kar je Holzer komentiral z naslednjimi besedami: »Naš narod mora živeti, tudi če moramo zato umreti. Hvaležni moramo biti, da smo v svojem narodu našli hrbtenico manjšine, pa naj gre za gibanje proti brezposelnosti, ali čiš čenje nemške kulture od židovske umazanije.« 226 Leto 1934 je pokazalo okuženost dela SDKB z nacionalsocializmom. Na to so nakazovali tudi naslovi predavanj: »Der Führer und der Geführte« (Vodja in vodeni), »Unser Weg « (Naša pot), »Minderheit« (Manjšina), »Volkstum und Mutterland« (Narodnost in domovina), »Erneuerungsbewegung der Jugend in der Minderheit« (Mladinsko obnoviteljsko gibanje v manjšini). 227 Mariborska krajevna skupina SDKB je pod vodstvom notarja Lotharja Mühleisena poudarjal, da ne širijo nobene nacionalsocialisti čne propagande, kot so nekateri natolcevali, čeprav so še posebej poudarjali svoje geslo »Staatstreu und Volkstreu« (»zvest državi in narodu«) pri tem ni bila kot zvestoba državi mišljena Kraljevina Jugoslavija, temve č Nem čija. K članstvu v SDKB je nova čil tudi nemški časopis Deutsches Volksblatt, ki je pozival Nemce k članstvu in medsebojni verski strpnosti, ki naj ne bi bila morebitna prepreka v primeru v članitve v SDKB. 228 Mariborska krajevna skupina SDKB je imela leta 1931 700 članov, kar je veliko število, če povzamemo, da je bilo skupno 2.696 Nemcev. 229 Pravo število članstva v SDKB, je lahko podal manjšinski statisti čni urad. Statisti čni urad je ilegalno za čel delovati leta 1936, njegova naloga je bila voditi evidenco članov SDKB, podajati politi čne ocene, t. i. omahljivcev in dvomljivih članov. 230 Članstvo se je pove čalo tudi zaradi socialne stiske. Kot je pokazala naslednja prošnja za denarno pomo č Josipa Neubauerja, ki se je obrnil na Mestno ob čino Maribor, če ob čina ne bo ugodila njegovi prošnji
224 PAM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, priloga št. 16. 225 Dragan Poto čnik, Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918- 1941, Litera, Maribor 2003, (dalje: D. Poto čnik, Kulturno dogajanje), str. 333. 226 PAM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, str. 28- 63. 227 PAM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, str. 28- 63. 228 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 33. 229 »Ustanovitev švabsko nemške prosvetne zveze«, Slovenec , let. 59, št. 168, 1931, str. 29. 230 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna …, str. 120.
94 se bo obrnil na SDKB. 231 Kljub čedalje ve čjemu zaupanju s strani prebivalstva, je delovanje SDKB naletelo na težave pri sprejemanju njihove vodilne vloge, tako so posamezne krajevne skupine morale pošiljati zveznemu vodstvu podatke o delovanju, ki je nato podatke posredovalo dalje v Nem čijo. Nadzor dejavnosti krajevnih skupin je potrdil primer sprejetja statuta SDKB, kjer je bilo v naslednjih to čkah navedeno: 8. to čka: Sprejemati nove člane in mese čno poro čati o tem zvezni upravi, ki je nove člane dokon čno potrdila. 9. to čka: Pisati poro čila o dejavnosti mariborske krajevne skupine SDKB in obveščati zvezno upravo. Mariborska krajevna skupina SDKB je morala poro čati o vsem svojem delovanju zvezni upravi v Novem Sadu, tako je težko bilo govoriti o delni samostojnosti društva, ampak o popolni odvisnosti od krovne organizacije. 232
4. 2. 1 RAZPUST SDKB V MARIBORU LETA 1935
4. 2. 1. 1 VZROKI ZA RAZPUST
V letu 1935 je prišlo do razpusta krajevnih skupin SDKB v Dravski banovini. Vzroke za razpust mariborske krajevne skupine SDKB je bilo potrebno iskati v društvenem delovanju prejšnjih let, predvsem v letu 1934, kjer je na delovanje vplivala zunanjepoliti čna situacija, kot je bil neuspeli nacisti čni pu č v Avstriji. Z uspešnim društvenim delovanjem niso opozorili nase le Nem čije, ampak tudi jugoslovansko oblast, ki je opazila da SDKB ne deluje le na kulturnem podro čju. Zaradi navezovanja stikov med mariborskimi in graškimi društvi, so bila društva informirana o prihajajo čem avstrijskem preobratu. Da je v Avstriji prihajalo v letih 1933 in 1934 do pove čane nacisti čne dejavnosti je pričalo ve č dogodkov, med drugim je na nevarno ozra čje v Avstriji opozarjal avstrijski veleposlanik v Ljubljani Heinrich Orsini Rosenberg. Mesec pred julijskim pu čem 1934 sta avstrijska diplomacija in policija Kraljevino Jugoslavijo ozna čili za sovražno Avstriji, ki je pretirano naklonjena nacisti čni Nem čiji in jo v njenem po četju preve č podpira. Svoje neodobravanje je izrazil tudi avstrijski veleposlanik Heinrich Orsini Rosenberg, ki je videl nemške simpatizerje v krajevnih skupinah SDKB. Svoja opažanja je posredoval v pismih avstrijskemu kanclerju Engelbertu Dollfussu, v katerih
231 PAM, Mestna ob čina Maribor (MOM), AŠ 481, št. spisa 329, prošnja za podporo Neubauer Josipa iz Maribora, 12. 1. 1941. 232 PAM, Nemški evangeljski seniorat, AŠ 61, Statuti SDKB.
95 je podrobneje opisal dogajanja v zunanji in notranji politiki Kraljevine Jugoslavije in njeno odobravanje nemških manjšinskih organizacij, predvsem krajevnih skupin SDKB. Tako je Rosenberg v pismu z dne 18. junija 1934 navedel, da se je pove čala nacionalsocialisti čna propaganda v Kraljevini Jugoslaviji, katera je našla svoje nosilce v enotah krajevnih skupin SDKB. Po Rosenbergovih opažanjih naj bi v Sloveniji prednja čile naslednje krajevne skupine SDKB v Mariboru, Celju, Ptuju, Ljubljani in v Ko čevju. 233 H glavnim propagandistom nacisti čne ideje je Rosenberg prišteval mariborskega notarja in predsednika mariborske krajevne skupine SDKB Lotharja Mühleisena, evangeli čanskega pastorja Johanna Barona in celjskega novinarja Franza Krainza 234 .235 Na seznamu se je znašel še mariborski odvetnik Leo Gozani, ki je sodeloval z nemškim veleposlaništvom v Beogradu in nemškim konzulatom v Zagrebu in celjski odvetnik Fritz Zanger, ki je bil med drugim tudi poklicni glasbenik in je zaradi narave svojega poklica veliko potoval po Dravski banovini, ve činoma pa se je zadrževal v Mariboru, Celju in Ptuju. Svoje »glasbeno delovanje« pa je razširil v Novi Sad, kjer je bil sedež SDKB. 236 Pu č je bil iz ve č strani napovedan in zaradi povezovanja nemških organizacij, kot je bila NSDAP, znan jugoslovanskim in avstrijskim predstavnikom NSDAP. Tako je avstrijska NSDAP v svojem poro čilu za javnost pred julijskim pu čem izjavila naslednje: »Prevzem oblasti v Avstriji štejemo h glavnim nalogam avstrijske nacionalsocialisti čne stranke. Za Nem čijo bo Avstrija imela vedno ve čji pomen od ostalih dežel. Avstrijski problem je problem. Opravi čene so vse metode boja, da dosežemo svoj glavni cilj…« 237 Na nevarnost je opozarjal tudi koroški direktor za varnost, da krožijo govorice o uporu Sturmabteilung (jurišni oddelek) , ki bi se naj razširil od Salzburga, Zgornje Avstrije in Koroške in vse do jugoslovanske meje. Vendar kljub opozorilnim znakom, kot je bil umor
233 D. Ne ćak, »Nemci« v Sloveniji 1938- 1948, HISTORIA 8, Slovensko- avstrijski odnosi v 20. stoletju, Ljubljana 2004, (dalje: D. Ne ćak, »Nemci« v Sloveniji 1938- 1948), str. 348. 234 Franz Krainz je bil novinar celjskega časnika »Deutsche Zeitung«, katerega so leta 1935 aretirali zaradi vohunstva. Krainz je bil del vohunske mreže, ki je delala za »avstrijske legitimiste«, ki so se borili za ponovno vzpostavitev Habsburške monarhije. Vendar jim je pri tem primanjkovalo denarja. Krainz je zaradi tega skupaj z varaždinskim hotelirjem Franzem Baumannom tihotapil denar, ki so ga priskrbeli avstrijski nacisti. Vendar so ga pri tem jugoslovanske oblasti ujele. (D. Ne ćak, »Nemci« v Sloveniji 1938- 1948, str. 348). 235 D. Ne ćak, »Nemci« v Sloveniji 1938- 1948 Str. 350. 236 Dušan Ne ćak, Avstrijska legija II, Obzorja, Maribor 1993, (dalje: D. Ne ćak, Avstrijska legija II), str. 51- 59. 237 Robert Kriechbaumer, Die großen Erzählungen der Politik, Politische Kultur und Parteien in Österreich von der Jahrhundertwende bis 1945, Böhlau Verlag, Wien- Köln- Weimar 2001, (dalje: R. Kriechbaumer, Die großen Erzählungen der Politik), str. 702.
96 Ernsta Röhma 238 , se jugoslovanska oblast ni hotela zavedati v kakšni nevarnosti se nahaja. Prav tako se ni odzvala ob umoru avstrijskega kanclerja Engelberta Dollfussa dne 25. julija 1934. 240 Dolffussa sta pokon čali dve krogli iz pištole, med 7-urno ugrabitvijo, kjer so nacionalsocialisti imeli za talce 3 člane vlade in 140 uradnikov v upanju, da bo Avstriji prišlo do vstaje nacionalsocialsocialistov. V ta namen so zasedli tudi dunajski radio in so napovedovalca prisilili k razglasu vsesplošne vstaje avstrijskega naroda in k padcu vlade. Pri tem so ra čunali na delavski razred, ki bi po njihovem mnenju moral za četi vstajo v vseh avstrijskih zveznih deželah. Na njihovo veliko razočaranje nih če ni za čel z vstajo, tako se je avstrijski pu č zelo hitro in neuspešno kon čal. 241 Velika žrtev je bila le smrt kanclerja Dolffussa, katerega je avstrijska javnost ozna čila za mu čenika in mesijo Avstrije. 242 Smrt avstrijskega kanclerja Engelberta Dolffussa je pretresla avstrijsko javnost, tako so o njegovi smrti poro čali vsi avstrijski časniki na prvih straneh, tako je v Wiener Zeitung, bil objavljen članek o smrti kanclerja Dolffussa, niso pa bili omenjeni nacionalsocialisti, ki so prispevali k smrti kanclerja. 243
Vest o nacisti čnem pu ču je v Beograd prišla 25. julija okoli 15 00 ure, vendar so umor avstrijskega kanclerja Engelberta Dollfussa uradno objavili ob 22 30 . Kraljevina Jugoslavija je bila glede pu ča zadržana, vendar je ponujala pomo č za begunce. Ve činski del pomo či beguncem so prevzele nase krajevne skupine SDKB, najpomembnejšo vlogo je odigrala mariborska krajevna skupina SDKB, ki je zaradi bližine prva prišla v stik z begunci. 244 Neuspeli avstrijski pu č je bolj, kot v Avstriji odmeval med jugoslovanskimi Nemci, ki so pokazali tesno povezanost s pu čisti in jim nudili, s pomo čjo nemških organizacij, kot sta bili VoMi in NSDAP, vso pomo č pri pobegu v Kraljevino Jugoslaviji. Pomo č so jugoslovanski
238 Ernst Röhm je bil predstavnik nezadovoljstva v NSDAP, v juniju leta 1933 je dotedanje Hitlerjeve uspehe ozna čil le kot nekaj korakov na poti k nacionalsocialisti čni državi in kljub razli čnim pozivom in prizadevanjem za vklju čitev ni dal miru. Njegovo nezadovljstvo je bilo povezano z njegovo željo po absolutisti čnem vladanju nad oboroženo silo reichswera, ki mu je bilo prepre čeno s strani Göringa, ki je zbiral dokazno gradivo proti Röhmu. (Hans Urlich Thamer, Nacionalsocializem, Modrijan, Ljubljana 2009, str. 110- 111). 240 A. Suppan, Deutsche Geschichte, str. 357. 241 »Bundeskanzler Dr. Dollfuss tot!«, Das kleine Blatt, št. 188, let. 8, 26. julij 1934, str. 1. 242 Robert Kriechbaumer, Die großen Erzählungen der Politik, Politische Kultur und Parteien in Österreich von der Jahrhundertwende bis 1945, Böhlau Verlag, Wien- Köln- Weimar 2001, str. 643. 243 »Dr. Dollfuss für Österreich gestorben«, Wiener Zeitung, Die Bundesvervaltung, št. 206, let. 236, 26. julij 1934, str. 1. 244 D. Ne ćak, Avstrijska legija II, str. 59- 60.
97 Nemci utemeljevali z njihovo povezanostjo, ki jim je bila po razpadu Habsburške monarhije odvzeta. Jugoslovanski Nemci so se po lastnem prepri čanju čutili prikrajšane in kot žrtve politi čne gonje, zaradi tega so še bolj pomagali pu čistom. 245 Nemško prepri čanje o njihovi prikrajšanosti je bilo zakoreninjeno že od sprejetja versajske in saintgermainske mirovne pogodbe, ki so ju Nemci zavra čali in ozna čevali za » versajski diktat« , ki jih le po nepotrebnem lo čuje. 246 Po neuspelem pu ču se je število prebežnikov v Kraljevino Jugoslavijo ve čalo, tako da je septembra 1934 naraslo na 3.000 ljudi. Vendar je avstrijska žandarmerija za Štajersko v svojem poro čilu navedla, da so te številke lažne in predvsem pretirane. Deželno poveljstvo žandarmerije za Štajersko je 14. septembra 1934 izdalo poro čilo o številu beguncev v Kraljevini Jugoslaviji, tako se je število beguncev gibalo med 5.000 in 9.000. To čno število beguncev je bilo nemogo če dolo čiti, ker se je ve čje število beguncev prosto gibalo po Dravski banovini in niso bili internirani v taboriš ča. Ve čina jih je našla zavetje pri sorodnikih in znancih v Mariboru in okoliških mestih ob meji. Zaradi velikega števila beguncev, so mesta z ve čjim številom jugoslovanskih Nemcev pripravila odbore, ki so sprejemali begunce, ter vzdrževali zveze med njimi in njihovimi sorodniki v Avstriji. Poleg tega so organizirali zbiranje denarja in druge akcije pomo či za begunce. K beguncem so spadali ve činoma ljudje stari med 18 50 let, ki so prihajali preko meje s celimi družinami. S sabo so prinesli ve čino svojega premi čnega premoženja in jim je dodatna pomo č s strani odborov prišla zelo prav. 247 Pomo č beguncem je dokon čno potrdila organizacijsko mo č jugoslovanskih Nemcev, ki pa je bila v nasprotju z dolo čili pogodbe o zaš čiti manjšinskih pravic, ki je v 2. členu dokaj jasno dolo čala naslednje: »Vsak ima pravico izražati svoje osebno in javno prepri čanje, prav tako versko ali svetonazorsko, če ta niso v nasprotju z redom in obi čaji dolo čene države.« Pomo č beguncem je bila sprejemljiva, vendar je pri teh beguncih šlo za naciste, ki so v Avstriji poskušali narediti politi čen preobrat. Kraljevina Jugoslavija bi poslabšala meddržavni odnos, če bi pomagala pu čistom, zaradi tega se je negativno odzvala na delovanje nemških manjšinskih društev, ki so pomagala pobeglim pu čistom. Jugoslovanski Nemci so s tem sami dali povod za razpust krajevnih skupin SDKB. 248
245 »Znamenje časa«, SLOVENSKI GOSPODAR, let. 68, št. 20, 16. maj 1934, str. 2. 246 Tone Zorn, poro čilo o delu Herberta Dachsa, Österreichische Geschichtswissenschaft und Anschluss 1918- 1930, Zgodovinski časopis, 1979, št. 4, let. 33, str. 633- 634. 247 D. Ne ćak, Avstrijska legija II, str. 72- 80. 248 Treaty between the Allied and Associated Powers and the Kingdom 8. Articel.
98 4. 2. 1. 2. RAZPUST MARIBORSKE KRAJEVNE SKUPINE SDKB
Po letu 1931 je bilo v Dravski banovini ustanovljenih 5 krajevnih skupin SDKB v Mariboru, Celju, Ptuju, Ko čevju in Ljubljani, v letih med 1934 in 1936 pa se je njihovo število dodatno pove čalo, z ustanovitvijo manjših krajevnih skupin, kar je privedlo do bojazni slovenske oblasti, da se bo njihov vpliv razširil na Slovence. Najve čja in izredno aktivna krajevna skupina SDKB v Mariboru je bila razpuš čena 15. oktobra 1935 s sklepom banske uprave. 249 Razpust je bil utemeljen z navedbami, o prekora čitvi pooblastil in s prepovedanim politi čnim udejstvovanjem, kar je bilo tudi res, saj so se na sre čanju januarja 1935 v Mariboru zbrale vse krajevne skupine SDKB, ki so si izmenjale propagandni material o nadaljnjem delu nemške manjšine. Pri tem je član mariborske krajevne skupine SDKB evangeli čanski senior Johann Baron poudaril, da je zelo vesel, da so prišli tudi Nemci, ne le iz Dravske banovine, temve č tudi iz Nem čije in Avstrije. Na sre čanju so voditelji posameznih krajevnih skupin SDKB predstavili referate o nadaljnjih dejavnostih SDKB in o njihovi širitvi. Poudarili so pomen krajevnih skupin SDKB za celotno nemško manjšino in njihovega dela za predstavitev jugoslovanskih Nemcev v pozitivni lu či. Baron je v svojem govoru naštel vse prednosti SDKB in njegovo pomembno vlogo pri ohranjanju nemškega jezika in kulture. 250 Do razpusta krajevnih skupin SDKB je prišlo, kljub temu, da so jugoslovanski Nemci po pogodbi o zaš čiti manjšin imeli v Kraljevini Jugoslaviji po 8. členu naslednje pravice: »Jugoslovanski državljani, ki spadajo k narodni, verski ali jezikovni manjšini, uživajo enakopravno obravnavo glede zakonske in dejanske zaš čite, kot ostali državljani. Posebej bi naj imeli enako pravico, na lastne stroške ustanavljati verske, socialne in dobrodelne ustanove, kot tudi šole in ostale vzgojne ustanove. Poleg tega jim mora biti zagotovljeno lastno vodenje in lasten nadzor brez vsakršnih omejitev.« 251 Pravice so bile pogojene s tem, da se bodo navezovale izklju čno na pripadnike manjšine in da ne bodo vplivale na ve činski jugoslovanski narod. Predvsem kar se ti če v članjevanja Jugoslovanov v manjšinske ustanove. Težava, ki so jo jugoslovanski Nemci povzročili sami je bila ta, da so vabili v svoja društva tudi Jugoslovane. Tako so v Mariboru organizirali te čaje nemš čine za slovenske otroke. Dejstvo je bilo, da so nemška društva vabila vse, vendar ne pod prisilo. Ve činoma so se na njihovo povabilo odzvali tisti, ki so bili gospodarsko odvisni od njih ali pa so pri čakovali druge ugodnosti od v članitve v nemško društvo. Kajti
249 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 56. 250 »Der erste Gautag des Schwäbisch- deutschen Kulturbundes in Slowenien«, MZ, let. 75, št. 20, 22. januar 1935, str. 5. 251 Treaty between the Allied and Associated Powers and the Kingdom 8. Articel.
99 jugoslovanski Nemci so imeli v svojih rokah ve čino podjetij. 252 Zaradi tega so na razpust mariborske krajevne skupine SDKB negativno reagirali Slovenci včlanjeni v SDKB, ki so govorili o zgrešeni jugoslovanski manjšinski politiki. Razpustitev je bila v Mariboru sprejeta z mešanimi ob čutki, obstajala je bojazen, da se bodo nemški podjetniki odlo čili za povra čilen ukrep z odpuš čanjem slovenskih delavcev iz njihovih industrijskih obratov. 253 Do nemškega maš čevanja ni prišlo, jugoslovanski Nemci so uradno na razpust reagirali mirno in upali na nadaljnje sodelovanje z jugoslovansko oblastjo. V svojem uradnem odgovoru so pozdravljali kralja in njegovo pravi čnost.254 Glede na ukaze iz Nem čije, da naj ne povzro čajo preve č konfliktov z ve činskim jugoslovanskim narodom, ni bilo pri čakovati druga čnega uradnega odgovora. Kakšno je bilo pravno mnenje jugoslovanskih Nemcev o razpustu pa je bilo nekaj čisto drugega. Vzroke za miren sprejem razpusta mariborske krajevne skupine SDKB je bilo potrebno iskati v njihovem ilegalnem delovanju, na katero jugoslovanska oblast ni imela nobenega vpliva. Prepoved je med jugoslovanskimi Nemci povzro čila le dodatno borbenost, ki so jo pokazali v legalnih pevskih, športnih društvih in v nemških evangeli čanskih cerkvenih ob činah. 255
2. 2. 1. 3 ILEGALNO DELOVANJE
Z za časno ukinitvijo mariborske krajevne skupine SDKB se je iz psihološkega vidika pove čala tudi borbenost in agresivnost članov, ki je bila pogojena, po njihovem mnenju z ma čehovskim vedenjem jugoslovanske oblasti. Zaradi nove politike v Nem čiji leta 1933 so tudi jugoslovanski Nemci spremenili staro nemško geslo »Volkstreu« (Zvest narodu) v novo nemško geslo »Staatstreu« (Zvest državi), s tem je bila mišljena zvestoba Nemčiji in ne Kraljevini Jugoslaviji. Geslo je tako bolj ustrezalo tedanjemu položaju Nemcev v Kraljevini Jugoslaviji : »Furcthlos, wahr und treu« (Neustrašen, resni čen in zvest). Geslo se je z razpustom leta 1935 še enkrat spremenilo v ilegalno verzijo: »Ein Volk, ein Führer« (»En narod, en vodja«) . Spremenjena gesla so bila izraz na nove politi čne dogodke v nacisti čni Nem čiji, kjer je vedno bolj je v ospredje rinila nacifikacija nemštva v Dravski banovini. 256 Jugoslovanskim Nemcem je bilo o čitano, da so svoje nove politi čne poglede za čeli deliti s
252 Poto čnik Dragan, Mariborski Nemci 1918- 1941, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, let. 47, št. 1/2, (dalje: D. Poto čnik, Mariborski Nemci 1918- 1941), str. 147. 253 »Naivnost ali drznost?«, Slovenec, 7. september 1935, str. 2. 254 »Ortsgruppe Maribor des Schwäbisch- deutschen Kulturbundes aufgelöst«, MZ, let. 75, št. 239, 20. oktober 1935, str. 5. 255 D. Poto čnik, Mariborski Nemci med leti 1918- 1941, str. 147. 256 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 110- 120.
100 Slovenci, tako naj bi po pri čevanju v okolici Maribora in ob meji prihajalo do skrivnih sestankov kulturbundovcev na katerih delijo nemškim in slovenskim otrokom darila. Ti očitki so izzvali ostre kritike pri Nemcih, češ, da se pri tem gre za »Entdeutschungspolitik « (politika degermanizacije). 257 Poleg spremembe gesel so si Nemci prizadevali za uradno delovanje nove krovne organizacije. Zaradi razpusta krajevnih skupin SDKB, so jugoslovanski Nemci banu Dravske banovine Marku Natla čenu poslali spomenico, v kateri so zahtevali ve č pravic. Enako je že eno leto prej zahtevalo vodstvo SDKB, ki je zahtevalo ustanovitev nemškega narodnega sveta, kot narodne politi čne organizacije v Dravski banovini. In iz tega sveta, bi naj bil izvoljen zastopnik v banovinski svet Dravske banovine. Zahtevali so, da naj bi za dolo čanje narodnosti stopilo v veljavo subjektivno na čelo svobodnega priznavanja k narodnosti. To je pomenilo, da naj bi se vsak polnoleten državljan (21 let) prostovoljno odlo čal glede svoje narodne pripadnosti. Poleg teh zahtev so jugoslovanski Nemci v Dravski banovini zahtevali obnovo krajevnih skupin SDKB in vseh nemških društev in njihovih mladinskih odsekov. Zahtevali so tudi, da naj bo vsem uradnikom (državnim, banovinskim in ob činskim) dovoljeno, svobodno delovanje v nemških manjšinskih društvih in organizacijah. Prav tako naj bi oblast vrnila zaplenjeno premoženje SDKB ob razpustu, kot npr. v Mariboru zaplenjeno stavbo. 258 Zahteve jugoslovanskih Nemcev so bile, v skladu s saintgermainsko mirovno pogodbo in dodatno pogodbo o zaš čiti manjšinskih pravic torej realne. Po 8. členu pogodbe o zaš čiti manjšin jim je pripadala pravica do lastnih društev. 259 Vendar je pri tem nastal problem, ki so ga jugoslovanski Nemci sami povzro čili s tem, da so vpletli v svoje društveno udejstvovanje tudi politi čno. Pri politi čni dejavnosti pa je dodatna pogodba o zaš čiti manjšinskih pravic v 2. členu bila zelo jasna: »Vsem prebivalcem Kraljevine SHS je svobodno dano kakšno javno in zasebno prepri čanje imajo, prav tako versko in svetovnonazorsko. Pri tem njihovo prepri čanje ne sme biti v nasprotju z redom in navadami, ki veljajo v državi.« 260 Nedvomno je v primeru mariborske krajevne skupine SDKB prišlo do politi čnega udejstvovanja in oblikovanja krovne organizacije, ki je širila svoj vpliv na ostala manjšinska društva, kar je imelo za posledico ukinitev društvenega delovanja SDKB. Dodatno so jugoslovanski Nemci v času prepovedi delovanja mariborske krajevne skupine SDKB iskali povezavo s tujino, tako so organizirali izlete v Nem čijo, kot je bil izlet v München, ki je bil organiziran od 26. avgusta do 2. septembra 1934. Sam izlet pa je stal 1.600 dinarjev, ve č kot
257 »Tam ob meji«, Slovenec, št. 4, 6. januar 1931 str. 5. 258 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 110- 120. 259 Treaty between the Allied and Associated Powers and the Kingdom 8. Articel. 260 Prav tam.
101 takratna mese čna pla ča delavca, ki je znašala od 500 do 1.000 dinarjev. Turisti čno obarvano potovanje je bilo idealna krinka za navezovanje stikov s somišljeniki v Nem čiji. 261 K turisti čni ponudbi so spadali tudi ogledi sejmov v Gradcu in Dunaju. Tako so nemška društva v Kraljevini Jugoslaviji dobivala ponudbe za organizirane izlete v Gradec z ogledom sejma od 9. do 11. septembra 1936 za 245 dinarjev in izlet ter obisk sejma na Dunaju od 12. do 13. septembra za 1.000 din. 262
4. 2. 1. 4 SDKB IN OBVEŠ ČEVALNA DEJAVNOST
Pri obveš čevalni dejavnosti med organizacijami v Nem čiji (VDA, DAI, VoMi in NSDAP) in nemško manjšino sta obe strani pokazali veliko mero iznajdljivosti. Tako se je pod krinko turizma se je vršil zelo zanimiv na čin prenašanja informacij med Kraljevino Jugoslavijo in Nem čijo. Zaradi pogostih obiskov »turistov« , pri katerih je šlo v resnici za obiske predstavnikov nemških oblasti, društev in organizacij, se je v Mariboru zelo pove čalo število turisti čnega prometa. V letu 1935 je Maribor obiskalo 24.021 ljudi, od tega 7.283 tujcev, poleg tega so zabeležili kar 64.739 no čitev. 263 Zaradi velikega povpraševanja avstrijskih letoviš čarjev po Mariboru in okolici je prišlo do dogovora med jugoslovanskimi in avstrijskimi tujskoprometnimi institucija- mi, k dogovorom se je še posebej priklju čila Tujskoprometna zveza v Mariboru. Vsi so si namre č obetali velik naval avstrijskih letoviš čarjev. 260 Ti turisti so imeli tudi pozitivno plat, ki je za Maribor pomenilo pove čanje dobi čka in ugodno gospodarsko rast, zaradi tega niso gledali toliko od kod tujec prihaja, ali je to »nemški turist« ali pa »propagandist«. 264 Z organizacijo izletov in potovanj jugoslovanski Nemci, kljub prepovedi delovanja mariborske krajevne skupine SDKB, niso izgubili stika z ostalimi društvi in njihovo dejavnostjo doma in v tujini. Oblikovanje SDKB kot krovne organizacije je vodilo k temu, da se je za čelo sistemati čno zbiranje podatkov o sonarodnjakih, ki so ali še niso bili v članjeni v SDKB. 265
261 »Izlet v München- Oberamergau«, Slovenec, št. 189 a, 21. avgust 1934, str. 4. 262 »Na dunajski in graški velesejem«, Slovenec, št. 203 a, 5. september 1936, str. 4. 263 »Eine erfreuliche Entwicklung unseres Fremdenverkehrs«, MZ, let. 75, št. 95, 28. april 1935, str. 2. 260 »Tujski promet bo živahen«, Slovenec, št. 102 a, 5. maj 1936 str. 4. 264 »Eine erfreuliche Entwicklung unseres Fremdenverkehrs«, MZ, let. 75, 28. april 1935, št. 95, str. 2. 265 A. Suppan, Deutsche Geschichte im Osten Europas, str. 355.
102 4. 2. 2 DELOVANJE SDKB V LETU 1938
Kljub ukinitvi delovanja mariborske krajevne skupine SDKB je njihovo delo potekalo v ilegali dalje. Tako so svoje delovanje urejali preko ostalih nemških društev v Mariboru. Delo posrednika je prevzelo tudi mariborsko društvo MGV (Moško pevsko društvo), ki je skrbelo za pretok informacij med vodstvom SDKB v Novem Sadu in ilegalno krajevno skupino SDKB v Mariboru. Društvo MVG je namre č sprejelo priklju čitev v » Deutscher Sängerbund« (Nemška pevska zveza), v katero je bil vklju čen tudi glasbeni oddelek SDKB Novi Sad in se preko te priklju čitve povezalo z novosadskimi Nemci. Povezava med novosadskim SDKB in mariborskimi kulturbundovci je tako obstajala tudi med ilegalnim obdobjem. Dodatno pomo č so dobivali od graških društev, katerih pomen se je z leti ve čal in je dosegel višek za časa anšlusa, kjer se je pokazala prava vloga SDKB, čeprav so takrat delovali v ilegali. 266 Priklju čitev Republike Avstrije k Nem čiji, se je odvijala med 12. in 13. marcem 1938. Jugoslovanski Nemci so anšlus odkrito pozdravili, z izobešanjem zastav s kljukastim križem, nacisti čnim pozdravljanjem in nošenjem zna čk. 267 Podobno se je zgodilo tudi ob razbitju Češkoslovaške, ta dogodek je namre č sprožil veliko število poslanih brzojavk v Hitlerjevo pisarno od jugoslovanskih Nemcev, ki so zahtevali osvoboditev Podravja. 268 Ideje o priklju čitvi so med jugoslovanskimi Nemci hitro našle svoje somišljenike, predvsem v vrstah mladih študentov oziroma intelektualcev, ki so se s temi idejami sre čali v času študija v Nem čiji. Tako so se že pred anšlusom za čeli pozdravljati z »Heil Hitler« in za čeli nositi zna čke s kljukastim križem. 269 Ti pozivi pa niso bili le odziv na trenutno dogajanje, ampak že v letu 1933/ 34 je nacistična Nem čija omenjala ponudbo, po odstopu dela južne Koroške med Karavankami in Dravo Kraljevini Jugoslaviji, v zameno za podporo slovenske manjšine koroškim nacistom ter za nevtralnost Kraljevine Jugoslavije pri pri čakovanem »anšlusu« . Znano je bilo, da sta tako slovenska manjšina kot Kraljevina Jugoslavija zavrnili ponudbo. Kljub zavrnjeni ponudbi se je nemško ministrstvo za finance odlo čilo februarja 1934 nakazati 200.000 mark za nemško »narodnostno« ter kolonizacijsko politiko, na podro čju nekdanje koroške plebiscitne cone A
266 PAM, Nemško moško pevsko društvo, AŠ 1, pismo SDKB iz Novega Sada, 9. september 1936. 267 Rolf Steininger, Der Staatsvertrag. Osterreich im Schatten von deutscher Frage und Kalten Krieg, Studienverlag, Innsbruck. Vienna- Bozen 2005, str. 8-10 268 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna…, str. 97. 269 Mitja Ferenc, Božo Repe, Slovensko avstrijski odnosi v 20. stoletju, Nemška manjšina v Sloveniji med obema vojnama, HISTORIA, (dalje: Mitja Ferenc, Božo Repe, Nemška manjšina v Sloveniji med obema vojnama), str. 157-158.
103 na spodnjem delu Ziljske doline. Leto pozneje je bilo nakazano 850.000 mark Avstriji za podporo »nemških gospodarskih pozicij« . Sredstva so bila ve činoma namenjena podpori rajhovskim naseljencem, ki so dobili posest, na slovenskem etni čnem ozemlju avstrijske Koroške. Glavnina nemškega kredita je bila namenjena germanizacijskim prizadevanjem na slovenskem in jezikovno mešanem delu avstrijske Koroške. Dodatno delo k priklju čitvi Avstrije k nacisti čni Nem čiji bi naj opravil pu č iz leta 1934, ki je bil neuspešen, zaradi tega je Nem čija spremenila koncept približevanja in se je zavzela za »anšlus« , ki bi pomenil izhodiš če za nadaljnji ekpanzionisti čni program proti jugovzhodni in vzhodni Evropi. Pri tem se je spremenila le metoda, ki je namesto nasilnega prevrata, »anšlus« izvedla z mirnejšimi evolucijskimi sredstvi, z metodo »trojanskega konja« .270 Priklju čitev Avstrije k nacisti čni Nem čiji se je za čela s sre čanjem avstrijskega kanclerja Kurta Schuschnigga in Adolfa Hitlerja. Hitler je vso avstrijsko zgodovino predstavil kot neprekinjeno dejanje veleizdajstva, ki ga je bilo treba kon čati. Avstrijcem je podal ultimat, v katerem je zahteval, da v tednu dni predajo avstrijsko vlado v roke nacistov. Notranji minister in šef vlade je moral postati nacist Arthur Seyss-Inquart. Če tega ultimat ne bi sprejeli v treh dneh, bi Hitler ukazal pohod v Avstrijo. Štiri dni pozneje je avstrijska vlada razglasila splošno amnestijo za naciste in izvedla reorganizacijo kabineta, v katerem je Seyss-Inquart postal notranji minister. Hitler je zahteval združitev vseh Nemcev iz obeh držav, kar pa je Kurt Schuschnigg zavrnil. Hitler je povedal, da bo o tem odlo čal avstrijski narod na plebiscitu. Hitler je s svojimi generali izvedel operacijo Otto. Nemci so nato zaprli mejni prehod pri Salzburgu, ustavili železniški promet in koncentrirali čete vzdolž meje. Schuschnigg se je uklonil ultimatu in odstopil z mesta kanclerja. Predsednik Wilhelm Miklas je za novega kanclerja hotel imenovati Otta Enderja, kar pa mu je Hermann Göring prepre čil in zahteval, naj se kanclerstvo da Seyss-Inquartu, druga če bodo nemške čete vkorakale v Avstrijo. Toda predsednik Wilhelm Miklas ni sprejel ultimata. Nato je Göring narekoval telegram, ki jim ga mora poslati Seyss-Inquart: »Za časna avstrijska vlada, ki po odstavitvi Schuschniggove vlade smatra za svojo nalogo, da v Avstriji uvede red in mir, pošilja nemški vladi nujno zahtevo, da jo v tem podpre in ji pomaga pri prepre čevanju prelivanja krvi. V ta namen prosi nemško vlado, naj pošlje svoje čete čim prej!«. Seyss-Inquart se je strinjal z vsebino in tako je brez strela in brez intervencije Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze Hitler nacisti čni Nem čiji dodal sedem milijonov Avstrijcev, ter si pridobil strateško izjemno mo čne pozicije za
270 Tone Zorn, ocena knjige Norberta Schausbergerja, Der Griff nach Österreich. Der Anschluß, Zgodovinski časopis, št. 4, letnik 32, Ljubljana 1978, str. 515- 518.
104 svoje prihodnje na črte. 271 Avstrijci so na nadzorovanem plebiscitu 10. aprila z rekordnim rezultatom 99,75 % priklju čitev tudi formalno potrdili. Nacisti čni Nemčiji so se s tem odprla vrata proti Češkoslovaški in celotni jugovzhodni Evropi. 272 Zaradi »anšlusa« je jugoslovansko ministrstvo za notranje zadeve, oddelek za varnost države poslalo v vse banovine naslednji telegraf: »Zaradi priklju čitve Avstrije k Nem čiji je med jugoslovanskimi Nemci nastala agresivnost in neupoštevanje zakonov, ki ogrožajo mir in delo v Kraljevini Jugoslaviji. Ministrstvo razpolaga z podatki, ki brez dvoma dokazujejo aktivno delovanje NSDAP v državi. Delovanje nacionalsocialisti čne stranke obsega zalaganje jugoslovanskih Nemcev s knjigami, časniki in ostalimi besedili z nacionalsocialisti čno vsebino. Ta besedila vsebujejo poro čila o slabem stanju jugoslovanskih Nemcev, propagirajo ideologijo, ki je v nasprotju z jugoslovanskimi zakoni in ki jih zaradi tega moramo onemogo čiti. Zaradi tega so naprošane vse poštne, telegrafske in telefonske uprave naj opore čno besedilo prijavijo«. Ta ukrep je le delno zajezil čedalje ve čje navdušenje jugoslovanskih Nemcev nad priklju čitvijo. 273 Dodatno so jugoslovanske oblasti zaostrile ukrepe glede potovanja v Avstrijo, predvsem zaradi bojazni, da bi se jugoslovanski Nemci udeleževali nacisti čnih manifestacij. Oblast Dravske banovine je poskušala prepre čiti potovanja, s tem, da je dalje od 1. aprila 1938 s sklepom banske uprave potne liste jugoslovanskih Nemcev ozna čila za neveljavne. 274 Vendar to ni prepre čilo odhoda nekaterih jugoslovanskih Nemcev, ki so poneverili potne liste. Tako je obmejna policija na mariborskem kolodvoru ustavila osebe z avstrijskim potnim listom. Obmejna policija jim je prepre čila prehod državne meje, ker je v njih prepoznala jugoslovanske državljane, ki so do tedaj uporabljali jugoslovanski potni list. Zaradi tega po četja je bilo pet oseb aretiranih. Primer poneverbe potnih listov je pokazal, da se jugoslovanski Nemci niso bali nobenih sankcij, ki so bile zagrožene s strani oblasti Dravske banovine. Kazalo pa je tudi na ilegalno delovanje manjšine, ki je preko svojih dobrih vezi v nacisti čni Nem čiji prišla do potnih listov. 275 Prepoved potovanja iz dne 1. aprila 1938 je vsaj uradno prepre čila odhod jugoslovanskih Nemcev v Avstrijo, tako so zamudili obisk Hitlerja, ki je 3. aprila 1938 pripotoval v bližnji Gradec s 50 posebnimi vlaki. Na graškem kolodvoru ga je pri čakala množica ljudi, med njimi
271 Joachim C. Fest, Hitler, Ullstein Verlag, Frankfurt/ M, Propyläen 1973, str. 547- 548. 272 Walter Goldinger, Dieter A. Binder, Geschichte der Republik Österreich: 1918-1938, Verlag für Geschichte und Politik, Oldenburg, München 1992, str. 281- 299. 273 Johann Böhm, Die deutsche Volksgruppe in Jugoslawien 1918-1941, 270- 271. 274 D. Biber, Nacizem in Nemci, str. 131- 142. 275 » Čudna re č«, Mariborski Ve černik Jutro (MVJ), 6. april 1938, let. 19, št. 80, str. 5.
105 so se verjetno znašli tudi jugoslovanski Nemci, ki se jim je po ilegalni poti uspelo udeležiti obiska. K njegovemu obisku je spadal tudi ogled graške tovarne vagonov, ki je za čela obratovati leta 1933 in sre čanje s štajerskim deželnim glavarjem. Hitler je ob svojem obisku imel enourni govor v katerem je naznanil svoj na črt o obnovi Nem čije in nemškega naroda. V svojem govoru se je zahvalil tudi sosednjim državam Italiji, Kraljevini Madžarski in Kraljevini Jugoslaviji za njihovo prijateljsko »zadrževanje« , kar je ozna čil z naslednjimi besedami: »Sre čni smo, da nam ni bilo treba se napram sosedom vojaško zavarovati.« 276 Na podlagi Hitlerjevega govora ugotavljam, da je ra čunal na nevtralnost Kraljevine Jugoslavije in ostalih »prijateljskih« držav. Poleg tega je obisk Gradca je bil pomemben za jugoslovanske Nemce, ker so od tam dobivali vso podporo, ki so jo potrebovali pri izgradnji njihove krovne organizacije SDKB in širitvi nemškega vpliva na jugoslovansko ozemlje. 277
4. 2. 2. 1 USTANOVITEV SÜDOSTDEUTSCHES INSTITUT (NEMŠKEGA INŠTITUTA ZA JUGOVZHOD)
Prvi inštitut za preu čevanje nemškega »Volksbodena und Kulturbodena« ( narodnega in kulturnega ozemlja) se je ustanovil leta 1928 v Leipzigu, katerega glavni cilj je bil »predramiti nemško znanost k intenzivnejšemu nemškemu delu« . V ta namen je Nem čija ustanovila poseben fond za jugovzhod, v katerega je vložila 100.000 rajhsmark, da bi znanstveniki podali natan čno poro čilo o nemškem »Volksboden und Kulturboden« . Pri raziskovanju so nemški znanstveniki prišli do zaklju čka, da je srednja Evropa že od nekdaj bila zemlja Nemcev in ne slovanskih narodov. 278 Po priklju čitvi Avstrije k Nem čiji 13. marca 1938 se je v Gradcu ustanovil »Südostdeutsches Institut« (SODI) (Nemški inštitut za jugovzhod), ki ga je vodil Helmut Carstanjen/ Gerhard Werner. Preko Südostdeutsches Instituta so na črtovali okupacijo in nacisti čno ureditev jugovzhodne Evrope. Glavna naloga inštituta je bila prou čevanje zgodovine jugoslovanskih Nemcev pred samim napadom na Kraljevino Jugoslavijo s strani Nem čije. H glavnim nalogam inštituta je štelo opazovanje stanja jugoslovanskih Nemcev in odnos jugoslovanske
276 »Nemški kancler v Gradcu«, SG, 6. april 1938, let. 72,št. 14, str. 1. 277 Tone Zorn, Priklju čitev Avstrije k nacisti čni Nem čiji, Koroški Slovenci v Avstriji v čeraj in danes, Komunist, Drava, Ljubljana- Celovec 1984, (dalje: T. Zorn, Priklju čitev Avstrije k nacisti čni Nem čiji), str. 47- 48,. 278 Gerhard Seewann, Das Südost- Institut 1930- 1960, Südostforschung im Schatten des Dritten Reiches (1920- 1960), Tagung von 24. – 26. Oktober 2002 in der Carl- Friedrich- von- Siemens- Stiftung München, str. 49- 92.
106 oblasti do njih. Inštitut je deloval kot organizacijska enota, ki je pripravljala na črt za priklju čitev slovenske Štajerske. Tematsko se je delo SODI- ja razdelilo na 3 dele: 1. Narodna vprašanja v obmejnem pasu Kraljevine Jugoslavije med letoma 1938- 1939 2. Na črtovanja za priklju čitev slovenske Štajerske, znanstvena dela o tej regiji in dejavnosti po okupaciji med leti 1940- 1943 3. Študije o jugoslovanskih Nemcih v nekdanji Kraljevini Jugoslaviji po letu 1940. Na podlagi delitve dela, so v poletju leta 1938 študentje graške univerze preu čevali obmejna podro čja o njihovi geografski, etnografski, narodni, jezikovni, kulturni in medicinski »rasni« sestavi. Iz analize podatkov so sestavili študijo »Lebensfragen der Grenzbevölkerung, untersucht an der steirischen Südgrenze« (Življenjska vprašanja obmejnega naroda na štajerski južni meji), ki je obsegala 348 strani. Svojo študijo so predstavili v Nem čiji na »Reichsberufwettkampf der deutschen Studenten 1938/ 1939« (Rajhovskem poklicnem tekmovanju nemški študentov 1938/ 39). Študijo je julija 1939 na sre čanju zamejskih Nemcev v Sv. Martinu pri Gradcu predstavil tudi Helmut Carstanjen. Poleg te študije so na sre čanju predstavili podobne študije iz Slavonije, Slovaške, Madžarske, Banata, Dobrudže in Romunije. Študije je finan čno podprla nacisti čna Nem čija s tem, da je samo SODI- ju nakazala 100.000 rajhsmark za uspešno opravljeno delo. SODI se je pri svojem delu povezal tudi s sorodnima inštitutoma v Münchnu in Leipzigu. Poleg tega se je inštitut povezal z društvom SDKB v Novem Sadu, s pomo čjo katerega je lahko analiziral položaj vojvodinskih Nemcev. Inštitut je bil hibrid, ki je združeval nacionalsocializem in novinarstvo, da bi dosegal kar se da najve čjo odmevnost med Nemci po Evropi. Po razbitju Kraljevine Jugoslavije leta 1941 se je inštitut umaknil. Po koncu 2. svetovne vojne so v Avstriji ukinili njegovo delovanje, njihovi glavni delavci so se umaknili iz javnosti in iz Avstrije, nekateri so dobili celo prepoved izvajanja svojih poklicev. Helmut Carstanjen je postal srednješolski profesor v Berchtesgadnu. 279
279 Christian Promitzer, Täterwissenschaft das Südostdeutsche Institut in Graz, Südostforschung im Schatten des Dritten Reiches (1920- 1960), Tagung von 24. – 26. Oktober 2002 in der Carl- Friedrich- von- Siemens- Stiftung München, str. 93-114.
107 4. 2. 3 AUSLANDSORGANISATION NAZIONALSOZIALISTISCHEN DEUTSCHEN ARBEITERPARTEI (AO NSDAP) ORGANIZACIJA ZA TUJINO NEMŠKE NACIONALSOCIALISTI ČNE DELAVSKE STRANKE
Pomembno povezovalno vlogo med jugoslovanskimi Nemci in Nem čijo je odigrala še ena organizacija, ki so jo Nemci ustanovili leta 1897 »Nazionalsozialistischepartei« (Nacionalsocialisti čno stranko), ki je bila prva nacionalsocialisti čna stranka na svetu. V letu 1904 je sledila ustanovitev antimarksisti čne »Deutschen Arbeiterpartei« (Nemška delavska stranka), ki se je po letu 1918 preimenovala v »Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei« (NSDAP) (Nemško nacionalsocialisti čno delavsko stranko). Šele z ustanovitvijo slednje se je pokazal razvoj, ki je že trajal stoletja na podro čju Češke in ki se je razširil med nemško manjšino po celotni Evropi. 280 Glavni cilji stranke so bili rasisti čni in antisemitski, odklanjala je versajsko mirovno pogodbo, republiko in kapitalizem. V programu so se zavzemali za »male ljudi«, prizadete, premagane in osiromašene. Stranki NSDAP se je pridružil Adolf Hitler, ki je vso potrebno oporo našel pri privržencih v tej stranki. 281 Najpomembnejša stranka, ki je vplivala na organizacijo dela nemške manjšine je bila NSDAP, ki je imela izven Nem čije tudi svojo izpostavo v Kraljevini Jugoslaviji. V okviru NSDAP se je ustanovila »Auslandsorganisation (AO)« (posebna organizacija za tujino). Vodja AO NSDAP v Kraljevini Jugoslaviji je postal Franz Neuhausen, ki je bil nemški generalni konzul in izredni pooblaš čenec za 4- letni gospodarski plan Hermanna Göringa. K pomembnim pridobitvam AO NSDAP v Jugoslaviji je štela ustanovitev »Verkehrsbüro- ja« (Nemškega prometnega urada) v Beogradu leta 1934, podoben urad se je leta 1938 ustanovil tudi v Zagrebu. Urad je skrbel ve činoma za tiste jugoslovanske Nemce, ki so se ukvarjali z zunanjo trgovino in so morali zaradi tega potovati med Nem čijo in Kraljevino Jugoslavijo. Zaradi narave poklica, so nemoteno potovali med državama. Pod okrilje urada so spadali tudi sodelavci manjšinskih šol, predavatelji, lektorji, zastopniki nemških podjetij in nemški strokovnjaki. Najve č nemških državljanov je živelo v Beogradu, Zagrebu in Mariboru. Maribor je predstavljal tudi izhodiš čno to čko za nadaljnja potovanja po Kraljevini Jugoslaviji. Glede naraslega števila nemških državljanov v Kraljevini Jugoslaviji je bilo pripisati dejstvu, da so po anšlusu in okupaciji Češkoslovaške vsi avstrijski in češkoslovaški državljani nemške
280 Theodor Veiter, Kein Schlußstrich - Die Sudetendeutschen und die Tschechen in Geschichte und Gegenwart, Wien/ München 1994, str. 27. 281 Rupert Butler, Ilustrirana zgodovina Gestapa, Pomurski tisk, Murska Sobota 1998, (dalje: R. Butler, Ilustrirana zgodovina Gestapa), str. 17.
108 narodnosti dobili nemško državljanstvo in s tem se je pove čalo njihovo število v Kraljevini Jugoslaviji na 5.000. 282 Število je vplivalo tudi na gospodarstvo, ki je pokazalo ve čje 283 zaposlovanje v tekstilni industriji v Mariboru . Da bi Auslandsorganisation NSDAP pokrila čim ve čji krog privržencev je v posameznih mestih ustanavljala krajevne skupine, oziroma oporiš ča. Člani stranke so lahko sodelovali v naslednjih strankinih organizacijah: • Deutsche Arbeitsfront • Hitlerjugend • Nationalistische Frauenschaft V Mariboru je vodstvo AO NSDAP imelo 10. oktobra 1934, v gostilni Haleker v Mlinski ulici (ulica je ohranila svoje ime do danes) predstavitev. V odbor mariborskega AO NSDAP so bili sprejeti: Währenhard, Jäger, Bristol, Käfer, Heller in Franz Tutter. 284 Delovanje AO NSDAP je bilo ve činoma nemoteno, tako je ohranjen le zapis iz leta 1934 o policijski intervenciji v zvezi s širjenjem ilegalnih pošiljk propagandnega materiala iz Münchena v Maribor, od koder se je potem propaganda širila po celotni Kraljevini Jugoslaviji. V za četku 30. let je notranji minister Anton Korošec uspešno ukrepal v zvezi s podobnimi incidenti. Korošec je tako dal izgnati veliko število nemških državljanov, ki so tudi bili člani NSDAP. Šele leta 1938 po anšlusu in posredovanju nemškega veleposlanika Viktorja von Heerena in Milana Stojadinovi ća je Korošec dovolil praznovanje 1. maja jugoslovanskim Nemcem, vendar le v Beogradu in Zagrebu in to v zaprtih prostorih. Jugoslovanska oblast uradno AO NSDAP organizacij ni potrdila, jih je pa odobravala. V slovenskem delu je bila podobno odobrena in to po 30. januarju 1939, ko so Korošca odstranili iz Stojadinovi ćeve vlade. Mariborski predstavnik za AO NSDAP je postal Böcher. V jugoslovanskem vodstvu AO NSDAP so se znašli naslednji člani iz Maribora: Franz Krainz (vodja), Franz Brandstätter, Otto Blanke, Karl Kieser, Otto Badl, Josef Iwanschek, Rudolf Fischbach. Vendar je bil Krainz odstavljen zaradi domnevne »dvojne igre«, zamenjal ga je Fischbach, ki je bil sekretar vodje NSDAP za begunce v Kraljevini Jugoslaviji Schönleiteterja. Odstavljen je bil tudi Iwanschek in to zaradi poneverb. 285 Povezanost in uradno sodelovanje med AO NSDAP in mariborsko krajevno skupino SDKB ni bila nikoli evidentirana. Pri članstvu obeh so se pojavila ista imena. Po letu 1945 se je pojavil
282 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 62- 63. 283 »Število nemških državljanov se bo v Mariboru povečalo«, Slovenec, št. 229 a, 5. oktober 1938, str. 6. 284 D. Ne ćak, Avstrijska legija II, str. 105. 285 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 63- 64.
109 seznam vseh evidentiranih mariborskih kulturbundovcev, po podatkih iz seznama bi jih naj bilo 588, od tega 9 članov NSDAP. 286
4. 2. 4 DELOVANJE AO NSDAP V KRALJEVINI JUGOSLAVIJI PO ANŠLUSU
Anšlus, ki je v za četku prinesel t. i. »velikono čni mir« , ki ga je 12. aprila 1938 odredil avstrijski povjerenik Josef Bürckl in je trajal do 25. aprila 1938. V tem času ni bilo dovoljeno nobeno strankarsko delovanje. Prav tako je bila dana prepoved vseh osebnih sprememb v državnih in samoupravnih službah in pri državnih podjetjih. Prepoved delovanja je bila zapovedana tudi za avstrijsko izpostavo NSDAP. Poleg tega je bilo zapovedano, da se vse menjave oseb na vodilnih položajih zgodijo po posvetu s Hitlerjem po 25. aprilu. 287 Iz tega »miru« je bilo izvzeto praznovanje Hitlerjevega 50. rojstnega dne. » Velikono čni mir« je bil takti čna poteza, saj pri tem ni šlo le za praznovanje anšlusa, temve č tudi za pripravo na prevzem vseh pomembnih državnih funkcij brez vmešavanja ostalih politi čnih opcij v Avstriji. 288 Vendar pri tem ni šlo za prevzemanje državnih funkcij, ampak za pripravo terena za širitev na slovensko ozemlje. Nacisti čna Nem čija je bila pripravljena kolonizirati nemške obmejne pokrajine. O tem so podrobneje razpravljali na kongresu voditelja urada Hitlerjugend- a (Hitlerjeva mladina) oddelek za socialno skrbstvo. Na kongresu je prišlo do dogovora med Heinrichem Himmlerjem in voditeljem mladine Baldurjem Benediktom von Schirachom, da bodo po anšlusu kolonizirali obmejne predele s Kraljevino Jugoslavijo. 289 Zaradi na črtovane kolonizacije nemškega obmejnega dela so jugoslovanski Nemci za čeli še glasneje zahtevati svoje pravice, ki bi jih približale z nacisti čno Nem čijo. V ta namen so pod vodstvom Georga Grassla, vladi Dragiše Cvetkovi ća predstavili svoje zahteve, ki so bile naslednje: • ukinitev prepovedi nakupovanja zemljiš č v pasu 50 km od meje 286
286 PAM, Mestni odbor OF 1945- 1946, AŠ 3, zapisnik o popisu nepremi čnin, seznam obsojencev na zaplembo imetja (brošura), seznam članov Kulturbunda (avtor Viktor Kossi). 287 Rolf Steininger, Austria, Germany, and the Cold War: from the Anschluss to the State Treaty 1938- 1955, New York and Oxford: Berghahn. 2008, str. 8-10. 288 » Iz Velike Nem čije«, SG, 20. april 1938, št. 16, let. 72, str. 2. 289 »Kolonizacija nemških obmejnih pokrajin«, JUTRO, let. 20, št. 14, 17. januar 1938, str. 1. 286 Na podlagi saintgermainske mirovne pogodbe je bila dolo čena meja med Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS, s podpisom sta se obe državi strinjali s podano mejo. S tem je meja potekala tako: »Od to čke 1522 (Hiner Kogel), na vzhod do to čke 917 (Sveti Lovrenc). Tako poteka ena linija preko to čke 1330. Od te to čke gre proti vzhodu do mesta, kjer se sre ča z ljubljanskim in mariborskim distriktom, zatem gre meja po Muri.« . Nem čija si je prizadevala za ustanovitev »Deutschösterreich« , kar bi pomenilo, da bi s priklju čitvijo Republike Avstrije postala soseda Kraljevine Jugoslavije. Da bi
110 • imenovanje nemških članov banovinskih svetov, ki bodo v neposrednem stiku s pokrajinskimi predstavniki oblasti, ter jih sproti obveš čali o željah in pritožbah nemške narodne manjšine v posameznih banovinah • ustanavljanje posebnih nemških srednjih šol • in izpolnitev osnovnega pouka v nemških ljudskih šolah. 290 Zahteve niso imele velikega vpliva na jugoslovansko oblast, tako so glede priklju čitve Avstrije k nacisti čni Nemčiji ostala nevtralna. Zavzeli so stališ če, da se ne bodo vmešali v nemške osvajalske pohode in hkrati poudarjali pomen ohranjanja narodnosti v obmejnem pasu. Prebivalce Maribora pa so po »anšlusu« naprošali za naslednje: »naj se vedejo nevtralno in naj po nepotrebnem ne izzivajo jugoslovanskih Nemcev, ker bi s tem še dodatno otežili položaj Kraljevine Jugoslavije«. 291 Kljub uradni jugoslovanski nevtralnosti so vseeno bili razveljavljeni potni listi jugoslovanskih Nemcev s strani banske uprave Dravske banovine. Da pa bi lahko prišlo do sodelovanja med novo avstrijsko oblastjo in jugoslovanskimi Nemci je vlogo posrednika prevzela AO NSDAP za Kraljevino Jugoslavijo. Dogodek, ki je povzro čil sodelovanje, je bil plebiscit v Avstriji, ki je bil izveden zaradi priklju čitve Avstrije k Nem čiji. Jugoslovanski Nemci so zaradi tega pripravili sestanek v Mariboru, ki se ga je vodil vodja deželne NSDAP v Kraljevini Jugoslaviji Franz Neuhausen. Ta jim je posredoval navodila, povezana z volitvami, tako so volit lahko le šli avstrijski državljani in ne jugoslovanski Nemci. Dokaj zanimivo je bilo to, da je jugoslovanska oblast zanikala, obstoj NSDAP postojanke v Mariboru. Neuhausen je v svojem govoru še enkrat poudaril pomen plebiscita dne 10. aprila 1938 in se na koncu zahvalil jugoslovanski vladi, ki se jezikovna in narodna meja premaknila je nemška stran vklju čila svoja društva, ki so širila svojo dejavnost na slovenskem obmejnem prostoru. Konflikten položaj med Jugoslavijo in Nem čijo se je še bolj zaostril z nemškimi nakupi in prodajo zemljiš č in nepremi čnin v 50 km dolgem obmejnem pasu Spodnje Štajerske. Kriti čen položaj na severni meji je Jugoslavija poskušala rešiti s sprejetjem uredbe pravosodnega ministrstva, z dne 4. septembra 1936, banske uprave z dne 24. decembra 1936, ki je izdajalo dovoljenja za nakup in prodajo na obmejnem pasu. Na podlagi te odredbe so bile osnovane posebne komisije, ki so bile pooblaš čene za izdajanje dovoljenj, za nakup in prodajo v tem obmejnem pasu. Nakar so te odredbe povzro čile ogor čenje s strani Nemcev. Odredbo lahko razumemo kot obrambni mehanizem jugoslovanskih oblasti, ki so poskušale zajeziti, zlasti v 30. letih 20. stoletja preveliki interes Nemcev za ozemlje Spodnje Štajerske. Tako naj bi bilo v Mariboru kar 2/3 hišnih in zemljiških posesti v nemških rokah. Dokon čna zajezitev nakupov s strani jugoslovanske oblasti, se je zgodila s sprejetjem amandmaja k finan čnemu zavodu za leto 1936/ 1937, ki je s 35. členom dolo čal, da tuji državljani ne morejo biti lastniki brez prejšnje odobritve ministra vojske in mornarice in ministra za notranje zadeve. Zaradi zmotne jugoslovanske politike je z nakupi prešlo na Spodnjem Štajerskem 21.146 ha zemljiš č v nemške roke, od skupnih 53.671 ha. (D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 120- 123, Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, II. Teil, Österreichs Grenzen, Artikel 27 bis 35.) 290 »Zahteve naših Nemcev«, JUTRO, 8. marec 1938, let. 20, št. 57, str. 2. 291 »Ein Mahnruf an die Bevölkerung (Neutralität Jugoslawiens)«, MZ , let. 79, št. 203, 10. september 1939, str. 5.
111 jim je dovolila sre čanje v Mariboru. 292 V tem času se je zvrstila vrsta incidentov, povezanih z izobešanjem zastav s kljukastim križem, pozdravljanjem z «Heil Hitler« , ki je bilo kaznivo in oglobljeno s 500 dinarji. Problem je tudi predstavljala raba nemš čine, ki je bila prepovedana na javnih mestih. Zaradi tega je mariborska mestna oblast prepovedala rabo nemš čine na javnih mestih, predvsem v uradih, v primeru kršenja so zagrozili s pla čilom denarne kazni ali z izgubo službe. Prav tako je mestna oblast odpoklicala nemške ob činske svetnike, ki so bili izvoljeni leta 1936. 293 Podoben incident, sta naredila dva avstrijska državljana, ki sta pribežala v Kraljevino Jugoslavijo zaradi politi čnih pregreh in se nastanila v Mariboru. Bila sta Hitlerjeva oglaševalca, vendar sta kljub težavam v svoji domovini ostala tudi v Kraljevini Jugoslaviji »stramm deutsch« (»popolno nemška«) , kar je bilo najbolj razvidno v reklamnih pismih njune trgovine, ki sta jih razpošiljala po celotni Kraljevini Jugoslaviji, vsa ta reklamna pisma so bila napisana v nemš čini. Pri tem pa je časnik Slovenec opažal, da ta primer ni osamljen in da je to zna čilna miselnost tujcev v Kraljevini Jugoslaviji, ki uživajo njeno gostoljubnost, za katero pa se zahvaljujejo na neprimeren na čin. 294 V primeru NSDAP se je pokazalo, da je podobno kot SDKB v Kraljevini Jugoslaviji prevzela vodilno vlogo med nemškimi organizacijami, ki so sodelovale z nemškimi manjšinami. Proces prevzemanja nadzora s strani AO NSDAP se je pojavil po letu 1933, ko je poskušala odriniti VDA, a ji ni uspelo. Podobno, kot ostale nemške organizacije, se je poskušala opredeliti v boju med jugoslovanskimi »starimi« Nemci in »obnovitelji« , kjer se je postavila na stran »starih manjšinskih voditeljev« . Zaradi tega je sodelovala z Georgom Grasslom, ki jih je obveš čeval o kulturbundovski dejavnosti v Kraljevini Jugoslaviji. 295 Vodilno vlogo je AO NSDAP izgubila leta 1937, ko je bil ustanovljen VoMi (Urad za Nemce iz nenemških dežel). Urad se je ukvarjal podobno, kot VDA, DAI in AO NSDAP z »Volkstumsarbeit« (narodnostnim delom) . Od leta 1937 sta AO NSDAP in VDA izgubljali na moči, saj je AO postal le oddelek »Auswärtiges Amt- a« (Urada za tujino) in je s tem izgubila vpliv nad jugoslovanskimi Nemci, podobno se je zgodilo v VDA po odpoklicu vodje Hansa Steinacherja. Zaradi izgube mo či obeh organizacij je povezovalno vlogo za jugoslovanske Nemce prevzel VoMi. 296
292 »Wählerversammlung der deutschen Reichsbürger«, MZ , let. 78, št. 77, 6. april 1938, str. 5. 293 D. Biber, Nacizem in Nemci , str. 142. 294 »Še vedno blažena nemš čina«, Slovenec, št. 42, 20. februar 1937 str. 4. 295 C. Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina, str. 253 296 Prav tam, str. 254- 255.
112 4. 3 PONOVNO DELOVANJE SDKB
Prizadevanja nemških organizacij, da bi prišlo do obnovitve krajevnih skupin SDKB, so se uresničila. K temu je pripomogla nova notranjepoliti čna situacija v Kraljevini Jugoslaviji, ki je bila povezana z odstopom Antona Korošca kot notranjega ministra, ki je vodil jugoslovanskim Nemcem nenaklonjeno jugoslovansko notranjo politiko. 297 Prav tako je bilo to mo č pripisati dobrim odnosom med Kraljevino Jugoslavijo in nacisti čno Nem čijo, pri katerem je nemška stran dovolila delovanje Slovenske prosvetne zveze 298 na avstrijskem Koroškem. V zameno za ureditev varstva slovenske manjšine je bilo ponovno dovoljeno SDKB. Pri tem sta obe strani poudarjali, da naj bi ponovno dovoljenje oblasti prispevalo k sproš čanju napetosti v teh pomembnih časih. S ponovnim dovoljenem delovanja krajevnih skupin SDKB, bi jugoslovanski Nemci v zameno morali pokazali lojalnost Kraljevini Jugoslaviji. 299 Ponovno delovanje krajevnih skupin SDKB je bilo uresni čeno zaradi na črtnega zbliževanja med Kraljevino Jugoslavijo in Nem čijo, zaradi katerega sta se obe državi odlo čili za politiko popuš čanja, v velikih primerih le navideznega popuš čanja. Poleg tega je Nem čija zahtevala, da se zagotovijo dodatne manjšinske pravice, ki so bile opisane v 3 to čkah: • enakopravnost do ve činskega naroda • vzpostavitev krovne organizacije • uradno priznanje krovne organizacije s strani države Nem čija je te 3 to čke zahtevala od vseh držav, kjer je imela manjšine, ne glede na to ali je šlo za demokrati čno ali avtokratsko vodene države. Zaradi tega je lahko prišlo leta 1939 tudi do ponovnega delovanja mariborske krajevne skupine SDKB. 300
297 D. Poto čnik, Mariborski Nemci med leti 1918- 1941, str. 148. 298 Slovenska prosvetna zveza/ Slowenischer Kulturverband je bila ustanovljena leta 1908 (takrat Slovenska krš čanskosocialna zveza za Koroško) kot edino interesno zastopstvo koroških Slovencev. Med drugo svetovno vojno je bila razpuš čena, njeno premoženje zaseženo, po vojni pa je za čela ponovno delovati in danes združuje 36 društev. Njene najpomembnejše naloge so ohranjanje in nadaljnji razvoj jezikovne in kulturne identitete, kot tudi spodbujanje interkulturnih stikov doma in v tujini. Številne dejavnosti (gledališ če, izdaja knjig, jezikovni te čaji, literarni ve čeri, predavanja, koncerti, razprave, delavnice, seminarji) pomagajo pri udejanjanju teh ciljev. (Albert F. Reiter, Koroška, Manjšine in čezmejno sodelovanje v prostoru Alpe-Jadran, str. 246, www.volksgruppenbuero.at/images/uploads/aa08.pdf) (12. 12. 2010). 299 »Ortsgruppe Maribor des Schwäbisch- deutschen- Kulturbundes«, MZ, let. 79, št. 258, 10. november 1939, str. 4. 300 H. Kier, Über die Gestaltung eines Volksgruppenrechtes, str. 503.
113 4. 3. 1 PONOVNO DELOVANJE MARIBORSKE KRAJEVNE SKUPINE SDKB
Delovanje mariborske krajevne skupine SDKB je bilo ponovno odobreno na podlagi odredbe banske uprave z dne 16. oktobra 1939. V ta namen je bila 8. novembra 1939 sklicana ustanovna skupš čina mariborske krajevne skupine SDKB v Gambrinusovi dvorani. Skupš čino je odprl mariborski mlekarnar Adolf Bernhard, zatem je sledil govor evangeli čanskega seniora Johanna Barona, ki je predstavil novosti v ureditvi SDKB, ki po njegovem mnenju niso imele ni č skupnega z prejšnjimi. Pri tem je Baron imel v mislih reorganizacijo, ki je bila potrebna zaradi velikih sprememb, ki so se zgodile v nacisti čni Nem čiji med leti 1935- 1939. Da bo mariborska krajevna skupina SDKB za čela ponovno delovati, je pri čal tudi pisni poziv Josefa Klinberga, naj mu Rudolf Holzer sporo či seznam oseb z neopore čno nemško pripadnostjo. Pisni poziv je bil sestavljen od pripravljalnega odbora SDKB. 301 Glavni vzrok, zakaj je prišlo do pregleda neopore čnosti nemških pripadnikov je bil ta, da je nacisti čna Nem čija izdala ukaz o preverjanju neopore čnosti, tako je bilo zahtevano naslednje: »Pogoj za organizacijo manjšine je, da se čim bolj jasno raziš če kdo je njen pripadnik, pri tem se mora upoštevati jezik, kulturna avtonomija in verska skupnost, na podlagi teh kriterijev se lahko ugotovi pripadnik manjšine.« 302 Nem čija je kriterije podala zato, da ne bi prišlo do nepravilnosti, pri v članjevanju novih namišljenih pripadnikov nemške manjšine. Zaradi tega naj bi manjšina imela pravico preveriti manjšinsko pripadnost. 303 Ne glede na preverjanje pripadnosti posameznikov k manjšini, se je za čelo spet uradno delovanje mariborske krajevne skupine SDKB. Z delovanjem so spet za čeli na istem mestu, na Aleksandrovi ulici 14. Sestava vodstva je bila podobna kot pred razpustom o tem pri čajo naslednji podatki: predsednik je postal Josef Klingberg, podpredsednik Franz Girstmäyr, tajnik Rudolf Holzer, tajnik Egon Baumgartner, blagajnika Edvard Bu čar in Alexander Lininger ter pomembni člani Franz Neuwirth, Max Weiss, Erwin Bäumel, Albert Egger, Peter Anrather, Gerhard Galle, Ferdinand Welt in Oskar Werbnigg. Zaradi reorganizacije in vstopa
301 AMNOM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, str. 12. 302 H. Kier, Über die Gestaltung eines Volksgruppenrechtes, str. 504. 303 Prav tam.
114 novih mlajših članov so kulturbundovci za čeli s pripravami na širjenje mariborske krajevne skupine SDKB. 304 Za dne 15. november 1939 so sklicali novo sejo odbora, ki ji je predsedoval senior Johann Baron. Na seji so sklenili, da se bo ustanovilo 10 sekcij, ki so bile osnovane že v ilegali. 305 Oktobra 1939 je v mariborski krajevni skupini SDKB za čelo delovalo 10 delovnih sekcij: • kulturna sekcija • sekcija za socialno skrbstvo • organizacijska sekcija • gospodarska sekcija • zdravstvena sekcija • športna sekcija • pravna sekcija • prosvetna sekcija • statisti čna sekcija • ženska sekcija Izoblikovanje 10. delovnih sekcij je bil rezultat dokon čnega izoblikovanja krovne organizacije, ki je združila vsa mala manjšinska društva v eno. V primeru Maribora je bila to krajevna skupina SDKB, ki se je v svojem ilegalnem času dobro pripravila na ponovno uradno delovanje. Zaradi tega je delo po ponovnem dovoljenju potekalo po ustaljenih tirnicah. 306 S ponovnim delovanjem so dobili še dodaten zagon za uresni čevanje svojih ciljev po geslu: »Treu dem Staate, treu unserem Volke« (»Zvestoba naši državi, zvestoba našemu narodu«) s katerim so izkazali zvestobo Kraljevini Jugoslaviji, hkrati pa tudi lastnemu narodu. Geslo je bilo možno razumeti na ve č na činov, saj je čedalje bolj v ospredje prišla zvestoba lastnemu narodu in šele na to državi .307 Mariborska krajevna skupina SDKB je ob ponovnem delovanju pove čala število članov. 308 Pove čano število članov je bilo treba pripisati uspešnemu delu SDKB v ilegalnem času, ko se je kulturbundovcem uspelo vklju čiti v druga mariborska nemška društev. S pomo čjo društev,
304 »Ortsgruppe Maribor des Schwäbisch- deutschen Kulturbund«, MZ, let. 79, št. 258, 10. november 1939, str. 4. 305 AMNOM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, str. 12. 306 D. Poto čnik, Kulturno dogajanje, str. 336. 307 »Ortsgruppe Maribor des Schwäbisch- deutschen Kulturbund«, MZ, let. 79, št. 258, 10. november 1939, str. 4. 308 Prav tam.
115 nad katerimi so sedaj kulturbundovci imeli prevlado, so pridobili nove člane, tako da je število ob ponovnem delovanju mariborske krajevne skupine SDKB skokovito naraslo. Število članov v Mariboru se je povzpelo na 800 članov. 309 V mariborski krajevni skupini SDKB se je ve čalo tudi število članov v mladinskem odseku. 310 Njihovo število je dodatno naraslo še leta 1940, kar je pokazal takratni letni pregled. Hkrati s številom je naraš čala tudi njihova kulturna dejavnost. V letu 1940 so priredili koncerte, predavanja, gledališke predstave, umetniške razstave, spominski koncert Huga Wolfa in razstavo nemških slikarjev iz Dravske banovine v Gambrinusovi dvorani v Mariboru. Na seznamu sodelujo čih na koncertih so se znašli: društveni orkester, Moško pevsko društvo, mladinske pevske skupine in solisti. Koncerte so vodili: Edvard Bu čar, Herman Frisch, Adolf Siege in Josef »Pepo« Winterhalter. 311 Velik pomen mariborske krajevne skupine SDKB se je kazal tudi v tem, da je v Mariboru bilo 19. januarja 1941 zborovanje delegatov vseh krajevnih skupin SDKB v Dravski banovini. V prostorih Velike kavarne v Mariboru se je zbralo 300 ljudi. Osrednja tema je bilo vprašanje notranje organizacije društev, administracija, sprejemanje članstva in kulturbundovsko časopisje. Članice ženske sekcije so imele svoj sestanek v dvorani evangeli čanskega župniš ča. Mladina pa se je zbrala v prostorih SDKB na Aleksandrovi ulici 14. Skupno in glavno zborovanje je bilo v telovadni dvorani Rapid v Pipuševi ulici, kjer se je zbralo skupno 1.000 članov. 312 Če še v letu 1930 ni bilo popolnoma razvidno, da je SDKB postalo, ne le krovna organizacija vseh jugoslovanskih Nemcev, ampak tudi prava nacisti čna organizacija, se je to potrdilo v letu 1939. Vse dejavnosti, naj so to sestanki, prireditve in razli čna zborovanja, so bila vsebinsko in zunanje oblikovana po velikem vzoru NSDAP v Nem čiji. Kulturbundovci so edino pri zunanji podobi vseh prireditev naredili izjemo v tem, da niso izobešali kljukastih križev in firerjevih slik, temu so se izognili tako, da so razstavili tri germanske rune, ki so sestavljale geslo: »Ehre, Blut, Boden« (čast, kri, zemlja). Rune so bile pisni znak najstarejše pisave germanskih plemen in so bile izredno priljubljene pri Hitlerju. Ostale oblike, kot je nacisti čni pozdrav, so kulturbundovci tudi prevzeli, prav tako nacisti čne pesmi. Poleg tega so podobno kot NSDAP v Nem čiji spoznali pomen širitve nacionalsocializma med mladino. 313
309 »Jahrestagung des Schwäbisch- deutschen Kulturbunds«, MZ, let. 74 št. 67, 24. marec 1934, str. 5. 310 D. Poto čnik, Mariborski Nemci med leti 1918- 1941, str. 147. 311 »Dobrodelni koncert v mariborskem KB«, Slovenec , let. 69, št. 49, 28. februar 1941, str. 2. 312 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna… , str. 106. 313 Prav tam, str. 103- 104.
116 4. 4 DIE STATISTISCHE STELLE DER SDKB DER DRAUBANSCHAFT (STATISTI ČNI URAD SDKB DRAVSKE BANOVINE)
S statisti čnimi podatki o pripadnikih nemške manjšine se je ubadal »Die Statistische Stelle der SDKB der Draubanschaft« (Statisti čni urad SDKB Dravske banovine) . Statisti čni urad je spadal pod okrilje SDKB, ustanovljen je bil 1. februarja 1937 v Mariboru. Vodja urada je postal Rudolf Holzer, ki je bil tudi vodja kulturbundovske mladine. Holzerju sta v uradu pomagala še dva sodelavca Ferdinanda Frankla in Karla Kiffmana. Svoje delo je Holzer opravljal pod krinko genealogije/ rodoslovja, pri tem mu je veliko pomagal evangeli čanski senior Johann Baron. Pri svojem delu je Holzer bil zelo dosleden, kot se je sam pohvalil je med leti 1938 in 1941 zbral kar za poltovorni avto gradiva. Zbiranje podatkov je bilo namenjeno izklju čno za interne potrebe SDKB, tako so imeli natan čen vpogled v sestavo svojih članov, sam seznam pa jim je koristil pri pobiranju članarine. Tako so ti podatki bili najbližje resnici o številu manjšinskih pripadnikov. Po ponovnem oblastnem dovoljenju SDKB leta 1939 je tudi statisti čni urad za čel legalno delovati. K njegovim nalogam, pa ni spadalo le zbiranje statisti čnega gradiva, ampak tudi vloga nekakšne interne policije nad člani SDKB in predvsem nad člani »dvomljivega zna čaja« , ki so bili s strani urada opazovani. Prav zaradi svojega dvomljivega zna čaja so lahko izgubili članstvo. Statisti čni urad je s tem v Kraljevini Jugoslaviji opravljal pomembno delo, saj je zbiral podatke o pripadnikih nemške manjšine, ti podatki so vsebovali tudi politi čne karakteristike. Vsi podatki urada so bili posredovani v Nem čijo, tako da je bila mati čna država seznanjena z delom njene manjšine. 314 Verjetnost, da so podatki Statisti čnega urada bili resni čni, je velika, saj so podatki bili uporabljeni za interne potrebe Kulturbunda. Na podlagi teh podatkov se je izvedel popis premoženja Nemcev v Sloveniji, članarine in nadzor opore čnih pripadnikov manjšine. Po njihovih podatkih bi se naj število Nemcev z okupacijo spremenilo na 35.000, ti naj bi živeli na slovenskem Štajerskem, s tem se je potrdila »znanstvena ugotovitev« Helmuta Carstjena/ Gerharda Wernerja, ki je tedaj napredoval v pomočnika vodje okrožja Siegfrieda Überreitherja. Razlog za ve čje število Nemcev v Sloveniji je bil strah pred deportacijami in težki usodi, ki je doletela tiste posameznike, ki niso izpolnjevali normativov arijske rase. Vendar je Carstanjen leta 1942 navajal 20.000 Nemcev na slovenskem Štajerskem. Po uradnih podatkih štetja iz leta 1931, naj bi na podro čju treh okrožij SDKB to je v Mariboru,
314 AMNOM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, 9- 11.
117 Celju in Ptuju, živelo 14.032 prebivalcev z nemškim maternim jezikom, od tega je bilo 11.381 jugoslovanskih državljanov. V to štetje so bila všteta tudi mesta Murska Sobota, Dolnja Lendava, Brežice in Krško. 315 Statisti čni urad pa je pri svojem štetju prebivalstva prišel do zaklju čka, da se je starostna struktura pripadnikov nemške manjšine od leta 1910 višala, kar bi pa lahko ogrozilo obstoj nemške manjšine v Mariboru in v ostalem obmejnem pasu. Kakšna je bila starostna struktura je razvidno iz naslednjega grafa, ki je zavzel 2.712 rojstnih podatkov članov SDKB v Mariboru v letu 1940. 316
12% 9% 65- ve č let 21% 25% 45- 65 let 30- 45 let 15- 30 let 0- 15 let
33%
Graf št. 2 Starostna struktura pripadnikov nemške manjšine v Mariboru leta 1940 Holzer R., Die Statistische Stelle, priloga št. 20, str. 1 317
S ponovnim delovanjem mariborske krajevne skupine SDKB leta 1939 je zaživel pod njegovim okriljem tudi statisti čni urad, ki je skrbel in bdel nad člani SDKB. Statisti čni urad se je prvi č legalno sestal šele 13. marca 1940 na sestanku, kjer so bile to čno določene njihove naloge in izvajanje le teh. Sklenili so, da bodo vsak teden prirejali sestanek za okrožno vodstvo. Izven tega so sklenili, da se bodo udeleževali sej in ostalih prireditev mariborske krajevne skupine SDKB. 318 Do podrobnosti so svoje statisti čno delo opredelili na sestanku 19. septembra 1940, na katerem so poleg Rudolfa Holzerja sodelovali naslednji pripadniki nemške manjšine iz
315 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 20- 22. 316 AMNOM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, priloga št. 20, str.1. 317 AMNOM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, str. 12. 318 Prav tam.
118 okrožij: I. Albert Egger II. Raimund Primus III. Karl Kiffmanm IV. Hans Rochel V. Hans Schori VI. Franz Girstmayer (Košaki) VII. Norbert Ruprich (Kamnica) VIII. Ferdinand Frankl (Studenci) IX. Max Pungra čič (Pobrežje) X. Okrožje Šentilj ni zastopstva Slivnica: Josef Brudermann Bistrica: Robert Mesarec Ruše: Dobotzki Stefan Ra če- Fram: Richard Wagner Sestanki so potekali po dolo čenem urniku in vsebini in so bili razdeljen na dva dela: • Prvi del je zajemal teoreti čen del (uvedba predsednika statisti čnega urada, poročila in zadolžitve). • Drugi del je zajemal prakti čen del (skupno izvajanje podrobnosti, vpisi in dopolnila): a) statisti čna dejavnost (družinski listi, pristopne izjave, zadolžitvene liste) b) preverjanje (garancije, dopolnjevanje, dodatki) c) javljanje ob neizdanih članskih izkaznicah d) splošno o statisti čnem zajemanju K osnovnemu delu statisti čnega urada so spadale naslednje dejavnosti: a) zajemanje članov nemške manjšine b) preverjanje prijav c) pridobivanje dodatnih podatkov za sprejem v SDKB (pristopne izjave, družinski listi in zadolžitveni listi) d) izdaja članske izkaznice e) eviden čni vpisi f) vrednotenje (šola, ženske, mladina in vklju čitev k vsem javnim prireditvam SDKB).
119 Vsi sodelavci statisti čnega urada so iz varnostnih razlogov morali izpolnjevati še dodatne pogoje, oziroma osebnostne lastnosti, ko je mol čečnost, tiho delovanje in neprevzetnost. Na podlagi tega je bil vsak predstavnik okrožja osnovni nosilec osebnega stika, ki je s svojim nastopom in življenjem bil vzor nemške ideje in vedenja. Vendar je zaradi vedno ve čjega navala v članjevanja v mariborsko krajevno skupino SDKB prišlo 1. oktobra 1940 do zapore članstva, za nedolo čen čas. Vzrok za zaporo je bilo pove čano število v članjevanja, zaradi katerega se je delo statisti čnega urada upo časnilo, ker niso mogli dovolj hitro preverjati podatkov novih članov. V ta namen so predstavniki okrožij dobili za nalogo pri morebitnem novem članu navesti naslednje podatke: • ime in priimek • poklic • nazor • zna čaj • premoženje • zadnja zaposlitev Zahtevane podatke so predstavniki okrožij morali zbrati pri poizvedovanju nemškega konzulata, ki je zbiral informacije o nemških pripadnikih, kateri veliko potujejo in katerih politi čna usmerjenost ni bila znana. 319 Pri tem so upoštevali navodila iz Nem čije, ki so narekovala podrobno preverjanje vseh pripadnikov in vseh, ki so se v članjevali v nemška manjšinska društva. Bili so prepri čanja, da je za državno mo č pomembno tudi to, kakšno narodno pripadnost ima vsak posameznik, da so ga lahko enakopravno obravnavajo. 320 Zaradi podrobnejšega pregleda je prišlo do zastojev pri preverjanju novih članov, delno je bil kriv tudi postopek obdelave prijav, ki je bil zaradi varnosti zelo natan čen. Obdelava podatkov je vsebovala naslednje korake: 1. izdelava predpisanih podlag- pristopna izjava, družinska pola, zadolžitveni dokument in fotografija 2. vzporedno je potekal natan čen pregled podatkov kandidata, njegovega zna čaja, narodne pripadnosti in prepri čanja 3. v primeru, da so vsi podatki resni čni, je okrožni vodja izdal člansko izkaznico, ki je zatem bila posredovana pristojnemu krajevnemu vodji ali tajniku statisti čnega urada v podpis
319 AMNOM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, str. 15- 17. 320 H. Kier, Über die Gestaltung eines Volksgruppenrechtes, str. 504.
120 4. postopek naj bi potekal natan čno in hitro 5. izdaja članske izkaznice naj bi bila osebna, pred tem je moral novi član kartico podpisati in pla čati pristopnino 6. evidenca: pristopne izjave je zbirala krajevna skupina, ki je podatke vnesla v posebno kartoteko. Podatki so bili posredovani okrožju in banovinskemu vodstvu. Vse naknadne podatke je bilo treba banovinskemu in okrožnemu vodstvu javljati mese čno. 7. vrednotenje obstoje čih podatkov (šola, koliko je ženskih članov, socialna pomo č, poklici, prireditve). Statistika: člani SDKB, sonarodnjaki, priselitev, časopis, delitev po starosti in poklicih, premoženjsko stanje, vera 8. članska izkaznica je legitimacija, ki jo je vsak član imel vedno pri sebi. 9. zloraba izkaznice (v primeru prosja čenja, pridobivanja prednosti v uradih…) je bila kaznovana z odvzemom. 10. pripadniki nemške manjšine, ki so opravljali delo v uradih, niso morali postati člani SDKB, zaradi lastne varnosti 11. darovalci 12. priznanje sonarodnjakom s člansko izkaznico 321 Rudolf Holzer je podrobno preverjanje članstva opravi čil tudi s tem, da so sedaj s pomo čjo statisti čnega urada lahko preverili pravo število pripadnikov nemške manjšine, ki je po njegovem mnenju bila pri zadnjem štetju prebivalstva leta 1931 krivi čna in goljufiva. S svojim delom je hotel dokazati, da je pripadnikov nemške manjšine ve č. Da število ni bilo popolnoma resni čno pri ča tudi naslednja Holzerjeva izjava: »Med prišleki je mnogo ljudi, ki bi jih v miru izlo čili, ampak čas je pritiskal in naro čilo je veljalo: vse, kar je nemškega izvora- sprejeti!«. 322 Zbrani podatki o delu statisti čnega urada so kazali na njegovo ilegalno delovanje že od leta 1930, ko so za čeli podrobneje nadzirati in števil čiti jugoslovanske Nemce. Pri tem pa samo državljanstvo ni bilo normativ za dolo čanje narodnosti, ampak njihov materni jezik. Kraljevina Jugoslavija je opravljala ljudska štetja, ki so podala število manjšinskih pripadnikov, vendar je statisti čni urad podal podatke, ki so bili bližje resnici glede števila jugoslovanskih Nemcev. Šteje izvedeno 31. decembra 1910, je kot glavni kriterij vzelo ob čevalni jezik in ne materni jezik. Vprašanje zanesljivosti tega štetja je bilo povezano s samim kriterijem ob čevalnega jezika in s prakti čno uporabo tega kriterija. Rezultati štetja
321 AMNOM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, str. 21- 22 322 Prav tam.
121 ob čevalnega jezika zlasti v neagrarnih krajih z mešanim prebivalstvom in v krajih mo čnega politi čnega pritiska ali slabo razvite nacionalne zavesti so se bistveno razlikovali od rezultatov, ki bi jih imelo štetje maternega jezika. Poleg tega se Judje niso šteli posebej, ti so se dejansko asimilirali po jeziku in zavesti in so se pri štetjih ozna čevali ve činoma za Nemce, Čehe ali Italijane. Rezultati štetja so na Štajerskem pokazali naslednjo sliko: nemški ob čevalni jezik 983.252 (70,50 %) in slovenski 409.684 (29,37 %) in drugi 1.763 (0,13 %). 323 Po ljudskem štetju z dne 31. januarja 1921 je narod Srbov, Hrvatov in Slovencev predstavljal najve čje število prebivalcev in to 9,660.000, ostalo se je porazdelilo na 203.000 ostalih slovanskih narodov, 512.000 Nemcev, 484.000 Albancev in Turkov, 472.000 Madžarov in 183.000 Romunov. Poleg tega je okoli 2,000.000 Srbov, Hrvatov in Slovencev živelo izven Kraljevine SHS, predvsem v Italiji (Istra, Gorica), Republiki Avstriji (Celovec) in Gr čiji (južna Makedonija). Okoli 8,000.000 jih je živelo v Ameriki. 324 Ljudsko štetje iz leta 1931 je pokazalo, da se je v Dravski banovini podlagi maternega jezika odlo čilo za nemški jezik kar 29.000. 325 Od tega bi jih naj v Mariboru živelo 2.672, v to število so bili vklju čeni vsi tisti, ki so kot materni jezik navedli nemš čino. Tako so v to število bili vklju čeni tudi tuji državljani in Judje, zaradi tega se je pojavilo v statistiki še eno število, to je 1.928, ki ni vklju čevalo tujih državljanov in Judov. 326 Druga če je štetje prebivalstva potekalo v Avstriji, ki je po razpadu ve čnacionalne monarhije postala v veliki meri narodnostno in jezikovno enoten prostor prebivalstva nemškega jezika. Izjeme so bile manjšine, kot so bili Hrvati in Madžari na Gradiš čanskem, Čehi na Dunaju in Slovenci kot najštevil čnejša manjšina na obmo čju avstrijske Koroške in Štajerske. S prehodom v Avstrijo se je spremenil pravni položaj manjšin na njenem ozemlju, tako je od starejših zakonskih dolo čil ostal ohranjen le 19. člen decembrske ustave iz leta 1867, ki je obravnaval enakopravnost vseh narodnosti avstrijskega dela monarhije. V sodni praksi v 20. letih 20. stoletja je bil člen 19 razveljavljen z manjšinskimi členi saintgermainske mirovne pogodbe. Tako so postali najpomembnejši zlasti členi od 62 do 69 saintgermainske mirovne pogodbe. Člen 62, ki je zavzemal dolo čila o jeziku, veri in rasni zaš čiti, je postal del avstrijske ustave. Po
323 Fran Zwitter, Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji, Czoernigova anketa za neogrske dežele leta 1846, Slovenska matica v Ljubljani, Ljubljana 1962, str. 211- 221. 324 Südslawien (Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen) Land und Leute, Geschichte und Kultur, Produktion und Handel in Einzeldarstellungen, Heft 10, Schriften des Frankfurter Messamte, Frankfurt am Main, 1922, str. 5. 325 Matjaž Klemen čič, Prostovoljne in prisilne migracije kot orodje spreminjanja etni čne strukture na obmo čju držav naslednic nekdanje Jugoslavije, str. 2, www.gla.ac.uk/departments/ adulteducation/ research/rg/smigra02.pdf. (12. 12. 2010). 326 Dravska banovina/ Splošni pregled Dravske banovine, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Ljubljana 1939, (dalje: Dravska banovina), str. 12 –13.
122 členu 67 je koroškim Slovencem in ostalim manjšinam bila priznana pravica, da s pomo čjo lastnih sredstev ustanavljajo, upravljajo in nadzirajo dobrodelne, verske ali socialne ustanove, šole ter uporabljajo lasten jezik. Člen 69 je zaš čitil dolo čila saintgermainske mirovne pogodbe, ki so bila pod nadzorom Društva narodov. Tako se dolo čila niso smela spremeniti brez privolitve Društva narodov. Člani Društva narodov so dobili tudi pravico do opozorila na kršitev ali nevarnost kršitve teh, v saintgermainski mirovni pogodbi zajetih dolo čil. Vendar je prišlo do odmika dolo čil saintgermainske mirovne pogodbe, ker so avstrijske oblasti zahtevale od koroških Slovencev izklju čno rabo nemš čine, kot edinega uradnega jezika, s pojasnilom, da veljajo dolo čila saintgermainske mirovne pogodbe o uporabi slovenskega jezika kot pomožnega jezika izklju čno le za sodiš ča, ne pa za upravne oblasti. 327 Kar je nakazovalo na nadaljnji proces germanizacije koroških Slovencev. Germanizaciji niso bili podvrženi le koroški Slovenci, ampak celotno slovensko ozemlje, od sredine 19. stoletja do 1. svetovne vojne sta potekali dve vrsti germanizacijskega procesa. Prva vrsta germanizacije je potekala v okviru slovenskega etni čnega ozemlja na Štajerskem, druga vrsta je bila povezana s slovenskimi izseljenci, ki so se v velikem številu naseljevali v industrijska središ ča na avstrijskem Štajerskem. Vpliv germanizacije se je pokazal ob ljudskem štetju, kjer so za osnovno vzeli ob čevalni jezik, kar je bila v Habsburški monarhiji ustaljena praksa, tako je ob čevalni jezik postal sredstvo pritiska pri reševanju narodnostnih vprašanj na narodnostno mešanih obmo čjih avstrijske polovice monarhije. 328 Da je vprašanje državljanstva jugoslovanskih Nemcev postalo pomembno je bilo povezano z nacisti čno Nem čijo in prihodom nacionalsocialistov na oblast, ki so problem nemških manjšin po evropskih državah predstavili druga če, kot je bil to do takrat obi čaj v diplomatski praksi. Jugoslovanski Nemci so postali enakovreden faktor nemške vključitvene politike. Homo germanicus je postal pomembnejši kot civis germanicus . Leta 1939 je Heinrich Himmler definiral pripadnost jugoslovanskih Nemcev v nemški narod na podlagi rasne osnove. Tako volksdeu čerji niso postali državljani Nem čije, ker bi to povzro čilo napete odnose med nacisti čno Nem čijo in evropskimi državami. Himmler jih je bil pripravljen priznati kot pripadnike nemškega naroda, in ne kot nemške državljane. Za vsem tem se je skrivala skrbno premišljena vklju čitvena politika, ki je svojo manjšino izrabila kot instrument za svojo osvajalsko politiko. Nem čija je svoje manjšine uporabila za uveljavljanje svoje politi čne volje
327 Janko Pleterski, Lojze Ude, Tone Zorn, koroški plebiscit, Razprave in članki, Slovenska matica 1970, Tone Zorn, Koroški Slovenci v letih 1920- 1930, str. 507- 508. 328 Matjaž Klemen čič, Germanizacijski procesi na Štajerskem od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne, Časopis za zgodovino in narodopisje št. 1-2/1979, str. 350- 353.
123 v dolo čenih evropskih državah. V pomo č so ji bila nemška društva, ki so ohranjala stike z društvi v Nem čiji z namenom ohranitve nemškega jezika in kulture.329
329 Zoran Janjetovi ć, O državljanstvu jugoslovenskih Nemaca, str. 2- 3.
124 5 ORGANIZACIJA NEMŠKE MLADINE (1930- 1939)
Po letih splošne gospodarske krize so zlasti mladi pripadniki nemške manjšine v Kraljevini Jugoslaviji iskali nove cilje, ki bi jih popeljali v boljše življenje. Zaradi uresni čitve po ozemeljski širitvi Nem čije se je Hitler povezal z mlado generacijo, ki je bila dovzetnejša za novosti, kot starejša generacija, ki so že izkusile posledice vojne. Mlada generacija je bila precej bolj radikalna in nestrpna v formuliranju svojih želja, predvsem nasproti svojim starejšim manjšinskim vodjem, ki so po njihovem mnenju odpovedali, kot vodje. Starejši generaciji je bilo o čitano, da svoj vpliven položaj izkoriš čajo za lastne namene, ki niso povezani s samo manjšino. Za njih prakti čno ni bilo dostopa do državnih služb, prav tako so bila zasedena mesta v manjšinskih organizacijah s strani »starih« , ki so zasedali ve č mest so časno. 330 Delovanje nemške mladine je prešlo pod Hitlerjev nadzor, v Kraljevini Jugoslaviji je za aktivnosti mladine skrbelo SDKB. Vendar je mladinsko delovanje potekalo tudi izven SDKB, kar pa ni bilo zna čilno le za mariborsko nemško mladino, temve č je bil vsesplošen pojav po celotni Kraljevini Jugoslaviji. V za četku ilegalno delovanje mladine s časom prešlo pod okrilje krajevnih skupin SDKB, kar je bila posledica notranje, zelo dobro premišljene reorganizacije, kot je to bilo razvidno na podlagi sprememb v organizaciji v mariborski krajevni skupini SDKB. Delovanje SDKB je mladina le dodatno okrepila in pove čala agresivnost pri dosegi svojih ciljev, zlasti v letih 1934 do 1938, ko se je njihova ilegalna dejavnost najbolj okrepila. Na primeru delovanja mariborske nemške mladine je zaslediti, da jugoslovanski Nemci niso veliko apelirali na jugoslovansko oblast glede delovanja mladinskih organizacij, ki so delovale velikokrat nasprotno od stališ č starejše generacije. Vendar je s časom manjšina postala pozorna na mladinsko ilegalno delovanje, ki se je, kot potrjujejo tudi Holzerjevi zapiski iz ilegalnega obdobja delovanja mladinske skupine, uspešno razvilo in se je po ob ustanovitvi mladinskih odsekov SDKB, samodejno priklju čilo k ostalemu delu SDKB, brez kakršnih koli organizacijskih problemov. Pri mladinskem delu se je postavilo pomembno vprašanje, zakaj nemška manjšina ni apelirala glede njihovega uradnega delovanja na jugoslovansko oblast. Odgovor na to je dokaj jasen, jugoslovanski Nemci so si prizadevali za izoblikovanje manjšinskega šolstva, ki bi jim moral biti zagotovljen v skladu z dodatno pogodbo o zaš čiti manjšinskih pravic po 9. členu: »Na podro čju javnega šolstva mora biti
330 Zoran Janjetovi ć, Die Donauschwaben in der Vojvodina und der Nationasozialismus, str. 3- 4.
125 manjšinam omogo čeno izvajanje pouka po dolo čenih pogojih. Poleg tega mora biti s strani države zagotovljen pouk v maternem jeziku.« 331 Dodaten zaplet so povzro čile mladinske organizacije, ker so zahtevale pomladitev vodstva SDKB, te je v Kraljevini Jugoslaviji podpiral Jakob Awender 332 , ki je bil velik zagovornik nacionalsocializma. Vendar Awenderjeva podpora mladinskih organizacij ni ugajala vsem jugoslovanskim Nemcem. Starejše generacije so se zavedale, da bo razkol, ki bi morebiti nastal med mladimi in starimi, koristil le jugoslovanski vladi, ki bi lahko potem u činkoviteje delovala proti njim. Razkol v nemški manjšini pa bi pomenil tudi to, da ne bi imeli skupnega zastopstva pri pogajanjih z oblastmi. Zaradi nepotrebne delitve ne bi bili u činkoviti v svojih zahtevah. Nemški veleposlanik v Kraljevini Jugoslaviji Viktor van Heeren, je bil celo prepri čanja, da če bi prišlo do razkola v okviru manjšine, bi prišlo tudi do zloma nemških gospodarskih organizacij v Kraljevini Jugoslaviji. Zaradi nastanka obnoviteljskega gibanja je Viktor van Heeren naprošal Nem čijo naj posreduje. Vendar so njegove prošnje naletele na gluha ušesa. Mnenja o posredovanju v sporu med starimi in mladimi so bila v Nem čiji deljena. Ve čina se jih je postavila na stran obnoviteljskega gibanja, ker so videli, da bo z mlajšo generacijo lažje sodelovati, na stran obnoviteljev se je postavila tudi Auslandsorganisation NSDAP in Obveš čevalna služba v inozemstvu. Slednja je spadala v tako imenovani VI. urad, ki je bil sestavni del »Reichssicherheitshauptamta« (RSHA) (glavnega državnega varnostnega urada). 333 Mlajša generacija ni zahtevala popolne samostojnosti, kot glavni cilj so imeli finan čno neodvisnost, zavedali so se namre č, ne glede na njihovo mladostno zaletavost, da bi jim razkol prinesel nepotrebne težave s staro generacijo in jugoslovanskimi oblastmi, kjer je obstajala velika bojazen, da se bodo prav te lažje sporazumevale s starejšo generacijo. Zaradi tega so se predstavniki mlade generacije h katerim so spadali Jakob Awender, Fritz Metzger in Sepp Janko, odlo čili za bolj umirjeno politiko, ki bi jim naj predvsem prinesla finan čno neodvisnost v okviru krajevnih skupin SDKB. Na podlagi te nove, bolj umirjene smernice je mladina dobila dovoljenje stare generacije, da so si ustvarili bazo za svoje delovanje v
331 Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, 10. September 1919, I. Teil, Völkerbundsakte, Artikel 1 bis 26. 332 Jakob Awender je bil rojen 1897 v Banatu v kme čki družini, med 1. svetovno vojno se je udeležil soške fronte. Svoj študij je nadaljeval v Gradcu, vendar svojemu zdravniškemu poklicu se ni toliko posve čal, kot nacisti čnemu gibanju. Pri tem mu je bila v veliko pomo č tudi njegova govorniška spretnost. Manj se je izkazal le na gospodarskem podro čju. Po 2. svetovni vojni se je odselil v Ameriko. Po biografiji, ki jo je sestavil Deutsches Ausland- Institut je bil opisan tako: »Dr. Awender ist deutsch und Nationalsozialist bis zur letzten Konsequenz«. (D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 46). 333 Rupert Butler, Ilustrirana zgodovina Gestapa, str. 244.
126 krajevnih skupinah SDKB. Pobudo in popolno podporo za delovanje so mladi Nemci dobili v naslednjih nemških organizacijah: • Auslandsorganisation (Organizacija za tujino) • Deutsche Studentenschaft (Nemški študentje) • Reichsjugendschaft, Reichsjugendführung (Rajhovska mladina in vodstvo) • Volksbund für das Deutschtum im Ausland (Društvo za Nemce v tujini). 334 Pri delovanju mladine se je pojavila bojazen, da bi prišlo zaradi obnoviteljskega gibanja, ki so ga povzro čile mlade generacije do propada krovne organizacije SDKB. Zaradi tega je bila mladina vedno v ve čjem številu vklju čena v društveno delovanje in povezovanje ostalih nemških društev v Kraljevini Jugoslaviji. Vendar je zaradi druga čnega agresivnega na čina delovanja mladine pri povezovanju z ostalimi nemškimi društvi prišlo do zamer znotraj manjšine, tako so mladinci svojo negativno stran predstavili ob organizaciji potovanja v Vroclaw/ Breslau, kjer so zaradi »nepokorš čine« mariborskega pevskega društva MGV uporabljali ve činoma velelnike, da bi pojasnili pomemben položaj. 335
5. 1 USTANOVITEV MLADINSKIH ODDELKOV
Pri oblikovanju krovne organizacije in pridobivanju na pomenu so jugoslovanski Nemci na črtno za čeli s povezovanjem nemških manjšinskih društev, tako je SDKB pokrivalo vsa manjšinska društvena podro čja. Pri tem je vodstvo SDKB postalo pozorno na vključevanje mladine, ki je že za čela s svojim ilegalnim delovanjem opozarjati nase, zlasti kar se ti če obnoviteljskega gibanja, ki je resno ogrozilo delovanje krovne organizacije. Tako so v okviru SDKB po letu 1931 v posameznih krajevnih skupinah za čeli ustanavljati mladinske oddelke, s posebnimi športnimi oddelki. Prvo pravo število mladinskih oddelkov se je pokazalo v letu 1933, ko je število naraslo na 20 mladinskih in 23 športnih oddelkov. Vendar je že do leta 1938 število teh še naraslo na 223 mladinskih in 56 športnih oddelkov. Bolj nazorno nam to število in uspešnost delovanja mladinskih oddelkov prikazuje naslednji grafi čni prikaz:
334 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 46- 53. 335 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Nemško moško pevsko društvo, AŠ 1, pismo SDKB Novi Sad, 3. julij 1937.
127 1938
športni oddelki 1933
mladinski oddelki
0 100 200 300
graf 3 Rast mladinskih oddelkov 336
V okviru SDKB se je 14. maja 1934 ustanovil » Verbund der deutschen Jugend im Schwäbisch Deutschen Kulturbund« (Zveza nemške mladine v švabsko- nemškem Kulturbundu). Glavni voditelj mladinskega SDKB je postal Paul Claus . Ta je bil od 1. maja 1933 tudi član NSDAP, vendar, kot nemški državljan ni mogel postati uradni voditelj mladinskega SDKB v Kraljevini Jugoslaviji. Zato je vodja postal Thomas Menrath, ki je vodil zvezo športnih oddelkov. Paul Claus je dal tudi pobudo za izgradnjo skrivnega delovnega taboriš ča v pohorskih gozdovih. Potrebna finan čna sredstva je dobival iz Nem čije. Tako je dale č stran od morebitnega nadzora oblasti, jeseni 1934 vodil nacistične te čaje s 96. udeleženci iz vseh slojev, ki so dali pobudo za ustanovitev krajevnih skupin obnoviteljskega gibanja. Mladi so postali glavni nosilci nacisti čnih idej, tako so organizirali ilegalno in legalno številne te čaje, doma če ve čere in polvojaške formacije, ki so bile podobne SA in SS enotam. Poleg tega so bila za mladinsko nadaljnje izobraževanje organizirana delovna taboriš ča po nemških vaseh in povezovanje z mladinskimi organizacijami iz Nem čije. 337 Mladinsko delo, ki je bilo povezano tudi z organizacijo tajnih nemških te čajev, ki je bilo delno ohromljeno z odločbo ministrstva za šolstvo leta 1932. Ministrstvo za šolstvo je zahtevalo posebno dovoljenje za izvedbo te čaja, ki ga je samo izdajalo le omejenemu številu izvajalcem jezikovnih te čajev. Dovoljenja je bilo zelo težko dobiti, vendar je kljub temu v Mariboru uspelo dobiti dovoljenje dvema profesorjema. Kar so si Nemci šteli za velik uspeh, ker so lahko tako dalje prirejali jezikovne te čaje za mladino. 338
336 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 46- 53 337 Prav tam. 338 »Te čaji nemš čine«, Slovenec, št. 273, 30. November 1932 str. 5.
128 Te čaji in izobraževanja so se odvijala tudi pred ustanovitvijo » Verbund der deutschen Jugend im Schwäbisch Deutschen Kulturbund« (Zveza nemške mladine v Švabsko- nemškem Kulturbundu), tako je bilo v letu 1933 zaslediti okoli 10 mladinskih skupin, ki so prišle iz Avstrije na skrivne te čaje, ki so bili organizirani s strani jugoslovanskih Nemcev. 339
5. 1. 1 OBLIKOVANJE NOVE MLADINSKE ORGANIZACIJE »KULTUR- UND WOHLFAHRTSVEREINIGUNG DER DEUTSCHE SLAWONIENS« (KWVD) (KULTURNA IN DOBRODELNA ZDRUŽENJE SLAVONSKIH NEMCEV).
Svoj status je nemška mladina opisovala tako: »Wir sind Volksgruppe und nicht Minderheit« (Mi smo narodna skupina in ne manjšina). Boj med »staro« in »mlado« generacijo jugoslovanskih Nemcev se je nadaljeval. pri tem so se za čele kazati spremembe v vedenju »mlade« generacije, ki je hotela na vsak na čin izstopati oziroma pokazati lastno identiteto. Tako je v okviru nemške mladinske organizacije »Verband der Deutschen Jugend« ( VDJ) (Zveza nemške mladine), prišlo do zanimivega naslavljanja, kjer je bilo obvezno »tikanje« , ki ga starejša generacija ni mogla nikoli razumeti. Pogosto so namesto »Herr« (gospod) raje uporabljali »Kammerad« (pajdaš) . Tipi čno za »obnovitelje« je bilo tudi uporabljanje krajšav za imena, kot »Brani« (Branimir) Altgayer (vodja »mladih« ), »Pepi« (Josef) Beer in »Toni« (Anton) Lehmann. 340 Po izklju čitvi iz SDKB so Branimir Altgayer in njegovi pristaši s pomo čjo vodje »obnoviteljev« Jakoba Awenderja 29. marca 1936 v Slavoniji ustanovili neodvisno organizacijo »Kultur- und Wohlfahrtsvereinigung der Deutsche Slawoniens« (KWVD) (Kulturno in dobrodelno združenje slavonskih Nemcev). S tem so slavonski Nemci dobili klju čno vlogo pri »innervolkischen Auseinandersetzung« (notranjem narodnem sporu), ker je le tu »obnoviteljem« uspelo ustanoviti uradno organizacijo. Vodenje KWVD je prevzel Altgayer, podpredsednik je postal Ferdinand Gasteiger, ki je bil tudi predsednik krajevne skupine KWVD Osijek. Tako kot SDKB je KWVD dobilo podporo iz Nem čije, vendar ne preko Auswärtigen Amt-a, ampak v prvi vrsti preko VDA. Finan čna pomo č pa je bila odvisna od števila članov v posameznih krajevnih skupinah KWVD, če članov ni bilo veliko ali je članstvo mirovalo, niso dobili veliko finan čne podpore preko VDA. 341
339 »Mladina potuje«, Slovenec, št. 169, 28. julij 1933, str. 4. 340 C. Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina, 418- 420. 341 Prav tam, 446- 448.
129 Daje VDA podpirala Altgayerja pri ča tudi dejstvo, da je ta leta 1936 naro čil radije pri podjetju Siemens in kamere pri »Bild- und Filmstelle im Aussenamt der Deutschen Fachschulschaft« (Filmski oddelek pri zunanjem uradu nemške strokovne šole), izklju čno v propagandne namene. 342 Ob ustanovitvi je na njihovo stran pristopilo 5 krajevnih skupin SDKB, pozneje se jim je pridružilo še 9, skupaj so dobili tretjino nekdanjih krajevnih skupin SDKB. Organizacija novih krajevnih skupin KWVD je bila odvisna od tega, če se je v kraju nahajala krajevna skupina SDKB, tako jim ni bilo potrebno vlagati preve č dela, le prepri čati je bilo potrebno kulturbundovce, da se jim pridružijo. Najbolj uspešni so bili v zahodni Slavoniji, kjer je bil delež evangeli čanov velik. Namre č bilo je znano, da evangeli čanske verske skupnosti podpirajo »obnovitelje« in ne »staro« generacijo jugoslovanskih Nemcev. Tako je leta 1936 KWVD prehitel SDKB v številu krajevnih skupin (47: 31), zahodno od linije Požega- Slatina je bilo razmerje leta 1937 celo 30: 3. Pri tekmovanju, kdo bo ustanovil ve č krajevnih skupin, SDKB ni sedelo križem rok, tako je število krajevnih skupin v letu 1937 iz 33 dvignilo na 56. Uspeh KWVD je bil odvisen predvsem od dela vodje Altgayerja in njegovih sodelavcev, ki so bili ve činoma študenti. Ti so se morali popolnoma podrediti Altgayerjevi čedalje ve čji zaverovanosti vase in o njegovi nenadomestljivosti. Tako je bilo z njim težko koordinirati zadeve, ki so bile nujne za uspeh. Njegovo čedalje pomembno vlogo niso opazile le krajevne skupine, ampak tudi nemške organizacije, ki so ga leta 1936 povabile na obisk NSDAP posveta v Nürnberg, kjer se je spoznal s Hitlerjem. Da je prišlo do takšnega uspeha KWVD v Slavoniji lahko pripišemo naslednjim dejavnikom: • Motiviranje mladih s strani Altgayerja, ki so bili izklju čeni iz SDKB, kot »obnovitelji« (Jakob Lichtenberg, Helly Schenk) • Glavna izpostava je štela le 5 visoko motiviranih sodelavcev • 11 vodij okrožij, ki so to opravljali poklicno • od leta 1937 je od 17 mest vodij prevzelo kar 7 žensk • dodatno so se opirali na mlade nemške akademike, ki niso imeli možnosti se v okviru nemške manjšine uveljaviti na pomembnih položajih (Pepi Beer, Lissi Lehmann, Stefan Rettig, Andreas Stötzer, Lenti Gutssohn, Ludwig Ritz, Poldi Grau…) • dodatna pomo č je prišla s strani »Verband Deutscher Hochschüler« (Zveza nemških študentov) iz Zagreba. 343 Ustanovitev KWVD je bila povezana z naslednjimi dejavniki:
342 Johann Böhm, Die deutsche Volksgruppe in Jugoslawien 1918-1941, str. 241 343 C. Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina, 446- 448.
130 • Mlade pripadnike nemške manjšine vzgajati v koristne državljane, ki bodo nacionalno in versko strpni • Ohranjanje in negovanje »doma če« nemške tradicije, šeg, navad in obi čajev ter krepitev ljubezni do svojega naroda • Ohranjanje splošne narode, duhovne, telesne in gospodarske kulture, ki bo povzro čila splošno blagostanje manjšine. Čeprav je Altgayer ob uradni prijavi društva naznanil izklju čno kulturno delovanje društva, kot je bila priprava gledaliških iger, razstav, plesnih in pevskih predstav, se je že od za četka za čelo društvo ukvarjati z politi čnimi temami. Altgayer je s svojimi sodelavci organiziral politi čno prirejene kulturne prireditve, katerih cilj je bil jugoslovanskim Nemcem predstaviti nacionalsocialisti čno ideologijo. KWVD je delilo štipendije iz Nem čije dijakom in študentom, posebej pa študentom teologije, medicine in bodo čim u čiteljem. Altgayer pa ni ostal le mladinskem delu, ampak je s širjenjem nacionalsocializma nadaljeval pri slavonskih kmetih in delavcih. Skupaj z njimi je na črtoval oblikovanje bratstev, ki bi zastopala njihove interese. Poleg tega je med njimi za čel širiti zavest o »nemški materi« . Njegov pristop je naredil na ve činoma revne kmete in delavce pozitiven vtis, tako da so hitro sprejeli nacionalsocializem. Za tem je pa stal pretkan » rasisti čen na črt (kot so ga ozna čevali kulturbundovci), kako bi pove čali nataliteto slavonskih Nemcev. Zaradi tega je oglaševal pomo č med socialnimi sloji, tako bi se naj vsi podpirali in bi s tem poskrbeli za boljšo kvaliteto življenja, ki bi omogo čila tudi boljše pogoje za vzgojo mladine. Zaradi socialne varnosti bi se ve č mladih odlo čilo za ustanovitev lastne družine, kar bi povzro čilo rast prebivalstva in s tem ve čje število jugoslovanskih Nemcev, ki bi zaradi svoje števil čnosti lahko zahtevali ve č pravic. 344 Helly Schenk je uspešno prvo leto delovanja KWVD zajela v poro čilu »Jahrbuch des Deutschtums in Slawonien. Bericht über das erste Arbeitsjahr 1936/ 37 der Kultur- und Wohlfahrtsvereinigung der Deutschen in Slawonien« (Kronika nemštva v Slavoniji. Poro čilo o prvem letu delovanja 1936/ 37 KWVD). Pri vzpostavljanju krajevnih skupin KWVD jim je prisko čila na pomo č tudi študentska organizacija »Aussenstelle für Südslawien der Deutschen Studentenschaft« (Zunanja izpostava nemških študentov), katere glavna naloga je bilo izvajanje prosvetne, kulturne in družbene dejavnosti. Dodatno je še zbirala podatke o jugoslovanskih Nemcih, predvsem ali odobravajo nacionalsocializem. Najbolj dejavne so bile
344 Johann Böhm, Die deutsche Volksgruppe in Jugoslawien 1918-1941, str. 234- 236.
131 študentske skupine iz Leipziga, Jene in Freiburga. Svoje delo so letno predstavljale v poro čilih »Arbeitsbericht Fahrtengruppe Südost« (letno poro čilo skupine jugovzhod). 345
5. 2 NEMŠKA MLADINA V MARIBORU
Posledice boja med »staro« in »mlado« generacijo bilo čutiti tudi v mariborski krajevni skupini SDKB, ki v preoblikovanju manjšinskih organizacij in društev ni zaostajal za ostalimi deli Jugoslavije. Vendar je mladinsko delovanje v Mariboru imelo veliko prednost pred delovanjem ostalih jugoslovanskih organizacij, predvsem zaradi bližine nemškogovore čemu prostoru, preko katere je bila povezana z mladino iz Nem čije in njihovim razvojem. Njihovo uspešno delovanje je zahtevalo ustanovitev lastne mladinske organizacije, ki bo zastopala njihove interese pri krovni organizaciji SDKB. Vzrok za ustanovitev mladinske organizacije v okviru mariborske krajevne skupine SDKB je bil spor med mlado in staro generacijo, ki je povzro čil nastanek Obnoviteljskega gibanja. Da do podobnega razkola ne bi prišlo v Mariboru, se je mariborska krajevna skupina SDKB začela posve čati vzgoji mladine in otrok. Tako so se v društveni čitalnici SDKB v Mariboru, zbirali odrasli na rednih in izrednih sestankih društva, poleg njih pa so svoj prostor našli tudi otroci od 7. do 17. leta. Vabljeni so bili tudi otroci slovenskih staršev, ki bi se naj tam u čili nemškega jezika, kar je povzro čilo dodaten konflikt. 346 Kljub zaostritvi odnosov med nemškim in slovenskim prebivalstvom v Mariboru so nemški mladinci nadaljevali z izgradnjo mladinskega dela v okviru mariborske krajevne skupine SDKB, tako se je mladina razdelila na dva dela: na deški in dekliški odsek. Za mladino so za čeli prirejati tedenska rajanja, smu čanje, predavanja, igre, petje, ples in športne aktivnosti. Delo z mladino v okviru mariborske krajevne skupine SDKB je prevzel Rudolf Holzer, ki se je s svojim delom v mladinski skupini pohvalil, da se je zaradi njegovega dela pove čalo število njenih članov. Da je govoril resnico pri ča podatek, po katerem naj bi ob njegovem prevzemu mladinske skupine januarja 1932 bilo le 8 članov, ki pa se je zaradi njegovega dela pove čalo na 280 članov. 347 Da je bila mladina zelo pomemben faktor, ki je uspešno deloval, pri ča naslednji podatek, ki je bil zbran v statisti čne namene. Tako je ob ponovni ustanovitvi mariborske krajevne skupine
345 Vladimir Geiger, Osvrt na važnije radove o Nijemcima u Požegi i Požeškoj kotlini, scrinia slavonica 9, Hrvatski institut za povijest, Zagreb 2009, 296- 307. 346 Dragan Poto čnik, Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918- 1941, Litera, Maribor 2003, str. 335 (dalje: D. Potočnik, Kulturno dogajanje). 347 AMNOM, R. Holzer, Die Statistische Stelle.
132 SDKB leta 1939 bilo med novimi člani kar 346 članov starih do 15 let, kar je znašalo 12,58 % celotnega članstva in 682 članov, ki so bili v starostni skupini od 15 do 30 let, kar je znašalo 24,8 % celotnega članstva. 348
32,2% 21,1% do 15 let od 15 do 30 od 30 do 45 od 45 do 65 9,2% od 65 24,8% 12,6%
graf 4 Starost članov mariborske krajevne skupine SDKB leta 1939 349
Pomen ustanovitve mladinske skupine se je pokazal leta 1933, ko je v njej za čel prevladovati nacionalsocializem, uveden je bil namre č »Führerprinzip« . Nacifikacija se je za čela prav pri mladini in se je v kratkem času razširila kot virus med ostale člane mariborske krajevne skupine SDKB. V ta namen je bil 3. novembra 1933 organiziran sestanek s Holzerjem in vodji mladinskih skupin, ki so dobili nasvet k sistemati čnemu pozivu vklju čevanja celotne nemške manjšine v Mariboru v krajevno skupino SDKB. 350 Podoben primer vmešavanja mariborske krajevne skupine SDKB, ko ni skrbela le za blaginjo svojih najmlajših članov, temve č je skrbela tudi za svojo popularnost v slovenskih krogih, zlasti pri slovenskih starših s šoloobveznimi otroki, je bila izvedba boži čnic, na katerih so obdarovali tudi njih. Ta akcija je povzro čila veliko negodovanja pri slovenskih oblasteh. O teh spornih obdaritvah se je razpravljalo leta 1933 v beograjski skupš čini, razlog za razpravo je podal govor slovenskega poslanca Valentina Roži ča: »Kulturbund razvija svojo dejavnost predvsem v Sloveniji. Pod okriljem Kulturbunda se prirejajo boži čna in druga praznovanja, ki nimajo ve č manjšinskega zna čaja, temve č je njihov namen v prvi vrsti nova čenje med slovenskimi otroki, s tem pa ho čejo nadaljevati z germanizacijsko dejavnostjo, kakršna je bila v avstrijski dobi. Kulturbund je na naši severni meji Dravske banovine za boži č leta 1932 imel nešteto prireditev za slovenske otroke, na katere je privabil ve čje število otrok iz Sladkega Vrha in jih popeljal na praznovanje v Mariboru.« 351
348 AMNOM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, priloga 13. 349 AMNOM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, priloga 13. 350 AMNOM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, str. 4- 5. 351 A. Suppan, Zur Lage der Deutschen, str. 209- 210.
133 Vendar zaželenih sankcij za mariborsko krajevno skupino SDKB ni bilo, doseglo se je le nasprotno, da se je pove čalo število boži čnic. Mariborska krajevna skupina SDKB je nadaljevala z germanizacijo slovenskega prebivalstva. Vendar se pri tem postavi vprašanje, ali so res vsi starši sprejeli boži čnice zaradi podpiranja nemških društev. To je bilo zlasti vprašljivo po letu 1929, ko je prišlo do svetovne gospodarske krize in se je socialni položaj v svetovnem merilu poslabšal. Tako je bilo ve č dejavnikov, ki so povzro čili, da so slovenski starši sprejeli boži čnice za svoje otroke. Ve čina je hotela v težkih časih svojim otrokom le polepšati vsakdanjik. 352
5. 2. 1 REORGANIZACIJA MLADINE
Hkrati s spremembami glede na čina dela v krovni organizaciji, je tudi Rudolf Holzer pri svojem delu z mladinskim oddelkom opazil, da je potrebno uvesti spremembe. V ta namen je 19. novembra 1933 poslal pisno okrožnico, v kateri je najavil reorganizacijo mladinskih skupin in oceno njihovih vodij. Po Holzerjevem mnenju je svoje delo najboljše opravljal Karl Koschitz, ki je bil vodja 1. mladinske skupine v katero so bili v članjeni najmlajši člani od 10. do 14. leta. Da je njegovo delo bilo zelo dobro priča tudi podatek o tem, da ga je edinega, kot vodjo v svojih zapiskih in reorganizacijski shemi sploh omenil. Kakšna je bila slika vseh mladinskih skupin po reorganizaciji pri ča naslednja shema:
FANTOVSKA SKUPINA Vodja skupine
PODSKUPINA 1A 10- 12 let 50 članov SKUPINA I PODSKUPINA 1B 12 - 14 let
PODSKUPINA 14- 18 let 31 članov SKUPINA II
PODSKUPINA 3A 18- 23 let
33 članov SKUPINA III PODSKUPINA 3B ve č kot 23 let
352 A. Suppan, Zur Lage der Deutschen, str. 209- 210.
134 Po organizaciji mladinskih skupin je delo steklo brez dodatnih notranjih nesoglasij, ki bi lahko ogrozile Holzerjev položaj v okviru vodenja mladinskih skupin. Pri delovanju mladinskih skupin se kaže tudi to, da je vseeno prišlo do sporov glede vodilne vloge v posamezni skupini in ohranjanje položaja. Holzerjev primer je kazal na to, da je svoj vodilen položaj poskušal ohraniti, podobno tako kot se je dogajalo starejši nemški generaciji pri vodenju krovne organizacije. Pomemben dejavnik ohranjanja mo či je bilo pridobivanje zadostnega števila članov. Za pridobitev čim ve č novih članov, je Holzer v svoji okrožnici dal pobudo za ustanovitev dekliške skupine. Dekliška skupina bi delovala enako kot fantovske skupine, od sprejetja nove članice, preverjanja in zaprisege. Le pri sprejetju, je bila omenjena sprememba, po kateri so se v dekliško skupino vključila le tista dekleta, ki so bila že neko č v dekliški skupini. Po ustanovitvi leta 1934 se je dekliška skupina, podobno kot fantovske skupine, razdelila na dve podskupini, v okrožnici št. 5 iz dne 21. aprila 1934 je dekliško skupino Holzer še dodatno razdelil. Tako je sestava dekliške skupine bila naslednja:
DEKLIŠKA SKUPINA maj 1934
SKUPINA A 10- 13 let 34 o seb
SKUPINA B 15 oseb 14- 16 let
SKUPINA C 17- 20 let 11 oseb
SKUPINA D 20 in ve č let 13 oseb
Po reorganizaciji fantovske in dekliške skupine je Rudolf Holzer nadaljeval z novim zagonom mladinskega dela. V letu 1934 je organiziral »Schultagung« (»Šolski teden«) , pod okriljem mariborske krajevne skupine SDKB. Po obširnem Holzerjevem na črtovanju je šolski teden stekel 5. marca in se kon čal 13. marca 1934. Šolskega tedna so se udeležili tudi ostali vodje mladinskih skupin SDKB iz Celja, Slovenskih Konjic in Ptuja. Prav ta števil čen obisk šolskega tedna pri ča o pomembnosti mariborske krajevne skupine SDKB. Na šolskem tednu so mladinci predstavili vse programske to čke mladinskega, ki jih je na črtoval Holzer, zlasti so
135 poudarili uvedbo »Führerprinzipa« .353 Zna čilna je bila tudi zunanja podoba nemške mladine, ki se je pokazala v »čudnem obnašanju in obla čenju« . Njihove obleke so bile podobne vojaškim uniformam in ne obla čilom, ki jih je takrat nosila druga mladina. Kot znak za zunanje prepoznavanje so uporabljali tudi bele nogavice. Kar je kazalo na prikrit, vendar dobro organiziran sistem, ki dajal mestu Maribor germanski zna čaj. 354
5. 2. 1. 1 MLADINSKO DELOVANJE PO RAZPUSTU MARIBORSKE KRAJEVNE SKUPINE SDKB
Kljub razpustu mariborske krajevne skupine SDKB v letu 1935 se je delo v mladinski skupini nadaljevalo dalje. Delovanje ni prenehalo niti ob odhodu Rudolfa Holzerja v pruski Königsberg (nekdanji ruski Kaliningrad), kjer je deloval kot gradbeni tehnik. Vrnil se je šele čez leto dni, ko je prepotoval devet evropskih držav in Severno Afriko. V svoji odsotnosti je Holzer svoje mesto zaupal Ferdinandu Franklu. Ker po vrnitvi v Maribor ni imel ve č velikega interesa po vodenju mladinske skupine, kot pri ča tudi njegovo poro čilo, v katerem je omenjal, da se bo popolnoma posvetil delu v statisti čnem uradu, je kot svojega namestnika omenjal Frankla. Pri tem je Franklovo vodenje mladince Holzerju veliko pomagalo, ker je s pomo čjo »Bekanntensliste« (liste znancev) , lahko zavzel in povezal ostale pripadnike nemške manjšine. 355 Okoli mladincev si je Holzer oblikoval veliko obveščevalno mrežo, prav tako je mladinsko skupino uporabil za rekrutiranje bodo čih mladinskih vodij. Del svojega dela je prepustil članu mladinske skupine Lukasu Gottfriedu, ki je postal njegov zaupnik v avstrijski Štajerski v Neudorfu pri Wildonu. Pomembno shajališ če mladinske skupine v ilegalnem času je bila mariborska evangeli čanska skupnost, v katerih prostorih so mladinci našli zato čiš če. Mladinsko delovanje je v tem času nadzoroval tudi evangeli čanski senior Johann Baron. 356 Da je Holzerju uspelo dobro organizirati mladinsko delo se je pokazalo ob sre čanju » Deutsche Jugend« (Nemška mladina) v Mariboru leta 1941, v dvorani štajerskega Heimatbunda (Domovinske zveze) . Pri tem je predsednik Deutsche Jugend predstavil na črt popolne uvedbe
353 AMNOM, R. Holzer, Statistische Stelle, Stammliste der Jugendgruppe I. (1934). 354 »Prikrita propaganda«, Slovenec, št. 97, 28. april 1936 str. 4 . 355 AMNOM, R. Holzer, Statistische Stelle, str. 9. 356 Prav tam, str. 10.
136 »führerprizipa« v Spodnji Štajerski, pri katerem, bi razen staršev, imela šola velik vpliv. Sre čanja se je udeležil tudi vodja štajerskega Heimatbunda, ki je razglasil, da se lahko nemška mladina po »Führerprizipu« dodatno izšola v Betnavi (Windenau) in Črncih v Apa čah (Freudenau) , ki sta bili nacionalsocialisti čni prestolnici spodnje Štajerske. 357 Primer Rudolfa Holzerja je jasno pokazal, da je znotraj nemških organizacij prihajalo do trenj, ki so zahtevale prenovo oziroma reorganizacijo. Mariborska krajevna skupina SDKB, kot del ve čje krovne organizacije je jugoslovanskim Nemcem vseh generacij ponujala, da se preko kulturnega udejstvovanja tudi politi čno aktivni. Pri reševanju mladinskega vprašanja ni bil toliko vprašljiv odnos med Slovenci in Nemci v Mariboru, kot konflikt znotraj nemške manjšine, ki je proti koncu leta 1939 resno ogrozil delovanje krovne organizacije SDKB. Vprašljiv je bil pogled mlade in stare generacije jugoslovanskih Nemcev na reševanje manjšinskega vprašanja in vprašanje vodenje krovne organizacije. 358
357 »Führertugung und Sporttag der deutschen Jugend in Marburg«, Mariborer Zeitung (MZ), let. 81, 29. april 1941, št. 97, str. 5 358 AMNOM, R. Holzer, Statistische Stelle, str. 9.
137 6 VLPIV NEMŠKIH DRUŠTEV NA MANJŠINSKO ŠOLSTVO 6. 1 POLOŽAJ ŠOLSTVA
Pomemben del svojega udejstvovanja je krovna organizacija SDKB posve čala varovanju manjšinskih pravic. K najpomembnejšim ciljem je spadalo vzpostavitev manjšinskega šolstva, ki je bilo izto čnica za utrjevanje in ohranjanje manjšinskega jezika in kulture. Jugoslovanski Nemci so imeli, kar precej dela med leti 1918 do 1939, ko je potekal proces na črtnega izrinjanja nemš čine iz jugoslovanskega šolskega sistema. Za jugoslovanske Nemce je bilo pomembno šolstvo, v katerem naj bi celoten u čni proces potekal v nemškem jeziku. V skladu s saintgermainsko mirovno pogodbo so bile po 51. členu manjšini priznane naslednje pravice: »Zavezniške sile bodo v svoje pogodbe zavzele pravice, ki š čitijo interese nacionalnih, jezikovnih in verskih manjšin v posamezni državi.« 359 S podpisom saintgermainske mirovne pogodbe, se so postavili temelji, ki bi naj š čitili manjšine in jim omogo čali primerno življenje. S tem so pripadnikom narodnostnih manjšin bile zagotovljene pravice, do ustanavljanja dobrodelnih, verskih in socialnih ustanov, šol in vzgojnih zavodov na svoje stroške. Vse organizacije so lahko vodili sami, vendar pod nadzorom jugoslovanske oblasti. 360 Kraljevina SHS se je zavezala, da bo š čitila vse enako, vsi bodo obravnavani enako pred zakonom, vsi bodo imeli enake državljanske in politi čne pravice, ter vsi bodo imeli pravico uporabe svojega maternega jezika. 361 Vendar so si jugoslovanski Nemci zagotovili dodatno pomo č s strani nemških organizacij Auswärtiges Amt, VDA, DAI in pozneje VoMi, ki so bdele nad pravicami jugoslovanskih Nemcev. Kljub velikemu vplivu nemških organizacij, so bile te nemo čne na spremembe v notranji politike Kraljevine SHS. Tako je na manjšinsko življenje, oblikovanje krovne organizacije in manjšinsko šolstvo vplivala uvedba šestojanuarske diktature leta 1929 in oktroirana ustava iz leta 1931, ki narodnostnih manjšin ni omenjala. Jugoslovanska oblast se je zavedala kakšno vlogo imajo nemška društva na njihovem ozemlju in kakšno politiko vodi nacisti čna Nem čija pri ustanavljanju svojih manjšinskih šol, zaradi tega je sprejela vrsto ukrepov, ki so obravnavani v tem poglavju. Svoje nestrinjanje z nastalo situacijo, so imeli jugoslovanski Nemci možnost izraziti 2. marca 1922 na narodnem sre čanju v Beogradu. Na
359 Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, 10. September 1919, III. Teil Politische Bestimmungen über Europa, Abschnitt II. Serbisch-kroatisch-slowenischer Staat, Artikel 51. 360 Prav tam. 361 Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, III. Teil, Politische Bestimmungen über Europa, Abschnitt II. Serbisch-kroatisch-slowenischer Staat, Artikel 51.
138 tem sre čanju je predstavnik nemške manjšine Stephan Kraft postavil ministru za šolstvo Milanu Grollu, nekaj pomembnih vprašanj v zvezi s šolsko problematiko. Tako je postavil naslednja vprašanja: »Ali je ministrstvo za šolstvo pripravljeno sodelovati s člani nemške manjšine pri oblikovanju nemških šol in uvajanju njihovega jezika, ali se jim bodo vrnile vse zaplenjene šole z vsem njihovim premoženjem, ali bi se ministrstvo strinjalo z nemško zasebno izobraževalno in kulturno iniciativo, ki bi bila pod državnim nadzorom in ali bi jim oblast dovolila ustanovitev šolskih organov in šolskih skladov, s pomo čjo katerih bi sami financirali izobraževanje nemških otrok?« 362 Na ta vprašanja je minister odgovoril omahljivo: »Za takšna obsežna vprašanja bi potreboval ve č časa, da jih preu čim.« . Pomembna za usodo nemškega manjšinskega šolstva pa je bila njegova naslednja izjava: » Ampak jaz stojim za tem stališ čem, da vse, kaj je država dolžna dati svojim državljanom, naj ostane v rokah države, tako da vse organizacije ostanejo državne.« Do izboljšanja manjšinskega šolstva, kljub posredovanju nemških organizacij in nemških manjšinskih politikov vse do konca 2. svetovne vojne ni prišlo. 363
6. 1. 1 PARALELNI NEMŠKI POUK
Jugoslovanski Nemci so si od 1918 prizadevali za uveljavitev paralelnega nemškega pouka, ki bi izboljšal manjšinsko šolstvo. Pri tem so opozarjali, da slovenski del države predstavlja najbolj kriti čen del v celotni državi, kar se ti če uvajanja nemškega jezika v šole. Slovenska šolska oblast je preverjala ustreznost posameznih šolarjev, ki bi lahko obiskovali nemške ljudske šole in pouk, pri tem bi se naj sklicevala na »reine deutsche Volkszugehörigkeit« »čisto nemško narodno pripadnost). Po posebnem postopku so preu čili izvor »nemškega« otroka za tri generacije nazaj. Tako se je zgodilo, da je babica imela slovenski ali italijanski priimek, ali da se je uradnikom zdel priimek preve č slovenski in je bil s tem otrok klasificiran, kot ne čisti Nemec. Otrok se ni mogel vpisati, oz. udeležiti pouka v nemškem jeziku. Po prepri čanju jugoslovanskih Nemcev je slovenski šolski oblasti s pomo čjo tega postopka uspelo potisniti število nemških otrok pod magi čno mejo 30. Število 30 je bilo meja za obstoj nemška šolskega oddelka. Dolo čeno število so dosegli v Dravogradu, kjer so starši prijavili 35 otrok, v Celju z okolico, kjer je bilo prijavljenih 79 otrok, na Ptuju s 45 otroki in Ravnah na
362 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Evangeljska verska ob čina Maribor, AŠ 61, Das Schulwesen der Deutschen in Südslawien, von dr. Georg Grassl, Abgeordneter der südslawischen Nationalversammlung, Nation und Staat, 1. Jahr., 1928, Heft 11/ 12 (dalje: Evangeljska verska ob čina Maribor, AŠ 61, Das Schulwesen der Deutschen in Südslawien), str. 1- 16. 363 Prav tam.
139 Koroškem z 90 otroki. Jugoslovanski Nemci so apelirali na 9. člen varnostne pogodbe, ki je zagotavljal ustanavljanje manjšinskih kulturnih in izobraževalnih institucij. Vendar je bila 10. decembra 1928 izdana odredba ministra za šolstvo, ki je prepovedala zasebno manjšinsko izobraževanje. Tako je bilo prepovedano izvajanje te čaja nemš čine za nepismene, ki ga je organiziral mariborska krajevna skupina SDKB. Prepovedan je bil tudi zasebni pouk nemške mladine, izven šole. 364
6. 2 VLOGA SDKB PRI USTANAVLJANJU ŠOL
Problemi s katerimi so se sre čevali jugoslovanski Nemci pri uveljavljanju lastnega šolstva, iz za četka 20. let nadaljevali v 30. leta 20. stoletja, ko so upali na izboljšanje svojega položaja, zlasti po politi čnem preobratu v Nem čiji in njenim zbliževanjem s Kraljevino Jugoslavijo. Jugoslovanski Nemci so se zavedali, da morajo za vsako ceno ohraniti svoj jezik, ki je bil prva obramba pred naraščajo čim jugoslovanskim vplivom. Manjšinsko šolstvo je bilo pomembno iz ve č vidikov, tako so preko svojih šol poskušali ohraniti svoj materni jezik tudi mlajšim generacijam. Pri tem so si pomagali z ustanavljanjem šol, tudi tam kjer ni bilo nobene potrebe. Da pa je lahko prišlo do spremembe, so nemška društva nova čila tudi slovenske otroke, ki so jih starši zaradi slabšega finančnega položaja vpisovali v zasebne nemške šole, ki so bile brezpla čne. Ta postopek je bil jugoslovanskim oblastem znan, zaradi tega je tudi strogo omejevala ustanavljanje manjšinskih šol. Strožje je jugoslovanska oblast nastopila po šestojanuarski diktature, ko je poskušala omejiti rabo nemškega jezika in je v ta namen 15. julija 1929 pozivala SDKB Novi Sad na izredno sejo, na kateri so morali na novo sprejeti svoja pravila, oz. statute, v katerih naj bi bilo zapisano tudi to, da je edini uradni jezik srbsko- hrvaški- slovenski. Ta predpis bi naj veljal tudi za SDKB. Čeprav je obstajala »Pogodba o varstvu« , ki je v 8. členu nemški manjšini zagotovila uporabo nemš čine, je tedaj prišlo do spremembe. To je povzro čilo ogor čenje v manjšinskih krogih, tako jim je bilo nepredstavljivo, da bi svojo kulturno dediš čino posredovali v srbskem jeziku. Pri tem so navedli primer, kako bi reagiral srbski narod, da bi od »Matice Srbske« v nekdanji Madžarski zahtevali, da uporabljajo madžarski jezik govorno in pisno v številnih publikacijah. Matica Srbska je bilo najmo čnejše, centralno in kulturno društvo srbske manjšine, reakcije verjetno
364 PAM, Evangeljska verska ob čina Maribor, AŠ 61, »Die Denkschrift über die schul- und politische Lage der deutschen Minderheit Südslawiens« str. 1, Sonderdruck aus: »Nation und Staat, 3. Jhrg, 1929, Heft 1, (dalje: PAM, Evangeljska verska ob čina Maribor, AŠ 61, Die Denkschrift über die schul- und politische Lage), str. 1-2.
140 ne bi bile pozitivne. Zaradi tega, si tega tudi niso predstavljali člani SDKB. 365 Na za četku leta 1936 so poslanci Stefan Kraft, Michael Kasper in Georg Grassl vodili pogovore z jugoslovansko vlado o možnem pristopu nemške manjšine v Jugoslovansko radikalno zajednico. S pristopom v vladno stranko so nemški poslanci upali na ponovno dokon čno potrditev SDKB, kot krovne organizacije in na ureditev nemškega šolstva v Kraljevini Jugoslaviji, predvsem kar je zadevalo za to primerno izšolanega u čiteljskega kadra. Pri pogajanjih z jugoslovansko vlado pa jim je v začetku dobro izhodiš če za pogajanje onemogo či spor z »obnovitelji« . Tako je Georg Grassl v 17. junija 1936 v pismo Otto von Kursell-u, višjemu uradniku na ministrstvu za šolstvo v Nem čiji, z naslednjimi besedami opisal težave povezane z »obnovitelji«: »Zaradi njihovega nepremišljenega delovanja je ogrožen položaj vseh jugoslovanskih Nemcev. Zaradi njihovih provokacij je nemogo če sestaviti nemško šolstvo. Obstaja tudi nevarnost, da bo celotno nemško šolstvo in u čiteljstvo pred jugoslovansko javnostjo predstavljeno v napa čni lu či, prav zaradi obnašanja »obnoviteljev«. Napa čna predstava nemškega šolstva in njegovega kadra bo imela hude posledice, ki bo onemogo čilo nadaljnja pogajanja z vlado o obstoju nemške šole v okviru državnih šol.« Grassl je upal da bo Kursell imel posluh za težave »starih« kulturbundovcev z »obnovitelji« in da bo posredoval dalje informacije o njihovih »neprimernih metodah« v boju za nemško šolstvo v Kraljevini Jugoslaviji. Poleg pisma se je namestnik vodje SDKB Konrad Schmidt oglasil pri Auswärtiges Amt v Berlinu, kjer je prosil za pomo č v boju proti »obnoviteljem«. Zaradi tega je AA Berlin njegovo prošnjo posredoval vodji VDA Hansu Steinacher- ju, da naj sodeluje tudi z kulturbundovci, vendar je ta odgovoril, da je v letu 1936 pretrgal vse stike s »starimi« kulturbundovci in da se je odlo čil podpirati »obnovitelje« . AA ga je še dodatno obvestil o tem, da jugoslovanska vlada priznava le SDKB, kot uradno organizacijo jugoslovanskih Nemcev in da se mora povezati z Johannom Keksom vodjem SDKB. Te težave so dodatno pripomogle k temu, da v primeru niti s pomo čjo nemških organizacij niso prišli zelo dale č in so ostali na mestu. 366 Vendar jugoslovanski Nemci niso odnehali in so nadaljevali s težnjo po ponovni postavitvi nemških šol v Mariboru, pri tem je najve č dela in iniciative pokazala mariborska krajevna skupina SDKB, ki si je prizadevala vzbuditi kar se da najve č zanimanja za nemške šole ob severni meji. Vendar njihovo delo ni prineslo želenega uspeha. Jugoslovanska oblast se je izogibala manjšinskim šolam, iz enega, vendar pomembnega razloga, s ponovno uvedbo
365 PAM, Evangeljska verska ob čina Maribor, AŠ 61, »Die Denkschrift über die schul- und politische Lage, str. 6. 366 Johann Böhm, Die deutsche Volksgruppe in Jugoslawien 1918-1941, str. 238- 240
141 nemških manjšinskih šol, bi se namre č morala popusti tudi ostalim zahtevam jugoslovanskih Nemcev, zaradi tega bi se lahko zamajala jugoslovanska meja v narodnostnem pomenu, ki je bila zaradi nakupov obmejnih zemljiš č367 zadosti narodnostno neutrjena. 368 Ministrstvo za šolstvo je z odlo čbo O. N. Br. 53081/ 37 z dne 15. februarja 1937 ukazalo zapreti drugi oddelek nemške šole v Mariboru, v katerega so bili vpisani otroci tujih državljanov. Hkrati je ministrstvo poudarilo, da smejo obiskovati nemške šole le otroci, ki so jugoslovanski državljani tuje narodnosti. S tem se niso mogli vpisati tisti, ki so imeli nemško državljanstvo, kljub posredovanju nemškega poslaništva. S to odlo čbo je šla tudi želja po konzularni dvorazredni šoli v Mariboru v ni č. Na podlagi tega so v šolskem letu 1939/ 40 in 1940/ 41 odklonili vpis 43. otrok nemških državljanov v Mariboru. Pri tem je ministrstvo vztrajalo, da so nemške šole namenjene izklju čno le manjšini in ne tujim državljanom. Problematika nemškega šolstva je imela tudi posledice za ponovno delovanje SDKB, njegovo obnovo so namre č zavla čevale pritožbe nemške manjšine v zvezi z manjšinskim šolstvom. Zaprtje je sprožilo val pritožb in obtožb jugoslovanskih Nemcev. Do odlo čbe pa je prišlo zaradi tega, ker so šolo obiskovali tudi otroci tujih državljanov, po zakonu pa bi jo lahko obiskovali, le otroci jugoslovanskih državljanov tuje narodnosti. Zaradi te odlo čbe se otroci nemških državljanov niso mogli ve č vpisati v nemške razrede. Zaradi teh dogodkov se v Mariboru ni uvedla oz. ustanovila konzularna dvorazredna šola. Pri tem se je ministrstvo za šolstvo sklicevalo na konvencijo o zaš čiti manjšin, po kateri naj bi bile manjšinske šole namenjene izklju čno manjšinam in ne otrokom tujih državljanov. Na podlagi tega zakona je bilo za šolsko leto 1939/ 40 odklonjenih 34 otrok nemških državljanov za vpis v mariborsko 369 šolo.
367 Koflikten položaj med Kraljevino Jugoslavijo in Nem čijo se je še bolj zaostril z nakupom in prodajo zemljiš č in nepremi čnin v 50 km dolgem obmejnem pasu Spodnje Štajerske. Kriti čen položaj na severni meji je Kraljevina Jugoslavija poskušala rešiti s sprejetjem uredbe pravosodnega ministrstva, z dne 4. septembra 1936, banske uprave z dne 24. decembra 1936, ki je izdajala dovoljenja za nakup in prodajo na obmejnem pasu. Na podlagi te odredbe so bile osnovane posebne komisije, ki so bile pooblaš čene za izdajanje dovoljenj, za nakup in prodajo v tem obmejnem pasu. Nakar so te odredbe povzro čile ogor čenje s strani Nemcev, ki se že v času Habsburške monarhije s pomo čjo Südmarka kupovali zemljiš ča na Spodnjem Štajerskem, ki je tam naseljeval nemške koloniste. Glavna kritika s slovenske strani je bila namenjena popustljivosti oblasti, da se nemški kapital ve čkrat skriva pod krinko slovenskega državljana. Maribor pri nakupih ni bil nobena izjema, tako je med leti 1928 do 1937 prešlo v nemške roke 23 kme čkih posestev v okraju Maribor- levi breg. Tako naj bi v Mariboru bilo kar 2/3 hišnih in zemljiških posesti v nemških rokah. (D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, str. 120- 123). 368 »Nemške manjšinske šole«, Slovenec, št. 219, 24. September 1935, str. 4. 369 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji, str. 164- 165.
142 Kljub negodovanju glede problematike šolstva in manjšinskih oddelkov v Mariboru, ni bilo vse tako črno kot so to jugoslovanski Nemci sami predstavljali. Za zaš čito nemških interesov šolstvu je poskrbela ministrska odredba za zaš čito manjšinskih interesov iz leta 1930. V ta namen sta bila ob vpisu otrok v manjšinski oddelek v vpisno komisijo imenovana dva predstavnika nemške manjšine, to sta bila vodja MGV Karl Keiser in član SDKB in šlaraf Hans Käfer. Ob vpisu so starši morali prinesti krstni list otroka, starih staršev in seveda njihov. Tako je potekal tudi vpis maja 1940 v manjšinski oddelek ljudske šole v Mariboru. 370 Kljub približevanju nacisti čne Nem čije in Kraljevine Jugoslavije se v manjšinskem šolstvu se od leta 1918 do leta 1939 ni veliko spremenilo. Jugoslovanski Nemci so morali na podro čju šolstva priznati delen poraz, ki je bil povezan z ukinjanjem oddelkov nemških šol, kar je prizadelo tudi mariborske Nemce. Pri tem je bilo opaziti, da je pomembno vlogo odigralo SDKB, kot krovna organizacija, ki je pri tem imela neke vrste monopol pri varovanju manjšinskih pravic.
6. 3 VLOGA EVANGELI ČANSKE VERSKE SKUPNOSTI
Evangeli čanska verska skupnost je bila od leta 1918 glavna opora nemškim organizacijami VDA, DAI in VoMi pri predstavljanju ideje »pravega Nemca« jugoslovanskim Nemcem. Vendar hkrati z razvojem manjšinskega življenja je prišlo tudi do sprememb znotraj evangeli čanske verske skupnosti. Tako je tudi ta po letu 1930 morala izbrati stran v boju med »staro« in »mlado« generacijo jugoslovanskih Nemcev. Čeprav je vrsto let vodstvo evangeli čanske Cerkve sodelovala z kulturbundovci, kot sta bila Johann Keks in Georg Grassl, so se v boju odlo čili za »mlado« generacijo in pod vodstvom Jakoba Awenderja obljubljala prenovo manjšinskega življenja. Pomembno vlogo pri navezovanju stikov z nemškimi organizacijami in jugoslovanskimi Nemci so opravili predikatni, ki so ve činoma teologijo študirali v Nem čiji. Med študijem so se spoznali s sodelavci organizacij AA, VDA, DAI in VoMi, ki so jim nudila finan čno pomo č pri študijo. V zameno za pomo č so ti po kon čanem študiju idejo o pomenu ohranjanja nemškega jezika in kulture širili med svoje vernike v Kraljevini Jugoslaviji. 371 Pomembno vlogo je tako v manjšinskem življenju v Mariboru igrala nemška evangeli čanska
370 »Die Einschreibung in die deutsche Minderheitsabteilung der Volksschule in Maribor«, MZ, let. 80, št. 91, 21. april 1940, str. 6. 371 C. Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina, str. 524- 530.
143 verska skupnost 372 . Ve čina Nemcev v Mariboru je pripadala v ve čini rimskokatoliški veroizpovedi, le 628 je bilo protestantov. Ti so imeli v Mariboru svojo cerkveno ob čino, ki je igrala pomembno vlogo pri razvoju nacisti čnega gibanja. 373 Za razliko od rimskokatoliške cerkve, katere duhovniki so ve činoma zaradi vpliva madžarske in hrvaške duhovš čine, pasivno in odklonilno obnašali do nacionalsocializma, je evangeli čanska duhovš čina bila tradicionalno narodno mo čnejša in je bila odprta za novosti. Evangeli čanski tisk je, nasproti katoliškemu, nacionalsocialisti čen pogled na svet povezal z evangeli čanskim krš čanstvom. Zaradi tega je evangeli čansko duhovništvo bilo pripravljeno odobravati in širiti nacionalsocializem. Do podobne situacije je prišlo že prej v nacisti čni Nem čiji. Le peš čica je poznala resni čno stanje v nacisti čni Nem čiji po letu 1933 in tako maloštevilni kritiki niso bili zanesljiv vir informacij. Za nezadovoljne jugoslovanske Nemce je bilo lahko idealizirati neznano »domovino« Nem čijo- kar pa je bil zna čilen pojav pri vseh pripadnikih manjšin nasproti svoji domovini. 374 V skladu z 51. členom saintgermainske mirovne pogodbe je manjšini bila priznana tudi svoboda veroizpovedi: »Kraljevina SHS se strinja, da bodo zavezniške sile v svoje pogodbe vnesle pravice, ki š čitijo interese nacionalnih, jezikovnih in verskih manjšin v državi.« 15 Po 66. členu je manjšini bilo zagotovljeno naslednje: »Vsi državljani brez razlike glede rase, jezika ali vere so pred zakonom enaki in uživajo enake meš čanske in politi čne pravice. Razlike v veri naj ne bi imele nobene posledice za slabše obravnavanje avstrijskega državljana pri izvajanju civilnih in politi čnih pravic, kot tudi pri izvolitvi na javna mesta, urade ali pri razli čnem izvajanju razli čnih poklicev ali dejavnosti.« 375 Nemški manjšini je pripadala svoboda veroizpovedi, brez preganjanja, je bilo zlasti po letu 1930 opaziti pove čano vlogo verskih vodij v krovni organizaciji SDKB. Ti so se zanimali tako za politi čno, socialno, gospodarsko in kulturno stanje jugoslovanskih Nemcev. Pomembno podro čje njihovih interesov je pokrivalo tudi šolstvo, o katerem so govorili na rednih sestankih, na katerih so si izmenjali teko če informacije iz nacisti čne Nem čije. Informacijska mreža je potekala iz slovenskega dela po celotni Kraljevini Jugoslaviji, tako so
372 glej Boštjan Zajšek, "Biti Nemec pomeni biti luteran" : iz življenja nemških evangeli čanov na Slovenskem, s posebnim poudarkom na Mariboru in okolici (1862-1945), Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kova čiča v Mariboru, Postojna 2010. 373 Marjan Žnidari č, Do pekla in nazaj- Nacisti čna okupacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941- 1945, Muzej narodne osvoboditve, Maribor 1997, str. 41 (dalje: M. Žnidari č, Do pekla in nazaj). 374 Zoran Janjetovi ć, Die Donauschwaben in der Vojvodina und der Nationasozialismus, str. 4- 5. 15 Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, III. Teil Politische Bestimmungen über Europa, Abschnitt V., Schutz der Minderheiten, Artikel 66. 375 Prav tam.
144 si posamezni verski veljaki dopisovali, ne le zasebne stvari, ampak tudi pomembnejše politi čne zadeve. Koliko se je manjšinska politika vmešavala v Cerkev, toliko se je ta vmešavala v politiko. Cerkev je svoje vpletanje v politi čne zadeve nemške manjšine opravi čevala, ve čkrat tudi z izjavami, s katerimi se je sama pooblastila za braniteljico nemških interesov: »V središ ču našega politi čnega doživljanja ne stoji država, ampak ljudstvo in to v svojem odnosu do tujega naroda in države.« 376 »Ne smemo Cerkev spraševati po njenih ciljih in sredstvih politi čnega boja. Ampak nekaj smemo in moramo povedati: Tako dolgo, dokler smo mi Nemci izven mati čne domovine še nemški narod, kar pomeni, da imamo zgodovinsko poslanstvo, tako dolgo ne sme Cerkev našega naroda vere in politi čne realnosti lo čiti, in je ne sme izgnati v zasebno sfero.« 377 Vendar se je tudi evangeli čanska Cerkev zavedala, da ne more zelo nazorno pokazati svoje težnje. Vrh evangeli čanske cerkve je zato poskušal pomiriti obe strani. O tem poro ča tudi pismo Johanna Poppa, vrhovnega poglavarja nemške evangeli čanske Cerkve v Kraljevini Jugoslaviji, ki je o tem pisal ministrstvu za šolstvo. Navajal in opravičeval je problematiko pou čevanja verouka v nemš čini, tudi slovenskim otrokom, kar pa je bilo strogo prepovedano, s strani države. Ta incident naj bi se zgodil v Sloveniji in to Johann Baronu. Po četje, oziroma pou čevanje Barona je Popp poskušal omiliti s tem, da verouku prisostvuje le en slovenski otrok, kateremu pa Baron prevaja. Da bi še bolj omilil položaj je navedel tudi podatek, da veliko nemških otrok obiskuje slovenske šole, da bi se nau čili: »slovenskega jezika oz. državnega jezika«. 378 Malo znano pa je dejstvo, da sta tako VDA kot DAI bili povezani z evangeli čansko Cerkvijo. Povezali sta se z leta 1932 ustanovljenim Gustav- Adolf Werk- om (GAW) (Društvo Gustav- Adolf) s sedežem v Leipzigu. Tako je GAW doniralo 60.000 dinarjev jugoslovanski Evangeli čanski Cerkvi. Poleg tega je financiralo gradnjo cerkva, nakup zvonov in štipendij. Za lažje povezovanje z Nemci v tujini je bil leta 1934 ustanovljen »Kirchliche Aussenamt der evangelischen Kirche in Deutschland« (Zunanji urad Evangeli čanske Cerkve v Nem čiji), ki ga je vodil »Reichsbischof« (rajhovski škof) Ludwig Müller. 379
376 PAM, Nemški evangeljski seniorat, AŠ 5, knjiga, avtor: Johan Baron, naslov neznan, str. 51. 377 PAM, Nemški evangeljski seniorat, AŠ 5, knjiga, avtor: Johan Baron, naslov neznan, str. 80. 378 PAM, Evangeljska verska ob čina Maribor, AŠ 35, pismo Poppa prosvetnemu ministrstvu, 17. febrauar 1934. 379 C. Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina, str. 241.
145
Slika 2 Glavno sre čanje društva Gustav Adolf- Hauptverein – škof dr. Popp (desno) Pribi ćevo 9.- 10. september 1933 Prvi zvezek Gustav Adolf- Hauptverein im Königreich Jugoslawien, str. 9.
Evangeli čanska Cerkev v Kraljevini Jugoslaviji se je vpletla tudi v spopad med SDKB in Obnoviteljskim gibanjem, kjer je zavzela stališ če enotnosti nemškega naroda. To je tudi nemška evangeli čanska cerkev uradno potrdila v svoji okrožnici z dne 29. avgusta 1935, ko je pozvala svoje duhovnike in pridigarje naj posredujejo pri vernikih njeno stališ če o enotnosti nemškega naroda. Hkrati pa je v okrožnici poudarila pomen mladinskega dela, ki ga naj verniki in sami pridigarji ne omejujejo, temve č mu pomagajo, ker le tako bo nemški narod v Kraljevini Jugoslaviji deloval enotno .380 Vendar je pri tem prišlo tudi do izjem, tako se je v Slavoniji pojavil ekstremen primer »Hasspredigerja« (sovražnega pridigarja), to je bil Andreas Nikolaus Stötzer, ki je prihajal iz slavonskega evangeli čanskega okoliša. Ta je v vlogi »nezakonitega« (ni študiral teologije) predikanta uspešno vklju čil v vero nacionalsocializem. Stötzer se je rodil leta 1912 v Osijeku in je bil v sorodu z Karlom Stotzerjem znanim u čiteljem in novinarjem pri »Deutsches Volksblatt« . V ospredje je prišel z letom 1932, ko je za čel v časniku objavljati članke o »jungschwabische Ideen« (mladošvabske ideje), ki jih je oglaševalo SDKB. Leta 1933 je deloval kot predikant na jugoslovansko- madžarski meji v bližini Slatine, kjer so
380 PAM, Nemški evangeljski seniorat v Sloveniji, AŠ 31, pismo, 29. avgust 1935.
146 evangeli čanski Nemci leta 1921 ustanovili naselbino. Vendar njegovo delovanje ni prišlo do izraza, ker je število prebivalcev konstantno padalo, tako se je umaknil in za čel intenzivno objavljati članke. Tako je leta 1938 preko DAI objavil pri založbi »Stuttgarter Volksdeutschen Bücherei« (Nemška knjigarna iz Stuttgarta) kratke zgodbe v zvezku »Zwischen Drau und Save« (Med Dravo in Savo). Glavna tematika je bilo življenje Nemcev in njihovo »trpljenje« zaradi velikega vpliva »madžarizacije«. 381
6. 3. 1 SENIOR JOHANN BARON
Pomembno vlogo pri utrjevanju vpliva mariborske krajevne skupine SDKB je imel evangeli čanski senior Johann Baron. Njegov vpliv se je kazal tudi v tem, da so neposredno na njega naslavljali prošnje o morebitnih predavanjih in ne vodstvu mariborske krajevne skupine SDKB, ki je urejalo celotno manjšinsko življenje v Mariboru. Z njegovo pomo čjo so organizirali predavanje na »Rasse und Religion- Volksrevolution« (Rasa in vera- narodna revolucija). Tema predavanja bi naj bila ta, da bi se razjasnil pojem rase in obseg u činkovanja in zakaj se rasa ne sme gibati le v svojem omejenem krogu, ampak naj svoj vpliv razširi na celoten svet. 382 Pri tem je bilo za pripomniti, da Baron ni deloval toliko izven SDKB, kot je to po čel Rudolf Holzer. Tako je med Baronom in mariborsko krajevno skupino SDKB je prišlo do sporazumnega sodelovanja. Da je sodelovanje med njimi steklo je botrovalo stališ če Nemške evangeljske škofije iz Zagreba, ki je naprošalo vse evangeljske ob čine naj pomagajo SDKB pri »Winterhilfswerku« (Zimska pomo č). 383 Sodelovanje med evangeli čanskimi skupnostmi se ni omejilo le na Kraljevino Jugoslavijo, temve č se je razširilo v Nem čijo. Tako je Baronu neznani avtor pisma poro čal o »Tagung der IM« (Zasedanje IM) v Berlinu, katerega se je razen cerkvenih veljakov udeležil tudi Geheimestaatspolizei (Gestapo) (Nemška tajna policija), ki je s svojo udeležbo poskrbela za prestiž. 384 Evangeli čanska verska skupnost je sodelovala z nemškimi politi čnimi organizacijami, kot je pokazal primer dokazovanja narodne pripadnosti, ko so prebivalci Dravske banovine in Avstrije iskalo svoje nemške korenine. V ta namen je prišlo k senioru Baronu veliko prošenj z
381 C. Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina, str. 526- 530. 382 PAM, Evangeljska verska ob čina Maribor, AŠ 35, pismo, 23. maj 1934 Beograd, Tema: Rasse und Religion. 383 PAM, Nemški evangeljski seniorat v Sloveniji, AŠ 31, pismo, 22. december 1935. 384 PAM, Nemški evangeljski seniorat v Sloveniji, AŠ 31, pismo, 20. februar. 1937.
147 isto željo po potrditvi njihovih nemških korenin. Tako so prosilci iskali svoje krstne liste. 385 Baron je igral klju čno vlogo tudi pri iskanju služb za begunce po avstrijskem pu ču leta 1934. Na njegov naslov je prišla naslednja prošnja: »Potem, ko vedno bolj prevladuje protinemško delovanje v Ljubljani, in da se moramo bati govoriti na ulicah in javnih prostorih nemško, tako se zaradi tega porodi želja, da bi svojo eksistenco ustanovili nekje drugje. Od tu tudi vprašanje, ali bi bilo mogo če v Mariboru ali Celju najti zaposlitev za 2 ženski, na uradniškem mestu in pozneje- po služenju vojaškega roka- tudi za mojega sina, tudi uradnika.« 286 Podobne prošnje so prihajale tudi iz drugih delov države, tako je Barona za pomo č prosil Walter Richteri č iz Osijeka, ki se je znašel v Apa čah pri avstrijski meji pod policijskim nadzorstvom in ni smel zapustiti vasi. Zaradi njega je posredoval tudi seniorat iz Osijeka in natan čno opisal Baronu položaj v katerem se je nahajal Richteri č in njegovo željo po odhodu v Maribor, ki pa mu je tedaj bil prepovedan. 387 Jugoslovanska oblast se je zavedala kakšen vpliv ima Baron, zaradi tega ga je tudi opazovala na Lutarjevi cesti 1 ob cerkvi in spraševala ljudi o njegovem po četju. Ker s tem niso uspeli, so vohune spravili v nemške vrste, kar je omenil tudi Rudolf Holzer, vendar se je po njegovem mnenju oblast bala zapreti Barona, ker bi si s tem nakopala še ve čje težave z Nem čijo. 388 Pomen evangeli čanske skupnosti za nemško mladino je Holzer poudaril, ko jo je predstavil kot zavetje v težkih časih: »Pod njihovimi strehami se je zbirala mladina moje domovine, prostovoljno podrejena potezam poznejšega banovinskega vodje Johanna Barona«. 389 Povezovanje in sodelovanje se ni razširilo le na mariborsko krajevno skupino SDKB, ampak na ostala nemška društva, ki so prišla pod okrilje mariborske krajevne skupine SDKB, med njimi tudi mariborsko društvo MGV (Moško pevsko društvo) , ki je postalo stalnica pri verskih sre čanjih in ostalih prireditvah. Dobro sodelovanje med MGV in evangeli čansko skupnostjo je Johann Baron povzel z naslednjimi besedami: »Mešani zbor mariborskega MGV je polepšal verski obred na boži č. Zaradi tega se najprej zahvaljujem dirigentu Hermannu Frischu pri njegovem umetnostnem vodenju zbora. V imenu naše evangeljske verske skupnosti upam, da bo še prišlo do sodelovanja med nami pri zvestobi nemškemu narodu.« 390
385 PAM, Evangeljska verska ob čina Maribor, AŠ 27, prošnja, 9.9. 1941. 286 PAM, Evangeljska verska ob čina Maribor, AŠ 27, prošnja Valerie Kirschschlager, 30. oktober 1940. 387 PAM, Evangeljska verska ob čina Maribor, AŠ 27, Prošnja, 13. julij 1940. 388 AMNOM, R. Holzer, Die Statistische Stelle, str. 13. 389 Prav tam, str. 10. 390 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Nemški moški pevski zbor, AŠ 2, pismo Johann Baron, 30. december 1935 (dalje: Nemški moški pevski zbor, AŠ 2, pismo Johann Baron, 30. december 1935).
148 Baron je tudi odigral vlogo posrednika med mariborskim MGV in ostalimi krajevnimi skupinami SDKB, kot je bil celjski SDKB, ti so se ob različnih praznikih, kot je bil materinski dan, oglasili pri MGV in jih povprašali po sodelovanju. Tako je celjska krajevna skupina SDKB spraševala MVG ali imajo nemške šole v Mariboru pripravljene pesmi za materinski dan. Dodatno je celjski SDKB spraševal za nasvet Barona glede izvedbe materinskega dneva in če pozna primerne kandidate za nastop. 391 Svoje delovanje je Johann Baron nadaljeval še dalje med 2. svetovno vojno. Tako je na povabilo Evangeli čanske zveze iz Gradca, ki je v sredo 3. decembra 1941, organizirala »Evangeli čanski družinski ve čer , bil slavnostni govornik, s svojim predavanjem »22 Jahre Kampf aus Glauben«(»22 let boja iz vere«). Baron je v svojem predavanju predstavil položaj nemške manjšine pod tujo »srbsko oblastjo« Spodnje Štajerske. 392 Johann Baron je leta 1945 v svojem ekspozeju, ki ga je napisal za štajersko deželno vlado v Gradcu »Geschichte des seins und Schicksal der deutscsprachigen Flüchtlinge aus Slowenien« (Zgodovina bita in usoda nemškogovore čih beguncev iz Slovenije), opisal sebe in nemško manjšino iz svojega vidika, ki je bila dokaj olepšana. Tako naj »Nemci« ne bi bili nacisti čno orientirani, temve č so se zavzemali za »krš čansko, socialno in nacionalno politiko« . Trdil je tudi, da so se manjšinski predstavniki odlo čno upirali rajhovski propagandi, ki naj bi prepri čala le peš čico nemške mladine. Zavrnil je tudi o čitek, da naj bi Nemci na Slovenskem bili »peta kolona«. Prav tako je zanikal vsakršno vpletenost v raznarodovalno politiko, ki se je izvajala v Sloveniji. Vendar je »Komisija za ugotavljanje zlo činov okupatorjev in njegovih pomaga čev za Slovenijo« ugotovila vpletenost funkcionarjev SDKB v germanizacijo in fašizacijo t. i. vindišarjev. Komisija pa je ugotovila tudi to, da Johann Baron pri tem ni sodeloval, kljub temu, da je okupacijo pozdravil kot »osvoboditev izpod srbskega jarma«. 393 V primeru nemške manjšine v Kraljevini Jugoslaviji je bilo konec leta 1939 govora o podaljšku Nem čije, ki je s pomo čjo SDKB, kot krovne organizacije in nemških organizacij VDA, DAI, NSDAP in VoMi nadzorovala vse jugoslovanske Nemce. S pomo čjo nemških organizacij je nemška manjšina dosegla družbeno emancipacijo, ki je prerasla iz vsiljenega družbenega objekta v družbeni subjekt.
391 PAM, Nemški moški pevski zbor, AŠ 1, pismo Franza Zangerja iz Celja, 24. julij 1937. 392 PAM, Evangeljska verska občina Maribor, AŠ 39, Zweigsverein des evangelischen Bundes in Graz. 393 Arnold Suppan, Deutsche Geschichte, str. 357.
149 ZAKLJU ČEK
Nemci so po razpadu Habsburške monarhije doživeli veliko sprememb, zlasti tistih 5 milijonov, ki so se znašli v novonastalih slovanskih državah. Nekdaj mo čan narod Habsburške monarhije se je moral po letu 1918 podvre či politiki slovanskih držav. Edina varovalka, ki je š čitila nemško manjšino, je bila v primeru Kraljevine SHS sprejeta mirovna pogodba iz Saint-Germain-en-Laye, ki je vsebovala odsek o zaš čiti manjšinskih pravic in dodatna versajska pogodba o zaš čiti manjšinskih pravic. S pomo čjo teh varovalk se je lahko izoblikovala krovna organizacija jugoslovanskih Nemcev, ki naj bi pri jugoslovanski oblasti zastopala njihove interese. Dodatno pomo č jim je ponudila Nem čija, ki je preko svojih organizacij »Auswärtiges Amt« (Urad za tujino), » Deutscher Ausland Instituta« (Nemški inšitut za tujino), » Volksbund für das Deutschtum im Ausland« (Društvo za Nemce v tujini), »Auslandsorganisation« (Organizacija za tujino) » Nazionalsozialistische deutsche Arbeiter Partei« (Nacionalsocialisti čna nemška delavska stranka) in pozneje vseobsegajo če »Volksdeutsche Mittelstelle« (Urad za Nemce iz nenemških dežel), vplivala na razvoj nemške manjšine. Nem čiji je s pomo čjo svojih organizacij uspelo najprej ohraniti »pravega Nemca« in pozneje oblikovati krovno organizacijo jugoslovanskih Nemcev »Schwäbisch- deutsches Kulturbund« (Švabsko- nemško kulturno drušvo), ki je bila pozneje tudi uradno priznana za glavno organizacijo jugoslovanskih Nemcev. V za četku je SDKB vzpostavljalo manjšinsko življenje, ki je zajemalo urejanje manjšinskega statusa, politi čnih, gospodarskih in kulturnih pravic. Med leti 1920 in 1930 je društveno delovanje bilo usmerjeno v to, da se ohrani zavest »Nemca« in da se postavi temelje za manjšinsko šolstvo. Pri tem so jugoslovanski Nemci, ki so bili zbrani okoli Stefana Krafta in Georga Grassla predvideli prijateljsko politiko do jugoslovanske vlade, ki jim je bila v za četku naklonjena. V teh letih so jugoslovanski Nemci iskali tudi pravo obliko predstavniškega telesa, ki bi jih vodilo, tako se je pojavila ideja o vzpostavitvi »pravne osebe« , ki pa ni uspela. Po letu 1930 je bilo vedno bolj jasno, da se oblikuje v Kraljevini Jugoslaviji mo čna krovna organizacija, ki je imela za nalogo povezovati vsa ostala nemška društva. S pomo čjo povezovanja je bila dejavnost krovne organizacije zelo pestra, in je pokrivala več delovnih podro čij. S pomo čjo ustanavljanja krajevnih skupin SDKB se je razširil vpliv na celotno jugoslovansko ozemlje. S tem je SDKB dobilo popoln vpogled v manjšinsko dejavnost in možnost nadzora ostalih manjšinskih društev. Do podobnega povezovanja nemških društev s
150 SDKB prišlo tudi v Mariboru. Tako so se SDKB podvrgla naslednja društva, ki so delovala v Mariboru: Nemško moško pevsko društvo, Schlaraffia, Edelweiss in Rapid. Sodelovanje s krajevno skupino SDKB je imelo za posledico, da je prišlo v društvih do notranjih trenj, predvsem zaradi izgube samostojnosti, ki jim je bila v za četku obljubljena. Manjšim društvom je bilo težko priznati nadvlado novoustanovljenega društva, ki ni imelo stare tradicije še iz časa Avstro- Ogrske. Zaradi tega je prišlo med sodelovanjem ve čkrat do trenj, ki so jih morale reševati celo nemške organizacije. Dober primer je pokazalo, na videz nepomembno potovanje v poljski Breslau/ Wroclav, zaradi, po mnenju mariborskega Moškega pevskega društva, čudnega na črtovanja potovanja s strani SDKB- ja. Vodstvo SDKB si je namre č prizadevalo, da bo potovanje organiziralo za vse jugoslovanske Nemce, da se bo tako pokazala njihova enotnost. Vendar te navidezne enotnosti niso popolnoma razumeli slovenski Nemci, ki so bili, zaradi svoje geografske lo čenosti, podvrženi druga čnemu družbenemu razvoju, kot Nemci v Slavoniji, Ba čki in Baranji. Slovenskim Nemcem si je uspelo izboriti znotraj nemške manjšine deloma lasten razvoj ki pa je bil zlasti po letu 1939 podvržen nadzoru SDKB in nemških organizacij, ki so bile aktivne v Mariboru. Nadzor SDKB se je pokazal s tem, da je pri vodilnih ljudeh posameznih manjših društev, šlo za ene in iste osebe, ki so imele velik vpliv v vodstvu mariborske krajevne skupine SDKB. Zaradi povezovanja s SDKB so manjšinska društva morala ve čkrat pred jugoslovansko oblastjo potrjevati njihovo nevpletenost v politi čno dejavnost in njihovo izklju čno kulturno dejavnost. Povezovalnega pomena SDKB se je zavedala tudi jugoslovanska oblast, ki ga v Dravski banovini leta 1935 prepovedala, vendar ga je zaradi nemškega pritiska leta 1939 ponovno dovolila. Med leti 1935 in 1939 se je mariborska krajevna skupina SDKB osredoto čila v ilegalno dejavnost. Povezovanje z društvi je pri tem prišlo prav, saj so preko njih lahko legalno delovali. Med delovanjem SDKB med leti 1930 in 1939 so se pokazale prve razpoke med jugoslovanskimi Nemci, predvsem kar se ti če statusa nemške manjšine znotraj Kraljevine Jugoslavije in v Nem čiji. Tako se je okoli Jakoba Awenderja oblikovalo gibanje za prenovo manjšinskega življenja, imenovano »Erneuerungsbewegung« (Obnoviteljsko gibanje). Awenderju je s pomo čjo svojih pristašev uspelo zamajati politi čen, družbeni in kulturni monopol SDKB in predvsem »starih« voditeljev zbranih okoli Stefana Krafta. V vrstah »obnoviteljev« so se znašli ve činoma mladi jugoslovanski Nemci, ki so po kon čanem šolanju ostali brez zaposlitve, ker so vse pomembne položaje v manjšinskih organizacijah zavzemali »stari« kulturbundovci. Svoje nezadovoljstvo so lahko pokazali v »obnoviteljskem gibanju« , ki je s pomo čjo nemških organizacij (AA, VDA in VoMi) iskalo mlade ljudi za širjenje
151 nacionalsocializma. Tako so mlade jugoslovanske Nemce nemške organizacije izkoristile v imenu nemške vlade v Berlinu, da razširijo idejo o nacionalsocializmu med jugolosvanskimi Nemci. V veliko pomo č jim je bila študentska organizacija »Verband der Deutschen Jugend« (Zveza nemške mladine), ki pomagala soustanoviti »Kultur und Wohlfahrtsvereinigung der Deutsche Slawoniens« (Kulturno in dobrodelno združenje slavonskih Nemcev). KWVD je vodil Branimir Altgayer, ki je bil pod velikim vplivom Jakoba Awenderja, vendar njuno delo na koncu s strani Nem čije ni bilo popla čano, saj sta zaradi svojih radikalnih idej ostala brez pomembnih položajev. Nemške organizacije so se namre č bale, da bi z nastavitvijo Awenderja ali Altgayerja na mesto vodje SDKB povzročili razkol z zunanji politiki med Nem čijo in Kraljevino Jugoslavijo. Podobno je prišlo do razkola znotraj mariborske krajevne skupine SDKB pri mladinskem odseku. Do razkola je prihajalo po celotni Kraljevini Jugoslaviji. Mlada nemška generacija je v politi čnih akcijah odrinila staro generacijo v ozadje in prevzela nadzor nad manjšinskim društvenim življenjem. Mariborska krajevna skupina SDKB se je zavedala svojega velikega vpliva na mladino, v ta namen je bil ustanovljen mladinski odsek SDKB v Mariboru, ki ga je vodil Rudolf Holzer. Holzer je svoje delo kot vodja mladine vzel zelo dosledno, tako kot delo v manjšinskem statisti čnem uradu. Mladino je vzgajal po » Führerprinzipu «. Zaradi premišljene poteze v Mariboru ni prišlo do delovanja KWVD, kot je to bil primer v Slavoniji. Čeprav Holzer ni bil vedno enakega mnenja kot »stari« kulturbundovci, je bil lahko obvladljiv nasproti Altgayerju. S te je mariborski krajevni skupin SDKB uspelo, kar novosadski krajevni skupini SDKB ni uspelo, ohraniti mladino znotraj društva. Vodstvo mariborske krajevne skupine SDKB se je dalje zavzemalo za enotnost znotraj nemške manjšine v Kraljevini Jugoslaviji, kajti zavedalo se je, da le enotni lahko uresni čijo svoj cilj po širitvi nemške jezikovne in narodne meje. Ideja o enotnosti jim je bila narekovana iz Nem čije zaradi lažjega nadzora manjšinskih organizacij po Evropi. Nacisti čna Nem čija imela pomembno povezovalno funkcijo pri morebitnih nesoglasjih znotraj manjšinskih društev in predvsem pri upoštevanju SDKB, kot krovne organizacije. Konflikt je bil povezan tudi s prostorsko neenotnostjo in s tem razli čnim razvojem jugoslovanskih Nemcev. Pri tem se je pokazala ve čja povezanost mariborskih Nemcev z graškimi društvi kot z ostalimi nemškimi društvi v Kraljevini Jugoslaviji. Povezovalno vlogo je pri tem igrala tudi evangeli čanska verska skupnost in senior Johann Baron, ki je bil pomemben povezovalni člen med mariborsko krajevno skupino SDKB, nemškimi društvi in nemškimi organizacijami. Njegov pomen se je pokazal tudi ob reševanju spora med »obnovitelji« in »starimi«, ko je bil kot eden redkih slovenskih Nemcev povabljen na izredni sestanek v Graz. Nemška
152 organizacija VoMi je od vlade v Berlinu dobila nalogo, da dokon čno reši spor, zaradi tega je povabila vse pomembne in vplivne jugoslovanske Nemce naj se udeležijo sestanka. S strani Awenderja in Algayerja je bil celo predlagan za vodjo vseh jugoslovanskih Nemcev, vendar mu je VoMi namenil le vodstvo jugoslovanskih Nemcev v Dravski banovini. Namera nacisti čne Nem čije po oblikovanju krovne organizacije SDKB jugoslovanskih Nemcev je na podlagi zbranih podatkov popolnoma uspela. S pomo čjo povezovanja manjšinskih društev so oblikovali mo čno osrednjo organizacijo, ki je uradno delovala le na kulturnem podro čju. Kot varovalka za zaš čito manjšine je uspešno zastopala njene interese glede zaposlitvene politike, gospodarskega povezovanja in manjšinskega šolstva. Vendar je pri tem prišlo v Nem čiji do notranjepoliti čnih sprememb leta 1933, zaradi tega se je spremenila tudi nemška politika do manjšinskega vprašanja. Tako je postalo pomembno, da se s pomo čjo nemških organizacij širi nacionalsocializem med nemške manjšine. Pri tem se je SDKB izkazalo za nekoristno, njihove zahteve pa je popolnoma uresni čilo »obnoviteljsko gibanje« , ki je konec leta 1938 prevzelo vodstvo SDKB.
153 VIRI IN LITERATURA
VIRI
ČASOPISNI VIRI: MARIBORER ZEITUNG (1919- 1941) CILLIER ZEITUNG (1919- 1935) SLOVENEC (1919- 1940) MARIBORSKI VE ČERNIK JUTRO (1935- 1939) SLOVENSKI GOSPODAR (1933- 1939)
DAS KLEINE BLATT (1933-1938) REICHSPOST (1933-1938) VOLKSZEITUNG (1933-1938) WIENER ZEITUNG (1933- 1938) NEUES WIENER JOURNAL (1933- 1938)
ARHIVSKI VIRI:
POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR (PAM) • Arhivski fond Mestne ob čine Maribor (MOM) 1918-1941 • Evangeljska verska ob čina Maribor 1862- 1945 • Kolesarski Klub Edelweiss 1913- 1930 • Meš čansko podporno društvo Šlarafija Nemški evangeljski seniorat v Sloveniji • Maribor prej Celje 1925- 1941 • Mestni odbor OF 1945- 1946 • Nemško moško pevsko društvo v Mariboru 1872- 1941
ARHIV MUZEJA NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR (AMNOM) • Rudolf Holzer, die Statistische Stelle des Schwäbisch- Deutschen Kulturbundes, Gau: Draubannschaft, Sitz: Marburg/Dr. Aus den Erinnerungen des damaligen Leiters dieser Statistischen Stelle: Gauamtleiter Rudolf Holzer
154 • Švabsko- nemški Kulturbund na Spodnjem Štajerskem (Franjo Baš), Nemci iz Slovenije- Komisija za ugotavljanje zlo činov okupatorja in njegovih pomaga čev za Slovenijo
LITERATURA: 1. Franjo Baš, Prispevki k zgodovini SV Slovenije, Obzorja, 1. izdaja, Maribor 1989. 2. Carl Bethke, Deutsche und ungarische Minderheit in Kroatien und Vojvodina 1918- 1941, Identitätsentwürfe und ethnopolitische Mobilisierung, Harrassowitz Verlag, Wiesbaden 2009. 3. Dušan Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, CZ, Ljubljana 1966. 4. Johann Böhm, Die deutsche Volksgruppe in Jugoslawien 1918-1941: Innen- und Aussenpolitik als Symptome des Verhältnisses zwischen deutscher Minderheit und jugoslawischer Regierung, Verlag Peter Lang, Frankfurt am Main 2009. 5. Oskar Böse, Rolf-Josef Eibicht, Die Sudetendeutschen - Eine Volksgruppe im Herzen Europas 1848 - 1988, Langen Muller, München 1989. 6. Rupert Butler, Ilustrirana zgodovina Gestapa, Pomurski tisk, Murska Sobota 1998. 7. Thomas Casagrande, Die volksdeutsche SS-Division "Prinz Eugen": Die Banater Schwaben und die nationalsozialistischen Kriegsverbrechen Campus Fachbuch, Frankfurt 2003. 8. Joachim C. Fest, Hitler, Ullstein Verlag, Frankfurt/ M, Propyläen 1973. 9. Die Denkschrift über die schul- und politische Lage der deutschen Minderheit Südslawiens« Sonderdruck aus: »Nation und Staat, 3. Jhrg, 1929, Heft 1. 10. Dravska banovina/ Splošni pregled Dravske banovine, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Ljubljana 1939. 11. Walter Goldinger, Dieter A. Binder, Geschichte der Republik Österreich: 1918-1938, Verlag für Geschichte und Politik, Oldenburg, München 1992. 12. Harald Ermisch, Minderheitenschutz ins Grundgesetz?, LIT Verlag, Munster- Hamburg- London, 1999. 13. Tone Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941- 1945, Založba Obzorja, Maribor 1968. 14. Emil Franzel, Sudetendeutsche Geschichte, 8. Auflage, Kraft, Mannheim 1987. 15. Fritz-Peter Habel: Eine politische Legende - Die Massenvertreibung von Tschechen aus dem Sudetengebiet 1938/ 39, München 1996.
155 16. Bruno Hartman, Kultura v Mariboru, Gibanja, zvrsti, osebnosti, Založba Obzorja, Maribor 2001. 17. Matjaž Klemen čič, Vladimir Klemen čič, Prizadevanje koroških Slovencev za narodni obstoj po drugi svetovni vojni, Mohorjeva družba, Celovec- Ljubljana- Dunaj 2006/07. 18. Robert Kriechberger, Die grossen Erzählugen der Politik, Politische Kultur und Parteien in Österreich von der Jahrhundertwende bis 1945, Böhlau Verlag, Wien- Köln- Weimar 2001. 19. Milan Lazarevi ć, Stanoje Stanojevi ć, Georg Grassl, Südslawien, Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen, Heft 10, Buchdruckerei R.Th. Hauser & Co., Frankfurt am Main, 1922. 20. Lexikon der Weltliteratur, Hauptwerke der Weltliteratur in Charakteristiken und Kurzinterpretationen, A- K, Band 3, Deutscher Taschenbuch Verlag, München 1997. 21. Dušan Ne ćak, Avstrijska legija II, Obzorja, Maribor 1993. 22. Dunja Mel čić, Der Jugoslawien-Krieg: Handbuch zu Vorgeschichte, Verlauf und Konsequenzen, VS Verlag für Sozialswissenschaften, Wiesbaden 2007. 23. Branko Petranovi č, Istorija Jugoslavije 1918- 1988, 1. knjiga/ Kraljevina Jugoslavija 1914- 1944, RAD, Beograd 1988. 24. Dragan Poto čnik, Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918- 1941, Litera, Maribor 2003. 25. Rudolf Gustav Puff, Maribor: njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Obzorja, Maribor 1999. 26. Rudolf Pertassek, Marburg von der »Marchburch« zur Universitätsstadt, Edition Strahalm, Graz 2000. 27. Branko Petranovi č, Istorija Jugoslavije 1918- 1988, 1. knjiga/ Kraljevina Jugoslavija 1914- 1944, Nolit, Beograd. 28. Oskar Plautz, Das Werden der Volksgemeinschaft, Novi Sad 1940. 29. Rupert Butler, Ilustrirana zgodovina Gestapa, Pomurski tisk, Murska Sobota 1998. 30. Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana 1994. 31. Pravo, Leksikon Cankarjeve založbe, Druga razširjena in spremenjena izdaja, CZ, Ljubljana 2003. 32. Slovenska novejša zgodovina, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega prizananja Republike Slovenije 1848- 1993, 1, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005.
156 33. Arnold Suppan, Deutsche Geschichte im Osten Europas, Zwischen Adria und Karawanken, Siedeler Verlag, Untersteirer, Gottscheer und Laibacher als deutsche Minderheit zwischen Adria, Karawanken und Mur (1918- 1948). 34. Südslawien (Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen) Land und Leute, Geschichte und Kultur, Produktion und Handel in Einzeldarstellungen, Heft 10, Schriften des Frankfurter Messamte, Frankfurt am Main, 1922. 35. Rolf Steininger, Der Staatsvertrag. Osterreich im Schatten von deutscher Frage und Kalten Krieg, Studienverlag, Innsbruck. Vienna- Bozen, 2005. 36. Henri Tajfel, Social identity and intergroup relations, Cambridge University Press, Cambridge 1982 37. Hans Urlich Thamer, Nacionalsocializem, Modrijan, Ljubljana 2009. 38. Theodor Veiter, Kein Schlußstrich - Die Sudetendeutschen und die Tschechen in Geschichte und Gegenwart, Wien/ München 1994. 39. Wilhelm Winkler, Statistisches Handbuch der europäischen Nationalitäten, Universitäts- Verlagsbuchhandlung, Wien- Leipzig 1931. 40. Boštjan Zajšek, Nemška evangeli čanska skupnost v Mariboru (1862- 1945), magistrsko delo, Filozofska fakulteta, Maribor 2008. 41. Fran Zwitter, Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji, Slovenska matica v Ljubljani, Czoernigova anketa za neogrske dežele leta 1846, Ljubljana 1962. 42. Marjan Žnidari č, Do pekla in nazaj- Nacisti čna okupacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941- 1945, Muzej narodne osvoboditve, Maribor 1997.
ČLANKI:
1. Janez Cvirn, Celjsko nemštvo in problem nacionalne identitete, str. 451- 455, Zgodovinski časopis 46, 1992- 4. 2. Janez Cvirn, Nemci na Slovenskem (1848- 1941), str. 53-98, »Nemci« na Slovenskem 1941- 1955, Zbirka, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1998. 3. Mitja Ferenc, Božo Repe, Nemška manjšina v Sloveniji med obema vojnama, str. 147- 176, Slovensko avstrijski odnosi v 20. stoletju HISTORIA, Ljubljana 2004. 4. Vladimir Geiger, Osvrt na važnije radove o Nijemcima u Požegi i Požeškoj kotlini, 296- 307, Scrinia slavonica 9, Hrvatski institut za povijest, Zagreb 2009. 5. Zoran Janjetovi ć, Die Donauschwaben in der Vojvodina und der Nationasozialismus, str. 1- 13, Друштво за српско -немачку Сарадњу , Gesellschaft für serbisch-
157 deutsche Zusammenarbeit http://www.drustvosns.org 1991 (12. 12. 2010) 6. Zoran Janjetovi ć, O državljanstvu jugoslovenskih Nemaca, 1- 29, Друштво за српско -немачку Сарадњу , Gesellschaft für serbisch-deutsche Zusammenarbeit, http://www.drustvosns.org 1991 (12. 12. 2010). 7. Herbert Kier, Über die Gestalltung eines Volksgruppenrechtes, str. 497- 510, Max – Planck- Institut für ausländisches Recht und Völkerrecht, Leipzig 1937. 8. Matjaž Klemen čič, Germanizacijski procesi na Štajerskem od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne, str. 350- 369, Časopis za zgodovino in narodopisje št. 1-2/1979. 9. Matjaž Klemen čič, Prostovoljne in prisilne migracije kot orodje spreminjanja etni čne strukture na obmo čju držav naslednic nekdanje Jugoslavije, str. 1- 81, www.gla.ac.uk/departments/adulteducation/research/rg/smigra02.pdf. (12. 12. 2010) 10. Matjaž Klemen čič, Mary N. Harris, Introduction, European migrants, diasporas and indigenous ethnic minoritis, str. 11- 21, CLIOHRES Project, published by Edizioni Plus- Pisa University Press, Pisa 2009, CLIOHRES. net, (5. 5. 2011). 11. Matjaž Klemen čič, European migrants, diasporas and indigenous ethnic minoritis, str. 55- 81, CLIOHRES Project, published by Edizioni Plus- Pisa University Press, Pisa 2009, CLIOHRES. net, (5. 3. 2011). 12. France Kresal, Mezde in pla če od novele obrtnega reda 1885 do kolektivnih pogodb 1991, str. 7- 23, Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XXXV, št. 1-2, Ljubljana 1995. 13. Žarko Lazarevi č, Gospodarsko sodelovanje Slovenije in Avstrije med obema vojnama, str. 117- 146, HISTORIA 8, Slovensko- avstrijski odnosi v 20. stoletju, Ljubljana 2004. 14. Vasilij Melik, Nemci in Slovenci (1815 – 1941), str. 171- 174, Zgodovinski časopis 46- 1992-2. 15. Dušan Ne ćak, »Nemci« v Sloveniji 1938- 1948, str. 349- 402, HISTORIA 8, Slovensko- avstrijski odnosi v 20. stoletju, Ljubljana 2004. 16. Angelika Nußberger, Minderheitenschutz im östlichen Europa, Das Minderheitenrecht der Staaten Mittel- und Osteuropas in der Konsolidierungsphase, Publikation »Der Donauraum«, Ausgabe 3/ 2001, Verlag Böhlau, Köln 2001, str. 1-7. 17. Dragan Poto čnik, Mariborski Nemci 1918- 1941, str. 1- 9, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, let. 47, št. 1/2 (1999). 18. Christian Promitzer, Täterwissenschaft das Südostdeutsche Institut in Graz, str. 93- 114, Südostforschung im Schatten des Dritten Reiches (1920- 1960), Tagung von 24.
158 – 26. Oktober 2002 in der Carl- Friedrich- von- Siemens- Stiftung München 2002. 19. Gerhard Seewann, Das Südost- Institut 1930- 1960, str. 49- 92, Südostforschung im Schatten des Dritten Reiches (1920- 1960), Tagung von 24. – 26. Oktober 2002 in der Carl- Friedrich- von- Siemens- Stiftung München. 20. Peter Vodopivec, Položaj Slovencev, str. 338- 377, Časopis za zgodovino in narodopisje, 71- 36, 2000, št. 2, Prispevki za novejšo zgodovino, XXVIII, št. 1/ 2, Ljubljana 1988. 21. Zajšek Boštjan, "Biti Nemec pomeni biti luteran": iz življenja nemških evangeli čanov na Slovenskem, s posebnim poudarkom na Mariboru in okolici (1862-1945), Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kova čiča v Mariboru, Postojna 2010. 22. Tone Zorn, Koroški Slovenci v prvi avstrijski republiki, str. 192- 196, Koroška in koroški Slovenci, Zbornik poljudnoznanstvenih in leposlovnih spisov, Založba Obzorja, Maribor 1971. 23. Tone Zorn, Koroški Slovenci v letih 1920- 1930, str. 107-109, Pleterski Janko, Ude Lojze, Zorn Tone, Koroški plebiscit, Razprave in članki, Slovenska matica 1970. 24. Tone Zorn, Priklju čitev Avstrije k nacisti čni Nem čiji in protinacisti čni boj koroških Slovencev, str. 200- 210, Koroška in koroški Slovenci, Založba Obzorja, Maribor 1971 25. Tone Zorn, poro čilo o delu Herberta Dachsa, Österreichische Geschichtswissenschaft und Anschluss 1918- 1930, str 633- 635, Zgodovinski časopis, št. 4, let. 33, Ljubljana 1979. 26. Tone Zorn, ocena knjige Norberta Schausbergerja, Der Griff nach Österreich. Der Anschluß, str. 515- 518, Zgodovinski časopis, št. 4, letnik 32, Ljubljana 1978.
DOKUMENTI DRŽAVNIH IN MEDNARODNIH ORGANOV:
1. Der Staatsvertrag von Saint-Germain-en-Laye, 10. September 1919, http://alex.onb.ac.at/ cgicontent/annoplus?aid=sgb&datum =19200004 &seite = 00000 995 (12. 12. 2010). 2. Statisti čki godišnjak 1931 knjiga III., Kraljevina Jugoslavija, Opšta državna statistika, Državna štamparija Kraljevine Jugoslavije, Beograd 1934 3. Treaty between the Allied and Associated Powers and the Kingdom of the Serbs, Croats and Slovenes on the Protection of Minorities of 1919, 8. Articel
159 http://www.mpil.de/ww/en/pub/research/details/publications/institute/wcd.cfm?fuseacti on_wc=aktdat&aktdat=107090500200.cfm (12. 12. 2010). 4. Über die Gestalltung eines Volksgruppenrechtes, Max – Planck- Institut für ausländisches Recht und Völkerrecht, www.zaoerv.de (12. 12. 2010). 5. General Recommendation No. 21: Right to self-determination: 23.08.1996, http://www.unhchr.ch/tbs/doc.nsf/0/dc598941c9e68a1a8025651e004d31d0?Opendocu ment (5. 3. 2011). 6. Zakon o zaštiti radnika, 22. februar 1922, odeljak prvi, Opšte odredbe, odeljak peti, radeni čki poverenici; str. 292- 302, Branko Petranovi ć, Mom čilo Ze čevi ć, Jugoslavija 1918/ 88, tematska zbirka dokumenata, RAD, Beograd 1988. 7. Ustava Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, 28. junij 1921, odeljak prvi, Opšte odredbe, str. 191- 192; Branko Petranovi ć, Mom čilo Zečevi ć, Jugoslavija 1918/ 88, tematska zbirka dokumenata, RAD, Beograd 1988.
INTERNETNE STRANI: • http://de.academic.ru/pictures/dewiki/86/Verbreitungsgebiet_der_deutschen_Sprache. PNG (5. 3. 2011). • www.deutsche-schutzgebiete.de (12. 12. 2010). • www.volksgruppenbuero.at/images/uploads/aa08.pdf (12. 12. 2010). • http://www.stat.si/vodic_oglej.asp?ID=38&PodrocjeID=14 (5. 3. 2011). • Schlaraffia Pressemape, http://www.elberfeldensis.de, str. 1-36 (5.3.2011).
SEZNAM GRAFOV: Graf 1: Pove čanje nemškega kapitala v Kraljevini Jugoslaviji (1934- 1938) Graf 2: Starostna slika pripadnikov nemške manjšine v Mariboru leta 1940 Graf 3: Rast mladinskih oddelkov Graf 4: Starost članov mariborske krajevne skupine SDKB leta 1939
SEZNAM SLIK: Slika 1: Kolesarski klub Edelweis leta 1930 Slika 2: Glavno sre čanje društva Gustav Adolf- Hauptverein
160
I Z J A V A Podpisani/-a izjavljam, da sem magistrsko delo z naslovom izdelala sama, prispevki drugih so posebej ozna čeni, uporabljeni viri in literatura so korektno navedeni.
Maribor, ______………………………. (podpis)
161