UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za razredni pouk
DIPLOMSKO DELO
Monika Borovi č
Maribor, 2011
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za razredni pouk
Diplomsko delo
POMEMBNEJŠE OSEBNOSTI IZ JUGOVZHODNIH SLOVENSKIH GORIC
Mentor: Kandidatka: izr. prof. dr. Bernard Rajh Monika Borovi č
Maribor, 2011
Lektorica: Jožica Megla, prof. slov. jezika
Prevajalka: Ksenija Vajs, prof. ang. in nem. jezika
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Bernardu Rajhu za strokovno pomoč, svetovanje in usmerjanje pri nastajanju diplomskega dela.
Posebna zahvala je namenjena mojim najbližjim, ki so mi v času študija stali ob strani in verjeli vame.
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA
Izjava
Podpisana Monika Borovič, rojena 3. 6. 1987, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Pomembnejše osebnosti iz jugovzhodnih Slovenskih goric pri mentorju izr. prof. dr. Bernardu Rajhu avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
______(podpis študenta-ke)
Maribor, 2011 Povzetek V diplomski nalogi so predstavljene pomembnejše osebnosti iz jugovzhodnih Slovenskih goric, njihovo delo, dosežki, vpliv na kulturno in družbeno življenje na jugovzhodnem obmo čju Slovenskih goric ter njihov pomen v slovenskem prostoru. Osebnosti so kronološko razporejene po datumu rojstva oziroma času delovanja. V nalogi sem zajela ve č podro čij, na katerih so pomembneži delovali. Ta podro čja so kultura, politika, umetnost ter naravoslovje in tehnika. V diplomski nalogi sem uporabila deskriptivno raziskovalno metodo, pri osebah pa zgodovinsko metodo.
Klju čne besede: zgodovina, kultura, umetnost, politika, tehnika, pomembne osebnosti.
Summary This thesis presents the most important personalities of the southeastern Slovenian region Slovenske gorice, their work, achievements, impact on culture and social life of this region and their importance in the Slovenian territory. The personalities are chronologically arranged by date of birth or the time of their cultural, political activity. This thesis covers all the areas which the important personalities were active in. These areas extend from cultural over politics, art, natural sciences to technology. To get the information I used the descriptive research method and the historical method for persons.
Key words: history, culture, art, politics, technology, important personalities.
Kazalo vsebine
1 UVOD ...... 1
2 NAMEN ...... 1
3 METODOLOGIJA ...... 1
4 PREGLED POMEMBNEJŠIH OSEBNOSTI ...... 2
4.1 OSEBNOSTI, ROJENE V 18. STOLETJU ...... 2
4.1.1 Simon Povoden (1753–1841) ...... 2
4.1.2 Peter Dajnko (1787–1873) ...... 3
4.1.3 Anton Krempl (1790–1844)...... 4
4.2 OSEBNOSTI, ROJENE V 19. STOLETJU ...... 6
4.2.1 Stanko Vraz (1810–1851) ...... 6
4.2.2 Franc Mikloši č (1813–1891) ...... 7
4.2.3 Matija Prelog (1813–1872) ...... 9
4.2.4 Oroslav Caf (1814–1874) ...... 10
4.2.5 Davorin Trstenjak (1817–1890)...... 10
4.2.6 Radoslav Razlag (1826–1880) ...... 11
4.2.7 Božidar Rai č (1827–1886) ...... 12
4.2.8 Ivan Kukovec (1834–1908) ...... 13
4.2.9 Franc Simoni č (1847–1919) ...... 14
4.2.10 Henrik Schreiner (1850–1920) ...... 15
4.2.11 Ivan De čko (1859–1908) ...... 16
4.2.12 Janez Puh (1862–1914) ...... 17
4.2.13 Karol Grossmann (1864–1929) ...... 18
4.2.14 Fran Kova čič (1867–1939) ...... 19
4.2.15 Roman Fekonja (1868–1910) ...... 20
4.2.16 Fran Ileši č (1871–1941) ...... 21
4.2.17 Anton Korošec (1872–1940) ...... 22 4.2.18 Karel Ozvald (1873–1946) ...... 23
4.2.19 Franc Ksaver Meško (1874–1964) ...... 24
4.2.20 Vekoslav Kukovec (1876–1951) ...... 26
4.2.21 Matija Slavi č (1877–1958) ...... 26
4.2.22 Ivan Žabota (1877–1939)...... 27
4.2.23 Leopold Poljanec (1872–1944) ...... 28
4.2.24 Cvetko Golar (1879–1965) ...... 29
4.2.25 Ivan Vuk (1882–1939) ...... 29
4.2.26 Jakob Kelemina (1882–1957) ...... 31
4.2.27 France Veber (1890–1975) ...... 32
4.2.28 Ante Trstenjak (1894–1970) ...... 34
4.2.29 Slavko Osterc (1895–1941) ...... 35
4.2.30 Božidar Borko (1896–1980) ...... 36
4.2.31 Rudolf Kolari č (1898–1975) ...... 37
4.2.32 Anton Slodnjak (1899–1983)...... 37
4.3 OSEBNOSTI, ROJENE V 20. STOLETJU ...... 39
4.3.1 Stanko Cajnkar (1900–1977) ...... 39
4.3.2 Janko Rakuša (1901–1945) ...... 40
4.3.3 Janko Juran čič (1902–1989) ...... 40
4.3.4 Edvard Kocbek (1904–1981) ...... 42
4.3.5 Bratko Kreft (1905–1996) ...... 43
4.3.6 Milena Mohori č (1905–1972) ...... 45
4.3.7 Anton Trstenjak (1906–1996) ...... 45
4.3.8 Dragotin Cvetko (1911–1993) ...... 47
4.3.9 Ivan Potr č (1913–1993) ...... 48
4.3.10 Jože Keren čič (1913–1941) ...... 49
4.3.11 Fran Žižek (1914–2008) ...... 49 4.3.12 Fran ček Bohanec (1923–2010) ...... 50
4.3.13 Vekoslav Grmi č (1923–2005) ...... 51
4.3.14 Tone Ferenc (1927–2003) ...... 51
4.3.15 France Forstneri č (1933–2007) ...... 52
4.3.16 Vlado Žabot (r. 1958) ...... 52
4.3.17 Aleš Šteger (r. 1973) ...... 53
5 SKLEPNE MISLI ...... 54
6 LITERATURA ...... 57
Kazalo slik
Slika 1 : Dr. Franc Mikloši č (http://www4.slikomat.com/10/0427/45-FRANC-.gif) ...... 8 Slika 2 : Janez Puh (http://www.svrp-pp.gov.si/vsebine/slovenci/slike/janez_puh. jpg) ...... 17 Slika 3 : France Veber (http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:VeberFrance-foto_Berthold.jpg)...... 33 Slika 4 : Edvard Kocbek (http://gradiva.txt.si/m/slovenscina/rudi-seligo-triptih- agathe-schwarzkobler/img/Kocbek.jpg) ...... 42 Slika 5 : Dr. Anton Trstenjak (http://www.inst-antonatrstenjaka.si/anim/trstenjak1.jpg) ...... 46
1 UVOD
Pomembne osebnosti zaznamujejo čas vse od zgodovine do današnjih dni. Njihovo delovanje, udejstvovanje in ustvarjanje vpliva na družbo in potek našega življenja. To so osebe, ki se trudijo za sabo pustiti pe čat ter nam ponuditi nekaj, kar piše zgodovino našega naroda in na kar smo ponosni. V diplomski nalogi sem predstavila pomembnejše osebnosti, ki so se rodile ali delovale na obmo čju jugovzhodnih Slovenskih goric. Ker prihajam iz tega dela Slovenije, me zanima, ali so tudi naši kraji, ki še ponekod vedno veljajo za manj razvito obmo čje, slovenskemu prostoru ponudili osebe, ki veljajo za pomembne in so vidno prispevale k razvoju kulture, znanosti, umetnosti, politike ter naravoslovja in tehnike pri nas. V diplomskem delu so torej zbrane in podrobneje predstavljene pomembnejše osebnosti jugovzhodnih Slovenskih goric, ki so pustile vidnejši pe čat na tem obmo čju in ki so s svojim delom in dosežki posegale v slovensko in svetovno kulturno zgodovino.
2 NAMEN
Namen diplomske naloge je pripraviti izbor pomembnih osebnosti iz jugovzhodnega dela Slovenskih goric s podro čja kulture, znanosti, politike, umetnosti ter naravoslovja in tehnike, predstaviti njihovo delo ter na koncu povzeti zna čilnosti le-tega. Osredoto čila sem se predvsem na njihov prispevek v slovensko kulturno zgodovino.
3 METODOLOGIJA
V diplomski nalogi sem uporabila deskriptivno raziskovalno metodo. Pri opisovanju in pojasnjevanju zgodovinskih dejstev sem uporabila zgodovinsko metodo, saj delo temelji tudi na prou čevanju preteklosti. Na koncu diplomskega dela je uporabljena še metoda sinteze, saj sem posamezne sodbe in pojme na koncu združila v zaklju čne misli.
1
4 PREGLED POMEMBNEJŠIH OSEBNOSTI
4.1 OSEBNOSTI, ROJENE V 18. STOLETJU
4.1.1 Simon Povoden (1753–1841)
Zgodovinar in duhovnik, rojen v Vrhovcih pri Svetem Juriju ob Pesnici. Napisal je ve č kot 30 del v nemškem jeziku. Ve čina teh se je v rokopisih ohranila v Gradcu, Ptuju in Mariboru. V le-teh je obravnaval zgodovino vse od rimskih časov do njegove dobe, zgodovino župnij, samostanov, plemiških družin, kulturno zgodovino, arheologijo, varstvo spomenikov, šolstvo in gospodarstvo. Poudariti je treba, da so iz njegovih rokopisov črpali mnogi pomembni zgodovinarji. Nedvomno je odlo čilno vplival na prvega slovenskega zgodovinarja Štajerske, Antona Krempla. Leta 1830 je zbral in vzidal v Mestni stolp na Ptuju rimske spomenike, ki so bili do tedaj znani, in tako ustvaril prvi muzej na prostem v Sloveniji (Enciklopedija Slovenije 9, 1995). Simon Povoden se je zelo zavzemal za mladino ter poudarjal pomen šole, predvsem med svojimi pridigami. Podpiral je tudi dobrodelne ustanove, posebej bolnišnico na Ptuju. Zanimala so ga obnovitvena dela, pri katerih je veliko prispeval. Obnovil je poslopje kuracije 1 na Ptuju, gmotno izboljšal Golobov beneficij in obnovil vini čarijo v Gabrniku. Njegova najve čja ljubezen pa je bila seveda zgodovina, za kar so mu ptujska tla dajala ne samo pobudo, ampak tudi bogato toriš če. Zelo pomembna so njegova dela za rimsko Poetovijo, in sicer Ein Allerley von Geschichten, Antiquitaeten Poetoviens, Abbildungen aller in Petau und dessen Umgegend befindlichen Denksteine , za celotno zgodovino Ptuja Bürgerliches Lesebuch , za ptujsko cerkveno zgodovino Hauptpfarrliches Geschichten-Buch in za cerkveno zgodovino mariborskega okrožja Beytrag zu einer steyermärkischen Kirchengeschichte . Ker so dela ve činoma sestavljena na podlagi listinskega gradiva, ki se je izgubilo, predstavljajo za Spodnjo Štajersko važen zgodovinski vir.
1 Kuracija ali lokalija je teritorialna in delno upravna enota katoliške cerkve, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji (SSKJ).
2
Poleg znanih dejstev cerkvene in politi čne zgodovine je avtor v svojih rokopisih zbiral podatke krajevnozgodovinskega pomena. Obsežno je opisoval Ptuj, njegovo prebivalstvo, delo in zna čaj, gradove mariborskega okrožja, tudi razvoj in položaj gospodarstva. Poro čal je tudi o vinogradništvu, sadjarstvu, gozdarstvu, ov čjereji, možnostih rudarstva in o pojavu krompirja v naših krajih (Slovenski biografski leksikon 7, 1949). Simona Povodna se spominjamo kot zaslužnega delavca s podro čja zgodovinopisja in kot človeka z neprecenljivimi zaslugami pri skrbi, zbiranju in varovanju kulturnozgodovinskih spomenikov. Med živimi ga ohranjajo njegove knjige in rokopisi, ki naj bi v celoti obsegali okoli 8000 strani.
4.1.2 Peter Dajnko (1787–1873)
Slovenski rimskokatoliški duhovnik, čebelar, pisatelj in jezikoslovec, rojen v Črešnjevcih. V času študija je bil somišljenik graškega Slovenskega društva (Volkmer, Modrinjak, Narat, Primic). Kasneje se je odlo čil za že obstoje čo vzhodnoslovensko knjižno razli čico. Izdal je normativno slovnico vzhodnoslovenskega knjižnega jezika pod imenom Lehrbuch der windischen Sprache (u čbenik slovenskega jezika) in v njej v za četku 19. stoletja uvedel nov črkopis, ki se imenuje po njem, dajn čico. Prispevek k temu je dodal Kopitar, ki je dal pobudo za uvedbo oziroma uporabo enojnih znakov namesto sestavljenih, ki jih je Dajnko kasneje uvedel v svoji slovnici. Do leta 1834 je bilo v dajn čici tiskanih okoli 50 000 izvodov del. Dajnko je svoj črkopis uveljavljal v svojem obsežnem, zvrstno zasnovanem vzgojno- izobraževalnem programu, ki je obsegal osnovne u čne knjige in strokovna ter nabožna besedila. Za bogoslužne namene je prirejal evangelije, pesmarice in prevajal Biblijo (Enciklopedija Slovenije 2, 1988). Med leti 1816 in 1821 je izdal svojih prvih šest knjig v bohori čici. Prizadeval si je, da bi Slovenci med Muro in Dravo dobili vsaj najnujnejše knjige v doma čen nare čju iz repertoarja, ki je potreben v šoli in za izvrševanje dušnega pastirstva: - Za četek vüčenja Slavenskega po nedelah, knižica soseb naro čena dorašenim in vsem, keri predale č so od šole farne, ino se v kratkem brati, ino dosta potrebniga navü čiti h čejo , - Evangeliomi na vse nedele in svetke ,
3
- Kniga pobožnosti in Pesem pri Veliki Meši (Slovenski biografski leksikon 1, 1925–1932). Dajnko je zbiral tudi etnološko in zgodovinsko gradivo. V knjigi Prosvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem , ki je vsebovala 150 pesemskih tekstov, ve činoma njegove moralisti čne verzifikacije ter nekaj Volkmerjevih in drugih pesmi, je skušal spodriniti pristne, predvsem ljubezenske pesmi in dokazati, da vsebino narodnih pesmi štajerskih Slovencev tvori predvsem moralna refleksija nad kme čkim in rokodelskim delom in letnimi časi (Enciklopedija Slovenije 2, 1988). Omeniti je treba tudi njegovo delo z naslovom Čebelarstvo , t. i. strokovni čebelarski priro čnik, ki spada pod strokovno literaturo in je prva knjiga o čebelarstvu, napisana v slovenš čini (http//:sl.wikipedia.org/wiki/Peter_Dajnko , 16. 11. 2010).
4.1.3 Anton Krempl (1790–1844)
Narodni buditelj, cerkveni pisec in zgodovinar. Deloval je kot župnik v ve č krajih Slovenskih goric, med drugim tudi pri Mali Nedelji. Na njegovo slovensko usmerjenost in delo sta vplivala župnik Mihael Jaklin (stric Stanka Vraza) in ptujski krajevni zgodovinar Simon Povoden. Krempl je objavljal šolske knjige, molitvenike in zbirke pridig, v katerih je izražal zahtevo po slovenskem jeziku v šoli in v cerkvi. Bil je eden prvih Slovencev, ki so se potegovali za uvedbo gajice. Njegovo najpomembnejše delo je prva ve čja zgodovinska knjiga Dogodivšine Štajerske zemle , objavljena v slovenš čini. Ozna čujejo jo izraziti romanti čni poudarki na avtohtonizmu in poslovenjenju najrazli čnejših deželnih vojsk in bojev, vidno je tudi zanimanje za življenje ljudstva (Enciklopedija Slovenije 6, 1992). Med svojim študijem v Gradcu se je Krempl vnemal za materinš čino in se kot bogoslovec vadil v verzifikaciji. Sestavljal je slovenske pridige in nabiral gradivo iz knjižnic. Zanj zna čilno je bilo, da kljub svoji navdušenosti nad ilirsko idejo ni nikoli zapustil trdnih doma čih tal. V praksi je vse življenje ostajal »Slovenec«, saj je bil prepri čan, da prosvetno delo resni čno uspeva le v doma čem jeziku, zato se je tudi toliko zavzemal za uporabo slovenš čine v cerkvi in šoli.
4
Med njegovimi pesmimi so izšle naslednje: Pesem od sv. Kirila no Metuda , Pozdravlenje Njih cesarsko visokost princa Johana , Mladletje in verzificirane rekapitulacije 2 posameznih poglavij iz Dogodivšin . Pesmi so napisane v trohejskem ritmu, verzifikacija je za njegovo dobo dokaj spretna. Zaradi zanimanja za šolo je leta 1830 v rokopisu nastal prevod Machnerjevega abecednika in na Rai čevo pobudo Berilo za II. razred . Kot nabožni pisatelj je napisal vrsto knjig, med njimi Nemško-slovenski Katekizmuš , Molitveno knižico, Branje od tih v kmeti čke kalendre postavlenih Svetnikov , Male molitvenice , Kratke predge itd. Z že prej omenjenimi Dogodivšinami Štajerske zemle je z opisano zgodovino Štajerske ljudem budil narodno zavest. Leta 1848 je vzhodnoštajerskim Slovencem služila kot vodilo, ki je zbujalo in gojilo slovensko zavednost (Slovenski biografski leksikon 1, 1925–1932).
2 Rekapitulacija je ponovitev oziroma povzetje bistvenega (SSKJ).
5
4.2 OSEBNOSTI, ROJENE V 19. STOLETJU
4.2.1 Stanko Vraz (1810–1851)
Pesnik in eden najpomembnejših pripadnikov ilirskega gibanja, rojen v Cerovcu. Njegovo pravo ime je bilo Jakob Fras, leta 1836 pa je za čel uporabljati svoje pesniško ime Stanko Vraz. Prvotno se je uveljavljal kot slovenski pesnik. Veliko pesmi je napisal v letih 1830–37. Najprej je pesnil pod vplivom nemške klasicisti čne poezije, nato se je za čel ukvarjati z romanti čnim pesništvom. Pesmi so bile svobodomiselne, protinemške, razpoloženjske in bojevite. Nekaj pesmi je poslal reviji Kranjska čbelica , kjer pa jih zaradi jezikovnih posebnosti niso objavili. Zgodaj se je navdušil za ljudske pesmi. V slovenš čino je prevajal tudi tuje pesmi. Po mnenju nekaterih izobražencev je bil Vraz prvi sistemati čni zbiralec ljudskega izro čila na Slovenskem. Bil je tudi med prvimi, ki je pisal o slovenskem nare čju. Njegov pesniški opus v slovenš čini je obsežen, vendar je ve čina le v rokopisu. Vraz se je zelo navduševal nad ilirizmom. Ve čina slovenskih izobražencev je ilirizem zavra čala, saj je to za njih pomenilo opuš čanje slovenš čine. Le štajerski izobraženci so nekatere njegove predloge sprejeli z ve č razumevanja. Vraz je v ilirizmu videl predvsem možnost za zbliževanje Slovanov. Proti koncu leta 1837 se je zaradi okoliš čin (neodobravanja Prešerna in ostalih izobražencev) odlo čil, da bo pisal samo v ilirš čini in tako postal popolnoma hrvaški pesnik. V hrvaški književnosti je tako postal eden izmed najpomembnejših romanti čnih ustvarjalcev (Enciklopedija Slovenije 14, 2000). Njegova najpomembnejša knjiga za Slovence nosi naslov Narodne pesmi ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske , ki jo je izdal leta 1839. V knjigi so navedene ljudske in umetne pesmi v slovenskem jeziku. Navedene pesmi so prvo slovensko besedilo, ki je bilo napisano v gajici.
Vrazova najpomembnejša dela v hrvaškem jeziku: - Đulabije , - Sanak i istina , - Glasi iz dubrave Žerovinske, - Gusle i tambura (http://sl.wikipedia.org/wiki/Stanko_Vraz , 11. 11. 2010).
6
Življenje Stanka Vraza se je kakor življenje mnogih njegovih sodobnikov izteklo prezgodaj. Ni uspel vzpostaviti štajerske variante slovenske romantike in sinteze med rodnim nare čjem ter osrednjim knjižnim jezikom, ampak se je uveljavil kot prvi moderni literat nove hrvaške slovstvene zgodovine in prvi slovenski svobodni literat (Slodnjak, 1966).
4.2.2 Franc Mikloši č (1813–1891)
Filolog, slavist in jezikoslovec svetovnega slovesa, strokovnjak za sanskrt (staroindijski knjižni jezik) in balkanske jezike, rojen v Radomerš čaku. V času študija v Gradcu, kjer je študiral filozofijo, se je veliko družil s Stankom Vrazom in drugimi člani ilirskega gibanja. Veliko se je ukvarjal s književnostjo in preizkušanjem svojih prevajalskih in pesniških sposobnosti. Mikloši č je doktoriral iz filozofije in pravnih znanosti. Leta 1844 je sprejel mesto knjižni čarja v Dvorni biblioteki na Dunaju ter kasneje prevzel tudi cenzorska opravila za slovanske, romunske in novogrške knjige (Enciklopedija Slovenije 7, 1993). Leta 1844 je opozoril nase z obširno in temeljito oceno indoevropske primerjalne slovnice Franca Boppa . Mikloši č si je z ustreznicami iz stare cerkvene slovanš čine prizadeval popraviti glasovnoprimerjalne ugotovitve Boppa, jih potrditi, dopolniti in ugotoviti vzroke za napa čne interpretacije. V recenziji je ponudil iz črpen prikaz spregatev v starocerkvenoslovanš čini (Hafner, 1991). V tej oceni je Mikloši č pokazal napake, ki jih je Bopp zagrešil v svoji slovnici, ker ni poznal slovanskih jezikov. Tu je Mikloši č razodel svoje ogromno in temeljito znanje. Naslednje leto (1845) je izšla v Leipzigu njegova knjiga Radices linguae slavicae veteris dialecti (Kratek etimološki slovar staroslovenskega jezika). S tema dvema spisoma je Franc Mikloši č zaslovel kot najboljši filolog, ki je s svojim obširnim znanjem, kriti čnostjo, pridnostjo in plodovitostjo zasen čil celo svojega u čitelja Kopitarja.
7
Slika 1: Dr. Franc Mikloši č
Mikloši čevih del je 35 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih. Veliko je raznih monografij in drugih spisov (okrog 108), ki so ve činoma izšli v publikacijah dunajske akademije znanosti. Njegovo književno delo je obsegalo skoraj vse panoge slovanske filologije, slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje, izdaje tekstov itd. Jedro svojih slovniških raziskovanj je podal v svojem glavnem delu Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen (Slovenski biografski leksikon 5, 1933). Mikloši č se je dejavno vklju čeval tudi v slovensko politi čno življenje. Postal je predsednik dunajskega društva Slovenija, poslanec v avstrijskem državnem zboru in sooblikovalec programa Zedinjena Slovenija (Enciklopedija Slovenije 7, 1993). Leta 1849 je ustanovil katedro za slavistiko na dunajski univerzi. Postal je profesor in dekan tamkajšnje filozofske fakultete, leta 1854 celo rektor dunajske univerze. Za vse svoje zasluge je leta 1864 prejel naziv »vitez plemeniti« (http://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Miklosic , 12. 1. 2011).
8
Posebno poglavje Mikloši čevega delovanja predstavlja tudi njegovo udejstvovanje pri šolski in izobraževalni reformi avstro-ogrske monarhije. Bil je odlo čilno ali vsaj posvetovalno udeležen pri vseh vprašanjih razvoja šolstva in univerz v takratni monarhiji. Sodeloval je pri vprašanju ve čjezi čnosti pri pouku. Pri tem vprašanju se je zavzemal za administrativno in funkcionalno upravi čeno dvojezi čnost na osnovi temeljnega pouka v materinš čini (Hafner, 1991).
4.2.3 Matija Prelog (1813–1872)
Zdravnik, rodoljub in narodnopoliti čni delavec, rojen v Hrastju pod Kapelo. Gibal se je v središ ču takratnega družbenega kroga. Pomagal je Stanku Vrazu pri zbiranju narodnega blaga iz doma čega kraja in vzdrževal stike s svojimi rojaki na Dunaju. V Ljutomeru se je družil s Trstenjakom, Jaklinom in Gottweisom ter nastopal kot režiser v Gottweisovem gledališ ču. Prelog se je veliko ukvarjal s šolskimi in jezikovnimi vprašanji, med drugim je deloval na literarnem podro čju kot priložnostni prevajalec, zbiralec smešnic in anekdot. V Mariboru je bil soustanovitelj čitalnice ter do smrti njen odbornik in predsednik. V čitalnici je delovali kot deklamator, recitator, režiser in igralec komi čnih vlog. Prirejal je razli čne igre za čitalniške prireditve. Leta 1866 in 1876 je prevedel in izdal Črnega Petra in Zakonsko sol . Bil je prav tako organizator razli čnih čitalniških izletov ter v mestu in okolici med mlade delil slovensko čtivo, zlasti Razlagovo Pesmarico. Prelogovo najvažnejše politi čno delo je bila ustanovitev časopisa Slovenski gospodar , s katerim je uresni čil želje podravskih narodnjakov. Z gospodarskim, socialnim, narodnim in politi čnim gradivom je ustvaril narodno pratiko štajerskih Slovencev, ki jih je politi čno ustalila v konservativni usmerjenosti (Slovenski biografski leksikon 8, 1952). Govoril je na taborih v Ljutomeru in Radencih. Slednjega je tudi vodil. Ve činoma je govoril o gospodarstvu, ki mu je namenjal posebno pozornost. V letih od 1867 do 1870 je bil poslanec ormoško-ljutomersko-gornjeradgonskega volilnega okraja v štajerskem deželnem zboru. Leta 1869 je sodeloval pri ustanovitvi Slovenskega politi čnega društva ter naslednje leto Katoliškega konservativnega društva (Enciklopedija Slovenije 9, 1995).
9
4.2.4 Oroslav Caf (1814–1874)
Jezikoslovec, pesnik in duhovnik, ki je ve čino življenja deloval na Ptuju. Bil je samouk v jezikoslovju in indoevropskih jezikih. V mladosti je objavljal članke o knjižnem jeziku, pozneje je posegel v etimologijo in zgodovino. Caf je svoje etimologije objavljal v Trstenjakovi »Zori« in v Vestniku. Zastopal je jezikovno zbližanje s Slovani, zlasti Iliri. O strokovnih zadevah si je dopisoval z vsemi znamenitimi jezikoslovci. Vabljen je bil celo za predavatelja indoevropskega jezikoslovja v Prago in Leningrad (Enciklopedija Slovenije 1, 1987). Nekaj časa se je poizkušal v pesništvu. V pesništvo je zlival predvsem predmete iz narave in svoje mladosti. Napisal je tudi nekaj nabožnih pesmi. V glavnem se je pod svoje delo podpisoval kot Belan, Belankin in Belanin. Poleg u čenja jezikov je zbiral gradivo za slovenski slovar in za vse slovanske jezike enako slovnico. Zbiral je dialektološko gradivo iz vseh slovenskih nare čij ter se posebej oziral na prekmurš čino in rezijanš čino. Slovar je izdelal do leta 1846, vendar ni nikoli izšel, prav tako kot slovnica. Veliko vrednost ima njegov spis O glagoleh , ki ga je objavil v Razlagovi »Zori«. Obsega 68 strani, pisan je v starocerkvenoslovanski mešanici z njegovim posebnim pravopisom, ki je bil prilagojen za vse slovanske jezike. V spisu je razdelil glagol v devet vrst, druga če kot Mikloši č, katerega razvrš čanje so splošno sprejeli v u čbenike (Slovenski biografski leksikon 1, 1925–1932). Oroslav Caf spada poleg Kopitarja in Mikloši ča med najpomembnejše jezikoslovce 19. stoletja in velja za enega najbolj izobraženih Slovencev svojega časa.
4.2.5 Davorin Trstenjak (1817–1890)
Pisatelj, etimolog, zgodovinar in duhovnik, rojen v Kraljevcih pri Svetem Juriju ob Š čavnici. Davorin Trstenjak je bil med najbolj vnetimi delavci graške Slovenije pri oblikovanju slovenskega narodnega programa, frankfurtskih in dunajskih volitev ter tudi pri zbiranju podpisov za Zedinjeno Slovenijo leta 1848. Potegoval se je za slovensko gledališ če in leposlovje, pisal humoristi čna, satiri čna in novelisti čna besedila.
10
Med svojim službovanjem v Mariboru je Trstenjak zasnoval leposlovni list Zora , ki je izhajal od leta 1872 do 1878, z znanstveno prilogo Vestnik . Trstenjak je pisal članke o položaju in zgodovini slovenskega ljudstva in v podlistkih objavljal spomine ( Prineski k zgodovini dušnega prerojenja Slovencev na Štajerskem , Zora, 1872). Prav tako je spodbudil ustanovitev slovenskega pisateljskega društva (Enciklopedija Slovenije 13, 1999). Med študijem filozofije v Gradcu, se je pridružil skupini dijakov, visokošolcev in izobražencev, ki so po letu 1830 s pesmimi, jezikoslovnimi spisi in zgodovinskimi članki budili zavest inteligence, da bi se bojevala za pravice vzhodnoštajerskega kme čkega prebivalstva. Trstenjak je ve činoma pisal domoljubne in ljubezenske verze. Rojak Stanko Vraz ga je navdušil nad ilirizmom in gajico, vendar se je Trstenjak le-temu kasneje zameril. Komponenta romantike ga je vodila tudi do novelističnih in humoristi čnih poskusov. Med novelami, ki so izhajale v razli čnih listih in časopisih, izstopajo Slikar , Novo leto , Spoznanje , Slutnja in Slovenski Leander , ki ga je hotel izdati v knjigi. Kulturnozgodovinsko vrednost ima črtica Kelmorajn , med humoristi čnimi deli pa so zanimive Slovenske humoreske in ciklus 16 pisem Iz potne bisage . Pisal je tudi humoristi čne in satiri čne domislice: Obrazi iz Ljubljane , Prijateljski dopisi bratu Hipohondru in Naravoslovne črtice . Trstenjakovo raznovrstno, znanstveno in feljtonistično pisanje kaže na njegovo široko izobrazbo in duhovitost. V njem se zrcali tipi čna slovenska usoda romanti čnega izobraženca 19. stoletja. Ozna čujemo ga kot sina majhnega naroda »z velikimi strastmi« (Slovenski biografski leksikon 12, 1980).
4.2.6 Radoslav Razlag (1826–1880)
Politik in pravnik, rojen v Radoslavcih. Študiral je bogoslovje in pravo. V času študija se je skušal uveljaviti na literarnem področju v ilirskem gibanju. Razlag je podpiral jezikovne zahteve Slovencev in si prizadeval za izboljšanje njihovega gospodarskega položaja (Enciklopedija Slovenije 10, 1996). Razlag je leta 1853 v Zagrebu izdal drugi in zadnji letnik Zore. Najve č pesniške vrednosti imajo njegove domoljubne pesmi, ki jih je objavljal v Zori. To sta Domovini (Bodi zdrava domovina) in Sirota , objavljena v 1. letniku Zore. Pesmi sta bili priljubljeni tudi zaradi napeva.
11
Leta 1872 je v Gradcu izšla Razlagova zbirka najbolj priljubljenih hrvaških, srbskih in drugih slovanskih pesmi, ki so bile domoljubnega zna čaja, pod naslovom Pesmarica . Zbirka je pripomogla k narodnemu prebujenju ljudskih množic. Razlag je bil prav tako zelo priljubljen kot taborski govornik. Govoril je na taborih v Ljutomeru, Žalcu, Sevnici, Vižmarjih in v Ormožu. Na zadnjih dveh taborih se je zavzemal zlasti za slovensko vseu čiliš če. Kot pravnik se je uspešno bojeval za slovensko uradovanje, ki ga je osebno podpiral tudi s politi čnim delom. Leta 1862 je v Gradcu izdal Slovenski pravnik , ki je služil kot pripomo ček za slovensko uradovanje. Zvezek obsega odli čno prevedeno meni čno pravo in nekaj obrazcev za pisma in tožbe s kratko juridi čno/pravniško terminologijo. Kot nadaljevanje je izdal tri letnike strokovnega lista oziroma revije Pravnik slovenski , v katerem je ve čino člankov napisal sam (Slovenski biografski leksikon 9, 1960).
4.2.7 Božidar Rai č (1827–1886)
Politik, jezikoslovec in duhovnik rojen na Žvabu. Z jezikoslovjem se je za čel ukvarjati pod vplivom Vrazovega ilirizma ter slovenske tradicije štajerskih preroditeljev Muršca, Krempla, Macuna, D. Trstenjaka, Mikloši ča in Cafa. Svoj prvi spis je objavil v beograjskem časopisu leta 1848. Spis je bil napisan v srbohrvaš čini. Naslednje leto je v ilirš čini sestavil slovar iz latinš čine izpeljanih slovanskih osebnih imen. Iz češ čine je leta 1851 prevedel rusko slovnico Vaceslava Hanke pod naslovom Temelji ruskoga jezika . Napisal je tudi slovensko slovnico, vendar se je rokopis izgubil. Leta 1853 je v Zori objavil Uvod v slovnicu vseslavenskojo , kjer je skušal na podlagi starocerkvene slovanš čine ustvariti enoten vseslovanski jezik. Sestavil je črkopis in nazna čil morfološke osnove novemu jeziku. Ta vseslovanski jezikovni poskus je skušal ustvariti v zgodovinskih spisih, objavljenih v istem zborniku (Slovenski biografski leksikon 9, 1960). Kot profesor v Mariboru je za tisti čas dosegel izjemno stvar: pouk slovenš čine na gimnaziji v slovenskem jeziku. Prizadeval si je za razširitev slovenš čine kot učnega jezika in o tem pisal tudi v Novicah. Zaradi tega je kasneje moral zapustiti gimnazijo.
12
Božidar Rai č je bil prav tako velik pobudnik taborov. Govoril je na treh taborih, in sicer o nujnosti zedinjenja Slovencev v eno politi čno skupino, o enakopravnosti Slovencev z drugimi narodi, o pomembnih gospodarskih zadevah in posebej o šolah. Kot edino u činkovito sredstvo za izobrazbo ljudstva in kot osnovno pravico naroda je zahteval šole s slovenskim u čnim jezikom. Opazno je bilo tudi njegovo zavzemanje za Zedinjeno Slovenijo. Zahteval je dosledno rabo slovenš čine pri državnem in cerkvenem uradovanju. Neizprosen je bil tudi kot poslanec državnega zbora v letih 1884–86 (Enciklopedija Slovenije 10, 1996). Velike narodnopoliti čne uspehe je Rai č dosegel tudi v svoji ožji okolici, v ptujskem okraju. Narod je s svojimi natisnjenimi govori pou čil o pravicah in o krivicah, ki se dogajajo. Velik napredek je dosegel na podro čju šolstva. Pripomogel je k ustanovitvi U čiteljskega društva za slovensko Štajersko, prirejal je u čiteljske shode, ustanavljal u čiteljske knjižnice in se boril za zvišanje učiteljskih pla č. Zahteval je regulacijo Drave, železniško progo Radgona– Ljutomer–Ormož in varstvo kme čkih posestev pred parcelacijo in zadolževanjem. Božidar Rai č je bil branik slovenstva v vzhodnem delu Štajerske in spreten agitator za narodne slovesnosti in narodno prebujenje (Fti čar, 1968).
4.2.8 Ivan Kukovec (1834–1908)
Narodni buditelj, politik in posestnik, rojen v Pušencih. Kukovca so kot posestnika zanimala gospodarska vprašanja pomurskega kmeta in obrtnika, prav tako socialne razmere, v katerih se je znašlo kme čko gospodarstvo sredi 60-ih let, in vprašanja narodnostnih pravic. Ivan Kukovec se je leta 1866 poleg Davorina Trstenjaka zavzel, da se v Ljutomeru ustanovi čitalnica, ki bi bila središ če narodnoprebudnega dela na Murskem polju. Pri tem ga je spodbujal Božidar Rai č, ki se je prav tako zavzemal za ustanovitev čitalnice. Leta 1867 je Kukovec osnoval nelegalno narodno pevsko društvo. Namen društva je bil v pesmih naznanjati narodne napeve in izpolnjevanje čitalniškega programa. Po Kukov čevem prepri čanju je prav ustanovitev tega društva pripomogla k ve čji uveljavitvi čitalnice. Njegovo pevsko društvo je postalo prvo slovensko pevsko društvo v ljutomerskem okraju.
13
Otvoritev čitalnice je bila 2. februarja 1868 na Vodnikov dan. Kukovec je bil ve čkratni predsednik, najožji sodelavec in podpornik čitalnice vse do leta 1898. Ljutomerska čitalnica se je v tem času razvila v bogato in aktivno narodnokulturno središ če, ki je s svojimi prireditvami utiralo pot taboru. Kukovec je v čitalnici organiziral tudi predavanja o gospodarstvu ter tako prispeval k gospodarski vzgoji kme čkega prebivalstva (Ritoznojnik, 1991). Ivan Kukovec je bil član pripravljalnega odbora pri prvem ljutomerskem taboru 1868. Sodeloval je tudi kot govornik. Utemeljeval je prvo to čko resolucije o pravicah slovenš čine v uradih. V Ljutomeru je ustanovil prvo slovensko Okrajno posojilnico po Shultze- Delitschevih navodilih, jo leta 1874 spremenil v zadrugo in ji tudi na čeloval. Posojilnica si je že v prvem letu delovanja pridobila zaupanje ljudstva, predvsem kmetov (Slovenski biografski leksikon 1, 1925–1932). Leta 1870 je postal na čelnik ljutomerskega okraja. V graškem deželnem zboru se je zavzemal za pravice slovenš čine v ljudskih in meš čanskih šolah, zahteval je tudi ustanovitev komisije, ki bi skrbela za izdajo slovenskih u čbenikov in spremljala uresni čevanje sprejetega zakona o šolstvu, ki je izšel leta 1876 (Ritoznojnik, 1991).
4.2.9 Franc Simoni č (1847–1919)
Bibliotekar in bibliograf, rojen v Ivanjkovcih. V univerzitetni knjižnici na Dunaju je delal kot referent za slavistiko, zgodovino in zemljepis. Med drugim je bil tudi revizor katalogov in od leta 1898 kustos in vodja knjižnice (Enciklopedija Slovenije 11, 1997). Dr. Franc Simoni č je bil po študijski usmeritvi zgodovinar in slavist. Med njegovimi prvimi deli velja omeniti poglavje o slovenski književnosti in kratek oris kajkavske literature v knjigi Josip Šuman, Die Slowenen , ki je izšla leta 1881. Pisal je krajše prispevke in jih objavljal v Letopisu matice slovenske, Kresu in Ljubljanskem zvonu. Ukvarjal se je tudi z ocenami knjig. Med njimi je ozna čil pomen Fechtnerjeve knjige Die praktische Philosophie und ihre Bedeutung für die Rechtstudien. V Ljubljanskem zvonu je leta 1882 objavil črtico o Rusiji z naslovom Najdražja kupica vode na svetu (Stavbar, 1999).
14
Po 25 letih zbiranja je pripravil pomembno delo, I. knjigo Slovenske bibliografije , prvo in do sedaj edino splošno retrospektivno bibliografijo v slovenš čini. Poleg knjig opisuje časopisje, muzikalije in zemljevide, okrog 5000 abecedno razvrš čenih bibliografskih enot, izšlih kjer koli. Pri delu se je oprl na dotedanje doma če in tuje bibliografije, iskal gradivo po javnih in zasebnih knjižnicah ter ga po avtopsiji bibliografsko opisoval (Enciklopedija Slovenije 11, 1997). Lahko smo ponosni, saj je to do sedaj ena najobsežnejših bibliografij in celo edina za to obdobje. Bibliografija prinaša popise za obdobje 350 let in je skoraj neverjetno, da jo je sestavil en sam človek. Dr. Simoni ča tako uvrš čamo med dobre bibliografe, poznavalce zgodovine, književnosti, jezikov in pisav (Wagner, 1999).
4.2.10 Henrik Schreiner (1850–1920)
Pedagog in naravoslovec, rojen v Ljutomeru. Schreiner je zorel in dozoreval v Boznu v kakovostnega srednješolskega profesorja in strokovnjaka na svojem predmetnem podro čju. Tu je bogatil, razširjal, žlahtnil in poglabljal svoja strokovna znanja in se za čel uveljavljati kot kakovosten pedagoški pisec na ožjem naravoslovnem podro čju. Schreiner je leta 1890 bil imenovan za ravnatelja Državnega moškega u čiteljiš ča v Mariboru. U čiteljiš če je usmerjal in razvijal v kakovostno pripravljalnico dobrih učiteljev za slovensko osnovno šolo na Spodnjem Štajerskem. K sodelovanju je vabil najboljše slovenske profesorje tistega časa, ki so se zavedali svojega zgodovinskega poslanstva in so bili sposobni širiti žlahtno pedagoško misel med slovenske u čitelje. K razvoju je prispeval tudi s kakovostnimi pedagoškimi razpravami, samostojnimi knjižnimi izdajami in kot sopisec z nekaterimi sodelavci na u čiteljiš ču. Schreinerjeva glavna zasluga je v njegovih prizadevanjih za kakovosten dvig slovenskega u čiteljstva in v odpiranju slovenske pedagoške kulture v evropski prostor. Njegov pedagoški opus šteje nad sto bibliografskih enot. To so članki, razprave, samostojna knjižna dela, dela v soavtorstvu, kritike in ocene. Schreinerjev najobsežnejši pedagoški spis je Analiza duševnega obzorja otroškega in dušeslovni proces u čenja (Nauk o formalnih stopnjah, 1903) . Med slovenskimi učitelji je zaslovel z jezikovnimi vadnicami in čitankami za ljudske šole v soavtorstvu z dr. J. Bezjakom in F. Hubadom ter z zemljepisnimi in
15 zgodovinskimi slikami za ljudske šole, meš čanske šole in nižje razrede srednjih šol (Tancer, 2002). Schreiner je bil dejaven tudi v boju proti ponem čevanju Maribora. Bil je med pobudniki in ustanovitelji Slovenske šolske matice , do smrti njen predsednik in sourednik oziroma urednik njenega Pedagoškega letopisa. Leta 1919 je vodil komisijo za preureditev jugoslovanske vzgojne in izobraževalne dejavnosti (Enciklopedija Slovenije 11, 1997). Henrik Schreiner je pustil velik delež v slovenski pedagoški kulturi. Bil je široko razgledan v strokah, pedagoško tanko čutno izbrušen in odli čen mentor, vodnik in organizator. V slovenskem u čiteljstvu je uspel prižgati pedagoško plamenico, ki je svetila in sveti novim u čiteljskim rodom (Tancer, 2002).
4.2.11 Ivan De čko (1859–1908)
Pravnik in politik, rojen v Središ ču ob Dravi. Med študijem v Gradcu je bil dve leti predsednik akademskega društva Triglav. Veliko je pisal v razli čne slovenske in nemške časopise. Po študiju je v Celju odprl lastno odvetniško pisarno in kot odvetnik deloval do smrti. De čko je bil pobudnik ustanovitve poljudnega lista za koroške Slovence, Mir . Mir je pri čel izhajati leta 1882. V Mariboru je bil urednik Südsteirische Post . S številnimi članki, ki jih je objavljal v razli čnih časopisih, je dajal smeri slovenski politiki na Štajerskem. Leta 1887 je dosegel prvi slovenski vpis v zemljiško knjigo na Štajerskem in leta 1890 vložil prvo slovensko interpelacijo 3 v štajerskem deželnem zboru. Ivan De čko je izdal Zbirko zakonov , zadevajo čih posle ob činskega podro čja , s katero je županom olajšal slovensko uradovanje. De čko je bil eden vodilnih politikov v dobi slogaštva 4 na Štajerskem (Enciklopedija Slovenije 2, 1988). V Celju je skupaj z Maksom Veršcem in Mihaelom Vošnjakom ustanovil Južnoštajersko hranilnico , pomagal pri celjskem Narodnem domu in nakupu Narodnega doma v Brežicah. Organiziral je tudi obrtni stan in kopališko zadrugo
3 Interpelacija je zahteva skupine poslancev, delegatov v skupš čini, da se obravnava dolo čeno politi čno vprašanje iz dela vrhovnega izvršilnega organa (SSKJ). 4 Slogaštvo (slabšalno) pomeni sodelovanje, povezovanje zaradi trenutnih okoliš čin ali koristi zlasti na politi čnem podro čju (SSKJ).
16
Diano . Z njegovo pomo čjo se je ustanovil Dijaški dom , Zvezna tiskarna in Zadružna zveza (Slovenski biografski leksikon 1, 1925–1932).
4.2.12 Janez Puh (1862–1914)
Izumitelj, tovarnar in vizionar, rojen v vasi Sakušak pri Juršincih. Osnovno šolo je obiskoval pri svetem Lovrencu v Slovenskih goricah. Ko je bil star 12 let, se je za čel u čiti za klju čavni čarja. U čenje je nadaljeval na Ptuju in v Mariboru ter ga kon čal pri mojstru Geršaku v Radgoni. Kasneje je odšel na strokovno izpopolnjevanje po svetu. Leta 1885 se je za stalno naselil v Gradcu. Pri mojstru Luschneiderju je popravljal neudobna in nevarna kolesa, ki so se imenovala »mišolin« (Michaujev visokokolesnik). Puh je veliko razmišljal o konstrukcijskih izboljšavah, ki jih je kasneje pri mojstru Alblu tudi izdelal. Znižal je okvir in vanj vgradil dvoje enako velikih koles s krogli čnimi ležaji. Zadnje kolo sta gnala oba pedala z verigo. Tako se je pri čela proizvodnja koles, ki jim je Puh dal današnjo obliko.
Slika 2: Janez Puh
17
Leta 1889 se je Puh osamosvojil in ustanovil svojo prvo delavnico v Annenstrasse. Podjetje se je imenovalo »Styria Werke« in je izdelovalo kolo »Styria«. Kolo je na mednarodnih dirkah dosegalo odli čne rezultate. Prava tovarniška proizvodnja koles se je za čela v kupljenem starem mlinu. Prišlo je do ustanovitve Puhovih tovarn » Eine Steiermärkische Fahrradfabrik Johhan Puch, A.G. «. Puhova tovarna je v letu 1912 že zaposlovala 1100 delavcev. Izdelala je 16000 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov (Šamperl Purg, 1997). Njegovi izumi in izboljšave so se ohranili oziroma ostali v rabi na mnogih podro čjih. Izumi so bili priznani na patentnem uradu na Dunaju. Leta 1898 je izdelal dvovaljni motor, ki ga je razvijal toliko časa, da je razvil štirivaljni avtomobilski bokser motor, za katerega je dobil patent leta 1909. Ta motor so četrt stoletja vgrajevali v »hroš če«. Ob koncu 19. stoletja je pripomogel k hitrejšemu razvoju tehnike, s čimer so se krajšale razdalje. Njegov patent in izboljšave pisalnega stroja so olajšali pisarniško delo ter pisanje literature (Luci, 1998).
4.2.13 Karol Grossmann (1864–1929)
Pionir slovenskega in jugoslovanskega filma iz Drakovcev; edini Slovenec, ki je do leta 1918 snemal pri nas. Diplomiral in doktoriral je iz prava ter delal kot odvetnik in narodni buditelj v Ljutomeru. Karol Grossmann je bil tudi eden od za četnikov slovenske umetniške fotografije. Prve metre slovenskega filma je Grossmann posnel že leta 1905, komaj deset let po rojstvu filma v svetu. Šele štirideset let po tem dogodku se je za čela organizirano razvijati kinematografija na Slovenskem. Grossmannove filme je iz poškodovanega originalnega traku formata 17,5 mm na 16 mm filmski trak prenesel Marjan Cilar v filmu Prvi metri slovenskega filma (1968). Filmi Karola Grossmanna so doslej najstarejši znani ohranjeni filmi z ozemlja Slovenije. Poznamo tri njegove filme: Odhod od maše v Ljutomeru , Sejem v Ljutomeru in Na doma čem vrtu . Odhod od maše v Ljutomeru prikazuje son čno ulico v dopoldanskem času, po kateri prihajajo meš čani iz cerkve. Ljudje so se med snemanjem pomikali proti kameri, ki je bila v položaju rahlega zgornjega zornega kota. Sejem v Ljutomeru prikazuje vrvež sejemskega dopoldneva na Glavnem trgu. Tehni čno je film veliko boljši od prvega. Grossmann je ta zapis posnel v treh kadrih in iz treh zornih kotov. Film z
18 naslovom Na doma čem vrtu pa prikazuje drobec iz njegovega družinskega življenja. Film je posnet v dveh kadrih. Prvi, ki je krajši, prikazuje njegove otroke, drugi, daljši, pa igro h čera z materjo, ki ima v naro čju sina. Oba prizora o čarata s pristnostjo in žarom. Za vse tri filme velja, da se kamera med snemanjem ni gibala. Filmska tehnika je bila še na za četku, prav tako je bil aparat tog in pritrjen na stojalo. Tako je bila možnost uporabe kamere zelo omejena. Vsi Grossmannovi filmi prikazujejo avtorjevo nagnjenost k dokumentarnosti. Kljub temu da je posnel le 50 metrov filma, je v svojih filmih v bistvu pokazal vse, kar je film v teh časih premogel. Z njegovo filmsko podobo nekdanjih dni nas je Grossmann vpisal med filmske pionirje v svetu. Grossmann se je kot dijak mariborske gimnazije tudi literarno uveljavljal. Kasneje je kot odvetnik pisal drame s sodobno tematiko, vendar jih ni objavljal. Precej svojega časa je namenil črno-beli in barvni fotografiji. Slikal je pomembnejše dogodke (sejme, shode, praznovanja, konjske dirke itn.). Ve čkrat je posnel Ljutomer in okoliške kraje. Njegova zbirka fotografij in diapozitivov je dokaj bogata dokumentacija življenja v Prlekiji (Enciklopedija Slovenije 3, 1989; Šimenc, 1996).
4.2.14 Fran Kova čič (1867–1939)
Teolog, zgodovinar in urednik, rojen v Veržeju. Postal je doktor filozofije, nato profesor fundamentalne teologije in filozofije v mariborskem bogoslovju. V letih od 1897 do 1909 je bil urednik teološke revije Voditelj v bogoslovnih vedah . Kova čič se je zavzemal za mo čnejše znanstveno delovanje na Štajerskem, še posebej zgodovinsko. Zasnoval je temelje Zgodovinskega društva , ustanovljenega leta 1903 v Mariboru. To je pospešilo razvoj knjižnice, muzeja in arhiva. Fran Kova čič je deloval tudi kot društveni tajnik in urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje , ki ga je izdajalo Zgodovinsko društvo. Leta 1923 je dosegel, da je iz društvene knjižnice nastala mestna Študijska knjižnica. Kot razgledan zgodovinar in narodni delavec je v jugoslovanski delegaciji leta 1919 kot izvedenec za slovensko etni čno mejo sodeloval na mirovni konferenci v Parizu. Najbolj si je prizadeval za priklju čitev Prekmurja k Sloveniji.
19
Kot teolog in filozof je objavljal prispevke v razli čnih slovenskih in tujih revijah. V knjigi je leta 1905 izdal Ob čno metafiziko in ontologijo in leta 1930 Kritiko ali noetiko . Na podro čju krajevne in deželne zgodovine je objavil Trg Središ če (1910), Ljutomer (1926), Slovenska Štajerska in Prekmurje (1926) ter svoje najobsežnejše delo Zgodovina lavantinske škofije (1928). Fran Kova čič je veljal za osrednjo osebnost znanstvenega Maribora. Med drugim je predaval tudi na izobraževalnih te čajih in narodnoprebudnih shodih (Enciklopedija Slovenije 5, 1991). Že v času študija bogoslovja se je Kova čič pri čel zanimati za doma ča kulturnozgodovinska vprašanja. Zato je ob koncu študija bogoslovja sklenil napisati razpravo o novejšem slovstvu prekmurskih Slovencev. Prekmurci so ga zanimali predvsem zaradi lege njegovega rojstnega kraja ob Muri. Kasneje se je odlo čil za potovanje po ravninskem delu Prekmurja. Na potovanju je obiskal Ravensko in Dolinsko ter potovanje opisal v Spominih na Prekmursko , ki pa so ostali le v rokopisu (Teplý, 1966).
4.2.15 Roman Fekonja (1868–1910)
Slikar, rojen v Veli čanah. Že v osnovni šoli se je odlikoval v risanju. Svojo nadarjenost je izpopolnjeval na graški slikarski akademiji, ki jo je tudi dokon čal. Študij je nadaljeval pod profesorjem Gripenkerlom na dunajski akademiji. Po kon čanem študiju se je preselil v New York, kasneje v San Francisco, kjer je dobival, zlasti kot portretist, mnogo naro čil. V San Franciscu je imel v lasti obsežno galerijo slik, ki pa mu je na žalost zgorela. Dobro preskrbljen se je vrnil domov ter slikal po naro čilu, vendar se je kasneje iz osebnih razlogov ponovno preselil v New York (Slovenski biografski leksikon 1, 1925–1933). Ob koncu graške dobe nam Fekonjev slog kaže ve č oljnih slik in risb. Iz leta 1887 sta med do sedaj znanimi deli najpomembnejši sliki Dekle v doma či noši in Podoba redovnika ter risba Portret dekana Simoni ča. Obe oljni podobi kažeta, da je Fekonja sprejemal nauke Schwacha. Ta se je posvečal predvsem velikim zidnim kompozicijam in restavratorskemu delu, svoje u čence pa je usmerjal v portret.
20
Med svojim bivanjem v Ameriki ter kasneje tudi doma je v 19. stoletju uporabljal zelo znani na čin slikanja, in sicer s posebno mehkimi čopi či, pri čemer se zakrije vsaka poteza s čopi čem, ki bi izdajala zna čaj ustvarjalca. Barvno se je zadrževal v mejah temnih, hladnih in uradnih tonov. V težki gmotni situaciji si je Fekonja pomagal z restavriranjem starih slik. Popravljal je Weissenkirchnerjevo cezanjevsko veliko stropno kompozicijo in Tunnerjevo Rožnovensko mater božjo v ljutomerski cerkvi (Uj čič, 1966).
4.2.16 Fran Ileši č (1871–1941)
Literarni in kulturni zgodovinar, publicist in pedagog, rojen pri Svetem Juriju ob Ščavnici. V Gradcu je študiral slavistiko ter kasneje postal profesor slovenskega jezika in književnosti na univerzi v Zagrebu. Ileši čeva glavna raziskovalna podro čja so bila štajerska literarna, kulturna in politi čna zgodovina, Stanko Vraz, Ljudevit Gaj in ilirsko gibanje, posamezni slovenski ustvarjalci in obmo čja nemško-slovenskih, češko-slovenskih in hrvaško- slovenskih literarnih stikov. Metodološko je bil pod vplivom pozitivizma, zbral je veliko novega gradiva, vendar je bila obdelava marsikdaj fragmentarna in tenden čna. Fran Ileši č je bil privrženec jugoslovanske ideje. Verjel je v nujnost jezikovno- kulturnega zbližanja in postopne združitve Slovencev z drugimi jugoslovanskimi narodi. Za to si je prizadeval s publicisti čnim in organizacijskim delom, kar je velikokrat izzvalo polemi čne ugovore. Ileši č je uredil tudi nekaj antologij iz slovenske književnosti za srbohrvaško govorno obmo čje. Med njimi so Hrvatska knjižnica I–VI , Cvei će slovenskoga pjesni čtva in Noviji slovenski pisci . Antologije je urejal med leti 1906 in 1919 (Enciklopedija Slovenije 4, 1990). Ileši č je v svoji disertaciji, ki je bila njegovo prvo večje delo, razpravljal o dramatiki in slovenskem slovstvu (1897) ter pri tem glavno pozornost posvetil razlogom, ki so privedli do relativnega zastoja te zvrsti. Kot predavatelj v Ljubljani je pisal prigodne in publicisti čne članke za Ljubljanski zvon . V člankih se je dotikal jezikovnih, narodopisnih in literarnih vprašanj (Poga čnik, 1966).
21
4.2.17 Anton Korošec (1872–1940)
Politik in teolog, rojen v Biserjanah pri Svetem Juriju ob Š čavnici. Obiskoval je ptujsko gimnazijo in klasi čno gimnazijo v Mariboru. Kot organizator se je izkazal že v svojih dijaških letih. Dijake je spodbujal, da bi se kot dijaki in študentje skupaj upirali potuj čevanju, vendar bodo uspešni le, če bodo odli čni študentje. Korošec je bil v študentskih letih vklju čen v slovensko društvo, pisal je za dijaški semeniški list ter zgodaj pri čel pisati za Slovenski gospodar. Leta 1894 je postal predsednik društva mariborskih bogoslovcev » Slomšek «. Zelo si je prizadeval za širjenje narodne zavesti. Kot kaplan je na Štajerskem ustanavljal »mladeniške zveze«, saj se je zavedal, da so mladi za vse novo najbolj dovzetni (Slana, 1991). Hkrati s službo študijskega prefekta v Marijaniš ču je leta 1898 prevzel vodstvo uredništva tednika Slovenski gospodar , osrednjega glasila katoliškega konservativnega tabora na Spodnjem Štajerskem. Kasneje je z duhovnikoma Franom Kova čičem in Antonom Jerovškom ustanovil list Naš dom , ki je izhajal kot štirinajstdnevna priloga Slovenskega gospodarja, vendar so jo prodajali tudi samostojno. Z njim si je prizadeval za temeljito spremembo strpne miselnosti in ustvariti možnost za politi čno pomlad na Spodnjem Štajerskem (Bister, 1992). Leta 1909 je bil Korošec izvoljen za poslanca v štajerski deželni zbor. Z izvolitvijo je zahteval združitev slovenskega dela Štajerske in Koroške in drugih slovenskih pokrajin z jugoslovanskimi deželami monarhije v eno upravno politi čno enoto (trializem). Postal je podpredsednik Slovenskega parlamentarnega kluba in kasneje podpredsednik in predsednik kluba Hrvaško-slovenske zajednice . Maja 1917 je bil v državnem zboru izvoljen za predsednika Jugoslovanskega kluba , v katerem je 30. maja prebral majniško deklaracijo, ki je zahtevala zedinjenje vseh jugoslovanskih dežel habsburške monarhije v samostojno državno telo pod habsburško oblastjo. Iz te deklaracije se je razvilo deklaracijsko gibanje, ki ga je odlo čno vodil Anton Korošec. Deklaracijsko gibanje je leta 1918 vodilo do ustanovitve Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu. Korošec je bil zopet izvoljen za predsednika.
22
Leta 1918 je bila ustanovljena Kraljevina Slovencev, Hrvatov in Srbov. Korošec je bil imenovan za njenega podpredsednika. Zunaj Slovenije je bil prepoznaven kot nesporen predstavnik slovenskega naroda v jugoslovanski državi. Korošec je bil mojster politi čne taktike in velik pragmatik. Vse življenje je zavra čal liberalizem in socializem ter politi čne organizacije, ki so temeljile na teh ideologijah. Hkrati pa je ostajal zvest ideji avtonomne Slovenije, ki jo je po letu 1918 hotel oblikovati v okviru federativne Jugoslavije (Enciklopedija Slovenije 5, 1991). Anton Korošec je bil po smrti J. E. Kreka najpomembnejša osebnost na slovenski politi čni sceni. Kot predsednik Narodnega sveta Države SHS je bil vodilni politik gibanja, ki je prekinilo tiso čletno povezanost slovenskih dežel s habsburškim cesarstvom. Ustanovitev narodne države SHS je bilo usodno dejanje, v upanju, da bo uresni čena zamisel Združene Slovenije. Koroš čeve zasluge za oživljanje slovenstva, slovenskega jezika, za slovensko univerzo in svobodnejše življenje slovenskega ljudstva v času težkih eksisten čnih preizkušenj so neprecenljive (Slana, 1991).
4.2.18 Karel Ozvald (1873–1946)
Pedagog iz Središ ča ob Dravi. Ozvald je študiral na univerzi v Gradcu prav v času, ko so nemški študentje razgrajali po univerzah in visokih šolah na Dunaju in Gradcu ter preganjali slovenske študente. Takrat sta se Ozvaldov čut pripadnosti slovenskemu narodu ter ljubezen do slovenskega jezika in kulture v tem obdobju nedvomno izostrila in zaznamovala njegovo nadaljnje ustvarjanje. Leta 1899 je promoviral iz slovanske in klasi čne filologije z disertacijo Foneti čni, morfološki in akcentološki oris središkega nare čja . Služboval je kot suplent na gimnaziji v Kranju, na Ptuju in dvajset let kot profesor v Gorici. V tem času je napisal veliko del, predvsem s podro čja pedagogike, med drugim tudi kar nekaj srednješolskih u čbenikov. Po ustanovitvi slovenske univerze leta 1920 je bil Karel Ozvald izvoljen za izrednega, kasneje pa za rednega profesorja pedagogike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Ustanovil je katedro za pedagogiko in je bil med vojnama ve činoma edini u čitelj na njej. Tako je postal prvi slovenski univerzitetni pedagog Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Pangerc Pahernik, 2000).
23
Ozvald je pri nas uveljavil novo pedagoško smer – kulturno pedagogiko. V nasprotju z dotedanjimi opredelitvami vzgoje kot socialnega oziroma naravnega procesa je kulturna pedagogika pojmovala vzgojo kot kulturni proces. Njen namen je, da objektivne kulturne vrednote čim bolj prehajajo v subjektivno kulturnost gojenca in ga tako razvijajo v osebnost. Ozvaldovo glavno delo se imenuje Kulturna pedagogika , s podnaslovom Kažipot za razumevanje učlove čevanja . Njegova predavanja na fakulteti so bila v znamenju kulturne pedagogike. Predmet pedagoške znanosti je pojmoval zelo široko. Izmed pedagoških disciplin je najraje predaval zgodovino pedagogike. Zanemaril pa je didaktiko in metodiko posameznih u čnih predmetov. Zna čilno zanj je, da je za najboljši pedagoški slovenski tekst imel Pti čki brez gnezda Frana Mili činskega, ki je z naslovom izpri čeval piš čevo humanisti čno stališ če. Ozvald pedagogike ni samo razglašal, temve č jo je tudi živel. Objavil je ve č samostojnih publikacij s podro čja pedagogike, otroške in mladinske psihologije ter logike in okoli sto razprav, poro čil in ocen v mnogih strokovnih glasilih, zlasti v Pedagoškem zborniku in Popotniku (Enciklopedija Slovenije 8, 1994).
4.2.19 Franc Ksaver Meško (1874–1964)
Pisatelj, dramatik, pesnik in duhovnik, rojen v Klju čarovcih pri Ormožu. Ljubezenske, domovinske in nabožne pesmi je pisal že kot gimnazijec. Izdal jih je leta 1918 v zbirki Iz srca in sveta (Enciklopedija Slovenije 7, 1993). Kmalu zatem se je za čel ukvarjati s prozo. Postal je sodelavec Ljubljanskega zvona, Doma in sveta ter drugih revij. Njegove knjige so v ve čini izhajale pri Slovenski matici in Mohorjevi družbi. Pisal je črtice in novele, romane, legende, eseje in portrete, ve č dramskih besedil z narodnostno, versko in kme čko vsebino ter številne spominske zapise. Posebno pozornost so zbudila mladinska dela, ki jih je zbral v šestih zvezkih z naslovom Mladim srcem (http://www2.arnes.si/~omislinjamb/projekt5/zivljenje.htm , 11. 11. 2010).
24
Meška uvrš čamo med najizrazitejše slovenske mladinske pripovednike. Najlepše mladinske povesti in črtice so zbrane v že prej omenjenih šestih zvezkih pod naslovom Mladim srcem , v posebni knjigi pa še Volk spokornik (1922), Našim malim (1925) in Mladini (1927). Vzgojne mladinske črtice, članke, spomine in pisma je ve č let objavljal v Mentorju in Zori. Med slovenskimi pisatelji je Franc Ksaver Meško poleg Ivana Cankarja najbolj prodrl v svet. Prevajali so ga v ruš čino, češ čino, švedš čino in angleš čino. Najve č je čeških in slovaških prevodov v revijah, dnevnikih, prevedene so tudi cele knjige (Slovenski biografski leksikon 5, 1933). Na Meškovo pisateljevanje so vplivale okoliš čine, saj je skoraj vse življenje preživel v koroških gorah. Upiral se je umiranju koroškega ljudstva pod nemškim bi čem. Pred prvo svetovno vojno se je soo čil s problemom ohranitve koroškega prebivalstva ter svojo zaskrbljenost izrazil v dramatskem spisu Na smrt obsojeni . Za naslovom je zapisal vprašaj, ki ga je spodbujal k vrsti umetniških in ob čanskih dejanj. Njegov izpovedni zna čaj v prozi je povezan s tremi komponentami: s socialnim poreklom, duhovniškim poklicem in nežno lirsko prirodo. Dela, ki prikazujejo zunanji svet, se vežejo na njegovo socialno poreklo (realisti čne povesti s kme čko tematiko, kot so Hrast , Drama na vasi , Lakomnik , Požigalec , Na sveti post , Njiva ). Dela, ki prikazujejo predvsem notranji svet, prihajajo iz duhovniškega poklica. Te izpovedi so Življenja ve černa molitev , Sen poletne no či, Mir božji in Človek, ki stoji na grobovih in plaka . Umetnine, v katerih se je umetnik izpovedal skozi zunanji svet kot medij notranjega, pa izvirajo iz njegove najgloblje lirske prirode. Romanca o umrlih in zopet oživeli ljubezni , Romanca o naših željah , Marijina kiparja in še vrsta takih posrednih izpovedi (Mesi ček, 1966). Franc Ksaver Meško je zgled širokosr čnega človeka in prepri čljivega pisatelja, ki je bil prežet z ljubeznijo do vsega lepega, dobrega in resni čnega. Poznal je izbran ob čutek za besedo, naravo in ljudi (http://www2.arnes.si/~omislinjamb/projekt5/zivljenje.htm , 11. 11. 2010).
25
4.2.20 Vekoslav Kukovec (1876–1951)
Pravnik, politik in publicist iz Kora čic. Že kot visokošolec je deloval v naprednih dijaških društvih, se udeležil narodnega gibanja v Celju in bil soorganizator ter vodja narodne stranke za Štajersko (Slovenski biografski leksikon 1, 1925–1932). Kukovec je študiral pravo v Gradcu, kjer je tudi diplomiral. Kasneje je v Celju odprl odvetniško pisarno. Skupaj s Špindlerjem je leta 1906 ustanovil Narodno stranko na Štajerskem ter bil nekaj časa njen vodja. Njegovo publicisti čno delo je obsežno. Objavljal je razprave z narodnogospodarsko tematiko in politi čne članke. Zavzemal se je za nadstrankarsko politi čno povezovanje. V času prve svetovne vojne je bil rezervni poro čnik v Thalerhofu in Lebringu, od koder je vzdrževal politi čne stike s Slovenijo. Leta 1918 je postal član narodnega sveta za slovenske dežele in Istro, član narodnega sveta v Državi SHS in poverjenik za finance v ljubljanski Narodni vladi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Bil je tudi minister za socialno politiko ter minister za trgovino in industrijo. Kot minister za socialno politiko je izdal pomembne predpise o socialni zakonodaji. Ko se je preselil v Maribor, je bil leta 1924 izvoljen v mariborski ob činski odbor. Postal je član Slovenske kmetijske stranke in se z njo pridružil Kmetsko- demokratski koaliciji. V letih 1935–39 je bil med voditelji kme čko-delavskega gibanja. Kasneje je bil izvoljen za predsednika le-tega (Enciklopedija Slovenije 6, 1992).
4.2.21 Matija Slavi č (1877–1958)
Biblicist, duhovnik in narodno-obrambni delavec, rojen v Bu čečovcih nad Ljutomerom. Šest let je bil pridigar in katehet v Celju, nato pa je postal nadomestni, leta 1913 provizorni in leta 1916 pravi profesor za bibli čne vede stare zaveze na bogoslovnem u čiliš ču v Mariboru. Kasneje je do upokojitve služboval kot redni profesor Teološke fakultete. Strokovno se je usposabljal v Egiptu, Palestini in na Bibli čnem institutu v Rimu. Slavi č je bil nekaj let tudi dekan Teološke fakultete ter rektor Univerze. Objavljal je teološka, pretežno biblicisti čna in narodnoobrambna dela. V javnost je stopil z vzgojeslovno študijo Slomšek-pedagog , sledila sta spisa To be or not to be . Slavi č se je odlo čil, da bo podrobno preštudiral Staro zavezo ter za čel na črtno
26 priob čevati poro čila o novih izsledkih v tej stroki. Veliko svojega časa je posve čal prevodu svetega pisma iz hebrejš čine v slovenš čino. Prevedel ga je skoraj v celoti, razen malih prerokov. V tisku pa je izdal samo I. knjigo . Slavi č je svoje bibli čno znanje izkoristil v potopisni knjigi V deželi faraonov in v člankih. Velik uspeh je dosegla njegova nemška knjižica Sonn- und Fesstagsevangelien/Nedeljski in prazniški evangeliji z razlago in opomini . Slavi ču pripisujemo veliko zaslugo za pridružitev Prekmurja k Jugoslaviji. Prekmurje je osebno poznal in ga zelo dobro preu čil. Objavil je naslednja dela: Le Prekmurje; la questio du Prekmurje, Paris 1919; de la statistique du Prekmurje, Paris 1919; Prekmurje, Ljubljana 1921; Ob dvestoletnici prekmursko- slovenskega slovstva . Boje za severno mejo je posebej opisal v članku Državni prevrat v Mariboru (Zbornik referatov: dr. Matija Slavi č 1877–1957, 1997). Dr. Matija Slavi č je prvi Slovenec, ki je dosledno prevedel Staro zavezo po izvirniku. Njegov prevod v stvarnem in jezikovnem pogledu je tako popoln, da je pravi mejnik v prevajanju Svetega pisma pri nas (Rozman, 1997). V Narodnem svetu za Štajersko je bil Slavi č referent in izvedenec za Prekmurje. Tako se je leta 1919 udeležil mirovne konference v Parizu in tam izdal dve že prej omenjeni razpravi Le Prekmurje in De la statistique de Prekmurje . Od leta 1921 je bil član mednarodne razmejitvene komisije za meje med Madžarsko in Kraljevino SHS (Enciklopedija Slovenije 11, 1997).
4.2.22 Ivan Žabota (1877–1939)
Slikar, rojen na Podgradju. Že v mladosti je zelo rad risal. Njegov risarski talent je odkrila skupina ljutomerskih meš čanov in poskrbela, da je odšel v šolo v Gradec. Tam je obiskoval realko ter risarsko »Akademijo«. Študij je nadaljeval na Dunaju, kjer je bil Griepenkerlov u čenec. Žabota je živel v času narodnobuditeljsko razživetega Ljutomera in je edini med prleškimi slikarji čutil potrebo, da se poveže z drugimi slovenskimi študenti, ki so takrat študirali na Dunaju. Žabota je sodeloval pri študentskih društvih, udeleževal se je prvih umetnostnih razstav v Ljubljani in zahajal k družini dr. Franca Vidica, kjer se je zbirala družba pomembnežev, žive čih na Dunaju. Tu se je spoznal z Ivanom Cankarjem, s katerim se je dogovarjal za likovno opremo Erotike (Uj čič, 1966).
27
Po kon čanem študiju se je Žabota za stalno naselil na Slovaškem, kjer je imel kot pripadnik narodno orientiranih umetnikov vidno mesto v kulturnem življenju. Ve činoma je slikal v olju, privla čil ga je folklorni žanr, veliko se je ukvarjal tudi s portretiranjem. V njegovih delih prevladuje tonski ateljejski realizem, ki se v intimno ubranih interierih preveša v secesijska razpoloženja in čistejše slikarske rešitve. Redkeje je slikal krajine, v katerih je dosegal prepri čljivo pleneristi čno svežino in barvitost. Z leti je težil k romanti čno-idealisti čni estetiki, ki je bila zazrta v preteklost, ter tako portretom dajal salonski lesk (Enciklopedija Slovenije 15, 2001).
4.2.23 Leopold Poljanec (1872–1944)
Naravoslovec, pedagog in narodnoprosvetni delavec. Ljudsko šolo je obiskoval pri Kapeli, kamor se je priselil s svojo sestro Ljudmilo. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in Ljubljani ter študiral prirodoslovje na Dunaju. Po kon čanem študiju je služboval na gimnaziji v Kranju in Mariboru. Delal je kot nadzornik za srednje šole v Ljubljani in kot prosvetni referent za mariborsko oblast. Kot narodni delavec je v Mariboru uvedel telovadbo v Športnem društvu Maribor. Iz teh telovadcev se je leta 1906 razvil Sokol , ki mu je bil Poljanec do leta 1913 tudi vaditelj. Prav tako je organiziral in vodil Narodno knjižnico, bil je blagajnik čitalnice in predsednik mariborskega odseka Društva slovenskih profesorjev (Slovenski biografski leksikon 7, 1949). Leopold Poljanec je napisal prva slovenska prirodopisna u čbenika za višje razrede gimnazij: Mineralogija in geologija za velike gimnazije in Prirodopis živalstva za višje razrede srednjih šol . Leta 1938 je napisal Pedagoško biologijo ter uredil dva snopi ča prvega slovenskega dolo čevalnega klju ča Flora slovenskih dežel J. Glowackega . Po razpadu Avstro-Ogrske je organiziral šolstvo po t. i. Poljan čevem tipu meš čanske šole. Poljanec je bil vsestranski javni delavec in organizator. Izpopolnjeval je strokovno terminologijo in se uveljavil s poljudnoznanstvenimi predavanji (Enciklopedija Slovenije 9, 1995).
28
4.2.24 Cvetko Golar (1879–1965)
Pesnik, pripovednik in dramatik, rojen v Goste čah pri Sori. Kasneje se je naselil v Ljutomeru. Bil je sodobnik moderne, vendar folklorno usmerjen. Njegova lirika je opisna, barvita in blizu preprostemu bralcu. Ukvarjal se je tudi z odrskimi deli. To so bile ve činoma nezahtevne ljudske igre. Najbolj uspešna igra je bila Vdova Rošlinka (1925), ki je s folklornimi motivi in naturalisti čnim ob čutjem predstavljala motiv ljubezni željne zrele ženske. Napisal še je igri Dekle z rožmarinom in Dve nevesti , ki pa nista uspeli (Enciklopedija Slovenije 3, 1989). Golar je prve pesmi objavil leta 1900 pod psevdonimom Demeter C. Leta 1910 je izdal pesniško zbirko Pisano polje in devet let kasneje še Rožni grm . Cvetko Golar je v takratnem času postal v našem pesništvu poet narave in njenega življenja, pesnik doma če grude. Prva pesniška zbirka vsebuje mladostno prekipevajo čo pesniško silo, druga pa je že plod zrele umetnosti. Loteval se je tudi pripovedništva. Njegova prva pripovedna poskusa sta Silvestrov ve čer in Anka potuje k vstajenju . Svoje novele je objavljal v Slovanu, Slovenski gospodinji in drugod. Nekaj jih je izšlo tudi v knjižni obliki. Med njimi sta noveli Kme čke povesti in Pastirjeva nevesta . V prvih spisih se je gibal med realisti čno in romanti čno novelistiko. Kasneje sta se obe spojili. V njegovih novelah je veliko pravlji čnih motivov, ljudskih vraž in praznoverja. V tem slogu so se Golarju posre čile najboljše kme čke in pastirske povesti, kot so Len čica in zmaj , Dve nevesti , Pastirska ljubezen in Pri jelenovi maši . Golar je verzificiral slikanici Nuša in Plavuša in Blažek in Tomažek , oboje leta 1913. Izdal je zbirko otroških pesmic, svojih in drugih, Bob za mladi zob (1920), antologijo Sto let slovenske lirike in mladinski knjigi Prelepa Vasiljica ter Carjevi č Ivan (1922) (Slovenski biografski leksikon 1, 1925–1932).
4.2.25 Ivan Vuk (1882–1939)
Pisatelj in kulturni organizator rojen v Sovjaku blizu Svetega Jurija ob Š čavnici. Od leta 1901 dalje je objavljal v delavskem tisku v Sloveniji in ZDA pesmi, kratko prozo, reportažne potopise in socialne črtice. Napisal je ve č knjig pri delavski založniški organizaciji Cankarjeva družba, katere je bil tudi
29 soustanovitelj. Uveljavil se je tudi kot prevajalec iz ruskega, nemškega in srbskega jezika (Enciklopedija Slovenije 14, 2000). Vuk je pisal tudi daljše ljudske povesti. Dve sta izšli v posebnih knjižicah pri Mohorjevi družbi: Kar bog stori, vse prav stori , leta 1910, in Zorislava , leta 1913. Tretjo, Junaki svobode (1913), pa je izdal Slovenski ilustrirani tednik v Ljubljani. Omenjene povesti nimajo resnejše literarne vrednosti, kažejo pa prizadevnost samouka in književnega za četnika, romanti čnega sanjarja, obdarjenega s fantazijo in zmožnostmi pripovedovanja. V času svojega ujetništva v Rusiji je dopisoval v slovanski časopis Slovenski jug. Po osvoboditvi je v Novgorodu sodeloval kot književni referent v dnevniku Volgar , kjer je osebno spoznal Maksima Gorkega ter sodeloval v njegovem časopisu Novaja žiznj . V Moskvi je delal pri dnevniku Ruskoe slovo , kjer je v svojih člankih prikazoval ruski javnosti Slovence in južne Slovane kot samostojne narode slovanske krvi. Pri nas je dolga leta delal kot funkcionar delavskih kulturno-prosvetnih društev Iskra, Svoboda in Vzajemnost, kot sodelavec glasbenega društva Zarja in pevskega društva Cankar. Bil je eden najplodovitnejših slovenskih sodelavcev delavskih in socialisti čno usmerjenih listov in časopisov ne samo v Sloveniji, ampak tudi v ZDA. Ustanovil je Proletarsko knjižnico, v kateri je leta 1923 izdal svoje Pravljice Iztoka . Vuk je bil eden izmed ustanoviteljev Cankarjeve družbe v Ljubljani. Skupaj z Bratkom Kreftom in Ferdom Delakom je ustanovil Delavski oder »Svoboda «. V Delavskem domu v Ljubljani je organiziral kulturno-prosvetne ve čere. Vukova dela, ki so izšla kot slovstveno najboljša, vendar po obsegu skromna, so povest V znamenju Halleyeve repatice , zbirka črtic Zlato tele in druge zgodbe , potopis Po valovih Donave široke in Beležke iz popotnega dnevnika . K vsemu temu še je treba prišteti številne časniške članke, zapiske, ve čje ali manjše reportaže in povesti z motivi Prlekije (Ivanuša, 1966).
30
4.2.26 Jakob Kelemina (1882–1957)
Germanist, rojen na Vinskem Vrhu pri Ormožu. Jakob Kelemina pripada generaciji, ki je po prvi svetovni vojni ustanovila univerzo v Ljubljani in priborila slovenskim humanisti čnim vedam internacionalni ugled. Čeprav je bil germanist, je s svojimi raziskavami bistveno obogatil in poglobil poznavanje naše kulturne zgodovine. Kelemina je študiral germanistiko najprej na Dunaju in nato v Gradcu. Njegova profesorja sta bila slavni dunajski anglist Karl Luick in graški germanist Anton Schönbach, ki je odlo čilno vplival nanj, da ga je vse bolj privla čil srednji vek s svojo bogato kulturo (Stanonik, 1966). Disertacija, s katero je zaklju čil študij, je pomembno vplivala na njegovo nadaljnje znanstveno delovanje. Raziskoval je vire za Eilhartovega Tristana ter tako za čel s študijami srednjeveške zgodbe Tristan in Izolda . Tem študijam je kasneje posvetil velik del svojega germanističnega raziskovalnega zanimanja. Leta 1920, po ustanovljenem Germanskem seminarju, je postal docent in univerzitetni profesor za germansko filologijo. Jakob Kelemina velja za utemeljitelja germanisti čnega univerzitetnega študija na ljubljanski univerzi. Njegova podro čja strokovnega in znanstvenega zanimanja so bila zelo raznolika. Najpomembnejše so njegove raziskave starejše nemške literature, slovenskega ljudskega pripovedništva in slovenske kulturne zgodovine ter primerjalne jezikoslovne in etimološke študije. S podro čja raziskovanja starejše nemške literature je objavil dve krajši razpravi že v času študija. Z disertacijsko raziskavo virov za srednjeveški roman Tristan in Izolda, s katero je zaklju čil germanisti čni študij, se je uvrstil med ugledne germaniste v takratnem mednarodnem prostoru. Disertacijsko raziskavo je nato razširil v svoji drugi knjigi o Tristanu (Geschichte der Tristanansage nach den Dichtungen des Mittelalters). Gre za temeljit pregled zgodovine in vedenja o srednjeveških izvorih in priredbah snovi o Tristanu. S tem se je izkazal za izjemnega poznavalca takrat že zelo obsežne znanstvene literature o izbrani tematiki. Poleg krajših objav v periodi čnem tisku se je posve čal tudi študiju literarne teorije. Rezultat tega dela je ve č razprav o izbranih literarnoteoretskih temah, ki so bile objavljene v Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu. Tako je nastala knjiga z
31 naslovom Literarna veda , ki je izšla leta 1927. Delo velja za tehten za četek slovenskih strokovno-znanstvenih objav na podro čju literarne teorije. Kelemina se je ukvarjal tudi s študijami slovenske mitologije in slovenskega ljudskega pripovedništva, še posebej bajk in pripovedk. Leta 1930 je v Celju izšlo obsežno delo Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva , antologija slovenskih bajk in pripovedk. Na jezikoslovnem podro čju se je posve čal predvsem študijam slovenskega besedja v nemš čini in germanskih leksikalnih vplivov v slovenš čini. V krajših razpravah je pisal o tujkah v slovenš čini, pregledno o koroških in panonskih krajevnih imenih. V jezikoslovnih študijah prevladuje zgodovinski vidik. Zanimal ga je vpliv Keltov, Gotov in Langabardov (Jesenšek, 2008). Leta 1954 ga je strokovna in znanstvena javnost nagradila s Prešernovo nagrado za življenjsko delo na podro čju literarnih ved. Ustvarjalec, kot je bil Jakob Kelemina, je Prlekijo, ki je postavljena na obrobje, postavil v središ če slovenstva in sooblikoval slovensko stvarnost (Dr. Jakob Kelemina 1882–1957, ob petdesetletnici smrti, 2008).
4.2.27 France Veber (1890–1975)
Najbolj znani slovenski meš čanski filozof v obdobju med dvema vojnama, rojen v Gornji Radgoni. Nekaj časa je obiskoval bogoslovje, vendar ga je kasneje opustil. Odlo čil se je za študij filozofije in klasi čne filologije. Leta 1920 je za čel predavati teoreti čno filozofijo na slovenski univerzi. Dr. France Veber je v filozofsko slabo razvit svet slovenske filozofije vnesel mnoge miselne spodbude ter s svojimi spisi skušal uravnati meš čansko miselnost v poglobljeno strugo. Svoje razprave in članke je objavljal v raznih revijah in zbornikih. O predavanjih Franceta Vebra so pisali tudi v tujih revijah. Udeleževal se je razli čnih mednarodnih filozofskih kongresov v Pragi, Rimu in Parizu.
Njegova dela so naslednja: - Uvod v filozofijo (1921), - Znanost in vera (1923), - Problemi sodobne filozofije (1923), - Etika (1923), - Analiti čna psihologija (1924),
32
- Očrt psihologije (1924), - Estetika (1925), - Idejni temelji slovenskega agrarizma (1927), - Filozofija (1930), - Sv. Avguštin (1931), - Knjiga o Bogu (1934), - Nacionalizem in krš čanstvo (1983) - Vprašanja stvarnosti (1939) (Borko, 1966).
Slika 3: France Veber France Veber je za četnik slovenske pomembne in razvite lai čne filozofije, je prvi profesor filozofije na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Mo čno je vplival na širši krog izobražencev med obema vojnama. Veber je iz Gradca v Ljubljano prinesel predmetnostno teorijo avstrijskega filozofa in psihologa Alexiusa Meinonga ter psihologijo Meinongovih u čencev. Iz predmetnostne teorije je uspel ustvariti lastno filozofijo. Pri tem je v njegovi filozofiji opazna vloga krš čanskih pogledov, privzdigovanje kme čkega sloja in razvijanje ideje zadružništva.
33
Vebru, kot za četniku samostojne lai čne filozofije pri nas, pripada osrednje mesto v intelektualni zgodovini Slovencev. Njegova filozofija služi kot eden od pokazateljev pogledov in položaja širokih krogov slovenske inteligence v času med vojnama (Žalec, 2002).
4.2.28 Ante Trstenjak (1894–1970)
Akademski slikar in grafik, rojen v Slamnjaku pri Ljutomeru. Trstenjak je po osnovni šoli nadaljeval šolanje v Gradcu, kjer je obiskoval obrtno šolo. Najprej je na materino željo izbral oddelek za arhitekturo, vendar je kasneje presedlal na oddelek za slikarstvo. Težiš če Trstenjakovega dela, tako po kvaliteti kot po obsegu, je v akvarelu. V akvarelni tehniki je našel najprimernejše izrazno sredstvo za svetlobno in barvno pretehtano slikarstvo. V ospredje je dvignil likovni element t. i. bretonski akvarel, ki je igral važno vlogo v delu slovenskih impresionistov. Njegova dela v olju ne zaostajajo za akvareli. Ve čkrat je delal olja po predlogi v akvarelu, vendar mu je najbolj prepri čljivo uspeval akvarel. Umetnik se je loteval skoraj vseh slikarskih tehnik, med njimi tudi gvaša, ki ga je za čel zanimati okoli leta 1934. Pred tem pa se je preizkusil tudi v mešani tehniki. Delal je s tempero, ki zahteva po časno delo s pridušenimi barvami. V grafiki, kjer je uporabljal razne tehni čne na čine, je dosegel maksimum že okrog leta 1930. V ostalem opusu pa okrog leta 1938. Med kvalitetnejšimi deli po letu 1950 je serija monotipij 5 Luži čanke . Zna čilnost njegovega dela je bila, da je veliko skiciral, vendar je pogosto naslikal akvarel kar v naravi, zato toliko svežine in razpoloženja v celi vrsti del. Šele po letu 1960 je za čel slikati v ateljeju po skicah. Ker je na ta na čin delal tudi v drugih tehnikah, so dela nastajala hitro, šele po letu 1950 po časneje. Takšen tempo mu je omogo čil veliko število realizacij. V časih je napravil po isti skici dvoje ali ve č del z razli čnimi naslovi. Vsebinsko se razlikujejo le v detajlih. Predmet Trstenjakovega slikarstva so vedute 6 in krajine (pejsaži), tihožitja, portreti, ki jih je slikal v glavnem po naro čilu, in akti. V pejsažih je prisotnost
5 Monotipija je grafi čna tehnika, pri kateri se na gladko ploš čo naslikan motiv lahko samo enkrat odtisne (SSKJ). 6 Veduta je mesto, pokrajina ali njun del, ki se vidi z dolo čene to čke (SSKJ).
34 vode za Trstenjaka še posebej zna čilna. V pejsažu sodi med tiste, ki so zadržali čustveni stik z okoljem, ki mu pejsaž pripada. Čustveno se je identificiral z okoljem, s svojo generacijo, pa tudi z mlajšimi rodovi. Zato bodo njegove podobe prleških zidanic, preš, doma čij, klopotcev in dvoriš č avtenti čen spomin na kulturno podobo vinorodne Štajerske in na duhovne strune naroda, ki se je tu rodil okrog prve polovice 20. stoletja. V tem pomenu je njegov pejsažni opus edinstven (Vetrih, 1998; Uj čič, 1966).
4.2.29 Slavko Osterc (1895–1941)
Skladatelj, pedagog in glasbeni pisec iz Veržeja. Najprej je pou čeval kot u čitelj glasbe na meš čanskih in osnovnih šolah. Ob gmotni pomo či Ivana Aši ča je študiral na konservatoriju v Pragi. Po vrnitvi domov je predaval na Državnem konservatoriju in na poznejši Glasbeni akademiji v Ljubljani. Slavko Osterc je bil ena izmed vodilnih osebnosti slovenske glasbe med vojnama. Zaznamoval je slovensko kulturo in za čel slovensko skladanje usmerjati v skladu s takratnimi evropskimi slogovnimi gibanji. Najprej se je opiral na zapoznelo romanti čno izražanje. Od leta 1927 je veliko skladal in deloval kot pedagog, glasbeni pisec in organizator. V Ljubljano je prinesel nove poglede na umetnost, od neobaroka in neoklasicizma do ekspresionisti čnega konstruktivizma. Prav tako atonalnost, atemati čnost in četrttonsko komponiranje. Za Osterca je bilo zna čilno, da je hkrati ustvarjal po dva ali celo tri dela (Enciklopedija Slovenije 8, 1994). Oster čevo delo je vsestransko. Na simfoni čnem podro čju je dal veliko pomembnih del, če upoštevamo novosti, ki jih je vnesel v slovensko simfoni čno literaturo. Razen simfonije iz prve dobe njegovega ustvarjanja ima še mnogo simfoni čnih pesnitev kot so Mati , Povodni mož , Ubežni kralj in Krst pri Savici . Veliko novih del je prispeval na komornem podro čju, in sicer skladbe za posamezne inštrumente s klavirsko ali druga čno spremljavo, godalne kvartete, fantazije, skladbe za violino, kvintet za pihala, nonet, suite, karikature in druge podobne skladbe (Lipovšek, 1963). Glasbeni opus Slavka Osterca je dokaj velik in obsega simfoni čne, komorne, klavirske in orgelske skladbe, kantate, zbore, solospeve pa tudi ve čja dela, kot so opere in baleti. Oster čeva orkestralna dela sta leta 1922 za čeli skladbi Bagatele in
35
Simfonija v C-duru , med poznejšimi skladbami so še Suita , Ouverture classique , Passacaglia in Koral , Danses in mnogo drugih. Kot operni skladatelj je nase opozoril z glasbeno dramo v treh dejanjih, že prej omenjenim Krstom pri Savici (1921). Pripravil je opero Krog s kredo , operno parodijo Salome , enodejanko Medeja in leta 1932 operno grotesko Dandin v vicah . Med njegovimi baleti so: Iz Satanovega dnevnika , baletna pantomima v enem dejanju, Maska rde če smrti in tri dejanja obsegajo če Iluzije . Vrsta zborovskih skladb in solospevov je izšla v Novi muziki, Glasbeni matici ter drugod. Nekatere njegove skladbe so bile izvajane tudi v tujini (Borko, 1966).
4.2.30 Božidar Borko (1896–1980)
Publicist, novinar, urednik in prevajalec, rojen na Gomili pri Kogu. Gimnazijo je obiskoval v Varaždinu in Zagrebu. Po kon čani gimnaziji se je posvetil novinarstvu. Bil je urednik pri Slovenskem knjižnem zavodu in Cankarjevi založbi v Ljubljani (Enciklopedija Slovenije 1, 1987). Njegovi za četki so bili v pesništvu, h kateremu se je vrnil tudi v zadnjih letih svojega življenja. Prevladovala je publicisti čna dejavnost. Doma je poro čal o pomembnih dogodkih, ki so se godili po svetu, hkrati pa je svet obveš čal o Slovencih. Napisal je nekaj esejev o tujih avtorjih ter uredil in komentiral številne književne izdaje. Prevajal je iz češ čine, nemš čine, francoš čine, poljš čine, ruš čine, hrvaš čine, srbš čine, bolgarš čine in italijanš čine. Prevajal je tudi slovenš čino v tuje jezike (http://www.s-gimorm.mb.edus.si/Projektne/2006/Veliki/ema/borko.html , 31. 1. 2011). Nekaj knjig je objavil s podro čja publicistike: Hvala vam, knjige , Na razpotjih časa in Sre čanja . Uredil je knjigo Razstava slovenskega novinarstva v Ljubljani 1937 . Pomemben je bil kot informator ter posrednik med slovenskimi, slovanskimi in romanskimi kulturami (Enciklopedija Slovenije 1, 1987). Njegovo delo ni samo posredniško in informativno, temve č je kronika idej, dogodkov in pojavov. Znal je bistro oceniti aktualno vrednost dolo čenega pojava v času in prostoru. Svoj doživljaj je znal strniti v vsebinsko stvaren in slovni čno preprost stavek. Borkova fantazija in intuicija sta izbirali dejstva in jim oblikovali izraz. Zaradi tega so njegovi sestavki literarni in pomembni tudi kot književne stvaritve (Poga čnik, 1966).
36
4.2.31 Rudolf Kolari č (1898–1975)
Jezikoslovec, rojen v Ilovcih pri Ormožu. Naredil je diplomo iz germanistike, slavistike in primerjalnega jezikoslovja ter kasneje tudi doktoriral. Kolari č je bil asistent slavisti čne stolice na Filozofski fakulteti, profesor na klasi čni in realni gimnaziji v Ljubljani, deloval je kot znanstveni sodelavec SAZU in redni profesor na univerzi v Novem Sadu. Kolari č je objavil okoli 175 samostojnih del, člankov in razprav. Kot član skupine »čitankarjev« je pripravljal u čbenike slovenš čine za šolo, slovnico za širšo uporabo ter v ve čji sestavi Slovenski pravopis, leta 1950 in 1962. Obdelal je ve č pomembnih slovenisti čnih tem in izdal komentirana ponatisa Kopitarjeve Slovnice in Pleteršnikovega slovarja . Zanimal se je tudi za stilistiko, psiho- in sociolingvistiko (otroški govor) (Enciklopedija Slovenije 5, 1991). Objavljal je tudi razne registre k nekaterim časopisom in knjigam, razne biografije in bibliografije, referate in ocene znanstvenih in šolskih knjig. Napisal je dve razpravi o Mikloši ču, razpravo o nosnih vokalih v prvotni slovenš čini, dve pregledni razpravi o razvoju slovenskega jezika ter okoli 80 člankov o pravopisnih, stilisti čnih in sintakti čnih napakah v današnjem slovenskem knjižnem jeziku (Slovenski biografski leksikon 1, 1925–1932).
4.2.32 Anton Slodnjak (1899–1983)
Literarni zgodovinar iz Bodkovcev. Obiskoval je gimnazijo v Mariboru, študiral slavistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti ter doktoriral z razpravo o Davorinu Trstenjaku. Izpopolnjeval se je na univerzi v Krakovu in tam delal kot lektor. Služboval je kot profesor slovenš čine, v državni upravi in kot redni profesor za slovenski jezik in književnost na univerzi v Zagrebu in na ljubljanski univerzi. Med leti 1962 in 1965 je gostoval kot profesor na univerzi v Frankfurtu. Leta 1967 je postal redni član SAZU ter leta 1977 dopisni član JAZU (Enciklopedija Slovenije 11, 1997). Prva stvar, ki jo je Slodnjak objavil v povojnem času, je bil biografski roman o Franu Levstiku Pogine naj, pes . Za ta roman je leta 1948 dobil Prešernovo nagrado. Po vojni je napisal vrsto študij o posameznih problemih v Prešernovem pesništvu. Z W. K. Matthewsom (profesorjem londonske univerze) je pripravil izbor Prešernovih pesmi v angleš čini. Med njegovimi ve čjimi uredniškimi
37 obveznostmi je Zbrano delo Frana Levstika , katerega prva knjiga je izšla leta 1948. Izdal je tudi Vrazova Slovenska djela (1952) in Izbrane eseje in razprave Ivana Prijatelja . Slodnjak je bil organizator številnih slavisti čnih zborovanj. Zlasti odmevno je mariborsko sre čanje maja 1954. Redno je prihajal na interne literarne ve čere svojih študentov ter marsikomu ugladil pot do Prešernove študentske nagrade. V dnevnem in strokovnem tisku je objavljal članke in razprave o slovenskih književnikih, kot so Bevk, Bor, Cankar, Kersnik, Levstik, Murko, Prešeren in Zupan čič. Pisal je gesla za Slovenski biografski leksikon in pisal tudi za tuje enciklopedije. Slodnjak je nastopal na mednarodnih slavisti čnih kongresih na Dunaju, v Berlinu, Beogradu, Celovcu, Rimu, v Moskvi in drugod. Po letu 1962 je izšlo ve č Slodnjakovih tehtnih razprav in monografskih obravnav. V Beogradu je v prevodu izšla monografija o Prešernu. Za četrto knjigo Zgodovine slovenskega slovstva pri Slovenski matici je obdelal dve obdobji: Novo strujo in Nadaljnje oblike realizma in naturalizma. Ve č študij je izšlo tudi v nemš čini. Ponovno se je lotil literarne zgodovine in leta 1968 je ob tiso čletnici Brižinskih spomenikov izdal Slovensko slovstvo , ki ga je pripravil tudi kot pomožni u čbenik z naslovom Zgodovina slovenskega slovstva I-II za slovensko gimnazijo v Celovcu. Leta 1975 je izdal Obraze in dela slovenskega slovstva ; od za četkov do osvoboditve . Delo je bilo mišljeno kot u čbenik za dijake, vendar ga je šolska oblast prepovedala (Pibernik, 2007). Slodnjak je za svoje znanstveno in življenjsko delo leta 1982 dobil nagrado Kidri čevega sklada. Vseu čiliš če v Zagrebu mu je priznalo častni doktorat, njegovo delo je tudi s priznanjem ocenil slavisti čni kongres v Moskvi (leta 1958). Ob stoletnici smrti A. Mickiewicza mu je zasluge priznala Poljska akademija znanosti in umetnosti (http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Slodnjak , 2. 2. 2011).
38
4.3 OSEBNOSTI, ROJENE V 20. STOLETJU
4.3.1 Stanko Cajnkar (1900–1977)
Teolog, pripovednik in dramatik, rojen v Savcih blizu Tomaža pri Ormožu. V Mariboru je študiral bogoslovje ter študij nadaljeval v Parizu in v Ljubljani ter doktoriral iz teologije. Bil je profesor bogoslovja v Mariboru, na gimnaziji na Ptuju ter od leta 1947 profesor na teološki fakulteti v Ljubljani. S svojo usmerjenostjo in dejavnostjo je dal pomemben prispevek k ureditvi odnosov med socialisti čno družbo in Katoliško cerkvijo v Sloveniji (Enciklopedija Slovenije 1, 1987). Že zgodaj se je priklju čil mladokatoliškemu gibanju, katerega glasilo je bilo Križ na gori . Svoja dela je objavljal v Mladiki, za Dom in svet je leta 1938 napisal simboli čno dramo Potopljeni svet , ki je zbudila veliko zanimanja in naletela na odpor v delu katoliške javnosti. Za dramo Potopljeni svet je zna čilen živahen, kultiviran in izredno bogat dialog, ki nadomeš ča dramsko dogajanje, ki ga v delu skoraj ni. Poleg te drame je napisal še dramo v štirih dejanjih Za svobodo , dramo v treh dejanjih Zvestoba in dramatizacijo lastne zgodovinske povesti Sloven iz Petovije . Cajnkar se je ukvarjal tudi s pisanjem proze. Posebnost njegove proze je v tem, da idealno prikazuje sicer zapleteno življenje. Vaško socialno stvarnost pisatelj slika z o čmi prizanesljivega in dobrohotnega opazovalca, ki želi, da bi bilo življenje polno ljubezni in razumevanja. Rad je govoril o popolnem človeku, zato so njegova dela usmerjena k vzgajanju in pou čevanju. Njegov najobsežnejši tekst, roman Noetova barka , je izšel leta 1945. Ob izidu je zbudil veliko zanimanja, saj je presenetil s svojim obsegom in s svojevrstno tematiko. Povest Po vrnitvi in družinska kronika Križnarjevi prav tako spadata med Cajnkarjeva obsežnejša pripovedna teksta. V povesti Po vrnitvi pisatelj prikazuje podobo slovenskogoriške vasi v prvih mesecih po osvoboditvi in življenjsko usodo glavnega junaka Toneta, ki se vrne iz taboriš ča v svojo vas. Kronika Križnarjevi je avtobiografskega zna čaja. V njej pripoveduje o svoji življenjski poti, o svojih starših in o poti do svojega življenjskega cilja. V vseh Cajnkarjevih delih se kaže odlika v lepem in izbranem jeziku in elegantnem, izbrušenem slogu. Mo č njegove proze se skriva v duhovitem, filozofsko obarvanem dialogu (Vozli č, 1966).
39
4.3.2 Janko Rakuša (1901–1945)
V Mihalovcih rojen gledališki igralec. Po gimnaziji je za čel z nastopanjem v ljubljanski Drami. Hkrati je obiskoval dramsko šolo. Uveljavil se je pri nadomeš čanju O. Šesta v vlogi romarja Luke v drami Gorkega Na dnu. Med leti 1921–34 je deloval v skoraj vseh takratnih jugoslovanskih gledališ čih. Bil je zagovornik realisti čne igre in zanesljiv interpret zapletenih psiholoških vlog. Kritika je njegove pomembnejše nastope ve čkrat dobro ocenila (Enciklopedija Slovenije 10, 1996). Rakuša se je že kot za četnik najraje uveljavljal v težkih karakternih vlogah. V času njegovega tretjega delovanja v Osijeku je bilo osiješko gledališ če na znani umetniški višini in takrat je Rakuša ustvaril nepozabne vloge Peera Gyuta v enako imenovani Ibsenovi drami, kneza Miškina v dramatizaciji »Idiota« F. M. Dostojevskega ter mnoge druge. Med desetletnim delovanjem na odru Hrvatskega narodnega kazališta v Zagrebu so mu zaupali ve č kot sto glavnih vlog, s katerimi še je bolj obogatil svoj repertoar karakternih vlog. Na odru se je pojavljal v vlogah psihopata, spletkarja, človeka z mra čnimi in neuravnovešenimi lastnostmi. Bil je sarkasti čen, hudoben, zvit, z rezkim glasom in posmehljivega nasmeha. V zasebnem življenju pa je deloval kot preprost in širokosr čen človek. Oboževal je rusko in ameriško književnost, izmed klasikov pa Shakespeara in Wilda. Bral je v nemškem, francoskem, italijanskem, ruskem in angleškem jeziku (Ivanuša, 1966).
4.3.3 Janko Juran čič (1902–1989)
Jezikoslovec in literarni zgodovinar, rojen v Andrencih v Slovenskih goricah. Pou čeval je na srednji tehniški šoli v Ljubljani in na Filozofski fakulteti. Od 1973 leta do 1984 je bil predsednik glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika in na čelnik leksikološke sekcije Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU. Od leta 1981 dalje je bil redni član SAZU. Juran čič se je uveljavil s svojimi obsežnimi slovarji. Njegova slovni čna dela imajo pedagoški in kulturni pomen. Po 2. svetovni vojni je bil eden izmed najbolj dejavnih in sistemati čnih piscev u čbenikov srbohrvaškega jezika in književnosti za slovenske šole (Enciklopedija Slovenije 4, 1990).
40
Juran čič se je najprej za čel ukvarjati s prirejanjem u čbenikov iz srbohrvaš čine za slovenske šole. Tako je leta 1950 nastala Starejša hrvatska in srbska književnost za študente Višje pedagoške šole. Kmalu zatem je izšlo Srbsko in hrvatsko berilo v štirih knjigah. V teh je Juran čič izbral tekste, jih vsebinsko dopolnil in pojasnil, dodal komentar in prevedel tuje in nare čne besede. Napisal je beležke o pisateljih z osnovnimi biografskimi in bibliografskimi podatki. Ta u čbenik je služil dijakom pri spoznavanju s hrvaško in srbsko književnostjo. Najbolj se je zanimal za jezikovna vprašanja. Njegovo najbolj pri čakovano delo je bil Srbohrvatsko-slovenski slovar , izdan leta 1955, ki so ga z navdušenjem sprejeli tako Srbi kot Hrvati. V njem je zbral in preveril ogromno množico besed, jih akcentiral in označil njihov pomen v slovenš čini (Štampar, 1966). Juran čič je sodeloval pri jugoslovanskih slovarniških, narečjeslovnih, imenoslovnih in drugih raziskavah in v zbornikih. V literarnozgodovinskih in kulturoloških objavah je predstavil številne ustvarjalce in sinteti čno obravnaval razvoj in naravo srbske srednjeveške proze v Biografijah ali Žitjih srbskih vladarjev in arhiepiskopov , leta 1975 (Enciklopedija Slovenije 4, 1990). Bil je predsednik Slavisti čnega društva ter imel referate na slovenskih in jugoslovanskih slavisti čnih kongresih. Sodeloval je tudi z referatom na proslavi Vuka Stefanovi ća Karadži ća v Beogradu. Juran čič je bil med Slovenci eden najboljših poznavalcev hrvaškega in srbskega jezika ter njegove problematike. Z znanjem in pridnostjo je napisal ve č del, člankov in prikazov, v katerih je znanstveno prikazal in populariziral srbsko in hrvaško jezikovno problematiko. Z u čbeniki, članki in jezikovnimi komentarji je omogo čil slovenskim dijakom in bralcem ve čje poznavanje srbske in hrvaške ter tudi makedonske književnosti. Z znanstvenimi rezultati, s strokovno pedagoškimi realizacijami in popularizacijami je Janko Juran čič eden najpomembnejših in uspešnih slavistov posrednikov, ki je veliko storil za kulturno zbližanje jugoslovanskih narodov (Štampar, 1966).
41
4.3.4 Edvard Kocbek (1904–1981)
Pesnik, pisatelj, prevajalec, mislec, ideolog, urednik, esejist, družbeni in politi čni delavec Edvard Kocbek, se je rodil pri Svetem Juriju ob Š čavnici. V času študija romanistike na ljubljanski univerzi se je pridružil mladokatoliški skupini, zbrani v reviji Križ na gori. Čez nekaj časa je prevzel uredništvo revije Križ ter se prebijal v ospredje krš čanskosocialnega gibanja. Izobraževal se je v Berlinu, Lyonu in Parizu ter preverjal svoje pedagoške sposobnosti na bjelovarski in varaždinski gimnaziji. Službo je nato dobil na novi bežigrajski gimnaziji. Hkrati se je Kocbek ukvarjal s pesništvom, in sicer je izdal pesniško zbirko Zemlja (leta 1934). S pesništvom se je Kocbek ukvarjal ves čas svojega življenja (Pibernik, 2004).
Slika 4: Edvard Kocbek
S pesniško zbirko Zemlja in z eseji, ki jih je objavljal v reviji Dom in svet, se je Kocbek uveljavil kot eden najvidnejših intelektualcev mlajšega katoliškega kulturnega rodu. Z esejem Premišljevanje o Španiji , leta 1937, je sprožil krizo revije Dom in svet in prišel v spor z uradno Cerkvijo ter povzro čil daljnosežno diferenciacijo med slovenskim katoliškim razumništvom.
42
Leta 1938 je ustanovil mese čnik za gospodarstvo, kulturo in politiko Dejanje , ki ga je urejal do leta 1941. V reviji so se zavzemali za deklerikalizirano krš čanstvo in za ustvarjalnost svobodnega in eti čno odgovornega posameznika. V zadnjih letih pred 2. svetovno vojno je odigrala pomembno vlogo med socialisti čno usmerjenimi intelektualci (Enciklopedija Slovenije 5, 1991). Zaradi njegovega posebnega položaja ga je izvršilni odbor OF imenoval za slovenskega predstavnika AVNOJ (Antifašisti čko ve će narodnog oslobodjenja Jugoslavije). Udeležil se je drugega zasedanja AVNOJ v bosenskem Jajcu konec novembra leta 1944. Kocbek je bil podpredsednik AVNOJ in poverjenik za prosveto v NKOJ (Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije). Po objavi partizanskega dnevnika Tovarišija in zbirke novel Strah in pogum je bil Kocbek prisiljen, da se za deset let umakne iz javnosti, saj so ideologi in pomembni partijski somišljeniki zbirko novel napadli, češ da Kocbek žali partizanski boj. Sredi osamitve je Kocbek smel objavljati prispevke pod izmišljenimi imeni v reviji Nova pot. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem, najve č iz francoš čine. Leta 1963 je izšla pesniška zbirka Groza , za katero je dobil Prešernovo nagrado (Pibernik, 2004). Kocbek je zaslovel kot eden najvidnejših pesnikov svoje generacije ob Sre čku Kosovelu. Že kot študent je nekaj pesmi objavil v katoliški reviji Dom in svet. Nekaj jih je kasneje vklju čil v pesniško zbirko Zemlja , v uvodni ciklus. Kasneje je v Domu in svetu objavil ciklus Jesenske pesmi ter Dnevne in no čne pesmi v zborniku Krog. Ciklus šestih liri čnih enot Iz ljubezenskih pesmi , prav tako objavljen v Domu in svetu, je bil prvi Kocbekov ciklus z eroti čnimi verzi. Vsi trije navedeni ciklusi so dobili mesto v že prej omenjeni prvi pesniški zbirki Zemlja (Glavan, 2004).
4.3.5 Bratko Kreft (1905–1996)
Bratko Kreft je svojo mladost preživljal v Biserjanah pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Zavest, da je prleškega rodu, je v njem ostala živa, kar je dokazal v svojih pripovednih spisih, ki so najbolj osebnoizpovedno podro čje njegovega dela. Bratko Kreft se je uveljavil kot dramatik, esejist, gledališki in literarni teoretik in zgodovinar, kot režiser, dramaturg, revijalni urednik ter univerzitetni profesor. Postal je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in dopisni član Jugoslovanske akademije v Zagrebu. Zavzemal je vodilne pozicije v
43 organizacijah jugoslovanskih slavistov in na mednarodnih slavisti čnih kongresih. Uvrš čamo ga med tiste slovenske znanstvenike in književnike, ki so imeli najve č stikov z drugimi slovanskimi narodi (Borko, 1966). Kreft je bil sodelavec in sourednik Kosovelove Mladine , sodelavec avantgardisti čne revije Tank F. Delaka in urednik prve slovenske marksisti čne revije Književnost . Deloval je kot umetniški vodja in režiser Delavskega odra v Ljubljani. Kot režiser je bil od leta 1930 tudi zaposlen v Narodnem gledališ ču v Ljubljani. V Kreftovem obsežnem opusu je najpomembnejša dramatika. Njeno težiš če se nahaja pred 2. svetovno vojno. Kreft je najraje izbiral teme iz slovenske zgodovine. Zanimala so ga trenja in razmerja med družbenimi razredi. Dela o tej tematiki so Celjski grofje , kjer je interpretiral fevdalce kot razred, ki je v primerjavi z meš čanskim nazadnjaški, satiri čna komedija Kreature , dramska kronika Velika puntarija , komedija Kranjski komedijanti in Tugomer , priredba Levstikove tragedije v verzih. Po letu 1945 sta nastali še drami Balada o poro čniku in Marjutki in V je či življenja , ki opisuje zadnje dneve življenja Franceta Prešerna. Pripovedna proza Bratka Krefta se nagiba k reportažnosti. Človek mrtvaških lobanj je avtobiografski roman, ki opisuje duhovno zorenje gimnazijca. V knjigi Povest iz nekdanjih dni je zbral črtice, novele in povesti, ki jih je pred vojno objavljal v revijah. Nekoliko spremenjen izbor je v knjigi Kalvarija za vasjo in druge povesti iz Prlekije . Kreft se je posve čal tudi literarni in gledališki zgodovini. Izdal je zbirko študij Portreti in študijo Puškin in Shakespeare . V slovenistiki se je najbolj posve čal Trubarju, Drabosnjaku in Cankarju. V knjigah Poslanstvo slovenskega gledališ ča in Gledališ če in revolucija je zbral študije o zgodovini gledališ ča (Enciklopedija Slovenije 5, 1991). Bratka Krefta lahko štejemo med tiste ljudi, ki so z vloženo energijo v slovensko kulturo mo čno povzdignili celotni prispevek Pomurja v zakladnico naše narodne skupnosti. Poznamo ga kot najbolj prizadevnega slovenskega kulturnega ustvarjalca (Borko, 1966).
44
4.3.6 Milena Mohori č (1905–1972)
Pisateljica, rojena v Ormožu. Delala je kot srednješolska profesorica v Ljubljani, Novem mestu in Kranju. Prostovoljno se je ukvarjala s prevajalstvom in po letu 1945 delala na ministrstvu za socialno politiko. V reviji Modra ptica se je uveljavila kot esejistka in kot pisateljica realisti čne in socialnorealisti čne kratke pripovedne proze. Zanimala jo je psihologija ženske in otroka v meš čanski družbi (Enciklopedija Slovenije 7, 1993). Milena Mohori č je sodelovala v najrazli čnejših listih – Ženskem svetu, Ljubljanskem zvonu, Književnosti, Ženskem listu ter drugod. Sodelovala je tudi v slovenski sekciji Jugoslovanske ženske zveze, v Društvu slovenskih književnikov, v katerem je organizirala prvo razstavo povojne slovenske knjige. Bila je članica Osvobodilne fronte slovenskega naroda, kar jo je čez nekaj časa pripeljalo pred sodiš če. Mohori čeva je pisala leposlovne črtice in članke, izdala je leposlovno prozo Korenove Saše u čna doba , ki je deloma avtobiografska. Po vojni je leta 1946 izdala zbirko dokumentarnih črtic Motivi z Raba in leto kasneje pesniško zbirko Samotni breg . Pesmi v tej zbirki govorijo o medvojnem doživljanju v je či in v taboriš čih. Izšla je tudi knjiga Hiša umirajo čih , ki jo uvrš čamo k poskusom zgodovinske kme čke povesti (Muserjeva, 1975).
4.3.7 Anton Trstenjak (1906–1996)
Filozofski antropolog, psiholog in teolog, rojen v Rodmošcih pri Gornji Radgoni. Študiral je na univerzi v Innsbrucku in doktoriral iz filozofije in teologije. Služboval je kot profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Predaval je na podiplomskem študiju v Zagrebu ter ob časno na oddelku filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Trstenjak je bil redni član Mednarodnega združenja za aplikativno psihologijo v Parizu, član SAZU, Evropske akademije za znanost in umetnost v Salzburgu in predsednik ter član društva psihologov Slovenije.
45
Slika 5: Dr. Anton Trstenjak
Delo Hoja za človekom sodi v vrh Trstenjakovega antropološkega opusa. Raziskoval je umetniško ustvarjanje in jezikovno izražanje ( Skozi prizmo besede ). Posebej se je posve čal zna čaju Slovencev v posameznih pokrajinah in vprašanju narodnih manjšin ( O slovenskem človeku in koroški duši, Misli o slovenskem človeku ). Izdal je devet knjig življenjske psihologije in antropologije: Med ljudmi , Pota do človeka , Človek v ravnotežju , Človek in sre ča, Umrješ, da živiš . Pomembno je tudi Trstenjakovo svetovalno-terapevtsko delo z ljudmi v osebnih in družinskih stiskah (Enciklopedija Slovenije 13, 1999). Trstenjak je v tujini znan zaradi svojih dosežkov na podro čju psihologije barv. Dosežke je povzel v svoji knjigi Psihologija barv , ki je izšla leta 1996. Njegovo glavno odkritje je t. i. »Trstenjakov zakon«, zakon o reakcijskem času na barve (http://www.inst-antonatrstenjaka.si/trstenjak.html, 25. 2. 2011). Anton Trstenjak je izdal petdeset izvirnih knjig. Udejstvoval se je s stotinami člankov, s prevodi, pridigami, intervjuji ter z osebnimi nastopi. Polovica njegovega pisnega opusa sodi v psihologijo, nato sledijo filozofija, kultura, jezik in narod ter teologija. Svoja dela je objavljal tudi v tujini, sodeloval na znanstvenih kongresih, gostoval v Ameriki in drugod po Jugoslaviji. Za svoje delo je dobil številna priznanja in odlikovanja. Med drugim je bil imenovan za papeževega častnega prelata in odlikovan z jugoslovanskim redom dela (Ramovš, 2007).
46
4.3.8 Dragotin Cvetko (1911–1993)
Muzikolog iz Vu čje vasi na Murskem polju. Diplomiral je na Državnem konservatoriju v Ljubljani in se izpopolnjeval na mojstrski šoli konservatorija in na inštitutu za glasbeno vzgojo v Pragi. Služboval je kot profesor za zgodovino slovenske in novejše svetovne glasbe ter bil predstojnik oddelka za muzikologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. Za svoje delo je Cvetko dobil Prešernovo nagrado, Herderjevo nagrado, nagrado Avnoja in Kidri čevo nagrado (Enciklopedija Slovenije 2, 1988). Podro čja, s katerimi se je ukvarjal, so bila problemi glasbene vzgoje, podro čje muzikologije in zgodovine glasbe, predvsem slovenske. Posebej je osvetlil baro čno in klasi čno glasbo pri nas. Treba je omeniti njegova monografska spisa Risto Savin – osebnost in delo (1949) in Davorin Jenko in njegova doba (1952). S tema dvema deloma je postavil zgled, kako obravnavati vodilne osebnosti naše glasbe. Leta 1955 je izdal knjigo z naslovom Odmevi glasbene klasike na Slovenskem , prvo iz črpno študijo o tem razvojnem obdobju naše glasbe. S knjigo Academia Philharmonicorum Labacensis je dr. Cvetko dal dragocen prispevek k zgodovini baroka pri nas. Glavno Cvetkovo delo predstavlja tri knjige obsegajo ča Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem . To je delo, ki ne le po obsegu, temve č tudi po temeljiti obdelavi presega vse slovenske kulturnozgodovinske preglede. Celotno delo prepri čuje bralca o pomenu glasbene ustvarjalnosti ter reproduktivne in organizacijske vloge glasbe v našem kulturnem razvoju. Dragotin Cvetko je dal Slovencem temeljito in obsežno zgodovino naše glasbe, ki jo ima redko kateri mali narod. Poleg samostojnih knjig obstaja še veliko Cvetkovih problemskih razprav ter študij in esejev o raznih osebnostih in pojavih v slovenski in jugoslovanski glasbi. Delo Dragotina Cvetka je izreden prispevek k razvoju slovenske muzikologije. Z njim se je zgodovina slovenske glasbe povzpela na raven, ki je zna čilna za našo slovstveno zgodovino (Borko, 1966).
47
4.3.9 Ivan Potr č (1913–1993)
Pisatelj in dramatik, rojen na Štukih v bližini Ptuja. V gimnazijskih letih je skupaj s sošolci izdajal gimnazijski list Rast , ki so ga kasneje prepovedali. Delal je kot časnikar pri Ve černiku, bil je sodelavec naprednih kulturnih društev in tajnik Umetniškega kluba v Mariboru. Po preživetih strahotah v koncentracijskem taboriš ču Mauthausen se je ukvarjal z novinarstvom v uredništvu Ljudske pravice na Bazi 20. Leta 1947 je postal urednik Mladinske knjige v Ljubljani (Mejak, 1965). Ivan Potr č v svojih proznih in dramskih delih v ve čini upodablja kme čkega človeka in njegov socialni, rodbinski in moralni svet. Prvo novelo Kopa či je objavil v Ljubljanskem zvonu. Vse od tedaj se sre čujemo s Potr čevimi deli kot z izrazito kme čko in kme čkemu človeku posve čeno literaturo. Po časovnem zaporedju si njegova dela sledijo nekako tako: povest Sin , drama Kreflova kmetija , Ko čarji in druge povesti , povest Svet na Kajžarju , drama Lacko in Krefli , drama Krefli , roman Na kmetih in povest Sre čanje . Sledita še povest Zlo čin in drama Na hudi dan si zmerom sam . Pisateljeva predvojna dela ( Sin , Ko čarji in Kreflova kmetija ) izpovedujejo avtorjevo socialno kritiko vaških razmer, predvsem propadanje gruntarske kmetije. Tem delom sledijo dela, ki opisujejo vojni čas in obdobje poizkusov administrativne socializacije vasi. V delih Krefli in Na kmetih pa se že kaže pisateljev kriti čni pogled na »novi« svet ter na spremenjeni položaj kmeta in njegovega zemljiškega lastništva. Prozno in dramsko delo pisatelja je ustvarjeno v okvirih veristi čnega in realisti čnega opisovanja. Opise vsakdanjih dogodkov spremlja preprost in naraven dialog oseb. Vse kar osebe doživljajo in o čemer razmišljajo, je povezano s problemom zemlje. Ivan Potr č je v svojih proznih delih skop in zadržan opisovalec pokrajine in okolja, poudarek v njegovih delih je predvsem na človeku (Štih, 1966). Literarna zgodovina uvrš ča Ivana Potr ča ob najvidnejša imena slovenskega socialnega realizma. Poznamo ga kot pomembnega ustvarjalca slovenskega kulturnega prostora. Potr č je slovensko literaturo obogatil z deli o ko čarjih in haloških vini čarjih ter z vzhodnoštajersko govorico. Pisal je o vsem, kar ga je vznemirjalo, zmeraj pa je pisanje raslo iz doma če zemlje. Njegove besede o malih
48 ljudeh, revš čini in krivicah, zmagah in porazih so našle pot na vse svetovne celine. Za svoje delo je Potr č dobil Prešernovo nagrado, bil je častni meš čan Ptuja in častni član Zgodovinskega društva Ptuj (http://www.kamra.si/Default.aspx?region=10&module=5&id=1025 , 8. 2. 2011).
4.3.10 Jože Keren čič (1913–1941)
Pisatelj, aktivist OF in narodni heroj, rojen v Jastrebcih. Diplomiral je iz filozofije in pedagogike. V Ljubljani je bil osrednja osebnost levi čarskega Akademskega agrarnega kluba Njiva in tudi njegov predsednik. Posve čal se je problematiki slovenskih vasi in o tem pisal. Sodeloval je kot organizator ljudskofrontnih zborovanj v Ljutomeru (Enciklopedija Slovenije 5, 1991). Vzporedno z ukvarjanjem s politi čnimi na črti in delom se je Keren čič posve čal novelistiki. Po časovnem zaporedju objavljenih novel si sledijo: Zimska podoba , Konec invalida Kastorja , Obisk pri starcih , Mati iš če mojstra , Zgodba o Trjuku in Krmljenca . V ve čini opisuje doma čijo in ljudi. Pogostokrat opisuje samega sebe ter svoj odnos do soljudi. Jože Keren čič je bil člen napredne slovenske inteligence, ki je izhajala iz ljudstva in se ni nikoli odtrgala od njega. Pri razumevanju družbene problematike mu je pomagal napredni svetovni nazor. S tem, da je problematiko razumel, je svojemu ljudstvu lahko tudi ustvarjalno pomagal (Potr č, 1966).
4.3.11 Fran Žižek (1914–2008)
Gledališki, radijski in televizijski režiser ter gledališki organizator. Prve odrske izkušnje si je pri čel nabirati že v gimnazijskih letih. Kot dijak višjih letnikov je redno obiskoval predstave poklicnega Narodnega gledališ ča v Mariboru. Gimnazijski vzgojitelji so dijake seznanjali z gledališko umetnostjo ter tako marsikaterega navduševali z njo. Žižek je skupaj s sošolci in pomo čjo Maksa Furjana osnoval » Mali oder « z željo, da se za čne kulturno udejstvovati. Prva predstava, ki so jo odigrali v okviru »Malega odra«, je bila Nušićeva komedija Narodni poslanec (Žižek, 2000). Po študiju v Pragi je leta 1939 prevzel vodstvo poklicnega, avantgardnega gledališ ča na Ptuju. V njem je Žižek uprizoril ve č gledaliških novosti. Bil je inovativen pri oblikovanju scene in gibanja po njej. Zaradi prikrojevanja in idejnega zaostrovanja besedil je vzbujal mo čne odzive pri ob činstvu.
49
Po drugi svetovni vojni se je udejstvoval v mariborski Drami ter pripravil ve č odmevnih uprizoritev Shakespeara, Molièra in B. Brechta. Opravljal je delo režiserja tudi na RTV Ljubljana, in sicer je pripravljal televizijske prenose dramskih predstav iz slovenskih gledališ č in prirejal in režiral televizijske opere. Zrežiral je prvo slovensko samostojno televizijsko uprizoritev No č na verne duše Otona Zupan čiča in izvirno televizijsko opero (K. Cipci, Doktor Petelin ). Žižek se je ukvarjal s pisanjem in televizijskim realiziranjem kvizov, nadaljevank, nanizank in zgodovinsko-feljtonskih oddaj. Kot ravnatelj mariborske Drame si je prizadeval, da bi mesto dobilo ljudsko gledališ če. Žižku gre zasluga za vsakoletna Borštnikova sre čanja ter za uvedbo televizijskega studia v Mariboru. Pou čeval je tudi kot redni profesor na AGRFT. Svoje delo in izkušnje je Fran Žižek opisal v knjigah Čarobno ogledalo , Kako sem doživljal rojstvo in odraš čanje slovenske televizije in Moja zgodnja gledališka leta . Za svoje delo je prejel številne nagrade (Enciklopedija Slovenije 15, 2001).
4.3.12 Fran ček Bohanec (1923–2010)
Publicist, pisatelj, urednik in prosvetni delavec iz Miklavža pri Ormožu. Diplomiral je na Filozofski fakulteti iz primerjalne književnosti. Bil je novinar in urednik razli čnih časopisov in književnih zbirk. Organiziral in vodil je Pionirsko knjižnico v Ljubljani, bil je direktor Zavoda za prosvetno in pedagoško službo Ljubljane in ravnatelj Gimnazije Poljane. Bohanec je napisal ve č šolskih priro čnikov ( Zgodovina svetovne književnosti I-II , Estetska vzgoja ), uredil nekaj del slovenskih pisateljev ter jim napisal spremne študije. Objavljal je novele v razli čnih revijah ter jih skupaj z Hiengom in Kova čičem izdal v knjigi Novele . Izdal je tudi književne eseje in kritike v zbirki Živa stvarnost (Enciklopedija Slovenije 1, 1987). Fran ček Bohanec v svojih delih bralcem ponuja literarni splet ljubezenskih motivov, polnih zanosa in trpljenja v neusmiljenih življenjskih mlinih. Bohanec je vedel spretno izkoristiti pisateljsko snov in jo preliti v privla čne in sveže tematske sestavine (Bordon, 1987). Med njegovimi deli omenjamo: Razdrta gnezda , Kanje , Divja jaga , Stopa in reka , Ilovica , Potr čev zlo čin in Novele (http://www.drustvo- dsp.si/si/pisatelji/473/detail.html , 9. 2. 2011).
50
4.3.13 Vekoslav Grmi č (1923–2005)
Teolog in škof v Mariboru, rojen v Dragotincih v župniji Svetega Jurija ob Ščavnici. Tako kot Vekoslav Grmi č so iz teh krajev prišli številni pomembni slovenski ustvarjalci. Po vrnitvi iz nemške vojske se je Grmi č odpravil v Ljubljano, kjer je študiral na Teološki fakulteti. Ob pastoralnem delu v svoji župniji je čas izkoristil za študij teologije. Z uspešno opravljenim doktoratom je za čel predavati na Teološki fakulteti v Ljubljani posamezna poglavja dogmati čne teologije. Obsežen sklop njegovega dela predstavlja raziskovanje slovenske zgodovine, vse od Brižinskih spomenikov do Trubarjeve teologije in protireformacije, slovenskih rodoljubov Slomška in Antona Korošca, generala Maistra ter drugih. Zanimal se je za taborska gibanja, za predvojno, medvojno in povojno odzivanje cerkvenih struktur na politi čna dogajanja itd. Vekoslav Grmi č je bil dvanajst let ravnatelj mariborskega bogoslovja in devetindvajset let pedagog na teološki fakulteti. Slovel je kot izvrsten vzgojitelj, ki je znal modro svetovati ter svoje gojence vzgajati v zrele osebnosti. Grmi č je deloval tudi kot urednik. Skupaj z Edvardom Kocbekom, Stankom Cajnkarjem ter drugimi je ustanovil revijo Znamenje . Bil je njen glavni in odgovorni urednik. Razprave, intervjuje in razmišljanja Vekoslava Grmiča najdemo v vrsti časopisov in revij. V Znamenju , Bogoslovnem vestniku, Cerkvi v sedanjem svetu , Zgodovinskem časopisu , v revijah Kritisches Christentum , Neue Wege , Svesci itd. (Reher, 2003). Grmi č je kot znan predavatelj in govorec vedno izražal svoje prepri čanje, prepri čanje za kristjana in človeka, ki se zavzema za sožitje. Vedno je poudarjal pomembnost vesti in vere. Velike zasluge mu pripisujejo za Maribor, saj je dosegel, da je v Mariboru zopet za čela delovati teološka fakulteta (Sovi č, 2005).
4.3.14 Tone Ferenc (1927–2003)
Zgodovinar, rojen v Veržeju. Obiskoval je gimnazijo v Murski Soboti in študij nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je študiral zgodovino. Po diplomi se je zaposlil kot arhivar v arhivu Muzeja narodne osvoboditve LRS v Ljubljani. Kasneje je predaval zgodovino NOB in zgodovino 2. svetovne vojne na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
51
Tone Ferenc je bil ravnatelj Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, kjer je bil zaposlen do upokojitve. Njegov opus obsega ve č kot dvajset temeljnih znanstvenih monografij in čez sto petdeset znanstvenih razprav. Njegovo raziskovalno delo obravnava zgodovino slovenskega etni čnega ozemlja v času o d leta 1941 do 1945 (http://www.zrs.upr.si/sl/zaloznistvo/annales/Anali13-2003- 2/in_memoriam/03_tone_ferenc.pdf, 2. 1. 2011). Feren čevi temeljni deli sta Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji v letih 1941–1945 in Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945 I–II . Napisal je ve č razprav in člankov, objavljenih v doma čih in tujih publikacijah. Odlika njegovega pisanja je zbiranje virov in skrb za povezanost prikazov zgodovinskih dogajanj NOB v Sloveniji in Jugoslaviji (Enciklopedija Slovenije 3, 1989).
4.3.15 France Forstneri č (1933–2007)
Pesnik in pripovednik, rojen na Ptuju. Služboval je kot u čitelj v Halozah in kot časnikar Ve čera in Dela. Kot pesnik je bil Forstneri č zmeren modernist. Gradivo za svoje pesništvo je našel v Halozah, v atavizmih 7 in demonskih kurentih. Forstneri č je svojo prvo zbirko pesmi Zelena je ča objavil leta 1961, ko mu je bilo osemindvajset let. Ve čina recenzij takrat njegovi knjigi ni bila naklonjena. V Zeleni je či je postavljen model pesnikovega razmerja do sveta. Sledile so zbirke z naslovi Dolgo poletje , Pijani kurent , izbor Pesmi in Ljubstava . Nekaj del je namenil tudi otrokom, in sicer zgodbe iz vojne Sraka č in pesmi Bela murva (Enciklopedija Slovenije 3, 1989; Kolšek, 1993).
4.3.16 Vlado Žabot (r. 1958)
Vlado Žabot prihaja iz Šafarskega. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenš čine in primerjalne književnosti. Bil je glavni urednik založbe Aleph in novinar pri časopisu Delo. Je eden najpomembnejših predstavnikov srednje generacije slovenskih prozaistov in sodi med umetnike, ki se ne ozirajo na modne usmeritve, ampak sledijo lastni umetniški viziji. Pisateljevanje je njegov poklic.
7 Atavizem pomeni ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih (SSKJ).
52
V svojih delih se naslanja na doma či svet ob Š čavnici, svet prividov, blodenj, zaznamovan z mo čvirji in ravnico. Proza Vlada Žabota odpira temeljna eksistencialna vprašanja današnjega časa. Prvenec Vlada Žabota nosi naslov Bukovska mati . Delo je novelisti čna zbirka, v kateri je prikazan svet ekspresionisti čne groze in strašljive erotike v mo čvirski pokrajini. Sledijo roman Stari pil , mladinska povest Skrivnost mo čvirja Vilindol , romana Pastorala in Vol čje no či in otroška povest Pikec in Puhec iš četa Mihca . Vsa njegova dela so prežeta z mo čno patološko erotiko, ki se prepleta z ljubeznijo (Enciklopedija Slovenije 15, 2001; Vol čje no či, 2004).
4.3.17 Aleš Šteger (r. 1973)
Pesnik, pisatelj in prevajalec iz Ptuja. Študiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani primerjalno književnost in nemš čino. Od leta 1997 je urednik pri Študentski založbi. Svoja dela objavlja v revijah Dialogi, Literatura in Nova revija. Šteger spada med najpomembnejše slovenske pesnike devetdesetih let. Zanj je zna čilen izbrušen jezik z bogato metaforiko (Enciklopedija Slovenije 13, 1999). Njegovo poezijo so prevedli in objavili v ve č kot dvestotih mednarodnih literarnih časopisih in revijah. Doslej so ga prevedli v slovaščino, češ čino, hrvaš čino bolgarš čino in nemš čino. Aleš Šteger je soustanovitelj in programski vodja mednarodnega pesniškega festivala Dnevi poezije in vina . Ta festival je eden najpomembnejših evropskih pesniških festivalov, ki na enem mestu združi pesnike z vsega sveta. Festival je do sedaj gostil že ve č kot 300 pesnikov (http://www.alessteger.com/biografija/, 7. 3. 2011; http://www.poezijainvino.org/ , 7. 3. 2011). Prvo pesniško delo Aleša Štegerja so Šahovnice ur , nato sledijo Kašmir , Protuberance , Knjiga re či in Kamen . Prozna dela so poskus sopostavitve poezije in proze: Včasih je januar sredi poletja in Berlin . Za svoja dela je Šteger dobil številne nagrade. Med njimi sta Veronikina in Petrarkina nagrada (http://sl.wikipedia.org/wiki/Ale%C5%A1_%C5%A0teger, 12. 2. 2011).
53
5 SKLEPNE MISLI
Ob izbiranju pomembnejših osebnosti, ki so pustile pe čat v slovenski kulturni zgodovini, sem ugotovila, da se lahko tudi na majhnem obmo čju Slovenije, kot je jugovzhodni del Slovenskih goric, najde ogromno ljudi, ki so z bolj ali manj zlatimi črkami zapisani v našo zgodovino. V diplomski nalogi predstavljene osebnosti štejem za pomembnejše, saj so s svojim delom povzro čile premike na podro čjih, kot so kultura, politika, umetnost, znanost ali naravoslovje in tehnika. Izmed številnih posameznikov sem izbrala le del ček, čeprav vem , da je takih, ki so pisali zgodovino in ki ustvarjajo sedanjost, ogromno. V diplomskem delu so zajeta široka podro čja kulturne zgodovine. Ugotovila sem, da so se posamezniki z obravnavanega obmo čja najve č udejstvovali v književnosti in jezikoslovju. Jezikoslovcem in pisateljem sledijo zgodovinarji ter literarni zgodovinarji. Za njimi so politiki, politi čni delavci ter narodni buditelji, ki so v 18., 19. in v za četku 20. stoletja spodbudili slovenske kulturne in predvsem politi čne premike. To so bili časi, ko so se dogajali kulturnopoliti čni shodi, tabori, ko se je posebej krepila zavednost Slovencev. Ljudje so si prizadevali za ustanavljanje čitalnic, se zavzemali za materinš čino kot primarni jezik v šolah, poudarjali narodno zavednost itn. Malo manj posameznikov se je ukvarjalo s slikarstvom, gledališ čem, glasbo in bibliotekarstvom. Najmanj oseb pa najdemo na podro čju filma ter naravoslovja in tehnike. Vseeno pa se kraji jugovzhodnih Slovenskih goric lahko ponašajo s pionirjem slovenskega filma Karlom Grossmannom ter z znanim izumiteljem in tovarnarjem Janezom Puhom. Zanimivo je, da se na tako majhnem obmo čju Slovenije, kot je jugovzhodni del Slovenskih goric, najdejo vsestranske in zelo raznolike osebnosti, ki so delale na številnih podro čjih. Od tod prihajajo ljudje, ki se na svojem področju lahko kosajo z marsikom tako v slovenskem kot v svetovnem merilu. Osebnosti iz tega obmo čja so na marsikaterem delovnem podro čju dosegle najve čje slovenske uspehe. Iz teh krajev izhajajo številni pomembni Slovenci, kot so publicist Božidar Borko, politik Anton Korošec, biblicist Matija Slavi č in mnogi drugi. Poudariti je treba jezikoslovca svetovnega merila Franca Mikloši ča, filozofa Franceta Vebra ter njegovega u čenca Antona Trstenjaka, psihologa, ki je s svojimi dosežki in življenjsko usmerjenostjo obogatil življenje slovenskega naroda. Njegovi dosežki so znani tudi zunaj slovenskih meja.
54
Na podro čju jezikoslovja lahko lo čimo pomembne osebnosti, ki so se ukvarjale pretežno s slovanskim jezikoslovjem, in tiste, katerih podro čje je bilo slovensko jezikoslovje. S slovanskim jezikoslovjem povezujemo našega najpomembnejšega jezikoslovca svetovnega slovesa Franca Mikloši ča. Njegovo odli čno poznavanje slovanskih jezikov in slovni čno raziskovanje nam je zapustilo veliko novega o slovanskih in številnih drugih jezikih. Slovanska jezikoslovca iz teh krajev sta še velik pripadnik ilirizma Stanko Vraz ter samouk v indoevropskih jezikih Oroslav Caf. Slovensko jezikoslovje je bilo delovno podro čje Petra Dajnka, ki si je z uvedbo lastnega črkopisa prizadeval, da bi ljudje dobili vsaj najnujnejše knjige v doma čem nare čju. Književniki so ve činoma opisovali kme čkega človeka, doma čo grudo, vsakdanje življenje ljudi, njihove probleme, vzpone in padce. Nekateri so s svojimi deli bralcem posredovali zglede, nauke ter nasvete, kako živeti in biti dober človek. Drugi so opisovali vojne in povojne dogodke in grozote ter s svojimi deli skušali vplivati na nekatere politi čne odlo čitve ljudstva. Nekaj izmed njih je doseglo priznanje in se jih spominjamo tudi po smrti, drugi so bili pozabljeni ali pa nepravi čno ovrednoteni. Med književniki je treba poudariti npr. Franca Ksaverja Meška, ki sicer velja za izrazitega tradicionalista na podro čju književnosti. Je najizrazitejši mladinski pripovednik, znan zaradi svoje proze. Meškovo nasprotje je Edvard Kocbek, inovativen pisatelj, ki je zaradi nekaterih svojih globokih filozofskih idej bil celo prisiljen, da se je umaknil iz javnosti in prenehal objavljati. Pri pisanju je izhajal iz socialnega realizma, vendar se je nagibal k ekspresionizmu in eksistencializmu. Zanimale so ga usode izobražencev v času velikih zgodovinskih prevratov. Slikarji jugovzhodnih Slovenskih goric so se ve činoma lotevali portretiranja, oljnih slik, zidnih kompozicij ter predvsem restavriranja. Zanje zna čilen je bil akvarel, z njim pa je bil najbolj povezan Ante Trstenjak. Dela slikarjev so realisti čna in romanti čno-idealisti čna. Tehnike, v katerih so se umetniki udejstvovali, so poleg akvarela še mešana tehnika, a tudi gvaš. Umetnik, ki je s svojim delom posebej opozoril nase, je poleg Trstenjaka Ivan Žabota. Pomembna sta tudi že omenjena pionirja in inovatorja Janez Puh in Karol Grossmann. Prvi je s svojimi izumi in izboljšavami pripomogel k hitrejšemu razvoju tehnike na mnogih podro čjih, drugi pa je s svojim konji čkom, snemanjem in slikanjem popeljal Slovence med pionirje slovenskega in jugoslovanskega
55 filma. Poleg filmarja Karola Grossmanna omenim lahko še gledališ čnika Frana Žižka, ki se je odlo čil za vodenje avantgardnega gledališ ča, v katerega je uvajal mnogo novosti, ki so zbujale mo čne odzive pri ob činstvu. Tudi politika je bila eno izmed podro čij, na katerem so se udejstvovali pomembneži iz jugovzhodnih Slovenskih goric. Prizadevali so si za (slovensko) državo, ki bi bila vsaj relativno samostojna, trudili so se za blaginjo slovenskega naroda, njegov boljši položaj ter pravice. Zasluge za ta dejanja gredo znanima politikoma Antonu Korošcu in Edvardu Kocbeku. Prvi si je za blaginjo našega naroda prizadeval v obdobju pred 2. svetovno vojno, pravzaprav že z deklaracijskim gibanjem v času 1. svet. vojne. Kot predsednik Narodnega sveta je dosegel, da so se jugoslovanski narodi združili v enotno Kraljevino Slovencev, Hrvatov in Srbov. Čas delovanja med 2. svetovno vojno in po njej pa je bil čas Koroš čevega rojaka Edvarda Kocbeka, ki je združeval mnogo talentov od pesniškega, pisateljskega do uredniškega in seveda politi čnega. Obravnavane osebnosti niso dosegale uspehov le na enem podro čju. Ve čina jih je delovala na ve č podro čjih hkrati. Veliko število med njimi je bilo univerzitetnih profesorjev, ki so delovali na najrazli čnejših fakultetah pri nas in celo v tujini. Med njimi so Franc Mikloši č, ki je bil profesor na dunajski univerzi, nekaj časa dekan in celo rektor. Na teoloških fakultetah so delovali profesor za bibli čne vede Matija Slavi č in teologa Stanko Cajnkar ter Vekoslav Grmi č. Veliko jih je predavalo tudi na Filozofski fakulteti, in sicer profesor za germansko filologijo Jakob Kelemina, profesor pedagogike Karel Ozvald, jezikoslovec in literarni zgodovinar Janko Juran čič, France Veber, Anton Slodnjak, Anton Trstenjak ter še nekateri. Med obravnavanimi osebnostmi je tudi nekaj takih, ki so opravljali duhovniški poklic in hkrati ustvarjali na mnogih drugih podro čjih : že prej omenjeni Slavi č, Grmi č, Cajnkar in Trstenjak. Poleg teologov so vredni omembe še pedagogi, ki so s svojim trudom omogo čili kvalitetnejšo in naprednejšo udejstvovaje marsikaterega u čitelja v pedagoškem poklicu : pedagog Henrik Schreiner, ki je pustil velik delež v slovenski pedagoški kulturi, Leopold Poljanec in prvi slovenski univerzitetni pedagog Karel Ozvald.
56
6 LITERATURA
- Aleš Šteger. (b.d.). Pridobljeno 12. 2. 2011, iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Ale%C5%A1_%C5%A0teger . - Aleš Šteger spletna stran. (b.d.). Pridobljeno 7. 3. 2011, iz http://www.alessteger.com/biografija/ . - Anton Slodnjak . (b.d.). Pridobljeno 2. 2. 2011, iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Slodnjak . - Anton Trstenjak. (b.d.). Pridobljeno 25. 2. 2001, iz http://www.inst-antonatrstenjaka.si/trstenjak.html . - Bister, F. J. (1992). Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju . Življenje in delo 1872–1918 . Ljubljana: Slovenska matica. - Bohanec, F. (1987). Ilovica . Ljubljana: Borec. - Borko, B. (1966). Trije glasbeniki: Slavko Osterc, Dragotin Cvetko, Ciril Cvetko. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 282–290). Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota. - Borko, B. (1966). Bratko Kreft – dramatik, esejist, gledališki in literarni teoretik in zgodovinar. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 184– 195). Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota. - Borko, B. (1966). Slovenjegoriški filozofi, pedagogi in kulturni organizatorji: Franc Veber, Karel Ozvald, Jože Košar. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 335–340). Murska Sobota: Pomurska založba. - Božidar Borko. (b.d.). Pridobljeno 31. 1. 2011, iz http://www.s-gimorm.mb.edus.si/Projektne/2006/Veliki/ema/borko.html . - Enciklopedija Slovenije. 1–15. (1987–2001). Ljubljana: Mladinska knjiga. - Forstneri č, F. (1993). Drava življenja . Maribor: Založba Obzorja. - Fran Mikloši č. (b.d.). Pridobljeno 12. 1. 2011, iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Miklosic . - Fran ček Bohanec. (b.d.). Pridobljeno 9. 2. 2011, iz http://www.drustvo-dsp.si/si/pisatelji/473/detail.html . - Fti čar, J. (1968). Delež Božidarja Rai ča v mladoslovenskem gibanju. V V. Vrbnjak (ur.), Svet med Muro in Dravo (str. 346–382). Maribor: Založba Obzorja.
57
- Glavan, M. (2004). Edvard Kocbek v spominu Slovencev . Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. - Grmi č, V. (2003). Misli iz šole življenja . Ljubljana: Unigraf. - Hafner, S. (1991). Fran Mikloši č v življenju in delu. V V. Vrbnjak (ur.), Mikloši čev zbornik (str. 9–37). Maribor: Kulturni forum Maribor. - Ivan Potr č. (b.d.). Pridobljeno 8. 2. 2011, iz http://www.kamra.si/Default.aspx?region=10&module=5&id=1025 . - Ivanuša, V. (1966). Ivan Vuk. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 158–161). Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota. - Jesenšek, V. (2008). Jakob Kelemina – raziskovalec in u čitelj širokih obzorij. V Z. Kresnik (ur.), Dr. Jakob Kelemina 1882–1957, ob petdesetletnici smrti (str. 15–29). Ormož: Zgodovinsko društvo Ormož. - Lipovšek, M. (1963). Osterc kot skladatelj. V V. Šiftar (ur.), Slavko Osterc, spominski zbornik (str. 114–118). Murska Sobota: Pomurska založba. - Luci, M. (1998). Janez Puh – človek za tretje tiso čletje. V K. Šamperl Purg (ur.), Janez Puh, človek – izumitelj – tovarnar – vizionar (str. 15–16). Ptuj: Zgodovinski arhiv Ptuj. - Mesi ček, I. (1966). Ksaver Meško – umetniški in ob čanski profil. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 148–154). Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota. - Meškova beseda in beseda o Mešku. (b.d.). Pridobljeno 11. 11. 2010, iz http://www2.arnes.si/~omislinjamb/projekt5/zivljenje.htm . - Mohori č, M. (1975). Hiša umirajo čih: zgodba iz prejšnjega stoletja. Ljubljana: Prešernova družba. - Ozvald, K. (2000). Kulturna pedagogika. Kažipot za umevanje včlove čevanja . Ljubljana: Jutro: Andragoški center Republike Slovenije. - Peter Dajnko. (b.d.). Pridobljeno 16. 11. 2010, iz http//:sl.wikipedia.org/wiki/Peter_Dajnko. - Pibernik, F. (2004). Edvard Kocbek (dokumentarna monografija: 1904– 2004) . Celje: Mohorjeva družba. - Pibernik, F. in Slodnjak, A. (2007). Anton Slodnjak . Ljubljana: Slovenska matica.
58
- Poezija in vino. (b.d.). Pridobljeno 7. 3. 2011, iz http://www.poezijainvino.org/. - Poga čnik, J. (1966). »Panonski« literarni zgodovinarji. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 322–330). Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota. - Potr č, I. (1965). Nesmile čno življenje: izbor novel . Ljubljana: Mladinska knjiga. - Potr č, I. (1966). Pisateljsko delo Jožeta Keren čiča. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 161–166). Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota. - Ramovš, J. (2007). Življenje in delo Antona Trstenjaka (1906–1996). V V. Hribar (ur.), Anton Trstenjak: 1906–1996: zbornik razprav s simpozija SAZU ob 100-letnici rojstva in 10-letnici smrti (str. 21–65). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. - Ritoznojnik, A. (1991). Narodni buditelj Ivan Kukovec. Kronika, 39 (1/2), 24–28. - Rozman, F. (1997). Matija Slavi č, prevajalec Svetega pisma. V S. Ojnik (ur.), Matija Slavi č 1877–1957 (str. 43–54). Maribor: Prazgodovinski inštitut Pravne fakultete: Fundacija dr. Antona Trstenjaka. - Slana, M. (1991). Oživitev dr. Antona Korošca: o če domovine na tehtnici. Maribor: Založba za alternativno teorijo. - Slodnjak, A. (1966). Stanko Vraz. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 105–116). Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota. - Slovenski biografski leksikon 1. (1925–1932). Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. - Slovenski biografski leksikon 5. (1933). Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. - Slovenski biografski leksikon 7. (1949). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. - Slovenski biografski leksikon 8. (1952). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. - Slovenski biografski leksikon 9. (1960). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
59
- Slovenski biografski leksikon 12. (1980). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. - Sovi č, B. (2005). V slovo častnemu občanu mesta Maribor. V S. Reher (ur.), Zbornik – v spomin škofu dr. Vekoslavu Grmi ču (str. 10–11). Petrov če: Društvo Znamenje. - SSKJ: elektronska izdaja na zgoš čenki (2000). Ljubljana: DZS. - Stanko Vraz. (b.d.). Pridobljeno 11. 11. 2010, iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Stanko_Vraz . - Stanonik, J. (1966). Jakob Kelemina. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 331–334). Murska Sobota: Pomurska založba. - Stavbar, V. (1999). Iz življenja in dela dr. Franca Simoni ča. V J. Lipnik (ur.), Simoni čev zbornik (str. 60–71). Maribor: Zora. - Šimenc, S. (1996). Panorama slovenskega filma. Ljubljana: DZS. - Štampar, E. (1966). Slavist Janko Juran čič – posrednik med jugoslovanskimi narodi. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 346– 349). Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota. - Šamperl Purg, K. (1997). Kdo si Janez Puh – Johann Puch: Janez Puh – človek, izumitelj, industrialec . Ptuj: Zgodovinski arhiv. - Štih, B. (1966). Kmet v delih Ivana Potr ča. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 214–218). Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota. - Tancer, M. (2002). Življenje in delo Henrika Schreinerja. V E. Protner (ur.), Delo in pedagoški nazori Henrika Schreinerja (str. 11–23). Maribor: Univerza v Mariboru. - Teplý, B. (1966). Fran Kova čič in Matija Slavi č – njuno delo za Prekmurje. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 310–321). Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota. - Tone Ferenc. (b.d.). Pridobljeno 2. 1. 2011, iz http://www.zrs.upr.si/sl/zaloznistvo/annales/Anali13-2003- 2/in_memoriam/03_tone_ferenc.pdf . - Uj čič, A. (1966). Poskus slogovne opredelitve treh prleških slikarjev. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 230–249). Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota. - Uj čič, A. (1966). Slikar Ante Trstenjak. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 250–255). Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota.
60
- Vetrih, M. (1998). Ante Trstenjak, akademski slikar: življenje in delo. Murska Sobota: Pomurska založba. - Zbornik referatov: dr. Matija Slavi č 1877–1957. (1997). Biografija in bibliografija. V S. Ojnik (ur.), Zbornik referatov: dr. Matija Slavi č 1877– 1957 (str. 9–10) . Maribor: Pravnozgodovinski inštitut Pravne fakultete. - Vozli č, P. (1966). Stanko Cajnkar. V F. Zadravec (ur.), Panonski zbornik (str. 155–157). Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota. - Žabot, V. (2004). Vol čje no či. Ljubljana: DZS. - Žalec, B. (2002). Spisi o Vebru . Ljubljana: Študentska založba. - Žižek, F. (2000). Moja zgodnja gledališka leta . Maribor: Obzorja. - Wagner, L. (1999). Slovenska bibliografija v čeraj in danes: primerjava med Simoni čevo in teko čo nacionalno bibliografijo. V J. Lipnik (ur.), Simoni čev zbornik (str. 102–109). Maribor: Zora.
61