Okupacijska Politika Tretjega Rajha – Mobilizacija V Nemško Vojsko V Obsotelju 1941–1945

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKA NALOGA

OKUPACIJSKA POLITIKA TRETJEGA RAJHA – MOBILIZACIJA V NEMŠKO VOJSKO V OBSOTELJU 1941–1945

Mentorica: Avtorica: red. prof. dr. Jerca Vodušek Stari č Mojca Valen čak

Maribor, maj 2009

ZAHVALA

Iskreno zahvalo izrekam mami in babici, ki sta mi v času študija najbolj stali ob strani, me spodbujali in mi pomagali po svojih najboljših mo čeh. Prav tako se zahvaljujem o četu.

Zahvala je namenjena tudi mentorici dr. Jerci Vodušek Stari č za strokovno pomo č in koristne nasvete pri oblikovanju diplomskega dela.

Diplomsko delo posve čam mojemu pokojnemu staremu atu, Janezu Valen čaku, roj. 29. 8. 1921, ki se je sre čno vrnil domov iz Nem čije, kamor je bil izgnan.

U N I V E R Z A V M A R I B O R U

F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A

Koroška cesta 160 2000 Maribor

I Z J A V A

Podpisana Mojca Valen čak, rojena 12. 9. 1985, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer geografija – zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom OKUPACIJSKA POLITIKA TRETJEGA RAJHA – MOBILIZACIJA V NEMŠKO VOJSKO V OBSOTELJU 1941–1945, pri mentorici. dr. Jerci Vodušek Stari č, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Mojca Valen čak

Maribor, maj 2009

III POVZETEK

Diplomska naloga prikazuje življenje mobilizirancev v nemško vojsko med drugo svetovno vojno, ki so prihajali iz obmo čja Obsotelja. Namen naloge je predstaviti problem okupacijske politike ter opredelitev problema mobilizacije v nemško vojsko na primeru Obsotelja. Kljub temu da je Obsotelje poznano po tem, da je bil tukaj med II. svetovno vojno t.i. izselitveni pas, se je tudi na tem obmo čju vršila prisilna mobilizacija v nemško vojsko. Z obmo čja ob čin Kozje in Pod četrtek so nacisti prebivalstvo leta 1941 rasno ocenili in jim na podlagi rasnih razredov podelili državljanstvo. Podelitev državljanstva in članstvo v Štajerski domovinski zvezi pa je imelo posledice predvsem za moške, ki so morali prisilno v nemško vojsko. Najbolj je uspešno potekala nemška mobilizacija leta 1942 zaradi tega, ker je bil vsak vojni obveznik obveš čen, da bo, če se ne bo odzval pozivu, žrtvoval svojo družino. Mobilizacijo je spremljalo nasilje, izrazita mo čna nemška nacionalna in socialna propaganda ter antikomunizem. Naloga se nato osredoto či na potek mobilizacije (vpoklice v vojsko, odpor proti mobilizaciji, druge vojaške formacije, v katere so Nemci izvajali mobilizacijo. Naloga se zaklju či z analizo števila žrtev iz Obsotelja v II. svetovni vojni.

Klju čne besede: zgodovina, druga svetovna vojna, Obsotelje, raznarodovalni ukrepi, mobilizacija, Pod četrtek, Kozje, Bistrica ob Sotli

IV ABSTRACT

Diploma paper presents life of mobilized people into German army during the Second World War that came from the area Obsotelje. The purpose of the research is to show a problem of occupational politics and defining the problem of mobilization into German army in the case of Obsotelje. Despite the fact that Obsotelje is well known as the area of eviction during the Second World War, compulsory mobilization into German army was taking place. On the basis of race classes in 1941 Nazis granted citizenship to population of Kozje and Pod četrtek. Citizenship and membership in Styrian patriotic association had consequences especially for men that had to go compulsory into German army. German mobilization was most successful in 1942 because each war recruit was informed that if he did not obey the obligation he should sacrifice his family. Mobilization was monitored by violence, distinctive German national and social propaganda and anticommunism. Furthermore diploma paper focuses the course of mobilization (military drafts, mobilization resistance, different military formations into which Germans performed mobilization). In the end there is an analysis of number of victims in Obsotelje in the Second World War.

Key words: history, the Second World War, Obsotelje, ant-nationalism actions, mobilization, Pod četrtek, Kozje, Bistrica ob Sotli

V KAZALO

1 UVOD ...... 1 2 OKUPACIJSKA POLITIKA TRETJEGA RAJHA ...... 3 2.1 Zna čilnosti nacisti čne raznarodovalne politike...... 3 3 RAZMERE MED OKUPACIJO...... 6 3.1 Ponem čevalni ukrepi...... 10 3.2 Državljanstvo in rasna sestava ...... 20 3.3 Gestapo...... 25 4 MOBILIZACIJA V NEMŠKO VOJSKO...... 28 4.1 Uvedba vojaške obveznosti...... 30 4.2 Vpoklici letnikov...... 33 4.3 Odpor proti mobilizaciji...... 38 4.4 Mobiliziranci na frontah...... 45 4.5 V vojnem ujetništvu ...... 51 4.6 Vojaške formacije ...... 59 5 ŽRTVE II. SVETOVNE VOJNE – primer: Obsotelje ...... 67 6 ZAKLJU ČEK...... 70 7 LITERATURA IN VIRI ...... 77 8 PRILOGE...... 82

VI 1 UVOD

Obsotelje je obmejno obmo čje na vzhodu Slovenije. Prihajam s tega obmo čja in vseskozi sem se sre čevala z mnogimi osebnimi zgodbami življenja naših starih staršev. Z zgodbami, ki so opisovale dogajanje med drugo svetovno vojno na našem obmo čju. Zato sem se odlo čila, da bom prav zaradi ohranjanja spomina na vse, ki so mi pripovedovali te zgodbe, predvsem na starega ata, predstavila dogajanje na obmo čju Obsotelja v času druge svetovne vojne pod okupacijsko politiko tretjega rajha. Nemški okupator je bil, od vseh treh okupatorjev, na slovenskem ozemlju najhujši. Vse države, ki jih je Nem čija pod vodstvom Hitlerja okupirala, so poizkusili ponem čiti in priklju čili tretjemu rajhu. Na zasedenih obmo čjih so nemške okupacijske oblasti izvajale teror nad doma čini. Mnoge so izgnali, jih pobili ali prisilno mobilizirali v nemško vojsko. S tem je bilo grobo kršeno mednarodno vojno pravo. Okupacijska politika tretjega rajha je imela osnovno na čelo, da je potrebno vse aktivnosti usmeriti k dokončnemu izbrisu slovenskega naroda. Vse osnovne metode, deportacija ljudi, prepoved delovanja slovenskih društev, uvedba nemških šol ter prepoved uporabe slovenskih krajevnih imen, so Nemci uporabili tudi na obmo čju Obsotelja. Kljub temu da je Obsotelje poznano po tem, da je bil tukaj med II. svetovno vojno t.i. izselitveni pas, se je tudi na tem obmo čju vršila prisilna mobilizacija v nemško vojsko. Namen naloge je predstaviti problem okupacijske politike ter opredelitev problema mobilizacije v nemško vojsko na primeru Obsotelja. V diplomskem delu sem se osredoto čila na probleme prisilne mobilizacije v nemško vojsko. Podrobno sem predstavila primer Obsotelja. Opredelila sem potek prisilne mobilizacije v nemško vojsko in potek življenja med vojno.

Cilji oz. predpostavke so bile naslednje: - predstaviti okupacijsko politiko tretjega rajha, - predstaviti takrat veljavne okvire mednarodnega prava, - ugotoviti in prikazati število vpoklicanih v nemško vojsko po posameznih letnikih, - opredeliti potek mobilizacije (vpoklice v vojsko, odpor proti mobilizaciji, ženske v nemški vojski, predstaviti župane, ki so delovali pod nemškim vplivom), - opis razli čnih front skozi o či mobilizirancev, - raziskati in predstaviti delovanje Zveze društev prisilno mobiliziranih v nemško vojsko.

1 Pri pisanju diplomske naloge sem si pomagala z razli čnimi metodami dela:

DESKRIPTIVNA RAZISKOVALNA METODA - pregled strokovne literature o okupacijski politiki tretjega rajha, - pregled strokovne literature o mobilizaciji v nemško vojsko, - zbiranje virov (arhivskega gradiva) o prisilni mobilizaciji v nemško vojsko, - pregled literature o obravnavanem obmo čju med II. svetovno vojno, - pregled internetnega gradiva.

KAVZALNA RAZISKOVALNA METODA - analiza virov nemškega okupatorja, - statisti čna obdelava števila vpoklicanih v nemško vojsko po posameznih letnikih v Obsotelju, - primerjava najdenih virov s podatki iz literature, - razgovor s prisilnimi mobiliziranci.

Ob pisanju diplomske naloge sem s pomo čjo gradiva pridobljenega v Arhivu Republike Slovenije, Zgodovinskem arhivu Celje, v mati čnih knjigah ob čine Kozje, iz cerkvene kronike Bu če, strnila potek dogajanja na obmo čju Obsotelja v času med drugo svetovno vojno. Eden izmed ciljev je bil, ugotoviti in prikazati število vpoklicanih v nemško vojsko po posameznih letnikih. Navedla sem le približno število vpoklicanih in mobiliziranih fantov. Ker vpogleda v dolo čene mati čne knjige nisem dobila, sem število mobiliziranih dobila na podlagi virov iz fonda »Deželni svetnik okrožja Brežice«, fonda »Komisija za ugotavljanje zlo činov okupatorjev in njihovih pomaga čev«, fonda »Štajerska domovinska zveza«, fonda »Štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev Ljubljana« oziroma v bazi ra čunalniških podatkov, najdenih v tem fondu. Upoštevala sem že obstoje če sezname Zveze društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, katere sem dopolnila s podatki iz prej navedenih fondov in ustnimi viri. Diplomska naloga je postala celota šele, ko sem jo dopolnila s pri čevanji mobilizirancev. Dodaten vir diplomske naloge predstavlja slikovni material iz mojega osebnega arhiva. Tako sem napisala diplomsko nalogo v upanju, da bo ostal spomin na pripovedovanja resni čnih zgodb, npr. mojega starega o četa, ter da bo diplomska naloga pripomogla k bolj jasni predstavi dogajanja na obmo čju Obsotelja med drugo svetovno vojno.

2 2 OKUPACIJSKA POLITIKA TRETJEGA RAJHA

2.1 Zna čilnosti nacisti čne raznarodovalne politike

V bistvu je nacisti čna raznarodovalna politika nadaljevanje tiste politike nemškega imperializma, ki je težila za prodiranjem na vzhod (»Drang nach Osten«). Nemško prodiranje na vzhod je bilo kontinuiran proces bolj ali manj zavestne in nasilne ekspanzije nemških vladajo čih razredov od zgodnjih obdobij fevdalizma do konca prve svetovne vojne. Bilo pa je ve č smeri prodiranja na vzhod: ena smer je šla iz Prusije in druga iz Avstrije. Nacisti čna raznarodovalna politika, zlasti množi čne deportacije in preseljevanja ter nasilno ponem čevanje ljudi, je bila zasnovana na ideologiji nemške nacionalsocialisti čne delavske stranke (NSDAP). 1 Imperialisti čne ekspanzionisti čne ideje je prevzel nemški nacionalni socializem. Prve tri to čke programa NSDAP so zahtevale združitev vseh Nemcev v veliko Nem čijo, enakopravnost nemškega naroda z drugimi narodi, odpravo versajske in senžermenske mirovne pogodbe ter priklju čitev pokrajin za prehrano nemškega naroda in naselitev presežka prebivalstva. Tudi Hitler v svoji knjigi »Mein Kampf« opisuje idejo, širitve od zahoda proti vzhodu. Trdil je, da mora nacionalsocialisti čno gibanje poskušati odpraviti nesorazmerje med številom prebivalstva in velikostjo življenjskega prostora, cilj nemške zunanje politike pa mora postati »Grund und Boden.« V istem delu je govoril tudi o germanizaciji in o tem, da so rasno manjvredni ljudje že vnaprej obsojeni na neuspeh ter da je mogo če germanizirati tla in ne ljudi. 2 Hitler je dejal, da je potrebno rasno tuje elemente odstraniti, posestva, ki bodo na ta na čin postala prosta, pa dati lastnemu – nemškemu narodu. S temi besedami je jasno nakazal usodo milijonov ljudi, ki so jih med drugo svetovno vojno deportirali. Vprašanja preseljevanja in populacijske politike so spadala v zaš čitni oddelek (SS), ki ga je od leta 1929 vodil Heinrich Himmler. SS je imela za to že od leta 1931 dalje posebno ustanovo, to je glavni rasni in kolonizacijski urad (Rassen – und Siedlunghauptamt SS). Ta urad se je poleg rasnih in kolonizacijskih vprašanj ukvarjal tudi z rodovnimi vprašanji, šolanjem in razporejanjem rasnih raziskovalcev. V nacisti čni preseljevalni in kolonizacijski politiki so imele veliko vlogo nemške narodne manjšine v raznih evropskih državah, saj so postale orodje in celo subjekt nacisti čne raznarodovalne politike. 3

1 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika v Sloveniji 1941–1945, Maribor 1968, str. 7 (dalje: T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …). 2 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 10. 3 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 13.

3 Na obmo čju današnjega ozemlja Slovenije je nemška manjšina aktivno delovala pod okriljem organizacije Kulturbund, ki je imela sedež v Celju, Mariboru, na Ptuju, v Ljubljani in Ko čevju. Kulturbund je vodil mo čno pronacisti čno propagando. 4 Tudi v takratni politi čni ob čini Pristava je bilo veliko članov Kulturbunda, ki so pripravili ugoden teren, da so imeli nemški okupatorji čim lažje delo. Teden dni po okupaciji so doma či kulturbundovci prevzeli ob čino. 5 Po priklju čitvi Avstrije k nemškemu rajhu leta 1938, se je razvoj nemške manjšine na slovenskem še bolj razvil. Nem čija se je vse bolj direktno vmešavala v notranjo politiko jugoslovanske države. Novembra 1938 je nemški poslanik Viktor von Heeren obiskal notranjega ministra dr. Antona Korošca in od njega zahteval, da preneha s pritiskom na nemško manjšino. Ravno zaradi tega obiska je na von Heerenov namig 21. decembra 1938, predsednik 31. jugoslovanske vlade Milan Stojadinovi ć odstranil Korošca iz vlade. 6 Čeprav so se mnogi nacisti čno usmerjeni pripadniki nemške manjšine v Sloveniji v letih pred okupacijo ukvarjali z obveš čevalno dejavnostjo za Nem čijo in sistemati čno (po okrajih) zbirali podatke o Slovencih, bi bilo napa čno trditi, da so bili vsi člani Kulturbunda, oz. da bi vsi delovali v prid Nem čije. Na obravnavanem obmo čju Obsotelja delovanje kulturbundovcev ni bilo tako zelo izrazito vse do za četka napada na Jugoslavijo. Po vojaškem udaru v Beogradu in množi čnih demonstracijah prebivalstva Jugoslavije je Adolf Hitler 27. marca 1941 sklenil napasti Jugoslavijo in jo razbiti, tako kot vojaško silo in kot državo. K operacijam in zasedbi Jugoslavije je povabil tudi sosednje države, ki so bile že članice trojnega pakta in so imele ozemeljske zahteve do Jugoslavije. Za operacije na slovenskem ozemlju je dolo čil 2. nemško armado, medtem ko je Italija zanje dolo čila 2. italijansko armado, ki naj bi z glavnimi operacijami za čela šele potem, ko bi nemška vojska s severa prišla globlje v notranjost Jugoslavije. 6. aprila 1941 je prišlo do napada Nem čije na Jugoslavijo. V trgu Pod četrtek je »trška gospoda« z nemškimi pozdravi pozdravila okupatorjevo vojsko. V šolski kroniki je povojni šolski upravitelj Oto Mikuli č zapisal, da je bil trg že za časa Avstro–Ogrske »nemškutarsko« gnezdo in za ponemčenje je skrbela Schulvereinska osnovna šola. 7 1. nemška armada je na široki črti od Blatnega jezera do zahodnega roba Karavank prodirala z dvema armadnima zboroma (51. pehotnim in 49. gorskim) ter enotami 188. gorske divizije, zbranimi ve činoma iz Zgornje Štajerske in Koroške. Potem ko je po dveh dneh dosegla črto

4 D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji, Ljubljana 1960, str. 140 (dalje: D. Biber, Nacizem …). 5 AS 1827, Komisija za ugotavljanje zlo činov okupatorjev in njihovih pomaga čev (dalje: KUZOP), fasc. 870/V., 4/IV. – V./ 1 - 40 okraj Krško – statistika zlo činov s priloženimi šolskimi kronikami za šolske okoliše. 6 D. Biber, Nacizem …, str. 155. 7 AS 1827, KUZOP, fasc. 870/V., 4/IV. – V./ 1 - 40 okraj Krško – statistika zlo činov s priloženimi šolskimi kronikami za šolske okoliše.

4 Dolnja Lendava–Ljutomer–Ormož–Maribor–Dravograd, je po prodoru tankovske enote v Zagreb in razglasitvi Neodvisne države Hrvatske (NDH) 11. aprila 1941 sledil splošni prodor nemške in italijanske vojske. Italijanske enote so brez odpora vkorakale v Ljubljano. Predsednik Narodnega sveta dr. Marko Natla čen je pozdravil italijanske vojaške oblasti in nemškemu poveljniku zasedbenega oddelka v Celju predlagal, da bi Nemci zasedli vso Slovenijo, ta pa naj bi dobila status posebne državice. Nemci se o slednjem niso hoteli niti pogovarjati. 8 Na ozemlju Slovenije je vojna trajala le šest dni. V Beogradu je bila 17. aprila 1941 podpisana kapitulacija Jugoslavije.

8 B. Repe, Oris sodobne ob če in slovenske zgodovine, Ljubljana 2003, str. 135 (dalje: B. Repe, Oris sodobne ob če in slovenske zgodovine …).

5 3 RAZMERE MED OKUPACIJO

Zasedeno slovensko ozemlje so si trije okupatorji razdelili glede na imperialisti čne težnje. Ker je nove državne meje dolo čil Hitler, je dobil najve čji in najrodovitnejši ter gospodarsko najrazvitejši del: Spodnjo Štajersko, severni del Dolenjske, Mežiško dolino, Gorenjsko in majhen del severozahodnega dela Prekmurja (10.261,09 km 2). Italijanski in madžarski okupator sta dobila pol manj kot nemški okupator (Italija 4.555,66 km 2 in Madžarska 997,54 km 2). 9

Karta 1: Okupacija in razkosanost slovenskega ozemlja 1941 10

Vsi trije okupatorji so slovenski narod obsodili na smrt, razlikovali so se le v metodah. Nemci so to hoteli narediti zelo na hitro – v roku štirih let naj bi slovenski narod izginil, medtem ko so Italijani delali nekoliko na daljši rok, madžarski okupacijski sistem pa je bil nekje v sredini. 11 Hitler in Mussolini sta javno priznala, da imata njuni državi namen uni čiti Slovence kot narod. 12 Nemški okupator je zasedeno slovensko ozemlje obdržal pod nemško vojaško upravo le do 14. aprila 1941. Pokrajinske vodje NSDAP in državne namestnike (Reichsstatthalterje) sosednjih nemških pokrajin je imenoval za šefe ali na čelnike civilne uprave. Podoben

9 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 140. 10 Vir: B. Repe, Sodobna Zgodovina, str. 157. 11 B. Repe, Oris sodobne ob če in slovenske zgodovine …, str. 136. 12 M. Vidic, et. al., Ilustrirana zgodovina Slovenije, Ljubljana 1999, str. 345.

6 okupacijski sistem je uvedel tudi v zahodni Poljski, Alzaciji, Lotaringiji in Luksemburgu. Hitler je zasedeno slovensko ozemlje razdelil v dve za časni upravni enoti: Spodnjo Štajersko (Untersteiermark) in »zasedena obmo čja Koroške in Kranjske« (besetzte Gebiete Kärntens und Krains). Za Spodnjo Štajersko je šef civilne uprave postal dr. Siegfried Uiberreither iz Gradca in za t.i. zasedena obmo čja Franz Kutschera iz Celovca. 13 Oba šefa civilne uprave je Hitler podredil sebi, nekaj pristojnosti je pustil le poštnemu in železniškemu ministru. Pravico dajati navodila šefoma civilne uprave sta dobila Hermann Göring, pooblaš čenec za štiriletni gospodarski na črt, in Heinrich Himmler kot državni komisar za utrjevanje nemštva. 14 Pokrajine so bile nato po istem vzorcu razdeljene na okraje, ki so jim na čelovali politi čni komisarji, vsi člani NSDAP iz obmo čja Avstrije in Nem čije. Ti komisarji so zaradi boljših uspehov pri ponem čenju za svoje svetovalce izbirali eminentneže iz vrst slovenskih »folksdoj čerjev«. 15 Spodnja Štajerska je bila razdeljena na petnajst okrajev, Gorenjska na pet. Kasneje so po avstrijskem zgledu okraje ukinili in ustanovili okrožja, in sicer na Štajerskem 1. julija 1941 pet podeželskih in eno mestno okrožje na Gorenjskem 1. avgusta 1941 pa tri podeželska okrožja. Podeželska okrožja na Spodnjem Štajerskem so bila: Ptuj, Celje, Maribor podeželje, Brežice in Trbovlje. Mestno okrožje je bilo mesto Maribor. Že pred napadom na Jugoslavijo je akcijski štab šefa civilne uprave, ki ga je vodil vodja organizacijskega urada v pokrajinskem vodstvu NSDAP za Štajersko polkovnik SA Franz Steindl, pripravil vse potrebno za vzpostavitev civilne uprave v teritorialno upravni enoti Spodnja Štajerska. V to upravno tvorbo je bilo vklju čenih sedem ob čin okraja Dravograd, 14 celih štajerskih okrajev ter samostojnih mest: Brežice, Celje, mesto Celje, Gornji Grad, Laško, Ljutomer, Maribor – desni breg, Maribor – levi breg, mesto Maribor, Ptuj, mesto Ptuj, Slovenj Gradec in Šmarje pri Jelšah. 16 Pod četrtek je bil ena izmed 19 ob čin, ki so upravno spadale v okrožje Celje. 17 Ob čini Kozje in Bistrica ob Sotli 18 sta upravno spadali v okrožje Brežice. Med okupacijo je v ob čini Kozje (Drachenburg) delovalo pet županov. Od začetka okupacije do leta 1942 je kot župan deloval Gottfilred Pichler, ki je bil po rodu Avstrijec. Leta 1943 je

13 F. Šetinc, Izgnanci, Zbornik slovenskih izgnancev 1941–1945, Društvo izgnancev Slovenije, Ljubljana 1993, str. 25 (dalje: F. Šetinc, Izgnanci …). 14 F. Šetinc, Izgnanci …, str. 25. 15 Folksdoj čerji je nacisti čno ime za Nemce iz dežel zunaj Nem čije, npr. banatski Nemci, pri nas Ko čevski Nemci. B., Nešovi ć, J. Prunk, Zgodovina za 8. razred osnovne šole, Ljubljana 1993, str. 82. 16 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje 2001, str. 17 (dalje: M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …). 17 J. Ma ček, Pod četrtek skozi stoletja, Maribor 2008, str. 119 (dalje: J. Ma ček, Pod četrtek …). 18 Bistrica ob Sotli se je takrat imenovala Sv. Peter pod Sv. gorami.

7 odšel v nemško vojsko. Njegov naslednik je bil Vinko Krasser, ki je bil po rodu Nemec z jugoslovanskim državljanstvom. Po poklicu je bil zdravnik in ob kapitulaciji je pobegnil v Avstrijo. V ob čini Kozje je kot župan deloval od za četka 1942 do za četka 1943. Sepp Mayer je funkcijo župana opravljal od za četka 1943 do 1944. Po rodu je Avstrijec, leta 1944 pa je odšel v nemško vojsko. Zadnji medvojni župan v ob čini Kozje je bil Franz Steuber, ki so ga v Kozjem maja 1945 ustrelili. Kot župan je deloval od 1944 do kapitulacije Nem čije. Po rodu je bil Avstrijec. V takratni ob čini Polje (Felddorf) 19 je bil vse od za četka do konca okupacije župan Leopold Berglez, ki so ga ozna čili za »nem čurja«. V ob čini Podsreda (Hörberg) 20 so med okupacijo delovali štirje župani. Ivan Stolekar, slovenske narodnosti in navdušen Hitlerjanec, je opravljal funkcijo župana od za četka okupacije do maja 1942. Nasledil ga je Alojz Boži čnik, Slovenec, od maja do novembra 1943. Slednji je bil navdušen Hitlerjanec. Od novembra 1943 do 26. avgusta 1944 je deloval Alojz Piber, ki je po nekaj mese čnem delovanju odšel v Sv. Peter pod Sv. gorami. Zadnji župan ob čine Kozje, ki je deloval od septembra 1944 do zloma Nem čije, je bil Nemec Milan Molenek. V ob čini Sv. Peter pod Sv. gorami (Königsberg am Sattelbach) so v času okupacije delovali štirje župani. Nemec Sepp Mayer je deloval od za četka okupacije do marca 1942. Bil je član NSDAP in marca 1942 mobiliziran v nemško vojsko. Nato je funkcijo župana ob čine Sv. Peter pod Sv. gorami prevzel Ivan Kump, Ko čevar z jugoslovanskim državljanstvom. Deloval je od marca do avgusta 1942. Franz Nachbagauer je prevzel funkcijo župana avgusta 1942 in jo opravljal do maja 1943. Po rodu je bil Avstrijec. Kot zadnji med okupacijo je funkcijo župana opravljal Jožef Juran, Ko čevar z jugoslovanskim državljanstvom. Bil je tudi član NSDAP. Županoval je od maja 1943 do zloma Nem čije, kamor je po koncu vojne pobegnil. V Pilštanju (Peilenstein) so delovali vsaj trije župani, ki smo jih razbrali s pomo čjo najdenih virov. Doma čin Franz Paa je deloval od za četka okupacije do novembra 1941. Nasledil ga je Hugo Bosio, prav tako doma čin. Ta je deloval od 25. novembra 1941 do 8. septembra 1942. Ker je sodeloval z OF, so ga zaprli v Mauthausen. Po vrnitvi leta 1945 je bil predsednik NO Lesi čno.21 Nato je županoval, od septembra 1942 do aprila 1944, doma čin Edvard Kova čič.22 Na seznamu županov okraja Šmarje pri Jelšah je za Pod četrtek (Windischlandsberg) zapisan Janes Verschetz (drugod Johann Werschetz), ki še pred okupacijo ni skrival svoje hitlerjanske

19 Danes krajevna skupnost Polje ob Sotli, ki spada v ob čino Pod četrtek. 20 Danes krajevna skupnost Podreda, ki spada v ob čino Kozje. 21 AS 1827, KUZOP, fasc. 870/V., 63/V. – IX./V. VII./1 Seznami županov med okupacijo. Okraj Kozje. 22 AS 1827, KUZOP, fasc. 870/V., 4/IV. – V./ 1 - 40 okraj Krško – statistika zlo činov s priloženimi šolskimi kronikami za šolske okoliše.

8 opredelitve. Že prej je deloval za Nemce in svoja poro čila oddajal v šifrirani obliki. V ob čini Pod četrtek so se župani precej menjavali. Johannu Werschetzu so sledili: Walter Lukas, Anton Halbig, Eduard Andres in Franz Wagner. V Pristavi (Bärental) je bil župan Alois Wastl. 23 Celjsko okrožje je imel nemški okupator za eno najpomembnejših obmo čij na Spodnjem Štajerskem, saj je šef civilne uprave imenoval za njegovega politi čnega komisarja najhujšega nacisti čnega priganja ča med vsemi politi čnimi komisarji – Antona Dorfmeistra. Ta je bil eden redkih politi čnih komisarjev, ki je bil obenem tudi okrožni vodja Štajerske domovinske zveze in je tako združeval upravno in politi čno funkcijo. 24 Odnos nemških županov do slovenskega prebivalstva je bil razli čen. Ve čina nemških županov je bila ostra, neusmiljena. Pilštanjski župan je zaprl tamkajšnjo slovensko šolo, uni čil križe in kapelice. Za nekatere so krajevni narodnoosvobodilni odbori po koncu vojne dali Komisiji za ugotavljanje zlo činov okupatorjev in njihovih pomaga čev tudi take podatke: dober za ljudi, ni bil zagrizen nacist. 25 Z razširitvijo obmo čij so se pristojnosti komisarjev, ki so se 1. februarja 1942 preimenovali v državne svetnike, zmanjšale. Šefa civilne uprave sta razpustila jugoslovanske ob činske odbore in politi čne komisarje pooblastila, da v ob činah imenujejo župane. Tone Ferenc ugotavlja, da je bila ve čina le–teh preverjenih kadrov iz vrst pete kolone in »folksdoj čerjev«. Tovrstna ureditev uradništva je bila s strani aneksije zelo racionalna, saj bi po priklju čitvi ostali le uradi na Štajerskem in Koroškem, tisti na obmo čjih civilne uprave pa bi bili ukinjeni. 26 Okupirano Spodnjo Štajersko so nacisti nameravali že jeseni 1. oktobra 1941 priklju čiti k nemškemu rajhu. Potem ko so v Berlinu že drugi č ali tretji č odložili formalnopravno priklju čitev zasedenih pokrajin, sta šefa civilne uprave prenesla svoja sedeža iz Maribora (15. november 1941) in z Bleda (15. januar 1942) v Gradec in Celovec. Formalnopravno zasedeno slovensko ozemlje ni bilo nikoli priklju čeno k tretjemu rajhu. Orožništvo in policija sta bila oborožena izvršna organa okupatorjeve civilne uprave. Vsako okrožje je dobilo tudi okrožne orožniške vodje. Ve č okrožij so združili v orožniška glavarstva, velika okrožja pa so razdelili na orožniške oddelke. Tako sta bili na Spodnjem Štajerskem dve orožniški glavarstvi (Maribor in Celje), šest orožniških okrožij in 104 orožniške postaje. Slednje so skrbele za red in mir ter na svojem ozemlju zatirale osvobodilni

23 J. Ma ček, Pod četrtek …, str. 120–121. 24 Prav tam, str. 120. 25 Primer opisuje župana Franza Wagnerja. Prav tam, str. 121. AS 1827, KUZOP, fasc. 870/V., 4/IV. – V./ 1 - 40 okraj Krško – statistika zlo činov s priloženimi šolskimi kronikami za šolske okoliše. 26 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 144–148.

9 boj. V za četku so imele posamezne postaje le pet do deset orožnikov, zaradi širjenja osvobodilnega gibanja so se okrepile. 27 Od 27. aprila do 21. maja 1941 so bile vzpostavljene orožniške postaje v enajstih krajih, med drugim tudi v Pod četrtku. Nemški okupator je postavil tudi orožniško postajo v Sodni vasi, v kateri je sodelovala nemška policija s katero so najve čkrat sodelovali doma či izdajalci, ki so razkrivali vsakršno uporniško namero. Ob nekdanji ogrsko–avstrijski meji so orožniki od za četka morali biti tudi obmejni stražarji. Jugoslovanske orožnike so odstranili iz službe in jih razorožili. 28

3.1 Ponem čevalni ukrepi

Na črt nemškega okupatorja za uni čenje slovenskega naroda kot etni čne enote je imel tri bistvene sestavine, ki so bile na slovenskem Štajerskem tesno povezane z vindišarsko teorijo o treh razli čnih slojih prebivalstva: o narodno zelo zavednih Slovencih, o sicer slovensko govore čih, vendar nemško čute čih Vindišarjih ali Vendih, in o Nemcih. Vindišarska teorija ima svoje korenine v letu 1914, ko jo je v Celovcu razglasil neimenovani pisec in nadaljeval dr. Martin Wutte. Drugi razglašalec te teorije je bil dr. Helmut Carstanjen, ki je pod psevdonimom Gerhard Werner leta 1934 v knjigi Sprache und Volkstum in der Untersteiermark napisal sklep: »Ker sestavljajo Vendi na Spodnjem Štajerskem veliko ve čino prebivalstva in vidijo v nemštvu svoje naravno in zgodovinsko vodstvo, je tudi dežela – ne glede na vsa državnopoliti čna trenja – slej ko prej nemška in jo je glede na celotni narodni prostor treba videti kot nemško obmejno krajino.« 29 Pri raznarodovanju Slovenije in Slovencev ter Slovenk gre za tri med seboj povezane okupatorjeve ukrepe: množi čno izganjanje Slovencev in Slovenk, množi čno naseljevanje Nemcev in germanizacija. Prva sestavina je bil množi čen izgon Slovencev, zlasti narodno zelo zavednih, za katere so nacisti predvidevali, da bi jim lahko že s svojo navzo čnostjo in še bolj svojim delovanjem, ovirali raznarodovalno delo. Vsi ti naj bi prostovoljno ali s okupatorjevo silo izginili z zasedenih slovenskih ozemelj. Njihovo usodo pa naj bi delilo še deset tiso č drugih ljudi, ki so se preselili v Spodnjo Štajersko, Gorenjsko in Mežiško dolino, in tistih, katerih posesti so bile potrebne za nemške priseljence. 30

27 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 151. 28 J. Ma ček, Pod četrtek …, str. 121. 29 T. Ferenc, B. Godeša, Slovenci pod nacisti čnim gospostvom 1941–1945, zbornik Slovensko–avstrijski odnosi v 20. stoletju, str. 182 in F. Šetinc, Izgnanci …, str. 30–31. 30 F. Šetinc, Izgnanci …, str. 31.

10 Druga sestavina okupatorjevega raznarodovalnega na črta je bilo na črtno in množi čno naseljevanje Nemcev na slovenski zemlji, zlasti na posestva izgnanih Slovencev. Nemci, ki naj bi jih okrepili v števil čnem, gospodarskem in politi čnem pogledu, naj bi bili namre č pomemben dejavnik pri nacisti čnem raznarodovanju Slovencev. Njihove postojanke (v naselitvenem in ne vojaškem smislu) naj bi na južni strani zapirale zasedeni slovenski pokrajini pred vplivi slovanskega življa s Hrvaške in Ljubljanske pokrajine, v notranjosti pokrajin pa trgale strnjeno slovensko ozemlje v manjše dele, ki naj bi nato kot osamljeni oto čki izginili v nemštvu. 31 Tretja bistvena sestavina okupatorjevega raznarodovalnega na črta je bilo popolnoma in nasilno ponem čenje vseh tistih prebivalcev zasedenih pokrajin, ki naj bi vsaj za časno ostali v njih. 32 Po Himmlerjevih smernicah, ki jih je podpisal 18. aprila 1941 v Mariboru, je bilo treba izgnati vse izobražence, osebe, ki so jih prištevali k slovenskemu vodilnemu sloju, obmejno prebivalstvo in Slovence, ki so se naselili na Spodnjem Štajerskem po 1. januarju 1914. 33 Brez množi čnega izganjanja Slovencev, enega od treh najpomembnejših ukrepov nacistov, ne bi bili mogli izpeljati popolnega ponem čenja dežele. Najprej so izselili kulturne in izobražene ljudi. Iz šolske kronike je razvidno, da je bil prvi izgon iz ob čine Sv. Peter pod Sv. gorami dne 28. aprila 1941. Izgnali so župana Alojza Zoren ča z družino in doma čega župnika Ivana Ran čigaja. Župnik Ran čigaj je bil izseljen 5. julija 1941 in interniran v Jasenovcu, kjer so ga mu čili do smrti. 34 Ohranjeni so podatki za naslednje izseljence, ki so bili izseljeni od 28. aprila do 27. septembra 1941. Iz Pristave pri Šmarju 35 so 20. junija 1941 izselili u čiteljico Danico Jesih. 11. septembra 1941 so izselili še zakonca Debeljak (kmeta) in u čiteljico Fran čiško Vrešnjak. 36 Iz Polja ob Sotli so izselili 5. julija 1941 župnika Jurija Priboži ča in mlinarja Antona Vaha.37 Iz Črešnjevca so 2. julija 1941 izselili tesarja Alojza Inkreta in 24. julija 1941 hlapca Petra Fer čka.38 Iz ob čine Kozje so 24. junija 1941 izselili sekretarja Josefa Berstovška z družino ter gostilni čarja Franca Leskovška z družino. 5. julija 1941 so iz Kozjega izselili dekana Viktorja Lundra. 21. avgusta 1941 so izselili delavca Franca Petinija z družino, finan čnika Valentina

31 Prav tam, str. 31. 32 Prav tam, str. 31. 33 T. Ferenc, B. Godeša, Slovenci pod nacisti čnim gospostvom 1941–1945, zbornik Slovensko–avstrijski odnosi v 20. stoletju, str. 192. 34 AS 1827, KUZOP, fasc. 58/I. – IV., V. Izseljenci iz okraja Brežice, Izseljenci iz Sv. Petra pod Svetimi gorami, list 42. 35 Kraj se danes imenuje Pristava pri Mestinju. 36 AS 1827, KUZOP, fasc. 58/I. – IV., V. Izseljenci iz okraja Celje, Izseljenci iz Pristave pri Šmarju, list 50. 37 AS 1827, KUZOP, fasc. 58/I. – IV., V. Izseljenci iz okraja Brežice, Izseljenci iz Polja ob Sotli, list 30. 38 AS 1827, KUZOP, fasc. 58/I. – IV., V. Izseljenci iz okraja Brežice, Izseljenci iz Črešnjevca, list 8.

11 Reberšaka z ženo, vodjo zemljiške knjige Ivana Sitarja z ženo in finan čnega uradnika Andreja Šketa z družino. 39 Iz Podsrede so izselili 21. avgusta 1941 kmeta Franca Jereba z družino. 40 Iz ob čine Pod četrtek so izselili 44 prebivalcev: 5. julija 1941 župnika Friderika Strnada ter 12. septembra 1941 posestnika Antona Cvetka z ženo in sestro, dijaka Adolfa Lešnika in Antona Lešnika, kmeta Jožefa Po čivavška z družino, kmeta Martina Šelekerja z družino in Leopoldino Žuraj ter Terezijo (obe poljedelki), vse so izselili 25. septembra 1941; 27. septembra 1941 so iz Virštanja izselili kmeta Alojza Zakoška z družino, kroja ča iz Imenega Franca Štukla z družino, trgovca Jakoba Pregrada z družino, kuharico Emo Žlender iz Olimja, trgovca Avgusta Lipovška iz Imenega ter družino Plevnik iz Sel. 41 V tretjem izselitvenem valu so bili na vrsti za izgon prebivalci Posavja in Obsotelja. Oktobra 1941 so na ob činsko desko nabili razglas, da se bo vršila izselitev v Nem čijo. Pripeljali so tudi reklamni avto in z godbo ter sladkimi obljubami napovedovali raj, kamor bodo izseljeni. Prvi izgnanci iz Obsotelja so prišli na Rajhenburški grad 23. oktobra 1941. Na grad Rajhenburg so jih pripeljali policisti SS oddelkov. Nekaj prebivalcev, se je pred izgonom rešilo z begom na Hrvaško ali v sosednjo ob čino Pod četrtek. Isto časno so prihajali s pesmijo na ustih novi kolonisti, Ko čevarji. Po prvi selitvi je sledila druga dne 23. novembra 1941. V tem času je mnogo ljudi pobegnilo iz cone A v cono B, in sicer v sosednje ob čine Podsreda, Kozje, Koprivnica, Pilštanj in Pod četrtek. Nekaj so jih pono či ulovili in odpeljali v taboriš če. 42 V drugi selitvi so Nemci izselili tudi družino Valen čak iz Dekmance, to je naselje, katerega prebivalci so bili v času okupacije izseljeni. Danes spada to naselje v ob čino Bistrica ob Sotli. Izgon in bivanje v izgnanstvu v Nem čiji so slikovito opisali avtori čin ded in njegovi sorodniki. »Življenje kar 14–članske družine Valen čak (o četa Antona, matere Marije, tete Jožefe, babice Agnes, otrok Janeza, Terezije, Antona, Marije, Franca, Jožefa, Mirka, Jožefe, Ljudmile in Ane) je bilo vse do usodnega novembrskega dne leta 1941 zelo umirjeno in prijetno. Že v mesecu oktobru 1941 so prišle nemške sile do nas in zahtevale, naj se izselimo. Ker pa je bil o če Anton bolan, nas takrat še niso. 23. novembra 1941 je bil dan, ki je zaznamoval družino za celo življenje. Prišel je čas odhoda. Slovo od doma je bilo zelo težko. Oče je zaklenil vhodna vrata misle č, da jih zaklepa zadnjikrat, klju č pa je vrgel skozi okence, ki je bilo nad vrati, v notranjost hiše. Potem so nas naložili v tovornjake in nas odpeljali v

39 AS 1827, KUZOP, fasc. 58/I. – IV., V. Izseljenci iz okraja Brežice, Izseljenci iz Kozjega, list 21. 40 AS 1827, KUZOP, fasc. 58/I. – IV., V. Izseljenci iz okraja Brežice, Izseljenci iz Podsrede, list 28. 41 AS 1827, KUZOP, fasc. 58/I. – IV., V. Izseljenci iz okraja Celje, Izseljenci iz Pod četrtka, list 47. 42 Taboriš ča lahko delimo na : kazenska taboriš ča, taboriš ča za prevzgojo otrok, ki so jih lo čili od staršev, taboriš ča, v katerih so živele družine skupaj z otroki, taboriš ča za bolne in onemogle ljudi in taboriš ča za deportirance iz državnih razlogov. (G. Jerman, Prisilna mobilizacija na Štajerskem, str. 31., AS, 1827, KUZOP, fasc. 870/V., 4/IV. – V., 1 - 40 okraj Krško – statistika zlo činov s priloženimi šolskimi kronikami za šolske okoliše.)

12 zbirni center v Rajhenburg. Tu so nas oštevil čili in nas čez nekaj dni naložili v živinske vagone in odpeljali v Nem čijo. Pot je bila dolga, odpeljali so jih Wurtemberško (Baden Wurtemberg), v lager Untermarchtal št. 8. Takoj smo ob čutili, kaj je lakota in kako se spi med stenicami. V lagerju smo bili štiri mesece, kjer je atova sestra Anica zbolela za tremi otroškimi boleznimi naenkrat: ošpicami, oslovskim kašljem in škrlatinko. Brez upanja, da bo ozdravela, smo jo peljali v bolnišnico, kjer so jo pozdravili. Nekega dne je prišel župan vasi Zell izbirat družino za delo na kmetijah. Izbral je našo, ker je bilo dosti dela zmožnih članov. Po prihodu v vas Zell (glej prilogo št. 1 in 2) smo bili razporejeni po kmetijah, mlajši otroci in mama, stara mama pa so z najmlajšima dvema otrokoma ostali v majhni hišici na koncu vasi. Oče je hodil delat na železnico v Echingen. Stara mama je tukaj umrla. Leta 1943 se je rodila še ena sestrica, Frida. Tako je družina Valen čak preživela skoraj štiri leta v Nem čiji. Vrnili so se 5. septembra 1945. Dom je bil popolnoma izropan in opuš čen. Zemljiš če neobdelano in zaraš čeno. Vse se je pri čelo na novo.« 43

Slika 1: Avtori čin ded Janez Valen čak pri spravilu sena v vasi Zell (stoji ob vozu spredaj) 44

Okupatorjev na črt je bil, da bi v letu 1941 izselil v štirih zaporednih valih okoli 260.000 Slovencev. Toda v treh valih mu je uspelo izseliti le okoli 53.000 Slovencev v Srbijo, Hrvaško in taboriš ča v stari rajh. 45 Po izselitvenih akcijah je sledilo naseljevanje Nemcev. Za preselitve Nemcev je bil odgovoren nemški pooblaš čenec za preselitev Heinrich Wollert. 46 Z naselitvijo Nemcev so nacisti nameravali okrepiti tisto nemštvo, ki je že prej živelo tam, in ustvariti mo čno jedro za ponem čevalni proces. V Obsotelju je veljalo pravilo na enega naseljenega Nemca dva izgnana Slovenca. Nalogo upravljati zaplenjeno slovensko posest in nanjo naseljevati Nemce je imel

43 AS 1822, Štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev Ljubljana, kartoteka predhodnih podatkov za vojake, ki so bili v ujetništvu; pogovor avtorice s še žive čimi izgnanci družine Valen čak: Terezijo Denži č, Ljudmilo Valen čak, Mirkom Valen čakom, Anico Babi č, Ljudmilo Bele in Frido Bobek, december 2008 in januar 2009 (podatke hrani avtorica). 44 Vir: osebni arhiv avtorice. 45 F. Šetinc, Izgnanci..str. 79. 46 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 597.

13 na slovenskem Štajerskem urad pooblaš čenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva v Mariboru, ki je imel na sedežih ve čjih okrožij svoje izpostave. Taka izpostava je bila tudi v Brežicah in je bila pristojna tako za vse naselitveno obmo čje A, kakor tudi drugi del zunaj naselitvenega obmo čja A. Vodil jo je SA – Sturmführer Gandolf Stiger.

Karta 2: Izselitveno obmo čje ob Savi in Sotli 47

Vendar je Himmler za kolonizacijo Nemcev na naselitvenem obmo čju A ukazal ustanoviti poseben naselitveni štab. Okrožni naselitveni štabi so imeli po ve čjih krajih t.i. delovne štabe. Ko so tem štabom odrejali naloge, so predvidevali, da bi potem, ko bi naselili Nemce, ti štabi skrbeli tudi za to, da bi se čimprej in čim popolneje vrasli v novo okolje in za čeli izpolnjevati svojo osnovno nalogo. In šele takrat, ko bi naj »pognali korenine v novi domovini«, naj bi delovni štabi prenehali delovati in bi skrb za njihovo nadaljnjo politi čno vzgojo prevzela Štajerska domovinska zveza. 48 Nacistom je uspelo, da so kljub druga čnim predlogom že jeseni (novembra) 1941 za čeli preseljevati ko čevske Nemce. Izjalovila se je Himmlerjeva misel, da bi se preseljevali naravnost »s posestva na posestvo«. Namesto da bi jih takoj poselili na posestva izgnanih slovenskih ljudi, so jih za nekaj časa nastanili v t.i. zimska nastaniš ča. To je ob mnogih neurejenih razmerah, ki so ji kočevski Nemci našli ob prihodu na

47 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 293. 48 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 634.

14 naselitveno obmo čje ob Savi in Sotli, povzro čilo prva razo čaranja in nezadovoljstvo. 49 Do 22. januarja 1942 so na naselitveno obmo čje ob Savi in Sotli pripeljali ve č kot 11.000 ko čevskih Nemcev. S tem je bila kon čana prva faza naselitve Nemcev na naselitvenem območju A. Vendar niso bili samo preseljenci s Ko čevske, temve č tudi manjše nemške skupine iz vzhodnoevropskih dežel, npr. iz Besarabije, Severne Bukovine, Dobrudže, tudi iz Južne Tirolske in Zgornje Štajerske. Naseljenci so bili strani Nem čije gmotno podpirani (krediti, stroji, obnova poslopij, itd.) in za tri leta so bili oproš čeni vojaške obveznosti. Skupno je bilo na ozemlju Spodnje Štajerske okoli 15.000 nemških naseljencev. Ferenc se sprašuje, zakaj Hitler ni v zasedenih slovenskih pokrajinah naselil Nemcev iz rajha, saj je Hitler v svojem delu Mein Kampf iskal »življenjski prostor« (Lebensraum) ravno za Nemce iz tretjega rajha. 50 V sklopu nacisti čne raznarodovalne politike in procesa ponem čevanja je bilo tudi preimenovanje krajev. Nemški okupator je na Spodnjem Štajerskem v za četku uporabljal imena krajev, ki so nekdaj veljala v habsburški monarhiji. Šef civilne uprave za Spodnjo Štajersko je 4. julija 1943 izdal odredbo o imenih ob čin, katastrskih ob čin in krajev, s katero so skušali izbrisati vsako sled slovenskega jezika v krajevnih imenih. 51 Dokon čno poimenovanje slovenskih krajev z nemškimi imeni je bilo objavljeno v uradnem listu 26. avgusta 1943. 52

49 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 642. 50 T. Ferenc, B., Godeša, Slovenci pod nacisti čnim gospostvom 1941–1945, zbornik Slovensko–avstrijski odnosi v 20. stoletju, str. 197. 51 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 732. 52 J. Ma ček, Pod četrtek …, str. 128.

15 Tabela 1: Današnja in nemška krajevna imena na območju ob čin: Bistrica ob Sotli, Kozje in Pod četrtek 53 Številka Današnje ime kraja Nemško ime kraja 1. Bistrica ob Sotli 54 Sankt Peter bei Königsberg/ Königsberg am Sattelbach 2. Črešnjevec Kerschdorf 3. Dekmanca Deckmannsdorf 4. Hrastje Eiche 5. Kunšperk Königsberg 6. Srebrnik Silverberg 7. Ples Plesdorf 8. Treb če Trebitsch 9. Zagaj Sagaj 10. Kozje Drachenburg 11. Ješovec Erlen 12. Klake Fronberg 13. Vetrnik Wetternigg/ Wettereck 14. Ze če Blauwasser 15. Zdole Sdole/ Reberberg 16. Pilštanj Peilenstein 17. Gubno Tälgrund/ Faltern 18. Dobje Aich/ Dobje 19. Dobleži če Dobleschitz 20. Drensko Rebro Drenskoreber 21. Krivica Brachen/ Kriwitza 22. Lesi čno Fuchsdorf 23. Lopaca Lopatza 24. Straška Gorca Straschkagorza/ Wartberg bei Peilenstein 25. Topolovo Toppeldorf 26. Zagorje Sagorje 27. Podsreda Hörberg 28. Gorjane Bergen

53 A., Polšak, Ponem čevanje slovenskih krajevnih imen v okrožju Brežice v letih 1941–1945, Časopis za zgodovino in narodopisje, let. 67, št. 32/2, Maribor, str. 205. 54 Zasen čeni so kraji, ki so bili politi čne ob čine.

16 29. Gradiš če Burgen 30. Osredek Kahlberg/ Mitterberg 31. Pe čice Ofendorf 32. Poklek Knieberg 33. Koprivnica Kopreinitz/ Nesseldorf 34. Križe Kreuzen 35. Vojsko Kriegsfeld 36. Pod četrtek Windisch - Landsberg 37. Imeno Stadeldorf 38. Vera če Weratsche 39. Virštanj Wierstein 40. Polje ob Sotli Felddorf an der Sotla 41. Brezovec Birkdorf 42. Bu če Fautsch 43. Lastni č Lastnitsch 44. Sedlarjevo Satteldorf 45. Prelasko Unterlag 46. Vrenska Gorca Wrenskagorza/ Rabenstein 47. Pristava Bärental 48. Nezbiše Neswisch 49. Sodna vas Schöpfendorf 50. Sveta Ema Sankt Hemma 51. Vonarje Wonarje

Še pred uvedbo civilne uprave so ponekod pripadniki Švabsko–nemške kulturne zveze odpravljali slovenske napise ali jih celo z grožnjo kazni ukazali odpraviti. Želeli so spremeniti zunanji videz pokrajine. Razpustili so slovenske politi čne stranke, organizacije, društva, sklade, prostovoljna gasilska društva itd. Popolnemu uni čenju je nemški okupator zapisal slovensko kulturo. Med ukinjenimi društvi in organizacijami so bila vsa slovenska kulturna društva, njihovo imetje pa je bilo zaplenjeno. 55 Razpustili so fantovska športna odseka Pod četrtku in Sv. Emi, prostovoljna gasilska društva v Imenem, Polju, Pristavi in Vera čah,

55 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 735.

17 prosvetni društvi v Pod četrtku in Polju, združenje borcev v Boj v Pristavi in vinarsko podružnico Virštanj. Drug pomemben ukrep je bilo uni čenje slovenskega tiska. Uni čevali so obstoje či slovenski tisk, od leksikonov do molitvenikov. Slovenski tisk so uni čevali tudi iz zasebnih knjižnic. Šolski poverjenik je moral poro čati višjim oblastem, kje je v šolah spravljen slovenski tisk, da ga bi odpeljali. 56 Na obravnavanem obmo čju je z novembrom 1942 pri čel izhajati Nedeljski list – Sonntagsblatt. Njegovo vsebino je krojila Štajerska domovinska zveza (Sterierischer Heimatbund), ki jo še pred napadom na Jugoslavijo ustanovil civilni upravitelj dr. Uiberreither. Njena naloga je bila »duševno, duhovno in politi čno voditi ljudi in jih pripraviti za zavestne državljane Tretjega Rajha in polnovredne člane nemške narodne skupnosti«. Poglavitna naloga te organizacije je bila popolnoma ponem čiti slovenski narod. Tako so nacisti vedno poudarjali, da posameznik ni Slovenec, da je domoljuben Štajerec, ki je član nemške narodne skupnosti, in da bo postal polnovreden Nemec. Vodja Štajerske domovinske zveze je bil SA – Standartenführer Franz Steindl, ki je s propagando vabil prebivalstvo k včlanitvi v zvezo. Prebivalstvo je lahko izbiralo med dvema opcijama: če so se prijavili, so najverjetneje ostali na svojih domovih, če pa tega niso storili, so bili najverjetneje izgnani s svojih domov. 57 Tednik Nedeljski list je bil dvojezi čen, v slovensko-nemškem jeziku. Vseboval je poro čila o dogodkih izven meja na bojiš čih, poro čila o samem okrožju »Rann«– Brežice in obvestila »Steirischer Heimatbund–a«. Dne 6. decembra 1942 je v zadnjem prispevku tednika Nedeljski list Štajerska domovinska zveza objavila obvestilo, da naj vsakdo govori nemško, če pa še ne zna, naj se vpiše v jezikovni te čaj nemš čine. 58 Pri te čajih so uporabljali razli čne nemške brošure in kino predstave. Najpomembnejšo vlogo pri ponem čevanju Slovencev na Spodnjem Štajerskem so nacisti namenili nemškim vrtcem in šolam. 59 Zvezno vodstvo Štajerske domovinske zveze je v zvezi s šolanjem na okupiranih obmo čjih že pomladi 1941 postavilo štiri osnovna na čela: 1. v deželi bodo samo nemške šole, v katerih bodo pou čevali samo v nemš čini, 2. ne bo niti dvojezi čnega pouka niti manjšinskih šol,

56 J. Ma ček, Pod četrtek …, str. 129. 57 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 745–759. 58 Spricht deutsch, und wenn Du noch nicht sprechen kannst lerne Deutsch! Immer und immer wieder sagen wir es unseren Leuten. Heute laufen im Kreises Rann 109 Sprachkurse mit 1324 teilnehmern. Wir wiassen aber, dass es noch viele gibt, die sich aus Bequemlichkeit nicht zu den Sprachkursen gemeldet haben, obwohl sie noch nicht Deutsch können. Dass es ihnen nur nicht in kürze unbequem wird. (AS 1631 Štajerska domovinska zveza, fasc. 39/40, Krajevna skupina Pilštanj.) 59 M. Macur, Polje ob Sotli: o kraju, dogodkih in ljudeh, Velenje 2008, str. 105.

18 3. delo šole in delo organizacije »Deutsche Jugend« bosta povezana, 4. šola bo pomenila središ če vsega ponem čevalnega dela. 60 V Pod četrtku je deloval nemški vrtec. Štirinajst dni po prihodu Nemcev v Jugoslavijo, do spomladi 1944 so delovali nemški u čitelji: Lucas Walter, Ana Pepperle, Roswitha Rottenmanner in Oskar Novosel. 61 V Pristavi sta pou čevali dve nemški u čiteljici, u čiteljstvo se je pogosto menjavalo. Leta 1944 je bila šola v neki privatni hiši, kajti šolsko poslopje so zasedli pripadniki Wehrmanschafta. Na šoli v Sv. Emi se je pri čel pouk šele avgusta 1942. Pou čevali sta dve u čiteljici, toda 6. avgusta 1944 je pobegnila še zadnja u čiteljica. V Sv. Petru pod Sv. gorami so u čitelji morali poprijeti za razna ob činska pisarniška dela. Popisovali so posestva, živino, posevke, hrano, itd. Pouka v šoli ni bilo, dokler se niso Ko čevarji stalno naselili v tem kraju. Za predšolske otroke so imeli nemški vrtec, ki ga je vodila nemška vzgojiteljica. Tudi na šoli Zagorje pri Pilštanju sta bila dva nemška u čitelja. 12. junija 1942 so prvi partizani požgali šolsko poslopje in tako pregnali oba u čitelja. Ampak 21. marca 1943 se je pouk zopet pri čel in trajal do 30. junija 1944. 16. julija 1944 so partizani minirali župniš če, v katerem sta živela oba u čitelja. Na ta dan so partizani osvobodili kraj Zagorje in pri čel se je pouk v slovenskem jeziku, ki je trajal vse do 10. decembra 1944. Otroci so v tem obdobju na miklavževanju zaigrali igro. 62

Slika 2: Lukas Walter – upravitelj OŠ Pod četrtek v času nemške okupacije, Anna Pepperle in Oskar Novosel 63

60 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 789–797. 61 J. Ma ček, Pod četrtek …, str. 99. 62 AS, 1827, KUZOP, fasc. 870/V., 4/IV. – V., 1 - 40 okraj Krško – statistika zlo činov s priloženimi šolskimi kronikami za šolske okoliše. 63 J. Ma ček, Pod četrtek …, str. 99.

19 V primeru, da so Nemci izvedeli, da kdo izmed doma činov obvlada nemško, so ga pozvali, naj pri čne pou čevati v šoli. Tako so Nemci k pou čevanju nemš čine pozvali tudi avtori čino prababico Matildo Pustišek, roj. Jug. Otroška leta je namre č preživela v Avstriji, zato je nemški jezik govorila teko če. Prababica je poziv zavrnila. V zagovoru, ki je sledil, je kot vzrok navedla šest nepolnoletnih otrok. Resnih posledic ni bilo. 64 29. novembra 1942 so nacisti objavili, v petih kategorijah, izide prizadevanj na jezikovnem podro čju. 65 V kategorijo a uvrš čeni prebivalci so uporabljali nemš čino pisno in ustno ter uporabljali samo njo. Kategorija b je pomenila, da prebivalci nemš čino uporabljajo pisno in ustno, vendar ne uporabljajo samo nje. Uvrš čeni prebivalci v kategorijo c so nemš čino uporabljali samo ustno, pisno pa pomanjkljivo ali ne. V kategorijo d so bili uvrš čeni tisti prebivalci, ki so nemš čino obvladali komaj ali pomanjkljivo. V zadnjo kategorijo e so spadali prebivalci, ki nemš čine niso obvladali niti ustno niti pisno. 66 V Pod četrtku je bilo slede če število prebivalcev po kategorijah: a – 21 (0,9 %), b – 259 (11,4 %), c – 424 (18,6 %), d – 938 (41,3 %), e – 631 (27,8 %).

3.2 Državljanstvo in rasna sestava

Preden so se Nemci lotili izseljevanja, so v nekaj mesecih spomladi in poleti 1941 politi čno in rasno pregledali in ocenili skoraj vse prebivalstvo zasedenih slovenskih ozemelj. V Spodnji Štajerski so posebne skupine, v katerih so bili rasni preiskovalci iz t.i. »akcijskega urada Jugovzhod« glavnega rasnega in kolonizacijskega urada SS. Od 23. aprila do 25. maja 1941 pregledale in ocenile vse prebivalstvo obsavskega in obsoteljskega izselitvenega pasu. Politi čnih ocen ljudi je bilo pet: 1 vodilno nemški (führend deutsch), 2 nemški (deutsch), 3 ravnodušen (indifferent), 4 Nemcem sovražen (deutschfeindlich) in 5 vodilno sovražen Nemcem (führend deutschfeindlich). Rasne ocene so bile štiri: I – čista nordijska in čista falska, dedno zdravstveno in delovno zmožno prvorazredna; II – ve činoma nordijska in falska s harmoni čno primesjo dinarske in zahodne (dinarci), kolikor niso preve č tuji glede na celostno rasno podobo nemškega ljudstva; III – manj izravnani mešanci z ve činoma dinarskim ali zahodnim deležem in z vidnimi vzhodnimi ali vzhodnobaltskimi znamenji; IV – neizravnani mešanci, čista vzhodna, čista vzhodnobaltska (osebe z neevropsko primesjo), tujekrvni – prednjeazijska orientalska, negroidna, mongoloidna. 67

64 Pogovor avtorice s staro mamo Ljudmilo Valen čak, december 2008 (podatke hrani avtorica). 65 J. Ma ček, Pod četrtek …, str. 131. 66 Prav tam, str. 131. 67 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 211.

Slika 3: Rasni in politi čni pregled prebivalstva v Šmartnem na Pohorju junija 1941 68

Ljudje, ki so jih ocenili z ocenama I in II, naj bi bili primerni za ponem čenje, drugi dve skupini pa ne in te ljudi bi bilo treba odstraniti z zasedenih slovenskih pokrajin, nekatere takoj, druge pa po vojni. V Posavju in Obsotelju so pregledali in ocenili 70.162 oseb in za vsako ob čino so komisije navedle tudi odstotke ljudi v omenjenih štirih rasnih skupinah. Skoraj ni č ljudi ni dobilo oceno I., le malo jih je dobilo oceno II., medtem ko jih je mnogo prišlo v III. in IV. skupino. 69

Tabela 2: Prebivalci Obsotelja ocenjeni glede na rasno kvaliteto in primernost za ponem čenje 70 Ob čina/rasna ocena v % I. II. III. IV. Pod četrtek / 14 49 37 Polje / 8 57 35 Sv. Peter pod Sv. gorami / 10 43 47

Potem ko je vsaka pregledana oseba dobila politi čno in rasno oceno, ji je vodja komisije dal opombo: V (Verbleib – ostane), E (Evakuirung – izselitev), A (Altreich – preselitev v Nem čijo), U – St (Umsiedlung Steiermark – preselitev v Gornjo Štajersko), O (državljan tuje države, s katero ima nemški Rajh dobre odnose) in S (Sonderfall – poseben primer). 71 Merilo za domovini zvestega Štajerca je bilo članstvo v Štajerski domovinski zvezi. Vpisovanje v Štajersko domovinsko zvezo je bilo množi čno. V zvezo sprejete so razdelili na dve skupini. Maloštevilni člani, predvsem folksdoj čerji in nekdanji kulturbundovci, so dobili rde če članske izkaznice, vsi drugi pa so kot za časni člani, ki naj bi svojo predanost nemškemu Rajhu šele dokazali, dobili zelene izkaznice. Preden so člani pridobili izkaznice, so najprej dobili samo potrdila o v članitvi v Štajersko domovinsko zvezo. Popis prebivalstva novembra 1942 je pokazal naslednje števil čno stanje članstva v Štajerski domovinski zvezi:

68 F. Šetinc, Izgnanci …, str. 27. 69 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 213. 70 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 212. 71 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika …, str. 214.

21 Tabela 3: Število članov v Štajerski domovinski zvezi novembra 1942 72 Št. Okrožje Dokon čni Za časni Skupaj Ne člani 1. Celje 2.245 71.241 73.486 15.349 2. Ljutomer 2.715 18.275 20.990 4.203 3. Maribor – podeželje 2.702 52.015 54.717 14.647 4. Maribor mesto 7.800 30.703 38.530 11.050 5. Ptuj 1.367 50.686 52.053 13.177 6. Brežice 66 13.907 13.973 4.088 7. Trbovlje 237 21.378 21.615 5.764 Skupaj 17.132 258.232 275.364 68.278

Zveza se je z naraš čanjem števila članstva tudi organizacijsko gradila, okrožnemu vodji je pomagal velik uradovalni aparat. Krajevne vodje so imele pod seboj štabne sodelavce s posvetovalno vlogo: zvezno vodstvo, okrožno, krajevno skupinsko vodstvo. Vodstvom je bilo podrejenih ve č uradov: upravni, kulturni, delovno politi čni, rasno politi čni, zdravstveni, vojaško izobraževalni, šolski urad, agrarno politi čni, izobraževalni urad in urad za uradnike. Na nižja vodilna mesta so postavljali predvsem domače Nemce, na višjih, okrožnih položajih pa so v glavnem delovali avstrijski nacisti. Kdor ni bil član te organizacije, ni mogel biti v javni službi, to bili t.i. zaš čitenci. Zaš čitence so ozna čili kot rasno ali politi čno ali dedno zdravstveno neustrezne ljudi. 73 Za Obsotelje smo iz virov našli podatke o članstvu v Štajerski domovinski zvezi v politi čni ob čini Pilštanj in okoliških krajih. Štajerska domovinska zveza je avgusta in septembra 1941 poizvedovala za naslednjimi osebami: Mihaelom Kolarjem, Alojzom Bobkom in Hugom Bosiom. Zanimale so jih tri zadeve: ali so člani Kulturbunda, ali so člani Štajerske domovinske zveze in ali obvladajo nemški jezik. Župan Franz Paar je odpisal, da Hugo Bosio obvlada nemški jezik in je član Štajerske domovinske zveze, Kulturbunda in Rde čega križa, za razliko od Alojza Bobka, ki ni bil nikjer v članjen in ni znal govoriti nemško. 74 Odkrili smo tudi seznam Ortsgruppenführer–jev v politi čni ob čini Pilštanj na dan 30. oktobra 1941. Vseh skupaj jih je bilo 12.

72 M. Žnidari č, J. Dežman, L., Puklavec Nemška mobilizacija …, str. 20. 73 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 25. 74 AS 1631 Štajerska domovinska zveza, fasc. 39/40, Krajevna skupina Pilštanj.

22 Tabela 4: Upravitelji v politi čni ob čini Pilštanj 30. oktobra 1941 75 Ime in priimek Datum rojstva Pristojni organ za: Franc Paar 23. 3. 1887 župan Feliks Pudmich 4. 5. 1901 šolski upravitelj Jože Gaberc 8. 11. 1912 ob činski nameš čenec Franc Čepin 30. 3. 1890 blagajnik Janez Regvat 15. 3. 1877 urad delovne politike Anton Kandorfer 8. 11. 1900 urad za ljudsko blaginjo Marija Kandorfer 20. 2. 1911 urad za ženske Hugo Bossio 1. 4. 1900 urad za agrarno politiko Martin Bevc 18. 12. 1921 urad za obrambo Edvard Kova čič 22. 10. 1893 vodja Wehrmanschafta Evgen Ma ček 3. 5. 1924 vodja mladine Rudolf Bevc 23. 9. 1923 vodja nemških otrok

Iz virov je mogo če razbrati, da so se, razen Huga Bossia, v Štajersko domovinsko zvezo 15. avgusta 1942 v članili tudi: Franc Čepin, Andrej Turnšek in Mihael Grobelšek. 76 Nacisti so z raznimi odredbami in pravnimi predpisi spomladi leta 1942 dokon čno uredili vprašanje državljanstva na Spodnjem Štajerskem. 25. februarja 1942 so izšla strogo zaupna navodila o izvajanju odloka o državljanstvu. Tako so dokon čno člani Štajerske domovinske zveze dobili nemško državljanstvo, za časni člani pa nemško državljanstvo na preklic. 77 Doma či Nemci in zagrizeni nemškutarji so dobili rde če legitimacije in s tem jim je bilo dodeljeno tudi nemško državljanstvo. Ljudje, ki so bili v oceni vsaj povpre čni, so dobili zelene legitimacije in s tem nemško državljanstvo na preklic. Pravi državljani bi postali šele po desetih letih, ko bi se ponem čili, če jim ustrezni uradi v tem času ne bi odvzeli za časnega državljanstva. Tisti, ki so bili doma čini in v rasnem pogledu niso ustrezali, so prejeli bele legitimacije. Njih so nameravali izgnati v Srbijo in jih uni čiti s težkim delom. 78

75 AS 1631 Štajerska domovinska zveza, fasc. 39/40, Krajevna skupina Pilštanj, Ortsgruppenführung in Peilenstein, Kreis Rann, Peilenstein 30. Okt. 1941. 76 AS 1631 Štajerska domovinska zveza, fasc. 39/40, Krajevna skupina Pilštanj, Antrag auf Berufung zum endgültigen Mitglied des Steirischen Heimatbundes für… 77 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 26. 78 J. Ma ček, Pod četrtek ..., str. 127.

23 Razvrstitev prebivalstva v Spodnji Štajerski v politi čne in skladno temu tudi v državljanske kategorije, je imela zelo konkretne prakti čne posledice, med drugim tudi mobilizacijo v nemško vojsko. 79

Slika 4: Potrdilo Huga Bossia v članitvi v Štajersko domovinsko zvezo 80

79 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 25.

24 3.3 Gestapo

Ob nemškem orožništvu sta pri zatiranju protinacizma in nato narodno osvobodilnega gibanja imeli glavno vlogo tudi nemška tajna državna politična policija – gestapo (Geheime Staatspolizei) ter varnostna in obveš čevalna služba nemške nacisti čne stranke – SD (Sierherheitsdienst). Obveš čevalna dejavnost gestapa proti Sloveniji se je kazala že pred samo okupacijo v smislu organiziranja posameznih obveš čevalnih središ č ob državni meji v Avstriji, pa tudi na ozemlju same Slovenije. Leta 1940 je skupina tajne policije GFP Gruppe 20 dobila naloge na obmejnem podro čju Jugoslavije oz. Slovenije. Dne 28. marca 1941 pa povsem konkretne naloge za delovanje na Gorenjskem in Spodnjem Štajerskem (varovanje objektov proti rušenju, aretacije komunistov itd.).81 Ti policiji sta imeli svoje izpostave na sedežih nekdanjih okrajev. Gestapo v Sloveniji ni deloval iz enega središ ča niti v Avstriji niti v Sloveniji sami. Na posameznih obmo čjih Slovenije ni za čel delovati isto časno, temve č v razli čnih obdobjih. Najprej je za čel delovati na Koroškem, nato v Spodnji Štajerski, Gorenjski in Mežiški dolini in slednji č v Ljubljanski pokrajini in Julijski krajini. 82 Po zasedbi so aretirali nekatere člane Komunisti čne partije Slovenije (KPS), izobražence in duhovnike. Provokatorji in agenti gestapa so vdirali v odporniške organizacije in celo v njihova vodstva, v letu 1941 je bilo aretirano in ustreljeno ve čina članov takratnega pokrajinskega vodstva za Štajersko, razbitih in uničenih ve činoma lokalnih odporniških organizacij kakor tudi ve č partizanskih enot. 83 Gestapo se je v boju proti partizanom posluževal tudi metode pošiljanja in vrinjenja ujetih partizanov ali nekompromitiranih dezerterjev kot izvidnikov v partizanske enote z nalogo, da na posebej za to dolo čenih javkah oddajajo poro čila o partizanskih dejavnostih. Gestapo si je izmislil še posebne skupine – raztrgance ali gegenbande, ki naj bi se na terenu predstavljale kot partizani in opravljale izvidniške naloge, odkrivale partizanske simpatizerje ter likvidirale posamezne njihove pristaše. Tovrstna enota je delovala tudi na Pohorju in pozneje v Savinjski dolini. 84 Gestapo je gegenbandam vseskozi pla čeval, dajal uniforme in skrbel za njihova raztrganska obla čila ter prehrano in bivališ ča. Raztrganci so bili predvsem v za četku delovanja zelo uspešni. Zato so jih policijski vrhovi radi vzdrževali in nagrajevali. Koristni so jim pa bili tudi kot vodi či, ker so poznali pot in ljudi. Obi čajno so jih zaposlovali na doma čih terenih. Gestapo in SD sta sodelovala pri dolo čanju ljudi za izgon. Gestapo je

80 AS 1631 Štajerska domovinska zveza, fasc. 39/40, Krajevna skupina Pilštanj, Antrag auf Berufung zum endgültigen Mitglied des Steirischen Heimatbundes für… 81 Z. Cajnko, Nacizem, Adolf Hitler in Tretji rajh, Locutio, Maribor 2005, str. 175. 82 R. Butler, Ilustrirana zgodovina gestapa, Style maxima, Radenci 1998, str. 205. 83 Z. Cajnko, Nacizem, Adolf Hitler in Tretji rajh, Locutio, Maribor 2005, str. 177. 84 Prav tam, str. 177.

25 imel t.i. črne sezname. Sezname vodilnih izobražencev, politi čnih osebnosti ter premožnejših ljudi pa tudi duhovš čine so kulturbundovci pripravili že pred okupacijo. Na osnovi kartotek, ki jih je gestapo prinesel s seboj, so do konca maja odvedli že 1300 »nevarnih oseb«. V Mariboru in na Bledu sta bila vzpostavljena dva posebna policijsko–obveš čevalna centra, v vseh ve čjih krajih pa tudi njune številne izpostave. Na podro čju Štajerske so bili prvi tovrstni podrejeni centri oz. izpostave vzpostavljeni na Ptuju, v Slovenj Gradcu, Slovenskih Konjicah, Dravogradu in Ljutomeru, na podro čju Gorenjske pa na Jesenicah, v Kranju, Škofji Loki, Trži ču, Kamniku in Litiji. Ti centri so s časoma dobili še mnogoštevilna oporiš ča po vsem okupiranem ozemlju (Obsotelje, Savinjska dolina, Pohorje, Ko čevje, Murskosoboška ravan idr.) Na okupiranem ozemlju Slovenije je imel gestapo tudi številne zapore in taboriš ča. Med najve čje zapore na Štajerskem sodijo sodni zapori v Mariboru in zapor »Stari pisker«v Celju, grad Borl pri Ptuju in v Strniš ču pri Ptuju, na Gorenjskem pa zapor v gradu v Begunjah, na slovenskem Koroškem zapora v Dravogradu in na Šmartnem pri Slovenj Gradcu. 85 Poleg glavnih zaporov so obstajali še pomožni zapori, zapori prehodnega in za časnega zna čaja, od koder so zapornike vodili v osrednje zapore na streljanje. Na lepakih za usmrtitev so navadno kot vzrok navajali maš čevalnost za partizanske napade, in to ponavadi po klju ču pet usmr čenih za enega padlega ali ubitega okupatorjevega človeka. Zasliševanja in mu čenja je gestapo opravljal v posebnih, za te namene opremljenih prostorih s srednjeveškimi in sodobnimi mu čilnimi napravami, zaporniška dvoriš ča pa so uporabljali za izvrševanje smrtnih kazni – streljanja in obešanja talcev. 86 Streljanje so po pravilu opravljali pripadniki esesovskih in policijskih enot. Poleg streljanj v teh najve čjih zaporih so streljanja v času okupacije izvajali tudi na krajih partizanskih akcij. Ujetniki in druge žrtve, dolo čene za streljanje, so morali skopati jame za grobove. Na moriš ču so jih privezali na kole, streljali pa so jih pripadniki eksekucijskega voda. Ustreljene so zagrebli v izkopane jame ali pa so trupla ustreljenih talcev sežgali v graškem krematoriju. 87 Najhujše nasilje je nemška policija v Sloveniji izvajala leta 1942. Po za četku partizanskega gibanja pa je postala njihova glavna naloga zatiranje narodnoosvobodilnega boja. Do leta 1943 je vse kazenske zadeve obravnavala policija in ni bilo nobenih sodiš č. Šele leta 1943 so obravnavo takih zadev zaupali sodiš čem, medtem ko je obravnavo kazenskih

85 Prav tam, str. 178. 86 R. Butler, Ilustrirana zgodovina gestapa, Style maxima, Radenci 1998, str. 216–217. 87 Prav tam, str. 217.

26 politi čnih zadev do konca vojne obdržala nemška varnostna policija. Na obmo čju Obsotelja je gestapo deloval. 88 Mobiliziranec Miha Bra čko se spominja, kako je pet fantov pobegnilo domov na boži čni dan leta 1942. »Prišli smo domov, v Imeno in o če nas je vprašal: ‘Kaj so vas spustili domov? Ste se kaj podpisali?’ Vedel je, da ne bo v redu. In res, čez nekaj dni so prišli gestapovci po naju z bratom, pa tudi po Ludvika Po čivavška. Povedali smo jim, da smo bili prestrašeni in la čni na boži čni ve čer, zato smo odšli domov. Po zaslišanju so nas zaprli v zapor. A že po slabem tednu dni so nas izpustili«.89 Tudi o četa Marije Sikošek, Franca Jevšnika, je gestapo zaprl zaradi sodelovanja s partizani in posedovanja orožja. Marijin o če je namre č doma imel pištolo še iz časa prve svetovne vojne, v kateri se je bojeval. Po Obsotelju so bili razobešeni plakati, na katerih je bilo opozorilo, da bo vsakdo, kdor bo imel pri sebi orožje kaznovan. Družino aretiranega so poslali v kazensko taboriš če, njega pa ustrelili. Ko so se vrnili domov, jih je pri čakala požgana doma čija. 90

88 J. Ma ček, Pod četrtek …, str. 124. 89 Pogovor avtorice z Miho Bra čkom, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica). 90 Pogovor avtorice z Marijo Sikošek, 9.5.2009 (podatke hrani avtorica).

27 4 MOBILIZACIJA V NEMŠKO VOJSKO

Nemška okupacijska oblast je imela posebne nacionalno–politi čne razloge za uvedbo vojaške obveznosti, saj so predvidevali, da bo vpoklic slovenskih fantov in mož v nemško vojsko mo čneje povezal slovensko prebivalstvo z usodo Nem čije. Menili pa so tudi, da bodo vpoklici v nemško vojsko pospešili proces ponem čevanja slovenskih fantov in mož v vojski ter državni službi. Velika želja nemškega okupatorja je bila, da bi v nemško vojsko vpoklical mlade slovenske izobražence. S vpoklicem bi mladim izobražencem onemogo čil oviranje pri ponem čevalnem procesu. Hkrati bi zmanjšal možnost odhoda mladih ljudi v partizane. Osnovni namen nacisti čne mobilizacije v nemško vojsko naj bi bila zagotovitev čim ve čjega števila ljudi za vojaške enote v najkrajšem možnem času. 91 O dejanju prisilne mobilizacije Slovencev v nemško vojsko govorimo po uvedbi nemškega vojnega prava in odrejeni obvezni delovni in vojaški službi na zasedenih »osvobojenih« obmo čjih Spodnje Štajerske in Gorenjske v letu 1942. Na obmo čju Spodnje Štajerske je bila odredba šefa civilne uprave o uvedbi vojnega prava sprejet 24. marca 1942. Šef civilne uprave je sporazumno z vrhovnim vojaškim poveljstvom in državnim ministrom s to odredbo dobil nalogo, da mora v Spodnji Štajerski dolo čiti obseg in rok popisa in nabora za vojaško službo. Istega dne je bila sprejeta tudi odredba o obvezni delovni službi, ki je prav tako dolo čila šefu civilne uprave sporazumno z državnim notranjim ministrom naslednjo nalogo: dolo čiti obseg in rok za vpoklic v državno delovno službo. 92 Okupacijsko obmo čje Spodnje Štajerske ni bilo nikoli formalnopravno priklju čeno k Tretjemu Rajhu. Uvedeni pravni red, ki ga je vzpostavila Nemčija, je bil v nasprotju z veljavnim mednarodnim vojnim in humanitarnim pravom. Danilo Türk ugotavlja, da je bilo v času zasedbe Spodnje Štajerske in Gorenjske že v polni veljavi vojno in humanitarno pravo, ki v sebi združuje konvencije ter spremljajo če pravilnike in protokole, sprejete na Haaških mirovnih konferencah v letih 1899 in 1907 in treh predvojnih Ženevskih konferencah v letih 1864, 1906 in 1929 ter eni povojni leta 1949. 93

91 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 29–30. 92 T. Ferenc, Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941–1945, Ljubljana 1997, str. 66. 93 Besedilo in tematika zaš čite prebivalstva je bila pripravljena za sklic Ženevske konference, ki naj bi se odvijala leta 1940 v Tokiu. Zaradi razmaha II. svetovne vojne se je sklic konference in sprejetje IV. konvencije žal zavlekel do leta 1949, ko je bila sprejeta in uvrš čena med temeljne akte mednarodnega vojnega prava. (A. Dolenc, Ženevske konvencije o zaš čiti žrtev vojn, Ljubljana 1989, str. 14–15.)

28 Torej se vojna in okupacija nista odvijali v odsotnosti prava in v nekem obdobju brezzakonja. 94 Med prepovedmi, ki se nanašajo na na čin vodenja sovražnosti najdemo v 23. členu Haaškega pravilnika tudi naslednjo dolo čbo: »(h)… Vojskujo či se državi je ravno tako prepovedano mobilizirati državljane sovražne države s tem, da bi sodelovali v vojaških operacijah proti lastni državi, pa četudi so bili v službi vojskujo če se države pred za četkom vojne.« Navedeno dolo čilo je pomembno, ker izraža temeljno na čelo o nedopustnosti samovolje vojskujo če se države, glede ravnanja z državljani sovražne države– ti namre č ne smejo biti uporabljeni za vojskovanje proti svoji državi. Ni povsem jasno, ali bi vojskujo ča se država smela mobilizirati državljane sovražne države za vojskovanje s tretjimi državami. 95 Pri razlagi prepovedi prisiljevanja državljanov sovražne države k sodelovanju v vojaških operacijah zoper svojo državo je potrebno upoštevati še druge dolo čbe Haaškega pravilnika, zlasti tiste o vojaški okupaciji. 45. člen Haaškega pravilnika dolo ča naslednje: »Prepovedano je prisiljevati prebivalce okupiranega ozemlja k priseganju zvestobe sovražni državi.« 96 Okupator je tukaj jasno opredeljen kot sovražna država in tako velja, da okupator dejansko obvlada okupirano ozemlje. Okupacija je po navedenem stanje, ki ne odpravlja legitimne oblasti. Zato je okupator dolžan spoštovati zakone, ki veljajo na okupiranem ozemlju. Türk poleg Haaške konvencije navaja tudi dolo čbe četrte Ženevske konvencije iz leta 1949. Slednja v 51. členu jasno opredeljuje, da okupacijska sila ne sme siliti zaš čitenih oseb k služenju v svojih oboroženih ali pomožnih silah. Prepovedana sta tudi tisk in propaganda, ki imata za cilj dose či prostovoljen pristop. Ženevska konvencija je formulirana tako, da je prepovedano vsako vklju čevanje v oborožene sile okupatorja – ne glede na obmo čje operacij. 97 V knjigi »Malgré–nous et autres oubliés 1940–1945« so objavljeni dokumenti, ki potrdijo prisilno mobilizacijo v nemško vojsko. 98 Pomemben dokument so Smernice za ravnanje v vojski z Alza čani, Lotaringijci in Spodnještajerci. 99 V dokumentu so kot namen mobilizacije Spodnjih Štajercev v nemško vojsko izpostavljeni naslednji elementi:

94 D. Türk, Mobilizacija Slovencev in mednarodno pravo, v: L. Puklavec, B. Hartman, A. Preskar, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni 1942–1945, Celje 1992, str. 33–34. 95 D. Türk, Mobilizacija Slovencev in mednarodno pravo, v: L. Puklavec, B. Hartman, A. Preskar, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni 1942–1945, Celje 1992, str. 33. 96 D. Türk, Mobilizacija Slovencev in mednarodno pravo, v: L. Puklavec, B. Hartman, A. Preskar, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni 1942–1945, Celje 1992, str. 33. 97 D. Türk, Mobilizacija Slovencev in mednarodno pravo, v: L. Puklavec, B. Hartman, A. Preskar, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni 1942–1945, Celje 1992, str. 34. 98 J. Burg, M. Pierron, Malgres–nous et autres oublie, Sarreguemines: Editions Pierron, 1991, v: L. Puklavec, …[et al.], Resnice v novejši slovenski zgodovini, Celje 2005, str. 58. 99 Richtlinien für die Behandlunh der Elsässer, Lothringer, Luxemburger und Untersteier im Herre Vom 12. 2. 1943. B. Hartman, Smernice za obravnavanje Spodnje Štajercev v nemški vojski med 2. svetovno vojno, v: L. Puklavec, …[et al.], Resnice v novejši slovenski zgodovini, Celje 2005, str. 58–65.

29 1. Spodnještajerci pripadajo nemški narodni skupnosti in Spodnja Štajerska je staro nemško državno ozemlje. 2. Ljubezen do domovine je pri Spodnještajercih mo čno razvita. Veliko si obetajo od veli čine tretjega rajha in jo ob čudujejo. Izvedba mobilizacije v nemško vojsko je povzeta v šestih to čkah: 1. Vojak iz Spodnje Štajerske je opravil svojo dolžnost v Državni delovni službi (RAD). Pobližje se je seznanil z narodnostno skupnostjo, služenjem in poslušnostjo. 2. V vojaško službo ne vstopa kot prostovoljec, marve č zato, ker se je nanj razširila vojaška obveznost. 3. Od prvega dne mora čutiti, da je del nemške narodne skupnosti. Pri nastanitvah v bivališ čih je treba Spodnještajerce pomešati z rajhovskimi Nemci. 4. Treba se je izogibati posmehovanja zaradi jezikovne pomanjkljivosti. Spodnještajerca ni dopustno imeti za Slovenca ali Vindišarja. 5. Ve čina jih ne zna nemškega knjižnega jezika ali pa le za silo. 6. Njihov ob čutek za red in disciplino je treba še razvijati. 100 Nem čija je prebivalcem okupiranih obmo čij najprej po sklepu ministrstva za obrambo 14. oktobra 1941 dodelila državljanstvo, na kar je razširila veljavnost zakona o vojaški obveznosti in tudi o državni delovni obveznosti najprej za Spodnjo Štajersko in nato še za Koroško in Gorenjsko. Takoj po uveljavitvi razširitve obeh zakonov so se za čeli popisi in nabori novih državljanov kot vojaških obveznikov. 101

4.1 Uvedba vojaške obveznosti

Okupator je uvedel nemško obveznost na Spodnjem Štajerskem pomladi 1942. Do maja 1945 so bili v 13. mobilizacijskih valovih vpoklicani letniki od 1908 do 1929. Najbolj je uspešno potekala nemška mobilizacija leta 1942, ker je bil vsak vojni obveznik obveš čen, da bo, če se ne bo odzval pozivu, žrtvoval svojo družino. Udoma čilo se je geslo: »Rajši ubogam in sam padem, samo da ohranim družino in dom.« Poleg tega je okupatorju istega leta uspelo zadati izjemno hude udarce osvobodilnemu gibanju in prav v tem letu je nasilje okupatorja v njegovem boju proti osvobodilnemu gibanju doseglo vrhunec. Odzivnost na pozive je bila na splošno velika na Štajerskem do leta 1944, razen v osrednjem delu regije in zgornjem delu Savinjske doline. Mobilizacijo je spremljalo nasilje, izrazita mo čna nemška nacionalna in socialna propaganda ter antikomunizem. Porazi Nem čije na frontah in uspehi

100 L. Puklavec, …[et al.], Resnice v novejši slovenski zgodovini, Celje 2005, str. 64–65. 101 R. Markovi č, Mobiliziranci njihova vojna za priznanje statusa, v: 3. posvet o nemški mobilizaciji Slovencev v 2. svetovni vojni, Zbornik referatov, Celje 1996, str. 101.

30 narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem so mobilizacijo v letih 1944–1945 preusmerili, naborniki in dezerterji so se pri čeli vklju čevati v narodno vojsko. 102 Razmere v obdobju med obema svetovnima vojnama so zelo vplivale na odnos podeželskega prebivalstva do okupatorja in njegove mobilizacije. Ravno na obravnavanem obmo čju Kozjanskega in Obsotelja, kjer je bila revš čina velika, tukaj so živeli namre č ko čarji, mali kmetje in ofarji, so ljudje okupacijsko oblast sprejeli s simpatijami. Kajti s članstvom v Štajerski domovinski zvezi so dobili živilske nakaznice, socialno podporo in ni se jim bilo treba bati nasilne izselitve. Nekateri so se prav zato trudili, da bi se znebili statusa zaš čitenca in so pokorno sledili vpoklicem delovnega urada in odhajali na delo v industrijo. Tukajšnjim prebivalcem je bil še vedno zelo živ spomin na Avstro–Ogrsko. Vojaki iz prve svetovne vojne so si namre č s ponosom pripenjali odlikovanja, ki so si jih prislužili na So či, v Galiciji in na drugih avstrijskih bojiš čih. Tako ljudje, ravno zaradi te ve čletne povezanosti z avstrijsko vojaško tradicijo, v za četku glede služenja v nemški vojski niso imeli moralnih predsodkov. 103 Priprave na nemško mobilizacijo so se za čele leta 1941 in to v skladu s predvideno priklju čitvijo zasedenih slovenskih ozemelj k Nem čiji. Že jeseni leta 1941 so nacisti predvidevali mobilizacijo letnikov od 1900 do 1924, saj je 26. novembra 1941 izšla okrožnica vrhovnega poveljstva nemške vojske z naslovom »Musterung für die Wehrmacht«. Na osnovi te okrožnice je okrožno vojaško poveljstvo v Celju poslalo vsem politi čnim komisarjem okrožnico z nalogo, da morajo do 9. decembra 1941 popisati za mobilizacijo vse letnike od 1900 do 1924. Popisanih je bilo 15.923 vojaških obveznikov, za katere so za četek mobilizacije predvidevali februarja 1942. 104 Z mobilizacijo se je ukvarjal zelo velik aparat. Tehni čno so mobilizacijo neposredno izvajali vojaški upravni uradi, pri popisih pa so bili vklju čeni tudi ob činski uradi in župani. Na propagandno–politi čnem podro čju je pri pripravi in izvajanju mobilizacije imela glavno vlogo Štajerska domovinska zveza. Poleg propagandne dejavnosti so se člani te zveze ukvarjali tudi z grožnjami. Kazni za izmikanje služenju v redni vojski so bili hude: vojaška sodiš ča so izrekala smrtno kazen ali pa 12 do 15 let težke je če. 105 Tudi to dejstvo, da si bil kaznovan, če se nisi odzval naboru, potrjuje, da je bila mobilizacija v nemško vojsko prisilna. Za četek mobilizacije štejemo z Uiberreitherjevo odredbo 24. marca 1942, o uvedbi vojaške obveznosti, državne delovne službe in posebne delovne obveznosti za zaš čitence na Spodnjem Štajerskem. Dva dni kasneje je izšel še razglas o evidenci za vojaško službo in državno

102 J. Dežman, J. Vurcer, Po sili vojak, Celje 1990, str. 48. 103 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 29. 104 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 30. 105 Prav tam, str. 30.

31 delovno službo na Spodnjem Štajerskem, v katerem je bilo dolo čeno, da bodo v času od 1. aprila do 1. maja 1942 popisani moški letniki 1923 in 1924 za državno delovno službo in vojsko, ženske letnikov 1923 in 1924 pa za državno delovno službo. S tem je izena čil vojaško obveznost na slovenskem Štajerskem, z vojaško obveznostjo, ki je po nemški zakonodaji veljala v avstrijski Štajerski. Posebej je bilo opredeljeno, da popis ne bo izveden na naselitvenem obmo čju A brežiškega in trboveljskega okrožja. 106 Po posameznih okrožjih je bilo naslednje število vojaških obveznikov:

Tabela 5: Število vojaških obveznikov 107 Okrožje Št. Št. % Št. vojaških % prebivalcev moških obveznikov Celje 138.431 64.629 46,7 21.606 15,6 Ljutomer 40.040 18.685 46,7 6.064 15,1 Maribor – podeželje 111.420 53.932 48,4 17.819 16,0 Maribor – mesto 68.202 32.186 47,2 11.796 17,3 Ptuj 104.689 48.492 46,3 16.177 15,5 Brežice 28.422 13.607 47,8 4.443 15,6 Trbovlje 40.406 20.118 49,8 7.743 19,1 Skupaj 531.610 251.649 47,3 85.648 16,1

Za obmo čje Obsotelja lahko povzamemo iz danih podatkov, da bi naj bilo vojaških obveznikov vsaj okoli 800. Pri tem smo upoštevali le število potencialnih vojaških obveznikov iz dveh okrožij, in sicer iz okrožij Brežice ter Celje. Vseh potencialnih vojaških obveznikov na obmo čju slovenske Štajerske (v ta seznam so zajete generacije letnikov od 1908 do 1929), ki so ji nacisti popisali za morebiten vpoklic v nemško vojsko, je bilo 85.648 (16,1 %) prebivalstva. Vendar Ferenc meni, da je treba od te številke odšteti zaš čitence nemškega Rajha in vse tiste, ki na naborih niso bili potrjeni bodisi za časno bodisi za stalno. Skupno je bilo na celotnem obmo čju okupirane slovenske Štajerske leta 1942 65.712 potencialnih kandidatov za mobiliziranje v nemško vojsko. 108

106 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 31–32. 107 Prav tam, str. 32. 108 Prav tam, str. 33.

32 4.2 Vpoklici letnikov

Julija 1942 sta že bila vpoklicana letnika 1923 in 1924. Fantje letnika 1923 so odšli kar v vojsko, letnika 1924 pa najprej v državno delovno službo in od tam v vojsko. Vsak mobiliziranec je ob odhodu v nemško vojsko prejel Nemško čitanko z navodili in vojaški časopis. Prva skupina slovenskih fantov je odšla v nemško vojsko 21. julija 1942 s Ptuja, naslednji dan iz Maribora, 23. julija iz Celja, do konca julija pa tudi iz drugih okrožij slovenske Štajerske. V Celju so rekruti pred odhodom poslušali še propagandna govora okrožnega vodje Štajerske domovinske zveze Antona Dorfmeistra in podpolkovnika Schwarza. Dorfmeister je izrazil svoje zadovoljstvo, ker so se kljub sovražnikovi propagandi obvezniki skoraj polnoštevilno odzvali pozivom. Od 770 vpoklicanih so se razen treh vsi odzvali pozivu. Tako lep uspeh mobilizacije je presenetil celo naciste. 109 Slovenci so bili vpoklicani v nemško vojsko na osnovi statusa nemškega državljana na preklic, ki jim je bil dodeljen, ve činoma v letu 1941.

Slika 5: Potrdilo o vpoklicu v nemško vojsko 110

109 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 40. 110 Vir: osebni arhiv avtorice.

33 Za takšne vpoklicane so izdali tajno odredbo o tem, da smejo v vojski napredovati najve č do čina naddesetnik (Obergefreiter). Če so se izkazali, so lahko so prejeli vojno odlikovanje. 111 Ohranjeni so nekateri podatki, kam so odšli mobiliziranci v letu 1942, in sicer v: - 2. rezervni bataljon 137. polka planinskih lovcev, Wörgl (Tirolska), - 2. u čni bataljon 137. polka planinskih lovcev, Kufstein (Tirolska), - 3. oddelek 112. rezervnega topniškega polka, Seebach (Koroška), - 1. u čni oddelek 112. rezervnega topniškega polka, Solbad Hall (Tirolska), - 18. rezervni u čni bataljon deželnih strelcev, Lienz (Tirolska), - 1. u čni bataljon 137. rezervnega polka planinskih lovcev, Salzburg, - 1. u čni bataljon 139. polka planinskih lovcev, Celovec, - 2. u čni bataljon 137. polka planinskih lovcev, Beljak, - 1. rezervni bataljon 137. polka planinskih lovcev, Glasenbach (Tirolska), - 1. u čni bataljon 138. rezervnega polka planinskih lovcev, Leoben, - Stalna baterija 112. rezervnega topniškega polka, Kufstein (Tirolska), - 2. u čni bataljon 136. rezervnega polka planinskih lovcev, Innsbruck, - 499. grenadirski u čni bataljon, Laak a.d. Zaier, - 83. u čni bataljon planinskih inženircev, Scwatz (Tirolska), - W.K.U.L. bataljon planinskih lovcev, Admont, - W.K.U.L. bataljon planinskih lovcev, Salzburg, - W.K.U.L. topniška baterija planinskih lovcev, Gradec, - 1. bataljon 139. rezervnega polka planinskih lovcev, Celovec, - 48. rezervni tankovski oddelek, Celje, - 1. u čni bataljon 136. rezervnega polka planinskih lovcev, Innsbruck.112

Tabela 6: Število mobilizirancev v nemško vojsko letnika 1923 113 Okrožje – krajevna Št. moških letnika Št. mobiliziranih Št. žrtev letnika skupina 1923 1923 Celje – Pod četrtek 17 12 7 Brežice – Kozje 11 1 3 Pilštanj 10 3 2 Podsreda 19 5 /

111 L. Puklavec, …[et al.], Resnice v novejši slovenski zgodovini, Celje 2005, str. 78–79. 112 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 46. 113 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 41–44.

34 Po popisu prebivalstva 29. novembra 1942 je bilo na obmo čju Pod četrtka, Podsrede, Pilštanja in Kozjega popisanih 57 moških letnika 1923. Od tega so jih 21 mobilizirali, kar predstavlja 37 % moških letnika 1923. Vseh vpoklicanih fantov niso mobilizirali naenkrat, ampak postopoma. Od prvih vpoklicev do konca vojne je12 moških letnika 1923 umrlo. Osip letnika je bil 57 %. 114 V oktobru 1942 sta bila vpoklicana letnika 1921 in 1922, katere so ve činoma razporedili v planinske enote na obmo čju Avstrije, topni čarje in pešce pa tudi v garnizije na obmo čju Južne Tirolske. Do konca tega leta so popisali še letnika 1919, 1920, 1918 in 1925. Kmalu za tem je bil letnik 1925 vpoklican v državno delovno službo. Vsi mobiliziranci, s katerimi smo govorili so bili vpoklicani šele leta 1943. To pomeni, da mobilizirancev posameznih letnikov v isti krajevni skupini niso vpoklicali naenkrat. Sedanja ob čina Pod četrtek je spadala pod celjsko okrožje, zato navajamo primer naborov in podatke o številu popisanih vojaških obveznikov, predvidenih za mobilizacijo v celjskem okrožju:

Tabela 7: Število popisanih letnikov in 1908–1924 v okrožju Celje 115 Letnik Št. Št. moških Popisani, št. v Št. predvidenih za moških brez % mobilizacijo v % zaš čitencev 1908–1910 3.168 2.747 2.207 – 80,3 729 – 33,0 1911–1912 1.980 1.717 1.446 – 84,2 1.237 – 85,5 1914 896 777 649 – 83,5 689 – 106,2 1915 698 605 470 – 77,7 510 – 108,5 1916 525 455 405 – 89,0 415 – 102,5 1917 456 395 379 – 95,9 345 – 91,0 1918 499 433 387 – 89,4 354 – 91,5 1919 770 668 580 – 86,8 497 – 85,7 1920 850 737 691 – 93,8 507 – 73,4 1921 891 772 746 – 96,6 485 – 65,0 1922 908 787 725 – 92,1 501 – 69,1 1923 918 796 813 – 102,1 559 – 68,8 1924 1.140 988 765 – 77,4 584 – 76,3 Skupaj 13.599 11.877 10.263 – 86,4 7.412 – 72,2

114 Arhiv Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Ljubljana. 115 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 48.

35 Žnidari č meni, da mobilizacija leta 1943 ni ve č potekala tako uspešno. Slednje za obravnavano obmo čje Obsotelja ne drži. Iz Obsotelja je bila ve čina mobilizirancev mobilizirana leta 1942 in 1943. Med posameznimi obmo čji Štajerske so bile precejšnje razlike pri uresni čevanju vpoklicev. Iz podatkov za okrožje Celje je mogo če razbrati, da je bilo predvidenih za mobilizacijo le 54,5 % vseh moških v letnikih, ki so bili vojaški obvezniki. Od tega moramo odšteti zaš čitence, ki niso bili vojaški zavezniki, in druge, ki niso prišli v poštev za mobilizacijo; tako dobimo 62,4 %. Zanimivo je, da je od popisanih vojaških obveznikov okupator realno predvideval za nemško vojsko 72,2 %. Okupator je uspel na slovenskem Štajerskem vpoklicati v svojo vojsko okrog 28.000 mož. To potrjuje tudi izjava zveznega vodje Štajerske domovinske zveze Franza Steindla na štabnem razgovoru 17. maja 1943, kjer je povedal, da je bilo do srede maja 1943 v nemško vojsko in državno delovno službo na Spodnjem Štajerskem vpoklicanih 17.000 oseb in da jih od 8.000 do 10.000 še bo. 116 V okrožju Brežice je potekal nabor letnikov 1918–1925 od 23. januarja do 3. februarja 1943. Na obmo čju politi čne ob čine Kozje smo na podlagi dokumenta ugotovili, da je potekal nabor za letnike od 1918 do 1925 v nemško vojsko in v RAD, 2. februarja 1943 ob osmi uri zjutraj. Za iste letnike iz politi čnih ob čin Pilštanj in Podsreda je potekal nabor naslednji dan, 3. februarja 1943, prav tako ob osmi uri zjutraj. 117 Jeseni 1943 je mobilizacija v nemško vojsko za čela upadati zaradi ve č dejavnikov. Prišlo je do preobrata na vojaškem podro čju (porazi nemških enot na vzhodni fronti, izkrcanje zaveznikov v Italiji in njena kapitulacija), osvobodilno gibanje na Štajerskem se je po hudih izgubah v letu 1942 spet za čelo krepiti, vedno pogosteje so prihajala poro čila o smrtnih žrtvah med prisilno mobiliziranimi Slovenci, vojni obvezniki so namesto v nemško vojsko raje pri čeli odhajati v partizane ali pa so se skrivali blizu svojih doma čij. Mnogi, ki so bili mobilizirani, so kasneje na fronti prebegnili na stran zaveznikov (tako je storil tudi mobiliziranec Jože Brilej). 118 Na podlagi nemških popisov iz leta 1944 smo razbrali, da je bilo število vseh pozvanih mož iz obmo čja Obsotelja na nabor slede če: 119

116 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 49. 117 AS 1601 fasc. 7/III, Deželni svetnik okrožja Brežice, Dopisovanje glede nabornih prostorov, nabora in plani nabora. 118 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 48. 119 AS 1601 Deželni svetnik okrožja Brežice, fasc. 7/III, Zadeve glede nabora in vpoklica posameznih letnikov; AS 1601 Deželni svetnik okrožja Brežice, fasc. 7/III, Landrat des Kreises Rann, Verzeichnis der Erfassten Ansiedler der Gemeinde Felddorf; AS 1601 Deželni svetnik okrožja Brežice, fasc. 10/III, mapa št. 2, Vpoklici posameznikov v kratkotrajno ali dolgotrajno službo v sili; AS 1601 Deželni svetnik okrožja Brežice, fasc. 10/IV,

36 Tabela 8: Število nabornikov letnik 1908–1926 120 letnik/kraj Sv. Peter pod Sv. Polje ob Kozje Podreda Pilštanj Pod četrtek gorami Sotli 121

do 1908 34 24 6 10 13 1908 8 8 2 1 4 1 1909 21 14 2 3 1910 14 6 4 1911 11 7 14 20 15 1912 4 3 17 11 9 1913 11 10 9 20 19 1914–1926 83 57 62 75 52 75 SKUPAJ 185 135 109 112 119 76

Potencialno število mobilizirancev, letniki od 1908 do 1928, je bilo okoli 737 in ve č. Ta podatek smo pridobili na podlagi razli čnih virov Deželnega svetnika okrožja Brežice. Kdor se nabora ni udeležil, je bil ponovno poklican. Če se nabora ni udeležil po ponovnem klicu, je izgubil domovinsko pravico na Spodnjem Štajerskem. Strogi ukrepi so pripomogli, da se prvi č ni odzvalo le 53 mož., kar predstavlja 6 % vseh vpoklicanih. S pomo čjo dokumentov, arhivskega gradiva Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945 in ustnih virov smo dognali, da so nam znani podatki o naslednjih mobilizirancih v nemško vojsko iz obmo čja Obsotelja: v nemški vojski je po znanih podatkih 100 mobilizirancev padlo,122 10 je bilo pogrešanih, 123 244 mobilizirancev, v članjenih v Društvo prisilno mobiliziranih v nemško vojsko 1941 – 1945 Celje, 124 335 borcev NOB, ki so

Verzeichnis der erfassten Dienstpflichtigen der Jahrgänge 1908–1910 der Hauptgemeinde Königsberg a/ Sattelbach; AS 1601 Deželni svetnik okrožja Brežice, fasc. 14/I, Wehrstammrollen. 120 AS 1601 Deželni svetnik okrožja Brežice, fasc. 7/III, Zadeve glede nabora in vpoklica posameznih letnikov; AS 1601 Deželni svetnik okrožja Brežice, fasc. 7/III, Landrat des Kreises Rann, Verzeichnis der Erfassten Ansiedler der Gemeinde Felddorf; AS 1601 Deželni svetnik okrožja Brežice, fasc. 10/III, mapa št. 2, Vpoklici posameznikov v kratkotrajno ali dolgotrajno službo v sili; AS 1601 Deželni svetnik okrožja Brežice, fasc. 10/IV, Verzeichnis der erfassten Dienstpflichtigen der Jahrgänge 1908–1910 der Hauptgemeinde Königsberg a/ Sattelbach; AS 1601 Deželni svetnik okrožja Brežice, fasc. 14/I, Wehrstammrollen. 121 Arhiv Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Ljubljana. 122 Arhiv Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; pogovor z bivšima mobilizirancema Jožetom Brilejem in Miho Bra čkom, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica). 123 Arhiv Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; pogovor z nekdanjim blagajnikom Društva mobiliziranih Slovencev OE Šmarje pri Jelšah Miho Bra čkom, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica). 124 Arhiv Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Ra čunalniška baza podatkov izgnancev.

37 kmalu po vpoklicu v nemško vojsko dezertirali in prestopili v Kozjanski odred. Najbrž je bilo dezerterjev še ve č, ki so dezertirali v katero drugo partizansko enoto. 125 Štajerska domovinska zveza je politi čnim ob činam Kozje, Podsreda, Sv. Peter pod Sv. gorami, Pilštanj in Polje poslala seznam pripadnikov 4. alarmne čete Rann. 4. alarmna četa se je formirala leta 1944. Vseh pripadnikov iz obravnavanega obmo čja, ki so bili v 4. alarmni četi, naj bi bilo 307. 126 Skupno znano število je 689, kar je 93 % od vseh potencialnih mobilizirancev v nemško vojsko. Ostane nam še 47, kar je 7 % potencialnih mobilizirancev in od teh predvidevamo, da se niso odzvali vpoklicu in so se pridružili osvobodilnemu gibanju, kajti slednje je imelo nad osrednjim naseljem Pod četrtek, na Rudnici, svojo bazo ali pa so dezertirali kmalu po vpoklicu. Pri primerjavi gradiv smo ugotovili, da so možje množi čno dezertirali leta 1944 iz 4. alarmne čete v Kozjanski odred. V prilogi so tabele najdenih oz. znanih mobilizirancev. Tabele smo sestavili na podlagi podatkov iz Arhiva Društva mobiliziranih v nemško vojsko 1941–1945, ustnih virov in nemških virov Štajerske domovinske zveze.

4.3 Odpor proti mobilizaciji

Slovenski fantje in možje so se poskušali na razli čne na čine izogniti mobilizaciji v nemško vojsko: z neupoštevanjem pozivov, s skrivanjem pred okupatorji, s pobegi z obmo čja mobilizacije ali s samopohabljanjem. Do samopohabljenja je na obravnavanem obmo čju prišlo v ve č primerih. Najpogosteje so si fantje ranili nogo in s tem prepre čili vpoklic v nemško vojsko. Najve č pa jih je svoje nezadovoljstvo z okupatorjevo prisilno mobilizacijo pokazalo z dezertiranjem iz nemške vojske in (ali) odhodom v partizane. 127 Tudi Franc Pustišek se je ve čkrat skril pred Nemci na kozolec. Potem ko so Nemci sosedov kozolec zažgali, sta si s sosedom Antonom Štukljem naredila bunker, kjer sta se skrivala. Navsezadnje je pobegnil v sosednjo vas in na neki kmetiji pomagal pri opravilih do konca vojne. Pravi, da je imel sre čo, ker je vedno razmišljal eno minuto hitreje kot Nemci. 128 Za obravnavano obmo čje je iz ohranjenega gradiva najbolj razvidno odhajanje vpoklicanih mobilizirancev iz nemške vojske v partizanske enote. Vendar v letu 1942 niti OF niti partizanske enote niso bile dovolj organizirane, da bi mobilizacijo v nemško vojsko lahko prepre čile. To trditev mi je v razgovoru potrdil mobiliziranec Jože Brilej. »V nemško vojsko sem bil vpoklican 26. novembra 1943. Takrat sem razmišljal, ali naj grem ali ne. Partizanov v

125 T. Teropši č, Kozjanski odred 2, Maribor 1993, str. 74–414. 126 AS 1601Deželni svetnik okrožja Brežice, fasc. 4/II, Seznam: IV. Reg. »Ustmk«, 3. in 4. alarmne čete. 127 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 70. 128 Pogovor avtorice s Francem Pustiškom, 19. 12. 2008 (podatke hrani avtorica).

38 Rade čah takrat še ni bilo. To obmo čje je bilo še toliko bolj ob čutljivo, saj so tukajšnje ljudi pove čini vse izselili, naselili pa Ko čevarje, Besarabce. Odlo čil sem se, da grem in da ob prvi priložnosti dezertiram. To sem naredil zaradi tega, ker so bile sankcije Nemcev velike. Nemci so družine preganjali, če se vpoklicani ni odzval. Ponavadi so takšne družine odpeljali v taboriš ča. Prav sem se odlo čil, da sem šel. Preve č bi si namre č o čital, če bi se družini kaj naredilo.« 129 Leta 1942 je osvobodilno gibanje na Spodnjem Štajerskem utrpelo najhujše izgube. Na obmo čju Lesi čnega, Kozjega in Planine je okupator odkril skoraj vse postojanke osvobodilnega gibanja in postrelil 74 ljudi. Po uničenju Kozjanske čete je nemški okupator prijel tudi svojce padlih partizanov in postreljenih privržencev osvobodilnega gibanja. Odpeljal jih je v koncentracijska taboriš ča, kjer so jih skoraj vse usmrtili v plinskih celicah. Otroke pa je okupator odpeljal v posebne domove SS organizacije »Lebensborn«. 130 Do jeseni 1943 se je velika ve čina vpoklicanih odzvala, da bi s tem obvarovala svoje družine. Obi čajno so prišli Nemci, po tistem ko se klicani ni javil na poziv, odpeljali iz hiše njegovo družino in mu rekli, da jih bodo ustrelili, če ne bo šel v vojsko. Seveda se je v takem primeru takoj odlo čil, da gre z okupatorjem. Vendar pa so kljub temu mnogi fantje kasneje pobegnili iz vojske in se nato vklju čevali v odporniška gibanja v okupiranih deželah Evrope ter v partizanske enote v domovini. Mnogi fantje so se v času dopusta pridružili partizanom. To je storil tudi Franc Jakopina iz Olimja. 131 Dopust so dobili tisti, ki so bili dalj časa v vojski. Mobiliziranec je moral javiti, kam gre na dopust. Miha Bra čka so nameravali po šesttedenskem bivanju v bolnišnici zopet poslati na vzhodno fronto. A prišlo je do spremembe, dobil je dopust. Pono či je bil zra čni napad, tako so Nemci naslednji dan pozabili na njegov dopust, a kljub vsemu ga je dobil. Doma so bili zelo veseli njegove vrnitve in so imeli koline. Nato se je vrnil nazaj na fronto. Ni želel tvegati, da bi mu pobili doma če in požgali doma čijo. Na poti v Nem čijo je na vlaku zaspal in namesto v Dortmund prispel v Frankfurt. Njegov bataljon je že odšel, zato je odšel z drugimi v Munsterlager. Tukaj je bilo ogromno kasarn, tanki itd. Od tukaj so jih odpeljali v Francijo, v Bordo. Bil je na straži, kjer je videl veliko francoskih partizanov. Čez nekaj dni, ob tretji uri zjutraj, je bila invazija: ceste so gorele, nad njimi je bilo zelo veliko letal. Takrat je prvi č streljal na Ameri čane. Potem so se skrivali v gozdu, kjer so jedli kunce. V tem gozdu so našli

129 Pogovor avtorice z Jožetom Brilejem, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica). 130 T. Teropši č, Kozjanski odred 1, Maribor 1993, str. 13–36. 131 Franc Jakopina je že pokojni; pogovor avtorice z Jožetom Brilejem, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica).

39 skrite steklenice vina in preve č so ga popili. Kaznovani niso bili, ker se ga je napil tudi komandir. Na tem obmo čju so potem našli še preko dva tiso č steklenic vina. 132 Vendar po juniju 1943 ti prebegi niso bili ve č možni, saj jih okupator ni ve č puš čal na dopust južno od Drave. Ampak smo pri pogovoru z mobilizirancem Jožetom Sikoškom ugotovili, da so bile tudi tukaj izjeme. Njemu je uspelo priti februarja 1944 iz Neustadta, kjer je bil v RAD. Dobil je dopust in se odpravil proti domu v Kozje. Do Maribora ga ni nih če ustavil niti pregledal. Tukaj je potem ostal nekaj dni pri teti, nakar je z vlakom odpotoval proti domu. Po prihodu domov so ga že naslednji mesec vpoklicali v nemško vojsko. Po petih mesecih je gospod Jože zopet pridobil dopust in tudi tokrat mu je uspelo priti domov v Kozje. Takoj se je vklju čil v Kozjanski odred. 133 Mobiliziranec Janez Dravinec je zapisal: »Po dvomese čnem zdravljenju v bolnišnici sem imel pravico do 14 dni dopusta. Uspelo mi je in odpeljal sem se v Windischlandsberg, kot so Nemci poimenovali Pod četrtek. Po poti sem sre čal vojaka iz Loke pri Žusmu in skupaj sva se pripeljala v Maribor. Tu so naju ustavili in povedali, da ne smeva potovati naprej, ker so tam banditi, imava pa veliko sre čo, da gre čez pol ure vlak nazaj v Gradec, kjer bova lahko lepo preživela dopust. To je bilo 10. oktobra 1944. Kaj hujšega se mi ni moglo zgoditi, kot je bila prepoved dopusta v doma čem kraju pri moji družini.« 134 Hudo domotožje so ob čutili vsi pri čujo či mobiliziranci, razen Stanka Amona, ki je odšel na dopust h kmetu, pri katerem je leto poprej bil na prisilnem delu. Zaradi prijaznosti in korektnega odnosa je to kmetijo obiskal še nekajkrat, tudi po vojni. 135 Tako so v letih 1944 in 1945 prebežniki iz nemške vojske tvorili hrbtenico partizanskih enot na Štajerskem in Gorenjskem. Najve č prebežnikov je štela Šlandrova brigada, ustanovljena 6. avgusta 1943. Ubežnikov je bilo toliko, da so brigado imenovali tudi »brigada švabskih dezerterjev«. 136 Veliko ubežnikov je bilo tudi v Zidanškovi brigadi. Komandanti partizanskih bataljonov so z veseljem ugotavljali, da so ubežniki iz nemške vojske zanesljivi, disciplinirani, hrabri in poslušni. 137

132 Pogovor avtorice z Miho Bra čkom, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica). 133 Pogovor avtorice z Jožetom Sikoškom, 9. 5. 2009 (podatke hrani avtorica). 134 J. Dravinec, Kako se spominjam vojne, v: Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, 4. zbornik, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1998, str. 112–118. 135 Stanko Amon je slab mesec dni po najinem pogovoru umrl. Umrl je 27. 12. 2008. Pogovor avtorice s Stankom Amonom, 30. 11. 2008 (podatke hrani avtorica). 136 Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, 1942–1945, zbornik 2. posveta o nemški mobilizaciji Slovencev v 2. svetovni vojni, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1994, str. 30. 137 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 74.

40 Prebežniki, ki so se vrnili nazaj na obmo čje Obsotelja, so prebegnili v Šercerjevo brigado, 14. divizijo in Kozjanski odred. V slednjem je bila konec avgusta 1944 polovica borcev ubežnikov iz nemške vojske. Ve činoma so bili dobri in požrtvovalni partizanski borci. Eden izmed njih je postal celo odredni sekretar Kozjanskega odreda. Tudi politi čni komisar Kozjanskega odreda Ivan Verdelj je pobegnil iz nemške vojske. 138

Slika 6: Mobilizacija v Kozjanski odred 139

Druga oblika množi čnega odpora proti mobilizaciji v nemško vojsko so bili prebegi preko frontnih linij. Prebegi prek fronte so se najprej pojavljali na vzhodnem bojiš ču, saj na zahodu pred zavezniško invazijo v Normandiji junija 1944 niso bili mogo či. Na vzhodni fronti so se prebegi za čeli že leta 1943. Slovenskim fantom je bilo v veliko pomo č predvsem to, da so lažje vzpostavili stik z ruskim prebivalstvom zaradi jezika, kar je marsikomu rešilo življenje. 140 Nekateri pa so si ob burnem sre čanju z Rusi premislili. Med njimi je bil Bojan Novak iz Ruš. Junija 1944 se je odlo čil, da bo ob napadu na novo rusko postojanko prebegnil k Rusom. Po koncu bitke je negibno obležal v ruskem jarku in nepremi čno čakal, da se bo streljanje prenehalo. Ko se je stanje umirilo, je zbežal k Rusom, ti pa ga niso sprejeli z navdušenjem. Zelo so ga pretepli in hoteli so, da postane vohun. On se je temu uprl in spet je dobil udarce do nezavesti. Zbudilo ga je mo čno bobnenje, Nemci so drugi č udarili po tej Ruski postojanki. Napad je hitro izkoristil za prebeg nazaj »domov«. Drugi dan so ga bili vojni tovariši zelo veseli, da se je vrnil, mislili so namre č, da je mrtev. Dobil je celo obisk komandirja brigade, kar naj bi bila redkost. Nagradil ga je s steklenico žganja in veliko čokolado. Take vrste junakov je bilo verjetno malo na frontah. 141

138 T. Teropši č, Kozjanski odred 1, Maribor 1993, str. 118–120. 139 T. Teropši č, Kozjanski odred 1, Maribor 1993, str. 120. 140 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 76. 141 B. Novak, Moja vojna leta 1941–1945, v: Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, 4. zbornik, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1998, str. 147–149.

41 Tudi Ludvik Puklavec se je 20. januarja 1945 pono či znašel med rusko in nemško linijo na nikogaršnji zemlji. Ko se je zdanilo, na ravnini ni bil možen nikakršen premik, ker so z obeh strani streljali vse, kar se je premikalo. Po čakal je do mraka, odložil orožje in se napotil proti ruskemu vojaku. Imel je sre čo. Vojak ni streljal, zanimala ga je Ludvikova ura. Tudi pretepli ga niso. Rusi so uporabljali prebegle Slovence za nagovarjanje še drugih, naj dezertirajo. Na fronto so ponekod zato postavili mo čne zvo čnike in trosili letake. Primer takega letaka je v prilogi št. 4.142 Dezerterstvo so Nemci brutalno kaznovali, in sicer s smrtjo, razlike so bile le v na činu izvršitve kazni. Za ujete nesre čneže je bilo vseeno, ali umrejo častno pod strelskim vodom ali dobijo kroglo v tilnik ali pa jim krvnik zadrgne vrv okoli vratu oziroma odseka glavo. 143 Od junija 1944, od izkrcanja zaveznikov v Normandiji, je bilo veliko prebegov tudi na zahodni fronti. Vsak prebeg je bilo tvegano dejanje, saj so nemški oficirji in podoficirji budno spremljali gibanje slovenskih vojakov in s pištolami hodili za njimi. Mobiliziranec Jože Brilej pripoveduje: »Bil sem na južnem delu Normandije in delal utrdbe, bunkerje. Utrdbe so bile sestavljene iz treh delov. Z morske strani so imeli mine, potem so bili bunkerji, zadaj so bili še jezdeci – ži čne mreže. Te bunkerje sem tudi jaz delal. Beton za bunkerje so nam vozili Francozi. Ker znam francoski jezik, sem se z njimi pogovarjal in se dogovoril za beg. 1944 sem prebegnil k francoskim partizanom. Po prebegu sem bil najprej v Lyonu. Potem so me prepeljali v Marseille, kjer je bilo taboriš če za vojne ujetnike. Del taboriš ča so nadzirali Francozi, drugi del pa Ameri čani. Bil sem ameriški ujetnik. Tam sem bil v Titovi brigadi, dobil sem ameriško uniformo z napisom Jugoslavija. Tam je bilo veliko Slovencev, pa tudi jugoslovanskih vojakov kraljeve vojske. Če smo si želeli v Jugoslavijo, smo se morali uriti v tej brigadi.« 144 Prebegi slovenskih vojakov iz nemške vojske so bili tako množi čni, da se je julija 1944 zbralo v britanskem vojaškem taboriš ču pri kraju Woodhousely blizu Edinburga na Škotskem ve č kot 1500 mladih Slovencev, ob koncu julija pa je njihovo število naraslo že na približno 2700. Ti so tam, po zgledu Poljakov in Čehov, 16. novembra 1944 ustanovili »slovenski bataljon«, ki se je odlikoval zlasti po disciplini in trdni narodni zavesti. Ta brigada je kasneje postala 5. prekomorska brigada, ki je sodelovala v zaklju čnih bojih za osvoboditev Jugoslavije. Njen

142 L. Puklavec, Moja vojna leta 1941–1945, v: Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, 4. zbornik, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1998, str. 87–89. 143 F. Fideršek, Kako dezertirati?, v: B. Tomaži č, Mobiliziranci: pri čevanja mobilizirancev v nemško vojsko v letih 1941–1944, Maribor 1994, str. 89–90. 144 Pogovor avtorice z Jožetom Brilejem, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica).

42 prvi poveljnik je bil Peter Novak.145 Dne 11. decembra 1944 je brigada izplula iz liverpoolskega pristaniš ča in 24. decembra prispela v Neapelj, od koder se je z vlakom odpeljala v bazo v Gravini. Prva in najve čja »angleška« skupina je v Gravino prispela 26. decembra 1944, od koder so jo kmalu prepeljali v Split. Tam so se ji pridružile manjše, t.i. »neangleške« skupine in borci ukinjene mornariške baze NOVJ v Monopoliju. Nekaj manjših skupin borcev pa je v 5. prekomorsko brigado prišlo tudi iz Švice in celo iz ZDA. Uradno je bila 5. prekomorska brigada ustanovljena 23. decembra 1944, ko se je v Splitu oblikoval štab, formirane pa so bile tudi brigadne enote. Do 17. marca je brigada ostala v Dalmaciji (med Šibenikom in Zadrom) in se pripravljala na odhod v Slovenijo. Ob odhodu na pot proti Sloveniji je 5. prekomorska brigada imela 3200 borcev v štirih bataljonih s po štirimi četami, spremljevalno četo, izvidniško četo, četo za zvezo, intendantsko četo, propagandni odsek in bolniški vod. Bila je ena najmo čnejših slovenskih brigad. 17. aprila 1945 je prekora čila Kolpo in pri Vinici stopila na slovenska tla. Čez tri dni je bila razpuš čena, njeni borci, podoficirji in oficirji pa skupaj z orožjem in opremo razporejeni v enote 15. in 18. divizije 7. korpusa NOV Jugoslavije. 146 V sestavo so bili poleg 5. prekomorske brigade vklju čeni še borci Rabske, 1. Avstrijski bataljon, 8. brigada F. Levstika, 9. brigada in 10. brigada Ljubljanska. 147 Franc Štukelj je bil je bil premeš čen na Dansko, od tam pa novembra 1944 na Norveško. S tem je imel možnost za pobeg v nevtralno Švedsko. Pozimi 1944 je z enim poljskim vojakom pobegnil na Švedsko. Poljak je bil šofer in je vozil Abteilungskomandanta (poveljnika njihove divizije). Pobegnila sta peš in primerno oborožena. Ker je bil pobeg dobro izpeljan, tudi s pomo čjo doma činov, sta varno prispela na Švedsko. Svoj pobeg sta organizirala tako tajno, da zaradi njiju ni trpel nih če od njihovih najbližjih sorodnikov. Franc Štukelj se je vrnil domov 15. maja 1945. 148 Tretja oblika upora proti nemški mobilizaciji je bila isto časna partizanska mobilizacija. V letu 1942 OF in partizanske enote niso bile dovolj mo čne, da bi okupatorjevo mobilizacijo prepre čile. Na slovenskem Štajerskem poznamo iz tega leta le dva primera odhoda v partizane namesto v nemško vojsko. Skupina fantov iz Senovega pri Brestanici se je sredi junija, ko je dobila pozive za nabor v nemško državno delovno službo, odlo čila, da bo raje odšla v

145 Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, 1942–1945, zbornik 3. posveta o nemški mobilizaciji Slovencev v 2. svetovni vojni, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1996, str. 32. 146 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 128–130. 147 Ukinjena je bila 25. maja 1945, njeno moštvo so vklju čili v petnajsto divizijo. Imela je štab, politkomisarja, operativni, personalni, propagandni, sanitetni in organizacijski odsek, odsek za zveze, obveš čevalni center, poljsko bolnico, intendanturo, senat vojnega sodiš ča, javnega tožilca, oficirsko in podoficirsko šolo. Osemnajsta divizija narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije, 1943–1945. Pridobljeno 20. 4. 2009 iz: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=27380. 148 Pogovor avtorice s Francem Štukljem (sin pokojnega Franca Štuklja), 23. 4. 2009 (podatke hrani avtorica).

43 partizane. Priklju čili so se Kozjanski četi. Nekaj časa so partizanili na Kozjanskem, nato nekaj dni v Savinjski dolini, od koder so se zopet vrnili na Kozjansko, kjer so jih Nemci nekega jutra na Bohorju nepri čakovano napadli in razbili. Ve čini se je uspelo umakniti, Roman Fabjan čič in Emil Blaževi č pa sta bila ujeta. Slednjega so 2. oktobra v Mariboru ustrelili kot talca, Fabjan čiča so najprej obsodili na smrt, nato ga oprostili in poslali na prisilno delo v železniške delavnice v Gradec, spomladi 1943 pa so ga mobilizirali v nemško vojsko. 1. novembra 1943 je Josef Vogt, komandant varnostne policije in varnostne službe za Spodnjo Štajersko, poro čal v Berlin, da osebe, ki so bile potrjene za nemško vojsko, javno izražajo svoje nezadovoljstvo in stremijo za tem, da se na kakršenkoli na čin pridružijo partizanom. Izklju čil je možnost, da bi partizani kogarkoli prisilno rekrutirali in nasilno odpeljali v gozd. Ugotovil je tudi, da so se fantje izgovarjali na prisilno mobilizacijo v partizane zato, da bi zaš čitili svojce. 149 Mobilizacija v partizane, ni bila na vseh obmo čjih enako intenzivna. Odlo čilne udarce je osvobodilno gibanje zadalo nemški mobilizaciji v obdobju od septembra 1943 do konca aprila 1944, ko je prešlo v množi čni upor proti okupatorju. Štab 4. operativne cone si je prizadeval, da bi svoje enote razmestil po vsem operativnem obmo čju tako, da bi z njimi lahko na črtno mobiliziral na čim širšem ozemlju. Kozjanski odred je dobil obmo čja za mobilizacijo na Kozjanskem. 150 Ko je okupator spoznal, da je slovenski osvobodilni boj onemogo čil njegovo mobilizacijo, je skušal dobiti vsaj nekaj vojaških obveznikov z aretacijami. Vse ve č je bilo groženj proti družinam ubežnikov in jeseni 1944 je šef civilne uprave dr. Uiberreither za časno ukinil rekrutacije na slovenskem Štajerskem. 1. oktobra 1944 je v Gradcu izdal poziv in odredbo o amnestiji za vse, ki bi se do 31. oktobra prijavili nemškim oblastem. S to odredbo je vsakomur zagotavljal, da ne bo kaznovan, če bo zapustil partizane in se prijavil nemškim oblastem. Vendar ta poziv ni imel posebnega uspeha, saj so ga naknadno objavili še dvakrat in rok za amnestijo podaljšali za mesec dni. 151 Partizanska mobilizacija je pripomogla k temu, da ni bilo med Slovenci še ve č žrtev nacizma, saj je na tiso če fantov in mož namesto v nemško vojsko odšlo v partizane, kjer so se borili in padli za svobodo svoje domovine. 152

149 I. Fabjan čič, Roman Fabjan čič – Partizanski prvoborec in nemški po sili vojak, v: Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, 4. zbornik, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1998, str. 91–95. 150 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 88. 151 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 91–92. 152 Prav tam, str. 92.

44 4.4 Mobiliziranci na frontah

Po popisih in naborih so slovenski fantje postali del Hitlerjevega vojaškega ustroja, kjer so bili še naprej pod velikim vplivom nacisti čne propagande in ponem čevanja. Mobiliziranec Anton Valen čak se je v nemški vojski znašel brez nabora. Iz Dekmance je bil izseljen v Nem čijo, kjer je delal v vasi Zell pri nekem kmetu. Ta kmet je imel sina, ki je bil dokaj podoben Valen čaku, po vrhu vsega je bil rojen istega leta. Zato je ob vpoklicu sina v nemško vojsko, kmet Nemcem izro čil Slovenca – Antona. Ker je Antonov o če obvladal nemški jezik, je dokaj hitro uredil, da se je Anton vrnil nazaj iz nemške vojske. Slovenski naborniki so služili v razli čnih enotah in rodovih vojske: bili so v pehoti, med izvidniki, tankisti, šoferji, letalci …Vsem je bilo skupno to, da jih je fizi čno in psihi čno iz črpavala stroga vojaška disciplina po vzoru pruskega vojaškega sistema. K temu je pripomogla še slaba prehrana in dolgi pohodi ter politi čne ure, kjer so poslušali o uspehih nemške vojske in na črtih tretjega rajha. Slaba prehrana pa ni pestila mobiliziranca Stanka Amona. Poznal je nekoga iz Savinjske, ki je imel pod nadzorom kruh in mu ga je dal, kolikor ga je hotel. Tako je kruh prinesel celo domov. 153

Slika 7: Anton Valen čak, mobiliziranec v nemško vojsko 154

V ve čjih enotah, kjer so bili slovenski vojaki razpršeni po četah in bataljonih, so se med seboj obiskovali in družili ter prepevali slovenske pesmi. Med sabo so govorili slovensko. 155 Tisto kar jih je držalo pokonci na tem tujem ozemlju in v tej situaciji, je bila želja po preživetju,

153 Pogovor avtorice s Stankom Amonom, 30. 11. 2008 (podatke hrani avtorica). 154 Vir: osebni arhiv avtorice. 155 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 95.

45 misel na doma če in vera. Vera je bila v ve čini mobilizirancev temeljni vir mo či, s katero so se zoperstavljali fizi čnim naporom in psihi čnim stiskam. 156 Stike z doma čimi so vzdrževali na ve č na činov: preko pisem, paketov, obiskov in dopustov. Mobiliziranec Ivan Plevnik, že pokojni, je medtem ko je bil v bolnišnici na zdravljenju, dobival pakete od doma v Gr čijo. Starši so mu poslali toliko sadja in potice, da ni mogel vsega pojesti sam. Zato je vse, kar je dobil v paketu, razdelil med druge bolnike in bolnišni čno osebje. Vsi so mu bili zelo hvaležni, kajti niso bili vajeni, da bi bolnik obdaril koga med zdravniki in medicinskimi sestrami.157 Obiski so bili negotovi, razen če je bil vojak hudo ranjen. Takrat je stroške potovanje pla čala nemška vojska. 158 Martin Šelekar je opisal, kako ga je 8. avgusta 1944 obiskal o če Anton. Prevozil se je z vlakom na poti do Hofa in na koncu prehodil peš še osem kilometrov cesta do kasarne. Za sina je bilo to nadvse prijetno in doživeto presenečenje in veselje. Slišal je novice od doma čih, o dogajanjih doma in po svetu, vse do poro čil, katera vojakom niso bila dostopna, med njimi novice o nazadovanju vzhodne nemške armade proti zahodu. Po treh dneh obiska je o če odšel nazaj proti domu. Slovo je bilo težko, oba sta se ozirala en za drugim, vse dokler ni o če izginil v koloni vojaških tovornjakov, ki so dvigovali prah. 159 Najbolj intenzivno je bilo dopisovanje. Seveda je bila pošta strogo cenzurirana, zato so pisci morali paziti, kaj in kako so napisali. Preve č odkrito protinacisti čno pisanje je lahko imelo usodne posledice za avtorja in svojce. Ob prihodu v vojašnice se je pri čelo vojaško urjenje, ki je trajalo razli čno dolgo. Ve čkrat se je celo zgodilo, da so rekrute poslali v vojsko brez usposabljanja. To se je dogajalo predvsem ob koncu vojne, ko je nacisti čni Nem čiji na bojiš čih že mo čno primanjkovalo vojakov. V bližini vsake vojašnice je bilo posebno vadbiš če za urjenje v streljanju in drugih vojaških veš činah. Predavanja o tretjem rajhu in o razmerah na razli čnih bojiš čih po Evropi so bila izklju čno v nemškem jeziku. Zaradi neznanja nemškega jezika je bilo za večino slovenskih mobilizirancev tehni čno usposabljanje neuspešno. Pošiljali so jih v pehoto, kjer je bilo urjenje precej preprostejše. Ravnanje z rekruti v vojašnicah je bilo nevredno človeškega dostojanstva

156 A. Žibert, Pod Marijinim varstvom: spomini Slovenca – nemškega vojaka na drugo svetovno vojno v letih 1941–1945, Kranj 1995, str. 198–200. 157 Pogovor avtorice z Rozalijo Plevnik (ženo pokojnega Ivana Plevnika), 30. 11. 2008 (podatke hrani avtorica). 158 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 97. 159 Pogovor avtorice z Martinom Šelekarjem, 21. 4. 2009 (podatke hrani avtorica).

46 in poniževalno. Podoficirji in oficirji so rekrutom najprej dali vedeti, da niso ljudje, ki bi smeli misliti s svojo glavo. 160 Za vsako malenkost so jih kaznovali in žalili. Zelo priljubljene kazenske sankcije so bile: ribanje hodnikov vojašnice z zobno š četko, skakanje iz postelje pod posteljo, plazenje po hodnikih, deloma v plinskih maskah, skoraj do nezavesti. Pri tem je šlo za demonstriranje slepe pokorš čine, saj vojak ne sme misliti, ker za vse misli vodja. 161 Po kon čanem urjenju so slovenske mobilizirance razporedili v razli čne enote na vseh bojiš čih po Evropi. Slovenski fantje so se znašli na vzhodni fronti v Sovjetski zvezi, znašli so se tudi v Franciji, Gr čiji, Albaniji, Slovaški, Češki, Italiji in nekateri tudi na Norveškem. Najhujše so prestajali na vzhodnem bojiš ču. Tu so jih nacisti pogosto pošiljali v izvidnice in na najbolj nevarne naloge. Prav zaradi velikih potreb na vzhodnem bojiš ču so nacisti slovenske mobilizirance jeseni pošiljali na vzhodno fronto brez usposabljanja. Posledica je bila, da je bilo najve č žrtev med slovenskimi fanti na vzhodnem bojiš ču. 162 Mobiliziranec Miha Bra čko slikovito opisuje dogajanje na ruski fronti: »V Rusiji je bilo grozno. 17. junija 1943 so nas Rusi presenetili izza hrbta. Tu so bile pri industrijskem mestu »Makajaga« hude bitke. Nasprotniki so imeli velike topove, imenovane »Jimbum«. Takrat je bilo ranjencev ogromno. Skril sem blizu topa in čisto blizu mene je bil ravno takrat, ko sem se skril smrtno ranjen nek vojak. Takrat sem pomislil, da bom umrl. Anton Sev čnikar in jaz sva nato šla spat na bližnji kozolec. Starka nama je pomagala, dala nama je nekaj hrane. Zelo se mi je smilila, saj so ji že prej Rusi vso živino pobili. Zaspala sva se in šele po nekaj dneh našla svojo četo. Prišli smo blizu Kijeva. Pet nas je ostalo živih od težkega bataljona.« 163 Kljub temu da so bili slovenski vojaki v nemški vojski uspešni pri urjenju ali pogumni na bojiš čih, so imeli zelo malo možnosti za napredovanje. Z ostalimi nemškimi državljani so imeli neenakopraven položaj. V višji čin so lahko napredovali, le če so se znebili državljanstva na preklic. 164 Slovenci v nemški vojski niso bili slabi vojaki. Dobivali so odlikovanja. Po namenu lo čimo naslednja odlikovanja: 1. odlikovanja, ki so jih prejemali predvsem frontni bojevniki; 2. odlikovanja, ki so bila podeljevana vojaškemu osebju v domovini in dale č v

160 »Der Führer denkt für alle.« J. Dravinec, Kako se spominjam vojne, v: Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, 4. zbornik, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1998, str. 112–113. 161 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 98. 162 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 99. 163 Pogovor avtorice z Miho Bra čkom, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica). 164 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 103.

47 zaledju fronte. Andrej Zorko je priredil svojo klasifikacijo odlikovanj podeljenih za čas druge svetovne vojne po klasifikaciji J. R. Angole: - odlikovanja za dolgo služenje v oboroženih silah (Wehrmacht Dienstauszeichnungen), - bojni znaki kopenske vojske, - bojni znaki vojaške mornarice, - bojni znaki vojaškega letalstva, - bojni š čiti, - kvalifikacijski znaki vojaškega letalstva, - operativne sponke vojaškega letalstva, - ranjeniške zna čke (Verwundeten Abzeichen), - križec za vojaške usluge (Kriegsverdienstkreuz), - vojno odlikovanje nemškega križa (Kriegsorden des Deutschen Kreuzes), - železni križec (Eisernes Kreuz). Prisilno mobilizirani Slovenci v nemško vojsko so kot frontni bojevniki in navadni vojaki od naštetega prejemali predvsem bojne znake vseh treh zvrsti vojske, ranjeniške zna čke, bojne ščite in železne križce. 165 V razgovoru je mobiliziranec Stanko Amon povedal, da je dobil septembra 1944, potem ko je bil hudo ranjen v nogo, ranjeniško zna čko. 166 Ta je bila ovalne oblike. Obdajal jo je venec iz hrastovih listov, v njeni sredini pa je bila poudarjena nemška čelada s svastiko. Pod čelado sta bila prekrižana dva me ča. Ozadje zna čke je bilo polno in poudarjeno pik často. 167 Navajamo primer potrdila o prejemu srebrne ranjeniške zna čke, ki jo je dobil Sre čko Forte. Dobil jo je zaradi hude rane na desni nogi in izgube desne roke do komolca. Forte je bil ranjen med reševanjem tovariša.

165 G. Jerman, A. Zorko, Okupacija, mobilizacija, Trbovlje: Zasavski muzej 2007, str. 149. 166 Pogovor avtorice s Stankom Amon, 30. 11. 2008 (podatke hrani avtorica). 167 G. Jerman, A. Zorko, Okupacija, mobilizacija, Trbovlje: Zasavski muzej 2007, str. 155.

Slika 8: Potrdilo o prejemu srebrne ranjeniške zna čke 168

Mobiliziranec Miha Bra čko je od odlikovanj dobil križec (Bundtreger), potem ko je »šturmal« je dobil še Sturmabzeichen (splošni jurišni znak za hrabrost) in ranjeniško zna čko (Verwundetenabzeichen). Njegov vojaški čin je bil Birkgefreiter, nato pa Obergefrieter. 169 Mobiliziranec Ivan Plevnik pa je dobil pohvalo, ker je v kratkem času opravil šoferski izpit, četudi je bil le-ta v nemškem jeziku. 170 Tudi zaradi hrabrosti so nekateri dobili železni križec, med njimi Janez Dravinec, ki opisuje: »Pono či smo postavljali mrtvo stražo. Midva z Gselmanom sva hodila na mrtvo stražo skupaj. Neke no či so Rusi okrog polno či, iz oddaljenosti kakih 15 m, spustili ve č strelov iz strojnic. Umaknil sem se nazaj v jarek, kjer pa naših nisem našel, tudi Gselmana ni bilo. Previdno sem se vrnil in slišal ranjenega Gselmana. Zvlekel sem ga v bunker. Takrat pa je v bunker sko čil

168 G. Jerman, A. Zorko, Okupacija, mobilizacija, Trbovlje: Zasavski muzej 2007, str. 154. 169 Pogovor avtorice z Miho Bra čkom, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica). 170 Pogovor avtorice z Rozalijo Plevnik (ženo pokojnega Ivana Plevnika), 30. 11. 2008 (podatke hrani avtorica).

49 poveljnik voda in zaklical, da se moramo vsi umakniti ven, ker so Rusi v našem bunkerju. Rekel sem mu, naj on ne hodi in reši Gselmana, če ne bo izkrvavel. Jaz pa sem sko čil iz bunkerja, kri čal hura in vrgel bombe ter kosil s strojnico. Tako sem ustvaril vtis, da nas je veliko, čeprav sem bil sam. Rusi so se umaknili. Za dejanje te no či sem dobil odlikovanje EK 2 (železni križ 2. stopnje).« 171 Med bojevanjem na frontah so bili mnogi ranjeni. Tudi mobiliziranci, s katerimi smo se pogovarjali, so bili pove čini vsi ranjeni. Mobiliziranec Miha Bra čko je bil ranjen, na obmo čju med Donom in Dneprom, pred Moskvo. »V nogo sem bil ranjen 2. oktobra 1943, ko me je zadela granata in mitraljez. Spomnim se, da me je rešil nek nemški oficir, ki je videl, da sem padel v strelski jarek, obvezal mi je rane in prepre čil, da nisem izkrvavel. Potem se spomnim samo še tega, da so mi dali injekcijo, nato sem padel v nezavest. Naslednji dan sem se zbudil nekje ob robu gozda. Okoli mene je bilo polno ranjencev, nekateri so že umrli, drugi so bili težko ranjeni. Imel sem sre čo, da nisem bil hudo ranjen. Tretji dan so nas naložili na vagon. Ležali smo na slami. Bili smo zelo žejni. Na železniški postaji, kjer smo se ustavili nam je neki prijazni železni čar dal piti vode. Mnogi izmed nas so že prej na vagonu pomrli. Po nekaj dneh so nas pripeljali v Krakov. Tja smo prispeli izmu čeni, ušivi in zelo umazani. V Krakovu so nas pri čakale Rusinje, Poljakinje, Čehinje, ki so tam prisilno delale kot bolni čarke. Ostrigle so nas in dobro umile. Nekaj malega smo dobili za pojest. Nakar so nas spet dali na vlak, po imenu Heimat. Ta vlak je obstal v Zgornjim Šleziji, kjer so nas pri čakala dekleta s šopki rož in Heimat velikimi darilnimi paketi. V vsakem paketu je bila britvica, steklenica pija če, pribor za pisanje, papir in keksi. Z nami kot ranjenci so delali zelo lepo. Po enem tednu sem že dobro hodil.« 172 Kratek in jedrnat opis je podal mobiliziranec Stanko Amon: »Ranjen sem bil na Češkem, 8. septembra 1944, v nogo. Bili smo trije mitraljezci. Na prvega je padla bomba, takoj je umrl. Drugemu je bomba odtrgala nogo, ta ni takoj umrl, klical je: »Mutter, Mutter!!!«. Jaz sem bil pa tretji in sem preživel.« Prav poseben dogodek je doletel mobiliziranca Ivana Plevnika, ki ni bil nikoli na bojiš ču, ampak je vseeno bil ranjen. Neki vojak mu je na vojaških vajah tako silovito vrgel v čeljust ro čno granato, da mu je čeljust po čila in odbilo mu je dva zoba. Zaradi te poškodbe je ostal v bolnišnici štiri mesece. 173

171 J. Dravinec, Kako se spominjam vojne, v: v: Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, 4. zbornik, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1998, str. 112–118. 172 Pogovor avtorice z Miho Bra čkom, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica). 173 Pogovor avtorice z Rozalijo Plevnik (ženo pokojnega Ivana Plevnika), 30. 11. 2008 (podatke hrani avtorica).

50 Mobiliziranec Janez Dravinec opisuje po čutje ranjencev, po eni izmed hujših bitk: »S časoma se je nabralo okoli 400 ranjencev. Nekateri so molili, drugi kri čali, tretji so preklinjali in vsak je umiral na svoj na čin. V Skolu na Madžarskem so nas operirali po teko čem traku, v dveh paralelnih linijah. Ranjenci smo bili neobriti, umazani, raztrgani, v krvavih uniformah, kri je prebijala skozi obveze, bili smo žejni in la čni. Jaz sem moral iti peš. Mimo se je pripeljal poveljniški avto in se ustavil. Vsi pešaki smo ga obkolili, da nas odpelje. Vodnik na avtu pa je pokazal name in še na enega ranjenca. Peljal sem se lahko, le zaradi prejetega odlikovanja. Že pono či je bilo, ko se je avto ustavil in nas odložil v zbirališ ču ranjencev. Tu sem dobil malo tople kave in nato legel k množici ranjencev. Bil sem preve č utrujen, da bi lahko zaspal. Sem le po čival, ko zaslišim, da naj se takoj pripravimo za odhod, ker so Rusi že v bližini. Nato so nas tovornjaki odpeljali na železniško postajo v Muka čevo. Od tam nas je vlak odpeljal v Katovice. Med potjo so mi previli rane. Bilo je zelo bole če, kajti po operaciji so mi rane povili s povoji, ki so se zaraš čali, sedaj pa so jih strgali iz ran in rane o čistili, saj je kar mrgolelo uši. Dobil sem visoko vro čino, zaradi infekcije.« 174 Po navedbi Franza Steindla je bilo do sredine maja 1943 mobiliziranih 18.000 mož, v Nem čijo napotenih na delo (po Ževartu) 45.000 do 50.000 oseb, ki so bili kasneje skoraj vsi poslani v vojsko. Skupna ocena: ve č kot 150.000 slovenskih fantov in mož vpoklicanih v vojaške in paravojaške formacije. 175

4.5 V vojnem ujetništvu

Nemške oborožene sile so se v letih, ko so mobilizirale Slovence, bojevale skoraj po vsej Evropi in v severni Afriki. Na vseh bojiš čih so bili prisotni slovenski vojaki v nemških uniformah. Mnogi med njimi so se znašli v vojnem ujetništvu bodisi zaradi prebega bodisi zaradi zajetja oziroma vdaje nemških enot. Najve č Slovencev je prišlo v zavezniško ujetništvo, v primerih predaje ve čje nemške enote. Okrog dva in pol milijona nemških in avstrijskih vojnih ujetnikov, civilistov, mobiliziranih in interniranih »Volks – Deutsche«, žena in mož je bilo med leti 1941 in 1956 ujetih od Rde če armade ali sovjetskih državnih organov in prepeljano v Sovjetsko zvezo, kjer so registrirani v taboriš čih, zaporih ali delovnih bataljonih. Inozemske ujetnike so od leta 1939 vklju čili v poseben »arhipel« taboriš č, ki so bila urejena od poljske meje do vzhodne Sibirije. Glavna uprava za zadeve vojnih ujetnikov in internirancev (GUPVI) je predstavljala sistem taboriš č ogromnih dimenzij. GUPVI taboriš ča

174 J. Dravinec, Kako se spominjam vojne, v: v: Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, 4. zbornik, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1998, str. 112–118. 175 L. Puklavec, Slovenska enciklopedija (16. knjiga), v: L. Puklavec, Resnice o novejši slovenski zgodovini, Celje 2005, str. 54–55.

51 so bila praviloma urejena tako, da so lahko vojne ujetnike uporabili »optimalno« in brez izgub s prevozom v industriji, na raznih gradbiš čih, v šotokopih, v gozdu, v rudarstvu, pri obnovi v vojni porušenih mest in v drugih vejah sovjetskega gospodarstva. GUPVI so uredili kot centralo za upravljanje z vojnimi ujetniki in interniranci neposredno po za četku druge svetovne vojne. Samo dva dni po vkorakanju v Poljsko, 19. septembra 1939, je Lavrentij Berija kot ljudski komisar za notranje zadeve odredil s tajnim poveljem 0608 organizacijo taboriš č za vojne ujetnike in dolo čil splošne smernice za predpostavljeno (Glavno) upravo GUPVI. S tem ukrepom je razpolagalo sovjetsko ministrstvo za notranje zadeve poleg GULAG-a sedaj še z drugim »arhipelom« taboriš č, katerih obstoj je dolgo ostal v temi. Šele leta 1956 so po amnestiji in osvoboditvi obsojenih vojnih ujetnikov in internirancev opustili še zadnja taboriš ča »arhipela« GUPVI, taboriš če 48 pri Ivanovu vzhodno od Moskve in taboriš če 476 v Azbestu na Uralu ter posebno bolnišnico 1893 v Horu pri Habarovsku. 176 Glavna težava vojnih ujetnikov na vzhodni fronti so bile lakota in bolezni. Delati so morali ob nezadostni hrani, zato so nenehno hujšali in obolevali, velika nadloga pa so bile tudi uši. Najve čjo smrtnost med ujetniki so povzro čale nalezljive bolezni, najpogostejši sta bili tifus in griža. Poleg tega so v sovjetskih ujetniških taboriš čih vpeljali skoraj suženjsko delo za jetnike. Delati so morali v rudnikih, kjer so bile zaradi slabe varnosti pri delu pogoste nesre če. 177 Tudi Stanko Amon je moral kot ruski ujetnik delati v rudniku. 178 Sovjeti so jetnike zaposlovali tudi na kolhozih, kjer pa so bile razmere nekoliko znosnejše. Puklavec navaja, da so npr. vojni ujetniki v taboriš ču Rezekne v Latviji umirali dnevno kot po teko čem traku. Po podatkih preštevanje stanja vsak ve čer je od aprila do septembra 1945 od 3000 umrlo okrog 1200 ujetnikov, torej okrog 40 % v pol leta. 179 Mobiliziranec Stanko Golob opisuje: »Ujetniki smo bili že ve č dni na pohodu, brez hrane. Po tednu dni smo dobili malo vro če juhe in koš ček kruha. Zaradi umazane in hladne stavbe je marsikdo zbolel za grižo. Ujetnikov je bilo vsaki dan manj. Njihovo zdravstveno stanje je bilo iz dneva v dan slabše. Pregledal jih je zdravnik in dejal, da za njih ni pomo či. Po treh mesecih ležanja v teh lesenih barakah je za teh nekaj ujetnikov, ki so preživeli, prišlo povelje za takojšen odhod neznano kam. Prišli smo v delovno taboriš če Kirov. Po narodnosti so bili

176 S. Karner, Sovjetska glavna uprava za vojne ujetnike in internirance 1939–1953 in vprašanje Slovencev v ruskem ujetništvu, v: 3. posvet o nemški mobilizaciji Slovencev v 2. svetovni vojni (program posveta s povzetki referatov), Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Celje 1996, str. 8–10. 177 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija…str. 119–121. 178 Razgovor avtorice s Stankom Amonom, 30. 11. 2008 (podatke hrani avtorica). 179 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 121.

52 mešana družba: Nemci, Italijani, Romuni, Bolgari, Hrvati, Grki in Slovenci. Morali so orati njive z vpreženimi ujetniki. Potem so jih prestavili v drugo taboriš če Mohojove Boloto. Tukaj je bila najpogostejša kazen sekanje dreves sredi noči pri -40 °C. Vse bolj so se za čele ozebline na rokah, nogah in drugod. Nedale č od njihovega taboriš ča se je nahajalo rusko žensko taboriš če. Med temi dekleti in fanti se je stkala marsikatera ljubezen. 15. oktobra 1945 je ve čina tovarišev izvedela, da gre domov. Zame to ni držalo, ker je neki Žid ponaredil moj podpis. Čez nekaj dni so me premestili v vas Konakovo, od tam pa so me maja 1946 poslali domov. Domov sem prišel zdrav in zavedal sem se, da je trpljenja v ujetništvu konec.« 180 Mobiliziranec Janez Ilek je v ameriško ujetništvo v marca 1945 Salzburg prišel zato, ker mu je komandir dejal, da naj se raje preda in gre z njim v ameriško ujetništvo, kjer bo kot Slovenec dobil odpustnico in z njo brez težav odšel domov. Potem ko je prišel v taboriš če v Salzburg, ni bilo o odpustnici niti besede, kajti Ameri čani so ga obravnavali kot Avstrijca. Čez mesec dni bivanja v ujetništvu je bilo po zvo čniku v slovenskem in srbohrvaškem jeziku objavljeno, naj se Slovenci in Jugoslovani ob 12. uri zberejo pred poslopjem komandanta taboriš ča. Na zbirnem mestu se jih je zbralo nekaj sto mladih fantov in nekaj starejših mož in žena, ki so bili v Nem čiji na prisilnem delu. Tam so jim povedali, da bodo premeš čeni v internacionalno taboriš če, kjer so bili tako dolgo, dokler niso popravili železniške proge proti Koroški. Tistim, ki niso imeli svojcev ali doma, so ponudili možnost, da ostanejo v Salzburgu. Nudili so jim dobro službo pri Upravi Združenih narodov za pomo č in obnovo (UNRRA). Janez Ilek se je odlo čil, da bo odšel domov. Toda še danes mu je žal, ko pomisli kako kruto so partizani ravnali z nemškimi mobiliziranci po prihodu na slovensko ozemlje. 181 Usoda Slovencev pa se je v ujetništvu razlikovala od usode ujetih Nemcev, ker so Slovenci kot nekdanji jugoslovanski državljani iskali povezavo z jugoslovansko partizansko osvobodilno vojsko. Na ta na čin so nekateri dosegli, tako pri Sovjetih kot pri zahodnih zaveznikih, da so jih lo čili od Nemcev in jim zaupali razli čne naloge za svoje oborožene sile. Na zahodnih bojiš čih je bilo veliko Slovencev ujetih v invaziji v Normandiji pri umiku skozi Francijo ter v sami Nem čiji. Ujetnike so zbirali v velikem taboriš ču pri Marseillu, ki so ga opravljali Ameri čani. To taboriš če bi naj bilo eno najbolj zloglasnih taboriš č v Franciji. Nad ujetniki so se zelo izživljali, jih mu čili in jih pretepali. Veljala je stroga disciplina: kamorkoli je ujetnik šel, je moral te či, ko se je zve čer spuš čala ameriška zastava, je ujetnik moral biti popolnoma pri miru, vsako jutro so se na novo formirale delovne brigade (gradnja cest,

180 S. Golob, Spomini, v: Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, 4. zbornik, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1998, str. 121– 129. 181 Pogovor avtorice z Janezom Ilekom, 20. 4. 2009 (podatke hrani avtorica).

53 jarkov, okolja, ži čne ograje, postavljanje novih šotorov …), če je kdo kaj ukradel, je stal do dve uri na žgo čem soncu s tablo na vratu: »Kradel sem«. Kdor je nevede pozdravil Heil Hitler, je moral stati nag eno uro na soncu ipd. 182

Slika 9: Vojno ujetniško taboriš če v Marseillu 183

V tem taboriš ču, je bilo poleg taboriš č v Italiji (Carbonna, Gravina, Brindisi, Monopoli, Bari), najve č Slovencev. 184 Zanimivo, da je mobiliziranec Jože Brilej popolnoma druga če doživel dogajanje v taboriš ču v Marseillu. Najbrž zaradi dobrega poznavanja tujega jezika. Taboriš ča so bila zelo urejena. Slovenci so bili vklju čeni v »Titovo brigado«. Dali so jim ameriške uniforme z napisom Yugoslavia. Ameri čani so namre č pričakovali, da Tito ne bo zmagal oz. da bo referendum, ali bo Jugoslavijo vodil kralj Peter II. Kara đor đevi ć ali Tito. V Marseillu so bili ve čina ujetniki, ki so bili bolj naklonjeni kralju. 185 Rak opisuje ujetništvo v ameriškem taboriš ču Chartres, v Franciji. »Pred boži čem so se pojavili jugoslovanski oficirji. Pri čeli so jih popisovati vsak za svojo jugoslovansko vojsko. Kraljevi oficirji so bili v uniformah angleškega letalstva RAF in so prihajali iz Londona, Titovi pa so bili v ameriških uniformah in so prihajali iz Pariza.« Rak se čudi, zakaj sta oba tabora delala na svojo roko, čeprav je bil sporazum že sklenjen. 186 Po sporazumu Tito–Šubaši č, 2. novembra 1944, so pozivali ujetnike naj se vklju čijo med partizane. Ko so ujetniki zapuš čali taboriš če, so morali podpisati izjave, da britanske oblasti izpuš čajo podpisnika iz vojnega ujetništva, ker odhaja v boj na strani zaveznikov.187

182 K. Rak, Kolesje usode, V nemški uniformi od Moskve do Marseille–a, Maribor 1996, str. 146–168. 183 K. Rak, Kolesje usode, V nemški uniformi od Moskve do Marseille–a, Maribor 1996, str. 163. 184 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 121. 185 Pogovor avtorice z Jožetom Brilejem, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica). 186 K. Rak, Kolesje usode, V nemški uniformi od Moskve do Marseille-a, Maribor 1996, str. 142–144. 187 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 122–128.

Slika 10: Vojak Jože Brilej (zadaj, drugi z desne) s slovenskimi tovariši v francoskem Cannesu leta 1943 188

Tudi po bitki pri Monte Cassinu, ki je potekala od novembra 1943 do maja 1944, je v angleško ujetništvo prišlo mnogo mobilizirancev. Med njimi je bil Anton Šelekar. V boju pri Monte Cassinu je bil hudo ranjen. Ko so Angleži dan po bitki pobirali mrtve, so tudi njega dali na nosila, ampak ravno tedaj se je pri čel zavedati in je odprl o či. Tako so ga odnesli v bolnico, kjer mu je angleški oficir povedal, da je v angleškem ujetništvu in da ne bo umrl saj ga bodo operirali. Povedal je, da ja Slovenec, potem pa je padel v nezavest. Nato se je zbudil po kar treh operacijah noge. Bil je premeš čen med angleške ranjence in ni dobil ujetniške številke. Torej ga niso smatrali za vojnega ujetnika. Po enem mesecu so ranjence prepeljali v Alžir, kjer je imel dobro zdravniško oskrbo. Zaradi dogovora med Nemci in Britanci o zamenjavi težko ranjenih ujetnikov so ga septembra 1944 prepeljali v nevtralno Španijo, natan čneje v Valencio. Zaradi hude poškodbe noge je bil iz vojske izpuš čen kot stalno nesposoben januarja 1945. 189 Ob zajetju so ujetnikom najprej pobrali vse vrednostne papirje, ki jih je imel vojak, vklju čno prstane. Če se prstan ni dal sneti, je vojaku grozila nevarnost, da mu odrežejo prst. Pravi lov je bil na ure. Ameriška armada je bila korektna, imeli so sicer radi kak spominek (znak ranjenca, bojni znak, EK in drugo), tudi kakšne prstan so sneli. Najbolj korektna je bila

188 F. Fažmon, Jedli smo travo, v: B. Tomaži č, Mobiliziranci: pri čevanja mobilizirancev v nemško vojsko v letih 1941–1944, Maribor 1994, str. 89–90. 189 Pogovor avtorice z Antonom Šelekarjem, 18. 4. 2009 (podatke hrani avtorica).

55 angleška armada, kjer so ujetniki sicer na za četku zajetja morali vse oddati, po izpustitvi pa so ve čino dobili nazaj. 190

Dne 19. februarja 1944 je v Črnomlju prvi č zasedal Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS). Med drugim je bil takrat ustanovljen tudi Oddelek za notranje zadeve. Njegovo delo je bilo razdeljeno na tri podro čja: boj proti peti koloni, narodna zaš čita in notranja uprava. Dale č najpomembnejše podro čje je bilo tisto, ki se je posve čalo peti koloni; sprva se je imenovalo »Oddelek državne varnosti–obveš čevalna služba«. Nato se je od sredine aprila do ustanovitve OZNE v maju imenovalo »Obveš čevalna služba«. VOS se je popolnoma stopil z njo. Obveš čevalni oddelek je dobil na voljo svojo lastno vojaško enoto, Vojsko državne varnosti (VDV), ki je bila sestavni del Narodnoosvobodilne vojske (NOV). vodja celotnega oddelka za notranjo varnost je postal Ivan Ma ček – Matija, poznejši vodja OZNE za Slovenijo. 191 Z odlokom vrhovnega poveljnika Narodnoosvobodilne vojske (NOV) in partizanskih odredov Jugoslavije (POJ), Tita, je bil 13. maja 1944 ustanovljen Oddelek za zaš čito naroda (OZNA). V njem so poenotili obveš čevalne službe, jih na novo organizirali in podredili osrednjemu vodstvu. V slovenskih dokumentih se oznaka OZNE pojavlja šele od avgusta 1944 dalje. 192 Delo OZNE je obsegalo tri podro čja – prvi č: inozemstvo in zasedena obmo čja v notranjosti države; drugi č: osvobojena ozemlja; tretji č: vojsko. Glede na svoje naloge je bila OZNA razdeljena na štiri oddelke. Prvi je bil t.i. obveščevalni oddelek, odgovoren za organizacijo ilegalnih centrov za zbiranje podatkov o okupatorjevih ustanovah in na mejah z drugimi državami. Drugi, oddelek kontrašpijonaže, naj bi se ukvarjal predvsem s prepre čevanjem vohunjenja in nadzorovanjem tujih diplomatskih ter vojaških misij v deželi. Tretji oddelek pa bi prepre čeval vohunjenje v vojski, četrti je bil statisti čno-tehni čni oddelek. 193 Sodelavci OZNE so v vsakem kraju sestavili sezname t.i. sovražnih elementov . Zaželeni so bili podatki o organizatorjih in voditeljih »bele garde« in politi čne sredine, o članih Črne roke, domobranskih vojakih, policistih, o vodilnih osebnostih nemške okupacije, ki so se še nahajale na ozemlju Slovenije. Zelo pomemben je seznam tistih, ki so se skrivali, ter oseb, ki so se preselile na dolo čena obmo čja. Dne 14. julija 1944 je bilo ukazano naj odpustijo vse

190 Pogovor avtorice z Jožetom Brilejem, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica) in pogovor avtorice z Janezom Ilekom, 20. 4. 2009 (podatke hrani avtorica). 191 T. Griesser – Pe čar, Razdvojeni narod Slovenija 1941–1945, Ljubljana 2004, str. 394. 192 T. Griesser – Pe čar, Razdvojeni narod Slovenija 1941–1945, Ljubljana 2004, str. 395. 193 Prav tam, str. 396.

56 sodelavce OZNE, ki so dezertirali iz nemške vojske ali Slovenskega domobranstva, pa tudi tiste, katerih družinski člani so bili pri gestapu, policiji in domobranstvu.194 Že od za četka je bila OZNA tista, ki je imela nalogo izslediti in preganjati narodnega sovražnika (sovražnika ljudstva). OZNA je imela izklju čno pristojnost aretacije in preiskave v primeru suma politi čnih kaznivih dejanj. 195 Po vojni je OZNA imela svojo najpomembnejšo nalogo v likvidaciji okupacijskih enot, slovenskih domobrancev in drugih skupin, obsojanju ravnanja nekdanjih politi čnih strank in preganjanju njihovih članov. 196 Usodo ljudi, ki so se vrnili iz nemške vojske, so odlo čilno krojili vodilni ljudje v Krajevnih ljudskih odborih (KLO). Od njih je bilo odvisno, ali bo bivši mobiliziranec v nemško vojsko dobil službo, ali se bo smel šolati, ipd. Velika večina prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko je po vrnitvi domov morala še na t.i. dosluženje vojaškega roka v JLA. 197 Tisti, ki so imeli odtisnjeno znamenje, da so bili pri SS, so imeli še dodatne težave. Znano je, da so nacisti med vojno pridobivali slovenske fante za enote SS na dva na čina. Najprej so iskali prostovoljce, nato so se poslužili prevare. Neveš čim nemškega jezika so ponujali v podpis formularje z obljubo, da bodo dobili velika posestva na vzhodu Evrope, kjer bodo po vojni lahko veleposestniki, saj je tam delovna sila tako reko č zastonj. Mnogi so nasedli, to pa je bilo za marsikoga usodno. 198 Mobiliziranci z obmo čja Obsotelja so bili ve činoma ruski, angleški in ameriški ujetniki. Od 206 mož jih je bilo 32 (16 %) ameriških ujetnikov (Marseille), 29 (14 %) ruskih ujetnikov, 28 (14 %) angleških ujetnikov in 5 (2 %) francoskih ujetnikov. Slaba polovica vseh mobiliziranih, ki so člani Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945 UE Šmarje pri Jelšah, je bila v ujetništvu. 199 Mobilizirancev v nemško vojsko se je po koncu vojne prijel vzdevek »švabski vojak«, kar je za nekaj desetletij stigmatiziralo družbeni odnos do njih. Mobiliziranci so se borili za pravico, ne samo na frontah po svetu, ampak tudi na doma čih tleh. Svojo pravico so iskali zelo dolgo. Za za četek prizadevanj prisilno mobiliziranih lahko štejemo 3. avgust 1945, ko je stopil v veljavo ukaz o splošni amnestiji, ki je mobilizirancem zagotavljal osebno svobodo. 200 Sklep je

194 T. Griesser – Pe čar, Razdvojeni narod Slovenija 1941–1945, Ljubljana 2004, str. 397. 195 J. Vodušek Stari č, Ozadje sodnih procesov v Sloveniji v prvem povojnem letu, Prispevki za novejšo zgodovino, XXXII/1-2, Ljubljana 1992, str. 141. Pridobljeno 23. 4. 2009 iz http://www.sistory.si/publikacije/pdf/prispevki/Prispevki_za_novejso_zgodovino_1992_1-2.pdf. 196 T. Griesser – Pe čar, Razdvojeni narod Slovenija 1941–1945, Ljubljana 2004, str. 405. 197 Prav tam, str. 131–132. 198 J. Keber, J. Dravinec, B. Kenda, J. Aha čič, J. Šlaus, »Švabe so metali skoz okno«, v: B. Tomaži č, Mobiliziranci: pri čevanja mobilizirancev v nemško vojsko v letih 1941–1944, Maribor 1994, str. 123–127. 199 Zgodovinski arhiv Celje. 200 Ukaz o splošni amnestiji in pomilostitvi, Uradni list Demokrati čne federativne Jugoslavije št. 56, Beograd, 3. 8. 1945.

57 veljal le do 29. novembra 1945, ko se je Demokrati čna federativna Jugoslavija preimenovala v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. Prvi ukrep zoper mobilizirance je bil, da je evidenco o njih vodila OZNA. Mnogi so morali pogosto na utrudljiva zasliševanja, bili so deležni zani čevanja in posmeha. Takratna nova oblast je bila prepri čana, da so zahodni agenti. 201 Kdor je dezertiral, tega mobiliziranca takratna oblast do njega ni bila tako zelo sumni čava.202 Mobiliziranec Jožef Kladošek se je poleg ostalih mobilizirancev in izseljencev vra čal iz ruskega ujetništva preko Jesenic. Partizani so vsakega vojaka pregledali in jim vzeli obla čila, vojaške knjižice ter denar. Gospod Jože si je prihranil veliko denarja, saj je dobil v nemški vojski že od prvega meseca mese čno pla čo 40 mark, kar je bilo za takratni čas zelo veliko. Kot mlademu fantu se je prva pla ča zdela pravo bogastvo; sklepamo, da zaradi tega, ker je prihajal z revnega obmo čja Obsotelja. 203 Prizadevanja za ureditev statusa prisilno mobiliziranih so se za čela že kmalu po vojni. Pobudniki so bili predvsem težji invalidi, saj je bil njihov položaj izredno slab. Z ureditvijo statusa vojnega invalida bi jim pripadla ustrezna zdravstvena oskrba, vendar pa jim v Jugoslaviji niso priznali nobene ugodnosti, niti ne dejstva, da so invalidi zaradi aktivne udeležbe v vojni. Država je celo trdila, da so invalidi sami krivi za svojo invalidnost. Nem čija je izrazila pripravljenost, da odškodnine izplača neposredno prizadetim, medtem ko je to jugoslovanska vlada odklonila in skušala izsiliti neko pavšalno izpla čilo na državni ra čun, iz katerega naj bi potem črpala sredstva za popla čilo oškodovancev. Ravno zato nista Nem čija in Jugoslavija dosegli dogovora kot v drugih državah (npr. v Belgiji, Luksemburgu in Franciji). 204 Z namenom organiziranega delovanja prisilno mobiliziranih je bilo 2. februarja 1991 ustanovljeno Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, s sedežem v Celju (glej prilogo št. 9). 205 19. aprila 1991 je bilo ustanovljeno Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko v času 1941–1945. Da bi poenotili in dopolnili svoja stališ ča, sta se društvi povezali v Zvezo društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945. Še istega leta je sledila razstava »Po sili vojak«, ki sta jo pripravila Muzej novejše zgodovine iz Celja in Gorenjski muzej iz Kranja. Tako je dne 17. novembra 1995 državni zbor sprejel Zakon o žrtvah vojnega nasilja, ki zajema tudi prisilne mobilizirance v

201 A. Žibert, Prizadevanja za priznanje oskrbovalnin za invalide in druge vojne žrtve v ZR Nem čiji in Jugoslaviji od 1945 do leta 1991, v: L. Puklavec, 3. posvet o nemški mobilizaciji Slovencev v 2. svetovni vojni, 3. zbornik referatov, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Muzej narodne osvoboditve, Maribor, Celje 1996, str. 109. 202 Pogovor avtorice z Jožetom Brilejem, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica). 203 Pogovor avtorice z Jožetom Kladoškom, 14. 5. 2009 (podatke hrani avtorica). 204 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 684. 205 V prilogi št. 9 je primer članske izkaznice Karla Reberšak. Vir: osebni arhiv avtorice.

58 nemško vojsko. 206 Po tem zakonu je bil mobilizirancem priznan ves čas služenja v nemški vojski in v ujetništvu v pokojninsko dobo kot posebna doba, in to od vpoklica pa do vrnitve v domovino. Zakon jim zagotavlja pravico do brezpla čnega dodatnega zavarovanja, do klimatskega zdravljenja, do socialnega stanovanja in pravico do odškodnine kot žrtve vojnega nasilja (glej prilogo št. 10). 207 V skladu s 15. členom Zakona o žrtvah vojnega nasilja izpla čilo odškodnin ureja Zakon o skladu o popla čilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, ki je bil sprejet leta 2001. Ta v 10. členu za mobilizirance dolo ča višino odškodnine 20.000 tolarjev za vsak pretrpljen mesec nasilja ob pogoju, da skupna vrednost odškodnine ne preseže dveh milijonov tolarjev. 208 Na ta na čin je Republika Slovenija nekako zapolnila praznino, ki izhaja iz nedokon čanih pogajanj o vojni odškodnini z Zvezno republiko Nem čijo.

4.6 Vojaške formacije

Nemci niso izvajali samo mobilizacije v redno vojsko (Wehrmacht), ampak tudi v vermanšaft (Wehrmannschaft), folksšturm oziroma teritorialno obrambo (Volkssturm), državno delovno službo (Reichsarbeitsdienst – RAD) in v domovinsko protiletalsko topništvo (Heimatflak). 209 Precejšnje število, vendar pa v zanemarljivem deležu glede na število prisilno mobiliziranih Slovencev v enote redne nemške vojske (Wehrmacht), predvsem mlajših letnikov, je bilo prisilno mobiliziranih v enote Waffen – SS. Žrtve okupatorjeve mobilizacije so bile tudi ženske, ki so jih nacisti za potrebe vojske zaposlili v razli čnih službah. Na obmo čju Obsotelja je popisanih 353 mobilizirancev in 335 borcev NOB, katere štejemo med potencialne mobilizirance v nemško vojsko. Ta podatek smo pridobili na podlagi razli čnih virov Deželnega svetnika okrožja Brežice, s pomo čjo dokumentov, arhivskega gradiva Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945 in ustnih virov. Na podlagi vseh virov smo dognali, da so nam znani podatki o naslednjih mobilizirancih v nemško vojsko iz obmo čja Obsotelja: v nemški vojski je po znanih podatkih 100 mobilizirancev iz Obsotelja padlo,210 10 je pogrešanih, 211 244 mobilizirancev, v članjenih v

206 Zakon o žrtvah vojnega nasilja, Uradni list RS, 63-2917/1995, 6.11.1995: 4930. 207 R. Markovi č, Ni č ve č »švabski vojaki« – mobiliziranci so »žrtve vojnega nasilja«, Bilten društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, št. 9, Celje 1995. 208 Zakon o skladu o popla čilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, Uradni list RS št. 18/2001, 14.3.2001: 1774. 209 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 54. 210 Arhiv Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; pogovor z bivšima mobilizirancema Jožetom Brilejem in Miho Bra čkom, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica). 211 Arhiv Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; pogovor z nekdanjim blagajnikom Društva mobiliziranih Slovencev OE Šmarje pri Jelšah Miho Bra čkom, 31. 12. 2008 (podatke hrani avtorica).

59 Društvo prisilno mobiliziranih v nemško vojsko 1941–1945 Celje (glej prilogo št. 6). 212 335 borcev NOB, štejemo med potencialne mobilizirance v nemško vojsko. To pomeni, da naj bi ve čina teh kmalu po vpoklicu v nemško vojsko dezertirala in prestopila v Kozjanski odred. Najbrž je bilo dezerterjev še ve č, ki so dezertirali v katero drugo partizansko enoto. 213 Ludvik Puklavec poudarja, da je mobilizacija v nemške vojaške in paravojaške formacije samo v nemški okupacijski coni zajela ve č kot 150.000 Slovencev. Dosedanje raziskave še ne omogo čajo to čne ocene števila prisilno mobiliziranih. Ocene otežuje še dejstvo, da so posamezniki prehajali iz ene formacije v drugo. Število prisilno mobiliziranih v nemško vojsko iz slovenskega ozemlja še ni potrjeno z vojnimi podatki. Tudi uradnih podatkov za število pripadnikov RAD in ženskih služb nimamo. Zato Ludvik Puklavec potrjuje, da smo deloma vezani na ocene. Poudarja, da navedenih številk ni mogo če seštevati zaradi prehodov med formacijami: 214 - Wehrmannschaft, Štajerska 84.700 nemški vir - Wehrmannschaft, Gorenjska in Koroška 28.052 nemški vir - Wehrmacht, Štajerska, Gorenjska in Koroška 90.000 po Lešniku - Wehrmacht, Štajerska + 16,11 % Posavje 65.712 po Žnidari ču - Wehrmacht, Gorenjska, dejanski vpoklic 9.000 po Dežmanu - Wehrmacht, avstrijska Koroška 15.300 po Linasiju - Deutschar Volkssturm, Štajerska 35.000, ocena Puklavec - Waffen SS nekaj sto, ocena Puklavec - RAD, moški so prešli v vojsko - RAD, ženske 8.000 izra čun s korekturo - domovinsko protiletalsko topništvo nekaj sto, ocena Puklavec - Helferinnenkorps, ženske nekaj tiso č - Ostale ženske, pomožne službe 10.000 do 15.000, ocena Puklavec

Domovinsko protiletalsko topništvo (Heimatflak)

Gre za vojaško formacijo, ki je spadala v nemško vojno letalstvo. Ustanovljeno je bilo z nalogo braniti strateško najpomembnejše okupatorjeve objekte (vojaške naprave, industrijske obrate, mostove, železniška vozliš ča in proge, ipd.) pred zavezniškimi bombnimi napadi. Okupacijske oblasti so vpoklicale mladoletne srednješolce v starosti 16 let pod pretvezo

212 Arhiv Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Ra čunalniška baza podatkov izgnancev. 213 T. Teropši č, Kozjanski odred 2, Maribor 1993, str. 74–414. 214 L. Puklavec, Slovenska enciklopedija (16. knjiga), v: L., Puklavec, Resnice o novejši slovenski zgodovini, Celje 2005, str. 54–55.

60 šolskega pouka. V nemško domovinsko protiletalsko topništvo je bilo mobiliziranih nekaj sto slovenskih dijakov, ve činoma rojenih 1928. Ve čina jih je bila dodeljena posadkam težkih protiletalskih topov, kjer so bili skupaj z nemškimi vojaki invalidi in celo z ruskimi vojnimi ujetniki. Konec aprila 1945 so nacisti ve čino mobilizirancev pri protiletalskem topništvu premestili v pehoto in jih poslali na fronto. 215

Državna delovna služba (Reichsarbeitsdienst – RAD)

To je bila polvojaška organizacija, ki je v času nemške okupacije opravljala predvsem nalogo predvojaške vzgoje za letnike, ki so bili takoj za tem vpoklicani v nemško vojsko. RAD se je razvila iz zgodnejše organizacije nacionalsocialisti čne stranke, znane pod imenom nacionalsocialisti čna prostovoljna delovna služba (NS Freiwilige Arbeitsdienst – FAD), ustanovljene leta 1931. Ta organizacija je nastala v poskusu zajeziti naraš čajo čo brezposelnost med takratno nemško mladino. Julija 1931 je Brüeningova vlada izdala zakon, ki je predvideval ustanovitev delovnih taborov, v katere bi se lahko prijavili prostovoljci, ki bi želeli opravljati prostovoljno delovno službo. Junija 1935 je bil sprejet zakon o obveznem služenju v RAD. Iz Spodnje Štajerske so bili v RAD vpoklicani štirje moški letniki od 1924 do1927. Vpoklicali so tudi neporo čena dekleta. Fantje so služili tri oziroma pet mesecev, dekleta pa šest do dvanajst mesecev. Vsi moški so bili nato vpoklicani v nemško vojsko. 216 Tudi mobiliziranec Anton Valen čak je bil od 15. 12. 1942 do 25. 8. 1943 v RAD, nato pa mobiliziran v nemško vojsko. 217 Pred vpoklicem v nemško vojsko je Janez Ilek prav tako služil v RAD, od 5. maja 1942 do vklju čno 25. januarja 1943 pa v bližini Innsbrucka na Tirolskem. V RAD naj bi bilo v vsaki skupini pol Slovencev in pol Nemcev, ve činoma Avstrijcev. Spominja se, da so bili Slovenci v RAD precej bolj zapostavljeni in zani čevani kot pa Nemci. Zani čevani so bili predvsem zaradi slabega znanja nemškega jezika. 218 Andrej Zorko meni, da so v RAD namesto vaj z orožjem potekale vaje z lopatami. 219 To trditev je potrdil tudi mobiliziranec Jože Čebular. RAD je opravljal v tovarni Daimner Benz, kjer so izdelovali letala. Tam so poleg opravil v tovarni imeli stroge vojaške vaje z lopato. 220 Pripadniki RAD so sodelovali pri izgradnji cest in letališ č, pri izdelavi fortifikacijskih ovir, popravilih železnic, dobavi zalog in materiala za vojsko, pri zbiranju in sortiranju zaplenjene

215 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 66–67. 216 G. Jerman, A. Zorko, Okupacija, mobilizacija, Trbovlje: Zasavski muzej 2007, str. 136. 217 Zgodovinski arhiv Celje; pogovor avtorice z ženo Angelo Valen čak, 10. 11. 2008 (podatke hrani avtorica). 218 Pogovor avtorice z Janezom Ilekom, 20. 4. 2009 (podatke hrani avtorica). 219 G. Jerman, A. Zorko, Okupacija, mobilizacija, Trbovlje: Zasavski muzej 2007, str. 136. 220 Pogovor avtorice z Jožetom Čebularjem, 9. 5. 2009 (podatke hrani avtorica).

61 vojaške opreme in celo pri varovanju vojnih ujetnikov. Po letu 1943 je RAD prevzela naloge polaganja minskih polj in izdelave glavnih fortifikacijskih izdelkov, njene pripadnike pa so za čeli še usposabljati še za naloge protitankovske in protizra čne obrambe. 221 Na obmo čju Sv. Petra pod Sv. gorami je bilo 28. julija 1944 popisanih 6 oseb letnika 1927. Istega dne so popisali 5 oseb letnika 1927 na obmo čju Polja ob Sotli. V Podsredi so popisali 28 oseb letnika 1927. Vse so popisali z namenom, da bi jih vpoklicali v RAD. 222

Folksšturm (Deutscher Volkssturm)

Ustanovil ga je Hitler 25. septembra 1944 z namenom organizirati popoln odpor nemškega prebivalstva proti armadam protihitlerjevske koalicije na nemških tleh. Iz Hitlerjevega povelja je razvidno, da je so pripadniki folksšturma v času služenja vojaki, za katere veljajo dolo čila vojne zakonodaje tretjega rajha in da še naprej ostanejo pripadniki dosedanjih organizacij, s tem da ima služba v folksšturmu prednost pred služenjem oziroma delom v drugih organizacijah. Nemški folksšturm so na slovenskem Štajerskem organizirali v novembru in decembru 1944 ter pozimi 1945. Vanj so zajeli moške prebivalce od 16. do 60. leta starosti. Enote so za silo opremili, oborožili in jih uporabili na fronti v bližini ali pa za razne pomožne službe (zavarovanje objektov, pomožna policija). Štabni vodja nemškega folksšturma v okupirani slovenski Štajerski je postal zvezni vodja Štajerske domovinske zveze Franz Steindl. Mobilizacija za Spodnjo Štajersko v te enote je bila objavljena 25. oktobra 1944, ki jo je razglasil Uibberither. 223 Nacisti s folksšturmom svojih ciljev niso dosegli, saj je bila rekrutacija obveznikov le delno uspešna, v Zgornji Savinjski dolini, na Kozjanskem in tudi na Pohorju, kjer je bilo mo čno osvobodilno gibanje, pa okupacijska oblast v zadnjega pol leta vojne ni ve č delovala. 224

Vermanšaft (Wehrmannschaft)

Vermanšaft je bila paravojaška organizacija v okviru Štajerske domovinske zveze kot nekakšna razli čica strankine vojske, tako imenovane Sturmabteilung (SA) NSDAP. V njej so opravljali predvojaško in vojaško ter politi čno vzgojo v doma čem kraju. Obvezniki vermanšafta so bili vsi moški člani Štajerske domovinske zveze, stari med 18. in 45. letom starosti. V jeseni 1941 se je zgornja starostna meja vermanov pomaknila že nad 50 let starosti.

221 G. Jerman, A. Zorko, Okupacija, mobilizacija, Trbovlje: Zasavski muzej 2007, str. 137. 222 AS 1601 fasc. 7/III, Deželni svetnik okrožja Brežice, Zadeve glede nabora in vpoklica posameznih letnikov. 223 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 64. 224 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 63 – 65.

62 Enote so izurili s pehotnim orožjem za lokalne pomožne službe in pomo č policiji, deloma pa so te enote uporabili v ofenzivnih akcijah proti partizanom. 225 Skupaj je bilo na obmo čju Štajerske, Gorenjske in Koroške v vermanšaft vpoklicanih 112.752 mož. 226 Vodja vermanšafta na Spodnjem Štajerskem je bil polkovnik SA Franz Blasch s sedežem v Mariboru. 25. junija 1941 je štabni vodja Gruppe Südmark izdal osnovno navodilo o organizaciji in vzgoji v vermanšaftu na Spodnjem Štajerskem in Kranjskem. Tri dni pozneje je izdal še posebno formacijsko povelje, s katerim je potrdil ustanovitev 10 standard (Standarte) in 219 šturmov (Sturm) na Spodnjem Štajerskem. Vsako okrožje je imelo po eno ali dve standardi. Standarde so se delile v šturmbane (Sturmbann), ti v šturme (osnove vojaško – izobraževalne enote vermanšafta, štele so od 150 do 200 mož). Šturmi so se delili v trupe (Trupp) in ti v šare (Schar). Do pozne jeseni 1941 je bilo organiziranje kon čano. V Rogaški Slatini je bila ustanovljena šola, v kateri so se izvajali te čaji za podoficirje vermanšafta. 4. novembra 1941 je bilo v 10 standardih s 307 šturmi 84.700 mož. Razdeljeni so bili tako: Maribor – mesto (10.200 mož), Maribor – okolica (8.114 mož), Slovenj Gradec (5.129 mož), Celje – vzhod (10.709 mož), Celje – zahod (14.122 mož), Ptuj – sever (6.214 mož), Ptuj – jug (6.924 mož), Ljutomer (6.064 mož), Brežice (8.120 mož) in Trbovlje (9.084 mož). Prve dni marca 1942 so nacisti ustanovili še posebno motorizirano standardo z 19 šturmi. Njen sedež je bil v Mariboru, vodil pa jo je Hans Müller. V tej standardi so bili ve činoma vermani šoferji, klju čavni čarji in avtomehaniki. Aprila 1942 je bila v Mariboru ustanovljena posebna standarda (Sonderstandarte), ki jo je vodil major SS Rüpschl. Za sprejem v to enoto so veljala enaka na čela kot v Rajhu za sprejem v SS. Med posebne enote vermanšafta moramo šteti še letalski šturm v štandarti Maribor – mesto. Vermani so v glavnem dobili obleko in obutev. Uniforma je bila v splošnem rjava, v motoriziranih standardah so nosili črne hla če in škornje ter rjavo bluzo, v posebni standardi pa črno uniformo z rjavo srajco. 227 14. aprila 1942 so nacisti ustanovili vermanšaftski bataljon Jug (Wehrmannschaftsbataillon Süd), ki je dobil nalogo, da z bojnimi stražarji in patruljami sodeluje s policijo in grani čarji pri varovanju državne meje. V tem bataljonu je deloval tudi avtori čin praded Anton Pustišek.

225 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 54. 226 L. Puklavec, Resnice o novejši slovenski zgodovini, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Celje 2005, str. 54–55. 227 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 55–56.

Slika 11: Avtori čin praded Anton Pustišek v vermanšaftski uniformi 228

Ta sistem je ostal do februarja 1945, ko so bile straže ukinjene in vklju čene v nemški folksšturm. Deželna straža je bila namenjena defenzivnemu varovanju vasi in za ofenzivno obrambo pred partizanskimi napadi (alarmne čete). 229 Avgusta in septembra 1944 je bilo vedno ve č prebegov vermanov iz alarmnih čet in odhodov v partizane. 230 Vermani so na obravnavanem obmo čju med drugim požgali hiše in odpeljali živino. Dne 10. in 11. decembra 1944 so pono či prispeli iz Bu č in Sv. Petra pod Sv. gorami mo čni odredi vermanšafta, med katerimi so bili tudi hrvaški ustaši pod vodstvom šturmführerja Ivana Rotmanna, prepoznali so še Hansa Medica, ki je bil Obertruppenführer (Ko čevar), in Grilka, komandanta ustaško–nemške policije iz Klanjca. Dne 11. in 12. decembra 1944 zjutraj so pri čeli požigati trg Kozje in vas Ješovec pri Kozjem. Isto časno so vermani in ustaši ropali po hišah obleko, obutev, perilo in sploh vse, kar jim je prišlo pod roko. Izganjali so živino, svinje in perutnino, ki so jo na licu mesta zaklali in odpeljali. Ob tem je verman Horch (Dobrudžan) v hiši Kozje št. 71 ustrelil gospodarja Antona Bergleza, njegovo ženo Uršulo pa zabodel. Prav tako je storil v hiši Kozje št. 73, ubil zakonca Rogina in v hiši Kozje št. 69 ustrelil Jožefa Kladovška. Na podlagi popisane škode iz seznama sklepamo, da je bilo požganih ve č kot 120

228 Vir: osebni arhiv avtorice. 229 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 60. 230 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 62.

64 hiš in gospodarskih poslopij. 231 Dne 14. decembra 1944 zgodaj zjutraj so pri čeli vermani in ustaši požigati naslednje vasi Topolovo in Bistrico. Požgali so 30 gospodarskih poslopij in 84 hiš, skupaj torej 114 objektov. Tudi tukaj so izganjali živino, svinje in kokoši.232 Toda če primerjamo zapisnik Krajevnega ljudskega odbora Kozje s šolsko kroniko Kozje, Ješovec, Zdole, Belo – Korte je navedenih v slednjem le 150 požigov hiš in gospodarskih poslopij. 233 Skupno je na slovenskem Štajerskem v letih od 1941 do 1944 v bojih s štajerskimi partizani padlo ali bilo pogrešanih 239 vermanov, v uradnem listu Štajerske domovinske zveze pa so nacisti objavili le 160 imen. Najve č padlih vermanov je bilo iz celjskega okrožja – 46,1 %. 234

Enote SS (Waffen – SS)

SS (jurišni odred – Sturmabteilung), ustanovljena leta 1922, je bila prva nacisti čna formacija, ki naj bi bila bolj militantna od same stranke. Od leta 1929 je bila postavljena pod Himmlerjevo poveljstvo. Enote SS nikoli niso bile del vojske niti policije, temve č so predstavljale oboroženo silo pod neposrednim Hitlerjevim poveljstvom. Za nastopom druge svetovne vojne se je ta status v praksi spremenil in enote SS so imele dvojni status: bile so formacija nacionalsocialisti čne partije, hkrati pa so bile bojne enote tretjega rajha in kot take združene z enotami redne vojske (Wehrmacht) v oborožene sile, čeprav tehni čno niso bile nikoli del redne vojske. Pogoji za vstop v enote SS so bili zelo strogi in so predpisovali zahtevne psihofizi čne, nacionalne, politi čne in rasne kriterije. Razlika med slovenskimi pripadniki enot SS in pripadniki iz ostalih držav je v tem, da je bila ve čina pripadnikov prostovoljcev, medtem ko so bili slovenski pripadniki enot SS skoraj vsi prisilno mobilizirani. Med prisilno mobiliziranimi Slovenci v enote SS je bilo najve č letnika 1926, sledita pa mu letnika 1925 in 1927. Veliko mladeni čev so v enote SS privabili z zvija čo. Pripadniki enot SS so bili ob zajetju od katerekoli zavezniške armade kot tudi ob vrnitvi domovino še toliko bolj izpostavljeni številnim nevarnostim in izvensodnim usmrtitvam kot pripadniki redne nemške vojske. Vse oblike diskriminacije, ki so jih v povojni Jugoslaviji doživeli mobiliziranci v

231 AS 1827, KUZOP, fasc. 58/I. – VI., VI. Okraj Sevnica, Seznam družin, ki jim je bilo uni čeno premoženje, list 1.b. 232 AS 1827, KUZOP, fasc. 58/I. – VI., VI. Okraj Sevnica, Seznam družin, ki jim je bilo uni čeno premoženje, list 1.b. 233 AS 1827, KUZOP, fasc. 10/III. – VI., V., Okraj Kozje, Statistika zlo činov s priloženimi šolskimi kronikami za šolske okoliše, list 2. 234 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 63.

65 enote redne nemške vojske, so jih mobilizirani v enote SS doživljali v še bolj poudarjeni obliki. 235

Mobilizacija žensk

Okupator žensk ni vklju čeval v redno vojsko (Wehrmacht), kljub temu pa jih je precej preoblekel v uniforme in jih za potrebe vojske zaposlil v razli čnih službah. Te so mobilizirali proti kocu leta 1944 in v letu 1945. Delale so v bolnišnicah (Helferinnenkorps), protiletalski obrambi, pri organizaciji Todt, nekatere pa so delale v državni delovni službi. 236 Na obmo čju politi čne ob čine Pilštanj je bilo vpoklicanih v RAD 18 žensk iz letnika 1923. Vpoklic je bil leta 8. maja in 18. avgusta 1943. 237 Natan čnega števila mobiliziranih žensk ni mogo če ugotoviti. Predvideva pa se, da je bilo okoli 30.000 Slovenk vklju čenih v zgoraj navedene službe. 238

235 G. Jerman, A. Zorko, Okupacija, mobilizacija, Trbovlje: Zasavski muzej 2007, str. 93. 236 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 54. 237 AS 1601 fasc. 14/III, Deželni svetnik okrožja Brežice, RAD – ženske. 238 L. Puklavec, Resnice o novejši slovenski zgodovini, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Celje 2005, str. 43.

66 5 ŽRTVE II. SVETOVNE VOJNE – primer: Obsotelje

Natan čno število Slovencev, ki so padli kot pripadniki nemških oboroženih sil, še ni dokon čno znano. Zvezno vodstvo Štajerske domovinske zveze v Mariboru je vodilo evidenco padlih iz okupacijske enote Spodnja Štajerska, a je ohranjen le seznam do maja 1944. Po tem seznamu je padlo 1448 pripadnikov nemške vojske in enot SS. Najve č žrtev je bilo leta 1943. Pri obravnavanju teh podatkov je treba upoštevati, da so na seznamu tudi Nemci. Med drugo svetovno vojno je na nemških bojiš čih padlo okoli 7000 fantov in mož iz slovenske Štajerske oz. približno četrtina mobiliziranih. 239 Po krajevnih skupinah posameznih okrožjih okupirane slovenske Štajerske naj bi bilo število žrtev naslednje:

Tabela 9: Število žrtev po krajevnih skupinah 240 Krajevna skupina/ št. žrtev 1942 1943 1944 Brez letnice Kozje 1 Pilštanj 3 Pod četrtek 7 Podsreda 1 Sv. Peter pod Sv. gorami 2 2 SKUPAJ 2 7 / 7

Po podatkih, ki jih navajajo Žnidari č, De čman in Puklavec, je torej na obravnavanem obmo čju bilo le 16 žrtev. Žrtev je bilo ve č. Precej podatkov o žrtvah prisilne mobilizacije Slovencev v nemško vojsko med drugo svetovno vojno je zbralo tudi Društvo mobiliziranih Slovencev. Navedeno število padlih mobilizirancev smo dolo čili na podlagi podatkov iz Arhiva mobiliziranih Slovencev 1941–1945, Društva mobiliziranih Slovencev in ustnih virov. Najvišje število padlih je najdenih za ob čino Pod četrtek, in sicer 65, iz ob čine Kozje je padlo 42 in pri čakovano najmanj padlih mobilizirancev v nemški vojski je bilo iz ob čine Bistrica ob Sotli, le 3. Podatki za ob čini Pod četrtek in Kozje se ne ujemajo z ugotovitvami Marjana Žnidari ča, ki navaja, da naj bi iz ob čine Pod četrtek v nemški vojski padlo 33 mobilizirancev, od tega 7 oseb do maja 1944, iz ob čine Kozje pa naj bi padlo le pet mobilizirancev. Edino podatek, ki ga Žnidari č navaja za ob čino Bistrica ob Sotli je skoraj identi čen našemu rezultatu

239 M., Žnidari č, J., Dežman, L., Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 147. 240 M., Žnidari č, J., Dežman, L., Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 107–109.

67 raziskovanja. Število padlih se na primeru te ob čine razlikuje le za enega padlega mobiliziranca ve č.241 Jugoslovanske oblasti so si na mednarodni konferenci v Parizu po vojni prizadevale od premaganih držav dose či čim ve čjo vojno odškodnino, zato so prikazale ve čje število žrtev, kot je dejansko bilo. Številka 1.700.000 žrtev je kasneje pomenila skupen demografski primanjkljaj prebivalstva. 242 Po vojni je bila glede popisov žrtev pomembna Komisija za ugotavljanje zlo činov okupatorjev in njihovih pomaga čev (KUZOP).243 KUZOP je bila ustanovljena z odlokom predsedstva SNOS 20. februarja 1944, z namenom, da bi ugotovila vojne zlo čine na svojem ozemlju. 244 Zbiranje podatkov o zlo činih je kot nalogo pomladi 1943 prvi č omenil Slovenski poro čevalec: »Slovenci! Zbirajte podatke o zlo činih in nasiljih okupatorjev in bele grade ( četnikov). Prijavljate izdajalce slovenski narodni oblasti!« 245 KUZOP je delovala do ukinitve leta 1947. 246 V Sloveniji so se stvarnejše raziskave o številu žrtev vojnega nasilja za čele s projektom Nacionalna zbirka z naslovom Žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje v Sloveniji 1941–1945, ki ga je za čel uresni čevati Inštitut za novejšo zgodovino leta 1997. 247 Obravnavano območje je bil t.i. izselitveni pas, zato smo preverili tudi podatke o izgnancih tega obmo čja oziroma o žrtvah izgnanstva Obsotelja. Na obmo čju ob čin Bistrica ob Sotli, Kozje in Pod četrtek smo pridobili naslednje podatke o žrtvah druge svetovne vojne:

Padli mobiliziranci v nemški vojski

Podatke smo pridobili na podlagi arhiva Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945 in ustnih virov, predvsem ustnega vira bivše pismonoše Mihe Bra čka, ki je bil sam mobiliziranec in tudi poznal je veliko mobilizirancev. Seznam padlih se je v ob čini Bistrica ob Sotli kon čal pri številu 3, kar je predstavljalo slabega 0,1 %, v ob čini Kozje pri številu 42, kar je predstavljalo 2 % vseh ob čanov, in v ob čini Pod četrtek pri številu 65, kar je

241 M., Žnidari č, J., Dežman, L., Puklavec, Nemška mobilizacija …, str. 109. 242 T., Tominšek Rihtar, M., Šorn, Žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje (april 1941–januar 1946), v: Žrtve vojne in revolucije, Ljubljana 2005, str. 13. 243 Prav tam, str. 14. 244 D. Guštin, Tisk narodnoosvobodilnega gibanja 1944–1945 o organih za ugotavljanje vojnih zlo činov. Pridobljeno dne 24.4.2009 iz: http://www.sistory.si/publikacije/pdf/prispevki/Prispevki_za_novejso_zgodovino_1993_1-2.pdf, str. 111. 245 D. Guštin, Tisk narodnoosvobodilnega gibanja 1944–1945 o organih za ugotavljanje vojnih zlo činov. Pridobljeno dne 24.4.2009 iz: http://www.sistory.si/publikacije/pdf/prispevki/Prispevki_za_novejso_zgodovino_1993_1-2.pdf, str. 113. 246 Prav tam, str. 111. 247 Prav tam, str. 13–14.

68 predstavljalo 3 % vseh prebivalcev ob čine. Seznamu padlih pa smo dodali še imeni, ki smo ju pridobili s pomo čjo ustnih virov, Franc Tacer in Janez Tacer. Dokon čen seznam obsega 110 padlih in pogrešanih skupaj, v nemški vojski (glej prilogo št. 5). Podatki iz arhiva Društva mobiliziranih Slovencev se ujemajo s podatki pridobljenimi s pogovori s še žive čimi mobiliziranci.

Umrli v izgnanstvu

Krajani ob čine Bistrica ob Sotli, ki so bili izgnani in umrli v tujini, so bili tam tudi pokopani. Na pokopališ ču Polje ob Sotli in Bistrica ob Sotli so jim po vojni postavili spomenik s seznamom imen padlih izgnancev. Spomenik v Polju ob Sotli vsebuje 67 imen, spomenik v Bistrici ob Sotli pa vsebuje 89 imen. Skupaj umrlih v izgnanstvu je bilo po znanih podatkih 157 (glej prilogo št. 7). Vseh izgnanih prebivalcev ob čine Bistrica ob Sotli naj bi bilo 1973 oseb, kar je predstavljalo 83 % vsega prebivalstva takratne ob čine Sv. Peter pod Sv. gorami. 248

Slika 12: Spomenik padlim izgnancem v Polju ob Sotli 249

Žrtve in borci Kozjanskega odreda na obmo čju Obsotelja in Kozjanskega Podatke o žrtvah in borcih na obmo čju Ob čin Bistrica ob Sotli, Kozje in Pod četrtek smo pridobili v Teropši čevi knjigi: Kozjanski odred 2. 250 V literaturi je popisanih 335 borcev, od tega jih je 57 padlo (glej prilogo št. 8).

248 Spomini izgnancev 1941–1945, Društvo izgnancev Slovenije Krajevni odbor Bistrica ob Sotli, Bistrica ob Sotli 1997, str. 205. 249 Vir: osebni arhiv avtorice. 250 T. Teropši č, Kozjanski odred 2, Maribor 1993, str. 74–414.

69 6 ZAKLJU ČEK

Prisilna mobilizacija v nemško vojsko med II. svetovno vojno je ena izmed oblik nasilja nad prebivalstvom okupiranih ozemelj. Čeprav vojna velja za vse splošen kaos, v katerem je vse dovoljeno, to ne drži. Mednarodno vojno pravo namreč to podro čje že od konca 19. sto. ureja z jasnimi pravili igre. Že Haaške konvencije iz let 1899 in 1907 prepovedujejo dopolnjevanje okupacijske vojske z nasilno mobilizacijo prebivalstva zasedenih ozemelj. Spodnja Štajerska je spadala v okvir nemške države. Najprej je okupator vse vasi nemško preimenoval in funkcijo župana predal »nem čurjem« ali »hitlerjancem«. Odnos nemških županov do slovenskega prebivalstva je bil razli čen. Ve čina nemških županov je bila ostra, neusmiljena. Pilštanjski župan je zaprl tamkajšnjo slovensko šolo, uni čil križe in kapelice. Ob čini Bistrica ob Sotli Kozje sta spadali pod okrožje Brežice, ob čina Pod četrtek je spadala pod okrožje Celje. Ker je bilo obmo čje ob čine Bistrice ob Sotli obmo čje, predvideno za izselitev, so prebivalci tega obmo čja najprej ob čutili prihod Nemcev na oblast. Najprej so bili izgnani izobraženci in duhovniki, npr. duhovnik Sv. Petra pod Sv. gorami, Janez Ran čigaj. Nato so pri čeli oktobra 1941 izseljevati preostale prebivalce iz obmo čja cone A. Vseh izgnanih prebivalcev ob čine Bistrica ob Sotli naj bi bilo 1973 oseb, kar je predstavljalo 83 % vsega prebivalstva takratne ob čine Sv. Peter pod Sv. gorami. Z obmo čja ob čin Kozje in Pod četrtek so nacisti prebivalstvo rasno ocenili in jim na podlagi rasnih razredov podelili državljanstvo. Ve čina prebivalstva je spadala v tretji rasni razred. Mnogi zato niso bili primerni in so dobili nemško državljanstvo na preklic. Podelitev državljanstva in članstvo v Štajerski domovinski zvezi pa je imelo posledice predvsem za moške, ki so morali prisilno v nemško vojsko. Razmere v obdobju med obema svetovnima vojnama so zelo vplivale na odnos podeželskega prebivalstva do okupatorja in njegove mobilizacije. Ravno na obravnavanem obmo čju Kozjanskega in Obsotelja, kjer je bila revš čina velika, tukaj so živeli namre č ko čarji, mali kmetje in ofarji, so ljudje okupacijsko oblast sprejeli s simpatijami. Kajti s članstvom v Štajerski domovinski zvezi so dobili živilske nakaznice, socialno podporo in ni se jim bilo treba bati nasilne izselitve. Nekateri so se prav zato trudili, da bi se znebili statusa zaš čitenca in so pokorno sledili vpoklicem delovnega urada ter odhajali na delo v industrijo. Tukajšnjim prebivalcem je bil še vedno zelo živ spomin na Avstro–Ogrsko. Vojaki iz prve svetovne vojne so si namre č s ponosom pripenjali odlikovanja, ki so si jih prislužili na So či, v Galiciji in na drugih avstrijskih bojiš čih. Tako ljudje, ravno zaradi te ve čletne povezanosti z avstrijsko vojaško tradicijo, v za četku glede služenja v nemški vojski niso imeli moralnih predsodkov.

70 Priprave na nemško mobilizacijo so se za čele leta 1941, in to v skladu s predvideno priklju čitvijo zasedenih slovenskih ozemelj k Nem čiji. Že jeseni leta 1941 so nacisti predvidevali mobilizacijo letnikov od 1900 do 1924, saj je 26. novembra 1941 izšla okrožnica vrhovnega poveljstva nemške vojske z naslovom »Musterung für die Wehrmacht«. Na osnovi te okrožnice je okrožno vojaško poveljstvo v Celju poslalo vsem politi čnim komisarjem okrožnico z nalogo, da morajo do 9. decembra 1941 popisati za mobilizacijo vse letnike od 1900 do 1924. Popisanih je bilo 15.923 vojaških obveznikov, za katere so za četek mobilizacije predvidevali februarja 1942. Z mobilizacijo se je ukvarjal zelo velik aparat. Tehni čno so mobilizacijo neposredno izvajali vojaški upravni uradi, pri popisih pa so bili vklju čeni tudi ob činski uradi in župani. Na propagandno–politi čnem podro čju je pri pripravi in izvajanju mobilizacije imela glavno vlogo Štajerska domovinska zveza. Poleg propagandne dejavnosti so se člani te zveze ukvarjali tudi z grožnjami. Kazni za izmikanje služenju v redni vojski so bili hude: vojaška sodiš ča so izrekala smrtno kazen ali pa 12 do 15 let težke je če. Tudi to dejstvo, da si bil kaznovan, če se nisi odzval naboru, potrjuje, da je bila mobilizacija v nemško vojsko prisilna. Okupator je uvedel nemško obveznost na Spodnjem Štajerskem pomladi 1942. Do maja 1945 so bili v 13. mobilizacijskih valovih vpoklicani letniki od 1908 do 1929. Najbolj je uspešno potekala nemška mobilizacija leta 1942 zaradi tega, ker je bil vsak vojni obveznik obveš čen, da bo, če se ne bo odzval pozivu, žrtvoval svojo družino. Udoma čilo se je geslo: »Rajši ubogam in sam padem, samo da ohranim družino in dom.« V okrožju Brežice je potekal nabor letnikov 1918–1925 od 23. januarja do 3. februarja 1943. Na obmo čju politi čne ob čine Kozje, sem na podlagi dokumenta ugotovila, da je potekal nabor za letnike od 1918 do 1925 v nemško vojsko in v RAD, 2. februarja 1943 ob osmi uri zjutraj. Za iste letnike iz politi čnih ob čin Pilštanj in Podsreda je potekal nabor naslednji dan, 3. februarja 1943, prav tako ob osmi uri zjutraj. Poleg tega je okupatorju istega leta uspelo zadati izjemno hude udarce osvobodilnemu gibanju in prav v tem letu je nasilje okupatorja v njegovem boju proti osvobodilnemu gibanju doseglo vrhunec. Odzivnost na pozive je bila na splošno velika na Štajerskem do leta 1944, razen v osrednjem delu regije in v zgornjem delu Savinjske doline. Mobilizacijo je spremljalo nasilje, izrazita mo čna nemška nacionalna in socialna propaganda ter antikomunizem. Nemški okupator je postavil tudi orožniško postajo v Sodni vasi, v kateri je sodelovala nemška policija, s katero so najve čkrat sodelovali doma či izdajalci, ki so razkrivali vsakršno uporniško namero.

71 Za četek mobilizacije štejemo z Uiberreitherjevo odredbo 24. marca 1942 o uvedbi vojaške obveznosti, državne delovne službe in posebne delovne obveznosti za zaš čitence na Spodnjem Štajerskem. Dva dni kasneje je izšel še razglas o evidenci za vojaško službo in državno delovno službo na Spodnjem Štajerskem v katerem je bilo dolo čeno, da bodo v času od 1. aprila do 1. maja 1942 popisani moški letniki 1923 in 1924 za državno delovno službo in vojsko, ženske letnikov 1923 in 1924 pa za državno delovno službo. S tem je izena čil vojaško obveznost na slovenskem Štajerskem z vojaško obveznostjo, ki je po nemški zakonodaji veljala v avstrijski Štajerski. Posebej je bilo opredeljeno, da popis ne bo izveden na naselitvenem obmo čju A brežiškega in trboveljskega okrožja. Ker število vpoklicanih ni ohranjeno, lahko za območje Obsotelja ugotavljamo le približno število vpoklicanih v nemško vojsko. Potencialno število mobilizirancev, letnik od 1908 do 1928, je bilo okoli 736 in ve č. Ta podatek sem pridobila na podlagi razli čnih virov Deželnega svetnika okrožja Brežice. S pomo čjo dokumentov, arhivskega gradiva Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945 in ustnih virov sem dognala, da so nam znani podatki o naslednjih mobilizirancih v nemško vojsko iz območja Obsotelja: v nemški vojski je po znanih podatkih 100 mobilizirancev padlo, 10 je pogrešanih, 244 mobilizirancev, v članjenih v Društvo prisilno mobiliziranih v nemško vojsko 1941–1945 Celje, 335 borcev NOB, ki so kmalu po vpoklicu dezertirali in prestopili v Kozjanski odred. Najbrž je bilo dezerterjev še ve č, ki so dezertirali v katero drugo partizansko enoto. Skupno znano število je 689, kar je 93 % od vseh potencialnih mobilizirancev v nemško vojsko. Ostane nam še 47, kar je 7 % potencialnih mobilizirancev, ki se niso odzvali vpoklicu in so se pridružili osvobodilnemu gibanju, kajti slednje je imelo nad osrednjim naseljem Pod četrtek, na Rudnici svojo baz, ali pa so dezertirali kmalu po vpoklicu. Pri primerjavi gradiv smo ugotovili, da so možje množi čno dezertirali leta 1944 iz 4. alarmne čete v Kozjanski odred. V prilogi so tabele najdenih oz. znanih mobilizirancev. Tabele sem sestavila na podlagi podatkov iz Arhiva Društva mobiliziranih v nemško vojsko 1941–1945, ustnih virov in nemških virov Štajerske domovinske zveze. Slovenski naborniki so služili v razli čnih enotah in rodovih vojske: bili so v pehoti, med izvidniki, tankisti, šoferji, letalci … Vsem je bilo skupno to, da jih je fizi čno in psihi čno iz črpavala stroga vojaška disciplina po vzoru pruskega vojaškega sistema. K temu je pripomogla še slaba prehrana in dolgi pohodi ter politi čne ure, kjer so poslušali o uspehih nemške vojske in na črtih tretjega rajha. Ob prihodu v vojašnice se je pri čelo vojaško urjenje, ki je trajalo razli čno dolgo. Ve čkrat se je celo zgodilo, da so rekrute poslali v vojsko brez usposabljanja. To se je dogajalo predvsem ob

72 koncu vojne, ko je nacisti čni Nem čiji na bojiš čih že mo čno primanjkovalo vojakov. V bližini vsake vojašnice je bilo posebno vadbiš če za urjenje v streljanju in drugih vojaških veš činah. Predavanja o tretjem rajhu in o razmerah na razli čnih bojiš čih po Evropi so bila izklju čno v nemškem jeziku. Zaradi neznanja nemškega jezika je bilo za ve čino slovenskih mobilizirancev tehni čno usposabljanje neuspešno. Pošiljali so jih v pehoto, kjer je bilo urjenje precej preprostejše. Ravnanje z rekruti v vojašnicah je bilo nevredno človeškega dostojanstva in poniževalno. Podoficirji in oficirji so rekrutom najprej dali vedeti, da niso ljudje, ki bi smeli misliti s svojo glavo. Za vsako malenkost so jih kaznovali in žalili. Zelo priljubljene kazenske sankcije so bile: ribanje hodnikov vojašnice z zobno š četko, skakanje iz postelje pod posteljo, plazenje po hodnikih, deloma v plinskih maskah, skoraj do nezavesti. Pri tem je šlo za demonstriranje slepe pokorš čine, saj vojak ne sme misliti, ker za vse misli vodja. Po kon čanem urjenju so slovenske mobilizirance razporedili v razli čne enote na vseh bojiš čih po Evropi. Slovenski fantje so se znašli na vzhodni fronti v Sovjetski zvezi, znašli so se tudi v Franciji, Gr čiji, Albaniji, Slovaški, Češki, Italiji in nekateri tudi na Norveškem. Najhujše so prestajali na vzhodnem bojiš ču. Tu so jih nacisti pogosto pošiljali v izvidnice in na najbolj nevarne naloge. Prav zaradi velikih potreb na vzhodnem bojiš ču so nacisti slovenske mobilizirance jeseni pošiljali na vzhodno fronto brez usposabljanja. Posledica je bila, da je bilo najve č žrtev med slovenskimi fanti na vzhodnem bojiš ču. Slovenski fantje in možje so se poskušali na razli čne na čine izogniti mobilizaciji v nemško vojsko: z neupoštevanjem pozivov, s skrivanjem pred okupatorji, s pobegi z obmo čja mobilizacije ali s samopohabljanjem. Do samopohabljenja je na obravnavanem obmo čju prišlo v ve č primerih. Najpogosteje so si fantje ranili nogo in s tem prepre čili vpoklic v nemško vojsko. Najve č pa jih je svoje nezadovoljstvo z okupatorjevo prisilno mobilizacijo pokazalo z dezertiranjem iz nemške vojske in (ali) odhodom v partizane. Za obravnavano obmo čje je iz ohranjenega gradiva najbolj razvidno odhajanje vpoklicanih mobilizirancev iz nemške vojske v partizanske enote. Vendar v letu 1942 niti OF niti partizanske enote niso bile dovolj organizirane, da bi mobilizacijo v nemško vojsko lahko prepre čile. Leta 1942 je osvobodilno gibanje na Spodnjem Štajerskem utrpelo najhujše izgube. Na obmo čju Lesi čnega, Kozjega in Planine, je okupator odkril skoraj vse postojanke osvobodilnega gibanja in postrelil 74 ljudi. Vendar pa so kljub temu mnogi fantje kasneje pobegnili iz vojske in se nato vklju čevali v odporniška gibanja v okupiranih deželah Evrope ter v partizanske enote v domovini. Mnogi fantje so se v času dopusta pridružili partizanom. Dopust so dobili tisti, ki so bili dalj časa v vojski, in tisti, ki so bili dalj časa v bolnici, če so bili poprej huje ranjeni. Mobiliziranec je

73 moral javiti, kam gre na dopust. Vendar po juniju 1943 ti prebegi niso bili ve č možni, saj jih okupator ni ve č puš čal na dopust južno od Drave. Tako so v letih 1944 in 1945 prebežniki iz nemške vojske tvorili hrbtenico partizanskih enot na Štajerskem in Gorenjskem. Najve č prebežnikov je štela Šlandrova brigada, ustanovljena 6. avgusta 1943. Ubežnikov je bilo toliko, da so brigado imenovali tudi »brigada švabskih dezerterjev«. Veliko ubežnikov je bilo tudi v Zidanškovi brigadi. Komandanti partizanskih bataljonov so z veseljem ugotavljali, da so ubežniki iz nemške vojske zanesljivi, disciplinirani, hrabri in poslušni. Prebežniki, ki so se vrnili nazaj na obmo čje Obsotelja so prebegnili v Šercerjevo brigado, 14. divizijo in Kozjanski odred. V Kozjanskem odredu je bila konec avgusta 1944 polovica borcev ubežnikov iz nemške vojske. Delovanje proti okupatorju je bilo na obravnavanem obmo čju vse do jeseni 1943 zelo šibko. Odlo čilne udarce je osvobodilno gibanje zadalo nemški mobilizaciji v obdobju od septembra 1943 do konca aprila 1944, ko je prešlo v množi čni upor proti okupatorju. Štab 4. operativne cone si je prizadeval, da bi svoje enote razmestil po vsem operativnem obmo čju tako, da bi z njimi lahko na črtno mobiliziral na čim širšem ozemlju. Kozjanski odred je dobil obmo čja za mobilizacijo na Kozjanskem. Druga oblika množi čnega odpora proti mobilizaciji v nemško vojsko so bili prebegi preko frontnih linij. Prebegi prek fronte so se najprej pojavljali na vzhodnem bojiš ču, saj na zahodu pred zavezniško invazijo v Normandiji junija 1944 niso bili mogo či. Na vzhodni fronti so se prebegi za čeli že leta 1943. Slovenskim fantom je bilo v veliko pomo č predvsem to, da so lažje vzpostavili stik z ruskim prebivalstvom zaradi jezika, kar je marsikomu rešilo življenje. Dezerterstvo so Nemci brutalno kaznovali. Vsako dezerterstvo so kaznovali s smrtjo, razlike so bile le v na činu izvršitve kazni. Nemške oborožene sile so se v letih, ko so mobilizirale Slovence, bojevale skoraj po vsej Evropi in v severni Afriki. Na vseh bojiš čih so bili prisotni slovenski vojaki v nemških uniformah. Mnogi med njimi so se znašli v vojnem ujetništvu, bodisi zaradi prebega bodisi zaradi zajetja oziroma vdaje nemških enot. Najve č Slovencev je prišlo v zavezniško ujetništvo, v primerih predaje ve čje nemške enote. Okrog dva in pol milijona nemških in avstrijskih vojnih ujetnikov, civilistov, mobiliziranih in interniranih »Volks – Deutsche«, žena in mož je bilo med leti 1941 in 1956 ujetih od Rde če armade ali sovjetskih državnih organov in prepeljano v Sovjetsko zvezo, kjer so registrirani v taboriš čih, zaporih ali delovnih bataljonih. Mobiliziranci iz obmo čja Obsotelja so bili ve činoma ruski, angleški in ameriški ujetniki. Od 206 mož jih je bilo 32 (16 %) ameriških ujetnikov (Marseille), 29 (14 %) ruskih ujetnikov, 28 (14 %) angleških ujetnikov in 5 (2 %) francoskih ujetnikov. Slaba polovica vseh

74 mobiliziranih, ki so člani Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945 UE Šmarje pri Jelšah, je bila v ujetništvu. Nemci niso izvajali samo mobilizacije v redno vojsko (Wehrmacht), ampak tudi v vermanšaft (Wehrmannschaft), folksšturm oziroma teritorialno obrambo (Volkssturm), državno delovno službo (Reichsarbeitsdienst – RAD) in v domovinsko protiletalsko topništvo (Heimatflak). Od tega je najve č mobilizirancev obravnavanega obmo čja delalo v RAD in v vermanšaftu. 14. aprila 1942 so nacisti ustanovili vermanšaftski bataljon Jug (Wehrmannschaftsbataillon Süd), ki je dobil nalogo, da z bojnimi stražarji in patruljami sodeluje s policijo in grani čarji pri varovanju državne meje. V tem bataljonu je deloval tudi avtori čin praded Anton Pustišek. Ta sistem je ostal do februarja 1945, ko so bile straže ukinjene in vklju čene v nemški folksšturm. Deželna straža je bila namenjena defenzivnemu varovanju vasi in za ofenzivno obrambo pred partizanskimi napadi (alarmne čete). Avgusta in septembra 1944 je bilo vedno ve č prebegov vermanov iz alarmnih čet in odhodov v partizane. Navedeno število padlih mobilizirancev sem dolo čila na podlagi podatkov iz Arhiva mobiliziranih Slovencev 1941–1945, iz arhiva Društva mobiliziranih Slovencev in ustnih virov. Najvišje število padlih je najdenih za ob čino Pod četrtek, in sicer 65, iz ob čine Kozje je padlo 42 in pri čakovano najmanj padlih mobilizirancev v nemški vojski je bilo iz ob čine Bistrica ob Sotli, le 3. Podatki za ob čini Pod četrtek in Kozje se ne ujemajo z ugotovitvami Marjana Žnidari ča, ki navaja, da naj bi iz ob čine Pod četrtek v nemški vojski padlo 33 mobilizirancev, od tega 7 oseb do maja 1944, iz ob čine Kozje pa naj bi padlo le pet mobilizirancev. Edino podatek, ki ga Žnidari č navaja za ob čino Bistrica ob Sotli je skoraj identi čen mojemu rezultatu raziskovanja. Število padlih se na primeru te ob čine razlikuje le za enega padlega mobiliziranca ve č. Mobilizirancev v nemško vojsko se je po koncu vojne prijel vzdevek »švabski vojak«, kar je za nekaj desetletij stigmatiziralo družbeni odnos do njih. Za svojo pravico so se mobiliziranci borili, ne samo na frontah po svetu, ampak tudi na doma čih tleh. Prizadevanja za ureditev statusa prisilno mobiliziranih so se za čela že kmalu po vojni. Pobudniki so bili predvsem težji invalidi, saj je bil njihov položaj izredno slab. Sprva je bil glavni namen teh prizadevanj z zbiranjem hrane, oblek ter medicinskega in ortopedskega materiala pomagati, tistim, ki so bili delovno nesposobni in popolnoma odvisni od pomo či od drugih. Z ureditvijo statusa vojnega invalida bi jim pripadla ustrezna zdravstvena oskrba, vendar pa jim v Jugoslaviji niso priznali nobene ugodnosti, niti ne dejstva, da so invalidi zaradi aktivne udeležbe v vojni. Država je celo trdila, da so invalidi sami krivi za svojo invalidnost.

75 Ureditev statusa žrtve vojnega nasilja je bila eden glavnih problemov, s katerim so se ves čas po vojni ubadali prisilni mobiliziranci v nemško vojsko. Za te pravice so se mobiliziranci po drugih državah potegovali s svojimi organizacijami. V Socialisti čni federativni ljudski republiki Jugoslaviji takšne organizacije ni bilo mogo če ustanoviti. Poskuse mobilizirancev – invalidov, da bi si združeni pridobili svoje pravice, je takratna partijska politika odlo čno zavra čala. Tako kot na druga podro čja socialnega in politi čnega življenja je nastanek demokrati čne Republike Slovenije prinesel nov zagon za popravo krivic mobilizirancem. Z namenom organiziranega delovanja prisilno mobiliziranih je bilo 2. februarja 1991 ustanovljeno Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, s sedežem v Celju. 5. novembra 1992 je slovenska vlada priznala, da so zahteve prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko upravi čene in da so bili res žrtve vojnega nasilja. Tako je dne 17. novembra 1995 državni zbor sprejel Zakon o žrtvah vojnega nasilja, ki zajema tudi prisilne mobilizirance v nemško vojsko. Glede odškodnine iz naslova žrtev vojnega nasilja se je Nem čija izgovarjala na ra čun brionskega sporazuma, za katerega je dokazano, da je šlo le za gospodarsko pomo č Jugoslaviji v obliki dolgoro čnega posojila, ne pa za vojno odškodnino. Del odškodnine so mobiliziranci prejeli, odškodnino Nem čije pa še čakajo. Ker sem že v uvodu navedla povod za pisanje diplomske naloge s to tematiko, tako tudi zaklju čujem: generacija naših starih staršev je zelo bogat vir živih pri čevalcev. Ti ljudje so vse te zgodbe, ki jih mi mladi podajamo naprej, doživeli, jih pretrpeli. Potem takem ni ni č čudnega, da so pri čevanja zelo čustveno obarvana in doživeta. Nekateri mobiliziranci, s katerimi sem se pogovarjala, so med mojim pisanjem diplomskega dela žal že umrli. Z njimi je umrlo doživeto in zanimivo pri čevanje, ki pa sem ga ohranila v zapisani in posneti besedi.

76 7 LITERATURA IN VIRI

Literatura

Bevc, M., et. al., Letopis Muzeja narodne osvoboditve LRS 1958, Muzej narodne osvoboditve LRS, Ljubljana 1958.

Blumenwitz, D., Okupacija in revolucija v Sloveniji : (1941–1946) : mednarodnopravna študija, Mohorjeva družba, Celovec 2005.

Burleigh, M., The Third Reich : a new history, Pan Books, London 2001.

Buttler, R., Ilustrirana zgodovina gestapa, Style maxima, Radenci 1998.

Cajnko, Z.,Nacizem, Adolf Hitler in tretji rajh, Locutio, Maribor 2005.

Cerjak, V., Toš, M., Lorber, F., Slovenci v tuji vojski, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje 2002.

Dežman, J., Vurcer, J., Po sili vojak, Republiški sekretariat za kulturo Slovenije in ob činski komite za družbene dejavnosti ob čine Celje, Celje 1990.

Dolenc, A., Ženevske konvencije o zaš čiti žrtev vojn, Ljubljana 1989.

Ferenc, T., Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, Ljubljana 2006.

Ferenc, T., Nacisti čna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945, založba Obzorja Maribor, Maribor 1968.

Gosztony, P., Stabej, J., Hitlerjeve tuje vojske, Borec, Ljubljana 1979.

Griesser-Pe čar, T., Peternel, N., Urbanija, M., Razdvojeni narod : Slovenija 1941–1945 : okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija, MK, Ljubljana 2007.

Hitler, A., Furlan, M., Moj boj = Mein Kampf, Mavrica, Celje 2007.

Isteni č S., avtorji nekdanji mobiliziranci in svojci, V tujih škornjih, pri čevanja mobilizirancev v nemški vojski:ujeti utrinki neke dobe, ki no čejo v pozabo, Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko v času 1943–1945, Kranj 2003.

Jerman, G., et. al., Prisilna mobilizacija na Štajerskem, Zveza mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje 2003.

Knez, A., Mobilizacija v nemško vojsko: spomini, samozaložba Andreja Blagotinšek, Ljubljana 2003.

Kumer, M., Po sili vojak, I. in II. del, Družba sv. Mohorja, Celovec 1969.

Ma ček, J., Pod četrtek skozi stoletja, založba Pivec, Maribor 2008.

Ne ćak, D., Zbornik Nemci na Slovenskem 1941–1955, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Ljubljana, Ljubljana 1998.

Overesch, M., Artelt, J., Herda, W., Das III. Reich : 1939–1945 : eine Tageschronik der Politik, Wirtschaft, Kultur, Weltbild Augsburg 1991.

Puklavec, L., Resnice v novejši slovenski zgodovini, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Celje 2005.

Puklavec, L., Spomeniki padlim in pobitim mobilizirancem, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Maribor 2007.

Puklavec, L., Zbornik posveta o nemški mobilizaciji Slovencev v 2. svetovni vojni: Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni 1942–1945, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Muzej narodne osvoboditve, Maribor, Celje 1992.

78 Puklavec, L., 3. posvet o nemški mobilizaciji Slovencev v 2. svetovni vojni, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Muzej narodne osvoboditve, Maribor, Celje 1996. Puklavec, L., Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, 4. zbornik, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Muzej narodne osvoboditve, Maribor, Celje 1998.

Puklavec, L., Deutsche Okkupation und Mobilmachung in Slowenien im 2. Weltkrieg (Kurzfasssung), Zveza mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje 2003.

Okupacija, mobilizacija, Gregor Jerman, Andrej Zorko, Zasavski muzej Trbovlje, Trbovlje 2007.

Rak, K., Kolesje usode, v nemški vojski od Moskve do Marseilla, samozaložba, Maribor 1996.

Skumavc, F., Po enosmerni poti, Mohorjeva družba, Celje 2003.

Shirer, W., Dolinar, D., Vzpon in padec Tretjega rajha. 2, DZS, Ljubljana 1969.

Taylor, A. J. P., The II. war lords, Penguin Books, Harmondsworth 1987.

Teropši č, T., Kozjanski odred 1. in 2. knjiga, založba Obzorja, Maribor 1993.

Tomaži č, B., Mobiliziranci: pri čevanja mobilizirancev v nemško vojsko v letih 1941–1944, založba Frontier, Maribor 1994.

Trevor-Roper, H., Pozni č, A., Hitlerjevi zadnji dnevi, Ciceron, Mengeš 2005. Zakonjšek, R., Štajerska 1941, založba Borec, Ljubljana 1980.

Vodušek Stari č J., Slovenski špijoni in SOE 1938– 1942, samozaložba, Ljubljana 2002.

Žnidari č, M., Do pekla in nazaj, Nacisti čna okupacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941–1945, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1997.

Žnidari č, M., Dežman, J., Puklavec, L., Nemška mobilizacija Slovencev, v drugi svetovni vojni, Zveza mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje 2001.

Žibert, A., Pod Marijinim varstvom, časopisno podjetje Gorenjski glas, Kranj 1995.

Viri:

Arhiv Republike Slovenije, dislocirana enota I.: AS 1601, fond: Deželni svetnik okrožja Brežice AS 1602, fond: Deželni svetnik Celje 1941–1945 AS 1619, fond: Nemški RK, okrožni urad Brežice 1941–1945 AS 1631, fond: Štajerska domovinska zveza AS 1690, fond: Oboroženi oddelki Štajerske domovinske zveze AS 1827, fond: Komisija za ugotavljanje zlo činov okupatorjev in njihovih pomaga čev (KUZOP) AS 1822, Štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev Ljubljana

Zgodovinski arhiv Celje: ZAC, fond: Krajevni ljudski odbor (KLO) Sv. Peter pod Sv. gorami ZAC, fond: KLO Kozje ZAC, fond: KLO Pod četrtek

Arhiv Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Ljubljana.

Ustna pri čevanja: Stanko Amon, Anica Babi č, Miha Bra čko, Jože Brilej, Jože Čebular, Dominik Dravinec, Janez Ilek, Jožef Kladošek, Rozalija Plevnik, Jože Sikošek, Marija Sikošek, Anton Šelekar, Martin Šelekar, Franc Štukelj, Angela Valen čak, Ljudmila Valen čak in Terezija Valen čak (zapise hrani avtorica).

Internetni vir: J. Vodušek Stari č, Ozadje sodnih procesov v Sloveniji v prvem povojnem letu, Prispevki za novejšo zgodovino, XXXII/1-2, Ljubljana 1992, str. 141. Pridobljeno 23. 4. 2009 iz http://www.sistory.si/publikacije/pdf/prispevki/Prispevki_za_novejso_zgodovino_1992_1- 2.pdf.

80 D. Guštin, Tisk narodnoosvobodilnega gibanja 1944–1945 o organih za ugotavljanje vojnih zlo činov. Pridobljeno dne 24. 4. 2009 iz: http://www.sistory.si/publikacije/pdf/prispevki/Prispevki_za_novejso_zgodovino_1993_1- 2.pdf, str. 111–113.

Uradni listi: Ukaz o splošni amnestiji in pomilostitvi, Uradni list Demokrati čne federativne Jugoslavije št. 54, Beograd, 3. 8. 1945. Zakon o žrtvah vojnega nasilja, Uradni list RS št. 63-2917/1995, 6. 11. 1995: 4930. Zakon o sladu o popla čilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, Uradni list RS št. 18/2001, 14. 3. 2001: 1774.

Slikovni material iz osebnega arhiva avtorice.

81 8 PRILOGE

PRILOGA 1: Fotografija družine Valen čak, ki je bila posneta tik pred odhodom domov leta 1945 PRILOGA 2: Vas Zell, kjer so bivali člani družine Valen čak v času izgnanstva PRILOGA 3: Obvestilo o v članitvi Alojza Posarška v Štajersko domovinsko zvezo PRILOGA 4: Sovjetski propagandni letak PRILOGA 5: Seznam padlih mobilizirancev v nemški vojski v ob činah Bistrica ob Sotli, Kozje in Pod četrtek. PRILOGA 6: Seznam mobilizirancev v nemško vojsko v ob činah Bistrica ob Sotli, Kozje in Podčetrtek, ki so se vrnili domov PRILOGA 7: Žrtve izgnanstva na obmo čju ob čin Bistrica ob Sotli in Pod četrtek PRILOGA 8: Borci Kozjanskega odreda z obmo čja ob čin Bistrica ob Sotli, Kozje in Pod četrtek PRILOGA 9: Članska izkaznica mobiliziranca Karla Reberšaka iz Vera č PRILOGA 10: Odlo čba, s katero se mobilizirancu Karlu Reberšaku, prizna status žrtve vojnega nasilja PRILOGA 11: Seznam kart PRILOGA 12: Seznam slik PRILOGA 13: Seznam tabel

82 PRILOGA ŠT. 1

Slika 13: Družina Valen čak leta 1945. Fotografija je bila posneta tik pred odhodom domov 251

PRILOGA ŠT. 2

Slika 14: Vas Zell, kjer so bivali člani družine Valen čak v času izgnanstva 252

251 Vir: osebni arhiv avtorice. 252 Vir: osebni arhiv avtorice.

PRILOGA ŠT. 3

Slika 15: Obvestilo o v članitvi Alojza Posarška v Štajersko domovinsko zvezo 253

253 Vir: osebni arhiv avtorice.

84 PRILOGA ŠT. 4

Slika 16: Sovjetski propagandni letak 254

254 L. Puklavec, Moja vojna leta 1941–1945, v: Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, 4. zbornik, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941 – 1945, Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1998, str. 90.

85 PRILOGA ŠT. 5

Tabela 10: Seznam padlih mobilizirancev v nemški vojski v ob činah Bistrica ob Sotli, Kozje in Pod četrtek 255

Št. Priimek in ime Datum Datum, kraj smrti Bivališ če rojstva 1. Adrinek Franc 12. 12. 1943, vzhod Kozje 2. Adrinek Franc januar 1944 Kozje 3. Amon Jožef 15. 3. 1911 maj 1945, Zagreb Vera če 4. Amon Stanislav 2. 2. 1944, vzhod Pod četrtek 5. Bah Ivan 5. 6. 1922 2. 12. 1943, Rusija Kozje 6. Bele Karl 17. 3. 1924 22. 2. 1944, Kibeljaki Roginska Gorca 7. Berglez Leopold 1922 padel Sedlarjevo 8. Bizjak Franc 24. 10. 1899 15. 8. 1942, Kozje Kozje 9. Bosner Ivan 1923 padel Imeno 10. Bostner Viljem 22. 5. 1918 12. 4. 1944, Ratno (Rusija) Roginska Gorca 11. Boži čnik Tomaž 31. 3. 1943 Podsreda 12. Bra čun Alojz 17. 11. 1916 13. 8. 1942, Kozje Kozje 13. Brilej Mihael 16. 4. 1923 29. 2. 1944, jug Pilštanj 14. Cveti č Anton 1908 padel Pod četrtek 15. Cveti č Franc 9. 7. 1923 1. 9. 1943, Leningrad Pod četrtek 16. Cvetko Franc padel Pod četrtek 17. Cvirn Ivan pogrešan Imeno 18. Cvirn Franjo padel Pod četrtek 19. Čanžek Martin 3. 9. 1924 18. 6. 1944, vzhod Sv. Ema 20. Čater Henrik 28. 4. 1925 7. 2. 1945 Kozje 21. Čebular Anton 1. 1. 1925 7. 8. 1944, Krim Vonarje 22. Čepin Franc 23. 11. 1922 15. 8. 1944 Vonarje 23. Čepin Karl avgust 1943, Hrvaška Pristava 24. Černeli č Stanko 3. 4. 1924 5. 12. 1943 Osredek 25. Černoša Janez 2. 1. 1923 februar 1943 Vonarje 26. Černoša Štefan 11. 11. 1923 24. 3. 1944, Velika Luka Sodna vas 27. Čokl Jožef 4. 12. 1925 11. 3. 1945 Jer čin 28. Ferli č Janez 17. 11. 1914 12. 5. 1945, Oberdonau Bu če 29. Gobec Ivan 15. 10. 1914 1944 Sv. Ema 30. Gril Franc 27. 3. 1921 29. 11. 1944, Karpati Pristava 31. Herel Janez 9. 7. 1923 1942 Nezbiše 32. Hlupi č Jurij 19. 4. 1924 30. 9. 1944 Roginska Gorca 33. Hostnik Ivan 24. 5. 1924 7. 4. 1944, Brasovo Sv. Ema 34. Hostnik Karl 25. 10. 1925 padel Kozje 35. Hrastev Jože 24. 1. 1921 20. 7. 1943, vzhod Pilštanj 36. Jan čič Jakob 19. 6. 1925 27. 1. 1944, vzhod Pilštanj 37. Jan čič Jakob 24. 1. 1944, vzhod Kozje

255 Arhiv društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945.

86 38. Jonke Jože 17. 3. 1921 29. 3. 1944 Prelasko 39. Jura čič Franc 1916 padel Pod četrtek 40. Jura čič Jože 1914 padel Pod četrtek 41. Juraja Jožef 1902 padel Imeno 42. Klavžer Martin 3. 11. 1925 24. 4. 1944 Pilštanj 43. Knez Stanislav 1924 padel Pod četrtek 44. Kokot Franc 11. 9. 1917 padel Pustike 45. Kolar Vid 10. 5. 1922 1943, Harkov Kozje 46. Kopriva Rok 14. 8. 1914 14. 8. 1944, Besarabija Kozje 47. Koši Slavko 1924 padel Pod četrtek 48. Koštrun Simon 30. 8. 1918 marec, 1944 Nezbiše 49. Kova čič Stanislav 3. 1. 1920 31. 3. 1944 Kozje 50. Kožuh Marjan 4. 1. 1924 4. 4. 1944, vzhod Pilštanj 51. Krašovec Anton 1904 padel Pod četrtek 52. Križnik Jože 26. 2. 1921 1944, Dneprn Kozje 53. Lipošek Jože pogrešan Pod četrtek 54. Lipošek Vinko 25. 12. 1924 19. 11. 1944, Rusija Sv. Ema 55. Lojen Ivan 19. 7. 1926 padel v okolici Berlina Zagaj 56. Lorger Anton pogrešan Pod četrtek 57. Marcen Maks 1924 december 1943 Pilštanj 58. Majle Helmunt 6. 2. 1944 Bu če 59. Medved Kazimir 13. 3. 1915 26. 4. 1944, Bartriki Sodna vas 60. Mlakar Alojz padel Pod četrtek 61. Mlakar Viktor padel Pod četrtek 62. Moškon Karl 11. 10. 1921 24. 1. 1944 Kozje 63. Motoh Karol pogrešan Imenska Gorca 64. Motoh Jožef 1913 padel Pod četrtek 65. Motoh Karel padel Pod četrtek 66. Odrinek Franc 20. 1. 1916 25. 11. 1943, Rusija Kozje 67. Oglajner Martin 1909 padel Imeno 68. Pajk Anton 1890 padel Pod četrtek 69. Plesni čar Anton 1924 pogrešan Pod četrtek 70. Potecin Franc 7. 9. 1907 september 1945 Vera če 71. Rajgl Franc 6. 12. 1922 padel Kozje 72. Ran čigaj Ivan 21. 7. 1927 15. 4. 1945, Madžarska Pustike 73. Romih Stanislav 12. 4. 1925 19. 2. 1944, vzhod Kozje 74. Romih Albin 1918 padel Pod četrtek 75. Reberšek Valentin 26. 1. 1924 padel Kozje 76. Smeh Franc 19. 9. 1923 8. 11. 1944, Madžarska Nezbiše 77. Sotošek Zdenko 8. 4. 1925 30. 1. 1945, Maüstereifel Kozje 78. Sternad Jože 23. 5. 1923 9. 12. 1944, Madžarska Kozje 79. Strah Jožef pogrešan Pod četrtek 80. Strašek Anton 21. 3. 1921 3. 2. 1944 Nezbiše 81. Strašek Jakob 12. 7. 1921 12. 1. 1945, München Nezbiše 82. Šelekar padel Imeno 83. Šeligo Jurij padel Imenska Gorca 84. Štefan čič Albin 28. 12. 1923 12. 9. 1943, Rusija Vrenska Gorca 85. Škrbec Franc 1. 7. 1943, Kuban Bu če 86. Škoberne Anton 22. 10. 1944, vzhod Kozje

87 87. Tacer Franc 30. 10. 1926 1944, padel je kot borec 2. Vera če brigade pri Slovenj Gradcu (prestopil v Kozjanski odred) 88. Tacer Janez 27. 4. 1915 1945, v ujetništvu, Sibirija Vera če 89. Terner Franc 2. 4. 1923 pogrešan od 29. 6. 1944 Treb če 90. Turk Franc padel Imeno 91. Turk Franc pogrešan Imeno 92. Turk Jurij 18. 1. 1922 27. 3. 1947, vzhod Imeno 93. Turnšek Ivan 10. 12. 1925 september 1944, Rimini Lesi čno 94. Umek Jože 15. 3. 1920 padel Kozje 95. Urbejan Dominik 25. 6. 1922 4. 10. 1943 Kozje 96. Uzar Jože 7. 3. 1923 25. 2. 1944, Komari či Bu če 97. Vaša Jožef 1879 padel Sedlarjevo 98. Vehovar Janez 13. 3. 1919 februar 1944 Nezbiše 99. Veršec Jože pogrešan Imenska Gorca 100. Verbošek Jože 1907 padel Pod četrtek 101. Volavšek Alojz 25. 12. 1945, vzhod Pod četrtek 102. Vovk Karl 27. 5. 1915 padel Kozje 103. Zalokar Franc 15. 9. 1918 20. 7. 1944, Tarnopol Kozje 104. Zorin Franc 6. 4. 1916 pogrešan od aprila 1944 v Pe čice/ Rusiji Pod četrtek 105. Zorko Alojz 22. 10. 1922 18. 4. 1944, Südort Preussen Pilštanj 106. Zupan Alojz 29. 4. 1904 pogrešan pri Rade čah od Srebernik 11. 10. 1943 107. Zupan Karl 1892 padel Sedlarjevo 108. Zupanc Martin 17. 10. 1921 Rusija Kozje 109. Žlender Martin 1911 padel Sedlarjevo 110. Žolgar Ivan 22. 12. 1925 padel pri Berlinu Sopote

88 PRILOGA ŠT. 6

Tabela 11: Seznam mobilizirancev v nemško vojsko, ki so se vrnili domov 256

Št. Priimek in ime Datum Datum Datum Bivališ če rojstva vpoklica v prihoda nemško domov vojsko 1. Adrinek 27. 4. 1920 27. 3. 1943 16. 8. 1945 Kozje Maksimiljan 2. Adrinek Robert 27. 7. 1925 7. 7. 1943 XII. 1945 Kozje 3. Amon Leon 14. 4. 1921 7. 12. 1942 8. 9. 1945 Dobleži če 4. Amon Stanko 11. 4. 1922 11. 1. 1944 8. 5. 1945 Virštanj 5. Amon Jakob 4. 7. 1925 25. 8. 1943 15. 5. 1945 Zdole 6. Aplenc Anton 16. 1. 1915 VIII. 1943 9. 3. 1946 Sela 7. Bah Anton 13. 1. 1923 7. 12. 1942 20. 11. 1945 Gostinca 8. Bah Franc 29. 11. 1921 29. 9. 1943 16. 5. 1945 Gubno 9. Bah Karl 9. 10. 1905 28. 8. 1943 15. 5. 1945 Kozje 10. Ban Jože 21. 3. 1921 7. 12. 1942 14. 9. 1945 Podreda 11. Bercko Jakob 23. 7. 1920 jeseni 1943 15. 5. 1945 Vera če 12. Bevcar Albin 6. 2. 1926 III. 1945 15. 5. 1945 Nezbiše 13. Bevc Martin 4. 6. 1914 2. 8. 1946 Vera če 14. Bevc Rudolf 17. 4. 1915 1. 8. 1944 18. 8. 1945 Veternik 15. Bevc Rudolf 1. 1. 1925 19. 8. 1945 Kozje 16. Bovha Karl 23. 2. 1923 6. 12. 1942 15. 8. 1945 Vrenska Gorca 17. Boži č Anton 14. 4. 1924 1. 11. 1943 4. 9. 1945 Poklek 18. Boži č Martin 6. 11. 1919 27. 2. 1944 18. 8. 1945 Poklek 19. Boži ček Jožef 2. 10. 1914 20. 8. 1943 20. 9. 1945 Sv. Peter 20. Boži čnik Anton 5. 3. 1917 1943 9. 8. 1945 Podsreda 21. Božjak Ivan 9. 1. 1925 3. 1. 1943 15. 5. 1945 Gorjane 22. Bra čko Mihael 2. 9. 1923 6. 2. 1942 30. 4. 1945 Imeno 23. Bra čko Franc 1. 1. 1923 14. 9. 1945 Golobinjek 24. Bra čko Vinko 9. 7. 1925 11. 8. 1943 19. 3. 1946 Imeno 25. Bra čun Franc 25. 3. 1916 13. 6. 1943 10. 6. 1945 Kozje 26. Bra čun Janez 28. 4. 1944 20. 6. 1946 Pod četrtek 27. Bratuša Alojz 15. 5. 1924 15. 1. 1944 15. 5. 1945 Srebernik 28. Brilej Franc 2. 4. 1925 2. 2. 1943 15. 9. 1945 Gubno 29. Brilej Jože 7. 2. 1924 26. 11. 1943 VIII. 1944 Dobrava 30. Brumec Štefan 2. 7. 1923 14. 4. 1942 Sela 31. Cerjak Ivan 17. 1. 1923 VI. 1943 XII. 1945 Gorjane 32. Čebular Jože 6. 3. 1922 5. 4. 1943 9. 5. 1945 Vonarje 33. Čebular Jože 25. 2. 1925 20. 12. 1943 15. 10. 1945 Kozje 34. Čepin Anton 7. 2. 1922 27. 1. 1944 7. 9. 1945 Kozje 35. Čepin Ludvik 18. 8. 1919 22. 9. 1941 17. 3. 1947 Lesi čno 36. Čepin Martin 1. 1. 1922 20. 8. 1945 Bu če 37. Čepin Martin 8. 12. 1922 17. 12. 1943 IX. 1945 Ze če 38. Čepin Stanislav 5. 7. 1920 6. 12. 1942 26. 5.1945 Gubno

256 Arhiv društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Ra čunalniška baza podatkov izgnancev.

89 39. Dobravc Avgust 20. 9. 1921 30. 3. 1943 I. 1945 Podsreda 40. Domitrovi č Ivan 28. 4. 1920 23. 6. 1943 14. 9.1945 Dekmanca 41. Drozg Jože 13. 8. 1922 21. 10. 1942 15. 5.1945 Pristava 42. Dvoršak Karl 29. 10. 1925 IV. 1943 15. 5.1945 Lesi čno 43. Debelak Jože 2. 2. 1924 I. 1945 VIII. 1945 Dekmanca 44. Drofenik Karl 2. 11. 1907 1. 9. 1943 15. 5.1945 Nezbiše 45. Dravinec Janez 6. 11. 1924 6.11.1942 I. 1945 Rudnica 46. Dreu Anton 5. 1. 1923 1. 1. 1942 12. 7.1946 Kozje 47. Fistri č Franc 4. 1. 1928 1. 11. 1944 6. 9. 1945 Pod četrtek 48. Frece Anton 8. 1. 1907 1. 6. 1943 4. 9. 1945 Bu če 49. Friškovi č Rihard 10. 3. 1926 XI. 1943 V. 1945 Kozje 50. Friškovi č Adolf 31. 5. 1924 7. 12. 1942 7. 8. 1945 Kozje 51. Gajer Franc 7. 5. 1921 7. 7. 1944 15. 9. 1945 Sv. Peter 52. Gabron Ivan 19. 7. 1912 17. 5. 1943 13. 9. 1945 Sv. Peter 53. Galun Jožef 1. 1. 1919 11. 7. 1945 Klake 54. Germšek Janez 2. 12. 1925 18. 2. 1943 15. 5. 1945 Pe čice 55. Geršak Anton 26. 11. 1923 11. 6. 1943 31. 1. 1944 Kunšperk 56. Geršak Anton 16. 4. 1920 18. 10. 1943 15. 5. 1945 Ples 57. Geršak Franc 18. 3. 1921 24. 6. 1943 24. 10. 1945 Dekmanca 58. Geršak Franc 28. 8. 1923 18. 10. 1943 15. 5. 1945 Ples 59. Geršak Jožef 17. 3. 1926 12. 8. 1944 15. 5. 1945 Srebernik 60. Geršak Jože 9. 2. 1913 24. 8. 1943 13. 9. 1945 Črešnjevec 61. Geršina Max 10. 2. 1926 IX. 1944 15. 5. 1945 Zdole 62. Gobec Ivan 13. 1. 1916 15. 3. 1944 26. 5. 1946 Roginska Gorca 63. Govedi č Anton 28. 12. 1925 13. 5. 1943 15. 5.1945 Vonarje 64. Govedi č Leopold 13. 11. 1925 23. 8. 1943 X. 1945 Sv. Vid 65. Grobin Albert 6. 4. 1926 XI. 1943 X. 1945 Cmereška Gorca 66. Grobin Anton 25. 3. 1924 XI. 1943 III. 1946 Cmereška Gorca 67. Grobin Jožef 31. 3. 1923 12. 6. 1943 10. 10. 1945 Lesi čno 68. Grobin Jožef 18. 3. 1914 28. 9. 1943 1. 6. 1945 Krivica 69. Grzina Ivan 15. 5. 1945 Zdole 70. Grzina Maks 10. 2. 1926 17. 9. 1945 Zdole 71. Hanjšek Ivan 23. 7. 1916 13. 9. 1945 Sv. Peter 72. Hanjšek Stanko 3. 6. 1918 23. 6. 1943 5. 8. 1945 Pristava 73. Her ček Avgust 21. 8. 1919 9. 12. 1942 12. 12. 1944 Nezbiše 74. Her ček Franc 24. 7. 1944 16. 8. 1945 Pristava 75. Hercl Valentin 12. 2. 1927 24. 9. 1944 23. 3. 1946 Nezbiše 76. Hribar Franc 8. 12. 1920 8. 12. 1942 15. 5. 1945 Gorjane 77. Hribernik Franc 8. 8. 1926 1. 11. 1945 13. 1. 1948 Lesi čno 78. Hrovatič Leopold 13. 9. 1925 II. 1943 15. 5. 1945 Zdole 79. Ilek Janez 29. 5. 1925 18. 2. 1943 10. 9. 1945 Verače 80. Ivekovi č Ivan 24. 11. 1922 IX. 1943 18. 12. 1945 Ze če 81. Javeršek 16. 4. 1916 4.4.1943 15. 5. 1945 Treb če Ferdinand 82. Javoršek Stanko 12. 9. 1914 11. 7. 1945 Podsreda 83. Jeranko Martin 10. 10. 1926 VI. 1944 30. 10. 1945 Vonarje

90 84. Jercl Franc 23. 3. 1922 7. 12. 1942 3. 8. 1946 Podsreda 85. Jug Albin 27. 2. 1924 16. 8. 1945 Pod četrtek 86. Jug Anton 21. 12. 1921 25. 2. 1943 14. 10. 1945 Podčetrtek 87. Jug Jožef 14. 3. 1922 21. 8. 1943 15. 5. 1945 Gostinca 88. Jug Jožef 1. 6. 1943 14. 9. 1945 Pod četrtek 89. Juraja Ivan 6. 12. 1914 VIII. 1944 15. 5. 1945 Sedlarjevo 90. Jurak Ivan 1924 18. 5. 1943 7. 8. 1945 Sela 91. Jurak Jožef 24. 1. 1922 12. 4. 1945 15. 5. 1945 Srebernik 92. Kajba Jožef 13. 9. 1923 21. 2. 1943 15. 5. 1945 Virštanj 93. Kamenšek Jože 18. 2. 1925 26. 6. 1943 5. 8. 1945 Nezbiše 94. Kelhar Janez 1. 1. 1927 15. 3. 1945 Gorjane 95. Kladošek Jožef 11. 12. 1924 22. 6. 1943 XI. 1945 Kozje 96. Klako čer Alojz 25. 4. 1916 IX. 1942 9. 1. 1946 Vrenska Gorca 97. Klako čer Jožef 19. 5. 1925 IX. 1943 X. 1945 Podsreda 98. Klobasa Franc 28. 7. 1924 6. 12. 1942 15. 5. 1945 Ze če 99. Knap Franc 30. 5. 1921 15. 8. 1942 30. 6. 1944 Imeno 100. Kodrin Mihael 4. 9. 1924 1. 11. 1942 27. 9. 1945 Podsreda 101. Koritnik Jožef 22. 2. 1915 4. 10. 1944 VI. 1946 Sodna vas 102. Kova čič Alojz 14. 5. 1946 Virštanj 103. Kova čič Franc 1. 10. 1915 23. 8. 1943 Kozje 104. Kova čič Franc 8. 10. 1922 22. 6. 1943 18. 8. 1945 Gorjane 105. Kova čič Franc 14. 12. 1922 29. 1. 1943 16. 8. 1945 Lastni č 106. Kozole Anton 12. 2. 1924 1943 16. 9. 1945 Lastni č 107. Kralj Drago 1916 1943 15. 5. 1945 Treb če 108. Kralj Roman 1925 VI. 1944 15. 5. 1945 Treb če 109. Kregar Janez 16. 12. 1914 20. 9. 1944 14. 9. 1945 Pristava 110. Krivec Franc 13. 1. 1923 22. 6. 1943 15. 5. 1945 Poklek 111. Krivec Vinko 29. 6. 1923 20. 6. 1943 10. 8. 1945 Podsreda 112. Krofl Anton 17. 4. 1923 VI. 1942 VIII. 1945 Ze če 113. Krumpak Jožef 9. 2. 1913 20. 9. 1944 7. 8. 1945 Sv. Peter 114. Kunej Ivan 1. 1. 1904 23. 8. 1945 Sv. Peter 115. Kunst Franc 12. 12. 1922 6. 12. 1942 1. 5. 1946 Ze če 116. Kunsti č Ivan 10. 12. 1918 IV. 1942 15. 5. 1945 Jer čin 117. Kužner Jože 1. 1. 1919 18. 6. 1945 Virštanj 118. Lah Franc 27. 2. 1902 12. 2. 1942 7. 8. 1945 Bistrica 119. Lah Jožef 8. 3. 1923 6. 12. 1942 15. 5. 1945 Sodna vas 120. Lah Roman 22. 2. 1920 6. 12. 1942 15. 5. 1945 Krivica 121. Lapornik Milan 5. 10. 1921 7. 12. 1942 15. 5. 1945 Pilštanj 122. Lesjak Dominik 17. 4. 1922 XII. 1942 IX. 1945 Treb če 123. Lesjak Franc 30. 9. 1918 4. 4. 1943 15. 3. 1944 Treb če 124. Lesjak Jožef 1. 2. 1919 27. 3. 1943 15. 5. 1945 Nimno 125. Lesjak Rudolf 13. 4. 1920 30. 8. 1944 16. 8. 1945 Nezbiše 126. Lešnik Anton 5. 1. 1915 XII. 1943 15. 5. 1945 Olimje 127. Lipošek Rudolf 1. 1. 1920 19. 8. 1945 Sv. Ema 128. Lupše Franc 15. 11. 1925 V. 1943 31. 12. 1944 Dobleži če 129. Lupše Ivan 1. 1. 1901 8. 3. 1946 Drensko Rebro 130. Ma ček Anton 22. 6. 1943 11. 3. 1946 Zagorje 131. Megli č Mirko 1. 1. 1917 2. 3. 1946 Bistrica 132. Mikoli č Anton 9. 11. 1925 13. 5. 1943 8. 9.1945 Sedlarjevo

91 133. Mikuli č Peter 2. 8. 1946 Klake 134. Mlakar Mirko 4. 6. 1921 6. 12. 1942 19. 7. 1945 Podčetrtek 135. Misja Jakob 23. 4. 1920 8. 12. 1942 15. 5. 1945 Imeno 136. Mlinar Ivan 1. 1. 1921 10. 7. 1946 Bistrica 137. Mlinari č Avgust 31. 8. 1922 15. 5. 1945 Jer čin 138. Mlinari č Franc 29. 7. 1912 1. 6. 1945 Nezbiše 139. Muha Franc 27. 3. 1923 8. 9. 1942 3. 11. 1945 Bu če 140. Murko Alojz 27. 5. 1919 27. 3. 1943 15. 5. 1945 Sv. Ema 141. Novak Blaž 7. 10. 1921 27. 1. 1944 15. 5. 1945 Podsreda 142. Novak Ivan 16. 9. 1925 17. 2. 1943 27. 8. 1946 Gorjane 143. Novak Mihael 1. 1. 1921 8. 3. 1946 Brezovec 144. Oglajner Anton 20. 4. 1923 8. 9. 1942 6. 8. 1946 Pecelj 145. Ogrizek Franc 11. 1. 1919 9. 5. 1943 VII. 1946 Vidovica 146. Ogrizek Matevž 20. 9. 1922 15. 10. 1942 15. 5. 1945 Vidovica 147. Peni č Anton 19. 5. 1924 7. 8. 1945 Podreda 148. Perc Anton 1. 1. 1922 XII. 1942 15. 5. 1945 Vera če 149. Plevnik Edvard 31. 1. 1925 18. 2. 1943 5. 8. 1945 Sela 150. Plevnik Ivan 24. 9. 1920 9. 12. 1942 15. 5. 1945 Sela 151. Po čivalšek Ivan 7. 9. 1945 Pod četrtek 152. Podhraški Anton 1. 1. 1923 29. 8. 1944 Jer čin 153. Polšak Alojz 14. 8. 1945 Podsreda 154. Polšak Andrej 9. 12. 1923 VI. 1943 15. 5. 1945 Podsreda 155. Polšak Avgust 12. 8. 1919 29. 4. 1941 30. 9. 1946 Podsreda 156. Polšak Janez 21. 12. 1914 23. 8. 1943 15. 5. 1944 Straška Gorca 157. Požun Anton 1. 1. 1918 2. 4. 1943 19. 8. 1945 Poklek 158. Prah Franc 12. 3. 1922 IX. 1942 IX. 1945 Brezovec 159. Prah Viljem 13. 1. 1924 23. 6. 1942 Imeno 160. Prebil Ivan 23. 11. 1922 21. 7. 1942 15. 5. 1945 Imeno 161. Preskar Anton 17. 11. 1924 25. 8. 1943 30. 8. 1945 Ješovec 162. Rajgl Anton 30. 3. 1924 16. 12. 1942 29. 7. 1945 Kozje 163. Reberšak Alojz 5. 4. 1918 I. 1943 15. 5. 1945 Vera če 164. Reberšak Karl 1. 12. 1917 20. 3. 1944 15. 5. 1945 Vera če 165. Reberšek Karel 1. 1. 1923 22. 8. 1944 12. 9. 1945 Klake 166. Renier Franc 5. 5. 1922 12. 2. 1943 20. 7. 1945 Podčetrtek 167. Resnik Franc 6. 9. 1923 8. 9. 1942 15. 5. 1945 Veternik 168. Ribi č Karl 10. 10. 1923 IV. 1943 15. 5. 1945 Imenska Gorca 169. Romih Jože 20. 5. 1925 22. 6. 1943 16. 8. 1945 Poklek 170. Romih Martin 12. 1. 1920 15. 5. 1945 Lesi čno 171. Romih Vinko 24. 7. 1917 27. 9. 1944 12. 4. 1946 Straška Gorca 172. Rupret Jože 25. 2. 1921 6. 12. 1942 15. 5. 1945 Zdole 173. Sajko Ferdinand 22. 5. 1921 2. 4. 1943 15. 5. 1945 Imeno 174. Savinc Edvard 10. 3. 1915 5. 8. 1945 Pod četrtek 175. Senica Franc 17. 8. 1925 15. 11. 1943 19. 3. 1946 Pecelj 176. Senica Janez 12. 8. 1923 22. 6. 1923 5. 8. 1945 Bu če 177. Sikošek Jože 8. 2. 1920 7. 12. 1942 15. 9. 1945 Poklek 178. Sikošek Jože 25. 2. 1926 III. 1944 VIII. 1944 Kozje 179. Simonišek Anton 8. 6. 1920 6. 12. 1942 8. 9. 1945 Drensko Rebro 180. Sinkovi č Anton 25. 9. 1919 2. 4. 1943 15. 5. 1945 Virštanj 181. Sinkovi č Franc 16. 1. 1922 10. 10. 1942 15. 5. 1945 Kozje

92 182. Sladovi č Leopold 14. 10. 1925 3. 8. 1943 15. 5. 1945 Cmereška Gorca 183. Smole Franc 2. 7. 1926 23. 9. 1943 15. 5. 1945 Sodna vas 184. Sotošek Jožef 1. 1. 1915 1. 1. 1943 17. 6. 1946 Vojsko 185. Sotošek Vladimir 30. 3. 1920 7. 12. 1942 7. 7. 1944 Kozje 186. Stadler Janez 21. 6. 1921 1943 15. 5. 1945 Hrastje 187. Stadler Stanislav 31. 1. 1914 VIII. 1942 15. 5. 1945 Topolovo 188. Staroveški Edvard 10. 2. 1923 8. 9. 1942 21. 7. 1945 Pod četrtek 189. Stergar Ivan 13. 11. 1918 14. 4. 1943 15. 5. 1945 Vera če 190. Stiplovšek Franc 24. 11. 1919 2. 4. 1943 15. 9. 1944 Virštanj 191. Stiplovšek Franc 14. 9. 1922 1942 15. 5. 1945 Vidovica 192. Strašek Josip 8. 3. 1915 26. 5. 1944 17. 8. 1945 Krivica 193. Strašek Leopold 2. 3. 1944 15. 5. 1945 Krivica 194. Stres Leopold 1. 12. 1943 13. 9. 1945 Nezbiše 195. Strmšek Franc 13. 3. 1924 10. 7. 1942 15. 8. 1945 Podsreda 196. Strnad Anton 1. 1. 1917 15. 5. 1945 Zdole 197. Šalamon Roman 31. 1. 1924 19. 6. 1946 Pilštanj 198. Šelekar Anton 2. 6. 1919 III. 1943 III. 1945 Imeno 199. Šelekar Martin 2. 11. 1925 1. 3. 1943 15. 5. 1945 Imeno 200. Šeligo Anton 16. 1. 1923 28. 10. 1943 8. 2. 1945 Imenska Gorca 201. Šetina Maks 3. 3. 1923 9. 9. 1943 10. 7. 1945 Bistrica 202. Šipec Edvard 22. 11. 1925 13. 5. 1943 15. 5. 1945 Brezovec 203. Šket Leopold 30. 8. 1942 1. 6. 1945 Sv. Ema 204. Škorc Avgust 26. 8. 1917 4. 5. 1943 Vera če 205. Škorjanc Franc 28. 1. 1925 20. 5. 1943 15. 5. 1945 Nezbiše 206. Škorjanec 24. 10. 1923 23. 7. 1942 20. 10. 1945 Nezbiše Leopold 207. Šoštar Andrej 1. 7. 1944 1. 6. 1945 Sv. Peter 208. Špalir Lado 2. 12. 1926 4. 4. 1944 17. 3. 1947 Kozje 209. Špon Jože 22. 3. 1901 19. 8. 1941 14. 9. 1945 Sv. Ema 210. Špiler Alfonz 8. 7. 1921 13. 11. 1942 15. 5. 1945 Kozje 211. Švajger Janez 5. 5. 1925 6. 5. 1943 2. 8. 1946 Osredek 212. Štukl Edvard 4. 3. 1921 20. 10. 1942 25. 12. 1945 Virštanj 213. Štukelj Franc 27. 11. 1915 21. 8. 1943 15. 5. 1945 Vera če 214. Šturbej Jože 23. 1.1917 VIII. 1942 15. 5. 1945 Brezovec 215. Štusej Anton 29. 12. 1923 23. 7. 1942 15. 8. 1945 Podsreda 216. Šušter Ignac 28. 7. 1924 27. 9. 1944 12. 12. 1944 Kozje 217. Terner Anton 2. 1. 1906 6. 1. 1945 15. 5. 1945 Trebče 218. Toplišek Ivan 27. 1. 1921 28. 8. 1944 27. 5. 1945 Sodna vas 219. Trunk Ivan 31. 5. 1920 6. 1. 1945 16. 9. 1945 Bu če 220. Tržan Jakob 30. 6. 1925 15. 5. 1945 Ze če 221. Turk Janez 3. 1. 1916 VI. 19843 15. 5. 1945 Pristava 222. Valen čak Anton 5. 3. 1924 25. 8. 1943 15. 5. 1945 Dekmanca 223. Valen čak Franc 7. 12. 1921 VIII. 1943 15. 4. 1946 Kozje 224. Vasner Franc 16. 2. 1924 14. 8. 1945 Pristava 225. Vek Stanislav 26. 8. 1916 23. 6. 1943 15. 8. 1945 Sv. Ema 226. Viso čnik Avgust 10. 8. 1922 27. 3. 1943 20. 9. 1945 Prelasko 227. Volavšek Anton 13. 6. 1920 8. 12. 1942 12. 9. 1945 Sela 228. Vosner Ivan 1. 1. 1924 1. 1. 1944 17. 6. 1947 Pristava

93 229. Vovk Ivan 29. 3. 1925 1. 5. 1943 1947 Topolovo 230. Vovk Mihael 2. 10. 1926 3. 5. 1945 7. 9. 1945 Zagorje 231. Vrenko Ivan 11. 5. 1925 22. 8. 1943 9. 1. 1946 Virštanj 232. Zakšek Anton 11. 5. 1923 23. 8. 1943 10. 9. 1945 Poklek 233. Založnik Štefan 14. 12. 1924 15. 5. 1945 Sela 234. Zupanc Jože 11. 1. 1925 13. 5. 1943 13. 9. 1945 Sv. Peter 235. Zupanc Jože 6. 3. 1925 2. 5. 1945 7. 9. 1945 Bistrica 236. Zupan čič Karel 1. 11. 1916 6. 11. 1945 Srebernik 237. Žagar Anton 20. 8. 1915 24. 5. 1941 2. 8. 1945 Sv. Peter 238. Žlender Anton 13. 2. 1915 17. 12. 1943 29. 8. 1845 Rudnica 239. Žlender Franc 3. 10. 1920 23. 8. 1943 9. 5. 1945 Rudnica 240. Žlender Franc 29. 11. 1920 6. 2. 1942 17. 6. 1945 Sopote 241. Žlender Martin 21. 11. 1920 6. 12. 1942 15. 5. 1945 Ze če 242. Žlender Mihael 2. 9. 1924 22. 6. 1942 VII. 1945 Rudnica 243. Žuraj Albin 9. 2. 1922 23. 12. 1943 15. 9. 1945 Klake 244. Žuraj Jožef 12. 12. 1918 28. 5. 1944 1. 6. 1945 Klake

94 PRILOGA ŠT. 7

Tabela 12: Žrtve izgnanstva na obmo čju ob čin Bistrica ob Sotli in Pod četrtek 257

Št. Priimek in ime Letnica rojstva Letnica smrti 1. Agrež Barbara 1869 1944 2. Avgustin čič Janez 1899 1944 3. Bevc Anton 1873 1944 4. Blakši č Friderika 1939 1942 5. Bostner Franc 1906 1945 6. Bostner Jože 1940 1942 7. Bostner Marija 1903 1945 8. Boži ček Anton 1922 1942 9. Boži ček Franc 1872 1945 10. Bunšek Jožef 1864 1944 11. Cagli č Ivan 1930 1944 12. Centrih Marija 1869 1942 13. Cvetanovi č Marija 1881 1943 14. Černel č Ana 1879 1942 15. Černel č Janez 1867 1943 16. Debelak Marija 1878 1944 17. Debelak Janez 1870 1944 18. Debelak Fanika 1945 1945 19. Dobrina Terezija 1941 1945 20. Domitrovi č Dragica 1912 1942 21. Filipan čič Ana 1866 1944 22. Filipan čič Franc 1864 1945 23. Filipan čič Uršola 1862 1945 24. Gabron Ivanka 1940 1942 25. Geršak Anton star 6 mesecev 26. Geršak Antonija 1894 1945 27. Geršak Barbara 1861 1945 28. Geršak Cecilija 1873 1942 29. Geršak Drago 1938 1942 30. Geršak Ivan 1926 1942 31. Geršak Ivanka 1940 1942 32. Geršak Janez 1942 1945 33. Geršak Jožefa 1888 1942 34. Geršak Ljudmila 1944 1944 35. Geršak Neža 1854 1942 36. Glojnari č Apolonija 1877 1944 37. Gregl Oto 1935 1942 38. Hostnik Marija 1865 1944 39. Jagri č Matevž 1890 1945 40. Jakopina Janez 1899 1942 41. Jazbec Janez 1879 1945 42. Jazbec Terezija 1880 1945

257 Društvo izgnancev Bistrica ob Sotli in Društvo izgnancev Polje ob Sotli.

95 43. Juri čan Antonija 1876 1942 44. Juri čan Franc 1858 1944 45. Juri čko Antonija 1883 1943 46. Klako čar Anica 1942 1944 47. Klako čar Ivan 1858 1943 48. Klako čar Ivan 1940 1942 49. Kli ček Jožefa 1871 1943 50. Kodrin Marija 1943 1943 51. Koren Jože 1932 1942 52. Kostanjšek Ana 1929 1943 53. Kostanjšek Cecilija 1875 1944 54. Kostanjšek Cecilija 1873 1944 55. Kostanjšek Marija 1943 56. Kova čič Ana 1901 1945 57. Kova čič Ivan 1903 1945 58. Kožuh Terezija 1860 1943 59. Kramer Marija 1940 1942 60. Kravari č Anton 1936 1944 61. Krivec Franc 1868 1942 62. Krivec Marija 1860 1945 63. Kunej Anton 1942 1942 64. Kunej Ivan 1901 1945 65. Kunej Neža 1861 1942 66. Kunst Franc 1935 1943 67. Kunst Ivan 1865 1945 68. Kunst Marija 1860 1944 69. Kužner Alojzija 1943 1943 70. Lah Marija 1876 1942 71. Lahovi č Valentin 1917 1943 72. Lebi č Anton 1892 1945 73. Lesjak Fric 1907 1944 74. Lipej Anica 1940 1942 75. Lojen Jožefa 1920 1944 76. Lupšina Ivan 1938 1942 77. Macur Alojz 1905 1941 78. Macur Franc 1874 1945 79. Macur Julijana 1973 1944 80. Macur Marija 1968 1943 81. Mošet Marija 1884 1944 82. Mramor Emilija 1934 1943 83. Narat Franc 1925 1943 84. Narat Ivan 1901 1945 85. Narat Jožef 1938 1942 86. Omerzu Ivan 1879 1944 87. Omerzu Janez 1906 1942 88. Osojnik Marija 1866 1943 89. Osojnik Terezija 1888 1942 90. Pe čnik Ana 1872 1942 91. Pisari č Marija 1908 1945

96 92. Pisari č Pepca 1942 1945 93. Planinc Avgust 1940 1942 04. Planinc Fran čiška 1914 1943 95. Planinc Herman 1940 1942 96. Planinc Jakob 1876 1944 97. Polak Anton 1940 1942 98. Polak Ana 1875 1945 99. Polak Jožef 1905 1944 100. Polak Karl 1908 1944 101. Polak Martin 1932 1942 102. Polak Slavica 1940 1942 103. Požek Ana 1942 1942 104. Požek Franc 1881 1943 105. Požek Marija 1909 1943 106. Pratengrazer Božo 1872 1944 107. Pregrad Anton 1940 1944 108. Preskar Ana 1944 1945 109. Preskar Avgust 1860 1943 110. Preskar Cecilija 1902 1943 111. Preskar Neža 1860 1943 112. Preši ček Franc 1912 1943 113. Pristušek Uršula 1873 1942 114. Pustišek Miha 1873 1943 115. Rajniš Cecilija 1900 1945 116. Rajniš Franc 1870 1944 117. Resnik Alojz 1919 1943 118. Rimc Marija 1864 1944 119. Rozman Jože 1872 1942 120. Sinkovi č Jožefa 1878 1943 121. Sivka Ana 1884 1943 122. Slatner Alojz 1930 1944 123. Slatner Jožefa 1928 1945 124. Smeh Leopold 1884 1943 125. Smisl Ana 1865 1944 126. Smisl Jakob 1880 1942 127. Šarlah Janez 1862 1943 128. Šplajt Marija 1942 1943 129. Štefur Jakob 1926 1944 130. Štefur Marija 1888 1942 131. Štrajker Neža 1869 1944 132. Urši č Jožef 1935 1942 133. Turk Fran čiška 1898 1944 134. Turk Jurij 1874 1944 135. Vajc Franc 1878 1945 136. Valen čak Agnes 1868 1945 137. Valen čak Cilka 1923 1944 138. Valen čak Janez 1864 1945 139. Valen čak Janez 1878 1945 140. Valen čak Zorica 1940 1944

97 141. Vaša Ana 1848 1941 142. Vaša Jožef 1879 1943 143. Vrenko Franc 1939 1942 144. Vrenko Mihael 1874 1943 145. Zimšek Alojz 1938 1943 146. Zoren č Ana 1867 1943 147. Zoren č Franc 1867 1943 148. Zoren č Janez 1862 1943 149. Zoren č Jože 1939 1942 150. Zoren č Marija 1909 1942 151. Zupan Karel 1892 1941 152. Zupan Ljudmila 1943 1943 153. Zupan Terezija 1940 1942 154. Zupanc Alojz 1938 1942 155. Zvonar Anton 1868 1943 156. Živi č Franc 1939 1942 157. Žlender Martin 1911 1941

98 PRILOGA ŠT. 8

Tabela 13: Borci Kozjanskega odreda iz obmo čja ob čin Bistrica ob Sotli, Kozje in Pod četrtek 258

Št. Priimek in ime Leto in kraj Datum Ostalo rojstva vstopa v NOV in POS 1. Adrinek Kozje VIII. 1944 Padel v boju na Planini v za četku Bogomir decembra 1944. 2. Adrinek 2. 8. 1918, poleti 1944 Komandir čete, podporo čnik, tik Friderik Kozje pred osvoboditvijo je bil poslan na Dolenjsko (? Koroško), odkoder se ni ve č vrnil. 3. Agrež Alojz 22. 5. 1920, IX. 1944 Bil je drugi pomo čnik mitraljezca, Podreda nato desetar v 2. četi 2. bataljona. 4. Agrež Anton 12. 12. 1926, X. 1944 Bil v transportu novincev prek Zdole Savinje 19. 11. 1944. 5. Agrež Ladislav 26. 6. 1912, IX. 1944 Bil v četi 3. bataljona. Polje ob Sotli 6. Amon Albin 14. 12. 1924, VIII. 1944 Bil v 1. brigadi VDV. Virštanj 7. Amon Dominik 22. 6. 1920, V. 1944 Na za četku julija je bil v odredu, Sela nato v 10. brigadi. 8. Amon Edvard 7. 10. 1918, IX. 1944 Od za četka novembra 1944 je bil Lesi čno v 14. diviziji. 9. Amon Jakob 8. 7. 1917, VII. 1944 Vera če 10. Amon Janez 17. 5. 1903, IX. 1944 Bil je vodnik. Drensko Rebro 11. Amon Rok 16. 8. 1925, VIII. 1944 Sodiš če v Slo. Bistrici ga je Virštanj razglasilo leta 1948 za mrtvega. 12. Babi č Jože 2. 2. 1924, VIII. 1944 Kunšperk 13. Balon Jože 8. 3. 1926, IX. 1944 Bistrica 14. Ban Franc 18. 6. 1925, VIII. 1944 Bil v 3. četi 2. bataljona. Gorjane 15. Belak Alojz 24. 5. 1914, VIII. 1944 Gubno 16. Belak Anton 29. 1. 1923, X. 1944 Bil v transportu novincev prek Pilštanj Savinje 19. 11. 1944. 17. Belina Janez 14. 8. 1902, IX. 1944 Bil v transportu novincev na Imeno Dolenjsko 17. 11. 1944. 18. Belinc Ivan 20. 2. 1914, VIII. 1944 Bil v 2. četi 2. bataljona. Ze če

258 T. Teropši č, Kozjanski odred 2, Maribor 1993, str. 74 – 414.

99 19. Belinc Slavko Pilštanj XI. 1944 Padel sredi decembra 1944 na Pilštanju. 20. Bevc Dominik 6. 3. 1922, III. 1944 Bil v 10. brigadi. Osredek 21. Bevc Franc 2. 12. 1909, VI. 1944 Bil v 2. četi 1. bataljona. Veternik 22. Bevc Ludvik 9. 8. 1912, VIII. 1943 Pilštanj 23. Boh Franc 26. 1. 1924, IX. 1944 Bil v 1. desetini 2. voda 3. čete 2. Vojsko bataljona. 24. Bohor č Maks 31. 7. 1903, IX. 1944 Bil je drugi pomo čnik mitraljezca Veternik v 2. četi 2. bataljona, nato v 1. četi 3. bataljona. 25. Bohor č Mirko 5. 3. 1915, IX. 1944 Veternik 26. Bokali č Ivan 18. 12. 1922, IX. 1944 Oktobra 1944 je postal desetar, Kozje novembra pa vodnik. 27. Bokali č Jurij 19. 4. 1903, IX. 1944 Kozje 28. Bovha 18. 8. 1912, VIII. 1944 Dominik Sela 29. Bovha Janez 2. 6. 1927, VII. 1944 Vera če 30. Bovha Jožef 6. 2. 1910, VIII. 1944 Bil v transportu novincev prek Vera če Savinje 6. 11. 1944. 31. Boži ček 1922, Sv. Peter VIII. 1944 Bil je pomo čnik mitraljezca v 2. Benjamin – Ris pod Sv. gorami bataljonu. 32. Boži ček Beno 3. 1. 1922, Sv. VIII. 1944 Peter pod Sv. gorami 33. Boži ček Franc 24. 4. 1918, XI. 1944 Padel je 10. 12. 1944 na Treb če Dolenjskem. 34. Boži ček Franc 17. 11. 1913, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Dobleži če Savinje 6. 11. 1944. 35. Boži ček Ivan 16. 5. 1903, Sv. VI. 1944 Bil v transportu novincev na Peter Dolenjsko 17. 11. 1944. 36. Boži ček Ivan 22. 12. 1926, XI. 1944 Bil v transportu novincev na Križan Vrh Dolenjsko 29. 11. 1944. 37. Boži ček Janez 10. 10. 1912, VI. 1943 Dobleži če 38. Boži čnik Ferdo 7. 4. 1927, Sv. X. 1944 Bil v VDV brigadi. Peter pod Sv. gorami 39. Boži čnik Franc 27. 4. 1918, Sv. XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Peter Savinje 24. 11. 1944. 40. Bra čun Janez 28. 8. 1917, IX. 1944 Bil je borec zaš čitne čete štaba Kozje odreda. 41. Bra čun Rudolf 21. 8. 1904, X. 1944 Bil v transportu novincev na Kozje Dolenjsko 17. 11. 1944. 42. Brdnik Ivan 29. 3. 1901, 1944

100 Podsreda 43. Brglez Karl 26. 3. 1927, X. 1944 Bil v transportu novincev na Kozje Dolenjsko 29. 10. 1944. 44. Bruši č Henrik Zagaj Bil je kurir na VKS 1 – 27. – Hena 45. Centri Ivan 10. 2. 1928, II. 1945 Kozje 46. Centrih Martin 10. 8. 1916, Bil je v 2. četi 2. bataljona. Zagorje 47. Cveti č Anton 1. 1. 1908, X. 1944 Bil v transportu novincev prek Pod četrtek Savinje 6. 11. 1944. 48. Čepin Franc 25. 5. 1909, IX. 1944 Bistrica 49. Čepin Silvo 25. 11. 1924, IX. 1944 Bil mitraljezec v odredu, od srede Gubno oktobra 1944 pa v 13. brigadi. 50. Čepin Štefan 5. 12. 1908, X. 1944 Lesi čno 51. Čepin Vinko 14. 1. 1926, X. 1944 Obesili so ga 12. 2. 1945 na Zagorje pri Stranicah pri Frankolovem. Kozjem 52. Černeli č Anton 12. 5. 1911, poleti 1944 Padel je II. 1945 pri Jurkloštru. Gorjane 53. Černeli č Jakob 25. 7. 1910, IX. 1944 Osredek 54. Černeli č Janez 27. 8. 1911, VII. 1944 Bil je v 2. četi 2. bataljona, nato v Osredek 3. bataljonu. 55. Černeli č Janez 7. 5. 1925, Polje IX. 1944 Bil je v 2. četi 2. bataljona. (tudi: Ivan) 56. Černeli č Jože 20. 2. 1908, XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Osredek Savinje 8. 11. 1944. 57. Čoh Milan 18. 10. 1923, Bil je obveš čevalec. Sv. Peter 58. Čokl Anton 16. 5. 1927, XI. 1944 Bil je v 1. četi 1. bataljona. Pristava 59. Črnca Ivan 9. 10. 1927, VIII. 1944 Bil je v 3. četi 2. bataljona. Virštanj 60. Debelak Alojz 6. 7. 1912, Sv. VIII. 1944 Bil kroja č v 9. brigadi. Peter pod Sv. Gorami 61. Debelak Ivan 20. 11. 1924, XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Polje Savinje 6. 11. 1944. 62. Denžič Alojz 2. 2. 1912, VII. 1944 Padel je 15. 11. 1944 pri Zagaj Koprivniku. 63. Denži č Franc 28. 9. 1908, VII. 1944 Zagaj 64. Denži č 8. 9. 1923, VII. 1944 Padel pri Koprivniku na Ladislav Zagaj Ko čevskem. 65. Denži č Peter 30. 3. 1930, Sv. VII. 1944 Peter pod Sv. gorami

101 66. Devetak Anton 28. 4. 1916, VII. 1944 Bil v 3. četi 2. bataljona. Umrl je Zdole pri 20. 10. 1944 v Dachauu. Kozjem 67. Dobravc Franc 10. 10. 1907, VIII. 1944 Bil je desetar. Podsreda 68. Dobrovc Franc 9. 4. 1917, Polje VIII. 1944 Bil v 1. bataljonu, nato pa postal – Fran ček na čelnik prehranjevalnega odseka OkO OF Št. Rupert. 70. Drame Rudolf 1910, Zagorje X. 1944 Bil v transportu novincev na Dolenjsko 29. 11. 1944. 71. Drobne Franc 13. 2. 1907, X. 1944 Bil je v 1. četi 2. bataljona. Pilštanj 72. Drofenik Ferdo 12. 3. 1914, VIII. 1944 Imeno 73. Drofenik Franc 7. 10. 1913, IX. 1944 Bil v transportu novincev na Pristava Dolenjsko 6. 11. 1944. 74. Ferli č Anton 15. 1. 1918, V. 1944 Bil je četni ekonom. Bu če 75. Ferli č Miha 20. 9. 1901, VIII. 1944 Padel je 21. 9. 1944 v Šentvidu na Bu če Dolenjskem. 76. Flak Jožef 2. 9. 1914, IX. 1944 Bil v transportu novincev na Podsreda Dolenjsko 17. 11. 1944. 77. Geršak Anton 15. 2. 1920, X. 1944 Polje 78. Geršak Franc 9. 6. 1913, Sv. IX. 1944 Bil na Dolenjskem. Peter pod Sv. gorami 79. Gnus Martin 21. 10. 1906, IX. 1944 Padel. Bu če 80. Gobec Ivan 21. 11. 1904, X. 1944 Bil v transportu novincev na Sv. Ema Dolenjsko 6. 11. 1944. 81. Gorišek Avgust 28. 6. 1906, IX. 1944 Bil v transportu novincev na Podsreda Dolenjsko 6. 11. 1944. 82. Gorišek Jože 30. 10. 1921, IX. 1944 Januarja 1945 ga je okupator ujel Podsreda in nato obesil 12. 2. 1945 na Stranicah. 83. Gra čner Ivan 5. 12. 1912, IX. 1944 Poklek 84. Gra čner Martin 14. 12. 1913, XI. 1944 Bil v transportu novincev na Veternik Dolenjsko 29. 11. 1944. 85. Grmšek Janez 2. 12. 1925, XI. 1944 Kozje 86. Grobin Anton 24. 8. 1918, XI. 1944 Bil v transportu novincev na Sodna vas Dolenjsko 17. 11. 1944. 87. Gršak Miha 30. 9. 1902, X. 1944 Bil v transportu novincev na Kozje Dolenjsko 24. 11. 1944. 88. Gubenšek 18. 5. 1927, VIII. 1944 Stanislav Lesi čno 89. Grzina Jože 4. 1. 1905, X. 1944 Zdole

102 90. Grzina Karl 8. 2. 1909, spomladi Politi čni komisar, padel je 26. 12. Zdole 1944 1944 pri Morav čah. 91. Hlastan Anton 29. 6. 1908, jesen 1944 Sredi januarja 1945 ga je okupator Zdole ujel in nato 12. 2. 1945 obesil na Stranicah. 92. Hostnik Anton 2. 1. 1903, IX. 1944 Kozje 93. Hostnik Martin 12. 10. 1922, VIII. 1944 Od konca novembra 1944 je bil v Pecelj komandi mesta Velike Laš če. 94. Hriber Stanko 8. 3. 1925, VIII. 1944 Bil je pomo čnik mitraljezca v 1. Podsreda četi 2. bataljona. 95. Hrovati č Franc 26. 9. 1926, X. 1944 Bil v transportu novincev na Olimje Dolenjsko 6. 11. 1944. 96. Ivanc Jože 31. 3. 1918, VI. 1944 Bu če 97. Jagri č Anton 23. 12. 1912, VIII. 1944 Bil v transportu novincev na Pilštanj Dolenjsko 29. 10. 1944. 98. Jagri č Franc 4. 10. 1926, VII. 1944 Bil v 3. četi 2. bataljona. Podsreda 99. Jagri č Janez 6. 6. 1924, IX. 1944 Bil v transportu novincev na Lastni č Dolenjsko 29. 11. 1944. 100. Jakopina Franc 11. 11. 1910, VI. 1944 Sopote 101. Jakopina 10. 10. 1913, IX. 1944 Bil v transportu novincev na Martin Polje Dolenjsko 17. 11. 1944. 102. Javoršek Jože 12. 2. 1913, VIII. 1944 Padel 12. 9. 1944 v spopadu z Treb če ustaši v Kozjem. 103. Javoršek Jože 13. 2. 1912, Sv. VIII. 1944 Bil v 3. četi 2. bataljona. Peter pod Sv. gorami 104. Jazbec Franc 22. 4. 1917, Sv. VII. 1944 Bil je vodnik v 3. četi 2. bataljona, Peter pod Sv. nato politi čni komisar 1. bataljona. gorami 105. Jazbec Martin 6. 11. 1909, VII. 1944 Padel 16. 12. 1944 pri Sv. Križu Lesi čno pri Planini. 106. Jazbec Mirko 25. 3. 1921, Sv. VIII. 1944 Bil v 1. nato v 2. četi 1. bataljona. Peter pod Sv. Umrl v bolnici 19. 11. 1944. gorami 107. Jazbinšek 30. 9. 1901, IX. 1944 Franc Gubno 108. Jerin Marjan 18. 12. 1914, VII. 1943 Bil prvi komandant odreda. Pod četrtek 109. Jeveršak 19. 9. 1908, IX. 1944 Martin Podsreda 110. Jevšnik Rudolf 4. 4. 1915, VIII. 1944 Veternik 111. Jug Andrej 24. 12. 1912, IX. 1944 Od novembra 1944 je bil v četi za Gostinca zvezo v 7. korpusu NOV in POJ. 112. Jug Jože 14. 3. 1922, IX. 1944 Gostinca

103 113. Juraja Jože 9. 3. 1902, XI. 1944 Padel je 16. 12. 1944 na Imeno Dolenjskem. 114. Jurak Vinko 17. 1. 1928, VI. 1944 Bil v transportu novincev na Sela Dolenjsko 6. 11. 1944. 115. Juri č Ivan 27. 2. 1907, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Lesi čno Savinje 8. 11. 1944. 116. Juvan Franc 3. 2. 1901, Sv. XI. 1944 Bil v transportu novincev na Peter pod Sv. Dolenjsko 29. 11. 1944. gorami 117. Juvan Jožef 6. 3. 1909, Sv. IX. 1944 Bil v transportu novincev na Peter pod Sv. Dolenjsko 24. 11. 1944. gorami 118. Kajba Anton 16. 11. 1904, VIII. 1944 Septembra 1944 je padel pri Virštanj Šentvidu na Dolenjskem. 119. Kajba Franc 31. 1. 1909, VIII. 1944 Bil v transportu novincev prek Vrenska Gorca Savinje 17. 11. 1944. 120. Kajba Janez 29. 5. 1911, X. 1944 Od za četka novembra 1944 je bil Vonarje v 14. diviziji. 121. Kantušer Božo 5. 12. 1921, III. 1944 Bil je 1. pomo čnik šefa Pristava obveš čevalnega centra odreda. 122. Kladošek Jožef 21. 2. 1926, VIII. 1944 Bil v transportu novincev prek Pilštanj Savinje 6. 11. 1944. 123. Kladušek Franc 14. 8. 1914, IX. 1944 Podsreda 124. Klako čar Karel 20. 7. 1919, IX. 1944 Veternik 125. Klako čar 20. 1. 1927, XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Vinko Veternik Savinje 17. 11. 1944. 126. Klako čer 10. 10. 1911, IX. 1944 Franc Podsreda 127. Klobasa Franc Zdole Zaradi dezertiranja iz NOV, strahovanja ljudi z orožjem, kraje in prodaje živil je bil ustreljen 1. 8. 1944. 128. Kobula Janez 9. 8. 1907, Sv. XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Peter Savinje 24. 11. 1944. 129. Ko čar 4. 5. 1904, Bil v transportu novincev prek Ferdinand Pilštanj Savinje sredi novembra 1944. 130. Kolar Jožef 29. 1. 1914, VIII. 1944 Pilštanj 131. Kolman Blaž 29. 10. 1927, VIII. 1944 Zdole 132. Kostanjšek 14. 6. 1903, VI. 1944 Bil v 1. četi 2. bataljona. Alojz Zdole 133. Kova čič Ivan 5. 5. 1909, IX. 1944 Bil v transportu novincev na Gorjane Dolenjsko 6. 11. 1944. 134. Kova čič Jože 8. 3. 1926, IX. 1944 Lastni č 135. Kova čič Martin 29. 11. 1926, VIII. 1944 Februarja 1945 je padel pri Gorjane Štampetovem mostu.

104 136. Kova čič Martin 28. 10. 1905, XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Osredek Savinje 19. 11. 1944. 137. Kova čič 26. 8. 1918, VIII. 1944 Bil je vodnik. Mihael Drensko Rebro 138. Kova čič 14. 11. 1927, VI. 1944 Bil je vodnik. Stanko Osredek 139. Kozinc Alojz 9. 11. 1909, VI. 1944 Poklek 140. Kozole Anton 13. 2. 1928, X. 1944 Bil v transportu novincev prek Lastni č Savinje 6. 11. 1944. 141. Kralj Stanko 19. 4. 1914, VII. 1944 Bil je vodnik. Treb če 142. Krašovec 26. 4. 1904, VIII. 1944 Padel je leta 1944 pri Šentvidu na Anton Pod četrtek Dolenjskem. 143. Krivec Jože 23. 5. 1927, VIII. 1944 Bil je v 1. četi 2. bataljona, nato Podsreda politi čni delegat v 2. četi 3. bataljona. 144. Križnik Mihael 7. 9. 1905, VI. 1944 Drensko Rebro 145. Kunej Ivan 21. 11. 1918, VIII. 1944 Februarja 1945 je padel na Gorjane Hrvaškem. 146. Kunej Ivan 1. 7. 1902, VI. 1944 Poklek 147. Kunej Jože 27. 1. 1912, IX. 1944 Kunšperk 148. Kunej Jože 15. 2. 1926, VII. 1944 Gorjane 149. Kunej Karl 13. 4. 1927, VII. 1944 Bil je v 3. četi 2. bataljona. Podreda 150. Kunej Mihael 8. 2. 1923, VIII. 1944 Sredi januarja 1945 je padel v Treb če boju pri vasi Šentrupert. 151. Kužnar Anton 11. 4. 1909, VII. 1944 Virštanj 152. Kvenderc 9. 5. 1911, X. 1944 Bil v transportu novincev prek Anton Drensko Rebro Savinje 24. 11. 1944. 153. Lah Roman 22. 2. 1920, VIII. 1944 Krivica 154. Lesjak Anton 18. 2. 1910, Sv. VII. 1944 Bil je v 13. brigadi. Peter pod Sv. gorami 155. Leskošek 3. 7. 1913, Sela IX. 1944 Andrej 156. Leskovšek 30. 6. 1909, VIII. 1944 Jakob Lesi čno 157. Leskovšek 12. 7. 1915, VIII. 1944 Miha Klake 158. Lesnika Anton 14. 3. 1921, IX. 1944 Gubno 159. Lesnika Mihael 25. 8. 1913, VIII. 1944 Bil je vodnik. Gubno

105 160. Lipej Avgust 26. 8. 1918, 1944 V Celju je bil kot talec ustreljen Treb če 6. 12. 1944. 161. Lipovšek 2. 1. 1907, VIII. 1944 Bil v transportu novincev prek Anton Imeno Savinje 6. 11. 1944. 162. Lupše 23. 8. 1907, VI. 1944 Ferdinand Gubno 163. Lupše Ivan 18. 8. 1923, I. 1944 Gubno 164. Lupše Ivan 27. 7. 1923, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Dobleži če Savinje 29. 10. 1944. 165. Lupše Karel 12. 10. 1906, VIII. 1944 Bil v transportu novincev prek Lesi čno Savinje 29. 10. 1944. 167. Lupše Miha 9. 9. 1903, IX. 1944 Drensko Rebro 168. Ma ček Anton 4. 1. 1922, II. 1944 Lesi čno 169. Ma ček Martin 28. 10. 1915, X. 1944 Padel je 10. 12. 1944 v Beli Zdole Krajini. 170. Majeri č Janez 17. 9. 1922, IX. 1944 Padel je 7. 2. 1945. Zagorje pri Lesi čnem 171. Miklav čič Ivan 27. 12. 1910, VI. 1944 Poklek 172. Mirt Anton 8. 12. 1904, VIII. 1944 Bil je v obveš čevalnem centru Veternik odreda. 173. Mirt Anton 28. 1. 1910, IX. 1944 Veternik 174. Mošet Anton 23. 12. 1925, VIII. 1944 Polje 175. Moškon Anton 29. 3. 1927, VIII. 1944 Veternik 176. Moškon Franc 27. 11. 1905, XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Veternik Savinje 27. 11. 1944. 177. Novak Alojz Gorjane I. 1944 178. Novak Avgust Kozje IX. 1944 Bil je v dopolnilnem bataljonu 7. korpusa, nato signalist v četi za zvezo 8. brigade. 179. Novak Konrad Golobinjek VI. 1944 180. Novak Rudolf Podsreda IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Savinje 8. 11. 1944. 181. Oglajner Karl 6. 10. 1907, IX. 1944 Imeno 182. Oglajner 20. 10. 1909, Padel je sredi novembra 1944 v Martin Imeno bojih pri Ko čevju kot borec 10. brigade. 183. Omerzo Franc 1. 3. 1916, Bil v 2. četi 1. bataljona. Zdole 184. Osojnik Alojz 21. 3. 1913, X. 1944 Gorjane 185. Osojnik Ivan 3. 5. 1913, VII. 1944 Bil je stražar na

106 Zagaj rekonvascelentnem oddelku SCVPB. 186. Otorepec Jožef 25. 2. 1912, Sv. XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Peter pod Sv. Savinje 17. 11. 1944. gorami 187. Pavli č Alojz 14. 6. 1928, XI. 1944 Poklek 188. Pavli č Dominik 26. 12. 1920, IX. 1944 Do aprila 1945 je bil kurir v - Davorin Poklek obveš čevalnem centru odreda, nato vodnik v 2. bataljonu. 189. Pavli č Franc 10. 6. 1926, VIII. 1944 Poklek 190. Pavlinšek 11. 5. 1926, X. 1944 Bil je obveš čevalec. Franc Kozje 191. Pe čnik Ivan 24. 2. 1922, VIII. 1944 Bil je v 3. četi 2. bataljona. Treb če 192. Peni č Ivan 27. 12. 1926, IX. 1944 Padel je 10. 12. 1944 pri Podsreda Zabukovju. 193. Peni č Janez 7. 8. 1900, VI. 1943 Gorjane 194. Peni č Stanko 28. 10. 1922, II. 1944 Pe čice 195. Perc Alojz 17. 11. 1924, VIII. 1944 Padel je decembra 1944 pri Sopote Borovnici. 196. Perc Alojz 28. 8. 1910, IX. 1944 Bil v transportu novincev na Gubno Dolenjsko 6. 11. 1944. 197. Perc Leopold 14. 11. 1904, VI. 1944 Bil je administrator 1. bataljona. Zdole 198. Pezamovski 6. 4. 1911, VIII. 1944 Bil je v 13. brigadi. Anton Kozje 199. Pihler Ivan 22. 7. 1926, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Pilštanj Savinje 6. 11. 1944. 200. Pirš Franc 15. 11. 1919, 1944 Padel 15. 1. 1945 na Rudnici. Zagaj 201. Pirš Jože 22. 3. 1904, VIII. 1944 Zdole 202. Pirš Miha 27. 9. 1913, IX. 1944 Vrenska Gorca 203. Plak Jože 2. 9. 1914, IX. 1944 Bil je kuhar. Podsreda 204. Planinc Anton 11. 6. 1904, VIII. 1944 Padel je 13. 3. 1945 pri Slovenj Gorjane Gradcu. 205. Planinc Franc 25. 7. 1914, VII. 1944 Bil je administrator v štabu 3. Zdole bataljona. 206. Planinc Franc Kozje VIII. 1944 Padel je v boju za Ko čevje sredi novembra 1944. 207. Planinc Jože 17. 2. 1906, IX. 1944 Padel je februarja 1945. Poklek 208. Planinc Jože 7. 2. 1921, 1944 Padel je leta 1945 pri Črnomlju. Črešnjevec

107 209. Planinc Jože 18. 3. 1907, XII. 1944 Polje ob Sotli 210. Planinc Jožef 26. 8. 1920, Sv. VI. 1944 Bil je mitraljezec v 1. četi 2. Peter pod Sv. bataljona, nato v 1. četi 3. gorami bataljona. 211. Planinc Karel 11. 9. 1911, VIII. 1944 Sredi decembra 1944 je bil pri Kozje Žusmu zajet, mu čen in na pol mrtev ustreljen. 212. Planinc Karl 2. 10. 1910, X. 1944 Bil v transportu novincev prek Zdole Savinje 29. 11. 1944. 213. Planinc Ludvik 29. 7. 1908, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Zdole Savinje 24. 11. 1944. 214. Plevnik Albin 2. 2. 1920, Sela VIII. 1944 Bil je komandir VKS 1 – 24, januarja 1945 je bil ujet in nato februarja obešen na Stranicah pri Frankolovem. 215. Plevnik Franc 1911, Pilštanj IX. 1944 Bil je premeščen v 9. brigado, padel je 2. 1. 1945 na Dolenjskem. 216. Plevnik Franc 3. 10. 1918, V. 1944 Bil je vodnik. Imeno 217. Plevnik Jožef 28. 9.1915, Sela VIII. 1944 Bil je pomo čnik strelca pri minometu v 1. četi 2. bataljona. 218. Plevnik Martin 29. 10. 1908, VIII. 1944 Bil v transportu novincev prek Kozje Savinje 6. 11. 1944. 219. Po čivavšek 2. 7. 1926, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Ludvik Imeno Savinje 6. 11. 1944. 220. Polšak Andrej 7. 12. 1923, X. 1944 Poklek 221. Polšak Sre čko 16. 2. 1917, VI. 1944 Bil je v 1. četi 1. bataljona, od Zdole decembra 1944 je bil obveš čevalec v 2. bataljonu, od marca 1945 pa vodnik v 1. četi 1. bataljona. 222. Polutnik Franc 4. 4. 1900, VIII. 1944 Bil je kuhar v 2. bataljonu. Podsreda 223. Pondelak 4. 2. 1904, X. 1944 Bil v transportu novincev na Anton Olimje Dolenjsko 6. 11. 1944. 224. Potecin Ivan 24. 12. 1904, XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Vera če Savinje 9. 11. 1944. 225. Poto čnik 29. 11. 1907, III. 1944 Bil je desetar. Andrej Gubno 226. Poto čnik Janez 12. 12. 1900, XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Pilštanj Savinje 24. 11. 1944. 227. Pozni č Jože 1. 1. 1928, VIII. 1944 Poklek 228. Pozni č Martin 4. 8. 1917, VI. 1944 Bil je v 3. četi 2. bataljona. Poklek 229. Požeg Anton 11. 1. 1916, VI. 1944 Poklek 230. Pregrad Maks 3. 5. 1902, XI. 1944 Padel je sredi decembra 1944 pri

108 Osredek vasi Kremen. 231. Pregrad Alojz 9. 10. 1907, III. 1944 Bil je v obveš čevalnem vodu, nato Osredek obveš čevalec na obveš čevalni to čki III. 232. Preskar Franc 1. 4. 1903, VIII. 1944 Podsreda 233. Preskar Martin 9. 11. 1908, VIII. 1944 Bil je desetar v 3. četi 2. bataljona. Sela 234. Priboži č 23. 8. 1926, VI. 1944 Od oktobra 1944 je bil v 10. Ludvik Vojsko brigadi. 235. Pustišek Albin 18. 1. 1911, VIII. 1944 Padel je 27. 9. 1944 pri Šentvidu Pecelj na Notranjskem. 236. Pustišek Janez 23. 8. 1920, IX. 1944 Bil je v 2. bataljonu. Zagorje 237. Rajgl Stanko 21. 4. 1926, Bil je miner, premestili so ga na Veternik Dolenjsko, kjer je padel 8. 3. 1945. 238. Reberšak Albin 1. 3. 1927, VII. 1944 Vera če 239. Reberšak 8. 7. 1914, IX. 1944 Anton Pilštanj 240. Reberšak Janez 29. 8. 1918, VIII. 1944 Bil v transportu novincev prek Klake Savinje 6. 11. 1944. 241. Reberšak 4. 11. 1911, VIII. 1944 Bil v transportu novincev prek Mihael Klake Savinje 6. 11. 1944. 242. Reberšak Pavel 28. 6. 1921, VIII. 1944 Bil je v 1. četi 1. bataljona. Klake 243. Remih Alojz 24. 5. 1919, VII. 1944 Od 25. 9. 1944 je bil desetar. Poklek 244. Remih Janez 11. 5. 1903, XI. 1944 Bil je v zaš čitnem bataljonu 7. Pilštanj korpusa NOV in POJ. 245. Resnik Franc 8. 4. 1927, X. 1944 Bil v transportu novincev prek Pilštanj Savinje 6. 11. 1944. 246. Rihtar Alojz 21. 12. 1913, Bil je v 1. četi 2. bataljona. Veternik 247. Rihtar Anton 31. 3. 1910, IX. 1944 Ob za četka oktobra 1944 je bil v Veternik 1. brigadi. 248. Rihter Janez 12. 5. 1902, IX. 1944 Veternik 249. Robek Miha 18. 8. 1917, IX. 1944 Črešnjevec 250. Romih Alojz 24. 5. 1919, IX. 1944 Poklek 251. Romih Anton 26. 3. 1926, X. 1944 Bil v transportu novincev prek Ješovec Savinje 29. 10. 1944. 252. Romih Franc 17. 1. 1926, VIII. 1944 Do konca avgusta je bil v 13. Pod četrtek brigadi, nato v odredu. 253. Romih Franc 11. 12. 1920, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Pristava Savinje 6. 11. 1944.

109 254. Romih Janez 11. 5. 1903, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Pilštanj Savinje 17. 11. 1944. 255. Romih Jurij 3. 4. 1909, VIII. 1944 Bil je član osebja na oddelku Pod četrtek SCVPB. 256. Sajko Franc 23. 3. 1910, VII. 1944 Imeno 257. Sehur Jože 2. 3. 1911, VIII. 1944 Poklek 258. Senica Anton 20. 12. 1924, VII. 1944 Zagorje 259. Sikošek Ivan 27. 1. 1904, VIII. 1944 Bil v transportu novincev prek Poklek Savinje 17. 11. 1944. 260. Sikošek Jože 25. 2. 1925, VIII. 1944 Vojsko 261. Simon čič 17. 1. 1918, VIII. 1944 Bil je v zaš čitni četi štaba odreda. Franjo Podsreda 262. Simon čič Ivan 5. 3. 1902, IX. 1944 Bil je v 2. četi 3. bataljona. Podsreda 263. Simon čič 11. 11. 1926, VII. 1944 Bil v transportu novincev prek Martin Kozje Savinje 6. 11. 1944. 264. Simon čič 3. 5. 1925, X. 1944 Viktor Podsreda 265. Simončič 29. 5. 1901, IX. 1944 Ludvik Podsreda 266. Sinkovi č Julij december 1918, VIII. 1944 Padel je 10. 8. 1944 v Hrastju pri Drensko Rebro Žusmu. 267. Sinkovi č Miloš 15. 4. 1911, IX. 1944 Vrenska Gorca 268. Sternad Rudolf 4. 5. 1911, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Zdole Savinje 17. 11. 1944. 269. Strašek Anton 18. 4. 1911, VIII. 1944 Bil v transportu novincev prek Pilštanj Savinje 24. 11. 1944. 270. Strašek Ivan Gubno VIII. 1944 Padel je leta 1945 v Slovenski Bistrici. 271. Strašek Janez 14. 6. 1906, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Drensko Rebro Savinje 24. 11. 1944. 272. Strašek Štefan 22. 12. 1927, XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Gubno Savinje 17. 11. 1944. 273. Stritar Jakob 15. 1. 1919, XI. 1944 Poklek 274. Strmetski Jožef 5. 8. 1913, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Podsreda Savinje 24. 11. 1944. 275. Strnad Anton 11. 11. 1909, X. 1944 Bil v transportu novincev prek Zdole Savinje 23. 10. 1944. 276. Strnad Jakob 4. 7. 1916, VIII. 1944 Bil v transportu novincev prek Pilštanj Savinje 6. 11. 1944. 277. Strnad Janez 17. 4. 1909, XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Pilštanj Savinje 17. 11. 1944. 278. Strnad Jurij 11. 4. 1922, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Pilštanj Savinje 6. 11. 1944.

110 279. Šarlach 9. 7. 1909, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Vincenc Dobleži če Savinje 6. 11. 1944. 280. Šarlah Anton 1. 2. 1927, X. 1944 Bil je v 1. četi 1. bataljona. Kozje 281. Šarlah Julij 4. 1. 1908, IX. 1944 Dobleži če 282. Šarlah Rudi 11. 8. 1928, VIII. 1944 Dobleži če 283. Šket Jožef 7. 1. 1915, Sv. XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Peter Savinje 13. 11. 1944. 284. Šket Leopold 10. 4. 1905, XI. 1944 Bil je v 1. četi 2. bataljona, nato v Pristava 1. četi 3. bataljona. 285. Škorjanec 3. 11. 1924, 1944 V novembru 1944 je padel kot Martin Sopote borec 13. brigade v Šmartnem pod Kamnikom. 286. Špan Martin 8. 11. 1903, XI. 1944 Poklek 287. Štadler Jože 16. 11. 1926, III. 1945 Bistrica 288. Štravs Franc 21. 10. 1907, VIII. 1944 Padel je kot mitraljezec 9. brigade Sopote na Ostrem vrhu pri Žužemberku. 289. Štravs Ivan 11. 8. 1915, X. 1944 Bil v transportu novincev prek Olimje Savinje 6. 11. 1944. 290. Šturbej Jože 6. 4. 1912, IX. 1944 Gubno 291. Štus Anton 24. 11. 1911, IX. 1944 Bil je v 2. četi 2. bataljona. Klake 292. Štus Jernej 31. 7. 1910, XI. 1944 Bil v transportu novincev prek Gostinca Savinje 29. 11. 1944. 293. Šulc Stanko 3. 5. 1925, III. 1944 Bil je v 1. četi 2. bataljona. Osredek 294. Šuliga Vinko 24. 1. 1917, VIII. 1944 Bil je v 1. četi 2. bataljona. Imeno 295. Tomplak Franc 26. 9. 1909, VIII. 1944 Padel je na Babnem polju. Slake 296. Toplišek Ivan 26. 5. 1923, X. 1944 Bil v transportu novincev prek Olimje Savinje 6. 11. 1944. 297. Toplišek Miloš 16. 9. 1901, VIII. 1944 Bil je ekspediter pri štabu odreda, Olimje nato administrator pri komandi mesta Planina KVP. 298. Tovornik 19. 8. 1927, IX. 1944 Bil je kurir. Rudolf Zagorje 299. Trstenjak Jurij 20. 4. 1911, VIII. 1944 Pilštanj 300. Turk Franc 12. 9. 1911, IX. 1944 Padel je 11. 5. 1945 na Koroškem. Zdole 301. Turk Janez 3. 1. 1916, X. 1944 Pristava 302. Ul čnik Franc 18. 10. 1908, VIII. 1944 Bil v transportu novincev prek Sv. Peter pod Savinje 9. 11. 1944. Padel je

111 Sv. gorami konec decembra 1944 v Letušu. 303. Ul čnik Jakob 15. 6. 1902, VIII. 1944 Zagaj 304. Umek Anton 22. 8. 1907, X. 1944 Osredek 305. Urši č Alojz 22. 3. 1918, 1944 Padel je pri napadu na Kozje. Črešnjevec 306. Urši č Franc 8. 1. 1905, IX. 1944 Imeno 307. Urši č Franc 29. 11. 1919, VIII. 1944 Bil je v 3. črti 2. bataljona. Sv. Peter pod Sv. gorami 308. Urši č Ivan 22. 12. 1902, X. 1944 Bil v transportu novincev prek Treb če Savinje 17. 11. 1944. 309. Urši č Jožef – 22. 1. 1920, I. 1944 Bil je bataljonski bolni čar 1. Blaž Sv. Peter pod bataljona. Sv. gorami 310. Uzar Karel 11. 10. 1924, IX. 1944 Padel. Kozje 311. Vajdec Ivan 23. 12. 1919, VIII. 1944 Padel je novembra 1944 v 12. Pilštanj brigadi. 312. Valen čak 12. 4. 1910, poleti 1944 Padel je februarja 1945 na Planini. Anton Dekmanca 313. Valen čak Franc 7. 2. 1926, VII. 1944 Kot talca so ga 12. 2. 1945 obesili Vrenska Gorca na Stranicah. 314. Vidic Ivan Polje VI. 1944 Padel je konec decembra 1944 v Polju. 315. Virant Ivan 8. 7. 1910, VIII. 1944 Od septembra 1944 je bil v VDV Kozje brigadi. 316. Vogrinc Martin 24. 7. 1908, X. 1944 Poklek 317. Volavšek Albin 20. 4. 1927, IX. 1944 Bil v transportu novincev prek Pod četrtek Savinje 6. 11. 1944. 318. Volavšek Ješovec IX. 1944 Padel je v boju z nemškimi vojaki Anton v Podsredi. 319. Vovka Franc 12. 2. 1919, IX. 1944 Bil je v bataljonu za zveze 7. Sv. Peter pod korpusa NOV in POJ. Sv. gorami 320. Vrbovšak 27. 4. 1907, Sv. X. 1944 Bil v transportu novincev prek Jakob Peter Savinje 6. 11. 1944. 321. Vrbovšek 1. 10. 1911, VIII. 1944 Edvard Pod četrtek 322. Vrhovšek 28. 11. 1913, X. 1944 Bil v transportu novincev prek Alojz Sv. Peter Savinje 19. 11. 1944. 323. Zakošek Franc 28. 11. 1906, VII. 1944 Zagorje 324. Zakšek Alojz 6. 2. 1925, X. 1944 Poklek 325. Zemljak Franc 1. 3. 1925 1944 Bil je kurir na VKS 1 – 27, padel je konec februarja 1945 v

112 Stranjah. 326. Zimšek Emil 25. 4. 1924, VIII. 1944 Bil je v 3. četi 2. bataljona. Pilštanj 327. Zimšek Mihael 9. 9. 1909, IX. 1944 Sv. Peter pod Sv. gorami 328. Zorko Franc 29. 4. 1926, IV. 1944 Bil je kurir v odredu. V Trobnem Pilštanj Dolu so ga februarja 1945 ujeli, aprila pa je bil verjetno ubit v času zavezniškega zra čnega napada na Maribor. 329. Zupan Avgust 6. 8. 1928, VI. 1944 Pe čice 330. Žagar Leopold 10. 11. 1910, VIII. 1944 V odredu je bil do konca Virštanj septembra 1944. 331. Živi č Ivan 16. 8. 1910, VI. 1944 Bil je 1. četi 2. bataljona. Zdole 332. Žlender Anton 30. 4. 1911, VIII. 1944 Ze če 333. Žlender Janez 3. 4. 1922, IX. 1944 Padel je januarja 1945 kot Rudnica obveš čevalec 2. brigade v vasi Tešovo blizu Vranskega. 334. Žniderši č 23. 2. 1916, VII. 1944 Bil je vodnik v 2. četi, nato v 1. Štefan Golobinjek četi 2. bataljona. 335. Žuli č Anton 1. 1. 1923, V. 1944 Poklek

113 PRILOGA ŠT. 9

Slika 17: Članska izkaznica Karla Reberšaka v Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945 259

259 Vir: osebni arhiv avtorice.

114 PRILOGA ŠT. 10

115

116 Slika 18: Odlo čba o statusu žrtve vojnega nasilja – mobilizirancu Karlu Reberšaku260

260 Vir: osebni arhiv avtorice.

117 PRILOGA ŠT. 11:

Seznam kart:

Karta 1: Okupacija in razkosanost slovenskega ozemlja 1941 ...... 6 Karta 2: Izselitveno obmo čje ob Savi in Sotli...... 14

PRILOGA ŠT. 12:

Seznam slik:

Slika 1: Avtori čin ded Janez Valen čak pri spravilu sena v vasi Zell ...... 13 Slika 2: Lukas Walter – upravitelj OŠ Pod četrtek v času nemške okupacije, Anna Pepperle in Oskar Novosel...... 19 Slika 3: Rasni in politi čni pregled prebivalstva v Šmartnem na Pohorju junija 1941 ...... 21 Slika 4: Potrdilo Huga Bossia v članitvi v Štajersko domovinsko zvezo ...... 24 Slika 5: Potrdilo o vpoklicu v nemško vojsko...... 33 Slika 6: Mobilizacija v Kozjanski odred...... 41 Slika 7: Anton Valen čak, mobiliziranec v nemško vojsko ...... 45 Slika 8: Potrdilo o prejemu srebrne ranjeniške zna čke ...... 49 Slika 9: Vojno ujetniško taboriš če v Marseillu ...... 54 Slika 10: Vojak Jože Brilej (zadaj, drugi z desne) s slovenskimi tovariši v francoskem Cannesu leta 1943 ...... 55 Slika 11: Avtori čin praded Anton Pustišek v vermanšaftski uniformi...... 64 Slika 12: Spomenik padlim izgnancem v Polju ob Sotli...... 69 Slika 13: Družina Valen čak leta 1945. Fotografija je bila posneta tik pred odhodom domov 83 Slika 14: Vas Zell, kjer so bivali člani družine Valen čak v času izgnanstva...... 83 Slika 15: Obvestilo o v članitvi Alojza Posarška v Štajersko domovinsko zvezo ...... 84 Slika 16: Sovjetski propagandni letak ...... 85 Slika 17: Članska izkaznica Karla Reberšaka v Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945 ...... 114 Slika 18: Odlo čba o statusu žrtve vojnega nasilja – mobilizirancu Karlu Reberšaku...... 117

PRILOGA ŠT. 13:

Seznam tabel:

Tabela 1: Današnja in nemška krajevna imena na območju ob čin: Bistrica ob Sotli, Kozje in Pod četrtek...... 16 Tabela 2: Prebivalci Obsotelja ocenjeni glede na rasno kvaliteto in primernost za ponem čenje ...... 21 Tabela 3: Število članov v Štajerski domovinski zvezi novembra 1942...... 22 Tabela 4: Upravitelji v politi čni ob čini Pilštanj 30. oktobra 1941...... 23 Tabela 5: Število vojaških obveznikov ...... 32 Tabela 6: Število mobilizirancev v nemško vojsko letnika 1923...... 34 Tabela 7: Število popisanih letnikov in 1908–1924 v okrožju Celje ...... 35 Tabela 8: Število nabornikov letnik 1908–1926 ...... 37 Tabela 9: Število žrtev po krajevnih skupinah...... 67 Tabela 10: Seznam padlih mobilizirancev v nemški vojski v ob činah Bistrica ob Sotli, Kozje in Pod četrtek...... 86 Tabela 11: Seznam mobilizirancev v nemško vojsko, ki so se vrnili domov ...... 89

118 Tabela 12: Žrtve izgnanstva na obmo čju ob čin Bistrica ob Sotli in Pod četrtek ...... 95 Tabela 13: Borci Kozjanskega odreda iz obmo čja ob čin Bistrica ob Sotli, Kozje in Pod četrtek ...... 99

119