Stanko Vraz V Precepu Identitet 19. Stoletja
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
PODIPLOMSKA ŠOLA ZRC SAZU Andraž Jež Stanko Vraz v precepu identitet 19. stoletja Doktorska disertacija Ljubljana, april 2015 PODIPLOMSKA ŠOLA ZRC SAZU Andraž Jež Mentor: dr. Marijan Dović Stanko Vraz v precepu identitet 19. stoletja Doktorska disertacija Ljubljana, april 2015 Povzetek Kljub edinstvenemu mestu, kakršnega ima Stanko Vraz v slovenski literarni zgodovini, pričujoča disertacija ni še eno besedilo o deloma mitološkem ekscentričnem liku. Prav nasprotno, Vraz je v disertaciji predstavljen kot simptom širših ideoloških procesov, ki so značilno oblikovali vse slovenske narodne preporoditelje na Štajerskem. Ideologija, kakor jo razume disertacija, v veliki meri temelji na definicijah, ki jih je v svojem slavnem eseju leta 1970 podal Louis Althusser. Naša metodologija se posveča Vrazovim praksam 30. in 40. let 19. stoletja v okviru sočasnih ideologij. Kmalu po začetku raziskave je postalo jasno, da je najmočnejši vpliv na pesnika mogoče pripisati različnim manifestacijam nacionalistične ideologije. Njihovi elementi so pri Vrazu pogosto součinkovali v dramatični ambivalentnosti, ki je pogojevala nekatere njegove najbolj znane odločitve. Disertacija je osredinjena okrog treh hipotez. Prva hipoteza izpostavlja narod kot element različnih ideologij. Domnevamo, da je »narod« ideologije, ki je uokvirjala Vrazova dejanja prvih let, drugačen od »naroda« ideologije, ki je uokvirjala Vrazovo poznejše delo. Druga hipoteza je povezana s prvo: sklepamo, da je bil obrat od ene ideologije k drugi odločilno povezan z razredno pripadnostjo njenih nosilcev. Z drugimi besedami, da prva generacija štajerskih narodnih preporoditeljev ni mogla uspešno reproducirati ideologije, ki se je nagibala k razsvetljenski, ker je šlo skoraj izključno za duhovnike. Tretja hipoteza trdi, da Vrazov današnji dvomljiv renome ne izhaja iz marginalizacije ali pozabe njegovega dela; poskusili bomo dokazati, da je bila v temeljnih obrisih njegova podoba od začetka vpisana na strukturni rob mita o Francetu Prešernu. Prvi del raziskave se tako posveča nacionalistični ideologiji. Področje raziskav nacionalizmov je že desetletja razdeljeno na dve osnovni orientaciji. Na eni strani so t. i. modernisti, ki, posplošeno rečeno, razumejo nacijo kot zgodovinsko določen in razmeroma pozen pojav. Drugače od njih t. i. etnicisti narode umeščajo globlje v zgodovino. Naša metodologija se je nagibala zlasti k dognanjem modernistov. Čeprav se ti večinoma poslužujejo konceptov iz drugih teoretskih šol, so njihova odkritja v nemalo pogledih precej kompatibilna z Althusserjevo teorijo ideologije. Nasprotno se zdi, da etnicistična drža funkcionira zgolj znotraj nacionalistične ideologije, katere robove bi naša raziskava rada začrtala. V nanašanju na vrsto raziskovalcev, predvsem Erica Hobsbawma in Joepa Leerssena, se pomemben del naše raziskave osredotoča na zgodovinski pojav nacionalizma. Tega lahko opazujemo v dveh pomembnih ideoloških tokovih druge polovice 18. stoletja. Ta tokova sta sprožila vzpon dveh osnovnih tipov nacionalistične dejavnosti 19. stoletja, ki ju različni (v glavnem modernistični) raziskovalci imenujejo različno in ju, do neke mere, različno tudi pojmujejo. Naša raziskava se opira na najbolj uveljavljeno distinkcijo med državljanskimi in etničnimi nacionalizmi. Prvi tok je tesno povezan z razsvetljenstvom in (predvsem) francosko revolucijo. Prav s slednjima se je izoblikoval politični pomen pojma nacija, v tistem času pa je označeval tretji stan (v opoziciji do prvih dveh). Drugi, etnični tok, se je začel s Johannom Gottfriedom Herderjem in izobraženim nemškim meščanstvom 18. stoletja ter se dokončno formiral s (post)fichtejevskim malomeščanskim nemškim nacionalizmom okoli leta 1800. V nasprotju s prvim je izpostavljal zlasti kulturno razsežnost naroda. V sledečih desetletjih so ta vzorec prevzeli slovanski nacionalizmi, posebno panslavizem Jána Kollárja in Pavla Jozefa Šafárika. V 30. letih 19. stoletja je bilo hrvaško ilirsko gibanje pod vodstvom Ljudevita Gaja med gibanji, na katera so imeli panslavistični teksti najdaljnosežnejši vpliv, zato ne čudi, da ga lahko prav tako uvrstimo med etnične nacionalizme. Vrazova ideološka formacija v nemajhni meri dolguje češkim tokovom, s hrvaškim preporodnim gibanjem pa je tudi neposredno povezana. Da bi meščanska nacionalistična gibanja umestili v širšo politično situacijo med letoma 1780 in 1848 (predvsem od leta 1830 naprej), se disertacija v nanašanju na Hobsbawma poslužuje opozicije med progresivnim in reakcionarnim, ki sicer za sodobne (literarno)zgodovinske tokove ni značilna. Skozi raziskavo se je pokazalo, da pojmovna dvojica ustrezno odslikuje stopnjo nanašanja na francoske revolucionarne zahteve in s tem na formacijo političnega nacionalizma. To nam je pri raziskavi pomagalo poudariti bolj specifične poteze sicer prevladujoče etničnih (in v glavnem reakcionarnih) slovanskih nacionalizmov. Delitev, ki jo dvojica označuje, je sicer ključnega pomena za razumevanje dveh tipov nacionalizma, saj v veliki meri odraža širšo politično matrico svojega časa. Drugi del disertacije se ukvarja z Vrazom od njegovega štajerskega otroštva. V začetku izpostavi pomenljivo razlikujoče se interpretacije njegovega otroštva pri različnih biografih. Na ideološke vplive, ki jim ob tem sledi, se besedilo nanaša tudi v nadaljevanju pri opisovanju raznolikih Vrazovih praks. Prav z omenjenimi vplivi poskuša besedilo pojasniti navidezno kontingentne protislovne odločitve. Učitelji iz njegove zgodnje mladosti so pripadali generaciji, deloma navdihnjeni z razsvetljenskimi idejami. Kot kažejo viri, jim je bil Vraz (čeravno posredno) izpostavljen zlasti v kontekstu naroda. Preden se podrobneje posveti novim ideološkim tokovom, ki so premestili ohlapen označevalec naroda iz njegovega otroštva, se disertacija ustavi pri Vrazovem pesniškem jeziku. Ta v marsičem dolguje lokalnemu prleškemu dialektu, četudi je Vraz omenjeni vpliv ves čas poskušal omejiti. Pripadal je namreč generaciji, ki se je skoraj enoglasno odločila, da svoje dejavnosti ne bo utemeljevala na lokalnih narečno zaznamovanih literarnih tradicijah. Tako se je jezik Vraza in njegovih sodobnikov močno opiral na kranjske standarde, kakršne je sočasno razvi(ja)l France Prešeren. Poleg tega si je Vrazov pesniški jezik tako na ravni besedja kot besedotvorja in celo sintakse veliko izposojal iz drugih slovanskih jezikov. Po tej digresiji se besedilo vrne k Vrazovi najzgodnejši literarni dejavnosti ob začetku študijev v Gradcu. Ko sta Vraz in njegov bližnji prijatelj Fran Miklošič (pozneje vodilni slovenski jezikoslovec) začela študirati, se je panslavistični vpliv med študenti postopoma krepil. Vraz je kmalu postal eden najbolj zagretih pristašev panslavizma v svoji generaciji, kar ga je hitro pripeljalo v bližino hrvaškega nacionalnega preporoda. Drugi močan vpliv na generacijo je bila v tem obdobju Prešernova in Čopova dejavnost, predvsem literarni almanah Kranjska čbelica. Tudi v iskanju trdnejših stikov s Kranjsko je bil Vraz najprizadevnejši štajerski študent. Vrazovo zanimanje za obe struji je krepilo prav njegovo navdušenje nad narodom. A ob tem ni opazil, kako daleč sta bili omenjeni ideologiji od tiste, ki ga je najusodneje interpelirala v najzgodnejšem otroštvu. Predvsem pa ni takoj zaznal njunega vzajemnega nasprotja. Trenje med obema gibanjema je močno zaznamovalo Vrazovo prakso. Sredi 30. let je Vraz dejavno sodeloval z obema, za nekaj časa pa ju je poskušal celo povezati. Naslednjih nekaj let zaznamuje Vrazova velika razdvojenost. Prešernove in Čopove zamisli o kultiviranem standardnem jeziku, ki naj ne sledi ljudskemu slovstvu, so bile daleč od Gajevega navdušenja nad folkloro. Še bistveno bolj nespravljivi pa sta se zdeli obe jezikovni politiki. Po letu 1835 je bilo Vrazu jasno, da se bo moral odločiti med kranjskim in zagrebškim literarnim krogom. To se je zgodilo nekaj let zatem z njegovo danes zloglasno odločitvijo, da opusti pisanje v slovenščini in postane štokavski pesnik. Vraz je tako postal integralni del zagrebškega ilirskega gibanja. Poglavje disertacije je posvečeno medbesedilnim povezavam med Vrazovim zgodnjim ilirskim ciklom Djulabije (ki je bilo osnovano še v slovenščini) in Kollárjevim epom Slávy dcera. Analiza pokaže, da je panslavizem močno zaznamoval tudi Vrazovo pisanje. Ekskurz pripravi podlago za daljše poglavje o Vrazovi zagrebški panslavistični dejavnosti. Tokrat se Vraz ne pojavlja več kot razcepljen med Zagrebom in Ljubljano, temveč je njegova praksa zaznamovana z nekonfliktno mešanico progresivnih in reakcionarnih tendenc. Zdi se, da je šlo predvsem za strukturno podvojitev razdvojenosti predhodnih let. Kmalu po prihodu v Zagreb leta 1838 se je začel namreč Vraz pomembno oddaljevati od Gajevih šibkih estetskih nazorov (utemeljenih na spodbujanju preproste slavilne poezije). Kot alternativo je Vraz razvil literarnokritični model, ki bi bil v stiku z evropskimi literarnimi tokovi. Zaradi vztrajanja na razvoju objektivne in zahtevne literarne kritike (pa četudi za ceno enotnosti gibanja – in naroda) je vlogo Stanka Vraza in Ljudevita Farkaša Vukotinovića mogoče primerjati s Čopovo in Prešernovo, ki je vsaj posredno sprožila podobno politično diferenciacijo med Slovenci. Disertacija se v sklopu Vrazove kritičnosti posveti zlasti literarnemu glasilu Kolo, ki je izzvalo ostro reakcijo Gajevega osrednjega kroga in Ilirce pozvala, da se opredelijo. Diferenciacija kot učinek Kolove kritične drže je tako občutno presegla meje literarn(okritičn)ega diskurza. V istem času pa so Vrazovo dejavnost zaznamovale tudi reakcionarnejše tendence, ki so v glavnem