Diplomsko Delo

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Borut Šantak

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

JEZIKOSLOVNO DELO JOŽEFA SMEJA

Graduation thesis

LINGUISTIC WORK BY JOŽEF SMEJ

Mentor: Kandidat: red. prof. dr. Marko Jesenšek Borut Šantak

Maribor, 2016

Lektorica za slovenščino: Brigita Klujber Varga, univ. dipl. prof slovenskega jezika in madžarskega jezika

Prevajalka: Nataša Prendl, univ. dipl. prevajalka

Zahvala

Najprej bi se rad iskreno zahvalil mentorju, red. prof. dr. Marku Jesenšku za strokovno pomoč in potrpežljivost ter da mi je s svojimi idejami in spodbudami pomagal pri pripravi diplomske naloge.

Rad bi se zahvalil tudi »temi diplomskega dela«, upokojenemu pomožnemu škofu dr. Jožefu Smeju za pomoč pri raziskovanju njegovega jezikoslovnega dela.

Iz srca se zahvaljujem staršema, da nista obupala in sta me podpirala v vsem.

Zahvaljujem se tudi vsem tistim prijateljem in sodelavcem, ki so me s spodbudnimi besedami podpirali. Hvala, ker ste poslušali moje tarnanje, me razumeli, včasih pa tudi dali potrebni zagon za delo.

Iskrena hvala vsem, ki ste verjeli vame, hvala pa tudi tistim, ki niso. Mogoče so mi prav oni dali največ moči, da dokažem nasprotno.

Hvala vsem in vsakemu posebej.

Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisani Borut Šantak, rojen 23. 08. 1981, študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, študijski program SLOVENSKI JEZIK S KNJIŽEVNOSTJO in MADŽARSKI

JEZIK S KNJIŽEVNOSTJO, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

JEZIKOSLOVNO DELO JOŽEFA SMEJA pri mentorju red. prof. dr. Marku Jesenšku, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Dobrovnik, 4. junija 2016

______(podpis študenta)

POVZETEK

V diplomski nalogi je predstavljeno jezikoslovno delo upokojenega mariborskega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja. Ob njegovem zahtevnem pastoralnem delu kot nekdanji soboški župnik in dekan, generalni vikar mariborske škofije, od leta 1983 pa pomožni škof, ima izreden pomen tudi njegov znanstveni, književni, prevajalski in raziskovalni opus. Največ se je ukvarjal z zgodovino Prekmurja, povezano z ohranjanjem narodne identitete v času madžarske nadoblasti, še posebej pa z vplivom življenja in dela dr. Franca Ivanoczyja na ohranjanje slovenstva. Njegovo drugo raziskovalno področje je povezano z razvojem prekmurskega knjižnega jezika in prvim katoliškim piscem Prekmurja, Miklošem Küzmičem. Ob raziskovanju Küzmičevega literarnega in pastoralnega delovanja se je Smej poglobil tudi v raziskovanje in dokazovanje avtentičnosti prevodov svetopisemskih besedil Števana in Mikloša Küzmiča. Ob delu omenjenih je Jožef Smej raziskoval tudi jezikoslovno delo drugih prekmurskih avtorjev 19. in 20. stoletja, kot so npr. Peter Kolar, Janoš Kardoš, Ivan Baša, Jožef Klekl st. in Jožef Košič.

V diplomskem delu je predstavljeno tudi prevajalsko delo Jožefa Smeja, ki ob raziskovalnem delu predstavlja drugo pomembno področje njegovega ustvarjanja. Del prevajalskega dela obsegajo prevodi svetopisemskih besedil oziroma sodelovanje pri prevajanju, prevodi različnih cerkvenih dokumentov, kot so npr. listine o imenovanjih škofov, drugi del pa predstavlja njegovo literarno in znanstveno prevajanje.

V sklepnem delu diplomske naloge je objavljen tudi pogovor s škofom dr. Jožefom Smejem o njegovem jezikoslovnem ustvarjanju in pogledih na prekmurski knjižni jezik ter dopolnjena bibliografija njegovih del. Le-ta zajema avtorska dela (monografije, znanstveni članki, razprave), dela, kjer je sodeloval kot soavtor ter prevajalsko in soprevajalsko delo.

Ključne besede:

Jožef Smej, delo, jezikoslovje, prekmurski knjižni jezik, zgodovina prekmurskega knjižnega jezika

ABSTRACT

This thesis discusses the linguistic work of the auxiliary bishop emeritus of Maribor Dr. Jožef Smej. Along his demanding pastoral care as the former parish priest and dean of Murska Sobota, vicar general of Diocese of Maribor and auxiliary bishop since 1983, his scientific, literary and research work and translations are also of crucial importance. He mostly dealt with the history of Prekmurje in connection with the preservation of the national identity during the Hungarian supremacy. He laid great emphasis on the influence of life and work of Dr. Franc Ivanoczy on the maintenance of the Slovene national consciousness. His other research area includes the development of the Prekmurian literary language and the first Catholic writer in Prekmurje Mikloš Küzmič. While researching Küzmič’s literary and pastoral function, Smej conducted an in-depth study of the authenticity of biblical text translations of Števan and Mikloš Küzmič. In addition, Jožef Smej has been researching the linguistic work of other authors of the 19th and 20th century in Prekmurje, for example Peter Kolar, Janoš Kardoš, Ivan Baša, Jožef Klekl Jr. and Jožef Košič.

This thesis also presents the translations of Jožef Smej, since translating is the second important area of Smej’s work. He has translated biblical texts (or co- translated), various church documents, e.g. documents of the episcopal appointment, and literary and scientific texts.

The last part of the thesis includes the interview with Dr. Jožef Smej about his linguistic work and perspective on the Prekmurian literary language. It also contains the supplemented bibliography of his works: independent works (monographs, science articles, discussions) and works he was a co-author, translator or co- translator of.

Keywords:

Jožef Smej, linguistic work, Prekmurian literary language, history of the Prekmurian literary language

Omnia possum in eo qui me confortat (Phil 3,14)

KAZALO

1 UVOD ...... 1

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA ...... 2

2.1 Namen in cilji ...... 2

2.2 Predpostavke ...... 3

3 METODOLOŠKA OPREDELITEV ...... 4

3.1 Raziskovalne metode ...... 4

3.2 Uporabljeni viri ...... 4

4 ŽIVLJENJE IN DELO JOŽEFA SMEJA ...... 6

4.1 Življenjska in duhovniška pot škofa dr. Jožefa Smeja ...... 6

4.2 Kulturnozgodovinsko in književno delo ...... 12

4.3 Prevajalsko delo ...... 14

5 JEZIKOSLOVNO DELO JOŽEFA SMEJA ...... 20

5.1 Smej in prekmurski jezik ...... 20

5.2 Smejevi pogledi na delo Števana in Mikloša Küzmiča ...... 24 5.2.1 Števan Küzmič ...... 24 5.2.2 Mikloš Küzmič ...... 39 5.3 Novak in Vratuša o Küzmičih in Smejevo 'posredovanje' ...... 62

5.4 Smej in prevajanje svetopisemskih besedil ...... 68

5.5 Franc Ivanoczy in njegov krog ...... 72 5.5.1 Franc Ivanoczy ...... 75 5.5.2 Jožef Borovnjak ...... 78 5.5.3 Peter Kolar ...... 83 5.5.4 Jožef Sakovič ...... 84 5.5.5 Jožef Klekl st...... 87 5.5.6 Ivan Baša ...... 88 5.5.7 Janoš Slepec ...... 89 5.6 Druge osebe, ki so vplivale na slovenski jezik v Prekmurju in Porabju ...... 92 5.6.1 János Szily ...... 92

5.6.2 Jožef Košič ...... 93 5.6.3 Janoš Kardoš ...... 95 5.6.4 Avgust Pavel ...... 98 5.6.5 Vilko Novak ...... 99 5.6.6 Drugi avtorji ...... 101

6 SKLEP ...... 103

7 PRILOGE ...... 106 7.1 Intervju s škofom dr. Jožefom Smejem o njegovem jezikoslovnem opusu ...... 106

7.2 Bibliografija del Jožefa Smeja ...... 115

7.3 Pismo škofa dr. Jožefa Smeja in primeri njegovih prevodov .... 162

8 LITERATURA ...... 166

1 UVOD

Upokojeni mariborski pomožni škof msgr. dr. Jožef Smej spada zagotovo med pomembnejše, lahko tudi rečemo, med najpomembnejše osebnosti verskega, kulturnega, zgodovinskega, literarnega in jezikoslovnega življenja preteklih 40 let tako na območju Prekmurja in Porabja kot tudi na območju nekdanje mariborske škofije, sedaj že nadškofije. Dr. Jožef Smej je znan predvsem kot »škof Prekmurja«, saj je kot mariborski pomožni škof, v letih svojega aktivnega službovanja, opravljal večino škofovskih pastoralnih nalog na območju Prekmurja. Po upokojitvi pa se še vedno z veseljem vrača v rodno Prekmurje kot škof in tudi kot vsestranski polihistor.

Sam sem dr. Smeja spoznal že v otroštvu, predvsem kot škofa, človeka, ki s svojo osebnostjo izžareva neke vrste strahospoštovanje, hkrati pa neizmerno človeško milino in razumnost. Ob kasnejših srečanjih in pogovorih sem začel spoznavati tudi literarno, zgodovinsko in kulturno delo dr. Smeja, ki je za Prekmurje izredno pomembno, saj je, kot je povedal tudi sam, Prekmurje bilo vedno prepuščeno samo sebi, »okleščeno«, pa tudi razdeljeno. Mogoče je prav to bil razlog, da se je Smej začel ukvarjati z raziskovanjem zgodovine, kulturne zgodovine in tudi jezika Prekmurja (Rustja 2006: 10).

Njegov jezikoslovni opus je zelo širok, saj se ukvarja z raznimi prekmurskimi pisci in jezikoslovci. Kljub obsežnosti in pomembnosti tega opusa pa je dr. Jožef Smej kot jezikoslovec širšemu krogu manj znan. Znano je, da se je veliko ukvarjal z življenjem in delom dr. Franca Ivanoczyja1 in njegovega kroga, poleg Ivanoczyjevega dela pa je tudi eden največjih poznavalcev življenja in dela prvega katoliškega pisca v Prekmurju, Mikloša Küzmiča. O njem je napisal več člankov in tudi biografski roman z naslovom Po sledovih zlatega peresa2, ki je ob romanih Ivanoczyjeva skrivnost in Psalmi vaškega župnika, zgodbi o njegovem krstitelju in vzorniku Ivanu Baši, del Smejove »prekmurske trilogije.«

1 Dr. Jožef Smej se je v svoji doktorski disertaciji ukvarjal s pastoralno dejavnostjo Ivanoczyjevega kroga. 2 Roman Po sledovih zlatega peresa je prvi roman Jožefa Smeja. 1

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA

2.1 Namen in cilji

Upokojeni mariborski pomožni škof msgr. dr. Jožef Smej je ena izmed poglavitnih osebnosti duhovnega, književnega, znanstvenega in kulturnega življenja Prekmurja preteklih 50 let. Širšemu krogu je znan predvsem po svojem škofovskem, tj. pastoralnem delovanju na področju mariborske (nad)škofije3 in Prekmurja. Jožef Smej se je ob pastoralnem delu že kot soboški kaplan in kasneje župnik ukvarjal z zgodovino Prekmurja, bolje rečeno Slovenske krajine4, predvsem pa z raziskovanjem življenja in dela nekaterih duhovnikov, ki so bili dejavni na področju prekmurskega knjižnega jezika in ohranjanja narodne identitete v času madžarske nadoblasti v Prekmurju (npr. Mikloš Küzmič, Franc Ivanoczy, Jožef Košič idr.). Ob kulturnozgodovinskem in raziskovalnem delu se Smej veliko ukvarja s prevajanjem, predvsem iz madžarščine, latinščine in francoščine, pomembno pa je tudi njegovo književno delo, saj je napisal več romanov in pesmi. Življenjski opus Jožefa Smeja je izredno bogat, vendar pa nekatera področja, kot npr. njegovo jezikoslovno delo, še niso povsem raziskana in urejena.

Namen diplomske naloge je predstaviti življenje, pastoralno, kulturnozgodovinsko, književno, prevajalsko in jezikoslovno delo Jožefa Smeja. Poudarek je vsekakor na jezikoslovnem delu, saj je Smej objavil veliko znanstvenih člankov, razprav in tudi samostojnih monografij, ki se ukvarjajo s prekmurskim knjižnim jezikom in njegovo zgodovino.

3 Sedanja mariborska nadškofija se je leta 1964 preimenovala v mariborsko-lavantinsko škofijo, istega leta je bilo Prekmurje uradno priključeno škofiji, razen župnije Razkrižje, ki je do leta 1994 spadala pod zagrebško nadškofijo. Leta 2006 je papež Benedikt XVI. ustanovil 3 nove škofije v Sloveniji, celjsko, novomeško in murskosoboško. S tem se je takratna mariborska škofija razdelila na 3 dele. Izločili sta se novi škofiji v Celju in Murski Soboti, mariborska škofija pa je bila povzdignjena v nadškofijo in metropolijo. 4 S poimenovanjem Slovenska krajina ali Slovenska okroglina je mišljeno sedanje Prekmurje in Porabje, saj so s temi izrazi imenovali takratni del slovenskega območja, ki je bilo pod madžarsko oblastjo. 2

Cilj diplomske naloge je predstavitev jezikoslovnega dela Jožefa Smeja širšemu krogu ter ovrednotenje pomena njegovega jezikoslovnega dela tako za zgodovino prekmurskega knjižnega jezika kot tudi za celoten slovenski prostor. Smej se v svojih jezikoslovnih delih delno dotakne tudi t. i. vendskega vprašanja5, ob tem pa se veliko ukvarja tudi s stanjem prekmurskega jezika v 18. in 19. stoletju, predvsem pa z osebnostmi, ki so pripomogle k ohranjanju, širjenju in razvoju prekmurskega jezika in zavesti.

Cilj naloge je tudi obdelati in urediti bibliografijo dr. Jožefa Smeja.

2.2 Predpostavke

1. Življenje in delo dr. Jožefa Smeja ima na kulturnozgodovinskem, verskem, književnem in jezikoslovnem področju, tako na območju Prekmurja in Porabja kot tudi širše, velik pomen.

2. Jezikoslovno delo Jožefa Smeja je znano večinoma le jezikoslovcem, ki se ukvarjajo s slovenskim jezikom v Prekmurju in Porabju.

3. Jožef Smej je s svojim jezikoslovnim delom pripomogel k razumevanju in razkrivanju nekaterih zgodovinskih dejstev (Š. in M. Küzmič).

4. Jezikoslovno delo Jožefa Smeja ni v celoti katalogizirano in bibliografsko urejeno.

5 Vendsko vprašanje je tema več znanstvenih razprav, saj so Madžari prekmurske Slovence v zgodovini imenovali Vendi ali Vandali, jezik 'Lingua Vandalica', Prekmurje pa Vandalia. Tudi Košič je izhajal iz tega, da so prekmurski Slovenci potomci vandalskih plemen, kljub nasprotnim dokazom Lajosa Bitnitza (Novak: 1994). 3

3 METODOLOŠKA OPREDELITEV

3.1 Raziskovalne metode

V diplomskem delu Jezikoslovno delo Jožefa Smeja sta pri opisovanju življenja in dela dr. Jožefa Smeja prevladovali zgodovinska in deskriptivna metoda.

Pri proučevanju posameznih dejavnikov, sestavljenih pojavov in obravnavi posameznih del sem uporabljal komparativno in klasifikacijsko metodo, pri proučevanju primerjanja in sestavljanju posameznih dejstev pa je prevladovala zgodovinska in deskriptivna metoda.

Pri izdelavi bibliografije je ob zgodovinski in deskriptivni metodi bila uporabljena tudi metoda klasifikacije. (Pšunder, Kolnik, Čagran 2012: 12).

3.2 Uporabljeni viri

V diplomski nalogi sem uporabil primarne, sekundarne in terciarne vire. Kot primarne vire sem uporabil avtorske publikacije dr. Jožefa Smeja in publikacije o življenju in delu dr. Jožefa Smeja. Med temi viri je monografija Draga Sobočana Ob 85. življenjskem miljniku škofa dr. Jožefa Smeja, ki je izšla leta 2007. Ob omenjeni monografiji sem uporabljal jezikoslovne članke dr. Jožefa Smeja, kot npr. Življenje in pomen Jožefa Košiča (zbornik Košič in njegov čas), Se je Mikloš Küzmič v svojem prevodu evangyeliumov res naslanjal na Števana Küzmiča (članek je bil objavljen v Slavistični reviji), Szily János püspök törekvései a szlovén nyelvű pasztorizáció és a „Szlovenszki szilabikar” című szlovén ábécéskönyv újranyomása érdekében/Prizadevanja škofa Jánosa Szilyja za slovensko pastorizacijo in ponatis slovenskega abecednika „Szlovenszki szilabikar” ter različne članke, objavljene v Slavistični reviji, reviji Slavia Centralis, Časopisu za zgodovino in narodopisje, Zgodovinskem časopisu, raznih zbornikih, kot so Stopinje, Pisec sedmerih luči, Košičevi dnevi, ipd. Uporabljal sem tudi vire iz strokovne monografije dr. Jožefa 4

Smeja Muza Mikloša Küzmiča. Pri pisanju sem informacije pridobival tudi iz dveh romanov dr. Jožefa Smeja, in sicer iz biografskih romanov o Miklošu Küzmiču Po sledovih zlatega peresa iz leta 1980 in o dr. Francu Ivanoczyju Ivanoczyjeva skrivnost iz leta 2012. Med sekundarnimi viri sem uporabljal različne znanstvene članke in monografije, povezane s prekmurskim knjižnim jezikom in slovstvom, zgodovino prekmurskega jezika in zgodovino Prekmurja. Med temi viri naj omenim monografijo Vilka Novaka Izbor prekmurskega slovstva, znanstveno monografijo dr. Marka Jesenška Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika (ZORA 90), Zbornik Štefana Küzmiča (1974) in nekatere zgodovinske članke Ivana Škafarja. Med drugim sem uporabil tudi različne elektronske vire, kot npr. intervju s škofom dr. Smejem v oddaji Podobe znanja avtorja Štefana Kutoša (Radio Ars). Med raziskovanjem sem pregledal tudi različne informativne vire, bibliografije, knjižne kataloge. Gradivo sem si izposojal iz različnih knjižnic, kot sta Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota in Knjižnica Lendava. Nekaj gradiva sem pridobil tudi s spleta.

4 ŽIVLJENJE IN DELO JOŽEFA SMEJA

4.1 Življenjska in duhovniška pot škofa dr. Jožefa Smeja

Jožef Smej se je rodil 15. februarja 1922 v Bogojini kot drugi sin Ane, roj. Ošlaj in Jožefa Smeja. Oče Jožef (1884–1970) je bil poljedelec, mati Ana (1891–1976) pa gospodinja. V zakonu so se jima rodili trije otroci: najstarejši je bil sin Ivan (1920– 1943), ki je bil kot dijak Višje kmetijske šole v Ljubljani leta 1941 vpoklican v vojsko. Poslali so ga na rusko fronto, od koder je njegovo zadnje sporočilo, pismo, napisano na brezovo lubje, prišlo februarja 1943. Sestra Marija, poročena Maučec (1924–2011), je ostala gospodinja na Smejevi, kasneje Maučecovi domačiji v Bogojini, kjer je tudi skrbela za starše Jožefa in Ano (Sobočan 2007: 10–45).

Jožef Smej je po takratni navadi bil krščen takoj naslednji dan, tj. 16. februarja 1922 v takratni stari bogojanski6 župnijski cerkvi (Sobočan 2007: 46). To staro cerkev je arhitekt Jože Plečnik kmalu zatem zajel v svojo mogočno cerkev, ki je edina izmed njegovih celovitih umetnin v Prekmurju7. Smejev krstitelj je bil takratni bogojinski župnik Ivan Baša, narodni buditelj in eden izmed stebrov prekmurskega slovenstva v prvi polovici 20. stoletja. Njemu je kasneje posvetil biografsko pripoved Psalmi vaškega župnika.

Med leti 1928 in 1932 je Jožef Smej obiskoval ljudsko šolo v Bogojini, šolanje pa je med leti 1932 in 1940 nadaljeval na Državni realni gimnaziji v Murski Soboti. V prvih štirih letih šolanja je stanoval v salezijanskem dijaškem domu Martinišče, kasneje, v štirih letih višje gimnazije, pa se je iz Bogojine vozil s kolesom (Sobočan 2007: 60–61).

6 V prekmurščini je povečini namesto slovenske oblike bogojinski uporabljena oblika bogojanski. V pričujoči nalogi bom uporabljal 'domačo', prekmursko obliko bogojanski, bogojanska. 7 Bogojanska cerkev Gospodovega vnebohoda je edina Plečnikova zgradba v Prekmurju, ki je zgrajena povsem po njegovih načrtih. Poleg te cerkve so Plečnikova dela v Prekmurju še notranja ureditev cerkvene ladje pri Gradu na Goričkem, glavni oltar v cerkvi sv. Martina v Martjancih ter nagrobni spomenik Števanu Küharju v Bratoncih, nagrobnik nekdanjega martjanskega župnika Jožefa Horvata in nagrobni spomenik dr. Franca Ivanoczyja v Kančevcih. 6

Ker je Jožef Smej zadnji letnik višje gimnazije zaključil z odličnim uspehom, je bil oproščen opravljanja ustnega dela mature. Po uspešno opravljeni maturi se je vpisal na ljubljansko medicinsko fakulteto, vendar se je po enem mesecu premislil. O svoji odločitvi je v svojih izpovedih zapisal tako:

»Če se sedaj v svojih spominih oziram nazaj na tisto jesen leta 1940, moram poudariti, da sem v svojem mladostnem zanosu (bil sem 18-leten!) hotel najprej končati medicino, potem pa še teologijo. Ker pa se je vojna vihra že bližala Jugoslaviji, sem pomislil: bolje bo, če med vojno umrem kot študent teologije kakor pa medicine. Po naključju je prav v tistem času prišel v Ljubljano na zdravljenje Ivan Pucko, študent 2. letnika mariborskega bogoslovja, moj bratranec. Spodbudil me je za študij bogoslovja. Na kvesturi sem odjavil študij medicine, napisal prošnjo za sprejem v mariborsko bogoslovje in tako sem v soboto, 26. oktobra 1940, skupaj s Puckom odpotoval v Maribor. V nedeljo, 27. oktobra 1940, na praznik Kristusa Kralja, sem bil že v talarju in koretlju navzoč v mariborski stolnici pri pontifikalni maši, ki jo je daroval dr. Ivan Jožef Tomažič, mariborski škof.« (Sobočan 2007: 87–88)

Zaradi nemške okupacije Maribora konec marca 1941 in vse večje nevarnosti je takratni ravnatelj bogoslovja dr. Alojzij Ostrc vse bogoslovce poslal domov. Na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 je tudi Prekmurje padlo v nemške roke, Nemci pa so oblast predali Madžarom. Takratni prekmurski bogoslovci, bilo jih je 15, so bili 26. junija 1941 sprejeti v bogoslovje in semenišče v Sombotelu8. Prekmurski, tj. slovenski bogoslovci, ki so večinoma študirali v Mariboru, niso vedeli madžarsko, kar je na začetku študija povzročalo nekaj težav. Glavne predmete so študentje poslušali v latinščini, kar je prekmurskim bogoslovcem študij v veliki meri olajšalo. Med študijem so imeli tako slovenski kot madžarski bogoslovci tudi obvezna predavanja iz slovenščine, predaval pa je Avgust Pavel (Kutoš 2014). Smej je v nekem intervjuju povedal, da so v Sombotelu imeli odlične profesorje, ki so

8 Prekmurje je med vojno (1941–1945) cerkvenoupravno znova prišlo pod sombotelsko škofijo. 7

Prekmurce imenovali Sloveni in ne Vendi (Zadravec 1983a: 22–25). Na bogoslovju je slovenske bogoslovce madžarščino poučeval dr. Ede Törnar, profesor v bogoslovju, po rodu iz Turnišča (Sobočan 2007: 103–104). Ob tem pa so se družili z madžarskimi bogoslovci, ki pa so se tako posredno naučili tudi slovensko. Tako Smej, ob profesorju Edeju Törnarju kot učitelja madžarščine, omenja še dva sošolca, Lászla Ivána in Györgya Hencza (Kozár Mukics 2000: 5–6). 3. decembra 1944 je šest bogoslovcev, med njimi tudi Jožef Smej, nepričakovano izvedelo, da bodo 8. decembra posvečeni v duhovnika. Po hitrem posredovanju je Smeju uspelo sporočiti domačim, da bo posvečen, naslednji dan, tj. 9. decembra, pa bo obhajal novo mašo. Tako je bilo 8. decembra 1944 v škofovi kapeli v sombotelski škofijski palači šest izbranih diakonov bilo posvečeno v duhovnike. Posvetil jih je sombotelski škof ordinarij Sándor Kovács. Še isti dan je Smejevim staršem uspelo priti v Sombotel, da so lahko naslednji dan prisostvovali novi maši svojega sina (Sobočan 2007: 153–157). Smejeva nova maša je bila 9. decembra 1944 v kapeli bogoslovnega semenišča. Ob novi maši je Smej v svoj dnevnik zapisal:

»Sombotel, 9. decembra 1944. (Prva) sveta nova maša. O nepozabni dan! Kaj ni zavriskalo sonce in obstalo na nebu, ko je zrlo velik, velik dogodek?! Jezus, Bog je na moje besede prišel iz nebes. Angeli so prišli na oblakih neba in ga molili v mojih rokah! Marija, nekoč si dala Jezusa sv. Jožefu, danes si ga dala meni, ki nevreden nosim ime tvojega ženina.« (Sobočan 2007: 161)

Po posvetitvi so kot semeniški duhovniki ostali v bogoslovju in zaključili študij. 25. marca 1945 je prejel dekret sombotelskega škofa, da je nastavljen za kaplana v Dokležovju. Sombotel je zapustil 28. marca 1945 in se s svojim bratrancem, prav tako novomašnikom, Ivanom Puckom odpravil proti Prekmurju. V obdobju od posvetitve do odhoda iz Sombotela je potekala ruska osvoboditev. V začetku marca 1945 so bombardirali sombotelsko stolnico in semenišče. Kljub škofovemu odloku pa Smej dodeljenega kaplanskega mesta ni zasedel. Po dekretu Ivana Jeriča, generalnega vikarja za Prekmurje, je svoje prvo duhovniško mesto zasedel 15. aprila 1945 v Dobrovniku kot upravitelj cerkve (rector ecclesiae). S 1. junijem 1945 je bil imenovan za kaplana v Turnišču, kjer je služboval do 1. aprila 1946, ko ga je

Jerič premestil za kaplana k sv. Benediktu v Kančevce, vendar so odlok, na željo takratnega kančevskega župnika, razveljavili. Smej je na kaplanskem mestu v Turnišču ostal do 15. decembra 1948. Med 22. aprilom 1947 in 8. majem 1948 je odslužil vojaški rok v Zagrebu (Sobočan 2007: 180). Na Smejevi duhovniški poti je sledila prva daljša postaja, saj je bil s 15. decembrom 1948 imenovan za duhovnega pomočnika v Murski Soboti. To imenovanje je bilo začasno, saj bi naj nadomeščal Alojzija Šoštarca, ki je bil v tem času v zaporu. Kljub začasnemu dekretu je Smej v Murski Soboti služboval skoraj polnih 21 let. Iz Murske Sobote je odšel 1. septembra 1969 (Sobočan 2007: 182). Čas, ki ga je Smej preživel kot dušni pastir v Murski Soboti, je bil poln zapletov. Po smrti župnika Jožefa Vojkoviča je bil imenovan za župnijskega upravitelja. To službo je opravljal od 12. julija do 17. septembra 1964, ko je bil za župnika imenovan nekdanji generalni vikar za Prekmurje, častni kanonik Ivan Jerič, Smej pa je ponovno postal kaplan. V svojih izpovedih piše, da službe župnika ni želel:

»Ti veš, da sem proti svoji volji ob pogrebu župnika Vojkoviča dobil odlok za župnijskega upravitelja, čeprav je morda to pričakoval gospod Ivan Jerič, č. kanonik. […] Župljani (kakor je to navada povsod) bi bili rajši, če bi bil postal župnik mlajši, v tem primeru jaz. Ko so zvedeli, da je postal gospod Jerič župnik, so prvo nedeljo potem prepevali v cerkvi žalostinko (pogrebno) namesto TE DEUM. Gospod Jerič je čutil, da je večina proti njemu. Vsevedni Bog, Ti veš, da je to bolelo tudi mene, veš pa tudi, da nisem imel dovolj poguma, da bi branil gospoda Jeriča pred župljani.« (Sobočan 2007: 235)

Po tistem, ko so soboški verniki na odločen način izrazili svoje nestrinjanje z imenovanjem Jeriča za župnika, se je decembra 1964 le-ta župniji odpovedal in se umaknil. Po 1. januarju 1965 je Smej znova postal župnijski upravitelj, s 1. majem 1965 pa župnik Župnije sv. Nikolaja v Murski Soboti. Leta 1968 so ga imenovali za dekana. 1. septembra 1969 je Jožef Smej, na prošnjo mariborskega škofa ordinarija dr. Maksimilijana Držečnika, sprejel službo stolnega kanonika mariborskega stolnega kapitlja. Te službe pa ni sprejel z lahkoto. Umestitev za

9 stolnega kanonika je bila 18. septembra 1969. Istočasno je bil imenovan za naddekana II. naddekanije Maribor. Še v istem mesecu se je vpisal v 6. letnik Teološke fakultete v Ljubljani. Leta 1972 je magistriral z magistrskim delom Dimenzije oznanjevanja Ivanoczyjevega kroga: (licenciatsko delo) (Sobočan 2007: 269). V vodstvu škofije je Smej sčasoma prevzemal vse večje naloge, saj je bil imenovan za kanclerja (vodjo pisarne), 6. januarja 1975 pa za prošta stolnega kapitlja.9 Po magisteriju je nadaljeval z doktorskim študijem, ki ga je zaključil 23. novembra 1974, ko je na ljubljanski Teološki fakulteti obranil doktorsko disertacijo z naslovom Pastoralna dejavnost Ivanoczyjevega kroga. Doktorska disertacija je v tisku izšla leta 1975, Smej pa je bil v doktorja promoviran 30. januarja 1976 v Ljubljani. Po smrti škofa Držečnika (13. maja 1978), ki je Smeja povabil v Maribor, se je stanje zaostrilo, saj je takratni vršilec škofovskih dolžnosti, pomožni škof dr. Vekoslav Grmič pričakoval, da bo imenovan za ordinarija v Mariboru. Ko je izvedel, da ni imenovan, se je službi pomožnega škofa odpovedal. To, da ni bil imenovan za škofa ordinarija, je moč pripisati tudi njegovi pretirani nagnjenosti k levici in jasnega odnosa do NOB in kolaboracionizma (Horvat 2008; Dominik 2003). Za mariborsko-lavantinskega škofa ordinarija je bil imenovan dr. Franc Kramberger, takratni ravnatelj malega semenišča. Škof Grmič je prošnjo škofa Krambergerja, da bi bil njegov pomožni škof in generalni vikar, zaradi nasprotij trikrat zavrnil. Kramberger je vodstvo škofije prevzel 14. decembra 1980, stolnega prošta Smeja pa je imenoval za generalnega vikarja. Škof Kramberger je o Smeju zapisal:

»Ko se je že zvedelo po radiu, da me je papež Janez Pavel II. imenoval za mariborskega škofa, je naš jubilant (Smej, op. a.) prišel zvečer k meni. Kot dolgoletni sodelavec pokojnega škofa dr. Maksimilijana Držečnika in dober poznavalec razmer na Škofijskem ordinariatu in v škofiji nasploh je vedel, da novemu škofu ne bo lahko, saj so bile takrat posebne okoliščine. Srečanje je bilo kratko, samo pri vhodnih vratih. Čestital mi je, a bolj kot to, mi je kot novemu, še neizkušenemu škofu dejal: „Ne boj se, saj

9 Stolni prošt je predstojnik stolnega kapitlja, ki ga sestavljajo stolni kanoniki. Kapitelj je posvetovalno telo škofa. 10

ti bomo pomagali, vse bo dobro!” Tega kratkega, a zame bogatega srečanja ne bom nikoli pozabil.« (Kramberger 2001)

Škof dr. Franc Kramberger je novembra 1982 vprašal Smeja, ali bi sprejel službo pomožnega škofa. Smej je v svoji skromnosti rekel, da ni vreden te časti (Sobočan 2007: 315). Kljub temu ga je škof Kramberger predlagal za pomožnega škofa in papež Janez Pavel II. ga je za to službo tudi izbral. Novico o imenovanju je Smeju povedal apostolski pronuncij, nadškof Michele Cecchini. 25. aprila 1983 je generalni vikar in stolni prošt dr. Jožef Smej bil imenovan za naslovnega škofa černiškega10 in pomožnega škofa mariborskega. Škofovsko posvečenje je bilo 23. maja 1983, na binkoštni ponedeljek oziroma praznik Marije Matere Cerkve, v mariborski stolnici. V škofa ga je posvetil apostolski pronuncij v Jugoslaviji, naslovni nadškof oglejski, Michele Cecchini, soposvečevalca pa sta bila ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar in mariborski škof dr. Franc Kramberger. Novo posvečeni škof Smej si je za svoje škofovsko geslo izbral pomenljiv stavek: Gratia plena, recordare – Milosti polna, spomni se11. Geneatologija ali rodoslovje škofa Smeja sega do leta 1476 (Sobočan 2007: 606). Škofovsko posvečenje Jožefa Smeja je bilo za Prekmurje in Prekmurce izrednega pomena, saj je bil prvi prekmurski duhovnik, ki je dosegel najvišjo stopnjo duhovništva – škofovsko posvečenje. Jože Zadravec pravi, da njegovo imenovanje za škofa ni bilo tako nepričakovano, Prekmurci pa so veseli, da imajo končno tudi škofa (Zadravec 1983: 19). Smej je med svojim škofovskim poslanstvom veliko potoval, večkrat obiskal izseljence v Združenih državah Amerike, Kanadi, Nemčiji, na Švedskem, aktivno je sodeloval v jugoslovanski in kasneje v slovenski škofovski konferenci. Veliko časa in truda je posvetil pastoralni oskrbi Prekmurja in Porabja. Svoj zlatomašni jubilej je 30. julija 1994 obhajal v rodni Bogojini, 11. decembra pa v mariborski stolnici. 5. septembra 2004 je v Bogojini obhajal svoj biseromašni jubilej, 12. decembra istega leta pa še v mariborski stolni cerkvi. 23. maja 2013 je v Mariboru slavil 30-letnico škofovskega posvečenja, 21. septembra 2014 pa je obhajal 70- letnico mašniškega posvečenja – rubinsko mašo.

10 Smej je bil kot pomožni škof imenovan za naslovnega škofa černiškega – Ecclesiae Tzernicensis, Zernico, zgodovinska škofija na ozemlju današnje Bolgarije. 11 Zanimivo je, da je geslo sestavljeno iz dvajsetih črk tako v latinskem kot slovenskem jeziku. 11

Delo pomožnega škofa mariborske škofije je opravljal do leta 2000, ko je obveznosti delno predal svojemu nasledniku, škofu Antonu Stresu. Ne glede na uradno upokojitev, ki je bila 18. junija 2009, škof Smej svoje pastoralno še zmeraj opravlja, ob tem pa dalje bogati in raziskuje kulturnozgodovinsko, literarno, jezikoslovno in pastoralno življenje »svojega« Prekmurja.

Škof Jožef Smej je za svoje bogato delo prejel več priznanj in nagrad. Med najpomembnejšimi je priznanje za življenjsko delo Slavističnega društva Slovenije leta 2009, leta 2015 pa je prejel Viteški križ madžarskega reda za zasluge, in sicer za povezovanje slovenskega in madžarskega naroda in kulture. Istega leta je postal tudi častni občan Mestne občine Maribor, leta 2016 pa je prejel Red za zasluge Republike Slovenije.

4.2 Kulturnozgodovinsko in književno delo

Eno izmed raziskovalnih področij dr. Jožefa Smeja je zgodovina Prekmurja. Napisal je več monografij in člankov, v katerih obravnava različna področja prekmurske in krajevne zgodovine. Med njimi je treba omeniti sledeče: Spomenikom domačije – zadnja ura naj ne bije!: (ob soboški spomeniški problematiki): cerkev v Soboti (1071–1971), izšlo 1971, Murski Črnci in njihov jubilej, izšlo 1997, Bakovci in njihova zgodovina, izšlo 2001, Lukačevci med Lipnico in Ledavo, izšlo 2003, Bukovnica in njena kapela 1905–2005, izšlo 2005 in Strehovci, Selišče Strelci, izšlo 2009. V Smejevi bibliografiji so navedeni številni članki, povezani z zgodovino Prekmurja. Med njimi so tudi razni prispevki in spremne besede, kot npr. v Krečičevi knjigi o bogojanski cerkvi. Napisal je veliko razprav o položaju porabskih Slovencev ter šolstva v Prekmurju. Smej sam pravi, da ga je vedno zanimala zgodovina in kultura, še posebej pa življenje tistih, ki so ohranjali svojo slovensko narodno zavest v tujejezičnem okolju. Dodaja tudi, da so knjige, povezane s krajevno zgodovino, vedno aktualne, tudi v dobi informacijske poplave (Kozár Mukics 2000: 6).

Pomembno je omeniti Smejevo literarno, tako pesniško kot prozno ustvarjanje. Napisal je več pesmi, katerih velika večina je bila objavljena v zborniku Stopinje, izdal pa je tudi pesniško zbirko Kaplja na vedru. V zbirki, ki je izšla leta 1992, je objavil pesmi, nastale med leti 1942 in 1945, torej v obdobju, ko je bil bogoslovec in semeniščnik v Sombotelu (Kozár Mukics 2000: 5). Pomenljiv je že sam naslov zbirke, saj primerja sebe in svoj narod s kapljo na vedru. Naslov in motiviko je povzel po preroku Izaiji (Iz 40,15) (SSP 1997: 509). Smej pravi, da je rokopise teh pesmi, napisanih med njegovim 18. in 22. letom našel v začetku 1990-ih let. Pravi tudi, da bi marsikaj napisal drugače, vendar ni imel srca, da bi jih zavrgel. Tako so te pesmi leta 1992 izšle v samostojni zbirki (Kozár Mukics 2000: 6). Zbirka Smehljaj neba, v kateri so zbrane pesmi iz obdobja med 1941 in 1948 je ostala v rokopisu. Ob omenjeni pesniški dejavnosti so pomembne tudi njegove biografske monografije, kot so Velikan s Krajne: Jože Klekl st. (1874–1948) iz leta 1996 ter razni drugi spisi: Spominčice z duhovniških grobov, številna šmarnična branja, križevi poti itd., omembe vredna pa so tudi njegova sekundarna avtorstva, ki jih prav tako ni malo, saj je v njegovi bibliografiji veliko del, kjer nastopa kot soavtor ali avtor spremne besede. Med temi je treba omeniti zbirko Čergičevih12 pesmi Simon Čergič, župnik in pesnik (1982). V tej knjigi je izdal popravljene prevode Čergičevih pesmi, katerim je dodal še prevod njegove pesmi ob Szilyjevi smrti (Novak 1991: 21). Pri uredniškem delu je potrebno omeniti pomurski katoliški zbornik Stopinje, kjer je Smej kot urednik in avtor prisoten od samega začetka, to je od leta 1971, ko je izšla prva številka, Stopinje 1972.

Med proznimi deli je zagotovo najpomembnejša njegova romaneskna trilogija o treh prekmurskih duhovnikih, o osebnostih, pomembnih za zgodovino Prekmurja. To so romaneskni življenjepisi Mikloša Küzmiča, Ivana Baše in Franca Ivanoczyja oziroma romani Po sledovih zlatega peresa iz leta 1980, Psalmi vaškega župnika iz leta 1992 in Ivanoczyjeva skrivnost iz leta 2012. Marija Stanonik pravi, da so ti romani izrazito kronotopični, saj obdelujejo kar tri stoletja prekmurske zgodovine

12 Simon Čergič (1765–1806) je bil Küzmičev najzvestejši prijatelj, s katerim sta si dopisovala v obliki pesmi. Njegove pesmi so sicer večinoma priložnostne, so pa nujno potrebne za razumevanje Küzmičevih pesmi. Küzmič ga je cenil kot brata, kar je tudi zapisal v njemu namenjeni pesmi. Smej navaja, da je Küzmič večkrat posredoval zanj, bodisi v gmotnih težavah, bodisi pri dokazovanju njegove nedolžnosti (Smej 1976: 16–17). 13

(Stanonik 2016: 8). Stanonikova meni, da je treba trilogijo obravnavati kot zgodovinske romane ali kot romansirane življenjepise. Navaja, da že sam izbor oseb kaže na zavestno povezanost, le-to pa nakazuje z odlomkom iz romana o Ivanu Baši. Pravi, da o Smejevih romanih ne moremo govoriti kot o klasičnih romansiranih biografijah, saj Smej vse navaja s konkretnimi datumi in kraji, ki se lahko tudi preverijo. Meni tudi, da prav ti elementi in citati iz hebrejščine, grščine, latinščine dajejo Smejevim romanom postmodernistične značilnosti (Stanonik 2016: 8). V zaključku Stanonikova piše, da so Smejevi romani prav zaradi zgodovinskih dejstev, sodobnih in starih jezikov ter obsežnega svetopisemskega zaledja bogat vir za študij medbesedilnosti (Stanonik 2016: 93).

4.3 Prevajalsko delo

V Smejevem opusu zavzema posebno mesto tudi prevajanje. Večino njegovega prevajalskega dela tvorijo razni cerkveni dokumenti, kot soprevajalec pa je sodeloval pri prevajanju 1. in 2. dela Bogoslužnega molitvenika, tj. brevirja iz latinščine, bil je soprevajalec Uvoda v Sveto pismo stare zaveze, izdanega 1979, v katerem je iz francoščine prevedel obravnavo poznejših preroških knjig, pri Uvodu v Sveto pismo nove zaveze, izdanega 1982, pa je, prav tako iz francoskega jezika, prevedel 328 strani. Prevedel je tudi komentar k Psalmom Heinricha Grossa in Heinza Reinelta, izdanim leta 1989 (Kozar st. 1991: 23). Sodeloval je pri prevodu Zakonika cerkvenega prava, izdanega 1983 (prim. Sobočan 2007: 782–786, Vugrinec 2011: 143). Bil je tudi recenzent besedil za SSP 2003. Glavnino njegovega prevajalskega dela predstavljajo verska besedila (Vugrinec 2011: 143) in uradni dokumenti, kot so npr. Direktorij za službo in življenje duhovnikov, izdanega 1994, kroniko župnije Beltinci ter kroniko bogojanske župnije, ki sta ostali v rokopisu. Prevedel je tudi Ivanoczyjev madžarski rokopis Adatok a csendlaki plébánia történetéhez, ki je bila z naslovom Podatki k zgodovini tišinske župnije objavljena 2007 ter Ivanoczyjevo doktorsko disertacijo. Prav tako je treba omeniti njegove prevode papeških bul, tj. listin oziroma imenovanj. Smej je prevedel papeško listino o ustanovitvi novih škofij v Celju, Murski Soboti in Novem mestu,

14 bulo o ustanovitvi nadškofije Maribor, listine o imenovanju dr. Marjana Turnška za soboškega in msgr. Andreja Glavana za novomeškega škofa, listino o imenovanju dr. Antona Stresa za mariborskega pomožnega škofa, prevedel pa je tudi bulo o svojem imenovanju za mariborskega pomožnega škofa. Nekaj teh listin je bilo tudi objavljenih. Bil je tudi soprevajalec pri izdaji Starejšega slovenskega slovstva od Brižinskih spomenikov do Linhartovega Matička iz leta 1980, kot prevajalec pa nastopa tudi pri prevodu Slomškovega duhovnega vodila Mihi Sancta et Cara, izdanega 1999, ter Hübnerjeve knjige, ki je bila izdana z naslovom Biblični distihi v Hübnerjevi knjigi leta 2006 (prim. Sobočan 2007: 784–786). Smej je prevajal tudi veliko pesmi, ki so večinoma objavljene v Stopinjah.

Ob pesniškem prevajanju je potrebno omeniti njegovo monografijo Muza Mikloša Küzmiča, v katerem so objavljene pesmi Mikloša Küzmiča škofu Jánosu Szilyju, dopisovanje v pesmih med Küzmičem in Simonom Čergičem ali Mihaelom Gabrom, za eno pesem pa Smej domneva, da je namenjena zemljiškemu gospodu (Smej 1976). Te pesmi so ohranjene v sombotelskem škofijskem arhivu, nekaj je izvirnih rokopisov, del pa je ohranjen v prepisih Küzmičevega kaplana Petra Borkoviča (Smej 1976: 13–14). V Muzi Mikloša Küzmiča je Smej objavil 35 pesmi, od katerih je 33 prevedenih. 29 pesmi je prevedel iz madžarskega jezika, 2 iz latinščine, ena je dvojezična, latinsko-madžarska in je prevedena v slovenščino. Prvi dve pesnitvi v knjigi nista prevedeni. Pesem Alia je v latinskem, Vandalica eadem pa v prekmurskem jeziku (Smej 1976: 34–35). V Muzi Mikloša Küzmiča pesmim in prevodom dodaja tudi opombe in razlage. V uvodnem delu pa so predstavljene osebe in okoliščine, povezane z nastajanjem pesmi (Smej 1976: 8– 31). Štefan Barbarič omenja, da je objava teh pesmi v monografiji prinesla dokaz o kulturni razgibanosti in literarni tvornosti duhovščine, ki se je zbirala okrog Mikloša Küzmiča. Piše tudi, da je največja zasluga za to, da se je pomen dela in pesništva Mikloša Küzmiča dvignil na vredno raven, prav Smejeva. (Barbarič 1980: 63).

Druga pomembna točka v prevajalstvu Jožefa Smeja so prevodi pisem, ki imajo pri raziskovanju zgodovine, kulture in šolstva Prekmurja zelo velik pomen. Smej je skupno prevedel 51 različnih pisem, ki so objavljena v številnih znanstvenih

15 razpravah. Večina teh je povezana z Miklošem Küzmičem, natančneje 48, ki jih je bodisi on pisal škofu Szilyju ali zemljiškemu gospodu Štefanu Sallérju oziroma so odgovor škofa Szilyja. K tem spadata še pismi Jurija Raffaya in Janeza Hülla13. Ob omenjenih je Smej prevedel tudi Szilyjevo pismo Štefanu Hüllu14 ter pismi Petra Kregarja in Janeza Obrana škofu (prim. Smej 1981, 1995, 1997, 1997a, 1997b, 1998, 1998a, 2000). Vsa omenjena pisma so napisana v latinskem jeziku, razen Küzmičevega, namenjenega Juditi Festetics, vdovi Štefana Sallérja, ki je v madžarskem jeziku (Smej 1981: 292). Ob navedenih je prevedel tudi pismo grofa Jurija Zrinjskega palatinu Stanislavu Thurzóju (Sobočan 2007: 783).

Kot primer Smejevega znanstvenega prevajanja navajam tri njegove, še neobjavljene prevode, ki mi jih je posredoval škof Smej15. O prvem latinskem besedilu piše, da je ta heksameter viden na kapelici Marije Pomočnice v Petanjcih, sestavil bi ga pa naj sam slavni astronom Johannes Kepler (1571–1630), ki se je pred protireformacijo zatekel v Nádasdyjev dvorec v Petanjcih. Ta dvorec je stal blizu omenjene kapele.

»KEPPLERI: quae nomen habet, cur peccat imago? Quae tanto errori caussa subesse potest? Silicet est TERRAE, KEPPLERI regula, CVRSVS: Per vim hic sculptoris traxerat erro manum. Terra utinam nunquam currat, sempere quiescat: Quo sic KEPPLERI peccet imago minus.«

13 Janez Hüll (ok. 1739–1778) je bil župnik na Cankovi. Bil je korektor Küzmičevega rokopisa Knige molitvene (Smej 1998a: 47). 14 Štefan Hüll (1741–1787) je bil župnik v Kéthelyu, slov. Troščah (Smej 1997a: 39). 15 Pismo Jožefa Smeja in kopije prevodov so dodane v prilogi. 16

Smejev prevod Keplerjevega heksametra v Petanjcih:

»Zakaj v zmoti je KEPLERJA kip, kdo po imenu je on? Kdo vanj vtihotapil, takšno je zmoto; Ko vendar pravílo je KEPLERJA to, da ZEMLJA res KROŽI: Tu siloma roko kiparjevo klatež je vodil. O, da nikdar zemlja ne krožila bi, vedno trdno bi stala: tako vsaj KEPLERJA kip manj v zmoti bi bil.«

Nagrobni napis Johannesa Keplerja

»Mensus eram coelos, nunc terrae metior umbras; Mens coelestis erat; corporis umbra iacet.«

Smejev prevod:

»Nebesnega svoda meril sem čar, zdaj merim le sence zemljé; um mi nebeški je bil, tu pa le senca telesa.«

Prevod neznanega madžarskega avtorja:

»A ragyogó egeket mértem, most mérem az árnyat; Szellemem égi vala: test pora hamvadoz itt.«

Ob pesniškem in znanstvenem prevajanju je pomembno tudi Smejevo literarno prevajalsko delo. Prvi sklop teh so prevodi madžarskih avtorjev. Prvo delo, ki ga je prevedel, je roman madžarskega pisatelja Géze Gárdonyija Atila, bič božji. Naslov izvirnika je A láthatatlan ember, kar v prevodu pomeni 'nevidni človek'. Knjiga je bila izdana leta 1973. Leta 1977 je bil izdan Smejev prevod Gárdonyijevega romana Božji sužnji, naslov izvirnika pa je Isten rabjai. Naslednji je bil roman Ferenca Móre Zlata krsta, v izvirniku Aranykoporsó, ki ga je prevedel že v 1980-ih letih, izdan pa je bil šele leta 2013. Drugi pomemben sklop so prevodi iz francoščine. Smej je prevedel tragedijo Pierra Corneilla Mučenec, ki je bila izdana 1983. Drugo

17 pomembno delo, prevedeno prav tako iz francoščine pa je drama Jeana Racina Ifigenija v Avlidi (prim. Sobočan 2007: 784). Novak o Smejevih književnih prevodih pravi, da so njegovi prevodi madžarskih romanov zanimivi po tematski ravni, pomembnejša pa sta prevoda dveh velikih francoskih klasikov, dramatikov 17. stoletja. O dveh francoskih prevodih Novak pravi, da dokazujeta Smejevo spretno verzifikacijo. Hkrati obžaluje, da sta zaradi manj znane založbe med slovenskimi književniki ostala slabše opažena (Novak 1991: 21). Ta neopaženost, ki jo navaja Novak, pa le ni tako slaba, saj je Tone Smolej leta 1999 napisal obsežnejšo razpravo o recepciji Jeana Racina na Slovenskem. V članku omenja tudi Smejev prevod Ifigenije na Avlidi. Navaja, da je prevod izšel šele osem let po nastanku, torej je Smej dramo prevedel leta 1981, ko je bil star 59 let in 4 mesece, natanko toliko, kot je bil Racine ob svoji smrti (Smolej 1999: 313). Smolej v razpravi opozarja na Smejeve poglede na janzenizem, omenja pa tudi, da v svojem prevodu ohranja pravopisno normo, pri verzifikaciji pa je izbral jambski verz in zaporedno rimo. Del o Smejevem prevodu zaključuje s tem, da njegov delno svoboden prevod nakazuje na drugačno recepcijo v prihodnosti (Smolej 1999: 314).

Kot primer književnega prevajanja navajam prevod latinske cerkvene himne, ki jo je Smej prevedel oziroma prepesnil16:

»O salutaris Hostia, Quae caeli pandis ostium, bella premunt hostilia, da robur, fer auxilium.«

»O, Hostija, ti zveličavna, odpiraš vrata nam v nebó, sovražna sila tlači nas, daj moč, pomagaj nam.«

16 Izvirni zapis prevoda je priloga diplomskega dela. 18

Smej o svojem prevajalskem delu v omenjenem pismu piše tako:

»Pri prevajanju se držim pravila: čim bolj se približati izvirniku, hkrati pa preliti v slovenščino.«

Smejev prevajalski opus je nedvomno eden izmed najbogatejših nasploh, še posebej, če se upošteva dejstvo, da je prevajal iz madžarskega, latinskega, grškega, francoskega, nemškega in mogoče še katerega jezika.

5 JEZIKOSLOVNO DELO JOŽEFA SMEJA

5.1 Smej in prekmurski jezik17

Jožef Smej pravi, da je prekmurski jezik, tj. prekmurščina njegov materni jezik, slovenščine se je začel učiti šele v šoli. Meni, da Prekmurci težko skrijejo svojo govorico in jih drugi spoznajo že po njej, po naglasu, izgovorjavi. Smej je v več različnih člankih in intervjujih omenil, da se mu je slovenščina v dijaških letih zdela precej tuja. To mnenje je podprl s svojo zgodbo o molitvi očenaša, ki se mu v slovenščini ni zdela pristna, veljavna (Smej 2011: 26–30; Kutoš 2014). Večkrat je tudi poudarjal, da so se Prekmurci med sabo vedno pogovarjali v prekmurščini, pa naj si je to bilo v gimnaziji v Murski Soboti, v Ljubljani, v mariborskem ali sombotelskem bogoslovju. Smej navaja avtorje, ki se s prekmurskim jezikom ukvarjajo kot s knjižnim jezikom ter avtorje, ki menijo, da je prekmurščina del slovenskega narečja (Smej 2011: 29). Pravi, da so prekmurski jezikoslovci mnenja, da je prekmurščina narečje, metdem ko 'neprekmurci' menijo, da je knjižni jezik. Sam meni, da je prekmurščina, tj. stari slovenski jezik tudi dandanes govorjen jezik, kar nakazuje na njegovo književno normo, saj je ta jezik v veliki meri ostal v taki obliki, kot je bil govorjen vse od izida prve tiskane knjige v prekmurskem jeziku, tj. od leta 1715, ko je izšel Mali katechismus Ferenca Temlina. Ta jezik so dalje bogatili avtorji, kot sta Števan in Mikloš Küzmič, Košič, Borovnjak, Ratkovič, Sakovič, Pavel in drugi. Pravi, da so med Slovenci prav Prekmurci najbolj zavzeti za svoj jezik. Prav zaradi tega pa meni, da se prekmurski jezik lahko pojmuje kot narečje, pa tudi kot knjižni jezik (Kutoš 2014).

Prekmurski ali vzhodnoslovenski knjižni jezik je v 18. stoletju zamenjal knjižno kajkavščino, ki so jo pojmovali in imenovali slovenski jezik. Prehod s kajkavskega

17 Smej se s prekmurskim jezikom kot disciplino posebej ni ukvarjal, se pa je znanstveno posvetil oblikovalcem prekmurskega jezika, tako katoliškim kot evangeličanskim piscem od Temlina pa vse do Vilka Novaka.

20 jezika v prekmurščino oziroma postavitev knjižne norme prekmurskega jezika so dosegli protestantski pisci v 18. stoletju, to knjižno normo pa so proti koncu 18. stoletja prevzeli tudi katoliški pisci (Jesenšek 2005: 69). Razvoj slovenskega jezika je bil enoten nekje do 9. stoletja, po Brižinskih spomenikih pa se že opaža razvoj v več smereh, loči se alpska in panonska slovenščina. Slovenski jezik je do sredine 19. stoletja imel dve knjižni normi: osrednjeslovenski in vzhodnoslovenski knjižni jezik. Obe jezikovni normi sta se v nadaljnjem razvoju še dalje drobili. Martina Orožen pravi, da je vzrok za tako delitev jezika ta, da so slovenska obredna besedila izhajala iz različnih kulturnih prostorov, le-te pa so nastale zaradi različnih jezikovnih teženj in zgodovinskih okoliščin. Marko Jesenšek meni, da dvojni razvoj izhaja iz tega, da je bil kulturnozgodovinski in jezikovni razvoj drugačen v alpskem prostoru kot v panonskem. Orožnova še dodaja, da sta se obe normi razvijali samostojno do sredine 19. stoletja, a se v 18. stoletju še najdejo določene povezave med obema jezikoma. Nastanka obeh norm pa sta povezana tudi z dejstvom, da je za razvoj osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika oziroma za povzdignitev v knjižno normo odgovorna reformacija. V osrednjem slovenskem prostoru se je to zgodilo že v 16. stoletju s Trubarjem in Dalmatinom, v vzhodnem, bolje rečeno v prekmurskem prostoru pa šele v 18. stoletju s Temlinom in Küzmičem (Jesenšek 2013: 23–24).

Marko Jesenšek opredeljuje normativni razvoj vzhodnoslovenskega knjižnega jezika po časovni premici, ki se začenja z Brižinskimi spomeniki, se nadaljuje s starejšo Martjansko pesmarico18, Števanom Küzmičem, Miklošem Küzmičem in Jožefom Košičem. Po Košiču se razvoj nadaljuje s postopnim poenotenjem knjižne norme od sredine 19. stoletja, kjer med pisci omenja Janoša Kardoša, Jožefa Borovnjaka, Franca Ivanoczyja in Jožefa Klekla. Razvoj vzhodnoslovenskega knjižnega jezika, ki se je kasneje razvila v dve, geografsko pogojeni različici19, je povezan z določenimi zgodovinskimi dejstvi, tj. z Velikomoravskim cesarstvom, knezom Kocljem ter Cirilom in Metodom, torej tudi s slovansko liturgijo in staro

18 Novak v svojem članku o starejši Martjanski pesmarici navaja več letnic nastanka, in sicer 1549 ali 1649, ki bi jo naj našel F. Kovačič, in letnico 1593 ali 1643, ki jo je postavil F. Fancev (Novak 1976: 36; Novak 1990: 66). 19 To sta prekmurski knjižni jezik, ki se je razvil med Muro in Rabo, ter vzhodnoštajerski jezik med Muro in Dravo. 21 cerkveno slovanščino (Jesenšek 2013: 20–21). Povezanost med staro cerkveno slovanščino in prekmurščino je poudarjal tudi Smej, ko je primerjal besedilo molitve očenaša v stari cerkveni slovanščini z besedilom v prekmurščini (Kutoš, 2014). Tako Smej kot tudi drugi jezikoslovci poudarjajo, da ima na delitev vzhodnoslovenskega in razvoj prekmurskega jezika velik vpliv tudi cerkvenoupravna delitev. Južno ali Dolnje Prekmurje20, kot ga imenuje Smej, je med leti 1094 in 1777 spadalo pod zagrebško škofijo, Severno ali Gornje Prekmurje pa je v obdobju od ok. 1091 do 1777 spadalo v škofijo Győr. Letnica 1777 je prelomna, saj je tega leta bila ustanovljena škofija v Sombotelu, v kateri so bili združeni vsi Prekmurci (Zelko 1996: 94–105; Jesenšek 2013: 23). Začetni razvoj prekmurskega knjižnega jezika je bil podoben razvoju slovenskega knjižnega jezika, le 165-letno zakasnitvojo. Podobnost se vidi tudi v prvih tiskh, saj so bili prekmurski podobni, kot prvi dve slovenski knjigi, tj. Trubarjev Katetizem in Abecednik iz leta 1550. To sta bila Mali katechismus21 Ferenca Temlina iz leta 1715 ter Abecedarium Szlowenszko neznanega avtorja iz leta 1725. Kot pravi Novak, je bil Temlin prvi, ki je prekmurskemu narečju dal slovstveno obliko in značaj (Novak 1976: 41–45). Za temeljno delo prekmurskega slovstva pa jezikoslovci štejejo Nouvi zakon Števana Küzmiča iz leta 1771. Ta velja tudi za prvi izvirni prevod Nove zaveze v slovenski jezik, saj je Dalmatin prevajal iz nemščine, Küzmič pa iz grškega izvirnika, tj Septuaginte. Pred izdajo prve tiskane knjige v prekmurskem jeziku so pomembni tudi zapisi v različnih rokopisih. Med njimi je potrebno omeniti Martjanske pesmarice, Markišavsko pesmarico iz leta 1632 ter t. i. martjansko pogodbo iz leta 1643. Ob omenjenih Novak navaja, da je znanih okoli 80 rokopisnih pesmaric v prekmurskem jeziku, bodisi prepisanih, bodisi izvirnikov (Novak 1976: 36–37).

Začetki prekmurskega knjižnega jezika izhajajo iz protestantskega izročila, iz Küzmičevega Nouvega zakona, ki je postala več ali manj osnova tako za cerkveno

20 Dolnje Prekmurje zajema območje pod črto Beltinci–Bogojina s središčem v Lendavi, Gornje Prekmurje pa območje nad omenjeno črto, tj. del Ravenskega in Goričko, s središčem najprej v Gornji Lendavi, oz. pri Gradu, kasneje pa v Murski Soboti. Taka je bila tudi upravna delitev Prekmurja vse do priključitve k Sloveniji. Južni del je spadal v Zalsko, severni pa v Železno županijo Borovszky 1989). 21 Vratuša uporablja tudi naslov Györski katekizmus (Vratuša 1939). 22 jezikovno rabo, kot tudi kasneje za ostale funkcijske zvrsti. Jesenšek pravi, da se je prekmurski knjižni jezik preko Mikloša Küzmiča in Jožefa Košiča do sredine 19. stoletja doživel tak razvoj, da je imel vse pogoje za razvoj vseh funkcijskih zvrsti. Jezik je imel razvite normativne ravnine in vse prvine na izrazni in pomenski strani jezika. Zbornost prekmurskega knjižnega jezika pa se je uveljavila pri piscih 19. stoletja, saj so pri njih bili že prisotni tako splošna sporazumevalna funkcija, kot tudi različni slogovni in stilni postopki umetnostnih besedilnih vrst (Jesenšek 2005: 75). Knjižni jezik, ki so ga v 18. stoletju začeli pisati protestantski pisci, so nadaljevali in izpopolnjevali katoliški pisci, začenši z Miklošem Küzmičem in Jožefom Košičem. Stari slovenski jezik, kot prekmurščino imenuje tudi Smej, se je oblikoval iz ravenskega in goričkega govora, kasneje pa so se pojavile tudi prvine dolinskega govora. Vrhunec je prekmurski knjižni jezik dosegel pri Košiču, knjižnost prekmurskega jezika pa je bila dokazana tudi v publicistiki, ki se je začela s časopisom Prijátel Imreja Agustiča (Jesenšek 2013: 254–255). Prekmursko publicistiko obravnava tudi Smej v svoji disertaciji kot enega izmed pomembnih dosežkov Ivanoczyjevega kroga, saj so uredniki prekmurske periodike, tj. Novin, Kalendara Srca Jezušovoga in Marijinega lista, izhajali iz Ivanoczyjeve družbe (Smej 1975). Čeprav so še v 20-ih in 30-ih letih 20. stoletja, kakor so v drugi polovici 19. stoletja tudi protestantski vztrajali pri starem slovenskem jeziku (Jesenšek 2011: 124), nekateri pisci upirali uvajanju slovenskega knjižnega jezika in zatrjevali, da je prekmurski jezik v tisku zelo potreben, predvsem za starejše (Smej 2006a), je prekmurščina začela počasi predajati mesto novi slovenski knjižni jezikovni normi. Le-to so začeli uvajati prav v publicistiki, v Novinah, kar pa so ljudje zelo težko sprejemali. Ta proces je trajal še po koncu 1. svetovne vojne. Prekmurski knjižni jezik je tako iz nekdanje nadnarečne in knjižne norme prešel v narečje, kljub prizadevanjem za ohranitev prekmurskega knjižnega standarda. Stereotipi o lepi knjižni slovenščini in grdemu narečju niti prekmurskemu narečju, staremu slovenskemu jeziku, kot pravi Smej, niso prizanesli (Jesenšek 2013: 58– 61).22

22 Prekmursko narečje je morda še najbolj negativno zaznamovano med slovenskimi narečji. 23

5.2 Smejevi pogledi na delo Števana in Mikloša Küzmiča

5.2.1 Števan Küzmič

Števan Küzmič je bil prekmurski protestantski pisatelj in prevajalec. Rodil se je leta 1723 v Strukovcih. Šolal se je v različnih krajih, najprej pri Sv. Benediktu, nato v Radgoni, od 1733 v evangeličanski višji šoli v Sopronu, med 1739 in 1744 v Győru, po letu 1744 pa v bratislavskem liceju. Leta 1751 je bil nastavljen za učitelja v Nemescsóju23 kot naslednik Mihala Severja (Šlebinger 1932; Novak 1976: 47). Enake letnice šolanja navaja tudi Smej, omenja pa, da je najbrž študiral tudi v Wittenbergu in v Halle (Smej 1971: 47). Šlebinger med kraji šolanja kot prvo navaja Szegedin tj. Szeged24 (Šlebinger 1932), kar je malo verjetno, saj v prvi polovici 18. stoletja, tj. v zgodnji mladosti Števana Küzmiča, otrok ne bi pošiljali v tako oddaljene kraje, kot je Szeged. Novak navaja, da se je Števan Küzmič v času šolanja v liceju v Bratislavi spoznal s slovaškim jezikom in slovstvom. Meni, da so ga pri njegovem delu podpirali prav nekateri Slovaki. Omenja, da je Küzmič v času svojega učiteljevanja v Nemescsóju leta 1752 napisal mali katekizem, leta 1753 abecednik, čitanko in razprave Colloquia v madžarskem jeziku, ki pa niso ohranjeni (Novak 1976: 47–48). Ti dve knjigi omenja tudi Ivan Škafar, ki pravi, da je Števan Küzmič obe knjigi prevedel na osnovi rokopisa Presbyteriologia avtorja Jurija Hrabowskega, izdani pa bi naj bili s podporo bratislavskega predikanta Viljema Serpiliusa (Škafar 1978:16). Prvo ohranjeno in tudi najobsežnejše delo Števana Küzmiča iz tega obdobja pa je knjiga Vöre ksztsánszke krátki návuk, ki je bila izdana v Halli leta 1754. V tem delu sam piše, da je knjigo sestavil iz odlomkov svetega pisma in katekizma. Novak pravi, da ima poseben pomen Predgovor k tej knjigi, ki je Küzmičev samostojni spis z zanimivim slogom in jezikom (Novak 1976: 48). Novak navaja še, da je jezik v Vöre krsztsánszke veliko bližji govorici

23 Nekateri avtorji navajajo ta kraj kot Nemes-Csó ali Nemes Csó, naselje v Županiji Sopron. Kraj se pravilno imenuje Nemescsó, nahaja pa se v Železni županiji, v okrožju Kőszeg. Novak in Smej uporabljata obe obliki. 24 Szegedin oz. Szeged je od Prekmurja oddaljen približno 450 km, prav zaradi tega je malo verjetno, da bi se Števan Küzmič kdaj tam šolal, Szeged pa prav tako ni omenjen kot artikularno mesto. 24 ljudi, kot pa jezik v Severjevi knjigi Réd zvelicsánsztva (Novak 1936: 12). Smej je mnenja, da je Števana Küzmiča 26. maja 1755 za duhovnika posvetil superintendent Samuel Német25 (Smej 1971: 47). Prav tega leta je prišel za pastorja v kraj Surd26, kjer je deloval med slovenskimi naseljenci iz Železne županije. Tako Novak (Novak 1976: 49) kot Šlebinger (Šlebinger 1932) navajata, da je Surd bil t. i. artikularni kraj oziroma artikularna občina, Smej pa uporablja izraz artikularno mesto (Smej 1971: 74). Smej nadaljuje, da so ta t. i. artikularna mesta kraji, kjer so po resoluciji Karla III. iz leta 173127 lahko delovali evangeličani. Omenja tudi t. i. romanje prekmurskih evangeličanov v Surd, ki so letno dvakrat, ob veliki noči in ob žetvi, ob reki Muri v procesijah odhajali v županijo Somogy. Smej pravi, da je glavni vzrok tega bil, da so lahko v Surdu pri Števanu Küzmiču slišali slovenske verske obrede (Smej 1971:47). Kraj Surd in delovanje Števana Küzmiča omenja tudi v romanu Po sledovih zlatega peresa, opisuje pa tudi določene življenjske dogodke v njegovem življenju, ki so omenjeni v njegovem nagrobnem napisu28, tj. da bi naj bil dvakrat rešen gotove smrti zaradi utopitve (Smej 1971: 46). To omenja tudi Šlebinger (Šlebinger 1932). Smej navaja še nekatere druge življenjske preizkušnje: smrt prve žene in hčerke, smrt očeta ter njegovo bolezen (Smej 1971: 48). Števan Küzmič je umrl 22. decembra 1779, pokopan pa je bil v Surdu (Smej 1971: 48; Novak 1976: 49–50).

Bibliografijo Števana Küzmiča je obdelala Nikica Brumen in navaja 10 enot:

1. neohranjeni Mali slovenski katekizem iz 1752, 2. neohranjeni Abecednik, Madžarska aritmetika in pogovori o sedmero veroizpovedih Colloquia iz 1753, 3. Vöre krsztsánske krátki návuk iz 1754, 4. Nouvi zákon iz leta 1771 (Brumen 1974: 136)

25 Smej sicer v članku navaja obliko priimka Német, verjetna pa je tudi oblika Németh. 26 Kraj Surd je vse do preureditve županij na Madžarskem leta 1950 spadal v županijo Somogy. Sedaj spada v Zalsko županijo (https://hu.wikipedia.org/wiki/Surd). 27 Carolina resolutio, izdana 21. marca 1731 je urejala položaj evangeličanov v kraljevini, določala artikularne kraje, imenovanje superintendentov, tj. evangeličanskih škofov, ter urejala osnovno šolstvo. V drugih krajih so bili nekatoličani podrejeni katoliškim župnikom (https://hu.wikipedia.org/wiki/Carolina_resolutio). 28 Novak meni, da je latinski nagrobni napis sestavil Števan Küzmič sam, ali pa ga je napisal njegov naslednik v Surdu, Mihal Bakoš (Novak 1976: 49–50). 25

Enote od 6. do 9. so ponatisi Nouvega zákona iz let 1817, 1848, 1883 in 1928, 10. enota pa je po Števanu Küzmiču poslovenjena pesem Zdaj pocsivajo lidjé, ki pa je bila leta 1929 izdana v evangeličanskem časniku Düsevni liszt (Brumen 1974: 167). Škafar objavlja le sedem njegovih del, neohranjen Mali katekizem, Abecednik ter Vöre krsztsánske krátki návuk in Nouvi zákon, ter ponatise iz let 1817, 1848 in 1883 (Škafar 1978: 16–17, 23–24, 32, 54–55).

Najpomembnejši deli Števana Küzmiča v prekmurskem knjižnem jeziku sta torej Vöre krsztsánske krátki návuk iz leta 1754 ter Nouvi zákon iz leta 1771. Polna naslova sta sledeča:

VÖRE KRSZTSÁNSZKE KRÁTKI NÁVUK CSISZTE REJCSI BO'ZE VÖ ZEBRÁNI I NA NYOU vfzejm vernim vu vfzákom fzküsávanyi na podpéranye, vu nevoli na pomáganye, vu fzmrti na trouft, ino potomoga na vekivecsno zvelicsanye, Pouleg nifteri fzem fzpodobni MOLITEV INO PEJSZEN Nazáj gori poczimprani. V Halli MDCCLIV29

29 Celotni naslov je povzet po Ivanu Škafarju (Škafar 1978: 16) ter naslovnici knjige (Novak 1976: 49). 26

NOUVI ZÁKON ALI TESTAMENTOM GOSZPODNA NASEGA JEZUSA KRISZTUSA ZDAJ OPRVICS Z GRCSKOGA NA SZTÁRI SZLOVENSZKI JEZIK OBRNYENI PO STEVAN KÜZMICSI SURDÁNSZKOM. F. V HALLI SAXONSKOJ MDCCLXXI.30

Števan Küzmič je bil ob Primožu Trubarju prvi, ki je slovenskemu jezikovnemu prostoru dal prevod Nove zaveze. S prevodom in izdajo leta 1771 je obenem tudi normiral vzhodnoslovenski prekmurski knjižni jezik (Jesenšek 2013: 62). Pomembno dejstvo je, da je Števan Küzmič – v nasprotju s Trubarjem, ki ni upošteval jezikovnih razlik in je bil mnenja, da bodo njegov jezik razumeli vsi Slovenci – formalno ločil prekmurski in kajkavski jezik, s tem pa pokazal na povezavo med osrednjeslovenskim in vzhodnoslovenskim, prekmurskim jezikom (Jesenšek 2013: 64). Marko Jesenšek pravi, da sta oba – Trubar in Küzmič – imela stike s predstavniki evropske reformacije, Trubar z Nemci, Küzmič pa z madžarskimi in slovaškimi, predvsem evangeličani. Njuna skupna točka je tudi ta, da sta oba delovala na tujem, ter da sta se oba naslanjala na živ, govorjen jezik. Jesenšek dodaja, da niti Trubar niti Küzmič nista imela nobenih zapisanih predlog, razen nekaterih rokopisov: Trubar Stiški rokopis, Küzmič pa Martjansko pesmarico (Jesenšek 2013: 65). Smej ima o tem drugačno mnenje, saj pravi, da je Števan Küzmič poznal dela slovenskih in hrvaških protestantskih piscev 16. stoletja, še posebej Dalmatinovo Biblijo in lužiškosrbski prevod nove zaveze iz začetka 18.

30 Celotni naslov je povzet po naslovnici knjige (Novak 1976: 49) in po Jožefu Smeju (Smej 1971: 49). 27 stoletja31, vendar tem prevodom naj ne bi sledil, ker je bil mnenja, da je jezik ogrskih Slovenov primeren, da se v tem jeziku izda prevod Nove zaveze (Smej 1971: 49). Dodaja tudi, da je Küzmič verjetno poznal tudi delo sv. Cirila in Metoda. Smej imenuje Nouvi zákon Števana Küzmiča »kulturno delo prvega reda« (Smej 1971: 49), saj je prevod po njegovem mnenju od Küzmiča zahteval veliko napora. Ta napor in težavnosti pri prevajanju opisuje tudi v romanu o Miklošu Küzmiču.

Smej meni, da je Nouvi zákon največja zbirka prekmurskega besedišča, saj je Števan Küzmič pri prevajanju ustvarjal tudi nove prekmurske besede, za kar Smej navaja tudi sledeče primere: maloverci, nastavlenje (zapoved), novoverec, pisk (črka) (Smej 1971: 49–50). Poudarja, da se Števan Küzmič ni naslanjal na Dalmatina, temveč je črpal izrecno iz grškega izvirnika, pomagal pa si je z madžarskimi prevodi32. To teorijo podpre s primeri, da je Küzmič k samostalniku pogosto postavil člen, le-to pa pripisuje vplivu predloge, prav tako pa tudi to, da je dobesedno prevajal sestavljene glagole (Smej 1971: 50). Novak temu nasprotuje in je mnenja, da je Števan Küzmič uporabljal Dalmatinov prevod, iz nje pa je tudi povzemal nekatere besede že pri pisanju Vöre krsztsánszke, pa tudi pri Nouvem zákonu: ta nevidouča (Š. Küzmič) – tu nevidezhe (Dalmatin), se premejnte po ponovlenjej pámeti (Š. Küzmič) – ʃe preminite ʃkusi ponoulenje (Dalmatin) (Novak 1976: 51–52). Temu, da bi naj Števan Küzmič uporabljal Dalmatinov prevod pri prevajanju, oporeka tudi Vratuša. Meni, da če bi Küzmič uporabljal Dalmatinov prevod, ne bi ustvarjal novotvorb za take izraze, ki jih prekmurščina ni poznala (Vratuša 1974: 55–56). Vratuša v svoji študiji o jeziku Novoga zákona iz leta 1974 poda kar veliko primerjav posameznih delov Küzmičevega in Dalmatinovega prevoda, tako za novotvorbe kot za uporabo posameznih sklonov (Vratuša 1974: 58–60). Pravi tudi, da Števan Küzmič pri prevajanju ni uporabljal prekmurskih besedil, kot so Temlinov Mali katechismus, Abecedarium Szlowenszko ali Severjev Réd zvelicsánsztva, ker mu niso bili všeč kajkavski elementi, prisotni v omenjenih tiskih (Vratuša 1974: 71). Glaserjevo trditev, da bi naj Števan Küzmič povzemal po

31 Novo zavezo je v lužiško srbščino prevedel Michał Frencel (1628–1706), ki velja za utemeljitelja knjižne lužiške srbščine (https://de.wikipedia.org/wiki/Michał_Frencel). 32 Verjetno je uporabljal protestantski prevod Gáspára Károlyija iz leta 1590. 28

Severju, zavrača tudi Novak ter omenja, da Glaser Vöre krsztsánszke napačno pripisuje Severju (Novak 1934: 63).

Smej navaja primerjavo odlomka iz Lukovega evangelija (Lk 24, 27-28) v grškem izvirniku, v prevodu Števana Küzmiča, v latinščini po Vulgati, Dalmatinov prevod, prevod Mikloša Küzmiča, prevod v stari cerkveni slovanščini in v rezijanski slovenščini iz leta 1852, ter primerja prevod očenaša (Mt 6,9–13) v stari cerkveni slovanščini, prevodu obeh Küzmičev in Dalmatinovem prevodu. Pri tem poudarja, da je starocerkvenoslovanskemu besedilu najbližji Küzmičev prevod, vzet iz prekmurskega govornega izročila (Smej 1971: 51–53). To povezavo med prekmurskim jezikom in staro cerkveno slovanščino je Smej večkrat poudarjal (Kutoš 2014). Poda tudi naslednje primerjave odlomka iz Matejevega evangelija (Mt 6, 9–13):

Molitev v stari cerkveni slovanščini: »Otče nas, iže jesi na nebeseh: Sveti se ime tvoje. Pridi cesarstvo tvoje. Budi vola tvoja, jako na nebesi in na zemli. Hleb naš vsedanni dažd nam dnes, I otpusti nam dlgi naše, jakože i mi otpuščajem dlžnikom našim. I ne vavedi nas v napast Na izbavi nas ot neprijazni.« (Smej 1971: 51)

Očenaš v prevodu Küzmičev: »Oča naš, ki si vu nebesaj. Sveti se Ime Tvoje. Pridi Kralestvo tvoje: Bojdi vola Tvoja, kak na nebi, tak i na zemli. Krüha našega vsakdenešnjega daj nam ga dnes. I odpüsti nam duge naše, kako i mi odpüščsamo dužnikom našim. I ne vpelaj nas vu sküšavanje Nego oslôbodi nas od hüdoga.« (Smej 1971: 51)

Odlomek iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma:

»Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.« (SSP 1997: 1599)

Smej s primerjavo odlomka iz Lukovega evangelija nakazuje tudi na to, da se Števan Küzmič ni naslanjal na Dalmatina, Mikloš Küzmič pa pri prevajanju ni uporabljal prevoda Števana Küzmiča. Odlomek (Lk 24, 27-28) se v različnih prevodih glasi:

Starocerkvenoslovanski prevod:

»I načan ot Mojseja i ot vseh prorok, skazovaše ima ot vseh Knig, jaže beahu o nem. I približiše se ka vsi, v njuže ideašeta: i ta tvoraše se dale iti.« (Smej 1971: 52)

Dalmatinov prevod:

»Inu on je sazhel od Moseſsa inu vſeh Prerokou, inu je nyma vſa piſma islagal, katera ſo od njega govorjena bila. Inu ony ſo blisu pèrſhli h'timu Kaſhtelu, v'kateri ſo ſhli. Inu on ſe je taku dèrshal, kakòr de bi hotil dajle pojti.«33

33 (http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+24%2C+2728&id11=1&pos=0&set=2&l=sl)

Prevod iz Nouvega zákona:

»I začnovši od Mojzeša i od vsej prorokov, razkladao je njim vsa ona pisma, štera so od njega pisana. I približavali so se k mesti, v štero so šli. I on je je držao, liki da bi dale šteo iti.« (Smej 1971: 52)

Prevod iz Szvéti evangyeliomov:

»I začevši od Mojzeša, i vsej Prorokov, tolmačo je njima vu vsej pismaj, štera so od njega bila. I približavali so k-Kašteli, kama so šli. I on se je prečino dale iti.« (Smej 1971:52)

Prevod iz Slovenskega standardnega prevoda:

»Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje.« (SSP 1997: 1485)

Pri Števanu Küzmiču je potrebno omeniti še njegove Predgovore k Vöram krsztsánszke krátki návuk (Predgovor 1)34 in Nouvem zákonu (Predgovor 2). Novak omenja, da je Predgovor k Vöram krsztsánskim pomemben zaradi tega, ker je Števan Küzmič v tem besedilu opisal namen svoje knjige, posredno pa tudi svojega dela ter jo umestil v duhovno življenje Prekmurja. Ob tem pa še navaja, da je ta Predgovor 1 tudi neke vrste graja njegovih prednikov, ki se niso potrudili, da bi za svoj narod pripravili knjige v prekmurskem jeziku. Küzmič položaj evangeličanov v Prekmurju označuje, da so kot »ovčice brez pastéra« (Novak 1976: 48), pravi pa tudi, da je za pomanjkanje slovenskih tiskov »kriva nemarna lenoba poklicanih« (Novak 1936: 12). V Predgovoru 1 Števan Küzmič Prekmurce imenuje »Slovenski národ«. O jeziku in slogu Predgovora 1 Novak pravi, da je že tu nazoren, domač in živahen kot v Nouvem zákonu. Je mnenja, da gre človeku, staremu komaj 21 let, ki je več kot polovico življenja preživel na tujem, veliko priznanje, da svoj jezik še

34 Ker v nalogi obravnavam tako Predgovor k Vöre krsztsánszke krátki návuk, kot Predgovor k Novomu zákonu, sem za lažje ločevanje označil prvi Predgovor kot Predgovor 1, drugega pa Predgovor 2. 31 vedno tako popolno obvlada (Novak 1976: 48–49). Števan Küzmič je v Predgovoru 1 podal osnove, potrebne za razumevanje jezikovnih in kulturnih razmer v Prekmurju, izpostavil pa je tudi jezikovne sposobnosti govorcev, ki še niso bile na ravni knjižnega jezika. Jezikovna kultiviranost ni bila na primerni ravni zato, ker ni bilo dovolj knjig v prekmurščini, že znane – Temlinov Mali katechismus, Abecedarium Slowensko in Severjev Réd zvelicsánsztva – pa so še mešale kajkavske in prekmurske jezikovne prvine (Jesenšek 2013: 83–84). Že samo poimenovanje Prekmurcev kot »naš Slovenski národ« je služil dvigu slovenske zavesti ter zavednosti, da so del slovenskega naroda. Druge slovanske narode je Küzmič imenoval »stari pravi Sloveni« (Jesenšek 2013: 84).

Avtor Predgovora k Vöre krsztsánske návuk, torej Predgovora 1, je nedvomno sam Števan Küzmič (Novak 1976: 48), večja pa je strokovna razprava o avtorstvu Predgovora Nouvega zákona, torej Predgovora 2. Ponatisi Nouvega zákona niso več vsebovali Predgovora, razen kasnejših izdaj, kot je faksimile prvega natisa iz leta 1999 in knjiga Mihaela Kuzmiča Predgovori Števana Küzmiča iz leta 1981. Le-to je Smej predstavil v Stopinjah 1984, kjer opiše, da je prvotni namen Mihaela Kuzmiča osvetliti Küzmičevo evangelizacijsko in oznanjevalno delo, poudari pa tudi Küzmičevo pomembnost pred ostalimi evangeličanskimi duhovniki tedanjega časa. Smej pravi, da je Mihael Kuzmič pobudo za slovenski prevod in izdajo Küzmičevih Predgovorov dobil od Vilka Novaka, ki je objavil tako Predgovor iz Vöre krsztsánske krátki návuk, kot tudi Predgovor Nouvega zákona35. Drugi vzrok za Kuzmičevo objavo in prevajanje pa je po Smejevem mnenju ta, da so prejšnji prevodi Predgovora 1 napačni (Smej 1983: 90)36. Pravi tudi, da je slog Predgovora 1 oster in polemičen, govori pa proti nasprotnikom evangeličanov, torej proti katoličanom. Navaja primer, kako Küzmič nasprotuje katoliški dogmi o spremenjenju37, čeprav Luter tega ni zavračal:

35 Predgovora sta v transkripciji objavljena v Novakovem Izboru prekmurskega slovstva, 116–126. stran. 36 Smej v članku obravnava le Predgovor 1. 37 Transubstanciacija ali previstvenje pomeni nadnaravni pojav, nezaznavni čudež spremenjenja kruha in vina v Kristusovo telo in kri pri evharistični daritvi (http://lexikon.katolikus.hu/A/átlényegülés.html). 32

»ni zemelski krüh i víno na njegovo nebeško odlíčeno tejlo i krv znikakšnim tálom ne preobrnè;« (Novak 1976: 118)

Smej meni, da Števan Küzmič v tem pogledu bolj sledi Melanchtonovim38 kot pa Lutrovim naukom. Tu opozarja še na napačen prevod Mihaela Kuzmiča iz prekmurščine in podaja pravilnejšo obliko prevoda v knjižno slovenščino (Smej 1983: 91). Nato nadaljuje, kako Küzmič v Predgovoru 1 ostro nastopa tudi proti nekaterim cerkvenim odlokom, npr. o prvenstvu sv. Petra ter odloku o papeški oblasti. Smej se strinja z mnenjem bibliologa Franceta Rozmana, da je Küzmič povzemal iz patrologije, teološke discipline o cerkvenih očetih, ki jo uporabljata tako katoliška kot protestantska vera. Pravi, da so slovenski prevodi Mihaela Kuzmiča kljub jezikovno manj posrečenim rešitvam dostojni spomin Števanu Küzmiču, še posebej zato, ker kljub večkratnim naporom ni uspela izdaja faksimila Nouvega zákona39 (Smej 1983: 91–93).

Mihael Kuzmič, Novak in Smej, pa tudi kasnejši jezikoslovci, kot npr. Marko Jesenšek omenjajo problematiko avtorstva Predgovora Nouvega zákona, tj. Predgovora 2. Smej je celo dvakrat zapisal, da je avtor tega Predgovora József Torkos, nekdanji sopronski dušni pastir, v podrobnosti pa se ne spušča (Smej 1971: 49 in Smej 2004: 331). Ostali avtorji, tj. Mihael Kuzmič, Novak in Jesenšek obravnavajo avtorstvo Predgovora 2 in so enotni, da je avtor Števan Küzmič, ne pa József Torkos. V kolikor pa je Torkos res avtor, je pri nastajanju predgovora Küzmič moral vsaj sodelovati. Mihael Kuzmič v svojem članku obdelal različne možnosti avtorstva Predgovora 2. Navaja, da ta zadeva ni bila povsem razčiščena, raziskovalci pa so avtorstvo pripisovali enemu, drugemu ali celo obema. Po Kuzmičevem mnenju je le malo raziskovalcev, ki avtorstvo pripisujejo Torkosu. Podaja tudi Ilešičevo razlago avtorstva, citira pa tudi Smeja in Štefana Barbariča, ki pripisujeta avtorstvo Torkosu, dodaja pa tudi, da se Smej in Barbarič s problematiko avtorstva nista ukvarjala. V kolikor bi se tega lotila, bi oba pri Predgovoru 2 navedla vsaj Küzmičevo soavtorstvo (Kuzmič 1979: 86–87). Omenja tudi, da je le dvakrat zasledil, da so avtorstvo pripisali Števanu Küzmiču, to pa sta

38 Philipp Melanchton (1497–1560), evangeličanski teolog, Lutrov sodelavec. 39 Smejev članek je iz leta 1983, Mihael Kuzmič in tudi drugi pa so izdajo faksimila predlagali že leta 1979. Do izdaje je prišlo šele leta 1999. 33 izjavila Anton Vratuša in Ludvik Novak v svojih govorih ob odkritju Küzmičevega spomenika v Strukovcih (Kuzmič 1979: 87). Pri varianti Torkosevega in Küzmičevega soavtorstva se naslanja na mnenje Franca Kuzmiča, ki pravi, da je Predgovor 2 napisal Torkos, Števan Küzmič pa ga je prevedel in predelal. Poleg omenjenih pravi še, da so najbolj zanesljive raziskave Franca Šebjaniča in Vilka Novaka, slednji pa je bil prvi, ki je poskušal na podlagi jezika določiti, kateri del je napisal Torkos in katerega Küzmič (Kuzmič 1979: 87–88). Novak je v Izboru prekmurskega slovstva obširno obdelal Predgovor 2 in Küzmičev jezik. V novejšem času se je z raziskovanjem problematike avtorstva Predgovora k Nouvemu zákonu ukvarjal tudi Marko Jesenšek, ki se strinja z Novakovim mnenjem o soavtorstvu oziroma sodelovanju pri pisanju Predgovora 2. Jesenšek piše, da je pomembna »izpostavitev« razlik med prekmurskim, osrednjeslovenskim ter kajkavskim jezikom, pomembno pa je tudi Küzmičevo mnenje o primernosti in kultiviranosti prekmurskega jezika, kar je bil nekako predpogoj, da se je prekmurski jezik dvignil nad narečje in postal knjižni jezik (Jesenšek 2011: 121). O Torkosevem avtorstvu pravi, da mu je Küzmič pri nastajanju Predgovora 2 svetoval, na kar nakazuje tudi poimenovanje prekmurskih Slovencev (Jesenšek 2011: 122). V Predgovoru 2 je Prekmurce naslovil tako:

»§ 14. Što de tak kráto našim med Mürom i Rábom prebívajoučim slovenom tê s. Bože knige na svoj jezik, po šterom samom li vu svoji Prorokov i Apoštolov písmaj gučečega Bogà razmijo, obračati? geto je i njin zapovidàva Gospodin Boug šteti;« (Novak 1976: 124)

Izpostavlja tudi protestantske zahteve, da ima vsak vernik pravico do poslušanja božje besede v njemu lastnem jeziku, zato se nastanek knjižnega jezika, ne samo prekmurskega, ampak tudi slovenskega, lahko smatra kot »stranski produkt protestantizma« (Jesenšek 2011: 122). Katoličani so s tem spoznanjem »zamujali« celih 450 let, čeprav je že Slomšek poudarjal pomembnost narodnega jezika.40

40 Uporabo narodnih jezikov v katoliški liturgiji je uvedel šele 2. vatikanski koncil po letu 1965. 34

Jezik in slog Števana Küzmiča ter prekmurskega knjižnega jezika 18. stoletja so obširno obravnavali Anton Vratuša, Vilko Novak, Martina Orožen in Marko Jesenšek. O prekmurskem narečju in knjižnem jeziku 18. in 19. stoletja je slovensko jezikoslovje dolgo imelo negativno mnenje, prekmurskega jezika ni smatralo enakovrednega kranjskemu jeziku, ampak je bilo splošno mnenje, da je prekmurščina »nerazvit jezik« (Jesenšek 2013: 307). Te teorije so ovrgli kasnejši raziskovalci, kot so Vratuša, Orožnova in Jesenšek, ki so dokazali, da je Küzmič tako z oblikoslovnimi kot tudi s skladenjskimi in besedotvornimi rešitvami krepko presegel narečne okvire in je tako s svojimi deli postavil temelje prekmurskemu knjižnemu jeziku (Jesenšek 2013: 308). Orožnova pravi, da se je Števan Küzmič oprl na svojo, tj. srednje-prekmursko govorico, pri leksikalnih in besedotvornih enotah pa se je naslanjal na širše govorno področje, delno tudi na kajkavščino. Küzmič je to narečno jezikovno podlago dopolnjeval tudi s svojo besedotvorno ustvarjalnostjo (Orožen 1974).

Smej se z jezikoslovnimi prvinami v delih Števana Küzmiča ni ukvarjal, je pa pomembna njegova študija o Küzmiču in Novom zákonu v smislu ekumenizma. Smej v članku obravnava prevajanje in primerja prevode različnih odlomkov po Števanu Küzmiču in Miklošu Küzmiču, z nekaterimi primeri pa podpira tudi dejstvo, da je Števan Küzmič res prevajal po grškem izvirniku (Smej 2004: 334). V razpravi omenja tudi, da uporaba drugih prevodov ter prevajanje v narodne jezike iz izvirnih tekstov kljub nekaterim določilom katoliške cerkve ni prepovedana41. Smej pravi, da se je Küzmič pri predgovorih posameznih knjig42 naslanjal na cerkvene učitelje, najpogosteje pa omenja sv. Hieronima, nato sv. Evzebija, sv. Avguština, sv. Ambroža, sv. Janeza Zlatoustega in še devet drugih cerkvenih očetov, torej meni, da Küzmič res izhaja iz patriologije (Smej 2004: 335). Smej v članku obravnava še nekatere prevode, kratice in razporeditve beril. Te teme so obravnavane v poglavju 5. 4.

Smej obsežno obdela tudi t. i. odmevnost Nouvega zakona iz leta 1771, in sicer zanj najzanimivejši izvod, ki ga – ob treh drugih – hrani Pokrajinska in študijska

41 Smej je to povzel po okrožnici Pija XII. iz 1943 ter po odlokih tridentinskega koncila, ki je potekal v sredini 16. stoletja. 42 V tem primeru so mišljene knjige Svetega pisma. 35 knjižnica v Murski Soboti. Ta je namreč bil v lasti Aleksandra Terplana, nekdanjega puconskega evangeličanskega duhovnika, prevajalca psalmov. Terplan je Küzmičev Nouvi zákon popravil tudi jezikovno, ki je po njegovih priredbah bil izdan 1848, 1883 in 1928 (Smej 2004: 338; Novak 1976: 73). Iz Smejeve razprave je razvidno, kako je dotični izvod bil podedovan, tako rekoč iz roda v rod. Smej iz zapisov v izvodu predpostavlja, da je bil prvi lastnik knjige Janoš Terplan, ki bi naj bil ded omenjenega Aleksandra Terplana, našteva pa tudi kraje, kjer so izvod Novoga zákona hranili. Smej omenja tudi ekumensko plat dela Števana Küzmiča, saj je le-ta z omembami Marijinih praznikov in godov svetnikov43 pokazal veliko mero ekumenskega duha. Smej meni, da je bil tako Nouvi zákon kot tudi Szvéti evangyeliomi duhovna hrana vseh prekmurskih vernikov, ne samo evangeličanov (Smej 2004: 340).

Smej jezikovno obravnava tudi nagrobni napis Števana Küzmiča. V razpravi primerja izvirnik, ki ga je predelal Küzmičev naslednik v Surdu, Mihael Bakoš, ter dve objavi, in sicer eno iz leta 1902, drugo pa iz leta 1911, obe izdani na Madžarskem (Smej 1979: 119). Navaja jezikovne napake že v izvirniku, še več pa jih ugotavlja v dveh omenjenih izdajah nagrobnega napisa. Pravi, da je nagrobni napis posebnega pomena, saj so v njem omenjena vsa njegova dela, vključujoč tudi njegovi prvi, a neohranjeni knjigi, omenja pa tudi njegovo pesniško delo v latinščini in nekatere življenjske dogodke (dvakratna skorajšnja utopitev). Smej v članku navaja celotno latinsko besedilo z madžarskimi opombami ter prevod napisa in opomb v slovenskem jeziku, obravnava pa tudi metrum nagrobnega napisa (Smej 1979: 122–125).

Pri Števanu Küzmiču je potrebno omeniti tudi prevajanje Stare zaveze Svetega pisma. Nouvemu zákonu je dodal nekaj prevodov odlomkov iz Stare zaveze, naslovil pa jih je Ništere z-Sztároga Zákona vö vzéte Epistole (Jesenšek 2015: 261– 262). Smej navaja tudi isti naslov, dodaja pa, katere odlomke-perikope je Küzmič prevedel. Ti so sledeči:

43 Protestantske vere ne priznavajo Marijinega brezmadežnega spočetja in neposredne povezanosti z Jezusom in Bogom, prav tako ne častijo svetnikov. 36

1. Na s. Nouč ali Koledni svétek. Iz 9,6–8: odlomek za sveti večer (24. decembra) ali koledne praznike – božične praznike ali božično osmino (od 25. decembra – božiča do 1. januarja – praznika Marije, božje matere). 2. Na tri Králov dén. Iz 60-1-6: odlomek za praznik sv. Treh kraljev (6. januarja). 3. Na veliki Pétek. Iz 53,5–10: odlomek za veliki petek (datum je premičen). 4. Na D. Marie očiščávanje dén. Mal 3, 1–4: odlomek za praznik Marijinega očiščevanja, današnje poimenovanje je praznik Jezusovega darovanja ali svečnica (2. februarja). 5. Na ceplene Marie, ali Krist. poprijetjà dén. Iz 7,10–15: odlomek za praznik Gospodovega oznanjenja (25. marca)44. 6. Na S. Ivana Krstitela dén. Iz 49,1–5: odlomek za praznik rojstva sv. Janeza Krstnika (24. junija). 7. Na Már. Magdalejne dén. Prg 31,10–30: odlomek za god sv. Marije Magdalene (22. julija). 8. Na mále mešše, ali M. narodjenjà dén. Sir 24, 8–16: odlomek za praznik Marijinega rojstva, ali mali šmaren (8. septembra). (Smej 2006: 102).

Znano je torej, da je Števan Küzmič prevedel nekaj odlomkov iz knjige preroka Izaija (Iz), Knjige pregovorov (Prg), Malahijeve (Mal) in Sirakove knjige (Sir). Smej poudarja, da je Küzmič prevedel enake perikope, kot so bile zajete v starem Rimskem misalu, tj. katoliškem mašnem obredniku. Navaja, da se eden izmed odlomkov razlikuje od Lutrovega in Dalmatinovega odlomka, hkrati pa se sprašuje, zakaj in od kod je Küzmič to obliko povzel, saj ta ne nastopa niti v madžarskem prevodu iz leta 1751. Smej sklepa, da je moral Küzmič ta odlomek povzeti ali po Septuaginti – grškem prevodu hebrejske Biblije –, ali po latinski Vulgati (Smej 2006: 102–103). Verjetnost uporabe Septuaginte dokazuje s tem, da je Küzmič v

44 Praznik Gospodovega oznanjenja imenujejo v Prekmurju še danes Ceplena Marija. Poimenovanje verjetno izhaja iz madžarskega poimenovanja Gyümölcsoltó Boldogasszony, le-to pa izhaja iz izročila, da se je v tem obdobju, tj. konec marca cepilo sadno drevje. 37 prevodu uporabil kazalni zaimek »tes« (gr.) oziroma »te«, saj se prevod glasi »te práve lübezni«, medtem ko tega kazalnega zaimka Slovenski standardni prevod prav tako ne vsebuje45. To opisuje tudi v romanu Po sledovih zlatega peresa (Smej 1980: 272). Smej meni, da je bil Števan Küzmič privrženec pietizma, gibanja v protestantizmu, katere cilj je bila poglobitev pobožnosti v delu za prenovo Cerkve (Smej 2006: 103). To gibanje izvira iz katoliške cerkve, od cerkvenih učiteljev, kot so sv. Janez od Križa in sv. Terezija Avilska. Kot je že bilo omenjeno, se je Küzmič v prevodih naslanjal na katoliške cerkvene učitelje,. Smej meni, da je to tudi eden izmed dokazov njegovega ekumenskega delovanja. Dodaja, da je Küzmič, ne glede na to, da evangeličani ne priznavajo Marijinega devištva in neposredne povezanosti z Jezusom in bogom, v Nouvem zákonu vse Marijine praznike napisal s polnim imenom (Smej 2006: 104).

Splošno mnenje je, da je Števan Küzmič začel prevajati tudi Staro zavezo, morda jo je tudi dokončal, a se prevod ni ohranil. Smej meni, da je Küzmič res začel prevajati Staro zavezo, a ga je »smrt prehitela« (Smej 1971: 53). Novak navaja, da ni prav znano, ali jo je res prevedel ter kje se je ta prevod izgubil (Novak 1976: 53). Jesenšek in Franc Kuzmič prav tako navajata, da bi naj Števan Küzmič res prevedel Staro zavezo, vendar bi ta naj zgorela v požaru. Jesenšek omenja še pismo Mikloša Küzmiča škofu Szilyju, v katerem omenja celoten prevod Stare zaveze v rokopisu (Jesenšek 2015: 262).

45 Küzmič prevaja »Jas sem te práve lübezni i strahà i znánja i svetoga vüpanja mati« (Smej 2006: 102), slovenski prevod pa je »Jaz sem mati čiste ljubezni in strahu, mati spoznanja in svetega upanja.« Sir 24,18 (SSP 1997). 38

5.2.2 Mikloš Küzmič

Mikloš Küzmič je bil prvi prekmurski katoliški pisatelj, prevajalec in pesnik. Njegove rojstne podatke morda najlepše navaja prav Jožef Smej v zgodovinskem in biografskem romanu o Miklošu Küzmiču Po sledovih zlatega peresa:

»Jaz, Mikloš Küzmič, plebanuš v Ivanovskem dolu, sub monte Engadi, sem se rodil Anno Domini 173746, v osmem letu vladanja pape Klementa XII., […]in ko je v moji rojstni župniji, v Gornji Lendavi, duše pasel plebanuš Štefan Ivan Nepomuk Marič.« (Smej 1980: 5).

»Prijokal sem na svet v soboto, štirinajstega septembra, ko pápinci in luterani skupaj svetijo zvišenje svetega križa, krščen pa sem bil takoj naslednji dan. Moj rojstni kraj je dolnjeslaveški breg Kúkujca.« (Smej 1980: 6).

Smej v uvodnem delu romana navaja rojstni datum 14. september 1737. Küzmičeve biografije za datum rojstva navajajo 15. september z razlago, da je bil rojen in krščen na isti dan (Vöröš 2005: 19). Smej v nadaljevanju romana poda obrazložitev za ta datum:

»Napisal sem petnajsti september, to je jutrišnji dan, ko bo krščen.« (Smej 1980: 43)

Kasneje Smej rojstni datum Mikloša Küzmiča vseeno postavi na 15. september, in sicer na podlagi zapisov iz krstne knjige. Sam navaja, da so po navadi takratnega časa otroka krstili na dan rojstva, zato je zapisan datum krsta tudi najverjetneje datum rojstva (Smej 1986: 39). 15. september navaja tudi Šlebinger, vendar z napačno letnico rojstva (Šlebinger 1932a). Napačno letnico navaja tudi Novak v Izboru prekmurske književnosti (Novak 1936: 13), v Izboru prekmurskega slovstva pa je že zapisana letnica 1737 (Novak 1976: 56). Javno znan in priznan datum

46 Šlebinger v Slovenskem biografskem leksikonu navaja napačno letnico rojstva 1738 (Šlebinger 1932a). 39 rojstva Mikloša Küzmiča je torej 15. september 1737, kraj rojstva pa so Dolnji Slaveči. Za njegovo osnovno izobraževanje je poskrbel grački župnik, ki se je zavzel tudi za njegovo nadaljnje šolanje. Nameraval ga je poslati k jezuitom v Kőszeg, kamor pa ga zaradi prenapolnjenosti niso sprejeli (Smej 1980: 90). Leta 1753 je prišel v jezuitsko gimnazijo v Győr, kjer je teološke študije tudi zaključil. Mašniško posvečenje je prejel 28. avgusta 1763, prav tako v Győru (Smej 1980: 214). Smej navaja, da je Mikloš Küzmič bil deležen temeljite klasične izobrazbe, saj je na győrski jezuitski gimnaziji končal gramatikalne, humanitetne in filozofske kurze (Smej 1976: 9). Njegova prva dušnopastirska postaja je bila v rodni župniji, pri Gradu na Goričkem, kjer je postal dvorni kaplan. To službo je opravljal le tri mesece, saj je bil 17. oktobra 1763, šele 26-leten, postavljen za župnika pri sv. Benediktu v Kančevcih oziroma Ivanovskem dolu. Z ustanovitvijo nove škofije v Sombotelu je postal dekan Districtus Tótshágiensis (Novak 1976: 56), kar je Küzmič sam začel sloveniti kot Okroglina Slovenska (Smej 1997a: 39). Novak ne navaja letnice začetka njegovega dekanovanja, Ivan Škafar pa pravi, da se Küzmičev naziv »vicearchidiaconus«, tj. dekan prvič omenjen v vizitacijskem poročilu škofa Szilyja, ta pa je bila 4. in 5. septembra 1778 (Škafar 1975: 87).

Smej v romanu Po sledovih zlatega peresa navaja prijateljstvo med škofom Szilyjem in Miklošem Küzmičem, ki je segalo še iz študijskih časov (Smej 1980: 176–214). Opisuje tudi razmere nastopa njegove službe župnika pri Sv. Benediktu. Küzmičevega predhodnika, Franca Kennesseya so namreč 28. januarja 1763 napadli in zabodli (prim. Smej 1977: 31; Smej 1980: 237). Mikloš Küzmič je k Benediktu prišel šele decembra 1763, saj je njegov prvi zapis v matični knjigi datiran na 16. december 1763 (Smej 1977: 31), Smej pa v romanu navaja odlok o nastopu službe pri Benediktu, kjer je omenjen datum 15. december, kasneje pa piše, da je Mikloš Küzmič bil v pri Benediktu že 13. decembra (Smej 1980: 229, 237). Smej v romanu opisuje življenjske razmere v Ivanovskem dolu. Mikloš Küzmič je živel in ustvarjal v skromnem lesenem župnišču, precej oddaljenem od cerkve. Roman povzema važnejše biografske podatke o Küzmičevem življenju, dopisovanje s škofom Jánosem Szilyjem ter bolezen in smrt Mikloša Küzmiča. O njegovem življenju piše tudi Novak, ki pravi, da je svoje veliko delo opravljal v skromni, s slamo kriti leseni hiši, kjer je živel 41 let (Novak 1974: 20). Mikloš

Küzmič je umrl 11. aprila 1804 pri sv. Benediktu. Pokopan je bil 14. aprila v benediški cerkvi (Smej 1980: 461–472). Tako kot njegov soimenjak, Števan Küzmič47, je tudi Mikloš Küzmič sestavil svoj nagrobni napis:

»Tu ležim kot prah zemljé, Žitek moj končan je že. Šestdeset in sedem let sem preživel, Od sveta prav nič imel. Pridigoval sem let osemkrat pet, Zdaj daje mi nadzvezdni svet Plačilo za pravičnike, Ki Jezus ga zaslužil je. V Dolnjih Slávečih sem se rodil In za Miklóša krščen bil; So Küzmič mi priimek dali, Tu v Ivanovcih me pokopali. Pomagal mi je Bog-Resnica, Marija, moja tolažnica. Angel varuh me je dvigal, V boju me podpiral. Pravičnega Sodnika preiskavo Sem prestal, prejel razsodbo pravo. Ti, ki bereš črke, vdolbene v kamen, Moli zame, da me Bog očisti kazni. Amen.

Umrl 11. aprila 1084.« (Smej 1976: 37)

Napis je v latinščini, navedeno besedilo je prevod Jožefa Smeja. Ta napis je viden na nagrobni plošči, vzidani v steni cerkve v Kančevcih. Smej meni, da je napis nekoliko priredil Borkovič. Obstaja še prevod Ivana Camplina, za katerega pa Smej pravi, da je napačno prevedel vrstico »In Ivanótz tum denatus«. Camplin je namreč

47 Smej se pri raziskovanju vezi med Števanom in Miklošem naslanja na zgodovinarja Gyulo Géfina, ki pravi, da sta bila bratranca, tj. sta bila očeta brata. Povzema pa tudi po Mikloševih pismih, kjer pravi, da mu je Števan »soroden po priimku, ne pa po veri« (prim. Smej 1976: 9, Smej 1997b: 537). 41 prevedel »V Ivanovcih se prerodil«, iz tega pa bi se lahko sklepalo, da je bil tam krščen. Smej navaja, da latinska oblika »Denatus«, izhajajoč iz oblike »denuo natus«, pomeni prerojen za nebesa (Smej 1976: 38–39).

Novak o delu Mikloša Küzmiča pravi, da je v primerjavi z delom Števana Küzmiča – ki je zaradi pomembnosti prevodov vedno užival večje občudovanje – enako pomembno, saj je ustvarjal za večjo versko skupnost v Slovenski krajini, pisal pa ni samo za cerkvene namene, temveč tudi za šolo in dom, saj je poskrbel za prve prekmurske učbenike (Novak 1976: 56). Velik vpliv na delo Mikloša Küzmiča je imel prvi sombotelski škof János Szily, s katerim sta se spoznala v času študija v Győru. To poznanstvo opisuje Smej v romanu Po sledovih zlatega peresa (Smej 1980). Novak z negativnim prizvokom pravi, da je bil vzrok za ohranjanje slovenstva v Prekmurju prav madžarska brezbrižnost, nerazvitost kulture in zavesti. Podlago za uveljavitev slovenskega jezika je ustvaril prav Mikloš Küzmič (Novak 1974: 21). Prav tako kot slovstveno, je pomembno tudi Küzmičevo duhovniško delo. Služba dvornega kaplana mu je ponujala možnost, da bi lahko prišel do visokih cerkvenih služb in celo do škofovstva (Grabar 1986: 41). Zaradi svoje skromnosti in ponižnosti pa takih ambicij ni imel, podobno kot kasneje niti Ivanoczy. To opisuje tudi v svoji pesmi, odgovoru Mihaelu Gabru, ki jo obravnava Smej v monografiji Muza Mikloša Küzmiča:

»Az Ur üdvözlését nagy örömmel vettem de melyet én épen meg nem érdemlettem. Püspöki termete volt Miraj Miklósnak nem pedig Szent Beki szegény Plébánosnak.

Gospod, z veseljem sem prejel vaš lep pozdrav, četudi nisem vreden ga zaprav; škofovski stas imel Miklóš je v mestu Mira, ne plebanoš bedenički, kdo se nanj ozira!« (Smej 1976: 178–179)

V isti pesmi omenja tudi to, komu gre zasluga, da je postal dekan Slovenske okrogline, in da bi se tega rad rešil. Kot duhovnik in kasneje dekan je ostro nastopal tudi proti duhovnikom in učiteljem, ki so svoje delo opravljali pomanjkljivo ali so bili podvrženi prekomernemu uživanju alkohola (Grabar 1986: 43). Mikloš Küzmič je veliko pozornosti namenil tudi izobraževanju ludimagistrov48 in babic, pomemben pa je bil tudi njegov odnos do evangeličanov.

Delo Mikloša Küzmiča je med prvimi obdelal Vilko Novak v Izboru prekmurske književnosti iz leta 1936 in kasneje v Izboru prekmurskega slovstva iz 1976 ter v članku v Stopinjah 1975. Bibliografijo njegovih del sta obdelala tudi Ivan Škafar in Franc Kuzmič. Mikloš Küzmič je izdal sedem knjig. Celotni naslovi so navedeni le pri nekaterih knjigah, vrstni red pa je povzet po Škafarju:

1. Krátka summa velikoga katekizmusa z-szpitávanyem, i odgovárjanyem mladoszti na návuk vu czászárski, i králeszki dr'sányaj. Izdano 1780 v Sopronu.

Škafar navaja 10 ponatisov, in sicer v letih 1796, 1804, 1833, 1845, 1852, 185349, 1868, 1873, 1883 in 1892 (Škafar 1978). Prav tako navaja kraje izdaj, pri nekaterih celo tiska in kraj, kjer se knjiga lahko kupi50. Pri izdajah iz leta 1833 in 1845 Škafar za kraj izdaje navaja Radgono (Škafar 1978: 27, 30), medtem ko Franc Kuzmič pri ponatisu iz leta 1833 omenja Gradec, namesto ponatisa iz leta 1845 pa 1844, kraj izdaje pa prav tako Gradec (Kuzmič 2005: 155). Krátka summa velikoga katekizmusa je sestavljena po poglavjih v obliki vprašanj in odgovorov, v uvodu pa je latinski predgovor Jánosa Szilyja, namenjen prekmurskim katoliškim duhovnikom. Knjiga vsebuje tudi nekaj molitev. Originalni prvi natis hrani Centralna knjižnica Slovaške akademije znanosti v Bratislavi (Vugrinec 2005: 87– 88).

48 Ludimagistri so bili t. i. šolniki in organisti. V prekmurščini imenujejo organiste še danes »škounik«. 49 Po Škafarjevem mnenju je bila natisnjena 1853 ali prej (Škafar 1978: 37). 50 Škafar navaja pri izdajaj iz 1852 in 1868 tako: »Natis v-Sztaromgradi. Najdesze v-Lendavi pri Balogh Andrasi« (Škafar 1978: 35, 43). 43

2. Szlovenszki szilabikár, z-steroga sze decza steti more navcsiti, z-nikimi rejcsniczami navküpe pod prespan stampanya dáni. Izdano 1780 v Sopronu.

Tako Škafar kot Franc Kuzmič navajata 10 ponatisov (prim. Škafar 1978: 18; Kuzmič 2005: 156). Szlovenszki szilabikár je učbenik in vsebuje osnovna jezikovna znanja, molitvice, številke, poštevanko in slovarček. Državna knjižnica Széchenyi v Budimpešti hrani dva izvoda prvotiska (Vugrinec 2005: 92–93).

3. SVÉTI EVANGYELIOMI Pouleg Kalendárioma; i Réda Rimfzkoga na Vfze Nedelne, i Szvétesnye Dní z-Obcsinfkoga fzvétoga Pífzma po zapouvidi NYÍH GOSZPOSZTVA, i Náj Viffe Poftüvanoga GOSZPODINA SZILY JÁNOSA, z-Gornyega Szopora, Szombotelfzkoga Püfpeka, na Sztári Szlovenfzki jezik, Po Poftüvanom Gofzpoudi KÜZMICS MIKLÓSI, Szvétoga Benedeka Fare Dühovniki, ino Okrogline Szlovenfzke Vice- Öfpöröffa obrnyeni, i fztroskom onoga Nyih Gofzpofztva Püfpeka vö zoftampani. V-SOPRONI Po Siefs Jó'sefi vu Leti 1780.51

Škafar navaja 12 ponatisov, Franc Küzmič pa 13 (prim. Škafar 1978: 18; Kuzmič 2005: 156). Razlika se pojavlja zato, ker je Škafar obdelal tiske do leta 1919, Kuzmič pa navaja še ponatis iz leta 1921. Ákos Doncsecz v svojem članku trdi, da je Mikloš Küzmič Szvéte evangyeliome prevajal po kajkavskem molitveniku Szveti evangeliomi (Doncsecz: 182) iz leta 1651, ki ga je napisal jezuit p. Nikola Krajačević (Škafar 2005: 113). To mnenje Doncsecz povzema po Novaku, in sicer iz Izbora prekmurskega slovstva, kjer Novak omenja, da se pri Küzmiču najdejo vplivi kajkavskega lekcionarja (Novak 1976: 60). Teh trditev drugi avtorji ne omenjajo. Knjiga Szvéti evangyeliomi je evangeliarij, zbirka nedeljskih in prazničnih evangeljskih odlomkov ter novozaveznih besedil v prekmurščini. Küzmič je v knjigi dodal še nekatere molitve, litanije in prevode pesmi Pange

51 Naslov povzet po naslovnici. 44 lingua52 in Te Deum laudamus53. Edini izvirnik hrani NUK v Ljubljani, ki pa tudi ni popoln (Vugrinec 2005: 89–91).

4. Pomoucs beté'snih, i mirajoucsih: tou je: nike molitvi, z-fterimi Redovnik beté'snoga, ali mirajoucsega, i na fzmrt ofzodjenoga grejsnika more pomágati. Izdano 1781 v Sopronu.

Pomoucs beté'snih, i mirajoucsih je molitvenik, ki ga je Mikloš Küzmič prevedel in priredil po molitveniku z naslovom Holtig-való barátság, avagy mi módon kellessék a' beteg, és halálra-vált embert, avagy meg-sentetziázott bűnöst segiteni (Prijateljstvo do smrti, ali kako je treba bolniku, umirajočemu ali obsojenemu grešniku pomagati), katere avtor je István Tarnóczy, izdanem 1695 v Nagyszombatu54 (https://hu.wikipedia.org/wiki/Tarnóczy_István). Molitvenik vsebuje molitve za bolnike in umirajoče. Po Škafarjevem in Vugrinčevem mnenju obstaja le en izvod, in sicer v Državni knjižnici Széchényi v Budimpešti (prim. Škafar 1978: 19, Vugrinec 2005: 94).

5. KNIGA MOLITVENA, V-STEROJ SZE NAHÁJAJO RÁZLOCSNE PONIZNE MOLITVI, Z-DVÓJIM PRIDAVEKOM, NA HASZEK SZLOVENSZKOGA NÁRODA SZ-POBOSNIM SZTROSKOM NIKIH PLEMENITIH DOBROCSINITELOV Na fzvetlofzt dána. STAMPANA, V SOPRONI PRI 'SIESS JÓSEF JáNOSI VU LETI 1783.55

Kniga molitvena je izmed vseh del Mikloša Küzmiča doživela največ ponatisov. Škafar navaja 19, Franc Kuzmič 26 (prim. Škafar 1978: 19; Kuzmič 2005: 157– 158), Lojze Kozar ml. pa 27 izdaj (Kozar ml. 2005: 59). Knigo molitveno so večkrat prirejali, med drugimi Košič in Borovnjak, zadnji ponatisi pa so bili izdani po Sakovičevi priredbi z naslovom Molitvena kniga (Kozar ml. 2005: 59). Kot navaja Vugrinec, je Kniga molitvena najpomembnejše Küzmičevo delo, saj je bil več kot 160 let edini katoliški molitvenik Slovenske krajine. Prvoizdaje Knige molitvene iz

52 Pesem Pange lingua gloriosi je v slovenščini pesem Jezik moj, skrivnost opevaj. 53 Pesem Tebe Boga hvalimo. 54 Nagyszombat je mesto Trnava na Slovaškem. 55 Povzeto po naslovnici. 45

1783 hranita Državna knjižnica Széchenyi v Budimpešti in Univerzitetna knjižnica Maribor (Vugrinec 2005: 94–97).

6. ABC kni'sicza na národni soul haszek. ABC könyvetske a' nemzeti iskoláknak hasznokra. Izdana 1790 v Budimu.

Knjiga vsebuje poučne zgodbe, berila, prekmursko-madžarski slovar, primere računstva, basni in molitve. Knjiga je v madžarskem in prekmurskem jeziku, madžarski izvirnik je napisal Miklós Révai, nastala pa je leta 1777. Slovenski prevod je pripravil Miklós Küzmič (Kuzmič 2005: 158). Knjiga je doživela le en ponatis, in sicer istega leta kot prvi izid, tj. 1790 (prim Škafar 1978: 20, Kuzmič 2005: 158). Dvojezični abecednik je namenjen šolski uporabi, vsebuje pa abecedo, zlogovanje, vzgojna berila in tudi slovarček. Prvotiske hranijo v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota, Državni knjižnici Széchenyi v Budimpešti in Univerzitetni knjižnici Maribor (Vugrinec 2005: 97–98).

7. Sztároga, i nouvoga testamentoma szvéte histórie krátka summa na fztári fzlovenfzki jezik obrnyena. Izdano v Sombotelu 1796.56

Knjigo je Küzmič prevedel po knjigi Az ó és új testamentomi szent historiának summája Jánosa Molnárja, izdani 1777 v Budimu in Nagyszombatu. Küzmičev prevod je bil ponatisnjen sedemkrat (prim. Škafar 1978: 21; Kuzmič 2005: 158– 159). Knjiga vsebuje odlomke iz Stare in Nove zaveze, namenjena pa je bila šolskemu verouku. Prvotiske hranijo v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota (Vugrinec 2005: 99).

Mikloš Küzmič ima velik pomen pri ohranjanju prekmurskega jezika, za »vsesplošni napredek« Slovenske krajine, nastajanje katoliških knjig v prekmurskem jeziku ter dvigu kultiviranosti tako prekmurskega jezika, kot tudi ljudi (Jesenšek 2013: 91). Novak ne vidi bistva dela Mikloša Küzmiča samo v tem, da je prevedel osnovne knjige v prekmurščino, saj njegovo delo ni bilo pomembno zgolj v verskem pogledu, ampak tudi v narodnostnem. Prav s tem je dal zgled

56 V nadaljnjem besedilu uporabljam skrajšani naslov Sztároga i nouvoga testamentoma krátka summa. 46 ostalim avtorjem, od Košiča do Ivanoczyja (Novak 1974: 24–25). Jesenšek Mikloša Küzmiča zaradi njegovih preporodnih misli primerja z Markom Pohlinom, ter da se je, ob upoštevanju že obstoječe protestantske knjižne tradicije, zavzemal za tisk prekmurskih knjig (Jesenšek 2013: 91). Najpomembnejše delo Mikloša Küzmiča je torej prevajalsko delo, saj je do neke mere nadgradil delo svojih predhodnikov: Abecedarium szlowenszko s svojo ABC kni'siczo in Szlovenszkim szilabikárjem, Temlinovemu Málemu katechismusu pa je s katoliško različico, Krátko summo velikoga katekizmusa, dal dodano vrednost. Tako dodano vrednost je s Szvétimi evangyeliomi in s prevodom Sztároga i nouvoga testamentoma krátko summe dal tudi delu Števana Küzmiča, pa tudi z namero, da bi prevedel celotno staro zavezo (Novak 1976: 58). Ob Küzmičevih knjigah je pomembno omeniti tudi, da je po Novakovem mnenju pripravljal slovensko pesmarico, katere pa ni uspel dokončati. Kniga molitvena sicer vsebuje nekaj pesmi, te pa je povzel po starih rokopisnih pesmaricah. O teh Novak pravi, da je jezik le-teh priredil in izboljšal veliko lepše, kot sta to naredila Števan Küzmič in Bakoš. Pomembnost tega vidi v tem, da je Mikloš Küzmič staro izročilo tako vsaj delno rešil, ob tem pa uveljavil tudi lastno oblikovno tvornost (Novak 1976: 58).

O jeziku Mikloša Küzmiča so napisane številne razprave, kar nekaj teh pa primerja Števanov in Miklošev jezik. Vratuša je že leta 1939 o Mikloševem jeziku napisal, da je naroden, ne uporablja tujk in naslonk, ki mu jih je nudila predloga57 (Vratuša: 1939: 11), poudarjal pa je tudi njegovo izvirnost. Novak pravi, da je Miklošev jezik podoben Števanovemu, a z določenimi razlikami (Novak 1976: 59). Novak obenem oporeka Vratuševim trditvam in trditvam Orožnove, ki je obravnavala tiske iz leta 1804, torej ponatise Mikloševih del (Orožen 1974: 114). Orožnova meni, da so jezikovne razlike v stavčni zgradbi med Števanovim in Mikloševim prevodom nastale predvsem zaradi različnih virov, saj je Števan prevajal iz grščine, Mikloš pa iz latinščine. Pravi tudi, da se je Mikloš lahko opiral na Števanov prevod, saj sta iz istega govornega področja, razlika med dvema izidoma pa ni tako velika ter omenja 32 let razlike (Orožen 1976: 121–122). S tem je pokazala, da je obravnavala

57 S to predlogo Vratuša nakazuje na to, da je Mikloš pri prevajanju uporabljal Števanov prevod. To je poudarjal še večkrat, iz tega pa je nastal znanstveni »spor«, ki ga je dokončno razčistil Smej. O tem je več govora v poglavju 5.3. 47 napačno izdajo Mikloševih del. Marko Jesenšek je obravnaval besedoslovne lastnosti jezika v delih Mikloša Küzmiča. Pravi, da se o njih, natančneje o besediloslovju v Mikloševem slovarju v knjigi ABC kni'sicza, lahko govori v najožjem in najpreprostejšem pomenu. Küzmič namreč obravnava črke oziroma glasove kot osnovno enoto jezika, ki se združijo v zloge, nato pa v besede. Omenja pa novost, ki jo je uvedel Mikloš Küzmič, namreč predstavitev tiskanih in pisanih črk. Prejšnji slovenski abecedniki pisanih niso predstavljali (Jesenšek 2013: 209). Jesenšek poudarja tudi, da so Küzmičeve besede domače, značilne za vzhodnoslovenski in kajkavski prostor, kar dokazuje izvirnost besednega zaklada, ki ni sprejel veliko tujk (Jesenšek 2013: 215). V drugi razpravi omenja tudi jezik Szlovenszkega szilabikárja, v katerem je Mikloš Küzmič prevzel oblikoslovno- skladenjsko podobo prekmurskega knjižnega jezika, normiranega po Števanu Küzmiču (Jesenšek 2013: 222).

Novak meni, da je Küzmič versko terminologijo zajemal po kajkavskih lekcionarjih (Novak 1976: 59). Vinko Škafar je obdelal kajkavske katoliške verske knjige do leta 1777, ker omenja Vramčevo Postillo, Szvete evangeliome in Molitvene Knyisicze Nikole Krajačića ter nekaj pesmaric (Škafar 2005: 111–120). Omeni pa tudi, da so kajkavske knjige uporabljali duhovniki v tistem delu Prekmurja, ki je spadal do 1777 pod zagrebško škofijo, torej Dolnjem Prekmurju. Škafar pravi, da so duhovniki beksinskega arhidiakonata z Vramčevo Postillo dobili prevode nedeljskih in prazničnih evangelijev in pridigarski priročnik (Škafar 2005: 112). Ob tem je pomembno omeniti, da je Dolnje Prekmurje spadalo pod beksinski arhidiakonat, kasneje v Districtus Transmuranus, v zagrebško škofijo in Zalsko županijo, Gornje Prekmurje pa pod Districtus Tótság, kar pa je cerkvenoupravno spadalo pod győrsko škofijo, upravno pa v Železno županijo (Zelko 1996: 100– 101). Zaradi tega je težko reči, da bi Küzmič, ki je bil vice-arhidiakon, tj. dekan Slovenske krajine – Districtus Tótság uporabljal kajkavske lekcionarje, jih je pa verjetno poznal. Doncseczovo trditev, da je Küzmič Knigo molitveno prevedel po kakjavskem lekcionarju izpodbijata tako Smej kot Jesenšek. Smej navaja, da je Küzmič od duhovnikov, priseljenih s Hrvaške, zahteval izpit iz prekmurščine, tako tudi od svojega zvestega prijatelja Simona Čergiča, ki je bil po rodu Beli Hrvat (prim. Smej 1976: 17, Smej 2005: 171). Jesenšek pravi, da je Mikloš Küzmič

48 upošteval glasoslovni sistem Števana Küzmiča, delno pa se je naslanjal na vzhodnoštajersko in kajkavsko normo, ampak le v primerih, ko gre za praslovanske posebnosti, značilne za južnoslovanski, predvsem pa slovanski panonski prostor (Jesenšek 2013: 211). Glede prevajanja oziroma povzemanja iz kajkavščine tako ne Doncsecz, ne Novak nimata prav.

Smej se v jezikovne razprave ni veliko spuščal, se je pa toliko več ukvarjal s primerjavo različnih prevodov oziroma dveh jezikov, ko npr. primerja jezik Knige molitvene in jezik v rokopisnem dokumentu z naslovom Iácske58. Iácske je rokopis, ki vsebuje 19 mašnih spevov in molitev. Rokopis je napisan v hrvaščini, Smej pa pravi, da je to jezik »čakavske ikavske narečne skupine« (Smej 2005: 170). V tem primeru gre za jezik Gradiščanskih ali Belih Hrvatov59. Smej je mnenja, da način pisave in leksika nakazujeta, da so Iácske nastale v istem obdobju kot Kniga molitvena, torej v zadnjih desetletjih 18. stoletja. Nadaljuje, da je v besedišču ohranjeno čakavsko oziroma bolj ikavsko narečje (Smej navaja primere vike, grihe, Rics), je pa opazen tudi vpliv kajkavščine in prekmurščine (tu navaja sledeče primere: vuči, navucsi, gorisztajanye, vuʃgi itn.). Smej zapiše tudi hrvaške oziroma gradiščansko-hrvaške sopomenke za izraz »pesem«, saj ob izrazu 'peszan' (mn. 'peszni') poznajo še obliko 'iacska' (izgovorjeno 'jačka'), glagol 'jačiti' pa pomeni 'peti' (Smej 2005: 170). Iz tega lahko sklepamo, da pomeni naslov rokopisa Iácske oziroma beseda 'iacske' (izgovorjeno 'jačke'), tj. množinska oblika besede 'iacska', v slovenščini 'pesmi'. Smej povzema po Škafarju in sklepa, da izraz izhaja iz besede 'dijačka' (dijaški), kar pomeni 'latinska', to pa navezuje na prekmurski izraz, saj so v Prekmurju latinščino imenovali 'dijački' jezik. Navaja še, da so ob glagolu 'jačiti' (dijačiti) v rokopisu za 'petje' uporabljeni tudi izrazi 'zpivati', ki je podoben prekmurskemu izrazu 'spejvati' (Smej 2005: 170). Celotni naslov rokopisa je Iácske od Poboʃnoga Szvete Maʃʃe poʃzluʃʃanya, kar bi se v slovenskem prevodu glasilo Pesmi za pobožno poslušanje svete maše. Smej v razpravi poda tudi nekaj primerov

58 Rokopis (obsega 6 strani) in transkripcija sta objavljena v Smejevem članku v zborniku Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost (V literaturi navedena pod Smej 2005). 59 Beli Hrvati so hrvaška narodna skupnost oz. manjšina na avstrijskem Gradiščanskem ter na Zahodnem Madžarskem, manjša skupnost pa živi tudi v okolici Bratislave. Ti so se v 16. stoletju preselili zaradi turških vpadov (https://hu.wikipedia.org/wiki/Burgenlandi_horvátok). 49 iz Iácske in jih primerja z leksemi, ki jih je uporabljal Mikloš Küzmič v Knigi molitveni60:

Iácske: Kadsze oltarʃki Szakramenat Küzmič: Gda ʃze Oltarszko Szvesztvo

Iácske: Csa Chùtenye ne pochùti, to vsze Vera napuni Küzmič: Ka ne ʃzpoznajo csütejnya, ono vöra potrdi

Iácske: Primi iz rùk Popovi Küzmič: Vzemi z-rouk Mésnika (Smej 2005: 171).

Smej zaključuje s trditvijo, da Küzmič razlikuje hrvaške (medžimurske, kajkavske, gradiščanske) izraze od svojih »staroslovenskih« tj. prekmurskih izrazov, kot dekan pa je tudi posredoval pri tem, da je škof Szily v svojem odloku iz leta 1780 zapisal, da se jezik Slovenske krajine razlikuje od nemškega, madžarskega pa tudi od slovanskih jezikov. Prekmurski jezik je podoben kranjskemu, štajerskemu in koroškemu, le-ti pa Prekmurcem pri ohranjanju svojega jezika niso pomagali. Prav zaradi tega je pomembno, da nastanejo knjige v prekmurskem jeziku (Smej 2001: 49–50). To je bil tudi razlog, da so se morali duhovniki, ki so se priselili v Prekmurje od drugod, naučiti »starega slovenskega jezika«.

Ob škofu Szilyju so v življenju Mikloša Küzmiča pomembne še nekatere druge osebe, ki jih moramo omeniti. To so pesnik Simon Čergič, Küzmičev prijatelj, Peter Borkovič, Küzmičev kaplan, brata István in Ádám Boros, Mihael Gaber in Jurij Baltazar Raffay. Te osebe navaja tudi Smej kot ljudi, ki so vplivali na Küzmiča kot pesnika in izdajatelja prekmurskih knjig (Smej 1976). Zanimiv je odnos med Küzmičem in Čergičem, saj o sebi pišeta, češ da sta drug drugemu kot muzi. Čergič je pošiljal svojo Muzo Küzmiču, kot pravi Smej (Smej 1976: 16), namenjal pa mu je tudi priložnostne pesmi. Čergičeve pesmi so pomembne za razumevanje Küzmičevih, saj so tematsko povezane (Smej 1976: 17). Peter Borkovič je bil Küzmičev kaplan, njegova zasluga pa je ta, da je ohranil Küzmičeve in tudi

60 Navajam le tri primere primerjave besedja Iáckse in Knige molitvene. Smej navaja 18 primerjav. 50

Čergičeve pesmi (Smej 1976: 15). István Boros je bil kanonik v Sombotelu, Adam Boros pa general. V Küzmičevem življenju sta pomembna zaradi njune gmotne podpore pri izdajanju njegovih knjig. Smej omenja, da sta bila brata Boros najverjetneje tudi njegova posrednika pri cesarju, kar Smej podpira s citiranjem Ivanoczyja. Ta pravi, da ni naključje, da je Jožef II. naročil Küzmiču, naj poskrbi za slovenske knjige (Smej 1976: 19–20). Jurij Baltazar Raffay je bil župnik v Murski Soboti, pri nastajanju Küzmičevih knjig pa je sodeloval kot recenzent. Mihael Gaber je bil martjanski župnik, Küzmičev rojak iz Dolnjih Slaveč. Njega je sam Küzmič predlagal Szilyju kot cenzorja prevodov, saj je bil mnenja, da slovenski jezik obvlada bolje, kot Raffay. Gabru je Küzmič namenil tudi več pesmi, ki pričajo o njunem prijateljstvu (Smej 1796: 20–22). Smej je Küzmičevo pesništvo obširno obdelal. V monografiji Muzi Mikloša Küzmiča obravnava več kot 30 pesmi, katerih avtorji so on, Čergič ali Gaber. Küzmičeve pesnitve so pretežno tematske, priložnostne pesmi in so del pisem. Smej Küzmiča obravnava kot verzifikatorja, ki si je moral skovati svoj lastni pesniški slog, črpal pa je iz latinskih in grških klasičnih pesnitev, pa tudi od znanih madžarskih pesnikov61 18. stoletja. To poznavanje klasične književnosti pripisuje dobri klasični izobrazbi v Győru (Smej 1976: 10–12). Smej omenja tudi prvega znanega prekmurskega verzifikatorja, Štefana Blaževiča, ki je leta 1697 napisal latinski heksameter in ga tudi prevedel v kajkavščino, takratni knjižni jezik v Prekmurju. S svojim prevodom latinske pesmi je dokazal, da tudi prekmurščina premore tako kultiviranost, da je v tem jeziku možno napisati tudi heksameter (Smej 2008: 399–400). O pesništvu Števana Küzmiča ne razpravlja veliko, saj se te niso ohranile, razen nagrobnega napisa, ki je latinski heksameter, ter hvalnega obrazca ali doksologije na koncu molitev:

»Dika bojdi Bougi Ocsi ino Színi i Dühi Szvétomi tü i na viʃzíni«62 (Smej 2008: 400)

61 Lahko sklepamo, da je Küzmič poleg latinskih in grških klasikov poznal pesnike madžarske renesanse in baroka, kot so János Vitéz, Jannus Pannonius, Bálint Balassi, Albert Szenczi Molnár, Miklós Zrínyi. 62 Mala doksologija ali malo slavoslovje v latinskem jeziku: »Gloria Patri et Filio et Spiritui Sancto, sicut erat in principio, et nunc et semper et in saecula saeculorum.« in v slovenskem jeziku: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj.« 51

Smej v istem članku navaja tudi Bakoša, za katerega pravi, da je njegov pomen v tem, da je priredil stare kajkavske pesmarice in jih približal prekmurskemu jeziku. (Smej 2008: 402). Omenja tudi Davida Novaka, o katerem je znano, da je 1774 napisal priložnostno pesem (Smej 1976: 10). To pesem je objavil Vilko Novak (Novak 1976: 127). Küzmič je prevedel in napisal več pesmi, o čemer poroča tudi škofu Szilyju. Ta mu priporoča, naj prevede različne mašne pesmi in speve, saj bodo ti služili ljudem za lažje razumevanje maše. Za ohranitev Küzmičevih pesmi je najbolj zaslužen Peter Borkovič, kaplan pri Sv. Benediktu, ki je njegove in Čergičeve pesmi prepisal v svoj zvezek in jih s tem ohranil (Smej 1976: 15). Küzmičevi in Čergičevi rokopisi so ohranjeni v sombotelski semeniški knjižnici (Smej 1976: 14). Küzmič je večinoma pisal v madžarskem jeziku, Smej pa v knjigi obravnava eno izvirno slovensko in dve latinski pesmi, ostale so v madžarščini (Smej 1976: 11). Prevode pesmi, ki so objavljene v Muzi, je prevedel Jožef Smej. Obravnava tudi metrum Küzmičevih pesmi, o tem pa piše, da nima enotne rime in metruma, ima pa stroge metrične sklope, predvsem v madžarskih pesmih. Prevladujoč je šeststopični verz z zaporedno rimo. Smej navaja, da ima v eni pesmi celo notranjo rimo, držal pa se je večinoma Zrinyijeve vrstice – Zrínyi-strófa63. O Küzmičevi metriki, še posebej v njegovem epitafu, Smej pravi, da je »sestavljen po načelu določene ritmične menjave naglašenih in nenaglašenih zlogov in je opremljen z rimami«, v nasprotju z nagrobnim napisom Števana Küzmiča, ki je sicer svoj epitaf napisal po načelih rimskega klasičnega pesništva, a z metrično menjavo dolgih in kratkih zlogov, naglasi pa se ne ujemajo vedno (Smej 2008: 402). Tematika njegovih pesmih se ponavlja tudi pri Čergiču, zato je včasih težko določiti, kdo natančno je avtor (Smej 1976: 28). Smej vidi pomembnost Küzmičevega pesništva ter tudi njemu namenjenih pesmi v tem, da kljub priložnostni naravi pesmi prehaja v neko naddobnost, opisovanje pa prerašča v preroštvo, s katero dokazuje upravičenost obstoja jezika. Smej tu in tudi v romanu Po sledovih zlatega peresa navaja agresivnost nekega hrvaškega redovnika, ki je Küzmiča prepričeval, da slovenski jezik ni dober, naj piše v hrvaščini oziroma kajkavščini (prim Smej 1976: 28, Smej 1980). Küzmič graja Apolona64, da pusti

63 Štirivrstična kitica s šeststopičnim verzom, rima pa je a-a-a-a. 64 Grški bog Apolon, bog umetnosti. 52

živeti pesnike te krajine v bedi65, pa tudi Gvardinca, hrvaškega redovnika, ki njemu in Čergiču očita pesnikovanje (Smej 2008: 402). Preko svojih pesmi opisuje tudi tedanji življenjski slog, utrip domače krajine. Več mu pomeni domača krajina in domači jezik kot kaj koli drugega. Nasprotovanjem pa se zoperstavlja tako:

»Pesnikujmo, Simon, še naprej vsi iz srca Zakaj bi lezli gor na Pindos, bolje je domá. Apolon nima oblasti v Slovenski okroglini srečno, Gvardinec, zapoveduj ti v svoji domovini!« (Smej 1976: 129)

Smej navaja tudi Küzmičeva prizadevanja za čisti jezik in za krepitev narodne zavesti. Te teme se pojavljajo tako v latinskih kot madžarskih pesmih. Pravi, da čeprav je Küzmičeva muza siromašna, je vseeno domača in njena slava bo ostala, ko bo izginilo »zunanje posodje sposojenega pesniškega izrazja« (Smej 1976: 30). Enega izmed bolj znanih verzov, ki označujejo pomen Küzmiča za Prekmurce, je napisal Simon Čergič v pesnitvi ob godu Mikloša:

»Légy idvezlet Miklós Tótok fényessége Ezen Nemzet napja, sugára, szépsége Fébus Musáinak kivánt ékessége Söt még Febusnak is első kedvessége.

Bodi pozdravljen, Mikloš, ti slava Slovencev, slovenskega naroda sonce in žarek lepota, muz Febusovih zaželena krasota in Febusa samega prvi prijatelj!« (Smej 1976: 78–79)

Poleg pesništva ter izdajanja slovenskih knjig, je najpomembnejše področje dela Mikloša Küzmiča prevajanje. Smej se je v raznih znanstvenih razpravah ukvarjal z njegovimi prevodi ter jih primerjal tako z izvirniki, kot s prevodi Števana Küzmiča.

65 S tem namiguje na Čergiča, ki je kot župnik v Dolencih živel v velikem pomanjkanju (Smej 1976: 16). 53

Tako tudi primerja nekatere svetopisemske odlomke iz Nouvega zákona (NZ) in Szvétih evangyeliomov (SE) ter delno iz Knige molitvene (KM). Ob primerih iz Smejeve razprave (Smej 2005: 168–170) navajam tudi slovenski prevod iz Slovenskega standardnega prevoda (SSP 1997):

Apd 17,28 NZ: »Ár vu nyem 'zivémo i giblemo ʃe i jeʃmo« SE: »Vu kom 'sivémo, gíblemo sze, i jeszmo« SSP: »Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo.«(SSP 1997: 1667)

Rim 11,36 NZ: »Ár ʃzo 'znyega i po nyem i vu nyem vʃsza« SE: »Sz-koga, vu kom, i po kom vsza jeszo« SSP: »Kajti iz njega, po njem in zanj je vse« (SSP 1997: 1698)

Ef 1,3 NZ: »Ki náʃz je blagoʃzlovo vu vʃzem blagoʃzlovi důhovnom« SE: »Ki nász je blagoszlovo z-dühovnim blagoszlovom« SSP: »ki nas je […] blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom« (SSP 1997: 1744)

2 Kor 6,2 NZ: »Ovo zdaj je vrejmen priétno; ovo zdaj je dén zvelicsanya« SE: »Ovo zdaj je vrejmen prijétno, ovo zdaj ʃzo dnevi zvelicsanya« SSP: »Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!« (SSP 1997: 1727)

Mt 5,45 NZ: »ki ʃzuncze ʃzvoje gori zhájati csini na hůde i dobre, i dá deʃcs na pravicsne in nepravicsne« KM: »Ki ʃzuncze vcsiní gori zidti na dobre, i hüde, i desch dá pravicsnim, i krivicsnim«

SSP: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (SSP 1997: 1484)

Jn 14,2 NZ: »Vu hi'zi Ocsè mojega je doʃta prebiváliscs« KM: »Va ʃteroga hi'si je vnogó prebiválics« SSP: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.« (SSP 1997: 1628)

Smej o Küzmičevem prevajalskem delu pravi, da to zanj ni bilo lahko, saj v pismu škofu Szilyju omenja težave pri prevajanju odloka cesarja Jožefa II. in ga prosi za že obstoječi madžarski ali hrvaški prevod. Pravi, da se je Küzmič pri prevajanju večkrat posluževal pomoči latinskega in madžarskega jezika (Smej 1976: 11). Smej je podobno primerjavo, kot pri Nouvem zákonu, Szvétih evangyéliomih in Knigi molitveni, naredil tudi s prevodi psalmov, kjer dokazuje, da se je Mikloš Küzmič pri prevajanju psalmov iz latinščine v Knigi molitveni res naslanjal na madžarske prevode. K primerjavi dodaja tudi biblijske citate po Dalmatinu in s tem potrjuje dejstvo, da je Küzmič – sicer ob pomoči madžarskega besedila66 – prevajal po Vulgati (Smej 2005a: 220–221). Njegove prevode navajam iz članka (Smej 2005a: 221), dodajam madžarsko besedilo, povzeto po Káldijevi Szent Biblia (Káldi 1626: 556), ter slovenski prevod po Dalmatinu67 in po Standardnem slovenskem prevodu (SSP 1997):

Ps 130(129)68,1–2:

Kniga molitvena: »Z-globlíne ʃzam jasu k-tebi kricsao […] poszlüjhni glász moj.«

66 Küzmič je po vsej verjetnosti uporabljal prvo celotno tiskano katoliško Sveto pismo v madžarščini, ki je bila izdana leta 1626, prevedel pa jo je György Káldi. 67 http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=ps+130&id11=1&pos=0&set=6&l=sl&idp0=1&idp1=12 68 Do dvojnega številčenja psalmov oziroma dublet je prišlo zaradi postopnega nastajanja zbirke. Knjiga psalmov bi naj bila dokončana proti koncu 3. st. pr. Kr. (SSP 1997: 767). 55

Szent Biblia: »A' Mélyʃégekből kiáltottam Uram hozzád: Uram halgaʃd-meg az én ʃzómat.«

Dalmatin: »IS globoʃzhine, ò GOSPVD, jeʃt h'tebi vpyem. O GOSPVD, ʃliʃhi mojo ʃhtimo«

Slovenski standardni prevod (SSP 1997: 910): »Iz globočine kličem k tebi o GOSPOD, Gospod, usliši moj glas«

Smej podobno primerjavo naredi še z določenimi psalmi iz Knige molitvene, ki jih primerja s Terplanovimi prevodi, objavljenimi v Knige 'zoltárszke. Szlovencsene poe Terplán Sándori iz leta 1848 (Škafar 1978: 32). Tu primerja Küzmičev prevod z latinskim in tudi Terplanovim. S tem tudi potrjuje, da se je Küzmič ravnal po Vulgati (Smej 2013: 557–558). Navajam primera iz članka in dodajam slovenski prevod po SSP:

Ps 102(101) 2

Küzmič: »Goʃzpodne poʃzlüjhni mojo molitev. I gláʃz moj naj k-tebi pride«

Terplan: »Goszpodne, poszlühni molitev mojo, i zezávanye moje pridi pred tébe«

SSP (SSP 1997: 876) »GOSPOD, usliši mojo molitev, moje vpitje naj pride k tebi«

Smej navaja nekaj primerov, ko se Küzmičev in Terplanov ne ujemata. Med drugimi navaja primer prevoda latinske besede 'congregatio', ki ga Küzmič prevaja v 'správišče', kar pomeni 'skupnost' ali 'občestvo', Terplan pa ga prevaja 'čreda', ker se po Smejevem mnenju naslanja na izraz 'grex', kar pomeni čreda (Smej 2013:

560). V slovenskem prevodu se uporablja beseda 'občestvo'. Smej navaja tudi primer z besedo 'dediščina', ki jo Küzmič posloveni iz madžarskega izraza 'örökség' in prevede v 'örocsíno', Terplan pa kar pusti madžarsko obliko 'örök' (Smej 2013: 560). Smej tu daje prav Marku Jesenšku, da Mikloš Küzmič ni uporabljal tujk ali prevzetih besed iz madžarščine, temveč jih je poslovenil tako glasovno kot oblikoslovno in naglasno (Jesenšek 2013: 215). Dodaja še, da sta se tako Küzmič, kot Temlin trudila za čistejši jezik. Poudarja, da sta njuna domača kraja, tj. Slaveči in Ivanovci, bila daleč od hrvaškega oziroma kajkavskega jezikovnega okolja, in zato teh jezikovnih prvin v svojih prevodih nista prevzemala . Pred pisci 18. stoletja je bila kajkavščina v prekmurskih besedilih zelo prisotna. Na to Smej nakazuje z Martjansko pesmarico I, v kateri je še veliko kajkavskih izrazov. Omenja pa tudi, kako je Küzmič nasprotoval splošnemu mnenju, da prekmurski ljudje razumejo hrvaški jezik, kar je napisal tudi škofu Szilyju. Küzmič se je kot dekan uprl uporabi kajkavščine in od svojih duhovnikov zahteval dokazljivo znanje prekmurskega jezika (Smej 2013: 562). Smej navaja še, da je v določenih primerih Küzmič neenoten, saj za črko ʃ uporablja obliko 'Goʃpodne' ali obliko 'Goszpodne', za črko ž pa uporablja ali zapis 's ali 'ʃ, medtem ko Terplan uporablja zapis 'z (Smej 2013: 562).

Smej je naredil tudi primerjavo jutranjih in večernih molitev v Knigi molitveni. Za jutranje in večerne oziroma ráne in večerášnje molitve se štejejo psalmi in nekateri staro- in novozavezni odlomki. Smej primerja Küzmičeve prevode z izvirnikom, torej z odlomki iz latinske Vulgate. Pravi, da ne v Knigi molitveni, ne v madžarskem izvirniku ni označeno, kateri svetopisemski odlomek je vzet kot molitev, kakor tudi to, da so to večinoma psalmi (Smej 2015: 88).

Mikloš Küzmič v zgodovini prekmurskega knjižnega jezika ni pomemben le zaradi prevodov svetopisemskih besedil v Szvétih evangyeliomih in Knigi molitveni, ali zaradi izida Szlovenszkega szilabikára in ABC kni'sicze, temveč tudi zaradi prevajanja uradnih dokumentov. Smej med drugimi v svojih razpravah obravnava prevod patentnega odloka cesarja Jožefa II. iz leta 1786. Patentni odlok govori o ureditvi cerkvenih zakonov, zajema pa 62 členov o bistvu, nerazvezljivosti, veljavnosti porok, zadržkih v zvezi poroko in pravnih učinkov zakona oziroma

57 poroke (Smej 2005b: 61). Smej poda opis rokopisa in dodaja, da je to najdaljši ohranjeni Küzmičev rokopis v prekmurščini. Küzmič je prevod naredil po naročilu škofa Szilyja. Smej navaja tudi prevod pisma, datiranega 3. marca 1787, kjer škof navaja, da naj prevod pregleda soboški župnik Jurij Raffai in Ivan Hüll, župnik pri Sv. Juriju. Škof še naroča, da prevod, potrjen s strani omenjenih župnikov, vrne na škofijo in ga doda tudi njegovi kasnejši okrožnici ter razpošlje po dekaniji. Okrožnico je škof poslal 31. maja 1787 ter Küzmiču dodatno naročil, naj poskrbi, da bodo vsi župniki odlok vpisali v svoje protokole. Hkrati mu tudi nalaga, da naj prevod patenta pošlje tudi dekanoma Stražne krajine (Őrség) in Dolnjelendavske dekanije (Smej 2005b: 63–64). Novak o tem prevodu pravi, da je povod za prevajanje tega patentnega odloka bila Küzmičeva prošnja škofu, ko je v zvezi s tolerančnim odlokom Jožefa II. napisal, da Prekmurci »slavonskega in hrvaškega prevoda« ne razumejo. Novak še pravi, da je prevod odloka o poroki in zakonu »prvi pravni spis v prekmurščini« (Novak 1976: 59). Na istem mestu Novak navaja, da je to zagotovo Küzmičevo delo, kar pa Smej v svoji razpravi komentira s tem, da Novak verjetno ni prebral Szilyjeve okrožnice, v kateri je kot prevajalec omenjen Mikloš Küzmič (Smej 2005b: 65). Novak pa verjetno tudi ni poznal pisma škofa Szilyja, ki ga omenja Smej. Smej v razpravi naredi primerjavo dveh prevodov, in sicer prekmurskega in hrvaškega oziroma kajkavskega, le-te pa še komentira in primerja tudi z madžarskim in nemškim besedilom (Smej 2005b: 65–74). Omenja, da je Küzmič prosil Szilyja za madžarski in/ali hrvaški prevod, da bi lažje prevedel pravne izraze. Smej je v svoji primerjavi ugotovil, da je Küzmič pri prevajanju uporabljal madžarsko in nemško besedilo, ne pa hrvaškega, kar je tudi potrdil s primeri (Smej 2005b: 74).

Novak pravi, da je Mikloš Küzmič kot vicearhidiakon, tj. dekan oziroma predstojnik vseh župnij Slovenske krajine odgovoren tudi za šole, s čimer je opravljal veliko delo tudi v narodnostnem pogledu (Novak 1976: 59). Smej v več člankih navaja Küzmičevo skrb za dijake. Piše, da se je v času dekanovanja Mikloša Küzmiča v zavodu Kelcz-Adelffy69 šolalo 123 slovenskih dijakov. Po Smejevih navedbah je 38 dijakom Küzmič šolanje v omenjenem zavodu uredil kar sam. Od

69 Zavod Kelcz-Adelffy Árvaház (Sirotišnica Kelcz-Adelffy) v Kőszegu je bil katoliški izobraževalni zavod za fante (http://lexikon.katolikus.hu/K/Kelcz-Adelffy%20árvaház.html) 58 teh 38 dijakov je bilo 28 konvertitov oziroma spreobrnjencev, kar pomeni, da so njihovi starši bili evangeličani, sami pa že katoličani. Smej navaja, da je od skupno 123 dijakov bilo kar 84 konvertitov. Piše tudi, da se je 27 dijakov kasneje odločilo za duhovniški, 10 pa za učiteljski poklic (prim. Smej 1977: 31–32, Smej 1997: 5). Smej omenja še 9 dijakov iz Küzmičeve župnije, izmed katerih je izšlo 7 duhovnikov, en učitelj in en uradnik, vsi pa so bili konvertiti (Smej 1977: 32). Stanislav Zver poda tudi razloge, zakaj je Szily podpiral Küzmičeve napore za izobraževanje dijakov in posredoval pri sprejemu slovenskih dijakov v zavod Kelcz-Adelffy. Navaja, da je bilo v Gornjem Prekmurju le 7 duhovnikov, od teh pa je bil le en domačin. Ostali so bili Hrvati, Madžari ali Nemci. Zver piše, da se je med leti 1790 in 1920 v omenjenem zavodu šolalo okoli 450 prekmurskih dijakov (Zver 2005: 80). Smej pravi, da se je Küzmič vse življenje trudil, da bi »Miseria Vandalia« ali »Uboga Slovenska okroglina«, kot jo sam imenuje v pismu škofu Szilyju, dobila več izobražencev (Smej 1997: 14).

Küzmičeve prošnje za Szilyjevo posredovanje so razvidne iz korespondence med njima, kar sta podrobno obdelala Ivan Škafar in tudi Jožef Smej. Škafar je leta 1975 objavil 40 pisem s prevodi, v katerih sta se Küzmič in Szily dogovarjala o tisku Küzmičevih knjig. Ker gre za obsežna besedila, so bila ta pisma objavljena v treh različnih številkah letnika 23 Slavistične revije. Škafar v uvodu k pismom poda nekaj Küzmičevih biografskih podatkov, omeni pa tudi datum smrti Jánosa Szilyja, 2. januar 1799, kar je zaključek dopisovanja, trajajočega več kot 20 let (Škafar 1975: 87). Najstarejše znano in objavljeno pismo je datirano na 1. november 1777, ko je Szily bil že sombotelski škof, torej je njuno dopisovanje trajalo 22 let. Škafar omenja še, da je ta korespondenca zelo pomemben vir tako za zgodovinske kot za bibliografske študije, povezane z Miklošem Küzmičem in sedmimi njegovimi knjigami. Pisma, ki jih je objavil Škafar, je prevedel višji bibliotekar Stane Kos, vsi izvirniki pa so v latinskem jeziku. Škafar v prispevku navaja, da objavlja 41 pisem v latinskem jeziku s slovenskimi prevodi (Škafar 1975: 88), vendar se je po vsej verjetnosti zgodila napaka pri tisku, saj je v Slavistični reviji, letnik 23, št. 1 zadnje objavljeno pismo z datumom 24. VII. 1780 oštevilčeno s XIV. (Škafar 1975: 111), v Slavistični reviji, letnik 23, št. 2 pa se prispevek nadaljuje s pismom z datumom 28. julija 1782, ki pa je oštevilčeno s XVI. (Škafar 1975: 269). Škafar v uvodu

59 omenja tudi Küzmičevo pismo z dne 1. marec 1779, ki ga ni mogel najti v škofijskem arhivu v Sombotelu, zato objavlja Šlebingerjev povzetek po Novaku (Škafar 1975: 88).

Smej je v raznih člankih objavil skupno 48, s Küzmičem in Szilyjem povezanih pisem (prim. Smej 1981, 1997, 1997b, 1998, 1998a, 2000). Obdelal in prevedel je 21 pisem, ki jih je poslal Küzmič Szilyju in 10 Szilyjevih Küzmiču. Prevedel in objavil je 10 pisem, ki jih je Küzmič poslal zemljiškemu gospodu Štefanu Sallérju (Smej 1981:274) ter eno njegovi ženi, grofici Juditi Festetics, ki je v madžarskem izvirniku. Smej je objavil tudi dve Küzmičevi pismi, ki jih je poslal Škofijskemu konzistoriju, pismo Janeza Hülla škofu Szilyju ter pismi škofa Szilyja Kraljevemu namestništvu v Budimu, pismo Juriju Raffayu in Raffayev odgovor Szilyju. Vsa pisma, razen enega, so v latinskem jeziku. Smej je prevedel tako latinska pisma kot tudi madžarsko. Najpomembnejša je korespondenca med Küzmičem in Szilyjem. V pismih govorita o dekanskih nalogah (prim. Smej 1997, 1998a), v nekaterih naproša Küzmič škofa Szilyja za posredovanje pri sprejemu dijakov v kőszeški zavod (prim. Smej 1997). Smej posebej obravnava dve pismi, v enem Raffay prosi, da bi lahko pri njem ostala dva redovnika, v drugem pa to prošnjo Küzmič potrjuje pri škofu. Objavlja tudi Szilyjevo pismo Kraljevemu namestništvu v Budimu, v katerem prosi za dovoljenje, da Küzmičevo ABC kni'siczo natisnejo v Sombotelu, ne pa v Budimu (Smej 2000: 10–11).

Smej obravnava tudi pisma zemljiškemu gospodu Štefanu Sallérju, v katerih gavečkrat prosi za finančno podporo, v enem izmed pisem pa tudi za dovoljenje za poroko nepolnoletnega fanta. V pismu njegovi ženi, grofici Juditi Festetics pa Küzmič prosi za odpustitev gornine zaradi slabe letine (Smej 1981: 275–293). Ta pisma imajo za zgodovino Prekmurja večji pomen, kot pa za jezikoslovje. Smej objavlja še dve podobni pismi, in sicer pismo Petra Kregarja škofu Szilyju, v katerem opisuje težave z martjanskimi verniki in njihovim šolnikom, ter pismo Janeza Obrana, kar pa je pritožba škofu zaradi grdega ravnanja (Smej 1995: 608– 610).

Eno izmed pomembnejših, morda celo najpomembnejše pismo, ki ga je prevedel in objavil Smej, pa je Küzmičevo pismo škofu Szilyju, datirano na 1. november 1777.

Smej s tem pismom dokazuje, da se Mikloš Küzmič ni naslanjal na Števanov prevod, ter da se je uprl kroatiziranju prekmurščine (Smej 1997b).

5.3 Novak in Vratuša o Küzmičih in Smejevo 'posredovanje'

Prve globlje razprave o prekmurskem slovstvu in o obeh Küzmičih so nastale v 1930-ih letih. Razen Šlebingerja sta se z obema Küzmičema podrobneje ukvarjala le Ivan Zelko in Vilko Novak. Novak je prvi obširnejši opis prekmurskega slovstva izdal v Izboru prekmurske književnosti leta 1936, v katerem predstavi tako delo Števana kot Mikloša Küzmiča (Novak 1936: 11–15). O Števanu Küzmiču je pisal že leta 1934, kjer zapise o njem navaja pri Šafařiku, Glaserju, Szalókyju in Mesterházyju (Novak 1934: 63–64). Pri Miklošu Küzmiču omenja, da se njegov prevod od Števanovega loči predvsem v manjši uporabi tujk, omenja pa še nekatere novosti v črkopisu in razlike v uporabi besed (Novak 1936: 14–15).

Anton Vratuša je v Zborniku Štefana Küzmiča, ki zajema gradiva s simpozija ob 250-letnici njegovega rojstva, objavil primerjalno študijo o jeziku Nouvega zákona in Szvétih evangyeliomov, ki pa je povzetek obširnejše jezikovne razprave, nastale leta 1940, kar tudi sam omenja (Vratuša 1974: 54). Vratuša navaja tudi, da se o Števanu in Miklošu Küzmiču, razen v Novakovi študiji Izbor prekmurske književnosti ni veliko razpravljalo (Vratuša 1974: 55). Dober del svoje razprave posveča primerjanju Dalmatinovih in Küzmičevih tekstov z namenom, da ovrže teorijo o povzemanju po Dalmatinu. Omenja, da Števan Küzmič – sodeč po tej teoriji – pri prevajanju naj ne bi tvoril novih besed, temveč bi jih vzel iz Dalmatinovega prevoda. Svojo trditev podkrepi tudi s primerjavo uporabe glagolov, tvorjenja prihodnjika, pa tudi z načinom izražanja prepovedi. Medtem ko Dalmatin piše »Ti nemash krivu prisezhi«, Števan Küzmič prevaja »Krívo ne priszégaj« (Vratuša 1974: 55–58). Članku dodaja tudi primerjavo 14 citatov iz Küzmičevih in Dalmatinovih prevodov z grškim izvirnikom, s čimer potrjuje, da Küzmič pri prevajanju ni uporabljal Dalmatina (Vratuša 1974: 58–60). Vratuša obsežen del svoje razprave posveti primerjavi Števanovega in Mikloševega prevoda. Pravi, da Novak in Zelko poudarjata, da na Mikloševo samostojno prevajanje nakazuje že pisanje glasu ž, saj je ž pisal kot 's, Števan pa kot 'z. Vratuša meni, da je to bolj korak nazaj, kot pa naprednost, saj je – po njegovem mnenju – rezultat splošnega protireformacijskega gibanja. Dalje navaja, da bi bila uporaba prekmurskega

62 prevoda Mikloševa povsem naravna poteza, še posebej na mestih, kjer za latinsko predlogo ni našel primernega izraza (Vratuša 1974: 62–63). Vratuša navaja kar nekaj primerov, kjer se določeni izrazi ujemajo v obeh prevodih, omenja pa tudi oblikoslovne posebnosti, ki se pojavljajo tako v Nouvem zákonu kot v Szvétih evangyeliomih. Navaja še, da je Mikloš v primerih, ko ni našel ustreznih besed za latinsko predlogo, enostavno prepisal izraz iz Nouvega zákona, s tem pa je v Szvéte evangyeliome prenesel tudi določene napake in značilnosti. S tem dokazuje, da je Mikloš pri prevajanju res uporabljal Števanov prevod (Vratuša 1974: 64). Vratuša naredi primerjavo 5 citatov iz Števanovega prevoda, grškega in latinskega besedila ter Mikloševega prevoda. Kasneje Vratuša navaja tudi primere, kjer Mikloš zamenja nekatere Števanove besede oziroma jih podomači (Vratuša 1974: 66–67). V svoji razpravi poda splošni sklep, kjer pravi, da Števan Küzmič pri prevajanju Nouvoga zákona ni uporabljal nobene predloge, prevajal je izključno iz izvirnega grškega besedila. Ni se naslanjal niti na Vulgato, saj bi v prevodu na to nakazovale razlike med grškim in latinskim besedilom. (Vratuša 1974: 68–69). Smej o tem pravi, da je Števan Küzmič poznal tako Dalmatinov kot tudi Frenclov lužiškosrbski prevod, vendar jih ni uporabljal (Smej 1971: 49). Vratuša v splošnem sklepu o Mikloševem prevodu pravi, da se je Mikloš povsem naslanjal na Vulgato, posnemal je tudi posebnosti latinščine, celo bolj, kot je Števan upošteval značilnosti grščine. Ob prevajanju pa je moral imeti tudi Števanov prevod, ki je vplival na njegovo delo v prevzemanju novotvorb in pravopisa (Vratuša 1974: 69). Meni, da je trditev o veliki razliki med Števanovim in Mikloševim jezikom pretirana, da je Miklošev jezik bližji ljudski govorici. Pravi tudi, da je Števan pri prevajanju bil samostojnejši od Mikloša (Vratuša 1974: 69). Vratuša v svoji razpravi nadaljuje z analizo jezika obeh prevodov. Sklepa, da je jezik Nouvega zákona srednjeprekmurski govor, ki se govori od Murske Sobote proti severu do začetka Goričkega. Je mnenja, da je jezik Szvétih evangyeliomov precej podoben, čeprav so sedanje razlike med govori večje (Vratuša 1974: 71–72). Svoj prispevek zaključuje z dialektološkimi raziskavami.

Prispevki v Zborniku Štefana Küzmiča so izzvali ostro kritiko Vilka Novaka. Ne samo Vratušev prispevek in trditve, temveč tudi razprave Franca Šebjaniča. Novak kritizira celotni zbornik, saj pravi, da so od osmih objavljenih prispevkov s Števanom Küzmičem povezane le tri in bibliografija (Novak 1975: 60). Navaja kar

63 nekaj napak avtorjev prispevkov, največjo kritiko pa namenja Francu Šebjaniču in njegovemu referatu Zgodovinski pomen dejavnosti Štefana Küzmiča pri utrjevanju protestantizma in nacionalnem osveščanju Slovencev na Ogrskem (Zbornik Štefana Küzmiča, 36–53). Novak o referatu in Šebjaničevem delu piše ostro ter navaja nekaj njegovih neresničnih ali napačnih trditev (Novak 1975: 60–61). O referatu pravi: »ker so njegove trditve tako splošne ali oddaljene od naslova, v marsičem pa vprašljive, nejasne ter bi vodilo predaleč, ko bi hoteli vsako od njih analizirati ali zavrniti.« (Novak 1975: 62). Novak o Vratuševem prispevku v zborniku pravi, da je edini referat, tesno povezan s Küzmičem, ki predstavlja pozitivna dognanja. O prispevku pa hkrati poda tudi kritiko, češ da je predstavljen le povzetek obširnejše študije. Omenja tudi protislovja, ki jih je Vratuša zapisal (Novak 1975: 62). Vratuševo trditev o malenkostnih razlikah med prevodoma in podobnosti jezikov Novak ovrže s svojim, pa tudi z Vratuševim citatom iz leta 1939. Glede podobnosti med besedili pa Novak dodaja, da izhajata leksikalna in sintaktična podobnost iz istega ali sosednjega govora, ki ga je Vratuša analiziral v prispevku (Novak 1975: 62). Novak napiše kritiko tudi o ostalih člankih v zborniku. O članku Martine Orožen z naslovom O vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku (Zbornik Štefana Küzmiča, 114–122) piše, da je veliko povzetega iz Vratuševega članka in njenih prejšnjih člankov. Pravi tudi, da je obravnavala napačno izdajo Szvétih evangyeliomov, saj Orožnova omenja izdajo iz leta 1804, ne pa prvotiska iz leta 1780 (prim. Novak 1975: 62, Novak 1976: 183). Novak v sklepu pravi, da zbornik novih podatkov o Števanu Küzmiču ne prinaša, razen jezikovnih raziskav Vratuše in Orožnove (Novak 1975: 63). Nekatere izmed omenjenih opazk navaja tudi v Izboru prekmurskega slovstva. Kratko jezikovno analizo obeh avtorjev je objavil že v Izboru prekmurske književnosti, vendar pa tudi sam pravi, da se je Mikloš Küzmič naslanjal na Števanov prevod, a je kljub temu prevajal samostojno, kar se kaže v tem, da je njegov jezik bližji ljudskemu (Novak 1974: 21).

V razpravi o tem, ali je Mikloš Küzmič uporabljal Nouvi zákon Števana Küzmiča pri prevajanju Szvétih evangyeliomov, je dokaze prispeval Jožef Smej v članku iz

64 leta 1997. Smej v tem članku navaja več primerov trditev, da se je Mikloš naslanjal na Števanov prevod. Navaja zapis iz uvoda v Sveto pismo70, kjer piše:

»Za Slovence med Muro in Rabo je prvi prevod Nove zaveze pripravil protestantski pastor Štefan Küzmič (1723–1779). […] Prekmurski katoliški duhovnik Mikloš Küzmič (1737–1804) je po Vulgati prevedel evangelije ter se v pravopisu in jeziku naslanjal na prevod Štefana Küzmiča.« (SSP 1997:41)

Smej pravi, da trditev o uporabi Števanovega prevoda zavrača v svojih člankih že Novak. Omeni tudi Vratušev prispevek v Zborniku Štefana Küzmiča, v katerem sledi mnenju Janka Šlebingerja, in pravi, da je Vratuša Miklošev jezik, ki je naroden in brez tujk, že prej pohvalil. Smej nadaljuje z Novakovim člankom, v katerem je reagiral na Zbornik Štefana Küzmiča (Smej 1997b: 534). Pri dokazovanju nasprotnega mnenja se naslanja na še neobjavljeno pismo Mikloša Küzmiča škofu Jánosu Szilyju z dne 1. novembra 1777. Pismo je napisano v latinskem jeziku, v slovenščino pa ga je prevedel Smej. Navaja, da je Mikloš Küzmič prevod Szvétih evangyeliomov pripravil že 1776. To Mikloš navaja tudi v pismu:

»V roke mi je prišel Slovenski evangelij (Evangelium Vandalicum), ki sem ga bil spisal prejšnje leto (anno superiore a me conscriptum). Ta evangelij so cenzorji, ki jih je bil za to delo izbral in pooblastil sombotelski škofijski konzistorij, pregledali in odobrili.« (Smej 1997b: 536).

V pismu Küzmič nadaljuje, da do natisa ni prišlo, ker so v Győru odlašali s tiskom, škofijski konzistorij pa ni reagiral. Küzmič v pismu pravi, da je slovensko ljudstvo oškodovano zaradi primanjkovanja slovenskih knjig (Smej 1997b: 536). O tem, da je Mikloš Küzmič zavračal Števanov prevod, priča odlomek iz pisma:

»saj slovensko ljudstvo željno pričakuje, da bi videlo tisk v svojem jeziku. Vidi ga sicer, in vendar – o da ga nikoli ne bi bilo videlo – namreč knjigo Nouvoga zákona, ki vsebuje prevod v ta naš jezik.

70 Smej v članku navaja SSP iz leta 1996, sam pa sem uporabljal izvod iz leta 1997, kar je ponatis izdaje iz 1996. 65

Knjigo so k nam prinesli iz saksonske tiskarne. Knjiga nehote zbuja odpor in bi jo kot tako morali iztrgati iz rok katoličanov, ker je izpod peresa krivoverskega avtorja, Števana Küzmiča, surdanskega predikanta, ki mi je sicer soroden po priimku, ne pa po veri. […] Ko to knjigo z užitkom berejo zlasti tisti, ki drugega jezika ne razumejo, je od njene uporabe ne bo mogoče zlahka in s potrpežljivostjo odvrniti, […] dokler ne bomo namesto nje natisnili naših knjig.« (Smej 1997b: 537)

Ta odlomek dokazuje, da je Mikloš Küzmič nasprotoval knjigi Števana Küzmiča, kar pa Smej podpira z dokazi. Meni namreč, da je bil Nouvi zákon, tako kot vse nekatoliške knjige, na seznamu prepovedanih knjig Index librorum prohibitorum71, teh pa katoličani brez dovoljenja škofa ali Svetega sedeža niso smeli uporabljati. Smej navaja, da o tem, da bi naj Mikloš Küzmič kdaj dobil to dovoljenje ne obstaja noben dokument (Smej 1997b: 537). Smej nadaljuje, da bi Mikloš v nasprotnem primeru gotovo posegal po slovenskih besedah iz Nouvega zákona. Za primerjavo navaja nekaj primerov iz Nouvega zákona (NZ) in iz Szvétih evangyeliomov (SE). Dodajam tudi primere iz slovenskega standardnega prevoda (SSP):

Mt 13,31: NZ: »priʃzpodobno je králeʃztvo nebeʃzko, kZerni horcsicsnomi« SE: »Szpodobno je Králeʃztvo nebeʃzko mustárʃzkomi zrni« SSP: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu«72 (SSP 1997: 1498–1499)

Smej pravi, da je pri novotvorbi besed treba upoštevati tudi prekmursko pesemsko izročilo in številne predloge, ki jih Küzmič navaja v pismu. K temu dodaja, da so duhovniki nedeljske evangelije za svoje potrebe prevajali večinoma sproti, pri tem pa so si pomagali s hrvaškimi prevodi. Te zapise so uporabljali tudi drugi duhovniki, zato so nastajale napake pri prepisovanju (Smej 1997b: 535). Smej zaključuje, da Mikloš Küzmič ni prevajal s pomočjo prevoda Števana Küzmiča, saj

71 Index librorum prohibitorum je seznam knjig, ki so prepovedane za katoličane. Seznam so uvedli po tridentinskem koncilu, ki je bil med leti 1545 in 1563, torej v obdobju protireformacije. Index je bil uradno odpravljen leta 1966 (https://hu.wikipedia.org/wiki/Index_librorum_prohibitorum). 72 Zanimivo je, da Dalmatin uporabi izraz Shenfovimu sèrnu (www.biblija.net). 66 drugače v pismu ne bi opisoval svojega težkega dela. Moralno pa bi bilo sporno tudi to, da si je Mikloš po eni strani želel, da Nouvi zákon nikoli ne bi izšel, po drugi strani pa bi le-tega uporabljal pri prevajanju (Smej 1997b: 535). Smej je torej mnenja, da se Mikloš Küzmič nikakor ni naslanjal na prevod Števana Küzmiča, čeprav je v enem izmed prvih njegovih znanstvenih člankov sam omenil, da se je »nanjo nekoliko naslonil tudi Mikloš Küzmič« (Smej 1971: 50). V tem prvem članku Smej še ni poznal pisma Mikloša Küzmiča, saj v razpravi iz leta 1997 sam piše tako:

»Pravkar omenjeno pismo sem pred leti dobil iz sombotelskega arhiva v fotokopiji.« (Smej 1997b: 534).

Iz tega se lahko sklepa, da so ta Smejeva dognanja rezultat novejših raziskav.

Na Novakovo kritiko iz leta 1975 se je odzval tudi Vratuša, ampak šele leta 2005, dve leti po Novakovi smrti. Pravi, da je urednikom Zbornika Štefana Küzmiča svetoval, da bi svoj članek dopolnil, vendar je njihovo mnenje bilo drugačno, pred tiskom pa prispevka ni dobil v odobritev. Omenja tudi, da Novak na simpozij ni bil povabljen, saj so med raziskovalci obeh Küzmičev v Prekmurju vladala nasprotovanja, ki so temeljila na verski pripadnosti, tj. nasprotovanja med katoličani in evangeličani. (Vratuša 2005: 29). Vratuša se sklicuje tudi na Smeja in njegovo trditev, da Mikloš Küzmič ni uporabljal Števanovega prevoda, ki je bil najbrž res na seznamu prepovedanih knjig. Pravi, da je to dejstvo kot mladi raziskovalec spregledal. Vratuša zaključuje, da v razdalji 60 let niti ni več toliko pomembno, ali je Mikloš uporabljal Števanov prevod, saj to ne zmanjša zgodovinskega pogleda na Mikloša Küzmiča (Vratuša 2005: 30).

5.4 Smej in prevajanje svetopisemskih besedil

Delo Jožefa Smeja je tesno povezano tudi s prevajanjem svetopisemskih besedil, saj je sodeloval pri prevodih različnih izdaj Svetega pisma in drugih svetopisemskih besedil. Kot prevajalec je sodeloval pri prevajanju Uvoda v Sveto pismo stare zaveze, Uvoda v Sveto pismo nove zaveze, prevedel pa je tudi komentarje k Psalmom. Ti teksti sicer niso neposredno povezani s svetopisemskimi besedili, so pa posredno pomembni za razumevanje le-teh. Sodeloval je pri prevajanju Bogoslužnega molitvenika I-II. Ta molitvenik ali brevir vsebuje skoraj izključno svetopisemska besedila, večinoma psalme. Smej v spremni besedi k Svetemu pismu Stare in Nove zaveze: Slovenski standardni prevod piše, da je bil pomemben dogodek, ko je bilo ob 400-letnici izida Dalmatinove Biblije leta 1984 objavljen tudi jubilejni prevod Svetega pisma Nove zaveze, nastale po grškem izvirniku. Za še pomembnejše pa označuje izid prevoda celotnega Svetega pisma, ki je bil narejen po najbolj preverjenem izvirnem besedilu (Smej 1996: 5). Smej v svojem pričevanju opiše, kako sta potekala prevajanje in recenzija prevodov. Pravi, da je slovenske prevode primerjal z grškim izvirnikom, sodobnim madžarskim prevodom, slovenski tekst pa predvsem s francoskim (Zadravec 1996: 33). Razlaga tudi, kako lahko minimalne spremembe vplivajo na celoten pomen besedila. Kot primer navaja prevod besede 'odprt' v kontekstu, ko je eden izmed vojakov odprl Jezusovo stran. Smej navaja grško besedo 'enoksen', kar pomeni 'odprl', in besedo 'enuksen', kar pa pomeni 'prebodel' (Zadravec 1997:5). Smej s tem primerom dokazuje pomembnost dobrega prevoda. Ob izidu Svetega pisma Stare in Nove zaveze: Slovenski standardni prevod je napisal tudi komentar, v katerem poudarja, da so kljub sprotni spremljavi nastajanja prevodov s strani treh Prekmurcev73 v Splošni uvod zašle nekatere napake. Smej med temi navaja napačno letnico rojstva Mikloša Küzmiča, trditev, da so Szvéti evangyeliomi prva prekmurska katoliška knjiga, ter da so Sztároga, i nouvoga testamentoma krátka summa izdane po letu 1796. Smej te trditve ovrže, saj je letnica rojstva Mikloša Küzmiča 1737, ne 1738.

73 Ti trije Prekmurci so bili dr. Jožef Smej, ki je bil uradni predstavnik Slovenske škofovske konference, izmed 10 predstavnikov protestantskih cerkva pa sta Prekmurca bila Franc Kuzmič in Mihael Kuzmič (SSP 1997: 21). 68

Za prvo prekmursko katoliško knjigo se sicer lahko štejejo Szvéti evangyeliomi, treba pa je dodati še Krátko summo velikoga katekizmusa, ki je izšla istega leta. Ovrže tudi tretjo napačno trditev, saj pravi, da je bila knjiga Sztároga, i nouvoga testamentoma krátka summa izdana leta 1796, ne pa po njej (Smej 1996a: 39–40). Dodaja še, da napake izvirajo iz Šlebingerjevega Slovenskega biografskega leksikona (Smej 1996a: 40).

S prevajanjem Biblije je Smejevo delo povezano tudi preko številnih znanstvenih člankov, v katerih se ukvarja predvsem s prekmurskimi prevodi svetopisemskih tekstov. Marko Jesenšek prve prevode svetopisemskih besedil v prekmurščino postavi še v obdobje pred normiranjem prekmurskega knjižnega jezika (Jesenšek 2015: 263). Smej je napisal dve obsežnejši razpravi, v katerih primerja različne prekmurske prevode psalmov od Martjanske pesmarice II do prevodov, zajetih v Pusztaijevi pesmarici, torej iz obdobja med sredino 17. stoletja in 1893. Smej pravi, da je med prve svetopisemske prevode potrebno šteti že Martjansko pesmarico II, v kateri je 9 prevedenih psalmov, jezik teh pa je še kajkavsko-prekmurski (prim. Smej 2005a: 212–217, Smej 2007: 57). V enem izmed člankov poda obširno primerjavo med prekmurskim besedilom (MP II) ter odlomkom iz Vulgate (V), Dalmatinovim (D), madžarskim iz 1626 (Káldi 1626: 507) (M) in Lutrovim prevodom (N) iz 1534 (Smej 2005a: 212) vseh devetih psalmov. K omenjenim dodajam še prevod iz SSP:

Ps 31(30), 1:

MP II: »Vu tebeʃe vüpam Goʃpodne« V: »In te Domine speravi« D: »O GOSPVD, na tebe ſe jeſt savupam« M: »TE-benned bíztam Uram« N: »HERR auff dich traw ich« SSP: »K tebi, Gospod, se zatekam« 74

74 Citat iz MP II, Vulgate, nemškega prevoda in Dalmatinovega prevoda so povzeti po članku (Smej 2005a: 212), madžarski prevod iz Káldijevega prevoda (Káldi 1626: 507), slovenski pa iz Slovenskega standardnega prevoda (SSP 1997: 799) 69

Smej v primerjavi vseh prevodov navaja, da je pisec oziroma prevajalec Martjanske pesmarice II prevajal po Vulgati in madžarskem prevodu, ni se pa naslanjal na Dalmatinov in Lutrov prevod, saj upošteva latinsko predlogo 'in te' ter madžarsko 'te-benned', tj. 'v tebe', ne pa Dalmatinovo 'na tebe' ali Lutrovo 'auff dich' (Smej 2005a: 212). Smej v drugem članku poda citate vseh devetih psalmov iz Martjanske pesmarice II v sedanjem črkopisu, brez podrobnejše primerjave, le našteje nekaj primerov in jih primerja (Smej 2007: 57–58). Jesenšek navaja, da so iz prevodov psalmov Martjanski pesmarice II že razvidni prvi zametki prekmurskega knjižnega jezika (Jesenšek 2015: 267). Smej primerjave prevodov nadaljuje kronološko s Temlinovim Malim katechismusom iz 1715, v katerem je »v čisti slovenski jezik preložo«, tj. prevedel v čisto prekmurščino deset božjih zapovedi, odlomka iz psalmov 145(144) in 147(146–147), molitev očenaš ter druge odlomke iz Nove zaveze. Glede očenaša Smej pravi, da ni Temlinov izvirni prevod, saj je molitev že obstajala v prekmurskem jeziku. Povzel jo je po izročilu, tako kot tudi oba Küzmiča. Podaja tudi primer Temlinovega prevoda desete zapovedi (Smej 2007: 58–59). V Abecedarium szlowenszko so zajeti trije prevodi, in sicer psalmov 5, 6 in 23. Navaja tudi, da se prevod desetih zapovedi od Temlinovega prevoda ne razlikuje bistveno. Pri Severjevem Rédu zvelicsánsztva Smej navaja, da se je le-ta pri prevajanju naslanjal na Vulgato in madžarski prevod (Smej 2007: 59), tako kot je v Martjanski pesmarici II. V Nouvem zákonu Smej omenja osem odlomkov psalmov. Nekatere izraze primerja z Dalmatinovimi prevodi, kot na primer Küzmičev izraz 'nepriátele' z Dalmatinovim 'ʃovrashnike' (Smej 2005a: 220). Pri Miklošu Küzmiču omenja in primerja kar nekaj psalmov iz Knige molitvene, nekaj jih pa navaja tudi iz Szvétih evangyeliomov ter Sztároga, i nouvoga testamentoma krátke summe. Iz Szvétih evangyeliomov in Knige molitvene je izvzel nekaj staro- in novozaveznih citatov ter jih primerjal s prevodi Števana Küzmiča, iz Sztároga, i nouvoga testamentoma krátka summa pa citate primerja z odlomki iz SSP (Smej 2007: 60). V drugem članku podaja podrobnejšo primerjavo in sicer z latinskimi, Dalmatinovimi in madžarskimi citati75 (Smej 2005a: 221). Jesenšek o Smejevem raziskovanju Küzmičevih skritih psalmov pravi, da je odkritje posebnega pomena, ker dokazuje, kako so se prekmurski prevajalci svetopisemskih besedil sistematično pripravljali,

75 Nekaj primerov je navedenih v poglavju 5.2.2. 70 da bi prevedli tudi celotno Sveto pismo. To je razvidno tudi iz dopisovanja med Miklošem Küzmičem in škofom Szilyjem. Jesenšek meni, da bi prekmurski pisci zagotovo prevedli celotno Sveto pismo, če sredi 19. stoletja ne bi prišlo do poenotenja slovenskega jezika (Jesenšek 2015: 269).

Smej podobno primerjavo naredi tudi s primeri iz Bakoševega Nouvega Graduvála, kjer je 24 prevodov. Za te Smej meni, da je Bakoš prevajal iz madžarščine, kar podpre tudi s primerom 'Szmiluj ʃze nad menom' (Smej 2005a: 222) in madžarskim 'Könyörülly rajtam Iften' (Káldi 1626: 518), saj bi se prevod besede 'rajtam' lahko glasil tako 'nad mano' kot tudi 'meni'. Smej kronološko nadaljuje s Šandorjem Terplanom, ki je v tretji izdaji Nouvega zákona prevedel vseh 150 psalmov. S primerjavo Smej pokaže, da se je Terplan večinoma naslanjal na stare rokopisne prevode, ne pa na že znane prekmurske (Smej 2005a: 222). Pri prevodih Janoša Kardoša Smej omenja prevode petih Mojzesovih knjig in Jozuetovo knjigo. Kardoševi prevodi so izšli v knjigi Moses i Josua. V razpravi primerja Kardoševe in Slavičeve prevode (Smej 2007: 60–61). Smej zaključuje s prevodi psalmov v Pusztaijevi pesmarici. Omenja, da je Jožef Pusztai objavil prevode treh psalmov, za te pa domneva, da so jih prevedli, ali vsaj priredili, Jožef Borovnjak ali Jožef Bagáry, saj se jima Pusztai v pesmarici zahvaljuje. Na podlagi primerjave sklepa, da so bili psalmi prevedeni po Vulgati, brez uporabe Dalmatinovega prevoda. Smej se naslanja in pritrdi Novakovi teoriji, da so viri za prevod omenjenih psalmov latinski in madžarski, ne pa nemški in slovenski, tj. Dalmatinovi (Smej 2005a: 225). Poudarja, da so omenjeni avtorji prevajali iz izvirnikov, brez uporabe prekmurskih virov, s tem pa so čistili prekmurski jezik še vedno prisotnih kajkavskih elementov (Smej 2005a: 226). Med prevajalce bi lahko šteli tudi Petra Kolarja, ki je prevedel Gerelyevo Málo biblio z-kejpami, vendar so to prirejena besedila, ne pa izvirna svetopisemska. Zaradi tega Kolar v tem poglavju ni obravnavan. Smej je večkrat omenil, da je Sveto pismo knjiga, ki jo bodo prevajali vedno. Svojo spremno besedo v Svetem pismo Stare in Nove zaveze: Slovenski standardni prevod pa zaključuje z željo, naj bi prevodi te knjige bili bolj v človeških srcih, kot pa na knjižnih policah (Smej 1996: 5).

5.5 Franc Ivanoczy in njegov krog

Eno izmed temeljnih raziskovalnih področij Jožefa Smeja je zagotovo življenje in delo dr. Franca Ivanoczyja in njegovega kroga sodelavcev. Pomen samega Ivanoczyjevega kroga je v zadnjih desetletjih 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja velik na več področjih (Smej 1975). V tem obdobju je to delovanje izrazito povezano z Ivanoczyjem samim, v 1. polovici 20. stoletja (do II. svetovne vojne) pa predvsem z Jožefom Klelkom st., Jožefom Sakovičem in Ivanom Bašo. Delovanje, ki ga je zastavil dr. Franc Ivanoczy so najizraziteje nadaljevali prav ti. Treba je omeniti, da so nadaljevalci Ivanoczyjevega dela po prvi svetovni vojni imeli – zaradi združitve Prekmurja z matičnim narodom – do neke mere lažje delo, slovenski jezik namreč ni bil več zatiran, čeprav kasnejši avtorji (Vanek Šiftar) poudarjajo, da so z uporabo prekmurskega knjižnega jezika in z izdajanjem periodičnih tiskov v prekmurščini na prekmurske Slovence vplivali raznarodovalno (Škafar 2004: 15). Ivan Škafar v svojem članku Slovenska narodna zavest dr. Franca Ivanoczyja in narodnostni pomen prekmurskega tiska v XX. stoletju – ki je bil v izvirniku objavljen v časopisu Dialogi, leta 2004 pa v zborniku, posvečenem 20. obletnici njegove smrti – Šiftarjevo trditev o raznarodovalnem pomenu Ivanoczyjevega dela, in s tem posredno tudi dela njegovega kroga, odločno zanika, svojo trditev pa naslanja na trdne zgodovinske dokaze in dejstva (Škafar 2004).

Jožef Smej se je z delom Ivanoczyjevega kroga obširno ukvarjal že v svojem licenciatskem delu Dimenzije oznanjevanja Ivanoczyjevega kroga, kasneje pa še v svoji doktorski disertaciji Pastoralna dejavnost Ivanoczyjevega kroga, kjer obravnava več ravni delovanja, povezanega s širjenjem in ohranjanjem prekmurskega jezika.

Smej v svoji disertaciji obširno opisuje Ivanocyjev dušnopastirski profil, razmere delovanja njegovega kroga in možnosti, ki so jih poskušali izkoristiti za ohranjanje kulture in jezika. Do ustanovitve tega kroga je prišlo predvsem zaradi preprečevanja pomadžarjevanja slovenskega prebivalstva v Prekmurju. Smej pravi, da sta Ivanoczyja pri tem delu gnala predvsem dušnopastirska zavzetost in ljubezen do slovenskega ljudstva med Muro in Rabo (Smej 1975: 31). Tudi to dejstvo potrjuje,

72 da je Šiftarjeva trditev napačna. Skupaj z Ivanom Bašo, takrat kaplanom v Sv. Juriju, in Jožefom Kleklom st., Ivanoczyjevim kaplanom, so se zavzeli za poučevanje verouka izključno v slovenščini, za spovedovanje v slovenščini in za širitev mohorjevk. Z Baševim in Kleklovim sodelovanjem je Ivanoczy svojo dejavnost začel širiti tudi izven meja tišinske župnije76. Ta dejavnost je sčasoma postala trn v peti tako krajevnim kot županijskim oblastem. Smej omenja, da je takratni soboški okrajni glavar Pongrácz Pósfay o tem redno in skrbno poročal velikemu županu Železne županije, ki je vse ovadbe zoper Ivanoczyja posredoval sombotelskemu škofu Vilmosu Istvánu, ta pa Ivanoczyju ni bil posebno naklonjen (Smej 1975: 31). Ivanoczy je vse ovadbe ovrgel. Zaradi posrednega vpliva Ivanoczyjevega predhodnika v dekanski službi, Vendela Ratkoviča, je škof svoje obljube kljub vsemu prelomil in njegova najožja sodelavca, Bašo in Klekla st., premestil. Ivanoczy to škofovo potezo komentira s tem, da se je le-ta podvrgel liberalnim strujam (Ivanoczy 2007: 102).77 Temu je sledil nepričakovan preobrat, saj je škof István – pa tudi civilna oblast – kmalu uvidel, da uporaba prekmurskega jezika in spodbujanje tiska v prekmurščini mogoče le ni tako slaba stvar. Bili so namreč mnenja, da mohorjevke pretirano širijo idejo »panslavizma« in edinosti Slovencev. Prekmurski jezik je primernejši in – po mnenju civilnih oblasti zaradi težjega razumevanja slovenskega jezika – lahko tvori neke vrste oviro med Slovenci na obeh straneh Mure. Škof je zaradi tega predlagal, da se ustanovi družba, ki bi urejevala tisk v prekmurskem jeziku, saj bi s tem posredno preprečili tudi širjenje mohorjevk na področju soboške dekanije78. Škof je Ivanoczyju razodel svoje namere – in posredno tudi namere takratnega ministrskega predsednika Kálmána Szélla – o podpiranju izdajanja knjig in tiskov v prekmurskem jeziku. Škof v pismu Ivanoczyju naroča, naj okrog sebe zbere duhovnike in izdela načrt za izdajanje knjig

76 Ivanocyi je svojo dejavnost, tj. poučevanje verouka v slovenščini, širitev slovenskih knjig in vse večje zavzemanje za uporabo prekmurske slovenščine sprva uveljavljal le v tišinski župniji, kasneje jo je razširil po vsej soboški dekaniji (Smej 1975). 77 Ivanoczy v tišinski kroniki omenja, da je oba kaplana prestavil zaradi tega, da bi »zadovoljil madžarsko liberalno strujo« (Ivanoczy 2007:31). 78 Izraz 'soboška dekanija' oz. uradno Dekanija Murska Sobota se je uveljavila leta 1893, ko so na dekanijski konferenci na Ivanoczyjev predlog poslali na škofijo prošnjo, da se opusti poimenovanje »Tótság – Districtus Tothsagiensis« in se namesto tega uporablja Dekanija Murska Sobota. Sombotelski ordinariat je preimenovanje tudi odobril (Smej 1975: 22). 73 in tiska v prekmurščini. (Smej 1975: 31). Ivanoczy škofovo in posredno Széllovo namero v svoji kroniki komentira tako:

»Ker je ubogo slovensko ljudstvo (szlovén nép) od vseh zavrženo (deloma tudi od svojih duhovnikov) in ker se vsak slab človek čuti poklicanega, da temu dobremu ljudstvu sub titulo79 »madžarizacije« iztrga najprej jezik, potem pa še vero; ker je ta nesrečni okraj zaradi neskončnega potrpljenja ljudstva res pravo smetišče, kamor odlagajo drugje neuporabljivo in zato izvrženo žlindro madžarskega in nemškega elementa (čast eni ali dvema zelo redkima izjemama), moramo z veseljem sprejeti škofov predlog kot temelj, na katerem lahko gradimo kulturni razvoj tega dobrega ljudstva v njegovem lastnem jeziku. Večji del duhovščine je sprejel ta škofov začetek brezbrižno, kar je posledica tistega nezaupanja, ki je danes zelo razširjeno po vsej škofiji. Meni se je posrečilo pridobiti za delo nekaj mladih gorečih duhovnikov, in sicer kaplane: Ivana Bašo, dva Klekla in Sakoviča.« (Ivanoczy 2007: 103).

Ivanoczy v svoji kroniki torej kot sodelavce omenja Ivana Bašo, Jožefa Klekla st., Jožefa Klekla ml. in Jožefa Sakoviča. Smej v svoji disertaciji omenja tudi Ivanoczyjevo pismo škofu, v katerem za svoje sodelavce predlaga Jožefa Klekla st., Ivana Bašo, Petra Kolarja, sčasoma pa bi še naj vključil dr. Franca Rogača in Jožefa Sakoviča. Smej torej na podlagi teh dokumentov v Ivanoczyjev ožji krog sodelavcev uvršča Klekla st., Bašo, Rogača in Sakoviča iz mlajše generacije duhovnikov, izmed starejših pa Kolarja (Smej 1975: 31). V širši krog sodelavcev Ivanoczyjevega kroga uvršča tiste duhovnike, ki so sodelovali bodisi pri nastajanju, bodisi pri urejanju prekmurskih katoliških tiskov. Ti so Jožef Klekl ml., Ivan (Janoš) Slepec, dr. Mirko Lenaršič, Štefan Kühar, Jožef Bagáry80 in Jožef Borovnjak. Smej poudarja, da je bila glavna ideja Ivanoczyjevega kroga širjenje »Kristusovega odrešilnega dela med tedanjimi ogrskimi Slovenci« (Smej 1975: 33).

79 sub titulo – pod naslovom 80 Smej ponekod uporablja obliko Bagáry, ponekod pa Bagari. Podobno velja za Rogača, saj mu ponekod dodaja znanstveni naziv, ponekod pa izpušča. 74

Nadaljuje, da je v borbi za slovenski jezik in knjige periodika (predvsem verska) nujno sredstvo. Zaradi pretirane madžarizacije bi ob slovenskem jeziku polagoma izginila tudi vera, saj je v načrtu pomadžarjevanja videl posredno tudi konec verskega življenja. To Ivanoczy pripisuje vse večjemu vplivu protestantov v civilnem in političnem življenju na prelomu 19. in 20. stoletja.

5.5.1 Franc Ivanoczy

Dr. Franc Ivanozcy, »oče ogrskih Slovencev« (Gruden 1914: 92) – nekateri ga celo imenujejo »prekmurski Slomšek« – se je rodil 25. avgusta 1857 v Ivanovcih kot Franc Kodila. Priimek Ivanoczy je prevzel po svojih prednikih duhovnikih. Bil je edini otrok v družini, staršema se je rodil dokaj kasno. Smej v svoji disertaciji ovrže Škafarjevo trditev, da se je Franc Kodila očetu Adamu Kodili in materi Rozaliji, rojeni Hujs, rodil v dvajsetem letu zakona. To dokazuje s podatki iz poročne in krstne knjige župnije sv. Benedikta in dokaže, da se je Ivanoczy rodil v sedmem letu njunega zakona, saj sta se poročila 25. januarja 1850, sin Franc pa se je rodil 25. avgusta 1857 (Smej, 1975: 35). Po končani osnovni šoli v Kančevcih je obiskoval 4 razrede gimnazije v Kőszegu, kjer je bil gojenec zavoda Kelcz-Adelffy, tako kot večina nadarjenih dijakov iz Slovenske krajine81. Višje letnike gimnazije je končal v Sombotelu, med gimnazijskimi leti je bil sprejet v red premonstratencev, a se je kasneje vseeno odločil za svetno duhovništvo. Bogoslovje je končal v centralnem bogoslovju v Budimpešti, v duhovnika pa je bil posvečen 11. julija 1882 v Győru. Prvo kaplansko mesto je dobil v Murski Soboti, leta 1833 pa je bil imenovan za prefekta v sombotelskem bogoslovju. 1884 je postal izredni profesor dogmatike v Sombotelu, 1886 pa redni profesor. 1885 je doktoriral na budimpeštanski univerzi. Njegova doktorska disertacija, napisana v madžarskem jeziku, ima naslov Sveto pismo in klinopisni spomeniki. Disertacijo je v slovenščino

81 Gimnazijo v Kőszegu na Madžarskem so med drugimi obiskovali tudi Jožef Bagáry, Ivan Baša, Jožef Baša-Miroslav, Jožef Borovnjak, Jožef Hauko, Jožef Sakovič, Jožef Klekl st., Jožef Klekl ml. Jožef Košič in dr. Franc Rogač. Ti so bili tudi gojenci v zavodu-sirotišnici Kelcz-Adelffy, ki je bila ustanovljena z namenom, da bi lahko tudi nadarjeni dijaki iz Slovenske krajine nadaljevali šolanje. O tem piše Smej v romanu Po sledovih zlatega peresa. 75 prevedel Jožef Smej. Kljub visokim obljubam in načrtom Ivanoczyjevih predstojnikov, predvsem škofa Kornéla Hidassyja, se je 1888 odločil za službo na župniji in je zasedel službo župnika na Tišini, ki je tako postala središče takratnega slovenstva in gibanja za ohranitev slovenskega, bolje rečeno starega slovenskega jezika, tj. prekmurščine v Slovenski krajini. Leta 1893 je bil imenovan za dekana soboške dekanije, 1907 pa za častnega kanonika sombotelskega kapitlja. Ivanoczyjeva življenjska pot se je končala 29. avgusta 1913. Pogrebno slovesnost, ki je potekala 1. septembra 1913 na Tišini, je vodil sombotelski škof János Mikes, sam pogreb pa je bil isti dan na pokopališču v Kančevcih (Smej 2012: 458–459). Smrt dr. Franca Ivanoczyja je močno odmevala tudi v takratnem slovenskem in madžarskem tisku. O njegovi smrti so poročali v dnevniku Szombathelyi újság (Ivanoczy 2007: 135–137) ter v Novinah in kasneje še v Kalendarju.

Ivanoczy v jezikoslovnem smislu nima pretirano velikega pomena, izredno pomemben pa je v smislu ohranjanja in uporabe slovenskega jezika v Prekmurju v času Avstro-Ogrske, tj. v zadnjih desetletjih 19. stoletja in prvih desetletjih 20. stoletja. Duh njegovega dela in poslanstva pa se je nadaljeval tudi v času po prvi svetovni vojni. To se vidi predvsem v izhajanju koledarja Nájszvetejsega Szrca Jezusovoga veliki kalendár za lüdsztvo, Marijinega lista in kasneje Novin. Ivanoczy je v prekmurskem jeziku videl sredstvo, s katerim se lahko upre madžarskemu šovinističnemu gibanju, ki je hotelo na vsak način preprečiti uporabo slovenskega jezika v Prekmurju. Kot je bilo že omenjeno, je Ivanoczy pri širjenju tiska v prekmurščini v določeni meri užival naklonjenost škofa Hidassyja, njegov predhodnik, škof Imre Szabó, in naslednik, škof Vilmos István, pa sta bila liberalno in nacionalistično ustrojena. Smej pravi, da je Szabó madžarizacijo izvajal sistematično, nanašala pa se je ne samo na Slovence, ampak tudi na Hrvate in Nemce, ki so živeli v sombotelski škofiji. Zahteval je, da se na nemadžarskih območjih verouk poučuje v madžarskem jeziku, v šole pa je uvedel obvezno poučevanje madžarskega jezika. Proti škofovim določbam je ostro nastopil takratni beltinski župnik Marko Žižek82 (Smej 1975: 57). V času škofa Istvána se je zatiranje

82 Marko Žižek, pogosto imenovan tudi Siseki (madžarsko Sziszeki), je bil Ivanoczyjev krstitelj, kasneje pa njegov vzornik. Ivanoczy se je po njem zgledoval predvsem po ljubezni do slovenskega jezika in ohranjanja slovenske kulture ter po njegovem dušnopastirskem profilu (Smej 1975: 36– 38). 76 slovenskega jezika nadaljevalo, tudi na povelje državnih voditeljev (Smej 1975: 59). Ivanoczy sam tudi pravi, da madžarski škofje zatirajo narode, izginotje slovenstva v Prekmurju pa kasnejši rodovi lahko pripišejo prav njim (Ivanoczy 2007: 117). Zaradi obrambe slovenskega jezika v Prekmurju in pretiranega madžarskega šovinizma, je bil Ivanoczy večkrat deležen napadov in ovadb, med drugimi ga je učitelj Ferenc Kondor imenoval za izdajalca, ki preprečuje pomadžarjenje obmejnih Slovencev (Smej 1975: 60). Ivanoczy je ob sebi imel veliko duhovnikov, ki so zagovarjali njegovo mnenje, da če ljudstvo izgubi svoj jezik, bo izgubilo tudi svojo vero. Iz teh duhovnikov se je tudi oblikoval njegov krog.

Za Ivanoczyja je eno izmed najpomembnejših sredstev ohranjanja slovenskega jezika in narodne identitete, predvsem pa kot sredstvo pastorizacije, bil prav verski tisk. Kljub nasprotovanjem verske in politične oblasti je Ivanoczyju le uspelo, da je zagnal verski tisk v prekmurskem jeziku. Njegova prvotna zamisel je bila knjižna družba, ki bi naj delovala na isti način kot Družba sv. Mohorja, vendar je ta ideja kasneje zamrla. Prvi poskusi verskega tiska je bil mesečnik Dober pastir, ki ga je začel izdajati Jožef Klekl st. kot tišinski kaplan, a je politična oblast izhajanje prepovedala že po prvi številki (Klekl st. 1940). Kljub začetnim težavam in oviram je začela izhajati verska periodika v slovenskem jeziku. Leta 1903 je izšla prva številka Nájszvetejsega Szrca Jezusovoga veliki kalendár za lüdsztvo83 za leto 1904, ki je izhajal do 1944. Na začetku je Kalendar urejal Ivanoczy, kasneje pa se je uredništvu odpovedal, povod za to pa je bil ta, da mu je škof odvzel Sakoviča kot kaplana, namesto njega pa je postavil nekega Hrvata (Smej 1975: 74). Kasnejši uredniki so bili Jožef Klekl st., Jožef Klekl ml., Vilko Novak in Matija Balažic. Ob Kalendarju je začel izhajati mesečnik Marijin list, s prvotnim naslovom Nevtepeno poprijeta Devica Marija, Zmozsna Goszpa Vogrszka. Marijin list je izdajal in urejal Jožef Klekl st., nekaj letnikov pa je urejal tudi Ivan Baša (Smej 1975: 75–76). Člani

83 Kalendar je v 44-ih letih izhajanja večkrat spremenil naslov. Prvi naslov je Nájszvetejsega Szrca Jezusovoga veliki kalendár za lüdsztvo, med leti 1905 in 1912 je izhajal pod naslovom Kalendar najszvetesega Szrca Jezusovoga, od 1915 do 1917 z naslovom Veliki kalendar najsvetejšega Srca Jezusovoga, od 1918 do 1927 Kalendar najsvetejšega Srca Jezušovoga, od 1928 do 1939 Kalendar Srca Jezusovoga, leta 1940 in 1941 Kalendar Srca Jezušovoga od 1942 do 1944 pa Kalendar Szrca Jezusovoga. 77

Ivanoczyjevega kroga so njegovo delo nadaljevali tudi po njegovi smrti. Tako je leta 1913 začel izhajati tednik Novine, ki jih je prav tako izdajal in urejal Klekl st. V krog delovanja Ivanoczyjevega kroga spada tudi ponatis Küzmičeve Knige molitvene, ki jo je od članov kroga prvi priredil in izdal Jožef Borovnjak, in sicer leta 1868 z naslovom Molitvena kniga, z naslovom Kniga molitvena pa v letih 1869, 1877 in 1891 (Kozar ml. 2005). Kasneje jo je na Ivanoczyjev nasvet priredil Jožef Sakovič (Smej 1975: 78). Ta priredba je bila ponatisnjena 9-krat. Poleg omenjenih periodičnih tiskov in Knige molitvene sta iz rok članov Ivanoczyjevega kroga izšli še Mala biblia z-kejpami ali zgodba zvelicsanya za málo decsiczo, katere avtor je József Gerely, prevedel pa jo je takratni turniški kaplan Peter Kolar (Ivanoczy 2007: 77), ter cerkvena pesmarica in molitvenik Krscsánszko katholicsánszke cerkvene peszmi. Pesmarico je sestavil martjanski organist József Pusztai, pri tem pa sta sodelovala tudi Jožef Borovnjak in Jožef Bagáry.

5.5.2 Jožef Borovnjak

Jožef Borovnjak je najstarejši član kroga duhovnikov, ki so sodelovali z Ivanoczyjem. Bil je 21 let starejši od njega. Rodil se je 1826 v Ivanovcih, isti vasi kot Ivanoczy. Posvečen je bil 1851, deloval pa je v Števanovcih, bil je kaplan v Turnišču, Lendavi, Črenšovcih, Murski Soboti in pri Sv. Juriju. Od 1858 pa do smrti leta 1909 je bil župnik v Cankovi (Smej 1975: 33). Novak navaja, da je Borovnjak nadaljeval Košičevo delo, saj je – kljub obdobju krepke madžarizacije – ohranjal stik s štajerskimi duhovniki in izobraženci. Veliko stikov je imel z Antonom Trstenjakom, kateremu je posredoval številne podatke, knjige in rokopise, na podlagi katerih je Trstenjak objavljal o življenju v Prekmurju (Novak 1976: 79). Borovnjak ni izdal nobene samostojne publikacije, njegov pomen se kaže v priredbah knjig Mikloša Küzmiča, saj je prirejal Knigo molitveno in tudi Szvéte evangyeliome (Novak 1976: 79). Z njegovim uredništvom je bila Kniga molitvena izdana sedemkrat, in sicer med leti 1864 in 1891. Kozar navaja letnice in kraj izida: 1864 kar dvakrat, oba ponatisa pa sta izšla v Gradcu, 1868 in 1891 prav tako v Gradcu, 1869 v Budimpešti; pri letnici 1877, ko sta tudi izšla dva ponatisa, pa je pri

78 enem naveden Gradec, pri drugem ponatisu pa kraj ni naveden. Borovnjaka kot avtorja navaja le pri letnicah 1864, 1868 in 1891, kraj izida pa je v vseh primerih Gradec (Kozar ml. 2005: 59). Novak omenja letnice 1867 ali 1868, 1877 in 1891, ter da so knjigo vmes izdajali tudi drugi založniki (Novak 1978: 79). Piše tudi, da je Borovnjak okoli leta 1881 in 1883 ponovno izdal Szvéte evangyeliome, poskrbel pa je tudi za ponatise Velikoga katekizmuša in Küzmičevih zgodb. Smej še dodaja, da je za ponatis Košičevega prevoda molitvenika Jezus moje poželejnje najverjetneje tudi poskrbel Borovnjak. Med ostalimi njegovimi deli navaja še nekatere njegove priredbe, kot so Mali katekizem za občinske lüdske šole, molitvenik Dühovna hrána, Svéti angel čuvár, omenja pa avtorstvo knjižice Angelska služba ali poduk, kako naj se pri sv. maši streže, za katero pa pravi, da slog in knjižni jezik kažeta nasprotno (Novak 1978: 79). Novak v svojem članku Borovnjaka postavi v linijo »velikih mož« iz ivanovske fare, ki so se zavzemali za obstoj slovenstva v Prekmurju. To so Mikloš Küzmič, Marko Žižek, Jožef Borovnjak in Franc Ivanoczy (Novak 1978: 76). Prva dva sta bila župnika pri Sv. Benediktu, slednja pa sta se rodila v Ivanovcih. Smej navaja, da sta na Borovnjaka ob Žižku vplivala tudi Jožef Košič in Franc Žbüll. Novak omenja tudi Borovnjakove stike z Antonom Trstenjakom, ki je o njem objavil nekrolog v Ljubljanskem zvonu (Novak 1978: 77). Borovnjaka označuje kot odličnega narodnjaka, saj je v času madžarizacije vneto zagovarjal pravice Slovencev. Navaja tudi njegovo pomembno vlogo pri ohranjanju stikov z duhovniki in izobraženci z desnega brega Mure (Novak 1978: 78).

Marko Jesenšek pravi, da je Borovnjak stike z ostalim delom Slovenije začel navezovati že zgodaj, ker je bil mnenja, da je cankovski jezik stičišče madžarščine, nemščine in štajerščine. Borovnjak je spoznal, da je edina možnost za preživetje Prekmurcev v tem, da se jezikovno poenotijo z matičnim narodom (Jesenšek 2008: 168). Jesenšek omenja tri Borovnjakove vidike na jezik. Njegov »preporodni« vidik se nanaša na prizadevanje za pravilni prekmurski knjižni jezik. Veliko truda je vložil v obnovitev prekmurskega knjižnega jezika. Trudil se je otresti arhaističnega značaja, in sicer s priredbami starih prekmurskih knjig, s tem pa je opozarjal na očitne razlike med zapisanim in govorjenim jezikom. Svoj tradicionalistični vidik je uveljavljal s preprečevanjem vnašanja narečnih prvin v knjižni jezik (Jesenšek

2008: 169). Borovnjakov »romantični« vidik se kaže v odmiku od t. i. »starega slovenskega jezika« proti knjižni slovenščini. Jesenšek to označuje kot premišljeno dejanje, ki je pomembno za narodnostni, jezikovni in kulturni obstoj v multinacionalni državi, kjer dva večinska naroda na ostale vplivata raznarodovalno. To je Borovnjak dosegal s postopnim približevanjem, vnašanjem slovenskih knjižnih elementov v prekmurski jezik v tiskih, ki jih je urejal oziroma izdal (Jesenšek 2008: 171–172). Kot je že bilo omenjeno, so knjige in periodike, pri katerih so sodelovali člani Ivanoczyjevega kroga, še prej pa Borovnjak in Košič, izzvale nasprotovanje politične oblasti. Prekmurski duhovniki so se temu odločno uprli, saj – kot omenja Jesenšek – je Borovnjak poznal pomen zanemarjanja učenja maternega jezika tako v šolah kot pri verouku. Svoje nasprotovanje je pokazal z izdajo Malega katekizma za obcsinszke lüdszke sole leta 1880 (Jesenšek 2008: 173– 174). Borovnjakov »realistični« jezikovni vidik se nanaša na združitev oziroma poenotenje jezikovne norme z osrednjeslovensko oziroma slovensko knjižno normo. Do tega so privedle politične razmere na koncu 19. stoletja, torej raznarodovalna politika Nemcev in Madžarov, postavitev tako nemškega kot madžarskega jezika nad vse jezike in narodnosti takratne Avstro-Ogrske, delno pa tudi ponovna širitev vendske teorije. Svoja prizadevanja je pokazal z izdajo knjige Angelska služba ali poduk, kako naj se pri sv. maši streže. S to knjigo je hotel uveljaviti enotno knjižno normo v Prekmurju, dosegel pa je tudi to, da so se Prekmurci začeli zavedati svoje enakopravnosti in pripadnosti slovenskemu narodu (Jesenšek 2008: 174–177).

Smej ob Borovnjakovih jezikovnih prizadevanjih omenja tudi pomembnost njegovega prevajalskega dela. Smej je napisal primerjavo Borovnjakovega prekmurskega prevoda madžarske pesmi o sv. Štefanu kralju Ah, hol vagy magyarok tündöklő csillaga, ki je bil objavljen v Pusztaijevi pesmarici. Smej pravi, da je prevod nastal zaradi tega, da bi jo lahko prepevali na praznik sv. Štefana, tj. 20. avgusta tudi v slovenščini. Meni, da je Borovnjak v prevodu namerno izpustil besedo 'magyar', ki se pojavlja v štirih kiticah. Navaja, da ima pesem 8 štirivrstičnih kitic, ki jih v razpravi primerja s slovenskim prevodom, poda pa tudi prevod tistih štirih kitic, kjer se je Borovnjak izognil besedam 'magyar' oziroma 'Oger', 'Ogri', 'ogrski' (Smej 2008a: 184–155). Izvirno besedilo pesmi, ki je povzeto iz Dőryjeve

80 rokopisne pesmarice iz leta 1752 je nastalo v 16. stoletju, ima pa 5 kitic in ne osem, kot jih navaja Smej. Razlika v številu kitic je v tem, da so po Smejevi razporeditvi štiri vrstice ene kitice prvi dve vrstici izvirnika.

Smejeva razporeditev kitic (Smej 2008a: 154): 1. Ah hol vagy magyarok Tündöklö csillaga, Ki voltál valaha Országunk istápja.

2. Hol vagy István király Téged magyar kíván, Gyászos öltözetben Te előtted sírván.

Kitice v izvirniku (Bárdos-Werner 2012: 424):

1. Ah, hol vagy magyarok Tündöklő csillaga, Ki voltál valaha Országunk istápja? Hol vagy, István király? Téged magyar kíván, Gyászos öltözetben Teelőtted sírván.

V primerjavi Smejeve navedbe besedila pesmi in izvirnika je razvidno, da pri Smejevi manjkata dve kitici. Po tretji manjka še sledeča kitica, tj. v izvirniku tretja in četrta vrstica druge kitice. Na koncu manjka še ena, ki sta zadnji dve vrstici 5. kitice izvirnika.

Borovnjakov prevod omenjenih kitic (Smej 2008a: 154):

1. Ah gde szi lübléni Kráo nas odícseni, Kí szi bio v zsivlenyi Radoszt domovini.

2. Stevan kráo gde szi zse Tebé zselej szrcé, Zsaloszti puno vsze Pred tebom jócse sze.

Smejev prevod iz madžarščine (Smej 2008a: 155):

1. Ah, kje si zdaj Ogrov, zvezda sijoča, ti, ki bilà si nekoč naše države pomoč.

2. Kje si, kralj Štefan, Tebe si Oger želi ko v žalni obleki se pred tabo solzí.

Glede na melodijo pesmi se omenjeni kitici združita v eno kitico. Zaradi tega je stopica Borovnjakovega prevoda enaka izvirniku. Smej dodaja, da se je Borovnjak s svojo prepesnitvijo spretno ognil ponavljanju besede 'magyar', tj. 'Madžar' oziroma 'Oger', s čimer je tudi nakazoval neko nasprotovanje pretirani hungarizaciji (Smej 2008a: 155). Smej v svoji razpravi objavlja še Borovnjakov prevod izpovedi vere za spreobrnjence Vadlüvanje (Smej 2008a: 156–162), poda pa tudi primerjavo prevodov veroizpovedi, prevoda po Küzmiču in Borovnjaku, nemško različico, uradni prekmurski prevod in latinski izvirnik. Uradni prekmurski prevod omenjene veroizpovedi je bil leta 1907 dodan Esztergomskemu obredniku Rituale Strigoniense, za to pa sta zaslužna Franc Ivanoczy in Franc Rogač (Smej 2008a: 162). Smej piše, da je izraz »poslovenil« oziroma »poslovenio« za prevajanje uporabljal samo Borovnjak, drugi avtorji – npr. tudi Küzmiča – pa so uporabljali glagol »obračati«. Pomembno je tudi to, da je Borovnjak že pred letom 1870 pisal v gajici. Ob pesmih je prevajal tudi druga besedila, Smej pa omenja pomembnost njegovih prevodov teoloških in filozofskih izrazov, s katerim dokazuje svojo

82 prevajalsko spretnost in skrb za bogatenje prekmurskega jezika (Smej 2008a: 164– 165).

5.5.3 Peter Kolar

Ob Jožefu Borovnjaku je bil od starejših duhovnikov drugi član Ivanoczyjevega kroga Peter Kolar. Smej navaja, da je tudi njega kot sodelavca škofu predlagal Ivanoczy (Smej 1975: 31). Peter Kolar je bil rojen 1855 v Ratkovcih, posvečen je bil 1882. Kaplanoval je v številnih krajih: Črenšovcih, pri Gradu, Murski Soboti, Beltincih in Turnišču, kasneje pa je postal župnik v Beltincih. Smej pravi, da je Kolar bil izvrsten pridigar (Smej 1975: 32). Zaradi pomanjkanja novejših katoliških katekizmov je učitelj Miklós Luttár prevedel egerski katekizem, rokopis tega pa so zaradi slabega prevoda zavrnili (Smej 2013a), a ga je Luttár kljub temu izdal. Duhovniki omenjene knjige niso uporabljali, temveč so poučevali s pomočjo prenovljene 15. izdaje Küzmičevega Szilabikárja, ki pa je bil že tudi zastarel. Tako je prišlo do tega, da je Ivanoczy prosil Petra Kolarja, takratnega turniškega kaplana, naj prevede madžarsko knjižico Kis képes Biblia, ki jo je napisal József Gerely, budimpeštanski duhovnik, izdano pa je bilo leta 1896. (Smej 1975: 49). Kolar je s prevajanjem hitro napredoval, tako da so slovenski prevod z naslovom Mála biblia z-kejpami ali zgodba zvelicsanya za málo decsiczo izdali že leta 1897. Prevod je pregledal Ivanoczy, knjiga pa je postala uradni učbenik slovenskih katoliških šol Prekmurja in Porabja, torej dekanij Lendava, Sobota in Monošter. Jesenšek omenja, da je izid Mále biblie rezultat Ivanoczyjevega uspeha v boju proti madžarizaciji (Jesenšek 2014: 167). Smej v spremni besedi faksimilirane izdaje drugega ponatisa opiše nastanke prevoda ter primerja prevod prve in druge izdaje. Navaja razliko, da so v drugi izdaji izpustili nekatere slike, bolj pomembna razlika pa je ta, da je Kolar v drugi izdaji dodal vprašanja in odgovore, ki jih lahko duhovniki uporabljajo pri poučevanju (Smej 2013a). Navaja tudi, da je avtor izvirnika, József Gerely, za drugo izdajo zahteval odobritev škofov, ki jih je tudi dobil (Smej 2013). Le-te veljajo za madžarsko izdajo. Dovoljenje za slovensko izdajo je na podlagi dovoljenja sombotelskega škofa Hidassyja izdal Ivanoczy kot dekan soboške

83 dekanije. Jesenšek Kolarja – in še nekatere Ivanoczyjeve sodelavce – imenuje odlične prevajalce, ki so, zbrani v Ivanocyjevem krogu, odločno branili slovenski jezik proti madžarizaciji na koncu 19. stoletja (Jesenšek 2014: 165–166). Smej omenja, da je Kolar z drugo izdajo jezik prve še dodatno izboljšal. Dodaja pa, da je ob Kolarju za izid Mále biblije najbolj zaslužen Franc Ivanoczy (Smej 2013). Jesenšek v svoji razpravi poda primerjavo med prevodi Mikloša Küzmiča in Petra Kolarja ter dodaja tudi odlomke iz Slovenskega standardnega prevoda 2006 (Jesenšek 2014: 169–171).

5.5.4 Jožef Sakovič

Duhovnik Jožef Sakovič se je rodil 2. februarja 1874 v Vadarcih, v župniji Grad. Gimnazijo je obiskoval v Kőszegu, bival pa je v tamkajšnji sirotišnici Kelz-Adelffy. Leta 1895 se je vpisal na sombotelsko bogoslovje. Odlikovali bi ga naj bister razum, močna volja, pobožnost in gorečnost (Kuzmič 2006: 9). V duhovnika je bil posvečen 1899. V naslednjih letih je kaplanoval na več mestih, med drugimi je bil med leti 1902 in 1905 tudi kaplan dr. Franca Ivanoczyja na Tišini. Ena izmed pomembnih postaj njegovega življenja je bila v Turnišču, kjer je bil od 1913 do 1917 kaplan, po letu 1917 pa župnijski upravitelj in župnik do leta 1928. Zadnji dve leti življenja je preživel kot župnik na Dolnjem Seniku, kjer je med leti 1909 in 1913 bil tudi kaplan. Umrl je 22. septembra 1930 (Kuzmič 2006).

Zelo pomembna obdobja v Sakovičevem življenju so kaplanska leta na Tišini, pri dr. Francu Ivanoczyju. V tem obdobju je postal član t. i. ožjega Ivanoczyjevega kroga (Smej 1975: 31). Drugo pomembno obdobje v njegovem življenju pa je obdobje, ko je deloval kot kaplan, župnijski upravitelj in župnik v Turnišču. Pod njegovim župnikovanjem je bila namreč zgrajena nova romarska cerkev Marije pod logom. Čeprav je urejanje zadev v zvezi z izgradnjo nove cerkve začel že Sakovičev prednik Štefan Salaj, je za dokončno izgradnjo kljub vsemu zaslužen prav Sakovič (Bence 2006). Nove cerkve pa ni zgradil le v Turnišču, temveč tudi v Veliki Polani, ki je takrat še spadala pod turniško župnijo. Cerkev v Polani so na njegovo pobudo

84 zgradili leta 1923. Poleg tega se je zavzemal tudi za zidavo šol v turniški župniji (Kuzmič 2006).

Smej v svoji disertaciji o Sakoviču pravi, da je skupaj z Bašo varoval in nadaljeval ideje in koncept Ivanocyjevega kroga, ker sta oba z Bašo »ostala pri formalnem objektu pastorizacije.« (Smej 1975: 155). To pomeni, da je bil za Sakoviča najpomembnejši objekt tega dela prav prekmurski jezik, tj. jezik, ki ga preprosto ljudstvo razume. Zaradi tega je nasprotoval širjenju slovenskega knjižnega jezika v Prekmurju. Ker širitve knjižnega jezika in prenagljene odločitve mariborskega ordinariata ni mogel prenesti, se je umaknil za dušnega pastirja v Dolnji Senik (Smej 1975: 155). Svoje nasprotovanje, da se je po prvi svetovni vojni in po priključitvi Prekmurja matični državi v Prekmurju veliko stvari spremenilo v škodo domačega ljudstva, je Sakovič zagovarjal tudi javno, npr. v svoji nastopni pridigi, ki jo je imel 27. maja 1928 v Dolnjem Seniku:

»Naše stare pravice v cerkvi i šoli so nam vkrej jemali. I kaj je najbole obžalüvanja vredno, cerkvena oblast je politiko delala z nami. To prvo je je njoj ne bilo Kristušov evangelium i zveličanje düš, nego slovenski, bogše povedano kranjski jezik. Tomi sam jaz proti bio in proti bom do konca svojega življenja. […] Tam doli se zaj po takšem jeziki predga, šteroga ljüdje ne razmijo, deca se v šoli v takšem jeziki morajo včiti, šteroga ne vejo. I pošiljali so nam iz Marburga takšne dühovnike za kaplane, šteri so špijunsko slüžbo zvršavali proti nam, domačim dühovnikom.« (Kranjec 2003).

Ivanoczy je svojega kaplana Sakoviča v svoji kroniki precej odločno hvalil in ga imel za odličnega duhovnika, ki ima veselje do dela, je odločnega mnenja, ampak se ga da tudi prepričati (Ivanoczy 2007: 109). Odnos med Ivanoczyjem in Sakovičem je torej bil dober. Na to dejstvo nakazuje že to, da je Ivanoczy naročil Sakoviču, naj pregleda in predela Borovnjakovo izdajo Küzmičeve Knige molitvene, čeprav le-ta zasluge za to pripisuje Ivanoczyju. V njemu posvečenem nekrologu – pod katerega se je podpisal s psevdonimom Vindex – je napisal, da je za Molitveno knigo in za Kalendar presvetega Srca Jezušovoga poskrbel prav

Ivanoczy (Sakovič 1913). Sakovičevo delo je obsežno, saj je Molitvena kniga s tem naslovom izšla devetkrat: 1904, 1907, 1909, 1910, 1914 (dva ponatisa), 1931, 1941 in 1942 (Kozar ml. 2005: 59). Po njegovi priredbi je izšel še Katoličanski katekizmus z glávnimi zgodbami biblije za soláre I.-II., prvič 1907, leta 1909 pa je bila ponatisnjena (Kuzmič 2006a). Ob tem je Sakovič veliko pisal v Kalendar, Marijin list in Novine, pa tudi v madžarske časopise. Poleg omenjenih je v rokopisu ostalo 432 pridig, od katerih je 296 slovenskih, ter 61 katehez v rokopisu, od katerih je 48 slovenskih. (Kuzmič 2006b). V jezikovnem smislu pa je eno izmed njegovih najpomembnejših del priredba molitvenika Molite, bratje!

Sakovič je bil dober poznavalec prekmurskega jezika, kar dokazuje tudi to, da so pri drugi izdaji molitvenika Molite, bratje! prav njega prosili za korekturo in jezikovne popravke. Ta molitvenik je najprej izšel leta 1925 v Ljubljani, salezijanec Jožef Radoha pa ga je »prepisal v prekmurščino«, kot pravi Smej (Smej 2006a: 55). Radoha je s prevajanjem molitvenika v prekmurščino končal leta 1929, rokopis pa je poslal na Knezoškofijski ordinariat v Mariboru in prosil za dovoljenje za objavo. Škofijski cenzor, dr. Franc Kovačič je na prošnjo škofa rokopis pregledal. Iz Kovačičevega odgovora, ki ga Smej v svojem članku navaja v celoti, je razvidno, da je bil Radoha pri prevodu dokaj površen in nedosleden, saj za iste stvari uporablja več različnih izrazov, namesto slovenskih besed piše tujke, pogosto pa tudi madžarske izraze. Cenzor je sicer bil mnenja, da je ne glede na dejstvo, da se v prekmurskih šolah že 10 let uporablja slovenščina, v Prekmurju še vedno značilna raba prekmurskega jezika, prevod molitvenika v prekmurščino pa je potreben. Kljub temu pa ni primerno, če se le-ta prevede v navadni narečni jezik, ampak bi bilo narečje potrebno dvigniti na višji nivo (Smej 2006a: 57). Škofija zaradi tega ni videla potrebe po prevajanju molitvenika. Po pogajanjih s cerkvenim vodstvom sta Radoha in knjigovez Zver leta 1929 le dobila dovoljenje za natis, prva izdaja pa je bila hitro razprodana. Ivan Zver je za drugi ponatis molitvenik poslal Jožefu Sakoviču, ki je v svojem odgovoru Zveru izjavil, da Radoha prekmurskega jezika ne obvlada primerno in je tako molitvenik prava mešanica, zato je potrebna temeljita korektura. Sakovič je v Radohovem prevodu oporekal predvsem izrazom in prevodom, povzetih po nemškem jeziku, npr. »Češčena bojdi Marija« namesto »Zdrava bojdi Marija« ali opustitvi veznika v prekrižanju »Vu imeni Oče, Sina, i

Düha Svetoga« namesto pravilne prekmurske oblike »Vu imeni Oče i Sina i Düha Svetoga«, prevedene iz latinščine. Smej pravi, da je iz Sakovičevih pisem jasno razvidna njegova skrb, da bi se prekmurski jezik uporabljal v čisti, tj. knjižni obliki, ne pa v zapisani obliki preprostega govorjenega jezika (Smej 2006a: 62). Po Sakovičevih popravkih so molitvenik izdali še v drugem in tretjem ponatisu. Drugi je, z dovoljenjem sombotelskega škofa, izšel leta 1930, tretji pa 1936 z dovoljenjem mariborskega škofa. Pri tretji izdaji je posredoval tudi takratni soboški dekan Janoš Slepec, ki je poudarjal potrebo po tem molitveniku, saj starejši ljudje ne razumejo knjižne slovenščine. Smej meni, da so Prekmurci še v 1930-ih letih vztrajali pri prekmurščini, pri ohranitvi prekmurskega tiska pa sta pomembno vlogo odigrala tako Sakovič, kot založnik Ivan Zver. Tovrstni prekmurski tiski pa so pripomogli k temu, da so ljudje vztrajno a počasi prehajali na slovenski jezik (Smej 2006a: 64– 69).

5.5.5 Jožef Klekl st.

Novak Jožefa Klekla st. označuje kot »osrednjo osebnost med prekmurskimi duhovniki« po Ivanoczyju (Novak 1976: 92). V zgodovini prekmurskega jezika je pomemben predvsem kot urednik. Jožef Klekl st. (1874–1948) je bil od začetkov vpleten v dogajanja Ivanoczyjevega kroga, saj je med leti 1897 in 1902 opravljal svojo prvo kaplansko službo v Tišini pri Ivanoczyju. Zaradi političnih zamer je bil prestavljen na Madžarsko, kasneje je bil kaplan v Črenšovcih, župnik pri sv. Sebeščanu v Pečarovcih, od leta 1910 pa je kot upokojeni župnik živel in delal v Črenšovcih (Smej 1975: 32). Klekl st. je še kot Ivanoczyjev kaplan leta 1899 začel pripravljati mesečnik Dober pastir, ki pa je bil še pred izidom prve številke prepovedan (Smej 1975: 72). Smej izpostavi, da je v času njegovega kaplanovanja pri Ivanoczyju potekala najhujša madžarizacija. Oblasti je verjetno motila tudi gajica, po kateri se je Klekl st. zgledoval iz mohorjevk. Smej s prevodi Kleklovih in Ivanoczyjevih pisem škofu, njegovemu tajniku in spiritualu, ter iz odgovorov dokazuje tudi domnevne škofove skrbi, ali Klekla urejanje tega časopisa ne obremenjuje preveč, zaradi česar bi zanemarjal svoje delo (Smej 1993: 36–39).

1904 je Klekl st. začel izdajati časopis Marijin list, s polnim naslovom Nevtepeno porpijéta devica Marija, zmozsna Goszpa vogrszka. S tem dolgim naslovom je časopis izhajal med leti 1913 in 1919, pisana pa je bila v gajici. Smej navaja, da je v letu 1919 naslov bil že Marijin list. Pobožen mesečni list na čast brez greha poprijetoj Dev. Mariji (Smej 2013b: 110). Marijin list je izhajal do okupacije leta 1941. O nastajanju Marijinega lista je Smej zapisal, da je bilo to za Klekla zelo obremenjujoče. Postopek pri nastajanju je bil podoben, kot pri mesečniku Dober prijatel. Smej je prevedel in objavil Kleklovo korespondenco v zvezi s pripravo Marijinega lista (Smej 1994: 44–48). Druga verska periodika, pri kateri je sodeloval Klekl st. je Kalendar Srca Jezušovoga, le-ta pa je izhajal do leta 1944. Kalendar je na začetku urejal Ivanoczy, kasneje pa so bili uredniki tudi Klekl st., Klekl ml., Ivan Baša, Vilko Novak in Matija Balažic (Smej 1975: 74–75). Leta 1913 je Klekl st. začel izdajati Novine Slovenske krajine, katerega glavni namen je po Kleklovih besedah bil, da branijo narod, jezik in dom (Smej 1975: 76). Smej pravi, da je bil Klekl st. zvest gajici in je vztrajal, da se tudi časopisi tiskajo v gajici. Tako je tudi leta 1943, v času madžarske okupacije Prekmurja, z gajico v prekmurščini izdal knjižico o Števanu Kaszapu, madžarskemu svetniškemu kandidatu, sicer brez navedbe avtorja, a z dovoljenjem škofa (Smej 1980a: 35–36). Temu so ostro nasprotovali civilni voditelji. Smej navaja, da je leta 1944 Klekla st. ostro napadel Ernő Szász ml. in ga imenoval »prekmurski apostol panslavizma«. Smej navaja, da je ta Kleklova poteza bila drzna, zahtevala pa je tudi veliko poguma (Smej 1980a: 38–39).

5.5.6 Ivan Baša

Ivan Baša je bil eden izmed najmlajših članov Ivanoczyjevega kroga. V zgodovini prekmurskega knjižnega jezika je pomembno njegovo prevajalsko in uredniško delo. Tudi Jesenšek ga navaja kot odličnega prevajalca in urednika (Jesenšek 2014: 166). Rodil se je 1875 v Beltincih, v duhovnika je bil posvečen 1898, kaplanoval je v Rábaszentmártonu, pri Sv. Juriju in v Rohoncu, kot župnik pa je deloval v Neuburgu na Gradiščanskem, od 1908 do svoje smrti leta 1931 pa je bil župnik v

Bogojini (Smej 1975: 32). Baša je bil Smejev krstitelj ter eden izmed njegovih duhovniških zgledov. Z Baševim imenom je tesno povezana tudi gradnja nove Plečnikove cerkve v Bogojini. Novak84 o njem piše, da je sodeloval pri nastajanju Kalendarja Srca Jezušovoga, pisal je v Novine, za nekaj let pa je prevzel tudi uredništvo Marijinega lista. Navaja, da je izmed vseh piscev Baša pisal najlepšo slovenščino. Med drugimi je prevajal Ivanoczyjeva besedila iz madžarščine (Novak 1976: 93). Smej omenja, da je bil vnet širitelj knjig Mohorjeve založbe in zagovornik slovenščine. Piše, da je eno izmed njegovih najpomembnejših slovstvenih del prevod in priredba Katolicsánszkega katekizmusa za solare III–V. razreda, ki je bil izdan 1909 v Budimpešti. Po škofovih izrecnih navodilih je moral Baša to knjigo pripraviti v madžarskem črkopisu. Knjigo so ponatisnili še leta 1913, leta 1926 pa so jo v Mariboru izdali že v gajici. Poleg Kolarjeve Mále biblije z- kejpami je Bašev Katolicsánszki katekizmus edini prekmurski učbenik (Smej 1990: 102). Smej navaja, da je pomembno vlogo odigral tudi v reševanju polemike o hrvaškem izvoru oziroma hrvaški navezi Prekmurcev. Pod njegovim vodstvom so 29. avgusta 1929 v Bogojini sprejeli resolucijo, v katero so zapisali, da so prebivalci Slovenske Krajine vedno bili, hočejo biti in ostati Slovenci, združeni s Slovenci preko Mure, v združeni Sloveniji (Smej 1990: 103). Baša je v Smejevem življenju odigral pomembno vlogo ne samo kot njegov krstitelj, ampak tudi kot vzor. Ivanu Baši je postavil spomenik z biografskim romanom Psalmi vaškega župnika, prvoosebno pripovedjo o Baševem življenju, ki je del Smejeve prekmurske zgodovinsko-biografske trilogije.

5.5.7 Janoš Slepec

Janoš Slepec – nekateri viri ga navajajo z imenom Ivan Slepec – je bil član širšega kroga Ivanoczyjevih sodelavcev, kasneje pa je postal tudi njegov naslednik. Slepec se je rodil 1872 v Murski Soboti. V duhovnika je bil posvečen leta 1896. Postal je kaplan v rodni Murski Soboti, kasneje pa župnik. Po Ivanoczyjevi smrti leta 1907

84 Ivan Baša je bil Novakov stric. 89 je postal dekan soboške dekanije. Po priključitvi Prekmurja k Sloveniji leta 1919 je postal generalni vikar sombotelskega škofa za Prekmurje, kasneje pa še častni kanonik in častni konzistorialni svetovalec mariborskega škofa. Umrl je leta 1936 (prim. Smej 1975: 33, Kuzmič 2013: 124). Klekl st. ga tudi postavlja med člane Ivanoczyjevega kroga že od samih začetkov, saj je bil sprva odločen zagovornik prekmurstva, slovenstva in tudi panslavistične ideje, kasneje pa je postal pristaš madžarske strani. Smej pravi, da se zaradi svoje značajskosti kasneje težko spreobrnil, vendar je postal pristaš jugoslovenstva (Smej 1975: 33). Slepec je bil dejaven na področju periodike, saj Franc Kuzmič navaja 75 člankov, objavljenih večinoma v Marijinem listu in Kalendárju (Kuzmič 2013: 125–127). Kuzmič navaja, pa tudi Smej v svoji disertaciji omenja, da so »ivanoczyjevci« nameravali ustanoviti društvo, ki bi delovalo podobno kot Družba sv. Mohorja. To namero so načeloma dovolile tudi oblasti, saj bi tako lahko preprečili širitev mohorjevk (Smej 1975: 73). Smej ocenjuje Slepca kot enega izmed najplodnejših piscev Ivanoczyjevega kroga. O njegovem jeziku pa pravi, da od Baševega, Kleklovega ali Sakovičevega ne zaostaja v ničemer, v neki meri je celo še lepša in pristnejša (Smej 1997c: 49). Smej Slepčevo nagibanje k madžarskim oblastem primerja s Slomškovim nagibanjem k Avstriji (Smej 1997c: 51) in pravi, da so Slepčevi »protislovenski« nagibi vzrok nekorektnega ravnanja takratnih jugoslovanskih oblasti. Slovenstvo ter skrb za slovenski jezik in narod Janoša Slepca pa Smej ponazarja s tem, da je bil nasprotnik pomadžarjevanja. V svojih vernikih je ohranjal slovensko zavest, saj – kot opisuje Smej – na slavju ob posvetitvi nove soboške cerkve, zgrajene pod njegovim župnikovanjem, ni bilo nobene madžarske besede (Smej 1997c: 52).

Ob naštetih članih Ivanoczyjevega kroga je potrebno omeniti še nekatere, ki pa z oblikovanjem prekmurskega jezika niso tesneje povezani oziroma se Jožef Smej z njimi v jezikoslovnih razpravah ni ukvarjal. Ti duhovniki so bili večinoma dejavni pri oblikovanju pastoralnega življenja in so se zavzemali za ohranjanje slovenstva, oblikovali pa so tudi prekmurski periodični tisk v zadnjih letih 19. in prvih desetletjih 20. stoletja. Te osebe so dr. Franc Rogač (1880–1961), kasnejši škof v Pécsu, Jožef Klekl ml. (1870–1936), ki je sooblikoval Novine in Kalendar, dr. Mirko Lenaršič (1882–1966), ki se je kasneje odlikoval v fotografiji, Štefan Kühar

(1887–1922) in Jožef Bagáry (1840–1909), ki pa je kot martjanski župnik sodeloval pri pesmarici njegovega organista Jožefa Pusztaija.

5.6 Druge osebe, ki so vplivale na slovenski jezik v Prekmurju in Porabju

5.6.1 János Szily

Prvi sombotelski škof János Szily ni izhajal iz Prekmurja, ni bil ne rodovno, ne duhovno povezan s Prekmurjem, pa tudi s prekmurskim jezikom ne. Ni namreč nobenega zapisa, v katerem bi omenjali njegovo znanje prekmurskega jezika. Za oblikovanje in nastajanje prekmurskega knjižnega jezika pa je bolj pomemben, kot kateri koli prekmurski, ali v Prekmurju živeči plemič ali zemljiški gospod. János Szily je bil namreč dober prijatelj in podpornik Mikloša Küzmiča, mecen Slovenske okrogline. Smej navaja, da brez škofa Szilyja Slovenska krajina nikoli ne bi dobila svojih prvih katoliških tiskanih knjig, torej sedmero Küzmičevih del (Smej 1998b: 45). Njegova povezanost s Slovensko okroglino – kot Prekmurje imenuje Mikloš Küzmič – je v njegovem tako gmotnem kot moralnem podpiranju Küzmiča. János Szily se je rodil 1735, torej je bil le 2 leti starejši od Küzmiča. Študiral je v Győru, kasneje pa v Rimu. V duhovnika je bil posvečen 1758. Leta 1775 je bil imenovan za kninskega naslovnega in győrskega pomožnega škofa. Z ustanovitvijo nove škofije v Sombotelu leta 1777 je bil imenovan za njenega prvega škofa. V času njegovega škofovanja so pozidali tudi novo stolnico. Umrl je leta 1799 (Zver 2005: 79). Poznanstvo z Miklošem Küzmičem sega v obdobje njegovega delovanja v Győru, ko je bil Küzmič tam v bogoslovju. Smej njuno poznanstvo in povezanost opisuje v romanu Po sledovih zlatega peresa (Smej 1980: 176–214). Piše, da je Küzmič Szilyja naslavljal latinsko z »Patronus Vandalie faventissimum, immo Patrem optimum«, kar je v slovenskem prevodu »najbolj naklonjenega varuha Slovenske okrogline, še več, najboljšega očeta« (Smej 1998b: 45). Za zgodovino in razvoj prekmurskega knjižnega jezika je najpomembnejša mecenatura škofa Szilyja, saj je gmotno podprl izide Küzmičevih knjig, ob tem pa je pomembno tudi njegovo posredovanje in pokroviteljstvo prekmurskih dijakov, ki jih je Küzmič pošiljal v šolo v Kőszeg. V Küzmičevem času se je po njegovem ter Szilyjevem posredovanju tam šolalo 123 dijakov (prim. Smej 1977: 31–32, Smej 1997: 5). Smej

92 je Küzmičevo in Szilyjevo navezo raziskoval na podlagi njune korespondence, ki sta jo objavila Ivan Škafar in Smej. Ob dopisovanju so pomembne tudi Küzmičeve pesmi, posvečene škofu Szilyju. Njemu je posvetil štiri pesmi, eno latinsko s kronostihom in tri madžarske (Smej 1976: 18). Iz Szilyjeve in Küzmičeve korespondence je razvidno tudi to, da ga je Szily nagovarjal, naj prevede celotno Sveto pismo. Küzmič je v zvezi s celotnim prevodom imel pomisleke tako zaradi finančne obremenitve, kot tudi zaradi obsežnosti takega dela (Jesenšek 2015: 271). Smej v svojih razpravah obravnava tudi Szilyjev škofijski odlok iz leta 1780. Ta odlok je hkrati predgovor v Küzmičevi Krátki summi velikoga katekizmusa, napisan v latinščini in zajema 8 strani. Smej meni, da je verjetno izšel tudi kot Škofijski odlok (Smej 2001: 48). V tem odloku govori Szily o prekmurskem jeziku, kjer piše, da je med prekmurskim ter štajerskim, koroškim in krajnskim »neznatna sprememba«. V odloku oziroma predgovoru navaja tudi določila karolinškega odloka, ter poda določila, da naj duhovniki in učitelji uporabljajo Küzmičeve prevode, ne pa drugih, nedovoljenih knjig (Smej 2001: 49). Smej pravi, da brez Szilyja Slovenska krajina ne bi dobila niti svojih prvih katoliških knjig niti zavednih izobražencev, duhovnikov in učiteljev (Smej 1998b: 46).

5.6.2 Jožef Košič

Jožef Smej pravi, da je Košič v ustvarjalnosti prekmurskih pisateljev po pomembnosti uvrščen takoj za Miklošem Küzmičem. O njegovem delovanju pa pravi, da ga raziskovalci njegovega življenja in dela obravnavajo kot pisatelja, pesnika, slovničarja, etnografa in zgodovinarja (Smej 1994a: 52). Jožef Košič se je rodil v Bogojini85 leta 1788. Njegov oče je bil učitelj, ki se je v Bogojino priselil iz Hrvaške, mati pa je bila iz Ivancev. Bogoslovje je končal v Sombotelu, prav tam pa je bil leta 1811 tudi posvečen za duhovnika. Bil je kaplan v Turnišču, pri Gradu, v Soboti, pri Sv. Juriju, bil je župnijski upravitelj v Dolnjem Seniku, od leta 1829

85 Smej navaja, da podajajo biografije napačen kraj rojstva. Omenja Šlebingerja, ki tudi piše, da se je rodil v Beltincih. To napačno informacijo utemeljuje s tem, da je Košič kot bogoslovec veliko časa preživel pri svoji teti v Beltincih, pa tudi pri tamkajšnjem župniku, Adamu Ivanoczyju (Smej 1994b: 55). 93 pa je bil župnik na Gornjem Seniku. Umrl je leta 1867 (Smej 1994b: 56). Košičevo delo je obsežno obdelal Vilko Novak, ki navaja 6 njegovih del. Vannak-e Magyar országban Vandalusok – Ali so na Madžarskem Vandali je njegov prvi članek, povezan z vendsko teorijo. Članek je Košič objavil 1827 v reviji Tudományos Gyűjtemény kot odgovor na prispevek Lajosa Bitnitza. Košič svojo teorijo naslanja na zgodovinska poimenovanja ter uporabo nazivov 'tót', 'vandalus' ali 'vend' za Prekmurce. Posploši in sklepa, da so Slovenci na Madžarskem nazivani 'Vandali' (Novak 1994: 11–13). S tem Košičevim člankom se je začela znanstvena razprava o teoriji izvora ogrskih Slovencev, saj je na Košičev članek odgovoril Bitnitz, ki je trdil nasprotno in dokazoval povezanost ogrskih Slovencev z ostalimi Slovani. Košič svojo teorijo nadaljuje z domoznansko razpravo o ogrskih Slovencih z naslovom A Magyar országi Vendus Tótokról – O vendskih Slovanih na Madžarskem. Ta prispevek je bil objavljen 1824, prav tako v reviji Tudományos Gyűjtemény, vendar ga je objavil Ivan Čaplovič, ne pa Košič. V etnografskem gradivu je Košič pisal o življenju in kulturi ljudi v Slovenski krajini, o njihovem številu, krajih, zunanjosti ljudi, prehrani, noši, jeziku, veri, šolstvu, običajih. Novak zato postavlja to delo po pomembnosti na vrh Košičevega opusa (Novak 1976: 75– 76). Njegovo naslednje delo je Krátki návuk vogrszkoga jezika za zacsetnike. To je prevod madžarske slovnice Imreja Szalaya, v predgovoru pa Košič poudarja pomen in korist učenja madžarščine (Novak 1976: 76). Slovnica vsebuje tudi slovarski del. Ta slovnica oziroma predgovor v slovnici je v osrednjeslovenskem prostoru naletela na burno reakcijo Stanka Vraza, ki je v njem videl nasprotje ilirizma. Njegov odgovor je bil sonet Hoj Košič!, v katerem ga imenuje »zvraženi Vandala!« (Novak 1994: 19–20). Naslednje delo, Zobriszani Szloven i Szlovenka med Mürov in Rábov, objavljeno anonimno in brez letnice, je po Novakovem mnenju izšlo med leti 1845 in 1848, Škafar pa postavlja izid v leto 1845 (prim. Novak 1994: 21, Škafar 1975: 30). Novak pravi, da to delo dokazuje Košičevo poznavanje slovenskih knjig, saj je kot podlago za Zobriszanega Szlovena i Szlovenko vzel Slomškovo knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli, uporabljal pa je tudi knjigo Josipa Muhlina, kar Novak dokazuje s Košičevim približevanjem kajkavščini (Novak 1979: 227–228). Naslednji njegovi deli sta Zgodbe vogerszkoga králesztva in neobjavljene Starine 'seleznih ino Szalaszkih Szlovenov. Košič v prvem delu, ki je izšlo 1848, obravnava

94 povezanost madžarske in slovenske zgodovine v obdobju od Hunov do Madžarov. Novak navaja, da je Košič v tem delu prevzel besedo 'Madžari' in jo začel uporabljati namesto izraza 'Vougri' (Novak 1994: 31). Drugačen odnos do zgodovine pa postavi Košič v svojem zadnjem, neobjavljenem delu Starine 'seleznih ino Szalaszkih Szlovenov, ki ga je od propada rešil Ivanoczy. Dele Starin so prvič objavili v Časopisu za zgodovino in narodopisje leta 1914, opombe pa je dodal Josip Gruden. Novak postavlja nastanek dela v obdobje med leti 1830 in 1840 (Novak 1976: 76). Košič je v tem delu postal kritičen do Madžarov, Novak pa meni tudi, da bi njegov natis imel velik narodnostni pomen za Slovence na Ogrskem v drugi polovici 19. stoletja (Novak 1976: 77). Med Košičevimi prevodi je treba omeniti knjigo Jezus moje po'shelenye, prevod po Schörlovem molitveniku, ki je bil izdan 1861 (Škafar 1975: 40). Novak v zvezi s Košičevim jezikom poudarja vpliv slovenskega knjižnega jezika (Novak 1994: 45), to teorijo pa podpre tudi Jesenšek s primerjavo nekaterih besed (Jesenšek 1994: 128–133). Smej se s Košičevim delom ni podrobno ukvarjal, je pa objavil dve njegovi pismi, eno iz leta 1829, v katerem škofa prosi za blagoslov dveh, na novo pozlačenih kelihov (Smej 1998c: 49–50). Drugo pismo je iz leta 1863, v katerem pa prosi škofa, da mu naj pošlje enega izmed treh novoposvečenih slovenskih duhovnikov. Smej navaja, da je škof ustregel Košičevi prošnji in je dobil najprej Istvána Fodorja, kasneje pa Petra Kodelo, ki je bil tudi njegov naslednik v Gornjem Seniku (Smej 1992: 62–63). Smej meni, da je Košičeva korespondenca dokaz, da je – kljub svojim nagibom k vendski teoriji in vandalskemu izvoru – posvečal veliko skrb slovenskemu jeziku v gornjeseniški župniji in tudi nasploh (Smej 1992: 65).

5.6.3 Janoš Kardoš

Literarna zgodovina, ki se ukvarja s prekmurskim slovstvom, evangeličanskega pisca in prevajalca Janoša Kardoša uvršča med najpomembnejše ustvarjalce. Omenjajo ga kot najpomembnejšega prekmurskega evangeličana, najveljavnejšega in najbolj plodovitega pisca za Števanom Küzmičem (Novak 1976: 71, SSP 1997: 41, Smej 2011a: 225, Jesenšek 2013: 102,). Janoš Kardoš se je rodil leta 1801 v

Noršincih, šolal se je v Sopronu in Nemčiji. Med leti 1830 in 1835 je deloval v Szepetneku na Madžarskem, kasneje pa je bil 40 let farar na Hodošu, kjer je leta 1875 tudi umrl. V času njegovega duhovnikovanja je bila pozidana sedanja hodoška cerkev (Novak 1976: 71, Jesenšek 2013: 102). Škafar navaja 24 prevodov oziroma priredb Janoša Kardoša, med katerimi je kar 13 učbenikov oziroma priročnikov za učitelje, ter 4 verski učbeniki. (Škafar 1975: 28–49). Novak omenja samo najpomembnejše (naslovi so povzeti po Škafar 1975): D. Luther Martina máli katekizmus ali glavni návuk szvéte vere krsztsanszke (1837), Krátki návuk krsztsansztva (1837), Mala historia bibliszka ali sz. píszma mészta prígodna (1840), »ABC ali Návuk na píszajocs-cstenyé« za szlovenszke vucsevnice vödáni (1867), Nôve knige csténya za razrede II–IV (izdane v letu 1870), Návod na vogrszki jezik (1870), Potikazács na zacsétno rovatanye. Návod za sólszke vucsitele (1870), Návod vu szlovenszke A-B-C-szke i zácsétnoga cstényá kniga za vucsitele (1873). Ob učbenikih in navodilih za poučevanje sta pomembni tudi njegovi pesmarici Krsztsanszke czerkvene peszmi in Krsztsanszke mrtvecsne peszmi iz leta 1848. Novak navaja, da sta ti pesmarici velik korak naprej v jeziku po Barlovi pesmarici, saj je Kardoš večino pesmi ponovno prevedel in jezikovno obnovil (Novak 1976:71). Navaja še nekaj njegovih prevodov pesmi madžarskih pesnikov kot so Petőfi, Arany, Vörösmarty, Károly Kisfaludy in Mihály Tompa (Novak 1976: 72).

Najpomembnejši izmed Kardoševih je prevod Pentatevha, tj. peteroknjižja oziroma petih Mojzesovih knjig, in Jozuetove knjige, ki jih je izdal z naslovom Moses i Josua: Petére knige Mosesa i knige Josue ali Glavni tál svétoga písma szároga zákona (SSP 1997: 41). Ta prevod je izšel šele 1929 kot priloga časnika Düševni list. Smej navaja, da je prevod končal 1870 (Smej 2011a: 226). Obdelal in primerjal je nekaj Kardoševih prevodov z madžarskim besedilom, saj pravi, da je Kardoš verjetno uporabljal madžarski prevod Svetega pisma, izdanega pred letom 1870. Smej je v primerjavi uporabil Károlijev86 prevod iz ponatisa leta 1857. V analizi navede več kot 80 Kardoševih primerov prevodov besed in besednih zvez ter jih

86 Gáspár Károli je prevedel celotno Sveto pismo v madžarski jezik. Prevod je bil izdan 1590, madžarski protestanti pa to, sicer prenovljeno, besedilo uporabljajo tudi danes. 96 pomensko primerja z madžarskim izrazom (Smej 2011a: 226–231). Pri besedi 'obráz' Smej navaja citat iz Kardoševega prevoda:

»I velo je Bôg: sztvôrmo csloveka na nas obráz, naso prígliho (1 Mz 1,26)« (Smej 2011a: 227)

Smej meni, da sledi Kardoš v primeru besede 'obráz' madžarski predlogi:

»Azután mondta az Isten: Teremtsünk embert a' mi abrázatunkra, és a' mi hasonlatosságunkra« (Smej 2011a: 227).

Odlomek iz sodobnega izida Károlijeve Biblije:

»És monda Isten: Teremtsünk embert a mi képünkre és hasonlatosságunkra« (Károli 2007: 6)87.

Odlomek iz madžarskega katoliškega Svetega pisma:

»Isten újra szólt: Teremtsünk embert képmásunkra, magunkhoz hasonlóvá.«88

Odlomek iz SSP:

»Bog je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost!« (SSP 1997: 53).

Smej navaja, da je beseda 'ábráz' prevzeta iz slovanskih jezikov, pomeni pa 'obraz', v madžarskem besedilu pa je v množinski obliki (Smej 2011a: 227). Ta trditev ni pravilna, saj je v madžarskem besedilu uporabljena beseda 'ábrázat', kar v prevodu pomeni 'podoba', oblika 'ábrázatunk' pa je množinska oblika besede 'ábrázat' s svojilno pripono (possesiv suffix). Torej bi že Kardošev prevod moral biti 'na našo podobo'. V novejši Károlijevi Bibliji je namesto izraza 'ábrázolat' že uporabljen izraz 'kép', kar pomeni 'slika', v katoliški pa je izraz 'képmás', tj. 'podoba'. Torej je prevod v SSP še najbližji Károlijevemu izvirniku.

87 Odlomek je iz aktualno uporabljene kalvinistične Biblije, za katero je še vedno značilen zelo arhaičen madžarski jezik. 88 V katoliškem SP so uporabljeni sodobnejši izrazi, zato je namesto 'ábrázolat' ali 'képünkre' uporabljen izraz 'képmás' (http://szentiras.hu/SZIT/Ter1). 97

Smej glede Kardoševega jezika poudarja, da je imel izredno sposobnost za tvorjenje besed, njegovi prevodi pa kažejo na izrazno moč prekmurščine (Smej 2011a: 231). S Kardoševim jezikom se je največ ukvarjal Marko Jesenšek, ki pravi, da je Kardoš ostal zvest prekmurskemu knjižnemu jeziku, normiranem po Števanu Küzmiču, ohranil pa je tudi tisto značilnost prekmurskega knjižnega jezika, ki razlikuje kajkavščino in osrednjeslovenski jezik (Jesenšek 2013: 109–110). Jesenšek pravi tudi, da je ta Kardoševa odločitev posledično privedla do jezikovnih zablod v Podonavskem panonskem jezikovnem prostoru, kar pa je posledica slabega jezikovnega načrtovanja (Jesenšek 2010: 124). Kardoš se je zavzel za »stari slovenski jezik« tudi zaradi neke vrste uporništva proti katoličanom, saj je njihovo zavzemanje za poenotenje slovenske jezikovne norme razumel kot dokaz njihove nadvlade v Prekmurju (Jesenšek 2013: 103).

5.6.4 Avgust Pavel

Jožef Smej Avgusta Pavla označuje kot zelo dobrosrčnega, plemenitega človeka, predavatelja slovenščine, ki je zelo cenil slovensko slovstvo, je pa tudi znal izreči kritiko na prekmurske jezikoslovce (Klujber Varga 2012: 110–113). Pavel se je rodil 1886 na Cankovi. V Budimpešti je študiral slavistiko, latinščino in madžarščino. Postal je profesor, ravnatelj muzeja in urednik v Sombotelu, kjer je umrl leta 1946 (Novak 1976: 95). Novak v svojem članku navaja 10 različnih jezikoslovnih študij in tudi njegove prevode nekaterih klasikov slovenske književnosti (Novak 1985: 81–84). Brigita Klujber Varga njegovemu prevajalskemu delu posveti celo poglavje, kjer našteje 6 del ter prevode pesmi sedmih avtorjev, omenja pa tudi prevode ljudskega slovstva (Klujber Varga 2012: 15–17). Obravnavi Pavlovega jezikoslovnega dela sta se posvetila Zinka Zorko in Marko Jesenšek, ki pravi, da je Pavlovo najpomembnejše jezikoslovno delo prav to, da je začel sistematično, odgovorno in poglobljeno raziskovati prekmurski knjižni jezik. Jesenšek omenja vsaj 9 jezikoslovnih gradiv, ki jih je napisal Pavel. Med njimi so najpomembnejša Glasoslovje slovenskega narečja Cankove, Jezik najnovejšega prekmurskega slovstva, Zbirka prekmurskih besedil in zgodovina

98 dosedanjega zbiranja, Odprto ognjišče v kuhinjah rabskih Slovencev, posebnega pomena pa je njegova Rokopisna slovnica (Jesenšek 2003: 35). Pavel je slovnico napisal 1942, ostala pa je neizdana več kot 50 let. Jesenšek meni, da je eden izmed vzrokov za to ta, da Pavel ni bil pristaš vendske teorije, kar ni ugajalo zahtevam okupacijskih oblasti za potrditev vendske teorije (Jesenšek 2003: 46). Slovnica je bila izdana šele leta 2013 v Mednarodni knjižni zbirki Zora. Smej se z jezikoslovnim delom Avgusta Pavla ni ukvarjal, se ga pa večkrat spominja kot predavatelja slovenskega jezika na bogoslovju v Sombotelu. Tam jim je začel predavati v akademskem letu 1942/43, poučeval pa jih je do konca študija. Smej pravi, da so te ure slovenščine bile obvezne tako za slovenske kot za madžarske bogoslovce, Pavel pa je na predavanjih večinoma bral dela slovenskih pesnikov in pisateljev, od Prešerna do Cankarja. Smej posebej omenja še Silvina Sardenka, saj je Pavel prevajal tudi njegove pesmi. Pravi tudi, da je to bil edinstveni primer, da je na kateri od bogoslovnih šol slovenščino predaval Slovenec. (Smej 2003: 30–31).

5.6.5 Vilko Novak

Vilko Novak se je rodil 1909 v Beltincih. Gimnazijo je končal v Murski Soboti, slavistiko pa leta 1933 v Ljubljani. Služboval je v Mariboru, Murski Soboti in Kranju. Med vojno je v Budimpešti doktoriral iz književnosti, po vojni pa je zaključil še študij etnologije v Ljubljani. Po drugem doktoratu je ostal v Ljubljani, kjer je leta 1957 postal predstojnik oddelka za etnologijo na Filozofski fakulteti. Umrl je leta 2003 v Ljubljani. Njegovo znanstveno področje je široko, saj je raziskoval etnografijo Prekmurja, Porabja, življenje Jožefa Košiča, med njegova pomembna dela pa morami šteti Slovar stare knjižne prekmurščine89. Velik del otroških let je preživel v Bogojini, pri stricu Ivanu Baši, kar je pomemben podatek pri razumevanju odnosa Vilka Novaka in Jožefa Smeja. Smej o Novaku piše: »Če rečeš Prekmurje in njega del Porabje, si hkrati rekel Vilko Novak« (Smej 2005c:

89 http://www.pomurci.si/osebe/novak-vilko/678/. Pridobljeno 20. 05. 2016.

250), saj je bil le-ta tesno povezan s Prekmurjem, Porabjem, njuno zgodovino in etnografijo. Smej ob njegovem znanstvenem delu omenja tudi pesniško delo. Novakove pesmi so izhajale v Mladiki in Stopinjah, zbrane pa so v pesniški zbirki Zbogom, življenje, izdane leta 2000 (Smej 2005c: 250). Smej je v svojih člankih obravnaval 9 pisem Vilka Novaka, ki so osebne narave. Prvo pismo je Smej objavil v prispevku v Slavii Centralis, datumi objavljenih pisem pa so sledeči:

1. 19. 12. 1971 2. 24. 5. 1983 3. 15. 11. 1983 4. 26. 3. 1986 5. 27. 6. 1990 6. 6. 1. 1991 7. 13. 2. 1992 8. 22. 12. 1992 9. 18. 2. 1993 (prim. Smej 2003a, 2010, 2013c, 2014)

Smej vseh devet pisem opremi tudi s komentarji. Navaja, da ga je Novak nazival s prijatelj, kar je v grškem izvirniku philos. Pravi, da se v tej grški besedi skrivajo tudi pomeni 'imeti rad', 'ljubiti' (Smej 2013c: 66). Pravi tudi, da ga Novak v pismih pogosto spodbuja k navajanju dela, kot npr. v pismu iz leta 1991, ko ga nagovarja, da naj konča delo o Ivanu Baši, tj. poznejši roman Psalmi vaškega župnika. Omenja tudi, da ga je za objavo še neobjavljenih pisem prosil Marko Jesenšek (Smej 2013c: 66). Smej se je ukvarjal tudi z Novakovim prevodom madžarske drame Imreja Madácha Tragedija človeka (v izvirniku: Az ember tragédiája). Prevod drame je izšel leta 1940, prevedel ga pa je v sodelovanju s Tinetom Debeljakom (Smej 1998d: 55). V prispevku navaja tudi nekaj odlomkov iz Novakovega prevoda. Omenja še, da je ta prevod v slovenskem prostoru skorajda nepoznan, kar je mogoče pripisati Debeljakovi emigraciji in posledično političnim vplivom (Smej 1998d: 56).

100

5.6.6 Drugi avtorji

Pri zgodovini prekmurskega knjižnega jezika moramo omeniti Petra Borkoviča. Borkovič se je rodil leta 1774 kot otrok plemenitih evangeličanskih staršev. Po posredovanju Mikloša Küzmiča je prišel v zavod Kelcz-Adelffy kot konvertit. Po zaključku študijev v Sombotelu je bil 1789 posvečen v duhovnika. Med 1801 in 1803 je bil Küzmičev kaplan pri Sv. Benediktu. Leta 1807 je postal prvi črenšovski župnik, kjer je deloval do smrti, leta 1830. Smej navaja, da je Borkovičeva pomembnost za prekmursko literarno zgodovino v tem, da je kot Küzmičev kaplan prepisal Küzmičeve in Čergičeve pesmi v svoj zvezek, ki je iz nepojasnjenih razlogov pristal v sombotelskem škofijskem arhivu. To, da je te pesmi zbral Borkovič, dokazuje njegov podpis kot črenšovski župnik na koncu tega rokopisa (Smej 1976: 14–15). Smej je na podlagi njegovih prepisov Küzmičevo in Čergičevo pesemsko korespondenco prevedel in objavil v Muzi Mikloša Küzmiča.

Vendel Ratkovič je bil Ivanoczyjev predhodnik v dekanski službi. Rodil se je leta 1857, umrl pa 1907. Leta 1862 je postal župnik in dekan pri Sv. Juriju v Prekmurju, 1893 pa je postal tudi kanonik (Smej 2013). Smej obravnava Ratkovičevo posredovanje pri urejanju prevoda Málega katekizmusa, ki ga je prevedel Miklós Luttár, katoliški učitelj iz Gančan, in ga izdal brez škofovskih dovoljenj. Izdaji omenjenega prevoda je nasprotovalo Društvo sv. Štefana iz Budimpešte, ki je bilo pristojno za izdajanje vseh katoliških tiskov. Po posredovanju sombotelskega škofa je Ratkovič – kot dekan in šolski nadzornik – pregledal Luttárjev prevod, o katerem je podal svoje mnenje (Smej 2001a: 86–87). Podal je kritično mnenje, saj je prevod najprej pregledal sam, nato pa še Štefan Salaj, turniški župnik. Smej pravi, da je med cenzorji bil najverjetneje tudi Jožef Borovnjak (Smej 2001a: 90). Smej omenja prevod Ratkovičevega pisma škofu, kjer pravi, da je Luttárjev prevod izredno slab in poln napak. Ratkovič je škofu poslal tudi svoje opombe k prevodu in izvod Luttárjeve knjige s popravki (Smej 2001a: 87). Navaja tudi Salajev komentar, ki pravi, da je na nekaterih mestih prevod celo v nasprotju s cerkvenimi dogmami. Salaj škofu odsvetuje ponatis (Smej 2001a:88). Smej dodaja tudi primerjavo

101 nekaterih Luttárjevih prevodov in Ratkovičevih popravkov, ki pa jih Luttár pri popravljanju ni upošteval v celoti. Kljub temu je knjiga izšla v drugem, pa tudi v tretjem ponatisu. Smej Luttárjevo vztrajanje pripisuje močni politični struji, ki se je vneto zavzemala za madžarizacijo (prim. Smej 1975), saj navaja primer iz časopisa Muraszombat és vidéke, kjer so objavili priporočilo, da je ta knjiga – prav zaradi svoje zgradbe – dobro sredstvo za madžarizacijo Slovencev v Prekmurju. Knjiga je namreč na eni strani imela madžarski, na drugi pa slovenski tekst (Smej 2001a: 81). Smej o Ratkoviču pravi, da je s svojimi duhovniki, ki so sodelovali pri recenziji Luttárjevega Málega katekizmusa, začel skrb za čistejšo prekmurščino, ki so jo nadaljevali njegov naslednik v dekanski službi, Franc Ivanoczy s sodelavci, kot so Klekl st., Baša in Sakovič. Le-ti so se z »očiščevanjem« prekmurskega jezika vedno bolj bližali slovenski knjižni normi (Smej 2001a: 90).

102

6 SKLEP

Škof dr. Jožef Smej je v vseh pogledih oseba, vredna občudovanja. Kljub svojim letom (ob nastanku te naloge je v 95. letu starosti), 72 letom duhovniške in 33 letom škofovske službe, vneto raziskuje svojo »prekmuranio«, piše, prevaja ter opravlja pastoralne dolžnosti. Jezikoslovno delo Jožefa Smeja je preobsežno, da bi jo podrobno obdelali v eni nalogi. Njegov življenjski opus ni povezan samo z njegovim poslanstvom kot duhovnik in škof, temveč tudi s kulturo, zgodovino in ljudmi med Muro in Rabo, ki so skozi stoletja ohranjali svojo narodno pripadnost prav s pomočjo jezika. Njegovo jezikoslovno delo ne obsega samo katoliških piscev in ustvarjalcev, kar bi človek, glede na njegov poklic in službo, pričakoval. Škof Smej s svojim pastoralnim in tudi jezikoslovnim delom kaže velik ekumenski čut, saj pri raziskovanju jezika in zgodovine razlike med dvema večinskima verama v Prekmurju, to je med katoliško in evangeličansko, ne pozna. Zanj so pomembni vsi. Tako ljudje, kot tudi jezikoslovna dela. To dokazuje s tem, da je v svojem jezikoslovnem delu posvečal pozornost tudi evangeličanskim piscem, od utemeljitelja prekmurskega knjižnega jezika Števana Küzmiča do Janoša Kardoša, prekmurskega pisca, ki je bil v 19. stoletju najzvestejši »staromi slovenskomi jeziki«. Izmed številnih katoliških piscev, s katerimi se je Jožef Smej ukvarjal, je potrebno omeniti tri najpomembnejše, ki jim je posvetil največ pozornosti. To so Mikloš Küzmič, Franc Ivanoczy ter njegov krstitelj in vzornik Ivan Baša. O tem priča tudi njegova romaneskna trilogija o življenju omenjenih duhovnikov.

Njegovo znanstveno delo je v glavnem posvečena raziskovanju krajevne, jezikoslovne in kulturne zgodovine Prekmurja, zato je potrebno omeniti tudi ime Jožefa Košiča, Jožefa Borovnjaka, Jožefa Klekla st., Jožefa Sakoviča, pa tudi največjega jezikoslovca Prekmurja, Avgusta Pavla in Smejevega prijatelja, Vilka Novaka.

Jožef Smej v njegovem jezikoslovnem delu posveča veliko pozornosti prevajanju »knjige vseh knjig«, Svetega pisma, s prevajanjem le-tega pa je tudi sam tesno povezan. V znanstvenih razpravah primerja prevode Števana in Mikloša Küzmiča, Janoša Kardoša, Petra Kolarja z izvirniki, torej z grško Septuaginto, latinsko

103

Vulgato, nemškim in madžarskim prevodom, Dalmatinovo Biblijo, francoskim prevodom in še bi lahko naštevali. Vse to kaže na Smejevo izjemno poliglotskost, na znanje jezikov, kar mu je pri prevajanju posebno pomembno. Pa ne samo v teološkem smislu, saj je prevedel tudi veliko posvetnih del.

Glavnino Smejevega jezikoslovnega in slovstvenega raziskovanja predstavlja življenjski opus Mikloša Küzmiča. Že roman o njegovem življenju, Po sledovih zlatega peresa, se naslanja na trdna zgodovinska dejstva in služi za izvrsten vir k raziskovanju Küzmičevega življenja in zgodovine Prekmurja v 18. stoletju. Prav tak vir je tudi roman Ivanoczyjeva skrivnost, ki razkriva marsikatero zgodovinsko potrjeno dejstvo s prehoda 19. in 20. stoletja. Jezikoslovno delo Jožefa Smeja pa kljub obsežnosti splošni javnosti in večini jezikoslovcev ni tako znana, kot bi morala biti. Z njegovim jezikoslovnim opusom se ukvarja le dr. Marko Jesenšek, ki je s tem delom v veliki meri pripomogel k razpoznavnosti Smejevega opusa.

V osrednjem delu diplomske naloge so predstavljene jezikovne študije Jožefa Smeja s področja zgodovine prekmurskega knjižnega jezika, še posebej ustvarjalnost Števana in Mikloša Küzmiča. Podrobneje so obravnavana tudi njegova raziskovanja o prevajanju svetopisemskih besedil Mikloša Küzmiča. Znanstveni »spor« sta o tem zanetila dr. Anton Vratuša in dr. Vilko Novak, Smej pa je s svojimi ugotovitvami pokazal, da Mikloš Küzmič ni prevajal po Števanu Küzmiču, temveč izključno po latinski Vulgati.

Bogatost opusa Jožefa Smeja je razvidna tudi iz njegove bibliografije, ki presega število 340-ih enot90. Domnevam pa, da njegovo obširno delo ni v celoti bibliografsko urejeno in katalogizirano, še posebej krajša dela, ki jih je večinoma objavljal v prekmurskem zborniku Stopinje, s katerim je Smejevo ustvarjalno delo tesno povezano.

Kot je bilo že povedano, je Smejevo delo preobsežno, da bi bilo obdelano v eni diplomski nalogi. Zato upam, da daje to diplomsko delo vsaj okvirni vpogled v

90 V osebni bibliografiji sistema Cobiss ima Smej vnesenih 346 bibliografskih enot. 104 obsežen opus te pomembne osebe, duhovnika, škofa, znanstvenika, jezikoslovca in zgodovinarja Prekmuranie, pa tudi zame osebno drage in pomembne osebe.

105

7 PRILOGE

7.1 Intervju s škofom dr. Jožefom Smejem o njegovem jezikoslovnem opusu

Intervju je zapisan na podlagi pogovora s škofom dr. Jožefom Smejem, ki je bil posnet 12. maja 2016 v Nadškofijskem ordinariatu v Mariboru.

Gospod škof, pravite, da je vaš materni jezik prekmurščina. Je bil to razlog, da ste se začeli ukvarjati z zgodovino in razvojem prekmurskega jezika?

Najprej moramo nekako razločevati mnenja. Eni pravijo, da je prekmurščina jezik, drugi pa, da je samo narečje. Jaz bi rekel, da je eno in drugo, kar je v nekem smislu pravilno. V bogoslovju – eno leto sem bil v Mariboru v bogoslovju, potem pa nas je menda prišlo enih 15 iz vseh letnikov v Sombotel in smo tam naprej študirali – so nam rekli: »vi ste Vendi.« Mi smo pa rekli: »Ne, mi smo Slovenci«. Ta teorija še danes obstaja, da bi mi naj bili potomci Vandalov. Res je, da so v latinščini prekmurščino imenovali Lingua Vandalica. Iz dokumentov je razvidno, da so jezik potem imenovali Lingua Vendoslavica. Izraz Lingua Slovenica pa je uradno v obrednik esztergomske škofije uvedel šele Ivanoczy. Do Ivanoczyja so namreč uporabljali latinski obrednik za krščevanje, pogrebe, poroke, ti obredi so bili v latinščini, vmes pa so bila vprašanja v madžarščini, nemščini in slovaščini. Ivanoczy pa je dosegel, da so dodali tudi Lingua Slovenica. Recimo: »Kaj želiš od Svete matere Cerkve? Da bi bil ta otrok krščen.« itn. Ivanoczy je to navajal v slovenščini. Mi smo torej stalno trdili, da smo Slovenci, ne Vendi. To je nekako bil nek prepir. Niso vsi tako rekli, nekateri madžarski bogoslovci, pa tudi nekateri profesorji so rekli, da smo Slovenci. Glede vendske teorije je zelo pomembno, da je Klekl v svojem zagovoru, ali odgovoru na ovadbe, citiral Lajosa Bitnitza: »Vprašaj svoje dede, pa ti bodo rekli, mi smo Sloveni. Slovenje.« Torej lahko pravimo, da je prekmurščina lahko narečje, lahko pa tudi pravimo, da je jezik. Z razvojem jezika se je vzporedno razvijalo tudi slovstvo, saj je leta 1715 izšla prva tiskana knjiga, to je Temlinov Mali katechismus. Potem pa sledijo tudi druge evangeličanske, 106 protestantske, potem pa tudi katoliške. Torej je razvoj jezika in slovstva potekal vzporedno. Zanimivo, da je to šlo vzporedno tudi pri slovenščini, ki je isti jezik. Vendar pa nekako od leta, ne vem katerega, v 19. stoletju, konec 19. stoletja, pa pri evangeličanih ugasne tisk v prekmurščini, ostal je samo Dober pajdaš. Z jezikom sem se pa tako začel ukvarjati. Ko sem bil še župnik v Murski Soboti, nekako nisem utegnil. To je veliko mesto, pastorala je zahtevna. Ko sem prišel semkaj v Maribor, sem imel izven uradnih ur nekoliko več časa, tako da sem lahko ob popoldnevih hodil v Univerzitetno knjižnico raziskovati prekmurske tiske. Tako sem potem napisal tudi že prvo knjigo, Muza Mikloša Küzmiča, kjer sem obdelal Mikloša Küzmiča. Do tega raziskovanja pa je prišlo tako. Ko sem jeseni leta 1969 prišel v Maribor, sem imel strašno domotožje po Prekmurju, nisem bil navajen. Pa mi je dr. Štefan Steiner, profesor moralke, doma iz Beltincev rekel: »Veš kaj, delaj disertacijo, študiraj.« Dal mi je najprej temo za magistrsko nalogo Dimenzije oznanjevanja Ivanoczyjevega kroga, potem pa sem še napisal disertacijo Pastoralna dejavnost Ivanoczyjevega kroga. On mi je dal pogum, da sem to 'prekmuranio' nekako vzljubil, hkrati pa tudi marsikaj odkril. Recimo pesmi Mikloša Küzmiča, sicer pisane v madžarščini, samo ena je v prekmurščini, druge pa v latinščini. Te sem potem prevedel, prepesnil.

Števan in Mikloš Küzmič. Prekmurska avtorja, ki sta v bistvu utemeljitelja prekmurskega knjižnega jezika. Kako gledate na njuno delo?

Torej moram reči, da je Števan Küzmič, prav je Števan. Vilko Novak pravi zmeraj, da je Štefan, s f-jem, ampak pravilno je Števan, ker bi potem morali reči tudi Miklošu Nikolaj. Moramo priznati, da je Števan ali Štefan Küzmič, kakor koli, naredil veliko delo, prevedel je celotni Nouvi zakon, torej Novo zavezo v prekmurščino. Mikloš Küzmič pa je napisal 7 knjig. Števan je moral oditi v Surd, kjer je naredil to veliko delo, Mikloš pa je ostal doma. Akademik dr. Anton Vratuša je trdil, da je Mikloš prepisoval od Števana. Pa sem to dvakrat dokazal, da ni tako. Zakaj? Vratuša ni upošteval Mikloševe knjige, recimo Szvéte evangyeliome, pa ni upošteval Knige molitvene. In tam je veliko, veliko citatov, ki se drugače glasijo v prevodih. Recimo eden pravi 'svátba', drugi 'gostüvanje', da povem samo en primer. Pa še več jih je. Če je pa kaj dobesedno skoraj isto, pa moramo upoštevati, da so

107 izrazi še iz predreformacijske dobe, ko so pridigarji šli na prižnico in so s seboj imeli svoj rokopis nedeljskih evangelijev. Vratuša torej ni upošteval Evangyeliomov Mikloša Küzmiča, ni upošteval Knige molitvene, v katerih je dosti citatov iz Svetega pisma. Ti pa niso označeni, recimo, to je iz evangelija Lukovega, to je iz Apostolskih del. Jaz pa sem to 'pogruntal', poiskal. No, tako sem potem dokazal nasprotno. In vendar mi Vratuša ni zameril, še letos mi je pisal za božič, naj še kaj lepega napišem.

Kaj pa prejšnja besedila, rokopisi? Martjanske pesmarice, na primer.

Pri Martjanski pesmarici moramo razločevati kajkavščino od prekmurščine. Tudi Mali Katechismus ima še nekoliko sledi kajkavščine, medtem ko pa sta Števan Küzmič in Mikloš Küzmič čistila prekmurščino od kajkavščine. Recimo beseda 'beše', 'bil je' itn. O Martjanski pesmarici pravi Vilko Novak, da je bil takrat uradni jezik kajkavščina. Ta Martjanska pesmarica je pisana v kajkavščini. Vendar pa nekatere izraze težko ločiš, ali je kajkavščina ali prekmurščina. Pa je on (Vilko Novak, op. a.) dokazal, da je v Martjanski pesmarici rečeno 'skuza', 'skuzé', 'solze', kajkavščina pa ima 'suza' itn. V gimnaziji nismo slišali nič kaj od Števana Küzmiča, Mikloša Küzmiča, Temlina, nič, razen enega dokumenta, to pa je martjanska zakupna pogodba iz 1643. Za to smo rekli da je to prekmurščina. O tem je potem Škafar napisal, da je to vseeno kajkavščina, vendar s prekmurskimi izrazi, hkrati pa je rekel, da so v tem besedilu lepe prekmurske besede.

Obravnavali ste tudi novozavezne prevode Števana in Mikloša Küzmiča in omenjate razlike. Je to zaradi različnih predlog?

O tem sem pisal tudi v romanu Po sledovih zlatega peresa. Tam je nekaj primerov, da ga vpraša 'devojka', pa 'deklička'. Mikloš Küzmič rabi 'deklička'. Števan je prevajal iz grščine, Mikloš pa iz latinščine, ne pa po Števanu. Zakaj? Namreč takrat je Cerkev prepovedala, da bi prevajali iz protestantskih prevodov. Papež Pij XII. je potem zapovedal, da se naj prevaja iz grščine.

V enem članku poudarjate, da ima Nouvi zákon Števana Küzmiča tudi ekumenski pomen.

108

Da, naši katoličani so tudi imeli Nouvi zakon, Mikloš Küzmič pa je zapisal, da naj iz katoliških družin izmaknejo Nouvi zakon. To pa je napisal zaradi tega, ker so v Nouvem zákonu nekatere opombe, recimo, da je Peter res bil v Rimu, ni pa bil pápa, torej prvi papež. Res, da se je dal križati z glavo navzdol. To Števan Küzmič res piše. Moramo pa tudi pohvaliti Nouvi zákon, če gledamo ekumenski pomen, ker ima v zadnjem delu prevode iz Stare zaveze, kjer recimo pravi, 'na den Marijine smrti, torej 15. avgusta, se naj bere ta in ta evangelij. Tako, kot mi, isto. Pravi tudi, naj se bere o Mariji: 'ti si mati lepe ljubezni' itn. Torej vse naše svétke ima Števan Küzmič v tej knjigi. Potem recimo, ne omenja samo božiča, epifanije, sv. treh kraljev, novega leta, ampak tudi recimo dan Marijine smrti, itn. Omenja tudi 25. marec. Prav zaradi tega je ta knjiga res lahko tudi ekumenska. Mikloš Küzmič jo je gotovo poznal, ker piše, da jo je poznal, ni pa iz nje prepisoval.

Omenili ste že, da je dr. Anton Vratuša trdil, da je Mikloš Küzmič pri prevajanju uporabljal Števanove prevode. Na to se je ostro odzval dr. Vilko Novak. Vi ste resnico raziskali in dokazali na podlagi pisem Mikloša Küzmiča, ki jih je pisal škofu Szilyju.

Da. Ta pisma je prvi objavil Ivan Škafar: Iz dopisovanja med Miklošem Küzmičem in škofom Szilyjem. To je dobra stvar. Ravno o tem bom zdaj tudi napisal razpravo za Stopinje. Protestanti so svoje knjige lažje izdajali, ker so imeli gmotno podporo Nemcev, nemških evangeličanov. Medtem pa imamo zdaj dokaze, da leta 1783, ko so izšle tri knjige, naši (katoličani op. a.) tega niso mogli podpreti, ker so živeli v siromaštvu. Küzmič je recimo dobival podporo od Borossa, ki je bil kanonik v Sombotelu. Nedavno sem dobil dokument o tem iz sombotelskega arhiva. Iz dopisovanja med Szilyjem in Miklošem so lepo razvidne Küzmičeve težave. Takrat ni bilo pisalnega stroja, ni bilo računalnika, to je vse moral pisati z roko, recimo evangelije. In kaj se je zgodilo? Tajnik je to zapravil nekje. On pa je moral znova prepisati. Korekturo je moral delati v Sopronu. Pravi, da se je sveča kadila, da je imel vse solzne oči, in seveda, tam je moral dati tudi neko nagrado v klošter, kjer je živel, itd. Zdaj vidimo, koliko se je Mikloš Küzmič žrtvoval.

109

O Küzmičih je bilo že veliko povedanega in napisanega. Omenili pa ste že Ivanoczyja in vašo disertacijo o Ivanoczyjevem krogu. Kaj pa pravite, zakaj so pomembni tisti pisci, ki so bili v njegovem krogu?

Tu se moramo najprej ustaviti pri Borovnjaku, ki je bil najstarejši. Borovnjak je prevajal, prepesnil štajerske pesmi in jih objavil, nekako jih je predelal v prekmurščino. Borovnjak je potem sodeloval tudi pri pesmarici Pusztaija. Naj omenim primer. Pa ne da bi s tem žalil Madžare, ampak bi rad povedal samo primer, kako se je Borovnjak znašel. V pesmi od sv. Šefana Kralja je večkrat beseda 'magyar, magyar, magyar'. Borovnjak pa je to pesem tako priredil in prevedel, da je ta pesem brez besede 'magyar'. Govori lepo od svetega Štefana, a brez besede 'magyar', zelo zanimivo. Daleč od tega, da bi žalil Madžare, ampak je takrat, v 1890-ih letih celo Pusztai rekel, da bi kmalu naj v cerkvi peli samo madžarsko. V tistem času, v 1890-ih letih, je bila velika hungarizacija, se pravi, da so hoteli, da naj bi v cerkvi in v šoli bila samo madžarščina. Ampak to je težko iztrgati iz ljudi. Recimo, naši Romi govorijo tudi po svoje, pa je dobro. Potem pa je tam tudi Kolar. Zanimivo je, da so bili Borovnjak, Ivanoczy, Kolar, vsi tam iz iste okolice, iz Ivanovcev, Ratkovcev. Peter Kolar je izdal to knjigo, Mála biblia z-kejpami, kar je Bojan Zadravec izdal v faksimile. Pomemben je potem še Sakovič. Sakovič je popravil Knigo molitveno. Imel sem svoj izvod, kjer je Sakovič ročno napisal križev pot, ker ga v prvotnih izdajah Molitvene knige ni bilo. Šele Sakovič ga je dodal. V mojem izvodu je bilo, kako je lastnoročno prevajal, torej popravljal. Samo sem ga žal posodil nekomu.

Prej ste rekli, da sta Küzmiča očistila prekmurščino kajkavskih izrazov. Sakovič je Molitveno knjigo popravljal tudi jezikovno?

Zanimivo, kako je recimo Sakovič popravljal Jožefa Radoho. Rekel je, da »Jožef Radoha znajo slovenski knjižni, ne vejo pa prave prekmurščine«. Radoha je recimo delal jezikovne tvorbe v prekmurščini po svoje. Zelo pomembne so bile Mohorske knjige. Ivan Baša je bil širitelj Mohorskih knjig, pa že njegovo oče v Beltincih. Prinesel jih je tudi v Bogojino. Tudi moj dedek Jurij Smej je bil naročnik Mohorjevih knjig, je napisano tudi v nekem Mohorjevem koledarju. En faran je Baši prinesel knjigo, pa mu je rekel: »To ne razmin.« Pa je Baša vzel knjigo v roke in

110 mu je samo malo po svoje povedal, npr. tako: »Kaj slišim o vas? Kaj čüjem o vas?« »Aja, to pa razmin!« je odgovoril. Recimo v mojih mladih letih so 'čejsali perje', 'lűpali seme' in takrat je moja teta, ki ni hodila v slovenske šole, brala mohorske knjige, tako dobro se spominjam. Čitala je na glas, pa vsi smo 'razmili'.

Ne moremo pa mimo Košiča. Na začetku ste omenjali vendsko teorijo. Košič se je v bistvu nagibal k tej teoriji.

Torej Košič je po očetu Hrvat, to sem tudi dokazal. Njegov oče, učitelj Jožef Košič, se je preselil v Bogojino in se tam oženil s Slovenko iz Ivanec. In seveda je Košič v začetku res zagovarjal to vendsko teorijo. Zato mu je tudi Stanko Vraz napisal, da je 'strašni Vandala'. Potem pa se je on popolnoma spreobrnil, pa je ovrgel to Vendsko teorijo. Košič je torej pravzaprav prvi pisatelj svetne zgodovine, zbiral pa je tudi narodne ljudske izraze, pa povesti, recimo. Nekoč, ko je bil v Gornjem Seniku, so ga ljudje zatožili škofu, češ da je preklinjal, da je nekega dečka malo udaril. Pa ga ni preklinjal, rekel mu je 'ti tepeš', 'tepeš' (neroden). To ni preklinjanje, točno to besedo, 'tepeš' je uporabljal. On se je torej na nek način spreobrnil, pa je sam delal tvorbe iz latinščine, saj je to tudi profesor Jesenšek nekje zapisal.

Košič bi se naj pri nastajanju Zobrisaneg Slovena i Slovenke zgledoval po Slomškovem Blažetu in Nežici.

Zanimivo je, ko sem to dal pesniku Mirosu, Miroslavu Slani, tu v Mariboru, in je on to prebral ter primerjal Blažeta in Nežico in pa Košičevega Zobrisanega Slovena in Slovenko, je rekel; »Kaj pa če je Slomšek vzel od Košiča?« Ampak Novak je dokazal, da ni. Pomembno je omeniti še oba Klekla. Lepo prekmurščino piše Klekl Jožef ml., pa tudi Klekl st., oba pa v Novinah zagovarjata prekmurščino. Miško Kranjec očita Kleklu st., da je njegov jezik zastarel. O njem piše, da je star in da brani prekmurščino. Zdaj pa poglejmo. Klekl je branil prekmurščino, na koncu pa so že pravzaprav vsi avtorji pisali v knjižni slovenščini, npr. Ivan Camplin, potem Halas itn.

Če smo že pri 20. stoletju, ne smemo pozabiti Avgusta Pavla in Vilka Novaka.

111

Avgust Pavel je bil nekako v prijateljstvi z Gyulo Géfinom, ki je bil rektor bogoslovja. Avgust Pavel je bil tam predavatelj slovenščine. Večkrat je citiral prevode Silvina Sardenka, Cankarja. To sem tudi napisal v Stopinjah, da se je jokal, ko je to prebiral. Slovenščina je bila obvezen jezik, tj. predmet tudi za madžarske bogoslovce, ker so med okupacijo bili oni tukaj kaplani. Eden je bil npr. v Lendavi, Beltincih, Soboti. Zaradi tega je bila slovenščina tam obvezni predmet.

On je napisal tudi slovnico prekmurskega jezika. Vas je v bogoslovju kaj učil iz te slovnice?

On je pravzaprav samo slovensko govoril. Zanimivo, ne spominjam se, da bi uporabljali prekmurščino, razen enega primera. Z doma sem dobil hruško, ki smo ji rekli 'osenščica' in to je podobna ruski besedi 'osjen', tj. jesen. To mi je enkrat med odmorom povedal. Pa tudi pesmi v prekmurščini se spominjam samo ene, ki je objavljena v eni knjigi.

Kaj pa Vilko Novak? On je veliko raziskoval prekmurski jezik in slovstvo.

Bil je en profesor Mikola, tukaj na Univerzi je predaval elektroniko, Ladislav Mikola. Z njim sva se srečala večkrat. On je šel s kolesom predavat, jaz pa od maše s Strossmayerjeve. No, in ravno Mikola je takrat rekel, kako je Novak lepo napisal o njegovem prastricu, Sándorju Mikolu, ki je leta 1919 zagovarjal, da bi naj Prekmurje bilo pod Madžarsko. Tam piše, da drugega niso imeli, pa so njega poslali. Vilko Novak je to lepo napisal v Stopinjah, o tem Sándorju, ki je bil vendar akademik madžarske akademije znanosti in umetnosti. No, to je tako lepo vplivalo na tega pranečaka, da je tole izjavil: »Toliko je Vilko Novak zaslužen za Prekmurje, da bi lahko že davno, davno bil član Akademije znanosti, SAZU-ja.« To je on izjavil. Vilko Novak je, recimo, Štefanu Barbariču rekel: »Piši nekaj iz Prekmurja. Sami smo krivi, da Prekmurja ne poznajo, ker ne pišemo o njem.« No, potem pa je še nekaj. Velik mož je bil tudi Ivan Slepec, ali Janoš Slepec. Njegov jezik, njegove pridige so, lahko rečemo, zelo lepa prekmurščina. Recimo Nauk o spovedi. Tako lepa prekmurščina. Dobro, da je on bil za Madžarsko, to pač moramo razumeti v zgodovinskem sklopu. On je bil takrat – ko je še Prekmurje bilo cerkvenoupravno pod Sombotel, drugače pa že pod Jugoslavijo – tukaj generalni vikar. Enkrat so mu

112 prišli financarji, pa so mu zasedli farof. Ja, kdo pa bi take imel rad. V njegovi korespondenci s Karlinom pa je Slepec pisal lepo slovenščino.

Gospod škof, vi tudi zelo veliko prevajate. Zakaj vam je prevajanje pomembno?

Prevajanje je v enem oziru lahko, v drugem pa težko. Namreč, zakaj? Ker moraš sloveniti smisel. Sveto pismo, recimo, bodo prevajali do konca sveta, ker se jezik spreminja, spreminja se mišljenje, besede dobijo drug pomen. Tako sem prevajal iz madžarščine, nemščine, francoščine. S tem se bistri razum. Prav zdaj, pred dobro uro, dvema urama, sem prevedel nagrobni napis Johannesa Keplerja, astronoma, ki si je sam napisal nagrobni napis in sem tam moral npr. paziti z besedo 'szellem'. To je lahko duh, lahko pa pomeni tudi um. Tako, da moraš razumeti to, za kaj se gre.

Kaj pa prekmurski prevodi Svetega pisma? Zakaj so biti ti prevodi pomembni takrat in zakaj so danes?

To je imelo vedno svoj pomen, tudi takrat, v tistem času. Ákos Doncsecz prevaja zdaj v prekmurščino Staro zavezo. To je veliki trud, ampak ne vem, če mu bo uspelo.

Ste o prekmurskem jeziku kaj pisali tudi v madžarščini?

Ne. Kar je objavljeno v madžarščini, mi je prevedla Mária Kozár Mukics. Sem si pa drznil napisati v madžarščini kronogram, kar je pa težko. Nobena črka, ki ima številčno vrednost, ne sme biti odveč, pa ne sme manjkati. In prav tu imam tudi kronogram za Simona Štihca v madžarščini. Glede madžarščine mi je večkrat očitala Mária Szabó iz Lendave, da jo nekako zaničujemo v Stopinjah. Jaz nisem, ampak je včasih profesor Ftičar, ki je pisal v prekmurščini, kaj malo pisal o 'Vogrih'. Ne bi smel tega. Mogoče mu je to zamerila. Szabójeva je v madžarščini izdala nekaj etnografskih knjig. Hotel sem pisati njenemu sinu, naj za Stopinje v madžarščini napišejo kaj o njej, njenem slovstvenem delu. Meni je lažje prevajanje iz madžarščine v slovenščino kot pa obratno, iz slovenščine v madžarščino. To je težje. Tako je tudi s kronogrami. To je težje.

113

Prihodnost prekmurščine. Vsi neprekmurski jezikoslovci pravijo, da je jezik, domači pa, da je narečje. Mislite, da ima prekmurščina kot knjižni jezik še prihodnost?

Prej sem omenil, da v gimnaziji nismo slišali kaj o Števanu Küzmiču, Temlinu, pač pa je en profesor slovenščine dal tole izjavo: »Če bi prekmurski pisatelji živeli v času Trubarja, bi bil knjižni jezik prekmurščina«. Zanimivo. Ko sem stanoval v dijaškem zavodu Martinišče, od leta 1932–35, je bilo vse v knjižnem jeziku. Molili smo očenaš in takrat sem si mislil, kako je to: »Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime…« kakor da ni pravilno. Tako, da sem zvečer pod posteljo v prekmurščini izmolil očenaš. Ko sem prišel sem v Maribor, sem kar gledal, ja tu se vsi pogovarjajo v knjižni slovenščini. Če pa se srečam s kakim Prekmurcem, pa začneva takoj gučati prekmursko. Mislim tako, kot piše nekje Košič: »Dokeč se bo nad Slovensko nébo plavilo, se bo tvoje ime glasilo« ali nekako tako. Jaz tudi pravim, da bo s prekmurščino tako ostalo. Je tudi Zinka Zorko rekla, da Prekmurci najbolj držijo svoje narečje od vseh drugih, od vseh narečij. Bolj kot Korošci ali pa Štajerci. Jaz mislim, da bo ostala, ali pa bo tudi slovenščina izginila, če bo vse preplavila angleščina. O tem sva se pogovarjala tudi s profesorjem Jesenškom. Poglej, v naši reviji Bogoslovni vestnik, znanstveni reviji za teologijo. Tam naši strokovnjaki objavljajo v angleščini. Slovenci v angleščini. Malo je člankov v slovenščini. Če bo vse preplavila angleščina, ne vem…

Mikloš Küzmič se je najbolje počutil in je najlažje ustvarjal pod svojo Engadinsko goro. Kje pa vi najlažje ustvarjate, kje pa je vaš mons Engadi?

Težko odgovorim na to. Ivan Škafar je napisal v oporoki, da za dvoje hvali Boga: da se je rodil v katoliški veri in pa v Slovenski krajini. Ne vem, če primerjam Štajersko, pa naše Prekmurje. Je neka razlika, veš. Je neka razlika v značaju. Prekmurci smo mehki ljudje. Zato lahko rečemo trdi Hrvat, trdi Madžar, ti so bolj trdi, mi pa smo bolj tako mehki na duši.

Gospod škof, pa zaključiva najin pogovor kar po 'naše'. Boug van pláti.

114

7.2 Bibliografija del Jožefa Smeja

Bibliografija Jožefa Smeja je povzeta po COBISS-u, monografiji Draga Sobočana Ob 85. življenjskem miljniku škofa dr. Jožefa Smeja (Sobočan 2007: 753–788), dodane pa so bibliografske enote, ki niso obdelane v sistemu COBISS. Neobdelane bibliografske enote so zapisane s krepko pisavo. Bibliografija je navedena po kategorijah in letnicah izida. Bibliografija vsebuje 503 avtorskih člankov (1–503), monografij ali prispevkov, 46 avtorstev dodatnega besedila (spremne besede, uvodnika) (504–549), 30 monografij, člankov ali strokovnih prevodov (550–579), 19 monografij, kjer je Jožef Smej sodeloval kot soprevajalec (580–598), 15 člankov ali monografij, kjer je naveden kot soavtor (599–613), ter dve monografiji, kjer je naveden kot urednik (614–615).

Avtor:

1. Jožef SMEJ, 1948: Bogojanski gospod plebanoš Ivan Baša, Pastoralni profil Ivana Baše. Murska Sobota. (Rokopis). 2. Jožef SMEJ, 1948: Spet kliče nas venčani maj: Šmarnično branje o Marijinem češčenju. Turnišče. (Rokopis). 3. Jožef SMEJ, 1954: Jožef Klekl st. Murska Sobota. (Rokopis). 4. Jožef SMEJ, 1954: Lilija med trnjem: Šmarnično branje o Brezmadežni. Turnišče. (Rokopis). 5. Jožef SMEJ, 1963: Veličastni praznik sv. Cirila in Metoda v Murski Soboti in Bogojini. Družina 12/15, 116–118. 6. Jožef SMEJ, 1964: Jožef Vojkovič, župnik v Murski Soboti. Sporočila škofijskega ordinariata duhovščini Mariborske škofije. 1964/XIV/131, 95– 96. 7. Jožef SMEJ, 1968: Hauko Jožef, upokojeni bogojanski župnik. Sporočila škofijskega ordinariata duhovščini Mariborske škofije. 1968/VI/66, 40–41. 8. Jožef SMEJ, 1969: Bakan Štefan, župnik in doslužni dekan na Cankovi. Sporočila škofijskega ordinariata duhovščini Mariborske škofije. 1969/IV/39, 7–28. 115

9. Jožef SMEJ, 1969: Bratje evangeličani žive med nami. Cerkev v sedanjem svetu 4. 7/8, 161–163. 10. Jožef SMEJ, 1969: Opravilo božje besede. Cerkev v sedanjem svetu 4. 3/4, 49–52. 11. Jožef SMEJ, 1970: Slovenski evangeličani. V edinosti 25, 117–124. 12. Jožef SMEJ, 1971: V Sloveniji žive evangeličani. V edinosti 26, 10–28. 13. Jožef SMEJ, 1971: Dvestoletnica Küzmičevega prevoda Nove zaveze. V edinosti 26, 46–54. 14. Jožef SMEJ, 1971: Poroka pred dvema župnikoma: k problematiki mešanih zakonov. V edinosti 26, 81–88. 15. Jožef SMEJ, 1971: Spomenikom domačije – zadnja ura naj ne bije!: (ob soboški spomeniški problematiki: cerkev v Soboti (1071–1971). Maribor. 16. Jožef SMEJ, 1971: Bogojanska cerkev, pesem in zvonovi. Ob 40-letnici smrti plebanoša Ivana Baša. Nova mladika 2/10, 374–378. 17. Jožef SMEJ, 1971: K prispevku Fride Kovač: Luthrovo zakonsko in družinsko življenje. V edinosti 26, 32–36. 18. Jožef SMEJ, 1971: Murska Sobota včeraj, danes in jutri. Nova mladika 2/4, 139–142. 19. Jožef SMEJ, 1971: Na slovenski zemlji nismo od včeraj. Potovanje v Kocljev Blatenski grad, Zalavár Nova mladika 2/7, 242–245. 20. Jožef SMEJ, 1971: Med porabskimi Slovenci. Nova mladika 2/11, 410–414. 21. Jožef SMEJ, 1971: Če se zvonec nič več ne oglasi. Družina 20/12, 10. 22. Jožef SMEJ, 1971: Oznanjevanje božje besede pri krstu. Cerkev v sedanjem svetu 5/3–4, 41–43. 23. Jožef SMEJ, 1971: Jože SMEJ, 1971: Cerkev v Soboti (1071–1971). Stopinje 1972. Ur. J. Smej. Murska Sobota: Dekanijski urad Murska Sobota. 20–63. 24. Jožef SMEJ, 1971: Božična pisma. Stopinje 1972. Ur. J. Smej. Murska Sobota: Dekanijski urad Murska Sobota. 88–90. 25. Jožef SMEJ, 1972: Dimenzije oznanjevanja Ivanocyjevega kroga: (licenciatsko delo). Maribor: samozaložba. 26. Jožef SMEJ, 1972: Gospodov duh veje. V edinosti 27, 117–120.

116

27. Jožef SMEJ, 1972: Löwen 1971. V edinosti 27, 130–132. 28. Jožef SMEJ, 1972: Teologija božje besede. Omnes unum, 19/5, 2–7. 29. Jožef SMEJ, 1972: Kristus v življenju družine. Pot k veri. Maribor: ZKD. 108–112. 30. Jožef SMEJ, 1972: Življenje s Kristusom v božji večnosti. Pot k veri. Maribor: ZKD. 118–122. 31. Jožef SMEJ, 1972: Samo eno prosim. Cerkev v sedanjem svetu 11/12, 194– 195. 32. Jožef SMEJ, 1972: Slovenci v Porabju, v Radgonskem kotu in ob naši sedanji severni meji. Mladika 16/10 154–155. 33. Jožef SMEJ, 1972: Spet mi tujina reže svoj kruh. Izseljenski problem. Nova mladika 3/1, 13–16. 34. Jožef SMEJ, 1972: Kardinal Missia, vez slovenskih dežel. Ob 70-letnici smrti. Nova mladika 3/6, 224–228. 35. Jožef SMEJ, 1972: Še hočejo živeti. Med porabskimi Slovenci. Nova mladika 3/8, 198–300. 36. Jožef SMEJ, 1972. Kardinal dr. Jakob Missia (1838–1902) in Prekmurje. Stopinje 1973. Ur. Jože Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 24–30. 37. Jožef SMEJ, 1972: Rajni prekmurski duhovniki od leta 1942 – 1972. Stopinje 1973. Ur. Jože Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 44–48. 38. Jožef SMEJ, 1972: Škofu dr. Maksimilijanu Držečniku ob 70-letnici. Stopinje 1973. Ur. Jože Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 52–54. 39. Jožef SMEJ, 1972: Pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. Stopinje 1973. Ur. Jože Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 57. 40. Jožef SMEJ, 1972: Franc Kolenc, župnik in prodekan, profesor in pisatelj. Stopinje 1973. Ur. Jože Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 75–78.

117

41. Jožef SMEJ, 1972: Slovenci v Porabju, v Radgonskem kotu in ob naši sedanji severni meji. Stopinje 1973. Ur. Jože Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 105–110. 42. Jožef SMEJ, 1972: Skrivnost Herodove hčerke – otrokom za božič (ilustr. Jože Gjuran). Stopinje 1973. Ur. Jože Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 111–115. 43. Jožef SMEJ, 1973: Dr. Franc Ivanocy in evangeličani. V edinosti 28, 99–103. 44. Jožef SMEJ, 1973 Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga: inavguralna disertacija. Maribor: samozaložba. 45. Jožef SMEJ, 1973: Ekumenska konferenca v Vodicah. V edinosti 28, 124– 126. 46. Jožef SMEJ, 1973: Ena izmed nagrobnic. Družina 22/41, 9. 47. Jožef SMEJ, 1973: ‟Prekmurski Slomšek”. Ob 60-letnici smrti dr. Franca Ivanoczyja. Družina 22/35, 4. 48. Jožef SMEJ, 1973: Spomin rajnih pri Gospodovem oltarju. Družina 22/41, 9–10. 49. Jožef SMEJ, 1973: Varuhinje domačih ognjišč. Nova mladika 4/6, 209–211. 50. Jožef SMEJ, 1973: S porabskimi Slovenci na mašni poti. Nova mladika 4/9, 340–342. 51. Jožef SMEJ, 1973: Sveto leto in Stopinje. Stopinje 1974. Ur. P. Berden, L. Kozar, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 19. 52. Jožef SMEJ, 1973: Jožef Kerec, zlatomašnik, misijonar in arhitekt, bivši apostolski administrator. Stopinje 1974. Ur. P. Berden, L. Kozar, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 38–41. 53. Jožef SMEJ, 1973: Zvonarja Janoša zadnja Božična noč. Stopinje 1974. Ur. P. Berden, L. Kozar, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 59–66. 54. 21. Jožef SMEJ, 1973: Cantus Primicialis – Pesem ob Borovnjakovi novi maši - 1851. Stopinje 1974. Ur. P. Berden, L. Kozar, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 90–95.

118

55. Jožef Smej, 1973: Župniku Janezu Bejeku v spomin. Stopinje 1974. Ur. P. Berden, L. Kozar, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 99–101. 56. Jožef Smej, 1973: Č. kanonik Ivan Jerič. Stopinje 1974. Ur. P. Berden, L. Kozar, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 101– 102. 57. Jožef SMEJ, 1974: Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga: inavguralna disertacija. Maribor: samozaložba. 58. Jožef SMEJ, 1974: Kristus v življenju družine. Pot k veri. Maribor: ZKD. 120–124. 59. Jožef SMEJ, 1974: Življenje s Kristusom v božji večnosti. Pot k veri. Maribor: ZKD. 130–135. 60. Jožef SMEJ, 1975: Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga: inavguralna disertacija: (delni natis). Maribor: Škofijski ordinariat. 61. Jožef SMEJ, 1975: Spominu profesorja Jakoba Richterja. Družina 24/12– 13, 10. 62. Jožef SMEJ, 1975: Skrivnostni cvet iz Betlehema. Stopinje 1976. Ur. K. Bedernjak, P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 19–22. 63. 25. Jožef SMEJ, 1975: Ob odhodu Jožefa Berdena, prvega hotiškega župnika. Stopinje 1976. Ur. K. Bedernjak, P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 135–137. 64. Jožef SMEJ, 1975: Ob slovesu od salezijanca Franca Dündeka. Stopinje 1976. Ur. K. Bedernjak, P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje.140–141. 65. Jožef SMEJ, 1975: Dekanu Štefanu Györkösu v spomin. Stopinje 1976. Ur. K. Bedernjak, P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje.141–142. 66. Jožef SMEJ, 1975: Zladomašnik Alojzij Žalar. Stopinje 1976. Ur. K. Bedernjak, P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 142–143.

119

67. Jožef Godina – zlatomašnik. Stopinje 1976. Ur. K. Bedernjak, P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 143–144. 68. Jožef SMEJ, 1976: Muza Mikloša Küzmiča. Murska Sobota: Pomurska založba. 69. Jožef SMEJ, 1976: Prof. Jakob Richter. Mohorjev koledar 1976. 138–140 70. Jožef SMEJ, 1976: Ali še znamo prisluhniti prekmurski ljudski pesmi? Stopinje 1977. Ur. K. Bedernjak, P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 99–104. 71. Jožef SMEJ, 1976: Od aktivnega narednika do župnika. Stopinje 1977. Ur. K. Bedernjak, P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 131–133. 72. Jožef SMEJ, 1976: Sedemdesetletnica Ludvika Duha. Stopinje 1977. Ur. K. Bedernjak, P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 184–185. 73. Jožef SMEJ, 1977: Blagoslov betlehemske skrivnosti. Družina 26/49–50, 8– 9. 74. Jožef SMEJ, 1977: Župnija Sv. Benedikta v Kančevcih. Stopinje 1978. Ur. K. Bedernjak, P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 21–38. 75. Jožef SMEJ, 1977: Hieronimov božič. Stopinje 1978. Ur. K. Bedernjak, P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 97–103. 76. Jožef SMEJ, 1977: Dvestoletnica sombotelske škofije. Stopinje 1978. Ur. K. Bedernjak, P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 106–110. 77. Jožef SMEJ, 1978: Prekmurski pisatelj Jožef Bagáry in milenij madžarske države leta 1896. Časopis za zgodovino in narodopisje 14/1, 115–123. 78. Jožef SMEJ, 1978: Priključitev delov somboteljske, krške in sekovske škofije mariborski škofiji leta 1964. Zbornik mariborske škofije. Maribor: Škofijski ordinariat. 20–28.

120

79. Jožef SMEJ, 1978: Sedemsto petdesetletnica lavantinske mariborske škofije. Stopinje 1979. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 22–23. 80. Jožef SMEJ, 1978: Ob odhodu škofa d. Maksimilijana Držečnika. Stopinje 1979. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 23–25. 81. Jožef SMEJ, 1978: Delo Jožefa Borovnjaka. Stopinje 1979. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 75–80. 82. Jožef SMEJ, 1978: Krizantema na grob Ignacija Maučeca. Stopinje 1979. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 168–170. 83. Jožef SMEJ, 1978: Spominu Jožeta Hozjana. Stopinje 1979. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 170–171. 84. Jožef Smej, 1978: Župnik Ivan Kolenc – sedemdesetletnik. Stopinje 1979. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 171. 85. Jožef SMEJ, 1979: Sodelavcu Stopinj Francu Novaku v slovo. Stopinje 1980. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 100–101. 86. Jožef SMEJ, 1979: Nagrobni napis Štefana Küzmiča. Stopinje 1980. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 119–125. 87. Jožef SMEJ, 1979: Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. Stopinje 1980. Ur. P. Berden, L. Kozar, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 135–136. 88. Jožef SMEJ, 1979: Pilatov pisar. Stopinje 1980. Ur. P. Berden, L. Kozar, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 136– 139.

121

89. Jožef SMEJ, 1979: Župniku Jožetu Vargu v spomin. Stopinje 1980. Ur. P. Berden, L. Kozar, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 213. 90. Jožef SMEJ, 1980: Nekrologij svetnih in redovnih duhovnikov mariborske škofije od 1. januarja 1930 do 1. januarja 1980. Maribor: Škofijski ordinariat. 91. Jožef SMEJ, 1980: Po sledovih zlatega peresa. Murska Sobota: Pomurska založba. 92. Jožef SMEJ, 1980: Kleklova zvestoba gajici. Stopinje 1981. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 33–39. 93. Jožef SMEJ, 1980: Izlet k ostankom slovanske bazilike pri Zalaváru. Stopinje 1981. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 115–118. 94. Jožef SMEJ 1980: Dr. Alojziju Ostrcu v spomin. Stopinje 1981. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 210–212. 95. Jožef SMEJ, 1980: Ob odhodu Alojzija Flegarja. Stopinje 1981. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 212–213. 96. Jožef SMEJ, 1981: Dr. Alojzij Ostrc. Mohorjev koledar 1981, 92–93, 97. Jožef SMEJ, 1981: Pisma Mikloša Küzmiča zemljiškemu gospodu. Časopis za zgodovino in narodopisje 17/2, 273–293. 98. Jožef SMEJ, 1981: Dr. Franc Kramberger, novi mariborski škof. Stopinje 1982. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 19–20. 99. Jožef SMEJ, 1981: Novomašnikov rožni venec. Stopinje 1982. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 20–22. 100. Jožef SMEJ, 1981: Velikemu sodelavcu Stopinj v hvaležen spomin. Stopinje 1982. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 71–73.

122

101. Jožef SMEJ, 1981: Ignacu Baši v spomin. Stopinje 1982. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 139–140. 102. Jožef SMEJ, 1982: Besedna umetnost v službi oznanjevanja. Cerkev v sedanjem svetu 16/9–10, 134–137. 103. Jožef SMEJ, 1982: Krščanstvo, kultura in umetnost. Oznanjenje 1, 5–9. 104. Jožef SMEJ, 1982: Filozof Konstantin in razbojniki. Oznanjenje 1, 50–53. 105. Jožef SMEJ, 1982: Greh – največja nesreča. Mavrica 13/5, 132. 106. Jožef SMEJ, 1982: Odgovor na „vzpodbudo‟. Stopinje 1983.Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 58–59. 107. Jožef SMEJ, 1982: Kniga molitvena 1783. Stopinje 1983.Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 65. 108. Jožef SMEJ, 1982: Ivan Zelko, Prekmurje do leta 1500. Stopinje 1983.Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 168–171. 109. Jožef SMEJ, 1982: Pavlu Berdenu, soustanovitelju Stopinj v spomin. Stopinje 1983.Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 180–186. 110. Jožef SMEJ, 1982: Ob odhodu Ivana Kolenca in Matije Rousa. Stopinje 1983.Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 186–188. 111. Jožef SMEJ, 1982: Ob odhodu Ivana Ifka. Stopinje 1983.Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 189–191. 112. Jožef SMEJ,1983: Franc Hrastelj. Mohorjev koledar 1983, 84–85. 113. Jožef SMEJ, 1983: Ivan Škafar, duhovnik in zgodovinar. Družina 32/10, 14. 114. Jožef SMEJ, 1983: Malahijevo prerokovanje o papežih. Oznanjenje 2, 84–87. 115. Jožef SMEJ, 1983: O Nostradamusovih prerokovanjih. Oznanjenje 2, 88–90. 116. Jožef SMEJ, 1983: Učenec iz Emavsa. Oznanjenje 2, 31–38.

123

117. Jožef SMEJ, 1983: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 2/8, 109–110. 118. Jožef SMEJ, 1983: Satira o babilonskem kralju. (Iz 14, 4–21). Družina 32/4, 4. 119. Jožef SMEJ, 1983: Prerokovo poslanstvo. (Iz 61, 1–11). Družina 32/37, 4. 120. Jože Smej, 1983: Sveto leto in nedelja. Stopinje 1984. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 3–4. 121. Jože Smej, 1983: Mihael Kuzmič, Predgovori Števana Küzmiča. Stopinje 1984. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 90–93. 122. Jožef SMEJ, 1984: Sveto pismo – vir razodetja in temelj krščanske vere. V edinosti 39, 74–80. 123. Jožef SMEJ, 1984: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 3/2, 17–18. 124. Jožef SMEJ, 1984: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 3/8, 105–106. 125. Jožef SMEJ, 1984: Post je v odpovedi. Mavrica 14/8, 196. 126. Jožef SMEJ, 1984: Prosti čas v luči razodetja. Cerkev v sedanjem svetu 18/5–6, 69–70. 127. Jožef SMEJ, 1984: Slovensko Porabje. Pogovori 1984/85/1, 4–7. 128. Jožef SMEJ, 1984: Škofa Magnifika sveti večer. Oznanjenje 4, 65–69. 129. Jožef SMEJ, 1984: Molitev v letu poklicev. Stopinje 1985. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 19. 130. Jožef SMEJ, 1984: Ob letu duhovnih poklicev. Stopinje 1985. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 19–21. 131. Jožef SMEJ, 1984: Introitus za Ivanoczyjev simpozij. Stopinje 1985. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 51.

124

132. Jožef SMEJ, 1984: Ivanoczyjeva življenjska pot. Stopinje 1985. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 52. 133. Jožef SMEJ, 1984: Obisk rojakov v ZDA. Stopinje 1985. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 163–170. 134. Jožef SMEJ, 1984: Poslovil se je biseromašnik Štefan Varga. Stopinje 1985. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 234–235. 135. Jožef SMEJ, 1984: Krizantema na grob Janeza Elijaša. Stopinje 1985. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 235–236. 136. Jožef SMEJ, 1985: Moji poskusi pisateljevanja. Oznanjenje 4, 7–9. 137. Jožef SMEJ, 1985: Marijin venec. Oznanjenje 4, 10–16. 138. Jožef SMEJ, 1984: Introitus za Ivanoczyjev simpozij. Ivanoczyjev simpozij v Rimu. Rim (b. p.). 13. 139. Jožef SMEJ, 1985: Poslovil se je Franc Kolenc, duhovnik in pisatelj. Družina 34/13–14, 11. 140. Jožef SMEJ, 1985: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 4/2, 17–18. 141. Jožef SMEJ, 1985: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 4/9, 105–106. 142. Jožef SMEJ, 1985: Nepozabni obisk rojakov v Kanadi. Stopinje 1986. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 52–57. 143. Jožef SMEJ, 1985: Spominu Vladimira Močana. Stopinje 1986. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 191–193. 144. Jožef SMEJ, 1986: Ekumenske skupine v Sovjetski zvezi. V edinosti 41, 115– 119.

125

145. Jožef SMEJ, 1986: Ekumenski leksikon: Stanko Janežič. Ekumenski leksikon, Mohorjeva družba, Celje 1986, Zbirka Teološki priročniki 9, 276 str. V edinosti 41, 125–127. 146. Jožef SMEJ, 1986: Kruh vseh kruhov: evharistične šmarnice. Maribor: Škofijski ordinariat. 147. Jožef SMEJ, 1986: Stanko Janežič, Sončni šotori, Mohorjeva družba Celje, 1985, 100 str. Oznanjenje 5, 99–100. 148. Jožef SMEJ, 1986: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 5/4, 41–42. 149. Jožef SMEJ, 1986: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 5/11, 137–138. 150. Jožef SMEJ, 1986: Poslovil se je dr. Ivan Zelko. V spomin uglednemu raziskovalcu preteklosti. Družina 35/36, 4. 151. Jožef SMEJ, 1986: Evharistija in mir. Stopinje 1987. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 19–21. 152. Jožef SMEJ, 1986: Ob 250–letnici rojstva Mikloša Küzmiča. Stopinje 1987. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 38–39. 153. Jožef SMEJ, 1986: Zlatomašni soneti – 1986. Stopinje 1987. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 56–58. 154. Jožef SMEJ, 1987: Ekumenska sled v zbornikih Stopinje. V edinosti 42, 159– 162. 155. Jožef SMEJ, 1987: Mir – deljeni kruh: evharistične šmarnice. Maribor: Škofijski ordinariat. 156. Jožef SMEJ, 1987: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 6/6, 61–62. 157. Jožef Smej, 1987: Marijino leto in Stopinje. Stopinje 1988. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 19–21.

126

158. Jože SMEJ, 1987: Zapisi v tišinski kroniki ob Borovnjakovi in Ivanoczyjevi smrti. Stopinje 1988. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 79–81. 159. Jožef SMEJ, 1987: Dr. István Konkoly, novi sombotelski škof. Stopinje 1988. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 194–195. 160. Jožef SMEJ, 1987: Odšel je Štefan Recek. Stopinje 1988. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 202–203. 161. Jožef SMEJ, 1987: Štefanu Čergulju v spomin. Stopinje 1988. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 204–205. 162. Jožef SMEJ, 1988: Poslovil se je Štefan Recek. Mohorjev koledar 1988, 146– 147. 163. Jožef SMEJ, 1988: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 7/1, 1–2. 164. Jožef SMEJ, 1988: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 7/7, 85. 165. Jožef SMEJ, 1988: Stopinje 1989. Stopinje 1989. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 19. 166. Jožef SMEJ, 1988: Premišljevalna molitev ob evangelijih. Stopinje 1989. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 20–25. 167. Jožef SMEJ, 1988: Vilku Novaku. Stopinje 1989. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 28. 168. Jožef SMEJ, 1988: Ob odhodu Martina Puhana. Stopinje 1989. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 173–175.

127

169. Jožef SMEJ, 1988: Narcisa na grob Štefana Zorka. Stopinje 1989. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 184–185. 170. Jožef SMEJ, 1989: Kralj Matija Korvin (1440–1490): (ob 500-letnici smrti). Mohorjev koledar 1990, 95–97. 171. Jožef SMEJ, 1989: Pogorelček. Oznanjenje 8, 27–29. 172. Jožef SMEJ, 1989: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 8/1, 1. 173. Jožef SMEJ, 1989: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 8/6, 77. 174. Jožef SMEJ, 198: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 8/11, 133. 175. Jožef SMEJ, 1989: Slomškovo triletje. Stopinje 1990. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 19–22. 176. Jožef SMEJ, 1989: Krona Missievega leta. Stopinje 1990. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 91–93. 177. Jožef SMEJ, 1989; Meditacija ob treh zlatih mašah. Stopinje 1990. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 105–109. 178. Jožef SMEJ, 1989: Zlatomašni soneti – 1989 (z akrostihom). Stopinje 1990. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 109–110. 179. Jožef SMEJ,1990: Introitus za božic 1990. 7D 19/50, 11. 180. Jožef SMEJ, 1990: Pogorelček. Oznanjenje 9, 27–29. 181. Jožef SMEJ, 1990: Prizadevanja Sobočanov za mestne pravice od leta 1366. Vestnik 42/12, 11. 182. Jožef SMEJ, 1990: Ave sclavoniae sol et radius et dux. Košičev teden II. Ur. F. Lainšček, J. Vugrinec, J. Gutman. Bogojina: Krajevna skupnost. 6–7.

128

183. Jožef SMEJ, 1990: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 9/4, 41. 184. Jožef SMEJ, 1990: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 9/9, 93. 185. Jožef SMEJ, 1990: Premišljevalna molitev ob berilih. Stopinje 1991. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 22–27. 186. Jožef SMEJ, 1990: Ivan Baša, njegovo življenje in delo. Stopinje 1991. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 98–103. 187. Jožef SMEJ, 1990: Prekmurski pisatelj Jožef Bagáry in jubilej martjanske cerkve. Stopinje 1991. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 104–107. 188. Jožef SMEJ, 1991: Tri pesmi Jožefa Baše–Miroslava. Stopinje 1991. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 129–131. 189. Jožef SMEJ, 1990: Janku Škrabanu v spomin. Stopinje 1991. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 178–179. 190. Jožef SMEJ, 1990: Jožefu Gjuranu, sodelavcu Stopinj, v spomin. Stopinje 1991. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 179–180. 191. Jožef SMEJ, 1991: In prišel bo Zaželeni vsem narodom: božična skrivnost in vprašanje miru. Slovenec 75/154, 29. 192. Jožef SMEJ, 1991: Pregled srednjeveške zgodovine Murske Sobote: predstavitev novega mestnega grba. Zgodovinski časopis 44/4, 547–551. 193. Jožef SMEJ, 1991: Pri rojakih na Švedskem in v ZDA. Stopinje 1992. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 67–70. 194. Jožef SMEJ, 1991: Luč iz Betlehema. Družina 41/49–50, 1. 195. Jožef SMEJ, 1991: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 10/2, 17.

129

196. Jožef SMEJ, 1991: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 10/7, 81. 197. Jožef SMEJ, 1991: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 10/12, 145. 198. Jožef SMEJ, 1991: Ob jubilejih 1991. Stopinje 1992. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 150–152. 199. Jožef SMEJ, 1992: Soneti z akrostihom ob jubilejih 1991. Stopinje 1992. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 152–154. 200. Jožef SMEJ, 1992: Duhovna podoba misijonarja Keréca v njegovih pismih. Zbornik Simpozija o msgr. Jožefu Kerécu, slovenskem misijonarju na Kitajskem ob 100–letnici rojstva. Ur. Tone Ciglar. Ljubljana: Katehetski center – Knjižice. 77–84. 201. Jožef SMEJ, 1992: Madžarsko priznanje za dr. Vilka Novaka: besedovanje na ministrstvu. Vestnik 44/11, 11. 202. Jožef SMEJ, 1992: Psalmi vaškega župnika. Celje: Mohorjeva družba. 203. Jožef SMEJ, 1992: Kaplja v vedru. Maribor (b. p.). 204. Jožef SMEJ, 1992: Od kod trdnost v preizkušnjah in trpljenju? Družina 41/12, 4. 205. Jožef SMEJ, 1992: Karel Puhan. Družina 41/16–17, 5. 206. Jožef SMEJ, 1992: Stanko Zadravec ml. Družina 41/37, 5. 207. Jožef SMEJ, 1992: Prekmurski materi. Košičev teden IV. Ur. J. Vugrinec, S. Zver, J. Gutman. Bogojina: Krajevna skupnost. 8. 208. Jožef SMEJ, 1992: Tri duše. Košičev teden IV. Ur. J. Vugrinec, S. Zver, J. Gutman. Bogojina: Krajevna skupnost. 9. 209. Jožef SMEJ, 1992: Umira dan. Košičev teden IV. Ur. J. Vugrinec, S. Zver, J. Gutman. Bogojina: Krajevna skupnost. 9. 210. Jožef SMEJ, 1992: Smehljaj neba. Košičev teden IV. Ur. J. Vugrinec, S. Zver, J. Gutman. Bogojina: Krajevna skupnost. 10. 211. Jožef SMEJ, 1992: Žito izvoljenih. Košičev teden IV. Ur. J. Vugrinec, S. Zver, J. Gutman. Bogojina: Krajevna skupnost. 12–13.

130

212. Jožef SMEJ, 1992: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 11/5, 49. 213. Jožef SMEJ, 1992: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 11/10, 109. 214. Jožef SMEJ, 1992: Bo še slovensko bogoslužje v Porabju? Mohorjev koledar 1992. 60–63. 215. Jožef SMEJ, 1992: Premišljevalna molitev. Stopinje 1993. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 19–27. 216. Jožef SMEJ, 1992: Pismo Jožefa Košiča iz leta 1863. Stopinje 1993. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 62–65. 217. Jožef SMEJ, 1992: Soneti z akrostihom ob jubilejih 1992–1993. Stopinje 1993. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 73–74. 218. Jožef SMEJ, 1992: Introitus za Kleklove dni. Stopinje 1993. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 139–142. 219. Jožef SMEJ, 1992: Slikar Jože Zel. Stopinje 1993. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 142. 220. Jožef SMEJ, 1992: Življenjski jubileji 80 let. Stopinje 1993. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 156–157. 221. Jožef SMEJ, 1992: Szentbeszéd Tomislav Šantak újmiséjén. Stopinje 1993. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 157–158. 222. Jožef SMEJ, 1992: Ob slovesu dr. Franca Bajleca. Stopinje 1993. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 160–161.

131

223. Jožef SMEJ, 1992: Profesorju Jožefu Benkoviču v spomin. Stopinje 1993. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 163–164. 224. Jožef SMEJ, 1992: Odšel je Karel Puhan. Stopinje 1993. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 164–165. 225. Jožef SMEJ, 1993: Franc Ivanocy (1857–1913). Dom in svet 1993/6, 171–178. 226. Jožef SMEJ, 1993: Moj drugi brevir. Oznanjenje 14, 79–81. 227. Jožef SMEJ, 1993: Nekateri spomina vredni možje martjanske (pra)župnije. Zbornik soboškega muzeja 1993/94, 105–109. 228. Jožef SMEJ, 1993: Šesta postaja. Ognjišče 29/4, 32. 229. Jožef SMEJ, 1993: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 12/3, 29. 230. Jožef SMEJ, 1993: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 12/9, 89. 231. Jožef SMEJ, 1993: Premišljevalna molitev ob evangeljskih odlomkih. Stopinje 1994. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota Pomursko pastoralno področje. 19–23. 232. Jožef SMEJ, 1993: Kleklovo snovanje mesečnika Dober pastir leta 1899. Stopinje 1994. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota Pomursko pastoralno področje. 36–40. 233. Jožef SMEJ, 1993: Čudodelni Devici na Gorci. Stopinje 1994. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota Pomursko pastoralno področje. 104–106. 234. Jožef SMEJ, 1993: Osemdesetletnica Jakoba Šešerka. Stopinje 1994. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota Pomursko pastoralno področje. 152. 235. Jožef SMEJ, 1993: Ob odhodu župnika Rada Juneža. Stopinje 1994. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota Pomursko pastoralno področje. 157–158. 236. Jožef SMEJ,1994: Marijin venec. Ognjišče 30/7–8, 27.

132

237. Jožef SMEJ, 1994: Martjanska župnija v perspektivi 600 let. Kronika 42/2, 61–71. 238. Jožef SMEJ, 1994 Posvečena samota: duhovne vaje za duhovnike. Maribor- Stranice: Oznanjenje. 239. Jožef SMEJ, 1994: Življenje in pomen Jožefa Košiča. Košič in njegov čas : zbornik razprav o Jožefu Košiču. Ur. Zinka Zorko, Marija Bajzek Lukač, Stjepan Lukač. Budimpešta: Košičev sklad, 53–59. 240. Jožef SMEJ, 1994: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 13/3, 37. 241. Jožef SMEJ, 1994: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 13/9, 101. 242. Jožef SMEJ, 1994: Premišljevalna molitev ob rožnem vencu. Stopinje 1995. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 23–28. 243. Jožef Smej, 1994: Nastajanje, izid in začetne težave Marijinega lista. Stopinje 1995. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 44–50. 244. Jožef SMEJ, 1994: Prvi introitus za Kleklov simpozij. Stopinje 1995. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 141–142. 245. Jožef SMEJ, 1994: Dr. Valter Dermota – in memoriam. Stopinje 1995. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 188. 246. Jožef SMEJ, 1995. Kleklova dušnopastirska dejavnost skoz prizmo osebne svetosti. Kleklov simpozij v Rimu. Ur. Edo Škulj. Celje: Mohorjeva družba, 37–44. 247. Jožef SMEJ, 1995: Dve pismi iz leta 1779 za osvetlitev vprašanja šolnikov in šolstva v Prekmurju. Zgodovinski časopis 49/4, 607–611. 248. Jožef SMEJ, 1995: Križev pot. Maribor: Center za duhovne poklice škofije Maribor.

133

249. Jožef SMEJ, 1995: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 14/3, 29. 250. Jožef SMEJ, 1995: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 14/9, 89. 251. Jožef SMEJ, 1995: Nekaj biserov iz Matejevega evangelija. Stopinje 1996. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 17–19. 252. Jožef SMEJ, 1995: Soneti ob duhovniških jubilejih – 1995 (z akrostihom). Stopinje 1996. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 49–50. 253. Jožef SMEJ, 1995: V spomin sodelavcem Stopinj. Stopinje 1996. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 153–154. 254. Jožef SMEJ, 1995: A lendvai plébániatemplom történetéből (recenzija). Stopinje 1996. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 157–159. 255. Jožef SMEJ, 1996: Velikan s Krajne: Jože Klekl st., 1874–1948: ob stoletnici nove maše. Maribor-Stranice: Oznanjenje. 256. Jožef SMEJ, 1996: Problemi gornine, desetine in rabote v Bogojini v 17. in 18. stoletju. Časopis za zgodovino in narodopisje 32/2, 163–173. 257. Jožef SMEJ, 1996: Ob 60–letnici mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja. Družina 45/39, 3. 258. Jožef SMEJ, 1996: Po sledeh škofa Slomška: ob 60–letnici škofa dr. Franca Krambergerja. V edinosti 51, 11–13. 259. Jožef SMEJ, 1996: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 15/3, 29. 260. Jožef SMEJ, 1996: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 15/9, 89. 261. Jožef SMEJ, 1996: Duhovna priprava na jubilejno leto 2000. Stopinje 1997. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 17–19.

134

262. Jožef SMEJ, 1996: Ob izidu novega prevoda Svetega pisma. Stopinje 1997. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 39–40. 263. Jožef SMEJ, 1996: Trije biseromašni jubileji. Stopinje 1997. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 152–154. 264. Jožef SMEJ, 1996 Hvaležno se jih spominjamo. Stopinje 1997. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 155–159. 265. Jožef SMEJ, 1997: Adventna – Marjanu Turnšku za god. Lipica 67/1, 17. 266. Jožef SMEJ, 1997: Murski Črnci in njihov jubilej: (1897–1997). Murska Sobota – Murski Črnci: Pripravljalni odbor. 267. Jožef SMEJ, 1997. Se je Mikloš Küzmič v svojem prevodu evangyeliomov res naslanjal na Štefana Küzmiča?. Slavistična revija 45/3–4, 533–544. 268. Jožef SMEJ, 1997: Skrb Mikloša Küzmiča za dijake. Zgodovinski časopis 51/1, 5–15. 269. Jožef SMEJ, 1997: Problemi slovenskega jezika v porabski župniji Kéthely leta 1783. Časopis za zgodovino in narodopisje 68/1, 38–42. 270. Jožef SMEJ, 1997: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 16/3, 29. 271. Jožef SMEJ, 1997: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 16/11, 109. 272. Jožef SMEJ, 1997: Bomo kristjani v tretjem tisočletju še zmeraj ločeni? Stopinje 1998. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 29–31. 273. Jožef SMEJ, 1997: Duhovna priprava na jubilejno leto 2000. Stopinje 1998. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 31–32. 274. Jožef SMEJ, 1997: Slovenstvo Ivana Slepca (1872–1936). Stopinje 1998. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 49–54.

135

275. Jožef SMEJ, 1997: Ob Čergičevem zapisu pentametra Illuminatorum characteristicon. Stopinje 1998. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 57–60. 276. Jožef SMEJ, 1998: Mikloš Küzmič med državnim aparatom, cerkveno oblastjo in fevdalno gosposko. Zgodovinski časopis 52/1, 37–49. 277. Jožef SMEJ, 1998: Prof. dr. Jože Rajhman: in memoriam. Družina 47/33, 17. 278. Jožef SMEJ, 1998: Težave in skrbi Mikloša Küzmiča kot vicearhidiakonovega namestnika v letu 1779. Časopis za zgodovino in narodopisje 34/ 1, 121–131. 279. Jožef SMEJ, 1998: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 17/11, 113. 280. Jože SMEJ, 1998: Premišljevanje ob litanijah k Bogu Očetu, objavljenih v Küzmičevi Knigi molitveni. Stopinje 1999. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 30–33. 281. Jože SMEJ, 1998: Slikar prof. Vlado Sagadin. Stopinje 1999. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 43. 282. Jože SMEJ, 1998: Meditacija ob Sagadinovi sliki Lončar. Stopinje 1999. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 43–45. 283. Jožef SMEJ, 1998: János Szily in Slovenska okroglina. Stopinje 1999. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 45–47. 284. Jožef SMEJ, 1998: Novakov prevod Madácheve Tragedije človeka. Stopinje 1999. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 55–56. 285. Jožef SMEJ, 1998: Spomini na prof. dr. Vilka Novaka. Stopinje 1999. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 89–92.

136

286. Jožef SMEJ, 1998: In memoriam: Jože Kološa–Kološ. Stopinje 1999. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 308–310. 287. Jožef SMEJ, 1998: In memoriam: Ivan Matko in Avguštin Sraka. Stopinje 1999. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 313–314. 288. Jožef SMEJ, 1999: Babica pripoveduje. Oznanjenje 20, 18–26. 289. Jožef SMEJ,1999: Ob vzhajajočem tisočletju. Communio 9/4, 308–315. 290. Jožef SMEJ,1999: Od Rabe, Mure, Krke. Slovenski koledar: letopis za slovensko narodnost na Madžarskem. Monošter: Zveza Slovencev na Madžarskem. 42–43. 291. Jožef SMEJ, 1999: Pesem ovnovega roga: o sobotnem letu. Vzgoja 1/3, 6–8. 292. Jožef SMEJ, 1999: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 18/5, 53. 293. Jožef SMEJ, 1999: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 18/11, 123. 294. Jožef SMEJ, 1999: Stopinje 2000. Stopinje 2000. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 1. 295. Jožef SMEJ, 1999: Blaženi Anton Martin Slomšek. Stopinje 2000. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 29–31. 296. Jožef SMEJ, 1999: Jubilejno leto 2000. Stopinje 2000. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 38–40. 297. Jožef SMEJ, 1999: V perspektivi tisoč let (1000–2000). Stopinje 2000. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 47–52. 298. Jožef SMEJ, 1999: Duhovniki iz župnije Bogojina. Stopinje 2000. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 56–62.

137

299. Jožef SMEJ, 1999: Spomini na Lojzeta Kozarja (1910–1999). Stopinje 2000. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 125–131. 300. Jožef SMEJ, 1999: In memoriam: Ludvik Duh in Alojzij Gabor. Stopinje 2000. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 187–189. 301. Jožef SMEJ, 1999: Frideriku Gumilarju v spomin. Stopinje 2000. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 190–191. 302. Jožef SMEJ, 1999: Poslovil se je Štefan Dominko. Stopinje 2000. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 192. 303. Jožef SMEJ, 1999: V spomin Tereziji Luk, sodelavki Stopinj (1926–1999). Stopinje 2000. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 194–195. 304. Jožef SMEJ, 1999: Avgust Pavel, Tako pojem psalme v naročju slepe doline (recenzija). Stopinje 2000. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 196–197. 305. Jožef Smej, 2000: Franc Kosar: 1823–1894. Braslovče: Župnijski urad. 306. Jožef SMEJ, 2000: Ob 20–letnici škofovanja dr. Franca Krambergerja. Sporočila slovenskih škofij 19/11, 133–134. 307. Jožef SMEJ, 2000: Prekmurska legenda. Oznanjenje 22, 42–43. 308. Jožef SMEJ, 2000: Priključitev Prekmurja Sloveniji: ob 80–letnici. Mohorjev koledar 2000. 71–74. 309. Jožef SMEJ, 2000: Razmišljanje ob 200–letnici rojstva pesnikov Prešerna in Slomška. Oznanjenje 23, 49–55. 310. Jožef SMEJ, 2000: S Kristusom po Svetem Duhu k Bogu Očetu v sveto leto 2000. Oznanjenje 22, 90–92. 311. Jožef SMEJ, 2000: Slomšek in Prešeren v luči edinosti kristjanov: ob 200– letnici njunega rojstva. V edinosti 55, 74–82.

138

312. Jožef SMEJ, 2000: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 19/4, 45. 313. Jožef SMEJ, 2000: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 19/9, 105. 314. Jožef SMEJ, 2000: Szily János püspök és a "Tóthságh". Vasi szemle 54/3, 386–396. 315. Jožef SMEJ, 2000: Szily János püspök törekvései a szlovén nyelvű pastorizáció és a "Szlovenszki szilabikar" című szlovén Ábécéskönyv újranyomása érdekében. Vasi Honismereti és Helytörténeti Közlemények 2000/3, 8–13. 316. Jožef SMEJ, 2000: Dan, ki se mu ne moremo odreči. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 44–46. 317. Jožef SMEJ, 2000: Dr. Franc Markoja–Márkfi (1811–1861), benediktinec, rektor univerze. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 55–62. 318. Jožef SMEJ, 2001: Bakovci in njihova zgodovina. Murska Sobota: Stopinje (Zbirka Z vratnic Slovenske okrogline). 319. Jožef SMEJ, 2001: 20 let škofovanja dr. Franca Krambergerja. Letopis mariborske škofije za sveto leto 2000. Ur. Jože Goličnik. Maribor: Slomškova založba. (Slomškov zbornik). 95–99. 320. Jožef SMEJ, 2001: Primer čarovništva v župniji sv. Benedikta v Kančevcih iz leta 1651. Zgodovinski časopis 55/2, 223–230. 321. Jožef SMEJ, 2001: Skrb dekana Vendela Ratkoviča in dekanijske komisije za čistejši jezik v Málem katekizmušu Mikloša Luttarja iz leta 1888. Slavistična revija 49/1–2, 85–93. 322. Jožef SMEJ, 2001: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 20/4, 51. 323. Jožef SMEJ, 2001: Molitev rožnega venca v Slomškovi škofiji. Sporočila slovenskih škofij 20/10, 145. 324. Jožef SMEJ, 2001: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 20/12, 169.

139

325. Jožef SMEJ, 2001: Ob predstavitvi Stopinj. Stopinje 2002. Ur. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 44–47. 326. Jožef SMEJ, 2001: Pomen Szilyjevega škofijskega odloka iz leta 1780 za zgodovino Prekmurja. Stopinje 2002. Ur. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 48–51. 327. Jožef SMEJ, 2001: Franc Šbüll (1825–1864) in njegovo pisanje v reviji Religio. Stopinje 2002. Ur. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 52–58. 328. Jožef SMEJ, 2001: Franc Faflik (1886–1951), bedenički župnik, varuh spominskih obeležij. Stopinje 2002. Ur. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 58–60. 329. Jožef SMEJ, 2001: Sodelavcem Stopinj v spomin. Stopinje 2002. Ur. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 170–174. 330. Jožef SMEJ, 2001: Cerkev v Porabju. Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju. Ur. Metod Benedik, Janez Juhant, Janez Kolar. Ljubljana: Družina, 97–108. 331. Jožef SMEJ, 2002: Če ne moreš biti zvezda, bodi vsaj kresnica: premišljevanje ob skrivnostih svetega dela rožnega venca. Božje okolje 26/6, 24–27. 332. Jožef SMEJ, 2002: Ob 20–letnici Oznanjenja Jožetu Haložanu. Oznanjenje 26/2, 3. 333. Jožef SMEJ, 2002: Pismo mariborskega pomožnega škofa. Misli 51/7-8, 29. 334. Jožef SMEJ, 2002: Po sledeh sv. Cirila in Metoda. Družina 51/27, 33. 335. Jožef SMEJ, 2002: Problem verskega pouka v javnih šolah v luči ekumenizma. V edinosti 57, 237–241. 336. Jožef SMEJ, 2002: Prof. Rafko M. Vodeb (1922–2002): in memoriam. Družina 51/29, 11. 337. Jožef SMEJ, 2002: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 21/8, 109.

140

338. Jožef SMEJ, 2002: Premišljevanje ob nagrobniku črenšovskega župnika Petra Borkoviča (1774–1830). Stopinje 2003. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 34–38. 339. Jožef SMEJ, 2002: Pastoralno delovanje salezijancev v Soboti. Stopinje 2003. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 46–48. 340. Jožef SMEJ, 2002: Družinsko deblo Némethyjev v Turnišču. Stopinje 2003. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 49–50. 341. Jožef SMEJ, 2002: In memoriam Franček Majcen (1921–2001). Stopinje 2003. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 192–194. 342. Jožef SMEJ, 2003: Avgust Pavel – predavatelj slovenskega jezika na visoki bogoslovni šoli v Sombotelu. Avgust Pavel. Ur. Zinka Zorko, Miha Pauko. Maribor: Slavistično društvo Maribor (Zora 23). 26–32. 343. Jožef SMEJ, 2003: Blagor. Vzgoja 5/17 (1), 26. 344. Jožef SMEJ, 2003: Blagor ubogim. Vzgoja 5/18 (2), 33. 345. Jožef SMEJ, 2003: Blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu. Vzgoja 5/20 (4), 29. 346. Jožef SMEJ, 2003: Blagor žalostnim, blagor krotkim. Vzgoja 5/19 (3), 28. 347. Jožef SMEJ, 2003: Dve ekumenski potezi škofa Maksimilijana Držečnika. V edinosti 58, 168–172, 348. Jožef SMEJ, 2003: Križev pot. Maribor: Slomškova založba. 349. Jožef SMEJ, 2003: Lukačevci med Lipnico in Ledavo. Murska Sobota: Stopinje. (Zbirka Z vratnic Slovenske okrogline). 350. Jožef SMEJ, 2003: Nekaj spominov na pastoralno delo dr. Maksimilijana Držečnika. Škof Maksimilijan Držečnik (1903–1978): ob 100–letnici rojstva in 25–letnici smrti. Ur. Stanko Janežič. Maribor: Slomškova založba. (Osebnosti, 5). 71–75. 351. Jožef SMEJ, 2003: Oltarna daritev. Maribor: Slomškova založba. (Božji vrelci, 8).

141

352. Jožef SMEJ, 2003: Vergil in njegova četrta ekloga. Tretji dan 32/6-7, 84–87. 353. Jožef SMEJ, 2003: Življenje in delo dr. Mirka Lenaršiča (1882–1966): ob 120–letnici rojstva. Zbornik soboškega muzeja 7, 67–86. 354. Jožef SMEJ, 2003: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 22/4, 47. 355. Jožef SMEJ, 2003: Dan duhovniškega posvečenja. Sporočila slovenskih škofij 22/6, 89. 356. Jožef SMEJ, 2003: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 22/12, 167. 357. Jožef SMEJ, 2003: Prijateljem in bralcem Stopinj 2004. Stopinje 2004. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 3. 358. Jožef SMEJ, 2003: Halasova hoja za Kristusom. Stopinje 2004. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 31–33. 359. Jožef SMEJ, 2003: Smo lahko tudi mi mučenci? Stopinje 2004. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 33–35. 360. Jožef SMEJ, 2003: Turki v Turnišču leta 1640 ali 1641. Stopinje 2004. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 76–79. 361. Jožef SMEJ, 2003: Prizadevanja Ivana Baše za Martinišče. Stopinje 2004. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 79–81. 362. Jožef SMEJ, 2003: Tudi Stopinje čestitajo duhovnikom-jubilantom. Stopinje 2004. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 181–182. 363. Jožef SMEJ, 2003: Stopinje se spominjajo rajnih duhovnikov. Stopinje 2004. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 184–185.

142

364. Jožef SMEJ, 2003: Alfonzu Korbunu, župniku in zaslužnemu dekanu v spomin. Stopinje 2004. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 185–187. 365. Jožef SMEJ, 2003: Pismo dr. Vilka Novaka izpred 20 let. Stopinje 2004. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 194–195. 366. Jožef SMEJ, 2004: Devica, devištvo in deviškost v pesnitvah Publija Vergilija Marona. Tretji dan 33/9-10, 24–28. 367. Jožef SMEJ, 2004: Je stal pranger tudi pri gornjelendavski župnijski cerkvi? Zgodovinski časopis 58/1-2, 197–201. 368. Jožef SMEJ, 2004: Na križev pot z Jezusom. Maribor: Vox. 369. Jožef SMEJ, 2004: Nouvi zákon Števana Küzmiča (1771) v luči sodobnega ekumenizma. Bogoslovni vestnik 64/2, 331–342. 370. Jožef SMEJ, 2004: Terorizem in ekumenske izdaje Svetega pisma. V edinosti 59, 141–144. 371. Jožef SMEJ, 2004: Obletnica smrti škofa Maksimilijana Držečnika. Sporočila slovenskih škofij 23/5, 82. 372. Jožef SMEJ, 2004: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 23/7, 109. 373. Jožef SMEJ, 2004: In memoriam: Franc Škoberne (1923–1990). Stopinje 2005. J. Ftičar, J. Hozjan, L. Kozar ml., F. Puncer, J. Smej, Š. Trajbarič, S. Zver. Murska Sobota: Pomurski naddekanat. 29–32. 374. Jožef SMEJ, 2004: Stopinje v Evropski uniji. Stopinje 2005. J. Ftičar, J. Hozjan, L. Kozar ml., F. Puncer, J. Smej, Š. Trajbarič, S. Zver. Murska Sobota: Pomurski naddekanat. 48–49. 375. Jožef SMEJ, 2004: Kraj ceste človek leží… . Stopinje 2005. J. Ftičar, J. Hozjan, L. Kozar ml., F. Puncer, J. Smej, Š. Trajbarič, S. Zver. Murska Sobota: Pomurski naddekanat. 55–59. 376. Jožef SMEJ, 2004: Kleklovi modri nasveti Matiju Balažicu, uredniku Novin. Stopinje 2005. J. Ftičar, J. Hozjan, L. Kozar ml., F. Puncer, J. Smej, Š. Trajbarič, S. Zver. Murska Sobota: Pomurski naddekanat. 57–59.

143

377. Jožef SMEJ, 2004: Govor v Dolnjih Slavečih. Stopinje 2005. J. Ftičar, J. Hozjan, L. Kozar ml., F. Puncer, J. Smej, Š. Trajbarič, S. Zver. Murska Sobota: Pomurski naddekanat. 135–138. 378. Jožef SMEJ, 2004: Ernest Veleberi (1926–2004), sodelavec Stopinj. Stopinje 2005. J. Ftičar, J. Hozjan, L. Kozar ml., F. Puncer, J. Smej, Š. Trajbarič, S. Zver. Murska Sobota: Pomurski naddekanat. 144–146. 379. Jožef SMEJ, 2004: In memoriam Štefan Žemlič (1919–2004). Stopinje 2005. J. Ftičar, J. Hozjan, L. Kozar ml., F. Puncer, J. Smej, Š. Trajbarič, S. Zver. Murska Sobota: Pomurski naddekanat. 146–148. 380. Jožef SMEJ, 2005: Bukovnica in njena kapela 1905–2005.. Murska Sobota: Stopinje. (Zbirka Z vratnic Slovenske okrogline). 381. Jožef SMEJ, 2005: Curriculum vitae škofa dr. Franca Krambergerja. Letopis mariborske škofije ob 25–letnici škofovanja mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja v letu 2005. Ur. Franc Zorec. Maribor: Slomškova založba. (Slomškov zbornik). 9–27. 382. Jožef SMEJ, 2005: Introitus za simpozij ob 200 – letnici smrti Mikloša Küzmiča. Pisec sedmerih luči : zbornik s simpozija o Miklošu Küzmiču. Pisec sedmerih luči. Ur. L. Kozar ml. Moravske Toplice, Murska Sobota, Petanjci: Občina Moravske Toplice, Pomurski naddekanat, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 11–18. 383. Jožef SMEJ, 2005: Jožef Košič (1788–1867) o sebi. Košičev teden XII. Ur. Jože Vugrinec. Bogojina: Kulturno–umetniško društvo "Jožef Košič", 9–10. 384. Jožef SMEJ, 2005: Jožef. Kleklovi modri nasveti Matiju Balažicu, uredniku Novin. Na križpotju življenja: zbrani spisi. Ur. Franc Kuzmič, Martin Horvat, Matija Balažic. Murska Sobota: Zavod sv. Miklavža, Založba Stopinje. 303– 306. 385. Jožef SMEJ, 2005: Knjiga vseh knjig in kateheza. Naša kateheza 2005/11, 3– 4. 386. Jožef SMEJ, 2005: Matija Balažič (1912–1965): (njegovo zemeljsko popotovanje). Na križpotju življenja: zbrani spisi. Ur. Franc Kuzmič, Martin Horvat, Matija Balažic. Murska Sobota: Zavod sv. Miklavža, Založba Stopinje. 294–302.

144

387. Jožef SMEJ, 2005:. Nauk učenca, slonečega na Jezusovem srcu: vrtnice. Maribor: Slomškova družba, Slomškova založba. (Hvalite Gospoda, 33). 388. Jožef SMEJ, 2005: O prevodih psalmov v prekmurščino od Martjanske pesmarice II do Pusztaijeve pesmarice 1893. Slavistična revija 53/2, 211– 227. 389. Jožef SMEJ, 2005: Papežu Janezu Pavlu II!: spomin in opomin. Emanuel 8/85, 34–35. 390. Jožef SMEJ, 2005: Poti k Bogu – so trnove ali zlate?. Zlate poti: pričevanja duhovnikov v prekmurskih župnijah. Ur. Lojze Kozar ml. Lendava: Tiskarna Klar. 391. Jožef SMEJ, 2005: Rokopis Mikloša Küzmiča, prevod patentnega odloka cesarja Jožefa II. iz leta 1786. Pisec sedmerih luči. Ur. L. Kozar ml. Moravske Toplice, Murska Sobota, Petanjci: Občina Moravske Toplice, Pomurski naddekanat, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 61–77. 392. Jožef SMEJ, 2005: V spomin prof. dr. Vilku Novaku (1909–2003). Slavistična revija 53/2, 249–250. 393. Jožef SMEJ, 2005: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 24/3, 53. 394. Jožef SMEJ, 2005: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 24/10, 151. 395. Jožef SMEJ, 2005: Božji služabnik Daniel Halas v luči tretjega dela fatimske skrivnosti. Stopinje 2006. Ur. L. Kozar ml., J. Hozjan, R. Brest. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 31–34. 396. Jožef SMEJ, 2005: Razmišljanje o Cerkvi ob odhodu papeža Janeza Pavla II. in ob nastopu papeža Benedikta XVI. Stopinje 2006. Ur. L. Kozar ml., J. Hozjan, R. Brest. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 56–59. 397. Jožef SMEJ, 2005: Imakulata (ob 150–letnici razglasitve, 1854 – 8.okt. – 2004, hkrati ob 100–letnici Marijinega lista – pesmi) 398. Jožef SMEJ, 2005: Odranci, ˝Adrijanova vas˝ v perspektivi let od ok. 850 do 1777. Stopinje 2006. Ur. L. Kozar ml., J. Hozjan, R. Brest. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 98–106.

145

399. Jožef SMEJ, 2005: Ob odhodu Janeza Gregorja(1911–2004). Stopinje 2006. Ur. L. Kozar ml., J. Hozjan, R. Brest. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 190–194. 400. Jožef SMEJ, 2005: Msgr. dr. Vekoslav Grmič (1923–2005) škof – In memoriam. Stopinje 2006. Ur. L. Kozar ml., J. Hozjan, R. Brest. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 194–197. 401. Jožef SMEJ, 2006. Almanahu Škofija Murska Sobota 2006 na pot. Škofija Murska Sobota 2006: zgodovinski oris krščanstva v Pomurju: almanah ob ustanovitvi škofije Murska Sobota. Ur. Stanislav Zver, Franc Kuzmič. Murska Sobota: Župnijski zavod sv. Miklavža, Stopinje. 9–10. 402. Jožef SMEJ, 2006: Msgr. dr. Vekoslav Grmič (1923–2005). In memoriam. Vestnik 35, (b. d). 194–197. 403. Jožef SMEJ, 2006: Organiziranost Cerkve v Prekmurju od 1900 do ustanovitve murskosoboške škofije. Škofija Murska Sobota 2006: zgodovinski oris krščanstva v Pomurju: almanah ob ustanovitvi škofije Murska Sobota. Ur. Stanislav Zver, Franc Kuzmič. Murska Sobota: Župnijski zavod sv. Miklavža, Stopinje. 67–77. 404. Jožef SMEJ, 2006: Prekmurski duhovniki, povezani z nastajanjem murskosoboške škofije. Škofija Murska Sobota 2006: zgodovinski oris krščanstva v Pomurju: almanah ob ustanovitvi škofije Murska Sobota. Ur. Stanislav Zver, Franc Kuzmič. Murska Sobota: Župnijski zavod sv. Miklavža, Stopinje. 109–117. 405. Jožef SMEJ, 2006:Radohova pesem: Pozdravlena o cerkvica! Jožef Sakovič – graditelj in buditelj. Ur. Franc Kuzmič. Turnišče: Mežnarski cej. 159–162. 406. Jožef SMEJ, 2006: Sakovičeva skrb za čistejšo prekmurščino v molitveniku Molite bratje. Jožef Sakovič – graditelj in buditelj. Ur. Franc Kuzmič. Turnišče: Mežnarski cej. 55–69. 407. Jožef SMEJ, 2006: Štefan Küzmič kot prevajalec perikop iz Stare zaveze Svetega pisma. V edinosti: ekumenski zbornik 61. Maribor: Slomškova založba, 101–104. 408. Jožef SMEJ, 2006: Teden krščanske edinosti v mariborski škofiji. Sporočila slovenskih škofij 24/1, 16–17.

146

409. Jožef SMEJ, 2005: Škofova beseda sobratom. Sporočila slovenskih škofij 24/9, 149. 410. Jožef SMEJ, 2006: Rožni venec – psalter naše ljube gospe. Sporočila slovenskih škofij 24/10, 182. 411. Jožef SMEJ, 2006: Duhovniki ob prazniku vseh svetih. Sporočila slovenskih škofij 24/11, 164. 412. Jožef SMEJ, 2006: Uvodna beseda. Košičevi dnevi XVIII. Ur. J. Vugrinec. Bogojina: Kulturno društvo »Jožef Košič«. 8–9. 413. Jožef SMEJ, 2006: Franc Klar kot dijak, zastavnik in študent teologije. Košičevi dnevi XVIII. Ur. J. Vugrinec. Bogojina: Kulturno društvo »Jožef Košič«. 15–22. 414. Jožef SMEJ, 2006: Predniki dr. Franca Klara. Košičevi dnevi XVIII. Ur. J. Vugrinec. Bogojina: Kulturno društvo »Jožef Košič«. 23–26. 415. Jožef SMEJ, 2006: Zapis kaplana Aleksandra Rauterja (1922–2006) o Danielu Halasu. Stopinje 2007. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 32–33. 416. Jožef SMEJ, 2006: Čestitka patriarha Sarta in čestitka knezoškofa Napotnika kardinalu Missii. Stopinje 2007. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 49–54. 417. Jožef SMEJ, 2006: Kadar pisma spregovore. Stopinje 2007. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 54–57. 418. Jožef SMEJ, 2006: Tista četrta nedelja po vuzmu (29. april 1945). Stopinje 2007. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 57–61. 419. Jožef SMEJ, 2006: Janez Zorko (1922–2006). Stopinje 2007. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 187–189. 420. Jožef SMEJ, 2007: Beseda "Deus" v Vergilijevih pesnitvah. Tretji dan 36/5- 6, 12–16. 421. Jožef SMEJ, 2007: Bogojanski župnik Štefan Benkovič (1783–1854) in slovenski jezik. Košičevi dnevi XIX. Ur. Jože Vugrinec. Bogojina: Kulturno– umetniško društvo "Jožef Košič". 28–31. 422. Jožef SMEJ, 2007: Dekanijska rekolekcija. Pastoralni pogovori 36/2, 27–28.

147

423. Jožef SMEJ, 2007: Dva folklorna zapisa iz Prekmurja. Slovstvena folkloristika 6/02 (8), 117–118. 424. Jožef SMEJ, 2007: Ime radenske župnije in župnijske cerkve. Vera – upanje – ljubezen : ob tridesetletnici Župnije sv. Cirila in Metoda v Radencih : ob dvajsetletnici posvetitve nove cerkve. Radenci: Župnija. 11–14. 425. Jožef SMEJ, 2007: Moje Sveto pismo, kje si? Vzgoja 9/33 (1), 3. 426. Jožef SMEJ, 2007: Nauk učenika koji se naslonio na Isusovo srce: misli za svaki dan u lipnju. Đakovo: U pravi trenutak. 427. Jožef SMEJ, 2007: Plečnikovo navajanje Svetega pisma v njegovih sakralnih stvaritvah. Communio 17/1, 57–60. 428. Jožef SMEJ, 2007: Pojem edinosti v Svetem pismu v luči ekumenske razsežnosti. V edinosti 62, 36–39. 429. Jožef SMEJ, 2007: Pomen najstarejše bogojanske matične knjige. Zbornik soboškega muzeja. 2007/9–10, 57–70. 430. Jožef SMEJ, 2007: Družina – domača Cerkev. Stopinje 2008. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 44–48. 431. Jožef SMEJ, 2007: Prevajanje Svetega pisma v »stari slovenski jezik«. Stopinje 2008. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 57–61. 432. Jožef SMEJ, 2007: Moji spomini na dr. Ivana Zelka (1912–1986), duhovnika in zgodovinarja. Stopinje 2008. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 61–64. 433. Jožef SMEJ, 2007: Introitus za drugi Ivanoczyjev simpozij (Kančevci, 25. 8. 2007). Stopinje 2008. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 66–69. 434. Jožef SMEJ, 2007: Moji spomini na števanovskega župnika Ludvika Markoviča (1908–1981). Stopinje 2008. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 92–95. 435. Jožef SMEJ, 2008: Ad limina apostolorum. Lipica 78/1, 57–61. 436. Jožef SMEJ, 2008: Duhovna podoba škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča. Tomažičev simpozij v Rimu. Ur. Edo Škulj. Celje, Rim, Ljubljana: Celjska

148

Mohorjeva družba, Slovenska teološka akademija, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti. 327–331. 437. Jožef SMEJ, 2008: Franc Ivanocy leta 1889 zagovarja širjenje in branje slovenskih knjig. Zgodovinski časopis 62/1–2, 203–209. 438. Jožef SMEJ, 2008: Jožef Borovnjak kot prevajalec. Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Zora 55). 166–179. 439. Jožef SMEJ, 2008: Moje Sveto pismo, kje si? Moja družina, kje si?. Družina, postani to, kar si: letopis Nadškofije Maribor 2007. Ur. Andrej Štesl. Maribor: Slomškova družba (Letopis Nadškofije Maribor). 173. 440. Jožef SMEJ, 2008: Nekaj drobcev iz pesemske dejavnosti nekdanjih prekmurskih duhovnikov. Slavistična revija 56/3, 399–408. 441. Jožef SMEJ, 2008: Nekdanji prekmurski pesniki duhovniki so se navdihovali pri Vergilu. Tretji dan 37/9–10, 28–35. 442. Jožef SMEJ, 2008: Ob Štrubljevi knjigi Pogum besede. V edinosti 63, 61–68. 443. Jožef SMEJ, 2008: Samarijankin vrč. Mohorjev koledar 2008. 204–207. 444. Jožef SMEJ, 2008: Spominčice z duhovniških grobov. Murska Sobota: Stolna župnija sv. Nikolaja. 445. Jožef SMEJ, 2008: Kronogram ob 70–letnici prof. dr. Franca Ksaverja Martina Dolinarja. Arhivi 34/2, 189. 446. Jožef SMEJ, 2008: Služabnik božji, Daniel Halas, srečal sem se s teboj!. Stopinje 2009. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 43–44. 447. Jožef SMEJ, 2008: Dva zlatomašnika: Jože Cimerman in Pavel Pucko. Stopinje 2009. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 128–130. 448. Jožef SMEJ, 2008: V blag spomin Ivanu Camplinu (1912–2008). Stopinje 2009. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 131–134. 449. Jožef SMEJ, 2008: Poslovil se je prelat Martin Poredoš (1931–2008). Stopinje 2009. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 135–137.

149

450. Jožef SMEJ, 2008: Od KNOJA do duhovnika. Stopinje 2009. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 142–143. 451. Jožef SMEJ, 2009: Bog je ljubezen, ali pa tudi: Ljubezen je Bog? Communio 19/2, 211–216. 452. Jožef SMEJ, 2009: Evharistija – srce življenja. Naša kateheza 27, 3–4. 453. Jožef SMEJ, 2009: Kronogrami skozi čas: (izbor). Maribor: samozaložba. 454. Jožef SMEJ, 2009: Strehovci, Selišče Strelci. Bogojina, Dobrovnik: Župnija Bogojina, Občina Dobrovnik. 455. Jožef SMEJ, 2009: Spremna beseda. Košičevi dnevi XXI. Ur Jože Vugrinec. Bogojina: Kulturno–umetniško društvo "Jožef Košič". 17–18. 456. Jožef SMEJ, 2009: Blagor tebi, Blatenski Kostel! Stopinje 2010. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 105–107. 457. Jožef SMEJ, 2009: Drobna knjižica, a velik uspeh. Stopinje 2010. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 101–105. 458. Jožef SMEJ, 2009: Neusojena himna za evharistični kongres 2001. Stopinje 2010. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 86– 89. 459. Jožef SMEJ, 2010: Kronogrami skozi čas II. Maribor: samozaložba. 460. Jožef SMEJ, 2010: Prof. dr. Stanko Janežič, prelat (1920–2010): in memoriam. Družina 59/38, 24. 461. Jožef SMEJ, 2010: Pred 40 leti so izšle STOPINJE. Stopinje 2011. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 76–79. 462. Jožef SMEJ, 2010: Nastajanje zgodovinskega romana: Licenciat Janez. Stopinje 2011. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 79–81. 463. Jožef SMEJ, 2010: Z razglednico prof. dr. Vilka Novaka. Stopinje 2011. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 81–83. 464. Jožef SMEJ, 2010: Ob 80–življenjskem miljniku župnika Antona Žerdina. Stopinje 2011. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 159–160.

150

465. Jožef SMEJ, 2010: Jožef Gutman, železomašnik (1912–2009): in memoriam. Stopinje 2011. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 161–164. 466. Jožef SMEJ, 2010: Krizantema na grob župnika Jožeta Giderja. Stopinje 2011. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 164–166. 467. Jožef SMEJ, 2010: S. Stanislava (Terezija) Maučec, magdalenka. In memoriam. Stopinje 2011. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 168–170. 468. Jožef SMEJ, 2011: Odrešeniška ljubezen v psalmih: vrtnice. Maribor: Slomškova družba, Slomškova založba. 469. Jožef SMEJ, 2011: Je prekmurščina knjižni jezik ali narečje? Globinska moč besede. Red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-letnici. Ur. Marko Jesenšek. Bielsko-Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Zora 80). 26–30. 470. Jožef SMEJ, 2011a: Jezikovne tvorbe Janoša Kardoša (1801–1875) v njegovem rokopisu Moses i Josua. Globinska moč besede. Red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-letnici. Ur. Marko Jesenšek. Bielsko-Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Zora 80). 26–30. 471. Jožef SMEJ, 2012: Prihod sester klaris v Turnišče leta 2012. Stopinje 2012. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 62–68. 472. Jožef SMEJ, 2012: Marijanišče in Ivanocy. Stopinje 2012. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 87–90 473. Jožef SMEJ, 2012: Mihael Kühar (1893–1976): Maistrov borec Stopinje 2012. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 112–116. 474. Jožef SMEJ, 2012: Spomini na dva duhovnika, zgodovinarja, Škafarja in Zelka: (ob 100–letnici njunega rojstva). Stopinje 2012. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 140–145. 475. Jožef SMEJ, 2012: Ivanocyjeva skrivnost. Tišina: Župnijski urad. 476. Jožef SMEJ, 2012: Jezusa še daj sprejeti duši za popotnico! Šentvoršce sedemindvajseti dan. Šentvoršce, O Marija, naša nada: ob 150–letnici smrti

151

blaženega Antona Martina Slomška. Ur. Janez Šamperl et al. Ptujska Gora: Minoritski samostan Matere Božje. 68–69. 477. Jožef SMEJ, 2012: Jožef Klekl ml. (1879–1936) zaradi obrambe slovenstva ujet in vržen v zapor. Jožef Klekl ml. Ur. Franc Kuzmič. Dolenci: Župnija Dolenci. 57–63. 478. Jožef SMEJ, 2012: Knjigi na pot. Jožef Klekl ml. Ur. Franc Kuzmič. Dolenci: Župnija Dolenci. 5–6. 479. Jožef SMEJ, 2012: Kronogrami skozi čas III. Maribor: samozaložba. 480. Jožef SMEJ, 2012: Moji spomini na č. kanonika Ivana Jeriča (1891– 1975). Zbornik soboškega muzeja 18/19. 71–76. 481. Jožef SMEJ, 2013: Küzmičevi skriti prevodi psalmov v Knigi molitveni 1783. Slavistična revija 61/4, 557–565. 482. Jožef SMEJ, 2013 Laktancij v romanu Zlata krsta Ferenca Móre (1879– 1934). Tretji dan 42/1-2, 43–48. 483. Jožef SMEJ, 2013: Pismi Vilka Novaka s komentarjem. Slavia Centralis 2/2013, 65–78. 484. Jožef SMEJ, 2013: Od kod izraz zmožna Gospa vogrska? Stopinje 2014. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 110– 112. 485. Jožef SMEJ, 2013: Drobci iz člankov dr. Franca Ošlaya, objavljenih v Domovini. Stopinje 2014. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 112–116. 486. Jožef SMEJ, 2013: Poslovil se je Slavko Štefko. Stopinje 2014. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 196–197. 487. Jožef SMEJ, 2014: Ovidijevi verzi, gledani skozi prizmo božjega razodetja. Tretji dan 43/1–2, 27–32. 488. Jožef SMEJ, 2014: Misli ob knjigi Skrivnost veselega služenja. Stopinje 2015. Ur. Lojze Kozar ml., Robert Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 46–48. 489. Jožef SMEJ, 2014: Homilija dr. Franca Ivanoczyja in spis Jožefa Klekla st. I. Stopinje 2015. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 70–72.

152

490. Jožef SMEJ, 2014: Še 4 pisma dr. Vilka Novaka. Stopinje 2015. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 92–96. 491. Jožef SMEJ, 2014: Prevod pesmi Angeli so zaplakali. Stopinje 2015. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 97–98. 492. Jožef SMEJ, 2014: Moji spomini na pravnika Ferka Casarja. Stopinje 2015. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 99–101. 493. Jožef SMEJ, 2014: Dopolnjujoči portret Sidonije Podlesek, roj. Pörš. Stopinje 2015. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 133–137. 494. Jožef SMEJ, 2014: Od Bogojine do papeža Frančiška. Stopinje 2015. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 149–150. 495. Jožef SMEJ, 2014: Ivan Pucko (1921–2013). Stopinje 2015. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 169–172. 496. Jožef Smej, 2015: Kronogrami skozi čas IV. Maribor: samozaložba. 497. Jožef SMEJ, 2015: Poezija duhovnika Sebastijana Pogačarja (1693– 1762). Tretji dan 44/3–4, 47–53. 498. Jožef SMEJ, 2015: Homilija dr. Franca Ivanoczyja in spis Jožefa Klekla st. II. Stopinje 2016. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 69–71. 499. Jožef SMEJ, 2015: Blaž Jaklin (1644–1695) škof in pisatelj iz Murske Sobote. Stopinje 2016. Ur. Lojze Kozar ml., Robert Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 84–87. 500. Jožef SMEJ, 2015: Ráne in večerášnje molitvi v Knigi molitveni in njih naravnanost na svestvo pokore. Stopinje 2016. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 88–90. 501. Jožef SMEJ, 2015: Bogojina in njena ledinska imena. Stopinje 2016. Ur. Lojze Kozar ml., Robert Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 95–98. 502. Jožef SMEJ, 2015: Pesem Marija, nebeška kraljica ter njen avtor Jožef Sakovič. Stopinje 2016. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 98–102.

153

503. Jožef SMEJ, 2016: Usmiljeni kakor Oče: križev pot ob svetem letu Usmiljenja. Maribor: Slomškova založba. (Zbirka Odvalimo kamen).

Avtor dodatnega besedila:

504. Frida KOVAČ, 1971: Luthrovo zakonsko in družinsko življenje. V edinosti 26, 32–35. 505. Simon ČERGIČ – Jožef SMEJ, 1982: Simon Čergič, župnik in pesnik. V Mariboru: Škofijski ordinariat, 1982. 506. Jože ZADRAVEC, 1984: Zasledovana smer. Ljubljana: Knjižice. 507. Pavel BERDEN, 1985: Himne belih jagnedov. Maribor: Župnijski urad Sv. Magdalena. 508. Franc KRAMBERGER, 1986: Dan duhovniškega posvečenja. Sporočila slovenskih škofij, 5/6, 76–77. 509. Anton ŠTRUKELJ, 1986: Neizrekljivi dar. Maribor: Škofijski ordinariat. 510. Marjan SMOLIK, Rafko LEŠNIK, 1987: Priročnik za bogoslužje v Marijinem letu. Maribor: Škofijski ordinariat. 511. Jakob ŠEŠERKO, 1988: Abelov dar. Maribor: samozaložba. 512. Franc PUNCER, 1991: Duhovnik v taborišču smrti (iz nenapisanega dnevnika). Celje: Mohorjeva družba. 513. Jože TOPOLOVEC, 1994: Kdo je angel? Stranice: Oznanjenje. 514. Jožef SMEJ, 1996: Spremna beseda. Sveto pismo Stare in Nove zaveze: Slovenski standardni prevod. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. 5. 515. Peter KREČIČ, 1997: Bogojina: Plečnikova cerkev Gospodovega vnebohoda. Murska Sobota: Pomurska založba. (Zbirka Monumenta Pannonica). 516. Milanka DRAGAR, 1998: Ljubezen duha. Stična: Cistercijanska opatija. (Bernardova knjižnica). 517. Stanko JANEŽIČ, 1998: Moj prvi dnevnik: (1944–1946), Maribor, Trst: Slomškova založba, Mladika. (Izpovedi, 2). 518. Franc SUŠNIK, 1998: Rožni venec. Maribor: Slomškova založba. (Hvalite Gospoda, 12). 519. Rozi TERNIK, 1999: Križev pot: Kalvarija v Radljah. Ljubljana: Družina.

154

520. Franc VOGRINČIČ, 1999: Krog skozi stoletja. Krog: Pripravljalni odbor. 521. Lojze KOZAR, 1999: Licenciat Janez. Celje: Mohorjeva družba. (Slovenske večernice, 149). 522. Damjan PRELOVŠEK, 1999: Plečnikova sakralna umetnost. Koper: Ognjišče. 523. Ivan JERIČ, 2000: Moji spomini. Murska Sobota: Zavod sv. Miklavža. (Zbirka Z vratnic slovenske okrogline). 524. Stanko JANEŽIČ, 2000: Nove zarje. Maribor: Slomškova založba. (Poezija, 4). 525. Miroslav SLANA, 2001: Slovenski sij svetosti: mladi mučenec Lojze Grozde. Maribor: Slomškova založba. (Pričevalci, 2). 526. Franjo ŠAUPERL, 2001: Šopek večnostnih cvetov. Limbuš: samozaložba. 527. Paolo CRIVELLARO, 2002: Komentar k psalmom in hvalospevom. Maribor: Slomškova založba. (Beseda življenja, 3). 528. Avguštin PUCKO, 2002: Od otroštva do upokojitve. Ljubljana: Tiskarna Kalipso. 529. Christian FELDMANN, 2003: Adolf Kolping: za socialno krščanstvo. Maribor: Združenje Kolpingovih socialnih dejavnosti Slovenije. 530. Zdenka SERAJNIK, 2003: Dihanje večnosti. Ljubljana: Družina. 531. Inge BUDJA, 2004: Bog, moja zmaga: pesmi. Maribor: samozaložba. 532. Karel GRŽAN, 2004: Globoko v meni pesem zvonov. Murska Sobota: Stopinje, Župnijski zavod sv. Miklavža. 533. Stanko JANEŽIČ, 2004: Klicanje: Sveto pismo v pesmih. Maribor: Slomškova založba. (Poezija, 7). 534. Štefan KUHAR, 2004: Mozaik podatkov iz župnije Grad. Grad: Občina Grad. 535. Matija BALAŽIC, 2005: Na križpotju življenja: zbrani spisi. Murska Sobota: Zavod sv. Miklavža, Založba Stopinje. 536. Marjan TURNŠEK, 2005: To troje: vera, upanje, ljubezen. Maribor: Slomškova založba. (Znanstvena zbirka Teologija, 2). 537. Drago SOBOČAN, 2005: Zgled sem vam dal: Janez Gregor (1911–2004). Tišina: Župnijski urad Tišina.

155

538. Peter ŠTUMPF, 2006: Jožef Klekl st. (1874–1948) kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju): doktorska disertacija. Ljubljana: Salve. 539. Franc PUNCER, 2007: Duhovnik v taborišču smrti : iz nenapisanega dnevnika. (2., popravljena in dopolnjena izd.). Celje: Društvo Mohorjeva družba, Celjska Mohorjeva družba. 540. Franc GOMBOC, 2007: Naša vas Murski Črnci ob 110–letnici kapele. Murski Črnci: Organizacijski odbor. 541. Franz WERFEL, 2008: Pesem o Bernardki. Celje, Celovec, Gorica: Društvo Mohorjeva družba, Celjska Mohorjeva družba, Mohorjeva, Goriška Mohorjeva družba. 542. Lojze KOZAR ml, 2009: Srebrno poletje. Odranci: Župnija Odranci. (Zbirka Neuničljivo upanje). 543. Marija STANONIK, 2010: "Žene pa so gledale od daleč". Kranj: Trajanus. 544. Julka NEŽIČ (ur.),2012: Luč v življenje: molitvenik za starejše. Celje: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba. 545. Sebastijan VALENTAN, 2012: Rojstvo vstajenja. Maribor: Slomškova družba, Slomškova založba. (Poezija, 17). Boris KUČKO, 2012: Vzhajajoča Zarja: obleke Turniške Marije. Turnišče: Župnijski urad Turnišče. 546. Metod JERIČ, 2013: Dotiki. Melinci: Zavod svetega Cirila in Metoda. 547. Mikloš KÜZMIČ, 2013: Kniga molitvena v–steroj sze nahájajo rázlocsne ponizne molitvi, z dvójim pridavekom, na haszek szlovenszkoga národa sz– pobosnim sztroskom nikih plemenitih dobro csinitelov. Murska Sobota: Klar. 548. József GERELY, 2013: Mála biblia z–kejpami ali Zgodba zvelicsanya za málo decsiczo. Murska Sobota: Klar. 549. Zdenko LOVŠE, 2016: Ne jaz, ampak Bog = (Non ego – sed Deus). Ljubljana: Družina. (Zbirka Čas in ljudje).

Prevajalec:

550. Géza GÁRDONYI, 1973: Atila, bič božji. Murska Sobota: Pomurska založba.

156

551. Jožef SMEJ (prevod in opombe), 1974: Mikloš Küzmič: Mihaelu Gabru. Stopinje 1975. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 29–30. 552. Bogojanski župniki in njihove kronike. Maribor, 1976. (Rokopis). 553. Géza GÁRDONYI, 1977: Božji sužnji. Murska Sobota: Pomurska založba. 554. Jožef SMEJ (prevajalec), 1981: Pismo grofa Jurija Zrinjskega palatinu Stanislavu Thurzóju. Acta ecclesiastica Sloveniae 3, 140–141. 555. Pierre CORNEILLE, 1983: Mučenec. Haloze: Oznanjenje, Župnijski urad Poljčane. 556. Jožef SMEJ, 1983: Prevod bule o imenovanju dr. Jožefa Smeja za mariborskega pomožnega škofa. Sporočila slovenskih škofij 2/8, 118. 557. Franc IVANOCY, 1985 Sveto pismo in klinopisni spomeniki. Maribor: Škofijski ordinariat. 558. Jean RACINE, 1989: Ifigenija v Avlidi. Jarenina: Oznanjenje. 559. Jožef SMEJ, 1991: Kronika župnije Beltinci = Acta Parochialia ab Anno 1825. Maribor. 560. 1990: Miroslav Baša: O da bi bil… Stopinje 1991. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 130. 561. 1990: Miroslav Baša: Čakanje na gosta. Stopinje 1991. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 130. 562. 1990: Miroslav Baša: Suženj sem... Stopinje 1991. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 130. 563. Anton Martin SLOMŠEK, 1999: Mihi Sancta et Cara = Meni sveto in drago. Maribor: Slomškova založba. 564. Jožef SMEJ, 1983: Prevod bule o imenovanju dr. Antona Stresa za mariborskega pomožnega škofa. Sporočila slovenskih škofij 19/8, 88–89. 565. Johann HÜBNER – Jožef SMEJ, 2006: Biblični distihi v Hübnerjevi knjigi. Maribor: Slomškova založba. (Znanstvena zbirka Teologija, 3).

157

566. Franc HÜLL – Jožef SMEJ, 2006: Hüllova kronika = Historia parochiae Murai Szombatiensis (1827–1866). Murska Sobota: Stolna župnija sv. Nikolaja. 567. Jožef SMEJ, 2006: Pismo papeža Benedikta XVI. mariborskemu škofu (prevod). Sporočila slovenskih škofij 24/2, 36. 568. BENEDICTUS – Jožef SMEJ, 2006: Voščilo svetega očeta papeža Benedikta XVI. škofu jubilantu dr. Francu Krambergerju. Lipica 76/1, 3–4. 569. Jožef SMEJ, 2006: Prevod bule ustanovitvi nove škofije v Celju. (Neobjavljeno). 570. Jožef SMEJ, 2006: Prevod bule ustanovitvi mariborske nadškofije. (Neobjavljeno). 571. Jožef SMEJ, 2006 Prevod bule o imenovanju dr. Marjana Turnška za murskosoboškega škofa. (Neobjavljeno). 572. Jožef SMEJ, 2006: Prevod bule ustanovitvi nove škofije v Murski Soboti. (Neobjavljeno). 573. Jožef SMEJ, 2006: Prevod bule o imenovanju msgr. Andreja Glavana za novomeškega škofa. Škofija Novo mesto. Ur. Z. Pelko. Ljubljana: Družina. 9. 574. Jožef SMEJ, 2006: Prevod bule o ustanovitvi novomeške škofije. Škofija Novo mesto. Ur. Z. Pelko. Ljubljana: Družina. 10. 575. Adolf KOLPING, 2007: Na veri temelji življenje. Maribor: Slomškova družba. 576. Franc IVANOCY, 2007: Podatki k zgodovini tišinske župnije (kronika). Tišina: Župnijski urad Tišina. 577. Lajos HARSÁNYI, 2010: Sveta žena: romansiran življenjepis svete Elizabete Ogrske. Ljubljana: Družina. (Zbirka Svetniki). 578. Ferenc MÓRA, 2013: Zlata krsta: roman iz časov cesarja Dioklecijana. Maribor: samozaložba. 579. Jožef SMEJ (prevajalec, avtor komentarja), 2013: Dva trubadurja življenja: (Izvleček, prevod iz: P. Oslay Osvald OFM Az élet trubadúrjai) Stopinje 2014. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 119–124.

158

Soprevajalec

580. Jožef SMEJ (soprevajalec), 1976: Bogoslužni molitvenik. Bogoslužno branje. 1. del. Ljubljana: Slovenska škofovska liturgična komisija. 581. Jožef SMEJ (soprevajalec), 1977: Bogoslužni molitvenik. Bogoslužno branje. 2. del. Ljubljana: Slovenska škofovska liturgična komisija. 582. Henri Cazelles et al. – Jožef SMEJ (soprevajalec), 1977: Uvod v Sveto pismo Stare zaveze. Celje: Mohorjeva družba. 583. Jožef SMEJ (soprevajalec), 1980: Starejše slovensko slovstvo od Brižinskih spomenikov do Linhartovega Matička. Maribor. 584. Augustin GEORGE – Pierre GRELOT, 1982: Uvod v Sveto pismo nove zaveze. Celje: Mohorjeva družba. (Zbirka Teološki priročniki, 7). 585. Jožef SMEJ (soprevajalec), 1983: Zakonik cerkvenega prava. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat. 586. Jožef SMEJ (soprevajalec), 1984: Sveto pismo Nove zaveze. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat. 587. Heinrich GROSS – Heinz REINELT, 1989: Psalmi: besedilo in razlaga. Celje: Mohorjeva družba. (Teološki priročniki, 11). 588. Direktorij za službo in življenje duhovnikov, 1994. Ljubljana: Družina. (Cerkveni dokumenti, 56). 589. Amabilis ŠOLAR – Marija KADIŠ, 1994: Kronika frančiškank Brezmadežne. Slovenska Bistrica: Provincialno vodstvo FBS. 590. Jože ZADRAVEC (ur.), 2006: Dr. Peter Štumpf, mariborski pomožni škof. Ljubljana: Salve. 591. Drago SOBOČAN, 2007: Ob 85. življenjskem miljniku škofa dr. Jožefa Smeja. Murska Sobota: Stolna župnija sv. Nikolaja. 592. Anton Martin SLOMŠEK – Stanislav SLATINEK (ur.), 2008: Kreposti. Maribor: Slomškova družba, Slomškova založba. (Znanstvena zbirka Teologija, 9). 593. Anton Martin SLOMŠEK – Stanislav SLATINEK (ur.), 2008: Meditacije. Maribor: Slomškova družba, Slomškova založba. (Znanstvena zbirka Teologija, 8).

159

594. Anton Martin SLOMŠEK, 2009: Duhovne vaje. Maribor: Slomškova družba. (Znanstvena zbirka Teologija, 11). 595. Anton Martin SLOMŠEK – Stanislav SLATINEK (ur.), 2009: Kruh življenja. Maribor: Slomškova družba, Slomškova založba. (Znanstvena zbirka Teologija, 10). 596. Marjan TOŠ (ur.) – Igor ZEMLJIČ (ur.),2009: Sveta Ana skozi čas: zbornik občine Sveta Ana. Maribor: Ostroga. 597. Anton Martin SLOMŠEK – Stanislav SLATINEK (ur.), 2010: Znamenja časa. Maribor: Slomškova družba, Slomškova založba. (Znanstvena zbirka Teologija, 12). 598. Sebastijan POGAČAR – Antonija JELENC (ur.), 2013: Kronogrami Sebastijana Pogačarja (1693–1762). Radovljica: Didakta.

Soavtorstvo:

599. Vekoslav GRMIČ – Jožef SMEJ – Štefan STEINER, 1996: Pot k veri. Ljubljana, Celje: Mohorjeva družba. 600. Franc KRAMBERGER – Jožef SMEJ, 1999: Izkažimo čast slavnim možem: pastirsko pismo ob 80-letnici priključitve Prekmurja Sloveniji. V edinosti 54, 193–197. 601. Franc KRAMBERGER – Jožef SMEJ, 1999: Slomškovo leto 1999. Sporočila slovenskih škofij 18/3, 35–36. 602. Franc KRAMBERGER – Jožef SMEJ, 2000: Duhovne vaje za duhovnike v jubilejnem letu 2000. Sporočila slovenskih škofij 19/3, 40. 603. Anton STRES – Franc KRAMBERGER – Jožef SMEJ, 2000: Čestitka ob osemdesetletnici: prelatu in profesorju dr. Stanku Janežiču ob 80–letnici življenja. V edinosti 55, 181–182. 604. Jožef SMEJ – Mateja PANKER, 2002: Satahovci nekdaj in danes. Murska Sobota: Zavod sv. Miklavža. 605. Mijo ŠKVORC – Jožef SMEJ – Josip MRZLJAK, 2003: Križni put trojice biskupa. Zagreb: HKD sv. Jeronima.

160

606. Bojan ZADRAVEC – Emilija KAVAŠ – Lojze KOZAR ml. – Andrej MAROŠA – Jožef SMEJ – Julijana FERENČAK – Ana KOCIPER, 2006: Ostali bodo naš gospod župnik: Lojze Kozar st. (1910–1999). Pén 140, 8–9. 607. Franc KRAMBERGER – Jožef SMEJ – Jože GOLIČNIK, 2006: Vse v večjo čast božjo in zveličanje duš: 160–letnica Slomškove škofovske posvetitve: tridnevnica na čast blaženemu Antonu Martinu Slomšku. Maribor: Slomškova družba. (Praznik bl. A. M. Slomška, Priročnik, 25). 608. Bojan ZADRAVEC – Franc KUZMIČ – Greta FÜRST–GUTMAN – Lilly HEIMER–KOŽIČ – Theresa POLLAK–SCHÖNTAG – Jožef SMEJ – Ivan CAMPLIN, 2006: Zadnji rabin v Murski Soboti: dr. Lazar Roth. Pén 137, 8– 9. 609. Franc KRAMBERGER – Anton STRES – Marjan TURNŠEK – Jožef SMEJ, 2006: Anton Žerdin, zlatomašnik. Stopinje 2007. Stopinje 2007. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 181–182. 610. Jožef SMEJ – Franc KRAMBERGER – Anton STRES, 2006: Msgr. Franc Puncer, diamantnomašnik. Stopinje 2007. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 180. 611. Jožef SMEJ – Maskimilijan MATJAŽ – Marijan PEKLAJ – Klaus EINSPIELER, 2009: Mozaik misli o Pavlu. Božja beseda danes 16/2, 5–6. 612. Andrej PRAZNIK – Julka NEŽIČ – Mira DOBRAVEC – Jožef SMEJ – Pavle JAKOP – Postni izleti. Ljubljana: Družina. 613. Franc KUZMIČ – Janez BALAŽIC – Mateja ŽIŽEK (ur.) – Jožef SMEJ – Andreja BENKO – Franc OBAL – Vinko ŠKAFAR – Avguštin LAH – Franc REŽONJA –Martin HORVAT – Jožef CELEC, 2012: Utrinki iz stoletne zgodovine stolnice v Murski Soboti. Murska Sobota: Stolna župnija svetega Nikolaja.

Urednik, zbiratelj:

614. Simon ČERGIČ – Jožef SMEJ, 1982: Simon Čergič, župnik in pesnik. V Mariboru: Škofijski ordinariat, 1982. 615. Jožef SMEJ (ur), 1994: Družinski rožni venec. Ljubljana: Slovensko biblično gibanje.

161

7.3 Pismo škofa dr. Jožefa Smeja in primeri njegovih prevodov

162

163

164

165

8 LITERATURA

Štefan BARBARIČ, 1980: Po sledovih Mikloša Küzmiča. Stopinje 1981.Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 63–67.

Lajos BÁRDOS (ur.) – Alajos WERNER (ur.), 2012: Hozsanna! Budapest: Szent István Társulat.

Gorazd BENCE, 2006: Mi zidamo Bogi na čast. Jožef Sakovič – graditelj in buditelj. Ur. Franc Küzmič. Turnišče: Mežnarski cej. 163–174.

Samu BOROVSZKY, 1989: Vas Vármegye. Budapest: Dovin Művészeti Kft.

Niki BRUMEN, 1974: Bibliografija Štefana Küzmiča. Zbornik Štefana Küzmiča. Ur. A. Leskovec, M. Medved, J. Ternar. Murska Sobota: Pomurska založba. 136– 137.

Lado DOMINIK, 2003: Zaznamovani v znamenju boga. Znamenje – zbornik ob 80- letnici škofa Grmiča. Petrovče. Pridobljeno 5. 10. 2015, http://www.intelyway.com/EX/kritike/grmi.htm

Ákos DONCSECZ, (b. d): Küzmics István és Küzmics Miklós bibliafordításai. http://www.bdtf.hu/btk/ZEPHYRNET/2.%20SZÁM%20Tehetségműhely/Doncse cz_Küzmics%20István%20és%20Küzmics%20Miklós%20bibliafordításai.pdf. Pridobljeno 14. 05. 2015.

Marjan HORVAT, 2008: Zamolčani mož dialoga. Mladina 26. Pridobljeno 5. 10. 2015, http://www.mladina.si/44197/zamolcani-moz-dialoga/

Josip GRUDEN, 1914: »Starine železnih in salajskih Slovenov« - Fragment iz zgodovine ogrskih Slovencev. Časopis za zgodovino in narodopisje. 11, 92–154.

Štefan GRABAR, 1986: Dušnopastirski profil Mikloša Küzmiča in njegovo pastoralno delovanje. Stopinje 1987. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 40–49.

166

Franc IVANOCZY, 2007: Podatki k zgodovini tišinske župnije – kronika. Prevod: Jožef Smej. Tišina: Župnijski urad.

Marko JESENŠEK, 1998: Jezik prekmurskih abecednikov in učbenikov v 19. stoletju. Slovensko-madžarski jezikovni in književni stiki od Košiča do danes. Ur. István Nyomárkay, Stjepan Lukač. Budimpešta: Košičev sklad. 121–138.

– –, 2003: O jezikoslovnem delu Avgusta Pavla. Avgust Pavel. Ur. Zinka Zorko, Miha Pauko. Maribor: Slavistično društvo Maribor (Zora 23). 33–55.

– –, 2005: Zgodovinska dinamika prekmurskega jezika. Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost. Ur. Jože Vugrinec. Murska Sobota: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 69–80.

– –, 2008: Borovnjak in prekmurski knjižni jezik. Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Zora 55). 166–179.

– –, 2011: Začetki jezikovne politike in načrtovanja v prekmurskem knjižnem jeziku 18. in 19. stoletja. Szépbe szőtt hit… Köszöntő könyv Varga József tiszteletére. Ur. Anna Kolláth, Annamária Gróf. Maribor-Lendva: Magyar Nyelv és Irodalom Tanszék – Magyar Nemzetiségi Művelődési Intézet. 118–126.

– –, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 90).

– –, 2014: Kolarjev prevod Male biblije z-kejpami. Sokszínű nyelvészet – nyelvi sokszínűség a 21. század elején: írások Kolláth Anna tiszteletére. Ur. Annamária Gróf, Ildikó N. Császi, Szilvia Szoták. Budapest – Alsóőr: Tinta Kőnyvkiadó – UMIZ – Imre Samu Nyelvi Intézet. 165–172.

– –, 2015: Prekmurščina v prevodih svetopisemskih besedil. Protestantizem včeraj, danes in jutri. Ur. Franc Kuzmič, Polonca Šek Mertük. Petajnci, Murska Sobota, Ljubljana: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 261–277.

167

György KÁLDI, 1626: Szent Biblia. Bécs (spletni faksimile). http://ingyenesenletolthetokonyvek.hu/index.php?q=konyvek/kaldi_gyorgy_szent _biblia . Pridobljeno 14. 05. 2016

Brigita KLUJBER VARGA, 2012: Življenje, delo in pomen Avgusta Pavla v slovensko-madžarsko-avstrijskem prostoru. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti.

Lojze KOZAR st., 1991: Jožef Smej in njegovi verski spisi. Stopinje 1992. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 22–24.

Lojze KOZAR ml, 2005: Pastoralni pomen Knige molitvene. Pisec sedmerih luči. Ur. L. Kozar ml. Moravske Toplice, Murska Sobota, Petanjci: Občina Moravske Toplice, Pomurski naddekanat, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 55–60.

Mária KOZÁR MUKICS, 2000: „… Mint a vízcsepp a vödrön” – beszélgetés dr. Jožef Smej maribori segédpüspökkel. Vasi honismereti és helytörténeti közlemények 2000/3, 5–7.

Donat KRANJEC, 2003: Slavje na Dolenjem Seniku. Stopinje 2004. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 122–124.

Franc KUZMIČ, 2005: Iz bibliografije Mikloša Küzmiča. Pisec sedmerih luči. Ur. L. Kozar ml. Moravske Toplice, Murska Sobota, Petanjci: Občina Moravske Toplice, Pomurski naddekanat, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 155–169.

– –, 2006: Življenjska pot buditelja in graditelja Jožefa Sakoviča. Jožef Sakovič – graditelj in buditelj. Ur. Franc Kuzmič. Turnišče: Mežnarski cej. 7–32.

– –, 2006a: Bibliografija Jožefa Sakoviča. Jožef Sakovič – graditelj in buditelj. Ur. Franc Kuzmič. Turnišče: Mežnarski cej. 107–116.

– –, 2006b: Jožef Sakovič – graditelj in buditelj 1874-1930 (Katalog razstave). Jožef Sakovič – graditelj in buditelj. Ur. Franc Kuzmič. Turnišče: Mežnarski cej. 117– 136.

168

– –, 2013: Objave kanonika Janoša Slepca v prekmurskem periodične tisku. Stopinje 2014. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 124–127.

Mihael KUZMIČ, 1979: Kdo je avtor predgovora k Novemu zákonu iz leta 1771 (napisano v spomin Števana Küzmiča ob 200-letnici njegove smrti). Jezik in slovstvo 25/3, 85–90.

Franc KRAMBERGER, 2001: Ob 80-letnici pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja. Stopinje 2002. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 164–166.

Štefan KUTOŠ, 2014: Podobe znanja [radijska oddaja]. Ljubljana, RTV Slovenija. Pridobljeno 28. 9. 2015, http://4d.rtvslo.si/arhiv/podobe-znanja/174306857

Vilko NOVAK, 1934: Opombe k Štefanu Küzmiču. Časopis za zgodovino in narodopisje 29, 63–64.

– –, 1936: Izbor prekmurske književnosti. Celje: Družba sv. Mohorja (Zbirka Cvetje iz domačih in tujih logov 9).

– –, 1974: Delo in pomen Mikloša Küzmiča. Stopinje 1975. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 18–31.

– –, 1975: Zbornik Štefana Küzmiča. Jezik in slovstvo 21/2, 59–63.

– –, 1976: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov.

– –, 1978: Delo Jožefa Borovnjaka. Stopinje 1979. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 75–80.

– –, 1979: Košičev prezrti vir. Jezik in slovstvo 24/8, 277-279. 19–22.

– –, 1985: Ob stoletnici Avgusta Pavla. Stopinje 1986. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 79– 84.

169

– –, 1990: Prekmurska martjanska pesmarica. Časopis za zgodovino in narodopisje 1/1990, 51–82.

– –, 1991: Slovstveno delo dr. Jožefa Smeja. Stopinje 1992. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 19–22.

– –, 1994: Jožef Košič, prekmurski pisatelj. Košič in njegov čas. Ur. Z. Zorko, M. Bajzek, S. Lukač. Budimpešta: Košičev sklad. 6–52.

Martina OROŽEN, 1974: O vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku. Zbornik Štefana Küzmiča. Ur. A. Leskovec, M. Medved, J. Ternar. Murska Sobota: Pomurska založba. 114–122.

Božo RUSTJA, 2006: Upokojeni mariborski škof dr. Jožef Smej »VESEL SEM, DA IMA PREKMURJE SVOJO ŠKOFIJO IN TEGA ŠKOFA« (rubrika Gost meseca). Ognjišče 06/2006, 8–12.

Jožef SAKOVIČ, 1913: Dr. Franc Ivanoczy. Kalendar najsvetešega Srca Jezušovoga za leto 1914. Ur. Jožef Klekl ml. Szombathely: Cerkvena štamparija. 98–101.

Drago SOBOČAN, 2007: Ob 85. življenjskem miljniku škofa dr. Jožefa Smeja. Murska Sobota: Stolna župnija sv. Nikolaja.

Jožef SMEJ, 1971: Dvestoletnica Küzmičevega prevoda Nove zaveze. V edinosti: ekumenski zbornik 26. Maribor: Slovenski ekumenski svet, 46–54.

– –, 1975: Pastoralna dejavnost Ivanoczyjevega kroga – inavguralna disertacija (delni natis). Maribor: Škofijski ordinariat.

– –, 1976: Muza Miklóša Küzmiča. Murska Sobota: Pomurska založba.

– –, 1977: Župnija Sv. Benedikta v Kančevcih. Stopinje 1978. Ur. K. Bedernjak, P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 21–38.

170

– –, 1979: Nagrobni napis Štefana Küzmiča. Stopinje 1980. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 119–125.

– –, 1980: Po sledovih zlatega peresa. Murska Sobota: Pomurska založba.

– –, 1980a: Kleklova zvestoba gajici. Stopinje 1981. Ur. P. Berden, L. Kozar, V. Novak, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 33- 39.

– –, 1981: Pisma Mikloša Küzmiča zemljiškemu gospodu. Časopis za zgodovino in narodopisje 2/1981, 273–293.

– –, 1983: Mihael Kuzmič, Predgovori Števana Küzmiča. Stopinje 1984. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 90-93.

– –, 1986: Ob 250-letnici rojstva Mikloša Küzmiča. Stopinje 1987. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 38–39.

– –, 1990: Ivan Baša, njegovo življenje in delo. Stopinje 1991. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 98-103.

– –, 1992: Pismo Jožefa Košiča iz leta 1863. Stopinje 1993. Ur. L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 62-65.

– –1993: Kleklovo snovanje mesečnika Dober pastir leta 1899. Stopinje 1994. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota Pomursko pastoralno področje. 36-40.

– –, 1994: Nastajanje, izid in začetne težave Marijinega lista. Stopinje 1995. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: -Pomursko pastoralno področje. 44-50.

171

– –, 1994a: Življenje in pomen Jožefa Košiča. Košič in njegov čas. Ur. Z. Zorko, M. Bajzek Lukač, S. Lukač. Budimpešta: Košičev sklad. 53–59.

– –, 1995: Dve pismi iz leta 1779 za osvetlitev vprašanja šolnikov in šolstva v Prekmurju. Zgodovinski časopis 49/4, 607–611.

– –, 1996: Spremna beseda. Sveto pismo Stare in Nove zaveze: Slovenski standardni prevod. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.5.

– –, 1996a: Ob izidu novega prevoda Svetega pisma. Stopinje 1997. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 39–40.

– –, 1997: Skrb Mikloša Küzmiča za dijake. Zgodovinski časopis 51/1, 5–15.

– –, 1997a: Problemi slovenskega jezika v porabski župniji Kéthely leta 1783. Časopis za zgodovino in narodopisje 1/1997, 38–42.

– –, 1997b: Se je Mikloš Küzmič v svojem prevodu Evangyeliomov res naslanjal na Števana Küzmiča? Slavistična revija 45/3–4, 533–544.

– –, 1997c: Slovenstvo Ivana Slepca (1872–1936). Stopinje 1998. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 49-54.

– –, 1998: Težave in skrbi Mikloša Küzmiča kot vicearhidiakonovega namestnika v letu 1779. Časopis za zgodovino in narodopisje 1/1998, 121–131.

– –, 1998a: Mikloš Küzmič med državnim aparatom, cerkveno oblastjo in fevdalno gosposko. Zgodovinski časopis 52/1, 37–49.

– –, 1998b: János Szily in Slovenska okroglina. Stopinje 1999. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 45-47.

– –, 1998c: Košičevo pismo iz leta 1829. Košičev teden X. Bogojina: Krajevna skupnost Bogojina. 46–50.

172

– –, 1998d: Novakov prevod Madácheve Tragedije človeka. Stopinje 1999. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 55-56.

– –, 2000: Szily János püspök törekvései a szlovén nyelvű pasztorizáció és a »Szlovenszki szilabikar« című szlovén ábécéskőnyv újranyomása érdekében. Vasi honismereti és helytörténeti közlemények 2000/3, 8–13.

– –, 2001: Pomen Szilyjevega Škofijskega odloka iz leta 1780 za zgodovino Prekmurja. Stopinje 2002. Ur. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 48–51.

– –, 2001a: Skrb dekanaVendela Ratkoviča in dekanijske komisije za čistejši jezik v Málem katekizmušu Mikloša Luttarja iz leta 1888. Slavistična revija 49/1–2, 85– 93.

– –, 2003: Avgust Pavel – predavatelj slovenskega jezika na visoki bogoslovni šoli v Sombotelu. Avgust Pavel. Ur. Zinka Zorko, Miha Pauko. Maribor: Slavistično društvo Maribor (Zora 23). 26–32.

– –, 2003a: Pismo dr. Vilka Novaka izpred 20 let. Stopinje 2004. J. Ftičar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, S. Zver. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 194–195.

– –, 2004: Nouvi zákon Števana Küzmiča (1771) v luči sodobnega ekumenizma. Bogoslovni vestnik 64/2, 331–342.

– –, 2005: Jezik Knige molitvene 1783 Mikloša Küzmiča v primerjavi z jezikom rokopisa Iácske. Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost. Ur. Jože Vugrinec. Murska Sobota: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 168–185.

– –, 2005a: O prevodih psalmov v prekmurščino od Martjanske pesmarice II do Pusztaijeve pesmarice 1893. Slavistična revija 53/2, 211–227.

– –, 2005b: Rokopis Mikloša Küzmiča, prevod patentnega odloka cesarja Jožefa II. iz leta 1786. Pisec sedmerih luči. Ur. L. Kozar ml. Moravske Toplice, Murska

173

Sobota, Petanjci: Občina Moravske Toplice, Pomurski naddekanat, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 61–77.

– –, 2005c: V spomin prof. dr. Vilku Novaku (1909–2003). Slavistična revija 53/2, 249–250.

– –, 2006: Štefan Küzmič kot prevajalec perikop iz Stare zaveze Svetega pisma. V edinosti: ekumenski zbornik 61. Maribor: Slomškova založba, 101–104.

– –, 2006a: Sakovičeva skrb za čistejšo prekmurščino v molitveniku Molite bratje. Jožef Sakovič – graditelj in buditelj. Ur. Franc Kuzmič. Turnišče: Mežnarski cej. 55–69.

– –, 2007: Prevajanje Svetega pisma v »stari slovenski jezik«. Stopinje 2008. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 57-61.

– –, 2008: Nekaj drobcev iz pesemske dejavnosti nekdanjih prekmurskih duhovnikov. Slavistična revija 56/3, 399–408.

– –, 2008a: Jožef Borovnjak kot prevajalec. Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Zora 55). 166–179.

– –, 2010: Z razglednico prof. dr. Vilka Novaka. E. Stopinje 2011. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 81–83.

– –, 2011: Je prekmurščina knjižni jezik ali narečje? Globinska moč besede. Red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-letnici. Ur. Marko Jesenšek. Bielsko-Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Zora 80). 26–30.

– –, 2011a: Jezikovne tvorbe Janoša Kardoša (1801–1875) v njegovem rokopisu Moses i Josua. Globinska moč besede. Red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-letnici. Ur. Marko Jesenšek. Bielsko-Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Zora 80). 26–30.

174

– –, 2012: Ivanoczyjeva skrivnost. Tišina: Župnijski urad.

– –, 2013: Küzmičevi skriti prevodi psalmov v Knigi molitveni 1783. Slavistična revija 61/4, 557–565.

– –, 2013a: Spremna beseda. Mála biblia z-kejpami ali Zgodba zvelicsanya za málo decsiczo. Ur. B. Zadravec. Murska Sobota: Tiskarna Klar.

– –, 2013b: Od kod izraz zmožna Gospa vogrska? Stopinje 2014. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 110-112.

– –, 2013c: Pismi Vilka Novaka s komentarjem. Slavia Centralis 2/2013, 65–78.

– –, 2014: Še 4 pisma dr. Vilka Novaka. Stopinje 2015. Ur. L. Kozar ml. R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 92-96.

– –, 2015: Ráne in večerášnje molitvi v Knigi molitveni in njih naravnanost na svestvo pokore. Stopinje 2016. Ur. L. Kozar ml., R. Brest. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. 88–90.

SSP 1997 – Sveto pismo Stare in Sove zaveze: Slovenski standardni prevod. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.

– –, 1997a: Splošni uvod v Sveto pismo. Sveto pismo Stare in Nove zaveze: Slovenski standardni prevod. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. 23–43.

Tone SMOLEJ, 1999: Slovenska recepcija Jeana Racina. Slavistična revija 47/3, 297 –320.

Marija STANONIK, 2016: Beseda v romaneskni trilogiji škofa dr. Jožefa Smeja. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota.

Janko ŠLEBINGER, 1932: Küzmič, Štefan (1723–1779). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi314023/#slovenski-biografski- leksikon. Pridobljeno 8. 5. 2016.

175

– –, 1932a: Küzmič, Mikloš (1738–1804). Slovenska biografija.Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi313754/#slovenski-biografski- leksikon. Pridobljeno 16. 10. 2016.

Ivan ŠKAFAR, 1975: Iz dopisovanja med škofom J. Szilyjem in Miklošem Küzmičem v zvezi s sedmimi Küzmičevimi knjigami. Slavistična revija 23/1, 2, 3- 4, 87–112, 269–288, 468–493.

– –, 1978: Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

– –, 2004: Slovenska narodna zavest dr. Franca Ivanoczyja in narodnostni pomen prekmurskega tiska v XX. stoletju. Ivanu Škafarju v spomin: Ob 20-letnici smrti duhovnika in zgodovinarja. Ur. Vinko Škafar. Maribor: Postulatura. 15–106.

Vinko ŠKAFAR, 2005: Prekmurski katoličani in kajkavske verske knjige do leta 1777. Pisec sedmerih luči. Ur. L. Kozar ml. Moravske Toplice, Murska Sobota, Petanjci: Občina Moravske Toplice, Pomurski naddekanat, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 110–127.

Martin VÖRÖŠ, 2005: Življenje Mikloša Küzmiča. Pisec sedmerih luči. Ur. L. Kozar ml. Moravske Toplice, Murska Sobota, Petanjci: Občina Moravske Toplice, Pomurski naddekanat, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 19–21.

Anton VRATUŠA, 1939: Razvoj prekmurskega slovstva do Ivanocija. Trgovski list 22/68, 11–12.

– –, 1974: Jezik »Nouvoga zákona« in »Szveti evangyeliomov«. Zbornik Štefana Küzmiča. Ur. A. Leskovec, M. Medved, J. Ternar. Murska Sobota: Pomurska založba. 54–75.

– –, 2005: O jeziku Mikloša Küzmiča. Pisec sedmerih luči. Ur. L. Kozar ml. Moravske Toplice, Murska Sobota, Petanjci: Občina Moravske Toplice, Pomurski naddekanat, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 26–31.

176

Jože VUGRINEC, 2005: Nahajališča sedmero knjig Mikloša Küzmiča. Pisec sedmerih luči. Ur. L. Kozar ml. Moravske Toplice, Murska Sobota, Petanjci: Občina Moravske Toplice, Pomurski naddekanat, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 87–104.

– –, 2011: Škof dr. Jožef Smej (namesto čestitke ob bližajoči se 90-letnici življenja). Košičevi dnevi XXIII. Ur. Branko Kerman. Bogojina: Kulturno-umetniško društvo »Jožef Košič« Bogojina. 141–144.

Jože ZADRAVEC, 1983: Naj mir pozvanja! Stopinje 1984. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 19–22.

– –, 1983a: Samo z družino in polnih src – z evangelijem ljubezni. Stopinje 1984. Ur. L. Kozar, V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 22–25.

– –, 1996: Svetemu pismu: v imenu ljudstva vse blagoslove! Stopinje 1997. Ur. J. Ftičar, L. Kozar, L. Kozar ml., V. Novak, F. Puncer, J. Smej, J. Zadravec. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 32–35.

Ivan ZELKO, 1996: Zgodovina Prekmurja. Murska Sobota: Pomurska založba.

Stanislav ZVER, 2005: Škof János Szily, mecen Mikloša Küzmiča. Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost. Ur. Jože Vugrinec. Murska Sobota: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 78–86.

Cerkev in župnija Velika Polana. Pridobljeno 17. 10. 2015. http://www.velika- polana.si/cerkev.html https://hu.wikipedia.org/wiki/Surd. Pridobljeno 9. 05. 2016 https://hu.wikipedia.org/wiki/Carolina_resolutio. Pridobljeno 9. 5. 2016 https://de.wikipedia.org/wiki/Michał_Frencel. Pridobljeno 9. 5. 2016 http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+24%2C+2728&id11=1&pos=0&set=2&l =sl. Pridobljeno 10. 5. 2016

177 http://lexikon.katolikus.hu/A/átlényegülés.html. Pridobljeno 11. 05. 2016 https://hu.wikipedia.org/wiki/Tarnóczy_István. Pridobljeno 13. 05. 2016 https://hu.wikipedia.org/wiki/Burgenlandi_horvátok. Pridobljeno 13. 05. 2016 http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=ps+130&id11=1&pos=0&set=6&l=sl&idp0 =1&idp1=12 . Pridobljeno 14. 05. 2016 http://lexikon.katolikus.hu/K/Kelcz-Adelffy%20árvaház.html. Pridobljeno 15. 05. 2016 https://hu.wikipedia.org/wiki/Index_librorum_prohibitorum. Pridobljeno 16. 05. 2016. http://www.pomurci.si/osebe/novak-vilko/678/. Pridobljeno 20. 05. 2016.

178