Diplomsko Delo

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za razredni pouk

DIPLOMSKO DELO

David Ivačič

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za razredni pouk

Diplomsko delo

STANKO VRAZ IN PODČETRTEK

Mentor: Kandidat: izr. prof. dr. Dragan Potočnik David Ivačič

Somentor: dr. Dejan Zadravec

Maribor, 2016

Lektorica: Karmen Brina Kodrič, profesorica slovenščine

Prevajalka: Mihaela Juričan, profesorica zgodovine in angleščine

ZAHVALA

Za strokovno pomoč, nasvete, vodenje in dragoceni čas se iskreno zahvaljujem mentorju dr. Draganu Potočniku in somentorju dr. Dejanu Zadravcu.

Posebna zahvala moji družini, ženi Tatjani in otokoma Evi in Mihi, za veliko mero potrpežljivosti in razumevanja. Rad vas imam.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisani David Ivačič, rojen 8. 12. 1976 v Celju, študent Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Stanko Vraz in Podčetrtek, pri mentorju izr. prof. dr Draganu Potočniku in somentorju dr. Dejanu Zadravcu, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni, teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

______

(podpis študenta)

Maribor, julij 2016

POVZETEK

Ilirizem je na slovensko ozemlje segel z idejo stapljanja južnoslovanskih jezikov, pri čemer bi se moral slovenski jezik odpovedati svoji individualnosti v korist večje povezanosti južnoslovanskih narodov. Ideja ilirizma je povsem prevzela Stanka Vraza. Vraz, ki je prihajal iz t. i. Malega Štajerja, ki je bil od nekdaj povezan s kajkavskim jezikovnim področjem, je v poenotenem narodnem gibanju videl izhod iz dileme o določitvi književnojezikovne norme. Zaradi zavračanja vzhodnoštajerskega dialekta in zavračanja objave njegovih del s strani čbeličarjev ter navdušenja nad Ljudevitom Gajem se je Vraz preselil v hrvaški kulturni krog. Podčetrtek je bil od 12. stoletja naprej pomembno središče Obsotelja. V ilirskih časih, ko je tam kot zdravnik služboval Vrazov dobri prijatelj in podpornik Štefan Kočevar, je bil trg narodno-kulturno središče celjskega okrožja. Vraza so na Podčetrtek vezale tudi daljne družinske vezi s tedanjim oskrbnikom in okrajnim komisarjem Josipom Herzogom. Vraz je bil nad Podčetrtkom navdušen in ga je v korespondenci s Prešernom opisal kot kraj, ki » […] leži na južnem pobočju spodnještajerske Švice, ima precej zdrav zrak in lepe razglede […]«. Rednim obiskom Podčetrtka je botrovala tudi bližina Hrvaške in Zagreba, kamor se je Vraz vedno bolj nagibal in se ob koncu življenja tudi preselil. Kljub njegovemu »odpadništvu«, ki je bilo bolj posledica okoliščin, je pustil Vraz neizbrisen pečat v slovenskem kulturnem prostoru kot prvi, ki je uporabljal sodobno slovensko pisavo, eden prvih, ki je uporabljal slovenska imena za kraje v svoji korespondenci in kot neumorni zbiratelj slovenskih ljudskih pesmi in besedil.

KLJUČNE BESEDE: Podčetrtek, Stanko Vraz, ilirizem, Štefan Kočevar, Ilirski klub, Slovenska družba, Marčna revolucija, gajica, narodna straža, Maribor, Praški kongres.

ABSTRACT

Illyrianism reached Slovenian territory with the idea of merging South Slavic languages, where the Slovenian language would be forced to give up its individuality in favour of greater integration of southern Slavic nations. Stanko Vraz was completely taken over by the idea of Illyrianism. Vraz came from Little Styria, which has always been associated with the Kajkavian language areas. He saw a unified national movement as a way out of the dilemma about determining literary-linguistic norms. Due to the refusal of East Styria dialect and the rejection of the publication of his works in Krajnska Čbelica almanac on one hand and his enthusiasm over Ljudevit Gaj on the other hand, Vraz joined the Croatian cultural circle. Podčetrtek has been an important centre of Obsotelje since 12th century. In the Illyrian times Podčetrtek market town was national and cultural centre of Celje district. At that time there served Vraz's good friend and supporter doctor Štefan Kočevar. Vraz was also bounded up with Podčetrtek by distant family ties with the caretaker and district commissioner Josip Herzog. Vraz was excited over Podčetrtek and in his correspondence with Prešeren he described it as a place that »... lies on the southern slope of the Lower Styria Switzerland, has a fairly healthy air and beautiful views ...» Vraz regularly visited Podčetrtek because of its proximity of Croatia and Zagreb to which Vraz was increasingly inclined and he eventually moved there. Despite his "apostasy" , which was the result of circumstances, Vraz left an indelible mark in the Slovenian culture as the first to use the modern Slovenian font, one of the first to use the Slovenian place names in his correspondence, and as a tireless collector of Slovenian folk songs and texts.

KEYWORDS: Podčetrtek, Stanko Vraz, illyrianism, Štefan Kočevar, Illyrian club, Slovene society, March revolution, gajica, national guard, Maribor, Prague conference.

Kazalo

1 UVOD ...... 1 2 STANKO VRAZ IN ILIRIZEM ...... 2 2.1 ZGODOVINSKI TEMELJI RAZVOJA ROMANTIKE NA SLOVENSKEM ...... 2 2.2 ZNAČILNOSTI ROMANTIKE ...... 3 2.2.1 Romantika na Slovenskem ...... 4 2.3 ZGODOVINSKI TEMELJI ZA POJAV ILIRIZMA NA SLOVENSKEM ...... 5 2.3.1 Ilirizem na Slovenskem ...... 7 2.4 ŽIVLJENJE IN DELO STANKA VRAZA ...... 8 2.4.1 Mladostna leta ...... 9 2.4.2 »Vse za domovino!« – Vrazova študijska leta v Gradcu ...... 11 2.4.3 Stanko Vraz v revolucionarnem letu 1848/1849 ...... 13 2.4.4 Odmik od materinščine ...... 15 2.4.5 Slovenska sodobna pisava ...... 18 2.4.6 Marburg/Maribor ...... 19 3 ZGODOVINA GOSPOSTVA IN TRGA PODČETRTEK...... 20 3.1 TRG IN GRAD PODČETRTEK ...... 20 3. 1. 1 Trg Podčetrtek ...... 20 3. 1. 2 Grad in gospostvo Podčetrtek ...... 25 4 REVOLUCIONARNO LETO 1848 V PODČETRTKU ...... 33 4. 1 Leto 1848 na Slovenskem ...... 33 4. 2 Leto 1848 v Podčetrtku ...... 34 4.2.1 Družba v Podčetrtku v ilirskih časih ...... 36 4.3.1 Štefan Kočevar in Podčetrtek ...... 39 4.3.2 Narodna straža v Podčetrtku ...... 46 4.3.3 Omembe Podčetrtka v celjskih časopisih v letu 1848 ...... 48 5 PODČETRTEK TER ŽIVLJENJE IN DELO STANKA VRAZA ...... 49 5.1 VRAZOVA DRUŽBA V PODČETRTKU ...... 50 5.1.1 Josip Herzog ...... 50

5.1.2 Oroslav Caf ...... 52 5.1.3 Davorin Trstenjak ...... 53 5.1.4 Matija Majar Ziljski ...... 54 5.2 STANKO VRAZ V PODČETRTKU ...... 55 6 ZAKLJUČEK ...... 63 7 LITERATURA IN VIRI...... 65 Literatura ...... 65 Viri ...... 68 Kazalo slik ...... 69

1 UVOD Pri izbiri teme diplomskega dela je bila v ospredju želja pisati o domačem kraju, njegovi zgodovini, razvoju in pomenu v širšem okolju. Odločitev željo povezati z življenjem in delom Stanka Vraza je podkrepilo tudi to, da sem si ustvaril družino v okolici mesta Ptuj, kjer je Vraz preživel del svojega otroštva. Ptuj je po Stanku Vrazu poimenoval trg, ki velja za središče kulturnega življenja našega najstarejšega mesta, in je prizorišče vsakoletnega festivala Dnevi poezije in vina. V prvem delu diplomskega dela so predstavljeni zgodovinski temelji razvoja romantike in ilirizma na Slovenskem ter življenja in delo Stanka Vraza. Pri preučevanju virov sem bil pozoren predvsem na Vrazove dosežke, aktualne tudi danes, in razloge za Vrazovo »odpadništvo« ter odmik od materinščine. Tretje poglavje je posvečeno zgodovini gospostva in gradu Podčetrtek. Podčetrtek je bil v lastni zgodovini priča pomembnim dogodkom in menjavi upravnikov ter lastnikov, ki niso zaznamovala samo gospostva ampak tudi širši slovenski prostor. V četrtem poglavju je predstavljeno obdobje revolucionarnega leta 1848 v Podčetrtku, ki je bil v ilirskih časih narodno-kulturno središče celjskega okrožja. V petem poglavju so predstavljene povezave med Podčetrtkom in Stankom Vrazom, ki so ga med ostalim na kraj vezale daljne sorodstvene vezi s tedanjim oskrbnikom, tj. okrajnim komisarjem Josipom Herzogom, kakor tudi iskreno prijateljstvo s somišljenikom ter gorečim zagovornikom ilirizma dr. Štefanom Kočevarjem, pri čemer ne smemo izpustiti ljubezni do Ane Herzog. Sledi zaključek z ugotovitvami in spoznanji, ki so se porodila v času nastajanja te naloge.

2 STANKO VRAZ IN ILIRIZEM

2.1 ZGODOVINSKI TEMELJI RAZVOJA ROMANTIKE NA SLOVENSKEM

S schönbrunnskim mirom 14. oktobra 1809 je bila Avstrija prisiljena prepustiti Franciji zahodni del Koroške, Kranjsko, Goriško, Trst, Istro, Hrvaško in Vojno krajino jugozahodno od Save. Tako je Napoleon 14. oktobra 1809 ustanovil Ilirske province. Glavno mesto je postala Ljubljana.

Temeljno družbeno vprašanje tistega časa je bila odprava fevdalizma, ki pa ga Francozi v njihovi kratki vladavini na našem ozemlju niso odpravili. Je pa obdobje Ilirskih provinc pomembno zaradi nekaterih za oblikovanje moderne družbe in države bistvenih ukrepov. Namesto zemljiških gospodov, ki so izgubili svoje dotedanje upravne in sodne funkcije, je bila uvedena sodobna uprava z imenovanimi funkcionarji. Pomembna je tudi uvedba občin, tj. najnižjih teritorialnoupravnih in sodnih enot. Obveljala je popolna enakopravnost državljanov pred zakonom, prav tako pa so namesto fevdalnih sodišč pričela delovati državna sodišča in mirovni sodniki. Za Slovence pa so najpomembnejši dosežki na področju šolstva in kulture. Glavi guverner Ilirskih provinc, maršal Marmont, je junija leta 1810 odredil, naj v osnovnih šolah in v gimnazijah poučujejo v »deželnem jeziku«. Kljub temu, da to načelo ni bilo dosledni upoštevano in je bilo pri nadaljnjih reformah celo odpravljeno, je bil na osnovni in srednji stopnji pouk mogoč tudi v slovenščini. Učbenike za pouk je priskrbel Valentin Vodnik. Vodnik je ob izidu »Pismenosti ali gramatike« (1811) – prve slovenske slovnice, pisane samo v našem jeziku – objavil tudi hvalnico Napoleonu in Ilirskim provincam Ilirija oživljena. (Šumrada 1994: 178– 179). Po porazu Napoleona, in s tem povezanim propadom Ilirskih provinc, je bilo slovensko ozemlje združeno v eni državi, v avstrijskem cesarstvu, ki so mu vladali Habsburžani, nekdanji rimsko-nemški cesarji. Obdobje Ilirskih provinc je imelo za Slovence velik zgodovinski pomen, saj je slovenski jezik dobil v javnosti več pravic, prav tako se je dvignila

2 narodna zavest. Uveljavila se je zamisel upravne združitve Slovencev. Uveljavile so se tudi druge novosti, ki jih je celo sprejela poznejša restavracija (Paternu 1994: 14–15). V Avstrijskem cesarstvu nastopi čas reakcije in restavracije (obnovitve starega reda). Zaradi Metternichovega absolutizma (1815 – 1848) so bile razmere v kulturi za Slovence manj ugodne kot so bile na primer v času Ilirskih provinc. V času Metternichovega absolutizma je vladala stroga cenzura tiska. Zanimivo je tudi, da je bil dalj časa dvorni cenzor Jernej Kopitar. Posamezniki, svobodnjaški duhovi, so bili pod strogim policijskim nadzorom. Ne glede na neugodno politično stanje ki je prevladovalo, predstavlja prva polovica 19. stoletja začetek razvoja slovenskega meščanstva. Gospodarske in narodno-politične strukture se pričnejo povezovati. V tem času se pojavita dve struji. Prva nastopa z germanizacijo in kulturno večvrednostjo, teži preko našega ozemlja do Jadranskega morja, druga pa predstavlja domačo gospodarsko krepitev ter težnjo po narodno-političnih pravicah. V tem času se prične tudi razvoj industrije na Slovenskem. Takšno stanje je trajalo do revolucije 1848, ki je v Avstrijsko cesarstvo prineslo velike družbene spremembe (Lah 1993: 150). Nedvomno je čas Ilirskih provinc vzpodbudil in opogumil Slovence, da so se kasneje v času Metternichovega absolutizma kljub strogemu policijskemu nadzoru, cenzuri in očitni germanizaciji pričeli narodno- politično povezovati. Menim, da se je ravno v tem obdobju želja Slovencev po uveljavitvi in večji samostojnosti še dodatno učvrstila.

2.2 ZNAČILNOSTI ROMANTIKE

Romantika je osrednja umetnostna smer v 1. polovici 19. stoletja. V zahodnoevropskih književnostih je trajala med leti 1800 in 1820, drugje pa od 1820 do 1850. Izraz romantika izvira iz besede romanesken ali romantičen, ta pa iz izraza roman. Romantično so prvotno razumeli kot prispodobo za nekaj domišljijsko lepega, čustvenega. Pod tem pojmom so imenovali dela, ki niso bila več strogo poučna, razumska in razsvetljujoča.

Avtorji so želeli svobodno izražati domišljijo, čustva, hotenja, notranjo lepoto in predstave. Večina romantikov je bila zato svobodomiselna, svobodoljubna in demokratična. Kot glavna književna vrednota se je pojavila lepota – pa ne le čutna, ampak tudi notranja, duhovna (Kos 1991: 181–182).

2.2.1 Romantika na Slovenskem

V slovenski literaturi označujemo z imenom romantika čas od leta 1830, ko pri Francetu Prešernu prevlada prava romantika in se prek prvega letnika Kranjske čbelice uveljavi tudi v javnosti. Čop in Prešeren sta romantiko »izkoristila« in jo naravnala v skladu z višjimi potrebami slovenskega narodnega razvoja v skrbi za čist jezik in vrhunsko umetniško literaturo. Obdobje romantike se tako zaključi nekje v letu 1846, ko Prešeren opusti ustvarjalno delo. S Čopom in Prešernom je romantika ustvarila slovstveno znanost, teorijo in kritiko in seveda pesništvo v najvišjem pomenu besede. Na delih Prešerna je gradila vsa poznejša slovenska književnost. Tako je njegov svetovni in življenjski pogled vplival na vsa kasnejša obdobja in literarne smeri, vse do sodobne književnosti (Kos 2002: 91, 126). V prvi polovici 19. stoletja se je pod vplivi romantike in z rastjo slovenskega narodnostnega gibanja večalo tudi zanimanje za slovenski jezik in slovansko jezikoslovje. Pisci, zbiralci jezikovnega gradiva ter avtorji slovnic in slovarjev so se lotevali različnih jezikovnih in književnih vprašanj, vendar je bilo med njimi malo pravih jezikoslovcev (Štih 2008: 264). Kot navaja Bernarda Bravc v svoji raziskovalni nalogi »Slovenski knjižni jezik v času romantike« je slovenščino v času romantike ob bok drugim razvitim jezikom s svojimi Poezijami in lastno poezijo sploh postavil France Prešeren. S tem je presegel vse pomisleke o zmožnostih celovitega delovanja slovenščine. Prešeren je skupaj s Čopom in »Č'belcarji« zagovarjal književnost za izobražence, slovensko leposlovje kot visoko umetnost in približevanje evropskim literatom z uvajanjem romanskih pesniških oblik (sonet, stanca …). Omenjeni krog je zagovarjal

4 slovenščino kot kultiviran jezik. V nasprotju z njimi je Jernej Kopitar zagovarjal mnenje, da naj bo slovenski knjižni jezik preprost in razumljiv ter naj se očisti germanizmov. Predlagal je pisateljem, naj pišejo poučna dela za preprostega človeka. Kljub temu, da sta si bila Prešeren in Kopitar na nasprotnih bregovih in večkrat v sporu, je njuno udejstvovanje pri uveljavljanju slovenščine izrednega pomena. Menim, da je ravno njuno rivalstvo gnalo Prešerna, da s svojim literarnim ustvarjanjem dokaže, da se lahko slovenščina kosa z ostalimi svetovnimi jeziki. Iz navedenega sklepam, da Prešeren s svojimi strogimi poetičnimi merili in zgoščeno metaforiko ni dokazoval le enakovrednosti slovenskega jezika, ampak so njegova dela nosila pomembno sporočilo narodne zavednosti.

2.3 ZGODOVINSKI TEMELJI ZA POJAV ILIRIZMA NA SLOVENSKEM

»Ohraniti jezik in narodno individualnost, ju opustiti, se prilagoditi in preliti v sebi zaključeni svet drugega naroda? Kako nenavadna dilema v kulturni zgodovini narodov!« (Petrè 1939: 9) V prvi polovici 19. stoletja so bili Slovenci ozemeljsko zelo razdrobljeni, saj so živeli v avstrijskem cesarstvu, v dveh ogrskih županijah in v delu lombardsko-beneškega kraljestva. V avstrijskem cesarstvu so bili razdeljeni na tri gubernije1 s šestimi zgodovinskimi deželami: graški gubernij s Štajersko, ljubljanski gubernij s Kranjsko in Koroško ter tržaški gubernij z Goriško, Trstom in Istro (Melik 2002: 37). Pri tem je potrebno vedeti, da so bile slovenske dežele v tistem času tudi zelo narečno razdeljene. Na to je vplivala predvsem to, da ni bilo na slovenskem jezikovnem področju nobene večje cerkvenoupravne enote ali nadregionalno pomembnega trgovskega središča. Na razvoj narečij je na mejah slovenskega jezikovne področja vplival tudi stik s sosednjimi jeziki.

1 Gubernij po slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni 'v stari Avstriji višja upravna enota'.

Leta 1837 je slovaški pesnik in pastor Ján Kollár izdal razpravo »O književni vzajemnosti med slovanskimi narodi in jeziki«. Razprava je močno vplivala na pričetek preroda pri južnih Slovanih. Pri tem so močno prednjačili Hrvati. V razpravi Kollár poudarja, da je prišel čas za univerzalno kulturo. Meni, da so lahko njen nosilec na evropskem zahodu le Slovani pri čemer ves čas poudarja zgolj kulturno zbližanje med Slovani. Kollár predlaga pojem »slovanske vzajemnosti«, kar pomeni medsebojno slovansko spoznavanje in podporo. Tako razmišljanje je sovpadalo tudi s tradicionalnim panslavističnim mišljenjem, da so posamezni slovanski narodi le plemena velikega skupnega slovanskega naroda (Petrè 1939: 148). Sam pojem ilirizma je bil povzet iz zgodovinopisja in je zagovarjal misel o slovanski avtohtonosti na Balkanu. V slovenskem prostoru je bil prvi pobudnik ilirizma Marko Pohlin (Goropevšek: 2007). Izraz ilirizem je iz humanističnega zgodovinopisja pri Slovencih prevzel Marko Pohlin, ki je v svoji nemško napisani slovnici »Kraynski grammatiki« (1768) izenačil kranjski jezik z ilirskim. Uporaba izraza se je nadaljevala v Napoleonovih Ilirskih provincah in avstrijski kraljevini Iliriji. Literarno pa je izraz uporabil Vodnik v Iliriji oživljeni (Petrè 1939: 233–234).

Slika 1: Ilirski steber z verzi Valentina Vodnika v slavo Napoleona in Ilirskih provinc, Trg francoske revolucije, Ljubljana http://kraji.eu/slovenija/ljubljana_ilirski_steber/slo (17. 2. 2016)

Ilirizem je bil v prvi polovici 19. stoletja južnoslovansko kulturno, predvsem pa književno gibanje. Kot kulturno-politično gibanje je nastalo na Hrvaškem v času največje germanizacije in madžarizacije, njegovi zagovorniki pa so bili intelektualci in meščanstvo, kasneje tudi duhovščina in dijaki na obeh straneh avstrijsko-ogrske meje. V ilirizmu so videli možnost za uresničitev narodnostnih teženj. Vodja gibanja je postal Ljudevit Gaj, ki je zagovarjal tezo o približevanju oziroma združevanju Slovanov v jeziku in slovstvu. Ilirizem je deloval tudi v političnem smislu. Leta 1832 je Draškovič z izdajo dela »Disertatia« označil meje ilirske države. Ta naj bi obsegala Hrvaško, Slavonijo, Vojno krajino, Dalmacijo, Bosno in Slovenijo, kasneje naj bi se razširila še na Srbijo, Makedonijo in Bolgarijo. Ljudevit Gaj je že sredi 30. let celotno hrvaško nacionalno gibanje preimenoval v ilirsko gibanje. Tako so Hrvati v duhu ilirizma opustili kajkavščino in sprejeli hercegovsko štokavščino, ki jo je pred tem kot srbski knjižni jezik utemeljil Vuk Stefanovič Karadžić. Ilirščina je postala vez med Srbi in Hrvati, ki se je počasi zlivala v srbsko-hrvaški jezik, jezik, ki so ga oboji bolj ali manj uporabljali vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja (Goropevšek 2007).

2.3.1 Ilirizem na Slovenskem

Ilirizem je imel velik vpliv v slovenskih deželah. Težil je k opustitvi slovenskega književnega jezika, a razen nekaterih izjem, tega slovenski intelektualci niso zagovarjali. Slovenski ilirci so se namreč zavzemali za to, da bi višje slovstvo lahko bilo v ilirščini, nižje, kamor so prištevali nabožne, šolske in poučne knjige, pa še naprej v slovenščini. Nasprotno od pogledov ilircev je slovenska inteligenca ilirizem videla bolj kot možnost kulturnega sodelovanja. Veliko bolje je bil ilirizem sprejet v obmejnih pokrajinah, zlasti na Štajerskem in Koroškem. Tam so bili, podobno kot na Hrvaškem, nemški in madžarski nacionalni pritiski najmočnejši. Na Slovenskem so v tridesetih in štiridesetih letih 19. stol. obstajala in delovala tri ločena središča ilirizma, ki pa so v nasprotju s Hrvaškim gibanjem vseskozi delovala le v smislu kulturnega in ne političnega gibanja. Na Štajerskem z njegovim najvidnejšim in najvplivnejšim akterjem 7

Stankom Vrazom, v Celovcu, kjer so delovali Matija Majar, Josip Drobnič in Urban Jarnik, ter v Ljubljani – tu je bilo ustanovljeno Ilirsko društvo, ki je delovalo med leti 1839 in 1843 z aktivnimi člani, kakor sta bila Lovro Pintar in Jakob Krašna. Dokončno je ilirizem izzvenel v petdesetih letih 19. stoletja, v obliki novega ilirizma in jugoslovanskega unitarizma pa se je pojavljal v podobni obliki še v 20. stoletju (Bošnjak 2002: 167). Razvoj naroda je ozko vezan na uporabo lastnega jezika. Meščanstvo, razen na Krajnskem, ni bilo tako razvito, da bi lahko bilo nosilec narodnobuditeljskega gibanja, ki bi jezikovno združilo Slovence. Iz navedenega lahko sklepamo, da so se v luči vse močnejše germanizacije in madžarizacije za ilirizem navduševali in ga sprejemali tisti, ki so se počutili najbolj ogrožene. Menim, da je bil glavni cilj ilirizma dvig nacionalne zavesti posameznih slovanskih narodov, kar pa je bilo v oteženih pogojih nemške in madžarske prevlade možno le v širšem slovanskem kontekstu. Tako so nekateri takratni narodni buditelji, ob močnem vplivu hrvaškega ilirske gibanja, ki pa tam ni bilo le jezikovno, ampak tudi politično, menili, da se bodo kot združeni Slovani lažje upirali nemškemu in madžarskemu pritisku.

2.4 ŽIVLJENJE IN DELO STANKA VRAZA

Stanko Vraz se je v slovensko literarno in kulturno zgodovino zapisal s svojo edinstveno usodo. Ta je bila deležna številnih polemik in močno pogojena s političnimi razmerami 19. stoletja in porajajočih se narodnih gibanj. To, da se je na neki točki v tridesetih letih odločil za opustitev pisanja v maternem jeziku v korist ilirščine, ni bila samo posledica ogorčenja ali kritičnosti do slovenske kulture ali celo kake prosvetljene internacionalistične težnje. Do konca je verjel, da je skupen jezik z njim pa skupna kulturna zavest slovanskih in posebej južnoslovanskih narodov, nujen korak za uveljavitev prav teh istih narodov kot entitet in ne njihovo preseganj ali zanikanje (Jež 2014: 111).

2.4.1 Mladostna leta

Vraz Stanko, s prvotnim imenom Jakob Frass, kasneje se je v svojih delih podpisoval tudi kot Ilir iz Štajera, Jakob Rešetar ali Jakob Cerovčan, je bil rojen 30. junija 1810 v Cerovcu pri Ormožu. Cerovec je leta 1821 spadal pod ormoški okraj in župnijo Svetinje. Vaščani so bili podložni gospoščinam Ormož, Velika Nedelja, Pohorski dvor ali Hompoš, Kahlsdorf in Markovci. V vasi je bilo 28 hiš, s 23 gospodinjstvi, ki so imele 27 krav. Od 116 prebivalcev je bilo 61 žensk in 55 moških (Fras 2010: 10). Bil je najmlajši od šestih otrok. Oče Jožef, premožen vinogradnik, je bil občinski šolski nadzornik, pisal pa je tudi dnevnik v nemščini. Mati Katarina je bila sestrična župnika Mihaela Jaklina, narodnega buditelja, ki se je v začetku 19. stoletja v krogu štajerskih Slovencev trudil s slovensko slovnico in slovarjem (pridobljeno 6. 11. 2015, iz http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi818079/).

(Vir: Stanko Vraz 1810–1851: Zbornik referatov ob dvestoti obletnici rojstva) Slika 2: Krstni vpis za Jakoba Frasa – Stanka Vraza

V prvih letih šolanja v Svetinjah in v Ljutomeru sta ga vzgajala župnika Andrej Poljanec in stric Mihael Jaklin. Osebno sta oba zagovarjala tesnejšo naslonitev na književno kajkavščino, tako je Vraz že v zgodnjih letih vsrkal simpatijo za vse, kar je bilo v zvezi s hrvaškim, kajkavskim kulturnim življenjem, tudi s poznejšim ilirizmom. Po osnovni šoli na Svetinjah je bil določen za študij. Leta 1821 so ga poslali k stricu Mihaelu

Jaklinu v ljutomersko trivialko2. Na mariborsko gimnazijo se je vpisal leta 1823. Prvi letnik je moral ponavljati, zato je zapustil Maribor in se nekaj mesecev pri Antonu Kremplu, ki je imel v tistem času zasebno šolo za dečke na Ptuju, pripravljal na mariborsko gimnazijo. V Maribor se je vrnil leta 1824, kjer je gimnazijo zaključil 1830 s povprečnimi ocenami. Najslabši je bil v latinščini in matematiki, medtem ko je bil v zemljepisu in zgodovini večkrat odličen. Po besedah Frana Miklošiča, takratnega Vrazovega sošolca, ga je že od tretjega letnika dalje, bolj kot učenje, zanimalo pisanje slovenskih verzov in pesmi. Kot opora so bile verjetno Dajnkove Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem iz leta 1827, rokopisni teksti Volkmajerja in Modrinjaka. Medtem je leta 1828 je opravil tudi izpit za domačega učitelja. Oče je, kljub temu da ga je močno razočaral, ker ni šel študirat bogoslužja, sinu pesniku zapustil toliko dediščine kot drugim otrokom. Možno je tudi, da je po letu 1830 na Vrazovo pesniško ustvarjanje vplivala tudi Kranjska čbelica, še posebej Prešernove pesmi, ki jih je Vrazov štajerski rojak Anton Murko z velikim navdušenjem predstavil v svoji slovnici iz leta 1832 ((pridobljeno 6. 11. 2015, iz http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi818079/).

Slika 3: Stanko Vraz https://sl.wikipedia.org/wiki/Stanko_Vraz (14. 2. 2016)

2 Trivialka po slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni ' osnovna šola v manjših krajih z najosnovnejšim učnim programom'.

Leta 1835 se Vraz vpiše na študij prava. To so bila Vrazova romantična, pesniška leta. Čemur se je posvetil, se je posvetil z vsem srcem in vnemo, tako da ni čudno, da v petih letih ni opravil vseh obveznosti. Opravil je dva izpita iz filozofije, prvi izpit iz prava je opravil šele v študijskem letu 1836/1837. Leta 1838 se je preselil v Zagreb. Glede na to, da je v tistem času obiskovalo šolo razmeroma malo otrok, v višje šole pa so hodili predvsem otroci premožnejših ali pa tisti, ki so se odločili za duhovniški poklic, lahko ugotavljamo, da je imel Stanko Vraz veliko srečo, da je njegov oče razumel pomen izobrazbe in spoštoval njegove želje ter mu omogočil študij.

2.4.2 »Vse za domovino!« – Vrazova študijska leta v Gradcu

Že pred prihodom Miklošiča in Vraza v Gradec leta 1830, je tam leta 1828 nastal »ilirski klub«, ki je bil za slovensko etnično združevanje sila nevaren. Predstavniki družbe so se namreč začeli predajati panslavizmu Čelakovskega, Šafařika in Kollárja (Puconja 2006: 37). Po prihodu na licej sta postala Vraz in Miklošič gonilna sila slovenskega gibanja v Gradcu. Vrazovo geslo v času študija je bilo: »Vse za domovino!« (Drechsler 1909: 6, 9) Leta 1932 je bila v Gradcu ustanovljena Slovenska družba – družba za skupno nakupovanje in izposojanje knjig. Pobudnik in gibalo družbe je bil Stanko Vraz. Njene člane, ki so se poimenovali »slovenopoliti« je združevalo navdušenje nad slovanstvom, ljudskim izročilom in pesništvom. Močno so si prizadevali za izdajo almanaha Cvetlice in Metuljčki vendar kljub pripravljenemu gradivu in financam noben izmed njiju ni izšel. Fran Miklošič je bil ostro proti ideji o uporabi češke pisave in je branil uporabnost bohoričice, kar je povzročilo razkol in neuspešnost obeh projektov. (Pogačnik 1992: 488) Slovenska družba je strmela k čim večji popolnosti slavistične knjižnice, ki se je v takratnem obdobju rastočega zanimanja za Slovane močno razširila. Prvo ohranjeno poročilo o delovanju Slovenske družbe je bilo napisano decembra 1833, ko je Muršec Vraza spraševal, katere knjige so že v knjižnici in obljubil svoj prispevek ob naslednjem obisku Gradca. 11

Pomladi leta 1834 je bilo v knjižnici Slovenske družbe zbranih 48 del. 25 jih je knjižnici podaril Murko, dopolnili pa so jo še drugi podporniki in člani, med njimi je bil tudi Štefan Kočevar. Ostali fond so dokupili iz skupnega denarja. Povečana samozavest je privedla do tega, da so si začeli dopisovati v slovenščini; bili so celo tako radikalni, da so za nemški Wien v naslovih pisali Dunaj in s tem pošti delali velikanske težave (Drechsler 1909: 20, 22). Zaradi izvenštudijskih dejavnosti je le s težavo opravljal študijske obveznosti. Prvi letnik je sicer zaključil v rednem času, drugega pa šele v tretjem poizkusu. Ker ni opravil vseh obveznosti za vpis na pravo, je potreboval še eno leto, da jih opravi. Tako se je jeseni 1835 vpisal na pravo, ki ga ni nikoli dokončal. V času študija je skoraj bolestno pisal pesmi. Zaradi pomanjkanja sredstev je večino časa preživel v hladni študentski sobici. Zaradi pogojev, v katerih je živel, je že kot mlad veliko bolehal. V času študija se je naučil vseh slovanskih jezikov. Prav tako je znal govoriti francosko, špansko, italijansko in angleško. Ogromno je tudi prevajal (Drechsler 1909: 4, 5). Vraz se je v Gradcu srečeval tudi z dotlej manj znanimi in vabljivimi idejami panslavizma in južnoslovanskega ilirizma, ki naj bi na Balkanu uresničil vizijo kulturnega in jezikovnega združevanja malih slovanskih narodov v pomembno narodno enoto. Ilirizem je kulturno in politično povsem osvojil Hrvate, z njim pa so se spogledovali tudi številni Vrazovi sodobniki v Gradcu in tudi drugod po slovenskem etničnem prostoru, zlasti na njegovem obrobju. Vraz je ilirizem v hipu prepoznal kot mogočno alternativo sicer brezperspektivni vzhodnoštajerski realnosti (Rajh 2010: 107, 108). Pomembno prelomnico v življenju Stanka Vraza predstavlja njegovo srečanje z Ljudevitom Gajem v začetku julija 1833. Takrat je Gaj Vrazu svetoval, naj Slovenci uporabljajo pravopis, ki ga že uporabljajo zahodni Slovani. Takrat še ni bilo govora o enotnem, skupnem jeziku s Hrvati. Narodno-jezikovne razmere na Hrvaškem so Vraza tako navdušile, da je sklenil ob prvi priložnosti obiskati Hrvaško. Srečanje z Gajem je že nakazalo smer Vrazovega ustvarjanja in življenja (Puconja 2006: 39, 40).

Navdušen nad hrvaškim primerom literarnega delovanja se je po povratku v Gradec svojega dela lotil z veliko vnemo. Njegovo tedanje delo bi lahko razdelili na področje evropske literature in prevajanja evropskih avtorjev, zapisovanje slovanskih narodnih pesmi in lastno ustvarjanje pod močnim vplivom Prešernovih pesmi. Vraz je med leti 1833 in 1839 posvetil veliko časa zbiranju slovenskih narodnih pesmi, ki jih je leta 1839 tudi izdal. V tem času je tudi prepotoval vse slovenske pokrajine. Sklepamo lahko, da je Vraz videl v zapisovanju in ohranjanju slovenskega ljudskega izročila način, kako se obraniti pred naraščajočimi nemškimi pritiski.

2.4.3 Stanko Vraz v revolucionarnem letu 1848/1849

Vraza je revolucija doletela v Zagrebu. Tam je postal član narodne garde in velik pristaš bana Jelačiča. Kot nekoliko razvajenemu in samosvojemu kulturniku mu vojaško urjenje, še bolj pa nevarnost vojskovanja z Madžari, nista bila ravno blizu (Granda 2010: 125). Slovanski kongres je potekal junija 1848 v Pragi. Vraz je bil med tistimi petimi Slovenci, ki ga je odbor sklenil posebej povabiti. »Slovanski kongres je bil v bistvu na politično področje prenesena zamisel Kollarjeve kulturne vzajemnosti, s čemer je dobilo prizadevanje za slovansko zbližanje iz zadnjih dveh desetletij svojo naravno in borbeno obliko.« (Petre 1939: 321) Vraz je odšel v Prago zaradi znanja češčine in dobrih zvez s slovanskimi literarnimi ustvarjalci. Bil je celo eden izmed podpredsednikov kongresa. Ta čast mu je zelo godila. Potoval je v štiričlanski hrvaški delegaciji, ki se je podala na pot v svojih slikovitih ilirskih nošah. Oblekel jo je tudi Vraz. Pred tem je poslal v Podčetrtek Kočevarju staro huzarsko sabljo, da jo odpremi dalje Muršcu v Gradec, kajti v Zagrebu ni bilo mojstra, ki bi mu jo lahko popravil. Na Kočevarjevo pobudo je celjska duhovščina zbrala kot podporo za Vraza 35 goldinarjev, v Gradcu pa je dobil še pooblastilo za zastopstvo Slovencev na kongresu (Petre 1939: 322).

Tako kot je imel Prešeren Čopa, je imel Vraz Kočevarja. Ravno Kočevar je v Vrazu videl gonilno silo ilirskega gibanja na Slovenskem in mu je zato iskreno in brezpogojno pomagal finančno, kot na moralno. Slovenska predstavnika na kongresu sta bila še Anton Globočnik in Alojzij Šparavec. Miklošič, ki je bil tudi podpisnik vabila na praški kongres, se ga zaradi bolezni ni mogel udeležiti. Po izboru predsednika in dveh podpredsednikov kongresa, med katerima je bil tudi Vraz, se je kongres uradno pričel 2. junija 1848. Vzdušje ne kongresu je bilo veličastno, polno navdušenja in domoljubja. Povsod so plapolale slovanske zastave. Predstavnik so nosili svečane kokarde in noše. Pred kongresom je bilo pomembno in naporno delo. Na koncu so prevladale politika samoosvoboditve, revolucije in osamosvajanje narodov vseh dežel v bratstvu in enotnosti z vsemi demokrati sveta. Odločno pa je bila zavrnjena diplomatska politika, ki je iskala rešitev slovanskega vprašanja znotraj obnovljenega avstrijskega cesarstva. Ravno zaradi teženj po samoosvoboditvi in revoluciji je bil kongres razgnan s strani avstrijske vojske. Na ulicah so se vneli spopadi med meščanstvom in vojsko. Stanje v Pragi se je poslabšalo do te mere, da je 13. junija knez Lobkowitz poljskim, hrvaškim in srbskim poslancem predlagal takojšen odhod iz Prage. Kongres se je še nekajkrat sestal, vendar so se spopadi med meščanstvom in vojsko zaostrili do te mere, da je bilo v mestu razglašeno obsedno stanje. Po tem je kongres razpadel brez da bi sprejel zaključke o najpomembnejši temi – skupni obrambi slovanstva. Vraz je tako moral 14. junija zapustiti Prago. V silni naglici je tam pusti svoje rdeče pokrivalo s srebrno iglo, del njegove noše in sabljo, ki pa mu je tako ali tako ne bi dovolili odnesti s sabo. Po prihodu v Zagreb so ga čakale obveznosti v narodni gardi (Drechsler 1909: 163–169). Odkar je pričela 4. julija 1848 izhajati »Slovenija«, je v Sloveniji oživelo tudi narodno gibanje. Vraz se je takrat odločil, da bi rad bil bližje slovenskim rodoljubom, zato se je oktobra odločil za prihod na slovenska tla. Po prihodu v Podčetrtek ga je ponovno prikovala k postelji mrzlica. Tako je Vraz hudo bolehal v času najburnejših zgodovinskih dogodkov tistega časa (Drechsler 1909: 169).

2.4.4 Odmik od materinščine

Vrazu in njegovim rojakom »ilirski« jezik sploh ni bil nekaj posebno tujega. Marsikdo je poznal kajkavščino iz svojih šolskih dni v Varaždinu ali pa preko sorodnikov, ki so imeli stalne stike s kajkavci. Med ljudi so v večjem ali manjšem številu prihajale tudi kajkavske knjige. Gospodarski in siceršnji stiki z neposrednimi južnimi sosedi tudi niso bili redki (Rajh 2010: 110). Ko se je Vraz junija 1833 v Gradcu srečal z Ljudevitom Gajem, je bil nad hrvaškim rodoljubom naravnost navdušen. Povsem se je strinjal z obema glavnima Gajevima idejama o poenotenju pravopisa pri vseh Slovanih, ki uporabljajo latinske črke in idejo o oblikovanju skupnega knjižnega jezika južnih Slovanov. Že poleti leta 1833 se je Vraz odzval Gajevemu vabilu, naj ga obišče v Krapini, kjer sta ga Gaj in njegova ilirska družba navdušila. Vraz je videval pristno zanimanje za narodnost. Govorni jezik je bila zgolj hrvaščina. Navdušili so ga hrvaški rodoljubi, ki so kovali načrte o ustanovitvi narodnega gledališča in hrvaškega političnega časopisa (Cvirn 2010: 113). Kot navaja Puconja »Romantična poanta, da posameznik svojemu narodu lahko da največ kot pesnik, je gnala Vraza za Prešernom«. Do prvega srečanja Med Vrazom in Prešernom je prišlo poleti 1834 Ljubljani. Glavni razlog za srečanje je bil v razliki med knjižno slovenščino kranjskega kroga in njegovim govorom. Ravno to je bilo tudi glavna ovira za sodelovanje pri Čbelici (Puconja 2006: 40). Ko se je preko Zagreba vračal iz Ljubljane, je bil Vraz priča dogodku, ko je dunajska oblast dovolila izdajanje hrvaškega političnega lista z literarno prilogo. Vzrok, da je Gaj uspel, je bil širše politične narave: Dunajska oblast je namreč čutila nevarnost, da bi se s prodorom madžarščine razširil radikalizem in protikatoliška miselnost, ki ju je zagovarjal novi madžarski liberalizem. Gaj in Vraz sta si zamišljala hrvaško-slovensko razmerje kot sodelovanje Slovencev v zagrebškem literarnem listu, ki bi objavljal tudi slovenske prispevke. Pri tem bi šlo zgolj za literarni stik, jezikovna individualnost pa bi bila ohranjena (Puconja 2006: 40–41). Iz razpoložljivih virov je mogoče ugotoviti, da je ilirsko gibanje na Hrvaškem, v primerjavi z gibanjem na Slovenskem, doseglo širše množice

15 zato, ker je dunajska oblast na Hrvaškem, zaradi strahu pred madžarsko radikalizacijo, dovolila izdajanje hrvaških besedi in s tem omogočila dostop preroditeljem do širših množic. Kot še navaja Rajh, je pri Vrazu »Ilirizem doživel tudi pomembno konceptualno spremembo, saj dotedanjega slovenskega razvoja, v katerega je bil tudi sam nekako vpet, ni mogel zanikati. Pristal je na ilirski dualizem: prizadevanja za enotno visoko ilirsko kulturo ter hkratno ohranjanje slovenske individualnosti na nižji ravni nabožnega slovstva, poučne literature in splošnega šolstva.« (Rajh 2010: 108) Menim, da je bila težava pri realizacij tega v tem, da Slovenci v tistem trenutku še nismo imeli nadnarečnega jezika, ki bi ga ljudje uporabljali, kaj šele, da bi se učili ilirščine. Takšni poizkusi pa bi lahko pomenili tudi razdor med samimi Slovenci. Ob priložnostnem obisku Andreja Smoleta, Prešernovega prijatelja, v Gradcu mu je Vraz izročil nekaj pesmi erotične vsebine. Smole jih je v Ljubljani izročil Kastelcu. Bile so namenjene objavi v Čbelici. Kasneje je dodatno poslal še nekaj pesmi. Zbirko njegovih pesmi je moral ljubljanski krog sprejeti s pomisleki, saj jim je bil njen jezik tuj, pesmi ponekod sploh težko razumljive, brez poleta in daru. Z objavo bi bil prvi štajerski sodelavec Čbelice. Iz Ljubljane ni bilo nikakršnega odgovora (Petre 1939: 79). Med počitnicami leta 1835 je Vraz spet odpotoval na Hrvaško, kjer ga je Gaj skušal pridobiti za Danico. Čeprav je še leta 1833 Gaj obljubljal, da bo v Danici tiskal tudi slovenske prispevke, je tokrat od Vraza zahteval hrvaške. Vraz, ki je takrat že imel izkušnje z ustvarjanjem v slovenskem jeziku, je Gaju obljubil na deset slovenskih pesmi po eno ilirsko. 12. september 1835 je bil velika prelomnica v Vrazovem življenju. V 36. številki Danice je uredništvo objavilo prirejeno Vrazovo pesem z naslovom Stana i Marko. Pesem je oblikovno predelana in prirejena hrvaščini. Tako dejansko avtor prvega prispevka, ki je dokument o slovenskem pristanku na zahteve Gajevega ilirizma, ni Vraz, temveč Hrvati sami (Puconja 2006: 41–43). Izpostaviti je potrebno, da je bila njegova prva pesem v Danici podpisana: Stanko Vraz, Ilir iz Štajerja. Iz načina podpisovanja pesmi lahko

16 razberemo, da je Vraz sicer privolil v idejo t. i. slovanske vzajemnosti, vendar se ni odpovedal štajerski, slovenski individualnosti. Vraz je v svojem udejstvovanju več kot očitno vztrajal zgolj na kulturnem in ne političnem konceptu ilirizma. Takšen način povezovanja je pozdravil tudi Vrazov somišljenik Štefan Kočevar, ki je bil goreč privrženec vseslovanskega, predvsem Ilirskega povezovanja, vendar je nanj gledal zgolj kot sredstvo za kulturno združevanje Slovanov. V Gradcu so pesem sprejeli odklonilno. Prijatelj Miklošič je Vraza proglasil celo za izdajalca. Vrazu, ki je zaman čakal na objavo njegovih pesmi v Ljubljani, je to pomenilo ogromno. Možnost za stalno sodelovanje pri Danici ga je povsem spremenila. Popolnoma je opustil bohoričico in začel pisati v štokavščini. Prav tako so tudi njegova pisma postala hrvaška. Vendar pa Danica zaradi različnosti literarnega nazora Gajevega kroga in Vraza samega ni objavila nobenega Vrazovega prispevka več (Puconja 2006: 41–43). Vraz je vseskozi iskal potrditev in podporo Prešerna, vendar je ta njegove pozive zavračal, prav tako se ni strinjal z vpeljavo štajerskega vokalizma v knjižno slovenščino. Na vnovič poslane pesmi v Ljubljano ponovno ni bilo odgovora. Ko je po daljšem času prejel Prešernov odgovor, je bil močno razočaran. Prešeren mu je sporočil, da njegovih pesmi ne bodo objavili, saj so kranjskim bralcem preveč nerazumljive. Tudi Prešernovo pisemsko sporočilo Vrazu v juliju leta 1837 je polno dvoma nad možnostjo ustvaritve enega knjižnega jezika Slovanov. Prešeren je Vrazu posvetil zbadljivko Narobe Katon.

Od drúgih mánjši in časten manj ród je slovénski, lákota sláve, blagá, vléče pisárja drugám. Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni; Stánko, Slovéncov vskók, Vráz si naróbe Katón.

Prav tako je dvomil o možnosti suverenega obstoja štajersko-hrvaškega dialekta. V odgovoru je Vraz še poslednjič prosil Prešerna, naj v knjižni jezik vendarle sprejme vsaj nekaj vzhodnoštajerskega dialekta. Na Vrazovo srečo je istočasno Daničinemu uredniku Rakovcu zmanjkovalo

17 pesniških prispevkov. V septembru 1837 začel objavljati prve Vrazove Djulabije. Danica je s tem Vrazu odprla vrata, kar ga je prevesilo na hrvaško stran. Deklarativno je še sporočil Prešernu, da zapušča slovensko kulturno polje in se pridružuje mladim ilircem (Puconja 2006: 44). Vrazovo zgodnejše pesniško delo med slovenskimi rojaki ni najbolj znano. Brez uspeha se je potegoval za sodelovanje v Kranjski čbelici, ki po nesrečnem naključju v tem času tudi ni izhajala. Nasprotno je v ilirskem krogu uspešno objavljal in se prebil celo do uredniškega mesta. S tem si je v Zagrebu nenadoma zagotovil tudi osnovno ekonomsko varnost, na katero je, morda tudi zaradi nedokončanega študija, zaman upal v Gradcu ali kjer koli drugod na Slovenskem (Rajh 2010: 110).

2.4.5 Slovenska sodobna pisava

Abecedna vojna ali črkarska pravda je potekala med leti 1831 in 1833. Na eni strani so bili zagovorniki stare pisave bohoričice, ki so se imenovali tudi za Prešernovce, na drugi strani pa zagovorniki nove pisave, tj. metelkovci. Spori med prešernovci in metelkovci so se začeli že prej. Pravi spor pa se je začel leta 1831, ko je Metelko izdal svojo slovnico v novi, šolski izdaji. Od tega trenutka dalje so postajali nasprotniki metelčice vedno bolj glasni in niso odnehali, dokler ni bohoričica dokončno zmagala. V boj se je vmešal tudi Prešeren, ko je leta 1832 izdal svoj znani sonet z naslovom Kaša, v katerem se norčuje iz Metelkovega črkopisa. Zmago v »vojni« so slavili zagovorniki bohoričice, ki se je ponovno uvedla kot edina slovenska pisava, medtem ko sta bili metelčica in dajnčica prepovedani. Vendar je ideja o novi pisavi, ki bi imela enojna znamenja, ki bi zaznamovala posamezen fonem, med tistimi, ki so se ukvarjali z vprašanjem slovenskega črkopisa, ostala živa. Z vprašanjem o jeziku in črkopisu se je ukvarjal ilirec Oroslav Caf, ki je Stanku Vrazu pisal o rešitvi črkopisnega vprašanja. Strinjal se je, da Slovenci prevzamemo nov črkopis iz češčine, oziroma hrvaške gajice, vendar pa naj bi ta predstavljal le osnovo (Petre 1939: 280). Ravno Stanko Vraz, Gajev somišljenik in prijatelj, je bil prvi, ki je napisal, in nato delo tudi izdal, v novem črkopisu. To je bilo leta 1839, ko je izšla 18 njegova knjiga »Narodne pesmi ilirske, koje se pevaju na Štajerskoj, Kranjskoj, Koroškoj i zapadnoj strani Ugarske«. To delo velja za prvo slovensko knjigo v pisavi, ki jo uporabljamo še danes (Glaser 1895: 50). Nov črkopis ni imel privržencev le med tistimi, ki so podpirali ilirizem. Do leta 1846 se je tudi med Slovenci uveljavil Gajev črkopis, ki so ga seveda prilagodili za slovenski jezik.

2.4.6 Marburg/Maribor

Nemško ime za Maribor izvira iz Burg in der Mark »gradu v marki«3. Ime Marburg se prvič pojavi v listinah leta 1164. Slovensko prebivalstvo je za mesto uporabljalo prilagojeno nemško ime Marprok. Konec 18. in v začetku 19. stoletja so se vse slovenske knjižne izdaje, ki so izšle v Mariboru, tiskale v »Marburgi«. Nemško ime in njegova slovenska različica sta bila globoko zasidrana tako pri Nemcih kot pri Slovencih. Prav zaradi tega je trajalo 25 let, da se je uveljavilo slovensko ime za mesto. V prvi polovici 19. stoletja se je pričelo pojavljati vprašanje slovenskega imena mesta ob Dravi. Prvi zapis slovenskega imena mesta je bil delo prav Stanka Vraza. Vraz v pismu Ljudevitu Gaju, 10. novembra 1836, omenja »Mariborske tiskarije« in možnost za delovno mesto učitelja »gu Mariboru«. Od takrat je Vraz dosledno uporabljal ime Maribor. Vraz si je ime Marbor oz. Maribor preprosto priredil iz nemškega Marburga tako, da je obdržal prvi del besede Mar nemški burg pa spremenil v slovenski bor. Ideja za takšno slovenizacijo imena je izvirala iz duha ilirizma, ki je med drugim spodbujal oživljanje oziroma rekonstrukcijo starih slovenskih imen. Zgled za poslovenjenje je morda našel pri mestu Brandenburg, ki se je pred germanizacijo imenovalo Branibor. Nekoliko je okleval pri i-ju v prvem delu besede in nekaj časa uporabljal besedo Marbor. Po letu 1838 so začeli ime Maribor uporabljati tudi Vrazovi prijatelji in somišljeniki. Takšno imenovanje je naletelo na odpor pri Antonu M. Slomšku in njegovi šoli, tako da se v naslednjih 25 letih tako v knjižnih kot v časopisnih izdajah izmenjujeta Marburg in Maribor. Leto 1861 je bilo prelomno za uveljavitev

3 Marka po slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni 'večja grofija ob državni meji'.

19 in prevlado imena Maribor pri Slovencih. 23. avgusta 1861 je namreč takratni poslanec v deželnem in državnem zboru, Lovro Toman, ki si je močno prizadeval za slovenske narodne pravice, med drugim dejal: »Gospodje! Mar nam mora biti za pravice naroda, toda potreben je še bor za nje.« Tako je mesto po 25 letih borbe za uveljavitev slovenskega imena Maribor dobilo tudi pomen novega imena (Radovanovič 2010: 101, 102).

3 ZGODOVINA GOSPOSTVA IN TRGA PODČETRTEK

3.1 TRG IN GRAD PODČETRTEK

Delo Mesta in trgi ob hrvaško-štajerski meji navaja, da se je Podčetrtek kot trg oblikoval v zavetju utrjene grajske postojanke v osrednjem Posotelju. Zgodovina in funkcija trga je zelo tesno vezana na gospostvo Podčetrtek, ki je imelo svoj sedež na utrjeni vzpetini nad trgom (2011: 14).

3. 1. 1 Trg Podčetrtek

Na osnovi vladarskih darovnic iz let 1016 in 1028 je razvidno, da je bilo ozemlje Kozjanskega in Posotelja v začetku 11. stoletja že trdno znotraj cesarstva. Podčetrtek z okolico je pripadal v 10. in v 1. polovici 11. stoletja rodbini Breže-Seliški, pozneje (1072) pa je prešel z drugimi posestvi vred v roke krške škofije (Kosi 2016: 28–29). Najkasneje v začetku 12. stoletja je bil postavljen v Podčetrtku grad, ki se omenja že 1162, last grofa Friderika Landsberga, fevdnika krške škofije. Krajevni leksikon dravske banovine navaja, da je ta grad služil kot obrambna trdnjava proti Madžarom in je stal na ravnici nad sedanjim, pozneje sezidanim gradom; ta prostor se še danes imenuje Stari grad (1937: 595). Podčetrtek je bil od 12. stoletja naprej pomembno središče v Obsotelju. Kraj, oziroma grad, je omenjen z nemškim imenom, in sicer leta 1209 kot Landesperch, 1213 kot Lonsperch, 1251 Lantsperch, 1279 kot Landsberg,

1348 kot Ladczperch, 1385 kot Lonsperg, 1412 kot Lanndsberg, 1426 kot Lantperg in leta 1462 kot Windisch Landsberg (Blaznik 1988: 89 – 92). Samo raziskovanje srednjeveške zgodovine Podčetrtka predstavlja specifičen problem, saj sta vseskozi obstajala dva Landsberga, eden v bližini Sotle, drugi pa pri Wildonu v današnji Avstriji. Ta se je v drugi polovici 18. stoletja preimenoval v Deutschlandsberg. Nemško ime za Podčetrtek je tako sestavljeno iz besed Land in Berg, ki skupaj pomenita deželni grad (Zadravec 2009: 125). Kot vidimo, je poznejše ime Windisch Landsberg sorazmerno novejšega datuma in ga tedaj še niso uporabljali v vseh sferah javnega življenja. Trg je tako stisnjen pod dominanten grad, da ni presenetljivo, da so bili trški gospodje, gospodarji trga, vsakokratni lastniki gradu Podčetrtek.

( (vir: Mesta in trgi ob hrvaško-štajerski meji)

Slika 4: Listina iz leta 1328 z najstarejšo znano omembo Podčetrtka kot trga. Najpomembnejši privilegiji oz. pravica, ki jo je pridobil Podčetrtek s tem, ko je bil povzdignjen v trg je pravica do določenega števila sejmov. Po četrtem dnevu v tednu (četrtku) naj bi grad in kraj dobila tudi slovensko ime. Naselbina ima značilno trško ulico, vendar je do nedavnega ohranila pretežno kmečki videz. Ker je tod vodila cesta Brežice-Kunšperk-Lemberg- Poljčane po strmem Podgrajskem klancu, so morali vozniki nujno dobiti

21 furajt4, ki so ga nudili tržani. Zato je v trgu vladalo živahno poslovno življenje. Zanimivo je, da se uradno ime še več kot štiristo let ni dokončno ustalilo. Večinoma se je res pisalo Windisch Landsberg, pa tudi le Landsberg. Ob popisu leta 1754 in tudi kasneje 1869 je kot Landsberg, ob enakem popisu 1880 pa že kot Windisch Landsberg. Med štajerskimi trgi je po nastanku na 21. mestu. Starejši vaški del se je razvil okoli cerkve ob vznožju grajskega griča oziroma na začetku Podgrajskega klanca. Župnijska cerkev sv. Lovrenca se v listinah omenja 1348 kot sedež vikariata. Župnišče je iz leta 1831, okoli cerkve so ostanki pokopališkega obzidja. Na to gručasto vas se je v začetku 14. stoletja priključil trški del. Tržani so bili furmani5 za prevoze in priprego, rudarji, opekarji, gozdarji, lovci, drvarji, žagarji, tesarji, mizarji, sodarji, oglarji, apnarji, trgovci, gostilničarji, kovači, kolarji, čevljarji, krojači, klobučarji, tkalci, zidarji, krovci, kamnoseki, lončarji, pečarji, pleskarji, in slikarji. Izdelovali so celo umetno cvetje. Ker leži Podčetrtek ob skoraj tisočletni meji med Avstrijo in Hrvaško, je imel seveda svojo carinsko postajo. Zelo verjetno je, da je imel trg korist tudi od tihotapstva, ki je bilo ob tej meji dokaj razširjeno. Za preprečevanje tihotapstva oziroma pregon je na Planini pri Sevnici obstajala posebna finančna straža. Tihotapili so predvsem tobak iz Bosne preko Hrvaške na Kozjansko in naprej po Avstriji. Seveda je oblast tako tihotapstvo skušala preprečevati, saj je nad tobakom imela državni monopol (Maček 2008: 37–42).

4 Furajt po slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni 'priprega'. 5 Furman po slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni 'kdor vozi, prevaža s konjsko vprego; voznik, prevoznik'.

(Vir: Mesta in trgi ob hrvaško-štajerski meji) Slika 4: Mejno območje ob reki Sotli. Zapis imena kraja v nemščini in slovenščini.

Podčetrtek je kot trška naselbina še nadalje živel bolj v senci pomembnejših gospodov z gradu in tudi prometna povezava skozi kraj ni bila najbolj obljudena. Ob opisih pri jožefinskih vojaških zemljevidih zasledimo, da se na poti od Brežic proti Slovenski Bistrici kraj zlahka zaobide, posebej zaradi prestrme poti se je bilo bolj pripravno posluževati daljše ceste, ki je vodila prek Hrvaške in dvakrat prečkala Sotlo. Kljub temu je bilo v Podčetrtku še kako moč zaznati klasično trško podobo trga, ki so ji vtis dajali razni trgovci in obrtniki. Iz matičnih knjig je mogoče razbrati, da so konec 17. stoletja in v prvi polovici 18. stoletja v trgu opravljali obrt trgovec, mizar, lončar, čevljar, kovač, ključavničar, leta 1717 pa je omenjen celo zlatar, ki je v kraju deloval vse do konca 18. stoletja grad (Zadravec 2009: 131). Od podložnikov podčetrtškega gospostva se je s trgovino vsaj od leta 1675 ukvarjal trgovec Jurij Fuks. Mizar Adam Polanec je med leti 1686 in 1696 izdeloval lesene izdelke. Obrt je nadaljeval njegov sin Jurij Polanec. Lončar je bil Mihael Pavčnik, pleskar Peter Pavčnik, Janez Vezjak pa

23 tovornik. Obrtnik,ki so bili nepodložni podčetrtškemu gospostvu so bili čevljar Sebastjan Pecigos, kovač Janez Neihoffer in ključavničar Franc Sevary. Velikokrat so obrtniki v matičnih knjigah namesto s svojim priimkom zapisani s priimkom, ki označuje določeno obrt. Tako je verjetno, da je v tem času v Podčetrtku živel tudi izdelovalec smodnika, saj se leta 1682 kot tržanka omenja Jera Pulfermacherica, ki bi lahko bila njegova žena ali hči. Podčetrtški župnik Heller je tako lončarja Matijo Pavčnika včasih zapisoval kot Matija Lontshar, ključavničarja Frančiška Sevaryja kot Frančišek Schloshar, ženo trgovca Fuksa pa Marija Kramarizha (Zadravec 2008: 145). V priročnem urbarju podčetrtškega gospostva je že leta 1523 možno zaslediti pojav čebelarstva, saj se pri podložniku iz Vonarja kot dajatev pojavi manjša količina voska, z leti pa se je število podložnikov s tovrstno dajatvijo rahlo večalo. Sama dajatev voska še seveda ne pomeni, da so se ti podložniki ukvarjali s čebelarstvom, vendar pa kaže nato, da je bilo moč dokaj lahko priti do voska. Z gojenjem čebel pa so se zagotovo ukvarjali v letu 1689 podčetrtški podložniki Blaž Stiplovšek, Mihael Leistner in Mihael Počivalšek, saj so za poplačilo letnih denarnih dajatev uporabljali med. Obstoj čebelarstva v Podčetrtku dokazuje tudi prizadevanje podčetrtških tržanov iz leta 1675, ki so takratnega upravitelja Tattenbachovih posesti Antona Canduzzija prosili, da jim izstavi pisno dovoljenje za trgovanje z medom, ki ga do takrat še niso imeli (Zadravec 2009: 131). Trška karta, ki je nastala pri snemanju franciscejskega katastra6 okoli leta 1825, kaže vaško-trško dvodelnost naselbine. Kot katastrska občina je v osemdesetih letih 19. stoletja merila 402,5 hektarjev. Urbano usodo trga v 18. in 19. stoletju najbolje kaže rast števila tržanov in trških hiš. Leta 1724 je bilo v njegovem jedru (torej le v Podčetrtku) 24 hiš, ki jih je naseljevalo 10 obrtnikov, 7 posestnikov, četrtinski kmet, gostilničar in pet kočarjev7. Leta 1820 je bilo v celotni naselbini 49 hiš in 249 prebivalcev, 1869. leta 82 hiš in 391 prebivalcev, pri čemer je gotovo, da sta bila trško občino že zajeta vas Slake in zaselek Škofja Gora. Leta 1880 je bilo v trgu

6 Franciscejski kataster po slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni 'za davčne namene narejen kataster v času vladanja Franca I.'. 7 Kočar po slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni 'lastnik zelo majhnega posestva'.

Podčetrtek 47 hiš z 258 v Škofji gori, 6 hiš s 24 prebivalci in v Slakah 21 hiš s 105 prebivalci. Vsi prebivalci so bili katoliške vere. Za nemško govoreče se je opredelilo 43, za slovensko govoreče 321 občanov. Pri ljudskem štetju 1890 je imel Podčetrtek 58 hiš in 282 prebivalcev, Slake 21 hiš in 120 prebivalcev, Škofja Gora pa 6 hiš in 40 prebivalcev. Tedaj so bili razen enega juda vsi katoliške vere, za nemško govoreče se je opredelilo 145, za slovensko govoreče pa 248 prebivalcev. Podatki kažejo, da se je ponemčevalni pritisk stopnjeval, saj se je le v desetih letih število nemško govorečih prebivalcev povečalo za 102 (Maček 2008: 39). V drugo polovico 30. let 20. stoletja je Podčetrtek vstopil celo z manj prebivalci. V kraju je takrat delovalo prosvetno, gasilsko in strelsko društvo. Glavna dejavnost tržanov je bila glede na delo Mesta in trgi ob hrvaško-štajerski meji (2011: 14) prodaja goveda, svinjine, perutnine, jajc in cvetja v okoliške kraje, sadja tudi v tujino. Pomembnejša dejavnost je bilo gospodarjenje in trgovina z lesom. Med vojnama so Attemsi nekdanje podčetrtško gospostvo preoblikovali v gozdni urad.

3. 1. 2 Grad in gospostvo Podčetrtek

Področje, ki je od visokega srednjega veka obsegalo gospostvo Podčetrtek, je bilo poseljeno že v prazgodovini, kar kljub površinski raziskanosti dokazujejo najdbe sekire iz mlajše kamene dobe v Grobelcah ter nekaj lončenine in halštatske dobe na Rudnici (Zadravec 2009: 15). Grad Podčetrtek sodi med najstarejše v deželi, kar priča njegovo nemško ime Landsberg, kar pomeni deželni grad, ki gospoduje nad pokrajino, kar za grad Podčetrtek nedvoumno velja (Maček 2008: 37–39). Njegova pomembnost je zagotovo povezana z njegovo lego ob vzhodni ločnici, ki je bila več kot 1000 let državna meja. Meja je potekala preko Haloz do izvira Sotle in naprej po njej do izliva v reko Savo. Med vladanjem frankovskih kraljev Karolingov (796–899) je ta meja začasno izgubila svoj pomen, ker je karolinško kraljestvo segalo vse do reke Donave. Dokončno pa se je meja tukaj oblikovala po madžarskem medvladju konec 12. stoletja.

Konec 10. stoletja so vdori Madžarov povzročili nastanek mejnih mark na jugu in vzhodu Karantanije. Tako je področje podčetrtškega gospostva postalo del savinjske marke. Savinjsko marko so do konca 11. stoletja upravljali krajišniki8 iz rodu Ariboncev (Zadravec 2009: 16). Podčetrtek je kot grad oziroma stolp prvič posredno omenjen v darovnici izstavljeni 15. aprila 1016 v Bambergu. Takrat z nemškim imenom Landsberg – deželni grad. Takratni rimski cesar in nemški kralj Henrik II. (1002–1024) ga je daroval grofu Viljemu I. Breže-Seliškemu iz rodu Ariboncev. Viljem I. Breže-Seliški je bil poročen z Emo Pištanjsko, hčerko savinjskega krajišnika grofa Engelberta Pilštanjskega. Leta 1025 mu je rimski cesar in nemški kralj Konrad I. daroval še ozemlje ob Koprivnici, Hudinji in Voglajni. Tako je imel Viljem v dokaj samostojnem upravljanju veliko mejno marko, ki je dobila ime po Savinji in je segala je preko Save na Krajnsko. Imel je tudi velika dedna posestva ne Koroškem, v Trušenjski dolini in pri Djekšah. Prav tako je imel ozemlja ob Savi, okrog Vidma in Krškega. V Viljemovih rokah so bila tudi ozemlja zahodno od Sotle Podčetrtek, Rogatec, Kozje), pri Celju in na Krajnskem. Ker se je Viljem poročil z Emo Pilštanjsko, poznejšo svetnico, je za doto dobil tudi dediščino Eminih staršev in tako postal najmočnejših gospodov na slovenski tleh. Po njegovi smrti in smrti njegovih sinov je vsa posest pripadla Emi, ki jo je volila grofu Askvinu, koroškim grofom Vovbrškim in visokim gospodom Žovneškim. Obdržala je pas Šaleške doline do Sotle in čez Savo v dolino Mirne. Te kraje je pred smrtjo (1045) s pristankom salzburške nadškofije volila benediktinskemu ženskemu samostanu v Krki na Koroškem, ki ga je ustanovila leta 1042 (Maček 2008: 14–15). Leta 1072 je Obsotelje prešlo v posest novoustanovljene krške škofije, ki je za svoj obstoj potrebovala ustrezno veliko premoženje. Benediktinski ženski samostan v Krki na Koroškem so ukinili, njegovo premoženje pa prenesli na škofijo, ki je bila podrejena salzburškemu škofu. Podčetrtek, Pilštanj in Bizeljsko so bili v njeni pravi lasti kot alod9.Kmalu po prevzemu

8 Krajišnik po slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni ' prebivalec mejnega ozemlja kake države, dežele.' 9 Alod po slovarski razlagi (FRAN: SSKJ) pomeni ' dedna zemljiška posest fevdalcev prosta vseh obveznosti'.

26 je dala krška škofija postaviti grad Podčetrtek, ki so ga pričeli graditi v prvi polovici 12. stoletja (Maček 2008: 15–16). Grad in gospostvo sta bila tako pomembna, da ju krški škofje niso podelili v fevd, ampak so jima načelovali gradiščani. Tukaj tiči tudi razlog za to, da se na gradu ni mogel ustaliti noben plemiški rod. Do 13. stoletja so gradiščani opravljali tako upravno kot vojaško-obrambno funkcijo. Po 13. stoletju pa so opravljali le še vojaško-obrambno, saj so upravno službo začeli opravljati upravniki. Prva znana grajska ministeriala10-gradiščana sta bila Oton in njegov oče Engelschalk. Oton se pojavi kot priča v neki krški listini 9. Aprila 1209. Engelschalk je pa je v zvezi z gospostvom Podčetrtek prvič omenjen leta 1227. Leta 1228 se na gradu pojavi nova gradiščanska družina. V tem letu sta kot priči v neki krški listini omenjena brata Ditrik in Walter. Walter je omenjen še leta 1264. 10. aprila 1251 najdemo omembo njunih bratov Bertolda in Alberta Virogo. Leta 1287 je gradiščanstvo prevzel Konrad iz Grasluppa. Konradov sin Ditzel pa je postal eden dveh upravnikov tega gospostva. Drugi upravnik je bil Ditzman Ramuschüssel. S privoljenjem sina Ditzla je Konrad z Grasluppa leta 1304 krškemu škofu prodal stolp gradu. Po njegovih besedah ga je imel v varstvu po grajskem fevdnem pravu. Konrad je kot gradiščan zadnjič omenjen leta 1305. Takrat se je v spremstvu škofa mudil v Mokronogu. Konradov sin Ditzel je ostal upravnik na gradu vsaj do leta 1319. Že pred novembrom 1311 je gradiščansko poveljstvo prevzel Uschalk Ramschüssel, ki je bil najverjetneje v sorodu s Konradom. Uschalk je bil leta 1304 priča v prodajni pogodbi med Konradom in krškim škofom (Zadravec 2009: 16–17). Za opravljanje službe so podčetrtški gradiščani dobivali fevde. Krški škof Henrik je tako decembra 1326 Uschalku, njegovi ženi Kunigundi z Zbelovega in njegovim naslednikom podelil v fevd 18 kmetij na Rudnici, posest z dvorom v Palenci in 9 oralov njiv. Po Uschalkovi smrti se je njegova vdova Kunigunda odpovedala fevdom na Rudnici, Medvedjemu selu, danes Kristan vrh, domcem, kleti in vinogradom v Podčetrtku in

10 Ministerial po slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni 'pripadnik višjega sloja nižjega plemstva, ki opravlja vojaško ali upravno službo pri višjem plemiču'.

27 okolici. Vrnila jih je krškemu škofu Geroldu za 124 mark. Novi gradiščanski poveljnik je postal Ekart Draneški. Do ponovne menjave gradiščanstva je prišlo pred letom 1339, ko je gradiščansko poveljstvo prevzel Sigmar s Ploštajna. Od Sigmarja s Ploštajna pa do konca 14. stoletja niso znani gradiščani, ki bi bivali na gradu Podčetrtek. Znani so le nekateri upravniki gospostva Podčetrtek. Med leti 1348 in 1370 je imel ta naziv neki Bertod. Leta 1362 pa Nikolaj s Šaleka. Nikolaj s Šaleka se je leta 1370 zaradi bivanja na gradu Podčetrtek zapletel v spor s svojim sinom Ekhardom. Spor se je končal v korist sina Ekharda, ki je tako lahko ostal na gradu. Ekhard je kot gradiščan živel na gradu 1412. Ob njem je isto službo opravljal še Ivniški/Eibiswalder. Leta 1403 sta bila upravnika gradu in gospostva neki Rajker in Konrad. Konrad je službo opravljal še leta 1412. Nekje med let 1412 in 1414 je Konrada zamenjal Bertold. Na tem mestu je ostal vsaj do leta 1421 (Zadravec 2008: 17, 18). V tem času so imeli krški škofje veliko pravd v zadevah gospostva s celjskimi grofi. Po sporu zaradi meje, ki ga je leta 1347 končal škof Ulrik, je naslednji izbruhnil v začetku 15. stoletja. Takrat je želel celjski grof Herman II. v svojo posest dobiti stolp in gospostvo Podčetrtek. Ker mu to ni uspelo je 15. junija 1408 sklenil spravo s krškim škofom Konradom. V tistem času so bili nakupi, prodaje in razdeljevanje posesti v fevd pogosti. Tako je leta 1404 Ivan Losnitzer dobil v Podčetrtku v fevd od krškega škofa hišo z 12 domci ter 25 hub v vasi Nezbiše in Kristan vrh. Vas Nezbiše je pozneje škofija dobila nazaj in jo leta 1451 zamenjala za neko drugo posest. Lastnik Nezbiš je postal Andrej Žusemski. Po njegovi smrti je vas zasegel deželni knez. 12. novembra 1441 sta grad in gospostvo Podčetrtek dobila novega lastnika. Krški škof ju je takrat izročil Frideriku V. Razlog za to bi lahko bila sovražnost celjskih grofov ali pa ogrska nevarnost. Tako sta grad in gospostvo prišla v last deželnega kneza vse do leta 1445, ko sta prišla nazaj v last krške škofije. Zadnji znani podčetrtški gradiščan je bil Filip plemeniti Ivniški/Eibiswalder. Ta je bil verjetno sorodnik, morda celo vnuk, leta 1404 omenjenega gradiščana na gradu Podčetrtek. Ker med obema gradiščanoma ni znanega drugega lahko sklepamo, da so gradiščansko službo na gospostvu Podčetrtek v prvi polovici in delu druge polovice 15. stoletja opravljali člani družine

Ivniški/Eibiswalder. 24 letni Filip plemeniti Ivniški/Eibiswalder je dal leta 1450 v čast Heme postaviti na Vinarski gori leseno kapelo. H kapeli so romali predvsem romarji s Štajerske, Ogrske in nekaterih drugih dežel. Avgusta leta 1466 je je na pobudo krškega škofa začel postopek za razglasitev Heme za svetnico. Filip plemeniti Ivniški/Eibiswalder se je z nekaj podložniki iz Vonarja odpravil v Krko, da bi pričal o čudežnih dogodkih v povezavi s kapelo na Vinarski gori. (Zadravec 2008: 18, 19). Po letu 1445 se je pričela spreminjati uprava gospostva. Krška škofija je pričela z nastavljanjem oskrbnikov. Na začetku so oskrbniki vodili upravo skupaj z gradiščani, po prenehanju gradiščanstva pa je vsa prešla v njihove roke. Tako je leta 1448 postal oskrbnik Ladislav Hornegker, nato leta 1461 Peter Kelbl. Leta 1478 je postal oskrbnik Ivan Turner, leta 1481 Ivan Matkowicz, v letu 1468 je bil oskrbnik Andrej iz Lilgenberga. Leta 1496 je bil kot oskrbnik na gradu dejaven Jurij Erker (Zadravec 2008: 18, 19). Ob slovenske kmečkem uporu leta 1515 je padel grad nekje med 26. in 31. majem v roke uporniških kmetov. Takrat je bil na gradu upravnik Ahac Schrott. Uporniki so grad oropali, do smrti pretepli upraviteljeva otroka, ubili hlapca, nevarno ranili dve dekli in smrtno ranili duhovnika. Uporniki in odposlanci deželnega glavarja Dietrichsteina so se na uporniškem zborovanju v Konjicah 31. maja 1515 sporazumeli, da bodo kmetje grad Podčetrtek izročili poslancem vključno z vsem premičnim premoženjem, ki je ostalo na gradu. Na začetku junija, vsekakor pred 10. junijem, so komisarji izročili grad nazaj v upravo Schrottu, ki je po dolgem trudu dokazal, da so bile kmečke obtožbe zoper njega neresnične. Upravnik Schrott je takoj po prevzemu uprave gradu Podčetrtek na grad iz Maribora pripeljal posadko 16 mož. 7. junija 1515 je štajerskim stanovom poslal pismo, v katerem jih prosi za pomoč povrnitve premičnega premoženja, ki ga kljub dogovoru iz Konjic ni dobil nazaj. Štajerski deželni stanovi so mu obljubili 100 pešcev. Pešce naj bi iz Celja pripeljal Teuffenbach (Zadravec 2008: 19, 20).

3.1.1.1 Tattenbachi in grad ter gospostvo Podčetrtek

Plemiški rod Tattenbachov izvira z Bavarske. Prvič so njegovi člani omenjeni konec 13. in v začetku 14. stoletja. Z rastjo posestvi so si pridobili nekatere pomembne funkcije. V začetku 14. stoletja so postali bavarski deželni lovski mojstri. Za začetnika štajerske veje družine velja Ivan, ki se je leta 1467 ob reki Sotli boril proti Turkom in je prvi Tattenbach, ki ga je služba zanesla na Štajersko (Zadravec 2008: 22). Viljem Tattenbach je bil leta 1487 gradiščan na gradu Štattenberg. Leta 1527 je postal oskrbnik gospostva Podčetrtek njegov sin Ivan Tattenbach. Po nekaj letih službe mu je uspelo dobiti gospostvo v zakup. Zakup se je nadaljeval tudi po njegovi smrti leta 1567, ko je postal novi zakupnik njegov sin Žiga Tattenbach. Z nakupom urada Nezbiše leta 1575 je Žiga Tattenbach posest gospostva še povečal. Po njegovi smrti 12. februarja 1594 so postali dediči njegove posesti sinovi Bolfenk Friderik, Gothard in Ivan Krištof. Ker pa so bili sinovi mladoletni so do leta 1602 posest upravljali nastavljeni oskrbniki in njihova mati. Leta 1602 je zakupljeno podčetrtško gospostvo pripadlo najstarejšemu sinu Ivanu Krištofu. Ivan Krištof je 1. Septembra 1612 od krške škofije odkupil gospostvo, ki je tako prešlo v trajno dedno last. Po njegovi smrti ga je podedoval njegov najstarejši sin Gotfrid Tattenbach. Po Gotfridovi smrti leta 1640 so njegove posesti pripadle sinovoma Ivanu Erazmu in Gotfridu Viljemu. Zaradi mladoletnosti, stara sta bila osem in devet let, so njune posesti upravljali skrbniki, njuna mati Rozina Susana rojena Triebeneck, ter očetova brata Leopold Viljem in Jurij Žiga. Za bodočega lastnika gospostva Podčetrtek je bil v oporoki določen mlajši sin Gotfrid Viljem. Po smrti Janeza Adolfa grofa Tattenbacha leta 1647 je Gotfrid Viljem postal njegov dedič, zato je kmalu po nastopu polnoletnosti 1. marca 1656 prodal gospostvo Podčetrtek bratu Ivanu Erazmu in se odselil na Bavarsko (Zadravec 2008: 20, 21). Ivan Erazem je z novimi nakupi posesti postal eden največjih Posestnikov na Štajerskem. S pridobitvijo mesta svetnika v notranjeavstrijski vladi pa je postal tudi politično vplivna oseba. Bil je častihlepen, lahkomiseln, omejen in razuzdan. Ko je del ogrsko-hrvaškega plemstva pod vodstvom Franca

Krištofa Frankopana in Petra Zrinjskega koval zaroto proti cesarju, se jim je jeseni 1667 pridružil tudi Ivan Erazem. Za sodelovanje mu je bilo obljubljeno mesto štajerskega vojvode ali vsaj ozemlje med Dravo in Savo kot samostojno grofijo. Zavezal se je, da bo oborožil podložne kmete in z Zrinjskim napadel Gradec, ob tem bi se polastil še Ptuja, Maribora in Radgone. Dunajska vlada je ukrepala in zaroto preprečila, še preden so stekle vse priprave nanjo. Ivana Erazma so prijeli 22. marca 1670. Po nekajdnevnem zaslišanju se je pričelo sojenje, kjer pa notranjeavstrijski vladi na prvi stopnji ni uspelo obtožencu dokazati zločina veleizdaje. Ne glede na to ga je notranjeavstrijski tajni svet kot višja instanca 1. aprila 1671 obsodil na smrt in odvzem vseh posesti. Sklep tajnega sveta so na Dunaju obravnavali s strani cesarja izbrani uradniki in 19. novembra smrtno sodbo tudi potrdili. Čez štiri dni je dal Lepopold I. zeleno luč za njegovo izvršitev. Sodba ni bila nič prijetna, saj bi ob njej vsakemu plemiču, ki bi ga doletela, zaledenela kri v žilah. Zarotniku Ivanu Erazmu Tattenbachu so bile odvzete vse časti, posesti zaplenjene, spomin nanj izbrisan, sam pa je bil obsojen na smrt z odsekanjem desne roke in glave« (Zadravec 2008: 20).

3.1.1.2 Attemsi in grad ter gospostvo Podčetrtek

»Za štajersko zgodovino eden najpomembnejših Attemsov je bil Ignac Marija (1652–1732), ki je svojo posest razširil na velik del južne Štajerske. Z dobrim gospodarjenjem je postal eden najpremožnejših štajerskih plemičev« (pridobljeno 6. 12. 2016 http://www.slovenska- biografija.si/rodbina/sbi131599/). Gospostvo Podčetrtek je bilo zadolženo, zato ga morala država prepustiti upnikom. Ignac Marija Attems je kot svetnik notranjeavstrijske dvorne komore prišel do informacij v zvezi z zaplenjeno Tattenbachovo posestjo in se je odločil za nakup gospostva Podčetrtek. Razlogov za to je bilo najverjetneje več. Pred nakupom Podčetrtka ni imel na Štajerskem nobene posesti, prav tako pa brez posesti ni mogel postati član štajerskih deželnih stanov (Zadravec 2009: 128).

Ignac Marija Attems je bil prvi Attems, ki se je trajno naselil na Štajerskem, in sicer v Gradcu. Pred tem je prepustil posestva na Goriškem bratu Francu Antonu, z deležem, ki ga je pri tem dobil izplačanega in od dot obeh žena v letih 1681–1717 kupil še grad Štatenberg, gospostvo Herberštajn z uradom Pilštanj, gospostvo Brežice, gospostvo Rajhenburg, ob poroki z drugo ženo grofico Herberštajn je pridobil še gospostvo Vurberk. Leta 1717 je od grofa Wildensteina kupil grad in gospostvo Slovenska Bistrica. Tako kot za ostala, je bilo tudi za podčetrtško gospostvo značilno, da je imelo poleg podložniških kmetov s kmetijami v različnih velikosti še veliko število osebenjkov11 (Maček 2008: 27–28).

Slika 5: Veduta Podčetrtka okoli leta 1860, bakrorez iz Vischerjeve topografije https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Pod%C4%8Detrtek (3. 5. 2016) Da bi si zagotovil, da se družinska posest ne bi drobila, je grof Ignac Marija Attems 18. novembra 1727 izstavil družinski fidejkomisni testament, s katerim je ustanovil dva fidejkomisa. Fidejkomis pomeni, da vse premoženje deduje vedno prvorojeni sin, ki od privzetega premoženja ne sme nič odtujiti, za brate in sestre pa mora poskrbeti stanu primerno. Po smrti grofa Ignaca Marije, ki je umrl 12. decembra 1732 v Gradcu. Rod Attemsov je tako na Štajerskem nadaljeval prvorojeni sin Franc Dizma

11Osebenjek po slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni 'kdor stanuje v tuji, najeti hiši'.

(1688–1750). Ta je posest svojega rodu še povečal z nakupom gospostev Dornava in Markovci. Po razpadu Avstro-Ogrske je prenehala pravna institucija fidejkomisa, tako je grad in veleposestvo Podčetrtek s sklepom Deželnega sodišča Gradec 31. decembra dobil v last grof Edmund, drugi sin grofa Ferdinanda Marije (Maček 2008: 28–35). Zadnji lastnik gradu in veleposestva Podčetrtek je bil Ferdinand Marija grof Attems (1885–1946). V prvi svetovni vojni je bil na srbskem bojišču, kjer je bil težko ranjen. Leta 1917 se je poročil z grofico Eleonoro Nostitz- Rieneck. Med drugo svetovno vojno je bil konjeniški stotnik nemške armade. V Mariboru je pri vojaški komandi mnogim pomagal, da so bili oproščeni vojaščine. Maja 1945 je bil odpeljan v zapore OZNA-e. Po obsodbi na prisilno delo so ju s soprogo junija 1946 odpeljali iz taborišča v Bresternici pri Mariboru in ju umoril (Maček 2008: 35–36). Leta 1945 so grad in obsežni gozdni kompleksi prešli pod upravo Splošnega ljudskega premoženja. Nekaj časa so bila v njem stanovanja. Po potresu 1974 so grad izseli in delno obnovil. Grad je bil leta 1989 prodan dvema zasebnikoma, ki pa za grad nista skrbela in še vedno kaže žalostno podobo in čaka na boljše čase.

4 REVOLUCIONARNO LETO 1848 V PODČETRTKU

4. 1 Leto 1848 na Slovenskem

Tako kot je leto 1848 prelomno v evropski, je pomembno tudi v slovenski zgodovini. Pomeni konec fevdalizma in začetek parlamentarne demokracije ter razglasitev slovenskega narodnega programa Združene Slovenije (Granda 2006: 71). Velika večina ljudi na ozemlju s slovensko govorečim prebivalstvom v prvi polovici 19. stoletja še ni bila nacionalno opredeljena. Prevladovalo je občutje pripadnosti pokrajini in občutje pripadnosti monarhiji. Tako kot v stoletjih prej je bilo znanje slovenščine sicer razširjeno tudi v višjih slojih, toda tradicionalna razmerja med jeziki se še niso spremenila. Slovenska plemiško-meščanska družba je še vedno pripadala nemški, italijanski in madžarski kulturi. Moderno nacionalno zavest je začela dobivati šele

33 postopoma. Število narodno usmerjenih Slovencev je vztrajno rastlo, s tem pa je raslo tudi število slovenskih knjig in publikacij. Med ljudmi, ki so se že slovensko opredelili, so bili pripadniki različnih poklicev in slojev, največ pa je bilo duhovščine. Francoski slavist Robert Cyprien, ki je v štiridesetih letih 19. stoletja potoval prek slovenskih delov Štajerske, je v svoji knjigi o slovanskem svetu Slovencem napovedoval slabo prihodnost. Menil je, da bodo Slovenci kmalu podlegli nemški premoči. Na srečo je razvoj tekel v drugo smer. Slovenska narodna zavest se je krepila in v letu 1848 tudi politizirala (Štih 2008: 265–267). 13. marca 1848 je na Dunaju izbruhnila revolucija. Vest o tem je v Ljubljano tri dni kasneje prinesel potnik. Tako kot pristaši revolucije na Dunaju je imel na prsih pripet bel trak. Novica je po mestu in povzročila veliko razburjenje. Predstavniki oblasti in mestne elite so jo proslavili s predstavo v slovesno razsvetljenem gledališču, zagovorniki reda in miru so ustanovili »narodno stražo«. Misel na novo, veliko Nemčijo, v katero bi spadala tudi Avstrija, na začetku ni povzročala razhajanj. So se pa slovensko-nemški naglo zaostrili, ko so začeli slovenski izobraženci po zgledu drugih narodov monarhije oblikovati svoje narodnopolitične zahteve (Štih 2008: 268–269). Ne glede na to, da je bil program Zedinjene Slovenije leta 1848 še nejasen in nedorečen je pomenil radikalen prelom z dotedanjo jezikovno in kulturniško usmeritvijo slovenskega gibanja. Težil je k odpravi starih deželnih meja in k preureditvi habsburške monarhije v zvezno državo. V tej bi, kot vsi drugi narodi, Slovenci uživali upravno, politično in gospodarsko avtonomijo (Štih 2008: 270).

4. 2 Leto 1848 v Podčetrtku Podčetrtek v slovenski kulturni zgodovini ni nikoli dosegel tako visoke stopnje pomembnosti kot prav v času, ko je tam služboval dr. Štefan Kočevar. Ta trditev nikakor ni iz trte izvita. Da je Podčetrtek s Kočevarjem v 40. letih 19. stoletja postal narodno-kulturno slovensko središče celjskega okrožja je dejstvo. Pred njegovim prihodom razmere v majhnem spodnještajerskem trgu za narodno stvar niso bile nič kaj rožnate.

Podčetrtek je po zunanji kot notranji podobi dajal videz nemškosti. Občevalni jezik v trgu je bil nemški in le malo katera hiša je bila res slovenska. Seveda je bila tudi šola nemška (Cvelfar 2006: 58). V življenjepisu Josipa Hašnika, duhovnika in pesnika, ki je med leti 1842 in 1845 služboval v Rogatcu zasledimo, da so se v tistem času tam ob Sotli »na hrvaški meji« samo ilirske pele, da so »hribi in doli odmevali od petja«. Verjetno je, da se je tudi v podčetrtški družbi zapela kakšna ilirska davorija12, ali pa se je, posebno če je bila družba zbrana v goricah, zapela kakšna popevka, kakor sta En hribček bom kupil, Preljubi sv. Urban, ki sta nastali ne mnogo prej prav v tej pokrajini (pridobljeno 1. 2. 2016 iz http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi225590/). V tistem času je bil v Podčetrtku učitelj Jurij Beheim. Starejši Podčetrtčani so se ga spominjali kot dobrega, vendar strogega učitelja. Povedali so, da je Beheim učence tepel, če so se med poukom pogovarjali slovensko. V šoli je bil pouk dopoldne nemško-slovenski, popoldne, ko so imeli šolo mlajši, pa slovensko-nemški. Na šoli je bil ob knjigi »Sramote in časti« prisoten tudi inštitut »flaške«. »Diese bestand aus einem viereckigen, länglichen Kästchen, wie eine Tasche (Flasche?) und hatte einen Schreiber.«13 V to škatlico je dal učitelj listič z imenom in priimkom tistega učenca, ki si je med poukom drznil govoriti slovensko. Kršitelj je moral nato škatlico ob zasmehovanju in roganju sovrstnikov v soboto odnesti domov. O šolstvu v Podčetrtku pa je potrebno izpostaviti tudi to, da takrat šolo v Podčetrtku obiskovali tudi otroci s hrvaške strani (Ilešič 1970: 110, 127). Leta 1848 so bile volitve poslancev v frankfurtski vsenemški državni zbor. Volitve so pomenile državnopravno priključitev naših dežel vsenemški državi. 26. aprila so bile za kraje ob Sotli volitve »na podčetrškem pašniku pod vodstvom okrajnega komisarja Jožefa Herzoga«. Tam se je zbralo veliko ljudi. Pri samih volitvah pa je prevladovalo socialno in ne nacionalno vprašanje ter prenehanje vseh dotedanjih dajatev razen davkov (Ilešič 1970: 123).

12 Davorija po slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni 'pesem, ki vzbuja narodno navdušenje'. 13 Štirikotna podolgovata škatlica, torbica v kateri je bilo pisalo.

4.2.1 Družba v Podčetrtku v ilirskih časih

Kljub temu, da je imel grad Podčetrtek in trg pod njim kar nekaj uradništva, še to ne pomeni, da je bilo družabno življenje precej razvito. Dejstvo je, da je bil zelo ves trg je majhen. Herzog je v pismu Vrazu iz leta 1840 opisal življenje v trgu kot mirno in enolično. Enoličnost pa da od časa do časa prekine kakšna novost ali novica za katero izvedo iz časopisov ali od popotnikov, ki gredo skozi trg (Ilešič 1970: 126). Eno izmed središč družabnega življenja v Podčetrtku je bil podčetrtški grad. Od domače družbe na gradu sta bila družbeno aktivna in narodno zavedna poleg Vrazovega daljnega sorodnika Josipa Herzoga, graščinskega oskrbnika in od leta 1851 notarja v Podčetrtku, še vsaj dva uradnik. Prvi je bil vodja zemljiške knjige Anton Nagy, drugi pa davčni uradnik češkega rodu Franc Suchy. V tistem času sta na grad k Herzogu, večinoma zaradi ženske družbe, zahajala takrat še študent Matevž Vehovar in rogaški oskrbnik poljskega rodu Frančišek Bolberyc. Bolberyc je takrat v nasprotju z ilirskim avstroslavizmom v družbo vnašal protiavstrijsko razpoloženje. Vehovar se redno druži s Herzogovim sinom Josipom, ter se ljubezensko zaplete z njegovo sestro Anko (Ilešič 1970: 122). Herzog je večkrat na grad vabil tudi goste iz trga in bližnje okolice. Leta 1845 je tako na binkoštni ponedeljek na kosilo povabil slovenske, ilirske domoljube dr. Štefana Kočevarja, Antona Premelča, župnika z bližnjih Buč in Antona Wolfa, župnika pri sv. Petru na Medvedovem selu, današnjem Kristan Vrhu. K njemu sta redno zahajala tudi Wolfov predhodnik Josip Žafran in kaplan v Olimju Josip Virk. S Kočevarjem pa je imel v tistem času tesne zveze tudi kaplan v Rogatcu, ilirec Josip Kašnik. Med pomembne ilirce iz bližnje okolice pa štejemo tudi Josipa Drobniča. Od leta 1845 je bil kot ranocelnik v Podčetrtku nameščen kirurg Gollner. Njegov prvi vtis o Podčetrtku je bil zelo pozitiven. Opisuje ga kot eden redkih krajev, v katerem živijo prijazni in veseli ljudje in med katerimi se počuti zelo dobro (Ilešič 1970: 125, 126). Je pa premogel Podčetrtek tudi nekaj javnih zbirališč. Eno je bilo v gostilni »Pri Horvatu«. Lastnik in gostilničar je bil leta 1808 rojeni juri Horvat.

Gostilna je veljala za takratno podčetrtško kavarno in je imela celo biljard. Leta 1848 so takrat tam priredili tudi zabavo ob cesarjevem rojstnem dnevu. Drugo zbirališče, ki ga omenjajo tudi kot nekakšen klub, je bilo »Pri Nusserju«, tretje pa »Beim Wutscher« (pri Bučarju). V pismu Vrazu pa Gollner omenja tudi veliki bal, ki naj bi ga priredili na velikonočni ponedeljek leta 1845. Več javnih zabav je tržanom ponujala bližnja Rogaška Slatina (Ilešič 1970: 125, 126). V Podčetrtek so večkrat prihajali tedanji rodoljubi in ilirci Davorin Trstenjak, Oroslav Caf in Matija Majar Ziljski, ki jih bomo podrobneje spoznali v 5. poglavju. Razlogi za njihove obiske so bili srečanja s Stankom Vrazom in dr. Štefanom Kočevarjem. V nadaljevanju bomo predstavili nekatere posameznike, ki so neposredno in posredno povezani s Podčetrtkom v letih okoli 1848.

4.2.1.1 Josip Drobnič

Josip Drobnič je bil rojen 18. aprila 1812 na Sv. Emi. po osnovni šoli v domačem kraju se je šolal na gimnaziji v Celju, nato na graškem liceju in leta 1839 zaključil bogoslovje v Celovcu. Leta 1840 je kaplanoval v Rogatcu, pozneje pa v Pišecah, Slovenski Bistrici, Dolu pri Hrastniku, Artičah in Brežicah. Novembra 1849 je dobil službo pomožnega gimnazijskega učitelja v Celju, ki pa jo je moral zaradi bolezni že marca 1851 pustiti. Po krajšem okrevanju je kaplanoval v Vitanju, vendar se je moral zelo mlad upokojiti. Po upokojitvi je v Trstu poučeval na Vehovarjevem zasebnem zavodu, od 1857 pa je poučeval slovenščino na gimnaziji v Gradcu. Že kot dijak je za Stanka Vraza zbiral ljudske pesmi. Vraz ga je kot mladega nadobudnega narodnjaka hitro pridobil za ilirsko idejo. Plod tesnejših stikov z Vrazom je bilo Drobničevo precej obsežno delo Ilirsko-nemačko-talianski mali rečnik (Dunaj 1846/48), ki ga je deset let kasneje dopolnil in razširil ter spet izdal kot Slovensko-nemško- talianski in taliansko-nemački-slovenski besednjak (Ljubljana 1858). V letih službovanja v Celju je bil Drobnič središčna osebnost kulturnega, predvsem gledališkega življenja. Skupaj z začetnikom slovenskega gledališča v Celju in založnikom Janezom Krstnikom Jeretinom sta več kot 37 uspešno delovala pri Družbi slovenskih gledaliških diletantov, s katero sta v mestu ob Savinji razvijala slovensko gledališko umetnost (pridobljeno 3. 3. 2016 iz http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi178173/).

4.2.1.2 Anton Wolf

Anton Wolf je bil rojen 19. januarja 1802 v Šempetru v Savinjski dolini. Med leti 1815 in 1820 je obiskoval gimnazijo v Celju, študiral je filozofijo v Gradcu, med leti 1823 in 1826 pa je študiral teologijo v Celovcu. Od 1826 do 1832 je služboval kot kaplan v Sv. Križu pri Rogaški Slatini, nekaj časa je bil provizor14 na Bučah, od 1832 do smrti pa župnik na Kristan Vrhu. Bil je vnet rodoljub. V ilirski krog ga je pritegnil prijatelj Štefan Kočevar iz bližnjega Podčetrtka. Pomagal je izdelavi ilirskega slovarja, v katerem bi dobila svoje mesto tudi slovenščina. Slovar so pripravljali 1843–1848, a ne končali. Gradivo zanj je bilo 1849 oddano Slovenskemu društvu v Ljubljani in uporabljeno pri Cigaletovem nemško-slovenskem slovarju. Wolf je nabiral ljudske pesmi za Stanka Vraza, poskrbel, da so vse vasi njegove fare dobile urejena slovenska imena, zaslužen pa je tudi za razvoj šole na Kristan. Leta 1848 je bil predlagan za kandidata v državni zbor. Umrl je 26. aprila 1871 na Kristan Vrhu (pridobljeno 2. 2. 2016 http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi844631/).

4.2.1.3 Jožef Virk

Jožef Virk je bil rojen 15. marca 1810 na Podrečju pri Domžalah. Po končani osnovni šoli v Dobu je med leti 1824 in 1829 obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Kot kot lavantinski štipendist je končal bogoslovje v ljubljanskem liceju, med leti 1843 in 1846 pa še v Celovcu. Do leta 1838 je bil kaplan v Grebinju in Doberli vasi na Koroškem, nato v Vuzenici, Grižah, Gornjem Gradu, v Spodnji Polskavi, Črešnjevcu in od 1845 do 1850 v Olimju.. Na Virka sta odločilno vplivala Matija Čop, ki ga je učil v 5. in 6. razredu in A.

14 Provizor slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni 'župnijski upravitelj'.

M. Slomšek v celovškem bogoslovju kot spiritual oz. pozneje kot predstojnik v Vuzenici. Josip Virk je bil plodovit pisec posvetnih, nabožnih in prigodnih pesmi. Med posvetnimi so značilne rodoljubne, ki govore o ljubezni in zvestobi do domače zemlje, o njeni nekdanji slavi, kličoč na delo za blagor domovine. Umrl je 4. januarja 1880 v Ločah pri Poljčanah pridobljeno 2. 2. 2016 iz http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi792575/).

4.2.1.4 Matevž Vehovar

Matevž Vehovar, nemški pesnik slovenskega rodu, je bil rojen 12. avgusta 1818 v Pristavi pri Mestinju. Od 1830–1836 je obiskoval gimnazijo v Celju. Na liceju v Gradcu je študiral pravo, ki pa ga zaradi gmotnih težav ni dokončal. 1842 je brez uspeha potegoval za profesorsko mesto na gimnaziji v Ljubljani. V trstu je leta 1848 ustanovil zasebni vzgojni zavod, 1853 pa trgovskega, ki ga pozneje preselil v Celje. Odšel je v Anglijo, kjer se je sled za njim izgubila. Vehovar se je čutil toliko Slovenca, da se je včlanil v graško slovansko čitalnico, se tam spoprijateljil z Davorinom Trstenjakom ter prevajal in objavljal njegova besedila v verzih in prozi. Kot nemško pišoči Slovenec je Vehovar pomemben v tem, da je Nemcem posredoval nekaj slovenskih literarnih del in si prizadeval pri njih doseči spoštovanje do slovenske literature (pridobljeno 3. 3. 2016 http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi792575/#slovenski-biografski- leksikon).

4.3.1 Štefan Kočevar in Podčetrtek

Štefan Kočevar je bil rojen 14. avgusta 1808 v Središču ob Dravi. Med leti 1821 in 1827 je obiskoval gimnazijo v Mariboru. Šolanje je nadaljeval na liceju v Gradcu (pridobljeno 1. 2. 2016 http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi283363/). Kočevar je za doktorja vsega zdravilstva promoviral 6. avgusta 1835 na Dunaju. Seznam okrožnih in okrajnih zdravnikov na Štajerskem kaže, da

39 je Štefan Kočevar 8. oktobra 1835 pridobil še naziv magistra porodništva. Diplomo doktorja kirurgije je Kočevar pridobil 4. februarja 1838. Prvo zdravniško prakso je opravljal v začetku leta 1836 v Celju. Kmalu za tem se mu je odprla možnost, da bi pridobil mesto okrajnega zdravnika v Podčetrtku. Sredi leta 1835 se ja namreč upokojil slatinski zdraviliški upravnik in zdravnik dr. Johanna Fröhlicha. Fröhlich je bil tudi okrajni zdravnik s sedežem v Rogaški Slatini. Jeseni 1836 so sedež okrajnega zdravnika prenesli v Podčetrtek, v zvezi s tem pa je kraj februarja 1836 dobil tudi lekarno. 13. julija 1836 je bil dr. Štefan Kočevar z dekretom graškega gubernija nameščen za okrajnega zdravnika v Podčetrtku s plačo 400 goldinarjev. 27. avgusta istega leta je tudi zaprisegel. V štajerskem deželnem šematizmu15 za leto 1851 kot okrajnega zdravnika v Podčetrtku zasledimo Štefana Kočevarja. Kako pomembno je bilo mesto okrajnega zdravnika kaže podatek, da so bili okrajni zdravniki nameščeni na slovenskem Štajerskem le še v mestih Brežice, Ptuj, Slovenj Gradec in Slovenska Bistrica, okrožna zdravnika pa sta bila le v Mariboru in Celju (Cvelfar 2006: 55, 56, 68).

Slika 5: Štefan Kočevar https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0tefan_Ko%C4%8Devar (27. 3. 2016)

15 Šemantizem po slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni 'publikacija s podatki o osebah in organizaciji kake dejavnosti'

Po nastanitvi v Podčetrtku se je Kočevar želel poročiti in ustvariti družino s komaj dvajsetletno Karolino Eisel pl. Eiselsberg, v katero se je strastno zaljubil v Celju. Kot pravi prijatelj ga je Stanko Vraz skušal odvrniti od prenagljene odločitve in mu v pismu 14. februarja 1837 celo svetoval: »Moj dragi brat! Ne ženi se!!!« Kočevar se ni dal zmotiti in se je 16. marca 1837 v Celju s svojo izvoljenko poročil. Vraz mu je v pismu 28. aprila 1837 iskreno zaželel vso srečo. Živela sta skromno. Njun zakon je bil pol ljubezni. V Podčetrtku sta se jima rodili dve hčerki, izmed katerih je ena kmalu umrla. Z družino so živeli v hiši poleg župnijske cerkve in župnišča. Hiša je bila v lasti trgovske družine Fabiani (Cvelfar 2006: 56, 57). Na žalost pa je že 26. septembra 1840 njegova 23-letna žena Karolina zaradi slabosti umrla (MMK Podčetrtek 1816–1867: 76). Kočevar se je drugič, med drugim tudi na Vrazovo nagovarjanje, poročil 14. oktobra 1844 v Podčetrtku s Terezijo Koller. Imela sta pet otrok, od katerih so se vsi, razen enega, rodili v Podčetrtku (Cvelfar 2006: 57).

4.3.1.1 Kulturno in politično delovanje Štefana Kočevarja

Štefana Kočevarja uvrščamo med štiri najpomembnejše »Ilire iz Štajerja«, kamor štejemo še Stanka Vraza, Oroslava Cafa in Davorina Trstenjaka. Idejno se je oblikoval v Gajevem krogu in se kot ilirec zavzemal za uvedbo gajice med Slovenci. V njegovem zgodnjem obdobju je zapisal nekoliko manj znan, toda nič manj rodoljuben zapis: »Mojo perse je polno čutenja, jas bi Vam ves moj Ideal od slovenstva popisal, da solze mi oči ne bi pokrile, ter serce mi strašno tukalo v persah.« Kočevarjeva narodnobuditeljska usmerjenost in njegovo delovanje v Podčetrtku in širši okolici sta najbolj razvidna iz bogate korespondence s Stankom Vrazom, s katerim sta bila zelo dobra prijatelja (Cvelfar 2006: 58, 59). Dr. Štefan Kočevar je bil predvsem zdravnik in vse do revolucije pritajen politik, kar je takrat pomenilo predvsem narodni buditelj. Imel je zelo jasne liberalno-demokratične politične nazore, ki so bili idealistično navezani na Hrvate. Tako kot Stanko Vraz je bil iskren Ilirec. Takoj po marčni revoluciji je postal najbolj zavzet sodelavec graške Slovenije v okrožju. Dr. Štefan Kočevar ni bil ideolog, ampak bolj politični operativec, ki je zavoljo svojega poklica, ki ga je opravljal dobro in vestno, užival izjemen ugled tudi pri 41 narodno manj zavednih Slovencih in Neslovencih. Kot tak je bil za narodno buditeljstvo zelo dragocen. V revolucionarnem letu 1848/49 je Kočevar deloval kot poslanec v začasnem štajerskem deželnem zboru; praktično politično na Spodnjem Štajerskem, v celjskem okrožju; na volitvah v frankfurtski in dunajski parlament ter pri podpisovanju peticije. Na dokaj razvito politično mišljenje pri Kočevarju kaže tudi njegov odnos do poslanske funkcije v štajerskem deželnem zboru, kjer se sej skoraj ni udeleževal. Vedel je, da je to stvar osrednjega dunajskega parlamenta. Zavedal se je, da prihodnost monarhije stoji na parlamentu, ne pa na deželnem zboru, reliktu fevdalne preteklosti, ki že kot tak ne more imeti razumevanja za politične pravice in potrebe štajerskih in vseh Slovencev. Dunajska Slovenija je predlagala dr. Kočevarja tudi kot kandidata za poslanca v dunajski parlament. Predlagali so ga tudi slovenski narodnjaki v Celju, vendar iz tega ni bilo nič. Lahko sicer domnevamo, da dr. Kočevar ni bil proti kandidaturi, vendar v celjskem okrožju taki narodni kandidati, kot je bil on, niso bili zmagoviti. Tudi v celjskem primeru je tako, kot marsikje, zmagalo podeželje na mestom oziroma kmetje nad meščani (Granda 2006: 73, 75). Posebno poglavje Kočevarjevega delovanja predstavlja tudi njegova aktivnost pri organizaciji znamenitega političnega shoda v Poljčanah julija 1848, ki je bil zamišljen kot začetek organizacije za zbiranje pomoči Hrvatom. Organizator te prireditve je formalno bilo »društvo v Poličanah«, v resnici pa je za njim stala graška Slovenija, ki je sklenila vsako zadnjo nedeljo kmete obveščati o delovanju dunajskega parlamenta. Prisotni kmetje pa za narodnjaška vprašanja niso bili navdušeni in so postavljali v ospredje samo vprašanje fevdalnih obveznosti. Ker poslancev, ki so jih obljubljali organizatorji, ni bilo, ciljev zborovanja niso dosegli. To zborovanje je bilo za graško Slovenijo, pa tudi dr. Štefana Kočevarja, politični neuspeh, hkrati pa tudi nauk o hierarhiji političnih oziroma socialnih vrednot pri slovenskih kmetih v celjskem okrožju. O tem dogodku je Štefan Kočevar objavil tudi poročilo Slovenska skupščina v Poličanah v celjskem slovenskem časopisu (Granda 2006: 76). Dr. Kočevar je opravil tudi veliko tihega, malo vidnega dela, npr. zbiranje oziroma darovanje denarja. Slovenci niso imeli namreč nobene

42 organizacije, ki bi politično delovanje Slovencev finančno podpirala. Vsak, ki se je odločil politično delovati, je dejansko moral vedeti, da bo v veliki meri odvisen predvsem od svojega denarja in finančne pomoči prijateljev. Med takimi je bil običajno tudi Kočevar. (Granda 2006: 77). Eno izmed področij Kočevarjevega delovanja v revolucionarnem letu 1848/49 bi lahko označili tudi kot mednarodno. Kot vidnejšega sodelavca graške Slovenije in največjega ter najdoslednejšega ilirca so ga odposlali v hrvaški sabor kot odposlanca štajerskih Slovencev oziroma graške Slovenije. Temu je botrovala tudi bližina Podčetrtka Zagrebu. Za nastop mu je graška Slovenija izdala tudi posebno pismeno pooblastilo. V Zagrebu je nastopil pred poslanci 9. junija. Kot odposlanec je bil sicer vljudno sprejet, vendar kakšnih globljih političnih posledic temu nastopu ne gre pripisovati. Slovenci niso zbujali posebnega zanimanja hrvaških poslancev. Ti so se ukvarjali z zanje bistveno pomembnejšimi vprašanji, med katerimi je bil na prvem mestu odnos do Ogrske (Granda 2006: 77, 78). Dr. Štefan Kočevar predstavlja v revoluciji 1848/49 izrazito meščansko- demokratično narodno smer, ki je po mnenju nekaterih zgodovinarjev med Slovenci ni bilo. Ker se ni povzpel v dunajski parlament, ker tudi sicer ni veliko pisal, je ostal nekoliko v ozadju. Nasploh mu je bolj kot načelno politiziranje ležalo praktično politično delo. Bil je človek dejanj, ne pa nastopaštva. Na revolucijo je gledal kot meščansko, demokratično. V ospredju mu je bilo predvsem nacionalno vprašanje in povezovanje s Hrvati. Kljub temu, da so nekatere njegove zahteve, zlasti v zvezi z položajem duhovništva in celo odpravo celibata, na primer Slomška in še koga zelo motile, je ostal zvest svojim nazorom. Politično je bil aktiven tudi v naslednjih desetletjih in je predstavljal osebno kontinuiteto med letom 1848 in naslednjimi zgodovinskimi prelomnicami slovenske zgodovine 19. stoletja (Granda 2006: 79). Bil je osrednja osebnost političnega in narodnega življenja ter ustanovitelj in dolgoletni predsednik Narodne čitalnice (1862–1877) v Celju. Do leta 1865 je bil član celjskega občinskega odbora, vendar je zaradi poskusov nemške večine, da bi izrinila Slovence iz celjske glavne šole, iz njega izstopil. Z Josipom Vošnjakom je skušal ustanoviti društvo slovenskih

43 zdravnikov na Štajerskem. Izkazal se je tudi na poklicnem področju. Napisal je namreč poljudnoznanstveni spis o pravilnem ravnanju z nosečimi ženami in porodnicami z naslovom Slovenska mati. Zaradi svojega dela je užival velik ugled med sodobniki (pridobljeno 1. 2. 2016 http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi283363/).

4.3.1.2 Kočevarjevo zbiranje podpisov za Zedinjeno Slovenijo

»Pri naši naciji naj bodo postavljeni samo možje, ki naš narod, našo narodnost in jezik zares ljubijo« (M. Majar)

Kar se veljave jezika tiče smo Slovenci nekje v 13. stoletju začeli zaostajati za svojimi severnimi in zahodnimi sosedi, kjer se je namesto latinščine v listinah, kronikah, literarnih in drugih delih začel pojavljati živ jezik. Na žalost se to ni zgodilo na Slovenskem. Reformacija je s prvo slovensko knjigo pomenila pomemben korak naprej, vendar pa je bila zaostalost premagana le na pol, predvsem na področju verske literature. Z začetki narodnega preporoda v drugi polovici 18. stoletja je prišlo do poskusa uveljavljanja slovenščine na vseh področjih, kar se je kar se je uresničevalo neenakomerno in postopoma. Šele začetek 19. stoletja je prinesel moderno ime jeziku in ozemlju na katerem je bil jezik doma. Približno v istem času je morebiti že nastala misel o potrebi združitve vsega slovenskega ozemlja, vse Slovenije v eno enoto. Marčna revolucija leta 1848 je slovensko vprašanje povzdignila na politično področje. To se je dogajalo v treh središčih, in sicer v Celovcu, na Dunaju in v Gradcu, kjer je zelo hitro zbudila slovenski politični program Aktivnost na Dunaju, v središču revolucije in cesarstva, na stičišču. Da je do tovrstnih idej prišlo na Dunaju, kjer je študiralo in živelo veliko Slovencev, je razumljivo. To bi lahko rekli tudi za drugo univerzitetno središče Gradec. Preseneča pa aktivnost med slovenskimi bogoslovci v takrat provincialnem Celovcu. Temu gre zasluge pripisati enemu samemu človeku, tj. Matiji Majarju, 39- letnemu stolnemu kaplanu iz Goriča v Ziljski dolini. Majar je prvi izrazil misel za Zedinjeno Slovenijo, prvi sestavil osnutek za peticijo cesarju in jo začel razpošiljati rodoljubom v podpisovanje in razpravljanje. Prav tako je prvi izdal letak z naslovom »Kaj Slovenci terjamo?« namenjen preprosti

44 ljudem, ki so ga natisnili v Ljubljani 5. aprila 1848. Po Majarjevi peticiji je bilo bistvo Zedinjene Slovenije to, “da se vsi Slovenci /.../ zjedinimo v jeden narod” (Melik 2002: 66, 67). Kraji slovenske Štajerske so se takrat izkazali pri volitvah v nemški frankfurtski parlament, v peticijskem gibanju za Združeno Slovenijo in pri volitvah v dunajski parlament, ko so izvolili vanj enega največjih slovenskih znanstvenikov vseh časov, slavista dr. Frana Miklošiča. Ljudje, ki so se s podpisi izjavljali za Združeno Slovenijo, so se namreč podpisali po občinah. Peticija je posebno zanimiva že zaradi svoje vsebinske ureditve. Poudarja občine kot temeljne uprave enote. To lahko odraža takratna liberalna naziranja, po katerih je občina temelj parlamentarne države. Posebno dragocena je bila tudi skrb za verodostojnost peticije, saj so dali vse podpise potrditi okrajnemu komisariatu (Granda 2006: 71). Dr. Štefan Kočevar se je izjemno izkazal pri podpisovanju peticije za Združeno Slovenijo. Poudarjal je, da Slovenci niso panslavisti, tako kot so Nemci pangermanisti, ki se hočejo vsi združiti v eno državo. Zelo se je zavzemal za slovenski jezik in bil prepričan, da bi bili srečnejši, »ko bi smeli za slovenšino govoriti, kako Nemci za nemšino in Madžari za madžaršino«. Pri poskusih, da bi zanjo pridobili Celjane, je bil velik realist in je svetoval Ignaciju Orožnu, naj jih pusti pri miru. V Celju je bilo namreč razmeroma močno društvo za slovensko-nemško sporazumevanje, ki pa slovenskemu narodnemu gibanju ni bilo naklonjeno. Njegova temeljna naloga je pravzaprav bilo pridobivanje Slovencev za nemške načrte (Granda 2006: 75). Kočevar je bil tudi glavni organizator peticije za Podčetrtek, kjer je bilo zbranih kar 226 podpisov. Ti so nekaj posebnega, saj se v Podčetrtku in okolici niso odločili za princip gospodarjev ali kmetov oziroma neke množičnosti, ampak svojevrstne družbene elite, katere temeljni kriterij je bila vsaj pismenost. Le trije podpisniki so namreč nepismeni. Peticijska pola pokriva precej veliko ozemlje in je možno, da se nekako ujema tudi z radijem njegovega zdravniškega delovanja ali vsaj ugleda. Na podlagi kriterija, ki je uporabljen pri tej akciji domnevamo tudi o njegovem temeljnem odnosu do revolucije. Štelo je bolj za politično kot socialno, kot je bil to primer pri naših kmetih. Ti so v njej videli v prvi vrsti odpravo

45 fevdalizma, ne pa zlom političnega absolutizma in uvedbo demokracije. Po Kočevarjevem prepričanju je bila revolucija očitno stvar politične kulture, meščanstva, svobode, skratka ljudi, ki so želeli biti pravi državljani in imeti tudi temu statusu primerne politične pravice: »Slabosti naj vikših gospodov in uredov svobodno razodenemo, nas zato nikdo nekara, in nas ne kliče pred sud na odgovor« (Celske slovenske novine, 22. 7. 1848). Iz tega lahko nadalje sklepamo, da je dr. Štefan Kočevar dejansko bil sodoben demokrat tistega časa (Granda 2006: 75).

4.3.2 Narodna straža v Podčetrtku

Kakor v drugih deželah nekdanje Avstrije je tudi na Slovenskem z revolucijo 1848 povezan nastanek narodne garde. Prve oborožene oddelke meščanov in študentov so ustanovili na Dunaju v marčnih dneh leta 1848. Kmalu za tem so se po dunajskem vzorcu hitro formirale nadaljnje enote po celotni monarhiji, tudi na slovenskem (Vrišer 1969: 448). Glavne naloge narodne garde naj bi bile skrb za javni red in mir znotraj države, varovanje ustave, zakonov in monarhistične ureditve države ter branjenje monarhije pred morebitnimi zunanjimi sovražniki. Obveza za vstop v gardo je zajela vse moške državljane od 19. do 50. leta starosti. Služenja službe v so bili oproščeni duhovniki in nižji sloji prebivalstva (trgovski pomočniki, dninarji …). Garda je medse sprejemala tudi prostovoljce do 60. leta starosti. Bila je podrejena civilni upravi – ministrstvu za notranje zadeve oziroma šefom posameznih deželnih uprav. Ob njeni ustanovitvi je bil vrhovni poveljnik garde feldmaršallajtnant grof Hoyos. Vrhovnemu poveljniku so bili podrejeni deželni poveljniki, slednjim pa vse deželne enote narodne garde. Deželni poveljnikom so stali ob strani generalni štabi. Poseben status je imel samo oberkommandant Dunaja, ki je bil podrejen neposredno notranjemu ministrstvu (Vrišer 1969: 448). Po marčni revoluciji so se v vseh večjih krajih organizirale narodne straže, ki naj bi skrbele za red in mir. V veliki meri pa so bile le za parado. Tako se

46 je osnovala tudi narodna straža v Podčetrtku. Kapetan podčetrtške narodne straže je bil graščinski oskrbnik, sreski komisar, Josip Herzog, podčetrtški Trgovec Fabiani je bil »leitman« (Lieutenant) (Ilešič 1923: 43). Narodna straža v Podčetrtku je štela enega »Oberffürerja«, 3 »Unterfürerje«, 1 tamburja in 43 gardistov (Gatti 1850: 124).

Slika 6: Sestava narodne garde iz Podčetrtka http://digital.onb.ac.at/OnbViewer/viewer.faces?doc=ABO_%2BZ160770101 (16. 11. 2015)

Kot je 1. julija 1848 poročal Luka Rotar iz Brežic, dopisnik graškega Herolda, ki se je omenjenega dne po službeni dolžnosti mudil v Podčetrtku na telovo, 22. junija, se je ta narodna straža udeležila procesije. »Eine halbe Compagnie mit Tambour und Zimmermann begleitete das Hochwiirdigste beim Umgang in zwei Zugen, wovon ein Teil Spalier bildete. Die beliebte Musikgarde des sehr tiichtigen, in seinem Fache zur Geltung gekommenen Herrn Augustinčič aus St. Peter am Konigsberge bildete zu dieser Garde eine damit im innigsten Zusamrnenhange stehend'e Kapelle, welche der riihmlich bekannte Pianist Herr Josef Herzog, absolvierter Jurist leitete.«16 Pri procesiji je Rotar videl »dobro disciplinirani, popolnoma adjustirani corps narodne straže, ki je v svojih

16 Polovica postroja z bobnarjem in minerjem je dostojanstvenika pri obhodih spremljala v dveh kolonah, del postroja se je postavil v špalir. Priljubljena godba zelo veščega in v svojem poklicu zelo uveljavljenega gospoda Augustinčiča iz Bistrice ob Sotli je gardi pripravila nastop, ki ga je vodil znani pianist gospod Jožef Herzog, diplomirani pravnik

47 evolucijah presenetil radi kratkega časa, odkar je bil organiziran, pa tudi ostalih ovir, ki so na kmetih neizogibne. Ker se je garda mirno držala in impozantno nastopala, so jo tisoči in tisoči iz Štajerske in Hrvatske po pravici občudovali. Gospod okrajni komisar Herzog, ki je tako vrlo razumel novi čas od marca tega leta in v svojem poljudnem ponašanju ustreza zahtevam duha časa, si je pridobil simpatije in spravil edinstvo in slogo med družabne, za vse dobro dovzetne prebivalce Podčetrtka in iz tega je izšla narodna straža, eden izmed najkrasnejših plodov 15. marca 1848 …« Ob koncu poročila dopisnik graškega Herolda izreka končno željo, da bi se tudi »pošteni prebivalci ljubkega spodnještajerskega mesteca, bolj južno ležečega, ki naj bi imeli poljudnejše vodstvo kakor dosle, ujedinili za narodno straža in s tem postali iskreni udeležniki krasnih sadov konstitucije« (Ilešič 1923: 43, 44). Po poročilu Josipa Virka, takratnega kaplana v bližnjem Olimju, je podčetrtška narodna straža paradirala tudi leta 1949 in sicer 18. avgusta, na cesarjev rojstni dan. Ob prihodu k cerkvi so igrali Virkovo pesem Cesarjev god. Narodna straža je prav tako slavnostno streljala ob glavnih delih maše, ki jo je daroval župnik Blaž Avtarič. Kot navaja Virk, je »slavna narodna straža po celim tergi marširala in zopet z glasnim streljanjem Cesarjev god počastila«. Veselica ob počastitvi cesarjevega rojstnega dne je bila popoldan tistega dne pri Horvatu. V poročilu je Virk dodal še, da je bila pri maši tudi »slavna mejna in denarstvena straža« s takratnim komisarjem Ivanom Mammerjem in se je »prav lepo obnašala« (Ilešič 1970: 123–124).

4.3.3 Omembe Podčetrtka v celjskih časopisih v letu 1848

Celjski nemški časopis Cillier Wochenblatt je bil precej razširjen po Štajerski. To se kaže predvsem iz široke palete oglasov iz časopisne priloge. Oglaševanje ljudi iz Žič, Loč, Zidanega Mostu, Ojstrice, Podčetrtka in pogosto tudi iz Konjic kaže na odmevnost nemškega časopisa iz Celja. V njem najdemo oglas za prodajo vina, ki ga je moč kupiti v župnišču Podčetrtek (Peternel 206: 42).

Podčetrtek se v letu 1848 omenja tudi v Celjskih slovenskih Novinah. Časopis se je leta 1848 navduševal predvsem nad Hrvati in njihovo držo v revolucionarnih časih. Tako je v zadnji številki 27. 12. 1848 nek K. navdušeno opisoval 25 serežanov17 , ki so se preko Podčetrtka z Dunaja, kjer so se udeležili oktobrskih bojev, vračali na Hrvaško. Po avtorjevih besedah so bili serežani oblečeni v rdeče uniforme z modrimi hlačami. Namesto škornjev so imeli obute opanke, za širokim pasom pa je imel vsak po dve pištoli in handžar18. Opiše tudi njihove puške in pripomni, da je škoda da nimajo bajonetov, kajti takrat bi bili nepremagljivi. Hvalili je ne le njihove postave ampak predvsem njihov dober značaj in srce zaradi njihove pripravljenosti pomagati banu in cesarju. Menil je, da se imajo ljudstva monarhije za obstoj države zahvaliti prav Hrvatom. V svoji predanosti cesarju so pripravljeni zapustiti družine in se odpraviti v boj. Avtor se na koncu retorično sprašuje, kateri narod bi imel toliko poguma kot Hrvati (Celjske slovenske novine: 1848: 107).

5 PODČETRTEK TER ŽIVLJENJE IN DELO STANKA VRAZA

Podčetrtek v vsej svoji preteklosti nima obdobja, o katerem bi se v kulturni zgodovini govorilo več, kot se govori o času, ko je bil graščinski oskrbnik, okrajni komisar in patrimonialni sodnik19 Josip Herzog, ko je tam kot zdravnik deloval dr. Štefan Kočevar in je k njima prihajal Stanko Vraz (Ilešič 1970: 124). Stanko Vraz je v Podčetrtek prihajal redno. Prvič ga zasledimo leta 1837. Kot graški študent je takrat pisal Francetu Prešernu, naj mu prihodnje pismo naslovi na prijatelj Štefana Kočevarja, ki je zdravnik v Podčetrtku. Zanesljivo je bil Vraz v Podčetrtku še med leti 1837 in 1849. Dve osebi, ki sta vezali Vraza s Podčetrtkom sta torej oskrbnik Josip Herzog, ki je bil

17 Serežani – iz franc. sergent, podčastnik; tudi elitna enota v pehoti Vojne krajine v 18. in 19. stoletja. 18 Handžar po slovarski razlagi (www.fran.si/SSKJ) pomeni 'velik nož, der Handschar'. 19 Patrimonialni sodnik po slovarski razlagi (FRAN: SSKJ) pomeni 'sodnik zemljiškega gospoda'.

49 njegov sorodnik in dr. Štefan Kočevar, ki je bil okrajni zdravnik v Podčetrtku in ga je Vraz že več let prej poznal (Ilešič 1970: 113).

5.1 VRAZOVA DRUŽBA V PODČETRTKU

V ilirskih časih je Podčetrtek postal nekakšno središče ilirskega gibanja na spodnjem Štajerskem. V njem je takrat živel in delal zdravnik dr. Štefan Kočevar, redno ga je obiskoval tudi Stanko Vraz. Podčetrtek je bil za ilirsko gibanje pomemben tudi zaradi svoje lege. Ležal je tik ob meji s Hrvaško in je bil preko sosednje Miljane dobro povezan z Zagrebom. Ob Vrazu so v Podčetrtek, največ h Kočevarju, prihajali tudi drugi domorodci20. Tja so prihajali v Vrazovi družbi ali pa so se nadejali da ga tam najdejo. Sredi julija 1337 sta bila pri Ljudevitu Gaju v Krapini poleg Vraza in Kočevarja tudi Oroslav Caf in Davorin Trstenjak, tako da ni izključeno, da so se pred tem srečali v Podčetrtku. Iz korespondence med Vrazom in Cafom je mogoče zaključiti, da je Oroslav Caf obiskal Vraza tudi leta 1844. Davorin Trstenjak je večkrat obiskal Josipa Hašnika, ki je bil kaplan v Rogatcu, zato je verjetno, da je takrat obiskal tudi bližnji Podčetrtek. Redno je prihajal v Podčetrtek tudi Matija Majar Ziljski. Oktobra 1844 se je razen s Kočevarjem zagotovo sestal tudi z Vrazom. Matija Majar Ziljski bil v Podčetrtku še leta 1845 in 1847.

5.1.1 Josip Herzog

Josip Herzog je bil oskrbnik gradu Podčetrtek in kot tak tudi podčetrtški okrajni komisar. Herzog se je leta 1821 poročil s Podčetrtčanko Marijo Payk, kar pomeni, da je bil v Podčetrtku že nekaj časa prej. Natančnejši prihod Herzoga v Podčetrtek razkriva kronika tamkajšnje šole v kateri je zapisano, da je bil leta 1814/15 okrajni komisar v Podčetrtku Vincenc Ferdinand Altzinger. Iz tega lahko sklepamo, da je prišel Josip Herzog v Podčetrtek po letu 1815. O njegovi starosti nam več pove podatek iz

20 Domorodec po slovarski razlagi (FRAN: SSKJ) pomeni 'rodoljub, domoljub'.

50 poročne knjige, v kateri je navedeno, da je bil kot ženin star 36 let. Torej bi moral biti rojen leta 1785 (Ilešič 1970: 113). Mrliško matična knjiga Podčetrtek 1816-1867 nam pove, da je Josip Herzog umrl 11. 6. 1860 v Podčetrtku zaradi srčnega infarkta (MMK Podčetrtek: 1816–1867: 82). Mrliška knjiga mu daje 72 let, kar pomeni, da je bil rojen leta 1788 in ne 1785. Tudi poročilo, ki je bilo poslano dr. Ferdinandu grofu Attemsu z uprave graščine Podčetrtek potrjuje, je bil Herzog resnično rojen leta 1788 (Ilešič 1970: 113). Marija in Josip Herzog sta imela pet otrok, dva od teh sta v rani mladosti umrla. Imena botrov otrok kažejo na to, da je bil Herzog poleg nekaterih graščinskih uradnikov, v dobrih odnosih tudi z učiteljem Francem Travnom, ki je bil boter dvema Herzogovima otrokoma. Zunaj Podčetrtka se je družil z župnikom pri sv. Petru na Medvedovem selu, danes Kristan vrh, Žafranom. 26. aprila 1848 je kot okrajni komisar v Podčetrtku vodil volitve v frankfurtski parlament. V Podčetrtku je bila v tistem času ustanovljena narodna straža, katere kapetan in vodja je bil ravno Herzog, podčetrtški trgovec Fabiani pa lajtnant21. Herzogovo ime je povezano z 4. marca 1849 oktroirano22 centralistično ustavo. Ta je bila na podčetrtški graščini razglašena 9. marca, razglasil pa jo je komisar Herzog. Leta 1850 so namesto graščinskih komisariatov pričeli delovati državni okrajni uradi. Tako je prenehal delovati tudi graščinski komisariat v Podčetrtku. Herzog je odšel v bolj zaseben poklic in postal notar. Umrl je 11. junija 1860 za organsko srčno napako. V mrliški knjigi je izrecno imenovan notar. Danes potomcev Herzogov v Podčetrtku ni več. Spomin nanje je nagrobna plošča, ki je vzidana v zid cerkve device Marije na pesku (Ilešič 1970: 112, 123).

21 Lajtnant po slovarski razlagi (FRAN: SSKJ) pomeni 'poročnik, podporočnik'. 22 Oktroirana po slovarski razlagi (FRAN: SSKJ) pomeni 'uveljavljena brez odobritve parlamenta'.

(Vir: osebni arhiv) Slika 7: Nagrobna plošča vzidana v zid cerkve device Marije na pesku v Podčetrtku

5.1.2 Oroslav Caf

Oroslav Caf se je rodil 13. aprila 1814 v Zgornjih Verjanah pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Šolo je začel obiskovati v letih 1820 in 1821 in jo kot izjemno nadarjen deček nadvse uspešno končal. Petrazredno gimnazijo v Mariboru je Caf končal z odliko. Zadnji, šesti razred gimnazije je končal v Gradcu in tam absolviral tudi dva letnika filozofije. Dosegel je odličen uspeh. Na obupne materine prošnje se je vpisal na bogoslovje, namesto da bi se posvetil v celoti jezikoslovju, za kar je bil izredno nadarjen. Kronisti ob tem navajajo, da se je s tem začela Cafova tragedija, ki je imela usodne posledice zanj v poznejšem življenju in v prostovoljni smrti. V Gradcu je bil Vrazov sošolec, ki mu je svetoval, naj se posveti proučevanja sanskrta. (Flegarič 1903: 273) Po študiju je bil posvečen v duhovnika. Poleg učenja jezikov je marljivo zbiral gradivo za slovenski slovar in slovnico. Slovar je bil v glavnem izdelan do 1846, vendar ni nikdar izšel, ker je bil Caf premalo odločen in je tudi zavrnil ponudbo F. Miklošiča leta 1856, da bi slovar izdala skupaj. Prav tako ni izšla njegova slovnica. Zastopal je jezikovno zbližanje s Slovani, zlasti z Iliri. Uvrščamo ga v krog domoljubov, ki je podpiral idejo o

52 zedinjeni Sloveniji, in je s svojim delom dodobra zaznamoval širši slovenski prostor.

5.1.3 Davorin Trstenjak

Davorin Trstenjak se je rodil 8. novembra 1817 v Kraljevcih pri Vidmu ob Ščavnici. Osnovno šolo je obiskoval pri Vidmu, kjer ga je učitelj tudi navdušil za zapisovanje ljudskih pesmi. Med leti 1827–1829 je nadaljeval šolanje v Radgoni, kjer se je srečal s Petrom Dajnkom (filolog, nabožni pisatelj), ki ga seznanil s prvimi pojmi o slovenski slovnici. Med leti 1829 in 1836 se je šolal v Mariboru. Tam je imel profesorja R. G. Puffa, ki je bil sicer nemški literat, a se v skladu z miselnostjo dobe živo zanimal za slovanstvo. Trstenjakova pisma nekdanjemu profesorju so še danes dober vir o razgledih in hotenjih graške družbe (Petre 1939: 163). V Gradcu je študiral teologijo in bil leta 1844 posvečen. Kot kaplan je služboval v Slivnici pri Mariboru in v Mariboru, kjer je bil tudi katehet in učitelj na slovenski gimnaziji, zaradi zavzemanja za večji delež slovenščine pri pouku pa je bil odpuščen. Po odpustitvi z gimnazije je od 1861 do smrti služboval kot župnik najprej v Šentjurju, nato v Ponikvi in nazadnje v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Potegoval se je za slovensko gledališče in leposlovje. Razumnike je vzgajal v narodnem duhu. Pisal je humoristična, satirična in novelistična besedila o zgodovini Slovencev. V Mariboru je zasnoval leposlovni list Zora z znanstveno prilogo Vestnik, 1872–1878. Leta 1846 je začel sodelovati z Bleiweisovimi Novicami, z leposlovnimi in publicističnimi prispevki. S tem časnikom je sodeloval celih devetindvajset let. V Novicah je objavil tudi svoje, po mnenju mnogih najboljše leposlovno delo, povest Slovenski Leander. Spodbudil je ustanovitev slovenskega društva pisateljev in bil njegov prvi predsednik. Na začetku svoje ustvarjalne poti je pisal izključno v ilirskem, pravzaprav hrvaškem jeziku, za katerega ga je navdušil Stanko Vraz. Čez čas je vedno manj pisal v ilirskem in vedno več v slovenskem jeziku, dokler ni leta 1850 popolnoma prenehal pisati v ilirskem jeziku. Bil je med najbolj vnetimi sodelavci graške Slovenije pri oblikovanju slovenskega narodnega

53 programa in pri zbiranju podpisov za Zedinjeno Slovenijo. Umrl je 2. februarja 1890 v Starem trgu pri Slovenj Gradcu (Žalar 2011: 77–78).

5.1.4 Matija Majar Ziljski

Matija Majar Ziljski se je rodil 7. februarja 1809 v Goričah v Ziljski dolini. Že kot sedemleten deček se je doma pri očetu krojaču naučil brati najprej nemško in nato še slovensko. Ko je bil star 12 let, je vstopil v celovško normalko. Med leti 1825 in 1831 je obiskoval gimnazijo v Celovcu. Leta 1832 je vstopil v graški licej23, ki ga je zaključil 1833. Nato je vstopil v celovško semenišče in bil posvečen leta 1836. Deloval je kot župnik v Gorjah v Zilji in beneficiat na Križni gori blizu Celovca. Tam je živel do 1883, nato se preselil v Prago, kjer je ostal do smrti (pridobljeno 1. 12. 2015 iz http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi340721/).

Slika 8: Matija Majar Ziljski https://sl.wikipedia.org/wiki/Matija_Majar (6. 3. 2016)

Matija Majar Ziljski se je prvi lotil oblikovanja svojih narodnopolitičnih zahtev. Marca 1848 je pozival Slovence naj kot svoboden narod stopijo med svobodne narode. Sprva je zahteval le uvedbo slovenščine v šole in urade. Kasneje je svoje zahteve še razširil. Menil je, da so Slovenci

23 Licej po slovarski razlagi (FRAN: SSKJ) pomeni 'vmesna šola z več oddelki med šestletno gimnazijo in univerzo'.

54 poseben narod, ki mora dobiti svoj sabor, in se zavzemal za tesnejšo zvezo s Hrvati. Prvi je zajel bistvo Zedinjene Slovenije. Program Zedinjene Slovenije je pomenil radikalen prelom z dotedanjo usmeritvijo slovenskega gibanja. Povsem nedvoumno je težil k odpravi starih deželnih meja in spodbujal k preureditvi monarhije v zvezno državo, v kateri bi bili Slovenci enaki drugim narodom in tako uživali upravno, politično in celo gospodarsko avtonomijo. Matija Majar je nabiral in objavljal tudi ljudske pesmi in pripovedke, opisoval šege, pisal potopisne, etnološke, slovenske in slovansko spodbudne ter jezikovne članke. Pokopan je v Pragi na olšanskem pokopališču. (Žalar 2011: 77–78) .

5.2 STANKO VRAZ V PODČETRTKU

O povezanosti Stanka Vraza s Podčetrtkom je mogoče največ razbrati iz z njim povezane korespondence. Ohranjenih je dovolj pisem, da je mogoče orisati povezanost Vraza s tem spodnještajerskim trgom. Pri tem je potrebno izpostaviti korespondenco s Štefanom Kočevarjem, Josipom Herzogom, Jožefom Muršcem, Francetom Prešernom in ostalimi sodobniki.

O Vrazovem bivanju v Podčetrtku leta 1837 in 1838 ne moremo poročati nič posebnega. O njegovem obisku leta 1838 je mogoče povedati, da je bil v Podčetrtku pozno jeseni, najbrž v začetku decembra (Ilešič 1970: 112, 114). To je razbrati tudi iz Kočevarjevega pisma Prešernu v katerem je zapisal, da mu je Vraz v Podčetrtku pustil 15 izvodov svojih pesmi zanj. 15. decembra 1938 je Vraz pisal Kočevarju. Med drugim ga prosi, naj v njegovem imenu poišče prednaročnike za njegovo knjigo »Narodne pesmi gornjoilirske ili Slovenske«. V pismu zapiše, da je ob zadnjem obisku – tukaj ima najverjetneje v mislih obisk v začetku decembra 1838 – pri njemu pozabil pesem, ki mu jo je povedala Jerčka, služkinja pri Kočevarjevih. Pismo zaključuje s pozdravom (»Dela« V 1877: 184). 15. januarja 1839 je Vraz poslal v Podčetrtek vstopnici za ples zagrebških pravnikov. Poslal ga je Kočevarju, a dodal tudi poziv svojemu dragemu gospodu stricu. Iz naslavljanja svojega sorodnika se čuti spoštovanje, ki

55 ga je imel Vraz do svojega starejšega strica. Na koncu pisma ponavlja vabilo »moj stric neka dojde s Tobom. Ako ne bi išao stric, možeš se sporazumiti s gospodinom Galufom, koj svakako na ovaj bal doći će«24 (»Dela« V 1877: 188). V pustnem času leta 1840 je Vraz resno zbolel na pljučih. Sedem tednov je okreval v Bistrici v hrvaškem Zagorju. Od svojega strica Josipa Herzoga je prejel »eine freundschaftliche Einladung zur Luftveränderung«25 v Podčetrtek. Vabilo je še en dokaz, kako naklonjen je bil Vrazu njegov sorodnik. Vraz se je odzval prijaznemu povabilu ter je dalj časa bival v Podčetrtku. V tem času je stanoval pri Herzogovih (Ilešič 1970: 114). 7. septembra 1840 piše Prešernu iz Podčetrtka. Prešerna naslovi kot dragega dobrega prijatelja. O Podčetrtku Vraz zapiše: »W. Landsberg am südlichen Abhange der Untersteierische Schweiz gelegen, hat eine ziemlich gesunde Luft, und schöne Aussichen«26. Josipa Herzoga v pismu označi kot dobrega daljnega sorodnika, ki je v službi grofa Attemsa. Hudomušno doda: »Du weisst, dass die fernen Verwandten immer besser sind als die nehen«27. Štefana Kočevarja opiše kot mladega zdravnika in gorečega slovanskega domoljuba. Vraza je v Podčetrtku dobro sprejela cela Herzogova družina, k dobremu počutju in okrevanju pa je pripomogel njegov prijatelj Kočevar (»Dela« V 1877: 193). Spomladi leta 1841 je Vraz iz Zagreba odšel na potovanje po slovenskih deželah. Prepotoval je Kranjsko, Koroško, prišel je celo v Rezijo, vračal se je čez Koroško in Štajersko. V začetku julija se je ustavil v Podčetrtku, kjer je stanoval pri Herzogu. Ostal je dalj časa, da v miru uredi svoje »Glase iz dubrave žerovinske«. V Zagreb se je vrnil po 26. juliju 1841 (Ilešič 1970: 114). Vraz je leta 1841 potoval po slovenskih deželah, da bi nabral čim več pesmi in spoznal slovenske pokrajine. Njegovo potovanje se je avstrijskim oblastem zdelo sumljivo, posebno, ker je potoval v ilirski narodni noši, zato

24 Če ne bi šel stric, se lahko dogovoriš z gospodom Galufom, ki bo vsekakor prišel na ta ples 25 Prijateljsko povabilo po zamenjavi okolja 26 Podčetrtek leži na južnem pobočju spodnještajerske Švice, ima precej zdrav zrak in lepe razglede 27 Veš, da so daljni sorodniki vedno boljši od bližnjih

56 so postali nanj posebno pozorni. Kakor drugi komisarji je 13. oktobra tistega leta dobil tudi Josip Herzog nalog, da poroča o Vrazu. Herzogov odgovor 3. novembra okrožnemu glavarju v Celju Antonu pl. Waldheimu je bil, da opisanega posameznika v njegovem okolišu ni bilo videti. Očitno je, da je Herzog vedel, da se poizvedovanje avstrijskih oblasti nanaša na njegovega sorodnika, vendar se je nalašč naredil nevednega. Oblasti so namreč Vrazov priimek pisale Wrazs in ne Vraz. V odgovoru si je izposodil označbo iz dopisa graškega guvernerja »individuum« s katero je še bolj zabrisal svoj odnos do Vraza. S tem odgovorom avstrijskim oblastem je Herzog očitno branil Vraza. Celjski okrožni glavar je verjel Herzogu (Ilešič 1970: 115). V kratkem ja na okrožno glavarstvo v Celju prišlo poročilo okrajnega komisarja Finžgarja iz Kozjega. V poročilu je zapisano, da je bil v preteklem poletju v Kozjem neki N. Frass (morebiti Wrasz) baje doma iz ormoškega okraja, 20–24 let star, visok, krepkega telesa, podolgovatega, zagorelega obraza, z močnimi brki ter zalisci in brado, v obleki kavine barve, čepico ter z ilirsko slovnico v žepu. Prišel je na kegljišče Woschischniggove gostilne, toda ker je bil v družbi dr. Kočevarja, se ni zdel sumljiv in ga oblast ni dalje nadzirala. Herzogova trditev, da Urazsa ne pozna, ni mogla dolgo vzdržati, ker mu je celjski glavar 15. novembra poslal odgovor okrajnega komisarja Finžgarja iz Kozjega in zaprosil, da stvar ponovno razišče, in pošlje poročilo u dotičnem Urazsu (Petre 1939: 211, 212). Herzog je v odgovoru ponovno pokazal, da je Vrazu izredno naklonjen. Prikazal ga je v najmilejši možni luči. Poroča, da bi lahko bil Urazs njegov daljni sorodnik Frass, ki prihaja k njemu večkrat na obisk. Pove, da je Vraz študiral v Gradcu in da veliko časa preživi v Zagrebu. Opiše ga kot literata, ki se ukvarja z jeziki in je po naravi ter obnašanju nenevaren. Poudari, da se z njim skoraj ne druži in da ne ve, s čim se Vraz sicer ukvarja in kakšne zveze ima drugje. Pomanjkanje družbenih zvez je Herzog očitno naglasil zato, da ga ne bi zopet izpraševali. Celjski okrožni glavar je Herzoga očitno imel v tej stvari za pristranskega. O postopanju oblasti je po Herzogovem nalogu Kočevar obvestil Vraza. Kakor vidimo, Herzog ni bil

57 uradniško bojazljiv in svojega sorodnika, politično sumljivega Vraza ni zatajil (Ilešič 1970: 114). Vrazu so morale biti zelo neprijetne težave, ki jih je povzročil prijateljem v Podčetrtku, saj je mislil, da ne bodo izvedeli za zasledovanje. Niti na poti v Gradec niti na povratku se ni oglasil v kraju, ki mu je bil sicer drugi dom. Tudi sedaj Herzog ni opustil prilike, da bi ga zopet ne povabil, vendar se je zdelo Kočevarju potrebno svojemu prijatelju Vrazu svetovati, v kolikor pride na Štajersko, naj se obleče »nemško« in naj ne hodi nikamor brez potnega lista. (Petre 1939: 213) Leta 1842 je bil Vraz v Podčetrtku dva tedna, okoli 5. avgusta. Takrat je s seboj prinesel zemljevid slovanskih narodov, ki ga je tega leta kot pojasnilo svojim »Slovanskim starožitnostim« izdal Pavel Josip Šafárik28. 5. avgusta je Vraz v pismu Čehu Erbenu opisal navdušenje velikega kroga domačinov nad veličino slovanskega naroda. Menil je, da je zemljevid na ljudi deloval bolj navdušujoče kot vsa njihova literatura. Pove, da niso bili nad njim navdušeni samo domačini, ampak tudi ostali. V pismu pozdravlja Šafarika in se mu zahvaljuje za poslan zemljevid (Ilešič 1970: 115). Gostilna, v kateri je Vraz kazal ali celo razobesil Šafarikov zemljevid, je bila najbrž »Pri Bučarju«, kamor je Štefan Kočevar že 1836 leta dajal Gajeve »Novine«.

28 Pavel Josip Šafárik je bil slovaški filolog, pesnik, slavist, literarni zgodovinar, zgodovinar in etnograf. Za delo Slovanské starožitnosti (Praga 1842) je podatke za slovensko zgodovino črpal med drugim pri Valvasorju, predvsem pa pri Linhartu. V delu Slovanský národopis je prikazal slovenske narodnostne meje, jezik in književnost ter dodal 5 slovenskih ljudskih pesmi. Podrobne zemljepisne podatke mu je med drugimi dal tudi Stanko Vraz. Njegova dela so bila med slovenskimi izobraženci zaradi znanstvene in buditeljske vrednosti poznana in cenjena.

Slika 9: Šafárikov zemljevid slovanskih narodov http://spinnet.humanities.uva.nl/images/2016-01/safarikmap_1.jpg (6. 3. 2016)

Avgusta 1843 je bil Vraz v Rogaški Slatini, obiskal je tudi Kočevarja. Ker je moral Kočevar službeno v Celje in Škale je Vraz, kot po navadi, šel z njim. V Celju sta se sestala z Muršcem, ki se je takrat zdravil v Dobrni. Skupaj so načrtovali jugoslovanski slovar, pritegniti pa so nameravali še Ulago, Drobniča, Pirša, Orožna in Wolfa. Za glavnega urednika so določili Kočevarja. Delo na slovarju se je zavleklo do 1848, ko so mu takratni politični dogodki napravili konec. Kočevar v svojem pismu Vrazu zapiše: »Što se našoga Slovara tiče, Ti mogu kazati, da smo mi Štajarzi sami dosta odvažni, njega spisati i nepotrebujemo Kranjcov etc. za ovu stvar«29 (Cvelfar 2006: 64). Vraz je bil leta 1844 v Podčetrtku že meseca aprila. Tam je bival več kot mesec dni, stanoval je pri Herzogu. V Podčetrtek je prišel iz Zagreba, da si odpočije, kot je zapisal v pismu Muršcu »od buke i vike, od razkoših gorke i sladke, koje čovek u Zagrebu podnositi mora. Ovde imam mira slagati i

29 Kar se tiče našega slovarja lahko povem, da smo Štajerci dovolj pogumni, da ga napišemo sami in pri tem ne potrebujemo Krajncev in drugih

59 gladiti, što ču izdati, i k čemu čovek neima u Zagrebu ni kad ni kako…«30 (Ilešič 1970: 116). V pismu Erbenu (15. aprila) piše o veseljaškem vzdušju pri Herzogovih, ki pa mu ni bilo najbolj pogodu. V Podčetrtek se je iz Gradca namreč vrnil Herzogov sin Josip, ki je s sabo pripeljal tudi Vehovarja31, rojenega Slovenca. Vzdušje opiše: »Ti ljudi kroz čitav dan i do polak noči oko mene bi se vrteli i uši mi svojimi švabskimi veseljačinami napastovali ... Tek jučer bi ih Bog odnio svakog na svoju stranu. Sretan im put!!« Nato v zelo pozitivni luči opiše svojega strica kot pametnega človeka, ki se iskreno veseli vsakega napredka in z mladostnim zanosom spremlja razvijanje naše narodnosti. Pogovore z njim okarakterizira kot pravo duhovno hrano (Dela 1877: 344). Istega leta (1844) je Vraz bil še enkrat v Podčetrtku, in sicer meseca oktobra. Herzog mu je 12. oktobra 1844 pisal, da njemu in njegovi družini ni bilo prav, da je moral tako hitro oditi. Zapis potrjuje iskreno prijateljstvo med Vrazom in Kočevarjem ter njegovo družino. Da je bil Vraz tudi jeseni v Podčetrtku, se ne vidi samo iz tega Herzogovega pisma, ampak tudi iz dveh pisem Matiju Majarju in sicer iz njegovega pisma z dne 27. septembra 1844 in iz pisma z dne 27. januarja 1845.13. ali 14. oktobra je Matija Majar čez Maribor in Slovensko Bistrico prišel v Podčetrtek in se tu sestal z Vrazom (Ilešič 1970: 116). Iz Vrazovega pisma Kočevarju, ki mu ga je pisal 5. julija 1846, lahko razberemo, da je bil Kočevar posrednik med Vrazom in Anastazijem Grünom, grofom Aleksandrom Auerspergom, nemškim prevajalcem slovenskih narodnih pesmi. Njegova žena je bila grofica Attems. Vraz je Kočevarju predal paket knjig namenjenih Auerspergu (Dela 1877, 384). Vraza je na Herzogovo hišo v Podčetrtku navezala tudi ljubezen do mlajše Herzogove hčere Anke. Nežno nagnjenje do Anke se je v Vrazu budilo že leta 1844/1845 izraziteje vidimo to ljubezensko razmerje leta 1848.

30 Od hrupa in trušča, od grenkega in sladkega razkošja, ki ga mora človek prenašati v Zagrebu. Tukaj imam mir sestavljati in pilit, kar nameravam izdati in za kar v Zagrebu ni miru niti časa. 31 Ti ljudje so se dan in noč okli mene vrteli in me posiljevali s svojim nemškim veseljačenjem. Šele včeraj, hvala Bogu, so odšli. Srečna jim pot.

Ivan Macun v delu Književna zgodovina Slovenskega Štajerja navaja izsek iz pisma, ki mu ga je Kočevar poslal leta 1869 (1883: 104): »Anka, o kateri je Vraz pisal v posveti 'Glasov iz dubrave Žerovinske', bila je lepa gospodičina Anna Herzog, hčerka nekdajnega oskrbnika podčetrške grajšine. On jo je rad obiskaval, in zarad nje je vsako leto Podčetrtek prihajal s pretvezo, da mene obiskuje, ali ona nobene ljubezni do njega ni čutila, kolikor sem opazil." Seveda pa ta trditev ni čisto pravilna, saj je Vraz obiskoval Podčetrtek veliko prej ko se je razvila ljubezen do Herzogove Ane. Leta 1846 je bil Vraz v Podčetrtku dalj časa okoli 1. septembra. Anka je takrat nekaj časa bivala v Gradcu. V tem času sta si z Vrazom zagotovo dopisovala. Vraz ji je 25. septembra iz Zagreba odgovoril, ali vsaj odgovor koncipiral. V pismu jo tika in nagovarja z »ljuba Anka«. Očitno mu je pisala, kdaj se utegne vrniti, saj je v upanju, da jo sreča, ostal v Podčetrtku še v petek in soboto. Vendar jo je čakal zaman. Šel je dalje v Miljano in se v nedeljo zgodaj zjutraj odpeljal v Zagreb. Vraz je v tem pismu Anki pisal tudi o javnih zadevah, o banu Jelačiču in njegovi vojski in o nezanesljivosti poročil, ki so prihajala v Zagreb iz Dunaja. Ker so ga Herzogovi povabili na trgatev, Vraz v pismu odgovarja, da bo prišel, če bo le možno, toda ne le zaradi grozdja in mošta, ampak da bi videl njo. Pismo zaključuje s pozdravi in poljubi njej in njenim in ga podpisuje kot večni prijatelj Stanko (Dela 1877: 405). Tiste jeseni je bil Vraz v Podčetrtku še enkrat, vendar je bilo to že po trgatvi. Oktobra 1848 je iz Zagreba odpotoval v Slovenijo, da se s somišljeniki dogovori, kaj naj storijo v situaciji, ki je nastala zaradi oktobrske revolucije. Bil je v Ljubljani in v Celju. 8. marca 1849 piše Macunu pismo iz Rogatca, ki ga dokonča 20. aprila v Zagrebu, da je oktobra 1848 prišel v Podčetrtek h Kočevarju, a je tam hudo zbolel in se šele po dveh mesecih počuti nekoliko bolje (Dela 1877: 409). Nekaj več o njegovi bolezni izvemo od Ivana Macuna, ki v svojem delu Književna zgodovina Slovenskega Štajerja (1883: 105) zapiše: »Vraz, ki je za mladih svojih let bil kaj jak, zdrav in lep človek, nosil je hudega črva

61 v sebi, odkar je njega in neke prijatelje: Gaja, Nemčiča in tudi druge leta 1840 pri Osekovem v Moslavini zasačil sneg v pustnem času ter je zbolel tako hudo, da so za dolge njegove bolezni od vseh strani prihajali listovi, ali je zares umrl pesnik.« 18. februarja 1849 piše s podčetrtškega gradu iz česar je mogoče sklepati, da je bil v času bolezni v negi pri Herzogovih. Ugotavljamo lahko, da je Vraz zimo leta 1848/49 prebil bolan v Podčetrtku. V tistem času je moralo priti nekaj med Vraza in Ano, saj odslej Vraza ni bilo več v Podčetrtek (Ilešič 1970: 120, 121). 21. septembra 1849 piše Kočevarju, da ne bo utegnil priti v Podčetrtek ter da naj mu čevlje, ki jih je naročil pri tamkajšnjem čevljarju, pošlje po pošti. Zanimiv je zaključek tega pisma, v katerem od srca pozdravlja njegovo ženo Ljudmilo in njune otroke ter ostale Podčetrtčane, ki morebiti povprašujejo po njem. Herzogovih, kot je bilo v njegovih pismih običajno, Vraz tokrat izrecno ne omenja, kar potrjuje, da je prišlo do nesoglasij med njim in Herzogovo Anko (Dela 1877: 426–428). V pismu 21. decembra 1849 Kočevar Vraza sprašuje, če so se mu zacelile rane, ki mu jih je povzročila Herzogova Ana. Potolaži ga s tem, da ni bil edini, s katerim se je poigravala, saj je za norca imela tudi mladega Matevža Vehovarja. 18. februarja mu Kočevar v pismu javi, da se namerava Ančka jeseni poročiti. Poročila se je šele 8. septembra 1862 z rudarskim inženirjem Feliksom Zunkom. Vraz ji je kasneje pisal še septembra glede tedanjega podčetrtškega davčnega uradnika Franca Suchega, ki je želel dobiti službo in se je prav po Ankinem nasvetu v tej svoji stvari bil obrnil na Vraza. Na Anko je Vraz mislil še ob koncu svojega življenja. Franjo Markovič, ki je napisal uvod k Vrazovim »Izabranim pjesmama« (1880), zapiše, da je Vraz, še hudo bolan, želel, »da ga pohodi iz Podčetrtka ljubljena prijateljica od zadnjih godina, rođakinja Anka Herzegova sa svojimi roditeljima«32. Anka mu je pisala 22. maja, vendar je pismo do Vraza prišlo prepozno. Umrl je 24. maja 1851 v Zagrebu, pokopan je bil na Jurjevem pokopališču in leta 1885 prekopan pod ilirske arkade na Mirogoju.

32 Da ga obišče do konca ljubljena prijateljica, sorodnica Anka Herzog s starši.

6 ZAKLJUČEK V diplomskem delu sem raziskoval in analiziral povezave med spodnještajerskim trgom in gradom Podčetrtek ter vodilnim predstavnikom ilirizma na slovenskem Stankom Vrazom. Ilirizma na slovenskem se splošno drži negativna oznaka. Večinsko mnenje je, da je bil ilirizem zgrešeno gibanje, ki je kvečjemu zaviralo razvoj slovenskega jezika. Poglobljena raziskava in analiza literature ter virov me je pripeljala do ugotovitve, da je – kljub temu, da ilirizem na Slovenskem ni doživel večjega uspeha in da se želja ilircev po kulturni in jezikovni združitvi z južnimi Slovani sicer ni izpolnila – gibanje rodilo enoten slovenski jezik in pisavo. Stanko Vraz je bil pesniško dejaven lokalno (Štajersko) v primerjavi s splošno poetološko začrtanim in tisti čas prepoznavnejšim Prešernom. Vendar ne gre podcenjevati Vrazovega zgodovinsko pomembnega etničnega, kulturološkega prispevka k toku slovenskega jezikoslovja, posebej ne njegovega pesniškega idioma, ki je edinstven in literarno prepoznavni znak slovenskega romantičnega jezikoslovca Stanka Vraza. Ne glede na to, da so ga Hrvati vzeli za svojega in ga imajo za najplodnejšega predstavnika romantike na Hrvaškem, je Vraz pustil neizbrisljiv pečat na kulturnem in jezikovnem področju na Slovenskem. Premalo znano je, da je avtor prve slovenske knjige v gajici – moderni slovenski pisavi, da je prvi uporabil slovensko poimenovanje mesta Maribor, da si je dopisoval z večino takratnih izobražencev in bil neumoren zbiratelj slovenskih ljudskih pesmi. Menim da splošno sprejeta oznaka za Vraza kot narodnega renegata, odpadnika, ni ravno poštena in primerna. Osebno ga namreč vidim bolj kot konstruktivno opozicijo, ki je s svojo vnemo in iskreno željo po uveljavitvi slovenskega jezika dodatno spodbudil predstavnike osrednje jezikovne struje, da so še z večjo vnemo delali v smeri razvoja in uveljavitve slovenščine.

V pričujočem diplomskem delu sem se ukvarjal s poglobljenim študijem literature in virov povezanih z zgodovinskim in kulturnim razvojem trga ter gradu Podčetrtek, ki sta imela skozi zgodovino pomembno strateško vlogo. Podčetrtek je bil središče Obsotelja in imel kot tak pomembno

63 obrambno, upravno in trgovsko vlogo. Skozi zgodovino je menjal veliko lastnikov, med katerimi sta bili tudi rodbini Tattenbach in Attems. Mogočen grad nad trškim jedrom je danes na žalost v zelo slabem stanju. Kljub temu, da sem rojen Podčetrtan, me vloga Podčetrtka v revolucionarnem letu 1848 preseneča. Viri opisujejo kraj kot izredno prijeten in poln življenja, kot pomembno trgovsko središče, ki je imelo svojega zdravnika, kirurga in lekarno. V trgu je bila celo organizirana narodna straža, kar je bila za tisti čas pomembna stvar. V teh burnih časih je bil oskrbnik gradu Josip Herzog, daljni sorodnik Stanka Vraza, okrajni zdravnik pa Štefan Kočevar, dober Vrazov prijatelj. To je bil dovolj dober razlog, da si je Stanko Vraz izbral ta spodnještajerski trg kot izhodišče za svoja popotovanja po slovenskih pokrajinah in za kraj, kjer se je srečeval s svojim somišljeniki. Glede na pečat, ki sta ga pustila Vraz in Kočevar, je presenetljivo, da v kraju in publikacijah, namenjenim mnogoštevilnim obiskovalcem Podčetrtka, nista nikjer niti omenjena. Menim, da bi se moral kraj, ki v tem času doživlja svoj turistični preporod in se uveljavlja kot destinacija odličnosti, primerno pokloniti času, ko je bil kraj narodno- kulturno središče celjskega okrožja in priklicati v spomin pomembna »slovenopolita« in »domorodca« Stanka Vraza in Štefana Kočevarja.

7 LITERATURA IN VIRI

Literatura  Blaznik, P. (1988). Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, N–Ž. Maribor: založba Obzorja.  Cvirn, J. (2010). Stanko Vraz in Ljudevit Gaj. V M. Hartman, (Ur.), Stanko Vraz 1810–1851: Zbornik referatov ob dvestoti obletnici rojstva (str. 113–125). Ormož: Zgodovinsko društvo Ormož.  Cvelfar, B. (2006). Dr. Štefan Kočevar – Krunoslav, okrajni zdravnik v Podčetrtku. V J. Cvirn (Ur.), Štefan Kočevar – rodoljub slovenski (str. 53–69). Celje: Zgodovinsko društvo Celje.  Drechsler, B. (1909). Stanko Vraz: studija (Hrvatska knjižnica, knjiga četvrta). Zagreb: Matica Hrvatska i Slovenska.  Fras, I. (2010). Genealoška slika Fras – Vraz. V M. Hartman, (Ur.), Stanko Vraz 1810–1851: Zbornik referatov ob dvestoti obletnici rojstva (str. 9–23). Ormož: Zgodovinsko društvo Ormož.  Glaser, K. (1895). Zgodovina slovenskega jezika, 2. zvezek. Ljubljana: Slovenska matica.  Grafenauer, B. (1974). Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem Slovenski kmečki upor 1515 in hrvaško-slovenski kmečki upor 1572/73 s posebnim ozirom na razvoj programa slovenskih puntarjev med 1473 in 1573. Ljubljana: Državna založba Slovenije.  Granda, S. (2010). Stanko Vraz v revolucionarnem letu 1848/49. M. Hartman, (Ur.), Stanko Vraz 1810–1851: Zbornik referatov ob dvestoti obletnici rojstva (str. 125–131). Ormož: Zgodovinsko društvo Ormož.  Granda, S. (2006). Dr. Štefan Kočevar v revolucionarnem letu 1848/49. V J. Cvirn (Ur.), Štefan Kočevar – rodoljub slovenski (str. 53–69). Celje: Zgodovinsko društvo Celje.  Horvat, M. (2011). Podčetrtek. V B. Molnar (Ur.), Mesta in trgi ob hrvaško-štajerski meji (str. 23–28):. Celje Zgodovinski arhiv.

 Ilešič, F. (1923). Narodna straža v Podčetrtku in Brežicah. V prof. Fr. Kovačič (Ur.), Časopis za zgodovino in narodopisje; letnik 18, številka 1 (str. 43–44). Maribor: Cirilova tiskarna.  Ilešič, F. (1970). Graščinski oskrbnik, sreski komisar Josip Herzog v Podčetrtku († 1860) »stric« Stanka Vraza. V J. Koropec (Ur.), Časopis za zgodovino in narodopisje; Nova vrsta 6. (XLI). letnik 1970, prvi zvezek (str. 114–136). Maribor: založba Obzorja.  Kos, J. (1991). Književnost: učbenik literarne zgodovine in teorije. Maribor: Založba Obzorja.  Kos, J. (2002). Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije.  Kosi, M. (2016). Kozje in gospodje iz Kozjega v srednjem veku. V I. Jug (Ur.), Pod Bredičem in Kozjakom: zgodovina Kozjega (str. 27– 39). Kozje: občina Kozje.  Krajevni leksikon dravske banovine (1937). Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine.  Lah, A. (1993). Pregled književnosti II: od začetkov renesanse do konce romantike. Zbirka pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Založba Rokus.  Legiša, L., Gspan, A., Slodnjak, A., Mahnič, J. in Smolej, V. (1959). Zgodovina slovenskega slovstva 2. Ljubljana: Slovenska Matica.  Lisac, A. L. (1961). Slovenska korespondenca Vraz – Kočevar 1833–1838. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.  Maček, J. (2008). Podčetrtek skozi stoletja. Maribor: založba Pivec.  Melik, V. (2002). Leto 1848 v slovenski zgodovini. V V. Vrbnjak (Ur.), Slovenci 1848–1918: razprave in članki (str. 36–50). Maribor: založba Litera.  Paternu, B. in Weiss, P. (1994). France Prešeren: zgodbe, pesmi, podobe. 1800–1849. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.  Peternel, M. M. (2006). Cillier Wochenblatt (Zeitung) Celjski nemški časopis iz leta 1848. Celje: Zgodovinsko društvo Celje.

 Petre, F. (1939). Poizkus ilirizma pri Slovencih (1835–1849). Ljubljana: Slovenska matica.  Pogačnik, J. (1998). Slovenska književnost 1. Ljubljana: DZS.  Pogorelec, B. (2011). Zgodovina slovenskega knjižnega jezika. Jezikovni spisi. Ljubljana: Založba ZRC.  Puconja, M. (2006). K vprašanji ilirizma. V J. Cvirn (Ur.), Štefan Kočevar – rodoljub slovenski (str. 35–53). Celje: Zgodovinsko društvo Celje.  Radovanovič, S. (2010). Pomen imena Maribor. M. Hartman, (Ur.), Stanko Vraz 1810–1851: Zbornik referatov ob dvestoti obletnici rojstva (str. 101–105). Ormož: Zgodovinsko društvo Ormož.  Rajh, B. (2010). Nekateri vidiki Vrazovega ilirizma. M. Hartman, (Ur.), Stanko Vraz 1810–1851: Zbornik referatov ob dvestoti obletnici rojstva (str. 105–113). Ormož: Zgodovinsko društvo Ormož.  Slodnjak, A. (1950). O Stanku Vrazu kot slovenskem pesniku. V A. Ocvirk, F. Ramovš, J. Vidmar (Ur.), Slavistična revija: časopis za jezikoslovje in literarne vede, letnik 3, številka 1/2, (stran 65–90). Ljubljana: Državna založba Slovenije.  Šumrada, J. (1994). Francozi na Slovenskem. V K. Rapoša (Ur.), Dokumenti slovenstva (str. 176–180). Ljubljana: Cankarjeva založba.  Vrišer, S. (1969). Uniforme narodne garde na Slovenskem v letih 1848/49. V J. Koropec (Ur.), Časopis za zgodovino in narodopisje; Nova vrsta 5. (XL.) letnik 1969 (str. 448–459). Maribor: založba Obzorja.  Zadravec, D. (2008). Gospostvo Podčetrtek: 1670–1700. Doktorska disertacija. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.  Zadravec, D. (2009). Jože Maček: Podčetrtek skozi stoletja Maribor: Založba Pivec, 2008, 262 str. V M. Preinfalk (Ur.), Kronika, 2009, št. 1, (str. 123–132). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije.  Žalar P. (2011). Pomembni Slovenci 18. in 19. stoletja. Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Viri  Biografija Josipa Drobniča, pridobljeno 3. 3. 2016, iz http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi178173/.  Biografija Matevža Vehovarja, pridobljeno 3. 3. 2016, iz http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi792575/#slovenski- biografski-leksikon.  Biografija Matije Majarja, pridobljeno 1. 12. 2015, iz http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi340721/.  Biografija Štefana Kočevarja, pridobljeno 1. 2. 2016, iz http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi283363/.  Biografija Antona Wolfa, pridobljeno 2. 2. 2016, iz http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi844631/.  Biografija Jožefa Virka, pridobljeno 2. 2. 2016, iz http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi792575/.  Biografija Jožefa Hašnika, pridobljeno 1. 2. 2016, iz http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi225590/.  Biografija Stanka Vraza, pridobljeno 6. 11. 2015, iz http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi818079/.  Celjske slovenske novine (27.12.1848), letnik 1, številka 27 (str. 107).  Celjske slovenske novine (29.09.1849), letnik 2, številka 39.  Goropevšek, B. (2007). Zgodba o gibanju imenovanem ilirizem. Pridobljeno 15. 3. 2016, iz www.novitednik.com.  Mrliška matična knjiga Podčetrtek 1816–1867.  Pogačnik, J. (1991). Miklošič in ilirizem. Sodobnost (1963), letnik 39, številka 10. Pridobljeno 1. 4. 2016, iz http://www.dlib.si.  Rodbina Attems, pridobljeno 6. 12. 2015, iz http://www.slovenska- biografija.si/rodbina/sbi131599/.  Štih, P., Simoniti, V. in Vodopivec P. (2008). Slovenska zgodovina: družba – politika – kultura. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Pridobljeno 12. 12. 2015, iz http://www.sistory.si/SISTORY:ID:902.

Kazalo slik

Slika 1: Ilirski steber z verzi Valentina Vodnika ...... 6 Slika 2: Krstni vpis za Jakoba Frasa – Stanka Vraza...... 9 Slika 3: Stanko Vraz ...... 10 Slika 4: Listina iz leta 1328 z najstarejšo znano omembo Podčetrtka kot trga...... 21 Slika 6: Štefan Kočevar ...... 40 Slika 7: Sestava narodne garde iz Podčetrtka...... 47 Slika 8: Nagrobna plošča vzidana v zid cerkve device Marije na pesku v Podčetrtku ...... 52 Slika 9: Matija Majar Ziljski ...... 54 Slika 10: Šafárikov zemljevid slovanskih narodov ...... 59