Iz Zapadnih Alp (Nadaljevanje)

Dr. inž. France Avčin: Iz Zapadnih Alp (Nadaljevanje)

Monte Rosa — Nordend (4612 m) L'alpiniste est 1'homme des aurores. (Charles Gos) Od vseh gora sem si že od nekdaj, sam ne vem zakaj, najbolj goreče želel ne mogoče Matterhorna, temveč Monte Rose, gore jutra- njih in večernih zarij. Mnogo je visokih in lepih vrhov v Alpah, a ni jih mnogo, ki bi imeli svoja kraljestva. Osamljeni stoje ponosni velikani: Dent Blanche, Weisshorn, Lyskamm, Mischabelski vrhovi, Zinalrothorn, Finsteraarhorn, Grandes Jorasses, Matterhorn — »Eu- rope's noblest ročk«* (John Ruskin). Brez zveze med seboj, brez vazalov, vsak zase izzivajo sredi ledenih tokov strele z visokega neba. So pa vrhovi, ki so več kot samo gore. To so oni, ki imajo svoja lastna, širna gorska kraljestva. Na one naštete in druge vrhove ti zadostuje en sam vzpon, pa si videl in zvedel precej vse, kar ti more tak vrh pokazati in povedati. Ne tako tu! Leta minejo, preden spoznaš vse pokrajine takega kraljestva, preden prehodiš vse doline, ki vodijo vanj, preden stopiš na vse vrhove, ki stražijo dohode do osrednjega, najvišjega. Redke so take gore, a vredne so, da jim človek posveti dobršen del svojega kratkega življenja. V zapadnih Alpah jih nisem našel mnogo. Bernina na vzhodu Švice je tako kraljestvo. Mont Blanc na zapadu Alp, Grand Combin, kot že ime pove (la grande combinazione), pa smo precej pri kraju. Še ne! Najbolj prostrano med vsemi je nedvomno ledeno kraljestvo Monte Rose. Monte Roese pomeni v valdostanskem narečju ledeniške gore, Mont Glacier. In res je Monte Rosa ogromna gromada ledenikov, iz katere štrli dvanajst v led zalitih, nad 4000 m visokih vrhuncev. Vsa čast učenim imenoslovcem, a jaz se glede pomena in izvora imena »Monte Rosa« raje pridružujem Douglasu W. Freshfieldu, če- tudi mogoče nima prav. Vseeno mi je, če kdo Lepi špici nad Sedme- rimi triglavskimi jezeri pravi Lepo špičje, Lopa špica ali kakorkoli. Zame ostane ta vrh lepo, nepozabno doživetje, res »Lepa. špica« in ga tako tudi vedno imenujem. Prav tako mi ni važna izpeljava imena

* Najimenitnejši vršac Evrope.

Gore in ljudje, 1947, štev. 4-5 73 Monte Rosa Lyskamm

»Monte Rosa« iz »Monte Roese«, kar naj pomeni »Ledeniška gora«. S Freshfieldom je in ostane Monte Rosa tudi zame to, kar mi je njeno ime že od nekdaj pomenilo: gora nežnih rožnatih zarij, jutra- njih in večernih luči, svetilnik pastirjem na tisočerih gorah od modrih Obmorskih Alp pa do ledenobele Bernine. Take gore so vidne od daleč, iz mnogih dežela. Bajke in legende se še danes pleto okrog njih. Od nekdaj so predstavljale skrivnostna božanstva. V težkih časih so bile znamenja svobode, simbol moči deželam in narodom pod njimi. Poglejmo nam najbližjo tako goro, naš Triglav. »Triglav ni gora, Triglav je kraljestvo,« pravi Kugy, »in ničesar ni, kar bi mogli primerjati z njim.« Stoletja, še več, tisoč let so se upirale oči naših prednikov, teptanih in trpinčenih tla- čanov, na visoki vrh nad slovensko zemljo, pričakujoč rešitve od božanskega Troglava. K Triglavu so zrli ribiči tržaškega zaliva, kmetje pod igom goriških grofov, tlačani ped jarmom brižinskih, oglejskih in ne vem še katerih škofov. Dolgo je naš narod čakal na svojo svobodo. V Triglavu je bila zgoščena tista silna moč, ki ga je tako prikovala na njegovo borno zemljo, da tisoč let ni klonil navalu germanskih in romanskih valov s severa in z zapada. In če se ostanki teh valov zaganjajo vanj še danes, narod samo skomizgne z rameni in odgovori s Cankarjem: Ta storija je stara že tisoč let! Zgodovina pač ne računa s kratkimi leti, njena merila so daljša. A vsaka krivica se nekoč nekje maščuje. Triglav je še danes za slovenski narod poosebljena moč, živa moralna sila. Iz nje je v najnovejši dobi, v prvi herojski dobi slovenskega ljudstva, črpal sile odpora za ponižujočo žico zaprti Ljub- Strahlhorn Monte Bosa Allalinhorn

Folo dr. A. Brilej ljancan, ko je z Rožnika videl, da Triglav še stoji, četudi se vse- naokrog podira svet. Ob tej moči se je jeklenil slovenski borec za evoje nečloveške napore. Od vsepovsod, iznad gozdov temačnega Ko- čevskega Roga, z vrhov zelenega Pohorja, z dolenjskih gričev in s primorskih Brd, od vsepovsod je videl, da so slovenske planine še visoke in silne kot nekoč. Ni ga vrha v naših gorah, ki bi bil zmožen tolike sile kot Triglav. In tako tudi Monte Rosa v svojem kraljestvu. Od koder sem gledal z visokih vrhov Zapadnih Alp: z Grand Paradisa na jugu Aoste, z montblanških vrhov, z valiških velikanov, z ledene Bernine, povsod so mi rožnate zarje na vrhovih Monte Rose pošiljale prvi jutranji in zadnji večerni pozdrav sonca. Toda še mnogo dalje sega njegov klic: z mramorne stene milanskega Doma, s turinške Superge, s ponižnega švicarskega Jure, iznad južnjaškega Lugana, povsod vstaja Monte Rosa, zjutraj in zvečer, vedno enako visok in zvišen nad dolinski mrak. Ničesar drznega in senzacionalnega ni v blagi liniji teh vrhov. Komaj zaznaven je beli val njegovih najvišjih ledenikov; tako visoko se svetijo nad dolinami, da so kot meja med zemljo in samim nebom. Bajke se predejo okrog njegovih sten in grebenov, knjige se kopičijo o njegovih vrhovih, vsem na čelu Kugyjeva: »Im gottlichen Lacheln des Monte Rosa«*. Romarske množice mu hodijo v goste vsako leto, kot nekdanjemu božanstvu Triglavu. »Tudi gorska pota so romarska pota in pravemu verniku nobena vzpenjača ne nadomesti z ostrim kamenjem posute steze.« (Carl Egger.)

* V božanskem smehljaju Monte Rose.

75 G1 Vrsta dolin odvaja vode njegovih ledenikov: italijanski Val Sesia in Val Ansasca, francoski Valtournanche in Vallee d'Ayas proti poldnevu, švicarski Nikolaital in Saaser Tal proti polnoči. Tak je Monte Rosa in v to kraljestvo sem se napotil -zadnjega maja leta 1945. * Bil sem zopet sam. Bo že kako, sem računal. Če me le vreme ne izda, pa mi Monte Rosa ne uide. Zermattsko stran in drago že- leznico na Gornergrat sem zapustil na postaji Rottenboden, malo pod znanim hotelom, v vseh Alpah edinstvenim razglediščem na Gorner- gratu. V vseh odtenkih modre in bele barve je bleščal led bližnjega Breithorna, z vsemi vabami je zapeljeval Matterhorn nad Riffelskim jezercem; a obema sem pokazal hrbet, kajti vlekla me je večja sila: neudržljivi klic Monte Rose. Korakal sem po stezici nad zmrzlim vele- tokom Gornerskega ledenika v smeri proti Betempsovi koči (2802 m), izhodišču za pohode na Monte Roso in njegove vazale. Družbica mladih ljudi, simpatičnih lausanskih študentov je, kot jaz noseč smuči na ramah, hitela pred menoj. V drobnih valovih malega jezera so se odbijale žarke svetlobe ledenih poljan. Beli oblaki so zdaj odkrivali, zdaj zopet zagrinjali visoke vrhove. Planinski cvetniki so pre- pletali plošče iskrečega se škriljevca v travi. Moja čudovita švicarska kamera »Alpa-Reflex« je imela obilo dela, ko je lovila krasoto pre- lestnega spomladanskega popoldneva v vznožju štiritisočakov na barvni film, za stare dni, ko bo treba živeti od spominov. Na ledeniku bi človek mislil, da ga prehodi v nekaj minutah. Pa se pošteno prevari. Teh nekaj minut se zavleče v tri četrti ure. Silno varljive so razdalje na širnem Monte Rosi. Betempsova koča je bila nabita ljudi, večinoma šumnih izletnikov in veselih smučarjev, ki v Švici pravim alpinistom po premajhnih kočah tako odjedajo skromne kotičke, da nastaja iz tega že problem. V koči je prostora za 45 oseb, tistega dne pa jih je bilo najmanj trikrat toliko. Silno sem bil po- treben spanja. Bil sem namreč resnično izmučen. V Švici smo nam- reč člani jugoslovanske trgovinske delegacije (do londonske za- ostritve razmerja med zavezniki-zmagovalci) nekaj časa močno trpeli na — banketih. Po dva na dan smo včasih junaško prestali in ju običajno zaključili s poplavo hudega konjaka. Dva taka zaporedna večera sem imel za seboj pred dolgo in naporno turo na Monte Rosa. Že v vlaku so se mi zapirale oči, v koči pa je postala zahteva po spanju že kar nevzdržna. Poprosil sem one mlade Lausančane, naj me zbude, ko bodo odhajali, in pokazal sem jim, kakšno ležišče sem si izbral. V koči na spanje ni bilo niti misliti, zrak je bil ne- znosen. Samo povečerjal sem in še pred deveto sem zlezel v klet. Tam sem na tla naravnal drva, snel neka vrata in jih položil na polena. Oblekel sem vse, kar sem imel, se zavil v vojaški dežni plašč in prav po partizansko kljub mrazu in trdi podlagi takoj zaspal. Užitek pa ni trajal dolgo. Že o polnoči me je nekdo nemilo potegnil za pete: »Levez vous, monsieur! On va partir tout de suite.«*

* Vstaiule, gospod! Takoj odrinemo. Nordend

Vzhodna stena Monte Rose

Menda še nikdar nisem tako težko vstal. Še na skalnati Untere Plattje sem pomalem dremal in se zato še bolj spotikal po nerodni moreni. Pri ozebniku, ki vodi na ledeno teraso Obere Plattje, na skalnatem podstavku »Aufm Felsen«, se je že svitalo. Nebo je bilo jasno in tudi v moji glavi se je že jasnilo. Skozi ozebnik je že pelo Tricouni okovje na čevljih. Na Obere Plattje, na robu ledu, so si prednamci nataknili smuči. Ne le zaradi lažje hoje, tudi zaradi varnosti, so rekli. Obere Plattje da je razvpita zaradi nevarnih razpok. Navezali se pa le niso, češ sneg je trdo zmrznjen in človeka na smučeh drže v tem letnem času vsi mostovi. Jaz sem se pa zaradi drugačnih izkušenj na Grand Paradisu držal bolj v ozadju. Potem se je začel brezkončni vzpon. Ko.se je s snegom idealno zaliti ledenik vstromil, so moji predniki nataknili dereze, smuči pa so po švicarsko in zelo pametno navzkriž zataknili za posebne, v ta namen napravljene stranske žepe svojih nahrbtnikov. Moji nad vse odlični psički, izdelani iz umetne kože sistema »Trima,« (ki se na- lepijo in hkrati pritrdijo na treh mestih v utor smučke, tako da robniki ostanejo prosti), pa so še zdržali strmino. To mi je vzpon znatno olajšalo', kajti tri neprespane noči so se mi močno poznale. Rdeče barve na Breithornu in Matterhornu so že davno zbledele, mi pa smo hodili kar naprej .in naprej. Ledenika ni hotelo biti kraj. Končno je le prišla velikanska kotanja. Nad njo so v velikem pol- krogu odlomi nevarnih visečih ledenikov zapirali pot na najvišji prelaz Evrope, na 4517 metrov visoki Silbersattel. Med vrhuncem Monte Rose, 4638 m visoko Duffourspitze, ki je po višini druga v Evropi, in samo 26 m nižjim, a povsem drugačnim Nordendom na nasprotni strani leži to »Srebrno sedlo«. Malokdaj zaide planinec nanj. Nordend ima namreč lažji pristop kot Silbersattel. Večina navez pa itak v tej globeli zapusti ledenik Monte Rose in krene po strminah v desno na »Sattel« (4359 m) in nato izmenoma po ledenem in skalnem grebenu na najvišji vrh. Pred nami so že številne črne pike lezle v breg, po dve, po tri skupaj, vse na Duffourspitze! Jaz pa sem bil že zdavnaj sklenil drugače. Vsak turist že leze na to Duffourspitze in leta 1937 so bili tudi Slovenci že na njej: inženirja Šumer in Cernivec ob priliki vežbalne odprave SPD v švi- carske gore. Zato in še iz drugih razlogov me je bolj mikal malo obiskani, visoki Nordend. Kugv me je napotil nanj. Nordend ni sicer osrednji, je pa zato — po splošni sodbi — najlepši in najponos- nejši vrh v gorskem kraljestvu Monte Rose, ki vrha s tem imenom itak nima. Dva študenta, fant in dekle, sta jo ubrala na desno, proti naj- višjemu vrhu. Ostale tri sem pa skušal pridobiti za Nordend, in to iz povsem sebičnih razlogov, namreč zaradi razpok. Ker so najvišji vrh že poznali, mi je to uspelo, a pod pogojem, da se potem po- vzpnemo še nanj, kar preko stene s Srebrnega sedla. Najlepši do- stop na Nordend vodi namreč tam preko. Povzpeli smo se še za teraso više. Z derezami smo do kolen gazili po svežem prŠiču. Smuči so morale na ramo, za povratek. Ta nepremišljenost me je potem spravila ob glavni vrh, ki bi ga bili sicer lahko še mimogrede obrali. Prišli smo kmalu v območje pošastnih sten navpičnega ledu. Med nagromadenimi gmotami so režale še strašnejše razpoke, »la rimaye, la grand franse«. Kot če- ljusti orjaških kitov so se mi videli njihovi, z ledenimi svečami in opastmi obrobljeni robovi. »Die gewaltigsten unseres Kontinente«,« jih označuje Kugy. Vendar se mi zdi, da sem videl na Bernini še hujše, vsekakor pa teže prehodne razpoke. Morali smo skoznje, kakor je pač šlo. Druga naveza mi je prijazno ponudila vrv. Takoj se je videlo, da imam opravka s francoskim elementom. Še danes sem tistim fantom hvaležen za tovariško dejanje. Brez njih bi bil moral sam kreniti na manj pomembni najvišji vrh, kajti občutek, da se pod teboj vsak hip lahko odpre ledeno žrelo in te neusmiljeno pogoltne, če si sam in nenavezan, je vprav porazen in si ga ne želim nikdar več. Nasproti tej nevarnosti je človek ob vsej pazljivosti in spretnosti skoraj brez moči; na milost in nemilost je izročen volji gore in usode. Zermattska dolina — »la Valle perduta« — je ležala že globoko pod nami; visoki Matterhorn v daljavi je postal že kar majhen; osamljena skala sredi širnega ledu. Bili smo že precej nad 4000 m visoko, a ledu nad nami kar ni hotelo biti kraj. Prav za prav se je reč šele pričenjala: kje se pretolčemo skozi in čez ledene odlome, ki zastavljajo pot na Srebrno sedlo drznežem, motečim beli mir višine? Dolgo smo se lovili in iskali. Na levo bi bilo seveda šlo, po skalah in žlebovih naravnost na Nordend, mimo Srebrnega sedla. A mi smo hoteli po vsej sili na Sella dArgento. In res smo končno v široki vzdolžni razpoki med ogromnimi bolvani ledu le našli malo možnost. Na zgornjo teraso nad odlomom je strmo vodila drobna in povrhu še obokana polička. Dolgo so se moji študentje dajali z njo, a v sredi se je vsem zataknilo. Svoj francoski jezikovni zaklad sem medtem obogatil za lepo število zvenečih in krepkih besedic, ki so mi pozneje ob sličnih prilikah na začudenje spremljevalcev zelo uspešno služile. Vse je kazalo, da tudi tu ne bo nič. Izprosil sem si, da tudi jaz poskusim. Splazil sem se do kritičnega mesta na polički. Bila je tako, obokana in ozka, da te je odrivalo preveč navzven, če si skušal stati na njej. Pokleknil sem z levim kolenom na led, izsekal dobre prijeme za levico in zabil desno derezo poševno v navpični led pod seboj; ker sem po postavi itak bolj pri tleh, sem bil v nekaj minutah srečno — »nom de nom d'un chien!« na vrhu, na veselje gledalstva, ki je bolščalo vame kakih trideset metrov niže. Ta uspeh mi je prinesel vodstvo druge naveze. V slabi uri smo bili na Srebrnem sedlu. Sprejela nas je megla. Leden veter jo je gnal z neznansko silo po strminah slovite vzhodne stene Monte Rose navpik v nebo. V velikanskih belih zastavah je nosilo s parami pomešani, zvrtinčeni sneg. Srebrno sedlo je opravičila svoj slabi sloves, ki ga označuje kot arktično mrzel prelaz. Od ledenih grozot preko 2000 m visoke vzhodne stene smo videli bore malo in laška dežela »il bel paese,

chAppenin parte, e '1 mar circonda e TAlpe« je ostala skrita več kot štiri tisoč metrov globoko pod nami. V viharju ni bilo mogoče počivati. Odkorakali smo takoj proti drzni ledeni rezi, ki tik nad vzhodno steno vodi na Nordend. Stra- hotne ledene strehe so visele na vzhod in težko si ločil, kaj je trden led in kaj varljiva opast. Hoja je bila resnično nevarna, najbolj zaradi besnega viharja, ki je tako divjal, da ,sta naši vrvi v vzbo- čenem loku nihali po zraku. Tik pod grebenom pa je nastopilo popolno zatišje, prav mrtvaška tišina. Divjanje vetra v grebenskih opastih jo je še poglabljalo in navpik v nebo leteče megle so ustvar- jale privide dantejevskih, nezemskih oblik. Zmrzovali smo. Ni kazalo drugega, kot umakniti se malo niže. Posamič smo se ob vrvi spuščali navzdol; tako smo lahko oblekli vse, kar so premogli nahrbtniki. Stari Watro-anorak, ki me je nekoč reševal v viharju na Matterhornu in med osvobodilno borbo nešteto- krat varoval moje zdravje, me je tudi to pot varno zaščitil. Zaviti kot mumije, z naočniki na očeh smo napredovali po grebenu. Onim na Duffoiurspitze je bilo dobro, kajti glavni vrh je odmaknjen od roba stene, ki doseže v malo nižjem »Mejnem vrhu« (Grenzgipfel) 4596 m. Tako je bil najvišji vrh izven območja tega čudnega navpičnega viharja; ljudje na njem so se lahko greli na soncu, medtem ko smo mi dreveneli od mraza. Izkazalo se je, da moji fantje niso bili posebni mojstri v hoji z derezami, zlasti moj soplezalec ne. Še enkrat sem napredoval, to pot na čelo karavane. Napravil sem na najbolj kočljivih mestih nekaj stopinj, previdno sem s konico cepina razpoznaval led od opasti in varoval mladega tovariša. Prišli smo do strmih skal; vrh je moral biti v bližini. Še kakih 20 metrov lahke pleže in moja dolgoletna želja je postala resnica: stal sem na Nordendu, vrh Monte Rose. Tovariši so se poskrili nekam v skale, jaz sem pa užival v divjih elementih narave. »Sredi viharja sam s svojo vestjo: to je najvišji praznik življenja!« Megla in veter sta bila neusmiljena; vendar sem kljub mrazu le težko zapustil Nordend. Prav tak je bil, kot sem si ga vedno slikal v mislih: divji in močan. Ena izpolnjena želja manj in tisti žal le preveč verjetni »never more« sta mi grenila slovo. Toda morali smo proč, nazaj skozi ledeni veter na ledeni greben. Sestop je bil še težji, še nevarnejši. Moj dečko nikakor ni obvladal hoje z Eckensteinovimi derezami strmo navzdol in pouk v tej spretnosti ob tisti priliki ni bil ne prijeten, ne posebno varen. Pa je le počasi šlo in v eni uri je bilo vse hudo že za nami. Zopet nas je sprejela Sella d'Argento. Za hip se je v globini, kot telo ogromnega plazilca, prikazal zaviti veletok macugnagškega ledenika, ki se je 2500 metrov pod nami grizel med temne gozdove. A privid je izginil, kot je prišel. Na Duffourspitze ni v onem vetru in mrazu nihče več mislil. Mene itak ni posebno vleklo tja gor. Bil sem dokaj zdelan in zavest, da bi morali iz globeli, kjer se povratna pot z Duffourspitze snide z našo smerjo, še kako uro nazaj v breg po smuči pod odlomom, je pri vseh štirih končno odločila: dol! V soncu pod sedlom je bilo prijetno toplo in varno. Nad odlomom, nad ono poličko smo iz ledu z vnemo izsekali stebriček gobaste oblike. Vrvico naokrog, dvojno vrv vanjo in že smo se lepo po zraku drug za drugim odpeljali eno nadstropje niže. Tam so že čakale naše zveste smuči. Nato sem imel priliko spoznati, kako se po treh nepre- spanih nočeh z mehkimi koleni smuča na vrvi z Monte Rose za dobrim mladim smučarjem. V globeli sem bil pošteno zbit in vesel sem bil, da je izginila vrv v oprtnik in to ne v moj. Tovariše sem naprosil, naj naprej drsajo sami, da jih zaradi svoje utrujenosti ne bi oviral pri belem opoju, ki se je obetal. Zame itak ni bilo nevarnosti. Vreme je bilo lepo, razpoke še varno pre- krite, na opasnejši Obere Plattje se je pa itak točno videlo, kod in kam. Povrh so se z Duffourspitze vračale posamezne skupine in se mi tudi ob nezgodi ni bilo česa bati. Po daljšem počitku sem odsmučal lepo sam. Živčna napetost z Nordenda je popustila, zamenjala pa sta jo topa utrujenost in neznanska zaspanost. Dve, tri kristijanije, pa sem se prevrnil, noge me kratko in malo niso več držale. Zato sem sklenil, izvajati to padanje po načrtu. Pri vsaki tretji, največ peti kristijaniji sem se raje kar sam položil v sneg. Liho število sem izbral zato, da sem padal na obe strani, enkrat na levo, drugič na desno. Opazovalcem je bila ta čudna zakonitost v mojem »smuku« z Monte Rose prav gotovo zagonetna: dva ali štirje lepi tempc-zavoji, obrat, potem pa vedno in redno pika! Meni pa je bilo presneto vseeno. 0 kakem smučarskem ponosu ali celo postavljanju ni bilo govora. Da sem le malo podremal in nabral moči za vrsto obratov do naslednjega počitka! Tako sem počasi prismučal do Obere Plattje. Tam sem dalje časa počival, kajti taka padalska tehnika bi se mi med razpokami lahko presneto slabo obnesla. Previdno, v širokih plugih sem presmučal med zadnjimi Scilami in Karibdami progo do ozebnika. Tu pa se mi je nenadno vrnila moč in tudi zaspanost je popustila. Toda šele v koči sem razumel, zakaj: višji zračni pritisk me je bil zdramil! Skozi strmi, na srečo že razmehčani ozebnik je šlo navzdol, kot bi padal. Še nekaj žlebov med zelenečimi pobočji in bil sem pri koči. Konec je bilo edinstvenega smuka z Monte Rose. Kaj bi dal, da bi ga doživel še enkrat, pa pošteno spočit! Večjega smuškega užitka si res ne morem zamisliti v evropskih Alpah. Poslovil sem se od tovarišev, napisali smo si naslove. Pozneje smo nekoč v Lausanni uživali posnetke, ki jih je na tej turi na platno v vseh barvah pričarala moja kamera. Še sem se nalokal čaja, nato pa sem ob treh popoldne padel na ležišče. PrebudiJ sem se naslednjega dne dopoldne. Vreme se je bilo skazilo in ko sem odhajal, je Monte Rosa tičal v gostih meglah. Zvečer sem bil v Bernu. * »Ich habe manches Schone und Grofic gesehen, immer aber hat mir der Anblick des Monte Rosa einzig geschienen,«* je rekel Welden

* Marsikaj lepega in velikega sem videl, a pogled na Monte Roso 6e mi je zdel vedno edinstven. že leta 1922. Pridružujem se tej oceni. Nimam več mnogo prav velikih želja v Zapadnih Alpah. Razen nekaj izjem bo vse, kar bom mogoče še kdaj videl, le bolj podrobnost. Toda nečesa si še želim: prav tako goreče, kot sem svoj čas hrepenel po Monte Rosi, me danes vleče njena edinstvena, ledena vzhodna stena, »die nobelsten Abgriinde von ganz Europa, eine grauenvolle Schonheit«* (Kugy). Svoj čas nisem verjel, da mi bo kdaj usojeno, stati vrh Monte Rose. Danes ne verjamem, da bi zmagal njeno vzhodno steno. Toda če se je izpolnilo prvo, zakaj se ne bi še drugo? Usoda je ne- preračunljiva, toda predvsem je treba hoteti, močno želeti, močno hrepeneti, pa se ti posreči. Where is the will, there is the way.**

Grand Combin (4317 m) Daleč proč cd običajnega prometa turistov, sredi nepreglednega sveta med švicarsko dolino Wallis in italijansko Aosto stoji ogromna zgradba ledu in granita, 4317 m visoki Grand Combin. Iz časov, ko smo gore še željno in občudovaje ogledovali v knjigah, se spominjam posebne slike: brezkončno, od sonca ožarjeno megleno morje, nad njim pa čudovito izoblikovan bel vrh; imena knjige in fotografa ne vem več, le naslov slike še pomnim: »Grand Combin iiber den Nebeln«.*** Grand Combin je nedvomno najlepša ledena gora v Alpah. Na sever vise v terasah neverjetne gmote ledu, na jug pada preko tisoč metrov visoka, skoraj navpična stena granita. Na severu švicarski mraz, na jugu toplota Italije. Edina gora v Alpah, ki ima nekaj himalajsko ogromnega na sebi. Res je »la grande combinazione«; a kljub vsej lepoti in moči le malo poznana in še manj obiskana gora. Le pravi gornik samotar najde pot do nje. Da sem sploh prišel na Grand Combin, sem dolžan zahvalo uvidevnim in dobrim ljudem. Predvsem Švicarju dr. Ammannu, nekdanjemu dolgoletnemu atašeju v Beogradu, ki še danes dobro obvlada srbščino, zlasti nje nad vse sočna in često neprestavljiva epitheta ornantia. Obiskati sem moral namreč v Martignyju tvornico aluminija, ki je dobivala polfabrikat glinico pred vojno izključno iz Ljubljane, iz kemične tovarne v Mostah. Bil je petek 5. julija, pa je dr. Ammann uganil, da bom v soboto zopet skušal kombinirati utile cum dulci. Švicarji so vsi več ali manj hribovci, če ne praktični, pa vsaj teoretični. Pri običajnem urad- nem naznanilu mojih obiskov ni pozabil omeniti ravnatelju, da bom po obisku in ogledu nedvomno hotel kam v bližnje gore. Res se ni zmotil, a tudi ravnatelj je razumel. Namen sem imel^stopiti mimo

* Najimenitnejši prepadi Evrope, strahotna lepota. ** Kjer je volja, tam je pot. *** Grand Combin nad meglami. Cabane de Panossiere (2675 m), v ozadju na levi Grand Combin

Lac de Champex na Plateau du Tour in od tam na katero izmed tamošnjih lažjih Aiguilles dorees. Vso planinsko opremo sem pripeljal v kovčegu, le cepin, ki ni šel vanj, me je izdajal. Po ogledu tovarne me je čakalo prav prijetno presenečenje. Ravnatelj dr. Moser, poromanjeni nemški Švicar, prava dobričina, me je postavil pred gotovo dejstvo: »Jutri greste na Grand Combin! Tu je moj avto s šoferjem in bencinom, tu je proviant za dve osebi in tri dni brez ozira na mesne prepovedi in omejitve in tu je moj šef inženir Georges Darbellay, sam odličen planinec. Sedaj pa pojdita čimprej, dokler vreme drži. Bonne course! Et pas de betises! On n'a q'une seule vie.* In res sva odrinila 6. julija popoldne, lepo in gosposko z avto- mobilom po cesti, ki vodi iz Martignyja skozi Sembrancher in Orsieres proti Velikemu sv. Bernardu. V Bourg St. Pierre je bilo slave konec in presesti sva morala na lastno prometno sredstvo, na noge! Toliko, da sem se v edini gostilni usedel na stol, kjer je nekoč počival Napoleon Bonaparte, sva že morala naprej v breg v stransko dolino Valsorey. Lepa je bila hoja po sočnih pašnikih; z Darbellavem sva si kmalu postala prijatelja. Oba elektrotehnika, oba planinca, kaj si ne bi! Med planinci je duševna vez silno hitro vzpostavljena. Darbellay mi je zaupal, da je bolj poznan pod dijaškim imenom »le Frison«, zaradi lepe frizure; ime, ki zame nikakor ne pride v poštev. Smejala sva se in klepetala, kot da se poznava že 10 let.

* Srečno! In ne počnita neumnosti! Samo eno življenje i,mamo. Zopet sem spoznal "razliko med nemškimi in francosko govorečimi Švicarji. Tam nemška natančnost, vestnost, preciznost in disciplina, tu pa vse isto, a ublaženo z romansko lahkotnostjo in pravim francoskim espritom. Tam samo tovarištvo v gorah, tu zraven še toplo prijateljstvo. Z Nemci smo se hitro pozabili, s Francozi si še danes izmenjujemo pisma, polna prijateljstva, idej načrtov, četudi graje- nih v oblakih. Ljudje visoke strokovne sposobnosti, kombinirane s francoskim šarmom in kulturo, to so francoski Švicarji! Ni čuda, da se nemški in romanski Švicarji ne razumejo posebno. Le kadar gre za zunanje stvari, potegnejo vsi po navadi skupaj kot en mož. V slogi je moč. In v solidnosti, bi pristavil jaz. Dolina Valsorey se je počasi porazgubila med gore. Na planini Chalet d'Amont (2300 m) je od poti ostala le še stezica. Še nadaljnji dve uri in bila sva v koči Cabane de Valsorey (3034 m), baš nasproti Mt. Velana (3754 m). Nikogar ni bilo, sama sva kraljevala v simpatični bajti. Jaz sem Frisona ves čas klical, naj stopi iz koče in pogleda žareče barve večernih megla. Frison pa je mene vsake pol ure vabil uživat izdelke svoje čudovite kuharske umetnosti. Kuhal je mesno robo, ki jo je v glavnem priskrbela črna borza. Ta ustanova je namreč na jezo nemških Švicarjev v francoskem delu kar lepo uspevala; ob brezmesnih dnevih si dobil poleg ribe še mesno jed, »za dodatek«, seveda le, če so vedeli, s kom imajo posla. Vremenski izgledi pa niso dosezali Frisonove kuhe in baro- meter je vztrajno padal. Frison je trdil, da bo ponoči snežilo. In res, ni se zmotil. Ko sva se ob treh zjutraj motala izpod kupa odej, je bil Mt. Velan onstran doline sveže pobeljen in najine stene nad kočo, žal, tudi. Takoj po> prvih korakih so morale nastopiti dereze. Najprej sva stopila po ledeniku Glacier du Meitin na sedelce istega imena v višini 3609 metrov. Tam začenja skalnati zapadni greben Combina in vodi v rogljastih skokih na 4188 m visoki Combin de Valsorey. Dolg leden greben naj bi naju potem pripeljal na najvišji vrh, na Combin de Graffeneire (4317 m). Sestopiti sva nameravala preko naslednjega visokega vrha, Aiguille du Croissant (4260 m), po naše »Špica prvega krajca« (po obliki vrha s severa) in silno strmega ledenega skoka Mur de la Cote (ime je, kot pri sledečem »koridorju«, izposojeno od ustrezajočega klasičnega pristopa na Mt. Blanc), in sicer na Col du Croissant pod naslednjim »Combi- nom«: Combin de Zessetta (4078 m). Grand Combin je namreč zelo obširna gorska gmota. S sedla naj bi sestopila po običajni, a zato nič manj nevarni smeri skozi tako zvani »Corridor« na Plateau de Dejeuner (3500 m). Tam, kot že ime pove, prišleci s severa običajno zajtrkujejo, menda bolj na hitro in z mešanimi občutki ob pogledu na pošastno prežeče odlome ledu, ki vise nad »koridorjem«. S platoja bi potem sestopila čez ledenik de Corbassiere in planinske pašnike istega imena v Vallee de Bagnes, v daljni Fionnay ob deroči Dranse de Bagnes. Naslednjih 18 kilometrčkov ceste do prve železniške postaje Sem- brancher bi pa že kako prevalila, če ne drugače, pa peš. Že koj na sedlu ali bolje rečeno škrbini du Meitin sva morala na kolena. Veter je tako neznansko divjal in v takih oblakih vrtinčil sveže zapadli pršič, da o plezanju po grebenu ni bilo niti govora. Morala sva ugrizniti v bolj kislo, a manj mrzlo jabolko. Ostala nama je namreč le še pred burjo zaščitena, a zato 20 cm na debelo sveže zasnežena stena. Nič vabljiva ni bila na videz in prijatelj Frison je ni poznal nič bolje kot jaz. Obetala so se tedaj presenečenja. Toda kakšno bi bilo življenje, če bi človek vse vedel vnaprej? Midva sva napravila takole: kar po sredi stene, da bo več izbire. V zavetju sva se navezala, dereze so pa zaradi pršiča in sivih lis ledu v žlebovih ostale kar na nogah. Podrobnosti ne pomnim več, kajti stena ni, kot so naše: bela, z vabljivimi kamini in zapeljivimi policami, lepa, čeprav huda. Črna je bila, neizrazita in umazana, škriljasta in drobljiva. Dovolj dela je bilo z njo. Menjaje sva vodila. V nekem skoraj navpičnem žlebu je bilo dno polno sivega, kot kost trdega ledu. Končalo se je v ostudnem, s požledom oblitem kaminu. Frison se je zagrizel vanj. Tilnik me je že bolel od napetega zijanja navzgor. Praskanje derez po skalah je bilo vedno ostrejše, sicer tako mirni glas tovariša vedno nervoznejši. Napetost je rasla do nemogočih, plezalcem le predobro poznanih meja. »Drži, drži dobrot, je prihajalo od zgoraj. »Drži, drži se dobro«, sem klical navzgor. Končno je le prenehalo, Frison se je pretolkel na varno. Ko sem se sam spoprijel s kaminom, sem razumel. Čast Frisonu za to mesto, ni zastonj danes predsednik sekcije Martigny CAS. Naprej sem vodil jaz. Kajti Frison ima ženo, družino, dva otro- čička, sedemletno deklico Christianne, čudovitih oči, in malega An- dreja, et on n'a qu'une seule vie, mon vieux!* Sicer pa je bilo naprej vse lažje. Le blizu vrha naju je čakalo strmo, s svežim snegom pokrito ledišče. Tovariš je varoval na robu, medtem ko sem se jaz kar se je dalo neopazno plazil preko pasti, da ne bi sprožil na ledu le rahlo lepečega, do kolen segajočega pršiča. Na Combinu de Val- sorey sva se kljub zoprni megli, ki naju je že nekaj časa zasledovala, pri raztreskanem trigonometričnem znamenju resnična oddahnila. Sprostitev napetosti se je pokazala v obliki imenitnega teka. Na pravi vrh naprej ni težko, le paziti je treba, da ne prideš preveč na rob in da se ti ne odlomi kaka opast nad južno steno vrha. Onih tisoč metrov do Glaciera de Sonadon bi bila sicer dolga, a hkrati kratka pot v onostranstvo. Še dobre pol ure vzpona in ničesar ni bilo več nad nama, razen megle. Višinomer je potrdil najino veselje, toda megla je bila neusmiljena in videla sva komaj sama sebe. S kompasom sva določila smer proti Aiguille du Croissant: severo- zapad. Toda pri hoji-po kompasu nisva bila dovolj dosledna, vabljivo lepa strmina naju je počasi zasukala na levo v lažji svet; sestopalo se je krasno, Combina nisva poznala in ko je višinomer kazal le še 3900 metrov, sva zazijala: pred nama je zmanjkalo tal, kot bi odrezal, ostal je samo zrak in globoko v meglah črte razpok na nekem ledeniku. Skakala sva na desno, na levo, a povsod sva naletela na silno

* Samo eno življenje imamo, moj dragi! prevesne, najmanj sto metrov visoke ledene odlome, polne zelenih votlin, čudežno visečih stolpičev, ledenih sveč in snežnih opasti. Lepa reč vse skupaj! In tu nekje naj se pride dol? Dobra karta in orien- tacijske fotografije so nama končno le pomagale. V svoji vnemi sva bila zašla preveč na levo in prenizko, sive razpoke pod nama so pa morale biti baš v proslulem »koridorju-. Žalostna sva lezla ob robu odlomov nazaj v višino. Šele pri 4100 metrih se naju je svet usmilil. Papir v snegu nama je potrdil, da sva našla nekak prehod, ki je bil sicer nemarno strm, a mogoč. Frison je odkopal del opasti, jaz pa sem ga spustil na vrvi preko roba. Počistil je vesino še spodaj in začel sekati stopinje po neprijetni strmini proti sedlu du Crois- sant, ki se nama je obetalo nekje na desni. Trudoma je dosegel iz snega štrlečo skalico, kjer bi lahko dobro prestregel nihaj, če bi mene pri spustu čez rcb odneslo. Pa me ni in po stopinjah sva bila brž skupaj. Tako je šlo potem precej časa, napeto v členkih in v glavi, dokler nisva soglasno ugotovila, da so razpoke v belini pod nama že začetek koridorja. Megla se je medtem malo' odmaknila in nad seboj sva zagledala v led zabito palico, količek, kos cepina ali kaj: pametni ljudje se tedaj preko tega mesta raje spuste po vrvi. Še enkrat naju je potem zapeljalo in v megli sva prišla zopet nad tak prijazen skok. Morala sva še in še na desno in menda naju je le sreča rešila še bolj zamotanih pustolovščin med razpokami in odlomi nad koridorjem. Pokazala nama je namreč drzno zgrajen mostiček preko široke, čez vse pobočje segajoče razpoke. Niže se je zbeganih nebogljencev usmilila še megla. Razgrnila je svoj nevarni plašč in potrdila, da sva res v koridorju. Toda pokazala nama je hkrati, koliko ledu nama visi nad glavo in kje sva pri prvem presene- čenju stala in nameravala sestopiti. Zeleni bolvani ledu in globoko izriti jarki v snegu, sami nevarni pozdravi od zgoraj, so naju čudovito razgibali. Tekla sva, kar se je dalo, kot da že čutiva ledeno pest za tilnikom. Skoki, žlebovi, jarki, plazovi, nič nisva gledala in obstala sva šele pred Platojem de Dejeuner. Res je, da tu gor hodijo celo s smučmi. Toda kot inženirja sva vedela, da varnosti pred to- vrstnimi plazovi ledu, pred odlomi, ne jamči samo nizka temperatura. Treba je vedeti, da je ta gmota vedno v gibanju, da vse, kar padavine nanosijo zgoraj pod vrhovi, mora nekoč v obliki ledenih plazov preko roba v globino. Verjetnostni račun, ki mu pravimo tudi slučaj ali sreča, ima na tem prehodu za moj okus nekoliko pretirano vlogo. S platoja sva pregledala ledenik de Corbassiere, ki naj bi naju privedel v kočo Cabane de Panossiere (2675 m), severno izhodišče za ture v kraljestvu Combina. Tega ledenika je pa bilo do koče vsaj pet kilometrov in tako se nama je obetalo še mnogo zabave z razpokami. Vodič »Guide des Alpes Valaisannes« svetuje oba bregova ledenika, oziroma pobočja nad njima. Frison mu je kot Švicar sveto verjel, jaz pa bolj kot takim in drugim dogmam zaupam svojim očem. Te pa so mi trdile, da bo po sredi le še najlaže. Dogovorila sva se, da vsaj poizkusiva po mojem, če bo pa narobe, se še vedno lahko umakneva na ta ali oni breg. Toda tega ni bilo treba. Vztrajno sva napredovala po globoko razmehčanem snegu. Celo deževati je začelo in Combin je od časa do časa pošiljal za nama svoje gromovite pozdrave. A vse to naju ni prav nič motilo. Zavest, da sva tem pozdravom srečno ušla, nama je povzdignila dobro voljo do prešer- nosti. Razpok se nisva posebno bala, nerodno je bilo le, da sva morala zaradi njih hoditi precej vsaksebi; zato je prvi le s težavo in sklonjen, kot burlak na Volgi, vlekel težko vrv skozi mokri sneg. Pa sva jo končno le privlekla do koče. K sreči je bil v njej oskrbnik, star, simpatičen možakar, pač Francoz. Dasi se v švicar- skih kočah ne sme točiti alkohol, je vseeno od nekod privlekel, »za naju«, steklenico zlatega vališkega »aigla«. Trdil je, da ga ima za bolezni. Siromak je menda težko in često bolan, kajti njegovega zdravila je bilo toliko, da smo ga kmalu imeli vsi trije malo v glavi. Pošteno okrepčana sva pod večer zapustila prijazno kočico. Frison je namreč hotel prespati v Fionnayu, da bi lahko telefoniral svoji ženi. Trdil je, da bova tam najpozneje ob desetih zvečer. Dolgo spodtikanje po desni moreni ledenika de Corbassiere sva opravila še v mraku in srečno sva tudi še našla začetek steze v dolino. Vodila naju je sprva zanesljivo preko sočnih pašnikov. Po- zneje pa nama je vse polno potočkov in studencev jelo križati in mešati pot in kljub električni svetilki sva ji vse teže in teže sledila, kar je povzročalo razne več ali manj glasne debate. Nenadoma je bilo kljub vsem debatam konec poti. Šele po dolgem iskanju sva našla nekakšno nadaljevanje, ki pa je ves čas sledilo potočku v umetno speljanem koritu. Spočetka je bila stvar videti v redu. Toda čim dlje sva hodila, tem bolj nenavadna je postajala struga potočka. Končno je vse skupaj zavilo v strme drnaste stene, najina steza, za katero ni bilo več prostora, pa kar v vodo. »Sacre biss« je psoval prijatelj. Takle »biss« je namreč umetno speljan vodotoč, ki vodi včasih prepotrebno močo iz ledeniških potokov kilometre daleč preko vseh položnih in strmih pobočij do oddaljenih planin in pašnikov. Življenje goveda in ovac, pa tudi bornih, neverjetno zaostalih valiških gorskih vasic je odvisno od takih majhnih potokov. Plazovi in usadi, sneg in led skušajo prestreči drobno srebrno nit, brzeeo čez pobočja in travnike do napajališč po planšarijah. Treba je težkih in drznih del, včasih celo človeških žrtev, da ti viri življenja ne usahnejo. Na tak »biss« sva torej zašla in najina pot se je izprevrgla v čudno in nevarno nočno plezanje pod mokrimi skalami, po vlažnih in spolzkih žlebovih, kjer je potoček skakal kar po nekaj metrov niže. Najhujša je bila pot po strmi, gladki in dolgi travi, ki je pa- dala nekam v nevidno globino. Končno pa nisva več mogla naprej. Ostal je le še v skalo vsekan žlebič, po katerem je veselo žuborela voda nekam v neznano. S težavo sva splezala navzdol. V temi pod nama je rohnel ne- vidni ledeniški potok. Preko strmih skokov sva, krčevito grabeč travnate šope, s pomočjo električne svetilke končno le dosegla po- ložnejši svet nad potokom. Iz koče sva bila odšla ob sedmih, ko sva odnehala, je bila polnoč. Dovolj mi je bilo take hoje. Nebo je bilo jasno, noč topla in sklenil sem raje malo bivakirati, kot potikati se med ruševjem in nametanim skalovjem. Za tako stvar sem itak vedno pripravljen; kajti kljub običajnemu zmrzovanju ni ničesar lepšega in slovesnejšega nego je noč v gorah in pod milim nebom. Kot sem pozneje opazil, Švicarji sila neradi bivakirajo in moj prijatelj v tem ni bil izjema. Uredil sem ležišče za oba; ko pa nama je jel mraz z ledenimi prijemi segati za obleko, me je tovariš zapustil in določil rendezvous na šesto uro zjutraj v Fionnayu. Počasi je utihniloi podrsavanje njegovih kvedrovcev po granitu v smeri, kjer je moral biti izhod. Jaz pa sem legel v ruševje in dal mislim svobodno pot. # Danilo se je že, ko sem se prebudil, ves trd od mraza. Šklepe- taje z zobmi sem opravil jutranjo gimnastiko, pospravil svojo kramo in začel iskati poti proti planini Corbassiere. Že pri prvih korakih pa me je zaustavil prekrasen pogled. Kot zračni privid je, podobna ledenemu gradu iz pravljice, daleč zadaj na koncu doline stala ne- dosežno visoka, srebrna kulisa: moj Grand Combin. Mislim, da takih pogledov v Alpah ni mnogo, treba je najbrž v velegorja Azije, da doživiš tako mogočen prizor. Dolgo sem strmel v belo čudo, dokler ga niso prekrili rahli megličasti pajčolani. Planino sem zlahka našel, komaj pol ure je bila oddaljena; tudi strmo stezo v Fionnay sem pogodil. Tam je še vse spalo, le poštarja sem videl, ko je zajahal svoje kolo in se odpeljal v dolino. Darbellaya še ni bilo. V gostilni, ki mi jo je označil, se ni nihče zmenil za moje trkanje in razbijanje. Kar na cesti sem prezebal. K sreči je kmalu za menoj ves zaspan prilezel čez most še Frison, začuden, kako sem mogel priti v Fionnay pred njim. Povedal sem mu naš lepi domači pregovor: kamor je šla krava, naj gre še tele, in na tej podlagi sva ugotovila, da je najpametneje, če jo kar peš mahneva tistih »bore 18 kilometrov« po cesti do Sembranchera. Frison je še telefonično sporočil svoji ženi, da je živ in zdrav, pa sva odšla. Po turi, kot je bil najin Combin, je 18 kilometrov trde ceste prav gotovo vse prej kot užitek. Ni in ni hotelo biti konca: Lourtier, Les Morgnoz, Fregnoley, Champsec, Prarrever, Montagnier, le Chable, Villette so se vrstili v dolgočasnem zaporedju, samo odrešilnega Sembranchera ni hotelo biti. Povrh je neusmiljeno pripekalo sonce, da naju je kar krivilo. Nekje sva zasačila pivo in ko sva ob želez- niški postaji v Sembrancheru popadala v travo, je bilo brž po naju. Kako tudi ne! 31 ur je preteklo, odkar sva zapustila izhodišče, kočo onstran Combina. Tihi električni vlak naju ni prebudil, šele postaje- načelniku je to uspelo. V Montreuxu ob Ženevskem jezeru sem potem med dvema vla- koma prekinil povratek. Voda je bila le preveč vabljiva. Na toplih skalah malega pomola sem nadomeščal izgubljeno spanje in moči. Pa še tam ni bilo miru. Zmotil me je z divjimi kriki človek, ki je vpričo najmanj desetih, od strahu otrplih kopalcev, komaj deset metrov od brega zapuščal ta svet. Dobil sem ga že na dnu in srečno sem ga izvlekel iz vode. Brez besede in ves omotičen je nekam odtaval, potem ko se je znebil popite moče. K sreči sem tedaj že razpolagal z dovolj krepkim francoskim besediščem, da sem pošteno ozmerjal začudeno gledalstvo; nato pa sem dremal do prihodnjega vlaka in sanjaril o Combinu. Ne bi se več premaknil, če bi se tudi ves Montreux utapljal. Tako sem bil izmučen...

Vlasto Kopač: Obledele podobe iz Grintovcev

Če hodiš v Grintovce z odprtimi očmi in če ti niso skalni špiki samo prijeten mik za oko, gorska pobočja pa le kraj lagodnega oddiha, postaneš kmalu v tem gorovju do- mač. V odročnih zakotjih, v nedrih gora, boš naletel na robate možake oglatih rok in pre- udarnih besedi. Tem sta sekira in cepin ude- lala dlani. 0 delopustu posediš z njimi poti napuščem ali na planem; bistro te pogle- dajo, kadar bo govora o gamsu in srnjaku, ta ali oni bo, če ravno tako nanese, načel eno tistih starih zgodb o drznih streljačih, o drvarjih in gonjačih, o ovčarjih in nosačih, o sečnji lesa v strminah in garanju v robeh. Zvečer ob tleči žerjavici se pogovor najraje obrne na starega Bosa in Bertuca, Potočnika in Uršiča, Sivega Jurja in Rjavega Marti- na s prisojne plati, Jernika, Mavca, Suha- dolnika, Plesnika in še nekatere z osojne plati gora. Če te ne zapeljejo legendarni pri- zvok, romatični navdih ali starinska patina teh zgodb, boš iz njih povzel bistveno: Po- gumni možje, o katerih je govora, so že pred pojavom alpinistike izvedli v Grintovcih iz- redne podvige, preplezali so dokaj smeri, ki še danes vzbujajo naše spoštovanje. Zmogli so težavne vzpone brez sodobne plezalne „ , ,. OI . opreme, v coklah ali pa bosi, dostikrat z p d. Bos uplenjenim gamsom in puško na plečih. Teh vzponov nihče ni beležil in marsika- terih za njimi še nihče ni poizkušal. Preden so v Savinjskih Alpah nadelali prve stez© in turisti z dolgimi palicami zaceli hoditi po dolinah, so ti domačini že prelezli malone vse lašte in police, zagate in plati v gorah, ko so zalezovali gamse ali pa iskali za lezle jarce. Gorjam, rojeni ob vznožju Savinjskih Alp, so prvi stopili na vrhove tega gorskega sklopa in si s skalnih špikov ogledovali čadasto pokra- jino pod seboj.

89 7 Upoštevati moramo, da je takrat v domišljiji preprostih gorjanov še strašil po gorah »gorni mož«, metal kamenje na jarce in se z roba krohotal pastirjem, žalžene so se skrivale v meglah in na vrheh so gospodarile človeku sovražne sile. Zato je bila potrebna tem možem, ki so se podajali v tedaj skrivnostni gorski svet, hrab- rost in razvedenost, otresti so se morali vraž in predsodkov, ki so njihovim vrstnikom branili pristop v odljudni svet med špiki. Tega ne smemo izgubiti izpred oči, če si hočemo ustvariti kolikor toliko jasno predstavo o plezalnih podvigih lovcev in ovčarjev v ostenjih Savinjskih Alp pred rojstvom naše alpinistike. Dokaj teh podvigov je že skoraj pozabljenih. Zato ni čudno, če so plezalci iz poznejše dobe, iz prvih desetletij našega stoletja, imeli nekatere svoje vzpone za prvenstvene, ne vedoč, da so tam čez že zdavnaj prišli v golenicah ali pa bosi domači ovčarji in divji lovci. V vaseh ob Bistrici, v Stranjah, Stahovici ali na Planini, v sa- motnih bajtah po gorskih zakotjih sem sem pa tja še slišal o teh plezalnih vzponih gorjanov, ki počasi blede in tonejo v pozabo. Zato sem zapisal del tega, kar še živi v spominu in ustnem izročilu do- mačinov. Valentin Slatnar, po domače Bos, neprekosljivi plezalec in divji lovec, je že kot devetleten pastir oblezel strmine v Mokrici, ko je pasel koze. Pozneje je preplezal zahodno steno Brane naravnost na vrh iz Kotliške grape. Cokle, nakovane z ledniki, si je obesil na zapetnike za pas, puško predejal na hrbet in se kar v golenicah lotil mokrih odlomov pri Luknji, kjer imajo gamsi samotarji prehod v Ruševe doline in za Blek. Do danes se za Bosom še nihče ni povzpel tam čez. Čez leta so se gamsi nad Koncem zopet zaredili. Takrat je Bos v zahodni steni Brane doživel težke trenutke. Čez Ruševe doline je gonil sedemnajst gamsov, ugnal jih je v gladke plati za Nakovo, kjer so obtičali. Tam čez pride lahko samo pajek. Gams merkač, ki se je zaskočil, je začutil nevarnost, zeleno je pogledal lovca in se za- kadil vanj. Bos pa je bil še bolj uren, prižel se je na polico in stisnil glavo pod gričo. Vseh sedemnajst gamsov je s kozleti vred puhnilo za vodnikom. Drug za drugim so se poganjali čez lovca, ki se je krčevito tiščal gladke skale in čakal, kdaj ga zbijejo v prepad. Prehod od Bab na Kamniškem sedlu po laštah čez severno steno Planjave na Male Vilice je prvi izvedel Bos. Pozneje so tu čez prišli naši gorohodci-pionirji. Tudi čez Svetle plati v severni steni Planjave je Bos prvi sestopil v Logarsko dolino z gamsom na ramah, ki ga je nesel k Plesniku. Po pripovedovanju domačinov iz Konca je preplezal okoli leta 1909 zahodno steno Planjave skozi kamin, ki ga je pozneje preplezal Brinšek kot prvi turist. Prav tako je priplezal iz Logarskega kota do Bab na Jermanovih vratih. V grebenu Zeleniških špic so bili pred Drenovci domači lovci z Bosom. Po Velikem Grebenu, ki se strmo dviga iz zatrepa bistriške doline, je prvi pristopil in sestopil Bos, ko so gonili gamse v Konec. Pozneje so tod pri velikih pogonih sestopili s kramžarji na nogah najboljši gonjači Miklavov, Puškarjev, Koželj in drugi. Pred devetimi leti so preplezali Veliki Greben naši plezalci, misleč, da je tura prven- stvena. Zanimivo je tudi, da so domačini gorjani preplezali prepadno debro med Konjem in Rzenikom že v začetku tega stoletja. Plezalci, ki so prišli tam čez pred osmimi leti, so živeli v prepričanju, da je njihov vzpon prvenstven. Tudi zimski vzpon čez južno plat Štruce na Skuto je pred leti prvi izvedel domačin iz Bistrice, pokojni gorski vodnik Jerinčkov Lojze. Dva plezalca sta jo preplezala čez nekaj let v prepričanju, da sta prva. Lojze se jima je pozneje na široko smejal, ko ju je poslušal. Bos je med drugim preplezal še Veliki Knof pod Kompotelo, ko je iskal orlovo gnezdo; ostenje pod Jermenškim turnom je pre- delal pri lovu na gamse po dolgem in počez, takisto tudi Brano. V Turški gori je prečil južno ostenje za Turnom po gamsovih ste- činah! Obredel je gore nad Koncem, Uženjake, Kalce in ostala za- kotja kot nihče pred in za njim. Današnji lovci v tej dolini se po znanju in po drznosti v skalah ne morejo meriti s tem, danes že na pol pravljičnim veteranom, ki je še z osemdesetimi leti ubiral stopinje v breg hitreje kot mladi pastirji. Če te kdaj zanese za Kogel pod Skuto, najdeš na travnatih ve- sinah ostanke okroglega, na pol razpadlega kamnitega stanu. Tod so se pasle pred sto in več leti Murijeve (p. d. Mlinarjeve) trope jarcev z Jezerskega. Gonili so jih po Suhem dolu čez Kokrško delo v Konec, od tam čez Žmavcarje in pod Slemenom na sočne pašnike za Koglo-m. Hrano so nosili pastirju z Jezerskega po laštah na sedlo med Malim Grintovcem in Dolgim hrbtom ter po Velikih Podeh za Kogel. Od tod je nastalo ime Mlinarsko sedlo. Fanta, ki je nekoč prinesel čez Mli- narsko sedlo pastirju hrano, je pri povratku na Velikih Podeh zatela megla, zgrešil je smer in strmoglavil v Jurjevec. Zadnji, ki je za Koglom pasel jarce, je bil Frischaufov vodnik Jernik. Na vseh ostalih vrheh, vštevši takrat težje pristopne Skuto, Rinko in Ojstrico, so bili prvi domači lovci in ovčarji. Frischauf, ki je pred osemdesetimi leti kot turist odkrival Sa- vinjske Alpe, opisuje svoje spremljevalce takole:1 »Življenje prebivalcev Savinjskih Alp je izredno preprosto. Ti kmetje, od katerih so glavni Suhadolnik, Plesnik, Planinšek in Uršič, žive po svoje, odrezani od prometnih zvez... Vsak tak hribovski kmet je zanesljiv vodnik. V coklah, brez nogavic, v volneni jopici namesto suknjiča, s sekiro za pasom, brez palice plezajo ti ljudje tako varno po stenah, da ne moreš prikriti svojega začudenja. Poleg tega pa imajo še smisel za lepoto narave. Če srečaš na gorskem vrhu pastirja in ga vprašaš, kaj išče tod, ti odvrne: ,Tukaj je tako lepo, pa daleč se vidi.' Koristno je, če se nekoliko seznanimo s temi ljudmi; strmeli bomo, kako voljno nam bodo pomagali in kako so skromni. Če pa vzameš s seboj še nekaj navadnega tobaka (najboljši tobak je ,štangovec'), tedaj si jih boš v trenutku pridobil, tisti mah bodo

1 Prof. dr. J. Frischauf: »Die Sannlhaler Alpen« 1877. ravnali s teboj kakor s prijateljem in njihova vsestranska pomoč ti je gotova.« »... kot vodnika so mi z vseh strani priporočali starega Jernika Beršnika, ki je tedaj služil za lovca in drvarja pri Muriju... Izka- zalo se je, da se popolnoma spozna v okolici in da je ta nekdanji ovčar in lovec povsem doma v gorski rajdi, nenadkriljiv v krajevni razvedenosti in nenadomestljiv vodnik predvsem za severno plat gorskega sklopa.« »... Domenila sva se, da poizkusiva nov vzpon na najvišji vrh vzhodno od Grintovca, ki nama je lansko leto zaradi slabega vremena izpodletel. Jernik je menil, da se to pot v enem dnevu po- vzpneva kar na dva vrha. Prvega, ki se zdi z Jezerskega položna kopa, je imenoval Skuto, drugega, ki z Jezerskega ni videti višji, pa je označil kot Rinko. 0 prvem je dejal, da ni posebno težavno priti nanj, drugi pa je neprimerno hujši.« O povratku s Skute piše med drugim: »... Končno smo se znašli nad 6 m visokim skokom. Že smo mislili, da se bo treba vrniti na našo smer, ko se Jernik odločno požene čez 4 m visok skok in se podriča v mel, kjer se ročno ustavi.« Za Kočno piše: »Kot vodnika lahko uporabimo oba lovca na gamse, Je mika in Mavca. Strmim, kako pozna Jernik Savinjske Alpe. V vsem gorskem sklopu je malokatera poklina, ki je še ni prelezel; vse življenje (sedaj je star 67 let) je prebil deloma kot lovec, deloma kot ovčar v najvišjih gorskih predelih... Za drugega spremljevalca lahko priporočim Mavca. Sam pravi o sebi, da je ,najboljši plezalec' daleč naokoli. Kajti če pri katerem koli lovu na gamse pade plen v nepristopen kraj, kamor navadni plezalci ne morejo, tedaj mora 691etni, toda še vedno krepki in okretni Mavec ponj. Imel sem priliko opazovati in občudovati njegovo sigurnost pri plezanju. Pri tem se ne loti bika pri rogeh, kot ima navado Jernik, temveč si najprej ogleda težave, potem šele začne z napadom. Ima budno oko za go- spoda, katerega vodi, tako da se mu lahko popolnoma zaupate.« 0 Primožu Suhadolniku, ki ga je vodil na Kočno in s katerim sta sestopila po melišču Na plazeh, piše: »Imel sem priliko opazovati pogum mojega spremljevalca. Svojo preprosto palico je na mojo željo zasadil za znamenje na vrhu. Brez palice se je podričal po melu, med vožnjo je celo izvlekel svoj tobačni mehur, si natlačil pipo in jo nažgal, ne da bi pri tem menjal hitrost in smer vožnje.« V svojih spominih z navdušenjem govori o gorjanih iz Savinjskih Alp:2 »Kako prisrčni so moji spomini na čas, ko sem v malo- poznanih Južnih apneniških Alpah hodil na ture v spremstvu slovenskih pa- stirjev in lovcev, ki jih moremo imenovati akrobate v skalah... Vodnik se začudeno ozira, če mu ne moreš hitro slediti, presenečen je, da so na svetu ljudje, ki ne znajo v skalah tako spretno plezati kot on«.

2 Dr. J. Frisohauf: »Erinnerungen aus den Sannithaler Alpen« N. d. A. Z. 1880. Zavedati se moramo, da pomenijo samostojni plezalni podvigi teh gorjanov začetek razvoja alpinizma v Savinjskih Alpah in prvo stran njegove kronike. Nanje, ki so poznali vsak rob v domačih gorah, so se naslanjali prvi pionirji gorohodci, ko so odkrivali »malo poznane Južne apne- niške Alpe«. Hodili so po stopinjah domačinov in se učili ob nji- hovih izkušnjah. Naša sodobna alpinistična generacija gleda s pono- som na vse tiste preproste može iz ljudstva, ki so pomagali utirati pot alpinizmu v naših Alpah.

K. J.: Prijetna nedelja V upravo Tržiške planinske skupine je prišel »Oficirski dom« bivše Jugoslovanske vojske na Siji. Za popravilo te stavbe je dobila podružnica tudi nekaj denarja. Da bi bila postojanka čimprej obnovljena, je podružnica organizirala v nedeljo 13. oktobra 1946 udarniško delo, tovarna »Runo« pa je brezplačno posodila tovorni avto. Zbralo se nas je nekaj nad dvajset članov z orodjem in deskami na zbornem mestu. Že vožnja sama iz Tržiča v Rdečo dolino, kakor se sedaj ime- nuje, je silno lepa. V pričetku Doline se soteska tako zoži, da predniki Dolincev z ogljem, katerega so kuhali, niso mogli drugače med svet, kot da so si postavili tako zvani Hudičev most. Navadno so mostovi grajeni počez preko struge, ta pa je bil postavljen vzpo- redno s tokom vode. Tržiška Bistrica, ki je izkopala sotesko med dvema hriboma, je tu napravila komaj nekaj metrov široko tesen med skalami. Pa še eno posebnost je imel ta most; ni stal na opornikih, temveč je visel na vrbovih trtah med stenami. Še danes se vidijo v steni vseki, kjer so bile trte pritrjene. Seveda je tak most voda ob povodnjih večkrat odnesla. Takoj ko prideš iz predora, te prevzame lepa, divje romantična soteska. Na desni se dvigajo skalnate piramide, na levi pa hiti šumeča Bistrica v brzicah preko skal, ki so se navalile v strugo z obeh strani. Na levi strani, tik nad slapovi, čepe hišice, komaj tako velike kot Košuta (Kladvo) in Sija planina s Kofc "oto dr. H. Havlina skale, ki so se privalile v dolino. Po čudnem naključju so skoraj vse ostale nekaj metrov od hiš. Ni dolgo, mogoče je od tega nekaj let, se je utrgala taka skala, porušila eno hišico in se ustavila tik pred vrati druge. Avto nas je odložil na graščinskem dvorišču. Porazdelili smo si bremena, moški so naložili deske, ženske orodje in zavili smo na pot. Med nami so bili zastopani vsi poklici, kar jih premore tržiški kot: delavci, čevljarji, uradnice, usnjarji, trgovci, mesarji, učitelji, gospodinje in danes za nas najvažnejša obrtnika: mizar in klepar- krovec. Ob potoku smo po lahno napeti poti, skozi krasne gozdove, kmalu prišli do idilične planinice Dovžanke, kjer so majhne, a lične planšarske koče. Tu je bil prvi oddih, rame so nas že malo bolele, a dobre volje zato ni bilo nič manj. Na Siji planini, vzhodno od Kofc je bil drugi postanek. Prislonili smo deske na Bundrovo kočo in zastrmeli v lepoto jeseni v gorah. Te prelepe barve! Bledozeleni macesni stoje kot plamenice med žoltim bukovjem in temnozelenimi smrekami. Nad dolinami leži lahna modrina, ki se preliva preko gora v vseh odtenkih od temnomodrega do svetlovijoličastega. Za nami se vleče greben Košute z belimi peči- nami in rumenkasto, ožgano travo, pred nami pa stoji Storžič, siv in visok, ovit v vznožju s skoraj črnim cretjem. Tovariši, ki grade v Sija planina, zadaj Kamniške Alpe Foio Kune severni steni Storžiča bivak, ga iščejo z daljnogledom. Če pazljivo gledaš, ga opaziš tudi s prostim očesom. Čepi na neki vzboklini in sveže deske se blešče v soncu. Vse okoli nas blaženi mir tihe jeseni v gorah. Še kake četrt ure rinemo v precej strm breg in na cilju smo. Še prej pa nas je presenetil trop gamsov, ki so v lepih skokih zdrveli proti vrhu Košute. Z velikim zadovoljstvom odložiš breme, ne toliko zaradi teže, kakor zaradi zavesti, da si storil koristno delo. Koča pa je v zelo slabem stanju. Lansko leto je bila še mnogo bolje ohranjena. Oken in vrat ni več. Notranji opaž je skoraj ves iztrgan, na polovico tudi podnice, glinasta peč je razbita, prav tako štedilnik. V steni ob štedilniku je nekdo izbil veliko luknjo, da je dobil opeko zase. Lani je bila streha še skoraj cela, letos manjka več kot polovica eternita. Ker ni bilo vrat, se je v slabem vremenu zatekala v kočo živina in tako je notranjščina enaka hlevu. Pa nismo dolgo ugotavljali škode. Očistili smo nesnago in ruše- vine, nekaj jih je šlo s krovcem na streho, drugi pa so pogledali po sosednjih kočah in znosili stvari nazaj, kamor spadajo. Zaplapolal je ogenj in strokovnjakinja tržiške bržole se je lotila svojega posla. V nekaj urah je dobila koča že precej drugačno lice. Eternit, kar ga je bilo še celega, smo preložili na eno stran strehe, drugo pa za silo pokrili z deskami in strešno lepenko. Mizarski mojster je vse lepo izmeril in narisal, zamislili smo si porazdelitev prostorov v koči in če pojde vse po sreči, bo kmalu otvoritev nove turistovske postojanke v naših planinah. Prenovljeno kočo bodo spomladi zelo radi posečali smučarji zaradi prisojne lege. Tu okoli so spomladi imenitna smučišča. Razgled pa je tudi silno lep. Severna stran Kamniških planin (Kočna, Grinto- vec) je kot na dlani, na desno Storžič in Kriška gora, potem Kriško polje, Jelovica, Rlegaš in Julijske Alpe s Triglavom. Na zahodni strani se dvigata Begunjščica in Baba, v kolikor jih ne zakrivajo Matizovčeve čeri v Košuti. Okoli koče pa stoje od viharjev okleščeni drevesni veterani, vsi porasli z zelenkastim mahom. Med njimi so kotički kot v pravljici. V vznožju vzpetine, kjer stoji koča, pa se vrste planine Šija, Pungrat in Tegošče v razdaljah pol ure. Spomladi je vznožje Kladva rdeče od sleča. Okoli vrha Kladva pa se stalno zadržuje trop gamsov. Ko bo koča odprta, bo dosti mikavnejša kot Kolce. Kolikor smo mogli s seboj prinesenim orodjem in deskami, smo delo končali. Kuharica nas je povabila h kosilu. Seveda je bila bržola izborna. Več kot vsa kuharska umetnost pa je pripomoglo do dobrega teka res pravo tovarištvo. Izposojali smo si skodelice in žlice, posedali na soncu v najlepši slogi in zadovoljstvu. Le predsednik podružnice si ni dal miru. Še med jedjo je hodil okoli koče ter ogledoval in premišljeval, kako bi uredili, da bi bilo lepše. Tudi drugi smo ogledovali izvršeno delo in razmišljali o bodočem delu. Nič ni bilo tistega nesmiselnega »holadri«, ki se tako rad razvname na skupinskem izletu, ko vsi križem kražem govore, pojejo in kriče; ko pridejo domov, pa komaj vedo, kje so bili. V travi smo našli tudi nekaj cvetov encijana, katere je premotila lepa, topla jesen. V smrekah so sinice uganjale svoj živžav; če bi ne bilo jesenskih barv okoli nas, bi skoro mislil, da smo sredi pomladi. Tako ti vse to zbudi čudno občutje. Otožnost se meša z željo po polnem, vročem življenju, jesenskemu miru se upira odhajajoča mladost, hrepenenje po sreči, po ljubezni. Naši predniki so bajali o dobrih gorskih vilah in zlih duhovih. Nič se jim ne čudim. Nekaj skrivnostno lepega je v gorah, nerazumljiv vpliv imajo na človekovo notranjost; le malokdo se upira njih čaru. Res, marsikoga gore tudi ugonobe na ta ali oni način, v glavnem pa nas le dvigajo, nam izpreminjajo notranjost in nas duhovno bogate. Ljudje, ki so se udali goram iz vsega svojega bistva, imajo širši in globlji pogled v svet. Take in podobne misli so se mi motale po glavi, ko sem stal ob curljajočem žlebu, kamor sem šel po vodo. Sonce je zgubilo svojo moč, pripravili smo se za povratek. Hoja navzdol je bila prijeten izprehod. Da, bila je lepa in prijetna nedelja!

Marjan Keršič: Nevihta T maju Še v temi sta zapustila udobno ležišče v domu v Vratih. Na vzhodu je bledela noč, kazalo je na jasen veder dan. Pa še. preden sta imela polovico Stene za seboj, ju je zakrila megla in komaj sta še razločevala v sihravi sivini dneva. Zaverovana v resno delo pod pre- visi, nista opazila, da se je nebo nad Stenarjein pooblačilo. Temna gmota se je povlekla preko Cmira, iz Trente so se skozi Luknjo pri- huljeno plazile cunjaste megle. Od časa do časa je završalo v robeh. Veter je trgal njune besede, ki so zamirale v vlažnih grapah. Belač je s težkimi gibi zabijal klin pod previsom. Telo mu je viselo na togo napeti vrvi v klinu. Počasi so drsele dlani po hrapavi površini stene. Zagrebel je okrvavljene prste v plitvo poč in se sun- koma vzravnal. Z desnico je dosegel rogljo nad seboj in se na rokah potegnil na rob. Zasopljen je obsedel na polici in se oddihoval. »Ali pojde?« Klusov se je zaskrbljeno oziral za njegovo senco, ki se je temno lepila na motnih obrisih pečine v razu. »Mora iti! Nazaj tukaj ne moreva več!« Pogled je bil ujet v mlamol nad temno globino. Nikamor več nista videla, še besede so se stapljale z mokro sivino megle. V vlažno molčanje je glasneje zatulil veter, po pečini so se potegnile prve srage debelih deževnih kapelj. Kmalu ju je ločil previs. Vrv je počasi zdrknila za rob, zastala, pa se spet zganila. Plezalniki so mu zdrsa vali na mokri skali, da je obupan obvisel na vrvi v klinu. Ledeno mrzle kaplje so> ga zbadale v obraz! Vihar je naraščal od trenutka do trenutka. Krčevito se je oprijel vrvi, da ga sunek vetra ne bi spodnesel na izpranih ploščah. Le nekaj sežnjev je videl pred seboj. Omotična sparina je legla po skalah, visoko v temenu gore je jeknilo zateglo, oddaljeno grmenje. Svetel blisk je razparal nebo, da je oslepljen zamižal. Sledil je strahoten odmev groma,; usulo se je kamenje, ki je bilo težko viselo v gladki steni. Kameniti plaz je zarohnel čez rob, z oglušujočim ropotom je grmelo kamenje preko njiju. Plašno sta se stisnila pod previs in čakala..., Po izlizanih ploščah se je pocedil curek umazane vode; kmalu je narasel v majhen slap. Čez rob se je zopet usulo kamenje in zasmrdelo je po smodu. Obmolknila sta in nemo strmela v pekel pod seboj. Črni nestvori so se vlačili z robov v globino. Narava je plesala svoj divji, ponoreli ples. Mraz je postajal hujši, mokra obleka se jima je lepila na telesih. Med kaplje dežja se je usula drobna, mrzla toča in se odbijala od skal. »Tako ne moreva ostati. Kmalu se zmrači in do noči morava na vrh«. Klusov je pobral vrv v zanke in brez besed sta se sporazumela. Belač je bil na vrsti. Usločen kakor maček se je pognal v vihar. Njegova medla senca je utonila v megleni zavesi. Težka in napol zrnrzla vrv je le počasi drsela kvišku, Minute čakanja so bile dolge in težke kakor večnost. Vrv je obstala in se ni ganila. Klusovemu Je zastajal dih. V premrlih dlaneh je preprijemal vrv in čakal... Od zgoraj se je culo zabijanje,, čudno je odmevalo v grapi na levi. Iz višine je buhnil veter, zatulil okoli voglov, nato pa strmoglavil s silovitim truščem v prepadne globine pod stolpi. Šum dežja se je polagoma potajil in v sredo blaznega meteža so padle težke, mokre snežinke. Zažirale so se v obleko in v spolzke vrvi; v ple- zalnikih je šklopotala voda. Zgornji se je oglasil z zateglim klicem, nerazumljive besede- so se trgale skozi vihar. Samogibno je plezal Klusov za njim. Nič ni čutil, ko ga je oplazilo kamenje, da je kri pordečila mokro pečino. Premražen je obstal pri Belaču in trudno pobiral mokro vrv v zanke. Nekaj je zamrmral, morda je bila kletev. Izmenjala sta se v vodstvu. Belač ga je na polici varoval, medtem ko je Klusov v plitvem kaminu gozdil navzgor. Prekobalil je ostro rez na robu in izplezal v steno na levi. Spodnji je kljuboval viharju na polici in stiskal mokro- vrv v dlaneh. Obraz mu je bil jeklenotrd, po- licu mu je polzela sraga krvi. Kamenje ga je udarilo v lice-, pa se ni zavedel bolečine. Lotevala se ga je utrujenost, da je onemoglo zaprl oči... Kaj počne- Klusov? Vrv se ne gane več, mrtva visi čez rob in miruje. Zaklieal je v vihar: »Joža-a-a-a!« Glas je zamrl v vetru in kakor v posmeh se je- oglasilo od stene- na levi: O-o-o-o-a-a-a-a ... ! Še enkrat. Nič... Naenkrat je vse utihnilo. Še veter se je potuhnil nekje v temnih zakotjih med stolpi. Minuta je bila težka in polna strahotnih prividov. Belač je čakal. Nekje v bližini je zarohnelo padajoče kamenje. V vratu je čutil bitje srca; v prsih ga je stisnilo in noge so se mu zašibile v onemogli utrujenosti. V strahotno molčanje je planil zviška zategel, grgrajoč krik: »Miha, drži... Mihaaaa!« Kakor blisk ga je prešinila strahotna misel: Padel bo in vrv se bo utrgala... V naslednjem trenutku ga je sunek vrvi skoraj podrl. Začutil je silno bolečino v ramenu in vrv ga je spekla v dlani. Nekaj temnega je šinilo mimo njega in topo udarilo- na polico, se odbilo... in prevrglo čez rob ... Sledil je sunek in Belač je zastokal od bole- čine v pasu. Klecnil je v kolenih. Vrvi pa ni izpustil. V pesteh ga je zgrabil krč, prsti so popustili in omahnil je vznak... Vrv je šinila skozi zaponko v klinu, sunilo ga je v prsi in potegnilo kvišku, da je obvisel na robu police... Vrv je zabrnela kakor struna... in se ni utrgala... Sledila je večnost... Mrtvaška tišina je razprostrla svoja težka krila nad prizorišče. Enolično- je šumel plaz čez previs. Čez dolgo se je sprožil kamen, ki ga je padajoče telo- omajalo v vesini. Votlo je udaril nekajkrat ob pečino-, zabrnel in utihnil globoko spodaj v melišču. Belaču je neusmiljeno- kovalo v sencih. Vrv ga je stiskala čez prsi, da mu je jemalo sapo. Na vrvi je čutil tovariševo težo-, ki ga je vlekla navzgor h klinu. Polaščal se ga je obup in onemoglo je zaklieal navzdol: Risal M. Keršič

»Jožaaaa...!« V grgrajočih glasovih je ponavljal klice, a nihče se mu ni odzval. Utihnil je, ker so mu moči pojemale in je sodil, da vso skupaj nima nobenega smisla. To so bili trenutki nevarnega malodušja. Potem se je ovedel. Roka mu je ob pasu otipala varovalno vrv. S Prusikovim vozlom jo je ovil na glavno vrv in jo na drugem koncu vpel v klin, ki ga je zabil v ozko špranjo. Teža na prsih je popustila, spodnji je obvisel na varovalni zanki, ki se je obtežena zadrgnila na glavni vrvi. Uspelo mu je, da se je razvezal in planil je na rob police... Seženj niže je na vrvi visel Klusov, negibno, kakor mrtev. »Joža... živiš?« Mrzlično je pograbil napeto vrv in jo jel vlecii k sebi. Moči so mu rasle, s silo, ki bi ruvala skale, ga je potegnil ob gladki pečini do sebe in se sklonil k njemu na polico. Pred očmi se mu je za- meglilo. Klusov je bil po vsem obrazu oblit s krvjo in je težko dihal. »Žejen sem, Miha... Daj mi vode...« Iz oprtnika je izvlekel čutaro z vodo in mu jo nagnil na krvave ustnice. Izpraznil jo je na dušek. Poiskal je obveze in vzel tovariševo glavo v roke. Na čelu mu je zijala široka rana, da se mu je videla bela kost lobanje. Klusov je stokal, ko mu je Belač obvezoval ranjeno čelo in mu izmival kri z obraza. Obleka je bila na ramah vsa raztr- gana, koža posneta in členki na rokah krvavi. Počasi je Joža dvignil težke veke in uprl kalni pogled v tovariša, ki je klečal ob njem. »Joža, je hudo?« Oni je zaprl veke, zastokal in komaj opazno- odkimal. Desnica se mu je oklenila vrvi ob pasu in takrat je Belač spoznal, kako se je zgodilo. Na vrvi je v zaponki ob pasu visel skrivljeni, izruvani klin. Zato ga je v previsu odneslo. Klusov se je zdaj že čisto- zavedel. Počasi je trgal besede iz sebe in razlagal tovarišu, kako se je zgodilo... Vihar ... spodneslo ga je. Klin se- je ob sunku izruval, da je omahnil vznak... sunek ga je vrgel ob steno-. Nekaj ga je udarilo po glavi, da se mu jei stemnilo pred očmi. Skušal se je vzravnati. Zabolelo ga je v kosteh, brez moči je omahnil nazaj na oprtnik, ki mu ga je Belač del pod glavo. Trmasto je skrčil nogo-, ki ga je skelela v kolenu, in se končno le vzravnal. Stiskal je zobe in skušal stopiti na noge. Šlo je, četudi so- bili prvi koraki negotovi in ga je moral Belač podpirati in loviti za roko. »Naprej morava, Miha«, je- s težavo iztisnil iz sebe. Ves poten je bil od napora. »Ali bo-š vzdržal, Joža?« je zaskrbelo Belača. Pobiral je vrv v zanke. Še enkrat je pregledal Joževo vezavo ob pasu; oni pa mu je molče pokimal. Snežilo ni več, le veter je s podvojeno silo- tulil okoli roba in se v besnih sunkih poganjal pod previse, da je otožno- jokalo v vlažnih grapah. Redki bliski so parali nebo, v stoterih odmevih je zamiralo oddaljeno grmenje za vrhovi. Volja jima je popuščala, stala sta na polici, kakor na smrt obsojena... Obup se ju je loteval, drgetala sta v mrazu in nista vedela, kaj bi. In v tisto strahotno molčanje se je Belač nenadoma glasno zasmejal... Stresel je z glavo in glasno- zarjul v vihar. »Hudičevo nama jo- je zagodlo-, a-a-a?« Stal je na koncu prepadne police, ves moker in zasnežen. S klobuka mu je tekla umazana voda in mu lepila mokre- lase na čelu. Naenkrat je bil ves miren ... Pobiral je mokre zanke vrvi in jih spuščal pred Kluso-vega. »Zanesi se name, Joža, vse bo- dobro. Do noči prideva na Kre- darico, pa če bi te moral nesti preko- ledenika.« Zavedel se je odgovornosti. Bil je navezan sam nase in ni mogel računati na tovariševo pomoč. Mirno se je vzpel v kamin in izplezal do zgornjega klina, na katerem je bil Klusov obvisel. Izbil ga je in shranil kot dragocen spomin. Dolgo je iskal novo špranjo v gladkih ploščah, kjer je vse viselo navzdol. Po mačje se je splazil okoli izlizanih žmul in v plitvem žlebu je zavaroval spodnjega. Iz motne sivine je še vedno rosilo. Minute so tekle po polževo, spodnji se je mukoma privlekel do Belača in mu omahnil k nogam. Po vsem životu se je tresel in zobje so mu šklepetali. Vse je kazalo, da je pri kraju in ne bo mogel dolgo zdržati. Belač mu je pomogel na noge; vzravnal se je, a spet so mu noge klecnile v kolenih. Težka skrb je legla na Belača. Pomalem ga je začel prešinjati strah, kako izplezata iz stene, ki ji v meglah ni mogel videti vrha. Svet se mu je zdel tuj in prav nič poznan, slutil je nad seboj vrh stolpa in motne obrise Črne stene. Kakor bi se vse zarotilo proti njima, so jele med dež padati spet mokre in drobne snežinke. Nosilo jih je po vetru, jih sipalo v obraz in močilo prezeblo telo, da sel je kadilo iz premočene obleke. Pomogel je na noge tovarišu; ta se ga je z desnico oklenil okoli vratu. Opotekala sta se po polici na levo do navpičnega odloma, kjer sta počila. Bolj na levo se je svet ustromil v grapo, ki se je više končavala v marogastih previsih. Veter je za hip razpihal megleno zaveso. Črna stena je visoko nad njima šinila v nebo. _ Belaču je ušel pritajen vzklik. Vrh stene je bil že čisto blizu, pečina je bila razčlenjena in ne več tako neusmiljeno strma. To mu je dalo novih moči, skoraj nosil je Klusovega, ko sta se opotekala po zagruščenem dnu grape in upehana obstala pred zadnjo oviro, ki jima je zapirala izstop iz stene. Tisti metri strmega, razbitega odloma so ju zamudili dolgo uro, izmučena in zbita sta omahnila zgoraj med skale pod ledenikom. Izpod snega je čez izlizane pečine v tenkem curku šumela voda in se razlivala po kamenju. Pila sta v dolgih, hlastnih požirkih, izmivala okrvavljene roke in spet pila ... Mračilo se je in pred njima je bila dolga pot preko ledeniških kont in globeli. Klavrno sta se lovili njuni senci po raztreskanih škrapah med lisami gnijočega snega in zelenega ledu. Zdaj je Belač ze skoraj nosil Klusovega, ki je pri vsakem koraku klecal v kolenih in se onesveščal. Skoraj tema je že bila, ko sta, na pol mrtva našla markacijo pod Kredarico in so se iz megle pojavili temni obrisi Triglavskega doma.

V toplo zakurjeni jedilnici Triglavskega doma se je dolgočasilo nekaj ljudi. Leno so listali po spominskih knjigah. Oskrbnik je stopal od okna do okna, in zaskrbljeno zrl skozi rosne šipe v megleni večer. Zunaj je jokaje zavijal veter, jeklene vrvi so škripale pod napušči. Oskrbnik je stopil ven. Nekaj hudega je slutil in zaskrbljeno je pogledoval tja proti ledeniku, kakor bi nekoga pričakoval. Jata kavrov se je leno preletavala nad grebenom. Z, nasprotnega roba se je oglasilo otožno- skovikanje. Težka mora je ležala na oskrbnikovem licu. Nemiren se je vrnil v jedilnico. Ob peči v kotu se je oglasil mlad fant: »Ju še vedno ni...?« Oskrbnik je odkimal. Opoldne so prispeli v Dom zapozneli turisti. Prve kaplje dežja so tedaj udarjale ob skodlaste stene Doma. Nekdo je omenil, da prideta popoldne še dva, ki sta plezala čez steno. »Vreme se je sprevrglo in nevarno pot imata«, je dostavil. Okrog dveh je v težki šumet dežja zarohnel vihar in greben Malega Triglava je utonil v meglah. Prvi bliski so prešinili nebo. Ura je šla na pozno popoldne, a onih dveh še vedno ni bilo iz stene. »Prenočiti bosta morala, kjer sta«, je zinil fant v kotu. »Če sta le še živa«, je boječe menila debelušna gospa. Starejši možak v kotu je venomer nekaj godrnjal o nerazsodnosti mladih ljudi. Oskrbniku se je zdela stvar le preresna in že se je oblekel, da pogleda v vihar proti ledeniku. Pritisnil je na kljuko, a vrata so se sama odprla... Čez prag se je opotekel Klusov, ves krvav po obrazu in se zgrudil oskrbniku pred noge... Za njim se je kakor senca pojavil Belač; z opletajočim korakom je stopil do mize, nato pa je kakor mrtev omahnil na klop ... Takrat je tudi veter potihnil v robeh in se potuhnil nekam v vlažne grape Velega polja. Na umirjenem nebu so se sredi jasnine vžigale drobne, svetle zvezde...

Rado Kočevar: Skuta z jugovzhoda

Težko smo letos pričakovali ugodne vremenske prilike za vzpon na zasnežene vršace. Letošnja zima je bila taka, kakršne stari gorniki ne pomnijo. Skoraj dva meseca je več ali manj nepretrgoma ?nežilo in v gorah so vladali viharji ter puščali sledove za seboj. Pozneje se je jelo vreme izboljševati, a vendar je ostal sneg za ture skrajno neugoden. Tako je bilo v februarju in marcu, v aprilu pa se je nenadoma izprevrglo na boljše in nekako v prvi polovici meseca je močan severovzhodnik temeljito opravil z jugom. Bilo je v soboto, 12. aprila. V lepem, vročem popoldnevu sem zajahal kolo in odbrzel zasneženim goram naproti. Mrzla burja je pihala z nasprotne strani in zavirala brzino. Vrhovi gora so se leske- tali v objemu sončnih žarkov. Pogled nanje mi je krajšal dolgočasno cesto. Ko sem zapuščal Bistriško kočo, je že padal mrak in v poltemi sem ubiral zložno gozdno pot v Konec. Na razpotju sem se ustavil ter iz skrivališča v mahu privlekel na dan steklenico špirita za kuhalnik. Ura je kazala %7, ko sem v mraku tipal za stezo po strmem gozdnem pobočju. Tu v zatrepu Bistriške doline so znani lovski revirji in razen lovcev malokdo zaide v ta samotni svet. Pri izhodu iz gozda se je pojavil sneg in hoja po njem je bila z derezami kaj prijetna. Mimo lope sem dospel na široko gorsko pobočje Žmavčarje. Lopa je obsežna vdolbina v steni Velikega Gre- bena. Ob slabem vremenu najdeš tu varno zavetje. Pobočje je bilo na debelo pokrito s snežno odejo. Tu je nepo- pisen smuški svet za izvežbane smučarje. Žmavčarski smuk, ki pa živi zaenkrat le v domišljiji nekaterih vnetih drsačev, bi bil eden najmogočnejših smukov v naši državi. Start bi bil z vrha Križa Skuta z Rinke Foto R. Kočevar

(2429 m) ali Kranjske Rinke (2651 m). Proga bi nato zavila v znani gorski amfiteater pod Rinkami ter v ostrem loku čez Male Pode mimo bivaka v Žmavčarje. Cilj bi bil pod »Luknjo«. Višinska razlika proge bi znašala 1350 m, kar presega Triglavski smuk za 200 m. Smuk bi bil mogoč le v ugodnem snegu. ' V srenu sem naglo napredoval in kar prehitro se mi je zdelo, ko sem natepaval poslednji plaz. Poleti raseta tui trava in ruševje, pod stenami pa leži nagromaden grušč in pot ni ravno preveč zanimiva. V bivak sem vstopil ob pol enajstih, bil je ves pod snegom, le vrata so bila odkopana še od prejšnjega tedna, ko sva s Koširjem imela precej dela, preden sva vstopila. Za Brano se je v jasni noči posvetil mesec; kuhalnik je prijetno zabrnel in po skromni večerji sem se predal zasluženemu udobju na mehkem pogradu. Sonce je že močno ožarjalo osrednjo rajdo Grintovcev, ko sera še zaspan planil pokonci. V naglici sem odprl nekaj konzerv »jama« in »Sliced bacon-a« ter vse skupaj še izdatno podprl s pristno domačo koruzo. Ob osmih sem že popolnoma opremljen zapustil bivak ter preko snežišč Malih Podov odšel proti Skuti. Vreme je bilo kot nalašč za ture: nebo jasno, brez oblačka, pod nogami pa beton. Zameteni bivak pod Skuto foto R. Kočevar

Poleti razorani in nagubani svet z značilnimi kraškimi škra- pami, kontami in vrtačami je bil do vrha zalit. Tu je naravnost odličen svet za smučanje. Sneg še maja in junija na metre visoko pokriva to gorsko planoto. Nekateri gorniki so tod že pred vojno zarezali smučine, a vendar so Podi ostali pozimi še neraziskan svet. Saj je to tudi razumljivo; če se je hotel gornik-smučar spustiti v ta krasni paradiž, je moral vsekakor računati na bivak, ki ga je pa v strupenem mrazu le malokdo tvegal. Z Malih Podov sem načel strmo zasneženo laštoi, ki na vrhu prehaja v rez Streže. Sneg je bil imeniten in kljub o' -čutni strmini ni bilo treba sekati stopinj. Zaradi močne pripeke sem se požuril; bal sem se namreč plazov. Pošteno moker in zasopel sem dospel na rez grebena; tu sem sprevidel, da hitenje nima smisla, kajti ledena burja me je sprejela in sneg je bil zmrznjen. Nadaljnja smer me je vodila skozi kratek, precej strm ozebnik, ki se je končal v steni proti Velikim Podom. Kljub izvrstnemu snegu sem zasekal stopinje in se varovaje ob cepinu pomikal navzgor. Ozebnik je prešel na vrhu v udobno ploščad. I\ii sem se odpočil in pregledal nadaljnjo smer. Strmo, kakšnih 40 do 50° naklonjeno snežišče je peljalo k vrhu. Na dnu se je končavalo ob velikem skalnem odlomu. Če bi me tu odneslo, bi prifrčal preko spodnje lašte naravnost na Male Pode. Sonce je že močno pripekalo, ko sem nadaljeval vzpon v slabo izraziti rezi grebena, ki na levo v steni pada na Velike Pode. Oprezno sem se pomikal navzgor; lahko bi hodil hitreje, a zavest, da sem brez tovariša, mi je hromila podjetnost. Kakšnih sto sežnjev više se je greben ustromil v oster rez in moral sem prečkati

105 8 Skuta z jugovzhoda, smer vzpona Foto R. Kočevar

na desno v žleb. Strmina je bila občutna, poleg tega pa še izpo- stavljena. Uporabiti sem moral vso tehniko cepina. Za dobrih pet- deset metrov sem potreboval pol ure. Žleb je proti vrhu prehajal v položno snežišče; sedaj sem pohitel in ob pol enajstih sem že stal na vrhu Skute. Rezek vzhcdnik me je ko j prisilil, da sem si oblekel gumijasto obleko, skozi katero mi ni mogel do živega. V čistem modrem ozračju je bil pogled čudovit. Na severu se je kazala dolga vrsta belega gorovja, Visoke Ture z Velikim Klekoni. Pod njim se je širila mučeniška Koroška. Na zapadu mi je pogled zdrsnil preko Karavank in Julijcev k Notranjskemu Snežniku in Pri- morski Učki nad Kvarnerom. Takega vremena in razgleda nisem imel še, odkar zahajam v gore. Huda žeja in glad sta me pregnala z gore. V naglici sem namreč pustil hrano in pijačo v bivaku. Po zadnji plati sem odbrzel v kotel proti Štruci ter preko njene kratke jugozapadne stene na Velike Pode. Pod Dolgim Hrbtom sem našel težko- pogrešano vodo; curljala je s sten in mi nudila okrepčilo. Pogled v krnico Okrešlja Foto R. Koievar

»Psiu«. Rezek žvižg je pretrgal ozračje in koj nato je v diru pridrvela tropa gamsov ter izginila za Koglom. Stopil sem za njimi ter se preko »umika Slemenu« vrnil v bivak. Imel sem premalo hrane, da bi ostal še en dan, zato sem pobral vso ropotijo ter se ob cepinu za- peljal po Žmavčarjih navzdol; vožnja je bila bajna, v osmih minutah sem bil v gozdu. Iz jase v Koncu sem se še enkrat ozrl navzgor v južno ostenje Skute; zaobljubil sem si, da se še povrnem k njej. Vzpon na Skuto z Malih Podov ni težaven; odvisen pa je od kakovosti, množine ter oblike snega. Letos je snega v izobilju in naklonina strmejša kot navadno; sicer pa smer nudi v lažji obliki vse, kar potrebuje gornik pozimi. Priporočljiva je zlasti za mlade gornike, ki so začetniki v zimski tehniki in ki naj se vrnejo preko Štruce. Sedaj, ko stoji bivak na Malih Podeh, je računati na večji obisk s te strani. Dosihdob so namreč natepavali dolgočasno pot preko Malih Podov.

107 s* Franc Zupan: Smrt na Dolgih stenah Ko smo stali na malem pokopališču v tesni gorski dolini, kamor je pravkar prodrla pomlad, so od juga plaval beli oblaki ,in v gorah se je bliščal sneg. Izpod ostankov plazovine so šumeli potočki, zaplate suhe trave so ležale po osojah. Popoldanski mir se je vlegel tudi na nas, ki smo stali ob svežem grobu, pokritem z venci. Lep dan je bil, poln sončne luči in pomladnega nasitrojenja. In vendar še ni bilo dolgo tega, ko je zgoraj na grebenih še vršal veter in se je megla plazila čez Sedlo. V mračnem jutru smo stopili iz koče, pod napuščem nas je pozdravil droben dež, ki je pršil iiz megle. Šli smo, da pogle- damo na Dolgih stenah za vremenom in prihranimo ostalim tovarišem trud in nepotrebno hojo. Milena se nam je pridružila. Ni strpela v koči, preveč so jo vabile gore. Ostali so še dremali in ždeli pod toplimi odejami, ko smo jo mi že ubirali v megli po stopinjah prejšnjega dne. Na Sedlu je ležala gosta, odurna megla in koča je kmalu izginila v sivini. Sneg in megla sta se spojila v eno in svet okoli nas je izginil. Oster veter je ječal v nevidnih čereh in se lovil skozi megle v snežni samoti. Včasih so zrastle iz megle pečine in spet utonile v neznano. Na pol zametene stopinje so bile edina zveza s kočo na Sedlu. Po včerajšnji sledi smo se vzpenjali čez konte, žamete in robove; včasih smo postali in zajeli sapo. Svojevrstna je taka hoja v megli. Veš sicer, kje si in kam greš, vendar te vsak hip preseneča neznana oblika skale, ki zraste iz megle in ki je v jasnem še opazil nisi. Razburjajo te stolpi in čeri ogromnih oblik, iki se v pilšu vetra nenadoma pojavijo pred teboj, in na itihem se sprašuješ, če si na pravi poti. Upali smo, da prodremo skozi megleno plast in dosežemo sonce na vrhu Dolgih sten; nad imeg.lo mole le najvišji vrhovi gora, kot otoki iz razburkanega, mlečnobelega morja. Tu spodaj je pršelo, ledena plast se je nabirala na obleki in cepinu. Zato le naprej, više ik soncu! Površina snega je postajala ledena, megla se je še bolj zgostila; zdelo se nam je, da se je belina okoli nas grozeče zamračila, veter se je za hip ustavil. Na levi je ležala temna lisa. Milena je zavila k njej, nas poklicala — na snegu je našla ptiča z razbito glavo. Nekaj toplega se nam je zganilo v srcih, ko smo gledali nebogljeno trupelce. Česa je neki iskalo revše v tej ledeni divjini, kamor še črni, predrzni kavri redko zaidejo? Veter se je spet oglasil. Na levi pod nami je izginjalo snežno pobočje v meglo. Bili smo na Dolgih stenah, nekje nad Spodnjimi jamami. Na desni se je videl rob opasti, ki je visela nad Velikimi Podi. Nakkmina se je malce ublažila in počili smo nekoliko pod rezjo grebena, skoraj na ravnem. Gledal sem naprej in iskal smeri, ko me je zdajci zmotil nek šum za menoj. Ozrl sem se: Milene, ki je hodila za menoj in še pravkar smeje govorila, ni bilo več! Malo niže je prav tisti hip izginila v megli nejasna postava; drsela je z nogami naprej v prepad in se zaman skušala zadržati s cepinom. Par trenutkov nato jo je vzela sivina in ostali smo sami. Prešinil me je občutek, da se je zgodilo nekaj strašnega. Pogledal sem tovariša. Stala sta nekoliko zadaj, molče kot sence v megli. Tisti, ki je stal za njo, mi je povedal, da je naglo prijel za ratišče cepina, pa se miu je izmuznilo, ker je bilo ledeno. Saj je bil videti padec tako nedolžen! Samo klecnila je, zdrsnila iz stopinje in se sprva počasi odpeljala po vesini. Toda ustaviti se ni mogla več, brzina je naraščala, ker je spodaj svet strmejši. Rado je takoj odhitel po pomoč v kočo. Ostala sva sama z Jožom; po zmerno napeti vesini sva jela sestopati za Mileno. Zdaj pa zdaj sva zaklicala, toda odgovora ni bilo! Pobočje je bilo zaenkrat brez skal, nekje spodaj bi moral biti iztek. V snegu so se videle raze okla, poskušala je torej zavirati! Niže spodaj so bili spet sledovi, ogrebetine od čevljev in šibke raze po snegu. Nisva vedela, kam greva, zato sva sestopala previdno in puščala sled za rešilno odpravo. Nekajkrat sva zgrešila smer, ker v gladkem snegu ni bilo odtisov, toda kmalu sva spet našla majceno prasko ali razo in novo upanje se je vselilo v srce. Samo da bi jo našli! Ne zadeni, da bi ranjena obležala nekje v snegu, prvo noč bi zmrznila! Svet je postajal bolj strm in kot nalašč ni bilo tu nobene sledi. Toda ko sem se slučajno ozrl na desno, sem zagledal pod seboj nekaj Kočna in Grintovec Foto Brinšek temnega. Nihalo je v vetru, kot bi bila živa stvar. Usmerila sva se proti temni stvari v snegu. Ko sva prišla bliže, sva spoznala Milenin cepin, ki je bil zasajen z oklom v sneg in obrnjen z ratiščem proti dolini. V vetru je nihal kot petelin na strehi. Pustila sva ga za kažipot tovarišem in odšla naprej. Svet se je usitromil. Iz megle so se pojavile skale. Joža je nenadoma zaklical: »Glej jo! Tam spodaj je nekdo ležal, pa je vstal in sedaj izginja v megli!« Gledam, pa ne vidim nič. Megla, megla, ta prekleta megla! Če bi se vsaj za trenutek vzdignila! Sledil sem tovarišu, ki je naglo stekel naprej; vendar ni bilo ne duha ne sluha o po- nesrečenki. Le na skali, ki je molela sredi sneženega lijaka iz snega, so se videli krvavi sledovi. Niže spodaj se je spet kri v dolgih zaplatah cedila po snegu. Iz megle se je prikazala postava, še ena in še ena; bili so tovariši, ki so, oprem- ljeni z derezami, naglo sestopali po sledovih. Skupno smo odšli naprej; skalne skoke smo previdno obšli po levi in desni strani, krvava sled nam je kazala pot. Končno je zavpil Miha Belač, ki je prevzel vodstvo, da je našel Mileno. Pohiteli smo za njim, obšli še par skokov in po plazu dospeli v Spodnje jame pod Grintovcem, kjer je ležalo v snegu nekaj črnega, negibnega. Ne daleč od tod snežna očala in zaponka za lase. Bila je Milena. Megla se je za hip dvignila in pokazala se je mračna podoba Grintovca, ki je hladpo zrl ,na nas in naše delo. Molče smo spravljali truplo čez strmine v dolino. Mislili smo na to ljubo, drago tovarišico, ki smo jo imeli vsi tako radi in ki jo je tako nenadno zadela kruta usoda. Sele počasi smo se zavedeli strašne izgube. -Nikdar več je ne bo med nami! Mi bomo še hodili v gore, sedeli v opoldanskem miru na vrhovih in gledali kopaste oblake na obzorju; pozimi se bomo vzpenjali čez snežna pobočja proti soncu, toda z |njo — nikdar več! Pomlad bo prišla, spet bomo sedeli v toplem večeru pred kočo, toda brez nje ... (Milena Hartman, rojena '28. februarja 1926, po poklicu stud. chem., je na zimsko-alpskem tečaju ljubljanske skupine dne 19. marca 1947 zdrsnila z Dolge stene pod Grintovcem in padla 350 m globoko v Spodnje jame.)

Vlasto Kopač: Nekaj etnografskega drobiža iz Kamniških Alp

Sem pa tja naletimo v odlsžniih gorskih predelih na ostanke domače ljudske umetnosti. V nekaterih gorskih vaseh in zaselkih je domača obrt še živa, kot n. pr. piparstvo na Gorjušah, na Menini planini in v posameznih naseljih ob štajerski meji, drugod pa je že bolj ali manj zamrla. Izpodrinili so jo cenejši industrijski izdelki. Domača obrt pojema predvsem, ker se izpreminjajo socialni in ekonomski pogoji ter s tem življenjske potrebe našega človeka. Nazori gorjanca, šege in pojmovanja pastirja in drvarja, ki slone še na preteklosti, izginjajo v svežem vetru napredka. S tem pa postajajo odveč tudi ročni izdelki ljudskih obrtnikov in umetnikov, ki so vezani še na stare šege in potrebe gorjancev. Seveda bodo v doglednem času spadali v etnografski muzej vsi predmeti, ki postajajo v novih življenjskih razmerah odveč in nepotrebni. V gore prodira napredek počasneje kot v dolinah. Zato so se v gorovju ohranile etnografske oblike in samorasle posebnosti, ki jih po dolini že zdavnaj ni več. Med etnografski material, ki nam je dosegljiv, spadajo tudi rezbarije, ki jih izdeluje pastir na plainini, gorjanski kmet na samotni kmetiji ali drvar v zameteni bajti, torej predmeti, ki jih izdeluje gorjanec na lastno pobudo in za lastno potrebo. Zavedati se moramo, da pri novih nazorih in pod drugačnimi pogoji ti izdelki domače obrti hitro kopne in da jih je z vsakim letom manj. Za našo etnografijo pa je ta drobiž dragocen. V bistriški dolini in Stahovici, v Črni in vaseh pod Grohatom sem pogosto srečal možake, ki so preudarno moževali in pri tem vztrajno puhali dim iz svojih lesenih pip. Te pipe predstavljajo psa, naivno podanega in primitivno rezljanega vaškega kužka z zavihanim repom. V Kamniških Alpah je ta oblika pip še precej v rabi. Seveda le pri očancih, sinovi raje vlečejo cigarete. Drugod v goratih predelih naše ožje domovine nisem naletel nanje.

Tak kužek je kaj pripraven za kajo; snameš mu glavo, nabašeš vanj tobaka in ko udobno puhaš dim, se tudi psu kadi iz gobca in ušes. Večinama si »pse1; rezljajo gorjanci sami, vsak zase. V Stahovici jih še reže iz javora 87 letni drvar Jože Roaman, po domače Ajdovec. Ko sta kresilo in goba izginila v začetku tega stoletja tudi iz gorskih bajt in so začeli uporabljati izključno žvepienke, so pastirji na Veliki planini rezljali lesene škatlice za žvepienke v obliki knjige. Bile so iz enega kosa in trpežnejše ter varnejše pred močo kot krhke škatlice vžigalic. Na Veliki, Mali in Gojški planini izdelujejo »trniče«. To so kepe trdega, močno soljenega sira v obliki hruške. Navadno so »trniči« bogato okrašeni z odtisi lesenih, rezljanih modelov. Modele za trniče, ki jih prinašamo, je izrezljalo z žepnim nožem v poletnih mesecih na Mali planini kmečko dekle Josipina Holmar iz Vodic. Kažejo izreden občutek za obliko in slog, pa tudi ostro opazovanje narave in iskren odnos do nje. Takim samoraslim talentom iz ljudstva bo treba v prihodnjih letih nuditi možnost izpopolnitve in izobrazbe v umetnoobrtni šoli in sorodnih ustanovah. 0&&OA in cbaiituaiie vesti

milem

Dne 19. marca si v Dolgih stenah pod Grintovcem zdrsnila v meglo. Nisem cula Tvojega poslednjega klica; v snež- nem viharju smo Te našli vso nemo, nemo za vedno. Tedni so že minuli od tedaj — in vendar še danes ne morem verjeti, da Te ne bo nikoli več. Ali boš res za vedno ostala v onih globeliih, v divjih vi- hairjih in v čarobnih lepotah zimskega jutra? Ali Te res ne bo nikoli več med nas? Kaj Te je gnalo v planine? Črna gora Te je rodila, Bosna in Hercegovina sta Te videli rasti, trdo življenje in delo med vojno sta Te prekalila; šele osvo- boditev Ti je omogočila življenje v ožji domovini. Tedaj pa si z vso svojo živo, mlado silo vzljubila gore. Nobena za- preka Te ni mogla ustaviti. Hitela si dojemat in doživljat, kot da hočeš na- domestiti vse, kar si bila zamudilai. — Kaj Te je gnalo? Hrepenenje po soncu in svobodi ter želja po lepoti, po vihar- jih, po nikdar premagani, večno neuklonljivi sili gora. In vendar Te življenju ni ugrabila ta divja sila! Kot da si jim bila od vekomaj namenjena, tako preprosto so Te gore vzele medse. Preprosto in kruto. Se spomniš, Milena, kako čarobno so zafolestela v soncu zasnežena ostenja Kalške gore, ko sva po mesecih ljubljanske megle spet prvič zagledali modro nebo? Se spomniš, koliko barv in cvetja se je prelivalo lani aprila na Vrtaškem vrhu? — Se spomniš, kolikokrat sva potem na Progi sanjali o vsem tem, delali načrte, gradili za bodočnost...? * Potem pa so prve grude zemlje padle na Tvojo krsto. Težka, črna zemlja, kakršno so najine roke z ljubeznijo ves mesec kopale v Bosni. — In letos? Tebe ne bo na Progo, ostaneš stredi domačih gora; z mano pojde le lep, svetal spomin. Misli na večno lepoto gora se bo odslej, draga Miilena, za vedno pridružil še Tvoj svetli liik: kleno, neustrašeno, požrtvovalno in tovariško dekle, ki si postala žrtev slfe po soncu in divji svobodi. Staža.

Novice iz ZSSR

Sovjetski tečaj za tehniko zimskega alpinizma je bil preteklo zimo v soteski Adil-su v Kavkazu, na bazi alpinskega taborišča »Lokomotiva«. Pod vodstvom izkušenih gornikov se je vežbalo okrog 50 športnikov iz Moskve, Ljeningrada in Donbas-a v tehniki zimskega alpinizma, smučanja v gorskem svetu itd. Vodja je bil mojster športa Nikolaj Čekmarev. (Sovjetski šport.) Zimski vzpon na Užbo, najtežji vrh v Kavkazu, so opravili ruski alpinisti. Podrobnih poročil o tem znamenitem podvigu še nimaimo. La Vie Sovietique (Pariš) poroča o delu sovjetskih alpinistov tekom leta 1946 v Pamiru in Tjan Šanu, iki so razmeroma manj znane gorske pokrajine nego Himalaja. Večina vrhov in ledenikov v tem gorovju je bilo še neraziskanih in neimenovanih. Poleg Piik Stalina (7495 m), ki je najvišji vrh skupine, so tudi ostali vršaci dobili imena: Pik Izvestja (6856 m), Pik Pravda (6406 m), Pik Molotov (6828m), Piik Vorošilov (6666m), Pik Komunistična partija (6031 m) in druigi,- Znano je, da je Abalakov že leta 1933 osvojil najvišji vrh Pik Stalin. — Leta 1946. so se -sovjetski alpinisti pod vodstvom Abalakova povzpeli na Pik Kari Marks (okrog 7000 m) in Pik Frid. Engels (6800 m). — Letos se namerava ista skupina lotiti gore Vjerh Pobjedi, ki je za Pik Stalinom najvišja vzpetina v tej gorski verigi (nad 7000 m).

Delo planinskih skupin v letu 1946 in njih načrti za leto 194? (Konec.)

Trst. Slovensko planinsko društvo se je ustanovilo v Trstu leta 1904 kot podružnica SPD v Ljubljani. Razmahnilo se je takoj v tem velikem mestnem središču, ki skoro ne pozna parkov in sprehajališč. Veliko število Slovencev v mestu in okolici je ustvarilo ugodne pogoje za izletništvo na bližnji in odda- ljenejši Kras, na Julijske Alpe z njihovimi pestrimi lepotami in razgledi, na Čaven in vrhove Trnovske planote, Nanos, v prelepe kraške jame. Že v letu 1904. je društvo nadelalo poti v divaško jamo Vilenico, tik pred prvo svetovno vojno pa v Dimnico v Slivjah pri Materiji v Istri. Pričelo je že tudi z zimsko turistiko, n. pr. na Porezen; pripravilo načrte in sredstva za postavitev planinske koče na Črni prsti v Julijskih Alpah, kar pa je preprečila svetovna vojna, postavitev razglednega stolpa nad sv. Ivanom pa italijanska šovinistična uprava v Trstu. Po prvi svetovni vojni je društvo zaradi italijanske zasedbe in izselitve mnogih Slovencev zelo oslabelo. Dne 13. julija 1920. leta je ob požigu Narodnega doma »Balkana« agorel ves društveni inventar. Leta 1923. pa so Italijani, pod pretvezo v Dimnici podtaknjenega orožja, društvo razpustili in vse imetje izročili šovini- stičnemu društvu »Societa alpina delle Giulie«, članici CAI, ki je to podtaknitev izvršila. Po razpustu Planinskega društva se je -gojilo planinstvo pod okriljem vseh mogočih društev, predvsem mladinskih, prosvetnih in s-portnih. Posebno mladin- ska društva, ki so množično organizirala slovensko tržaško mladino, so že zgodaj prirejala po kraških dolinah pol ilegalne množične izlete s prosvetno- sportnimi mitingi. Pozneje so to nadaljevali docela podtalno, z zavestnim pri- pravljanjem krepke, borbene mladine za spoprijem s fašizmom in za končni obračun z njim, po tajnih skupinah kot n. pr. »Štempiharji«, »Magnamonti« ali pa celo s skupinami, iki so planinarile v okrilju podružnic CAI (Alpina delle Giulie, XXX Ottobre itd.). Tri bazoviške žrtve, nešteti aretirani, konfinirani, internirani, emigrirani rojaki, ki so pozneje padli v osvobodilni borbi, pričajo o duhu in delu teh planinskih skupin. Po uničenju fašizma in delni osvoboditvi se je dne 5. maja 1945. leta zopet obnovilo »Planinsko društvo« v Trstu. Dejansko kot samostojno, toda že s pravilnikom, po katerem se smatra za sestavni del »Zveze društev za telesno vzgojo za Primorje in Trst«, in moralno in dejansko povezano s PDS, s katerim ga vezeta etnična skupnost in narodno osvobodilna borba, ki jo je primorsko ljudstvo bilo skupno s slovenskim in jugoslovanskimi nairodi v vojni demokracije proti fašizmu. Društvo se je z vso vnemo lotilo dela v prilikah velikega mesta, ki vzpod- buja k delu, vendar s posledicami četrtstoletnega fašističnega tlačenja. Število Slovencev je bilo zaradi izseljevanja in raznarodovanja zmanjšano, posebno število mladine, ki se raje vdaja plesu; številne mejne čute med pasom A in B, med Jugoslavijo in Italijo, in težkoče, ki so jih namerno še povečavale zavezniške okupacijske oblasti, prometne težkoče, gospodarska kriza, ki je prišla do posebne veljave zaradi precejšnje oddaljenosti Alp od Trsta, vse to je oviralo razmah planinstva. Doslej je društvo priredilo 18 večjih skupnih izletov, med njimi na Triglav- sko slavje s 65 udeleženci, na planinski tabor na Nanosu (Pleša 1261 m) s 40, na Veliko Gradišče (741 m), v Glinščico (Val Rosandra) ob otvoritvi plezalnega tečaja z 18, na Artviže nad Herpeljami (817 m) z 18, na Trstelj s 13, k otvoritvi Škocjanske jame s 54, k zaznamovanju poti na Vokiik (546 m) z 11, na Krn s 27, na Notranjski Snežnik s 26, k otvoritvi Dimnice v Slivjah s 16, na Slavnik (1028 m) z 12, na Učko v Istri s 37, v Tinjan v Istri z 19, na Bled s 70, k otvoritvi d i vaške Vilenice z 20 udeleženci. Zimsko sezijo je društvo začelo s smuški- mi izleti, doslej s 7, od teh 6 na Črni vrh s 25, 41, 72, 54, 41, 38 in na Livek s 46 udeleženci (od teh 4 tekmovalci pri okrožnih tekmah v Ajdovskem okrožju). — Plezalni tečaj v Glinščici ni uspel zaradi premalega zanimanja mladine. Smučarska telovadba je dobro -uspevala, a se je že po nekaj nedeljah spremenila v smučanje na terenu. — Društvo se je udeležilo udarniškega dela pri obnovi vasi Mavhinje, Vižovlje in Cerovlje, parade dela v Ajdovščini in Gorici ter raznih prireditev in manifestacij, ki jim je bil Trst v preteklem letu pozorišče. — Dobro uspela javna prireditev kultur,no-planinskega in zabavnega značaja v Trstu pri Sv. Ivanu je vrgla društvu nekaj sredstev za obnovo planinskega inventarja. Začeli smo tudi z zaznamovanjem poti na Volnik (546 m) nad Repentabrom. Marsikje smo morali to delo opustiti, ker so poedini vrhovi še neočiščeni od min ali kot 0'bmejni zasedeni od zavezniških čet. Z obnovo koč se je komaj začelo, deloma zaradi neurejenih pravnih prilik in nedoločenih mej. Zavarovali smo poslopja, ki pridejo v poštev za planinske namene. Šlo je pri tem v glavnem za nekdanjo financarsko vojašnico v Trenti in za kočo »Cozzi« na sedlu Dolič, doslej last CAI, ter za zavetišče Desimbn pod Ozebnikom, na poti na Jalovec, tudi last CAI, tržaške podružnice »Alpina delle Giulie«; pri tem je pomagala tudi trentarska mladina z udarniškim delom. Društvo ima sedaj (v januarju 1947) 250 članov, od teh "55_&ktivnih smučar- jev, a zelo malo plezalcev. Doslej je priredilo predavanje >0 zgodovini in pomenu planinstva« pred približno 300 poslušalci in predavanje dr. Avčina »Naše planine v luči veličine in lepote zapadnih Alp«, ki je izredno uspelo. Društvo je v začetnem razmahu in ima mnogo razvojnih možnosti, posebno zaradi vključenja planinstva v Zvezo društev za telesno vzgojo za Primorje in Trst in sodelovanja z množičnimi organizacijami, kar je začelo prinašati nekaj plodov pri zimskem športu; a tudi ta je še bolj v začetni fazi, posebno pereče je vprašanje vključenja mladine. Tudi so razna področja skoro še nenačeta, n. pr. jamarstvo (speleologija); na žalost je celo s plezalstvoni skoro isto. V periodičnem tisku smo naredili precej propagande. Kratek Vodič za primorske planine in jame se pač vključi v Vodiča za vso Slovenijo. Prometne in gospodarske težkoče bodo prejkoslej občutno ovirale razmah planinstva. Kakšne bodo posledice vključitve društvenega sedeža v »Svobodno tržaško ozemlje«, medtem ko ostane skoro vse planinsko področje izven njegovega obsega, se še ne da oceniti, vsaj ne v polnem obsegu. Vsekakor odtrganost Trsta od njegovega planinskega ozemlja, od primorskega Krasa in Julijskih Alp, ki bodo priključene FLR Jugoslaviji, ne more dobro vplivati na tržaško progre- sivno planinstvo, na reakcionarno pa še manj. V to zaledje je tržaško planinstvo, bodisi slovensko, bodisi italijansko-progresiivno, vedno težilo, ker se zaveda, da bosta stopnja in tempo razvoja odvisna le od mere povezanosti in neoviranosti stikov s planinskim področjem, ki je vse v Jugoslaviji. Naloge in težnje goriških planincev. Slovensko planinstvo izhaja iz polpre- tekle dobe in je v zvezi s splošnim slovenskim preporodom. V planšarstvu, v divjem lovstvu, v gorskem vodništvu so prvi izvori planinstva. Bili so sicer že slovenski predhodniki alpinisti, ki so pa hodili svoja pota. Organizirano planinstvo v današnjem pomenu besede se je začelo leta 1893, ko je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD) v Ljubljani i,n je ta planinska matica zbrala okrog sebe podružnice po vsem Slovenskem. Ze leta 1896. je kot prva, na Goriškem pričela delovati Soška podružnica v Tolminu, za njo 1903. Ajdovsko- Vipavska, leta 1904. Idrijs/ka, Cerkljanska in Tržaš.ka podružnica, dalje 1906. Istrska podružnica v Pazinu, 1907. Ilirskobistriška in leta 1911. Goriška podružnica v Gorici. Vse te posestrime je prva svetovna vojna razpršila in uničila, po končani vojni so podružnice izgubile svojo matico. Na zboru delegatov v Ljubljani v decembru leta 1921. je bil sprejet sklep, da se v Gorici ustanovi samostojno planinsko društvo. Tako smo Goričani dobili svoje SPD. Ko je že bilo v svojem razmahu, ga je fašistična uprava leta 1926. zatrla in razpustila. V zadnjih osvobodilnih letih (1943—46) se je prebujeno slovenstvo dvignilo k novim zarjam. Sredi lanskega decembra se je ustanovilo ali prav za prav obnovilo sedanje Slovensko planinsko društvo v Gorici. Društvo je po svojih pravilih samostojno; v svojem idejnem ustroju, po udejstvovanju in izvrševanju prejetih nalog, po vsem svojem čustvovanju pa je navezano na odbor za planinstvo pri FZS. Drugače ne more biti, saj se goriške planine že vračajo v sklop ostalih slovenskih gora. In kakor se naše gore nizajo v strnjeni venec slovenskih gora, taiko se vežejo planinske organizacije s svojim osrednjim društvom in se uravnavajo po istih načelih in smernicah. Goriški vrhovi čakajo! Koliko obnove bo treba, koliko je še tu zasnovanih načrtov, komaj začetih! Ne more jih uresničiti samo SPD v Gorici. Poklicani so še Bovec, Kobarid, Tolmin, Kanal, da njihove bodoče skupine skupaj z Goriško in Tržaško, vzajemno z osrednjo organizacijo položijo temelje in ustvarijo planinske postojanke. Na Krnu je opuščeno važno zasilno zavetišče v notranjosti spomenika. Nekoč je pod Peski v Krnski skupini stala Trillerjeva koča (1901), pa jo je že i. 1906. zasul sneg. Krn potrebuje svoje lastno zavetišče, poleti za planince, pozimi za smučarje. Morda se tam le zgradi že projektirana Gregorčičeva koča? Za Ka ni n s ko pogorje služi Kaninska koča (1810in), ki je še ostala, a jo bo treba obnoviti in na novo opremiti. Nekoč se je imenovala »Kaninhutte« in je billa last primorske sekcije nemškoavstrijskega društva v Gorici, potem pa jo je prevzel CAI (Club alpino italiano) v Trstu in jo prekrstil v »Rifugio Timeus Faunx. Sedaj čaka novega gospodarja, da jo popravi in odpre. Pod Jerebico je v Možnici bivša gozdarska, potem planinska koča, sedaj poškodovana in iaropana. Tudi to bajto preuredimo v našo postojanko. Na Mangrt skem sedilu se je ponosno dvigala Mangrtska koča (1919 m), pozneje imenovana »Rifugio Sillami«, ki jo je imel v oskrbi CAI iz Trsta. Vsa je na tleh, le temeljni zidovi so ostali. Važna naloga Goriške podružnice bo zgraditev novega planinskega doma na Mangrtu. V dolini Koritnice je popolnoma razdejana bivša »Koritniška koča«, nekdaj last Češke podružnice SPD, pozneje v oskrbi CAI-a iz Trsta kot »Rifugio Olauidio Suvich«. Od tod je izhodišče na Jalovec in Mangrt. Nova Koritniška koča je še daljni sen v razvoju planinstva in tujskega prometa v teh predelih. Na Kriških podih pod Razor jem sameva na pol podrto zavetišče, imeno- vano »Seppenhofer« (1693 m), ki ga je imel v oskrbi CAI. Lepi Razor pridobiva vedno več obiskovalcev, Goriška podružnica bo zavetišče obnovila. Na Doliču v Triglavskem pogorju je še ostala zgradba »Rifugio Napoleone Gozzi« (2165 m). Njeno obnovo in upravo je prevzelo Tržaško planinsko društvo, ki se je svoje naloge že lotilo. Pod Kanjavcem med prvim in drugim Triglavskim jezerom je stala dovolj dobra italijanska obmejna stražnica, ki naj bi se sedaj preuredila v planinsko kočo. SPD Gorica se že bavi s tem načrtom. Na Matajurju, na Goriškem Stolu, na Sv. Genderci (Korada) in dragih manjših obmejnih hribih niso potrebna zavetišča, še manj koče, ker so dovolj blizu vasi, naselja in pastirske staje. Poleg teh načrtov za postavitev in ureditev zavetišč, koč, domov so važne še steze in poti, lai jih je treba popraviti, na novo nadelati in markirati. Markiranje in popravljanje potov in postavitev orientacijskih tablic so sedaj po- glavitne naloge Planinskega društva. Goriško planinstvo je bilo pred prvo svetovno vojno v polnem razvoju. Nje- igovi predhodniki so bili goriški rojak ravnatelj gluhonemnice, veleturist Valentin Stanič, pozneje odvetnik dr. Henrik Tuma, po vsej Sloveniji in preko nje znani alpinist in avtor knjige >0 razvoju alpinizma«, kmalu za njim dr. Triller, dr. Guntair in drugi. Najjačji predstavnik modernega alpinizma pa je dr. Element Jug iz Solkana, ki se je ponesrečil v Triglavski steni. V letih 1921 do 1926 so današnji planinci v Gorici z dr. Lambertom Mermoljo m Nandetom Rolichom na čelu obudili planinsko društvo v novo življenje, ki pa je zaradi fašističnega razpusta zamrlo za nekaj let. Komaj v decembru 1945 obnovljeno je že pognalo nove rasti iz novega zaroda; njegovo prvo poslovno leto je kronano z vidnimi uspehi. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni je svojim članom in prijateljem organiziralo krajše in daljše planinske izlete od Sv. Kata- mne mimo Trnovskega gozda, Poldanovea, Kuolja, Nanosa, Kima, izvira Soče, Mangrta, Višanj, Škrbine do Triglava. Število članov sega že preko 300. V marcu jim je društvo priredilo prvi planinski ples, sedaj pa snuje planinske večere s Mmskoskiaptičninii predavanji. Ima svojo mladinsko sekcijo, ki je opora starejšim. Na Laznah na Vojskem, na Livku, v Črnem vrhu snuie torišča za smučarske tečaje.

Zagorje ob Savi. Planinska skupina je smatrala za svojo najvažnejšo nalogo, da obnovi požgano Tomazinovo kočo na sv. Gori. Pri tem delu ji je izdatno po- magal sindikat radarjev iz Zagorja in tako je uspelo, da je že dne 16. junija 1946 stal na pogorišču Tomazinove koče zasilen planinski domek*; letos so popravili in nadzidali stavbo bivše šole, tako bo menda še letos obnovljena postojanka na sv. Gori, ki je že oskrbovana.

Tržiški planinci so že na jesen leta 1945. obnovili kočo pod Storžičem, jo v letu 1946. izpopolnili z zasilno kuhinjo in uredili prenočišča^ kar je izdatno dvignilo obisk Storžiča. V načrtu imajo zgradbo nove, velike postojanke pod Storžičem, ki naj bi bila primerna veličini in lepoti te gore in njene okolice. Plezalci in reševalci si zidajo bivak na Storži ču. 783 ur udarniškega dela so do sedaj izvršili in znosili na stavbišče potrebno gradivo; stavba že stoji in bo do poletja 1947 dogotovljena. Pozno jeseni leta 1946. se je pokazala priložnost, da obnove kočo na Siji planini (bivši oficirski dom). Šest nedelj so žrtvovali člani in pokrili hišo, jo opažili od zunaj, popravili okna in vrata in nanosili material za pomladna dela. Skupina ima plezalni odsek, ki ima 26 .aktivnih članov. Na osmih sestankih so obravnavali pomen alpinizma, razmotrivali o izletih, o plezalni opremi, o plezalni tehniki, o prvi, pomoči, o zgodovini in idejnih smernicah alpinizma. Odsek je bil zaposlen z gradnjo zgoraj omenjenega bivaka. Propagandni odsek je povečal število članov od 54 na 200, izvedel izlet Ljub- ljančanov na Storžič v juniju 1946 ter organiziral udeležbo pri slavju »Svobodni Triglav« in izlete v Kamniško Bistrico, na Begunjščico, na Šijo planino-. Sodeloval je s članki m fotografijami pri planinskem .glasilu. Premarikirali so tudi dostope na Storzuč m Tolsti vrh. Pri novi razmejitvi območij posameznih skupin so pri- dobili kot od Stola do Vrtače. Skupina je poleti oskrbovala tudi zavetišče na Bistriški planini in prenočišče v Gozdu ter dosegla znižanje cen

* Glej sliko na strani 219 »Gore in ljudje«, letnik 1946. Planinka — Tinetov dom

v zasebni koči na Kofcah. Urediti nameravajo tudi postojanko v Lomu. Do jeseni 1947 postavijo spomenik partizanskim borcem, ki so padli že leta 1941., in ob tej priliki prirede večje planinsko slavje. Ruše. Tamkajšnja skupina je z udarniškim delom v treh mesecih obnovila porušeno kočo »Planinkoc, ki jo je imenovala po zaslužnem in požrtvovalnem načelmiku bivše planinske podružnice, pokojnem Martinu Lesjaku, Tinetov dom. Koča je bila odprta 20. oktobra 1946. Delo še ni dokončano, treba bo še izpopolniti notranjo opremo in drugo. Že mnogo prej (30. septembra 1945) pa je skupina obnovila in odprla kočo nad Šu mikom, ki ima tri velike gostin- ske prostore, tri sobe s po dvema posteljama in Se dva velika prostora, v katerih se uredi skupno ležišče. V bodoče hoče skupina zajeti vse množične organizacije in krepko delovati za razmah planinske panoge v fizkulturi. Postojna. Planinska skupina je močna po številu članstva (304). Priredila je več uspelih izletov (na Triglav, na Nanos, na Kucelj, v Škocjan pri Rakeku, na Učko), pri katerih je bila udeležba prav zadovoljiva (od 30 do 80). Bodoče delo nameravajo Postojnčani usmeriti v gradnjo koč na Nanosu in na Snežniku in v ureditev Skocjana kot izletniške točke. Dalje hočejo markirati pota na vse glavne gore svojega področja ter se krepko povezati z mladino in sploh z množičnimi organizacijami. Poljčane. Domačini planinci so z izdatnimi stroški obnovili stolp na Boču, ki je dostopen od 9. junija 1946 dalje. Il Mežice poročajo, da so osnovali dve podskupini in sicer eno za Žerjav- Črno, drugo za Heleno, ter upajo, da se na ta način poživi delovanje v tamkajš- njih gorskih področjih. Mariborski planinci poročajo o lepih uspehih v letu 1946. Od državne gozdne uprave v Podvelki so kmalu po osvoboditvi vzeli v najem dve mali koči pri Pesniku nad Ribnico na Pohorju, ju skromno opremili ter usposobili za letni in zimski promet. Obnovili so z velikimi stroški in trdim udarniškim delom Mariborsko kočo, ki je ibiilai postavljena v dobrih treh mesecih. Na zapad- Koča nad Šumikom

nem Pohorju, v neposredni bližini uničenega Senjorjevega doma, so pričeli ob- navljati nekdanjo Hutterjevo vilo, ki jo imenujejo Ribniško kočo; do zime so počistili ruševine in zavarovali zidovje pred razpadanjem. Zaznamo- vali so pot iz Peker preko Bolfenka do Mariborske koče in pot iz Ribnice preko Pesnika do bodoče Ribniške koče in od tod po vozni ipoti nazaj do Ribnice. V letu 1947. namerava mariborska skupina dograditi Ribniško kočo, izpopolniti markacije in poglobiti in razširiti sodelovanje z množičnimi organizacijami. Kranjskogorska skupina upravlja Kočo na Gozdu in kočo v Krnici. Obnovila je za silo kočo na Gozdu, da je mogla deloma služiti v pretekli zimi; sodelovala pri raznih prireditvah (Svobodni Triglav) in priredila eno skioptično predavanje. Idrija javlja, da so tamkajšnji planinci priredili lani izlete na Kucelj, Čaven in Triglav in postavili dve orientacijski tabli. Skupina je prevzela inventar na pol podrte koče na Javorniku in ga namerava porabiti za zgradbo koče na V o j s k e m , ki se ji zaradi ugodne lege obeta najlepša bodočnost. Gorje. Skupina je sodelovala pri pripravah za slavje »Svobodni Triglav« in opravila mnogo udarniškega dela pri nadaljevanju poti skozi Konjšco. Upravlja planinski d o m »P 1 a n i k a«. Bohinjski planinci so dobili v upravo štiri koče, in sicer Orožnovo in M a 1 n ar j e v o na Črni prsti, Vodnikovo na V e 1 e m polju in kočo pod Bogatinom. Prvi dve sta popolnoma porušeni; Vodnikova je bila deloma porušena, koča pod Bogatinom je ohranila le streho in zid, obe sta bili popolnoma izropani. Koča pod Bogatinom je v toliko obnovljena, da je začela v marcu 1947 poslovati. Popravili so tudi pot na Komno. Petletni načrt skupine navaja tudi obnovitev Orožnove koče, popravilo, opremo in izpopolnitev koče pod Bogatinom in povečanje Vodnikove koče. Ajdovščina. Tamkajšnja skupina se pogaja z gozdno upravo glede najema koče na Mali lažni in stavbe pod Sinjim vrhom; skuša si tudi do- biti v kočah na Čavnu, na Predmeji in drugod po eno sobo, ki naj bi bila na razpolago planincem. Kočo na Se lovcu prevzame goriška skupina, ker ji je postojanka bližja kot Ajdovščini. Knjige Evgen Lovšin: V Triglavu in njegovi soseščini. Lovšinovo imenitno knjigo je kritika sprejela s premajhno pazljivostjo. Pred meseci je izšla že v drugi izdaji, kar priča, da je planinska publika in slovenska javnost sploh z zanima- njem in s hvaležnostjo plačala avtorju večletna zamudna in naporna raziska- vanja. — Posebno na dolgu pa je napram Lovšinu naša planinska revija, ki do sedaj še ni objavila poročila in ocene o tej izrazito planinski knjigi. Knjiga" »V Triglavu in njegovi soseščini« ni, kakor bi nemara kdo na hitro sodil, zbirka različnih, med seboj le rahlo povezanih doživljajev, iizleitov in razprav. Avtor jo je — preskromno — označil kot zbirko gradiva za popis človeka in gore v Julijskih Alpah. Dejansko pa je to knjiga, polna novih dognanj o naši najvišji gori in o ljudeh, ki so se trudili po njenih potih in v njenih stenah, o nacionalnih in športnih borbah v tem gorovju in o velikem, pomembnem, da, odločilnem deležu, ki ga je imel pri odkrivanju Triglava in pristopov v njegovem območju naš preprosti slovenski g o r j a n , vodnik, lovec, pastir. Ta, po vsebini pestra in bogata publikacija je pač najvažnejši dogodek v planinski publicistiki tekočega desetletja, če ne stoletja. Je svojevrstna, pri nas dosihdoib edinstvena zbirka živahno napisanih planinskih potopisov, bistrili esejev o zamotanih planinskih problemih in zgodovinsko kritičnih prikazov in razmo- trivanj, ki osvetljujejo razne dobe in razvojne faze slovenskega planinstva. Avtor razčlenja vodilne omisli in smeri ter grebe po načrtih, delu in uspehih vodilnih planinskih osebnosti, po tokovih, ki so v raznih dobah in razmerah usmerjali, pospeševali in ovirali, razvoj slovenskega gorništva. Pri tem svojem študiju in raziskavanju je dospel Lovšin do mnogih zaključkov, ki deloma presenetljivo osvetljujejo zgodovino odkrivanja naših gora in prikazujejo v novi ostri luči ljudi, ki so imeli vodilno vlogo pri tem delu. Lovšin razkriva dejstva in okoliščine, ki deloma spreminjajo dosedanje zgodovinske prikaze, na novo odmerjajo zasluge pri prvenstvenih pristopih in težkih vzponih in postavljajo osebe, stvari in dogodke na pravo mesto. Popisi težkih vzponov v Martuljku (Oltar in Rokav), v Jalovcu nad Planico so polni resnih in šaljivih zgodb, anekdot, ki se prepletajo z zgodovinskimi po- datki in živahnimi opisi trudapolnih in nevarnih prvenstvenih vzponov. Snov je podana v prijetni, zabavni, beletristični obliki, s krepkim poudarkom napetih in dramatičnih momentov, lepimi opisi narave in ljudi, in obogatena s tako du- hovitimi mislimi, osebnimi, spomini, doživljaji in pripombami, da se ti zdi, kot da čitaš roman ali novelo in ne zgodovino gore in prvenstvenih vzponov v njenih stenah in grebenih. Posebej je treba omeniti članek »Veliki čas«, ki ga je pisatelj na novo uvrstil v 2. izdaji svoje knjige in ,ki opisuje upor domačinov zoper okupatorja in osvobodilno delo partizanov v dolinah in gorah okrog Triglava. Zgodovini gorništva v Triglavskem pogorju in posebej zgodovini slovenskega planinstva v tem predelu je posvetil Lovšin malone dve tretjini vseh člankov: Prebujenje planinske misli, Presajene planike, Klasična doba v Julijskih Alpah, Slovensko planinsko društvo, Nova doba prihaja, Triglavska severna stena, Novice iz Triglavske stene. V prostem zaporedju, prekinjeni z osebnimi doživljaji, opisi tur, prvenstvenih vzponov, z življenjepisi znanih alpinistov in vodnikov (Jožeta Komaca, dr. Klemenita Juga, Jožeta Čopa) se vrstijo ti članki, skozi katere se vije rdeča nit Lovšinovega načrta: podati v prijetni obliki izvor, razvoj in razmah planinstva in alpinistike v Triglavskem pogorju in pri tem debelo podčrtati vodilno in odločilno vlogo našega človeka pri odkrivanju na- vadnih in plezalnih pristopov. V tem sklopu se berejo »Presajene planike« kot mične novele o ljubezni do gora v dobi, ko se je gora vse balo. »Narveče moje veselje je na gorah«. Ali je kdo srečo planinskih doživetij lepše izrazil kot ta prvi estet v naši planinski zgodovini? V logični zaporednosti sledi za tem sestavkom članek o pesnikih in pisateljih, ki so v klasični dobi z besedo opisovali naravo, posebej planine v slovenskem jeziku. Na čelu jim seveda Prešeren, nato Gregorčič, Finžgar. — In dalje se vrste obiskovalci Triglava, ki popisujejo svoje vzpone: Tušek, Kadilnik, dr. Kugy s svojimi Trentarji vodniki, med .katerimi se avtor ustavlja .ob Andreju Komacu, ob Antonu Tožbarju in zlasti ob Jožetu Komacu, po domače Pavru, >prvaku med slovenskimi vodniki«. In pri opisu dela in vzponov tega moža je dopolnil Lovšin svoje glavno dognanje, da »nosi planinski čin običajno podpis pomočnika, ne pa mojstra. Knjigo odlikuje izredno lep, prikupen, gojen slog. Lovšin je preučeval jezik in se je potrudil, da si je nabral zakladnico lepih besed, izvirnih fraz, domačih rečenic in domislic. Njegovo izražanje je čustveno, pesniško, vidi se mu, da je z uspehom hodil v šolo naših najboljših stilistov. Tako stojimo pred presenetljivim dejstvom, da je prva knjiga tega avtorja že vseskozi zrelo delo, prečiščeno po obliki, slogu in jeziku, novo, bogato, dovršeno po vsebini. Ugotoviti je treba, da se je Lovšinu namera v polni -meri posrečila. Napisal nam je knjigo, iki podaja sliko naše najvišje gore, simbola naše zemlje in človeka, ki živi na njej in ob njej. In napisal jo je tako, kakor še noben Slovenec pred njim. Mirno lahko zapišemo, da je ta knjiga umetniško delo in da ji je za- gotovljeno trajno častno mesto v našem slovstvu. Knjiga je razkošno ilustrirana z dvema barvnima reprodukcijama Grohar- jevega Triglava, z umetniškimi prilogami znanih planinskih fotografov in z mnogimi posnetki ljudi in pokrajin. Oton Župančič je prispeval dve pesmi, ki sta nastali med vojno, ter globoko in duhovito izražata občutke planincev v najtežji dobi suženjstva. Svojo planinsko izpoved, ki je bila hkrati osnova njegovi planinski knjigi, nam je podal Lovšin v toplo pisanem članku »Oltar in Rokav«. Tam pravi (str. 27): »V teku let sam z otroško ljubeznijo vzljubil vrhove, snažišča, hudournike, cvetje in gozdove, udomačeno žival na pašnikih, divjad v skalah in v zraku, a še bolj človeka gorjana, nosača, vodnika, pastirja in planšarja. V življenje na planinah spada mogočni govor plazov in hudournikov, troh- nenje podrtega macesna, borba za obstanek divjadi, ravno tako človekov rod, delo in konec. Gora, rastlina, žival in človek — vsi skupaj sestavljajo celoto, umotvor, katerega veličino, lepoto in skladnost občutimo v svečanih trenutkih. Morda je hrepenenje po teh trenutkih tisto, kar nas vlače v planine in vabi k življenju v gorah.«

Nova pota fizkulture. Glavni odbor Ljudske mladine Slovenije je izdal to brošuro, v kateri so zbrani nekateri načelni članki predsednika . FZS Zorana Poliča (Nekaj misli o fiakulturi, Potrebna je jasnost, Nova fizkultura), Rata Du- goniča (Naloge naših fizkultumikov v letu 1946) in Rusa Vojana (Mladina v fiizkulturi). V teh člankih so naši vodilni fizkulturni delavci podali osnove in glavne smernice fizkulturnega pokreta v državi, ki temelji na načelu splošnosti, enotnosti, množičnosti, demokratičnosti in skladnosti s splošnimi političnimi pridobitvami. Država se uveljavlja v novi fizkulturi kot iniciator, podpornik in nadzornik. Članki se bavijo tudi z izrastki in napakami športnega udejstvovanja v preteklosti in postavljajo nova pravila in navodila za razmah ljudskega športa. Dočim so ostali spisi bolj splošnega in načelnega značaja, se peča Dugonič konkretno z načrtom dela v letu 1946, pri čemer poudarja, da fizkultura ni sama sabi namen, temveč mora predvsem služiti interesom naše ljudske države; vzgojiti in usposobiti mora mladino za izgradnjo in obrambo domovine. Vsak fizikulturnik najde v tej brošuri osnovne misli in program našega fizkulturnega dela. Dasi se planinstvo in alpinistika v člankih ne omenjata posebej, veljajo prav vse smernice, ki so postavljene v tej knjižici, seveda tudi za delavce na polju planinstva in športnega alpinizma. Vsak gornik si mora osvojiti temeljne misli te publikacije in se pri izvajanju in pospeševanju svoje fizkulturne panoge ravnati po njih. A. B.

Severna stena Triglava Perorisb a vi. Kopač Col du Croissant Aisuille dn Croissant Combin de Graffeneire

Plateau du Dejeuner

•

Grand Combin Fo to Kroner