Stanko Klinar Na gori križ 369 Marjan Raztresen Gore brez prepovedi 371 Bojan Pollak Križ na Brani 373 Slavica Štirn Za Akom 374 Marjan Raztresen Steber Jože Čopa in Pavle Jesih 375 + Jože Štolcar Pavla Jesih je izplezala sama 378 Dušan Polajnar Janez Brojan - devetdesetletnik 379 Viki Grošelj Bistvo cilja: da sega preko življenja 382 Bine Mlač Čeri in pasti ledenih prostranstev 384 Ledeniki se talijo 386 Tone Erman Triglavski smuk trikrat 387 Tone Golnar Do narave prijazni gorniki 389 Pavle Šegula Čar prvega pristopa dolgo ni zamrl 392 Dane Hrast Vršič nad Belim potokom 395 Cornelia Jesenovec Kako smo ubežali medvedom 397 Tine Lenarčič 40 let Zasavske planinske poti 398 Odmevi 400 Iz planinske literature 403 Društvene novice 406

Slika na naslovni strani: Novi križ na Škrlatici Foto: France Urbanija

Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 1000 Ljubljana, Dvoržakova ulica 9, p. p. 215. Revi­ ja izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik), Janez Bizjak, Sonja Dolinšek, Mitja Košir, Edo Kozorog, Silvo Kristan, France Malešič, Dragica Manfreda, Marlen Premšak, Tone Strojin, Tone Škarja in Franček Vogelnik. Predsednik založniško- izdajateljskega sveta dr. Milan Naprudnik. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046, devizni račun pri Ljubljanski banki - Gospodarski banki d. d. Ljubljana 50100-620-133-900-27620-šifra valute-3053/8. Naročnina za leto 1996 znaša 2500 tolarjev in je plačljiva v največ dveh obrokih po 1250 tolarjev, posamezna številka stane 250 tolarjev. Letna naročnina za tujino znaša 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upo­ števamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Tisk Tiskarna JOŽE MOŠKRIČ d. d. v Ljubljani.

Glasilo spada med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3 Zakona o pro­ metnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) in Mnenja Ministrstva za informiranje Republike Slovenije, št. 23/117-92 z dne 24. 2. 1992, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %. PLANINSKI VESTNI K

KRALJICA JULIJCEV, ŠKRLATICA, NAŠ DRUGI NAJVIŠJI VRH, 2738 m, SPET NOSI KRIŽ NA TEMENU NA GORI KRIŽ

STANKO KLINAR

Od 6. julija 1996 stoji na vrhu Škrlatice spet križ, veren posnetek — tako po obliki kot po namenu — skalaš- kega križa iz leta 1934. Na spominski listini, shranjeni v tulcu, ki ga je v temelje križa tik pred postavitvijo spustil dovški župnik France Urbanija, nato pa je z vijaki in betonom pritrjeni križ s svojo težo tulec trajno zapečatil, je zapisano: ŠKRLATICA 2738 m, 06. VII. 1996 V Gospodovem letu 1996, na 6. dan meseca julija, 151 let po rojstvu Jakoba Aljaža, v petem letu samostojne države Slovenije, je bil na vrhu gore Škrlatice v Julijskih Alpah znova postavljen križ na istem mestu, kjer so ga postavili leta 1934 člani T. K. Skala ŽRTVAM PLANIN — po zaobljubi njihovega tedaj že umrlega člana San- dija VVisiaka. Križ je stal na tem mestu vse do leta 1954, ko je bil brezvestno podrt in vržen v prepad.' Pri današnji postavitvi križa, ki ga je izdelal mojster Pe­ ter Berglez s pomočjo Antona Logarja in Mirka Draš- lerja v Šenčurju pri Kranju, na pobudo gorniškega kluba dr. Henrika Turne, so sodelovali: France Urbanija, Dovje; Stane Kofler, Dovje; Peter Berglez, Kranj; Tone Jeglič, Ljubljana, Metod Humar, Šmarca; Stanko Klinar, Mojstrana; Angelca Žerov- nik, Komenda; Marko Žerovnik, Komenda; Jožica Milavec, Sežana; Jana Grohar, Brezje pri Tržiču; Blizu 400 ljudi se je letošnjega 1. avgusta zbralo na vrhu Škrlatice, Janez Grohar, Brezje pri Tržiču; Harald Draušbaher, ko je dovški župnik France Urbanija blagoslovil novi križ Ljubljana; Andrej Šare, Kranj; Gregor Gomišček, Foto: Neža Dragar Ljubljana/Dunaj; Slavko Zalar, Dovje. SENČNA STRAN SLOVENSKEGA ZNAČAJA Od bivaka dalje sta pomagala pri nošnji Čehinja in Čeh iz Liberec. Križ na Škrlatici ni, kakor so drugi križi na vrhovih. Že Za (ponovno!) postavitev križa sta izrazila pozitivno zdavnaj so planinski gorečniki začutili, da je ta plemeniti mnenje zbor svetnikov z županom občine Kranjska močni vrh od narave dani oltar, ki ga je mogoče posvetiti Gora in uprava TNP z direktorjem na čelu, odklonilno spominu na ponesrečene gornike. Zato ne more biti za mnenje pa sta sporočila Ministrstvo za okolje in prostor zgled (ali pohujšanje?) (ali ščuvanje?) postavljanju (Uprava RS za varstvo narave) in Zavod za varstvo križev na drugih vrhovih, kjer bi postavljalce vodili naravne in kulturne dediščine v Kranju (Upravna enota drugačni razlogi ali drugačna tradicija, če tam tradicija Jesenice, Oddelek za okolje in prostor). Zmagal je vox sploh je. (Lahko pa so seveda tudi tam tehtni razlogi.) populi. Po nauku proslavljanega Mahatma Gandhija Eden prvih, ki je mehčal javno (planinsko) mnenje v se je vpričo sprenevedavih pregovarjanj »demokra­ korist ponovne postavitve križa, je bil Milan Božič s tične« države in njenih puhlih mnenj napotil po sledeh prispevkom (žal v nekaterih podrobnostih precej državljanske nepokorščine in opravil, kar sta velevala netočnim) Spomini s Škrlatice še živijo v PV 1993/7—8, vest in skalaški dolg. str. 321. Kmalu za tem se je v PV 1994/2, str. 63—64 1 Po mojih zasebnih zapiskih so križ posekali oktobra 1953. Leto 1953 oglasil dr. Miha Potočnik s člankom Križ na Škrlatici. potrjuje Erna Meškova: »Leta 1953 je moj mož Makso obiskal vrh Škrlati­ ce. Takrat seveda križa — žal — ni bilo več.« (PV 1994/9, str. 382—383) Poroča, da so se za prvo postavitev leta 1934 strinjale Nesporna zgodovinska resnica bo prišla na dan, ko bo mogoč vpogled v vse politične in nazorske struje gornikov, tudi komunis­ partijski arhiv. Pričakovati je seveda treba, da pritlehno dejanje v tistih zapisnikih ni premočrtno navedeno, pač pa zakamuflirano v priznanje ti. Kdaj in zakaj so se ti premislili in kaj bi bili po nevred­ nekomu za »uspešen boj zoper srednjeveško mračnjaštvo« in »zadnje nem dejanju pripravljeni ponuditi v zameno, žal ne ostanke klerofašizma«, ali podobno nevarno besedovanje tistega časa. poroča.2 Na pogumne očitke, ki jih je o zahrbtni Tudi tisti »nekdo«, ki se je dal porabiti za orodje, bo tedaj jasneje stopil na zgodovinsko prizorišče in bo konec sedanjih namigavanj in ugibanj. Kriv­ ca in izvršitelja namreč, enako kot tistega za rušitev kapelice na Kredarici 2 Nevredno dejanje se je izvršilo, ko so bili na oblasti komunisti, ki so (in neštetih drugih verskih znamenj po Sloveniji v tistem času), vse do onemogočili vsakršno poizvedovanje za krivci in so se sploh obnašali, kot danes uradno nihče ni niti iskal, kaj šele našel. (Pač pa so alpinisti našli da je to del njihove »osvobodilne« politike, zato ga je mogoče pripisati stari križ pod severno steno in ga prenesli v dolino. Dogovarjajo se, da bi njim, to je takratni državi. (Grožnje, ki danes prihajajo iz teme, da »bo ga popravili in postavili na dvorišču dovškega župnišča.) padel tudi novi križ«, je seveda treba pripisati zasebnemu sovraštvu.) 369 PLANINSKI VESTNIK

oporo za ploščo. Res pa je Potočnik pred smrtjo mne­ nje spremenil: svoj članek iz leta 1994 je končal z be­ sedami: »Sem za to, da se križ v prvotni, izvirni obliki postavi nazaj! V spomin ponesrečencem v gorah.«

KAKO SMO NESLI KRIŽ NA ŠKRLATICO

Križ, v globokem starem veku eno najgrozovitejših usmrtitvenih orodij, je danes v evangelijskem krščan­ stvu simbol upanja in najvišje ljubezni. Kraj zmage nad smrtjo. Ni znak kljubovanja, in kdor bi ga tako tolmačil, njegovega pomena ne razume. Zato ponovna pos­ tavitev na Škrlatici ni dejanje kljubovanja ali postav- Ijaštva, je samo poravnava krivice3 in nadaljevanje skalaške tradicije, o katere začetkih piše dr. M. Potočnik v že navedenem članku (»Leta 1934 je odbor jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala (TKS) sklenil, da se na Škrlatici postavi križ v spomin gorni­ kom, ki so se smrtno ponesrečili v naših gorah.«), še prej, dobesedno sveže iz prve roke, pa Slavko Smolej v PV 1935 na strani 86 takole:4 Kako smo nesli križ na Škrlatico Tri nedelje povrsti so se razlegali udarci kladiva od žive skale vrh Škrlatice; skupina po štiri je hodila te tri nedelje pripravljat temelj zamisli in zaobljubi pokojnega tovariša Sandija: križu vrh Škrlatice. Pred tremi leti se je pokojni Sandi V/isiak pri smuški tekmi z Rožce ponesrečil, pa se je tedaj zaobljubil, da Najtežji del križa je na goro nesel župnik Urbanija na lastne stroške postavi križ na vrhu Škrlatice, če barbarski odstranitvi križa izrekel na rovaš »neznanih ozdravi. Ni še dodobra okreval, ko je njegovo mlado, zlikovcev« nekdanji predsednik PD Jesenice na nekem 3 občnem zboru tega društva v petdesetih letih (bil sem Krivica je v tem primeru zahrbtna, do danes nerazčiščena odstranitev križa leta 1953. Krivica je bila storjena gornikom in večini slovenskega osebno navzoč; op. S. K.), je Potočnik kot delegat PZS naroda, ki mu je bil križ sveto znamenje in zunanji znak spoštovanja vehementno zagovarjal nemožnost in neprimernost skalaške tradicije. Versko usmerjena večina se je čutila prizadeto in ogroženo v svoji pripadnosti tradicionalnim vrednotam. ponovne postavitve križa (vzpostavitve prejšnjega Ob ponovni postavitvi leta 1996 nihče ni terjal poravnave krivice (niti dek­ stanja). Pri tem je tudi ostalo: pri polmetrskem kovin­ larativno ne, kar pa bi bilo edino mogoče) od nekdanjih storilcev nevred­ nega dejanja — poziv storilcem na odgovornost je seveda dolžnost skem štoru na vrhu, ostanku nekdanjega lepotca in države, ki pa pri nas v tej smeri kljub zadevnim komisijam ne deluje — priči senčne strani slovenskega značaja. Skozi dolga marveč je vox populi, opiraje se na civilne državljanske in splošne desetletja! Komunisti so se celo raje odpovedali spo­ človečanske pravice, ob polnem krščanskem odpuščanju nekdanje nera­ zumljive blodnje, kratkomalo storil, kar je bilo storiti treba. minski plošči padlim borcem OF in NOB, ki so jo 5. av­ 4 Ta članek je bil v celoti ponatisnjen v PV 1994/9 na str. 380 kot del ne­ gusta 1945 sami pritrdili na križ (glej omenjeni članek podpisanega (urednikovega?), a informativno izredno bogatega članka Križ na Škrlatici, vendar naj mi bo za zaokrožitev tukajšnjega poročila Milana Božiča), kot da bi dovolili nazaj postaviti križ kot dovoljeno še enkrat navesti ključne odstavke.

V meglenem vremenu je peščica gornikov 370 na vrhu Škrlatice postavila in utrdila križ PLANINSKI VESTNIK tako tesno z dihom naših neskončno lepih gora priraslo deset; bilo nas je komaj dobra tretjina tega števila (glej življenje ugasnilo pod Planjavo. (12. maja 1933.) na začetku navedeno spominsko listino), toda z zag­ Koncem avgusta lanskega leta je bilo (26. 8. 1934, op. nanostjo smo pokrpali vrzel. — V Smolejevem članku S. K), ko seje zbirala v dolini Vrat družba, ki naj v kara­ manjka obvestilo, ki je bilo objavljeno v PV 1934, str. vani ponese na vrh Škrlatice izpolnjenje zaobljube.... 320, in ponatisnjeno v PV 1994/9, str. 380: »... železen Bila je deseta ura, ko so bili posamezni deli križa na križ ... z namenom in napisom: ŽRTVAM PLANIN. T. vrhu. Pričeli smo z delom in točno ob 12. uri je stal križ K. SKALA. AVGUST 1934.« Ta »namen in napis« je v močno zasidran vrh Škrlatice. — Za hip je solnce posi­ resnici polkrožna litoželezna plošča (polkrožna zato, jalo, mi pa smo sproščenih mišic zrli z zadovoljstvom da se je prilegla okroglemu deblu križa) z navedenim na dovršeno delo, ki bo poznim rodovom pričalo o napisom; plošča je danes shranjena v dovškem ljubezni in spoštovanju spomina vseh tovarišev, ki so župnišču pri župniku Francetu Urbaniji. žrtvovali svoje najdražje ljubljenim planinam v naročje. In kaj razkriva predvojna vpisna knjiga z vrha Škrlati­ ce? Štirideset utrujenih planincev, štirideset od zanosa svetlih obrazov in zadovoljnih src je izpričalo planinski Na prvi strani beremo: »26. VIII. 1934 Nosili in postavili čin: »Križ stoji na Škrlatici!« križ«, nakar sledi 43 podpisov, najbolj znani med njimi P. S. Križ je visok 5 m; sestoji iz 9 komadov in tehta utegnejo biti tile (navedeni po zapisu v knjigi): Miha skupno200kg. ... ostalimaterijal: cement, orodje, vija­ Čop (»t.č. predsednik podr. TKS Jesenice«), Matevž ki, strelovod ... je tehtalo tudi okrog 160kg. Križ je Frelih, Slavko Smolej, Jože Truhlar, Drago Koreni­ sestavljen iz pocinkanih cevi premera 250 mm in je ni, Hubert Heim, Tomaž Ravhekar, Kurt Dostal, An­ 4-krat zasidran. Načrte za križ je napravil tov. Korenini ton Kastelic, Andrej More, Ludvik Stražišar, Ciril Drago, izdeloval pa seje v tovarni KI D na Jesenicah 6 Praček. Nekoliko starejšemu današnjemu rodu so to dni; delo so opravili večinoma člani TK Skale (Jesenice) še iz prve roke dobro znani alpinisti, gorski reševalci, brezplačno. Omenim naj še, da smo tedaj, preden seje smučarji (državni reprezentanti) in, žal, nekateri že čez križ vzidal v temelj, v njegovo dno dali steklenico s nekaj let od Nemcev ustreljeni talci. Začuda med imeni spomenico, ki omenja delo in razvoj jeseniške »Skale« ni Jože Čopa in tudi ne nejeseniških skalašev. z imeni sodelujočih pri nošnji križa. ŽIVA PRIČA DVEH BLAGOSLOVITEV PRVA STRAN VPISNE KNJIGE Drugače je bilo 4. avgusta 1935. Pod naslovom Bla­ Pravkar navedeni »P. S.« tolmači tudi mere sedanjega goslovitev križa se zvrsti v vpisni knjigi 147 podpisov, križa, ki je — po izjavi Stanka Koflerja, ki se je odločil med njimi znamenita in tragična imena, ki jih je že čez za naročilo in je bedel nad izvedbo — narejen po nekaj let okupatorjev bič nagnal v nemogoče in danes načrtih prejšnjega. Tudi druge okoliščine so neverjetno že kar težko razumljene stiske, ali ugonobil. Navajam podobne: slabo vreme ob postavitvi, zastonjsko delo, izbor imen po vrsti in načinu zapisa v knjigi: Gorjanc spomenica. Le graditeljev nismo mogli našteti štiri- Gabrijel, Gorjanc Franc, Dolar Daro, Svoljšak

nah. Zdaj zaradi ogromnega navala na nekatere gorske vrhove ponekod v Alpah že premišljujejo o kar dragih vstopnicah, ki bi vsaj nekoliko zmanjšale obisk, o visokih kaznih za tiste, ki bi s/ drznili hoditi GORE BREZ zunaj označenih gorskih poti, in o vstopninah v pre­ obremenjene planinske postojanke, kot je bilo sicer PREPOVEDI tudi že njega dni. Kaj naj o tem reče planinska organizacija? V večini Nekateri bijejo plat zvona: gorskemu svetu grozi ve­ alpskih držav, tudi v Sloveniji, planinske organiza­ lika nevarnost, zato je nujno potrebno nekatere pre­ cije odločno nasprotujejo vstopninam, prepovedim dostopov in kontrolnim rampam v Alpah in v naravi dele občasno zapirati za »turistovski promet«, nasploh. Odločen »ne« takim zamislim pa lahko ob­ močno omejiti večino dejavnosti v gorah, poslati velja le tedaj, če planinske organizacije tako dobro gorske popotnike izključno na nadelane poti in vzgojijo svoje članstvo, da prevzamejo za njegovo sploh vsestransko usmerjati planinsko gibanje. obnašanje v gorskem svetu polno odgovornost. Kaj pa osnovna načela planinstva, ki so v Sloveniji Ko je ta pogoj dosežen, se je treba zavedati, da so stara precej več kot sto let in v katerih je poudar­ obiski v gorah povezani s škodo. Vzgojeni planinci jeno, da je treba ljudem omogočati predvsem pla­ bodo povzročali komajda kakšno škodo in bodo ninstvo in gorsko popotništvo in ga pospeševati, da torej stroški za vzdrževanje ravnovesja v naravi v bi se z njim seznanilo čimveč ljubiteljev narave? tem primeru manjši, v nasprotnem primeru bodo Pred sto leti je bilo to razumljivo, ko na Triglavu celo planinske organizacije takšne stroške komajda lahko krile. Tudi za to gre, ko govorimo o varovanju leto ni bilo mnogo več kot dobrih sto obiskovalcev in ko so tudi obiskovalce planinskih koč šteli v stoti- PLANINSKI VESTNIK

pa se je skromno slikal pri novem križu, nam vsem v opomin, da zgodovina ni vselej tako v davnino razteg­ njen pojem, kot se nam včasih zdi. VELIČASTEN 1. AVGUST 1996

1. avgusta 1996 je bil »dan, ki ga je naredil Gospod«. To je bil dan blagoslovitve novega križa. Na vrhu Škrla­ tice se je zbralo blizu štiristo ljudi. To je bila poudarjeno in izključno gorniško-skalaška verska manifestacija, brez sence politike, triumfalizma ali revanšizma. Bla­ goslov poskusimo razumeti kot prošnjo in željo za najvišje dobro sebi in drugim, kot priporočilo križa ver­ nim in nevernim planincem kot življenjsko varstvo in smiseln kažipot. Ta dan je bil ena sama visoka pesem ljubezni, čiste kot jutranja rosa, ko jo presvetli prva zarja. Kdor jo je zamudil, ima kaj obžalovati. V Vratih sta se brali maši na začetku in na koncu, se pravi zjutraj ob petih in popoldne ob petih, vmes pa se je bočil eden od najveličastnejših sončnih gorskih dni, kar jih premore ljuba Zemlja. Staro in mlado, zdravo in polinvalidno, vneto in vnemajoče je kipelo kvišku in večina je prispela na cilj. Janez Ramovš, nekoč načelnik alpinističnega odseka na Jesenicah, se je z umetnim kolkom in parom bergel hrabro boril tja do višine okoli 2300 metrov, kjer je svoj boj in napor vroče­ ga dne položil Škrlatici k nogam. Drugače France Bučar: med zadnjimi na startu, med prvimi na cilju; tri četrt stoletja osebne zgodovine gor ali dol! Zlasti občut­ no je porazil svoje izdatno mlajše (politične? — ampak saj smo rekli, da je ta dan politika ostala v dolini!) vz­ porednike Mencingerja (njegov oče je vpisan pri bla­ Novi križ na gori je natančen posnetek tistega iz leta 1935 goslovitvi leta 1935) in Janšo. Toda anekdotičnost pri­ Foto: Jožica Milavec hranimo za drugič, žareči obrazi bodo še zgovorni! Teh nekaj vrstic gotovo ni zadnja beseda o tem dnevu, ko je Franc, Jože Truhlar, Rabič Minca, Klabus, Matevž človeška srca znova kronalo staro spoznanje o vred­ Frelih, Avgust Mencinger, Dr. Gregorij Rozman, M. nosti gorništva, o njegovi moralni lepoti, o tistem, kar je Tome, prof., Zorzut Ludvik, Štolcar Jože, Miha Čop, najbolj človeško na njem: »V hribih kot eno smo vsi!« Korenini Drago, Dr. Miha Potočnik, Dr. Stanko (V očiščujočih višavah zgubi dolinska hierarhija ves Tominšek, Svetko Lapajne — začuda spet manjka lesk in moč. Pri nošnji in postavitvi 6. julija 1996 so podpis Jože Čopa. (Neka precej nerazločna čačka ver­ sodelovali kar štirje doktorji znanosti. Zraven so bili še jetno ni njegova. Iz nadaljnjih vpisov v knjigi je namreč drugi vplivni izobraženci, politiki in gospodarstveniki. mogoče razbrati, da se sam ni vpisoval, marveč je ta Župan, v čigar občini stoji Škrlatica, je noscem in posta- posel prepustil sonaveznikom. Ali to pomeni, da so ga vljavcem plačal večerjo v Aljaževem domu. Konec ob teh prilikah pozabili vpisati, sam pa se za to ni pobri­ koncev »ničesar nimate, kar bi ne bili prejeli od gal? Da je bil ob blagoslovitvi zraven, v resnici kar zgoraj!«) močno v središču, pričata dve sliki v PV 1994/2, na str. 63, ki ju je svojemu članku priložil dr. M. Potočnik.5) Eno ime iz pravkar navedenega izbora je treba posebej VRHUNEC SLAVJA NA GORI izpostaviti: Franc Svoljšak! 1. avgusta 1996 se je kot živ del zgodovine ponovno povzpel na vrh Škrlatice. Težo podjetja (pobuda, načrt, iskanje dovoljenj, naroči­ Tega dne je namreč današnji dovški župnik in tretji lo, prevoz, nošnja, postavitev) in (minimalnih neogib­ Aljažev naslednik France Urbanija blagoslovil novi križ. nih!) stroškov sta nosila Stanko Kofler kot predsednik »Trinajst let sem bil star takrat,« je povedal Franc PD Dovje-Mojstrana in občinski svetnik občine Kranj­ Svoljšak, ki je od tedaj preplezal visoki obok življenj­ ska Gora (in seveda v sodelovanju s tema dvema orga­ skega zenita in je danes znan slovenski jezuit. Ko bi ga nizacijama) in Slovenski gorniški klub dr. Henrik Turna ne bil France Urbanija izpred križa predstavil zbrani (najvidnejša predstavnika Metod Humar in dr. Tone množici, bi se nam bila ta živa legenda izgubila v Jeglič) — kot je delno razvidno iz tukaj na začetku človeškem mravljišču, ki je tega dne pokrilo vrh. Tako navedene, v temeljih križa shranjene listine. Osrednji dejavni in moralni oporni steber podjetja (naj je šlo za B O blagoslovitvi takratnega križa najdemo poročilo v PV 1935, str. 329; blagoslovitelj škof dr. G. Rozman; tudi to poročilo je bilo ponatisnjeno v dopisovanje ali svetovanje ali nošnjo najtežjega 372 nepodpisanem članku Križ na Škrlatici v PV 1994/9 na str. 381. središčnega kosa križa (»srca«) iz Vrat na vrh Škrlatice PLANINSKI VESTNIK

krščansko božjo službo s petjem, molitvijo, branjem iz Svetega pisma in samim blagoslovom je zapečatila ena od znamenitih Jožetovih odrezavosti, obujena iz pozabe po Francetu Urbaniji: »Aj' res,« so ga vprašali, »daj' veter na Škrlatic' križ dol vrgu?« »Veter ne,« je zi­ nil Joža, »ampak tist' k'se po vetru obračajo.« Žal je bila ob obeh prilikah (6. julija in 1. avgusta 1996) zelo vidna odsotnost mojstranških domačinov. Kot bi bili pozabili, da je Škrlatica (v starejšem mojstranškem jeziku Suhi plaz, ki ga ne gre pozabiti, tako so jo ime­ novali starejši domačini in dosledno je tako zapisano pri Kugvju in še marsikje) predvsem mojstranška gora: pot, po kateri hodimo na vrh, je odkril Gregor Rabič-Grogar, Jutranja maša v Vratih — od leve proti desni Janez Smrekar iz vodnik in lovec iz Mojstrane, ne znameniti Trentarji in ne Horjula, p. Franc Svojšak iz Dravelj, Janez Rihar iz ljubljanskih Fužin Borovci (Kranjskogorci), zdaj pa kot da so enega od vrhuncev v zgodovini svoje gore kratkomalo zatajili. ali kopanje jarka za strelovod pa vse do najširšega Delo na gori je bilo častno. Nihče ni vprašal za kilo­ obveščanja in blagoslovih/enega viška) je bil seveda metrino, dnevnico, nadomestilo za zamujeni šiht. France Urbanija. Njegov sijajni nastop 1. avgusta Nasprotno: vprašali so, koliko je treba še prispevati, da 1996 in blagoslovitveni nagovor sta bila vrhunec slavja. se nujni stroški poravnajo. Enako obrtniki. »Če bi Poudarjen je bil križ kot vreden človekov sopotnik skozi zaračunal, je lepota tega dela izgubljena,« je rekel Pe­ življenje, in človekova opora, in kot globok simbol ter Berglez. To pa je tista prva in prava, sončna stran spomina na pokojne, in vrh Škrlatice je bil ponovno slovenskega značaja. Tista, ki hoče, »da se nekaj do­ naveden kot zgodovinski kraj tega spomina. Malo brega naredi«, kot bi rekel Gustl.

KOMU SO POTREBNA ZNAMENJA NA SLOVENSKIH GORSKIH VRHOVIH KRIŽ NA BRANI

BOJAN POLLAK

Ob zaključku lanske planinske sezone, oktobra 1995, se je na vrhu Brane nenadoma pojavil križ Nekateri krajani Stranj in Stahovice so čisto potihem (morda zavedajoč se, da delajo narobe), brez dovoljen­ ja lastnika zemljišča, ki o tem sploh ni bil obveščen, brez dovoljenja in obvestila upravljalcu, brez kakršnih­ koli soglasij in povsem v nasprotju z vsemi dogovori kot v posmeh pravni državi in vsem drugim s težko muko privlekli na vrh Brane črn železen križ in ga vkopali v skale. Tam naj bi stal v spomin na žrtve gora. Žal je njihovo, čeprav verjetno še tako lepo zamišljeno dejanje, hudo neprimerno. Na vrhu Brane je sicer res že stal križ, ki so ga postavili leta 1934 v spomin na kralja Aleksandra (Aleksander Strnavski v Utripu 11/95), umrlega v atentatu v Marseillu oziroma v spomin na evharistični kongres v Ljubljani (Bine Vengust v PV 11/95) — torej čisto režimsko in ideološko znamenje. Toda viharji in strele so ga še pred začetkom druge svetovne vojne uničili, kot da so vedeli, da se bo Slovenija izvila iz srbskega objema in postala svobodna, demokratična, pluralistič­ na, laična država. Narava sama je popravila to, kar so ljudje naredili narobe. Žal se nekatere napake preteklosti ponavljajo. Križi, pa naj bodo navadni ali kljukasti, srpi in kladiva in podobna ideološka oziroma verska znamenja ne sodijo na PLANINSKI VESTNIK vrhove naših gora, posebej pa še ne ta na vrh Brane, politike? Tisoči slovenskih planincev so dokazali, da je ker: bilo to do sedaj mogoče. Mar nam bo lastna država 1. je ideološko-versko znamenje, ki po eni razlagi spet prinesla razcep na vseh področjih, da bomo lahko spominja na evharistični kongres v Ljubljani. To je tako, čez čas spet prišli pod tujčevo peto? kot če bi nekdanja partija za vsak svoj kongres na Marsikdo bo rekel, da naj se tisti, kogar moti, obrne enem od slovenskih vrhov postavila svoj spomenik; stran ali naj ga ne gleda. Se bomo morali torej obračati 2. podpira srbsko prevlado nad Slovenijo, saj po drugi stran? Bomo isto rekli tudi, če se bo na vrhovih pojavila razlagi spominja na kralja Aleksandra, Srba, ki je bil rdeča ali rumena ali bela zvezda (petero- ali šeste- kralj celotne takratne Jugoslavije in katerega potomci rokraka) ali srp in kladivo, ali polmesec ali kip Bude? imajo še vedno pretenzije tudi za slovenskim ozem­ Križe na obmejnih vrhovih so postavili Avstrijci, in sicer ljem; trdi nemški Avstrijci v dokaz, da so si iztrgali del sloven­ 3. podpira delitev Slovencev na »naše« in »njihove« skega ozemlja v nemško last. Posebej je za to značilen na podlagi verskega prepričanja. Doslej smo bili pre­ križ na Ojstercu. Mar se bomo Slovenci tudi s križi po­ pričani, da smo v gorah predvsem ljudje, vse ostalo pa dajali pod tujo nadvlado in ta križ na Brani pomeni tudi naj bi ostalo v dolini; to, da je njihova nadvlada segla že do sem, da smo tudi 4. je v nasprotju s stališči PZS (Obvestila PZS 11/95), ta del slovenske zemlje (pro)dali tujcem? da na vrhove sodijo edino skrinjice z vpisno knjigo in Potem ko se je marca leta 1977 na Grintovcu pone­ žig. Nikakor tja ne sodijo nikakršna verska, režimska ali srečil profesor Ciglar, je bil sprejet dogovor, da po ideološka znamenja. gorah ne bomo postavljali nobenih spominskih obeležij V 45 letih oblasti režima, za katerega nekateri trdijo, da umrlim. Zato je bilo dogovorjeno še s takratnim GG, da je bil diktatorski, ideološko zaslepljujoč itd., nam je v Kamniški Bistrici najde primerno mesto za spominski najvišje vrhove slovenskih gora uspelo ohraniti nedo­ park prav vsem žrtvam gora: drvarjem, lovcem, krivo- taknjene in neomadeževane, neonesnažene z ideološ­ lovcem, turistom, gorskim reševalcem, alpinistom, kimi oziroma režimskimi znamenji. Edino Aljažev stolp pastirjem in drugim — skratka, vsem, ki so končali na vrhu Triglava je bil nekaj časa pobarvan z rdečo svoje življenje v gorah. barvo in je namesto zastavice dobil rdečo zvezdo, ki pa jo je še v času tako imenovanega komunističnega Tako je Biotehniška fakulteta v soglasju z vsemi priza­ režima spet zamenjala zastavica, kot je rdečo barvo detimi, predvsem pa skupaj z gozdarji in PZS na pro­ zamenjala prvotna siva. storu med Kurjo dolino in Črnevko uredila spominski Mar se moramo Slovenci začeli deliti tudi v planinstvu? park žrtvam gora. V tem spominskem parku so na Ustanavljanje različnih planinskih društev na podlagi skalnih balvanih spominska obeležja tistim, ki so v zad­ verske ali partijske pripadnosti vodi spet v delitev. Mar njih letih izgubili življenja v gorah nad Kamniško Bistri­ nas druga svetovna vojna in vse pobijanje med njo in co. Tja naj bi postopoma, ko se bo za to našel denar, po njej še ni dovolj izučilo? Mar ne more biti vsaj en del smiselno prenesli še vsa druga spominska obeležja slovenskega življenja skupen, brez vmešavanja vere, ponesrečenim, ki so po gorah ostala iz preteklosti. Zato bi bilo najbolje, da tisti, ki so sedanji križ potihem in v posmeh zavednim Slovencem postavili na vrhu Brane, ta križ tudi potihem spravijo tja, kamor spada — v Za Akom spominski park ali pa na pokopališče, če je bil njihov namen res pošten in tak, kakor so zapisali na tablici. Prejšnjega je narava sama odstranila in tudi tega bo SLAVICA ŠTIRN slejkoprej, če ga ne bodo že prej tisti, ki nočejo častiti Bila sem na gori, spomina na čas, ko smo bili Slovenci pod tujo nadvlado. mogočni in lepi, Kdor hodi s pravo vero po svetu in tudi v gore, ne potre­ divji in nežni, buje še dodatnih verskih znamenj, posebej še takih, ki odeti v bel puh. žalijo Slovence, ki poznajo svojo zgodovino in so ponosni, da niso več hlapci ne Avstrijcem, ne Nemcem, Pod njo slap, hrumeč in peneč, ne Italijanom in ne Srbom. Ta so namenjena predvsem — konjeva griva v galopu — za tiste, ki jim vera peša, pozabljajo nanjo in jo imajo padajoč neizprosno v globino. samo na jeziku, na zunaj in za druge, ne pa tudi v svojem srcu. Spodaj tolmun, smaragdno zelen, Naj bodo in naj ostanejo stara in nova verska in podob­ miren, pohleven. na znamenja v dolini, vrhovi gora pa naj ostajajo čim Kam je poniknila divja strast? bolj taki, kot so bili že tisočletja. Prav je, da si postavlja­ mo spomenike v lesu, kamnu, kovini in drugih materia­ Čutim: moja jesen, lih za naše umrle, če že tisti v naših srcih niso dovolj. vsa tiha in mila, Vendar naj bodo ti zunanji spomeniki na primernih, kot voda v tolmunu smaragdno zelena, splošno dogovorjenih krajih, med katere vrhovi naših počasi odteka v brezdanji nič. gora, posebno pa še vrh Brane, prav gotovo ne spadajo. fiBfififiBfiBfiSfiSBMfiBMHB^SfifiHBMfififiBi PLANINSKI VESTNIK

V SEVERNI STENI TRIGLAVA JE NASTAL NOV SLOVENSKI CELOVEČERNI IGRANI FILM STEBER JOŽE ČOPA IN PAVLE JESIH

MARJAN RAZTRESEN

To bo vsekakor film s srečnim koncem: potem ko sta se vrhunska alpinista odločila preplezati dotlej najtežav­ nejšo smer v Severni Triglavski steni in ko ju je slabo vreme in pomanjkanje opreme zadržalo v steni dlje, kot sta načrtovala, je plezalcu uspelo priti iz stene, sestopiti v dolinsko planinsko kočo in pripeljati gorske reševalce k alpinistki, ki je potem sama izplezala iz stene.

VRHUNSKA ALPINISTA V SEVERNI STENI

O tem pripoveduje zgodba najnovejšega slovenskega celovečernega igranega filma »Steber«, ki so ga letošnje poletje posneli v Čopovem stebru in v drugih Borut Veselko, Matjaž Fistravec in Mirjam Korbar v Steni predelih Severne stene Triglava po scenariju Matjaža slovenskih predvojnih alpinistov in preplezala Centralni Fistravca in Uroša Severja ter pod Fistravčevim steber v Triglavski severni steni. režijskim vodstvom. V glavnih vlogah nastopata igralca Takratno plezanje Pavle Jesih in Jože Čopa v Central­ Mirjam Korbar in Borut Veselko, njuna dvojnika v nem stebru je bilo vrhunec plezalskih aktivnosti sloven­ plezalskih scenah sta Marija Štremfelj in Pavle skih alpinistov, podviga pa sta se brez velikih priprav lotila Kozjek, oba para pa igrata znamenita slovenska takratna slovenska vrhunska alpinista. Kako sta bila plezalca predvojne generacije Pavlo Jesih in Jožo opremljena, med drugim pove podatek, da se je pred Čopa, ki sta med 26. in 30. junijem 1945, tik po koncu plezanjem Joža Čop oglasil pri nekoliko premožnejšemu druge svetovne vojne torej, uresničila strastno željo Mihu Potočniku, da mu je posodil nekaj klinov. Pavla Jesih je bila takrat ena od najmarkantnejših Pogled iz Stene v dolino Vrata: zgoraj snemalec Fistravec, spodaj »pomožni« igralec Kozjek * predstavnic slovenskega alpinizma, ki je ob Miri Marko Debelak skoraj celo desetletje, od leta 1926 do 1933, suvereno opravljala najdrznejše in najtežavnejše plezalne vzpone v Julijskih Alpah, ko so se prvenstveni vzoni kar vrstili drug za drugim. Med vojno je po sili razmer sledil daljši odmor, od 26. do 30. junija 1945 pa veliki finale, Osrednji steber v Triglavski steni. ZGODBA IZPRED POL STOLETJA

Pavla Jesih se je Stebra lotila, ko je bila stara 44 let, Joža Čop je bil leta 1945 star že 52 let. Potem ko je leta 1922 z Janezom Kvedrom preplezal Severno Triglavsko steno, je za vse življenje ostal zapisan ple­ zanju. Med obema vojnama je preplezal vse domače gore, predvsem Julijske Alpe, pa tudi mnogo gora v Centralnih in Zahodnih Alpah. Med prvimi pri nas je začel po naših gorah plezati tudi pozimi. Karseda skromno opremljena, med drugim z 18 klini, ki si jih je Čop izposodil pri Mihu Potočniku, sta se Jesiho- va in Čop 26. junija odpravila v Severno triglavsko steno, ki sta jo sprva nameravala preplezati kjerkoli. Kot je leta 1945 napisal Evgen Lovšin, sta v začetku pohajkovala po Zimmer-Jahnovi smeri, zavila potem po Zlatorogovih policah v Srednji steber in pogledala v Črni graben. Od tam dalje Steni in Centralnemu stebru nista mogla več uiti. Malone tri dni sta plezala v tem stebru, dokler nista priplezala do trebušaste izbokline, prek katere izčrpana Jesihova ni mogla, med drugim tudi zato, ker sta imela s seboj premalo klinov. Dogovo- 375 PLANINSKI VESTNI K

Kadar je bila stena taka, da snemalec nikakor ni prišel plezalcema blizu, je pomagala drugačna tehnika

rila sta se, da bo Čop sam poskusil izplezati, priti v Vra­ ta in se po soplezalko vrniti z gorskimi reševalci. Proti večeru tretjega dne plezanja se mu je v dokaj slabem vremenu uspelo prebiti iz Stene — kje in kako, je za vedno ostala skrivnost, ki je ni znal pojasniti niti sam Joža Čop —, priplezal je na Plemenice in tam prenočil, ko se je zdanilo, pa je po Bambergovi poti šel navzdol in pred vhodom Aljaževega doma zagledal nosilnice, s katerimi so gorski reševalci to jutro nameravali iti obema plezalcema na pomoč, saj so bili zaradi njune dolge odsotnosti vznemirjeni na Jesenicah, Dovjem in v Mojstrani. Komaj dobro uro je Čop v koči počival in se nato z reševalci po isti poti, kot je prišel, odpravil v Steno. Na prizoriščih filmskih dogajanj je bil nekaj dni tudi Jaka Čop, ki je Popoldne so bili na Plemenicah, nekoliko višje jih je bil na kraju zgodovinskega dogodka pred nekaj več kot 50 leti, ko sta prišla Jesihova in njegov stric Joža Čop iz stene, prav tako ujela noč, prenočili so v stari italijanski mejni stražnici, zraven in je takrat celo posnel nekaj fotografij naslednje jutro pa so priplezali v bližino Jesihove in ji z vrvjo pomagali prek najtežavejšega mesta, od koder je Pavla Jesih je v filmu Mirjam Korbar, njena dvojnica v potem sama nadaljevala pot v Vrata, kamor so vsi nevarnih plezalnih prizorih Marija Stremfelj, filmski skupaj prišli 30. junija popoldne. Joža Čop je Borut Veselko, njegov dvojnik v plezalskih scenah Pavle Kozjek. V drugih vlogah nastopajo med GLAVNA IGRALCA IN NJUNA DVOJNIKA drugim Rok Vihar, Maja Vidmar, Peter Boštjančič, O tem bo pripovedoval celovečerni igrani film »Ste­ Vlado Novak, Nešo Tokalič, Simon Škerbinek, Gojc ber«, ki so ga v avtentičnem okolju Severne stene Lešnjak, Vojko Zidar, Igor Škrlj, Manca Ogorevc, Triglava posneli v koprodukciji Kulturno umetniški pro­ Špela Trošt, Kristijan Ostanek, Miki Roš in Jaka gram TV Slovenija, Studio Alp in podjetje Come 2 Us. Čop (da, taisti, ki je bil zraven že leta 1945), od alpini­ Osrednja zgodba filma zajema dogodke med 26. in 30. stov pa med drugimi Andrej Stremfelj, Filip Bence, junijem 1945, film pa bo poskušal kar najbolj objektivno Janez Jeglič in Grega Kresal. Matjaž Fistravec je prikazati dramatična dogajanja tistih dni v Steni. režiser, koscenarist in snemalec v steni, direktor fo­ Matjaž Fistravec je julija in avgusta letos ob pomoči tografije je Valentin Perko, mojster luči Vojko Podob­ nekaterih najboljših slovenskih alpinistov in z dvojniko­ nik, tonski mojster Franci Velkavrh, kostumograf Gor- ma glavnih igralcev posnel prizore v Čopovem stebru, dana Gašperin, kreatorka maske Sonja Murgelj, sce­ v vznožju Severne stene Triglava, na Kugvjevi polici, nograf Dušan Milavec, asistent režije Milivoj Miki na robu stene na Plemenicah in na vrhu Stenarja. Ker Roš, tajnica režije Katja Breskvar, direktor filma pa so kraji dogajanja v zavarovanem okolju Triglavskega Uroš Sever, ki je hkrati filmski koscenarist. narodnega parka, je dovoljenja za posege v to okolje, RESNICA O PAVLINEM PLEZANJU tudi za helikopterske polete, s katerimi je slovenska vojska vsak dan na kraje snemanja dostavila igralce in »Leta 1932 je bil v prvem slovenskem celovečernem 376 opremo, dala uprava TNP. filmu Triglavske strmine Joža Čop eden od glavnih ig- PLANINSKI VESTNIK ralcev, zdaj, več kot šest desetletij pozneje, snemamo drugi slovenski celovečerni igrani gomiški film, v kate­ rem bo v eni od glavnih vlog upodobljen Joža Čop,« je pred začetkom snemanja dejal režiser Fistravec, ki meni, da ima s Čopom vsaj nekaj skupnega: »Ko me obsede kakšna ideja, jo moram — enako kot Joža Čop — na vsak način pripeljati do takšnega ali drugačnega konca. Ker sem se tako odločil, bom naredil ta film, kot je Joža Čop preplezal ta steber, ko se je za to odločil. Na ta film sem se dolgo pripravljal in prej prebral vso razpoložljivo litraturo, se pogovarjal z ljudmi, ki so bili priče dogodku, razčiščeval dileme o tem, kaj se je zgodilo potem, ko je Pavla sama bivakirala v steni — ali je sama priplezala iz nje ali so jo iz stene potegnili, kot je bilo dolgo časa kar precej razširjeno uradno mnenje. Ta film bo razkril resnico, ki bo za nekatere gotovo veli­ ko presenečenje.« Tako kot je dejal, so film skoraj v celoti posneli v gorski naravi, »vsak večer sproti pa bomo natačno pregledali posneti material tistega dne, da bomo naslednje dni Helikopter je ekipo in opremo vsako jutro pripeljal v steno, kjer so se lahko ponovili snemanje tistih kadrov, ki nam ne bodo filmarji in njihovi alpinistični varuhi takoj lahko posvetili delu uspeli tako, kot smo si zamislili«. Mirjam Korbar, ki je precej podobna Pavli Jesih z njenih podoben, kot mu je po podobnih posegih tudi Pavle najlepših fotografij, ki jih poznamo, je pred začetkom Kozjek, njega dni kar precej plezal in je pred nekaj snemanja povedala, da letošnjo pomlad še ni imela nikakršnih alpinističnih izkušenj, ki pa jih je potem dobi­ meseci, ko je sprejel ponujeno vlogo, poskusil nekoliko la z alpinistom Silvom Karom. »Nekoliko sem plezala obnoviti te veščine, »vendar bom v filmu poskušal čim- v plezališčih,« je dejala, »in vsaj nekoliko povohala, kaj manj plezati«. je stena, ko pa sem začela spoznavati ta gorski svet, Vsi igralci so seveda oblečeni tako, kot so bili oblečeni me je popolnoma začaral, saj se v vertikalah vsak tre­ takratni plezalci v Alpah, ta oprema in obleka pa je za nutek spreminjajo obzorja in prizori. Doživela sem velik gomiško udejstvovanje sedanjega časa prav neudob­ strah v steni, pa tudi neizmeren občutek zmagoslavja, na. Ko sta se, na primer, Marija Štremfelj in Pavle ko sem priplezala na vrh. Februarja letos sem bila na Kozjek, filmska Jesihova in Čop v steni, vrnila z enega Kilimandžaru in ko sem se vrnila domov, me je na tele­ od prvih snemanj v Čopovem stebru, sta dejala, da je fonski tajnici čakalo Matjaževo povabilo k sodelovanju bilo plezanje s konopljeno vrvjo naporno, ker se jima je pri filmu. Sprejela sem ga, ker me zanimajo nenavadne zatikala v skale, plezalni čevlji s podplati iz klobuče- stvari, in bom v filmskih prizorih poskušala čimveč vine, kakršne so imeli tiste čase obute alpinisti, ki so bili plezati.« na posebno težavnih turah, pa so se jima razcefrali že po prvem vzponu. Nič čudnega, sta rekla, da so Joža OPREMA IZ ALPINISTIČNEGA MUZEJA Čop in nemara tudi vsi drugi alpinisti vedno nosili s se­ boj na ture sukanec in šivanko, da so si sproti krpali Nasprotno je Borut Veselko, filmski Joža Čop, ki je plezalke. pravemu Čopu po nekaj frizerskih popravkih na moč Nekje v Steni so filmarji hoteli v skalah izklesati luknjo,

Na snemanje se je ekipa dobro pripravila in vzela s seboj vse sne­ spodmol, v katerem je Pavla Jesih sama preživela malne priprave, da so posnetki karseda atraktivni težke ure, ko je čakala na reševalce, vendar niso dobili Foto: Igor Modic privoljenja Triglavskega narodnega parka. Tako so te prizore posneli drugje. Toda karkoli so že med sne­ manjem v naravi spremenili, so potem spet uredili tako, kot je bilo poprej. Kot je pred snemanjem dejal režiser Matjaž Fistravec, bo film Steber, ki so ga posneli z video kamerami, pripravljen za prikazovanje meseca septembra letos. Tako je mogoče filmsko premiera v slovenskih mestih pričakovati letošnjo pozno jesen ali zgodnjo zimo, na televiziji bodo film najverjetneje prikazovali februarja prihodnje leto, maja prihodnje leto pa ga bodo predvajali še na festivalih in drugačnih gorniških prireditvah po svetu. Pred tem ga bodo seveda prenesli na široki filmski trak. 377 PLANINSKI VESTNIK ^—^^—^m^^——^m—m

KAKO JE BIL REŠEN ZADNJI PROBLEM V TRIGLAVSKI SEVERNI STENI PAVLA JESIH JE IZPLEZALA SAMA

+JOŽE ŠTOLCAR tovarni KID. Dih nam je zastajal, ko smo ga videli viso­ ko gori hoditi po ozkem kotnem železu. V lanski septembrsko-oktobrski številki Alpinističnih Janez in Tomaž nista vedela, kje naj bi bila ona dva, ki razgledov, slovenske revije za alpinizem in športno potrebujeta pomoč. Vsi pa smo vedeli, da je Steber plezanje, je izšel avtobiografski prispevek alpinista zadnji problem te stene. Veliko je bilo željnih in sposob­ starejše generacije Jožeta Štolcarja o tem, kako je v nih, da ga rešijo; a je bilo tako, da so bili nekateri takrat resnici potekalo reševanje alpinistke Pavle Jesihove še pod orožjem, drugi prezaposleni, kakšen pa pod iz Centralnega stebra Severne Triglavske stene. Avtor ključem. Tem smo rekli, ko so prihajali na prostost, da je bil pred dobrimi petdesetimi leti med reševalci, kijih so se kar potegnili, odkar jih nismo videli. Nikomur je Joža Čop pripeljal iz Aljaževega doma v Steno, da bi nismo rekli, daje shujšal. Tudi vremena takrat še ni bilo iz nje pomagali njegovi soplezalki. Ta dogodek je imel za takšen podvig. Jože Štolcar, ki je letošnje zgodnje poletje kot zadnja priča tega dogodka odšel s tega sveta, skrbno shranjen Preden smo polegli, je v kočo prišel politični funkcionar, v svojem spominu, vendar o njem dotlej ni nikoli pisal; prav resen kandidat, da reši ta problem. Začudil se je, preveč je bilo drugih, očividcev in takih, ki so to slišali da smo tu in ne na delovnih mestih. Po našem pojasni­ od drugih in popisali tedanjemu času primerno. Pavlo lu je dejal, da Pavla in Jože ne potrebujeta pomoči. Jaz Jesih takrat nasploh ni bilo primerno previsoko pov­ nisem bil zaposlen pri KID kakor oni trije, zato sem de­ zdigovati, saj je bila pripadnica kapitalističnega druž­ jal, da ne grem domov. No, končno se je strinjal s tem, benega reda, ki so ji po drugi svetovni vojni vzeli vse da do jutra ostanemo tu. premoženje, čeprav je med vojno vseskozi izdatno Zjutraj smo bili zarana pokonci. Ko smo bili nared, da pomagala partizanskemu gibanju. Zdaj, ko so o Stebru odrinemo, je prav blizu koče odjeknil strel iz vojaške in obeh plezalcih posneli celovečerni igrani film, ki puške. Nismo si belili glav, kaj naj ta strel pomeni. menda upošteva tudi to izpoved zadnje žive priče, je Vojne je bilo hvala Bogu konec, morije pa ne. Kakšen najbolj prava priložnost, da jo ponatisnemo tudi v Pla­ ustaš ali četnik si je, ko je zataval sem noter, vzel živ­ ninskem vestniku. (Op. ur.) ljenje, smo domnevali. Ni se nam sanjalo, da bo ne­ srečna Pavla prav zaradi tega strela morala še eno, Na Turkovi planini je na verandi sedel oče našega le­ torej že četrto noč prebiti v steni. gendarnega skakalca, pastir Polda. Dobro sva se Ko smo bili pri vratih, namenjeni, da gremo na oglede poznala, saj mi je vsakič, kadar sem se tam mimo pod steno, je vstopil Joža, do kože premočen. »Oh, da vračal domov, za popotnico dal ovčjega mleka. Pove­ ste le tu,« je dejal in se zgrudil. Zvečer je zapustil Pavlo dal mi je, da sta Pavla in Joža v takem kraju v steni, kjer in plezal iz stene, vso noč v močnem deževju, in po še nikoli nihče ni bil. Občasno je po malem deževalo. Bambergovi poti prišel do koče. Dvignili smo ga, mu dali Poslovil sem se od Polde in zaželel mi je srečno pot. čaja in medu, pa tablico dekstrina in je takoj prišel k sebi. Čedalje bolj sem bil zaskrbljen. Telesne kondicije sem Povedal je, da je Pavla silno žejna in da ne gre naprej. imel toliko kot še nikoli. Vrvnih manevrov pa nisem bil Oni trije so odšli, sam pa sem ostal v domu, znova veliko vajen, saj sem največ hodil in kaj lažjega pre­ zakuril in skuhal veliko čaja. Pospravil sem, zaklenil, dal plezal sam. Tudi član gorskih reševalcev nisem bil. Ti ključ na dogovorjeno mesto in odhitel za trojko. so bili veliko bolj izurjeni kot sem bil sam. S Pavlo Dež je pojenjal. Po tleh sem videl sledi, dohiteti jih pa nisem nikoli govoril. Z Jožo sva bila znanca — od nisem mogel. Nad gozdno mejo se je razkadilo. Takrat takrat, ko sem na Jesenicah ležal v bolnišnici Bra- se je videl del stene. Pod previsom sem opazil Pavlo. tovske skladnice; po vseh sklepih meje mučila skelina, Poklical sem jo in odzvala se je. Spet je pričelo deževati, tako smo včasih rekli revmi. Tudi Jožo je pestila ta Pavlo je zakrila megla, čez čas pa še mene. Nič nisem bolezen. Tarnal je, da ga boli tista kost na koncu križa, videl, hitel sem naprej in vseskozi sledil stopinjam. Prav na katero je obešena zadnjica. sram me je bilo, da predhodnikov še nisem ujel. Na vrhu Aljažev dom že dalj časa ni bil oskrbovan. Kadar smo bili Luknje sem se pognal na Bambergovo pot. Dobro sem tam, smo prespali v gospodarskem poslopju. Tokrat je jo poznal, saj sva jo zadnjo nedeljo z Dragom bil odprt, a ne oskrbovan. Ko sem vstopil, sta bila tam že Koreninijem dobro očistila in na novo markirala. dva reševalca. Razveselili smo se drug drugega. Janez Posijalo je sonce in tedaj sem opazil, da na tleh ni več Gorjanc. preudaren, miren mož, in Tomaž Ravhekar, sledi. Tisti, ki sem mu sledil, je zavil v Trento... odličen telovadec in plezalec. Če bi v tistih časih gojili Odšel sem na rob stene in poklical Pavlo. Ni se oglasi­ prosto plezanje po stenah, bi mu nihče ne bil kos. la. Oglasili so se oni trije. Tudi videl sem jih, pravkar so Z Janezom sva se v gorah nekajkrat dobila in skupaj prišli iz rušja. Vedrili so spodaj, saj se jim nikamor ni kaj preplezala. Tomaža pa sem opazoval na Rožci, na mudilo, vsa oprema za reševanje je bila v mojem tistih bukvah za Skalaško kočo. Uganjal je vragolije kot nahrbtniku. Prepričani so bili, da sem še zadaj. 378 Tarzan. Videvali smo ga tudi pri montažnih opravilih v PLANINSKI VESTNIK

Sonce je jelo prijetno greti. Slekel sem se in osušil S Tomažem sva se dogovorila, da se on spusti k njej. obleko. Ko so oni trije prispeli, sem jim povedal, da sem Tudi z vrvjo je znal bolje upravljati kakor jaz. ves čas sledil stopinjam, prepričan, da so oni pred Nesrečnica je v roki držala plitvo pločevinko in menoj. Joža je povedal, da je zjutraj v bližini doma izvešena lovila kapljice, ki so padale čez previs. A kaj, srečal Trentarja, otovorjenega s kar lepim gamsom. ko se je vsaka kaplja, ki je padla v pločevinko, raz­ Njemu sem sledil po levi strani bukovja, oni pa so šli po pršila. Samo jezik si je ovlažila, pa tako ven se je desni. Tam smo se zgrešili. morala izvesiti. Med tem našim poskusom, da bi Pavlo Da so si partizani pridobili naklonjenost Trentarjev, so dobili iz stene, je k izstopu prišel še Jožev nečak, pla­ jim obljubili, da bo po vojni »jaga frej«. Pa je tisti Tren- ninski fotograf Jaka Čop. tar to kar hitro izkoristil. Joža ga je poznal, povedal je, V tistih štirih dneh in nočeh je Pavla veliko prestala, a čigav je, mi pa smo to »preslišali«; iz izkušenj med je bila tako ponosna in trmasta, da se ni pustila izvleči. vojno smo vedeli: manj ko veš, bolje je... Hiteli smo, da Tomaž ji je to zaman priporočal. Vseeno smo še bi Pavlo še do noči odžejali in jo spravili iz stene. enkrat napeli vrv, tedaj pa se je jela odvezovati. Joža nam je pokazal, kje je ponoči izplezal. Ne vem, Sprijaznili smo se s tem in skrbeli, da je bila vrv zakaj mu nismo verjeli. Klicali smo Pavlo, pa se, trma, ohlapna. Tako je Pavla, dobro zavarovana, le sama ni oglasila. Predolgo smo se motovilili tam zgoraj. Ujela izplezala. Tomaž mi je kasneje rekel, da bi morala biti nas je noč. Prebedet smo jo šli v opuščeno italijansko vsaj še eno noč v steni, da bi jo potem morda lahko vojašnico. Zjutraj je Janez odšel na rob stene in poiskal izvlekli »na horuk«. prostor, od koder je videl Pavlo in nas. Z mojo živopi- sno srajco nam je dal znamenje, kje naj se spustimo k Zlagal bi se, če bi rekel, da smo Pavlo rešili iz stene. nesrečnici. Joža je medtem pravil, v kako gosti megli je Sama je izplezala, mi smo jo le varovali. Spomnil sem sinoči sestopil. Pri spuščanju sem na tleh našel klin. se Joževih besed v Vratih, ko je dejal: »Pavla ne gre Zavpil sem Jožu, on pa nazaj, da je njegov, tisti, ki ga je naprej.« v gosti megli zabil kar vanjo. Zdaj, ko se je razblinila, pa Kronisti in poročevalci so takrat in pozneje veliko pisali je padel na tla... o »tragičnem reševanju« v steni. Nekje sem bral celo litanije udeležencev »tragičnega reševanja«. Eden Jaz sem se Pavle bal. Proti njej sem bil mulec, pa še izmed ponavljalcev te smeri je pustil list s slavospe- nekoč sem slišal, da je v podobnem položaju odslovila vom Jožu. O soplezalki pa nič... reševalce. V plezalnih veščinah ji niti do popka nisem segel, po družbenem položaju pa še do gležnjev ne: ona V steni ni bilo drame, ta se je za nesrečno Pavlo šele je bila uspešna podjetnica, jaz pa progovni delavec. začela. ,A, . , _,., (Alpinistični razgledi)

MOJSTRANCAN, KI JE BIL PRED SKORAJ OSMIMI DESETLETJI PRVIČ NA TRIGLAVU JANEZ BROJAN — DEVETDESETLETNIK

DUŠAN POLAJNAR

Prav tu, prav tu nekje bi moral najti sled, spomin iz mladih let, zapisano ime.

Zaman. Le slap šumi: »Ti iščeš svoj obraz, kjer puščam komaj jaz stoletne le sledi?« L. Stanek

Janez Brojan se je rodil 16. 7. 1906 v Mojstrani. Nje­ govo življenje je vseskozi povezano z gorami. Ob praz­ novanju visokega življenjskega jubileja smo ga povabili na pogovor o njegovem gorniškem delu. — Kakšna so bila vaša prva srečanja z gorami? »V otroških letih sem hodil po Grančišču za kozami, ki smo jih imeli doma. Veliko sem hodil s kožarjem Kobar- Ko sem bil starejši, sem že nosil sol ovcam, ki so se jem, ki je bil tudi gorski vodnik. Dobro je poznal okoliške pasle na Macesnovcu ali v Peklu. Nekega avgu­ gore. Ker mi je pripovedoval o krajevnih imenih in poteh, stovskega dne, leta 1919, ko sem bil pri ovcah, sem sem si to zapomnil in dostikrat kasneje mi je to prišlo prav. opazil dva moška, ki sta bila pri Studencu pod Rjavino. 379 PLANINSKI VESTNIK

Opazoval sem ju, ko sta šla proti Staničevi koči. brali spoštljive besede, ki jih je zapisal dr. Julius Radovednost mi ni dala miru in sem jima sledil. Pri Kugy. Tudi himalajski mož Merkl je imel dosti opraviti s Staničevi koči sta počivala in tu sem se jima približal. to goro. O Dauphineji piše: »Če so dolomitske gore in Vprašala sta me, kam sem namenjen. Odgovoril sem, robovi vsakemu mlademu plezalcu ideal, da sanja in da na Triglav. Med pogovorom sem nato izvedel za hrepeni za njimi, so dauphinejske želja in stremljenje pot. Šel sem naprej proti Kredarici in na vrh. Na odraslih, zrelih mož.« Triglavu sem imel lep razgled. Ves očaran sem stal in Ura je bila deset dopoldne, ko smo priplezali na glavni opazoval ta prelestni raj planinskega sveta. Spraševal vrh Meže, visok le 13 metrov manj kot 4000 metrov, h sem se, ali bom kdaj stal na vseh teh vrhovih, ki jih kipu Matere božje. Imeli smo prekrasen razgled na vidim okoli sebe. Domov sem se namesto opoldne vrnil okoliške vrhove in tudi Mont Blanc smo videli. ob devetih zvečer. Mati me je okregala, ko pa sem ji še Ne da se popisati naše sreče in veselja, ki smo ju omenil, da sem bil na Triglavu, me je poslala spat brez občutili po uspehu tega prekrasnega tako rekoč zaradi večerje.« časa in slabega vremena skoro ukradenega vzpona. — Kaj pa plezanje, kako ste začeli? Ničkolikokrat se še spomnim na to silno goro.« »Leta 1924 sem bil v Vratih, ko je Aljaž posvetil spo­ — Leta 1933 so začeli sistematično urejati reše­ minsko ploščo za ponesrečenim plezalcem To- valno službo pri SPD, podružnice SPD pa so začele polovcem. S prijateljem naju je zamikalo, da bi šla na­ zbirati člane za reševalno moštvo. Organizirali so birat planike. To sva potem tudi opravila, vendar jih ni­ teoretične in praktične tečaje za 54 vodniških sva nabrala, ampak le poiskala v skalah nad Luknjo. pripravnikov iz vseh krajev Dravske banovine. Jožo Čopa in dr. Miho Potočnika sem leta 1927 Tečaji in izpiti so se nadaljevali do leta 1935. večkrat prosil, da bi me kdaj vzela s seboj, ko bosta šla Zaključni izpit 23.11.1935 vas je opravilo 31 kandi­ plezat v Steno. Joža je vedno govoril: »Bomo te vzeli, datov. Kako so potekale reševalne akcije pred bomo!« tem? Problem je bil v tem, da nisem vedel, kje vstopiti v »Spominjam se svoje prve reševalne akcije leta 1927. steno. Ko pa sem enkrat, leta 1928, poslušal »elito«, ki Vračal sem se s Triglava, ko sem blizu razpotja poti se je pogovarjala o Slovenski smeri, ki naj bi jo nasled­ Staničeva koča — Kredarica pod Begunjskim vrhom nji dan preplezala, sem zvedel dosti podatkov. Zjutraj zaslišal glas na pomoč. Kakih 50 metrov od poti sem sem vstal pred njimi ter odšel v Steno. Napredoval sem med skalami zagledal dekle. Povedala mi je, da je dobro, le pri izstopu mi ni šlo najbolje, zato so me zašla s poti, na skalah zdrsnila in si verjetno zlomila plezalci dohiteli. Joža me je okregal. Skupaj smo nato nogo. Ugotovil sem, da ima zlomljeno nogo nad čev­ nadaljevali in izvedel sem še za izstop Srednje nemške ljem. Na srečo sem že prebral knjigo o prvi pomoči in smeri (Zimmer-Jahnov izstop). videl slike, kako je treba imobilizirati nogo. Ko sem to Pri plezanju sem imel to srečo, da sem se dobro orien­ opravil, sem jo šele vprašal, kako se piše in od kod je tiral. Smeri v stenah sem pogledal od spodaj, nato pa doma. Bila je Marija Zupane iz Ljubljane. Napotil sem vstopil in največkrat tudi končal vzpone tako, kot sem si se do Staničeve koče po pomoč. V koči je bil nosač jih zamislil.« Jože Jakelj. Vzela sva nosila, ko pa sva jo že nesla — Sami ali v navezi ste preplezali vrsto smeri, med proti koči, sva se odločila, da jo neseva kar do Kota, saj njimi precej prvenstvenih. Katera smer vam je osta­ ni bila preveč težka. Med potjo sva mimoidoče prosila, la posebno v spominu? naj v Mojstrani obvestijo Gregorja Laha, da bo prišel s »Leta 1938 sva z Maksom Dimnikom plezala prven­ konjem in vozom po ponesrečenko. Ko sva jo prinesla stveno smer v severozahodni steni Škrlatice. Spodnji do pastirske koče v Kotu, sva bila pošteno utrujena, del stene do gredine je kar zahteven. Čez previs nisem vendar zadovoljna, da sva dekle spravila v dolino.« mogel splezati z nahrbtnikom, zato sem ga pustil Mak­ — V Mojstrani ste po drugi svetovni vojni su. Nato je šlo. Maks je moral plezati z obema nahrbtni­ ustanovili postajo Gorske reševalne službe. Bili ste koma. Odlomil se mu je oprimek in obvisel je v zraku. dolgoletni načelnik, s prekinitvijo v letih od 1952 do Na srečo sem imel dobro zabita klina. Z največjo muko 1957, ko je bil načelnik Dolfe Kramžar, vse do leta sem ga potegnil gor, da se je prijel za oprimek. S to 1966. Takrat ste mesto načelnika prepustili Pavlu steno sva imela 16 ur trdega dela. Že v temi sva iskala Balohu. prostor za bivak, ko sva uzrla križ na Škrlatici. Hitro sva »Postajo smo ustanovili 20. 11. 1946. Na ustanovnem se odločila za sestop po poti do Aljaževega doma v sestanku sem bil izvoljen za načelnika. V postaji smo Vratih.« bili štirje stalni člani (Brojan, Delavec, Svoljšak, — Udeležili ste se več odprav v tuja gorstva. V Šuštar) in več pripravnikov. Centralna reševalna po­ tistem času je bilo to že tudi v Avstrijo ali Francijo. staja za Gomjesavsko dolino je bila takrat na Bili ste na Toubkalu v Visokem Atlasu, plezali ste v Jesenicah. Vodenje reševalnih akcij je bilo v tistem Durmitorju. Spomini? času v rokah centrale. Na vajah in na reševanjih smo »Od odprav, na katerih sem bil, se posebno rad spom­ pridobivali izkušnje in ker se je število članov po letu nim tiste iz leta 1937. Takrat smo se odpravili v Dau- 1950 povečalo, smo se odločili, da na akcijah začnemo phinejo, v Francijo. Ekipo smo sestavljali alpinisti iz reševati sami. Prvo samostojno akcijo smo imeli leta različnih slovenskih krajev. Naš cilj je bil najvišji vrh te 1958, takoj naslednje leto pa tudi samostojno stensko gorske skupine Barre des Ecrins in La Meije. La Meije reševanje našega člana Franca Lakote v severnem 380 smo poslovenili v Mežo. Že pred odhodom smo o Meži razu Stenarja.« PLANINSKI VESTNIK

— V Mojstrani poleg GRS od 2.12.1947 deluje tudi preteklo leto. V zbirki imam še državni priznanji iz Alpinistični odsek. Delo v AO in GRS se je vseskozi prejšnje Jugoslavije, srebrni in zlati znak PZS in PZJ, prepletalo, saj ste bili pri obeh dejavnostih aktivni Bloudkovo plaketo, častni znak GRS za 25 let dela, isti ljudje. Kako ste to usklajevali? plaketo Jožeta Gregorčiča. Poseben pomen pa imajo »Potem ko smo ustanovili postajo GRS, smo ustanovili priznanja domače postaje GRS.< tudi Alpinistični odsek. Tudi tu sem bil načelnik vse do — Vaše osebne jubileje sta paznovali na poseben leta 1958. To funkcijo je nato prevzel Pavel Baloh. način. Spomini na te trenutke? Začetek je bil precej trd in je zahteval mnogo truda in »Lepo doživetje je bilo praznovanje moje šestdesetlet- dobre volje. Prirejati je bilo treba vaje in predavanja. nice v krogu dragih prijateljev, s katerimi smo se ničko- Pripravnikov je bilo precej. Vsakih 14 dni smo imeli likokrat vzpenjali na različne vrhove in premagovali sestanke, na katerih smo člani pripravljali kratka pre­ težke stene. Naša trdna volja je premagala vse ovire in davanja. Plezali smo v domačih gorah in se pripravljali težave. Med njimi pa sem pogrešal Janeza Mraka in za vzpone v tujini. Miha Ariha, ki se nista vrnila iz vojne. V veselem raz­ Odsek je doživel razmah, ko so se pridružili uspešni al­ položenju nam je minil večer. Zjutraj sva se z Avgu­ pinisti, kot so Klavdij Mlekuž, Janez Brojan ml., Jan­ stom Delavcem odpravila plezat v Slovensko smer. ko Ažman, Zvone Kofler. Plezalska radovednost jih je Prav z njim sva opravila marsikateri lep vzpon, skupaj zanesla ne samo v najtežje gore Evrope, ampak tudi v pa sva delala tudi v društvu. Prav tako sva ob sedem­ Himalajo. desetletnici preplezala Dolgo nemško smer. Medtem ko so se omenjeni leta 1968 spoprijeli z mo­ Ob moji osemdesetletnici smo na prošnjo vnukinje gočnim in mrzlim orjakom Grandes Jorasses, tudi mi Erike preplezali Slovensko smer v navezi treh rodov. doma nismo stali križem rok. V navezi z Avgustom Tretji v navezi je bil moj sin Janez.,« Delavcem in Stankom Koflerjem smo preplezali — Janez, zahvaljujemo se vam za dolgoletno delo Prusik — Szalavevo smer v Triglavu. Seštevek naših in vam želimo še obilo lepih trenutkov. let je bil 144.« — Po drugi svetovni vojni ste bili tudi pobudnik za oživitev planinskega društva v kraju. »Res je. Začel sem nagovarjati ljudi, take, ki so že pred Prvi turistki na Koroški Babi vojno delali pri planinstvu, da bi ponovno poprijeli za Dne 10. decembra 1986 je Komisija za kulturo in delo. Tako smo pregovorili Ivana Rabiča, da je zame­ njal predvojnega načelnika podružnice SPD Dovje- preučevanje zgodovine planinstva pri PZS pod Mojstrana Toneta Potočnika. Sam sem se bolj usmeril načelnikovanjem Ivana Jenka seznanila društva, v delo Gorske reševalne službe in Alpinističnega odse­ da obdeluje tematiko »Naše ženske v gorah« in da ka. so pri obdelavi gradiva o dejavnosti naših žensk dobili podatek, da sta dosegli zavidljiv uspeh tudi Pri Planinskem društvu Dovje-Mojstrana sem še danes v upravnem odboru, hkrati sem tudi zaslužni član tega Luise in Pavla Schutz, ki sta se leta 1896 kot prvi društva.« povzpeli na 2123 metrov visoko Koroško Babo. Plezali sta z gorskim vodnikom Lovrencom — Ukvarjali ste se z nošnjo tovorov, poprijeli ste tudi za različna druga opravila. Ste gorski vodnik. Potočnikom, s katerim sta se povzpeli tudi na Vodili ste različne goste. Nekateri so se radi vračali druge višje vrhove v okoliških gorah. in z njimi ste opravili tudi zahtevne vzpone in mar­ V knjigi Petra Ficka »Kamniške in Savinjske Alpe« sikaj doživeli. najdemo podatek, da sta Veliko ali Koroško Babo »Najlepše zadoščenje v vodništvu mi je bilo, ko sem (2127 m) ter Goli vrh (1787 m) prvi osvojili Luise in vodil družino dr. Talerja iz Zagreba na Triglav. Gospod Paula Schutz iz Liboj ter njun spremljevalec je bil pred tem že na Kredarici in enkrat že pred mo­ Lovrenc Potočnik iz Stahovice. To pomembno de­ stom (najožji del prehoda med Malim in Velikim janje so leta 1896 opravili z Jezerskega vrha. Triglavom). Na vrh naj bi tokrat vodil le sina in hčer, Fran Kocbek je v Planinskem vestniku leta 1912 gospod in gospa Taler pa bi ostala v koči. Po mojem predstavil Lovrenca Potočnika, ki je sodeloval s prigovarjanju sta se le odločila, da gresta tudi onadva. Čehi, nadeloval pota za Češko podružnico SPD itd. Šlo je kar dobro, kmalu smo prešli most in se znašli na Schutzovi sta bili Čehinji. Luise Schutz je bila hčer­ Triglavu. Tudi nazaj do Planike je šlo lepo. Vsi so bili ka znanega tovarnarja iz Liboj. Poreklo družine so zelo zadovoljni. raziskovali v KIL Liboje in se povezali s sorodnikom Spominjam pa se tudi manj prijetnega dogodka. Leta Schutzovih na Češkem. Ta piše, da je imel lastnik 1940 sem pri vodenju gospoda Zvoneta Rihtmana s tovarne tri otroke, med njimi Luiso Francisco, rojeno Sušaka v Prusik-Szalavevi smeri izgubil nahrbtnik. V 1. julija 1867. To pomeni, da je bila Luisa stara 29 njem sem imel čevlje, vodniško knjižico, ki mi jo je bilo let, ko je stopila na vrh. Pavle med sorodniki Schut­ najbolj žal, in nekaj hrane. Kljub poznejšemu iskanju zovih nihče ne omenja. Njeni osebni podatki so še nahrbtnika nisem nikoli našel.« neznanka. — Za delo v planinski organizaciji ste dobili več Pred nami je zopet eden izmed dokazov, da je bila priznanj. povezava med Čehi in Slovenci njega dni zelo tesna. »Od priznanj mi veliko pomeni plaketa Civilne zaščite Franc Ježovnik Republike Slovenije za življenjsko delo, ki sem jo dobil PLANINSKI VESTNIK ^m^mmmmmm

INTERVJU PLANINSKEGA VESTNIKA: TONE ŠKARJA BISTVO CILJA: DA SEGA PREKO ŽIVLJENJA

VIKI GROŠELJ

Tone Škarja je tisti slovenski himalajec, ki je najbolj zaznamoval tako imenovano zlato obdobje sloven­ skega himalajizma. V začetku skupaj z Alešem Kunaverjem, po Aleševi smrti pa sam. Kot načrtovalec slovenskih odprav v Himalajo, kot njihov vodja, pred­ vsem pa kot človek z vizijo, kam gre vrhunski svetovni himalajizem in kaj moramo Slovenci storiti, da bi ugled­ no mesto, ki smo ga s številnimi uspehi v Himalaji pri­ dobili, v svetovnem merilu tudi obdržali. Pogovor je nastal maja letos med vračanjem s smučarske odprave na Everest. — Najprej nekaj osnovnih podatkov... »Rodil sem se 15. januarja 1937, po poklicu sem elek­ trotehnik, upokojen po 40 letih delovne dobe, poročen, imam dva otroka, sedaj sem že stari oče.« — Najlepši spomin na otroštvo? »Hoja v gore, ko sem bil star sedem ali osem let. Na otroštvo imam nasploh lepe spomine, prav tako pa tudi in vodja mora to vgraditi v odpravo, ne pa, da je obrat­ na vse življenje. Imam se za neznansko srečnega no. Seveda do dogodkov na Kangbačenu ne gojim človeka, čeprav tega s svojim obnašanjem vedno ne nobene zamere, škoda pa je velika. Takrat, leta 1965, kažem.« bi Slovenci lahko imeli 7902 metra visok še neosvojen — Prvi stik z alpinizmom? vrh.« »Kot otroci smo veliko plezali po skalah Gobavice nad — In Kangbačen 1974, odprava, ki si jo ti vodil? Mengšem, a šlo je bolj za naravno gibanje kot pa za ple­ »Nagovorila sta me Pavle Šegula in Aleš Kunaver. To je zanje. Prva samostojna in resna tura je bilo prvomajsko bilo odločilno za vso mojo nadaljnjo Himalajo. Sama odprava je bila potrditev dejstva, da je dobra organizacija plezanje po Kamniških Alpah leta 1955. Z dvema ključna za uspeh. Na tej odpravi sem bil še vedno nekako sošolcema, vsi smo bili povsem neizkušeni, sem šel na vodja in član odprave. To me je veselilo. Imel sem Kamniško sedlo. Še isti dan smo se preko Sije povzpeli ambicijo priti na vrh, a so bili nameni usode očitno na Brano. Bilo je veliko snega in med sestopom smo drugačni. Reka Tamur je odnesla sod z mojo višinsko zlomili damski cepinček, edini del opreme, ki smo ga opremo. Na višini 7400 metrov sem v navadnih hri­ imeli s seboj. Prav čudno, da se nismo ponesrečili. A bovskih čevljih moral odnehati. Takrat sem tudi spoznal, nas ni izučilo. Naslednji dan smo šli na prečenje do da vodja odprave gleda na uspeh drugače kot člani. Prav Kokrskega sedla čez Turško goro, Skuto in Grintovec, vsak je takrat dosegel neki vrh razen mene in zdravnikov. staknili snežno slepoto, a se kljub vsemu imeli ime­ Lahko bi rekel stoodstotni uspeh, pa vendar prav zato, ker nitno. Naslednje leto, devetnajst let star, pa sem se že so vsi nekaj dosegli, nekateri niso bili zadovoljni.« udeležil alpinistične šole pri kamniškem odseku.« — Everest 1979? — Prvi vrhunski vzponi v Zahodnih Alpah? »Za Everest je bilo logično, da bi slejkoprej prišel na »Leta 1961 sem prvič obiskal Chamonix. Priti do vrsto. Po vrnitvi s Kangbačena v Katmandu smo zapro­ najvišjih vrhov Evrope je bilo v tistih časih več kot sedaj sili za Everest in kot vodjo avtomatično zapisali Aleša Himalaja. Po obvezni aklimatizaciji na Mont Blancu Kunaverja. Prostor je bil za leto 1979. Videti je bilo sem se s soplezalcem Humarjem lotil severozahodne daleč, vendar je čas izredno hitro tekel. Kot načelnik stene Aig Verte, Nant Blanc. Splezala sva tudi severno KOTG je Aleš naredil trojni načrt: poleg Everesta naj bi steno Grand Chamoza. Še danes so to spoštovanja zgradili še šolo v Manangu in organizirali znanstveno vredne ture. Plezali smo z deseterkami, cepini z ravnim odpravo. Leto pred odpravo sem pod Everest vodil iz­ oklom, in z malo znanja. Le malo pa je manjkalo, da vidnico. Našli smo pot na zahodni greben in naredili nismo že takrat splezali VValkerjevega stebra in severne načrt za žičnico, s katero bi transportirali opremo na stene Les Droites.« sedlo Lo la. Aleš je mene predlagal tudi za vodjo — Kangbačen1965? glavne odprave. To je bila privlačna naloga. Prevzema­ »Videti Himalajo je bila zame uresničitev sanj, tisto, na la sta me ponos in strašna skrb. Everest je postal kar si nikoli nisem upal misliti. Že preden smo šli, sem osrednji cilj slovenskega alpinizma. Začelo se je zbi­ vedel, da je bistvo uspešne odprave dobra organizaci­ ranje sredstev, selekcija velikega števila prijavljenih ja. Naredil sem načrt vzpona. Tam pa žal ni šlo tako, kandidatov. Pod težo bremen sva z Alešem še dvakrat 382 kot sem si zamislil. Tisti, ki gre na vrh, ima vedno prav drug drugemu ponujala vodenje odprave. Končno sem PLANINSKI VESTNIK prevzel vodstvo pod pogojem, da se odprava loči od — Načrti za prihodnost? projekta šole in znanstvene odprave. »Plezanje v Kamniških in Julijskih Alpah. V Himalaji pa Tako me je potegnilo, da ob odhajanju od doma pred se strop z leti obstoja niža. To ne pomeni, da ne bom menoj ni bilo nobenega življenja več. Nadaljevalo se več hodil v Himalajo. Toliko, kot bom le mogel, konkret­ bo, če se bo, šele za goro, ki je pred menoj. nih ciljev nimam. Vem pa, da bom pomagal pri ure­ Odprava je uspela. Kljub Ang Phujevi smrti je bil Eve- sničitvi dobrih ciljev. Težim le k čim boljšemu in potem rest zame popoln uspeh. Dolga in težka smer je šele v se cilji izkristalizirajo sami.« naslednjih letih pokazala veličino našega dela. Več kot tridesetkrat so jo že poskušali ponoviti, uspelo pa je le enim, Bolgarom leta 1984. Zame osebno se Everesta iz leta 1979 ne da preseči. Postal je merilo vrednosti POKROVITELJI IN SPONZORJI ODPRAVE slovenskih dosežkov v Himalaji«. EVEREST '96 — Kako skozi delo v KOTG ocenjuješ tako imeno­ vano zlato obdobje slovenskega himalajizma? Organizator: »Obdobje od leta 1970 do začetka devetdesetih let je Komisija za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi bilo najbolj plodno. Aleš je bil vizionar in diplomat, jaz Slovenije. realist in realizator. Perfektna kombinacija. Laže je bilo Pokrovitelji: planirati in s tem loviti korak s časom. Kasneje smo Pivovarna Union, Ljubljana, začeli z novim načinom dela: večje odprave z individu­ Mladinska knjiga — Svet knjige, Ljubljana, alnimi cilji. Recimo Šiša Pangma '89 in Kangčendzen- Elektro Ljubljana. ga '91. Rezultatsko je bil to svetovni vrh. To ni le moja Sponzorji: ocena, ampak tudi ocena svetovnih avtoritet.« A Banka Ljubljana, ABC Tabor Grosuplje, Alpina Žiri, — Kako ocenjuješ letošnji smučarski poskus na Annapuma Ljubljana, Anthron Jože Lorbek Izola, Ba- Everestu? yer Pharma Ljubljana, Belinka Ljubljana, Benecom »Po razumevanju med člani in vzdušju je bila to doslej Ljubljana, Brdo - Protokolarni servis Kranj, Camp Italija, moja najbolj prijetna odprava, celo bolj kot lanska Carrera Avstrija, Ciklon N&S Ljubljana, Color Med­ Anapurna. Poškodba, ki jo je utrpel Davo, je bila vode, Coopers & Lvbrand, Debevec Marjana, Dia stu­ boleča, a očitno neizogibna. Lahko bi bilo bistveno dio Klemene Ljubljana, Dom Tišje, Domel Elektroma- huje. Davo je moral obrniti. Kdor je nadaljeval, ga je terial Ljubljana, Dumo Ig pri Ljubljani, Elan Begunje, Elek­ najhujše doletelo pri vrhu.« tro Gorenjska Kranj, Elektro servisi Ljubljana, Elek- — Kaj meniš o Davu Karničarju? troinstalacije — Strelovodi Rok Govekar s.p. Ljubljana, »Kljub vsej previdnosti, ki jo narekujejo življenje in Elkroj Mozirje, Emona Merkur Ljubljana, Etiketa Žiri, izkušnje, lahko mirno rečem, daje Davo najbližje tiste­ Feniks Novo mesto, Fila Italija, Foto svet Fuji Ljubljana, mu, čemur rečemo idealen himalajec.« Fotona Ljubljana, Geoplin Ljubljana, Godom Gotovlje — Kako ocenjuješ trenutno stanje v slovenskem Žalec, Gorenjka Lesce, Gorenjski tisk Kranj, Grand ho­ himalajizmu? tel Union Ljubljana, Heaven on Earth ZDA, Henkel »Izredno visoko mesto ima, glede prihodnosti pa sem Ecolab, Iglu šport Ljubljana, Induplati Jarše, Intereuro- malce skeptik. Upam, da bo Davo to zamisel na Eve­ pa Brnik, Intertrade ITS Ljubljana, ISKRA TEL Kranj, restu prihodnje leto uresničil. KOTG bo v prihodnje še Iskra Zaščite Ljubljana, Iskra Zmaj Stegne Ljubljana, podprla kakšen zanimiv projekt, ostali bodo morali Jadran Sežana, Jurmes Šentjur pri Celju, Karimor K&K sami najti sponzorje. Mislim, da je filozofija športnega Trade, KEFO Ljubljana, Klasje Celje, Kolinska Ljublja­ plezanja v himalajizmu škodljiva. Tudi tiste, ki bi lahko na, Krka Novo mesto, Krti Ljubljana, Lek Ljubljana, kaj naredili, se prijemlje neka nepotrpežljivost. Hočejo Lokateks Škofja Loka, Lowa Nemčija, Mavgut uspeh takoj in sedaj. Za dober vrhunski cilj, recimo Ljubljana, Meditrade Ljubljana, Mehler Nemčija, Meni- zahodno steno Makaluja, v Sloveniji ne bi mogel zbrati na Šmarca Kamnik, Mesarstvo Galjot, Meso Kamnik, kvalitetnega moštva. Škoda! Nepreklicno dejstvo je Migrad Ljubljana, Ministrstvo za obrambo R Slovenije namreč, da imajo največje težave in s tem največjo Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo in šport Ljubljana, vrednost najvišji vrhovi sveta. In tudi največja dejanja Mobitel Ljubljana, Moda Celje, Mont Kozje, Motvoz in se bodo odvijala vedno na njih. To bodo morali priznati platno Grosuplje, Nissan Adria Ljubljana, Nordica Itali­ tudi tisti, ki jim kislo grozdje ne prija.« ja, Nova kuverta Ljubljana, Nova LB Ljubljana, Petrol — Tvoje priporočilo generacijam, ki prihajajo? Ljubljana, Pišler Edo Švedska, Plastik Kanal, Porenta »Če to velja za Slovence, moram reči, da sem bil ved­ Škofja Loka, Poštna banka Slovenije, Reusch Nemčija, no vesel vsakogar, ki je kaj dobrega naredil. Predvsem Sanolabor Ljubljana, Sava Kranj, SGP Primorje mi ni bilo prav nič žal, če to nisem bil jaz. To je edina Ajdovščina, Siporex Kisovec, Slovenica Ljubljana, stvar, ki Slovence lahko rešuje, v alpinizmu, pa tudi Šport market Ljubljana, Spreitzer Janez Ljubljana, Stu­ drugače. Vsako dobro dejanje koga drugega je lahko le dio Moderna Ljubljana, Svila Maribor, Svilanit Kamnik, spodbuda, da jaz naredim še kaj boljšega, ne pa, da to Swans Japonska, Tanin Sevnica, Tiskarna Tone negiram ali celo zaviram.« Tomšič Ljubljana, Titan Kamnik, Tosama Domžale, Tr­ — Tvoja življenjska filozofija v enem stavku? govina Jezerjan Jezersko, Unihem Tacen, Vaude »Cilj mora segati vedno preko življenja. To je njegovo Nemčija, Večer Maribor, Vila Bella Klakočer, Vlada bistvo. Ne, da nekaj delaš samo zato, da bi od tega Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije — Urad nekaj imel. Cilj mora biti konkretno nedosegljiv. To je za informiranje, Vrh Bled, Vrplet Domžale, Žito Ljubljana. 383 edina pot za napredek.« PLANINSKI VESTNIK i^HMMMaii^^MiMMiMB

KAKO JE TAM ZGORAJ V SVETU ALPSKIH LEDENIKOV? ČERI IN PASTI LEDENIH PROSTRANSTEV

BINE MLAČ NUJNE SO PRETEHTANE ODLOČITVE

V letošnji dvojni marčno-aprilski številki Viharnika, Tako na primer umik čez ledenik v vremenskem preo­ glasila PD Viharnik, je v rubriki »Dobro je vedeti« izšel bratu terja celega človeka, ki mora ostati miren in prise­ nadvse zanimiv prispevek Bineta Mlača »Kako je tam ben tudi takrat, ko začne vse hoditi narobe. Na ledeni­ zgoraj v svetu alpskih ledenikov?« Ker sta september ku z razpokami predstavlja na novo zapadli sneg še in oktober primerna meseca tudi za hojo po takem vi­ dodatne nevšečnosti, ki se porajajo kar same od sebe. sokogorju, kjer so ledeniki, z dovoljenjem avtorja pona- Človek, ki ima občutek za orientacijo, ki ima dovolj tiskujemo Mlačeve koristne napotke za takšne ledeniš- gorniškega tehničnega znanja in izkušenj, bo ledenik ke ture. (Op. ur.) zagotovo prebrodil ne glede na vse njegove »čeri« in pasti. Njega dni smo se v osnovni šoli na dolgo in široko učili In kaj vse predstavljajo te »čeri« in pasti? Naj jih nekaj o alpskih, himalajskih, aljaških in podobnih ledenikih in naštejem! Za uvod naj povem, da so to tako imenovani zato te stvari tukaj ne bomo ponavljali. Kar je bilo, je pas golega ledu, zasneženi pas ledu, razpoke vseh bilo. V osnovni šoli seveda. Dodali bomo le, in to je za vrst in oblik, od katerih so najbolj zahrbtne in nevarne nas hodce najpomembnejše, da brez hoje čez ledenike tiste zakrite (one druge so odkrite ali odprte in zevajo), v Alpah ne gre. Enostavno se jim ne moremo izogniti. že omenjeni snežni mostovi, ki ne vzbujajo občutka Žal pa alpski ledeniki zadnja desetletja zaradi tako varnosti, nadležna krajna zev, preteči seraki ali odlomi imenovane tople grede pospešeno izginjajo. višjih ledenikov, ki visijo nad našimi glavami kot Ledeniki so za nas gornike pravzaprav nekakšna Damoklejev meč itn. Skratka, tega je tam zgoraj v vi­ vhodno-izhodna vrata v dostopu in sestopu z gore. Če sokogorju Alp kar nekaj, vendar je nam gornikom nas ledenik pripelje naravnost na vrh, je taka tura prej- odmerjeno le toliko, da si včasih malce povečamo kone čista ledeniška tura. Če pa ledeniku v nadaljevan­ dobrodošle količine dobročudnega adrenalina. ju vzpona sledi kakšen ozebnik, skalni ali snežni Stari gorski vodniki in taki, ki dobro vedo, kako je v greben, se take zgodbe glede na čas in tehniko hoje svetu ledeniških razpok, so vsi po vrsti prehodili in pre­ nekoliko zapletejo. plezali na desetine alpskih ledenikov, pa tudi številne Pojdimo še malo dlje. Ledenik kot tak je lahko lahek, druge, v prvi vrsti daljše, po najvišjih gorah tega sveta. kar pomeni, da čezenj pridemo bolj za šalo kot zares, Zato pri svojih odločitvah vedo, kaj, kdaj in kje nekaj če led ni zglajen ali če ni delal gazi Golijat. Malce težji smejo ali morajo storiti. Temu, kar tu »nakladam«, bo postane le v primeru, če je na nekaterih mestih razpo- kak pisec zajetnega priročnika, ki obravnava hojo in kan, zelo zahteven in nevaren pa takrat, ko moramo plezanje v gorah, nemara rekel strategija ali celo med temi razpokami iskati prehode, se plaziti čez taktika hoje čez ledenik. Res je, take stvari morajo snežne mostove, pred sabo sondirati zahrbtno snežno gorski vodniki poznati do potankosti. Kamen v svežem odejo itn. snegu, majhno plaznico v snežni vesini, več zbitih grud snega na ledeniku, udrtine v zamazanem snegu, dolgo Ker so dandanes ledeniki v Alpah zelo »obljudeni«, saj razpoko na snežišču, tanek sneg ob velikem balvanu in so skoraj povsod gazi ali sledi gorniških množic, da o na desetine drugih znamenj ti ljudje običajno berejo kot razkošnih vodnikih v knjižni izdaji ne govorimo, ni nič odprto knjigo, ne da bi mi, ki sprašujemo ali z njimi več tako, kot je bilo nekoč. Vse je lažje, manj zahtevno, klepetamo, sploh opazili, da svet pred sabo pregleduje­ bolj pregledno, nemalokrat tudi z lesenimi koli jo in opazujejo. označeno. Posel je posel, zeleni od jeze pa naj gredo nekam v... Upoštevajo pa se tudi druga več kot sto let stara želez­ Nekaj drugega je morda bolj žalostno. Na gosto pose­ na gorniška pravila. To se, na primer, kaže v »krutem« jane in dobro oskrbovane koče ter bivaki na grebenih dejstvu, da izkušeni gorski vodniki svoje vodence so nekdanjim alpskim pustolovščinam vzele dobršen zbudijo že ob enih ali dveh zjutraj. Takrat je namreč — del prvotnosti, na nek način pa tudi (pra)strahu, ki gaje seveda če ne piha kak topel veter ali fen — sneg dober, bil neizogibno deležen skoraj vsak gornik. To je, kaj se pravi, da drži. Kaj je lepšega navsezgodaj pred kočo hočemo, prav tako davek novim časom. in še malo dlje na ledeniku od dobrega snega? Ne Hoje po ledenikih, četudi so videti še tako nedolžni, pa samo, da nam (in drugim, ki so tam) gre hoja hitro od vendarle ne smemo podcenjevati. Dovolj je, da ledenik rok, marveč se ne vdira, plazi, pa tudi suhi smo dalj ovije gosta megla ali se v zelo kratkem času toliko ohla­ časa, kar je na mrzlem, zoprnem vetru še kako di, da se dež poletne nevihte spremeni v 15 centime­ pomembno. Njegovi žvižgi okoli naših ušes, sunki, ki bi trov novega snega na 3000 metrih nadmorske višine, nas radi odpihnili, piš snežnih kristalčkov, ki se zaga­ pa nič več ni tako, kot je bilo. Lep dan se lahko spreme­ njajo v naš obraz, naletavanje snežink iz megle in tako ni v kalvarijo, ki postane naenkrat začinjena z nevar- naprej v tem romantičnem smislu so stvari, ki imajo nek 384 nostmi, ki jih doslej nismo poznali niti v sanjah. svoj poseben mik, kljub temu, da je včasih naša volja PLANINSKI VESTNIK

na hudi preizkušnji: Mar ne bi bilo lepše doma v topli • Ta zaresni ledeniki (kot različne vrste predjedi) — postelji? (Odgovor: Ne, ni, niti slučajno!) nekaj debelih ur celonočne hoje in še dodatno dobršen del zalog dnevnih ur — pa že bolj sodijo v daljša alpska VSAJ TRI KATEGORIJE LEDENIKOV prečenja. Ledeniki so nekaj na začetku, nekaj za vmes Ob taki rani uri so še vse »objektivne« nevarnosti oko­ in nekaj, ko si že čisto na koncu, za na konec. To so vane v sneg in led. Mednje pa sodijo zapadno kame­ sicer najlepše ture, ki ponujajo tudi najgloblja doživetja, nje, kakšna ledena sveča, serak, ki se kani tisti dan vendar imajo taki klasični alpski vzponi nekaj »napak«. končno ukloniti sili teže itn. Šele ko posije blagodejno Včasih je treba malce poplezati, na kakšnem mestu sonce, ki nam odtaja mrzle ude, se svet zasneženih ali uporabiti cepin, varovanje in previdnost si hodita z roko lednih sten razživi. Če smo bili pred sončnim vzhodom v roki, kondicija ne sme biti vprašljiva, z derezami je ali kmalu po njem na vrhu in zdaj, ko se vračamo, sneg treba znati pravilno stopiti itn. To je resno in zahtevno še za silo drži, mi pa veselo hitimo navzdol, nismo delo, ki daje našemu življenju neke povsem druge zagrešili nobene bistvene napake. Kajti visokogorje ne razsežnosti, o katerih pa tukaj prav tako ne bi razpre­ dovoljuje človeku, da bi tam zgoraj bival predolgo, ker dal. Prejkone se v takih večplastnih in večsmernih lahko svoje naravno »razpoloženje« spremeni v hipu, modrovanjih, ki so nedvomno prekvašena s čustvi, ki da o slabem vremenu, ki ga dobi od prve roke, ne go­ se močno razlikujejo od človeka do človeka, sčasoma vorimo. povzpnemo do neke točke, kjer se nam morda odpre Za konec pa na preprost način še nekaj besed o nekaj, kar kaže na globlji pomen in namen našega drugačnih ledenikih. Upam se trditi, da jih ne boste početja. Sam sem iz stotnije gorniških knjig in lastnih našli v nobeni drugi učeni knjigi. Po kakih tridesetih izkušenj prišel do dveh spoznanj, ki pa sta stari toliko, letih hoje po visokogorju bi jih na najbolj razumljiv način kot je staro gorništvo. nekako takole opisal: Naj ju v neobdelani obliki prodam naprej: Kdor hoče • Prvo bi opisal »začetniški« ledenik: nekaj ur ne pre­ izčrpati življenje, mora tvegati. Tako je včasih v dolini, več težke hoje, ki vodi navzgor, lepi razgledi, nekaj raz­ tako je vedno visoko v gorah. V nasprotnem se da, in to pok za ogled od daleč, nekaj metrov poledenele se v glavnem tudi dogaja, živeti docela drugače. Bolj strmine, nekaj sto metrov črnega razbrazdanega sne­ pametno, bolj previdno, bolj premeteno, bolj po- ga, ozka gaz in končno želeni vrh. Še dobro, da se vse snemovalno, bolj pisano itn. Druga misel pa da misliti, vleče in da je treba hoditi. resda ne vsakomur, saj pravi, da ti gore povrnejo samo • Nato bi se pomudil na zahtevnejšem ledeniku: toliko, kolikor si prinesel gor. Nič več in nič manj. Bo­ dvakrat po »nekaj ur« utrudljive, enolične hoje, ki je gastvo gora je namreč vrednota in ne vrednost. noče biti ne konca ne kraja. Ker vem, da so razdalje v snegu varljive in naše ocene razdalj nikdar ne držijo, se OPREMA ZA LEDENIŠKO TURO s tem ne bi obremenjeval. Ko pa menite, če vas pač to Kaj vzeti od opreme in hrane na Gross Venediger in veseli, da imate še pet minut do »tam«, vsekakor upo­ rabite še faktor pet ali osem, pa boste morda čez pol Gran Paradiso, na primer? ure »tam«. Torej do tam, do tiste vzpetinice, ki je na do­ Oprema: dobre čevlje, nogavice dokolenke (plus segu roke, je zagotovo še trideset minut bolj ali manj rezerva), dereze, hlače, ki bodo prenašale veter, dve, utrudljive hoje. tri majice, flanelasto srajco in volnen pulover ali pa Potka ali gaz v snegu čez ledenik je lahko dobra, slaba kakšno sodobno termo majico z dolgimi rokavi in jopico ali zelo slaba (vdira se, da je joj). Ponavadi se vleče še iz termo flisa, par rokavic (zaželena rezerva), anorak, in še in še (ni pomote, trikrat sem napisal še) in zato volneno kapo, ki sega čez ušesa, platneno kapo s terja vztrajnost. Pregovorna vztrajnost gornika je senčnikom, zaščitna očala, čelno svetilko, teleskopske dolincu nerazumljiva, saj včasih meji na nekaj takega, palice (za dostop do koče), cepin, 1 vponko z matico, 1 kar je skregano z zdravim razumom ali pa vsaj tistim, pomožno vrvico, nahrbtnik, torbico za prvo pomoč česar tukaj spodaj v smogu ne poznamo. Tu zgoraj pa (kakšen elastični povoj in tablete za glavobol vsekakor je poleg drugega še tanek in oster višinski zrak, bolj imejte s sabo), majhen, zložljiv dežnik. počasen tempo hoje, čeprav se dirkačev ne manjka, Ker boste lahko v koči pustili odvečno opremo, vzemite oddihovanje na vsakih nekaj korakov ni redkost, o s sabo še nekaj rezerve. Recimo še kakšno majico z vetru in soncu pa smo že govorili. Veliko tega je, kar dolgimi rokavi, lahko trenirko in morda še kaj. deluje bodisi zoprno ali moteče. A to so praprvine Kar zadeva zaščitne kreme: tiste za ustnice ne poza­ našega drugega jaza, ki vsebujejo spet nekaj takega, bite. Ono najpomembnejšo, za kožo, pa imetje s seboj kar je težko razložiti, ker se ne da razložiti. Ko rineš obvezno. Faktor 15+ ali več. Sicer bolje filtrirajo take, gor, si ničkolikokrat potihem rečeš, da si mazohist in da na katerih piše sun block, vendar so njihovi zelo je to zadnjič, da si se na kaj takega podal. Ko si gor, si učinkoviti filtri tudi bolj pogubni za našo kožo, saj nepopisno srečen, kajti trud je bogato poplačan, vse pospešujejo njeno staranje. V takih primerih poglejte, »muke« so v trenutku pozabljene. Ko z vrha skoraj če vsebuje krema tudi kakšen cink ali tokoferol tečeš navzdol, že načrtuješ nove vzpone, ko pa si doli v (običajno mu nadenejo ime E vitamin). Mimogrede: zeleni dolini ob hladnem pivu ali toplem čaju z limono, krema, ki je starejša od enega leta, čeprav je bila si se že trdno odločil, da to ni bilo poslednjič. Postal si shranjena v hladilniku, je izgubila za dobrih 30 pravi gornik, kajti na one daleč dol gledaš zviška. odstotkov svojih prvotnih lastnosti. 385 PLANINSKI VESTNIK

Prehrana (nekaj neobveznih namigov): V kočah, ki so normalne mere naprezajo. Nekaj sadnih ploščic pride oskrbovane, se da naročiti zajtrk, kosilo itn. To poznate, prav, tablica čokolade tudi, čeprav slednja zapira. če pa boste s sabo vzeli nekaj »jurišne« hrane, jo Tako imenovana študentska hrana (rozine, orehi, man­ prilagodite svojim dosedanjim prehrambenim navadam. deljni, sončnice itn.) so prav tako dobra stvar, vendar če Morda ni odveč, da malce svetujem. Banane, ki vsebujejo imate malce povišan krvni tlak, ki se v višinah še sadne sladkorje in kalij (dobro dene »bateriji«, ki žene nekoliko poveča, naj bo taka mešanica brez lešnikov. srce), so pravšnja stvar. Od pijač vam priporočam kakšen Če pa boste s sabo vzeli kruh, naj bo črn, se pravi pol- isotonik, čeprav gre bolje skupaj z omenjenim kalijem nozrnat, in da bo zares pravi, vzemite tistega, ki je skoraj magnezij. Šumeče tablete (300 mg) magnezija so idealna najdražji in brez konzervansov. Če ne morete brez kombinacija. Že ena zadostuje za dnevne potrebe, poleg konzerv, potem priporočam tunino ali skušo v olivnem tega prav tako dobro dene srcu, živcem ter živčnim in olju, lahko pa si privoščite tudi konzervico lososa. Dobro drugim vlaknom, ki se ob takih priložnostih preko vsake dene tudi jabolko.

ALI SO ZA VEČANJE IN MANJŠANJE LEDENIKOV KRIVI VREMENSKI CIKLUSI? LEDENIKI SE TALIJO

Ledeniki v evropskih Alpah se čedalje bolj talijo. To mnenje so potrdile raziskave francoskih in švicarskih glaciologov. V zadnjih sto letih se je volumen lede­ nikov zmanjšal za tretjino do polovico. Taljenje se pospešeno nadaljuje. Okoli leta 1740 je ledenik pod Mont Blancom Mer de Glace segal do krajevnega roba Chamonixa. Prebivalci so se bali, da bo uničil cerkev. Zdaj je mogoče ledenik doseči šele po dolgi hoji daleč stran od Chamonixa. Največji alpski ledenik Aletschgletscher v Bernskih Alpah pa se je v zadnjih sto letih skrajšal za dva kilome­ tra in znižal za najmanj sto metrov. Takšno kopnenje opazujemo še na ledeniku Rhone, kjer je obseg ledeni­ ka po zgodovinskih fotografijah mogoče primerjati s stanjem pred desetletji. V Alpah je še okoli 3000 ledenikov. Mnogi med njimi Zgodovinska slika iz leta 1870, ko je ledenik Rhone segal skoraj v so postali povsem neznatni in se bodo vsak čas do dolino, medtem ko zdaj krasi pokrajino samo zgornji del, ki je kraja stalili. Ta proces je pospešila otoplitev v bistveno tanjši, kot je bil pred dobrim stoletjem. osemdesetih letih. V povprečju se dolžina ledenikov skrajša za deset do dvanajst metrov na leto. Manj dnevnik vremenskih sprememb, saj jedra ledenikov padavin in toplejše podnebje sta pomembna razloga vsebujejo plinske vzorce atmosfere. Iz teh lahko za kopnenje, vendar znanstveniki še ne vedo sklepajo, katera obdobja so bila sušna in katera natančno, kaj v resnici sproža tak proces. Možen je deževna. V ledu so tudi delčki vulkanskih izbruhov, ki vpliv človeka: koncentracija ogljikovega dioksida v so vplivali na zemeljsko ozračje. Tako so iz delcev ozračju zaradi izgorevanja fosilnih goriv, kar sproža ledu natančneje opredelili čas izbruhov vulkana učinek tople grede. Vsekakor je nesporno, da so imeli Santorin v Sredozemlju, ki je pokopal vso tamkajšnjo ledeniki v Alpah pred industrijsko revolucijo precej civilizacijo. večjo površino. Za zanesljive sklepe je še premalo podatkov. Vrtanje Gotovo pa vplivajo na ledenike tudi vremenske ledenikov in analiziranje vrtin je drag postopek, razmere, ki niso nujno povezane z dejavnostjo specialistov pa je malo. Ne znajo pojasniti niti človeka, ampak s klimatskimi ciklusi. V srednjem veku fenomena, da se na tako oddaljenih krajih, kakršna so bili ledeniki že enkrat manjši, potemtakem je bilo sta Kavkaz in južnoameriški Andi, ledeniki krčijo, v tedaj še topleje in bolj suho kot je zdaj. Skandinaviji, na Grenlandiji, Islandiji in Novi Zelandiji Seveda so ledeniki za raziskovalce nekaj podobnega pa daljšajo. Na Norveškem in Švedskem so se kot knjige, torej pomembni pričevalci preteklosti, ki jih ledeniki od leta 1900 vsaj petdeset let krčili, potem pa znajo poznavalci vedno bolje brati. se je proces ustavil. Zdaj se spet krepijo. Britanski Poleg vulkanov ni nič tako močno vplivajo na obliko­ izvedenec Houghton to pojasnjuje z dejstvom, da vanje Zemlje kot prav led. Večino gora in planin je ob­ prinaša toplejše podnebje tudi vlažnejšo klimo, kar likoval led. Odkar lahko znanstveniki temeljito anali- pomeni več snega in ledu za območja ob polarnem 386 zirajo vrtine ledenikov, lahko sestavljajo nekakšen krogu in manj padavin v južnejših krajih. PLANINSKI VESTNIK

SPOMINSKI ZAPIS O TREH DOGODKIH, VEZANIH NA ENO GORO TRIGLAVSKI SMUK TRIKRAT

TONE ERMAN

Že ko se je v aprilski številki PV leta 1994 oglasil Milan Božič z mojim posnetkom »Pod Triglavom 26. aprila 1946«, me je imelo, da bi se oglasil, saj sem bil pri opisanem nočnem cirkusu zraven; med tisto malo­ številno skupino ljubljanskih planincev, o katerih je Božič zapisal, da »nas je 26. aprila v Mojstrani pričakal Joža Čop in smo noč prebili na nekem skednju«. Prav ta del pripovedi mi bo ostal v spominu do konca dni, saj bi bil v tisti noči skoraj ob življenje. Ob našem prenočišču je namreč tekel potok, kamor so me fantje poslali po vodo za kuhanje kave. Večini mojih športnih znancev in prijateljev je znano, da sem že od rojstva močno naglušen. Takrat, žal, še ni bilo sledu o slušnih aparatih, ki zdaj tudi tako sorto ljudi uvrščajo med več ali manj normalne smrtnike — odvisno pač še od kakih drugih osebnih lastnosti. Ali je kaj čudnega potem, da je moral prav Čopov Joža tam v Mojstrani posredovati za zdravje naglušnega Šentvidčana, ki ga Na večer 26. aprila 1946 je z napetim petelinom iz teme ogovarjal stražar in kar sem hotel piscu že takrat sporočiti, pa me telefon­ hotel kar na kratko vedeti, kaj sploh išče v potočni ska tajnica ni pustila do njega... strugi ob tej nočni uri. Ko smo potem srebali kavo, so No, to vse le mimogrede. Kar bi rad povedal, je to, da mi prijatelji zatrjevali, da sem jo pravzaprav poceni sem bil osebno zares zraven tudi »ob pokanju raket«, odnesel, saj je bilo v bližini neko vojaško skladišče in ki smo jih pritovorili na vrh Triglava, od koder smo se v zato tudi stražar. temi srečno vrnili. Pred domom na Kredarici nas je kljub pozni uri seveda pričakal skrbni starosta Joža. TRIGLAV PRVIČ Drugega dne sem tekmoval na Triglavskem smuku, na Naprej je teklo vse tako, kot je napisal Milan — tudi kar katerem pa sem zlomil smučko in sem do cilja prispel se tiče nesreče in reševanja prijatelja — vendar ne bolj v »turističnem stilu«, ko je šlo tekmovanje že h kon­ Jožeta, ampak Toneta (Tona) Pogačnika z Jesenic, cu, vendar pa še kar zdrav in cel. Triglavski smuk se je v povojnih letih vedno bolj uve­ Na platoju pred domom na Kredarici 26. aprila 1946; od leve proti ljavljal kot nekakšen zaključni letni smučarski nastop, desni: skakalec Janko Mežlk, MIlan Božič, Mirko Vrhovec, Izo Jovan saj so na njem poleg alpskih asov nastopali tudi skakal­ in Joža Čop ci, tekači, kombinatorci in še kak smučarski ljubitelj — dokler udeležba ni bila omejena — upoštevajoč tekmo­ valne uspehe v pretekli sezoni.

TRIGLAV DRUGIČ

Ko sem pred mesecem v »Nedeljcu« zasledil povabilo k srečanju smučarskih veteranov prvega Triglavskega smuka v Krmi, mi je vztrepetalo v infarktu preskušeno srce in nisem več zdržal. V svojem arhivu sem poiskal zdelano knjižico z naslovom »Kronika športne dejav­ nosti od I. 1946«, bogato ilustrirano s fotografijami. In tam sem bral, kako sta se od treh šentviških udeležencev Triglavskega smuka v letu 1947 dva od njih pred tem v krasnem vremenu povzpela na Rjavino, 26. aprila pa še na vrh Triglava. Posnetki s teh poti sodijo med mojo najlepšo planinsko dokumentacijo. Takratni moj sopotnik je bil zdaj, žal, že pokojni prijatelj Miro Vrhovec, oče znanega meteorologa in planinskega zanesenjaka dr. Tomaža Vrhovca. Ko se danes spominjam tiste poti, menim, da sem bil morda kar preveč korajžen, ko sem, 387 PLANINSKI VESTNIK

kategorijah in iz šentviškega smučarskega kluba so imeli pravico nastopa med člani le Janez Goljar in No­ vak, pa Lado Gorišek, Ljubo Šarf ter seveda avtor tega članka — med članicami pa njegovi sestri Roža in Mara. Pri članih je zmagal Tinček Mulej s časom 3,03 pred Matevžem Lukancem (3,17) pri dekletih je bila prva Vida Kotnikova (4,58), naša Roža pa deveta in Mara enajsta. Toliko o tekmovanju, na kateem sem bil zaradi izpusta vratic diskvalificiran. Kljub temu pa mi kot eden od naj­ dražjih spominov s številnih planinskih romanj ostaja iz tega leta samostojen vzpon na vrh Triglava. To še po­ sebej zato, ker je bil izveden v dokaj težkih razmerah,

Previdno, Mirko, previdno!

zavedajoč se odgovornosti, spodbujal še prijatelja, da sva prišla do vrha, toda tam je bilo nebeško lepo — res mi lahko verjamete. Na tekmovanju samem naslednji dan sem s štartno številko 32 dosegel 23. mesto — tik pred Janezom Poldo — med 74 udeleženci, kar se mi je zdelo sila imenitno, saj sem se že od gimnazijskih let štel za »klasičnega« kombinatorca. V »Kroniki« se zapis o

tem tekmovanju in mojem drugem zimskem Triglavu Triglav tudi 26. aprila 1948. vseh lepih stvari so tri... konča z besedami: »S triglavskega slavja smo se Foto: Tone Erman vračali s pesmijo in trdno voljo, da drugo leto spet pri­ demo.« saj so mi prijatelji pred vzponom skrili cepin in dereze, da bi mi drugo jutro preprečili vzpon. Šele ko so videli, da vztrajam pri svojem načrtu, so se omajali in mi vrnili opremo. Posnetek s samosprožilcem aparata, pritrjenega s posebno spono na oklu plezalnega cepina, mi je ostal tudi za »Kroniko« in vam v prijazen dokaz te pripovedi. Zaradi resnice moram zapisati, da je bil Triglav ob vseh treh mojih obiskih kar nekaj višji od uradno izmerjene­ ga. Stolp na njem je še stoletje zatem, ko je bil izdelan v delavnici našega šentviškega soseda in postavljen na vrhu — kljub spremembi nekaterih simbolov — ostal trdno na istem mestu. Ko se v letih svoje zrele jeseni iz naših prelepih gorskih dolin Tamarja, Krnice, Krme, Vrat, Kamniške Bistrice, Logarske itd. zaziram v gorske vrhove nad njimi in okoli njih, v mislih sprehajaje se po zavitih stezicah, okrašenih z gorskim cvetjem pomladi, poletja, jeseni in zimskimi ledenimi rožami, mi je nedopovedljivo lepo, saj znova čutim, kako drag mi je ... in zrasla so nebesa pod Triglavom (26. aprila 1947) planinski svet. V njem se spet in spet vračam k Cankarjevi nepozabni hvalnici: »O, domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z TRIGLAV TRETJIČ obema rokama... Božja setev je pognala kal in je rodila In prišli smo. — vzrasla so nebesa pod Triglavom.« 388 Tisto leto (1948) je bila udeležba na smuku omejena po Jih imamo zadosti radi? •MMMMMnHHMiMMMiiMiHi PLANINSKI VESTNIK

PROBLEMI, VEZANI NA VSE VEČJO TEŽNJO LJUDI PO PREŽIVLJANJU PROSTEGA ČASA V NARAVI DO NARAVE PRIJAZNI GORNIKI

TONE GOLNAR Ekološko načelo, ki pravi, da narave nismo podedovali od prednikov, ampak smo si jo sposodili od svojih po­ Človek je že od nekaj živel v soodvisnosti z gorami. tomcev, nas obvezuje, da bomo s svojim ravnanjem in Prvotno se je gora bal, saj je verjel, da prebivajo tam odnosom do narave postali vzor starim in mladim. nadnaravne sile in božanstva in da se bo vsak poskus, Vzgajati moramo tako, da se bodo istega načela da bi se jim približal, končal s pogubo. Kasneje, ko je zavedali tudi naši potomci. premagal strah, ga je začelo na gore vezati prido- bitništvo. Sprva je svoje zanimanje usmeril na izkori­ RUŠENJE NARAVNEGA RAVNOTEŽJA ščanje gozdov in travnikov, kasneje tudi rudnin. Gore so mu postale pomemben vir za preživljanje. To prvotno Naša gorska pokrajina je izpostavljena različnim nega­ izkoriščanje v naravi ni pustilo pretiranih posledic. tivnim vplivom, ki bolj ali manj rušijo ravnotežje v V mestih se je začela vedno bolj razvijati industrija, ki je naravi. O tem je bilo že mnogo napisanega, zato teh vplivov ne bomo podrobneje obravnavali, pač pa jih bila dolgo časa surova in neizprosna do ljudi tako po bomo le na kratko predstavili. obremenitvah kot po vplivu na njihovo življenjsko oko­ Planinske postojanke: V naših gorah, sredogorjih in lje. Ljudje so pričeli odhajati v gore čisto iz drugačnih predgorjih deluje 166 oskrbovanih planinskih posto­ nagibov. Nič več jih tam niso zanimale materialne do­ jank. Nekatere delujejo vse leto, nekatere samo v po­ brine. Spoznali so, da jim gore lahko nudijo mnogo več. letni sezoni, torej od pomladi do jeseni. Planinske koče Gorništvo se je začelo vse bolj širiti med ljudmi. Glavni in domovi predstavljajo enega od najbolj obremenju­ razlog, da se je vedno več ljudi odpravljalo v gore, je jočih dejavnikov za okolje. bilo vse več prostega časa, v sami dejavnosti pa ce­ Največji problemi v zvezi s planinskimi postojankami se nenost in atraktivnost. Vsak je lahko našel v gorništvu nanašajo na način oskrbovanja, na vire energije in na natančno tisto, kar je iskal: nekdo vrhunske dosežke, odpadne snovi. drugi pustolovščine, tretji mir in nedotaknjeno naravo. Nepremišljeno poseganje v naravo in njeno preko­ Te pa je bilo zaradi vse večjega obiska v gorah vedno merno izkoriščanje: V preteklosti je bilo nekaj žival­ manj. Kmalu so morali določene gorske predele skih vrst v našem alpskem okolju iztrebljenih ali so izgi­ zaščititi pred pretiranim uničevanjem in izkoriščanjem. nile iz kakega drugega razloga. V zadnjih letih so neka­ Sprva se je zaščita nanašala le na posamezne rastlin­ tere vrste umetno naselili v naše gorsko okolje. Za ske in živalske vrste, danes pa so omejitve strožje, saj nekatere od njih se je pokazalo, da so neškodljive, za je človek zelo temeljito posegel v naravno okolje. druge, da okolju škodijo. Pri nas se je začelo gorništvo močneje širiti v začetku Umetno uvajanje rastlinskih vrst je lahko prav tako tega stoletja. Najbolj značilne za razmah gorništva v problematično. Nekatere vrste so, na primer, zelo agre­ našem okolju so bile narodnostne spodbude. Kasneje sivne. Z aktivnim spreminjanjem strukture (kislosti) tal so se motivi zelo spreminjali, po drugi svetovni vojni pa ustvarijo za druge rastlinske vrste nesprejemljivo oko­ je na dejavnost močno vplivala politika. Težilo se je za lje, zato te počasi propadejo. čim večjim številom članov, organizirali so megalo- Zelo nevarni so tudi prekomerni poseki gozdov, ki so manske akcije. Nihče se ni pretirano trudil, da bi ljudi, ki nastali zaradi različnih vzrokov, na primer gradnje cest zahajajo v gore, poučil o tehniki hoje in o nevarnostih, ali smučišč. kaj šele o tem, kaj je za naravo dobro in kaj ne. Pri vsakem posegu v naravno okolje bi bilo vedno po­ To je trajalo nekako do konca osemdesetih let. Potem trebno upoštevati čim več vidikov oziroma vplivov. je tudi k nam iz tujine prodrla zavest o varstvu narave. Res je sicer, da so s posameznimi akcijami že prej težili k čistemu gorskemu okolju — na primer s čistilnimi Doktor Stanko Klinar (smetarskimi) akcijami, kasneje z akcijo »odnesimo svoje smeti v dolino«. Pri tem se je in se danes še ved­ Na ljubljanski Univerzi je letošnjega 11. julija no pozablja na razvijanje tako imenovane ekološke (»kakšne tri desetletja prepozno«, kot je dejal) pro- zavesti. Proces vzgoje in prevzgoje v ekološko oza­ moviral Stanko Klinar, redni profesor angleščine na veščene subjekte pa še zdaleč ni tako preprost, kot je oddelku za germanistiko Filozofske fakultete v morda videti. Potrebno je sodelovanje vseh vzgojno Ljubljani. Ta dan je uspešno zagovarjal temo svoje izobraževalnih institucij od vrtcev naprej in ne le doktorske disertacije »Načelni vidiki prevajanja iz gorniških organizacij. Tak proces ne more obroditi slovenščine v angleščino«. Dr. Klinarja poznamo v takojšnjih sadov. Vsekakor je pomembno, da z vzgojo krogih planinske organizacije kot vsestranskega pričnemo čim prej, da ne zamudimo priložnosti, da gornika, avtorja več planinskih vodnikov in stalnega zaščitimo tisto, kar bi se še dalo zaščititi oziroma sodelavca Planinskega vestnika. Stanku Klinarju za ohraniti. ta življenjski uspeh iskreno čestitamo. Uredništvo PLANINSKI VESTNIK

Zračni promet: Gorsko okolje je že od začetka člove­ odrežemo tanjše veje dreves in borovcev. Turni kovega ukvarjanja z letalstvom pritegovalo njegovo po­ smučarji neposredno ogrožajo tudi živali, ki se v strahu zornost. Danes je mnogo različnih vrst zračnih plovil, ki umikajo, pri tem izgubljajo energijo, predvsem pa svoj bolj ali manj negativno vplivajo na gorsko okolje. V naravni življenjski prostor. Podobni problemi so tudi na grobem ločimo motorne in nemotorne letalne naprave. urejenih visokogorskih smučiščih, ko smučarji zapu­ Motorne naprave onesnažujejo naravo z odpadnimi ščajo označene proge. emisijami (na primer izpušnimi plini), kar pa ima le maj­ Plezanje: V izpostavljenih stenah v visokogorju običaj­ hen neposredni vpliv na gorsko okolje. Najbolj kritičen no ni problemov ekološkega značaja. V ta svet zahaja­ je vpliv na živali. Na živali najbolj neugodno vplivajo jo le redki ljudje. S svojo aktivnostjo le malo ogrožajo jadralna letala, zmaji in padala, ki so sicer videti rast rastlin. Zmotijo lahko le živali. Te so motene v svojem naravnem — optimalnem okolju, iz katerega se ekološko najbolj čisti. Ugotovljeno je namreč bilo, da so v strahu umikajo. To je glavni obremenjujoč element živali občutljive na premikajoče se silhuete v zraku. gorništva v visokogorju. Vsa nizko leteča plovila, ki na hitro spreminjajo smer, so torej hudo moteč dejavnik za živali. Rekreativni letal­ Motorizirano prodiranje v gore: Danes so naši gozdovi v vznožju gora na gosto prepredeni s cestami. ci bi morali — tako kot piloti helikopterjev in letal — Večinoma so jih zgradila gozdna gospodarstva za upoštevati dogovor o letenju v točno določenih koridorjih. transport posekanih dreves. Te ceste, po katerih se je Hoja izven poti: Sama po sebi predstavlja hoja naj­ mogoče brez težav peljati z avtomobilom, zelo čistejši in najmanj obremenjujoč način prodiranja v skrajšajo dostop do gora. Zaradi tega je obisk v to okol­ naravo, če se hodci drže utrjenih steza. Čim pa zapu­ je večji. Hrup avtomobilskih motorjev plaši živali. Ceste stimo steze, postane hoja uničujoča predvsem za lahko povzročajo erozijske procese, posebno če niso rastje, zmotimo pa tudi živali. Na rastline vplivamo dobro vzdrževane. predvsem s pritiskom, torej z mehansko silo. Živali s Gorsko kolesarjenje: V zadnjih letih se je kolesarjenje svojo prisotnostjo plašimo, zato so se zaradi tega pri­ po gorah zelo razmahnilo. Glavni razlog je razvoj siljene umakniti v druga zanje manj ugodna območja. posebnih koles, ki omogočajo vožnjo po velikih naklo- Turno smučanje: Množica smučarskih žičnic je v pre­ ninah in valoviti površini. Gorskih kolesarjev je v primer­ teklosti zelo zmanjšala zimske izlete smučarjev v javi z gorniki malo, prav tako malo jih je tudi v primerjavi visokogorje. Danes se nasprotno vse več ljudi podaja s s turnimi smučarji. Gorsko kolesarjenje je običajno po smučmi z urejenih smučišč. Dejavnost sama je za okol­ cestah in kolovozih, včasih tudi po bolj utrjenih poteh. je malo moteča, vendar lahko — podobno kot hoja po Neugodno vpliva na naravo, kadar s kolesom zapusti­ brezpotju — negativno vpliva na rastline in živali. Talna mo ceste in se podamo na travnike in v gozdove. Me­ vegetacija je posebno v času, ko je malo snega, zelo hanska sila, s katero pritiskamo na tla, je mnogo večja občutljiva na mehansko silo. Z robniki smuči lahko celo kot pri hoji. Na neutrjenih poteh, ki so obremenjene z

postavljen dnevnik ali beležko, ko ga seveda prej Žigi, kot morajo biti navlažim s črnilom za žige. Snežnik: Ker v zavetišču ni transverzalnega žiga Povsod tam, kjer imajo opravka predvsem s kovin­ kurirjev in vezistov, sva z »mojo« ob ostankih toplote skimi žigi, na primer na železnici ali na poštah, vedno v koči popitega čaja in po mojem pri hitrosti vetra žigosajo le na podlagi vodoravno ležeče dokumente. precej nad 100 kilometrov na uro v dnevnika trans- Gravura v takem žigu je izvedena tako, da se znaki in verzale vezistov in kurirjev nekako odtisnila trans- črte proti vrhu zožujejo. Kovinski žigi ne poznajo širokih odtisnih ploskev za razliko od gumijastih in vezalni kovinski žig z vrha Snežnika oziroma tisto plastičnih, katerih kopije so ponavadi vgravirane tudi nekaj, kar je od njega še ostalo pripeto na verigi, ko na konceh konzol. so ga neznani prednamci hoteli na vsak način vtisniti direktno v betonski podstavek, na katerem je pritrjena V tem je tudi vsa skrivnost uspešnega kovinskega skrinjica z žigom. »štempljanja«: žigosno tekočino, ki jo je žig dobil od blazinice, naj žemljica s svojo težnostjo brezplačno Le kdaj bodo žigi vrhov povsod na konzolah? Potem bo odcedi tja, kjer mora biti pred žigosanjem, na odtisu težko tolči po njiih, na primer, z betonskim podstavkom. namenjenih tenkih vršnih površinah izbočenih črt, črk Mašun: V novi skrinjici na zidu gostišča sva našla v in številk žiga torej in ne na njihovih bokih. drugo, odkar hodiva po tej transvezali, tudi zvezek, v Torej nič več konzol v obliki na glavo postavljenega katerega se lahko vpišejo obiskovalci te kontrolne »L«, ampak v tla zabetonirane konzole v obliki obrnje­ točke, na skrinjico pa je bil z verigo pripet kovinski žig, nega »J« ali pa ležeči »L«, vsidran v navpično steno, za mene prvi take vrste, ki sem ga lahko brez težav zid koče ali v bok betonskega stebra z žigi na skrajšanih odtisnil v dnevnika, seveda s pomočjo moje blazinice za navzdol usmerjenih krakih. Pri tako oblikovanih kon­ omočenje žigov, ki jo imam vedno v žepu nahrbtnika. zolah je tudi možnost poškodb gravure mnogo manjša In posvetilo se mi je, kje je »kiks« na obstoječih kot je to sedaj: »direktno po žigu«, od strani. konzolnih žigih po vrheh. Iz lastnih izkušenj vem, Vse to dajem v premislek opremljevalcem naših vrhov. kakšna težava je čitljivo odtisniti tak žig v navpično Janez Arhar PLANINSKI VESTNIK gorskimi kolesarji, se hitreje začno odvijati erozijski in mnogokrat tudi ne pri nas, to je onesnaženje s tako procesi. Z vožnjo izven poti — podobno kot s hojo po imenovanimi strupenimi emisijami, ki prihajajo iz brezpotju — ogrožamo življenjski prostor živali. tovarniških dimnikov in izpušnih cevi v zrak in jih lahko Našteti dejavniki najbolj agresivno posegajo v gorsko zračne mase prestavljajo tudi nekaj sto kilometrov okolje. Ponekod je narava zaradi teh vplivov že močno stran od izvora. Podobno je z radiološkim sevanjem ob ogrožena, drugod še ne. Ponekod so prisotni vsi dejav­ jedrskih katastrofah. Na te dejavnike sami ne moremo niki, drugje nekateri in redkokje nobeden. nič vplivati. To nas navaja k ugotovitvi, da niso dovolj le Dejstvo, da je naravno ravnotežje na nekaterih pod­ lokalna ekološka prizadevanja, ampak so potrebni ročjih že porušeno, drugod pa zelo ogroženo, nam ukrepi in dogovarjanja na meddržavni ravni. Tukaj pa zastavlja vprašanje, ali nam narava res tako malo se včasih sami preveč zapiramo pred sosedi in pred pomeni, da smo jo pripravljeni uničiti in izgubiti. njihovimi kritičnimi pripombami (primer z jedrsko elek­ trarno Krško). Kaže, da imata politika in gospodarstvo SOŽITJE MED ČLOVEKOM IN NARAVO odločilen vpliv na konkretne naravovarstvene ukrepe, tem ukrepom pa običajno nista najbolj naklonjena. S sožitjem med človekom in naravo mislimo na naravo v ožjem pomenu, saj je tudi človek del narave. S tem TNP KOT PRIMER ZAŠČITE NARAVNEGA mislimo na pokrajino, ki obkroža človeka in vse, kar je OKOLJA živo v njej. Od gorske narave je človek odvisen danes in bo tudi v Triglavski narodni park je bil ustanovljen v treh fazah. prihodnje; morda ne tako močno, kot je bil v preteklosti, Sedanji obseg ima park šele od leta 1981, ko je Repub­ vendar še vedno. Ker pa je ljudi mnogo več kot nekoč lika Slovenija izdala Zakon o Triglavskem narodnem in ker so gore mnogo bolj dostopne, je narava danes še parku (TNP). Park danes zajema 84.805 hektarjev bolj obremenjena. Sožitje med naravo in človekom se površine. Glavni namen je zaščititi naravno in kulturno nanaša na naravo na eni strani in na ljudi, ki z različnimi dediščino na širšem območju Julijskih Alp. Ocenjujejo, nameni obiskujejo gore, na drugi strani. Nekateri hodijo da letno obišče park okoli dva milijona ljudi. Strokovnja­ v gore ljubiteljsko, drugi poklicno. Govorimo lahko o ki opažajo, da število obiskovalcev parka iz leta v leto treh kategorijah obiskovalcev: o občasnih obiskovalcih, narašča. Opažajo tudi povečano koncentriranje obi­ o prebivalcih, ki so stalno naseljeni v gorskem okolju, in skovalcev na določene kraje, kot so Bohinjsko jezero, o ljudeh, ki žive v dolini in jim gorska pokrajina Vršič, Triglav, dolina Vrat, Tamar in Pokljuka. Zaenkrat predstavlja le njihovo delovno okolje. Ti ljudje se ukvar­ obiskovalci resneje še ne ogrožajo narave, v TNP pa jajo^ pašo, gozdarstvom in drugimi dejavnostmi, sem vendarle že razmišljajo o konkretnih ukrepih. pa lahko prištevamo tudi oskrbnike planinskih posto­ Eno od pomembnih vprašanj je, kolikšno število ljudi jank. Vsak od teh po svoje prispeva k obremenjevanju lahko neki park sprejme, ne da bi bila narava preobre­ naravnega okolja. menjena. Popolnega odgovora na to vprašanje najbrž ne moremo dobiti, kajti narava lahko veliko prenese. Čeprav je občasnih obiskovalcev največ, ne bi mogli Posledice zaradi različnih škodljivih vplivov niso vedno reči, da je njihov vpliv na okolje najbolj poguben. Celo takoj opazne. Nekatere se pojavijo šele po daljšem ob­ nasprotno: izkušnje kažejo, da je največ škode nastalo dobju, tudi po nekaj letih, desetletjih. Prav zato je naj­ zaradi gospodarske dejavnosti v gorskem okolju, med večkrat ljudi težko prepričati o tem, da je narava akterje pa sodijo tudi lokalni prebivalci. Svobodni »in­ ogrožena, ker jim ni mogoče predložiti konkretnih dustrijski pristop« k življenju bi morali vsaj ponekod in z dokazov. To je bilo v preteklosti na nekaterih območjih različnimi sredstvi usmerjati. Logiko industrijske družbe že usodno za nekatere rastlinske in živalske vrste. V prenašati v naravo je miselnost, ki ji je treba dodati vsaj prejšnjih poglavjih smo opisovali lokalne oziroma mikro dva parametra: »večnost« narave ter minljivost indu­ vplive, na katere se da do neke mere vplivati, omenili strijske in postindustrijske družbe. Nekaj generacij pa smo tudi makro vplive, katere običajno ne moremo človeštva nima in ne more imeti neomejene pravice omejiti in odpraviti in ki imajo največkrat izvir zunaj poseganja v naravo. naših meja. Na odpravo negativnih vplivov na mikro Občasni obiskovalci niso le gorniki, ampak tudi ljudje, ravni lahko vplivamo na represiven in permisiven ki jih zanimajo takšne športne zvrsti, ki bolj sodijo v način. Represiven način predstavljajo zapore, pre­ nižinske predele in na za to posebej določena in povedi, kazni, permisiven pa so opozorilne table z urejena območja, na primer motokros. Tudi gorniki vljudno vsebino in ekološka vzgoja. Najbrž bo potrebna sami, torej tisti, ki redno hodijo v gore, niso vedno kombinacija obojega, najpomembnejša pa je prav go­ prijazni do narave. Odmetavanje smeti, uničevanje tovo ekološka vzgoja, ki bo spodbudila nastanek vegetacije, plašenje živali s kričanjem in na drugačne ekološke zavesti v ljudeh. načine so samo nekatere nepravilnosti. Čeprav ne moremo opredeliti natančnega števila ljudi, Naj še tako podrobno analiziramo škodo, ki je nastala ki jih park še lahko brez škode prenese, bi bilo dobro, zaradi dejavnosti katerekoli od naštetih kategorij obi­ da narave ne bi obremenjevali bolj kot doslej. V TNP so skovalcev, moramo ugotoviti, da se prebivalci Slovenije v te namene že začeli uvajati določene ukrepe, nekaj ne zavedamo dovolj pomena našega gorskega okolja. pa jih v prihodnje še bodo. Glavna sestavina teh ukre­ Če obravnavamo onesnaževanje celostno, ne smemo pov so opozorilne table, v kratkem pa razmišljajo o obiti vplivov, ki nimajo izvora v našem gorskem okolju zaprtju nekaterih cest in v nadomestilo o uvajanju 391 PLANINSKI VESTNIK

posebnih prevoznih sredstev za javen prevoz. Zelo ko­ goditev na spremembe, težnja po ugodju, visok prag za ristni so tudi obiski predstavnikov TNP v šolah in vrtcih, vznemirjenje ob pojavu nevarnosti. kjer s sliko in besedo opisujejo lepote, ki jih skriva Hitra prilagoditev se kaže v tem, da se človek privadi na pokrajina in s katerimi se ponekod zaradi človekove vse in se privaja tudi na vedno bolj uničeno naravo. malomarnosti ne morejo več pohvaliti. Na tak način Težnja po ugodju bo človeka še naprej vodila k iskanju vzgajajo mladi rod. Naložba je dolgoročna in bi morala čim večjega ugodja. Življenje si ureja tako, da mu je čim imeti nadaljevanje na vseh ravneh izobraževanja, žal bolj udobno, pri tem pa se največkrat ne ozira preveč na pa še ni tako. naravo. Kot primer navajamo žičnice, luksuzne hotele, Nihče nima pravice omejevati ljudem svobodo gibanja, ceste v visokogorje in podobno. Visok prag za vzne­ vendar pa bi moral vsak, ki vstopa v naravo, upoštevati mirjenje ob pojavu nevarnosti je za človeka čisto običajen. določena pravila obnašanja. Manj ko se bodo ljudje Ponavadi se vznemirimo šele takrat, ko nevarnost zaradi tega (upoštevanja pravil) počutili omejeni in bolj neposredno ogroža naše življenje ali zdravje. Kadar gre ko bodo zaščito narave razumeli kot nujnost in potrebo, za ogroženost narave, je človeški odnos do pojava enak bolje bo za naravo in ljudi. ali še slabši, za naravo pa je lahko to usodno. Te lastnosti se v prihodnosti najbrž ne bodo bistveno ZAKLJUČEK spremenile. Kljub temu to ne zmanjšuje naše odgovor­ Kljub temu, da v tem in podobnih člankih prikazujemo, nosti do narave in ne zmanjša vrednosti prizadevanjem kako ogroženo je naše gorsko okolje in nakazujemo za ohranitev čistega in zdravega gorskega okolja. Pri možne rešitve, ostaja dejstvo, da sta gorska narava in tem tudi ne smemo pozabiti ostalih predelov z gozdovi, življenje v njej ogrožena. Potrebno bo poiskati pravo, rekami in morjem pri nas, ki se jim ne godi nič bolje. konkretno rešitev za njeno zaščito. Prav tako ne smemo biti neobčutljivi do onesnaženja in Najpomembnejša je vzgoja in prevzgoja ljudi. Z vzgojo uničevanja v drugih predelih zemeljske krogle. moramo začeti že v vrtcu in nadaljevati v osnovni in Vsak ima pravico in možnost uporabe gorske narave, srednji šoli. Ekološka vzgoja ne sme biti vsiljiva, mora vendar je dolžan upoštevati neka pravila, ki so napisa­ pa biti prepričljiva. V ljudeh bi morali spodbuditi razvoj na ali tudi ne. Takšna pravila obnašanja morajo veljati ekološke zavesti. Ekološka zavest bo razvita šele ne glede na to, ali smo v narodnem parku ali kje drugje. takrat, ko se bo človek zavedel, da je on sam del Pomembno je, da se ljudje s pravili obnašanja seznani­ narave in da z njenim uničevanjem uničuje tudi sebe. jo, še pomembneje pa je, da jih upoštevajo. Uničevanje Skrb za ohranjanje narave bi mu morala biti navada. narave je prav gotovo v največji meri posledica sodob­ Žal nekaj človekovih lastnosti in sposobnosti kaže na nega načina življenja, vendar pa moramo ukreniti vse, to, da bo imela ekološka vzgoja v prihodnosti težke če dokler se to še da, da davek za ta način življenja za nas ne celo nepremagljive ovire. Nekaj teh: hitra prila- in za naše potomce ne bo previsok.

NA STORZICU IN NA GORAH V NJEGOVI SOSEŠČINI (1) ČAR PRVEGA PRISTOPA DOLGO NI ZAMRL

PAVLE ŠEGULA se nato izgubi v prostrani Jelovici in rajdi Julijskih Alp s Triglavom na levem ter s koničasto Kukovo špico na Kranjčanom se na vseh obzorjih ponuja vabljiva podo­ desnem robu. ba; kot na dlani in skoraj na dosegu roke se na severu Gora na pretek, vseh oblik in višin; vsak si lahko najde bohoti plečati Storžič s svojimi vazali na zahodu in tisto, ki mu najbolj ugaja in meni, da ji bo najlaže kos. vzhodu. Severovzhod obvladujejo najvišji vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp od čokate Kočne in NEZAPISANE DEDOVE ZGODBE koničastega Grintovca do skoraj prikrite Skute in po­ Na te vrhove sem neštetokrat strmel v svojih mladih dolgovatega Kalškega grebena. Njemu ob boku na letih in si želel, da bi jih obiskal in spoznal tudi od blizu. desni se nad navpično pregrado, ki pada proti Kokri, Najbolj me je uročil in vabil Storžič, prva prava in boči Veliki Zvoh, kateremu druguje zeleni Krvavec s resnična gora, na katero je davnega leta 1938 stopila Kržišami. Zadaj se iztekajo v daljave prostrani pašniki moja noga. Velike planine. Morda je zanimanje vzklilo ob pripovedih starega oče­ Pogled na severozahod odkriva Karavanke: Begunj- ta, samorastniškega vrtnarja pri Majdičevih, samouka ščico, Vrtačo, Stol, v dalji se riše dolgo, enakomerno rezbarja, ki svojih talentov ni znal ali mogel uveljaviti. sleme z Golico, Rožco in Kepo. Od jugozahoda se Morda tega niti ni poskušal. odraža nekaj vršičkov Polhograjskega hribovja, ki Rojen je bil v hribih, pri Sv. Ambrožu. V revščini hri­ prehaja v bližnji Lubnik, nakar se prek Križne gore in bovske mežnarije ga je morda zaplodil kak kaplan ali Planice nad Crngrobom dvigne v Šmarjetno goro in celo imeniten tujec. Kot nezakonski sin je bil pastir, 392 Jošt. Ponekod sta vidna Ratitovec in Mohor, vse skupaj spoznal se je na zeli in cvetje. Sila rad mi je pripove- PLANINSKI VESTNIK

Pogled s Storžiča proti vzhodu — v sredini Kočna in Grintovec Foto: Pavle Šegula doval zgodbe o grofu, pri katerem je služil, o srnjakih, la lepi čeveljc. Po sila strmih travah in čereh smo jelenih, gadih in modrasih, o skrivnostnih hribovskih hos- plezarili na Gradišče, kjer smo stikali okrog lovske koče tah, pa tudi starodavne, včasih kar strašljive povesti. kranjskega trgovca in lovca Edvarda Dolenca. Kako mi je žal, da si takrat nisem vsaj nekaj tega zapisal! Ob šumeči vodi smo oprezali za ribami, prek glad­ Tako je z leti večina zgodb spuhtela v pozabo. Njegovo kega, visokega skoka nam je uspelo splezati tudi v izročilo so prekrila lastna in tuja doživetja, prigode. kanjon Belice. Izstop na Gradišče je prav nedolžen, ni Z njim, še več pa s starši smo pogosto zahajali na si nam bilo treba beliti glave z mislijo, kako priti nazaj Šmarjetno goro in Sv. Jošta. Od tam so razgledi še širši prek skoka. in bera vrhov obsežnejša. Ves presenečen sem ugo­ Včasih nam je šlo krepko za nohte. Gladki podplati so tavljal, da so za prvim obzorjem še druga in še kasneje, drseli na še bolj gladki travi, kjer so nas pred zdrsom in da tudi teh nikoli noče in noče biti konec. padcem reševala le skalna rebra z dobrimi oprimki. V Tam sem videl prvega škorpijona, se ustrašil prvega stiski smo vsak po svoje natihem klicali na pomoč svet­ gada. Godila mi je hoja v breg in občutek prostosti, ve­ nike in se vedno srečno izmazali iz zagate. selila zavest, da sem nekje visoko, in zavidal sem Starši prijateljev so bili strogi, toda dobri vzgojitelji. sošolcem, ki so po počitnicah pripovedovali o doživetjih Pustili so nam svobodo. Niso se vtikali v nas vsak tre­ na še višjih gorah. nutek, njihova svarila so bila nevsiljiva. Njim se moram Nekega vročega poletja je kranjski prevoznik Likozar zahvaliti za mnogo lepih doživetij in da me je oče v svoji naložil na svoj tovorni avtomobilček nekaj sokolske večni bojazni za otroke sploh pustil od doma. mularije in nas zapeljal do Preddvora. Na trdi maka­ Z Danilom sva se s Storžičem pobliže seznanila šele damski cesti se je med poskakovanjem prek lukenj po mali maturi. Z izposojenim šotorom sva se težko prašilo, da smo bili beli kot mlinarji. Šli smo na Sv. Ja­ oprtana znojila skozi borov gozd, ob gradiču Prevolu, koba in od tam zijali v gore nad seboj. skozi Kokrico in mimo opekarne na Bobovku proti Velik vtis je naredila zgodba o peklenščku, ki da je na Bašlju. V gozdu med Bobovkom in Spodnjo Belo sta Zaplato odnesel gozd prepirljivih kmetov. Najbolj pa naju ustavila detektiva z Brda, ki sta tamkaj skrbela za smo strmeli ob pogledu na elegantni, vitki lik Storžiča, varnost kraljevske družine, prodajala dolgčas in opre- ki se občudovalcu kaže z Jakoba. zala za sumljivimi tipi. TABORJENJE POD STORŽIČEM Važno sta zahtevala »ispravu«. Pokazala sva jima dijaški knjižici, nakar sta pričela »preverjati«, kaj znava. Sredi tridesetih let sem se sprijateljil z Ravnikovima Zanimala sta ju Pitagorov izrek in najino znanje fantoma, Danilom in Ladom. Njuni starši so pri francoščine. Ko sta se naveličala, sta naju s kopico do­ Vaškarju pod Sv. Lovrencem zgradili leseno počitniško brih naukov milostno odpustila. hišico. Zelo pogosto sem šel z njimi na enodnevni izlet, Od Vaškarja sva hodila samo še v breg: mimo Šempa- poleti pa tudi za daljši čas na počitnice. sove kočice v smrečju na boku Lovrenca in naprej po S prijateljema sem lazil po Lovrencu in se spuščal v lovski stezički do travnate glave nad Gradiščem. Tam dolino Belice, kjer sva z Ladom v naravnem okolju goji­ sva postavila svoje platneno domovanje. 393 PLANINSKI VESTNIK

SREČANJA Z LOVCI IN DRUGIMI Ta in oni vrstnik naju je vprašal po doživetjih. Trdila sva, da sva bila na vrhu. Potem naju je razkrinkal Zo­ Po vodo sva lazila zdaj jaz, zdaj Danilo v travnato grapo, ran. kjer je po kapljicah mezela iz skalnate zajede kakih sto Zanimalo ga je, kaj je bilo videti na vrhu. metrov nižje. Dolgo je trajalo, preden je bila nerodna »Kaj naj bi videla! Hribe in doline!« ploska kožica kolikor toliko polna mrzle dragocenosti. »Kaj pa križ?« Vzpenjajoč se po strmi, gladki travi se je je vselej vsaj »Kakšen križ neki!« polovica razlila, če se ta ali oni ni z nerodnim tovorom Opravila sva. Na popravo ni bilo treba dolgo čakati. vred prevrnil in je bilo treba delo začeti znova. Čez kakšen mesec sta se v koči oglasili sestrični obeh Sicer pa sva modrovala in se razgledovala v vroči prijateljev, Ana in Marjana. Bili sta nekaj let starejši, popoldanski tišini. Strmela sva v potujoče bele oblake, odrasli pokroviteljski gospodični, dobri smučarki in gor- v gozd in skale med Gradiščem in Kališčem, kje so se v nici. zelenju in skalah pojavljali različni obrazi: znancev, S skromno popotnico smo se prek Gradišča po lovski profesorjev, bajna bitja neznanskih razsežnosti, prava stezici mimo starega macesna hitro povzpeli na čuda. Čim si postal raztresen, se je podoba izgubila in Kališče. je kljub iskanju nisi več našel, pojavile pa so se druge. V Dolenčevi koči je kraljeval lovec Koren. Z očmi je Čas je naglo tekel. Pod večer sva robove šotora obloži­ bliskal po puncah, nas paglavce pa sumnjičavo pogle­ la s smrekovimi vejicami in pripravila žlebiče, kot je doval. narekovala taborniška veda. Pekla sva krompir in bila Tudi iz pastirskega stanu se je sukljal dim. V gorski neznansko srečna. samoti je pastiril Hladnikov iz Bašlja. Privoščili smo si Po sončnem zahodu se je stemnilo, vendar je na ovinek in pogledali v kočo. vzhodno nebo kmalu priveslala luna in dvignil se je ra­ V oči nam je padla velika risba na steni ob ognjišču. Na hel vetrc. zadnjo stran starega lepaka je nekdo z ogljem narisal Pomenkovala sva se, kako naslednjega dne do vrha, grdega, režečega se in zgrbljenega mačka z dvignjenim pa še to in ono. V mesečini so veje škrabljajoče trep­ repom in pripisal: »Dober tek!« ljale šotorske stene. Slišati je bilo pritajene glasove; V kotu je stala brenta z vodo, ki je dotlej še nismo zdelo se nama je, kot da po najinem domovanju sega poznali. Na zanikrni mizi latvica načetega kislega mle­ grozeča roka z ostrimi nohti. Z napetim dihom in tesno­ ka z rumenkasto smetano in vodeno sirotko. Na pre­ bo v srcu sva se od časa do časa opogumila in opreza- prostem pogradu nemarno vržen kosmat koc. Znak, da la za zlikovcem. je pri hiši dedec, ki mu ni kaj preveč do reda in čistoče. A nikjer ni bilo nikogar. Strah ima velike oči! Doma bi se Tedanja steza s Spodnjega Kališča se je onstran počutila varneje... škrbine spustila nekaj metrov v Bašeljsko grapo in se Končno sva utonila v nemiren sen in se zjutraj že od tam zmerno, prek melišča, mimo krmežljavega izvi­ navsezgodaj zbudila. Nebo na vzhodu se je rahlo sivi- ra vzpenjala proti Bašeljskemu sedlu. lo. Hladno je bilo. Ob studenčku je rjavelo nekaj konzervnih škatel, voda Zakurila sva ogenjček, pripravila žerjavico in vanjo dala v koritu je bila tako mrzla, da nas je pri vsakem požirku krompir. Čakala sva na zajtrk. od mraza skominalo po zobeh. Na stezici pod nama je zaškripal korak... Na sedlu nas je presenetila ograja. Na kolih napeta de­ Med borovci se je počasi, cop, cop, bližala plečata bele pocinkana žica se je vila vsaj še sto metrov visoko postava mežnarja s Sv. Lovrenca. Prek rame je imel v bok Storžiča in na drugi strani izginjala pod vrhom obešeno lovsko risanico, leva dlan je poudarjeno ne­ Plošnic. Postaviti jo je dal baron Born iz Jelendola, da marno objemala ustje puškine cevi. Klobuk je imel po­ bi začrtal meje svojega lovskega revirja in divjadi maknjen nazaj, na »aufbiks«. preprečil uhajanje na tuje. Položil je prst na usta, kar naj bi pomenilo: Od tam je šlo brez zaprek navzgor, vzpon pa se nam je »Mir in tišina! Mar ne vidita, da plašita žival? Na lov nekam vlekel, ker sta nam vodnici venomer nagajali. grem!« Vlekli sta nas za nos, češ da je do vrha še cela ura, in Lopatasta šapa je segla v ogenjček in ga pomečkala, nas spravljali v dvome. Rob se je vrstil za robom, da se je iz njega komaj še posukal poslednji dim. nenadno pa je bilo vsega konec in znašli smo se ob Brez kakega govoričenja je odkoračil navzgor v Lepo križu na temenu svojega prvega dvatisočaka. Datum je goro. že davno utonil v pozabo, pisalo se je julija ali avgusta Doživljajček nama je pokvaril veselje do nadaljnjega 1938. vzpona. Bala sva se, kaj poreče mežnar, če se spet srečamo. Na misel nama je prišla njegova moč. PROSTRAN, DOTLEJ NEZNAN SVET Včasih je sam na rami, objemajoč ga z roko, tovoril ja- Odprl se je prostran, dotlej neznan svet proti severu na grom v Jeletovo bajto na Lovrencu petdesetlitrski sod rajdo Košute s Košutnikovim Turnom, Kofcami in piva. množico neznanih vrhov. Tik pod nami sta bila Mali in POTOVANJE Z ANO IN MARJANO Veliki Javornik s planšarijo, s kateVe se je oglašalo zvončkljanje goveda. Na koncu razpotegnjenega za­ Pojedla sva krompir, podrla šotor in se prek Bele, Hraš hodnega grebena je kipel košati Tolsti vrh. Onkraj 394 in Tatinca kljub polovičnemu uspehu vrnila domov. gorenjske ravnine Jelovica s Pokljuko in grmado PLANINSKI VESTNIK

Julijskih Alp: Bohinjske gore, Krn, Triglav, Škrlatica. smo se razveselili komaj zaznavne stezičke, ki se že Prav daleč na severozahodu v motnjavi onkraj meje kmalu prične spuščati k lovski stezi. Steza se nam ni snežniki z Velikim Klekom. Pod nami seje na jugu belil dala kar tako. Izginjala je in se spet pojavljala. Potem Kranj, z Bobovka je bilo slišati enakomerno puhanje smo se naveličali in jo ubrali naravnost navzdol, se lo­ lokomobile, med gozdovi in njivami smo občudovali vili med plitvimi grapami in drčami in se končno znašli slikovito razmetane vasice. Na vzhodu so kipele v nebo na kolovozu pod Sv. Lovrencem. Morali smo spet čeri Kočne in Grintovca in se onkraj Kokrskega sedla navzgor, mimo studenca Belka in nad Vaškarjevimi poganjale v Kalško goro in Kalški greben. travniki do koče. Zelo smo bili srečni. Sedeli smo in gledali, vodnici sta razlagali in blesteli s Spremljal nas je čar prvega pristopa in kot vestalke za svojim znanjem. In kmalu je napočil trenutek prvega ogenj smo skrbeli, da še dolgo ni zamrl. Obnavljal se je slovesa... spet in spet z novimi pohodi, s pristopi po novih poteh Sestopili smo po Javorniški grapi in se za hip ustavili pri in brezpotjih, v vseh letnih časih, v miru in vojni, ko sem pastirski kočici. Nalokali smo se sveže vodice v grapi. sam, z istimi ali drugimi sopotniki vse do današnjih dni Vodnici sta nas usmerili čez grapo na stezičko, ki prek obiskoval svojega ljubljenca, na katerem sem doživljal pobočij Storžiča vodi na Kališče. V opoldanski vročini lepe in težke trenutke.

POTI IN BREZPOTJA DALEČ OD MODNIH VRHOV VRSIC NAD BELIM POTOKOM

DANE HRAST Res, lep je ta konec. Do prvih jeklenic oprezamo za gobami, ki jih ni prav veliko, debatiramo o prav moških »Treba bo nabrati sipek za čaj,« sem premišljeval v stvareh, kot so ženske, in o podobnih duha morečih petek. Jutri ima Nejc karate, starejši Anže orkester, stvareh. Pot pa le nekaj hitreje mine. žena službo — torej grem lahko pregledat teren. Sicer Pri jeklenicah svoja dva tolovaja navežem na prusike. bo treba malo pohiteti, ker bom moral še po najdražjo, Prav preveč jima še ne zaupam. Sicer smo že hodili po vendar sam ne mislim ostati doma. takem terenu, ampak če ju človek včasih gleda pod Sonce je že dve uri na nebu, ko jo s petdesetimi konji noge, bi rekel, da sta ravno shodila. Lasje ti gredo po­ prisekam do gostišča v Dragi. Obujem čevlje, konci, če jih še kaj imaš. Za sedaj sem še dobro zaklenem žrebce v hlev in jo mahnem proti Planinci. obraščen, ne ve se pa, koliko časa so ti jih otroci Zmerna hoja in mir na prazni poti kar sama prikličeta pripravljeni pustiti na miru. In potem si videti kot jetičen spomine na različne izlete. maček, ki ima vso dlako v »luftu« ter krvave oči. Kar mižal bi, če bi kaj pomagalo. V globeli pod nami se sliši ŽIVA NARAVA bučanje gornjega slapu. Pot je kar precej vlažna, zato Lani je bilo, ko je »naša« imela prometno nezgodo. previdno stopamo po mešanici skalovja in prsti. Še Zdravniki in kirurgi so jo posili in pokrpali, vendar za v zadnji spust ob jeklenici in spet smo v bukovju. Tu že hrib še ni bila dobra. »Fantje, jutri jo lahko sami nekam zaslutimo divjo krnico Za Akom. Kratek ovinek — in mahnemo,« oznanim neki petek. Ob vsesplošnem stopimo na piano. Takoj pred nami dolinico prerežeta puntanju obeh sinov in mojem prepričljivem prego­ dve hudourniški strugi. Na sredini ostane ravno toliko varjanju se odločim za Viševnik nad Belim potokom. Tu prostora, da uspeva visokogorski gozdiček. Nad njim še nismo bili. Stritarjeva knjiga obljublja divjo in še ne­ pa kraljuje mogočna Široka peč. Napotimo se po desni prizadeto naravo, pa tudi dosti na »divje« je, da ne strugi. Ko se preoblačimo, opazim, da čez suho strugo bomo videli preveč ljudi. Lovcem pa jaga na »firbčne in počasi skaklja zajec. Fanta na hitro utišam im jima ga rahlo premaknjene« tako ali tako ni dovoljena. Zaradi pokažem. Na drugi strani se usede, spotoma pomečka neznanega terena zvečer vtaknem v nahrbtnik še svoj kratek rep in začne boksati proti nevidnemu prusike in nekaj vponk. Človek nikoli ne ve, kje ga nasprotniku. »Le kaj gaje pičilo,« se sprašujemo. Prav »sreča« čaka. dolgo ne boksa, spravi se na vse štiri in jo ucvre v goščo. Počasi se »rihtamo« in oprezujemo naokoli. In S soncem smo pri gostišču v Martuljku. Ucvremo jo, če res — kakšnih petdeset metrov pred seboj opazimo še se lahko pametni hoji tako reče, po zgornji varianti eno žival — lisico. Pritajeno se nam bliža, vendar stal­ mimo spodnjega slapu. Tega smo že nekajkrat videli, no pogleduje proti lesu na levi strani. Ne opazi nas, pozimi in poleti. Bolje bo, da se čim manj motovilimo skritih za dokaj veliko skalo. Pa tudi v nos nas še ni okoli in zagrabimo pot za roge, da nam kakšna minuta dobila. Opazuje ptico, ki skače z veje na vejo čisto pri raje ostane kot pa zmanjka. »Prav lepega vremena ne tleh. Postopno ptič — njegovega porekla na žalost ne bomo imeli, deževalo pa tudi ne bo,« povem fantoma in ugotovim — spravi lisico v gozd. Naj povem v čast pokažem v smeri Široke peči; okoli tega in sosednjih ptice, da ni bilo slišati nobenega »čivka groze«. To pot vrhov so se nabirali rahli oblaki. »Nam vsaj vroče ne je zvitorepka ostala brez malice. Krnica je ostala mirna 395 bo.« Sonce je v umitem jutru obsijalo martuljške gore. PLANINSKI VESTNIK in spokojna. Verjetno se je lisica preveč približala pihlja in že smo pri najboljšem, kar se ti lahko pripeti v gnezdu, v sili pa se ptice zatečejo k stari ukani nedo­ hribih. Malica, juhu! Nejc nikoli ne poje prav veliko, z rasle ali pohabljene žrtve. Tako spravijo nevarnost od večjim sva pa prava »garača«. Vmes si ogledamo Kunji gnezda. Ker smo se ob napetem gledanju tudi spočili, vrh — tja gor jo tudi nekoč mahnemo. V dolini pod nami je se odločimo za nadaljevanje ture. Gozd-Martuljek, nad njim Lepi vrh, Murnovec, Trupejevo in Maloško poldne ... Ja, še veliko bomo hodili. MALICA NA GORI »Odriniti bo treba,« rečem in pospravim, kar je ostalo od Vrnemo se nazaj na začetek krnice in jo mahnemo po »mesarskega klanja«. Smeti pa lepo v vrečko in v levem grabnu. Po kakih stotih metrih se umaknemo nahrbtnik. Drobtinic, ki so zgrešile pravo pot, pa že levo v bukovje. Sedaj začnemo iskati obljubljeno lov­ davno ni več. Mravlje so vse lepo pospravile. Pa ne sko stezo. Nič! Po krajšem česanju terena pa — »fanta, mravljice, temveč res mravlje. Ta velike. No, tako velike, pridita k meni«, ju pokličem. »Kaj je to?« pokažem na kot radi pretiravajo jagri ali ribiči, že ne. So pa že večjo skalo, na kateri je rdeča pika in dve črki »P«. velikanke proti dolinskim. Čudno: višje greš v hrib, večje »Planica — Pokljuka,« mi oba odgovorita. Tukaj se so te čistilke. Vrnemo se nazaj na greben in oprezati nadaljuje pot iz »Za Akom« čez Vršič nad Belim po­ začnem za potjo. Bolj slabo se sledi. Skozi strm teren tokom in pod steno Kukove špice na martuljško Sleme. hodimo počasi. Človek ne ve, ali je stečina ali steza. Po Torej smo na pravi poti. Čez podrto drevje, ki gaje, vsaj polurnem napenjanju oči in ko smo se pomaknili bolj v tako mislim, podrl veter, ker je nametano v vseh levo, v kar nas je prisilil teren, jo le zagledamo. Mislim, smereh, se počasi prebijemo na lepši teren. Malo še da je tista skala, ki se mi je odvalila od srca, še vedno pogledamo levo in desno in že smo na lepo urejeni tam. Pot se verjetno spusti takoj desno z Vršiča. Torej lovski stezi. V lepih ključih se počasi dvigujemo. Skozi bomo drugič vedeli, kje naj hodimo. Nekaj časa se drži častitljivo stare smreke in macesne pa je bolj slab grebena, s katerega je še vedno lep razgled, potem pa razgled. Po še rosni preprogi iz mahu raste kar nekaj zavije desno v lep smrekov gozd. Ob poti je še majcen macesnovega gobana. Je rumeno obarvan, bolj sluza­ izvir, kjer je zelena bratovščina postavila klopico. ste narave, diši pa podobno kot jurček. Vendar ga tu ne »Zagotovo je namenjena gozdnim škratom,« povem bomo nabirali, ker bi bil to že skoraj greh. firbcema — »kajti prav velika rit tu ne more sedeti.« Še nekajkrat opazimo znane markacije in že smo na Nekaj nižje v gozdu se pojavijo tudi prve bukve. Tu grebenčku. Pogled zdrsne na drugo stran. Oblaki stopimo na piano. zakrivajo pogled na višje vrhove. Martuljško Sleme se ŠOLA V NARAVI pa le vidi. »Zavijmo na levo,« jima pravim in po nekaj minutah smo na cilju. Zopet raj. Pred teboj hladen potoček, okoli ostenja Ku­ Kar nekaj viharnikov omejuje čistino, ki se lepo odpira kove špice, ki pa ima danes glavo v megli, in blažen mir proti Karavankam. »To bo pa Vršič nad Belim po­ brez vsakega ropota. Kaj je še lepšega! Seveda, če tokom,« jima zagotovim. Z Anžetom se lotiva zame­ nimaš s seboj dveh vragcev. Potem je slika rahlo njave garderobe. Žena pravi, da kakor hitro vidiva malo drugačna. Kaj vse se spomnita! Preverjata, če težnost brega, nama že Nje s čela. No, čisto tako ravno ni — je pa deluje prav na vsak kamen, ki ga vržeta. Zanimivo, blizu resnice. Nataknemo še bunde, kajti malo zoprno kajne? Pa tudi vodo je treba preveriti, če je mokra. Zakaj bi pa hodili domov suhi, ko pa smo lahko tudi mokri! Pa jih zastopi, če jih moreš. Kar lepa korita je izdolbel ta Beli Prošnja sodelavcem PV potok. Skočniki se jim pravi. In res so kot kobilice, ki skačejo in tam, kjer doskočijo, je lep tolmunček. Potem Sodelavce Planinskega vestnika, predvsem občas­ pa spet naprej do naslednjega tolmunčka. Kakšno mora ne, vnovič vljudno prosimo, da nam pošiljajo takšna biti tukaj ob hudi uri! Tu mora bobneti, klokotati, grmeti in poročila za Društvene novice, iz katerih bo razvid­ še kaj. Pod večjo skalo, ki se je zagozdila nad no, kje in kdaj se je kaj dogajalo. Skoraj brez vred­ tolmunčkom, otroka opazita nekaj zanimivega. Kako nosti je vest o občnem zboru nekega planinskega vem, da je nekaj zanimivega? To je pa tako: ko otroci društva, na primer, iz katere ni mogoče razbrati, obmirujejo in ni nobenega vreščanja več, je nekaj kdaj in kje je bil ta pomemben društveni sestanek in narobe. Ali jim je kakšna reč »ušla«, kamor ni bila na katero obdobje društvenega delovanja se na­ namenjena, ali pa je kaj zanimivega. Preprosto, kajne! našajo poročila posameznih poročevalcev. Prav Opazila sta na skalo pripeto gnezdo. Osje, seveda. tako nima velike vrednosti poročilo o nekem dru­ »Zapuščeno, hvala bogu, hudiču pa figa,« si mislim. štvenem planinskem izletu, v katerem ni napisano, Potem bi bilo šele zanimivo, revme pa do smrti ne bi kdaj je bil ta izlet in koliko planincev se ga je udeleži­ dobili, če bi bili stanovalci še doma. Seveda jima vse lo (včasih pa ni napisano niti to, kam so šli planinci lepo razložim, da ne bo kdaj drugič kakšne nesreče. na izlet). Žal nam je, da zaradi take površnosti Vem, da bi moral to večkrat ponoviti, kajti otroška avtorjev bralcem Planinskega vestnika ne moremo glavica je prehitro polna »pametnih« nasvetov. Pa ni predstaviti delčka dejavnosti nekega planinskega časa. Ker je ura pozabila počivati, ju s težavo prepričam, društva in ljudi, ki imajo za takšne dejavnosti največ da se odpravimo naprej. Sedaj si raj lahko odpočije. zaslug, saj takih prispevkov ne moremo objaviti. Pot se tu spušča ob potoku. Daleč pod nami se sliši Uredništvo zamolklo bučanje. Tu Skočnik naredi res velik skok. Še PLANINSKI VESTNIK

bolj naprej, že v dolini, pa se sledi cesta proti Martuljku In že smo v dolini. Škoda, ni več tistega blaženega ali proti Jesenicam, kakor ti je pač drago. Razpotje. V miru, kot je bil zgoraj. Že mora tako biti. Med tednom dolino še ne nameravamo, vsaj ne tako hitro. Torej živiš v direndaju in v stalni napetosti, v soboto in nede­ obrat v levo in poslovimo se od mrmljajočega Skočni- ljo pa hodiš v naravo poslušat tišino in polnit baterije za ka. Malo gor, malo »pošrek« čez mele, malo dol skozi naslednje dni. S fantoma se še dogovorim, da čimprej sedaj že močno mešani gozd in prisopihamo na pripeljem sem tudi mamija. opuščeno planino Zaprete. Podolgovata, z visoko travo poraščena jasa je obkrožena z visokimi smrekami. NAČRT ZA NASLEDNJI DAN Čisto zapuščena pa ni. Na robu jase stoji lepo obnov­ ljena kočica. In čisto nič ne kvari podobe davnih časov, Na Planinci sem. Pašna skupnost se je vkup vzela in ko so tu še pasli. Kaj so pasli, res ne vem povedati. za krajem planine ne raste več sipek kot prejšnja leta. Dolgčasa verjetno že ne. Nekaj na štirih nogah je moralo Opazim pa, da z bezga visijo grozdi jagod. Ha, bomo biti. Od tu naprej ni več steze. Pogospodi se in postane pa naredili bezgovo marmelado! Prav veliko je ne bo, kar širok kolovoz. Po nekaj korakih vsi potegnemo ročno za lajšanje kašlja jo bo pa zadosti. Hitro jih pospravljam zavoro. Kar strmo se spušča ta reč. Mudi se mu kot v vrečko, kajti »boljša polovica« pri uri ne pozna milosti. mladcu na zmenek s svojo drago. Pa saj jo ima, spodaj v Hitro je ogenj v strehi, potem pa gasi, če moreš. dolini. Čaka ga, vsa lepa in gladka, z asfaltom Ucvrem jo nazaj v dolino, vendar pa ne tako hitro, da prevlečena cesta, da mu pove, kaj se novega dogaja ne bi že nastajal nov načrt za jutri. Vem, da ga bosta med ljudmi. Mislim, da si imata kar precej povedati. tarnala dva z »veseljem« sprejela.

NOČNA AVANTURA NA POTI PROTI SNEŽNIKU KAKO SMO UBEZALI MEDVEDOM

CORNELIA JESENOVEC

Da je lahko občutek, ko stojiš vrh gore in čakaš na pre­ bujanje dneva, enkraten in nepozaben, lahko razume le tisti, ki je to doživel. Občutki so toliko bolj dragoceni, kolikor bolj se zaveš, da si jih deležen samo zaradi do­ ločenega truda, odrekanja ali premagovanja nekega strahu. To je lahko tudi strah, ki je zelo velik, ima rjav kožuh in je povrh vsega še mesojedec.

BUDNICA OB 1.45

Kurje polti, ki sem jo imela na nočnem vzponu na Snežnik, je »kriv« moj zapriseženi mož Žarko, sicer goram predan pohodnik. Spontano se je spomnil tega izleta kot trening za svojo letošnjo turo, imenovano Ježa '96 — 32 vrhov Slovenije nad 2400 metrov. Nje­ gova zakonska družica, ki dotlej ni stala na več kot dveh dvatisočakih (Peca, Raduha) in je omagala tudi Na vrhu gore, ko se prebuja dan ob vznožju Triglava, ga je hotela spremljati, vendar le v Foto: Cornelia Jesenovec družbi še nekoga. Tretja je bila Judith, Nemka, ki pa dotlej še ni imela prav nobenih planinskih izkušenj. deževalo. Očitno smo s seboj prinesli razen mnogo do­ Njena najvišje dosežena točka na Slovenskem je bila bre volje tudi dobro vreme. Pohorje, pa še to je bilo osvojeno z vzpenjačo. Spo­ Žarko je komaj umiril dve klepetulji v nadstropnih po­ sodila si je nahrbtnik in teniške copate ter vztrajala pri steljah, saj je pričakovanje nočnega pohoda precej nošnji kavbojk. Čudila se je priporočilom Žarka, kaj burilo njune duhove. Budnica naj bi bila ob 1.45, toda sodi v nahrbtnik (v končni fazi pa smo ugotovili, da nas že kakšno uro prej je Žarko ščipal prste na nogi je celo preveč prepihalo in bi prišlo prav še kakšno avtorice članka, ki ga prebirate. Biološka ura obeh je toplejše oblačilo). namreč zvonila že prej. Ob dogovorjeni uri sva zbudila Odhod iz Maribora je bil prvo sredo v juliju ob 16. uri, Judith, ki pa je še preštela pajke, ki so viseli na stropu obe pa sva bili disciplinirano točni, da najin vodnik ne bi tik nad njo, da ugotovi, ali jih je še toliko kot takrat, ko imel pripomb na svojo žensko družbo. smo legli k počitku. V večernih urah smo prispeli do planinskega doma na Medtem je moja malenkost razmigala svoje kosti in Sviščakih. Bili smo edini gosti, saj je — kot smo izvedeli štela zvezde pod milim nebom. Oprtali smo si nahrbtni­ od prijaznih oskrbnikov — do našega prihoda nenehno ke, prižgali svetilke in krenili. 397 PLANINSKI VESTNIK

MEDVEDI SO POČIVALI Lani sem na zadnjem klancu tik pod vrhom »grizla ko­ lena«, ker me je prav tisti del (takrat sicer zasnežen) Od lune obsijana meglica, ki je legla nad jaso pred najbolj utrudil. Tokrat pa je Judith pred menoj tako urno planinskim domom, mi je delovala kar nekam strah stopala navzgor, da sem kar pozabila na lanskoletne zbujajoče. Takoj za jaso, nismo se še vzpeli po majh­ muke. nem klancu, ki vodi do počitniških hišic, je Judith odpo­ vedala ročna svetilka. Toda naglavna svetilka, ki jo je ROJSTVO DNEVA nosil Žarko, nam je kazala pravo pot. Za majhnim naseljem se je naš pohod končno začel. Vrh smo dosegli po dveh urah in četrt. Žarko je bil kar- seda zadovoljen s svojima ženskama. Noben medved, Med vsemi temi orjaškimi drevesi je bilo tako strašno noben zvit gleženj — skratka, brez mrtvih, ranjenih ali temno! Pa cerkveno znamenje, ki se je naenkrat poja­ pogrešanih! Hitel je s fotografskim aparatom sem ter tja, vilo pred nami, me je kar streslo. medve pa sva občudovali lučke tam nekje v daljavi. Na Z Judith sva se spomnili vprašanja starejšega gospoda obzorju so se nizali vrhovi Kamniških Alp, Julijci s na Sviščakih, ali nas ni strah medvedov. Saj res! Tukaj Triglavom in celo Kvarner z otoki je bil lepo viden. morajo živeti strašni medvedi z ogromnimi šapami in še Razgled je bil kot iz pravljice. Kotline so bile prekrite z večjim apetitom! Najina fantazija ni poznala meja in že meglo, kar je bilo videti kot snežna odeja. sva izdelali načrt, kako ubežati zverinam, ki v zasedi Sončni vzhod, na katerega smo še morali čakati, je bil čakajo na svoj toplokrvni plen. Le Žarko je lahkih nog čudovit. Rdeča krogla se je z neverjetno naglico korakal naprej in nam na drevesu ali skalci s svetlob­ dvigovala nad obzorje. Barve so se prelivale iz svetlo- nim snopom pokazal Knafelčevo markacijo, kadar sva modrega v izrazito rumenordečo svetlobo. mu prepričani zatrjevali, da smo zašli. Zdelo se nam je, da je edino nam dan užitek videti V gozdu je bilo tako neverjetno mirno in tiho, da celo rojstvo dneva. Kljub rahlemu zelo hladnemu vetru je šumenja dreves nismo zaznali. Le enkrat smo s kora­ majhna druščina vztrajala dve uri na vrhu Snežnika. kanjem prestrašili neko gozdno žival, ki jo je hitro po­ Prve planince, ki so tisti dan želeli osvojiti vrh Snežni­ brisala. Vendar nas je še dalj časa s svojim nam ne­ ka, smo srečali šele ob osmih zjutraj pri planinskem znanim zvokom opozarjala na svojo prisotnost. Je bil to domu. morda tisti grozni medved? Na poti proti Mariboru smo se ustavili še v Predjam- Ko smo prišli do jase, kjer je leto prej (takrat sva se z skem gradu pri Postojni, kjer je bil na ogled — medved! Žarkom ob dnevni svetlobi odpravila na vrh in so Tega primerka se z Judith nisva več bali, saj ni bil več medvedi počivali) še bila tabla z napisom »Botanični tako živ kot tisti medvedi s Snežnika. rezervat« (le kje je danes?), mi je kar malce odleglo. Pozno popoldne naju je v Štajersko prestolnico varno Tukaj se zagotovo ne bi srečali z medvedom oziroma pripeljal najin planinski vodja, ki med vožnjo ni slišal bi jo še pravočasno ucvrli, saj ni bilo več tako mračno in nobenega klepetanja, saj sta njegovi sopotnici utrujeno tudi visokih dreves ni bilo več. zaspali in sanjali o naslednji pustolovščini.

6780 PLANINCEV JE DOSLEJ PREHODILO DRUGO SLOVENSKO TRANSVERZALO 40 LET ZASAVSKE PLANINSKE POTI

TINE LENARČIČ Lahko rečemo, da je bil to zametek postopoma nasta­ jajočega koordinacijskega odbora zasavskih planinskih Kmalu po končani zadnji svetovni vojni so tudi v Zasavju društev, ki je čez leta prerasel v Meddruštveni odbor znova pričela delovati že pred vojno delujoča planinska zasavskih planinskih društev, ki povezuje vsa planin­ društva. Ustanavljati pa so začeli tudi nova. Vsa ta ska društva od Brežic do Litije in Laškega. Takratna društva so imela v glavnem iste cilje in interese na or­ osrednja planinska organizacija v Ljubljani temu pove­ ganizacijskem kakor tudi na gospodarskem, markacij- zovanju ni bila preveč naklonjena, ker je domnevala, skem, vzgojnem, izletniškem in še na drugih področjih da gre za povezovanja društev mimo statuta. dejavnosti. Domala vsa društva so imela v načrtu vnovično zgraditev ali temeljito obnovitev planinskih NASPROTOVANJE PZS postojank na svojem območju. Zato so v prvih letih Ena od takšnih sej koordinacijskega odbora zasavskih svojega dela posvečala vsa društva in njihovo članstvo planinskih društev je bila 8. aprila 1956 na Lisci. Na tej vso skrb zgraditvi oziroma obnovitvi planinskih objek­ seji je bila sprožena pobuda, da bi v Zasavju »potegnili« tov. Njihova tesna medsebojna povezanost in pomoč planinsko transverzalo, ki bi povezovala vse pomemb­ sta sčasoma pokazali, da je nujno organizirano pove­ nejše planinske vrhove v Posavju in Zasavju. Slo­ zovanje in posvetovanje, pa tudi koordiniranje dela. venska planinska transverzala od Hoč pri Mariboru pa Na pobudo PD Trbovlje so se 18. oktobra 1948 prvikrat vse do Postojne in kasneje do Ankarana, ki je pričela 398 sestali predstavniki PD Hrastnik, Trbovlje in Zagorje. delovati leta 1953, je povezovala in še povezuje mnoge PLANINSKI VESTNIK pomembne slovenske gorske vrhove. Številni od vrhov naj bi se pot imenovala po pokojnem Vidu Jurku, ni bil pa so bili izpuščeni, tudi vsi vrhovi v Zasavju in sprejet. Posavju. To je bil tudi eden od vzrokov, da so zasavska Kasneje je na temelju osnovnega znaka te poti obliko­ društva začela razmišljati o uvedbi zasavske planinske val častni planinski znak za prehojeno pot Mirko Wein- transverzale. Na tej seji je bilo že omenjeno, da naj bi berger. Te značke je dolga leta izdelovala zagrebška ta pot potekala od Kumrovca do Kuma. Določili so tovarna IKOM, osvojeni osnutek izkaznice o prehojeni komisijo, v kateri so bili Vidko Jurko iz Dola pri poti pa je prva leta tiskal Viktor Drolc iz Trbovelj. Ob Hrastniku, Stane Koselj iz Radeč, Franci Golob iz tej priložnosti je bilo dogovorjeno tudi to, kakšne bodo Zagorja, Rado Kovačič in Tine Lenarčič iz Trbovelj štampiljke, kje bodo žigi, v katerih planinskih postojan­ ter Mirko Muglar in Ivan Radi iz Hrastnika. Naloga kah, kdo bo vodil evidenco in kontroliral žige ter podpise komisije je bila, da določi točno smer in točke te trans­ na izkaznicah, kakšna bo karta z označenimi vrhovi in verzale. Delo komisije je vodil prvo imenovani. planinskimi kočami ter točkami, kjer se dobe žigi. Naslednja seja koordinacijskega odbora je bila 13. maja Vsa planinska društva, ki so spadala v okvir koordi­ 1956 v planinski koči na Kalu. Poleg predstavnikov vseh nacijskega odbora zasavskih planinskih društev, so društev in članov komisije sta bila na seji navzoča tudi dobila naročilo, da še v letu 1956 označijo — markirajo Tone Bučer in Dekleva s strani Planinske zveze celotno Zasavsko planinsko pot s sprejetim znakom. Slovenije. Osrednja točka tokratne seje je bila zasavska To delo je bilo v glavnem opravljeno, dokončano pa je bilo spomladi leta 1957. planinska transverzala. Komisija je poročala o svojem delu in že podala predlog, kako in kje naj bi ta pot Dan 13. maja 1956 lahko smatramo za rojstni dan potekala. Predlog komisije je bil sprejet. Nekaj pomisle­ Zasavske planinske poti. Sprva nova pot nikakor ni kov pri tem sta imela predstavnika PZS, vendar sta mogla zaživeti, zato jo je prva leta prehodilo le manjše kasneje popustila pod težo utemeljitev za uvedbo te poti. število planincev. Pač pa se je število zelo povečalo po letu 1962, ko je koordinacijski odbor začel večjo akcijo Cilj in namen uvedbe predlagane poti je bil jasen in za hojo po tej poti. nedvoumen: slovenskim in drugim planincem je treba odpreti tudi ta del planinskega oziroma gorskega sveta SPREMENJEN ZAČETEK POTI naše domovine z vso njegovo pestrostjo ter bogastvom naravne in kulturne dediščine. Spotoma bodo planinci V letih 1963/64 sta Vidko Jurko in Franci Golob s sodelovanjem Stanka Hribarja od PZS in odbornikov spoznali številne kraje, vasi, naselja, planinske vrhove zasavskih planinskih društev pripravila opis in karto različnih višin, planinske postojanke, ljudi-domačine, Zasavske planinske poti. Oboje je bilo leta 1964 objav­ se seznanili z bogato favno in floro, gozdovi, vinogradi, ljeno v Vodniku po slovenskih gorah, in sicer v drugem njivami in še čim. Popotnik od blizu in daleč se na tej delu z naslovom Zasavska planinska pot od Kumrovca poti seznani s številnimi gradovi, obstoječimi in poru­ do Kuma. Opis je bil v vseh treh prvih izdajah tega šenimi, mnogimi domačijami, pa tudi zgodovino tega priročnika PZS. dela slovenske zemlje.

NAJPREJ OD KUMROVCA DO KUMA Gornikov svetovalec Zasavska planinska pot se je v začetku začela v Kum- "V letu 1995 so postaje gorske reševalne službe rovcu (234 m) pri rojstni hiši Josipa Broza Tita, kar je organizirale 173 reševalnih odprav, leto poprej pa bila bolj politična kot planinska odločitev, nadaljevala 136. Dolgoletna statistika neizprosno dokazuje, da pa se je preko Sv. Gor (621 m), Bohorja (1023 m), se vsaka peta gorska nesreča konča s smrtnimi Lisce (947 m), Lovrenca (711 m), Kopitnika (914 m), poškodbami. Gor (791 m), Kala (956 m), Mrzlice (1119 m), Svete Nesreča nikoli ne počiva. Previdnosti ni nikdar planine — Partizanskega vrha (985 m), Čemšeniške preveč. Kdor pač več zna, manj tvega in se preu- planine (1206 m), Zasavske Sv. gore (849 m) in Janč darneje odloča v kočljivem položaju. (794 m) do Kuma (1219). Navedene so nadmorske Da bi vam pomagali, predno greste v gore, vzemite višine naštetih vrhov, ki so takrat veljale. Po sedaj tole knjižico v roke: v njej so zbrani izsledki in znanih podatkih se je pri večini vrhov spremenila urad­ izkušnje številnih gorniških generacij." na nadmorska višina. To je med drugim zapisano v uvodni besedi slo­ Pot je bilo treba tudi označiti z ustrezno markacijo. venske GRS v knjižici "Gornikov svetovalec", ki jo Nekateri so se nagibali k temu, da bi imela število 2 je v začetku letošnjega poletja po avstrijskem poleg markacije, ker je Slovenska planinska trans­ izvirniku "Alpin Ratgeber" založila GRS Slovenije v verzala bila in je še vedno označena s številko 1. Na nakladi 20.000 izvodov. Delo je prevedel Pavle koncu je bil sprejet predlog T. Lenarčiča, da velja za Šegula, dopolnil in uredil Albin Vengust. Knjižica, novo planinsko pot obstoječa belo rdeča markacija, v kateri »ni prepovedi, kajti odločitve v gorah, dobre prerezana z belo veliko črko Z, kar pomeni Zasavska ali slabe, so vaše«, je namenjena »vsem, ki bi radi planinska pot. Obveljal je tudi predlog istega predla­ neškodljivo uživali v gorskem svetu«, in je brez­ gatelja, da naj se pot imenuje Zasavska planinska pot plačno na voljo v pisarni PZS, pri planinskih društ­ in ne Zasavska planinska transverzala, kakor se je vih in postajah GRS. takrat imenovala Slovenska planinska pot. Predlog, da PLANINSKI VESTNIK

Od ustanovitve Zasavske planinske poti v letu 1956 pa do NIKOLI DOKONČANA POT 15. januarja 1973 je bilo izdanih 1713 častnih značk o prehojeni Zasavski planinski poti. Prehodili so jo v Administrativna in evidenčna opravila so v vsem tem glavnem zasavski planinci, precej pa jo je prehodilo tudi času opravljala nekatera planinska društva. Od leta planincev iz drugih slovenskih območij in tudi iz Hrvaške. 1956 do 1962 je to delo vodil Jože Kalan (PD Trbovlje), Do tega datuma je bilo izdanih 4600 izkaznic te poti. od leta 1963 do 1983 Janez Grebene (PD Zagorje), od Zadnja takšna značka je bila podeljena v nedeljo, 7. julija tega leta dalje pa Franc Drobne s sodelovanjem Elke 1996 na Kumu, in sicer Radovanu Skubicu, gorskemu Grilc (PD Lisca, Sevnica). Pot vzdržujejo področna tekaču, ki je v treh dneh, od 5. do 7. julija, oziroma okoli 32 planinska društva, vsako na svojem območju. Sicer pa urah pretekel pot od Bizeljskega do Kuma. Številka te občasno obravnava problematiko te poti Meddruštveni značke je 6780; toliko ljudi je namreč doslej prehodilo to odbor zasavskih planinskih društev. Ta je tudi upošteval pot v vseh 40 letih, od tega jo je eden pretekel. pripombe Komisije za pota pri PZS, ki se nanašajo na Zadnja leta je prišlo do sprememb v smeri te poti. Pred označevanje te poti. leti so bili med obvezne točke vključeni še GEOSS, V vseh 40 letih se je ta pot kot druga v Sloveniji dodo­ Čebine, Bizeljsko in Šmohor. Začetna kontrolna točka v Kumrovcu je bila po sklepu Meddruštvenega odbora bra uveljavila. Prehodilo jo je mnogo planincev, precej zasavskih planinskih društev dne 15. februarja 1993 tudi brez izkaznice. Precej jih je, ki je še niso dokončali, ukinjena iz raznih opravičljivih razlogov. Med temi je bil ker je hoja po njej časovno neomejena. To dokazuje en razlog ustanovitev samostojne države Slovenije, na dejstvo, da je bilo za hojo po tej poti izdanih vsaj trikrat drugi strani pa Hrvaške, ukinitev Kumrovca pa so toliko izkaznic, kolikor je bilo podeljenih častnih značk o narekovale tudi druge okoliščine, ki so planincem, ki so prehojeni poti. hodili po tej poti, povzročale precejšnje težave. Uvede­ Vsekakor je tudi Zasavska planinska pot — kakor tudi na je bila začetna kontrolna točka na Bizeljskem v go­ že nekoliko starejša Slovenska planinska pot — stilni Šekoranja. Od tu gre pot do Zagaja 54, kjer je tudi upravičila svoj obstoj, saj je neštetim planincem, pred­ štampiljka poti. Te se nov del poti priključili na ob­ vsem tudi mladim, omogočila prehoditi, videti in občutiti stoječo pot. ter občudovati dobršen del slovenske domovine.

šno je življenje. Odločiti pa se je tre­ no juho. Ne v eni ne v drugi ni bilo ba za tisto, kar rabi večini. sledu o mesu z izjemo majhnega Pavle Šegula koščka slanine v eni joti. Nas to Gorniki, spalne vreče drugače ne moti, ker nismo ravno in oskrbniki v kočah Potepanje po slovenskih veliki mesojedci, vendar nas ni ni­ gorah ni poceni hče vprašal, ali želimo enolončnico Gomica, ki ne želi biti imenovana in z mesom ali brez, kot nas ponavadi ki tudi ni želela imenovati koče, kjer V nedeljo, 21. julija letos, sem z vprašajo v drugih kočah. Plačali pa jim niso všeč spalne vreče, mi je te možem, sinom in hčerko obiskala smo tako joto kot zelenjavno juho dni potožila naslednje: Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu. po 700 tolarjev. Ponavadi tudi k V gore sem vzela, spalno vrečo — Mož in sin sta se povzpela še na vsaki enolončnici »spada« kos kru­ rjuho. Pa ne misli, da me je bila Grintovec, midve s hčerko pa na ha, tu pa smo za vsak kos posebej oskrbnica vesela! Kalško goro. Čudovit izlet nam je plačali 50 tolarjev. Čaj je bil po 150 »Sedaj nam še s tem jemljejo malo zagrenil račun, ki smo ga tolarjev, čeprav naj bi veljal največ zaslužek!« poravnali v Cojzovi koči in če ne 120, kava (oziroma napisati moram Najbrž se to dogaja marsikje, bi naslednji dan prejela Planin­ kar kavica, saj je je bilo za točno čeprav ni slišati odmevov. skega vestnika (julij—avgust), v štiri požirke) pa je bila tudi 150 to­ Podobne pripombe, čeprav na katerem je tudi članek »Kako drago larjev. Za primerjavo naj povem, da drugo temo, se spominjam z zim­ je to poletje in jesen potepanje po v trgovini stane 10 dag mleke kave skega Vršiča pred mnogimi leti. slovenskih gorah« oziroma »Cene 125 SIT, in to ne najslabše vrste. Ko je bil tam prijatelj France nekoč in popusti v planinskih kočah«, Te cene bi še bile nekako sprejem­ po opravkih Službe za sneg in pla­ tega prispevka verjetno ne bi na­ ljive v kočah, ki nimajo tovorne zove in je menil, da bo treba ljudem pisala. žičnice, kot jo ima Cojzova koča. svetovati, naj začasno ne hodijo v Naša družina ali vsaj midva z Tisto, kar me je še posebno zbodlo, hribe, je sicer ljubezniva in dobra možem veliko hodimo po naših čeprav je pri vsej stvari še najcene­ oskrbnica vzkliknila: »Sedaj nam planinah in čeprav kakšen sendvič je, je bila cena znamke. Za znamko boste pa še s tem odganjali tu­ ali sadje vzamem s seboj, ponavadi bi morala plačati 20 tolarjev, čeprav riste!« vedno jemo v planinskih kočah. dejansko stane 12 SIT, zato sem Vsaka palica ima dva konca; kar je Tudi to pot je bilo tako. V Cojzovi kupila samo razglednice, znamke 400 prav enemu, ne prija drugim. Tak- koči smo naročili tri jote in zelenjav­ pa v dolini na pošti. Če so že PLANINSKI VESTNIK razglednice po 70 tolarjev, bi morala Senca v Vodnikovi koči mleka, 100 metrov nižje v sirarni ga cena znamke ostati 12 SIT. odkupujejo po 170 tolarjev. Kakor­ Tako se ni čuditi dejstvu, da veliko Dne 20. julija letos smo v sobotnem koli že, na cene smo že rahlo nava­ število planincev nosi vso hrano in poletnem večeru prisopihali do jeni, toda o nevljudnem obnašanju pijačo s seboj, posebno če so na Vodnikove koče (1805 m) na delavcev bi lahko še pisali. eno- ali dvodnevnem izletu. In ver­ Velem polju. Veselili smo se počit­ Tiste mrzle julijske noči sem se v jetno bo tako v prihodnje tudi v ka, saj smo bili zares utrujeni. Vodnikovi koči počutila kot kaz­ našem nahrbtrniku. , ,. _ ... Naročili smo topel čaj. Človek iz njenec, ki je zašel v senco na sončni Zvonka Bercic, koče nam je svetoval, da se o strani Alp. . _ Ljubljana prenočevanju pomenimo z upravni­ Janusa Beravs Ribno, Selška 10 kom. Poiskala sem ga in pokazal mi 4260 Bled Prvi slovenski pristop je zgornjo sobo s skupnimi ležišči. na Ama Dablam Pri tem mi je zelo grobo zabičal, da Zgodovina PZS moramo utihniti ob 22. uri s pripom­ V majski številki Planinskega vest­ bo, da v koči zaspijo že ob 18. uri. in podružnic SPD nika ste v članku »Trojica gre na Ama Dablam« objavili neresnično Počasi zunaj pijemo čaj, ko se na V planinski organizaciji se vedno trditev, da bi »z vzponom na vrh pragu zadere upravnik: »Vi štirje, bolj odpira vprašanje tradicije: opravili tudi prvi slovenski pristop planinske izkaznice na plan in takoj posamezna društva iščejo svoje na Ama Dablam«. Vzpon je med­ plačat!« Poravnam račun, s prijate­ začetke v bivših podružnicah Slo­ tem res uspel, kar je velik uspeh ljico greva v kopalnico. Elektriko naj venskega planinskeg društva. slovenskega alpinizma, seveda pa bi izključili ob 22. uri. Ob 21.45 sem Kdo bo tu napravil red? Verjetno je to ni bil prvi slovenski vzpon na to bila v kadi, luč je ugasnila in skoraj PZS tista, ki mora sprejeti dokonč­ goro. Prvi slovenski pristop na Ama sem padla. Zanimivo pa je to, da je na stališča. Kaže pa, da na trditev Dablam je bil namreč opravljen že bila razsvetljava vso noč, čeprav je Jožeta Kumra iz Mozirja na leta 1986, in sicer 16. oktobra v upravnik zatrdil, da je ponoči ne bo. Skupščini PZS (Obvestila 5/96) okviru zagrebške odprave na to V kopalnico vstopi snažilka in naju sploh ni bilo nikakšnega odziva. goro. Opravil sem ga Janez Ben- ostro opozori: »Tišina, ljudje spijo!« Dejal je, da šest PD v Gornji Savinj­ kovič v šolo vzponu, ko sem bil pri­ Ob 23. uri stopi Nataša previdno, ski dolini in PD Celje predstavljajo druženi član te odprave. Plezali po prstih in bosa, do WC in spet jo pravno nasledstvo nekdanje Savinj­ smo po prvenstveni smeri v južni snažilka okrega: »Kaj ropotate, ske podružnice SPD. Na kakšnih steni do rame, naprej pa po jugoza­ planinci spijo!« Nemiru v gorah še pravnih temeljih stoji ta trditev? ni konca. Ob treh ponoči se začuje hodnem grebenu. Prvenstvena SP SPD ni delovala samo v Gornji ropot po stopnicah, ob šestih pride smer je visoka približno tisoč Savinjski dolini! snažilka pred našo sobo, odpre metrov in smo jo imenovali »Jugo­ Leta 1919 je bila, na primer, usta­ vrata — in to je znak za vstajanje. slovanska smer«. O tem sta zelo novljena sekcija SP SPD v Žalcu, ki dobro obveščena tudi gospod Zjutraj si zaželim jajce na oko. Ku­ je skupaj z domačini prevzela Škarja in Tomaž Humar in me zato harica me srepo in debelo gleda, izgradnjo ceste v Logarsko dolino. čudi, da niti v junijski številki, ko je kot bi jajc ne poznala. »Prepove­ Po trditvah iz Mozirja v Žalcu ne bi bil spet govor o Ama Dablamu, te dano!« mogli praznovati 75-letnice delo­ trditve niste nikjer preklicali, čeprav »Kaj pa?« se začudim. vanja ali celo 75-letnice Planin­ sem o tem govoril s Humarjem. »Ja, jajca na oko. Če hočete skega društva Žalec, ki se je razvilo Prosim Vas za popravek Vaše zmešana.« iz sekcije. Toda društvo je zabeleži­ trditve v naslednji številki Planin­ lo ta jubilej! skega vestnika in za pisni odgovor. Dobro, naročim še močne štiri ka- vice. Natakarja moram lepo prositi, Žalski planinci bi lahko poiskali Janez Benkovič, če jih dostavi na zrak. Če bi bila tuj­ začetke še prej. Dne 28. septembra gorski vodnik ka, bi verjetno takoj ustregel. 1899 je Fran Kocbek na otvoritvi Zunaj poslušam žalostno zgodbo Hausenbichlerjeve koče na Mrzlici Vaš pogovor s Tomažem Humar­ prejšnjega dne. Mlad par se je od­ govoril o izvršnem odboru v Žalcu, jem seveda še ni zadosten pogoj za pravil na počitek ob 18. uri. Ob 20. ki je na Mrzlici zgradil kočo. to, da bi morala biti njegova vsebi­ uri jih oskrbnik zbudi in takoj sta se SP SPD ni delovala samo v Gornji na objavljena v Planinskem vestni- morala preseliti v drugo sobo. Noč ku, kajti nihče iz uredništva o tem Savinjski dolini. Že leta 1909 je de­ jima je gotovo pokvaril. Vhodna pogovoru prav nič ne ve. Če bi Vaš loval Celjski odsek, ki ga je vodil dr. vrata zaklenejo ob 22. uri in sogovornik vsebino ali dogovor o M. Hrašovec, Mozirski odsek pa je prejšnjo noč so pustili zunaj planin­ vajinem pogovoru napisal in pismo vodil M. Šuster. Leta 1923 je v Ce­ ca, ki je zamudil dve minuti. Za ta oddal uredništvu, bi bilo to nedvom­ lju deloval poslovno gospodarski greh je napol zmrznjen počakal no objavljeno v najkrajšem mož­ odsek... jutro na klopi pred kočo. nem času. Doslej takega pisma ni­ Poglejmo zaupnike SP SPD: Pa še nekaj o cenah v visokogor­ smo prejeli. Leta 1920, Vransko: Slava Schwen- skem svetu: 750 tolarjev je liter Urednik ter; leta 1927, Žalec: Viktor Pilih, 401 PLANINSKI VESTNIK

Braslovče: trgovec Pauer, Vran­ PD Celje bi rado uredilo spor, po mom pustila v snegu priklenjenega sko: Golob, Mozirje: Šuster, drugi strani pa ugotavlja, da je psa in v toplem zavetju koče Rečica: Jeraj, Ljubno: Druškovič; lastnik vseh zemljišč PZS, ki si je preslišala divje tuljenje povsem leta 1933, Mozirje: Matija Goričar, »prisvojila« premoženje SP SPD. prezeble živali? Luče: Cvetko Kosmač, Vransko: Zakaj spor za sporom? Le kako naj opišem muko psa v eni Josip Laurič, Gornji Grad: Franjo Bodimo objektivni, ne pa taki kot izmed naših visokogorskih posto­ Trobej, Žalec Viktor Pilih; leta sedaj, ko monografija Logarske jank, ko je lastnik (planinec) pre­ 1936, Prebold: Mirko Pečar, Sol­ doline ne omeni Planinskega doma pustil soncu in sopari svojo žival, ki čava: Jože Klemenšek. v Logarski dolini, ko v omenjenem je očitno imela za seboj naporen SP SPD je imela občne zbore v raz­ prispevku vidimo samo Plesnike, ki dan? Iz gobca so mu silile goste ličnih krajih, tudi v Žalcu. Prirejala je so imeli svoj hotel že pred II. pene, ki so v kosmih pršele okrog »planinske sestanke«, na primer 7. svetovno vojno. Kaj pa Logarji in njega. Pes je bruhal, lastnik si je oktobra 1924 v Žalcu, ko je bil medtem v koči dal opravka s hlad­ hotel sester Loger? Franc Ježovnik govor o izgradnji koče v Logarski nim pivom in v polnem planinskem dolini. zanosu slikovito opisoval prehojeno Če pogledamo imenik članov iz leta Psi na gorskih poteh pot. V toplem julijskem dnevu je 1912, je med člani dr. Fran Maver, uboga žival prehodila šest ur, a ki je bil izvoljen tudi v prvi odbor Rad zahajam v ta naš čudoviti gor­ čakal jo je še povratek v dolino. Šaleške podružnice SPD. Na usta­ ski svet. Vse je lepo, enkratno V naših gorah je vse več takšnih in novnem zboru Šaleške podružnice doživeto, pa vendar... podobnih pasjih usod, ki te kot SPD so razdelili območje med Zadnje čase opažam na planinskih gornika in še posebno kot ljubitelja Savinjsko in Šaleško podružnico. poteh vse več planincev, ki vodijo s in lastnika psa zelo prizadenejo. To pomeni, da sta se planinstvo ali seboj pse vseh starosti, pasem in Sicer lepa tura se hitro sprevrže v turistika začela na območju Ša­ velikosti. Srečanja z njimi so, žal, svoje nasprotje in velikokrat se leške podružnice takoj po usta­ nemalokrat neprijetna, če že ne vračam v dolino pretresen. Vsako novitvi SP SPD. Vprašanje: ali niso zelo nevarna, saj ogrožajo obisko­ ustno opozorilo lastniku pa je lahko tu začetki planinstva in začetki PD valce, ki se znajdejo v bližini. tudi tvegano dejanje. »Štirinožci« se pojavijo iznenada, Šoštanj? PD Šoštanj praznuje 90 Kdaj bo tega početja konec? To od spredaj ali za hrbtom. Divjajo let. Vprašanje: je edini naslednik vprašanje bi rad zastavil vsem vam, tudi po ozkih izpostavljenih poteh, Šaleške podružnice in zakaj 90 let, ki vas srečujem na Stolu, Grin- kjer je potrebna popolna zbranost če so že prej delovali v okviru SP tovcu, Storžiču itd. Se bomo srečali skupine ali posameznika. Vendar SPD? tudi na Rjavini, morda kje na pes ne pozna pravil! Prehiteva med Po drugi svetovni vojni je bila takoj Srebnjaku? Bodo naše gore po­ nogami v levo, desno, tako iznena­ po osvoboditvi ustanovljena podru­ stale arene, psi pa »gladiatorji«, ki da, da marsikdo, ki ni pripravljen na žnica SPD, ki je 7. januarja 1947 jim bodo ploskali, ko bodo z veliko takšno srečanje, izgubi ravnovesje postala sekcija Kladivarja. PD muko in trpljenjem osvojili svoj in nesreča je neizbežna. Takšni po­ Šoštanj je bil ustanovljen leta 1950, neprostovoljni cilj oziroma vrh? Bo javi so, na žalost, vse pogostejši. PD Mozirje leta 1960. kdo ukrepal in preprečil nehumano Sledi bežno opravičilo lastnika, ki SP SPD torej ni delovala samo v početje? nato skupaj s psom hiti novim Gornji Savinjski dolini — in kdo bo dogodivščinam naproti. V prispevku sem namenoma iz­ torej odgovoril na vprašanje, zakaj Kaj pa imajo od tega psi, ti po sili pustil vprašanje gorskega življa, so nasledniki samo društva iz planinci, ki hropeče hlastajo za zra­ hrupa in ekologije, ki jih ta prispe­ Gornje Savinjske doline in PD kom, ko se z gospodarjem vzpenja­ vek neposredno zadeva. O tem naj Celje? jo po izpostavljenih grebenih, preč­ Preučimo našo zgodovino, da se kajo krušljive žlebove in melišča, da ne bomo prepirali! skupaj z lastnikom osvojijo njihov Ne vem, zakaj se odlaša. Ne gre cilj? Pa tako lep dan je bil! samo za tradicijo in ugotavljanje začetkov delovanja nekaterih druš­ Žalostno je gledati psa, ko se z Vračali smo se od planinskega tev. Gre tudi za premoženje! Ali ni muko vrača v postojanko ali v doli­ doma pod Šijo. Po poti navzgor je dovolj prepirov? Potem pa takšni no z od vročine in napora motnimi prihajala družina, pred njimi je tekel prispevki, kot je Vojka Zakrajška očmi, dehidriran in s krvavečimi črn pes. »Kupčije v Logarski dolini« (Slo­ blazinicami na nogah. Do takšnih Prav pod domom je izvir pitne vode venske novice 19. 6. 1996). Govori prizorov so mnogi med nami, celo in v betonskem koritu je stala emaj- o vojni, ki jo s PZS in PD Celje že oskrbniki planinskih koč, povsem lirana kad, polna vode, pripravljena nekaj let vodi Peter Plesnik. Ta ravnodušni. za živino. Pes je stekel in na veliko mož zahteva, da bi uredili okolico Kako si naj razlagam ravnanje veselje svojega lastnika čofnil v to Doma v Logarski dolini in med skupine planincev, ki je v zgodnji vodo. Star planšar s klobukom na drugim nasprotuje tudi spomeniku pomladi v vetrovnem in hladnem glavi in s palico v roki, ki je stal ob 402 Franu Kocbeku in J. Frischaufu. vremenu pred Frischaufovim do­ koritu, je vljudno prosil lastnika psa, PLANINSKI VESTNIK naj žival spravi proč, ker vodo po­ 12 metrov. Ta podatek sem izvedel vovarstvene akcije na Triglavu. 21. trebuje. Ker je naletel na gluha od domačinov na svojih številnih 9. 1975 so se udeležili očiščevalne ušesa, je psa s palico nagnal iz potepanjih po »Polhograjcih«. Res akcije na Triglavu. vode — in tedaj se je lastnik psa na pa je tudi, kot piše Stanko Klinar, da Leta 1978 je prof. Štefanec pre­ vso moč razjezil. Vpil je, da je je na zemljevidih vpisan še vedno daval o varstvu narave. odmevalo po pobočju; uradni podatek. Na to sem opozoril Vsako leto so čuvali cvetje na Mrzli­ »Vaše krave tepete, mojega psa ne že pred leti geodete na IGF FGG in ci — itd. itd. boste!« GZS, ki pa številke brez ponovnih Vse to delo je zamrlo. Zakaj? Naša družba, ki je bila priča temu merjenj ne smejo spreminjati. Kon­ Naši gorski stražarji in funkcionarji izpadu, se je spontano postavila na trola posameznih topografskih po­ so skrbeli, da so člani PD preživeli planšarjevo stran in povedala go­ datkov je gotovo nesmotrna, pre­ lep dan v naravi, spoznali kotiček spodu, naj svojega ljubljenca vodi verjanje vseh pa je za našo mlado naše zemlje, da niso »čepeli« doma, privezanega in naj ga ne pušča, da državo zaenkrat še predrago. Prav vzgajali so jih, da niso delali škode. zaradi tega so po mnenju mnogih prosto teka okoli. Zato odklanjam zapisano misel: uporabnikov, žal, tudi nove Držav­ S tem smo samo prilili olja na »Taki (množični) pohodi morajo ne topografske karte 1:25.000 več ogenj. Gospod (ki to sploh ni bil), je postati le spomin na obdobje ali manj le ponatis starih vojaških začel pljuvati žveplo na nas, kričal zgodovine, ko so družbene zahteve specialnih kart. O tem je govoril je in nas imel za sovražnike naj­ po množičnosti prevladovale nad vodja projekta prof. dr. Branko hujše vrste. Pobalinsko je grozil, naravovarstvenimi.« Roje tudi na Krimu, kjer so imeli češ da bo stopil s poti in nas pome­ Podpiram naravovarstvene ukrepe, geodeti ljubljanskega društva 1. ju­ tal v dolino... da se bomo že še sprašujem pa se: ali zaradi njih ne nija 1996 svoj športni dan in stro­ srečali, ko se bo vračal in tedaj smem popeljati mladine v gore? bomo videli... V svoje grožnje je kovno posvetovanje. Takrat sem Franc Ježovnik kričaje vpletal nespodobne izraze brez upanja na skorajšnji uspeh in psovke, ki bi jih papir le težko pokazal diapozitive nekaterih mar- prenesel. kantnih objektov na Slovenski pla­ Nebo je bilo tako nebeško modro in ninski poti, ki jih na kartah ni in jih travniki pod goro Kofco so bili pla- še nekaj časa ne bo. Med njimi naj menasti od zgodnjepoletnega cvet­ omenim le novo cerkev sv. Nikola­ ja. Prijetno razpoloženje tega dne ja, ki so jo postavili nad Ankaranom pa je nekako zakrknilo v nas kot že leta 1984. ponesrečeno testo za palačinke na Ciril Velkovrh PD Šoštanj — 90 let prevročem olju. Škoda, da smo srečali takega človeka v planinah; Ob nekem dokumentu Ob 90-letnici je PD Šoštanj izdalo škoda, da taki ljudje sploh hodijo v vsebinsko zelo bogato knjižico. Že hribe in stresajo svojo brutalnost in Ob dokumentu »Gorniške poti in ob uvodnem prispevku »Kronika pritlehnost naokoli; navsezadnje varstvo narave« Komisije za varstvo planinskega društva Šoštanj« se škoda tudi psa, ki ima takega go­ gorske narave se odpira več postavlja vprašanje, ali je PD spodarja... vprašanj, osnovno pa je, da ni nikjer Šoštanj edini naslednik Šaleške Ivanka Korošec omenjena vzgoja planincev. podružnice SPD. Vprašanja nas­ Zbudijo se spomini na Gorsko stražo ledstva zahtevajo ločeno obrav­ Pasja ravan in njeno delo. navo in jih bodo morali pri PZS Res je, da imamo danes kopico prejkoslej rešiti, saj ne gre samo za Neutrudni ocenjevalec in kritik slo­ »zelenih« strank, ki skrbijo ali naj bi Šaleško podružnico, gre tudi za venskih planinskih in tudi drugih del skrbele za naravo, sprašujem pa Savinjsko podružnico in verjetno še prof. Stanko Klinar je za 6. števil­ se, ali ti čuvajo naše cvetice. za katero. ko Planinskega vestnika napisal Nekoč so planinska društva mar­ To nerešeno vprašanje ne zmanj­ svojo oceno Turističnega vodnika sikaj napravila. Če polistamo po šuje pomena knjižice za planinsko Slovenije, za katerega je Mladinska kroniki PD Zabukovica, vidimo, da zgodovino, saj knjižica odkrije knjiga dobila celo nagrado Evrop­ je bil leta 1973 organiziran prvi izlet marsikaj. ske zveze za turistični tisk. Edina članstva s poudarkom na varstvu Lepo so prikazani začetki planinske Klinarjeva pripomba, s katero se ne narave. Ti izleti so bili tradicionalni, organizacije na tem območju, morem strinjati, govori o najvišjem gorski stražarji so vodili članstvo od poudarjen je pomen SP SPD in vrhu Polhograjskega hribovja. Do Golice do Boča in še drugam ter njenega načelnika Frana Kocbeka pred več leti je bila v tem priljublje­ opozarjali in učili. pri ustanovitvi podružnice. Pona­ nem hribovju to res Pasja ravan s Poglejmo leto 1974! 22. 7. 1974 je tisnjen je sestavek »Šaleške pod­ 1029 metrov visokim vrhom. Ko pa bila svečana podelitev značk Gor­ ružnice ustanovni shod«, ki je bil je nekdanja jugoslovanska vojska ske straže, istega leta so gorski objavljen v PV leta 1904. V tem tu postavila svoj poligon oziroma stražarji čuvali velikonočnice na sestavku preberemo, da bodo v plato, je goro »odrezala« za celih Boču in se udeležili splošne nara­ območje Šaleške podružnice spa- 403 PLANINSKI VESTNIK

dali slovenjegraški, šoštanjski in prvenstveno Šaleško smer, da ome­ umetnosti je v začetku letošnjega deloma konjiški okraj; zato je nimo samo dva podatka iz obširnega leta izdal zbornik razprav o stavbni Savinjska podružnica prepustila in preglednega prispevka. tipologiji in varovanju stavbne Šaleški vse markacije, spominske Karli Kordeš se spominja gorske dediščine, kot jih je zbral in uredil knjige in vse drugo, kar je imela do straže. Prispevek bi bilo potrebno dr. Tone Cevc. tedaj po teh okrajih. Zanimiv je ločeno predstaviti, da bi obudili spo­ V zborniku je objavljeno 17 refera­ primer Gore Oljke: prvi so na goro min na gorsko stražo, ki je nekoč tov z mednarodnega posvetovanja, markirali člani SP SPD, nato Šaleška ogromno naredila za vzgojo mladih, ki je bilo v Ukancu v Bohinju od 7. podružnica SPD, po II. svetovni vojni kar poudarja tudi ta prispevek. do 9. junija 1995 in ki so ga organizi­ pa najprej PD Celje; nato so na njej V knjižici so objavljeni še spomini rali Inštitut za slovensko narodopis­ uredili planinsko kočo PD Polzela, na tradicionalne pohode, prispevki je ZRC SAZU, Zavod za varstvo Velenjčani pa so nanjo speljali o planinskih poteh, ki jih oskrbuje naravne in kulturne dediščine v Šaleško planinsko pot. društvo, o vzgojnih akcijah, pesmi, Kranju in Triglavski narodni park. Ločeno je prikazano obdobje od prikazano je delo mladinskega Sodelavci zbornika so priznani leta 1919 do 1941 in od leta 1945 odseka itd. raziskovalci in vodje znanstvenih dalje. Leta 1928 so se dogovorili o Pred nami je knjižica, ki nam odkriva ustanov in muzejev na ozemlju izgradnji koče na Smrekovcu in leta ne samo delo Šaleške podružnice in Vzhodnih Alp. Natis zbornika so 1933 so kočo dogradili. PD Šoštanj, temveč marsikaj iz omogočili Znanstveno raziskovalni Društvo je postavilo stolp na Špiku naše širše planinske zgodovine. center SAZU, Ministrstvo za kulturo in skrbelo za spomenik v Hudi Ogromno delo je bilo opravljeno, in Ministrstvo za znanost in teh­ luknji. Vse to bogato delo je odraz veliko zagnancev ga je opravilo. nologijo Republike Slovenije. požrtvovalnosti posameznih funk­ Zbornik je razdeljen na tri poglavja. Franc Ježovnik cionarjev, katerih delo je v knjižici lepo prikazano. V prvem (Splošni del) so objavljeni Priročnik za nepalske prispevki dr. Metoda Vojvode Vsebina je ilustrirana s fotografijami, vodnike Geografska oznaka planinskega ki imajo danes že zgodovinski po­ gospodarstva v Bohinju, Anke No­ men. Sledijo prispevki, ki še pope­ Po letu dni so ponovno pripravili vak Življenje in delo planšarjev v strijo vsebino knjižice. tretjo, dopolnjeno izdajo priročnika Bohinju in dr. Oskarja Moserja Andrej Tamše je napisal sestavek Habdbook for Guides of Nepal Raziskovanje planšarskih stavb v »Prvi organizirani izlet«, Zinka Moutaineering Association — le za Avstriji. Moškon pa je napisala spomine njihovo uporabo. Za tisk ga je V drugem in hkrati najobširnejšem Ivana Mraka na izgradnjo prve koče ponovno pripravil Bojan Pollak. poglavju (Stavbna tipologija) so ob­ na Smrekovcu med letoma 1929 in Izdana je v enaki obliki kot prejšnja, javljeni članki dr. Toneta Cevca Ti­ 1933. Maks Dvornik se spominja le da ima sedaj 260 strani. Poleg pologija tradicionalnih pastirskih in turnega smučanja in smučarskih prejšnje vsebine in sodelavcev planšarskih stavb v slovenskih skokov, ko sta leta 1934 Planinsko (V 1995/453) sta dodani še dve Alpah, mag. Tatjane Dolžan Plan­ in Sokolsko društvo Šoštanj priredila poglavji: O utrujenosti (Tiredness), šarske stavbe v jugozahodnem tek na smučeh, piše pa tudi o tem, njenih pojavih in preventivi je napi­ delu Karavank, Vita Hazlerja Ne­ kako so bili obiskovalci koče na sala Anda Perdan, Peter Markič katere značilnosti planinskega Smrekovcu prijetno presenečeni, pa je prispeval zapis o psihologiji pašništva v Zgornji Savinjski dolini, ker je upravni odbor kupil radio za (Phychology of Guiding), kjer inž. arh. Vlasta Kopača Ovalna kočo. To je bil radio na slušalke, opisuje osebnost, motivacijo na pastirska bajta in njene razvojne zato so poslušalci zvečer slušalke splošno, motivacijo za hojo v gore, modifikacije, Inge Miklavčič-Brezi- položili na krožnik, ki je imel vlogo skupinsko dinamiko, vodenje, po­ gar Tipi planinskih naselij v Gor­ zvočnika. Tudi Maks Dvornik je sebne psihološke reakcije v gorah, njem Posočju, Andreja Furlana zapisal nekaj spominov na gradnjo strah, fobijo in reakcije pri konfliktih. Svojevrsten način planšarstva v Smrekovške koče. Terski dolini ter analiza dveh prime­ O gradnji so pisali še drugi; Sanda Zadnji odstavek lanskega zapisa se rov stavbne dediščine terskih plan­ Dvošak se, na primer, spominja ni uresničil in za naše prostovoljne šarjev, inž. arh. Giovannija Pez- povojne gradnje doma, kajti prvotni vodnike PZS smo dobili le predmet­ zate Analiza stavbne tipologije na dom je okupator požgal. nik za A, B in D, v zaključni fazi pa planinah v Primiero in Vanoi v V knjižici so sestavki o alpinistični je učni načrt s cilji in snovjo. Naravnem parku Panaveggio-Pale dejavnosti v Šaleški dolini (Marjan Pripravlja se priročnik za inštruk­ di San Martino, dr. Benna Furrerja Pusovnik). Ivč Kotnik, znani hima- torje. Nekaj napredka je torej le! Tipologija tradicionalnih planšar­ lajec, je napisal sestavek »Odprave B. J. skih stavb v Osrednjih in Vzhodnih in vrhunski alpinizem v Šaleški Alpah, dr. Erike Hubatschek Sli­ dolini«. Ohranjen je spomin na Planšarske stavbe kovna dokumentacija starejših oblik Makalu, na šaleško odpravo, ki je planšarskih naselij v Vzhodnih leta 1988 priplezala na 5885 metrov v Vzhodnih Alpah Alpah in inž. arh. Helmuta Keima visoki Kilimandžaro in v več kot 1000 Planšarske stavbe na Bavarskem Znanstveno raziskovalni center 404 metrov visoki južni steni preplezala — poskus tipološke predstavitve. Slovenske akademije znanosti in PLANINSKI VESTNIK

V tretjem poglavju (Spomeniško urejanja kolesarskih stez in publi­ ter Inštituta za geodezijo in fotogra­ varstvo) so objavljeni prispevki inž. cistične dejavnosti do organizacije metrijo, zemljevidi za gorske izlete arh. Janeza Bizjaka Varovanje in kolesarskih izletov in drugih mno­ pa so prirejeni po Atlasu Slovenije obnova pastirskih stavb v Triglav­ žičnih prireditev. Geodetskega zavoda Slovenije. skem narodnem parku, Silvestra Kolesarski priročnik, ki je izšel v Med prekrasnimi izleti po dolinah Gaberščka Velika planina — kon- formatu 17x24 cm in s trdo veza­ so opisani tudi nekateri gorski izleti servatorski pristop, dr. Hansa nimi platnicami, obsega 223 strani. s cilji na kontrolnih točkah Sloven­ Gschnitzerja Spomeniško varstvo V njem avtor bralcu na poljuden in ske planinske poti, kot so Slavnik na območju tirolskih planin in duhovit način približa kolo kot vsa­ — 66, Tinjan — 68, Vršič — 40, Ja- Vladimirja Knifica Ohranjanje kodnevno prevozno sredstvo in ne vornik nad Črnim Vrhom — 62, pašnih planin in varstvo planšarskih samo kot športni pripomoček. Nanos — 64 in pot čez Pohorje — objektov na Slovenskem. Poseben poudarek velja ekologiji in 1,2,3, ter drugi s cilji na kontrolnih Zbornik Planšarske stavbe v prometni varnosti. V njem so upo­ točkah Razširjene slovenske pla­ Vzhodnih Alpah — Die Sennhutten števani številni zgledi iz kolesarsko ninske poti, kot so Krim — 30, Kum in den Ostalpen prinaša nove po­ razvitih držav in izkušnje na doma­ — 22, Mangartska koča — 3, Lisca glede na raziskovanje planšarske- čih tleh. Priročnik je razdeljen na tri — 20, Slivnica —29, Kobariški Stol ga stavbarstva in odkriva nekatere dele. Prvi del, »Kolo«, vsebuje po­ — 1, Trdinov vrh — 26 in Snežnik vzroke nastanka različnih stavbnih glavja o zgodovini koles, ekologiji in — 28. tipov na vzhodnoalpskem ozemlju. ekonomiji, o vrstah koles, sestavnih Kreatorje tega projekta lahko po­ Bogato ilustrirano gradivo omogoča delih in dodatni opremi, o nasvetih hvalimo za njihov trud in ponujeni primerjati stavbne tipe na vzhodno­ pri nakupu novega ali rabljenega alpskem ozemlju, bibliografija na kolesa, o vzdrževanju, osnovnih koncu vsakega prispevka pa dodat­ popravilih in nastavitvah kolesa ter no bogati vsebino zbornika. Tujeje- o alternativnih kolesih in opremi. zični referati imajo na koncu slo­ Drugi del, »Kolesar«, seznanja Diplomske naloge venski, prispevki slovenskih avtor­ bralca z etiko in pravili kolesarjenja, s področja gorništva jev pa nemški povzetek. vrstami kolesarjev, opremo in na Fakulteti za šport (Delo — Književni listi) zdravniškimi nasveti ter celo s kole­ v Ljubljani sarskimi padci. Tretji del, »Kolesar­ jenje«, je obogaten z nasveti in 1. Hrovatin Bojan: Turno smuča­ Kolesarski priročnik izkušnjami za kolesarjenje. Poglav­ nje, 1961. in vodnik ja zračni upor, vzponi in spusti, 2. Švegl Majda: Tendenca razvoja vožnja v dežju in snegu, kolesarje­ in ukrepi za napredek turnega Kolesarjenje je postalo tudi pri nas nje v mestih, kolesarske bližnjice smučanja v Sloveniji, 1970, (D. množična oblika rekreacije. Ob po Ljubljani in Mariboru, kolesarska Stepišnik). vožnji s kolesom lahko vidimo v parkirišča, nasveti za pripravo kole­ 3. Golob Marija: Nekatere antro- enakem času veliko več kot s sarskih izletov in načinov potovanj pometrične in fiziološke značilnosti pohodništvom ali celo, če se vozi­ pa zaključuje sestavek o gorskem alpinistov, 1972, (L. Vučetič-Za- mo z avtomobilom. S proizvodnjo kolesarjenju. vernik). gorskih koles v zadnjih letih se je 4. Krpač Franjo: Povezanost ponudila tudi ljubiteljem gora prilož­ Vodnik »Kolesarski izleti po Slove­ nost, da v krajšem času dosežejo niji«, ki je izšel v manjšem formatu, nekaterih motoričnih testov z uspe­ višje ležeče cilje. Pomembno je tudi lahko vložimo, odprtega na kateri­ hom v alpinizmu, 1976, (S. to, da je izlet s kolesom najcenejša koli strani, v priloženo torbico na Kristan). oblika potovanja. vodilo kolesa. V njem je predstav­ 5. Burnik Stojan: Nekateri socio­ loški in motivacijski dejavniki plani- Pred začetkom letošnje sezone sta ljenih 35 cestnih in 47 gorskih po­ narjenja, 1977, (K. Petrovič). izšli dve knjigi, namenjeni kolesar­ poldanskih, enodnevnih ali dvo­ jem. Izdalo ju je podjetje Cirrus de­ dnevnih kolesarskih izletov. Le-ti so 6. Manfreda Marjan: Razvoj alpi­ sign k. d. iz Ljubljane. Besedili za različnih težavnostnih stopenj, na­ nista, 1979, (V. Mesaric). obe knjigi in večino fotografij je pri­ menjeni začetnikom, rekreativcem 7. Mihelič Jože: Motiviranost pravil Sebastjan Vehar, predsed­ ali pa »starim kolesarskim mač­ gorenjskih alpinistov, 1980, (M. nik kolesarskega društva Kololjub. kom«. Opisu vsake poti je priložen Čuk). To društvo, ki se je razvilo iz barvni zemljevid, natančen višino- 8. Grošelj Viktor: Sistem alpini­ študijskega krožka »S kolesom gre gram in vsaj ena slika z opisane poti. stične vzgoje, 1980, (S. Kristan). najdlje« v okviru programa Andra- Ceste izletov vodijo do naravnih in 9. Mrežar-Suhač Slava: Poveza­ goškega centra Slovenije, se za­ kulturno-zgodovinskih znamenitosti nost spremenljivk telesne moči s vzema za razširitev uporabe koles, Slovenije po manj prometnih cestah, subjektivnim ocenjevanjem kot kri­ najidealnejšega prevoznega sred­ gorski izleti pa po za vožnjo s kolesi terijem uspešnosti v alpinizmu, stva, in sicer ne le med športniki. dovoljenih poteh. Zemljevidi za 1980, (V. Mesaric). Člani tega kluba so v Ljubljani cestne izlete so izdelani po Avtokarti 10. Žagar Andreja: Delež osnov­ opravili že vrsto koristnih akcij od Slovenije Avto moto zveze Slovenije ne in srednje šole pri usmerjanju 405 PLANINSKI VESTNIK

učencev v planinstvo, 1982, (S. vzgojne vsebine v športni vzgoji, 5. Jerina Zdenka: Sprehodi na Kristan). 1992, (S. Kristan). Sveto Trojico spomladi, 1991, (V. 11. Šorc Janez: Povezanost neka­ 27. Sovine Sabina, Jensterle Stepančič). terih antropometričnih mer z uspe­ Franc: Analiza stanja ter možnosti 6. Tomat Arijana: Ciciban plani­ hom v alpinizmu, 1983, (S. Kristan). in pogoji za razvoj rekreativnega nec, 1991, (R. Vute). 12. Štremfelj Andrej: Prediktivna športnega plezanja v Sloveniji, 7. Peklaj Zdenka: Ciciban — pla­ vrednost nekaterih motoričnih tes­ 1993, (H. Berčič). ninec, 1992, (R. Vute). tov za uspešnost na alpinistični od­ 28. Dolenc Aleš: Pomen razvoja 8. Matos Polona: Predšolski otrok pravi, 1983, (A. Klojčnik). gibljivosti za optimalno izvedbo ple­ in planinski svet, 1993, (V. Ste­ 13. Benkovič Janez: Nekatere zalne tehnike, 1993, (O. Kugovnik). pančič). antropometrične dimenzije alpini­ 29. Ulaga Maja: Odvisnost sile 9. Ocepek Marija: Izletništvo, stov na odpravi »Lhotse 1981« in potega od pokrčenosti roke, 1994, pohodništvo in planinstvo v vrtcu in njihova povezanost z uspehom na (V. Strojnik). na razredni stopnji osnovne šole, alpinistični odpravi, 1983, (L. Vuče- 30. Kregar Zoran: PD Impol Slo­ 1995, (R. Vute in F. Krpač). tič-Zavernik). venska Bistrica od leta 1922— 10. Mučibabič Irena: Razvoj in 14. Lihteneker Marko: Analiza nes­ 1994, 1994, (R. Šugman). pomen mentorstva mladim v pla­ reč v slovenskem alpskem svetu od 31. Klampfer Viktor: Vpliv progra­ ninstvu, 1995, (R. Vute in F. Krpač). 1949 —1981. leta, 1983, (S. Kristan). ma športnega plezanja pri športni Stojan Burnik 15. Brenčič Marjana: Nekatere vzgoji na nekatere motorične sposo­ morfološke in motorične značilnosti bnosti in antropometrijske mere v alpinistk, 1984, (F. Agrež). osnovni šoli, 1995, (J. Strel). 16. Plešivčnik Lidija: Povezanost Gorništvo je na Fakulteti za šport v prvin izletniškega, gomiškega in Ljubljani prisotno od njene ustano­ pohodniškega delovanja s prvinami vitve. Sedanja Katedra za planin­ splošnega ljudskega odpora v luči stvo je delovala že na Visoki šoli za nekaterih izkušenj pretekle dobe, telesno kulturo in na Fakulteti za 1985, (S. Kristan). telesno kulturo, le da seje predmet Jožetu Štolcarju v slovo oziroma področje imenovalo Aktiv­ 17. Zofič Dušan: Razvitost izlet­ nosti v naravi in kasneje Športna niškega in planinskega delovanja v turistika. osnovnih šolah občine Brežice, 1985, (S. Kristan). Vodja in nosilec gorniških dejav­ 18. Novak Franci: Razvitost izlet­ nosti na Fakulteti za šport je bil vsa niškega in planinskega delovanja v dobra tri desetletja prof. dr. Silvo osnovnih šolah občine Trebnje, Kristan, ki je tudi sedaj nosilec 1985, (S. Kristan). predmeta in predstojnik Katedre za planinstvo (v oklepaju so navedeni 19. Mihalič Janja: Razvitost izlet­ mentorji). niškega in planinskega delovanja v osnovnih šolah občine Novo Mesto, 1987, (S. Kristan). Diplomske naloge 20. Jereb Blaž: Vpliv električne stimulacije na vzdržljivost v moči s področja gorništva upogibalk prstov na rokah pri šport­ na Pedagoški fakulteti nih plezalcih, 1989, (J. Šturm). v Ljubljani 21. Kovačec Bojan: Začetki in razvoj planinstva na Jezerskem, 1. Dabič Nada: Planinski krožek 1989, (R. Šugman). na osnovni šoli s prilagojenim pro­ 22. Kokalj Andrej: Razvoj proste­ gramom, 1989, (E. Novljan in A. Dolžan ni samo, kar veleva mu ga in športnega plezanja, 1990, (R. Kotar). stan, Šugman). 2. Golob-Bučevec Vladimira: Pla­ kar more, to možje storiti dolžan. 23. Golnar Anton: Model treninga ninska dejavnost na osnovnih šolah A. M. Slomšek za alpiniste, 1990, (S. Kristan). v kamniški občini, 1989, (M. 24. Nared Katarina: Evropska Petkovšek in V. Troha). Ko na koncu svoje življenjske poti pešpot E6 — YU in njen pomen za 3. Žmitek Matjaž: Motiviranost polagamo obračun svoje dejavno­ športnorekreativno dejavnost Slo­ pionirjev planincev za planinsko de­ sti, ga Tebi, Jože, ni bilo težko. Sto­ vencev, 1990, (H. Berčič). javnost, 1989, (M. Petkovšek in V. ril si dovolj tako za dom, družino, 25. Gregori Tatjana: Razvoj alpi­ Troha). službo in domovino in ne nazadnje nizma med slovenskimi zamejci v 4. Zupet Stanislav: Gorska termi­ tudi za gorništvo. Trstu, 1991 (R. Šugman). nologija pri pouku geografije, 1990, Z ženo sva se pripravljala, da vaju 406 26. Turnšek Danica: Ekološke (M. Košak in M. Vojvoda). obiščeva, pa sva, žal, zvedela za PLANINSKI VESTNIK

Tvojo smrt. Prizadela me je, saj si Rad si pisal o svojih doživljajih v nenadoma ugasnilo življenje naše­ mi bil eden od najboljših prijateljev. planinskem glasilu in časopisih. Kar ga dolgoletnega prijatelja in nosača Toda smrt je neizprosna. zadeva pravopis, si bil zelo kritičen na Zasavsko kočo na Prehodavcih, Dobrih 81 let je minilo od Tvojega do izrazov v svojih in tujih člankih. Trentarja Alojza Kravanje. rojstva (15. marca 1915) na Hrušici Uspešno si se udejstvoval kot Dolgih devetnajst let, od 1977. do pri Jesenicah v številni družini smučarski tekač na tekmovanjih na 1995. leta, je s svojima konjema (v železničarja. Po šolanju si se po dolge proge. Sodeloval si tudi v začetku tudi z oslom) prizadevno in krajših priložnostnih delih zaposlil planinski organizaciji v Medvodah. vestno tovoril ves potreben material pri železnici na odgovornem mestu Prešla so leta. Spet smo se veseli v našo postojanko. progovnega nadzornika. srečevali na vsakoletnih srečanjih Ni bilo lahko. Mogočni vršaci, ki Leta 1948 si se poročil z ženo alpinistov-veteranov. In obujali spo­ obkrožajo čudovito dolino Trente, Ivanko, s katero imata sina in hčer. mine. so bili vedno zaviti v trdo temo, ko Nato sta s svojo izjemno delavnost­ Lepo si mi napisal v mojo spomin­ je odhajal na pot. Poprečno 60-krat jo do leta 1970 ustvarila svoj dom sko knjigo: »Gornikova dejavnost je v treh mesecih, kolikor traja planin­ blizu Medvod. plemenita, brez sovraštva. Udej- ska sezona, jo je bilo treba preho­ Ko obujam svoje planinske spomi­ stvuje se proti slabim strastem — diti: v mrazu, vročini, vetru, dežju, ne, se vedno rad spominjam najinih ne proti domovini, ne proti ljudem.« včasih tudi v snegu. Z drugimi be­ srečanj in skupnih dejavnosti v V svoji knjigi »Poti v brezpotja« je sedami je to okoli 500 ur hoje in gorah. Kako veselo je bilo naše med drugim napisala Tvoja sorod- prehojenih 85.000 višinskih metrov, srečanje v ledenih strminah Gross- nica Staža Černič tudi tole: »Bile in to zapored 19 let v življenjskem glocknerja, pa pozneje na skupnih so poti — vodile so v brezpotja v obdobju, ko večina ljudi mirno uživa turah na Kitzsteinhorn, Granat- strme gore. Srce je vriskalo v zasluženi pokoj. spitze, Sonnblick, Prisojnik, Jalovec, širokih svobodnih obzorjih. Toda Vse to je počasi, vendar vztrajno Dovški križ, Mangart, Veliko Moj­ strmine so se počasi prevesile. Le načenjalo njegovo zdravje in njego­ strovko! Bili smo polni mladostnega ena pot je še vodila — navzdol. vo srce je po kratki, a hudi bolezni poleta. Vse nam je bilo lahko, Konec poti! Bilo je — minilo je. V obstalo. čeprav je bilo včasih zelo težko. Pre­ srcu sta samo še mir in spomin...« Radi smo ga imeli, bil je del nas, plezali smo Mojstrovko, Mlinarico, vedno smo bili ponosni, ko smo ga Kukovo špico, Gamsovec, Veliko Jože, bil si nam svetal vzor iskrene­ srečevali na poti iz Trente na Pre- Goličico, Srednji in Visoki Rokav, ga, nesebičnega, poštenega in hodavce. Triglav in še dosti drugih vrhov. pravega prijatelja in kot takega Te S smučmi smo prekrižarili mnoga bomo vedno ohranili v spominu. Bojimo se, da se z njegovim odho­ zasnežena pobočja naših Julijcev. Naj Ti bo lahka gorenjska zemlja, ki dom zaključuje tudi neko obdobje, si jo tako ljubil! „ , obdobje človeku in naravi prijazne­ Ob gradnji Zavetišča III Za Akom si ' ' Janez Krusic ga načina oskrbovanja težko do­ prenašal iz doline najtežja bremena. stopnih visokogorskih planinskih Pa reševanja v gorah! Tvoja velika In memoriam: postojank. zasluga je bila, da se je za Pavlo Prihajajo hrupni helikopterji, ki po­ Jesihovo ob tako slabih pogojih, Alojz Kravanja leg živali in nosačev odganjajo z kar zadeva hrano, opremo in takrat 1926—1996 gora tudi mir, tišino, intimnost... najtežavnejšo smer, vse tako sreč­ Vsi, ki smo ga poznali in delali z no in uspešno končalo v Joževem njim, ga bomo ohranili v trajnem in stebru Severne stene Triglava. Ob najlepšem spominu. reševanju ponesrečene Mrzelove s Planinsko društvo Radeče Kredarice v Krmo z improviziranimi transportnimi sredstvi v globokem južnem snegu nam ni bilo lahko. Še PD Ruše praznuje isti dan smo se nato vrnili do 95-letnico Staničeve koče in smučali v dolino Kot. Naporno je bilo — a kaj zmore Planinsko društvo Ruše praznuje mladost! letos 95 let svojega obstoja. V ta Še bi lahko našteval, veliko je bilo namen so si v društvu zastavili vsega. zahteven program, da bi dostojno Pozneje so se naša pota oddaljila. obeležili ta visok jubilej. Moral si graditi železniški progi Svoje korenine preteklosti so v ju­ Šamac—Sarajevo in Brčko—Bano- bilejnem letu pokazali že v soboto, viči v Bosni, nato pa si odšel 13. aprila, ko so na hiši ustanovitelja službovat v Podbrdo, od koder si v Ruške podružnice SPD odkrili spo­ vseh letnih časih obiskoval Pore- minsko ploščo z reliefom Davorina zen, Kojco, Črno prst in druge tam­ Med radeške planince je kot strela Lesjaka, delo ruškega kiparja kajšnje gore. z jasnega udarila kruta vest, da je Nikole Perunoviča. Zatem so v 407 PLANINSKI VESTNIK

čutijo kakršnokoli pripadnost va­ sem pod Stolom. »Da ne bi bilo videti, kot da smo začetniki planin­ stva v našem kraju, moram po­ udariti, da bomo le nadaljevali delo naših očetov, dedov in pradedov,« je dejal. Predsednik je javno pohvalil in s skromnim darilom obdaril Janeza Dolžana iz Žirovnice za njegovo dosedanje ljubiteljsko delo, kajti doslej je skoraj v celoti z lastnim denarjem opremil vsa gorska pota in stezice na tem območju z lepimi kažipoti. Za delovni program si je novo društvo postavilo vrsto izhodišč, Žirovniški planinci v družbi s Čopovim Jožem pri obnovi Valvasorjevega doma leta 1947 Foto: Pavle Bešter tudi ta, da bo pripravljalo pohode in izlete, delalo z otroki v šoli in z mla­ prostorih ruškega likovnega kroga 110 domačinov ponovno dino na terenu, uredilo razgledno odprli zanimivo spominsko razstavo, planinsko-turistično pot po Rebru ki je prikazala celotno obdobje od ustanovilo PD Žirovnica od Rodin do Most ter jo ponudilo leta 1901 naprej. Ob teh dveh velikih Na Selu pri Žirovnici so letošnjega obiskovalcem, pripravilo zemljevid društvenih dogodkih je najprej spre­ 22. marca ustanovili Planinsko za to pot in vanj vključilo tudi »pot govoril predsednik društva Rafael društvo Žirovnica, kar je v bistvu kulturne dediščine«, pripravilo raz­ Razpet, potem pa je navzoče poz­ obnovitev že leta 1946 ustanov­ stavo o zgodovini planinstva na tem dravil tudi predsednik PZS Andrej ljene planinske skupine. Kot so območju ter za krajane pripravljalo Brvar in orisal nekatere vidike slo­ povedali na letošnjem občnem zbo­ planinska predavanja s prikazova­ venskega planinstva. Spominsko ru, je morala skupina leta 1947 njem slik in filmov. ploščo je odkril ruški župan Franc zaradi politične situacije prenehati Za predsednika novega Planin­ Ladinek, o razstavi pa je spregovo­ delovati. S tega območja je bil prof. skega društva Žirovnica so soglas­ rila njena avtorica Slavica Tovšak no izvolili Pavleta Beštra, za tajni­ iz Pokrajinskega arhiva Maribor. Anton Zupan — poučeval je na kranjski klasični gimnaziji in je bil ka pa Darka Omana. — Predsed­ Pester kulturni program so v hlad­ nik Bešter je že od nekdaj ljubitelj nem vremenu izvedli mladi iz Ruš na skoraj 18 let drugi načelnik Kranj­ ske podružnice SPD. Torej ni na­ gora, kakor je bil tudi njegov oče, ki čelu z ruško pihalno godbo. je bil predsednik planinske skupine Razstava je bila odprta do prvomaj­ ključje, da je prav domačin Zupan predlagal Kranjski podružnici SPD, v letih 1946 in 1947. Bil pa je tudi skih praznikov in ogledalo si jo je izvrsten mizarski mojster in je sode­ precej krajanov ter mnogo osnov­ da se je odločila za gradnjo Prešer­ nove koče na Stolu v letih 1900 do loval v najvišjih organih obrtniške nošolcev s svojimi mentorji. organizacije. Jeseni čaka ruške planince še ena 1909, ko so člani zbrana sredstva velika prireditev. Prvega septembra namenili za nakup zemlje in izgrad­ Uspešno delo so novemu planin­ bo namreč pri Ruški koči pri Arehu njo te slavne planinske koče na skemu društvu zaželeli predstavniki srečanje podravskih planincev in vrhu Stola. PZS, PD Kranj, Radovljica, Jese­ prav Rušanom je letos zaupana Planinska dejavnost Žirovničanov nice in Javornik ter Gorenjskega organizacija tega srečanja. Istočasno in okoličanov pri povojnih obnovah meddruštvenega odbora. bodo odprli Ruško planinsko pot. požganih planinskih domov Prešer­ Franc Ekar Medtem so izvedli še 2. tradicio­ nove koče in Valvasorjevega doma nalni pohod Ruše-Ruška koča ob je bila izredno živa. Vendar je pla­ dnevu državnosti, 25. juniju, mla­ ninsko dejavnost tam oviral režim PD Planika osvaja pokale dinski odsek pa pohod v spomin na mejnega pasu. Bena Dolinska, ki je leta 1994 za Delovni predsednik letošnjega ob­ Planinsko društvo Planika iz Mari­ vedno ostal v Himalaji. čnega zbora Anton Dežman je v bora je mlado društvo, ustanovljeno Za posebno razvedrilo v jubilejnem kratkem nagovoru razložil mnenja leta 1995, vendar je za svoj kratek letu so ruški planinci meseca julija občanov, ki čutijo potrebo po last­ čas veliko prepotovalo po naših odšli v gore na Korziki. nem planinskem društvu. Za bo­ lepih krajih, saj so izleti vedno Če jim bo vse začrtano res uspelo, doče vodstvo društva zato ni bilo polnoštevilni: do 17. julija letos je potem bo to jubilejno leto še eno težko najti, kot je dejal, sposobnih imelo 34 izletov, na katerih je bilo leto, ki bo s posebnim poudarkom in delavoljnih ljudi. Novo PD naj bi kar 1010 pohodnikov. zapisano v društveni kroniki. združevalo prebivalce vseh desetih Tudi letos za praznik 25. junija smo 408 Franček Hribernik vasi od Most do Rodin in druge, ki se udeležili pohoda za Zlati znak PLANINSKI VESTNIK

PD Celje. PD Polzela je začelo mežnarijo obnavljati leta 1961 in leta 1963 je bil prenovljeni dom odprt. Dom je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih ali po dogovo­ ru. V domu je 150 sedežev v petih prostorih, kuhinja, klet, sanitarije in velika terasa. V nadstropju je 30 skupnih ležišč, v devetih sobah pa 15 postelj. Bili smo tako zgodnji, da smo malce presenetili oziroma prehiteli organi­ zatorje. Lonce z golažem so nam­ reč šele pristavljali na ogenj, stojni­ co s karticami in žigi so šele polnili. Pravijo, da kdor prvi pride, prvi melje. Tako smo si lahko poiskali najlepše, najbolj senčne kotičke. Posedli smo pod starodavni oreh, ki Piramide iz Zagorja ob Savi na smo se skozi Polzelo, ki je za Žal­ nam je ves dan gostoljubno nudil Čemšeniško planino. Organizator cem drugi največji kraj v Spodnji svojo košato senco. je bila Občina Zagorje ob Savi, ge­ Savinjski dolini, in skozi Podvin, Planinci so prihajali od vsepovsod. neralni pokrovitelj Piramida d.o.o. kjer se je rodila pesnica Neža Mau- Do 11. ure se je zbrala precejšnja Zagorje ob Savi. Na tem pohodu so rer. Tu se cesta odcepi na Goro množica — po oceni organizatorja letos podelili štiri pokale, žrebali Oljko. je bilo ta dan na gori Oljki okoli 400 precej daril, kot kolo, bone, Gora Oljka je izrazit osameli vrh na planincev. Prišli so iz PTT planin­ majico... severozahodnem delu Spodnje Sa­ skih društev Nova Gorica, Novo Od teh štirih pokalov smo osvojili vinjske doline. Ima samo 734 me­ mesto, Ljubljana, Maribor, Murska kar tri: pokal za največjo pohod- trov višine, vendar je z nje izreden Sobota in seveda gostitelji — PD niško skupino, pokal za najstarejšo razgled. V lepem vremenu in dobri PTT Celje. Ti so najmlajše PTT udeleženko pohoda in pokal za vidljivosti menda človek lahko društvo, ustanovljeno je bilo leta najstarejšega udeleženca pohoda. našteje 64 cerkvic, ki stoje na vzpe­ 1970. Pokal za najstarejšo udeleženko je tinah okrog in okrog. Ob 11.15 se je začel kulturni pro­ prejela planinka Vida Šturm, pokal Pod vrhom je na Murnovem travni­ gram s pozdravnimi nagovori in za najstarejšega udeleženca pa ku brezno Gorolska rupa, ki je po­ pevskim zborom. Govorci so bili planinec Rudi Rine. vezano z izvirom v Socki. Domačini g. Cilenšek, predsednik PD PTT Veliko veselja in petja je bilo nato radi pripovedujejo pripovedko o Celje, g. Vaupotič, predstavnik Tele­ na Čemšeniški planini. Čeprav je izginulem volovskem paru in lepi koma, in g. Gerden, predstavnik bilo slabo vreme, nas to ni motilo. pastirici, ki naj bi padli v jamo. Pošte Slovenije. Bilo je kratko, Z radostjo in veseljem smo zapu­ Telege in oblačila naj bi voda jedrnato, učinkovito. Kot se za vroč ščali to prelepo planino z željo, da prinesla na dan pri izviru. poletni dan spodobi. zopet pridemo drugo leto. Nekoč je na vrhu Gore stal križ in Nato so nas pogostili z imenitno že leta 1234 je prvič omenjena kot Tajnik in vodnik dišečim golažem v ličnih skodelah, PD Planika Maribor Križna gora. Cerkev je zgradil v ki smo jih lahko odnesli domov za Franci Rajh letih 1754—1757 Janez Nepomuk spomin. Meier po vzoru vzhodnih cerkva. Je 29. srečanje planincev ena med najlepšimi baročnimi cer­ Predsedniki regijskih planinskih PTT Slovenije kvami na Slovenskem. Razgibano društev so nato imeli sejo med- zunanjščino krasita dva zvonika, društvenega odbora, zatem pa je V nedeljo, 9. junija 1996, smo se na zanimiv je ogled prvotne kapele, do zaigral ansambel Hmeljarski instru­ Gori Oljki zbrali planinci PTT Slo­ katere se pride po 11 metrov dol­ mentalni kvintet. Plesišče je bilo na venije. gem rovu pod cerkvijo. vročem soncu, saj organizator ver­ Planinci iz Gorenjske smo se od­ Cerkevje dvakrat pogorela (1837 in jetno ni utegnil pravočasno preskr­ pravili na pot v zgodnjih jutranjih 1932). Nekaj posebnega je glavni beti ponjave ali kakršnekoli druge urah, kar nam je kasneje prišlo še oltar, ki je lesen in je izredno baroč­ zaščite nad glavami plesalcev. Ple­ kako prav, da smo še ujeli prijeten no rezbarsko delo. salo se je, da je bilo veselje! jutranji hlad za hojo na goro. V Bivša mežnarija, župnišče in go­ Okrog četrte ure so posamezne prvem jutranjem soncu smo se stišče je včasih nudilo zatočišče skupine začele odhajati. Tudi naša, vozili skozi vasice in zaselke — številnim romarjem. Od 1956. je kranjska skupina se je poslovila od lepe, bele in prijazne, kot da bi sto­ bila zgradba planinsko zavetišče starih prijateljev in znancev in odšli pili iz Cankarjevih pripovedi. Peljali smo nazaj v dolino. Koledarsko po- 409 PLANINSKI VESTNIK

upravljanju. »Sicer imamo planin­ sko lastnino v več kot 90 odstotkih urejeno,« je dejal, »in ta lastnina ni v ničemer sporna, sporen pa je tisti del, ki zemljiškoknjižno ni prenesen v last društev. To je tudi primer vaše koče na Jakobu... Nekateri župani novo ustanovljenih občin pritiskajo na planinska društva, da bi se odpovedala lastnini do planin­ skih postojank in jo prenesla v last občin. V vašem primeru je tako: če želite imeti sredstva za vzdrževanje planinskih koč, morate lastnino prenesti na občino. Temu se mora­ mo planinci odločno upreti, saj smo Dušan Feldin ureja razstavo v planinskem domu na Kališču svojo lastnino začeli pridobivati Foto: Franc Ekar pred sto leti in se ji ne bomo odpo­ letje še ni prišlo, a bila je prava pas­ okvirjanja pa je prevzelo Planinsko vedali, kajti v mnogih primerih je šlo ja vročina, tako da si je bilo pri Jugu društvo Kranj. tudi za to, da to zemljo ohranimo potrebno malo privezati duše. A Razstavo je postavil in oblikoval slovensko.« tam se niso ravno najbolje znašli; starosta kranjskih planincev Dušan Ko je odgovarjal na vprašanje, kako zdelo se je, kakor da nikakor nočejo je z zamenjavo starih mejnih kam­ zaslužiti in izkoristiti naval planin­ nov, za kar PZS sicer ni pristojna, je cev tega dne. dejal, bo ta akcija trajala tri do pet . Drugo leto se bomo seveda spet Občni zbor PD Kranj let, »pobudo pa bomo posredovali srečali, ne ve se še, kje. A vedno so dalje, da bi se zamenjava pospe­ to premišljeno izbrani kraji, ki nam Dne 20. maja letos je bil redni letni šila«. Obljubil je, da bodo na pri­ obiskovalcem za vedno ostanejo v občni zbor PD Kranj, ki se ga je kot hodnji skupščini PZS med drugim lepem spominu. Že Plinij starejši gost udeležil tudi predsednik Pla­ razpravljali o novem zakonu o je v 1. stol. našega štetja dejal: ninske zveze Slovenije Andrej društvih, tudi o razmerju med PD in »Turpe est in patria vivere et pa- Brvar. Izhodišča za razpravo so PZS in o tem, ali naj bi imeli v Slo­ triam nescire.« (Sramotno je živeti bila poročila, predvsem poročilo veniji predvsem velika društva z v domovini in je ne poznati.) predsednika PD Kranj Franca vsemi dejavnostmi ali majhna, ki se Srečanja planincev k takemu spo­ Ekarja, ki je posebej poudaril ukvarjajo samo z eno dejavnostjo. znavanju nedvomno mnogo prispe- vprašanje planinske lastnine. Občni Občni zbor PD Kranj je sprejel 15 zbor mu je v celoti pritrdil, ko je sklepov, med drugim tega, da pla­ ' ' Ivanka Korošec dejal, da gre v teh primerih za ninske lastnine ne smemo odtuje- društveno in ne za družbeno, vati brez sklepa planinske orga­ Razstava v planinskem državno ali občinsko lastnino, ki je nizacije, da ne dovolijo odtujiti pla­ domu na Kališču neodtujljiva. ninskega objekta na Jakobu, ki so Rečeno je bilo, da se PD Kranj trudi ga zgradili na pobudo PD Kranj, V planinskem domu na Kališču so za drugačen volilni sistem v PZS, zgradila in sfinancirala pa ga je 22. junija letos dali na ogled slikovni ko na skupščinah ne bi imelo vsako Iskra za planinsko dejavnost po material Franca Jalna, že pred­ društvo ne glede na število članov vseh predpisih in navodilih PZS, da vojnega »kališčarja«, planinca, in na svoje dejavnosti po en volilni naj planinska organizacija sistem­ smučarja in gorskega reševalca glas. sko uredi vprašanje prostega giba­ brez znaka. Fotografije osvežujejo Predsednik PZS je v razpravi dejal, nja po planinskih poteh in dostop­ spomin na nekdanje Kališče in da ima PD Kranj v slovenski planin­ nih gozdnih cestah, kar je potrebno Storžič: kakšen je bil prvi pastirski ski organizaciji zaradi svojih dejav­ zaradi nekaterih lastnikov, ki so stan na Sp. Kališču, otvoritev nosti posebno mesto, za dosežene hojo po svoji zemlji začeli prepove­ pastirske brunarice v letu 1935, uspehe predvsem zadnjega obdob­ dovati, odkar so od letos lastnikom Storžič pozimi... ja pa je kranjskim planincem česti­ zemlje uvedli davek od katastrske­ Za ljubitelje Storžiča in Kališča je tal. Na konkretna vprašanja iz raz­ ga dohodka za vzdrževanje gozd­ bilo to prijetno presenečenje, za prave po poročilih je med drugim nih potov, ki naj bi ga lastnikom planinski dom pa vsekakor popes­ odgovoril, da v novem zakonu o zemlje, po katerih gredo planinska tritev za vsakega obiskovalca. Edin­ društvih planinci nismo dosegli vse­ pota, odpravili, da mora PD Kranj stveni slikovni material je za presli- ga, kar smo želeli, kajti zakon med stalno skrbeti za vsestransko izo­ kanje dal na voljo Franc Jalen, drugim ni rešil vprašanja tiste druž­ braževanje svojih planincev, da naj 410 stroške preslikave, kaširanja in bene lastnine, ki jo imajo društva v bi PZS dala pobudo za izdelavo PLANINSKI VESTNIK enotnega kroja za planinske vodni­ Mont Blanc, na vrhu zasadili zastavi­ 1988 do 1996 so bile vse zavarova­ ke in naj bi ministrstvi za obrambo co Avtotehne in se ovekovečili. Naša ne poti generalno obnovljene. Edi­ in notranje zadeve spodbudili k čim pot se je dvigala, vedno bolj strma je na zelo zahtevna pot, ki je še ostala prejšnji zamenjavi mejnih kamnov bila in vodila je domala po vseh nezavarovana z varovalnimi napra­ vsaj na planinsko najbolj obisko- gorah naše lepe dežele, po Julijcih, vami, je pot iz Matkovega škafa na vanih predelih. Karavankah, Savinjskih Alpah, hribih Mrzlo goro. Prav sedaj pa potekajo Zasavja, Dolenjske, Štajerske, tos- priprave za zavarovanje tudi te poti. tran in onstran meje po Koroškem in To zahtevno delo je opravila ob­ 20-letnica PD Avtotehna Primorskem. Udeleževali smo se po­ močna tehnična skupina Savinj­ hodov, tudi v težavnih zimskih skega MDO pod vodstvom Florija- Porodila se je ideja, da bi ustanovili razmerah, podali smo se na Durmitor na Nunčiča, za kar ji gre posebna planinsko društvo, dovolj planincev in osvojili vse tamkajšnje vrhove, se­ zahvala in priznanje. in ljubiteljev gora pa nas je bilo, da veda pod dobrim vodstvom. Zadnja leta je v odseku za pota pri smo zamisel uresničili. Bilo je pred Žal vedno vse ni bilo lepo. Hudo PD Celje počasi nastajal nov, mlajši 20 leti in konec letošnjega maja smo nas je prizadela nenadna izguba rod markacistov, ki se je v letu 1996 proslavili obletnico PD Avtotehna. soustanovitelja Staneta, ki je bil do organiziral in opremil z vso potreb­ Skozi tesni Mostnice, kjer okoli kraja mentor in kot oče mnogim. no opremo za vzdrževanje visoko­ mogočnih skal bučijo, se penijo in Velikokrat se spominjamo njegovih gorskih poti. Naša usmeritev je pre­ odtekajo bohinjske pomladne vode, nasvetov in dobre volje, a se žal za­ ventivno vzdrževanje poti, kar po­ nas je pot peljala v Voje, to zeleno konom narave ni moč upreti. meni, da poseg na poškodovani dolino južnega triglavskega pred­ V vseh teh letih smo pridno bogatili poti opravijo takoj, ko nastane, s gorja, da bi praznovali. Voje so nas našo knjižnico. Ohranjeni so vsi ve­ kratko eno- ali dvodnevno akcijo ob sprejele bujno zelene, obsijane s zani letniki Planinskega vestnika in koncu tedna. To je zagotovilo, da soncem, okrašene s šmarnicami in na voljo je veliko specialnih zemlje­ bodo poti še varnejše. obdane z mogočnimi vršaci, da je vidov. Nekaj časa smo celo izdajali V PD Celje smo prepričani, da je zaigralo srce. Sredi te bohinjske svoj časopis »Moj nahrbtnik« in radi takšen način vzdrževanja poti učin­ pomladi smo pripravili proslavo na smo ga čitali. kovitejši ter predvsem cenejši za prostem ob domu, kjer je bil tudi pri­ društvo in PZS, za markaciste pa jeten zaključni del. Ko slavimo dvajsetletnico, je prav, privlačnejši, ker preprečuje komer- Veliko se nas je zbralo: od naše še da se zahvalimo Avtotehni kot cializacijo, elitizem in monopolizem. aktivne najstarejše članice 87-letne glavnemu sponzorju, od katere To bi moralo biti markacistom tuje, Nade pa do najmlajše štiriletne smo vsa leta prejemali finančno čeprav se je prikradlo že tudi med­ Mance, ki je še kako samozavestno podporo, mi planinci pa se po gorah nje. Zato upamo, da nas bo posne­ zapela v družbi svojih vrstnikov. potepamo z majicami, na katerih malo čim več društev, ki vzdržujejo Nasploh naš naraščaj, mladi gorniki, piše »PD Avtotehna« in nemalokrat visokogorske poti, sicer bodo mar- slišimo: »Že spet ti Avtotehnarji!« ne samo uspešno premaguje kacisti lahko samo še upokojenci. V Prav je imel naš predsednik Franci, strmine, ampak zna tudi kaj pove­ današnjem času je namreč težko ko je rekel, da ima nebo nad nami dati, lepo zapeti in zaigrati, kar so dobiti izreden plačan dopust za danes drugačno modrino, sonce dokazali in s tem polepšali proslavo. dolge večdnevne akcije, kot so bile drugačno toplino, poljana okrog Seveda ni manjkal niti harmonikar, običajne do sedaj. nas drugače cveti in glas iz har­ ki je zaigral, da so zasrbele pete. Pomlajena desetčlanska ekipa celj­ monike drugače zveni, čas se ti Naš predsednik Franci Petkovšek skih markacistov, starih od 28 do 45 morda za trenutek spomina ustavi je poskrbel, da se nam je spomin let, je sestavljena iz predanih pla­ in se povrne leta nazaj. nincev in dobrih prijateljev. V ekipi vrnil nekaj let nazaj. To res ni dolga Lepo smo praznovali z željo, da bi doba, pa vendar so se v tem času imamo tudi dve markacistki, ki se se še dolgo družili ter po svojih uspešno kosata z moško konkuren­ dogajale pomembne stvari, o kate­ najboljših močeh prispevali k rih je bilo vredno spregovoriti. Regi­ co. Naš enajsti član je starosta celj­ čistejši naravi v gorah in s tem za skih markacistov Hinko Kožar- strirali smo se v maju 1976 pod čistejšo in lepšo prihodnost. imenom Planinsko društvo Avtoteh­ Gams, bivši načelnik odseka, ki je s na, sprejeli finančni načrt in pripra­ Ani SmoleJ prepustitvijo položaja mlajšim omo­ gočil ta preporod. Sedem markaci­ vili načrt izletov; prvi nas je peljal stov, ki še nima opravljenega tečaja mimo slapa Rinka na Okrešelj in Času primeren odsek za markaciste, je prijavljenih na lepo je bilo. Napisali smo vlogo za pota pri PD Celje tečaj pri Komisiji za pota pri PZS in sindikatu za dotacijo in ko je upamo, da ga bodo kmalu organi­ sindikat ugotovil, da gre zares, je PD Celje vzdržuje več kot dvajset zirali. dotacijo odobril. Ob ustanovitvi smo visokogorskih poti v Kamniško- imeli 150 članov od približno 600 Savinjskih Alpah. Od tega jih je Posebej se zahvaljujemo predsed­ zaposlenih. polovica opremljenih z varovalnimi niku PD Celje Adiju Vrečerju, ki je Pridno smo planinarili; avgusta 1978 napravami, kot so klini, jeklene vrvi, podprl našo idejo, da imamo lastno so se najbolj junaški odpravili na lestve, stopnice, brvi itd. V letih od ekipo za vzdrževanje poti, nato pa 411 PLANINSKI VESTNIK

je še s podporo za odobritev finanč­ Božo Jordan in Florjan Nunčič napis Obel kamen. Steza se vije po nih sredstev za nakup potrebne (Savinjski MDO), Naci Štebe in prisojnem pobočju navzgor na Obel opreme pomagal, da smo celjski Stanko Žibovt (PD Solčava), Pe­ kamen (1883 m, tak zapis je na kar­ markacisti verjetno edina tehnično ter Štiftar in Olga Selišnik (lastniki ti KSA) 15 minut. Od mejnega kam­ popolnoma opremljena ekipa (med zemljišč). Soglasno je bilo sklenje­ na 4 je lep pogled k sv. Duhu in na planinskimi društvi) za vzdrževanje no, da na novo označijo pot oziro­ plaz, pri kamnu št. 3 (1884,6 m) so poti v slovenskem visokogorju. ma obnovijo markacije do državne na avstrijski strani skrinjici in križ. Franc Sinko meje. Markiranje s Knafelčevo mar­ Na skalici je napis Sv. Duh. Trenut­ kacijo in čiščenje so 19. junija 1996 no je tam posebna avstrijska ozna­ Množično na Blegoš že opravili Florjan Nunčič, Stanko ka trigonometra za aerosnemanje. Gašparič in Božo Jordan. Markaciste čaka še postavitev tabel Na novo je označena planinska pot Mladinski odsek domačega planin­ in morebitnih skrinjic z ustreznimi od Koče pod Olševo (Sv. Duh, skega društva je na zaključni izlet v žigi ter ureditev poti na Strevčevo 1250 m) na Kolarjev vrh, kot ime­ minulem šolskem letu povabil svoj peč (1338 m), ki je že markirana; nujejo domačini ta prehod. Fr. planinski podmladek iz vseh os­ na tem pogovoru je bilo določeno, Kocbek navaja v vodniku leta 1903 novnih šol v občini. Odziv je bil izre­ da jo vpišemo v seznam planinskih pri opisu poti: »Iz Solčave črez den, vabljiv pa je bil tudi 1562 poti. Z nje je lep pogled na Logar­ Šentlenartsko sedlo v Železno metrov visoki in razgledni Blegoš v sko dolino in od koče pod Olševo Kapljo (4 ure, rdeča znamenja).« Škofjeloškem hribovju. (1232 m, višina je vprašljiva, to bi Mejne stražnice takrat tu še ni bilo, Kar 125 mladih planincev iz vseh ustrezalo stari domačiji, KSA) je pol omenja pa gostilno pri Sv. Lenartu ilirskobistriških osnovnih šol (razen ure hoje. Po Logarski dolini je sedaj (1334 m). OŠ Podgrad) s svojimi mentorji in posebno označena pešpot, ki se mnogimi starši se je v soboto, 8. Pot se prične pri koči, preči pano­ izogne cesti, kjer so bile prej mejne junija, podalo na pot. Za izhodišče ramsko cesto pod cerkvijo (1242 m) markacije. V prilogi Novega tednika so izbrali majhno hribovsko vasico in poteka na sever (napis na deblu (13.6. 96) je zapisana izjava Gusti- Leskovico, od koder so v poldrugi Sv. Lenart) sprva strmo po stezi do ja Lenarja, da bodo planincem uri hoje skozi mogočne blegoške gozdne ceste (vožnja ni dovoljena) (velja pa tudi za druge) zaraču­ gozdove prišli do slikovite planin­ do njenega konca. Dalje po vlaki navali takso za svež zrak. Na karti ske koče na Blegošu in prav vsi poteka nad grabnom in levo po KSA je še vedno Dom v Logarski osvojili še vrh te prekrasne gore. starem kolovozu, mimo izvira in dolini 761 m, ki ga že dolgo ni več. Ogromni betonski bunkerji in ostanka temeljev stare stražnice Na začetku označene planinske strelne line še spominjajo na hude (odstranjena po 2. svetovni vojni). poti na Olševo nad Solčavo je pri vojne čase. Toda mladi so se raje Na deblu je napis Sv. Duh. Za njo Firštu (gostišč^, ap) sedaj na ogled ozirali po naših lepih gorah, saj je z smo pred mejo in med mejnima stalna razstava o Potočki zijalki. Blegoša kot na dlani velik del naše kamnoma XXII/32 (1440,3 m) in 33 Odprta je bila 16. junija letos ob dežele z mogočnim Triglavom na (1440,2 m), kjer je dovoljen prestop prisotnosti predsednika države severu in Snežnikom na jugu. državne meje. Na avstrijski strani Milana Kučana. Na karti ni ozna­ Ob koncu šolskega leta je mnogo (Heiligengeistsattel, 1432 m; to je čeno gostišče, na prejšnjih je zapis zapisano na novi planinski karti mladih marljivih planincev na vseh Krznar pri potoku Lašeku. Prav KSA, 1996, prva izdaja, ni pa še naših osnovnih šolah prejelo števil­ tako ni označena turistična kmetija rdeče črte) lahko pot nadaljujemo ne bronaste, srebrne in zlate Rogar ob poti na Olševo. Tu so do Sv. Lenarta ali ob meji navzgor značke planinskega tekmovanja nam povedali, da je 12. junija strela do prehoda pri mejnem kamnu 11. pokončala 20 ovac pri jami Kape- Mladi planinec. Prav z izletom na žnici na Olševi. Blegoš se v ilirskobistriškem planin­ Pri mejnem kamnu XXII/11 (1575,7 m), skem društvu izteka tretje de­ le nekaj korakov levo od označene setletje organiziranega planinskega planinske steze Sv. Duh—Rogar— izletništva, namenjenega njegove­ Potočka zijalka, kjer se ta približa Popotovanje k zibelki mu planinskemu podmladku. meji nad zavoji, je dovoljen prestop slovenske knjige Vojko Čeligoj meje. Na deblu je napis Sv. Duh in tabla Olševa. Na avstrijski strani V zadnjem času planinska društva (trenutno še tabla s prepovedjo in druge organizacije organizirajo Mejni planinski prehodi prestopa meje) je možen ogled vedno več pohodov po kulturno­ na Olševi Skalnih vrat (1508 m, pred njimi zgodovinskih poteh. Tako so pla­ žična vrv!) in vzpon na Obel Kamen ninci iz Velikih Lašč letošnjega juni­ Komisija za pota pri PZS je 1. junija (3 žične vrvi in oprijemni klin). ja pripravili že 4. pohod po Veliko- 1996 v Koči pod Olševo sklicala Okoli 15 minut nad Potočko zijalko laški kulturni poti Levstika, Stritarja sestanek o ureditvi planinskih poti (1675 m, KSA, napisna tabla pred in Trubarja. V sončnem in vročem do novih mejnih prehodnih mest na vhodom 1700 m) je razcep steza dnevu se ga je udeležilo okoli 500 Olševi. Udeležili so se ga Tone (ok. 1770 m). Na levi so obnovljene pohodnikov, od tega je bilo več kot 412 Tomše (KZP), Martin Aubreht, markacije in malo višje na skali polovico otrok. PLANINSKI VESTNIK

lepo ohranjena in obnovljena, tudi mlin in žaga ob njej, v hiši pa si je mogoče ogledati muzej o življenju in delu Primoža Trubarja — sloven­ skega reformatorja. Ob zaključku pohoda so velikolaški občinarji, planinci in kulturniki pri­ pravili bogat kulturni program s pesmijo in glasbo, prišel pa je tudi čarovnik. Tudi žejen in lačen ni odšel domov nihče, še posebno postrvi so šle dobro v slast. Franci Erzin

Bivak na Kalu

V nedeljo, 14. julija 1996, ob 13. uri je bila otvoritev Bivaka na Kalu (1285 m, PD Gornji Grad) med Ro­ Foto: Franci Erzin gačem (1557 m) in Lepenatko (1425 m). Gradnja bivaka je trajala Pohod se je začel v središču Velikih Gremo preko travnikov in polj, skozi dve leti in delo je bilo opravljeno Lašč in se nato nadaljeval mimo Malo Slevico in nato po razglednem prostovoljno, kot je povedal v krat­ kem nagovoru Franc Pahovnik, Levstikovega spomenika in cerkve terenu do Marijine cerkve nad Veli­ predsednik PD Gornji Grad. Bivak Marijinega rojstva. V bližini je med ko Slevico, ki hrani enega od lepših je izročil uporabi Ivan Potočnik, ko drugimi tudi rojstna hiša književnika pozlačenih baročnih oltarjev pri je presekal staro vrv pred vhodom. Jožeta Javorška. Pri Ljubljanskih nas. Na kamnitem pragu cerkve se Bivak je zaprtega tipa in ima sedem mlekarnah smo prečkali glavno še vedno vidijo sledi konjskega ko­ ležišč. Ključ se dobi pri gospodarju cesto in se skozi gozd strmo povz­ pita in biča turškega vojaka, kajti po Zdenetu Purnatu v Gornjem Gra­ peli do cerkvice Sv. Roka, ki so jo legendi naj bi Marija v cerkvi ob­ du (tel. 063/843-424). To je edina zgradili v času turških vpadov na varovala domačine in pregnala turško vojsko. planinska postojanka s poti iz Kranjskem. Tu je pod mogočnimi Črnivca (902 m) v Luče (522 m), Po okrepčilu z Matičkove kmetije lipami Fran Levstik po nedeljskih Ljubno (433 m) ali Gornji Grad smo šli skozi lepe smrekove in jelki- mašah poučeval sovaščane o um­ (436 m). nem kmetijstvu, gospodarskem na­ ne gozdove. Kar vidi se, da so tod Ob otvoritvi se je zbralo kar precej predku in političnih zadevah. drevesa še zdrava in lepo zelena, planincev. Od sosednjih društev so Sledil je prijeten spust skozi Sro- kajti ozračje v tem predelu še ni se otvoritve udeležili Lojze Mikek botnik in po ponovnem kratkem tako onesnaženo. Mimo več zani­ (PD Ljubno), Jože Kumer (PD vzponu smo bili v Levstikovih Retjah. mivih kapelic smo dospeli v Stritar­ Mozirje) in podpredsednik predsed­ Njegova rojstna hiša ne stoji več, jevo Podsmreko. Tako kot Lev­ stva Savinjskega MDO. Domači ohranjen pa je llijev kozolec, pod stikova tudi rojstna hiša pisatelja Josipa Stritarja ne stoji več; ohra­ člani so prišli peš po stari poti iz katerim je Fran Levstik pisal Marti­ Gornjega Grada mimo Počrevina, na Krpana. njena je le stara kašča iz tistih časov. nato po gozdnem kolovozu do Zg. Po krajšem ogledu smo nadaljevali Od Stritarjevine smo v nekaj minu­ Bezovnika, dalje po cesti do Lam- pot prek travnikov in gozdov, v ka­ tah v vasici Brankovo, kjer menda prečnika, kjer je ceste konec, in po terih ob gobarskih sezonah naj­ ob hudih urah zelo rada udari strela Lemojci do skromnih razvalin demo najrazličnejše vrste gob, med in je tako pogorelo že marsikatero nekdanje domačije Sp. Špeha, pod drugimi tudi krokodiljo kolobarnico, gospodarsko poslopje. V lanskem kopastim Koglom (1186 m, križ na katere rastišče je tod eno od redkih letu se je domačin, ki gaje oplazila njem od leta 1971, kapela od 18. 9. v Sloveniji. strela, celo na novo rodil. 1988, na podobici, podeljeni ob bla­ Tako smo dospeli na Podvalo Tu je tudi razcep in naprej je možno goslovitvi, piše Špehov vrh; po­ (662 m), ki je najvišja točka na po­ po dveh poteh, obe pa pripeljeta do poldne je bila tu maša) do Zg. hodu. Od tod je lep razgled na ves Trubarjeve Rašce. Že od daleč se Špeha (1165 m), čez vrh Rogača okoliški hribovit svet, ob lepem vre­ je slišala pesem iz lajne edinega (ima križ od 3. 10. 1993) ali pod menu pa se lepo vidijo tudi Kam­ slovenskega lajnarja Rastka Tepi- njim po vzhodnem pobočju na Kal niške planine. Pod nami je zanimi­ ne in popotovanje k zibelki sloven­ in Lepenatko. Drugi dostop je po va Dvorska vas, ki je naš naslednji ske knjige se je bližalo svojemu dolini Kanolščice, kjer je nekaj cilj in kjer nas je pogostila gospodinja koncu. Bili smo na Trubarjevini. asfalta. Cesta se vzpne mimo kapele z Ivančeve kmetije odprtih vrat. Domačija Primoža Trubarja je pri cerkvi sv. Lenarta (929 m), kjer 413 PLANINSKI VESTNIK

je smerna tabla »Lepenatka—po do dobro označenega odcepa proti Ajdovci v Dolomitih cesti«, do njenega konca (nad ce­ Rogaču. Steza se drži Slemena sto je vrisana lovska koča, ki pa je (1059 m, 1142 m) do nekdanje do­ Dolomiti so skrivnostni in lepi. Kdo le opuščena gozdarska koča z napi­ mačije Sp. Špeha. ne bi želel doživeti te lepote! Pla­ som Koča Prepih. S konca je sedaj Veliko sprememb je nastalo, toda ninsko društvo iz Ajdovščine se je nadelana strma steza na Kal. Smer obisk Rogača je še vedno mikaven. odločilo organizirati izlet v Dolo­ kažejo lesene smerne table in Verjetno je najbližje do konca ceste mite, na Piz Boe (3152 m). nekaj markacij. Na novi planinski in čez Kal na vrh, pa spust mimo Še preden je viselo vabilo za izlet karti KSA je že vrisana kot tudi bi­ Zg. Špeha in do Lenarta. Toda avto na lični oglasni deski PD, je bil en vak. Žal pa rumeni barvi ceste ne je treba pustiti tu. B j avtobus že poln planincev; tudi z gre verjeti. Malo pred koncem drugim ni bilo nič drugače in tako so gozdne ceste zavije označena pot Naravovarstveni dan se trije avtobusi planincev iz Ajdov­ proti Ugovškem vrhu (visoka preža) ščine in okolice 14. julija letos in po razglednem vzhodnem po­ PD Kranj odpeljali Dolomitom naproti. bočju na vrh Lepenatke. Markacije Nižina, okrašena z vinogradi, sonč­ V planinskem domu na Kališču se so, pot na karti ni vrisana. nicami in različnimi poljščinami ni Do Zg. Špeha je tudi cesta ob Ro- je letošnjega 22. maja zbralo 22 prizadevnih »gorskih stražarjev«, ki napovedovala gora. Avtobusi so gačniku (odcep pri Rogačkem mo­ rezali kilometre in puščali za seboj stu, 506 m, pred Lučami) mimo v društvu aktivno delujejo kot varstveniki planinskega okolja. večja naselja in tudi ravnino. Po Medtem ko so na lanskem podob­ nekaj urah vožnje in nestrpnosti so nem srečanju govorili o zaraščanju nas pozdravile skalne stene in ce­ planinskih površin in senožeti, o sta si je morala s predori in viadukti divji paši in neurejenih hudournikih vklesati mesto med gorami, ki so ter predlagali, da bi na dokaj aktivni potrjevale, da smo na pravi poti. Kališki planini uredili vzorčno plani­ Planincem v avtobusih pa so za- no Mlekarskega centra Kranj, ki naj žarele oči v drugačnem ognju: to je bi na to planino privedel predvsem tisto pravo! A cilj je bil kljub goram bohinjsko pasmo govedi, so na še daleč. letošnjem dnevu govorili o narod­ Po šestih urah vožnje so avtobusi nem parku in temo naslovili z »Ne prisopihali do začetne postaje TNP«. Dejali so, naj bi bil park v po­ žičnice, ki pomaga planincem, da moč tam živečim ljudem, zdaj pa da doživijo občutje tritisočakov. je zaradi izmišljenih ekstravagant- Vztrajni ajdovski planinci smo se nih neupravičenih projektov sloven­ podali peš po travi, ki si je izborila ski alpski svet v nevarnosti. Udele­ prostor visoko na pobočje. Potem ženci so še posebej opozorili, da pa... melišče: dva koraka naprej, mora biti alpski svet na celotnem korak nazaj. Nad tabo strme stene, slovenskem območju enako obrav­ ki jih merijo plezalci; opazujejo te navan, zavarovan, vzdrževan in fi­ Bivak na Kalu (PD Gornji Grad) zmajarji in žičnica, ti pa... nanciran, parkovni politični elitizem Foto: Božo Jordan Ko si prigrizeš kolena do planinske pa da je nevarnost za slovenska koče na 2840 metrih višine, te Logarja in Klinarja. Tudi z Luč je gorstva. V sklepih so se dotaknili sprejmejo zaplate snega in skriv­ ena pot, a na karti sta vrisani kar tudi plezalnih vrtcev v varovanih nost skalnih grebenov. Z druge dve! Iz doline Podvolovljeka je bila gozdovih in plezanja tam, kjer do- strani te opazuje Marmolada z nekoč steza na Kal. Danes je s mujejo redke živalske vrste. Kala navzdol označena le do Rihar- Rečeno je bilo, da so slovenski gor­ večnim ledenikom. jeve hojke. ski stražarji in drugi ljubitelji narave Piz Boe pa te vabi, zato nahrbtnik Iz Ljubljane pelje cesta čez še vedno brez vsakršnih pooblastil, na razgreta ramena in pot pod Kolovrat mimo Fludemika (od tu medtem ko imajo druge alpske noge! Še nekaj vzponov in cilj... steza!) in dalje do konca asfaltne države dokaj aktivno gorsko polici­ koča na 3152 metrih. Razgled! Tudi prevleke (cesta pelje naprej mimo jo, ki deluje predvsem preventivno. natančno oko kamere ne more Zalesnika na Žački sedele, 771 m, Pri nas, je bilo rečeno, ugotovijo zaobjeti tega. To ostane v srcu, to 6 km). S sedelca je 8 km od lani golosek pogosto šele takrat, ko je neseš s seboj. asfaltirane povezave z Gornjim les že na žagi. Pot navzdol je bila hitrejša, ne pa Gradom mimo muzejske zbirke Zg. Na letošnje strokovno srečanje na lažja. Melišče je melišče in palica Jamnik, kjer s težavo najdemo ste­ Kališče so prišli le zanesenjaki iz za oporo je prav prišla. Oko se je za zo na Lipovta (bolje po cesti), od tu vrst planincev in lovcev, medtem ko trenutek odpočilo na živi blazinici pa je nekaj svežih markacij nad jih iz služb javnih gozdarskih različnih barv, ki se je stisnila pod Budnom (cesta drži mimo njega), ki zavodov in državnih institucij za skalo ali je zmagala v življenjskem 414 nas privedejo na to gozdno cesto in varovanje okolja ni bilo. boju na njej. PLANINSKI VESTNIK

Ko se je sonce že nagibalo, so se napolnili avtobusi z zadovoljnimi aj­ dovskimi planinci in jo urezali čez prelaze mimo pravljičnih naselij, ki svojo pravljico živijo najlepše po­ zimi. Pravljica se je z nočjo izpo­ vedala. Ostali so spomini, vtisi, bogastvo, ki ga je vsak od nas spravil v svojo kamrico. Dolomiti bodo s svojo lepoto in skrivnostjo še kar vznemirjali in vabili. Irena Šinkovec PD Ajdovščina

Pet predsednikov na Rdečem bregu

Rdeči breg je planincem malo znan svet. Čeprav geografsko spada k Pet predsednikov PD na Rdečem bregu — z desne proti levi Božo Kotnik (PD Ribnica na Po­ horju), Tone Cepec (PD Ožbalt-Kapla), Rafael Razpet (PD Ruše), Franc Pačnik (PD Lovrenc Pohorju, je globoko ločen od po­ na Pohorju) in Ludvik Fedler (PD Radlje ob Dravi) horskega hrbta in se bolj naslanja Foto: Franček Hribemik na Kobansko, vendar ga od njega loči dolina Drave od Podvelke prek Klančnika. Lani je bilo na dan Obletnica Istrske Ožbalta do Rute. Na zahodu ga srečanja precej hladno in na Pohor­ planinske poti omejuje potok Velka, na vzhodu pa ju je celo snežilo, letos pa se je hri­ Radoljna. Le na Hrastnikovem bovska pomlad izkazala z vso Meseca septembra letos, od 20. do sedlu se Rdeči breg resnično veže sončno ljubeznijo in toplino. Na 23. septembra, bo Hrvaško planin­ s Pohorjem. Pod sedlom se na srečanje so prišli tudi planinci iz sko društvo (HPD) Željezničar iz zahodno stran odpira ribniška, na Radelj ob Dravi, pa iz Ruš — in glej, Zagreba soorganizator proslav ob vzhodno pa lovrenška kotlina. na srečanju se je znašlo tudi vseh obletnici delovanja Istrske planinske Najvišjo točko doseže Rdeči breg pet predsednikov planinskih dru­ poti (IPP) po Čičariji v Istri, ki bodo v na Hlebovem vrhu (913 m) tik nad štev, brez poprejšnjega dogovora, okviru 120. obletnice prihoda prvega cerkvico Sv. Ignacija. kar je pravo naključje. vlaka v Istro. Osrednja proslava Najbolj znana točka tega območja Organizatorji letošnjega srečanja Hrvaških železnic bo v petek, 20. je tako imenovano Klančnikovo pod na Rdečem bregu so bili planinci iz septembra v Pazinu, v teh okvirih pa koto 877 m vzhodno od Hlebovega PD Ožbalt-Kapla, ki so prav na ta bi imelo HPD Željezničar v Brgudcu oziroma Labinu ali Račji vasi prav vrha. Ne samo zaradi rdeče kam­ dan razvili svojo zastavo, priredili tako svojo proslavo. nine, po kateri je to sleme dobilo različne zabavne igre in poskrbeli Prosimo vse tiste, ki so nam poma­ ime, ampak zaradi eksotičnega na­ tudi za spominski žig na posebnem gali, da v Istri uredimo planinsko sada raznovrstnih dreves iz zahod­ kartončku, ki bo služil za več pot od Slavnika v Sloveniji prek nih predelov Severne Amerike, ki srečanj. Posebne zasluge za to ima Čičarije do vrha Učke, da nam to so jih tod zasajali od leta 1880 njihov mladi predsednik Tone sporočijo, da bi jih lahko pravočas­ naprej. Na široki travnati planjavi Cepec, ki se je lotil planinskega dela z velikimi načrti. Zato mu ni na no obvestili o prihodih na proslavo stoji lovska koča lovske družine iz in o možnostih prevoza, saj naslo­ srečanju nihče zameril, da je Podvelke, ki nudi zavetišče lovcem vov vseh svojih nekdanjih sponzor­ pozabil na »muzikanta« in na in mir planincem ter čudovit raz­ jev ne poznamo. gled. Prav tu se stikajo območja »kranjske« klobase. Bilo pa je planinskih društev Ožbalt-Kapla ter dovolj pijače, zaradi katere je hitro Omeniti velja, da je IPP, Istrsko Lovrenc in Ribnica na Pohorju. In zazvenela pesem z odmevom planinsko pot »Labinska republi­ ka«, ta leta prehodilo več kot 2000 prav ta idilični kotiček so si planin­ daleč naokrog. Sicer pa je za na­ planincev, kolikor smo tudi razdelili ski zanesenjaki iz omenjenih dru­ vzoče bila dobrodošla gneča pri značk, medtem ko jih je dele poti po štev omislili za vsakoletno sreča­ enem od najdebelejših hrastov v Čičariji prehodilo več tisoč, kar še nje. V soboto, 18. maja letos, so se Sloveniji tik pod lovsko kočo. Fo­ posebno velja za Žbevnico, Orljak, na tem mestu zbrali šele drugič, a tografirali so se ob njem in proti Planik in Učko. že v zavidljivem številu. Okrog 200 večeru s čvrstim korakom odhajali Prometne zveze s kraji proslave so pohodnikov je prišlo z vseh strani, po rdečem kamenju z Rdečega ugodne z železniških postaj Pod­ od koder vodijo markirane poti do gorje, Herpelje-Kozina in Rakitovec 415 PLANINSKI VESTNIK

v Sloveniji ter Buzet, Ročko polje in likovne, novinarske, fotografske in gozdovih v Parku kralja Matjaža.) Lupoglav, enako ugodne pa so tudi glasbene dejavnosti. Prvi dan tekmovanja so bile na avtobusne zveze iz več hrvaških Tilka Golob, OŠ Vitanje sporedu testne vožnje in uradni krajev v Istri. trening. Udeležilo se ga je 34 gor­ Svoja sporočila nam pošljite na skih kolesarjev. naslov HPD Željezničar, Trnjanska Od Raduhe do Olševe Naslednji dan se je 25 tekmovalcev c. 58, 1000 Zagreb, s pripisom Za V soboto, 12. oktobra, planinski iz 11 slovenskih klubov v dveh tekih IPP pomerilo na 3200 metrov dolgi pro­ Josip Sakoman društvi Solčava in Velenje vabita na 3. Brodarjev pohod Solčava—Sv. gi z višinsko razliko 500 metrov. Startali so na Šumahovem vrhu, Bili smo na Glažuti Duh—Potočka zijalka na Olševi. Začetek bo med 7. in 8. uro pred 1100 metrov visoko. Cilj je bil na Igrčevem. Proga je bila speljana po Prve dni v maju 1996 smo z učenci gostiščem Firšt, kjer si je od 16. gozdni vleki (800 m), kolovozu 6. razredov prvič izpeljali šolo v junija letos mogoče ogledati tudi del (900 m) in gozdni cesti (1500 m). naravi z naslovom Naravoslovne stalne razstave o Potočki zijalki. Spust je bil zahteven, saj je ponoči dejavnosti v naravi. Šola je trajala Lanskega pohoda drugo soboto v deževalo, zato je bil teren spolzek štiri dni, bivali pa smo v prijetnem oktobru se je v prekrasnem vre­ in blaten. V atraktivni vožnji in ob planinskem domu s skrbnim oseb­ menu udeležilo 208 ljubiteljev Pod- spretnostih kolesarjev je zato toliko jem, na Glažuti na Pohorju. olševe iz 19 krajev v Sloveniji. bolj uživalo okrog 600 gledalcev. Od 41 šestošolcev se je šole V soboto, 16. marca letos, pa je bil Tekmovanje gorskih kolesarjev je udeležilo kar 40 učencev s sprem­ že 6. Amičev pohod iz Luč na bilo po pravilih FIAC. Vsi tekmoval­ ljevalci — izvajalci (Oto Marinčič, Raduho. Pri organizaciji so sode­ ci so vozili na lastno odgovornost. Marija Jakop, Tilka Jakob) in lovali predstavniki Planinskega dru­ Njihova kolesa je pred startom pre­ predstavnico staršev (Betka Fi- štva Luče, Savinjskega meddru- gledala posebna komisija, ki jo je javž). štvenega odbora PD in GRS posta­ imenoval organizator. Za udeležen­ Že samo ime šole v naravi pove, da je Celje. Po brezplačnem čaju v ce spusta je bila poleg licence ob­ smo se ukvarjali z dejavnostmi v gostilni Kmet so se udeleženci brez vezna zaščitna oprema (čelada, naravi: posvetili smo se pohod- startnine podali na pot. Kljub gosti dolge rokavice, dolge hlače in dolgi ništvu, se podali na krajše ture v megli in sneženju se jih je v koči na rokavi, ščitniki za kolena in komolce bližini planinskega doma ter na Loki vpisalo 205 iz različnih krajev Slovenije, tudi iz Kopra, Metlike, ter za ramena in prsni koš). celodnevni pohod. Učenci so se Grosuplja, Ljubljane, Celja, Maribora, Med 16 člani so bili najboljši naučili ravnanja s kompasom in Mežice, Slovenj Gradca, Velenja, Boštjan Kušar (KD UNI Ljubljana), zemljevidom in se pomerili v orienta­ Šoštanja, Ljubnega in, razumljivo, Boštjan Felc (KD Sloga 1902 Idri­ cijskem tekmovanju. največ iz bližnjih Luč in okolice. ja) — trenutno vodi v točkovanju za Obiskali so nas taborniki iz Stranic Manjša skupina najbolj vztrajnih, slovenski pokal — in Sašo Merljak in predstavili zanimivosti gozdne med katerimi je bil tudi Jožef (MTB Klub Bisport Nova Gorica). šole (postavljanje šotora, streljanje Školč, pa je celo obiskala vrh. Vse V kategoriji mladincev so bili z lokom, priprava tabornega og­ se je dobro izteklo, reševalci niso najhitrejši Matevž Bizjak (MTB nja...). Spoznali so marsikaj, kar imeli dela. Z obiskom sta bila Klub Bisport Nova Gorica), ki je s morajo vedeti o prvi oskrbi pone­ zadovoljna tudi oskrbnika Tončka 6:14,46 dosegel tudi najboljši čas srečenca. in Franček, pa tudi trije prejemniki spusta, Mitja Šorn (KK Završnica) Odgovore na številna vprašanja o brezplačnih praktičnih nagrad. in Andrej Škrbec (MTB Klub živalih, rastlinah in o pohorskih Miroslav Žolnir Bisport Nova Gorica). (Isti vrstni red gozdovih jim je dal izkušen lovec. velja tudi za trenutno razvrstitev po Vsak dan so učenci v interesnih sku­ dveh tekmah v točkovanju za slo­ pinah spremljali in trikrat dnevno Tekmovanje gorskih venski pokal.) merili temperaturo zraka, zračni kolesarjev v Črni Med rekreativci so se najbolj izka­ tlak, relativno vlažnost v ozračju, ja- zali Tone Nahtigal (MTB Klub kost vetra, oblačnost in drugo, re­ V soboto, 29. junija, in v nedeljo, Kranj), Rok Kolar (KK Prevalje) in zultate pa predstavili z različnimi 30. junija, je bila v Črni na Matjaž Sokol (MTB Klub Kranj). grafikoni. Pri vsem tem nismo Koroškem 2. tekma za Slovenski Žensk — gorskih kolesark na tek­ pozabili na ekologijo: učencem smo pokal v spustu z gorskimi kolesi mo v Črno ni bilo. e poskušali oblikovati kulturen odnos 1996. Organizatorji (Klub Krnes- do narave ter smisel za čistočo Avantura, SK Črna TAB Mežica in naravnega okolja. Seveda smo A.L.P. Peca, d.o.o.) so jo poime­ Mali oglas imeli še različne družabne, miselne novali Downhill ali Divja jaga 96. Prodam 16 letnikov Planinskega in športne igre. Razčistili smo nekaj (Za nepoznavalce: Divja jaga je vestnika od 1951 do 1966. vprašanj s področja socializacije. bajeslovno bitje iz koroških narod­ Janez Črnej, 3000 Celje, 416 Vseskozi so nas spremljale še nih pripovedk, ki divja in straši po Plečnikova 25, tel. 063 28205. MIHA POTOČNIK POSUŠENI ROŽMARIN Knjiga predstavlja žlahtni zbir že objavljenih planinskih spisov dr. Mihe Potočnika, staroste slovenskih planincev. V njej so zanimiva razmišljanja avtorja, povzeta iz knjige Zlata naveza, kjer je njegove spomine zapisoval Marjan Krišelj; sledijo nekatere prigode iz prvenstvenih plezanj iz časa med obema svetovnima vojnama, popisane v prvi izdani knjigi Srečanja z gorami; najzabavnejše pa so nekatere zgode in nezgode iz knjige Triglav - gora in simbol.

Knjigo, ki obsega 320 strani formata 19 x 24 cm in opremljeno s 97 črno belimi fotografijami je izdala in založila Planinska zveza Slovenije. Naročila in informacije: PZS, Dvoržakova 9, 1000 Ljubljana, tel.: 061/312 553, faks: 061/1322 140. Knjiga izide 20. septembra, v prednaročilu, do 31. oktobra 1996, jo lahko dobite 20% ceneje. M KWAV VETROVKE K-WAY ZA PLANINCE, IZLETNIKE, SPREHAJALCE.,. Tkanina varuje pred vetrom in s tem tudi pred zmrzovanjem; prevlečena je z vodoodbojnim nanosom, šivi so lepljeni in zato ne prepušča vode. Mikroporozna zgradba tkanine preprečuje prodor vodnim kapljicam, istočasno pa prepušča navzven veliko manjše molekule vodne pare, kar vam zagotavlja dobro počutje. Vetrovke K-WAY lahko dobite v vseh bolje založenih športnih trgovinah. Za društva in večje skupine nudimo popust. TREND d.o.o. PE Ljubljana Leskoškova 4 61000 Ljubljana Tel: (061)448 242 061)443 434