Iz Zapadnih Alp (Nadaljevanje)
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
Dr. inž. France Avčin: Iz Zapadnih Alp (Nadaljevanje) Monte Rosa — Nordend (4612 m) L'alpiniste est 1'homme des aurores. (Charles Gos) Od vseh gora sem si že od nekdaj, sam ne vem zakaj, najbolj goreče želel ne mogoče Matterhorna, temveč Monte Rose, gore jutra- njih in večernih zarij. Mnogo je visokih in lepih vrhov v Alpah, a ni jih mnogo, ki bi imeli svoja kraljestva. Osamljeni stoje ponosni velikani: Dent Blanche, Weisshorn, Lyskamm, Mischabelski vrhovi, Zinalrothorn, Finsteraarhorn, Grandes Jorasses, Matterhorn — »Eu- rope's noblest ročk«* (John Ruskin). Brez zveze med seboj, brez vazalov, vsak zase izzivajo sredi ledenih tokov strele z visokega neba. So pa vrhovi, ki so več kot samo gore. To so oni, ki imajo svoja lastna, širna gorska kraljestva. Na one naštete in druge vrhove ti zadostuje en sam vzpon, pa si videl in zvedel precej vse, kar ti more tak vrh pokazati in povedati. Ne tako tu! Leta minejo, preden spoznaš vse pokrajine takega kraljestva, preden prehodiš vse do- line, ki vodijo vanj, preden stopiš na vse vrhove, ki stražijo dohode do osrednjega, najvišjega. Redke so take gore, a vredne so, da jim človek posveti dobršen del svojega kratkega življenja. V zapadnih Alpah jih nisem našel mnogo. Bernina na vzhodu Švice je tako kraljestvo. Mont Blanc na zapadu Alp, Grand Combin, kot že ime pove (la grande combinazione), pa smo precej pri kraju. Še ne! Najbolj prostrano med vsemi je nedvomno ledeno kraljestvo Monte Rose. Monte Roese pomeni v valdostanskem narečju ledeniške gore, Mont Glacier. In res je Monte Rosa ogromna gromada lede- nikov, iz katere štrli dvanajst v led zalitih, nad 4000 m visokih vrhuncev. Vsa čast učenim imenoslovcem, a jaz se glede pomena in izvora imena »Monte Rosa« raje pridružujem Douglasu W. Freshfieldu, če- tudi mogoče nima prav. Vseeno mi je, če kdo Lepi špici nad Sedme- rimi triglavskimi jezeri pravi Lepo špičje, Lopa špica ali kakorkoli. Zame ostane ta vrh lepo, nepozabno doživetje, res »Lepa. špica« in ga tako tudi vedno imenujem. Prav tako mi ni važna izpeljava imena * Najimenitnejši vršac Evrope. Gore in ljudje, 1947, štev. 4-5 73 Monte Rosa Lyskamm »Monte Rosa« iz »Monte Roese«, kar naj pomeni »Ledeniška gora«. S Freshfieldom je in ostane Monte Rosa tudi zame to, kar mi je njeno ime že od nekdaj pomenilo: gora nežnih rožnatih zarij, jutra- njih in večernih luči, svetilnik pastirjem na tisočerih gorah od modrih Obmorskih Alp pa do ledenobele Bernine. Take gore so vidne od daleč, iz mnogih dežela. Bajke in legende se še danes pleto okrog njih. Od nekdaj so predstavljale skrivnostna božanstva. V težkih časih so bile znamenja svobode, simbol moči deželam in narodom pod njimi. Poglejmo nam najbližjo tako goro, naš Triglav. »Triglav ni gora, Triglav je kraljestvo,« pravi Kugy, »in ničesar ni, kar bi mogli primerjati z njim.« Stoletja, še več, tisoč let so se upirale oči naših prednikov, teptanih in trpinčenih tla- čanov, na visoki vrh nad slovensko zemljo, pričakujoč rešitve od božanskega Troglava. K Triglavu so zrli ribiči tržaškega zaliva, kmetje pod igom goriških grofov, tlačani ped jarmom brižinskih, oglejskih in ne vem še katerih škofov. Dolgo je naš narod čakal na svojo svobodo. V Triglavu je bila zgoščena tista silna moč, ki ga je tako prikovala na njegovo borno zemljo, da tisoč let ni klonil navalu germanskih in romanskih valov s severa in z zapada. In če se ostanki teh valov zaganjajo vanj še danes, narod samo skomizgne z rameni in odgovori s Cankarjem: Ta storija je stara že tisoč let! Zgodovina pač ne računa s kratkimi leti, njena merila so daljša. A vsaka krivica se nekoč nekje maščuje. Triglav je še danes za slovenski narod poosebljena moč, živa moralna sila. Iz nje je v najnovejši dobi, v prvi herojski dobi slo- venskega ljudstva, črpal sile odpora za ponižujočo žico zaprti Ljub- Strahlhorn Monte Bosa Allalinhorn Folo dr. A. Brilej ljancan, ko je z Rožnika videl, da Triglav še stoji, četudi se vse- naokrog podira svet. Ob tej moči se je jeklenil slovenski borec za evoje nečloveške napore. Od vsepovsod, iznad gozdov temačnega Ko- čevskega Roga, z vrhov zelenega Pohorja, z dolenjskih gričev in s primorskih Brd, od vsepovsod je videl, da so slovenske planine še visoke in silne kot nekoč. Ni ga vrha v naših gorah, ki bi bil zmožen tolike sile kot Triglav. In tako tudi Monte Rosa v svojem kraljestvu. Od koder sem gledal z visokih vrhov Zapadnih Alp: z Grand Paradisa na jugu Aoste, z montblanških vrhov, z valiških velikanov, z ledene Bernine, povsod so mi rožnate zarje na vrhovih Monte Rose pošiljale prvi jutranji in zadnji večerni pozdrav sonca. Toda še mnogo dalje sega njegov klic: z mramorne stene milanskega Doma, s turinške Superge, s ponižnega švicarskega Jure, iznad južnjaškega Lugana, povsod vstaja Monte Rosa, zjutraj in zvečer, vedno enako visok in zvišen nad dolinski mrak. Ničesar drznega in senzacionalnega ni v blagi liniji teh vrhov. Komaj zaznaven je beli val njegovih najvišjih lede- nikov; tako visoko se svetijo nad dolinami, da so kot meja med zemljo in samim nebom. Bajke se predejo okrog njegovih sten in grebenov, knjige se kopičijo o njegovih vrhovih, vsem na čelu Kugyjeva: »Im gottlichen Lacheln des Monte Rosa«*. Romarske množice mu hodijo v goste vsako leto, kot nekdanjemu božanstvu Triglavu. »Tudi gorska pota so romarska pota in pravemu verniku nobena vzpenjača ne nadomesti z ostrim kamenjem posute steze.« (Carl Egger.) * V božanskem smehljaju Monte Rose. 75 G1 Vrsta dolin odvaja vode njegovih ledenikov: italijanski Val Sesia in Val Ansasca, francoski Valtournanche in Vallee d'Ayas proti poldnevu, švicarski Nikolaital in Saaser Tal proti polnoči. Tak je Monte Rosa in v to kraljestvo sem se napotil -zadnjega maja leta 1945. * Bil sem zopet sam. Bo že kako, sem računal. Če me le vreme ne izda, pa mi Monte Rosa ne uide. Zermattsko stran in drago že- leznico na Gornergrat sem zapustil na postaji Rottenboden, malo pod znanim hotelom, v vseh Alpah edinstvenim razglediščem na Gorner- gratu. V vseh odtenkih modre in bele barve je bleščal led bližnjega Breithorna, z vsemi vabami je zapeljeval Matterhorn nad Riffelskim jezercem; a obema sem pokazal hrbet, kajti vlekla me je večja sila: neudržljivi klic Monte Rose. Korakal sem po stezici nad zmrzlim vele- tokom Gornerskega ledenika v smeri proti Betempsovi koči (2802 m), izhodišču za pohode na Monte Roso in njegove vazale. Družbica mla- dih ljudi, simpatičnih lausanskih študentov je, kot jaz noseč smuči na ramah, hitela pred menoj. V drobnih valovih malega jezera so se odbijale žarke svetlobe ledenih poljan. Beli oblaki so zdaj odkri- vali, zdaj zopet zagrinjali visoke vrhove. Planinski cvetniki so pre- pletali plošče iskrečega se škriljevca v travi. Moja čudovita švicarska kamera »Alpa-Reflex« je imela obilo dela, ko je lovila krasoto pre- lestnega spomladanskega popoldneva v vznožju štiritisočakov na barvni film, za stare dni, ko bo treba živeti od spominov. Na ledeniku bi človek mislil, da ga prehodi v nekaj minutah. Pa se pošteno prevari. Teh nekaj minut se zavleče v tri četrti ure. Silno varljive so razdalje na širnem Monte Rosi. Betempsova koča je bila nabita ljudi, večinoma šumnih izletnikov in veselih smučarjev, ki v Švici pravim alpinistom po premajhnih kočah tako odjedajo skromne kotičke, da nastaja iz tega že problem. V koči je prostora za 45 oseb, tistega dne pa jih je bilo najmanj trikrat toliko. Silno sem bil po- treben spanja. Bil sem namreč resnično izmučen. V Švici smo nam- reč člani jugoslovanske trgovinske delegacije (do londonske za- ostritve razmerja med zavezniki-zmagovalci) nekaj časa močno trpeli na — banketih. Po dva na dan smo včasih junaško prestali in ju običajno zaključili s poplavo hudega konjaka. Dva taka zaporedna večera sem imel za seboj pred dolgo in naporno turo na Monte Rosa. Že v vlaku so se mi zapirale oči, v koči pa je postala zahteva po spanju že kar nevzdržna. Poprosil sem one mlade Lausančane, naj me zbude, ko bodo odhajali, in pokazal sem jim, kakšno ležišče sem si izbral. V koči na spanje ni bilo niti misliti, zrak je bil ne- znosen. Samo povečerjal sem in še pred deveto sem zlezel v klet. Tam sem na tla naravnal drva, snel neka vrata in jih položil na polena. Oblekel sem vse, kar sem imel, se zavil v vojaški dežni plašč in prav po partizansko kljub mrazu in trdi podlagi takoj zaspal. Užitek pa ni trajal dolgo. Že o polnoči me je nekdo nemilo po- tegnil za pete: »Levez vous, monsieur! On va partir tout de suite.«* * Vstaiule, gospod! Takoj odrinemo. Nordend Vzhodna stena Monte Rose Menda še nikdar nisem tako težko vstal. Še na skalnati Untere Plattje sem pomalem dremal in se zato še bolj spotikal po nerodni moreni. Pri ozebniku, ki vodi na ledeno teraso Obere Plattje, na skalnatem podstavku »Aufm Felsen«, se je že svitalo. Nebo je bilo jasno in tudi v moji glavi se je že jasnilo. Skozi ozebnik je že pelo Tricouni okovje na čevljih. Na Obere Plattje, na robu ledu, so si prednamci nataknili smuči. Ne le zaradi lažje hoje, tudi zaradi varnosti, so rekli. Obere Plattje da je razvpita zaradi nevarnih razpok. Navezali se pa le niso, češ sneg je trdo zmrznjen in človeka na smučeh drže v tem letnem času vsi mostovi. Jaz sem se pa zaradi drugačnih izkušenj na Grand Paradisu držal bolj v ozadju. Potem se je začel brezkončni vzpon. Ko.se je s snegom idealno zaliti ledenik vstromil, so moji predniki nataknili dereze, smuči pa so po švicarsko in zelo pametno navzkriž zataknili za posebne, v ta namen napravljene stranske žepe svojih nahrbtnikov. Moji nad vse odlični psički, izdelani iz umetne kože sistema »Trima,« (ki se na- lepijo in hkrati pritrdijo na treh mestih v utor smučke, tako da robniki ostanejo prosti), pa so še zdržali strmino.