Univerza V Mariboru Filozofska Fakulteta

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO

DIPLOMSKO DELO

Sara Gabrič

Januar, 2010

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO

Diplomsko delo

ŢENSKI LIKI V SLOVANSKI MITOLOGIJI

Mentor: Kandidatka: red. prof. dr. Sergej Flere Sara Gabrič

Maribor, 2010

Lektorica: Bojana Kovačič Zemljič, uni. dipl. prof. slo. jezika.

Prevajalka: Danijela Kačinari, prof. ang. jezika

ZAHVALA

Posebna zahvala gre mentorju dr. Sergeju Flereju, tako za njegovo zavzeto delo pri usmerjanju in svetovanju, kakor tudi za njegove konstruktivne kritike, ki so spodbudile moje nadaljnjo razmišljanje in me prisilile k iskanju novih rešitev.

Rada bi se zahvalila prijateljem in sorodnikom, ki so me vzpodbujali in mi svetovali ter mi pomagali pri iskanju literature. Najbolj pa se zahvaljujem mami in fantu za moralno podporo in spodbujanje, tako v času študija kot ob pisanju diplomskega dela.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Sara Gabrič, roj. 14. 03. 1983, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer sociologija in filozofija, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Ţenski liki v slovanski mitologiji, pri mentorju dr. Sergeju Flereju, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Sara Gabrič

Maribor, januar, 2010

POVZETEK

V diplomskem delu je obravnavan del bogate slovanske mitologije, in sicer različna ţenska mitološka bitja, ki so jih častili Slovani. Cilj diplomskega dela je spoznati del slovanske mitologije. Vedenje o prvotnem verovanju Slovanov je namreč zelo slabo, več se namreč ve o mitologijah Rimljanov ali Grkov. Diplomsko delo je osredotočeno na predstavitev ţenskih likov v slovanskem verovanju ter pokazati njihov vpliv na vsakdanje ţivljenje Slovanov. Poleg teh boginj so obstajala še druga ţenska mitološka bitja, ki so jih Slovani častili, nekatera celo bolj od samih boginj. Res da je moški v starih civilizacijah bil tisti, ki je prinašal druţini hrano, vendar bi sam moški teţko preţivel in ohranil svoj rod brez pomoči ţenske. Stara ljudstva, med njimi tudi Slovani, so se tega dobro zavedali, kar se vidi v njihovem čaščenju ţenskih likov, ki so nekako pogosteje povezani z novim nastankom oziroma začetkom kot tudi z rodnostjo. V nasprotju z večino raziskovalcev, ki dajejo prednost bogovom in so jim boginje obstranskega pomena, je v tem diplomskem delu predstavljena teza, da so imele boginje velik vpliv na ljudstvo, in da ni bila le ena boginja, kot je marsikje predstavljeno, ampak jih je bilo več in je vsaka pokrivala pomembno področje vsakdanjega ţivljenja.

KLJUČNE BESEDE: Slovani, mitologija, boginje, mitološka bitja, čaščenje.

ABSTRACT

The thesis is about a part of the rich Slavic mythology and the various female mythological creatures, which are worshipped by the Slavs. The aim of the thesis is to examine a part of the Slavic mythology. The knowledge of the original religion of the Slavs is poor, more is known about the Roman or Greek mythology. The thesis focuses on the presentation of female characters in the Slavic religion and shows their influence on the Slavic daily life. Besides the goddesses there were a lot of other female mythological creatures worshipped by the Slavs, and some of them were worshipped even more than the goddesses themselves. Admittedly, men in the old civilization were the ones who provided the family with food, but the men would hardly have survived, and it would have been even harder to take care of their families without the aid of women. Old nations, among them the Slavs, were well aware of that and this knowledge can be seen in their worship of female characters that are more frequently associated with the occurrence or the beginning of the new as well as with fertility. Contrary to the majority of the researchers, who favor the gods and put less importance on the goddesses, this thesis presents that the goddesses had a major impact on the people and that there was not only one goddess, as it is often presented. The Slavs had more goddesses and each of them covered an important area of everyday life.

KEYWORDS: the Slavs, mythology, goddesses, mythological creatures, worship.

KAZALO

UVOD ...... 1 SLOVANI IN NJIHOVA RELIGIJA ...... 2 BOGINJE ...... 6 Mokoš ...... 7 Ţiva ...... 19 Vesna ...... 29 Lada ...... 37 Morana ...... 42 Dogana ...... 46 Vida, Dilvika...... 49 MITOLOŠKA BITJA ...... 52 Pehtra ...... 52 Vile ...... 57 Rojenice ...... 71 Rusalke ...... 77 Kresnice ...... 81 Ţalik ţene, Sredozimka, Torka ...... 83 ZAKLJUČEK ...... 86 LITERATURA ...... 92

UVOD Vsa stara ljudstva so skozi lastno zgodovino imela različne tipe verovanj. Med najbolj zanimive in obseţne spada politeizem, kjer je več bogov kot tudi več boginj. Slovani pri tem niso bili izjeme, čeprav o teh bogovih vemo bore malo, saj so tukaj teţave z raziskovanjem tega področja. Gre namreč za pomanjkanje tako imenovanih prvotnih virov, torej opisov verovanj, šeg in mitov iz dobe, ko je bilo tako imenovano poganstvo uradna religija slovanskih plemen. Zato se je pri raziskovanju potrebno zadovoljiti le s sekundarnimi viri, kjer gre pogosto za zelo subjektivna poročila srednjeveških kronistov. Zaradi tega je pogosto potrebno iskati neka druga pričevanja, ki bi nam pomagala razumeti verovanje Slovanov. Tukaj gre predvsem za folklorne vire raznih slovanskih lokalnih tradicij, s katerimi lahko poskušamo ugotoviti prvotno stanje slovanske mitologije. Pomemben vir raznih podatkov so tudi bajke ljudstev, ki so se posredovale z ustnim izročilom in prav zaradi tega prihaja tudi do velikih razlikovanj med liki, saj so po nekaterih povestih ti liki bogovi, po drugih povestih pa bitja, ki sicer imajo nadnaravne sposobnosti, vendar se ne morejo primerjati z bogovi. Pri raziskovanju pa je potrebno upoštevati tudi, da kakšna mitska podoba ali motiv, s katerim se ukvarjamo, ni vedno prisotna v vseh lokalnih slovanskih tradicijah.

Veliko nasprotovanj je pri slovanskih boginjah in pri ţenskih mitoloških bitjih nasploh. Večina avtorjev priznava obstoj boginji Mokoš, saj je bila edina boginja v znanem Vladimirjevem panteonu. Nadalje pa so si vsi avtorji različnega mnenja. Tudi najbolj znana boginja Vesna je marsikje jabolko spora, saj jo nekateri ne pripisujejo k boginjam. V nadaljevanju diplomskega dela bomo poizkušali predstaviti najpomembnejše ţenske like iz slovanske mitologije ter prikazati, kako so bili različni liki pomembni za navadne ljudi, saj so se jim na različne načine dobrikali in poizkušali pridobiti njihovo naklonjenost z različnimi darovi in obredi.

SLOVANI IN NJIHOVA RELIGIJA Po Barfordu so se Slovani prvič predstavili svetu v 6. stoletju z raznolikostjo in okretnostjo mnoţic, ki so poselile Balkan, Centralno in Vzhodno Evropo. Barford trdi, da so se po vsej verjetnosti slovanska plemena začela izza Karpatov seliti na sever, zahod in jugozahod. Slovani so tako tvorili tri velike etnične skupine, Juţni, Zahodni in Vzhodni Slovani (Barford, 2001).

Po Makaroviču je bila pokrajina, na katero so Slovani prodrli in jo poselili, skoraj povsod poraščena z ogromnimi površinami gozdov, ki so bili prekinjeni z močvirji, jezeri in rekami. Ţiveli so od ribolova in lova, skrbeli so za ţivino na gozdnih jasah in na naravnih travnikih. Makarovič poudari, da so se Slovani, oziroma predvsem Slovanke, ukvarjale z intenzivno vrtnarsko proizvodnjo. V gozdu so pridobivali les, s katerim so gradili svoje hiše. Ţiveli so v majhnih skupinah druţin. Makarovič s pomočjo Selivanova opozarja, da čeprav so imeli moški ključno vlogo pri pridobivanju hrane, to nikakor ne pomeni, da bi bila ţenska manj pomembna. Sama je namreč morala hrano pripraviti in jo razdeliti med člane. Bila je tudi pomembna pri predelavi ubitih ţivali v bivališča in obleko, kar pa je bilo za Slovane zelo pomembno. Ţenska je bila tudi tista, ki je varovala domače ognjišče. Selivanov navaja tudi, da so mnogo ţenskih kipcev našli prav na posebnih prostorih znotraj bivališč, najpogosteje prav v bliţini ognjišč. Čeprav je torej Slovanka ostajala doma ali pa skrbela za ţito in vrtne pridelke, ni s tem imela nikakor manjše vloge kot moški. (Makarovič, 1998)

Kot navaja Šavli, so Slovani zelo častili tri naravne elemente, in sicer zemljo, ogenj in vodo. Vsak izmed teh elementov je bil za Slovane zelo pomemben, saj so jim ti elementi zagotavljali preţivetje. Za to so tem elementom posvečali tudi različne obrede. Šavli poudarja, da je zanimivo, da so tako obrede za vodo kot ogenj, vodila dekleta. Da sta bila ta dva elementa zelo pomembna elementa v ţivljenju Slovanov, kaţe tudi šega, ki je ostala v slovenski naravi še dolgo. Gre namreč za to, da so po smrti hišnega gospodarja simbolično pogasili ogenj na ognjišču ter izlili vodo. In čeprav so to naredili ob smrti gospodarja, torej moškega, je vseeno čaščenje ter klicanje vode in ognja bila zadeva v rokah ţensk. One so bile

2 tako v miselnosti Slovanov tiste, ki so bile odgovorne, da ni bilo suše in poplav, da je ogenj vedno gorel v ognjišču ter da se ni razširil in poţgal celotnih bivališč. (Šavli, 2008)

Jones trdi, da tako kot marsikatera stara ljudstva, so se tudi Slovani čutili izolirane in nemočne pred mogočnimi silami narave, pred skrivnostmi dneva in noči, spremembami letnih časov, nevihtami in viharji, poplavami rek, nepravilne zaporednosti bogatih in slabih letin. Za rešitev večne bojazni, pred temi skrivnostnimi pojavi narave, so stari Slovani čutili potrebo po razlagi teh pojavov (Jones, 2005).

Barford nadalje trdi, da se stari Slovan ni fizično mogel boriti s silami narave, zato si je prizadeval za krotitev hudobnosti, ki je izhajala iz njega samega. Zato je bilo nujno najti nekoga, na katerega se je lahko obračal. Morali so se sami podrediti prevladi skrivnostnih sil narave, podrediti pa so se morali tudi prevladi ostalih sil, ki jih poosebljajo številna boţanstva, s katerimi so naselili oblake in zemljo, gozdove in reke, svoja ţitna polja, hleve in hišo, ki je dala zavetje njihovim druţinam (Barford, 2001).

Enako je čaščenje potekalo pri vseh ljudstvih in kako močno so častili ta višja bitja, dobro opiše Frazer: »Na ta mogočna bitja, katerih delo je videl v vsem razkošnem in raznovrstnem sijaju narave, se je zdaj obračal, jim poniţno priznaval, da je odvisen od njihove nevidne moči, ter jih prosil, naj se ga usmilijo in ga obdarijo z vsem dobrim, branijo pred pogubo in nevarnostmi … in naposled popeljejo njegovega nesmrtnega duha, razbremenjenega telesa, na kak srečnejši svet, onkraj dosega bolečine in trpljenja …« (Frazer, 2001, str. 66).

Tako se je počasi oblikovala mitologija, ki je bila skupna vsem slovanskim plemenom. Ta je bila skrajno podeţelska, saj je bila popolno prilagojena na okoliščine primitivnega ţivljenja. Bila je le zatočišče slovanskega sveta, kjer so opogumljali svoje ljudi.

Kot trdi Barford, Slovani, v nasprotju z mnogimi drugimi evropskimi narodi niso imeli ne časa ne moţnosti ustvariti svoj Olimp, ker v poganskem obdobju niso imeli svojih drţav. Izjema so bili le baltsko-polabski Slovani in

3 tisti v Kijevski drţavi, ki pa so sprejeli krščanstvo, še preden se je njihov drţavni panteon dodobra uveljavil. Prvi so bili plemensko toliko razslojeni in so poznali svečeniško kasto in svete hrame, medtem ko je kijevski vladar Vladimir uvedel pet drţavnih bogov in boginjo. Vladimir, ki je prišel na oblast leta 980, je pred svojo palačo v Kijevu postavil, kot navaja Barford, pet bogov in boginjo, in sicer leseni kip Peruna s srebrno glavo in zlatimi brki, za njim pa še Horsa, Daţboga, Striboga, Simargla in Mokoš. Okrogli nasip ob podnoţju kipa je obdajal jarek, v katerem je bilo oglje od obrednega ognja. Vladimir naj bi tem bogovom ţrtvoval skoraj tisoč ljudi, potem pa je leta 989 sprejel krščanstvo. Bogove je ukazal razsekati in pometati v Dneper (Barford, 2001).

Po Doluhanovu sicer za Slovane velja, da so imeli le nekaj skupnih bogov, drugi pa naj bi bili plemenski in lokalni. Zlasti juţnoslovanski raziskovalci so prepričani, da je slovanska mitologija lunarna, medtem ko predvsem ruski raziskovalci ugotavljajo, da je v resnici solarna. Kraji, kjer so opravljali verska obredja, so bili gaji, logi, vrhovi hribov in planin, izviri voda in podobno. Doluhanov poudarja, da so verovali tako v bogove kot boginje, poznali so tako gromovnika, boga sonca in svetlobe, bogove vetrov in vojne ter boginjo mater Zemljo. Pod iranskim vplivom naj bi imela najstarejša slovanska religija dualistični značaj, saj sta obstajala tako dobri bog, ki je poznan kot Daţbog oziroma Belbog, kot zli bog, poznan kot Črni bog. Tako tudi poleg dobrih duhov, ki pomagajo ljudem in ţivini ter skrbijo za pridelek, obstajajo tudi hudobni ali zli duhovi, ki vsemu škodujejo, sem pa spadajo besi, črti, vampirji, more, zmaji in podobna bajeslovna bitja (Doluhanov, 1996).

Doluhanov ne glede na razvojne faze, ki jih je prehodila slovanska mitologija, trdi, da so vsa verovanja svojevrsten henoteizem, kar pomeni, da so med mnogimi bogovi častili enega, glavnega boga. Glavno boţanstvo v kulturno-političnih središčih je bil bog kakšnega močnega plemena, ni pa izključeno, da mnoţica imen za vrhovnega boga kaţe na vzdevke ali v določeni meri sinonimne nazive. Kot nadalje trdi Doluhanov, se zdi, da so imeli za poosebljenje vrhovnega boga nebo. Od Irancev so

4 verjetno sprejeli čaščenje ognja in morda sonca ter vrsto z religijo povezanih besed, kakor tudi sam izraz bog (Doluhanov, 1996).

Jones trdi, da ob kasnejših antropomorfnih predstavah je nebo morda postalo Svarog, iz njega sta izšla Daţbog kot sonce in Svaroţič, njegov sin, kot ogenj. Podobno se pri nekaterih Slovanih imenuje boţji sin, Boţič, v pomenu malega boga, kar se je ohranilo še v krščanstvu in danes pomeni rojstni dan Jezusa Kristusa, ki je podobno kot boţič tudi nosilec nove luči (Jones, 2005).

Po Jonesu iz iranskega panteona, izvirajo najbrţ Stribog in njegovi otroci Simurg, Simargl in Hors. Vsi Slovani poznajo gromovnika Peruna, ki je večinoma vrhovni bog, pa Velesa, Mokoš, do neke mere še Ţivo, Svantovita, Lado in Vesno (Jones, 2005).

Po mnenju Murraya slovanska mitologija pozna številna niţja boţanstva in demone, duhove domačega ognjišča, gozdne, poljske, gorske, vodne, zračne duhove, škrate, palčke, vile, rojenice, sojenice, rusalke, ţivalske demone. Častili so na primer tudi reke in jezera ter rečnim in drugim demonom prinašali ţrtve, da bi jih pomirili (Murray, 1994).

Barford trdi, da so v animističnem obdobju častili ţivali in rastline, ki so jih imeli za svoje prednike. V zvezi s tem so obstajali razni tabuji. Obstajala je tudi lestvica totemskih ţivali, mitičnih bitij z nadnaravnimi lastnostmi, ki so iz skrivnostnih pobud prevzela ţivalsko obliko. Vsako slovansko pleme je imelo svojega totemskega prednika. Po Barfordu pa naj bi bila pomembna tudi sveta drevesa, ki so jih ograjevali. Takih dreves je še danes največ na Poljskem, le da so drevesnega duha zamenjale podobe krščanskih svetnikov, največkrat Device Marije (Barford, 2001).

BOGINJE Ljudje so v svojem prizadevanju, da bi kakorkoli pojasnili skrivnost ţivljenja in človeške druţbe, zmerom imeli na razpolago le določena sredstva, ki niso bila nič drugega kot odsev resničnih pogojev njihovega ţivljenja.

Kot trdi Donini, je bil potreben teţaven proces, da se je človek v mejah svojih religioznih izkušenj zavedel novih oblik v ţivljenju človeške druţbe. Raznoličnost oblik druţbenoekonomske organizacije je ustvarila potemtakem tudi raznoličnost bogov. Te bogove so si ustvarili ljudje po lastni podobi in zamisli. Ljudje so dali boţanstvom oblike, ki so odsevale razvoj njihove produkcijske dejavnosti in njihovih druţbenih izkušenj. Kot smo povedali ţe prej, bi teţko našli politeizem, kjer bi imela vsa boţanstva enako oblast. Običajno je tako, da so bogovi razporejeni po strogi hierarhični lestvici, ki je nebeški odsev druţbene delitve dela med ljudmi. Tako so bili tudi bogovi tisti, ki so bili specializirani za posamezna druţbena področja (Donini, 1965).

Po Flereju naj bi za te bogove tudi veljalo, da »niso absolutno suvereni, temveč se na njih lahko vpliva, nihče med njimi, tudi najvišji bog ne, ni vsemogoč, ne dojemajo jih kot tvorce vesolja, temveč so sami deli vesolja, človeško dejanje lahko na njih vpliva, lahko zagotovi njihovo naklonjenost, in sicer s precejšnjo gotovostjo, če uporabimo prave tehnike, blagostanje bogov je odvisno od naših darov in čaščenja, ti bogovi so sami ţrtve svojih nagonov, pohlepe in sle ter drugih človeku podobnih slabosti, medsebojno se spopadajo, prerekajo, in vojskujejo, ljudje sami včasih lahko postanejo takšna boţanstva« (Flere, 2005, str. 110).

Podobne stvari veljajo tudi za slovanske bogove in boginje. Slovani so jim ţrtvovali, da bi si s tem pridobili njihovo naklonjenost.

Mokoš Po Ovsecu je Mokoš verjetno najbolj sprejeta boginja starih Slovanov in čeprav o njej ni veliko ohranjenega, jo znanstveniki vendarle skupaj s Perunom in Velesom uvrščajo med najpomembnejša staroslovanska boţanstva. Stari Slovani naj bi, kot trdi Ovsec, govorili o Mokoš kot o velikem duhu plodnosti, vode, usode in zaščitnice ţenskih del, kar jo naredi za boginjo, oziroma kot je še imenovana, Matuška, Vlaţna Zemlja. Nekateri jo pripisujejo le Rusom, kjer naj bi bila povezana z ovčarstvom in prejo. Vendar, če pogledamo in primerjamo vsa verstva sveta, tudi najstarejša, opazimo, da vsa temeljijo na predstavi o veliki materi oziroma darovalki ţivljenja, ki je bila lahko dobra, lahko pa tudi strašna. Pri Slovanih je bila to Mokoš, ki so ji Rusi rekli tudi Mati syra zemlja v pomenu vlaţna mati zemlja. Glede na to, da ji je velik pomen pripisoval tudi Vladimir, kar bomo obravnavali kasneje, se zdi prav, da predstavimo tako Mokoš kot Mati zemljo, saj gre po nekaterih raziskavah za eno in isto boginjo (Ovsec, 1991).

Šavli trdi, da pri dvojici boţanstev, ki so prisotna v večini verstev, gre za nebo oziroma sonce, kot oče, in zemljo, kot mater. Vlogo matere je imela Zemlja ţe v verovanju prvotnega človeka, kateremu je bila zemlja rodnica in rednica. Njena neizčrpna rodovitnost je izhajala iz njene večne in svete svatbe z nebesnim boţanstvom. K starodavni predstavi o zemlji kot materi spada tudi pojmovanje, da smo ljudje otroci zemlje. Lik zemlje kot matere se je nenehno ohranjal v izročilu indoevropskih narodov in tudi v izročilu naših prednikov, katerim je bila zemlja boţanstvo. Toda med boţanstvi njihovih naslednikov, zahodnih oziroma severnih Slovanov, katerih panteon nam je znan iz zapisov v 12. stoletju, njenega imena ne srečamo. Kronisti namreč niso naleteli na noben tempelj, ki bi bil posvečen izključno Materi zemlji. Šavli sklepa, da mogoče zato, ker več niso častili same zemlje, vendar kot sam poudari, se zdi bolj verjetno zato, ker je lik Matere zemlje prevzela Mokoš. Šavli zato trdi, da je dejansko bil njen tempelj zemlja, to so tla in vsa površina (Šavli, 2008).

Po Šavliju je človek svojo vesoljno mater častil vsak dan, in sicer na polju, na paši, na poti, v planinah. Njeno izvirno ime je bilo prav Zemlja,

7 istovetno z zemljo prstjo. Pojmovanje Zemlje kot matere človeštva ima svoje korenino ţe v predzgodovini in še v prazgodovini. Šavli poudari, da se je pribliţno od 4200 do 2000 pred našim štetjem v gornjem rečju Odre, Visle in Donave oblikovala kultura trakaste keramike, ki je prva poljedelska oziroma kmečka kultura v Evropi. Njena druţbena organizacija naj bi temeljila na matriarhatu, na čelu druţine je bila mati. V bajeslovju tega ljudstva je bila Velika mati kot vesoljna boginja na prvem mestu. Pojavljala se je v različnih podobah, na primer kot roparska ptica, kača, riba, v človeški postavi rojevanja (Šavli, 2008).

Kot nadaljuje Šavli, se okoli 2000 pred našim štetjem po Evropi naselijo nomadska ljudstva, ki so prišla z vzhoda, in jih imenujemo indo- evropejska. Njihova druţbena organizacija je temeljila na patriarhatu. Med boţanstvi v njihovem verovanju je najvišji bog neba in sonca. Kult velike boginje, ki se je v kulturi poljedelcev povsem poistovetila z materjo Zemljo, se ob nebesnem bogu ohranja tudi v patriarhatu. Zemlja dobi značaj poljedelskega boţanstva, predvsem boginje ţita. Kot poudari Šavli, je bila v človeški zavesti zemlja sveta ţe v kulturah pastirjev in poljedelcev. Bila jim je velika mati, ki poraja zelenje in sadeţe in daje s tem ljudem ţiveti. Kasneje postane mati Zemlja prava boginja. Vsako boţanstvo je imelo svoje simbole in tudi mati Zemlja ni bila izjema. Njeni simboli, kot jih navaja Šavli in ki so se ohranili in niso samo slovenski, so kamen, votlina, polje, gora (Šavli, 2008).

S pomočjo Grafenauerja poglejmo sedaj natančneje njene simbole in kot prvo simbol kamna. Grafenauer poudarja, da je še danes pri nas v rabi naziv ţiva skala, ki pomeni trdo in gladko skalo. Pojavlja se v starih pripovedkah o materi Zemlji, ki je pogosto tudi porajajoči kamen. Krščanstvo je simboliko kamna preneslo na boga. Tako je tudi sam Kneţji kamen, na katerem so ustoličevali karantanske kneze, imel boţji značaj. V eni izmed pripovedk o kralju Matjaţu, bajeslovnem junaku Slovencev, sta omenjena votlina in gora. Spominjata na starodavno Mater Zemljo, ki ščiti in varuje svoje otroke, zveste in poštene, ki se bojujejo za pravico. Pripovedka pravi naslednje: »Matjaţ je bil poganski kralj, tako močan, da je izzval na boj samega Boga. Zapovedal je svoji vojski, naj strelja v nebo.

Toda Bog je poslal nadnje ognjene strele in vojsko razgnal. Ker pa je bil Matjaţ pravičen kralj, ni bil ubit. Umaknil se je v goro, kjer spi s svojo vojsko in čaka, da spet pride njegov čas« (Grafenauer, 1951, str. 192). Votlina in gora v tej pripovedi, lahko odraţata Mater Zemljo.

Po Šavliju je najbolj značilna podoba stare Zemlje v slovenskem izročilu nedvomno polje, za kmečkega človeka najbolj pomembna stvar v boţjem stvarstvu, zaradi tega tudi naletimo na slovenskem na krajevna imena, kot je na primer Boţje polje. Nekatera med njimi so verjetno še iz predkrščanskega časa. V ljudskem izročilu so se v odnosu do polja ohranile do danes nekatere prvine, v katerih se odraţa njihov predkrščanski izvor. Mnoge slovenske pesmi poveličujejo zemljo kot olje. Ena izmed njih, ki so jo nekoč radi prepevali, pravi: »Juhej, juhej ravno polje, po polju bela cesta gre … tam je, tam je, moje srce …« (Šavli, 2008, str. 126). Pesem z veselim napevom naj bi bila po Šavliju v prenesenem pomenu molitev, ki je prepletena s simboliko, saj polje simbolizira celotno zemljo, torej stvarstvo boţanstva, bela cesta je simbol človekove poti v onostranstvo, torej v večnost. V mnogih pesmih se na polju omenja tudi lipa, drevo ţivljenja (Šavli, 2008).

Leger trdi, da je razvoj vere lepo viden tudi pri Slovanih, če seveda predpostavimo, da je res Mokoš naslednica Matere zemlje. Gre za klasičen prehod vere iz animizma v politeizem. V animizmu je zemlja tista, ki ima duhovno moč, ki vpliva na dogajanje v materialnem svetu. Pri boginji Mokoš pa ţe gre za politeizem, saj kolikor bomo videli kasneje, ima boginja ţe človeške lastnosti in tudi človeško obliko (Leger, 1984).

Tako nekateri raziskovalci, med njimi Bellinger, trdijo, da naj bi bila Mokoš Perunova ţena, torej ţena vrhovnega boga, iz česar lahko sklepamo, da je tudi sama bila ena izmed glavnih boginj. Stari Slovani so verovali, da se prav zaradi nje spopadata Perun, bog stvarnik, groma in vojne, ter Veles, ki naj bi bil bog ţivinoreje (Bellinger, 1997).

Cotterell trdi za Mokoš, zapisana tudi kot Makos, Moško, Mokos ter Mocosch, da je edina boginja, ki je stala ob petih bogovih pred palačo kijevskega vladarja Vladimirja, ki je vladal v 10. stoletju in je postavil

9 slovanski panteon. O tem, kaj naj bi Mokoš predstavljala, je bilo veliko ugibanja, tudi njenega imena si niso znali dolgo razloţiti, zanjo namreč ne manjka jezikovnih razlag, saj so si jo mnogi raziskovalci mitologije razlagali povsem različno. Obveljalo pa je, kot trdi Cotterell, da osnova mok pomeni moker, vlaţen, glagol pa močiti. V slovenščini in drugih slovanskih jezikih najdemo izraz mokoš, mokoška, mlakoš za močvirsko ptico. Pravzaprav gre za dve ptici, in sicer mokoţ in mokoţko (Cotterell, 1998).

Po Šavliju njen izvor nekateri iščejo v grški mitologiji, drugi celo v finski. Bellinger trdi, da naj bi Mokoš izvirala iz ruskega izročila, kjer predstavlja ţensko bajno bitje, ki bdi nad prejo, tkanjem in pletenjem, ime pa naj bi izviralo iz litovskega makstyti, "plesti", maks, "vreča", "torba" s čimer je povezana tudi vseslovanska in praslovanska beseda mošna, mošnjiček, torba. Mokoš ţivi v ruskem ljudskem verovanju kot bitje, ki v času velikega posta vznemirja predice in tkalke, varuje in striţe ovce. To, da ime Mokoš nakazuje na vodo in prejo, kaţe, da je bila izrazito ţenska boginja, ki so jo častile samo ţenske. Šavli navaja, da so Mokoško poznali v Šentflorjanu kot mogočno čarovnico. Torej ne glede na to, da je njen kip stal med Vladimirjevimi bogovi, obstajajo teorije, ki zanikajo, da mi bila Mokoš boginja (Šavli, 2008).

Vendar je teh teorij manj in večina raziskovalcev, kot Cotterell in Bellinger, je skupnega mnenja, da je Mokoš bila boginja, niso si pa enotni, boginja česa je bila. Tako Bellinger trdi, da se je njen kult dolgo ohranil, predvsem pri vzhodnih Slovanih. Severni Rusi so jo še v začetku 20. stoletja častili kot Mokoš, Mokuš, drugod so jo izrinile sv. Petka, Pjatnica, Ognjena Marija. Prvotno naj bi bila Mokoš zaščitnica ţensk, materinstva in ţenskih opravil v hiši. Po eni strani je bila povezana z ognjem in bliskom, po drugi z vodo (Bellinger, 1997).

Kot navaja Šavli najdemo sledove Mokoš tudi pri nas, tako kot smo ţe prej omenili, so jo poznali v Šentflorjanu kot čarovnico. Gre za slovensko ljudsko pripovedko, ki jo je Davorin Trstenjak po pripovedovanju Rudolfa

Puffa na Štajerskem zapisal o Lami Babi, katero pa je Kelemina poimenoval Mokoška (Šavli, 2008).

Pripovedka gre takole: »Mokoška je nekoč ţivela v zamočvirjenem kraju Grünau, nedaleč od trga Šent Florjan pri Loţnici, ki često prestopa bregove. V starih časih je bil kraj obdelan, kakor dokazujejo izkopanine iz rimskih časov. Danes stoji tam samoten kmečki dvor. Nekoč pa se je dvigal v tem kraju grad ajdovske kraljične Mokoške, ki je bivala v njem. Grad je bil obdan z večno zelenimi vrtovi. Storila je ljudem zdaj kaj dobrega, zdaj kaj hudega, kakor se ji je ljubilo; posebno je rada odnašala otroke. Slednjič jo je Bog kaznoval. V burni noči se je pogreznil grad s svojimi vrtovi. A Mokoška ni bila pogubljena, temveč se je še pogosto prikazovala ljudem pod raznimi ţenskimi podobami. Še vedno odnaša otroke, posebno take, za katere starši ne skrbijo dobro« (Kropej, 2008, str. 108).

Cotterell v tej čarovnici vidi sledove boginje, saj naj bi ţivela na močvirnatem kraju, po mnenju Cotterella pa gre ravno zaradi kraja, kjer naj bi ţivela Mokoška, za dokaz, da je bila Mokoš boginja močvirij ali vlage in vodnatih predelov (Cotterell, 1998).

Kot navaja Cotterell, naj bi po ţe omenjeni pripovedki, Mokoška ţivela na gradu nedaleč od Šentflorjana. Ljudje so si jo predstavljali kot zelo muhasto, ki je včasih pomagala, včasih pa škodila, posebno rada pa je odnašala otroke. Tukaj se vidi značaj boginje, ki pripada politeizmu, saj ima človeške lastnosti, ki se spreminjajo, tako kot pri ljudeh. Konec, ki je takšen, da jo je bog kaznoval tako, da se je v burni noči njen grad z njenimi vrtovi vred pogreznil, ţe kaţe na vpliv krščanstva, ki ruši stare bogove. Vendar ne glede na moč krščanstva, je ohranjeno, da se je po tem koncu pogosto prikazovala ljudem v raznih ţenskih podobah in je še vedno odnašala otroke. To prikazovanje je, po mnenju Cotterella, dokaz tega, da kljub prizadevanjem krščanstva po izbrisu starih bogov in boginj, verovanje v boginjo Mokoš ni zamrlo tako hitro. Čeprav je Mokoška v tej pripovedki predstavljena kot hudobna čarovnica, pa je vseeno zanimivo,

11 da tukaj najdemo zvezo med staro porodno boginjo in varuhinjo zanemarjenih otrok (Cotterell, 1998).

Po Cotterellu naj bi v nekem ruskem ljudskem verovanju, ţivela Mokoš kot bitje, ki v času velikega posta vznemirja predice in tkalke, varuje in striţe ovce. Med postom preţivlja noči tako, da hodi od hiše do hiše, preoblečena v ţensko. Da bi si ljudje zagotovili njeno dobrohotnost, ponoči polagajo runo poleg peči. Če je pri severnih Rusih zaškripalo vreteno, so rekli, da Mokoš prede. Če je kakšno neostriţeno jagnje izgubilo volno, so dejali, da ga je ostrigla Mokoš. Ob škarjah so ponoči puščali kot ţrtveni dar Mokoš pramen volne. Ţrtvovali so ji tudi snope lanu in prtičke. Kot trdi Cotterell, je mogoče, da ime te boginje izvira tudi iz izraza mot-koši, katerega koren je v ruskih besedah motat, motati, navijati, in motok, vreteno. To bi, tudi glede na ljudsko izročilo, kazalo na to, da je bila Mokoš boginja predenja in tkanja. Zanimivo je, da so med Rusi danes vsi Vladimirjevi bogovi pozabljeni, Mokoš pa ne. Cotterell navaja, da po nekem ruskem nomokanonu, kar je zbirka kanonov in drţavnih zakonov, ki se tičejo pravoslavne cerkve, iz 16. stoletja, je moral duhovnik vprašati ţenske, ali so šle k Mokoš. To seveda kaţe, da gre za ţensko boţanstvo in da so ga ţenske častile. V nekaterih severnoruskih krajih je ljudstvo poznalo Mokoš še v 20. stoletju. V posameznih krajih novgorodske gubernije so si jo zamišljali kot ţensko bitje z veliko glavo in dolgimi rokami. Pri vzhodnih Slovanih je sv. Petka, kar je 14. oktober, posebej v čislih kot zaščitnica ţenskih opravil, zato je tega dne prepovedano ţenskam presti in tkati. Cotterell sklepa, da se Sv. Petka očitno pojavlja kot naslednica Mokoš, saj moramo poudariti, da je krščanstvo večino starih bogov ali drugih bitij prevzelo in jih le poimenovalo po različnih svetnikih (Cotterell, 1998).

Tudi Monika Kropej opiše Mokoš kot slovansko ţensko boţanstvo cikličnega kroţenja in obnavljanja, rodovitnosti, zaščitnica ţenskih opravil, predvsem preje, tkanja in pranja. Voda in preja sta imeli osrednje mesto v kultu tega ţenskega boţanstva, kar dokazujejo tudi etimologije njenega imena. Avtorica trdi, da je bilo drugo ime za Mokoš pri Rusih Mat syra, v

12 pomenu Vlaţna mati zemlja, kar smo obravnavali ţe v začetku (Kropej, 2008).

Ovsec trdi, da kljub temu, da ni ohranjenih veliko virov o tej boginji, zanjo ne manjka jezikovnih razlag, in da o njej tako v virih kot v ljudskem izročilu zvemo vsaj toliko, da nam je precej jasno, za kakšno boginjo gre in kakšna je njena vloga. Ovsec se obrača na stare ruske vire, ki sporočajo, kako ljudje spoštujejo Mokoš, kilo in malakijo oziroma kako jo častijo. Nekateri zato menijo, da je Mokoš prevod grške besede malakia, slabost, medlost, mlahavost. Drugi so menili, da je Mokoš zlo boštvo, ki navaja na Onanov greh. Tudi Niederle je v tekstih dobil namig na neki protinaravni greh, zato pojasnjuje Mokoš kot Afrodito ali Astaro, njeno poreklo pa vidi v grško- orientalskih kultih na področju okrog Črnega morja. Ti kulti naj bi sloveli po svoji nespodobnosti, poleg tega pa opozarja na to, da je bil v obredih, povezanih z ruskim Jarilom, ohranjen kult falusa. Za besedo kila meni, da gre za tiskarsko napako in da bi tam moralo stati vila. V delu Janeza Zlatousta namreč beremo vilam in mokoš. Brueckner in Jagić pa mislita, da je malakia podtaknjena kot literarna tvorba in da Mokoš ni imela z malakio nobene zveze (Ovsec, 1991).

Kar se grškega izvora te boginje tiče, kaţe Vasiljev na besedo mogosoi, kar pomeni muke, teţave. Koren mok naj bi pomenil grd, gnusen oziroma jar, kar je prepričljivejše, osnova mok v pomenu moker, vlaţen, močiti. Aničkov ime boginje Mokoš povezuje z imenom finskega plemena Mokša in sklepa, da je Mokoš po poreklu finsko boţanstvo. Machek izvaja to ime iz sanskrtskega pridevnika makša, plemeniti, bogat, medtem ko Iljinskij posega v rusko izročilo o Mokoš, ţenskem bajnem ali mitskem bitju, ki bdi nad prejo, tkanjem in pletenjem, ime pa izvaja iz litovskega makstyti, plesti, maks, vreča, torba, s čimer je povezana tudi vseslovanska in praslovanska beseda mošna, mošnjiček, torba. Pisani pravi, da je mogoče, da beseda Mokoš izvira iz izraza mot-koši, katerega koren je v ruski besedi motat, motati, navijati in motok, vreteno. To bi, tudi glede na ljudsko izročilo, kazalo na to, da je bila Mokoš boginja predenja in tkanja (Vasiljev, 1986).

O dokazani rusko-slovanski boginji Mokoš najdemo sledove tudi drugje pri Slovanih.

Kot navaja Ovsec so po statutu sv. Save popje, torej duhovniki, spraševali, če ni spovedanec molil k Perunu, Krsu in Mokoš ter njim v čast jedel in pil (Ovsec, 1991).

Rybakov verjame, da je njen lik predstavljen na eni od štirih strani idola z rogom za pijačo v roki. V mnogih ruskih srednjeveških virih jo predstavljajo kot sireno, kjer gre za ponovno povezanost z vodo. Zdi se, da Mati zemlja Mokoš v glavnem ni bila poosebljena v ljudsko obliko. Njen kult, skupaj s kultom prednikov in hišnih duhov, je pri narodu navkljub pokristjanjevanju slovanskega sveta, bil nezlomljiv. Svetost Zemlje je bila nedotakljiva in nihče si ni upal, da v njo zarije plug pred dnevom spomladanskega ekvinokcija, ki je okoli 21. marca, poznanega kot maslenica. Na sam praznični dan zemeljska dela prav tako niso bila dovoljena in vsak, ki bi samo pljunil na zemljo, bi moral moliti v opravičilo (Vasiljev, 1986).

Kot navaja Vasiljev, v severnoruski folklori še v 19. stoletju omenjajo Mokoš kot ţenski duh, ki obiskuje hiše in nadzira predice. Njeno ime se je omenjalo ob suši, a deţ so poimenovali Mokošino mleko. V razumevanju Mokoš kot arhetipa je pomembna njena povezanost s simboliko vode in preslice oziroma tkanja. Voda predstavlja izvor ţivljenja, sredstvo očiščenja in središče obnavljanja. Voda je prima materia, pa tudi simbol nezavednih energij, brezobličnih sil duše, skrivnostnih in neznanih motivacij. Mokoš je torej lahko v vsaki obliki in vsemu daje obliko, je prvobitni potencial, učenje, mati, ljubica, starka modrost, rojevanje, odhod, tista, kjer vse razpada in ponovno rodi, je mistični kotel (Vasiljev, 1986).

Novalis je o simbolizmu vode pisal: »… a vsi naši ugodni občutki v nas so različni načini pretakanja praizvorne vode … in same sanje, občutenje te nevidne vseobsegajoče more in bujenje je začetek njenega odtekanja. Modreci so z vso pravico v njej iskali izhodišče vsega« (Ovsec, 1991, str. 136).

Kot navaja Ovsec, so preslica, vreteno in vsa pomagala, ki sluţijo za predenje in tkanje, simboli usode. Tkati ne pomeni samo predestinirati in spajati različne odgovornosti na kozmologijskem načrtu, ampak tudi ustvarjati, izvajati vse od lastne substance, kot to dela pajek, ki plete mreţo iz samega sebe. Z drugimi besedami, vse pojavno, torej kozmos, kamor spada tudi človek, je edinstveno tkanje, ki ga sestavljajo brezštevilne niti, ki jih prepleta prvobitna misel. Gnostiki so jo imenovali Modrost, oziroma sofia, a njeno slovansko ime, sodeč po odgovarjajočih simbolih, je Mokoš. Ovsec poudarja, da temu v prid govorijo tudi brezštevilne druge boginje, ki v roku drţijo vretena in preslice in upravljajo ne samo z rojstvom, temveč tudi z ţivljenjem in usodo. Mokoš torej vlada času in trajanju človeškega ţivljenja, včasih dobiva krut in nemilosten aspekt nujnosti tega zakona, ker deluje neprestano in povsod s spreminjanjem bitij, iz katerega izhaja neskončna raznolikost oblik. V krščanskem obdobju, kot predvideva Ovsec, je lik Mokoš zamenjan z Bogorodico, ki je tako postala zaščitnica kmetijstva in ţivine. Njen dan je postal petek, enak dan, ko se ni smelo tkati v čast tudi Mokoš (Ovsec, 1991).

Po navedbah Romana Jakobsona in Marije Gimbutas, je bilo čaščenje takšne prvobitne boginje zemlje razširjeno med Slovani in njihovimi sosedi, kar potrjujejo dejstva, da kaţejo boţanstva zemlje pri številnih baltskih in drugih narodih podobne značilnosti in se zdi, da izhajajo iz Indo-Iranske Ardvi Sura Anahita, kar pomeni "vlaţna mati zemlja". Tudi pred pokristjanjevanjem vzhodnih Slovanov je bila Mokoš uradno priznana in čaščena boginja, skupaj s Perunom in drugimi boţanstvi, ki so predstavljeni v Vladimirjevem panteonu. Kot, po nekaterih virih, ki jih navaja Marija Gimbutas, edina boginja, je imela Mokoš široko paleto boţjih vlog in področji. V prvi vrsti je bila simbol zemeljske plodnosti. Med zgodnjo pomladjo je bil tabu pljuniti na tla, saj se je govorilo, da je bila Mokoš takrat noseča. Prazniki so ji bili posvečeni predvsem v jeseni, po tem, ko so kmetje pospravili svoj pridelek. Prepričanje, da Mokoš blagoslavlja zemljo z boţanskostjo, je ostalo predvsem pri kmetih iz delov Rusije, Ukrajine in Belorusije še v 19. stoletju, kar se je kazalo v različnih

15 običajih, ki so se še obdrţali, med njimi je bilo tudi poţiranje ščepca soli za posvetitev poročnih obljub, drţanje zemlje nad glavo kot potrditev danih obljub in spoved grehov v luknjo v zemlji raje kot pri duhovniku. Sčasoma je Mokoš postala zaščitnica ţensk, zlasti nosečnic in tistih, ki rojevajo. Nadzirala je ţenska dela, kot je predenje in tkanje. Nekateri, predvsem Čehi, so jo klicali v času suše. Bila naj bi tudi zaščitnica ovčjih čred. Trdnost njenega kulta je ostala tudi po pokristjanjevanju. V Rusiji je bila Mokoš delno sprejeta v pravoslavno bogosluţje v sv. Paraskeva-Piatnitsa oziroma gre tukaj verjetno za sv. Petek, katerega praznik je konec oktobra, pribliţno v času, ko so tudi častili Mokoš in praznovali ţetev (Gimbutas, 1999).

Mokoš lahko primerjamo z različnimi boginjami. Med drugim tudi z grškima boginjama Hero in Gajo oziroma Gaio.

Po Murrayju je bila Hera glavna boginja, bila je ţena lastnega brata Zevsa. Kar se o njej največ ve, so njene lastnosti. Bila naj bi izredno ljubosumna in zamerljiva, znana tudi po številnih prepirih z boţanskim moţem zaradi njegovih nenehnih prešuštev. Iz maščevanja naj bi neprestano preganjala otroke, ki jih je Zevs imel s smrtnicami. Morda najbolj nenavaden prepir med to jezljivo zakonsko dvojico pa je zadeval telesno ljubezen. Hera je vztrajno zagovarjala stališče, da je moški deleţen večjega dela telesnih radosti. Zevs ji je odbrusil, da to velja za ţensko, in ţe je bil ogenj v strehi. Zakonca sta se prepirala, vse dokler se nista sporazumela, da odgovor poiščeta pri Tejreziasu, ki je bil moški in ţenska hkrati. Tejrezias je odgovoril, da ţenska uţiva devetkrat bolj kot moški, in s tem tako razkačil Hero, da ga je oslepila. Da bi se mu Zevs nekako odkupil za to poškodbo, mu je nemudoma podelil preroški dar (Murray, 1994).

Jones o Heri trdi, da se je po drugi strani pogosto vmešavala v zadeve smrtnikov. Tako je podpirala Grke proti Trojancem, da bi se maščevala Parisu, ki ji ni podaril zlatega jabolka, s čimer bi priznal, da je najlepša med boginjami. Varovala je tudi ladjo Argo med odpravo Argonavtov. Ker je bila Hera med boginjami na Olimpu edina poročena, je uţivala posebne pravice in je bila vselej spoštovana. Grki so jo šteli za boginjo zakona,

16 zaščitnico plodnosti zakonskega para. Tudi njen izgled je kazal njeno stopnjo. Glavo je imela zastrto s tančico, kjer gre za simbol poroke. Včasih celo drţi v roki granatno jabolko, simbol plodnosti. Njena sveta ptica je pav v spomin na Argosa, katerega stotero oči je vzela, ko je bil ubit, in jih postavila na peresa te ptice (Jones, 2005).

Po Jonesu naj bi Gaja poosebljala Zemljo v nastajanju. Nastala naj bi iz niča takoj po Kaosu in rodila sina Urana. Z njim sta tvorila prvi boţanski par, iz katerega je izšel rod bogov in pošasti. Gaja, mati Zemlja, ki je plodno počelo vsega, ima pomembno mesto tako v rimski kot grški mitologiji. Neka Homerjeva himna jo slavi kot boţanstvo plodnosti tal in zaradi številnih otrok kot zavetnico razmnoţevanja ljudi (Jones, 2005).

Med rimskimi boginjami sta Mokoš najbolj podobni ţe prej opisana Gaia in Junona.

Jones trdi, da naj bi ime Junona brez dvoma izhajalo iz istega korena kot ime Jupiter. Ker je Jupiter kralj neba in bogov, so Junono v Rimu častili kot kraljico neba in Jupitrovo ţeno. Kot zavetnica spremlja ţenske od rojstva do smrti. Je neke vrste boţanska dvojnica, saj ima vsaka ţenska svojo Junono, kakor ima vsak moški svojega genija. V vsakem odločilnem obdobju ţenske je imela drugačen vzdevek. Kadar je zavetnica poroke, se imenuje Iugalis. Noseče ţenske so jo prosile za pomoč pod imenom Iuno Lucina. Pod njeno zaščito so tudi novorojenčki. Bolj kot boginja zakonskih ţena pa je najvišja zavetnica druţinskih mater. Tudi njena politična vloga ni zanemarljiva, z Jupitrom in Minervo sestavlja kapitolinsko trojico, ki varuje rimsko drţavo in zagotavlja njen trajni obstoj (Jones, 2005).

Če pa pogledamo še nordijsko mitologijo, najdemo za Mokoš primerjavo v boginjah Frigg in Jord.

Murray za Jord ali imenovana tudi Nerthus trdi, da je boginja zemlje. Bila je mati Freyrja in Freye. Vedno je bila zakrita s tančico. Enkrat na leto se je peljala čez zemljo na vozu, ki sta ga vlekli dve kravi (Murray, 1994).

Za Frigg Murray trdi, da je bila druga in glavna ţena germanskega očeta bogov, Odina. Vendar je bila Frigga veliko več kot samo gospodinja

17 glavnemu bogu, bila je jasnovidka, katere nasvete je Odin zelo cenil. Kadarkoli se z Odinom spreta, ima Frigg vedno zadnjo besedo in vedno zmaga. Frigg je zavetnica vseh dejavnosti, ki se izvajajo v gospodinjstvu in domu, torej kuhanja, šivanja, tkanja, predenja. Bila je boginja oblakov, neba, poroke, harmonije, uspevanja, njena poglavitna skrb pa je veljala gospodinjstvu in zakonski ljubezni. Ščitila je zakone, zakonce obdarjala z otroki in bedela nad usodo le teh. Frigg so upodabljali kot veliko in dostojanstveno ţensko, odeto v dolge obleke, ki so bile lahko bodisi svetle ali pa temne, kakor se ji je zazdelo. S pasu ji je vedno visel šop ključev. Boginjo je spremljalo enajst dekel, ki so ji pomagale plesti zlate niti oziroma tkati pisane oblake. Čeprav je Frigg ščitila zakon, pa ni bila vselej zvesta Odinu, ki je rad za dlje časa odhajal od doma. Za boginjo se zdi tudi nekam pasivna, saj je namreč lahko vedela za sedanje in prihodnje dogodke, vendar nanje ni mogla vplivati (Murray, 1994).

Ţiva Po Legeru naj bi med boţanstvi slovanskih Polabcev imela svoje posebno mesto boginja Ţiva. Zgodovinski viri jo omenjajo najpogosteje z imenom Siwa, v nekaterih primerih pa tudi kot Sivve, Shiwa, Sieba, Syeba, Siba in Dsiva. Maretič trdi, da je ime Ţiva skrajšano in izvira iz imena Dabiţiva. Po Kreku pa nek staroslovanski vir iz 15. stoletja omenja boginjo Divo (Leger, 1984).

Ovsec trdi, da so jo nekateri povezovali tudi z indijskim Šivo, pa s pridevnikom siv in gotskim heiwa, "druţina" in starim saksonskim hiwa, "zaročenka", kar naj bi, baje, navajalo na ţenski lik kot sorodnemu ruskemu boţanstvu Sim. Starejši viri jo izenačujejo z drugimi boginjami plodnostmi in ţivljenja, na primer z rimsko Cerero. To naj bi po mnenju nekaterih, kot trdi Šavli, izviralo iz napačne opredelitve v češkem delu Mater Verborum, kjer je ta boginja označena kot Siva dea frumenti, Ceres, torej Ţiva, boginja ţita, Ceres. Na miniaturi je upodobljena s cvetjem v roki in napisom Estas – Siva, kjer estas pomeni poletje. Mater Verborum je slovar škofa Salomona iz 10. stoletja, prepisan v 13. stoletju. Vsebuje čez 800 besednih razlag, pogosto mitološke vsebine. Ta razlaga in upodobitev se je drţi do današnjih dni, najdemo pa jo v nekaterih priročnikih opisano kot plodnostno boginjo, ki prinaša ţivljenje, s klasom v roki. Take predstave ţivijo tudi v slovenski zavesti, kjer ta boginja vedno nastopa kot Ţiva, povezana z ţivljenjem, setvijo in ţetvijo. (Ovsec, 1991).

Kot trdi Šavli, se to boginjo venomer in trdovratno opisuje kot ţensko boţanstvo plodnosti. Če imamo pred očmi agrarno-matriarhalno osnovo stare slovanske vere, z občutnimi sledovi ţenskega poljedelstva, kar zasledimo v temeljih številnih verovanj, in če se spomnimo na vlogo deklet in ţena v poljedelskih obredno-magičnih šegah, postane vse skupaj razumljivo. Ker je boginja vsega najsvetejšega, jo v predstavah vidimo kot ţensko z bujnimi prsmi in s klasom v roki. Ta predstavlja dva dogodka, setev in ţetev, ki sta v ljudskem ţivljenju visoko cenjena. Ni slučaj, da so si tudi izrazi podobni, saj če pogledamo ţito - ţiveti - ţivljenje (Šavli, 2008).

Po Šavliju je bilo njeno glavno svetišče v mestu Ratibor, juţno od Lübecka, takrat še Lubice. Mesto se nahaja na otoku sredi večjega jezera. Na otoku prihaja na dan močan studenec imenovan Aqua Siwa, kjer je danes ob njem kopališče. Šavli poudarja, da na boginjo Ţivo naletimo tudi v bajeslovju drugih narodov v srednji Evropi. V izročilu Slovakov, na primer, se pojavlja z imenom Ţivena. Kronist Helmold naziva Ţivo polabsko boginjo, vendar je, podobno kot tudi drugi kronisti, ne opiše. Njena postava je upodobljena šele v drugi izdaji njegove kronike iz leta 1659. Kot vse kaţe, je bila boginja Ţiva simbolično poosebljena v studencu sveţe vode, ki je vir vsega ţivljenja. Njen lik, ki ga v njegovi pravi simboliki očitno ni bilo mogoče upodobiti, odraţa bolj kot samo ţensko postavo, to je mladost, lepoto in milino, predvsem ţivljenje in njegovo porajanje. Predstavljali naj bi si jo v sedečem stanju, na glavi naj bi imela okras, ki je spominjal na sončeve ţarke, bila je ogrnjena z lahkim plaščem, golih prsi in ramen. V levi roki je drţala klasje ţita, v desni pa nekakšno sadje, podobno jabolku (Šavli, 2008).

Po Barfordu je boginja Ţiva očitno izhajala še iz sive davnine. Zakaj čim dlje poseţemo nazaj, v pred in prazgodovino, tem bolj se nam predstavlja, ne več kot boginja, temveč kot ţivljenje samo. Kot navaja Barford je kot pojem ţivljenja prisotna v predstavi ljudi ţe v afro-evropskem obdobju, torej 2000 let pred našim štetjem in kjer naj bi na območju severne Afrike in Evrope prevladoval matriarhat. Na tem območju je še prevladovalo pastirstvo. Podlaga zanj pa niso bile samo obseţne travnate planjave, primerne za pašo, čredam ţivine je bila namreč nujno potrebna tudi voda. Vsled tega je bila Ţiva v zavesti ljudi pojem ţivljenja, ki ga pooseblja voda (Barford, 2001).

Monika Kropej trdi, da naj bi bila Ţiva njihova prva boginja, še pred materjo Zemljo, katera naj bi prevlada potem, ko se razširi poljedelstvo. Ţe v afro-evropskem obdobju so osnovne naravne prvine postale ljudem nekaj svetega, predvsem ogenj, voda, zrak in zemlja. Voda je imela med njimi največji pomen. Sveţa voda iz studenca ali iz vodnjaka je simbol ţivljenja. V tem pomenu jo predstavlja latinski izraz aqua viva, kar pomeni

ţiva voda oziroma voda ţivljenja. Takšen pomen se je ohranil še do danes, saj vsi vemo, da brez vode ni ţivljenja (Kropej, 2008).

Če predpostavimo, da se ime boginje Ţive nanaša predvsem na ţivo vodo, nas zelo preseneti odkritje, da naletimo na takšno ime celo v severni Afriki.

Kot opisuje Barford, se v Egiptu, blizu sedanje meje z Libijo, sredi puščave nahaja oaza Siwa, imenovana tudi Siwah, ki je široka 2 do 20 km in dolga okoli 80 km. V njej izvirajo številni studenci sveţe sladke vode. Ime Siwa je samo oblika imena Ţiva in pomeni isto, to je ţivo vodo. Afriška oaza Siwa, ki je polna studencev, nas s svojim imenom preseneti. Njeno ime se sklada ne samo po svoji obliki, temveč tudi po vsebini, s slovenskim pomenom ţiva. Nanaša se na njene izvire sveţe, ţive vode. V antiki je imela voda iz svetih studencev pomembno vlogo v vedeţevanju oziroma v prerokovanju. Na splošno je predstavljala ţensko, oziroma materinsko načelo, povezano z rodnostjo in ţivljenjem. Simbolika vode, ki se odraţa v imenu oaze Siwa, se pojavlja tudi v vseh poznejših kulturah in v njihovem bajeslovju. Očitno je, da je ime Siwa oziroma Ţiva preko stare afro- evropske podstati prešlo tudi v bajeslovje Slovanov (Barford, 2001).

Šavli predstavi bajko iz Bohinja, ki govori o obstoju Ţive: »Na enem izmed vrhov v Julijskih Alpah sedi bela ţena. Ima sneţno belo obleko, posuto z iskrečimi se dragulji. Če lovec pripleza do nje po strmi in kamniti stezi, se ustavi, očaran od njene lepote, ona pa naredi z roko kretnjo, kot bi ga hotela pozdraviti. Toda, če se drzne priti bliţe, mu je usojeno umreti. V trenutku, ko iztegne roko proti njej, ga namreč kamnit plaz potegne v globino. Deviška bela ţena joče, polna hrepenenja po zvesti ljubezni in polna ţalosti, ker ji bo vedno zanikana. Njene solze kapljajo na zmrznjena kamnita tla, iz katerih poganja čudovit bel cvet, imenovan očnica« (Šavli, 2008, str. 184 – 185).

Šavli trdi, da lahko sklepamo, da je bila očnica tisti cvet, ki je bil vsaj na območju Julijcev posvečen boginji Ţivi. V zgodbi navedena bela ţena, ki sedi na enem od julijskih vrhov, ni istovetna z belimi ali ţalik ţenami, ki se pojavljajo v nekaterih bajkah. Dejstvo, da sedi vrh gore, izpričuje po

21 mnenju Šavlija njeno boţjo naravo. Da gre za boginjo Ţivo kaţe tudi to, da hrepeni po ljubezni in joče, ker da ji bo vedno zanikana. Zakaj ljubezen je namreč tista, ki poraja ţivljenje (Šavli, 2008).

Kot omenjeno, se ne bomo zmotili v sklepanju, da je sveţa voda ţe davno v zgodovini predstavljala nekaj boţjega. Bila je vir ţivljenja in rodovitnosti. Vse to je utelešalo vodno boţanstvo.

Kot trdi Šavli se je iz njega ţe zgodaj izoblikoval lik boginje ljubezni in rodovitnosti, na primer sumerska Inana, grška Afrodita in rimska Venera. Bile so boginje ljubezni, telesne ljubezni in rodovitnosti. Na njihovo prvotno povezanost z vodo kaţe pojmovanje, da je bila na primer Afrodita rojena iz morske pene ali školjke, bila je med drugim tudi zavetnica pomorstva. O tem, koliko je bila Ţiva, njena polabska vzornica, povezana z likom ţenske lepote in rodovitnosti, ni neposrednih pričevanj. Da je bila kot boginja pomembna, Šavli sklepa iz tega, da so v Ratiboru leta 1157 postavili stolnico prav na griču, kjer je bilo poprej njeno svetišče (Šavli, 2008).

O njenem čaščenju v Karantaniji ni poročil. Toda navaja jo Linhart: »Shiva boginja ţivljenja, častili so jo Polabci, Kranjci vzdevajo to ime planetu Venera« (Linhart, 1981, str. 261).

Kot navaja Šavli, je France Prešeren navedbo Linharta očitno presodil za dovolj zanesljivo in jo upošteval v svojem delu, v katerem se sooča s poganskim verovanjem Slovanov. Vnesel jo je v svojo znamenito pesnitev Krst pri Savici. Kot trdi Šavli, gre pri Prešernovi pesnitvi tako za neko umetniško kot tudi za duhovno sporočilo. Njegov pogled na prelom v slovenski zgodovini, ko je staro poganstvo nasledilo krščanstvo, ostaja vedno sodoben. Značilno v pesnitvi je dejstvo, da je Prešeren postavil krst Črtomirja pod slap Savice. Voda pri krstu je krščanski simbol ţivljenja in prerojenja v milosti boţji. Toda tukaj prihaja milost kot slap vode, kar je najbrţ samo slovenska značilnost. Slap, s svojo silo in močjo, je bil dokaj verjetno simbol ţe v predstavi poganskih Slovencev. Prešel je zatem v ljudsko izročilo, v katerem je Prešeren njegovo sporočilo očitno še zaznal. Boginja Ţiva naj bi imela, kot nakazuje po svojem pesniškem navdihu Prešeren, svoje svetišče na otoku sredi Blejskega jezera. Staro pogansko

22 svetišče je imelo naziv hram. Zdi se, da Prešerna vsaj v tem, kar zadeva obstoj poganskega hrama na otoku, njegov pesniški navdih ni varal. Izkopavanja, ki so jih arheologi opravili na otoku po drugi svetovni vojni, so pod sedanjo cerkvijo odkrila temelje starejših stavb. Med temi tudi temelje, na katerih je slonela kvadratna lesena stavba iz časa pokristjanjevanja, torej iz okoli 8. stoletja. K njej je bila prizidana, kot kaţejo temelji, pravokotna stavba z apsido, ki odraţa oglejski vpliv. V obeh stavbah se jasno odraţa prehod od poganskega hrama k zgodnje krščanski cerkvi. Je bil poganski hram posvečen boginji Ţivi? Šavli poudari, da so čaščenje poganskih boginj krščanski misijonarji ţe skoraj praviloma prenašali na čaščenje Matere Boţje in tudi cerkev na Blejskem otoku je posvečena njej (Šavli, 2008).

Po mnenju Ovseca je naslednja prvina v starem verovanju, ki je povezana z boginjo Ţivo, bilo jezero. Po stari veri je bilo bivališče pokojnih. Na osnovi starega izročila so nastale o jezerih krščanske legende (Ovsec, 1991).

Tako tudi legenda o Blejskem jezeru, ki pravi naslednje: »Nekako v tem času je na blejskem gradu ţivela mlada, neutolaţljiva vdova. Moţa so ji ubili razbojniki in njegovo truplo vrgli v jezero. Zbrala je vse svoje srebro in zlato ter dala vliti zvonček za kapelo na otoku. Vendar tja ni prispel. Hud vihar ga je potopil z ladjico in čolnarji vred. Še dandanes se včasih v jasnih nočeh oglaša iz globin. Obupana vdova je po tej nesreči prodala vse svoje imetje, darovala izkupiček za novo cerkev na otoku, sama pa stopila v samostan v Rimu. Tam je poboţno ţivela do smrti. Po njeni smrti je papeţ posvetil nov zvon in ga poslal na Blejski otok. Kdor s tem zvonom pozvoni in svojo ţeljo sporoči usmiljeni gospe z jezera, se mu ţelja izpolni« (Šavli, 2008, str. 190).

Šavli trdi, da legenda o Blejskem otoku vsebuje deloma še predkrščanske prvine. Naj na prvem mestu omenimo zvonček ţelja, ki kot boţji glas spominja na stara prerokovanja ob hramih poganskih bogov. V postavi bogate vdove je, po mnenju Šavlija, prav lahko ohranjen še obris nekdanje Ţive in prav tako tudi naziv gospa z jezera, ki izpolni ţeljo tistemu, ki je bil

23 nanj pozvonil. Vstop v samostan v Rimu kaţe očitno na pokristjanjevanje. Zdi se, da je v zvončku, na katerega radi pozvonijo še zlasti mladi zaljubljenci, preţivelo staro prerokovaje do danes (Šavli, 2008).

Pričakovali bi, da je podobno kot druga boţanstva, imela tudi boginja Ţiva svoj simbol v neki sveti ţivali.

Šavli trdi, da neposrednih pričevanj o tem ni. Toda ob dejstvu, da se v njeni postavi uteleša ţiva voda, ki je vir ţivljenja, si po mnenju Šavlija razen ribe ne moremo zamisliti kake druge ţivali, ki bi ji pripadala ali jo poosebljala. Podoba Ţive v ljudskem izročilu ni povsem zatonila. Krščanstvo je njeno ime, torej ime poganske boginje, potisnilo v pozabo, ostala pa je njena postava. Ohranila se je v povestih in bajkah v podobi bele ţene, perice in neredko kot boţja deklica. Najbolj značilna je verjetno postava, v kateri se Ţiva pojavlja kot bela ţena. V bajkah se bele ţene in ţalik ţene pojavljajo le v skupinah. V tistih, kjer nastopa ena sama, se odraţa, četudi ţe dokaj zabrisana, postava boginje Ţive. Kot primer navaja Šavli zgodbo o beli ţeni, ki je bila ohranjena v Bistriški dolini na Notranjskem in v kateri je mogoče boginjo dokaj jasno prepoznati, ker naredi čudeţ na boţični večer. To vedo samo še Slovenci (Šavli, 2008).

V drugi bajki varuje bela ţena zaklad na Hudem polju za Golaki, na območju Trnovskega gozda. Vsebina obeh bajk je naslednja: »Pred veliko leti je šla poboţna ţenica prav na sveti večer na izvirek po vodo. Ob dvanajsti uri, ko je prišla k potoku, zagleda ţeno, nenaravne velikosti, ki je sedela na strmi skali in si izpirala noge v bistri vodi. Bila je po vsem ţivotu kakor sneg. Ţenica se prestraši, da skoro kaplje krvi v njej ne ostane. Ko povzdigne spet oči, ni bilo o beli ţeni ne duha ne sluha. Ţenica zajame vodo in hiti prestrašena domov. Ali kako so se začudili, ko so začeli s korcem piti iz škafa najboljše vino« (Kelemina, 1997, str. 210).

Druga bajka pa gre takole: »Pred seboj ima razgrnjen prt, na njem pa v dveh kupih toliko zlata in srebra, da bi ga deset konj ne moglo odpeljati. Ţena tudi komu dovoli, da si sme vzeti nekaj tega bogastva, a vedno le človeku, ki ne ve, kaj je pohlep in zavist. Bog ne zadeni, da bi se dotaknil bogastva, kdor nosi v srcu te strasti. Pohlevna bela ţena se tedaj

24 spremeni v strašnega zmaja, ki grozi poţreti pohlepneţa« (Kelemina, 1997, str. 210).

Šavli trdi, da tudi koroška pripovedka, kjer nastopa ţalik ţena, ki je prav tako bela, predstavlja Ţivo. Postava boginje je v njej še posebej značilna. Ţiva se v zgodbi pojavi kot sveti mesec oziroma luna. Ţenska in luna sta bili v predstavi starih ljudstev povezani v ciklusu nastajanja novega ţivljenja. Lunine mene so ponazarjale ţivljenje človeka od rojstva do smrti. Prvi dve meni, in sicer prvi krajec, ki narase v ščip, sta ponazarjali rojstvo in rast. Luna je bila vsled tega simbol rodovitnosti. Rodovitnosti pa ni brez ljubezni in te ne brez preizkušenj. V zgodbi se pojavi tudi rajski vrt, v katerem pojejo ptice, kjer je čista hladna voda potoka, ki je prav tako simbol ţivljenja (Šavli, 2008).

Zgodba je takšna: »Mlad kmet pod Obirjem je bil z vsem nezadovoljen, z ţeno, z letino. Ko se je nekoč vračal ponoči domov ob luninem svitu, je za sabo zaslišal prijazen ţenski glas: »Sej bob, sej bob!« Pogledal je nazaj preko leve rame in uzrl za seboj lepo ţensko, da nikoli take … Ţe naslednjega dne popoldne je šel na polje in nasejal bob, čeprav je bil še sneg in so se mu ljudje smejali. Njegov vsevek pa je lepo uspeval. Nekoč je na polju spet zaslišal njen glas in mu sledil, toda glas se je odmikal. Ko je naposled prisijal mesec, je ugledal ono lepo ţensko pred seboj. Mlad kmet je spoznal, da stoji pred ţalik ţeno, najlepšim bitjem, kar jih nosi zemlja. »Vse ti dam, kar imam!« je momljal. Ona pa: »Kaj mi boš dajal, ko nič nimaš! Še boba ne bi bilo brez mene ...« Nato mu naroči, da mora doma na vsako vprašanje odgovoriti: »Jaz«. Tudi če je še tako mučno. Če prestane preizkušnjo, jo sme spet priti obiskat. Toda preizkušnje ni prestal. Kljub temu jo je šel iskat in blodil po polju. Ko je izza gora prisijal mesec, je spoznal, da je v gozdu, v čisto tujem kraju. V bliţini je zaţuborel potok, mesečina je bila zdajci svetla kakor sončna luč. Nekje so se oglasile ptice, ki so gostolele tako čudovito lepo, da je kmetu zastajalo srce v prsih in se mu je zdelo, da bi najrajši umrl. Tedaj je prišel do potoka in jo ugledal, lepo ţensko, ki se je kopala v čisti hladni vodi … »O, da smem priti k tebi v bliţino!« »Dopoldne si snedel obljubo. Če z mano greš, ti bo v pogubo.« V

25 tem premaga kmeta hrepenenje, kakor je bil, je hotel planiti v vodo. Toda v tem hipu zakrije lepotico megla« (Kelemina, 1997, str. 162).

Kot trdi Šavli je v ozadju zgodbe tudi tukaj izgubljeni raj oziroma ţivljenjska sreča. Človek, ki je prelomil dano obljubo, jo je dokončno izgubil. Krasna ţenska, ki se koplje v čisti hladni vodi, je nedvomno Ţiva, nekdanja boginja ljubezni in rodovitnosti. Prispodoba rodovitnosti je bob, ki je sicer simbol dobrega pridelka. Le tega zagotavlja Ţiva, ki je človeku naklonjena. Mlad kmet, ki je podlegel njenemu čaru, je sejal bob, kar pa v zgodbi pomeni, da bi ljubezenska zveza, če bi do nje prišlo, porajala nova ţivljenja (Šavli, 2008).

Šavli nadalje trdi, da se starodavna Ţiva v več prigodah pojavlja tudi kot Deva. Danes pomeni ta beseda zgolj devico, vendar je nekoč označevala boginjo. Njeno poslanstvo do človeka ogroţajo zle sile, ki hočejo uničiti tudi njo. V bajkah zalezuje devo oziroma Devo pohoten vitez. Prizor je postavljen na posebno mesto, in sicer na vrh pečine, ki strmo pada v vodo. Deva se pred zalezovalcem vrţe v globino in se reši. Na zgodbe o Devinem skoku čez pečino naletimo na več krajih nekdanje Karantanije, prizor pa je na splošno znan pod imenom Devin skok. Na gradu Ţlemberk pri štajerskih Lučanah zasleduje zli vitez deklico, pri tem pa sam pade čez pečino in se ubije. Ţe v starih antičnih bajkah je bila pečina bivališče boţanstva. Zapeljivec Deve pa je očitno prispodoba zlega duha. Na gradu v Devinu se je ohranila zgodba o beli ţeni. Hudoben soprog se je je naveličal in jo pahnil čez pečino, toda ona je v bolesti okamnela in sama postala pečina (Šavli, 2008).

Tudi Ţiva ima svoje podobnosti z različnimi drugimi boginjami. Tako jo lahko primerjamo z rimsko Telus in Cerero.

Jones predstavi Telus kot rimsko boţanstvo, ki personificira načelo plodnosti, spodbuja razvoj človeškega rodu in varuje pridelek, upodabljali so jo kot ţensko z več dojkami. Kasneje je izgubila lastne atribute na račun Cerere. Jones trdi, da so Cerero enačili z grško Demetro. Ţe ime, ki izvira iz glagola crescere, kar pomeni rasti, ponazarja njeno vlogo. Cerera sodi med htonična boţanstva in je ţivljenjska sila, ki poganja iz zemlje ter

26 spodbuja brstenje, rast in zorenje. Bila je boginja rastlinstva in rodovitnosti. Hodila je po svetu, delila ţito in učila ljudi, kako naj ga sejejo. Angleška beseda za ţito oziroma ţitarice, cereals, izvira prav iz njenega imena. Vsakoletno praznovanje, na katerem so počastili to boginjo, se je imenovalo cerealija (Jones, 2005).

V grški mitologiji je Ţivi najbolj podobna Demetra.

Za Demetro Murray trdi, da je bila Kronosova in Reina hči, ki je bila predvsem boginja ţita, katerega klitje je spodbujala, in boginja ţetve, saj je zagotavljala zorenje pridelka. Imela je več soprogov, med drugim Zevsa in Pozejdona. Tako je v vseh antičnih grških deţelah, katerih gospodarstvo je temeljilo večinoma na pridelovanju ţita, kroţilo veliko zgodb o Demetri. Najbolj znana zgodba z Demetro je ta, ki opisuje, kako je Hades ugrabil njeno hčerko Perzefono. Devet dni in devet noči je tavala po zemlji, ne da bi jedla, se okopala ali si odpočila, ter iskala hčer in ugrabitelja. Deseti dan se je zasmilila Heliju, ki ji je povedal, kdo je ugrabitelj. Jezna boginja se ni hotela vrniti v domovanje bogov brez hčerke. Po Demetrinem odhodu z Olimpa je zemlja postala jalova in smrtnikom je grozila lakota in kuga. Zaskrbljeni Zevs je skušal od Hada doseči, da vrne Demetri hčerko. Bog podzemlja pa je prošnjo zavrnil. Končno sta se vendarle sporazumela, in sicer da bo Perzefona ţivela pol leta pri materi, drugih šest mesecev pa z moţem Hadom. Prvemu obdobju Perzefoninega letnega ţivljenja ustreza pomlad, ko rast kot boginja poţene iz zemlje pod Demetrino zaščito, drugemu obdobju pa čas jesenske setve, ko se ţitno zrnje pogrezne v zemljo in se kot Perzefona vrne v domovanje mrtvih (Murray, 1994).

Murray navaja, da so Demetri v antiki skozi stoletja pripisovali nove in nove lastnosti. Posvečenci in poljedelci so jo častili kot eno izmed poglavitnih boţanstev izobilja in rodovitnosti in v času ţetve obhajali praznike. Demetra je simbol antične civilizacije in z izobiljem pridelka zagotavlja gospodarski in druţbeni razcvet (Murray, 1994).

V nordijski mitologiji najdemo Sif kot boginjo, ki je najbolj podobni Ţivi.

Po Murrayju je bila Sif druga ţena Thora. Med drugim je imela tudi preroški dar. Njena najpomembnejša vloga pa je bila poletna plodnost in rast (Murray, 1994).

Vesna Po mnenju Vasiljeva je verjetno najbolj znana boginja na slovenskem Vesna, ki naj bi bila boginja pomladi, pomladanske radosti, bujnosti in mladosti. Boginja, ki preganja zimo. Vendar si tudi pri tej boginji niso vsi enotni. Vasiljev trdi, da je Vesna pod vsakim pogojem boginja, ter da bi jo lahko v popolnosti postavili v panteon slovanskih bogov in boginj (Vasiljev, 1986).

Po drugi strani pa Monika Kropej trdi, da gre pri Vesni za bajno bitje, ki je sorodno vilam in naj bi po izročilu s Krna v skupinah vršale, prebujale naravo in prinašale rodovitnost. Gorje tistemu, ki bi ga povozile ali opazile, da jih zasleduje. Vesne, kot bajna bitja, naj bi prebivale le visoko v gorah, vrh katerih imajo lepe palače. Tam se pogovarjajo, kakšno bo leto, kakšna letina, kdo bo umrl. Ponekod se izraz Vesna uporablja za povsem drugačna bitja. Kot navaja Monika Kropej, so bile na Tolminskem Vesne čarodejke. Morda so bile prvotno to sluţabnice boginje, ki so jo častile z različnimi obredi, sčasoma pa se je njihova podoba zameglila in so kasneje obveljale za čarodejke. Vesna se pojavlja tudi kot druţabnica Vesnika, ki je sončni junak, podobno kot Kresnik in kasneje Zeleni Jurij. Naj je prebujanja pomladi "kriva" Vesna ali kdo drug, pomembno je le, da vsako leto spet pride, začne nov krog in novo ţivljenje na temeljih starega (Kropej, 2008).

Morda res ne bo nikoli natanko jasno, kakšno je bilo njeno mesto v verovanju predkrščanskih ljudstev, a v njihovi zavesti je vsekakor bila.

Kelemina jo predstavi kot lepo mlado dekle, odeto v svetle barve, pomladne cvetice in zelenje. In če se poigramo z moţnostjo, da je bila boginja pomladi, razcveta, ţivljenja, lahko rečemo, da so jo nedvomno tako tudi prikazovali in si jo zamišljali. Kot navaja Kelemina je s pomladjo napovedovala tople dni, plodne njive in številne staje na pašnikih. Ţivljenje se je spomladi obnavljalo, Vesna pa je zasluţna, da je ţivljenje dobilo razkošne in lepe oblike, kot so zelene krošnje, raznobarvni cvetovi in opojne dišave. S tem je prinašala radost v slovanske domove, vsled tega je, po mnenju Kelemine, njen kult brezmejno povzdignjen. Verniki so jo

29 prosili, naj bo milostljiva, in da pomnoţi druge glasnike srečnih dogodkov, tako v druţini kot tudi v druţbeni skupnosti. Zato ni pozabljena niti pri največji druţinski radosti, in sicer pri prihodu novega naraščaja. Starši so svojim hčerkam radi dajali njeno ime (Kelemina, 1997).

Kuret trdi, da se je ta navada obdrţala še do danes, tako da je ime Vesna najpogostejše ime pri pravoslavnih Srbih. Vesna je bila vzor v vsakem pogledu, zato so Slovani ţeleli, da bodo njihove hčerke vesele, lepe, čiste in dišeče kot ona. Kot navaja Kuret so njeno lutko fantje oblačili v oblačilo iz trave, vejic s popki, s cvetjem in listjem. Nosili so jo skozi naselja. Okusno in lepo oblečena boginja Vesna je širila okoli sebe opojne vonjave. S tem je očarala Slovanke, ki so iskale in našle način, da so pričele dišaviti sebe in svoja oblačila. Poleg zanosne lepote so, po mnenju Kureta, Slovani Vesni pripisovali gospodarjenje nad sončno toploto, brez katere ne bi bilo obnavljanja narave v zeleno in cvetoče, niti ne bi bilo klitja in rasti novih bilk. Svečeniki so gledali na ogenj kot na simbol sončne toplote in so ga zaradi tega ritualno priţigali in blagoslavljali. Verniki so ogenj, ki je tako tudi simboliziral Vesno, odnašali domov, saj so s tem na domače ognjišče prinašali tudi srečo v druţino. Okoli ognja so svečeniki izvajali pastirske igre, s katerimi so ţeleli doseči bujno rastje trave na pašnikih. Poleg svečenikov so pri igrah sodelovala tudi dekleta in izpolnjevala del obreda, ki je bil vezan na klicanje deţja. Ta obred so prirejali tudi v čast drugim bogov, razlikovali so se pa ti obredi po oblačilih, ki so jih nosila dekleta. V ritualih, posvečenih Vesni, so, kot navaja Kuret, bila dekleta oblečena v oblačila iz trave, vejic, listja in cvetja, podobno kot je bila oblečena sama boginja. Če je bilo toplo, so jih prisotni obilno polivali z vodo. Kasneje so bila za ples in pesmi nagrajena od vsakega domačina (Kuret, 1989).

Kuret trdi, da Vesna, kot vsaka tuzemeljska dama, ni bila osamljena. Imela je svojega zaščitnika, in sicer boga Gerovita, viteza in bojevnika, ki je bdel nad njo, in boga Striboga, ki je bil bog vetra in zraka. Stribog jo je na krilih lahkega in prijetnega vetra prinašal vsako pomlad (Kuret, 1989).

Po Kelemini je Vesni pripisana še ena odlika, ki je prisotna tudi pri smrtnicah, in sicer nepotrpeţljivost do drugih ţensk. Bila je huda nasprotnica boginje Morane, gospodarice zime in smrti. V hudem obračunu med boginjama, so se Slovani opredeljevali za priljubljeno Vesno in so ji pomagali tako, da so v času prehoda zime v pomlad izdelali lutko osovraţene Morane ter jo ob obredih zaţgali, klicajoč Vesno, da čim prej pride. Povezavo z Vesno so Slovani koristili tako, da so se nanjo obračali z molitvami in magijo, da jim pomaga odgnati Morano iz hiš in staj, kjer bi sicer jemala duše in prinašala ţalost ljudem. Slovani so verovali, da Vesna, v nasprotju z nevarno Morano, pomaga ljudem. Spomladi tako, da popravlja načeto zdravje, ureja pa tudi skladnost med srcem in razumom. S tem je ljudi naredila dobre in blage in zaradi tega ljudje med seboj negujejo spoštovanje in sloţnost. Na kratko, Vesna je ljudem prinašala srečo in ljubezen. Kot povračilo za to so Slovani v njeno čast prirejali enega od najbolj radostnih obredov (Kelemina, 1997).

Kuret obred opisuje, da je bil sestavljen iz veselja med zakonci, ki so sklenili zakonsko zvezo v predhodnem letu. Za to priliko so bili pripravljeni kolački z medom, imenovani medenjaki. Ta običaj je preţivel in se obdrţal tudi v krščanstvu. Tudi drugi obredi posvečeni Vesni so se v krščanstvu obdrţali, kot na primer cvetna nedelja, ki je bil ţe v času poganstva pomemben spomladanski cvetni praznik. V tem krščanskem prazniku se še sedaj vidijo korenine Vesninega praznika, saj je svetnik svojim vernikom dal za pogoltniti leskov popek ali glogov list. V času cvetenja vrbe so otroci, okrašeni z vrbinimi resami in z zvončki okoli vratu, blagoslavljali ovce, da ostanejo številne in zdrave. Ni naključje, da je tudi ta običaj ostal v pravoslavni cerkvi ter obdrţal staro ime Vrbica. Spomladi so Slovani barvali jajca, najpogosteje uporabljena barva je bila rdeča, saj ta barva simbolizira ogenj in sončno toploto, ki jo prinaša Vesna. Rdeča jajca, vino in kruh so poklanjali gospodarju hiše. V krščanstvu so to navado seveda prevzeli in ji dodali še večji pomen in simboliko. Ker so bili vsi Vesnini obredi posvečeni pomladi in novemu ţivljenju, je tako tudi pomlad obeleţena v krščanstvu, saj je prav v spomladanskem času

31 nadangel Mariji povedal o njenem brezmadeţnem spočetju, torej oznanil novo ţivljenje (Kuret, 1989).

Kot trdi Šavli, so stari Slovani kukavico smatrali za zloslutno, še posebej če bi zakukala spomladi, ko so se proslavljali Vesnini dnevi. Nasprotno temu so lastovko smatrali za srečno ptico in jo poveličevali z Vesno, saj je lastovica otipljiv znanilec pomladi. Zato je tudi niso nikdar lovili in vsaka druţina je bila srečna, če si je lastovica naredila gnezdo pod njihovo hišno streho (Šavli, 2008).

Kot smo videli, je boginja Vesna zadolţena za pomlad, torej tudi za cvetje in klitje. Od duhovnih pojavov je njeno najpomembnejše opravilo, da preţene Morano. Častili so jo predvsem blizu tekoče vode.

Kot trdi Šavli, so njeni simboli lutke, venci, jajca in zvonovi. Ţivali, ki jo simbolizirata oziroma sta njeni predstavnici, sta lastovica in štorklja. Slednja je še danes glasilka novorojencev. Od rastlin naj bi jo, po Šavliju, simbolizirala breza, vrba, vijolica, oljka in cvet breskve (Šavli, 2008).

Poglejmo sedaj etimologijo njenega imena.

Kot trdi Vasiljev, je beseda sama praslovanska in pomeni pomlad, pojavila pa se je v mnogih slovanskih jezikih; tako v starocerkveni slovanščini, češčini, poljščini, ukrajinščini, ruščini. V latinščini za pomlad najdemo obliko ver, v sanskrtu vas-antas. Etimološko raziskovanje pripelje do indoevropskega korena "aues", ki pomeni svetiti. Od tod nemara izhaja svetel, pozitiven značaj besede. Tudi Vasiljev trdi, da nam njeno ime daje in pojasnjuje njene značilnosti, ki naj bi bile predstavljene v vedrem letnem obdobju. Etimologijo imena boginje Vesne nam podaja Krek na ta način, da njeno ime povezuje s staroindijsko besedo -vas-, ki pomeni jasen, svetel, svetlost. Vesna je torej »luč ali letno obdobje, ki prinaša svetlobo ali vedrino« (Vasiljev, 1986, str. 142). Vsled tega se lahko sklepa, da je bila Vesna boginja pomladi (Vasiljev, 1986).

Ne glede na to, ali je bila Vesna boginja ali le bajno bitje, pa so jo ţenske, predvsem mlade ţene, zelo častile, se ji zaklinjale ter ji darovale, kar pa

32 naj bi počele predvsem v mesecu februarju, ki so tudi po njej imenuje vesnar.

Ovsec trdi, da naj bi jim prinašala upanje, svetlobo, zavetje. Njej na čast so se ovile v obleko iz listja in cvetja ter pele in plesale. Pri tem so jih polivali z vodo, da bi bilo deţevje obilnejše. Kot buditeljica, prinašalka pomladi, je Vesna nasprotje Morane, boginje smrti, teme in zime. Vesna prinese zmago nad mrakom in hladom (Ovsec, 1991).

Tudi Šavli jo predstavi in obravnava kot boginjo pomladi. Glede na to, da je bil povsod, tudi pri Slovanih, pomemben začetek pomladi, ki so ga seveda vsi slavili, bi bilo neobičajno, če Slovani ne bi imeli boginje, ki bi se ji za ta začetek zahvaljevali. Po vsej verjetnosti je bil ta praznik oziroma njeno čaščenje v zadnjih dneh meseca marca. Pa ne povsod na isti dan, zakaj ponekod pride pomlad prej, ponekod pozneje. Naznanja jo pomladansko cvetje, kot so zvončki, trobentice, mačice in vijolice. Cvetje naznanja, da se je zemlja prebudila, in da je treba začeti z deli na polju, predvsem z oranjem. Domnevamo lahko, da ima pomladna boginja svoje mesto predvsem v bajeslovju prvotnih ljudstev severne in vzhodne Evrope. V severni Afriki in Mezopotamiji, odkoder je ţe v davnini prišlo v Evropo pastirstvo in poljedelstvo, je ni bilo, prav tako je tudi ni v Indiji. Razlog je po mnenju Šavlija preprost, saj na teh območjih ni letnih časov in ne prave pomladi. Pa tudi v Sredozemlju je prehod mrzle zime v toplejšo pomlad veliko manj izrazit kot drugod po Evropi. V srednji, severni in vzhodni Evropi je pomlad tisti letni čas, v katerem se začenja kmečko leto, zato jo proslavljajo še posebno slovesno (Šavli, 2008).

Po Šavliju lahko domnevamo, da imajo spomladanska slavja svoj izvor ţe v prazgodovini, vse od začetkov pastirstva in poljedelstva. Ali so si pomlad od vedno predstavljali kot boginjo, ali pa prvotno le kot boţji oziroma nadnaravni pojav, ne vemo. Prihod pomladi so naši predniki proslavili nedvomno s posebnim praznikom. Verjetno na dan enakonočja, ki je 21. marca. Pokristjanjevanje je ta poganski praznik seveda odpravilo, vendar pa ljudske navade in šege, ki so bile na ta praznik še posebno bogate in pestre, niso izginile in so v veliki meri prešle v krščanske praznike. V

33 prazniku spomladanske Marije, ki je 25. marca, jih skorajda ne odkrijemo. Toliko bolj pa prekipeva ljudsko praznovanje na Cvetno nedeljo. Očitno je ta nedelja pritegnila slavljenje nekdanjega praznika pomladi, ki ga je nekoč poosebljala Vesna (Šavli, 2008).

Kuret pravi o praznovanju Cvetne nedelje naslednje: »Ni ga slovenskega kraja, kjer na Cvetno nedeljo ne bi nesli k ţegnanju snopov in šopov spomladanskega zelenja. Šega je v Evropi izpričana ţe v 9. stoletju in je verjetno prekrila neko starejše, še predkrščansko obredje okoli določenih vrst svetega rastlinja, okoli dreves, grmov, zelišč in cvetlic, ki naj bi pospeševale rast, plodnost, odganjale zle čare in bolezen, varovale pred strelo in drugimi ujmami« (Kuret, 1989, str. 114).

Danes je Cvetna nedelja krščanski praznik, spomin na Jezusov slovesen prihod v Jeruzalem, kamor je prijahal na oslu. Ljudstvo pa mu je na pot polagalo oljčne vejice. Mogoče je, da je naziv Cvetnica za ta praznik še predkrščanski in pomeni Vesno, katere pogansko ime ni smelo ostati v rabi.

Po mnenju Šavlija je manj verjetno, da bi Cvetnica spominjala samo na spomladansko cvetje. Osrednja pozornost je na Cvetnico namenjena butari. Otroci jo ponosno nesejo k maši in jo med blagoslovom, zato da bi bila bolj „poţegnana“, dvignejo čim bolj v zrak. Blagoslovljena butara postane ţegnan les. Na slovenskem podeţelju je ponekod dokaj preprosta. Sestavljajo jo oljčne vejice, nekaj šib, mačic in rumeno cvetoče vejice drena. Drugod pa je butara bogata, po nekaterih krajih naravnost razkošna. Delajo jo moški in biti mora velika, neredko kar nekaj metrov, da jim jo v drugih krajih zavidajo. Šavli trdi, da je butara nedvomno utelešenje nekdanje Vesne, boginje pomladi. Njeno praznovanje je slovensko krščansko izročilo navezalo na praznik Kristusa in mu dalo s tem poseben čar. Kaj vse nam butara sporoča, je razvidno iz njenih sestavin. Kot navaja Šavli, so nanjo po nekaterih krajih obešali pecivo, zato ji ponekod rečejo presnec. Presnec je stara vrsta kruha in pomeni pričevanje, da je butara pomenila nekoč upanje na uspešno spomladansko setev, ki bo dala ţetev in s tem naš vsakdanji kruh. Butara pooseblja Vesno, starodavno boginjo

34 pomladi, o kateri se je v slovenskem ljudskem izročilu ohranila komaj kakšna sled. Na Cvetno nedeljo nesejo butare poţegnat v cerkev. Med različnimi nazivi za butaro naletimo tudi na ime vejnik. V njem so šibe, ki spominjajo na staro pastirstvo. S poţegnano šibo iz vejnika so po mnogih krajih gnali spomladi ţivino prvič na pašo. V Suhi krajini imenujejo zaradi tega butaro kar kravji ţegen. Vejice iz butare so po mnogih krajih zatikali v njive, nekaj njenega zelenja pa obešali tudi na jablane, hruške in češnje, zato da bi bolje rodile (Šavli, 2008).

Drevo Vesne naj bi, kot ţe rečeno, bila vrba. O tem je v slovanskem svetu dovolj pričevanj.

Kuret navaja, da v Ukrajini na primer pravijo Cvetnici kar Vrbova nedelja in tega dne tepejo ţenske po hrbtu s poţegnanimi vrbovimi vejicami. Takšna navada spominja na nekdanji poganski običaj spodbujanja rodnosti. Sklepali bi, da tudi vrbove mačice, ki se nahajajo v slovenski butari, vsaj nekoč niso bile zgolj za okras. V butari je spomladanska simbolika vrbe ponekod dokaj izrazita, takšen primer so butare v koroški Podjuni. Kot trdi Kuret je tukaj butara oziroma presnec do šest metrov dolg in vsebuje šibe rdeče in rumene vrbe. Vse kaţe, da podjunska butara še posebej spominja na Vesno: »Tako mora biti presnec v Podjuni še posebno imeniten. Dolg oziroma visok je do šest metrov in ga v cerkev neseta dva moţa. Na sredi je lesen drog, zato da se ne prelomi, šibe so nanj pritrjene z obroči iz vrbovih vitic. Za presnec nareţejo najlepših vrbovih šib. Če so šibe od rumene vrbe, so vitice obročev iz rdeče. Če so obroč od rdeče vrbe, so šibe od rumene. Jabolk nadenejo na presnec prav malo. Na vrhu je lahko kriţ ali pa črke JHS, ki simbolizirajo Jezusa« (Kuret, 1989, str. 120).

Poleg tega je po Šavliju vrba pomembna čebelja paša, ker v zgodnji spomladi še ni veliko cvetja. Njeni cvetovi, mačice, so moški in ţenski, in se nahajajo na različnih drevesih. Izločajo sladkoben nektar, ki privablja čebele, zato da jih oprašijo. Kot vemo, je imelo nekoč čebelarjenje še poseben pomen, ker je bil med edino sladilo. Pokristjanjenje je bodisi pri nas kot tudi drugod v Evropi odpravilo praznik boginje pomladi. Sklepati je

35 mogoče, da se danes njena postava odraţa v butari. Mogoče je celo, da je butara ţe v davnini utelešala pomlad oziroma Vesno, ki si je niso predstavljali v postavi mlade ţenske s cvetjem, kot jo upodabljajo danes. Bila je samo pojav v nadnaravnem svetu, nad katerim je bedel davni Oče (Šavli, 2008).

Šavli trdi, da je v svojih kipih Vesna predstavljena kot lepa in nasmejana deklica z lasmi iz cvetnih zvončkov, velikimi očmi in z nasmehom na licu. V laseh je imela velik zvezdast beli cvet, okoli vratu pa ogrlico. Prsi je imela bujna, kot pripadajo boginji, ki je zadolţena za novo ţivljenje. Na njenem trebuhu so bili vrezani motivi obrednega plesa z liki deklet in fantov, v spodnjem delu pa veliki cvetni venec. V zgornjem delu kipa so predstavljeni različni cvetovi in listje. Boginja je drţala v levi roki šopek cvetja, a na kazalcu desne roke je stala lastovica. Ker je krščanstvo vztrajno ţelelo pregnati vse tako imenovane poganske bogove, so tudi Vesnine funkcije v krščanstvu prevzeli Mihael, Rafael in Gabriel ter deloma Ciril in Metod (Šavli, 2008).

Vesna kot boginja pomladi ima podobne boginje verjetno le v grški in rimski mitologiji. V nordijskih krajih namreč ni tako izrazitih prehodov in zato nimajo boginje pomladi. Pri Rimljanih pa je to Flora.

Flora je, kot trdi Jones, rimska boginja cvetenja, cvetja in pomladi. S cvetom se je dotaknila Jupitrove ţene Junone, da je postala plodna in je lahko brez soprogove pomoči spočela boga vojne, Marsa. Ovidij razlaga njeno vlogo tako, da jo povezuje z grškim mitom in jo istoveti z nimfo Hlorido, s katero se je oţenil Zefir in ji dal vso moč nad spomladanskim cvetenjem (Jones, 2005).

Pri Grkih bi lahko rekli, da je boginja, ki je najbolj podobna Vesni, Demetra, ki smo jo ţe podrobno opisali, in jo lahko primerjamo tudi z Ţivo.

Lada Po Legerju je Lada ali Vlasta ponovno ena izmed spornih slovanskih boginj. Po mnenju nekaterih, med drugim Legerja, naj bi bila Lada boginja, ki je usklajevala odnose med boţanstvoma svetlobe in teme in skrbela za ohranjanje naravnega reda pri izmenjevanju letnih časov. Od tod prihajata naši besedi vlada in oblast. V stari veri je obstajala tudi izjemno pomembna povezava med ljudmi in bogovi. Kot opisuje Leger se je moral izbrani, telesno in duševno neoporečni zastopnik skupnosti v poročnem obredu zdruţiti z boginjo oblasti, ki so jo Slovani imenovali Vlasta oziroma Lada. Imela je divjo, grdo podobo. Treba jo je bilo ukrotiti in po poroki se je spremenila v prijazno lepotico. Po tem je izbranec pridobil moč vladanja, skozi njega sta se blagostanje in rodovitnost iz sveta bogov prenesla na njegovo skupnost ljudi. Sledila je skupna obredna pojedina (Leger, 1984).

Po mnenju drugih avtorjev, kot na primer Bellinger, naj bi bila Lada boginja lepote, mladosti, ljubezni, plodnosti in poletja. V nekem ruskem letopisu iz 17. stoletja, ki ga navaja Bellinger, je Lada označena za boginjo zakona, ljubezni in ţivljenja. Praslovansko besedo "lada", v pomenu "soproga", najdemo v ukrajinskem in ruskem glagolu "laduvaty", kot pomenu "peti pesmi". V staro ruskih in čeških tekstih je beseda "lada" označevala deklico ali dečka. Tudi v ostalih slovanskih jezikih najdemo povezave med izrazom lada in ţensko. Ne glede na to, ali je bila boginja ali ni bila, je tudi ona, tako kot vsa ţenska bajna bitja, povezana z ţenskim kultom (Bellinger, 1997).

Da je bila Lada boginja, se strinja tudi Monika Kropej. Trdi, da so bili njeni dnevi oziroma dnevi njenega čaščenja od 25. maja do 25. junija. Po teh datumih se vidi, da je Vesnina naslednica, od katere je prevzela prebujeno naravo, da bi bila nad njo in ji omogočila razvoj do plodov. Lada naj bi nadaljevala vse, kar je Vesna začela, z lepoto bodo celo poletje okrašena naselja, travniki, gozdovi, planine in nebo. Zato naj bi tudi bila poimenovana boginja lepote, ljudje pa so jo zaradi tega oboţevali in jo prosili, naj tudi njih naredi lepe in privlačne. Njej so posvečeni številni karnevali. Njej v čast se je mladina zbirala v kočah ali pa so hodili v njeno čast na izlete v naravo. V obeh primerih so plesali kola in peli pesmi Ladi v

čast. Izvajale so jih slovanska mlada dekleta, ki so predstavljale rusalke. Ti obredi so bili tako priljubljeni, da so se obdrţali v dobi krščanstva več sto let (Kropej, 2008).

Monika Kropej trdi, da je zapisano, da so se ruski svečeniki pritoţevali, da te poganske navade ne morejo zatreti, ker je mladina, ki je prihajala v cerkev, iznenada začela igre posvečene Ladi. Zaradi tega je pravoslavna cerkev malo spremenila navade teh običajev, tako da se namesto rusalk danes pojavljajo kraljice. Kot nadalje navaja avtorica je bil Ladin obred tudi fantovsko pletenje vencev, ki so jih na izletih dajali dekletom na glave, kasneje so jih fantje sneli, odnesli domov in jih pritrjevali nad hišnimi vrati ali na zidove njihovih sob. Manjše vence so nameščali okoli vratov svojih bogov, kipcev, ki so jih imeli doma. V čast boginje Lade so Slovani odvzeli zadnji kos ţita, iz katerega so naredili snop v obliki stoţca, ga povezali z rdečo vrvjo, ga prepojili s krvjo in s tem škropili pevca. Poleg tega so naredili tudi stoţec iz češnjevega drevesa, v katerega so zarezali podobe bogov in nanj polagali venčke. Stoţci so bili posvečeni kultu Sonca. Njihov namen je bil, da pospešijo rast, in da naprosijo dovolj deţja za ţejno zemljo. Okoli njega so dekleta pela, fantje in dekleta pa so bili okrašeni in so hodili pod vencem, ki so ga za to priloţnost pridrţali v obliki slavoloka. Številni obredi so posvečeni boginji Ladi, čeprav niso zapisani in so se obdrţali le preko ustnega izročila. Enega izmed njih, ki ga navaja Monika Kropej, so dekleta praznovala brez fantov. Gole so jemale del pribora za tkanje, mu dodajale konjsko leseno glavo, nakazovale jahanje in kurile brezovo skorjo nataknjeno na dolge motke. Te motke so bile dvignjene visoko nad glavo osebe, ki je bila izbrana, da zavzame lik boginje Lade. V roki je drţala jabolko in šopek ivanjščic. Ogenj, ki so mu Slovani pripisovali čudeţno moč, je bil obvezen tudi v obredih posvečenih boginji Ladi. Tudi v tem primeru je mladina ogenj preskakovala ter okoli njega pela in plesala. Lada, prav tako kot Vesna, je bila oboţevana zaradi svoje telesne in duhovne lepote (Kropej, 2008).

Monika Kropej trdi, da je predstavljena kot najlepša slovanska ţenska z belo poltjo, zlatimi lasmi in velikimi očmi v barvi vijolice. Usta je imela sočna, zgornjo ustnico v barvi jagode in spodnjo v barvi maline. Telo je

38 bilo skladno, koţa pa dišeča. Bila je samozavestna in privlačna. Slovani so se obračali na njo v obredih sklepanja zakonskih zvez in tudi v času ljubezenske ţalosti. Tako Lada kot tudi Vesna imata odlike in usodo zemeljskih ţensk (Kropej, 2008).

Šavli trdi, da so ostali sledovi, da so med Ladine spremljevalce spadali bog Genovit, ki je bil vitez in bojevnik, in tudi drugi slovanski bog na konju, Jarilo. Čehi še danes imenujejo Lado gospa. Rusi so dali svojemu najljubšemu vozilu ime Lada. Njeni znaki so pogosto motivi v vezeninah in ročnih delih slovanskih ţensk, tako da lahko preko njih uganemo davne funkcije boginje Lade. Od naravnih pojavov, kot trdi Šavli, so Ladi pripadali sonce, topla noč in deţ, od predmetov ţe prej opisani venci in stoţci. Od ţivali pa so bile njen simbol petelin, jelen, orel in mravlja, od rastlin pa češnja, lipa in oljka. Obredi so se najpogosteje izvajali na poljih, vključevali pa so tudi ţrtvovanje. Kip boginje Lade predstavlja postavno in lepo ţensko, tako kot so si Grki predstavljali svojo boginjo Afrodito. Na Ladinem prsnem košu so razvite prsi, ki so simbol plodnosti, in vgravirano sonce, brez katerega te plodnosti ne bi bilo. Ostali deli kipa so pokriti s slikami sadja, ţivih bitij in drugih znakov plodnosti, ki jih lahko danes vidimo na vezeninah in ročnih delih. Funkcije boginje Lade so v krščanstvu, po mnenju Šavlija, prevzeli različni liki od nadangela Mihaela do Rafaela, delno pa tudi svetniki kot sta Peter in Gregor.(Šavli, 2008). Kar je Vesna naredila cvetočega, naj bi torej Lada naredila plodnega.

Venera je rimska boginja, ki je verjetno najbolj podobna Ladi.

Jones predstavi Venero kot rimsko boginjo pomladi in ljubezni. Bila je ţena Vulkana, ki je bil bog kovač, in je Marsu rodila Kupida. Ponekod so jo imeli za hčer morja in njen voz, školjko pokrovačo, so vlekli delfini ali labodi (Jones, 2005).

Pri Grkih bi lahko bila Ladi najbolj podobna Afrodita. Gre za grško boginjo ljubezni, lepote in plodnosti.

Jones trdi, da je njeno ime v sorodu z besedo aphros, kar pomeni pena, in ima morda opraviti z njenim rojstvom v morju. Po Heziodu je Kronos skopil

39 svojega očeta Urana, kri, ki je pri tem stekla v morje, se je pomešala s peno in iz te mešanice se je rodila prelepa in ţe odrasla Afrodita. Ta nezvesta ţena boga kovačev Hefajsta je imela dvoje otrok z bogom vojne, Aresom. Ko je Hefajst s pomočjo nevidne mreţe zalotil Afrodito in Aresa v postelji, so se drugi bogovi Olimpa, ki so bili priče temu, namesto da bi sočustvovali z njegovo sramoto, valjali od smeha. Zevs je Afrodito kaznoval tako, da ji je vnel srce za smrtnika, Trojanca Anhiza, s katerim je potlej imela tudi sina, junaka Eneja. Največja Afroditina ljubezen pa je bil slej ko prej Adonis. Ţal si je morala tega vedno znova umirajočega in prerajajočega se boga deliti s Perzefono, kraljico mrtvih. Zevs je namreč, da bi razrešil njun spor, odredil, da mora Adonis tretjino leta ţiveti sam, tretjino s Perzefono, preostalo tretjino pa z Afrodito. Afrodita je bila tako mogočna boginja, da se je lahko maščevala celo Zevsu. Z brezsramnim veseljem ga je prisilila, da je preganjal nimfe in umrljive ţenske ter zanemarjal svojo ţeno Hero. Silovito navzkriţje med Hero in Afrodito je pogost motiv v grški mitologiji. Najhuje pa se je Afrodita znesla nad človeštvom. Ko je na primer trojanski princ Paris izmed Here, Atene in Afrodite za največjo lepotico izbral Afrodito, ga je ta nagradila s Heleno, Menelajevo ţeno in kraljico Šparte. Parisova ugrabitev Helene pa je, kot vemo, zanetila desetletno vojno med Grki in Trojanci (Jones, 2005).

V nordijski mitologiji pa bi lahko primerjali Lado s Freyo.

Po Murrayu je bila Freyja boginja ljubezni, lepote, spolnosti, plodnosti, rodovitnosti pa tudi borbe, magije in čarovništva. Bila je Freyrjeva sestra dvojčica in ţena boga sonca Odurja. Imela je čudeţno ogrlico Brisingamen, katero je dobila od škratov, potem ko se je ljubila z njimi. Freya je bila lahkoţivka in se je razdajala bogovom, vendar je, ko jo je Odur zapustil, baje pretakala jantarne in zlate solze. Vendar ni bila samo ljubimka, bila je mogočna jasnovidka, čarovnica ter premetena vojna strateginja. Odin jo je namestil za kraljico valkir in njena pravica je bila odbrati polovico junakov, ki padejo v vojni. Valkire so dekleta, ki jih je Odin poslal v vsako bitko, da so izbrale vojake, ki naj padejo in pridejo v Valhalo, ki je bila Odinova palača in domovanje teh padlih bojevnikov. Lahko je tudi letala, in sicer v obliki sokola, njen voz pa so vlekle mačke.

Dan njenega čaščenja, ki se po njej tudi imenuje, je petek, oziroma Friday (Murray, 1994).

Morana Po Ovsecu naletimo v bajeslovnem izročilu Evrope na lik boginje, ki izhaja še iz prazgodovine. Gre za boginjo smrti in prerojenja, ki se v bajeslovju posameznih narodov pojavlja pod različnimi imeni. Baski ji pravijo Mari, Irci Morrigan, pri starih Slovanih pa je znana pod imenom Morana. Morana naj bi bila torej staroslovanska boginja smrti, zime in teme. Gre pa za nedokazano slovansko boginjo, ki je morda predstavljala nasprotje Ţive, morda je izmišljena in se kasneje pojavlja kot obredna lutka pri pokopu (Ovsec, 1991).

Po mnenju Ovseca njeno ime izvira iz indo-evropskega korena »mer«, ki pomeni »umreti«, »zrušiti«. Mnogo slovanskih besed, med njimi slovenske »moriti«, »umreti«, »smrt«, »odmor« in druge izhajajo iz istega korena (Ovsec, 1991).

Vasiljev jo predstavi kot zlo boţanstvo, ravno zaradi povezave z njenima področjema, ki sta smrt in zima, za navadnega človeka najslabši situaciji. Smrt kot konec ţivljenja in zima, ki velikokrat ravno simbolizira smrt, saj je za stara ljudstva to pomenila čas brez pridelkov (Vasiljev, 1986).

Po Ovsecu Morano velikokrat enačijo tudi z Moro, ki pa jo pri nas smatramo za čarovnico, ki se je zaobljubila, da ne bo več jedla ljudi in jim sesala krvi, ampak sama ponoči pritiskala in zaustavljala dihanje. Marsikje pa mislijo, da je Mora deklica, ki bo postala čarovnica, ko se znoči. Tistega, ki muči mora, mora za vrata sobe, kjer bo spal, postaviti obrnjeno metlo. Odganjala naj bi jo prav tako morska taca oziroma pentagram, posebno znamenje na pohištvu in hišnih vratih, ki so ga ljudje vrisali, da bi se zaščitili pred zli duhom (Ovsec, 1991).

Bellinger jo imenuje tudi Mara. Znana je predvsem, po mnenju Bellingera, kot lutka, ki predstavlja staro ţensko in jo na začetku pomladi odnesejo iz vasi, da preţenejo zimo ali smrt. V tem primeru se vidijo sledovi, ki potrjujejo, da naj bi bila Morana boginja smrti in zime, ki jo simbolno odnesejo iz vasi in s tem preprečijo smrt prebivalcev ter vzpodbudijo začetek rasti na poljih. V rekonstruiranem mitu o prihodu boga vegetacije, Jurija, ali morda boginje Ţive, naj bi lutka predstavljala Morano kot njegovo

42 deviško sestro in nevesto. Svojemu nezvestemu bratu se maščuje in ga s puščicami smrtno rani (Bellinger, 1997).

Po Cotterellu Morana ni bila slovanska boginja. Zanj je Mora ali Mura neviden duh, ki sesa kri ljudem in ţivini. Poznali naj bi ga vsi Slovani. Še danes je znano reklo, da je nekoga mora tlačila. Kot ţe povedano, naj bi ljudem ponoči stopala na prsi in jih dušila. V Meţiški dolini menijo, da je mora ţivalski duh. Na Koroškem se je zdruţila z nemškimi trudami v trota ali trutamoro. Posebej nevarna je za dojenčke in malčke (Cotterell, 1998).

Šavli trdi, da je Morana bila boginja smrti in prerojenja. Predstavljale naj bi jo različne ţivali, zlasti sova ter nadalje kača, pes, jastreb, sokol, kukavica in golobica. Ponekod so verjeli, da je golobica duša človeka, ki ob njegovi smrti zleti skozi okno v nebo. Smrt in nesrečo prinašata ţe od vekomaj tudi divji in navaden prašič. Sanjati o njem je pomenilo nesrečo. Odposlanka boginje smrti, v našem primeru boginje Morane, je ţe od davnih dni tudi sova. Bila je znak smrti ţe v pisavi starih Egipčanov. Po ljudskem izročilu je sova znanilka smrti še danes. Mnogi ljudje po Sloveniji še danes verjamejo, da bo nekdo v druţini umrl, če se je sova usedla na streho hiše ali na bliţnje drevo. Toda sovi so obenem pripisovali tudi dobre lastnosti, kot so globoka modrost, sposobnost prerokovanja in odganjanja nesreče. Njene oči, ker je njen vid v vsem ţivalskem svetu najbolj oster, naj bi imele sveto moč (Šavli, 2008).

Šavli trdi, da upodobitve boginj smrti v postavi sove izhajajo še iz časa okoli 13.000 pred našim štetjem. Iz tega leta so risbe v jami Les Tres Freres, na kateri so tri sneţne sove, torej sove bele barve, ki predstavljajo smrt. Ţal podobnih upodobitev boginje Morane ni, vendar se predvideva, da je tudi Morano simbolizirala sova (Šavli, 2008).

Šavli trdi, da so nekatere še v otroštvu strašili, da če ne bodo pridni, bo prišla sova in izkljuvala oči. Vendar zakaj ravno oči? Ţivljenje človeka je njegova duša in oči so njeno ogledalo. Izgubiti oči pomen izgubiti svetlobo, pasti v temo, v smrt. Otroško strašenje s sovo ima potemtakem še predzgodovinsko korenino. Sova verjetno v tem strašenju simbolizira Morano, ki je tudi boginja smrti (Šavli, 2008).

Pri ostalih mitologijah ne najdemo podatka, da bi bilo katerokoli ţensko boţanstvo odgovorno za smrt. Edina boginja, ki je povezana s smrtjo, je grška Perzefona in to zato, ker je ţena boga podzemlja.

Kot trdi Jones je Perzefona bila nebeško lepa hči Zevsa in boginje Demetre. Ta jo je, da bi jo obvarovala, skrila na Siciliji, vendar je Hades, bog podzemlja, odkril njeno skrivališče in jo ugrabil. Perzefona je sprejela vlogo, ki ji jo je odredil Zevs, in odtlej so jo častili kot boginjo umiranja. Razlaga zgodb o Perzefoni kot ugrabljeni boginji je takšna, da je Perzefona, zaprta v podzemlju, ţitno seme pod zemljo jeseni in pozimi, spomladi in poleti pa predstavlja klitje in rast, kar simbolizira vrnitev Perzefone k materi. Perzefona je predvsem Hadova ţena, mogočna boginja podzemlja, mati strašnih erinij. Ta grozljiv značaj kaţe tudi v umetniških delih. Je stroga in velika, sedi na prestolu ob moţu, v roki drţi baklo in včasih mak, katerega uspavalna moč simbolizira zemljo v zimskem spanju, ki je tako blizu smrti (Jones, 2005).

Pri Rimljanih je Morani najbolj podoben bog Pluton.

Po Jonesu je bil podzemeljsko boţanstvo in vladar kraljestva senc. Rimljani so mu pripisovali strašen značaj in se ga bali. Ţrtvovali so mu ţivali temnega koţuha, črne ovce in svinje, njegovi neizprosni jezi pa namenjali vse na smrt obsojene (Jones, 2005).

V nordijski mitologiji pokrivata Moranino področje kar dve boţanstvi, in sicer boginji Hel in Skadi.

Kot trdi Murray, je bila Hel ali Hela boginja smrti in vladarica deţele Helheim, kjer gre za podzemlje. Za njen izvor Murray navaja, da je hči Lokija, sleparskega boga, in velikanke Angrbode. Polovico telesa naj bi imela zdravega in lepega, polovico pa kot razpadajoče truplo. Ona sprejme vse mrtve, ki ne umrejo častno oziroma v bitki, kar je bilo za nordijska plemena izredno pomembno. Kljub temu in kljub imenu, Helheim naj ne bi bil nekakšen pekel oziroma posmrtna kaznilnica, šlo naj bi za miren, tih kraj počitka za mrtve. Šele krščanski zapisovalci so stoletja kasneje uporabili ime Hel oziroma Hell za svojo vizijo peklenskega

44 ognjenega kraja. Le majhen del Helheima je namenjen zločincem, morilcem in hudodelcem. Hel ima mnogo sluţabnikov ki varujejo njeno kraljestvo, med drugimi velikanskega psa in dve harpiji (Murray, 1994).

Po Murrayju je Skadi boginja zime. Opisuje jo kot velikanko, ki se je ţelela maščevati za smrt svojega očeta. Po njej je bila poimenovana Skandinavija. Poročena je bila z Njordom, bogom morja in vetrov. Medtem ko je Skadi rada ţivela v očetovem domovanju, kjer je lovila po mrzlih gorah, pa je imel Njord rajši toploto. Zato sta tri noči ţivela na enem, tri pa na drugem kraju. Odtod tudi izhaja menjava letnih časov (Murray, 1994).

Dogana Kot trdi Šavli, so stara ljudstva dajala velik pomen naravnim pojavom. To se vidi tudi v tem, da so imeli bogove in boginje, ki so pokrivali različne naravne pojave. Med takšne bi lahko spadala, če so jo seveda res častili Slovani, boginja Dogana, ki naj bi po Šavliju bila boginja jutranje zore in večerne zarje. Njeni otroci naj bi bili štirje vetrovi in zvezda Danica. Stari Slovani naj bi njeno prisotnost slutili vsak dan, še zlasti poleti, v naravi, v doţivljanju sveţega jutra. Nekoč so jo kosci po senoţetih pozdravljali z vriskanjem. Takšno je bilo doţivetje prihoda jutra, saj stara ljudstva niso bila prepričana v to, da za vsakim dnem pride drug dan, ne glede na voljo bogov. Jutro, ki so ga torej vsi z veseljem pričakovali, je seveda utelešala boginja Dogana, njena hčer, zvezda Danica, pa je bila tista, ki je najavljala prihod jutra in s tem boginje. Iz nekaterih prvin v našem ljudskem izročilu bi sklepali, da je ta zvezda ponazarjala prihod jutranje svetlobe (Šavli, 2008).

Po Kelemini naletimo v eni izmed slovenskih bajk na Dogano. V tej bajki, ki jo navaja Kelemina, nastopa Zeleni lovec, ki je v bajkah navadno hudič. Tukaj pa je navaden smrtnik. Brez pomoči Dogane ne more izvršiti prevzete naloge. Bajka gre takole: »Ţivel je v starih časih Zeleni lovec, ki je prinašal z gore kakršen plen je hotel, tudi največjo dragocenost sveta, zlato srno. Ljubila ga je namreč morska deklica Dogana, ki biva poleg morja in goni zarana bele ovčice na planinske pašnike. Kadar jo je hotel videti, jo je moral čakati na strmi gori pred sončnim vzhodom. Toda zaljubil se je v hčer mogočnega kralja in ta je terjal, da mu pripelje z gora ţivo belo srno. Če ne, mu odleti glava pod sekiro. Zeleni lovec se poda navsezgodaj v gore, da bi počakal Dogano. Toda ta zaradi goste megle tistega jutra ni prignala ovčic na pašo. Lovec tedaj spozna, da kraljevega naročila ne bo mogel izvršiti, zato se v obupu vrţe v prepad, kjer si razbije glavo. Potem, ko je okoli gradu bleketalo mlado tele, je kraljična spoznala, da je to lovčeva duša, in je prejokala vso noč. Kralj je dal brati svet maše in bleketanje je prenehalo« (Kelemina, 1997, str. 69).

Po mnenju Šavlija se v postavi morske deklice Dogane jasno odraţa boginja jutra, vendar je ţe prisoten vpliv krščanstva, kjer so stari bogovi in

46 boginje izgubile prvoten namen in so se obdrţali le kot bitja, ki jih je stvarnik ustvaril. V primeru Dogane gre za pozitiven lik, medtem ko drugi bogovi in boginje niso ostali pozitivni, ampak so postali hudobna bitja, ki uničujejo človeška ţivljenja. Boginji Dogani pripada zlata srna. Ker imajo mlade srne bele maroge, ki spominjajo na zvezde, je bila srna simbol zvezdnatega neba. Zlata barva srne je v zgodbi namišljena in je njeno boţansko znamenje, saj zlata srna spominja na zlato sonce, ki nastopi z jutrom (Šavli, 2008).

Po mnenju Šavlija je drugo ime boginje jutra bilo nedvomno Zora, kar pomeni jutranjo svetlobo. V poganskem obdobju je imela boginja Zora oziroma Dogana nedvomno svoj praznik. Ta je moral biti v tistih dneh, ko je jutro nastopilo ţe tako zgodaj, da je vplivalo na delovni vsakdan. Ta praznik je bil lahko edinole v prvi dneh meseca februarja. Njegovo praznovanje in navade je v veliki meri pritegnila oziroma prevzela Svečnica, ki je izredno čaščen Marijin praznik. Na ta praznik so še pred krščanstvom proslavljali dan, ko je prenehal čas zimske teme in je jutro postajalo svetlejše (Šavli, 2008).

Predpostavljamo, da je pri naših prednikih poosebljala jutro boginja Zora. Z njeno zmago nad nočjo se je dan začel daljšati. Svečnica je bila v ţivljenju na kmetih še do nedavno prelomnica. Od tega dneva dalje so se začenjala dela na polju.

Aurora je rimska boginja, ki je najbolj podobna Dogani.

Jones jo predstavi kot rimsko boginjo jutranje zore, ki je vsako jutro prinesla svetlobo in s tem rešila svet pred temo. Simbolizira strastno boginjo, ki se vsak dan zgodaj zjutraj zapelje s svojim vozom, ki ga vlečejo zlati konji, čez nebo in naznanja vrnitev sonca. Tako prinese ljudem svetlobo novega dne (Jones, 2005).

Za Grke lahko rečemo, da so kot boginjo zore častili Eos.

Po Jonesu je bila Eos hči titanskega para Hiperiona in Teje. Njen brat je bil Helij, bog sonca, sestra pa Selena, boginja lune. Eos je bila iz neznanega razloga sila strastna boginja in je večino svojih mladih

47 ljubimcev kar ugrabila. Eden izmed njih je bil Titon, ki ga ni spustila od sebe, dokler ni postal beteţen od starosti. Ta nerodnost se je pripetila zato, ker je Eos prosila Zevsa, naj Titona napravi nesmrtnega, pozabila pa je dodati, naj ostane tudi za vselej mlad. Po grškem mitu se Eos vsak dan zapelje čez nebo v vozu, enako kot njen brat (Jones, 2005).

V nordijski mitologiji je za to področje bil odgovoren bog, in sicer Heimdal ali Heimdallr.

Murray trdi, da je bil germanski bog zgodnjega sonca oziroma svita. Bil je tudi samoten straţar nebes. Po legendi se je rodil na obzorju, in sicer kot sin devetih sester velikank in mogočnega boga Odina. Heimdalu so verjetno zaradi čuta odgovornosti, s katerim je opravljal svoje straţarsko delo, pripisovali zasluge za to, da je na zemlji utrdil druţbeni red. Kot pripoveduje ena izmed legend, je šel po neki katastrofi v Mannheim, deţelo ljudi, in ustvaril tri razrede ljudi, in sicer suţnje, svobodne kmete in plemiče. V ragnaroku, kjer gre po nordijski mitologiji za poslednjo bitko ob koncu sveta, pa bo Heimdal prepozno zatrobil na svoj svarilni rog, saj bodo zle sile ţe na pohodu. Dovolil bo celo, da mu bo Loki, povzročitelj ragnaroka, ukradel meč. Edino Heimdalovo zadovoljstvo v tej poslednji bitki bo, da bo ubil Lokija, vendar bo hkrati tudi sam umrl od ran, ki jih bo dobil v dvoboju (Murray, 1994).

Vida, Dilvika Po Cotterellu naj bi poleg ţe naštetih in opisanih boginj, obstajali še vsaj dve boginji, in sicer Vida, ki naj bi bila zaščitnica zakonske sloge in sreče, ter Dilvika, ki naj bi bila boginja lova. Cotterell Dilviko pripisuje zlasti srbski mitologiji. Izvirala naj bi iz Diane, rimske dvojnice Artemide. Dilviko naj bi vselej upodabljali kot prelepo dekle, ponavadi je na iskrem konju in ob spremstvu jezdi skozi gozdove (Cotterell, 1998).

Vendar se zdi malo verjetno, da sta ti dve boginji resnično obstajali, saj jih ne moremo najti v nobenem drugem viru in tudi Cotterell ne navaja, od kod črpa informacije o teh dveh boginjah.

Vido kot zaščitnico zakonske sloge in sreče lahko edino primerjamo z glavnimi boginjami, torej pri Rimljanih z Junono, pri nordijski mitologiji z boginjo Frigg in pri Grkih z boginjo Hero. Pri vseh treh mitologijah je bila glavna boginja tista, ki je pokrivala to pomembno druţbeno področje.

Dilviki je v nordijski mitologiji podoben bog Ullr.

Kot trdi Murray, gre za boga lova in smučanja. Njegovo ime pomeni sijajni. Častili in klicali so ga predvsem v času različnih dvobojev (Murray, 1994).

Rimska Diana je boginja, ki pokriva Dilvikino področje.

Po Jonesu gre za starodavno italsko boginjo gozdov, ki so jo Rimljani enačili z grško Artemido. Bila je boginja lova, gozdov ter zaščitnica porodnic. Boginji v čast so darovali človeške ţrtve. Tako je moral vsak svečenik ubiti svojega predhodnika, da ga je lahko nasledil (Jones, 2005).

Pri Grkih so imeli Artemido, boginjo lova, gozda in divjadi.

Murray trdi, da so imeli Artemido za hčer Zevsa in Titanide Letoje, čeravno je njen rodovnik nejasen. Ta je bila Apolonova sestra in je bila kakor on ţrtev preganjanja ljubosumne matere boginje in Zevsove ţene Here. Artemida je nekoč v Delfih pomagala Apolonu premagati Pitona, kačo, ki je bila Herina last. Artemido so imeli za vzrok nenavadne smrti pri ţenskah. Njena jeznoritost je predmet številnih mitov. Ko je denimo njena najljubša spremljevalka, Kalisto, rodila Zevsu otroka, jo je zaradi njene

49 zgubljene nedolţnosti pograbila tolikšna togota, da jo je spremenila v medvedko in jo s puščicami odgnala od sebe. Najokrutnejša pa je bila Aktajonova usoda. Ta nesrečni smrtnik je imel to smolo, da je na lovu zalotil Artemido, ko se je kopala. Boginja se je čutila tako poniţano, da je Aktajona spremenila v jelena. In kakor da to še ni bilo zadosti, so ga pri priči raztrgali njegovi lastni lovski psi. Po neki drugi različici pa je bil mladenič pri ţivem telesu poţrt, in sicer samo zato, ker je zatrjeval, da je boljši lovec kot Artemida. Artemida je spričo svoje okrutnosti, pa tudi zveze z divjino, veljala za nevarno boginjo. Zato so se ljudje zelo trudili pridobiti njeno naklonjenost in so jo naravnost zasipali z ţivalskimi daritvami (Murray, 1994).

Tako lahko vidimo, da so tudi Slovani imeli veliko število boginj. Katere izmed njih so Slovani resnično častili in katere ne, zagotovo ne moremo vedeti. Sklepamo lahko, da je med boginjami, ki naj bi jih Slovani častili, zagotovo bila Mokoš. Kot vrhovna boginja je tudi stala v Vladimirjevem panteonu, kar lahko vzamemo kot dovolj trden dokaz.

Za ostale boginje pa ne moremo zagotovo trditi, ali so jih Slovani resnično častili. Vendar glede na to, da je obravnavan politeizem, se bi zdelo zelo nenavadno, da tako pomembna področja v človeškem ţivljenju, kot so smrt, rojstvo, pomlad, ne bi pokrival noben bog oziroma boginja. Iz tega ter iz pripovedk, ki so nam na razpolago, lahko z večjo trdnostjo sklepamo, da so tud ostale boginje, podobno ali še bolj kot Mokoš, častili Slovani.

Če primerjamo vse boginje, torej slovanske, rimske, grške in nordijske, lahko ugotovimo, da so tiste iz grške, rimske in nordijske mitologije vedno povezane z moškimi. Nikjer ni mogoče dobiti opisa teh boginj brez opisa čigar ţena ali hčerka je bila. Pri Slovanih tega ni bilo, saj niti Mokoš kot vrhovna boginja ni bila poročena oziroma vezana na katerega moškega. Pri slovanskih bogovih tudi ni zaslediti takšnega rodovniškega drevesa, kot ga imajo ostale tri mitologije, kjer so si vsi bogovi tako ali drugače v sorodu. V slovanski mitologiji se zdi, kot da so častili vse naštete boginje, vendar same med seboj niso imele nikakršnega stika. To lahko laţje razumemo, če pomislimo, da Slovani niso imeli niti časa, da bi si izgradili oziroma si zamislili panteon, kot so ga imeli Grki.

MITOLOŠKA BITJA

Pehtra Po Ovsecu naj bi v skrivnostnem svetem času zimskega kresa divjala naokrog Pehtra baba. Strašljiva gospa ima dolgo in zanimivo zgodovino. Tudi zelo popularna je, saj je o njej govorila vsa Evropa, najdemo jo v izročilu Osrednje Azije od Irana prek Tadţikistana do porečij spodnjega toka rek Sir-Darja in Amu-Darja. Njeno kraljestvo je bilo velikansko, v njem je vladala v različnih podobah in pod različnimi imeni. Njena raznoličnost se kaţe ţe v podobah, v katerih se prikazuje. Kot jo opisuje Ovsec, je včasih lepa ţena z mogočnimi prsmi, včasih starka s štrlečimi zobmi, včasih skrivnostna Zlata baba, ki z zlato ročko v rokah hodi po strmih gorskih poteh; pa spet kosmata pošast s kozjimi rogovi, ki se plazi po štirih, renči in rjove (Ovsec, 1991).

Kelemina navaja, da je naša Pehtra ponavadi predstavljena kot grbasta, v cunje oblečena babura z burklami in sekiro, s katerima grozi otrokom, da se preplašeni stiskajo za peč. Večkrat se pojavlja tudi kot ţival, na primer kot bela krava, koza, svinja, kobila, volkulja, medvedka, menda je tudi bela kača. Vse te podobe govorijo, da je bila Pehtra po vsej verjetnosti prvotno gospodarica gozda (Kelemina, 1997).

Kot trdi Alenka Goljevšček, ponekod povezujejo Pehtro z ljudoţersko Torko ali Torkljo, ki varuje prepoved preje na določene dni v letu, ponavadi gre za torke. Predicam, ki ne spoštujejo prepovedi, zliţe meso s kosti. Ali pa pride ponoči v hišo in v podobi pasje tace goni kolovrat, da uniči vso prejo. Če jo kdo pri tem opazuje, ga raztrga. Kot nadalje navaja Alenka Goljevšček, se pojavlja tudi kot Krivopeta z dolgimi zelenimi lasmi in z nazaj obrnjenimi stopali in dlanmi. Rada ponoči straši ljudi, krade otroke, jih spita in poţre. Vse različice Pehtre babe, ki so poznane, so otrokom nevarne, ugrabijo jih in jih silijo, da jim opravljajo razna dela. Otrok se po izročilu lahko reši le tako, da zbeţi skozi luknjo votlega drevesa. Strah pred takšno usodo so starši izkoriščali v vzgojne namene. Kot opisuje Alenka Goljevšček, je bila v Zgornji bohinjski dolini Pehtra dolgo le strašilo za otroke. Okoli hiše so naredili z jerbasom odtise v sneg, otrokom pa

52 govorili, da hodi Pehtra okoli in da morajo zato biti pridni. Predstavljali so si jo tudi kot voditeljico duš umrlih otrok (Goljevšček, 1988).

Po Kuretu je bila pod imenom Pehtra znana v slovenskih alpskih krajih in sosednjih alpskih deţelah. Strašila je po hribih vzhodno od Pliberka in se oglašala po kmečkih domačijah. Ne da bi potrkala, je vstopila v hišo, nič ni pozdravila, samo pokazala je na krofe in na drugo peko na mizi. Iztegnila je palico in nasaditi so ji morali nekaj kosov na kovano konico. Nato je brez besed odšla dalje k sosedom. Če ji ne bi ničesar dali, bi si priklicali nesrečo nad domačijo. V Pehtro se je po običajih preoblekel kak fant. Obraz si je namazal s sajami ali si ga zakril s kosom rjavega sukna, v katerega je izrezal luknje za oči in nos, imeti je moral grbo, kot prava Pehtra, v levici je drţal metlo ali sekiro, v desnici pa dolgo, okovano palico. »Matija Majar Ziljski pozna Pehtro tudi kot Pirto ali Perto, in jo opiše kot grdo, hudo, strašno, vso kosmato babo, ki ima v eni roki burkle, da dregne, v drugi sekiro, da jo vsadi človeku v hrbet, na hrbtu pa nosi ţerlin, naramni koš« (Kuret, 1989, str 457). Trstenjak Pehtro imenuje tudi Vehtra baba. Po njegovem jo poznajo na Slovenskem od Trţiča čez Kamniške planine do Pohorja. Bila naj bi kraljica Belih ţen, ne trpi pasjega lajeţa, pozimi dela babjo kašo oziroma babje pšeno. Najrajši stanuje v logih in bregovih, poleti tudi v jezerskih globočinah. Rada prede. Kdor se do Pehtre babe vede nespoštljivo, ga pošast oslepi ali pa mu zasadi svojo sekiro v pleča, toda čez leto dni mu vrne vid ali pa mu izdere sekiro. Takšna kazen doleti ponavadi tistega, ki v gozdu sreča njen trop in se norčuje iz tega. Kot navaja Kuret so pastirji pravili, da naj bi jo večkrat videli v mraku, ko je hodila po najvišjih bregovih. V rokah naj bi drţala ali zlato ročko ali pa vehtro. Tudi na Kravički jo naj bi videl neki pastir, ko je jahala domov (Kuret, 1989).

Bellinger Pehtrino aktivnost v gozdovih predstavi kot tako imenovano divjo jago, ki jo izvaja v nočeh okoli novega leta oziroma v času tako imenovanih volčjih oziroma dvanajsterih noči, ki so med boţičem in svetimi tremi kralji. Korošci ta čas imenujejo pernahti dnevi (Bellinger, 1997).

Kuret opisuje, da pride pri divji jagi Pehtra do hrama in odpelje svoje sluţabnike, ki morajo plavati prek velike vode, nato jih spremeni v volkove. In prav zaradi tega naj bi se dvanajst noči po boţiču imenovalo volčje noči. V njenem tropu naj bi po nekaterih pripovedkah bili orli, kače, grozne neznane ţivali, ki ţenejo takšen trušč, da se človeku jeţijo lasje (Kuret, 1989).

Nekateri, kot Bellinger, trdijo, da to tolpo sestavljajo duše umrlih. Če nekdo sreča takšen trop, mora spoštljivo in molče počakati, da gre mimo in takšnemu se ne bo zgodilo nič hudega. Tisti, ki se pa norčuje, ga pa doleti kazen. Poţrešneţu, ki ne spoštuje posta, prepara trebuh. Skrbi tako za dostojnost, zmernost kot tudi za prejo in je nevarna lenim in umazanim deklam (Bellinger, 1997).

Nekateri, med njimi Monika Kropej, trdijo, da ima naša Pehtra sicer ime izposojeno iz nemškega sveta, vendar pa je izročilo povezano z njo starejše in ima korenine tako v verovanjih staroselcev na naših tleh kot tudi Slovanov, ki so se v 7. in 8. stoletju tod naselili. Vendar so starejši raziskovalci prav na osnovi njenega imena domnevali, da je slovenska Pehtra baba nastala pod germanskim vplivom. Kretzenbacher je videl izpeljavo Pehtre, Torke in Kvatirnice iz germanske Berchte, ki izvira iz indogermanske voditeljice duš. Pozneje so naši raziskovalci, predvsem Niko Kuret, to domnevo utemeljeno izpodbili. Kuret je tudi menil, da je v našem izročilu čutiti močnejši vpliv Bajuvarov, današnjih Bavarcev in Tirolcev. Prvotno se je Pehtra pri nas imenovala Baba, tudi s prilastkom Zlata, kot ugotavlja Kuret (Kropej, 2008).

Ovsec poudarja, da je prenagljen sklep, da so zahodni Slovenci prevzeli to ime od svojih nemških sosedov. Raziskovalci so odkrili podobno bitje pri Italijanih, ki se imenuje Befana, Francozi poznajo svojo tante Airie. O podobnih ţenskih demonih govore tudi izročila v srednji Aziji; od Irana čez Tadţikistan do porečja spodnjega toka rek Sir-Darja in Amu-Darja. Te pošasti nastopajo, ob zimskem kresu, sredi zime. Gre torej za mitično dediščino indoevropskih narodov, če ne kar Evrazije (Ovsec, 1991).

Po Moniki Kropej je iz izročila razvidno, da je Zlata baba ali Vehtra baba, kot jo imenuje Davorin Trstenjak, bdela ne le nad ţenskimi opravili, pač pa tudi nad vremenom, ona je odrejala deţ, točo, nevihte. Monika Kropej sklepa, da se morda šege klicanja deţja navezujejo na Pehtro, ker je bila Pehtra baba povezana z vremenskimi pojavi. Predvsem pri juţnoslovanskih narodih se je ohranilo izročilo o obhodu dodol, deklet, ovitih v slamo ali zelenje, ki so hodile po vasi in so jih polivali z vodo. S tem so ţeleli priklicati deţ (Kropej, 2008).

Po Moniki Kropej je Pehtra baba ţensko bajno bitje ambivalentne narave, saj je kot prinašalka svetlobe prijazna in lepa prikazen, kot voditeljica duš mrtvih in gromovnica z ţeleznim nosom pa je strašna, povzroča nevihte, dela sneg. Njeni obhodi, ki jih ponekod uprizarjajo na večer pred tremi kralji, naj bi prinašali rastlinsko in ţivalsko rodovitnost. V ljudskem pripovedništvu pa se pojavlja Pehtra baba kot voditeljica divje jage ali kot stroga varuhinja ţenskih opravil, predvsem preje, tkanja, pranja. Po raziskavah Kureta naj bi izhodišče sredozimkam indoevropskih narodov predstavljal evrazijski lik pramatere, numen oziroma duhovna moč ţenskega načela, ki naj bi pred tisočletji nastal v druţbenih strukturah, kjer je dominirala ţena. Pod vplivom novih druţbenih razmer pa se je njena narava demonizirala, dokler se ni njen lik sčasoma pokristjanil, kot sv. Lucija, in sekulariziral, tako da je postala pravljična oseba (Kropej, 2008).

Po mnenju Ovseca, jo pomnijo v številnih krajih v ljudskih rekih, čeprav je Pehtra kot bitje izginila: grd kot Pehtra, tak si kot Pehta, torej slabo oblečen, ali debel kot Pehta. V zvezi s tem demonom naj zapišemo še to, da so bili prvotni obredni obhodi Pehtre babe na Slovenskem Koroškem, do danes pa so se ohranili le še Pod Korenom. Fantje so prišli na primer kot Pehtre našemljeni v hišo. Pod Korenom lovijo dandanes Pehtro babo. Včasih so bile tri, štiri ali več. Danes si fantje oblečejo belo spodnje krilo, belo srajco, si počrnijo obraz s sajami in si vrţejo na glavo veliko seneno rjuho. V taki obliki torej Pehtra še ţivi (Ovsec, 1991).

Pehtro najlaţje primerjamo z grško Kirko.

Kot navaj Murray, je bila boţanska čarovnica, ki je očarala tudi Odiseja, ko se je vračal s svojega dolgega potovanja iz Troje domov na Itako. Bila je hči boga sonca Helija. Kirka je imela izredno čarovno moč, s katero je svoje sovraţnike ali pa tiste, ki so jo tako ali drugače uţalili, spreminjala v ţivali. Med drugim je znala potegniti zvezde z neba, odlikovala se je v pripravi ljubezenskih napojev, strupov in napitkov. Odisejevi moţje, ki so prišli k njenemu domovanju, so videli, da se okrog njega potika vse polno volkov in levov, vendar jim sprva še na misel ni prišlo, da so te zveri ţrtve Kirkinega čarovništva. Kakor hitro so se grški popotniki dali Kirki pogostiti, so povsem pozabili na svojo domovino in se spremenili v svinje, saj jim je gostiteljica v vino primešala močan čarovni napoj. K sreči je eden izmed moţ te izvidniške druščine čarovnijo videl z varne razdalje in o njej poročal Odiseju, ki je ostal na ladji, zasidrani pred obalo. Odisej se ni dal prestrašiti, ampak se je takoj odpravil na pomoč tovarišem, dobra usoda pa mu je na pot pripeljala Hermesa, boga, ki je varoval popotnike. Da bi bog utrdil Odiseja zoper Kirkino moč, mu je dal rastlino, ki je imela črno korenino in bel cvet. Hermes je Odiseju tudi zabičal, naj si od Kirke izgovori obljubo, da bo z gosti lepo ravnala. Ko je Kirka odkrila, da je Odisej odporen na njen čarovni napoj, je bila vsa iz sebe. In šele ko ji je Odisej zagrozil, je čarovnica privolila, da mu ne bo storila nič ţalega in da bo njegovim moţem vrnila človeško podobo. Še več, nazadnje jim je vsem pripravila pojedino in jih obdarila z ugodnim vetrom, da so laţje odpluli od njenega otoka. Za Kirkin otok so razglasili italijanski otok Monte Circeo. Rimljani so verovali, da je Odisej na njem preţivel več let in s Kirko imel tri sinove (Murray, 1994).

Vile Po mnenju mnogih avtorjev, med njimi Ovsec in Kelemina, so vile splošno znana, vseslovanska bitja in izvirajo iz staroslovanskega verovanja, in so v marsičem podobne rusalkam. Lahko bi rekli, da so vile med vsemi mitičnimi bitji pri Slovanih najbolj popularne (Ovsec, 1991).

Dandanes najbrţ ni človeka v slovanskem svetu, ki še ni slišal za vile, medtem ko je mogoče, da mnogih drugih bitij in celo slovanskih bogov ne pozna. Vile nas še vedno spremljajo iz otroštva, saj nastopajo tako v starih knjigah s pravljicami kot v novih.

Leger trdi, da je dolgo veljalo, da vila pripada samo juţnim Slovanom, še posebej Srbom. Novejša raziskovanja pa kaţejo, da je bila poznana pri vseh Slovanih razen baltiških. Vedno bolj razširjeno je stališče, da se je kult vil obdrţal najdlje po vaseh, še posebej pri Juţnih Slovanih. Sledove verovanj pri zahodnih in vzhodnih Slovanih nekateri, kot Leger, razlagajo kot vpliv z juga. Na Slovenskem so znane samo v bliţini Hrvaške. Ustna knjiţevnost Srbov, Hrvatov in Bolgarov zelo poudarja besedo vila. Sprejeta je tudi v knjiţnem jeziku. Z njo so stari dalmatinski pesniki opevali klasične nimfe (Leger, 1984).

Po Legerju se vile smatrajo kot duše zaročencev umrlih po poroki. Ne morejo najti miru in obsojene so, da ponoči tavajo. Če srečajo kašnega človeka, ga odvlečejo v svoje kolo in ga priganjajo, da pleše z njimi, dokler ne postane samo duša. Na Poljskem so verovali, da so vile duše lepih deklet, ki so obsojene zaradi svojih grehov, njihova kazen pa je, da večno lebdijo med nebom in zemljo. Ljudem povzročajo dobro in slabo, odvisno od tega, kar so one povzročale za čas njihovih ţivljenj. Kot navaja Leger, pa nekateri za vile trdijo, da so polboginje, lepa in mlada dekleta, ki odrejajo usodo in ščitijo junake, prebivale naj bi na zemlji, v vodi in zraku (Leger, 1984).

Različna verovanja govorijo o njihovem nastanku oziroma rojstvu zelo različno.

Kot trdi Leger, so najpogosteje menili, da vile nastanejo iz rose ali neke trave, ali pa so hčerke prvih ljudi, torej Adama in Eve, ki jih je Bog preklel. Seveda gre tukaj za krščanske vplive. Včasih pa vile lahko store tako, da napravijo vilo tudi iz otroka, če je ta ţenskega spola. Naše ljudske pesmi opisujejo najlepše poreklo in lastnosti vil. Na vprašanje o poreklu vil nam neka ljudska pesem pravi: »A mene vila od gore mene je vila rodila, v zelen listek povila, jutranja rosa padala, mene je vila dojila« (Vasiljev, 1986, str. 153). Vilo v tej pesmi torej rodi gora. Po srbskem izročilu se vila rodi iz neznanega rdečega glavičastega jesenskega cvetja. V Slavoniji pripovedujejo, da se vila rodi, ko pada deţ in sije sonce (Leger, 1984).

Bellinger navaja ljudsko razlago, zakaj jih več ne srečamo in zakaj nam ne pridejo kdaj na pomoč. Iz deţele naj bi jih namreč pregnal hrup, predvsem pokanje bičev (Bellinger, 1997).

Kot trdi Vasiljev, si naš narod zamišlja vile kot prekrasne ţenske, lepih obrazov in prekrasnih postav, črnih ali zlatih las dolgih do zemlje. Vile so večno mlade in imajo na sebi dolgo belo ali modro obleko, ki pokriva kozje noge nekaterim vilam. Obstajale naj bi tudi takšne vile, ki so iznakaţene, enim je obraz podaljšan v nekakšen rilec, druge imajo tanko koţo, da se skoznjo vidi vsaka kapljica krvi. Lasje so edini znak njene prisotnosti, če se jih odreţe, se mora vila pokazati iz nevidnosti in se poročiti z domačim sinom. Nevarno je njihovo petje, ki vzbuja vroče koprnenje, ki se mu ni moč upreti. Nekatere imajo krila, vse pa s svojim prelepim glasom privabljajo mladce k sebi. Vila ne bo nikomur naredila hudega, dokler je kdo ne uţali. Če pa se to zgodi, ga vila na različne načine iznakazi ali ustreli s strelo, da umre. V vilah obstajajo tudi duše umrlih deklet (Vasiljev, 1986).

Cotterell jih opiše kot bitja, ki imajo nadnaravne lastnosti in muhast značaj, človeku namreč lahko pomagajo, lahko pa ga skušajo ali mu nagajajo. Rade se zaljubljajo in pogubljajo zlasti moške, ker jim ti s svojimi zemeljskimi lastnostmi in strastmi niso kos (Cotterell, 1998).

Kot navaja Leger, njihovi zlati lasje padajo po hrbtu in vsebujejo skrivnost njihovega ţivljenja. Vila, ki dopusti, da se ji izpuli en las, takoj umre.

Včasih imajo krila, oči se jim svetijo, glas pa je prijetno sladek. Pravijo, da ga tisti, ki ga je enkrat slišal, nikdar ne pozabi. Ţivijo v oblakih, na zemlji, v vodi in tudi v morju. Na oblakih gradijo prelepe dvore. Obstajajo tudi gorske vile, ki igrajo vlogo Sv. Elije v vseh atmosferskih pojavih. Zbirajo oblake in proizvajajo burjo. Stanujejo pa na zvezdah. Vile planinke zahajajo tudi v pečine, kjer se spreminjajo v kače. Vodne vile ţivijo v rekah ali v morju, nekatere kot sirene, torej kot pol ţenska pol riba. Včasih se pretvorijo v laboda ali pa imajo ţensko telo in labodove noge. Leger trdi, da Bolgari poznajo samovilo, ki jaha na divjem jelenu, za uzdo ima kačo, a za bič kačo strupenjačo. Poznajo jo tudi pod imeni Samodive, Deve, Jude. Kljub različnim imenom, pa imajo enake lastnosti. Ena izmed takih stvari je verovanje, da ima njihov izvir vodo čudodelnega učinka. Tisti, ki jo okusi, postane močan kot samovila, ruva lahko cela drevesa s koreninami, rojeva krilate otroke belih las in ognjenih oči. Najljubša zabava jim je ples. Včasih ţelijo pomagati, kaznujejo pa dekleta, ki si drznejo delati ob prepovedanih dnevih. Vile hitijo po gozdovih, s strelo ubijajo divjad. Igrajo se v oblakih in v gozdovih. Njihovo petje je milo, sliši ga lahko samo tisti, ki mu je dovoljeno priti v njihovo druţbo. Imajo dar prerokovanja, zdravijo bolne, tudi mrtve lahko obudijo. So zelo močna bitja, bojujejo se z junaki, včasih one ali njihovi gibi pretresejo zemljo. Druţijo se tudi s smrtniki. Mnogi junaki so jih vzeli za svojo sestro, same pa se z velikim veseljem poročajo z junaki. Prav tako pa vile rade vzamejo za svoje sestre njim priljubljene ţivali, kamor spadata koza in košuta. Včasih se poročijo s smrtnikom, z njim imajo otroke, vendar imajo takšne zakonske zveze običajno tragičen konec. Nekega trenutka vila odleti in izgine (Leger, 1984).

Kot nadalje trdi Leger, ljudem tudi kradejo otroke, hranijo jih z medom, svoje otroke pa dajejo v varstvo ljudem. Vilinski otroci se odlikujejo po izredni bistrosti in dobrem spominu. Vile so včasih tudi maščevalne in brez milosti se maščujejo za dejanja, ki jih počnejo ljudje. S strelami ubijajo svoje sovraţnike, jih mučijo ali napravijo nore. Človek, v katerega pride demon, se imenuje vilovnjak, ponorel. Davijo vsakogar, ki si drzne kopati se v njihovih izvirih, uničujejo tiste, ki kalijo njihove izvire ali če zajemajo vodo iz izvira brez njihovega dovoljenja. Na morjih povzročajo burje, lomijo

59 ladje, oslepijo tiste, ki si drznejo poslušati njihovo petje ali skalijo vodo na mestu, kjer one pijejo ali če gledajo, ko se one kopajo. Še danes pa je razširjeno, da se vilam prinaša darove. Kot trdi Leger, jim v dalmatinskem primorju in stari Vojnički Granici dekleta nastavljajo na kamenje pri vhodu v pečino sadje, zemljo, cvetje, svilene pasove in govorijo: »Vzemi, oj vila, kar ti je všeč« (Leger, 1984, str. 144). Bolgari ponujajo samovilam krpe, ki jih obešajo na drevesa, poleg izvirov pa jim nastavljajo pecivo. Samo njim je posvečeno posebno cvetje (Leger, 1984).

Avtorica Kropej jih opisuje kot belo oblečena bajna bitja z dolgimi svetlimi lasmi. Prebivale naj bi v drevesih, razpokah in votlinah skalnih sten, v bliţini vodnih izvirov in studencev, vodnjakov, jezer in rek. Predvsem vodne vile bi se naj zbirale ob bregovih voda v ločju in se v jasnih nočeh kopale in prepevale ter na jasah plesale vilinsko kolo (Kropej, 2008).

Kot navaja Monika Kropej, pripovedi omenjajo, da so jim ljudje na polja oziroma pašnike nastavljali mleko, štruklje in druge jedi kot daritev, zato so jim opravljale delo, oskrbele ţivino, podarile nit, ki ji ni bilo kraja dokler ni nekdo omenil konca. Tudi same naj bi imele ţivino. Za pastirja so včasih ugrabile dečka, ki pa mu je uspelo pobegniti, če je zlezel skozi rogovilo grma, prebrodil reko ali pravočasno prekoračil mejo, ki je ločevala vilinska in človeška domovanja. Kdor je vili storil dobro delo, na primer, da ji je odvozlal lase, zasenčil njenega otroka, je bil nagrajen, bodisi s čredo drobnice, ki mu je začela slediti iz daljave, bodisi s piščalko ali kakšnim drugim glasbilom, ki je vsakega prisilil k plesu, bodisi z izjemno močjo, ki mu je bila podeljena. V nekaterih pripovedih vila usliši mladeniču ţeljo in ga vzame za moţa. Vendar vila mati pusti ţiveti le tiste otroke, za katere kot jasnovidka ve, da bodo pošteni. Zakonska sreča z vilo traja do trenutka, ko moţ prekrši tabu, kot na primer, ko vilo poimenuje z njenim pravim imenom ali jo udari, ozmerja, pove otrokom za njeno skrivnost. V trenutku prekršitve tabuja vila izgine (Kropej, 2008).

Po Ovsecu naj bi tako na primer kmetje Polharji izšli iz vile, kot pripoveduje zgodba. Kot navaja Ovsec, je nekoč lep mladenič iz te druţine pod goro Učko pri stezi na trati zagledal speče belo oblečeno dekle. Da bi

60 jo zaščitil pred soncem, je odrezal veliko vejo in jo postavil nad deklico. Za to prijaznost mu je vila izpolnila ţeljo in se poročila z njim. Čeprav je vila moţa, ker jo je nekoč začuden poimenoval po pravem imenu, zapustila, je hčerko, ki sta jo imela, vzgajala naprej. Hči je postala mati sedanje Polharske rodovine. Predvsem na Koroškem pa tudi drugod po Sloveniji so razmeroma pogoste povedke o vili, ki je hodila leţat h kmetu in s tem prinesla hiši veliko blaginjo. Včasih je gospodinji tudi podarila nit, ki je ni bilo konca. Vendar pa se je vila takoj umaknila, če je gospodinja ali nekdo od domačih vilo odgnal ali jo preklel, se razjezil na nit, češ, kdaj bo ţe konec te niti, odrezal vili kito, ki je padala s postelje na tla, pa tudi, če je poloţil njene kite v posteljo, čeprav je vila za to dejanje v nekaterih pripovedih lahko tudi hvaleţna in podari klobko niti. Kakorkoli ţe, Ovsec navaja, da se vila po odklonilnem dejanju ni več prikazala pa tudi blaginje pri hiši je bilo konec. Motiv vile-ţene oziroma ljubice je pogosto osrednji motiv pripovedi o vilah. Iz takšne zveze se rojevajo junaki (Ovsec, 1991).

Kot trdi Ovsec, bi naj vile bile matere junakom predvsem v juţnoslovanskih epih, med drugim tudi kraljeviču Marku. Kraljevič Marko je kot pastir opazil vile, ki so se kopale v jezeru. Prikradel se je k bregu in jim vzel obleko. Vrnil jim jo je, ko so ga podojile in tako je postal junak (Ovsec, 1991).

Monika Kropej pa trdi, da je včasih vila le nadomestna mati, tista, ki je junaku dala njegovo izjemno moč ali sposobnost premagovati ovire in sovraţnika. Med takšnimi junaki so bili na primer vitezi Lancelot, Tristan, Ljutica Bogdan, Zmaj Ognjeni Vuk in Peter Klepec. Negativna plat materinske vile darovalke pa se kaţe v povedkah, ki pripovedujejo, da so vile ukradle otroka, ki je nezaščiten leţal v košarici na polju in da se je materi nato od ţalosti zmešalo. Vile so imele zdravilno moč, ki je značilna za elementarne duhove narave, kot so elfi, nimfe, divji moţje in ţene ter druga sorodna bitja (Kropej, 2008).

Kot navaja Monika Kropej, je tudi slovensko pripovedno izročilo ohranilo številne pripovedi o zdravilni sposobnosti vil, ki so poznale ne le zdravilne učinke zelišč in rastlin ter predmetov, pač pa so ozdravljale tudi s svojimi

61 nadnaravnimi sposobnostmi. Vendar pa so vile lahko tudi strašne in pogubne. Bogastvo in blaginja sta namreč tesno povezani z antitezo; nesrečo in smrtjo. Zato imajo vile tudi svojo negativno, uničujočo plat. Ambivalentna narava vil se odraţa na primer v kaznih, ki doletijo tiste, ki zaidejo v njihov skrivni svet ali ga skušajo celo poškodovati. Gorje drvarju, ki bi poskušal posekati drevo, v katerem so prebivale, ţiv se ni več vrnil iz gozda. Podobno se je godilo tistim, ki so jih ţeleli opazovati na mestih, kamor so hodile pet ali plesat. Tisti, ki so se vilam pridruţili v njihovih vilinskih kolih, so izginili lahko tudi za sto ali tristo let, čas pa jim je minil kakor v eni ali treh urah. Človeka, ki se je priključil vilinskemu kolu, je bilo sicer mogoče rešiti, če je prišel rešitelj točno ob letu dni na isti kraj ob isti uri in vrgel na izginulega njegov plašč. Ljudje, ki so jih vile speljale v odljudne kraje, so le steţka in s hudimi telesnimi ali duševnimi posledicami prišli domov. Negativna podoba vile se metaforično izraţa tudi v podobi zapeljivke, privida, ki vodi v pogubo, od tod vila Fata Morgana, ki je postala ţe kar sinonim za privid, ki se mu nihče ne more upreti in ki človeka priţene v pogubo ter smrt. Predstave o Fata Morgani, ki je bila, kot navaja Monika Kropej, prvotno gospodarica kraljestva mrtvih, so se vedno bolj pribliţevale Luxuriji, antični boginji razuzdanosti in razvrata, in se prepletle v podobo usodnega privida (Kropej, 2008).

Kot nadalje trdi Monika Kropej, naj bi bile vile po ljudskem izročilu, kot antične nimfe, eterična bitja z dolgimi svetlimi lasmi, oblečene v belo, vedno mlade, zlatolase ţene. Vile so bile nevidne, vendar pa naj bi se nekaterim ljudem včasih vendarle prikazale. Keltsko-romanska pa tudi slovanska mitologija o vilah, ki je v precejšnji meri predstavljala podlago slovenskemu izročilu, je nastajala s stapljanjem različnih tradicij antičnih in indoevropskih verovanj v usodo ter ljudskih predstav o naravnih in elementarnih duhovih, rodovitnostih kultov in institucij modrih prerokovalk. Vile so ljudje pri nas imenovali tudi bela ţena, ţalik ţena ali zala ţena, ţar ţena, zalka, častitljiva ţena, častitka, sveta ţena pa tudi zavdana ţena, bela ţena, črna ţena, matica. Ljudska verovanja in pripovedno izročilo o vilah se je izoblikovalo iz poleg ţe omenjenega stapljanja različnih tradicij, kot so antična in indoevropska verovanja v usodo, tudi iz različnih kultov

62 rodovitnosti, povezanih z materinsko Junono, nimfami in rodovitnostnim kultom Diane. Tudi vile so svetovale ljudem, kaj, kdaj, kako in kam naj sejejo oziroma sadijo pa tudi, kdaj naj orjejo, kdaj naj ţenejo ţivino na pašo. Napovedovale so dobro letino ter prerokovale prihodnost (Kropej, 2008).

Kot navaja Monika Kropej, so si ljudje predstavljali in so tudi verjeli, da prebivajo vile v drevesih, v teţko dostopnih gozdovih, v razpokah in votlinah skalnih sten, na vrhovih gora, kjer naj bi imele svoj skriti gaj, tudi v bliţini vodnih izvirov in studencev, vodnjakov, jezer in v ločju na bregovih rek. Zbirale naj bi se ob mraku in v nočnih urah plesale, pele ali pohajale. Kjer so se zadrţevale, tja so prinesle rodovitnost in blaginjo. Po nekaterih pripovedih naj bi vile ljudi naučile tudi peti in plesati. Vile naj bi imele noge nenavadne ali ţivalske podobe. Tako so ljudje v Gorjancih pripovedovali, da so se v podzemnih jamah in pečinah skrivale vile pogorkinje, ki so po gorjanskih lozah skrbele za divjad. Kadar so bile dobre volje, so prepevale, da je odmevalo po vsej belokranjski kotlini, in piskale na svireli ter plesale vilinsko kolo. Imele so kozje noge in konjska kopita. Pastirja ali lovca, ki so ga zvabile v kolo in ni vprašal, zakaj imajo take noge, so bogato obdarovale (Kropej, 2008).

Niederle meni, da so staro predstavo o vilah, podobno kot njihovo ime, kasneje izpodrinile s svojo podobo in imenom rusalke. Vendar Ovsec trdi, da to drţi le delno oziroma ni pri vseh Slovanih enako. Obstaja celo moţnost, da Slovenci teh bitij sploh niso poznali pod tem imenom, ampak so bila ves čas v rabi druga. Verovanje o vilah je bilo prastaro, saj jih kot nimfe omenja celo Prokopij. Kot trdi Ovsec, ţe nekateri podatki iz 15. stoletja omenjajo vile v češki ljudski tradiciji, vendar ni jasno, če ne gre morda za knjiţne vplive iz juga, kjer se je verovanje o vilah ohranilo najdlje. Vile in samovile se omenjajo ţe v neki listini bolgarskega carja Konstantina Asena, ki je ţivel med leti 1259 in 1278, kasneje pa v raznih bolgarsko-srbskih tekstih iz 15. in 16. stoletja. Bolgarski naziv samodiva je zelo star, saj je prešel v novogrški jezik. Niederle pravi, da severno in juţnoslovansko izročilo omenja vile kot duše umrlih deklet. Čeprav kasneje meni, da sta se pri verovanju o vilah zdruţila dva elementa,

63 namreč vera v duše rajnikov in personifikacija naravnih pojavov, moramo dodati, da so vile v resnici bolj povezane z atmosferskimi pojavi, posebno z vetrom in oblaki, medtem ko njihovo spreminjanje v ţivali, zlasti v laboda, sokola in konja, kaţe na njihove nadnaravne moči. Hkrati z njihovimi prosojnimi oblekami, svetlobo, ki jo včasih oddajajo, in podobnim, pa kaţejo skupaj z drugimi duhovi na svoje, kot bi dejali ezoteriki, astralno poreklo. Vile seveda niso le slovanska bitja, nasprotno, razširjene so po vsem svetu, med skoraj vsemi ljudstvi in narodi. Tesno sorodnost z našimi vilami pa, kot trdi Ovsec, kaţejo v Evropi zlasti keltsko-angleška fairy ali fay, nemška Fee. Vile predstavljajo med drugim personifikacijo vodnih virov, vetra in drugih naravnih pojavov, podobno kot rusalke ali grške nereide. Spreminjanje vil v labode pripada širši evropski in azijski tradiciji. Enako kot pri rusalkah, so tudi vile povezane z mesecem, saj tako vile kot rusalke plešejo ponoči ob mesečini, mesec pa je boţanstvo vodnih demonov (Ovsec, 1991).

Kaj pomeni beseda vila? Slovansko ime vila še vedno ni razvozlano.

Kot trdi Ovsec, se v prvi vrsti ta beseda uporablja in sliši samo v jezikih balkanskih Slovanov, torej v srbskem, hrvaškem, bolgarskem in slovenskem jeziku. Petrograjska Akademija navaja v ruskem slovarju to besedo kot tujko. Jezikoslovcu Miklošiču ni znana etimologija te besede, predlaga, da se ji k opisu doda bolgarska raba besede, in sicer »podvrţen sem vplivu vile, postajam nor« ( Leger, 1984, str. 140). Tudi v češkem besednjaku pomeni vila nor. Moszynski povezuje besedo vila z besedo vihar in glagolom viti, zato na koncu sklene, da je bila vila, čeprav je ime še vedno nejasno, prvotno demon vetra. Skok najprej opozarja na različno pojmovanje besede vila pri severnih in juţnih Slovanih. Medtem ko pri severnih Slovanih ta beseda zaznamuje norost, norenje, označuje pri juţnih ţensko mitološko bitje. Tudi on pravi, da beseda še ni razvozlana, omenja pa, da so jo nekateri povezovali z litovskim vylius, kar pomeni prevara, slepilo oziroma z glagolom vilti, kar pomeni prevarati, preslepiti, kar sicer zelo ustreza vilinski pojavi (Ovsec, 1991).

Tudi Ovsec predstavi vile v juţnoslovanskem izročilu kot zelo lepa dekleta z razpuščenimi lasmi, navadno rumene, svetle ali zlate barve, ponekod pa imajo črne lase. Lasje so dolgi in vile si jih ob potokih, rekah in ribnikih zelo rade razčesujejo. Pri tem se gledajo v vodni gladini, delno zato, da vidijo, kako se češejo, delno zato, ker so nečimrne. Oblačijo se v tanke, prozorne obleke, ki so največkrat bele barve, lahko pa tudi modre, sem ter tja pa še v kakšne druge barve. Včasih so take kot najlepša dekleta, prekrasne od glave do peta, drugič pa kaţe njihov videz na demonsko poreklo. Tako imajo lahko tudi vile oslovske, konjske in kozje noge s parkeljci. Jahajo na jelenih ali konjih. Vile naj bi ţivele skoraj povsod v naravi. Srečamo jih lahko v vodah in ob vodah, v planinah, gozdovih, v pečinah in votlinah, na nebu, med oblaki. Glede na to, kje prebivajo, imajo zlasti na jugoslovanskem vzhodu in jugu temu primerna imena. Imenujejo se vodne vile, planinske ali gorske vile, oblačne vile ali oblakinje. Zelo rade plešejo, zlasti kolo, zato se ta ples tudi imenuje vilinsko kolo. Plešejo ob jezerih, rekah, ribnikih, na gozdnih jasah pa tudi na nebu in na oblakih (Ovsec, 1991).

Kot trdi Kelemina, vile zelo pogosto nastopajo v ljudski poeziji in pripovedništvu Balkana. Le-to govori o vilah, njihovih lastnostih, delovanju, posebej pa še o srečanju vil in navadnih ljudi. Ljudstvo jih ima za ţenska nadnaravna bitja, ki so izredno lepa, vedno mlada dekleta, katerih lepoto kvarijo le konjske, kravje in kozje noge, ki pa jih nimajo vse vile. Vile jih skrbno pokrivajo z obleko, da jih ne bi nihče videl. Za nekatere vile pravijo, da imajo tudi neprijeten vonj. Ţivljenje ţivijo daleč od ljudi, zato mora posameznik, če jih ţeli videti, nanje prav naleteti. Poleg številnih lastnosti, ki jih navadni smrtniki ne premorejo, pripisuje ljudstvo vilam tudi povsem človeške lastnosti. Poleg omenjenih ţivali si pri nas vile privzemajo še podobo kače, volka in drugih ţivali. Vse to kaţe, da gre pri vilah prvotno za duhove narave. Sčasoma pa so privzele še številne druge lastnosti, kajti ljudstvo je iskalo most med njimi in človekom. Vile so na svojo lepoto izredno ponosne in ne trpijo, da bi bili ljudje, med njimi seveda zlasti ţenske, videti lepši od njih (Kelemina, 1997).

Kot navaja Kelemina, v Hercegovini pripovedujejo, da je vsako preveč lepo dekle v nevarnosti pred urokom in vilinskim srdom, zato so včasih poskušali njihovo lepoto na kakšen način skvariti, da ne bi bila lepša od vil. Kako so to naredili, ni jasno. Ena od značilnosti, ki jih zasledimo pri vilah, je njihov muhast značaj. Znajo biti zelo nestanovitne, hkrati pa še zelo maščevalne. Nihče si naj ne bi drznil skruniti njihove nečimrnosti. Ne prenesejo, da bi človek imel večji razum, lepoto, lepši glas ali kaj drugega kot vile. Vile znajo prav dobro spletkariti in na razne načine zavajati ljudi. Vile naj bi imele tudi krila, torej lahko letijo, kakor se jim zljubi (Kelemina, 1997).

Kot trdi Kelemina, naša ljudska poezija, v katero so vtkana tudi domača verovanja, pravi, da če vilam odvzameš krila, postanejo navadne ţenske. Njihova nadnaravna moč naj bi se skrivala v krilih. Ponekod gre glas, da so vile zelo neustrašne in močne. Vendar iz ljudskega izročila zvemo, da le obstajajo junaki med ljudstvom, ki jih lahko premagajo v medsebojnem dvoboju. V znani srbski ljudski pesmi, Marko kraljevič in vila, ki jo predstavi Kelemina, zvemo, kako je Marko premagal vilo, ki je ustrelila drugega srbskega junaka, Miloša Obrenovića, zato, ker je ta lepše pel od nje. Poleg tega jo je še prisilil, da mu je pozdravila bolnega pobratima (Kelemina, 1997).

Kot trdi Ovsec, so po splošnem pravilu vile dobra bitja, vendar le, če jih ne razjeziš. Ljudem pomagajo v nesreči, svetujejo kmetom, kdaj naj sejejo, cepijo in presajajo, pomagajo pri kmečkih opravilih, molzejo krave in se rade krepčajo z mlekom, pazijo na gozd, ţivino, hlev, gospodarska poslopja in na hišo. Človeka so naučile tudi raznih stvari. So najboljše zeliščarice, saj poznajo zdravilne in druge učinke vseh rastlin. Zdravijo bolezni, celijo rane, k ţivljenju pa obujajo celo mrtve. Zlasti ljubijo pesnike in junake. Mnogim junakom so, kot trdi Ovsec, po našem pričevanju vile postale polsestre, podobno kot zaljubljenim mladim osebam, če jih le te prosijo za pomoč. Prav tako pa junaki pomagajo vilam, kadar se te znajdejo v teţavah (Ovsec, 1991).

Kot navaja Kelemina, je ponekod ljudstvo verjelo, da je na zemlji, dokler je bilo tu veliko vil, vladalo blagostanje, saj so bile vile vedno usmiljene z reveţi in ljudmi v teţavah. Vile so bile pravične, ljudem so prinašale srečo, hudobne pa so kaznovale. Kadar vile razjeziš, postanejo prav zoprne, celo zelo nevarne, zato so verovali, da gre teţko tistemu, ki je razjezil vilo. Vila ima tako močan pogled, da lahko človeka z njim ubije. Vile se navadno razjezijo, kadar jih kdo preseneti pri njihovem kolu. Vile se pogosto zaljubijo v mlade, lepe fante, zlasti junake, pesnike in pastirje, stopajo z njimi v ljubezenske odnose ali jim celo rojevajo otroke. Svojo ljubezen pa zelo skrivajo in prepovedujejo svojim ljubimcem, da bi to odkrili. Tistemu, ki razkrije svoj odnos z vilo, se ne piše dobro (Kelemina, 1997).

Kot navaja Ovsec, je zanje značilno tudi to, da imajo rade svobodno ljubezen, zakon pa se jim zdi neprimeren ali celo odvraten, kar je v skladu s tem, da je posebna značilnost, ki drţi za vile, ta, da predvsem ljubijo svobodo in prostost. Kljub vsemu pa je v ljudski tradiciji precej pričevanj o tem, da so vile stopile v zakon z navadnim človekom. To pa naj bi se vedno zgodilo na silo, ko moški vilam odvzame krila. Vila navadno ostane v zakonu le toliko časa, dokler ne najde priloţnosti, da se tega osvobodi in vrne nazaj k prejšnjemu načinu ţivljenja. Iz ljubezenskega odnosa ali zakona med vilo in človekom se rodijo veliki junaki. Vile pa so lahko tudi krušne matere raznih epskim junakov. Verovali so tudi, da pridobi otrok, ki so ga vzgajale vile, določene nadnaravne lastnosti. Tako tak otrok postane velik junak, ki ga ne more presekati sablja. Če pa gre za dekle, ta postane neverjetna lepotica. Poleg imen, ki se nanašajo na njihov kraj bivanja, lahko imajo vile imena glede na njihove lastnosti, torej zlatolasa, bela ali dobra. Imajo pa v ljudskih pesmih tudi osebna imena, najpogostejša, kot jih navaja Ovsec, so Angelina, Andresila, Andţelija, Dţurdţa, Janja, Janjojka, Jovanka, Jelka, Jerina, Jerisavlja, Katarina, Kosa, Mandalina, Nadanjola, od vseh najbolj znano pa je ime vila Ravijojla (Ovsec, 1991).

Vile so dobro znane tudi Slovencem, le da zvečine pod drugimi imeni.

Kot trdi Ovsec, nekateri raziskovalci poročajo, da med ljudstvom niso zasledili tega imena, pač pa drugega. Ime vila naj bi se razširil s knjiţno

67 rabo. Kelemina pa trdi, da se je to ime med Slovenci izgubilo in da je znano samo še v krajih, ki mejijo na Hrvaško, tudi Prekmurci in vzhodni Štajerci naj bi poznali to ime. Ko Kelemina pravi, da je v stari Karantaniji zamrlo ime vila, nadaljuje, da se ustrezajoča bitja zdaj imenujejo ţalik ţene, divje, morske in gozdne deklice (Ovsec, 1991).

Kot trdi Kelemina, so vile tudi na Slovenskem prekrasne ţenske z dolgimi lasmi. Včasih se prikaţejo ţanjicam na polju. Večkrat se spremene v kače, zato je nevarno kače streljati ali ubijati. Po povesti se lahko tistemu, ki ustreli ali ubije kačo, v trenutku posušijo roke. V kače se spreminjajo tudi planinske vile, ki veljajo za posebno dobre. Na drugi strani pa so vodne vile občutljive in zlobne. Te rade vidijo, da ljudje trpijo. Nekatere vodne vile so pol ţenske, pol ribe (Kelemina, 1997).

Ovsec navaja, da so na Gorjancih ţivele v starih časih gorske vile, prelepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere, ne očeta. Ljubiti in moţiti se niso smele. Za kmete so bile dobre, saj so jih opominjale na razne poljske opravke. Najrajši so imele junake, ki so se borili s Turki in prelivali svojo kri za sveto vero. Velevale so jim, kaj jim je delati, česa se ogibati. Pomagale so jim v vsaki sili, posebej skrbno pa so jim ozdravljale rane. Vile so imenovali na Štajerskem bele ţene, bela dekleta, morske deklice (Ovsec, 1991).

Ovsec trdi, da so še leta 1789 ţiveli ljudje, ki so trdili, da bele ţene čisto gotovo ţivijo, videli jih sicer niso, zato pa so slišali njihovo prepevanje. Do ljudi so bile dobrotljive, posebno rade so imele mladeniče in dobre ljudi. Pšenico so znale tako lepo opleti, da ni bilo videti trave. Za povračilo jim je bilo treba samo prinesti na njivo kiseline in zvare, kar so ponoči pouţile. Ţito je na taki njivi obrodilo, da je bilo veselje. Prihajale so vsako leto, dokler jih ni kdo razţalil (Ovsec, 1991).

Kelemina navaja, da naj bi iz naših krajev povsem izginile takrat, ko so ljudje začeli ponoči ţviţgati, kričati in pokati z biči. Nazaj bodo prišle, ko se svet obrne na bolje. Za morske deklice, ki tudi spadajo k vilam, pa se veruje, da se dvignejo ob enajstih ponoči iz morja in prepevajo eno uro. Gorje tistemu, ki jih pride poslušat. Tako milo je njihovo petje, da podobno

68 kot sirene, zvabijo vsakega človeka v globočino voda. Od morskih deklic naj bi se človek naučil petja (Kelemina, 1997).

Ovsec trdi, da so slovenske vile skoraj vse naklonjene človeku in zelo rade pomagajo. Podobno kot za vile pri drugih narodih pa velja, da jih človek ne sme razkačiti ali uţaliti. Takrat se kruto maščujejo. Človeka lahko ranijo, obnorijo, začarajo ali ubijejo. V Beli krajini menijo, da imajo vile tudi svoje otroke. Po nekaterih poročilih so vilam, da bi jim ostale naklonjene, ţrtvovali. Ena od lastnosti, ki jim jih pripisuje ljudstvo, pa je ta, da nikoli ne spijo. Rade perejo, tkejo, šivajo, pečejo testo, delajo maslo, zidajo. Za vile po Evropi velja, nekaj podobnega pa najdemo tudi na našem jugu, da so posebno ţivahne v noči na prvi november. Ta dan je ţe od nekdaj veljal za dan, posvečen mrtvim. Hrana, ki jo vile najrajši jedo, je bob, fiţol, mleko in med, ki je sicer značilna hrana mrtvih. Poljičani so verovali, da so vile nastale iz Kajnove krvi, ko ta ni hotel priznati Bogu, da je ubil brata Abela. Bog ga je preklel in rekel, da bodo iz njegove krvi nastali volkovi, psi, kače, vile, more in čarovnice, ki bodo napadali človeštvo in mu zadajali muke. Menijo tudi, da so vile lepe in mlade, skratka take, kot jih poznamo od povsod, vendar pravijo, da niso vse vile enake polti. V njih so štiri kaplje krvi, in sicer bela, modra, rumena in črna. Bela kaplja je od krščanske krvi, črna pa od ciganske, za ostale kaplje ni razlage. Ponekod na Hrvaškem menijo, da vidijo lahko vile le poboţni ljudje, zato so mnogi vedeli povedati, da so jih videli ob potoku ali na polju, kako konjem pletejo grive. Velja tudi, da danes ni več vil zato, ker so ljudje postali brezverci (Ovsec, 1991).

Šavli vilam da poseben status, saj trdi, da so gorske vile verjetno bile odposlanke sončnega Belina in Svetovita, rojenice odposlanke Ţive, morske ali vodne deklice, ki jih ponekod nadzoruje povodni moţ, so pripadale Vodnarju, gozdne vile davnemu Velikemu duhu zemeljske Velike matere. Na to, da so bile vile odposlanke boginje Zemlje ali tudi Vesne, lahko sklepamo iz nekaterih zgodbic, v katerih učijo kmečke ljudi, kdaj naj sejejo in sadijo (Šavli, 2008).

Njihova opozorila se nanašajo še zlasti na pridelke, o katerih je bilo odvisno človekovo preţivetje, kot so proso, pšenica in še zlasti bob: »Zgodaj spomladi, ko je še debel sneg pokrival zemljo, začne vila pri Slovenski Bistrici: »Kmet, sej bob!« Kmet ga seje kljub snegu, dasi pričakuje, da ga ne bo ţel. A vendar, toliko je zraslo boba na razorih, da ni vedel, kam bi ga spravil ...Vse je vila povedala gospodarju, kdaj mora to in kdaj ono sejati. In vse je dobro obrodilo, posebno pa bob … Rekle so mu, naj seje bob. Res je sejal po snegu bob. Vsi so mislili, da ne bo nič boba. Pomladi pa je bil zelo lep v zrnju« (Kelemina, 1997, str. 163, 167, 173).

Zakaj prav bob in ne kakšen drug pridelek, kot na primer pšenica?

Kot trdi Ovsec, je bil nekoč bob simbol rodovitnosti, ker skriva v lupini kalček. Bil pa je tudi eden izmed osnovnih pridelkov, ki so kmečkemu človeku omogočali preţivetje. V obilnem pridelku boba je skrita misel o rodovitnosti, ki se nanaša tudi na druţino. Obilo boba je pomenilo torej boţji blagoslov (Ovsec, 1991).

Rojenice Monika Kropej trdi, da je bila zelo razširjena miselnost, ki je prisotna še danes, da je človeško ţivljenje nekaj, kar je vnaprej določeno oziroma da se človeku njegova usoda zapečati ţe ob rojstvu. Kdo ali kaj zapečati to usodo pa se razlikuje od kulture in vere. Pogosteje je šlo za višjo silo, ki to določa. Takšno verovanje so tudi imela stara ljudstva in tudi Slovani niso pri tem bili izjeme. Usodo naj bi pri Slovanih napovedovale rojenice. Po nekaterih avtorjih, kot trdi Monika Kropej, so to vile, in sicer tri, ki odločajo o človeški usodi. Stari Slovani so jih imenovali tudi sojenice. Torej ne glede na ime, so bile vedno tri. Ljudje so verjeli, da pridejo prvo, tretjo ali sedmo noč po rojstvu otroka tri lepe, visoke in sloke ţene in novorojenčku prerokujejo usodo (Kropej, 2008).

Po nekaterih avtorjih, kjer izstopa Kelemina, naj bi prva sodila mladost, druga zakonsko ţivljenje, tretja pa starost; drugi, kot trdi Kelemina, pa pravijo, da ena sodi veselo in srečno ţivljenje, ena ţalostno in nesrečno ţivljenje, ena pa smrt. Poslednja je vselej oblečena belo, drugi dve pa rdeče, modro ali drugače, tako da je barva njune obleke v skladu s sodbo. Kot navaja Kelemina je stara slovenska navada, da na stol poloţijo vino, pogačo in kolač kruha, kadar se rodi otrok. To so delali zato, ker so verovali, da so rojenice med rojstvom za stolom ter da čim bolje obloţen stol najdejo, bolj srečno ţivljenje sodijo otroku, ki se je rodil. Po tej navadi se vidi, da so stari Slovani verjeli, da je njihova beseda nepreklicna in se jim uklanja vse ţivo na tem planetu. Verjeli so, da celo bogovi nimajo moči, da bi se jim zoperstavili (Kelemina, 1997).

Tisti, ki zanikajo, da spadajo rojenice k vilam, med njih spada avtorica Goljevšček, trdijo, da rojenice spadajo v najstarejši rod boţanstev, po katerem se neposredno razodevajo prvinske sile sveta. Kasneje se je iz tega, da rojenice napovedujejo usodo, razvila vera, da sodijo tudi človeške krivice in nalagajo kazen zanje, še posebej strogo naj bi kaznovale krajo (Goljevšček, 1988).

Vendar ne glede na to, ali so rojenice vile ali ne, so jih ljudje zelo častili.

Po Vasiljevu nam stari viri iz 14. in 15. stoletja pokaţejo, kako močno so bile oboţevane. V njih je namreč opisano, da so stari Slovani najprej darovali njim in šele kasneje Perunu in ostalim bogovom (Vasiljev, 1986).

Po Vasiljevu iz tega verjetno izhaja mnenje, da so bolj boginje, in sicer boginje usode. Slovani so verjeli, da so ob rojstvu otroka prihajale pod okno ali v sobo ali v hlev hiše, oziroma v bliţino kraja, kjer se je rodil otrok, da mu odredijo usodo za celo ţivljenje. Gre namreč za to, da so morale biti rojenice prisotne ob rojstvu, saj so le s tem lahko vsakemu otroku določile usodo in seveda kakšna smrt ga bo doletela in zaradi katere bo odšel s tega sveta. Rojenice torej pridejo, stojijo ali sedijo in določajo (Vasiljev, 1986).

Kot opisuje avtorica Goljevšček, prva spregovori, za njo še druga, odločilna pa je tretja in usoda je takšna, kakršno napove tretja. Zanimivo je, da je usoda rojenic vsekakor prijazna. Za nekatere so takšne stvari dokaz, da so bile sojenice najprej boginje smrti in so kasneje postale boginje usode. Rojenic ne more videti nihče, v redkih slučajih jih lahko vidi mati novorojenega otroka ali kakšen berač, ki je po čistem slučaju v bliţini rojstva. O tem, kje naj bi sojenice ţivele, nam ljudske pripovedke ne povedo ničesar (Goljevšček, 2006).

Tudi Cotterell nam nakaţe, da je glede človeške usode veliko neznank in navaja, da so obstajale tako rojenice kot sojenice in da tukaj ne gre za ista bitja z drugačnimi imeni. Ljudje naj bi ţe od nekdaj tako rojenicam kot sojenicam ţrtvovali jedila. Njim v čast so prirejali pojedine s petjem in veseljačenjem. Tudi v tem primeru gre za tri bitja, dve rojenici in eno sojenico, ki nastopajo skupaj ob rojstvu otroka. Dve napovedujeta zvečine dobre stvari, tretja, sojenica, pa tudi slabe. Kar sojenica napove, se v ţivljenju ne da spremeniti (Cotterell, 1998).

Ovsec trdi, da medtem ko rojenice napovedujejo v glavnem dobro, pa sojenice sporočajo predvsem senčne strani ţivljenja. Novorojencu oziroma staršem sporočajo, kakšna usoda ga čaka. Včasih nastopajo tri, dve napovedujeta dobro usodo, tretja pa razne bolezni in tudi smrt, pri čemer njen glas v ţivljenju človeka vedno obvelja (Ovsec, 1991).

Kot navaja avtorica Kropej, naj bi po nekaterih verovanjih rojenice bile povezane s prejo, saj naj bi ena od njih nasnula nit ţivljenja, druga naj bi to nit predla, torej določala človeško ţivljenje, tretja pa jo prerezala, kar pomeni smrt. Zanimivo je, kot trdi Monika Kropej, da, čeprav naj bi bila njihova napoved neizpodbitna, jo lahko človek, po prepričanju Slovanov, prepreči. To je lahko le nasvet nekoga, ki je posvečen v kozmične skrivnosti, na primer desetnik, vedeţevalec, puščavnik. Tako na primer lahko prepreči usojeno smrt priprošnja k bogu, ki jo človek ponovi ravno v trenutku, ko bi se moral na primer obesiti ali stopiti na trhel most po pravilu ura je prišla, a človeka ni bilo. Prizadevanja ljudi, ki se ne spoznajo na skrivnostne zakonitosti usode, pripeljejo le še bolj zagotovo k izpolnitvi prerokbe, tako kot se na primer izpolni prerokba rojenic, da bo otroka ubilo drevo. Smrt otroka naj bi povzročila jablana na vrtu, oče jo poseka, toda fantič se spotakne ob štor in se ubije (Kropej, 2008).

Ivan Grafenauer je pri nas obseţneje pisal o slovenskih bajkah, ki govorijo o rojenicah in sojenicah. Ugotavlja, da je vera v usodna višja bitja morala priti k Slovanom ţe ob koncu praslovanske dobe in se pridruţila staremu porodnemu in rodnemu višjemu bitju Rodu; v tej zvezi pa se je izročilo ohranilo samo na skrajnem jugozahodu slovanskega etničnega ozemlja, predvsem pri Kajkavcih in na skrajnem severovzhodu v staroruskih spomenikih. Povsod drugod so se rojenice umaknile mlajšim vplivom, na njihovo mesto pa so stopile sojenice. Na poznejše verske predstave in ljudsko pripovedništvo Slovencev so vplivali predvsem alpski staroselci (Grafenauer, 1951).

Grafenauer je ločeval med rojenicami in sojenicami in imel sojenice za mlajša višja bitja, vendar je iz gradiva razvidno, da gre le za različna poimenovanja istega bajeslovnega lika, kar je v ljudskem izročilu zelo pogosto in je tudi ena od značilnosti ljudskega pripovedništva. Prevladuje mnenje, da izvirajo predstave o rojenicah oziroma sojenicah še iz indoevropsko-slovanskega bajeslovja. Kot navaja Grafenauer sicer Prokop v 6. stoletju poroča o monoteizmu Slovanov in Antov in dostavlja, da o Usodi nič ne vedo in ne verjamejo, da bi imela kakšno moč nad človekom. Ivan Grafenauer je bil mnenja, da slovensko in kajkavsko izročilo o

73 rojenicah ni staroslovansko, pač pa, da je bilo šele v drugi polovici 6. stoletja prevzeto od Grkov oziroma na severu od alpskih staroselcev. Pri Slovanih naj bi se verovanja v moire zdruţila s predstavami o staroslovanskih boţanstvih rojstva in človekove usode Rod in Roţdenicy. V različnih izročilih so rojenice sčasoma prevzele vlogo drugih ţenskih bajnih bitij in pripovedi o njih so se kontaminirale predvsem s pripovedmi o vilah, stapljale pa so se tudi z motiviko, ki je značilna za izročila o sibilah in njihovih prerokbah. Kot opisuje Grafenauer, je Sibila pri starih Grkih označevala ţensko, ki je v zamaknjenem stanju prerokovala (Grafenauer, 1951).

Po drugi strani pa Ovsec rojenice in sojenice smatra za ţenske demone, ki imajo vrsto vilinskih lastnosti, medtem ko na drugi strani napovedujejo usodo, vendar pa to včasih napovedujejo tudi vile. Trdi tudi, da rojenice v temelju predstavljajo izvirna, v vsakem primeru bolj arhaična bitja, pri katerih lahko opazimo matriarhalno osnovo. V tem smislu je značilno, da se nekateri obredi, povezani z rojenicami, izvajajo na praznik Bogorodice ali da so prinašali moko in sir na čast boţji porodnici (Ovsec, 1991).

Kot navaja Ovsec je Niederle ruske in juţnoslovanske personifikacije usode pojasnjeval s tujimi, pravzaprav antičnim izročilom o Tihe, boginji goljufive usode in srečnega naključja, njenima rimskima ekvivalentoma, Fortuni in Fatumu, ker sta v ruskem prevodu grške Kronike Hamartola besedi genezis, tihe prevedeni kot roţdenice. Po njegovem mnenju je staroslovanska le vera v srečo (Ovsec, 1991).

Ovsec navaja tudi Roberta Gravesa, ki se sklicuje na Heziodovo Teogonijo ter pravi, da so tri sojenice Trojna boginja Meseca v njenem utelešenju boginje smrti. Moira pomeni del ali fazo, luna pa ima tri faze in tri osebe. V juţnoslovanskem izročilu predstavljajo ta bitja sojenice, rojenice, sudţaje, sudţenice, usud (Ovsec, 1991).

Po Ovsecu, je ljudstvo verovalo, da se sojenice prepirajo o otrokovi usodi, da o njej ne mislijo vse enako. Včasih naj bi se prepirale tako močno, da je prišlo do glasnega kričanja (Ovsec, 1991).

Tudi v ostalih mitologijah so bila bitja, ki so odločala o človekovi usodi. Tako so bile v grški mitologiji Moire.

Kot trdi Jones, naj bi Moire bile tri starogrške boginje, ki so odločale o usodi posameznika. Imenovale so se Kloto ali predica, Lahezis ali ţrebalka in Atropos ali neizbeţna. Bile so hčere Niks oziroma Noči in so se najverjetneje razvile iz skupine rojstnih duhov, ki so bedela nad prihodnjim ţivljenjem novorojencev. Njihova naloga je bila potemtakem ob rojstvu odmeriti usodo slehernemu posamezniku. Postopoma so Moire dobile v grški mitologiji širša pooblastila, čeravno obseg njihove moči še malo ni jasen. Ne ve se, ali je lahko Zevs kot vrhovni bog, vplival na njihove odločitve ali ne. Jones trdi, da se tu in tam Zevs zdi višji od njih, vseeno pa so ga imeli Grki bolj za roko usode kot za boţanstvo, ki odreja njen tek. Moire so si zamišljali kot starke, ki kakor nit spredajo človeško usodo. Kloto jo je izpredala, Lahezis odmerjala, Atropos pa rezala (Jones, 2005).

Pri Rimljanih je bila za človeško usodo odgovorna Fortuna.

Kot trdi Jones, je bila Fortuna sprva italska boginja rasti in rodovitnosti. V Rimu so jo postopoma začeli povezovati z igro naključja. Da pri razdeljevanju sreče ni gledala na druţbeni sloj, se lepo vidi po njenem praznovanju, ki so ga prirejali vsakega junija. To praznovanje je bilo redka priloţnost, ko so se suţnji lahko udeleţili mestnih verskih ceremonij. Vendar so se je Rimljani tudi bali. Smrtnike je namreč muhavo obdarovala zdaj z bogastvom, zdaj z revščino, zdaj z oblastjo ali suţenjstvom. Bila je zavetnica vseh ţivljenjskih dogodkov in je imela vso oblast nad ljudmi. V roki je drţala rog izobilja in krmilo, saj je vodila zadeve sveta (Jones, 2005).

V nordijski mitologiji so bile Norne tiste, ki so odločale o človeški usodi.

Murray jih predstavi kot tri sestre usode, in sicer Urd, ki je odgovorna za preteklost, Verdandi, ki je odgovorna za sedanjost, in Skuld, ki je odgovorna za prihodnost. So tudi varuhinje vodnjaka usode. Tako kot

75 naše rojenice, tudi one predejo in tkejo nit usode vsakega posameznika. Ko napoči čas, tretja, Norna, prereţe nit in človek umre (Murray, 1994).

Rusalke Tako kot za rojenice si tudi za rusalke raziskovalci niso enotni.

Kot navaja Leger, jih večina opisuje kot vodne vile, hčere Vodana, ki je bil boţanstvo voda, rek in morij. Stari Slovani naj bi verjeli, da trava in ţito bolje uspevata na krajih, kjer so plesale rusalke. Bile so bele vile in so plesale po jezerih, rekah in gozdovih. Spet drugi, kot navaja Leger, so verjeli, da so rusalke, dekleta, predvsem neporočena, ki so ali utonila ali naredila samomor (Leger, 1984).

Ovsec trdi, da so bile pri Belorusih rusalke preteţno gozdna in poljska bitja in le redkeje rečna. Pri zahodnih Belorusih nimajo rusalke nobene zveze z vodo, ampak si predstavljajo, da ţive v ţitnem polju. To kaţe, da je šlo pri Belorusih najprej za ţitnega demona oziroma za ţenskega demona, ki prinaša plodnost. Pri severnih Velikorusih je tako vodna kot gozdna rusalka popolnoma neznana, namesto rusalk se tam pojavljajo razna druga ţenska demonična bitja, ki imajo različna imena. To so povečini gozdna bitja z dolgimi lasmi in velikimi, obilnimi prsmi, ki pa po svojem obnašanju spominjajo na rusalke oziroma ustrezajo primarnim predstavam o njih (Ovsec, 1991).

Kot navaja Ovsec, je za rusalke značilno, da je luna njihovo sonce, kar neposredno potrjuje njihovo lunarno naravo. V gozdu lovijo moške, jim slačijo obleko, jih ščegetajo, z njimi pa včasih tudi spolno občujejo. Po bolgarskem verovanju prihajajo rusalke samo enkrat na leto, v času, ko zori ţito. Veruje se, da namakajo ţitna polja vso rusalno nedeljo oziroma teden, zato je v tem času prepovedano delo na polju. Ovsec poudarja, da se iz teh verovanj spet zrcali prava podoba rusalke kot ţitnega demona, ki tudi ustreza šegi podenja rusalke na polje (Ovsec, 1991).

Vendar ne glede na to, kaj naj bi ta bitja bila, je bilo to verovanje skupno vsem Slovanom.

Kot navaja Šavli, se je razlikovalo le glede tega, kakšne naj bi rusalke bile. Lahko bi rekli, da se je spreminjala vzporedno s klimo, barvo neba in vode. Med Slovani "modre" Danube je bila rusalka, imenovana Vila, čudovito

77 bitje, ki je ohranilo del svoje dekliške lepote. Med severnimi Rusi se je to čudovito bitje Danube in Dnjepra transformiralo v zlobna dekleta z nepočesanimi in razmršenimi lasmi, torej povsem neatraktivna. Bledi obraz juţnih rusalk je bil podoben mesečini. Obraz njenih severnih sester je bil bled in razpadajoč, kakor telesa potopljenih in njihove oči so svetile s hudobnim zelenim ognjem. Juţne rusalke so se pogosto pojavile v oblekah iz megle, medtem ko so bile severne čisto razgaljene. Juţne rusalke so pele čudovite pesmi, ki so bile severnim popolnoma neznane. Začarale so mimoidoče s svojo lepoto in sladkim glasom. Tiste severne pa so mislile le na brutalno ugrabljanje ljudi, ki so ponoči neprevidno hodili ob robu voda, jih potiskale v vodo in jih utopile. Smrt v rokah rusalke iz deţele sonca in modrega neba je bila skoraj znosna, nasprotno s severnimi, ki so svoje ţrtve podvrgle strašnemu mučenju (Šavli, 2008).

Kot trdi Vasiljev, pripisujejo slovanske legende rusalkam, četudi gre za vodna bitja, dvojno eksistenco, in sicer vodno in gozdno. Do začetka poletja, ki bi se naj v bistvu imenoval teden Rusalk, so ţivele v vodi. Med omenjenim tednom pa so odšle iz vode v gozd. Tam so si izbrale vrbo ţalujko ali brezo z dolgimi vitkimi vejami, ki so se naslanjale na vodno površino in splezale nanjo. Ponoči v mesečini naj bi potresale z vejami ter se tako sklicale in odšle plesat na jase. Juţni Slovani so menili, da je bila tam, kamor so med plesom stopile rusalke, trava gostejša in ţito bogatejše (Vasiljev, 1986).

Kot navaja Ovsec pa je njihovo obnašanje lahko tudi škodovalo. Medtem ko so se igrale v vodi, so kaj lahko splezale na mlinsko kolo in ga ustavile in s tem polomile mlinske kamne, uničevale so jarke in mreţe ribičev. Lahko so poslale neurja in močna deţevja nad polja, kradle so spečim ţenskam platno in sukanec. Na srečo je obstajala zanesljiva metoda za odganjanje zlobe rusalk, in sicer je moral nekdo v roki drţati samo list prekletega zelišča (Ovsec, 1991).

Po mnenju Šavlija, reflektirajo miti, ki se nanašajo na rusalke, osnovna verovanja Slovanov na temo smrti in mrtvih. Zelena drevesa, so bila glede na to verovanje, zatočišče mrtvih. Ko sonce še ni vstopilo na cesto poletja,

78 so rusalke, duše mrtvih, lahko ostale v temnih in hladnih globinah voda. Toda ko so te vode ogreli ţarki ţivljenja dajajočega sonca, rusalke niso mogle več tam ostati. Vrnile so se k drevesom, zatočišču mrtvih (Šavli, 2008).

Po drugi strani pa Leger trdi, da so rusalke v ruski folklori to, kar so vile pri juţnih Slovanih. Niso pa samo v Rusiji, kot se je dolgo mislilo. Najdemo jih tudi v Bolgariji. Njihovo ime je relativno sedanje, ne najdemo jih v starih pisanih virih in niso slovanskega porekla. Njihov nastanek ne izhaja iz besede ruslo, kar pomeni potok. Lahko pa se na ta način potrdi karakter rusalk po narodni etimologiji. Beseda naj bi, kot navaja Leger, izhajala iz latinske besede rosaria, rosalia, pascarosate, pomeni pa duhove ali pa krščanski praznik, ki se je kot mnogi drugi pomešal s praznikom, kjer so častili neznano boţanstvo. Ne glede na to, kakšnega porekla so rusalke, igrajo v ruski in na splošno v slovanski folklori izjemno vlogo. Kasneje je njihovo ime zamenjala beseda vila. Vendar kakor vile, tudi rusalke ţivijo v vodi, po poljih in gozdovih. Narod se jih boji, še posebej ob nedeljah (Leger, 1984).

Kot jih opisuje Cotterell, gre za bitja, katerih rezki smeh naj bi imel takšno moč, da lahko ubije ljudi. Obvaruje se jih lahko samo tisti, ki reši zastavljeno uganko. Posebno nevarne so mladim ljudem, zlasti v binkoštnem tednu, ki ga ponekod imenujejo tudi rusalije oziroma v Prekmurju risali ali risalski svetki. V vsakem primeru, tako poganskem kot krščanskem, gre za praznik roţ, povezan z vegetacijskimi duhovi, šegami in obredi (Cotterell, 1998).

Avtorica Kropej ima povsem drugačno predstavo, kaj oziroma kdo naj bi rusalke bile. Trdi namreč, da je rusalka poimenovana tudi morska deklica, vodna vila, matica, divja dekla, povodna devica, nimfa, vodna deklica pa tudi sirena. Gre za ţensko vodno bitje v podobi vselej mlade, lepe deklice z ribjim repom. Ljudje so si jo predstavljali tudi kot zeleno ali modro oblečeno, včasih tudi golo. Ţivele naj bi v globini bistrih voda, v jasnih nočeh pa naj bi prihajale na bregove, plesale, pele in si česale dolge lase. Podobno kot za vile so ljudje verjeli, da tudi morske deklice pomagajo

79 ljudem pri poljskem delu, plele so pšenico, okopavale polja, pomagale pri ţetvi, za plačilo pa so jim ljudje, kot so pripovedovali na Štajerskem, na njive nastavljali hrano v jerbasih. Tudi vodne vile so bile, tako kot skoraj vsa vilinska bitja, jasnovidne in tako kot vile naj bi se po ljudskih pripovedih tudi one včasih primoţile na kmetijo in imele otroke, ki pa bi jih po rojstvu umorile, če bi predvidele, da se bodo izpridili. Gospodinjstvu so z nasveti in delom prinesle veliko blaginjo. Mladenič pa, ki bi ga potegnile morske deklice v vodo, da bi ga imele za svojega spremljevalca, ostane vedno mlad (Kropej, 2008).

Kot navaja Monika Kropej, niso rusalke imele nobenega usmiljenja do ljudi, ki so se jim posmehovali ali se jim smejali. V Prekmurju naj bi zasmehovalce v besu do smrti ščegetale. Gorje tudi tistemu, ki bi jih opazoval in jim prisluškoval ali celo odnesel njihova oblačila. Vodne vile so prihajale k ljudem le, dokler jih ni kdo razţalil, tako na primer so odšle, brţ ko so začeli ljudje ponoči ţviţgati, kričati in z biči pokati, pa tudi, ko so pastirji začeli ţivino namesto s pesmijo in svireljo naganjati z biči. Prav tako niso prenašale tobaka (Kropej, 2008).

Ovsec navaja običaj, ki se je ohranil od časa čaščenja rusalk. Gre za spremljanje rusalke, ki so ga izvajale ţenske. Glavni obred je bil, da so ţenske pospremile rusalko iz vasi na polje, ker so verovali, da to vpliva na rodovitnost polj. Bela obleka, v katero je navadno oblečena lutka, ki je predstavljala rusalko, kot tudi rusalkin obred na mesečini, kaţejo na lunarne poteze teh demonov. Zanimivo je tudi pripovedovanje o tem, da se rusalke obračajo le na moške, jih ščegetajo ali pa jih skušajo potegniti v reko, kar nas spominja na določene sledove menadizma. Kot predstavi Ovsec, so Menade bile svečenice in spremljevalke Bakhosa, boga vina in veseljačenja ter so same veljale za razuzdanke. Obnašanje rusalk do ljudi izraţa določena erotična ravnanja (Ovsec, 1991).

Kresnice Kuret trdi, da čeprav so večino nadnaravnih sposobnosti imela razna mitološka bitja, pa obstajajo pri starih Slovanih izjeme, tako kot pri drugih narodih. Ene izmed takšnih izjem so kresnice oziroma ladavice, ki naj bi v začetku bile svečenice boginje Lade. V času čaščenja boginje Lade so opravilo svečenic opravljala neporočena dekleta. Čeprav gre za navadna dekleta, so jih ljudje vseeno častili, kar se vidi v običajih, ki so se ohranili (Kuret, 1989).

Kot opisuje Kuret, se je izraz ladarice ali kresnice pri nas ohranil predvsem za opis ţensk, ki so na pomlad prenašale vegetativno moč pomladnih vej in rastlin na polja, ljudi in ţivino. Ladarice so bile punce, ki so hodile po slovenskih vaseh od binkošti pa do kresa. Najbolj poznane so v Beli Krajini, bile so pa tudi drugod. Ena izmed šeg je bila tudi, da so se na kresni večer polivale z vodo (Kuret, 1989).

Tudi Monika Kropej jih predstavi kot navadna dekleta, ki so hodila v času poletnega solsticija oziroma v kresnem času po poljih in vaseh. Vedno je šlo za skupine v belo oblečenih in z roţami okrašenih deklet, ki so hodile koledovat ali gnat lado, kot so rekli v Ščavniški dolini, pri tem so s petjem obrednih pesmi zaţelele dobro letino in srečo ljudem in ţivini. Prosile so za darove in na nedeljo po kresu pripravile veliko kresno gostijo (Kropej, 2008).

Enako kot Kuret tudi avtorica Kropej, trdi, da se tukaj vidi, da gre za ostanke čaščenja boginje Lade, le da ima Lada tukaj ţe negativen sloves in jo je potrebno odgnati (Kropej, 2008).

Kot trdi Monika Kropej, so kresnice imenovali na Štajerskem ladarice, v Halozah janţevske pevke, v Beli krajini, kjer so bile najbolj poznane, pa so jim rekli tudi ladavice. Zlasti na meji s Hrvaško so jih imenovali lada, tudi ladarica, ladavica, ladekarica, lila ali dodola. Srbi so kresnicam rekli kraljice. Kresnice so postavljale kresni šopek ali mlaj, poleg tega so z roţami, zelenjem in trakovi okrasile kriţ ali vaško znamenje. Ponekod so iz vej delale šotor, ki so ga okrasile z roţami in trakovi, imenovale pa so ga majka (Kropej, 2008).

Po mnenju avtorice Kropej, so se ohranile te navade, ki jih izvajajo kresnice, verjetno zato, ker so ljudje verjeli, da kresnice varujejo polja pred čarovnicami in zlimi silami, verjeli pa so tudi, da imajo v kresnem času studenci in ogenj očiščevalno moč. Vsi studenci, reke, ribniki, vodnjaki naj bi bili takrat blagoslovljeni, umivanje v njih je bilo zdravilno, zato so se dekleta polivala z vodo ali pa so jih ob kresnem ognju z vodo polivali fantje. Kresni ogenj pa naj bi imel poleg očiščevalne še varovalno moč, zato so se kresovalci trudili, da so ga preskočili, čezenj pa so nagnali tudi ţivino. Na Notranjskem so kurili kres iz brinovih vej, kar naj bi še posebej učinkovalo proti čarom. Podobno naj bi tudi trnove veje varovale pred čarovnimi silami. S hribov so spuščali lesena ali slamnata kolesca, ki so jih goreča trkljali navzdol v dolino. Imenovali so jih kresna kolesca, goreča kolesca ali ognjena kola in so ponazarjala sonce, ki se vrti in obrača. Goreča kolesa so spuščali tudi po vodi. Ljudje so s kresnimi šegami in z magičnimi dejanji, predvsem s kurjenjem kresov, s proţenjem gorečih koles in nošenjem plamenic skušali soncu pomagati, da ne bi omagalo, izgubilo svoje moči in povsem ugasnilo (Kropej, 2008).

Avtorica Kropej trdi, da je kult sonca v slovenskem ljudskem izročilu spojen z vero v magični pomen ognja. Ljudje še danes verjamejo, da imajo v času poletnega solsticija zdravilne roţe učinkovitejšo zdravilno moč kot sicer čez leto. Verjamejo tudi v magično moč rastlin, predvsem kresnih roţ in praproti. Tako kot so ivanjščice kresnikove roţe, so drobne marjetice roţe kresnic in jih v Trţiču in okolici imenujejo kresnice. Ljudske povedke pripovedujejo, da v kresni noči cvetijo zakladi in da jih je mogoče najti s pomočjo praprotnega semena. Kdor bi imel v ţepu praprotno seme, bi lahko razumel tudi govorico ţivali in videl skrite zaklade (Kropej, 2008).

Seveda pa je to kar precej teţko, saj vemo, da praprot ne cveti in nima semen.

Ţalik ţene, Sredozimka, Torka Kot trdi Kelemina, so tako kot kresnice, po nekaterih verovanjih bile tudi Ţalik ţene le navadne ţenske, ki pa so jih ljudje častili predvsem zaradi njihovih prerokovalskih sposobnosti. Vendar pa Kelemina poudarja, da po drugi strani obstaja ohranjeno verovanje, da gre v tem primeru za bitja, sorodna vilam. Izročilo o Ţalik ţenah se pogosto staplja z izročilom o rojenicah, vilah in divjih ţenah. Ime Ţalik ţena je verjetno privzeto po germanskih blaţenih gospodičnah. Izročilo o Ţalik ţenah je bilo razširjeno predvsem na Koroškem, kjer so pogosto pripovedovali o Ţalik ţenah, ki so napovedovale usodo otrok, pomagale kmetom z nasveti, hodile leţat h kmetom in prinašale domačiji blaginjo, podarile klopko niti, ki ni imela konca, dokler gospodinja ni preklela večne niti (Kelemina, 1997).

Po mnenju Bellingera, gre v primeru Sredozimke, v nasprotju z Ţalik ţenami, ki simbolizirajo dobra bitja, ki pomagajo ljudem, za demonko, ki v zimskem času nadzoruje ţensko delo, posebej prejo, in snago v hiši. Kot trdi Bellinger, nekateri celo trdijo, da Sredozimka ni nihče drug kot Mokoš ali Pehtra baba, le da so imena drugačna, saj so odvisna od lokacije čaščenja. Po drugi strani pa je velika verjetnost, da gre v primeru Sredozimke za naslednico boginje Mokoš ali Pehtre babe ali obeh. Če pomislimo na pokristjanjevanje, ki je potekalo tudi na naših tleh, je velika verjetnost, da se je kult obeh bitij ohranil, vendar pod drugačnim imenom, saj sta bili tako ime Mokoš kot ime Pehtra baba s strani cerkve izobčeni (Bellinger, 1997).

Tudi Ovsec ne ve jasno, kdo in kaj je bila Sredozimka vendar pod vsakim pogojem zanika, da bi bile Sredozimka, Mokoš in Pehtra baba kakor koli povezane. V starem izročilu naj bi Sredozimka ţivela kot voditeljica duš, predvsem duš umrlih otrok, v poznejši dobi in pod krščanskim vplivom pa predvsem duš nekrščenih otrok. Zato jo dobimo pri divji jagi v druţbi duš rajnih prednikov. Tudi njen značaj ustreza po starih predstavah značaju pokojnikov, gre namreč tako za grdo kot lepo bitje ter dobro in hudobno hkrati. V nemško-slovenskem območju je to bitje tudi zavetnica preje in v krščanski dobi bedi nad posvečevanjem kvater, v širšem pomenu nravi sploh, posebno pa varuje zmernost in dostojnost (Ovsec, 1991).

Kot trdi Ovsec, so Sredozimko na našem ozemlju brez dvoma poznali staroselci, keltski in ilirski prebivalci naših krajev, ki so jih podjarmili Rimljani. Kako so ju imenovali Kelti in Iliri ni znano. Predstavo Sredozimke pa so prinesli s seboj prav gotovo tudi naši predniki, ko so se naselili na bivšem in današnjem slovenskem ozemlju. Njihovo izročilo je prekrilo vse, kar je tukaj podobnega ţivelo pred njihovim prihodom. Slovansko- slovensko izročilo o Sredozimki pa se je tudi srečalo s podobnim izročilom tedanjih sosedov na zahodu, germanskih Bajuvarov, današnjih Bavarcev in Tirolcev. Izročilo Sredozimke je bilo izpostavljeno podobni usodi kot druge bajeslovne predstave iz slovenskega poganstva. Manjkala je gostota izročila. Zato je predstava o Sredozimki zelo zbledela. Izgubila je skoraj vse prvotne poteze, ki so bile zanjo značilne, ohranila pa je pogansko zavetništvo nad predicami in prejo (Ovsec, 1991).

Podobno teţavo kot Sredozimka predstavlja tudi Torka.

Bellinger trdi, da gre za inačico Pehtre babe oziroma Sredozimke. Po njegovem mnenju vsa tri bitja predstavljajo eno in isto bitje, katerega naloga je, da varuje prejo in skrbi za posvečevanje kvater, zlasti kvatrnih sred oziroma večerov pred njimi, torej torkov, od tod tudi ime Torke. Tistim, ki prekršijo prepovedi, naj bi v trebuh zarila vreteno (Bellinger, 1997).

Po drugi strani pa Cotterell kot tudi Ovsec trdita, da je Torka oziroma Torklja slovenski ţenski demon. Mori ali skuha ţenske, če ob torkih pečejo ali predejo. Ponekod v podobi pasje noge goni kolovrat in vse skazi, če predice predolgo predejo. Torklja, ki ima pogosto ţelezne zobe, daje na Štajerskem otrokom ţelezen zob v zameno za mlečnega (Cotterell, 1998).

Kot trdi Ovsec, so o njej na Gorenjskem pravili, da v podobi pasje noge goni kolovrat in vse skazi, če predice predolgo predejo. Na kolovratu ni smela biti nobena predica, niti ni smela pustiti vrvice čez noč na kolovratu, sicer je prišla Torka in je vso noč predla, a nič napredla. Hlapca, ki jo je opazoval, je baje raztrgala. Tudi v Ljubljani so se dekle bale Torke. Na Notranjskem je veljalo pravilo, da ţenske ob torkih ne smejo presti, ţensko, ki bo se zoper pravilo pregrešila, bi bila Torka skuhala. V okolici

Ormoţa je Torklja, kot so ji tam pravili, ţenski, ki je predla predolgo v noč, zlizala meso s kosti (Ovsec, 1991).

ZAKLJUČEK Namen in cilj naloge je bil obravnavati in predstaviti del slovanske mitologije, in sicer ţenska mitološka bitja.

Tudi če dovolijo vsi strokovnjaki s tega področja trditev, da so Slovani častili različna ţenska mitološka bitja, pridemo do nove teţave, in sicer, katera so bila ta bitja. Večina avtorjev priznava obstoj boginji Mokoš, saj je bila edina boginja v znanem Vladimirjevem panteonu. Vendar kljub temu nekateri kljub dokazom o njenem obstoju, to zanikajo. Če se osredotočimo na teorije, ki potrjujejo njen obstoj, tudi tukaj ni enotnosti o tem, kakšno vlogo je imela ta boginja. Nekateri jo opisujejo kot duha plodnosti, vode, usode in zaščitnico ţensk. Nekateri jo pripisujejo le Rusom, kjer naj bi bila povezana z ovčarstvom in prejo.

Vendar je potrebno pogledati in primerjati vsa verstva sveta, predvsem najstarejša, torej politeizem. Pri tem opazimo, da vsa temeljijo na predstavi o veliki materi oziroma darovalki ţivljenja, ki je bila tako dobra, kot tudi strašna. Najbolj splošno je sklepanje, da je bila Mokoš prvotno zaščitnica ţensk, materinstva in ţenskih opravil v hiši. Po eni strani je bila povezana z ognjem in bliskom, po drugi z vodo. Pri Mokoš bi naj šlo torej za ţensko boţanstvo cikličnega kroţenja in obnavljanja. Voda in preja sta imeli osrednje mesto v kultu tega ţenskega boţanstva, kar dokazujejo tudi etimologije njenega imena.

Za predvideno glavno boginjo, so tukaj še boginje, za katere se ne ve, ali so jih Slovani resnično častili in ali so sploh verjeli v njihov obstoj. Glede na to, da so Slovani častili več bogov, je teţko verjetno, da je med njimi bila le ena boginja.

Med takimi boginjami, za katere se ne ve točno, ali so jo častili, je tudi Ţiva, ki naj bi imela posebno mesto v slovanski mitologiji. To boginjo povezujejo z ţivljenjem, setvijo in ţetvijo. Čeprav v virih nimamo neposrednega potrdila, kakšna naj bi Ţiva bila, je vaţno to, da se to boginjo venomer in trdovratno opisuje kot ţensko boţanstvo plodnosti. Če imamo pred očmi agrarno-matriarhalno osnovo stare slovanske vere, z občutnimi sledovi ţenskega poljedelstva, kar zasledimo v temeljih številnih

86 verovanj, in če se spomnimo na vlogo deklet in ţena v poljedelskih obredno-magičnih šegah, postane vse skupaj razumljivo. Ker je boginja vsega najsvetejšega, jo v predstavah vidimo kot ţensko z bujnimi prsmi in s klasom v roki.

Verjetno najbolj znana boginja na slovenskem je Vesna, ki naj bi bila boginja pomladi, pomladanske radosti, bujnosti in mladosti in ki preganja zimo. Vendar tudi pri tej boginji ni enotnosti. Glede na to, da je bil pri vseh ljudstvih, kjer Slovani niso bili izjeme, pomemben začetek pomladi, ki so ga seveda vsi slavili, bi bilo neobičajno, če Slovani ne bi imeli boginje, kateri bi se za ta začetek zahvaljevali. Verjetno res ne bo nikoli jasno, kakšno mesto je zavzemala ta boginja v slovanski mitologiji, jasno pa je, da so jo stari Slovani poznali in jo častili. Po veliki verjetnosti je bila, kot je znana še danes, boginja pomladi, razcveta, ţivljenja. S pomladjo je napovedovala tople dni, plodne njive in številne staje na pašnikih. Ţivljenje se je spomladi obnavljalo, Vesna pa je zasluţna, da je ţivljenje dobilo razkošne in lepe oblike, kot so zelene krošnje, raznobarvni cvetovi in opojne dišave. S tem je prinašala radost v slovanske domove, zaradi tega je moral biti njen kult brezmejno povzdignjen. Ne glede na to, ali je bila Vesna boginja ali le bajno bitje, pa so jo ţenske, predvsem mlade ţene zelo častile, se ji zaklinjale ter ji darovale. Prinašala naj bi jim upanje, svetlobo, zavetje.

Naslednja boginja, za obstoj katere se dvomi, je Lada. Bila naj bi boginja, ki je usklajevala odnose med boţanstvoma svetlobe in teme in skrbela za ohranjanje naravnega reda pri izmenjevanju letnih časov. Po drugi strani pa obstajajo teorije, ki trdijo, da je bila Lada boginja lepote, mladosti, ljubezni, plodnosti in poletja in s tem naslednica Vesne. Nadaljevala naj bi vse, kar je Vesna začela.

Po drugi strani pa je tudi obstajala temačna boginja, in sicer Morana, ki naj bi bila boginja smrti, zime in teme. Gre sicer spet za nedokazano slovansko boginjo, ki je morda predstavljala nasprotje Ţive. Morda je le izmišljena in se je kasneje začela pojavljati kot obredna lutka pri pokopu. Če so Morano Slovani resnično častili kot boginjo smrti, so bili eden izmed

87 redkih narodov, ki so to nalogo povezovali z ţenskim likom. Pri vseh ostalih narodih so to nehvaleţno nalogo opravljali bogovi, ki so imeli ţene, kot na primer grška boginja Perzefona, ki je povezana s smrtjo le zato, ker je ţena boga podzemlja.

Tudi Dogana je ena izmed boginj, katerih čaščenje in obstoj je vprašljiv. Bila naj bi boginja jutranje zore in večerne zarje. Stari Slovani naj bi njeno prisotnost slutili vsak dan, še zlasti poleti, v naravi, v doţivljanju sveţega jutra.

Poleg ţe naštetih boginj, naj bi obstajali še vsaj dve boginji, in sicer Vida, ki naj bi bila zaščitnica zakonske sloge in sreče, ter Dilvika, ki naj bi bila boginja lova. Vendar se zdi malo verjetno, da sta ti dve boginji resnično obstajali, saj jih najdemo le v zelo redkih virih.

Poleg boginj so Slovani častili in se bali tudi različnih mitoloških bitji, o katerih je malo več jasnosti, kot o samih bogovih. Verjetno se ne prenaglimo, če trdimo, da je med vsemi najbolj znana Pehtra.

Pehtra je predstavljena kot grbasta, v cunje oblečena stara ţenska z burklami in sekiro, s katerima grozi otrokom. Večkrat se pojavlja tudi kot ţival, na primer kot bela krava, koza, svinja, kobila, volkulja, medvedka, včasih tudi kot bela kača. Vse te podobe govorijo, da je bila Pehtra po vsej verjetnosti prvotno gospodarica gozda. Skrbela naj bi za dostojnost, zmernost, zaradi tega je bila nevarna lenim in umazanim deklam. Poleg tega naj bi bila še voditeljica duš, predvsem duš umrlih otrok.

Druga mitološka bitja, ki so znana verjetno po celem svetu in so jih poznali tudi Slovani, so vile. Med vsemi mitološkimi bitji naj bi bile vile najbolj popularne. Pogosta ljudska vraţa je bila, da so vile duše zaročenk, ki so umrle po poroki, in ker ne morejo najti miru, so obsojene, da ponoči tavajo. Znane so tudi po kolu, ki ga plešejo same ali s kakšnim smrtnikom, ki ga srečajo ter odvlečejo, da z njimi pleše kolo, dokler sam ne postane duša, torej do smrti. Druga ljudska vraţa pa jih opisuje kot duše lepih deklet, ki so zaradi svojih grehov obsojene, da večno lebdijo med nebom in zemljo in povzročajo ljudem tako dobro kot slabo, kar je odvisno od tega, kar so

88 same povzročale za časa njihovega ţivljenja. Drugi spet opisujejo vile kot polboginje, ki določajo človeško usodo in ščitijo junake. Vile teh opisov naj bi ţivele tako na zemlji, v vodi in zraku.

Podobna mitološka bitja kot vile so rojenice, oziroma imenovane tudi sojenice. Po večini se za njih trdi, da napovedujejo usodo. Bile naj bi tri in vsaka naj bi imela svojo nalogo. Vendar se pri tem razlikujejo teorije. Ena teorija govori, da naj bi prva sodila mladost, druga zakonsko ţivljenje, tretja pa starost. Druga teorija o njihovih nalogah je, da ena sodi veselo in srečno ţivljenje, ena deli ţalost in nesrečo, tretja pa določa smrt. Enotno pa je mnenje, da so bile rojenice nad bogovi, saj niti ti niso imeli moči ter poguma, da bi se jim zoperstavili.

Enako kot za rojenice, tudi pri rusalkah ni nikakršnega enotnega mnenja. Večina jih opisuje kot vodne vile in hčere Vodana, boga voda, rek in morij. Močno je bilo prisotno prepričanje pri Slovanih, da so rusalke pomembne za rast pridelkov, saj so verjeli, da trava in ţito bolje uspevata tam, kjer so ta bitja plesala. Po drugih teorijah naj bi bile rusalke dekleta, predvsem neporočena, ki so utonila. Tukaj ni bilo pomembno, če je šlo za nesrečo ali samomor. Vendar ne glede na to, kaj naj bi ta bitja bila, je bilo to verovanje skupno vsem Slovanom. Razlikovalo se je le glede tega, kakšne naj bi rusalke bile. Lahko bi rekli, da se je spreminjala vzporedno s klimo, barvo neba in vode.

Po drugi strani pa so zanimiv lik kresnice oziroma ladarice. Šlo naj bi za svečenice boginje Lade, kjer so to delo opravljala predvsem neporočena dekleta. Čeprav v tem primeru ne gre za nikakršna mitološka bitja, ampak za navadna smrtna dekleta, so jih ljudje vseeno zelo častili. Slovani so bili prepričani, da so kresnice na pomlad prinašale vegetativno moč pridelkom na polju, ţivini in celo ljudem. Poleg tega naj bi kresnice varovale polja pred čarovnicami in na splošno zlimi silami.

Podobno kot kresnice naj bi po nekaterih verovanjih tudi Ţalik ţene bile le navadne ţenske, ki naj bi jih ljudje častili predvsem zaradi njihovih prerokovalskih sposobnosti. Vendar druga pričevanja to zanikajo. Pri Ţalik ţenah naj bi šlo za bitja, sorodna vilam, ki naj bi napovedovale usodo

89 otrok, pomagale kmetom in prinašale domačiji blaginjo. Znane naj bi bile tudi po tem, da so gospodinji podarile klopko niti, ki ni imela konca, dokler gospodinja ni preklela večne niti.

Zanimivo mitološko bitje je tudi Sredozimka, ki jo nekateri opisujejo kot demonko, ki, sploh v zimskem času, nadzoruje ţensko delo, še posebej prejo, in skrbi, da je v hiši čisto. Nekateri trdijo, da pri liku Sredozimke ne gre za nič drugega kot za boginjo Mokoš, drugi pa da gre za preimenovano Pehtro. Po drugi strani pa obstajajo teorije, ki trdijo, da so vsi trije liki eno in isto bitje, da pa so imena različna zaradi različnih lokacij čaščenja. Večina se strinja, da gre v primeru Sredozimke za naslednico boginje Mokoš ali Pehtre ali celo obeh. To teorijo podkrepi dejstvo, da je bilo tudi pri Slovanih prisotno pokristjanjevanje. Tako Mokoš kot Pehtra sta bili namreč imeni, ki sta bili izobčeni iz cerkve. Zaradi tega se je ime spremenilo, kult čaščenja teh bitji pa se je lahko ohranil. Tako bi naj bila naloga Sredozimke, da vodi duše, predvsem duše umrlih otrok. Kasneje, pod vplivom krščanstva, pa se je njena naloga spremenila, saj naj bi vodila le duše nekrščenih otrok.

Podobno teţavo kot Sredozimka predstavlja tudi Torka, ki bi naj bila slovenski ţenski demon. Morila ali skuhala naj bi ţenske, ki so ob torkih pekle ali predle. Ponekod naj bi v podobi pasje noge gonila kolovrat in vse skazila, če je ujela predice, ki so predolgo predle.

Kot lahko vidimo, so Slovani zelo častili svoja ţenska mitološka bitja. Kljub temu, da marsikateremu liku raziskovalci zanikajo obstoj, se zdi to malo verjetno, saj so se ohranile pripovedke o njih do današnjega časa. Tukaj ne gre le, da bi en lik imel eno pripovedko, ampak je vsakemu posamičnemu liku posvečeno veliko število pripovedk, ki se sicer včasih razlikujejo glede opisa, vendar je vseeno ohranjeno ime in lahko v njej najdemo osnovne značilnosti lika. Torej lahko, kljub pomanjkanju strokovne literature, proučujemo to področje. Stari Slovani so zagotovo častili veliko število ţenskih likov. To lahko pripišemo dejstvu, da so se dobro zavedali, da druţba brez ţensk ne bi uspevala skozi generacije.

Hvaleţnost, ki so jo gojili do ţensk, so pokazali tako kot je bilo primerno za njihov čas, like le-teh so povzdignili v mitološka bitja in jih častili.

LITERATURA Barford, P. (2001). The early Slavs: culture and society in early medieval Eastern Europe. London: The British Museum Press. Bellinger, G. (1997). Leksikon mitologije: 3000 gesel o mitih ljudstev od pradavnine do sedanjosti s 400 ilustracijami. Ljubljana: DZS. Cotterell, A. (1998). Miti in legende: Ilustrirana enciklopedija. Ljubljana: Mladinska knjiga. Doluhanov, P. (1996). The early Slavs: Eastern Europe from the initial settlement to the Kievan Rus. London, New York: Longman. Donini, A. (1965). Oris zgodovine verstev. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije. Flere, S. (2005). Religija, druţba, posameznik: Temelji druţboslovne obravnave verskega pojava. Maribor: Pedagoška fakulteta. Frazer, J. (2001). Zlata veja: Raziskave magije in religije. Ljubljana: Nova revija. Gimbutas, M. (1999). The living goddesses. Berkeley, Los Angeles, London: University of California Press, cop. Goljevšček, A. (1988). Med bogovi in demoni: Liki iz slovenske mitologije. Ljubljana: Mladinska knjiga. Goljevšček, A. (2006). Sedi k meni, povem ti eno pravljico: za ohranjanje slovenskega izročila, zbornik prvega simpozija pravljičarjev, priročnik pripovedovanja pravljic I. Maribor: Mariborska knjiţnica. Grafenauer, I. (1951). Slovenske pripovedke o kralju Matjaţu. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Jones, L. (2005). Encyclopedia of religion, 2nd ed. Detroit. Kelemina, J. (1997). Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom. Bilje: Studio Ro, Zaloţništvo Humar. Kropej, M. (2008). Od ajda do zlatoroga: slovenska bajeslovna bitja. Celovec: Mohorjeva. Kuret, N. (1989). Praznično leto Slovencev: Starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Ljubljana: Druţina. Leger, L. (1984). Slovenska mitologija. Beograd: Grafos. Linhart, A. T. (1981). Poskus zgodovine Kranjske in ostalih deţel juţnih Slovanov Avstrije. Ljubljana: Slovenska matica.

Makarovič. J. (1998). Od črne boginje do sina boţjega. Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede. Murray, A. (1994). Who's who in mythology: classic guide to the ancient world. London: Bracken books. Ovsec, D. (1991). Slovanska mitologija in verovanje. Ljubljana: Domus. Šavli, J. (2008). Zlati cvet: Bajeslovje Slovencev: Duhovna dediščina Karantanije. Bilje: Studio Ro – Humar. Vasiljev, S. (1986). Slovenska mitologija. Smederevo: D. Davidović, Zemun: Arion.