Slovenska Akademija Znanosti in Umetnosti 1938-1988
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
Nekdanja palača deželnih stanov na Novem trgu št, 3 v Ljubljani, sedež Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI iN UMETNOSTI Oris in prikaz njenega nastanka in delovanja v jubilejnem petdesetem letu Janez Menart Ljubljana ' 1988 SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI 1938-1988 Oris in prikaz njenega nastanka in delovanja v jubilejnem petdesetem letu Jubilej Slovenska akademija znanosti in umetnosti praznuje letos petdeseto obletnico svojega obstoja in dela. Po stoletnih željah, občasnih poskusih in večletnih končnih prizadevanjih vse sloven- ske javnosti je bila pravno veljavno ustanovljena leta 1938; uredba o njeni ustanovitvi je bila izdana 11. avgusta in uradno potrjena 31. istega meseca z objavo v »Službenih novinah«; prvi člani so bili v Akademijo imenovani 7. oktobra, prva glavna skupščina sklicana za 12. november in prvi predsednik izvoljen 4. januarja 1939. Ustanovljena je bila akademija kot »osrednja, najvišja in najpopolnejša znanstvena in umetniška ustanova.. kulture slo- venskega naroda«, kot je tedaj pisala slovenska javnost; vendar pa si je morala nadeti le ime »Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani«, ne pa tudi »slovenska«, kajti v tistih letih smo Slovenci veljali samo za pleme jugoslovanskega naroda in sloven- ščina samo za eno od narečij enotnega jugoslovanskega jezika. To ustanovno ime je še danes vklesano na spominski plošči v veži upravne stavbe današnje Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki si je sedanji naziv smela nadeti šele po osvo- boditvi. Leto 1938 pa lahko obvelja kot ustanovno leto Akademije le po najstrožji formalni presoji, le tedaj, ko za priznanje njenega nastanka zahtevamo formalno ustanovitev in gmotno vzdrževanje s strani te ali one države. Če pa o stvari razmišljamo bolj v duhu znanosti in umetnosti, pa lahko z vso tehtnostjo ugotovimo, da je sedanja Akademija le končna preobrazbena podoba Acade- miae operosorum, prve akademije na slovenskih tleh; akademije, ki je nastala že pred tristo leti in ki predstavlja najstarejšo znanstveno akademijo na današnjem ozemlju vseh slovanskih, pa tudi mnogih drugih narodov. Nespametno bi se bilo odreči tako častitljivi tradiciji samo zato, ker Academia operosorum ni nastopala kot poudarjeno slovenska ustanova, temveč kot »kranj- ska«, zato, ker ni nosila državnega pečata, temveč je delovala kot znanstveno društvo, in zato, ker je uporabljala latinščino. Tudi mnoge druge akademije, ki so pozneje postale narodne predstavnice, niso bile ne nacionalne (na primer angleška »Royal Society«), ali niso bile državne (na primer leta 1582 ustanovljena florentinska »Academia della Crusca« in njene poznejše sestre); in vse so kot znanstveni jezik uporabljale latinščino, vsaj v tistih začetnih časih. Leta 1635 nastala »Francoska akademija« je bila zaradi svoje nacionalne naravnanosti pravzaprav izjema. Za akademijo take vrste na Slovenskem seveda ni bilo niti osnovnih pogojev. Pravzaprav je glede na tedanje razmere pravi čudež že to, da je v takem skromnem okolju sploh nastala družba učenja- kov, ki so se načrtno ukvarjali z znanostjo raznih vrst, in kaže na tisto kulturno nujo našega ljudstva, ki mu je pri njegovem samospoznavanju, samozavedanju in zgodovinskem vztrajanju pri svoji identiteti nadomeščala vojaško in v glavnem tudi politično moč. Predhodniki A o predhodnikih današnje Akademije bi lahko začeli z vso utemeljenostjo razmišljati pravzaprav že mnogo prej, že pri slovenskih protestantih, ki so pri svojem delu izpričevali tudi slovensko ljudsko-narodno zavest in vrsto znanstvenih hotenj, čeprav so bile njihove glavne pobude sicer verskega značaja; hoteli so med drugim namreč tudi načrtno opismeniti Slovence in so zato po logiki stvari morali gojiti vsaj jezikoslovje in do neke mere tudi besedno ustvarjalnost v nevezani in vezani obliki. Izrecno je treba pri tem poudariti to, da slovenska knjiga ni nastala kot pri večini drugih narodov po naključju - to se pravi kot tiskan zapis te ali one kronike ali življenjepisa kakega svetnika in podobno - temveč načrtno, lahko bi rekli, iz nekak- šnega znanstvenega hotenja: z nedvomno zavestno odločitvijo, da je treba ustvariti slovenski knjižni jezik in knjižno tradicijo. O tem najlepše pričajo znane Trubarjeve besede: »Mi smo, Bog ve, dosti zmišlovali, s kakovimi puhštabi to našo besedo bi mogli prou po tej ortografi štaltnu inu zastopnu pisati« itd.; in pa samo dejstvo, da je prva protestantska knjiga bila abecednik. Nadalje je treba poudariti, da je velik znanstveni napor bilo tudi samo prevajanje, zlasti še svetega pisma. Prevod tega ključnega bese- dila vse zahodne civilizacije v katerikoli jezik predstavlja namreč izrazito znanstveno-umetniško dejanje, kajti pri tem ne gre le za literarni prevod besedila, temveč za njegovo nadvse skrbno, znanstveno eksaktno presaditev iz enega jezika v drug jezik. Da to poudarjanje znanstvenosti ni umišljeno, je najboljši dokaz že sam podatek, da je rokopis Dalmatinovega prevoda biblije tri mesece pregledovala posebna komisija, sestavljena iz strokovnja- kov različnih smeri. Drugi trije nedvomni dokazi, ki govore v podporo mnenju o znanstveni vrednosti dela slovenskih prote- stantov, so še Bohoričeva slovnica Arcticae horulae in Megiserjev Slovensko-latinsko-nemški slovar, dve nedvomni znanstveni deja- nji, ne nazadnje pa tudi Trubarjeva Cerkovna ordnunga, ki bi sodila v cerkveno pravoznanstvo. Tako lahko torej ugotovimo, da so slovenski protestanti načrtno in zavestno opravljali prav enako nalogo kot poznejša slavna Francoska akademija; naloga le-te je namreč bila, skrbeti za jezik, za pravopis in za slovarsko dejavnost. In skoraj nujno sledi iz tega tudi ugotovitev, da so protestanti opravljali dejavnost, ki je še dandanes ena glavnih nalog Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Toda protestantom sta manjkala formalna organizacija in akademijsko ime. To oboje je imela šele kasnejša, že omenjena Academia operosorum. A preden pridemo do nje, je vsekakor treba vsaj navesti dva velika moža našega kulturnega prostora, ki sta si nedvomno oba zaslužila častni naziv »akademik«, čeprav ga je resnično nosil samo eden od njiju. Prvi od obeh je bil komponist slovenskega rodu Jakob Petelin - Gallus (1550-1591), avtor ogromnega, svetovno znanega glasbenega dela, od katerega naj omenimo samo njegov »Opus musicum«, izdan v štirih knjigah v letih od 1586 do 1590. Palača Deželnih stanov leta 1689. danes sedež Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Drugi veliki mož pa je bil prav tako še danes nadvse prisotni literarni topograf, polihistor in zgodovinar kranjske dežele baron Janez Vajkard Valvasor (1641-1693), avtor še danes izjemne, v nemščini pisane, »Slave vojvodine Kranjske«; njeni štirje debeli zvezki predstavljajo neprecenljivo zakladnico najrazličnejših po- datkov, zanimivosti in posebnosti o znatnem delu slovenskega ozemlja. Baron Janez Vajkard Valvasor pa je med drugim znan tudi po tem, da je bil prvi pravi akademik na današnjem slovenskem ozemlju. V priznanje za njegovo razpravo o Cerkniškem presiha- jočem jezeru so ga namreč leta 1687 sprejeli med člane londonske »Royal Society«, angleške znanstvene akademije. Prvemu akademiku naše dežele, žal, ni uspelo postati tudi član prve akademije na Slovenskem: umrl je namreč prav tistega leta. ko je v Ljubljani nastala »Academia operosorum«. Academia operosorum To se je zgodilo leta 1693. Delovala je zatem nekako do leta 1725, ko je iz neznanih vzrokov zamrla. Ob ustanovitvi je združevala 23 znanstvenikov, v pretežni meri Slovencev in laikov, predvsem pravnikov (šest duhovnikov, štiri zdravnike, trinajst pravnikov). Njen prvi predsednik je bil doktor cerkvenega prava, prošt, apostolski protonotar, palatinski grof, znanstvenik in pe- snik Janez Krstnik Prešeren (1656-1704), ki je s škofom Sigismun- dom Krištofom Herbersteinom ter dekanom in generalnim vikar- jem Janezom Antonom Dolničarjem leta 1701 ustanovil v Ljub- ljani prvo javno - zdaj Semeniško - knjižnico. Drugi pomemb- nejši in najbolj delovni člani so bili: zgodovinar Janez Gregor Dolničar, zdravniki Marko Gerbec, Janez Krstnik Berložnik in Janez Andrej Coppini ter juristi Janez Štefan Florjančič, Franc Erazem Hohenwart, Janez Jurij Hočevar, Frančišek Krištof Bogataj in Jurij Gladič; ter še drugi. Sprva je Academia operosorum delovala v zasebnem član- skem krogu. Javnosti se je predstavila osem let kasneje, 13. decembra 1701, in to zelo svečano. Javna predstavitev je bila v dvorani ljubljanske škofijske palače, ki so jo bogato razsvetljevale bele voščenke. Na slavnostni zbor, ki ga je slovesno uvedel prošt dr. Janez Prešeren, so prišli najvišji predstavniki cerkvene in posvetne gospode. Bobni in trobente so oznanile svečani govor slavnostnega govornika doktorja prava Janeza Štefana Florjanči- ča, pl. Grienfeldskega, ki je v svojem precej baročnem zanosu med drugim, razume se v latinščini, dejal: »Kakor čebelice zbirajo med iz cvetlic in ga nosijo v satovje človeku v korist, tako tudi operosi srkajo sok iz raznih pisateljev in ga zbirajo v satovju, vsem v korist... Ne samo koristno, tudi sladko delo je to. Kaj naj bo človeku v tem kratkem življenju slajšega, kakor - kot v ogledalu natančno - pregledovati preteklost tolikih stoletij in sklepati na prihodnost, varovati se hudega?« Ta Florjančičev svečani govor se nam je v celoti ohranil, saj je izšel v knjižici Apes Academicae Operosorum Labacensium, 1701, (čebele ljubljanske akademije delavnih), ki so jo operosi izdali ob javni inavguraciji svoje Academiae. (Njen ponatis s prevodom dr, Primoža Simonitija je SAZU izdala za svojo petdesetletnico). V tej knjižici