UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Univerzitetni Enopredmetni Program Slovenski Jezik S Knjiţevnostjo

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Univerzitetni enopredmetni program slovenski jezik s knjiţevnostjo

DIPLOMSKO DELO

BESEDJE IZ POMENSKEGA POLJA PRAZNIKI, OBIČAJI IN DRUŢINA V LESKOVŠKEM IN BEDNJANSKEM GOVORU

Maja Glaser Bedenik

MARIBOR, 2016

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Univerzitetni enopredmetni program slovenski jezik s knjiţevnostjo

DIPLOMSKO DELO

BESEDJE IZ POMENSKEGA POLJA PRAZNIKI, OBIČAJI IN DRUŢINA V LESKOVŠKEM IN BEDNJANSKEM GOVORU

GDRADUATION THESIS

LEXEMES FROM THE SEMANTIC FILDS HOLIDAYS, TRADITIONIS AND FAMILY IN LESKOVŠKI AND BEDNJANSKI DIALECT

Mentorica: Kandidatka: redna profesorica Maja Glaser Bedenik dr. Mihaela Koletnik

Maribor, 2016

Lektorica: Milena Furek, profesorica slovenšĉine in diplomirana etnologinja

Prevajalka: Sanja Selinšek, univerzitetna diplomirana prevajalka in tolmaĉka za angleški jezik

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici, redni profesorici dr. Mihaeli Koletnik, za vso podporo in pomoĉ pri pripravi ter izdelavi diplomskega dela. Zahvalila bi se svoji druţini za pomoĉ, razumevanje in podporo v vseh letih študija in priprave diplomskega dela. Hvala vsem informatorjem in vsem tistim, ki so mi na kakršnkoli naĉin pomagali pri izdelavi tega diplomskega dela.

POVZETEK

V diplomskem delu je predstavljeno besedje leskovškega in bednjanskega govora. Ob geografsko-zgodovinski predstavitvi obmoĉij, katerih govor je obravnavan, je predstavljeno teoretiĉno izhodišĉe za analizo besed ter povzetek poglavij dela dr. Marka Zajca: Kjer se slovensko neha in hrvaško zaĉne, s poudarkom na kajkavsko slovenski govorni meji. Osrednji del naloge zajema popis besedja pomenskih polj prazniki, obiĉaji in druţina v leskovškem in bednjanskem govoru ter opravljeno primerjavo in analizo na podlagi podobnosti oz. razliĉnosti pomena in izvora besedja.

Kljuĉne besede: »panonska nareĉna skupina«, »haloško nareĉje«, »leskovški govor«, »kajkavski dialekt«, »bednjanski govor«, »pomensko polje druţina«, »pomensko polje obiĉaji«, »pomensko polje prazniki« .

SUMMARY

In my diploma paper I presented the vocabulary of Leskovec and Bednje region. With geographical and historical description of this regions, I presented the theoretical basis for the vocabulary research and additional excerpts of dr. Marko Zajc‟s work titled: Kjer se slovensko neha in hrvaško zaĉne (Where Slovene territory ends and the Croatian begins) with its emphasis on Slovene-Croatian border with Kajkavian dialect. I researched the vocabulary and classified groups of words for holidays, customs and family in dialects of Leskovec and Bednje region with an analysis of similarities and dissimilarities in language and the origin of words.

KEY WORDS: “Pannonian dialect group”, “dialect from Haloze region”, “Leskovec dialect”, “Kajkavian dialect”, “Bednje dialect”, “semantic field family”, “ semantic field customs”, “ semantic field holidays”.

Kazalo

1 Uvod ...... 1 2 Zgodovinski in geografski oris Krajevne skupnosti Leskovec in obĉine Bednja . 3 2.1 Zgodovinski oris Krajevne skupnosti Leskovec ...... 3 2.2 Geografska in prostorska umestitev Krajevne skupnosti Leskovec ...... 6 2.3 Krajevna skupnost Leskovec danes ...... 8 2.4 Zgodovinski oris obĉine Bednja ...... 8 2.5 Geografska in prostorska umestitev obĉine Bednja ...... 10 2.6 Obĉina Bednja danes ...... 11 3 Kjer se slovensko neha in hrvaško zaĉne ...... 12 4 Nareĉna umestitev haloškega nareĉja ...... 17 4.1 Glasoslovna in oblikoslovna podoba leskovškega govora ...... 18 4.1.1 Glasoslovna podoba leskovškega govora ...... 19 4.1.2 Oblikoslovna podoba leskovškega govora ...... 21 4.2 Nareĉna umestitev bednjanskega govora v Hrvaškem Zagorju ...... 25 4.2.1 Glasoslovna podoba bednjanskega govora ...... 29 5 Besedje iz pomenskega polja „druţina, prazniki in običaji“ po vprašalnici za SLA v leskovškem govoru ...... 32 5.1 Pomenskega polje druţina ...... 32 5.2 Pomenskega polje prazniki in običaji ...... 44 5.2.1 Prazniki ...... 44 5.2.2 Obiĉaji ...... 55 6 Besedje iz pomenskega polja „druţina, prazniki in običaji“ po vprašalnici za SLA v bednjanskem govoru ...... 60 6.1 Pomensko polje druţina ...... 60 6.2 Pomenskega polje prazniki in običaji ...... 69 6.2.1 Prazniki ...... 69 6.2.2 Obiĉaji ...... 77 7 Primerjava besed pomenskega polja v leskovškem bednjanskem govoru ...... 81 7.1 Analiza pomenskih polj druţina, prazniki in obiĉaji ...... 81 7.1.1 Leskovški govor ...... 81 7.1.2 Bednjanski govor ...... 83 7.1.3 Primerjava izvora besedja v obravnavanem govoru ...... 84 8 Zakljuĉek ...... 87 9 Viri in literatura ...... 91

1 UVOD

Haloze, moja deţela, ki me vsakodnevno na novo preseneĉa in popolnoma prevzame. Spoznavanje skritih kotiĉkov lepot te vinorodno gozdnate hribovite pokrajine me je pripeljalo do spoznavanja razliĉnih ljudi in njihove kulture. Veĉ kot pet let sem vsak petek preţivela med posameznimi kraji in ljudmi v Halozah, pot me je vodila od vinorodnih preko osrednjih do gozdnatih Haloz. Moj hobi, predstavljanje in ohranjanje ljudskega izroĉila, petja in plesa v folklornih skupinah mi je omogoĉil, da sem se sreĉevala z avtohtonim prebivalstvom in poslediĉno z njihovim govorom. Predvsem me je zanimalo vsakodnevno ţivljenje ljudi, povezano s plesom in petjem, ter šege in navade Haloţanov. Kmalu me je pritegnila govorica, saj so Haloze nareĉno izredno pestre. Ĉe v Zavrĉu, Cirkulanah in Leskovcu v vinorodnih in osrednjih Halozah z mano »güĉijo«, se v Vidmu in vse do Majšperka ob povezovalni poti in dolini ter hribih osrednjih proti gozdnatim Halozam »menijo«, v Stopercah in pod Donaĉko goro ţe globoko v gozdnatih Halozah uporabljajo oboje, ali se »menijo« ali »govorijo«. Ob prebiranju Faric avtorja Antona Griĉnika, ki je popisal haloške folklorne pripovedi po veĉjem obmoĉju Haloz, sem se nasmejala vsem prigodam in peripetijam Haloţanov, hkrati pa vse bolj spoznavala, »da tak kak güĉijo, se menijo ali govorijo z mano, taki so«. Vse bolj sem bila odloĉena, da se bolj poglobljeno posvetim izgovoru in temu, kaj dejansko besede pomenijo, saj je vĉasih naneslo tako, da nisem ravno razumela, kaj mi ţelijo povedati.

Nakljuĉje me je popeljalo v Hrvaško Zagorje, na obisk dvorca Trakošĉan. Navdušilo me je vse, posebej govor domaĉinov. Prviĉ sem se z bednjanskim nareĉjem sreĉala pri tamburaški zasedbi Kavaliri iz Bednje, ki vsa svoja besedila izvajajo v domaĉem nareĉju. S prijateljem folklornikom s Hrvaškega sva iskala skupne in podobne znaĉilnosti obmejnih krajev v plesu in pesmi ter prišla do Bednje oz. bednjanske svatbe. Z veseljem sem pogledala posnetek. Prijatelj je takrat komentiral, da jih on niĉ ne razume in da je to nareĉje zelo nerazumljivo za prebivalce Hrvaške. Meni se je seveda vse skupaj zdelo nenavadno, saj sem veliko besed razumela, ker so me spominjale na domaĉo govorico v Halozah. Ob moji

1 radovednosti sem hitro pobrskala po spletu in našla veĉ o bednjanskem nareĉju oziroma dialektu kot posebnosti hrvaške dialektologije. Vse bolj me je privlaĉila misel, da kaj veĉ izvem o povezavi med kraji ob meji. Tako sem se podala v Krajevno skupnost Leskovec, katere naselja mejijo s Hrvaško, Bednja pa se prikaţe kaj kmalu po prestopu mejnega prehoda v Veliki Varnici in Cvetlinu na hrvaški strani.

O odloĉitvi, da se posvetim v diplomskem delu govorni raznolikosti in pestrosti dveh obmejnih krajev v Sloveniji in na Hrvaškem, seveda nisem popolnoma niĉ veĉ razmišljala, ampak se podala na prelepo popotovanje po ĉudovitih krajih v Sloveniji in Hrvaški ter zapisala zanimive izreke besed. Vesela sem bila, da nareĉje tako na slovenski kot na hrvaški strani uporabljajo v svojem vsakodnevnem sporazumevanju domaĉini vseh starosti, od najstarejših do najmlajših.

Haloţani in Zagorci so bili vedno sosedje, posebej v obmejnem pasu, kamor sodita tudi Leskovec in Bednja. Njihova ţivljenja so se skozi zgodovino prepletala, a vseskozi se je med njimi pojavljala geografska pregrada visokih vinorodno-gozdnatih hribov, ki so pomembno vplivali na oblikovanje govorov. Ĉeprav so se in se še vedno njihova ţivljenja in poti medsebojno prepletajo, vsekakor ohranjajo nareĉne posebnosti na obeh straneh meje, kar je izredno pomembno, saj jih ravno jezik in izraţanje v lokalnem govoru ide.ntificirata ter zaznamujeta. Pa je govor iz obeh strani meje resniĉno tako drugaĉen ali se najdejo podobnosti, ki oba nareĉna govora medsebojno povezujejo? Medsebojno se povezujeta in navezujeta kajkavsko nareĉje, znaĉilno za hrvaško Zagorje, in slovenska nareĉja, predvsem panonsko in štajersko, obe namreĉ z govori mejita na kajkavsko nareĉje ter se prelivata z njim. V diplomskem delu je predstavljeno haloško nareĉje v Krajevni skupnosti Leskovec, v obĉini Vide.m pri Ptuju, v Sloveniji in bednjansko nareĉje v obĉini Bednja na Hrvaškem. Kot izhodišĉe za delo je predstavljen kratek povzetek dela dr. Marka Zajca „Kjer se slovensko neha in hrvaško zaĉne“, prav zaradi razmišljanja, kaj je slovensko in kaj kajkavsko oz. kako so to zabeleţili jezikoslovci v 19. stoletju ter postavili zanimiva izhodišĉa za prihodnja

2 raziskovanja jezika kot izredno ţivega priĉevalca o ljudeh, ki ţivijo na teh podroĉjih. Po vzoru zapisov v Slovenskem lingvistiĉnem atlasu (v nadaljevanju SLA) so zapisane besede in njihov pomen v pomenskih poljih prazniki, obiĉaji in druţina v leskovškem in bednjanskem govoru ter primerjava med njimi. Cilj naloge je popisati pomensko izrazje za besedje „prazniki, obiĉaji in druţina“ ter opraviti primerjavo na podlagi podobnosti oz. razliĉnosti pomena in izvora besedja.

2 ZGODOVINSKI IN GEOGRAFSKI ORIS KRAJEVNE SKUPNOSTI LESKOVEC

2.1 ZGODOVINSKI ORIS KRAJEVNE SKUPNOSTI LESKOVEC

Haloze – griĉevnato hribovita pokrajina, prepredena z zelenimi gozdovi in bogatimi vinogradi ţe tisoĉletja v svojem jedru skriva bogato tradicijo kulturnega, gastronomskega in raznovrstnega okolja, ki vseskozi privablja ljudi, da se ne le ustavijo, temveĉ zavestno ostanejo v tej prelepi pokrajini. Poimenovanje Haloz izvira iz latinskega poimenovanja Colles, v srednjem veku nemško poimenovanje Kollos, kar je v obeh jezikih pomenilo mnoţinsko poimenovanje za hrib, griĉ. O izvoru imena govorita dve razlagi. Prva zagovarja izvor iz latinske besede Collines, kar pomeni griĉevje, obstaja pa tudi teza ţupnika in narodnega buditelja pri Sv. Barbari v Halozah (Cirkulane) Boţidarja Raiĉa, da beseda oz. ime Haloze izhaja iz staroslovanske besede halonga, kar pomeni kraj, porasel z griĉevjem in podrastjo (Hernja Masten 2011: 56).

Haloze so bile poseljene v prazgodovini, o ĉemer priĉajo razliĉne najdbe, prav tako v obdobju antike, rimskega imperija, ko je bliţnja Poetoviona bila veliko središĉe takratne province Panonije. Haloze so v ĉasu kneza Koclja v 9. stoletju spadale v Spodnjo Panonijo. V letu 1265 najdemo sicer v listinah zapisane in omenjene Haloze in vasi v štajerskem deţelnokneţjem urbarju, a poseljenost je

3 ravno zaradi razliĉnih najdb datirana v mnogo zgodnejše obdobje (Hernja Masten 2011: 56). Najdeni predmeti v Zgornjem Leskovcu priĉajo o poselitvi ţe v obdobju antike. Najdenih je bilo pet kovancev (Ţiţek 2011: 45). Bogatejši zapisi o samem kraju in okoliških naseljih segajo v pozni srednji vek, ko sta prviĉ omenjena kraja Leskovec in Trdobojci. Prva omemba kraja sega vse v leto 1440 kot LEZZKOWICZ, prav tako se v tem letu omenja tudi naselje Trdobojci – Rattay von Terwayecy. V arhivskih zapisih najdemo tudi omembe kraja Strmec pri Leskovcu (Hernja Masten 2011: 57).

Ţupnija svetega Andraţa v Halozah je inkorporirana k završki dekaniji. Cerkev je bila zgrajena leta 1545. Pozneje je bila veĉkrat obnovljena in prezidana. Sprva je bila podruţnica hoške praţupnije, nato pa ţupnije Sv. Barbara v Halozah. Leta 1751 je postala samostojna ţupnija. Patronatske pravice nad cerkvijo je imela gospošĉina Borl. Opis iz leta 1763 na vojaškem zemljevidu za Zg. Leskovec je skop, saj navaja kot zidani stavbi le cerkev in dvorec. Potok Psiĉina je bil 1–2 seţnja širok, plitev, ima ilovnato pešĉeno dno, obĉasno poplavi dolino, a hitro spet upade. Celotno obmoĉje obdajajo enaki hribi; pri cerkvi stoji pravokotno zidano gospodarsko poslopje, enonadstropno, na nepomembni vzpetini, s katere bi lahko obstreljeval bliţnje poti, a jo obvladujejo okoliške vzpetine. Poboĉja in vznoţja hribov so porasla s srednjimi, veĉinoma grmiĉastimi gozdovi (Hernja Masten 2011: 69)

Simon Povoden (ptujski kurat) v svojem opisu ţupnije navaja, da je 20. 11. 1680 lastnik Borla grof Jurij Fride.rik Sauer pri ptujskem minoritskem provincialu zaprosil, naj zaradi kuge, ki mori prebivalce v Halozah, v Leskovec pošlje kakega patra, duhovnika, ki bo umirajoĉim Leskovĉanom stal ob strani v njihovi zadnji uri in jim dal duhovnega upanja. Minoriti so prošnji ugodili in tukaj je bil duhovnik ves ĉas trajanja kuge. Šele 8. 7. 1751 so dobili krajani stalnega duhovnega pastirja. Cerkev je bila 1780 obnovljena in poslikana, leta 1804 jo je sekavski knez škof Janez Fride.rik slovesno blagoslovil. Simon Povoden je iz cerkvene matrike izpisal vse znane kurate in duhovnike v Leskovcu. V 19. stoletju so obnovili ţupnišĉe, ki je sluţilo za stanovanje vsakokratnega duhovnika.

Obnovo so opravili krajani sami s pomoĉjo patronatske gospošĉine Borl. Duhovnik se je vzdrţeval iz nabirke pri podloţnikih. Ţupnija je štela 1.657 ţupljanov. K cerkvi spadata dve podruţnici, cerkvici sv. Avguština in sv. Magdalene, dve nasproti stojeĉi kapelici ob hrvaško-štajerski meji. Ob ţegnanjih se tukaj opravljajo maše, cerkev pa obišĉe veliko število romarjev, ki prinesejo veliko darov. Leta 1803 je pri cerkvi sv. Avguština škof opravil „visitationis causa“, da se je prepriĉal o slikovitem razgledu s cerkve in njenem pomenu za romarje. Leskovec, obdan z griĉevjem in ujet v globoko urezani dolini, je podoben dolini samote, saj nima, razen cerkve, ţupnije in šole, uradne patronatske in pravniške stavbe drugih hiš. Vse druge hiše so raztresene v okolici. Tukaj naseljeni Slovenci nosijo posebno nošo »koschaversko obleko« in govorijo neko ĉisto posebno nareĉje. Upravna hiša gospošĉine Borl ima letnico 1721 in je za uradovanje veĉ kakor prostorna. Simon Povoden je zapisal, da bi bilo zelo primerno, da bi v njej odobrili stanovanje vsakokratnemu kaplanu, saj je njegovo bivališĉe v majhni sobici veĉ kakor bedno. Sicer je od srednjega veka naprej veĉina podloţnikov iz vasi Belavšek, Skorišnjak, Sp. Leskovec, Strmec, Trdobojci, Velika Varnica, Veliki Okiĉ in Zg. Leskovec spadalo v urad Leskovec gospošĉine Borl (Hernja Masten 2011: 69–70).

Z ustanovitvijo leskovške ţupnije se je zaĉel organiziran razvoj šolstva v Leskovcu. Po podatkih iz šolske kronike je bila šola v Leskovcu ustanovljena leta 1769. Prvi uĉitelji so bili cerkovniki in organisti. Do leta 1872 je bila šola enorazredna, od takrat naprej dvorazredna. Na zaĉetku je bil obisk pouka prostovoljen, kasneje so sodni sluţabniki otroke prisilili v obisk šole. Leta1894 so šolo razširili v trirazredno, 1902 pa v petrazredno. Moĉno je narašĉalo število uĉencev, saj je en razred povpreĉno obiskovalo 60 uĉencev, uĉni jezik je bil v glavnem slovenšĉina, pouĉevali pa so tudi nemšĉino. Leta 1912 so v Leskovcu zgradili novo šolsko poslopje, kar je bil najveĉji gradbeni projekt v 20. stoletju v Leskovcu. Napis na šoli je bil po posredovanju lokalnega ţupnika le v slovenšĉini, ki je to opraviĉeval z dejstvom, da bodo šolo obiskovali le slovenski otroci, za kar je bil zelo okaran, saj je veĉino sredstev za gradnjo šole prispevala prav nemška manjšina. Uĉitelji so med vojnama bili pravo bitko z alkoholizmom, ki je bil

5 vsakdanji spremljevalec lokalnega prebivalstva, prav tako pa so organizirali kmetijski pouk in uprizarjali gledališke igre. Šola je bila po izgradnji šestrazrednica, pridobila pa je tudi moţnost uvajanja paralelk zaradi velikega števila otrok. Po okupaciji 1941 so bili slovenski uĉitelji izgnani, nadomestili so jih nemški, ki so pouĉevali v nemškem jeziku. Veliko otrok ni prihajalo v šolo, do konca leta 1944 je pouk potekal redno, spomladi leta1945 je popolnoma prenehal. Šola je bila med okupacijo obnovljena. Po drugi svetovni vojni je pouk potekal v slovenšĉini, leta 1953 pa je bil sprejet odlok o obveznem osemletnem šolanju otrok med 7. in 15. letom, po letu 1968 je osnovna šola v Leskovcu postala samostojna popolna osemletka. V letih 2003/2004 je šola zaĉela izvajati devetletni osnovnošolski program (Srdinšek 2012: 8–40).

V letih 1933/34 je nastala politiĉna Obĉina Sveti Andraţ v Halozah s sedeţem v Leskovcu. Obĉina je veljala za raztreseno vinogradniško ozemlje, med vinogradi poseljene koĉarske bajte in viniĉarije, pogled pa so pritegovali gosposki hrami po slemenih, ki so se strmo spušĉali v grape. Vinogradniki so od tod še prodajali belo vino po banovini, ljudje pa so ţiveli skrajno revno. Skoraj polovica viniĉarjev v srednjih in spodnjih Halozah je bila odvisna od zemljiških lastnikov, predvsem tujcev (Šuligoj 2011: 113).

2.2 GEOGRAFSKA IN PROSTORSKA UMESTITEV KRAJEVNE SKUPNOSTI LESKOVEC

Pokrajina, ki se vije ob meji s Hrvaško, je preţeta z raznoliko kulturo, ki je posledica razliĉnih migracij in priselitev v to okolje, prav tako pa so na celoten vsakodnevni razvoj prebivalcev, na njihove navade, obiĉaje in tudi govor vplivali razliĉni lastniki zemljišĉ, ki so skozi stoletja obvladovali ta prelepi del zelenih griĉev. Danes v Halozah najdemo izredno raznolikost v kulturni dedišĉini, ki sega vse od Zavrĉa do Donaĉke gore, kjer se zakljuĉuje geografska omejitev prostora.

Haloze sestavlja na stotine strmih griĉkov in ozkih dolinic. Griĉevje sega od Borla do Donaĉke gore ali od Makol do Goriĉaka. Celotno griĉevje je dolgo pribliţno

31 km, široko pa od 6 do 10 kilometrov. Natanĉneje potekajo meje takole: na severu jih omejujeta Dravinja in Drava, na zahodu in jugozahodu Boĉko in Maceljsko pogorje, na jugo pa meja proti Hrvaški. Zemljepisci jih delijo na Spodnje in Zgornje Haloze, strokovnjaki za kmetijstvo pa na spodnje, srednje in zgornje (Griĉnik 1998: 7). V. Braĉiĉ deli Haloze na vinorodne Haloze z vinorodnim griĉevjem in gozdnate Haloze z gozdnatim nizkim hribovjem. Meja je reka Peklaĉa (Zorko 1998: 12) Haloze so danes upravno razdeljene med sedem obĉin, in sicer: Makole, Majšperk, Vide.m, Ţetale, Podlehnik, Cirkulane in Zavrĉ. Ljudje, ki ţivijo v Halozah, se odpravljajo na delo preteţno v bliţnje Kidriĉevo in Ptuj, veliko je vsakodnevnih delovnih migracij tudi v Maribor ter v sosednjo Avstrijo. V Halozah se pojavlja vse veĉ samostojnih podjetnikov, kmetov in vinogradnikov, ki pomembno vplivajo na razvoj Haloz kot pokrajine, kamor se vraĉajo ljudje, prav tako je zmanjšano preseljevanje na bliţnji Ptuj in v ostala slovenska mesta. Mladi se po zakljuĉenem študiju vraĉajo v domaĉe kraje in si tam ustvarijo ţivljenje.

Obĉina Vide.m leţi na juţnem delu Dravskega polja, na obeh straneh Dravinje, kjer se Haloze pribliţujejo rokavom reke Drave. Upravno je razdeljena na osem krajevnih skupnosti: Vide.m pri Ptuju, Trţec, Pobreţje, Soviĉe-Vareja-Dravci, Leskovec, Lancova vas, Sela in Dolena, vanje pa spadajo naselja in vasi: Barislovci, Belavšek, Berinjak, Dolena, Dravci, Dravinjski Vrh, Gradišĉe, Jurovci, Lancova vas, Ljubstava, Majski Vrh, Mala Varnica, Pobreţje, Popovci, Repišĉe, Sela, Skorišnjak, Strmec pri Leskovcu, Spodnji Leskovec, Soviĉe, Šturmovci, Trdobojci, Trnovec, Trţec, Vareja, Velika Varnica, Veliki Okiĉ, Vide.m pri Ptuju, Zgornja Pristava in Zgornji Leskovec (Ratajc 2011: 19). Krajevna skupnost Leskovec sodi v Obĉino Vide.m pri Ptuju in predstavlja haloški del obĉine. Krajevno skupnost sestavljajo naslednja naselja: Belavšek, Berinjak, Gradišĉe, Mala Varnica, Repišĉe, Skorišnjak, Spodnji Leskovec, Strmec pri Leskovcu, Trdobojci, Velika Varnica, Veliki Okiĉ in Zgornji Leskovec (Ratajc 2011: 36). Naselja se razprostirajo po ravninskem in hribovitem predelu vinorodnih Haloz ter mejijo na sosednjo Hrvaško. V ravninskem predelu naselje Spodnji Leskovec

7 obvladuje pokrajino okrog sebe, saj vse poti vodijo v ta kraj, kjer je sedeţ krajevne skupnosti in vsa pomembnejša infrastruktura za delovanje kraja.

2.3 KRAJEVNA SKUPNOST LESKOVEC DANES

Krajevno skupnost danes sestavlja dvanajst naselij, ki so del Obĉine Vide.m pri Ptuju, ki šteje 1.200 prebivalcev. Središĉe je Zgornji Leskovec (Obĉina Vide.m). Prepoznavni znaki krajevne skupnosti so vinogradništvo in bogata ter odliĉna vina, bogata sakralna in kulturna dedišĉina, obmejna romarska cerkvica sv. Avguština, tradicionalne prireditve in posebni ljudje. Krajevna skupnost je predvsem bogata z naravnimi lepotami in ponuja obiskovalcem neverjetna doţivetja v rekreaciji, predvsem v pohodništvu, sprehodih in kolesarjenju ter teku na prostem. Vinogradniki, ki so še danes pomemben del skupnosti, so iz teh krajev znani ţe v preteklosti, svoje znanje so ohranjali in nadgradili, tako da danes pride.lujejo odliĉna vina, prav tako pa ponudijo odliĉna domaĉa gastronomska razvajanja (Ratajc 2011: 36–37). V Svetem Andraţu v Zgornjem Leskovcu je vredno obiskati ţupnijsko cerkev sv. Andreja, sezidano pred letom 1545, staro in lepo obnovljeno šolsko zgradbo, središĉe kraja pa popotniku odpre vrata v širni svet haloške pokrajine, le nekaj kilometrov odmaknjene od meje z Republiko Hrvaško. Skozi krajevno skupnost poteka Vinsko turistiĉna cesta 11, prav tako je veliko romarskih in planinskih poti, muzej v Veliki Varnici, kapele po haloških griĉih in dolinah, romarski cerkvici sv. Avguština in sv. Magdalene in na eni najlepših razglednih toĉk v srednjih Halozah v Veliki Varnici idiliĉni vinorodni Berinjak (Ratajc 2011: 37).

2.4 ZGODOVINSKI ORIS OBČINE BEDNJA

Sledi civilizacije na podroĉju današnje obĉine Bednja segajo v neolitik – mlajšo kameno dobo, o naselitvi priĉajo najdbe kamnitih sekir na Brezovi gori, Cvetlinu in Jazbini. Na hribu Ţelimor je dobro ohranjeno naselje s še vidnimi ostanki iz bronaste dobe, še danes lahko vidimo najdbe, ki priĉajo o kulturi tega obdobja – keramiko, fragmente bronaste sekire in keltskega roĉnega rotacijskega brusa. Sekire se bile najdene tudi na podroĉju Bednje in Jamnega. O prisotnosti ţivljenja

8 na tem obmoĉju v rimski dobi pa priĉa najdba kovancev iz 2. stoletja. O nastanku imena Bednja je podanih veĉ razliĉnih teorij. Beseda Bednja naj bi nastala iz kajkavske besede »bedenj«, kar pomeni komplet lesene posode. Druga teorija govori, da je beseda Bednja slovanski prevod oblike imena Bathinus, latinskega poimenovanja reke Bednje. Reka Bednja je bila prviĉ omenjena leta 1321, od leta 1440 pa se omenja ţupnija Bednja, ki je kot naselje in ţupnija predhodno imela drugo ime, saj je v arhivskih dokumentih to podroĉje omenjeno kot ţupnija Trakošĉan, zato se predvide.va, da se je geografsko obmoĉje današnje Bednje v srednjem veku imenovalo Trakošĉan. Sĉasoma se je kraj poimenoval po reki Bednji. Podroĉje današnje Obĉine Bednja je bil del trakošĉanskega posestva, ki je prviĉ v dokumentih omenjeno v sredini 14. stoletja. V 15. stoletju je bil grad Kamenica uniĉen, posestvo tega gradu se prikljuĉi trakošĉanski gospošĉini. Obe zemljišĉi sta del zagorske grofije, ki je v 16. stoletju razpadla na samostojna posestva. Po ohranjeni arhivski dokumentaciji o popisu davka in dajatev je bilo trakošĉansko posestvo med najveĉjimi na Hrvaškem. Prvi zabeleţeni podatki o gospodarskih priloţnostih segajo v leto 1487 in govorijo o tem, da je na posestvih Trakošĉan in Kamenica okrog 380 gospodarstev/kmetij, ampak da je veliko število posestev opušĉenih in zapušĉenih. Vzroki za opušĉanje gospodarjenja niso popolnoma jasni, verjetno pa temu botrujejo turški vpadi in mnoţiĉna migracija kmeĉkega prebivalstva v druge kraje, medtem ko se v 16. in 17. stoletju spremeni migracija in se ljudje vraĉajo oz. poseljujejo obmoĉje na trakošĉanskem posestvu. Gozdnati in zarašĉeni predeli se krĉijo, poslediĉno se vzpostavljajo kmeĉka posestva. Prav tako se v 15. stoletju omenjata dve mesti in dva trga, katerih prebivalci so bili mešĉani, ki pa v 16. stoletju poniknejo. Leta 1569 postane lastnik trakošĉanskega posestva druţina Draškoviĉ. Njihovo kontinuirano gospodarjenje vtisne moĉno sled v Bednji. Pod njihovim vplivom sta ugled in moĉ bednjanskega okraja porasla, so pa bili tudi zaviralci razvoja sosednjih posestev. Zraven vseh pravic so imeli Draškoviĉi tudi patronat nad vsemi cerkvami na posestvu, ki so jih skrbno varovali in oskrbovali. Pomembno vlogo v gospodarstvu je imelo vinogradništvo, katerega razvoj je bil ugodno pogojen z ugodnimi naravnimi razmerami, raznovrstno hribovito pokrajino, »goricami«, primernimi za vzgojo vinske trte. Ker je imel skoraj vsak kmet svoj vinograd, so v 16. stoletju dajatve bile v vinu. Leta 1848 je bilo ukinjeno tlaĉanstvo in s tem so

9 bili kmetje osvobojeni tlake. Zaĉeli so odkupovati svoja kmeĉka posestva in v ĉasu agrarne reforme so med kmete in drţavna posestva razdelili tudi plemiško posestvo. Ob prehodu iz 19. v 20. stoletje je bil bednjanski okoliš prenapolnjen, vladala je vsesplošna revšĉina, ki je v 20. stoletju botrovala splošnemu izseljevanju in migraciji prebivalstva. Najveĉje preseljevanje se je zgodilo po drugi svetovni vojni, ko je bil sprejet Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji. Mnoge veĉĉlanske druţine so zapustile svoja prebivališĉa in se preselile v Podravino, Slavonijo in Baranjo. Bednjanski kraj tako ni veĉ izrazito poljedelsko- ţivinorejsko podroĉje. Prebivalci so izkoristili razliĉne poslovne moţnosti gospodarstva in zaposlovanja ter dvignili svoj osebni in socialni status. Bednja je danes obĉinsko središĉe, ki predstavlja znaĉilno moderno urbano središĉe sodobnih naselij (http://www.bednja.hr, prevod: Maja B. Glaser).

2.5 GEOGRAFSKO-PROSTORSKA UMESTITEV OBČINE BEDNJA

Obĉina Bednja je na skrajnem severozahodu Hrvaškega Zagorja in severozahodu Hrvaške, v Varaţdinski ţupaniji. To obmoĉje je z vseh strani obdano s hribi in z gorami: Ivanĉico, Strahinjaĉico, Maceljsko goro in Ravno goro. Nahaja se ob povezovalni cesti proti vzhodu z Lepoglavo in Varaţdinom, proti jugozahodu preko Jesenja s Krapino in z Zagrebom, proti severozahodu z mejnim prehodom Macelj na avtocesti Zagreb – Maribor, preko njega dalje s Ptujem in z Mariborom v Sloveniji. Povezovalna cesta s sosednjo Slovenijo vodi v smeri Leskovca, Vidma pri Ptuju, Ptuja, preko mejnega prehoda Cvetlin na severu obĉine (http://www.bednja.hr; prevod: Maja B. Glaser).

2.6 OBČINA BEDNJA DANES

Obĉina Bednja je del Varaţdinske ţupanije. Obĉino sestavljajo naslednja naselja, ki se raztezajo na 75,58 km2, predvsem na izrazito griĉevnatem terenu: Bednja, Benkovec, Brezova Gora, Cvetlin, Jamno, Jazbina Cvetlinska, Jeţovec, Mali Gorenec, Meljan, Osonjak, Pašnik, Pleš, Podgorje Bednjansko, Prebukovje, Purga Bednjanska, Rinkovec, Sveti Josip, Šaša, Šinkovica Bednjanska, Šinkovica Šaška, Trakošćan, Veliki Gorenec, Vranojelje, Vrbno in Vrhovec Bednjanski. Obĉina Bednja po zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2001 šteje 4.765 prebivalcev, kar pomeni upad v zadnjih 40 letih skoraj za 50 odstotkov, saj je v Bednji leta 1961 ţivelo 9.320 ljudi. Zmanjšanje števila prebivalstva se pripisuje predvsem ekonomskim migrantom, v zadnjih letih se stanje izboljšuje predvsem na raĉun izboljšane prometne in ostale infrastrukture, ki omogoĉa laţje vsakodnevne delovne migracije.

Leto 1837 je leto zaĉetka organiziranega šolstva v Obĉini Bednja, 1879 so postavili novo šolo na trgu svete Marije v Bednji. Prvi uĉbeniki so bili pisani v nemškem in hrvaškem jeziku. Danes pouk poteka v hrvaškem jeziku. V obĉini Bednja sta še dve podruţniĉni šoli, v Cvetlinu in Vrbnem. Obĉina Bednja je turistiĉno razvita obĉina, saj ponuja izredno bogato naravno dedišĉino: lepo urejene pohodne in kolesarske poti na Ravno goro, ob reki Bednji, ob Trakošĉanskem jezeru, v parku Trakošĉan ter stare lipe po Bednji. Moţno je obiskati in si ogledati bogato ruralno dedišĉino starih kmeĉkih in viniĉarskih hiš, ki so še zelo arhaiĉno ohranjene. Prav tako jih odlikuje sakralna dedišĉina, ki ji namenjajo posebno pozornost, saj dolino in hribe krasi veliko kapelic in cerkva, posveĉenih razliĉnim zavetnikom: cerkev Marijinega vnebovzetja, cerkev Blagoslovljenega presvetega srca Jezusovega, cerkev Sv. Petra in Pavla, cerkvi Sv. Avguština in Magdalene in kapele Svetega Josipa, Svetih treh kraljev in Svetega kriţa. Bednjanci so izredno ponosni na svojo belo narodno nošo, ki je izredno cenjena zaradi njenih detajlov in njene beline, prav poseben ponos pa je njihovo nareĉje – bednjanski govor ali po njihovo »noša bedljuinska rieĉ«. (http://www.bednja.hr)

3 KJER SE SLOVENSKO NEHA IN HRVAŠKO ZAČNE

V tretjem poglavju povzemamo temeljne ugotovitve iz knjige dr. Marka Zajca »Kjer se slovensko neha in hrvaško zaĉne« (Zajc 2006: 21–30, 44–47, 120–121).

Dr. Marko Zajc je izredno zanimivo opisal bistvo problematike delitve predvsem Slovencev in Hrvatov v preteklosti, a aktualnost je doseţena ravno v našem ĉasu, v ĉasu, ko arbitraţa doloĉa, kdo je kdo in kje je kdo, kako naj se obnašamo, kdo je komu sosed in kdo govori po »slovenski« in kdo po »hervaški«. Stoletja so ti ljudje medsebojno sodelovali in si tako ali drugaĉe delili vsakodnevne dogodke. Njihovo sporazumevanje ni poznalo mejá in meja, ki je bila postavljena, je bila le na zemljevidih, kulturno prepletanje pa ţe stoletja pušĉa odkrit znaĉaj ljudi. V nalogi smo si zadali dokazati povezanost med obmejnimi prebivalci predvsem na govornem podroĉju, saj je zelo zanimivo, da se dejansko medsebojno odliĉno sporazumevajo v svojih domaĉih nareĉjih. Med prebiranjem knjige dr. Marka Zajca smo se odloĉili izpostaviti nekaj besed o tem, kje se slovensko neha in hrvaško zaĉne. Osredotoĉili smo se predvsem na poglavja o slovenskem in kajkavskem nareĉju, kar kaţe na izrazito zanimive poglede v 19. stoletju. V njegovem delu lahko ves ĉas sledimo predvsem dejstvu, da so se iskre razdeljevanja, umešĉanja v prostor in pripadnostne teorije kresale predvsem preko jezikovnih pogledov velikih jezikoslovcev v 19. stoletju. Tako na slovenski kot hrvaški strani so bili tisti, ki so brezkompromisno ustvarjali napeto ozraĉje z izrednimi pogledi in teorijami o juţnoslovanskih jezikih. Jezik so pojmovali kot omiko in osnovni kazalnik pripadnosti narodu.

Vsekakor izstopata dve tezi moĉnih slavistiĉnih avtoritet.

Josef Dobrovsky in Jernej Kopitar o razmerju med Slovenci in Hrvati Vse se je zaĉelo z Jozefom Gotfridom Herderjem, ki je v Ide.en zur Philosophie der Geschichte der menschenkeit prviĉ napisal nekaj pohvalnih odstavkov o Slovanih. Vplivne so bile njegove ide.je o jeziku kot socialnem fenomenu, ki jih je zvito povezoval z narodom kot posebnim posameznikom. Herder je prepriĉan, da se genij naroda najbolj zrcali skozi pojav skupnega jezika. Pojmovanje

12 uĉenjakov o meji med slovenskim in hrvaškim elementom v drugi polovici 18. in na zaĉetku 19. stoletja, torej v dobi, ki je napovedovala razvoj modernih nacionalnih zavesti, lahko razumemo samo v širšem kontekstu razprav o slovenstvu in slovanskih jezikih oziroma nareĉjih. Slavistika se je kot mlada veda naslanjala na prepriĉanje o enem slovanskem jeziku, ki je razpadel na številna nareĉja. Oĉe slovanske filologije Josef Dobrovsky je v zborniku Slavin leta1806 postavil trditev, da je slovenski jezik samo razliĉica hrvaškega. To pomeni, da je zdruţil slovenski in hrvaški kajkavski jezik pod posebno etiĉno celoto pod hrvaškim imenom. Trditve Dobrovskega o slovenskem jeziku kot o delu hrvaškega so pravzaprav šele razvnele debato, v katero se je leta 1808 dejavno vkljuĉil Jernej Kopitar. Kopitarjevi nazori o juţnoslovanskih jezikih so izjemno pomembni za razvoj predstav o razliki med slovenskim in hrvaškim etosom«. V svoji slovnici iz leta 1808 »Gramatik der slavischen Sprache in Krain, Kärantan und Steyermark« je Kopitar sicer upošteval razdelitev juţnoslovanskih nareĉij po Dobrovskem na dve jezikovni veji, ilirsko in hrvaško, vendar z opombo, da bi se ob podrobni raziskavi pokazalo kaj drugega. Tudi pri razpravi o pravopisu je Kopitar dvomil, da bi se lahko številnejši slovenski govorci podredili manj številnim kajkavskim Hrvatom. Njegovi dvomi so se razvnemali ĉedalje bolj, pridobivali teţo in postavljali obratno teorijo od Dobrovskega. Kopitar je zagovarjal tezo »o dveh glavnih nareĉjih na slovanskem jugu, ki ju delita Sava in Kolpa« … »juţno, ki ga govore Istriani, Dalmatinci, graniĉarski Hrvati, Bošnjaki, Srbi obenem ţ njihovimi v Slavonijo in na Ogrsko (Baĉka in Banat se izselivšimi kolonijami … in na panonsko, h kateremu spadajo notranje avstrijski, provincialni Hrvati in pa Slovani v ogrskih ţupanijah Ţelezno, Zala, Šomod«. Prisvojitev kajkavskih Hrvatov je Kopitar opraviĉil s tem, da je trditve Dobrovskega obrnil na glavo. Po njegovem mnenju kranjsko nareĉje ni bilo tisto, ki se je oddaljilo od hrvaškega, ampak si je »hrvatsko prisvojilo mnogo besed srbskega brata« in se oddaljilo na ta naĉin, toda ne v slovnici, od Krajnskega. Hrvaškemu jeziku je Kopitar brez slabe vesti odrekel vsako posebnost, saj je menil, da »kar ni v njem slovenskega, je srbsko«. Valentin Vodnik, ki je Francozom pomagal pri poslovanju v slovenskem jeziku, je ilirske province glede na njihov obseg razdelil na srbsko in slovensko govoreĉe, hrvaškega nareĉja ni omenjal. Po Vodnikovem mnenju se ti govorci razumejo med sabo. Kopitar pa je v svoj juţnoslovanski

13 program vĉlenil dve temeljni misli: jezikovna in kulturna loĉitev Srbov od Rusov in jezikovna zdruţitev Srbov in Hrvatov. Kopitarjeva vizija treh etniĉnih jeder med juţnimi Slovani – slovensko, srbsko, bolgarsko – je naletela na nepremagljivo oviro v ilirskem gibanju na Hrvaškem, ki je s sprejemom štokavskega standarda razbijalo zamišljeno slovensko jedro v okviru karantansko- panonske zamisli. Kopitar je ob pomoĉi Ignatija Kristjanoviĉa, avtorja slovnice kajkavskega nareĉja, poskusil ohraniti kajkavsko jezikovno kulturno skupnost. Spodbujal ga je k vzpostavljanju zvez s slovenskim vzhodnoštajerskim okoljem in opozarjal na razlike med štokavskim in kajkavskim standardom ter poudarjal starost kajkavskega nareĉja s sklicevanjem na karantansko-panonsko teorijo. Spor med Dobrovskim in Kopitarjem je postajal vedno zanimivejši, saj sta vsak po svoje zagovarjala svoje prepriĉanje. Kopitar je bil prepriĉan, da so se pravi Hrvati naselili v sodobni Dalmaciji, del jih je ostal v Slavoniji, provincialni Hrvati pa naj bi nosili po Kopitarjevem mnenju hrvaško ime zgolj dve stoletji. Svoje prepriĉanje je podkrepil s Trubarjevimi delitvami, ki je provincialne Hrvate imenoval »unteren« Winden, Krajnce, Korošce in Štajerce pa oberen Winden. Pravi Hrvati naj ne bi bili povezani z obema plemenoma. Dobrovsky ni vedel, kje je meja hrvaškega nareĉja, vendar je priznal naklonjenost Hrvatom, Slovenci pa so bili zanj zgolj postranska veja Hrvatov. Prav tako se ni na podlagi dejstev, da Panonci in Veneti niso bili Slovani, strinjal s panonskim in vindskim imenom kot oznaĉevalcem za Slovence. Kopitar je neutrudno vztrajal pri teoriji, da so geografsko pravi Hrvati onkraj reke Kolpe v zgornji Dalmaciji, Dobrovsky pa je po izidu Kopitarjeve slovnice, kjer so podane pripombe o Hrvatih, podal pripombo, da bi si morali Kranjci šteti v ĉast imenovati se Hrvati in ne se sramovati svojega porekla, temveĉ tega, da so sprejeli nemške obiĉaje in besede. Kopitar je vztrajal pri svoji delitvi, da so Hrvati severno od Kolpe Vindi, torej Slovenci. V osnovnih potezah sta se oba slavista strinjala, oba sta bila prepriĉana, da provincialni Hrvati in Slovenci spadajo k eni jezikovni skupini, razhajala pa sta se v poimenovanju. Kopitar je nastavil karantansko-panonsko teorijo in razdelil juţne Slovane na dva jezika: slovensko-srbskega oz. ilirskega in slovenskega. Menil je, da so najstarejši prebivalci juţnoslovanskega prostora karantanski Slovani v zgornjem Podonavju in Bolgari v spodnjem Podonavju. Za jezik karantansko-slovenskega dela pa pravi, da se odlikuje po ĉistosti in je od vseh

14 slovanskih nareĉij najbolj ĉist in najbliţji starocerkveni slovanšĉini. »Jezik slovenskega kmeta je ĉist, ĉe pa se temu oddajo še provincialni Hrvati, je to nareĉje najĉistejše od vseh slovanskih nareĉij. Bistvo karantansko-panonske teorije je v trditvi, da je okoli leta 863 eno slovansko nareĉje postalo splošni jezik vseh Slovanov. Starocerkvenoslovanšĉina je za Kopitarja nareĉje prostora juţno od Donave, ki sta ga brata Ciril in Metod izmed vseh slovanskih nareĉij povzdignila v knjiţnega. Prepriĉan je bil, da je prav vindišĉina neposredni potomec tistega nareĉja, ki je bilo osnova starocerkvenoslovanšĉine. Panonska teorija je bila kasneje zavrţena, se pa novejše raziskave v doloĉenem smislu vraĉajo na Kopitarjeva izhodišĉa. Karantansko-panonska teorija si je zaradi Kopitarjevega slovesa pridobila velik vpliv. V jedru te teorije je prepriĉanje o kajkavskih Hrvatih kot etnografskih Slovencih.

Ilirizem na Hrvaškem: Ljudevit Gaj je imel poseben dar za pojmovanje zgodovine, ki je izrednega pomena za dostojno integracijsko ide.ologijo. Gaj je skonstruiral nenavadno teorijo o avtohtonosti juţnih Slovanov, tako imenovano teorijo o dvojni selitvi. Po tej hipotezi so bili antiĉni Iliri Slovani, ki so se v ĉasu bojevanja z Rimljani preselili za Karpate, kjer so dobili ime Krpati – Hrvati, v 7. stoletju pa so se vrnili v pradomovino. Stari ilirski jezik je bil po njegovem mnenju bolj ali manj homogen ţe pred zadnjo priselitvijo. Gaj je juţnim Slovanom pripisoval ilirsko skupno preteklost, njihove jezikovne variante pa kot eno ilirsko nareĉje. Spoznanje o prepriĉanosti Srbov, da so nosilci prvotnega imena za vse Slovane, ga je prepriĉalo, da za juţnoslovansko enoto uporabi nevtralno ilirsko poimenovanje. Na zaĉetku je Slovencem še priznaval individualnost, kmalu pa jih je prikljuĉil Hrvaški in zagovarjal misel o hrvaški celoti, kamor naj bi spadale tudi slovenske deţele. Leta 1830 je delil juţnoslovansko pleme na tri podplemena: slovensko, hrvaško in srbsko, po istem kljuĉu pa je razdelil podnareĉja. Poĉasi je razvil teorijo, da je bil na zaĉetku enoten hrvaški jezik, ki se je kasneje razvil v štiri razliĉne variante, temeljna oblika jezika pa se je najbolj ohranila pri kajkavskih Hrvatih. Glavne lastnosti hrvaškega jezika je poskušal definirati v opoziciji s slovenskim, o katerem je menil, da je v njem preveĉ nemških besed in ga je to »deslaviziralo«, v nasprotju s hrvaškim, ki naj bi zadrţal slovniĉno in leksikalno ĉistost. V kasnejšem obdobju

15 je slovenski jezik popolnoma prikljuĉil hrvaškemu in vztrajal pri ide.ntiĉnosti njune podlage pod hrvaškim imenom. Razlike med slovenskim in hrvaškim jezikom je pripisoval nemškemu vplivu nad Slovenci. Ponovno so bili zdruţeni Slovenci in kajkavski Hrvati v eno skupino, kar spominja na ţe pretekle zasnove jezikoslovcev. Prav tako je opustil trojno strukturo ilirskega naroda (Hrvati, Slovenci in Srbi) ter prevzel dvojno – Hrvati in Srbi.

Vpliv teze o slovenskem izvoru kajkavskih Hrvatov na slovensko-hrvaške odnose v neoabsulutizmu: Slovenci so s prisvajanjem kajkavskih Hrvatov na ravni narodne propagande sicer zagovarjali tezo o slovenstvu kajkavskih Hrvatov, vendar niso uveljavljali politiĉnih zahtev po tem ozemlju, prav tako pa niso zanikali obstoja hrvaškega naroda. S strani zagovornikov sprejema eklektiĉnega jugoslovanskega jezika je bila pomembna ide.ja kajkavskih Hrvatov kot Slovencev, saj bi ravno zaradi slovenskega izvora provincialnih Hrvatov slovenski element imel pomembno vlogo v prihodnji jugoslovanski skupnosti.

Ob prebiranju takšnih in drugaĉnih teorij, zarot, konstruktov in teţenj po tem, kdo je kdo in kam naj spada, ki so odliĉno zapisane ter strokovno podprte v navedenem knjiţnem delu, saj imajo znanstveno podporo v razliĉnih dokumentih in ostalem arhivskem gradivu, nas je izredno presenetil ravno koncept juţnoslovanstva, ki napeljuje na kasnejšo zdruţitev treh narodov, preseneĉa pa, da glede koncepta jezika kljub moĉnemu vplivu slovenskih jezikoslovcev ni prišlo do konkretnejše integracije slovenskega jezika v kasnejši Jugoslaviji. Obveljala je zasnova srbohrvaškega jezika.

Slovenšĉina in kajkavski del hrvaškega jezika, na katerega se naslanja uradni hrvaški knjiţni jezik, sta izredno sorodna in povezana jezika. Kajkavska nareĉja ob meji s Slovenijo se moĉno navezujejo na osrednještajerska in panonska nareĉja. To je teorija, ki se v lokalnem obmejnem obmoĉju in na dotiĉnih toĉkah izvaja v praksi.

4 NAREČNA UMESTITEV HALOŠKEGA NAREČJA

Po Logar-Riglerjevi karti slovenskih nareĉij (1983) spadajo v panonsko nareĉno skupino: prekmursko, goriĉansko (danes slovenskogoriško), prleško in haloško nareĉje. O haloškem nareĉju imamo poroĉila iz leta 1875 (Jakob Gomilšek v Zori): »V neĉem je naš Haloţan ĉuden posebneţ, da gotovo nima para na Slovenskem. To je njegov govor. Ţe od daleĉ ga spoznaš na ptujskem trgu, kamor rad donaša sadje na prodajo. Ĉlovek urnega jezika je Haloţan. Poskakuje namreĉ pri vsakej tretjej ali ĉetrtej besedi z glasom na visoko in potem zopet nazaj, proti koncu stavka pa besede neprijetno zateza.« To priĉa o stavĉno in tonemsko zloţeni intonaciji, ki je bila nekoĉ še oĉitna, danes jo zasledimo le na haloškem vzhodu. Tudi diftongiranje je znaĉilno. Fran Ramovš v Dialektih 1935 prišteva to nareĉje k severnovzhodni štajerski nareĉni skupini, Rudolf Kolariĉ v Haloškem govoru k štajerskemu nareĉju med srednještajerskim in pohorskim, Tine Logar pa haloško nareĉje uvršĉa spet v panonsko nareĉno skupino (Zorko 1998: 13).

Haloško nareĉje spada v jugovzhodno polovico slovenskega nareĉnega prostora, v katerem se je iz zoţenega dolgega jata razvil dvoglasnik e:i̯ , ki se lahko kaţe v podobi monoftonga – širokega ali ozkega e, akutirani jat pa se v panonski nareĉni skupini ni podaljšal in je dal ozki e, na zahodu ţe i:ẹ, vzporedno z jatom sta se razvijala etimološki o in nosni ǫ v diftong o:ṷ/a:ṷ. Ta je veĉinoma ohranjen. V nadaljnjem razvoju so Haloze doţivele enake pojave kot štajerska in panonska skupina: akut se je ali podaljšal pozno ali pa se ni podaljšal. Dolgi polglasnik se je razvil tako kot v severovzhodni Sloveniji v ẹ:, kratki celo ţe v i:ẹ, dolgi a je zaĉel zaokroţevati v å:/o:, u se je pomaknil naprej na mesto i → ü, samoglasniški l je ostal dalj ĉasa nespremenjen, nato se je prek ou: razvil v u. Ta pojav je tipiĉen za celotno panonsko nareĉno skupino. Samoglasniški izgovor r-ja haloško nareĉje uvršĉa med panonska nareĉja. Zobnoustniĉni v z nezveneĉo varianto f je znaĉilen za panonska nareĉja. Haloško nareĉje se je torej razvijalo samostojno iz skupnih severovzhodnih zasnov, moţni pa so mlajši vplivi

17 severnega prleškega monoftongiĉnega nareĉja in na zahodu štajerskega juţnopohorskega nareĉja, zlasti ko se zaĉne izgubljati kolikostna opozicija, na vzhodu pa imamo tonemsko opozicijo za ostanek splošnega slovenskega tonemskega naglaševanja. Tudi v besedišĉu najdemo veĉ vzporednic s panonsko kot štajersko nareĉno skupino (Zorko 1998: 48–49).

Zorkova haloško nareĉje deli na vzhodne in zahodne govore. Med vzhodnimi loĉi tiste z monoftongiĉnim vokalnim sistemom in tiste z monoftongiĉno-diftongiĉnim vokalnim sistemom. Vzhodni haloški govori z monoftongiĉnim vokalnim sistemom se govorijo v najvzhodnejšem delu Haloz, kjer so v samoglasniškem sistemu sami enoglasniki in je slišati še razliko med visoko in nizko intonacijo. Monoftongiĉni sistem poznajo v haloških govorih, ki se govorijo v Zavrĉu, v Turškem Vrhu, Velikem Vrhu, Belskem Vrhu in v Cirkulanah (Zorko 1998:14)

Vzhodni haloški govor z monoftongiĉno-diftongiĉni samoglasniški sistemom se govori v Spodnjem Leskovcu, Zgornjem Leskovcu, Repišĉih, Trdobojcih, Mali Varnici, Veliki Varnici, Gradišĉah, Skorišnjaku, Belavšeku in Velikem Okiĉu (Zorko 1998: 17).

4.1 GLASOSLOVNA IN OBLIKOSLOVNA PODOBA LESKOVŠKEGA GOVORA

Vzhodni haloški govori z monoftongiĉno-diftongiĉnimi samoglasniškimi sistemi obsegajo podroĉje v srednjih Halozah in šolski okoliš Spodnji Leskovec, Zgornji Leskovec, Repišĉe, Trdobojci, Mala Varnica, Velika Varnica, Gradišĉe, Skorišnjak, Belavšek in Veliki Okiĉ (Zorko 1998: 17). Ta naselja so del Krajevne skupnosti Leskovec v obĉini Vide.m pri Ptuju. Krajevna skupnost meji na sosednjo Hrvaško, konkretneje na Varaţdinsko ţupanijo, na manjšo Obĉino Bednja. Vzhodni haloški govori z monoftongiĉno- diftongiĉnimi samoglasniškimi sistemi poznajo dolge naglašene, kratko naglašene in naglašene samoglasnike. Naglašeni vokali so lahko dolgi ali kratki, dolgi so nastali iz stalno dolgih, kratki pa iz akutiranih samoglasnikov. Naglasno mesto v

18 besedi je svobodno, doloĉili pa so ga naslednji naglasni pomiki: umik akcenta s konĉnega kratkega zloga na predzadnji zlog: 'kọto, 'kọza, 'ţena, 'nesen, 'mẹgla. Naglasni tip o'ko:u̯ je ohranjen. Za kratko naglašene samoglasnike je znaĉilna nizka intonacija, v trizloţnicah s kratko naglašenim prvim zlogom je drugi zlog više intoniran kot prvi (Zorko 1998: 17). Kot primer za vzhodne haloške govore z monoftongiĉno-diftongiĉnim vokalnim sistemom predstavljamo leskovški govor.

4.1.1 GLASOSLOVNA PODOBA LESKOVŠKEGA GOVORA1

Samoglasniški sistem leskovškega govora sestavljajo dolgi in kratki naglašeni samoglasniki in kratki nenaglašeni samoglasniki, soglasniški sistem sestavljajo zvoĉniki in nezvoĉniki. Samoglasniški sistem Dolgi naglašeni samoglasniki: i:i̯ ü:i̯ u:u̯ ẹ: e:i̯ o:u̯ /a:u̯ / + r̥ å:

Izvor dolgih samoglasnikov: i:i̯ ← i: 'li:i̯ st; s'vi:i̯ ja; ü:i̯ ← ü: 'lü:i̯ č; u:u̯ ← ł̥ 'pu:u̯ š; u:u̯ ← o:u̯ (ob n, m) 'nu:u̯ xet; ẹ: ← ę̅ : 'pẹ:t; ẹ:← ē: 'pẹ:č; ẹ:← ǝ̅ : 'vẹ:s; e:i̯ ← ĕ̅ : z've:i̯ zda; o: u̯ ← ō: 'bo:u̯ k; o: u̯ ← ǭ: 'bo:u̯ ; 1Povzeto po Zorko 1998:17-20

19 o: u̯ ← a̅ : (+n) gi'bo:u̯ nce; o: u̯ ← a̅ : (+m) f x'ro:u̯ mi; /a: ṷ/ ← a̅ : mos'ta:u̯ či; å: ← a̅ : g'ra:t.

Kratki naglašeni samoglasniki: i ü u ẹ ọ e å

Izvor kratkih samoglasnikov: i ← i (staroakutirani): 'lipa; i ← í : 'miš; i ← i (prej nenaglašeni) p'rišli; i ← u (nenaglašeni) 'enemi; ü ← u staroakutirani 'vüxa; u ← ł 'buxa; ẹ ← ǝ 'pẹs; akutirani ě st'rẹxa; e ← ai̯ 'pečevina; e ← ǝ̀̇ 'meša; e ← ę́ 'zet; e ← e 'nesla, ọ ← ǫ́ 'gọba; ọ ← ò̇ 'vọla; ọ ← o- 'kọto; å ← á, à: b'råt; n in m oţita o v u 'nu:u̯ ga. Tudi v ospredju je ohranjeno nepodaljšanje vseh akutov, vendar se kratki vokali zaĉnejo daljšati, bolj kot gredo proti zahodu. Za jat je refleks diftong e:i̯ , za o in ǫ pa o:u̯ , nosni ę̅ , e̅ , ǝ̅ so dali ẹ:.

Soglasniški sistem Zvoĉniki: v, l, r, m, n, j, i̯ ǀvǀ alternira z nezvoĉnikom f, vendar ga lahko prištevamo med zvoĉnike, ker pred njim lahko nastopijo zveneĉi in nezveneĉi nezvoĉniki.

Nezvoĉniki: p, b, f, t, d, c, s, z, č, š, ţ, k, g, x. Soglasniške premene: - r' na koncu besede otrdeva: 'rẹ:para; - skupini čre- in ţre- sta ohranjeni: č're:i̯ šja, ţre'bẹ:; - samoglasniški ł̥ preide. v u: 'v:uk; - l' je otrdel: ne'dẹla, k'rål; - konĉni l je skupaj z vokalom pred seboj prešel v -o: 'sẹdo, 'kunčo; - samoglasniški l̥ se pojavlja v prevzetih besedah: d'ritl̥ ; - v pred samoglasniki in v vzglasju pred zvoĉniki se izgovarja kot zobno ustniĉni glas, na koncu besede ali pred nezvoĉnikom pa izgubi zveneĉnost in preide. v f: ta'vün, f š'tålo; - v se pojavlja kot proteza pred ü←u: vü:ixa; - sklop ht se premejuje v ft: f'tẹti ←hteti; - sklop mn se preimenuje v fn: f'nu:go; - vm → xm: xm'rẹti; - predlog z pred j preide. v ţ: ţ 'ji:i̯ n; - šč se olajša v š: 'piše, 'išen; - konĉni -m se zamenjuje z- n: s ko'våčon.

4.1.2 OBLIKOSLOVNA PODOBA LESKOVŠKEGA GOVORA2

Samostalniška beseda Samostalniki moškega spola: I. moška sklanjatev, nepremiĉni naglasni tip: ko'våč -a -i -a -i –on, ko'våč -i -of -on│an -e -ax -ami, ko'våč -a -of -an │on│-ama -a -ax -ama. 2 Povzeto po Zorko 1998: 20–25

Premiĉni naglas ima samostalnik pr. 'jezik je'zika, č'lọvek, člọ'veka, konĉniški naglas ima samostalnik 'pes: ednina: 'pẹs 'pẹsa │p'så 'pẹsi│ p'sọvi, 'pẹsa, │p'så 'pẹsi │p'sọvi s'pẹson, p'so:u̯ n. V imenovalniku mnoţine nekateri samostalniki podaljšani osnovi z -ov dodajo konĉnico -je: k'metovje. I. ţenska sklanjatev, nepremiĉni naglasni tip: ed. 'lipa -a -e -i -o -i -on; mn.'lip -e -ø -an -e -ax -ami; dv. 'lip -e -ø - ama -e -ax –ama. Konĉniškega tipa zaradi naglasa ne slišimo: 'mẹgla 'mẹgle. Konĉniški naglas v mešanem tipu najdemo le v orodniku vseh treh števil: z no'goi̯ , z no'ga:mi, z no'ga:ma. Tako se pojavljata v orodniku ednine dve konĉnici: nenaglašena -on in naglašena -oj. Tip 'no:u̯ ga je analogiĉen po 'ro:u̯ ka ali pa je osnova prevzeta iz rodilnika mnoţine. Nekaj samostalnikov srednjega spola se feminizira, pr. 'jåbuka 'jåbuke. Samostalnik uho ima ţenske in srednje oblike. Samostalniki na - ev: 'cẹrkef, b'rẹskef imajo v rodilniku ednine konĉnico - i: 'cẹrkvi, b'rẹskvi. Posebnost: samostalnik maša se pogosto uporablja v mnoţini: 'Bo:u̯ k 'de: 'tå:l s'vẹ:tih 'meš. II. ţenska sklanjatev, nepremiĉni naglasni tip: ed. 'miš -i, -i, - ø, -i,-jon, mn. 'miš -i, -i, - an, -i, -ax, -ami, dv. 'miš - i, -i, -an, -ama, -i, -ax, -ama. Mešani naglasni tip: 'ko:u̯ st, 'kos'ti:i̯ , 'kos'ti:i̯ , 'ko:u̯ st, ko:u̯ sti, kos'jo:u̯ j.

Tako imajo naglas še k'ri, kr̥ 'vi:i̯ , s kr̥ v'jo:u̯ j… V orodniku ednine sta nenaglašena konĉnica -jon in naglašena 'jo:u̯ j. V mešanem naglasnem tipu so ohranjene prvotne konĉnice. I. srednja sklanjatev: samostalniki srednjega spola prehajajo med ţenske ali moške zaradi prevladujoĉih a-jevskih konĉnic: -an, -ax, -ami. Ĉetudi se ohranja v imenovalniku mnoţine konĉnica -a, se ujema s pride.vnikom ţenskega spola'duge 'le:i̯ ta. Tudi mnoţinski samostalnik ţenskega spola imajo konĉnico -a: di:i̯ la, k'le:i̯ ša. Vzorec za sklanjatev samostalnikov srednjega spola: 'lẹto, -a, -i, -o, -i, -on. Podaljševanje osnove z -es ne poznajo: 'tẹlo, 'tẹla … Podaljšana osnova z -n

22 se prenese tudi v imenovalnik: v're:i̯ men, v're:i̯ mena … v dvojini in mnoţini se'mẹni, torej so v mnoţini moškega spola. Podaljševanje s -t 'tele, te'lẹ:ta. Med moškim in ţenskim spolom nihata samostalnika 'oko in 'uho.

Samostalniški zaimki Osebni zaimki: 'jås, 'mene, z 'menoj ǀ me'no:u̯ j ǀ z'mẹ:non; 'ti:i̯ , 'tebe, s 'to:u̯ bon; 'un 'jenga ǀ 'jega, 'una je, 'jo:u̯ j, o'no:u̯ , 'jega; 'mija 'mije, 'vija 'vije, o'nija o'nije, mi:i̯ 'mije ǀ mẹ:, vi:i̯ , vẹ: ọ'ni:i̯ ǀ 'ọni ǀ 'ọvi 'ọne ǀ 'ọve. Naglas se umakne na predlog v predloţni zvezi: 'zåte, 'zanås. Vprašalna zaimka: g'do:u̯ , 'kuga, 'ko:u̯ mi, p'rikun, s 'kun ǀ 'ko:u̯ n, 'kå, 'čẹsa, 'čẹmi, 'kå, p'ričen, s 'či:i̯ n. Drugi samostalniški zaimki: v pomenu oziralnosti uporabljajo vprašalni zaimek in ĉlenico ţe g'do:u̯ ţe, 'kå ţe; 'nẹgdo, 'nẹke, 'niše, 'nikuga, 'nič, 'ničeš.a, 'marsig'do:u̯ , 'målo'kå.

Pridevniška beseda

Pridevnik Pridevniška doloĉnost ali nedoloĉnost se izraţa s ĉleni tisti in en, zato konĉnica -i v I. sklanjatvi ednine moškega spola ni veĉ razloĉevalna, je pa pogosta tudi v povedkovem doloĉilu: je 've:i̯ ki, 'måli.

Sklanjatev za moški spol 'Le:i̯ pi-ega-emi-IǀR-en-in. Sklanjatev za ţenski spol 'Le:i̯ p -a -e -i -o -i -on. Stopnjevanje pride.vnika Pridevnike stopnjujejo z obrazili: -ši, -ji in -ejši /-eši ali pa opisno: 'le:̯ipi, 'le:i̯ pši, 'nå le:i̯ pši … Števniki Glavni števniki:'edenǀen 'ena 'eno, d'vå:ǀd've:i̯ … Drugi števniki: 'pr̥ :vi, d'rü:i̯ gi, t'rẹ:tji, š'tr̥ :ti, 'pẹti, s'to:u̯ ti, 'ta:u̯ ţn̥ ti …

Pridevniški zaimki Svojilni zaimki: 'muj, 'muja, 'mujo, t'vuj –a,-o,' jegof ǀ 'jengof, 'je:jni, 'nå:jini, 'vå:jini, 'ji:i̯ jini, 'nåš, 'våš, 'jixof, s'vuj. Vprašalni zaimki: 'kå:ki, 'ke:jki,'keri, 'či:i̯ ni,'ke:jkoǀ'keliko. Kazalni zaimki: 'toti,' ti:i̯ sti, 'ovi, 'tå:ki, 'te:jko ǀ'teliko. Drugi zaimki: 'ne:i̯ ki, 'nikaki, no'beni, 'såki, 'ves, f'si:i̯ , 'mårsi'kẹ:ri …

Glagol

Neosebne glagolske oblike Nedoloĉniki imajo obrazilo -ti ali -čti: 'delati, 'pečti … Namenilnik na -t ali -čt se veţe z rodilnikom. Deleţniki na -l za moški spol v ednini: 'neso, 'på:so, 'sẹdo, 'sẹ:go, 'peko, 'vr̥ :go … Ta deleţnik se konĉuje na -o, -àl se razvije v å:, -il v üo, -r̥ l v r̥ . Deleţnik na -n ǀ t: te'såti – 'tesani, 'cr̥ knati,'cr̥ kjeni … Deleţnik na -ĉ: tr̥ 'pẹči, le'ţẹči, ne'sọči, … Deleţje: gre'do:u̯ č, sto'je:čki,…

Glagolske spregatve Sedanjik: sun, si, je, sma, sta, smo, ste, sọ Velelnik: 'dẹla 'dẹlate, 'mẹ 'mẹte. V velelniku se -aj obrusi v -a, naglašeni -aj pa v -e. Naglas v edninski obliki se prenaša tudi v ednino in mnoţino. Pogojnik ima dva ĉasa: bi 'dẹlo, bi 'büo 'delo. Trpnik je redek: je 'büo,'bit. Posebnosti: glagoli, ki imajo v knjiţnem jeziku pripono -ni, imajo v nareĉju nenaglašeno pripono -na in naglašeno -no:u̯ -: s'ti:i̯ snati s 'tisno, 'cr̥ :knati … Nenaglašeno osebilo za tretjo osebo mnoţine je -do: 'je:i̯ do … Deleţnik na -l za ţenski spol v dvojini ima konĉnico e iz jata: sma 'de:i̯ lale ...

Nepregibne besede: Prislovi so veĉinoma enaki knjiţnim, le s haloško fonološko podobo. Starejše oblike so še ohranjene: 'nidri, 'kigodi, 'ọndi … Pri predlogih je potrebno omeniti

24 naslednje: prez ‘brez‟; od se uporablja tudi v pomenu o: govo'ri:i̯ ti od ţ'vi:i̯ zdeka. Posebne oblike veznikov so: za'ke, se, ka, či … Ĉlenki: 'kåpa, 'tepa, 'båren, pre, 'ne:i̯ ne. Med medmeti bi omenili pozdrave: 'dọbro ve'čer, 'leko 'no:u̯ č, 'bo:u̯ gde s'rečo, h'vålen 'Jẹzos …

Upovedne posebnosti Naslonski niz se razporeja drugaĉe kot v knjiţnem jeziku: Še je s'reča, kå je fk're: s'kọčo. Zanikanje: Š'tirnest d'ni:i̯ smo je 'ne:i̯ 'vidali. Polstavĉne tvorbe: Ot 'xiše gre'do:u̯ č … Povratni osebni zaimek si: Smo si 'målo po'pi:i̯ li, 'ke:ri je f'teo. Zamenjava glagolskega vida: 'xọtte 'nọter, 'kå 'tå:kega pa ne s'me:i̯ š po've:i̯ dati. Ţenska uporablja moško glagolsko obliko (Velika Varnica): 'Pọtli sun o'di:i̯ šo v B'reţice. Tån sun 'delo, k'råve sun fọi̯ tro, m'le:i̯ ko na 'kunto 'vọzo, ob'leko p'rå.

4.2 NAREČNA UMESTITEV BEDNJANSKEGA GOVORA V HRVAŠKEM ZAGORJU

Bednjanski govor je dialektološko uvršĉen v kajkavsko nareĉje. Kajkavsko nareĉje je najbolj severozahodno nareĉje od treh glavnih nareĉij na Hrvaškem. Govor uporablja pribliţno tretjina hrvaških prebivalcev v Zagrebu in na širšem delu severozahodne Hrvaške od Ĉabra in Fuţina do Sunje in Pitomaĉe, kakor tudi v naseljih v Avstriji, na Madţarskem in Slovaškem ter v ameriškem Kansasu. Mednarodno je kajkavsko nareĉje od leta 2015 registrirano kot slovanski mikrojezik, v katerem se je govorilo in knjiţevno ustvarjalo vsaj pet stoletij, vsakodnevno pa ga govori veĉ kakor milijon govorcev. Dialektološko prouĉevanje kajkavšĉine se je zaĉelo v 19. stoletju. Prvo monografijo je zapisal v ruskem jeziku ukrajinski jezikoslovec A. M. Lukjanenko, Kajkavsko nareĉje (1905). Kajkavske govore so dialektologi razvršĉali razliĉno. Z vidika preuĉevanja kajkavskega cirkumfleksa in na temelju razvoja vokalizma je natanĉno razdelitev

25 naredil dr. Mijo Lorenĉiĉ v monografiji Kajkavsko nareĉje (http/hr.metapedia.org/wiki/kajkavica). Kajkavšĉina kot slovansko nareĉje, ki ima sistem nareĉja, ima vseslovansko leksiko s pribliţno 1.500 leksemi. Kot v vsakem dialektološkem sistemu kakor na drugih ravninah (fonološki, morfološki, v delu, ki je enak vsem kajkavskim govorom) obstajajo razlike v leksiki (kontinuiteta delnih podobnosti in razlik). Kajkavsko nareĉje je opredeljeno v slovanskem jeziĉnem kontinuumu, samo v juţnoslovanskem, ker je splošnoslovanski prekinjen, s tem da zavzema mejno podroĉje jezika – hrvaškega na prehodu v drugi jezik – slovenski. V preteklosti se je kajkavšĉina nadaljevala na prehodno podroĉje – tam, kjer je kasneje prišlo do prekinitve vseslovanskega jeziĉnega kontinuuma s prihodom Madţarov v 10. stoletju – proti drugi zahodnoslovanski jeziĉni skupini, le k praslovaškemu jeziku, isto velja za praslovaški jezik, (posebej za srednjeslovaške govore, za katere lahko reĉemo, da so v osnovi juţnoslovanski). V kajkavšĉini so se razvili nekateri specifiĉni leksikalni pojavi, ki temeljijo na zgodnjem in kasnejšem stiku z neslovanskim nemškim in madţarskim jezikom in prevzemanjem iz njih (Lonĉarić 1996: 138–139). Dr. Mijo Lonĉariĉ deli kajkavsko nareĉje na 15 dialektov na podlagi naglasa in vokalizma (Lonĉarić 1996: 146):

1. osrednjezagorski, 2. samoborski, 3. varaţdinsko-lidbreški, 4. medţimurski, 5. gornjesoteljski, 6. plješiviĉko-prigorski, 7. turopoljski, 8. vukomeriĉko-pokupski, 9. donjolonjski (juţnomoslavaĉki), 10. sjeverno moslavaĉki, 11. gornjolonski, 12. glogovniĉko-bilogorski, 13. (virovsko) podravski,

14. goranski (gorskokotarski), 15. donjosutlanski.

V kajkavšĉini se je od 16. stoletja dalje razvijala literatura v razliĉnih tematskih poljih: pravna dela, kronologije, verska in sakralna literatura ter v knjiţevnosti pesniška in dramska dela. Prvo kajkavsko slovnico v nemškem jeziku je leta 1783 napisal Ignacije Szent Martony: Einleitung zur kroatischen Sprachlehre für Deutsche. Prvi slovar kajkavskega govora je zapisal Jurij Habdelić Dictionar ili reĉi slovenske iz leta 1670. Kajkavšĉina je tudi osnova za hrvaški knjiţni jezik (http/hr.metapedia.org/wiki/kajkavica).

Danes kajkavsko nareĉje govori veĉji del severozahodne Hrvaške in doloĉeni Hrvati v tujini. Doloĉena glasila, kot je ĉasopis Kaj – ĉasopis za knjiţevnost umetnost in kulturo, izhajajo v okviru društva Kajkavsko spravišĉe v Zagrebu vse od leta 1967. Pomembne ĉlen v ohranjanju tega jezika je radio KAJ iz Krapine, saj program izvaja v kajkavskem dialektu (http/hr.metapedia.org/wiki/kajkavica). Bednjanski govor sodi med najzanimivejše, najbolj melodiĉne in najbolj zapletene govore kajkavskega nareĉja zaradi bogastva vokalov, dvoglasnikov, naglasnih sprememb, naglaševanja in ostalih znaĉilnosti. Posebnost bednjanskega govora oz. »verbljuinskega gyevera« je kot dialektološko posebnost odkril jezikoslovec Stjepan Ivšiĉ, v šestdesetih letih 20. stoletja je o njem zelo obseţno in natanĉno pisal profesor Josip Jedvaj. Govor domaĉega kmeĉkega prebivalstva se je zelo razlikoval od »gespoeckego« (Grobenski 2007 : 6). Skozi stoletja se je ohranil prav zaradi zaprtosti in izoliranosti majhnega bednjanskega obmoĉja, kar pomeni, da v te kraje ni bilo veliko priseljevanja in migracij iz sosednjih govornih podroĉij. Ta posebnost se je ohranila tudi zaradi tega, ker so bili vsi govorci, tako kmetje kot vašĉani, nepismeni in nanje ni bilo vpliva hrvaškega knjiţnega jezika ali pa je bil izredno majhen. Struktura tega govora je s svojimi številnimi vokalnimi niansami vplivala na to, da vsaka nova beseda, ne ozirajoĉ se na jezikovni izvor, takoj dobi bednjansko obliko in naglas. Prav prilagodljivost tega govora, da vsako besedo »udomaĉi« oz. jo prevzame in prilagodi sebi, je prispevala k velikemu besednemu vplivu z razliĉnih strani: v ĉasu Avstro-Ogrske

27 je bil moĉan vpliv nemškega in madţarskega jezika, danes svoj vpliv v govor domaĉinov vnaša hrvaški knjiţni jezik.

Današnji govor se od prejšnjega, ki se je govoril pred 50 do 100 leti, najbolj razlikuje prav na podroĉju besednega blaga – leksemov. Zamenjavo besed oz. leksemov je prinesel spremenjen naĉin ţivljenja, predvsem prehod iz popolnoma poljedelsko-ţivinorejske panoge na ukvarjanje z razliĉnimi obrtmi, industrijo, s storitvenimi in z intelektualnimi dejavnostmi. To je prineslo opušĉanje besed in izrazov iz poljedelsko-ţivinorejskega in gospodarstvenega besednjaka, so se pa pojavile nove besede.

V zadnjem obdobju se opaţa, posebej med mladimi generacijami, trend, da se namesto izvornih bednjanskih besed, ki še niso zastarele, uporabljajo besede iz knjiţnega jezika in jim dodajo bednjanski naglas. Vsi, ki govorijo bednjanski jezik, se morajo zavedati pomembnosti nareĉnega govora in se upreti nevarnosti trenda prilagoditve izgovora knjiţnega jezika, saj se bo s tem zmanjšalo bogastvo nareĉnih leksemov. Bednjanski govor govorijo prebivalci obĉine Bednja v naseljih: Pleš, Šaša, Vrbno, Trakošćan, Benkovec, Rinkovec, Prebukovje itd. Govor je vsepovsod skoraj enak, samo v naseljih Rinkovec in Cvetlin, ki sta mejni naselji, se razlikuje od osrednjega nareĉja. V Rinkovcu, ki meji z Lepoglavo, se razlikuje v naglasu. Namesto bednjanskega "keküoš, nuogo, vûodo" Rinkovĉani govorijo "käkeš, nägo, vädo". V Cvetlinu pa reĉejo »mujzika«, namesto »muzika«. Bednjanski govor ni popolnoma osamljen. Glavne znaĉilnosti so tudi v sosednjih krajih: v Lepoglavi, Kamenici in posebej v Jesenju. Bednjanski govor je v znanstvenih krogih rahlo zanemarjen, zato je zelo pomembno govoriti o tistih, ki jih navdihuje in so mu posvetili svoje delo. Profesor in dialektolog Josip Jedvaj, domaĉin iz Šaše, je v Hrvaškem dialektološkem zborniku objavil obširno in natanĉno študijo o bednjanskem govoru. Po njem se imenuje osnovna šola v Vrbnu in ulica v Bednji. Za ohranjanje bednjanskega govora kot kajkavskega pradialekta je veliko naredila profesorica Barica Pahorić-Grobenski, ki je poskrbela za izdajo zbornika »Nošo bedljuinsko rieĉ« in zvoĉni zapis besedil iz njega. Prejela je priznanje obĉine Bednja za ţivljenjsko delo. Na obĉinski ravni se zavedajo, kako pomembno je njihovo nareĉje in kakšnega pomena je njegova

28 ohranitev, zato bodo financirali izdajo slovarja bednjanskega govora, da ga ohranijo prihodnjim generacijam. Projekt vodi dr. Mijo Lonĉarić, znanstveni svetnik na Institutu za hrvatski jezik in jezikoslovje. Zbranih je pribliţno 20.000 besed, ki bodo strokovno podprte, tako kot dialektološka študija profesorja Josipa Jedvaja iz leta 1956 (http://www.bednja.hr). Od leta 2007 je bednjanski govor uvršĉen na seznam nesnovne kulturne dedišĉine Ministrstva za kulturo Hrvaške z moţnostjo kandidiranja za uvrstitev na seznam UNESCO-ve nesnovne kulturne dedišĉine ( http://www.min-kulture.hr/).

4.2.1 GLASOSLOVNA PODOBA BEDNJANSKEGA GOVORA

Bednjanski govor je v Hrvaškem dialektološkem zborniku leta 1956 zelo natanĉno in celovito predstavil Josip Jedvaj. O bednjanskem govoru in njegovih posebnostih je v uvodnem sestavku pisala tudi Barica Pahiĉ Grobenski v Noši bedljuinsko reić. Zanimivo je zaznati nekatere razlike v pojmovanju analize samega govora, saj avtorja popisujeta in opisujeta govor in njegove posebnosti s skoraj petdesetletno razliko.

Josip Jedvaj je zapisal o glasoslovni podobi takole: Razen osnovnih vokalov a, e, i, o, u se v bednjanskem govoru nahajajo še naslednji vokali, polvokali in diftongi: y – predjeziĉno zaobljeni i z naglasom na u; i̯ , ie, ei, ey, ye, ao, au, ou, ai̯ , oi̯ , ui̯ . Pri izgovoru vokala e je treba upoštevati, da se kot štokavski e izgovarja v zapisu, ki stoji na mestu staroslovanskega Ƃ, ki stoji na mestu staroslovanskega polvokala, a nosi naglas, ki se nahaja v diftongu ie. Odprto se izgovarja etimološki e, za njim e, ki je zamenjava za staroslovanski ę, ki prihaja na mesto štokavskega o, ki v er zamenjuje štokavski vokal r in e v dvoglasnikih ey, ye, ei in ei̯ . Kratki e brez jasne glasovne kakovosti prihaja v sufiksni (preponski) nenaglašeni ĉrki na mesto staroslovanskega polvokala ali pa je sekundaren. Izgovarjava palatalnih soglasnikov ni tako izrazita kot v štokavskem nareĉju, zato ni posebne razlike med č in ć, dţ in Ď, kar vpliva na depalatalizacijo glasu lj. Poznajo tri naglase: ¨ kratkega, ^ dolgega padajoĉega in

~ akut, dolgi narašĉajoĉi. Dolgi zlogi izven naglasa, oznaĉeni s -, so samo prednaglašenimi zlogi. Kratko naglašeni so vedno pred drugimi ĉrkami ekspiratoriĉni. Tako je na primer razlika v izgovoru naglašenega i v besedah kuriti, izgovor je zelo kratek in odsekan, in šilo, izgovor je daljši in nagiba se na akut. Na dvoglasnikih padajoĉi se naglas izgovarja, kot da je prvi del diftonga naglašen s hitrim naglasom. Iz njega sila izgovora vpade na drugi del, ki mnogo slabše pride. do izraza. Dolţina ni enoliĉna, ampak je padajoĉa pri vokalu in dvoglasniku, to se bere kot dvoglasnik. Ko bomo hoteli jakost moĉi, s katero se izgovarjajo posamiĉni vokali, na primer glavo, predstaviti s številkami, potem bi te številke bile 2, 1, 3 (glaovo). Kakovost vokala je odvisna od velikosti in naglasa. Jasni so samo dolgi vokali pred akcentom in vokali z akcentom. Bolj kot je kratek vokal od naglasa, bolj nejasen je in manj pomemben v izgovoru besede. Tako je na primer v besedi rospeznaovoti (razpoznavati) o v besedi ros tako nejasen, da bi nekdo, ki ne pozna tega govora, bil neprepriĉan, ali ga hoĉe napisati z o, e ali a. Druga beseda pa je bolj jasna, dvoglasnik ao je povsem jasen, a glavna izgovarjava je na akcentuirani besedi vo. Konĉnica je dovolj jasna, ampak manj od vo. Praslovanski naglas je ohranjen v mnogo veĉ besedah kot kjerkoli v kajkavskem nareĉju, pa se vendarle v mnogih primerih poudarja z naglasom ĉakavskega nareĉja in ruskega jezika. Navajamo samo nekaj potrditev, da bi se lahko prepriĉali o tem: roūkȍ, sāstrȍ, zēimȍ, brāōdȍ, lȉpo, ȉstinjo, šē īrȅk … Besede se zaradi laţjega razumevanja pišejo v knjiţnem jeziku, brez oziranja na naglašeni in nenaglašeni izgovor. Zakon asimilacije zveneĉih in nezveneĉih soglasnikov je v popolni premoĉi. Konzonant h se redno piše, tudi ĉe se v konĉnici besede ali splošno ne izgovarja ali se izgovarja samo z dahom. V sredini in na zaĉetku besede se izgovarja grleno. Ne sliši se samo v prezentu glagola štȅ ti „hoteti‟. Tako se govori: grȍ „grah‟, pestý, ljydi „ljudi‟, ȅčam „hoĉem‟. Glas 'd se izgovarja kot ruski in ĉeški palatalizirani konzonant d. Ni razlike v izgovoru med nj in palataliziranim n. Kjer je potrebno nj in lj izgovarjati loĉeno, je oznaĉeno s ĉrtico (n-j in l-j). Vokal a: zamenjuje v bednjanskem govoru vokala o in u in diftonga ao in au: brȍt, slȕmo. Vokal e: prehaja v a, ĉe je naglašen ali ĉe je dolgi ţā nȍ „ţena‟.

Vokal i: pod dolgim in padajoĉim naglasom preide ta vokal v ei: ţē ī vȅ t „ţiveti‟, drugaĉe ostane nespremenjen: pri̋liko „prilika‟. Pred konzuonantom r prehaja i v ie v besedah popīer „papir‟, kyrīer „kurir‟. Namesto i se v besedah lesȉco „lisica‟ nahaja e. Vokal o: v bednjanskem govoru ni primarnega vokala o. Namesto njega stoji v dolgih zlogih ye, v kratkih pa odprti e ali y: dyem „dom‟, ȅvco „ovca‟, gyeli „gol‟, yebrȍz „obraz‟. Vokal u: ta vokal prehaja v y, ĉe ni naglašen in ĉe je pod kratkim ali narašĉajoĉim naglasom ali v ey, ĉe je pod dolgim ali pod padajoĉim naglasom: my̏ ho (muha), vȇyjec „ujec̕, bȇykvo „bukev.̕ Refleks s staroslovanskim polvokalom je najpogostejša zamenjava za staroslovanske polvokale e v kratkih zlogih, ie pa v dolgih zlogih. Ko pride namesto polvokala glas y, in to je najveĉkrat v besedah, ki se zaĉnejo v konzonantu v ter so naglašene s kratkim in narašĉajoĉim naglasom. Pod padajoĉim dolgim naglasom preide y v ey: vy̏ n „ven‟, vy̏ nješnji „zunanji‟, vy̏ leča „pomlad‟. V nekaterih besedah imamo diftong ao namesto staroslovanskega polvokala (štokavski a) tȃosto, lȃov, čȃ ost „ĉast‟. Sekunadarni e pozna v štokavskem nareĉju zaradi laţjega izgovora nekaterih konzonantskih skupin neobstojeĉi sekundarni a, tam, kjer v staroslovanskem jeziku ni bilo polglasa. Refleks glasu ѣ je tam, kjer se je staroslovanski ѣ razvil v juţnoštokavskem nareĉju v ije ali v dolgi je, je v Bednji ie, tam, kjer se pri štokavcih nahaja kratki je, e ali i namesto ѣ, tam je v Bednji e: snȋeg „sneg‟, rȋeč „beseda‟, gnīēzde „gnezdo‟, vȅro „vera‟. Zamenjana nazalni e̜ in o̜ : nazalni e̜ se v Bednji redno zamenjuje z vokaloma e in a, e je v kratkih nenaglašenih zlogih, v ostalih primerih (pod naglasom in dolţino) se uporablja a. Iz tega a se sliši pri nekaterih besedah glas i, ampak ne prav pogosto. Sonanti r in l: v bednjanskem govoru ni primarnega r in l. Na mestu r prihaja er: čȇ rn „ĉrn‟, gẽrm „grm‟, sērkȍti „srkati‟, kērzne „krzno‟. Refleks starega sonanta l v Bednji je v dolgih naglašenih zlogih in v zlogih s padajoĉim naglasom ou, a drugaĉe v u: vōūnȍ „volna‟, sȏunce „sonce‟.

Kontrakcija: mȃhem „takoj‟, govori se mȃm. Oblika jyēkȍti „jokati‟ je nastala po veĉ kontrahiranih oblikah jokati proti jaukati. Izginjanje vokala a: vokal a v bednjanskem govoru izginja: Meriko (Amerika). Vokal i odpade vedno pred predlogom iz: zgevāōrjȍti „izgovarjati‟, spresȉti „izprositi‟. Izginja vokal o in njegova zamenjava e: nȅgo čȍ so „od nekdaj‟, vy̏ ve vrȋema‘v tem ĉasu‟, nȍ ne zāmlȅ „na tej zemlji‟. U se izgubi kot predlog, ko je zloţen z glagolom zdehnu: zdehnȕti „vzdihniti‟. Proteza: znaĉilnost kajkavskega nareĉja je, da se pred vokale, ko se z njimi zaĉenjajo besede, vstavljata v ali j. V bednjanskem govoru se vstavlja najpogosteje pred tiste besed, ki so se v staroslovanskem jeziku zaĉele z o ali u, j pa se postavi pred besede, ki so se zaĉenjale z o ali a: vȏuzel „vzel‟, vȇyhe „uho‟, jyeke(oko). Protetiĉni h se nahaja v besedah: hȇrţ (rţ)… ( Jedvaj 1956 : 283–290).

5 BESEDJE IZ POMENSKEGA POLJA „DRUŢINA, PRAZNIKI IN OBIČAJI“ PO VPRAŠALNICI ZA SLA V LESKOVŠKEM GOVORU

5.1 POMENSKO POLJE DRUŢINA

Leksemi iz pomenskega polja druţina v slovenskih nareĉjih so predstavljeni v SLA 1 (Slovenski lingvistiĉni atlas 1, ZRC SAZU, 2011). Leskovški govor ni toĉka v mreţi za SLA. Informatorji prihajajo iz vasi Zg. in Spodnji Leskovec ter Trdobojci, zapisan je tudi pomen leksema v Krajevni skupnosti Leskovec. Informatorji na terenu so bili: Gerĉka Kozel (roj. 1946) iz Trdobojcev, Gerĉka Potoĉnik (roj. 1942) Sp. Leskovec, Ana Zavec (roj. 1958) iz Zg. Leskoveca in Alen Pernek, (roj. 2000) Trdobojci.

1. SLA V604 OĈE 'ọĉa; 'ata Za pomen „moški v odnosu do svojega otroka ̓ , knjiţ. ôče, áta, se v Leskovcu uporabljata leksema oča in ata. Leksem oča, praslovansko *otьcь̏ je manjšalnica od *otъ, kar se je razvilo iz *ata „oĉe, ata‟ (SES: 486). Leksem ata s pomenom

̒oĉe ̓ se pojavlja v veĉ jezikih, lat. atta, gr. átta, got. atta, alb. atë, het. atta-, vendar ni mogoĉe domnevati, da so se besede razvile iz iste praoblike, saj gre izvorno za otroško besedo (SES: 53).

2. SLA V605 MATI 'måma, 'måti, 'måmika Za pomen „ţenska v odnosu do svojega otroka‟, knjiţ. máti, se v Leskovcu uporabljajo leksemi mama, mati in mamika. Leksem mati, praslovansko *ma̋ ti, se je preko

*mah2te̅ (r) razvil iz ide.. máh2to̅ (r) (SES: 410). Leksem mama, praslovansko *ma̋ ma, se je razvila iz ide.. *ma̅ mah2, ide.. *ma̅ mah2 in *mamah2, prvotno otroški besedi, nastali s podvojitvijo lahko izgovorljivega zloga *ma̅ oz. *ma, kar je tudi pomenilo mama (SES: 402). Leksem mamika je izpeljanka iz leksema mama.

3. SLA V606 SIN 'pü:bec, 'de:i̯ te, 'sin Za pomen „moški, deĉek, fant v odnosu do svoje matere in oĉeta‟, knjiţ. sín, se v leskovškem govoru uporabljajo leksemi pubec, dete in sin. Leksem sin, praslovansko *sŷnъ, se je razvil iz ide.. *suHnú „sin‟. Beseda prvotno pomeni *„rojeni‟ in je izpeljanka it ide..*seu̯ H- roditi (SES: 677). Leksem pubec je prevzet in prilagojen iz bav. srvnem.. poube „fant‟ (SES: 614). Leksem dete, praslovansko *dětę̋ „dojenĉek, otrok‟ je izpeljanka, sorodna s kolektivom *de ̌̂ tь „otroci, dojenĉki‟, in se je razvila iz starejšega pomena besede *sesanje. Dete izhodišĉno torej pomeni *„kdor sesa, sesajoĉ‟(SES: 134).

4. SLA V607 HĈI dek'li:na, x'ĉẹ:r Za pomen „ţenska v odnosu do svojih staršev, knjiţ. hčí, se v leskovškem govoru uporabljata leksema deklina in hčer. Leksem hčer, izpeljan iz leksema hči, h praslovansko *dъt'î, „hĉi‟, se je razvil iz ide..*d ugh2te̅ ̅́r. Etimologija indoevropske besede ni znana (SES: 228). Leksem deklina je izpeljan iz leksema dẹ̅́ kla, ki je sorodna z dẹ́te˃*dětę̋ , vendar tvorba ni dokonĉno pojasnjena. Ĉe je izhodišĉe *de ̋ -k-(ъ)la je to morda tvorjeno iz de ̋ -ka, hipokoristiĉne tvorbe *dětę̋ „otrok, dete‟. (SES: 129).̒

5. SLA V620 BRAT b'råt Za pomen „moški, fant v odnosu do drugih otrok svojih staršev‟, knjiţ. bràt, se v leskovškem govoru uporablja leksem brat. Leksem brat, praslovansko *bra̋ tъ, h *bra̋ trъ, izvira iz ide.. *b rath2ter v pomenu „brat‟(SES: 84).

6. SLA V621 SESTRA 'sestra Za pomen „ţenska v odnosu do drugih otrok svojih staršev̕ , knjiţ. sêstra, se v leskovškem govoru uporablja leksem sestra. Leksem sestra, praslovansko *sestra̋ , je izpeljan iz ide..*su̯ éso̅ r, zloţenke iz ide.. *su̯ é- „svoj‟ in *sor- „ţena‟, kar je prvotno pomenilo *„ţenska lastnega rodu‟ (SES: 673).

7. SLA V608 VNUK v'nuk Za pomen „sin sina ali hĉere, knjiţ. vnùk, se v leskovškem govoru uporablja leksem vnuk. Leksem vnuk, praslovansko *vъnűkъ, je nastal iz ide..*uno̅ ̅́u̯ -ko-, manjšalnice bedede *uno̅ ̅́u̯ -, kar se po posplošitvi šibkosklonskega korenskega vokalizma razvilo iz ide..*h2ano̅ ̅́u̯ , ̒ded.̕ Beseda je prvotno pomeni „mali ded‟ in je pomensko enako motivirana kot slovenska dệdič. (SES: 850).

8. SLA V609 STARI OĈE 'dẹdek, s'tåri 'u:ọĉa Za pomen „stari oĉe, oĉe oĉeta ali mame‟, knjiţ. stari ôče, déd, dédek se v leskovškem govoru uporablja leksem dedek in dvobesedni leksem stari oča. Leksem dedek je izpeljan iz leksema dệd, praslovansko *de ̋ dъ „ded, poglavar velike druţine‟. To je stara otroška reduplikacija (tipa: mama, tata, papa), ki je h h nastala iz ide.. *d e̅ d o/ah2 ̒starejši ĉlan druţine, ded ̕ (SES: 128). Dvobesedni leksem stari oča je sestavljen iz doloĉila stari, praslovansko *sta̋ r, s prvotnim pomenom*„trdno postavljen, izkušen, ĉvrst‟. Leksem se je razvil iz ide.. *stáh2- ro-, izpeljanke iz korena *stah2- v pomenu „stopiti, stati‟ (SES: 716). Za izvor jedra besedne zveze oča glej leksem oče (str. 32).

9. SLA V610 STARA MATI 'bå:bica, s'tåra 'måti Za pomen „mati oĉeta ali mame̕ , knjiţ. bábica, se v leskovškem govoru uporabljata leksem babica in dvobesedni leksem stara mati. Leksem babica je izpeljan iz leksema baba, praslovansko *ba̋ ba „stara ţenska̕ , iz ide.. otroške besede *ba̅ ba̅ , ki je nastal s podvojitvijo lahko izgovorljivega zloga ba- (SES: 57/58.) Dvobesedni leksem stara mati je sestavljen iz doloĉila stara in jedra mati. Doloĉilo dvobesednega leksema stara, glej dvobesedni leksem stari oče (str. 34), za jedro dvobesednega leksema mati glej leksem mati (str. 33).

10. SLA V611 TAST 'tåst Za pomen „ţenin ali moţev oĉe̕ , knjiţ. tást, se v leskovškem govoru uporablja leksem tast. Leksem tast, praslovansko *tьstь, etimološko ni dokonĉno pojasnjena beseda. Morda je sorodna s praslovanskim *teta̋ , slovenskim téta in dalje z grškim tetta „ata, oĉe‟. Druga moţnost razlage izvora besede je navezava na ide. koren *tek „roditi, zaploditi‟ (SES: 774).

11. SLA V612 TAŠĈA 'tåšĉa, 'måmika Za pomen „ţenina ali moţeva mati‟, knjiţ. tášča , se v leskovškem govoru uporabljata leksema tašča in mamika. Za pojasnitev izvora leksema tašča glej leksem tast (str. 35), za leksem mamika pa leksem mati (str. 33).

12. SLA V613 ZET 'zet Za pomen „hĉerin moţ v odnosu do njenih staršev‟, knjiţ. zet, se v leskovškem govoru uporablja leksem zet. Leksem zet, praslovansko *zę̋ tь, je domnevno izpeljan iz ide. korena*g'emH- ̒poroĉiti.̕ Vendar se zdi verjetneje, da je vsaj del besede tvorjen iz korena *g'enh1, „zaploditi‟. Prvotni pomen leksema je torej ̒ kdor zaplodi ̕ (SES: 876).

13. SLA V614 SNAHA s'nexa Za pomen „sinova ţena v odnosu do njegovih staršev̕ , knjiţ. snáha, se v leskovškem govoru uporablja leksem snaha. Leksem snaha, praslovansko *snъxa̋ , se je razvil iz indoevropskega *snu-sah2, izvorno *shusó – in je verjetno izpeljan iz ide.. baze *sneu̯ v pomenu „vezati‟. Ĉe je razlaga pravilna, leksem snaha prvotno pomeni *„tista, ki veţe, povezuje dve druţini‟. Druga moţnost razlage pomena je navezava na ide.. koren *neu̯ „prikimati, privoliti‟. Ĉe je pravilna ta domneva, je beseda prvotno pomenila „privolitev (v poroko in pridruţitev moţevi druţini)̕ (SES: 698).

14. SLA V615 STRIC st'ri:c Za pomen ̒oĉetov ali materin brat̕ , knjiţ. stric, se v leskovškem govoru uporablja leksem stric. Leksem stric, praslovansko *strь̏jь, v pomenu „oĉetov brat‟ etimološko ni dokonĉno pojasnjen. Beseda je lahko v zvezi z indoevropsko

*ph2trui̯ o- ̒oĉetov ̕ , pride.vnikom od *ph2ter ̒oĉe̕. Druga moţnost pojasnitve izvora je primerjava praslovanske besede z lit. stru̅ jus ̒ded, starec̕, strùjus ̒stric,̕ in stir. sruith ̒star, ĉastitljiv ̕ (SES: 726).

15. SLA V616 UJEC 'vüjec Za pomen „materin brat, stric (po materini strani )̕, knjiţ. újec, se v leskovškem govoru uporablja leksem vujec. Leksem ujec, praslovansko *űjьcь, je izpeljan iz leksema *űjь „uje‟, ki se je razvil iz indoevropskega *h2áu̯ h2io-. Beseda je prvotno pomenila *„pripadajoĉ materinemu oĉetu, dedu̕ in je izpeljana iz indoevropskega

*h2au̯ h2o, „materin oĉe, ded ̕ (SES: 819).

16. SLA V617 TETA tẹ:tica, 'tẹ:ta Za pomen ̒ oĉetova ali materina sestra̕ , knjiţ. têta , se v leskovškem govoru uporablja leksem teta v dveh glasoslovnih razliĉicah. Leksem teta, pslovan.*tetȁ je prvotno otroška beseda (SES: 785).

17. SLA V618 UJNA 'vüjna, 'vüna Za pomen „materina sestra, teta (po materini strani)̕, knjiţ. újna, se v leskovškem govoru uporabljata leksem ujna v dveh glasoslovnih razliĉicah. Sorodno ali enako cslovan. ujka „teta̕, slovansko *űjьna, je v ţenskem spolu posamostaljen pride.vnik *ujьnъ, ̒ujĉev,̕ ki je izpeljan iz *űjь ̒ujec ̕ (SES: 819). Izvor besede ujec (str. 36).

18. SLA V619 SVAK s'vak Za pomen „sestrin moţ ali brat zakonskega partnerja‟, knjiţ. svák , se v leskovškem govoru uporablja leksem svak. Leksem svak je nastal po kontrakciji iz besede *svojakъ̏, pslovan. *svojakъ̏ „sorodnik̕ in je izpeljanka iz leksema *svojь̏ v pomenu ̒svoj ̕ (SES: 734).

19. SLA V622 PO POLI BRAT 'po:ṷb'rat Za pomen „moški v odnosu do otrok, s katerimi ima skupnega enega od staršev̕ , knjiţ. pólbràt, se v leskovškem govoru uporablja leksem polbrat. Leksem polbrat je zloţen iz predloga pol in jedra brat. Leksem pol, pslovan. *pȍlъ „polovica‟, se je razvil iz ide..*polHu-, tvorbe iz korena *(s)pelh- v pomenu „tolĉi, biti, cepiti, loĉevati.̕ Beseda prvotno pomeni *„kar je razcepljeno, en del neĉeš.a razcepljenega̕ (SES: 562). Izvor besede brat je pojasnjen pri besedi brat (str. 35). . 20. SLA V624 MAĈEHA 'måĉixa, 'måĉẹxa Za pomen „oĉetova ţena v razmerju do njegovih otrok pred njunim zakonom̕ , knjiţ. máčeha, se v leskovškem govoru uporablja leksem mačeha v dveh glasoslovnih razliĉicah. Leksem maĉeha, pslovan. ma̋ t'exa je izpeljanka iz leksema *ma̋ ti v pomenu „neprava mati‟(SES: 396).

21. SLA V625 SVAT gosto'vejnec, gosto've:i̯ nĉar, s'våt Za pomen „kdor se udeleţi praznovanja ob poroki‟, knjiţ. svàt, se v leskovškem govoru uporablja leksem gostovanjec v dveh glasoslovnih razliĉicah in leksem svat. Leksem svat, pslovan. *sva̋ tъ, se je razvil iz ide.. *su̯ o̅ ̅́to-, izpeljanke iz osnove *s(e)u̯ o- v pomenu „svoj‟. Prvotni pomen je verjetno *„tisti, ki pripada ĉloveku svojega roda‟(SES: 735). Leksema gostovenjec in gostovenčar sta izpeljana iz leksema gost, pslovan.*gȍstь „gost‟ je enakega pomena z lat. hostis „tujec‟, kar se je razvilo iz ide..*ghos- „jesti‟. Beseda je prvotno oznaĉevala *„tistega tujca, ki mu gospodar ponudi jesti‟ (SES: 212).

22. SLA V626 BRATRANEC pet'rånec, sest'rånec, brat'rånec, bet'rẹ:nec; Za pomen „sin strica ali tete‟, knjiţ. brátranec, se v leskovškem govoru uporabljata leksema bratranec v treh izgovornih razliĉicah (petranec, bratranec, betrenec) in sestranec. Leksem bratranec, pslovan. *bratra̋ nъ, je prvotno pomenil *„bratov sin, neĉak‟. Današnji pomen „striĉev ali tetin sin‟ je nastal tako, da so to sorodstveno oznako otroci prevzeli od svojih staršev. Enako je iz leksema sestra tvorjeno sestra̅ nec v pomenu „bratranec (prvotno po oĉetovi ali mamini sestri)̕ (SES: 85). Psl. adj.*sestrinъ utegne biti ide.ntiĉen z lit. seserýnas ̒sestrin sin̕ , lat. so̅ bri̅ nus ̒bratranec ̕ ˂* ̒sestrin sin̕ (ESSJ: 230). V leskovškem govoru uporabljajo leksem sestarnec za poimenovanje bratranca, ki je rojen sestri po materini ali oĉetovi strani.

23. SLA V627 SESTRIĈNA sest'rånka, sest'riĉna, brat'rånka, bret'rẹ:jnka Za pomen „hĉi strica ali tete‟, knjiţ. sestríčna, se v leskovškem govoru uporabljajo razliĉni leksemi: sestranka, sestrična in bratranka. Slednji se pojavljata v dveh glasoslovnih razliĉicah. Leksem sestrična, katerega prvotni v star. sloven. še znani pomen je „sestrina hĉi‟, je enak s cslovan. sestričьna, „sestrina hĉi, neĉakinja‟ in je v ţenskem spolu posamostaljeni pride.vnik od sestrica, manjšalnica od séstra. Današnji pomen „strićeva ali tetina hĉi‟ je nastal tako, da so to sorodstveno oznako otroci prevzeli od svojih staršev in pri tem niso

38 upoštevali spremembe sorodstvenega razmerja (SES: 673). Leksem bratranka je izpeljan iz leksema bratranec, pslovn. bratra̋ nъ, kot na primeru bratana, s pomenom „bratova hĉi, neĉakinja‟ (SES: 85).

24. SLA V628 DRUŢINA dru'ţina Za pomen „(zakonski) par z otroki ali brez njih‟, knjiţ. druţína, se v leskovškem govoru uporablja leksem druţina. Leksem druţina, praslovansko *druţi̋na, je kolektiv od*drûgъ, „sopotnik, tovariš, prijatel‟, kar je domnevno vse izpeljano iz indoevropske baze *dheru̯ gh – ̒(skupaj) drţati.̕ Prvotni pomen pslovan. *drûgъ je *„kdor skupaj (z mano) drţi‟, pomen leksema *druţi̋ na pa „skupina ljudi, ki drţijo skupaj ̕ (SES: 156).

25. SLA V629 ŢLAHTA ţ'låxta Za pomen „sorodstvo, sorodniki‟, knjiţ. ţláhta, se v leskovškem govoru uporablja leksem ţlahta, prevzet iz stvnem. slahta v pomenu „pokolenje, pleme, rod, izvor,̕ in je prvotno pomenilo *„mladike, poganjki̕ (SES: 894).

26. SLA V631 VDOVA v'do:u̯ va Za pomen „ţena, katere moţ je umrl in se ponovno ne poroĉi̕ , knjiţ. vdóva, se v leskovškem govoru uporablja leksem vdova. Leksem vdova, pslovan. *vьdova̋ se h je verjetno razvilo iz ide.. *h2u̯ id éu̯ ah2 v pomenu „vdova‟. Etimološka razlaga ide.. besede s pomenom vdova je odvisna od njene rekonstrukcije. Ĉe je izvor v h h- ide.. *h2u̯ id éu̯ ah2, kar se zdi najbolj verjetno, je to tvorba iz baze *h2u̯ id „zadeti, raniti, ubiti ̕ in s prvotnim pomenom *„pripadajoĉa smrtno zadetemu‟. Ĉe h h pa je izvor v *u̯ id h1éu̯ a̅ , gre za tvorbo iz baze *u̯ i-d eh1 „loĉevati̕, nastale iz h ide..*u̯ i „narazen̕ in d eh1 „postaviti ̕ je beseda prvotno pomenila *„loĉena (od umrlega moţa)̕ (SES: 831).

27. SLA V632 OMOŢITI SE oţe'niti se. Za pomen „v zvezi z osebo ţenskega spola poroĉiti se‟, omóţiti se, se v leskovškem govoru uporablja leksem oţeniti (se). Leksem oţeniti pomensko predstavlja poročiti (se); izhodišĉno predhodno poroči̅ ti ̒dati za moţ̕, s prvotnim pomenom *̒zaupati (v varstvo), izroĉiti.̕ Leksem se je razvil iz pslovan. porǫči̋ ti, izroĉiti, predati ̕ (SES: 570). Leksem ţeniti iz leksema ţena (str. 41).

28. SLA V233 PASTOREK 'pa:stork Za pomen „sin iz prejšnjega zakona v odnosu do materinega drugega moţa ali oĉetove druge ţene̕ , knjiţ. pástorek, se v leskovškem govoru uporablja leksem pastorek, prvotno pslovn. *pastorъka, s prvotnim pomenom „neprava hĉi‟. Druga moţnost razlage izvora leksema je izhajanje iz ide.. *pa̅ -ph2tor-+ *-uko-/ah2 , kar je pomenilo *„pripadajoĉ nepravemu oĉetu̕ (SES: 521–522).

29. SLA V235 OTROK 'de:i̯ te, ot'rọk, 'de:i̯ ca Za pomen ̒deĉek ali deklica v prvih letih ţivljenja in ĉloveški potomec v odnosu do staršev̕, knjiţ. otròk, se v leskovškem govoru uporabljajo leksemi dete, otrok in deca. Leksem dete, izvor pojasnjen pod leksemom sin (str. 35). Leksem otrok, praslovansko *otrókъ, je izpeljan iz besede *otret'i̋, sestavljenke iz pslovan.*ot – „od, proĉ‟ in *ret'i̋ „reĉi‟ in prvotno pomeni *„tisti, ki (še) ne govori, ki nima govora, ker še ne zna ali nima pravice govoriti̕ (SES: 507). Leksem deca, beseda je danes znana v vzhodnih nareĉjih, pslovan.*dětьca̋ je kolektiv od *dětьce̋ ̒detece̕ , kar je manjšalnica od *de ̌̂ tь, v pomenu „otroci, dojenĉki ̕ (SES: 127).

30. SLA V636 FANT 'pübec Za pomen ̒ dorasel mlad moški, ki še ni poroĉen, in dorašĉajoĉa oseba moškega spola̕ , knjiţ. fànt, se v leskovškem govoru uporablja leksem pubec. Izvor leksema razloţen pod leksemom sin (str. 33).

31. SLA V244 DEKLE 'de:i̯ te, dek'li:na Za pomen „dorasla mlada ţenska, ki še ni poroĉena, in dorašĉajoĉa oseba ţenskega spola‟, knjiţ. deklè, se v leskovškem govoru uporabljata leksema dete in deklina. Izvor leksema dete je pojasnjen pod leksemom sin (str. 35). Leksem deklina izhaja iz leksema dekle̋ , ki je sorodna beseda leksema dẹ̅́ te˂*dětę̋ , vendar tvorba ni dokonĉno pojasnjena (SES: 129).

32. SLA V245 MOŢ 'mo:u̯ š Za pomen „poroĉen moški v odnosu do svoje ţene in dorasel ĉlovek moškega spola‟, knjiţ. móţ, se v leskovškem govoru uporablja leksem moţ. Leksem moţ, pslovan. *mo ̌̂ ţь, se je razvil iz ide.*mangi̯ o'-*, izpeljanke, sorodne z leksemom *manu'. Ide. *mangi̯ o in *manu v pomenu „moţ‟ sta izpeljanki iz korena *man, kar pomeni ̒modo̕. Prvotni pomen leksema mộţ je *„tisti, ki ima moda̕ (SES: 443).

33. SLA V246 ŢENA 'ţena Za pomen „poroĉena ţenska v odnosu do svojega moţa‟ pa tudi „dorasla oseba ţenskega spola, zlasti starejša‟, knjiţ. ţêna, se v leskovškem govoru uporablja u̯ leksem ţena. Leksem ţena, pslovan. *ţena̋ , izvorno izhaja iz ide. *g enǝ2, v pomenu ̒ţena̕ (SES: 890).

34. SLA V247 PRIJATELJ pri'jatl̥ , ko'lẹ:ga. Za pomen „kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temeljeĉem na sorodnosti mišljenja, ĉustvovanja̕, knjiţ. prijátelj, se v leskovškem govoru uporabljata leksema prijatelj in kolega. Leksem prijatelj, pslovan. *prijatel'e, je izpeljan iz leksema *prija̋ ti v pomenu ̒ dobro ţeleti, ugajati, ljubiti, rad imeti̕ . Leksem je tvorjen iz ide.korena *prei̯ H- v pomenu *„razveseljevati, izkazovati ljubezen, rad imeti ̕ (SES: 598). Leksem kolega pomeni „kdor ima s kom enak poklic ali je zaposlen v isti ustanovi̕ in je eventualno prevzet preko nemškega leksema kolege, iz latinskega collega v pomenu „sodelavec, tovariš‟ (SES: 318).

35. SLA V247 POSEL Besede ne prepoznajo v pomenu „nekdo, ki opravlja razliĉna opravila na grašĉini, posestvu, sluţabnik‟.

36. SLA V248 HLAPEC x'låpec Za pomen ̒stalno najet moški na kmetiji za pomoĉ pri kmeĉkih delih̕ , knjiţ. hlapec, se v leskovškem govoru uporablja leksem hlapec. Leksem hlapec, pslovan. *xőlpьcь, je manjšalnica leksema *xőlpъ v pomenu „sluga, suţenj, fant‟. V enakem pomenu kot nareĉno je še ohranjeno npr.: v stcslovan. xlapъ, rusko xolóp, ̒nesvobodnjak, hlapec̕, kar pa je sorodno z nar. rus. páxsolok, v pomenu „fant‟ in ĉeš. pachole „deĉek‟. Besedna druţina etimološko ni zadovoljivo pojasnjena, morda je izpeljana iz pslovan.*xoli̋ tiv v pomenu ̒negovati, skrbeti,̕ s prvotnim domnevnim pomenom *̒ ̒striĉi,̕ kar se ohranja npr. v ruskem nareĉju xólitь, ̒na kratko striĉi̕ . Ĉe je domneva pravilna, je hlâpec prvotno pomenilo * ̒ostriţen mladeniĉ ̕ (SES: 234).

37. SLA V249 DEKLA 'de:i̯ kla Za pomen „stalno najeta ţenska na kmetiji za pomoĉ pri gospodinjskih in kmeĉkih delih̕, knjiţ. dékla, se v leskovškem govoru uporablja leksem dekla. Leksem dekla, pslov. dět-ьk-ъl-a, izpeljano iz dět-ьk-a, v pomenu ̒deklica̕, ki je izpeljana iz pslovan. leksema *dět-ę v pomenu „otrok‟ (SLA 1.2:301).

38. SLA V250 GOSPODAR 'virt, gospo'dar,'gåzda Za pomen „lastnik posestva, materialnih dobrin , glavni na posestvu̕ , knjiţ. gospodár, se v leskovškem govoru uporabljajo leksemi gospodar, gazda in virt. Leksem gospodar, pslovan. *gőspodь, je dalje enak z lat. hospes „gostitelj,̕ mlajše tudi ̒gost, tujec̕. Slovan. in lat. beseda sta se lahko razvili iz ide.*ghos-pot-, zloţenke s prvotnim pomenom * ̒gospod(ar) obeda, gospod(ar) gostije̕, v kateri je prvi ĉlen iz indoevropskega korena *ghos v pomenu „jesti, obed, gostija̕, drugi pa ide. *pot- v pomenu „gospod.̕ Ĉe je pravilna ta domneva, je beseda prvotno

42 pomenila * ̒gospodar gostov ̕ (SES: 212). Leksem gazda je prevzet (eventuelno preko hrv. ga̋ zda, ga̋ zdarica) iz madţ. gazda v pomenu ̒gospodar ̕ (SES: 197). Leksem virt, pslovan. *(virt)-ъ, je prevzet iz nemškega Wirt v pomenu ̒gospodar, zakonski moţ ̕ (SLA 1.2.: 298).

39. SLA V251 GOSPODINJA 'gazdarica, gospo'dija, gospo'dinja Za pomen „ţenska, ki opravlja ali vodi domaĉa hišna dela oz. gospodarjeva ţena̕, knjiţ. gospodínja, se v leskovškem govoru uporabljata leksema gazdarica in gospodinja v dveh izgovornih razliĉicah. Leksem gospodinja, ̒gospodarjeva ţena, hišna upraviteljica̕ , csl. gospodyni ‘domina‟, je izpeljana iz leksema gospodь, s sufiksom yni. „boginja, keginja̕ (ESSJ:164). Leksem gazdarica je izpeljanka iz leksema gazda.

40. SLA V252 STARŠI s'tåreši, s'ta:rši, s'tåreša Za pomen „moški in ţenska v odnosu do svojega otroka̕ , knjiţ. stárši, se v leskovškem govoru uporablja leksem starši v treh glasoslovnih razliĉicah. Leksem starši je nastal iz leksema *sta̋ rějьši, kar je v mnoţini posamostaljeni primernik pride.vnika pslovan.*sta̋ rъ, sloven. sta̋ r. Prvotni pomen je torej * ̒starejši, najbliţji sorodniki‟ (SES: 716).

41. SLA V253 LJUDJE lid'jẹ:, 'lüdi Za pomen „bitja, ki so sposobna misliti in govoriti̕ , knjiţ. ljudjé, se v leskovškem govoru uporablja leksem ljudje v dveh naglasnih razliĉicah. Leksem ljudje, pslovan. *l'ûdьje, v pomenu „ljudje‟ se je razvil iz indoevropskega *léu̯ dhei̯ es, ̒narašĉaj, svobodni ljudje ̕ (SES: 386).

5.2 ZAPIS BESEDJA ZA POMENSKO POLJE PRAZNIKI IN OBIČAJI

Leksemi iz pomenskega polja prazniki so zajeti v vprašalnici za SLA. Leskovški govor ni toĉka v mreţi za SLA. Informatorji prihajajo iz vasi Zg. in Spodnji Leskovec ter Trdobojci. Informatorji na terenu so bili: Gerĉka Kozel (roj. 1946) iz Trdobojcev, Gerĉka Potoĉnik (roj. 1942) iz Sp. Leskovca, Ana Zavec (roj. 1958) iz Zg. Leskovc in Alen Pernek (roj. 2000) iz Trdobojcev.

5.2.1 PRAZNIKI

1. SLA V212 BOŢIĈ 'bọţiĉ Za pomen „v kršĉanstvu praznik Kristusovega rojstva̕ , knjiţ. bôţič, se v leskovškem govoru uporablja leksem boţič. Leksem boţič, slovansko *boţȉt'ь, je prvotno manjšalnica od *bȍgъ in pomeni „majhen bog‟ → „boţji sin̕. V jslov. se je dalje razvil v praznik rojstva boţjega sina, ki je nasledil poganski praznik zimskega obrata (SES: 83).

2. SLA V216 POTICA po'ga:ĉa Za pomen „pecivo iz kvašenega, razvaljanega in zvitega testa z razliĉnimi nadevi̕ knjiţ. potíca, se v leskovškem govoru uporablja leksem pogača. Leksem pogača je prevzet iz neke romanske predloge, sorodne s trţaško it. fogaza, „vrsta plošĉatega, nekvašenega kruha̕ . Prvotni pomen leksema pogaĉa je „na ognjišĉu peĉen kruh‟ (SES: 558).

3. SLA V217 TRIJE KRALJI t'ri:je k'råli Za pomen „trije moţje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa, praznik v spomin na ta dogodek 6. januarja̕, knjiţ. tríje kralji, se v leskovškem govoru uporablja leksem trije kralji. Leksem trije, pslovan.*trьje̋ , se je razvil iz

44 ide.*tréi̯ es (SES: 805). Leksem kralj, slovan.*korl'ь, je prevzet iz imena frankovskega vladarja Karla Velikega, ki je bil prvi kralj, s katerim so prišli Slovani v stik (SES: 343).

4. SLA V218 SVEĈNICA s've:i̯ ĉnca Za pomen „praznik Jezusovega darovanja 2. februarja̕, knjiţ. svéčnica, se v leskovškem govoru uporablja leksem svečnica. Leksem svečnica je izpeljan iz leksema svẹ́ča, ker se na svečnico pri maši blagoslovijo sveĉe. Pomensko podobno je motivirano nemško Lichtmesse (sveĉnica), kar je zloţeno iz nemškega Licht (luĉ) in Messe v pomenu maša (SES: 735). Enako je starocerkveno slovansko svěšta s pomenom „luĉ, sveĉa, bakla̕, hrv. svijéća, praslovansko *svět'a̋ v pomenu „luĉ, svetloba, s ĉimer se naredi svetloba̕ (SES: 735).

5. SLA V221 VELIKA NOĈ 'vẹ:jka 'no:u̯ ĉ; 'velika 'no:u̯ ĉ; 'velka 'no:u̯ ĉ; 'vüzen Za pomen „kršĉanskega praznika Kristusovega vstajenja‟, knjiţ. vúzem, nar. vzhodno velika noč, se v leskovškem govoru uporabljata besedna zveza velika noč v treh glaslovnih razliĉicah in leksem vuzem. Poimenovanje velíka noč je sestavljeno iz doloĉila besedne zveze velika in jedra besedne zveze noč. Latinsko pascha, slovan. *veli̋ ka nȍt'ь, je zamenjalo starejše *veli̋ kъ dьnь „velika noĉ‟, dobesedno velik dan, kar je bilo vĉasih glavno velikonoĉno bogosluţje v noĉi od velike sobote na nedeljo. Izhodišĉe *veli̋ kъ dьnь, kar se ohranja v bolgarskem velikden, staroruskem velikden, ukrajinskem velykdene, je dobesedni prevod grškega megalehemare, „velika noĉ‟ – dobesedno „velik dan‟ (SES: 834). Leksem vüzem, pslovan. *vьzьmъ, je izpeljan iz leksema *vьzęti, pslovan.*ęti, v pomenu „zaĉeti‟, in torej pomeni „poĉeti – zaĉeti‟ (HER: 655).

6. SLA V222 GNJAT 'šünka, p'lẹĉe Za pomen „prekajeno svinjsko stegno̕ , knjiţ. gnját, se v leskovškem govoru uporabljata leksema šunka in pleče. Leksem šunka je prevzet iz bav. nem. Schunken v pomenu ‘gnjat̕, kar je nareĉna razliĉica od nem. Schinken v enakem

45 pomenu (SES: 767). Leksem pleče, pslovan. *plet'e̋ , se je razvil iz ide..*pleti̯ o v pomenu „rama, pleĉe̕ (SES: 548).

7. SLA V223 HREN x'rẹn, x'rẹ:jn, x'rin Za pomen „zaĉimbna rastlina z velikimi listi ali njena korenika ostrega, pekoĉega okusa̕, knjiţ. hrèn, se v leskovškem govoru uporablja leksem hren v treh glasoslovnih razliĉicah: hren, hrejn in hrin. Leksem hren, pslovan. *xre ̋ nъ, etimološko ni pojasnjen. Podobno poimenovanje je le enkrat pri Threofrastu zapisano gr. keráin (toţ.), ̒divji hren̕ , kar je sicer lahko sorodno, vendar se zdi verjetneje, da sta gr. in slovan. besedi izposojeni iz istega neznanega vira (SES: 239).

8. SLA V224 PIRHI 'jå:jce, 'pisanke, 'pirxi Za pomen ̒v kršĉanskem okolju pobarvano, poslikano jajce, pripravljeno za veliko noĉ,̕ knjiţ. pírh, se v leskovškem govoru uporabljajo leksemi jajce, pisanke in pirhi. Leksem jajce, pslovan.*ajьcȅ, je manjšalnica od pslovan*aje̋ v pomenu

„jajce̕, kar se je razvilo iz ide. *o̅ h2u̯ i̯ ó- v enakem pomenu. Prvotni pomen je torej *„nahajajoĉe se pri ptiĉu̕ (SES: 261). Leksem pisanke je izpeljava iz leksema pisan, ki je prvotni trpni deleţnik glagola pisát, ki se tu izkazuje v starejšem pomenu ‘slikati, risati.̕ Prvotni pomen je torej ̒naslikan, narisan̕ (SES: 540). V starinskem jeziku in nareĉju je znan tudi pride.vnik pirhast v pomenu „rdeĉe pobarvan, lisast̕. Prvotni pomen leksema pirh je * ̒rdeĉe obarvan, obarvan z barvo ognja̕, saj je beseda tvorjena iz praslovanskega *pyre ̋ ti v pomenu „goreti, tleti, rdeti,̕ neprehodnega para od *pyri̋ ti v pomenu „kuriti‟(SES: 540).

9. SLA V225 BINKOŠTI 'binkošti, 'finkošti Za pomen „v kršĉanstvu praznik, petdeseti dan po veliki noĉi‟, knjiţ. bínkošti, se v leskovškem govoru uporablja leksem binkošti v dveh glasoslovnih razliĉicah: binkošti in finkošti. Leksem binkošti je prevzet iz stvnem. Fimfchusti v pomenu „binkošti‟, kar je po ljudski etimološki naslonitvi na stvnem. fimf „pet‟ (eventualno

46 preko gotskega paíntekusten (binkošti)) prvotno pomenilo „petdeseti (dan po veliki noĉi)̕ (SES: 72).

10. SLA V226 BIRMA 'birma Za pomen ̒ drugi od sedmih zakramentov katoliške cerkve̕ , knjiţ. bírma, se v leskovškem govoru uporablja leksem birma. Prevzeto preko stvnem. firmo̅ n „birmati,̕ iz srlat. confirmare. V klasiĉni latinšĉini je znan leksem le v pomenu „utrditi, okrepiti, potrditi.̕ Birma namreĉ mladega kristjana utrdi v veri, hkrati pa birmanec potrdi to, k ĉemur se je v njegovem imenu ob krstu zavezal boter (SES: 72).

11. SLA V227 ŠKOF š'kọf Za pomen „predstojnik škofije̕ , knjiţ. škòf, se v leskovškem govoru uporablja leksem škof. Leksem škof je prevzet in je nastal iz leksema *pškő f, kar je izposojeno iz stvnem. biskof, iz ĉeš.ar se je razvil iz srvnem.. bisckof, nemško Bischof, v pomenu „škof ̕ . Beseda škof je izpeljanka iz grške episkopéo̅ , ̒gledam, pregledujem, preiskujem, skrbim̕, sestavljenka iz grških besed epí ̒na, nad ̕ in skopéo̅ ̒gledam̕ (SES: 751).

12. SLA V228 VELIKI ŠMAREN 'vel̥ ka 'mẹ:še, 'vẹ:jka 'mẹ:še, š'mårn̥ Za pomen ̒veliki šmaren, praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta̕, knjiţ. šmáren, se v leskovškem govoru uporabljata besedna zveza velika maša v dveh glasoslovnih razliĉicah in leksem šmaren. Leksem šmaren, nanašajoĉ se na sveto Marijo, latinsko „Sanctae Mariae‟, star. ̒šentmaren̕, je posamostaljen v veliki šmaren, ̒praznik̕, mali šmaren, ̒praznik̕, nastal iz šmarjin, kar je sklopljeno iz *š(ent)Marijin v pomenu ̒od svete Marije̕ (SES: 755). Dvobesedni leksem velika maša je sestavljen iz besede velika, ki je doloĉilo besedne zveze, izpeljane iz leksema velik, pslovan *veli̋ kъ in je tvorjen iz osnove *velь̋ s prvotnim pomenom ̒moĉan, mogoĉen̕ (SES: 834) in jedra besedene zveze besede maša (str. 49).

13. SLA V230 VERNE DUŠE 'dü:šno, 'vẹrne 'dü:še Za pomen ̒ v kršĉanskem okolju na praznik spomina na duše v vicah, 2. novembra‟, knjiţ. na verne duše, se v leskovškem govoru uporabljata leksem dušno in dvobesedni leksem verne duše, kjer je verne doloĉilo in duše jedro leksema. Leksem dušno je izpeljan iz leksema duša, pslovan. *duša̋ , v pomenu ̒dih, sapa̕ in iz leksema duša, sorodno s pslovan. *dûxъ, sloven. dûh, pslovan. *duxa̋ ti, dihati.̕ Prvotni pomen leksema je * ̒dihanje̕, pomenski prehod v leksem duša pa temelji na dejstvu, da je dihanje najoĉitnejši znak ţivljenja in prisotnosti duše v telesu (SES: 159). Leksem veren je izpeljan iz leksema vera, pslovan.*ve ̋ ra, podobno je poimenovanje v stvnem. wa̅ ra, v enakem pomenu „zvestoba, pogodba, zašĉita̕, ki izhaja iz ide. *u̯ e̅ ra- v pomenu „resniĉen, pravi ̕ (SES: 836).

14. SLA V231 ADVENT ad'vẹ:nt Za pomen „štirje tedni pred boţiĉem̕ , knjiţ. advènt, se v leskovškem govoru uporablja leksem advent. Leksem advent je prevzet preko nem. Advent, iz lat. adventus, kar pomeni ̒(Kristusov) prihod,̕ in je izpeljanka iz glagola adveni̅ re „priti‟(SES: 35).

15. SLA V232 ŠMARNICE š'mårn̥ ce, š'mårnice Za pomen „poboţnost v ĉast Mariji meseca maja̕ , knjiţ. šmárnica, se v leskovškem govoru uporablja leksem šmarnice v dveh glasoslovnih razliĉicah. Leksem šmarnica ̒cvetlica Convallaria maialis̕, je izpeljan iz besede šma̅́ ren, nanašajoĉ se na sv. Marijo. Ker šmarnice cvetijo v mesecu maju, ki je Mariji posveĉen mesec, so v cerkvi vsakodnevne poboţnosti v ĉast Mariji, imenovane šmarnice (SES: 755).

16. SLA V233 MAŠA sv'ẹta 'meša, 'meša Za pomen „glavni verski obred, ki ga opravlja duhovnik pri oltarju̕, knjiţ. máša, se v leskovškem govoru uporabljata leksema maša in sveta maša. Leksem maša, slovan *mьšà , je (eventualno preko staronemško misa) prevzeto iz lat. missa Beseda missa v novem pomeni „daritev,̕ posplošilo za oznaĉevanje celotnega obreda (SES: 409). Leksem sveta je izpeljan iz leksma svet, pslovan. sve ̌̂ ъ v pomenu „svet̕ in izhaja iz ide.*k'u̯ en – v pomenu „praznovati, slaviti ̕ (SES: 734).

17. SLA V234 PRIDIGA p'ridiga Za pomen „govorno podajanje vsebinsko zaokroţene verske snovi̕ , knjiţ. prídiga se v leskovškem govoru uporablja leksem pridiga. Leksem pridiga je prevzet prek stvnem. predige, bredige (iz ĉeš.ar se je razvilo nem. Predigt (pridiga)), bav. srvnem. Pridige, iz poznolat. praedica v pomenu „pridiga‟, kar dobesedno pomeni ̒govor pred obĉinstvom̕ in je izpeljanka iz glagola praedica̅ re „razglašati, javno govoriti, govoriti pred obĉinstvom̕ , sestavljenega iz leksema prae- „pred‟ in osnove, sorodne z di̅ cere, „govoriti ̕ (SES: 598).

18. SLA V235 BLAGOSLOV b'lågoslou̯ , 'ţẹ:jgn̥ Za pomen „prošnja za boţjo naklonjenost, vĉasih z obredno kretnjo̕ , knjiţ. blagoslòv , se v leskovškem govoru uporabljata leksema blagoslov in ţegen. Leksem blagoslov je izpeljan iz leksema blagosloviti, verjetno prevzetega iz stcslovan. blagosloviti, blagoslavljati, kar je prevod lat. bene̅ dicere, „blagosloviti,̕ dobesedno pomeni pa ̒dobro govoriti̕ . Stcslovan. beseda je sklopljena iz blago ̒dobro̕ in sloviti ̒govoriti ̕ (SES: 75). Beseda ţegen je prevzeta iz starovisokonemškega sëgen ali staroviskonemškega sëgen v pomenu „blagoslov, znamenja kriţa̕ , kar je izpeljano iz starovisokega nemškega segano̅ n „narediti znamenje kriţa̕ (SES: 888).

19. SLA V236 PROCESIJA pra'cẹ:sija, pro'cẹ:sija Za pomen „verski sprevod, pri katerem se navadno nosi kak verski predmet , kip̕, knjiţ. procésija, se v leskovškem govoru uporablja leksem procesija v dveh glasoslovnih razliĉicah. Leksem procesija je prevzet in prilagojen preko nem. Prozession, ki je prevzet iz lat. proce̅ ssio̅ , kar v clat. pomeni „procesija, sprevod‟ (SES: 605).

20. SLA V239 CVETNA NEDELJA c've:i̯ tna ne'dẹla Za pomen ̒ zadnja nedelja pred veliko noĉjo ; cvetna nedelja̕ , knjiţ. óljčnica, se v leskovškem govoru uporablja besedna zveza cvetna nedelja. Leksem nedelja, jedro besedne zveze, slovan. *nede ̋ l'a, je sestavljeno iz nikalnice *ne in izpeljanke iz *de ̋ lo ̒delo̕. Nedelja je torej „dan, ko se ne dela, ko se poĉiva, kakor je po svetopisemskem izroĉilu Bog, potem ko je šest dni ustvarjal svetlobo, svet ţivali in ĉloveka, sedmi dan poĉival‟ (SES: 465). Doloĉilo besedne zveze cvetna je izpeljano iz leksema cvet, pslovan. *kve ̌̂ tъ, ki se je razvil iz ide..*kṷoi̭ to-, kar je prvotno pomenilo * ̒sveleĉi, beli ̕ (SES: 107).

21. SLA V241 OBHAJILO opxa'jilo Za pomen „del maše, ko duhovnik obhaja‟, knjiţ. obhajílo, se v leskovškem govoru uporablja leksem obhajilo. Leksem obhajilo je izpeljan iz leksema obhajati s pomenom ̒deliti posveĉene hostije̕. Izhodišĉni pomen besede obhajati je ̒obiskovati, hoditi okrog̕. Pomen „deliti posveĉene hostije‟ se je razvil iz pomena „praznovati,̕ lahko pa je motiviran tudi neposredno iz prvotnega pomena „hoditi okrog,̕ saj duhovnik pri obhajilu hodi okrog in deli hostije. Izhodišĉno *obьxad'a̋ ti je ponavljalni glagol od *obьxodi̋ ti, ̒obhoditi, iti okrog̕, sestavljenke iz *obь ̒ob, okrog ̕ in *xodi̋ti ̒hoditi.̕ Pomen ̒praznovati ̕ se je razvil iz „hoditi okrog , pogosto obiskovati,̕ tako kot v lat. celebrare, ̒obiskovati ̕ in slovesno obhajati̕. Praznovalo se je namreĉ nekdaj tako, da ljudje niso delali in so obiskovali cerkve in boţje poti (SES: 481).

22. SLA V242 SVETO OLJE s'vẹ:to mazi'ljẹ:nje Za pomen „blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov,̕ knjiţ. sveto olje, se v leskovškem govoru uporablja besedna zveza sveto maziljenje. Doloĉilo besedne zveze, leksem sveto, je izpeljano iz leksema svet, pslovan. *sve ̌̂ tъ v pomenu „svet̕ in izhaja iz ide.*k'u̯ en – v pomenu „praznovati, slaviti ̕ (SES: 734) in iz jedra besedne zveze leksema maziljenje, izpeljanke iz besede mazati, pslovan.*ma̋ zati, ki je intenziv iz korena *mag- v pomenu „mazati, gnesti, stiskati̕ (SES: 412).

23. SLA V248 OLTAR ol'tår Za pomen „veĉji predmet z mizi podobnim delom, sliko, kipi za opravljanje kršĉanskega bogosluţja̕ , knjiţ. oltár, se v leskovškem govoru uporablja leksem oltar. Leksem oltar, izposojen iz poznolat.. poimenovaja alta̅ re, kar je edninska oblika od klas. lat. alta̅ ria, v pomenu ̒ oltar, ţrtvenik̕. Latinska beseda, ki je izpeljana iz lat. altus „visok‟, s prvotnim pomenom „vzvišen prostor̕ , je v vse slovanske jezike prišla s pokristjanjevanjem proti koncu prvega tisoĉletja (SES: 495).

24. SLA V249 PRIŢNICA p'redešnica, p'ride.šnica Za pomen ̒ograjen pomol iz zidu v cerkvi za govornika̕ , knjiţ. príţnica, se v leskovškem govoru uporablja leksem pridiţnica v dveh glasoslovnih razliĉicah. Leksem priţnica je nastal v nareĉnem razvoju iz prídiţnica in je izpeljano iz leksema prídiga (SES: 604).

25. SLA V250 SPOVEDNICA s'pọvednica Za pomen „omari podoben pregrajen prostor za spovednika in spovedanca̕ , knjiţ. spovedníca, se v leskovškem govoru uporablja leksem spovednica. Leksem spovednica je izpeljanka iz leksema spoved, ki je izpeljan iz besedne zveze spovedati se (SES: 710).

26. SLA V251 SPOVEDATI SE spọ'vẹdati se Za pomen „povedati duhovniku svoje grehe in jih obţalovati z namenom dobiti odvezo‟, knjiţ. spovédati, se v leskovškem govoru uporablja besedna zveza spovedati se. Iz dvobesednega leksema spovedati se oz. izpovedati se je izpeljan leksem spoved. Razliĉica spoved ima vzporednico v starejši in nar. hrv. spȍvid in ĉeš. zapověd' in je tvorjena po zgledu lat. confessio̅ „spoved‟ in confiteor, „spovem se̕, izpeljano iz con- „skupaj‟ in fateor „povem, priznam‟(SES: 710).

27. SLA V252 KOR 'kọr Za pomen ̒ dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce̕ , knjiţ. kór, se v leskovškem govoru uporablja leksem kor. Leksem kor je prevzet preko srvnem.. leksema ko̅ r in stvnem. leksema cho̅ r iz lat. chorus v pomenu „zbor, mnoţica, ples, veĉ plesalcev̕, kar je izposojeno iz grškega khorós, „mnoţica, zbor,̕ prvotno „ples veĉ plesalcev v ĉast bogovom, plesišĉe̕ (SES: 334).

28. SLA V253 ORGLE 'ọrgle Za pomen ̒glasbilo iz pišĉali, v katere prihaja zrak iz mehov, z eno- ali veĉroĉnimi in enonoţno klaviaturo̕ , knjiţ. órgle, se v leskovškem govoru uporablja leksem orgle. Leksem orgle je prevzet iz nem. orgel, kar se je razvilo iz srvnem.. organe, stvnem. organa, izposojenka iz srlat. organa ̒orgle̕. To je prvotno mnoţinska oblika od lat. organum v pomenu ̒pišĉal, glasbilo̕ (SES: 502).

29. SLA V254 MEŢNAR 'mi:ẹţnar Za pomen „kdor oskrbuje cerkev, cerkovnik‟, knjiţ. méţnar, se v leskovškem govoru uporablja leksem meţnar. Leksem meţnar je prevzet iz srvnem.. mesnǽre, „cerkovnik‟, kar se je razvilo iz stvnem. mesina̅ ri, to pa je izposojeno iz srlat. mansionarius v pomenu „ĉuvaj cerkvene stavbe‟ (SES: 424).

30. SLA V255 HOSTIJA 'xu:ọstja Za pomen „okrogla plošĉica iz nekvašenega pšeniĉnega testa za obhajanje‟, knjiţ. hóstija, se v leskovškem govoru uporablja leksem hostija. Leksem je prevzet iz clat. hostia „hostija‟ v pomenu „posveĉen oblat, ki predstavlja Kristusovo telo‟, kar se je razvilo iz klas. lat. hostia v pomenu „ţrtev, ţrtvena ţival‟. Kristus se namreĉ zaradi svoje smrti na kriţu v kršĉanstvu pojmuje kot ţrtveno jagnje (SES: 237).

31. SLA V256 KRIŢEV POT k'ri:ţef 'po:ṷt, k'ri:ţni 'po:ṷt Za pomen „v zvezi kriţev pot, upodobitev Kristusove poti na Golgoto‟, knjiţ. kríţev, se v leskovškem govoru uporablja besedna zveza kriţev pot v dveh glasoslovnih razliĉicah. Doloĉilo besedne zveze, kriţev, je izpeljano iz leksema kriţ. Beseda je znana tudi v drugih slovanskih jezikih in je bila v 7. ali 8. stoletju prevzeta iz neke rom., verjetno starofurlanske predloge *krọ(d)ţe, ki se je razvila iz vlat.*crọ̅ cem. Lat. crux v pomenu „kriţ (za kriţanje), muĉenje, muka‟ je prvotno pomenilo *„upognjeno bruno‟ (SES: 351). Leksem pot, v pomenu „cesta, steza‟, pslovan. *pǫtъ, je izpeljana iz baze *pent, „stopiti, iti in najti pot‟ (SES: 575).

32. SLA V257 KADILO ka'di:lnica Za pomen „smolast izcedek nekaterih tropskih dreves, ki pri tlenju oddaja dišeĉ dim‟, knjiţ. kadílo, se v leskovškem govoru uporablja leksem kadilnica. Beseda je izpeljana iz leksema kadilo, kaditi, pslovan. *kadi̋ ti, kar je pomenilo „dimiti (z aromatiĉno snovjo)‟. Beseda je izpeljana iz ide.. korena *ked „kaditi, dimiti‟ (SES: 275).

33. SLA V258 BLAGOSLOVLJENA VODA 'ţẹgnana 'vọda, blagos'lọvlena vọda Za pomen „blagoslovljena voda‟, knjiţ. blagoslovljena, se v leskovškem govoru uporabljata besedni zvezi ţegnana voda in blagoslovljena voda. Doloĉili besedne

53 zveze sta blagoslovljena, izpeljanka iz besede blagoslov, in ţegnana, izpeljanka iz besede ţegen. Jedro besedne zveze je leksem voda. Leksem blagoslov je verjetno prevzet iz stcslovan. blagosloviti, blagoslavljati, kar je prevod lat. bene̅ dicere „blagosloviti‟, v dobesednem pomenu „dobro govoriti‟. Stcslovan. beseda je sklopljena iz blago „dobro‟ in sloviti, „govoriti‟ (SES: 75). Leksem ţegen je prevzet iz starovisokonemškega leksema sëgen v pomenu „blagoslov, znamenja kriţa‟, kar je izpeljano iz starovisokega nemškega leksema segano̅ n, „narediti znamenje kriţa‟ (SES: 888). Leksem voda, pslovan. *voda̋ , se je razvil iz ide.. kolektiva *u̯ édo̅ r v pomenu „vodovje‟ (SES: 850).

34. SLA V260 STEBER s'teber Za pomen ‘podolgovat, pokonĉen, navadno veĉji gradbeni element, ki kaj nosi‟, knjiţ. stebèr, se v leskovškem govoru uporablja leksem steber. Leksem steber, pslovan.*stъbъrЪ,̏ je enak z lit. poimenovanjem stùburas v pomenu „hrbtenica, steber, drog za sušenje pri peĉi‟ in lat. leksemom stuburus v pomenu‘visok parobek, steber‟ (SES: 718).

35. SLA V261 LESTENEC 'lüĉ, 'lüster Za pomen „okrasna priprava z veĉ luĉmi, navadno viseĉa s stropa‟, knjiţ. lesténec, se v leskovškem govoru uporabljata leksema luč in luster. Leksem luč, pslovan. *lučь̏, se je razvil iz ide. korenskega samostalnika *leu̯ k v pomenu „svetiti‟, iz katerega je izpeljano latinsko poimenovanje lu̅ x- v pomenu „luĉ, svetloba‟ (SES: 392). Leksem luster je prevzet preko nem. lüster, iz fra. lustere v enakem pomenu, kar je izposojeno iz it. lustro „blesk, lesk, sijaj‟ (SES: 394).

36. SLA V262 SVEĈNIK s've:i̯ ĉnik, 'lẹxter Za pomen „drţalo, stojalo za sveĉe‟, knjiţ. svéčnik, se v leskovškem govoru uporabljata leksema svečnik in lehter. Leksem svečnik je izpeljan iz besede sveča, praslovansko*svět'a̋ , „luĉ, svetloba, s ĉimer se naredi svetloba‟, in je sorodno s

54 praslovansko *světi̋ ti, „svetiti‟ in *sve ̌̂ tъ, „svetloba‟ (SES: 735). Leksem lehtar je prevzet iz nemškega leuchter v pomenu „sveĉnik‟.

37. SLA V263 MAŠNI PLAŠĈ 'mẹ:šni p'la:šĉ; 'ma:ntl̥ Za pomen „mašni plašĉ‟, knjiţ. kázula, se v leskovškem govoru uporabljata besedna zveza mašni plašč, doloĉilo mašni je izpeljanka iz leksema maša, in leksem mantl. Leksem mantl je prevzet iz nemškega Mäntel, v pomenu „plašĉ‟. Leksem mašni je izpeljan iz leksema maša, slovan. *mь̅́ša je (eventualno preko staronemško misa) prevzeto iz lat. missa „maša‟. Beseda missa, v novem pomenu „daritev‟, je posplošena za oznaĉevanje celotnega obreda (SES: 409). Leksem plašč, pslovan.*plast'ь ̋ ali plaščь̋, etimološko ni dokonĉno pojasnjen. Beseda je lahko izpeljana iz pslovan. *plâtъ, „kos blaga‟, ali *plaskъ, „plosk, plošĉat’. Ĉe je pravilna druga razlaga, je poimenovanje za plašĉ prvotno pomenilo *„kos oblaĉila, ki se prilega na plosko, to je tako, da se ne vidijo obline‟ (SES: 546).

38. SLA V264 BANDERO ban'dera Za pomen „cerkvena zastava na preĉnem drogu z verskimi simboli‟, knjiţ. bandêro, se v leskovškem govoru uporablja leksem bandera. Leksem bandera je prevzet iz it. bandiera, „zastava, prapor‟, kar je kakor francosko banniere, „prapor, bandero‟, prvotno pomenilo „simbol bande, skupine vojakov‟. To je izpeljanka iz poznolat.inske bandum – „znak‟, kar je izposojeno iz neke germanske besede, sorodne z gotsko bandwa v pomenu „znak‟ (SES: 61).

5.2.2 OBIČAJI

1. SLA V213 POLNOĈNICA 'po:u̯ 'nọ:ĉka, 'po:u̯ 'nọ:ĉnica Za pomen „maša opolnoĉi v noĉi pred boţiĉem̕ , knjiţ. pólnočnica, se v leskovškem govoru uporabljata leksema polnočnica in polnočka. Leksem polnočnica, zloţenka iz besede pol in izpeljanke iz besede noč, nočka. Leksem

55 pol, pslovan.*pȍlъ, „polovica‟ se je razvilo iz ide..*polHu v prvotnem pomenu *„kar je razcepljeno, en del neĉeš.a razcepljenega‟ (SES: 562). Leksem noč, pslovan.*not'ь v pomenu „veĉer, noĉ‟. Ide.. beseda je izpeljanka iz korena *negu̯ , „temniti se, veĉeriti se‟. Iz prvotnega pomena *„veĉerjenje‟ sta se vzporedno razvila pomena večer, „to je ĉas, ko se veĉeri‟, in noč, „to je ĉas, ko se neha veĉeriti‟ (SES: 474).

2. SLA V214 KOLINE ko'line Za pomen „pripravljanje zaklanega prašiĉa za hrano‟, knjiţ. kolína, se v leskovškem govoru uporablja leksem koline. Leksem koline v pomenu „pripravljanje zaklanega prašiĉa za hrano‟ je izpeljan iz leksema kláti, ker so koline meso in zlasti sveţe klobase, ki se jedo ali podarijo ob zakolu domaĉe ţivali, navadno prašiĉa. Pripona -ina se v slovan. kakor tudi v nekaterih drugih ide.. jezikih uporablja za oznaĉevanje vrste mesa. Sorodno je nareĉno hrvaško, kolínje (SES: 319). Beseda klati, psloven. *kőlti v pomenu „klati, tolĉi‟, je izpeljana iz indoevropske baze *kelh2, *„tolĉi, lomiti, bosti, klati, kovati‟ (SES: 303).

3. SLA V PUST 'fašenk Za pomen ̒dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam̕ , knjiţ. púst, se v leskovškem govoru uporablja leksem fašenk, kar je prevzeto iz nemškega Fasching ˂Vaschang; v etimološkem smislu naj bi leksem pomenil ̒zadnje toĉenje alkoholne pijaĉe̕ . Drugaĉe povedano je beseda tesno povezana s postom (das Fasten/die Fastenzeit), ki sledi norĉavim pustnim dnevom, in sicer na pepelnico (http://www.delingua.si/blog/splosno/fasenk).

4. SLA V220 POST 'po:ṷst Za pomen „delna ali popolna omejitev uţivanja hrane v doloĉenem ĉasu, zlasti mesa‟, knjiţ. pòst, se v leskovškem govoru uporablja leksem post. Leksem post, kakor starocerkveno slovasnko postъ, je prevzet iz stvnem. fasta, „post‟, kar je

56 izpeljano iz stvnem. faste̅ n, „postiti se‟, to pa sorodno z got. fastan, „drţati‟ in v prevojnem razmerju s stvnem. festi, nemško fest v pomenu „trden, vzdrţljiv‟. Prvotni pomen besede pőst v germ. je torej „vzdrţnost in trdnost‟ (SES: 573).

5. SLA V237 ROMAR 'rọmar Za pomen „vernik, ki gre k romarski cerkvi, v sveti kraj‟, knjiţ. rómar, se v leskovškem govoru uporablja leksem romar. Leksem romar, prevzet iz stare italijanšĉine roméro v pomenu „romar‟, je izpeljan iz lat. predloge ro̅ maerus v pomenu „romar‟, posamostaljenega pride.vnika ro̅ maeus, v pomenu „rimski, ki hodi v Rim‟. Prvotni pomen leksema romar je „tisti, ki gre v Rim‟ (SES: 652).

6. SLA V238 BOŢJA POT 'bo:u̯ ţa 'po:u̯ t, 'bo:u̯ ţjo 'po:u̯ t Za pomen „ki izhaja od boga, bogu lasten‟, knjiţ. bôţji, se v leskovškem govoru uporablja besedna zveza boţja pot v dveh izgovornih razliĉicah. Leksem boţji je izpeljan iz leksema Bog, pslovan.*Bőgъ. Za slovan. poimenovanje Boga je potrebno izhajati iz pomena „deleţ, boga deleţa, usode‟, to je „iz po boţje ĉašĉenega, poosebljenega deleţa‟ (SES:79) in leksema pot (str. 55).

7. SLA V240 KAJ NESEJO NA CVETNO NEDELJO K ŢEGNU p're:i̯ smẹc Za pomen „snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo‟ knjiţ. présmec, se v leskovškem govoru uporablja leksem presmec v pomenu „cvetnonedeljska butara‟. Pomen „cvetnonedeljska butara‟ se je razvil zato, ker so na te butare nekdaj privezovali pecivo. Leksem presmec je nastal v štajerskem nareĉnem razvoju iz besede prệsnec, v enakih pomenih tvorjenke iz prệsen, „sveţ, nekvašen‟. Beseda je prvotno pomenila „kruh iz nekvašenega testa‟ (SES: 592).

8. SLA V243 POROKA gos'ti:ja, po'rọ:ka Za pomen „obred, s katerim moški in ţenska postaneta pred druţbo, javnostjo priznana kot moţ in ţena‟, knjiţ. poróka, se v leskovškem govoru uporabljata

57 leksema poroka in gostija. Leksem poroka je tvorjen iz leksema poroči̅ ti v pomenu „dati za moţ‟, prvotno pomen „zaupati (v varstvo), izroĉiti‟ in se je razvil iz pslovan. *porǫči̋ ti, „izroĉiti, predati‟, kar je tvorjeno iz predloţne zveze *po rǫcě „po roki, prek roke‟ (SES: 570). Leksem gostija je izpeljan iz leksema gost, pslovan.*gȍstь, „gost‟ in je pomensko enak z lat. leksemom hostis „tujec‟. Oba sta se razvila iz ide..*ghos- „jesti‟ s prvotnim pomenom ou. oznako „tistega tujca, ki mu gospodar ponudi jesti‟ (SES: 212).

9. SLA V244 ŢENIN 'ţẹnix Za pomen „moški ob poroki in nekaj ĉasa pred njo‟, knjiţ. ţénin, se v leskovškem govoru uporablja leksem ţenih, psl. *ţeni̅́chъ, kar pomeni „snubec, ţenin‟ (ESSJ: 447).

10. SLA V245 NEVESTA ne'vẹsta Za pomen „ţenska ob poroki in nekaj ĉasa pred njo‟, knjiţ. nevésta, se v leskovškem govoru uporablja leksem nevesta. Leksem nevesta, pslovansko *neve ̋ sta, etimološko ni zadovoljivo pojasnjen. Izhodišĉe je morda indoevropski h *ne-u̯ e̅ d -tah2, „neodvedena, neodpeljana‟, kar je lahko z nikalnico *ne- h opremljeno prvotno *u̯ e̅ d -tah2 „odpeljana, odvedena (iz oĉetove hiše v moţevo)‟. Izpeljanka iz ide.. korena *u̯ edh-, „vesti, peljati, domov pripeljati ţeno, oţeniti se‟. Ĉe je domneva pravilna, je nikalnica uporabljena zaradi tabuja, da demoni ne bi vedeli za mlado ţeno v hiši in ji ne bi mogli škodovati (SES: 469).

11. SLA V246 KRST 'kr̥ st Za pomen „v kršĉanskem okolju obred, s katerim se kdo sprejme med kristjane̕ , knjiţ. kŕst, se v leskovškem govoru uporablja leksem krst. Leksem krst je izpeljan iz leksema krsti̅ ti, slovan. *krьsti̋ ti, in je prevzet iz stnem. * ̒kristjan̕, srvnem.. kristen, ̒pokristjaniti.̕ To je kakor razliĉica kristenen z enakim pomenom, izpeljano iz starovisoke nemšĉine krista̅ ni, srvnem.. kristen, „kristjan‟ in prvotno pomeni *„narediti kristjana̕ (SES: 356).

12. SLA V247 BOTER 'bu:ọter Za pomen „zastopnik otroka pri krstu ali priĉa pri birmi̕ , knjiţ. bóter, se v leskovškem govoru uporablja leksem boter. Leksem boter je prevzet iz stvnem. leksema (gi)fatera „boter,̕ tvorbe iz fater „oĉe‟, ki je prevod clat. strokovnega izraza compater, sestavljenega iz latinskega poimenovanja com „z‟ in pater ̒oĉe̕ . Prvotni pomen je *„tisti, ki skupaj z oĉetom skrbi za otroka̕ (SES: 83).

13. SLA V247 A BOTRA 'bọtra; 'bu:ọtra Za pomen „zastopnica otroka pri krstu ali priĉa pri birmi̕ , knjiţ. bótra, se v leskovškem govoru uporablja leksem botra v dveh glasoslovnih razliĉicah. Leksem botra je izpeljanka ţenskega spola iz leksema boter.

14. SLA V259 KRSTNI KAMEN 'kr̥ stni 'kåmen Za pomen ̒ kamnita posoda s krstno vodo za kršĉevanje̕ , knjiţ. krstílnik, se v leskovškem govoru uporablja dvobesedni leksem krstni kamen, sestavljen iz doloĉila krstni, izpeljanke iz leksema krst in jedra besede kamen, pslovan.*ka̋ my, s prvotnim pomenom *„kar je ostro, oster kamen̕ (SES: 279).

15. SLA V265 CERKVENI KLJUĈAR – CEHMOŠTER cerk'veni klu'ĉår Za pomen ̒ cerkveni kljuĉar̕ , se v leskovškem govoru uporablja besedna zveza cerkveni ključar. Leksem cerkveni, levi ujemalni prilastek, je izpeljan iz leksema cẹ̅́ rkev, stcslovan. crъky, ki je v ĉasu pokristjanjevanja prevzet iz nekega germ. jezika, verjetno iz starosrednjenemško *ki̅ rka v pomenu ̒cerkev ̕ (SES: 101). Leksem ključar, jedro besedne zveze, je izpeljan iz leksema ključ, pslovan. *kl'učƄ̏ , kar je prvotno pomenilo * ̒ukrivljen kos lesa̕ . Beseda je ozko sorodna s pslovan. *kl'űka v pomenu ̒zapreti, zakleniti ̕ (SES: 308).

6 BESEDJE IZ POMENSKEGA POLJA „DRUŢINA, PRAZNIKI IN OBIČAJI“ PO VPRAŠALNICI ZA SLA V BEDNJANSKEM GOVORU

6.1 POMENSKO POLJE DRUŢINA

Informator: Josip Podseĉki, (roj.1948) iz Rinkovca, Bednja.

1. SLA V604 OĈE 'ȅĉa Za pomen „moški v odnosu do svojega otroka‟, hkj. tȁta, otac, se v bednjanskem govoru uporablja leksem oče. Leksm oče, vok. ȍče, pslovan.*otьcь, je izpeljan iz ide.*att-iko-s, s prvotnim pomenom „prednik na ravni oĉeta‟ (HER: 460)

2. SLA V605 MATI mȍti/mȍma Za pomen „ţenska v odnosu do svojega otroka‟, hkj. majka, se v bednjanskem govoru uporablja leksma mati in mama. Leksem mati, pslovan.*ma̋ ti, je izpeljana iz ide..*ma̅ te̅ ̅́r, ki je nastal s sufiksom -ter- iz otroške besede *ma (HER: 400).

3. SLA V606 SIN sȇin Za pomen „moški, deĉek, fant v odnosu do svoje matere in oĉeta‟, hkj. sin, se v bednjanskem govoru uporablja leksm sin. Leksem sin, pslovan. *sŷnъ, je izpeljan iz ide.*su̅ n-ú-s, ki je izpeljanka ide.. Leksema *suju ter korena besede *seu- st v pomenu „roditi‟ (HER: 547).

4. SLA V607 HĈI kĉȃ r Za pomen „ţenska v odnosu do svojih staršev‟, hkj. kći, kće̅́ rka, se v bednjanskem govoru uporablja leksem hčer, pslovan.*dъkt'i, izpeljan iz ide.*dhug(h)ǝter, iz

60 korena besede *dheug(h) v pomenu „davati mleko, dojiti‟. Prvotni pomen leksema bi toraj bil *„dojena, hranjena z dojenjem‟(HER: 315).

5. SLA V620 BRAT brȍt Za pomen „moški, fant v odnosu do drugih otrok svojih staršev‟, hkj. brȁt, se v bednjanskem govoru uporablja leksem brat, pslovan.*bra̋ tъ,*bra̋ trъ, je izpeljanka iz ide.*bhra̅ ter v pomenu ‘brat‟(HES: 146).

6. SLA V621 SESTRA sāstrȍ Za pomen „ţenska v odnosu do drugih otrok svojih staršev‟, hkj. sèstra, se v bednjanskem govoru uporablja leksem sestra, pslovan.*sestra̍ , je izpeljano iz ide.. sesra̅ ̅́, ki izhaja ide. swesor, kar je prvotno oznaĉevalo katerokoli sorodnico v generaciji, sestavljena iz *swe „svoj‟ in *sor- „ţena‟ (HES: 545).

7. SLA V608 VNUK vny̏ k Za pomen „sin sina ali hĉere‟, hkj. ùnuk, se v bednjanskem govoru uporablja leksm vnuk, pslovan.*vъnukъ. Protetiĉni v pred ъ je odraz ide. ъn, iz ide. *an, v pomenu „prednik, prednica‟ in je otroška beseda (HES: 653).

8. SLA V609 STARI OĈE dȅda̋ Za pomen „stari oĉe, oĉe oĉeta ali mame‟, hkj. djȅd, se v bednjanskem govoru uporablja leksem ded, psl.dědъ, dvojnik od *dhe̅ -dh-o-s, s preobrazbo v moški spol in podaljšanim e (HES: 199).

9. SLA V610 STARA MATI bȏbica, bȏba̋ Za pomen „mati oĉeta ali mame‟, hkj. báka, se v bednjanskem govoru uporabljata leksema baba in izpeljanka babica. Leksem baba je izpeljan iz leksema bȁba,

61 pslovan.*bȁba , v pomenu „dedova ţena‟. Hipokoristnik od bȁba je báka (HES: 120)

10. SLA V611 TAST tȃost, svȁker Za pomen „ţenin oĉe‟, hkj.tâst, se v bednjanskem govoru uporablja leksm tast, pslovan.*tьstь v pomenu „ţenin oĉe‟. Prvotni pomen besede *tьstь je oznaĉeval ţenino mater in oĉeta, kasneje se je po deklinaciji a razvila beseda tȁšta v pomenu „ţenina mati‟. Prvotni pomen besede tast je „sorodnik‟ (HES: 620. Za pomen „moţev oĉe‟, knjiţ. hrvaško svȅkar, se v bednjanskem govoru uporablja leksem sveker, pslovan. svekrъ,„moţev oĉe‟, iz ide.. *swéḱr-o-s, s prvotnim pomenom „krvni sorodnik‟ (HER: 597).

11. SLA V612 TAŠĈA svȁkrvo Za pomen „moţeva mati‟, hkj. svȅkrva, se v bednjanskem govoru uporablja leksem svekrva, pslovan.*svekry v pomenu „moţeva mama‟. Nareĉno: svekry, svekróva. Poimenovanje je izpeljano iz ide.:*sweḱru̅ ̅́s (HER: 597).

12. SLA V613 ZET zāt Za pomen „hĉerin moţ v odnosu do njenih staršev‟, hkj. zȅt, se v bednjanskem govoru uporablja leksem zet, pslovan.*ze ̋ tь, v pomenu „hĉerin moţ, sestrin moţ‟ (HES: 694).

13. SLA V614 SNAHA snīēhȍ ,snehã Za pomen „sinova ţena v odnosu do njegovih staršev‟, hkj. snàha, se v bednjanskem govoru uporablja leksem snaha v dveh glasoslovnih razliĉicah. Leksem snaha, pslovan.*snъxa, v pomenu „bratova ţena, sinova ţena‟, je izpeljan iz ide.*snuso „sneha‟ s prvotnim pomenom „sorodstvena, druţinska vez‟, izpeljana iz ide.. korena sneu – v pomenu „vezati, povezovati‟ (HER: 568).

14. SLA V615 STRIC strēīc Za pomen ῾oĉetov brat‟, hkj. strîc, se v bednjanskem govoru uporablja leksem stric, pslovan. stryjьcь, izpeljan iz pslovan. *stryjь v pomenu ῾oĉetov brat‟ (HER: 588).

15. SLA V616 UJEC vȇyjec Za pomen ῾materin brat, stric‟, hkj. ȕja̅ k, se v bednjanskem govoru uporablja leksem ujec, izpeljan iz leksema ujak, pslovan.*ujakъ, prvotni pomen pslovan.*ujь je ῾materin brat‟ (HER: 651) V hrvaškem kajkavskem nareĉju je poimenovanje vűjec za pomen ῾materin brat‟ (ERHSIII:540).

16. SLA V617 TETA tãcȍ Za pomen ῾oĉetova ali materina sestra‟, hkj. tȅta, se v bednjanskem govoru uporablja leksem teco. Leksem teco je izpeljanka iz leksema teta, pslovan.*tȅta, usp.*tȅtъka, izpeljano iz *tetъkъ,*tetьcь, na hr. tétak, gen. tétka, têtac, gen. têca. V hrvaškem kajkaskem nareĉju se uporabljajo razliĉna poimenovanja za leksem teta – tetec, teček, tečec (HER: 624).

17. SLA V618 UJNA vȇyjno Za pomen „materina sestra, teta (po materini strani)‟, hkj. ûjna, se v bednjanskem govoru uporablja leksem ujna. Leksem ujna je izpeljan iz leksema ujak, pslovan.*ujakъ, ţenski spol *ujьna. Prvotni pomen pslovan.*ujь je „materin brat, materina sestara‟ (HER: 651).

18. SLA V619 SVAK svõk Za pomen „sestrin moţ ali brat zakonskega partnerja‟, hkj. svâk, se v bednjanskem govoru uporablja leksem svak. Leksem svak je nastal s kontrakcijo -oja- od

63 svȍjak, stcslovan. svojakъ. Osnovni pomen svâk – svȍja̅ k – svojâk izhaja iz nomin. pride.vnika „svoj’ s pomoĉjo sufiksa -ako (ERHSIII:367).

19.SLA V622 PO POLI BRAT pyelbrȍt Za pomen „moški v odnosu do otrok, s katerimi ima skupnega enega od staršev‟, hkj. pȍlubrat, se v bednjanskem govoru uporablja leksem polbrat. Leksem polbrat je zloţenka iz leksemov pôl in brat. Leksem pol, gen. leksema pôl, pslovan.*polъ s starodavno osnovo –u , kar tvori leksem polu, ki potrjuje pomen besede polovica, polu v soleţnicah nap. pȍlugla̅ s (EHR:493). Leksem brat, pslovan.*bra̋ tъ, *bra̋ trъ, izpeljano iz ide.*bhra̅ ter v pomenu brat (HES:146).

20. SLA V624 MAĈEHA mȃuĉahã Za pomen „oĉetova ţena v razmerju do njegovih otroki izpred njunega zakona‟ hkj. mȁćeha, se v bednjanskem govoru uporablja leksem mačeha. Leksem maćeha, pslovan.*ma̋ tjexa, je izpeljano iz ide.*ma̅ t(r)-jes -, s pomenom „podoben materi‟ (HER: 393).

21.SLA V625 SVAT svõt, gyejst Za pomen „kdor se udeleţi praznovanja ob poroki‟, hkj svȁt, se v bednjanskem govoru uporabljata leksema svat in gost. Leksem svat, pslovan. sva̋ tъ, je izpeljanka iz ide.. *swo̅ -t-, korena besede *ewe – „svoj‟, *swe-t- v pomenu „sorodnik‟ (HER: 597). Leksem gost pri besedi svat (str. 39).

22.SLA V626 BRATRANEC brȍtić Za pomen „sin strica ali tete‟, hkj. brȁtić, se v bednjanskem govoru uporablja leksem bratič. Leksem brotić je izpeljanka leksema brat, pslovan.*bra̋ tъ, *bra̋ trъ, s pripono -ić, brȁtič s pomenom „krvnega sorodstva, bratov sin‟(ERHSI:199/200).

23. SLA V627 SESTRIĈNA sȃstriĉnȍ Za pomen „hĉi strica ali tete‟, hkj. se̋ strična, se v bednjanskem govoru uporablja leksem sestrična, izpeljanka iz leksema sestra, v vseslovanskem pomenu „krvnega sorodstva‟, sestrična, sestrinica v pomenu „hĉi sestre‟ (ERHSIII:226).

24. SLA V628 DRUŢINA dryţinȁ Za pomen „(zakonski) par z otroki ali brez njih‟, hkj. obítelj, se v bednjanskem govoru uporablja leksem druţina. Leksem druţina, pslovan. *druţi̋ na, je kolektiv od leksema *drûgъ v pomenu „sopotnik, tovariš, prijatel‟, kar je domnevno izpeljano iz indoevropske baze *dheru̯ gh – v pomenu „(skupaj) drţati‟. Prvotni pomen pslovan. *drûgъ „tovariš, sopotnik‟ je tako *„kdor skupaj (z mano) drţi‟, pomen besede *druţi̋ na pa „skupina ljudi, ki drţijo skupaj‟ (SES: 156).

25.SLA V629 ŢLAHTA ryedbinja Za pomen „sorodstvo, sorodniki‟, hkj. rȍdbina, se v bednjanskem govoru uporablja leksem rodbina. Leksem rodbina je izpeljan iz leksema rod, pslovan. *rod (ERHSIII: 151).

26. SLA V631 VDOVA vűdovica Za pomen „ţena, katere moţ je umrl in se ponovno ne poroĉi‟, hkj. udòva, se v bednjanskem govoru uporablja leksem vdova. Leksem vdova, pslovan. *vъdovà, je izpeljan iz ide. *widhewa̅ , iz korena *weidh v pomenu „zapustiti, loĉiti‟(HER: 650).

27. SLA V632 OMOŢITI SE ţenjȉ ti sa Za pomen „v zvezi z osebo ţenskega spola poroĉiti se‟, hkj. ţe̅́ nim se , se v bednjanskem govoru uporablja leksem ţenim se. Leksem ţanjiti sa je izpeljan iz

65 leksema ţena, denominal na -iti, ţeniti se v pomenu „moški se je poroĉil‟ (ERHSIII: 677).

28. SLA V233 PASTOREK pȍsterk Za pomen „otrok v odnosu do maĉehe/oĉima‟ oz. „(posvojeni) ţenin/moţev otrok izpred skupnega zakona‟, hkj. pȁstorak, se v bednjanskem govoru uporablja leksem pastorek. Leksem pastorek je zloţenka iz leksema pa v pomenu „nepravi‟ in *dъkter v pomenu „hĉi‟, toraj „neprava hĉi‟ (ERHSII: 616).

29. SLA V235 OTROK djȃto Za pomen „deĉek ali deklica v prvih letih ţivljenja in ĉloveški potomec v odnosu do staršev‟, hkj. dijéte, se v bednjanskem govoru uporablja leksem dete, pslovan. *dětę, je slovanska izpeljanka od *dě-t-, s sufiksom -t-, ki kaţe na to, da je *dět nastalo iz glagola *děti, ki se proti leksemu *dojiti pomensko izraţa kot *„pěti/*piti‟, proti *„pojiti‟. Leksem je izpeljan iz ide. korena *dhe̅ (i) v pomenu „sesati, dojiti‟ (HER:195).

30. SLA V636 FANT de̋ ĉȏk Za pomen „dorasel mlad moški, ki še ni poroĉen in dorašĉajoĉa oseba moškega spola‟, hkj. djèčāk, dȅčko, mómak, se v bednjanskem govoru uporablja leksem deček. Leksem deček je izpeljanka leksema detec, pslovan. *dětьc. V kajkavskem nareĉju se govori tudi dečec (HER: 195).

31. SLA V644 DEKLE py̏ co Za pomen „dorasla mlada ţenska, ki še ni poroĉena in dorašĉajoĉa oseba ţenskega spola‟, hkj.djèvōjka, se v bednjanskem govoru uporablja leksem puco. Izvora leksema v nam dostopnih slovarjih nismo našli.

32. SLA V645 MOŢ mȏuţ Za pomen „poroĉen moški v odnosu do svoje ţene in dorasel ĉlovek moškega spola‟, hkj. mûţ, se v bednjanskem govoru uporablja leksem moţ, pslovan.*mo ̌̂ ţь, je nastal iz ide.besede *mon-g-jo-s, kjer koren *mon- doloĉa pomen „moški‟ (HRE: 430).

33. SLA V646 ŢENA ţa̅ nȍ Za pomen „poroĉena ţenska v odnosu do svojega moţa in dorasla oseba ţenskega spola‟, hkj. ţéna, se v bednjanskem govoru uporablja leksem ţena. Leksem ţena, w pslovan.*ţena̅́ , je izpeljan iz ide.. *g ena̅ ̅́ (HRE: 708). Leksem ţena pomeni „druţica moţa‟, izpeljana iz ide.. korena *gu̯ ena̅ „ţena‟, ki je v povezavi z ide.. korenom *gen- v pomenu ‘rojevati’ in ţena v pomenu *‘porodnica’ (ERHSIII:677).

34. SLA V247 PRIJATELJ prijȍtel Za pomen „kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temeljeĉem na sorodnosti mišljenja, ĉustvovanja‟, hkj. prȉjatelj, se v bednjanskem govoru uporablja leksem prijatelj. Leksem prijatelj je izpeljan iz leksema prìjati; pslovan. *prija̋ telь, ki je izpeljan iz ide. korena *prei v pomenu „ljubiti, biti drag‟(HER: 502).

35. SLA 248 HLAPEC slēygȍ Za pomen „stalno najet moški na kmetiji za pomoĉ pri kmeĉkih delih‟, hkj. slúga, se v bednjanskem govoru uporablja leksem sluga, pslovan.*sluga, izpeljan iz ide.. *sloug, vzporednice za pslovan. *sluga v pomenu „podpreti, pomagati‟ (HER: 564).

36. SLA V649 DEKLA dȅklo Za pomen „stalno najeta ţenska na kmetiji za pomoĉ pri gospodinjskih in kmeĉkih delih‟, hkj. slùţa̅ vka, se v bednjanskem govoru uporablja leksem dekla. Leksem dekla se je naverjetneje razvil tako kot slovenski. Leksem dekla, pslov. dět-ьk-ъl- a, izpeljano iz dět-ьk-a, v pomenu ̒deklica̕, ki je izpeljana iz pslovan. leksema *dět-ę v pomenu „otrok‟ (SLA 1.2:301).

37. SLA V250 GOSPODAR gȍzda, gespedāōrȍ , gespodõr Za pomen „lastnik posestva, materialnih dobrin, glavni na posestvu‟, hkj. gȁzda, se v bednjanskem govoru uporabljajo leksem gospodar v dveh glasoslovnih razliĉicah in leksem gazda. Leksem gazda je prevzet iz madţarskega poimenovanja za pomen ‘gospodar’, gazda (HER: 227). Leksem gospodar je izpeljanka iz psl.*gospodь, *gospodárь. Leksem je izpeljan iz ide..*ghost v pomenu „gost‟ in *pot v pomenu „gospodar‟ (HER: 239, 240).

38. SLA V651 GOSPODINJA gȍzdȁrica Za pomen „ţenska, ki opravlja ali vodi domaĉa hišna dela oziroma gospodarjeva ţena‟ hkj. gospodàrica, se v bednjanskem govoru uporablja leksem gazdarica. Leksem gazdarica je izpeljan iz leksema gazda, prevzet iz madţarskega gazda v pomenu „gospodar‟ (HER: 227).

39. SLA V652 STARŠI ryeditelji Za pomen „moški in ţenska v odnosu do svojega otroka‟, hkj. ròditelji, se v bednjanskem govoru uporablja leksem roditelji. Leksem roditelji je zloţenka iz leksema rôd + vseslovanska konĉnica -telj/ -teljica (roditelj, roditeljica) v pomenu „starši, oĉe in mama‟ (ERHS: 151,152).

40. SLA V653 LJUDJE ljýdi Za pomen „bitja, ki so sposobna misliti in govoriti‟, hkj. ljûdi, se v bednjanskem govoru uporablja leksem ljudje. Leksem ljudje, mnoţinsko poimenovanje za leksem člobvek, pslovan.*ljûdь, v pomenu „ljudinъ, svobodnjak‟, izpeljan iz ide.. korena *leudh v pomenu ‘rasti’, kar pomeni „rasti: rod: narod‟, v pomenu „naziv za svobodne ljudi’ (HER: 392).

6.2 POMENSKO POLJE PRAZNIKI IN OBIČAJI

6.2.1 PRAZNIKI

1. SLA V212 BOŢIĈ byēţȉ ć Za pomen „v kršĉanstvu praznik Kristusovega rojstva‟, hkj. bòţić, se v bednjanskem govoru uporablja leksem boţič, pslovan. *boţi̋ tjь, v prvotnem pomenu „mali bog‟ (HER: 142).

2. SLA V216 POTICA pȅgȃoĉa Za pomen „pecivo iz kvašenega razvaljanega in zvitega testa z razliĉnimi nadevi, orehovim nadevom‟, hkj. orahnjača, se v bednjanskem govoru uporablja leksem pogača. Leksem pógača pomeni „nekvašen kruh‟ (ERHSII: 694).

3. SLA V217 TRIJE KRALJI trȇi krȏlji Za pomen „trije moţje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik v spomin na ta dogodek 6. januarja‟, hkj. svijeti trije kralji, se v bednjanskem govoru uporablja besedna zveza trije kralji. Besedna zveza je sestavljena iz doloĉila tri ter jedra besede kralji. Leksem trije, pslovan. trьje, izpeljano iz ide.. trei- v pomenu „tri‟(HER: 638). Leksem kralji, mnoţinska oblika leksema kralj, pslovan. kórlь (HER: 342).

4. SLA V218 SVEĈNICA svīēĉnica Za pomen „praznik Jezusovega darovanja, 2. februar‟, hkj. svijéćnica, se v bednjanskem govoru uporablja leksem svečnica. Leksem svečnica je izpeljan iz leksema svẹ́ča, ker se na sveĉnico pri maši blagoslovijo sveĉe. Pomensko podobno je motivirano nemško Lichtmesse, sveĉnica‟, kar je zloţeno iz nemškega Licht „luĉ‟ in Messe v pomenu „maša‟ (SES: 735).

5. SLA V221 VELIKA NOĈ Vēyzȅ m Za pomen „v kršĉanstvu praznik Kristusovega vstajenja‟, hkj. uskrs, se v bednjanskem govoru uporablja leksem vuzem, pslovan. *vьzьmъ, kar je izpeljano iz *vьzęti v pomenu „zaĉeti‟, pslovan.*ęti, kar pomeni „zaĉeti‟ (HER: 655).

6. SLA V223 HREN hrãnj Za pomen „zaĉimbna rastlina z velikimi listi ali njena korenika ostrega, pekoĉega okusa‟, hkj. hrȅn, se v bednjanskem govoru uporablja leksem hren, pslovan. *xrěnъ, ki je v slovanske jezike prišel z nekim drugim jezikom in je prevzeta beseda, morda iz turškega jezika (HER: 266).

7. SLA V224 PIRHI pisy̏ njka Za pomen „v kršĉanskem okolju pobarvano, poslikano jajce, pripravljeno za veliko noĉ‟, hkj. pìsanica, ùskršnje̅ jaje , se v bednjanskem govoru uporablja leksem pisanka. Leksem pisanka je izpeljanka leksema pisati, pslovan. *pьsa̋ ti, z osnovnim pomenom „narediti vzorce‟, v kajkavskem nareĉju leksem pisan pomeni „barvit, pester‟ in pisanice „velikonoĉna jajca‟ (HER: 478).

8. SLA V225 BINKOŠTI dyhȍvi Za pomen „v kršĉanstvu praznik, petdeseti dan po veliki noĉi‟, hkj. Dùhovi, se v bednjanskem govoru uporablja leksem duhovi, izpeljan iz leksema dȕh, pslovan.*dûxъ (HER: 211).

9. SLA V226 BIRMA fĩerma̋ Za pomen „drugi od sedmih zakramentov katoliške cerkve‟, hkj. krȉzma, krȉsma fîrma, se v bednjanskem govoru uporablja leksem firma, izpeljan iz leksema bîrmati, izposojeno iz srvnem.. firmen, stvnem. firmo̅ n pa je izpeljan iz latinskega firma̅ re (ESSJ: 22).

10. SLA V227 ŠKOF bȉškup Za pomen „predstojnik škofije‟, hkj. bȉskup, se v bednjanskem govoru uporablja leksem biškup. Leksem bȉškup, lat. episcoupus v pomenu ‘nadzornik, preglednik‟, je izpeljanka iz stvnem. biscof (ERHSI: 157).

11. SLA V228 VELIKI ŠMAREN vȁliku mȋešo Za pomen „veliki šmaren, praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta‟, hkj. Marijanski blagdan/Velika gospa, se v bednjanskem govoru uporablja besedna zveze velika maša. Doloĉilo besedne zveze velika je izpeljano iz leksema velik, pslovan. velikъ, ki je izpeljan iz pslovan. *velъ(jь)(HER: 665); jedro besedne zveze je leksem maša (str. 72).

12. SLA V230 VERNE DUŠE dēyšnȇ i dȋ en Za pomen „v kršĉanskem okolju praznik spomina na duše v vicah, 2. november‟, hkj. dušni dan, se v bednjanskem govoru uporablja besedna zveza dušni dan. Leksem dušni je izpeljanka iz leksema duh, leksem dan iz leksema dân, pslovan.*dьnь (HER:187).

13. SLA V231 ADVENT adventsko ĉȍ s/vrȋemȅ Za pomen „štirje tedni pred boţiĉem‟, hkj. advent, se v bednjanskem govoru uporabljajo besedna zveza adventski čas. Leksem adventski je izpeljanka leksema àdvenat, iz cerkvenega latinskega poimenovanja adventus, individualni pomen od leksema advenire v pomenu „gospodov prihod‟ (ERHSI:10).

14. SLA V232 ŠMARNICE veĉārnicő Za pomen „poboţnost v ĉast Mariji meseca maja‟, hkj. svíbanjska svétkovina, se v bednjanskem govoru uporablja leksem večernica. Leksem večernica je izpeljan iz leksema vȅče̅ , s konĉnico -ica ‘večernica’ s pomenom ‘sacra pomerdiana/ sveto popoldan’( ERHSIII: 570).

15. SLA V233 MAŠA mȋešo Za pomen „glavni verski obred, ki ga opravlja duhovnik pri oltarju‟, hkj. mȉsa, se v bednjanskem govoru uporablja leksem maša. Leksem maša je glasoslovna razliĉica leksema misa, ki je prevzeta iz latinske besede missa v pomenu „bogosluţje‟. Pozno pslovan.*mьša – iz tega v hrv. mȁša, v govorih, kjer ь>e - mȅša (HER: 411).

16.SLA V234 PRIDIGA prāda̋ štvē Za pomen „govorno podajanje vsebinsko zaokroţene verske snovi‟, hkj. prȍpovije̅ d, se v bednjanskem govoru uporablja leksem predeštve. Izvora leksema v nam dostopnih slovarjih nismo našli.

17. SLA V235 BLAGOSLOV blo̎ gyēslev byēţji Za pomen „prošnja za boţjo naklonjenost, vĉasih z obredno kretnjo‟, hkj. blȁgoslo̅ v, se v bednjanskem govoru uporablja leksem blagoslov boţji. Leksem

72 blagoslov je izpeljan iz leksema blâg, s kršĉansko liturgijo blȁgoslo̅ v, izpeljano iz lat. benedicto (ERHSI:166–168). Leksem boţji je izpeljan iz leksema bog.

18. SLA V236 PROCESIJA prȃšyencija Za pomen „verski sprevod, pri katerem se navadno nosi kak verski predmet‟, hkj. procèsij, se v bednjanskem govoru uporablja leksem prašencija. Leksem prašencija iz leksema prošte̅́ nje v pomenu ‘ţegnanje‟. Prvotni pomen besede je „odpušĉanje grehov‟(SES: 610).

19. SLA V239 CVETNA NEDELJA cveitnȍ nādeljȍ Za pomen „zadnja nedelja pred veliko noĉjo‟, hkj. Cvjètnica, se v bednjanskem govoru uporablja besedna zveza cveitna nedelja. Leksem cveitna je izpeljanka iz leksema cvijet, pslovan. *květъ, v pomenu „cvet‟ in „barva cvetenja‟ (HER: 169). Leksem nedelja je izpeljanka iz besede *nedělati. Poimenovanje nedelja je najverjetneje kršĉansko, saj je Bog sedmi dan stvarjenja poĉival (HER: 436).

20. SLA V241 OBHAJILO prēiĉȁ st Za pomen „del maše, ko duhovnik obhaja‟, hkj. pričeš.t, se v bednjanskem govoru uporablja leksem pričeš.t. Izvora leksema v nam dostopnih slovarjih nismo našli.

21. SLA V242 SVETO OLJE pyemőzőnjő Za pomen „blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov‟, hkj. pȍmāst, se v bednjanskem govoru uporablja leksem mazati. Leksem mazati, pslovan. mȁzati, *mȁţǫ, kar je izpeljano iz ide.. *mag̀- v pomenu „mesiti, gnesti, stiskati, mazati‟ (HER: 401).

22. SLA V248 OLTAR eltõr Za pomen „veĉji predmet z mizi podobnim delom, sliko, kipi za opravljanje kršĉanskega bogosluţja‟, hkj. ólta̅ r, se v bednjanskem govoru uporablja leksem oltar. Leksem oltar, pslovan.*olъtarь, je v slovanske jezike prišel iz stvnem. altâri, altâr(e), kar je iz clat. alta̅ re v pomenu „ţrtvenik/oltar‟ (HER: 453).

23. SLA V249 PRIŢNICA prādjaţ̃ nicő Za pomen „ograjen pomol iz zidu v cerkvi za govornika‟, hkj. propovjedaónica, se v bednjanskem govoru uporablja leksem pride.ţnica.

24. SLA V250 SPOVEDNICA spővādy̑ eynica Za pomen „omari podoben pregrajen prostor za spovednika in spovedanca‟, hkj. ispovjedaónica, se v bednjanskem govoru uporablja leksem spovednica. Leksem spovednica je izpeljanka iz leksema spoved, ki je izpeljan iz besedne zveze spovedati se (SES: 710).

25. SLA V251 SPOVEDATI SE spāvadȍ ti sa Za pomen „povedati duhovniku svoje grehe in jih obţalovati z namenom dobiti odvezo‟, hkj. ispòvjedati se, se v bednjanskem govoru uporablja leksem spovedati se, iz katerega je izpeljan leksema spoved, tvorjenem po zgledu lat. confessio̅ „spoved‟, confiteor, „spovem se̕, iz con- ̒skupaj ̕ in fateor „povem, priznam‟(SES: 710).

26. SLA V252 KOR ky̑ eryš Za pomen „dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce‟, hkj. kôr, se v bednjanskem govoru uporablja leksem koruš, prevzet preko srvnem.. ko̅ r, stvnem. cho̅ r iz lat. chorus v pomenu ̒zbor, mnoţica, ples veĉ plesalcev̕, kar je izposojeno

74 iz grškega khorós, ̒mnoţica, zbor,̕ prvotno ̒ples veĉ plesalcev v ĉast bogovom , plesišĉe̕ (SES: 334).

27. SLA V253 ORGLE ha̅ rgyljȍ Za pomen „glasbilo iz pišĉali, v katere prihaja zrak iz mehov, z eno ali veĉ roĉnimi in eno noţno klaviaturo‟, hkj. òrgulje, se v bednjanskem nareĉju uporablja leksem orgulje, kar je prevzeto iz nem. orgel, kar se je razvilo iz srvnem.. organe, stvnem. organa, izposojenka iz stlat. organa ̒orgle̕. To je prvotno mnoţinska oblika od lat. organum v pomenu ̒pišĉal, glasbilo̕ (SES: 502).

28. SLA V254 MEŢNAR šȏ ky̏ tar/meţnor Za pomen „kdor oskrbuje cerkev, hkj. crkvènjak, se v bednjanskem govoru uporabljata leksema meţnar in šokutar. Leksem meţnar je prevzet iz stvnem. Messner, v pomenu „ tisti, ki pomaga v samostanu in ni duhovni brat‟ (ERHS: 419). Izvora leksema šokutar v nam dostopnih slovarjih nismo našli.

29. SLA V255 HOSTIJA tjalye krištašave Za pomen „okrogla plošĉica iz nekvašenega pšeniĉnega testa za obhajanje‟, hkj. hòstja, se v bednjanskem govoru uporablja besedna zveza kristusovo telo. Leksem telo, psl. *te ̌̂ lo, etimologija besede ni popolnoma pojasnjena. Izpeljana iz ide.. *twe-/*teu-/*tu- v pomenu „debel, jak‟ (HER: 626) in leksema Kristusovo iz poimenovanja Jezus Kristus.

30. SLA V256 KRIŢEV POT kriţni pyet Za pomen „v zvezi kriţev pot upodobitev Kristusove poti na Golgoto‟, hkj: kriţni put, se v bednjanskem govoru uporablja leksem kriţni pot. Leksem pot, pslovan. *po ̅́ tЬ, izhaja iz korena *pent v pomenu „stopiti, iti‟ (HER: 513). Leksem kriţni, izpeljan iz leksema krîţ in je prevzeta beseda iz romanske, starofurlanske oblike krọţe v pomenu „kriţ, krst, muka, nesreĉa‟ (HER: 350).

31. SLA V257 KADILO kȏdlnicȏ Za pomen „smolast izcedek nekaterih tropskih dreves, ki pri tlenju oddaja dišeĉ dim‟ hkj. tàmjan, se v bednjanskem govoru uporablja leksem kadilnica. Leksem kadilnica je izpeljan iz leksema kadilo, pslovan. *kadi̋ ti, v pomenu „dimiti‟ (z aromatiĉno snovjo). Beseda je izpeljana iz ide.. korena *ked v pomenu „kaditi, dimiti‟ (SES:275).

32. SLA V258 BLAGOSLOVLJENA VODA svato vyedo Za pomen „blagoslovljena voda‟, hkj. sveta voda, se v bednjanskem govoru uporablja dvobesedni leksem sveta voda. Leksem sveta, izpeljan iz leksema svêt, pslovan. svętъ, „sanctus‟ v pomenu „sakramenat, ţrtva, hostija‟ (ERHS III: 419). Praslovanska oblika leksema voda se glasi *voda̍ (HER: 676).

33.SLA V260 STEBER pye̅ dpy̑ rni sty̑ b Za pomen „podolgovat, pokonĉen, navadno veĉji gradbeni element, ki kaj nosi‟, hkj. stûp, se v bednjanskem govoru uporablja besedna zveza podporni stub.

34. SLA V261 LESTENEC ly̑ stȁr Za pomen „okrasna priprava z veĉ luĉmi, navadno viseĉa s stropa‟, hkj. lùster, se v bednjanskem govoru uporablja leksem luster. Leksem luster je prevzet preko nem. lüster, iz fra. lustere v enakem pomenu, kar je izposojeno iz it. lustro, „blesk, lesk, sijaj‟ (SES: 394).

35. SLA V262 SVEĈNIK svãĉnjők Za pomen „drţalo, stojalo za sveĉe,‟ hkj. svèćnīk, se v bednjanskem govoru uporablja leksem svečnik. Leksem svečnik je izpeljan iz leksema svijeća, pslovan. *světja̍ , ki ima osnovo v ide.. *kwoit-jā̀ v pomenu „svetiti, svetel‟ (HER: 599).

36. SLA V263 MAŠNI PLAŠĈ mijašney e̋ blja̋ ko Za pomen „mašni plašĉ‟, hkj. misnica, se v bednjanskem govoru uporablja besedna zveza mašna obleka. Leksem mašna izpeljan iz leksema misa (str. 72). Leksem obleka je izpeljan iz leksema obleči, pslovsan.*ob(v)Ьlt'i̋, v prvotnem pomenu *„gor zvleĉi, navleĉi‟ (SES:482).

37. SLA V264 BANDERO bőnda̋ re̋ Za pomen „cerkvena zastava na preĉnem drogu z verskimi simboli‟, hkj. bandiera, se v bednjanskem govoru uporablja leksem bandiera, izpeljan iz leksema band, got. Bandwa v pomenu ‘znak, zastava‟, it. bandiera, prevzet iz bandijera v enakem pomenu (ERHSI: 106).

6.2.2 OBIČAJI

1.SLA V213 POLNOĈNICA py̅ lnyeĉkȍ. Za pomen „maša opolnoĉi v noĉi pred boţiĉem‟, hkj. pónoćka, se v bednjanskem govoru uporablja zloţenka pulnočka iz leksemov pol in noč. Leksem pol, pslovan.*pȍlъ, „polovica‟ se je razvilo iz ide..*polHu v prvotnem pomenu *„kar je razcepljeno, en del neĉeš.a razcepljenega‟ (SES: 562). Leksem noč, pslovan.*not'ь v pomenu „veĉer, noĉ‟; ide.. beseda je izpeljanka iz korena *negu̯ , „temniti se, veĉeriti se‟. Iz prvotnega pomena *„veĉerjenje‟ sta se vzporedno razvila pomena večer, „to je ĉas, ko se veĉeri‟, in noč, „to je ĉas, ko se neha veĉeriti‟ (SES: 474).

2.SLA V214 KOLINE kalēinjo̎

Za pomen „pripravljanje zaklanega prašiĉa za hrano in ubiti (domaĉo) ţival za hrano, navadno z noţem‟, hkj. kolínje, se v bednjanskem govoru uporablja leksem kalinje. Leksem kolinja iz leksem klȁti, pslovan.*kolti, koljo, beseda *kolъ v pslovan. pomenu ‘s sekiro odsekana veja’, s postverbum v kolac, od tam v prȍkola, zákolj, s strukturo /konĉnico -ina: kolji̋ na, v hrvaško kajkavskem: kolînje v pomenu ‘svijokolja/koline’(ERHSII: 91).

3. SLA V219 PUST főšnik Za pomen „pred pustnim torkom in ta dan sam‟, hkj: pȕst, pòklade, se v bednjanskem govoru uporablja leksem fašenk, kar je prevzeto iz nemškega Fasching ˂Vaschang; v etimološkem smislu naj bi leksem pomenil ̒zadnje toĉenje alkoholne pijaĉe̕ . Drugaĉe povedano je beseda tesno povezana s postom (das Fasten/die Fastenzeit), ki sledi norĉavim pustnim dnevom, in sicer na pepelnico ( http://www.delingua.si/blog/splosno/fasenk).

4. SLA V220 POST pȅst Za pomen „delna ali popolna omejitev uţivanja hrane v doloĉenem ĉasu, zlasti mesa zapovedati post / strogi, štiride.setdnevni post‟, hkj. pôst, se v bednjanskem govoru uporablja leksem post. Leksem post kot kršĉanski religiozni termin ni praslovanski. Post je izpeljan iz got. fastan, stvnem. fasta, izraz nemških misjonarjev. Beseda post je slovansko germanski leksem. Za poreklo slovanskega izvora govori prevoj o- a , ki se v izposojenkah ne pojavlja (ERHSIII: 14).

5. SLA V237 ROMAR lyemȍrji Za pomen „vernik, ki gre k romarski cerkvi, v sveti kraj‟, hkj. hȍdočasnīk, se v bednjanskem govoru uporablja leksem romar. Leksem romar, prevzet iz stare italijanšĉine roméro v pomenu „romar‟, je izpeljan iz lat. predloge ro̅ maerus v pomenu „romar‟, posamostaljenega pride.vnika ro̅ maeus, v pomenu „rimski, ki hodi v Rim‟. Prvotni pomen leksema romar je „tisti, ki gre v Rim‟ (SES: 652).

6. SLA V238 BOŢJA POT byeţji pēyt Za pomen „romanje in iti k romarski cerkvi, v sveti kraj‟, hkj. hȍdočašće, se v bednjanskem govoru uporablja besedna zveza boţja pot. Leksem boţja je izpeljan iz leksema Bog, pslovan. *Bȍgъ (HER: 137). Leksem put, pslovan. *po ̅́ tЬ, izhaja iz korena *pent v pomenu „stopiti, iti‟ (HER: 513).

7. SLA V240 KAJ NESEJO NA CVETNO NEDELJO K ŢEGNU pyškicȍ Za pomen „snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo‟, hkj /, se v bednjanskem govoru uporablja leksem puškica. Leksem puškica je izpeljanka iz leksema puška, ki je prevzeta iz starovisoke nem. puhse, srvnem.. bühse v pomenu „škatljica, skrinjica iz pušpanovega lesa‟. Beseda izhaja iz gr. pýksos v pomenu „pušpan‟ SES: 618).

8. SLA V243 POROKA ţenjȇ itvo/vanĉy̅ enje Za pomen „obred, s katerim moški in ţenska postaneta pred druţbo, javnostjo priznana kot moţ in ţena‟, hkj.vjenča̅́ nje, se v bednjanskem govoru uporabljata leksema ţenitva in venčanje. Leksem ţenitva je izpeljan iz leksema ţena s pripono iti → ţeniti se v hrv. kaj. pretvori v ţènidba v pomenu ‘ţeniti se, za oba spola‟ (ERHS: 677). Za leksem venčanje ni najdenega izvora v nam razpoloţljivih slovarjih.

9. SLA V244 ŢENIN mlȏdānjiẽc Za pomen „moški ob poroki in nekaj ĉasa pred njo‟, hkj. ţenik, mladoţenja, se v bednjanskem govoru uporablja leksme mladonjec, izpeljan iz leksema mladoţenja, mladenec, ki je izpeljan iz starocslovan. malъţena, izpeljan iz leksema ţena (ERHS: 677).

10. SLA V245 NEVESTA mlõdenka Za pomen „ţenska ob poroki in nekaj ĉasa pred njo‟, hkj. nevjesta. se v bednjanskem govoru uporablja leksem mladenka, izpeljan iz leksema mlad, pslovan. môldъ, izpeljan iz ide. *mol-d- v pomenu „mehak, neţen‟(HER: 415).

11. SLA V246 KRST kȅršĉenje Za pomen „v kršĉanskem okolju obred, s katerim se kdo sprejme med kristjane‟, hkj. kršte̅́ nje, se v bednjanskem govoru uporablja leksem krščenje in je izpeljan iz leksema krst, pslovan.*krьstъ, ki izhaja iz stvnem. oblike imena Krista, Christus. Iz te besede je izpeljan glagol *krьsti̋ ti v pomenu „krstiti‟ (HER: 353).

12. SLA V247 BOTER kȇym Za pomen „zastopnik otroka pri krstu ali priĉa pri birmi‟, hkj. kûm, se v bednjanskem govoru uporablja leksem kum, pslovan. kúmъ, je izposojenka iz romanske skrĉene besede iz lat. compater, commater – *cum(m) (HER: 358).

13. SLA V247 A BOTRA kȇymicő Za pomen „zastopnica otroka pri krstu ali priĉa pri birmi‟, hkj. kumica, se v bednjanskem govoru uporablja leksem kumica, dalje glej leksem kum, str.82.

14. SLA V259 KRSTNI KAMEN krstiy̅ e̅ nicő Za pomen „kamnita posoda s krstno vodo za kršĉevanje‟, hkj. krstiónica, se v bednjanskem govoru uporablja leksem krstilnica. Leksem krstilnica je izpeljan iz leksema krst, pslovan.*krьstъ, ki izhaja iz stvnem. ali got. oblike imena Krista, Christus. Iz te besede je izpeljan glagol *krьsti̋ ti v pomenu „krstiti‟ (HER: 353).

15. SLA V265 CERKVENI KLJUĈAR – CEHMOŠTER meţnor Za pomen „kdor pomaga cerkvenemu predstojniku pri upravljanju, vodenju gospodarskih zadev,‟ hkj. crkvénja̅ k, se v bednjanskem govoru uporablja leksem meţnar. Leksem meţnar je izpeljan iz stvnem. Messner, v pomenu „tisti, ki pomaga v samostanu in ni duhovni brat‟ (ERHS: 419).

7 PRIMERJAVA BESED POMENSKEGA POLJA V LESKOVŠKEM IN BEDNJANSKEM GOVORU

7.1 ANALIZA BESEDJA POMENSKIH POLJ DRUŢINA, PRAZNIKI IN OBIČAJI

Leksemi so obravnavani v Krajevni skupnosti Leskovec (v nadaljevanju KS Leskovec) v Obĉini Vide.m pri Ptuju v Halozah in v obĉini Bednja v Varaţdinski ţupanji v hrvaškem Zagorju.

V KS Leskovec so sodelovali 4 informatorji razliĉnih starosti, ki so v leskovškem govoru predstavili raznolika in razliĉna poimenovanja za pomene doloĉenih leksemov.

7.1.1 ANALIZA LESKOVŠKEGA GOVORA

Analiza pomenskega polja „druţina“ Iz gradiva za SLA za pomenski polje „druţina“ je bilo v leskovškem govoru postavljenih 41 vprašanj, na katera je bilo podanih 55 razliĉnih odgovorov. V uporabi je 55 razliĉnih leksemov ali besednih zvez, nekateri med njimi v glasoslovnih (teta, ujna, mačeha, bratranka, starši), izgovornih (gostovenjec, bratranec, gospodinja) in naglasnih razliĉicah (ljudje) ter izpeljanke (mamika iz mama, deklina iz dekle in gazdarica iz gazda). V veĉini so v uporabi enobesedna poimenovanja – 52 leksemov, v treh primerih je dvobesedno poimenovanje, z domaĉim jedrom in doloĉilom (stari oče, stara mati in oţeniti se). Z vidika

81 izvornosti je najveĉ slovanskih poimenovanj – 49, (oča, ata, mama, mati, dete, sin, deklina, hčer, brat, sestra, vnuk, dedek, stari oča, babica, stara mati, tast, tašča, zet, snaha, stric, ujec, teta, ujna, svak, polbrat, mačeha, svat, gostovenjec, sestranec, bratranec, sestranka, sestrična, bratranka, druţina, vdova, oţeniti se, pastork, otrok, deca, deklina, moţ, ţena, prijatl, hlapec, dekla, gospodar, gospodinja, starši, ljudje). Prevzeti leksemi so izvorno iz nemškega jezika, (pubec, ţlahta, kolega, virt) in madţarskega jezika (gazda, gazdarica).

Analiza pomenskega polja „prazniki“ Iz gradiva za SLA za pomenski polje „prazniki“ je bilo v leskovškem govoru postavljenih 38 vprašanj, na katera je bilo podanih 49 razliĉnih odgovorov. V uporabi je 49 razliĉnih leksemov ali besednih zvez, nekateri med njimi v glasoslovnih razliĉicah (hren, binkošti, velika maša, šmarnice, procesija, priţnica). Prevladujejo enoleksemska poimenovanja – 37 besed, v dvanajstih primerih besedne zveze, vse povezane z religiozno tematiko. Besedne zveze z domaĉim doloĉilom in jedrom so (trije kralji, velika noč, verne duše, cvetna nedelja, sveto maziljenje, spovedati se, kriţev pot, ţegnana voda, blagoslovljena voda in mašni plašč); besedne zveze z domaĉim doloĉilom in prevzetim jedrom (velike maše, sveta maša). Leksemi so v veĉini slovanskega izvora – 29 poimenovanj ( boţič, pogača, trije kralji, svečnica, velika noč, vuzen, pleče, hren, jajce, pisanke, pirhi, velike maše, šmaren, dušno, verne duše, šmarnice, sveta, blagoslov, ţegnana voda, cvetna nedelja, obhajilo, sveto maziljenje, spovednica, spovedati se, kriţev pot, kadilo, blagoslovljena voda, steber, luč, svečnik in mašni plašč). Prevzeta poimenovanja so nemškega oz. germanskega izvora (šunka, binkošti, birma, škof, advent, maša, pridiga, ţegen, procesija, priţnica, kor, orgle, meţnar, luster, lehter in mantl,) dve poimenovanji sta cerkveno latinskega izvora (oltar, hostija) in ena beseda italjanskega izvora (bandera).

Analiza pomenskega polja „obiĉaji“ Iz gradiva za SLA za pomensko polje „obiĉaji“ je bilo v leskovškem govoru postavljenih 15 vprašanj, na katera je bilo podanih 16 razliĉnih odgovorov. V uporabi je 16 razliĉnih poimenovanj, 13 enobesednih leksemov in tri besedne

82 zveze z domaĉi doloĉilom in jedrom (boţja pot, krstni kamen in cerkveni ključar). Enajst leksemov je slovanskega izvora (polnočnica, koline, boţja pot, presmec, gostija, poroka, ţenin, nevesta, krst, krstni kamen, cerkveni ključar). Prevzeti leksemi so izvorno iz nemškega (fašenk, post, boter, botra,) in italjankega jezika (romar).

7.1.2 ANALIZA BEDNAJNSKEGA GOVORA

V Bednji je sodeloval en informator in predstavil poimenovanja za pomene doloĉenih leksemov. Informator gospod Josip Podseĉki je v sodelovanju s profesorico dr.sc.Anito Celinć iz Inštituta za hrvaški jezik in jezikoslovje pripravil zapis veĉ kot 14.000 besed za slovar bednjanskega govora, ki se pripravlja na Inštitutu za hrvaški jezik in jezikoslovje. Pripravlja se popolnoma nov sistem naglaševanja in fonetiĉne obravnave tega govora, saj da je Jedvajev sistem obravnave leksemov netoĉen (informator: Josip Podseĉki).

Analiza pomenskega polja „druţina“ Iz gradiva za SLA za pomensko polje druţina je bilo v bednjanskem govoru postavljenih 40 vprašanj, na katera je bilo podanih 43 razliĉnih odgovorov. V uporabi je 43 razliĉnih enobesednih leksemov, nekateri med njimi v glasoslovnih razliĉicah (babica in gospodar). Leksemi so izvorno v veĉini slovanski – 41 leksemov (oča, mati, mama, sin, hčer, brat, sestra, vnuk, deda, babic, tast, sveker, svekrva, zet, snaha, stric, ujec, taco(teta), ujna, svak, polbrat, mačeha, gost, svat, brotič(bratranec), sestrična, druţina, rodbina, vdova, pastorek, dete, deček, puco(dekle), moţ, ţena, prijatelj, sluga, dekla, gospodar, roditelji(starši) in ljudje), dve poimenovanji sta madţarskega izvora (gazda, gazdarica).

Analiza pomenskega polja „prazniki“ Iz gradiva za SLA za pomenski polje „prazniki“ je bilo v bednajnskem govoru postavljenih 37 vprašanj, na katera je bilo podanih 38 razliĉnih odgovorov. V uporabi je 38 razliĉnih poimenovanj, 27 enobesednih leksemov in 11 besednih zvez, vse v zvezi z religioznim poimenovanjem, deset besednih zvez z domaĉim doloĉilom in domaĉim jedrm (trije kralji, dušni dan, adventsko vrjeme, blagoslov

83 boţji, cvetna nedelja, spovedati se, telo krištošovo, kriţni pot, sveta voda in podporni stub) ter ena besedna zveza z domaĉim doloĉilom in tujim jedrom (velika maša) Izvorno slovanski so leksemi (boţič, pogača, sveti trije kralji, svečnica, vuzem, hren, pisanka, duhovi(binkošti), velika maša, večernica, maša, blagoslov, cvetna nedelja, mašna obleka, svečnik, kadilnica, kriţni pot, telo krstosovo, sveta voda, podpori stub, spovedati se, spovednica, pomazenje). Prevzeti leksemi so germanskega oz. nemškega izvora (firma, biškup, adventsko, praščencija, oltar, luster, meţnar, horgulje, kyreš), latinskega izvora (pridiga,priţnica) in italjanskega izvora (bandera). Nepojasnjenega izvora sta ostala leksema: pričeš.t in šokotar.

Analiza pomenskega polja „obiĉaji“ Iz gradiva za SLA za pomensko polje „obiĉaji“ je bilo v bednjanskem govoru postavljenih 15 vprašanj, na katera je bilo podanih 16 razliĉnih odgovorov.V uporabi je 16 razliĉnih poimenovanj, 15 enobesednih in eno dvobesedno z domaĉim doloĉilom in jedrom leksema (boţja pot). Slovanskega izvora je enajst leksemov (polnočka, koline, boţja pot, mladonjec(ţenin), mladenka(nevesta), krst, kum(boter), kumica(botra), krstionica(krstilnica), ţenitva(poroka)). Prevzete besede so izvorno iz nemškega jezika (meţnar, post, fašenk in puškica).

7.1.3 PRIMERJAVA BESEDJA V OBRAVNAVANEM GOVORU

Po natanĉnejši analizi leskovškega in bednjanskega govora na primerih poimenovanj pomenskih polj druţina, prazniki in obiĉaji smo prišli do naslednjih ugotovitev: V leskovškem govoru je zastavljenih 94 vprašanj iz pomenskih polj druţina, prazniki in obiĉaji ter zapisanih 120 razliĉnih poimenovanj. V govoru se uporabljata 102 enobesedna leksema in 18 besednih zvez. Izvorno je besedje najveĉ slovanskega izvora – 91 leksemov in besednih zvez (oča, ata, mama, mati, dete, sin, deklina, hčer, brat, sestra, vnuk, dedek, stari oča, babica, stara mati, tast, tašča, zet, snaha, stric, ujec, teta, ujna, svak, polbrat, mačeha, svat, gostovenjec, sestranec, bratranec, sestranka, sestrična, bratranka, druţina,

84 vdova, oţeniti se, pastork, otrok, deca, deklina, moţ, ţena, prijatlj, hlapec, dekla, gospodar, gospodinja, starši, ljudje, boţič, pogača, trije kralji, svečnica, velika noč, vuzem, pleče, hren, jajce, pisanke, pirhi, velike maše, šmaren, dušno, verne duše, šmarnice, sveta, blagoslov, ţegnana voda, cvetna nedelja, obhajilo, sveto maziljenje, spovednica, spovedati se, kriţev pot, kadilo, blagoslovljena voda, steber, luč, svečnik, mašni plašč, polnočnica, koline, boţja pot, presmec, gostija, poroka, ţenin, nevesta, krst, krstni kamen, cerkveni ključar) in 31 prevzetih leksemov, od tega izvorno iz germanskega oziroma prevzetih iz nemškega jezika je 24 leksemov in besednih zvez, (pubec, ţlahta, kolega, virt, šunka, binkošti, birma, škof, advent, maša, pridiga, ţegen, procesija, priţnica, kor, orgle, meţnar, luster, lehter, mantl, fašenk, post, boter, botra); preostalo besedje je prevzeto še iz romanske predloge - italjankega jezika ( bandera in romar) in cerkvene latinšĉine ( oltar in hostija) ter madţarskega izvora, oz. preko hrvaškega jezika prevzeti v leskovški govor (gazda in gazdarica).

V bednjanskem govoru je zastavljenih 92 vprašanj iz pomenskih polj druţina, prazniki in obiĉaji in zapisanih 97 razliĉnih poimenovanj. V govoru je uporabljenih 85 enobesednih leksemov in 12 besednih zvez. Izvorno je besedje najveĉ slovanskega izvora, 75 leksemov in besednih zvez (oča, mati, mama, sin, hčer, brat, sestra, vnuk, deda, babica, tast, sveker, svekrva, zet, snaha, stric, ujec, taco(teta), ujna, svak, polbrat, mačeha, gost, svat, brotič(bratranec), sestrična, druţina, rodbina, vdova, pastorek, dete, deček, puco(dekle), moţ, ţena, prijatelj, sluga, dekla, gospodar, roditelji(starši), ljudje, boţič, pogača, sveti trije kralji, svečnica, vuzem, hren, pisanka, duhovi(binkošti), velika maša, večernica, maša, blagoslov, cvetna nedelja, mašna obleka, svečnik, kadilnica, kriţni pot, telo kristusovo, sveta voda, podpori stub, spovedati se, spovednica, pomazenje, polnočka, koline, boţja pot, mladonjec(ţenin), mladenka(nevesta), krst, kum(boter), kumica(botra), krstionica(krstilnica), ţenitva(poroka)). Prevzetih je 22 leksemov, od tega je prevzetih iz nemškega jezika oz. je germanskega izvora 12 leksemov (firma, biškup, adventsko, praščencija, oltar, luster, meţnar, orgulje, kyreš, post, fašenk in puškica,) ostali leksemi so prevzeti iz italjanskega jezika (bandera, romar), iz madţarskega jezika (gazda, gazdarica) in z osnovo oz. izvorom v latinšĉini (pridiga , priţnica). Za doloĉene besede ni bilo najdenega

85 izvora v nam dostopnih slovarjih: (puco(dekle), šokotar(meţnar), pričeš.t(obhajilo)).

Veĉina leksemov iz obeh govorov je slovanskega izvora, ogromno je prevzetih besed, predvsem iz nemškega jezika. Enaki leksemi slovanskega izvora, fonetiĉno razliĉno realizirani, ki jih uporabljajo v obeh govorih: ujec, ujna, sin, sestra, oča, mati, mama, brat, vnuk, babica, tast, zet, snaha, stric, svak, polbrat, mačeha, svat, druţina, ţeniti se, moţ, ţena, prijatelj, dekla, gospodar, ljudje, boţič, pogača, sveti trije kralji, sveičnica, vuzem, hren, pisanka, velika maša, cvetna nedelja, spovednjica, spovedati se, kriţni pot, kodilnica,polnočka, koline in post. Prevzete besede iz nemškega jezika, ki jih uporabljajo v obeh govorih in so fonetiĉno razliĉno realizirane: meţnar, fašenk, luster, advent, birma,orgle. Prevzete besede iz madţarskega jezika, ki jih uporabljajo v obeh govorih in so fonetiĉno razliĉno realizirane: gazda, gazdarica. Iz italjanskega jezika je v obeh govorih v uporabi leksem bandero in romar.

Hrvaški in slovenski jezik sta sosednja jezika v juţnoslovanski skupini, zato je v besednem zakladu vsakega knjiţnega jezika najdenih veliko enakih poimenovanj za lekseme istega pomena. Pr.: sin, brat, sestra, stric, prijatelj, boţič, oltar, hostija, advent, procesija, hren, post. Zapisani leksemi imajo v nareĉnem poimenovanju v leskovškem in bednjanskem govoru enak pomen kot v knjiţnem jeziku, v leskovškem govoru enako poimenovanje, nekateri med njimi imajo drugaĉno poimenovanje v bednjanskem govoru: hostija – tjalye krištašave; procesija – prȃšyencija. Pri poimenovanju pomena z enakimi leksemi in razliĉno izgovarjavo se leskovški in bednjanski govor sreĉujeta predvsem pri poimenovanju obiĉajev (Leskovec: kọ'li:i̯ ne, fåše:i̯ nk.; Bednja: kalēinjo̎ , főšnik), kršĉanskih praznikov (Leskovec: bọţič, vüzem; ve:i̯ kẹ meše, c‘ve:i̯ tna ne‘dela ; Bednja: byēţȉ ć. vēyzȅ m, vȁliku mȋešo, cveitnȍ nādeljȍ ), sorodnikov (Leskovec: vü:i̯ na, vü:i̯ ec; Bednja: vȇyjno, vȇyjec), hrane (Leskovec: po:ṷgača, piså'nke; Bednja: pȅgȃoča, pisy̏ njka) in ĉlanov druţine (Leskovec: v‘nuk ; Bednja: vny̏ k).

8 ZAKLJUČEK

V diplomskem delu Pomensko polje prazniki, obiĉaji in druţina v leskovškem in bednjanskem govoru sta predstavljena dva govora, dve nareĉji in dva jezika. V juţnoslovanski jezikovni skupini so se razvijali jeziki in »nareĉja« glede na vplive okolja, ki je izredno zaznamovalo govorno raznolikost. Slovenski in kajkavski jezik sta se vzporedno razvijala in na mejnih podroĉjih sovpadala. Geografsko je bilo ozemlje, ki sta ga in ga še zavzemata, izredno pestro z razliĉnimi govori, kar je spodbudilo jezikoslovce, da so ju zdruţili v eno skupino tako ali drugaĉe. Jernej Kopitar je zagovarjal teorijo kajkavstva kot slovenskega govora, Ljudevit Gaj pa je nasprotno spodbujal miselnost o juţnoslovanskem nareĉju, ki je vsebovala predvsem zasnovo hrvaško-srbskega dialekta, slovenskega pa prikljuĉil hrvaškemu. Ob spoznanju, da kajkavski jezik še danes ni enakovredno raziskan proti ostalima dvema nareĉjema na hrvaškem govornem podroĉju, štokavskemu in ĉakovskemu, bi lahko dejali, da morda teorija Jerneja Kopitarja ni brez osnove. Slovenska nareĉja so izredno dobro raziskana in zapisana, prav tako pa se Slovenci kitimo z nazivom enega najbolj nareĉno razĉlenjenih jezikov glede na število uporabnikov. Slovenska nareĉja se delijo na sedem nareĉnih skupin, v tej nalogi je predstavljena panonska nareĉna skupina, v katero ob prekmurskem, slovenskogoriškem in prleškem nareĉju sodijo haloško nareĉje in govori. V obĉini Vide.m pri Ptuju, v kateri se geografsko sreĉujeta Dravsko polje in Haloze, je izredno pestra nareĉna ĉlenjenost, saj lahko slišimo razliĉne govore panonske nareĉne skupine, na mejah pa se govori sreĉujejo z osrednještajerskimi govori in prleškim nareĉjem. Leskovec v Halozah, v Obĉini Vide.m, je krajevna skupnost, ki je danes znana predvsem po vinorodnem okolišu, prelepi naravi in geografski legi ob meji s sosednjo Hrvaško. V nalogi je predstavljen leskovški govor, ki je del haloškega nareĉja in njegove glasoslovne ter oblikoslovne znaĉilnosti. Krajevna skupnost Leskovec meji na obĉino Bednja v hrvaškem Zagorju. Bednjanski govor, ki je del kajkavskega nareĉja, je hrvaška dialektološka posebnost ravno zaradi svoje izoliranosti, zaradi katere se je ohranil edinstveni govorni sistem. Popis besedja v obeh govorih je zanimiva izkušnja, ki kaţe na to, kako bogato je jezikovno blago obeh narodov in da meja ne pozna meja.

Leskovĉani in Bednjanĉani ohranjajo medsebojno povezavo, ki je prisotna tudi v nekaterih posebnostih na jezikovni ravnini. Ob zakljuĉku naloge sem vesela, da sem se je lotila. Spoznanja so zanimiva, ob enem pa se mi postavljajo popolnoma nove misli in vprašanja. Izsledki naloge so pokazali, da lahko z gotovostjo trdimo, da so nareĉja na eni in drugi strani meje medsebojno povezana tako kot ljudje, saj je v haloškem nareĉju mogoĉe zaslediti kajkavske prvine, kajkavsko nareĉje v svoji vsebini nosi sledi prleškega in štajerskih govorov, v obmejnih krajih pa so prepletanja na jezikovni ravni še toliko bolj vsakdanja in izmenjujejo znaĉilnosti lokalnih govorcev. Oba govora sta se razvijala po svoji naravni poti, vendar ţe iz samih pogojev v okolju, v katerem sta se govorila, in vplivov nanj se opazi v nekaterih besedah izgovor in pomen. V omejenih pomenskih poljih druţina, prazniki in obiĉaji se v tej analizi lahko opredelijo tuji vplivi. Iz zapisov zgodovinsko-geografskih pogojev je jasno, da so bili glede na lastništva veleposestev v vinorodnih Halozah in okolici lastniki predvsem bogati nemški prebivalci mesta Ptuja, tukaj ţiveĉi ljudje pa predvsem kmeĉki prebivalci in da je nemški jezik pustil sled v govoru, saj se uporablja veliko prevzetih besed. Kot zelo agresivno za govor lahko vzamemo drugo svetovno vojno, ko je v šoli in vse vsakodnevno javno ţivljenje kar 4 leta potekalo v nemškem jeziku Po ljudskem izroĉilu velja, da je resniĉna meja na Velikem Okiĉu, kjer se loĉijo Belanĉani (Cirkulanĉani ) od Leskovĉanov. Veĉje vsakodnevne migracije in poti so bile med Leskovcem in Trakošĉanom, Bednjo, kakor pa s Cirkulanami. Mogoĉe kot govorna zanimivost: tako v Leskovcu kot v Bednji je diftongniĉni vokalni sistem, medtem ko je v Cirkulanah in njeni okolici monoftongiĉni. Pomemben peĉat v govorih na obeh straneh meje je zapustilo tudi cerkveno latiniĉno poimenovanje, saj kar nekaj leksemov prevzame domaĉi naglas ter se infiltrira v govor domaĉinov kot prevzeta beseda. Obojestranski vpliv v govoru se opazi tudi v slovensko-hrvaški leksiki oz. bogastvu besed v obeh jezikih, saj je na vseh podroĉjih prisotna izmenjava. Kot primer besede, ki je prešla iz hrvaškega v slovenski jezik, je beseda gazda (gospodar), ki jo uporabljajo v leskovškem in bednjanskem govoru, ter koline, ki jih prav tako uporabljajo v obeh govorih. Izvor besed v leskovškem govoru najdemo v slovanšĉini, nemšĉini, italijanšĉini in hrvašĉini. Leksemi, povezani s cerkveno vsebino, imajo predhodni izvor leksema v latinšĉini in so predvsem

88 preko germanskega vpliva, preko pokristjanjevanja, prešli v slovanski besednjak. Germanski izvor najdemo v kar nekaj besedah, kar kaţe na prisotnost nemško govoreĉe populacije, ki je ţivela v tem okolju in bistveno vplivala nanj. Preko besedja, ki je povezano s cerkvenim besedjem, najdemo izvor predvsem preko latinšĉine tudi v italijanšĉini. Vpliv hrvaškega jezika najdemo v posameznih besedah, primer: gazda, vüzem. Upoštevati je treba, da se kajkavsko nareĉje preliva in predvsem v obmejnem pasu zliva s slovenskim jezikom, zato ne ĉudi, da je v bednjanskem govoru, ki naj bi bil naĉistejše nareĉje kajkavšĉine in je izvorno slovanski, kakor slovenski in imata skupne korenine, veliko podobnih ali enakih poimenovanj z istim izvornim leksemom. Cerkveni pojmi oz. leksemi, ki so prešli v govor preko vere, so prav tako izvorno iz italijanskega in latinskega jezika, prav tako se ĉutiti vpliv germanskega, nemškega jezika ter slovenšĉine. Bednajnski govor je sestavljen iz besedja iz vseh vetrov, saj domaĉini veliko besed prevzamejo in jih pobednjanijo. Ko sem se vozila tako po Halozah kakor Zagorju, sem vse bolj obĉutila, kako zelo so prebivalci medsebojno povezani. Tako je zanimiva tudi zgodba, da je meja med Leskovcem in Cirkulanami na Velikem Okiĉu in je stroţja, kakor meja na Cvetlinu. Vsakodnevne migracije in izmenjave na vseh ravneh, predvsem kulturnih, potekajo ţe stoletja. Prav tako jezikovni izzivi. Kot se ravno tukaj sreĉujeta jezika, je zanimivo tudi prilašĉanje dveh cerkvic na hribu: sv. Avguština in sv. Magdalene. A na tem hribĉku se vsako leto sreĉajo romarji z obeh strani z enakimi ţeljami, mislimi in nameni. Meja je vsak dan bolj brezpomenska, prav tako pa ni veĉ velikih jezikovnih pregrad. Veseli me, da v Leskovcu v domaĉem okolju in nareĉju delujejo kulturna društva in da v lokalni gostilni slišimo domaĉ jezik. Ker sem doma iz bolj zahodnega dela Haloz, so takoj ugotovili, da nisem domaĉinka. Ker ne znam »zatejgnuti po lejskovški«, prav tako pa me je prevzela »bednjanšĉina«. Kako to, da jo bolje razumem kot prijatelj iz Varaţdina? Ĉe govorijo zelo poĉasi, jih razumem zelo dobro. Prav tako sem na svojih popotovanjih opazila, da veĉ hrvaških prebivalcev ob meji govori slovensko, kot pa na slovenski strani hrvaško. Pa še eno globoko vprašanje se mi je porodilo. Raziskovanje o bednjanskem govoru me je pripeljalo na spletno stran Ministrstva za kulturo Hrvaške, kjer sem opazila, da so hrvaška nareĉja vpisana na seznam nesnovne kulturne dedišĉine in da so nekateri govori, med njimi bednjanski, v

89 vrsti, da jih Hrvati predlagajo za vpis na seznam Unescove nesnovne kulturne dedišĉine. Ker sem aktivno pomagala pri vpisih kurentovih obhodov v register nesnovne kulturne dedišĉine, ki je prvi pogoj za nominacijo za vpis na Unescov seznam nesnovne kulturne dedišĉine, sem takoj pobrskala, ali imamo tudi v Sloveniji podobne tendence in ţelimo, da smo eden najmanjših slovanskih narodov z malo govorci, po dialektološki razĉlenjenosti pa eden najbogatejših narodov, saj zares velja pravilo, da ima »vsaka vas svoj glas«. Ugotovitev, da nimamo v register nesnovne kulturne dedišĉine vpisanega nobenega dialekta, kaj šele, da bi pomislili, da bi jih vpisali na Unescov seznam, je bilo zame kar veliko preseneĉenje. Vse teţnje, da predstavljamo dialektološko in nareĉno ĉlenjenost, bogata zbirka nareĉnih zapisov in predstavitev leksemov nas uvršĉajo v sam vrh jezikovno izredno zanimivih narodov in nas dvojina naredi še bolj posebne, zato je vprašanje, zakaj tega ne zašĉitimo in ne poudarimo posebnosti, ki nas vsakodnevno zaznamuje. Svoje razmišljanje ob koncu povzemam z mislijo, da glede razumevanja obmejnih govorov ni za v staro šaro teorija Jerneja Kopitarja o slovenskem izvoru kajkavskih govorov.

9 VIRI IN LITERATURA

1. France BEZLAJ, 1977. Etimološki slovar slovenskega jezika A–J. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Inštitut za slovenski jezik. 2. France BEZLAJ, 1982. Etimološki slovar slovenskega jezika K–O. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Inštitut za slovenski jezik. 3. France BEZLAJ, 1995. Etimološki slovar slovenskega jezika P–S. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Znanstvenoraziskovalni center. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. 4. France BEZLAJ, 2005. Etimološki slovar slovenskega jezika Š–Ţ. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Znanstvenoraziskovalni center. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. 5. Alemko GLUHAK, 1993. Hrvatski etimološki riječnik. Zagreb: Avgust Cesarac. 6. Marija HRNJA MASTEN, 2011. Vide.m in kraji vide.mske obĉine v arhivskih virih. Zbornik občine Videm. Ur. Tatjana Mohorko. Videm: Obĉina Vide.m. 52–86. 7. http://www.bednja.hr. Ogled 8. http://hr.metapedia.org/wiki/Bednjanska_prakajkavica. Ogled 9. http/hr.metapedia.org/wiki/kajkavica. Ogled 10. http://www.min-kulture.hr/. Ogled 11. http://www.delingua.si/blog/splosno/fasenk.Ogled 12. Josip JEDVAJ, 1956. Bednjanski govor. Hrvatski dijalektološki zbornik. Zagreb: Jugoslovanska akademija znanosti i umjetnosti. 279–330. 13. Mihaela KOLETNIK, 2013. Besedje iz pomenskega polja »kmetija – prostori in oprema v hiši, gospodarska poslopja« v slovenskogoriškem nareĉju. Jezikoslovni zapiski 19/2. Ljubljana: ZRC SAZU. 14. Tine LOGAR, 1996. Dialektološke in jezikoslovne razprave. Ljubljana: ZRC SAZU. 15. Mijo LONĈARIĆ, 1996. Kajkavsko narečje. Zagreb: Školska knjiga. 16. Anita PETI-STANTIĆ, 2014. Veliki suvremeni slovensko-hrvatski i hrvatsko-slovenski rječnik. Zagreb:Mozaik knjiga.

17. Darinka RATAJC, 2011. Obĉina v znamenju lokalne samouprave. Zbornik Občine Videm. Ur. Tatjana Mohorko. Videm: Obĉina Videm. 16–42. 18. Petar SKOK, 1971-1973. Etimoligijski rijeĉnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1–3. Zagreb: Jugoslovanska akademija znanosti i umjetnosti. 19. Slovar slovenskega knjiţnega jezika. Ljubljana: SAZU-ZRC SAZU(izd.)- DZS(zal.),1995. 20. Marko SNOJ, 2015. Slovenski etimološki slovar. Tretja izdaja. Ljubljana: Zaloţba ZRC. 21. Marjana SRDINŠEK (ur.), 2012. Zbornik ob 100-letnici šolske zgradbe v Leskovcu. Zgornji Leskovec: Osnovna šola Videm, podruţnica Leskovec. 7– 67. 22. Joţica ŠKOFIĈ, 2011. Slovenski lingvistični atlas 1. Človek, bolezni in druţina. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Fran Ramovš. 23. Joţica ŠKOFIĈ, 2011. Slovenski lingvistični atlas 1.2. Komentarji. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Fran Ramovš. 24. Ljubica ŠULIGOJ, 2011. Zemljiško-posestniški odnosi med svetovnima vojnama. Zbornik Občine Videm. Ur. Tatjana Mohorko. Videm: Obĉina Videm. 102–122. 25. Vprašalnica za Slovenski lingvistiĉni atlas. 26. Marko ZAJC, 2006. Kjer se slovensko neha in hrvaško začne. Slovensko- hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan. 27. Zinka ZORKO,1998. Haloška narečja in ostale študije. Maribor: ZORA. 28. Ivan ŢIŢEK, 2011. Videm v arheološkem obdobju. Zbornik Občine Vide.m. Ur. Tatjana Mohorko. Videm: Obĉina Videm. 42–52.

SEZNAM OKRAJŠANO NAVEDENE LITERATURE

ESSJ Etimološki slovar slovenskega jezika 1-4 ERHS I-III Etimoligijski rijeĉnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1-3. HER Hrvatski etimološki rijeĉnik SES Slovenski etimološki slovar SLA Slovenski lingvistiĉni atlas 1 SLA 1.2 Slovenski lingvistiĉni atlas 1.2. Komentarji.

PRILOGE A SEZNAM KRAJŠAV clat. cerkvenolatinsko

ĉeš. ĉeško

ĉak. ĉakavsko furl. furlansko germ. germansko got. gotsko gr. starogrško hkj. hrvaški knjiţni jezik hrv. hrvaško ide. (pra)indoevropsko it. italjansko knjiţ. (slovensko) knjiţno kajk. kajkavsko lat. latinsko pslovan. praslovansko poznolat. poznolat rus. rusko

93 sloven. slovensko slovan. slovansko stvnem. starovisokonemško srvnem. srednjevisokonemško stcslovan. starocerkvenoslovansko srb. srbsko

* beseda, njen del ali pomen ni izpriĉan, temveĉ rekunstruiran s primerjalno jezikoslovno metodo

B ZVOĈNI ZAPIS

Priloga diplomskega dela je zvoĉni zapis informatorjev na zgošĉenki.